dejavnost skozi leto 2013 - Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele
DRUŠTVO PARAPLEGIKOV DOLENJSKE, BELE KRAJINE IN POSAVJA Številka 20 DEJAVNOST SKOZI LETO 2013 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja KAZALO str. 1 Beseda urednika BESEDA UREDNIKA str. 14-16 Parkiranje za invalida str. 16-17 Novigrad str. 18 Stojnica v Qlandiji - Franci Škrbina str. 2-3 Letni občni zbor str. 4 Pogled na minulo leto str. 5-6 Prehojena pot str. 6-7 Vse se zmore str. 8 Jesenska rapsodija str. 9 Kam le čas beži ... str. 10 Druženje celi rane str. 11 Prijatelj čopič str. 11 Ponosni očka str. 27 Predelan Kangoo str. 28-33 Šport str. 20 Na Bazarju str. 21 Delavnica slikarjev str. 34-35 Kolesarstvo str. 22 Več kot znaš str. 23 Obisk tabora mladih str. 24 Srečanje mladih str. 36-37 Prostovoljec Nikola str. 38-39 Potovanje po Indiji str. 12-13 V iskanju moje sreče Ponovno je leto naokoli, obrnili smo nov list, mnoge dogodke, ki so se dogajali v okviru našega društva pa smo s skupnimi močmi strnili v novega Optimista, ki je pred vami. str. 19-20 Dan Zemlje str. 24-25 Srečanje s članicami str. 40 Ob koncu leta str. 26 str. 41 Zapustili so nas Skrbimo za zdravje KOLOFON Revija: Optimist Izdaja: Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Glavni urednik: Franci Škrbina Člani uredniškega odbora: Martina Glavič in Srečko Žlebnik Naslov uredništva: Šegova ulica 119, p.p. 720, 8102 Novo mesto Telefon: 07-3321-644, fax: 07-3321-647, elektronski naslov: druš[email protected] Spletna stran: www.dpdbp.zveza-paraplegikov.com Transakcijski račun: 02970-0019608618 Prelom: Franci Škrbina Naklada: 500 izvodov Fotografije - Franci Škrbina in arhiv društva Članki so avtentični – niso lektorirani. Kot član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja sem se vestno udeleževal srečanj, športnih dogodkov, delavnic in drugih skupnih druženj. Z veseljem sem pritiskal na gumb fotoaparata in tako zabeležil mnogo lepih utrinkov. Marsikdo me je podražil, da sem se s fotoaparatom poročil, saj je vedno z mano in ga redko pustim počivati doma. Rad fotografiram in še raje fotografije delim z vami, saj slika pove več kot tisoč besed. doživetja in razmišljanja strnili na papir ter jih posredovali po pošti na naslov društva ali pa na moj ([email protected]) ali na društven elektronski naslov ([email protected]). Veseli bomo vsakega prispevka. Tudi tokrat vas pozivam, da ste v čim večjem številu prisotni na dogodkih, ki jih organizira naše društvo. Vsa srečanja in delavnice so namenjene prav nam, našemu zdravju, boljšemu počutju in osebni rasti. Revija Optimist bi bila še bolj barvita, če bi svoja Ne pozabite – OPTIMIST je človek, ki vse v življenju vidi boljše, kot je. Zato delimo nasmehe ter z njimi polepšajmo dan sebi in drugim. Želim vam obilo užitkov ob listanju našega glasila. Naj vam obudi spomine na lepe dogodke lanskega leta in vas navdihne za nove podvige v 2014! ~~Vic~~ Oče je imel dva sinova, enega nepopravljivega pesimista in drugega neomajnega optimista. Za Božič se je odločil, da bo oba postavil na preizkušnjo, zato je pesimistu pod jelko nastavil nov vlakec na električni pogon, optimistu pa kupček konjskega dreka. Naslednje jutro vpraša pesimista: ''Kaj si dobil za Božič, sine?'' Pesimist: ''Mah, vlakec na elektriko. Moral bom stalno menjavat baterije, kvarile se bodo... eh, brezveze.'' Oče: ''Ne, ne, je na elektriko in ne rabiš baterij.'' Pesimist: ''Mah, to je pa še hujše - sami kabli, pa tisto zavozlavanje, brezveze...'' Oče zadrži svojo nejevoljo v sebi in gre do optimista, ki z velikimi očmi gleda v kup dreka. ''Kaj si pa ti dobil, sine?'' Optimist: ''Ponija! Sam ga zdele ni tuki.'' Za društvo: Jože Okoren, predsednik 1 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja LETNI OBČNI ZBOR Ob tem je naš predsednik Jože Okoren poudaril, da iščemo potrebe, ki jih vidimo pri članih in zato izvajamo dejavnosti, ki jih država ne nudi. Povabil je mlajše člane, naj se več udeležujejo različnih aktivnosti. V prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja se je marca lani odvil redni letni občni zbor. Poleg naših članic in članov ter nekaj svojcev so bili na zboru prisotni tudi trije predstavniki Zveze paraplegikov Slovenije, predsednik Dane Kastelic, predsednica skupščine Mirjam Kanalec in strokovna delavka Špela Šuštešič. V uvodu nas je predsednik društva Jože Okoren pozdravil in naznanil, da je ta dan Jožefovo in v ta namen voščil vsem Jožicam in Jožetom vse najlepše za praznik. Nato je iz vabila prebral dnevni red. Občni zbor smo začeli z izborom organov delovnega predsedstva glede na prisotnost. Določili smo: • predsednik delovnega predsedstva: Mirko Sintič • člana delovnega predsedstva: Bernarda Zorko in Dušan Rupar • verifikacijsko komisijo: Primož Jeralič, Anica Radej in Irena Matkovič • overovatelja zapisnika: Zdenka Sintič in Srečko Žlebnik • zapisnikar: Martina Glavič Sledilo je poročanje naših članov o delu društva v letu 2012. Referenti so povzeli, da smo izvedli vse programe, kar smo si jih zadali (prevozi paraplegikov, ohranjevanje zdravja, šport in rekreacija, medicinsko - tehnični pripomočki, izobraževanja, interesne dejavnosti, usposabljanje za aktivno življenje in delo, kulturne dejavnosti ...). Kandidati so zasedli svoja mesta Do besede je prišla predsednica skupščine Mirjam Kanalec in povedala, da se je zbora z veseljem udeležila. Obrazložila nam je novosti in spremembe v Domu paraplegikov v Pacugu. Od marca 2013 dalje je direktor Doma paraplegikov Pacug Damjan Hovnik. V Domu se je lani prvič izvajala obnovitvena rehabilitacija. Letovanje v okviru društev je še vedno možno, vendar le če bodo kapacitete proste. Sprememba je tudi, da sta kuhinja in točilni pult stalno odprta, saj za to poskrbijo zaposleni. Opremljena je soba za fizioterapijo, ki naj bi bila kakovostnejša in obsežnejša kot v zdraviliščih (masaža, stoja, protibolečinska, metomed, stimulacija, biserna kopel, razgibavanje v bazenu …). Paciente ob prihodu sprejme zdravnik, ki naredi načrt fizioterapije. Na razpolago je 14 + 2 ležišči ter zaposleni reševalec iz vode, sobarica in čistilka. Med novosti sodijo tudi povečana teresa, glasba na bazenu, dodatno ogrevan bazen, možnost izleta s kombijem ter možnost kopanja za ostale osebe z vstopnino. Kandidati delovnega predsedstva so bili soglasno sprejeti in so zasedli svoja mesta. Kot predsednik delovnega predsedstva se je Mirko zahvalil za zaupanje in predlagal, da kar začnemo z delom. Strokovna delavka Špela Šuštešič nam je povedala, da je med drugim zadolžena za osebno asistenco. Na Zvezi paraplegikov Slovenije je zaposlenih 26 asistentov, z devetimi med njimi uspešno sodeluje tudi 2 in da z zvezo dobro sodelujemo, za kar gre zahvala vodstvu našega društva. naše društvo. Prisotne je pozvala, da če posameznik potrebuje dodatno pomoč, naj to sporočimo na ZPS vsak delavnik od 7. do 15. ure. Na ZPS je še vedno zaposlen arhitekt Matjaž Planinc, ki pomaga pri arhitekturnih ovirah v bivalnem okolju. Prav tako je na ZPS prilagojen avtomobil, ki se ga da izposoditi za opravljanje vozniškega izpita. Povabila je tudi vse člane k sodelovanju pri nastajanju revije Paraplegik. Do besede je prišel tudi predsednik ZPS Dane Kastelic. Poudaril je, da društvo dela dobro in da izvaja veliko različnih dejavnosti, kar je razvidno iz poročil. Seznanil nas je, da je bilo leta 2012 v Zvezo sprejetih 42 novih članov. Trenutno nas je 1046 paraplegikov in tetraplegikov, povprečna starost pa je 51,8 let. Občine društvom namenjajo vedno manj sredstev, predvsem zaposlitve pa predstavljajo velik strošek – zato je ta del v veliki meri prevzela ZPS. Povedal je, da za člane razvijamo in izvajamo dejavnosti, ki so za njih pomembne (srečanja, delavnice, predavanja …) Nato je Dane Kastelic naznanil, da je po novem v državnem koledarju 16. april označen kot dan paraplegikov. Na ta dan je v Pacugu potekala slavnostna skupščina in organizirana športna dejavnost. Razložil nam je, da je bila na Čatežu ena od hišk popolnoma preurejena in je tam na voljo posteljnina ter zagotovljeno čiščenje, zato je tudi cena te hiške za 30 % dražja. Tudi v Domu v Pineti so zamenjali vzmetnice in vzglavnike, da bo bivanje bolj prijetno. Glede obnovitvene rehabilitacije je bilo v tej sezoni ponujeno 7 destinacij: Terme Čatež, Zreče, Zdravilišče Laško, Dobrna, Radenci, Moravci in Dom paraplegikov Pacug. Po končanih debatah in razpravah se je Mirko Sintič vsem prisotnim zahvalil za udeležbo in sodelovanje ter nas povabil na zaključno – neformalno srečanje. - Povzel iz zapisnika rednega občnega zbora Franci Škrbina 3 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Pogled na minulo leto - Srečko Žlebnik - Jože Nemanič Neverjetno, leto je že naokoli, nam pa je ostalo še cel kup neopravljenega dela, katerega smo planirali za minulo leto. Ne poznam nobenega zaposlenega ali upokojenega, ki bi se pritoževal, da nima kaj delati. Sicer pa nič čudnega, saj je tehnika toliko napredovala in se približala večini ljudem. S tem mislim predvsem na televizijo in računalnik, katera sta okupirala naša življenja, saj mnogi brez njih ne znajo več živeti. Škoda, saj smo s tem izgubili dejanski stik z ljudmi, na kakršnega smo bili navajeni pred desetletji. Kako neopazno in vsako leto hitreje stopamo v novo leto. Tako se nam zazdi, ko ob letnih bilancah izdelujemo okvirje, v katere spravimo vse vredne trenutke življenja v naši skupnosti in potem modrujemo, ali smo v pretečenem letu naredili dovolj dobrega. Prav je, če se iz preteklega vedno kaj naučimo. V našem društvu želimo pošteno ovrednotiti svoje delo, da bi lahko izrisali bogatejšo prihodnost vsem, ki to pričakujejo od nas. Tudi med člani društva se omenjene težave še kako poznajo, saj ni več tolikšne udeležbe na raznih dejavnostih kot nekdaj. To se pozna predvsem pri mlajših, saj jih je kar težko zvabiti iz svojih domov. Toda slej ko prej ugotovimo, da je za naše boljše počutje potrebno druženje in čim več gibanja. Tudi obstoj in delo društva v prihodnje je odvisno od dejavnosti mlajših članov. Pri marsikom se pozna finančna kriza, saj postaja življenje čedalje težje. Nekateri se zaradi revščine celo zapirajo vase in rajši ne komunicirajo z drugimi. To pa vsekakor ni ravno dobra rešitev, saj v težkih trenutkih še kako potrebujemo nekoga, ki se mu lahko zaupamo. No, v takih primerih za naše člane lahko poskrbi tudi društvo in njegovi člani. Z raznimi pomočmi, svetovanjem, druženjem in izmenjavo medsebojnih izkušenj se lahko ublaži, ali celo odpravi marsikatero težavo. Predvsem starejši člani imajo dovolj izkušenj, da lahko pomagajo mlajšim. V minulem letu je društvo pomagalo mnogim članom in članicam, vsekakor pa vsakemu, ki se je obrnil nanj. Nekatere probleme je reševalo tudi skupaj z Zvezo paraplegikov in drugimi javnimi zavodi. Zelo veliko je bilo opravljenih prevozov članov in članic s kombijem, predvsem v zdravstvene ustanove. Zato 4 Dobro premišljena prehojena pot - najde še boljšo v prihodnost tudi z veseljem pričakujemo nov kombi, ki nam bo v pomoč pri prevozih naslednjih sedem ali celo več let. Imeli smo srečo, da smo dobili denar iz FIHO (edini med društvi paraplegikov), saj za nove naložbe ni več denarja. Že za izvajanje programov ter delovanje društva smo lani prejeli približno 20 % manj sredstev kot leto poprej. Nekatere občine do konca leta sploh niso izplačale sicer že odobrenih sredstev. Da, kriza se je zarezala v vse pore našega življenja. No, kljub vsemu, leta le nismo preživeli tako slabo. Velikokrat smo se s člani srečali v prostorih društva, se o marsičem pogovorili, se poveselili in včasih tudi kakšno zapeli. Z nekaterimi smo se srečevali tudi na športnih tekmovanjih, rekreativnih srečanjih, obnovitveni rehabilitaciji, ekskurzijah ... Dejavnosti je bilo dovolj in meseci so hitro minevali do zadnjega meseca v letu, ki pa je že po tradiciji najbolj vesel mesec in tudi najhitreje mine. Skratka, kdor je imel v sebi dovolj dobre volje, mu je bilo življenje lepše. Žal tudi brez izgube nekaj članov ni šlo. Bolezni in druge zdravstvene težave so vse prepogoste in mnogi iz naših vrst vse prehitro odidejo. Zato si samo zaželimo ljubega zdravja in vse bo v redu. Na začetku svojega razmišljanja ne morem mimo toliko 'opevane' krize v materialnem in duhovnem smislu. Pravzaprav smo že navajeni na šokantna televizijska ter radijska poročila in nič kaj obetavne napovedi za naš narod, za kar naj bi krivili zdaj enega strica, nato pa še drugih sto. A življenje vseeno teče, vsem – celo najmanj privilegirane oziroma najbolj ogrožene skupine ljudi nekako shajajo. Med te se prištevamo sami, saj to krizo dejansko še najbolj občutimo zaradi drastično nižji odmeri državnih dotacij in iskanju novih možnosti za preživetje invalidnih ljudi. V društvenem odboru se redno sestajamo in kujemo načrte za razgibano zdravo življenje naših članov. Vse seveda v okviru finančne zmožnosti in našega navdiha, ki nas tolikokrat rešuje monotone enoličnosti. Pester program dejavnosti in aktivnosti je na voljo vsem članom, zagotovljen je tudi prevoz posameznikov na samo mesto aktivnosti z društvenim kombijem, tako na morje kot v zdravilišče. Letos je bilo še posebej odmevno predavanje dr. Tatjane Erjavec, spec. inter., ki ga je spremljal preventivni pregled (holesterola in sladkorja v krvi, krvnega pritiska) za vse člane društva. Potrebno je omeniti, da se mora posameznik vesti odgovorno, če želi ohranjati zdravega duha. To pomeni, da se je dolžan odzvati povabilom in iskati odgovore na številna vprašanja, ki se porajajo invalidnim ljudem doma med štirimi stenami. Ob prijateljskih srečanjih in pogovorih se mnogokrat mimogrede rešijo težave, ki sicer lahko čisto zamorijo našega duha. Torej vas iskreno vabim, da se naših srečanj in dejavnosti še bolj množično udeležujete. Več glav več ve! Zavedamo se, da je dobra komunikacija med člani društva veliko vredna, zato se še vedno poslužujemo telefona in opravljamo pogoste obiske na domu ter v DSO-jih. V odboru smo si razdelili območja, ki jih lahko posameznik v določenem obdobju obišče. Ugotavljamo, da je življenje naših članov v domovih za starejše lepo urejeno in da so oskrbovanci po večini zadovoljni. Slabša pa se kakovost življenja starejših članov, ki živijo doma, saj mnogi nimajo zagotovljenih niti osnovnih življenjskih potreb in se počutijo socialno izključene. V ta namen imamo v programu že drugo leto organizirano pomoč članom na domu. Naša asistentka je štirim članom pogosto pomagala na domu. Vsekakor je zelo dobrodošla finančna pomoč našim članom. Čeprav je skromna, pride vedno ob pravem času. Letos smo odobrili pomoč 46-im članom, ki so vložili pisno prošnjo, sicer pa so posebne pomoči deležni tudi študentje in dijaki. Veseli smo, da lahko čez celo leto članom ponudimo tudi letovanje v Novigradu v našem apartmaju, kjer se je letos zvrstilo največje število dopustnikov. Veliko povpraševanje pa je tudi za rehabilitacijske 5 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja počitnice v Pacugu. Od povsod prihajajo naši člani zadovoljni in s tem je cilj naših prizadevanj za tovrstno pridobitev dosežen. potrudi. Spletli smo tudi mrežo prijateljskih vezi s člani iz drugih društev in tako oplemenitili dejavnosti. Ne zamudite tolikih priložnosti, da si polepšate in olajšate vsakodnevne napore. Odprite se življenju in iščite nove poti, ki vas bodo napolnile z ljubim mirom s samim seboj in zadovoljstvom - kljub temnim medijskim napovedim in zlim marnjam naše družbe. Dragi prijatelji, ob začetku tekočega leta bi vas rad še enkrat iskreno povabil k aktivnemu življenju v našem društvu. Naša kvaliteta bivanja in medosebnih odnosov je odvisna od posameznika, ki se za omenjeno Osebna asistentka Program Osebna asistenca se izvaja z namenom, da zagotovimo podporo tetraplegikom in paraplegikom pri osebni oskrbi, zdravstveni oskrbi, socialni oskrbi, gospodinjskih opravilih, spremstvu, … Dve leti smo imeli na tem programu preko javnih del zaposleno Tatjano Pucelj, v letu 2013 pa se je na programu zaposlila nova asistentka Anita Mohar, ki ste jo vsi že imeli možnost spoznati. Osebna asistentka, nam je v veliko pomoč predvsem na terenu, na domu uporabnikov, včasih pa tudi v društvenih prostorih. Leto je hitro naokoli in pogodba ji je potekla vendar smo našli možnost, da na programu ostane še eno leto. - Franci Škrbina Vse se zmore - če se hoče! - Anita Mohar Nekatere dogodke, naj bodo dobri ali malo manj dobri, ne moremo nikoli pozabiti. Sama ne bom nikoli pozabila dne 6. 2. 2013, ko sem bila s strani Zavoda za zaposlovanje napotena na razgovor na Društvo paraplegikov Novega mesta, Bele krajine in Posavja. izkušnje z invalidi. Sama nisem vedela niti to, kaj je to tetraplegik ali paraplegik. Ko sem stopila skozi vrata društva so bili moji občutki precej negotovi. Bilo nas je sedem ali osem kandidatov, še sama ne vem točno, vsi kandidati pa so bili z nekim predznanjem oz. so že imeli 6 Predsednik društva, g. Okoren, nam je začel razlagati o društvu in delu osebne asistentke, ki naj bi ga opravljala ena izmed nas kandidatk. Sama sem ga samo poslušala in po pravici povedano se nisem videla v tem delu. Nato nas je g. Okoren vprašal ravno to, če se vidimo v tem delu, če imamo kakšen odpor, če bi nam bilo neprijetno zamenjati kakšno plenico in podobno. Seveda sem odgovorila, da mi to ne predstavlja težav, a v sebi sem vedela, da bo to zelo težko. Tudi upanja, da bom prišla v drugi krog nisem imela. In prav to se je zgodilo. 11. 2. 2013 sem imeli drugi krog razgovora. Jaz in še ena gospa. Pa še vedno si nisem mislila, da bom izbrana. Že naslednji dan, na pustni torek je bilo, ko sem ravno pekla krofe, me je poklicala ga. Hana iz Zveze paraplegikov Slovenije. Sporočila mi je, da so se odločili zame. Bila sem zelo presenečena, hkrati vesela in srečna, pa tudi zmedena. Spraševala sem se ali bom zmogla opravljati to delo, mi bodo uporabniki zaupali, kako me bodo sprejeli … Vprašanja so se kar vrstila v moji glavi. Aja, pa krofi mi potem niso več uspeli. Bili so vse, samo krofi ne. Roke so se mi tresle, da je bilo joj, solze sreče so kapljaje in to vse od presenečanja nad njihovo odločitvijo … pa saj niso pomembni tisti krofi, pomembna je bila moja zaposlitev. In tako se je, 1. 3. 2013, začela moja pot med vami, dragi paraplegiki. Prvi dan je šla z menoj na teren ga. Tatjana, prejšnja asistentka na društvu. Pokazala mi je kje živijo tisti člani društva h katerim bom hodila. Obrazložila mi je kaj naj pri njih postorim, kakšne so moje zadolžitve in dolžnosti ter vse ostalo. Sama pri sebi sem si govorila, da bom zmogla, saj moram pokazati, da so se prav odločili, da mi delo ni tuje in da rada delam. Tako sem iz dneva v dan hodila od člana do člana, spoznavala njih, njihovo življenje in njihove težave, se ob njih nasmejala in pa tudi zjokala. Hudo mi je bilo, ko je odšel uporabnik, ki je bil moj »pacient«, kot jim sama rečem, v Dom starejših občanov. Na društvu sem spoznala tudi ostale člane, katere moraš preprosto vzljubiti, in nad vsemi sem zelo presenečena. To so veseli, dobri, pozitivni ljudje, ki nikoli ne »tarnajo« nad svojo usodo, ampak zelo pozitivno gledajo na življenje in ga tudi polno živijo. Rada sem med njimi, rada grem kam z njimi. Tudi vsako srečanje članov je veselo, zabavno, polno smeha in pozitivne energije. Ne morem mimo tega, kako zanimivo in lepo je bilo iti z njimi na ribolov. Tam smo se nasmejali do solz, ovirala jih ni niti zelo huda vročina, kakor tudi ne dež in toča, kar vse smo doživeli v enem dnevu. Naj napišem še to, da mi je zelo lepo med vami, da sem zelo srečna in vesela, da vam lahko pomagam, da mi zaupate in da ste me veseli, ko pridem do vas. Veliko ljudi mi reče, da imam posluh in odprto srce do soljudi in mogoče mi prav to pomaga, da se dobro razumemo, da zmoremo prisluhniti eden drugemu, da nimamo konfliktov, ker tudi vem, da je vsak izmed nas nekaj posebnega in to moramo sprejeti in spoštovati. Hvaležna sem svojim staršem, da so me naučili, da je treba ljudi poslušati, jih razumeti in jim pomagati, kajti dober odnos in spoštovanje do drugih je veliko vredno. Na koncu pa še to - nič mi ni težko narediti, tudi plenic ni težko zamenjati, pa tudi nog ni težko umiti … vse se zmore, če se le hoče! Lahko bi še pisala in pisala, ampak bi bilo preveč. Povem vam še to, da se bom še eno leto z veseljem zjutraj zbujala in se odpravljala na delo, ki me veseli in osrečuje. Mi je pa že zdaj zelo hudo, ker se bo to leto hitro obrnilo in zelo težko vas bom zapustila. Vsem skupaj želim, da ostanete taki »pozitivci«. Hvala vam, da sem lahko med vami, da sem lahko del te vaše velike družine in vse vas imam zelo rada! 7 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Jesenska rapsodija Kam le čas beži, … - Anica Radej - Bernarda Zorko Kar ne morem verjeti, kako čas hiti, mi pa hitimo za njim, tako da pozabimo nase in na druge ljudi. Tudi društvo ima že kar nekaj let za sabo in dela s to naglico, pa vendar, vedno ustvarja kaj novega, modernega in uporabnega. Sonce se vse bolj počasi, a vztrajno odmika in sončni žarki vse redkeje in sramežljivo posvetijo na naše poljane izza sivih oblakov. manj resnimi položaji, da se niti ne zavedamo, kako čas neustrašno drvi mimo nas. Otroci, družina, dom, služba. Mi pa niti opazili nismo, da se tako urno seštevajo tudi naša leta. Nismo jih niti občutili ali pač za trenutek, ko nas kaj prisili, da kot poletna nevihta zaustavimo korak in naberemo novih moči. Svetli in prijazni dnevi so vse bolj redki, k nam pa se silijo megleni in dolgočasni poznojesenski dnevi. Prihaja zima, dolgočasna in pusta, dokler ne zapade sneg, da prekrije to sivino. Nehote primerjamo svoje življenje z letnimi časi. Čudovita mlada pomlad, polna radosti in veselja se prebuja v vsem, kar je živo. Kot majhni otroci, ki radovedno raziskujejo svet okoli sebe. Neučakani bi radi videli in vedeli vse o vsem. Mimogrede je tu že maj, poln razkošnih barv in dišav, kakor mladi ljudje, ki jih radosti življenja razganjajo in silijo naprej v poletje in zrelost življenja. V poletju življenja smo tako obkroženi z resnimi in Sadovi v naravi zorijo in na pragu je jesen. Ko obiramo sadove narave, se zavedamo tudi sadov svojega življenja. Barve narave se spreminjajo v vse bolj bogato paleto. A kaj, ko so te barve vidne tudi na nas, pa če se tega zavedamo ali ne; če si priznamo ali ne. Kljub temu pa se ne damo. Jesen je lahko dolga, slikovita in prijazna. Pa tudi zima je zelo lepa in prežeta z množico lepih praznikov, ki nam vsem polepšajo življenje. V pričakovanju vseh lepih reči bomo pozabili tudi na meglene dneve in sive oblake. Zato si narišimo pred oči cvetočo pomlad, toplo poletje in barvito jesen. ~~Vic~~ 8 Članica tega društva sem tudi jaz in se rada kaj naučim. Sem taka oseba, ki ima rada ljudi, ustvarjalne ljudi, optimistične, prijazne in klepetave, ki te znajo poslušati in ti pomagati. V društvu mi je zelo lepo, tu imam tudi svoje zadolžitve, ki jih z veseljem opravljam. Zelo rada imam delavnice ročnih del, rada pa se udeležujem tudi ostalih programov, ki jih organizira društvo; rekreacija, šah, medsebojno druženje, razna predavanja za vsestransko izobraževanje, pa še bi lahko naštevala, saj je veliko tega. Ker ne maram dolgčasa, tudi doma vedno kaj delam. Zdaj že kar nekaj let ustvarjam šivane vizitke in jih tudi veliko naredim, delam tudi manjše slike s to tehniko šivanja, znam in naredim veliko kvačkanih prtičkov in drugih kvačkanih motivov (nageljčke, sončnice, angelčke, zvončke, …). Poleg tega tudi vezem na prtičke s križci in pa pletem puloverje in šale. Da delo ni preveč enolično, si privoščim križanke, preberem kak časopis ali manjšo knjigo, gospodinjim, poskrbim za urejeno stanovanje in dobro počutje. Tako mi čas hitro teče in si večkrat rečem »kam le čas beži». Za zaključek naj napišem, da z roko v roki gre življenje po lažji poti. Potrudimo se biti dobri, pomagajmo si med seboj, poslušajmo se in se veliko družimo med seboj. Vsak izmed nas ima zagotovo svoj križ in težave, a če bo poslušal in upošteval pravila življenja, jih bo veliko lažje prenašal. Hvala vsem dobrim ljudem in posameznikom za boljše in lepše življenje. Pa veliko medsebojnega razumevanja vam želim. ~~Vic~~ Kako blondinka pride do marmelade? »Kupi krof in ga olupi.« Zakaj blondinka odpre mleko že v trgovini? »Ker na embalaži piše: »Odprite tukaj!« »Očka, zakaj vedno za kosilo jemo krompir?« »Veš, sinko, prišel je čas, ko mora tudi revež koga oguliti.« Policist je izstopil iz pekarne in srečal svojega kolega ter mu rekel: »Če uganeš, koliko kifeljcev sem kupil ti dam oba!« Kaj dela blondinka s pramenom črnih las? »Dela se pametno!« Kaj je blondinki najtežje v slovnici? »Šesti sklon: s kom ali s čim?« »Moj oče je mizar. Kaj dela pa tvoj?« »Vse kar mu reče mamica« »Kaj imata skupnega policist in čokolada?« »Oba zapirata.« Zakaj blondinka stoji pred ogledalom in miži? »Ker želi videti kako izgleda kadar spi.« Zakaj blondinke ne surfajo po internetu? »Ker se bojijo, da bodo dobile virus!« 9 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Druženje celi rane Prijatelj čopič - Jožica Ameršek - Danijel Peterlin V preteklem letu so se na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja kulturni dogodki odvijali po že utečenih tirih. Eden osnovnih razlogov, da so se paraplegiki v šestdesetih letih organizirali v formalno organizacijo, je izhajal iz potrebe po izmenjevanju izkušenj. Vsak med nami rad poklepeta z nekom, ki nas razume in se srečuje s podobnimi težavami, kot jih imamo sami. Živimo v svojem domačem okolju, kjer smo nekako izolirani od ljudi s podobnimi zgodbami in nimamo stika z drugimi invalidi. Zdravniki nam ob poškodbi sicer pojasnijo kaj lahko pričakujemo od svoje preostale mobilnosti, vendar ti isti zdravniki, naj se še tako trudijo, ne morejo pojasniti kako se bomo počutili v svoji koži. Dojemanje kompleksnosti svojih občutij in čustev, s katerimi se moramo po poškodbi na novo soočati, lahko delimo samo z nekom, ki je v podobnem položaju. Zato je pomembno, da imamo možnost komunikacije, torej druženja s sebi enakimi. Na tej točki pride do izraza organiziranost paraplegikov in storitev, ki jih imamo na voljo. Zveza paraplegikov vsako leto razpiše obnovitveno rehabilitacijo, kamor se z veseljem vsakič prijavim. Ohranjanje fizične aktivnosti je vendarle prvi pogoj, da se do- bro počutim in ohranjam zdravje. Poleg tega pa je še tisti sociološki vidik rehabilitacije, ki je zame neprecenljiv. V vseh letih, od kar se udeležujem obnovitvene rehabilitacije, mi je prav prijetno opazovati, kako se razvija in spreminja odnos do invalidnosti pri vsakem od nas. Veliko jih je, ki so svoje stanje sprejeli kot nekaj samoumevnega in se ne ubadajo z vprašanji »kaj če ...?«, nekaj pa jih je, ki vrsto let ne sprejmejo svoje paraplegije. Pri teh paraplegikih se v toplicah zgodi nekaj zanimivega. Občutek imam kot bi se ustvarila bolj intimna komunikacija. Vsako leto se v toplicah srečujem z različnimi ljudmi in vsakič znova slišim nove zgodbe preživetja in nešteto težav s katerimi se soočajo paraplegiki na različnih koncih Slovenije. Vendar me vedno znova preseneča, kako odprti in zvedavi postanemo, kadar se srečamo z ljudmi s podobnimi težavami. Nevede se med nami pretakajo izkušnje in moč, da premagujemo vsakodnevne tegobe. In vse te debate v nas vzbujajo občutek pripadnosti in občutek, da nismo sami v svojih težavah. ~~Vic~~ Ustrežljiv prodajalec, ki je hotel prodati čim več, je rekel kupcu: »Kupite še liter soka za vašo ženo.« »Nisem poročen.« »Potem pa kupite sok za svoje dekle,« je vztrajal prodajalec. 10 »Nimam dekleta.« »Ste pa res srečni! Potem si pa privoščite steklenico konjaka.« »Kaj ima leteči zajec na hrbtu?« »Orla!« Tradicionalna likovna delavnica v aprilu, ki zbližuje in povezuje likovne umetnike vseh Društev paraplegikov Slovenije, je kot vedno koristila nam, ki smo željni znanja in druženja. Sama sem se udeležila še nekaj drugih likovnih srečanj in treh skupinskih razstav, zadnja je bila oktobra v Celju. Prijetno pre- senečena sem bila, ko so mi slike po končani razstavi, prijatelji iz Društva paraplegikov južne Štajerske, dostavili na dom in me hkrati razveselili z obiskom. Precejšnja vrzel v družbi likovnikov je nastala z izgubo našega prizadevnega člana Jožeta Voduška. Njegova vztrajnost in optimizem sta bila in bosta nam vsem za zgled. Ko se ob novem letu izreče nešteto zaobljub, sem tudi jaz dala sebi eno; več pridnosti in zagnanosti pri slikanju, čopiču pa ne bom privoščila počitka ... Bomo videli, saj je leto tako hitro naokoli. Zahid, ponosni očka Spominjam se besed svojih staršev, ki sta mi že velikokrat omenjala svoje občutke ob mojem rojstvu. Vsakič, ko smo zašli na to temo pogovora, sem dobil občutek, da resnično pretiravata pri vseh teh čustvih, in da česa podobnega oziroma čustvenega po njihovih besedah ne doživiš vsakič, ampak le takrat, ko se otrok rodi … Te posebne občutke sreče in neskončnega zadovoljstva, sva doživela tudi sama, ko se nama je v mesecu novembru (2013) rodila najina prvorojenka, ki sva jo poimenovala Nisa. To, drobceno od Boga dano bitje, je v naš dom prineslo ogromno veselja, topline in ljubezni, ki ji kar ni videti konca. Naš življenjski slog je postal prijetnejši in bolj odgovoren, saj si želiva biti čim boljša starša najini hčerkici in ji hkrati nuditi pravo in svetlo pot življenja. 11 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja V iskanju moje sreče Ko so Dalajlamo spraševali kaj ga v življenju najbolj preseneča, je odgovoril: »Človek, ker on žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar. Nato žrtvuje denar, da bi si spet pridobil svoje zdravje. Zatem pa je tako zaskrbljen za svojo prihodnost, da ne uživa sedanjosti. Rezultat tega je, da ne živi niti v sedanjosti, niti v prihodnosti. Živi, kot da ne bo nikoli umrl in potem umre, ne da bi sploh kdaj zares živel.« - Zdenka Sintič Minilo je dve leti od mojega zadnjega članka, saj ga v zadnjem Optimistu ni bilo. Leto 2012 se je sicer lepo začelo, saj sem s prijateljico Ivano v začetku januarja 2012, preživela nepozaben teden v Londonu. O tem ste lahko brali njen članek, ki ga je objavila v reviji Paraplegik. Konec leta 2012 je bilo vse skupaj že tako oddaljeno, da sama enostavno nisem nič napisala, pa čeprav so ostali lepi spomini. Je pa tudi res, da je december, ko naj bi oddala članek, moj slab mesec in tudi to je razlog, da nisem prispevala članka, saj ne želim ljudi obremenjevati s svojimi težavami. Vem, da imamo težave vsi in da se različno spopadamo z njimi. Že nekaj let mi je namreč popolnoma jasno kako majhni in nepomembni smo v tem svetu pohlepa, krivic, vsiljenih idealov … Moja samozavest je že tako slaba, ko pa me prizadenejo tisti od katerih to najmanj pričakujem, pa se mi popolnoma sesuje. Vsake božično- novoletne praznike to podoživljam znova in znova. Ker pa je pred vami revija Optimist, ne morem pisati o žalosti, krivicah, osamljenosti … temveč o lepih dogodkih. 12 No, leto 2013, ki se je ravnokar izteklo, je bilo še slabše od prejšnjega, saj če moraš hoditi okrog zdravnikov in po bolnicah, res ni nič prijetno, še posebno, če gre za tvoje najbližje. Ampak kot vedno so bili tudi v tem letu lepi trenutki - praznovanja, valeta, obiski in druženja s čudovitimi ljudmi ... pa tudi takrat, ko se namreč nekaj slabega dobro konča, postane svet lepši. V mesecu marcu 2013 sem dva vikenda in pol preživela v našem čudovitem apartmaju v Novigradu, saj mi je zelo manjkalo, ker v letu 2012 nisem bila niti enkrat tam. Čez dan sem z vozičkom, kljub mrazu, prevozila 10 kilometrov in več po čudovitem Novigradu in okolici, kamor spada tudi Pineta. Tako sem si nabrala nove energije, dobila kondicijo in se nadihala svežega zraka. Zvečer sem prijetno utrujena, vendar osamljena, kmalu zaspala. Poleti sem preživela en teden v Novigradu z družino in tudi to so bili čudoviti trenutki, polni življenja. Res imam rada ta Novigrad, ker mi omogoča ogromno gibanja in mi vrača energijo. Potem je tukaj še obnovitvena rehabilitacija v Laškem, kjer tudi dobim prepotrebno energijo, ki jo nujno potrebujem za vsakodnevne obveznosti. V aktivnem razgibavanju in v Ivanini družbi vse prehitro mine. Kmalu zatem pa spet pride konec leta, ta žalostni december, ko se vsi veselijo in se tudi jaz trudim biti vesela že zavoljo tistih, ki jih imam neizmerno rada … in za piko na i, sem ravno dan pred božičem ostala brez avta, ki se je pokvaril in še razbil. S tem vas ne bom preveč morila, saj se je na srečo vse dobro izteklo. Verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra in ostajam kljub vsemu še naprej večni optimist. Je pa res, da me določene stvari strašno prizadenejo, saj si sama, poleg osnovnih stvari, ki jih potrebujem za življenje, tako malo želim zase. Vsekakor si želim sreče za svoja dva otroka … zase pa, da imam ob sebi nekoga, ki bi me razumel, se z mano pogovarjal, me ljubil in objel. Za vse to ni potrebno nobenega denarja, pa vendar je včasih tako težko dosegljivo, saj imamo ljudje različne želje. Eni živijo zato, da bi si nagrebli čim več materialnih dobrin, eni zato, da celo življenje garajo ali pa druga skrajnost, da ne delajo nič, drugi spet čezmerno jejo in pijejo … Res smo si zelo različni, pa vendar imamo veliko skupnega. Nesrečno življenje. Kako malo je tistih, ki so resnično srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Medtem, ko si nekateri vsaj včasih privoščimo nekaj za svojo dušo, je ogromno takih, ki si tudi to ne. Življenje pa neusmiljeno teče, leta se vedno hitreje obračajo in prehitro je vsega konec. Kako zelo resnična je tale misel velikega človeka. Koliko ljudi je že odšlo, ne da bi kdaj resnično živeli in koliko jih še bo, saj na žalost nihče ne ostane tukaj. Le eno življenje imamo in zato ga moramo pametno izkoristiti. Nihče ni večen, vsaj telesno ne in ničesar ne bomo odnesli s seboj. Res je škoda, da pozabimo živeti zato, ker se pehamo za materialnimi dobrinami. Najboljše stvari v življenju kot so nasmeh, prijaznost, prijateljstvo, ljubezen, iskreni objemi … so namreč brezplačne. Zaradi vsega napisanega vam želim, da ne pozabite živeti, da si vsaj kakšen dan v letu vzamete čas zase, za ljudi, ki jih imate radi in za tiste stvari, ki vas osrečujejo. Veliko iskrenih objemov in sreče v letu 2014 vam želim, kajti če boste imeli srečo, bo vse ostalo super! Verjetno ste že slišali, da so bili na Titaniku v glavnem vsi zdravi, pa vseeno jih je ogromno umrlo … ker pač niso imeli sreče! Srečno 2014! 13 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Parkiranje na parkirnem mestu označenem za invalida - Dušan Rupar Glede na to, da živimo v 21. stoletju, me žalosti, da se moramo invalidi še vedno boriti oz. dokazovati za parkirna mesta, označena za invalida. Sam sem imel kar nekaj slabih in neprijetnih izkušenj, zato sem se odločil, da bom napisal nekaj besed. V obdobju od moje poškodbe pa do danes, sem pogosto opazil vozila ne invalidov, parkirana na označenih parkirnih prostorih z rumeno črto. Posledično sem naletel tudi na različne izjave voznikov, katera so bila prav smešna in niso opravičevala neodgovornega dejanja. Od ljudi, ki opravljajo odgovorna dela v različnih institucijah, dam, gospodov, mamic, očetov, izobraženih …, bi pričakoval več razuma in spoštovanja do parkirnih mest označenih za invalida. Kajti ni naključje, da je pred ustanovo javnega značaja, označen parkirni prostor za invalida. Označen je zato, da invalidi lažje vstopamo v ustanovo oz. zgradbo in zopet do vozila s katerim se odpeljemo. Predstavljajte si, da je zasneženo parkirišče in da je parkirni prostor oddaljen nekaj metrov. Nekdo, ki ni na invalidskem vozičku, si ne predstavlja, kako oteženo je ob zasneženem parkirnem prostoru, premagati 1 m poti z invalidskim vozičkom ter koliko časa potrebujemo za nepotrebne dodatne ovire. Lepo je videti urejeno poslovno žensko, v visokih 14 petkah, manj pa mi je všeč, ko neodgovorno parkira in hiti s papirji na pošto. Vozniki želijo pripeljati čim bližje vhodu objekta oziroma prostoru kamor so namenjeni. Skoraj zagotovo je, da bodo parkirišča blizu vhodov v nakupovalne centre ali v mestnih središčih vedno zasedena. Pogosto se zgodi, da z vnemo iščejo prostor, ki bi jim omogočil najhitrejši dostop do želene lokacije. Pa vseeno zapeljejo na parkirni prostor za invalida, ker je 10 ali pa 20 m hoje »predaleč«. Napad je najboljša obramba. Mogoče se bo kdo prepoznal v teh besedah: »Saj samo minuto in bom takoj«, »Ja kaj je pa narobe?«, »Saj je še veliko parkirnih mest, kaj ne vidiš?«, »Saj popoldne invalidi ne vozijo«, ali pa: »Saj ti nisi invalid«, ... pa še bi lahko našteval. Čas pa neizmerno beži in zakaj bi nas poleg naše invalidnosti, še dodatno ovirali? Naj vam zaupam še eno zgodbo. Nekega dne je vizualno uglajen gospod, istočasno z mano parkiral svoje osebno vozilo na več zaporednih parkirnih mest označenih za invalida. Gospod je izstopil iz svojega vozila, prikorakal k oknu mojega vozila in me pozval naj odprem okno. Vljudno sem odprl okno in v tistem trenutku me je nasilno ogovoril češ, da naj parkiram drugje, ker nisem invalid ter takoj odkorakal naprej. Ker se je tako hitro obrnil in odhitel, mu nisem imel možnosti odgovoriti. Sem pa v vsakem primeru imel namen iztopiti iz avtomobila, zato sem hkrati tudi preveril ali ima omenjeni gospod parkirno karto in- valida ali predelano vozilo. Opazil sem, da voznik ni bil uporabnik parkirnega prostora. Bil sem zgrožen in šokiran. Kaj se je zgodilo z omenjenim voznikom, si lahko razlagate po svoje. Kljub redarski službi, katera vestno in redno opravlja nadzor, se dogajajo kršitve. Slovenska zakonodaja prepoveduje parkiranje na parkirnem mestu označenem za invalide. Zato sem tudi poiskal Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-UPB2), 66. in 67. člen, katera opisujeta upravičenost do parkirnega prostora označenega za invalida in pa sankcije. 66. člen govori o parkirni karti. Parkirno karto se lahko izda naslendjim upravičencem: 1. Osebam, ki imajo zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih ali zgornjih okončin ali medenice priznano najmanj 60% telesno okvaro. 2. Osebam z multiplo sklerozo. 3. Osebam z mišičnimi in živčno-mišičnimi obolenji z ocenjeno najmanj 30% telesno okvaro. 4. Težko duševno prizadetim osebam, ki jim je zaradi tega priznana invalidnost po predpisih o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb. 5. Osebam, ki imajo najmanj 90% telesno okvaro zaradi izgube vida; 6. Mladoletnim osebam, ki so težko telesno ali duševno prizadete oziroma so zaradi izgube, okvare, paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice ovirane pri gibanju. 7. Zdravstvenim službam, socialnim službam in invalidskim organizacijam, katerih delavci obiskujejo oskrbovance na domu zaradi nujnih in neodložljivih storitev, potrebnih za njihovo zdravje in življenje. (2) Parkirno karto izda na zahtevo upravičenca upravna enota, na območju katere ima upravičenec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. (3) Ministrstvo, pristojno za promet, vodi evidenco izdanih parkirnih kart, upravne enote pa vnašajo podatke v evidenco. (4) Evidenca izdanih parkirnih kart vsebuje naslednje osebne in druge podatke, ki se vodijo zaradi njihovega pošiljanja organom in organizacijam, ki imajo v zvezi s svojimi nalogami, določenimi z zakonom, te podatke pravico obdelovati ter zaradi izvajanja zakona: – zaporedno številko vpisa, – osebno ime, EMŠO upravičenca oziroma naziv upravičenca, – stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež upravičenca, – serijska številka parkirne karte, – datum izdaje, – številka odločbe oziroma številka potrdila izbranega osebnega zdravnika. (5) Parkirna karta, izdana v eni od držav članic Evropske unije, velja tudi v Republiki Sloveniji. (Vir: Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30. 12. 2010: 66. člen ZPrCP) Parkirna karta sprednji del 15 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja 67. člen pa navaja: (parkiranje na parkirnem mestu označenem za invalide) 1. Vozilo, parkirano na označenem parkirnem mestu za invalida, mora biti označeno z veljavno parkirno karto. 2. Parkirno karto sme poleg upravičenca uporabljati spremljevalec, ki vozi in spremlja osebo, ki je imetnik parkirne karte in sama ne vozi motornega vozila. 3. Upravičenci iz prvega odstavka 66. člena tega zakona lahko parkirajo tudi na parkirnem mestu, ki ni označeno za invalide. V kolikor parkirajo na takšnem mestu in želijo uveljavljati pravice, ki jim jih daje izdana parkirna karta, morajo vozilo obvezno označiti z veljavno parkirno karto. 4. Z globo 40 eurov se kaznuje za prekršek imetnik parkirne karte, ali spremljevalec, ki vozi in spremlja imetnika parkirne karte, ki vozila, parkiranega na označenem parkirnem mestu za invalide, nima označenega z veljavno parkirno karto. 5. Z globo 80 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki neupravičeno uporabi parkirno karto. Pooblaščena uradna oseba odvzame neupravičeno uporabljeno parkirno karto vozniku in jo pošlje upravni enoti, ki jo je izdala. O odvzemu pooblaščena uradna oseba izda potrdilo. (Vir: Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30. 12. 2010: 67. člen ZPrCP) Parkirna karta zadnji del Tudi ob pregledovanju knjige vtisov ugotavljamo, da je bivanje prijetno in da ste običajno preživeli lepe dneve ob morju. Novigrad je med redkimi kraji ob Jadranu, ki je zelo primeren za invalide na vozičkih. Je v glavnem na ravnem, brez večjih klancev, kjer se lahko sami prepeljemo tudi po več kilometrov. Sami gremo brez težav po celem mestu, do hotelskega kompleksa in avtokampa, najlepša pa je pot ob obali proti Pineti. Tam se naužiješ čudovitega zraka morja in borovcev. Vsepovsod so tudi dokaj dobro urejeni robniki na prehodih iz pločnikov. Vsako leto, ko ponovno pridemo tja, je videti kaj novega. Tudi domačini so prijazni in nas lepo sprejemajo v svoje okolje. Še najbolj so prijazni gostinci, saj te vabijo v lokal kar na pločnikih. Ob tem članku želim preventivno opozoriti voznike ne invalide, da naj bodo razumevajoči in pozorni na omenjene označene parkirne prostore z rumeno črto. Kljub temu, da smo povečini invalidi paraplegiki / tetraplegiki zelo mobilni, potrebujemo širši parkirni prostor, ki nam omogoča, da na široko odpremo voznikova vrata in tam sestavimo invalidski voziček oz. se lahko sploh presedemo nanj. Zato ožji parkirni prostori za nas niso primerni, ker ne moremo izstopiti oz. vstopiti v avto. Spoštujte označbe, ker nikoli ne veste, kdaj in kdo bo potreboval parkirni prostor namenjen invalidu. Nakup stanovanja na morju v Novigradu se je izkazal za dobro odločitev. Člani in članice s svojci ali prijatelji odhajajo tja zelo radi in se vračajo domov predvsem z lepimi vtisi. 16 Po šestih letih uporabe stanovanja se je iztrošilo kar nekaj inventarja, zato smo po končani lanski sezoni že nabavili nekaj novega. Zamenjal se je trosed v dnevnem prostoru in tako bo spanje mnogim bolj udobno. Zamenjali oziroma dopolnili smo del kuhinjske posode (lonce, ponve, krožnike) in jedilni pribor. Od uporabnikov pa je zdaj odvisno, koliko časa bo nov (pa tudi star) inventar uporaben. Predvsem pa moramo uporabniki skrbeti za čistočo, da ne bo oseba, ki bo prišla za nami že takoj po prihodu slabe volje. Na oddih gremo zato, da se imamo lepo in pozabimo na vsakodnevne težave v domačem okolju. Do poletne sezone se bo priskrbel tudi voziček za v morje. Za tiste, ki še niste bili v našem stanovanju, naj povem, da je na dveh plažah urejen dostop v morje z invalidskim vozičkom po betonski klančini. Včasih je potreben tudi servis vozička za v morje NOVIGRAD vas pričakuje Dostop do morja na mestni plaži Naše stanovanje je zasedeno približno 120 dni na leto, običajno od konca aprila do oktobra. Torej ostaja še kar veliko neizkoriščenih dni, zato predlagam članom in članicam, da koristijo stanovanje tudi pred glavno turistično sezono in po njej. Takrat je tudi najlepši čas na morju za uživanje v miru ob prijetni zunanji temperaturi. Najlepše je v pomladnih mesecih, ko pri nas še piha hladen veter, tam pa se že nastavljaš toplim sončnim žarkom. Na terasi je takrat najlepše, saj je v poletnih mesecih kar prevroče. Sicer pa nekaterim tudi vročina ugaja in se bolje počutijo v poletnem času, ohladijo pa se v morju ali pod borovci. Pa še pivo takrat bolj tekne. Vsi, ki imate radi morski zrak, o tem razmišljajte že zdaj in se odločite za koriščenje našega stanovanja tudi izven glavne sezone. - Srečko Žlebnik 17 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Naša stojnica v Qlandiji v Novem mestu V soboto, 9. marca 2013, je trgovski center Qlandija v Novem mestu praznoval drugo obletnico. Pripravili so izredno pester program. Igrala je Mestna godba Novo mesto, njihov nastop pa so spremljale mažoretke. Kasneje so pri vhodu v trgovino Spar razrezali torto velikanko ter ponudili kozarček iz Vinoteke Šturm. Ob 12. uri je sledila svečana predaja dveh invalidskih vozičkov, katera je trgovina Sanolabor podarila trgovskemu centru Qlandija. Vozička bosta na voljo za izposojo vsem tistim obiskovalcem centra, ki zaradi zdravstvenih težav težje hodijo. Dogodek so popestrili varovanci VDC Novo mesto in VDC Sonček, ki so predstavili ples na vozičkih pod vodstvom Klemna Pirmana ter zaigrali na harmoniko. Lepo jih je bilo videti. Kasneje so za najmlajše pripravili tudi otroško predstavo ter delavnice. Dan Zemlje v Novem mestu kane angelčke, poslikane pirhe in slike. Vse te krasne umetnine izdelujejo naše članice tako same doma, kot v društvenih prostorih, kjer pogosto skupno ustvarjajo. Po končanem programu, ko smo pospravili stojnico, smo seveda odšli Plesalci VDC Sonček Praznovanju smo se pridružili tudi nekateri člani Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja s svojo stojnico. Predstavili smo se kot društvo, ki združuje invalidne osebe z diagnozo tetraplegija, paraplegija, tetrapareza in parapareza zaradi posledic nesreč, prometnih nesreč, raznih padcev, obolenj na hrbtenjači in drugo. Razstavili smo naš interni časopis Optimist, da so si lahko zainteresirani ogledali kaj vse se je dogajalo v preteklem letu. Naša stojnica je bila polna ročnih izdelkov članic. Videti je bilo veliko nakita iz perlic, čudovite vezane vizitke, kvač18 Bili smo tudi v stiku z direktorico Qulandije zaradi zamenjave WC školjke na stranišču za invalide, saj je bila obstoječa neprimerna. Stranišče je sedaj urejeno in primereno za invalide na vozičkih, s čimer so člani zelo zadovoljni. še malo po nakupih. Mnogi trgovci so namreč v čast drugemu rojstnemu dnevu ponudili popuste in druge ugodnosti, katere se je splačalo izkoristiti. Bilo je zelo pestro! - Franci Škrbina Aprila 2013 je Komunala Novo mesto v sodelovanju z Mestno občino, podjetjem CeROD, Dolenjskimi osnovnimi šolami in nekaterimi drugimi ustanovami pripravila že osmo prireditev ob dnevu zemlje. Letošnja prireditev se je dogajala na Glavnem trgu v Novem mestu, kjer je med številnimi stojnicami stala tudi naša. Na odru so svoje predstavitvene točke izvedli učenci osnovnih šol, vrtec Pedenjped, Mažoretni klub Takt ter plesni studio Novo mesto. Zaključni del na odru je povezoval Boštjan Gorenc – Pižama, slovenski raper, igralec, komik in prevajalec. Nato smo slišali pozdrave gostov, med njimi tudi Alojza Muhiča (župana MO Novo mesto), Rafka Križmana (direktorja Komunale Novo mesto) in Alojza Turka Boštjan Gorenc – Pižama (direktorja Centra za ravnanje z odpadki). Sledila je podelitev plaket sodelujočim osnovnim šolam. Za konec so oder popestrili folkloristi, saj je hkrati potekal Mednarodni folklorni festival SloFolk Slovenija. Podeljevalci plaket z leve proti desni Alojz Muhič (župan MO Novo mesto), Rafko Križman (direktor Komunale NM) in Alojz Turk (direktor CeROD) 19 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Spomladanska delavnica slikarjev Ob odru na stojnicah so potekale predstavitve raznolikih organizacij, eko iger, eko bazarja, eko delavnic ter ekoloških tržnic. Svoje delo so predstavili Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, Rdeči križ Novo mesto, Prva pomoč – pomagam prvi, Čebelarstvo Kapš, Društvo za razvijanje idej, Teniški klub Krka Otočec, Kolesarski klub Adria mobil, Kmetijska šola grm in biotehniška gimnazija, Združenje za ekološko kmetovanje DPBK, podjetje Danone, Knjigarna Goga, ZEOS s kampanijo E-transformer, taborniki, različne dolenjske šole in drugi. Na stojnici Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja smo predstavili društvo in našo dejavnost preko zgibanke in časopisa Optimist ter prikazom ročnih spretnosti naših članic. Anica Radej je na ogled postavila nekaj svojih umetnin vezenja, ki se imenuje pikpoint. Zainteresirani so izdelke pogledali in jih z Anico pokomentirali. V skladu z duhom prireditve je bila le ta predvsem ekološko obarvana, zelo pestra in prav tako odlično obiskana. Upam, da bomo s takimi dogodki osvestili čim več ljudi in jih opozorili na pomembnost ohranjanja naše lepe zemlje. - Franci Škrbina Sodelovanje na Bazarju v Novem mestu 20. septembra smo sodelovali na Bazarju nevladnih organizacij v Novem mestu. Predstavilo se je 70 društev in zasebnih zavodov, ki delujejo na področjih kulture, socialnega varstva, mladine, športa, turizma, kulturne dediščine in civilne zaščite. Našo stojnico sta obogateli članici Anica Radej in Zofija Povodnik. Predstavili sta našo dejavnost, slike, razne ročne izdelane umetnine, našo zgibanko in slikarska dela Jožice Ameršek, katere so udeležence zelo zanimale. 20 Aprila 2013 smo v prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja pripravili tradicionalno spomladansko delavnico za slikarke in slikarje Likovne sekcije Zveze paraplegikov Slovenije. Dogodka se je udeležilo lepo število slikark in slikarjev, med njimi so bili tudi umetniki - člani mednarodnega združenja slikarjev (VDMFK), ki ustvarjajo z usti ali nogami. Na tej delavnici so v svoje vrste sprejeli tudi novo članico Anko Vesel iz DP Gorenjske. Pod vodstvom mentorja Rassa Causeviga so se skupaj izpopolnjevali v olju na platno, akrilu, risbi, akvarelu in grafiki. Slikarke in slikarji so se v letu 2013 že srečali na likovni delavnici v prostorih Zveze ter v Domu paraplegikov v Semiču na nekajdnevnih kolonijah, planirali pa so tudi delavnice na Tolminskem, Gorenjskem in Štajerskem koncu. Umetniki dajo velik poudarek slikarski koloniji, ki poteka vsako leto na enotedenskih kulturnih dnevih v Domu paraplegikov v Pacugu. Na Bazarju ni manjkal pozdrav župana MO Novo mesto Alojza Muhiča, interaktiven program, čez tisoč obiskovalcev ter zaključek s koncertom domače glasbene skupine Društvo mrtvih pesnikov. Dogodka se vsako leto z veseljem udeležimo, saj je njegov cilj ozavestiti širšo javnost o pomenu nevladnih organizacij, predstaviti področja, ki jih le te obsegajo ter kako krojijo ponudbo, brez katere si sploh ne moremo zamisliti aktivnega življenja. Dogajanje so si prišli ogledati tudi z lokalne TV (Vaš kanal), naredili so nekaj intervjujev ter posneli zelo lepe slikarske umetnine. Seveda je naše društvo med drugim poskrbelo, da likovni umetniki niso bili lačni in žejni v tako lepem, sončnem in ustvarjalnem pomladanskem dnevu. - Franci Škrbina - Franci Škrbina 21 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Več kot znaš, več veljaš ... Obisk tabora mladih Te besede sem slišala že v času, ko sem obiskovala osnovno šolo. Takrat še nisem povsem dojela bistva tega reka. Na poti skozi življenje, misleč da si s šolo pridobil vso izobrazbo, se izkaže, da si še daleč od tega in da je treba obstoječe znanje nadgrajevati še z novim. Na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja smo dobili ponudbo od RIC-a Novo mesto (Razvojno izobraževalni center Nm) za sodelovanje v programu Usposabljanje za življenjsko uspešnost – Moj korak. Poleg sodelujočih članov paraplegikov, ki nas je sedem, so v skupini udeleženi še člani Društva invalidov in ŠENT. Predavanja in delavnice potekajo v prostorih našega Društva in v prostorih RIC – a. Predavateljice so usposobljene pedagoginje. Srečujemo se dvakrat do trikrat tedensko. Vsebine programa so zelo pestre in zanimive. Pogovarjali smo se o ekologiji in okoljevarstvenem osveščanju. Spoznavali smo tuje dežele, jezike, njihove običaje in splošne značilnosti. Pogovarjali smo se tudi o bontonu, s ka- terim smo nemalokrat „skregani“. K tej temi smo lepo uskladili še izdelovanje pogrinjkov, preprostih in lepih na pogled. Potovali smo s hrano in pijačo okoli sveta in marsikaj novega izvedeli. Še posebno sem uživala v temi Slovenija, moja dežela. Ugotovila sem, da o naši lepi domovini še ne vem čisto vsega. Že zastava z grbom na njej, in pomen njegove vsebine, nam je pomenila težavo. Na koncu smo imeli kviz in po skupinah utrjevali znanje o Sloveniji. Društvo paraplegikov Ljubljanske pokrajine je organiziralo tabor za mlade paraplegike in tetraplegike s prostovoljci iz celega sveta, ki se druženja udeležijo preko Zavoda Voluntariat, s katerim že dolgo sodelujejo. Tabor sofinancira Zveza paraplegikov Slovenije ter zvesti donatorji BTC Logistika d.d., Unija d.d., Trinet d.o.o., CMC Ekocon d.o.o., Borok d.o.o. in Inea RBT d.o.o. Tabor je potekal od 26. avgusta do 2. septembra, in sicer prve tri dni v Prekmurju, kjer so jih nastanili in pogostili člani DP Prekmurja in Prlekije. Naslednje dni so preživeli v Domu Semič. Udeleženci tabora so obiskali tudi naše DP Dolenjske, Bele krajine in Posavja, kjer smo jih pričakali z odprtimi rokami. Predstavili so nam tuje prostovoljce: iz Nemčije je prišel Martin, iz Madžarske Csaba, iz Poljske Dorotha, iz Avstralije Katie in Sabina iz Slovenije. Razkazali smo jim naše prostore, od pisarn in skupnega prostora, kjer imamo večino predavanj, izobraževanj ter različnih krožkov, do stanovanja, ki je trenutno v uporabi. Z veseljem so si ogledovali prostore predvsem pa slike, ki so izobešene po stenah. Tu in tam je padel kakšen komentar. Nato smo odšli na zrak pod našo uto, kjer je bilo že vse pripravljeno za piknik. Jože je veselo pekel na žaru, naše članice pa so pripravile pogrinjke in priloge za piknik. Vsi veseli in zadovoljni smo se posedli okoli miz ter zaužili obilno in okusno kosilo. Udeleženci tabora so nam pripovedovali, kaj vse so si ogledali v teh dneh ter kaj vse so doživeli. Poudarili so, da se bodo tabora naslednje leto z veseljem spet udeležili, saj so se imeli zelo lepo. Na koncu je sledila še gasilska slika, da si bomo dogodek za vedno zapomnili. - Franci Škrbina Čaka nas še kar nekaj ur učenja, tudi o delu z računalnikom, saj nikoli ne znaš vsega. Ob zaključku vseh predvidenih tem bomo pridobili javnoveljavno potrdilo. S tem usposabljanjem popestrimo vsakodnevne dejavnosti in razgibamo svoje življenje v pozitivni smeri. - Jožica Ameršek 22 23 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja tudi druga žita, posebna novost pa je priprava moke brez glutena, ki pa je pomembna za prehrano bolnikov s celiakijo. Srečanje mlajših članov in rekreacija Septembra smo imeli na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja srečanje mlajših članov, s katerimi smo se pogovorili o dejavnostih, ki se že izvajajo in o željah oz. potrebah, ki jih imajo v prihodnje. Predloge bomo upoštevali pri pripravi programov za naslednje leto. Po tej zanimivi predstavitvi, smo si zaželeli poskusiti jedi, pripravljene na bolj preprost način, zato smo se premaknili v gostilno Kranjc. Tam so nam postregli z izvrstno domačo pojedino iz ajdovih dobrot. Naš športni referent Mirko Sintič je povzel kaj smo letos že naredili in izvedli, kje vse smo imeli tekme, tekmovanja in druženja. Nekaj besed smo izrekli tudi o košarki na vozičkih in naše mlade člane povabili k sodelovanju. Vsaka aktivnost, naj bo športna ali družbena, pripomore k boljšem življenju in lažjem vključevanju v širšo javnost. Zato enkrat tedensko organiziramo rekreacijo, katero vodi prostovoljec Nikola Kunjadić. Fizioterapevt je star 25 let in prihaja iz Banja Luke. Z veseljem nam prikazuje različne sprostitvene in fizioterapevtske vaje, igre z različnimi žogami, skupinske in individualne vaje, vožnjo z vozičkom za boljše obvladovanje le tega ter vaje za pridobivanje moči. Rangus nas seznanja o delovanju mlina Rekreacija poteka v telovadnici OŠ Dragotin Kette v Novem mestu, ob četrtkih, od 15.00 do 16.30 ure. Vsi lepo vabljeni! Franci Škrbina pridelavi in predelavi tudi že pozabljene sorte ajde, to je tatarske ajde. Ta sorta ajde je v 18. stoletju prebivalstvo rešila pred lakoto. V Evropo jo je iz Vzhoda prinesel češki raziskovalec, saj je za pridelovanje nezahtevna in uspeva tudi v manj ugodnih vremenskih razmerah. V zadnjem času so z raziskavami na institutu v Ljubljani ugotovili, da ima tatarska ajda veliko večjo hranilno vrednost od sive ajde in je tudi priprava jedil z njo bolj preprosta. Seveda meljejo Okrepčilo v gostišču Kranjc Srečanje s članicami iz Prekmurja in jugovzhodne Štajerske Leto 2013 je za nami in spodobi se, da se ozremo po opravljenih delih na področju ženske dejavnosti in zdravstvenih preventivnih pregledov. Srečanje smo nadaljevali v prostorih našega društva. Najprej smo poslušali predavanje o Novem mestu z zgodovinskimi znamenitostmi. Bila je zelo zanimiva predstavitev in bi bilo zelo koristno, da bi si jo še kdaj ogledali. Za tem pa so naše srečanje popestrili še mladi glasbeniki iz glasbene šole Lipičnik. Kar prehitro je dan šel h koncu in naši gostje so se morali posloviti, saj jih je čakala še dolga pot domov. Pa nasvidenje naslednjič! - Bernarda Zorko mo srečanje, in seveda hkrati poskrbimo za delček izobraževanja. Že ustaljeno sodelovanje s članicami iz društva paraplegikov Prlekije in Prekmurja, zadnjih nekaj let pa tudi iz celjske pokrajine, organiziramo izmenjaje srečanje eno leto pri nas in naslednje leto v Murski Soboti. Tako je bila letos naša naloga, da organizira24 Vse naše članice in člani kakor tudi vse gostje, smo se zbrali v Dolenjem Vrhpolju v mlinu pri g. Rangusu. V lepem jesenskem vremenu smo zvedavo poslušali predstavitev njihove dejavnosti, ki ima že tri rodove staro tradicijo. Njihov mlin je znan predvsem po predelavi ajde. Na Dolenjskem je bila v zadnjih desetletjih prisotna le siva ajda, v zadnjem času pa so se posvetili Učenci glasbene šole Lipičnik iz Novega mesta 25 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Kako skrbimo za svoje zdravje Ko se poslavlja poletje in nas čaka dolgo jesensko in zimsko obdobje se malo pozanimamo, kako smo skrbeli za svoje zdravje skozi leto. Že vrsto let se na našo prošnjo prijazno odzove pri dr Tatjana Erjavec iz Instituta za rehabilitacijo v Ljubljani. Kar precej nas je, ki se tega pregleda redno udeležujemo ob enem pa imamo možnost z zdravnico tudi pogovoriti se o še katerih svojih težavah, ki nas pestijo. Gospa doktor in sestra Branka sta vsem vzeli vzorec krvi za pregled krvnega sladkorja in holesterola, izmerjen pa je tudi vsem krvni pritisk in utrip srca. Z rezultati smo v povprečju lahko zadovoljni, seveda nekaj pa jih je tudi dobilo napotek, da morajo zaradi povišanih vrednosti na pregled k svojemu zdravniku. Predelan Renault Kangoo Že 23 let sem vezan na invalidski voziček. Moja poškodba je posledica padca z zmajem. Tetraplegija. Kot mlad fant sem doživel šok ob tej diagnozi. Sledila je dolgotrajna rehabilitacija in navajanje na življenje v elektromotornem vozičku. Sčasoma sem si ustvaril družino in zgradil hišo na vasi, kjer si še bolj odvisen od prevoza z avtomobilom. Ko sem bil mlajši je bilo presedanje v avtomobil lažje, z leti pa je postalo težje, saj sem velik, postal sem manj gibčen in voziček je težji kot 120 kg. Vožnja v predelanem vozilu mi olajšuje življenje, saj zdaj ni več presedanja in potovanje je veliko lažje. Po rampi se samo zapeljem v avtomobil, namestijo mi varnostne pasove in že sem pripravljen za vožnjo. Tako preprosto. Po končanem pregledu nam je ostalo še nekaj časa za klepet, ki ga pri nas nikoli ni dovolj. Seveda tudi na malico nismo pozabili, saj to pa sodi zraven. - Bernarda Zorko lenjske, Bele krajine in Posavja za posredovanja pri podjetjih in denarno pomoč, saj ste mi s tem pomagali pri nakupu predelanega vozila. Še posebej se zahvaljujem predsedniku društva Jožetu Okornu, ki je vedno pripravljen prisluhniti sleherni težavi in vsakemu pomagati. Velikokrat potrebujem prevoz, največkrat v zdravstvene namene, zato sem začel razmišljati o nakupu prilagojenega vozila. Žal pa so predelana vozila veliko dražja od običajnega. - Tomaž Bregar Preizkusil sem predelan Renault Kangoo, ki ga že imata naša člana Jože in Marija, in mi je ustrezal. Ponudila se mi je ugodna priložnost in kupil sem že predelan Renault Kangoo, star dve leti. Zahvaljujem se Društvu paraplegikov Do26 27 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Šport in pogled za nazaj Cilj Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je med ostalimi tudi ponuditi možnost vsem paraplegikom, da se ukvarjajo s športom, bodisi rekreativno ali na tekmovanjih višjega ranga – olimpijske igre. Želimo, da se čim več posameznikov odloči in sodeluje v raznolikih športnih panogah rekreativnega in tekmovalnega športa. Šport na na našem društvu poteka po programu športa - terminskem koledarju. Načrt smo v letu 2013 izpolnili. Nobena dejavnost ni odpadla (iz vremenskih ali zdravstvenih razlogov). Sodelujemo z lokalnimi društvi, Zvezo paraplegikov Slovenije ter Zvezo za šport invalidov Slovenije. Moje delo, delo referenta za šport pri društvu, je skrbeti za izvedbo vseh športnih aktivnosti. Pripravil sem kratek pregled po panogah. Pregled dogajanja in dosežkov v preteklem letu po športnih disciplinah Športni referent Mirko Sintič in ravnatelj OŠ Podbočje Branko Strgar sta podelila pokale po rezultatih, in sicer: 1. mesto je osvojila ekipa Zagreba, 2. mesto ekipa Novega mesta, 3. Mesto pa je zasedla ekipa Reprezentance Slovenije. Pokal za najperspektivnejšega igralca je prejel igralec Bego Mahovac. Turnir si je ogledalo in zelo glasno navijalo veliko osnovnošolcev in učiteljev, za Učenci OŠ Podbočje so v pripravi na Mednarodni turnir obravnavali tematiko invalidov in pripravili zanimiv plakat. dobro sojenje je poskrbel Mitja Dečman. Za ostale tehnične zadeve (zapisnik, časoTekmovanje je potekalo brez prepirov in poškodb v merilec) pa so poskrbeli predstavniki OŠ Podbočje. pravem športnem vzdušju. -Atletika Atletika je najbolj množična športna panoga. S svojo ekipo smo sodelovali v atletski ligi – 4 kola. Sami smo bili organizatorji 2. kola lige, 5. 6. 2013, v Novem mestu. Usvojili smo peto mesto. -Košarka na vozičkih Treninge košarke na vozičkih smo izvajali 1x tedensko, od oktobra do aprila, vsak četrtek, v telovadnici OŠ Dragotin Kette v Novem mestu. Na državnem prvenstvu, Memorialu Bojana Hrovatina, ki je bil 14. 9. 2013 v Mariboru, so sodelovali tudi tekmovalci iz Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine. Osvojili smo 2 x 2. mesto v me- V Sodražici je bil 5. 1. 2013 organiziran novoletni turnir v košarki na vozičkih, na katerem smo dosegli 3. mesto. Igrali smo združeno z ekipo Gorenjske. S košarkarsko ekipo smo sodelovali v košarkarski ligi, kjer so bila organizirana štiri kola lige v posameznih krajih po Sloveniji, naša ekipa je osvojila 5. mesto (dvokrožni sistem). Udeležili smo se mednarodnega turnirja v Zagrebu, 25. 05. 2013, ter osvojili 3. mesto. MEDNARODNI TURNIR V KOŠARKI NA VOZIČKIH Mednarodni turnir v košarki na vozičkih smo letos organizirali v torek, 3. 12. 2013, ob dnevu invalidov, na OŠ Podbočje. Namen turnirja je bil med drugim tudi predstavitev naše dejavnosti in košarke na vozičkih osnovnošolcem. 28 Razpored tekem in rezultati: • Prva tekma- Novo mesto : Reprezentanca Slovenije 46 : 41 • Druga tekma- Reprezentanca Slovenije : KKI Zagreb 48 : 50 • Tretja tekma- KKI Zagreb : Novo mesto 52 : 42 OBČINA TREBNJE Sofinancer Občina Trebnje Treningi večinoma potekajo doma. Naš član (Primož Jeralič) je spremljal „smučarja“ Gala Jakiča od Ljubljane do Pirana – oba na cestnem vozičku. talnih disciplinah in 2 x 3. mesto v vožnji. Nastopili smo v tehničnih disciplinah (met diska, kija, kopja, suvanju krogle in vožnjah z vozički na krajše in daljše proge). 29 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja -Streljanje opremo in odpravili smo se proti Domu paraplegikov v Semiču, kjer je sledilo družabno srečanje in razglasitev najboljših. V streljanju z zračnim orožjem je bilo organiziranih več treningov na strelišču strelskega društva Leskovec in strelišču v Novem mestu. Ekipno smo nastopili na državnem prvenstvu v streljanju z zračnim orožjem in pištolo ter osvojili 2. mesto. Na predtekmovanju- finalu 26. 3. 2013 v Murski Soboti smo ekipno dosegli 2. mesto. Na državnem prvenstvu 20. 4. 2013 v Ljubljani pa posamezno 3. in 4. mesto. Vse zbrane je naš podpredsednik Mirko Sintič lepo pozdravil in povzel, da je bil lov uspešen. Skupaj z najstarejšim ribičem, organizatorjem Jaklič Radmilo, sta razglasila rezultate, najboljšim pa podelila pokale. Tako je zasedel tretje mesto Kralj Peter z 6,559 kg skupnega ulova, drugo mesto Gorenc Tine z 8,817 kg in prvo mesto Centrih Rudi z 15,099 kg. Podelila sta tudi pokal za ulovljeno najtežjo ribo z 2,323 kg Bogdanu Petku in prehodni pokal Rudiju Centrihu. Prehodni pokal je potrebno osvojiti trikrat zaporedoma ali petkrat v presledkih, da preide v trajno last. Do sedaj so prehodni pokal osvojili: Ekipno zasedli 2. mesto v Murski Soboti Tine Gorenc zasedel 3. mesto na Državnem prvenstvu v Ljubljani -Športni ribolov Treningi se izvajajo individualno ob vodi (Sava, Krka ter ribniki). Sodelujemo v ligi ZPS. Bili smo organizator 1. kola, 25. 4. 2013 v Brestanici. Vsako društvo organizira ribiško tekmovanje po ribiškem pravilniku. Do zdaj smo se udeležili vsakega tekmovanja kot ekipa ali posamezniki. 14. septembra smo organizirali naše tradicionalno tekmovanje – Čurčijev memorial na Ribniku Prilozje (Čurči je bil naš član in pionir med invalidi – ribiči). Tekmovanja se je udeležilo 17 ribičev. Sodelujemo tudi z Ribiško družino Novo mesto, ki nam vsako leto odstopi dve letni ribiški dovolilnici. Vtisi iz 9. memoriala Vlada Čurčija Naše Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je septembra 2013 organiziralo že 9. memorial Vlada Čurčija v ribolovu. Tudi v letošnjem letu smo tekmovali na ribniku Prilozje (Ribiška družina Metlika). Zbor je bil že zgodaj zjutraj, udeležba 30 Centrih Rudi, DP Celje 2005 Štefanič Franc, DP Novo mesto 2006 Križanič Silvo, DP Murska Sobota 2007 Štefanič Franc, DP Novo mesto 2008 Dunaj Slavko, DP Murska Sobota 2009 Centrih Rudi, DP Celje 2010 Križanič Silvo, DP Murska Sobota 2011 Temnik Mirko, DP Celje 2012 Centrih Rudi, DP Celje 2013 Ostali rezultati tega memoriala: na tokratnem tekmovanju pa zelo lepa. Zbralo se je lepo število ribičev, nekaj tudi iz drugih društev po Sloveniji, ter štirje člani Ribiške družine Metlika. Ribiška družina Metlika se je ponovno zelo potrudila in uredila dostop z vozičkom do ribnika. Po žrebu tekmovalnih mest so ribiči prisluhnili napotkom organizatorjev in sodnikov. Nato so se postrojili okoli ribnika in na žvižg pričeli s triurno tekmo. Po končanem lovljenju so sodniki stehtali ves ulov in posebej največje ribe, da so lahko določili najbolj uspešne ribiče na tekmi. Vsak posameznik je pospravil svojo Tekmovalec: Centrih Rudi Gorenc Tine Kralj Peter Petek Bogdan Grilc Zdravko Štruclin Zoran Štefanič Franc Križanič Silvo Temnik Mirko Sintič Mirko Zorko Ivan Jernejšek Miran Baum Franc Ceglar Boštjan Žalik Ivan Simonič Franc Peček Gašper Božinovski Zoran Pušljar Marjan Urbanija Brane Lovno mesto 12 13 10 6 2 15 9 14 19 18 5 4 8 17 20 7 1 11 16 3 Teža ulova (g.) 15099 8817 6559 5689 4485 4429 3467 3342 2225 1986 1644 1552 1507 1336 1122 1049 730 669 659 0 Uvrstitev 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. »NAJ« riba 1468 1603 1701 2323 2259 1571 1119 914 0 931 1156 1120 0 725 949 0 575 0 0 0 Razvrstitev 6. 5. 3. 1. 2. 4. 9. 12. 14.-20. 11. 7. 8. 14.-20. 13. 10. 14.-20. 14.-20. 14.-20. 14.-20. 14.-20. Vsem iskreno čestitamo ter se veselimo ponovnega srečanja. Velika zahvala tudi Ribiški družini Metlika, saj so pripravili in uredili traso ter tehtalcem: Jakliču Radmilu, Kerču Jožetu, Šoštarju Davorinu in sodniku Robertu Šoštarju za odlično izpeljano tekmovanje. 31 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja -Šah Za šahiste so treningi ob četrtkih in sicer za vse ljubitelje te igre. Igralci so se redno udeleževali tekmovanj, ki so bila organizirana v okviru Zveze paraplegikov. Društvo je 9. maja organiziralo 18. Radejev šahovski memorial v prostorih našega društva v Novem mestu. Tekmovanje je bilo v spomin našega dolgoletnega predsednika društva in predsednika skupščine Zveze paraplegikov Jožeta Radeja. Kljub različnim zadolžitvam je za igranje šaha vedno našel čas. Zato je popolnoma razumljivo, da smo tradicionalno šahovsko tekmovanje posvetili njemu v spomin. -Namizni tenis in pikado Izvedli smo več treningov v metanju pikada ter dva tekmovanja. Trenutno vodeča je Zdenka Sintič. Igranje in treningi namiznega tenisa je vsak četrtek in ob raznih društvenih piknikih. »partije« imeli za razmišljanje in poteze na voljo deset minut, težje gibalno ovirani tetraplegiki pa dvanajst. Igrali so po pravilih FIDE – dodatek za pospešeni hitropotezni turnir. Po končanem tekmovanju sta vsem udeležencem spominskega turnirja za osvojena mesta čestitala naš predsednik društva Jože Okoren in športni referent Mirko Sintič. Najboljšim sta podelila medalje, vsem ostalim pa praktične nagrade. Na tokratnem turnirju, ki je bil tudi četrti krog šahovske lige, se je pomerilo 19 šahistk in šahistov iz petih pokrajinskih društev Zveze paraplegikov Slovenije. Za naše društvo so igrali Dušan Rupar, Mirko Sintič, Alis Nukić, Jože Kermc in Radejeva soproga Anica. Po dobrodošlici našega predsednika društva Jožeta Okorna je arbiter Ludvik Cvirn pred začetkom vse tekmovalce seznanil s pravili tekmovanja, nato pa so šahisti v posamični konkurenci odigrali sedem kol po švicarskem sistemu. Igralci so za posamične V posamični konkurenci je prvo mesto že tretje leto zapored osvojil najboljši šahist med paraplegiki in tetraplegiki Edo Planinc (7 točk) LJ, zato je poleg zlate medalje prejel prehodni pokal v trajno last, drugi je bil Aleksander Kandorfer (5,5 točk) CE, tretji pa šahist Danilo Jakomin (5 točk) KP, četrto mesto je zasedel Jasmin Sabljakovič (5), peto pa Adam Dmitrovič (4,5), oba iz LJ. Po ekipnem točkovanju je zasedla prvo mesto ekipa DP ljubljanske pokrajine (16,5 točk), drugo DP jugozahodne Štajerske (13,5 točk), tretje DP Istre in Krasa (11 točk), četrto DP severne Štajerske (10 točk), peto pa DP Dolenjske, Bele krajine in Posavja (6 točk). Za vse treninge in nastope v posameznih panogah smo organizirali ustrezno spremstvo in prevoze v okviru društva ali individualno. V prostorih društva občasno predstavimo svoje športne vsebine tudi učencem posameznih šol (pikado, namizni tenis, košarka in drugo) ter lokalno vsako leto na vsaj eni osnovni šoli (letos je bilo na OŠ Podbočje). V program smo občasno vključili tudi posamezne invalide, ki niso člani naše organizacije. V izvajanje programov smo povabili nekaj strokovnjakov, z željo vključevanja predvsem težjih invalidov. Prav za njih moramo zagotoviti tudi ustrezne rekvizite. Treningi so se izvajali čez vse leto po športnih disciplinah. Ljudje smo taka omejena sorta, da pride zdrava športna postava od športa. Kdor se giba je kot navit, kdor pa ne, pa stalno zbit. - Športni referent Mirko Sintič Še je čas, da se vsi, kateri še razmišljate o športnem udejstvovanju, priključite in sodelujete pri športnih dejavnostih. Sofinancerji naših programov: Vsem šahistom iskreno čestitamo in jim želimo še veliko uspehov! -Kegljanje V športni panogi kegljanja redno trenirata in tekmujeta dva športnika, in sicer v Ljubljani. Drugi se treningov in tekmovanj udeležujemo občasno. S svojo ekipo smo nastopili v kegljaški ligi, kjer je bilo v okviru društev paraplegikov organiziranih več tekmovanj- turnirjev po Sloveniji. 32 V kegljanju smo nastopili tudi v okviru društev paraplegikov na prijateljskih, spominskih in drugih turnirjih. Beležimo več dobrih uvrstitev, naš član je na državnem prvenstvu v Celju 3. 5. 2013, dosegel 4. mesto. OBČINA TREBNJE MO Novo mesto 33 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Kolesarstvo Primož Jeralič je član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja ter velik zagovornik športa invalidov in odličen ročni kolesar. Skrbi zase in za svoje telo ter dobro počutje. Zadnje leto dni aktivno sodeluje tudi v Kolesarskem klubu Tuš Mobil – Zveza paraplegikov Slovenije, kjer so zbrani najboljši slovenski ročni kolesarji. Primož je bil vedno pravi športni navdušenec in tako je ostalo tudi po padcu s smučmi leta 2008. Nova življenjska realnost mu te volje in želje po skrbi za duh in telo ni vzela. »Kolesarstvo sem spoznal povsem naključno,« začne. Kako ste prišli v stik s kolesom na ročni pogon? Koliko stane? V letu 2013 ste postali kar stalnica na tekaških in kolesarskih maratonih. »Ko pogledaš kolo imaš občutek, da bo vožnja z njim takoj v startu enostavna. A kmalu, po petih ali pa desetih kilometrih ti je jasno, da ni tako, ko si povsem na koncu z močmi. Sicer pa si meje postavljaš sam, na kolesu pa si, da jih premaguješ.« Sedaj premorete vrhunsko kolo. »Res je in ponosen sem nanj. Lani sem ga dobil. Sprva je bil račun za 6300,00 evrov, potem pa smo se malce pogovorili in sem ga dobil za 5200,00 eurov. V Nemčijo sem se ga odpravil kar sam iskat.« 34 Cilj je jasen: »Hočemo vaditi več in bolje ter da dobimo najmanj enega člana, ki bo potoval na paraolimpijske igre v Rio leta 2016!« tisočakov. Vsaj 1000 evrov pa stanejo vsi treningi in poti na trening. Konec minulega leta smo zaradi vremenskih in logističnih razmer vadili enkrat mesečno v Italiji, pod strokovnim vodstvom Alekseja Dolinška.« Kam gre ročno kolesarstvo? »Strmo navzgor! To je šport, ki iz dneva v dan napreduje in se razvija. Predvsem zavoljo tehnologije. V Sloveniji moramo le še povečati množičnost, danes nas kolesari 30. Saj ni nujno, da so vsi vrhunski kolesarji, ampak je bistveno, da vsak od nas naredi z redno vadbo nekaj za svoje telo in boljše počutje. Pa vsem tistim, ki bi se radi ukvarjali s kolesarstvom, ne »Osnova kolesa je taka kot na igrah. Razlika je le v teži ležajev in platišč, ki so pri profesionalcih precej lažji. Če bi imel še to opremo, potem bi bil še tri tisočake dražji.« Koliko kilometrov ste do danes že naredili? Kakšne so bile prve vožnje? »Ko smo začeli trenirati, smo se več družili. Beseda je dala besedo, menili smo, da bi bilo dobro, da vadba postane še bolj organizirana, naše početje pa insticionalizirano. Zato tudi klub. Na tem mestu hvala Mirku Tušu in njegovemu podjetju, da je ravno v nas prepoznalo projekt, ki so ga podprli. Brez njihove pomoči bi nam bilo zelo težko.« Kako dobro je to kolo v primerjavi z asi, ki se merijo na paraolimpijskih igrah? »Saj niti nisem vedel, da obstaja. Potem pa mi je prijatelj pokazal, kako zadeva deluje. Takoj sem se navdušil. Potem sem kupil svoje prvo ročno kolo.« »Sam sem kupil rabljenega za začetek. Takoj sem se zaljubil v ta šport. Okoli 1500 eur stane tak za začetnike oziroma iz druge roke.« Dobili ste tudi klub. »Od prve vožnje pred tremi leti jih je danes že nekaj več kot 7000 in še vedno se seštevajo.« »Veseli smo, ker je temu tako. Poprej so se posamezniki občasno pojavili kje, sedaj pa je to načrtovano in planirano. Najbolj smo ponosni na izjemna štarta, ko smo bili na čelu kolone na maratonu v Radencih in v Ljubljani.« Kaj vas čaka v letu 2014? »Nastopili bomo na petih ali šestih maratonih, prvi bo ta ob reki Krki, kjer bomo javnost vnovič obvestili, da smo prisotni na cestah tudi mi. Udeležili se bomo tudi dveh tekem za UCI točke, saj želimo čimprej do kvot za paraolimpijske igre.« In dodaja: »V letu 2015 bomo povečali intenziteto nastopov na mednarodni sceni. Bistveno je, da dobro delamo in da se ustvarja zdravo rivalstvo že v naši ekipi. Če bo te veliko med nami, bomo tudi na mednarodni sceni konkurenčnejši.« se ustrašiti cene kolesa, vedno se najde rabljeno kolo za malo denarja.« Za konec pa: »Hvala vsem, ki nam kolesarjem stojite ob strani in nas vzpodbujate, tako Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskemu komiteju, lokalnim društvom, invalidom, ki pomagajo svojim članom, ki so del ekipe ročnih kolesarjev. Hvala pa tudi vsem tistim, ki ste mi pomagali pri nakupu kolesa. Zaradi vas je moj vsak dan lepši in prijetnejši.« Koliko vas stane ena sezona? »Lani sem imel še nakup kolesa, to je bilo skupaj šest - Drago Perko 35 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Pogovor s prostovoljcem Nikolo Kunjadić Naše društvo redno organizira športno rekreacijo, ki poteka vse od začetka jeseni do poletja. Vsak četrtek se zberemo v prostorih Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja in se družimo preko športnih iger kot so šah, pikado ter namizni tenis. Razgibavanje in košarko na vozičkih izvajamo v telovadnici osnovne šole Dragotina Ketteja na Šegovi 114, Novo mesto. V sezoni 2012/2013 je našo športno aktivnost popestril prostovoljec -fizioterapevt Nikola Kunjadić. Star je 25 let in prihaja iz Bosne in Hercegovine, natančneje iz Banje Luke. Tudi v letošnjem letu nam na parketu z veseljem kaže raznovrstne vaje in tehnike, s katerimi razmigamo celotno telo, nato pa z nami zaigra košarko. Dobrovoljno je tudi odgovoril na vsa moja vprašanja. Nikola povej nam zakaj si prišel v Slovenijo in koliko časa boš ostal pri nas? V Slovenijo sem prišel kot EVS prostovoljec za eno leto. Evropska prostovoljna služba (EVS) je ena izmed akcij programa Mladi v akciji, ki je program Evropske unije. Omogoča podporo projektom neformalnega učenja in mobilnosti mladih. Namenjen je mladim v starosti od 15 do 28 let. Kot prostovoljec delam na DRPD- ju (Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, Novo mesto). Katero šolo si dokončal, kje in kdaj? Leta 2003 sem se vpisal na srednjo zdravstveno šolo v Banja Luki, oddelek zdravstveni tehnik, ki sem jo končal leta 2007. Istega leta sem se vpisal na Visoko medicinsko šolo – oddelek za fizioterapijo v Prijedoru in jo leta 2011 uspešno zaključil. V istemu letu sem začel delati pripravništvo v Zavodu za fizikalno medicino in rehabilitacijo dr. Miroslav Zotović, v Banja Luki. Ko je minilo eno leto, sem končal pripravništvo in opravil strokovni izpit. 36 Kako je živeti pri nas v Sloveniji? Boljše kot pri nas v Bosni in Hercegovini. Všeč mi je sistem življenja v Sloveniji, tudi ljudje so mi všeč. Preden sem prišel v Slovenijo, sem imel občutek da so ljudje tukaj bolj zaprti in da je težko vzpostaviti stik z njimi. Ampak, zdaj ko sem tukaj, vidim da sem se motil. Ljudje v Sloveniji so zelo prijazni, družabni in upam da bom tukaj spoznal zelo dobre prijatelje. Kaj vse počneš pri nas in s kom sodeluješ kot prostovoljec? Kot sem prej povedal, kot prostovoljec delam na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. To je nevladna organizacija, ki pomaga predvsem migrantom in Romom pri vključevanju v družbo ter promovira medkulturni dialog. Kot EVS prostovoljec sodelujem pri izvedbi programa Dnevni center za otroke, kjer otrokom, predvsem migrantom, pomagam pri učenju in domačih nalogah ter načrtujem in izvajam športne delavni- ce za otroke ter pomagam pri izvedbi javnih dogodkov. Zaradi mojega poklica sem začel sodelovati tudi z Društvom pa rapleg i kov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Predvsem delamo vaje za ogrevanje pred športnimi aktivnostmi. Kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kot diplomirani fizioterapevt si želim delati v Sloveniji. Mislim, da imam tu večje možnosti za usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnega znanja. Kako se počutiš med nami, ko vodiš rekreacijo v telovadnici OŠ Dragotina Ketteja v Novem mestu? Kakšen je odziv pri društvih oziroma članih, ki si jih obiskal? Odziv je zelo dober. Ko sem prvič prišel na DRPD, so me vsi zelo dobro sprejeli, tako sodelavci kot otroci. Pomagali so mi pri vsem, kar sem potreboval. Tudi v vašem Društvu paraplegikov DBP sem se dobro počutil in ste me, po mojemu občutku, zelo dobro sprejeli. Kot sem prej povedal, ljudje v Sloveniji so zelo prijazni. Kdaj si se začel ukvarjati s prostovoljnim delom? S prostovoljstvom sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli. Najdlje sem bil prostovoljec v Društvu Slovencev »Triglav« iz Banja Luke. Sodeloval sem pri organizaciji raznih prireditev, bil sem tudi turistični vodnik po Banja Luki različnim gostom društva in podobno. S paraplegiki se ne srečujem prvič. Občutek, ki sem ga dobil pri vas, je bil odličen. Dobro ste me sprejeli in sem se počutil zelo lepo. Jaz vas ne vidim kot paraplegike, pač pa kot ljudi, ki živijo življenje s polnimi pljuči. Nikola hvala za pogovor. Želimo ti veliko osebnega zadovoljstva pri tvojem prostovoljnem delu ter uspešno kariero. Za podajanje tvojega znanja se ti zahvaljujemo in ti sporočamo, da si med nami vedno dobrodošel. - Franci Škrbina ~~Vic~~ »Pot od garderobe do ringa je predolga!« se pritoži boksar. »Ne skrbi« reče njegov manager,« saj te bomo nazaj tako in tako nesli.« Doktor je pregledal pacienta in mu rekel: »Vaš utrip je pa zelo počasen!« »Nič hudega, saj se mi nikamor ne mudi!« Doktor ima že nekaj časa odprto samostojno zdravniško ordinacijo in sreča dolgoletnega sodelavca. »Kako kaj s tvojo prakso?« ga vpraša bivši sodelavec. »Hvala, kar v redu. »Zdaj sem že tako daleč, da včasih lahko kakšnemu pacientu povem, da je popolnoma zdrav.« Inštruktor se je jezil na kandidatko za vozniški izpit: »Ne tako hitro v ovinke! Kolikokrat vam bom moral to še ponoviti?« »Ali vas je strah?« »Seveda me je, ko pa tako brezglavo vozite!« »Potem pa zamižite, tako kot storim jaz.« »Kaj je boljše od kozarca kuhanega vina v mrzli zimi?« »Dva kozarca.« 37 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Potovanje po Indiji Na društvo je prišla naša znanka, ki je že sodelovala pri različnih dejavnostih na društvu, Tatjana Lapuh, da nam predstavi popotovanje po Indiji v sliki in besedi. Seznanila nas je, da je Indija po številu prebivalstva (1,2 milijarde) druga največja država na svetu, po površini pa sedma (3,3 milijona kvadratnih kilometrov). Večina prebivalstva (80,5 %) je hinduistov, (13,4 %) je muslimanov, (2,3 %) kristjanov, (1,9 %) sikhov, preostalih pa je (1,9 %). Leta 2011 se je odločila, da v lastni režiji odide v Indijo za 5 tednov, da spozna njeno kulturo, zanimivosti, običaje, obišče večje kraje in vse bisere prelepe Indije. Pred odhodom ni bilo potrebno prav veliko organizacije, saj so veleposlaništva vedno bolj odprta in pripravljena pomagati turistom pri vizumih in tako so potovanja postala bolj dostopna vsakomur. Na popotovanje ni odšla sama, ampak je preko popotniškega oglasa spoznala simpatičnega Primorca, ki jo je spremljal po Indiji. Tatjana pri Tadž Mahalju - foto Tatjana Lapuh 38 Khajuharo z okolico - foto Tatjana Lapuh Indijo sta prepotovala z vlakom, avtobusom in rikšami. Ogledala sta si veliko mest in pokrajin. Med njimi glavno mesto Delhi, kjer presenetita britanski novi del in tradicionalni stari del kot kontrast indijskega vsakdana in spomeniki preteklosti. V Agri (Tadž Mahal) sta občudovala najslavnejši mavzolej na svetu, katerega je v 17. stoletju zgradil mogulski cesar šah Džahan v spomin na svojo ženo Mumtaz Mahal, ki je umrla pri porodu. Gradnja tega bisera mogulske arhitekture je trajala 22 let, gradilo pa ga je 20 tisoč mož. Pot ju je peljala mimo templja (kamasutre) na Khajurahu, ki so ga zgradili v času dinastije Chandella. Približno 20 templjev je ostalo in so razvrščeni v tri različne skupine, ki spadajo v dve različni religiji: hinduizem in džainizem. Tempelj Kandariya je okrašena z obilico skulptur, ki spadajo med največje mojstrovine indijske umetnosti. Ogledala sta si najbolj sveti kraj Varanasi na obali svete reke Ganges. Izročilo pravi, da ga je zgradil sam bog Šiva, ki je poleg Višnua in Brahme glavno hinduistično božanstvo. Na ulici v Indiji - foto Tatjana Lapuh Ta sveti kraj imajo Varanasi (tako hinduisti in budisti kot jainisti) za kraj odrešitve, ki prinaša odpuščanje vseh grehov, ki so jih nabrali skozi življenje in na katerem bodo skoraj zagotovo odrešeni, če na njem umrejo. Nato sta odšla v Mumbai, poznanega tudi kot Bombay, ki je največje mesto Indije in ima približno 25 milijonov prebivalcev kar ga uvršča med najbolj poseljena mesta na svetu. Leži ob zahodni obali Indije in je poznan kot mesto priložnosti in zabave. Obiskala sta tudi mesto Goa, turistični kraj ob Indijskem oceanu. Ustavila sta se v Hampi, mestu templjev, nasadov banan in riževih polj. Sledilo je mesto Udaipur, ki je znano po jezeru in palačah okoli jezera. Med zvezde ga je izstrelil film Octopussy oz. James Bond. Najlepša je palača na otoku sredi jezera, kjer naj bi Octopussy tudi prebivala. Nekdanja palača je danes luksuzen hotel, ki stane preko 300 eur na noč … Ustavila sta se v Jaipur-ju, prestolnici province Rajastan. Ta kraj je zagotovo paša za oči nežnejšega spola, saj so njegove ulice polne prodajaln nakita, tekstila in kozmetike, po čemer je Jaipur tudi najbolj poznan. Pot ju je odnesla mimo Jodhpurja, mesta z veličastno utrdbo ali Mehrangarh Fort, ki se dviga 122 m nad mestom in je zanimiva po zunanji in notranji arhitekturi, po srebrni, zlati opremi in dragih kamnih, po vozilih, ležiščih in poslikavah, kakor tudi po kamnitih mrežastih oknih. Ogledala sta si sveto mesto Pushkar, kjer posebej častijo sladko jezersko vodo, ki se ohranja v pustem puščavskem svetu, kar je za Hindujce velik čudež. V jezeru živi precej rib velikank, preletavajo pa ga raznovrstne ptice. Ob njem je več sto metrov dolgo stopnišče, prekinjeno z manjšimi stavbami, na njih in ob njih v vodi pa se menjavajo Hindujci, ki častijo boga Šivo in sveto vodo, med njimi pa se svobodno sprehajajo »svete« krave. Tatjana je povedala, da so bila prenočišča največkrat skromna, temu primerna pa tudi postrežba in hrana. Se je pa zgodilo, da sta naročila pivo in ker ga niso imeli, je možakar tekel v sosednjo gostilno ponj. Obrazložila nam je, da se voda pije strogo samo ustekleničena in hrane ne je na ulici. Bolj kot je turističen in seveda velik kraj, večja je možnost za boljši standard in udobje turistov. Razložila je še, da je glede izbire prenočišča pomagal popotniški vodnik Lonely Planet. Svetovala je, da se moraš v Indiji kar sam prepričati kakšna je soba ter jo šele po tem plačati, sicer te utegne pričakati kakšno neprijetno presenečenje (npr. kopalnica brez tuša, saj so ga dobesedno utrgali stran). Na popotovanju sta doživela tudi nekaj nevšečnosti. Tako so ju kar vrgli iz vlaka, ker na karti ni bil napisan pravi datum potovanja, kar je bila sicer njihova napaka. Drugič pa so ju odslovili iz avtobusa, saj le ta ni potoval v njuno smer, kot so na začetku obljubljali in kimali ter so ju spustili kar na avtocesti. Tatjana je povedala, da so domačini kar prijazni, vendar z namenom, da bi od turistov potegnili čim več koristi in denarja. Hrana je okusna, čeprav za njen okus preveč začinjena. Piva imajo angleška, močna in precej draga. Na takšnem potovanju je kar običajno, da zboliš ali dobiš prebavne motnje. Po zastrupitvi sta do konca potovanja pila vodo, z limono in soljo, da sta zaužila vsaj malo elektrolitov. Predvidevam, da ji je izkušnja ostala v večnem spominu in ne dvomim, da takšno potovanje zahteva nemalo iznajdljivosti … - Franci Škrbina Indici častijo sveto vodo - foto Tatjana Lapuh 39 Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja OB KONCU LETA Člani, ki so nas zapustili 2013 Še eno leto je za nami. Tudi to lahko opredelimo kot uspešno, saj smo kljub težavam s financiranjem izvedli zastavljene programe. Kot običajno smo leto zaključili s prednovoletnim srečanjem, ki je bilo v Gostilni Pugelj v Ždinji vasi. Srečanja se je udeležilo okoli sto članov s svojci in nekateri naši stalni sodelavci. Ob tej priložnosti smo pripravili pester program. Za zabavni del je poskrbel Duo plan B, ki ga sestavljata brat našega člana Andreja Plantana in njegova žena. V nadaljevanju je Na srečanju smo pridobili veliko novih informacij, predvsem pa smo se lahko tudi zabavali in prepevali ob dobri glasbi, kar je v teh turobnih časih še kako dobrodošlo. Alojz Novak Janez Zupan Doma je bil v okolici Škocjana. Pred dobrimi šestimi leti se je poškodoval s traktorjem. Sicer pa je bil Alojz pred nesrečo zaposlen v Bramacu v Dobruški vasi, kjer izdelujejo predvsem strešno kritino. Po dolgotrajni medicinski rehabilitaciji v URI Soča se je zaradi težke invalidnosti skupaj s svojci odločil, da se preseli v Dom starejših občanov Novo mesto. Naše društvo mu je nudilo prevoze s kombijem, občasno smo ga pa obiskali. Pred tremi desetletji se je ponesrečil ob košnji z motorno kosilnico na strmem delu travnika. Doma je bil iz Zaloke nad Šentrupertom. Pred nesrečo je hodil, kot je sam dejal, na »šiht« v Prelesje, kjer so izdelovali zidno opeko. Ko se mu je zgodila nesreča, sta imela z ženo Minko štiri šoloobvezne otroke. Kljub invalidnosti je Janez vodil manjšo gorsko kmetijo in pletel košare oziroma koše. Ko mu je umrla žena in mu tudi zdravje ni več služilo, sta se s sinom Pavlom, ki je s svojo partnerico Tatjano lepo skrbel zanj, odločila, da se preseli v Dom starejših občanov Trebnje. Janezu ni bilo nikoli postlano z rožicami, skozi vse življenje se je prebijal le s trdim delom. Udovč Marija Doma je bila iz Črmošnjic, kjer je živela z družino. Z možem sta imela dva otroka. Pred nesrečo je bila zaposlena v Novoteksu. Po padcu z voza pred 24 -timi leti je ostala na vozičku. Zanjo je vzorno skrbel mož. Marija je rada ostajala v domačem okolju. Na društvo se je večkrat obrnila predvsem zaradi prevoza. V novembru nas je presenetila novica o njeni smrti. Zanjo je bila usodna pljučnica. predstavnica ZPS imela krajšo predstavitev projekta »Invalid za invalida« v sklopu katerega odpirajo servisno delavnico za izdajo, servisiranje in vzdrževanje tehničnih pripomočkov. Predstavili so nove invalidske vozičke proizvajalca Progeo, ki se jih lahko pridobi preko njihove servisne delavnice, dodatke za invalidske vozičke, ročne komande za avtomobile in pa nove sedežne blazine tega proizvajalca. 40 Razšli smo se polni dobre volje in lepih želja za leto, ki je pred nami. - Martina Glavič združenje slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Jože Vodušek Jože se je rodil 31. 1. 1967 v Brežicah. Po končani osnovni šoli se je v poklicni šoli v Škofji Loki izučil za mizarja. Do usodnega trenutka, ko se je poleti 1991 poškodoval z motorjem, je bil zaposlen v Tovarni pohištva Brežice. Po končani rehabilitaciji na URI Soča leta 1992 se je vrnil domov in se pričel ukvarjati z računalnikom in z vsem, kar je bilo povezano z njim. Nato so ga prijatelji in svojci začeli spodbujati, naj poskusi slikati z usti, ker je hudo telesno oviran (premikal je lahko le glavo). Leta 2004 se je resno lotil slikanja ter postal izredno dober slikar, saj so ga že 1. marca 2006 sprejeli v Mednarodno Z vajo in izjemno voljo je dokazal, da lahko tudi po tako hudi poškodbi najdeš svoj talent in ga izpopolnjuješ. Svoj talent je s čopičem prenašal v motive iz svojega domačega okolja kot scene pejsaža, vedut, narave in rožnih šopkov. Lani nas je naš član, priznani umetnik, tudi član VDMFK, Jože Vodušek žal zapustil. Jožeta je že dalj časa spremljala bolezen, ki ga je konec aprila 2013 dokončno premagala. Vsem svojcem izrekamo iskreno sožalje, Jožetovo delo pa nam bo nedvomno za vedno ostalo navdih, njegove slike pa trajen spomin na dobrega človeka in velikega umetnika. Vsem svojcem in bližnjim izrekamo globoko sožalje. 41 Dohodnina Izkoristite možnost, da na osnovi Zakona o dohodnini namenite 0,5 % dohodnine nam, Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Sredstva bomo namenili za izvajanje programov za paraplegike – invalide na vozičkih (odpravljanje arhitekturnih ovir, preventiva, medicinsko-tehnični pripomočki, ohranjevanje zdravja, prevozi, izobraževanje mladih, …). Naša davčna, ki jo vpišite na obrazec, je 26191024. Obrazec lahko dobite na naši spletni strani, na sedežu društva ali na davčni upravi. Več informacij na tel 07 3321 644 in na http://dpdbp.zveza-paraplegikov.com. Se priporočamo in hvala lepa. ŠENTRUPERT SEVNICA MIRNA MOKRONOG - TREBELNO TREBNJE KRŠKO ŠKOCJAN ŠMARJEŠKE TOPLICE ŽUŽEMBERK MIRNA PEČ ŠENTJERNEJ STRAŽA NOVO MESTO DOLENJSKE TOPLICE SEMIČ ČRNOMELJ METLIKA BREŽICE KOSTANJEVICA
© Copyright 2024