1. No category

LEVSTIKOVA POT®
Soorganizatorice prireditve:
turizem in vinogradništvo
OBČINA
LITIJA
OBČINA
ŠMARTNO PRI LITIJI
OBČINA
TREBNJE
Z udeležbo na prireditvi se strinjate s pravili pohoda
Hodite na lastno odgovornost ob normalno tekočem prometu na javnih cestah.
Dolžni ste se pomikati po ustreznih prometnih površinah, ki so namenjene za hojo
pešcev, če pa teh ni, pa ob desni strani vozišča v smeri gibanja. Ob zmanjšani
vidljivosti morate imeti na vidnem mestu ustrezna odsevna telesa. Na prireditvi je prepovedano teči, ker prireditev ni tekmovalnega značaja. Organizator bo
poskrbel za ustrezno zdravstveno službo. Prijave so obvezne, kjer boste prejeli
poseben Dnevnik Levstikove poti, če ga še nimate iz prejšnjih let. Organizator
poskrbi za varnost udeležencev, ki se bodo prireditve udeležili organizirano s
prijavo in potrditvijo pri organizatorju na startu prireditve. Podrobna pravila so
objavljena na www.levstik.si.
Spletni naslov: www.levstik.si, E-naslov: [email protected]
Knjiga je izdana ob izvedbi mednarodne prireditve 27. popotovanje
po Levstikovi poti.
Sevno, 9. november 2013
Organizator prireditve:
Narava Bregar, k.d., Sevno 44, 1276 Primskovo
LEVSTIKOVA POT
turizem in vinogradništvo
KAZALO
KOLOFON
04|
05|
06|
07|
08|
09|
14|
15|
19|
22|
38|
42|
48|
52|
58|
59|
60|
62|
Urednik | Rudi Bregar
Avtorji besedil | Rudi Bregar, Luka Bregar,
Jaka Bregar, Brane Praznik, Andreja Štuhec,
Alja Rabzelj, Franci Rokavec, Milan Izlakar,
Alojzij Kastelic, Ana Savšek
Fotografije | Rudi Bregar, Jaka Bregar, Luka
Bregar, Brane Praznik, Center za razvoj Litija,
arhiv Levstikove poti
Oblikovanje in grafična priprava | Zavod
Cultura Media, Gregor Kaurin in M. Platovšek
Tisk | Littera picta d.o.o., Ljubljana
Izdal | Narava Bregar k.d., Sevno 2013
Za izdajatelja | Rudi Bregar
UVOD - RUDI BREGAR
ELEKTRONSKE KNJIGE
UVOD - FRANCI ROKAVEC
UVOD - MILAN IZLAKAR
UVOD - ALOJZIJ KASTELIC
NADGRADNJA LEVSTIKOVE POTI
DENAR ZA OGROŽENE OTROKE
PONUDNIKI DOBROT
TRASA LEVSTIKOVE POTI
O TRTI
DOLENJSKE BRANJEVKE
AKTIVNO PO SRCU SLOVENIJE
OBČINA ŠMARTNO PRI LITIJI
OBČINA TREBNJE
ŽEFRANOV POHOD NA PIMSKOVO
EKO POHOD NA KRAMLJEVEC 2014
PROSTORSKA PREDSTAVITEV POTI
SPONZORJI
Vse pravice so pridržane. Noben del te
knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali
prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli način, bodisi elektronsko, mehansko, s
fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače,
brez predhodnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic®.
LEVSTIKOVA POT
NA DRUŽBENIH OMREŽJIH
Spremljajte nas na
3
Facebook:
Twitter:
Google+:
Foursquare:
LEVSTIKOVA POT NADALJUJE SVOJE POSLANSTVO
socialno ogroženim otrokom iz OŠ Litija,
Podružnice s prilagojenim programom in
OŠ Trebnje, del pa Mariji iz Šmartnega
pri Litiji. Akcija je tudi predstavljena v
nadaljevanju.
Nadaljevali bomo tudi s projektom nadgradnje pohodniške Levstikove poti. Podrobneje je predstavljen v tej knjigi in
za vsakršno denarno pomoč se vnaprej
zahvaljujemo. V ta namen tudi iščemo
sodelavce za trženje tega projekta v slovenskih podjetjih. Interesenti se javite
na e-naslov [email protected], zaželeni so
s.p., storitve pa bodo seveda plačane.
Mineva dobrega četrt stoletja od
izvedbe prvega pohoda od Litije
do Čateža. Tedaj samo po južni
trasi skozi Primskovo, kjer je bila pot kot turistična in planinska označena že mnogo let pred
tem in so jo uredili prizadevni
člani Planinskega društva Litija.
Danes je na dnevnem redu že 27.
ponovitev popotovanja, ki se ga
udeležuje že krepko prek 20.000
udeležencev.
Levstikova pot nadaljuje s svojim poslanstvom. Tako po severni kot južni trasi. Po
kateri koli se že boste podali, ne samo na
množičnem popotovanju, hitite počasi in
odnesite tisto najlepše, kar lahko doživite na tem območju med zasavskim hribovjem in dolenjskim gričevjem. Pridite
kdaj tudi med letom, saj se bodo takrat
domačini še bolj posvetili vašemu obisku.
Številu udeležencev in času se mora
prilagajati tudi Levstikova pot. Pred dvema letoma smo celotno pot temeljito
označili z ličnimi tablami, letošnje leto
pa smo dosedanje papirne dnevnike nadomestili z izkaznicami Levstikove poti. Navodilo o izkaznicah si dobro preberite v nadaljevanju.
Dobrodošli na 27. izvedbi mednarodne
prireditve Popotovanje po Levstikovi poti od Litije do Čateža.
Rudi Bregar,
avtor in vodja Levstikove poti
Letos ob popotovanju zbiramo tudi denar za humanitarne namene. Prispevajo ga posamezniki, ponudniki hrane
in pijač ob poti, podjetja in tudi pohodniki na prireditvi. Denar bomo namenili
4
ELEKTRONSKE KNJIGE
Navdušeni bralci in uporabniki sodobnih tehnologij so letos julija dočakali
zagon portala Biblos na internetnem
naslovu http://www.biblos.si. Portal ponuja izposojo (lahko pa tudi nakup)
e-knjig (elektronskih knjig) za člane
slovenskih knjižnic, ki so se odločile
za sodelovanje oz. najem portala, ki ga
upravlja Študentska založba.
In če občutenje listov prinaša povsem
drugačne občutke od potegovanja ali
drsenja po ekranu, si priznajmo tudi, da
je stisk roke toplejši od »lajkanja«.
Knjiga črpa svojo neizmerno moč iz vsebine in ne oblike, v kateri se nam ponuja.
Papirnata v dnevni sobi ali knjižnici, v
obliki tekočih kristalov na počitnicah, na
poti v službo ali šolo. Na Biblosu najdete
tudi Popotovanje iz Litije do Čateža.
Pričakovanja so bila velika: na osvetljeni
tablici, telefonu ali prenosnem računalniku prebirati knjige, ki si jih lahko izposodiš kadarkoli oz. kjerkoli, je na voljo
spletna povezava. In to brezplačno (če je
seveda knjižnica, katere član si, pristopila k projektu).
iLevstik!
Andreja Štuhec
direktorica Knjižnice Litija
Vendar 476 naslovov knjig, kolikor jih je
trenutno na voljo, ni povsem prepričalo
slovenskega bralca. Očitno si še vedno želi šelestenja papirja oz. otipljivih
občutkov ob branju, ki jih daje le knjiga
v naročju.
Knjižnica Litija
Parmova ulica 9, 1270 Litija
Pa vendar, projekt se mi zdi še vedno
obetaven, kljub skepticizmu, ki ga poraja finančna osnova (najem) in ponudba
naslovov: prevladujejo knjige slovenskih
avtorjev, na voljo je tudi nekaj klasikov.
Manj pa je lahkotnega, trendovskega
gradiva, po katerem bi nemara raje segli
»moderni« bralci.
www.knjiznica-litija.si
e-naslov: [email protected]
tel.: 01 898-05-80
(informacije knjižnica Litija)
01 899-20-80 (krajevna enota Šmartno)
faks: 01 898-05-85
A poglejmo na stvar malo drugače: le
kdo bi si pred četrt stoletja mislil, da
bodo naše misli ta trenutek še čisto intimne, čez nekaj sekund pa jih že delimo
s stotimi ali pa tisoči individumi?
5
LITIJA VAM TUDI LETOS NAMENJA DOBRODOŠLICO
in septembru vabi na obisk oglarska
dežela na Dolah pri Litiji, kjer si lahko v
živo ogledate še ohranjeno oglarjenje in
neokrnjeno naravo. V začetku junija naj
vas zamika, da se odpravite na Polšnik
po poteh od cerkvice do cerkvice, mesec
kasneje vas vabi Konjšica kot idilična
vasica v sredini Zasavskega gorovja. Z
urejeno spominsko sobo svetovno znanemu virtuozu dr. Carlosu Kleiberju, ki je
zadnja leta skupaj s soprogo živel in ustvarjal prav v tej izjemni podeželski vasici.
Spoštovani pohodniki po Levstikovi poti! Letos poteka že 27. popotovanje od Litije do Čateža in je že
zdavnaj preraslo v eno najmnožičnejših tovrstnih prireditev v Sloveniji.
Litija vas vabi v prednovoletni šotor in
prireditve ob koncu leta, sledi ji tradicionalna prireditev Slovenec leta, Pustni karneval, Prvomajsko kresovanje,
Litijska noč ob Dnevu državnosti in na
kulturne poletne večere ob koncu meseca avgusta. V Litiji se bomo srečali na
novem popotovanju od Litije do Čateža.
Litija vam tudi letos namenja dobrodošlico ob začetku poti, ki se prične na
znamenitem Valvasorjevem trgu in vas
vodi v Šmartno pri Litiji, se nadaljuje
po severnem delu dolenjskega hribovja
proti Gobniku, Moravčam pri Gabrovki,
Čateški Gori in konča na Razhodnji na
Čatežu. Prepričan sem, da se bodo tudi
letos izkazali prijazni domačini ob sami
poti, ki vodi mimo urejenih vinogradov,
zidanic, polj in gozdov. Čista in neokrnjena narava kar sama vabi, da se na to pot
spet podate ob letu ali med letom. Občina
Litija vas vabi, da med letom obiščete
tudi druge bisere v srcu Slovenije. Preko
celega leta vas vabi GEOSS – Geometrično središče Slovenije, nabiralce gozdnih sadežev vabijo gozdovi pod Jančami in deželi pod Kamplovim hribom. V
začetku pomladi vabi pohodnike pohod
po obronkih Jablaniške doline. V maju
Želim vam prijetno pot, dobro počutje
med nami, predvsem pa želim, da nas
ta pot tudi vnaprej povezuje v dobrem
spoštovanju med nami, spoštovanju narave in Levstikove dediščine.
Franci Rokavec,
Župan Občine Litija
6
SLOVENKE IN SLOVENCI NUJNO POTREBUJEMO HOJO
dni ni dosti spremenila. Le razvoj jo je na
nekaterih mestih prizadel in onesnažil. Še
sreča, da tega ob poti ni veliko.
Popotovanje od Litije do Čateža oziroma
Levstikova pot je zagledala luč sveta, ko
so jo zaslužni zanjo oživeli. Res je, da je
Fran Levstik hodil sam, v njegov spomin
pa jo obhodi do 25.000 ljudi, ki prihajajo
iz raznih krajev Slovenije in tujine. Sam
sodelujem v promociji šmarske občine ob
stojnici v vasi Jelša, kjer opazujem pohodnike, ki vedrega nasmeha sprejemajo
dobrote in napitke, pripravljene z rokami
prijaznih domačinov. Le moje propagiranje zelo pekočega žganja nekateri sprejmejo z zadržanim nasmehom. Tudi to
je ena izmed zanimivosti pohoda po naši
občini.
Pohodništvo je v slovenskem prostoru postalo že stalnica in tradicija tudi zaradi današnjega načina
življenja. Premalo športno aktivne Slovenke in Slovenci nujno
potrebujemo hojo in kolesarjenje
kot način za vzdrževanje telesa v
zdravju in primerni kondiciji. Vsi
tisti, ki premalo fizično sproščajo
svojo energijo, so bolj podvrženi
raznim boleznim, med katerimi
so najbolj pogosta srčna obolenja, kap ali prevelika prisotnost
holesterola v telesu.
Ob koncu se še enkrat zahvaljujem organizacijskemu odboru in g. Rudiju Bregarju,
ki sta zmogla toliko moči, da se je pohod
ohranil do današnjih dni in da tradicionalno slovensko nasprotovanje in prerekanje
med skupnostmi ni preprečilo projekta, ki
nam je vsem v veselje in ponos.
Dobrodošli pri nas doma!
V Sloveniji je mnogo pohodnih in kolesarskih poti, ki so obiskane v vseh letnih
časih, nekatere pa večinoma samo enkrat
v letu v spomin na posebne dogodke ali
znane osebnosti iz slovenske zgodovine.
Fran Levstik, slovenski pesnik in pripovednik, ki je zapisoval dogodke 19. stoletja v naših krajih, se je prav v vaseh Jelša,
Liberga, Preska nad Kostrevnico in seveda
v Šmartnem pri Litiji, takrat pomembnem
središču, razpisal o navadah domačinov in
pokrajini, ki se od takrat pa do današnji
Milan Izlakar,
Župan Občine Šmartno pri Litiji
7
LEVSTIKOVA POT JE TURISTIČNI, KULTURNI IN
ETNOLOŠKI DOGODEK
te kraje pod Zaplazom in cerkev na Zaplazu, romarsko središče novomeške škofije.
Etnoloških zanimivosti je dovolj na
vsakem koraku, saj so gorice posejane z
vinskimi hrami, Jurjeva domačija je še
vedno kos času, na hribčkih pa ponosno
stojijo cerkvice iz različnih obdobij.
Naši vinski hrami niso samo na ogled
ampak nudijo tudi kulinarične in vinske
dobrote, kjer si lahko ob ubranem petju
in pogovoru s prijatelji privežemo dušo,
uživamo ob dobri kapljici in hrani.
Levstikova pot je turistični, kulturni in etnološki dogodek, največji v Sloveniji, zato se veselimo in težko pričakujemo Martinovo, ko se odvija Levstikov pohod. Na Čatežu namreč srečamo
zadovoljne obraze tisoče pohodnikov, ki so prehodili Levstikovo
pot, uživali v barvah narave in
ponudbi ob poti.
Organizatorjem vsakoletnega Popotovanja po Levstikovi poti iskreno čestitam,
vsem pohodnikom in obiskovalcem želim
lepo vreme, užitka poln dan, če se srečamo, pa tudi stisk roke in pozdrav.
Alojzij Kastelic,
Župan Občine Trebnje
Dejstvo je, da se med letom manj dogaja ob tej poti, nas navaja na misel, kako
privabiti obiskovalce naših krajev tudi
med letom.
Župani treh občin smo združili moči in
v zadnjih letih poglobili sodelovanje.
Upam, da bodo ta prizadevanja v prihodnosti rodila sadove, da se bo turizem razvijal v vseh letnih časih.
V občini Trebnje imamo veliko zanimivosti, ki jih želimo pokazati našim obiskovalcem. V naši občini živijo prijazni in gostoljubni ljudje, zato vabimo, da obiščete
8
PROJEKT NADGRADNJE POHODNIŠKE LEVSTIKOVE POTI
Levstikova pot je nastala leta 1987,
ko se je na pot odpravilo 397 popotnikov iz vseh koncev Slovenije.
Vsako leto je število udeležencev
večje, na jubilejnem že 25. mednarodnem popotovanju po Levstikovi poti pa se je prireditve udeležilo
okrog 25.000 mladih in starejših
iz vse Slovenije, drugih evropskih
držav in celo celin. Množice pohodnikov, ki obiskuje to pot, širina duha poeta, po katerem se pot
imenuje in skupna pripadnost tem
krajem zavezujejo še k širšemu pogledu na razvoj tega lepega okolja,
tudi v smislu varovanja kulturne in
naravne dediščine.
prehitevali časa in vedno smo odločitve
o nadgradnjah sprejemali preudarno in
vedno smo uvajali le vrhunske novosti.
Vmesnih poti ni bilo. Pot je bila prvič
označena leta 1987 tako, da smo dodali
nekaj dodatnih planinskih markacij, tistih znanih rdečih pik z belo obrobo, saj je
bila južna trasa že pred več kot tremi desetletji označena kot turistična pot med
Litijo in Čatežem. Ob otvoritvi prave
Levstikove poti leta 1987 (slovesno jo
je odprl literarni zgodovinar prof. dr.
Matjaž Kmecl) smo jo označili z lesenimi tablami iz tikovine, na katere smo
odtisnili znak Levstikove poti. Na nekaterih mestih kljubujejo času še danes.,
zdržale pa so vse do 20 popotovanja leta
2006. Tedaj smo pot označili s povsem
novimi tablicami, kjer so bili odtisnjeni
grbi vseh treh t.i. Levstikovih občin Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje, skozi
katere Levstikova pot teče.
V vseh 25 letih od nastanka Levstikove
poti je ta rasla korak po koraku. Nikoli
nismo prehitevali časa in vedno so se v
projekt vključevali domačini ob celotni
trasi. Nekateri s pomočjo pri vzdrževanju in označevanju poti, drugi s kulinarično ponudbo, tretji z ohranjanjem starih
objektom in dediščino Levstikove poti.
Levstikova pot se je razvijala in rasla
počasi, vendar neustavljivo. Nikoli nismo
Največji oblikovni preskok in dosežek
pa je Levstikova pot vsekakor doživela leta 2011 ob svoji 25. izvedbi množičnega popotovanja, ki se ga je udeležilo že okrog 25.000 udeležencev iz vse
Slovenije, sosednjih in drugih evropskih
TRŽENJE NADGRANJE LEVSTIKOVE POTI
Iščemo posameznike (tudi kot s.p. ali gospodarske družbe), ki se s podobno dejavnostjo že ukvarjajo. Projekt Levstikove poti želimo nadgraditi tudi s pomočjo podjetij,
zato vam za trženje ponujamo dober program in plačilo za delo.
Zainteresirani se javite čim prej na naslov Levstikova pot, Sevno 44, 1276 Primskovo
ali prek e-pošte [email protected].
9
držav, zaznali pa smo posamezne udeležence tudi iz drugih celin. Leta 2011
smo pot označili celovito in posebej pozorno iz naslednjih vidikov:
•
•
•
•
tudi naslednje tematike:
•
•
označitev poti, da je označena in na
voljo pohodnikov skozi vse leto;
s posebnimi opozorili je posebna
pozornost je namenjena varovanju
narave;
Levstikova pot je edina v Evropi, kjer lahko na celotni trasi prek
odlomkov preberete celoten izvirni
potopis, na podlagi katerega je nastala,
s posebnimi tablami smo za začetek
omenili par ključnih nepremičnih dediščin ob poti z novo nalogo, da v prihodnje celovito opozorimo na vse nepremično dediščino Levstikove poti.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Ta projekt iz leta 2011 je predstavljen
tudi skozi pogovor gospoda Marjana Platovška, oblikovalca takšne obeležitve, ki
je objavljen v knjigi Levstikove poti v
letu 2011.
•
Pri Levstikovi poti ne gre zgolj za šport
in rekreacijo prek množičnega popotovanja po Levstikovi poti, kjer udeležba
raste od prvih 397 popotnikov v letu 1987
do rekordnih 25.000 pohodnikov v letu
2011. Množični pohod je na nek način le
pika na i vsem aktivnostim domačinov
vsako leto in na nek način tudi simbolni zaključek poletne pohodniške sezone
v Sloveniji. Gre pa za veliko več. Gre
za osveščanje ljudi o varovanju okolja,
ohranjanju krajine in arhitekture in objavljanju mnogih vsebin, ki jih želimo
iztrgati pozabi. Tako smo v dosedanjih
knjigah (vsako leto izide nova knjižica
Levstikove poti) objavili med drugim
•
dediščina in zgodovina Levstikovih
občin (2011),
turistična ponudba Levstikovih
občin (2008),
pohodništvo in pohodniške poti
v Levstikovih občinah s študijo
Značilnosti in učinki množičnih pohodov na primeru Pohoda od Litije
do Čateža (2009),
Levstikova pot s prostorsko predstavitvijo na internetu kot prva pohodniška pot na svetu (2010),
turistične kmetije in njihova ponudba v Levstikovih občinah (2010),
dediščina in zgodovina Levstikovih
občin (2007),
geografska in zgodovinska predstavitev Levstikovih občin (2006),
pesmi Levstikove poti (2005),
praznovanja, šege in običaji (2002),
prehranske navade skozi čas (2001),
bivanjska kultura v Litiji in okolici
(2000),
opis in slike Levstikove poti za mobilne telefone (2011),
slikarska kolonija Levstikove poti s
sodelujočimi slikarji iz Slovenije in
BiH (1989), …
Knjige v elektronski izdaji so na voljo
tudi na www.levstik.si.
10
KLJUČNI CILJI NADGRADNJE
LEVSTIKOVE POTI
zaradi narave, arhitekture in domačinov:
•
Vseh 25 let smo korak po koraku nadgrajevali Levstikovo pot v vseh pogledih. Nikoli nismo rinili z glavo skozi zid,
tako so se vsi dejavniki lahko z ramo ob
rami prilagajali in razvijali. Nič ne bi
pomagalo, če bi prvo leto pripeljali 20
popotnikov, če pa se ne bi zgodilo nič
drugega kot da bi ostalo za njimi razdejanje, domačinom jeza in bes, okolje pa
bi ostalo obremenjeno.
•
•
Dosedanja vloga domačinov
Z Levstikovo potjo so rasli domačini:
•
•
•
•
•
mnogi so pozabi počasi iztrgali arhitekturne dosežke, ki ni nujno, da
so registrirani kot dediščina;
počasi so se izobraževali, da zdaj
marsikje pridelujejo res vrhunska
vina;
korak po koraku so nadgrajevali objekte in točke, kjer se popotniki lahko zaustavljajo;
korak po koraku se je bogatila ponudba Levstikovega območja (aktivi kmečkih žena, domača ponudba,
statusi kmetij, …);
počasi smo označevali pot in pri tem
skrbeli, da bi bila narava zaradi tega
čim manj oškodovana.
•
•
•
Dosedanja vloga popotnikov
Število popotnikov počasi vendar vztrajno raste. Tako na množični prireditvi
(lani je bilo okrog 25.000 pohodnikov)
kot tudi med letom v katerem koli letnem
času. Levstikovo pot so vzeli za svojo
11
nekaj šol se za hojo po vsaj delu
poti odloča med šolskim, ki pot izkoristijo bolj za kulturne kot športne
dneve;
starostnih omejitev ni, saj na pot
prihajajo mlade družine z dojenčki
v naročju na eni strani in na drugi
strani ljudje, ki jim starostna meja
navzgor ne predstavlja ovir;
prihajajo ljudje od vsepovsod in
čeprav ne vodimo posebne evidence,
smo doslej že srečali v pogovoru
popotnike iz vseh sosednjih držav,
Nizozemske, Srbije, Nemčije, Ameriške zvezne države Teksas, Brazilije, Kanade, …;
zanimiv je trend, da spontano prihaja vedno več mladih;
popotniki so vedno bolj naravovarstveno ozaveščeni, saj je smeti za
njimi vedno manj, je pa res, da tudi
domačini vedno bolj skrbijo za čisto
okolje;
z označevanjem pohodne poti so
tudi popotniki bolj disciplinirani in
čuvajo naravo okrog sebe.
Dosedanja vloga skrbnikov Levstikove
poti
Dodatna označitev trase poti
Z dodatnimi usmerjevalnimi tablami
želimo še natančneje označiti Levstikovo pot tako, da bo popolnoma pripravljena za delno vključevanje popotnikov.
Da se bodo interesenti na pot priključili
kjer koli in zaključili kjer koli, ne da bi
imeli težave pri orientaciji na terenu.
Zato bomo na točkah, ki so predmet tega
projekta postavili dodatne table z opozorili in puščicami.
Seveda pa smo z Levstikovo potjo rasli
tudi skrbniki:
•
•
•
•
•
•
skrb za ohranjanje narave je bila
vedno prva skrb in v letu 2011 je
celo uspelo postaviti na desetine
najrazličnejših tabel, kjer popotnike
opozarjamo na skrb za naravo, na nekaterih tudi z mislimi »Bogastvo in
lepote naše narave domačini ohranjamo že stoletja, zato bodite do nje
in nas spoštljivi«;
iskali smo zanimivosti in mnoge
tudi našli in na primer prav Medvedovo sušilnico sadja na Libergi, ki je
danes vpisana v register nepremične
dediščine, smo pred dobrima dvema
desetletjema obnovili prav z denarjem, ki smo ga zagotovili v okviru
Levstikove poti;
skrbeli smo za pot, jo čistili,
vzdrževali, …;
zagotovili smo prepoznavnost tega
območja pri prebivalcih cele Slovenije in celo v tujini;
v letu 2011 smo obe trasi opremili
s tablami, na katerih lahko prek 80
tabel po odlomkih vsak pohodnik
prebere celoten izvirni potopis
spoznavali smo nove in nove prebivalce na tem območju, stkala so se
mnoga prijateljstva, padale so ideje,
ki so kasneje tudi meso postale … in
Obeležitev dediščine Levstikove poti
Doslej smo predvsem označevali pot z
opozorilnimi in usmerjevalnimi tablami
za popotnike, v nadaljevanju pa moramo
označiti vso dediščino, ki je neposredno ob Levstikovi poti ali v neposredni
bližini in jo lahko vključimo v označitev
na sami Levstikovi poti. Seznam registrirane nepremične dediščine, ki jo bomo posebej označili prek tabel je naveden v projektnem dokumentu, obenem
pa še vse druge objekte, krajinske dele in
podobno, za kar smo v 25 letih ugotovili,
da je vredno ogleda. S tem bomo dosegli sinergijo, saj bo dediščina na tem območju postala bolj prepoznavna.
Večja prometna varnost
Levstikova pot vodi po občinskih cestah
in poteh, nekaj odsekov je tudi v zasebni
lasti. Na teh poteh se odvija lokalni promet in ker je tudi popotnikov (peščev)
med letom vedno več, moramo poskrbeti
tudi za obvestila o večji prometni varnosti. Tako kot smo doslej opozarjali na
varovanje narave, bomo s tablami opozarjali na previdnost v prometu (tako
danes lahko rečemo, da narava, popotniki in domačini živimo z Levstikovo potjo. Z naravo!
12
peščev kot drugih). Na poti je vedno več
tudi kolesarjev in ker celotna Levstikova pot ni primerna za kolesarjenje, bomo
povsem jasno prek tabel opozorili na obveze kolesarjev. Prepoved kolesarjenja
bo po gozdnih poteh ali gozdovih, z opozorili pa bomo opredelili odseke, kjer bo
dovoljena uporaba gorskih koles.
prejeli novo izkaznico, ki je opremljena
s serijsko številko (v okviru EAN kode)
in na hrbtni strani odtisnjenim potrdilom
o udeležbi v letu 2013. Vsaka kartica bo
veljavna za pet pohodov, potem se jo bo
ob prijavi spet zamenjalo z novo.
Sčasoma bodo izkaznice Levstikove poti
postale tudi izkaznice ugodnosti, saj bo z
njimi mogoče koristiti popuste in ugodnosti v podjetjih po vsej Sloveniji. Ker je
projekt v nastajanju, za zdaj še ni ponudnikov, jih bomo pa sproti dodajali na
seznam med letom.
Varovanje narave
Čeprav je bilo varovanje narave že doslej naša poglavitna skrb, bomo z delom
na tem področju še nadaljevali. Na
opozarjanju in trkanju na zavest popotnikov smo že veliko storili s posebnimi
obvestilnimi tablami, tokrat želimo na
posameznih območjih izpostaviti še skrb
pa posamezne živalske vrste, drevesa,
potoke ali druge elemente narave.
Vse o dnevnikih Levstikove poti je na
naslovu http://izkaznica.levstik.si.
POMEMBNO OPOZORILO!
Po prireditvi za svojo novo izkaznico
Levstikove poti pošljite svoje podatke.
Na kartici je odtisnjena EAN koda,
z nje prepišite desni sklop šestih številk, dodajte še svoj ime in priimek,
letnico rojstva, ulico s hišno številko,
poštno številko in imenom pošte in
vse skupaj pošljite na elektronski naslov
[email protected] ali na naslov Levstikova pot, Sevno 44, 1276 Primskovo. Šele
takrat bo vaša kartica postala veljavna.
Podrobnosti so na naslovu
http://www.levstik.si/nad
PRIJAVE SKUPIN
Organizirane skupine pohodnikov naj
se prijavljajo predhodno prek e-naslova [email protected]. Pri plačilu prijavnin
pred prireditvijo si lahko skupine prislužijo do 30 odstotkov popusta!
NOVE IZKAZNICE
LEVSTIKOVE POTI
Začenjamo s projektom izkaznice Levstikove poti. Dosedanje klasične dnevnike
Levstikove poti na papirju so ob letošnjem pohodu zamenjale izkaznice Levstikove poti. Vsi prijavljeni udeleženci ste
13
DENAR ZA SOCIALNO OGROŽENE OTROKE
•
Letos v okviru 27. popotovanja po Levstikovi poti zbiramo denar za socialno
ogrožene otroke. Ves denar bomo nakazali v humanitarne namene.
Na priporočilo Centra za socialno delo
Litija zbiramo denar za Marijo iz Šmartnega pri Litiji. Marija je starejša samska
gospa blizu 80 let in živi v stari hiši, ki
je potrebna obnove. Prihodki ji komaj
zadostujejo za hrano, oblačila in nekatere položnice. Za kakšen priboljšek ali
plačilo zdravstvenega zavarovanja pa ji
zmanjka denarja. Kljub zdravstvenim težavam tudi v zrelih letih še vedno sama
skrbi zase.
•
Denar, zbran na območju občin Litija in
Šmartno pri Litiji je namenjen Osnovni
šoli Litija in Centru za socialno delo
Litija, na območju občine Trebnje pa Osnovni šoli Trebnje.
V sodelovanju z Lions klubom Litija
(tudi oni na Levstikovem pohodu zbirajo
denar na posebni stojnici) zbiramo denar
tudi za Osnovno šolo Litija, Podružnico
s prilagojenim programom za otroke iz
socialno ogroženih družin. Verjetno ni
treba posebej opisovati stisk, saj mnogi
otroci v šolo prihajajo lačni.
Izjavljamo, da bo denar v celoti nakazan
prej omenjenim in kdor želi, lahko naknadno posredujemo tudi ustrezno dokazilo.
Akcijo po dogovoru z Osnovno šolo
Trebnje izvajamo tudi na območju občine
Trebnje in zbrani denar bo namenjen socialno ogroženim otrokom na Osnovni
šoli Trebnje.
Vse tri akcije so dogovorjene s Centrom za socialno delo Litija, Osnovno
šolo Litija, Podružnico s prilagojenim
programom in Osnovno šolo Trebnje.
Dogovor lahko preverite tudi pri odgovornih osebah:
•
tel. (01) 89 00 380,e-naslov
[email protected];
Osnovna šola Litija, Podružnica s
prilagojenim programom, gospa Marjeta Mlakar Agrež, prof. def., vodja podružnične šole, tel. 031 679 670,
e-naslov: marjeta.mlakar-agrez@
guest.arnes.si.
Osnovna šola Trebnje, gospod Rado
Kostrevc, ravnatelj, tel. 07 348 18
72, e-naslov [email protected].
Center za socialno delo Litija, gospa
Danica Kolšek, direktorica,
14
PONUDNIKI DOBROT, TUDI
DONATORJI ZA SOCIALNO
OGROŽENE OTROKE
KMETIJA BUČAR
Vinko Berčon, Jelša 10, 1275 Šmartno
pri Litiji, tel. 041 995 805
Na domačiji (skupna trasa) vam ponujajo doma pridelane izdelke kot so
rdeče vino, iztisnjeno v stari preši,
hruškovo, medeno in borovničevo žganje
ter hruškov sok, med toplimi napitki pa
čaj in kuhano vino. Brezplačno ponudijo
domače pecivo.
(do zaključka redakcije 30. 10. 2013,
celoten seznam je objavljen na www.
levstik.si)
JANEZ REMEC
Ponoviče 7, 1270 Litija
POD RUDIJEVIM KOZOLCEM
Rudi Fink
Sevno 35 D, 1276 Primskovo
Preden pridete na Grmade (severna trasa) vam ponuja izdelke iz medu, pečen
kostanj, domač kruh, doma pridelan
mošt, suho sadje in ostale domače dobrote.
V Sevnem (južna trasa) tradicionalno ponujajo čaj, vino, kuhano vino, pivo, prekajene
kuhane klobase, palačinke, zelenjavna
juha, borovničke, višnjevec, domače žganje… Vse to le za prostovoljne prispevke.
KMETIJA MERZEL
Vinko Merzel
Razbore 8, 8212 Velika Loka,
tel. 041 950 209
BAJČEVA ZIDANICA GOBNIK
Ana Bajc
Gobnik, 1274 Gabrovka
Na dan popotovanja vam bodo na domačiji (južna trasa) ponudili domače pekovske
mojstrovine iz krušne peči: kruh, različne
potice in pecivo, krepčali se boste s hladnimi in toplimi napitki za vse okuse, posladkali pa z medom in drugimi medenimi
dobrotami.
Ob zidanici, kjer je nastajalo jedro Levstikovega potopisa (severna trasa), se srečate z njihovo tradicionalno ponudbo: jelenov golaž,
kruh iz krušne peči, pečen kostanj, zaseka,
mošt, čaj, kuhano vino, domač jabolčni sok,
kuhan krompir. Za dobro voljo poskrbijo s
harmoniko, v primeru dežja pa imajo pokrit
prostor.
SOTLARJEVA ZIDANICA
Ivan Sotlar, Moravče 25, 1274 Gabrovka
WEISSOVA ZIDANICA
Alojzij Weiss, Gobnik 13, 1274 Gabrovka
Tradicionalno, takoj ko pridete na Gobnik (severna trasa), ponujajo domače
klobase, žganje, vino, kuhano vino, medico, Cocto, Oro, čaj, pivo in kavo.
Ponujajo mnoge domače dobrote, ob
zidanici pa dolga leta sodeluje tudi aktiv
kmečkih žena iz Gabrovke. Same okusne
dobrote.
15
VIKTOR POGLAJEN
Jelša,
1275 Šmartno pri Litiji
RESNIKOVA KAŠČA
Milan Resnik, Moravče 16 A, 1274 Gabrovka, tel. 031 7515 371, 031 715 371
Preden pridete na Jelšo (skupna trasa)
vam ob poti ponudijo brezplačen čaj,
kuhano vino, kavo ter domače zeliščno
žganje in borovničke.
Ponujajo domačo kmečko hrano na žlico,
izdelek iz kmečke peči, domače klobase,
hišno domače vino cviček, več kot 10 vrst
sadnega in zeliščnega žganja, domači sok,
spominke iz domačije Resnik, zabavo z
ljudskim godcem. Možen ogled kašče z
galerijo kmečkega in gospodinjskega orodja in opreme. Praznovanje 130 let Resnikove kašče.
PROSTOVOLJNO GASILSKO
DRUŠTVO PRIMSKOVO
Gradišče 28, 1276 Primskovo
LIONS KLUB LITIJA
Parmova 9, 1270 Litija
Na posebni stojnici med Slatno in Jelšo
(skupna trasa, pri Bajerniku) ponujajo kuhano vino ter pecivo in bombone
za otroke. Na tej stojnici zbirajo tudi
prostovoljne prispevke za socialno ogrožene otroke v OŠ Litija Podružnici s
prilagojenim programom.
Na čudoviti lokaciji na Kopačiji na
Primskovem (južna trasa) vam tradicionalno ponujajo domače vino, v kmečki
peči pečen kruh, žgane pijače… Poskusili boste lahko tudi vse vrste kruhov
in peciva, ki ga bo brezplačno ponujala
Pekarna Grosuplje.
JOŽE ZUPANČIČ
Razbore 5, 8212 Velika Loka
ZADRAŽNIKOVA ZIDANICA
Jože Zadražnik, Vinji vrh, 1276 Primskovo,
tel. 031 495 155, www.nadezeli.si
Bogata ponudba domačih dobrot v Razborah (južna trasa), le še dva kilometra
pred ciljem. Pokušnja in možnost nakupa suhega sadja iz obnovljene stare
Razborške sušilnice sadja. Možen ogled
sušilnice.
Ob svoji zidanici v Vinjem vrhu (južna
trasa) ponuja vrhunska vina cviček, modri
pinot, modra frankinja, Gamay, žametna
črnina, beli pinot, rumeni muškat in kraljevino. Poskusite lahko tudi domače žganje, medico, borovničke, pelinkovec, čaj
kavo ali kuhano vino. Okrepčate se lahko
s domačim kruhom, zaseko in štrukeljčki.
VINSKA KLET PR’ ŠINKOVC
Igor Šinkovec, Gobnik 13, 1274 Gabrovka
ANICA BITENC
Zgornja Jablanica 28, 1275 Šmartno pri
Litiji, tel. 041 905 184
Tradicionalno vam na Gobniku (severna
trasa) ponudijo domače klobase, kruh, orehe, domače vino in pester seznam žganih
pijač.
Na Gobniku (severna trasa) ponujajo same
domače dobrote: vino, žganje, potice, pecivo, suhe klobase in zaseko.
16
DOBROTE MAME FANI
Fani Poglajen
Tenetiše 5 A, 1270 Litija, tel. 040 544 604
TOMAŽEVE DOBROTE
Anton Zaman
Preska nad Kostrevnico 13, 1275 Šmartno
pri Litiji, tel. 041 560 507
Pohodnikom ob poti na Jelši 2 (skupna trasa) pri Antonu Poglajen ponujajo zeliščne
in sadne likerje, orehovo in pehtranovo potico ter jabolčni in borovničev zavitek. Vsa
hrana in pijače so pripravljene doma, zato
bo sveže.
V Preski nad Kostrevnico (skupna trasa) ob stari
preši za grozdje in na razpotju severne in južne
trase ponujajo kruh iz krušne peči z zaseko, potice (orehova, pehtranova, ocvirkova, kokosova), jabolčni zavitek, domače suhe klobase, čaj,
kavo, kuhano vino, žganje, medico, orehovec,
jegermaister, borovničke in domači cviček.
JOŽEFA PROPS
Sitarjevška cesta 46, 1270 Litija
PROSTOVOLJNO GASILSKO
DRUŠTVO LIBERGA
Liberga 10, 1275 Šmartno pri Litiji
Na Slatni (skupna trasa) ponudijo same
domače dobrote od hrane do pijače.
Na čudoviti lokaciji ob gasilskem domu
na Libergi (skupna trasa) vam tradicionalno ponujajo pečenice z zeljem, hot dog,
čaj, kuhano vino, brezalkoholne pijače,
domače žganje, pivo…
KMETIJA VIDGAJ
Ivan Vidgaj, Poljane 8,
1276 Primskovo,
tel. 01 897 51 11, 041 972 640,
VIKTOR POGLAJEN
Jelša,
1275 Šmartno pri Litiji
Preden pridete na Jelšo (skupna trasa)
vam ob poti ponudijo brezplačen čaj,
kuhano vino, kavo ter domače zeliščno
žganje in borovničke.
Ponudba na Poljanah (južna trasa) zajema domače dobrote iz lastne kmetije: kruh, zaseka, domače suhe klobase,
pecivo, vino, kuhano vino, čaj, kava in
domače žganje.
MIRAN KOS
Libeliče 25,
2372 Libeliče,
tel. 051 667 274
Edo Bučar
Gobnik 14 C, 1274 Gabrovka
Tradicionalno na Gobniku (severna trasa)
ponujajo domače zeliščne likerje, trpotčev
sirup, suhe gobe, pecivo in letos prvič tudi
doma varjeno pivo.
Na pohodu bo ponujal spominke, klobučke
in piščalke z znakom Levstikove poti.
17
OSTALI DONATORJI
NA LEVSTIKOVI POTI
HERZ KOVINSKO
PREDELOVALNO PODJETJE, d.d.
Grmaška cesta 3, 1275 Šmartno pri Litiji
JAVNO PODJETJE KOMUNALNO
STANOVANJSKO PODJETJE
LITIJA, d.o.o.
Ponoviška cesta 15, 1270 Litija
DRAGON - LES PODJETJE ZA
INŽENIRING, PROIZVODNJO IN
TRGOVINO, d.o.o.
Grumova ulica 7, 1270 Litija
RAČUN ZA PRIJAVNINO
27. POPOTOVANJA
PO LEVSTIKOVI POTI
Izdajatelj računa: Narava Bregar, k.d.,
Sevno 44, 1276 Primskovo, www.levstik.si,
PEKARNA “PIŠKOTEK”,
BERČON S.P.
DŠ: 17547393,
družba ni zavezanec za DDV
ANICA
Znesek: 6,00 €
Bartlova 12, 1275 Šmartno pri Litiji
Znesek je bil poravnan v gotovini na startu
prireditve.
Datum in kraj računa: Litija, 9. 11. 2013
18
TRASA LEVSTIKOVE POTI
LEGENDA:
19
20
21
O TRTI, NJENEM PRODUKTU, O VINOGRADNIŠTVU,
O UŽIVANJU ŽLAHTNE KAPLJICE (IN VINSKEM PANKRTU,
KI MU PRI NAS PRAVIMO ŠMARNICA) TER NA SPLOH O
TISOČLETNEM DROGIRANJU V NAŠIH KRAJIH.
Brane Paznik, avtor besedila in ilustracij.
Podedoval sem vinograd! Resnično sem
ga sprejel s hvaležnostjo. Hvala mati, pa
tudi staremu, da ga ni – recimo - že prej
zapravil. Tri četrtine je bilo v njem samorodnice. Ne reče se samorodnica, ampak:
»U jému je biu šmarjak.«
sem se malo streznil: tako in drugače.
Prvotni projekt sem začel ožiti že med
gradnjo zidanice. No, najprej sem posekal vsako drugo vrsto šmarjaka. Toda,
glej ga šmenta, količinsko je obrobila več
kot prej, ko sem imel goste vrste. Nato
sem si zadal še ožji cilj, da bom samo sem
ter tja nasadil kakšno cepljenko. Ampak
potem je bilo treba še bolj špricati in kositi med vrstami, osipati, vezati… Začel
me je dajati križ! Že zidaki so bili pretežki.
Vrste so bile v vinogradu tako goste, da
mi je galica, ko sem šprical trto, tekla
za vrat. Obvezno! Po vsakem špricanju
sem bil moder kot ata Smrk. Imel pa sem
takrat sila lepe namene narediti iz njega
svoj mali raj. Moj stari oče je v njem
pridelal okoli 500 litrov kisline. Turbo
rizlinga, bi morda zapisal Blaž Ogorevc1,
ki ve povedati o šmarjaku več kot vsa
enološka Slovenija.
Potem sem končno uresničil zožen projekt!
Posekal sem vinograd in pustil spominsko
vrsto šmarnice. Kot so spominska obeležja
na Medvedjeku.
Ko sem začel hoditi zaradi posledice dedovanja pogosteje k prijateljem in znancem v zidanice, sem bil sila navdušen, ko
sem videl v njihovih prešnicah ogromno medalj in priznanj za razno razne
cvičkarije. Fijuuu, jaz nisem v življenju
dobil toliko diplom za vse športne in sindikalne aktivnosti.
Odločitev je dozorela: cck, zidanica! Že
zaradi diplom. Kar videl sem jih kako
bodo bingljali grozdi in diplome v prešnici! V naslednji fazi sem ugotovil,
da z njimi, torej z znanci, ne morem v
korak – razen pri pitju. Tu sem bil nekaj
časa celo v odločilni prednosti. Potem
Zdaj se jeseni sprehodim mimo vrste in
sem ter tja odtrgam jagodo ter jo povoham,
da začutim kako dišijo stenice… Ko so
namreč začeli pred nekaj več kot 100 leti
saditi pri nas šmarnico, so menili strokovnjaki da diši po stenicah. Morda, so menili,
1
Blaž Ogorevc je rojen 29. 1. 1951 v Škofji Loki. Študiral je
filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v
Ljubljani. Deloval je tudi kot urednik pri tedniku Mladina.
Kar se tiče šmarnice je eden najboljših povezovalcev teorije
in prakse. Faca, 100 na uro!
22
malo celo po jagodah! Videl jih nisem,
toda sedaj vem kako dišijo! Stenice namreč! Lepo. Po šmarnici!
Wikipedija:
Šmarnica je samorodna vinska trta, ki
se je v naših krajih razširila po nesreči z
vinskimi boleznimi v času po terezijanskih
reformah. Oidij in peronospora sta skoraj
zatrla gojenje trte na Kranjskem. Pridelovalci so se zatekli k samorodni trti, ki je bila
odporna na omenjeni bolezni.
Značilnosti šmarnice pa so:
V deželi cvička je hitro vse dobro!
Kdaj, kje in kako se je začelo vinogradništvo na Dolenjskem ve verjetno samo bog
Bakhus. Namigi pa kažejo, da najbrž tudi
on ne bi mogel biti dober pričevalec – prav
zaradi vina. No, zaradi njegovega učinka.
•
•
•
•
Zapodil sem se v knjige in arhive. Preveč
je bilo znancev in prijateljev, ki so vse vedeli in vse znali o šmarjaku. Nekaj časa se
mi je to njihovo klobasanje zdelo kot čista
znanost. Ko sem se nekoč po pomoti (itak)
napil terana in me je kasneje glava bolj
bolela kot po šmarnici, sem začel dvomiti
v vsebnost metilnega alkohola v njej. Posumil sem, da bo nekaj več problemov v
količini zaužitega.
•
je bela sorta grozdja
odporna proti boleznim in pozebi
je zelo aromatična
vino (šmarjak, tudi šmarnica) vsebuje
metilni alkohol
jagode se rade osipajo
Šmarnico gojijo ponekod na Dolenjskem,
Bizeljskem, Halozah ter Slovenskih
goricah. Zaradi metilnega alkohola pitje
šmarnice v večjih količinah povzroča slepoto in duševne motnje.
Prodaja vina iz grozdja samorodne trte je
zakonsko prepovedana.
Wikipedija, 6.marca 2012
Normalno je, da po streznitvi skušaš najti razlog za napako. Gledaš pod metilni v
splošnem leksikonu, pod Š – šmarnica in
M – metilni alkohol v zdravstvenem, rastlinskem…
Trta, če o polni luni ocveta, polne in
žlahtne grozde obeta (je zapisal pregovor Ivan Šašelj, kaplan v Šentlovrencu
1922 - 1944).
Stop! Wikipedija, Pa poglejmo kaj piše v
njej? OK! Na, pa si ga naglej! Komu verjeti in kateri kreten je to zapisal? In ker temu
nisem verjel sem šel od začetka.
Če drži, kar je mogoče prebrati v »učenih« knjigah, je bila vinska trta tu že od
nekdaj. Zanesljivo so jo sem privlekle
rimske horde, pri prinašanju te rastline pa
menda niso zaostajali nekaj stoletij kasneje niti naši predniki. Slovani naj bi
trto imeli sicer tam že od ohoho… Sploh
ne vem, zakaj se jim je bilo treba seliti?
Torej iz azijskih krajev, od koder naj bi
sem prijahali in kjer so prej živeli.
Kaj se je s trto dogajalo po priselitvi Slovanov ni pravih pričevanj, o uživanju
23
nje sadov pa še manj. Vsekakor je
moralo imeti vino kot končni produkt
trte že takrat različne, predvsem veseljaške užitke, sicer se nasadi trt ne bi nato
omenjali v isti vrsti kot na primer gradnja gradov ali cerkva v srednjem veku.
Pogosteje je zaslediti omembo vinogradov že kmalu po letu 1100, v različnih
darovnicah – v dokumentih, s katerimi
so tedanji oblastniki poklanjali drug drugemu ali dajali v upravljanje zemljo na
katerih je rasla trta.
nasveti niso vkoreninili tako kot je bilo pričakovati, zato je v naših krajih dolgo kraljevala
šmarnica.
V naši deželi je kmalu vse dobro!
ga niso žingali nič manj zavzeto kot naši
Dolenjci. Zelo je koristnih več zapisov
Riharda (očeta) in Metoda (sina) Dolenca, ki pojasnjujeta razvoj vinogradništva
na slovenskem prostoru. Prvi povsem iz
strokovnega, drugi iz pravno zgodovinskega stališča.
Stiški menihi so imeli že od njihove ustanovitve kar picajzlasto popisano kje so
bili njihovi vinogradi tja do Gorjancev,
kdo jih upravlja, kakšen je pričakovani
pridelek in navsezadnje kakšna delitev
žlahtne kapljice jih čaka. Tudi menihi iz
samostana Rein, ki so odkupili od stiških
del dolenjskih posesti, se niso odrekli vinogradov, ki so že takrat navduševali naše
kraje. O krških škofih (tudi iz Avstrije), ki
so imeli v naših krajih krasne vinograde,
danes zapisi ne govore kaj prida. Skratka, čeprav odeti v meniško kuto ali talar,
V omenjenemu času, ko je organizacija
človeštva zopet nekako zaživela in so
pokristjanili kar je bilo za pokristjaniti,
so fevdalci začeli določati ter delili vinograde v upravljanje med hube oziroma
med kmetovalce, ki so znali vzgajati trto
in se ukvarjati z vinogradništvom.
Za kraje ob Temenici in pobočja nad
njo, je za ta čas pomemben podatek o
razdelitvi vinogradov po območjih. Tako
so imeli Marovčani, Dolgonjivci in deloma Šentlovrenčani ter Praprečani vinograde v Razborah oziroma Lačenbergu; Žubenčani in Gabrovci ter nekateri
iz Šentjurja ter s te okolice v Sevnem;
Martinci in Korenitčani na Medvedjeku,
Krtinci in Ločani v Sajenicah, Stehanci
na Liscu in tako naprej. Stoletja dolgo so
upravljali vinograde in pri temu uživali
‘svobodo’, ki je sicer kot podložniki niso
imeli.
Rihard Dolenc, slovenski sadjar, vinogradnik, pedagog in publicist, je bil rojen
31. januar 1849 v Podnanosu, umrl je 5.
februar 1919 v Novem mestu. Dolenc je
leta 1873 končal višjo vinogradniško (akademijo) šolo v Klosterneburgu pri Dunaju
ter postal ravnatelj novoustanovljene sadjarske in vinarske šole v Slapu pri Vipavi.
Leta 1886 je šolo preselil v Novo mesto in
jo vodil do 1907.
Dolenc je bil izjemno pomemben za naše
sadjarstvo in vinogradništvo. Bil je zelo
zaslužen, da se je na območju Avstroogrske
in seveda posebej Slovenije obdržalo in
razvilo vinogradništvo za tem, ko je trtna
uš v drugi polovici 19. stoletja vinograde
skoraj povsem opustošil. Žal se njegovi
Razdelitev vinogradov, kot sem jo omenil, je držala skoraj do konca 20. stoletja. Zdaj je kar je, ker cekini ne poznajo
meja. Nekaj se jih še oklepa vinogradov
svojih pradedov.
24
porabili za gnojenje njiv. So pa verjetno
pogosteje rahljali zemljo okoli trt, da je
sploh uspevala. Iz pripovedovanj starejših vinogradnikov je mogoče ugotoviti,
da so v vinogradih, ko so jih in dokler so
jih prekopavali, namesto gnoja zakopali
listje, smrekove vejice in podobno. Najbrž je bilo to v navadi stoletja.
»Proč s šmarnico«
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je na
Slovenskem razvil stereotip o strupenem
in škodljivem šmarničnem vinu, ki naj bi
zaradi vsebnosti metilnega alkohola povzročalo norost, slepoto, neracionalno vedenje in agresivnost. Stereotip so razvijali
in ohranjali nekateri članki predvsem v vinogradniškem časopisju, v boj proti šmarnici pa je stopila tudi oblast.
Prav, to vemo. Toda kako so vino pripeljali do doma? Ali so imeli v »gurah2« kot
pravijo pri nas območju vinogradov, že
zidanice? Kaj pa preše, sode…
S številnimi ukrepi in odredbami je že v 20ih letih (20. stol.) začela omejevati pridelavo in prodajo šmarnice in ostalih samorodnih trtnih vrst ter njihovega vina. S temi
aktivnostmi je nadaljevala vse do začetka
2. svetovne vojne, o čemer lepo pričajo
tudi zapisniki sej banskega sveta Dravske
banovine, na katerih so se kresala mnenja
o tem, kakšni naj ti ukrepi bodo ter ali so
sploh potrebni. Predvsem predstavniki tistih okrajev, kjer je bilo šmarnice največ, so
banovinskim ukrepom sprva nasprotovali,
nato pa jim je ob banovi nepopustljivosti
verjetno postalo jasno, da jim nima več
smisla ugovarjati, zato je moč njihovega
nasprotovanja postopoma pojenjala.
Po pravilu so bili vinogradi v »gurah«
(gorah) precej oddaljeni od hub (kmetij),
tudi po nekaj ur hoje navkreber. Nazaj je
bilo vedno lažje, čeprav morda ne čisto
naravnost? V teh zapisih je že omenjeno,
Stereotip o škodljivi šmarnici se je tako
v slovenski družbi uspešno razvil in
uveljavil, šele kasneje, ko so z analizami vzorcev dokazali, da šmarnično vino
pravzaprav vsebuje le majhne količine
metilnega alkohola, pa je postalo jasno, da
je resnična nevarnost šmarnice pravzaprav
izvirala od drugod. Zanjo ni bil odgovoren
metilni alkohol, pač pa konkurenca, ki jo
je ta vrsta vina predstavljala kvalitetnim
vrstam, ki so se v času po prvi svetovni
vojni znašla v veliki prodajni krizi.
da se s cestnimi povezavami med vasmi od Rimljanov sem niso mogli hvaliti, sploh pa ne do vinogradov, ki so
bili praviloma v »gurah«, kakor je ime
še dandanes pogosto v rabi. Vino so
pridelovali ob vinogradih v hramih
(zidanicah), ki jih tudi ni mogoče primerjati z današnjim najslabšim oziroma
najstarejšim vinskim hramom. Zgrajene,
pravzaprav zložene so bile iz ploščatih
(Janja Slabe)
Današnje vinogradništvo s tedanjim ni
mogoče primerjati, razen po uživanju sadov. Vinograde so seveda gnojili slabo,
ker so večino ustvarjenega gnoja v hlevih
2
Na dolenjskem je namesto v gorah v rabi izraz v dialektu
= v gurah; namesto gora = gura.
25
bili naši predniki ponosni na pridelovanje vina priča spodnji zapis iz arhiva
enega največjih vinarskih strokovnjakov
na Dolenjskem in pravzaprav v takratni
celotni Avstroogrski Riharda Dolenca
okoli leta 1890:
kamnov skrilavcev, ki ga je v teh krajih
kar precej. Praviloma je bil vsaj vinski
del – torej del kjer so bili sodi, vkopan v
breg. Za vezivo so največkrat uporabljali
le ilovico. Tla so bila znotraj poravnana,
peščena ali ilovnata, da so dajala vlago,
sicer bi se leseni sodi izsušili. Strehe
so bile dobesedno zvezane, praviloma
iz smrekovih sušic, kjer ni bilo smreke
pa tudi iz drugega lesa. Prekrite so bile
s šibjem, na katerega je bila položena
slama, trava ali stelja. Namesto oken so
imeli v stenah ozke line, ki so jih pozimi
zamašili. Svetloba je v takšne zidanice
prihajala skozi vrata, tudi skozi strop, ki
so ga odprli, če so imeli v zidanici večdnevno delo. Vrata so bila v zgodnjem obdobju tesana in zaklenjena. Ključavnice
so bile izjemno pomembne in ni prav nič
čudno, da so se le-te v zidanicah, v simbolnem pomenu, prenesle v današnji čas.
Kakovost vrat, kakor tudi celega objekta,
je bil odvisen od premoženjskega statusa
lastnika objekta.
»Vinska trta se je ohranila tu še iz
rimskih časov, med tem ko so jo ob Renu
vihre tako zvanega preseljevanja narodov zadušile popolnoma. Vinarstvo se je
ob Renu oživilo še le mnogo pozneje zopet, največ med križarskimi vojskami, po
naših okrajinah pak je vinska trta prebila
vse nezgode časa vsaj v toliko, da so jo
Slovenci, naselujoči se tod, pač še našli,
če tudi pravih vinogradov že več ni bilo
nikjer.
Pridelovanje vina je bila Slovencem do
dobra znana in najbolj priljubljena poljedelska stroka. Z vinarstvom so se pečali že v svoji najstarejši, v svoji prvotni
domovini, v Aziji; vinsko trto so potem
nahajali povsod na vsem svojem dolgem
potu od tam, pa da so se naselili po sedanjih slovenskih pokrajinah.
Preš, kot so v rabi danes, ni bilo. Grozdje
so zmečkali v kadeh, mošt pa stisnili na
različne načine in izcedili skozi redkejše
platno.
Bavarci, pri katerih se vino ni pridelovalo ne popreje in ne pozneje nikoli,
so bili popolnoma nevešči, kako ravnati
s tem preimenitnim poljskim pridelkom.
Zato so bili prisiljeni, učiti se od svojih podložnikov ter dela po vinogradih
prepuščati le njim.
So se pa v »gure« zgodaj začeli vseljevati vsobejniki3, kakor je uporabljal izraz Rihard Dolenc in verjetno pomeni
isto kot sabejnik, ki so se ukvarjali z
vinogradništvom za lastnika ter varovali pridelek in preprečevali nepoklicane vstope v zidanice, skladno z »gorski.
mi zakoni.« O temu kasneje. Kako so
3
Za izraz vsobejniki si etimologi niso povsem enotni. Prav
mogoče je, da je ta izraz nastal zaradi tega ker so živeli v
zidanici, ki je imela največ še eno sobo – v sobi-ej (v dialektu) = vsobejniki. Sicer pa sabejnik po SSKJ pomeni = kdor
stanuje v tuji, najeti hiši; gostač: reven sabejnik; gospodarji
in sabejniki
26
Metod Dolenc, slovenski pravnik in pravni
zgodovinar, sodnik in pedagog, sin Riharda
Dolenca, je bil rojen 19. december 1875 v
Slap pri Vipavi, umrl je 10. Oktobra 1941
v Ljubljana. Metod Dolenc se je torej rodil
v družini ravnatelja kmetijske šole Riharda
Dolenca in se tako že zelo zgodaj seznanil
z vinogradništvom. Osnovno šolo je obiskoval na Slapu pri Vipavi in Ljubljani, gimnazijo pa v Ljubljani in Novem mestu, kjer
je 1893 maturiral.
Po odsluženem vojaškem letu na Dunaju je
tam diplomiral na pravni fakulteti (1898)
in prav tam 1899 tudi doktoriral. Zaslužen
je za slovensko pravno znanost, kakor tudi
za zgodovinopisje. Podrobneje je osvetlil
»gorske zakone« (položaj vinogradništva).
Most Kramplevec, med Dolnjim vrhom in
Lečenbergom, ki so ga vinogradniki izdelali
okoli leta 1930, da so lahko prišli do zidanic z
vozovi. Izdelan je iz skrila iz okolice Zagriča,
brez vsakega morta (veziva – apna…).
predniki zaradi znanja o obdelovanju vinogradov in pridelovanju vina, je še veliko prostora. Trdno pa sem prepričan,
da bi morali veliko več vedeti o zgodovini vinarstva prav današnji vinogradniki, ovešeni s številnimi medaljami za
svoj pridelek, ki so si jih lahko obesili
tudi zato, ker so dojeli znanje vinarskih
strokovnjakov 19. stoletja.
To pa se je moglo zgoditi le na ta način,
da so jim v vinogradskih stvareh puščali
kar največ svobode in pravic. Dali so jim
pravico uravnati si v vinogradih, kakor
se je njim zdelo najbolje, pustili so jim,
shajati se k vsakoletnim rednim zborovanjem ter ukrepati in sklepati tu o vsem,
kar prihaja vinarstvu v korist, ali kar ga
utegne še celo pospešiti. Tako so nastale
gorske »pravde«.
Ko sem zapisal 'zaradi znanja obdelovanja vinogradov' moram ponovno pritrditi starim zapisom, da je bilo treba znanje plačati. V tem primeru je bilo plačilo
znanja z višjo stopnjo svobode, ki so jo
dali našim prednikom – vinogradnikom
njihovi gospodarji.
V tem Dolenčevem zapisu je na kratko
povedanega zelo veliko.
Tudi raziskave Metoda Dolenca, njegovega sina, ki se je posvetil kot pravnik pravni
zgodovini Gorskih bukev ter podrobneje
s primerjavami in analizami različnih
drugih listin ugotovil kakšne posledice
so prinašale odločitve gorskih zborov,
nam nakazujejo ‘sliko’ razmerij v vinogradništvu do ukinitve fevdalizma. Za
tiste, ki bi kadarkoli začeli bolj temeljito
raziskovati 'svobodo', ki so jo imeli naši
Morda je o vinogradništvu v arhivih celo več zgodovinskih listin kot o drugih
zadevah, kajti vinograd je kot gospodarska veja prednjačila pred drugimi.
Ko so bile na Štajerskem uveljavljene
Gorske bukve in način upravljanja tamkajšnjih vinogradov, se je nato vsebinsko
27
Od kod izrazi in nazivi: gora za
vinograd in gòrnik za vinogradnika?
to urejanje preneslo tudi na Kranjsko
(Dolenjsko). V Gorskih bukvah so na
Štajerskem namreč fevdalci določili vse
lastniške odnose in dajatve, ki se nanašajo na vinogradništvo. Pri temu moramo
ločiti vinograde, ki jih obdeluje zemljiški
gospod v lastni režiji (prave dominikalne
vinograde) ter vinograde, ki jih daje
zemljiški gospod v užitno lastnino (hasnovanje4) drugim osebam.
Ko so krčili divjino, navadno gozdove,
so predelu, ki so ga iztrebili in na njem
posadili vinsko trto, rekli gora. Ta »gura«
je bil skoraj vedno grič, višje ležeče zemljišče. Naši ljudje še danes posamičnim
območjem rečejo vinske gorice. Lastnik vinogradov je bil gorski gospod,
zakupniki pa so bili gòrniki, imenovani
tudi mejaši. Zakupniki so bili lahko podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi
duhovniki in manjši fevdalci. Pravzaprav
bi lahko zapisal, da so se k temu »koritu«
res rinili. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne
glede na stan in ni bil osebno podložen,
temveč podložen gorskemu gospodu, kateremu je bil dolžan dajatev od gornine.
Še enkrat: Kadar je začel človek piti
vino, mu najprej ni bilo všeč. Po več
poskusih pa se ga navadi in ga navsezadnje zelo pogosto zasvoji! In Gorski zakoni so nastali predvsem zato,
ker fevdalci niso bili vešči vinogradništva, pili pa so ga zelo radi!
Janez Trdina je v svojih zgodbah zelo
nazorno opisal ,kako se je pitja vina navadil pes! V začetku ni šlo, ker je bilo
kislo. Ohoho, potem pa… tralala…
Gorski gospod, zastopnik gosposke, pod
katero so spadali vinogradi, je enkrat ali
dvakrat, po potrebi tudi trikrat na leto sklical mejaše, t.j. posestnike vinogradov
(meščane, kmete, graščake) ter sogornike
(najemnike vinogradov) na gorski zbor,
ki je potekal pod lipo ali tudi v kaki
cerkvi. Izmed njih je izbral zaprisežene
prisednike, navadno dvanajst po številu
- dvanajstija, kot pri ostalih starodavnih
slovenskih javnih zborovanjih.
Gorski zbori
Vinogradništvo na Slovenskem pa tudi
na območju Srednje Evrope je imelo
posebno upravo. Vinogradniki, ki so imeli vinograde na določenem območju, so
tvorili gorski zbor. Sestajal se je, podobno kot vaški pod lipo. Tudi v tem primeru se lipa pojavlja kot nadnaravni simbol,
kot božje drevo, kar nedvomno izhaja še
iz predkrščanskega časa.
Dvanajstija je tvorila upravo vinogradniškega predela in se je imenovala gorska
pravda. Načeloval jih je gorski župan,
imenovan tudi rihtar. Ob njem je imel
svoje posebno mesto tudi gorski mojster, najbolj ugleden član dvanajstije. Njegova dolžnost je bila skrbeti za red v vinogradih, t.j. paziti, da so se popravljale
poti in meje ter vinogradi redno obdelovali; da živina v njih ni delala škode...
4
Izraz je najti v starejših zapisih pomeni pa v uživanje, korist,
raba
28
Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem načinu obdelovanja
vinogradov, o njihovem zavarovanju s
plotovi, da jih ne bi poškodovala živina
ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju
ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo
z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa
po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov.
Da ne bi bilo vino zaradi prezgodnje trgatve prekislo.
Na gorski pravdi so pod predsedstvom
gorskega župana obravnavali sporne zadeve, kaznovali prestopke, se posvetovali in sklepali o vseh stvareh, ki so bile
potrebne za dober potek in napredek vinogradništva. Gorski zbori so se ohranili
dalj kot ljudski zbori, vse do usodnega
leta 1848.
Gorske bukve
Najvažnejša določila o dajatvah sogornikov so zapisana v Gorskih bukvah. Omenjenim dajatvam pa se je reklo gorščina
ali gorna. Kdor je z gorščino zaostal za
tri leta, mu je lahko gorski gospod odtegnil dedni zakup vinograda, vendar šele
po spoznanju mejašev, da je takšno dejanje upravičeno.
Bukve so urejale podložniške odnose pri
zakupu po gorskem pravu. Poleg dajatev,
gorščine, so bukve urejale tudi mejaške
zadeve, dedovanje, prenos lastništva.
Določene so bile kazenske sankcije za
nepravilnosti v vinogradih, za nasilen
vdor v zidanico... Osnutek kranjskih
gorskih bukev (Beratschlagte Bergrechtsordnung) je nebistvena prilagoditev štajerskih gorskih bukev. Gorski gospodje
so svojim zakupnikom priznavali nekako
obliko samouprave zaradi vzdrževanja
zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi
težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja.
Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za zakupnike vinogradov. Deželni knez je za Štajersko izdal gorske bukve leta 1543, s
čimer je želel rešiti spore med fevdalci
in mesti glede naseljevanja gorskih zemljišč. V slovenščino jih je že leta 1582
prevedel župnik Andrej Recelj z Rake na
Dolenjskem.
Gorska pravda je pomemben zaklad slovenske narodnozgodovinske in vinogradniške dediščine. Je dokaz o visoko razviti kmečki kulturi in družbeno politični
ureditvi slovenske vasi (vaška srenja)
že davno v zgodovini. Ob visokorazviti vinogradniški tradiciji smo Slovenci
poznali tudi posebne načine postopkov
pridelave kakovostnih vin, ki so danes v
veliki meri pozabljeni.
Na podlagi freisinških urbarjev za dolenjsko posest škofije je Metod Dolenc
za 13. in 14. stoletje v svojih raziskovanjih ugotovil rabo dominikalnih vinogradov, ki so jih obdelovali uživalci tako
Slovenski izvod Gorskih bukev iz leta 1582
29
imenovanih viničarskih hub. Viničarske
hube so bile tiste kmetije, ki so jih uživali tlačani kot odškodnino za obdelovanje
dominikalnih vinogradov. Razen tega
je ugotovil, da so podložniki obdelovali druge vinograde v lastni režiji. Dajatve vina od teh vinogradov pa so bile
zabeležene v posebnih spiskih, ki niso
ohranjeni, tako da podrobnejših podatkov o posestni strukturi teh vinogradov
za to dobo ni.
Andrej Recelj, tudi Andrej Rezl, je bil
župnik v Raki na Dolenjskem. Leta 1582
je v slovenščino prevedel štajerske Gorske
bukve (Gornih Buqui od Krailove Suetlosti
Offen innu poterien general inu Privilegium), ki so vsebovale predpise o pravilnem obdelovanju vinogradov, njihovem
zavarovanjem s plotovi, o cestah in poteh,
čiščenju, trgatvi, itd. Prevod gorskih bukev
je ostal v rokopisu, vendar predstavlja
pomemben slovenski pravni spomenik.
Njihov velik pomen je predvsem v bogati
pravni terminologiji. Obsegajo 27 rokopisnih listov z vsemi 52. členi ter sklepom
(allegat) izvirnih Gorskih bukev. Hranijo se
v Arhivu Republike Slovenije.
Zanimiv je zapis iz leta 1564, ki pripoveduje, da so imeli novomeški vitezi tako pod
Gorjanci kot na Čateških goricah (pri Trebnjem) obsežna vinogradniška posestva, ki
so jih dali upravljati po svojem upravitelju
laičnega stanu.
Kranjski privilegij iz leta 1338 je dopuščal
subsidiarno veljavo štajerskega prava in
tako so se tudi na Kranjskem uporabljale
štajerske Gorske bukve (Bergrecht). Za
Kranjsko je sicer bil pripravljen nemški
osnutek kranjskih Gorskih bukev, vendar
ni bil nikoli uzakonjen. Recljeve gorske
bukve niso edini prevod in priredba izvirnika, so pa izvirniku najbolj zveste.
Položaj gostačev (naselitev v vinograde in okolico) opredeljuje Metod Dolenc
takole: »Vsobenjki niso bili glede nepremičnin z gorsko gosposko v nobeni pravni zvezi; saj so bili le zakupniki dela zidanice ali hrama mejašev ali sogornikov.
Le tu pa tam so imeli pravico uživati njivo
ali travnik, ki ga jim je prepustil posestnik zidanice ali hrama. Zdi se, da so take
njive mnogokrat nastale iz opuščenih vinogradov...«
O življenju Andreja Reclja vemo malo.
Anton Koblar je zapisal, da je bil "Andrej
Rezl" vikar na Raki pri Kostanjevici. Ker
pa je Pokorn ugotovil, da je bila Raka že
od leta 1454 stiška, bi to odprlo pot domnevi, da je bil Recelj stiški (cisterjanski)
menih. Drugi viri pravijo, da je bil v kapitlju v Novem mestu umeščen kot kanonik "Andrej Rezel", ki pa naj bi bil frančiškan. Očitno gre za isto osebo, kanonika, ki
je bil prej redovnik.
Metod Dolenc je izdelal daljši zapis o "Gorske
bukve" v izvirniku, prevodnih in priredbah.
Dolenc pojasnjuje še naslednje: »Njihova
naloga je bila, da so obdelovali vinograde
svojih gospodarjev, za kar so dobivali stanovanje in deloma njive ali vrtove, da so
si na njih pridobivali živeža zase in za
svojce. Imeli so pa tudi pravico, da hodijo
5
Prav verjetno je, da je bilo podobno, če ne enako tudi s
posestmi stiških menihov.
30
na dnino drugam, da si nekaj prislužijo...«
življenjska raven nizka, vztrajajo mnogi
na tem položaju. »Bajta je kakor križ, na
katerega si pripet. Ne moreš si več pomagati«, je rekel eden takih bajtarjev pisatelju Prežihovemu Vorancu.
Presežke vina je bilo treba tudi prodati.
Najprej je bilo treba dobiti odjemalca
(gostilničarja ali drugega večjega odjemalca), ki je moral vino preskusiti. To
pomeni, da je moral gospodar ali njegov
'pooblaščenec' potovati do morebitnh kupcev in se dogovoriti za ceno.
Tudi naši kraji niso bili nikakršna izjema, čeprav so se tu srečevali interesi samostanov Rein in Stična, krških škofov,
novomeških plemičev (Čatež)…
Transport: Sodobniki si težko predstavljamo kako težko je bilo odpeljati na primer
dva soda po 200 litrov vina iz Čateža do
Litije, ali iz Sevnega do Ljubljane. Pri temu
je treba upoštevati, da je bil voz lesen; za
vprego – vsaj do doline – je bil vol; da so
bile poti neutrjene; da je bilo treba dovolj
ljudi, da so podprli voz, kjer se je zaradi
poti voz nagnil, da se sodi niso zvrnili iz
leg; da je bilo marsikje tako strmo, da so
morali furajtati. Najtežje je bilo te sode
spraviti iz gure do boljših, torej magistralnih ali državnih cest. Tudi po državnih
cestah ni teklo vse gladko: pogosto se je
strlo kakšno kolo; premagati je bilo treba
klance in spuste, pravočasno 'vklopiti' žlajdre…
Ko pa vendarle pregledamo franciscejski
kataster (1823/25) za Sevno, Lačenberg,
čateško okolico, Sajenice… ugotovimo,
da je bilo tudi tu veliko tako imenovanih
polkmetij, ki so nastajale z naselitvijo
gostačev ali sabejnikov, na opuščene vinograde.
Gorske bukve in gorske pravde v 18.
stol ugasnejo pravzaprav zaradi pritiskov
vlade, dokončno pa po zemljiški odvezi.
Po zemljiški odvezi so odpadle ovire za
naseljevanje v vinogradih, izvirajoče iz
deljene lastnine in podložništva. Vinogorskopravna zemljišča so bila v pravnem pogledu izenačena z drugimi, njih
sposobnost za promet pa popolnoma
sproščena.
Povratek domov nikoli ni bil brez nevarnosti. Najprej so bili tu ravbarji, ki so
pogosto čakali v zasedah; prepogosti in
predolgi postanki po gostilnah, nato pa
težave zaradi vozov ali živine. Ne, ne, ni
šlo vedno gladko!
O delu v vinogradu po zemljiški odvezi,
ko so se razmere precej spremenile. Tudi
o temu je naredil zapise Janez Trdina.
Naseljenci v vinskih goricah ostanejo
v bistvu kajžarji, nekateri se povzpnejo
do močnejšega gospodarskega stanja.
Preživljajo se z vinogradništvom in drugimi oblikami poljedelstva, drvarjenjem
ter drugimi malimi zaslužki. Čeprav je
Prvi prekop vinograda je morala biti nekoč opravljen vsaj do srede aprila (do
jurjevega, 23. 4.), če je bilo vreme lepo,
31
kos. Ravno take skušnjave pa obhajajo
Dolenjca tudi ves predpust, tedaj zopet
do dva meseca. Sosebno nekateri prazniki in delavniki ne smejo preiti brez vinske
omotice. To so: Novo leto, trije kralji,
Svečnica, debeli četrtek, pustna nedelja,
pustni torek in za nameček še pepelnica.
Kedar je kaka plesna zabava ali ženitev,
se pa razume že samo po sebi, da človek
ne sme ostati trezen.«
tudi že marca, saj je pri kasnejšem okopavanju obstajala nevarnost, da bi odgnalo
trto poškodovali. Kopati so začeli okrog
osmih, in sicer od spodnjega dela vinograda proti zgornjemu. Kopač je imel pri
sebi nož, s katerim je obrezoval zgornje
korenine trte. Ker je bilo delo težko, je
morala biti temu primerna tudi hrana.
J. Trdina takole opisal okopavanje v vinogradov na Dolenjskem:
»Še prve dni maja se okapa v nogradih.
Plača pri bogatem Malnarji je 20 x na
dan, vina dobe petkrat, zvečer pa popijejo, kolikor ga hočejo, gotovo da vsaki
najmanj po 2 bokala (1 bokal = 1,4 I)6.
Če rajtamo vrč po 10 x, gre za vino drugih 20 x in večidel še več. Jed pa tudi ni
zastonj. Tedaj troši gospodar čez 1/2 forinta za posla na dan. Hrana bila je kmečka (Reza to pravila) zjutraj zelje, žgance
z mlekom, opoldne repo ješpren in notri
suho meso, zvečer repa kaša, sicer kruh.«
Pitje vina pa so po
opravičevali tudi drugače:
•
•
•
O razlogih za pitje vina
Janez Trdina se je na svojih popotovanjih
po Dolenjskem in Beli krajini ukvarjal
tudi z zbiranjem vinske etnologije. Med
drugim je v svojih zapisih ugotovil, da
najde Dolenjec veliko vzrokov in izgovorov za pitje:
Dolenjskem
Letina je slaba, če se ne bomo tolažili s pijačo, s čim pa se bomo?
Menda ste slišali že, da mi je nocoj moja Mica umrla. Bila je dobra
žena, težko jo bomo pogrešali. Bog ji
daj svoj mir in pokoj, meni pa svojo
tolažbo.
Ko sem vstal, sem djal sam sebi za
šalo: Če bom srečal najpred možkega, ga moram danes še piti, če babo,
bom ostal pa doma. He, he — srečal
sem babo pa sem djal: Zdaj ga pojdem pa nalašč pit, da bom videl, če
mi bo ta baba pijačo res zagrenila.
Izgovorov za popivanje po gostilnah in
zidanicah je bilo veliko, nič koliko je
bilo priložnosti tudi na vaških veselicah,
sejmih in žegnanjih:
»Najpred so prazniki, o Božiču in Veliki
noči se ga mora nalokati, če bi ga imel
ukrasti, kar se tudi godi ali pa naberačiti
po hišah, kar že tudi ni nenavadno. Ali
tudi nedelje so žejni dnevi, ki zahtevajo gasilnico. S prazniki vred je tedaj že
celih 60 dni takih, ki delajo težke vinske
skušnjave, katerim ni naš človek lahko
»Na Trški gori ga gre dostikrat 50 veder
in tudi več, sosebno o malem šmarnu, ko
je glavni shod. Če se premisli, da ga ima
odrešen človek 1 firkelj čez in čez dosti,
sme se računati, da se o tej priliki 2000
ljudi tako napije, da ga ne kaplje več ne
potrebuje.
Opomba avtor
6
32
In drugje ni nič bolje. Na Ljubnu sem videl o svetem Vidu patronu ljubenske cerkve veliko več ljudi pijanih kakor treznih.
Nekateri so se ga navlekli pri cerkvi, drugi po zidanicah, še pater, ki je maševal, je
bil tako zalit in poln, da se je grede navzdol bolj terkljal kakor pa hodil. Sploh se
opazuje, da se na cerkvenih shodih ne le
kmetje ampak tudi duhovni naj raje upijanijo.«
uničevala vinsko trto v obeh polovicah
habsburške monarhije. Prizadevanja oblasti, da bi zajezili njeno širjenje v neokužene vinograde so bili, tako kot v drugih deželah, obsojeni na neuspeh. Zaradi
tega je vinogradništvo na območjih, ki so
bila prva napadena, malodane povsem
zastalo. Rešitev iz težav so predstavljale odporne vrste ameriških trt, cepljene
s sortami evropske vinske trte. Zaradi
precejšnjih investicij, ki jih je zahtevala
obnova vinogradov, so prizadetim vinogradnikom priskočili na pomoč deželne in
državne oblasti. Brez dobro organiziranega sistema brezobrestnih posojil, številnih
državnih in deželnih trsnic ter bi se vinogradništvo lahko ohranilo le v okviru redkih veleposesti.
Dolenjci se imamo pravzaprav najbolj
zahvaliti, da je vinogradništvo le 'priplezalo' iz »nesreče« prav Rihardu Dolencu.
Seveda ne moremo zanemariti prizadevanj cele monarhije, saj je bilo žinganje
povsod v navadi.
Nezmerno pitje je bilo, kakor ugotavlja
Trdina, po Dolenjskem običajno tako pri
moških kakor pri ženskah, pri revnih in
bogatih. Vino je bilo vzrok, da so propadala nekdaj trdna gospodarstva, da je bilo v
družinah veliko število otrok, katerih neprimerna vzgoja je bila predvsem posledica neurejenih družinskih razmer in okolja,
v katerem so otroci odraščali.
Trtno uš (Phylloxera vastatrix) so zanesli v Južno Francijo že okoli leta 1860 iz
Amerike, med iskanjem 'zdravila' zoper
oidij. Večina podatkov oziroma domnev
kaže, da so jo prinesli v Evropo prav z
ameriško samorodnico, ki ni bila občutljiva na nekatere trtne bolezni ter so na njej
delali poskuse. V tedanji Avstroogrski se
je pojavila trtna uš leta 1872 najprej blizu
Klosterneuburga za Dunajem, potem leta
1880 v okolici mesta Pirana in na Štajerskem, avgusta 1880 pa že v okolici Brežic
in nato po vsej Dolenjski in Beli krajini.
Najhuje je trtna uš pustošila po Štajerskem.
Če drži, da te šmarnica naredi bebavega, potem ne gre dvomiti v to, da so naši
parlamentarci »pošmarjeni«. Tisti najbolj »pametni« prihajajo prav iz krajev
kjer prednjači šmarjak!
Velika nesreča - trtna uš
Konec osemdesetih let 19. stoletja se je
v vinogradih vzhodne Dolenjske pojavila trtna uš, ki je takrat že dobro desetletje
33
Kaj je trtna uš, kako deluje in posledice
Njegov nauk, ki ga je sicer podrobneje
zapisal v knjižici z naslovom: Kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da
jih trtna uš ne more uničiti, je bil preprost:
Kronist je zapisal, da so začeli zaradi trtne uši na vinski trti »listki žolteti, mladike vidno zaostajat«, na koncu pa se je
trta posušila, kljub temu, da so jo zalivali,
gnojili, in obrezovali. Ljudje so relativno
pozno ugotovili, da za sušenje trt (nesrečo!) ni kriv ne zimski mraz, ne spomladanska slana, ne »velika moča, sploh
nobena vremenska nezgoda«.
»Da si Dolenjci vinograde ohranijo, ali
vsaj kmalo obnovijo, je en sam pripomoček, ta je: amerikanske trte. Ako pa
hočejo kmetje svoje vinograde rešiti ali
obnoviti z amerikanskimi trtami, treba je,
da jih poceni dobe in potem, da znajo z
njimi tudi ravnati. Amerikanske trte, ki se
priporočajo za zasajenje vinogradov, pa
ne rodijo dobrega grozdja, zato se morajo rabiti le za podlago, na ktero se potem
vcepi žlahten cepič naših evropejskih trt.
Na Dolenjskem imamo zdaj dve trtnici,
ki imate skrbeti za vzgojo amerikanskih
trt, državno pri Kostanjevici in deželno v
Grmu. Iz državne trtnice se bodo menda
kmetom delili le ključi ali reznice, kmetje
pa si bodo morali potem iz njih sami vzrejevati žlahtne trte, če jih bodo znali.«
Z golim očesom ni bilo mogoče zaznati
nikakršnega škodljivca. Šele z lupo oziroma pod mikroskopom so našli vzrok na
koreninah. Polno rumenih živalic, podobnih ušem. Trtna uš se je naglo razmnoževala in širila (zatepla?). V nekaj letih je dosegla vso vinorodno Evropo. Samo v Franciji je »požrla« skoraj 500.000 ha vinogradov. Zoper trtno uš niso našli učinkovitega »zdravila«.
Kronist je zapisal, da se je na Dolenjsko
»zatepla« tudi iz Hrvatskega, kar je bila
v bistvu že »skodrana« resnica, ki naj bi
potolažila vinogradnike – češ saj tam ni
nič drugače.
Tu pa je nastala kljuka. Kar se namreč
Janezek ni učil, Janez tudi ne zna. Dolenjcem je bilo težko brati ali poslušat nasvete.
V Gradcu je januarja 1881. ravnatelj mariborske vinogradniške in sadjarske šole
Arminij Goethe prvi pripravil predstavitev kaj je trtna uš, kako učinkuje in nakazal smeri za rešitev »nesreče« ter to objavil v knjižici.
Obnova vinogradov se je večinoma končala z zasajevanjem ameriške samorodnice, ki so jo klasificirali v Sloveniji kot
šmarnica (bele sorte) in klinton, jurka in
izabela (rdeče sorte).
(Dolenc se je obregnil, ampak mislil je
pač resno: Izabela je tista vrsta ameriških
trt, katera je nasajena po nekaterih naših
vinogradih že zdavna v precejšnej meri in
katera daje sploh znano, nekaterim prijetno po jagodah dišeče, drugim pa po stenicah smrdeče grozdje in vino. Pri nas mu
Rihard Dolenc pa je bil na Dolenjskem
tisti strokovnjak, ki je organiziral nove
trsnice in začel z novo filozofijo vinogradništva, ko je postal ravnatelj vinogradniške in sadjarske šole na Grmu pri
Novem mestu.
34
pravijo tudi Amerikan in ga veliko uporabljajo v brajdah.)
Vendar pa ne bo šlo tako preprosto. Vse
dolge čase, odkar po naših krajih poganja vinska trta, so tod večinoma kraljevale
sorte z zvenečimi in klenimi slovenskimi
imeni, denimo dolgopetka, belina, imbrina, javor, kavčnja, kraljevina, lipec,
maznica, mukovatka, šipulina, podbel
in tako naprej.
Blaž Ogorevc o šmarnici tudi drugače:
Ker se te trte dičijo še z nekam čudnim
skupnim priimkom "samorodne", velja prepričanje, da so kar tako, same od sebe, že
stoletja divje kot plevel poganjale kje med
kakšnim ščavjem, srkale pičlo vlago in
blago slovensko sonce v svoje zle jagode, s
katerih sokom so kasneje stoletja zastrupljale um in telo pobebavljenih kmetičev
po odročnih in pozabljenih vaseh.
A mi sadu teh trsov ne bomo nikdar okusili in po naših grlih ne bo nikoli zaklokotalo vince, iztisnjeno iz jagod teh vrst
grozdja, kajti tam okrog leta 1880 se je v
naše vinograde od nekod priklatila neka
neizmerno zahrbtna in pogoltna trtna uš
in z nasadi trt v hipu postorila to, kar v
hladnem političnem jeziku imenujemo
"popoln genocid".
Ne metilni, ampak etilni alkohol, ta je
hudič!
To, da šmarnica dejansko ni nevarna, kot
so jo prikazovali, pa dokazuje sodno - me
dicinsko izvedensko mnenje iz leta 1970,
pod katerega je podpisan dr. Janez Milčinski (brat še bolj znanega Ježka).
Kmetiči so zastokali v obupu, vinski prekupci se zacmerali v svojem izjalovljenem dobičkarstvu, pijanci zarjoveli v apokaliptičnem obupu in državni dacarji zastokali nad svojimi votlimi blagajnami. In
šele v tem hipu vsesplošne stiske in tesnobe
je kot odrešenik iz daljnega Novega sveta veličastno stopila na sceno šmarnica v
družbi nekaterih svojih bratrancev, samorodnih hibridov. Tem odpornim ameriškim
trsom zloglasna uš pač ni mogla usodno
zavdati…
Milčinski je takrat med drugim zapisal, da
se mnenja o škodljivosti šmarnice zaradi
velike vsebnosti metilnega alkohola v drugih državah, kjer le-ta prav tako uspeva in
kjer ljudje prav tako pijejo to vino - ne v
poljudnoznanstvenih ne v strokovnih publikacijah - ne pojavljajo. In kar je še pomembnejše - da so na Inštitutu za sodno
medicino v Ljubljani že pred leti analizirali
različne vzorce šmarnice, pri čemer se je
pokazalo, da je bila količina metilnega alkohola v njih neznatna, prav tako niso našli
kakšnih drugih sestavin, ki bi lahko imele
takšne učinke, kot so jih šmarnici pripisovali.
…A že ob prvih trgatvah so se poznavalci
pričeli nad tem sokcem zlovešče spakovati in šmarnico leta 1886 javno razglasili za izrojeno vinsko ostudo. Sprejeli so
jo le kot osnovo, odporno proti oni ušji
nesnagi, na njej pa so se potem razbohotili cepiči tako imenovanih "žlahtnih"
sort. Vendar so opojni šmarjakov vonj,
prijetno in slastno pitje ter neizmerna in
dolgotrajna zadetost vse globlje lezli v
srca pivcev in pričeli celo resno ogrožati
Poleg tega je zapisal, da ti učinki sploh
niso značilni za zastrupitev z metilnim alkoholom in izrazil mnenje, da je bistvena
učinkovina, ki vpliva na obnašanje pivcev
šmarnice, enako kot pri vseh drugih vinih
– etilni alkohol.
35
ugled slovečih štajerskih vin.
Leta 1929 je država poskrbela tudi za
zakonski pregon tega ubogega vinskega
pankrtka.
Medtem ko so se oni resni žlahtnitelji s
svojimi razvajenimi trski ubadali z nadlogami, kot so trtna plesen, peronospora
ali oidij, za katerih zatiranje so morali po brajdah razbrizgati na tone modre
galice in drugih dragih škropiv, si ubožni
kmetiči tega razkošja enostavno niso
mogli privoščiti.
Znameniti vinogradniški mojster Lojze
Hrček je vztrajno, a vendar nekam plaho
namigoval, da je vprašanje škodljivosti
šmarnice vendarle še vedno odprto, in to
predvsem iz etičnih razlogov. Popolnoma
jasen pa je bil patolog dr. Janez Milčinski, dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in neizmerno
cenjen strokovnjak svetovnega slovesa, ki
je na podlagi skrbnih analiz odločno zanikal, da bi šmarnica vsebovala več metanola kot "žlahtne" sorte, in opozarjal, da
podobna vina obstajajo v vseh vinorodnih
deželah, kjer so zaradi svojega prijazno
naivnega "naravnega" okusa in vonja celo
zelo cenjena.
…Da pa se ne bi razni ceneni šmarjaki vtikali v vedno bolj cvetoče vinarske
posle, so jih na vinarski konferenci leta
1922 enostavno ekskomunicirali, torej kar
zakonsko prepovedali vsakršno širjenje
direktno rodečih križancev in jih omejili
zgolj na domačo rabo.
V tem trenutku se je pojavila tudi potreba po ideološki utemeljitvi tega ostrega
ukrepa. Vse dotlej se pač ni vedelo, zakaj naj bi bila vina samorodnic tako slaba. Pa so bruhnili na plan z zdravjem. Le
leto kasneje, torej leta 1923 (dotlej o tem
ni izšuštela niti zamirajoča besedica), je
izšel nadvse odmeven članek Metil alkohol - nevaren strup, v katerem je bilo
pojasnjeno, da "šmarnica na neki poseben
način opijanja ljudi".
Napadalno divjost pivcev šmarnice bi
bilo treba razumeti le v okviru socialnega okolja, ki mu te pijandure pripadajo,
in upoštevati predvsem alkoholizem kot
tak in ne šmarnice razglašati za grešnega koza. Trdno sem prepričan, da bi tudi,
če bi se kak tak klient marljivo nacejal
z najizbranejšim šampanjcem od nežne
mladosti pa tja v polno zrelost, in to vsak
dan od ranega jutra globoko v noč, postal
bebav, neploden, krmežljav, pogosto poscan in posran in da bi sem pa tja s sekiro
v roki lovil svoje bližnje po dvorišču. No,
zadnje čase so strastni pregoni šmarjaka
kar nekam izhlapeli, bržčas zato, ker so
dežurni varuhi zdravja odkrili novo žrtev,
strašno slično, travo namreč.
"Uživalcu šmarnica najprej ubije živce,
mu oslabi srce, ga onesposobi za delo ter
ga polagoma spravi v grob."
Pa recimo še tale grozljiv namig: "Ob
rednem in obilnem uživanju vina šmarnice postanejo starši manj plodoviti in v
kolikor dobijo otroke, so ti često degenerirani idioti in kreteni. Visok odstotek bolnikov iz vinorodnih krajev v blaznicah je
največ posledica prekomernega uživanja
šmarnice."
Namesto sklepa
Naj na koncu poudarim, da sem silno ponosen, da imam v nekdanjem vinogradu
36
tisto »spominsko« vrsto šmarnice, kajti pred dnevi so bili pri meni prijatelji z
otroki, ki so mi jo »orabutali« in se sladkali kot z najboljšim namiznim grozdjem.
Nekateri so zdravstveni učinek zobanja
jagod potem posebej pohvalili po potrebi
(po nuji). V glavnem so bile ocene zaradi
ustrezne trdoti in vonja po stenicah med
10 in 10,5. Nekateri bi hoteli posegati
celo po višjih ocenah, toda kaj bo potem
ostali za tekoče zadeve iz stisnjenih jagod
šmarnice. Pravijo pa še to, da če pripraviš
šmarnico po enakem postopku kot vsa ostala vina, da ima izjemen učinek na holesterol in druge nebodisigatreba…
Tudi morebitni zdrsi in padci na pohodu
od Litije do Čateža pa so zaradi zdravilnosti po pameti popitega dolenjskega vina,
veliko mehkejši in manj neboleči kot drugod. Tudi naslednji dan.
37
ZNAMENITE DOLENJSKE BRANJEVKE
Besedilo in ilustracije: Brane Praznik
ponuja solato; kupiti pri branjevki; klepeta
kakor branjevka.
Pravo branjevstvo se je v naših krajih (v
širši okolici Šentlovrenca) pojavilo po letu
1894, ko je začel voziti redni vlak med Ljubljano in Novim mestom. Nekoliko kasneje še v Karlovec in v Sevnico. Z uvedbo
vlakov se je za podeželje odprl trg.
S prodajo različnih kmečkih pridelkov –
v glavnem pa s prodajo semen, so začele
preživljati cele družine, ki takrat niso bile
prav majhne. Večina branjevk je tako
zaslužila vsaj za vse nujne hišne potrebe
in klasične lakote – razen izjemoma – ni
bilo več. Najpomembneje pa je bilo, da so
dobile denar, ki ga na takratnem podeželju
skorajda ni bilo.
»Al' je šlu na težku,« bi rekla moja stara
mama, njega dni zelo znana branjevka, ki
je bila pred poroko z mojim starim očetom
doma iz gostilne in je bila tudi zato s svojim »kšeftarskim predznanjem« nekakšna
mentorica mlajšim ženskam. Na trg je semena nosila že med prvo vojno pa vse do
začetka osemdesetih let.
Od naši branjevk so v Ljubljani semena kupovale tudi znane krakovske branjevke - solatarice,
saj je bilo že kar pregovorno znano, da so dolenjska semena dobra, in da zanesljivo vzklijejo ter
kasneje bogato rodijo. Do železniške postaje so
prinesle ali pripeljale semena na različne načine
– tudi s pomočjo koles.
Bile so res znamenite dolenjske branjevke.
Vsaka zase je bila nekaj posebnega.
So se jim pa kdaj pa kdaj pridružile tudi
prave kmetice, gospodinje z velikih kmetij
Nekaj zato, da niso bile nenehno doma, saj
so bile v družbi samo med in po nedeljski maši, nekaj pa tudi zaradi tega, da so
si izborile neodvisno od gospodarja kakšen
dinar. So pa najbolje tržile 'stalne' branjevke. Lahko bi rekli, da so bile celo poklicne branjevke, čeravno jim tega statusa ni
nihče priznaval niti ga niso potrebovale
kot v nekaterih drugih mestih Evrope. Torej, to so bile tiste, ki so poznale stranke in
stranke njih in vse nabavne poti. Le malokatera med branjevkami je sama pridelala
Pravo branjevstvo se je v naših krajih (v
širši okolici Šentlovrenca) pojavilo po letu
1894, ko je začel voziti redni vlak med Ljubljano in Novim mestom. Nekoliko kasneje še v Karlovec in v Sevnico. Z uvedbo
vlakov se je za podeželje odprl trg.
Naše kmetice, večinoma so bile to pravzaprav kajžarice, sabenjkarice (sebejeki) ali
dninarice – sloj iz kmečkega polproletariata, so postale branjevke - semenarke. SSKJ
pojasnjuje besedico branjevka -e ž (a): ženska, ki prodaja na živilskem trgu; branjevka
38
vsa semena, jajca, včasih piščance, sočivje,
žganje in druge zadeve, ki so jih nosile na
trg. S solato in sadjem se niso ukvarjale. To
so počele branjevke iz okolice Ljubljane, iz
Krakova, Trnovega, Savelj in od drugod iz
ljubljanske okolice... Toda, specializirane
solatarice so skoraj brez izjem kupovale
solatno seme pri naših ženskah!
Možje naših branjevk so hodili medtem
okoli kmetov opravljati priložnostna dela,
s katerimi so »pokrili« komaj svojo malico
in pijačo, ter morda domov odnesli še pol
hlebca kruha ali kaj podobnega. Ženske pač
na trg. So pa možje pogosto »nosili pošto«
iz kraja v kraj, ali pa so za ženske nabavljali prodajne artikle. Najraje so kupovali pri
znanih žganjekuhih šnopec, kar je bilo lahko »dolgotrajno in naporno« delo.
Zakaj že?
Menda ga na jutranjih, delavskih vlakih, kakor
so jih tudi imenovali takrat, ni bilo, ki ne bi poiskal branjevko ter si »privezal dušo.«
ali na šverc« preganjale in nista podpirali
tovrstno konkurenco. Tobak in alkohol sta
bila vedno »napajališče« za vzdrževanje v vseh časih - vseh vrst oblasti.
Največ žganja so branjevke iztočile zjutraj,
na vlakih, ko so delavci, ki so se vozili na
delo v ljubljanske tovarne ali bili v službah
na železnici – »fruštkali«. Zgodaj zjutraj je
v Ljubljano vozilo več vlakov. Imenovali
so jih kot »prvi, drugi« ali »tretji vlak,«
odvisno ob kateri uri so vozili. »Prvi« vlak
je običajno peljal mimo Loke in Šentlovrenca že pred četrto zjutraj. Na tretjem
so bili v glavnem že študentje in dijaki.
Večinoma so našim branjevkam v domačih
krajih dostavljale izdelke za prodajo tiste
kmetice, ki so se ukvarjale izključno s
pridelovanjem. Tudi pridelovalke so bile
precej specializirane. Nekaterim so bolje
uspevale stročnice, drugim čebulnice ali
začimbnice, korenovke, solatnice… Zanimivo, da niso bile vse za vse. Kot primer:
najboljši je bil žefran, ki ga je imela Malka.
Tudi konopljino seme za ptičjo hrano ali za
nadaljnjo rabo je bilo najboljše na Kragulevem hribu.
Branjevke so si delo razdelile tako da sta
po dve med tistimi, ki so prodajale žganje,
morda tri, prišle na en vlak. Vlaki pa so bili
polni, da je bilo potnikom, ki so vstopali
tam v Višnji gori, že težko dobiti sedež.
Človek danes res ne more razumeti kako
so se lahko vse to dogovorile brez telefonov oziroma mobitelov? Pripovedovale so,
da so »tej ali oni dale pošto« kam, kdaj
in kako bo šla kašna na »plac«. Besedico
plac slovar pojasnjuje med drugim kot trg,
Čebulček je zanesljivo sodil med najbolj
prodajane artikle naših branjevk.
Žganja so na tržnici prodajale samo občasno, ker dobava ni bila vedno redna. »Kdaj
pa kdaj se je kakšen sod tudi presušil,« so
se opravičevale, če ga ni bilo dovolj. Žganje so vedno prodajale - bolj kot ne - na skrivaj. Oblast in država sta prodajo »pod mizo
39
oziroma v naših krajih šatrga ni samokolnica, temveč vprežno vozilo z dvema kolesoma na eni osi, vmes pa je prostor za tovor, praviloma opleten s protjem. Torej voz
s košem. Kadar so imele prevelike punklje
za v potniški vagon, so jih dajale v poštni,
ki je bil tik za lokomotivo. Če je bilo le preveč ali pretežko so na železniški postaji v
Ljubljani najele cizo in postrežčka, ki so
tam čakali pravzaprav prav s tem namenom. Izvoščke so plačale deloma z denarjem, deloma s kakšnim frakeljčkom žganja.
zlasti kot živilski trg. Saj ni šlo brez zamer.
Konkurenca je pač konkurenca! Kdaj pa
kdaj, ko se je nabralo preveč zamer, so si
skočile v lase. Takrat je vse frčalo naokrog.
Posebej če ga je bilo za frakelj čez mero.
Lahko bi rekli, da je šlo za poklic, ki so se
ga naučile druga od druge. Nekaj je bilo že
po naravi zgovornih in domiselnih, ki so si
delale imenitno reklamo. Bile so glasnejše
kot druge branjevke in tudi odločnejše. Nastal je celo izrek: Klepeta kot branjevka.
Na železniški postaji v Ljubljani so čakali izvoščki s svojimi cizami, da so bisage zvozili na trg. Ker
so bile cize velike, sta izvoščka in cizo pogosto najeli tudi po dve dolenjski branjevki. Izvoščki so
seveda za »povrh« plačila pričakovali kratkega
na začetku in na koncu poti.
Osebno mislim, da so bile včasih celo
malo komedijantke, da so privabile kupce.
Pogosto jih je bilo slišati čez pol tržnice.
Uporabljale so različno nagovarjanje, danes bi rekli denimo 'propagandne slogane' kot:
Prodajo so si razdeljevale tako, da je šla
ena v prve, druga v zadnje vagone. In vsaka ga je do Ljubljane stočila liter ali dva.
Štamprle kot mero, so uporabile redko.
Mere so bile večje. Decilitrske. Če ga je
kaj ostalo, kar je bilo sila redko, so ga spile
same na tržnici, med vožnjo nazaj, ali ga
porabile za »tringelt« izvoščkom. Posebej,
če je prodaja stekla kot so si jo zamislile.
»Gospa vzemite moje seme. Pri nas je tole
krasno seme zraslo v tako slabi zemlji, da
bog pomagaj, zato bo pri vas še enkrat večje…« To je bilo celo blizu resnice. Ker so
bile glasne, zato, da so bile razpoznavne, so
zelo redoljubno plačevali tržne pristojbine.
»O, ne, zaradi tega pa se ne bomo dajale
v zobe,« so komentirale med odštevanjem
pristojbine za stojnico in kar so si pač
oblastniki izmislili, da so jih ciganili, kot
so imele navado povedati.
Robo so nosile v velikih bisagah, ki so si
jih obesile čez ramena, v rokah pa nosile še
polne košare, korbice, ki so bile sicer v rabi
za plevel, vendar so vanje zlagale jajca in
druge pridelke, ki se niso smeli pomečkati. Od doma do železniške postaje so jim
pomagali nositi bisage domači, največkrat
večji otroci. Pogosto so do postaje pripeljale prodajne artikle tudi s šajtrgam. Šajtrga
Anekdot tistega časa seveda ni nihče zapisoval, vsekakor pa bi bogatile še današnji čas.
Seveda niso poznali izraza bio, niti niso vedeli
40
njihovega pomena. To je nadomeščal izraz:
»Vse je domače! Samo z domačim 'futrom'
krmljeno!« ali »Samo z domačim gnojem
gnojeno!« To slednje so govorile tembolj
takrat, ko je bilo že čutiti stranske učinke
umetnega gnojila in kemikalij.
V glavnem pa je bilo res, da so bila vsa semena in drugi artikli vzgojeni doma in po
današnjih vrednotah – bio!
Tega ravno ne morem trditi za žganje. Za
žganje je bilo na jutranjih vlakih pomembno, da je prijelo in »urezalo«. Če 'šnopc' ni
bil dovolj močan so v šali svetovali branjevkam, naj drugič prinesejo s seboj še palico, da bo zapeklo vsaj po hrbtu (ko ga bo
udarila), če že pijača ni 'vžgala'!.
Klasično dolenjsko branjevstvo je ponehalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Nadomestile so jih sodobne semenarne.
Redkokdaj je videti na ljubljanski ali novomeški tržnici še kakšno mlajšo branjevko
iz naših koncev.
Slike na tej strani
predstavljajo projekte Srca Slovenije
41
AKTIVNO PO SRCU SLOVENIJE
Ana Savšek
Srce Slovenije je območje v osrčju države,
s središčem v G E O S S-u, geometričnem
središču Slovenije v bližini prazgodovinskih Vač. Ta dežela novih doživetij, priložnosti in izzivov sega do 50 km okrog te
točke. Obiščite nas in se prepričajte, da ljudje zares delajo srčno!
v Tenis klubu AS, obiščete muzej na prostem Dežela kozolcev in etnološko zbirko
na domačiji Pr' Krač, ali pa se pred spanjem okrepčate v gostilnah Javornik in Pri
Rozi.
Od pomladi do jeseni ste dobrodošli v
kampih Resnik in Mestno kopališče Višnja
Gora, ki premoreta tudi letno kopališče.
To obdobje je najboljše za nakupovanje
ali okušanje domačih dobrot, k čemur vas
vabijo kmetije s počivališčem za avtodome Paternoster, Lavrič, Čož, Okorn in
Grofija.
Utrip Srca
Brez množičnega turizma
Zelo pester je tudi program dogajanja v
Srcu Slovenije: pred obiskom preverite
koledar dogodkov na:
www.srce-slovenije.si.
Z izjemo Kamnika in okolice to območje še ni turistično razvito, zato omogoča
diskretno raziskovanje podeželja in naravnih ter kulturnih znamenitosti, kjer
obiskovalce pričakajo pristni in prijazni
domačini. Stkali smo mrežo karavaningu
prijaznih gostiteljev, kjer avtodomarski
gosti lahko okušate ali kupujete domače
izdelke ter prenočite (in oskrbite vozilo),
med vandranjem pa si ogledate lokalne zanimivosti in se sprostite v naravi.
Razgibanost terena, mreža pohodniških,
kolesarskih in konjeniških poti, okusna
kulinarika ter pester nabor manj znane
kulturne in naravne dediščine obljubljajo
zanimiva doživetja.
Pridelano od Srca
Domače dobrote je najbolj prijetno okušati in kupovati pri odprtih in prijaznih
domačinih, saj vam radi zaupajo kako
»hišno« skrivnost in vam svetujejo glede
priprave jedi ali uporabe izdelka.
Najprej zdravje! Energije polno Živo
vodo stekleničijo v Zdravilnem gaju Tunjice, kjer lahko kupite še živo glino za
nego zob in dlesni. Čaje in druge zdravilne pripravke varijo v Zeliščni lekarni
Cistercijanskega samostana Stična, čebelarske pripomočke in čebelje izdelke pa
nudita Čebelarstvo Dremelj in trgovina
Vse leto se lahko kopate in prenočite ob
EKO Termah Snovik, operete avtodom v
Avtocentru Glavan, odigrate partijo tenisa
42
Na treh turističnih kmetijah, kjer lahko
prenočimo vse dni v tednu, pa gostom
kuhajo le ob vikendih. Le streljaj od Geometričnega središča Slovenije GEOSS
je EKO kmetija Lavrič, kjer kuhajo po
maminih in babičinih receptih. Njihova
kulinarična posebnost je pečena jagnjetina, ki jo redijo na kmetiji. Mogočna EKO
kmetija Pr' Krač poleg domačih dobrot
nudi še sprehod po posestvu s parkom,
sadovnjakom in etnološko zbirko ter ogled bližnjih Erbergovih paviljonov in
sotočja treh rek: Ljubljanice, Kamniške
Bistrice in Save, ki slovi kot ribolovno
območje sulca. Na kmetiji Okorn, kjer so
uredili počivališče za avtodome z verjetno najlepšim razgledom v Sloveniji, pa
najraje pripravijo ocvrtega piščanca in
kmečko pojedino: gobova juha, svinjska
rebrca, krvavice in pečenice s kislo repo
Medus poleg Gostilne pri Čebelici.
S pivom, ki ga varijo v Gostilni in pivovarni Furman boste lahko poplaknili odlične
mesnine, svežo jagnjetino, domač kruh
ter svežo ali vloženo sadje in zelenjavo, ki so na voljo na turističnih kmetijah
Pr'Krjan, Na hribčku, Lavrič, Pr' Krač,
Okorn, Grofija in Fajdiga, pa tudi v Gostilni pri Rozi. Mojstri sira so na domačiji Paternoster, jabolka in drugo sadje pa
pridelujejo v Sadjarstvu Erjavec - poleg
svežega nudijo še suho sadje (tudi v
čokoladi), marmelade, jabolčni sok, kis
in žganje. Jabolčni sok, žganja in likerje
varijo tudi v Gostilni pri Janezu.
In za konec - sladica. V Gostilni Trojane
so v zadnjega pol stoletja scvrli že preko
100 milijonov krofov, na kmetiji Čož pa
pečejo slastne piškote in pecivo. Višnja
Gora slovi po legendi o polžu; čokoladne
Višnjanske polžke izdelujejo v kavarni Mestnega kopališča, kjer pečejo tudi
prave polže - na zeliščnem maslu.
Okusi iz Srca
Med vandranjem z avtodomom po podeželju se prileže tudi dobro domače kosilo ali večerja, sploh, če lahko s polnimi
trebuhi prenočimo kar na dvorišču gostitelja - v Srcu Slovenije je vsaj pet takih
gostišč. Posebnost Gostilne Javornik so
jedi iz krušne peči, v kateri pripravljajo
najrazličnejše mesne, ribje in zelenjavne jedi ter sladice, postrežejo pa tudi z
domačimi testeninami. Gostilna pri Rozi,
kjer so uredili odlično postajališče za
avtodome s piknik prostorom ter športnim in otroškim igriščem, nudijo pestro
izbiro hišnih specialitet iz divjačine, najboljše pa so domače mesnine in kruh.
in zeljem, matevž ter jabolčni zavitek.
Imajo tudi otroško igrišče in trampolin.
Preostala priporočena gostišča v Srcu
Slovenije sicer ne nudijo prenočevanja z
avtodomom, premorejo pa dovolj prostora za parkiranje in so lahko dostopna.
Gostilni Pri čebelici in Furman vabita
v Lukovico, kraj furmanov in rokovnjačev, kjer stojijo tudi mogočne razvaline
43
gradu Brdo s parkom. Pri čebelici poleg
slovenskih specialitet nudijo še jedi z
medom in medene napitke, saj domujejo v Čebelarskem domu Slovenije. Pri
Furmanu pa varijo lastno temno in svetlo
pivo Rokovnjač, ki se prileže k njihovim
pripovedoval zgodbe o svoji kozi in
hudiču. Zato še danes pečejo njegovo
najljubšo svinjsko pečenko in pražen
krompir.
specialitetam: furmanski ponvi, rokovnjaškem golažu, gobovi juhi v kruhovi
skodelici in k picam velikankam.
pa lahko uživamo v domači hrani le ob
vikendih. Kmetija Pr'Krjan nudi domače
jedi sredi Oglarske dežele, glavne znamenitosti teh krajev. Na kmetiji Na hribčku
lahko postanemo dlje časa, saj imajo še
balinišče in otroško igrišče, postrežejo
pa z domačimi klobasami, šunko, štruklji, ajdovimi žganci in kislim zeljem ter
sladicami po starih receptih. Podobno
kulinarično ponudbo pa imajo tudi na
kmetiji Fajdiga.
Na preostalih treh turističnih kmetijah
Gostišče Trojane najbolj slovi po krofih,
z marmelado ali vanilijo, oblitih s čokolado. Nudijo tudi pestro ponudbo jedi za
vse okuse. V Gostilni Maček pripravljajo
žrebičkovo meso, morske in gobje jedi
ter krače in domačo salamo, pozimi tudi
koline. Poleg pokrite terase gostom delajo družbo želve, ježi, zajčki in druge
male živali.
Dediščina Srca
Ob pohodniški poti iz Litije na Janče stoji Gostilna pri Janezu s skoraj 100-letno
tradicijo, kjer med domačimi dobrotami
velja omeniti odličen divjačinski golaž,
domač jabolčni sok, žganje in likerje.
Onkraj hribovja, na Muljavi, rojstnem
kraju pisatelja Josipa Jurčiča, je v Go
stilni Obrščak knjižni junak Krjavelj
Srce Slovenije neguje bogato in zanimivo dediščino, ki sega v 6. stoletje pred
našim štetjem. Stara mestna in trška
jedra, grajske sobane, rojstne hiše velikih učenjakov in umetnikov, sakralne
znamenitosti in etnološke zbirke sodijo
med naše »klasike«, le v Srcu pa se lahko
fotografirate ob obeležju geometrijskega
44
središča Slovenije GEOSS. V sosednjih
Vačah si oglejte repliko vaške situle iz
6. stoletja pred našim štetjem in prazgodovinske ostanke obale nekdanje morske
obale.
le, če smo v Litiji ob delavnikih dopoldne, ko je odprt za javnost. Erbergova
paviljona v Dolu, kjer si lahko ogledate
gostujoče razstave, lepo obnovljena spominjata na nekdanji blišč graščine s parkom, drevoredi in botaničnim vrtom. Podobno velja za ostanke gradu Brdo pri
Lukovici, kjer se lahko sprehodimo le še
po grajskem parku.
Tradicijo oglarjenja v teh krajih ohranjajo
v Oglarski deželi na dolski planoti. Tam
se s kuhanjem oglja že 200 let ukvarjajo
tudi na Oglarski domačiji Brinovec.
Razgibajte srce … in ga umirite
Leta 2012 so v Šentrupert preselili 19 različnih kozolcev in sušilnih naprav. Tako
je nastala Dežela kozolcev, muzej na prostem s kilometrsko sprehajalno potjo od
kozolca do kozolca, med katerimi je najstarejši Lukatov toplar iz leta 1795.
Preko polovice območja Srca Slovenije
prekrivajo gozdovi, kjer vsakdo najde
svoj mir. Razgibanost terena ter mreža
pohodniških, kolesarskih in konjeniških
poti so kot nalašč za aktivni turizem. Navdušeni kolesarji lahko na info točkah
Srca Slovenije ter pri nekaterih ponudnikih s te zloženke kupite obsežen vodnik
S kolesi po Srcu Slovenije z opisi kar 32
kolesarskih poti in podrobnim zemljevidom območja.
Skozi Muljavo, kjer na ogled stoji tudi
Jurčičeva domačija, rojstna hiša enega
največjih slovenskih pisateljev, prispemo do izjemno bogate Etnološke zbirke
Nose. Zakonca Nose, velika ljubitelja
slovenske kulturne dediščine, sta jo uredila v kašči in pod dvojnim kozolcem
toplarjem in jo ves čas dopolnjujeta. V
bližnji Stični je edini še delujoči cistercijanski samostan v Sloveniji z znanim
križnim hodnikom in Muzejem krščanstva na Slovenskem. Pod peresi menihov
iz Stične so nastali Stiški rokopisi, eni prvih zapisov slovenskega jezika.
Na Veliko planino se iz doline odpravite
peš ali z nihalko, ki obratuje vse leto. Na
najvišji slovenski pašni planini lahko
poleti kolesarite, okušate kislo mleko ali
kupite sirčke trniče, ki so lokalna posebnost. Na energetskih točkah Naravnega
zdravilnega gaja Tunjice si mnogi polnijo baterije z »živo« energijo, ki premore
zdravilne učinke na različna bolezenska stanja, kar so znanstveno dokazali.
Ustekleničeno v obliki Žive vode lahko
to energijo odnesete tudi domov.
Izvirnik Slave vojvodine Kranjske (1689)
si lahko ogledamo v nekdanji delovni
sobi Janeza Vajkarda Valvasor na gradu
Bogenšperk. Med vodenim ogledom gradu boste spoznali še zbirke noš, vraževerja, bakrotiskarstva in druge stilno urejene
grajske sobane.
Aktivni dan na obronkih Alp zaključite s
sprostitvijo v EKO Termah Snovik, kjer
je brezplačno na voljo tudi pravi fitnes v
naravi, naslednji dan pa obiščite botanični
park Arboretum Volčji Potok. Poleg parka
so tu vedno na ogled še zanimive razstave.
Manjši Muzej rudarstva, splavarstva in
železne ceste si lahko na hitro ogledamo
45
Ljubitelji tenisa lahko odigrate partijo v
Tenis klubu AS z odlično urejenimi zunanjimi in dvoranskimi igrišči, otroci in
mladina pa bodo po obisku geometričnega središča Slovenije GEOSS najbolj veseli zviranja v krošnjah Pustolovskega
parka Geoss s petimi višinskimi poligoni
in zip-line parkom, spuščanjem po jeklenici v skupni dolžini 915 metrov.
kolovozi in makadamske ceste z vzponi
različnih težavnosti.
Na voljo je 1.448 kilometrov skupne
dolžine poti za kar 91 ur kolesarjenja.
Kolesarjem je v pomoč tudi natančen
zemljevid z vrisanimi kolesarskimi potmi
in znamenitostmi, ki jih je na poti vredno
obiskati. S pomočjo QR povezav lahko
na svoje mobilne telefone prenesete GPS
koordinate posameznih kolesarskih tras.
Kolesarske poti potekajo na območju
med Kamniškimi Alpami in dolenjskim
gričevjem in povezujejo 17 občin.
Peš, s kolesom ali z ribiško palico jo iz
Dola mahnite na slikovito sotočje rek
Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice.
Na teh prodiščih, ki so eno najpomembnejših drstišč sulca v Evropi, je palico vihtel že kralj Aleksander.
V preteklih mesecih je po Srcu Slovenije potekala poletna kolesarska akcija.
Kolesarji so odkrivali neokrnjeno naravo
podeželja, hkrati pa zbirali nalepke na
kolesarskih točkah pri turističnih ponudnikih na treh izbranih trasah različnih
težavnostnih stopenj. Zaključek akcije je
potekal v soboto, 21. septembra 2013, s
kolesarskimi izleti za družinske, cestne
in gorske kolesarje na Jesenskem dnevu
Kolesarjenja po Srcu Slovenije.
Po gričevju nad Ivančno Gorico se lahko podate s konjem iz kmetije Čož, po
planoti pa vas popeljejo tudi s kočijo, na
kateri lažje kot na konju grizljate njihove
domače piškote. Družinsko poletno osvežitev si po ježi privoščite na Mestnem
kopališču Višnja Gora, nato pa zajahajte še kolo in si privoščite romantično
vožnjo do izvira reke Krke, kjer vas vodnik popelje do 30-metrskega sifonskega
jezera na koncu prostorne dvorane Krške
jame.
Nova mobilna aplikacija E-turist za
sodobno načrtovanje izletov
Prebivalcem in obiskovalcem Srca Slovenije in Slovenske Istre je od letošnjega septembra na voljo nova mobilna aplikacija
e-Turist. Ta uporabniku na podlagi njegovih zanimanj pripravi prilagojen program
z vključeno kulinarično ponudbo, zabavo,
kulturnimi in naravnimi znamenitostmi ter
ponudbo aktivnega turizma. Nova mobilna
aplikacija je bila prvič uradno predstavljena na sejmu Bonaca 2013, mednarodnem
sejmu navtike, karavaninga in zelene energije v Portorožu.
Za ljubitelje kolesarjenja
V Srcu Slovenije lahko kolesarji izbirate
med treking, gorskimi in cestnimi trasami, ki so speljane po več različicah tako,
da bo vsak našel primerno zase in za svojo družino. Za treking kolesarje so trase
speljane po stranskih poteh in ob zanimivih točkah, pri čemer so izpostavljeni
odseki, ki so primerni za družine. Cestne
poti potekajo zgolj po asfaltnih cestah ter
so daljše in zahtevnejše, za gorske kolesarje pa so na voljo utrjene gozdne poti,
Uporabnik na pametni telefon naloži aplikacijo
46
kolesarski vodiči, zgibanke o postajališčih za avtodome in ostali promocijski materiali, v posebnem domačem kotičku pa
tudi lokalni produkti z območja.
e-Turist, vnese svoja zanimanja, čas, ki ga
ima na voljo ter prevozno sredstvo, sistem
pa pripravi predlog ogledov, prilagojen
njegovim zahtevam. Aplikacija nato uporabnika s pomočjo GPS navigacije vodi
od točke do točke. Če vas na primer zanima rekreacija, bo aplikacija predlagala
možnosti za športne aktivnosti, hkrati pa
bo svetovala tudi kje v bližini pojesti kosilo
in kaj je vredno ogleda v sosednjem kraju.
Občina Litija je zagotovila prostorske pogoje za točko, deluje pa v okviru Razvojnega centra Srca Slovenije, ki je pridobil tudi
evropska sredstva za njeno vzpostavitev.
Vloga nove Turistične točke je tudi povezovanje litijskih turističnih območij. V občini Litija je namreč več mikrodestinacij,
ki imajo velik turistični potencial: območje Vač z GEOSS-om, Polšnik ter Dole pri
Litiji – Oglarska dežela.
Mobilna aplikacija je brezplačno na voljo
za operacijske sisteme Android, Blackberry, Microsoft Windows Phone ter iOS
in si jo lahko brezplačno naložite v spletnih trgovinah Google Play in App store.
Znotraj aplikacije, ki obstaja tudi v angleškem jeziku, so dosegljive tudi praktične informacije o turističnih informacijskih centrih v Slovenski Istri in v Srcu
Slovenije. Sistem za načrtovanje poti deluje tudi na spletni strani www.e-turist.si,
ki omogoča, da si lahko sestavimo izlet
že za domačim računalnikom. Pri vsaki znamenitosti lahko obiskovalec poda
tudi svoje mnenje, kar bo v pomoč turističnim delavcem za izboljšanje ponudbe.
Turistična točka Srca Slovenije nudi:
•
•
•
•
Nova mobilna aplikacija je nastala v sodelovanju Fakultete za turistične vede
– Turistica, Instituta Jožef Stefan in Občine Litija, sodeloval pa je tudi Razvojni
center Srca Slovenije, ki je povezuje območje Srce Slovenije.
•
Za vse informacije: Turistična točka
Srca Slovenije
informacije o turističnih znamenitostih, prireditvah ter pestri in raznoliki ponudbi v Srcu Slovenije,
lokalno vodenje skupin,
promocijski material območja Srca
Slovenije (kolesarski vodiči, zgibanke Karavaning po Srcu Slovenije,
zemljevidi, letaki posameznih ponudnikov znotraj območja, itd.),
lokalne produkte, kot so med in izdelki iz medu, marmelade, suho sadje,
zeliščni čaji, tinkture, oglje za žar,
unikatni izdelki lokalnih rokodelcev,
kot so nakit, pletene košare, unikatni leseni in glineni izdelki, pleteni in
kvačkani izdelki, ročno šivani izdelki, spominki Srca Slovenije.
TURISTIČNA TOČKA
SRCA SLOVENIJE
V starem mestnem jedru Litije, na Valvazorjevem trgu 10, je sredi aprila vrata
odprla prva Turistična točka Srca Slovenije. Namenjena je informiranju obiskovalcev in promociji lokalnih litijskih
ponudnikov, pa tudi turističnih atrakcij
širšega območja Srce Slovenije. Na novi
turistični točki so obiskovalcem na voljo
Valvazorjev trg 10, Litija
[email protected],
tel. 059 940 503 ali 051 312 739,
Odpiralni čas: sreda: 10h - 17h, četrtek: 10h - 15h,
petek: 10h - 15h, sobota: 9h - 12h
Več informacij: www.srce-slovenije.si/turizem
47
VOZLIŠČE POTI IN ZGODOVINE - DOBRODOŠLI V
OBČINI ŠMARTNO PRI LITIJI
Prelepa je ta šmarska fara,
še lepši je ta šmarski zvon.
lepo mi poje, oj, ta šmarski zvon, svet' Martin je njegov patron.
Prav lepi so ti šmarski fantje, Še lepše pa so Šmarčanke.
Če te kdo vpraša: »S'KOD S'PA TI DOMA?«
Povej, da si iz Šmartnega. Planine sončne zrejo dol na nas,
Na to prelepo šmarsko vas.
Ljudska
Matija Greischer, Portret Janeza Vajkarda Valvasorja, naslovni bakrorez iz knjige: Johan Weich
ard Valvasor, Die Ehre deβ Hertzogthums Crain,
Ljubljana – Nürnberg 1689
zgodnjesrednjeveškega posodja. V teh
krajih so že Rimljani kopali rudo zato je
bilo rudarstvo ena močnejših panog. Med
gospodarskimi panogami je bilo nekdaj
zelo razvito tudi železarstvo, fužinarstvo, trgovina in različne obrti (usnjarstvo, čevljarstvo, kovaštvo). Poleg tega
Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine
Kranjske poroča, da je imel kraj konec
17. stoletja nad sto prebivalcev večinoma
kmetov, precej tovornikov in obrtnikov
(največ usnjarjev) in pa veliko gostiln –
kar 18, kjer pa gre najbrž za kmetije, ki
so obenem prišlekom postregle s pijačo
in hrano.
Dva zvonika, kazalca poti in davne želje
Šmarčanov, da sežejo visoko. Leta 2002
so se občani odločili, da se Šmartno
pri Litiji kot občina odcepi od Litije in
zaživi svoje življenje. Občina Šmartno
pri Litiji se je leta 2006 pobratila z italijanskim mestom Telgate, ki se nahaja
v neposredni bližini Bergama. Most, ki
povezuje obe mesti je naš skupni rojak,
znameniti kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, saj njegove rodbinske korenine izhajajo iz Telgata. Občini dobro
sodelujeta in poglabljata prijateljstvo
preko kulturnih in šolskih izmenjav ter
z izmenjavo gospodarskih izkušenj. Na
94,9 km2 površine danes v občini Šmartno pri Litji prebiva nekaj več kot 5200
prebivalcev.
Začetki naselbine Šmartno segajo v
starejšo železno dobo. Razprostirala se je
od vzhodnega pobočja Roj do Kusovne,
kjer so našli dele prazgodovinskega in
Johan Weichard Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Ljubljana – Nürnberg 1689
48
16. in 17. stoletje pomenita enega od
razvojnih vrhuncev. Na eni strani močna
gospodarska dejavnost, ki so jo povečini narekovale gospodarsko močne plemiške rodbine in ugodna prometna lega,
so bile pogoj za hiter razvoj kraja, ki je
resnici na ljubo svojo podobo spremenil
tudi na račun potresa (1511) po katerem
so prezidavo doživele vse pomembne
stavbe. Na drugi strani je imel Šmartno
tudi velik cerkveno upravni pomen. Če
ja, ko slednja prevzame vlogo pri razvoju gospodarstva in upravne pristojnosti. Občinsko središče, Šmartno pri Litiji, se je razvilo na trgu okoli veličastne
neogotske cerkve sv. Martina, ki so jo
po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja
gradili med letoma 1899 in 1901 (naredil tudi načrt za filharmonijo v Ljubljani). Čaščenje sv. Martina se je pri nas
razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega
Grad Bogenšperk
obdobja so tudi naše najstarejše cerkve
posvečene temu svetniku, podobno velja
za Šmartno, kjer naj bi prvotno cerkev
postavili na mestu, kjer je na površje,
za god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Stavba ima gotski, baročno rebrast obok in dve baročni
si še enkrat sposodimo Valvasorjevo Slavo nam avtor v njej navaja, da je vikariat
sv. Martin v drugi polovici 17. stoletja
obsegal 11 podružnic. Postopni razvoj
se je nadaljeval vse do prihoda južne
železnice v bližnjo Litijo sredi 19. stolet49
Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane angleške kraljevske
družbe (Royal Society), ustanovitev
prvega grafičnega zavoda na slovenskih
tleh leta 1678, izdaja več topografskih
del, načrt za predor Ljubelj, načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona. To so
za našo kulturo in znanost izjemna dela,
s katerimi si je Valvasor zagotovil odlično mesto ne samo v slovenski, ampak
tudi v avstrijski in širše evropski kulturi.
kapeli. Najstarejša hiša v Šmartnem ima
vzidano letnico 1580. V njej sta bila v
drugi polovici 17. stoletja grafična in
slikarska delavnica Mollerey. Tu sta
delala Valvasorjeva sodelavca Andrej
Trost in Jernej Ramschissl. Med zanimivejše zgradbe, vredne ogleda, sodi tudi
nekdanji Sokolski dom, v katerem je
danes Kulturni dom Šmartno, ter nekdanja šola v kateri od lanskega leta domuje nova knjižnica. Danes je Šmartno
kulturno in športno središče občine z
bogato in dolgoletno društveno dejavnostjo. Njegova ugodna geografska lega
predstavlja pravo prometno vozlišče, saj
se v njem križajo prometne poti proti Dolenjski, Ljubljanski kotlini in Zasavju. Zadnji lastnik grajskega kompleksa je
bila od sredine 19. stoletja do italijanske kapitulacije septembra 1943 rodbina
Windischgraetz. Po letu 1945 je bil grad
popolnoma izropan, največje dragocenosti pa so ob svojem odhodu odnesli še zadnji lastniki. Po letu 1970 se je
pričelo s sistematično obnovo gradu, ki
danes predstavlja - zaradi Valvasorjeve
dediščine - enega najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem, saj
je bil v letu 1999 razglašen za spomenik
državnega pomena. Danes je v gradu več muzejskih zbirk, ki
nudijo vpogled v življenje in delo Janeza
Vajkarda Valvasorja. Obiskovalci si lahko ogledte Valvasorjevo delovno sobo
z originalom Slave vojvodine Kranjske,
bakrotiskarno, zbirko vraževerja in noš,
Slovensko geodetsko zbirko, geološko
zbirko ter lovsko sobo. Med sprehodom
po grajskih hodnikih boste odkrili knjižnico, skrito sobo, stalno razstavo akad.
slik. Jožeta Megliča, grajsko kapelo, rekonstruirano viteško sobo ter grajsko
galerijo.
V smeri proti Dolenjski se vrh vzpetine
nahaja eden najpomembnejših kulturnih
spomenikov na Slovenskem – renesančni
grad Bogenšperk.
Z gotovostjo lahko rečemo, da so Bogenšperk, kot ga poznamo danes, po
letu 1511 začeli zidati gospodje Wagni.
Omenjenega leta jim je namreč močan
potres poškodoval bližnji Lichtenberg,
srednjeveško utrdbo, ki je s tem postala
neprimerna za bivanje. Tako je nastala
renesančna stavba z značilnima okroglima stolpoma. Bogenšperk je poleg svojih
arhitekturnih prvin širši javnosti poznan
kot dom znamenitega polihistorja in raziskovalca Janeza Vajkarda Valvasorja,
do današnjih dni edinega člana Angleške
kraljevske družbe iz ozemlja naše države.
Valvasor, rojen leta 1641 v Ljubljani,
umrl v Krškem leta 1693, je imel Bogenšperk v posesti v letih 1672 - 1692.
Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času je predstavlja izdajo
knjige Slava vojvodine Kranjske, ki je
izšla v Nurnbergu leta 1689, raziskavo
Grad je tudi protokolarni objekt v katerem zaročencem pripravimo nepozabni
poročni obred in slavje, grajski prostori in park so edinstveni za pripravo
poslovnih srečanj, konferenc, kongresov
ali osebnega praznovanja. Organizacija
raznovrstnih kulturnih prireditev ima na
50
trenutki pa vas bodo kmalu spet pripeljali nazaj …
POMEMBNE OSEBNOSTI, KI SO
SE RODILE, ŽIVELE IN
DELOVALE NA OBMOČJU
OBČINE ŠMARTNO PRI LITIJI
Janez Vajkard Valvasor, polihistor, raziskovalec, znanstvenik, edini član iz ozemlja naše države ene najstarejših akademij
na svetu - Angleške kraljevske družbe
Valvasorjeva knjižnica, danes poročna dvorana
na gradu Bogenšperk
Fritz Pregl, fizik, edini slovenski nobelovec
gradu Bogenšperk zelo bogato tradicijo
in pomeni pomembno dopolnitev turistične ponudbe v tem delu Slovenije.
Slavko Grum, dramatik, avtor dela »Dogodek v mestu Gogi«
Ivan Bartl, ustanovitelj pevskega društva
ZVON
Kjer se Posavsko hribovje počasi preveša v dolenjsko gričevje, stoji mogočna
Primskova gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene, vidne daleč naokoli, ki jo krasi
600 let stara lipa. Kraj je močno zaznamoval zdravilec in čudodelnik Jurij Humar
(1819-1890), po katerem so domačini
poimenovali tudi svojo pohodno pot.
Mnogi verjamejo, da je v cerkvi in njeni
okolici čutiti močne energetske tokove. Jurij Adlešič, ustanovitelj gasilskega društva v Šmartnem
France Stare, arheolog in raziskovalec
Franc Serafin Adamič, učitelj, organist in
skladatelj
Po hribu, severno od naselja Velika Štanga, so domačini poimenovali zahodni del
občine ob meji z mestno občino Ljubljana – Dežela pod Kamplovim hribom.
Pokrajina, ki nudi obilico možnosti za
rekreacijo v neokrnjeni naravi, gozdnih
sadežev in domačih dobrot, je prepredena s številnimi pohodnimi potmi.
Jurij Humar, »čudodelnik« (bioenergetik), župnikoval na Primskovem v drugi
polovici 19. stoletja
Josip Burger, župnik v Šmartnem zaslužen za gradnjo nove cerkve in razvoj šolstva.
V Šmartno pri Litiji se je vredno odpraviti na izlet tudi s kolesom, konjem ali peš,
saj je doživetje narave tako še večje. Številni vzponi so vredni truda, saj je vedno
poplačan s čudovitimi razgledi. Utrujenost bo kmalu pozabljena, nepozabni
51
DOBRODOŠLI V OBČINI TREBNJE
Občino Trebnje boste našli ujeto
v objemu najbolj znane dolenjske
ponikalnice Temenice, v razgibanem prostoru na stičišču alpske
ga, dinarskega in panonskega sveta. Njene kraje bogati utrip več kot
12.000 občanov in njene znamenitosti, ki so posejane po dolinah in
goricah naokoli.
Obeležje 15. poldnevnika, ki poteka skozi občino Trebnje je navidezni
polkrog, ki povezuje oba Zemeljska
tečaja in vse kraje, kjer sonce istočasno vzhaja, doseže poldan in zahaja ter
določa zemljepisno dolžino. Na razgled
ni točki nad Vrhtrebnjem pa je zgrajeno kamnito obeležje s sončno uro in
Vinske gorice
Zemljevid kolesarskih poti
52
V Knjižnici Pavla Golie Trebnje je
prostor, kjer se obiskovalci potopijo v
svet knjige, prelistajo revije in se povežejo s svetovnih spletom. Njeno vsebino bogatijo stalne razstave v njenih
prostorih, in sicer: Spominski kotiček
Pavla Golie, Razstava slik Lucijana
Reščiča in pesmi Franceta Režuna,
Razstava ilustracij Kristine Krhin iz
knjige Pavla Golie: Jurček, Fotografska razstava nepremične kulturne dediščine v občinah Trebnje, Šentrupert
in Mokronog-Trebelno.
bronastim reliefom Slovenije, na katerem so prikazani pomembnejši kraji v
državi, višji vrhovi in potek 15. poldnevnika preko slovenskega ozemlja.
MOZAIK ZANIMIVOSTI IN
ZNAMENITOSTI
Za željne novih spoznanj in odkritij, za
tiste, ki jim ni vseeno kaj vse je doprinesla množica ljudi v naši sredi, so v občini
kotički, kjer se lahko ustavijo in pogledajo širše v svet.
Galerija likovnih samorastnikov Trebnje je edina zbirka naive – samorastniške
umetnosti v Sloveniji in ena najpomembnejših v svetu. V galeriji si lahko ogledate stalno razstavo, redno pa se vrstijo
tudi samostojne razstave znamenitih
avtorjev in dela iz gostujočih galerij iz
Evrope.
V Kulturnem domu Dobrnič se lahko
obiskovalci ustavite v Spominski sobi
1. kongresa slovenske protifašistične
ženske zveze v katerem je potekal edinstven kongres v takratni Evropi.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske
doline, ki je prva stalna razstava te vrste
v Sloveniji in Rastoča knjiga Veliki
Gaber z okolico, predstavita ljudi, ki so
v preteklosti ustvarjali in se kalili v Trebnjem in okolici. Obiskovalca bogatita s
svojim navdihom, močjo, ustvarjalnostjo
in energijo.
Jurjeva domačija na Občinah je pomemben kulturno - etnološki spomenik.
Pomembna je za poznavanje življenje
kmečkega prebivalstva v času pred, med
in po 2. svetovni vojni.
Kamnito obeležje na Vrhtrebnjem
Jurjeva domačija
Na Medvedjeku je zanimiv spominski
park osamosvojitvenim bojem.
53
Baragova domačija v Mali vasi je rojstna hiša svetovno znanega misijonarja
Friderika Ireneja Barage, kjer sta njemu
v spomin urejeni dve spominski sobi.
Šuštarja na južni strani cerkve. Cerkev
sv. Jurija v Dobrniču je eden lepših
primerkov poznobaročno-klasične arhitekture (18. stol.) na Kranjskem, ki jo
bogati spovednica znamenitega arhitekta
Jožeta Plečnika. Med svetišči pa je danes
v občini gotovo najbolj znana romarska
cerkev Matere božje na Zaplazu pri
Čatežu – dolenjsko Brezje. Krasi jo
kapela z relikvijami mučenca Alojzija
Grozdeta – zavetnika mladine.
Tisti, ki jih v primežu drži raziskovalni duh se lahko odpravijo na razvaline
gradu Kozjak, ki je prizorišče Jurčičeve
povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. V
bližini razvalin je ohranjena 250 let staro
stavbno dediščino - nekdanjo Aeuerspergovo pristavo za gozdarje in oglarje. Pot
vas lahko popelje tudi do razvalin gradu
Šumberk in njegove grajske kapele sv.
Katarine. Na obisk se lahko odpravite
tudi na Graščino Mala Loka in se
odpravite raziskovat skrivnostni Grad
Trebnje in njegovo okolico.
RAZIGRANOST IN POSPEŠEN
UTRIP SRCA
Trebanjsko občino zavzema uravnano
Dolenjsko podolje, ki se na severu dviga
v Posavsko hribovje, na jugu pa prehaja
v planotasto Suho krajino. Ravno njena
razgibanost omogoča, da se lahko obiskovalci njenih krajev podajo na zanimiva potepanja kamorkoli se obrnejo. Tisti,
ki se radi »izgubijo« v neznano jo lahko
mahnejo po gozdu in si utirajo pot po
njegovih poteh in tako odkrijejo različne,
še neoznačene pešpoti na okoliške hribe.
Za vse ostale pa je po občine označenih
kar nekaj poti, med drugim pot iz Trebnjega na Trebni vrh, Baragova pohodna pot, Gozdna pot Zaplaške stezice,
Pot na Ostri vrh, pešpot Ivana Zorca,
vinogradniška pešpot na Liscu in Šentlovrenski krog, Pot Jurija Kozjaka in
Pot Mare Rupena itd. Peš se lahko iz
Trebnjega odpravite na najvišjo točko
občine Bajturn s 609 m nadmorske višine.
Za umiritev duha in telesa so obiskovalci
Romarska cerkev Matere božje na Zaplazu
vabljeni v župnijsko cerkev Marijinega
vnebovzetja, ki stoji v središču Trebnjega, kjer si lahko ogledajo bogato notranjost in zunaj nje kipa dveh trebanjskih
rojakov, misijonarja Friderika Baraga,
pred glavnim vhodom in ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija
Utrip srca občani in obiskovalci občine
Trebnje lahko pospešijo tudi v športnem
centru Vita, kjer si lahko čas krajšajo s
tenisom in košarko, ter se sprehodijo ali
tečejo po poteh gozda, ki ga obdaja. Poleg
centra je urejen tudi poligon Paintball-a.
54
Prav tako, se lahko na prostem razgibajo in
sprostijo v rekreacijskem piknik centru
Toplar Florijan na Blatu, kje si lahko zagreti nogometaši privoščijo tek za žogo ali
pa se željni mivke odločijo za igro odbojke. Željni ribolova, pa se lahko v njegovi
neposredni bližini z ribiško palico v roki
odpravijo na obrežja ribnika Blato.
Gostišče Rakar
Ribnik Blato
Za malo drugačno sprostitev, se lahko oglasite tudi na strelišču v Prapročah ali pa si
razmigate noge na kolesu in se odpravite
na eno izmet kolesarskih poti (krožna,
rdeča, zelena, rumena ali modra kolesarska tura), ki se vijejo po občini in njeni okolici.
Oglasijo se lahko tudi v Galaksiji na bowlingu ali pa se z najmlajšimi ustavijo na
Jurčkovem hribu v Trebnjem, kjer se bodo
zamotili z igrali tamkajšnjega otroškega
igrišča, ki je urejen v gozdu.
Konec koncev pa se lahko v Trebnjem za
sprostitev telesa oglasite tudi v fitnes centru Klepec ali pa se sprostite in prebudite
duha v Studiu Avalon – centru notranje
harmonije.
DUH DOMAČNOSTI, OMAMNI
VONJI IN OKUSI DOBROT
Miru in ležernosti podeželja boste deležni na Izletniški kmetiji Obolnar, kjer
55
Dobrote Kmetije Žnidaršič
Z medom se lahko obiskovalci posladkate v Biodinamičnem čebelarstvu Vehar in pri drugih čebelarji v okolici in se
založite z njihovimi medenimi pridelki
in izdelki. V vinskih kleteh Kozlevčar,
Zagorjan in Kresal pa vas preseneti lepa
zbirka njihovih vin, ki jih lahko tudi degustirate.
se boste lahko v toplih dneh ohladili v
bazenu in sencah okoliškega gozda ter
uživali v izbrani domači hrani. Prav tako
vas pričakuje Izletniška kmetije Kazina,
ki vas s svojo domačnostjo in dobrotami,
ki jih skrbno hrani v svojih kleteh ne razočara. Svojimi dobrotami in izdelki vas
bodo založili tudi na Domačiji Gorec,
Ekološki kmetiji Marinček in Novak,
na kmetijah Čeh, Kravcar, Kukenberger,
Lah, Marn, Vidmar, Zagorjan, Kresal,
Žnidaršič idr. Vsako soboto, od 8. do 12.
ure dopoldan vabljeni k obisku Kmečke
in rokodelske tržnice v mestni park v
Trebnje, kjer boste na enem mestu lahko
obiskali vse pridelovalce, ki bodo razstavljali in prodajali domače pridelke in
izdelke.
Po občini so posejane tudi številne gostilne, ki vam nudijo bogat izbor hrane in
vin. Gostišče Rakar vam bo postreglo z
vrhunsko hrano in bogato izbiro slovenskih in svetovno znanih vin, prav tako
vas v svoje prostore vabi Hotel Opara, kjer poleg vrhunske ponudbe hrane,
sladic in pijač, ponudijo tudi čaj in kavo
lastne blagovne znamke Nani. Za pester
izbor slaščic, čokolad in slanega peciva
je poskrbljeno tudi v Slaščičarni Julija.
56
Delovni čas:
ponedeljek in sreda: 9:00 - 15:00,
četrtek in petek: 9:00 - 15:00,
Domačo kuhinjo lahko okusite v Gostilni Pavlin, Šeligo, Meglič, Ravnikar,
Tončkov dom, Kavšek, Galaksija in v
kuhinji KZ Trebnje. Raznovrstna kuhinja, ki črpa navdih po svetu in drugih
koncih Slovenije vas bo razvajala v Pizzeriji Kamra, Čriček-Hom, Pr'Hladet, Pr'
Lubčku in Gostilnici Levček.
Goliev trg 5, SI-8210 Trebnje
tel. (07) 348 11 28
e-naslov: [email protected]
internetni naslov: www.trebnje.si
ZA VSE INFORMACIJE:
TURISTIČNO INFORMACIJSKI
CENTER TREBNJE
V zgradbi občinske uprave v Trebnjem, v
pritličju imamo pisarno TIC-a Trebnje. V
njej obiskovalci dobijo informacije o zanimivostih in znamenitostih naše občine
in se »opremijo« z razpoložljivimi letaki,
zloženkami in zemljevidi, da je raziskovanje Trebnjega z okolico lažje.
Galerija likovnih samorastnikov
57
ŽEFRANOV POHOD NA PRIMSKOVO
Dobrodošli na že sedmi zaporedni poletni Žefranov pohod iz Stranj pri Velikem
Gabru do Primskovega. Odvijal se bo v
nedeljo, 10. avgusta 2014. Start je ob 9.
uri izpred okrepčevalnice Žonta v Stranjah pri Velikem Gabru, ki je od železniške
postaje Gaber oddaljena 200 metrov. Prijavite se na startu od pol devete ure dalje.
Na start pridete z vlakom iz smeri Ljubljana (odhod ob 7:35), ki v Gaber pripelje ob
8:35. uri. Povratek vlaka nazaj proti Ljubljani je ob 16:35. uri. Iz smeri Novega
mesta (odhod vlaka ob 6:32) in prihodom
v Gaber ob 7:07. Povratek proti Novemu
mestu je ob 18:20. uri. Vozni red vlakov
preverite nekaj dni pred prireditvijo.
Po isti poti se peš vračamo tudi nazaj na
izhodiščno točko. Poskrbljeno bo tudi za
hrano in pijačo.
Pri najstarejšem med pohodniki so jih našteli
prek 80… let!
Pohod je odprtega tipa, zato se lahko prijavi vsak, ki to želi. Predhodne prijave niso
potrebne, če pa bi bila kakšna večja skupinica, pa je le dobro, da to najavite. Pot je
v eno smer dolga nekaj manj kot 6 km.
Dodatne informacije dobite tudi prek
e-pošte: [email protected].
58
EKO POHOD KRAMPLJEVEC 2014
8:35. uri. Povratek vlaka nazaj proti Ljubljani je ob 16:35. uri. Iz smeri Novega
mesta (odhod vlaka ob 6:32) in prihodom
v Gaber ob 7:07. Povratek proti Novemu
mestu je ob 18:20. uri. Vozni red vlakov
preverite nekaj dni pred prireditvijo.
Po isti ali vzporedni poti se lahko peš vrnemo tudi nazaj na izhodiščno točko. Po
potrebi bodo organizirani tudi prevozi na
izhodišče. Za pijačo in hrano je med potjo
poskrbljeno.
Franci Rajar, idejni vodja pohoda
Pohod je odprtega tipa, zato se lahko prijavi vsak, ki to želi. Predhodne prijave
niso potrebne, če pa bi bila kakšna večja
skupinica, pa je le dobro, da to najavite.
Pot je v eno smer dolga približno 11 km.
5. eko pohod Krampljevec 2014 bo v nedeljo, 31. avgusta 2014 s startom ob 8:30.
uri pri Okrepčevalnici Žonta v Stranjah
pri Velikem Gabru, ki je od železniške
postaje Gaber oddaljena 200 metrov. Prijavite se na startu od osme ure dalje.
Dodatne informacije dobite tudi prek
e-pošte: [email protected].
Na start pridete z vlakom iz smeri Ljubljana (odhod ob 7:35), ki v Gaber pripelje ob
Izvir Krampljevec, po katerem je pohod dobil ime.
59
LEVSTIKOVA POT JE PRVA NA SVETU S PROSTORSKO
PREDSTAVITVIJO NA INTERNETU
Boštjan Burger
kazana na svetovnem spletu.
Leta 2007 je spletni gigant Google začel
kot dodatek spletni aplikaciji Google
Zemlja dodajati storitev Street View –
Ulični pogledi. Ta metoda dokumentiranja, večinoma zaradi metode dela omejena
na ceste, je postala znana in priljubljena
kot orodje za vpogled na geografsko lokacijo. Toda Google ni bil prvi, ki je začel
z »Uličnimi pogledi«. Ljubljana je imela z
metodo prostorskih slik skorajda v celoti
dokumentirane ulice in interiere pomembnejših inštitucij že leta 1998. Projekt se je
imenoval Ljubljana kot muzej na prostem
– Virtualni muzej Ljubljane. Bila je ideja,
da se Ljubljana pokaže kot muzej, ulice kot
muzejski hodniki, stavbe pa muzejske vitrine, ki si jih obiskovalec muzeja ogleduje
na daljavo. Projekt je zaživel kot pomemben učni pripomoček za učenje na daljavo.
Zelo priljubljen je postal tudi med Slovenci
po svetu, ki si lahko domače kraje v navidezni resničnosti ogledajo preko svetovnega spleta.
Levstikova pot poteka po razgibanem
terenu, zato sem se na terensko izvedbo
temeljito pripravil. Pot za pohodnika ni
težka, vendar nošnja skoraj 20 kg opreme
in hkratno delo zahteva precej fizičnega
napora in zbranosti. Terensko delo sem
nameraval izvesti v enem dnevu, v eni
etapi. Tehnološki razvoj gre zelo hitro naprej, zato sem želel izvesti delo z najboljšo
opremo, ki bo dala najboljše rezultate. Na
pot sem vzel fotoaparat z 21 milijoni točami, nekaj rezervnih baterij, stojalo, ki je
omogočalo višino pogleda do 4 m, prenosno grafično postajo s procesorjem i7, 8 GB
DDR3 ram ter 500 MB 7200 rpm diskom.
Vse skupaj so napajale 9 celične baterije,
ki so zadoščale za celodnevno delo. Pot
sem beležil s priročno navigacijsko napravo Garmin GPS 62s. S primerno pohodno obutvijo ter za tako delo primernimi
oblačili se je terensko delo lahko začelo.
Tekočine sem vzel 2 litra, hrano sem omejil na nič.
Že nekaj let je v meni tlela želja, da bi se
podal po opisu Levstikove povesti Popotovanje od Litije do Čateža in jo geografsko dokumentiral z metod prostorskih slik.
Letos oktobra sem se na spodbudo žene,
ki je profesorica informatike na Gimnazija Litija odločil, da projekt končno izvedem. Tudi ona je namreč navdušena nad
možnostmi, ki jih omogoča ta relativno
nova metoda dokumentiranja in je že leta
2000 naredila prostorski prikaz Litijske
gimnazije. Litijska gimnazija je tako tudi
prva slovenska šola in med prvimi v svetu,
ki je z metodo prostorskih slik v celoti pri-
Pot sem začel hladnega in še v meglice zavitega jutra v Litiji. Ljudje so me malo čudno gledali, ko sem začel pot v središču Litije. Nič čudnega, saj sem verjetno deloval
kot vojak, ki je po naključju v polni bojni
opremi prišel nekje iz kriznih območij po
svetu. Pot iz Litije do Šmartna pri Litiji je
potekala z zvedavimi pogledi mimoidočih
in tudi radovednimi vprašanji, kaj vendar
počnem.
Nad Šmartnim sem srečal skupino otok,
ki so se že med prvimi dopoldanskimi
60
sončnimi žarki vneto poslušali učiteljice na
naravoslovnem izletu. Začela se je gozdna
pot in ure samote, ko nisem srečal »žive
duše«, le hoja, foto-vzorčenje in beleženje
dokumentiranih lokacij v satelitski sprejemnik. Čeprav sem izkušen gornik in
pohodnik, se je odločitev, da zaradi zmanjšanja teže ne vzamem hrane, izkazala za
napačno, zelo napačno … V želodcu je
pričelo že ob enih popoldne kruliti in telo je
pri napornem delu zahtevalo svoje gorivo.
Tu in tam sem utrgal kako užitno gobo in jo
surovo pogoltnil, precej neokusno.
hiteti, da bi izvedel terensko delo v enem
kosu. Pri Moravčah sem se pomudil še pri
Tonini hiši, se nasmejal pri opisu, kako si
je Levstik pri svoji nesojeni nevesti krajšal
čas ter v skoraj maršu nadaljeval proti Turnu. Še nekaj kilometrov večernih posnetkov pokrajine, zadnji vzpon proti Čatežu
in še zadnje minute zahajajočega sonca pri
cerkvi v naselju. Sončna krogla se je potopila pod horizont.
Oddahnil sem si, uspelo mi je! Sedaj
sem se moral še vrniti nazaj v Litijo, kar
je predstavljalo večji problem, kot sem si
predstavljal. Javnega prevoza, razen organiziranega šolskega avtobusa v teh krajih
ni. Kako se vrniti nazaj? Peš? Misel na
nočno hojo s težko opremo mi ni preveč
dišala. Pa se problem vrnitve le ni prenesel
v velik problem. Možakarja (kasneje sem
iz pogovora razbral, da je krčmar v gostilni
na Čatežu), ki je delal v novogradnji blizu
gostilne sem povprašal o možnosti prevoza
v 28 km oddaljeno Litijo. Brez oklevanja
mi je ponudil prevoz in že čez dobre pol
ure sem bil nazaj v Litiji.
Verjetno sem deloval precej lačno, je pa
očitno slovenska gostoljubnost v teh krajih še zelo prisotna. Ko sem se približal
osamljeni hiši na gozdni jasi, mimo katere
je vodila pot, me je na vrt poklical zakonski par srednjih let ter mi ponudil kosilo
– odličen golaž narejen s kostanji. Imam
nekaj kuharske izobrazbe in lahko zatrdim,
da tako dobrega že dolgo nisem jedel – res,
da je lakota najboljša začimba, vendar je
bil golaž tudi brez te začimbe izvrsten. Vsa
pohvala kuharici.
Pot sem nadaljeval po slemenih od Jelše
do Liberge v lepem sončnem vremenu, ki
je omogočalo hitro delo brez popravljanja nastavitev pri postopku fotografiranja.
Od Liberge naprej proti Preski je zapihal
veter in sonce so prekrili oblaki. V gozdu
je postalo zelo temno, tako, da sem se že
začel premišljevati o prekinitvi in preložitvi na naslednji termin. Situacijo sem rešil z
dvigom občutljivosti tipala fotoaparata na
ISO 6400.
Virtualni pohod od Litije do Čateža je
dosegljiv na spletni strani www.burger.si
(www.mojaslovenija.si) – projekt Utrinki
iz Slovenije (Prostorski atlas Slovenije),
natančneje
http://www.burger.si/Litija/Levstik/uvod.html
ali
http://www.mojaslovenija.si/Litija/Levstik/
uvod.html.
Do Preske mi je uspelo dokumentirati pot
kljub temačnemu gozdu. Sonce se je pri
Gobniku že spustilo pod oblake, tako da
sem nadaljeval s toplo popoldansko svetlobo, že zahajajočega sonca. Moral sem po-
www.levstik.si/pot
61
ALVA
gradbeništvo, montaža,
inženiring, d.o.o.
Šentlovrenc 13 | 8212 Velika Loka
tel | (041) 644 981
e-naslov | [email protected]
ORGANIZACIJA IZVEDBE
STAVBNIH PROJEKTOV
Gradbena dela doma in v tujini
Otroške
in mladinske izdaje
Slovensko leposlovje
Tuje leposlovje
PRIRO»NIKI,U»BENIKI
in MUZIKALIJE
STROKOVNA
L IT E R AT U R A
Z VO N
www.mohorjeva.org
SLIKOPLESKARSTVO KOTAR
DROSERA, d.o.o., računovodske storitve
Dvorakova 10 C, 2000 Maribor
tel. 02 300-65-70
e-naslov: [email protected]
V podjetju se ukvarjamo z računovodskimi
storitvami in finančnim svetovanjem.
AGENCIJA KARO-KALUŠNIK ROMAN s.p.,
RAČUNOVODSKE STORITVE
IVANKA KRAJNC
Slovenska cesta 24, 1234 MENGEŠ
tel. 01 723-89-56
e-naslov: [email protected]
www.karo.si
Računovodski servis za družbe in s.p. ter ostale dejavnosti vpisane v notarski, odvetniški in
zdravstveni register podjetnikov. Storitve davčnega svetovanja in drugega svetovanja v povezavi z dejavnostjo. Hvala vsem našim zvestim strankam za dobro poslovno sodelovanje,
nove stranke pa vabimo v našo sredino.
Vodimo računovodske storitve za mala podjetja in samostojne podjetnike v celoti. Strokovnost, ažurnost in točnost zagotovljena. Cena
ugodna.
IKMA INSTITUT
IKMA-Institut, drugo izobraževanje in
usposabljanje Sebastian Lipovšek s.p.
tel. 041 361 279
faks 01 427 52 91
www.ikma-kontroling.eu
e-naslov: [email protected]
Osnovna dejavnost podjetja je izobraževanje
ter svetovanje s področja kontrolinga in poslovodnega računovodstva. Druge dejavnosti podjetja obsegajo storitve računovodstva, poslovnega svetovanja in prevajanja. Pomagamo vam
lahko tudi pri pridobivanju nepovratnih sredstev.
Če želite vam naredimo tudi poslovni načrt.
ELMONT D.O.O. KRŠKO
CKŽ 135 E, 8270 KRŠKO
tel 07 491-25-00
e-naslov: [email protected]
www.elmont-kk.si
Elmont d.o.o. Krško je izvajalsko podjetje katerega osnovna dejavnost je elektro vzdrževanje ter sodelovanje na remontih v Nuklearni
elektrarni Krško.
ŽUPNIJA SLIVNICA PRI MARIBORU
K Cerkvi 9, 2312 Orehova vas,
e-naslov [email protected]
www.mc-maranata.com
Župnija je bila ustanovljena leta 1146. Sedaj
povezuje 7.000 ljudi in med njimi je zelo aktivna mladina.
AVTOPREVOZ CEMENT
CENTROMERKUR, D.O.O
Lepodvorska ul.25, 1000 Ljubljana
BL AGOVNICA LITIJA
Valvazorjev trg 25, 1270 Litija
APC d.o.o. Tolmin
Poljubinj 89 F, 5220 Tolmin
tel. 05 330-82-00
e-naslov: [email protected]
Družba je specializirana za opravljanje storitev
prevozov za potrebe cementne industrije.
V naši blagovnici v litiji vam ponujamo oblačila
in perilo za vso družino, zavese in posteljnino,
ostali hišni tekstil ter darila.
MERXGRAD
GOSTILNA TONČKOV DOM
ZLATKO MRHAR, s.p., GOSTINSTVO,
ZASTOPSTVO, POSREDNIŠTVO
Čatež 16, 8212 Velika Loka
tel. 07 34 89 023
faks 07 34 89 057
e-naslov: [email protected]
http://www.sloveniaholidays.com/tonckov-dom
-velika-loka.html
Gostilna TONČKOV DOM se nahaja v centru
Čateža v neposredni bližini vaške cerkve in
800 m od Marijine romarske cerkve Zaplaz.
Ob njej je velika terasa, na kateri lahko uživate
ob pogledu na dolenjsko gričevje, medtem ko
se lahko krepčate z dobrotami iz naše kuhinje
in osvežite z domačim vinom. V notranjosti je
prostora za 75, na terasi pa za 50 oseb. Gostilna ima WiFi, je Lyonessov partner, za pohodnike in kolesarje imamo tudi potrdilne žige.
MERXGRAD D.O.O.
POLJE 351B, 1260 LJUBLJANA POLJE
tel. (01) 549 12 70
e-naslov: [email protected]
www.merxgrad.si
PRI NAS BOSTE NAŠLI SVOJ DOM
Se lotevate gradnje hiše, prenove stanovanja
ali urejanje vrta?
MI SMO PRAVI NASLOV!
OBČINA HRPELJE KOZINA
Hrpelje, Reška c. 14, 6240 Kozina
tel. 05 680 01 50
e- naslov: [email protected]
www.hrpelje-kozina.si
Občina Hrpelje – Kozina leži na stičišču treh
svetov: Brkini, Čičarija in Mali Kras. Odlikujejo
jo tako neokrnjena narava z urejenimi potmi
za rekreacijo, kot razvoj gospodarstva z OIC
Hrpelje.
»We serve – Pomagamo«
Lionizem naj bi povezoval različne ljudi z visokimi etičnimi načeli in cilji ter
naj bi bil kar najširši spekter dobrega in pozitivnega delovanja. Člani lions
klubov skušajo:
• utrjevati in spodbujati razumevanje med ljudmi,
• se zavzemati za načela dobre vlade in dobrega državljanstva,
• prispevati k družabnemu, kulturnemu, socialnemu in moralnemu blagostanju družbene skupnosti,
• združevati klube v duhu prijateljstva in medsebojnega razumevanja,
• izbirati sedež kluba za kraj svobodne in odprte razprave o vsem, kar je v javno korist, vendar ne
na izhodiščih strankarske politike ali verske nestrpnosti,
• spodbujati ljudi, da stalno, učinkovito in nesebično pomagajo pri napredku družbene skupnosti,
pri dvigu moralne zavesti v poklicnem, javnem in tudi zasebnem življenju.
Tudi mala dejanja pomoči, solidarnosti in prijateljstva lahko
naš krhek svet močno povežejo.
Lions klub Litija tudi s sodelovanjem na Levstikovi poti in prodajo toplih
okrepčilnih napitkov zbira sredstva za svoje plemenito delovanje.
Več: http://www.srce-me-povezuje.si/lc-litija/index.php?lng=sl)
in na FB straneh.