1. No category

1
Jože Hradil
SLIKE BREZ OBRAZOV
Ilustrirani roman v elektronski obliki s popravki in dopolnili izvirnega besedila,
ki je bilo natisnjeno v knjižni obliki leta 2012,
ISBN 978-961-6817-88-2
COBISS.SI-ID 68738305
© Jože Hradil, 2013
2
PRVI DEL
1.
Ni mogel odmakniti očesa od treh strumnih oficirjev v
škornjih, od škornjev, ki so se lesketali kot s
tisočerimi sonci obsijana zatemnjena zrcala, od
obrazov pod okroglimi krožnikastimi kapami s ščitniki
z zlatimi obrobami, od mladostnih, veselih, nasmejanih
mož s sivimi ovratniki z našitki iz črnega žameta ter
od puščic na njih, dvojnih puščic, prelomljenih v obliki
dveh oglatih črk S, in od suknjičev z zlatimi gumbi ter
od nekakšnih živopisnih zastavic iz navpično narisanih
črtk, nič večjih od njegovega mezinca, ki so v ravnih
vrsticah krasile desni del oprsja, pa tudi od širokih
jermenov s križcem s prelomljenimi konicami, in prav
tako od hlač, ki so se zožile pod kolenom in prav
gotovo zlahka zdrsnile v škornje. Kako naj bi torej
Jurij, prevzet od tega nepozabnega prizora, ostal
brezbrižen? Tako blizu so mu bili, da bi se katerega
od njih lahko celo dotaknil. Dva tarzanska skoka, nič
več. A kaj, ko pa je oče ravno v tistem trenutku trdo
prijel njegovo desnico in jo povsem umiril v svoji veliki
dlani. Večji od običajnih. Kot da ne čuti, da jim je
ravno tedaj hotel pokazati svojo iztegnjeno desnico,
jih pozdraviti tako, kot se oni pozdravljajo med seboj,
pravzaprav tako, kot jih pozdravljajo tudi nekateri
drugi ljudje po soboških ulicah!
3
Pa se je domislil: stegnil je levico in pozdravil z njo!
Uspelo mu je, skorajda, samo da mu je potem še bolj
presenečeni oče nekaj siknil, nič kaj prijazno, in ga
celo udaril po roki.
Eden od oficirjev pa je tedaj naglo pristopil in ju
prav tako pozdravil, enako kot Jurij, vendar bolj
odločno, kakor da bi hotel bliskovito izstreliti puščico
iz loka in s prsti pokazati njeno pot, pokazati očetu,
kam naj strmi, saj jo je prav njemu, njegovemu očiju,
zapičil pod nos in jo tam dolgo časa, nenavadno dolgo
držal tako. Negibno. Besede, ki jih je potem povedal in
jih Jurij niti malo ni razumel, pa je izgovarjal
nenavadno glasno, odrezavo in zajedljivo. Oče pa je
potem prav vljudno in spoštljivo jel nekaj razlagati, z
besedami, ki jih prav tako ni razumel.
Udaril sem ga, saj je vendar pozdravljal Hitlerjeve
oficirje. Hitlerja. Morilca. Kako pa naj bi mu v tisti
naglici pojasnil, da s takimi pozdravi razpihuje ogenj,
ki so ga zanetili prav oni, nemška in madžarska in
italijanska vojska. Vojaki, s kakršnimi se je pravkar
srečal … Pa četudi se je hotel samo izkazati, pokazati
svoje otroško občudovanje do živahnih ljudi v
blestečih uniformah … Jaz pa sem ga grobo prekinil,
zatrl nasmeh na njegovih ustnicah, ki so se že v
naslednjem trenutku povesile in se pripravile na jok.
Udaril sem ga po ročici, šestletnega otroka, s katero
je hotel pokazati samo to, da se jih veseli … po ročici,
ki je bila vse dotlej vajena le nežnega božanja …
4
Udaril sem jo, kot strela z jasnega, kot blisk in grom
iz daljave, ki se je nenadoma pojavil, udaril tako rekoč
po najinih vezeh, nikoli skrhanih niti za las … Kako sem
mogel? Kako pa naj bi? Kako naj bi ravnal, da bi
zaleglo, da bi tudi moj sinko doumel, zakaj je tak
pozdrav za vse nas, ki nismo vojaki, neprimeren? Pa
tudi zgodilo se je v enem samem trenutku. Ni bilo
časa, da bi mu razložil, zakaj je treba pozdravljati po
domače, ne pa s tisto nedostojno držo … Že prej,
preden sva stopila na ulico, bi mu moral povedati… s
preprostimi besedami razložiti tisto, kar je na primer
mene doletelo po prvi svetovni vojni, ko sem že mislil,
da je gorje mimo, v resnici pa sem še vedno moral
nositi vojaško suknjo, v kateri so me v Nagykanizsi
postavili celo pred vojaško sodišče in odločali o mojem
življenju ali takojšnji usmrtitvi.
Pa saj ne bi razumel. Kot tudi ni razumel, da sem se
jim opravičil z lažjo, češ da sem sina udaril zato, ker
je pozdravil z levo roko, kar so oficirji naposled
vendarle razumeli … on pa ne bi razumel, tudi če bi
razumel moje besede … Ne bi razumel, zakaj sem se
jim zlagal. Očetova laž ima v otrokovih očeh težo
najhujšega, hujšega od zločina. Vsaj tega nisem
zagrešil … Toda svojim otrokom, zlasti starejšima, bi
vendarle moral nekako dopovedati, naj prezirajo
politiko, naj se vse življenje izogibajo politiki, tisti
manjšini, ki vlada nad večino … pa naj imajo še tako
vabljive uniforme in naj še tako lepo govorijo ... Jaz pa
5
sem ga utišal s silo, mu vzel besedo, besedico, ki jo je
hotel izreči, besedo veselja … podobno kot so jo vzeli
takrat meni, v Kanizsi, ko so sodniki, vojaški biriči,
zavrgli moje pojasnilo, iskrene besede, ko sem jim
rekel, da smo takrat na železniških tirih samo
prepevali in da nismo imeli niti pojma o tem, kaj
besedica revolucija v resnici pomeni … kaj pomenita
besedici Bela Kun … Kaj pomeni komunizem. Vse to mu
bom moral še pojasniti. Ko bo lahko razumel. Olgi bi to
laže razložil, ona že zna razmišljati, lahko ji kaj
dopoveš, poleg tega je z dekleti tudi sicer laže, ne
odletijo tako zlahka z doma. Za Vladimirja pa je, žal,
prepozno … Tudi njemu bi moral vse to pojasniti,
toliko prej, saj je najstarejši. Že pred leti. Takrat bi
še razumel … Prehitro je dočakal svojih osemnajst let.
Sem tudi njega ranil? S čim prizadel? Sem ga morda
celo sam spodil od sebe? Sem navsezadnje jaz kriv, da
odhaja, prostovoljno odhaja na fronto? Z Madžari,
skupaj z Nemci …?
Čim sta prišla domov, je oče skušal Jurija poučiti,
kaj je prav in kaj narobe. Sin pa ga je razumel le
napol, spominjal se je le, kako ga je oče prosil, naj si
vendar skuša za vse čase zapomniti, kako je treba
koga pozdraviti … in to brez kretenj, brez
najmanjšega opletanja z rokami, je povedal, le z
besedami, kot so: Dobro jutro, dober dan ali lahko
noč, jó reggelt, jó napot, jó estét … samo z besedo in
s priklonom glave.
6
Na dolgo in široko mu je potem tudi razlagal, zakaj
je ravnal tako z njegovo desnico, jo obdržal v svoji, in
zakaj je potem sledil udarec po levici, za kar da mu je
bilo sicer žal, zelo žal. In tvezel mu je potem še nekaj,
zakaj je moral biti z oficirji prijazen, pa o nekakšni
politiki, ki da je grda in je poštenemu človeku
sovražna in da se je zaradi nje, zaradi politike zgodil
tudi udarec … Še huje, je dejal, zaradi politike so
mene, nekoč, mladega vojaka, postavili pred naglo
sodišče in hoteli ustreliti …
Po vsem tem pa je Jurija zanimalo samo še to, kaj je
politika.
Kaj je politika? je spraševal mamo, sestro, toda obe
sta samo skomigali z rameni. Ko pa je vprašal brata,
mu je ta skušal razložiti s primerom, ko je bil nekoč
tudi on kaznovan zaradi nekakšne politike. V drugem
razredu nižje gimnazije, ko je med šolsko uro kar tako
strmel v odprto šolsko knjigo pred seboj, potem pa
nenadoma zaklel, jebenti Királya, polglasno, vendar
dovolj, da ga je učitelj slišal in usekal s šibo po hrbtu,
pri tem pa še zarjul: Kaj, falot, zdaj boš pa še našega
kralja preklinjal? In Jurijev brat je zletel iz šole, kot
bi mignil, in ni pomagalo nikakršno opravičevanje, češ
da je bil jezen na trgovca K–i–r–á–l–y–a, ki ga je
opeharil za tri kovance, niti za las pa ne na
jugoslovanskega kralja Aleksandra… V njegovo sliko je
sicer res buljil, v fotografijo v čitanki pred seboj,
vendar s praznimi očmi, saj sploh ni vedel, da ima pred
7
seboj odprto knjigo, kaj šele kraljevo podobo. Ko je
zaklel, je imel v mislih izključno in samo p–e–k–a
Királya, ki ga je tistega dne v pekarni resnično
opeharil za nekaj drobiža. Drobiž, ki pa je bil za njega
velik denar.
In pojasnil mu je tudi, kako zelo je potem zasovražil
učitelje, šolo in vso državo, pa tudi kralja Aleksandra
za povrh, je še dodal, tako da sem bil potem še toliko
bolj srečen, je poudaril, ko so nas napadli Nemci in
Madžari. Pa še to, da boš vedel, da si v madžarsko
vojsko želim predvsem zaradi tega, da se bom
maščeval za vse krivice, ki so se mi zgodile. Vidiš , je
dejal, takšna pa je moja politika.
Grda torej, si je potihoma razložil Jurij in postal še
bolj zmeden. Če torej brat sili med vojake, je to
politika, in če je politika grda, kot pravi oče, pomeni,
da je slabo, če si želi v vojsko. In razmišljal je naprej,
sklepal, da torej očetova politika, ki prepoveduje
pozdravljati z iztegnjeno roko, ne more biti poštena,
kakor ne more biti pošteno tudi očetovo zavzemanje
za nekakšnega profesorja Branka Rudolfa, ki ga tudi
Vladimir ne mara, saj je tudi on slišal, kakšen je v
resnici: raztresenec z debelimi očali, z vselej
razkuštranimi lasmi, človek, ki nikoli ne bo delal in bo
dobival za to celo denarje.
In tudi mama mu je povedala, da dela oče to uslugo
pravzaprav svojemu prijatelju Gumilarju – zaradi
8
politike. Taka politika naj bi bila torej dobra, medtem
ko naj bi bilo slabo, če pri belem dnevu dvigneš
desnico in lepo pozdraviš s heil1 oziroma s kitartás2 ?
Kaj pa je potem tisto, bi najraje vprašal očeta, ko
lažeš in praviš, da nekdo sešteva številke, v resnici pa
kar tako, namesto da bi delal, reže tobak? Kar počne
Rudolf. Ne dela in dobiva plačo, tako da ga potem spet
zaradi politike Madžari pustijo pri miru in ga ne zapro.
Beseda politika mu ni in ni šla iz glave. Ni vedel, kje
ima svoj začetek in kje konec, kaj je črno in kaj belo.
Po vsem tem razmišljanju pa se je, zmedenec, še
najraje zavlekel med igrače, k svoji priljubljeni puški s
cevjo iz bezgove veje, ki so jo polnili s popljuvanim
karbidom in zamašili s predivom, da je pokalo kot le
kaj. Pa tudi to mu ni vedno pomagalo, na koncu se mu
je znova in znova postavljalo vprašanje:
Kako to, da se je oče zlagal, pa četudi tujemu
človeku, nemškemu oficirju, ki da nam ni bil naklonjen?
Laž je laž, si je dejal, in politika je tudi laž, si je
razložil, potem pa odločno sklenil, da bo vse skupaj
pozabil, saj je imel očeta zelo zelo rad.
2.
Po levitah, ki jih je slišal zaradi nedostojnega
pozdravljanja nemških oficirjev, je Jurij že
naslednjega dne brž odhitel k Dragu. Drago je bil
drugačen, nič tak kot on. Imel je spretne roke, iz nič
9
je znal narediti vse. Celo iz sovražnika prijatelja, na
primer takrat, ko so se šli za vojake in so vsi, prav vsi,
stopili na Dragovo stran. In kaj je preostalo njemu,
Juretu, nesojenemu vojskovodji, nerodnežu, ki
pravzaprav ni znal ničesar drugega kot v enem samem
trenutku spremeniti vse v nič? Nič drugega, seveda
nič, zato pa prav tako kot vsi drugi stopiti – na stran
svojega najboljšega prijatelja.
Razlikovala pa sta se tudi po tem, kako sta se
oblačila. Najbolj je bilo to opaziti ob nedeljah. Tedaj
se je Drago vsaj za spoznanje bolj svečano oblekel.
Mati mu je namreč privoščila le kake manj pokrpane,
vendar sveže oprane, bele dokolenke, vse drugo pa je
bilo na njem kot vsak dan, ko niso bili prazniki. In
prevelike čevlje, najpogosteje bratove, hlače s krpo
in slabo zlikano srajco.
10
Cerkev Sv. Ladislava v Beltincih
Jurija pa je njegova mama vselej oblekla mašno, od
pet do glave, spodobno, je rekla, tako da je bila lahko
ponosna nanj, zlasti takrat, ko je pred očmi vseh
vernikov praviloma prav on s posebnim ključkom
odklepal vhodna vratca v drugo vrsto cerkvenih klopi.
Njihove klopi v cerkvi svetega Ladislava so stale
posebej, kar nekaj metrov odmaknjene od drugih
klopi, od tistih, v katera so lahko posedali vsi preostali
Beltinčarji. Klopi grofičinih najtesnejših sodelavcev so
bile postavljene na levi bok cerkvene ladje, čisto blizu
glavnega oltarja, v neposredno bližino mašnika in
ministrantov. V prvi vrsti je seveda sedela velečastita
grofica Mária Zichy, v drugi družina Voglerjevih –
glavnega upravnika celotnega Zichyjinega posestva – v
11
tretji pa so molili že Juretovi. Šele v četrti je potem
sedela družina Cimer. Cimer bácsi je upravljal z
grofičinimi gozdovi. In Jure je rad dražil sošolca
Gezo, češ da je njegov oče več, ker upravlja z mlinom
in z žago in z oljarno, vendar mu tudi Geza ni ostal
dolžan in mu prav tako zabrusil, da je en gozd
tisočkrat večji od mlina in žage in oljarne skupaj.
Beltinski mlin z žago
Večji je in več je vreden!
O svojem enajst let starejšem bratu Vladimirju pa ni
mogel reči, da ga je sploh kdaj videl v cerkveni klopi.
On je namreč očeta in mamo prelisičil, se zlagal, in to
z besedami:
12
Pri moji duši! pri čemer se je še zvijal, se zaklinjal in
obračal oči na vse strani, češ da je prisoten pri vsaki
maši, od začetka do konca, do besede amen, samo da
raje stoji s svojimi vrstniki, zadaj, pri vhodu v cerkev.
Juriju pa je nekoč vendarle priznal, da se tu in tam
sicer res prikaže, vendar le za trenutek, toliko da ga
stara dva vidita, potem pa raje pobere šila in kopita.
Jurij sicer ni razumel, kaj je Vladimir mislil, da
pobere šila in kopita, vendar je kljub temu uganil, da
jo je brat raje pobrisal iz cerkve. Pobrisati jo iz
cerkve pa je bil že stavek, ki ga je rad uporabljal
Drago, ki prav tako ni zahajal v cerkev. Skoraj nikoli.
A z njim je bilo spet drugače. Njegovi starši ga sploh
niso silil k maši. Pojdi, so mu baje rekli, sicer ti bomo
poiskali že kako primerno delo tudi doma … V resnici
pa se je njegov iznajdljivi prijatelj velikokrat znašel
tudi tako, kot je bilo zanj najbolje: doma je povedal,
da bo šel k maši, tako da si je potem smel obleči
najmanj zakrpane hlače in bele dokolenke, poleg tega
pa se je na ta način izognil tudi delu na domačem vrtu.
V cerkev pa torej ni zahajal – le zakaj, namesto tega
se je vendar lahko sprehajal nedaleč od grofičinega
parka, tri ali štiri korake oddaljenega od cerkve in od
tam mahal Juriju, češ, glej, ti si sicer res v grofičini
družbi, toda v mrzli cerkvi, jaz pa sem v prijetnem
hladu pod njenimi drevesi.
V senci grofičinega klobuka pa res ne bi mogel niti
za hipec posedeti, pa tudi v vašo gizdalinsko klop me
13
ne bi mogli živega zvleči, je Juriju tako ali podobno
zabrusil vsakokrat, ko ga je pričakal po maši.
Grofica Mária Zichy
Za Jurija je bila to dobra šola, saj je po
prijateljevih očitkih tudi sam začel iskati izgovore,
podobno kot Vladimir, češ da želi v cerkvi tudi on stati
skupaj s prijatelji … Zlagal se je sicer ravno tako kot
brat, si je dejal, vendar greh kljub vsemu ni tako
velik, saj se, medtem ko je prosil, sploh ni sprenevedal
in ni obračal oči in se tudi zvijal ni. Tudi brez tega je
uspel.
Z manjšo lažjo se tudi kam pride, ga je pohvalil
Drago, ki je najraje slišal, če so ga klicali Bagi. Jurija
pa so kaj kmalu začela motiti tudi srečevanja z
grofico. Ugotovil je – sam, skoraj čisto sam, ne da bi
kaj dosti poslušal Bagijeve nasvete – da grofice
enostavno ne mara več pozdravljati na tak način, kot
so to tudi od njega zahtevali: z rahlo upognjeno nogo v
14
kolenih in s poljubom roke. Na primer takrat, ko je
prihajala v očetove pisarne, na mlinsko dvorišče,
kamor se je v svoji imenitni kočiji petkrat ali šestkrat
na leto prizibala, da je lahko pogledala očetove knjige,
zapisnike, obračune.
Grofica Mária Zichy – »na svojem «, v Beltincih
/Foto – last P. Šraj/
Kadarkoli so ob takih in še kaki drugi priložnosti
zaslišali rezgetanje konj, so ji morali vsi člani družine,
računovodja in glavni mlinar prihiteti naproti in po
vrsti poljubiti orokavičeno roko milostljive grofice.
Resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da se je le
mlinar, Vanek, vselej samo globoko priklonil in nič več.
To pa zato, je opazila najprej Olga in povedala tudi
Juriju, ker grofica mlinarju sploh ne ponuja roke!
15
Zakaj? je Jurij vprašal tudi brata, ta pa mu je
odgovoril:
Ker se boji, da bi jo okužil.
Jurij ni razumel, kaj pomeni okužil.
Da bi ji z moknato roko pomokal že tako ali tako z
belim moknatim pudrom popudrane bele rokavice, je
pojasnil Vladimir.
In tako je postala beseda kezétcsokolom3 najbrž
prva tuja beseda, ki si jo je Jurij zapisal v svoj
zvezek.
Od trenutka, ko ga je Drago oštel, češ, kako se
vendar morete vsi po vrsti sliniti na eni in isti
poslinjeni rokavici velečastite grofice! se je tudi Jurij
začel zavedati, da so v resnici njegovi starši tisti, ki
se obnašajo nespodobno. In da je torej njihovo
ravnanje nespodobno, ne pa spodobno, kot je trdila
mama. Pa tudi Vladimirja si na primer ne bi mogel niti
zamisliti, da bi se lahko njegovo koleno kdaj upognilo,
ustnice pa približale rokavički. Ko je grofica prišla k
očetu v mlin, je Vladimir praviloma vselej izginil kot
kafra.
Veš, oči, kar sapo mi jemlje, je nekoč potožil Jurij,
kar na lepem mi je prišlo, da ne morem in ne morem
več prenašati grofičinih vonjav! Dražijo mi usta, nos in
oči. To ali kaj podobnega je verjetno govoril in začel
pri tem kašljati in tudi tako dokazovati, da mu
16
grofičina vodica pljuskne v obraz celo takrat, ko samo
pomisli na njo. Oče pa je presenetil tudi njega, saj je
razumevajoče dodal: To bo alergija, se nasmehnil in
sina rahlo oplazil po riti, kar je Jurij razumel, da gre
sicer res za neko bolezen, a nenevarno, in da mu bo
torej v prihodnje odpuščeno, če ga ob grofičinem
obisku kdaj pa kdaj ne bo doma. Le mama mu je potem
še velikokrat poočitala, kako bi se vendarle spodobilo,
da bi se vsaj včasih pojavil pred grofičinim hintovom4.
Jo pozdravil, kot se spodobi. Skoraj nihče v Beltincih
nima te sreče, je trdila, ti pa se ji celo odpoveduješ.
Naneslo pa je tudi, da se srečanju z grofico kljub
vsemu ni mogel vselej izogniti. In tako je povedal tudi
Dragu, ki je njegovo pojasnilo sicer sprejel. Vendar
pod pogojem, je dejal, če mi prisežeš. Pri mojoj vöri5,
je rekel, tako da bo tudi on imel kaj od tega njegovega
ponižanja. Kako čokolado, napolitanko ali kaj
podobnega.
Ko jih je ob božiču, Veliki noči ali še kdaj grofica
povabila v svoj prelepi beltinski grad sredi negovanega
parka, so pravzaprav vsi povabljenci z velikim
veseljem prihajali k njej. Tudi Vladimir. Da, tudi on, ki
je prav tako vedel, da grofica nikoli ni skoparila. In
roko na srce, vedno so dobili kak kos lepega oblačila,
takšnega, kakršnega ni bilo mogoče kupiti niti v
soboški trgovini, kaj šele v Beltincih.
17
Beltinski grad, leta 2010
Juriju, samo njemu osebno, pa se je nekoč
nasmehnila neka posebna priložnost! Povabili so ga, naj
pride v grad in se igra z grofičinima nečakoma iz
Budimpešte oziroma z Dunaja, ki sta bila kakšno leto
ali dve starejša od njega. Njuna nemščina in njegova
prekmurščina ter začetniška madžarščina, s katero so
Jureta in njegove sošolce od leta 1941 posiljevali v
prvem razredu osnovne šole, so se tako zelo
razlikovale, da je bilo njihovo sporazumevanje
dobesedno nično, obsojeno v glavnem samo na kazanje
z rokami in nogami, na kremže, na spakovanja in
podobno. Njihovo prvo srečanje je kljub vsemu še kar
nekako minilo. Igrali so se pač in razkazovali svoje
znanje, sposobnosti, spretnosti, tako da je bil Jurij
18
pravzaprav zelo zadovoljen, predvsem zato, ker se je
na koncu lahko do sitega najedel vseh mogočih dobrot,
s katerimi jim je v majhni, zato pa prelepi priložnostni
jedilnici postregla grofičina kuharica. No, pa tudi
Bagiju je prinesel čokolado, ki jo je ta tedaj prvič v
življenju zaužil.
Naslednje leto, prvi dan v avgustu, je Jurij trenutek
ponovnega srečanja z pričakal z nestrpnim veseljem.
Vse leto je po tihem upal, da se bo njihovo druženje
po vsej verjetnosti celo polepšalo. Začetek njegovega
drugega obiska obeh fantov pa ni bil ravno obetaven:
Gustav in Benedikt sta ga sicer pričakala, vendar ne
pred gradom, pač pa kar znotraj gradu. Nista mu
prišla naproti, kot prvič, in tudi odprla sta mu šele po
tem, ko je moral seči v zabetonirano vdolbinico ob
glavnih vratih in kar nekajkrat potegniti velik
obroček, ki je bil povezan s trdo žico, na koncu katere
je bingljal zvonček. Šele po tistem sta mu končno,
milostno in nič kaj gostoljubno odprla stranska vratca,
in mu hladno podala roko. Pa tudi v naslednjem
trenutku se je pokazalo, da nad njegovim obiskom
nista niti najmanj navdušena. Namesto da bi se podali
v sobe, kot zadnjič, ko sta mu razkazala tudi vse svoje
imenitne pripomočke od sulic, lokov, pušk, helebard in
vsega drugega, česar niti Bagi ni poznal, sta mu tokrat
nazorno, z rokami in nogami pokazala, da se bodo igrali
samo na dvorišču. Nobenih igric torej, na primer tistih
na gladki lesketajoči mizici z zlatimi ukrivljenimi
19
nogami, na kateri so leto poprej raztresli tanke,
ošiljene palčice in se veselo igrali mikado. Mikado, ki si
ga je dobro zapomnil, saj sta ga grofičina nečaka, ki
sta govorila zdaj nemško zdaj madžarsko takrat
nadirala in kazala, kako okorne, debele prste ima, ker
ne zna izvleči niti ene palčke, ne da bi se ta ali ona
premaknila! On pa si je ravno tedaj želel, da bi se
igrali mikado in to ravno zdaj, ko ga je sestra s
svojimi prijateljicami in živinozdravnikom Farkasem
naučila, kako je treba potrpežljivo in brez ihte
pobirati palčico za palčico. Zdaj ko bi ju gotovo
premagal, si je dejal. Onadva pa sta bila očitno proti,
kot da bi slutila, kako je izurjen. Še bolj pa ga je
razžalostilo, ko se je spomnil tiste druge mize v sobici
zraven salona, ki je bila lani polna sanjsko okusnih in
pravljično lepih dobrot, s katerimi so jim postregli
natanko ob petih. Do takrat bo treba nekaj početi,
potrpeti tako ali drugače, je sklenil, in potrpežljivo
čakal napotkov svojih gostiteljev.
Tokrat naj bi se torej igrali samo na dvorišču. Prav,
je pomislil in se odločil, da ju bo kljub vsemu on skušal
speljati na svoj mlin. Začel ju je učiti pöcketeš 6, igro
z dolgo palico v roki ter z drugo palčico, ki je morala,
malo nagnjena v eno stran, štrleti iz majhne jamice.
Pri tej igri pa sta bila omenjena pajaca – oblečena v
nekakšne usnjene kratke hlače s poklopcem in širokimi
naramnicami – še bolj nerodna, kot je bil pričakoval.
Bil je prepričan, da bo tokrat on osmešil njiju. In res,
20
zgodilo se je, niti toliko nista spravila skupaj, da bi
znala z veliko palico udariti po mali palčki, da bi se leta zavrtinčila v zraku kot propeler pri letalu, kaj šele
da bi jo potem z naslednjim udarcem znala spraviti
čim dlje. Benedikt je udaril s tako silo, da bi se lahko
stresla vsa vas, v resnici pa je dosegel le to, da se je
zaprašilo, paličica pa je štrbunknila kak meter vstran
in negibno obležala, ne da bi se bila vsaj malo
zavrtinčila. Nič bolj pa ni bil uspešen njegov mlajši
brat, ki v prvo paličice sploh ni zadel, udaril je mimo in
šele z drugim udarcem čofnil toliko, da se je zganila in
nekaj centimetrov naprej prav tako obležala. Na tem
bojnem polju se jima je torej lahko on privoščljivo
smejal, glasno, dokaj glasno, čeprav še vedno ne tako
hrupno, kot sta se lani onadva pri igri z mikadom. Oba
njegova udarca sta namreč zadela v polno in paličica
je pristala na drugem koncu dvorišča, kjer pa k sreči
ni razbila okenca, pač pa le oplazila košček ometa na
zidu. Tudi Bagi bi ga moral, pa če bi hotel ali ne, za to
pohvaliti, če bi ga videl, si je mislil. Če bi bil dobre
volje. Jurijeva gostitelja pa sta se brž domislila
nekakšne svoje igre. Eden od njiju ga je začel s
kretnjo vabiti proti vratom. Jurij ga je ubogal in prišli
so nazaj do velikih, močno okovanih vhodnih vrat.
Pomislil je: skoznje ne bi mogli vdreti niti Turki – kaj
šele on, ki naj bi jih, tako sta velela, odpiral kar od
zunaj. Pa zapiral in odpiral. Tako naj bi se torej odtlej
igrali. Jurij pa se ni hotel niti za las premakniti. Je že
21
vedel, zakaj. Stal je in ugibal, ali bo končno vendarle
napočil čas za čaj s piškoti, s čokoladami in s tistim
nevsakdanjim sadjem. Gustav pa se je tedaj še bolj
potrudil in najbrž mislil, da Jurij ne razume, kaj naj bi
mu bilo storiti. Ni mu torej preostalo drugega kot to,
da je sam stopil z dvorišča in Juriju z zunanje strani
nazorno kazal, kako naj tudi tokrat povleče, kot tedaj,
ko je prišel, da bo zvonček zazvonil, in kako mu bosta
potem onadva odprla vrata in ga povabila na čaj z
dobrotami. Ampak Jurij je zaslutil, kaj imata za
bregom: ostal naj bi zunaj, onadva pa bi se lahko
potem sama nažirala in basala. Zato je vztrajal in
ostal na mestu. Kot vkopan. Z obema rokama v žepih, z
dvojnima figama: s štirimi figami iz desetih prstov.
Grajska vrata z vdolbinama za zvonec
22
Premaknil ga je šele zvonček – ne tisti pri vratih, ki
sta mu ga hotela podtakniti, temveč zvonček na
pozlačeni vrvici iz salona, ki jih je vabil k pogrnjeni
mizici.
Dobrote ga tudi tokrat niso razočarale. Kaj
razočarale, bilo je vsaj tako imenitno kot lani, če ne
še bolj, si je govoril in na skrivaj polnil tudi svoja žepa.
Ni bilo težko, in tudi tisti del naloge, ki mu ga je
naprtil Bagi, je tokrat še laže opravil kot lani, saj sta
bila gostitelja tako zelo razočarana in pobita, ker ju
je ta Slav prelisičil, da sta se posvetila sama sebi in
se živčno predajala najbrž le polovičnim užitkom v
ustih. Juriju nista privoščila niti pogleda. Niti gledati
ga nista več mogla, kaj šele, da bi nadzorovala, kaj
počne. Tako da se je potem, čez nekaj časa, kar
zlahka odpravil proti izhodu in z dvignjeno glavo
odkorakal. Rok sicer ni mogel več potisniti v prepolne
žepe, zato pa je lahko obe dlani toliko laže skrčil v
pest in gostiteljema privoščljivo zažugal v slovo. Vsi
trije so vedeli, da se ne bodo nikoli več srečali. Bil je
božansko sit in odžejan, predvsem pa zadovoljen, ne
nazadnje tudi zato, ker je vedel, da bo svojega
prijatelja razveselil z vsem, kar je imel v žepih in pod
srajco.
Misel na ponižanje, ki naj bi ga tudi tokrat začutil
zaradi poljuba grofičine roke, je že takoj na začetku
23
v kali pregnal z nasmehom … nič lažjega, saj je vedel,
kaj bo odgovoril Bagiju, ki ga bo gotovo tudi tokrat
vprašal: Si ji spet kušnil roko? Ne bo mu pozabil
poudariti, da je bila tokrat grofičina desnica gola –
neorokavičena! Torej mu ne bo mogel očitati, da je
odpoljubljal sledove drugih priliznjencev, ki so
običajno poljubljali milostljivi rokavico pred njim.
In tudi tedaj, ko je Bagi kar se da počasi použil
grofičine piškote, se oblizoval in cmokal, kot bi užival
tudi pri tem, da ga Jurij ni mogel posnemati, je bilo
kljub temu na dlani, da je njegov prijatelj, takrat bi
mu namesto Drago upravičeno lahko rekel Bagi, le
delno zadovoljen.
Še več, spet je napadel in zbodel s pripombo, češ da
se nekateri kopljejo v izobilju, drugi pa nimajo niti za
sproti.
Jurij pa mu je odgovoril:
Priznati moraš, da ima grofica dobro srce, saj daje
mnogim ljudem kruha. Tudi tistim, ki ne delajo na
njenih njivah, posestvih ali gozdovih. Samo spomni se,
mu je poočital, kakšnih božičnih daril so deležni mnogi
siromaki. Lahko bi se spomnil, kako je vselej ob kakem
prazniku prijazno odprla svoj park in vabila
mimoidoče, naj si vzamejo, kar potrebujejo. Puloverje,
hlače, srajce.
24
Zavladal je molk. Jurij je povedal, kar je mislil, Bagi
pa je molčal. Jurij je postal še bolj korajžen in je
podražil prijatelja:
Kar spomni se, tudi midva nisva odšla ravno praznih
rok …
Bagi je še vedno molčal, preslišal Jurijevo opazko, ki
mu gotovo ni bila všeč, potem pa siknil:
Grofičino miloščino – tako je rekel, da, miloščino – pa
je pobral celo tvoj veliki brat, ki se ima za nekakšnega
upornika, ki da kljubuje tudi grofici in vsem svetim
šolnikom v Prekmurju! Pa tudi tvoja sestra – čeprav
imate vsi polne riti.
Tudi Jurij mu ni ostal dolžan, saj ga je vprašal:
Kako pa bi ti ravnal, kaj bi počel, če bi te povabila v
grad? Povej, po pravici! Bi se odpovedal piškotom, ki si
jih malo prej s takim užitkom snedel? In sploh, si se
kdaj odpovedal tistemu belemu Sokolu, ki ga tako rad
jašeš, ko ti grofičin konjušnik dovoli?
3.
Kako prav ima Vladimir, ki sili med prostovoljce, v
vojsko, je razmišljal, četudi se je zavedal, da brata,
če bo odšel, potem nekaj časa le ne bo videl. Ve pa, se
je tolažil, da jim bo izboril lepše življenje. Da ne bo
samo grofica živela v preobilju, pač pa enako tudi vsi,
vsi, tudi Bagi in njegovi. Pri tem se je spomnil prizora
25
s plakatom, ki ga je nemški vojak kljub hudemu nalivu z
mirno roko potrpežljivo lepil na pročelje Rituperjeve
gostilne, obrnjenim proti Gančanom. Velikanski rdeči
plakat z belim krogom v sredini, v njem pa črn križ z
nagnjenimi konci. Heil, je tedaj najbrž vzkliknil Jurij
in pozdravil nemškega vojaka v lesketajočem
gumijastem plašču, ki je tako varno pokrival stasitega
vojaka. Opazoval ga je, bolj zase in z zadržanim
dihom, na skrivaj, in sicer zato, ker se je zavedal,
kako ostro bi ga spet oštel oče, ko bi videl, da
občuduje početje nemškega vojaka in celo dviga svojo
desnico, potem pa še levico. Da bi bolj držalo, si je
mislil in sanjaril naprej.
Pred očetom bom molčal, si je dejal, bratu pa bom
povedal, kako lep je bil videti v lesketajoči se čeladi,
ki je odbijala deževne kaplje kot prave krogle na
fronti, oborožen do zob, in kako je kljub hudemu
nalivu nosil strojnico prek hrbta, in kako uspešno je
lepil prečudoviti plakat na zid stavbe, ki bo odtlej
prav gotovo najimenitnejša hiša daleč naokoli, in sploh
... Vladi ga bo razumel, še hvaležen mu bo in bo še raje
stopil v njihove vrste, šel v vojsko, na fronto …
Vladimir bo kmalu dopolnil osemnajst let in se bo
tudi brez očetovega dovoljenja lahko podal v vojsko.
Res je sicer, da bo to le madžarska vojska, kot mu je
malce razočarano pripovedoval tudi brat, ne pa
nemška. Žal pa je prav tako res, je priznal Vladimir, da
v madžarski vojski ne pozdravljajo z iztegnjeno
26
desnico, pač pa le z izravnano dlanjo ob sencah. Pa
tudi oblečeni niso tako fino kot nemški vojaki, se je
spomnil še Jurij, medtem ko je Vladimir poudarjal, da
je navsezadnje najpomembnejše to, da so kljub temu
zavezniki in bodo skupaj premagali Ruse in komuniste
in bodo potem vsi v en glas vzklikali Heil!
*
In leta 1942 so se Vladimirjeve želje uresničile. Bil
je vesel, srečen, nasmejan, in govoril je, da se počuti
kot ptiček na veji. Tisti modrikasti ptiček v soboškem
parku, ne pa tale oskubljenec v grofičinem grmovju, je
še veselo pripominjal.
Soboški grad po 1. svetovni vojni
Jurij pa je bil po drugi strani globoko v sebi
vendarle manj vesel kot brat, pa četudi je verjel
27
njegovim besedam in obljubam. Kljub vsemu pa je po
tihem spraševal, kako mu bo brez njega, ko ga dolgo
časa ne bo videl in ne bo slišal njegovih pripovedi o
raznoraznih potegavščinah, o takih in drugačnih
dogodivščinah. Kako slikovito mu je na primer opisal,
kaj vse se je zgodilo, ko so ga vrgli iz soboške šole in
je moral v Ljutomer, kjer prav tako ni mogel ostati,
saj so ga, spet po krivici, kot zadnjič, premestili v
lendavsko šolo.
Zgodilo se je to iz čiste neumnosti, je pripovedoval
Vladimir, ker sem hotel staršem preskrbeti dobro
žganico, ta pravo slivovko, ki so jo v Ljutomeru
premogli v potokih. Za očeta sem vedel, kako rad jo je
ob jutrih zvrnil ob koščku slanine in čebule, zato sem
mu povedal, da mu, če bo hotel, ne bo treba več
skrbeti, kje naj jo dobi. Jaz mu jo bom lahko prinašal,
kadarkoli bo želel.
Vse bi bilo v redu in prav, če se naša mati ne bi čisto
po nepotrebnem in brez zveze vpletla v mojo povsem
nedolžno in brez dvoma povsem dobronamerno potezo,
je razlagal. Ravnatelju ljutomerskešole se je namreč
njuna mati hotela pohvaliti – pohvaliti sebe in svojega
sina – naj si šolniki niti slučajno ne mislijo, da so
njenemu sinu, ko so ga sredi šolskega leta skorajda
milostno sprejeli medse, naredili kakšno posebno
veliko uslugo, zaradi katere bi se jim morala vsa
družina klanjati do tal. Ne, je poudarila mati, moj sin
je bil pošten, a so ga tisti v Soboti kljub temu vrgli iz
28
šole, samo zato, ker se je obregnil ob peka Királya,
nikakor pa ne ob našega dragega kralja, kot so trdili
oni. Iz soboške šole je moral oditi zaradi neskončno
pokvarjene domišljije svojega učitelja, ki je tudi v
navadnem peku videl kralja! se je posmihala najina
mati, je navajal Vladimir materine besede in
nadaljeval prav tako z njenimi besedami, češ: Moj sin
je bil pošten takrat in je pošten tudi zdaj v
Ljutomeru, samo vedite, je dejala, da je na vaši šoli,
da, na tejle šoli, vendarle nekaj zelo zelo narobe.
Nekateri vaši šolarji pijančujejo in vabijo medse tudi
mojega sina, in hočejo, naj od njih za debele denarce
odkupuje žganico, je dejala. In tudi pri vratih je
potem še potegnila svoj prekmurski stavek, ki je žalil
prleška ušesa, saj je sklenila: Moj Vladi ne potrebuje
nobene potuhe, nobene milosti, nobene protekcije –
pač pa dobro šolo! Zdaj jim je v Soboti že gotovo žal,
je pripovedovala še vedno med vrati, da so ga
odpustili. Le glejte, da tudi vam ne bo žal, če morda
razmišljate o tem, da bi med svoje pokvarjene dijake,
ki hodijo v gorice popivat, prišteli tudi mojega … kot
se govori, da hočete kaznovati svoje mulce. Moj je
doma povedal vse po pravici in zato vem, da se on
gotovo ni pritaknil niti ene kupice.
Pa kaj ji je bilo treba to tam ponavljati? se je čudil
tudi Jurij.
Zato, dragi bratec, ker me je hotela obvarovati pred
morebitno novo izključitvijo. In to ne brez razloga,
29
saj so ji prišle na uho tudi druge podrobnosti, ki sem
jih jaz pozabil povedati, da smo takrat v ljutomerskih
goricah vsi malo preveč okušali razna vinca, tudi jaz …
In prav to se je razneslo po celem Lotmerki7, in tudi
po šoli … Jaz pa sem se hotel – že zato, da bi prehitel
kakršne koli govorice, ki bi se znale razširiti tudi po
Soboti – že vnaprej odkupiti, prilizniti očetu, češ da
sploh nisem pil, in da so pili le drugi, domači pjebi8, in
da sem se v goricah jaz samo pogovarjal, če bi lahko
očetu prodali kako kapljico pijače proti prehladu, po
ugodni ceni seveda. A se je, kot vidiš, vse skupaj po
nepotrebnem zapletlo. Bal sem se, zlasti tedaj, ko je
mati prišla iz šole in povedala, kako jim je povedala
svoje, vse, čisto vse, kar je imela na srcu in na jeziku,
in kako odtlej samo še čaka, da bo iz šole prišlo
sporočilo, ki bo gotovo pohvala, ne pa morebitna
kazen, saj se je vendar njen Vladi od daleč – da, tako
je rekla – od daleč izognil domačim barabam.
Sporočila pa ni bilo, kaj?
Tretjega dne je težko pričakovano pismo končno le
prispelo. Bral ga je oče, počasi, jecljaje, požrl kako
nezanimivo besedo in poudaril tisto, kar naj bi bilo
pomembno. Še zdaj se spomnim nekaterih poudarkov,
se je nasmehnil in posnemal očetov glas: Zaradi
neprimernega obnašanja vašega sina …. zaradi
kupovanja in prodajanja alkoholnih pijač … šolski
odborniki … trajno izključitev …
30
In tako sem bil spet brez šolske strehe nad glavo.
No ja, kmalu zatem pa sem se vendarle znašel na novi
šoli, v Lendavi. Skupaj s pajdašem, ki mi je žganje
prodajal, je sklenil Juretov brat svojo ljutomersko
zgodbo.
Na lendavski šoli pa mi je bilo – v tretje gre rado –
resnično najbolj všeč, veliko bolj kot v Soboti ali
Ljutomeru, je pripovedoval vsem zavistnim sošolcem iz
bivših dveh šol. Vse je šlo po maslu, dobro sem se učil,
čeprav je prav tako tudi res, je pravil, da se je bilo
treba v Lendavi manj učiti. Pa tudi lendavsko vino je
boljše, tudi starejši ga zvrnejo raje kot žganje, ker da
je, pravijo, veliko bolj zdravo kot tisti šnops.
Samo očetu sem hotel dobro, saj veš , je Juriju še
enkrat ponovil, ker sem vedel, da ima stari rad tisto
pijačo. A kaj, ko pa mu je nisem mogel izročiti, kolikor
bi mu lahko in kolikor bi najbrž tudi stari rad sprejel –
ker je potem najina mati vse skupaj samo zasrala.
Zdaj veš. Sicer pa, ni kaj reči, tudi v Lendavi
premorejo dobro žganje, samo da mu tam pravijo
palinka. O tej pa nerad govorim, tako da mu je po
tistem niti omenil nisem, je končal, zavzdihnil, in tudi
Jurij je uganil, kaj se je pletlo v bratovi glavi.
*
Tisto, kar je Jurija tedaj najbolj zanimalo in
vznemirjalo, so bili avtomobili. Ne samo tisti majčkeni
za v žep ali za po tleh, ki jih je prav tako zbiral, pač
31
pa pravi avtomobili, kakršen je bil tudi ford, ki ga je
premogel njegov oče, prvi računovodja v Benkovi
tovarni mesnih izdelkov, in poleg njega seveda tudi
sam tovarnar – ki je imel le nekaj centimetrov
daljšega – in predvsem vsemogočni Hartner ter le še
nekaj premožnejših ljudi v Soboti.
Jurij jih je večkrat prešteval in bil zadovoljen, da je
lahko zavezal jezike nekaterim sošolcem, ki so se mu
posmihali, češ da znajo oni z rokami početi vse, kar je
treba početi, on pa da je reva s potolčenimi prsti, ki si
jih poškoduje, še preden vzame kako reč v svoje
okorne roke, na primer kako kladivo, ki je zanj vedno
pretežko, žagico, ki je vselej preostra ali pa nož, s
katerim se vselej poreže. Vsega tega sicer res ni
mogel zanikati, zato pa se je znal pobahati, da je
pravzaprav tudi njegov oče bolj nerodne sorte, kar se
tiče uporabe rok in nog in žag in kladiv in tako tudi
pedalov in zavor v avtomobilu – a kljub temu premore
svoj osebni avtomobil!
Na fordu, na skupnem dvorišči Ilke in Vilme –z Olgo
inJurijem ter Zorko, Lacijem in Mirkom ter šoferjem.
Vsi pa so mu priznali, da je njegov brat Vladimir
pravi fant od fare, saj zna poprijeti za vsako delo, ki
mu seveda diši, tako da ni le spreten pri ravnanju z
32
orodji, in to z levo roko, ampak tudi pri sukanju volana
– pa čeprav je še premlad in mu samo zaradi tega
nočejo dati vozniškega dovoljenja.
33
Vladimir pa je znal svojo nadarjenost dokazati tudi
34
brez tistih dovolilnic, tako da je bil Jurij skupaj z
35
drugimi prepričan, da bi znal Vladimir z avtom poleteti
36
vsaj tako hitro kot tisti nepotrebni očetov poklicni
šofer Anti Fujs – Antek! In take reči, kako je treba
ravnati z rokami na volanu in z nogami na pedalih, mu
je brat rade volje tudi pokazal. Samo njemu, kaj pa.
Takole na pol, ko sta, žal, brez ključev, sedela za
volanom. Razložil mu je vse, čisto vse, kako je treba
voziti, kako držati volan, nenehno gledati na vozišče,
pa tudi, kje je treba pritisniti, da zaropota, zabrni, se
zatrese, kako povečati hitrost, da poleti celo do
šestdeset na uro, in kako ga je mogoče ustaviti. Za
strahopetne sopotnike počasi, mu je pokazal in počasi
pritiskal na zavoro, za vse nas pa velja, da je treba na
vso silo pritiskati na plin, če pa je kaka nevarnost na
cesti, pa v hipu pritisniti na zavoro, takoj zatem pa
37
spet kot blisk naglo po pedalu za plin in zdrveti mimo
kure, kamna ali zajca na cesti. Zajce je treba pustiti,
da prečkajo pot in šele potem voziti naprej. Prav tako
srne in jelene, ki ne zbežijo, ko bi bil še čas, pač pa
kar s celim bokom rinejo pod kolesa. Čez nekaj časa
pa se je potem še sam dopolnil: Če je cesta prazna, je
pravi užitek, ko zagledaš zajca pred seboj. Ta je tako
neumen in slep in zmeden, da ne zna odskočiti, in se
kar sam ujame v soj avtomobilskih luči, iz katerih ne
najde več poti v življenje. Z Antkom se nama je tako
že nekajkrat zgodilo, in tedaj sva še bolj pritisnila na
plin in zajca povozila. Jaz sicer potem niti gledati
nisem mogel, kako ga je urno pobral s cestišča in vrgel
v prtljažnik – pa tudi to le v primeru, če kolesa
ponesrečenca niso preveč zmrcvarila, ampak to je že
druga zgodba, pri čemer moram povedati, da tako dobrega golaža ne zna skuhati niti najina mati, je končal
Vladimir in z mislimi najbrž ponovno odtaval v kuhinjo
Antekove mame.
Šofer Antek je rad vozil njihovega očeta, še raje pa
njegov avto brez očeta. A taka sreča se mu je le
redkokdaj nasmehnila, saj je bil oče vedno na sedežu
zraven Antka, in to ne le tedaj, ko si je oče z družino
ali s prijatelji privoščil izlete po Prekmurju ali še kje,
pač pa predvsem v primerih, ko je opravljal službena
potovanja. Zelo redko pa se je zgodilo, da je Antek
vozil sam. Čisto čisto sam pa tudi ne, saj je moral biti
ob njem vselej navzoč še kdo, kak očetov sodelavec ali
38
vsaj Vladimir. Ta je Antku še najbolj ustrezal, zlasti
tedaj, ko je uresničil njegov namig in mu je na
iztegnjenem kazalcu prinesel bingljajoče avtomobilske
ključe … da sta jo lahko mahnila na kak potep.
Velikokrat pa ga je Antek znal pridobiti tudi za to, da
je mali Vladek povedal očetu kako reč malo drugače,
čisto malo drugače, kot se je v resnici zgodila – da sta
bila na primer tam, ne pa tam.
Antek se je dobro zavedal, da vsa Sobota ve, kakšen
strokovnjak da je in prav to mu je kot le kaj udarilo v
glavo. Nemalokrat se je sam pohvalil in rekel: Vladek,
srečo imaš, da se lahko učiš pri meni, saj boljšega
učitelja ne bi našel nikjer, nindri indri ga nega, pa či
glij bi ga isku s posvejtun po svejti9!
Antek in Vladimir sta se peljala iz Lendave proti
domu. Vozil je Antek in razlagal, kako previden je
treba biti, vselej, je rekel, zlasti če je megleno. Pri
Rakičanu se je megla precej razpršila in očitno je tudi
šoferjeva pozornost malce popustila, tem bolj, ker je
Antka dajal tudi spanec – najbrž zaradi lendavskega
vina, pa četudi ga je spil le nekaj kapljic.
Antek me je vedno svaril pred pijačo, je
pripovedoval Vladimir. Pred vožnjo ne smeš nikoli piti,
tudi kozarca ne – kvečjemu nekaj kapljic za boljši
okus v ustih, je govoril. In tega se je tudi držal, ni kaj,
je trdil Vladimir, saj je vsakokrat, ko je nagnil iz
kozarca in požvrkljal vince v ustih, brž za tem tudi
39
vse izpljunil. Mislim, da čisto vse. Samo zaradi okusa v
ustih, je vsakokrat znova pojasnil Antek.
A kaj, ko pa nesreča nikoli ne počiva, je nadaljeval
Vladimir. Na zamegljeni cesti pred Soboto pa je
tedaj, križana gora, Antek prepozno opazil pijanca, ki
je ležal na cestišču. In zgodilo se je prav njemu,
odličnemu in pazljivemu šoferju – da je nesrečneža
povozil. Do smrti. Antek je tedaj otrpnil, ni se mogel
premakniti, ničesar izustiti, zdelo se mi je, da sva celo
večnost sedela v avtomobilu in čakala, ne vem, kaj,
čakala pač. Tudi jaz sem bil najbrž bled in brez
besed, je nadaljeval Vladimir, in šele čez nekaj časa
se je Antek zbral in me jel nagovarjati, prepričevati,
naj se zlažem, ker se meni, tudi če bom pred sodniki
priznal, ne more nič zgoditi. In obljubil sem mu, da
bom očetu povedal tako, kot želi – da sem jaz vozil
avto in da sem jaz povozil človeka, pešca, ki je bil tako
ali tako pijan.
Toda oče mi ni verjel, zavrnil me je z eno samo
kretnjo, z drugo pa Antka, ki je hotel ponoviti, kar
sem že jaz povedal. Po dolgotrajnem razpravljanju je
Antek nekako vendarle pregovoril tudi očeta …Toda
oče je potem Antkovo laž – ki jo je pozneje na sodišču
prodal kot svojo trditev, češ da sem jaz, njegov
mladoletni Vladimir, povozil nesrečnika na rakičanski
cesti – drago plačal. Zadeva se je končala tako, da so
Antka spoznali za nedolžnega, tako da je lahko ohranil
svoj poklic in postal prvovrstni taksist v Ljubljani, tik
40
pod nebotičnikom – oče pa je bil obsojen, kaznovan z
vrtoglavo visoko odškodnino, ki nam je pobrala tako
rekoč vse, razen ene hiše in vrta.
O nesreči, zlasti o posledicah, ki je usodno udarila
po vsej družini, je Vladimir velikokrat govoril in ni
skrival slabe vesti. Skoraj vsakokrat, ko jo je še
posebno boleče občutil, je poudaril, da vidi edino
tolažbo v tem, da bo kmalu postal polnoleten, tako da
bo lahko izginil v vojski. V množici vojakov …
Jurij pa je bil prepričan, da si je brat zadevo kljub
vsemu preveč gnal k srcu. Pri vsaki gesti, pri vsem, kar
je počel, je bilo očitno, da trpi, da ga nekaj pesti. In
ko je to opazil tudi oče, ga je poskušal potolažiti, češ
da za nesrečo ni kriv on. Pa navsezadnje tudi Antek
ne, je dejal, pač pa jaz sam, je poudaril oče in to
odtlej še ničkolikokrat ponovil, vsakokrat, ko se mu je
zdelo potrebno. Zlasti tedaj, ko je videl, da je
Vladimirja močneje zapekla vest, ko je začutil, da
mora svojega Vladija odvrniti od misli na prostovoljni
odhod v vojsko. Najraje je poudarjal, češ da je prav
on, družine poglavar, izkušeni računovodja, ki je poleg
vsega nekaj let delal celo pri advokatu, resnično moral
bolje poznati zakonodajo, ne pa da je kot osel na ledu
nasedel prebrisanemu taksistu.
Take in podobne tolažbe pa Vladimirja kljub vsemu
niso pomirile. Vedel je, slutil, da gre za očetovo
narejeno popuščanje, zaradi strahu, da bo zgubil sina.
41
Jaz pa sem bil poleg vsega prav tako do vratu sit
tudi
vseh
teh
svojih
šolanj,
tehle
soboškoljutomerskolendavskih, kjer sem predolgo
trgal hlače in povešal glavo pred ušivimi in hinavskim
šolniki. Tudi jaz želim delati to, kar znam – najprej z
drvečim avtomobilom pomendrati vse sovražnike, jih
pognati do Sibirije, doma pa potem poskrbeti za lepo
življenje, za to, da se bomo lahko veselili in prepevali
in pili in plesali z lepimi dekleti, jahali grofičine konje
in se vozili z avtomobili.
Bili so to stavki, ki jih je Vladimir tako in drugače
začinjene vse pogosteje ponavljal, vendar le svojim
najtesnejšim prijateljem. Včasih tudi svojemu bratu.
Vladimir je dopolnil osemnajst let in tako mu je bila
pot do samostojne odločitve tudi zakonsko priznana.
Odločil se je torej, da bo postal önkéntes katona10 v
madžarski vojski.
Najbrž ni nikogar pod tem nebom, v Beltincih prav
gotovo ne, niti enega, ki bi si prostovoljno nadel puško
in odšel v vojsko, na fronto, je poskusil oče še
poslednjič prepričati svojega sina, ki naj vendarle ne
bi rinil v pekel. Vsi normalni ljudje, vsi Beltinčarji, vsi
tvoji prijatelji tu in v Soboti in Lendavi ali Ljutomeru
se upirajo že sami misli, da bi morali z doma.
Gostilničar Rituper si je na primer s sekiro hote
zdrobil desni kazalec, samo da so ga proglasili za
nesposobnega! Ljudje si zlivajo kislino na noge, na roke
42
in celo v oko, in trpijo Kristusove muke, drugi pa
zbežijo z doma, se skrivajo po gozdovih, je na koncu
že ves obupan vpil oče, ti pa se hočeš kot slepo ščene
pognati med volkove?
Vse to pa je bilo le bob ob steno. Kljub trdni
odločitvi pa tudi Vladimirju ni bilo lahko narediti
poslednjega koraka. Naslednjega jutra se je še
najlaže poslovil od Jurija, s katerim sta se objela in
Vladimir ga je – da bi mu solza laže kapnila iz očesa –
samo nežno udaril po ramenu. Sestre ni bilo doma,
mama pa je tako zelo jokala, da se ji je prav zato
dokaj lahko iztrgal iz objema. Slovo od očeta pa je
bilo nekaj posebnega. V očetu so se tedaj, kot je
pozneje sam povedal, zgostili spomini na čas, ko je bil
vojak polnih osem let, brez enega samega trenutka v
civilni obleki. Na čas, ko je bil štiri leta v kasarni in
štiri leta na fronti, o kateri je še zdaj sanjal najhujše
prizore, saj so se mu še vedno sprevračali v nočne
more. Po vsem tistem je bil torej še bolj prepričan, da
bo naslednja vojna, sinova vojna, še hujša, še bolj
pogubna, kruta, tragična, zato si je govoril, da ne sme
in ne sme dovoliti svojemu sinu, da bi si sodil sam, da
bi sodil drugim, da bi pogubil sebe, da bi pogubljal
druge.
V prvem trenutku sta se oče in sin na ozkem hodniku
samo sprašujoče pogledala, potem pa je sin objel
očeta, oče prav tako sina, a ga je naglo zasukal in
stisnil v kot ter z vso silo zadrževal objem, ki se je
43
tedajci sklenil med njima. Sprva je bil to resnični
objem dveh, ki se imata rada, potem pa je Jurij videl,
kako sta se bratovi roki razprli, popustili, razdrli
objem in začeli odrivati očeta. Vse močneje, vse bolj
nasilno, grobo. Ampak tudi očetovi roki, še vedno s
prsti trdno sklenjenimi okrog sinovega hrbta, sta vse
bolj popuščali in kmalu povsem popustili. In tedaj se je
oče naglo sklonil, z levico segel po vedru, ki ga je bil
očitno sam pripravil, ter z enim samim močnim
pljuskom izlil vodo na zmedenega sina. Sin se je
stresel, presenečen in omotičen ter za trenutek
otrpnil. Oče pa je to izkoristil in sunil sina skozi
odprta vrata dnevne sobe, da bi jih zaklenil. Toda
Vladimirjeva noga se je pred tem znašla na pragu,
odbrcnila vrata … in sin, ki je odsunil očeta, je zdrvel
po stopnicah navzdol.
Spodaj ga je že čakal majhen odprt poltovornjak. V
kabini pa le šofer, na tovornem delu pa nikogar. Urno
se je pognal čez platneno ograjico in se usedel na tla.
Avtomobil, na katerem ni bilo nobenega vojaka, kaj
šele kakega prostovoljca, je krenil in naglo odbrzel.
Kot da bi se tudi ta leteča škatla – ki so jo naredili za
prevoz norcev na morišče – bala, da bo izgubila svoj
edini tovor, se je pretakalo tudi prek možganske
skorje profesorja Rudolfa, ki se je ravno tedaj znašel
ob glavni cesti. Tudi oče je pridrvel, za njim tudi mati,
medtem ko je Jurij skozi okno zagledal samo še
velikansko zastavo, rdečo belo zeleno, ki je prav tako
44
sama, osamljena plapolala v pišu vetra in v hipu zakrila
prostor, v katerem je poniknil njegov brat.
Na dvorišču mlina/žage:
kot da bi Olga tudi s kepo snega
hotela preprečiti Valdijev odhod
med prostovoljce
Oficirji v kasarni so ga gotovo sprejeli z obema
rokama, sta najbrž tarnala oba, oče in mati. Oče je
premleval vse podrobnosti v zvezi s sinom, brskal po
svojih napakah, si očital, zakaj se mu je premalo
posvečal, zakaj mu ni znal odpreti oči, postopoma, z
zgledi, ne le z besedami, zakaj mu je šele zadnji čas
poskusil nekaj razložiti in ga v zadnjem hipu poučiti.
Zakaj se ni posvetoval z drugimi, s starimi prijatelji, z
45
Benkom, pa tudi pri grofici bi nemara naletel na
iskrenejšo besedo … ne pa da se je zatekel k
državnemu uradniku, notarju, s katerim sta se bila
prav tako spoprijateljila in mu je bil obljubil, da bo že
kako uredil, da Vladimir ne bo mogel postati
prostovoljec. V resnici pa je kaj kmalu pokazal svoj
resnični obraz: Vladimirjev odhod je celo spodbudil,
pospešil ga je, očeta pa samo potrepljal po ramenih in
mu dejal, da je lahko ponosen na svojega sina. Tvoj sin
je ravnal prav in tvoj omajani madžarski ugled bo z
njegovim prostovoljstvom ponovno zrasel. Opravil si
svojo državljansko dolžnost …
Omajani madžarski ugled, da mi bo zrasel? Baraba.
Tako imenovani ugled v njegovih očeh in v očeh njemu
podobnih ljudi se bo najbrž res dvignil – ne pa v očeh
domačinov, s katerimi živim in diham. In bom dihal, če
mi bodo dovolili in odpustili …
In zgodilo se je, žal, tisto, česar se je že od
začetka bal: marsikdo v vasi ga je začel gledati
postrani, odvračati glavo, umikati pogled. Mlinar
Vanek na primer ali pa celo gostilničar Sapač, njegov
sosed in eden najboljših prijateljev. In seveda
devetprsti Rituper. Pa krojač Lutar. Opazil je tudi, da
se mnogi nič kaj radi ne pogovarjajo več z njim.
Postojijo ob kaki besedi, ob hladnem pozdravu, in to
je največ, kar premorejo, ali pa kvečjemu še káko na
pol izgovorjeno vprašanje o vremenu. Nič drugega.
46
Tako tudi tistih običajnih, sproščenih šal ni več,
tistih, ki so se utrnile med kartanjem ali kegljanjem.
Pa tudi sicer, je potožil svoji ženi, saj že celo
večnost nismo vrgli kart. Meni sicer ni do igre, vendar
je tudi res, da me že dolgo ne vabijo medse. Očitno
me sploh ne pogrešajo. Pa tudi po gostilnah vidim in
občutim, kako neradi mi natakajo. Če pa že, mi
največkrat odmerijo kako kislico in potarnajo, da je
drugo vino pač pošlo. Pa trgovec Števančec, ki mi je
nekoč pred nosom zaprl vrata, pa čeprav bi moral
imeti trgovino odprto vsaj še kakih deset minut.
K sreči pa se je čas vendarle začel obračati tudi na
bolje, začelo se mu je dozdevati, da je sinov madež
začel malce bledeti. Resnica je prihajala vse bolj na
dan, najbrž zato, si je razlagal, ker mu je kar nekaj
Beltinčanov kljub vsemu ves čas stalo ob strani. Zlasti
Branko Rudolf, ki je ostal tak, kakršen je bil:
razumevajoč, hvaležen, spoštljiv in uslužen. Naključje
je namreč hotelo, da je bil v trenutku, ko sta se
stepla s sinom, v njuni neposredni bližini. Sam mu je
povedal, da ga je videl, kako je z vso silo skušal z
očmi, zobni, s kričanjem in z besnim vpitjem, s
telesom in z rokami in nogami potisniti sina v kot. In
takrat je, tega se je natanko spomnil tudi on, profesor
stopil k njemu in pobral vedro, ki je bilo tedaj že brez
vode, in mu prišepnil: Vojna je zlo, je rekel, z vsakim
dnem je hujši njen davek ...
47
Tudi Jurij si je zelo želel, da bi prehitel čas, da bi
preskočil svoja leta, ki so ga ovirala, da ni mogel niti
med levente11, stopiti v vrste mladih predvojaških
obveznikov, komaj kakih osem let starejših dečkov, ki
so lahko tako strumno korakali in imeli prečudovite
kape na glavah, na njih pa zaobljeno srebrnkasto
svetlečo trikotno ploščico z vtisnjenim dvojnim
križem in s krono v sredini. Vse kaj drugega kot
oguljena uniforma sokolov, je menil.
Nekoč pa se mu je vendarle zazdelo, da bo lahko
preskočil svoja pičla leta in se nekako bolj približal
svojemu bratu: zagledal je dolgo kolono vojakov, pred
katero je najprej odbrzelo motorno kolo s prikolico.
Počasi, ponosno, kot grofičin izletniški čolniček po
Muri. Vojak v čeladi z velikimi lepimi očali v prikolici
zraven voznika je imel pred nosom celo brzostrelko!
In Jurij je pomislil, morda pa se bodo kje srečali z
njegovim bratom, ki tudi tako vozilo obvlada kot nič.
Enkrat je že pisal in sporočil, da mu je dobro in da
vozi polkovnika. Ne le na motorju, ampak tudi v pravem
avtomobilu. Terenskem. Kaj bi dal, če bi lahko zdajle
ustavil tega motorista z očali in mu povedal, da je
njegov brat na njihovi strani, in da je že nekje na
ruski fronti. Toda motorno kolo je izginilo, za njim pa
je k sreči prikorakala četa do zob oboroženih
madžarskih vojakov. Korakali so proti Rakičanu, vasici
kakih šest kilometrov oddaljeni od Beltinec. Dohitel
jih je, dohitel zadnja dva vojaka v koloni in ujel tudi
48
njun korak, čeprav je moral narediti kar dva svoja, da
je lahko ostal v ritmu vojaške čete. Enega od vojakov
je prepričal, da mu je posodil kapo, ki si jo je oni tako
ali tako kar naprej jemal z glave in si jo spet
nejevoljno natikal nazaj na preznojeno mesto.
Ustregel mu je in jo, lepljivo in prašno kapo, poveznil
na njegovo premajhno glavo, pri tem pa s kazalcema
nad svojimi uhlji pokazal nekaj, kar je Jurij razumel,
da ga primerja z oslom.
Zakaj?
Iz Jurija pa so potem začele teči besede, počasi, a
vendarle, beseda za besedo, madžarske in
prekmurske. Dobrotniku, ki mu je privoščil svojo kapo,
je hotel povedati, da ima brata, ki na ruski fronti prav
gotovo nosi enako kapo kot on. In kakršno bom imel
tudi jaz, je rekel, ne sicer čisto tako, a bo prav tako
zelo lepa, levente kapa. In povedal je še, da ima
Vladimir najbrž tudi prav takšno puško in čevlje in
širok pas kot on, čeprav služi pri šoferjih. Brr–brrr–
brrrrr, je nazorno podkrepil svojo razlago, da bi oni
laže razumel besedo šofer, predvsem pa to, da je brat
šofer madžarskega vojaškega avtomobila. Velikega
avtomobila in tudi motornega kolesa, če tako nanese.
Tako ga bo najbrž lažje prepričal, naj mu vendar, za
božjo voljo, posodi tudi svojo čelado, ki mu je tako ali
tako samo brezvezno poskakovala nad mokrim
tilnikom. Vojak pa je bil očitno bolj gluh kot ne in tudi
bolj slep kot ne. Ni se zmenil zanj, niti odgovarjal mu
49
ni, le vlekel je svoje noge in stopal za tistim pred
seboj. Ni in ni mogel razumeti, zakaj ga vojak noče
sprejeti za prijatelja, za zaveznika, tudi zdaj ne, ko
ve za njegovega brata. Ni mu torej preostalo drugega,
kot da se je kar sam tolažil in si dopovedoval, da so
vojaki najbrž utrujeni, morda celo žejni in lačni.
Vladi z Jurijem - z »levente« kapo
Nenadoma pa je vojakom očitno vendarle odleglo:
zaslišali so poveljnikov pihenj12 in se kot eden, kot
50
ena sama vreča moke, vrgli v obcestni jarek, zastokali
in zakleli.
Zavladala je tišina. Za Jurija nerazumljiva, predvsem
pa predolga, saj se ni nič dogajalo. Nič vojaškega.
Potem pa, hvala bogu, nov ukaz:
Pozdrav!
In vreče so se dvignile. Bili so spet na nogah, obstali
kot vkopani in salutirali – nemškim oficirjem, ki so se v
odprtem osebnem avtomobilu počasi peljali mimo.
Prekleti Fritzi13, je polglasno zaklel eden od
vojakov. Bil je glas komandirja. In dopolnil ga je še
drug oficir, ki je imel manj zvezd od komandirja, in
rekel: Posrani Fritzi, niti rok se jim ne ljubi več izteg-
niti po predpisih, odpravijo nas le z malomarno skrčko
v komolcu, kot da hočejo kar z dlanmi lopniti po kaki
muhi pred seboj.
Od tegale našega mulca brat pa jim je celó
prostovoljno zlezel v rit, se je potem še kislo zarežal
vojak zraven Jurija.
Saj se ni pridružil Nemcem, ga je hotel Jurij
popraviti, malo popraviti, a ni upal. Prav dobro ga je
razumel, saj je nazorno pokazal na svojo rit in potem
še izgovoril besedico német, torej Nemec. Bil je zelo
zelo razočaran. Celo stemnilo se mu je pred očmi, kar
se mu je sicer zelo redko primerilo. Pa ne zaradi
mraka, ki je že legal nadnje, ampak predvsem zaradi
51
sramote, ki so jo tile vojaki delali madžarski vojski.
Vladimirju.
Doma pa novo razočaranje: oče ga je pričakal v svoji
pisarni v pritličju. Stanovali so zgoraj, v prvem
nadstropju, medtem ko so bile očetove pisarne v
pritličju. Oče je gledal skozi odprto okno, in ko je
trenutek pozneje zagledal Jurija, se je sklonil, ga
prijel za naramnice, dvignil bingljajočega za kak
meter in ga že drugič v življenju udaril, po riti, z
upogljivim pisarniškim ravnilom, pri tem pa šepnil,
dovolj slišno: Ker posnemaš svojega brata.
Udarec, bolj nežen kot ne, pa je Jurij že v
naslednjem trenutku pozabil, spodila ga je njegova
večna radovednost, saj ga je bolj zanimalo to, kako
neki je mogel oče zvedeti, da je bil z bratovimi
vojnimi tovariši? Pa tudi solze, ki si jo je oče takoj
zatem naglo obrisal, si ni znal razložiti. Zakaj? se je
spraševal. Kako naj razumem šibo, potem pa še solzo?
se je vprašal.
4.
Brata ni bilo več. Izginil je, vzela ga je tudi cesta, ni
pa izginil iz Jurijevega spomina, iz njegovih želja,
pričakovanj, kaj vse bo v Rusiji dosegel, zmagal in se
vrnil, prekrit z medaljami. Vse bolj je postajal
prepričan, da je brat ravnal prav, saj je vendar treba
Ruse in komuniste premagati, da bodo lahko potem
52
vsem vrlim ljudem razdeljevali slastnih čokolad in
strumnih škornjev, kakršne že zdaj nosijo Nemci. Oče
se brez dvoma moti, ko se boji za Vladimirja, ker pač
pozablja, da je vojska, v katero se je podal njegov
najstarejši sin, madžarska, skupaj z nemško pa je
nepremagljiva.
V skrivnem kotičku, ko je bil čisto čisto sam, pa si je
kljub vsemu priznal, da tudi njemu ni ravno lahko pri
duši, tem bolj, ker je enako zaskrbljenost bral tudi z
maminega in sestrinega obraza. Da o očetovi sploh ne
razmišlja. Vsi so postali zamišljeni, potrti,
redkobesedni. Starši toliko bolj, najbrž tudi zaradi
tistega, kar so nemalokrat občutili ob kakem srečanju
na cesti, na ulici, po trgovinah, v gostilni, med
prijatelji in znanci, ki so bili pred tem, do Vladimirjevega odhoda, vselej prijazni in so se radi predajali
klepetu, poslej pa se je vsakomur, večini, vselej samo
mudilo.
Srečanje z njimi ni več tako kot nekoč, je slišal, ko
je mama potožila očetu. Vsi ljudje na svetu, vsa vas in
cela Sobota so zvedeli, je jadikovala, da se je najin sin
prostovoljno javil v vojsko. Oče pa je njene besede
vsakokrat pospremil celo s pripombo: V tujo vojsko in
v tujo vojno.
Zakaj v tujo vojno, se je spraševal Jurij, saj bi se
navsezadnje tudi oče moral zavedati, da je treba
sovražnike, Ruse, komuniste in Žide kaznovati. Kako je
53
mogel pozabiti, da bi on sam skoraj zgubil glavo v
Kanizsi, kjer so ga hoteli po krivem kaznovati prav
zaradi komunistov. Vse manj ga je razumel,
pravzaprav oba z mamo, pa seveda tudi ljudi po
Beltincih in Soboti, če je bilo res tako, kot sta pravila,
da so jih zaradi tega vsi gledali postrani.
Pa tudi Bagi ni bil nič drugačen, je Jurij občutil že
naslednjega dne, ko je Vladimir odšel. Bagi se je tedaj
na primer med pogovorom kar na lepem obrnil, zasukal
na petah in mu pokazal hrbet, medtem pa celo govoril:
Veš, Jurij, ti si največji norec na svetu, če misliš, da
je Vladimirjeva vojska pravična. Tudi moj brat Franjo,
sošolec tvojega norega brata, mi je povedal, da bodo
Nemci in Madžari vojno zgubili, ker jo morajo izgubiti,
saj pobijajo nedolžne ljudi. Pravica pa vedno zmaga,
mu je še zabičal in za dolgo časa izginil.
Sicer pa se je tudi Jurij kar nekajkrat zdrznil ob
lastni misli, ko je začutil, da mora celo sebe vse bolj
prepričevati, da bo vojne resnično kmalu konec in da
se bo Vladimir resnično vrnil kot zmagovalec.
Če pa je morda res ne bo še kmalu konec in bo vojna
trajala, si je govoril, pa bo dozorel tudi moj čas, da
bom lahko tudi jaz končno zavrgel svojo sokolsko
uniformo, in se bom smel pridružiti Horthyjevim
leventom. Bodo že videli, tudi Bagi, kakšen bom v
novem oblačilu. Lepem, da bi ga polizal, si je dejal. Kaj
bi dal, ko ne bi bil enajst let mlajši od Vladimirja, ko bi
54
bila razlika med nama vsaj za polovico manjša! Vsaj
toliko, da bi bil že zdaj med leventi.
Velikokrat je tako razmišljal in skušal tudi na tak
način odgnati neskončno dolgo sivino dni. Čas pa se ni
in ni hotel premakniti, vse je ostajalo pri starem. Tudi
po trgovinah še vedno ni bilo mogoče ničesar dobiti,
ničesar kupiti, ne hrane, ne sadja, ne obleke, niti
radirk niti svinčnikov niti navadnih in niti redis peres
ne. Pa šolskih zvezkov, tudi teh ni bilo. Namesto njih
so morali nositi šolske tablice, nekakšne črne glinene
ploščice, obrobljene z lesenimi okviri,
Šolska tablica
55
h katerim so bile z vrvicami pripete gobice za
brisanje, manjše od tistih šolskih za brisanje table.
Nanjo so namesto s svinčnikom pisali z nekakšnim
kamnitim strugalom, ki je puščalo še kar lepo svetlo
sivo sled, a kaj, ko pa se je tisto, kar je kdo napisal za
domačo nalogo, skoraj vedno kar samo zbrisalo.
Učiteljici pa ni bilo mogoče dopovedati, da je bila
naloga v resnici napisana in da se je s tablice sama
zbrisala.
Pa jih ne nosite pod pazduho, pač pa na dlaneh! je
rohnela tudi njihova učiteljica Pesti Piroska, ki je take
in podobne napake vselej znala kaznovati.
Osnovna šola v Beltincih, tik pred rušitvijo
56
Madžarski učiteljici: E.Varga in G. Dubovai
Rdečka, tako so prevedli njeno ime, jih je kaznovala
z ravnilom ali s tanko palico. Švistnila je nekajkrat,
trikrat ali petkrat, v hudih primerih pa tudi po
57
desetkrat. Po dlani ali po prstih. Slednja kazen je bila
najhujša, najbolj je bolela, saj je bilo treba vseh pet
prstov strniti v kupček, narediti hruško – pa je bilo, da
si videl vse svéce14.
Njim, prvošolčkom, pa so misli uhajale na vse strani
neba, na vzhod, od koder bodo prišli boljši časi. Glede
tega so se strinjali vsi Jurijevi pajdaši, ki so se
obračali proti ruskemu nebu, od koder se bosta vrnili
zmagoviti vojski, madžarska in nemška, in prav tako
Bagijevi, ki so prav tako zrli proti vzhodu, od koder pa
se bodo, kot je trdil Bagi in potrjeval to tudi s
cepetanjem nog, pripodili ruski tanki in pregnali
fašistično golazen.
Golazen? je vprašal Jure. Kaj je to? Toda tudi
prijatelj je molčal in šele čez čas izdavil: Vrag, kaj pa
drugega, ko pa je fašističen.
Pokazalo pa se je, da so ju prav rdečke na prstih in
dlaneh, ki sta jih nekoč po enem od takih velikih
prepirov dobila oba hkrati, združile in ju povezale z
željo, kako bi bilo za oba najbolje, če bi njuna šola
pogorela. Kaj bomo z njo? sta se z enakim
navdušenjem spraševala oba, medtem pa, zaradi
božjega miru, zamolčala tisto, kar je bilo
najpomembnejše – kdo naj bi jo požgal, Rusi ali Nemci?
Zgodilo pa se je, le malo je manjkalo, da bi jo v resnici
zažgal, in to sošolec Klepcov Peter, Peterček, ki je
58
živel v hiši natanko prek ceste, malo poševno stran od
šole, in na lastnem dvorišču zažgal oslico slame.
Nekateri, Bagi in njemu podobni, so prikrito navijali
za Ruse, Jurij in Éva ter Vereševa Berta, in včasih
tudi Zadravcov Joužek pa so želeli, da bi bili Rusi
premagani. Pa Židje. O slednjih so navsezadnje pisali
vsi časopisi, zlasti tisti najlepši, je zatrjeval Jurij:
madžarski ilustrirani Magyar futár15, ki je tudi s
slikami pokazal, torej tudi dokazal, zakaj se je treba
zgražati nad početjem komunistov, torej Rusov in
Židov, in nekakšne rdeče armade. Rusi so na primer
sežigali tudi knjige in zvezke, prave zvezke – oni pa
morajo medtem mečkati tablice z gobicami. Ali je to
pravica? je spraševal nasprotno stran. Še več: Juriju
je jemalo sapo, ko je videl, na lastne oči videl, spet
črno na belem, prave pravcate fotografije v barvah,
kako so ruski vojaki ponujali otrokom zastrupljene
bombone, pa kužke iz porcelana, ki so pozneje
eksplodirali in pobili nedolžne.
59
Jurijeva priljubljena revija Magyar futár
Rusi so počeli to tudi doma, ko so že čisto premagani
ponujali madžarskim vojakom svoje izdelke, in Židje,
ki so to počeli po Budimpešti in Berlinu in povsod po
svetu. Nobene razlike ni med njimi, vsi so komunisti, si
je rekel in skušal ponovno prepričati tudi Bagija.
60
Rešekova trgovina v Beltincih, pred 2. Svet. vojno
Ta pa je kar planil nanj in ga nahrulil: Ali res misliš,
da Židje delijo otrokom bombice? Da imajo puklaste
nosove in da so kosmati, ker da se briti sploh ne
znajo? Zakaj pa potem ne priznaš, da je tudi beltinski
uradnik Koós Žid, saj ima nos za dva krompirja, ki sta
zrasla drug prek drugega?
Jurij pa njemu: Oglej si Magyar Futár, pa boš videl.
Zakaj naj bi si ga jaz ogledoval? Niti povohati ga ne
maram. Tebi pač ne more priti nič do živega, tudi to
ne, da se s tvojimi Futári večina ljudi briše rit!
Najhuje pa je šele sledilo. Bagi ga je začel
spraševati:
Povej, kako ti je všeč živinozdravnik Farkas, dobri
prijatelj tvojega očeta?
Všeč mi je in rad ga imam, ga je že sredi vprašanja
prekinil, skupaj z Olgo in z njim igramo ping–pong. Če
bi videl, kako drajfa!16, me že ne bi spraševal tako
neumno. Ta pravi je.
Bagi pa je samo stal in se muzal.
Kaj torej prdiš , ga je vprašal, in kakšno zvezo ima to
z Rusi?
61
Oh, seveda ne, z Rusi nima nobene zveze. Pomolčal
je, potem pa ga je še bolj osupnil s pripombo: Z Rusi
sicer ne, z Židi pa!
Ni ga razumel. Bagi pa se je še naprej pomenljivo
smehljal, se še bolj pomenljivo zasukal na petah in
zadovoljno odšel.
Bagi je rad prelagal stvari, vlekel za nos, zbujal
radovednost, namignil na kaj, potem pa odšel, vedoč,
da ga bodo potem še raje poprosili za rešitev uganke,
ki jim jo je bil nastavil. Jurij pa tokrat, izjemoma, ni
pohitel za njim, ni ga niti vprašal, zakaj povezuje Žide
in živinozdravnika.
Šele pozneje se mu je začelo svitati, ko se je
spomnil, kako ga je doktor za živino nekoč resnično
udaril po prstih, ker je med igranjem namiznega
tenisa, nič hudega sluteč, začel prestavljati njegov
suknjič. Preložil ga je z enega stola na drugega, da bi
pač spraznil po nepotrebnem zasedeni stol in tako
pridobil tudi zase prostorček za oddih. Oni je namreč
zasedel kar dva stola. Škoda, da je tak sebičnež, ko
pa je po drugi strani tako dober športnik, si je rekel in
nadaljeval z urejanjem prostora na stolu, da bi se
lahko končno usedel. Bilo je vroče, igrali so pod
brajdami za mlinom in bili vsi le za silo oblečeni: Jurij
v kratkih hlačah, sestra Olga pa prav tako le v krilcu
in bluzici, Kreslinov Pubi in Klepcov Stanko pa prav
tako v kratkih hlačah. Živinozdravnik pa seveda – v
62
dolgih hlačah, in v beli srajci. S suknjičem. Tega je
imel na sebi ali ob sebi, kjerkoli je že bil, kamorkoli je
že šel. Suknjič je bil vedno z njim. Pri igri si ga je
sicer slekel, to je res, vendar ga je vsakokrat, preden
ga je odložil, skrbno prepognil na dve polovici, in sicer
tako, da je bila notranja, podložena stran suknjiča, ki
je bila iz gladke svetleče se svile, vselej na zunanji,
vidni strani. Potem pa je še tega prekril z zdravniško
torbico, ki jo je prav tako imel vedno s seboj.
Za vsak primer, je pojasnil, če bi ga veter hotel
odnesti.
Torba pa je bila težka, da je niti vihar ne bi mogel
premakniti, je sumničavo pomislil Jurij, ki je bil torbo
nekoč na skrivaj potežkal.
In tudi ti je ne boš , je siknil Farkas in ostro pogledal
Jurija, ko je opazil, kako je premeščal njegove reči.
Po tako ostro odmerjenem pogledu Juriju seveda ni
kazalo drugače, kot da se je ponovno usedel kar na tla.
Nič čudnega, da se je Jurij po tistih pomenljivih
Bagijevih besedah ponovno spomnil svojega neuspelega
prestavljanja Farkasevih reči, in da so mu začele misli
begati na vse strani, vendar očitno brez prave zveze,
saj ni in ni mogel najti prav ničesar, kar bi mu
pokazalo kakršno koli zvezo med zdravnikom in
židovstvom, na kar je Bagi tako očitno namigoval.
Vedel je le to, da nosijo Židje rumeno zvezdo,
medtem ko je Farkas ni nosil. In tako se je odločil, da
63
bo začel živinozdravnika bolje opazovati, skrbneje,
skrivoma, tako kot delajo to detektivi. Nemški ali
madžarski.
In res, kmalu je imel kaj videti. Živinozdravnik
Farkas tistega dne ni prišel k njim, da bi igral namizni
tenis, pač pa zato, da bi spet vlekel na uho, kot je
temu rekla Jurijeva sestra. Poslušat radio. Prišel je in
tudi tokrat po svojih pravilih odložil suknjič, položil
nanj torbico in pokimal Olgi, ki je takoj zatem zbežala
do vznožja stopnišča, od koder je lahko videla na
dvorišče in hkrati tudi živinozdravnikovo glavo –
prislonjeno na radijski sprejemnik. Z vznožja stopnic
bi zlahka opazila vsakogar, ki bi prihajal, in Farkas bi v
primeru njenega znaka skočil s pručke, na kateri je
stal, da je lahko prislanjal uho čisto zraven visoko
nameščenega sprejemnika.
Jurij je zvedel, da dobiva sestra za to stražarjenje
tudi darilce, največkrat kako ping–pong žogico, ki jo
je, ko je le-ta počila, Farkas, vsevednež, zalil z
acetonom, da je bila spet kot nova. No ja, čisto kot
nova pa že ni bila, saj je kar nerodno odskakovala in
jih med igro jezila.
Sestra, ki je bila, kot je sama povedala, že toliko
stara, da je lahko vse razumela, je zvedela marsikaj.
Marsikaj, kar ni za tvoja umazana ušesa, je znala
povedati in se tudi pobahati, kako pomemben je njun
oče, ki lahko uživa nekakšen privilegij, saj mu
64
madžarske oblasti niso zaplombirale tujih radijskih
postaj, tako da je bilo mogoče samo na njegovem
sprejemniku znamke hornifon poslušati tudi vse druge
postaje. Predvsem London, na katerega se tako
strastno obeša naš živinozdravnik, je znala prišepniti
sestra bratu.
Zakaj? je vprašal Jurij.
Ker je Žid in čaka dobrih novic, je izblebetala
sestra in se brž ugriznila v jezik: Ti pa zato prisezi pri
moji veri, sicer bom očetu povedala, da letvic niso
ukradli nikakršni tatovi, pač pa si jih na Lebarovo
stran zmetal ti!
Jurij, ki je videl, da misli sestra resno, je brž vrgel
iz sebe zahtevane besede – pri mojoj düjši – potem pa
napel ušesa, saj mu je sestra, ki je bila takrat
zgovorna kot še nikoli, zaupala tudi druge podrobnosti,
ki so ga zelo zanimale:
Veš, Farkas je celo tak Žid, da mora po pravilih
nositi tudi veliko rumeno šesterokrako zvezdo, povsod
in vedno, na srajci in na suknjiču, doma in na ulici in na
javnih mestih.
Rumeno zvezdo?
Rumeno. Vendar on ni tak, mu je v isti sapi zatrjevala
sestra, kot bi si lahko kdo mislil. Drugačen je, saj
vidiš, kako je dober, prijazen in kako odlično zna z
loparjem. Po krivici mora nositi prišito rumeno zvezdo,
65
vendar jo zna k sreči zelo spretno zakriti, v glavnem s
svojo torbico pod pazduho!
Ni mogel verjeti svojim ušesom, zato je sklenil, da
bo po nerodnosti prekucinil Farkasev stol in vsaj
pokukal, kakšna je v resnici rumena zvezda. Pa naj ga
stane karkoli, tudi klofuto bo prenesel, pa kaj!
Šesterokraka, pravi da je, se je čudil, Bagi pa pravi,
da veruje v rdečo in to samo s petimi kraki. Kakšna je
potem razlika med njima? Zakaj so ene zvezde s
petimi, druge pa celo s šestimi kraki? Doktor navija za
Angleže in zato mora imeti njegova zvezda en krak
več, medtem ko imajo tisti, ki navijajo za Rdečo
armado, en krak manj … Kdo jih lahko razume? Je tudi
to politika? Bo že Vladi povedal.
Tisto, kar je potem še slišal od sestre, pa ga je še
bolj zbegalo: Veš, zvezdico mu je prišila naša mama,
takole bolj spodaj, blizu komolca, da jo laže prikriva in
tudi odkriva, če je treba. Včasih sem mu morala tudi
jaz priskočiti na pomoč, saj je želel, da je bila zvezda
pritrjena vselej le z enkrat speljano nitko, z enim
šivom, po enem vbodu, tako da jo lahko v kaki boljši
družbi kadarkoli tudi naglo sname.
Nekoč jim je Farkas pripovedoval, kako se je tresel
in potil, ker se je prestrašil, ko je nekega dne prišel v
beltinsko lekarno po zdravila. Tam je namreč dobival
vse potrebno tudi za živino. In ravno takrat, ko je bil
že na tem, da z izjemno velikim zavojem zdravil odide
66
iz lekarne, je vstopil mož s strah zbujajočim trakom
na rokavu Szálasyjevih puščičarjev17, ki so zadnje
leto vojne, kot sta o tem govorila Farkas in tudi oče,
ustrahovali po vsej državi. In mož, ki je vstopil, je bil
po besedah lekarnarja Miskovskyja poveljnik
puščičarjev cele županije Zala. Na vprašanje, zakaj
toliko zdravil, komu jih nosi, se je živinozdravnik
seveda moral najprej vljudno predstaviti, povedati,
da je Farkas in da je živinozdravnik. Poveljnik je nekaj
časa hmkal, hm – hm, nato pa mu je podal roko in
pozdravil s kitartás, z iztegnjeno desnico.
Za las sem ušel, za las, je baje tarnal Farkas, ko je o
tem pripovedoval očetu in Olgi. Jurij seveda takrat ni
mogel biti zraven, bil pa je vesel, ko je zvedel, da se
je končno tudi madžarska vojska začela pozdravljati z
iztegnjeno desnico! Samo da svoje roke ni pospremila
z besedico heil, pač pa s kitartás.
Tebi tako pomembnih življenjskih stvari ne bi
zaupal, je porekla neskončno let starejša sestra
svojemu mlajšemu bratu, tako da si je potem kar sam
postavljal vprašanje: Kako bi bilo, če bi bilo tako, da bi
bil takrat z živinozdravnikom tudi Vladimir, kako bi on
gledal na njihov ping–pong, ali bi odobraval, da je
sestra Židu prišila rumeno zvezdo, in to celo čisto na
rahlo? Pa tudi o tem se je po tihem spraševal, ali bi
brat Farkasa morda celo izdal? In jaz, je plaho
razpredal še o sebi, kaj bi bilo, če bi bil jaz že
levente, ali bi ga prav tako moral zatožiti? Vsaj
67
učiteljici Rdečki? Bi se torej moral odpovedati tudi
ping–pong žogicam? In lekcijam o posebnih drajfih?
Takih misli, tako čudno zamešanih, si je dejal, pa se
res ne da kar tako rešiti.
Pa tudi sicer je rad razvozlaval vprašanja, ki si jih je
sam zastavljal: Kako naj razumem, da je tisto šivanje
rumene zvezde na Farkasevih oblekah opravljala tudi
naša mama, za katero vendar vsi vemo, da ne mara
budimpeštanskega Józsija, moža svoje sestre Paule,
predvsem zato, ker je Žid, in nekoliko manj zato, ker
je za teto prestar?
Ko je o tem nekoč povprašal očeta, mu je ta povedal,
da ima njegova mama v resnici zelo rada svojo
budimpeštansko sestro, pa čeprav je nanjo iz več
razlogov tudi jezna, vendar se je v tistem vojnem
času, ko so tako surovo preganjali Žide, tudi ona zbala
zanjo. Bala se je, da bodo Hitlerjeve čistke pogubile
njenega Józsija in s tem tudi njo. In zato je bila že
prvi trenutek brez najmanjšega pomišljanja pripravljena ustreči živinozdravniku in mu prišiti rumeno
zvezdo – tam in tako, nizko in bolj prikrito, tako, kot
je to on želel.
Da bi si vsaj tako, posredno, oprala vest zaradi
spora s sestro, je Olga prišepnila Juretu. Sicer pa ti
tega tako ali tako ne razumeš, je še dodala, niti tega
ne veš, kaj je to vest …
68
Pa vendar, se je spraševal, kaj je hotel oče povedati,
ko je rekel, da surovo preganjajo Žide? Pa tisto, ko je
omenil nekakšne Hitlerjeve čistke? je vrtal po svoji
glavi. Kaj pa spet to pomeni? Čistka je vendar lepa
beseda, toda zakaj jo je oče izgovoril s takim
zaničevanjem?
Je pa potem tudi sam malce zacincal, saj je, roko na
srce, včasih tudi on navijal zanj, za Farkasa. Za Žida
torej. Kdaj drugič pa tudi proti njemu, razumljivo. Z
njim bi potegnil vsakokrat, ko bi ga na primer spomnili,
da ga je Farkas naučil udariti žogico iz zapestja.
Bekhend18. Od njega se je vendar naučil udarca, s
katerim je velikokrat presenetil in tudi porazil svoje
vrstnike. Brez Farkasa tega ne bi znal. Po drugi strani
pa mogoče ne bi navijal zanj, če bi se na primer ravno
takrat spomnil, kako grobo ga je oštel in celo klofnil
po licu, ko je prelagal njegove zložene obleke na stolu.
Še najbolj pa ga je zaskrbelo, ko mu je nekoč sestra
povedala, da v Soboti zapirajo Žide. Vse po vrsti,
stare, mlade in otroke, je rekla. Tem bolj, saj se je ob
tem, sam ni vedel zakaj, prikradla vanj slutnja, nekak
nejasen strah: dolgo časa ni vedel, zakaj je ravno ob
tej sestrini novici pomislil na Tedija, ki je bil njegov
najboljši prijatelj v soboškem vrtcu. Z njim sta si
delila vse, kar sta premogla, na primer slastne potice,
ki jih je Tediju spekla mama. In iz nekakšnih meglic so
se takrat prebudili v njem tudi spomini, kako
nepojmljivo, nerazumljivo se jima je s Tedijem zdelo,
69
ko sta nekoč skupaj odšla v soboško martinišče. Tja je
Jurij velikokrat zahajal, seveda ne zaradi obveznih
maš, pač pa zaradi igrač, ki so jih tam, v domu, v
imenitnem internatu za katoliške učence, salezijanci
hranili v treh ali štirih zabojih. V glavnem za njih, pa
tudi za druge otroke, če so prihajali k maši. Po vsakem
cerkvenem obredu, tudi po večernicah, so se lahko po
mili volji igrali, včasih vse do teme, dokler kateri od
staršev ni prišel po njih. Najraje so se podili za žogo,
za pravo napihnjeno usnjeno žogo, kakršne ni bilo
mogoče kupiti nikjer na svetu, kar so potrjevali tudi
duhovniki. V martinišče pa je smel zahajati le tisti, ki
je imel člansko knjižico. In čim več je bilo v taki
izkaznici konjičkov oziroma žigov v obliki konjička, ki
so dokazovali, kolikokrat je bil kdo pri sveti maši, tem
lažja je bila pot do igrač. In do žoge. Predvsem žogo
je hotel nekoč pokazati tudi Tediju, ki pa mu je z
žalostnim obrazom priznal, da nima knjižice in ne more
v martinišče. Ni razumel, zakaj je bilo tako, vendar je
tudi Tedi vedel le to, da so mu starši brez pojasnila
strogo prepovedali, da bi se smel sploh kdaj smukati
okrog velike enonadstropne, zelo lepe stavbe
soboškega martinišča. Pa tudi v evangeličanskega mu
niso dovolili, čeprav je bilo res, se je tolažil, da tam
tako ali tako ni bilo toliko in takšnih igrač.
Ko pa je Jurij malo bolj natančno opisal, kaj vse
počnejo po maši, ki se pravzaprav kar hitro konča, so
se Tediju oči zaiskrile. In Jurij je že kar zaslutil, da
70
bo prijatelj najbrž pretrgal obljubo, ki jo je bil dal
doma.
Jurij je tudi tedaj, kot vselej, odšel k maši sam, Tedi
pa se je medtem skril za visoko ograjo, čez katero je
pred tem na skrivaj zlezel in skočil v grmovje in čakal,
počakal tako dolgo, da se je lahko prislinil – sam je
tako rekel, lepo rekel – prislinil, torej pridružil veliki
skupini šolarjev. Ki so že opravili s sveto mašo.
Ni bilo težko, se je veselil Tedi, saj je truma otrok,
ki se je zgrnila iz kapelice in hitela proti igrišču, v
trenutku zakrila ograjo, v kateri sem te tako živčno
čakal, je naglo zdrdral in se skupaj z Jurijem že
naslednji hip zapodil za skupino, ki jo je vodil kaplan
Gregora. Z žogo pod pazduho. Bila sta srečna, zlasti
Tedi. Jurij pa se je že vnaprej veselil, kako bosta
potem spet in spet srečna – morda že naslednjo
nedeljo in teden dni pozneje …
Kjer bo Tedi, si je dejal, tam bom tudi jaz.
Šele nekaj nedelj pozneje, čeprav utrujen zaradi
enournega sedenja na zadnjem priklopnem sedežu
ženskega kolesa, ki ga je mati neumorno poganjala iz
Beltinec do Sobote, otrplih nog in tudi malo prašen od
osemkilometrske makadamske ceste, se je končno
spet postavil pred Tedija. Toda prijatelj ga je že po
prvi besedi zavrnil in odločno povedal: Nikdar več ne
bom stopil v martinišče. Jurij ga je najprej debelo
pogledal, se čudil, saj ni mogel niti pomisliti, da bi se
71
prijatelj mogel naveličati iger, v katerih je bil zadnjič
prav on med najboljšimi, ne glede na to, kaj so igrali,
nogomet ali pocketeš ali postavljanje gradov v
peskovniku. Odločil se je torej, da ga bo na vse to še
enkrat spomnil, tako da je že po dveh ali treh
zgubljenih sapah začel na vse pretege hvaliti,
poudarjati, naj se vendar spomni, kako spretno se je
zadnjič zvlekel iz ograje in kako sijajno je brcal žogo
in zabil dva gola od treh. Pokazalo pa se je, da je bil
Tedi trmast. On, ki je njega vedno rad poslušal,
pozorno in spoštljivo – ne tako kot Bagi, ki je vedno
gnal samo svoje in se pri priči obrnil vstran in mu ves
čas kazal samo hrbet. Tedi pa je zatem povedal samo
še to, da bosta lahko ostala dobra prijatelja le v
primeru, če mi nikoli in nikdar ne boš več omenjal
besedice martinišče!
Zdaj pa, ko mu je sestra Olga povedala, da v Soboti
zapirajo Žide, je Jurij spet pomislil na Tedija – sam ni
vedel natančno, zakaj – in se spomnil besede, ki jo je
takrat moral dati svojemu prijatelju, obljube, da ga ne
bo več nikoli vabil v martinišče. V katoliško cerkev
torej, je sklepal. In kot strela se mu je – spet ni
vedel, zakaj – nejasna misel povezala v vprašanje:
Olga, koga vse so v Soboti zaprli?
Sestra mu ni znala odgovoriti, in šele čez nekaj dni
je potem po naključju slišal, kako je oče potožil, češ
72
da so odvedli tudi njegovega dobrega prijatelja,
gospoda Andrijo.
Tedijevega očeta torej, je ostalo v Jurijevem ušesu
in se povezalo z novim vprašanjem, ki ga je tedaj,
cepetaje z nogami, postavil očetu: Kaj pa je s
Tedijevo mamo? O njej je vedel tudi to, da je delala
skupaj z očetom v Benkovi pisarni, da je bila vselej
nasmejana tetka, ki mu je nekoč dala karamelni
bombon, in to še prej, preden je postal Tedijev
prijatelj. In kaj je s Tedijem in z Babiko, s Tedijevo
sestro?
Oče pa je naredil sprašujoč obraz, skomignil in
molčal. Namesto da bi karkoli povedal.
Tudi v naslednjih dneh so se doma kar naprej
pogovarjali samo še o tem, kaj se je zgodilo s
Sobočani, koga vse so že zelo zgodaj zjutraj, ko so
drugi še spali, zvlekli v soboško sinagogo, in med njimi
naštevali imena, tako kot so zvedeli zanje, vse polno
tistih, ki jih je tudi Olga v strahu ponavljala, saj jih je
poznala, tako ali drugače, prek svojih sošolcev ali
sošolk – obe svoji vrstnici, nebogljeni sestrici Eriko in
Sariko Fürst, njune starše, pa družine Hiršl, Hahn,
Preis, Heimer, Nadai, Király …. Šele nekaj dni pozneje
je znal oče povedati, da Tedija in njegove sestre ter
njune matere puščičarji niso odgnali. Zaščitil jih je
tovarnar Josip Benko, ki je dokazal, da Tedi in sestra
Babika nista Žida, saj sta bila krščena, tako kot njuna
73
mama, katoličanka. Vsega tega Jurij sicer ni prav
dobro razumel – mešani zakon, eden Žid, drug katolik,
vendar je bil srečen, ko je zvedel, da je z njegovim
prijateljem v Soboti vendarle vse v redu.
Vse se je torej razjasnilo, razen vprašanja, ki ga ni
in ni mogel razvozlati: Ali je Tedi vedel, zakaj ni smel
v martinišče? Je vedel in tajil le pred njim? Ali pa so
starši skrivali resnico tudi pred lastnim sinom? Kako
dolgo? Do odgona očeta v taborišče?
Sodu pa je izbil dno prizor, ki mu je bil zatem priča
Jurij, in to samo on in nihče drug od njihovih, saj so
vsi še spali, on pa ni mogel, ker ga je bolel želodec.
Slonel je tedaj pri oknu in pogledoval na drugo stran
ceste. In nenadoma sta po cesti – ni mogel verjeti
svojim očem – pridrvela dva madžarska žandarja, oba
s petelinjim perjem za klobuki in s puškama z
nataknjenima bajonetoma v desni roki … vodil pa jih je
črno oblečen civilist, visok kot gora. Na njegovem
rokavu je Jurij tudi od daleč prepoznal v bel krog
zarisan puščičarski znak, ki so ga obdajale rdeče in
bele proge.
Pognali so se skozi glavna dvoriščna vrata in izginili
za hišo. Nedolgo zatem je videl, na lastne oči videl, ni
bila laž, niso bile sanje, ne govorice, je pripovedoval
pozneje tudi očetu in mami, seveda tudi Bagiju, kako
so iz hiše, Sapačeve gostilne, prignali vklenjenega
živinozdravnika Farkasa, bledega kot stena, v suknjiču
74
z dobro vidno rumeno zvezdo. Pod suknjičem ni imel
ne srajce in ne zdravniške torbe pod pazduho. In bil je
v čevljih z dolgimi nezavezanimi vezalkami. Jurij se je
čudil, kako je vse to sploh mogoče: Farkas je bil
vendar živinozdravnik in je bil velikokrat z njimi, jedel
in pil je pri njih, skupaj z očetom in mamo, kakor tudi
z njunimi prijatelji, celo z notarjem in njegovo ženo,
pa z župnikom ter z dvema Sapačevima. Vsak god ali
rojstni dan tega ali onega so proslavljali skupaj in
skoraj vedno je bil z njimi tudi Farkas. Zdaj pa to. Kaj
bodo vsi ti prijatelji porekli, ko bodo zvedeli, da so ga
odgnali? Vklenjenega. Tudi sunil ga je tedaj nekdo s
kopitom puške in Jurij si je zakril oči. Ga bodo
izpustili? Kmalu? Ko bodo ugotovili, da je nedolžen. Pa
kmetje, kaj bodo porekli beltinski in odranski in
lipovski in bratonski in gančanski in črenšovski kmetje
in vsi, ki so ga vsevprek hvalili, ker jim je rešil prasico,
konja, telička ali kravo. In pomislil je pri tem tudi
nase, samo nase, če bi njega vprašali, bi jim prav tako
povedal, da je bil Farkas sicer strog človek, ki ga je
včasih ostro pogledal, pa morda, resnici na ljubo,
prevečkrat pošiljal po zablodelo žogico med koprive …
vendar se je zgodilo tudi to, bi jim povedal, da mu je
nekoč prav prijazno obvezal koleno, še prej pa
poškropil s tekočino, kar je sicer malo tudi bolelo,
toda k pravemu zdravniku mu vseeno ni bilo treba iti.
Tisti hudič v belem bi mu gotovo pokazal, kako se
preštevajo zvezde na nebu. Farkas pa je bil vrhu vsega
75
tudi lepo oblečen, v civilni obleki, ne pa v tisti grozljivi
beli halji, ki jo je nosil uradni zdravnik. Zanj je bil
Farkas celo boljši zdravnik od tistega ta pravega
doktorja Sereca. Da tistega, kar je Farkas počel
okrog mize za namizni tenis, sploh ne bi omenjal. Pa še
se je spomnil, kako spretno je znal postavljati in
pritrjevati pingpong mrežo, ki se je njim, ko njega ni
bilo, vedno podirala, on pa jo je znal pripeti, nategniti,
tako da je obstala kot pribita. Pa zalepljenih žogic, pa
še marsičesa se je spomnil, kar bi jim prav tako lahko
povedal, saj žogic takrat sploh ni bilo mogoče kupiti …
Zdaj pa to.
5.
Nekega dne so se razveselili dopisnice – poslal jim jo
je vendar njihov sin oziroma brat Vladi! Poslal jo je od
nekod z ruske fronte, tako da se je lahko Jurij še
posebej razveselil odtisov treh zanimivih žigov v rdeči
in črni barvi … pa lepo oblikovanih razprtih kril
mogočnega orla in križca, ki je na tej sicer gosto
popisani vojaški dopisnici zakrival orlove kremplje.
Posebej pa ga je pritegnil nagnjeni križ, podoben
tistemu, kakršnega je pred letom dni v deževnem
jutru videl na plakatu na Rituperjevi gostilni. Tule pa
ima zdajle, v rokah ga drži, mogočnega orla, čeprav le
na papirju, a vendarle! In to od svojega dragega brata.
76
Z zmagovitega pohoda proti Rusom. Vse to, si je rekel,
gotovo pomaga vojaku na fronti, ga spodbuja in
priganja k še pogumnejšim dejanjem.
Dopisnica je še zdaj berljiva, prav tako oznaka in
datum na njej: FELDPOST – 15. V. 1942.
Opremljena je bila tudi z nekim Hitlerjevim citatom,
ki pa ni nikogar zanimal, in tako tudi Jurija ne … Zato
pa je debelo zazijal – in bi najraje oporekal, branil
svojega Vladimirja – ko so starši tudi njemu povedali,
češ da je dopisnica, ki so je bili vsi zelo veseli, v
resnici prazna, da ničesar ne pove, da je polna
nepovezanih misli in nesmiselnih vprašanj ter povsem
izmišljenih imen. Na koncu pa je tudi on moral
zamižati in priznati, da je bilo na primer ime njihovega
psa – ki je bil vsekakor Roko, v nobenem primeru pa ne
Luksi, kot je to zapisal brat – resnično brez zveze! In
tudi vse drugo, kar je še napisal na dopisnico, je bilo
baje prazno čvekanje in spraševanje tja v en dan,
povsem nelogično
.
77
Vladijeva dopisnica z ruskega bojišča leta 1942
Pokazalo pa se je, da je bilo očetu že od začetka vse
popolnoma jasno in razumljivo – ker da je bila vsa reč
vnaprej dogovorjena. Pozneje so zvedeli, da sta se oče
in Vladi nekoč, ko je oče še učil sina tega in onega,
takih in drugačnih veščin in tudi reševanja križank, pa
nekakšnih posebnih trikov s črkami, dogovorila, da si
bosta, če bo kdaj potrebno, nikoli se ne ve –
dopisovala na skriven način, in si tako povedala
najvažnejše stvari, ki jih bosta razumela samo onadva.
Takrat je šlo za zabavo, za nekakšno vzgojno igro, je
poudarjal oče, zdaj pa da se je to na dopisnici tako
imenitno potrdilo, je Juriju govorila sestra, ki je te
78
reči razumela, saj je navsezadnje hodila že v srednjo
meščansko šolo.
Takole mu je razložila: Zapomniti si je treba samo
prve napisane velike črke vsakega stavka. Oziroma
začetnice vsakega stavka, je ponovila, tako da jih
lahko potem, če želiš in si kratke pameti, tudi prepišeš
na list papirja, potem pa skupaj prebereš, kot je
treba. Tako da bi jih mogoče znal celo ti prebrati, ga
je tudi pri tako resnih stvareh dražila sestra in
končala svoje veliko predavanje.
Jurij, ki je seveda zaznal sestrine zafrkljive
besede, kljub temu ni planil, ni ji zabrusil, da je tudi
njemu že skoraj vse jasno, pač pa je molčal, raje kot
da bi tvegal in bi si ona najbrž premislila in ga pustila
kot tele pred novimi vrati. Splačalo se je: Olga je
namreč izpisala vse začetnice, tako da je potem tudi
on pohitel in izjecljal tri čudne, predvsem pa žalostne
besede: V BOLNICI ORLI.
In čas je pozneje potrdil, da je bil brat resnično v
ruskem mestu, imenovanem Orli, in to v bolnišnici.
Ranjen.
No, ga je vprašala sestra, ali zdaj razumeš, zakaj si
je tvoj Vladi izmislil ime Luksi?
Ker je potreboval besedo s črko el, se je odrezal in
bil deležen – končno enkrat tudi od svoje vzvišene
sestre – vsesplošne hvale. Tudi očetove.
79
Juriju pa kljub vsemu ni bilo še čisto vse jasno, zato
je vprašal: Zakaj pa se je sploh treba igrati takih
skrivalnic?
Vprašanje je obviselo, oče in mati sta še naprej
buljila v dopisnico, sestra pa je molčala in se najbrž
sprenevedala, kot da ve, a ne pove.
Zakaj takšna kolobocija? je vztrajal Jurij.
Zaradi cenzure, je mimogrede odgovoril oče in se
zazrl v oblake cigaretnega dima, ki so postajali vse
gostejši. Juretu ni ostalo drugega, kot da je začel
dopisnico obračati, težkati, kot da bi želel, da bi iz
nje padla še kakšna beseda. Bolj razumljiva.
Cenzure? je ponovil Jure, enkrat, dvakrat, potem pa
še poslednjič, precej glasno, tako da je predramil
očeta, ki mu je potem vendarle pojasnil, da je Vladimir
spisal vse to nalašč tako zamotano in nerazumljivo,
ker je hotel, da bi jo razumeli samo oni, ne pa tudi kdo
tretji.
Kdo?
Na primer kaki radovedneži, pregledovalci tujih
dopisnic ali pisem, ki jim pravimo cenzorji, njihovo
nečedno vtikanje nosu v tujo stvar pa – cenzura
oziroma cenzuriranje.
Jurij ga je napeto poslušal, malo tudi razumel, na
koncu pa spet manj, saj ni razumel, kaj je mislil z
vtikanjem nosu v tujo stvar. Kakšen nos, kakšna stvar?
80
Z nosom v dopisnico? Nastala je torej nova uganka, ki
pa jo je takoj tudi pozabil, saj je oče nadaljeval:
Vidite, nemškemu vojaku, ki je pregledoval Vladijevo
dopisnico in je pritisnil nanjo žig, da so jo lahko potem
poslali naprej, je bilo znanje njegovega nemškega
jezika – in morebiti tudi madžarskega jezika – še
vedno premalo. Premalo, da bi lahko razumel pravo
vsebino dopisnice. V celoti jo lahko razume le tisti, ki
zna tudi tretji jezik – slovenski.
In ti si se ga naučil, je pripomnila Olga, oče pa se je
samo rahlo nasmehnil in tako vsaj malce pokazal, da
mu je hčerka polaskala.
Jurij ga tudi tokrat ni čisto razumel, a se je raje
zadržal in molčal. Potem pa se je nenadoma nečesa
spomnil, zacepetal z nogami in vzkliknil:
Jaz pa vem, zakaj je Vladimir v bolnici! Naš Vladimir
je vendar ranjen v nos … Da, v nos, saj pravite, da je
sam zapisal Orli ali kako že. Or pa je po madžarsko
nos. Mar ne? Kaj ste vsi nori ali pa ste požrli metlin
ročaj?
Namesto pohvale ali vsaj prikimavanja pa ga je užalil
izbruh smeha, za njim pa še bolj nerazumljivi molk.
Tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je jezno
zravnal in poškilil proti drugim, izzivalno, a očitno
neuspešno, tako da mu je preostala samo še lastna
tolažba, prepričanje, da bo že še napočil čas, ko se bo
vrnil Vladi in potrdil njegovo sklepanje. In tedaj bo,
81
vsaj enkrat v življenju, tudi Olga priznala, da je
včasih tudi on lahko pametnejši od nje. Pa tudi od
matere in celo očeta …. Molk pa se mu je potem
vendarle zazdel predolg, zato se je moral ponovno
obregniti ob sestro:
Kaj se važiš in vihaš nos, raje priznaj, da je moje
odkritje z nosom ta prava pogruntavščina!
Kaj praviš? O čem govoriš? je vprašala sestra.
Zacepetal si, kot da te kam tišči, vmes pa bleknil
nekaj neumnega, tako neumnega, da mi jemlješ sapo ….
Oče, ki je zaslutil, da se bosta otroka zdaj zdaj
spoprijela, je vpadel v hčerkine besede in razložil:
Madžarska beseda za nos je sicer res or – vendar jo
pišemo z dvema r–oma. Torej orr, in ne or. Orli pa je
gotovo mesto, ki ga moramo takoj poiskati v atlasu. Pa
še tole, je poudaril, zapomnite si, da ne sme nihče od
nas, nikoli in nikdar, niti z besedico črhniti česarkoli o
tejle dopisnici!
Jebenti, je po tihem zaklel Jurij in razmišljal o tem,
da je s tem zgubil tudi možnost, ki se je je že vnaprej
veselil, ko bi tudi Bagiju lahko razložil, kako je zvedel
za vojno tajno, kako se je dokopal do zanimivega
sporazumevanja s šifrirano govorico na papirju, kot je
igro s prvimi črkami imenoval baje Vladimir, in o
katerih tudi njegov prijatelj in vojni sovražnik gotovo
ni imel pojma …
82
Očeta je imel Jurij seveda zelo rad, vendar je
njegovo vlogo, vlogo očeta, vzornika, prijatelja, v
marsikaterem pogledu že zgodaj vse bolj prevzemal
brat. Bil je enajst let starejši, tako da je Jurij prav
rad poslušno capljal za njim. Kadarkoli mu je to dovolil.
Rad ga je na primer poslušal, ko mu je pripovedoval
kakšno zanimivo zgodbo, njemu, samo njemu, na štiri
oči, čeprav je moral priznati, da so ga še bolj zanimale
tiste pripovedi, ki jih je slišal na skrivaj, posredno iz
bratovih ust, a niso bile namenjene njemu, pač pa
bratovim prijateljem, zlasti Pančiju. Jurij jih je rad
lovil v svoja ušesa, ki jih je moral prilepiti na vrata ali
okna, samo da bi jih bolje slišal. Bile so v glavnem
smešne, na primer tista, kako je brat nekoč skočil z
okna v prvem nadstropju, ker da je šlo za življenje in
smrt. Povedal je, da ga je tedaj gotove smrti rešil
visoko nametani sneg pod oknom zdravnikovega
stanovanja nasproti beltinske cerkve svetega
Ladislava. Sneg da je bil dovolj visok, tako da sta za
njim varno pristala tudi oba pajdaša, Panči in Tubiš.
Smejal se je, čisto čisto po tihem, saj Vladi ni smel
niti zaslutiti, kaj šele opaziti, da ga je njegov bratec
poslušal tudi takrat, ko tega ne bi smel. Čisto vsega
sicer ni razumel, pravzaprav samo to, da je bilo
skakanje v sneg z visokega nadstropja zelo smešno, ni
pa razumel, zakaj so fantje to sploh počeli, ko pa so
gotovo vedeli, da so taki skoki nevarni. Zakaj niso raje
odšli, kot so prišli?
83
Pri tem pa mu je spet pomogel njegov Bagi, ki mu je
najprej povedal, ti vendar ne boš mogel biti nikoli
detektiv, saj ne vidiš dlje od svojega nosu. Ker ničesar
ne veš, niti tistega ne, kar ve cela vas: Da ima, da ima,
je med nasmihanjem vlekel Bagi besede iz sebe,
Jureta pa za nos, da ima mlada žena starega doktorja
– rada mlade fante.
Ker pa mu kaj več tudi Bagi ni znal razložiti, se je po
razlago zatekel k svojemu učenemu visokošolcu, ki je
nosil tisto lepo rdečo žametno kapo svoje trgovske
šole. To je pač moral storiti, saj ga je zdaj, ko brata
že tako dolgo ni bilo doma, še bolj zanimalo vse, kar je
lahko kje zvedel o njem. Sprva se ni ravno zlahka
odločil za Kreslinovega Pubija – ta je namreč včasih
govoril preveč učeno, tako da mu na primer tudi o
svojem priimku ni znal ravno točno razložiti … kaj to
pomeni, da ima eno sestro in eno polsestro, da se
onadva pišeta Kreslin, najmlajša pa Sapač … in to je
pojasnjeval, da je tako, ker imajo skupno mamo,
medtem ko je njima zdajšnji oče pravzaprav očim,
Sapač, ne pa oče, ki se je pisal Kreslin. Kakšna je v
resnici razlika med očetom in očimom pa v resnici ni
natančno razložil, le približno. Tokrat pa je kljub
vsemu upal, da mu bo vendarle razložil, kaj pomeni, da
ima nekdo ženo, ki pa je ljubica nekoga drugega,
tistega, ki mu raje in več in boljše kuha. Ljubčku, ne
pa možu.
84
In Pubi mu je potem res razlagal, za kaj je šlo, in to
s pomočjo dogodivščine, kako nervozen in prepirljiv je
nekoč postal doktor, ko je prišel v Števančecovo
bunto19, kjer je videl račun, ki je izkazoval nakup
gospe Serec, ki da je prejšnji mesec porabila štirikrat
več moke in petkrat več sladkorja in trikrat več
marmelada ter kar šestkrat več jajc kot mesec dni
pred tistim.
In? je vprašal Jure. So pač več pojedli.
Tako je, je pribil tudi Pubi, iz tebe bo že še kaj!
Pomolčal je in čakal. In to tisti isti, je pomagal in
vlekel Jurija za jezik, ki so pred tem pojedli toliko
manj, kaj?
Jure ga je še vedno samo gledal in premišljeval.
Zaman. Pogledal je svojega novega učitelja, ki pa je
tedaj že samo še zmajeval z glavo.
In takrat ga je spreletelo, Jureta, spomnil se je,
kako rad je imel njegov brat palačinke, in to prav
tiste z mnogimi jajci, zelo sladke in z marelično
marmelado.
Mogoče pa jih je gospa pripravila za mojega Vladija,
pa za Pančija in Tubiša?
No vidiš, saj pravim, da si boš tudi ti zaslužil takole
žametno kapo…Uganil si, kaj so dobili ljubimci in kaj
mož…Zdaj moraš samo še razdeliti vloge, povedati kdo
je kdo, pa bo, je bil na koncu pameten Pubi, ki se je
potem samo še zasmejal in odšel.
85
Toda Jurij še vedno ni razumel, zakaj se je doktor
tako jezil, ali zato, ker je bil tako skopuški … ali pa so
… ali pa so trije prijatelji jedli na skrivaj? Brez
zdravnika? In da so zato morali, hoteli ali ne,
poskakati skozi okno?
Vladimirja pa je Jurij zelo rad tudi posnemal, in
opazoval, kako se je sukal v družbi, kako se je česal,
oblačil in podobno. Po drugi strani pa je bil seveda
zelo navezan tudi na očeta, vedno bolj, saj je
občudoval, kako je bil omikan in vsesplošno razgledan,
kako rad je bral, bral debele knjige, leksikone, kar
naprej brskal po njih, in znal odgovoriti na vsako
vprašanje. Že zelo zgodaj pa se mu je zdelo prav
imenitno, da se je znal oče, tako se mu je zdelo,
pogovoriti tako rekoč z vsakim, ki ga je srečal, na
ulici, dvorišču ali v svoji pisarni, in to ne le v
prekmurskem, madžarskem ali nemškem jeziku,
temveč tudi v dokaj pravilni slovenščini, kot ga je znal
pohvaliti tudi profesor Rudolf. Šele veliko pozneje pa
je tudi Jurij dojel, kako imenitno je bilo, ko je oče
postal celo urednik slovenskega tednika Murska
krajina. Pa četudi je bilo to nekoč, davnega,
predpotopnega leta, leta 1932–1933.
6.
Minevali so tedni, meseci, polni negotovosti,
vprašanj, kako je Vladi, kaj je z njim, zakaj leži v
86
bolnišnici nekje v neskončno daljni in prostrani Rusiji?
Mama je veliko jokala in tudi v očetovo oko se je
nemalokrat prikotalila solza, ki pa si jo je vselej kar
se da naglo obrisal.
Oče je imel veliko znancev, poznali so ga daleč
naokrog, prijateljev pa je imel najbrž le nekaj. Brez
dvoma pa sta se on in ravnatelj lipovske osnovne šole
odlično razumela. Nadučitelj Gumilar je imel številno
družino in veliko sorodnikov, ki pa so, podobno kot
mnogi ljudje vsenaokrog, težko shajali. Od rok do ust,
so rekli temu drugi. In oče, tedaj upravnik grofičinega
Mlina in Žage, je Gumilarjevim velikokrat pomagal.
Nevesta ob možu B. Rudolfu, nad njim stoji Gumilar,
nevestin oče , brez pokrivala z belim cvetom v
gumbnici in Branko Rudolf
Največkrat z vrečo moke, ki jo je mlinar Vanek znal
spretno skriti na voz kakega kmeta, ko je ta ali oni
pripeljal zrnje v mlin, ki so mu ga tam zamenjali za
sveže zmleto moko, rženo, belo pšenično, koruzno ali
87
ajdovo. No in prav tam se je velikokrat znašla tudi
kaka vreča za uglednega nadučitelja iz Lipovec. Pa
nekaj litrov olja, bučnega seveda, ki so ga stiskali v
veliki oljarni zraven mlina, pod isto streho torej, in
sicer moški v modrih predpasnikih, ki jim je tudi Bagi
rekel šörci, s klobuki na glavi, ki so jim rekli kranščaki,
in seveda ženice v tesno zavezanih rutah in z dolgimi
kuhalnicami za mešanje praženih semen, ki jim Bagi
prav tako rekel – kijanjce. In na jesen se je Jurij rad
pomudil v oljarni in opazoval, kako so bučna semena
najprej zmleli v drobno kašasto gmoto, jo spražili v
velikih okroglih ponvah, vse to pa po odmerjenih
kupčkih zavili v krpice iz grobe žaklovine, te pa potem
položili pod navpično vreteno s ploščatim koncem, malo
večjim od kupčka s praženimi semeni v žaklovini, in
potem se je iz še vedno vročih krpic začelo počasi
cediti gosto olje. Pod temno zeleni curek sta z
Bagijem prav rada pristavljala rezino kruha in se
mastila, da so jima pognali zelenkasti brki, ki so
spravljali delavce okrog njiju v glasen krohot. Poleg
Bagija pa so v oljarno, k Juriju, radi prihajali tudi
drugi njegovi prijatelji, celo tisti, ki ga na cesti
največkrat sploh niso hoteli prepoznati – kot da bi to,
da je bil le pet ali šest let mlajši od njih, sploh kaj
pomenilo, na primer Olgin sošolec Kociprov Joužek, ki
mu je tedaj Jurij prav tako prinesel nekaj oljnih
pogačic, tistih kep iz grobih krpic, zadnjih ostankov
po stiskanju. Za svinje, je rekel Joužek, naj se
88
mastijo. Ob takih pripombah pa je Bagi vedno kaj
dodal, na primer: Pravijo, da za svinje, v resnici pa se
z njimi hranijo tudi sami … Bagi je tudi tedaj ponovil
besede, ki jih je rad ponavljal, češ da so nekateri
ljudje pravi reveži, drugi pa ne vedo, kam bi s polnimi
ritmi. Po tihem mu je takrat tudi on pritrdil, še bolj pa
je z veseljem pomislil, da bo prišel čas, ko bo
Vladijeva vojska zmagala in poskrbela za vse poštene
ljudi, da bodo do grla siti in lepo oblečeni …
Jurij je čutil, da ju delavci v oljarni niso ravno radi
gledali. V napoto sta nam, je sicer vljudno povedal
Vanek, za kar pa se onadva nista ravno kaj dosti
zmenila, saj je tudi mlinar dobro vedel, da je Jurij
upravnikov sin. Poleg tega pa ga je Vanek, ki je bil
torej tudi pri takem delu glavni, imel rad in je znal
zamižati kar na obe očesi, na primer tedaj, ko je ob
Juriju mimo njega smuknil tudi Bagi. Lebarovega
Franja pa tudi Vanek ni maral, češ da mu je Franjev
oče, ključavničar, biciklin celo pokvaril, ne pa popravil.
Franju je torej moral odnašati oljne pogačice na
skrivaj, pod srajco, kar pa ni bilo ravno lahko opravilo,
saj je kolut hudo pekel, tako da je moral že zaradi
tega steči iz oljarne na dvorišče, kot je le mogel
hitro. Tisti, ki so opazili njegov brezglavi tek, so
najbrž mislili, da ga je vroče olje pognalo na veliko
potrebo, tako da so se mu potem samo še bolj
privoščljivo smejali. On pa je slišal, kako je drug
mlinar, ki pa je imel Vaneka v želodcu, vzkliknil za
89
njim: No, tudi gospodi zna naškoditi predobra hrana!
Rekel rána, namesto hrana…
Na drugem koncu velikega dvorišča, v dvorišču ob
zidani ograji, kjer je v kotu tik ob potoku Črnec stala
Lebarjeva ključavničarska delavnica, pa ga je že čakal
nasmejani Franjo in ga takoj začel tolažiti:
Ni hudo, to bova pozdravila s studenčnico, je rekel
in ga spravil do studenca. Je pa tudi res, da si je
Jurij, če pogledamo na zadevo še z druge strani, s
takim dejanjem, z oljnimi pogačicami, pridobil
Lebarovo naklonjenost, kar pa tudi ni bilo od muh, saj
mu je oni celo obljubil puško s kovinsko cevjo, ki da bo
boljša tudi od Bagijeve bezgovke.
Prav rad pa se je spominjal tudi drugih dogodkov, ne
le teh, s prijatelji, pač pa tudi kakih v zvezi z
Vanekom, s katerim sta na primer vadila štetje do
deset, pa do dvajset in več. Preštevala sta na primer
vreče z moko, ki so jih od časa do časa nalagali na
kmečke vozove. Takrat sta jih štela Vanek, on in
voznik. On je štel na glas, ker je lahko tudi tako vadil
računstvo, šolski predmet, ki mu je delal težave,
Vanek pa le zase, zaradi kontrole. In ko sta preštela
do konca, jih je Jurij vselej preštel vsaj za eno,
včasih pa tudi za dve in celo tri vreče več kot Vanek.
Toda mlinar se je vedno samo namrdnil in ga celo
pokaral: Dičak20, še dostikrat boš moral premetavati
številke, zato bo najbolje, če si boš pomagal kar s
90
prsti ene in druge roke. In če jih bo premalo, si
sposodi še prste na nogi, je prav tako nesramno dodal.
Tiste tvoje računske vaje ti očitno niso kaj dosti
pomagale, se je Vanek tudi kdaj drugič ponorčeval iz
Jurija, češ da se je pri štetju vreč spet zmotil on, le
on, nikoli pa Vanek ali voznik te ali one kravje vprege.
Slednji, voznik, je bil očitno prav tako eden od
Gumilarjevih in očetovih prijateljev, in v tej navezi
tudi Vanekov zaveznik, kot je Jurij ugotovil nekaj let
pozneje, ko se mu je posvejtilo v glavi – tako je vedno
govoril Bagi – ko je torej doumel, za kaj je šlo. Vse
skupaj pa se mu je vendarle zdelo le malce čudno, bi
rekel, prav gotovo sta onadva, Vanek in kmet, tista, ki
ne znata dobro šteti, ne pa on. Takihle dedcev gotovo
ne bi vzeli v madžarsko vojsko, si je dejal Jurij in se
na koncu takih računskih vaj vendarle vsaj malo
potolažil.
Očetovo prijateljstvo z učiteljem se je vse bolj
krepilo, tako zelo, da je presegalo že vse razumne
meje, je zatrjevala tudi Jurijeva mama in glasno
poudarila, tako da je tudi Jurij slišal, kako nasprotuje
zaposlitvi Gumilarjevega zeta. Tistega raztresenca, je
ponavljala v resnici Vanekove besede in se že vnaprej
norčevala iz njega, še preden ga je videla.
Mama je iz drugačnega testa, je slišal nekoč govoriti
Vladimirja, ki se je pogovarjal s Pančijem. In prav
tega se je Jurij večkrat spomnil, zlasti takrat, ko je
ugotovil, zakaj ga je brat kdaj pa kdaj nagovarjal, naj
91
raje prosi mamo za kako reč in ne očeta. Dobro ju je
znal oceniti, saj je natanko vedel, kdaj je treba za kaj
prositi očeta in kdaj mamo. Za vsako nespametno reč,
kot je oče imenoval vse, kar je bilo po njegovem
nepotrebno ali celo škodljivo, se je bilo torej treba
obrniti na mamo. Ona je verjela skoraj vsaki Vladijevi
besedi in skoraj vedno izprosila od svojega moža nekaj
fillerov21, ki pa jih ni porabila za popravilo šivalnega
stroja ali za nakup zlomljenega vrčka, pač pa jih je
spustila v žep svojega najstarejšega sina. Samo pazi,
da ne bo za tobak, je vselej govorila in upala, da bodo
filerčki morda res za stekleničko briljantine za sinove
lepe lase. Kot morje valovite lase.
In tudi Vanek je prav dobro vedel, kdaj se je treba
obrniti na upravnika in kdaj na njegovo ženo. Če je na
primer počil veliki jermen na pogonskem kolesu ali pa
so se razleteli zobci na veliki žagi ali pa je prišlo do
kakršnekoli večje okvare, so bili Vanekovi koraki k
očetu hitri, direktni in samozavestni. Take težave so
bile namreč vsakokrat odpravljene, četudi je bilo v
vojnem času zelo težko priti do rezervnih delov, zlasti
usnjenih izdelkov. Mlin pač mora mleti, je za očetom
ponavljal tudi Vanek.
Vse bi bilo lepo in prav, je razmišljal Vanek, če se
nekega dne nesreča ne bi zgodila ravno takrat,
trenutek zatem, ko je stopil v strojnico tudi gospod
upravnik, kot so imenovali Jurijevega očeta.
92
Jurij je v strojnici vedno rad opazoval, kako
umirjeno in hitro sta plavali in se pozibavali obe dolgi
podolgovati ploskvi enega in istega jermena, prva, ki je
drsela s strojnega kolesa proti zidu in tudi izginila v
njem, ter druga ploskev istega jermena torej, ki se je
skozi enako odprtino malo nižje vračala nazaj proti
istemu kolesu, prav tako naglo, enakomerno
pozibavajoče in valujoče.
Ko sta takrat z očetom stopila v strojnico, pa je bilo
poplesavanje jermena vse kaj drugega kot enakomerno
drsenje. Ravno tedaj je kot strela z jasnega glasno
udarilo, plosknilo nekje na vrhu, tik ob odprtini v zidu.
Spodaj, pri spodnji odprtini pa cmoknilo – huje,
tisočkrat glasneje kot široki rezanec, ki ga je vedno
preglasno srebnil Évin oče v Sapačevi gostilni. In tega
se je Jurij spomnil tudi v teh kočljivih trenutkih, nič
čudnega, saj je bilo nepozabno, kako sta se z Bagijem
takrat neustavljivo hihitala, čeprav prikrito in pod
mizo Sapačeve gostilne, in opazovala, kako je Évin oče
jedel govejo juho z rezanci. Očitno je imel rezance
zelo rad, dolge, zelo dolge in široke, saj jih je z
užitkom potegnil vase, drugega za drugim, z ustnicama
ujel prvega, srknil, in testenina je pljusknila proti
ustni odprtini, še prej pa s koncem, z repkom, oplazila
žandarjev nos, se podrgnila ob ostrih kocinah brkov,
se nasekljala na še drobnejše kosce, ki so potem še
dolgo krasili žandarjevo kosmato okrasje, medtem ko
je glavni del tako okrnjenega šopa rezancev vendarle
93
poniknil v požrešnih ustih. Tokrat, v strojnici, pa je
hudič prav zares spodil celo najdrobnejšo šalo, s
katero je znal mojster Zadravec vselej popestriti
vsakršno delo, pa naj je bilo še tako zahtevno, se je
ovedel tudi Jurij, ko je videl, kako besen je postal
oče, ko je pregledoval uničeni jermen.
Raztrgal bi se lahko samo star, obrabljen jermen. In
to bi se lahko zgodilo šele po enoletnem pogonu, kajne,
mojster Zadravec?
Da, gospod upravnik, saj, ta pa je star le dober
mesec …
Vsi so prebledeli: mojster, Vanek in strojnikov
pomočnik vrli stric Viktor Horvat, ki je Juriju
nemalokrat dovolil, da mu je z lastnimi rokami zavihal
sivkaste brke. Upravnik, ki pa ni bil bled, pač pa rdeč,
se je samo zasukal na petah in še preden je zaloputnil
vrata za seboj, je preteče siknil: Za to bo nekdo še
grdo plačal.
Kraja, tatvina, ni kaj. In oče je pojasnil tudi svoji
ženi – Jurij jima je prisluškoval, češ da so stari
jermen pred enim mesecem najbrž samo zakrpali in ga
ponovno speljali nazaj na kolesje, novega pa ukradli.
Vsi so vedeli, da je bilo tako, nihče pa ni vedel, kdo je
bil tat. Zgodilo pa se ni nič.
Upravnik je napisal nekaj težko razumljivih besed in
jih pritrdil na razglasno desko. Bilo je obvestilo, da
bodo stari jermen razrezali, tako da bodo vsi delavci
94
beltinskega mlina in žage dobili vsak za en par
usnjenih podplatov.
Mlin pa je molčal, nič več ni momljal. Stari jermen
bodo seveda z veseljem razrezali in razdelili … o tem
ni dvomil nihče, saj so vedeli, da upravnik drži besedo
… Ampak, kako, kaj bo, kaj bodo brez jermena? so se
spraševali. Bodo ostali brez dela? Brez kruha? Zakaj
nagrajevati ljudi, vsepovprek, torej tudi tistega, ki je
novi jermen ukradel? … In kaj bo jutri, ko bodo
pometli vsako ped v mlinu in v strojnici? Ko bodo
opravili zadnje opravilo, ki jim ga je upravnik v zadnji
ihti še naložil?
Nemo so zrli predse, razmišljali, se spraševali, ali naj
naslednjega dne kljub vsemu pridejo? Bila je že trda
noč, oče, ki ni povedal ničesar določenega, ničesar o
tem, ali naj še vedno pridejo na delo ali ne, pa je še
kar vztrajal v svoji zaklenjeni pisarni. Mama je znala
povedati, da je legel šele proti jutru, samo za nekaj
ur, potem pa ponovno stekel nazaj v svoje prostore,
kjer je najbrž prebedel do naslednjega jutra. Ko je
naposled odprl vrata, da bi odšel, pa mu je korak
zastal. Otrpnil je: nedaleč od vhodnih vrat v mlin je
zagledal velikanski kolut novega pogonskega jermena.
Tistega, ki ga je grofica kupila pred kakim mesecem
dni.
Mlinska kolesa so se ponovno oglasila in zdelo se je,
da so zadušila tudi vprašanja: Kdo je to storil? Kdo jim
je hotel odvzeti kruha?
95
Upravnik pa se je odločil, kot se je odločil: zgodbo
je pometel pod preprogo.
Juriju pa je postalo vse skupaj še bolj nejasno.
Spraševal se je, ugibal, in ker so vsi molčali, se mu je v
glavi zavozlal nov vozel, vprašanje, zakaj ni bil nihče
kaznovan in zakaj je potem to politika, kot je to
imenoval njegov oče? Saj pravim, si je pravil, da je
politika grda reč. Olga pa je potem zvedela od mame
nekoliko več, razložila ji je, da zadeve oče ni hotel
raziskati, saj bi moral odpustiti marsikaterega
delavca, tega pa si v vojnem času, ko je mlin moral
nenehno mleti po cele dneve in noči, ni mogel
privoščiti.
Sestri je postalo vse to povsem jasno in razumljivo,
medtem ko je postal Jurij samo še bolj zmeden. Ni
mogel razumeti, zakaj so bili ljudje tako zelo veseli
enega samega koščka iz usnja … Ker pa je bila Olga
takrat dobre volje, mu je razložila zadevo s pomočjo
vprašanja, ali ve, kakšno neprecenljivo vrednost ima
tisti, ki ima dolgo dolgi jermen iz pravega pravcatega
usnja?
Ni znal odgovoriti.
Z njim bi lahko potumplali
punčukov22, je izračunala.
vsaj
petdeset
Prazen čvek, je pomislil Jurij. Njegovi čevlji so čisto
v redu, je še pomislil, in jih pokazal tudi njej, s tem pa
še podkrepil, da je še vedno ne razume.
96
Sestra pa se je tedaj še bolj razigrala in celo zapela
neko krizno pesem, ki je bila v času vojnega
pomanjkanja zelo popularna. Takole je zacvilila:
Jaj de jó, a fatalpu cipő/ abban jár a Pesti nő/ Ha
nincsen tüzelő, jaj de jó a fatalpu cipő …23
Mlinar Vanek, ki je tako kot Vladimir dobro vedel,
kako je treba z očetom in kako z mamo, kdaj se je
mogoče obrniti na očeta in kdaj raje na njegovo ženo,
je nekoč vendarle poskusil najprej pri upravniku. Šlo
je za profesorja, ki naj bi ga oče sprejel v službo. On,
prvi mlinar in upravnikov pomočnik pri žagi in v
strojnici in v oljarni, pa je temu odločno nasprotoval.
Branka Rudolfa je orisal kot povsem neprimernega in
nesposobnega človeka: Tudi v njegovi vasi, v Lipovcih,
se ga vsi izogibajo, in sploh, ojoj, Jezuš Marija, je
zajavkal in se zaskrbljeno praskal po zatilju, kjer so
se prsti dotaknili roba bele kape, in jo, njen prednji
del, z rahlim sunkom od zadaj spravil do vrha nosu,
tako da mu je široki beli senčnik zakril skoraj vso
polovico obraza – očitno zato, da bi, tako si je najbrž
predstavljal, zbudil v upravitelju vsaj malo več
zanimanja. Pa tudi deca lezejo za njim kot bolhe za
psom in se norčujejo iz njega!
Ker pa je ostal oče tudi glede tega neomajen, je
prav malo manjkalo, da mlinarja ni spodil iz pisarne.
Trdoživi Vanek, ki ni nikoli padel na hrbet, pač pa
pristal na nogah, kot mačka na vseh štirih, se je potem
brez najmanjšega pomišljanja zatekel h gospe
97
upraviteljici, kot jo je ogovarjal, ko se ji je hotel še
posebej prikupiti. Tudi tedaj ni potrkal praznih rok. V
naročju je imel velik kup nasekanih drv.
Skalje kak skaline24, skaline pa su kak zobotrebci,
gospa upraviteljica. Po vrsti zdrdranih komplimentov –
ki jih je upraviteljeva žena sicer rada slišala, pa
četudi je poznala njih težo in cenenost – je Vanek
prišel na dan z besedo, z vprašanjem: Vej pa gospa, ka
pravite k tumi, je začel, zakoj si je vaš gospoud vtepo
v glavou, ka de ud toga ijpa naprej profesor odo po
vijno v grofičino klejt? Ka san ges več nej za nüc?25
Šlo je za vino, ki ga je upravnik, pletenko vina, vsak
petek v tednu dobil od grofice. Prinesti pa ga je bilo
treba iz Grenara, kot so imenovali velikanski silos na
robu Beltinec. Običajno sta ga prinašala Jurij in
Vanek. Mlinarja je gospa upraviteljica vedno nagradila
še s kupico vina – ali pa kar z dvema. Zdaj pa naj bi se
torej Vaneku napovedovali težki časi, saj je kazalo, da
si ne bo mogel več odpravljati želodčne kisline, ki mu
je, glej ga šmenta, po vsakem kozarcu vinca čudežno
izginevala. Zlasti v primeru, ko si je že pri kletarju
izprosil kak uvodni požirek. Samo toliko, da preverim,
ali bo gospodu bolj teknilo iz tega ali iz onega soda, je
vselej dejal delavcu v kleti, ki je rad slišal, če ga je
Vanek ogovoril s kletarjem.
Prihod profesorja je tudi Jurij nestrpno pričakal. Ni
vedel, kaj je to profesor, niti tega ne, ali gre za
kakšno stroko ali za poklic. Tudi njemu se je zdelo, da
98
profesor že ne bo kaj prida, saj je znal Vanek – ki je
nesrečneža videl na lastne oči, pri Gumilarjevih, kjer
je od časa do časa odložil kako vrečo iz mlina, kot se
mu je nekoč zareklo celo pred Jurijem in njegovo
mamo – povedati, da je raztresen in razkuštran in
smešen kot ptičje strašilo.
Jurij si je predstavljal, da bo tudi profesor,
podobno kot očetov uslužbenec, uradnik striček
Višnjeji, sešteval dolge kolone številk, stolpec za
stolpcem, in da bo potem tudi delal tako kot striček in
bo s tintnim svinčnikom od zgoraj navzdol vlekel
nevidne sledi, pri tem pa momljal in se jezil ali celo
zaklel in šele na koncu kolone pripisal tiste brezzvezne
kilometrske številke.
Že prvega dne pa je Jurija pričakalo debelo
presenečenje. Povsem drugačno od tistega, s kakršnim
je bil računal. Videl je, kako se je profesor marljivo
lotil številk, naglo drsel s svinčnikom od zgoraj
navzdol, zapisoval številko in spet skočil na začetek
naslednje navpičnice, in potem, na koncu te kolone,
spet naglo zapisal novo številko, in tako naprej, enako
torej, kot je to delal tudi stric Višnjeji, vendar veliko
hitreje in brez kletvic. Torej le ni kak brezveznik, kot
ga je imenoval Vanek. Kmalu pa se je Juriju – ob
dogodkih, ki so sledili – ponovno zafecljalo. Profesor
je namreč kar na lepem pospravil svoje velikanske
plahte listov, jih zložil in vtaknil v predal svoje mize.
Kot da bi se njegovo delo, ki naj bi trajalo osem ur,
99
skrajšalo na pol urice. Pokazalo pa se je, da se je novi
pisar šele po tem lotil dela, tistega pravega dela, ki ga
je najbrž tudi doma najraje opravljal, je ugotavljal
začudeni Jurij. Z velikim veseljem je iz drugega
predala privlekel predse tobačne lističe in jih začel
rezati. S pravim, neprikritim užitkom, in to na drobno,
čisto čisto na drobno. Na drobno kot lasek, je pozneje
povedal tudi Bagiju. Bila je to prava pravcata paša za
Jurijeve oči, za njegove prikrite poglede, s katerimi ni
smel izdati, da pravzaprav ne piše domače naloge, pač
pa da ob tako nenavadnem prizoru uživa tudi on. In
očitno tudi profesor. Njemu se je namreč, najbrž od
prevelike vneme in predanosti, kaj kmalu pocedila celo
slina: tanka nitka, ki se je nabrala v levem kotičku
ustnic in se od tam pocedila in skorajda zacingljala
nad rezilom nožička. S posebnim nožičem, ki je imel na
koncu grebenček, je profesor najprej odločno zarezal
v zvitek tobačnih lističev, potem pa z naglimi gibi
zrezal do konca vse, kar je prišlo pod neizprosno
rezilo. Proti koncu jih je že rezal skoraj tako hitro in
spretno, kot je to počela Jurijeva mama, ko je delala
prave rezance.
In ko so narezanci – tako je tisto reč poimenoval
Jurij za razliko od maminih ta pravih rezancev –
narasli v primeren kupček, jih je profesor spravil v
lepo škatlo. Bila je tako lepa, da bi jo tudi on prav rad
sprejel v svojo zbirko. Profesorjevo delo pa očitno še
zdaleč ni bilo končano. Najbolj zanimivo je namreč
100
šele sledilo, tako da je kljub znojni kapljici, ki mu je
kalila pogled, vztrajal do konca in opazoval, kako je
Rudolf odpiral škatlo in jemal iz nje tobačne nitke,
narezance, toliko, kolikor jih je pač s palcem in z
dvema prstoma želel zagrabiti, in jih jel tlačiti v
razprto kovinsko cevčico. Ko jo je, naphano s
tobakom, na koncu dobro zaprl, tako da je prijetno
poknilo, je lahko s paličico potisnil tobak skozi cevko,
na katero je bil še poprej navlekel tulec iz cigaretnega
papirja. In to je bil prizor za bogove! si je dejal in se
že veselil, kako bo vse to podrobno opisal svojemu
prijatelju.
Nič čudnega torej, da je Jurij odtlej, ko je le mogel,
taka profesorjeva opravila srčno rad opazoval, pa
četudi na račun polovično opravljene domače naloge,
ki jo je vedno raje pisal v profesorjevi bližini… Tam
delam lažje, saj vidim, kako sta oba tvoja delavca
pridna, pa še mene potegne, je razložil očetu in tudi
materi, ki se še vedno ni sprijaznila s profesorjevim
prihodom.
V pravi tobačni tovarni ne more biti nič drugače, je
razlagal Bagiju, samo da je tam vse večje, tudi več
delavcev dela, le cevčice morajo biti povsod enake, saj
morajo tudi iz velikih tovarn pošiljati prav takšnele
majhne, povsem enake cigarete.
Profesor mu je torej postajal vedno bolj všeč.
Gotovo je znal tudi sicer dobro računati, in ne samo
101
seštevati dolge kolone številk, je bil Jurij prepričan,
in se spet spomnil, kako hitro je takrat, prvega dne,
seštel dolge stolpiče. Kot za šalo, se je čudil, a se je
kljub temu vprašal, ali so bili seštevki v resnici tudi
točni ali pa je brzel po kolonah samo zato, da bi zbudil
njegovo, upravnikovega sina občudovanje. Kakorkoli
že, to bo že oče preveril, je menil, in se raje vnaprej
veselil, ko bo spet lahko opazoval profesorjeve
vragolije, kako iz zmečkanih tobačnih listov pricopra
dolge vrste snežno belih cigaret. Če ga bom dobro
opazoval, se je navduševal, se bom mogoče tudi sam
naučil, kako je treba spraviti tobak v tulec. In z njimi
bom nagradil Vladija, s celo goro cigaret, ko se bo
vrnil! Bagiju pa pokazal, da so tudi moje roke vredne
zlata. Pa tudi sicer je bil že prepričan, da je bil Rudolf
čisto nekaj drugega, kot ga je opisoval Vanek. Poleg
tega pa ga je profesor tudi večkrat pobožal, najraje
po glavi, in se vsakokrat prijazno nasmehnil, tudi
tedaj, ko se je Jurij držal kislo. In tudi to mu je bilo
všeč, da je znal celo cepiti drva – kot nihče drug. Vsak
dan jih je prinašal njegovi mami. Po novem. On,
namesto Vaneka. Mama se je sicer branila teh in
podobnih uslug, toda profesor jo je zavračal in rekel,
češ da delo krepi srce. Drži pa tudi, da je včasih
naredil kak slabši vtis, saj se je med prinašanjem polen
po strmih stopnicah včasih tudi spotaknil in padel,
zakrilil z rokami, spustil drva, se z roko oprijemal
stopnic, z drugo pa iskal očala, ki so mu zdrknila z
102
nosu, tako da jih je moral kar nekaj časa iskati, tipati
okrog sebe in jih končno vendarle tudi najti, si jih
nerodno natakniti in šele potem spet pobrati polena in
jih nekako privleči do kuhinje. Sprva se mu je Jurij
glasno smejal, pozneje pa le nasmihal, na koncu pa je
kar priskočil in mu pomagal. Nič mu ni zameril,
profesor Juriju, in tudi Vanek je nekoč povedal, da se
je profesor spreobrno na boukše26. Vsi so vedeli,
zakaj. Profesor je namreč očetu potožil, da ga daje
bolečina v križu in da bi bil zelo vesel, če bi pletenko
iz grofičine kleti lahko spet nosil Vanek. Jurij pa je
vedel, da je bila ta profesorjeva razlaga samo politika.
Profesor vendar ne bi mogel cepiti drv, je zaupal tudi
svojemu očetu, če bi ga križ v resnici bolel, in bil
presrečen, ker mu je prišla na misel tako odlična
razlaga za besedo politika. Tega se niti Bagi ne bi
spomnil, je pomislil in ostal ves dan dobre volje.
S profesorjem pa zadeve kljub vsemu niso potekale
tako gladko, kot se je zdelo najbrž samo Juriju.
Nekoč je slišal, kako je oče pojasnjeval mami, zakaj je
pravzaprav zaposlil Rudolfa. Povedal je, da ne samo
zaradi prijateljstva z Gumilarjem. Še zdaleč ne, je
rekel, pač pa zato, ker bi sicer profesorja zaprli, saj
bi ga lahko obtožili sodelovanja z nekakšnimi
prevratniki, potem pa, kdo ve, kaj bi se lahko zgodilo.
Prepričati jih moramo, dokazati, da tudi on dela za
madžarsko oblast, je pojasnjeval oče, za dobrobit
103
vseh nas, kot zahtevajo novi gospodarji, in ne za
bandite …
Oče je umolknil. Škoda, je pomislil, ravno zdaj, ko je
bilo najbolj napeto. Besede dobrobit se nismo učili v
šoli, se je Jurij popraskal po glavi, vendar molčal in ni
vprašal, kaj pomeni, ker ni želel, da bi preslišal še kaj
drugega, kar bi oče morebiti še povedal. Pa ni, ker je
najbrž opazil, da vlečem na uho, si je razlagal in začel
razvozlavati drugo besedo – bandit. Tudi to je
razumel le na pol, morda le v povezavi s tistim, kar sta
mu očitala grofičina nečaka, ko sta ga zmerjala z isto
besedo, takrat, ko ju ni hotel ubogati, da bi od zunaj
pozvonil z zvoncem in tako najavil svoj prihod v grad.
Zgodilo pa se je tiste dni tudi, da sta prišla v
očetovo pisarno dva civilista, ki sta baje samo površno
pogledala v očetove in Višnjeijeve papirje, medtem pa
začela po skladovnicah profesorjevih številk brskati
vsaj debelo uro, kot da iščeta nekaj določenega.
Odpirala sta tudi omarice okrog profesorjevega
sedeža in pokukala tudi v miznico. Zagledala sta kup
tobačnih lističev in rezil, pa tudi šilček, predvsem pa
nekaj škatel lepo zloženih cigaret.
In tedaj se je, je povedala Olga, oče brezbrižno
nasmehnil ter pojasnil, češ, taka je včasih moja
prijetna zaposlitev, s katero se rad pozabavam, zlasti
po težkem delu. Ponoči, ko oba uslužbenca odideta,
imam resnični mir, tako da me takole rezljanje odlično
104
pomirja. Prepričan sem, da smo tudi danes vsi mi, kar
nas je tukaj, prav tako dobro opravili svoje delo, zlasti
vidva, gospoda inšpektorja. Zato mi dovolita, da skupaj
pokadimo moje najslajše, povsem sveže cigarete.
Naredil sem jih prav to noč, in to iz najboljših
lističev.
Naslednjega dne je mama pokomentirala tudi to,
kako se je potem vse lepo izteklo. Oče je baje zaigral
vlogo, ki mu je niti ona ne bi pripisala. Ponudil je
cigarete, najprej inšpektorjema, ki sta imela na
rokavu puščičarske znake – skoraj tako lepe, kakršne
so imeli nekateri nemški vojaki, se je spominjal Jure,
potem pa še gospodu Višnjeiju, medtem ko je
profesorja izpustil. Fašista sta se baje spogledala,
oče pa jima je takoj le mimogrede povedal, češ da
gospod Rudolf ne mara niti videti tobaka, kaj šele
kaditi.
Ko je Olga svojemu bratu vse to tako dobro in
zanimivo opisala, je bil tudi on vesel, ne le sestra, da
se je vse končalo dobro, da niso nikogar zaprli, niti
njunega novega prijatelja ne, profesorja Rudolfa.
Jurija pa je nekaj kljub vsemu motilo. Laž. Spet se
je zgodila laž, si je rekel. In to spet iz ust njegovega
očeta. Kot takrat s tistimi nemškimi oficirji. Pa
čeprav je bila tehtnica v nekem smislu tudi tokrat na
očetovi strani, so zatrjevali vsi njegovi. A vendarle.
105
Začel je spet malce dvomiti, vendar se je tudi
tokrat spomnil brata, ki mu je nekoč rekel: Zapomni
si, bratec, da se včasih zlažejo tudi najboljši ljudje.
Vsi se kdaj po malem zlažemo. Ali pa si kaj izmislimo.
Ali pa zamolčimo.
Zamolčimo?
ga je tedaj
sprašujoče kot obtožujoče.
Jurij
pogledal
bolj
Seveda. To je vendar jasno. Zamolčati kaj ali se
zlagati, kako naj ti povem – med jezikom za zobmi,
med nalašč negibnim jezikom za zobmi, in med
izgovorjeno lažjo je le majceno majhna razdalja. Samo
malo napni svojo betico in se spomni česa, kar morda
tudi pri tebi ni bilo ne krop ne voda.
Brat je imel spet prav, saj se je Jure ob tem
spomnil, da je nekoč tudi on zamolčal resnico in jo
zadržal zase, skril v sebi, pa čeprav bi jo moral
zaupati svojemu najboljšemu prijatelju. A mu je ni,
ker je ni in ni mogel spraviti iz sebe. Ni mogel
povedati, kar tako spraviti z jezika, da se je zaljubil.
Zaljubil v Évo. Da, res je, jezik je obtičal za zobmi.
Zamolčal jo je, in niti omenil je ni, mogoče je samo
namignil, pa še to tako mimogrede, če sploh. Zakaj?
Ker bi se mu Bagi gotovo smejal, je menil in branil
sebe pred samim seboj. Ali pa drug primer, z nekega
slavja pri grofici, kjer je dobil veliko sladkarij, a jih
je vse snedel sam – Bagiju pa niti črhnil ni. Res je, je
pomislil, samo en korak bi bil potreben, pa bi se Bagiju
tudi jaz zlagal. Samo vprašati bi me moral, kaj pa
106
sladkarij ti njena gnada ni dala? In ker sem poprej
molčal, držal jezik za zobmi, bi se torej moral zlagati.
In če bi me vlekel za jezik, tako kot je to znal, bi mu
moral povedati tudi to, da sem sladkarije zamolčal,
ker sem jih hranil za Évo, za dekle torej, o katerem pa
sem prav tako molčal in držal jezik za zobmi. Še
zmešalo se mi bo, kako prav je imel Vladimir.
Drug tak primer, ki bi ga lahko prištel sem, se je
spominjal, se veže na Lebarjevega Franja – vendar
takrat ni zamočil on, pač pa Franjo. Ta mu je
zatrjeval, da se bosta šla pravične vojne, dvobojev z
metanjem letvic. Zmagal bo tisti, mu je dejal Franjo,
ki bo z letvicami najhuje poškodoval nasprotnika. In
začela sta z metanjem prek ograje, prek visokega
betonskega zidu, ki je s treh strani obdajal mlinsko
dvorišče. Jurij je zmetal že celo goro lepo stesanih,
kot ravnilo ravnih polmetrskih letvic, ki so letele kot
nemški propelerji, medtem ko je z nasprotne strani
priletela na dvorišče le kaka posamezna letev, pa še ta
je bila ena od tistih, ki je pred tem zletela iz
Jurijevih rok, ali pa kvečjemu kaka škrbinasta korenina izrutega drevesa, ki se je v zraku premetavala
kot preganjana raca – prava podoba ruskih letal torej,
če jih ti sploh premorejo, je šlo skozi pogumno glavo.
Franjo je vsak Jurijev lučaj pospremil z bučnim
kričanjem in s stokanjem: Joj, ojoj, zadel si me. Še v
isti sapi pa je tudi dodal: Ampak jaz se ne predajam,
Angleži se ne predajamo Madžarom … In spet je
107
zalučal kako palico ali ročaj kake oskubljene metle na
Jurijevo stran, ta pa njemu – zakaj pa ne, saj je bil
razgret od bližajoče se zmage – spet novo serijo lepih
letvic, vrtečih se kot propelerji na nemških letalih.
Dokler ni izpraznil vseh skladovnic, ki so bile
pripravljene za resničnega lastnika. Bitka se je
končala, Franjo je bil poraženec, sam je priznal tedaj
že drugič v tistem mesecu, Jurij pa si je še vso
naslednjo neprespano noč belil glavo, kdo je bil
resnični zmagovalec, on, ki ni dobil niti praske ali pa
Franjo, ki je poleg nekaj čudnih praskic postal lastnik
imenitnih letvic.
Zmagovalec je zmagovalec navsezadnje tudi zato,
ker lahko zapleni sovražniku vojni plen, je vztrajal
Jurij, zato mi vrni moje naboje, je tedaj že milo
prosil, oni pa: O tem nisva govorila, tako se nisva dogovorila. Pa spet Jurij: Ne laži, saj sem ti povedal, da se
morava prej dogovoriti in pri priči sprejeti pravila, ti
pa si govoril, da to sploh ni važno, da bo za take
podrobnosti čas tudi pozneje, po vojni. Zamolčal si
tisto, kar je bilo najvažnejše, najina pravila, in me
nalašč zmedel z vsem dolgim nakladanjem, samo da bi
me odvrnil. Zavedel si me, zamolčal si bistvo in to je
laž.
Da, da, si je ponavljal, Vladi je imel vedno prav.
Po obujanju bratovih trditev, iz katerih je povzel, da
obstajata dve vrsti laži: ena, ki je podla, kakršna je
108
bila Lebarjeva, in druga: čisto drugačna, kakršna je
bila očetova, ki je z drugačno lažjo v resnici zaščitil
Rudolfa, in mu z njo najbrž rešil celo življenje. Po
drugi strani pa očetu kljub vsemu ni mogel kar tako
verjeti, saj je vendar trdil, da zna profesor Rudolf
več kot vse beltinske učiteljice skupaj. Celo več kot
šolski inšpektor. Več kot lepa Dubovai Gizella in Varga
Etelka in Pesti Piroska? ga je vprašal in ni mogel
verjeti niti svojemu vprašanju, da očeta lahko kaj
takega sploh vpraša. Navsezadnje, je ugovarjal očetu,
bi moral priznati vsaj to, da učiteljici dišita, če že
drugega ne, dišita kot vijolice v grofičinem parku, tale
profesor pa smrdi po tobaku. To bi že moral priznati!
Molčati, zamolčati pa je ravno tako kot lagati. No ja,
skoraj tako … Oče pa je le gnal svoje in govoril in
poudarjal, da zna profesor Rudolf poleg vsega tudi
perfektno slovensko in nemško in rusko ter francosko
in še vse druge predmete, o katerih se njegovim
učiteljicam niti ne sanja.
Jurij pa je, zase, po tihem, še naprej gnal svoje in se
spraševal, kako je vendar mogoče, da pripisuje oče
temu raztresencu – ki ga je ob tej misli začel spet
malo manj ceniti – celo več znanja kot sebi in obema
učiteljicama skupaj. Ker se z vsem tem ni in ni mogel
sprijazniti, je še bolj razmišljal, s čim bi lahko očetu
dokazal, da se moti. In porodilo se mu zmagovito
vprašanje.
109
Oče, ampak tale tvoj profesor, ki zna toliko jezikov,
sploh ne zna madžarsko! Niti toliko madžarskih besed
ne spravi skupaj, kolikor jih imam jaz v svojem zvezku.
Oče pa se je tudi tedaj samo nasmehnil in rekel:
Zato pa zna odlično slovensko. Svoj materni jezik. In
to je ravno toliko vredno, kot če zna Madžar pravilno
svoj materni jezik.
Ali to pomeni, da se moraš najprej znati pogovarjati
s svojo mamo in šele potem z vsemi drugimi? Torej se
tudi ti lažje pogovarjaš s svojo mamo kot pa s svojo
ženo? se je vse bolj čudil.
Tako je, je povzel oče, moja mama je bila Avstrijka,
vendar je znala enako dobro tudi madžarsko, saj se je
s svojim možem, z mojim očetom torej, pogovarjala
samo v madžarščini.
Zakaj?
Ker tvoj dedek ni znal dobro nemško in ker smo
živeli ves čas na Madžarskem.
In zato znaš ti tako dobro madžarsko in avstrijsko.
Pa prekmursko, ker si se oženil s Prekmurko, ne?
Točno
tako, v tem vrstnem redu, samo da
avstrijščine ni, je samo nemščina. To je približno tako
kot s prekmurščino in slovenščino.
Preveč je kompicirano, je sklenil Jurij in se raje lotil
domače naloge.
110
Ni kompicirano, pač pa komplicirano, lepše pa je, če
rečeš: zamotano.
Kompicirano! Bagi mi je povedal to besedo, njemu pa
njegov starejši brat, ki je starejši celo od našega
Vladija.
Potem pa mu ti povej, da je prav: komplicirano.
In Jurija je kar dvignilo, pozabil je na nalogo in
odvihral k svojemu prijatelju, vesel in srečen, saj ga
bo po dolgem času spet lahko enkrat premagal.
7.
Imel je skrivnost. In ker je bila res največja
skrivnost, jo je hotel zaupati enemu samemu človeku.
Bagiju. Ampak, kako naj mu jo pove, ko pa si Drago le
redkokdaj zasluži svoj ljubkovalni vzdevek Bagi.
Njegovo muhavost poznajo vsi Jurijevi in tudi Dragovi
sošolci, a se kljub temu potegujejo za njegovo
prijateljstvo, čisto vsi ga hočejo imeti za prijatelja –
njega, ki je najbolj spreten od vseh in tudi od mnogih
starejših fantov. Spreten je in iznajdljiv in zna
narediti vse, kar mu pride pod roko in česarkoli se loti
– žaganja, odžaganja, prežaganja, izrezovanja,
vrtanja, sekanja, oblanja, dolbenja ali zabijanja.
Ali pa privijanja, ovijanja, izvijanja in še marsičesa, o
čemer se vam, gosposki deci niti ne sanja, bi se znal
považiti tudi sam Drago, če bi ga premalo hvalili.
111
Bila sta nerazdružljiva prijatelja, in tudi Drago mu
je včasih, takrat ko je bil Bagi, priznal, da je najraje v
njegovi družbi – a kaj, ko pa ga zdaj, ko gre za
največjo stvar v njegovem življenju, najbrž spet ne bo
hotel razumeti. Kako naj mu vendar zaupa zdaj, vsaj
zdaj, ko njegova Éva odhaja. Odhaja za vse večne
čase. Neznano kam. Kako naj spravi iz sebe svojo
skrivno bolečino, ko pa se mu je tudi še pred tem na
vsa usta smejal, pa čeprav mu je samo namignil, le
mimogrede izustil njeno ime. In tak je tudi zdaj, ko je
zgolj zaslutil, o čem bi rad govoril z njim. Režal se je,
kot da je res uganil, se tolkel po kolenih in ga zmerjal
z babjekom ter siknil:
Vem, kaj te muči!
Ni odgovoril, pač pa se je raje zatekel med spomine,
kako je bilo, ko jo je prvič zagledal. Takrat je prišla z
avtomobilom, pred štirimi leti, zdaj pa odhaja na
razmajanem vozu. Zamižal je in jo raje klical v spomin,
da bi jo videl spet táko, kakršna je bila, ko je prihajala
z dolgimi plavimi lasmi, v beli jopici, ki so jo krasili
veliki zlatorumeni gumbi, od katerih je bil najvišji
prišit nad prvim poganjkom deklištva. In obudil je že
tudi včerajšnji dan, dan, ko sta poslednjič sedela na
velikanskih hlodih beltinski žage in ko si je, najbrž
zaradi njega, oblekla beli, tedaj že precej tesni
pulover z zlatorumenim okrasjem.
112
Jurij in Olga na hlodih beltinsk žage
Zdajle, sredi ceste, ki vodi proti Soboti, pa ni hotel
gledati, kako sedi na vozu sredi velikega kupa krame,
ki so jo njeni starši hoteli rešiti pred rusko vojsko. Še
vedno jo je hotel videti, kako sedi na hlodih, na njunih
hlodih, kjer sta še ne tako dolgo tega preštevala
srebrne ptiče, leteče pošasti, ki so v nekem Mariboru
metale bombe. Ko jo je prvič videl, je bila stara
sedem let, zdaj jih ima že enajst. Pa je čez čas
vendarle spet malce poškilil za njo, za vozom, s
katerim je odhajala vsa žandarjeva družina. Samo
enkrat, pa še to na hitro, saj ni hotel videti niti
njenega z zimskimi oblačili naphanega plašča, v
katerega je bila kljub toplemu pomladnemu dnevu
113
oblečena – tako je zahteval njen oče, komandir
madžarskih csendőrov27, ki je zatrjeval, da jim Rusi,
če jih bodo ujeli, ne bodo odvzeli tistega, kar imajo na
sebi. On pa je take ni hotel videti, strmeti za
odhajajočim vozom in gledati, kako žalostno sedi
njegova ljubezen med skrušeno materjo in mrkim
očetom, na vozu sredi velikega kupa vse mogoče
krame. Voz pa je še vedno vztrajno drdral, škripal in
se majal po glavni cesti proti Soboti, mimo
velikanskega Grenara, grofičinega silosa, se nevarno
nagibal na eno, pa spet na drugo stran, očitno zaradi
teže, se tresel in tresel tudi trojico ljudi, ki so bili
kot kepe, ne take iz snega, bolj take iz cunj, kot lutke
iz cunj, vse bolj zabrisane in zmanjšane v eno samo
kepo, kepico, gmoto, v balo iz cunj, v piko, pičico, samo
še hip, očesa tren, in dalja je izbrisala tudi pičico.
Njo. Pogoltnila jo je. Ostal je le njegov pogled, ki je
tipal v nič in ni videl več Éve, samo zaznaval je še
orjaške zidove Grenara z mogočnimi, s težko
okovanimi vrati, ki jih najbrž tudi roka Évinega očeta
ne bi mogla premakniti.
114
Beltinski Grenar z okovanimi vrati, okt. 2013
Zdaj prav gotovo ne več, zdaj, ko se tako
strahopetno predaja. Takrat se je še ustil, da bo
zdrobil vsakega sovraga, sto orjakov na en mah, če bo
treba …
In spomin ga je ponesel še bolj nazaj, v čas, ko je
lani nekega večera v družbi svojih prijateljev opazoval
ljubko igrico deklet, ki so zbirale kresničke. Tistih
ljubkih brlivk je bilo okrog precej velike mlake
nedaleč od Grenara nešteto. Deklice so jih lovile in jih
skrbno zlagale v škatlice za vžigalice. Skakale so, se
podile za svetlimi drobtinicami, fantje pa za njimi. In
ko so jih nabrale že kar precej, so jih drugo ob drugo
spravile v zibelko iz spletene trave, pokrito z enakim
pokrovčkom, pri tem pa upale, da bo skupek, brleča
svečava, zažarel v lepem, predvsem pa v drugačnem
siju, kakršen se je bohotil nedaleč od njih, tam, kjer
so njihovi starši posedali okrog velikega kresa, takoj
za Ülenovim kegljiščem, pekli krompir, ga mehčali z
zaseko, pili vino in zbijali šale. Bilo jih je veliko, mater
in očetov. Tudi njegova dva in Évina dva, pa Sapačeva,
Puklavčeva, Vereševa, Miskovskyjeva, Zadravčeva in
še kakšna. In ravno takrat, ko so otroci hoteli
naznaniti, naj si tudi starši ogledajo mravljišče
kresničk, so njihovi koraki nenadoma obstali. Koraki
vseh deklic in fantkov za njimi. Obstali so kot eden.
Strmeli so in videli, kako naglo se je ves čas premikala
115
velikanska žandarjeva roka, nejevoljno, kot da bi
odganjala nevšečne obade. Pa ni šlo za nadležne živali,
s tistimi je najbrž že prej opravil, ne, bile so prav
tako kresničke. Teh pa se vendar ni treba otepati, saj
niso komarji ali obadi, in ne grizejo, so najbrž pomislili
vsi otroci. Pa ne le otroci. Tudi odrasli, ki pa so prav
tako raje molčali. Žandarja pa je očitno zelo zelo
motilo povsem neslišno preletavanje gosto posejanih
lučk. Njegovi zamahi so bili sunkoviti, odločni, trdi.
Vse kaj drugega, je pomislil Jurij, kot so počele
ročice žandarjeve hčere, ki je nežno, kot tudi vse
druge njene vrstnice, segla za vsako kresničko, jo
zvabila v gnezdo svojih petih prstov, ki pa jih ni niti za
trenutek stisnila v trd prijem, nikakor, samo toliko, da
jih je zadržala, za trenutek, da ji živalca ni pobegnila
– in že jo je spravila v zeleno zibko, v zavetje zloženih
travnih bilk in listov.
Njen oče pa je kar sekal po zraku, ujel prvo, drugo,
tretjo, in Jurij je videl, kako je žandarju ena od
ujetnic skušala zlesti iz pesti na svobodo, oni pa jo je
s kazalcem druge roke nasilno porinil nazaj, v
pripravno pest, kot da bi v grlo steklenice zabodel
debel zamašek. Otroci, dekletca in fantki, ki so ga
odprtih ust opazovali, so po tihem vendarle upali, da
bo svoj ulov priložil v zibko njihovih božičnih okraskov
sredi pomladne noči.
Zmotili so se. Évin oče je vstal in se gotovo zavedal,
da ga opazujejo. Vsi, ne le otroci. In ponesel je svojo
116
stisnjeno pest malo nad jezike najvišjih plamenov, jo
za trenutek še bolj stisnil, razprl dlan in s prsti druge
roke pometel kresničke v plamene.
Spogledali so se, zgroženi, otrpli. Stari in mladi.
Jurij pa je opazil tudi solzi, ki sta v istem trenutku
spolzeli iz Évinega očesa, in si porekel: Oba čutiva
enako, Éva in jaz. Vedel je, da tudi ona ni mogla
prepoznati svojega očeta.
Vsem je zastal dih, tudi Olgi, s katero sta kmalu
zatem, okrog polnoči, z roko v roki stopala pred
skupino odhajajočih ljudi. In se čudila, da so bili med
njimi nekateri, sicer redki, a vendarle tudi taki, ki so
žandarjevo gesto pospremili celo z odobravanjem.
Zlasti tisti, ki so stali v bližini komandirja beltinskih
žandarjev oziroma vsi, ki jih je imel oni tedaj na očeh.
Vsi pa le niso taki, je spregovorila sestra. Nekateri
se pač radi postavljajo z možatimi dejanji, toda tvoja
Éva prav gotovo ne misli in ne čuti tako kot njen oče.
Saj veš, žandarji so posebneži.
Ostal je brez diha. Tudi drugič. Olga torej ve, je
pomislil, ve, da je zaljubljen v Évo. Le kako je zvedela,
ko pa te svoje največje skrivnosti ni mogel nikomur
zaupati. In kako je mogoče, da se mu sestra ne
posmehuje? Ona, ki mu zna vedno kaj poočitati, kaj
popraviti na njem, frizuro, obleko, pobrati las z nje in
ga, denimo, tudi kam čisto po nepotreben poslati, naj
117
ji prinese to, pobere ono. In začutil je potem, kako je,
pravzaprav nevede, stisnil njeno roko.
Molčala sta, on pa se je – misleč, da bo tako tudi Évo
odvrnil od temnih misli, saj je vedel, da jo boli – raje
spomnil, kako mu je nekoč Éva pritrjevala, ko je tudi
sam odobraval spretno početje njenega očeta, ki je
pred Sapačevo gostilno z golo pestjo ukrotil veliko
skupino pijanih pretepačev. Takrat mu je ponosno
rekla: Veš, moj očka ne mara pijancev, tatov,
razgrajačev in pretepačev. Samo take lovi in jih
kaznuje. Tak je njegov poklic, skrbeti mora tudi za
red. Takrat je bil tudi on vesel, saj ga je lahko hvalil,
njenega očeta, in ji tudi tako izkazal svojo ljubezen.
Vsaj to, vsaj toliko, ko pa ji, po drugi strani, še ni upal
povedati, da je zaljubljen vanjo. V resnici pa je
vendarle mislil malo drugače, ne čisto tako, kot ji je
govoril. Spomnil se je namreč tedaj tudi marsičesa
drugega, kar ni bilo povezano z orožnikovo skrbjo za
ohranjanje miru, tistega, kar je njen oče počel takrat,
ko ga njegova hčerkica ni mogla videti. In ko ni šlo
samo za red in mir.
Na primer dogodkov po kegljiščih. Kar troje kegljišč
je bilo takrat v Beltincih – pri Sapaču, Rituperju in pri
Ülenu. Komandir žandarjev je rad prihajal med
domačine, čeprav ga ti niso bili ravno veseli. On pa je
prišel, kadarkoli je mogel, se prislinil med igralce, pa
četudi sredi njihove tekme. Jo je pač prekinil in po
žandarsko zahteval, da začno novo igro, z njim, s
118
silakom v uniformi. Nekoč, ko je prišel pijan, je začel
kegljati s tistim svojim smešnim oblim klobukom na
glavi, ki je še najbolj spominjal na materino ponev za
stepanje jajc. Drži pa, da so morali vsi priznati
njegovo moč, njegov lučaj, saj je pognal kroglo
resnično tako silovito, da so se soigralci okrog njega
zdrznili in umaknili glave še bolj proti zidu, iz strahu,
da jih ne bi udaril, pa četudi si je že pred metom znal
prisvojiti tako obsežen prostor, da le kaj. Da o strahu,
ki so ga medtem prestajali prestrašeni postavljavci
kegljev – ti so ob vsakem njegovem lučaju pobegnili
skozi lino zaščitne hiške in skočili celo na dvorišče,
samo da bi si rešili glave – sploh ne govorimo. Vrnili so
se šele potem, ko je vse potihnilo, ko se je povsem
umirila tudi migljajoča ograja iz navpično visečih,
medsebojno zvezanih hlodov, debelih kot moška noga,
ki so pred iztekom kegljišča blažili in zadrževali divje
kotaleče se krogle. Prilezli so tedaj na pravcato
bojišče, med porušene keglje in jih jeli s
trepetajočimi se rokami ponovno postavljati na
označena mesta. Pa še to je držalo, bolj kot katerokoli
drugo napisano pravilo, da si postavljavci kegljev – ko
je kegljal Évin oče – niso nikoli upali zahtevati odmora
in terjati plačila: pinke! To so lahko počeli le takrat,
ko njega med kegljači ni bilo. Šele tedaj, samo tedaj,
so se znali korajžno postavljati za svoje pravice in po
vsakem tretjem krogu zahtevati pinko. Pinkooooo! Ko
pa je bil zraven tudi on – Rituperjeva Fanika bi mu
119
rekla krščak s kukouton28 – pa so prišli po svoje
plačilo samo tedaj, ko jim je veliki žandar namignil in
dal znak, da lahko pridejo. To pa je hkrati tudi
pomenilo, da je zmagoval. Ko pa je izgubljal, pa se je
običajno pognal na konec kegljišča, med keglje, ki jih
ni mogel pokončati z meti, in z visokimi škornji pobrcal
vse, kar je mogel, ne le neposlušne keglje. In izginil,
naglo kot kafra. Brez pozdrava, le vrata je silovito
zaloputnil za seboj. Plačal pa prav tako ni nič.
Klobuk madžarskih orožnikov, ki je spominjal na
»kukouta«
Ko je Jurij ugotovil, nedvoumno spoznal, da je voz z
Évo dokončno izginil, si je zakopal glavo v dlani in
začel razmišljati, kako naj zbere pogum in na vrat na
nos zdrvi za vozom. Vse tiste, že stokrat premlete
besede, ki jih je pripravil za to, bi vrgel žandarju v
oči, mu očital, očital mu bo, ja, pognal se bo za njimi,
zdaj zdaj, vsak trenutek, samo še malo, povedal mu bo,
120
zavpil, naj se vendar spomni, kako je nekoč rohnel
pred svojimi žandarji in se junačil, kako neusmiljeno in
nedvomno bodo pognali Ruse nazaj v njihove hleve.
Kajti Hitlerjev prst je že na petelinu, je govoril, in
njegovo čudežno orožje, fau tri, bo v trenutku pobilo
vso rusko vojsko. Zakaj torej beži? Ustavi naj voz, saj
lahko navsezadnje tudi na lastne oči vidi, da ni nikjer
nobenega Rusa! In četudi bi se kak prikazal, bi ga
lahko prav njegova pest zmlela v makova zrna. Tako
kot takrat, ko je z njo tolkel po mizi, da se je hrup in
trušč prepolne gostilne v hipu spremenil v gluho tišino.
Naj se le spomni, bi mu govoril, mu bo govoril, ga
spomnil, s kako silo je takrat dvignil hlod pred njihovo
žago, hlod, ki sta ga potem šele dva krepka delavca z
okovanimi drogovi le s težavo odkotalila nekaj metrov
do vozička na tirih.
Kje je zdaj vaša pest, da bi jo zasadili prvemu Rusu v
gobec? Ko bo prišel. Če bo prišel. Če bodo Rusi sploh
prišli. Obe cesti sta vendar prazni, gančanska in
odranska, bi zakričal in vpil, bo torej vpil, naj se vrne,
naj se vrnejo, saj je jasno, ni kaj, da oni ne bodo prišli,
saj so revčki.
Rusi so prava figa, draga Éva, tako je govoril tvoj
oči. Se spominjaš, vedno in povsod je to govoril, vse do
predvčerajšnjega dne. Spomni se, kako lepo je bilo
takrat, ko ste prihajali v Beltince, in to ne na vozu,
pač pa v bleščečem avtomobilu, v pločevinasti lepotici,
ki se je takrat, pred štirimi leti, ustavila točno
121
nasproti Rituperjeve gostilne, na mestu, kjer sem zdaj
jaz, tukajle na tem mestu, kjer te še vedno vidim –
táko, kakršno si želim. Povej, da so grde sanje mimo …
8.
Z Bagijem sta odhitela h gostilni Rituper, kjer so se
zbirali najpogumnejši Beltinčani. Od tam je bilo
mogoče videti vso gančansko cesto, po kateri naj bi
prišli ruski tanki.
Gostilna Rituper v Beltincih, med obema vojnama,
/Lastnik fotografije Peter Šraj/
Panči jim gre naproti! sta slišala in videla. Mlad fant,
bodoči apotekar, je lahkotno tlačil pedale kolesa,
počasi in brezbrižno krajšal razdaljo do Gančan. Kot
da se obotavlja, se je zdelo Juriju.
Jurijeve noge so vse bolj kamenele. S težavo se je
premikal, kaj šele da bi stekel naprej po cesti, od
koder naj bi prišli njegovi sovražniki oziroma
prijateljevi zavezniki. A si je vseeno želel dohiteti
122
Draga, ki je hitel za kolesarjem. Pa menda ja ne bo
tekel za njim, v objem ruskih tankov, se je zgrozil.
Tako se vendar nista dogovorila! Počasi in plaho je
potem vendarle zastopical naprej in si rekel, da naprej
od tistih dveh nenavadnih polkrožnih ograj z vsake
strani gančanske ceste ne bo naredil niti koraka.
Pa tudi treba mu ni bilo, saj mu je Bagi – ki se je že
povzpel na nasutje iz trdo zbite zemlje in debelega
kamenja, obrobljenega z ograjo iz navpično zabitih
orjaških hlodov v obliki dveh podkev na vsaki strani
gančanske ceste, kar naj bi onemogočilo prodor ruskih
tankov – kar s kazalcem pokazal, naj se prav tako
povzpne na nasprotno postavljeno protitankovsko
utrdbo, tako da bosta lahko, vsak s svoje strani ceste,
izza varnega objema resnično mogočnih hlodov, kukala
skozi line in videla osvoboditev. S tem, da se je v
Bagijevi glavi vrtela misel, da gre za osvoboditev, v
Jurijevi pa, da gre za zasedbo. In Jurij je tudi upal,
da bosta njuni utrdbi že od daleč presenetili in
prestrašili ruske tanke ter jih pognali nazaj v beg. Že
prej, preden bi se jima približali. Toda strah je kljub
temu postajal vse večji, poglabljal ga je spomin na
Évin beg, pa tudi tisočkrat ponovljeno rotenje matere,
naj v tem času, za božjo voljo, nikar ne hodi z doma,
ker ga bodo Rusi prav gotovo ugrabili. Najbrž so se
tudi njej, podobno kot njemu, prikradli v misli enaki
prizori s fotografij iz Magyar Futára – beg ljudi, ki so
123
krilili z rokami in drveli iz gorečih hiš naravnost pod
bajonete ruskih razcapancev z rdečo zvezdo na kapah.
Tankov pa od nikoder. Namesto njih sta šele čez
nekaj časa zagledala možakarja na kolesih, ki sta se iz
Gančan počasi peljala po cesti proti Beltincem. Prvi je
bil že od daleč prepoznavni apotekar, drugi pa vojak.
In odkotalila sta se mimo. Mimo njunih tankov. Kot da
zožitve ceste sploh nista opazila, a bi jo morala, saj
sta morala vendar svoja kolesa zapeljati kar drugega
povsem zraven drugega, da sta se lahko zrinila
skoznjo in se šele potem peljala v normalni medsebojni
razdalji naprej.
Panči mora vsekakor vedeti, kaj pomenita taki dve
utrdbi, je pomislil Jurij. Pa tudi Rus ne more biti
ravno slep, moral je videti, kako velikanski sta utrdbi.
Mogoče pa ga Panči celo nalašč vleče mimo hlodov.
Mogoče pa samo igra brezbrižnost, da bi ga laže
zvabil v past, je upal Jurij.
No, če pa oni niti tega ni opazil, kaj v resnici tako
grozovito preti njihovim tankom, potem pa res ne vem,
zakaj bežijo ljudje pred takimi … takimi vojakeci? se
je vprašal Jurij. Ja kaj nam pa more takle vojakec? se
je spraševal naprej in nabiral korajžo, ki mu je kljub
vsemu kopnela, čeprav se mu je v glavnem zdelo, da je
na vrhu neosvojljive utrdbe. Pa še to: če vojakec
potrebuje Pančijevo pomoč in išče celo nasvete
domačinov, je gotovo bojazljivec, s katerim bi opravil
124
zadnji žandar v četi Évinega očeta, se je še naprej
opogumljal in že hotel nekaj reči Bagiju, ta pa ga je
ustavil, pristavil uho in rekel:
Pst, poslušaj, gotovo bo izdal kako važno komando.
Pred gostilno Rituper, kjer sta Panči in vojak ustavila
svoji kolesi, je vojak vprašal:
Germanov njet? 29
Ko so mu maloštevilni vaščani – ki se niso mogli
načuditi vojakovi brezbrižnosti, hladnokrvnosti,
pogumu, saj mu je celo avtomat visel kar zadaj na
hrbtu, prej za okras kot za takojšnjo uporabo –
povedali, da je vsa madžarska vojska odnesla pete, je
ta samo zamahnil z roko, zamomljal svoj harašo30 in
se spet odpeljal proti Gančanom. Brez Pančija.
Bagi in Jurij pa sta ostala zavezanih jezikov. Nista in
nista mogla verjeti, da se vojna lahko tako hitro
konča. Juriju pa toliko bolj ni hotelo v glavo, zakaj je
morala Éva tako sramotno pobegniti, zlasti njen oče,
orjak, ki bi lahko z lahkoto opravil s takimle vojakcem,
in tudi s Pančijem, če bi se pokazalo, da je na ruski
strani … In spet se je spomnil Éve in pomislil na
njenega očeta, komandirja žandarjev, in si ga spet
naslikal kot neustrašnega človeka, takšnega, kakršen
je na primer bil, ko je nekoč stopil v gostilno in
najprej z obredno natančnostjo odložil svoj veliki črni
žandarski klobuk s petelinjim perjem na prazno mizo
in ne na obešalnik, na katerega so obešali svoje plašče
125
vsi drugi gostje. Usedel se je k mizi in morali so
začeti novo igro. Ker pa mu karte niso šle od rok, je
kot za šalo prekucnil težko gostilniško mizo in vihravo
odšel, ne da bi zaprl vrat za seboj. Ob tem pa se je
oglasil eden od domačih gostov in zaklical za njim: Ka
balavci nemrejo niti dveri več zaprejti za seuf?31 In
tedaj je orjaški žandar prihrumel nazaj ter zavpil: Ki
pofázott itt nekem?32. Ljudje so sklepali, da je
žandar najbrž razumel besedo dveri in tako tudi
uganil, kaj je nekdo zaklical za njim, zato je ponovno
zagrmel: Še eno besedo, pa ga bom na vrata! In Jurij
se je zasanjal, dal orožniku prav, saj bi Évin oče prav
gotovo znal sneti vrata s tečajev in z njimi zdrobiti
tudi Ruse, ki morda res prihajajo …
Kak hipec pozneje pa je že začutil, da je položaj
veliko bolj resen. Bagiju je kar zaigralo v srcu, Juriju
pa bolj v želodcu. Bagiju pa prav gotovo tudi v grlu, saj
je od veselja celo zavriskal. Zagledala sta namreč
skupino ruskih konjenikov! Strelov pa kljub vsemu
nobenih. Nikakršnih bomb, kaj šele tanka, samo
peketanje konjskih kopit, ki so drobili prah in šoder
pod seboj. Bagi je začel kmalu glasno vzklikati in
mahati s papirnato zastavico, ki jo je bil seveda on,
pogumnejši, potegnil iz svojega skrivališča pod
puloverjem. Šele čez nekaj časa pa se je tudi Jurij
opogumil in dvignil svojo papirnato plahto, ki je sicer
bila rdeče barve, taka kot Bagijeva, a kaj, ko pa
prilepljena bela zvezda na njej ni imela pravilnih
126
krakov – le nekakšne rogljičke, od katerih so trije
zgubljeno štrleli proti vrhu, preostala dva pa navzdol.
Šesterokrako zvezdo bi mu lahko naredila kar Olga, je
pomislil, z lahkoto bi mu jo znala izrezati iz lepenke,
prav táko, kakršno sta videla na živinozdravnikovem
suknjiču. Zvezda s petimi kraki pa je bila tudi zanjo
pretrda naloga. Tako pa je tole, kar je naredila, še
najbolj spominjalo na triglavske vrhove, ki pa so v tem
primeru stali, najbrž samo zaradi lepšega, še na dveh
kozjih nogicah.
Bagi pa je s svojo zastavico seveda lahko mahal kot
nor, saj mu jo je sestra Ruža znala natančno prerisati
iz neke skrivne knjige. Njuno mahanje, predvsem pa
Bagijevo vpitje stoj, stoj, je naposled vendarle
pritegnilo pozornost brezbrižnih ruskih konjenikov.
Dva sta se namreč odločno ustavila, eden blizu
Bagijeve, drugi pa tik pod Jurijevo utrdbo – in ju
povabila:
Pridi, pridi suda! 33
Dragu ni bilo treba dvakrat reči in že je sedel v
sedlu prostega konja, ki ga je z uzdo vodil eden od
vojakov.
Pridi! Pridi! je tudi Jurij slišal prigovarjanje drugega
vojaka, ki je njega prav tako vabil v prazno sedlo
utrujenega konja. Za hipec je Jurija obšlo drobno
veselje, saj je pozabil celo na strah pred konjem.
Bagiju, ki je že veselo sedel v sedlu, je celo zavpil
127
besedi, ki ju je slišal. Pridi, pridi, je ob vsem tem
nenavadnem dogajanju zavpil, vidiš, saj sem ti rekel,
da tudi Rusi govorijo naš jezik, in se pri tem spomnil
stave, ko je nekoč temule svojemu trmastemu
prijatelju zagotavljal, da so tudi Rusi Slovani, in da
torej tudi oni govorijo slovansko. Bagi ga je bil tedaj
zavrnil: Kaj si domišljaš, Rusi so pa res več kot
Slovani, saj jih je tisočkrat več kot nas!
Bagijeve oči pa so se očitno kljub izgubljeni stavi
veselo zaiskrile. Ves iz sebe in nasmejan je rekel:
Potem pa pridi, pridi, pridi torej, če si upaš k našim
Slovanom! Ugotovitev, da je Jurij vsaj enkrat po
dolgem času ponovno ugnal svojega prijatelja, pa mu je
še zanesljiveje pregnala strah.
In bilo je dovolj, da se je Jurij prvič v življenju
približal vsega spoštovanja vrednemu štirinožcu. Bilo
je sicer laže, kot bi lahko bilo tako početje kdajkoli
poprej, saj se mu je bilo treba z vrha ograje iz hlodov
samo previdno spustiti na tako rekoč podstavljeno
sedlo – in že je lahko sedel na pravem, živem, a
vendarle bolj prhajočem kot rezgetajočem konju. Z
Bagijem je bilo drugače, on je že večkrat sedel v
sedlu, saj je stanoval blizu hlevov z grofičinimi konji.
Dokler je bila ježa počasna, je šlo vse kot namazano.
Sveže pečena jezdeca sta prekipevala od sreče, oba.
In od ponosa. Peščici sošolcev in vaščanov, ki so izza
ograj opazovali prihod ruske konjenice, sta torej
128
pokazala, kaj zmoreta in kaj si drzneta. Ježa v koloni,
v družbi oboroženih ruskih konjenikov res ni bila
mačji kašelj. Marsikateremu Beltinčarju so se ob
pogledu na dva paglavca v ruskih sedlih zašibila kolena
… In niso bili redki, ki so pri priči spodili svoje otroke
v hiše, saj so se bali, da jim jih bodo Rusi ugrabili.
Gospa Miskovszky, ki je vodila Pančijevo lekarno,
medtem ko je bil ta nekje na šolanju, je vsa zgrožena
v madžarščini zavreščala: Jezuš Mária, Rusi že peljejo
Jurija, in pri priči pozaprla vsa polkna in zapahnila
tudi velika vrata v Szepessyjevo hišo. Malo naprej, za
ograjo župnišča, pa sta opazila tudi Klepcovo Julo,
kako je prestrašeno kukala na cesto. Ko ju je
prepoznala, in to na konjih, se je naglo pokrižala,
dvignila do tal segajočo krilo, kričala: Peterček, kje
si, Peterček? in prav tako izginila v hišo. Peterček,
Julin vnuk Peter je bil Jurijev sošolec, droben fantek,
tisti, ki je torej nalašč zažgal kopico Klepčeve slame.
In tedaj je Jula ravno tako vzklikala in jadikovala: Naš
Peterček je pa s špicami oslico zažgo34. Gotovo se je
tisti trenutek tudi Bagi spomnil tega Julinega stavka –
ki je odtlej postal prvovrstna šala vse vasi – saj sta se
z Jurijem spogledala in se pomenljivo nasmehnila.
129
Bagi v suknjiču in Jurij
Njuno zmagoslavje je kmalu dobilo krono – ki pa je
okrasila le Bagijevo glavo. Ruska vojaka, ki sta držala
uzdi njunih konj, sta očitno uganila pomen Bagijevih
besed, ki je vpil:
Daj, daj, daj hitreje, saj sta jih vojaka prav gotovo
pravilno prevedla v svoj: Davaj, davaj, davaj
bistreje!35 Kolikšna podobnost dveh slovanskih
jezikov, je vsaj za trenutek malo lažje utripnilo
Jurijevo srce.
In tedaj se je po cesti okrog cerkve očitno lahko
začel ples, pravi pravcati ples. Za Bagija nepopisno
130
veselje, neizmeren užitek. Za Jurija pa – peklenski
ples! Najhuje je bilo, ker Jurij ni držal uzd v rokah,
Bagi pa jih je dobil in celo vodil je svojega konja tako,
kot je sam hotel in se spretno ter z lahkoto držal v
sedlu in enakomerno poskakoval na prav tako
zadovoljnem konju. Jurij pa, on pa se je samo lovil, se
oprijemal sedla, zdaj spet konjeve grive, pa spet sedla
in spet grive, kakor je pač naneslo. Visel je, se
upogibal kot šiba v vetru, na levo in na desno, naprej in
nazaj, in najbrž je kar verjel, da so ga Rusi v resnici
ugrabili in ga skušali zbiti na tla, pomendrati. Cestni
prah okrog cerkve se je vrtinčil, se zavrtinčil še
enkrat, pa še v drugo, in v tretje, dokler se končno,
križana gora, konji vendarle niso ustavili. Tudi Jurijev.
Kar nenadoma so se ustavili, vsi konji hkrati, in to
zato, ker so zaslišali tisti značilni glas Rusa: Brr, brrr,
brrrrr. Pa še enkrat, enako, vsakokrat, ko je bilo
potrebno, če se konj še vedno ni povsem umiril.
Brkanje – kot so to pozneje imenovali vsi Beltinčarji,
ko so govorili o zaustavljanju ruskih konj – je postala
prva ruska beseda, ki sta jo brez dvoma prva zaslišala
prav Bagi in Jurij.
Midva sva jo prva slišala. Prva sva si jo zapomnila! sta
ponosno poudarjala prijatelja, Bagi in Jurij, kjerkoli
so se pozneje o tem smešnem pojavu, uspešnem
ustavljanju ruskih konj, pogovarjali vaščani.
131
Ko pa sta se Jurij in Bagi sprla, ko je torej Jurij
rekel prijatelju Drago, oni pa njemu Pulouži, se je Bagi
norčeval in trdil, da je v resnici samo on slišal tisto
brkanje:
Kaj se važiš. Ti si imel takrat polne hlače, ušesa pa
naphana s cerkvenim prahom, in sploh nisi slišal, kako
sva midva z vojakom ustavljala konje. Tudi tvojega, ko
sem ti reševal življenje. Rekel sem mu brrrrr, pa se je
ustavil in bil si rešen.
Jurij se je sicer upiral in trdil, da je tisto brkanje
prav dobro slišal, a je kljub temu moral popustiti, saj
se je navsezadnje le spomnil, kak junak je bil Bagi v
resnici: takrat na koncu ježe, ko je zmagoslavno skočil
s konja in preprečil njegov padec. In sicer tako, da je
razprl roki, da se je lahko potem on z vso težo
zakotalil prav v njegovo naročje – in da sta se lahko
potem oba znašla na tleh. Na trdih, a vendarle trdnih
tleh. Vsaj to, si je oddahnil Jurij.
Eden od vojakov je potem obema pomagal na noge, ju
objel, oba, Bagiju pa celo poveznil svojo kapo na glavo.
In tedaj je Jurij prvič videl, kako je znal njegov
najboljši prijatelj ponesti stisnjeno pest na desno
stran svoje glave in po vojaško pozdraviti, nemo, brez
besed, fantovsko razigrano, s polnim smehom, ki so ga
oživljali kratki vriski zahvale, medtem ko je vojak vzel
njegovo obnašanje prav tako resno in je prav tako
odzdravil s pestjo in z besedami: Služu Sovjetskomu
132
sajuzi i krasnoj armiji36. Bil je to stavek – pozdrav,
nekakšna sprotna, vsakokratna zaobljuba vojakov ob
salutiranju, ki sta ga potem prijatelja še velikokrat
slišala in o njem govorila, pripovedovala. Pa tudi
uporabljala, ko sta se igrala vojsko – takrat sicer že
malo manj otroško, bolj zresnjeno, bolj odraslo, a
vendarle, še vedno sta se igrala skupaj s svojimi
prijatelji, vojaki, in takrat je Bagi v resnici
pozdravljal tako: Služu Sovjetskomu sajuzi i krasnoj
armiji! Ampak samo on in njegovi privrženci, medtem
ko je ostajal Jurij še vedno na drugi strani in ni hotel
priznati ruske zmage. Igranju z Bagijem in z njegovimi
vojaki pa se prav tako ni hotel odpovedati.
Po ježi, potem ko jima je torej vojak pomagal na
noge, pa Jurij kljub vsemu ni ostal praznih rok: njegov
uzdovodec ga je, potem ko je Bagija razveselil z
lastno kapo, prav tako nagradil in mu okrog vratu in
čez rame obesil svoj avtomat z dvainsedemdesetimi
naboji. Ki je bil natančno tak, se je v hipu zdrznil, s
kakršnim ga je bil Bagi vedno dražil, rekoč, da je ruski
izum in da lahko neprekinjeno strelja ves dan in vso
noč … Jurij se orožja ni niti dotakniti, kaj šele da bi
pokazal kakšno veselje. In spet je bil Bagi tisti, ki mu
je priskočil na pomoč, mu snel orožje, lahkotno, kot da
bi bil frača, in ga vrnil vojaku.
Jurij pa – pot pod noge! Mimo šolskega poslopja, čez
mostiček na Črncu, do ovinka pri Klepčevi trgovini na
desni. Pa tudi od tam na desno, kjer je pred vhodom v
133
Sapačevo
gostilno
zagledal
nasmejani
obraz
Puklavčevega Števeka, ki je njega, osnovnošolca,
pozdravil s širokim nasmehom in s svojo lepo rdečo
šolsko žametno kapo v roki, ki jo je zalučal visoko v
zrak. Bila je to najlepša kapa, ki jo je visokošolskemu
sosedu vedno zavidal, si jo tudi sam želel, skoraj tako
kot levente kapo, ne pa, denimo, tiste okrogle, modre
šolske kape, kakršno je nosila na primer njegova
sestra, dijakinja meščanske šole, ki si je ne bi dal na
glavo, pa če bi ga klali, kaj šele tiste preznojene kape,
ki jo je malo prej videl na Bagijevi ostriženi glavi. Na
Števekovo mnenje je tudi sicer zmeraj veliko dal, bil
je vendar že v ekonomski šoli in njegovi napotki so ga
vedno spodbujali. Je torej tole zdajle, tole njegovo
ploskanje, pomenilo, da ga je morebiti videl, kako je
jahal na ruskem konju? Ga bo pohvalil? Pohvalil in
povedal tudi Kreslinovemu Pubiju, ki ga je imel še rajši,
saj mu je ta ničkolikokrat posodil svojo lepo rdečo
žametno kapo ekonomske šole? Zdaj pa ga, žal, ni bilo
doma, saj so ga prisilili, da je moral na nekakšno
prisilno delo… Mu bo pač sam povedal, ko se bo vrnil,
da sta bila z Bagijem res pogumna … morda pa bo kar
priznal, da ga je bilo v resnici strah? Zelo strah.
9.
In nedolgo zatem se je Vladimir nepričakovano vrnil.
Vrnil s fronte, z ruske fronte. Kot bi padel z neba. In
to ne kot vojni ujetnik. Ne kot ruski ujetnik z
134
nataknjenimi lisicami ali kaj podobnega, ne, pač pa kot
ruski obveščevalni oficir. Kot ruski oficir v pravi
pravcati ruski uniformi z epoletami na ramenih. In v
rubaški37 z navpičnimi gumbi na pokonci stoječem
okroglem ovratniku, ki tiči kot obroč okrog vratu. V
rubaški pač.
Kar na lepem se je torej prikazal, kot strela z
jasnega. Prišel je, vstopil, potem ko se je zunaj
pozdravil s sovjetskimi sobojevniki, kot jih je sam
imenoval. In sledili so vzkliki veselja, objemi, poljubi in
ne nazadnje tudi izrazi veselja zaradi obilnega paketa
s hrano, ki ga je prinesel. Mami pa je z velikim
veseljem izročil še zajetno culo, ki je bila polna
naphanega finega blaga, o katerem je znala Olga takoj
povedati, da je skoraj táko kot svila. Kot nalašč za
prelepe srajce in podobne reči. Za srajce, ki bodo
zanj in za očeta, je Jurij brž pomislil, ter za mamine
in sestrine bluze. Z napihnjenimi rokavi, je vzkliknila
Olga, mati pa dodala: Z nabranimi košaricami okrog
ramen.
Veselje je bilo neizmerno, toda Vladimir jim je kljub
temu zaukazal, naj o blagu ne črhnejo nobene, zlasti
ruskim sobojevnikom ne, ker da je šlo za padalo, ki ga
– kot je mimogrede zdrdral – ne potrebuje več, pa
tudi Sovjeti ne, je še dodal. Poudaril je besedo
Sovjeti in jih ob tem tudi brž poučil:
135
Zapomnite si, da ne gre samo za rusko vojsko,
temveč za sovjetsko vojsko, v kateri so najrazličnejši
narodi. In te je Lenin združil v najmočnejšo državo na
svetu, je učil Jurijev brat in še posebej poudaril: Tega
ne smete pozabiti, saj bi se vojakom lahko hudo
zamerili.
Z očetom je Vladimir potem še dolgo časa posedel v
spodnjih prostorih pisarne, kjer sta se pogovarjala v
nedogled. Veselje vseh je bilo neizmerno, saj so bili
srečni, njihov Vladi se je vendar vrnil živ in zdrav!
Zvedeli pa so tudi, kako hudo mu je bilo takrat po
bolnišnici v Orliju, kjer mu niso mogli pomagati in so ga
poslali v szombathelysko vojaško bolnišnico, kjer pa so
mu hoteli za vsako ceno odrezati nogo. Vladi pa si
seveda ni mogel niti za trenutek predstavljati, kako bi
lahko pri svojih letih postal invalid, za vse življenje
nemočen in iznakažen. Podpisal je tedaj torej izjavo,
da operacijo odklanja, pa čeprav mu je bilo jasno in
glasno razloženo, da gre za vprašanje življenja ali
smrti, za nogo ali za življenje. No, na koncu se je
vendarle končalo vse v najboljšem redu: noga je
ostala, globoka brazgotina v bedru desne noge pa prav
tako. Tragične zgodbe pa s tem še ni bilo konec. Za
svojo trmo in nepokorščino je moral plačati tudi visok
davek: užaljeni primarij vojaške bolnišnice se je zaradi
vojakove nepokorščine, odrezavosti in nespoštovanja
maščeval in Vladimirja že po nekaj mesecih ponovno
poslal na fronto.
136
Po vseh teh pripovedih pa so bili Vladijevi starši
očitno kljub vsemu zadovoljni, najbrž so skomignili z
rameni, zavzdihnili in porekli, da je navsezadnje tudi
tako dobro, ker je konec dober.
Juriju pa se je podrl svet! Njegov brat je bil sicer
res živ in zdrav in krepak, hvala bogu, si je
dopovedoval, kot tudi to, da edino to šteje, vse drugo
pa da ni pomembno. A vendarle: to ni bil več tisti
njegov brat, s katerim sta skupaj gradila povsem
drugačne svetove! Že prvi hip, ko je vstopil, se je
Jurij ob pogledu na bratovo rusko uniformo – vso
prašno, ponošeno, popacano – zgrozil. Ni mogel verjeti
svojim očem, saj je vendar njegov Vladi nosil enako
umazane cape kot vsi vojaki na njihovem dvorišču.
Kako je zdaj s tem? On pa ga je ves čas tako težko
čakal, čakal, čakal, molil, naj pride – vendar ne tak! Ne
takšen, pač pa v imenitni uniformi, o kateri sta nekoč
oba sanjarila. V madžarski ali nemški uniformi,
okrašeni z odlikovanji in s čini, z zvezdami – ne pa v
tujih capah, pa četudi z nekakšnima zvezdama na
epoletah na ramenih. Niti pomisliti ni mogel, da se bo
odslej njegov brat celo objemal z razcapanci, s
tolovaji, ki kradejo kokoši po dvoriščih. Na primer s
podoficirjem Aljošo, ki zavija kuram vratove. Škrt,
škrrrt, potem pa jih zavihti nad svojo prepoteno glavo,
enkrat, dvakrat, in šele nato naglo odvrže, odvrže
tisto, kar je pograbil z roko, v pesti pa obdrži le glavo,
kurjo ali račjo ali piščančjo. Trupelca brez glav,
137
gmote perja z golimi vratovi potem sfrčijo po
dvorišču, tlesknejo v prah, še vedno tolčejo z nogicami
in s krili, ne obmirujejo, premetavajo se, brcajo in
meljejo prah pod seboj, ga mešajo z lastno krvjo in se,
šele čez čas, čez nekaj časa, po neskončno dolgem
času, naposled vendarle umirijo, še malo pobrcajo.
Trzljaj in konec. Aljoša pa tedaj zavrešči: Hazjajka
pridi suda, kurica, kurica na obed38! V roki, v roki
dolgega Aljoše, pa je še vedno ena kura, poslednja
žrtev, poslednji trzljaj tokrat cele kure, ki je ni
odvrgel, le vrat ji je zavil, tako kot vsem poprej, škrt,
škrt, škrrrt in čakal gospodinjo, da ji jo izroči …
Tákole célo, v enem … Tole naj vzame, za začetek,
zanj in za Vasilija bo dovolj, ostale naj pobere
pozneje. Tole tukaj ji navsezadnje podarja, podarok
oziroma darilo, zato naj jo kar takoj prevzame, jo
drži, on pa bo kuri do konca odluščil glavo, čeprav ve,
razume jo, hazjajko, da ne prenese pogleda, in da zato
pogleduje drugam. Zato pa brž, davaj, tudi meni se
mudi, tudi jaz se hočem znebiti krvi, jo obrisati ob
hlače, v rubaško ali kam – jih bo potem že ona oprala,
že kdaj, pozneje, potem, saj drugega dela tako ali
tako nima …. Tako, tako, no, vidiš! Vidiš, da vendarle
gre. Zato še takle nagradni nasmeh. Nasmeh, ja, pa
čeprav skupaj s slino, kaj pa je to takega, če se slina
že vnaprej pocedi, ob misli na paprikaš.
138
Ostale kure, tiste tam po dvorišču, prhutave, pa
poberi pozneje, ostali soldati lahko jedo pozneje, tudi
uro za nama s kapetanom.
Jurij pa bi mami tako zelo rad pomagal. Vsaj toliko,
kolikor bi mogel, kolikor bi zmogel, ji znosil perjad na
en kup. Potem bi že šlo, bi že kdo prišel, kak mlinar,
Vanek, in pomogel, pospravil, odnesel, kamorkoli, samo
čim dlje od oči, od maminih oči, polnih solz, stran od
žagovine, od ostankov žagovine, rumenkaste žagovine v
kupčkih, kjer, se mu zdi, seveda samo zdi, ječi tudi
drobir iz lesa, les v drobcih, nekoč žagovina,
rumenkasta, rumenkasto bela, prijazna in topla in
voljna, zdaj pa le kepa, kupčki kot kepe, sprijeti v eno,
kupčki lesa, prahu in krvi.
Nič več njegova žaganca, kot so tople drobce
razžaganega lesa imenovali otroci, največkrat onadva
z Bagijem, ko sta po cele ure čepela v njej, včasih
zakopana vse do vratu, do nosnic, zlasti pozimi. Se
grela v velikih kupih lesenega drobirja, ki so ga jekleni
zobci stresali podse in spuščali v njuno skrivališče, v
njun najbolj varni kraj, ki je bil tako rekoč tik pod
ostrim zobovjem iz desetih, petnajstih poskakujočih
jeklenih žag. Zobci – ki so kot narezljane britve z
bliskovito naglico in oglušujočim hrupom rezali hlode v
deske – pa so ju kljub svojemu grozljivemu opravilu
nagrajevali s pomirjujoče toplo odejo.
139
Demontirani del beltinske žage
/Foto Peter Šraj/
Zdaj, ko za hipec pomisli na to, ga zmrazi, zmrazi ob
misli, da se nikoli več ne bo mogel zariti vanjo, nikoli
več izbrisati slike – lažne, kakopak, saj ne more biti
resnična – slike z drobci, z zmletjem lesa in krvave
pajčevine.
Strah pa vendarle tudi popušča, vsaj malo, z vsakim
korakom, ko stopata z mamo v hišo, kjer je tudi brat,
k njegovemu bratu, k bratu, ki ni brat bratskih
vojakov … Vladimir je njegov brat, samo njegov, in
sestrin, in se z njimi, s temile Rusi, samo pozdravlja, a
140
nikoli ne objema, le pozdravlja jih, najraje bolj od
daleč, le po službeni dolžnosti, kot imenuje to Vladi.
Ker da so taka službena pravila.
Službena pravila?
Besedi sicer ne razume čisto dobro, a si ju vendarle
razloži in postavi med tiste bratove zloženke, ki jih ta
tako rad ponavlja, a vselej samo mimogrede, pa še te
skupaj z zamahom roke, ko se hoče česa otresti, se
česa znebiti, odvreči odvečno. Kot takrat, med
pogovorom z očetom, se spominja minulega dne, ko je
dejal: Jebi ga ! Rus naj flanca! in zamahnil z roko. In
to na enak način kot takrat pri tistih besedah:
službena pravila ali kaj.
In misel mu skoči še k Lebarjevemu Franju, ki si je
prav tako vedno izmišljal nekakšna pravila, tako tudi
vojna pravila, ko sta se igrala vojno, pa jih je ravno
tako vedno, čisto vedno prekršil. Gotovo je tako tudi z
Vladijem, ki najbrž čaka samo še trenutek, da se
znebi te službene dolžnosti in se zasuče na petah in
pokaže zobe … Ruse pa spelje v nemško past.
Tistega dne, po pokolu kur na dvorišču, je bila vsa
družina brez teka, nihče ni niti pomislil, da bi lahko
zaužil kak grižljaj, kaj šele paprikaš iz kur. Tudi Vladi
ne. Jedli so sicer posebej, vojaki najprej, družina za
njimi, le mama je morala vsakokrat jesti z vojaki ali
vsaj pokusiti tisto, kar je skuhala. Ni vedela, zakaj, a
141
so rekli, da se tako spodobi. In ker se spodobi, je tudi
objazatelno39.
Nekega dne je Aljoša spet zahteval, naj jim mama
pripravi golaž. In to iz posebno dobrega mesa. Kozjega
mesa! je poudaril in se že vnaprej obliznil. Mama se je
upirala, povedala, da že vse jutro pripravlja nekaj
drugega, in da za pripravo golaža prav gotovo ne bo
več časa. Aljoša pa je vztrajal in se bahal, kako lepo
meso da ji je priskrbel. Sveže kozje meso. Ki ji ga je
nato tudi pokazal – le stopiti je morala do okna,
odpreti oči in uzreti kozo. Kozo, ki je sestradana in
žejna meketala ob kolu, h kateremu je bila privezana
tik pod kuhinjskim oknom. Juriju seveda tudi tedaj ni
ušlo, kako malo je Vladi cenil sovjetskega vojaka, saj
je spet samo zamahnil z roko, pokazal s kazalcem na
čelo in siknil: durak40, potolažil mamo in zdrvel h
kapetanu, ki se je prav tako strinjal, da je Aljoša
durak.
Jurij pa si je dopovedoval in pri tem tudi odločno
odkimaval z glavo, češ, Aljoše tudi za vse na svetu ne
bi sprejel za soigralca pri kartanju duraka. Čeprav bi
ga premagal kot nič. In tako je začel vendarle malo
bolj upati, bratu pa vse bolj odpuščati, saj se mu je po
vsem tem zdelo, da brat vendarle nekaj snuje. Kaj?
Morda pa ve, on že ve, gotovo ve, kdaj se bodo
Madžari vrnili in skupaj z Nemci pregnali Ruse!
142
Razmajani, kašljajoči kamioni in poskakujoče
topovske cevi, pa sestradana kljuseta, ki so se vlekla
po cesti pod njihovim stanovanjem pred mlinom, so bili
prizori, ki so se kar naprej ponavljali. In dan je bil
enak dnevu, vojska, nastanjena v veliki hiši in na
dvorišču beltinskega mlina pa je še kar naprej
počivala, si nabirala moči, so rekli, in čakala na povelje
za odhod. Jurij pa je samo čakal, vsak dan čakal, da se
bo kolona zasukala in se začela umikati pred novim
taktičnim napadom madžarske in nemške vojske.
Sovjetski vojaki pa so postajali – glej jih, slepce, si je
dejal – še bolj brezbrižni, podnevi so poležavali, kaj
malega čistili in včasih tudi kaj počistili, po večerih pa
so se podili za ženskami, da bi kakšno posilili, za
tistimi, ki se niso utegnile pravočasno skriti, tako kot
je to uspelo Jurijevi mami in sestri, ki sta jo pobrisali
vsakokrat že dovolj zgodaj, pred večerom.
Najpogosteje sta zbežali kar čez cesto, v veliko
Sapačevo gostilno, kjer sta skupaj s sosedo,
gostilničarko, in njeno hčerko Gabiko izginili neznano
kam.
Osameli in osamljeni stražar, naglušni Griša Horčikov
z dolgo puško na vrvi iz cunj, pa se prav gotovo ni
nikoli dolgočasil, pa čeprav so ga vsak dan postavljali
na eno in isto stražarsko mesto, saj je vsak trenutek
čakal, čakal, da mu bodo izročili pismo, pismo od
milega vnuka, vojaka. Moj milij, moj milij, je ponavljal
skoraj po slovensko. Ta se je boril nekje v prvih
143
bojnih vrstah, on, njegov dedek, pa je prostovoljno
capljal za njim v globokem in varnem zaledju. Rad je
pomagal in opravljal vsakršno delo, ki ga je zmogel,
samo da so mu dovolili, da je lahko čutil bližino
svojega edinega potomca. Juriju pa se je tudi to zdelo
smešno … no ja, če že ne ravno smešno, kot ga je
opozarjal oče, čudno pa vsekakor … Čudno že zavoljo
tega, ker so takega starčka uporabljali v tako resni
zadevi, kot je vojna. Še en dokaz torej, da bodo Rusi
vojno zgubili.
S takimle vojakcem hočejo dobiti vojno? se je stotič
vprašal in se ponovno čudil: Le kako morejo ljudje –
tudi njegov oče – verjeti, da bo vojne konec in da
bodo Nemci vojno izgubili? Motilo pa ga je tudi, in
hkrati tudi skrbelo, da se je njegov oče z drugimi
sovjetskimi vojaki kar normalno sporazumeval,
prijazno, nič kaj odklonilno. Kapetana Vasilija sicer
res ni maral, saj se je, nenasitnež, poleg marsikatere
druge nevšečnosti hotel na vsak način dokopati tudi
do njegove žepne ure. Do posebne ure, ki je bila
hkrati tudi budilka. Zvonila je, kjerkoli je že bila, v
majcenem žepu ali v rokah ali na mizi. Nič čudnega
torej, da se je ruska soldateska rada zbirala okrog
očetovega žepa in čakala, ali se bo čudežna napravica
tudi tedaj oglasila. Že pri prvem odkritju, ko so
zaslišali, da v očetovem žepu nekaj cinglja, so postali
najprej močno začudeni, skorajda prestrašeni, pa nejeverni, potem pa so se hoteli kar sami prepričati, da
144
zvončka ne stresa očetova roka, pač pa da se tista
reč morda vendarle oglaša po nekakšni svoji čarovniški
moči. Ko so prisluhnili očetovi razlagi, da se zvonček v
uri oglaša samodejno, potem ko se kazalci postavijo na
določeno številko, so ostali kljub vsemu še vedno
sumničavi in so celo zahtevali, naj drži obe roki v
odročenju in tako dokaže, da ura sama zazvoni. In
začudenje je bilo nepopisno. Vsakdo bi dal vse za tako
uro. Tudi kapetan, tudi on ni mogel prikriti začudenja
in občudovanja. Toda kapetan Vasilij je bil tudi zvit, ni
kaj, tako da je sčasoma, potem ko je videl, da očeta
zaman prosi zanjo, spremenil svoje prvotno navdušenje
nad švicarsko tehniko, nič več je ni občudoval, pač pa
kar na lepem opustil tudi svojo ponudbo, da bo očetu
dal v zameno za njegovo majhno urico kar dve veliki
budilki, iz katere bi znal vsak dober urar narediti vsaj
štiri druge. Za bregom je imel nekaj drugega: zagrozil
je, pa čeprav le namignil, da bo očeta morda moral kar
odsloviti iz mlina, saj lahko meljejo tudi brez njega.
Tako zahtevajo tudi nekateri beltinski funkcionarji, je
še dodal.
Jurij pa je bil vesel tudi tega, da se oče glede na vse
to v resnici vendarle ne razume z vojaki, pač pa se na
njihov račun celo zabava, tako zelo, da mami včasih
sredi solz pripoveduje:
Pomisli, kapetan Vasilij misli, da je mogoče iz dveh
budilk narediti več žepnih ur, ker da so manjše, in me
145
hoče celo preplačati s preostalimi deli, ki da bodo po
takem razrezu ostali od dveh velikih budilk!
Dokaz več, da taki ljudje ne morejo dobiti vojne. Po
drugi strani pa ga je kljub vsemu znova razočaral
očetov odnos do vseh drugih vojakov, saj je bil, spet
kdaj drugič, do njih celo prijazen, razumevajoč in
sočuten. Tak je bil na primer z Grišem Horčikovom.
Njega je imel prav rad. Sveta nebesa, si je dejal Jurij
in rad ponavljal mamine besede, tega pa res ni mogoče
razumeti. Že prav, da se mu vojak smili, ker je star,
ampak kako je zanikrn in vse drugo. Če bi že moral
izbirati med Grišo in Dimitrijem, bi se brez
obotavljanja odločil za slednjega – ta vendar zna na
račun Griše zbijati take šale, da lahko počiš od smeha.
Nekoč je na primer Dimitrij poklical starega Grišo,
ki je kinkal blizu vhodnih vrat na dvorišče pri
vodnjaku, kjer je vedno stražaril in z dolgim zateglim
glasom zaklical njegovo ime:
Griša, ti gluh?
Oni pa nič.
Dimitrij pa spet, le malo glasneje: Griša, ti gluh?
In spet nič.
Zato pa Dimitrij še glasneje: Griša, ti gluh?
Griša pa še vedno nič. In Juriju se je zdelo, kot da
starega vse to samo še bolj uspava, zato je tudi on
146
ujel Dimitrijev ritem in se mu pridružil, tako da sta
potem oba hkrati zavpila, gromko kot le kaj:
Griša, ti gluh?
In Griša Horčikov se je tudi tedaj samo malo
zazibal, se stresel, otrpnil in šele potem potegnil s
svojim hripavim glasom, načetim od prevelike količine
tobaka, ki ga je kar naprej grizljal, potem pa tudi
izpljunil kot račji drek:
Hm, čto? Njet, ja ne gluh, ja tolko ne slišu.41
10.
Vladimir je ves čas svojega nagradnega dopust
poležaval, počival, se pogovarjal z očetom, kadil
njegove božanske cigarete, ki so ostale tudi še po
odhodu profesorja, na večer pa hodil k prijateljem, od
katerih pa se je rad naglo vračal, običajno bolj pobit
kot zadovoljen. To je dober znak, se je muzal Jurij,
gotovo ni zadovoljen. Ni zadovoljen s stanjem. Z Rusi.
Torej le ni to, za kar se izdaja in igra, samo igra, da so
sobojevniki …
Nekega dne, zgodaj zjutraj, pa sta na dvorišče
nenadoma priropotali dve motorni kolesi s prikolicama,
civilista s peterokrakimi zvezdami na kapah. Dvignila
sta velik prah, pomešan z žagovino, naredila
vratolomen polkrog in še enkrat bučno zabrnela s
povečanim dodajanjem plina, bi rekel njegov starejši
brat, pokazala, kako močna sta – motorja in šoferja.
147
Bila sta mlada civilista s titovko in z rdečo zvezdo,
opasana pa vprek in počez in navzkriž z jermeni in s
pištolo na levi strani.
Motorja sta utihnila. Sovjetski stražar, ki je očitno
vedel za njun prihod, jima je samo pomignil, da lahko
gresta naprej. Odšla sta proti pisarni, kjer jima je
prišel naproti upravitelj mlina. Bled kot stena. Eden od
obeh ga je brez pozdrava kar takoj nadrl z
vprašanjem, kje je Vladi? Vladimirja pa ni bilo nikjer,
udrl se je, neznano kam.
Jurij je medtem urno stekel v mlin – po ozkih in
strmih škripajočih lesenih stopnicah tik ob zidu po
desni navzgor, skozi komaj vidna pomokana vratca v
kotu. Pridrvel je v svoje skrivališče, ki sta ga poznala
samo Vladi in Bagi. Ko ga je brat kdaj iskal, in ga ni
našel doma, če ga je potreboval, da bi mu naredil kako
uslugo, odnesel kako pisemce temu ali onemu dekletu,
je vedno vedel, kje ga lahko najde. Tudi tokrat je bilo
tako, tudi zdaj, ko so ga iskali njegovi vrstniki iz
Sobote. Dobro je predvideval, kje bo našel svojega
bratca. In res, ni minila minuta in že je stal pred njim
ter na listek v naglici napisal nekaj besed in številk,
mu vse skupaj izročil in zabičal, da gre za življenje in
smrt! Za strogo zaupno stvar, zato naj listek pozneje
izroči kakemu sovjetskemu oficirju, tistemu, ki bo
imel na ramenih, na epoletah vsaj štiri zvezde.
Nikakor pa da ga ne sme pokazati njihovemu oficirju
ali komurkoli drugemu na dvorišču. Zbeži ven iz vasi in
148
tam pomahaj oficirju, ki se bo s kolono peljal po cesti,
pa mu predaj ta listek, je dejal, s prstom pa pokazal
pst, pssst! In tiho odšel.
Jurij si je vsako bratovo besedo dobro zapomnil.
Vladi je medtem izginil po stopnicah navzdol in
odvihral v strojno delavnico, ki je bila na zadnji strani
mlina. Kmalu zatem pa ga je že videl, kako je počasi,
predvsem pa brezskrbno pricapljal pred mlinsko
poslopje, kjer sta ga prestregla začudena civilista z
rdečo peterokrako zvezdo na kapah in ga pri priči
izročila nadrejenemu pajdašu, ki se je medtem
pripeljal s tretjim motorjem. In videl je tudi, kako je
brata eden od trojice naglo kot strela z jasnega brcnil
v rit, tako da se je opotekaje znašel v prikolici. In že
so mu čez glavo in prek obeh ramen vrgli vrv, jo še
nekajkrat ovili čez prsi, zategnili, zavozlali – pa je
bilo. Vladimir je bil ujet, ukročen, pa naj se jim je
dotlej še tako upiral in klical kapetana, poveljujočega
v mlinu: Vasilij!
Motoristi in kapetan Vasilij so se pozdravili in
civilisti z rdečimi zvezdami so nato počasi odrinili in
se prav tako počasi peljali skozi dolgo vas. Počasi, naj
Beltinčarji vidijo, kakšno debelo mursko ribo so ujeli.
Pogledni pogledni, kakšni štrk se je vrno v domačo
gnejzdo42, je razprostrl roki Tunč, kot da nakazuje
toplo dobrodošlico svojemu prijatelju. Stal je sredi
149
dvorišča, razkoračen, za njegovim hrbtom pa je stala
lepa, enonadstropna vila, last beltinskih Voglerjev.
Zaradi sunka, ki ga je dobil Vladimir od zadaj, je
malodane padel pred Tunča, a se je kljub tesno
povezanim rokam vendarle zravnal in pristal pred
svojim znancem iz šolskih dni. Ta pa je držo svojih
razširjenih rok v trenutku spremenil in z eno roko
pokazal, kam naj gre. Prispeli so v sobo, kjer so ga s
sunkom spravili na stol.
In tedaj so se pred Vladimirjevimi očmi kot v filmu
naglo in natančno odvrteli prizori o tistem, kako sta
se nekoč fantovski skupini, ena iz Odranec, ki jo je
vodil prav Tunč, in druga iz Beltinec, ki jo je vodil on,
tudi takrat stepli, kot že tolikokrat poprej, v
Odrancih ali Beltincih ali Turnišču ali na Bistrici,
kamor so eni in drugi prav radi hodili na proščenja, pa
čeprav jo je tam marsikdo pošteno skupil: skoraj
vedno so morali koga zasmijcanoga43 spraviti domov
ali k doktorju. Prizor, na katerega se je Vladimir v
tistem trenutku spomnil, pa je bil pretep med
odranskimi
Cuzeki44
in
Sklepanimi45 Marki,
Beltinčarji, ki pa se je takrat končal drugače kot
običajno. Zmaga se je močno nagibala na stran
Odrančanov, saj so branili čast vaškega dekleta, ki jo
je baje eden od Beltinčarjev hotel prevzeti sinu
odranskega veljaka, in domačini so prešli v silovit
napad, ki bi osovražene sosede gotovo pognal v
sramotni beg – a kaj, ko pa je v tistem trenutku
150
prihrumel tovornjak z madžarskimi žandarji, ki so vse
odranske fante spravili na tovornjak in jih za nekaj
dni pozaprli, medtem ko se beltinskih fantov okrog
Vladimirja niso niti dotaknili. In po vaseh se je kot
blisk raznesla vest, ki je obtoževala beltinske
gizdaline, češ da so jih tudi tokrat, kot že večkrat
poprej, so trdili vsi Odrančani, zaščitile madžarske
oblasti.
In zdaj sta se torej Tunč in Vladimir spet gledala iz
oči v oči. Povsem drugače kot nekoč, tega sta se
zavedala oba. Tunč je iz udobnega fotelja s kričečo
peterokrako zvezdo na titovki prezirljivo in vzvišeno
pogledoval na Vladimirja, ki je na stolčku, pritlikavo
nizkem, bil vsaj za eno glavo nižje. Bil je še vedno od
ramen do riti prevezan z vrvjo.
No, kakšno vojno pa boš zdaj napovedal Cuzekom?
Zdaj, ko nimaš več madžarskih žandarjev, ki bi ti
priskočili na pomoč. Kaže, da si se odločil za drugačno
taktiko. Zdaj si vendar v drugačni preobleki, nič več v
svoji priljubljeni repenčasti uniformi madžarskega
prostovoljca. Praviš, da si dvignil svoj oslinjeni prst,
ugotovil, od kod piha veter, pa si se odločil za Ruse.
Ja, prebegnil sem k Rusom in še zdaj delam za njih!
se je začel braniti Vladimir.
Tunč mu je samo prikimaval, potem pa nadaljeval v
enakem tonu kot poprej: Najpoprej si bil torej
prostovoljni baka46, potem pa si se, naveličani
151
madžarski prostovoljec, enostavno prelevil v ruskega
soldata. Sin prvega služabnika častitljive grofice
Marije Zichy se je torej spametoval in s fronte
prebegnil k Rusom! Lepa zgodba, ni kaj.
Rusi pa so ga seveda sprejeli z obema rokama, je
povzel drugi, saj so verjeli, da se bo izdajalec
enostavno prelevil direktno v zvestega Rdečearmejca.
Neman kaj cuj povedati47. In verjeli so njegovim
lepim besedam, ga hranili in odeli v svojo uniformo.
Potem pa so ga tako zapakiranega poslali domov, na
počitnice, v beltinski mlin, kjer vsak dan mesijo beli
kruhek! je končal Tunč in prav tako ponovil: Tüdi ges
nemam kaj cuj povedati.48
Pikri stavki so se vrstili drug za drugim, se valili iz
ust enega, pa spet drugega zasliševalca. Priznaj! je
ponovno zavpil Tunč.
Ne, poslali so me najprej na kurs. Sprejeli so me, ker
znam madžarsko, nemško, in razumem tudi rusko.
Najprej in najbolj pa sem jih prepričal seveda s tem,
ker se nisem prebil k njim sam, praznih rok, temveč
skupaj z nemškim polkovnikom, ki sem ga razorožil in
povezal s štrikom. Vsaj tako dobro, kot delate to vi.
Zasliševalci so se najprej spogledali, potem pa vsi
hkrati bruhnili v neukrotljiv smeh, iz katerega je bilo
moč razbrati posamezne besede:
Glej ga, junaka!
152
Fantazija na kvadrat!
Laž na kubik.
Polkovnika? Zakaj pa si nisi izbral kar generala?
To bi še bolj vžgalo …
In polkovnika si jim prinesel v dar, kot darilo,
zapakiranega v svilenem papirju, kajne?
In to kar nemškega!
Boš mogoče povedal tudi to, da si medtem, takole za
spremembo, prebegnil tudi malo k Nemcem, ki jim je
na fronti vsekakor vedno bolje kazalo kot Vougrun.49
Ne. Če bi vi kdaj slišali za mesto Voronež ob reki
Don, kjer so se bili krvavi boji kar polovico leta, šest
polnih mesecev, bi vedeli, da je tam padlo ogromno
človeških žrtev. Na obeh straneh. In tam sta se v
zadnjih mesecih 1942 bojevali madžarska in nemška
vojska tako rekoč z ramo ob rami, stisnjeni v klešče …
153
Voronež v letih 2. svetovne vojne
In ti, ki si imel tam veliko časa zase, si se neke noči
domislil, da prestopiš kar med esesovce. Saj so vendar
stokrat imenitnejši od madžarskih prostovoljcev –
drugo noč pa te je spet obšla drugačna misel, pa si se
odločil, da preskočiš Don in se prilizneš ruskim
batjuškom. 50
Ne, ni šlo kar čez noč. Marsikaj sem moral
pretrpeti, preden sem spoznal, kakšno neumnost sem
zagrešil in kaj mi je storiti. Bil sem ranjen in sem le za
las ušel smrti ali vsaj amputaciji noge. Da, takrat v
bolnišnici sem res imel čas za premišljevanje. Ko pa
sem po operaciji v szombathelyski vojaški bolnišnici za
silo okreval, pa so me pesjani ponovno poslali nazaj na
154
fronto. In takrat je v meni dozorelo spoznanje, da
moram popraviti, kar se še da, kolikor se še sploh da.
Vsaj to, sem si dejal in se kesal, zakaj nisem ubogal
očeta, zakaj sem bil tak osel in odšel v vojsko ….
Slišita? se je ponovno zakrohotal Tunč. Sam pravi,
da je to, kar je.
Dodeljen sem bil k 3. polku, in kmalu sem moral
priskočiti na pomoč nemškemu oddelku in njihovega
polkovnika prepeljati v madžarski štab. In tedaj se mi
je nasmehnila priložnost: ustavil sem avtomobil in
začel pregledovati vojaško karto. Delal sem se, kot da
sem se izgubil in ne najdem prave poti, medtem pa je
besni polkovnik vpil, da me bo ubil, če pri priči ne
najdem poti iz tistega dreka. In drek mi je tedaj tudi
v resnici rešil življenje: nasmehnila se mi je tudi
drugačna vrsta sreče, saj je oficirja prav tedaj
pritisnilo srat, tako da se je moral olajšati in pohiteti
do prvega grmovja. Jaz pa sem moral za njim oziroma
pred njim, kot mi je ukazal. Pozorno me je gledal, pazil
na vsak moj gib, saj mu je postala moja zgrešena
vožnja brez dvoma sumljiva. Počepnil je, odložil pištolo
na doseg roke in začel opravljati svoje. In tedaj je
napočil moj trenutek: sunil sem ga na kupček
njegovega lastnega dreka … zakrilil je z rokama, lovil
po zraku, kričal in mahal, se poskušal na hitro obrisati,
postaviti na noge, jaz pa sem mu naglo kot blisk pobral
pištolo in ga prisilil, da je potem, za spremembo, on
vozil mene, in to tja, kamor sem jaz hotel z belim
155
robcem nad streho … Posranca so bili Rusi seveda zelo
veseli, meni pa so ob tem pomembnem dejanju kar
prècej zaupali. Z vsakim dnem vse bolj in bolj. Ne
nazadnje jim je ugajala tudi moja prekmurščina, ki
sem si jo dajal na jezik zlasti takrat, ko smo že
nazdravljali – jaz s svojim êšče51, oni pa s svojim
eščó52, pri tem pa so me hvalili, trepljali po ramenih,
in seveda ves čas opazovali, zasliševali, bolj
mimogrede, da ne bi posumil, kako mi še vedno ne
verjamejo stoprocentno… Razvozlaval pa sem na
primer raznorazne znake, označbe na zemljevidih in
skicah, ki so jih našli pri polkovniku, in podobno. In
potem sem moral opraviti tudi kurz …
… pa sveto mašo in še marsikaj! Seveda, točno tako,
a vedi, da si nam napolnil samo uhlje, ušes pa ne, zato
ti svetujem, da svoje pravljice prihraniš za kako
ljubico, če boš še kako videl, je ostro zaključil očitno
naveličani Tunč.
Naslednjega dne, po prestani gluhi noči v eni od
Voglerjevih kleti, se je zasliševanje spet začelo s
prvim grobim sunkom in z brco nekoga, ki je Vladimirja
že zelo zgodaj odvedel v pisarno, v isti prostor kot
dan poprej. Stražnik se je usedel in začel navidezno
kinkati, dremuckati in narejeno smrčati. Eno uro,
morda več, pa je moral Vladimir stati, stati in
prestopati z ene na drugo nogo, dokler niso prilezli še
drugi štabovci.
156
In prilezli so, tudi tokrat opasani s pištolami,
jermeni in s titovkami na glavah. Najprej je odjeknil
pozdrav: Smrt fašizmu, takoj zatem pa tudi njegovo
nadaljevanje: Svobodo narodu.
Pa tudi pomenljivi dodatek: Smrt fašistom in
izdajalcem, ki ga je razvlečeno izgovoril Odrančan.
Vladimir je vedel, da bo ta dan veliko hujši, kot je bil
minuli, tako da je še bolj razmišljal o tem, kaj naj jim
pove, kaj prizna, koliko jim sploh sme povedati, da mu
ne bo kaj nehote zletelo iz ust, kar bi bilo proti
prisegi, ki jo je dal Rdeči armadi, in sploh, kaj naj bo
tisto, kar bo tele vojne skrivače in majske hrošče
kljub vsemu prepričalo, da si je takrat res premislil in
prestopil na drugo stran.
Tedaj pa, kot strela z jasnega, vsi so onemeli:
zaslišali so hrup, ki ga je povzročil avtomobil pred
hišo. Zavore so zacvilile in džip se je ustavil. Izstopila
sta dva sovjetska vojaka – oficir in šofer.
Štabovci so se spogledali, prebledeli, ostrmeli,
skočili najprej k oknu, trenutek pozneje pa so pred
seboj že tudi strumno pozdravili sovjetskega oficirja,
ki je privihral v sobo in jih začel brez pozdrava
nadirati, z grobimi besedami, med katerimi se je kar
naprej ponavljala na splošno priljubljena kletvica: Čort
vazmi53.
Jurij, ki je poslušal bratovo pripoved z mešanimi
občutki, si je kletvico sicer zapomnil, za vse čase, tem
157
bolj, ker jo je zvedel sredi vsesplošnega družinskega
veselja, po drugi strani pa se ni mogel potolažiti z
bratovimi besedami, razločno jih je slišal: Sovjetski
oficir me je osvobodil … Čeprav je hkrati res, da je
njega tedaj tudi jasno in glasno pohvalil, povedal tisto,
česar mu doma niso verjeli: da ga je z listkom, ki ga je
izročil v prave roke – v resnici on osvobodil.
Radi pa so poslušali tudi druge zanimivosti, ki jim jih
je Vladimir pripovedoval še istega dne. Na primer
tisto, ko je bil kar nekaj mesecev na Dunaju, kjer je
med zasliševanjem nemških ujetnikov tolmačil pri
evidentiranju in preverjanju pomembnejših osebnih
podatkov. Sovjetska zasliševalca, za katera je delal,
je predvsem zanimalo, kakšen čin so imeli ujetniki,
kakšne naloge so izvrševali in v kakšnih oddelkih vojske
so delovali. Glede na to so jih potem razporejali v take
in drugačne skupine.
Visoki nemški, pa tudi nekateri madžarski oficirji so
na velikem dvorišču večinoma hodili vzravnano,
dvignjenih glav, saj so računali, da bodo tudi
zmagovalci upoštevali mednarodno konvencijo o
ujetnikih, po kateri se je oficirjem godilo bolje kot
drugim. Bili pa so tudi taki, ki so svoje resnične čine
poskušali skriti, zlasti SS–ovci in drugi imetniki
visokih odlikovanj, križcev in podobnih odličij.
Nekateri pa so si že pred predajo ali zajetjem omislili
navadno uniformo, slekli pobitega tovariša ali kaj po-
158
dobnega in se odločili za sprenevedanje oziroma
igranje takih in drugačnih vlog.
Vojni ujetniki so vse to počeli predvsem zato, ker so
vedeli, da lahko pride zlasti pri prvih zaslišanjih do
hitrih in usodnih odločitev. Velikokrat se je namreč
res pokazalo, da se zasliševalec ni mogel ravno brzdati
in je ukrepal nagonsko, sledil prvemu navalu besa in na
slepo odkljukal na formularju tisto mesto, ki je
ujetnika uvrstilo v takšno in ne v drugačno skupino in
ga poslalo na primer na težko delo, za živi ščit, za
utiranje neznanih in nevarnih poti, za pobiranje min ali
pa za opravljanje težaških del v rudnikih, v tovarnah, v
Sibiriji ali drugod. Ni bilo torej vseeno, kam so koga
pahnili. Poznejša zasliševanja, ki so bila na vrsti kak
teden ali dva za tem, pa so bila že bolj selektivna, saj
so jim običajno sledila še nova, dopolnilna, natančnejša
zasliševanja. Teža izrečenih kazni je bila odvisna tudi
od trenutnega razpoloženja izpraševalca, od tega,
kdaj je bil kdo zaslišan. Čim pozneje, tem milejše so
običajno bile izrečene kazni. Ujetniki so se tega
dobro zavedali, zato so si na vse kriplje prizadevali,
da bi prišli čim pozneje na vrsto. Šteje vsak dan, so
bili prepričani ujetniki, z vsakim dnem vse bolj
popušča prvi naval besa in z njim tudi želja
zasliševalcev po maščevanju, po kaznovanju iz afekta.
Marsikdo, ki je danes prisodil komu najhujšo kazen, bi
lahko kdaj pozneje, ko bi se v njem polegel naval
prvega besa, istemu ujetniku prisodil milejšo kazen.
159
Tudi Vladimir je opazil, kako različne kazni je njegov
nadrejeni oficir, Volodja, za katerega je prevajal,
odmerjal za povsem enaka dejanja. Ne bom pozabil, je
pripovedoval Vladimir, kako je Volodja nekega dne
med zasliševanjem zavpil na nekega visokega nemškega
oficirja, o katerem je bil prepričan, da ga je nekoč v
neki vasi videl s pomočjo daljnogleda, kako je z lastno
roko, s pištolo, pobil sedem Ukrajincev, starčkov in
žena. Nemški oficir, mlad plavolasec s svetlimi brki pa
se je na vse kriplje zaklinjal, da ga je oni gotovo
zamenjal s kom drugim, ker da ni bil nikoli v nobeni
vasi, še najmanj v kakem vojaškem kabrioletu, saj je
vedno delal samo v štabu, v pisarni, nikoli na terenu. In
tudi mene je skoraj povsem prepričal, je pripovedoval
naprej Vladimir, tako da sem se pri prevajanju
resnično potrudil, da bi svojega oficirja Volodjo
prepričal, da se nemara res moti, naj premisli, naj se
ne prenagli, naj ga ne pošlje v rudnik, v gotovo smrt.
Kljub temu pa je postalo očitno, da je bil Volodja tako
neizmerno prežet s spominom na grozoviti prizor, da
je oglušel in da se mu je celo pogled nekoliko zameglil,
postal srep in samo buljil je še v sovraga pred seboj,
sunkovito dihal, potem pa kar nenadoma segel k pasu,
izvlekel pištolo in ustrelil. Plavolasi mladenič je bil v
trenutku mrtev. Zasliševanje se je preložilo za
nedoločen čas, Volodjo so vklenili in ga odvedli. Nikoli
več ga nisem videl. Le premišljeval sem lahko –
dozoreval ob novem spoznanju, kako surova je vojna,
160
kako krivična je – in ugibal, ali se je ta zmotil ali pa se
je oni zlagal. Je bil plavolasec nedolžen ali pa je bil le
prepričljiv igralec? Nikoli ne bom zvedel, je končal
Vladimir, potem pa čez čas spet nadaljeval:
Obnašanje ujetih oficirjev je bilo dokaj različno: eni
so bili zelo nervozni, drugi manj, tretji pa so igrali
umirjenost, da bi tudi tako pokazali, da so nedolžni, da
so pač opravljali le tisto, kar jim je bilo ukazano.
Ne morem pozabiti zlasti ujetnika, je pripovedoval,
ki sem ga opazoval, še preden je prišel na vrsto, kako
skrbno si je čistil škornje, si popravljal obleko, hlače,
pas, si zapenjal gumbe, podrsal s krpico po vsakem
posebej, poskrbel za videz svojih odlikovanj, tudi
tistih na blazinicah, pripetih na prsih, te je še posebej
drgnil z belo krpico, medtem ko se je s popravljanjem
železnega križca, najvišjega odlikovanja, na katerega
je bil očitno najbolj ponosen, zadržal najdlje, pa
čeprav je šlo le za širok črno–beli trak s križcem, s
katerim navadni zemljan res ne bi znal kaj početi. On
pa si ga je kar naprej natikal, tik pod Adamovim
jabolkom, loščil, puhnil nanj paro iz ust, in spet drgnil,
pa si ga spet natikal, ga popravljal, da se ne bi zasukal
in podobno. In ko je prišel na vrsto, se je vzravnal,
izprsil, pred tem pa še enkrat poljubil križec.
Pozdravil je po vojaško, salutiral, običajno, ne z
iztegnjeno roko, in eden od naših oficirjev mu je vrnil
pozdrav, iz dolžnosti, bi rekel, po pravilih, čeprav le
161
mimogrede in na hitro. Tega nenavadnega nemškega
oficirja sem si zapomnil tudi po tem, ker je bil edini,
ki je zdrdral vse svoje podatke natančno, brez
obotavljanja, brez izvijanja in praskanja za ušesi,
iskanja podatkov po spominu, brez oziranja v nebo in
vzdihovanja. Niti malo ni spominjal na veliko večino, ki
ji je šlo marsikaj težko z jezika. Marsikomu je bilo
treba vleči z jezika sleherno besedo, tale pa je
povedal še več, kot je bil vprašan. Omenil je tudi dva
sinova in hčerko, vsakega z imenom in priimkom in z
rojstnimi podatki, in pri tem poudaril, kako zelo se mu
zatorej mudi domov, saj so vsi trije ostali brez
matere … sporočili da so mu to pred kratkim, in on jim
mora pomagati in poiskati svojo ženo, njihovo mater.
Poslušali smo ga, jaz sem vse prevajal, s tesnobo pri
srcu, saj sem videl, kako hudo je bil ujetnik prizadet.
Moja nadrejena pa sta se začela pri tem kratkočasiti,
zabavalo ju je in dejala sta tudi: Končno malo
spremembe, nekaj novega, drugačnega. Glede na to
sem pač moral, rad ali nerad, nadaljevati tudi jaz in
prevajati povsem nepotrebna vprašanja in odgovore.
Njuna vprašanja so bila namreč polna zafrkljivosti,
vojaške zajebancije, cinizma in posmeha. Ujetnik pa
jih je vse sprejemal, kot da bi šlo za povsem regularna
in običajna vprašanja, tako da je še vedno odgovarjal
skrbno in neposredno. Sledilo pa je tudi zadnje
vprašanje, ki ga je skoval prvi oficir, Sergej, namesto
Volodje. Skoval ga je iz iztočnice, ki jo je dal ujetnik,
162
ko je povedal, da želi, naj mu nemudoma preskrbijo
avtomobil, saj vidijo, da je njegova zadeva resna in
nujna. Sergejevo vprašanje je tedaj glasilo: Ali si
gospod oficir ne želi, poleg avtomobila seveda, tudi
kako sopotnico, negovalko, medicinsko sestro, pa še
kaj za pod zob, saj bo vožnja dolga, tako da najbrž ne
bi smeli pozabiti tudi na pijačo. Pri slednji besedi je
malce zastal in mi prav tako velel, naj ujetnika vljudno
povprašam, kakšno vino si želi, natančno naj pove,
katero vrsto in za kateri letnik trgatve se je odločil.
Zabave je bilo konec in lotili smo se naslednjega
dela, naslednjega ujetnika. Vse je šlo spet po istih
šablonah, enolično, jaz pa sem se še vedno pogostokrat
oziral proti prejšnjemu nesrečnežu, ki se je po tistem
spet mirno usedel na staro mesto in čakal. Kadarkoli
sem ga potem še pogledal, vselej se mi je zdelo, da
sedi v enakem položaju in se sploh ne premakne. Le
čakal je, mirno, disciplinirano.
Svet okrog njega pa je bil povsem drugačen. Vsi
drugi, velika večina, so se prestavljali, hodili gor in
dol, se usedali in vstajali, brskali po torbicah, tipali po
žepih, po žepih suknjičev, po levem žepu in po desnem
žepu, po prsnem žepku na levi in po onem na desni
strani zgoraj, po velikem žepu na suknjiču in še enkrat
po vseh žepih, kar so jih premogli, in iskali, iskali
najbrž nekaj, česar morda sploh nikoli niso imeli,
otipavali so to in ono, praskali po šivih, razporkih in
gubah, pod zavihom, pod ovratnikom, pa spet po žepih,
163
jih preobračali, stresali prah iz njih, pri tem pa
najbrž upali, da bo kaj kanilo iz njih, vsaj malo tobaka,
tista fotografija.
Zvečerilo se je, končali smo. Naš znanec – ujetnik,
zaskrbljeni oče dveh nepreskrbljenih otrok pa je še
vedno sedel, tudi tedaj, ko smo že tudi vse druge
ujetnike spravili v vrste. On pa se ni niti tedaj zganil,
ko je prav tako moral opaziti, da se okrog njega vse
spraznilo. Videl sem ga, kako je strmel in mogoče celo
videl avto, ki ga bo odpeljal k njegovim otrokom.
Jurij, ki je brata poslušal z ušesi in z očmi in s
komolci, na katerih je nepremično slonel, je bil nemara
od vseh v družini najbolj razočaran, ko je slišal
Vladimirjev stavek: Tako, to je vse, kar sem vam lahko
povedal. O drugih rečeh pa spet drugič, ko se vrnem.
Razumel ga je, no ja, recimo, da pač mora ponovno
oditi, ker je dopusta konec, vendar je on kljub vsemu
hotel slišati, kako se je tisto zasliševanje v resnici
končalo. Čakal je vendar vsaj kak namig, ki bi razkril,
da so se nemški oficirji vendarle uprli, strnili svoje
vrste in pognali Ruse v tri božje …
11.
Počutil se je najbrž tako kot pred enim letom Éva,
saj je tokrat tudi on, podobno kot takrat ona, sedel na
164
vozu, ki jih je z njihovim pohištvom in z vso njihovo
kramo, ki so jo premogli, peljal mimo Grenara, naprej
po ravni cesti, po tisti isti, ki je odnesla tudi njo, samo
da je tale njihov voz kaj kmalu zavil na stransko cesto
– njen pa takrat naravnost in neznano kam – na desno
proti Lipovcem. Novonastala občinska oblast v
Beltincih jih je namreč spodila, vrgla očeta iz mlina in
žage oziroma iz hiše na velikem dvorišču, v kateri so
živeli že pet let. Morali so čez noč pobrati šila in
kopita in z vsem, kar so premogli, na dveh ali treh
velikih vozovih, kreniti v bližnjo vas Lipovci. K dobri
družini Sraka.
Grofičinih podrepnikov in izkoriščevalcev ne
potrebujemo v svojem kraju, je dejal neki gologlavec,
ki je v Beltincih bržkone odločal o vsem. Podprli pa so
ga najbrž tudi vaški majski hrošči, kot so imenovali
tiste, ki so se v času vojne držali materinih kril, se
ves
čas
skrivali
kjerkoli
že,
ob
prihodu
Rdečearmejcev pa so s titovkami na glavah prilezli iz
skrivališč in si prisvojili položaj oblastnikov – predsednikov, podpredsednikov, poveljnikov, upravnikov,
upraviteljev, načelnikov, odbornikov, oskrbnikov,
šefov, direktorjev, tajnikov, blagajnikov, paznikov,
čuvajev – in se v vedno večjem številu izdajali za
nekakšne partizane, o katerih v Prekmurju ni bilo ne
duha ne sluha. Vsaj za Jurija je bila beseda partizan
povsem neznana beseda, pojem, ki ga nikoli pred tem
sploh ni slišal, kaj šele, da bi razumel njegov pomen.
165
Z očetom sta sedela na prvem vozu, mati z Olgo pa
na drugem. Imeli so srečo, da jih je družina Sraka v
Lipovcih rade volje sprejela v svojo kmečko hišo,
dokaj veliko, a kljub temu premajhno, saj je morala
Olga prenočevati pri Gumilarjevih. Njihova družinska
hiša v Murski Soboti je bila namreč oddana v najem
podnajemnici gospe Kroflič. Oče pa tudi sicer ni niti
pomislil, da bi silil pod svojo streho, saj je vedel, da je
gospa Kroflič, poleg tega, da je ovdovela, že tako
težko shajala, saj so ji puščičarji odgnali sina Draga v
Dachau. Podobno kot Stanka, je pojasnjeval oče, in
gospoda Fišerja in še mnoge.
Pot do vaških dobrotnikov jim je seveda utrl
nadučitelj, ki je bil v vasi zelo priljubljen ravnatelj
osnovne šole. Pomagal nam je Gumilar, je svoji družini
pojasnil oče, medtem ko jih je Olga takoj spomnila, da
je bil profesor Rudolf mož Gumilarjeve hčere, Juriju
pa je prav tako dobro delo, ko je ob tem lahko
pomislil, kako prav je ravnal, da se je na koncu s
smešnim razkuštrancem dobro razumel.
Zakaj? ga je vprašala sestra.
Ker mi bo morda spet na skrivaj podaril cigarete, ki
jih je naredil, več, kot bi jih moral.
In ti jih boš prišparal za Vladija, kajne?
Seveda. Pa za Bagijevega starejšega brata Dušana, ki
že tudi rad potegne.
166
Jaz pa bi jih dala raje staremu stricu Sraki.
Odstopil nam je vendar polovico hiše!
Mogoče. Če me bo res naučil jahati.
Ti je obljubil?
Je!
Potem pa jih kar pripravi tudi zanj! On že ne bo
prelomil besede, saj vidiš, kako je dober.
Če mi jih bo profesor zares tudi dal.
Saj.
Življenje v vasici Juriju seveda ni bilo všeč, ni se
znašel brez svojih prijateljev, brez Bagija in vsega
drugega. Pa tudi profesorja ni videl nikoli več, in tudi
stric Sraka se mu je opravičil, saj konju ni smel nadeti
novih podkev, češ da bi mu ga tedaj vojaki takoj
pobrali … K sreči pa ni trajalo dolgo. Kmalu so namreč
pridrveli vojaki z Aljošo na čelu, naložili vse njihovo
imetje na velik vojaški kamion in v nekaj urah so bili
spet na starem mestu.
Je pač tak, ka v mlijni nikak ne melejo več tak kak bi
trbelo54, je pritrjeval Vanek Vasiliju, ki se je potem
odločil, da očeta ponovno prikličejo nazaj. Pa tudi
mamo, hazjajko55 so očitno zelo pogrešali, saj so jo
že takoj ob vrnitvi pozdravili s polno kletjo domačih
kur in pišk, pa tudi z zajci, belimi, angorskimi, rdečih
oči. Vendar tudi z njimi ni šlo vse tako, kot bi moralo.
Spravili so jih sicer v klet pod hišo in jih od tam kar
167
naprej prinašali hazjajki, zdaj to ali ono žival, naj
pripravi, kar so si pač zaželeli, a kaj, ko pa so se kmalu
preobjedli tudi takih dobrot, medtem pa pozabili, da
je treba za preživeto perjad skrbeti tudi naprej, vsak
dan – tako da je moral mlinar Vanek kakšen teden dni
zatem počistiti klet in odpraviti smrad po crkovini, ki
se je začel vse bolj širiti.
Vsjo pogiblo, je potarnal tudi Horčikov, kar sta brat
in sestra na hitro zložila v slovenski stavek: vse je
poginilo. Da, poginili so tudi Jurijevi rdečeoki
prijateljčki, ki so se mu še posebej smilili, saj jih je
vzljubil, čim jih je zagledal in videl, kako preplašeno so
se stiskali med drugimi nepridipravi, kot bi se bali, da
tudi on ne bo znal skrbeti zanje. Zatorej je že prvi hip
sklenil, da jih bo, vsaj te, rešil gotove smrti. Za to je
imel še poseben razlog: zelo si je želel, da bi se vsaj
tokrat nekako odkupil za napako, ki jo je bil, žal,
nekoč v resnici sam zagrešil, ko je zakrivil pogin treh
svojih zajčkov, prav tako rdečeokih in enako angorsko
belih dolgodlakcev. Zgodilo se je to nekoč, ko so mu
zajčke podarili za rojstni dan. Nekaj časa je vzorno
skrbel zanje, jim prinašal sveže natrgane deteljice,
seno, vodo, počistil grozde njihovih kakcev in sploh –
potem pa je, prav tako kot zdaj soldati, pozabil nanje.
Po nekaj dneh, ko je tedaj odprl kletko, jih je našel
mrtve. In tudi tedaj se je ponovilo razdejanje, in
Jurij je vedel, da je tudi za ta zločin enako kot Rusi
malo kriv tudi on.
168
Kmalu pa je postalo kar očitno, da se vojaki niso
dobrikali samo njegovi mami, pač pa tudi njegovi
šestnajstletni sestri, zlasti mali kapetan Vasilij,
komandir, ki je rad razkazoval svojo moč, svoje mišice
in atletsko postavo, pa seveda tudi svojo neomejeno
oblast. Nemalokrat si je privoščil, da je neusmiljeno
tolkel po klavirju, pil najboljšo vodko, kašljal zaradi
posiljenega mohorka56, ki ga je vlekel, čeprav ni bil
kadilec, a je mislil, da bo tudi na tak način zbujal vtis
avtoritete. Najraje pa je ukazoval, zlasti takrat, ko se
je lahko postavil na stopnice, postal višji in je lahko
gledal na vse druge zviška, pod seboj. Bil je zelo nizke
rasti, več kot za glavo nižji od Vladija in čisto malo
višji od Olge.
Nekega dne se je kapetan Vasilij pripeljal na
dvorišče v rdeče prepleskanem džipu in ukazal, naj se
Olga usede zraven njega, za njen sedež pa tudi Jurij.
Med vožnjo proti Ižakovcem, zlasti pri kakem ostrem
ovinku, pa se je spomnil tudi na svojo prvo ježo z
Bagijem okrog cerkve. Na začetku se mu je zdela
vožnja prav prijetna, pozneje pa ga je začelo motiti.
In opazil je tudi, kako čudno je začelo kapetana pri
vsakem ovinku metati na Olgina ramena, ki je morala
zaradi trdnega oprijemanja za sedež sedeti
potrpežljivo in odrevenelo … Sprva ga je samo
odsunila, kapetan pa se je spet zravnal in vozil naprej.
169
Nedaleč od zlovešče reke: gostilna Kuhar,
Ižakovci, 1. V. 1931(last potomcev Kuhar)
Čez čas pa se ga je morala že otepati, na vso moč,
saj je vozil le z levico, razkazoval tudi to svojo
sposobnost, medtem pa z desnico segal po sestrinih
kolenih in stegnih. Branila se je, se ga otepala, toda
kapetan ni odnehal. Še več. Nenadoma je zavrl, avto
se je ustavil in nehal tudi brneti. In potem jo je začel
loviti okrog pasu, po glavi, po kolenih in povsod. In
tedaj se je Jurij vrgel nanj, toda nasilnež ga je z
lahkoto odsunil. Pa vendarle, bilo je ravno dovolj, da je
lahko sestra medtem skočila iz avtomobila in zdrvela
naprej proti Muri. Kapetan pa se je kljub temu samo
hihital in počasi vozil za njo. Od časa do časa se je
170
ustavil, ji vrgel kako nerazumljivo besedo, nič kaj
spodobno, se mu je zdelo, pripomnil to in ono … Kdo bi
ga razumel? Sestre pa kljub vsemu ni mogel uloviti,
saj je tekla na vso moč in delala ovinke, zdaj v eno,
zdaj spet v drugo smer, pa spet naprej, na levo in
desno … Dokler se nenadoma niso vsi trije ustavili.
Pritekla je do deroče Mure. Takoj za njo tudi Jurij in
kapetan.
Avtomobil pa je še naprej brnel sam zase. Čisto
zase, se je zdelo Juriju, saj je z njega stopil tudi
kapetan in prav tako obstal. Kot vkopan. In tudi
onadva s sestro sta le stala in se tresla pred šumečo
reko.
Pred Muro, kakršne še nikoli ni videl, ne on, ne
njegova sestra in prav gotovo tudi Vasilij ne. Videli so
ljudi, vaščane in vojake, ki so z dolgimi koli bezali v
pritajeno šumečo Muro. Otipavali, tipali in stikali s koli
ob bregu, kjer se je voda samo še vlekla, počasi in
zlovešče. Tok je bil tam upočasnjen, gladino reke ob
levem bregu so pometali številni grmički, veje z
obrežnih dreves in dolge trave. Iz reke pa so kdaj pa
kdaj zvlekli na breg kakega mrtvaka, sovjetskega
vojaka. In zagledali so truplo mladega fanta. Morda
celo vnuka Horčikova, je spreletelo Olgo. In tudi drugi
in tretji in naslednji so bili nabrekli, zabuhli, nemočni
kot vreče v beltinskem mlinu. Polagali so jih v vrsto,
drugega zraven drugega. V vrsto poravnanih mrličev.
171
Stala sta tam s sestro, nema, onemela, osupla, in se
jela, kot da sta se dogovorila, ozirati proti gornjemu
toku reke, samo da sta lahko umaknila svoja pogleda
vstran od trupel, vstran od resničnosti, tja proti
kraju, kakih deset kilometrov vstran, kamor sta še
pred enim letom hodila metat ploščate kamenčke,
žabice, in od koder sta jima še ne dolgo tega z druge,
nemške strani Mure, mahali Prleki; Prleki pod Nemci,
njima in drugim Prekmurcem pod Madžari. In tam
daleč po Muri navzgor, sta zvedela nekaj dni pozneje,
so pred nekaj dnevi sovjetske vojake pričakale cevi,
brzostrelke,
ostri
naboji
dobro
skritih
in
zamaskiranih nemških vojakov. Sredi deroče reke
Mure je utonilo na desetine sovjetskih vojakov.
Popadalo v reko, utonilo.
Vot, smotri, smotri!57 jima je tedaj ves zaripel v
obraz zavpil kapetan in s kazalcem kazal na pobite
vojake.
Kot da obtožuje tudi njiju.
Kakorkoli že, v tistem trenutku, ko je tako boleče
zavpil, se je njegovemu kriku najbrž s še večjo
gotovostjo primešalo tisto, kar je ves čas čutil:
védenje o tem, da ga tudi onadva – kot njun oče zaradi
svoje žepne ure, ki je izginila ali njuna mati, ki nobeno
noč ni upala prespati v domači postelji – sovražita …
Da tudi onadva pravzaprav sovražita njega in njegovo
172
vojsko in da morda samo zaradi strahu izpolnjujeta
nekatere njegove ukaze.
Najbrž je res začutil vse to in hotel povedati,
povedati veliko tega, in v navalu groze in besa zliti vse
to v en sam krik: Ali vidita, vidita zdaj, zakaj naši
dnevi niso taki kot vaši?
Vasilijev kazalec pa ju je gotovo tudi svaril, naj ne
pozabita, da se sovjetska vojska bori za njihovo
svobodo, in s krvjo plačuje zanjo. In Juriju se je
tedaj zazdelo, najbrž tudi sestri, da bi se po vsem
tem prav rad spet usedel v njegov avtomobil … Toda
kapetan Vasilij je takoj za tem skočil v svoj džip in
naglo odbrzel proti Beltincem. Njiju pa pustil tam,
kjer sta obstala kot vkovana, sama samcata, nedaleč
od mrličev in od odvrženih kavljev, kolov, ki so nehali
bezati, grabljati, otipavati, iskati. Privoščil jima je to,
kapetan Vasilij, brez dvoma tudi zato, da bi jima
pognal strah v kosti … pa tudi v zavest.
173
Mura v Ižakovcih leta 2013. - leta 1945 pa so prav
tam izvlekli trupla sovjetskih vojakov
Kar sta videla, se jima je zrinilo v glavo, napolnilo
ušesa, jima zameglilo pogled, omrtvičilo roke in noge,
noge, ki se kar na lepem niso mogle več premakniti.
Čeprav bi rade, rade bolj kot kadarkoli poprej. Čez
čas pa sta se vendarle zganila, korak za korakom,
stisnjena drug k drugemu, obrnjena s hrbtom od
Mure, vstran od reke, vstran, vstran, v drugo smer, v
nasprotno smer, proti Ižakovcem, Beltincem, proti
domu. In šla sta, šla, obtežena s svincem, s svincem v
nogah in z meglo v očeh. Opotekala sta se, kašljala,
bruhala ali pa ju je le sililo na bruhanje. Jurija je
oblila bledica, ki se je prilepila tudi na sestrina večno
rdeča lica … Kasneje pa se mu je prikradla v sanje, že
174
prvo noč, se pomešala z bledimi obrazi pobitih vojakov
in se združila s pripovedmi o tem, kako hudo je bilo
tudi pri porušenem lesenem mostu v Veržeju, kjer so
se trupla vojakov, kar nekako sama od sebe obešala na
kole, na late in deske ter železje, na ostanke
porušenega mostu, prek katerih je vztrajno drla reka
in skušala odtrgati, kar je bilo obešeno, nataknjeno,
pripeto, zadrgnjeno, priščipnjeno ali pa tisto, kar je
priplavalo mimo, mimogrede, to in ono, truplo, in vse to
odnesti naprej, do obrežja v Ižakovcih ali pa še naprej
proti Melincem, kjer so reševalci s kavlji prav tako kot
v Ižakovcih in pri veržejskem mostu reševali tisto, kar
je ostalo za vselej nerešljivo. In nepojmljivo.
Jurijeve izkušnje z osvoboditelji pa so se kopičile
tudi potem, ko se je družina ponovno vrnila v svojo
soboško hišo na Grajski ulici.
Ker so se radi kopali in veliko plavali, so se – skupina
mladih soboških fantov – nekega dne že pred kopalno
sezono, že prve dni v maju, pognali v Ledavo, poskakali
z mostu zraven kopališča v reko in odplavali do Malega
gada. Ustavili so se kakih dvajset metrov pred
Šiftarjevim mlinom, kjer je bila Ledava od časa do
časa po potrebi pretočna ali pa zaprta, zajezena. In
tistega dne je bil njen tok preusmerjen v Mali gad.
Zlezli so na vrh zapornic in od tam poskakali v globoko
nabrano vodo, ki je v glavnem obmirovala in tvorila
pravcato malo jezero: Mali gad.
175
Povsem nepričakovano pa se jim je tedaj pridružila
tudi večja skupina sovjetskih vojakov. Brž ko so se
mladi vojaki slekli, so brez sramu ali kakršnih koli
pomislekov vrat na nos poskakali v Mali gad. Bili so
drugačni, pa ne samo zaradi tega, ker so bili nagci in
so imeli malo drugačne luleke – tisto, ki so jim Marki
rekli püjčki – pač pa zato, ker so se tudi sicer obnašali
divje, brezobzirno in ker so poskakali v vodo vse
povprek, na noge, ki so štrlele na vse strani neba.
Soboški fantje pa so se postavljali s svojimi
lastovkami, z lastovičjimi skoki, pri čemer sta se
vselej najbolje odrezala Ringbauerjev Rudi in
Rakanaci, ki nista le elegantno poletela v vodo kot
lastovice, saj sta se znala skupaj s Peršovim Petrom
celo prekucniti v zraku, narediti salto. Vojaki, ki so
jim od navdušenja celo zaploskali, pa so v glavnem
samo čofotali v prijetni vodi.
Vsi Jurijevi urni soplavalci pa so se kar na lepem
naglo pobrali iz vode. Spoznali so najbrž, da bo
najbolje, če prostor prepustijo razgrajaškim vojakom.
Le Jurij se je predolgo obiral in ostal v vodi dlje od
drugih, ravno dovolj, da je med množico obritoglavcev,
ki so čofotali kot pujski, ko jih zmečeš v vodo,
nenadoma opazil, kako se je eden od vojakov začel
utapljati. Nihče od njegovih tovarišev ga ni jemal
resno ali pa ga, nesrečneža, sploh niso opazili, kajti
brcanje in vsesplošno norenje vojakov je bilo tako ali
tako eno samo prerivanje, kričanje, pljuvanje,
176
kašljanje, sopihanje, tako da je gotovo vsak mislil
samo nase, ne pa tudi na sokopalce. In Jurij je šele
tedaj opazil, da pravzaprav skoraj nihče od vojakov
sploh ni znal plavati, saj so se znali le za nekaj
trenutkov obdržati nad gladino in se z nekaj zamahi
prikobacati do roba, do ograje iz navpično zabitih
hlodov, ki je zapirala levo stran skoraj povsem
negibnega jezerca. Vojak, ki ga je Jurij najbrž edini
opazil, pa je neumorno mahal z rokami, hropel in
zajemal sapo. Bilo je očitno, da se utaplja, tako da je
Jurij začel šteti sekunde, in premišljevati, kako naj se
mu približa. Tudi njega je obšla nenavadna slabost,
njegov plavalni pogum je naglo plahnel, postalo ga je
strah, tem bolj, ker so se pod njegove za trenutek
zaprte veke ponovno vrnili prizori s prestreljenimi
trupli sovjetskih vojakov ob deroči Muri. Mogoče pa
ga je ravno spomin na mlade žrtve, ki so jih takrat
izbezali iz reke, toliko bolj priganjal, opominjal, hkrati
pa tudi oviral in hromil. V naslednjem trenutku pa se
mu je spet zazdelo, da ga spomin na grozo ob Muri
celo opogumlja, mu nalaga dolžnost, naj ga reši, reši
Horčikovega vnuka. Vedel je, da se bo utapljajočega
nesrečneža lahko lotil šele potem, ko bo omagal in
prenehal mahati in kriliti z rokami. Zavedal se je, da
bi se ga sicer oni brez dvoma oklenil in pogubil tudi
njega. Ni se mu še torej smel približati. Vedel je tudi,
da z vleko za lase ne bi šlo, saj je bil vojak ostrižen,
povsem brez las, tako da je moral tudi zaradi tega
177
počakati do konca. Da omaga in bo že povsem
nemočen, nenevaren. Nesrečnikovi udarci so končno
vendarle postali povsem neznatni, pa tudi obrita glava
je bila že dodobra pogreznjena, tako da je lahko Jurij
potem naglo odplaval k njemu in ga z lahkoto porinil na
kopno. Vojaki okrog njega so svojega tovariša kmalu
oživili. V glavnem z udarci, s tolčenjem po hrbtu in z
valjanjem po travi.
Odleglo je tudi Juriju, pa še kako. Prvič v življenju
je nekomu rešil življenje. Bil je vesel, ponosen, srečen.
A le nekaj trenutkov. Po vehementnem razpravljanju
so namreč vojaki svojemu ponesrečenemu tovarišu s
prstom pokazali na Jurija, ki je sprva mislil, da ga bo
nesrečnik po vsem tistem od sreče objel – namesto
tega pa se je oni divje zapodil proti njemu in začel
kričati, vpiti nekaj takega, kot da ga bo ubil. Najbrž
zato, ker ga je tako dolgo napajal z vodo, je Jurij
ugibal zlasti pozneje. Tedaj pa je tekel, tekel kot nor,
za življenje. Vojak ga ni dohitel in Jurij se še zdaj
sprašuje, kako je nesrečnik sploh vedel, da je on v
tistih usodnih trenutkih nekaj časa resnično okleval in
nekoliko čakal, preden ga je potegnil iz vode.
12.
Skozi povojna leta so se prebijali s pomočjo
nekakšnih točk na listkih in z njimi dokazovali, da ima
družina pravico do nakupa določene količine hrane,
mleka, kruha in podobnih osnovnih živil. Toliko in toliko
na osebo, preračunano za en dan oziroma en mesec.
178
Najbolj so bili veseli tako imenovanih UNRA paketov,
ki jih je od časa do časa dobivala vsaka družina. Ko so
začeli odpirati zajeten paket, se je zbrala vsa družina
in vsakokrat se jim je zdelo, da se jim odpirajo vrata v
nebesa. V Jurijevi domišljiji pa se je pojem Unrinih
paketov povezal s predstavo o ameriškem izobilju, o
nebesih torej, ki jih je odtlej enačil s pojmom
Amerika.
V paketih so bile raznorazne konzerve, namazi, siri,
mleko v prahu in jajca v prahu, ki so jih potem ljudje
poimenovali po Trumanu, predsedniku ZDA: Trumanova
jajca v prahu. V paketih pa je bilo še marsikaj
drugega, česar ljudje daleč naokoli pa tudi prek meja
sploh niso poznali, na primer eksotičnega sadja v
konzervi ali pa žvečilnih gum, za katerimi je norela
predvsem mladina. Podolgovate gumirane lističe so si
otroci vsakokrat odščipnili le za kak centimeter, da so
jih lahko žvečili čim dlje. Jurij seveda ni bil edini, ki
je ob pošiljki plaval med oblaki, saj so vsi njegovi
prijatelji, sošolci, že ob prvem srečanju staknili glave
in med cmokanjem gume začeli hvaliti blagodati USA.
Jurij se je v tistem času najbolj razveselil nečesa,
česar ni bilo mogoče primerjati z ničimer – prispelo je
obvestilo, ki je naznanilo vrnitev Stanka. Bratranec
Stanko, približno enakih let kot Vladi, je bil njegov
drugi vzornik. Že dolgo je pogrešal njegove močne
roke, ki so ga znale zalučati visoko v zrak in varno
spet prestreči. Pa tudi drugih vragolij, ki sta jih bila
179
počela z lokom ali s fračo, največkrat ob peki
krompirja na paši.
Bratranca: Stanko in Jurij
Že zgodaj zjutraj se je Jurij tistega dne oziral prek
ceste proti püngradu58 s Szapáryjevim gradom, od
koder naj bi prišel Stanko. Ko se je sonce že močno
nagnilo proti zatonu, je stekel čez cesto, Grajsko
180
ulico, preskočil jarek med njo in prvim grmovjem v
parku, in tam med drevesi čakal, čakal.
Po nekaj dneh se je bratranec končno vendarle
pojavil. Bil je za dve glavi višji od njega, silno visok –
toda tokrat nič več orjaški, nobenih mišic in nobenega
nasmeha. Sključen je bil, upadlega obraza, bled,
poten, zasopihan, predvsem pa slok, mati bi rekla, da
je bil slouki, kot je slouka beseda slouki. Ko ga je
zagledal, se je tudi Juriju zazdelo, da bi lahko pomislil
celo na besedo: okostnjak. Tedaj mu seveda ni bilo do
besednih iger, niti črhniti ni mogel, saj ga je ob
pogledu na neznanega prišleka kar odneslo. Obrnil se
je, naglo kot žrebiček Cveki, ki sta ga imela s Stankom
nekoč tako zelo rada, in zdrvel nazaj, v nasprotno
smer, stran od okostnjaka, proti domačemu dvorišču,
pred hišo svoje tete Vilme in njihove hiše, ki ju je od
püngrada ločila le ozka cesta.
Na skupnem dvorišču dveh družin so bili zbrani vsi
Stankovi: sestra Zorka, brata Laci in Mirko, mati
Vilma, njegova mati in sestra Olga. Vladimirja ni bilo,
tudi njegovega očeta ne in tudi Atija ne, Stankovega
očeta. In Stanko je tedaj počasi pristopil, solznih oči,
z nasmeškom, s plahim, komaj zaznavnim, nič več
deško nagajivim, ki se mu je nekoč tako lepo podal in
se vsakokrat razlezel v širok, prešerno razprt smeh
ter odkril pahljačo belih zob. Vsi so samo stali, otrpli,
pogledi so samo tipali in spraševali, kje so njegovi
bujni, krtačasto pokončni lasje, od kod preozko čelo,
181
izbuljene oči, štrleče ličnice, in od kod tako
poudarjeno Adamovo jabolko, štrleče nad ovratnikom.
In telo, kot telo deska, ovito v nekakšno blago. In
potem so, čez čas, vendarle sledili objemi, nežni,
obzirni, previdni, najbrž zaradi strahu, da ne bi bili
presiloviti, da ga ne bi ranili, kot ptico splašili, pa
ponovno spodili.
Mati Vilma ga je vprašala: Stanko, Stankec, od kod,
kje si bil?
Iz Dachaua. Takoj zatem pa je tudi on vprašal: Kje
je Ati?
Povedali so mu, da je pred letom dni umrl. V
szombathelyski bolnišnici. Njegov ati, njegov oče,
njegov najdražji.
*
Soboškim otrokom se je zdelo, da je postajal svet
okrog njih vse lepši, boljši, lažji. Brezskrbnežem,
šolarjem, ni bilo treba skrbeti, kaj bo za pod zob,
kako priti do lepših oblek, čevljev in podobnega. Bosta
že mama in oče, so pomislili, če so o tem sploh kaj
razmišljali. In tudi Jurij je postajal bolj zadovoljen,
navsezadnje so zaživeli v mestu, veliko večjem kraju,
kot so bili Beltinci, in tudi prijateljev in sošolcev je
imel veliko več, prav tako spretnih kot Bagi ali celo
bolj, se mu je zdelo. In tudi rdečo pionirsko rutico je
začel raje nositi, in zdelo se mu je, da mu je ta celo
182
pomagala, saj ga je učiteljica Štublova postavila med
izbrance, med tiste učence osnovne šole, ki so lahko
nekega popoldneva s šopkom pozdravili osvoboditelje
Prekmurja.
V Valijevi vili so zadnjega dne v aprilu 1945 goreli vsi
lestenci.
Valijeva vila. Okt. 2013
Četica izbranih pionirjev je bila zaslepljena od
bleščav velikega lestenca, lesketajočega parketa in
sijočih stekel v velikih zrcalastih vratih. Plaho, a
ponosno je vkorakala v sprejemno dvorano, kjer jih je
čakala polkrožna vrsta ljudi v civilnih oblekah in nekaj
oficirjev z medaljami na prsih. Cele vrste, dve ali tri
vrste odlikovanj sta imela na prsih na primer oba
sovjetska oficirja, zraven njiju pa še nekdo s titovko
na glavi. Ta je bil brez medalj, pa tudi sicer je bil v
183
nekakšni domači obleki, samo da je bil čez prsi in prek
ramen prepleten z jermeni. Pozneje je Jurij zvedel,
da je bil borec, ki da je pomagal Rdečearmejcem
pregnati Nemce. Prišel naj bi z drugega brega Mure in
poskušal organizirati nekakšno partizansko četo. Eden
od sovjetskih oficirjev je imel veliko okroglo, kot
krožnik oblikovano pokrivalo s senčnikom, pa tudi tisti
zraven njega je imel na glavi nekakšno pokrivalo,
vendar se je Juriju zdel smešen, ker je še najbolj
spominjal na nekoga, ki je pravkar zlezel iz postelje –
kar je navsezadnje potrjevala tudi njegova čepica z
nakodrano bunkico na vrhu, ki je nedvoumno
spominjala na spalno kapo.
In napočil je čas, ko so se trije pionirji ločili od
svoje četice in se postavili vsak pred enega
predstavnika osvoboditeljev. Prva je prišla na svoje
mesto Fujsova Olgica, ki je stopila pred domačina,
delavca, predstavnika oblasti, ki je postal prvi župan
mesta, pozneje pa prvi delavec soboškega kopališča.
Zraven Olgice je bil Dragec, ki se je postavil pred
komandanta Murske Sobote, majorja Rdeče armade
Fedorja Barsukova, nazadnje pa se je ravno njegov,
Jurijev korak, moral ustaviti pred tistim s spalno
čepico.
V rokah so imeli velike šopke, rdeče vrtnice. In
zgodilo se je, da sta oba, pionirka Olgica in Dragec, že
izpolnila svoji nalogi, izročila šopka, tako da se je
Olgica že zadovoljno smehljala, prav tako Dragec,
184
medtem ko je Jurij svoj šopek še vedno skopuško
stiskal nekje nižje od pasu, saj se vendar ni hotel
dvigniti v višave, kjer je stal smešni oficir. Ne morem
ga vendar dati nekomu, ki gotovo še nikoli ni imel v
rokah puške, si je govoril, pa tudi sicer je najbrž
prišel sem po pomoti. Postalo mu je vroče, potil se je
kot še nikoli, zardeval, kako ne, ko pa se je vse okrog
njega nervozno premikalo, ne le ljudje, tudi predmeti,
okna in zavese, mize in stoli, predvsem pa pojava pred
njim. Samo obrazek pod kapo s cofom se mu je
prijazno smehljal, niti najmanj se ni posmihal, kot se
je tedaj prav gotovo posmihala in se jezila tovarišica
Štublova … tako da se mu je zazdelo, da bo najbolje,
če najprej zamiži in potem počasi povleče pogled od
tal navzgor. In storil je tako, zamižal, dvigal oči in že
na začetku, tam spodaj zagledal še nekaj, nekaj, kar
je bilo še bolj smešno od spalne čepice – bitje pred
njim je imelo vendar bele dokolenke s cofki … in bilo
je v krilu, v pravi pravcati kockasti džanki59.
Smeh, ki ga je najbrž povzročila njegova
okamenelost, je kar pljusknil iz ust vseh navzočih,
tovarišičin glas nedaleč od njegovega ušesa pa mu je
očitno hotel nekaj dopovedati, se mu je zdelo, tako da
se je zbral in tudi sam opazil, kako se mu spuščeni roki
kar sami dvigata in izročata šopek. Možiclju pred
seboj. Muk pa še ni bilo konec, še več, še bolj mu je
začel zastajati dih, saj je začutil, da je bilo to vse,
kar je mogel storiti, ker je moral storiti, in zavedel se
185
je tudi, da se mora za vsako ceno otresti tujčevih rok,
ki so ga medtem veselo ponesle nekam gor. K sebi. V
naročje. V Škotov objem!
In še bolj ga je spreletelo, dobil je najbrž tudi kurjo
polt, postalo mu je vroče ali pa mrzlo, treslo ga je pač
po vsem telesu, zelo, tako da je potem ob ponovnem
pristanku na tleh pozabil celo pozdraviti, pa čeprav
jim je bila tovarišica na vajah kar naprej vtepala v
glavo, kako morajo na koncu pozdraviti, glasno in
jasno, s stisnjeno pestjo ob senceh in izreči besede
Smrt fašizmu – svobodo narodu! Zasukal se je na
petah in, kdo bi si mislil, pospremilo ga je hrupno
ploskanje. In smeh. Posmeh? se je vprašal in zbežal na
dvorišča. Ven iz vile.
Tam zunaj pa se mu je v glavi zavrtel ves svet.
Drevesa so plavala, četudi v trdi temi, veje tolkle po
glavi, mračilo se mu je pred očmi. Bilo je temno kot v
rogu, trda tema je še bolj okrepila grozljive podobe
obrazov, ki jih je pravkar prinesel s seboj in jih
pomešal s tistimi z bregov Mure. Pa iztegnjene
desnice s temile, zdajšnjimi, nocojšnjimi, pestmi ob
senceh. Vzklike heil, heil in kitartás ter najnovejše
pozdrave smrt fašizmu, svobodo narodu. Tito - Stalin.
Vse je bilo pomešano, razločno in spet nejasno,
pomešano s tistim, kar je še naprej prihajalo iz vile, z
glasbo, s smehom, s krohotom. Z žvenketom in z
zdravicami.
186
Angleški oficirji v M. Soboti salutirajo z odprtimi
dlanmi, (prvi z leve je bil najbrž omenjeni Škot),
sovjetski,
v
belem
»strehasto« dlanjo.
suknjiču,
pa
z
običajno
/foto. last Pokrajinskega muzeja v M. Soboti/
Potem pa še to: njegovo nesrečo so poglobili še
sošolci, ki so prihiteli s proslave – razposajeni,
razigrani, veseli, zadovoljni. Kar naprej je slišal
hvalnice, kako je bilo dobro, kaj dobro, imenitno, kako
sladki so bili piškoti, kako božanska je bila čokolada.
Malinovec pa nebeški, je vzkliknila Olgica, ki se ni nič
več jezila, ker jo je bil Drago polil z rdečkasto pijačo.
Jurij pa si je prekril ušesa z dlanmi in zbežal proti
domu.
187
V naslednjih dneh pa mu je bilo v šoli prav tako
težko, saj so se poročila o tem, kaj se je zgodilo z
njim in z njegovo oficirko raznesla po vsej šoli, in
najbrž tudi po vseh domovih njegovih sošolcev in
sošolk. Juriju se je celo zdelo, da so nesramni jeziki
razbobnali dogodek po vsem Prekmurju, če ne še dlje.
Puba in Krampi sta se kar zvijala od smeha in Verenov
Janez mu je celo vrgel v obraz in mu zabrusil, saj sem
vedel, da nisi za noben hasek, kaj šele za škotske
oficirkinje.
Rdeče rutice Jurijevih sošolcev pa so bile
naslednjega dne spet vzorno postavljene v vprego
poslušnih šolarjev, saj so odkorakale na otvoritev
spomenika, ki ga je sovjetska oblast postavila na Trgu
zmage sredi Sobote. Njegove rute ni bilo zraven.
Nikoli več si je ne bom zavezal, je sklenil.
Ponovno pa ga je hudo prizadelo tudi nekaj dni
kasneje, ko mu je nekdo zabrusil: Veš kaj, Jurij, ti nisi
več Jurij, temveč Micka, je rekla Olgica, ki se je –
tako si je domišljal – najbrž hotela maščevati, ker se
je raje oziral za Komotarjevo Kukico kot pa za njo. In
še to je dodala: Ker so le tebi namenili posebno čast in
te nagradili s pravo pravcato oficirkinjo, ne pa s
čokoladami, piškoti in malinovcem. Zato bo najbolje,
da te kličemo samo še Micka!
188
Naslednjega dne, po otvoritvi spomenika, se je
vsesplošno rajanje nadaljevalo v püngradu, v zaledju
novega spomenika.
Spomenik osvoboditeljem v M, Soboti
Občinstvo so navduševale vojaške godbe, ki so bile
razporejene na naravnem odru – na okrogli vzpetinici,
ki sta jo senčila dva orjaška hrasta. Strumne udarne
pesmi, ki so zabučale iz instrumentov sovjetske
vojske, so očitno spravile mnoge v dobro voljo. Z
zanimanjem pa so proti koncu glasbenega sporeda
prisluhnili tudi povsem tujim melodijam in še bolj
neobičajnim ritmom tistih instrumentov, ki so
prihajali iz nenavadnih glasbil angleških muzikantov.
189
V prvi vrsti z leve trije sovjetski in en angleški oficir
tik pred »obratom« na levo, na slovesnost ob otvoritvi
soboškega spomenika na Trgu zmage/foto. Pok. muzej/
Slednji so namreč presenetili z nekakšnim jazzom,
proti katerim pa so nekateri znali protestirati in
poudarjati, da je taka glasba razpršena, razglašena,
neubrana in divjaška. Takega mnenja je bil zlasti tisti,
ki je kar kmalu pridrvel na oder – bil je tovariš Janko
s titovko na glavi in z debelimi naočniki pod čelom –
zakrilil z rokami, s kazalcem pa pokazal, naj se
razbijači pri priči poberejo z odra.
Ni bil Prekmurec, še manj pa domačin, je pozneje
razlagal Jurijev oče, saj začudenih nesrečnežev ni
190
podil z domačimi besedami, kot sta vkraj ali doj, pač
pa s tujimi: preč, ustran in dol.
Na ukaz novopečenega funkcionarja – ki je nekje v
Slavoniji med vojno baje ubogljivo tolmačil v korist
Nemcev – so začudeni in prestrašeni angleški
muzikantje pri priči zapustili oder, pa tudi Soboto.
Zmeda, ki jo je prekaljeni lisjak povzročil, je bila
velika, strah ljudi pred grožnjami s pestmi in s pištolo
ob boku pa nič manjši.
Jurijev oče je znal tudi povedati, da je postal
tovariš Janko, ki je spodil škodljivo muziko, nekakšen
oznovec. In kot tak se je lahko požvižgal na angleško–
ameriške bojevanja proti Hitlerju. Živinozdravnik
Farkaš jih gotovo ne bi spodil, se je spomnil tudi Jurij,
saj je tako rad poslušal angleška poročila po radiu. Nič
čudnega, je povedal oče, da je tovariš Janko lahko
svoje početje opravičil z izgovorom, češ da je šlo za
odkritje spomenika, ki že s postavljenima kipoma
ruskega vojaka in partizana pod dvema topovoma jasno
kažeta na edine osvoboditelje. Kaj naj bi torej počela
tam angleška muzika? Čemur je seveda prikimal tudi
novopečeni župan.
*
Sledil je čas veselja in bolečine, veselja ob Stankovi
vrnitvi in tudi žalosti, saj so kar na lepem aretirali
Jurijevega očeta. In Jurij jih je videl, vse tri, dva
191
tujca v civilnih oblekah s titovkami na glavi ter očeta
med njima, prestrašenega, začudenega, opotekajočega
se do avtomobila, ki jih je odpeljal … odpeljal, podobno
kot takrat živinozdravnika … nič drugače, samo da so
takrat odmevale madžarske kletvice, tokrat pa
slovenske … teh pa Jure, ki je ob tej zgodnji jutranji
uri v spalni srajci nemočno stal pri zaprtem oknu, ni
mogel slišati. Kot tudi njega ni mogel slišati oče,
njegovih besed, vprašanj, ki so obtičale sredi
stisnjenega grla. Ni vedel, kaj bi, kam naj pohiti, koga
naj poišče in prosi za pomoč. Stanka? Kaj pa, če so bili
ti, ki so odgnali očeta, Stankovi zavezniki? So sploh
drugačni od tistih, ki so njega še ne tako dolgo od
tega odgnali v taborišče? Bi ga lahko mogoče osvobodili Rusi? Bi ga hoteli, no, če bi bil Vladi še doma?
In sledile so noči, noči brez očeta, brez moža, brez
razumne besede, očetove, ki je vedno našla pot do
svetlobe in znala poslati sen pod veke. Ponoči ni mogel
spati, čez dan pa je le stežka premagal utrujenost in
zaspanost. Zlasti med poukom. Dneve je zamenjal z
nočmi, tako da se je potem še težje spopadal z
uganko: Kdo koga zapira? Ali ne gre navsezadnje
vselej za iste ljudi? Kako je mogoče, da vedno
zapirajo nedolžne ljudi? Živinozdravnik je bil
nedolžen, pa so ga zaprli, Stanko je bil nedolžen, pa so
ga zaprli, in oče je nedolžen, pa je tudi zaprt. Odgnali
so ju žandarji s perjem za klobuki … očeta pa
192
miličnika z zvezdami na kapah. Je kakšna razlika med
njimi?
Med perjem in zvezdo je razlika gotovo velika, med
imeni tudi, je s posmehom davila iz sebe mati, ko jo je
Jure spraševal. Pa tudi po oblekah, ki jih nosijo se
razlikujejo – le tisto, tisto, kar obleke zakrivajo, pa je
isto, eno in isto. Pokvarjeno.
Tako si je razlagal tudi on, vendar nemočen, zmeden,
in prav zanimalo bi ga, kaj bi o tem menil njegov
beltinski prijatelj. Drago. Ne, pač pa vendarle Bagi. In
razmišljal je naprej: očeta so v resnici zaprli tisti, ki
so osvobodili Stanka. Kdo je kdo? Eni in drugi pravijo,
da delajo pošteno. Celo vpijejo na vsa grla po ulicah,
kjer skoraj vsak dan v dolgih vrstah demonstrirajo.
Delavci, kmetje, uradniki in šolarji s transparenti…
Kako pa naj odtlej on hodi po ulicah? Enako veselo
kot prej? Kot pred tem, ko je vsa tista vpitja po cesti
sprejemal enako kot vsi drugi učenci? Z velikim
veseljem predvsem zato, ker so odpadle šolske ure?
Tega gotovo ne bo več počel. Pridružil se bo Jarniju,
ki ravno tako pravi, da nima volje do vpitja lažnih
parol.
Tem bolj, je Jurij zaupljivo razložil svoji materi in
rekel, da ga razume, njega še najbolj, toliko bolj, ker
je tudi on izgubil očeta. Ki so ga prav tako zaprli in
odgnali v neki kraj…
193
V Kidričevo … Naš je gotovo na boljšem, se je glasno
tolažila mati. Pa tudi bliže je, je tolažila še sebe. Že
to je veliko!
Zakaj si ne upaš k njemu? K Majeriču, h glavnemu
pazniku?
Saj sem bila, tudi pri njem, je odgovorila.
Pa?
Naprej od svojih vrat v dvignjenem prizidku me
sicer ni pustil, vendar sem mu povedala, kar sem imela
na duši… čeprav sem vedela, da me sploh ne posluša …
da posluša svoj radio in koračnice, tako da sem le
brezupno vpila: Zakaj? Zakaj ste ga zaprli? Česa je
kriv? Kaj vam je storil? Kaj je komu hudega storil?
Kaj? Komu?
Soboški zapori - tudi danes z enakim statusom
194
In?
Odgovor je bil vedno le molk in dolga, potegnjena
cinična kremža, je dokončala Olga.
Čas se je vlekel in Jurij je vsak dan čakal na
naslednji dan. Čakal vsako jutro posebej, da je lahko
odnesel očetu mleko, pol litra mleka, in potem spet
naslednji dan, ko je lahko ponovil pot do zaporov,
tistih zraven sodišča … Prihajal je lahko vsakokrat le
do glavnih vrat zapora, tam se je moral ustaviti in
počakati, da so ga opazili in mu dovolili, da jim je
izročil mleko. Čuvajem, temu ali onemu, odvisno, kdo
je bil dežuren. In če je bil v čuvajnici kdaj pa kdaj
glavni paznik zaporov tovariš Majerič, se je moral
Jurij pri priči pobrati in oditi domov: Čim prej, mu je
grozil, sicer bomo še tebe pod ključ, je zasikal. Če pa
ga je pričakal navadni čuvaj, je bilo skoraj vedno
lažje: tedaj se je lahko posprehodil mimo zaporov,
enonadstropne hiše, dolge kakih dvajset metrov. In
med potjo je lahko pomahal očetu, ki je takrat vedno
slonel ob oknu v prvem nadstropju in mu prav tako
veselo pomahal. Spodbudno, nikoli potrto.
195
Omenjeno okno soboškega zapora– v letu 2013
Nekoč, ko je šel mimo Železničarskega doma, velike,
takrat največje in najmogočnejše večstanovanjske
hiše v Soboti, je pri ograji povsem nepričakovano
zagledal očeta. Njegov oči je tam žagal debelo vejo,
najbrž za kurjavo. Pozneje mu je povedal, da je bilo
tisto njegovo delo vzgojno, saj je moral on, sovražni
element, s svojim delom pokazati hvaležnost do
proletarcev, ki so živeli v Železničarskem domu. V
hipu, ko ga je po tako srečnem naključju zagledal, je
seveda kar poletel proti njemu, da bi ga objel, tesno
objel in nikoli več izpustil – toda stražar, s puško na
rami, ga je odločno zavrnil in spodil. Le od daleč je
potem še dolgo časa gledal proti Železničarskemu
domu, iz varne razdalje, skrit pred očmi stražarja,
196
kakih dvajset metrov stran, stisnjen k zidu
velikanskega poslopja, v katerem je bilo skladišče
madžarske in nemške vojske, medtem pa pozabil na
prijatelja Draga Klemenca, ki je postal njegov drugi
Drago – soboški Drago oziroma Dragec, h kateremu je
bil namenjen. Gledal je očeta, ki je tedaj prav divje
potegnil svojo vsiljeno žago na lok. Dolgo časa je
potem še lovil kak nejasen prizor, kak poteg žage,
kako kretnjo, dlan, s katero si je oče obrisal čelo …
vse do mraka, dokler ni pribrzel manjši tovornjak brez
ponjave, se ustavil pred Domom, na katerega je potem
poskakalo še nekaj drugih jetnikov. In njegov oči.
Železničarski dom z omenjenim orehom, 2013
Naslednjega dne si je seveda srčno želel, da bi
očeta spet videl, tako da je potem ob isti uri kot dan
poprej ponovno zdrvel proti Železničarskemu domu –
197
in spet zagledal očeta pri enakem delu. Pri istem
orehu. Toda tedaj mu je isti stražar že od daleč
pomignil, dovolil, da je smel stopiti bliže in se z
očetom tudi malo pogovoriti. O povsem vsakdanjih
rečeh, kakopak.
Ko je Jurij ves zasopel prihitel domov in do
podrobnosti opisal vse, kako in kaj je bilo, o čem sta
govorila, je tudi materi očitno odleglo, saj je prvič po
dolgem času spet pokazala malo več veselja do
življenja. Še več, pošalila se je s sinom, porekla, da je
bil stražarju v drugo najbrž všeč, ker je imel takrat
rdečo pionirsko ruto okrog vratu.
Res je bilo tako, takrat je odhajal v mestni park, še
prej pa po Drageca. Šla sta na tako imenovano
udarniško delo, kot so tudi njihovo pionirsko delo v
parku tedaj uradno imenovali, in ob takem početju,
čiščenju cvetličnih gred in podobnem, so vedno nosili
pionirske rute.
Ko je torej materi in sestri skrbno ponovil skoraj
vsako besedo, ki mu jo je oče povedal – zlasti tiste, s
katerimi ga je oče tolažil, naj vendar ne skrbijo, ker
mu je dobro in da mu ni nič hudega in da ga bodo
najbrž kmalu zaslišali, potem pa gotovo tudi izpustili,
je na koncu povedal tudi, da mu je oče hkrati tudi
naročil, naj steklenico vsakokrat dobro operejo,
preden zlijejo mleko vanjo.
198
Pri teh besedah pa sta mama in sestra kar ostrmeli.
Premišljali so, kaj neki je hotel oče s tem sporočiti.
Nihče od njih ni mogel razvozlati uganke, zakaj jih je
opozarjal na pomivanje steklenice, ko pa jo je sestra,
skrbna in natančna kot apotekarica, vselej brezhibno
oprala. Temu je prikimaval tudi Jurij, ki je sestro
vselej priganjal, češ, saj je že dobro, dobro, čista je
že, čista – ker se mu je vselej zelo mudilo. Očeta je
pač hotel čim prej videti, pa tudi bal se je, da bi
zamudil in mu steklenice ne bi več hoteli vzeti. Bil je
tudi edini, ki mu je bilo takšnole kurirsko delo sploh
dovoljeno, saj tega dela nista mogli opravljati niti
sestra, kaj šele mati. Predpisi pač.
Na predvečer naslednjega dne, ko je sestra
steklenico še posebej skrbno pomivala, jo za vsak
primer ponesla proti oknu, svetlobi, da bi bolje videla
in preverila njeno jasnino, je nenadoma vzkliknila:
Poglej, poglej, kaj piše na notranji strani listka! In vsi
trije so zagledali košček belega papirja, etiketo z
očetovim imenom in priimkom, ki je bila vselej
prilepljena na steklenico, vendar je bila tokrat, pod
njo oziroma na drugi, notranji strani, napisana še
beseda: K Rudolfu.
Uganka je bila rešena. Takoj so vedeli, da morajo o
aretaciji očeta obvestiti profesorja Rudolfa, ki je
živel in delal v Mariboru. Zvedeli so le toliko, da je
opravljal več pomembnih funkcij. Jurij se ni več
spominjal, kako je potem vse potekalo, spomnil pa se
199
je, da je profesor Rudolf kmalu zatem prišel na
soboško sodišče, morda tudi v zapore, in zadevo
uredil. Očeta je družina že nekaj dni po tistem
pričakala doma – z velikim veseljem in olajšanjem.
Ni prišel sam, z njim je prišel še nekdo. Neznanec.
Oba kaj klavrna na pogled, utrujena, a vendarle
zadovoljna, srečna. Imela pa sta tako pomečkane
hlače in srajco, kakršnih Jurij še nikoli ni videl. Kot da
bi jih kravi iz riti potegnili, bi rekla njegova mati, ko
je bila še najstnica, čeprav se je tudi pozneje, v
zrelejših letih znala znebiti kake sočne besede, ki si
jo je vselej rad zapomnil zlasti njen najstarejši sin …
Zgodba o nepozabni zmečkanini pa se je prav tako
razjasnila: oče jim je povedal, kako so v zaporu čez
dan, ko je bilo vroče, ležali na tleh, na prijetno
hladnem cementu, vendar so si, ker so bila cementna
tla povsem gola in tudi brez zglavnika, morali pod
glave položiti, kar so pač premogli – hlače in srajco.
Čez dan so bili torej slečeni in so ležali na tleh,
ponoči, ko jih je zeblo, pa so večinoma stopicali na
mestu, vendar oblečeni v srajce in hlače. Tako in samo
tako je bilo, iz dneva v noč, iz noči v dan,
dvaintridesetkrat.
Jurij pa med drugim prav tako ni mogel razumeti,
zakaj so tedaj, ko sta prišla, tisti trenutek, ko sta se
prikazala, nekaj časa vsi samo stali kot vkopani. In si
niso skočili v objem … njega, ki je hotel kar planiti k
njemu, pa je mati prav tako zadržala, rekla pa ni
200
nobene. In tudi oče ni razširil rok za objem, samo
smehljal se je, nekaj korakov vstran. Mati je očitno
vedela, da je bil poln uši, a prvi trenutek prav tako ni
vedela, česa naj se loti, kaj naj bi in česa naj ne bi.
Potem pa si je oče, pa tudi neznanec, slekel srajco in
hlače, po obratu vstran pa tudi spodnjice. Mati je
medtem zakurila, kar tam zunaj, na dvorišču, in
čakala, da je voda v velikem kotlu zavrela. Bivša
jetnika sta se najprej dodobra zdrgnila, najprej vsak
sebe, potem pa drug drugega, nato pa izmenjaje tudi
začofotala v škafu z vročo vodo. Uši so bile najbrž
pregnane, tudi z glave, če jih je tam, na balin
ostriženih glavah, sploh lahko kaj bilo. In šele potem
so lahko sedli skupaj in se pogovarjali. Samo neznanec
je molčal, ves čas. Ker ne zna našega jezika, je
pojasnil oče. Čez nekaj dni pa je tudi on odšel in Jurij
je pozabil vprašati očeta, kdo je bil in od kod.
Marsikaj so hoteli zvedeti, toda oče je postal še bolj
molčeč, kot je bil sploh kdaj pred tem. Premišljeval
je, kar naprej, in Juriju se je zdelo, da ima polno
glavo. Hodil je gor in dol po sobi, po dvorišču, in si
najbrž belil glavo, kaj bo, kako bo. Še vedno pa jih je
seveda zanimalo, zakaj je bil sploh zaprt. Strah pred
možnostjo, da ga bodo lahko spet zaprli pa je naraščal
vsak dan bolj. Če so ga prvič zaprli kar tako, brez
razloga, brez zaslišanja, potem lahko še vse to tudi
ponovijo. Pa tudi brez dela je bil. Brez službe. Tako
kot ne dolgo tega Rudolf, ki so ga rešili, ker so mu dali
201
delo. Jurij pa si je zapomnil očetovo trditev, češ da je
pravzaprav tudi tokrat šlo za podobne razloge kot
nekoč v Nagykanizsi, le da so ga takrat obsojali zaradi
komunizma, zdaj pa zato, ker ni bil komunist.
Jurij se je kar pogosto spomnil profesorja, najbrž
kar tako, največkrat v zvezi s kakšno šalo. Pozneje, ko
je slišal, kako je rešil očeta iz zapora in celo to, kar so
znali povedati očetovi zaupni prijatelji, da je bil
Rudolf tisti, ki je že po nekaj mesecih očetu preskrbel tudi službo, delo računovodje pri soboškem
trgovskem podjetju Navod, pa mu ni prišla na misel
nobena šala več, vsaj taka ne, ki bi nosila oznako
njegove nekdanje lahkomiselnosti, nagajivosti, pa tudi
razposajenosti ne. Oče, ki je moral prehraniti dva
šolarja in ženo, je bil dotlej brez dohodkov, brez
enega samega fičnika. Nič čudnega torej, da so take
življenjske okoliščine izučile tudi mladega Jurija, tako
da je začel korenito spreminjati predstavo, kakršno je
imel do takrat o profesorju Rudolfu. Kdo bi si bil sploh
kdaj lahko mislil, da bosta nekoč profesor in oče
zamenjala vlogi, je premišljeval, in da bosta drug
drugemu priskrbela zaposlitev – oče nekoč profesorju, da ga niso izobčili zaradi komunizma, tokrat pa
profesor očetu, da komunisti njega niso izobčili iz
svoje ureditve.
202
13.
Malo maturo ste sicer opravili, ni bilo slabo, pa tudi
vaše delovne ročice niso bile med delom na gredicah v
parku vselej od muh. Nabrali ste si torej že tudi nekaj
drobnih izkušenj in moči, kar vam bo še kako prišlo
prav, ko boste pomagali zgraditi tudi državno
avtomobilsko cesto med Beogradom in Zagrebom.
Cesto bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in
narodnosti. Mislimo, da se boste tam, v naši bratski
republiki, prav tako izkazali in si tako pridobili naše
zaupanje za prihodnje, tako da vas bomo lahko
nekatere sprejeli tudi v višjo gimnazijo, je razlagal
dvometrski in menda še trinajst centimetrov visok
ravnatelj Miroslav, ki je medtem razdeljeval tudi
natipkana obvestila za starše, na katerih jih je
pozival, naj svoje otroke brez odlašanja vpišejo v
prostovoljno mladinsko brigado.
O doslednosti tega sicer priljubljenega ravnatelja
Miroslava in dobrega nadučitelja ni kazalo dvomiti, saj
je bilo znano, da uresniči vse, kar si vtepe v glavo. O
tem so se lahko na vsakem koraku prepričali tudi
njegovi učenci, na primer tistega dne, ko je Jurijev
razred, 3. a razred nižje gimnazije, nalašč izostal od
pouka oziroma ko je šprical eno od šolskih ur. Učenci
so se sprenevedali, češ da niso vedeli, da bo obolelo
profesorico sploh kdo nadomeščal, še najmanj pa, da
bo njeno uro nadomeščal prav on, ravnatelj šole. Ker
jih torej tedaj celo šolsko uro ni bilo k pouku, jih je
203
ravnatelj pričakal pred začetkom naslednje ure.
Postavil se je zraven visokih vrat 3. a razreda in jih po
vrsti, drugega za drugim, tako kot so prihajali, prijel
za zalizce, malce dvignil, nato pa naglo spustil in še
bolj naglo z isto roko klofnil po licu. Prava mojstrovina
klofutanja, ki je tudi na tem področju dokazovala
ravnateljevo vsestranskost. Ko je privzdignil tudi
Jurija, se je tresočemu dolginu v ravnateljevih rokah
zdelo, da ga je dvignil še više kot druge, in zdelo se mu
je tudi, da sliši vprašanje: Lej ga tička, kako na dolgo
si zrasel! Ne misli pa si, da me boš lahko sploh kdaj
ujel. Ali pretental.
Juriju je bilo hudo, tem bolj, ker je bil že tako ali
tako najvišji dolgin v razredu, vsem sošolcem v
posmeh, zdaj pa še taka oznaka, in to vpričo vseh
sošolk in sošolcev. Tudi Komotarjeve Kukice.
In tudi pozneje, ko jim je ravnatelj pridigal o
pomenu prostovoljnega udarniškega dela za socializem,
za lepšo prihodnost, je Jurij zaslutil, da misli ravno
nanj, saj poudarja, da je treba nežne in razvajene
ročice, ki so vajene le teže Karlov Mayev in drugih del
pohujšljivih avtorjev, izenačiti z rokami proletarskih
otrok. Točno tako je rekel, izenačiti in se okrasiti z
žulji, kakršni krasijo roke mnogih drugih sošolcev, na
primer tistih iz Turopolja.
Turopolje, imenovano po visokem zidanem znamenju
iz zidakov, ki naj bi ga nekoč postavili v zvezi s Turki,
204
je veljalo za območje najbolj revnih Sobočancev,
večinoma proletarcev. Mladinec, če je prihajal iz
Turopolja, Bakše ali Male Kaniže in pokazal vsaj malo
zagnanosti za graditev socializma in bil vsaj poprečno
nadarjen, je imel veliko več možnosti, da se je dokopal
do želenega položaja kot pa tisti, ki je bil otrok
nedelavskih staršev, četudi nadpovprečno sposoben.
Pa tudi kmečki otroci so bili na boljšem kot polizanci
iz mestnega središča – a tudi ti le v primeru, če niso
bili iz premožnejših vrst, iz vrst velikih kmetov,
kulakov, in če njihovi starši pred nacionalizacijo niso
premogli več kot deset hektarjev zemlje. Mladeniči iz
tako imenovanega proletarskega obrobja so lahko
navsezadnje celo z žulji in z otrdelo kožo na dlaneh
dokazovali, da znajo delati in da ne spadajo med
mevže
pomehkuženih
uradnikov
ali
sumljivih
izobražencev. Njihova pot s pomočjo hitrih tečajev s
skrčenimi učnimi programi jih je znala po tako
imenovanem hitrem postopku postaviti tudi na vodilne
položaje.
Jurij si je ob teh rečeh, nenapisanih pravilih v prid
tako imenovanih nepokvarjenih proletarskih otrok, kaj
lahko predstavljal, kako bi bilo z Vladijem, če bi
doraščal v teh okoliščinah, v nekem smislu podobnim
tistim iz časov kralja Aleksandra … Če bi namesto
kralja očrnil tovariša Miho Marinka ali pa, bog ne daj,
Tita, ki je prav tako širokosrčno naročil, naj ga vsi
državljani kličejo kar tovariš Tito.
205
In tudi Tone Ferenc, komandant prekmurske
mladinske delovne brigade, gimnazijec, ki je bil nekaj
let starejši od svojih sošolcev, maturantov, je prav
rad ponavljal ravnateljeve prispodobe, celo nekatere
njegove geste, in besede, cele stavke – samo sfriziral
jih je, pa je bilo … zlasti pozneje, na delovišču, ko so
bili novopečeni brigadirji že v taboru, v barakah, v
vrstah mladincev, ki so gradili cesto Zagreb –
Beograd.
V Okučanih, pošta Dubovac, daleč od soboških
domov, pa so komandantove, tovariša Toneta besede
postale drugačne, trše, pogled pa strumnejši. Koltaijev
Pali je dodal še svojo učeno oznako: vizionarski. Tone
namreč svojih brigadirjev, pozneje, ko je bila brigada
že na delovišču v Okučanih, ni nič več gladil – kot
nekoč, v šoli. V brigadi jih je znal tudi oštevati in
govoriti celo o nekaterih tipih, ki so med njimi, o
pomehkužencih, ki prenežno vihtijo krampe po lepi
bratski slavonski ravnici – pri čemer seveda ni
povedal, da je šlo za razlaščeno, odvzeto,
nacionalizirano slavonsko zemljo. Kdaj pa kdaj pa je
znal celo zagrmeti in tudi nazorno pokazati, kako je
treba z zemljo ravnati: Zemljo z lopato v polno zajeti
in kar najhitreje napolniti samokolnico, potem pa tudi
njo, voziček, nosila ali karkoli, naglo izprazniti in
ponovno pridrveti nazaj k nakladalcu. V takem zanosu,
poskočnem ritmu, se mu je posrečilo narediti celo
korak več, so priznavali vsi štabovci, saj je sestavil
206
celo svojo priložnostno pesem, ki jo je skomponiral po
vzorcu zelo popularne, povsod prepevane partizanske
pesmi Milana Apiha, Nabrusimo kose:
Lopato zdaj v roke / in v polno zajemi, /jo hitro
napolni in odpelji kot blisk, / v trenutku izprazni / in
prvi se vrni / da zmagal bodeš spet.
Puba, gotovo prvi glasbenik med brigadirji, ki je znal
igrati na harmoniko in na klavir svoje mame, pa je ob
tej novotariji – ki so jo brigadirji sicer kar sprejeli in
tudi peli – znal takoj pripomniti, da besedilo sicer lovi
melodijo: Na–bru–simo–ko–se ali Z–lo–pa–to zaje–mi …
vendar je trdil, da je plantava oziroma šepava. Zato je
predlagal, da bi sestavili svojo pesem, in to popevko, in
nič več koračnico. In dela se je lotil Hrastelov Dreja,
nabriti Radgončan, ki je bil hkrati tudi prvi zabavljač
že zaradi svoje sočne prleške govorice, s katero je
rad zabaval zlasti skupaj z ljutomerskim Tunčekom
Kapunom. In tako se je rodila priljubljena Angelina
oziroma Andželina, ki so jo potem vsi brigadirji z
veseljem peli. Ko so le mogli. Ko so si to lahko
privoščili, predvsem takrat, ko so vedeli, da je bil
komandant
odsoten.
Poveličevala
je
namreč
komandantovega namestnika Draga Novaka in neko
izmišljeno italijansko dekle, ki jim je krepilo upanje,
da bodo tudi oni kdaj uzrli rajski Zahod. Pesem je bila
nagajiva, hudomušna, ne pa žaljiva, tudi do Toneta ne,
ki so se ga sicer bali, niso pa ga sovražili. Najraje so
jo prepevali po večerih, ko se je domotožje
207
štirinajstletnih fantičev oglašalo najsilovitejše in se
predajalo lahkotnejšemu razpoloženju pesmi: Ko
brigada vsa že spava, /Ferenc noge ošlatava,
/Andžolina – Andžolina./ Ko pa nogce zasmrdijo,/
fantki iz postelje sfrčijo,/ Andžolina – Andžolina./
Zamenika mamo radi, / ker se s Tonetom rad svadi/
Andžolina – Andžolina …
Dragotu je bila pesem, ki je ga je častila, všeč,
vendar se je moral kljub temu sprenevedati in zlasti
komandantu pokazati, da nima z njo nič, da ni zrasla
na njegovem zelniku. In to je najlažje dokazoval, ko je
tudi on ponavljal, prepričeval, češ da bodo samo s
trdim delom tudi oni postali trikrat udarna brigada.
Zato je prav rad pokazal, kako zna tudi on odsuniti
polno samokolnico, izsuti iz nje zemljo in zdrveti nazaj
po nov zalogaj.
Nič ne dene, je rekel Tonetov namestnik Drago –
tudi on je po svoje, po prleško potegnil glas e, kot
Dreja in Tunči, ko si je ogledoval Pubekove dlani. Tudi
ti boš dozorel, še kak teden pa se bodo tudi tvoji žulji
spremenili v suho skorjo. In tudi tebi se bo zdelo, da
ti gre lahko tako delo zlahka od rok, kot Žikiju iz
Turopolja, ki sploh ne čuti, da jih ima, kadar vihti
kramp, neumorno, da se vse iskri.
208
Delo, gradnja avtomobilske ceste Bratstva in
enotnosti, je bilo trdo, zlasti za najstnike. Moč in
morala sta zatorej z vsakim dnem vse bolj popuščali,
izginevali. Pa tudi strah zaradi domačinov – ki so
izgubili zemljo in so zato nemalokrat napadali tudi
taborne stražarje in celo zastrupljali vodnjake s pitno
vodo – se je posebej med mladimi brigadirji vse bolj
razraščal.
Šteli so dneve. Koliko jih je še? so spraševali drug
drugega in s prsti vsak dan pokazali en prst manj, pri
tem pa so od južnih bratov – kot so imenovali vse
Neslovence – radi prevzeli njihov refren, ki je štel:
Još deset dana, pa civilna hrana … još devet dana, pa
civilna hrana ...60 In tako vsakokrat za en dan manj.
O skupini, v katero je sodil tudi Jurij – poleg njega
pa še Flegarov Pubi, Krambergerov Jožko, Feferov
Mirko in Koltaijev Pali ter občasno tudi Martinuzijev
Jožko – so drugi brigadirji radi govorili, češ da so
klapa posebnežev, najbrž zato, ker so že ob prihodu v
tabor zbujali pozornost s svojimi nenavadnimi
pričeskami, katerih posebnost se je kazala v tem, da
so bili njihovi lasje nad tilnikom – dodobra naoljeni z
briljantino – počesani z leve in desne strani glave
tako, da so se sklenili v navpično črto.
209
Julija 1951- Puba (6), Krampi (7), Jurij (5)in Pali
(3) - dve leti pred tem, ko so Palija pokončali na
državni meji
Kot da bi vam hrbtenica nad tilnikom pokukala ven in
pograbljala lase v takole klavrno črto! Nič kaj lepo to
ni, se je spominjal Jurij dr. Pečana, Bebinega očeta, ki
mu je nekoč kar na cesti pokukal pod veki in iskal
nekakšen trahom.
Nosite pa jo, to svojo črto, se je Juretu smejala
sestra, kot da bi jo sestavili iz prstov obeh rok,
sklenjenih k molitvi, in to kljub temu, da ste na Boga
že čisto pozabili.
210
Takšen si, kot da si požrl metlin ročaj, je negodovala
tudi mati, medtem ko se je oče očitno le zadržal in ni
rekel nobene – pravzaprav se je sprenevedal, kot da
spremembe sploh ni opazil.
Za še večje posebneže pa so jih imeli tudi vsi drugi
brigadirji, ki niso bili v njihovi klapi, zlasti fantje iz
Turopolja, manjša skupina, predvsem tisti, ki ob
prihodu niso verjeli razlagi štabovcev, da bo zelo
dobro in koristno, če bodo vsakega brigadirja oprašili
z nekakšnim DDT praškom.
In tistega dne so imeli ti razlog več, da so lahko
porekli:
Poglejte ptička, važnjakoviča, ki jim leze v rit z
nekakšnim praškom, ki da ga bo pozdravil, pri čemer je
kar pozabil, da so tudi njega pretentali in mu prav
tako obrili glavo, in mu uničili petelinjo frizuro. Očitno
se niti tega ne boji več, da mu bodo odrezali tiča …Ga
s praškom posuli in zadušili …Da ga bodo laže oskubli,
kot raco…
Pali je bil tedaj res prvi, prvi od vseh brigadirjev, ki
je brez pomislekov stopil naprej, si sprostil vrvico na
spodnjih hlačah in dovolil, da so mu oprašili vse, kar je
imel tam spravljeno. Svoji klapi je bil že nekaj dni
pred napovedanim velikim dogodkom – ki so ga označili
za Dan higiene in čistoče – podrobno razložil, kar je
bil on že pred tem prebral v več časopisih in revijah v
angleškem jeziku, in zagotavljal, da je DDT odlično
211
zdravilo, navsezadnje že tudi zato, ker je izdelano v
Ameriki.
Saj je vendar ta prašek tak kot mleko v prahu! Ali
kot Trumanova jajca, ki so prav tako v prahu! je še
vzkliknil, ko je videl, da tudi njegovi najožji prijatelji –
Puba, Krampi, Jurij – ne verjamejo v zdravilo, pa
četudi jih bo morda le samo pošlatalo in nič drugega.
Pa so mu potem, naposled, vendarle sledili, najprej
klapa, na koncu pa tudi vsi drugi.
Palijev ugled je tako še bolj narasel, saj je bil tudi
sicer redoljuben in dober prijatelj, ki je imel še to
srečo, da je lahko pokukal celo v ameriško
evangeličansko časopisje svojega očeta, seniorja
Koltaija, cerkvenega inšpektorja, ki je iz Amerike
dobival sanjsko lepe in bogato ilustrirane revije in
tudi druge dobrote … oblačila in hrano, nekoč pa celo
nekaj povsem novih koles. In enega je dobil tudi Pali.
Dobil je pravo pravcato sinjemodro lesketajoče kolo,
ki so ga tedaj smeli do vogala in nazaj preskusiti tudi
Krampi, Puba in Jurij. Po tem vrstnem redu. Jurij je
bil torej zadnji na vrsti – in sploh zadnji, ki je sedel
na Palijevo novo kolo. Tudi on se je prav tako uspešno
odpeljal do določenega vogala kot Puba in Krampi, le
zasukal je malo bolj nerodno, potem pa pred velikim
kamnom zavrl, z vso silo, tako da se je znašel na tleh,
kolo na njem, pod Jurijem pa tudi nekakšen obroč: bilo
212
je kolo, zvito v osmico in okrašeno s tremi špicami, ki
so štrlele iz gume.
In Jurij se je tedaj, v brigadi, pred veliko
odločitvijo, med drugim spomnil tudi tega dogodka, in
zato prvi za Palijem spustil hlače ter se dal oprašiti.
In potem so ju posnemali tudi drugi. Pravzaprav vsi
hvaležni jezdeci Palijevega enodnevnega kolesa, je
pomislil Jurij, ki si je tudi sicer – od tiste največje
škode, ki jo je bil dotlej sploh komu povzročil – na vse
kriplje prizadeval, da je lahko svojemu nesebičnemu
prijatelju vsaj tako izkazal kar največ hvaležnosti.
Pali je vendar tedaj, ko je videl, kako se je sesulo
njegovo ameriško kolo, samo kriknil, stisnil iz sebe
besedico ali dve, pa brž umolknil in dovolil, da so mu
solze zalile obraz. Kolo sta Krampi in Puba odnesla v
hišo, na Koltaijevo dvorišče, Pali pa je v svoji
prekmurščini – Juretova mati bi rekla, da je govoril v
vöplunjeni evangeličanščini61 – rekel samo še toliko:
Sakšumi bi se lejku tou zgoudilo62.
Klapa enako čutečih in enako mislečih dijakov, ki so
jo drugi brigadirji potem še precej časa zasmehovali
in zbadali z vzdevki, češ da so Diditijevci in ameriški
frajeri s Trumanovimi jajci v hlačah, pa je bila
vendarle pohvaljena. Javno pohvaljena in nagrajena s
prostim dnem. Tako je odločil štab, Tone plus Drago
pa še nekdo. Najbrž Lahova Micka. In to je bila tudi
prva njihova zmaga, toliko pomembnejša, saj so
213
navsezadnje pomehkuženci premagali Turopolčane in
njim enake.
Toda Kramberger ne bi bil Krampi, če se ob Tonetovi
nagradi – Brigadirji, s svojim zglednim in nesebičnimi
dejanji ste si ob Dnevu higiene in čistoče zaslužili
polovico dneva za počitek – ne bi nasmehnil in
predlagal, da bodo svoj prosti čas izrabili po svoje,
čisto po svoje. Zamikale so ga namreč prelepe
slavonske slive, ki jih je nosil v spominu od trenutka,
ko jih je ob prihodu v tabor opazil v sadovnjaku
nekega kmeta. In klapa jo je mahnila proti Okučanom,
kjer so v velikanskem sadovnjaku z debelim
slavonskimi slivami, urno kot veverice zlezli na štiri
slive. Vsak na svoje drevo.
Za vsak primer, je rekel Martinuzi, čevljarski
vajenec, edini med njimi, ki se je takrat že poslovil od
nadaljnjega šolanja. Marti, tako so ga klicali, je imel za
take reči očitno dober nos. Kmalu se je namreč
pokazalo, kako prav jim je naročil, da so se ločili in
zlezli vsak na svoje drevo. Lačni, kakršni so vedno bili,
so se lakomno lotili slastnih debelih slavonskih sliv in
se jih kaj kmalu tudi preobjedli in se začeli z njimi že
tudi obmetavati – dokler jih ni prestrašil krik in vik, ki
ga je zagnal kmet, očitno lastnik sadovnjaka.
V rokah je držal vile. Fantičem pa je ledenela kri.
Zahteval je, naj drug za drugim prilezejo dol in se
usedejo v travo, kamor je pokazal s palico, ki jo je
214
imel v drugi roki. Otrpnili so, vsak na svojem drevesu.
Kmet je čakal, oni pa tudi. Zvečerilo se je in bili so že
tudi utrujeni, vse bolj utrujeni in nejevoljni in živčni,
saj bi že zdavnaj morali biti na zbornem mestu. Kakih
deset kilometrov od tabora … navsezadnje od tistega
zavetišča, so si priznavali, ki jih je navsezadnje ščitil
tudi pred takimle sovražnim elementom, kot so
štabovci imenovali domačine – veliko večino, ki je
zahtevala, da jim vrnejo podržavljeno zemljo.
In čevljarček Marti se je tedaj domislil in v
prekmurščini razložil svoj načrt. Ker so bili na štirih
drevesih, oddaljeni vsaj deset korakov drug od
drugega, je ubogega kmeta najprej on pretental in ga
zvabil pod svojo slivo, in sicer tako, da je zlomil vejo,
ki je pri tem seveda močno tresknila, se hkrati prijel
za drugo vejo in z vsemi štirimi zabingljal v zraku … in
kmet, zgrožen, ker mu uničujejo tudi drevo, ne le sliv,
se je urno kot le kaj zapodil proti drevesu in se že
vnaprej veselil, da bo prestregel vsaj enega
osovraženega gobezdača in slivokradca. Kot maček
spretni Marti, ki je le za trenutek ali dva zabingljal v
zraku, se je z lahkoto in s tankim hihitanjem zavihtel
nazaj, zlezel še više, še dlje od grozečih vil in
zadovoljno poslušal, kako je obupani gospodar kričal in
tolkel in za nameček tudi s palico stresal drevo, žugal
z vilami, skakljal in preklinjal bandite, ki mu uničujejo
celo tisto, česar mu ni odvzel niti Tito. Trenutek za
tem pa se je kot na povelje ponovno umiril, našpičil
215
ušesa, nekaj zaslišal, počakal, se ponovno ozrl še v
drugo smer, proti drugemu drevesu, od koder se je
slišalo novo zateglo hreščanje veje, kot da se je hotela razklati na dvoje, pa brž zatem tudi proti
tretjemu in četrtemu drevesu. Bil je zmeden, saj je
kar naprej nekaj hreščalo, zdaj z ene, zdaj z druge
strani, z vseh strani, tako da je lahko le jezno zajemal
sapo in razmišljal, za katerim od tolovajev naj se
požene. Oni pa v dir, vsi trije hkrati, vsak v svojo
smer. Odločil pa se je tudi kmet, se pognal za
najbližjim, bolj počasnim Flegarjem – medtem ko se je
lahko Marti čisto počasi spuščal po deblu navzdol.
Zakaj bi tvegal skok s tiste višine? Lahko bi se mi
ravno zadnji skok ponesrečil, pa bi imel vraga in pol,
se je Marti še naprej šalil in ujel korak s pajdaši.
Kmet bi ti gotovo preskrbel trajno zaposlitev, tako
da bi lahko celi Slavoniji popravljal opanke, je
ponagajal Pali.
Zasliševanje novopečenih nagrajencev oziroma
najnovejših potepuhov, ki so svoje proste ure
podaljšali prek polnoči, se je začelo naslednjega dne,
še pred odhodom na delo.
Priznali so, morali so, in po pravici povedali, da so si
ob nagradi v resnici privoščili še nekaj, česar ne bi
smeli, zato pa enoglasno izjavljajo, da svoje dejanje
iskreno obžalujejo.
216
Nič enoglasno! In nič skesano! Jaz se ničesar ne
kesam, je zarenčal tedaj večni upornik, čevljarski
vajenec, in nasprotoval, da bi zapisali besedico
enoglasno. Mojega glasu niste slišali, je nadaljeval. Jaz
vam pa po pravici povem, da sem prav načrtno zamudil
vašo večerjo, vaše pomije, in sem jo prav rad zamenjal
z božanskimi slivami. In to skupaj z mesom, s tistim,
ki nam ga tukaj nikoli ne privoščite! Tudi črvi v slivah
so bili boljši, ker v sadež niso prilezli po lestvi, kot
vaši, ki se pozibavajo po gladini jutranje črne kave …
Klapa se je zdrznila, prebledela, vsi obrazi na en
mah, saj si takih besed nihče od njih ne bi upal niti
prisanjati, kaj šele izreči. Njih je vendar čakalo še
šolanje, sprejem v prvi razred višje gimnazije, medtem
ko se je Martinuzi lahko zafrkaval, ker je vedel, da mu
čevljarske pručke ne bodo mogli odvzeti.
Štabovci so staknili glave in izrekli kazen: teden dni
dela s krampi.
Krampanje. Nobenega lopatanja, nobenega porivanja
vozičkov po tirih ali lenobnega naslanjanja na lopate.
Kazen je bila huda, kruta, pretežka za fantiče, stare
trinajst, štirinajst, petnajst let. Vihtenje krampa,
najtežjega orodja, ki so ga vsi razen Martija komaj
dvignili le malo nad glavo, ni bila mačja solza. Žulji na
ročicah, vajenih mehkih gredic, kot bi rekel ravnatelj
Miroslav, pa so se seveda podvojili, potrojili. Minilo pa
je tudi to.
217
Zadeva, povezana z rabutanjem sliv, pa se kljub
vsemu še ni povsem končala. Od stražarja, starejšega
brigadirja, ki je z nabito puško čuval brigadirski
tabor, so namreč zvedeli, da se je pred glavnim
vhodom pojavil neki kmet in zahteval, naj kaznujejo
štiri tolovaje, ki so mu uničili slive in razdejali
sadovnjak. Kot dokaz je prinesel gumijasto opanko,
izgubljeno v njegovem opustošenem sadovnjaku.
Opanka je bila resnično brigadirska, narejena samo
zanje. Enakih, niti podobnih ni bilo mogoče dobiti
nikjer, saj so bile narejene samo za jugoslovanske
brigadirje. Kmet je imel torej trden dokaz – ki pa so
ga štabovci, namestnik Novak, odločno zavrnili in
ubranili čast brigadirjev. Ne le naših, ampak s tem
tudi čast sosednjih brigadirjev, vseh brigadirjev
širom Jugoslavije! je razložil Novak. Kulaka sem oštel,
ga trdo prijel in mu ukazal, naj se pri priči pobere,
sicer bodo prav njega obtožili za uboj enega od
brigadirjev, ki je bil pred dnevi umorjen prav v tejle
naši stražarnici, v katero si je zdaj celo on, debeli
kmet, drznil vstopiti!
Nekaj dni pred obljubljenim odhodom domov si je
komandant Tone dal ponovno ostriči lase. Po treh
tednih torej še enkrat, tudi tokrat na nularico.
Presenečenje pa tako! so dejali vsi in buljili v svojega
komandanta, brez besed, saj niso mogli uganiti, kaj
ima za bregom. Najbolj so še verjeli Hrastelju, ki je
rekel, da gre najbrž le za manever, za uvod, po
218
katerem jih bo potem skušal prepričati, naj si še oni
postrižejo lase in podaljšajo delo še za en mesec in s
tem dosežejo, da bodo postali trikrat udarna brigada
…
Ni se zmotil. Tone je res spregovoril: Dragi
brigadirji, morali bomo še malo delati, postali smo že
dvakrat udarni, in ne vem, zakaj ne bi tako dobra
brigada dokazala, da lahko postane celo trikrat
udarna! Samo še en mesec bo treba potrpeti in
dokazati, kako neizmerno ljubimo svojo domovino in
predragega maršala Tita. In tudi ta mesec bo minil,
kot bi mignil.
Ko je umolknil, je napočila nenavadna tišina, ki je
trajala kar nekaj časa. Marsikateri brigadir se je
tedaj najbrž spomnil, kako jih je Tone, takrat v
Soboti, na železniški postaji, še pred odhodom v
brigado torej, tolažil, tolažil bodoče brigadirje in
njihove starše, tudi Jurijeve, in na vsa usta obljubljal,
da bo fizično delo le delček dolgega dne, ves preostali
del pa da bo posvečen izobraževanju in številnim
družabnim igram, druženju in plesu, plesu bratov z
brati, plesu Srbov s Slovenci, Makedoncev s Hrvati,
Bosancev in ... vseh z vsemi v enem kolu bratstva in
ljubezni …
219
V logorju mladinske delovne brigade
In poudaril je tudi, svečano obljubil, da se bodo
brigadirji vrnili domov natanko po tridesetih dneh.
Jure pa se je tudi spomnil, da je že takrat na
železniški postaji v Soboti nekdo od staršev plaho, a
vendarle glasno pripomnil: Samo da ne bo eden mesec
nabreknil v dva! Odločni in samozaverovani Tone pa je
tako možnost odločno zavrnil, se je spomnila tudi
Pečanova Beba, za njo pa tudi Puba, Pali, Krampi in
Marti, ki so ob Tonetovem vabilu, naj ostanejo še en
mesec, staknili glave in zbirali pogum. Šepetanje
zbranih brigadirjev pa se je tudi sicer vse bolj širilo,
postajalo vse glasnejše in kazalo je, da se bodo uprli.
Tone pa je ponovno zajel zrak in nadaljeval, poskusil
z novim nagovarjanjem:
220
Ne bomo se vendar osramotili pred drugimi
bratskimi brigadami. Pokazati jim moramo, da smo
tudi mi iz pravega mesa in krvi.
Brigadirji, ki so sedeli v krogu okrog brivca in
Toneta, so postali še bolj nemirni in vse je kazalo, da
bo res počilo. Tedaj pa se je zazdelo, kot da je
zapihal drugačen veter, nič več razdiralen – pesniško
navdahnjeni Dreja Hrastelj ga je opisal kot blagodejni
piš, ki je prinesel na plan tudi besede Bebe Pečan, in
pisnil vprašanje:
Kaj pa tvoja obljuba, da boš plačal z glavo, če bo
treba ostati še kak dan ...?
Besede so bile točne, vsi so se jih spomnili, saj jih je
bil Tone pred odhodom v resnici izrekel. Dobesedno
tako, nedvoumno. Med brigadirji je završalo, in isto
vprašanje se je potem še nekajkrat ponovilo. Odgovora
pa ni in ni bilo. Najbrž se je zadrgnil v grlu
presenečenega komandanta, je dokaj glasno vrgel
Marti. In zdelo se je tudi, da se je vse ustavilo,
utihnilo celo šumenje vode, ki jo je nedaleč stran
nekdo iz velikega kuhinjskega kotla prelival v posodo.
Tedaj pa si je Marti, ki ga je sestankovanje vselej
dolgočasilo, očitno zaželel jabolka. Olupljenega
seveda, tako da je brezbrižno segel v žep, privlekel iz
njega sadež in svoj patentni žepni nož na vzmet. Odprl
ga je – pri čemer pa se je vzmet sprostila z običajnim
pokom, ki se je zaradi tišine očitno podvojil. In
zadostovalo je, da so se vsi ozrli proti njemu. Tudi
221
Tone. Predvsem on. Izbuljil je oči, opazil tudi odblisk
jeklenega rezila, tako da si je z naglo kretnjo snel
brigadirsko kapo in odločno zaukazal:
Tam vidim nož. Brico! Tu jo imaš, odreži!
In spet tišina, v njej pa prizor za bogove: negibna
glava je v resnici čakala na dejanje.
Tišino je tedaj razklal spontani smeh brigadirjev,
vseh po vrsti, brez zadržkov in tudi brez strahu. Še
najbolj je odmeval Martijev glas, iz katerega je bilo
moč razbrati, kako jeclja, češ da si je res zaželel jabolka, nikoli pa komandantove glave. Saj ni slab človek,
je še dodal, po svoje ga imam celo rad. Pa tudi on nas.
Po svoje pač, takole bolj po partijsko. Ob pogledu na
zmedenega brivca in odločno predanega Toneta pa so
se porodila tudi druga vprašanja, ki pa jih je, vsakega
po vrsti, pospremil brezbrižen jebivetrovski zamah z
roko: Daj no, Tone! Ne seri! Kaj se pa greš?
Dvakrat udarna mladinska delovna brigada pa je
postala kljub vsemu trikrat udarna, pa čeprav se je
vrnila v Soboto natanko po enem mesecu.
14.
222
Vladimir se je vrnil, iz Avstrije, kjer je tolmačil in
opravljal prevajalska dela za sovjetsko vojsko. Tako je
povedal svojim in enako tudi oblastem. Tokrat so mu
verjeli, tudi na Ozni. Verjeli so mu, ne pa tudi zaupali.
In lahko se je ponovno zaposlil, kot poklicni voznik,
šofer.
Bili so to časi, ko se je bilo še vedno težko prebijati
iz dneva v dan. Po zidovih raznih zgradb, imenitnejših
hiš, pa tudi po podrtijah in ograjah so bila izpisana
imena Tito, Stalin, Partija. Uslužbenci, stranke in vsi,
ki so se srečevali po uradih in vseh drugih javnih
prostorih, so ob odhodu pozdravljali s pozdravom
Smrt fašizmu, svoboda narodu in z enakimi besedami
se je sklenilo tudi sleherno pismo, vsaka prošnja,
odločba, sodba, po ulicah pa so se velikokrat vile dolge
vrste ljudi, ki so skandirale iste parole, slavile delovne
zmage in izražale brezmejno ljubezen do Tita in
Stalina, med Titom in Stalinom.
Potem pa je tako rekoč čez noč – počilo. Veliki
Stalin je kar na lepem postal sovražnik številka ena,
Tito pa je kar čez noč postal v ustih
vzhodnoevropskih radijskih postaj najbolj zaničevan
izdajalec, v madžarskem tisku in vseh drugih občilih
pa tako imenovani láncos kutya oziroma pes na verigi.
Vzklikanj vznesenih parol na demonstracijah – ki so
jih po ulicah jugoslovanskih mest kričali predvsem
nahujskani in na silo privlečeni državljani – je bilo kot
223
listja in trave: šolarji ali dijaki so se na primer v
trenutkih svojih težav v šoli zapodili na ulice in z
vzklikanjem dokazovali svojo privrženost Titu in
partiji. Enako so ravnali tudi delavci po tovarnah, iz
leta v leto, enako in podobno, nekoč s sedemzložnimi
gesli: Tito – Stalin – Partija, po oseminštiridesetem
letu pa z dvema zlogoma manj: Tito - Partija, brez
Stalina. Po šolah pa je na primer med poukom ruščine
utihnilo vse dotlej tako priljubljeno petje ruskih
pesmi, ki so jih mnogi dijaki prej radi peli, zlasti zato,
ker so lahko s tem zavlačevali in skrajšali šolsko uro
ruskega jezika. Pouk ruščine je sicer še ostal, čeprav
skrajšan za kako uro na teden, toda ravnatelj na
soboški gimnaziji si je seveda moral pošteno razbijati
glavo, kako bi lahko kar se da neopazno preprečil, da
dijaki vendarle ne bi več peli ruskih pesmi, zlasti
tistih ne, ki so postale najbolj spotakljive, na primer
pesem Široka strana moja rodnaja63. Dijaki so jo
tedaj, nalašč, še posebej radi peli in jo celo
raztegovali, da so z njo čim bolj skrajšali drugi del
šolske ure, ko so bile na vrsti osovražene slovnične
vaje ali kaj podobnega. Ravnatelj pa se je tedaj tudi
domislil in poudarjal, kako zmotno in nepremišljeno so
nekoč ravnali, ko so kar na slepo peli omenjeno pesem,
ki navsezadnje trdi, da je mogoče samo v Stalinovi
deželi dihati resnično svobodno. Kaj pa pri nas? je
vprašal, ali pri nas ni svobodnih dihov? V novi
Jugoslaviji vendar dihamo svobodno in na vsa pljuča –
224
tam, tam v Stalinovi zvezi pa ljudje samo še
vzdihujejo! je znal povedati ravnatelj – včerajšnji
Stalinovec. Na Trgu zmage, na spomeniku zmage, pa so
prav tako zamenjali velikansko medaljo s Stalinovo
podobo za enako z Leninovo.
Tak korenit politični zasuk v drugo smer je seveda
silno razveselil tudi tiste Vladimirjeve znance, ki so ga
še nedolgo tega, pred tremi leti, z velikim užitkom
aretirali, potem pa so ga morali, ravno zaradi
sovjetskega ukaza, povešenih glav, izpustiti in se mu
celo opravičiti. Opravičiti do tal, kot je rad
pripovedoval Vladimir. Tokrat pa so torej lahko
ponovno dvignili glave, tako tudi Tunč in njegovi
tovariši, ki so Vladimirja že v naslednjem trenutku,
brž po resoluciji informbiroja, z največjim užitkom
ponovno vrgli v Voglerjevo klet.
Voglerjeva hiša –: 2013.
225
Zgodil pa se je tedaj tudi nemajhen čudež, je
priznal tudi Vladimir, saj so ga že po nekaj dneh
izpustili. Preden pa je lahko zapustil prostore Ozne,
Voglerjeve vile, mu je Draš – ki ni maral nikoli prijeti
za domači plug in se je tudi med vojno znal samo
spretno skrivati, potem pa, ko je bila vojna mimo,
ponosno prikorakati na svetlo in postati Tunčev
sodelavec – posmodil še s pripombo:
Prijateljček, če ne boš priden, ti bomo spet postlali
v naše kleti. Sicer pa ne pozabi: vsak tretji dan se
blagovoli pojaviti tukaj, da bomo videli, za koliko so ti
zrasle brčice pod nosom. Lahko si misliš, kaj bo s
teboj, če se ti bodo preveč zgostile in začele
konkurirati Stalinovim mustačun64 … Svojemu
vzorniku pa se res ne smeš izneveriti, kaj?
In Vladimir je potem vsak tretji dan ob isti uri
prihajal k oznovcem, pozvonil, pozdravil, dežurni pa mu
je navadno brez besede prikimal, tako da je lahko
ponovno odšel.
Niti bev niti mev mi ne rečejo, vse poteka
neverjetno lahko in gladko, je razlagal sin očetu in ga
spraševal, kaj na stori. Čutil je, z vsakim dnem bolj, da
ne bo mogel več dolgo vzdržati. Govoril mu je, da je
tišina, ki vlada med njim in njegovimi ječarji, kot jih je
imenoval, vse globlja in tudi vse bolj zlovešča. Čutim,
kot da bi hodil sam samcat po povsem odprtem, golem,
226
nepokošenem travniku, nad menoj, na prežah, pa ždijo
raznorazni Tunči …
Oče mu tokrat ni znal svetovati, priznal je, da so
bile nekoč razmere na dlani, očitne, da mu je pred
vojno znal svetovati, zdaj pa je vse zavito v meglo,
nihče ne ve, kakšne karte mečeta Stalin in Tito.
Najbolje bo torej, če bom odšel tja, je menda rekel
sin očetu, kjer bom morda videl, kakšne poteze
vlečejo za Zahodu.
Pa je šel, ponovno odšel, je zelo zaskrbelo tudi
Jurija, ki je bil vsekakor manj vesel kot prvič, ko je
bil brat odšel na fronto.
Takrat ste vsi, razen mene, vedeli, kako neizmerno
nepremišljen je bil naš Vladi, se je vpletel v družinski
pogovor Jurij, zdaj pa vsi vemo, da se spet podaja na
težke poti, ki pa bodo, upajmo, vendarle lažje.
Lažje, predvsem pa lepše in bolj človeške, je sklenil
oče, medtem ko je mama ravno takrat ugotovila, da sin
ni odšel peš, pač pa z njenim kolesom.
Ne vem pa, koliko lažje bo odslej nam, ko bomo
morali shajati brez edinega kolesa, ki smo ga premogli,
je povedala Olga – tisto torej, česar mati najbrž ni
hotela izreči, je pa enako mislila.
Ko se bo vrnil, pa nam bo prinesel – vsakemu po
enega! je sklenil pogovor Jurij.
227
*
Z bratom se je potem Jurij, veliko let pozneje
nekajkrat srečal tudi v Budimpešti in Győru. Veliko
sta zvedela drug o drugem in se veselila vsaki dobri
novici. Jurij je bil med drugim vesel, da se je Vladimir
v Avstriji dokaj dobro preživljal – kot taksist, lastnik
imenitnega mercedesa. In tudi Vladimir je bil vesel
vsega, kar mu je on povedal o življenju v Jugoslaviji,
kjer so se takrat že ponašali s takimi potnimi listi, s
katerimi je bilo mogoče priti v marsikateri del sveta.
Jurija je seveda še vedno zanimala bratova
preteklost, zlasti kaka podrobnost o času, ko je med
vojno prebegnil k Rusom.
Kar naravnost ga je vprašal:
Povej, si kdaj potegnil za petelina? Ubil človeka?
Direktnemu vprašanju je sledil
odgovor, povsem kratek – nikalen.
tudi
direkten
Med vojno sem bil ves čas šofer, tako da sem le
redkokdaj potreboval orožje oziroma pištolo. Pa tudi
njo sem imel na fronti vselej le za pasom, skoraj nikoli
v roki, polavtomatsko puško pa največkrat na
sosednjem sedežu, je odgovoril.
Jurij je postajal še bolj neusmiljeno direkten:
Tudi takrat ne? Sredi bojev, ko si bil ranjen?
In Vladimir je začel pripovedovati daljšo zgodbo:
228
Po tistem, ko sem svojo mlado bučo odnesel na
fronto, se je seveda zgodilo marsikaj. Bila je vojna,
fronta, bili so boji in nihče ni mogel držati križem rok.
Tudi jaz ne. Zato naj ti povem, česar nisem povedal še
nikomur. Predvsem pa vedi, da gotovo ni najhuje, če se
sredi bojev, sredi vsesplošnega streljanja začneš tudi
sam braniti, če si želiš rešiti lastno glavo, in prav tako
kot vsi okrog tebe začneš tudi sam streljati – in če
tedaj koga ubiješ … Gotovo je človeku najhuje, ko
ubije prvega človeka. Ko morda celo sam vidi, kako je
ustreljeni padel – tisti, katerega je pobil, mu vzel
življenje … O tem pripovedujejo vsi, ki so to doživeli,
saj pravijo, da v njihovem podoživljanju, kadar se
spominjajo dogodkov iz minulih časov, sčasoma
zbledijo podobe na celoto, zbledijo podobe obsežnih
bojev, potihnejo vsesplošni poki, neskončni rafali,
grozovita bučanja, zavijanja in treskanja in hreščanja
bomb in granat. Vse to izgine iz spominjanj. Ostane pa
odmev enega samega strela. Strelec ne more pozabiti
svojega prvega strela, strela, ki je bil za drugega
človeka usoden. Naslednji, drugi strel, pa je, pravijo,
že malce laže prenesti. Odgovarjati z rafalom na
rafale – ko človek, vojak, avtomat oziroma robot ne
misli več s svojo glavo, ko sploh ne misli, pač pa samo
počne – pa je pravzaprav že opravilo brez polne
zavesti in tudi brez vesti. Vsaj oglaša se ne več, vest,
sredi splošnih krikov in stokov in hrupa, hrumenja,
valjanja gosenic, usekov topov. Vest človeka sredi
229
množice, enega med sto tisočimi. Gotovo je tako, kot
pripovedujejo, čeprav teh izkušenj resnično nimam. V
sebi pa nosim nekaj, kar je morda še huje.
Pomolčal je in se zamislil.
Zgodilo se je, ko sem bil ranjen, malo pred tistim.
Sedel sem za volanom tovornega avtomobila, ki sem ga
takrat vozil, zraven mene pa moj sovoznik. Čakala sva
na zamah z zastavico, na znak vojaka, ki je stal na
najini strani ceste, od koder smo v veliki ihti odvažali
ranjene vojake v bolnišnico Orli. Bilo jih je nešteto,
cela vrsta. Najmanj deset tovornjakov je čakalo še za
nama, da bi se čim prej umaknila, odpeljala in da bi
lahko prišel na najino mesto naslednji tovornjak. Z
enako nalogo. Najin tovornjak je bil že poln ranjencev,
stokajočih, vpijočih in tudi povsem molčečih, poln
krilečih rok in onih, ki svojih rok ali nog niti
premakniti niso mogli več. In ko jih je bilo že toliko,
tesno drug ob drugem, v treh ali celo štirih vrstah,
sva midva s sovoznikom skočila iz kabine, dvignila
zadnjo stranico tovornjaka, jo vsak s svoje strani
prislonila na stranski dve in vse skupaj zagozdila z
zatičem, potem pa naglo odhitela nazaj v kabino. Jaz
za volan, on zraven mene. Zastavica je zašelestela,
vojak ob strani nama je dal odločni znak za odhod, in
jaz sem pritisnil na plin … močno … skoraj do dna …
naglo, kot sem mogel in kot sem moral, in že smo se
peljali navkreber, čeprav le malo navkreber, a
vendarle dovolj, da se je najino vozilo nagnilo, saj sva
230
takoj zatem, že ob naglem odrivu in sunku, ki je sledil,
zaslišala, začutila, kako se je za nama vsa skladovnica
ranjenih teles, pa tudi trupel, zganila in začela drseti
… prvi hip počasi … kot eno … kot ena plast … potem pa
v hipu – kot pljusk zdrknila na tla. Na tla, na cesto za
menoj, tja za moj hrbet. In hrbet je v trenutku
občutil, da ni hrbet, da ni del med tilnikom in križem,
pač pa ena sama plast, en sam sloj, ki ga je neka sila
na mah potegnila navzdol, potegnila s telesa. Srh.
Mrazenje. Obup. Brezup. Ustavil sem, zavore so
zacvilile kot še nikoli, skočila sva iz kabine in videla,
kako je medtem pripeljal za nama že tudi naslednji
tovornjak in, in … pomendral tisto, kar je bilo pred
njim – kup pred seboj. Gmota teles – ki sem jo videl še
za trenutek, dva, in začutil vzdolž celega hrbta, po
vsem telesu – je izginila, prekrilo jo je zlovešče vozilo,
železje z ogromnimi kolesi … s kolesi, ki so se ustavila,
se vkopala, zasopihala, kot da ne bi občutila mehkobe
pod seboj, mehkobe, ki je skelela, pekla, žarela, se
dvigala s tal, prežela kabino, šoferja, ki je prav tako
kot jaz zakrilil z rokama, krilil in mahal v vroči
pločevini, spraševal in pojasnjeval, opravičeval,
obtoževal …
In tedaj sem izginil, še prej pa občutil v nogi nekaj
toplega, v levem bedru, potem pa me ni bilo več. Po
nekaj urah, so mi rekli drugi, sem se tudi sam znašel
med ranjenci bolnišnice Orli. Tiste bolnišnice, v katero
231
sem zvozil že toliko drugih nesrečnikov. Tokrat pa
sem bil med njimi tudi sam, a brez svojega tovora …
Drugo veš , je še rekel. Vse, le tega ne, česar tudi
sam ne vem – kateri od naju, jaz ali moj sovoznik, kdo
je preslabo zataknil zatič na zadnjih pregradnih
vratih…
Umolknil je in tudi Jure ni našel nobene primerne
besede, da bi pregnal bol, ki je prav gotovo oživela,
saj je videl, kako je brat mrzlično segel po
priljubljenem aspirinu, s katerim je preganjal svoje
dokaj pogoste glavobole. Tokrat jih je vzel kar tri
hkrati.
Preveč jih bo, mu je namignil in se spomnil novega
stavka: Kako pa ti je zadnjič uspelo pobegniti?
Vprašanje je bilo povsem drugačno, saj ni bilo več
povezano s trenutno temo. Preskočilo je vojno, vrsto
let, in namigovalo na bratov prebeg v Avstrijo. To bo
lažje, in morda mu bo spodilo misel na greh, ki si ga je
pripisal, sebi in ne sovozniku, si je mislil Jurij.
Vladimir pa je tedaj namesto odgovora nenadoma
potegnil iz denarnice dva bankovca in ju brez
pomisleka, brez uvodnih pojasnil položil na mizo. Bilo
je očitno, da je tudi on hote zasukal pogovor v tretjo
smer.
Da ne bom spet pozabil. Prosim, kupi mami žensko
kolo.
232
Jurij ga je debelo pogledal, saj se mu niti sanjalo ni,
kaj naj bi to pomenilo. Toda brat je že začel svojo
drugo pripoved, v kateri pa je Jurij vendarle zaslutil,
da mu bo odgovorila tudi na vprašanje v zvezi s
prebegom v Avstrijo.
Bil sem že do grla sit obljub, da bo jutri bolje. Zlasti
pa tistih nenehnih javljanj na Ozni, ki sem jih moral
opravljati. Vsak tretji dan. Dva dni nič, potem pa spet.
Prosto, prosto – zdaj. Prosto, prosto – spet. To je bilo
nemara najhuje, ritem: tak, tak, tik. Tak, tak, tik se je
spremenil v tik, tik, tik ali v serijo tiktiktik. Kapiraš,
bratec? Si lahko predstavljaš, kako rafinirano je lahko
tudi tako navidezno povelje: pridi vsak tretji dan.
Razumeš?
Da. Lahko si predstavljam, saj me spominja na
Poejevo zgodbo o Nihalu. O vodnih kapljicah, ki počasi
kapljajo na eno in isto mesto. Na teme. V sredino
temena nepremično vkopane glave v neizprosno trdih
tleh – kapljica za kapljico, kap, kap, samo trideset v
eni minuti, nič več, samo sto osemdeset v eni uri. Pa
čeprav nežnih, nežnih kapelj, ki jih žrtev na začetku
komaj zazna.
Točno tako. Njihova budilka mi je torej zlezla na
tilnik in me kar naprej priganjala, tudi tedaj, ko ni bil
čas za to. Nenehno me je opozarjala, da bo po meni,
če bom pozabil, če bom zamudil, tudi v primeru, če
bom imel okvaro na avtobusu, če bom zbolel ali padel
233
in si zlomil nogo. Ves čas sem se bal, da me bodo tudi
sicer, četudi bom natančen in skrben, nekega dne
kljub vsemu zvlekli na Otok brez povratka. Hkrati pa
sem tudi vedel, slišal od mnogih, kako je svet onstran
Mure povsem drugačen, in da si človek z dobrim delom
lahko pridela tudi dostojno življenje. Odločil sem se in
se z maminim kolesom odpeljal do Radgone, kjer sem
zavil na cesto proti Mariboru oziroma Apačem. Kolo
sem odvrgel v gosto zaraščen del nedaleč od reke,
tam pa potem preždel ure in ure, opazoval mimohode
graničarjev, čakal, čakal na najugodnejši trenutek. In
dočakal trenutek, ko se je pred menoj pahljačasto
razprla reka, ki je bila v tistih trenutkih brez
graničarjev. Za dobrega plavalca, boš porekel tudi ti,
kakršen sem bil, je bila reka prava figa, kaj? Saj se še
gotovo spomniš, kako sem za stavo, za škatlo cigaret,
kadarkoli dvakrat, v eno in drugo smer, preplaval
soboški triintridesetmetrski bazen pod vodo. Plavanje
prek Mure se mi je v prvih trenutkih prav tako zdelo
le pasja figa, se je nasmehnil in nadaljeval. A je bilo
vendarle drugačno, saj me je stiskalo prepričanje, da
gre vendarle za plavanje, ki odloča o življenju ali
smrti, za plavanje, ko se te poloti strah, da te bodo
odkrili in zasuli s kroglami. To pa je bilo seveda vse
kaj drugega kot pasja figa. Kaj praviš? Plavati iz Apač
– celo kak kilometer više od kraja – do levega brega
vrtinčaste in močno deroče Mure pri Radkersburgu
234
seveda ni bilo tako enostavno, kot sem si bil
predstavljal. Sicer pa, kot vidiš, mi je uspelo.
Tam pa, ko sem po vseh štirih zlezel čez mejo, tako
rekoč brez vsega, razen najnujnejšega, kar sem
stlačil v avtomobilsko zračnico – pa me je čakala še
ena nepredstavljivo težka odločitev, ali naj na skrivaj
zlezem naprej, čim dlje od meje, ali pa naj se
oblastem prepustim na milost in nemilost. Slednjega
sem se bal kot hudič križa. Niti predstavljati si nisem
mogel, da bi mesece in mesece čakal, kam me bodo
vtaknili, kakšno delo bom moral navsezadnje opravljati
v kaki vasi, pri kakem trdosrčnem kmetu ali kaj
podobnega. Odločil sem se torej za dolgo pot, pot do
Dunaja. Peš, kako pa. V glavnem ponoči., v bližini
glavnih cest, čim dlje od čuječih hiš s psi.
Vladimirjeva pripoved je bila z vsemi podrobnostmi
vred zelo zanimiva. Pripovedoval je, kako je moral od
časa do časa poskrbeti predvsem za hrano in vodo –
to da je bilo najtežje, saj se je bal, da ga bodo zalotili
pri kraji hrane in pri tem zagnali vik in krik. Najbolj se
je bal psov in kur, ki bi se gotovo vznemirile zlasti
sredi gluhe noči. Če bi ga zalotili, bi bilo gotovo po
njem. Obdolžili bi ga kdo ve česa, ne le tolovajstva,
morda celo špijonaže, sabotaže. In takega bi znali
pognati tudi nazaj, nazaj prek Mure … Poldrugi mesec
trajajoča peš hoja ga je močno izčrpala, pa četudi je
podnevi počival ali spal. Napredoval sem lahko samo
ponoči, kar pa je bilo huje od hoje, ki bi jo opravljal
235
čez dan. Noč pa ima tudi večja ušesa kot dan, sleherni
pok zaradi pohojene veje odjekne glasneje kot tresk
sredi dne, ki se najpogosteje zaduši ob prometni cesti,
je živopisno opisoval.
Večerilo se je in pred nekim velikim dvoriščem z
mnogimi negovanimi drevesi in okrasnim grmičevjem,
pred srednje veliko vilo, sem nenadoma zagledal tri
sovjetske vojake, precej pijane. Opotekali so se in se
bližali vhodnim vratom v lepo hišo. S pestmi so tolkli
po njih in zahtevali, naj jih odpro. V istem trenutku
sem zagledal tudi žensko, je pripovedoval, smuknila je
skozi zadnja vrata, tekla proti sosednjim hišam,
oddaljenim sto, sto petdeset metrov. Sovjetski vojaki
pa za njo. Dohiteli so jo, pa četudi so se bili le s
težavo podali v tek, a vendarle, slo je bilo očitno
močnejše od pijače. Ujeli so jo, podrli v visoko travo –
in tedaj se je v meni porodila nenadna odločitev.
Nekaj urnih korakov, med njimi pa moje glasne,
odločne, premišljeno izbrane ruske besede, ki so v
trenutku opravile svoje. Omotični vojaki so se kar
hitro pobrali s tal, salutirali in odšli.
Kako so ti lahko kar tako nasedli? Tebi, v civilu.
Zaradi nekaj besed?
Zavpil sem, da sem njen mož, in to v njihovem jeziku
in tudi dodal še nekaj kagebejevskih kletvic, ki so jim
dali slutiti, da gre najbrž res za izvedenca iz njihovih
vrst… in stvar je vžgala kot nafta, je smeje dodal.
236
Poleg tega pa so bili pijani, a so vseeno vedeli, da hudo
grešijo proti vsem pravilom, tako da so se najbrž bali
že tudi sence, vsakršnega hrupa, ki bi lahko priklical
vojaško policijo.
In potem sem začel živeti v raju, je nadaljeval in jel
obujati spomine, ki so se zdeli, da jih zajema iz
najlepših pravljic, ne pa iz razrušene povojne Avstrije.
Elke je bila bogata grofica – vsaj jaz sem jo tako
imenoval, je rekel, čeprav je ona trdila, da je sicer res
bogata, a da ima plemiški naslov po možu, natanko
triindvajset let starejšim od sebe. Imela je več vil, v
tisti pa je živela od dvainštiridesetega leta naprej, od
trenutka, ko je njen mož moral na fronto, s katere pa
se ni vrnil. Povedala mi je tudi, da je tedaj, pred
večerom, ko sem ji rešil življenje, ne le čast, kot je to
tudi kdaj pozneje rada ponovila, tekla k sosedom, kjer
se je skupaj z nekaterimi drugimi mlajšimi ženskami
skrivala v kleti neobljudene podrtije.
Hrane – mesa in moke in vina in vsega – sva imela
dovolj. Poskrila jo je bila pred vojsko. Ničesar nisem
pogrešal. Tudi ljubezni ne, je še dodal, potem pa kar
bahaško nadaljeval o neizmernih strasteh, ki se niso
oglašale samo ob večerih, temveč tudi čez dan, po
jutrih ali popoldnevih.
Samo cigarete sem zelo pogrešal, zato sem se
večkrat podal v Winnerneuestadt in nekajkrat celo na
Dunaj, kjer sem si lahko v zameno za hrano omislil
237
tudi cigarete. Bilo nama je lepo, Elki z vsakim dnem
bolj, meni pa po nekaj mesecih z vsakim dnem manj.
Vedno bolj sem pogrešal svoje, vas, Soboto. Toda
domov nisem mogel, tudi po prihodu Bulganina v
Ljubljano ne, in četudi so se odnosi dveh starih
zaveznikov očitno spet otoplili, so se v meni kljub
temu porajali novi strahovi. Zapustil sem svojo Elke in
odšel na Dunaj in začel živeti, sprva kot taksist
mestnega podjetja, pozneje pa že kot sam svoj
gospodar.
15.
Jurij se je tudi med delom – karkoli je že počel –
rad prepuščal sanjam, opravljal eno, razmišljal in
sanjaril pa o čem drugem. Bilo mu je prijetno zlasti
tedaj, ko je vse to lahko počel tako rekoč izmenjaje,
ko je prehajal iz enega stanja v drugo, ko je najprej
razmišljal in sanjaril o prijetnih rečeh, potem pa, če
se mu je le posrečilo, o njih tudi sanjal. Zlasti ko je
hotel pregnati temne misli, spomine, ali celo more, ki
so ga na nek način morda celo zaznamovale, se mu
prilepile na čelo, kot mu je to nekoč povedal
Klemencov Drago in tudi pojasnil: Pazi, na obrazu nosiš
tudi tisto, kar bi gotovo rad prikril …
Ne želim si jih samo prikriti, tudi skriti jih hočem,
izločiti, iztrgati, in to ne le pred njim, ne le pred
238
drugimi, pač pa predvsem pred samim seboj, je priznal
sebi. Samo sebi.
Iz spominov je hotel pregnati grozljive podobe, ki so
se mu za nameček vrinjale celo med sanje in se
sprevračale v vse hujše more. Čas je mineval, in
namesto da bi splahnele, so se pojavljale vse pogosteje, podnevi in ponoči. Najhujši so bili prizori z
utopljenci ob Muri v Ižakovcih ali pa tisti z zalučanimi
kurami brez glav, krvavih vratov brez glav, ki se niso
pomirile niti sredi belih kupov žaganja. Po večerih, ko
je slutil, da ga bodo sanje spet zamorile, je bilo
najbolje, če se je vrgel na posteljo in zamižal, si na
silo zatiskal oči in čakal trenutek, ko bo zagledal le
temo, črnino pod vekami, v njej pa raznorazne krogce,
črte, vijuge, s katerimi se mu je v glavnem posrečilo
zbrisati nadležne prizore … Samo ohraniti jih je
moral, se poigravati z njimi, jim ponagajati, jih
zmanjševati, krogce v pikice, črte v črtice in vijuge v
vijugice… pa spet povečevati, pa ponovno drobiti, in se
tako zamotiti, zaposliti. Če drugače ni šlo, je opravil
to s prsti, ki jih je le rahlo pritisnil na veke … in
uspaval samega sebe. Podnevi, ko je bil buden, je bilo
laže. Takrat si je pomagal z utrjevanjem prizorov, ki
jih je videl okrog sebe ali pa z obujanjem spominov, z
mislimi … na primer na pocketeš, ki so ga nekoč igrali
na grajskem dvorišču ali na dobrote grofičine
kuharice ali pa na padec s kolesom, ko je pomendral
mamine cvetlične gredice ali pa na ožgane roke, ko je
239
moral po ukazu živinozdravnika seči med koprive in
najti ping–pong žogico … Da, celo take misli so bile
boljše od vseh onih, ki jih je preganjal. Najbolj pa ga
je pomirjal spomin na Évo! Ko mu je uspelo misliti na
primer na drobce, ki so sestavljali njeno podobo, od
njenih zlatorumenih gumbov na beli jopici do kratkega
krilca, pod katerega je kdaj pa kdaj pokukal, na
skrivaj, pa še kako na skrivaj, ko je bil na primer v
svojem brlogu, pod ogromnimi drevesnimi hlodi, kjer
ga je Éva čakala in morda brezbrižno sedela na njih ali
pa stopicala prek mrtvih dreves, kot je hlode
imenovala, skakljala čeznje, s prvega na tretjega, on
pa s prvega hloda kar na četrtega, Bagi pa z enim
zaletom celo na petega …
Nekoč, ko ga je želja po pozabi morečih misli prav
tako vrgla na posteljo, se je z veseljem oklenil zgode z
Bagijem, kateremu je tedaj – kakšna malenkost v
primerjavi z izbezanimi trupli ob Muri – zameril, ker
ga je, ko sta govorila o sanjah, spet napadel z
očitkom:
Ti niti sanjati ne znaš tako, kot je treba. Sam si
povedal, da tudi tam spodaj, pod vekami, nimaš reda,
da je tudi tam vse nametano, razmetano, kot so
pomešane tudi tvoje misli, tiste v zvezi s Faniko ali
Évo … tako, kot je pomešano tudi vse tole, kar imaš na
mizi, se je norčeval Bagi, od svinčnika do šalice, do
razlitega črnila in klobase in srajce, dokolenk in sploh.
Ničesar ne obvladaš, ničesar ne znaš, in to je razlog,
240
to, take reči, slišiš, zato sanjaš vse mogoče neumnosti,
tako nemogoče pomešane reči. On pa si je tedaj, se je
spominjal, začel kar s predivom – namesto z vato, ki je
seveda ni našel – mašiti ušesa, da Bagija ne bi slišal, pri
tem pa hkrati pazil, da prijatelja ne bi razjezil, da ne
bi zaloputnil vrat in odšel, saj mu je takrat resnično
hotel zaupati nekaj posebno pomembnega. Zamašitev s
kosmi prediva je sicer pomagala, a vendarle samo na
pol, saj je kljub temu še vedno predobro slišal
hvalnice, s katerimi si je po takem uvodu Bagi dal
duška, dajal duška in se postavljal, pa tudi sklenil svoj
govor z bahaško pripombo: Jaz pa ti prisežem, da
sanjam izključno in vedno samo o lepih rečeh.
Praviš torej, da sanjaš samo o tem, kako si pomagal
svoji mami, ji nasekal drv, prinesel vode, in seveda še o
Rusih, ki te bodo osvobodili.
Tako je. O čem pa naj bi še sanjal? Če ne o svojem
pravem življenju … o tvojih Futárih prav gotovo ne. O
njih mi, hvala bogu, ni treba sanjati, ker si jih ne
spravljam na kupe, kot ti, ki pregleduješ vsako posrano
številko posebej, da lahko potem še in še listaš po njih
in si jih pripravljaš za naslednje lepe sanje.
Pa menda ne boš rekel, da se tebi, edinemu na svetu,
o čem drugem sploh nikoli nič ne sanja? Na primer o
resnici, ki je gotovo resnica, ko v resnici tudi ti kot mi
vsi prav tako grešiš in lažeš in pozabljaš, pozabiš svoji
mami nasekati drv, prinesti vode?
241
Prvič, moje stvari se tebe ne tičejo, in pika. Drugič
pa, saj si vendar ti začel s to neumno debato … poleg
tega pa tudi vem, kako zelo si želiš, da bi mi spet kaj
povedal. Poslušam te. Naj ti bo …
Molčala sta, nekaj časa. In potem je Jurij vendarle
začel: Veš, res je, tudi nocoj se mi je nekaj sanjalo, pa
čeprav čez dan nisem niti malo razmišljal o tem. O
rečeh, ki so se mi že zdavnaj zgodile in sem jih že
tudi čisto pozabil, a so se mi ponovno prikazale …
Čudno pa je, da so se mi tokrat ponovile v čisto
drugačni obliki. V čisto drugačni obliki! Slišiš, poslušaj
in ne zehaj! Iste stvari so se mi enostavno povedano
postavile na glavo. Postale so bistveno drugačne kot
sicer … drugačne od tistih, kakršne sem doživljal in o
njih tudi enako sanjal.
Povej že vendar, naravnost, je zagrozil Drago in
pokazal, da bo v nasprotnem primeru odšel.
No … o Évinem očetu, na primer …
In Drago je tedaj očitno bolje potegnil na uho,
debelo pogledal, prisluhnil in pomenljivo pokašljal.
Jurij pa je nadaljeval, saj ga je zelo zelo zanimalo, kaj
bo njegov vsevedni prijatelj porekel, tokrat, zdaj, ko
se je on odločil, mukoma, da mu bo vendarle razkril
nekaj – njemu, samo njemu in nikomur drugemu na
svetu – in sicer tisto, kar bo prav gotovo tudi njemu
všeč. Povedal mu bo, kar njegove besede bo
uporabljal, da zna tudi on scati proti vetru … Proti
242
vetru. Lahko je plavati s tokom Mure, je ponavljal
prijateljeve besede, težko pa je plavati proti!
Običajno je sicer res bolje, če med hojo lulaš tako, da
ti veter piha v hrbet, tega še vedno ne zanikam, toda
zdajle tudi jaz priznam, priznam tebi, da se je včasih
res potrebno tudi obrniti in scati proti vetru, pa
čeprav veš, da si boš poscal tudi hlače.
Za trenutek je umolknil, zmotilo ga je Bagijevo
privoščljivo hihitanje: Glej ga glej, polizanca, tudi ti si
začel uporabljati moje izraze, moje nespodobne
besede, ki si mi jih vedno spodnašal?
Molči in me vsaj enkrat v življenju poslušaj do konca.
Povedati ti hočem, da si imel glede scanja prav, zato
ker …
… Saj pravim, glede tistega, kar si vedno preganjal s
svojimi pametnimi razmišljanji in me prepričeval, da
bo bolje, če bom tudi jaz hodil z vetrom, s tistim, ki
mi bo pihal v hrbet, ker se tako ne bom poscal,
oziroma kot si ti rekel, spodobno, seveda, da se ne
bom polulal. In tudi zdajle mi hočeš soliti pamet?
Pozabil pa si, bratec, da jaz nikoli ne spreminjam
svojih misli. Pač pa ponavljam, da se moramo upreti
vsem grdobijam. Vougre65 je treba poscati, z
vetrovne ali z nevetrovne strani, in jim vsaj tako
pokazati, da jih ne maramo.
Poslušaj me vendar in si zapomni: priznam, res je, da
uporabljam tvoj jezik, in to ne slučajno, pač pa zato,
243
ker sem si premislil. Poslušaj me torej, pa boš tudi ti
zadovoljen. Povedati ti hočem nekaj, kar ne bo hvalilo
žandarja. Govoriti ti hočem o Évinem očetu, o
katerem zdaj že vem, da je krut žandar, ki v resnici ni
nikoli skrbel za red, kot se je hvalil, in vem, da je
pretepal nemočne ljudi, trezne in garaške … Pa še to,
nikar ne misli, da ga zavračam samo v sanjah, ne in ne,
sovražim ga tudi, ko se zbudim. Pri odprtih očeh.
Zavedam se, zavedam, da ga je treba resnično
sovražiti. Sovražiti z odprtimi očmi. Ne le pod vekami
...
In pri polni zavesti! je poudaril Bagi.
In tako se mi je potem tudi vse, kar je žandar počel,
začelo prikazovati čisto drugače kot nekoč.
Zadostovalo je že to, da sem samo pomislil na
kresničko, in že sem ga videl, kako jo meče, kako jih
spet meče v ogenj, ali pa na njegove udarce po
gostilniški mizi, ali pa na starega Kotnjeka, ki je prišel
v gostilno na šalico čaja, da bi se vsaj malo ogrel in
potem laže odpeljal voz z ledenim vejevjem, in kako ga
je pri tem komandir žandarjev prav tako odsunil od
šanka, ker da se ni znal spraviti v čiste cunje … pa
tistih brc v fanta najinih let, se spomniš, Bagi, ki sva
ga videla ležati v jarku in si ti takoj zaklel in rekel,
trdil, da je bil tudi on žandarjeva žrtev. Na vse to
gledam zdaj drugače, kako naj ti povem, kako naj ...
Si že povedal! ga je pretrgal Bagi. Vse si povedal.
Vse sem razumel. Razumem pa tudi tisto, česar ti še
244
vedno ne moreš povedati … to, da si si pred resnico
zapiral oči samo zato, ker si mislil na svojo Évo. Po
drugi strani pa bi tudi v resnici hotel verjeti, da res
samo zato!
In zgodilo se je, prvič, da je bil tudi Bagi zadovoljen.
Očitno z vsem, kar mu je prijatelj povedal, saj se je
poslovil celo z vprašanjem:
Čuj, Uri, kdaj se torej jutri dobiva?
Vprašanje za bogove! je pomislil Jurij, saj ga je Bagi
ogovoril celo z ljubkovalnim vzdevkom, ki ga najbrž
nikoli dotlej ni izustil. In povprašal, kdaj se dobita.
Z Évo sta se veliko pogovarjala, največkrat na
mogočnih hlodih, med njimi ali pod njimi, pod debli
dreves, v glavnem iz polanske šume, ki so bila v
velikanskih kupih nametana, za silo zložena po
dvorišču beltinske žage. Pogovarjala sta se o vsem
mogočem. Samo o dveh rečeh ne – o tem, kako jo ima
rad in o tem, kako grob je pravzaprav njen oči. Pa tudi
sicer je v njeni družbi najraje molčal, jo gledal, brez
besed, in poslušal, poslušal njeno govorico z velikim
številom nerazumljivih besed, povedal pa le tisto, kar
je moral, ne nazadnje tudi zato, ker se je bal, da bi se
mu lahko kaj zareklo. Molčati je moral zlasti o
gostilni, ki je bila le nekaj korakov prek ceste in
kamor si je Éva vselej tako zelo želela. Samo malo bi
pokukala, je večkrat rekla, da bi videla, kakšna je
tista tvoja igra z rdečimi, belimi, rumenimi in zelenimi
245
kroglami iz slonovih kosti in s palicami, ki so na konceh
obarvane z modro kredo, in kakšno je kegljišče, v
kateri, praviš, da zmaguje moj oči, ti pa mu neustrašno
postavljaš nove in nove keglje. Tega, da so ji doma
prepovedali prestopiti prag Sapačeve gostilne, pa je
Jurij bil še posebej vesel, in sicer zato, ker je
navsezadnje zahajala tja tudi Fanika, nečakinja
drugega beltinskega gostilničarja Rituperja, s katero
se je nekoč še najraje igral. Da, zaradi Fanike, si je z
nasmeškom obnavljal spomin, ki je Éva ni marala že od
trenutka, ko ji je povedal, kako mu je prav Fanika prva
povedala, da se je takrat in takrat pred njihovo
gostilno ustavil avtomobil, ki je pripeljal neko gizdavo
hčerko, tako je rekla Fanika, mamo in orožnika s
petelinom na klobuku. Že tedaj mu je pri priči vrgla
pod nos: Nikoli več mi ne govori o taki kozi, ki sploh ne
loči lepega perja na očetovem klobuku od žive kure,
od kure, o kateri ne ve niti tega, da ima na repu perje
samo tedaj, ko želi postati petelin.
Jurij se je zavedal, da je bila njegova Éva zelo
občutljiva, zato se je bal celo možnosti, kako bi bilo z
njo, če bi ji kakorkoli prišlo na uho, na primer to, da je
bil njen oči prijazen možak samo doma, medtem ko je
v vasi in daleč naokrog veljal za velikega grobijana. In
bal se je, da se bo resnica o njegovih početjih tako
zelo razširila, da bo prišla na uho tudi Évi. Lahko bi jo
izvedla navsezadnje tudi od sošolk in sošolcev ali
kogarkoli že. Na primer od tistih, ki ji zavidajo, da je
246
vselej lepo oblečena in da dobiva najboljše šolske
ocene, in to pri vseh predmetih, četudi po krivici, kot
so govorili vsi, ker zna najbolje madžarsko. Kako ne bi,
saj zna samo vogrsko, prekmursko pa niti besedice, je
gobcal celo Drago.
Zato se bo moral pripraviti, da ji bo stal ob strani
tudi v takih primerih. Pa čeravno bo moral pri tem
jasno pokazati, da jo ima rad. Tolažil jo bo,
prepričeval, naj ne verjame zlobnim jezikom, naj ne
verjame niti svoji najljubši sošolki, ki jo morda prav
tako želeli prizadeti zaradi tega ali onega.
Po tako dobro sestavljenih načrtih je bil Jurij kar
zadovoljen, in tudi z Évo se je odtlej laže pogovarjal.
Zgodilo pa se je nekaj, čemur se očitno ni bilo
mogoče izogniti: resnica je Évi kar sama pljusknila v
obraz. In sicer tistega večera s kresničkami.
Po tistem sramotnem dogodku z očetom je kar nekaj
dni ni bilo na spregled, tudi v šolo je ni bilo, tako da si
je potem moral on – seveda on, kdo drug kot njen
bodoči mož? – izmisliti posebno izbrane besede, ji
dejati:
Éva, pa saj si videla, da so tvojega očija takrat ob
ognju nalašč nagovarjali, in se mu tudi s tem
prilizovali, naj jih zabava, naj uprizori kako norčijo …
on pa jih je pač ubogal, ubogal … in tudi natakali so mu
tedaj več vina kot drugim, tako da se pravzaprav ni
opijanil po svoji volji, in najbrž niti ni vedel, kaj sploh
247
počne s kresničkami … ali pa si je morda celo mislil, da
si baše pipo s tobakom. Čisto mogoče. In da je v
tistem trenutku mislil, da iz pipe stresa pepel v ogenj.
Saj tudi sama veš, da ni nikoli pil. Si ga že videla kdaj
pijanega? jo je vprašal in ona je odkimala in se tako
vsaj malo potolažila.
In zgodilo se ti je, je povzel Bagi, da si tem svojim
izmišljotinam začel že tudi sam verjeti. Priznaj, da si
na vse stvari gledal z njenimi očmi in pika.
Mogoče. Takrat. V tistih trenutkih. Čez nekaj časa,
po tolikšnem razočaranju, po tolikih grobostih, ki so
se mi kmalu potem začele že kar zgoščati pred očmi,
sem začel gledati nanje drugače. Lahko bi rekel, da
sem z enim očesom videl samo njo, ločeno, z drugim pa
njenega očeta. Nikoli več skupaj, nikoli več ju nisem
maral videti skupaj, niti v mislih ne. V mojih očeh je
postal žandar res samo žandar. Osovraženi žandar.
Grobi žandar. Na drugi strani pa ona, daleč vstran od
njega, ona, moja Éva.
In Bagi ga je takrat potrepljal po ramenu, najbrž
prvič v življenju, pa tudi z besedami ni skoparil. Rekel
je: To pomeni, da nisi več v megli, da nisi več
zaslepljen, slep, da ne misliš več z njenimi solzami, pač
pa, končno, s svojo glavo. Zato pa jo imaš. Upam, da
boš prisluhnil tudi drugim zgodbam, tistim, ki jih ne
najdeš v svojih Futárih, in da boš dal kaj na to, o
čemer na skrivaj govori célo Prekmurje – na primer o
248
strelih iz žandarskih pušk, ki so zadele marsikoga,
tiste, ki jim niso bili po volji, ki se niso znali spraviti v
čiste cunje in so bežali, bežali tudi zato, ker niso
hoteli v vojsko, v madžarsko vojsko, v Horthyjevo
vojsko, v Szálasyjevo soldatesko.
Zgodilo se je torej tisto, kar si je Bagi ves čas želel:
Jurij je dokončno postavil žandarja na pravo mesto.
Pa tudi povezoval ga ni nikoli več z Évo, tudi če je še
kdaj pomislil nanj. Razmišljal in sanjaril je samo še o
Évi. Pa tudi vse sramotne laži, ki jih je dotlej pobiral
iz napihnjenih madžarskih časopisov, je brez
pomislekov spodil iz spominov.
16.
Če so po kaki zabavi, praznovanju Pubekovega
rojstnega dne, nekateri dijaki soboške gimnazije
govorili, da je bila zabava resnično ena A s črtico, so s
tem priznavali, da je bil za to zaslužen predvsem
Jurij, ki se je takrat dobesedno prelevil, saj si je
nadel, so rekli, povsem drugačno vlogo, kakršno je
igral skoraj vedno, takrat, ko so ga dražili z oznakami,
češ da je potegnjen, zategnjen, dolgočasen, zaprt
vase, odmaknjen, zasanjan – stokrat zasanjan, so
ponavljali – in velikokrat tudi zagrenjen. Bilo je na
dlani, da se je tokrat na novo vlogo zares skrbno
pripravil.
249
Čisto enostavno, šlo ti bo kot namazano, mu je pred
tem prerokoval Bagi, podoficir trgovske mornarice,
nabrit in namazan z vsemi žaubami in vragolijami vseh
oceanov sveta, kot je sam rekel, ko se je ravno v
tistih dneh vrnil na dopust. Samo presenetiti jih
moraš, takoj na začetku slavja, že s tem, da se spraviš
v nov videz, da si natakneš tole mojo čelado, ki sem ti
jo prinesel iz tropov, tropsko čelado. In da nastopiš s
povsem drugačnimi gibi, si omisliš drugačno hojo,
spremeniš svoje geste, svoj večno kisli nasmeh pa
obarvaš z zadovoljnimi nasmeški … Lahko pa se tudi s
kakim panterskim skokom poženeš v fotelj in si tam
prav uživaško greješ križ, med udobnimi, mehkimi
blazinami, z nogami na mizi – ne pa s čevljem ob čevlju
kot priden Janezek. In s tem moraš začeti takoj na
začetku, od prvega trenutka, lahko celo tedaj, ko bo
še Pubekova mama z vami. Predvsem pa se potrudi in
pripoveduj, povej vse, kar ti bo prišlo na misel. Spomni
se, je nadaljeval podoficir Bagi, kako si takrat rešil
utapljajočega se ruskega vojaka … ne, ni bil vojak,
izmisli si in povej, da je bil najmanj kapetan, zakaj pa
ne … Pa tudi tistega ne pozabi, kako te tedaj sploh ni
bilo strah, ko te je skoraj utopljeni podil, lovil … Oh,
ne, tega sploh ne omenjaj, raje obrni reči še bolj na
glavo in povej, da je tedaj vsa ruska vojska tebi v čast
naredila špalir in se ti zahvaljevala, ker si bil pogumen,
saj se nisi obotavljal in nisi čakal, da bi onemu pošle
moči, pač pa si kot za šalo in brez najmanjšega
250
obotavljanja odplaval v razburkane vode Malega gada
in nesrečneža, ki se te je oklepal kot pijavka, da bi
skoraj utonila, oba utonila, potegnil iz vode na celino …
hočem reči na kopno, saj o celinah vi tako ali tako
ničesar ne veste … na kopno torej, iz vode, njihovega
visokega oficirja, pa čeprav je oni med tvojim
nesebičnim reševanjem ves čas divje tolkel in mlatil,
smrtno nevarno, in bi lahko še tebe pogubil, tebe,
Tarzana, Johnnyja Weissmüllerja, svetovnega prvaka
v plavanju.
Zabava je uspela, se je spominjal Jurij in se že
vnaprej veselil prihodnjih zabav, na katerih se bo, je
sklenil, še bolje odrezal. Tedaj seveda še ni vedel, da
bo to tako kmalu – le nekaj let, ki so kar hitro
pribrzela, in že je s starejšo glavo gimnazijskega
višješolca začel spoznavati, da sonce kljub vsemu ne
razdaja svoje toplote vsem ljudem povsem enako, kot
je potožil svojemu Bagiju, ki se je za nekaj dni spet
vrnil na dopust, in to v čedni, povsem novi uniformi
mornariškega podoficirja, medtem ko je on že lep čas
premogel le en sam suknjič in dolge hlače. Ravno
takrat mu jih je moral krojač obračati: razparati
suknjič in razparati hlače, ki jih je nato, kos za
kosom, prelikal in potem ponovno sestavil, sešil,
povsem enako kot prej, le tu in tam je kaj podaljšal –
hlače in rokave – tako da obleka ni bila nič več
ponošena, zato pa vendarle drugačna, saj so pravi
vzorci blaga izginili na notranjo stran blaga, namesto
251
njih pa so postali vidni le njihovi odtisi: stari vzorec
na blagu je na drugi strani kazal le nekakšne nagrizene
obrise kvadratkov, na hlačah pa neravne črte, ki so
bile videti, kot da jih je bil veter privlekel s kopic
posušenega sena. In vse to je Jurij tudi občutil, ko je
opazil, da ga kdo opazuje, od strani, in gotovo vidi, da
je prilezel iz krojaške popravljalnice, kot mu je to
nekoč zabrusil Franček iz prve klopi, ki je veljal za
najboljšega dijaka v razredu … Najbolj pa je bil
nesrečen zaradi prsnega žepa na suknjiču, ki po
obračanju ni bil več na levi, srčni strani, pač pa na
desni … pa gumbi, ki so se zapenjali z leve na desno in
ne narobe, tako da je imel odtlej suknjič raje odpet,
tudi ko je bilo hladno. Njegovi občutki manjvrednosti
pa so se poglabljali tudi zaradi nekaterih drugih reči:
zaradi tesnih prostorov, ki so jih doma v majhni hiši
premogli, zaradi obrabljenega pohištva, tudi v kuhinji,
kamor je kdaj pa kdaj prišel tudi kak sošolec, da sta v
njej skupaj napisala kakšno šolsko nalogo … Kuhinja je
bila tesen prostor z mizo in s stoli in štedilnikom pa s
kredenco, kot drugod … In to s stoli, na katere se je
bilo nevarno usesti, saj je iz njih znal pokukati tudi
kak zrahljani žebelj v premehkem lesu … pa so bile
hlače kaj kmalu strgane … tudi sošolčeve …zvezki pa
tudi popacani, saj se je iz emajlirane cevi štedilnika, ki
je bila slabo povezana z dimnikom, marsikdaj spustila
kaka saja, prav na rahlo, kot krhka snežinka, samo da
ni bila bela, ampak črna, še bolj črna pa na zvezkih, ki
252
so bili dragi, in sploh… Na pomlad in na jesen je bilo
lepše: takrat je raje sprejemal kakega sošolca, pod
cvetočo hruško, pod katero sta pisala domače naloge,
saj je nanje priletel kvečjemu kak list, kaka vejica.
Najlepše pa je bilo vendarle poleti, na kopališču, kjer
je s Krampijem, Pubekom, z Melešem sestavljal
plavalno štafeto …
Kopališče v M. Soboti, med vojnama
/Foto last Slov. etnograf. muzeja/
Tam so bili deležni tudi mleka, po pol litra vsak – če
so marljivo trenirali. Na kopališče pa je rad zahajal
tudi zato, ker se je tam lahko prav on, tudi on,
postavljal s kopalkami, vsaj s tem, z minimalkami, ki
253
mu jih je znala sešiti mati, ki je nekoč uspešno
opravila vse izpite na šiviljskem tečaju Singer. Sešila
mu jih je take, kakršnih ni imel nihče drug: z rdečimi
obrobami, kdaj drugič pa spet z zelenim robki, včasih
z gumicami v pasu, drugič brez gumic, zato pa z
vezalkami ob straneh. In sploh, si je dejal, tudi jaz se
lahko pobaham s kakšnim modnim izdelkom, ne samo
Puba ali Krampi, ki sta si že takrat lahko privoščila
tudi kako kravato, celo metuljček… Sicer pa, saj ni
nikoli tožil, samo s težkim srcem je prikrival, da je pri
njih pač težko, ker živijo kar štirje od ene mesečne
plače.
Potem, potem pa je, žal, napočil tudi čas, ki je
nemara vsem ljudem pognal strah v kosti. Grozo.
Zgodilo se je, da se je vsa Sobota, če že ne vse
Prekmurje, zavila v molk. V molk, ki se je zdel kot
popotresje, čeprav ga je povzročilo le nekaj strelov.
Nekaj strelov v porajajočem se jutru, še pred zoro,
na soboškem pokopališču. Nekaj strelov, tik ob
izkopani jami, v katero se je zvrnilo telo tovarnarja
Josipa Benka. Nekaj strelov, ki so zadeli tilnik, in
sunek telesa v jamo, v jamo kot jarek zunaj ograje,
brez rodovitne prsti, brez rož za pokojnega … za
pokojnika, ki ne sme biti pokojni, pač pa brezimnež,
številka, le zaznamek. Zaznamek v tajnih knjigah
tajnikov.
In Jurij se ni več zbujal brez sanj … Ne le on, tudi
Krampi je tožil, da ne more spati. Ali pa Vili, predvsem
254
Žižekov Vili, ki je ves zgrožen povedal, da je slišal
tiste strele… in potem o njih kar naprej sanjal, sanjal
samo še o raztreščenih tilnikih, o tilniku, ki ga sploh ni
videl, ne prej ne tedaj in ne poslej, le govorili so tako,
o tilniku, o tem, da so ga v tilnik, ker da se take reči
tako delajo. Njemu pa so se streli, je jecljal, streli
zavlekli v uho, od tam nekam v glavo, pa pod veke …
Sicer pa je molčal, utihnil in molčal, kot so odtlej
molčali vsi sošolci, in kljub vsemu še naprej hodili v
šolo, pobiti, prestrašeni, zgroženi, povešenih glav. Pa
tudi Dragec, tudi z njim je bilo tako, podobno, saj
Jurija odtlej, po vsem tem ni nič več opozarjal, kako
čuden je v obraz … Najbrž se je bil tudi sam pogledal
v ogledalo in videl, da tudi z njegovega obraza izgineva
tisti brezskrbni žar, ki ga je tako prijetno barval … Pa
tudi pri drugih sošolcih je bilo opaziti, da so se kar
čez noč – zresnili.
V Soboti, v Tešanovcih, v Benkovem rojstnem kraju
in še daleč naokrog po Prekmurju je zavladala posebne
vrsta tišine. Kvečjemu redkobesedje – tako značilno
za prestrašena mesta, za vsako mesto, za vsak kraj, v
katerem kdaj zavlada nasilje – ki se je priplazilo tudi v
ta del sveta. Ljudje so se potuhnili in le z veliko ihto
postorili najnujnejše, to in ono, doma, pa tudi v mestu,
če so morali skočiti po najnujnejše, in spet naglo
odhiteli domov. Na varno, k svojim, kjer pa so se
besede prav tako navzele molčečega mesta, se
spreminjale v šepet, že zaradi sten, ki so imele bojda
255
prav tako ušesa. Povsod so šepetaje izgovarjali ime:
Josip Benko. In čisto po tihem ponavljali, da je bil
dober, dober človek, bogat, zelo bogat, a pošten, da je
dajal delo in kruh. Ugibanja o usmrtitvi brez razloga
so še dolgo časa zaposlovala domala vsakogar, daleč
naokoli, in se vselej končala z vselej istim vprašanjem:
Zakaj? Zakaj!
Josip Benko
In tako so živeli ljudje še dolgo zatem, s kletvijo na
zamašenih ustih, predvsem pa v strahu, kdo bo
naslednji – kot je bil slikovit tudi Jurijev oče, ki se je
256
prav tako kot najbrž tudi Berke, Dajčer, Fišerjeva,
Rusanov in drugi, bal, da bodo pobijalci, da bodo
njihovi kazalci, ki so se pravkar umirili po potegu za
petelina, začeli drseti po seznamu imen in priimkov
navzdol, po abecednem redu tovarnarjevih tesnih
sodelavcev – in določali ljudi za nov odstrel.
To, da je pri Josipu Benku vrsto let delal tudi
Jurijev oče, je bilo za Jurija razlog več, da se je še
bolj bal prihajajočih večerov. In spomnil se je tedaj
tudi nekega bežnega dogodka – prijaznega strička, ki
se mu je v očetovi pisarni nekoč tako prijazno
nasmehnil in mu potisnil nekaj sladkega v drobno pest
… Zdaj pa, zdaj, ko ni bil več fantič, se je lahko samo
še bolj bal, ker je vedel, da mu bodo nove sanje prikazale strička povsem drugačnega. Iznakaženega.
Spremenjenega v krvavo telo, v nabrekli tilnik, ki ga
zakriva gmota zlepljenih las, kot rdeča žagovina na
dvorišču beltinske žage. Podil jih je, že vnaprej je
podil take misli, iz katerih so se mu že začele
izrisovati nove predstave, ki so prilezle na plan že tudi
sredi belega dne.
Čas pa je preraščal tudi take spomine, mladost je
prinašala nova doživetja, in tudi nove upe. Bližala se je
gimnazijska matura, in tudi Jurij je sanjaril o univerzi,
o poklicu, o lepšem življenju …
Potem, potem pa spet strela z jasnega.
257
Zgodil se je še en zločin, drug zločin, nov zločin.
Streli so pokosili tudi sošolca, prijatelja iz njihove
klape, Palija Koltaija. Starega sedemnajst let, fantiča,
ki še pred nekaj leti, med vojno, ne bi bil goden niti za
fašistično vojsko, niti tja ga ne bi vzeli, niti Hitlerjevi
klavci mu – na začetku vojne – ne bi dovolili vzeti v
roke puške, je ob tem pomislil Jurij in se spomnil
svojega brata, ki je moral celo v vojnem času, ko so na
veliko nabirali vojake za fronto, čakati še eno leto, da
je dozorel, ko so mu potem vendarle zaupali orožje.
Pali pa jih je imel sedemnajst… malodane otrok, ki je
hotel še z dvema prijateljema čez mejo. Prek meje,
tja čez, kot srne, ki so silile z enega konca travnika na
drugega. Ker so hotele najti polno pašo. Čuvaji,
graničarji pa so morali fantku z rafali spodrezati
noge, drobne kot srnine, samo zato, ker so želele
steči tja čez, na drugi konec gozdiča, na bolj zelen
travnik.
Dogajalo se je to ravno v tistih trenutkih, ko so bili
Puba in Krampi in Jurij in Tedi pa Beba in Majda in
Estika pa Olgica ter Babšika na domači zabavi, na
žurki, na imenitnem hausbalu. Jedli so ocvrte piške,
navijali plošče, skrivoma pili jajčne likerje, pa tiste, ki
so bili zelo gosti in zeleni … medtem ko se je Pali
najbrž že vlekel skozi grmičevje v bližini Gederovec.
Hausbalovci sredi plesa in smeha, malce okajeni in
zadimljeni … on pa, morda prav tedaj, pred zadnjim
skokom do črte, umetne črte, krute črte, rdeče črte,
258
nevidne črte, nikoli dotaknjene, nikoli prestopljene
črte. Oni s poskoki do stropa – on pa nič več od tega,
zaradi strela, strela v hrbet. Klec in padec. Še kak
trzljaj, potem pa mir, večni mir.
Nekaj ur pozneje, ko so srne ob meji že zdavnaj
polegle in ko so razposajenci z likerji v očeh le stežka
krotili majave noge, je žurko pretrgal glasen škrip
nenaoljenih vrat in v sobo je stopil zdravnik, doktor
Vlado. Bled v obraz. Vsi drugi – rdeči, žareči, a že v
naslednjem hipu prav tako beli kot zid. Sprva so se
zbali, kaj bo, ko pa je bila v njihovi družbi, v družbi
toliko in toliko let mlajših fantičev bila tudi gospa,
doktorjeva žena, ki je živela s svojim možem v dveh
sobah pod isto streho Flegarjevih … bila je pač z njimi
in se zabavala kot oni. Molčali so, vsi, tudi zdravnik, in
ugibali, kaj bo porekel, kako jih bo oštel, nahrulil, nje
in tudi svojo ženo … Doktorjeve skrbi pa so bile nekje
drugje, saj je molčal, in še vedno samo stal med
podboji, ker ni vedel, kako naj jim pove … Potem pa je
vendarle iztisnil nekaj … nekaj o tem, da ne more, a
mora, ker hoče, čeprav ne bi smel, a naj zvedo, zvedo
prvi, saj je vedel, kakšni prijatelji so bili … In povedal
je, da so v gozdičku, blizu obmejnega potoka Kučnica,
ustrelili njihovega Palija. Ubili in tam tudi zagrebli. S
Palijem da je poskušal prebegniti tudi drugi, prav tako
njihov sošolec, Mirko Fefer, ki pa se je k sreči
prestrašil in ob prvih strelih omedlel, se zgrudil,
obležal, in ostal živ. Vsaj to, je dejal zdravnik in jel
259
glasno razmišljati in tako spoditi najhujšo novico in jo
nadomestiti z milejšo, z manj krutim podatkom, s tem,
da čaka Mirka Fefera hudo obdobje socialistične
prevzgoje …
Ki pa je, moj bog, se je malce nasmehnil najstarejši
med njimi, Krampi, in nadaljeval: ki pa je seveda
milijonkrat lepše in boljše – kot truplo v listju.
Za vse, razen za Palija, za vse sošolce pa je tudi
potem napočil nov šolski dan, kot vsak drug dotlej. Kot
da se ni nič zgodilo … In sledil je spet naslednji šolski
dan, pa spet vsi drugi, polni dnevi in še daljše noči. In
učenci so hodili še naprej v šolo, tako kot nekoč s
Palijem. Kot vedno dotlej. Skoraj tako. A vendarle
malce drugače … Morda pa je kdo opazil, opazil, da je
bilo vendarle vse drugače, da so se po Palijevi smrti
nekdanji koraki, razposajeni in mladostno poskočni, v
resnici predrugačili. Se unesli, upočasnili, se sprevrgli
v drugačno hojo. In tudi glave so se odtlej, glave
sošolcev – bi lahko opazilo tretje oko – prav tako
nekoliko drugače sukale kot tiste pred nekaj dnevi.
Nič več zvedavo in vihravo, na vse strani, počez in
povprek. Tele zdaj so tičale skupaj, njih glavice, zdaj
že glave, iz glavice glava prek ene same noči. Staknili
so jih, zarotniško pripravljene na šepet, za šepetanje,
za premlevanje vsega, kar ni smelo na plan. Med
drugim tudi lepe sanje o lepem življenju, ki da je tam
čez, tam, kamor si je tako neizmerno želel njihov Pali
in kamor so pribrzele le srne, ptice ... In vse bolj so
260
postajali prepričani, da vse tisto, kar jim govorijo,
govorijo v šoli, trobijo po zvočnikih, pišejo in slikajo po
plakatih, po zidovih, po plotovih, po hodnikih, po
drogovih, okrog cerkva, blizu cerkva, blizu intimnih
domov, ni resnica. Da je laž.
Je gnilo, kot je rad poudarjal sošolec, Kuharjev
Stanko, ki se je zanimal samo za dve stvari, za
matematiko in za železniške vozne rede – te je najbrž
vse poznal na pamet – in zadnje čase tudi za kanček
politike, saj je znal s kako pripombo, na primer z
verzom iz Shakespeara, pičiti na pravem mestu.
Pomenljivo, le z zvitim nasmeškom, nikoli s
komentarjem. Tako se je zgodilo, da je ob Palijevi
smrti, ko so vsi povprek pripovedovali kaj iz skupnega
življenja, Stanko povedal samo en verz, ga
parafraziral:
Je že tako, je rekel, da je nekaj gnilega v deželi
Danski. Po nekaj nemih pogledih naokoli pa je še dodal
vprašanje:
Danski?
17.
Bratranca, Vladimir in Stanko, se nista razumela,
kdaj pa kdaj sta se celo sovražila. Dachauec pač ni
zaupal prostovoljcu tiste vojske, ki je njega aretirala
in poslala v taborišče. Poleg vsega pa Stanko prav tako
ni verjel zgodbi o bratrančevem prebegu v vojsko
261
osvoboditeljev Prekmurja. Jurij je razumel oba, pa
čeprav je znal bratrančevo zadržanost nekako bolje
opravičiti, saj je bilo navsezadnje njegovo trpljenje
tako rekoč na dlani, otipljivo.
Stanku se ni nikoli mudilo, počasi je delal, čeprav
skrbno in natančno, dobro premislil in pretehtal in
šele potem vprašal, šele potem odgovarjal. Vladimir, je
tehtal Jurij, navsezadnje ni pretrpel takih muk kot
bratranec, ni poznal takega gladu kot Stanko. Spomnil
se je tudi, kako doživeto in slikovito mu je bratranec
nedavno opisal lakoto, glad, ki so ga trpeli v taborišču.
V Dachau sem spoznal njen pravi obraz, obraz
lakote, je opisoval taboriščnik, in občutil samo to, da
sem prazen, votel. In ta praznost in votlost, ki sta se
začeli najprej v želodcu in nekje v požiralniku, sta se
potem razlezli po vsem telesu, po rokah, nogah, vratu,
tilniku, glavi in v očeh. Tudi ko sem gledal, kaj
opazoval, se mi je zdelo, da gledam skozi zamegljena
očala. Pa to še ni bilo najhuje, saj sta mi omotičnost in
nenehna megla pred očmi celo prizanašali, v nekem
smislu tudi tako, da sem sicer gledal, buljil, vendar
nisem ničesar videl. Da mi ni bilo treba ničesar videti.
Strmel sem v trupla, a jih nisem zaznaval, nisem
dojemal njihovega bistva, videl sem le obrise
nekakšnih rok, nog, glav. Celote nikoli. Delov ni bilo več
treba sestaviti v celoto. Najhuje je bilo nemara to, da
je bilo tako tudi, ko sem zaprl oči: oblike so izginile
tudi tam, namesto njih pa se je izrisalo vse polno
262
obrisov, nasekljanih črt, vijug in krogov. Podobe so
izginile, prav tako vonji, celo barve, barva mleka,
barve jajc ali barve mesa ni bilo več. Niti sanje jih
niso znale več priklicati.
In Jurij je tudi opazil, da Stanko, ko sta kaj skupaj
jedla, tudi takrat, ko sta rekla, da sta lačna kot volk,
ni nikoli hlastnil po hrani, pa čeprav bi mu lakota v
Dachau lahko ostala v krvi, v podzavesti, v refleksih,
da bi ravno on prvi planil po čem boljšem, lepšem. A ni
bilo tako, ta vloga se je očitno naselila v tiste, ki za to
niso imeli razlogov. Take in podobne primerjave so se
mešale v Jurijevi glavi, in tako se je zgodilo, da se je
njegova tehtnica pravičnosti nagibala največkrat
malce bolj na bratrančevo stran.
Kaj storiti? Kako zgladiti spor med bratrancema? Ju
zbližati. Ko pa je razumel oba in imel oba rad. Enako?
Včasih je dal prav enemu, drugič spet drugemu, a le v
sebi, medtem ko si je pred enim ali drugim vselej
prizadeval, da sta ostali posodici na tehtnici vedno v
isti, vodoravni črti. Zato pa je tekal, sem ter tja, od
enega k drugemu, kot kurir, ki hoče žgoči spor
čimprej zgladiti ali vsaj omiliti s kakim predlogom, s
kako domislico.
In tako se je najbrž tudi sam spreminjal, dozoreval,
bogatile so ga nove in nove izkušnje, in spoznal je, da
je treba kdaj pa kdaj kakšno stvar enostavno
zmanjšati, si je govoril, če je prevelika. Ali pa omiliti,
263
če je preostra. Pri bratrancu pa je tudi s takimi
potezami dosegel le bore malo. Pri bratu za spoznanje
več.
Brata je potem vendarle prepričal, da se je potrudil
in je poleg pozdrava, namenjenega Stanku, izustil še
majceno vprašanje: Kako si? No in tudi bratranec je
potem prav tako raztegnil svoj pozdrav z dodanima
besedicama: Hvala, dobro.
In tako sta se bratranca počasi vendarle nekako
pobotala, ne nazadnje tudi s pomočjo skupnega
vzornika – Vladimirjevega očeta, Stankovega strica
torej, ki sta mu oba zaupala in ga spoštovala. Vladimir
ga je že od nekdaj spoštoval, tudi zato, ker je na svoji
koži skusil, kako se mu je maščevala mladostna
zaletavost, in kako pametno mu je bil oče takrat
svetoval, naj ne hodi med zveri – Stanko pa je svojega
strica prav tako spoštoval in mu bil hvaležen, saj je
vedel, kako je pomagal njegovi družini, jo ves čas
vojne zalagal s hrano, zlasti z moko iz beltinskega
mlina. Predvsem pa je znal ceniti stričevo načelnost in
neuklonljivost, saj se je glede tega celo sam pozanimal
in zvedel, mnogi ljudje so mu to tudi potrdili, da se ni
nikoli vdal, nikoli popustil pred pritiski madžarskih
puščičarjev, ki so ga želeli za vsako ceno pridobiti na
svojo stran, mu obljubljali gradove med oblaki, tem
bolj, seveda, ker je bil madžarskega porekla.
264
Že za to je bil potreben pogum, to, da si je tvoj oče
sploh upal reči ne, in to takrat, ko so puščičarji
neusmiljeno pobijali in reševali vsako reč po
najkrajšem postopku, naglo, brez cincanja, kaj šele
usmiljenja, so bile Stankove besede, ki si jih je Jurij
rad zapomnil. Vzdržal je, ker je ostal pri svojih
načelih, je še tako potrdil Stanko in sklenil: Klobuk
dol, ni kaj.
Jurij pa tudi potem, ko je dosegel, da sta se
bratranca pobotala, skoraj spoprijateljila, pravzaprav
ni nehal skakljati, kot je to bratovo početje
označevala tudi Olga, saj ga je – kot nalašč – pričakal
podoben zaplet, ki ga je bilo v nekem smislu mogoče
prav tako reševati samo s tekanjem, od enega konca
do drugega, od matere, Ilke, do tete, materine sestre
Vilme. Iz ene hiše v sosednjo, in nazaj, nekaj skokov
po skupnem dvorišču, pa je bilo. Spor med sestrama je
pravzaprav trajal vse od otroških let. Otroški
prepirčki so se z leti spreminjali in postali v dobi
njunih najstniških let kar močno zaostreni. Preden sta
se poročili, je bilo njuno prizorišče skupno, saj sta
živeli pod isto streho in celo v isti postelji. Pozneje,
ko sta se že poročili, pa je bilo v njunih odnosih
zaznati še večjih sprememb. Takrat pa že kar izza
okopov, kot je temu rekel Vladimir in znal tudi
razložiti: Potem pa, ko se jima je zazdelo, da čepita
vsak v svojem varnem zakonskem gnezdu, sta
265
raztegnili svoj meh in ga z leti vse bolj raztegovali in
napihovali.
Kar si navsezadnje tudi ti občutil, je dejal Juriju, ko
si – potem, ko sem jaz odšel v neznani svet – ti prevzel
mojo vlogo in si ju prav tako skušal spraviti, zlasti po
kakem prepiru, ki se je znal, pa čeprav je bil na
začetku čisto drobcen, kajne, kaj hitro sprevreči v
pravcati ogenj v strehi. Ti si počel to bolj vestno, saj
ti moram priznati, da sem ju jaz miril bolj iz zabave,
pa tudi malo iz koristoljubja, saj sem ničkolikokrat
zasukal kako besedo tako, da je ugajala enkrat materi,
drugič pa spet teti Vilmi. In od vsake sem dobil tedaj
kak priboljšek, vsaj kak drobiž, ki sem ga pognal, kot
veš, v glavnem za cigarete. Velikokrat sta me nagradili
celo za eno in isto stvar. Nagrajevali sta me obe, ena
in druga, je poudarjal, vendar ločeno, se razume. Samo
paziti sem seveda moral, da sem ju prepričal na štiri
oči: vsako posebej, vsako zase in na samem. Živeli sta
v prepričanju, da prinašam vsako novico, vsak sosedov
čvek in vse živo, kar pripovedujem izključno samo njej
… In niti v sanjah nista mogli slutiti, da govorim obema
enako, pravzaprav eno in isto, da tolažim obe z eno in
isto besedo, da obiram in zasmehujem eno in drugo, v
enaki meri, enako silovito, z enakim obračanjem oči in
s kriljenjem rok, z vzdihovanjem, jadikovanjem in s
pripombami, češ, kako je vendar mogla teta oziroma
mama to in to pa ne tega ali tistega… Skratka,
266
vsakokrat je šlo za eden in isti poklon ali pa za eno in
isto grajo, v prid ene oziroma druge.
Pošiljatelj je bil torej vselej eden in isti, prejemnik
pa zdaj eden, zdaj drugi, je sklepal in prikimaval Jurij,
v sebi pa tudi odkimaval.
Vladimir se je tudi med pripovedovanjem ves čas
privoščljivo hihital in poudarjal, da se je pravi boj med
sestrama spočel, ko sta se začeli spraševati, katera
se bo s kom poročila, kateri od dvorivcev je – prvo kot
prvo – lepši? Vilmin Franci ali Ilkin Jožef? Oba sta
bila prišleka, eden s Primorske, drugi iz Madžarske,
eden do potankosti obrit blondinec, drugi črnolas in z
brki. No in ko sta pozneje že obe dovolj dolgo kukali iz
svojih zakonskih gnezd in ko zunanjost tudi zanju ni
bila več tako zelo pomembna, je prišlo na vrsto – kar
sta tudi sicer obe tako radi vpletali v svoje besedišče
– prestižno vprašanje.
Kaj pomeni več, kaj je vredno več, če imaš Jožefa z
dobrim zaslužkom pri nadvse ugledni grofici ali pa če
imaš Franca, ki se lahko postavlja z visokim uradniškim
položajem med finančniki? Temu vprašanju pa je
potem sledilo tisto naj–naj–naj pomembnejše: Kaj
pomeni, če ima Jožef manjšo hišo, vendar povsem
novo, Franci pa veliko večjo, a staro?
In ravno hiši, je na dolgo vlekel Vladimir, sta bili
razlog za žgoč prepir o tem, kateri del skupnega
dvorišča mora biti glede na vse to večji in kateri
267
manjši. Velika hiša, veliko dvorišče, mala hiša pa malo
dvorišče? Ali pa ravno zato narobe? Pa še to, kdo naj
popravlja skupni studenec, zabije late ob straneh in
nabavi kak dostojnejši ključ, novo vedro za zajemanje
vode. Kakor tudi to, kdo naj zapira velika dvoriščna
vrata, ali tisti, ki jih je pred večerom zadnji pustil
odprta ali pa oni, ki jih je zjutraj prvi odprl. Porodilo
pa se je tudi vprašanje, kdo je kriv, da Vilmine koze
glodajo mlade cepike v Ilkinem sadovnjaku in kdo je
potem kriv, da imajo eni koze brez sadovnjaka, drugi
pa sadovnjak brez koz. Slednje vprašanje – prepir
zaradi koz – pa je v primerjavi z vsem drugim
povzročalo pozneje tudi Juriju najmanj težav, saj ga
je zaposlovalo samo takrat, ko se je koza sploh lahko
pasla, torej poleti, medtem ko je bil pozimi mir.
Zato pa so se pozimi rojevali spet drugačni prepiri –
kdo je na primer kriv, da je z ene strehe padlo več
snega na eno in ne na drugo stran skupnega dvorišča?
Ker je bilo vse tako, kot je bilo, se tudi Jurijeva
tekanja od matere do tete oziroma od tete do matere
niso mogla nikoli končati. Reševati jih je pravzaprav
začel že zelo zgodaj, prej, kot si je to mislil njegov
brat. Pa tudi posnemal ga ni, svojega brata, se je Jurij
bahal pred samim seboj, saj je počel to iz nekakšne
notranje potrebe, zaradi prijetnega občutka, da dela
prav, medtem ko mu je brat sam priznal, da je
opravljal ta prijetni posel, tako je rekel, le iz čiste
zabave, iz koristoljubja in privoščljivosti.
268
Najlepše pa je bilo Juriju seveda tedaj, ko je med
sosedama, sestrama, napočilo obdobje prave sestrske
ljubezni. Čas, ko sta Vilma in Ilka kar tekmovali, kako
bi druga drugi ustregli, kako bi druga drugo hvalili.
Druga drugo, in nič več vsaka sebe. In tudi vsi drugi
so bili ob tem veseli, ne le Jurij, obe hiši, oba stara,
Jožef in Franci, pa otroci obeh družin. Bil je to čas,
ko sta sestri hvalili celo to, kako lepo je ta oziroma
ona oblečena, kako pozornega moža ima ena oziroma
druga, in kako je lahko sestra srečna, da se njen sin
tako pridno uči. Obe sta imeli sinova, torej sta se po
njunem prepričanju oba dobro učila. Ali pa, kako
odlično jabolčno pito je na primer spekla Vilma in kako
odlična je bila Ilkina prikuha. In tako je šlo to kar
naprej, dan, dva, največ tri – vse dotlej, dokler se
nekega dne Vilma ni obregnila ob Ilkino pokašljevanje,
ki ga je ona razumela, da se sestra Ilka pravzaprav
posmehuje iz njene peke, in da se samo izgovarja, češ
da kašlja, ker da se ji je zaletelo.
Ne, je napadla, saj vem, da ne kašljaš, ker vem, da
nisi prehlajena – ti v resnici pokašljuješ! Pomenljivo
pokašljuješ!
Pa se je vnelo in gorelo kot slamnata streha, ki je
nekoč skoraj do tal uničila Šajtovo cimpračo,
oddaljeno komaj pol lučaja.
Ni res, pokašljuješ, ker lahko
namiguješ, da so moji orehi žarki.
tako
prikrito
269
Pa naj bo, če tako hočeš, res so žarki, da veš, ker so
žarki, testo pa prismojeno in zažgano.
Zažgana je tvoja torta pa tvoja že tako ali tako
prismojena pamet.
In tako je tudi Juriju postalo v hipu jasno, da bo
moral spet najmanj dva tedna hoditi drugam po mleko.
Nič več k teti Vilmi, pač pa v Černelavce, če že ne
celo v oddaljeno Polano. Najraje je seveda hodil po
mleko k teti Vilmi, pa četudi je moral za liter mleka
prebiti svoj dragoceni čas z njihovo Baro, na triurni
paši. Vsak dan tri ure. Za liter, za poldrugi liter mleka.
Premalo sladkega za njegov okus, veliko slabšega od
kozjega, ki je bilo sladko kot med. Zlasti ko je na
skrivaj na paši potegnil kak curek iz vimna sosedove
koze!
Ko je bil dan lep in je sonce počasi zahajalo, je bilo
na paši prijetno, saj so na konec Grajske ulice – kjer
so se košatile travnate poti nikogaršnje zemlje,
nikogaršnja paša – prihajali tudi drugi pastirčki.
Pašarji. S svojimi kravami, pa tudi kdo s kako kozo. In
z raznoraznimi vragolijami. Hudo pa je bilo, ko je
deževalo in je moral Jurij vztrajati pod razmajanim
dežnikom in to prav tako tri ure, premočen in tudi
prezebel, največkrat sam, brez knjige pod pazduho –
pa ne zato, ker je ne bi imel, pač pa zato, ker si jo je
izposodil in jo je bilo treba brati spoštljivo in s čistimi
rokami … predvsem pa z upanjem, da bo po dežju
270
sonce – in z mislimi na pečen krompir ali pečeno
koruzo, ki so ju pašarji pekli ob sobotah. Če ni bilo
dežja. Hudo, zelo hudo pa je bilo predvsem takrat, ko
se je vračal s paše le čisto malo prej, kot bi moral, in
ga je teta Vilma pričakala že na terasi in mu vrgla:
Naša Bara pa je danes bolj stradala kot ne, saj nima
niti poravnane püte, kaj šele izbočene. Mislila je na
obe püti, na tisti jamici na obeh straneh nad zadnjim
delom trupa, ki sta bili pred pašo vedno vdolbinasto
pogreznjeni, prazni, medtem ko sta morali biti po
dobri paši celo malce izbočeni. Polni, kot se šika, je
znala poudariti teta. Ali pa zagodrnjati: Danes si pa že
nisi zaslužil celega litra.
Mleko je bila njihova vsakdanja hrana, zlasti za
večerjo, saj brez mleka mati ni mogla pripraviti
mlečnih juh s krompirjem ali vsaj zdrobovih žličnikov
v mleku. Če je bilo mleka manj, pa je bil mlečni zdrob
bolj voden in manj nasiten.
Naglo odraščajoči Jurij je bil v tistih letih
velikokrat lačen. Najlepše pa mu je bilo, ko so šli na
obisk k Vilagoševim, k bogatemu mesarju, ki je s
čiščenjem svinjskih črev za krvavice, klobase in
tlačenke obogatel in zaslovel tudi prek državnih meja.
Toda sprehod do Vilagoševih dveh hiš in črevarne pa ni
bil ravno z rožicami posut. Te bi dišale, sta si večkrat
mislila Jure in Olga, ki sta si morala, kot vsi drugi, ki
so kdajkoli šli k Vilgoševim, dodobra zatiskati nosove,
saj je bil smrad neočiščenih in očiščenih črev
271
neznosen. Tako neznosen, da ga Jurij gotovo ne bi
mogel prenesti, če ga ne bi bile dobrote, ki so jih na
koncu poti čakale, močnejše od vsega drugega na
svetu … Mize pri Vilagoševih, očetovih in maminih
prijateljih, so bile namreč vedno polne dobrot. Mesnih
dobrot. Zlasti ocvirkov, ki so bili veliki tudi kot
polovica dojenčkove pesti.
18.
Zakaj si sploh šel v partijo, ko pa si jo potem obesil
na klin? je Jurij vprašal Stanka.
Stanko pa mu ni odgovoril, vsaj direktno ne, pač pa
je začel pripovedovati zgodbo o svojem prijatelju
Kiralyu, ki ga je spoznal v Dachau.
Z njim sem se najraje pogovarjal, zlasti pozneje, ko
sva prišla domov. Bil je preprost človek, v glavi pa je
hranil marsikaj, marsikatero modro misel. Vestno je
opravljal svoje delo, saj ga je imel rad. Povedal mi je,
kako je kmalu po vrnitvi z internacije kar nekajkrat
zavrnil ponudbo, ki so mu jo ponujali, da bi se lotil
kakega drugega dela. On pa je zaslutil, da bi šlo gotovo
za kako nečedno početje.
Vem, kam merijo, je tedaj dejal Kiraly, ponujajo mi
svinčnik, namesto brivskega čopiča, z njim pa
funkcijo, s katere pomočjo bi lahko odbiral ljudi in jih
delil na bele in rdeče. Jaz pa sem jim zabrusil, da rad
delam le tisto, kar znam: s čopičem in s škarjami, in da
272
tudi njim svetujem, naj se raje lotijo dela z motikami,
če so bili pred vojno kmetje ali pa s svinjami, če so
prej delali v hlevu, in naj si ne drznejo niti pomisliti,
da sme vsakdo brskati po človeških telesih – če niso
zdravniki – zlasti če so pred tem brskali po hlevskem
gnoju.
Pa so te pognali skozi zaprta vrata? sem ugibal, je
nadaljeval Stanko, saj mu nisem mogel kar tako
verjeti… Vedel sem, da ima oster jezik, oster kot
britev, vendar sem kljub temu podvomil, da bi jim upal
vse tisto tudi povedati.
Ne, niso me pognali skozi zaprta vrata, da veš. Sam
sem jih odprl in tudi zaprl za seboj. Zaloputnil, če
hočeš.
In se torej vrnil brit in strič. Nekaterim svojim
prijateljem, tistim, ki so imeli preveč rdeče obraze in
potemtakem tudi visok krvni pritisk – pa si pomagal s
polaganjem pijavk, sem nekako sklenil tudi jaz.
V meni ni niti kančka židovstva – tistega torej,
zaradi česar so nas Žide pognali v taborišče smrti … in
niti drobtinice kakršnekoli krščanske vere, kaj šele
kakšne komunistične brezvernosti. V meni sicer živi
vera, ki pa ima svojega boga. Brezimnega.
In to je bilo nekaj, se je Stanko spominjal
frizerjevega pripovedovanja, kar me je zelo pritegnilo
in povezalo z njim, saj sem tudi sebe označeval s
povsem enakimi besedami. Hkrati pa je bil moj
273
prijatelj človek, ki je dosledno in nedvoumno spoštoval
notranji svet vsakogar, njegovo vero torej, tisto in
táko, kakršno je kdo nosil v sebi. In zato v resnici ni
nikogar presenetilo, da se je nekaj let po vojni brez
pomisleka poročil s katoličanko, ki mu je povila hčerko
in ki so jo prav tako brez najmanjšega negodovanja
krstili v katoliški cerkvi. Kot je želela žena, Rozalija.
In tega mu ne bi mogel prepovedati niti rabin in niti
partijski načelnik Sobote.
In s tem si se tako rekoč kar sam zapisal na seznam
sumljivih, sem pripomnil.
Tem bolj, ker nisi hotel v partijo, ga je dopolnil
nekoč tudi Andrija, ki je prav tako kot jaz rad
prihajal k njemu v brivnico in na njegov dom.
Da, tako je bilo.
Vidiš , je povedal Andrija, nam pa je pomagala prav
vera. Katoliška vera, in to celo takrat, ko je bilo
najhuje. Madžarski puščičarji so takrat odvlekli samo
mene – sina in hčerko ter ženo pa je rešilo prav to, da
so bili katoliške vere.
Ti pa si dobil po hrbtu zato, ker nisi vzgojil hčerke v
ateistko, sem pripomnil tudi jaz, in ker si si drznil
oditi na občino in jih oštel.
Da, tudi drugič sem se odvlekel tja, še vedno z
obema nogama, čeprav je eni že grozila amputacija, je
povedal Kiraly, in nadrl sem jih, zelence, ki niso imeli
pojma, kakšni so bili boji v tej drugi svetovni moriji,
274
kaj vse so ljudje pretrpeli, kakšne so bile muke po
koncentracijskih taboriščih …in jih vprašal, ali se
zavedajo, kakšno svinjarijo spet počno, tudi zdaj, ko
bi morali samo graditi in se veseliti vsaki novi opeki,
oni pa zdaj rušijo sinagogo, svetišče … tisto, česar ni
podrl niti Hitler!
In spominjam se, je nadaljeval Stanko, kako se je
ravno v tistem času po nekaj mučnih letih življenja in
stradanja v Izraelu z ženo in s štirimi otroki vrnil tudi
Andrija. Povedal nam je, da so bili vsi izraelski in
nemški mediji polni natančnih številk, ogromne
odškodnine, ki jih je Jugoslavija dobila za Žide – Tito
pa jih porabil za svoje sladko življenje, za jahte in
bahanja …
In tedaj je še bolj zaneslo tudi Kiralya, ki je
poudarjal, kako Josip Broz Tito jemlje ljudem vero,
zasmehuje Boga in bogove, posnema svoje ruske
vzornike – in se skuša znebiti vseh ver, vseh Židov,
katoličanov, evangeličanov, pravoslavcev, muslimanov,
njihovih svetinj, njihovih znamenj, njihovih križev,
dvojnih križev in polmesecev, cerkva in sinagog in
mošej in molilnic – ker misli, da bo s tem poenotil vse
narode in narodnosti svoje države. Poenotil. Združil v
eno. Zlil v eno. In znal se je izraziti tudi slikovito,
tako da smo kar ostrmeli, ko je dejal, da bi Tito za
poenotenje svojih podložnih državljanov prav gotovo
žrtvoval celo Alpe, jih sklestil in poravnal s Panonsko
nižino, Triglav pa s Kosovim poljem, samo, da bi bilo
275
vse ravno in jasno. Očitno pa se boji tudi barv, saj vidi
le belo in črno, ker pač premišljeno sledi svoji logiki –
kdor ni naš, je proti nam, kdor ne govori istega jezika,
ne govori našega … In temu nenavadno duhovitemu
izlivu misli in čustev se je tedaj pridružil tudi Hiršl, ki
je bil enako poetičen, povedal je, da bi naš voditelj
najraje spremenil dimije v pumparice, te pa v hlače,
da bi ostale samo gaće. Avbe, peče, polhovke, šubare
in kučme bi pa kar sparil s šajkačami, iz njih pa naredil
seveda same titovke. Polko pretaka v kozaračko kolo,
in se divi/da se sliši/ samo Marš na Drini.
Bravo, je vzkliknil tedaj tudi Jurij in zaploslkal.
Ploskam tebi, Stanko, je dejal, ko si si vse te rime
tako lepo zapomnil, še posebej pa bi rad seveda
čestital vsem akterjem, zlasti Hiršlu, ki ga nikoli
nisem poznal. K temu pa bi jaz morda lahko dodal še
nekaj svojega, je na koncu bratrančeve pripovedi
povedal tudi Jurij, ki je tudi sicer zelo rad govoril o
jezikih. Trdil je, da se slovenski jezik že tako ali tako
pretaka v srbohrvaščino. Kar sproti se to dogaja,
vzemiva samo izvesno tablo na soboški železniški
postaji.
Kaj je z njo? je vprašal Stanko.
Na njej vendar piše Murska Sobota, vmes stoji vezaj
in v cirilici ponovno ime Murska Sobota oziroma kar
njen prevod: Subota. Čez čas bo tako ali tako
obveljala le slednja, in tako bo namesto vseh bratskih
276
jezikov, številnih narečij in dialektov ostala samo še
srbščina. Cirilica. Мурска Субота.
Pogovor s Stankom se je potem spet zasukal v
prejšnje vode, najbrž zaradi vprašanja, ki ga je
radovedni Jurij postavil bratrancu, ko sta govorila o
prijateljstvu.
Si v internaciji sploh lahko imel kakega prijatelja, ali
drugače, ali misliš, da bi na primer vidva s Kiralyem ali
z Andrijo – če bi se srečali že takrat, v tistih groznih
okoliščinah – lahko prav tako postali prijatelji?
Težko ti bom odgovoril na to vprašanje, gotovo je
več vrst prijateljstev, ki so v izrednih razmerah
drugačna od teh, ko ima naš želodec vse, kar
potrebuje, je razmišljal Stanko in nadaljeval, vem pa
na primer, da sem se tedaj navezal na nekega Romuna,
ki je tudi tam nekako prebil moje zamegljene poglede
… Presenetil me je – in najbrž tudi vse druge, ki so to
videli – ko ni planil in ni pograbil skorje tako
imenovanega kruha, ki mi je padel iz rok in se zakotalil
naravnost k njegovim nogam. On ga je namreč samo
pobral in mi ga s tresočo roko, brez oklevanja vrnil. In
tista njegova spontana, povsem naravna, zanj pa
očitno povsem samoumevna vzdržnost, poštenost, ki
mu ni dovoljevala, da bi pograbil, kar se mu je
ponudilo, se mi je za vse čase zapisala v spomin. Mi
segla do srca, do srca, ki sem ga tedaj, za trenutek,
277
spet občutil drugače kot ves čas, ne le kot glasno
tolkalo nekega organa, temveč kot občutljivo struno…
Je ta vajina vez ostala, vzdržala? je vprašal Jurij.
Je. Še zdaj bi znal našteti vrsto drobnih dejanj, ko
sva si delila vse, kar sva imela. Kar sva kje staknila … v
spominu mi je ostal tudi njegov domači naslov, ki mi ga
je z večkratnim ponavljanjem vbijal v glavo, saj je bil
prepričan, da se bova na koncu vendarle zvila iz pekla,
in da ga bom na njegovem domu jaz prvi obiskal…
Pa ga še imaš?
Imam, zapisanega, pozabil pa sem ga, seveda. Vem
samo, da je bil iz Temišvara in da je znal kar dobro
madžarsko. In francosko.
Jurij je čez kak mesec začel bratranca nagovarjati,
da bi jo družno mahnila v Romunijo. Tem bolj, saj si je
sam že vrsto let močno želel obiskati rojstni kraj
svojega očeta, romunsko vasico Egres. Toda Stanko se
ni dal prepričati – njegovo načelo je bilo, nikoli več
čez nobeno državno mejo, nikoli mimo stražarjev s
puškami, ki so vselej pripravljene ubiti … In tako je
tudi ta načrt spodletel, saj se Juriju samemu ni ljubilo
na pot, dolgo časa ne, vse do tedaj, ko je nekega
pomladnega dne naneslo tako, da je vendarle odpotoval
tudi tja, pa potem zgodbo o tem podrobno opisal svoji
sestrični Gizelli.
Vasico Egres sem iskal zaman, saj so jo medtem že
preimenovali v Igris, pa tudi dokumentov, matične
278
knjige, ki so me zanimali, nisem našel več v tam, pač pa
v večjem sosednjem kraju.
Igris, mestna tabla in pravoslavna cerkev, 2010.
Bil sem seveda zelo vesel, ko sem naposled lahko
pogledal v matično knjigo z očetovimi rojstnimi
podatki, o katerih se seveda očetu niti sanjalo ni. Kako
vesel bi jih bil, ko bi mu jih bil prinesel! Kopirane ali
preslikane. Veselje, ki me je v tistih trenutkih obšlo
pa je bilo nenadoma izničeno, vrata v sobo na
matičnem uradu, kjer mi je uslužbenec dovolil
fotografirati dokument, so se namreč tedaj hrupno
odprla, in sledil je udarec po roki, po fotoaparatu, in
279
po kratkotrajnem nadiranju v romunščini mi je postalo
jasno, da moram v nekaj urah zapustiti državo. Ni bilo
lahko, večerilo se je že. Vožnja do Debrecena je bila
kar dolga, moje težave pa še večje, saj so bile banke
in menjalnice že zaprte, avtomobil pa brez bencina.
Nemočen sem stal pred prvo črpalko, stikal po žepih,
nobene gotovine. K sreči se je pripeljal avtomobil, lep
in velik, zlasti za takratne romunske razmere, in
izstopil je lepo oblečen lovec. Natočili so mu bencin in
jaz sem v angleščini pojasnil, kaj se mi je zgodilo, oni
pa je le prikimal, ni črhnil nobene, povedal pa nekaj
točaju in tudi moj rezervoar je bil kmalu poln.
Neznancu sem medtem napisal svoje podatke, naslov,
mu jih ponudil in seveda skušal razložiti, kako mu bom
poslal denar in podobno. Toda dobrotnik se je za
korak umaknil, pritisnil kazalec čez ustnice, se
nasmehnil in odpeljal. Listek pa je z zgovornim
pogledom prav tako zavrnil.
Neznanec je bil brez dvoma ugleden državljan in
njegov socialni položaj visoko nad povprečnimi ljudmi,
nad tisto veliko večino stradajočih ljudi, ki so komaj
vezali konec s koncem. Najbrž je bil tudi v političnem
pogledu dobro zapisan, a je, kot ogromna večina
Romunov, z vsem svojim bistvom sovražil Nicolae
Ceausesca, njegovo železno in krvavo pest. Neznancu
se, žal, nikoli ne bom mogel zahvaliti.
V meni pa je ostalo še nekaj, česar najbrž zlepa ne
bom pozabil. Zabolelo me je, čim sem pomislil na
280
uslužbenca na matičnem uradu. Po tistem dogodku
torej, ko sem jo tako rekoč popihal iz njegovega
urada, so uslužbenca prav gotovo trdo prijeli.
Kaznovali? Ga kam pahnili? Kako globoko? V ječo?
Najmanj, kar ga je doletelo, pa je to, da so ga vrgli na
cesto.
In o teh doživetjih v Igrisu se je Jurij, prav tako
konspirativno, pogovarjal veliko let po tistem, tudi s
profesorjem Samujem Benkőjem v Cluju, oziroma po
madžarsko, v Kolozsváru, desetega oktobra 1988.
Konspirativno? Pa še kako.
Že na debrecenski letni univerzi so Juriju priskrbeli
profesorjev naslov in telefonsko številko, pri tem pa
strogo zabičali, da mu sme telefonirati izključno in
samo, tako so poudarjali, iz telefonske govorilnice v
Cluju. Že pred odhodom v Romunijo pa se je zgodilo
nekaj nenavadnega. V imenitnem hotelu Bika v
Debrecenu – prav v tistem, ki ga je njegov oče,
petnajstletni sirotišnik, tako zelo občudoval – mu je
natakar prinesel velik hlebec kruha, kar tako, na svojo
roko, in nekaj parov klobas. Stopil je kar k Jurijevemu
odprtemu prtljažniku in, tebi nič, meni nič, položil
paket vanj.
281
Hotel »Bika« v Debrecenu, po 2. vojni
Povedali ste mi, kam ste namenjeni, in svetoval sem
vam, je govoril natakar, kaj ponesite s seboj, branili
ste se, zdaj pa se srečno vozite in prepričan sem, da
se boste spomnili te moje vsiljivosti, ki ji boste tam
prek rekli povsem drugače.
Jurij se je še malo branil, oni pa je odšel, še prej pa
povedal: Pa ga vrzite ven, če ste tako pametni. In siti.
Ni mu verjel, le zakaj, si je dejal, saj je bil sit do
grla, dolarjev pa je imel tudi dovolj za nekaj dni. Kruh
in klobase pa so ga po vsem tistem seveda morale
pospremiti vse do Cluja, Kolozsvára, do transilvanske
lepotice, kot ji pravijo, do mesta s slovito Babeş-
282
Bolyai univerzo in s spomenikom kralju Matiju CorvinuHunyadiju.
V imenitnem hotelu – imeniten naj bi bil že zato, ker
so vanj sprejemali le goste iz tujine – ga je zvečer, ko
je prispel na cilj, presenetila pomanjkljiva
razsvetljava, ena sama petindvajsetvatna žarnica na
stropu, pa nobene druge, nikjer, v nobenem prostoru.
Vrata v kopalnico je moral torej pustiti na stežaj
odprta, sicer bi ostal prostor sicer v trdi temi. V sobi
je bil tudi televizor – z eno samo samcato postajo, ki
je ves čas kazala izključno in samo nasmeške
njihovega prvega moža. Že naslednjega jutra pa se je
spomnil natakarjevih besed iz Debrecena, saj je že po
zajtrku ostal lačen. Po čaju, žemlji in koščku mesa v
sumljivem ovitku, ki je zaudarjal že takrat, ko ga je
natakar nesel mimo, kaj šele, ko ga je položil na mizo.
Jurij se ga seveda ni pritaknil, tako mu je velel že
pogled, in tako bi gotovo ravnal tudi v primeru, če bi
imel hud nahod in ne bi ničesar vohal. Jurijevo
začudenje pa se je podvojilo, ni mogel verjeti svojim
očem, saj je videl, kako urno in veselo je k njegovi
mizi prihitel natakar, in to v trenutku, ko je opazil, da
je bila skodelica s čajem prazna, mesnina pa
nedotaknjena. Urno je torej pospravil vse, kar je bilo
na mizi, in zadovoljno odracal proti kuhinjskemu
okencu, kamor je izročil krožnike – vendar brez
preostale žemljice in smrdečega izdelka!
283
Priti do profesorjevega stanovanja, ni bilo niti
najmanj enostavno. Jurij se je ravnal po kratkih,
odrezavih profesorjevih besedah, ki jih je slišal po
telefonu, po stavku, v katerem ni bilo nobenega imena,
le to: Ko pridete do stanovanjske hiše, vstopite skozi
glavna vhodna vrata, potem pa po stopnišču gor,
dokler ne boste zagledali rahle svetle črte na dnu
priprtih vrat. In to je bilo tudi vse, kar mu je
profesor zdrdral po telefonu, nič več, nič manj, ni
omenil niti nadstropja, ničesar drugega.
In prispel je do hiše, katere hišno številko je dobil
že prej na Madžarskem. In sledilo je tavanje, tipanje
v temi, saj ni bilo nikjer nobene luči, tipal je, stopal,
više, še više, dokler ni zagledal svetle črte na tleh – in
vstopil. V stanovanju pa je bila prav tako ena sama luč,
ena sama brleča žarnica. Čeprav je bil šele začetek
oktobra, je bilo med debelimi zidovi hladno. Pozimi pa
je res mraz, je dejal prijazni profesor Samu, ki je
uganil, kaj ima Jurij v mislih. Nikoli ne zakurimo,
elektrika je predraga.
Kako pa? Kako …
Pač tako, da si vse, kar moremo in premoremo,
zvlečemo nase, se ovijemo v blazine, odeje. Če bi imeli
dve žarnici, bi že v nekaj dneh presegli normativ, ki
pravi, da bo cena elektrike desetkratna, če bomo
porabili toliko in toliko kilovatov.
284
Pogovor se je seveda zasukal predvsem na madžarski
jezik in književnost, na stroko, ki jo je profesor
predaval in o njej tudi veliko napisal, ves čas pa, tako
kot večina ljudi na Romunskem, hrepenel po osnovnih
pravicah, ki jih je z nasmeškom imenoval – dobrine.
Bil je, in še vedno je, hvala bogu, velika osebnost,
čeprav skromen, vendar dostojanstven. Vsa njegova
pojava je izžarevala osebnost velikega strokovnjaka in
humanista.
Težko je šlo Juriju z jezika, vendar ga je ob slovesu
vprašal, ali ga res ne bo žalil, ali ne bo žalil njega in
njegove družine, če mu bo izročil tisto, kar je po
naključju prinesel s seboj. Šlo je seveda za velik kolač
kruha in za slastno in zelo dobro znano klobaso vrste
gyulai. Jurij ni vedel, kako bi začel, katero besedo
izbral, zato je jel mencati in skorajda jecljati besedo
za besedo, tudi zato, ker ga seveda za nič na svetu ne
bi hotel žaliti, kakorkoli prizadeti … zlasti tam, na
njihovem domu, sredi lepe prostorne sobe z
bidermajerskim pohištvom in s krajinskimi slikami v
enakem slogu, z dvema oljnima slikama in s sledjo, ki
je povedala, da je od tam prav gotovo izginila neka
druga slika … očitno so jo prodali, zaradi stiske, je
menil.
Profesor je uganil Jurijevo zadrego in uganil vse, kar
mu je hotel povedati.
285
Ko je človek lačen, je povzel profesor, ko je družina
lačna, ne misli na srebrn pribor, na lep prtiček ali na
umite roke. In že je tudi priklical ženo s fantkom, v
katerega očeh je opazil solzo. Od veselja, in najbrž
tudi žalosti.
Ob slovesu je profesor še rekel: Kruh, ki ste nam ga
prinesli, je madžarski, torej je tudi simbol, simbolno
darilo … vedite, da ga bomo na tanko rezali vsaj deset
dni.
Jaz pa bom vašo knjigo gotovo moral pazljivo
prebirati vsaj deset let, je s hvaležnostjo sklenil Jurij
in z veseljem potežkal knjigo njegovih esejev,
Bolyaijeve študije, ki mu jih je Samu podaril, s
posvetilom, seve.
286
DRUGI DEL
287
1.
Prva in največja želja Lajosa, Jurijevega starega
očeta in njegove žene Terezije, je bila povsem
običajna – imeti čim več otrok, jih nahraniti, obleči in
izšolati. Učiteljska plača pa je bila komaj dovolj za
njiju, za usta revnega enorokega učitelja in njegove
žene, gospodinje. Njun izračun je bil prav tako dokaj
preprost, je pripovedoval József, Jurijev oče. Izšel
se nama je, je dejal, saj so že mene, prvega otroka,
sprejeli v sirotišnico za učiteljske otroke v
Debrecenu, kakih šestdeset kilometrov od mojega
rojstnega kraja Egres.
Državna učiteljska sirotišnica v Debrecenu (konec 19.
stoletja)
288
Prvotna sirotišnica – danes – na Peterfia ulici – je
postala institut za atomsko fiziko
Za menoj pa so potem prihajali tudi drugi moji
bratje in sestre, vsako leto po eden. nEgresa, male
banatske vasi, ki je bila po prvi vojni priključena
Romuniji in je dobila tudi drugo ime, Igris, se
spominjam, je obujal svoje prve spomine Jurijev oče,
samo po drobcih, ki si jih otrok lahko zapomni,
predvsem po šoli, kjer je oče poučeval v vseh štirih
razredih, po velikem šolskem dvorišču, rojstni hiški,
cerkvi in ribniku.
289
Ribnik v Igrisu/Egresu, 2010.
Dokaj velik ribnik je bil od hiše – v kateri so živeli
Jurijev stari oče Lajos in stara mati Aloisia, rojen
Fürstinger, ter njun najstarejši sin József, Jurijev
oče, pa še kopica bratov in sester – oddaljen le za
streljaj. Poleti so se vsi otroci, skoraj vsa vaška deca,
naučili v njem plavati, pozimi pa so ga prav tako radi
obiskovali, a le v primeru, če so jim starši to posebej
dovolili. Skrivnostni ribnik je namreč vzel življenje
marsikateremu vaščanu, zlasti otroku. Voda je bila
precej globoka, led pa ni bil vselej dovolj debel.
Dokler so bili otroci edinega učitelja na vasi doma, ko
jih torej še niso sprejeli v sirotišnico, je bila skrb,
kako in s čim nahraniti otroke, velika. Največja pa je
bila skrb za obutev. Čevlji so bili velik izdatek za
vsako družino, tudi za tisto, ki je imela veliko več pod
palcem kot kak vaški učitelj. Poleti je bilo laže, otroci
so bili zvečine prav radi bosi. Že od aprila pa vse do
290
novembra. Pozimi pa je bilo povsem drugače. Nekateri,
zlasti otroci kakega trgovca ali kmeta z večjo krpo
zemlje, so imeli po dva ali celo tri pare usnjenih
čevljev, deca Jurijevega starega očeta pa so imeli le
polovičnike, kot so privoščljivci – bolj premožni učenci
– radi rekli čevljem z lesenimi podplati. Sicer pa to, da
so imeli lesene podplate, ni bila največja sramota, to
so še nekako prikrili: stopali so pač bolj previdno, tako
da je bil odmev njihovih korakov z lesenim podplati
skoraj tak kot odmev tistih, ki so se pozibavali na
usnjeni podlagi. Bolelo jih je predvsem to, da so jih
drugi otroci gledali zaničljivo zaradi čevljev v celoti.
Niso se jim namreč posmehovali samo zaradi lesenih
podplatov, pač pa še bolj zato, ker je bil gornji del
njihovih čevljev le iz nekakšnega debelega in gosto
tkanega platna – ne pa iz imenitnega usnja, ki je bil
praviloma podložen in to z ovčjim kožuhom. Tako
mehkim in tako toplim, je znal glasno povedati Ferko,
ko si je nekoč smel obuti prijateljev čevelj, pa tudi
takrat samo enega, da ne bi pobegnil.
Najtežje pa so kljub vsemu prenašali prepoved, ki so
jo morali v učiteljevi hiši vsi brezpogojno upoštevati.
Prepovedano jim je bilo, da bi se ribniku pozimi sploh
približali, kaj šele stopili na led. In tako so lahko samo
od daleč opazovali, kako veselo so nekateri njihovi
vrstniki drseli po kristalno jekleni ploskvi. Na primer
Jani, sin bogatega soseda, lastnik štirih parov
291
usnjenih čevljev, kot se je rad bahal, ko je le mogel, in
jih ničkolikokrat kazal tudi prek ograje.
Če bi me kdo vprašal, si je Jurijev oče nekoč
postavil vprašanje, ali se spominjam, kaj me je v tistih,
kljub vsemu brezskrbnih letih najbolj razveselilo in
kaj najbolj razžalostilo, bi imel odgovor v trenutku na
jeziku. Kot iz loka bi izstrelil oba odgovora in povedal,
da mi je bilo najlepše, ko sem dobil za božič nove
čevlje, najbolj žalosten pa sem bil, ko mi je to isto
darilo pogoltnila voda.
Zgodilo se je tako, je podrobneje pripovedoval Olgi
in Juriju, ki sta očeta vlekla za jezik, kadarkoli se je
bližal večer in sta morala v posteljo. Zgodilo se je, ko
sem se neko zimo vrnil z debrecenskega šolanja
oziroma prebivanja v sirotišnici. Visoki, črni, povsem
usnjeni čevlji, spravljeni v veliko spletenico iz
koruzovine, so bili položeni pod božično jelko, zraven
pa še nekaj priboljškov za moja brata in sestrico. Ko
sem jih pomeril in naredil prve korake, se mi je zdelo,
da hodim po oblakih. V nebesih. Vsi smo žareli od
sreče in tudi oba brata sta si jih seveda takoj za
menoj prav tako pomerila in prav tako naredila nekaj
korakov, prav tako božanskih, kot je od veselja
vrisnila tudi Nora, ki jih seveda ni mogla niti zavezati,
a je kljub temu postala v njih in prav tako vzdihovala
od moje in svoje sreče. In veselje se je nadaljevalo
tudi naslednjega dne, celo stopnjevalo se je, saj nam
je oče dovolil, da smo smeli vsi štirje za eno uro na
292
ribnik. Na ribnik, ki je bil prekrit z ledom. Stopal sem
spredaj, na čelu naše gosje vrste, ponosno, zravnano,
nasmejano in kar čakal sem na zavistne poglede starih
znancev. Za mano je stopal Miska, za njim pa
najmlajši, Feri, ki je vlekel za sabo tudi Noro. Ta je
sedela na zasilnih saneh, zbitih iz dveh, na sedalo
prekucnjenih kuhinjskih stolih. Vesela, pa čeprav brez
obuvala, le v debelih nogavicah.
In podrsal sem prvič, drugič, že zelo daleč, pa še v
tretje, po ozki, pometeni lesketajoči se ravni črti, ki
smo si jo v tistih trenutkih delili še s kopico drugih
otrok. Ti so seveda premogli vsaj take čevlje, kakršne
sem imel jaz. Po uspešnem krstu sijajnih in sijočih
čevljev sem se usedel k Nori, sezul čevlje in jih
ponudil Miski. Tudi on je bil presrečen in kaj kmalu se
je tudi on pognal po vabljivi progi. Nekajkrat, uspešno,
in tudi on je padel samo enkrat kot malo pred njim jaz.
Na vrsti je bil Feri, najmanjši, z najmanjšim stopalom.
Že Miska si je moral v čevlja naphati nekaj koruzne
slame, medtem ko je bila pri Feriju težava še večja.
Noga je bila resnično premajhna, slame pa je bilo
premalo, vezalke pa so samo ohlapno stisnile usnje
okrog gležnjev. Toda solze v njegovih očeh so
premagale mojo pamet, tako da sem popustil.
In Feri se je previdno in zelo na drobno poganjal
naprej, počasi napredoval, očitno prepočasi, saj so ga
drugi nejevoljneži za njim priganjali in celo podili s
proge. Hotel jim je ustreči, za vsako ceno, samo da ga
293
ne bi izločili. In tako se je močneje odsunil in zdrsnil
dlje, veliko dlje, kot smo to počeli vsi drugi pred njim.
Tam pa je padel, a še vedno drsel vse do čisto tanke
skorje ledu, kjer je sicer naglo skrčil nogi in – do
vratu občepel v ledeni vodi. Ko so najbližji pridrveli do
njega, se je že nekako prikotalil nazaj na debelejšo
ploskev – vendar brez enega čevlja. V enem samem
čevlju. In to je bil dogodek, ki bi ga ob prejšnjem
vprašanju lahko brez pomislekov označil hkrati tudi za
najbolj nesrečnega.
V sirotišnico sem se sicer vrnil brez novih čevljev,
vendar me je že pol leta zatem razveselilo, da so bili v
našo sirotišnico sprejeti tudi drugorojeni Miska, za
njim pa potem vsako naslednje leto še Feri in Nóra ter
Jani. Najmlajša Valika, Jenő, pa sta se vsako leto drug
za drugim znašla v drugih sirotišnicah, v Kőszegu,
medtem ko sta najmlajša, Lajos in Gyula zaživela v
Turčišču oziroma Csörnyeföldu.
Dnevni red nalog in opravil, ki smo jih morali v
debrecenski državni učiteljski sirotišnici do pičice
natančno opraviti, je bil tako skopo odmerjen, da na
kakšno podaljšano spanje ali sanjarjenje nisem mogel
niti pomisliti. Poleg tega pa so nas tudi obvestili, da se
bo tistega dne število naših bratov in sester spet
povečalo – pridružila se nam bo sestrica, zaživela z
nami, prvošolka, nova učenka debrecenske sirotišnice
torej, Nóra. In tako bomo odslej kar štirje iz enega
družinskega gnezda, z istim priimkom. In s tem se bo
294
seveda tudi število vseh gojencev debrecenske
sirotišnice povzpelo na šestinsedemdeset.
Toplo, prisrčno jo bo treba sprejeti, Nóro, da se bo
čimprej otresla strahu, tako kot smo se vsi mi, ko smo
ravno tako, polni strahu in negotovosti, prihajali sem,
drug za drugim, vsak iz svojega rojstnega kraja, od
tam, kjer je pač v tistem trenutku učiteljeval naš oče.
Pokazati ji bomo morali to in ono, razložiti to in ono,
pa tudi od nje kaj zvedeti, vsaj nekaj, kolikor bo naša
sedemletna sestrica sploh znala odgovoriti, kolikor bo
sploh vedela, vsaj kaj malega, na primer o tem, kako je
oče, kako mati, kako živita, kakšno je življenje zdaj,
ko sta se ponovno preselila najprej v Turčišče in nato
v Csörnyeföld. Bila sta to kraja nekje na jugu, tam
nekje nedaleč od morja, o katerem sem sanjal, kar
pomnim. Odkar sem vedel, kako prostrano je in kam
vse je mogoče prek tiste širne vode priti. Spraševali
smo jo seveda tudi o tem, kako shajata z eno
učiteljsko plačo, in kakšen je najmlajši bratec Lajos,
ki bo prihodnjo jesen dopolnil sedem, a bo dobil
streho nekje drugje.
Naša nepopolna družinica v sirotišnici je bila že
zaradi svoje številčnosti v središču pozornosti, in kar
čutil sem, kako se vsi drugi sošolci smukajo okrog nas,
kako zadovoljni so ob tem tudi oni, saj bodo
navsezadnje lahko vsi sirotišniki z drugimi priimki kar
nekaj tednov zapored počivali. Nikomur od njih se
namreč ne bo treba ubadati z molitvijo, za katero je
295
bil vsak gojenec zadolžen, da je glasno, pred vsemi
drugimi dijaki molil in zmolil molitev pred vsakim
zajtrkom, pred vsakim kosilom in vsako večerjo, pa še
pred spanjem, tik pred ugašanjem petrolejk. Sleherni
sirotišnik, izbran po abecednem redu, po en cel teden.
Štiri tedne so bili torej vsi drugi priimki na dopustu,
smo govorili mi, bolj potrto, vsi drugi pa so najnovejši
urnik sprejeli z velikim olajšanjem.
Jaz sicer nisem sanjal o kaki čudežni paličici, s
katero bi se morda rešil tako dolge tlake, ne, meni se
je takrat sanjalo nekaj veliko pomembnejšega. Kljub
prekratkemu spanju, pretrganim sanjam, sem si
zapomnil tisto, kar je bilo najpomembnejše – to, da
moram ujeti zalučano culo, si s tem zaslužiti sanjski
znesek, ki bo ta mesec narasel že na 30 kron, in z njim
odpluti v Ameriko. Z vlakom do Fiume, Reke, od tam pa
z ladjo, z veliko čezoceanko naravnost v New York!
V sirotišnici smo prebivali v tesnih sobicah, se učili v
veliki učilnici, v kateri smo tudi jedli, tisto, kar je pač
bilo, v glavnem vedno malo, premalo. Kakorkoli že,
sirotišnica je bila kraj, v katerem so se v meni
porodile predstave o drugačnem svetu in z njimi želje,
ki so se strnile v dve besedi – Amerika, Nevijork.
Rojevale pa so se nam seveda tudi drugačne želje,
tiste vsakodnevne, ki nam jih je naša mladost prinašala
kar sproti. Ob pogledu v to ali ono okno, v ta ali oni
krožnik v gostišču Bika – kamor smo radi zahajali že
296
zaradi lastnikove imenitne železno-bakrene izvesne
tablice iz leta 1799, predvsem pa zato, ker smo tam
lahko opazovali lepo oblečeno gospodo, ki je tam
prenočevala – pa so se seveda tudi nam pocejale sline.
In tam, v središču mesta, smo slišali razne pripovedi,
ki so jih gospodiči stresali kot za šalo. Najraje sem
poslušal tiste, ki so me prepričale, kako imenitno je
lahko potovanje v Ameriko, kjer so zgradbe desetkrat
višje od gostišča Bika, tega palčka, ki so mu ravno
takrat, komaj takrat, je rekel eden od gospodičev,
nadzidali prvo nadstropje.
Hotel »Arany bika« na začetku 20. stoletja
Po takih naključnih pripovedovanjih na cesti sem bil
vselej ves omamljen, tako da sem se še bolj predajal
297
sanjarjenju. Pot od Bika oziroma Zlatega bika do naše
sirotišnice, ki je bila dolga kvečjemu kak kilometer,
sem prav rad opravil tudi po večkrat na dan – sem ter
tja, v eno in drugo smer, če sem le mogel, predvsem
zato, da bi o lepo oblečenih, pa vendarle
zdolgočasenih fantih, ki so tako radi postopali okrog
gostišča, zvedel še kaj, čim več.
Bil sem prepričan, da se mi bo pot v Ameriko
posrečila edinole v primeru, če mi bo dobro šlo v šoli in
če bom imel tudi nekaj sreče. Do nje pa se bom lahko
prebil le tako, če bom vsaj enkrat zmagal na naših
tekmovanjih. Šlo je za povsem nenavadno tekmovanje:
za lovljenje cule. Cule s kamenjem, vržene v zrak, ki jo
je bilo treba ujeti in si zaslužiti denar. Veliko denarja.
Ferko je bil prvi in najuglednejši učenec, saj so ga v
sirotišnico sprejeli že leta 1894, ob dnevu osnovanja
te edinstvene državne ustanove za otroke učiteljskih
družin na Madžarskem.
In prav s tem se je Ferko rad postavljal: Jaz sem
prvi, najmočnejši, edini vaš poveljnik. Kdor je proti
meni, naj poskusi, je poudarjal in rad pokazal svojo
velikansko krvavico, ki mu je nabrekla ob pazduhi, ko
je upognil roko v komolcu. Odločal je o vsem in prav
tako tudi določal, kdo bo kaj počistil, pometel,
pospravil, odnesel, prinesel in celo popil in pojedel, saj
je bil glavni tudi pri delitvi hrane. In bil je tisti, edini,
ki je poročal učiteljem, kako se je ta ali oni vedel med
298
odmorom, po pouku, ob sobotah in nedeljah. Ti pa so
mu zaupali, verjeli, zlasti ravnatelj, ki je bil sošolec
njegovega očeta. Tekmovanje s culo si je seveda prav
tako izmislil on, Ferko Tólnai.
S tekmovanji s culo je zaslužil lepe denarce. Zbiral
je prispevke, obvezne prispevke, poskrbel za culo z
drobirjem s puste, pomešanim s kamenjem, jo zalučal
visoko v zrak, in kdor jo je ujel, prestregel v naročju
nad trebuhom, jo zadržal, da ni padla na tla,
tekmovalec pa ne na kolena, je bil nagrajen z enim
delom zbranega denarja. Vsi smo si želeli, da bi postali
kdaj zmagovalci, a kaj, ko pa je v največ primerih
ostal zmagovalec le eden. Vedno eden in isti: Ferko.
Čeprav sam ni nikoli pokazal, kaj zna, nikoli ni
tekmoval, le delil je denar, grabil zase, odžiral tistim,
ki so za to največkrat zaman trpeli. Le enkrat se je
primerilo, da je nekdo vendarle zmagal. Nekoč se je
to posrečilo Jánosu, poleg Ferka najmočnejšemu
gojencu zavoda, ki je bil Ferku tudi sicer v napoto, saj
se je okrog njega začela zbirati nova skupina
gojencev, ki je grozila, da bo z njim na čelu prevzela
Ferkovo vodilno vlogo. Ferko pa ni bil le razsoden,
ampak tudi zvit, tako da se ni dolgo obotavljal. Ko je
János takrat sicer ujel culo in jo tudi obdržal, kakor
so določala pravila, je prišlo do nenadnega
presenečenja, saj bi János moral vzdržati vseh
petnajst sekund čepe in z objeto žogo v naročju in
tako potrditi ulov, kot smo tekmo tudi imenovali, toda
299
Ferko je že prvo sekundo, ko je videl, da János ne bo
vzdržal ujete cule v naročju, nepričakovano zamižal na
eno oko in veliko časa prej, kot bi smel, razglasil
Jánosa za zmagovalca.
Kako je to mogoče, smo se spraševali. V vseh
primerih dotlej je bil vendar Ferko neusmiljen, priznal
je le tistemu, ki je resnično vzdržal do konca
njegovega štetja do petnajst. Tokrat pa jih je Ferko
zdrdral naglo kot blisk. Mi pa smo se lahko samo še
začudeno spogledovali. Hkrati pa jeli tudi upati, da se
je Ferko zmehčal za vse čase, in da bo odslej vselej
ravnal bolj človeško. Da bo omilil svoja kruta pravila.
Zlasti tisto počasno, zateglo štetje do petnajst …
Ferkovo hinavstvo pa se je kaj kmalu pokazalo v
pravi luči. Dosegel je, kar je hotel, saj je s svojo
pravkar uprizorjeno potezo z lahkoto podkupil svojega
najnevarnejšega tekmeca in ga enostavno naredil za
svojega zaveznika. Jánoseva skupina je kmalu
razpadla, Ferko pa je postal še močnejši.
Bližala se je tudi moja nedelja: odhod v pusto, v
hortobaško pusto. Vanjo smo sicer lahko zahajali
vsako prvo nedeljo v mesecu; v pusto, v to svojstveno
in edino evropsko stepo, kamor smo prav vsi radi zahajali in se predajali čarovnijam prostranega morja
tisočerih meglic drobtinastega prahu in peska. Tam, v
družbi motečih rojev komarjev in obadov, smo
občudovali tudi preletavanje ujed, ptic, čiger –
300
elegantnih letalk, kanj, skobcev, rdečenogih škurhov in
ponosnih sokolov, pa okornih štorkelj in seveda črede,
krdela živali, svinj, ovac, bivolov in konj, pa pastirje z
dolgimi biči, s palicami ali šibami. Zlasti jaz sem se rad
predajal fatamorgani, ki sem jo slutil tam daleč na
zahodu, tam, kjer se na koncu ravnice nebo in zemlja
zlijeta v ravno, migetajočo črto.
Hortobaška pusta
In tam sem, potem ko sem lahko ostal sam, z vso
predanostjo sledil skrivnostnim pripovedim njenih
nedorečenih obrisov, iz katerih sem ničkolikokrat
stkal oprijemljive, določno izrisane obrise cele vrste
ameriških hotelov, desetkrat višjih od Zlatega bika,
med katere bi rad priplul na ladji, ki sem si jo narisal v
tistih čarobnih trenutkih. Ko sem se predramil, sem
seveda vedel, da gre le za privide, vendar sem jim
kljub temu pripisoval tudi drugačno moč. Skrivno moč,
ki je prav gotovo ne smem zavreči, sem si dejal. Vsak
obisk puste me je poleg odkrivanja prelestnega okolja
301
nagrajeval tudi s posebnimi predstavami, s sporočili, s
katerimi sem se rad skril tudi pod odejo in se jim tudi
tam predajal. Dajali so mi moč, bogatili domišljijo,
zbujali radovednost, kovali načrte.
Hotel sem se izšolati in kreniti v veliki svet.
*
Zadnje leto svojega šolanja bom pomnil do konca dni,
in to zaradi zaključnega izleta, ko so nas, male
maturante, s tremi vozovi odpeljali v osrčje puste,
kjer se mi je, meni in najbrž večini učencev, uresničila
velika želja, saj smo prebili ves dan in vso noč pa še
naslednji dan v neposredni bližini mostu z devetimi
luknjami in devetimi oboki. O tem znamenitem mostu
smo poznali kar nekaj vznemirljivih legend, predvsem
tisto o preganjanem Sándorju Rózsi, ki je za las ušel
žandarjem, in sicer tako, da je preskakoval hrbte
devetih deklet, ki so se druga ob drugi sklanjala nad
potokom Hortobágy.
302
Znameniti most v hortobaški pusti
Drugi razlog, zaradi katerega sem si zapomnil
devetsto peto leto, pa je bil v zvezi s tekmovanjem.
Tekmovanja za culo se je moral udeležiti vsak gojenec
in vsako nedeljo vplačati deset fillérov. Zbrani denar
se je povečeval, saj skoraj vse leto ni bilo nikogar, ki
bi zmagal – ujel svinčeno težko culo, prekleto culo. Po
vsakem tekmovanju, ki se je končalo brez zmagovalca,
je polovica denarja vsakokrat poniknila v Ferkovem
žepu, druga polovica pa se je povečevala s tem, da so
ji dodali sproti pobrane nove prispevke. In tako
naprej.
Tisto nedeljo je bil torej moj dan. Odločil sem se,
toliko laže, ker so me k temu nagovorile tudi zgovorne
sanje. Sanjal sem, sanjal tako lepe sanje, da bi si jih
najraje za vse čase vtisnil v spomin, jih obujal, in z
303
njimi ponovno zaspal – če bi seveda smel še malo
zaspati ali vsaj za hip podremuckati in si tako
temeljiteje vtisniti v spomin tisto, kar se mi je zdelo v
tem neresničnem doživljanju pomembno, tako zelo
pomembno, tako zelo mogoče, tako zelo verjetno, da
bi za to storil vse, dal vse, ko bi le mogel vse, kar sem
sanjal, vsaj s kakim zapisom iztrgati pozabi. Da bi se
pozneje spomnil in nadaljeval, dograjeval načrte, ki
sem jih v resnici koval že dve leti, buden in čuječ,
povsod, na vsakem koraku. In zdaj so se mi spet
pokazali v novi luči, pa čeprav le zamegljeni, v sanjah.
Pa sem se odločil in jih začel kovati, kovati pri polni
zavesti, ob naprezanju vsega, kar sem nosil v glavi in
srcu. In okleniti sem se jih hotel, zdaj, zlasti zdaj, ko
se mi je nedvoumno sanjalo, kako naj ravnam, da bom
končno tudi jaz zmagal.
Strah v meni se je stopnjeval in v misli so se mi
vrivali prizori prejšnjega tekmovanja, ko je Feri sicer
ujel culo, vendar je ni mogel obdržati, ker se mu je
zlomila roka, ali pa tisti prizor z Istvánom, ki je prav
tako le za las zgrešil in omahnil tik pred dobljeno
bitko, saj ga je svinčeno težka cula prehudo udarila v
levo bedro, tako da je klecnil. In tudi tedaj je Ferko
razveljavil tekmo, pobral svoj delež in še naprej čuval
ves preostali denar.
Moj strah pa se je še povečal, ko me je v petek
zvečer na skrivaj obiskal István, se usedel na mojo
posteljo in jel pripovedovati, kako ga je pred njegovo
304
tekmo Ferko ustrahoval in zaničeval ter govoril, naj
odneha, ker je preslaboten in da bo prav gotovo
poražen.
Nisem hotel odnehati, je nadaljeval, ker sem vedel,
da sem dobro pripravljen, pa tudi denarja sem si zelo
želel. Saj veš , je pojasnil, moja mati je, odkar je umrl
naš oče, brez vsakršnega dohodka.
Izogibaj se ga, mi je še rekel, ker te bo prepričal, da
te že zdaj boli tisto, kar te v resnici sploh ne boli.
Tudi z mojo nogo je bilo tako, veš, je nadaljeval, kar
naprej se je norčeval, kako čudno stopam, pravzaprav
vlačim levo nogo za seboj in mi pravil, da je z njo
gotovo nekaj hudo narobe ... In kot veš, se je zgodilo
prav to. Ko je videl, da ne bom odnehal in bom kljub
temu tekmoval, me je podrl na tla in z vso silo brcnil v
stegno. In tudi vse drugo, kar je sledilo, se je odvilo in
končalo po njegovem natančno skovanem načrtu. Ko
sem tistega usodnega dne culo že zanesljivo držal v
naročju, se mi je prvotna bolečina v nogi v trenutku
spet podvojila, neznosno me je zabolelo, in kot veš,
preden je Ferko preštel do deset, sem klecnil.
Moja srečna številka je bila trinajst. Že dolgo časa
sem verjel vanjo, tokrat pa se mi je ponovila tudi v
sanjah. Zato sem vsak dan marljivo vadil, pred
zajtrkom in pred večerjo. Bratje so mi pri tem
pomagali, spodbujali so me in mi po vsakem teku in
opravljenih dvesto počepih položili na trebuh vedno
305
večje kose kamenja, kolikor sem jih pač zmogel. In
tako sem že petič zapored z lahkoto prenesel celó
težo velike skale, ki sem jo moral, z zadržanim dihom
seveda, držati v naročju kar celih petnajst sekund.
Zdelo se mi je, da so bile opeke, dvanajst opek, ki sem
jih zmogel pred tem, prava figa v primerjavi s tisto
velikansko skalo.
Prišla je sobota, dan pred odločitvijo – in res,
Istvánova napoved se je uresničila. Ferko je že pred
jutranjo molitvijo stopil k meni, pokleknil kraj mene in
začel moliti, polglasno, tako da sem ga najbrž samo
jaz slišal. Momljal je nekakšno drugo besedilo, vendar
v istem ritmu kot vsi molivci, pa tudi vzdihoval je
enako kot drugi. Medtem ko so drugi drdrali Zdrava
Marija milosti polna Gospod je s Teboj – mi je on
drdral Niti sveti Jožef ti ne bo pomagal, Jožef, ker si
preveč grešil, Jožef, v nedeljo boš klecnil, Jožef, je
ponovil še dvakrat, potem pa si je v tretje izmislil spet
novo besedilo in zdrdral: Zdrava Marija, kaznuj ga,
bedaka, slabiča, pokveko ...
Kdo je pokveka, sem ga vprašal, ko smo končali
molitev in se lotili zajtrka.
Ferko se je samo smehljal, se muzal in molčal.
Ti, ki se bojiš mene, ker hočeš brez mojega boja
pobrati ves denar, pokasirati nove prispevke vseh nas
in se po možnosti spet izogniti novi tekmi, sem
odgovoril namesto njega.
306
Glej ga, fantiča, govoriš, kot da si pozabil, koliko jih
že pred teboj klecnilo v prah. Tudi nje sem posvaril,
Istvána in njemu podobne šleve.
Zakaj pa si potem z mnogimi drugimi ravnal povsem
drugače in jih celo nagovarjal, naj poskusijo ujeti
tvojo prekleto cunjo? Ferija, Imreta in Pála, za katere
si vedel, da so v resnici preslabotni. Nagovarjaš le
drobnjak, sem rekel, otepaš pa se vseh drugih, ki bi te
res znali premagati.
Mera je bila očitno polna, saj je Ferko brez besed z
vso silo prekucnil moj še nedotaknjeni piskrček z
ječmenovo kavo, da se je razlila čez vso mizo, potem
pa je čez nekaj časa prilezel za menoj tudi v
stranišče in tudi tam končal svojo lekcijo – in me
močno udaril v trebuh.
Prvega nedeljskega jutra v juliju mesecu leta 1905
ne bom nikoli pozabil. Pa tudi takrat ne samo zaradi
nenavadno lepe hortobaške puste, ki smo jo iz
najbližjega zaselka Nagymacs – kakih trinajst
kilometrov oddaljene vasice od Debrecena – vsakokrat
znova občudovali v vsej njeni razprostranjenosti. Tudi
tokrat nas je omamljala s prostranostjo svoje peščene
brezmejnosti. Kamorkoli je seglo oko, povsod morje
meglic in velikanska odeja rahlo trepetajoče mehkobe,
nad njo pa sinje nebo. Vse tiho, mirno. Od nekod pa
samotni kva–kva, grlice glas, pa še drugi in tretji, vse
307
bližji, vse določnejši, vse prepričljivejši kva–kva, tiste
grlice, ki je priplavala nad nas.
Pesek, čeprav sivkasto peščene barve, se mi je
zazdel kot sinje modro morje, pozibavajoči bivolji
rogovi pa kot dolge ladje. Neskončne naplavine peska s
šopi suhih trav, ki so jih pod dolgodolgimi rogovi mleli
bivoli, velikanske krave, so kar naprej, kadarkoli sem
jih pogledal, obnavljale v meni nove in nove želje po
morju, po mehkem, pozibavajočem plutju proti
Ameriki.
Bil sem srečen. Stal sem, do gležnjev pogreznjen v
pesek, ki sem ga čutil kot dražeče in vabeče morje,
pogled na nenehno lenobno pozibavajoče rogove
strnjenih bivolov pa mi je prišepnil še nekaj o ladji, ki
me bo odpeljala v obljubljeno deželo. Ptica nad pusto
se mi je pred očmi sprevrgla v culo, vendar brez
kamenja, prav lahka se mi je zdela, in kar na lepem se
je ustavila nad menoj, kot da je hotela obtičati prav
tam. Nič več ni letela … stala je … postala, potem pa
kot zadeta začela mrtva padati proti meni.
In cula je poletela visoko proti nebu, višje kot
kadarkoli, se mi je zdelo, saj se je ustavila šele po
dolgem času, po celi večnosti, zabingljala, potem pa
vse hitreje in hitreje padala, padala proti meni, v hipu
udarila, silovito sunila v trebuh, ki sem ga stisnil,
oboje stisnil, prižel k sebi, tam nekje spodaj, se ju
oklenil, trebuha in cule na njem, kot da bi jo imel rad,
308
ne pa preklinjal, za vselej preklel, culo, culo s
kamenjem, ki je bila težja od ptice, težja od opeke,
težja od skale.
Prvič sem zaklel glasno, so rekli moji tovariši, drugič
in poslednjič pa stokajoče, so pripovedovali tisti
okrog mene. Šele veliko pozneje pa so tudi povedali,
kako je bilo, ko sem jo prestregel, napol čepe, z
razkrečenima nogama. In tak, v takem položaju tudi
ostal – zgrbljen, skrčen, okamnel, ne le do konca
Ferkovega štetja do petnajst, pač pa še kako uro dlje.
Dokler me na nosilih iz vej in posušene travače – ki so
jo na hitro nabrali, naskubli s skope puste – niso
odnesli v sirotišnico. Ko sem se ovedel, sem čutil le
gorečo bolečino v trebuhu, in ko je ta šele čez nekaj
mesecev povsem popustila, sem ob postelji zraven
sebe zagledal kuverto in v njej trideset kron66.
Celotni znesek, brez odbite polovice.
Napisal sem ji vse, ovdoveli materi, kako se je
zgodilo, zakaj sem to počel, zakaj tako ravnal. Najbolj
zgovorni brat Feri pa ji je v pismu pripisal tudi druge
podrobnosti, tudi tisto o nosilih, na katerih so me bili
takrat odvlekli v sirotišnico in o hudih bolečinah v
trebuhu. V želodcu oziroma trebuhu, ki mi ga je nekaj
dni zatem s krpami nežno prekrivala moja sestrica
Nora. Skrbelo jo je zame, navezala se je name, na
najstarejšega brata, hkrati pa je bila, vsaj v mislih,
zelo povezana z domom, z materjo, ki ji je vselej vse
zaupala, kot mi je povedala in posebej poudarila, da ji
309
bo morala napisati vse najpomembnejše, kar je v
sirotišnici doživela, kot tudi to, je rekla, da si zbolel in
da ti je zdravnik povedal, da boš odslej vse življenje
živel s ponižanim želodcem ... Jenő pa, ki je moral
pismo skleniti, je po njenem nareku moral vse to tudi v
resnici zapisati, vendar s popravkom, kot je pripomnil
tudi on, češ da se reče znižan želodec, ne pa ponižan
želodec. In od takrat smo ga vsi klicali Učitelj in nič
več Jenő. Prijelo se ga je. Očitno res tako zelo, da se
je pozneje tudi v resnici odločil za poklic učitelja.
Pismo je naredilo svoje, je rekel spet naš bratec
Učitelj, ko smo dobili odgovor, v katerem je mati
poudarila, kako naj pazimo nase, saj je zdravje, ki ga
imamo, največ, in je hkrati tudi vse, kar sploh premoremo.
2.
Trideset pengőjev sem potreboval najbrž bolj kot
marsikdo drug, saj sem ne nazadnje moral odšteti kar
nekaj denarja tudi za pas – ki bo za vse življenje, kot
je dejal zdravnik in mi tudi povedal, da sem si nakopal
trajno bolezen – povešeni želodec. Denar pa sem
potreboval predvsem zato, ker je bila pred menoj
velika neznanka – dolga pot.
In nanjo sem se odpravil najprej peš, saj sem upal,
da me bo včasih pobral tudi kak voz, mene in moje
edino premoženje, ki sem ga nosil v kovčku iz lepenke,
310
ne čisto novem, malce načetem, zlasti na vogalih,
vendar sem ga bil vesel, že zato, ker sem ga dobil kot
darilo za odlično opravljeno šolanje. V njem sem nosil
dve srajci – ena je bila prav imenitna, saj je bila dolga
in skoraj snežno bela. Iz lanu. Imel pa sem še dolge in
kratke hlače, in seveda tudi trebušni pas, ki pa sem ga
raje porinil med perilo, ne pa zvezal pod trebuhom. Bil
je prav tako iz domačega platna, le notranji del je bil
iz finejšega tkanja, v njem pa je bilo mogoče otipati
nekakšne palčke, ki naj bi podpirale pogreznjeni
želodec. Najvažnejše, kar sem sploh imel in sem prav
tako hranil v kovčku, pa je bilo spričevalo o
opravljenem šolanju. V šoli so mi zagotavljali, da bom s
spričevalom, kakršnega sem si v resnici tudi zaslužil,
lahko dobil kar dobro službo, in to po vsej ogrski
oblini, so rekli. Tem boljšo, čim manjši kraj
službovanja si boš izbral, je poudaril ravnatelj. Naj ne
sanjam torej o velikih mestih, so rekli, pač pa o
krajih, ki imajo le nekaj tisoč prebivalcev, pa bo.
Jaz pa sem jih poslušal samo z enim ušesom, saj sem
verjel predvsem svojemu prijatelju Ferencu Horvatu,
ki mi je – nekoč, ko je bil doma na dopustu in se je
hkrati tudi odpravljal nazaj v Fiume, v tamkajšnjo
ladjedelnico Ganz–Danubius – dejal, češ da bo
najbolje, če se oglasim pri njem, pa mi bo pomagal na
pot v Sebenic, Šibenik torej, kjer so na madžarski
šolski ladji šolali bodoče mornarje. Povedal mi je tudi,
da se bom moral v mornariški šoli učiti najmanj eno
311
leto, ki pa tako ali tako mine kot piš, potem pa bom
zrel za odhod v Ameriko. Z ladjo Carpathia, je dejal,
na kateri poveljuje njegov dobri prijatelj Bocskai. Veselil sem se vseh teh novic in zdelo se mi je, da govori
resnico, o kateri pa sem začel kmalu tudi malce
dvomiti, saj se mi je na koncu najinega pogovora
zazdel njegov izgovor, češ da je trenutno brez
prebite pare, ker da je pozabil denar v drugem
suknjiču, sumljiv – saj sem moral ves gostilniški račun
poravnati jaz.
Moji naslednji koraki pa so bili potem kljub vsemu
usmerjeni na pot, ki mi jo je bil prav on začrtal. Med
potjo pa se je k sreči potem kljub vsemu pokazalo, da
si Ferenc ni izmišljal stvari, saj je bil prvi vlak, na
katerega sem se potem prvič v življenju usedel, zares
tiszavideški in me je res odpeljal do Cegléda. Skoraj
do Cegléda, ker se je ravno takrat parna lokomotiva
pokvarila, tako da sem potem moral spet peš do mesta
in se šele od tam odpeljati do Budimpešte. Toda potem
je vsa pot spet potekala natanko tako, kot mi je bil
opisal Ferenc. Tudi naprej do Dombovara in Zagreba
je šlo vse kot po maslu. Pa tudi to sem moral šteti
Ferencu v dobro, da sem plačal za vozovnico točno
toliko, kot mi je bil takrat izračunal. Res pa je tudi,
sem se spomnil, da sem mu moral za tisti njegov
izračun za železniško vozovnico plačati dvakrat po eno
pivo.
312
Fiume alias Reka v času pred 1. svetovno vojno
Iz Zagreba pa nisem nadaljeval poti proti Fiume, pač
pa sem jo mahnil kar v Csörnyeföld, v vasico, kjer je
bil pokopan moj oče, 28. januarja 1901. Bil je star le
štirideset let, tako da oče svojega zadnjega sina,
devetega otroka, Gyule, ni nikoli videl. In našel sem
njegov grob, grob prvega učitelja vaške šole, tik ob
cerkvici, zraven katere je stala šola. Stopil sem vanjo
in se zahvalil učitelju – še vedno enemu na vsej šoli –
ter učencem, ki so tako vzorno skrbeli za njegovo
poslednje počivališče.
In potem spet pot pod noge, peš in z vozovi do
Csáktornye oziroma Čakovca, od tam ponovno na vlak
in v Fiume. Še vedno sem bil trdno odločen, da pojdem
313
v šolo in potem v Ameriko – v deželo izobilja, zaslužka
in napredka.
Fiume, veliko mesto, pa se mi je že takoj na začetku
zazdelo predvsem turobno in mrko, in prav taki so bili,
se mi je zdelo, tudi ljudje, pristaniški delavci, ki sem
jih srečeval, pri čemer je v meni naraščal tudi strah,
nekakšno obotavljanje, kaj pa če bi vendarle ostal, na
trdnih tleh… Pa tudi ladje, ki sem jih videl, niso bile
nič kaj prijazne, niti malo nežno zasanjane in
zaljubljene v morje, še več, bile so umazane,
zarjavele, in da bi bila mera polna, niti svojega
Ferenca Horvata nisem mogel nikjer najti. Tudi v
ladjedelnici ga niso poznali. Niti v glavni pisarni Ganz
Danubius ne. In zvedel sem tudi, da je mornariška šola,
ki mi jo je Ferenc priporočil, napolnjena kot tale
konzerva, mi je pravil tudi neki možakar in pokazal na
ribe, ki so se mu usule na časopisni papir. Z novim
sobesednikom sva potem izmenjala še veliko besed, pa
tudi nekaj koristnih misli, nakar mi je sam predlagal,
da bo morda prav on našel rešitev zame, kot je to že
storil za marsikoga pred menoj, je dejal. Obljubil mi
je, da me bo spravil v Ameriko brez enoletnega
šolanja. Prepričal me je in že sem bil nared, da bom
sledil njegovim napotkom. In tudi on je bil skoraj na
nogah, a je vendarle obsedel, Mare, nekako tako mu je
bilo ime, ker je postal ravno takrat prav tako žejen
kot nekoč Ferenc Horvat. V tistih trenutkih sem
verjel tudi njemu. Kako da mu ne bi, saj me je
314
prepričal, kako žejen postane človek, če poje takole
ribo. Takole ribo, je rekel in me posilil z neskončno
slano surovo zdrizasto ribo. In Mare je potem še brž
naročil tudi vina, liter malvazije, natakarju pa prav
tako ni pozabil s prstom pokazati name, najbrž zato,
ker mu je dal razumeti, naj ne skrbi, ker bom plačal
jaz. Njegovo malvazijo sem moral tudi jaz pokusiti,
nekaj požirkov, ravno toliko, da sem občutil nekaj
kislega, pa tudi grenkega. Maretu pa je moja
kiselkasta kremža v hipu razodela, da najbrž res ne
maram pijače, tako da je lahko potem kar samoumevno
odrinil oba kozarca in pil kar iz steklenice. Sam, do
dna.
In čez čas sem že stopical za njim, za ladijskim
kuharjem, ki me je brez težav pretihotapil mimo
zaspanega stražarja. In znašel sem se na velikanski
ladji, na kateri je delal, in jo je, kot mi je zatrdil,
poznal kot svoj žep. Obljubil mi je, da bom kmalu
lahko postal pomožni kuhar – če bom marljiv in če bom
opravil vse, kar mi bo ukazal. In tako sem že prvo noč
pospravil kuhinjo, pomil velikanski kup loncev in kozic
in vilic, nožev, krožnikov, oblepljenih s posušeno hrano.
In ko sem sredi prve noči, ki sem jo kdaj koli preživel
na kaki čezoceanski ladji, opravil vse delo, sem bil že
tako utrujen, da so me noge komaj še marale. Tresle
so se in nad njimi sem drgetal tudi jaz, vse moje telo,
kot šiba na vodi, in zato me je tudi zlahka spodneslo,
saj sem padel na tla, in to kar tam, kjer sem trenutno
315
stal. A kaj, ko pa so se že čez kako uro pritepli pijani
mornarji in pokozlali ves prostor, v katerem so spali.
Dobil sem novo delo, ki sem ga le s težavo opravil,
takole napol miže, tipaje in majavo, prav gotovo pa
tudi površno – a je bilo do zgodnjega jutra vendarle
vse nared. Ne vem, koliko ur sem potem lahko še kaj
malega spal, vendar sem se zbudil, odprl oči in
ugotovil, da ležim tik ob ograji. Ladja je oživela, vse je
tekalo mimo mene, ta ali oni me je brcnil, jaz pa sem
zajokal in jokal in čakal, kaj bo.
In je bilo. Velikanska lupina se je odlepila, odrinila,
se začela obračati, težko, okorno, hrupno, in tudi
obrnila se je, zasukala, zatulila, enkrat, dvakrat, meni
pa parala srce. In takrat sem se dokončno odločil.
Svoje edino bogastvo, ki sem ga imel v temnorjavem
kovčku – kratke hlače, dve majici, laneno srajco, par
čevljev in spričevalo – sem odločno zalučal prek
ograje. Trenutek zatem pa sem se seveda že tudi sam
strahoma zazrl v globino pred seboj. Stemnilo se mi je
pred očmi, najbrž le za nekaj trenutkov, kajti zavedal
sem se, da brez kovčka ne morem nikamor. Zaželel
sem si samo eno, čim dlje od ladje in potem samo še
naprej, le po kopnem. Kamorkoli, morda v kak kraj
blizu očetovega poslednjega službovanja ali v Kőszeg,
k materi, ki se je tam borila za to, da so v sirotišnici
obdržali mojega brata Gyulo, ki tedaj, ko je naš oče
umrl, ni mogel več biti sirota po učiteljskem očetu. Še
enkrat sem pogledal okrog sebe, potem pa za en sam
316
hip še v globino pred seboj, kjer sem opazil, da je
začel kovček toniti. In premaknil sem se, se nekako
prekotalil čez ograjo in padal, padal.
Ladja Carpathia v tržaškem pristanišču
Ne vem, kako se mi je vse to posrečilo, vem samo, da
sem se znašel v nekem čolnu, najbrž ribiškem, in se
oklepal razmočenega kovčka. Držal sem ga, trdno, kot
takrat tisto stokrat prekleto platneno cunjo – pa
vendarle drugače, saj je bilo v kovčku vse kaj drugega
kot kamenje, v njem sem vendar hranil upanje, da bom
zmogel tudi to.
3.
Čez nekaj časa sem se znašel v Cörnyeföldu, potem
pa v Muraszombatu, Murski Soboti. V kraju pač,
317
naključnem, o katerem sem slišal, da je v njem veliko
ljudi, a vendarle ne preveč, kot mi je bil svetoval moj
ravnatelj. Upal sem, da bom našel tudi kako zaposlitev.
Bil sem sam, čisto sam, zato se mi je najbrž zdelo,
da moram ostati vsaj nekje v bližini očetovega groba
oziroma ne tako daleč od Kőszega, kjer je ovdovela
mati gospodinjila pri raznih meščanskih družinah.
Znašel sem se torej v mestecu, kjer sem se nekaj
dni ubadal s čiščenjem in pospravljanjem advokatove
pisarne. Naneslo je tako, da sem v pleteni košarici za
smeti zagledal velik popisan list, ki se mi je zdel, da se
je pomotoma znašel med odpadki, tem bolj, saj se je
zadnji stavek glasil, da bo rok pritožbe potekel do
določenega dne, do takrat in takrat. Do tistega
datuma pa je bilo samo še nekaj dni. Nemogoče, da bi
ga odvetnik odvrgel prej, sem si mislil, pred dnevom,
ko naj bi se neka zadeva zaključila.
Pokazal sem ga odvetniku dr. Lajosu Sömnu – in nikoli
ne bom pozabil njegovih sijočih oči, veselja, zlasti pa
besed, rekel mi je: No, fant, smetišnico bova
zamenjala s svinčnikom.
Prav kmalu pa sem se tudi zaljubil, vendar ne v svojo
poznejšo ženo, tvojo mamo, temveč pred njo še v
njeno starejšo sestro Etelko, ki pa se je kaj kmalu
odselila v Pešto. Za njo mi je postala všeč njena mlajša
sestra Paula. Toda tudi ona mi je kmalu po prvem
srečanju namesto najmanjšega znaka, da sem ji všeč,
318
raje pokazala neko drevo v soboškem püngradu67 – na
katerem so bili izrezani obrisi ženske glave v profilu,
dve inicialki, avtorjevi začetnici ter začetnici imena in
priimka moje bodoče žene.
Priznam sicer, da sem pozneje tudi jaz vzljubil tisto
drevo s spretno vrezanim profilom tvoje mame, drevo
Ilkine mladosti, njene prve ljubezni z vrezano letnico
1912 in z inicialkama M.I. in W. V, vendar sem v
trenutku, ko sem vse to videl, zaslutil tudi Pauline
neizrečene besede, ki naj bi mi povedale, da me pač
ne mara. Zakaj torej taka predigra, razkazovanje
sicer zanimivega drevesa, a vendarle, zakaj vse to,
sem se spraševal in nekaj dni pozneje doumel, da mi je
Paula nemara z vsem tem namignila, naj se raje
zasučem okrog njene mlajše sestre.
Spominski vrezi v gabru leta 1912
319
Helena, po madžarsko Ilona oziroma kar Ilka po
domače, kot so jo vsi klicali, pa mi je nekaj dni zatem
s svojim opisovanjem nadebudnega, a vendarle malce
preveč smešnega slikarja – ki jo je na tak nenavaden,
čeprav domiseln način ovekovečil na mladem gabru –
nemara želela med vrsticami povedati, da sem ji pa
jaz, za razliko od slikarja, všeč. Nitke so se začele
torej prepletati in jaz sem ji sprva kar tako ponagajal
in tudi zbodel, na primer z vprašanjem, ali se je torej
začela ozirati za fanti že pri šestnajstih letih. Toda
Ilka mi je odgovorila: Očitno sem mu bila res všeč že
takrat, ko me je slikal, vendar je tudi on uvidel, da
mora dati času čas. Odpotoval je, a se je že po nekaj
mesecih vrnil in povedal, da me ne more pozabiti, in da
me bo čakal do mojih godnih let.
In kako se je končalo? sem jo vprašal.
Tako, kot sem čutila in tudi želela, je povedala Ilka.
Rekla sem mu, da mi bo najino drevo gotovo ostalo v
trajnem spominu, toda tistih nekaj črk na gabru je
vendarle premalo, da bi lahko izrazile kako resnično
iskreno izpoved.
Presenetila me je, saj ji nisem mogel pripisati tako
premišljeno skovanega stavka. Duhovito in pametno,
sem dejal, ona pa je začutila mojo sumničavost, zato
se je dopolnila in priznala, da misli in besede res niso
bile njene, pač pa očetove.
320
Jaz pa sem se tudi ob tem močno začudil in še bolj
podvomil, saj sem njenega očeta poznal kot vselej
nasmejanega možiclja z dolgimi brki, ki je najraje
objemal čevelj, se sklanjal nad njim, zamenjaval pete
ali pa ga kar celega podplatil, ampak da bi znal zbrati
tudi take misli in sestaviti take stavke, pa si vendarle
nisem mogel predstavljati.
Takole moje razglabljanje pa je znala Ilka – kdo bi si
mislil? – prav tako razvozlati in pojasniti: Veš, oba,
oče in mati sta me hudo zmerjala, ko sta zvedela, da
me je neki spretnež naslikal na drevo, vendar sta se
unesla, saj je slikar kmalu odpotoval, s slikarijo na
gabru pa me je potem zlasti oče zelo rad dražil,
najraje, ko mi kako delo ni šlo ravno od rok. Takrat je
dregnil vame in rekel, črke so samo črke, dve ali tri
črke ne povedo nič. Treba je poznati vso abecedo in
šele potem lahko spraviš kaj na papir – kaj šele na
drevo.
In to sem si zapomnila, je še dodala, pa povedala po
svoje.
In to dobro, sem jo pohvalil in začutil, da sva si
bliže.
Toda z besedami nisva še končala, spremljale so naju
tako rekoč vse življenje. Delo pri advokatu je
potekalo v madžarščini in nemščini, vsi zapiski in
zagovori in vse drugo, kar se je zapisovalo, medtem ko
so zaslišanja, pogovori z ljudmi, zlasti z domačimi,
321
nešolanimi kmeti potekali v glavnem v prekmurščini. In
jaz sem jih moral razumeti, če sem hotel dr. Sömnu
kaj pojasniti. In ravno pri tem mi je največ pomagala
moja izbranka, s katero sva kovala že tudi načrte, da
bi se vzela. Rad sem se učil njenega jezika, ona pa je
prav tako rada sprejemala moje popravke, saj je bilo
njeno znanje madžarskega jezika prav tako borno.
Veliko pa sva tudi pela, madžarske in prekmurske,
najraje ljudske, in z melodijo so se tudi tuje besede
tako rekoč kar same trajno zapisovale v uho in spomin.
In tako so se začele sestavljati najine zgodbe,
spomini. Bili so edino, kar sem ponesel s seboj v
vojsko. Odšel sem, in z Ilko, s tvojo bodočo materjo,
sva se tolažila, da bo navsezadnje minilo tudi troje
dolgih let. Vpoklicali so me v Nagykanizso, v dvajseti
pešpolk.
322
Sestre Markovič:
Etus, Vilma in Helena / Ilka
Od tam pa, po treh neskončno dolgih letih, po treh
letih trdih vaj in ukazov, maršev, pohodov in
životarjenja za visokimi zidovi kasarne, pa nismo
odkorakali domov, pač pa zlezli v nove uniforme, v
boljše čevlje, trpežnejše obleke, pod kovinske čelade,
plinske maske, z novimi puškami v rokah, s pravimi
ostrimi naboji v ceveh, z neusmiljeno ostrimi bajoneti.
Namesto kasarniških streh in visokih škrtih zidov –
golo nebo in požrešna prostranost ruskih dalj.
323
Namesto znoja – kri. Po treh letih pa nova leta, štiri
leta, dolga kot stoletje, čas brez konca.
Prva svetovna vojna. Zvrstile so se bitke, mene so
ponesla proti Ravaruški, Zaleščiku, Kolomeji, naslednje
bitke pa v kraje, kot so Kirlibaba in Radautza, za njimi
pa še v krvave bitke v Karpatih … v Ukrajino.
Jurijev oče na fronti - obritoglavec na levi strani
In vrstili so se prizori, ki sem jih najraje kar sproti
brisal iz spominov. Ko sem le mogel. In se prisilil, da
sem trenutke brez hrupa, brez bojev in treskov kar
se da hitro napolnil s spomini, s kakršnimikoli že, a le s
tistimi, ki niso poznali vojne, saj so bili vsi lepši,
predvsem pa človeški, pa čeprav so me od časa do
časa popeljali tudi tja, kjer mi je bilo v mlajših letih
hudo – ko sem se na primer spomnil na tisti siloviti
324
udarec cule v trebuh ali pa na padec v morje za
kovčkom, na izgubljeni čevelj pod ledom, na Etelkino
in Paulino zavrnitev – ali pa seveda na najlepši gaber na
svetu v soboškem parku, na prepevanje prekmurskih
pesmi s fanti pod okni, pa na pesmi, zlasti tistih, ki sva
jih prepevala s tvojo mamo, pa na večer med
ličkanjem koruze, ko so Ilko vso premazali s koruzno
smolo, ali pa na šepet iz ušesa v uho, ko sva si s tvojo
mamo obljubljala zvezd z neba, predvsem pa
potrpežljivega čakanja, dokler se ne vrnem z vojske …
Hranil sem jih, spomine, se ves čas trudil, da sem jih
čim dlje zadržal, jih podaljševal, da bi trajali, trajali,
da se ne bi ponovno prelevili v plazeče živali, v zveri
na trebuhih, prihuljene kot lisice pred napadom,
vsevprek in počez, v blatu in snegu, v krvi in znoju, da
ne bi več, nikoli več, kričali in vpili, rjoveli, lačni in
žejni, v dežju in vetru, na brezpotjih, po krvavih
poteh pod nogami, pa spet kdaj brez njih pod nogami,
le z žulji v čevljih, pa z žulji brez čevljev, bosi in goli
in trudni, in vse to še tolikokrat ponovljeno, eno in
isto, kot božič za božičem, kot božiči tam zunaj,
štirje po vrsti, in šele potem, potem – končno spet
Nagy Kanizsa!
325
Omenjena vojašnica v Nagykanizsi
Nagykanizsa. Po štirih letih vojnega pekla. Kanizsa,
tista, ki smo jo že prva tri leta pred vojno do konca
prekleli – njene vlažne zidove, mraz in vročino, zelje,
fižol, pa repo s fižolom in zelje s fižolom, in zelje z
repo, pa repo z zeljem, le eno in isto, pa še tega
premalo, pa vode, tudi vode ni bilo, pošla je, so rekli in
to vselej med ekserciri68, najbrž kar nalašč, da bi
spet upali in tako zdržali, zdržali, pa četudi tudi brez
sline v ustih, ker da bo pozneje spet voda, so rekli ali
pa tudi ne, in le še molčali, potem pa spet vpili, lezi,
vstani, skoči, plani, trk in stoj, obrat na levo in na
desno, ena, dva, ena dva, iz leta v leto, vsako leto,
trikrat po eno …
Ko pa smo se tedaj, po štirih letih morije, vračali
spet vanjo, smo kljub vsemu drugače začutili in rekli,
da prihajamo v svojo ljubo, predrago, najdražjo
326
kasarno. Celo vriskali smo, na ves glas, kot ponoreli,
čeprav utrujeni, pobiti, a vendarle – živi!
Nekega večera, ko sem sedel v kotu prostranega
kasarniškega dvorišča, opustelega, ker je vsa vojska
odšla v mesto, sem pod drevesom našel svoj mir. Ostal
bom, sem si dejal, čeprav sem tudi jaz kot vsi drugi
rad zapuščal kasarno in prav tako odhajal kamorkoli,
samo da sem laže pozabil kasarniške zidove, laže
zabrisal spomine na vojaščino, na vojsko. Tokrat pa me
je prevzela nenavadna tišina, mir, kakršnega zlepa ne
premorejo kasarniška dvorišča. Sedel sem in
razmišljal, obujal te in one spomine, na dom, na brate
in sestre, na Soboto, obnavljal govorice, ugibal, kdaj
nas bodo naposled vendar spustili domov. Po sedmih
letih, ni hudič ...
In tedaj sem zaslišal pasji lajež, lajež v polno luno,
pa čeprav je bila ura šele sedem zvečer, naš izhod pa
je lahko trajal do desetih. Lajež je bil nenavaden,
dolg, zategel, vlekel se je do bolečine, se večkrat
ponovil, vsakokrat na las enako kot prvič, tak,
kakršnega sem poznal iz otroških let v Debrecenu, še
prej pa tudi v Egresu. Tudi tam je zavijal, tisti večer,
ko sem naslednjega jutra zapuščal svojo rojstno
vasico in odšel v neznani svet. Pa spet enak na pusti,
sredi brezmejne ravnice, ko smo pekli koruzo, skrivaj
seveda, saj smo pobegnili iz Doma. Tudi tam je
potegnil kak pes in vlekel svoj au–auu–auuu in najbrž
opozarjal, da nas bodo kaznovali, morda celo pognali iz
327
sirotišnice, na cesto, beračit ... Tokrat, v kasarni, pa
mi je lajež dobro del, tudi zato, ker ga že vrsto let
sploh nisem slišal, niti za trenutek. Vojna, streli, žeja,
lakota in drugo je pregnalo tudi pse, vse, iz cele vasi,
od povsod, od Karpatov do tehle ravnic. Tale pa se je
vrnil, eden, vsaj eden, nedaleč od kasarne. In zadržal
moj korak. Spremenil sem načrt in nisem odšel v
mesto, v katerem bi se tako ali tako spet srečeval le s
številnimi vojaki, z uniformami. Tu, v trenutno povsem
gluhi kasarni, pa me je nagradil glas drugačnega bitja,
ki se mu je na moje veliko veselje pridružilo še drugo
bitje, mijavkasta muca. Pravkar je naskočila visoki zid,
vojaško ograjo, saj je najbrž tudi njo prijetno
presenetil nevsakdanji glas zavijajočega sredi tišine,
in previdno odtacala proti kasarniški kuhinji, od koder
pa se je potem spet kmalu vrnila, mi mijavknila,
razočarano, obtožujoče, saj tudi tam ni našla ničesar,
niti drobtinice. Niti miši ne, saj se tudi te, kot je
vedela, ne smukajo ravno po povsem golih cementnih
tleh ali okrog praznih loncev. Mojo idilo pa je nedolgo
zatem pretrgalo naglo brnenje težkega tovornjaka, ki
je prihrumel in zdrdral svoj pozdrav, grmeči ropot, in
razgnal meglice mojih zasanjanih načrtovanj. Še več,
spet me je spomnil, da se spomini na nedavne vojne
vihre ne dajo kar tako zbrisati, pregnati z neslišnimi
korakci štirinožcev. Muca je dokončno izginila, pes pa
je prav tako prenehal opozarjati na čuden svet. Tudi
on potemtakem ni bil več tisti, ki bi se znal ob
328
nenadnem velikem hrupu še bolj razrepenčiti in se s še
glasnejšim,
srditejšim
laježem
zoperstaviti
sovražniku. Ni bil torej več on, tisti, ki je nekoč, pred
vojno, pogumno oblajal vse, kar se je zganilo v njegovi
bližini. Tudi njega je štiri leta trajajoča vojna
potisnila v nerazumno otopelost.
V trenutku pa je tudi mene obšla misel, da moram
vstran, tako da sem se pri priči pognal proti
velikanskim vhodnim vratom, proti mestu, tem laže,
saj sem pomislil, da bo najbolje, če bom zavil proti
železniški postaji. Noge so me kar same prinesle tja,
kamor smo vojaki ob prostih nedeljah radi zahajali in
vsaj tavali po peronu, se zvedavo ozirali na vse strani
in upali, upal sem tudi sam, da bomo morda, morda
zagledali koga, kogarkoli, ki bo oblečen – drugače kot
jaz. Ki bo hodil po svoje … torej drugače, kot hodimo
vojaki. Ki bo nosil kak cekar ali culo – ne pa puške,
bajonete. Ki bo nosil klobuk, tisti črni klobuk, malce
postrani – in ne kape s trobojniškim gumbom nad
čelom. Ki ne bo hodil strumno, čim bo zaslišal pisk, in
hrupno zakorakal, s podplati tolkel ob tla – pač pa bo s
pozibom v ramenih hodil majavo in plaho. Kot hodijo
možiclji v mojih spominih, ljudje okrog moje Ilke,
skromno, nevsiljivo, nevpadljivo, takole tako, kot je
znal stopicati tudi njen plahi oča, z dobrosrčnim
nasmehom, s kako besedo, povsem tiho, da ja ne bi
kogarkoli zmotil. Od daleč bi ga prepoznal, od daleč bi
jih prepoznali. Pa ne le po hoji, obnašanju, pač pa tudi
329
po vonju ali pa po narejenem kašlju, s katerim bi
majhen človek v velikem mestu in na velikem peronu
laže spravil besedo na dan, plaho vprašanje, kdaj
odpelje vlak, pa vse to, táko in podobno. Razveselil bi
se vsakogar, kogarkoli, ne le znanca, ne le Prekmurca,
ne le Debrecenca, pač pa tudi tujca, morda koga iz
Reke ali Budimpešte, ki bi mogoče znal povedat kaj o
tem ali onem, kaj je novega tam, od koder prihaja, od
tam, kjer ni spominov na gole bajonete, na
prestreljena trupla. Pa četudi bo samo tarnal o
odmerjeni skorji kruha, o težaškem delu, o kaki kuri,
ki je poginila, pa o zajcu ali pujsku ali kravi v hlevu, ki
je mukala ob pičli krmi. Samo da ne bo spominjalo na
vojsko.
Bile pa so to vendarle – kot že tolikokrat na temle
peronu te tuje železniške postaje – samo želje na
enem kupu, ki sem jih tudi tokrat nosil v glavi, na duši,
v srcu. Neuresničljive sanje. Nikjer nobenega obraza,
ki bi mi privoščil besedo, povedal karkoli, o čemerkoli,
samo o minulih dneh naj ne bi govoril, samo ne o teh
dneh, tehle dneh, še vedno polnih včerajšnjega dne,
pač pa o tistih, ki pridejo, prav gotovo pridejo.
Čez čas pa – čez čas pa vendarle nekaj, nekaj, kar
zna odgnati bolečino, nekaj, kar dobro de, kar
potolaži, razvedri. Nenadoma sem zaslišal petje,
polglasno, ubrano. Bilo je brezskrbno petje mladih
ljudi, nemara toliko prijetnejše, ker ni bilo madžarsko,
ker ni bilo v jeziku mojih poveljnikov, pač pa v jeziku
330
moje Ilke, vaše matere, sem menil, da bom nekoč
rekel svojim otrokom.
In poletel sem tja, od koder je prihajalo petje – tam
pa so v krogu stali mladi fantje, pet jih je bilo,
Prekmurci, prav tako vojaki v uniformah. In prav tako
iz Nagykanizse, a iz druge kasarne. Objeli smo se,
izmenjali veliko besed.
Od kod?
Kje si se boril?
Kdaj si bil doma?
Kaj ti pišejo z doma?
Potem pa smo zapeli, jaz v glavnem mrmraje, razen
pri dveh ali treh pesmih, ki sem jih znal. Ne vem več,
katerih, toda ena je bila zagotovo med njimi –
Regiment po cesti gre. Pri tej koračnici, ki smo jo vsi
prav dobro poznali, smo se takole objeti podali kar
tako na slepo, tja v en dan, in peli ter strumno
korakali, kar med tiri. In tako smo nevede prikorakali
tudi do tistih tirov, na katerih je stala sklenjena vrsta
zaprtih tovornih vagonov. Če bi bili prišli tja dan
poprej, jih morda še ne bi bilo. In če bi prišli
naslednjega dne, vagonov z municijo mogoče prav tako
ne bi več bilo. Toda takrat, ravno takrat so bili, bili so
tam in najbrž kar čakali, da pokažejo svoje. Očitno
tudi tedaj, ko je bilo vojne že konec, ko je bilo tudi
revolucije konec, ko si je velika večina ljudi iz vsega
srca želela, da streliva nikoli ne bi več poznali, da
331
nikoli več ne bi nihče segel po njmj, kaj šele, da bi si
streliva kdo spet zaželel.
Pa se je kljub vsemu našel nekdo, ki se je okoristil s
strelivom, ga uporabil sebi v prid, za dokaz svoje
neusahljive moči, ki naj ga popelje naprej, še višje, do
imenitnejšega vojaškega čina … Zato nas je najbrž kar
čakal, čakal nas. Pričakala nas je njegova vojska.
Njegova straža. Njegov up, da bo koga ujel, koga zašil,
koga pribil, pobil. Naperjene cevi z bajoneti,
oglušujoči žvižgi ostrih piščalk in streli pod noge. Divji
glasovi: Komunisták, komunisták. In spet njegov glas,
ostri glas, njegov glas.
Stoj!
Lezi!
Roke na hrbet!
In že so nas naglo kot blisk obstopili. Do zob
oboroženi stražarji, čuvaji vojaškega tovornega vlaka
s strelivom. Vklenili so nas in odsuvali do tovornjaka.
Klet je bila vsa v temi, gole opeke, vlaga, plesen,
mlaka na sredi. Stokamo, se tresemo od mraza in
bolečine. Tisti zraven mene je vlekel nogo iz mlake,
prav tako stokal in vprašal, zlogoval, kje sem, kaj je ...
Ugibali smo in uganili, bili smo v vojaškem zaporu.
V njem pa naša vprašanja: Zakaj, zakaj? Zakaj to?
Odgovora pa nobenega. Mi pa le svoje: Zakaj, zakaj,
zakajzakaj?
332
Naslednjega dne, pa vendarle odgovor – a kakšen!
Zato, je povedal prvi udarec s puškinim kopitom po
hrbtu tistega, ki je vprašal prvi.
In še drugi udarec, z enakim pojasnilom. Zaaatooo in
s pojasnilom, ki se je znašlo že na hrbtu tistega, ki ni
vprašali ničesar. Ker je sumljivo molčal.
Zgrmel sem na tla velike sobe, tokrat na tla iz belih,
toplih desk, za menoj pa prav tako drugi, tretji,
četrti, peti in šesti.
Potem pa popadljiva vprašanja, dveh, treh oficirjev –
in zahteve, naj priznamo, da smo mi, Vendi, izdajalci,
hoteli zaseči orožje iz tovornih vagonov, ukrasti
puške, bajonete, naboje in granate, lastnino regularne
Horthyjeve vojske. Da smo hoteli ponovno zanetiti
požar rdeče revolucije. Naš odgovor pa je bil ves čas
isti, ne, ne, sploh ne, samo srečali smo se, rojaki,
sosedje, znanci, in peli, peli smo in bili srečni.
Njihova vprašanja pa so bila prav tako ena in ista,
premlevajoč ene in iste črke, zlepljene v lažne,
obtožujoče besede: Napad, sabotaža, vagoni s
strelivom, Bela Kun, revolucija, kri, komunisti,
komunizem ...
Potem pa vojaško sodišče. Naglo sodišče. Sodišče, ki
že s svojo oznako obljublja, da bo čas minil, kot bi
trenil. Od tod tudi upanje, da bodo v hipu prišli do
spoznanja, da smo nedolžni. Da nam bodo svojo
odločitev na hitro prebrali in nas pri priči izpustili. V
333
resnici pa se je vse, kar je sledilo, vleklo po polžje.
Enako je bilo tudi z branjem obtožnice, pa čeprav je
bila zelo kratka – nekaj skopih podatkov, nekaj
stavkov in obtožba. Potem pa je tisto, kar je sledilo,
utemeljevanje končne sodbe, trajalo in trajalo, kajti
sodnik z drobcenimi brki pod kljukastim nosom – ki si
je črke zaradi lepšega najprej samo ogledoval, v
resnici pa ugibal, za katero črko pravzaprav gre – je
nakopičene črke le s težavo spravljal v posamezne
besede, kaj šele v stavke. Poleg tega pa je po vsaki
izgovorjeni besedi najprej zakašljal, velikokrat tudi
zavihal leve, potem pa tudi desne kocine rumenkastih
brkov pod nosom, in tako počasi, zelo zelo počasi
prilezel do pike zadnjega stavka. Do sklepa. Do sodbe.
Obsodbe. Nas pa je medtem, ves čas tega
mukotrpnega čakanja stiskalo v grlu, stiskalo pri srcu,
tako da sem se še veliko let po tistem, vse do zdaj
pravzaprav, spraševal, ali je bil sodnik resnično
četrtpismen ali pa je bilo njegovo dolgodolgotrajno
branje celo namerno sadistično dejanje, s katerim nas
je hotel dodatno mučiti. Da bi trajalo čim dlje.
Sodbe, ki so jih izrekala nagla vojaška sodišča, so
bile lahko samo smrtne ali oprostilne.
Odločili so se za najhujšo.
Noge niso več vzdržale, kolena so se vdala in vsi
obsojenci smo se znašli na tleh. Kot da bi se
334
dogovorili. Oni pa so nas pustili, dovolili, da smo nekaj
časa ležali.
Tedaj pa smo dobili cigarete, vsak po eno. To je
poslednja – je šlo skozi razbeljene glave. Pokadili smo
jo seveda v trenutku. Dvakrat, morda trikrat sem
potegnil, vdihnil in morda kako sapico dima tudi
izdahnil – in že me je ožgalo pri nohtu.
Poklonili pa so nam tudi – tako je poudaril sodnik, pa
čeprav si tega po njegovem nismo zaslužili, a naj nam
bo – eno vprašanje, ki naj bi ga smel postaviti eden v
imenu vseh. Staknili smo glave in se zmenili. Postavil
sem ga jaz, saj sem znal edini med njimi odlično
madžarsko.
Mit jelent az hogy – komunista?69 sem vprašal,
iskreno, saj je šlo za besedo, ki je nihče od nas ni
razumel. Hoteli smo pač zvedeti, zakaj so nas zaradi
nekakšnega komunističnega dejanja obsodili na smrt.
Med oficirji je završalo, in slišal sem psovke, kako da
sem nesramen, saj se celo zdaj sprenevedam in
norčujem iz madžarske države, in to jaz, ki sem med
vsemi obtoženimi edini Madžar, pa bolj nesramen,
žaljiv in lažniv kot vsi usrani Vendi skupaj.
Noč do naslednjega jutra mi je seveda prehitro
minila, pa čeprav nisem mogel niti za trenutek
zatisniti očesa. Kako naj bi vendar mogel noč,
poslednjo noč v življenju, prespati? Vso noč sem hodil
kot mesečnik, jokal in stokal, vzdihoval pa preklinjal in
335
kričal in se spraševal o rečeh, ki sem jih že stokrat
pregnetel. Potem pa se mi je porodilo vprašanje, na
katerega prav tako nisem znal odgovoriti. In prav to
mi je vlilo kanček novega upanja. Zakaj nam niso
povedali, kdaj nas bodo usmrtili? Nagla vojna sodišča
so vselej in povsod opravljala vse v največji naglici –
kratka zaslišanja, obtožnica, sklep in takojšnja
izvršitev sklepa. Takoj v smrt ali pa takoj na prostost.
Misel, da bi šlo za namerno podaljšano mučenje, in da
bi nas s tem še bolj in dlje trpinčili, sem ovrgel. Raje
sem se oklenil upanja, da sodba morda še ni
pravnomočna. In spomnil sem se tudi tega, da je bil
odvetnik, ki nas je branil po službeni dolžnosti, vse
prej kot ubogljiv, pohleven sluga višjih oficirjev, saj ni
dajal niti najmanjšega vtisa, da bi skupaj z drugimi
oficirji brenkal na eno in isto struno. Zdelo se nam je,
da se je resnično zavzemal za nas in odločno pobijal
sodnikove trditve. Glavni sodnik ga je moral celo
večkrat ostro zavrniti in grobo utišati. Izrečenih pa
je bilo tudi nekaj misli, ki jih nisem razumel, saj so
bile preveč strokovne, nekatere tudi v latinščini ali
nemščini.
Po takem premišljevanju pa je iskra upanja v meni
ponovno zaživela. Dva dni pozneje smo se spet znašli v
pisarni. V pravi pravcati pisarni. Ne pred cevmi.
Iskra se je spremenila v drobceno lučko.
336
Odločba ali kaj, raport, ki nam jo je prebral kar neki
komandir, je glasila: Višje vojaško sodišče je ugodilo
branilčevemu ugovoru in zavrglo obtožnico.
Nekaj dni pozneje, ko smo dobili civilne obleke in
smo se srečni, presrečni poslavljali, nas je komandir,
tedaj že bivše jetnike, še enkrat povabil v pisarno in
nam razložil, kar je o naši zadevi še izvedel. Povedal
je, da je bil naš odvetnik Vend – mi bi ga seveda
najraje popravili in rekli, da je bil Prekmurec ali
kvečjemu Muravidéki70 – da je bil hkrati tudi
zapriseženi sodni tolmač za nemški, madžarski in
vendski jezik, in da mu je prav to, slednje, najbrž
najbolj pomagalo, saj je za svojo pritožbo prevedel
celo pesem, ki nas je najbolj bremenila, koračnico
Regiment po cesti gre, in zapisal, da gre za ljudsko
pesem, ki seveda ne kliče k revoluciji in da strumni
koraki ob zvokih koračnice niso bili vojaško strumni,
vojaško trdi, pač pa hvaležni in srečni, saj jo je pel
zaljubljeni fant s šopkom, ki mu ga je dala ljubica.
Tako nekako bi moral skleniti svojo najpomembnejšo
življenjsko zgodbo, izkušnjo, ki je postala vodnica
mojega življenja.
Veliko sem razmišljal. O koncu, ki bi me skoraj
doletel pri starosti osemindvajsetih let. Za las smo
ušli. Lahko bi nas pokončali, šest mladih fantov, starih
med štiriindvajsetimi in osemindvajsetimi leti, in to
samo zato, ker se je oficir, sodnik, en sam človek
337
torej tako odločil. Da nas postavi pred naglo sodišče,
ker je najbrž sledil svoji ideologiji, svoji pripadnosti
belemu terorju ali pa zato, ker se je s tako obsodbo
morda želel povzpeti više. Ali pa zgolj zaradi svoje
ideološke zaslepljenosti, služenju domovini – želji, ki
pa bi bila lahko tudi diametralno nasprotna tej, če bi
naneslo drugače, če bi se znašel v obrnjeni situaciji,
če bi na primer zmagal Bela Kun, on pa bi se hotel tudi
tedaj, v isti koži, z isto glavo, z istim srcem in dušo
prav tako povzpeti više in se klanjati – v tistem
primeru pač Kunovemu režimu, režimu, ki bi nosil le
drugačno oznako, drugo ime. Pa kaj potem.
Zavedel sem se, takrat prvič, pozneje pa še stokrat,
da terja pripadnost kaki stranki slepo pokorščino.
Brezpogojno vdanost, s tem pa izgubo svobode, izgubo
vesti, izdajo samega sebe.
Glej, sinko, je Juriju po tej svoji dolgi pripovedi
rekel oče, če mi verjameš zdaj, te prosim, verjemi mi
tudi jutri. Vselej. In to enako trdno tudi tedaj, ko
bodo te moje besede bledele in zbledele, torej tudi
tedaj, ko te bo morda na vso moč gnalo v kako smer,
na eno stran, v eno stranko, ko te bodo vabili in
omamljali z obljubami – takrat se spomni tega
trenutka. Tega, kar čutiš zdaj, ob tejle moji pripovedi.
Iskreni. Obljubi mi, če moreš, da boš ostal vselej
svoboden.
338
Molčala sta, Jurij ga je razumel. Razumel in občutil
je, kako srečen je bil oče, ker je ostal zvest samemu
sebi in tako ostal svoboden. Kar čutil je svojo trdno
odločenost, da se nikoli ni in se nikoli ne bo prodal.
Očetova pripoved je bila podoživeta in tako iskrena,
da Jurij ni potreboval niti trenutka več za kakršnokoli
razmišljanje – in kar padlo mu je z jezika, z dna duše:
Obljubljam, je zatrdil. In pri tem sta ostala. Oba.
*
Zatišje po prvi vojni pa je bilo tudi za Jurijevega
očeta polno negotovosti, saj je bil pred velikimi
odločitvami, kaj storiti, ostati v novi državi, pri
svojem advokatu, ki mu je tudi za naprej zagotavljal
dobro delo, ali pa se odpraviti čez novonastalo mejo,
nazaj v okrnjeno Madžarsko, k svojim bratom in
sestram, v Debrecen, Budimpešto, Kispest, Cegléd ali
Gárdony, kjer so si njegovi ustanavljali svoje družine,
domove. Na svojo rojstno vasico, ki je, poleg vsega, po
trianonski odločitvi, postala romunska vas, seveda
sploh ni pomislil. Kaj naj bi tam počel? In kaj v
Debrecenu, kjer se je sicer šolal in imel polno
spominov, morda tudi nekaj prijateljev, a kaj, kaj naj
bi počel tam? Fiume, kraj, v katerem je nekaj dni
preživel, in morje ob njem, ki ga je na poti proti
Ameriki skoraj pogoltnilo, seveda prav tako ni prišlo
niti najmanj v poštev. V njem pa se je porodilo
spoznanje, ugotovitev, da poleg debrecenskih časov in
339
osemletnega življenja po kasarnah, pravzaprav nikjer
ni preživel več kot nekaj dni – razen v Murski Soboti.
Pa tudi ljudi ni nikjer pobliže spoznaval, le nekaj,
mimobežnih, največ pa vendarle v Prekmurju. In z
njimi je izmenjal vsaj nekaj sto besed na dan.
Madžarskih, prekmurskih in nemških. Odločil se je
torej, da bo zaživel z njimi … z dobrimi ljudmi in z
njihovim čudnim jezikom. Potreba po temeljitejšem
poznanju novega jezika se mu je porodila že v prvih
trenutkih, ko se je v advokatski pisarni srečeval z
mnogimi domačini, navsezadnje pa tudi zaradi
srečevanj z brhkimi dekleti, z najlepšo Etelko, s
prelepo Paulo ter z lepima Vilmo in Ilko – s hčerkami
čevljarja Franca. S človekom, ki ga je spoznal na
božični večer, in ki je s svojo številno družino živel v
majhni
hiški,
kakih
petdeset
korakov
od
Szapáryjevega gradu – okrog katerega se je nekega
dne pred božičem zaman smukal, da bi si našel prvo
streho nad glavo. Čevljarček ga je tedaj brez
pomisleka pri priči sprejel, toliko laže, saj je enako
mislila tudi njegova žena, ki tujca na tak sveti večer
prav tako ni mogla kar tako odsloviti. In ostal je kar
celo leto.
O novonastali državni meji z Madžarsko pa sploh ni
razmišljal, čeprav se je tudi zaradi narave svojega
dela pri advokatu srečeval tudi s tovrstnimi težavami,
vendar se je zavedal, da je treba živeti predvsem
svoje življenje, v svoji koži, in ne misliti na zunanje
340
okoliščine. Še najmanj pa na politične. Na
novozačrtano državno mejo. In tako je ostal na tej
strani, kot je to imenoval njegov delodajalec, advokat
Sömen, ki mu je zaupal vedno bolj zahtevna dela. Zadnje, ki ga je zanj opravil, je bilo sistematično zbiranje
podatkov, s pomočjo katerih je advokat reševal tudi
hujše mednarodne zaplete med sosednjo Madžarsko in
novonastalo kraljevino Srbov, Hrvatov, Slovencev,
SHS. Tako delo pa je zahtevalo dobro obvladanje
predvsem madžarskega jezika, pa seveda tudi
slovenskega oziroma prekmurskega.
Delo je bilo zanimivo, a vendarle ne tako, da bi ga
hotel opravljati do smrti, si je dejal. In omislil si je
boljše delo, delo glavnega računovodje v Benkovi
tovarni, tik pred drugo vojno pa delo upravnika Mlina
in Žage v Beltincih, pri beltinski grofici.
4.
Sorodnike, nekatere strice in tete, bratrance in
sestrične ter druge je Jurij prvič srečal kot
osemletni fant. Takrat je svoje prve počitnice na
Madžarskem preživljal pri stricu Feriju, Feri bácsiju,
ki je bil pek in je imel pekarno.
Zlasti te ne bo nikoli pozabil. Koliko je pomenilo
vedno lačnemu fantku, da je lahko vsako jutro vsaj
vohal sveže pečene žemlje, je lahko podoživljal samo
on.
341
Pekarija v Kispestu, Feri s prekrižanimi rokami
Bilo je opojno, je povedal tudi Bagiju, na kratko, ki
nad njegovimi zahajanji med Madžare ni bil ravno
navdušen. Že tu jih imamo dovolj, se je znašal nad
Jurijem in s tem tudi zatrl prijateljeve pripovedi. Pa
čeravno bi mu kdaj pa kdaj rad povedal tudi kaj
takega, kar bi Bagiju bilo všeč, na primer o tem, zakaj
342
ga teta Juliska ni marala ali o tistem, kako so tudi
Peštanci jamrali, ker jim je prekleta vojna vzela vse in
jih na silo zvlekla proti Rusom. Pa o tem, da so tudi
Madžari živeli v pomanjkanju, saj je bilo celo stricu
Feriju, lastniku pekarne – ki je sam stresal veliko
vrečo moke, jo nasolil, polil z vodo in zmesil in iz tega
spekel štručke in hlebce in žemljice – najstrožje
prepovedano speči kak hlebček več ali manj na dan od
tistega, kolikor je bilo z vojnim zakonom določeno. Da
je bila moka do grama natančno odmerjena in tudi
teža posamezne žemlje, ki so jih takrat na
Madžarskem, torej tudi v Kispestu, v predmestju
Budimpešte, delili prav tako na karte.
Vse to bi jim Bagi gotovo privoščil iz vsega srca, pa
tudi potolažil bi se nekoliko, ker bi videl, da trpijo
tudi drugod. Gotovo pa bi se namrdnil, ko bi mu
povedal, da mu je stric kljub vsemu skoraj vsako jutro
na skrivaj odrinil kakšno slastno opečenko. Na skrivaj
– navsezadnje ne samo zaradi tega, ker tega ni smela
zvedeti oblast, ampak v prvi vrsti zato, ker tega prav
tako ni smela zvedeti stričeva žena Mariska, Jurijeva
teta torej. Ta ga ni marala, ker je bil zanjo le
slavski71 pritepenec ali Vend, kot so jih Madžari v
tistih časih imenovali. To bi Bagi užival, če bi mu
povedal, si je mislil Jurij, in povedal tudi sestri, ki mu
je pritrdila in rekla: Kar vidim ga, kako bi ti vrgel v
obraz, češ, zakaj se jim pa vlečeš v rit?
343
Teta Mariska pa ga je še najbolj zasovražila tistega
dne – vsaj njemu se je zdelo tako, ko mu je zaupala
pomembno nalogo, in sicer pašo šestih rac. Odvesti jih
je moral nekaj sto metrov naprej od hiše, vzdolž
neskončno dolge ulice Bathányi, k malo bolj
oddaljenemu obcestnemu jarku, poraslem s travo.
Opravilo se mu ni zdelo težko, saj je nalogo z lahkoto
opravljali že pred tem, toda tistega dne se je zasukalo
drugače. Zamikal ga je tramvaj, osemnajstica, ki pa je
vozila kakšen kilometer dlje, malo vstran in počez od
ulice, kjer je stala stričeva pekarna. Ker je bil v
družbi treh psičkov, ki so ves čas veselo poskakovali
okrog njega, in velikega starega in počasnega
bernskega pastirskega psa, se je počutil dovolj
varnega. Toda takrat se je primerilo, da so psički
odbrzeli tudi nekoliko dlje kot običajno, pravzaprav
tja, kamor je tudi njega že od nekdaj vleklo – do
tramvajskega postajališča. No, in tako so se znašli tam
vsi, razen račk, tik pred tramvajskimi vagončki, in
celo pastirski pes je kmalu pritacal za njimi. In Jurij
se je tedaj lahko predal posebnim užitkom:
občudovanju drsečih hišk, ki so druga za drugo drsele
po železnih tirih in se na večer začele spreminjati v
še lepše sobice, okrašene z mnogimi lučkami. Pa
cingljale so in ga vabile, naj še ostane in popazi tudi
nanje. In tako niti opazil ni, kako zelo se je zvečerilo.
Težko bi našel pot domov, najmanj cel kilometer dolgo,
če ga tedaj ne bi rešil najokornejši, najstarejši in
344
najbolj leni pes, ki se je tudi zaradi starosti samo še
vlekel, kamor koli je že šel. Psički so jo popihali že
veliko prej, česar seveda vzhičeni Jurij ni mogel
opaziti. Prijel je torej Sultanov košati rep in ga držal,
se ga oklepal, kar z obema rokama, saj se je zavedal,
da le on pozna pot do pekarne. Na račke pa je sploh
pozabil. Nanje ga je spomnila šele teta Mariska, ki je
še dolgo v noč kričala in vpila in grozila, da mu bo
odrla kožo ali kaj. Ni in ni se odmaknila od vrtoglavo
visoke murve, na katero je bil Jurij pravočasno zlezel.
Z drevesa pa se je potem vendarle spustil, a šele v
trdi temi, potem ko se je Mariska očitno naveličala
stražarjenja in odšla z besedami: Bova že jutri
obračunala! Rešil ga je seveda stric Feri, ga varno
odvedel do postelje, in ga ob njej še dolgo tolažil, naj
se ne boji, saj se teta samo šali. Ker pa je bil stričev
glas še bolj pridušen kot sicer, se je Jurijev strah le
povečal, postal je prepričan, da se je tudi stric Feri
bal svoje Mariske.
Drugega očetovega brata pa se je spominjal le
bežno. Pri njem, stricu Gyuli, je nekoč vsa družina
preživela del svojih počitnic – ki pa so se
nepričakovano skrčile samo na nekaj dni. Preživljali so
jih – naj bi jih – v veliki večstanovanjski nadstropni
hiši blizu Zahodnega kolodvora, nedaleč od znamenite
Eifflove umetnine, v ulici Podmanicky številka 10.
Stanovanje je bilo veliko lepše od tistega v Kispestu.
Bilo je meščansko, polno bidermajerja – očetov brat
345
je bil namreč ugledni človek, prvi kuhar imenitnega
hotela na Margaretinem otoku – z lepim pohištvom
torej, s steklenimi vitrinami, klavirjem, z globokimi
naslonjači, s knjižnimi policami. Vse je bilo lepo, veliko
lepše tudi od tistega, kar so sami premogli v Beltincih
– samo da je tudi pri stricu Gyuli bilo treba zelo
paziti, kam se je kdo usedel in kaj prijel v roke. Tudi
tam zaradi tete, strica Gyule žene. Da, zaradi tete, ki
je imela že tako čudno ime, Ica, da ga je vse minilo, še
preden jo je prvič zagledal. Ica, Icus, ijca, ijcava,
vroče, vrelo so bile besede, s katerimi se je poigraval
in jih povezal torej z neprijetnim znojem, z ijco, ki v
prekmurščini pomeni znoj, znojenje, potenje …
Tistih dni se je najbolj spominjal predvsem zato, ker
so se iz Budimpešte, kamor so komaj prispeli na daljše
počitnice, na vrat na nos morali predčasno vrniti
domov. Tretji ali četrti večer so namreč doživeli
bombni napad. Tedaj je tudi Jurija najbolj skrbelo
zaradi očeta, enako kot je tistega večera skrbelo tudi
vse ženske v trinadstropni hiši. Zelo zelo ga je
skrbelo, saj so mu povedali, pa tudi na lastne oči je
videl, da mora njegov oče, enako kot vsi moški v
velikem stanovanjskem bloku, nositi glavo v torbi. Tudi
oče je moral – s čelado na glavi, in ob siju številnih
reflektorjev, ki so lovili letala v zraku, jih osvetljevali,
da bi jih potem sestrelili – stražariti in opazovati, ali
se je morda kje zgodila kaka nesreča, ali je kje kaj
zagorelo, se zrušilo, podrlo, usulo, zasulo, utrgalo,
346
zlomilo in podobno. Vse druge stanovalce pa so spravili
v mračne kleti, kjer se jih je nagnetlo preveliko
število otrok in žensk. In vse so vpile, klicale, suvale
druga drugo, in se – ni vedel zakaj – prepirale. Čez
nekaj časa, ko je bilo že slišati bombe, ki so zabobnele
po mestu, pa so se vse pomirile. Vse je utihnilo, ženske
in otroci so se strnili, primaknili so stole, klopi ali
pručke, in se stisnili drug k drugemu. Vse, kar je malo
prej rinilo narazen, hlastalo po prostoru, ki bi bil
najvarnejši, ki bi bil samo njihov, zase osvojen, do
konca napada zaseden, se je kot na ukaz zlilo v eno
samo gmoto objetih ljudi, ki jih je družilo pridušeno
stokanje, cviljenje, vzdihovanje. Kakor hitro pa so se
oglasile sirene, se je ponovno vse razpršilo, ženske in
otroci so pohiteli ven, spet s komolci in z grdimi
besedami, čim prej do svojih mož, očetov.
Oče se je že naslednjega jutra odločil, da bodo pri
priči odšli domov. Pobrali so vse svoje stvari in se z
vlakom odpravili proti Soboti.
Vožnja je trajala od zgodnjega jutra do poznega
popoldneva, najmanj deset ur, se mu je zdelo, in tudi
takrat še vedno niso prispeli do doma, pač pa le do
Körmenda, kjer so morali čakati na naslednji vlak. Zelo
dolgo, saj so s postaje morali na mestno pokopališče,
da bi laže pričakali nov vlak. Kam pa naj bi? Jurij se je
spominjal, da je kar tam zaspal, kot klada, na prvem
grobu, pri katerem so se ustavili. V senci, blizu smrek
ali podobnih dreves. Bilo je neznosno vroče, vožnja do
347
doma pa je potem še trajala, in še dvakrat so morali
presesti. Spominjal se je tudi tega, kako je tedaj sam
trdil, da nikoli več ne bo šel v Budimpešto.
Ko so končno vendarle prispeli domov, v Beltince, na
svoje dvorišče z mirnim nebom, pod svojo streho s
tihimi stenami, jim je očitno odleglo.
Z Dragom pa sta že naslednjega dne smuknila v njun
brlog, pod številne hlode na levi strani žage. Drago je
seveda hotel zvedeti vse, kakšna je Budimpešta, kako
živijo Jurijevi bogati strici in drugi. Drugi, ki nimajo
ničesar, je vztrajal Bagi. Zanimalo ga je pravzaprav
vse, vse o vsem in tudi to čim bolj podrobno. Najbolj
žgoče in nestrpno pa je terjal odgovor v zvezi z letali:
Kakšna letala so jih bombardirala, koliko jih je bilo,
kakšne oznake so imela, tiste na trupu in tiste na
krilih, koliko jih je bilo, koliko bomb so zmetali, kaj
vse so porušili, ali tudi mostove, koliko, katere?
Koliko da jih je bilo? Kaj misliš, da smo kar zaradi
lepšega zapustili kleti in se posprehodili na balkončke
in jih lepo počasi preštevali? je bil Jurij bolj odrezav
kot običajno, že zato, ker je bil navsezadnje bogatejši
za dragocene izkušnje in ker je videl nepopisno
velikomesto, o katerem se njegovemu prijatelju niti
sanjati ni moglo, in, ne nazadnje, ker se je njegov oče
348
tako junaško boril proti sovražnikom. Tako da je imel
razlog, da je lahko Bagija posmehljivo vprašal:
Ali sprašuješ o tem, koliko bomb so zmetali? Vsaj
približno naj ti povem? Čakaj, da se spomnim. Aha,
bombe smo sproti odnašali na mestno tehtnico, kjer
smo stehtali najprej vse skupaj, potem pa še vsako
posebej. Zaradi natančnosti.
Bagi pa tokrat kljub temu ni zavihal nosu, ni se
zasukal na petah, pač še naprej rinil z vprašanji.
Katere mostove so zadeli?
Nobenega, da veš. Ruske bombe so kar odskakovale z
mostov in kot bumerang odfrčale nazaj v tvojo
Moskvo.
Tako je, Jurijkec, se je ponorčeval Drago, tako je,
če prijde paver v velki varoš 72. Niti tega ne veš, da so
Rusi pametni in uporabljajo za tako reč malo manj
vredne Angleže in Amerikance. Oni se morajo poditi
po nebu, Rusi bodo pa gvinali73 vojno na zemlji.
Pogovori o preživetih dneh v Budimpešti so se še
dolgo časa vrteli po njihovih glavah, zlasti po Jurijevi,
pa tudi po Olgini, ki je tožila, da je takrat med
bombnim napadom izgubila svojo zlato verižico, spomin
na krstno botro, drago gospo Vilagoševo. Jurij pa se je
tudi pozneje spomnil še marsikaterih podrobnosti, ki
jih je videl v tistem velikem mestu in je bil prepričan,
da bi z njimi tudi v Bagiju zbudil veliko zanimanja. Bile
so tako pomembne, da bi se lahko s prijateljem – če bi
349
mu jih opisal, tako, kot jih je videl – ponovno pobotala
… Na primer prizori z velikimi tovornjaki, ki so takrat
sredi Budimpešte lezli mimo njegovih oči, on pa ni
mogel gledati, kako so prevažali ranjene vojake in
civiliste, medtem ko je vedel, da si njegov Bagi pri
tem gotovo ne bi zatiskal oči, pač pa najverjetneje
veselo vzkliknil: Zmagali bomo, saj je živih sovražnikov
že v tem trenutku za cel kamion manj …
Sestra Olga se je ob takih bratovih prebliskih samo
nasmehnila, ali pa še to ne, in rekla: Zakaj se ubadaš s
tistimi prizori. Take reči niso za naju, ti si že tudi
dovolj star, da bi po našem obisku lahko razmišljal o
čem drugem!
O čem?
O prepiru na primer, ki sva ga tedaj oba slišala.
Se ne spomnim.
Seveda se ne, ko pa imaš majhno glavo, pa še ta je
polna neumnosti. Med mamo in očetom.
Vem, takrat sta se prepirala, ker sploh nismo
obiskali mamine sestre, pa kaj?
In kdo je bil tega kriv? Kdo, da nisva spoznala tete
Paule?
Oče.
Figo. Mati … oče jih je hotel obiskati, mati pa ne. In
to zato, ker najina mati ne mara Židov.
350
Tudi jaz ne.
Farkaseve drajfe pa si požiral z očmi, z uhlji in z
usti.
Jurij je popustil: sestra je tako ali tako morala imeti
vselej prav. Na tihem pa si je vendarle priznal, da je
živinozdravnik imeniten človek, da mu pravzaprav nima
česa očitati, in da v resnici ne mara samo tistih Židov,
ki jih kažejo v Futáru – z dolgimi nosovi, grbastimi
hrbti, in s skopuškim prsti …
5.
Jurija je enako kot sorodnike po očetovi strani
zanimala seveda tudi razvejanost sorodnikov po
materi, predvsem tistih njenih sester, ki so odšle v
veliko mesto s trebuhom za kruhom. Eni in drugi – oče
na Slovenskem, materina teta in materine sestre pa na
Madžarskem – so se znašli v novem okolju, v novem
fizičnem, geografskem, jezikovnem in duhovnem
prostoru, v kotlu, v katerem so se stapljali eni v
druge, prevzemali eno, opuščali drugo, pa naj je šlo za
vsakdanje opravilne navade ali celo za prevzemanje
drugega jezika, za spreminjanje priimkov in celo
verskih pripadnosti. Priimek z značilno češko končnico
–dil se je v slovanskem okolju novonastale države
Srbov, Hrvatov in Slovencev seveda brez težav
ohranjal, medtem ko je bilo z istim priimki na
Madžarskem drugače, tam je postal moteč, zato so ga
351
nekateri očetovi sorodniki raje pomadžarili in vnesli v
svoj novi priimek končnico – gyil, ki je vsaj očesu in
ušesu namigovala, da gre za značilni madžarski glas gy.
Če pa se jim je zdelo, da je bilo za madžarsko
družbeno–politično okolje, za duha madžarskega
jezika tudi to premalo, so postali radikalnejši in v
celoti spremenili svoje priimke v Balsai-je in celo
Hegyaljai-je in Hargitai-je.
Prihod treh žensk iz Prekmurja s tipičnimi
slovanskimi priimki pa glede tega očitno ni povzročal
posebnih težav, dve sestri s priimkom Markovič sta ob
poroki z Madžaroma tako ali tako dobili druga priimka,
medtem ko njuna teta Guszti s svojim imenom,
izpisanim z madžarskima črkama sz, ni imela nobenih
težav, pa tudi zamenjava črke č v madžarski cs je
očitno prav tako zadostovala – Dervarics. Sicer pa so
jo tako ali tako poznali le kot Guszti néni oziroma teto
Guszti. Predvsem pa kot odlično kuharico, ki se je
hvalila, da je kuhala za grofa Szapáryja. Z doma pa so
jo prav tako radi poslali predvsem kot nekoga, ki je s
svojo iznajdljivostjo vlivala upanje, da bo v bogatem
okolju znala pripraviti pot za prihod drugih, ki so si iz
lačnega Prekmurja želeli v Budimpešto, v kraj, o
katerem so sanjali kot o mestu izobilja.
In res je že prvo pismo tete Guszti iz sanjskega
velemesta domače seznanjalo, da je bil uspešen že
njen prvi korak – komaj da je začela delati v kuhinji
pri neki razvajeni meščanski družini, že se ji je
352
nasmehnila priložnost, ko je lahko pokazala, da zna
poleg pomivanja tal in posode početi tudi kaj drugega.
In to v kuhinji, je že v svojem naslednjem pismu
izpisala z bolj debelimi črkami, in nadaljevala še s
pojasnilom, da je nenadoma zbolela hišna kuharica in
da gospa ni imela pojma, kako in kaj je treba pripraviti
vsaj kaj malega za pod zob za njeno veliko družino,
medtem ko ji je teta Guszti pri priči skuhala omako, ki
je odišavila vsa nadstropja velike hiše. Pripravila sem
jim omako iz bučk, smetane in koprovih vejic,
krompirjev pire in pečenko – pa je bilo, je pisala, in
bilo je vse kaj drugega kot tiste omake iz bučk,
kakršno so poznali v Pešti. In tudi moje naslednje
poteze niso bile nič manj navdušujoče, se je hvalila in
zapisala, da bi si gospoda prav gotovo polizala vseh pet
prstov, če bi jim to bonton dovoljeval.
In tak glas je segel tudi v sosednjo hišo in od tam
tudi naprej in okrog, je pisala teta Guszti, vse do
zasanjane vile gospoda veleposestnika Miske Tólnaija.
Ni minil niti mesec – in že sem se znašla med prelepo
posodo, med kozicami, lonci, okroglimi in podolgovatimi
pekači, pa seveda tudi med kristalnimi kozarci in
skodelicami iz porcelana z zlato obrobo.
Ne gre mi v glavo, ji je baje rekla njena edina
prijateljica, ki je prav tako prišla z njo iz Prekmurja,
kako si mogla tako rekoč čez noč izriniti Tólnaijevo
dotedanjo
glavno
kuharico.
Jaz
sem
pri
Körtvélyessyjevih le s težavo preskočila pomivalko
353
posode in dobila mesto druge pomožne kuharice, je
potarnala prijateljica Justa prijateljici Guszti.
Preveč si skromna, ničesar se nisi naučila. Premalo si
samozavestna in preveč sramežljiva. Tudi jaz bi lahko
ostala pri krompirjevih olupkih, ji je baje dejala teta
Guszti, vendar je treba včasih tudi malo positnariti,
kot sem čisto na začetku tudi jaz. Poskusi takole:
smukaj se malo več okrog štedilnika in piči kuharico s
kako bežno pripombo, po možnosti tako, da jo bo slišal
še kdo, češ, mi pa smo pri gospodu grofu Szapáryju to
tako, tisto pa tako, in si izmisli pripombico, češ da je
imel častiti gospod grof rad to z manj moke in ne
preveč prežgano, tole pa z malce več soli in nikoli
brez smetane. Izmišljuj si, draga Justa, več kot
nagnati med krompirjeve olupke te pa res ne morejo,
saj vidiš, kako nas iščejo, je končala.
In Miska Tólnai je teti Guszti kupil celó štirisobno
stanovanje, samo da mu ne bi ušla, je baje izjavil.
Postala je kar premožna gospa, saj veliko stanovanje
na ugledni cesti Váci, vis a vis Eifflove Zahodne
železniške postaje, prav gotovo ni bilo od muh. Bilo je
premoženje: osebna lastnina iznajdljive tete Guszti.
Osrečila me boš, draga Etelka, če se boš v tem
mojem stanovanju resnično počutila kot doma.
Kadarkoli se boš iz Sobote vrnila spet sem, vedi, da si
v resnici prišla v svoj drugi dom, je teta Guszti
354
iskreno razlagala svoji nečakinji, ko jo je Etelka prvič
obiskala v Pešti.
Pa sem prišla, kot si rekla, draga teta – z doma
domov! je Etelka veselo označila svoj prihod, ko je
drugič prišla k teti Guszti. Takrat se ji ni niti sanjalo,
da je prišla za vse čase, in da se v Soboto nikoli več
ne bo vrnila. In tudi njeni starši, oče Franc Markovič,
čevljar in kmetovalec, in mati Tereza, rojena
Dervarič, so bili veseli, ko so prebirali pisma, kako
dobro se njihova hči počuti v tujem svetu.
In to v svetovljanski Pešti, kjer ji ni treba garati za
skorjico kruha, je prikimaval tudi Franci, čevljarček,
ki je vselej pritrdil svoji ženi, ki je po svoji odločnosti
dobesedno odslikavala korajžne značilnosti svoje
iznajdljive sestre Guszti. Nič čudnega, da je
dobrodušnež, garač na krpici zemlje in tudi s
čevljarsko dreto v rokah brez pomislekov popustil še
drugi želji svoje žene, ki je bila prepričana, da se bo v
Budimpešti tudi njuni hčeri Pauli enako dobro godilo.
Minevala so leta, spomin na izginuli hčerki pa je
kljub vsemu skelel, pa tudi vse bolj bledel in se vse
bolj unesel, tako da je, roko na srce, prevladalo kar
neko zadovoljstvo, saj so se z odhodom hčera povečali
tudi bivalni prostori v pretesni hiši Markovičevih. Pa
tudi denarčki, ki jih pošiljata deklini domov,
dokazujejo, da jima je lepo, in tudi nama z očetom je
lažje. Lažje skrbiva za vse vas, je poudarila hišna
355
poglavarka in po vrsti ošinila hčeri Vilmo in Heleno
oziroma Ilko, ki sta si brisali solze, medtem ko je
vedela, da možu Franciju tega sploh ni treba več
razlagati, saj ji je ta tako ali tako vselej prikimaval.
Guszti néni, vsi so jo že zdavnaj klicali tako, ni nikoli
držala križem rok. Zlasti potem ne, ko je pod streho
svojega budimpeštanskega doma želela čim dostojneje
poskrbeti tudi za svoji nečakinji. Njena preudarnost
in iznajdljivost pa sta velikokrat dobili celo krila.
V svoje veliko budimpeštansko stanovanje je torej
teta Guszti, samotarka, najprej zvabila Markovičevo
najstarejšo hčer Etelko, kmalu za njo pa prav tako
tudi mlajšo Paulo. Z domom so jo vezale močne vezi,
predvsem pa obljuba, da bo svojima dragima
nečakinjama – levemu in desnemu srčnemu prekatu,
kot je znala slikovito povedati – omogočila pot do
veliko lepšega in lažjega življenje kot doma.
Lepotičkama iz Sobote je postala najprej mati in
vzgojiteljica, pozneje pa tudi prijateljica in
gardedama. Pokazala jima je vse, kar je znala in
zmogla, opozarjala na to in ono, pa naj je šlo za
vrtoglavi promet v velemestnih ulicah ali pa za tančico
na obrazu kake zanimive dame. Predvsem pa ju je
znala popeljati na plesne tečaje, pozneje pa tudi na
imenitne plesne zabave, kakor tudi na sprehode po
znamenitem Donavskem sprehajališču, ki mu je
pripisovala pomembno socialno vlogo, kot je rekla, pri
čemer ji ni bilo žal, da je morala »Teti s torbo«
356
odšteti kar trikrat po dvajset fillérov, in to za
nekajurno sedenje v imenitnih Buchwaldskih stolih,
pred katerimi se je rad ustavil marsikateri gospodič,
gizdalin ali fičfirič s sprehajalno palico v roki in je
med poželjivim pogledovanjem visoko dvignil svoj
cilinder ter ponosno odkril lesk svojih naoljenih las, ali
pa ga je, če se mu je napovedovala pleša, dvignil le za
spoznanje, pozdravil pa enako vljudno in dostojno kot
prvi, gostolasec – če ne celo vljudneje in dostojneje.
In to obe dami, pa seveda tudi gospo spletično Guszti.
To, da je lahko neznanec pozdravil tudi neznano damo
in s tem izrazil svoje spoštovanje, je navsezadnje
dovoljeval tudi splošno uveljavljeni bonton. Vljudni
pozdrav, dvig pokrivala, nasmešek, in upanje, da se
bodo še kdaj videli – je bilo hkrati tudi vse, kar je še
sodilo v okvir spodobnega obnašanja.
Do prvih seznanitev dveh ljudi je najpogosteje prišlo
na bálih. Bil je to čas, ko so po evropskih mestih in
vaseh prirejali različne plesne prireditve, bále, zlasti
pustne plesne prireditve. V Pešti so jih pripravila
cehovska združenja, zdravniška, notarska, tiskarniška.
Vabila so glasila na izbran krog ljudi, na člane cehov in
na njihove sorodnike ter prijatelje, kakor tudi na ljudi
iz drugih združenj, ki so želeli tudi na tak način
razširiti krog svojih prijateljev in znancev. Vsaka
družina se je ob takih prireditvah postavljala s
svojimi hčerami ali sinovi, zlasti če so bili godni za
zakonske zveze. Marsikateri ples se je končal tudi z
357
najavo zaroke, s slovesno predajo zaročnih prstanov,
do česar je prihajalo v glavnem po dveh ali treh
podobnih balih. Vloge gardedam oziroma spremljevalk
mladih deklet so bile na tako pomembnih prireditvah
seveda neprecenljive.
In zakaj je to tako pomembno, da mladenič izroči
svoji bodoči zaročenki prstan, je vprašala Paula. Zakaj
je treba to obesiti na veliki zvon?
Na vprašanje, ki je bilo postavljeno teti Guszti, pa je
odgovorila nestrpna Etelka:
Kako, da niti tega ne veš? S tem postane vendar
obljuba trdna obljuba.
Ne razumem.
To sem tudi pričakovala, je pripomnila in odnehala s
prevzgojo svoje mlajše sestre.
Zato, je povzela teta Guszti, ki ni marala prepirov
svojih varovank, ker si potem ni mogoče več
izmišljevati izgovorov, če si kateri od zaročenih
premisli. Svečano izjavo si zapomnijo vsi navzoči, tako
da bi tisti, ki je prelomil besedo, zapravil svoj ugled.
Kako pa prideš do tega? je Paula še naprej rinila v
teto.
Do česa? Do prstana ali snubca? se je Etelka
ponovno obregnila ob vprašanje, s katerim je svoji
mlajši in neuki sestri očitno spet hotela pokazati svojo
poznavanje meščanskih pravil.
358
Do zlatega prstana, je kar tako padlo iz naivne Paule,
ki se je najbrž spomnila, kako je nekega sončnega dne
mimo njihove hiše pripeljala kočija z damo, ki je
gizdavo razkazovala svoj veliki, kot oreh velik prstan
na mezincu, na najmanjšem prstku, ki je – kot da se je
opekel – štrlel vstran od ostalih štirih prstov, s
katerimi je držala sončnik z ebenovinastim ročajem.
Vsi so se ga spominjali in vsakokrat pospremili z
vzdihljaji in velikokrat tudi dolgo govorili o prelepem
zlatem okrasku, o katerem so menili, da je vreden več
od desetih krav ali šestih konj. Toliko je vsaj
izračunal oče Franc, medtem ko ga je žena zavrnila in
pomenljivo dodala: Toliko in še našo hiša za povrh. Oče
Franc je odkimaval in nekaj zamomljal, ugovarjati pa
tudi tokrat ni upal.
Kakorkoli že, v Paulini domišljiji je dobival prstan vse
večjo privlačnost in Etelka se je spomnila tudi tega,
kako je sestra, čim je kočija izginila za vogalom,
zatrjevala, da jo je takrat resnično oplazil zlati žarek
z daminega prsta in še bolj podkrepil njeno upanje, da
si bo nekoč morda tudi ona lahko omislila tak lesk s
svojega mezinca. Pa četudi za polovico manjšega, a
vendarle: Delala bom, pa četudi na vseh štirih in po
kolenih, je zaupala takrat sestram, torej tudi Etelki,
ki se je vsega tega tedaj najbrž prav tako spomnila in
si svojo mlajšo sestro privoščila z besedami, češ, že
takrat sem ti povedala, da te je oplazil sončni žarek,
ne pa odblesk zlata.
359
Guszti, ki je začutila, da se med sestrama pripravlja
pravcati prepir, je najprej glasno zakašljala, dala znak,
naj bo dovolj, potem pa ju je ponovno poučila, obe, pri
čemer je tudi pazila, da ni pokarala ali kar oštela samo
ene, pač pa obe hkrati. Tokrat pa je ubrala tretjo pot
in poudarila, da sploh ni važno, kakšen je prstan, tak
ali drugačen, z leskom ali brez, zlat ali srebrn ali
kovinski, pač pa je pomemben le snubec. Najprej hlev,
potem pa teliček! je sklenila.
Sestri sta se dobro zavedeli, da tudi njuna snubca
ne bosta padla z neba in da se bosta morali vsaj
potruditi in ubogati teto Guszti, ki ima prav gotovo še
več palic v ognju. Ona prav gotovo ve, zakaj ju
poučuje na vsakem koraku … Pa tudi opazili sta, kako
globoko vzdihuje njuna dobrotnica, kadarkoli omenja
kako novico o peštanskih plesnih prireditvah. Kadarkoli
je namreč izgovorila besedo bal, je zaprla veki,
dahnila oh, in si popravila pričesko, sebi ali
nečakinjama. Kar brali sta z njenega obnašanja, kako
trdno je pravzaprav prepričana, da bosta njeni
varovanki nekoč srečni, da ju bo dobro poročila, pa
četudi samo tako, da slovesnih razglasitev na balu
sploh ne bo. Kakorkoli že bo, si je dejala, gizdalinčku,
pa naj bo videti še tako omikan, je že ne bom dala,
nobene, niti ljubke Paule, še manj pa prelepe Etelke.
Takemu in podobnemu sanjarjenju se je rada
predajala. Za kratek čas, saj se je vselej znala prav
tako hitro postaviti na trdna tla in se lotiti pravega
360
dela. Poučevanja. Najprej ju je pridobila za to, da sta
z veseljem poskrbeli za svojo zunanjost, za nego
telesa, od spodnjic do vrhnjih oblačil, in da sta kmalu
kar sami znali ločiti spodobne reči od nespodobnih,
lepe in dovršene od neokusnih in popačenih.
Obleka je pomembna, v njej pa lepo, urejeno dekle,
jima je razlagala. Vendar to še zdaleč ni vse, je
zatrjevala, pomemben je tudi vsak gib, najmanjši
premik, vsak korak, vsak obrat, zasuk, pogled, nasmeh
in ne nazadnje način, kako vstaneš od mize, kako sedeš
k njej, kako zajameš z žlico, kako uporabljaš vilice,
nož, kako režeš in kje odrežeš, kakor tudi to, kje imaš
pri tem komolca – prav gotovo ne smeta štrleti na levo
oziroma desno stran, kot v domačem hlevu, ko suvaš
telička, je bila teta Guszti nazorna in tudi vnaprej
besna že ob sami misli, če ji take lekcije ne bi
stoodstotno uspele.
O tem sta se navsezadnje veliko let pozneje lahko
prepričala tudi Vladimir in Olga, ki sta morala teden
dni pred nekim kosilom pri gospodu veleposestniku
Tólnaiju vaditi, kako se je treba vesti, zlasti pri
pogrnjeni mizi. V tetini kuhinji na cest Váci sta morala
pred kosilom vsak dan vaditi, kako je treba rezati
zrezek na krožniku – s knjigo pod pazduho! Če je
kateremu knjiga padla na tla, je teta siknila: Pa si jo
dregnil, dregnila s komolcem, kravo Máro!
361
Tak je bil torej delček tetinih neizprosnih lekcij, ki
so že Olgi in Vladimirju dali slutiti, kako trda je
morala biti nekoč tudi pot tete Etelke in tete Paule,
preden sta lahko stopili pred javnost, kot je
poudarjala teta Guszti. Preden ju je sploh spustila v
areno snubcev, je bil takrat zloben Vladi, pa čeprav
sta s sestro komajda zapustila tetino kuhinjo, kjer sta
bila tudi ona deležna nekaj uric pouka o lepi omiki.
Teta Guszti se je dobro zavedala, kako pomembno je
vabilo na prvi cehovski ples tiskarnarjev, na katerega
je Miska Tólani povabil tudi njo in njeni nečakinji, o
katerih je vedel samo to, da sta na obisku pri njegovi
skrbni, zvesti, natančni, vselej lepo urejeni gospodinji
in prvi kuharici. Naj si malo ogledata svet, si je
porekel, svet, ki je drugačen od tistega, ki ga vidita v
domači kuhinji. Teta Guszti se je seveda že nekaj
mesecev pred balom ubadala z vsemi nadrobnostmi,
tokrat pa samo še z najpomembnejšim vprašanjem,
kakšna naj bo toaleta njenih varovank. In ubrala je pot
do nekakšne modistke, ki je znala ustreči tudi njenim
dokaj čudnim željam. Kakšni naj bosta svečani obleki,
je bilo načelno vprašanje, ki sta ga modistka in teta
Guszti kar hitro rešili.
Težje je bilo ugoditi teti Guszti, ko je vztrajala pri
svoji kaprici, češ da morata biti obe obleki povsem
enaki, iz enakega blaga, enako krojeni – kot da bi šlo
za namerno poudarjanje dvojčic. Morata pa imeti dva
362
povsem različna poudarka. Ene čipke naj bodo povsem
bele, druge pa modrikasto sinje. Teta Guszti je
vztrajala, modistka pa je na vso moč nasprotovala, na
koncu pa vendarle popustila. In na koncu so bile vse
štiri zadovoljne, teta Guszti pa že vnaprej ponosna,
saj je kar zavriskala, ko je svoji ljubljenki postavila
pred velikansko ogledalo in pred svoje nezmotljive oči
ter tako občudovala do tal segajoči dolgi obleki iz
bele svile, oprijeti v pasu, poudarjena hrbta, dekolteja
čez ramena, dolge rokavice iz tankega žameta, ki so
prek komolcev segale skoraj do podpazduh in seveda
čeveljce z visokimi petami, in sploh in ojojoj ... Vse je
tako, kot je treba, jima je rekla, samo vidve ostanita
taki, kot je prav, kot se spodobi, kot se vama poda,
torej povsem naravni in nenarejeni. Pa bo.
Na plesišče Berlin, ki je od ceste Váci oddaljeno
kake četrt ure hoda, so prispele sicer peš, česar drugi
prav tako prihajajoči povabljenci niso opazili, saj so se
iznajdljivo pridružile dolgi vrsti gostov, ki so na
stranski cesti stopali iz kočij ter prav tako imenitno
kot one odstopicali do glavnega vhoda, samo lučaj
daleč do Margaretinega mostu.
363
V pritličju nekoč priljubljeni »Berlin« Józsefa
Vinczeja – na »Szent István körútu«
Sledili so pozdravi prijateljev s prijatelji, znancev z
znanci in neznancev z neznanci – polni prijaznih
nasmeškov,
pohval,
komplimentov,
pa
tudi
privoščljivosti in nevoščljivosti ter zavisti, je znala
pripovedovati teta Guszti svoji prijateljici Justi, ki se
ji je med tem prav tako posrečilo prilesti do vloge
prve kuharice pri ugledni družini Körtvélyessy.
Teta Guszti je že prvi trenutek, ko so vse tri stopile
v dvorano, občutila, kako dolgi so bili pogledi, ki so
trajali, trajali, občepeli na Etelki in Pauli. Srečanje z
Miklósem Tólnaijem je bilo drugačno, kot si je teta
Guszti predstavljala doma, ko se je velikokrat
364
vprašala, kakšen vtis neki bosta njeni nečakinji
naredili na gospoda. Pričakovala je sicer, da mu bosta
dekleti všeč in da ju bo prijazno sprejel. To pa je bilo
tudi vse in največ, kar si je mogla želeti.
Pa vendarle, teto je tedaj, ko so stopili skozi glavna
vrata, presenetil nenavadno dolg, nekako podaljšan
pogled njenega gospodarja, ki je tako kot pogledi vse
dvorane precej dolgo obležal na Etelki, in na Pauli.
Izmenjaje, zdaj na eni, zdaj na drugi, na koncu pa
vendarle najdlje na Etelki. Teta Guszti je že takrat
občutila, da bodo doživeli nekaj, veliko več, kot je
smela sploh kdaj upati.
Še več, Miska Tólnai, ki je bil eden najuglednejših
povabljencev, je svojemu sosedu brž šepnil nekaj na
uho, tako da je lahko ta, očitno vodja prireditve, že v
naslednjem trenutku slovesno pokazal, kam naj se kdo
usede. In tako sta se Paula in Etelka znašli na najbolj
uglednih mestih, zraven gospoda Tólnaija, Paula na
njegovi levi, Etelka pa na desni strani.
Teta Guszti pa je doživela tudi drugo presenečenje.
Ker je bilo v dvorani seveda mnogo gardedam, ki so z
budnim očesom spremljale vsak korak svojih varovank,
si niti v sanjah ni mogla predstavljati, da bi kdo od teh
vzvišenih gospa opazil tudi njo. Gardedame so se
zvečine dobro poznale, saj so se na podobnih balih
pogosto srečevale. Prav dobro so vedele, katera od
varovank je najlepša, najlepše oblečena, najlepših
365
navad, in katera ima največ pod palcem – tako da so
glede na to znale natančno izmeriti tudi razdalje med
seboj, par distance, in ugotoviti, komu seže kdo od
kod do kam. Vrstni red lepotičk v dvorani Berlin je
ostajal že kar nekaj časa ustaljen, saj ga zlepa ni
spremenil noben nov obraz, obraz kake nove dame z
novo gardedamo. Tokrat pa je očitno zapihala
drugačna sapica, si je dejala teta Guszti, ki je za
nekaj časa odtrgala poglede od svojih varovank, in
seveda tudi od Miklósa Tólnaija, in odplavala z njimi na
balkonsko prizorišče, kjer je hitro izluščila obraz
dotlej najbolj ponosne gardedame: Magdolne Karinthy,
katere zadovoljni smehljaji so spremljali sleherni gib
njene lepe varovanke, in prav ti prevzetni smehljaji
gospe Karinthy so v trenutku otrpnili, pa tudi razprte
deščice njene pahljače so tlesknile in se zaprle kot
pavji rep ob udaru strele. Osorni pogled gospe
Karinthy, ki se je najprej zapičil v zadovoljne oči tete
Guszti, je začel begati od ene gardedame do druge,
iskati potrditev, da je ona, ona oziroma njena
varovanka, še vedno v središču vsesplošne pozornosti
… Toda teta Guszti je tedaj že vedela, da sta prav
njeni varovanki skalili ustaljeni ritem celotne
prireditve.
Spodaj, v glavni plesni dvorani so napovedali
otvoritveni ples, zgoraj, v veliki loži pa so gardedame,
vse razen ene, že obstopile teto Guszti. Prvi ples je
počastil veleposestnika Miklósa Tolnaija in Etelko
366
Markovics, drugi pa novinarja Józsefa Vinczeja in
Paulo Markovics. Tam zgoraj pa so druge spletične s
vprašanji zasule gospo Guszti Dervarics, saj niso
mogle prikriti, kako zelo so ji v resnici zavidali, ker je
lahko varovala lepotici, ki sta bili tako domiselno
oblečeni, tako uglajenih drž, tako brezhibnega
vedenja. Eni od njih se je tedaj celo zareklo, se je
spomnila Guszti, saj je ob občudovanju plesa Etelke s
Tólnaijem preglasno zavzdihnila in nehote priznala, da
je bila pravkar priča sanjsko lepega plesa.
Prebrisana teta Guszti je že pred koncem plesa
vedela, kako se bodo stvari poslej odvijale. Ples je
uspel in dekleti sta poželi največje število priznanj,
največ poklonov, tako da ni bila niti malo presenečena,
da je postala pot domov, do ceste Váci, dobesedno
krajša in udobnejša – za to sta poskrbela gospoda
Tólnai in novinar ter tiskarnar Vincze. No, pa tudi
vabilo, ki je sledilo, je povedalo vse. Skoraj vse.
Najmanj to, da si želita gospoda tudi v prihodnje
enake družbe, večerje pri Gundlu – v družbi obeh
sester. In njune tete.
Kakorkoli že, teta Guszti in Etelka sta se čez nekaj
mesecev, čez pol leta, preselili v Miska bácsijevo
trinadstropno hišo. K teti Pauli, ki je medtem
stanovala v izpraznjenem stanovanju tete Guszti, pa
se je kakšno leto pozneje priselil József Vincze.
367
Usodi Paule in Etelke, ki sta se začeli izpisovati z
najbolj blestečimi črkami, pa sta, žal, kaj kmalu
pospremila dva povsem različna akorda.
Etelka je kar nenadoma hudo zbolela in umrla že pri
štiridesetih. Pa tudi neutolažljivega Miska Tólnaija so
proti koncu druge svetovne vojne odgnali – najprej v
židovski geto – ki je bil postavljen okrog sinagoge, le
streljaj daleč od druge njegove razkošne hiše – od
tam pa v Auschwitz, od koder se ni nikoli več vrnil.
József Vincze, star 103 ali 104 leta Teta Paula, stara
približno 95 let
6.
Veliko več sreče je imela teta Paula, ki je zaživela v
srečnem zakonu z Józsefom Vinczejem, Józsi
bácsijem oziroma stricem Józsefom. Zdelo se jima je,
368
da imata vse, in tako bi nemara dolgo časa tudi bilo,
če ju prav tako ne bi prizadel hud udarec, pa četudi
povsem drugačne narave. Vsi Paulini domači v Soboti
so bili namreč odločno proti nezaslišanemu koraku, ki
si ga je njihova Paula predrznila storiti in se spraviti z
nekim Židom, je baje najbolj glasno vpila njena mati
Terezija, ki je odločno zavračala tako zakonsko zvezo.
Vzkipela je že v prvih trenutkih, ko je zvedela
nepojmljivo novico. Vprašala je: Kaj pravite, da se je
Židof oženil s katoličanko, starina z detetom. Skupaj
sta se spravila, ne pa oženila. To je zakon, ki nima
blagoslova!
Dva naglavna greha da je naredila, ne le enega, sta
menili tudi obe Pulini sestri, Ilka in Vilma. On je Žid in
starec, dvajset let starejši dedec, ki bi ji bil lahko
oče, so se strinjali vsi domači in enako tudi
privoščljivi sosedje. Jeziki so se stegovali, obirali,
natolcevali, ugibali, pobirali sproti nastajajoče
izmišljotine in jih trosili po vseh sosednjih dvoriščih,
tako da se je poglavar družine, Paulin oče Franc, začel
že bati, da bodo govorice preskočile tudi ograjo, ki je
bila samo nekaj korakov čez cesto in je trdno ločevala
njegovo nizko hišo od parka, sredi katerega je stal
Szapáryjev grad. Čevljarček se je tedaj upravičeno
zbal, kaj bo, če bodo govorice okužile ušesa njegovih
strank, grofovih pomožnih delavcev, katerim je vsem
po vrsti popravljal čevlje. Saj mu bodo pokazali hrbet,
on pa bo lahko ostal le z motiko na svoji krpici zemlje.
369
Tako da mu je prekipelo, da, tudi njemu je prekipelo.
Nekega dne, ko je obiranje in obrekovanje čez
židovskega zeta in lastne hčere doseglo višek, pa je
povsem nepričakovano udaril po veliki kuhinjski mizi,
okrog katere so sedeli prav vsi Markoviči, vstal in
odločno stopil tudi vstran od mize. Da so ga bolje
videli.
Če ne boste nehali, enkrat za vselej, vas bom vsak
dan pošiljal v konjušnico, od koder boste prinašali
pomije za svinje. Ki jih bomo redili, ne le dveh, ampak
vsaj deset. Da boste imeli kaj jesti, je dvakrat
ponovil, če se že tako bedasto odpovedujete pomoči,
ki vam jo je vse do današnjega dne pošiljala naša vrla
Paulica.
Umolknili so, vsi po vrsti, Paulini sestri Ilka in Vilma,
pa njun brat Franci in ne nazadnje tudi žena Tereza,
Trejza. Tudi slednja ni mogla verjeti svojim očem ne
ušesom, ki so vendar videle, slišale, kar je povedal, kaj
naredil. Že to, kako se je pri tem dvignil in postavil
odločno na svoje noge! Na tiste noge, ki so se – ko je
nameraval kdaj oporekati – le zelo poredkoma
zravnale, največkrat pa ostale kar skrčene pod nizko
čevljarsko mizico in tam potihoma zacepetale. To je
bilo dotlej največ, kar so storile, iz ust pa prav tako ni
prišla nobena glasna beseda, niti zlog, niti jecljaj.
Zdaj pa je celo stal pred njo, pred vsemi, in to
zravnano. In tudi nanjo, na svojo ženo, je zrl od zgoraj
370
navzdol. Njej pa je jemalo sapo, za trenutek ji je
obstala tudi žlica na poti do ust, padla na mizo in
zavladali so trenutki nepojmljive tišine.
Čez čas pa se je tudi Trejza počasi dvignila, stopila
prav tako korak vstran od mize, se prav tako zravnala
v vsej svoji potegnjenosti in ponovno pokazala, da je
za glavo višja od svojega moža. Vedela je seveda, da
bo tudi tokrat zadostoval le pogled. In ta je že prvi
hip obtičal nekje nad njegovo glavico, se začel počasi
spuščati prek njegove pleše, čela, majcenega noska,
obdanega z rdečeličjem, prek brkov, zvitih iz tankih
kocin, do brade, potem pa naglo zdrsnil do čeveljčkov,
najbolj zanikrnih od vseh čevljev v hiši, se tam ustavil,
za hip, in že so se ji oči zapičile v izbuljeni zrkli
možiclja, kar je zadostovalo, da so ga zbodle,
prebodle in da se je oča potem moral sesuti, pasti na
stolček, se zgrbiti nad koleni, toliko težje, saj koleni
tedajci nista stiskali čevlja, ki bi se ga mogel okleniti.
Obsedel je in čakal. Še na misel mu ni prišlo, da bi še
enkrat zacepetal.
Mati Trejza pa je kljub zmagi, o kateri ni niti za
trenutek podvomila, povzela svoje misli in jih namenila
onemeli družini. Začela je z vprašanjem, ki je bilo
namenjeno v prvi vrsti možu:
Ali hočeš reči, da ne gre za greh? Ti bom pa jaz
povedala, da je tvoja hči naredila kar dva velikanska
371
greha, in eden je hujši od drugega. V prvo: Židof je,
pa pika. V drugo: Stara mrha je, pa pika.
In spet je zavladala tišina, vsi so molčali, molk je pa
kar trajal, trajal in vsi so prav tako vedeli, da bo
njihov oča odslej zagotovo ostal tih. Tih kot rit, je
šepnila Ilka, vsaj deset let.
Potem pa je vendarle završalo, in prvi glas je prekril
drugega, Ilka je bila glasnejša od Vilme, potem pa spet
Vilma bolj glasna od sestre, medtem ko je njun brat
Franci samo molčal. Kot oča. In ko je to opazila tudi
Vilma, ki je bila sicer vajena, da je bil njen brat tudi v
tem pogledu najbolj podoben očetu, ga je najbrž zato
tudi izzvala. Hotela je, da bi tudi on potegnil z
materjo, zato je vprašala:
Ali te ne moti, da se bo tvoja sestra Paula odslej
morala odpovedovati naši cerkvi, svetim mašam? In
spovedim. Čez kakšno leto ali dve pa se niti pokrižati
ne bo več znala?
In ponovno je zavladala tišina, ki se je zaradi
Francijevega molka samo še poglobila.Pauli so tedaj
brž napisali pismo ter z njim sporočili, naj ne hodi več
domov.
372
Franc in Tereza Markovič, rojena Dervarič
Paula pa kljub vsemu ni mogla verjeti svojim očem.
Dobro je poznala svoje domače in vedela je tudi, da
bodo nasprotovali njeni odločitvi – a vendarle ni
pričakovala, da jo bodo tako do dna ponižali in se ji za
vselej odrekli. Žalili njo in človeka, ki ga sploh niso
poznali, nikoli videli, nikoli spregovorili z njim. Dolgo,
zelo dolgo je slonela nad pismom in ga kmalu prekrila z
močo svojih solz. Podčrtani stavek v pismu – ne vračaj
se več domov – jo je spremljal vse dolge dneve in še
373
daljše noči, kamorkoli je šla, kjerkoli se je usedla, kamorkoli ulegla. Po prvi jezi in žalosti, ki sta jo obšli, si
niti predstavljati ni mogla, da bi še sploh kdaj odšla
domov. Kaj kmalu pa se je začela spraševati, kaj ko bi
– saj navsezadnje nima česa izgubiti – vendarle odšla
domov, pojasnit, povedat vse, vse, kar ji leži na duši in
kar mora iz nje, da bi tudi domačim odprla oči, odprla
njih srca, jih poučila, da ne kaže več živeti s
predsodki, predsodki so predstave, so videz, videz pa
vara … videz vara, nikoli pa ne vara vest … onadva z
Józsijem jo imata, čisto vest, ne izogibata se pogledu
iz oči v oči, zato naj oni doma vidijo – brat, sestri in
starši – kakšen je Józsi v resnici.
Prestar da bi bil? Potem ne bi, kadarkoli bi naneslo, s
tekaškimi koraki kot za šalo premagal Hriba treh
mejnikov. Dolgočasnež da bi bil? Potem na imenitnih
plavajočih krožnih deskah sredi jezera v Hévizu s
svojimi dovtipi, šalami in vici ne bi nasmejal sivolasce,
gospode, čofotajoče v topli vodi atomskih toplic.
Črkostavec da je? Seveda, tudi to, vendar tak, ki jih
zna sestaviti v glavi, zapisati v beležko in natisniti v
časopisu, v knjigi – v nemščini, madžarščini,
italijanščini in latinščini. Zakaj ga torej ne bi smela
predstaviti svojim najdražjim?
Življenje v Budimpešti, ki ga je začela živeti, je njen
rojstni kraj, njen resnični dom, že tako ali tako kar
samo od sebe odrinjalo in ga vse bolj izročalo tujini.
Zakaj ne bi storila vsega, da bi se vendarle povezala z
374
domačimi, s svojim domom, zakaj ne bi še bolj
negovala spomine na svojo mladost, na vse, kar jih je
povezovalo … spomine na sosedovo hruško, ki so jo
otroci obrali, še preden je dozorela … na Kološevo
kočijo, ki so jo smeli vleči brez prave vprege in se
voziti v njej kot prava gospoda po dvorišču – če so
seveda pred tem že potrgali koruzo in znosili krme
kravam … na opojno dišeči beli vrtanik s kislim
mlekom, na makovo in orehovo potico, na ocvirkove
pogačice … Vse to naj bi čimprej utonilo v vrtincih
novega sveta? Zato, predvsem zato, ker ga domači ne
sprejemajo, ker da je Žid in tako star? Samo enkrat
bi ga morali videti, si je dejala, pa bi se prepričali, da
je uren in gibčen, starejši le na papirju, v resnici pa
veliko mlajši od mnogih, ki pravijo, da imajo le toliko in
toliko let. Matematika ni vse, si je ponavljala,
ponavljala tisto, o čemer je bila sama tako trdno
prepričana.
Prav gotovo jim bo vzelo sapo, se je veselila že
vnaprej. Onemeli bodo, pa tudi odleglo jim bo, ko bodo
videli, kakšna dobričina je, kako je uglajen, omikan,
umirjen. In prepričali se bodo, da ni kak slabovidni
knjižni molj, saj jih bo mimogrede lahko navdušil s
svojim znanjem … tudi o zemlji in poljih in sadovnjakih
in vinu, pšenici in kruhu, si je dejala. Bala se je edinole
predsodkov, ki jih imajo zaradi njegove vere, zaradi
druge veroizpovedi, moj bog, si je dejala in celo v sebi
zadržala besedo: židovske. A je vendarle upala, da
375
bodo tudi to spregledali, saj je njegova formalna vera
vidna prav tako samo na papirju … S čela mu tega ni
mogoče prebrati … Pa tudi preširoko je in odprto,
svetovljansko.
In odločila se je, da bo poskusila. Pa tudi neustrašni
Józsi, večni optimist, je porekel takole: Prav imaš,
pojdiva, mislim, da tudi onim tam pri Muri ne bo žal.
In napisala sta pismo, čisto kratko: Ljubi vsi,
prihajava, ker vas imava rada. In res sta odšla.
Žal sva se zmotila, je Juriju potarnala teta Paula –
kar pol stoletja pozneje – ko jih je prvič obiskal v
Budimpešti in ko je bila neizmerno srečna, da jih je
končno obiskal tudi nekdo od njenih – in vsa v solzah
je jela pripovedovati svojo zgodbo:
Takrat, ko sva prišla v moj rojstni kraj, se je vse
sprevrglo, prekucnilo na tisto stran, na katero s
stricem Józsijem sploh nisva računala. Predvsem
moraš vedeti, je opozorila Jurija, da je premogla naša
domačija v Grajski ulici le troje malih prostorov,
kuhinjo in dve sobi, od katerih naj bi tedaj v eni
prenočevala tudi midva. Vsi ostali naj bi se torej
stiskali v drugi, edini sobi … Poleg tega ni bilo niti
kopalnice, le umivalnik na hodniku, voda pa v
triindvajset korakov oddaljenem studencu. Zapomnila
sem si to razdaljo, izmerili smo jo nekoč otroci, ko
smo se igrali in si razdeljevali igrišča. In kar je bilo
najhuje – stranišče, zbito iz desk, je bilo prav tako na
376
prostem, na drugem koncu dvorišča – nič manj korakov
kot do studenca. Na vse to sva seveda računala, pa
razmišljala, kako bi in kako ne bi – pa sva se odločila
že nekaj dni pred obiskom mojega rojstnega kraja
rezervirala sobo v hotelu Dobray. In prav to, je
sklenila teta Paula, je izbilo sodu dno, tako da so nama
že prvi trenutek, ko smo se srečali, potem torej, ko
sva prvo noč prespala v hotelu, vrgli v obraz, da bi
lahko
svojega
razvajenega
gosposkega
Žida
navsezadnje popeljala tudi v soboško sinagogo, k
novemu rabinu, in prebila noč kar tam, kjer je gotovo
vse v svili in žametu.
Hotel Dobray tik po prvi vojni
Vse drugo pa najbrž veš, vsaj tisto in tako, kot so ti
doma opisali.
377
7.
O Teti Pauli in njeni družini se je še najlažje
pogovarjal z očetom, ki je na zakon Paule in Józsija
gledal povsem drugače. Nekoč mu je razkril celo neko
skrivnost, o kateri seveda ni vedela niti Ilka, in sicer
to, da je nekaj let pred drugo svetovno vojno
priskrbel potrdilo, ki je potrjevalo, da je Paulin mož,
József, izstopil iz židovske vere in postal vernik
evangeličanske vere, pa tudi táko, ki je potrjevalo, da
je enako vero sprejela tudi Paula, tako da sta se lahko
potem tudi poročila – kot evangeličan z evangeličanko
…
Jurij je zvedel tudi to, da je potrdilo v resnici rešilo
življenje strica Józsija, tako da sta se lahko József
in teta Paula v hudih časih, ki so napočili, zavlekla v
neko vasico, in tam, daleč od hlastave Budimpešte,
dočakala konec druge svetovne vojne. Stricu Józsiju
torej skrajni madžarski fašisti, Szálasyjevi puščičarji,
ki so prevzeli oblast po Miklósu Horthyju, niso prišli
do živega.
Drugače pa je bilo z njuno hčerko Gizello, Gizo, ki je
seveda morala ostati s svojim možem Palijem,
inženirjem, doma, v Budimpešti, kjer sta se s pomočjo
služb, ki sta ju imela, vendarle nekako prebijala skozi
vsak dan.
378
Gizin soprog Pali
Skozi vsakega posebej, je opisovala Gizi, iz dneva v
dan, iz leta v leto, štiri leta zapored, skoraj štiri polna
leta, če se čas ob koncu morije, štitiinštiridesetega
leta, ne bi skoraj povsem ustavil. Vse dotlej sem bila
namreč iznajdljiva, saj sem znala s kako drobnarijo
tudi puščičarje speljati na led, je dejala. A le za nekaj
časa, dokler naju ni izdal hišnik, ki je policiji povedal,
da je Pali Žid … Odgnali so naju, zasliševali, nekaj
minut oba skupaj, zadrgnjena kot psa na verigi … njega
le toliko časa, da so mu po dveh ali treh vprašanjih
samo še strgali hlače, ga napol slekli in se sredi
bučnega krohota tudi tako prepričali, da je bil
obrezan, potem pa so naju odgnali, suvajoč mene na
eno stran, Palija na drugo … njega skozi prva vrata na
379
desni, mene pa po dolgem hodniku do neke sobice, kjer
me je prevzela policistka. Tudi ona je bila v enaki črni
obleki kot drugi policisti, in tudi njen pogled ni bil nič
manj prezirljiv in osoren kot njihov, in tudi ona je
pokazala, da ni nič manj groba, saj je prav tako vse
moje odgovore pospremila s širokim krohotom … Potem
pa sem, povsem nenadejano, onemela in otrpnila, je
rekla Gizella in ponovno prižgala že ugaslo cigareto.
Vstala je, visoka svetlolasa policistka, in opazila sem,
da je bila visoko noseča. Moj bog, sem se zgrozila in v
trenutku pozabila na največjo bol, ki me je dušila
zaradi strahu, zaradi slutnje, da sem morda malo prej
poslednjič videla svojega Palija … Prevzela me je ena
sama misel, skrb, da moram za vsako ceno prikriti tudi
najmanjšo sled, s katere bi zasliševalka mogla
ugotoviti, da sem tudi jaz noseča, se je Gizi zakopala v
lastni cigaretni dim in tudi tako zaživela z bolečimi
spomini. Spomnila sem se splošno znanih pripovedi, ki
so govorile o grozodejstvih Hitlerjevih klavcev, tako
imenovanih zdravnikov, ki so eksperimentirali z
dojenčki in celo z nekaj mesečnimi zarodki … Moj bog,
saj tudi Szálasyjevi ne morejo biti drugačni … In
pomisli: ravno tedaj, ko so me obhajale te grozljive
misli, ko sem se najbolj zavedala, kako pomembno je,
da policistka ničesar ne posumi – me je izdala narava,
saj me je ravno takrat začelo siliti na bruhanje. Pri
tem pa je nenadoma onemela tudi policistka, najini
pogledi so se srečali, njene oči, ki so v trenutku
380
zgubile osornost, in moje, polne solz, ki jih je neustavljivo prinašal moj kašelj, siljenje na bruhanje … In
pomisli, je rekla in vsa zažarela, kar na lepem sem
zagledala pred seboj kozarec in roko, tresočo roko, ki
mi je ponujala vode … Zgodil se je čudež: najina
pogleda nista bila več pogleda dveh sovražnic, ne, nič
več, bila sta stik dveh človeških bitij, dveh žensk,
bodočih mater. Popila sem vodo in zaslišala nežen, a
odločen glas, nasvet in ukaz: Pojdi! Niti sama ne vem,
kako sem se kar naenkrat znašla pred velikimi vrati,
pred katerimi so stali policisti, ki niso mogli skriti
svojega začudenja, najbrž zato, ker niso računali, da
me bo policistka izpustila. In že sem jih videla, kako
so staknili glave, se postavili v cikcakasto vrsto, tako
da sem se morala izogniti vsakemu posebej.
Požvižgavali so, psovali, eden med njimi pa je zabrusil:
Kar potolaži se, candra, za svojega možiclja ti prav
gotovo ne bo treba nikoli več skrbeti.
In tako se je tudi zgodilo, Palija nikoli več nisem
videla, nikoli se ni vrnil in nikoli ni videl svoje hčerke,
Judite, ki se je rodila še istega leta 1944, je
pripovedovala Juriju.
Lahko si predstavljaš, kako mi je bilo, ko sem se
znašla povsem sama. Sama sredi gluhih zidov, v mestu,
kjer so vsi moji prijatelji kar nekam izginili, se odselili
381
ali pa so jih izselili, pohabili v vojni, na primer brata
moje najboljše prijateljice Klare ali pa sina naših prvih
sosedov v stanovanjskem bloku: sina Márie in Jánosa,
ki sta takrat po žalnem, hladnem, birokratskem
sporočilu na koščku listka zvedela, da sta ostala brez
sina … Pa sta se tedaj prav tako kot jaz zarila med
svoje zidove. Zidovi med nami so bili tanki, vselej
pretanki, saj smo skoznje vedno kaj slišali. Bili smo na
tej, oni na drugi strani, in oboji smo se jezili zaradi
preglasnega radia ali hrupa ali treskov razbitih
črepinj. Po gluhoti, ko sem ostala brez Palija, brez
staršev, pa sem si želela, srčno želela, da bi spet
zaslišala tisti preglasni radio,tisti hrup in tiste treske
razbitih črepinj. Da bi bilo spet vse tako kot nekoč,
da bi drugi druge spet motili, da bi spet tolkli z dlanmi
ali s pestmi po steni in vpili, naj vendar ugasnejo radio,
saj je že polnoč … Da, kako lepo bi se bilo spet jeziti,
tolči po zidu, samo da bi se ponovno povrnili stari časi.
Da bi prevpili tisto tišino … Spet sem si želela, sva si
želeli, kot je potrdila to tudi soseda, da bi se pod okni
oglašal otroški živžav, da bi s pločnika spet odjeknili
koraki, glasni, odločni, hrupni, samozavestni in bi zamenjali zdajšnja podrsavanja plahih nog.
Bilo bi lažje, sem bila prepričana, meni in sosedoma,
njima, ki sta tedaj prav tako kot jaz sredi negibne
tišine gotovo samo še prisluškovala: Se bo kaj zganilo?
Ju bo vendarle še kaj razveselilo? Kak korak s
sporočilom Rdečega križa, da je njun drugi sin,
382
pogrešani vojak, živ in zdrav … Prisluškovala sem tudi
jaz: Kaj pa, če se bo kak korak ustavil tudi pred
mojimi vrati? Prepoznala bi ga, moževega, malce
potegnjenega, malce drsečega zaradi rane na peti, ki
se zaradi sladkorne, so rekli, ni in ni mogla zaceliti.
Znala pa sem tudi drugače prisluškovati! Nisem pa kar
naprej vlekla na uho, ne zato, ker je bilo zaman, pač
pa zato, ker sem lahko to počela s svojimi dlanmi!
Lovila sem utrip pod svojim srcem. Kar naprej, vsak
trenutek: kdaj se bo zganilo? Kdaj? … Pa se je! Čisto
na rahlo! In nič več nisem bila sama, bila sva dva, jaz
in moj otrok. In bila sem na preži: pred vsako brco z
nožico in po vsaki, ki je še sledila … preden je
potrkalo, med trkljajčki, pa spet, ko je odnehalo. Ko
je zamrlo. Zamrlo? Se bo še oglasilo? Bo še brcnilo?
Bo, bo, sem tedaj slišala Palija, njega, ki je našel vedno
pravo besedo v pravem trenutku. In ugibala sva,
skupaj, tukajle zraven mene je bil. Kaj bo, fantek,
dekletce? Vseeno, sva rekla. Kakšen bo? Tvoje čelo
naj ima, sem dejala, široko in pametno že na oko. Prav,
je odgovoril, a le, če bo fant. Če pa bo deklica, pa bi si
na njenem čelu – ne preveč širokem in ne
prepametnem …. saj veš, je namignil in me pri tem pogledal – pa bi si na njenem čelu želel kodrčkov.
Vidiš , je čez čas nadaljevala Gizi, jaz sem takrat
enostavno morala, morala najti izhod, pot iz teme,
globoko globoke … Ti pa praviš, da te dajejo skrbi.
Tisočere skrbi, kot si povedal zadnjič in se pri priči
383
po oblomovsko zleknil na kavč … Želim ti samo
povedati, da imamo lahko ljudje res tisočero skrbi,
vendar prav te skrbi govorijo – ne pozabi, kar ti bom
povedala – govorijo o polnem življenju. O tem, da si
zdrav. In da skrbi niso prave skrbi. In prav je, da so,
da obstajajo, kajti – hudo je resnično tedaj, šele
tedaj, ko vse po vrsti izginejo, vseh tisoč – ko ostane
samo ena. Samo ena skrb, samo eno in isto
premišljanje o eni isti stvari! Takrat, takrat je
resnično hudo.
8.
Pozvonil je natančno ob dogovorjeni uri, v tretjem
nadstropju večstanovanjske hiše, na vrata s
hudomušno skopim izpisom dveh imen: Paula és Józsi.
Led je bil prebit že prvi trenutek, ko je stopil v
njihov dom. Bili so sproščeni, iskreni, neposredni,
prisrčni, veseli srečanja z bližnjim, kot je to
imenovala teta Paula, ki ga je pri priči posadila zraven
svojega naslonjača, z obema rokama prijela njegovi
roki, se mu s solzami zazrla v oči in rekla:
Povej, kako ste, pripoveduj!
Vsi sorodniki po očetovi veji, s katerimi se je Jurij
do takrat srečeval, so bili povsem drugačni od tistih,
ki so ga pričakali pri Vinczejevih – po zunanjosti
seveda. Niso si bili tako podobni, kot so si bili to
očetovi bratje in sestre, ki so bili taki, kot da bi
384
prilezli iz ene in iste lupine. Tile, Vinczejevi, bili so
štirje, so bili bolj profilirani. Vsak je bil svoj, bi rekel.
Najbolj ga je presenetila materina sestra Paula, ki je
tudi pri skoraj osemdesetih letih kazala svojo
privzgojeno lepovedenjsko zadržanost, pa tudi kanček
nečimrnosti. Kakor da bi z njo hotela pokazati – da je
navsezadnje vendarle ona tista, ki je iz težkih
prekmurskih razmer, iz oskubljenega gnezda, znala
priti najdlje in poleteti najvišje. Zdelo se je, kot da
živita teta Paula in njen mož Józsi še vedno na samem
začetku dvajsetega stoletja, v obdobju, ko sta bila na
višku svojih moči in blagostanja, medtem ko se
trenutnega stanja, pomanjkanja tega in onega, sploh
ne zavedata, zlasti stric ne, in da novih razmer
socialističnih zablod niti ne zaznavata. Stric Józsi je
bil tako ali tako že več desetletij zakopan v svoje
knjige, njegova soproga Paula pa se je vse življenje
ukvarjala z urejanjem stanovanja, s pospravljanjem,
čiščenjem porcelana, jedilnega pribora in ne nazadnje
tudi s kuhanjem. Paula ni imela pojma, kaj šele njen
Józsi, od kod v resnici prihaja denar za to in za ono,
pa za vse skupaj, vse od toaletnega papirja do
zobotrebcev, za katere je bilo prav tako treba najti
denar, da o živilih, vinu, tobaku in desertu sploh ne
govorimo.
Vse to je ležalo na ramenih njune neumorne hčerke
Gizelle. In tudi njena hči Judita je bila dekletce, ki se
ni oblačilo slabše od svojih sošolk, pa tudi pozneje ne
385
od lepo urejenih študentk glasbene akademije. Zanjo
je bilo storjeno vse, da se je lahko predajala študiju in
sanjam, da jo bodo klavirske tipke dvignile najvišje.
Stric Józsi pa je bil resnično tak, kakršnega si je
Jurij predstavljal, ko je slišal in verjel tetinim
oznakam, češ da je stric dobrosrčen, umirjen, uglajen,
s smislom za humor in vsestransko razgledan. Anglista
Jurija je že tedaj, ob prvem obisku – in vsakokrat, ko
je prihajal – rad podražil s kako angleško frazo, ki si
jo je bil najbrž pripravil že pred njegovim prihodom
na obisk. Da ti bo bolj teknilo, je razlagal in mu
postavljal vprašanja, začinjena s kako težko frazo ali
kaj podobnega. To počneva zaradi ogrevanja, je
pojasnjeval, da ne boš pozabil svoje angleščine … in ko
boš dovolj ogret, bova tudi laže razvozlala vozle v
madžarskem jeziku. Toda že pri prvem takem
ogrevanju iz angleščine mu je pripravil zelo trd oreh,
saj ga je vprašal, tega ni mogel pozabiti, kako bi
prevedel: The skin of our teeth.
Jurij se je zavedal, da te skovanke ne kaže prevesti
dobesedno, to bi bilo prelahko, tako da je namesto
odgovora namrščil čelo in dejal: Bom že kam pogledal
…
Njegov nabriti stric pa je tudi potem samo zamencal
in najbrž upal, da bo Jurij prihodnjič, ko se bo vrnil,
priznal poraz ali pa zaigral, da je pozabil pobrskati po
slovarju ali kaj podobnega. Po takem fiasku – to
besedo je stric rad uporabljal – pa je vsakokrat
386
postavil tudi kako tolažilno vprašanje in vprašal nekaj
povsem lahkega, na primer, kaj pomeni beseda house
ali knife ali water ali wine. Ko mu je Jurij nalašč
ponagajal za napačnim odgovorom: streha – vilice –
vino – mlaka – je sicer stricu dal vedeti, da se ob tem
tudi sam zabava, vendar je nabriti sogovornik sprejel
to najnovejšo vlogo sprenevedanja in nedvoumno
prikimaval vsaki Juretovi napaki, kot da bi bil odgovor
pravilen. Da je potem lahko na koncu počil s svojim
bičem in odgovoril: Tudi meni je najljubše, če je izid
neodločen.
Njegova hudomušna zafrkavanja torej niso bila izraz
bahaštva samovšečnega starčka, pač pa samo dokaz
njegove delavnosti, marljivosti, radovednosti in
predvsem iskrene namere, da bi Jurija nenehno
spodbujal, kako je treba delati, čim več delati in čim
več zvedeti. Stric je jih je imel takrat krepko čez
devetdeset!
Rad se je šalil, ko je le mogel, šale je zbijal na račun
tega ali onega, vendar se je znal ponorčevati tudi iz
samega sebe. Jurij je že v prvih trenutkih ugotovil
tudi to, da stric Józsi ni maral nikoli slišati nobene
hvale, še manj pa zahvale, ki bi mu jo hotel kdo izreči.
Tako je preslišal tudi Jurija, ko se mu je posredno
zahvaljeval, rekoč, da mu je seštevek vseh njegovih
drobnih lekcij iz madžarskega jezika v resnici veliko
pomagal. Kar je bilo tudi res, saj se je Jurij tako
rekoč mimogrede naučil veliko koristnih reči.
387
Ničkolikokrat je bil namreč pogovor s stricem bolj
koristen kot marsikatero predavanje na fakulteti, ki
je bilo velikokrat suhoparno. Poleg tega pa je vsako
svojo lekcijo, pa naj je bila še tako drobcena, vselej
rad začinil s kakim dovtipom. Ki je pomagal, da je tudi
kaj težjega laže zlezlo v uho in še kam.
Ko je združeno mesto Budimpešta 1973. leta slavilo
stoto obletnico, čas združitve dveh oziroma vseh treh
mest, Budima, Starega Budima oziroma Obude in
Pešte v eno mesto Budapest, Budimpešto, jih je imel
stric Józsi tri leta več, torej natanko sto tri.
Paula Vincze, roj. Markovič in József Vincze, ki
je bil tri leta starejši od združenega mest BudimPešte
388
Mestni funkcionarji so za to priložnost, je
pripovedoval stric József, našli tudi neko žensko iz
Budima, ki je bila prav tako starejša kot slavljeno
združeno mesto. Seznanili so ju in ju potem skupaj
razkazovali po mestu, kot je to tolmačil stric, po
proslavah, sprejemih, slavnostnih banketih.
In tako so mene in Budimko, ki sva bila torej
starejša kot mesto, kot deveto in deseto čudo
prevažali po proslavah, pred kamere in fotoaparate, na
intervjuje, vlekli iz naju spomine, fotografirali z vseh
strani ter naju tako tudi na radijskih in televizijskih
oddajah ovekovečili še za prihodnja stoletja, je
pripovedoval stric. Nikar pa ne misli, da se jim nisem
znal zahvaliti. Poklonil sem jim priložnostno pesem, ki
sem jo skoval kar tam, na kolenih, ko sem moral v
tistih dolgoveznih urah poslušati njihove samohvalne
govore o socialističnih zmagah, s katerimi so mesto še
bolj obogatili in tako dalje. Tedaj sem imel torej
dovolj časa, da sem se poigraval z besedami, pri tem
pa mislil, da bodo na koncu morda kar radi sprejeli
verze, ki sem jih zložil.
Si jih ohranil? Zapisal?
Zapomnil:
Vodili ste naju, /oba že v letih /po banketih /in
parketih, /jedli smo in pili, /pili, da bi v ihti, /tudi
Donavo izpili.
389
Pesmi sem dal tudi naslov, ki sem mu pripisal vprašaj:
Jubilare necesse est?74
Po teh besedah je stric nenadoma umolknil, vendar
se je Juriju zazdelo, da je hotel še nekaj povedati.
Molčala sta, nekaj časa, in ko se je stric ponovno ozrl
v še vedno sprašujoče Jurijeve oči, je pojasnil:
Oh, seveda, vem, kaj bi me rad vprašal – ali sem dobil
kako priznanje. Ali so naju najzaslužnejši možje te
naše lepe prestolnice na koncu vendarle s čim
nagradili, kajne? So, seveda so. Izročili so nama
svitek papirja s privešenimi trakovi, zastavicami,
peterokrakimi zvezdicami in s svečano napovedjo, da
nama bodo veliko nagrado poslali po pošti.
Juriju pa se je kljub vsemu še vedno zdelo, da mora
imeti stric še nekaj za bregom. Stric Józsi je počasi
segel po ugasli pipi in se začel kratkočasiti s
praskanjem po notranjosti svoje igračke, drezati v tobak, v upehano žerjavico, ki je očitno ponovno oživela
in razžarila še vedno mladostna lica, rožnato rdečo
kožico, in napovedovala še nekaj. Molk pa je še kar
trajal, starčeve oči so se solzile za spoznanje bolj kot
običajno, in zdelo se je tudi, da je kopel v debelo
nabranih solzah še posebej dobro dela očem,
drobcenima kroglicama pod visokim razprtim čelom,
saj so se bleščale kot še nikoli. Izražale so
hudomušnost, ki je tudi sicer pogosto gostovala v
njegovih igrivih očeh. Pa tudi zadovoljstvo.
390
Kaj misliš, je vprašal, kako je partijski funkcionar
prebral naslov moje pesmi, Jubilare necesse est?
Jurij je skomignil, stric pa pojasnil: Prebral ga je
pač tako, da je postavljal besedo k besedi, da ne
rečem črko zraven črke … Bral je, kar je videl
napisano, dvojni črki ss je prebral po madžarsko,
necešše, zadnjo besedo, latinski pomožni glagol est pa
je enostavno prebral kot madžarsko besedo est, torej
ešt, ki pomeni večer. In ob tem mu je vidno odleglo,
saj je njegov prevod tudi navzočim povedal, da gre za
pesem z naslovom Jubiláris est75. Pa je bilo. Jubilejni
večer torej. In niti sanjalo se mu seveda ni, da sem
pesem v resnici naslovil kot zafrkljivo vprašanje.
Kakorkoli že, funkcionar je bil srečen, prepričan, da
je nalogo dobro opravil. Razlog več, da se je brž
predal veseljačenju, o katerem pa ti jaz ne znam
povedati nič več. Niti besedice ne. Boš že uganil, če se
boš dovolj trudil, je uščipnil tudi Jurija.
In nagrado si potem dobil po pošti?
Stric se ni dal motiti, pač pa je spet odgovoril z
vprašanjem: Ali veš, zakaj sem dal pesmi z vprašanjem
na koncu naslov, Praznovati je treba? Ki bi ga morali
razumeti kot vprašanje: Ali je treba praznovati
oziroma ali imamo sploh razlog za praznovanje. Po
vsem tem, kar človeštvo ves čas svojega bivanja
počne … Mar res mislimo, da smo se iz preteklosti
vendarle česa naučili? Smo si zapomnili lekcijo, ki
391
pravi, dovolj je bilo gorja, greha nikar, vojne nikar,
pokolov nikar? Spraševal sem se, ko sem tisto pisal in
sprašujem se še vedno, ali ima človeštvo sploh pravico
do slavljenja, ali ima sploh kakšen razlog za to, da
lahko s čisto vestjo kaj slavi? Mar nismo, mi ljudje,
navsezadnje celo sežigali drugih ljudi, človek človeka,
na grmadah, in to ne le poslednjič tam nekje v 17.
stoletju – pač pa celo v dvajsetem! Tisti ogenj za
čarovnice na prostem smo vendar čisto enostavno
zamenjali. Zamenjali s plinom v komorah! Pa je bilo.
Sulico smo zavrgli, segli pa smo po atomski bombi. Ali
naj torej po vsem tem slavimo nekakšne obletnice?
Tako imenovane zmage? Zato, ker se nam je posrečilo
ustvariti tako visoko razvito pamet? Ker smo znali
nadgraditi ogenj s plinom …
In spet molk, potem pa novo vprašanje : In kaj smo
torej ob stoletnici mesta v resnici praznovali?
Izračunal
sem
tudi
to,
zelo
preprosto:
Devetinosemdeset let pred mojim rojstvom so tod, za
vogalom torej, v Španiji, zažgali človeka, tako
imenovano čarovnico. To je bilo vendar še v času moje
babice in dedka – jaz pa sem dedek Juditinemu sinku
Rubenu! Je to sploh razdalja? Je to tako davna
davnina, da bi jo smeli pozabiti? Od moje babice do
mojega vnučka? In s čim smo zapolnili ta čas od
mojega dedka do mojega Rubena? S koraki, ki so vodili
navkreber? Od gosjega peresa do kemičnega
svinčnika? In temu naj človek ploska? Ploska sebi, da
392
je to dosegel? Da je pogasil grmade, zavrgel sulice?
Da je združil dve mesti? In kakšno je zdaj to
združeno mesto, ki smo ga povezali z novim mostom, ki
seveda sega do Moskve. Da, to je dvosmerni most, po
katerem odteka naše bogastvo, pritekajo pa tanki z
napisom o bratstvu in svobodi.
No, ampak tistega svitka, ki so ti ga takrat izročili,
in nagrade pa si bil kljub vsemu vesel? je vprašal Jurij,
zato da bi odrinil temne misli svojega potrtega strica.
Bil, bil, kako da ne. Z razlogom. In tudi moja
partnerica iz Budima. Vsi pa smo morali še kar nekaj
časa potrpeti in čakati, vmes pa ugibati, koliko ga bo.
Denarja, seveda. Po tolikih letih ga bo gotovo toliko,
kot ga še nisva videla na enem kupu. Proslavili pa smo
to že prej, doma, po svoje in na svoj račun… še preden
sem sploh kaj dobil. Tudi Budimka mi je po telefonu
povedala, da je bilo tudi okrog nje že vnaprej vse
veselo. Pa tudi naša Gizi se je potrudila in popraskala
vse forinte, in povabila še soseda iz hiše, da smo se že
pred prihodom pismonoše malo poveselili. No, in po
dveh tednih sem končno vendarle zaslišal pričakovani
cingelček na vratih. To je poštar, tako zvoni samo on,
sem rekel. Tisti je, ki vsakega prvega prinaša
pokojnino. In tedaj sem zaslišal tudi veseli glas tvoje
tete: Prišlo je! Nakazilo. Od mestne uprave
Budimpešta.
393
No ja, sem si porekel in si že izmišljal kraj, kam bom
povabil svoja tri dekleta. V slovito slaščičarno
Gerbaud ? Ne. Na kosilo k nič manj imenitnemu
Gundlu? V restavracijo Gellért? Ne. Pač pa v moj
priljubljeni – Berlin. Tako naj bo in pika, sem si dejal.
Odločil sem se, šli bomo v mojo domicilno kavarno in
restavracijo, ki si jo bom po dolgem času lahko spet
po svoje privoščil. Nič več kot opazovalec, kibic, pač
pa kot opazovanec svojih kavarniških znancev. Ti bodo
kar zijali, ko bodo videli, kaj vse si bomo privoščili.
In pri teh besedah je takrat sto štiri let stari stric
nenadoma umolknil. Jurij je mislil, da gotovo sestavlja
besede za posebno izrezljano poanto. A nič. In še
vedno nič in tudi Jurijev sprašujoči pogled ni
premaknil strica. Oglasil se je šele po tistem, ko je
opravil vse potrebno v zvezi s svojo pipico, potem ko
je dobro potegnil iz nje. Vprašal je: Kaj misliš, koliko
je privlekel pismonoša? Pri tem pa vedi tudi to, da
takrat ni prišel peš, kot običajno, ampak z mopedom!
Tudi sanja se mi ne.
Toliko, je rekel, da bi se lahko s taksijem odpeljali
do Gundla in od tam spet nazaj. Niti fičnika več. Kar
pomeni, da bi se morali tja odpeljati, ko je
restavracija enkrat v tednu zaprta, se vrniti, in ostalo
bi nam ravno toliko, da bi poravnal voznino – najbrž
kar brez napitnine.
394
Nehaj že zavlačevati in raztegovati, Józsi, ga je
dregnila Paula, povej že vendar, da si dobil natanko
petsto forintov.
Vedno si samo približna, se je tudi tedaj pohecal
stric Józsi, pozabila si na poštne stroške, ki so jih
odtegnili –
odstotkov.
petdeset
forintov
oziroma
deset
Jurij je molčal in na tihem izračunal, da je bila
stričeva, lahko bi rekli kar življenjska nagrada,
natanko šestkrat manjša od njegove štipendije, ki jo
je dobival vsakokrat – za en mesec. Od ene in iste
države.
Teto, ki je bila zraven, pa so spomini na dogodek
prav tako ponovno vznejevoljili, saj je kar na lepem
vstala, jezno odvrgla knjigo, ki jo je dotlej prebirala in
odvihrala v kuhinjo.
Stric se je nasmehnil in rekel: Vidiš, kaka je, ne zna
se brzdati, pa čeprav so konji že zdavnaj odbrzeli.
Prav na hitro ti moram povedati nekaj, da ne bo slišala,
preden se spet vrne, in to zagotovo, boš videl, s
kozarcem vode. Veš, kot nalašč me je pred kratkim
prosila, kot da bi vedela, da jo bo spet kaj pognalo s
tirnic, naj ji pomagam v leksikonu poiskati razlago za
tako imenovani bioritem. Tudi v svojo glavico želi
namreč spraviti odgovor, kako pomembna je skrb za
pravilno, uravnoteženo življenje, kako mora spoštovati
in negovati svoj bioritem in tudi tako poskrbeti, da se
395
ne bo več razburjala. Ne čudi se torej, da se je tudi
zdajle spomnila tega in pohitela po osvežitev.
Česa nisem razumela? je odjeknilo Paulino vprašanje,
ki se je v resnici vrnila s kozarcem vode.
Tvojemu nečaku pripovedujem, da nisi do konca
prebrala, kaj pišejo o bioritmu. Pa sem tudi njemu
poudaril, kako pomembno je, da se človek ne prepusti
zunanjim sunkom, pač pa poskrbi za enakomerno
gibanje svojega telesa in duha. Ali drugače, razlagam
mu, da ne smemo dovoliti, da bi nam ena in ista stvar
ponovno zagrenila življenje. Če bi takrat dobili
desetkrat ali stokrat več, bi bili danes natanko tam,
kjer smo, in to tukaj in pika. Pravim torej tudi, da bi
se morali vprašati, zakaj se ne bi mogli držati
enakomernega tempa, ritma – pri delu, pri hoji, med
jedjo, povsod. Enakomernih odmerkov, enakih obrokov,
vedno ob istem času, uri in minuti.
Na to nam navsezadnje namiguje tudi narava, ki nam
je že ob rojstvu – čim smo privekali na svet, čim smo
zajokali in zajeli sapo – naročila, da sledita vdih in
izdih, vdih in izdih, in utrip srca, prav tako ubran: tik
tak, tik tak – in ne tiktak, tik, tiktiktiktik, je bil
nazoren in moder. Zakaj naj bi komu, na primer
natakarju, kuharju, sprevodniku, poštarju ali komurkoli
na tem svetu dovolil, da bi on narekoval moj tempo, me
spravljal s tirov in rušil moj ritem? In jaz naj bi torej
tedaj iztiril? Iztiril, ker so mi poslali petsto forintov
396
namesto petsto dolarjev? In da bi se še zdaj jezil, dve
leti po tistem? …
Stavka pa ni končal, saj se je težka knjiga spet
znašla na stolu. Paula je še hitreje kot prej izginila v
drugo sobo.
Ni šla v kuhinjo, je šepnil, ni tako hudo, saj ne
potrebuje novega požirka vode.
Jurij se je spomnil posebne lekcije, ki mu jo je bil
nekoč nehote pripravil stric, ko je nekoč zamudil
kosilo, pa čeprav samo za pet minut. Tedaj je namreč
moral počakati, da so Vinczejevi v jedilnici opravili
kosilo, medtem ko se je moral sam zadovoljiti s
kosilom v majhni kuhinji. Spomnil se je celo stričevih
besed, da se lahko bioritem poruši v enem samem
trenutku, kaj šele pet minut po dvanajsti.
Tega svojega reda pa se stric ni držal le doma – kjer
je znal na primer pred kuhanjem najprej potežkati
jajce, presoditi njegovo težo in natančno določiti čas
kuhanja, pri enem jajcu sekundo več, pri drugem, malo
lažjem, trenutek manj – pač pa tudi zunaj svojega
doma. Ko se je na primer dal z najetim čolnom
odpeljati na Margaretin otok. To je bila sicer poleg
pipic in cigar ter kozarčka po kosilu ali kibiciranja v
Berlinu njegova edina razvada, ki si jo je od časa do
časa rad privoščil. Njihovo stanovanje v ulici Fürsta
Sándora je bilo le streljaj daleč do Donave, vožnja od
obrežja do obrežja na otoku pa je trajala približno tri
397
minute. Za tak izlet, ki mu je sledil dolg sprehod po
otoku, pa je izbral vselej istega čolnarja, saj si je
zapomnil, da je bila vožnja le z njim povsem
enakomerna in nikoli sunkovita.
Tudi Jurij je seveda vedel, enako kot vsi drugi, ki so
strica Józsija pobliže poznali, da ni šlo za nesmiselne
kaprice ali za kakšno špartansko vzgojo, s katero naj
bi posiljeval tudi druge ljudi. Šlo je zgolj za njegov
način življenja, ki pa se je kljub vsemu širil tudi na
krog njegovih najožjih ljudi. Njegova hči Gizella je
vedno rekla: Moj oče je človek, pri katerem vedno
veš, pri čem si in s čim lahko računaš. In res je bilo
tako, stric Józsi je nehote obvladoval prostor, v njem
je bilo vedno čutiti mir, spokojnost, nikoli nobene
naglice, nobene ihtavosti, neučakanosti, napetosti.
Kakor da bi trosil pozitivno energijo, je znala povedati
Gizi. Temu bi gotovo vsi, ki so ga poznali, pritrdili. In
ga poskušali posnemati.
Red in disciplina morata biti osnovni vodili. Njun
največji sovražnik je površnost, približnost, je nekoč
poudaril stric in pomenljivo poškilil proti Juriju, ki
tega vse do danes ni pozabil. Proti slednjima se boš
moral še malo boriti, kajne? Veš, tudi jaz nisem bil od
zibke tak, pač pa sem moral pošteno zavihati rokave,
če sem hotel biti pri svojem delu predvsem natančen,
skrben. Zavedal sem se, da brez velikega truda,
trdega dela, ne bom mogel postaviti pravih črk na
pravo mesto, pa naj je šlo za tiskarniško ali novinarsko
398
delo. Ena sama napačna beseda, in že se lahko zamaje
ves svet, je rad govoril.
Tudi v najtežjih časih smo se trudili, da smo lahko
obdržali njegovo ravnovesje, je nečaku pripovedovala
teta Paula, čeprav velikokrat nismo vedeli, kaj bomo
dali naslednjega dne v usta. In vendarle je šlo,
minevalo, saj je za to ves čas skrbela naša Gizella,
Gizi, ki je poprijela za vsako delo.
O tem, o delu, ki ga je morala opravljati, je znala
marsikaj povedati seveda prav ona, Jurijeva
sestrična, Gizi.
V Rákosijevem času sem morala sprejeti vsakršno
delo, ki so mi ga določili, in tako sem vrsto let delala
tudi v neki kemični tovarni kislin. S kislino smo čistili,
kislino smo prevažali, jo pretakali, redčili, medtem pa
nam je ona razjedala telo in načenjala dušo. Delo je
bilo težaško in nevarno, niti debeli gumijasti
predpasnik, v katerega sem bila ovita od vratu do
stopal, ni kaj dosti pomagal. Doma sem o tem seveda
lagala, svoje delo sem opisovala kot prijetno in
zanimivo. Rekla sem, da delam v pisarni neke tovarne.
Prikrivala pa sem tudi vse drugo in poskrila predvsem
tisto, kar sem morala po delu prinašati tudi domov. Pri
tem sem bila zelo natančna, saj sem se zavedala, kaj
bi bilo, če bi moji doma odkrili, kakšno je v resnici
moje delo. Največ skrbi mi je povzročal vonj, ki sem
ga prinašala na vsakem koščku obleke, na vsakem
399
milimetru kože. Omislila sem si torej najrazličnejše
parfume, pudre, ki pa so mojim prav tako šli v nos, saj
so me potem prav zaradi tega oštevali, češ da so zanič
in zakaj jih sploh kupujem.
Tovarniško delo smo morali vsi zaposleni spoštovati
in biti nanj ponosni – v skladu s svetovno parolo vseh
proletarcev sveta, so dejali. Delu čast in oblast, smo
skandirali tudi mi in gotovo tudi vi in vsi, ki smo žulili
Leninove puhlice. Na množičnih shodih, ki jih je
seveda prirejala tudi naša tovarna, smo neumorno
ploskali, vzklikali in nazdravljali tej in oni delovni
zmagi. Tudi jaz, kakopak – vendar vselej sama. Na
shode, ki smo jih prirejali v tovarni, nisem nikoli vabila
svojih ljudi, čeprav se je tovarniško vodstvo hotelo
vselej pobahati tudi pred svojci slehernega delavca.
Da bi še njim pripovedovali o zmagah in bla bla bla.
Izgovarjala sem se na vse mogoče načine,
pojasnjevala, kako stara in nemočna sta moja starša,
medtem ko sem hčerkino starost prikrivala, kolikor se
je dalo. Toliko časa, dokler se je dalo. Pred svojo
Judito sem vendar hotela prikriti vse, kar bi jo lahko
prizadelo in zmotilo njene predstave o mojem delu, saj
sem ji hotela omogočiti, da bi čim bolj nemoteno
študirala in diplomirala na glasbeni akademiji, in da bi
vsaj ona kdaj opravljala delo, ki bo dostojno človeka.
Gizella je sicer kadila, bolj mimogrede, občasno in
brez vdihavanja, pri čemer je znala poudariti, da ima v
400
pljučih že dovolj drugih strupov. Toda zdaj, ko je
Juriju pripovedovala o svojem delu v tovarni, je očitno
kljub vsemu morala prižgati, močno povleči in se
zamisliti. Kot da so jo tudi tedaj, več desetletij
pozneje, še vedno skelele misli, ki jih je očitno tudi
tedaj le težko spravljala z jezika.
Vprašala je: Si lahko predstavljaš, kako mi je bilo, ko
me je nekega dne moja Judita presenetila in stopila
pred mene na mojem delovišču?
Kako te je našla?
Modro tovarniško vodstvo je tudi nanjo naslovilo
vabilo, naj se udeleži enega od množičnih shodov …
Judita pa je prišla v tovarno že nekaj dni prej. Na
shod ni mogla ali pa ni hotela priti, še zdaj ne vem.
Najprej je potrkala na pisarniška vrata, kjer so se
uslužbenke le spogledale in rekle, da gre verjetno za
pomoto, saj med njimi ni nikogar s takim priimkom,
zato so ji svetovali, naj me poišče tam in tam. In našla
me je, tam in tam … In me zalotila, kot najhujšega
tatu … Ko sem jo zagledala, sem prvi hip kar
instinktivno pohitela proti njej, strmeči razočaranki,
potem pa kar obstala, in se nisem mogla več premakniti. Stala sem sredi pare, ki se je mešala z
razredčeno kislino in se dvigala s cementnih tal, in
zdelo se mi je, da sem prikovana na mokra spolzka tla,
in bila sem v težkem oklepu, v gumijastem valju okrog
vsega telesa … in želela sem si zakriti usta, da ne bi
401
kriknila, pa tudi tega nisem mogla storiti, saj sem
imela tudi roke v težkih rokavicah, s katerih se je
cedila kislina … Tako pa sem samo stala pred njo, brez
besed, in zdelo se mi je tudi, da sem gola, vsa
razgaljena pred njo, da me ne pokriva več niti težki
gumijasti oklep …
Odtlej mi seveda ni bilo več treba kupovati
ničvrednih parfumov ... in tako, vsaj to, smo prihranili
nekaj forintov za nakup česa potrebnejšega …
Najhuje pa je šele sledilo, je nadaljevala po krajšem
premolku. Spoznala sem, doumela, da sem bila
ponižana. Ponižana, vendar ne samo zaradi resnice, ko
me je videla táko, kakršna sem v resnici tudi bila – pač
pa zato, ker sem ji vse to prikrivala. Torej lagala.
Zalotila me je vendar na laži!
Sledil je prižig naslednje cigarete. Molk, potem pa
je spet nadaljevala in trpela, kot da bi se tragedija
dogajala pred njunimi očmi.
Sama sebe sem postavila na laž. Na laž, ki je dotlej
nisva poznali. Vselej sva si zaupali, vselej. Razumela
sem jo, se zavedala, da je ob tem izgubila hkrati tudi
svojo lastno vero, vero vase. V svojo samozavest. Kaj
kmalu so se namreč zrahljale tudi njene vezi s
prijatelji! Očitno se je njen odnos spremenil tudi do
drugih ljudi. Do prijateljev, ki je kar na lepem niso več
spremljali do doma, nič več niso prihajali k nam, pa
tudi ona ni več odhajala drugam. In tudi med naju se
402
je zrinil molk. Nobenega srečnega trenutka si nisva
več delili, nobene bolečine razkrili ...
O Gizellini dvojni vlogi pa stric Józsi ni ničesar
vedel, saj je njegova hči napela vse sile, da je lahko
vsaj njen ljubljeni oče ostal zvest in dosleden samemu
sebi, zvest ostalinam svojih navad in razvad.
Jurij je razumel Gizo in tudi strica, za katerega je
vedel, kako ga je življenje oblikovalo, teplo, gnetlo in
tudi kdaj nagrajevalo. A vselej le po trdem delu.
Razumljivo je bilo tedaj, da se je oklepal vsega, kar je
že dosegel. Nakopičene izkušnje, ki si jih je nabral v
celi vrsti dolgo dolgih let življenja, so ga pravzaprav
kar same postavljale na čelo vseh ljudi, s katerimi je
živel, z ljudmi, ki jih je poznal, ki jih je še poznal.
Lahko bi rekli, da so ga ljudje radi spraševali,
marsikaj, za nasvet glede tega ali onega, saj je bil
najstarejši med vsemi, kamorkoli je prišel. In že s
prvo opazko je znal pritegniti pozornost, pa četudi z
najdrobnejšo. Nikoli se ni vtikal v tuje misli, nikoli ni
solil tuje pameti, kot je znala to povedati tudi njegova
zvesta sopotnica teta Paula, ki jih je prav tako
dočakala šestindevetdeset. Odgovarjal je le na
vprašanja, sicer pa molčal oziroma plaval v svojih
mislih. Kot kolobarčki dima nad njegovo plešasto glavo
– ki jo je doma, vselej le doma in v krogu svoje družine
in najožjih prijateljev – pokrival s tesno prilegajočo
se okroglo svileno črno čepico. To je pravzaprav
edino, kar lahko koga spominja na mojo versko
403
pripadnost, je pojasnil nekoč tudi Juriju, ko sta se
prvič srečala. Sicer pa veš, da sem jaz sam svoj, da
me ne vežejo nobene institucije, nobene relikvije,
nikakršni simboli – vse te, vse to sem ustvaril po svoji
meri, je dejal. Odgovori so mu vselej kar polzeli z
jezika, in povedal jih je, kot če bi rekel: Vzemi ali
pusti, tvoja stvar, jaz sem svoje povedal. Ljudje so mu
verjeli, zaupali, ker so vedeli, da si jih ni izmislil, saj
so navsezadnje prihajale iz stoletnih izkušenj.
Povsem drugačen pa je bil v družbi kvartašev,
največkrat v kavarni Berlin, v kateri je najraje
prevzemal vlogo kibica. Tam pa ni znal nikoli niti za
trenutek ostati v svoji koži, je znala povedati Paula.
Bil je kot na žerjavici – pravo pravcato nasprotje
samemu sebi, je dejala. Najbrž nikoli ne bom vedela,
katera je bila pravzaprav njegova prava koža, katera
od njegovih kož ni igrala in kdaj je bil igralec, ali
takrat, ko je umirjeno sedel doma v svojem kotu,
molčal, bral in brkljal po pipi? Ali pa v Berlinu, kjer je
skakljal, se križal in vzdihoval, predvsem pa sikal v
tuja ušesa in vsiljeval svoje poteze ali kaj?
Doma, v krogu svojih domačih, pa je seveda znal biti
tudi pokroviteljski, je povedala celo njegova vnukinja,
Gizellina hči Judita. Dedek me je namreč kar odločno
posadil h klavirju in mi svetoval, naj segam po tipkah,
ki so daleč, visoko nad menoj, da bom potem gotovo z
lahkoto opravila s temile na klaviaturi. Moraš si
postaviti najvišje cilje, nedosegljive, in potem boš
404
gotovo z lahkoto zadela v tiste pred seboj ... podobno
kot otrok, ki želi doseči zvezdo, ta orok, je dejal naš
učitelj, se bo nekoč brez dvoma lahko razveselil
kresničke v dlani.
Rad se je postavljal predvsem s svojim bratrancem
Zsigmondom, ki je postal eden prvih madžarskih
glasbenikov, dirigent in skladatelj svojega časa.
Hodil sem na vse njegove koncerte, sprva sam,
pozneje, ko se mi je pridružila tvoja teta, pa sem
popeljal seveda tudi njo. Na koncertih, največkrat na
operetah, sem sedel vedno v prvi vrsti, v bližini
njegove taktirke, se oplajal z njegovo glasbo, medtem
ko sem doma, ob svojem klavirju lahko le upal, da se
moje tipke, po Zsigmondovem imenitnem koncertu,
vendarle ne bodo več tako nevljudno opotekale. Trudil
sem se in užival ob glasbi – kot poslušalec, pa torej
tudi kot tipkotolkec. To pa samo zato, ker sem torej
želel v svet glasbe zvabiti tudi svojo hčer, najprej
njo, potem pa za vsako ceno svojo edino vnukinjo. Da
bi morda nekoč tudi oni ubrali enako pot kot njihov
slavni stric. Gizelle seveda nisem uspel postaviti na
koncertni oder, čeprav je bila za klavirjem marljiva,
pridno je vadila, vendar sva ji lahko ploskala le midva s
Paulo. Zato pa me je vedno bolj razveseljevala Judita.
Ko pa je na akademiji za glasbo diplomirala z odliko, pa
tako ali tako nisem našel besed, ne robca za srečne
solze.
405
Pri teh besedah je nenadoma vstal, stopil do dveh
oken, ju zaprl, se usedel h klavirju in zaigral, potem pa
vprašal: Jo poznaš?
Zaigral je seveda Zsigmonda Vinczeja Szép vagy,
gyönyörű vagy, Magyarország76.
Da, je odgovoril Jurij, že takrat sem uganil, ko sem
te videl, kako skrbno pozapiraš vsa okna. Vedel sem,
da bo sledila še vedno prepovedana skladba, ki jo še
vedno tišajo zaradi njene tako imenovane domoljubne,
šovinistične narave. Niti tega ne vedo, da je glasba
brez meja in da je ni treba povezovati z zgodovino
oziroma s politiko. Moj Zsigmond jo je izvabljal iz
svojih občutij, ne pa iz nekakšne politike ali ideologije.
To, da jo je on, Žid Zsigmod uglasbil, jih v resnici ne
bi niti motilo – ne prejšnjih puščičarjev in ne tehle
komunistov. Toda tega, da je tudi libreto napisal Žid,
nek drug Žid, tega pa oboji niso mogli prenesti ...
židovskih besed v svojih ustih.
9.
Ko je Jurij nekoč obiskal teto Paulo in strica Józsija
– Gizella je bila takrat že pri svoji hčerki in vnukih v
Kanadi – ga je stric kar naravnost vprašal: Kaj, ko bi
mi kdaj preizkusili ta tvoj avto, ali res drvi sto
dvajset na uro? Nekaj dni zatem so že vsi trije, teta
Paula in Józsi ter Jurij, sedeli v NSU Prinzu 120 in se
406
podali, tako sta hotela oba, teta in stric, kar na tristo
dvajset kilometrov dolgo pot v Mursko Soboto.
Zakaj pa ne bi midva s Paulo vsaj zdaj, pol stoletju
po tistem, ko smo ga tako hudo polomili, obiskali tvojo
in Paulino rojstno mesto? Obljubljava tudi, da se bova
tokrat na veliko izognila hotelu Dobray, je še sklenil in
polglasno prišepnil: Saj za hotel tako ali tako ne bi
imela denarja. Nabriti stric je zadnje besede seveda
samo šepnil v Jurijevo uho – saj ni hotel, da bi ga
slišala še vedno nečimrna žena.
Ker se je Jurij med vožnjo ves čas bal, da bosta
njegova sopotnika, kljub zagotovljanju, da se odlično
počutita, mogoče vendarle omagala, je vozil previdno
in počasi. Bilo pa je tudi vroče, tako da je blizu
Blatnega jezera zavil do najbližjega hotela, ustavil v
debeli senci siofoških platan in predlagal: Stopimo
malo na sveži zrak in si malce odpočijmo, pa kaj
popijmo.
Stric pa ga je zavrnil, kratko, jasno in odločno: Vidva
kar pojdita, sam pa se je zleknil in najbrž
demonstrativno naredil tudi požirek iz steklenice, ki
so jo imeli s seboj za vsak primer, tudi za žejo.
In tedaj se je tudi dvajset let mlajša teta samo
nasmehnila, njej je bilo tako ali tako vse, kar je bilo v
zvezi s soprogovo vzdržljivostjo, povsem jasno,
razumljivo in pričakovano.
407
Pa sta ga ubogala, oba, Jurij in Paula, tako da je
Prinz lahko še naprej kazal svoje sposobnosti. Kar na
lepem pa si je stric premislil, prosil Jurija, naj ustavi.
Ko se je to zgodilo, je vstal, zapustil zadnji sedež in
se usedel na sedež zraven šoferja. Če te bo strah,
ženka, je dejal in pogledal svojo osamljenko na
zadnjem sedežu, me primi za rame, saj bomo tako
morda še hitreje prelezli teh nekaj kilometrov, ki nas
še čakajo. Moje roke sicer ne boš dosegla, ker jo bom
mogoče tudi sam potreboval, zlasti levico, če bo treba
šoferju kaj pomagati. Ti pa se me lahko kljub temu
okleneš, tudi okrog vratu, če ne boš mogla brez mene.
Jurij je vedel, da ima spet nekaj za bregom. In res,
stric ga je kmalu vprašal:
Se nisi nekoč ustil, da gre ta tvoja ropotulja sto
trideset na uro?
Juriju ni bilo treba dvakrat reči, in že je pognal
nekaj čez sto deset. Stric pa ni niti trenil. Pač pa
teta, in to po slovensko:
Pomali, bole pomali pelaj.77
Kar dvoje presenečenj hkrati: prvo je bilo to, da je
strica očitno res razveselil, ko mu je dokazal, da
zmore avto tudi sto trideset in da oni pri tem ni niti
trenil, in drugo, drugo presenečenje pa je bilo ravno
tako osupljivo, celo bolj, saj je teta tokrat prvič
spregovorila v maternem jeziku.
408
Si je mogoče to pojasniti z njenim strahom zaradi
prevelike hitrosti in zaradi strahu, da bi Jure še
hitreje vozil? Ali pa je kar na lepem spregovorila
slovensko ne da bi se sama zavedala, kaj ji je zletelo z
jezika? Je bilo to načrtovano brskanje po spominu,
iskanje besed, ki ga je pogojevala bližina rojstnega
kraja? Ali pa je kar počilo iz nje, od strahu, ker ni
hotela, da bi jo mož razumel? Je torej vendarle znala
še kaj več kot nekaj piškavih prekmurskih besed?
Njenega neznanja oziroma popolne pozabe maternega
jezika si Jurij tako ali tako ni znal nikoli razložiti.
Tako da je tudi tokrat začel računati, ponovno
seštevati – njena leta, ko je odšla iz Sobote in leta
njenega bivanja v Budimpešti. Izračunal je, da je šlo
za petinštirideset let nepretrganega bivanja na
Madžarskem, za čas ko ni slišala nobene slovenske
besede. Kadarkoli jo je pred tem ogovoril in
nagovarjal, naj se vendar potrudi, pove vsaj nekaj
prekmurskih stavkov, mu je lahko ustregla samo z
nekaj besedami. Nikoli ni zmogla sestaviti nobenega
stavka, niti najpreprostejšega vprašanja ne. Zdaj pa,
nenadoma kar dva stavka! Kratka, a vendarle. Kaj vse
čepi na dnu naše notranjosti? Pokopano v podzavesti?
se je spraševal in ugotavljal, da je tedaj okrog nje, po
nekaj urah vožnje, po tolikih letih navsezadnje
vendarle zaživel svet iz njenega otroštva. Prizori, ki
so se ji ob pogledu iz avta zarisovali v oči, drveče in
nekam znane hiše ter znana pokrajina in vse drugo so
409
najbrž povzročili, da je preskočila iskra med dvema
zavojema v možganih in prebudila tudi zdavnaj
pozabljeno besedo. Kdo ve, mogoče pa se ji je nekoč,
v otroških letih, ko se je morda ravno tako bala
hitrosti, že primerilo, da je prav tako vzkliknila, naj
peljejo počasneje? S čimerkoli se je že peljala, z
avtom že ne, pa četudi z vozom, po strmini navzdol?
Na potrditev teh predvidevanj pa mu ni bilo treba
dolgo čakati. Kmalu so namreč prispeli v Soboto, na
Lendavsko cesto, po kateri je Jurij nalašč vozil zelo
zelo počasi, da bi gosta že takrat lahko videla čim
več. In Jurij je ponovno zaslišal tetino nenavadno
vprašanje:
Ka su te našo sinagogo porüjšili?78
Sinagoga v Murski Soboti
410
In res, peljali so se mimo tako imenovanega
Židovskega stanovanjskega bloka, ki je stal natanko na
tistem mestu, kjer se je nekaj korakov pred njim še
ne tako dolgo postavljala ponosna, velika, lepa
sinagoga.
Stric Józsi je seveda kar zahlipal, ko je zaslišal tudi
njemu dobro znano besedo sinagoga.
Kaj, kaj je bilo z zsinagogo?79
Komunistáknak nem kellenek műemlékek. Elég nekik a
vörös csillag80, je sklenila teta Paula, žal, že spet v
madžarščini.
Ko je Jurij zaslišal te pomenljive besede, je zapeljal
samo še malce naprej, ne naravnost proti Grajski ulici,
kar bi bilo najkrajše, temveč po levem ovinku kakih
dvajset metrov naprej, kjer se je lahko ustavil pred
novodobnim spomenikom, ki so ga postavili sovjetski
osvoboditelji Prekmurja. Ko so si kar skozi okna
ogledovali bele kvadrataste ploskve, ki močno
spominjajo na kremeljsko obzidje, je stričevo oko
takoj opazilo veliko zvezdo, ki je stala na samem vrhu.
Res je, da so nas osvobodili, nas in vas, je rekel, in
prav je, da se spominjamo njihovih ogromnih žrtev …
prelili so veliko krvi, vendar bi kljub vsemu morali tudi
tukaj uporabiti svojo priljubljeno rdečo barvo. Tista
zvezda tam na vrhu je vendar rumenkasto siva, se je
čudil.
411
Če dobro pogledaš , mu je pojasnjeval Jurij, lahko
vidiš, da je ob vsakem kraku peterokrake zvezde tudi
pet okroglih lučk. Vidiš? In te naj bi, ko bi gorele,
žarele v rdeči barvi.
Vidim, seveda vidim, in kot vidiš, vidim tudi brez
očal, da že zdaj ne gorijo več, in še to, da je zvezda v
resnici rumena in pika.
Rumena je, ker so rekli, da je pozlačena, torej
skoraj zlata, enako kot velika medalja pod njo s
profilom Lenina, je pojasnil Jurij.
Naj bo tako ali drugače, žalostno je, da ne znajo
počastiti tistega, kar si čaščenja in hvale resnično
tudi zasluži. Mene vso to okrasje prav zares spominja
na rumeno zvezdo, saj tudi ta zvezda, obdana z
lučkami, resnično spominja na jelenove rogove in s
tem na pravi szar–vas81, medalja z Leninovim profilom
pa je prav tako zarjavela, kar spet govori, da gre
nedvoumno za szarvasa. Če so že hoteli narediti trajni
spomenik, potem se ne bi smeli lagati s ponaredkom,
saj so se tako spravili v zobe tistim, ki se njihovim
resnično velikanskim žrtvam samo posmehujejo.
In prispeli so na domače dvorišče, ki je skrivalo
številne Pauline spomine. In Paulin obraz se je v hipu
spremenil, pobledel, bilo je očitno, da jo je bilo kljub
vsemu strah, kako ju bodo sprejeli njeni najbližji.
Humornost strica Józsija pa je tudi takrat, v prvih
trenutkih, vsaj na videz pometla s predsodki, saj se je
412
kar samo pokazalo, kako čil je še – kaj pomeni biti
dvajset let starejši od žene, in celih petinšestdeset
od šoferja. Jurij in teta sta se pri priči vrgla na
posteljo in zaspala kot kladi, medtem ko je stric Józsi
izrazil željo, da bi se malo posprehodil po vrtu in
sadovnjaku.
Spimo vendar ponoči, zdaj pa je šest popoldne, je
dejal in zaprl usta vsem, ki so najbrž mislili, da bodo
starca morali takoj odnesti k počitku …
Tudi naslednji dan se je za strica Józsija začel
povsem običajno, zjutraj z obveznim britjem, z belo
srajco in z zajtrkom, opoldne pa s kosilom, z enim
decilitrom vina in z dimnimi krogci iz cigare. In tako
naprej, v utrjenem ritmu.
Za Paulo pa je bil dan povsem drugačen. Prvič po
svoji poroki se je srečala tudi z drugo sestro, z Vilmo,
s Stankovo mamo, in z nekaterimi sosedi. Beseda se
jim je zatikala zlasti zato, ker je bilo Paulino znanje
prekmurščine resnično porazno, tako da se je vse
skrčilo samó v pripovedovanje domačink, ki so Paulo v
glavnem seznanjale z drobci iz preteklosti. Med njimi
pa je bila tudi Zorka, Vilmina hči oziroma Stankova,
Lacijeva in Mirkova sestra, ki so jo predvsem zaradi
njene izjemne lepote pred drugo vojno kar nekajkrat
privabili na počitnice, zlasti teta Etelka in njen
premožni mož Miska.
413
*
Jurij se je tedaj spomnil, kaj jim je nekoč
pripovedovala mati, ki je bila prav gotovo polna zavisti
zaradi Zorkine lepote. Povedala je, da so tudi za
Vilmino hčer Zorko pripravljali podoben scenarij, kot
so nekoč za Etelko in Paulo. Bilo da je že vse nared, da
bi Zorko, petnajstletno lepotičko, šolali in vzgajali pri
Etelki Tólnai. Zora torej ne bi šla v Pešto s trebuhom
za kruhom, pač pa bi se že na začetku znašla na
sijočem parketu premožne tete Etelke oziroma
njenega moža Miske. Stvar pa se je izjalovila, saj je
Vilma zbolela, poleg tega pa je tudi sicer, še pred
svojo boleznijo, nasprotovala taki vzgoji, in je baje
tudi porekla, da ne bo šla, če že zavoljo drugega ne,
zato, ker je Budimpešta predaleč. V resnici pa jo je
najbolj motila že sama misel, da bi njena hči kljub
vsemu živela v istem mestu kot osovražena sestra
Paula.
Drugi razlog, zakaj je Vilma še odločneje
nasprotovala taki, roko na srce, kljub vsemu nadvse
vabljivi možnosti, pa je bil skrit v njeni duši. Tako je
vsaj trdila njena sestra, Jurijeva mati, Ilka: Samo
sebi je Vilma priznala, in le enkrat tudi meni, da je o
podobni poti sanjala tudi sama, potem pa, čez čas,
postala celo prepričana, da bo tudi ona, navsezadnje
nič manj lepa kot sestri, zaživela v velemestu in se
tam – to je poudarjala – sama postavila na lastne noge.
414
In to brez miloščine kakega starca, še manj pa Žida,
pač pa z ramo ob rami z gospodom, ki je bo vreden.
*
Vilma se je tudi ob prihodu Paule in njenega moža
vse bolj zavedala sveto zapisane resnice, kot je temu
rekla sama, da je svojo Zorko, brez sumljivega šolanja
v Budimpešti, znala tudi doma odlično vzgojiti in dobro
izšolati. In to ne za kuharico ali šiviljo, pač pa za
uslužbenko v občinski upravi Murske Sobote, je
ponavljala zase in se tudi tako pripravljala, da bo to
najprej vrgla Pauli pod nos.
Še več, je dejala, še enkrat ji bom zabrusila tisto
nesramnost, ki jo je uprizorila z najetjem sobe v
hotelu Dobray. To ji bom povedala natanko v trenutku,
ko se bosta Peštanca odpravljala spat. In to v našo
posteljo, je bila maščevalna, če ne zlobna.
Toda sestra Ilka jo je vendarle brzdala, da bi vsaj
tokrat pozabila na stare zamere: Saj bosta ostala le
dan ali dva, potem pa ju tako ali tako nikoli več ne bo
nazaj, je menila, toda Vilma je vztrajala in jo vprašala:
Se ne spominjaš, kako zviška je vse svoje življenje
gledala na nas?
Kak je bilou, tak je bilou, na čemere pa trbej
pozabiti, pa gotova meša82, je Ilka prepričevala
Vilmo.
415
Vilmina zarota pa se k sreči vendarle ni uresničila,
na koncu je tudi ona popustila, predvsem zato, ker so
jo opozorili, da je Peštanca navsezadnje povabil Jurij,
in to v soglasju z vsemi sorodniki. Tudi z njenim.
In tako se je tudi zgodilo, teta Vilma se je raje
ugriznila v jezik in skoraj ves čas molčala. Jurijev
strah je začel popuščati, še več, pogovor je celo
naplavil vrsto vedrih mladostnih spominov. Kmalu pa se
je pokazalo, da je šlo le za zatišje. Pretrgala ga je
Zorka, nesojena budimpeštanska lepotica, ki je že ob
prihodu jasno pokazala, da tete Paule ne mara. Že
pozdravila jo je le s kiselkastim nasmeškom, s kratkim
objemom, brez poljuba, zato pa z naglim zasukom na
petah, ki ji je omogočil, da se je usedla nekoliko
vstran od mize, predvsem pa daleč od ponujenega
sedeža zraven Paule. S takim obnašanjem ni nihče
računal, saj jih je navsezadnje obiskal nekdo, ki je
prihajal iz Budimpešte, iz mesta, ki si ga je nekoč tudi
Zorka tako srčno želela, in bila v njem obakrat, ko ga
je obiskala, tako srečna. In vsi so vedeli, kako pridno
se je tedaj učila madžarščine, lovila Jurijevega očeta
za rokav in spraševala, kako se reče to in ono po
madžarsko in kar naprej prepevala madžarske pesmi in
sanjarila, naj se ji želje tudi uresničijo. Zdaj pa je
postalo očitno, da nič več ne razmišlja o mestu svojih
sanj, ki ga je nekoč zgrešila, še več, postalo je celo
očitno, da niti mesta ne mara več, niti slišati kaj o
416
njem, še manj pa mara teto Paulo, ki jo je potem celo
takole napadla:
Teta Paula, zakaj si nam pa takrat v Pešti zabičala,
da nikomur ne smemo niti črhniti o tem, da imamo
doma štalo, hleve, krave in pujske in muhe … Da, muhe,
prav take, kakršne ti tudi zdajle lezejo po krožniku.
Zdaj se očitno vsega tega ne sramuješ več, kaj?
Zorka in Vilma sta tedaj kot na povelje zapičili oči v
prevajalca, Juretovega očeta, in pazili na vsako
njegovo besedo, saj se jima je spet zdelo, da je Jožef
omilil njune besede. Zato pa je Zorka potem še s
prstom pokazala na muho, ki je lezla po Paulini potici in
nekajkrat ponovila besede:
Dobro, jó, jó, enni, finom …83
Mera je bila polna, Pauli je padel kos potice na
krožnik, s katerega je bila pred tem tako zadovoljno
odlamljala domačo dobroto.
10.
Juriju se je zdelo, da se je teta Paula po vsem, kar
se je zgodilo, po novi izkušnji, po dokončnem slovesu
od svojih ljudi in svojega kraja, očitno tudi sama
močno spremenila. Že z obraza ji je lahko bral – ne le
v trenutkih, ko jo je nečakinja tako hudo prizadela,
pač pa tudi pozneje, kar nekaj let pozneje, ko je bil
ponovno pri njih v Budimpešti – kako je še vedno
417
blodila po spominih, brskala po svojem življenju in se
želela vsaj Juriju izpovedati, mu povedati, kako jo je
življenje obračalo in obrnilo po svoje, drugače, kot je
obračalo sestre in brata doma. Hotela je biti
nepristranska, in si želela tudi z njegovo pomočjo, z
njegovo razčlembo priti do resnice. Popravi me,
kadarkoli boš v moji pripovedi zaznal kaj nenavadnega,
nejasnega, dvomljivega, je rekla in se predala
spominjanju:
Ko sem se, kot veš, po tvojem dolgem prigovarjanju
naposled vendarle odločila za pot na svoj dom, sem
storila to v velikem upanju, da mi bo po srečanju z
domom, po srečanju s svojimi bližnjimi, lažje preživeti
preostale dni. Upala sem, da me bodo razumeli. Da mi
bo odpuščeno, je sklenila.
Odpuščeno? jo je vprašal in se oklenil besede, ki mu
jo je sama ponudila.
Da, odpuščeno, je ponovila. Dobro se zavedam, da
sem ravnala drugače, kot so pričakovali doma, ko so
me spustili v svet. Ubogala sem jih in jim kar precej
časa pošiljala del svojega zaslužka. Težko je bilo, trdo
sem delala, vendar sem k sreči v Pešti spoznala tudi
življenje, ki je bilo radodarno. S pomočjo tete Guszti
sem spoznala tudi Józsija, marljivega in uspešnega
tiskarja in novinarja, ki je bil, poleg mnogih vrlin, ki jih
je imel, tudi nadvse zabaven, duhovit in zelo
izobražen. Popeljal me je na parket, na plesišče,
418
operetne predstave, v prve vrste velike Opere. Z
veseljem sem mu sledila, saj je odpiral vrata, ki so
popeljala v svet, v svet, o katerem nisem niti vedela,
da sploh obstaja: oder, luči, lestenci, kristali. Naj
povem še to: vselej je bil spoštljiv in vse do najine
poroke sva se srečevala le v družbi tete Guszti. Po poroki z Józsijem - ki so ji, kot veš, vsi nasprotovali, še
zlasti po najinem ponesrečenem bivanju v hotelu
Dobray, ko se je rodila zamera, ki je naredila svoje –
so se pretrgale domala vse vezi, tako da so potem, po
dolgih letih molka, tudi podobe male Sobote vse bolj
bledele, zamenjale so jo palače, vile, mogočni mostovi
čez Donavo. Predala sem se novim okoliščinam, novim
razmeram, udobju. Bili pa so tudi neprijetni dnevi,
meseci, ko mi je na primer madžarska družba, ki me je
sicer sprejela v svoj strogo skrojeni krog, nekoč kljub
vsemu vrgla v obraz, češ da sploh ne znam madžarsko.
Kakšen naglas pa imate? Kako čudna, kmetavzarska je
vaša izreka! Od kod ste se pravzaprav vzeli, gospa
Vincze?
Jaz pa sem stisnila zobe in storila vse, da bi zbrisala
sledove, ki niso sodili v novo okolje … Najprej sem se
zatekla k učenju lepe in čiste in slovnično pravilne
madžarščine. Imela sem srečo, saj mi je pomagal
človek, ki je bil za to najbolj primeren. To boš
razumel, Jurij, kajne, saj ga zdaj že tudi ti dobro
poznaš. Težave z jezikom so bile pravzaprav najtežje,
tega sem se zavedala in zato sem ubogala svojega
419
strogega učitelja in storila vse, da sem čez nekaj časa
že tudi mislila po madžarsko, tako da svojih misli
nisem več prevajala iz prekmurščine. In moj novi jezik
se je vse bolj bogatil, materni pa vse bolj kopnel. Pa
tudi zabičala sem si, trdno sklenila, da ne bom nikoli
več izustila nobene prekmurske besede. Ta bojazen pa
je bila pravzaprav nepotrebna, saj k nam ni prihajal
nihče, s komer bi lahko poklepetala po domače. Teta
Guszti in Etelka sta umrli. Koga naj bi se torej
oklenila, če ne svojega soproga? Razumeš, ne? Družba,
v kateri sem zaživela, je bila meščanska in
malomeščansko vzvišena, in tega se je prav dobro
zavedal tudi moj mož, ki je moral ščititi sebe in mene,
in storiti vse, da sva lahko ostala med ljudmi, od
katerih sva bila navsezadnje tudi odvisna.
Zgodilo pa se je, da me je ena od znank sredi
družabnega klepeta nenadoma vprašala, od kod sem
pravzaprav prišla. Ali sem v državi Srbov, Hrvatov in
Slovencev, v SHS, živela v mestu ali na vasi? Najhuje
pa me je seveda prizadelo, ko me je soseda, s katero
sva se dotlej kar lepo pomenkovali, nenadoma vprašala:
Pa menda ja niste živeli kar na vasi? Med pujski in
kravicami? Vprašanje je bila seveda pravcata
poslastica, saj sem kar na lepem opazila, kako hitro se
je zbralo okrog mene lepo število radovednic, ki so
čakale na moj odgovor.
In tedaj me je seveda ponovno rešil on. Moj
iznajdljivi mož. Čeprav sem se, mimogrede povedano, v
420
kriznih trenutkih, ki so še sledili, ničkolikokrat
vprašala, sama sebe, ali me je res rešil? Je bilo dobro,
da sem ostala v tujem okolju, ki se je kljub vsemu
zapiral v svoj sebični krog? V krog s tradicijo, kot so
rekli, s tisočletno preteklostjo, s tisočletno zgodovino
tisočletne Madžarske.
Stric Józsi pa je takrat vsem naokoli, celi družbi,
vsem zvedavim damam na visokih petah in radovedni
gospodi z monokli hladnokrvno povedal, glasno povedal,
da prihajam iz Maribora. Iz tistega lepega mesta ob
Dravi, ki ga prav gotovo vsi poznate, se je
sprenevedal, saj veste, da je tam naš Sándor Petőfi
napisal pesem … Katero že? je nepričakovano, nadvse
resno, s profesorsko strogostjo vprašal osuple damice.
In čakal na odgovor. Čakal je, molčal in zavlačeval in
izzival, potem pa pomogel z besedico: No, no, dajte,
povejte, saj veste, gospa Várady, vi, ki tako zelo
obožujete našega Petőfija … In nabriti Józsi je igral
naprej in se delal, kot da sliši, kot da kljub grobni
tišini vendarle sliši nekaj, nekoga, tako da je celo
prikimaval nevidnemu gospodu ter dami ob sebi.
Povejte, izustite vendar … Tako je! Prav imate, kolega!
Gre za pesem Na Dravi. Kdor ne pozna te pesmi,
seveda ne more trditi, da pozna svojega največjega
pesnika, kajne? Kajne, gospa Várady?
In stric Józsi je potem še malo počakal, prisluhnil
tišini in prepadenosti, vmes pa še naprej vrtal z očmi
in jih zabadal v umikajoče se poglede.
421
Da, tako je, gospod! Žal vas še vedno ne slišim, a
vem, da želite povedati tisto, kar tudi vi zagotovo
veste … to, da jo je bil Petőfi napisal, ko je bil tam
vojak. Tako je. Kajne gospa Várady, tudi vi ste imeli ta
pravilni odgovor na konici svojega jezička, kaj? In
najbrž je marsikomu prav tako znano tudi to, je
neumorno nadaljeval, da je Maribor imenitno mesto, ki
je prav tako daleč od svinjakov in hlevov, kot so od
Pešte oddaljeni pujski in kravice v Vácu ali Višegradu.
In moj Józsi se je potem elegantno priklonil in se
zasukal v smer, od koder je pred tem prišel. No, in
prazne glave – kakršna je bila, priznam, tudi moja, ki
so se v glavnem šopirile v varnem zavetju svojih
uglednih soprogov, priznam, podobno kot jaz, ki sem
prav tako tedaj prvič slišala o velikem pesniku, ki da je
bil tudi v Mariboru – so potem samo še povesile
nališpane očke in utihnile. Mene pa za vse čase nehale
zbadati.
Kakorkoli že, spet je bila izrečena laž. Laž v mojem
imenu, čeprav brez mene. A vendarle, ubranil me je z
lažjo. Ubranila ga je laž, ubranila naju je laž, je
zamišljeno ponavljala teta Paula, bolj zase kot za
Jurijevo uho.
Tisti družabni popoldan novinarjev, tiskarjev in
njihovih soprog pa se je seveda kljub vsemu nadaljeval
in končal, kot vselej, s poslovilnimi vzkliki: Na
422
svidenje, na svidenje! Na svidenje, gospod Vincze. Na
svidenje, gospa Várady …
Jaz pa po tistem še dolgo nisem mogla zaspati, in
enake noči so se vrstile tudi poslej. Laž, najina laž, ki
sva jo skupaj z možem spočela, je ostala in naju
zadolžila, da sva pri njej ostala. Pri njej vztrajala. Z
njo živela. Zlagala sem se in s tem zatajila tudi svoj
dom, ki seveda na noben način ni bil Maribor. Zatajila
sem navsezadnje tudi svoje domače, svoj dom. Pa
čeprav sem takrat samo prikimavala, pritrjevala
svojemu možu, njegovi duhovitosti, zafrkljivosti,
ciničnosti – kakorkoli, bila sem zraven in soglašala.
Navsezadnje mi je tudi odleglo s pomočjo laži, nekdo
me je vendar zaščitil, in mi tako za vse življenje
omogočil bivanje v madžarski družbi.
Umolknila je in zavladala je mučna tišina, ki pa jo je
še bolj poglobila s priznanjem, z obtožbo proti sebi.
Rekla je:
Zatajila sem svoje poreklo, svoje korenine. V takih
okoliščinah, zaradi takšnih razmer sem morala torej
skrivati svoj resnični obraz. Pred Peštanci in pred
Sobočanci. A kaj, ko pa sem morala, morala vse svoje
sorodnike, tvojo mamo in očeta in sestro in Zorko pa
še kake znance, ki so kdaj pa kdaj vendarle prišli tudi
k nam, nagovarjat k laži, jih prositi, naj tudi oni
povedo, če bo potrebno, da prihaja moja družina iz
423
mesta, iz lepega, znamenitega Maribora. Iz mesta
torej, kjer ni krav in svinj …
11.
Zgodilo se je, ko je bil stric Józsi star
devetindevetdeset let. Takrat je padel, padel na poti
v svojo kavarno Berlin, na pločniku, po katerem je
zadnjih deset let vselej tako previdno podrsaval
zraven Gizelle. Padel je in si zlomil nogo.
Nič čudnega, pri njegovih častitljivih letih, je
povedal zdravnik in mu obložil nogo z mavcem. Ko so ga
po kakih dveh tednih odpustili iz bolnišnice, je
zdravnik Gizelli povedal, da bo stric odnesel mavec
najbrž tudi na oni svet. Stric Józsi, natančnež, pa se
ni dal kar tako odpraviti, saj je od mladega zdravnika
zahteval, naj mu na mavec napiše datum, ko mu bodo
mavec tudi sneli. Zdravnik mu je, gotovo z nasmeškom
na obrazu, ustregel in napisal datum, natančne
številke, tiste, ki jih je že tolikokrat napisal, vendar
vselej le pacientom, ki so bili veliko mlajši.
Stric Vincze se pač nikoli ne vda, se je Jurij
smehljal, ko je novico o stričevem padcu prebral iz
Gizinega pisma, in se veselil, da se stric tudi po taki
nesreči ni zanemaril. Pri tem je imel v mislih Gizine
pripombe: Tvoj Józsi je – kako je znala polaskati
Juriju – ostal tak, kakršen je bil, zvest samemu sebi …
skrbi za svojo zunanjost, je miren in potrpežljiv,
424
sprijaznil se je, da ne more hoditi kot nekoč, da zna
zaenkrat le podrsavati, najhuje pa mu je, pravi, ker si
lahko umije vsakokrat samo eno nogo, čeprav ima še
vedno obe.
Po poldrugem mesecu se je Jurij spet lahko
razveselil drugi novici, ki jo je po telefonu
zmagoslavno razložila teta Paula:
Kot vsako jutro se je tudi danes – natanko
devetdeset dni pozneje, je poročala teta iz
Budimpešte – stric Józsi spet obril. Kot vsak dan. Nič
nenavadnega torej. Oblekel si je tudi svežo srajco.
Nič čudnega, je pripomnila po telefonu teta, vsak dan
jo je imel na sebi. Svežo, čeprav ni bila vselej bela.
Belo je imel običajno ob nedeljah, takrat, tistega dne,
pa ni bila nedelja. Sledilo pa je nekaj, česar že vrsto
let ni več počel vsak dan – zavezal si je tudi kravato.
Vse okrog njega je strmelo vanj, se spogledovalo, on
pa jih je z začudenjem in razočaran začel priganjati,
vse tri ženske, mene, Gizo in Judito, naj se vendar
zganemo, za božjo voljo. Onemeli smo, lahko si
predstavljaš, kako je bilo, ko smo morale vse tri
pohiteti, se podvizati in preobleči, poklicati taksi in
odbrzeti v bolnišnico. Poiskat Józsijevega zdravnika.
Katerega že? Tistega s kozjo bradico, je narekoval –
kdo drug kot strica Józsija spomin. Bili smo seveda
brez napotnice in vsi smo tudi pozabili, kako je bilo
njegovemu zdravniku ime. Zgodba pa se je končala
natanko tako, kot si jo je bil predstavljal Józsi. Na
425
kratko: sneli so mu mavec in ga z rešilcem odpeljali
domov.
Ko ga je Jurij spet obiskal, kakih šest mesecev
pozneje, ga je stric pričakal v udobnem naslonjaču, v
dnevni sobi. Bil je vesel in kmalu je pokazal, da je imel
tudi takrat nekaj za bregom. Vstal je in oddrsal do
knjižne police ter mu zmagoslavno pokazal eno od
svojih zadnjih knjig, ki jo je bil sam nekoč zdavnaj
natisnil. Kakih dvajset let sem jo iskal, zaman, pred
kratkim pa sem jo končno vendarle našel. Bila je roman
slovitega madžarskega klasika Móra Jókaija.
Knjige se je razveselil tudi Jurij, bil vesel izvirnih
odtisov, sledov iz tolikšne davnine, še bolj pa ga je
najbrž veselil pogled na stričevo gibčnost, saj je
vendar videl, kako je pred njim podrsaval stoletnik,
napredoval korakec za korakcem, trdno odločen, da
nekam pride, nekaj vzame, izbrska, pricaplja nazaj, se
oprime naslonjala in se ponovno usede.
Jurijevo zadovoljstvo pa je opazil tudi stric, takole
mimogrede zaznal z enim očesom in povzel:
Vem, čudiš se, ker ti tokrat ne bom dal priložnosti,
da bi oddrsala do Berlina. Moja noga si mora še malo
odpočiti, sicer pa, iskreno rečeno, nič več me ne vleče
nazaj. Zdajšnji kvartači niso več pravi, vedno bolj
smrkavi so in tudi karte mešajo drugače, kot smo jih
mi ... ne igrajo več tistih iger, ki smo jih nekoč mi. Kaj
hočeš, je že tako, da se današnja mladina vse manj uči
426
in vse manj zna. Za poker pa moraš imeti tudi glavo, in
to na pravem mestu … Ti pa ne kvartaš, kaj? Tako si mi
vsaj nekoč povedal, če se še spomniš.
Jure je sprejel izziv, izkoristil priložnost in poskušal
nasmejati svojega učitelja, vzornika.
Pač. Igram. Črnega Petra.
Stric se tudi tedaj ni predal, ni ga zavrnil, ni rekel,
da črni Peter sploh ni igra, pač ga je uščipnil na
drugem koncu in vprašal:
Od kdaj pa si ti za črne? Kdaj si se upal odločiti
proti rdeči barvi? Nikoli ne znaš izbirati,
komunistično si sicer občutil, in verjamem, da ti
smrdi, nič manj pa ni zaudarjala črna, njena
predhodnica, da boš vedel.
12.
Jurij in Gizella sta uživala blagodati izolskega
letoviškega doma upokojencev. Lepo je, mu je rekla po
nekaj dnevih, ko se je že dodobra navadila na novo
okolje, čeprav moram priznati, da sem bila v začetku
precej razočarana. Ko jo je vprašal, zakaj, je kar
butnilo iz nje, njemu pa vzelo sapo.
427
Gizi, 17. avgusta 2000 pri Juriju v M. Soboti
Zato, je rekla, ker sem pri mizah, ko sva prvič
stopila v jedilnico, zagledala samo svoje vrstnike.
Same stare ljudi. No ja, v resnici so bili vendarle
nekaj let mlajši, se je popravila, pa tudi dodala: Pa kaj
potem? Saj veš, človek si želi mešane družbe. Sivina
pa ubija. Stare in mlade, moške in ženske. Družine in
samske.
Jurij
je
vedel,
kaj
ima
njegova
šestindevetdesetletna sestrična v mislih, vendar se je
raje poigral s tem, da jo je pobaral, ali bi se
428
potemtakem rada pogovarjala s kakim primernim
gospodom. Zasmejala se je, razumela, a vendarle
nadaljevala po svoje.
Kot veš, se jaz rada pogovarjam z vsemi ljudmi,
vesela sem, ko lahko s kom poklepetam. Zdi se mi, da
živim tedaj bolj polno. Vendar počnem to najraje z
ljudmi različnih starosti, s starimi in z mladimi. Če ni
tega, teh mešanih podatkov, bi rekla, potem ne moreš
spoznati poprečja, potem nimaš pregleda nad
življenjem. Skrajnosti nista poprečji. In to je bil
razlog, da sem se ob prihodu semle zgrozila, saj sem
videla samo starejše ljudi, da ne rečem povsem stare.
Samo stare.
Se kaže v tem tudi kaj tvoje nečimrnosti?
Nečimrnosti, ki jo tako načrtno gojiš vse življenje –
najbrž ne brez razloga. Podedovane od tvoje mame
Paule? je vztrajal še vedno na svojih tirnicah.
Če šteješ k nečimrnosti tudi to, da se rada lepo
oblačim, živahno in pestro, da se ličim, uporabljam
parfume ter pudre in dišave in kreme, ki se mi zdijo
primerni in se ujemajo s trenutnim programom, če
poskrbim za svojo pričesko, zdaj takšno, drugič
drugačno, potem ti lahko pritrdim. Moraš pa tudi
vedeti, zakaj ženska to počne. In kdaj to počne. Ko
sem delala med kemikalijami, o teh rečeh prav gotovo
nisem razmišljala. Razen v primerih, ko sem se hotela
znebiti kemičnih vonjav, ki sem jih preganjala zaradi
429
domačih, kot veš. Takrat si seveda nisem želela
družbe zunaj svojih ljudi, zunaj svojega kroga. Bil je
to čas, ko sem se zavila v molk, ker je bilo tedaj
najbolje, če si držal jezik za zobmi. Ko pa so se
razmere spremenile, ko sem si ponovno lahko zaželela
družbe, ljudi, da bi me opazili, sprejemali in me ne bi
zavračali – potem sem začela spet malo bolje skrbeti
tudi za svojo zunanjost. Če si zanemarjen, zanikrn, jih
odbijaš in odvračaš, oni pa se požvižgajo nate. Če pa
zbudiš pozornost s kako prijetno dišavo ali z lepim
okrasjem, pa lahko slišiš vsaj kako pripombo:
Oprostite, tale vaša ogrlica pa je res lepa. Pa jo imaš,
pa ga imaš, pa imaš novo znanko, prijateljico ali
prijatelja! Strogo pa ločujem nečimrnost od
spogledljivosti. Slednjo sem si rada privoščila, ko sem
bila še zelo mlada, zdaj bi se pa z njo gotovo osmešila.
Nečimrnosti pa pripisujem drugačno moč, pravzaprav
jo povezujem z radovednostjo.
Takole mislim, je nadaljevala po krajšem iskanju
svoje definicije. Ko sem nečimrna, sem torej tudi
aktivna. Kaj boš z nečimrnostjo, če si zapečkarske
narave? Ne, če hočeš občevati s svetom, moraš med
ljudi in te mora zanimati to in ono, moraš skočiti zdaj
sem, zdaj tja. Če združiš aktivno nečimrnost in
radovednost, ugotoviš, da gre za gibanje. Dobesedno!
Gibati se moraš, preznojiti se moraš …
Nenadoma je utihnila, se nasmehnila in nadaljevala:
430
Treba se je preznojiti/, če želimo/ vsaj stopinjo/ za
seboj pustiti …
Jurij je iskreno zaploskal, sestrična pa ga je
prekinila in rekla:
Jaz sem ti jo samo povedala, napisal pa jo je … Ne
boš uganil. Stric Józsi!
In Jure je še enkrat plosknil:
Imenitna.
Ona pa je molčala in očitno tudi čakala. Gotovo se je
ponovno navezala na začetne misli, saj je spregovorila,
pikro vprašala:
Si zdaj zadovoljen? Zvedel si, kar si želel vedeti,
zvedel, v čem je skrivnost mojega življenja, ki traja
že skoraj sto let. To si me hotel vprašati, kajne,
bratranček, uporabiti tisto tako zelo obrabljeno
vprašanje, ko starčke sprašujejo, naj jim za božjo
voljo vendarle razkrijejo recept za dolgo življenje. Ti
pa ga zaradi najine naveze seveda nisi upal izustiti. Ti
raje skrivaš svoj jezik in misliš, da si s tem obzirnejši.
Končajva torej! Mislim, da si zvedel vse. Če želiš še
kak recept, pa se oglasi. Kdaj drugič.
Nekaj dni zatem jo je Jurij vendarle vprašal,
previdno, na vsak način pa vljudno: Ali si tudi zdaj
želiš kake sebi primerne družbe, pogovora s kom, ki
zna nemško.
Giza ga je pri priči prekinila in potarnala;
431
Veš, priznati moram, da so vsi tile ljudje okrog mene,
vendarle pre-mladi.
Debelo jo je pogledal, saj je pobila, kar je povedala
ob prihodu v jedilnico.
Gizella je molčala. Molčala sta. Ona je iskala besede,
Jurij pa ni vedel, o čem naj sploh razmišlja.
Takole ti bom povedala: tile ljudje okrog mene niso
dovolj stari. Premalo let imajo. Prekratke spomine, da
bi lahko tisto, kar nosim jaz v spominih, obogatili s
kakšno svojo mislijo, četudi le z malenkostjo. S kakim
svojim spominom iz iste davnine …
Jurijevo ugibanje je postalo še bolj brezplodno.
Prelepo bi bilo, če bi na primer srečala kakega
svojega vrstnika ali seveda, to bi bil že čudež, nekoga,
ki bi bil starejši od mene In bi bil iz teh krajev, je
posebej poudarila … Ki bi bil rojen, vzemimo, je glasno
računala Gizella, leta 1895. Torej bi bil zdaj star
samo sto šest let. Toliko jih je imel stric Józsi, ko je
umrl.
Pripoved je nadaljevala šele naslednjega dne, spet ob
obvezni kavici in cigareti v dolgem ustniku, ki ga je,
kot vedno, držala med polakiranimi nohti, med
kazalcem in sredincem. In uganka se je kmalu pokazala
v zanimivi in resnični zgodbi. Govorila je o krajih, ki
pa, zanimivo – niso bili daleč od Izole.
Ko si me vprašal, kam naj me odpelješ, katere kraje
bi rada videla po Sloveniji, Bled, Piran ali Izolo, sem
432
takoj zastrigla z ušesi, saj me je beseda Izola
povezala s pojmom Isonzó. Upala sem, da gre za isto
besedo v dveh različnih jezikih! Da gre za znamenito
reko Isonzó, in da se mi bodo ob pogledu nanjo odprla
skrivnostna vrata. Vrata iz neke pripovedi v času moje
mladosti. Vrata, skozi katera me je nekoč s svojimi
pripovedovanji vodil prvi moški v mojem življenju.
Kot veš , je nadaljevala, sva z očetom veliko hodila v
kavarno Berlin, saj me je že zgodaj hotel navaditi na
branje, in vedel je, da bom ob malinovcu in slastni
tortici doboš z veseljem polistala tudi po tam
razprostrtih revijah. Vzljubila bom revije, lepe slike v
njih, ob njih pa črke, in tako, je menil, bom vzljubila
tudi črke brez slik. Vedno je govoril, kako je tudi on
najprej vzljubil črko, pa čeprav le smrdečo, v
črkostavnici. In kot vidiš , je rekla, jaz niti zdaj ne
morem več brez knjige. No, da ne bom predolga, moj
oče me je v kavarni nekoč predstavil nekemu staremu
prijatelju in njegovemu sinu Imreju. Bil je dolg kot ti,
suh pa ni bil tako kot ti.
Še bolj da je bil suh kot jaz? se je pošalil na svoj
račun.
Res ti ne bi škodilo, če bi že nocoj preskočil večerjo.
Gizella je sicer trdila, da so post, vzdržnost pri
uživanju hrane, zelo koristne reči, veliko bolj kot
kakršnakoli dieta. Telo se mora očistiti, želodec pa
mora tudi kdaj spati, je trdila, tebe pa sem že
433
ničkolikokrat videla, kako sladko si spal, tvoj želodec,
ki si ga pred spanjem dodobra napolnil, pa je moral
delati. Namesto, da bi oba spala.
Imre je bil takrat star osemindvajset let, jaz pa
sedemnajst. Dve leti pozneje, ko sva se z gospodom s
tankimi brčicami, v beli lanéni obleki, jaz pa s
primernim sončnikom v rokah, na Margaretinem otoku
srečala, po naključju, sem jih imela jaz že devetnajst.
Margaretin most v letih Gizinih spehodov po Otoku
In spominjam se, kako rada sem tedaj govorila, da
sem že v dvajsetem. Njegovim letom pa seveda nisem
prištela dodatnih dveh, čeprav me razlika v letih sploh
ni motila. Združevala naju je predvsem knjiga, ki sva
434
jo odtlej imela skoraj vedno s seboj. Jaz v veliki
pleteni torbi, on pa kar pod pazduho, vendar vselej
ovito v časopis. In to pod levo pazduho. Takrat sem
prvič opazila, da svoje roke oziroma prstov
pravzaprav ni premikal, vendar sem to podrobnost že
v istem trenutku zaznave tudi pozabila. Govorica
najinih src, pogledi, nasmehi, pritrjevanja temu in
onemu, so bili takrat najpomembnejši.
Najin najljubši pisatelj je bil Jókai. Knjige sva si
posojala, drug drugemu, zvečine sem jih posojala jaz
njemu, saj veš, moj oče je Jókaija poznal tudi osebno.
Najino romantično zvezo sva spretno skrivala.
Predvsem zaradi let, je dodala.
Jurij pa, nebodigatreba, jo je pičil z vprašanjem:
Kako dolgo pa je trajala? Kako dolgo je ostala samo
romantična?
Giza, ki je imela velik smisel za humor, mu tega ni
zamerila. Vsaj očitno ne. Odgovorila pa ni. Ostala je
resna, celo zasanjana. Pripovedovala mu je, kako
obzirno, dostojno in tankočutno je pravzaprav bilo
vsako njuno srečanje. Pogosto sva analizirala like iz
najinih skupnih čtiv, njihova dejanja. Vsako besedo, je
nadaljevala Gizella, vsaka beseda, zapisana tako ali
drugače, se nama je zdela pomembna. V ta svoja
razmišljanja pa nisva nikoli vnašala svojih osebnih
zgodb. Nikoli nisva govorila o sebi, vedno le o drugih
ljudeh, o likih iz knjig. Jaz najbrž nisem imela kdo ve
435
kaj povedati, se je spominjala, saj nisem doživela
ničesar, kar bi utegnilo Imreta zanimati, zlasti zato,
ker sem vedela, da je on že zelo veliko izkusil. Sicer
pa se je tudi on izogibal osebnih zgodb. Nekoč sem
kljub svojim pravilom, ki so govorila drugače, silila
vanj, naj mi vendar pove, kako je bilo, ko se še nisva
poznala. Oče mi je bil namreč povedal, da je bil Imre
v vojni, da je bil ranjen in da se je vrnil kot invalid.
Kakšen, sem se spraševala, saj nisem opazila nikakršnih
posledic. Med najinimi sprehodi ob Donavi, najraje na
Margaretinem otoku, pa sem večkrat začutila, da
vendarle nekaj prikriva, kakor da bi kdaj zadrževal
dih in si ne bi upal na dan z besedo. Vsakokrat, ko sva
tako hodila, pa je, kot sem ti že povedala, pod levo
pazduho tiščal knjigo, omotano v časopis – in tako
prikrival svojo hibo.
Šele pozneje sem postala bolj pozorna in videla, da
je z desnico knjigo zmeraj z lahkoto in spretno
potegnil na kolena, pri čemer prstov leve roke ni niti
za las premaknil. Tako se mi je zazdelo, nekoč, na
začetku najinih srečanj, potem pa na to nisem bila
nikoli več pozorna. Vsebine, ki sva jih polagala drug
drugemu v spomin, niso potrebovale rok. Ja, poleg
tega pa moraš vedeti, da sva se srečevala vedno le
zunaj, nikoli v zaprtem prostoru. V parku sva imela
436
vselej navlečene rokavice, jaz skvačkane, on usnjene.
Tako je narekovala moda, pa tudi higienično je bilo,
saj veš, dotikanje vsega mogočega po tramvajih in to.
Tu in tam pa sem vendarle opazila, da je bil Imre
nemiren, kot da se boji in išče pravi trenutek,
primerne besede, za nekaj, kar je teklo mimo
trenutne struge najinih pogovorov. Kot da mu nekaj
leži na duši, se mi je zdelo. In potem je bil nekega dne,
ko je hotel nekaj pobrati s tal, neroden – saj je v
desnici držal knjigo, ki je v tisti naglici ni mogel
nikamor odložiti. Zravnal se je, potem pa je iz njega je
bruhnilo: Poglej, to mi je ostalo od soške fronte. Čez
nekaj časa, ko sem seveda tudi jaz ostala brez
primernih besed, je še pristavil: Kakor da ne bi bilo
dovolj, da sem enajst let starejši od tebe.
In tako mi je začel pripovedovati svojo zgodbo. In
tako tudi o reki Isonzo, ki torej nima nič skupnega s
temle letoviškim krajem, kjer sva zdaj. Kako praviš, da
imenujete vi tisto reko na Slovenskem?
Soča.
Soča. Torej Isonzó. In kako pravite tisti fronti,
Isonzói front?
Soška fronta.
In isonzói csaták?
Soške bitke.
437
Giza na kopališču hotela
Delfin v Izoli
Sicer pa je vseeno, saj tako ne bom znala ponoviti.
Opisoval mi jih je, mnoge, bilo jih je natanko dvanajst.
Zapomnila sem si število. Povedal je, kako sestradani
so bili vojaki, utrujeni do kosti, lačni in žejni. Imre je
kot vodja oddelka osemnajstih konjevodcev, ki so na
prirejenih sedlih prenašali mitraljeze, prilezel do neke
žičnice, s katero so prevažali vojake. Kot vodja – ne
vem s kakšnim činom, z dvema zvezdicama na obeh
straneh visokega okroglega trdega ovratnika, ki se je
zapenjal tik pod brado – se je Imre zadnji usedel na
gola tla ene od visečih, bingljajočih, povsem odprtih
žičnic brez zaščitne ograje ... In tako so kot na kakem
splavu, pod dvema kolesoma na razpeti žici nad seboj,
438
drseli čez previs prelepega sveta nedaleč od
Kobarida. Še zdaj vidim tisti fotografiji, ki mi ju je
pokazal, eno s skupino vojakov na žičnici, vendar brez
njega, in drugo fotografijo, na kateri je bil tudi on in
trije ranjenci ter medicinske sestre. Bili so pred lepo
veliko hišo z napisom, še zdaj ga vidim: K.u.K
Notreservespital. Bila je poljska bolnica, lazaret.
Gizella je utihnila, zamislila se je, Jurij pa jo je
vprašal:
Je Imre padel z nje? Z žičnice?
Ne, hvala bogu ne, potem bi bilo še huje, usodneje.
Pač pa ga je, ko so stopali s tistega bingljajočega
splava, zadela krogla v podlaket leve roke. In roko so
mu potem morali odrezati, nekje nad zapestjem.
Spominjam se, je kar nadaljevala, kako mi je
pripovedoval, pesniška duša, o prečudovitem svetu
pred nekim Kobaridom in o pokrajini okrog Gorice,
kjer so porazili italijansko vojsko, in o tem, kako je
tedaj iz svojih predstav, iz svojih sanj, načrtno podil
mučne prizore množičnega pokola, ko so Nemci z
bojnim plinom pobili veliko število italijanskih vojakov.
Znebiti se jih je hotel, otresti predstav, ki so ga
zasledovale in mučile, kamorkoli je stopil, in se
spreminjale v pravo moro. Odganjal jih je, kakor je
vedel in znal, med drugim tudi tako, da je krotil
spanec in si dopovedoval, da ne sme zaspati … zaspati,
ker ne sme sanjati. Sanj ne moreš brzdati,
preusmerjati, je dejal, ko pa si pri zavesti, ko bdiš, pa
439
lahko prikličeš drugačne misli, lepe, da preženeš grde.
In tako se je prisilil, da je čim več gledal, gledal,
opazoval in videl čudoviti svet okrog sebe … dolinice in
hribe in ozke stezice, in z njimi izrinjal črnino minulih
bojev. Samo sanjati ne, je ponavljal.
Po daljšem premolku je spet nadaljevala: Vidiš, tako
živo se spominjam njegovih opisov, da bi jih tudi sama
znala ponoviti, nemara z istimi besedami, kadarkoli bi
me o tem kdo povprašal. Seveda nimam v mislih
opisovanja bojev, trpljenja, pač pa Imretove živopisne
pripovedi o prelepih krajih, o dolini te reke, o
smaragdni barvi, je dejal, o reki, ki je čista kot solza,
žuboreča, ob njej pa stojijo mogočni hribi, spokojno
čepeči alpski velikani. Spominjam se seveda – na izust
jih znam ponoviti, saj sem si misli zapisala v dnevnik –
s kakim ogorčenjem se je znal moj pesnik vprašati, le
kaj, kaj neki je v človeku, v tem zemeljskem bitju, ki
si drzne dregniti v naravo, pa četudi le z mezincem,
kaj šele s topovi, obarvati solzo na rdečo, čepečim velikankam pa odkrušiti del, delček, pa četudi le
najmanjši drobec, en sam drobir.
Vidiš, in ko si me takrat vprašal, kam naj me
odpelješ, sem se z lahkoto odločila za tvojo Izolo.
Upala sem, da me boš pripeljal v kraje, o katerih mi je
pripovedoval Imre. In veselila sem se snidenja z
njegovimi spomini, s prelepimi kraji, z naravo, ki ga je
ohranjala pri življenju tudi sredi najhujših bojev.
440
Jaz pa sem te razočaral. Žal mi je, zelo. Dolino reke
Soče bi tudi sam rad obiskal, saj me je kar sram, da
je še nisem videl. Da še nikoli nisem bil v Bovcu,
Kobaridu, v tamkajšnjem muzeju. Škoda, saj bi lahko
tudi za to našla priložnost. Ko pa niti zaslutil nisem,
zakaj si se tako nedvoumno odločila za Izolo …
Pred potjo proti domu pa sta se z Gizo kar na hitro
odločila za pot, ki se jima je kar sama pokazala na
avtokarti. Trst in obe Gorici. Vsaj nekaj tistega, je
rekel Jurij, kraj ali dva od tistih, ki ti še po tolikih
letih brlijo v ušesih.
Oh, je rekla, ko sta se ustavila v italijanski Gorizi,
spomnila sem se, da mi je pripovedoval, kako so ravno
v tem mestu slavili svojo bitko. Moramo se ustaviti in
kaj popiti, je še rekla, nazdraviti spominu. Jaz plačam,
je veselo vzkliknila in še povedala, kako prisrčno so
baje, po Imretovem pripovedovanju, domačini sprejeli
avstro-ogrske vojake, saj so bili enako siti vojne
morije kot oni. Spomnila se je tudi, da se je Imre tam
po dolgem času spet do sitega najedel in odžejal. Pa
menda tudi poslednjič, poslednjič s takim užitkom in
tekom, je sklenila, saj je bil kmalu zatem ranjen, tik
pred koncem vojne, v znameniti 12. soški bitki.
Ko sta bila z Gizo že zelo daleč od Italije, oba zavita
v molk, v razmišljanja, ugibanja, se je Giza nenadoma
spet oglasila in s polnimi usti smeha naravnost
izstrelila tudi svoje veliko priznanje. Povedala je še,
da ga je takrat – ko je bilo Imretu med
441
pripovedovanjem nemara najhuje, ko je tožil, da ju
poleg velike razlike v letih ločuje tudi njegova hroma
roka – ona nenadoma in brez obotavljanja poljubila.
Jaz njega! je bila še tedaj presenečena nad seboj.
Kar predstavljaj si tako početje v tistih časih, ko so
vsak naš korak odmerjali drugi. Bil je to najin prvi in
zadnji poljub. Nekaj mesecev zatem je umrl.
Kako, kar nenadoma?
Izčrpanost. Pljučnica. Lahko si predstavljaš, kako mi
je bilo. Ugasnila je moja prva ljubezen, usahnil prvi
poljub. Ostala je bolečina, ki sem jo poskušala omiliti z
drobnimi spomini. Zato sem kar naprej obujala najine
pogovore, znova in znova prebirala knjige, ki sva jih
nekoč skupaj prebrala in se o njih pogovarjala., in
seveda svoj dnevnik. Skušala sem ohraniti vse, česar
sem se spominjala, in tako tudi pozobati vsako njegovo
besedo.
Prva ljubezen in platonska ljubezen sta brez dvoma
po krivici zanemarjena pojma, je po tihem nadaljevala
in izjemoma prižgala še drugo cigareto. Zavladala je
neprijetna tišina, in Juriju se je zazdelo, da ne gre
več samo za obujanje davnih spominov, pač pa za
resnično vživljanje v težave, zdajšnje in tukajšnje, bi
lahko rekel, kakor da bi se Gizella celo tedaj predajala
žalovanju, še vedno tako odmevnemu.
In odločil se je, da jo bo vprašal, karkoli, nekaj,
samo da pretrga njeno otožnost.
442
Je bil Imre vedno tako resen, trezen, preudaren?
Nikoli nobene vedrine, nobene šale?
Ona pa že v naslednjem hipu:
Oh ne, ni bil samo resen in preudaren, čeprav mi je
bilo pri njem prav to najbolj všeč. Tudi šaliti se je
znal, seveda, pa vendarle, je za trenutek zastala,
njegove šale so bile, saj res, bile so bolj premišljene
kot spontano lahkotne. Rad pa se je posmehoval
sprenevedavosti tedanjih politikov, ki so takrat krojili
tudi najini življenji. Znal jih je zavračati s ciničnimi
pripombami. Takole na skrivaj seveda, ko je na primer
prebiral sprotno časopisje. Spominjam se, je
nadaljevala, kako glasno se je zakrohotal, ko je za
trenutek nehal brati časopis in mi jel pripovedovati,
kaj pišejo na primer o tem, kako suhi in šibki da so
pravzaprav bili tedaj vsi madžarski vojaki, med vojno
in zlasti proti koncu vojne. To vem, temu pritrjujem,
je tedaj pokomentiral Imre. Na soški fronti smo res
dobivali samo sto petindvajset gramov kruha na dan,
je prikimaval. Zdaj pa lahko počim od smeha, ko
berem tele njihove hvalnice o tem, kako lepo da se
zdaj na Madžarskem izboljšujejo življenjske razmere.
Lej tale članek, poglej, beri, kako smešno je, ko
pravijo, da je bila na soški fronti povprečna teža
madžarskega vojaka petdeset kilogramov – zdaj pa,
pomislite in zaploskajte, dragi bralci: Zdajle pa naše
oblasti celo zavračajo vsakega rekruta, ki nima že
pred vojaščino vsaj petdeset kilogramov! Naš rekrut
443
se bo torej – tisti, ki ga bodo potem še kakšni dve ali
tri leta krmili – spričo dobre življenjske ravni, ki jo
omogoča zdajšnje življenje na Madžarskem, celo
poredil! se je še kar naprej hihital Imre in
pokomentiral, dodal, sklepal, da jih bo imel madžarski
vojak celo več, kot so jih imeli tedaj oni med vojno!
Hura, hura, hura! Imel jih bo več kot petdeset – če bo
seveda stopil v vrste madžarske vojske! Imre se je še
dolgo hihital in sklenil: Miklós Horthy očitno krvavo
potrebuje tako bedasto propagando, ni kaj.
Gotovo si zdaj misliš svoje, se čudiš, kako lahko
stoletna ženska tako neznansko veliko čveka, kajne?
In to o svoji prvi ljubezni. No, le misli si svoje, nekoč
pa boš morda tudi sam spoznal, da se ljudje proti
koncu oklepamo tudi tistega, kar je bilo na samem
začetku. Pravijo, da se proti koncu življenja naš film
vselej zavrti od samega začetka in od tam steče
naprej do poslednjega trenutka … Saj veš, govorila sva
o tem, kako povsem drugače bi lahko bilo, če ne bi
naredili koraka na levo, pač pa na desno.
Kaj je mislila s tem, se je spraševal in bil prepričan,
da odgovora ne bo nikoli našel. Ugibal pa je vendarle.
Morda je mislila, kako drugače bi bilo, če bi Imre
ozdravel in bi se poročila. Seveda bi bilo vse drugače,
vendar bi bilo tako razpredanje o njeni usodi
preneumno. Je menil, in menil, da je najbrž enako
menila tudi ona …
444
13.
Lik strica Józsija se je pogosto vračal v Jurijeve
spomine, skozi vse življenje. Če si ga ni ravno
namenoma priklical iz spominov, ko je na primer iskal
kak odgovor, kakršnega bi mu morda stric lahko dal, se
je pojavil tudi sam, se kar na lepem izvil iz spomina,
nenaročen, in spomnil Jurija, opomnil ali usmeril, mu
svetoval, naj raje tako, ker bi on tako in ne drugače.
Nekoč, se je spominjal, je stric začel z vprašanjem:
Povej, se ti je že kdaj zgodilo, da bi si zaželel
zapomniti ali celo zapisati imena ljudi, s katerimi si se
v življenju rokoval, komu stisnil roko, se z njim
seznanil. Imena ljudi, ki so ti podali roko, ljudi, ki si
jim ti podal roko, je vprašal.
Jurij se je seveda vprašal, kako vendar more stric
vprašati kaj tako nemogočega. Ali je mogoče, da
sprašuje o imenih ljudi, ki so si kdaj podali roke?
Vprašal ga je torej:
Zakaj pa to?
Zaradi nevidnih vezi, ki se pri tem porajajo. Da bi jih
na tak način ohranil, prihranil, da bi jih kdaj, morebiti,
povezal.
Jurij je molčal. Bil malce zbegan.
Stric pa je nadaljeval:
Zaradi stikov. Z dotikom tuje roke se ne dotaknemo
samo njegove, tujčeve roke, temveč se v prenesenem
445
smislu hkrati dotaknemo tudi tiste, ki jo je bil on,
tujec ali kdorkoli drug, stisnil pred tem komu drugemu, drugim, in tako naprej. Neskončnemu številu
rok.
Molk je postajal še globlji, Jurijevo začudenje pa še
večje.
Kombinacij je seveda neskončno, toda mene
navdušuje že golo dejstvo – to, da sem jaz stisnil roko
temu in temu, on pa onemu in tretjemu, tretji
četrtemu, in tako bi lahko prišel do podatka, da sem
se pravzaprav tudi jaz dotaknil, pa četudi le posredno,
a vendarle, na primer kraljičine desnice.
Jurij se je samo nasmehnil, smeh pa iz vljudnosti
zatrl.
Tisto, kar zbuja v meni tudi nekakšen poseben,
neopredeljen srh, pa je misel, da lahko potemtakem
seže moj stisk v čas, ki se je zgodil pred tisočimi leti.
In tako se lahko zaziblješ v razmišljanja, da si se
pravzaprav dotaknil Adama in Éve, je za šalo, a le za
polovično šalo pripomnil Jurij.
On pa:
Zadeva je preprosta in neizmišljena. Saj ti
navsezadnje lahko povem, da si se ti prek moje roke
dotaknil desnice nekoga, ki je napisal največje
madžarske mojstrovine. Jurij, ti si se potemtakem,
prek mnogih stiskov rok, v nekem smislu vendarle
446
dotaknil roke enega od največjih klasikov madžarske
književnosti.
Jókai?
Da, Jókaija Móra, ker sem imel to čast, da sem mu
lahko kar nekajkrat stisnil roko. Rečeva torej lahko,
da si se ti z dotikom moje roke dotaknil roke, ki je sto
deset let starejša od tvoje. Veš, kdaj je bil rojen?
Jurij je molčal, toda molk je stric pri priči zamašil s
podatkom:
1825.
Stric Józsi pa s tem še vedno ni končal svojih čudnih
razmišljanj o povezovanjih, saj je očitno imel še vedno
nekaj za bregom. Poigraval se je z mislimi, ki so se mu
tedaj podile po glavi in s krogci, ki jih je risal dim iz
pipice. Po daljšem premolku je nadaljeval.
Mislim pa, da niso zanimiva samo taka, vertikalna
razmišljanja, ko hodiš po lestvi navzgor, segaš v
preteklost. Pomembna so tudi tista, ki so na levi ali
desni strani.
Kaj pa spet to, je pomislil Jurij in se kljub vsemu
potrudil in pripomnil:
V mislih imaš torej horizontalne stiske rok.
Vertikalno brskanje, bi rekel, je imenitno početje
predvsem takrat, ko želimo najti kakega uglednega
prednika. Nanj se navsezadnje lahko sklicujemo in se
celo okitimo z njegovim naslovom, z oznako tudi pred
447
njegovim imenom … plemeniti ali von ... Po drugi strani
pa je lahko prav tako zanimivo, pa tudi bolj priročno,
če iščemo vezi po horizontalni ravni, je še rekel.
Bolj praktično je, pa tudi lažje, mu je pritrjeval
Jurij, saj imamo lahko od tega tudi kako korist.
Stric je prikimaval, pomolčal, praznil pipico, jo
izpraznil, vmes pa pokukal, ali ga bo Jurij še s čim
dopolnil. Jurij je sprejel izziv in poiskal najbližji
primer:
Dobri odnosi s sosedom so včasih vredni več kot
tisti, ki so nekje nad nami visoko.
Na primer, kajne! je pritrdil in nadaljeval. Ko ti
pušča vodovodna pipa, sosed pa ti jo zna zatesniti. Pa
kak drug primer, drug in drugačen … Neki moj
prijatelj v Ameriki, Ernest, tam živi nemara še danes,
velik bogataš, mi je opisal svoje doživetje, kako je bil
nekoč, ko se je ustavil pred uličnim beračem, zelo
dobre volje. Takrat je bil namreč resnično posebno
dobre volje, saj mu je tistega dne šlo vse lepo od rok
in so mu posli lepo cveteli, tako da je hotel fantka z
iztegnjeno roko primerno nagraditi. Z malo večjo
miloščino. Stopil je k njemu, a je že naslednji hip
opazil, da nima drobiža. In postalo mu je nerodno, saj
je zaman brskal po praznih žepih. Fantek pa ga je
gledal, gledal, željno, upajoč, da bo tokrat res kaj
dobil. In Ernest se je odločil, odprl denarnico in mu
poklonil celih sto dolarjev. To je bilo seveda veliko
448
več, kot je načrtoval, da ga bo stalo kosilo s
poslovnimi partnerji. Pa je vendarle spustil tisti
stotak v beračevo tresočo roko, ki prav gotovo še
nikoli ni priberačila tolikšnega denarja. Najbrž niti v
enem letu ne. Tedaj pa kar v enem samem hipu!
No, in kaj se je zgodilo po tistem nenavadnem
dogodku, ki je pravzaprav presenetil oba? je vprašal
stric in tudi odgovoril: To, da je Ernest odtlej
velikokrat opazil tistega fantka, ki mu je potem kar
tako, iz spoštovanja in hvaležnosti sledil, ga od daleč
spremljal, kamorkoli je že šel. Nikoli pa ni pokazal niti
najmanjšega znaka, da bi še kdaj iztegnil svojo
beraško roko. In tudi Ernest si je razlagal to izključno
kot izraz fantkove hvaležnosti. In to je navsezadnje
lahko tudi razbral iz cele vrste primerov, ki so sledili,
na primer iz tistega, ko je Ernestu padlo nekaj iz rok,
tako da je v svoji opravi, v dolgem plašču in s cilindrom na glavi, le nerodno motovilil z rokama – toda
tedaj je kot po naročilu pribrzel mali berač, mu
izročil, kar je pobral in že v naslednjem hipu tudi
izginil. Ali pa, spet drugič, ko je videl, kako je Ernest
zaman ustavljal brezbrižne taksiste, se je prav tako
postavil na cestišče in na silo ustavil prvi taksi, ki je
tako kot drugi hotel, najbrž zaradi dežja, kar mimo.
In fantek je spet izginil, pred tem pa se je Ernestu,
kot vselej, spet priklonil in se nasmehnil. Poanta pa
šele sledi – naključje pa tako. In zgodilo se je, da so
Ernesta z rešilcem odpeljali v bolnišnico. Fantek pa
449
spet za njim. Skrajšal bom, Ernest je nujno potreboval
transfuzijo, a kaj, ko pa primerne krvi v tistem
trenutku ni bilo. Zadrege zdravnikov so bile na višku.
Panika.
Stric je pomolčal, potem pa vprašal: Zdaj boš gotovo
tudi sam uganil, kaj se je izcimilo iz te zares
neverjetne zgodbe, kajne?
Kar mislim si, je dejal Jurij in sklenil: Fant je imel
pravšnjo kri in Ernest je bil rešen.
Seveda, tako in nič drugače. Pa še to, Ernest je
potem fantka, siroto, posvojil. Stric je pomolčal. Čez
nekaj časa pa vprašal, kaj meni o zgodbi, in Jure mu je
povedal, da je bila zgodba zanimiva, nevsakdanja, kar
filmsko začinjena in ne nazadnje tudi poučna.
Da, brez dvoma, je dejal, in še vedno nadaljeval. Pa
še nekaj bi bilo treba definirati. Kam bi uvrstil to
pripoved, med najine vertikale ali horizontale?
Jurij ga je gledal in razmišljal. Vsekakor med
navpične.
Tako je, samo da je imela spremenjeno smer, je kar
sam nadaljeval stric, bogataš se ni oziral navzgor, ni
iskal zvez s komerkoli, ki bi bil nad njim, pač pa s
tistim, ki je bil pod njim. Poleg tega pa je bil bogataš
star vsaj trikrat več kot berač. Poduk? Ernestu
njegovi nazivi in titule ne bi nič pomagali, če se ne bi
sklonil navzdol. Po navpičnici navzdol.
450
Že prav, stric, a vseeno … pa da ne bo zamere, naj te
vendarle nekaj vprašam: Zakaj po vsem tem še tako
natančno seciranje? Kaj imaš od tega?
Moj nauk je takle, je nadaljeval, ljudje se ne
zavedamo, da smo enakovredna živa bitja. Ne
domišljajmo si vendar, da smo zaradi mošnjička v žepu
kaj drugačni od drugih. Oholi ljudje so slepi, morali bi
se zavedati, za božjo voljo, da na presadku oziroma na
podarjenem srcu ne piše, da je belec dobil srce od
črnca, milijarder od berača ali narobe. Še sreča …!
Vse lepo in prav, soglašam z vsako tvojo trditvijo, a
vendar, kljub vsemu, ne vem, kaj se pravzaprav greš,
nekaj imaš gotovo še za bregom.
Seveda vem, da se ti zdi vse to le prazno
besedičenje, a vendarle upam, da boš po tem mojem
nenavadnem uvodu laže razumel tisto, kar ti želim
povedati. Kmalu, ne takoj, šele potem, ko se bom na
videz spet oddaljil in se ponovno poigral s svojimi
otroškimi, mladostnimi spomini. Saj veš, starci se radi
zatekamo v preteklost, nič čudnega, saj se nam je
tudi telo ponovno pootročilo, tudi jaz laže hodim s
palico, in prav kmalu mi bo najlaže, ko se bom spustil
na vse štiri, je bil spet hudomušen in povedal še to, da
se je z mislijo o podajanju rok, o tkanju vezi z
neznanimi ljudmi kar veliko ukvarjal.
S tem sem se pravzaprav zabaval že v mladih letih,
ko sem prebiral pravljice, ki sem jih na koncu vselej s
451
čim dopolnil in vselej vpletel vanje tudi sebe.
Največjo pašo pa je imela moja domišljija v zvezi z
neko zelo priljubljeno osebnostjo … in njeno
fotografijo sem nosil s seboj vse do fantovskih let, pa
tudi pozneje sem si jo z veseljem ogledoval,
pravzaprav vse do današnjih dni.
In Jurij je uganil, na koga je meril, zato je
demonstrativno odstopical h klavirju in si začel
ogledovati celo vrsto fotografij, ki so visele na steni v
šestih povsem enakih ovalnih okvirih zlato rumene
barve. Bile so to podobe njegove mame, soproge Paule,
hčerke Gizelle, vnučke Judite, Etelke – Pauline sestre
in – Sissi, kraljice Elizabete. Same ženske, je
pripomnil in pomenljivo umolknil.
Moški so v drugi vrsti, se je ubranil stric, čeprav sta
oba vedela, da druge vrste sploh ni.
No, ga je spodbujal, malo zavihaj svoj spomin ali pa
vsaj priznaj, da moški in ženske ne morejo nenehno
tičati skupaj, niti na steni ne … pa se boš spomnil, da
so moški najbrž kje drugje.
Spomnil se je, stopil v predsobo, kjer je moral
najprej prižgati luč, majčkeno žarnico na visokem
stropu, in razsvetliti ozki vselej temačni predprostor.
In na steni je tedaj zagledal, kar je iskal: slike
stričevega očeta, strica Józsija in njegovega le dve
leti mlajšega brata Zsigmonda ter Juditinega očeta,
452
Gizinega prvega moža, zraven njega pa tudi njenega
drugega moža, Juditinega očima.
Nekoga pa vsekakor pogrešam, se je tedaj
sprenevedal Jurij in izzival strica. V mislih je imel
cesarja Franca Jožefa, ki naj bi, logično, je menil,
dopolnjeval slikarsko razstavico v dnevni sobi.
Stric je vedel, na kaj namiguje njegov nečak, tako
da je le mimogrede navrgel:
Sissi smo oboževali vsi Madžari, kar nas je bilo. Vsi.
Razumeš? Kadarkoli smo jo omenjali, smo rekli Sissi,
naša kraljica! Medtem ko njemu nikoli nismo rekli
madžarski kralj, pač pa le – Kajzer. Nikoli torej kralj,
še manj pa naš kralj. Onim tam čez smo tudi na tak
način sporočali, češ, vi ga le imejte, svojega Kajzerja,
naša madžarska kraljica je vendar za sto vaših
kosmatobradatih dedcev. Poleg tega pa smo znali na ta
račun skovati tudi nekaj besednih iger in govoriti o
dehtečih žemljicah, ki jih je tudi Sissi imenovala
kajzerce. Šalili smo se in postavljali retorična
vprašanja, kot so bila: Kaj ima rada in koga ne mara
naša kraljica? Odgovora sta bila vselej enako ubrana:
Kajzerce! Kajzerja pa ne! Haha, to so bili časi.
Pomolčal je, prižgal pipico, stopil v drugo sobo in se
vrnil z lepo vezenim albumom.
Smejal se boš, najbrž, a vedi, da je ta zbirka
dokumentov še danes moj dragi spomin, čeprav je
nastala v moji zgodnji fantovski dobi, ko je v meni še
453
vedno odmevala otroška misel, odgovor otroka, ko so
ga vprašali, kaj boš, ko boš velik, pa sem rekel to ali
ono. Na vprašanje, s kom pa se boš oženil, sem tudi
jaz, kot vsi otroci, povedal enako: Z mamo. Potem pa,
poslušaj tole, potem pa sem baje kaj kmalu namesto
mame rekel, da bo to Sissi. Pri tem, da ne boš mislil,
nisem bil nikakršna izjema. Vsa Madžarska je tako
rekoč norela za njo, torej tudi jaz in tako tudi moji
najboljši prijatelji. Pa sem si omislil album, tudi jaz, in
vanj zlepljal vse njene fotografije, ki so mi prišle pod
roko. Prva slika je bila iz učbenika, druga in naslednje
pa iz časopisov in drugih tiskov. Spominjam se, kot bi
bilo včeraj, kako smo se nekoč napotili v Gödöllő, trije
fantiči, v kraj, kjer je imel kraljevski par svoj prelepi
dvorec. Upali smo, da jo bomo morda videli, vsaj od
daleč, zato smo dobrih dvajset kilometrov brez
pomislekov – prepešačili.
Pa še na kakem vozu ali kočiji, kajne?
454
Dvorec v Gödollöju
Sissi
Na vozu, seveda. Kočije nas niso nikoli uslišale, tudi
tedaj ne, ko je bil na njih samo kočijaž. A se je kljub
vsemu splačalo, sem menil tedaj in ponavljam tudi
danes, ni kaj! Ko smo prispeli v Gödöllő, smo se skrili
za visoko ograjo in čakali. Čakali, kaj pa če se bo
prikazala, ona, naša kraljica. Kaj pa če se bom lahko
dotaknil kake roke, ki se je rokovala z njo? Imeli smo
srečo. Kar na lepem smo zagledali skupino dam in
gospodov, ki je bila očitno namenjena na drug konec
dvorca. Mi pa za njimi, drug za drugim, sklonjeni, z
glavami pri kolenih, mimo visoke ograje iz gosto
posajenega grmičevja. In kmalu smo imeli kaj videti:
tri velike pogrnjene mize in nekaj lepo oblečenih
strežnikov v livrejah. Stregli so najbrž čaj. Žvenket
porcelanastih skodelic pa je čez čas kot na ukaz
potihnil, gospoda je odložila pribor in se globoko
455
priklonila. Potem so zaploskali – v rahlem galopu je
prijezdila Sissi. Zravnana, na belem konju, z majcenim
klobučkom, ki ga je pod tilnikom pospremil širok splet
dolgih las. Bila je v dolgi rdeči obleki, sedela pa
seveda ni okobal, pač pa od strani, počez, z obema
nogama na levi strani konja. Ko je konj, kot solza čisti
in beli lipicanec, počasi prikorakal do sredine zelenice,
je dvignil najprej eno nogo, zakrožil z njo, jo podržal v
zraku, zakoračil z njo na odrček iz desk – visok kakih
dvajset centimetrov, v premeru krajši od štirih
metrov – in prav tako zelo počasi povlekel za sabo tudi
drugo prednjo nogo, jo enako kot prvo malce potežkal,
narisal krogec in obmiroval. Nato pa je spet počasi –
to je bilo najbrž najtežji del, saj so vsi zavzdihnili –
potegnil naprej tudi obe zadnji nogi, obe hkrati. Vsa
teža je nekaj trenutkov očitno močno obremenila prvi
dve krhki nogici, in šele potem sta se, po dveh ali treh
neskončno dolgo trajajočih sekundah, tudi obe težki
zadnji nogi postavili na oder. Odleglo je seveda vsem,
nam in v krč ujetim damam ter gospodi, ki so v en glas
puhnili iz sebe zadržano sapo. Tudi naš izdih je bil tak,
le tišji, previdnejši, pomešan s strahom, kaj pa če bi
nas zalotili.
Sledilo je dolgotrajno ploskanje, temu pa veriga
kraljičinih očarljivih smehljajev, ki jih je na počasi
obračajočem se konju delila na vse štiri strani. In
zdelo se mi je, da bom omedlel, od navdušenja in
ponosa. Kaj in koga so vendar uzrle moje oči, in to od
456
tako blizu, da bi jo lahko s tremi, štirimi skoki dosegel
in podržal vsaj svoj hrbet, da bi lažje stopila s konja
…. sem si vtepal v povešeno glavo, ves presunjen,
ganjen, srečen … potem pa, potem pa sem z razdalje
kakih desetih metrov pred seboj zagledal dolgo roko,
iztegnjeno prek žive ograje na našo stran in zaslišal
tudi tlesk klofute, ki je priletela na glavo prvega,
takoj zatem pa enako, še močnejšo, ki bi morala
osrečiti drugega … Pravim osrečiti, saj sem si je,
enake zaušnice, četudi močnejše, zaželel tudi jaz, jaz,
ki me je tedaj kot strela preblisnila misel na dotik, na
to, da se je lakajeva ali stražnikova ali kogar koli
stegnjena roka gotovo že kdaj dotaknila Sissine … pa
sem skoraj kriknil: Še meni, še meni, gospod! Medtem
pa sta jo ona dva brž ucvrla proti izhodu, in se, tako
sta mi pozneje povedala, morala ustaviti, saj sta
zaslišala moj proseči glas, ki je rotil: Tudi jaz sem bil
zraven!
Pa si jo potem tudi ti dobil?
Dobil, dobil, pa še kako, pospremljeno z iztisnjenimi
besedami – prav tako pridušenimi, saj nihče ni smel
zvedeti, da je storilec, čuvaj, slabo stražaril ob
ograji: Capin! Nesramnež! Klofuta je bila vsaj enkrat
močnejša, sta pozneje prav tako povedala moja
pajdaša in dodala: Saj si se mu kar postavil pod nos,
prosil zanjo, kot da se ti je zmešalo … Tilnik se mi je
baje obarval na rdečo kot nabrekel kuhan rak, je
pokomentiral starejši, ki se ni nikoli znal pravilno, kaj
457
šele lepo izražati – premalo je bral – toda, kar ju je
pri vsej dogodivščini najbolj začudilo, je bilo seveda
najprej to, da sem si klofuto celo izprosil, poleg tega
pa še to, da sem jaz tudi po njej ves čas – na skrivaj,
seveda – prav vriskal od veselja, medtem ko sta
onadva zaradi zaušnice le s težavo brzdala jezo in
zadrževala solze.
Pa kaj te je obšlo, je vprašal prvi, se ti je zmešalo?
Še prosil si ga, naj te klofne! se ni mogel načuditi
drugi.
Jaz pa sem samo molčal, še vedno prevzet, očaran
od prizora, ki so ga hranile moje oči. Bil sem srečen.
Saj sem se je vendar dotaknil. Dotaknil roke,
stražnikove, lakajeve ali kogar koli, roke, ki se je prek
drugih stiskov prav gotovo nekje povezala tudi s
kraljičino desnico. Morda še pred kratkim, pa četudi
prek dotikov tistega konja, trepljanja … Samo to sem
ponavljal, samo sebi seveda, medtem ko sta pajdaša
strmela vame, se spogledovala in šepetala: Moj bog,
saj se mu je res strgalo.
Videl sem sicer, da ju je resnično skrbelo, kaj je v
resnici z menoj in tudi sam sem si priznal, da je bilo
moje vedenje zares precej nesmiselno, brezumno,
vendar sem sklenil, da ju bom pustil še malo v
negotovosti, me bosta vsaj pustila pri miru … pozneje,
na koncu, pa bosta kar sama ugotovila, da se mi ni
zmešalo in da imam pač o prizoru, ki smo ga videli,
458
svoje mnenje in tudi svoje zamisli. Svoje hipoteze
jima seveda ne bom razlagal, saj me tako ali tako ne bi
razumela … In tako smo se ulegli na eno od senenih
kopic, dovolj velikih tudi za šest ljudi, toda jaz sem
raje zlezel do naslednje in se nemoteno prepustil svoji
domišljiji.
Naslednjega jutra pa si jima vendarle razložil, za kaj
je šlo, kajne?
Stric se je nasmehnil in rekel:
Ne, nikoli nista zvedela, za kaj je šlo. In spet je
ošinil Jurija, se ponovno nasmehnil in dejal: Tebi pa
sem, kajne. Tretjemu človeku v svojem življenju.
Rad obujaš spomine?
Rad. Rad se zatekam v čas zgodnje mladosti.
Kakršnokoli je že bilo takrat življenje, pa četudi je
bilo le redkokdaj obdarjeno s čistim veseljem, se
tistega časa vselej rad spominjam. Spominjam se lepih
reči, neprijetne pa se kar same izgubijo. Je že tako,
je modroval naprej, da se običajno spominjamo
otroškega smeha, razigranosti, norčij, pa sonca in
zvezd in cvetja – pozabljamo pa, hvala bogu, na stiske,
celo na tiste najhujše, na udarce, na viharno nebo brez
sonca in zvezd. Spomini na mladost kar sami odpihnejo
bolečino in mrak, namesto njih se na stara leta
prižigajo vselej samo sonca.
In Sissi je bila sonce.
459
Da, bila je moja mladost. Tako kot vse Madžare je
Sissi očarala tudi mene – kot kraljica, kot mati, kot
izredno lepa in ljubka ženska in ne nazadnje kot veliki
um. Jaz sem seveda še zlasti občudoval njeno
poznavanje tujih jezikov, saj je znala poleg nemščine
tudi angleško, francosko, češko, na koncu pa tudi
madžarsko in novogrško. In ko sem zvedel o njej vse
to, sem se zaobljubil, da jo bom posnemal, tako da sem
k svoji madžarščini in nemščini prištel tudi
srbohrvaščino, takole za silo, in prav toliko tudi
angleščino, pozneje pa še francoščino, da bi jo skoraj
ujel, se je nasmehnil. Po njenem brezumnem uboju, ko
je postala žrtev useka z nožem nekega anarhista v
Ženevi, pa so leta 1903 na naše veliko veselje
preimenovali dotedanji budimpeštanski most v Most
kraljice Elizabete. Veselje je bilo neizmerno, in mi
trije radovedneži iz Gödölőja smo takrat celo Donavo
počastiti s polaganjem šopkov na njeno gladino. Mene
in mojega druga pa je ponovno pretreslo, hudo
prizadelo – samo dva sva še ostala – ko so pred koncem
druge vojne Elizabetin most dobesedno vrgli v zrak.
Videl sem to, na lastne oči. Leta 1964 smo ponovno
dobili lep most z njenim imenom. O tem pa veš dovolj
tudi ti, saj si me na otvoritev odpeljal prav ti s svojim
NSU–jem, se spomniš? Kot veš, takrat sem bil že sam,
brez šopka, brez šopkov svojih že zdavnaj pokojnih
gödölőjskih prijateljev.
460
Dolgi pogovor sta končala pozno v noč, Jurij pa je še
vedno čakal, kdaj bo stric razkril tisto, kar je celo
sam napovedal. Toda tistega večera sta se poslovila
prej kot običajno in stric je dejal, da se bosta drugič
že še kaj več pogovorila. In zgodilo se je, da jih je
Jure obiskal šele čez pol leta – tedaj že samo oba
starčka in Gizello, saj se je njihova mlada družina
medtem že odselila v Kanado. Jurij je predvideval, da
bo njun pogovor po tolikšnem času skrenil in blodil
med kakimi drugimi spomini – toda ne, stric je
nadaljeval natančno tam, kjer sta takrat končala, kot
da bi bilo včeraj, kot da je svojo izpoved malo prej
samo za trenutek pretrgal, ločil z vejico, ne s piko.
Tisto štorijo sem ti povedal – in vse one pred tem –
predvsem zato, da bi laže razumel, kdaj se je v meni
spočela misel o podajanju rok, ki se ti najbrž še tudi
zdaj zdi neumna. Povedal pa sem ti jo z določenim
namenom: uporabiti jo želim namesto uvoda, da jo bom
jaz laže povedal, ti pa bolje dojel. Zelo rad bi te
namreč prepričal, pa ne na silo, še manj pa vsiljivo, in
sicer to, kako zelo sem hvaležen tvojemu očetu … Prav
to mi že pol stoletja leži na duši, je počasi oblikoval
svoje misli. Tvojemu očetu nisem mogel nikoli, nikoli
povedati, kaj sem čutil do njega, dobrotnika. Nikoli se
mu nisem mogel zahvaliti, niti zdaj ne več, saj si
povedal, da je umrl … Ni mogel brez svoje pipe. Tokrat
pa si ni izbral tiste majcene, naglo zasukane
trebušaste pipice, ki mu je segala le do brade in tam
461
tudi obtičala, ne, tista je bila za pogovore ali pa za
jedke pripombe, za nasvete kibicom. Tokrat je
namenoma segel po drugi, največji, prav tako
poveznjeni prek brade, vendar daljši, veliko daljši,
segajoči skoraj do popka. Taka je kot nalašč za
premišljevanje, za ocenjevanje, za presojanje,
tuhtanje, je trdil. Si lahko predstavljaš, da bi kdo z
drobceno pipico v ustih bral kak težak filozofski
sestavek? Za težke tekste se je vendar treba znati
najpoprej udobno namestiti v kakem mehkem
naslanjaču, si od brade do popka gladiti dolgo cevčico
in šele tako spuščati tiste najbolj primerne dimne
kroge – velike, počasne. K drobceni pipici pa sodijo
drobceni krogci, ti pa so, s tem se moraš strinjati,
najprimernejši ob branju drobcenih, le nekaj vrstičnih
verzov …verzov, ki jih zobaš, drobiš, seciraš po
stopicah in ugibaš.
Kdaj pa se lotiš cigare? je tedaj vprašal Jurij in tudi
sam nasedel stričevemu odmiku od glavne struge
pogovora. Stric pa se je nasmehnil in rekel:
Cigare si prižigamo v družbi, v širokem krogu, med
besedičenjem vse povprek, ko ni treba ravno globoko
razmišljati, temveč le bahavo ponavljati že stokrat
premlete stvari.
Pa cigarete? je postal še bolj radoveden.
Cigarete so za dame, jaz jih nikoli ne vzamem v usta.
Si me že kdaj videl s cigareto v roki? Pač pa Paulo in
462
Gizi, to pa ja. Sta pač ženski, ki se jima prav gotovo
ne bi podale kake trebušaste pipe ali težki, debeli
svaljki. Vendar se onidve tudi v tem pogledu bistveno
razlikujeta. Si opazil kako naglo kadi Giza, vedno se ji
mudi, vleče hitro, poteg za potegom, pet ali šestkrat,
vmes pa ne zna prikriti svojih mislih, ki so vselej nekje
pred njo, za deset korakov pred njenim trenutnim
početjem. Paula pa si za cigareto vzame čas. Ne kadi
iz potrebe, pač pa zavoljo, kako bi rekel, zaradi
dogajanja ob kajenju. Najprej si počasi pripravi vse
potrebno, vžigalnik, cigareto in obvezno vselej tudi
ustnik. Čim daljši, tem ljubši ji je, tem imenitneje se
počuti med listanjem revij, pogledovanjem naokoli, pa
s ponovim kukanjem med liste in spet z očmi na paši,
reciva v kavarni Berlin.
Jurij ga je tedaj z zanimanjem poslušal in tudi
tokrat se je spomnil, kako mu je prikimaval, pritrjeval
z zadovoljnim izrazom na obrazu, pa tudi z vprašanjem
v očeh. Stric je pri priči razvozlal nečakov dvom in
rekel:
Če bi ti zdajle povedal še to, da smo se nekoč
predajali filozofskim razmišljanjem in kadili dehteči
in dišeči tobak iz težkih trebušastih pip, bi nemara
uganil, da se to ni dogajalo včeraj ali zdajle, ko kadimo
smrdeči tobak, pač pa v nekem drugem obdobju … Ali
o cigarah, bolivarkah, močnejših od tvoje slivovke, bi
ti prav tako znal kaj povedati …
463
Jurij se je zdrznil, saj je opazil, kako se je stric
nenadoma ponovno vrnil iz svojih davnin in se zavedel
svoje trenutne téme:
Kdaj praviš, da je umrl?
Umrl je že 1969.
Dogajalo se je pač eno in drugo, vojna in zaprte
meje, jaz pa enostavno nisem našel priložnosti, da bi
se srečal z njim. Poprej pa, kot veš, so ženske, moja
Paula in tvoja mama ter tete in nečakinje in še kdo
vsakokrat, ko smo se hoteli zbližati ali vsaj pobotati,
skuhale kako godljo in naju s Paulo kar dvakrat
pognale, od koder sva prišla. In tako tudi s tvojim
očetom nisem nikoli imel priložnosti, da bi se
pogovorila. Kajti, je začel, potem pa si je naglo
premislil in rekel, moja desnica se je torej nekoč
zdavnaj dotaknila Pauline, Paulina desnica pa veliko
prej desnice tvoje matere, njena desnica pa desnice
tvojega očeta. In krog je bil sklenjen. Tvoj oče,
upravnik mlina, nam je v najhujših časih pošiljal veliko
moke, bele in ržene, vsakršne, še kašo in proso, vse
tisto, o čemer med vojno nismo mogli niti sanjati.
Reševal nam je življenje. To pa ni bilo vse, še zdaleč
ne. Že pred tem, pred vojno, ko smo že vedeli, kam
moli Hitler svojo taco, mi je tvoj oče preskrbel
potrdilo, ki je dokazovalo, da sem se leta 1938
odpovedal
svoji
judovski
veri
in
prevzel
evangeličansko. In tako sem bil pred režimi, ki so
464
sledili, na nek način vsaj v formalnem pogledu varen!
Si lahko predstavljaš, kolikšen kamen se nam je zvalil
od srca? Priznam, zlasti meni, saj je bila Paula tako ali
tako katoličanka, najina Gizi prav tako … Bali pa smo
se seveda kljub temu, ker smo slutili, da bo lahko
postala tudi najmanjša nitka kakršnekoli povezanosti z
enim samim Židom – usodna za vse.
Jurija je vse to, kar je tedaj slišal, močno
presenetilo, saj se mu o čem podobnem ni niti sanjalo,
tem bolj, ker je moralo biti to dejanje hkrati tudi
nadvse tvegano, za vse, za strica in očeta, poleg tega
pa je Jurij s to zgodbo navsezadnje zvedel celo tisto,
česar njegov oče gotovo ni zaupal niti svoji ženi …
14.
Gizella je prihajala z letalom, čisto sama, večkrat
zapored, stara enaindevetdeset let in ob vsakem
naslednjem prihodu je bila potemtakem eno leto
starejša, kar seveda ni bilo kar tako. In prišla je
potem še trikrat, iz Toronta v Budimpešto, tudi v
Soboto, pa malo naokrog ter sem ter tja in spet nazaj
v Kanado. Obiskal pa jo je tudi Jurij, na njenem novem
domu, dvakrat, v Hamiltonu blizu Toronta, kamor se je
bila za stalno odselila k svoji Juditi in njenemu možu
Davidu z otrokoma Rubenom in Godvinom. Jurija je
kar naprej vabila k sebi – in to v emajliranih pismih,
kot je sama duhovito poimenovala elektronsko pošto,
465
kar pa tudi ni bilo ravno od muh. Vabila ga je, iskreno,
tudi zato, ker je želela vedeti, kako so, kako živijo,
kaj je novega pri njih, v Sloveniji, in kaj na
Madžarskem.
Pogrešam zlasti madžarsko besedo, madžarsko
govorico, ki je v Kanadi zaman iščem, je znala
velikokrat potožiti Gizella. Ko bi jo lahko slišala vsaj
po radiu ali televiziji ali pa da bi jo lahko brala.
Ob tem, kar je Jurij opazil na svojih obiskih v
Hamiltonu, se mu je porajalo vprašanje, zakaj ji
vendar dokaj premožna družina ni mogla ustreči in ji
naročiti cele omare madžarskih knjig, skladovnice
glasbenih cedejev, in samokolnico križank, ki jih je
tako rada reševala? Za tisto njeno samoto, kjer je
resnično vse govorilo samo angleško. Ob tem vprašanju
se je spomnil tete Paule, jo povezal z njeno vnukinjo
Judito ter vse bolj ugotavljal presenetljivo podobnost
dveh usod, usod tete Paule in Judite. Obe sta za
vselej zapustili svoj dom, svojo domovino … Da, si je
prikimaval Jurij, primerjava je na dlani, jasna je, kot
da si jo je kdo nalašč izmislil: teta Paula je nekoč,
zdavnaj, zaradi novega okolja in spremenjenih
okoliščin, v katerih se je znašla, dobesedno zatirala v
sebi slovensko besedo, samo da bi se čimprej dokopala
do madžarščine – Judit, njena vnukinja, pa je prav
tako počela ravno to, samo da je še bolj zavestno
zavračala tako rekoč vse, kar je bilo povezano z
Madžarsko. Medtem ko je teta Paula – je razmišljal
466
Jurij, ko je v Kanadi opazoval, kako se Gizella
pogovarja s psičko Copper, za katero je ona, njegova
lastnica in oskrbnica in prijateljica rekla, da je edino
živo bitje, ki razume in tudi hoče razumeti njeno
madžarsko besedo – morala na nek način resnično
tajiti svoj izvor, svoje kmečko in slovensko poreklo, so
bile kanadske razmere, v katerih je Judita svobodno
zaživela, povsem drugačne. V Kanadi bi se lahko tudi
ona, enako kot velika večina priseljencev, celo postavljala s svojim poreklom in zahajala v madžarsko
cerkev, se družila v izjemno dobro organiziranih in
delovnih madžarskih klubih, igrala na klavir – pela in
pisala v madžarščini, kot je dejala Gizella – toda ne,
ona je ravnala drugače: pred očmi vsega svojega
okolja, vseh ljudi, s katerimi se je srečavala, z njimi
živela, je zabrisala vse sledi, ki bi jo kakorkoli
spominjale na Madžarsko.
In te svoje misli je Jurij nekoč – jezen, zamera gor
ali dol, si je dejal, in ne glede na to, da je bil njihov
gost – povedal Juditi v obraz. Očitku, da pušča svojo
mater v popolni osami, sámo samcato na gluhonemem
otoku, kjer nihče ne pozna niti ene same madžarske
besedice, se je Judita sicer poskusila izogniti z
izgovorom, češ da hočejo mami omogočiti lažjo pot do
sporazumevanja, vsaj s sosedi, in pri tem poudarila, da
se bo angleščine morala hočeš nočeš tudi ona naučiti …
vsaj za silo, vsaj toliko, da se bo vsaj s kakim stavkom
znala zahvaliti, da dobiva od Kanade celo desetkrat
467
večjo pokojnino kot Madžarska, v kateri je garala vse
svoje življenje, v Kanadi pa niti enega dne … Tako, to
so dejstva, je zaključevala, tudi zato se mora naučiti
angleščine.
Zakaj?
Judita mu je odgovorila z začudenim pogledom, Jurij
pa je nadaljeval, vprašal:
Pri
triindevetdesetih? Ne, draga Judita, je
nadaljeval, sama veš, da se angleščine ne bo nikoli
naučila. Pa tudi potrebovala je ne bo. Pravi odgovor
tiči v še bolj slaboumni odločitvi, ki si jo ti izdelala
zase, in to zato, da tudi tako pretrgaš vse vezi z
Madžarsko kot táko. Z domovino kot tako, če ti je
ljubše.
Judita pa: Ti vendar tega ne razumeš. Ne razumeš,
ker ne veš, tudi ti ne, iz kakega pekla smo se morali
izvleči, preden smo lahko prišli sem. Vaš socializem ni
bil tako krut kot tisti na Madžarskem, jaz pa sem
enostavno hotela in morala pozabiti vse gorje. Vse
gorje, razumeš? In nočem, da bi si tudi tole lepo
življenje tukaj kvarila z eno samo mislijo na
preteklost. Z nenehno mislijo, kako so nas na
Madžarskem zasmehovali, nas odrinjali, kako so nam
jemali mladost, materi in očetu ter dedku in babici pa
so tako ali tako do konca poteptali življenje. Tega naj
bi se spominjala? S tem naj bi bremenila to svoje
življenje? Življenje zdaj in tukaj?
468
Razumel jo je nekoliko bolj kot pred tem, a ji je
vendarle moral povedati, da kljub vsemu ne more
razumeti, zakaj nasprotuje vsemu, zakaj na primer
zavrača madžarsko književnost, umetnost, glasbo, vso
madžarsko kulturo. Saj vendar ne premorejo nobenih
knjig, nobenih not. Ne razumem, kako moreš zanikati
veličino Jókaija, tako rekoč dedkovega prijatelja, in
seveda Liszta, Bartóka, Kodálya, svoje profesorje na
glasbeni akademiji … In tudi brati si nehala in tudi
svoji materi ne omogočaš, da bi lahko brala … ne igraš
madžarskih skladb, s katerimi si odrasla. Na klavirju,
ki ga imaš očitno samo za okras …
Pri slednji besedi ga je pretrgala: Samo o glasbi mi
ne govori. Ne le da sem jo spoznala, tudi občutila sem
jo, kulturo madžarske glasbe, ne vem pa, ali veš, kako
so sprejeli moj prvi klavirski koncert? S čim so ga
zavrnili? S čim poteptali? Me osramotili. In to samo
zato, ker sem bila v njihovih očeh in očitno tudi v
njihovih ušesih še vedno zaznamovana z rumeno barvo,
brez priljubljene rdeče … in me tako za vedno odvrnili
tudi od tegale … pri čemer je pokazala na klavir, h
kateremu ni nikoli več sedla, pa čeprav je bil kupljen v
Kanadi, in so ji ga tako rekoč podtaknili, zlasti njen
preudarni mož in starejši sin, da bi si morda kdaj
vendarle premislila.
Pogovor se je potem kaj hitro končal, četudi je
ostalo še veliko neizrečenega, nepojasnjenega, je
menil Jurij. Verjetno samo on. Marsikaj je sicer bolje
469
razumel, vendar je Juditino zgodbo tudi potem še bolj
enačil s Paulino. Zlasti konec njunih zgodb, odločitev,
da odideta z doma, da zapustita svoji rojstni gnezdi,
in se za vselej naselita v tujini. Pa tudi razloga za taka
dejanja sta bila očitno enaka. Obe sta odšli, ker sta
hoteli živeti bolje, v boljših socialnih in tudi političnih
razmerah. In obe sta si posledično izbrali drug jezik,
drugačno govorico, drugačne navade in običaje.
Razlikovali pa sta se vendarle po tem, zakaj sta ravnali
tako. Paula zaradi okoliščin, ki jih je morala
upoštevati, govoriti madžarsko in tako rekoč načrtno
pozabljati svoj jezik, saj bi jo družba v nasprotnem
primeru zavrnila, medtem ko je Judita prišla v tuji
svet, ki je bil povsem drugačen, na široko odprt za vse
mogoče priseljence. V moderni kanadski svet so
vendar prihajali z vseh koncev sveta, vsak s svojim
jezikom in s svojimi navadami, ki se jih v moderni
demokratični družbi ni bilo treba sramovati. Še več,
Juditino okolje v Kanadi je naravnost hlepelo po
raznolikosti, pestrosti. In kljub temu se je Judita
odločila za celotno predajo, za hoteno asimilacijo.
Njena stara mati je morala torej nekoč izbrati laž –
se lagati in reči, da ne prihaja z vasi, iz zanikrnega
okolja nekakšnih slovanskih hlapcev, medtem ko si je
njena vnukinja odločila za laž kar tako, zaradi lepšega,
četudi bi se s svojo evropsko omiko lahko v Kanadi
celo ponašala. Pauli se je laž torej zgodila, Judita pa
jo je zavestno porodila.
470
Jurij je v resnici šele tedaj, tam v Kanadi, doumel,
občutil,
kakšno
more
biti
življenje
štiriindevetdesetletne Madžarke, ki skorajda ves
božji dan ne sliši niti ene same domače besede. Judita
in David sta ves čas govorila v angleškem jeziku.
Zaradi vaje, sta se izgovarjala. Samo nenehna vaja
dela mojstra. Govoriti morava, in to angleško, sicer
bova ostala brez besed – je duhovičila Judita – in
praznih rok.
Jurij je bil nekoč celo priča, kako je hči očitala
svoji materi, zakaj si ni zapomnila tiste lepe in
pomembne fraze v lepem angleškem jeziku, ki ji jo je
tako skrbno zlivala z lijakom v glavo. V hišo so namreč
prihajali obiski, tako da se ji je najbrž zdelo, da mora
svojo mater opozoriti, naj raje ves čas molči in naj ne
sprašuje, kot je počela vselej, ko je bila v njihovi
družbi, ko je kar naprej spraševala, kaj so rekli? kaj
so povedali? o čem se pogovarjate?
Gizi se je nekoč pošalila, češ da bi jo njeni k
angleškemu slovarju najraje spodili, in to z metlo, če
bi mogli, in če ne bi tudi sami vedeli, da bi bilo zaman.
Pozabili so, kako je v resnici z mano: kakor hitro se
naučim ene besede, že pozabim prejšnjo, tako da mi
vselej ostane samo ena.
Televizija in radio za Gizo prav tako nista obstajala.
Kvečjemu glasba ali slike na ekranu. Preostale so ji
torej samo madžarske knjige – nekaj romanov, kolikor
471
jih je pač premogla. Znala jih je že na pamet,
tolikokrat jih je že prebrala. Novih pa ni dobivala.
Kdorkoli je že prihajal k njim na obiske iz Madžarske,
se je praviloma vsakdo izgovarjal, da na kakšno knjigo
res ni bil pomislil, pa tudi sicer so knjige tako težke …
Pa tudi ob ponovnem obisku istih gostov je bilo
mogoče slišati spet podobne izgovore, samo da so
dodali še kakšno opravičilo, je sklepala Gizi, in jih
posnemala: Oh, knjige! Saj res, pa ne zaradi cene,
ampak tako nerodno jih je prevažati in potem še
prenašati, pa tudi sicer, za prekoračeno težo je treba
kar pošteno plačati.
O tukajšnjih sosedih sprašuješ? Zame so vsi po vrsti
gluhonemi, je tožila. Bolje, da jih ne slišim in ne vidim.
Ko jo je Jurij obiskal drugič, se je razveselil njene
duhovite opazke, ki jo je izgovorila, ko je v njegovih
rokah zagledala kup knjig in rekla: Črke! In to vse
madžarske. In koliko jih je v teh šestih knjigah, ki si
mi jih prinesel? Upam, da nisi nobene izgubil. Saj veš,
ko je lakota, so tudi drobtinice iz zlata. Te črke so
vsaj normalne, je vrisnila in s prstom kazala nanje, na
sz in cs in zs, in se kot otrok poigravala z madžarsko
abecedo, medtem pa privlekla na dan tudi angleški
učbenik, ga odprla in kot nalašč našla v njem besedo,
ki jo je razumela in znala tudi prebrati. Bila je beseda
chalk84, a je tudi tedaj pripomnila, poglej, saj se
vendar enako izgovarja kot naša csók85, pomenita pa
vsaka nekaj drugega. Ali pa tale, pišejo much86,
472
izgovarjajo pa mač. Ko bi šlo vsaj za macska87. Ali pa
glej tele njihove neumne člene, ki jih je več kot vsega
drugega, tile the–ji. Če jih hočeš izgovoriti, se moraš
pošteno potruditi, da ti jezik pravočasno zdrkne prek
proteze, sicer jo boš lahko iskal po prostranem
ozemlju Kanade.
Nič manj pa ni bila vesela celega šopa križank, ki jih
je reševala kot za stavo. Le kako bi mogel pozabiti
nanje, saj mu je že ob prvem obisku pokazala, kako jih
je – stare križanke, potem ko jih je že rešila –
zradirala, zbrisala rešitve, počakala, potem pa jih je
čez čas ponovno začela reševati. Kot njen oče, stric
Józsi, se je spomnil. Ta ga je nekoč vprašal: Kako naj
jih rešujem, samo po vodoravni smeri ali pa samo
navpično?
15.
Primerjava Józsija z Gizello se je Juriju ponujala
tako rekoč na vsakem koraku. Odkar jo je poznal, in
kolikor je o tem vedel tudi prej, je bila Gizi vse
življenje zdrava, zdrava kot dren. Kot stric Józsi. In
tudi njo je vse življenje čisto vse zanimalo. Kdo praviš,
da je telefoniral? Kaj je hotel zvedeti? Kako se že
piše? Ali gre za tistega, ki mi je nekoč rekel, da sem
hitra kot srna? Le kako se je lahko tako uštel? Saj bi
moral vedeti, da vozi šestica čez Margaretin most in
da bi moral pri Zahodnem kolodvoru prestopiti na
473
trolejbus, na dvainsedemdesetico. Sedmica vendar ne
vozi čez Margaretin most, pač pa prek Elizabetinega.
Naj mu posodim svoj daljnogled? Ne bo pomagalo, saj
zaznava samo od tod do Madžarske …
In prav tak je bil tudi njen oče, za vsako reč, ki ga
je zanimala, je vstal in celo počepnil ali se stegnil ali
odšel v drugo sobo in podobno, pa četudi je šlo samo
za kako malenkost. Teta Paula pa je bila, kar se tega
tiče, drugačna, po njej je Gizi nemara podedovala le
nečimrnost, nenehno kukanje v ogledalo ali v izložbo.
Če je šla mimo nje, je, podobno kot nekoč Paula,
pokukala vanjo – čeprav je v resnici ni zanimalo, kaj je
v izložbi – zanimal jo je pač odblesk zunanjosti ali
pričeske. In popravila si jo je, pa če je bilo potrebno
ali ne. Spominjal se je: teta Paula je počela to še tik
preden je za vselej zaspala, pri devetindevetdesetih.
Vsakokrat, ob vsakem zvoncu na vratih se je zdrznila
in se najprej pogledala v ogledalo, in si brž, če že
drugega ne, popravila vsaj kak lasek, in šele potem
vprašala, kdo zvoni in šele potem jih je odprla – ali pa
tudi ne. To ji je prešlo v navado, v kri, bi rekel, saj je
te svoje kretnje uporabila tudi takrat, ko je pozvonil
telefon, ko se ji torej ne bi bilo treba bati, da jo bo
kdo videl.
Gizella pa je počela to prav tako tudi, ko je bila
stara šestindevetdeset let, ko sta se z Jurijem
sprehajala mimo soboških izložb. Med sprehodom se
je tedaj spomnil tudi svoje matere, Ilke, ki se je
474
zlasti pred izložbami obnašala povsem enako. Natanko
tako kot njena sestra Paula v oddaljeni Budimpešti. In
Giza, tokrat zraven njega oziroma izložbe. Kri zares ni
voda, je pomislil. Tudi njegova mati ni in ni mogla mimo
ogledala, ne da bi se pogledala vanj, pa naj jih je imela
prav tako kar petindevetdeset.
Vsi pa so se radi spominjali, tudi Jurij, Vladimirjevih
besed, s katerimi je opisal, kako je svojo mamo nekoč
na motornem kolesu peljal iz Beltinec v Soboto. Ko sta
pribrzela do ostrega ovinka pred Rakičanom, je
Vladimir močneje pritisnil na plin, se nagnil, svojo
mater na zadnjem sedežu pa – izgubil. Opazil pa je to
šele čez čas, pravzaprav občutil, da matere ni več za
njegovim hrbtom. Obrnil se je, naglo kot blisk, se
tresel od strahu, saj ni vedel, kaj bo videl, kako in
káko jo bo našel. Njej pa ni bilo nič. Čisto nič. Še
naprej je sedela v jarku, in to s klobučkom na glavi, ki
si ga je medtem skrbno popravljala, kako da ne, je
opisoval Vladimir in kazal njene geste. Tudi tam in
takrat jo je skrbelo, kaj bodo o njenem videzu, obleki
in pričeski porekli sorodniki, predvsem zavistna
sestra Vilma in hčerka Zorka, pa sploh, vsi sosedje.
Vselej se je potrudila, da jim je znala zamašiti usta.
Naj si ne mislijo, si je dejala, da živi zdaj kaj slabše,
ker se je začasno preselila iz mesta na vas, v Beltince.
Seveda pa je tudi pozneje, ko so se iz vasi preselili
nazaj v mesto, pazila na svojo zunanjost in si na
primer omislila nenavadno pentljo ali pa si nadela kak
475
pozlačen obesek in podobno. Skrbno pa je tudi pazila,
da se njen soprog ni predolgo zadržal po gostilnah. Če
je kdaj zamujal in ga ni bilo ob običajni uri domov, se
je gospa Helena oziroma Ilka brž podvizala, si oblekla
primerno obleko in na videz brezbrižno odstopicala
proti mestu. Možu naproti, tako sva domenjena, je
dejala, če je bilo treba. V resnici pa je zavijala v
gostilne. Svoj pohod – tako je to imenoval njen prvi sin
– je začela malo pred katoliško cerkvijo, od tam pa
naprej, od gostilne do gostilne. Kot so se vrstile:
najprej je poskusila pri Vargovi gostilni, in če ga ni
bilo tam, je nadaljevala v ravni črti proti zahodu. Proti
gostilni oziroma Bacovemu hotelu, pa proti Banfijevi
gostilni, Turkovi, Horvatovi, Flisarjevi, Faflikovi
kavarni, Dobrayjevemu hotelu in gostilni, Sočičevi
kavarni, gostilni gospe Kirbiš, pa proti gostilni
tovarnarja Benka, in Benkičevi, pa tako vse do
poslednje gostilne Flegar. Če je bilo treba, in ko je
bilo treba, se je hihital Vladimir, ker ga pač ni našla v
tej, je šla v ono. Kar nekaj kilometrov hoda, in to v
čevljih z visokimi petami. Vselej táka, samo táka in le
takó, je bil piker Vladimir, ki je rad opletal z jezikom
in se poigraval z naglasi na eni in isti besedi ter si
mislil, da tudi tako dokazuje, kako dobro je v resnici
obvladal slovenščino – pa so ga kljub temu poganjali iz
šole v šolo. Ob petkih in sobotah, ko je Helenin možek
najraje kartal, so prišle v poštev le Benkova, Faflikova,
Sočičeva ali Dobrayjeva gostina. In njeno opravilo je
476
bilo tako tudi lažje, predvsem pa krajše, je poudarjal
Vladimir. Če pa ga ob sredah ni in ni bilo domov, je
vedela, da bo gotovo na kegljišču pri Benkiču. Sprva so
bile te njene poti naporne, saj se je v svoji vnemi – da
bi moža čim prej zalotila in se z njim še ob dnevni
svetlobi vrnila domov, pod njegovo roko, seveda –
velikokrat bolj utrudila kot njen Joži. Ni šlo le za
fizični napor, ki ga je moral navsezadnje tudi on
premagovati, temveč predvsem za psihičnega, za
nekakšno tlako, za pritisk, ki pa ga je čutila samo ona,
predvsem zaradi pogledov ljubeznivih gostilničarjev in
gostilniških gostov, zlasti tedaj, ko so videli, da je
prišla gospa zaman, ko ni bilo njega, ker je bil kje
drugje.
K sreči pa si je kmalu znala omisliti posebno orožje,
s pomočjo katerega se jim ne bo nič več dajala pod
zobe, je rekla, medtem ko jo je Vladimir popravil: Ne
pod zobe, pač pa med zobe. Končno ji je uspelo, in to s
pomočjo psičkov! Pri hiši so imeli dva psa, klicali so ju
Niki in Nuki. Nanju je bila še posebej ponosna – in zato
ju je imela tudi rada, je govoril Vladimir, če jo je
hotel podražiti, ker sta bila navsezadnje darilo
beltinske grofice, ki je medtem že zbežala pred Rusi,
psička pa podarila upravnikovi ženi. To, da sta
štirinožca nekaj posebnega, sta kazala navsezadnje
tudi s svojo zunanjostjo. Pozimi sta bila oblečena, ali
bolje, ovita v pasja plaščka, v črna plaščka z rdečo,
drugi pa z modro obrobo.
477
Pa ju je poklicala in ju uporabila kot izvidnika. Za
laže odkrivanje, v kateri gostilni neki je spet obtičal
njen mož oziroma, kot je to ona rekla: v katero
gostilno so ga spet zvabili njegovi navidezni prijatelji,
sin Vladimir pa: v kateri oštariji so se zbrali pivski
bratci. Olga pa je bila brez dvoma najbolj objektivna,
saj je vedela, da je njen oči kdaj pa kdaj globlje
pogledal v kozarec, vsekakor le občasno, tu in tam.
Vladi je gotovo pretiraval, najbrž zato, da je s tem
lahko prikril svoje grehe, ki so bili podobne narave, je
pripominjala Olga.
Nov način zasledovanja se je začel najpogosteje v
restavraciji Dobray. Tam je priprla vrata, jih z nogo
zaskočila, le toliko, da sta Niki in Nuki z veseljem
skočila notri, ona pa je počakala, da sta se izvidnika
vrnila. Vrnila pa sta se vsakokrat, prav kmalu – če ju
tam notri ni kaj zadržalo, kak zalogaj na tleh ali pa
kar tisti, osebno tisti, ki sta ga iskala. Če je bilo tako,
sta pač pozabila na nalogodajalca, občepela pod mizo,
saj sta tako ali tako vedela, da se jim bo kmalu
pridružila tudi gospodarica. Če pa sta se psička vrnila,
so pač morali vsi trije naprej – do druge gostilne. Če
je bilo treba, pa tudi do zadnje. Na vrsti so bila vrata
gostilne Kirbiš, noga med priprta vrata, pol minute, in
spet naprej. Vrata gostilne Benko, odmik vrat, pol
minutke in naprej. In spet vrata gostilne Benkič,
priprta vrata, pol minutke in nazaj do kavarne Faflik,
na katero je bila kdaj pa kdaj pozabila. Kavarna je bila
478
zadnja možnost, v kateri je oče prav tako zelo rad
kvartal, kaj pojedel in malenkost več kot bi bilo ravno
spodobno tudi popil. Vsa zalezovanja – kot jih je
imenoval Vladimir – so se na koncu vselej končala z
zmago Nikija in Nukija, predvsem pa njune
delodajalke. Če se psička po kaki minutki ali dveh nista
vrnila, je bila Ilka prepričana, da lahko na široko
odpre vrata in nasmejano vkoraka ter odkoraka do
svojega moža, do mize – vselej iste, na koncu v levem
kotu zraven okna – pri kateri je njen mož metal karte,
medtem ko sta Niki in Nuki pod mizo tako ali tako že
nekaj minut delala družbo gospodarjevim nervoznim
nogam. Ilki oziroma gospe Heleni je bilo seveda prav
tako pri priči postreženo, z majčkenim pivom, če je
bilo poletje ali z rumovim čajem, če je bilo mraz. Vsi
so bili zadovoljni in gospa Helena je mislila, da vsi
mislijo tako kot misli ona, češ da se je bila za tale
obisk dogovorila s svojim dragim, rekoč: Pridi ženka
za menoj, ko boš utegnila, pa jo bova potem skupaj
mahnila domov.
16.
O čem premišljuješ? je Gizi v Soboti nekega
jesenskega dne leta 2000 – bila je torej v
petindevetdesetem letu starosti – vprašala Jurija, pri
tem pa odložila knjigo, ki jo je po naključju odkrila na
njegovi polici.
479
O tebi, je odgovoril na kratko.
Kaj?
To in ono.
Na primer?
Kako rada bereš. Vse, kar ti pride pod roke. Tako,
kot je to počel tvoj oče, je še dodal.
Da, tudi tokrat sem imela srečo in našla pri tebi
dobro knjigo, Sándora Máraija roman Sveče so
dogorele. Si jo vsaj prebral? je vprašala in s konico
nohta demonstrativno povlekla po strnjenih listih, ki
so kazali, da knjige ni še nihče niti prelistal.
Ne, nisem, poslali so mi jo, fundacija, ki predlaga in
ponuja dela za prevajanje.
No in?
Ne utegnem, nimam časa za take knjige – zlasti pa
ne za staromodne romane iz časa pred drugo svetovno
vojno.
Staromoden da je? Najprej jo preberi in potem boš
lahko sodil. Če jo boš prebral, sem prepričana, da jo
boš z veseljem tudi prevedel.
Nasmehnil se je, vendar ni niti za trenutek pomislil,
da bo za to sploh kdaj našel kaj časa in volje. In to je
bil najbrž tudi razlog, zakaj je pogovor zasukal v
drugo smer:
480
Všeč ti je, kajne, če te kdo primerja s tvojim
očetom?
Vsekakor. Žal pa je zelo malo tistega, kar imam po
njem.
Je pa nekaj, kar imaš po njem, pa se morda niti sama
ne zavedaš , jo je začel vleči v svoje vode.
Molčala je, čeprav ne brezbrižno. Čez čas ga je
sprašujoče pogledala, on pa ji nalašč ni odgovoril. Boš
že še prišla na dan z besedo, s točno izgovorjenim
stavkom, z vprašanjem, je bil prepričan in še naprej
čakal. Ona pa nič. Še vedno nič. Potem pa je vendarle
napadla:
Začel si, namignil, potem pa umolknil. Tudi to me pri
tebi spominja na Ilko, na tvojo mater.
Jurij ni hotel sprejeti nove teme, ki mu jo je Gizi
ponujala, pa tudi sicer je vedel, kaj pripravlja – gotovo
kak primer, podoben tistemu razvpitemu, kako si jo je
njegova mati privoščila, nekoč, ko je bila kot dekletce
v Soboti na obisku. Njegova mama jih je imela tedaj
sedemnajst, Gizi pa le šest let. Gizi je seveda morala
ubogati svojo teto, stopiti v špecerijsko trgovino Čeh,
pozdraviti z ‘Dan, ker je bilo krajše kot Dober dan, in
Giza, ki seveda ni znala nič slovensko, je morala potem
na posodico zraven blagajne položiti najmanj vredni
kovanec in reči: Pišimevrit.
Te anekdote se je torej spomnil tudi tokrat in
pomislil, da mu sestrična najbrž spet pripravlja kako
481
posebno paralelo, kot je sama rada uporabljala ta
izraz, s katerim bi mu pokazala in dokazala, češ, dragi
bratranec, tudi ti si poln takih potegavščin, pri čemer
si celo domišljaš, da ti vlečeš drugega za nos, ne veš
pa, da je v resnici za to najbolj primeren prav tvoj. Ne
zavedaš se, morda pa se tudi nočeš, da imaš veliko po
svoji materi, veliko več kot po očetu.
K sreči pa je Gizello očitno vendarle zelo zanimalo,
kaj je imel Jurij v mislih, saj je naposled le vprašala:
O kakšni paraleli z mojim očetom si torej razmišljal?
Razmišljal sem o tem, je začel, kako je strica
Józsija zanimala pravzaprav vsaka podrobnost,
najmanjši pripetljaj, najnovejša novica, vse, kar je
zletelo mimo njegovih ušes ali oplazilo njegovo oko, bi
lahko rekel. Tega se je najbrž priučil ali navzel, ko je
bil novinar pri Neues Pester Journalu, kajne? Na
vsakem koraku je bilo opaziti, kako ga zanima prav
vse, tako da se ni nihče čudil, da se je ravno tako
zanimal tudi za povsem nenavadna ali povsem običajna
vprašanja, ki jih je kot strela z jasnega izustil in
nemalokrat spravil tudi marsikoga v zadrego. Na
primer: O kom ste govorili? Kdo je bil to? Kaj pišejo, o
čem poročajo? V Urugvaju? Za koliko so se podražili?
Kakšna preproga? Turška ali perzijska? To sta vendar
dve reči, povsem različni. So vzorci temne barve ali
načeto svetli? Se končajo s tkanim robom? Kako so
robljeni? So obzankani? So iz istega materiala kot
vozli?
482
Hočeš torej reči, da sem tudi jaz radovedna?
Tako kot oče – kar pa si lahko pripišeš med poklone.
Molčala sta. Jurij je nehal govoriti, ona pa bi očitno
rada še kaj slišala, a se je nekako morala odločiti za
molk. In čakati, le na videz nezainteresirano.
Čez nekaj časa je Jurij spet nadaljeval, povedal,
kako je bil tudi Gizin oče, podobno kot ona, vselej poln
načrtov, vedno je govoril o prihodnosti.
Tako kot ti, Gizi, ji je polaskal.
Tako je, spominjam se, se je oglasila, kako me je
nagovarjal, naj mu že vendar, njemu in seveda tudi
mami, preskrbim vozovnico za Kanado. Tja bi rad šel,
je vztrajal, kjer še nikoli nisem bil, čeprav vem, da mi
kake nove Amerike Koromandije tudi tam ne bodo
znali pokazati. No, ampak našo Judito in Davida pa bi
vendarle še rad videl. In seveda Rubena, svojega
drugega pravnuka. Njemu bi bilo treba še kaj
pojasniti, I guess88, je še dodal in skril solzo.
Koliko jih je imel tedaj?
Čakaj, da izračunam – ne vem, a zagotovo kako leto
čez sto.
Misliš, da je mislil resno? Si je res želel leteti z
letalom? Devet ur?
Seveda, celo očital mi je in rekel, da ne znam misliti
naprej, da ne mislim na jutri, ne mislim na svoj rod. To
željo smo mu pa vendarle nekako izpolnili. Saj veš,
483
njegovi in Paulini ostanki so že nekaj let v družinskem
mozaiku žar v Kanadi…
Ker si Jurij ni niti najmanj želel, da bi njun pogovor
obtičal v nekakšni žalni preteklosti, je vztrajal pri
prejšnji temi in takole povezal njun pogovor: Seveda
je prav, zelo prav, draga Gizi, da te še vedno vse
zanima. Svojih misli pa ni mogel končati, saj je Gizi
planila z vprašanjem:
Kaj pomeni tale tvoja pripomba, češ da mene še–ved–
no vse za–ni-ma? je raztegnila. Stvari te vendar
morajo vedno zanimati, vse te mora zanimati, vsaka
reč. Vsaka reč je življenje! Zapomni si to! Vsaka
najdrobnejša reč, ki je okrog tebe, je del življenja, ki
ga zdajle živiš, od tele drobtinice na mizi, kruha, peke
v krušni peči, od drv, ki prasketajo v njej, ki so jih
posekali drvarji v gozdu, v zelenilu, med zelenimi listi,
kjer pojejo ptice, skačejo srne, lezejo mravlje. To je
življenje. Treba je videti, čutiti, povezovati, se
spominjati, ne pa ostajati v minulem ... nikoli
zaustavljati ure, ta se bo že sama ustavila …
Sva si midva kaj podobna? Je kaj skupne krvi? Zakaj
pa naju ne primerjaš? Da, naju! Mene in sebe. Zakaj ne
potegneš paralel? je vprašala in tudi odgovorila: Ker je
ni, ker se ne moreš primerjati z menoj, ker si
drugačen, tebi se vendar ne ljubi niti vstati, kaj šele
skočiti do predalov v sosednji sobi in poiskati kako
484
fotografijo. Predvsem pa priznaj, da se ti takrat sploh
ne bi spravil v Benetke, če te jaz ne bi prosila zanje.
In Jurij se je spomnil njune resnično zanimive poti v
Benetke, še prej pa vseh pomislekov, preden se je
odločil, da izpolni sestričnino veliko željo.
Gizella ni bila od muh, izigrala je tedaj tudi zadnji
adut in napadla z vprašanjem: Zakaj si se tako
vajeniško izmikal? Česa te je bilo strah? Denarja, ki
ga nisi imel ali pa si se v resnici bal, da bi štrbunknil iz
gondole?
Res je, se je spominjal, takrat si niti malo ni želel z
njo v Benetke, kjer je navsezadnje bil že večkrat – po
drugi strani pa je videl, kako srčno si je želela videti
mesto svojih sanj. Razum ga je opozarjal, da bo pot do
Benetk za štiriindevetdesetletno žensko vendarle prehuda – hkrati pa se je tudi tolažil, da je še vedno
neverjetno krepka in čila – navsezadnje je tudi takrat
povsem sama priletela z letalom iz Kanade. Moderna
ženska, trdoživa in neuklonljiva. Kdo še pozna koga,
starega blizu sto let, ki piše elektronska pisma? In
tako kot ona sporoča, naj pride po njo, na letališče,
ker da ima preveč prtljage, s katero se ne misli
prerivati po avtobusih in tramvajih. On jo je seveda
tudi tedaj z velikim veseljem pričakal, na letališču
Ferihegy, in opazoval, kako je ponosno prikorakala do
carine in mu, nič bolj utrujeno kot kdorkoli drug
zraven nje, veselo pomahala. Vsakokrat, ko sta se ob
485
takih njenih prihodih ali odhodih objela, je zavzdihnila
in rekla: Kako lepo je spet doma. Enako je vzdihovala,
ne glede na to, ali je prišla na Madžarsko ali pa v
Kanado. In enako, ko se je vračala. Vselej je
zavzdihnila: Kako lepo je spet doma. Če pa bi kdo bolje
prisluhnil, bi lahko nemara vendarle ločil neznatno
razliko med vzdihljajem na madžarskih tleh in onega v
Kanadi. Beseda doma, če je bila izrečena na
Madžarskem, je izzvenela vendarle drugače, za
čustveni odtenek drugače od tiste, kakršna je bila
izrečena v Kanadi. V Torontu je beseda odjeknila bolj
premišljeno, malce zadržano, kot da je padla z jezika,
medtem ko je v Budimpešti kar planila iz srca in z
jezika, brez kančka zadržanosti. Za njena odhajanja –
zdaj sém zdaj tja – pa je bil prav tako zanimiv njen
značilni in nedvoumni optimizem, ki je vel iz njenih
pozdravov ob slovesu. Vedno je pozdravila s
preprostim stavkom, na svidenje prihodnje leto. Nikoli
pa ni izustila tistih običajnih besed, ki jih najbrž
večina starejših ljudi, kaj šele starcev, domala po
vsem svetu uporablja in reče, na svidenje prihodnje
leto – če bomo živi in zdravi.
Če sem zmogla pot iz Kanade do tebe prek oceana,
bom nemara sposobna prebresti tudi tole lužo, ki vas
loči od Benetk! je bila tiste dni odločna Gizi.
O tejle vaši ladji, ki ste jo poimenovali po kormoranu,
sem imela drugačne predstave, da veš , je takrat med
potjo proti Benetkam govorila Gizi, vsa čila in vedra,
486
pa četudi tiste noči pred odhodom, kot je povedala, ni
zatisnila očesa. Vsekakor sem si predstavljala, da bo
tudi tale ptička kar poletela in skupaj z nami
pridobivala na hitrosti tudi pod vodo. In da bomo uno–
due–tre v Benetkah, je še pripomnila in s tem najavila,
da njen jeziček tudi to pot ne bo ravno miroval.
»Natanko s tem« katamaranom v Benetke in nazaj
v Piran, na desni ptica kormoran
Jurij se je nasmehnil in jo le plaho popravil, povedal,
da ne gre za ptico, pač pa za katamaran, za ladjo z
dvojnim trupom. Kaj več pa tudi sam ni mogel dodati,
saj ni vedel, kakšna ptica je v resnici kormoran, ki jo
je omenila Giza, kakšne so njene lastnosti, da jih lahko
tako nedvoumno primerja z ladjo. Menil je le, da je
sestrična najbrž zamenjala besedi kormoran in
katamaran, in je šele doma, nekaj dni pozneje, iz knjig
izvedel, da se je njegova vseveda sestrična
pravzaprav dobro spominjala tovrstnih šolskih lekcij o
487
pticah, o kormoranih, ki znajo v resnici urno in spretno
uloviti ribe tudi pod vodo. Tako da njen spodrsljaj
mogoče sploh ni bil spodrsljaj, pač pa inteligentna
povezava pojmov, kdo ve? Tedaj pa je k sreči držal
jezik za zobmi, tem bolj, ker se je vrhu vsega spomnil
tudi neke njene pripombe, ko je še nedavno tega
končala njun prepirček z nedvoumnim dokazom, da je
imela ona prav. Takrat je rekla:
Veš, Jurij, vse preveč šolskih klopi si podrsal v
življenju, ker si mislil, da je v glavo mogoče strpati
vse, kar si zvedel in slišal na svojih visoko visokih
šolah. Na koncu pa boš spoznal, da je bolje, če se
ustaviš pri prvem pojmu in ga ponavljaš, dokler ti ne
zleze tudi pod kožo, in da lahko šele potem sežeš po
naslednjem, po naslednjih modrostih. Tako boš sicer
nabral manj znanja, veliko manj kot ga bodo nabrali
drugi hlastajoči zraven tebe, vendar je bolje, če ti
ostane v naročju vsaj nekaj, pa četudi prav malo
cvetlic, saj se lahko tiste, ki so jih natrgali čez mero,
vse usujejo …
Učeno, ni kaj, si je mislil in se spomnil še ene
podobnosti, ki je govorila, da sta bila hči in oče,
Gizella in stric Józsi, resnično iz istega testa. Ko je
Gizella malo prej omenila prepočasnost ladje, kot je
rekla, ki ju je vozila proti Benetkam, se je spomnil
tudi dogodka, ko ga je stric priganjal, naj že vendar
požene svojo kreaturo, avtomobil, če želi tudi on v
doglednem času pridrsati v Soboto. Pa tudi sicer je bil
488
takle Jurijev miselni skok več kot posrečen, saj je
bilo katamaranu prav tako ime princ, Prince of Venice,
njegovemu nekdanjemu avtu, s katerim je peljal strica
in teto domov, pa NSU Princ.
Etus in Miksa v Benetkah
Čim so stopili v prvo skupinsko gondolo, so se Juriju
dvignili lasje, medtem ko se je Gizino navdušenje samo
še stopnjevalo in naraščalo z vsakim veslajem
gondoliera, ki jo je tudi sicer očaral, kot je pozneje
povedala in poudarila njegovo vitko postavo in
eleganco
njegovega
lahkotnega
pripogibanja,
nasmejani obraz in podobne reči. Manj pa je bila
pozneje navdušena nad ropotajočo motorno ladjico, s
katero so se naposled bližali h glavnemu cilju. Tudi
489
tedaj je bila nemirna, neučakana kot otrok, kar naprej
se je premeščala in se še veliko pred pristankom
pririnila do izhoda. Končno so se ustavili pred
Markovim trgom, ki ga je Gizi pravzaprav ves čas
nosila tudi v torbici – na fotografiji s svojo oboževano
teto Etelko in z njenim premožnim soprogom, v
klobukih in z golobi vse naokoli.
Kljub glasnemu opozorilu, naj stari in starejši
počakajo na pomoč, in to na koncu vrste, je prav ona,
brez dvoma najstarejša v Benetkah, prva skočila na
trda betonska tla – vendar le z eno nogo, saj je druga
obtičala na ladjici. Predolgo. Motorni čoln se še ni
povsem umiril, le približal se je pristajalni stopnici, se
le za hipec dotaknil, brž za tem pa se je jel ponovno
odmikati. In tako je odmikal tudi Gizellino drugo nogo.
In ju tudi razmaknil! se je veliko pozneje Jurij smejal
v svojo pest, da je tudi tako obrzdal strah, kaj bi se
lahko zgodilo … Ena noga je ostala na stopnici, druga
na čolnu, tako da je Gizi, razkrečenih nog, za trenutek
obstala kot črka A. Na dveh krajih hkrati, na morju in
na kopnem. Ljudje so vrisnili, tudi Jurij, ki pa se je k
sreči znašel, še sam ni vedel, kdo ga je tedaj obdaril s
tako prisebnostjo, saj jo je urno sunil tja čez. Ona pa
je padla tja čez na betonsko stopnico – a se po
kratkem stoku spet pobrala, si popravila krilo in rekla:
Zakaj se obiraš?
490
Nič, prav nič se ji ni zgodilo, le praska na komolcu je
postala kratkotrajni tujek na njenem telesu. V istem
trenutku se je spomnil, kako si je Gizin oče pri
devetindevetdesetih letih zlomil nogo – in po nekaj
mesecih spet shodil.
Pozneje, šest let za tem, pa je ugotavljal, da ju je
tudi smrt vzela na podoben način, oba sta omahnila,
ona s fotografijami v rokah, on pa s knjigo. Oba stara
čez sto, Giza sto in samo še dan, dva. Stric Józsi pa
sto in šest let.
17.
Nekoč, v Hamiltonu, pozno zvečer, ko sta z Gizi
sklenila enega od dolgih pogovorov – dolgih tudi zaradi
madžarskega jezika, ki bi ga ona, je rekla, poslušala in
491
govorila tri dni in tri noči zapored – ko je Jurij
odhajal proti svoji sobi, je v dnevni sobi še vedno
gorela luč. Neobičajno, saj je hiša ob tako pozni uri
vselej trdno spala, saj so vsi, razen Gizi, zgodaj
odhajali na delo. V sobi sta ga pričakala Judita in
David.
Hudo je, je kar naravnost povedal David in tudi on
zadrževal solze. Veš, že nekaj dni iščeva besede, kako
bi Gizi povedala, da se Ruben ne bo nikoli več vrnil. Da
je umrl. Pokopali smo ga, ko sta bila vidva z Gizo v
Soboti.
Umrl je prej, že dva dni pred njenim odhodom v
Evropo, je nadaljevala Judita, vendar ji tega takrat,
tik pred odhodom, nisva in nisva mogla povedati. Zdelo
se nama je tako bolje, primerneje, je spet povzel
David in pomolčal.
Jurij je čutil, da mu še vedno nista povedala vsega.
Umrl je torej, komaj petintridesetletni Ruben – prvi in
že zato najbolj ljubljeni Gizin vnuk. O njem je Jure
vedel v glavnem le to, da je zadnje čase živel na
drugem koncu mesta, sam in trmasto osamljen, kot sta
razložila tudi oba starša.
Jurij se je spomnil, kako radi so imeli tega otroka,
mlada družina, z odliko diplomirani elektroinženir in
nadarjena profesorica glasbe, ki sta že v prvih
otrokovih letih znala o njem povedati: Glejte, pa saj je
že zdaj tako pameten kot stric Józsi. Temu je pritrdil
492
tudi Jurij, ko jih je nekega jutra obiskal in ga je mali
naravnost zbudil z vprašanjem: Kaj les, da si palkilal
pod nasim oknom svoj novi fiat? Tudi on je bil,
podobno kot vsi fantki tega sveta, nor na
avtomobilčke, kaj šele na ta prave avtomobile. Res je
sicer, da se je zelo razveselil Jurijevega darilca,
avtomobilčka, ki ga je takoj vzljubil, vendar je na vsak
način hotel otipati tudi tistega ta pravega pod oknom.
Bil je ves iz sebe, ko se je lahko usedel za volan in si
predstavljal, kako ga vozi. Ko pa so se tedaj vrnili s
ceste in so vsi mislili, da jim bo Ruben polnil ušesa z
opisovanjem, kako in kaj je bilo v avtu, so se pošteno
ušteli, saj se je njegov razgreti in dotlej veseli otroški
obraz nepričakovano spremenil, zresnil in vprašal:
Stlic, kako to, da imaš tako lep avtomobil, nimaš pa niti
ene zobne scetke! Jaz jih imam tli. Judita je Juriju v
smehu pojasnila, da je tudi tokrat, kot vselej, po
umivanju zob Ruben vtaknil svojo ščetko v kozarec, pri
tem pa presenečeno ugotovil, da je bil stric Jurij
edini brez nje. Brez kozarca in brez krtačke …
Kadarkoli so pozneje kaj govorili o Rubenu, si kaj pisali
in ga tako ali drugače omenjali, so se vedno spomnili
tudi lekcije, ki jo je bil Ruben dal Juriju že pri svojih
štirih letih.
Zdaj pa ga ni bilo več. Kako povedati Gizi? Tudi
Jurijevo iskanje najbližje poti, ki ne bi prehudo
prizadela Gize, je bilo kaj klavrno, tem bolj, ker sta
Judita in David Juriju povedala tudi hujšo resnico –
493
to, da je Ruben naredil samomor. Kmalu zatem pa sta s
težavo spravila iz sebe tudi to, da je bil njun Ruben
narkoman. Lahke rešitve seveda niso našli, tudi nekaj
dni pozneje ne. Odločiti pa se je bilo vendarle treba,
saj je Gizi, čim sta z Jurijem prišla domov, nenehno
vrtela vnukovo telefonsko številko. Pa tudi to se ji je
zdelo zelo nenavadno, da Ruben ni priletel k njej, pa
četudi samo za nekaj trenutkov, že prvi trenutek, ko
se je vrnila njegova najdražja Babi. Odšli so tedaj na
pokopališče – tako se je vsem zdelo najprimerneje – na
kraj žalosti, kamor so pred kratkim iz Budimpešte
prenesli tudi posmrtne ostanke tete Paule in strica
Józsija, vzidane v majhne predalčke z žarami z
Davidovimi lastnoročno vklesanimi zaznamki. Zdelo se
je, da bo Gizella tam laže prestala udarec. Niso se
zmotili. Gizi je očitno slutila, da je bilo nekaj v zraku,
in to jim je pozneje tudi povedala.
Odtlej je Gizi Rubena kar naprej vpletala v pogovor,
tudi takrat, ko so se pogovarjali o čem desetem.
Najhuje mi je, je zaupala svojo bol Juriju, ker vem,
kako me je Ruben nekoč, pozno ponoči prosil, naj ga
starši vendarle spustijo v hišo. Mene je prosil, naj še
jaz poskusim pregovoriti njegovo mamo in očeta. Toda
vsi v hiši so se držali zaobljube, ki so jo dali sebi in
njemu, da ga ne bodo sprejeli pod streho, dokler se ne
bo vdal in sprejel zdravljenja.
Gizi pa si je tedaj med drugim očitala, da je tudi ona
kriva, da so izgubili njej najdražje bitje, saj mu tiste
494
noči tudi ona ni pomagala, čeprav jo je prosil, rotil po
telefonu, naj gre vsaj z njim v kino.
Jaz pa v kino? Ponoči? sem mu odgovorila in
potegnila z ostalima. V resnici je hotel denar, ki pa mu
ga tudi jaz nisem smela dati … Kakršenkoli je že bil
tisti njegov neprepričljivi izgovor, morala bi ga
sprejeti, si je očitala. Morala bi mu dati denar, četudi
sem vedela, da ga ne bo porabil za vstopnico ... Ko je
bilo najhuje, sem poskusila z Godvinom, s svojim
drugim vnučkom, z Rubenovim bratcem, je pripovedovala, tudi njemu sem se posvetila, seveda. Tudi on
se je usidral v mojem srcu, brez dvoma, vendar, kako
naj povem, Godvin je drugačen, zato se nanj nekako
počasneje navajam. Brata sta se razlikovala – kot dan
od noči, bi rekla. Žal pa sta tudi Judita in David prav
tako vse bolj odkrivala, kako drugačen je njun
najmlajši sin, in se, kako naj povem, preveč glasno
veselila njegovih odlik, temu torej, da je Godvin bolj
marljiv in skrbnejši in natančnejši in preudarnejši in
pametnejši od Rubena ... kar sta potem tudi
nepremišljeno omenjala, žal, tudi vpričo njega,
Rubena, je Gizella trgala iz bolečih spominov … Oh,
Godvin! On je drugačen, vedno je bil drugačen, od
prvih korakov, bi rekla, je govorila Gizella, bolj sebi
kot Juriju. Bog ne daj, da bi me to motilo, se je
izgovarjala, samo toliko, da govoriva, ker pač govoriva
o tem, kako različni smo, hvala bogu, ljudje. Za nič
drugega ne gre, je ponovila isto, le z drugimi
495
besedami. Če pa bi hotela najkrajše opisati razliko
med njima, bi dejala, poudarila, da se je Ruben rodil na
Madžarskem, v Evropi, Godvin pa v Kanadi, Ameriki.
Rekla bi lahko, da je bilo pri Rubenu čutiti, kako je bil
madžarsko topel, poreden, širokosrčen, objemal nas je
in stiskal k sebi, pa tudi madžarsko je dobro znal.
Godvin pa je bil vselej bolj zadržan, previden,
premišljen, tako da tudi nikoli ni od veselja stekel
proti nam, ko nas je zagledal, pa četudi je kdo prišel s
kake dolge poti. Ruben se je s svojimi vrstniki,
prijatelji, raztrganci, bojevniki prepiral in skakal
naokoli – Godvin pa jih je kvečjemu opazoval z varne
razdalje, še raje pa se je poglabljal v knjige, od prvih
slikanic do poznejših leksikonov. Ruben se je težje
učil, bil pa je ročno spreten, Godvin pa se je prepiral
celo z učitelji, zlasti če je kaj drugače prebral v
knjigah, kot so oni razlagali. In Godvin je postal, kot
veš, mlad filmski zvezdnik, v treh imenitnih filmih je
zaigral, obakrat glavni vlogi. Kratkohlačnik v osnovni
šoli je z lahkoto zaslužil vrtoglave honorarje, in kmalu
odplačal tudi tole hišo, v kateri sva zdaj! Mulc. Potoval
je s filmarji in s ponosno materjo, po Ameriki in
Evropi, v Italiji. Bivala sta v najrazkošnejših hotelih,
snemal je filme. Služil, zaslužil – medtem pa sta Ruben
in David čepela doma, ob ribiških palicah ali pa sta
skrbno popravljala okrog hiše in v hiši. Davidove
elektrotehničnosti pa se Ruben, žal, ni nalezel, šol ni
končal, zadnje delo nočnega čuvaja v neki tovarni mu
496
je navrglo le žepnino, domačega izobilja, ki je prosto
padalo z mize mlajšega brata, okrog katere smo veselo
posedali vsi štirje, pa Ruben, peti član družine, ni
mogel več dolgo prenašati. Ni maral biti peti, ker je
čutil, kdo je prvi, kdo je vedno prvi in zakaj je prvi
vedno prvi, je Gizella iskala krivdo tudi pri sebi.
Skoraj vsak pogovor se je odtlej končal na podoben
način.
Preden je Jurij po drugem obisku odšel, ga je
povabila v svojo sobo, v kateri je bila sicer najraje
sama, pa tako tudi ni marala, da bi vanjo stopil kdo, ko
nje ni bilo v sobi.
Pospravljam si sama, je dejala, druge pomoči pa ne
potrebujem, in upam, da je tudi nikoli ne bom. Pa tudi
posteljem si sama, kot najbrž vsi ljudje, saj tudi jaz
pravim, kakor si postelješ, tako pač spiš. Zakaj bi bil
kdo drug kriv, če jaz ne morem spati? Takih izgovorov
pa res ne potrebujem … zvaliti krivdo na koga
drugega, ko nisem dobro spala, se je pošalila.
Veš, samo tako sem lahko zavrnila Judito, ko ji niti
prvič, ko je to hotela – ko sem se priselila v Kanado –
nisem dovolila, da bi mi postiljala in pospravljala sobo.
Tudi njo sem poučila, da dobro spiš, če za to sama
poskrbiš. To je približno tako kot s telesom … Vsako
telo si sámo najde najudobnejšo lego, pa naj je za oko
drugega povsem nerazumljivo, kako more na primer
497
kdo ležati na tak in ne na drugačen način, s spodvito
nogo in s tako čudno zasukano glavo…
Tule v temle kotičku najdem svoj najgloblji mir. Med
knjigami, pa čeprav jih je tako malo. Predvsem pa med
svojimi fotografijami. Z njimi si krajšam predolge
noči, in odganjam temne misli. Dovolj je, da sežem po
katerikoli fotografiji in že se znajdem v drugem
svetu.
Segla je po eni od treh ali štirih škatel iz kartona,
katerih pokrovčke je na vseh štirih upognjenih
robovih okrasila s šivi iz rdečih, zelenih, modrih in
najbrž rumenih volnénih nitk.
Vsaka barva mi pove, je pojasnjevala, kaj je v kateri.
Vsak košček teh spominov čuvam kot svoje oko in
nikomur ne dovolim, da bi šaril po njih, po mojih
spominih. Razen, če jih gledamo skupaj. Tako kot
zdajle midva.
Fotografije so segale v njeno zgodnjo mladost, nič
čudnega torej, da se jih je nabralo izjemno veliko.
Pokazala mu je predvsem tiste, ki so bile kakorkoli
povezane z njim. Tudi takih je bilo kar precej,
spominov pa ničkoliko.
Tu ni kaj dodati ali česar odvzeti, vse so v glavnem
povezane z mojo Madžarsko, ki pa se ji je moja
Judita, kot veva, žal, odpovedala. Bilo bi vse drugače,
če bi tudi ona ohranila svoje spomine, svoje vezi z
498
domovino, ki ne pomenijo povezav z državo, s politično
ali s kakšno že ureditvijo …
Posprehodila se je po svoji lepi sobici s pogledom na
vrt, premišljevala in sama sebe vprašala: Le kam bodo
Kanadčani spravili te moje spomine, kako se jih bodo
lotili? Kam odnesli? Jih bodo pospravili, že kam, do
takrat, za primer, ko si jih bodo morda spet kdaj
zaželeli? Zdaj kaže vse drugače, zdaj enostavno
nočejo več vedeti, kje je Budimpešta, kje je Fürst
Sándor ulica, kje je japonski vrtiček na Margaretinem
otoku. Posrečilo se jim je, hvala bogu, pobegniti komunistom, odpovedali so se tisti državi, in prav je
tako. Dobro živijo, hvala bogu.
Ker je gledala skozi okno in je bila od Jurija
obrnjena s hrbtom, se je zdelo, da govori bolj zase,
prikrito, čeprav ne z namenom, da je on ne bi slišal.
Potem pa je tudi njen šepet zamrl, pogled se je
podaljševal in Jurij je bil prepričan, da njene oči ne
zrejo v vrt pod seboj, pač pa segajo daleč vstran,
gotovo prek oceana.
Potem pa je – kot da se je zavedala, da je Jurij
sledil tudi njenemu šepetu – kar butnila iz nje glasna
ugotovitev:
Kaj, ko pa je v njih najbrž za vselej zamrl tisti široki
sproščeni smeh, široki smeh, ki je znal že ob pogledu
na kupico rdečega vina, na visoko nabrekli pšenični
kruh, na ta pravi kruh s krastavo, hrustljavo skorjo in
499
na papricirani špeh, na rdečeglavo čebulo – ki je znal
spraviti v dobro voljo in razpihniti vse skrbi! In
odjekniti na vse strani naše ravnice.
Tu, v Kanadi, pa smo se le redkokdaj smejali, če pa
že, pa prav gotovo ne z mislijo na kake dogodke iz
naših doživetij na Madžarskem. Kje pa! Če pa smo se
vendarle kdaj, potem je šlo kvečjemu za kako sprotno,
bledolično smešnico. Brez širine, in tudi svet okrog nas
se ni stresel, niso zabingljale luči nad našimi glavami,
niso popokala okna, ni škripnila omara, niso zahreščala
tla pod cepetajočimi nogami … kot nekoč. Tale smeh
tukaj je kratek, kiselkast, niti plamenčka na sveči ne
bi utrnil, trenutek, dva in že bi ga zagrnila trezna
preudarnost skrbnih poslovnih ljudi.
18.
Ko je Jurij stopal po ozkih, strmih in škripajočih
stopnicah – po katerih se je Gizella še pred dobrim
mesecem brez pomoči vzpenjala ali spuščala in šla v
kuhinjo v pritličju ali v dnevne prostore, še najraje pa
na teraso s cvetličnim vrtom – je njegov korak nekje
sredi poti v sestričnino sobo za nekaj časa zastal. Pa
ne zaradi sape, ki bi mu pohajala, pač pa zavoljo
spominov na pogovor z njo, ko mu je bila prav tam v
svoji sobi razkrila marsikakšen odtenek iz svojih stisk.
Tale svoj postanek pa si je razlagal tudi kot znamenje,
nekakšno opozorilo, da ga v sobi najbrž čaka še kakšno
500
odkritje. Koraki, ki so potem vendarle sledili, so
postali
drugačni, bolj ubrani, enakomernejši.
Spoštljivejši. Pomislil je tudi, kako ljubosumno in
krčevito je Gizella čuvala ta svoj kotiček, v katerega
ni smela stopiti nobena noga brez njene prisotnosti –
stopiti v zbirko njenih spominov. Ki bodo odslej živeli
samo še v pismih, na fotografijah po zidovih in v
mnogih kartonskih škatlah, pa v sporočilih, ki jih
hranijo njeni spominki, tudi tisti, ki so za tuje oko
cenéni, zanjo pa so bili vsakršen navdih, studenec, iz
katerega je znala splesti cele zgodbe. Taka je bila na
primer Sissina fotografija – ki jo je s posebno skrbjo
prenesla z očetove stene v Budimpešti in o kateri je
seveda znala pobrati marsikatero zgodbo iz ust
svojega očeta, ne le tiste, ki jo je poznal tudi Jurij.
Tak je bil nemara tudi nenavadno dolg bič z zelo
kratkim ročajem, ki ga je še kot otrok dobila od
hortobaškega csikósa, konjskega pastirja. Ali pa,
tamle na nočni omarici bo, si je govoril, komaj opazen
majhen Poskočnež – Áljfeljancsi, lesena figurica,
imenovana Kvišku, Jakec. Figurica, ki se je vselej
postavila nazaj na noge, pa četudi jo je roka postavila
na glavo. O Jakcu bi znala Gizi gotovo pripovedovati na
dolgo in široko, kot njen oče, zlasti če bi na primer
hotela razložiti svoje poglede, kako pomembno se je v
življenju vselej postaviti na noge, se pobrati, zlasti po
najtežjih krizah, in nikoli kloniti.
501
V sobi je bilo vse tako kot nekoč: zidovi s
fotografijami, miza s pisali, predali in z vazo, tokrat
prazno, knjižna polica, radijski aparat, staromodni
gramofon, plošče Bartókovih, Kodályevih, Lisztovih in
Kocsisevih mojstrovin – in postelja. Široka francoska
postelja, še vedno nepostlana, saj je bil Jurij, na
Juditino željo, prvi in edini, ki je stopil v sobo po
Gizellini smrti. Na tleh pa veliko razmetanih
fotografij, med njimi tudi škarjice, s katerimi je še ne
tako dolgo odpisovala obraze ljudi, ki so pomrli pred
njo. Med njimi tudi malo večja družinska fotografija
prednikov, sorodnikov po materini strani, stoječih v
ozadju: Vilma, Franc, Vilmin mož, Paula, Jurijev oče,
sedeči spodaj pa: Jurijeva babica in dedek ter njuna
hči, Jurijeva mama torej – z dojenčkom, Vladimirjem
v naročju. Slika je bila iz leta 1923. Jurij jo je poznal
tako rekoč na pamet – enaka kopija iste je krasila tudi
njegovo steno v Soboti. Pogled na sliko pa je bil
grozljiv: telesa brez obrazov. Vse jih je izrezala, le
obrazek dojenčka je ostal nedotaknjen.
Jurij je odprl okno in skušal pregnati zadušljivi zrak.
In spomnil se je, kako mu je takrat, nekoč, ko je prav
tako hotel odpreti njena okna, dejala: Nikar, nikar, saj
ni tako zatohlo. Tako pa bi pregnal ta pravi domovinski
štimung, ki ga hranijo samo tile zidovi. Nikoli ne spim
pri odprtem oknu, je takrat dejala, saj lahko le tako
ohranim glasbo, ki sem jo pred tem poslušala … pa tudi
tisto blagodejno ozračje ostane z menoj, ki sem ga
502
ustvarila z branjem kake svoje knjige. Da, da, kar glej
me, je bila še pribila Gizella. Ti seveda ne moreš
razumeti, da se tudi zidovi prepojijo s spomini in
ostanejo vsaj čez noč s teboj. Kot na primer tudi
zdajle tale tvoj vonj, ki si ga prinesel s peštanskega
letališča.
Sveži zrak pa mu tokrat ni kaj dosti pomagal, glava
mu je nabrekala od nakopičenih vtisov, predvsem od
novonastalega vprašanja, ki ga je mučilo od trenutka,
ko je zagledal slike brez obrazov.
Zakaj so jo misli, četudi kalne in zmedene, prisilile,
da se je na svoje drage spravila s škarjami? In
izrezala skoraj vsak obraz na vsaki fotografiji, razen
zadnjega spodaj, v naročju … Vladimirjevega, ki pa je
tedaj že prav tako umrl …
Naslednjega dne sta z Judito pregledovala Gizelline
kartonske škatle, pisma in fotografije. V enem od
pisem sta odkrila tudi šop z vrvico prevezanih pisem,
od Olge, naslovljenih še na budimpeštanski naslov. Med
njimi, moj bog, med njimi pa spet odkritje: ovojnica s
črno obrobo, v njem pa črn paspartu okrog oznanila o
Vladimirjevi smrti. List je bil prepognjen in med
prepogibom je bilo tudi nekaj tablet Bayerjevega
aspirina. Zraven osmrtnice je bilo tudi Olgino pismo, ki
je opisalo, kaj se je zgodilo z Vladimirjem, ki je
novembra 1979 nenadoma vstal od mize, hotel narediti
korak, a je le zajecljal besedo – aspirin. Bilo je
503
prepozno, kap je bila hitrejša in mu vzela življenje.
Pretresena Gizella je prav gotovo še večkrat prebrala
pismo – pa se je, kdo ve zakaj, odločila, da je zraven
osmrtnice priložila tudi tabletko aspirina. Namesto
rož, bi lahko pomislili, ki jih ni mogla položiti na
prerani grob svojega komaj šestinpetdeset let
starega bratranca.
Pogrebni obred za Gizello je minil dostojno,
spokojno. Zdelo se je celo, da so pogrebci v cerkvi
svetega Štefana – četudi zvečine niso bili
madžarskega porekla, pač pa sosedje iz vseh vetrov –
z odobravanjem spremljali madžarsko obarvanost
maše zadušnice in polglasno orgelsko spremljavo, ki je
blažila poslovilne besede – madžarske besede
madžarskega
duhovnika,
namenjene
madžarski
pokojnici.
Je dolgo bolehala?
Ne, sploh ne, saj sva jo še teden dni prej peljala v
fitnes, je povedal David.
Je pa bolj meditirala kot telovadila, je svojega moža
dopolnila Judita, ki je potem opisala tudi to, kar ji je
vaditeljica v fitnesu povedala, da je Gizi takrat, med
vadbo, povzela kretnjo, ki jo je videla pri telovadcih
okrog sebe, eno, eno samo kretnjo, en sam gib, ki pa
ga ni znala več povezati z naslednjim, pač pa ga je,
iztegnjeno roko, pospremila le s pogledom in ostala
tako nekaj trenutkov povsem negibna. Povsem otrpla.
504
In otrpnil je tudi njen pogled, pogled na lastno roko,
potem pa se je nenadoma obrnila in odtavala v
slačilnico, kjer pa se ni preoblekla, je povedala
vaditeljica, temveč je odstopicala proti izhodu, brez
slovesa, česar pred tem ni nikoli storila.
Pa tudi tedaj, ko smo jo pripeljali domov, se ni nič
več obirala, niti Copperju ni odvrgla priljubljenih
piškotkov, pač pa zavila, kar je mogla hitro in brez
naše pomoči v svojo sobo, kakor da bi tudi tam morala
opraviti še kako nujno delo. Z Davidom sva se ob tem
samo spogledovala in čutila, da je nekaj nenavadnega v
zraku. Čudno se nama je zdelo, da je kar tako odšla v
svojo sobo in ostala v njej vse do poznega večera, pa
tudi to, da pred tem ni oddrsala v kopalnico, kjer se je
vsakokrat, pa naj je bila še tako utrujena, vselej zelo
dolgo zadrževala. In potem sva se tudi midva odločila
za neobičajen korak in potrkala na njena vrata. Ura je
bila že precej čez polnoč.
Potrkala sva, je rekel David, bolj plaho kot sicer,
vendar nisva pričakala nobenega odgovora. Poprej, vse
dotlej, se je praviloma vselej, brez izjeme vsakokrat
na veliko obirala, kaj pospravila, postorila, zaprla kak
predal ali kaj umaknila ali pa poskrila pred
nenajavljenim obiskovalcem in šele potem dahnila
besedico – prosto. In sama odprla. Ker pa torej tedaj
nisva slišala nobenega glasu, sva naglo vstopila. Gizella
je sedela na postelji, pred njo veliko fotografij,
razsutih po tleh. Eno je držala v levici, v desnici pa
505
škarjice. Tiste za nohte. Pogledala naju je, se
začudila, da sva še pokonci in to tudi povedala. Tistih
nekaj besed je izgovorila mimogrede, toliko da jih je
spravila z jezika, nič več. Povsem brezvoljno.
Kot da govori iz megle, se mi je zdelo, ga je dopolnila
Judita in si obrisala solze. In tako je tudi odgovorila
na moje zgroženo vprašanje: Kaj pa počneš? Kaj?
Zakaj delaš te luknje, mami, za božjo voljo, saj jih boš
vse uničila!
Kaj je to? Kaj si naredila? Zakaj si jih izrezala? sem
ji očital in kar resno prijel, saj sem pozabil na strah,
ki me je še obhajal, preden sva vstopila, je
pripovedoval Juditin mož. Na tleh je namreč ležal kup
fotografij, velikih in malih, razcefrani sledovi
fotografij s sorodniki in prijatelji in znanci – brez
obrazov.
Moja draga mami pa se je tedaj začudila in povsem
mirno vprašala: Kaj pa naj bi? Z njimi. Odšli so. Vsi. Ni
jih več ...
506
Giza in njen psiček Copper v Kanadi
507
508
Tolmačenje tujih in narečnih besed:
1 (nem) v zvezi s Hitlerjem – »Naj (živi)« oziroma:
»Zdravja« (Hitlerju)
2 (madž) »Vzdržati!« (pozdrav, podoben Hitlerjevemu
s prav tako iztegnjeno desnico)
3 (madž) Poljubljam roko
4 (madž) kočija
5 (prekm) Pri moji veri
6 (prekm) vrsta igre s palicama
7 (prleško) Ljutomer
8 (prleško) fantje
9 (prekm) Nikjer drugje ga ni, pa četudi bi ga iskali s
svetilko po svetu
10 (madž) vojak prostovoljec
11 (madž) predvojašnik
12 (madž) »Odpočij si« – vojaško povelje: »Na mestu
voljno«
13 (nem) posmehljivo ime
14 (prekm) svetnike
15 (madž) naslov časopisa, če bi ga prevedli –:
Madžarski sel/kurir
16 (angl) udarjal, tolkel
509
17 Po padcu Horthyja je oblast prevzel Ferenc
Szálasy, nasilnež, ki je še naprej podpiral
Hitlerja. Oznake, ki jih je uvedel za svoje
pripadnike, so imele podobo križajočih se puščic.
18 (angl) poslovenjeni športni izraz
19 (prekm. – markovsko) trgovina
20 (prekm) fant
21 malovredna stara madž. denarna enota
22 (prekm) podplatili – čevljev
23 (madž) Kako dobri so čevlji z lesenimi podplati/v
njih hodijo dame iz Pešte/če ni drv v
pečeh/ so podplati zlata vredni.
24 (prekm) treske kot treščice
25 (prekm) Poglejte gospa, kaj porečete k temu –
zakaj si je vaš gospod vtepel v glavo, da
bo od tega trenutka naprej profesor hodil po vino v
grofičino klet? Ali jaz torej nisem več za nobeno
rabo?
26 (prekm) spremeniti na bolje
27 (madž) orožnikov
28 (prekm) klobuk s petelinom
29 (rus) Nemcev ni?
30 (rus) V redu.
31 (prekm) Tile ničvredneži ne morejo zapreti niti
vrat za seboj.
510
32 (madž) Kdo mi je tukaj kaj gobcal?
33 (rus) Pridi, pridi sem.
34 (prekm) z vžigalicami zažgal kopo slame
35 (prekm / rus) Gremo, gremo hitreje
36 (rus) Služim Sovjetski zvezi in Rdeči armadi
37 (rus) srajca
38 (rus) Gospodinja, pridi, pridi sem, kura za kosilo.
39 (rus) obvezujoče
40 (rus) bedak
41 (rus) Hm, kaj? Ne, jaz nisem gluh, jaz samo ne
slišim.
42 (prekm) Poglej, poglej, kakšna štorklja se je vrnila
v domačo gnezdo.
43 (prekm) zabodenega
44 (prekm) s konjički iz Odranec (vzdevek, aluzija na
konja)
45 (prekm) iz glagolske oblike: klepati, tanjšati –
:sklepan, npr.: neumen kot sklepana kosa)
46 (madž) vojak – prostak
47 (prekm) Nimam česa dodati
48 (prekm) Tudi jaz nimam česar pripomniti
49 (prekm) Madžarom
50 (rus) očka, ljubi moj
511
51 (prekm) še
52 (rus) še
53 (rus) Hudič naj ga vzame!
54 (prekm) Je pač tako, da v mlinu nič več ne meljejo
tako, kot bi bilo treba.
55 (rus) gospodinjo
56 (rus) slabša vrsta tobaka
57 (rus) Tole poglej, poglej!
58 (prekm) park
59 (prekm) krilu
60 (srbohrv) Še deset dni, pa civilna hrana … še devet
dni…
61
(prekm)
v»
izplunjeni«,
evangeličanskem jeziku
torej
62 (prekm) Vsakomur bi se lahko to primerilo
63 (rus) moja rodovitna, prostrana dežela
64 (prekm) brkom
65 (prekm) Madžare
66 (madž) stara denarna enota
67 (prekm) park
68 (nem) vojaška vaja
69 (madž) Kaj pomeni beseda komunist?
70 (madž) madžarski izraz za Prekmurec
tipičnem
512
71 (madž) slovanski
72 (prekm) Če pride kmet v veliko mesto
73 (prekm) dobili, zmagali
74 (lat) Praznovati je treba
75 (madž) jubilejni večer
76 (madž) Lepa, prelepa si, dežela Madžarska.
77 (prekm) Počasi, počasneje pelji.
78 (prekm) Ja, kaj, ali so našo sinagogo porušil?
79 (madž) sinagoga
80 (madž) Komunisti ne potrebujejo spomenikov. Njim
zadostuje že sama rdeča zvezda.
81 (madž) szar – drek; vas – železo; szarvas – pa je
jelenček z rogovi. Pojasnilo: zvezda,
obdana z lučkami, je res videti kot jelenček z
rogovi – če pa besedi združimo v enotno, novo
besedo, pa pomeni, da gre za jelena – ki je v resnici
iz drekastega železa.
82 (prekm) Kakorkoli je že bilo, je kljub vsemu treba
pozabiti na jezo, in maše je s tem pri
kraju.
83 (madž) Dobro, dobro, jesti, fino
84 (angl) kreda
85 (madž) poljub
86 (angl) mnogo, veliko
513
87 (madž) maček
88 (angl) Mislim, menim