letnik IV, glasilo št. 3/2010 glasilo letnik IV, glasilo št. 3/2010 Turistično društvo Lovrenc Raka vam želi SREČNO in ZDRAVO NOVO LETO 2011 Stran 3 – 5: Dogodki turističnega društva Lovrenc Raka Stran 5 – 6: Raka kot je morda še ne poznate: Cvičkov hram na Raki – PRVA AMBASADA CVIČKA na Dolenjskem Stran 6 – 7: Bili smo na obisku: Alojz Tomažin s Smednika Stran 8: Naš pogled: Vrtec na Raki - pomen za kraj in pomen kraja Raka za vrtec, Pozabljeno ljudstvo Inuiti Tisk: INO d.o.o., Celje, št. izvodov: 700, Izdajatelj: TD Lovrenc Raka Kontakt: [email protected], www.tdlovrenc.com, TD Lovrenc Raka, Raka 36a 2 DOGODKI TURISTIČNEGA DRUŠTVA LOVRENC RAKA Zima je že potrkala na naše duri in člani TD Lovrenc Raka vam ponujamo kar nekaj zanimivih dogodkov, ki so se pripetili od zadnje izdaje Č'bularja. Nekaj utrinkov vam ponujamo v glasilu, opis in ostale fotografije dogodkov pa si lahko pogledate na naši spletni strani www.tdlovrenc.com. 5. avgust 2010 Ocenjevanje vrtov 2010 Na slavnostni prireditvi je v sklopu krajevnega praznika na raškem gradu, že tretje leto zapored, Turistično društvo Lovrenc podelilo priznanja najlepše urejenim domačijam. Najlepše zasaditve in urejeni vrtovi so bili na slavnostni prireditvi prikazani skozi fotografski zapis, lastniki najlepših vrtov in okolice doma pa nagrajeni s priznanji in z nagradami. Posebno priznanje in nagrado za prvo mesto, za kategorijo umestitev vrta in okolice doma v prostor, je prejel Lojze Bizjak z Rake. Priznanja in nagrade so si prislužili še domačija Žabkar z Ardra, domačija Žaren s Površja, domačija Tomšič iz Zalok in domačija Šiško z Rake. ___________________________________________________________________ 8. avgust 2010 1. srečanje starodobnikov na Raki V počastitev krajevnega praznika, na lovrenško nedeljo, smo člani organizirali 1. srečanje starodobnikov. Odlična in zanimiva prireditev, ki je potekala na šolskem igrišču, je ob starodobnih vozilih privabila lepo število obiskovalcev. Za ljubitelje starodobnikov in tudi za ostale obiskovalce je bil blišč stare kovine, ki se je lesketal pod sončnimi žarki, prava paša za oči. 3 3 11. september 2010 Jesenski izlet po Sloveniji in Italiji – Svete Višarje in dolina reke Soče Na lepo septembrsko soboto smo se člani društva odpeljali na enodnevni izlet po Sloveniji in Italiji. Lepo vreme, prijetna družba in številne znamenitosti so bile zagotovilo za lepe spomine. ___________________________________________________________________ 15. oktober Stari običaji – krhanje in ličkanje koruze V društvu si prizadevamo ohranjati stare ljudske običaje in navade domačega kraja ter jih tako prenesti na mlajšo generacijo, zato smo se na domačiji Kerin na Ardru v zgodnji večerni uri zbrali in že kar tradicionalno pripravili prikaz tega lepega običaja. Prijetno in veselo druženje smo zvečer zaključili ob zvokih domačih »ramplačev«. ___________________________________________________________________ 12. november Martinovanje v zidanici Kralj na Celinah Gospodar Andrej in gospodinja Jana sta se ob tem dogodku zahvalila vsem, ki smo skozi leto pomagali pri opravilih, ter izrazila zadovoljstvo, da je bila letina bogata in vreme naklonjeno. Martinovanje smo proslavili s pesmijo in tradicionalnimi domačimi dobrotami, ki smo jih pripravile članice društva, ter se poveselili in sproščeno uživali v prijetnem druženju. 4 4 21. november Č'bularski pohod iz Kostanjevice na Rako V nedeljo, 21. novembra 2010, smo v sodelovanju s Planinskim društvom Polom, Društvom vinogradnikov Raka in KS Raka, sodelovali pri organizaciji 10. tradicionalnega Č'bularskega pohoda. Kljub slabemu vremenu se je pohoda udeležilo okrog 120 pohodnikov iz različnih krajev Slovenije. V dobrem razpoloženju in prijetnem druženju s čudovitimi ljudmi smo utrinke tega dne zaključili v poznih popoldanskih urah z obljubo, da se ponovno srečamo na naslednjem Č'bularskem pohodu. ___________________________________________________________ RAKA KOT JE MORDA ŠE NE POZNATE CVIČKOV HRAM NA RAKI – PRVA AMBASADA CVIČKA NA DOLENJSKEM Društvo vinogradnikov Raka je letos 6. avgusta, v okviru tradicionalnega Cvičkovega večera, uradno za javnost odprlo vrata svojega hrama. Hkrati pa mu je Zveza društev vinogradnikov Dolenjske podelila častni naziv – AMBASADA CVIČKA. Na ta laskavi naziv je društvo zelo ponosno, saj je to prva uradno priznana cvičkova ambasada na Dolenjskem. Cvičkov hram bo tako služil predvsem promociji Društva vinogradnikov Raka, promociji našega posebneža – cvička, krajevne skupnosti in tudi občine Krško. Služil bo tudi za izobraževanje naših vinogradnikov, za ocenjevanje in degustacijo vin, za kulturne in turistične prireditve in za srečanje vinarjev z vseh treh vinorodnih dežel – Posavja, Podravja in Primorske. V spodnjih prostorih hrama je degustacijska dvorana, ki po predhodnem naročilu sprejme do 75 ljudi. Na degustaciji, ki vam jo organizira Jože Pirc, lahko ponudimo tri vzorce vin: cviček, dolenjsko belo vino in modro frankinjo. Ta vina so v našem okolišu tudi najbolj znana. Za domačo in pristno kulinariko raškega okoliša, ob degustaciji vin in drugih dogodkih društva, pa poskrbi Silva Kralj. Zgornji, etnološki del hrama, katerega skrbnik je Jože Šterk, predstavlja muzej na prostem, kjer si obiskovalci lahko ogledajo prikaz del v vinogradu na star način. In prav takšne hrame so ob koncu 18. stoletja in v začetku 19. stoletja spreminjali v stanovanjske prostore. V notranjosti je izba s krušno pečjo, ki jo po želji obiskovalcev zakurimo, kamra s pripadajočim pohištvom in prostor, v katerem je razstavljeno staro kletarsko orodje, ki se je v tistih časih uporabljalo. 5 Društvo bo tudi sodelovalo pri projektu TURIZEM V ZIDANICAH in Cvičkov hram bo glavna turistična izhodiščna točka ogleda čudovite raške okolice. Imamo tudi svoj vinograd, v katerem pridelamo približno 2000 litrov vina – cvička. In tisti, ki hoče cviček spoznati, mora vedno hoditi odprtih oči in ušes, saj vedno izvemo kaj novega, kaj zanimivega in vedno znova smo lahko presenečeni. Ob koncu letošnjega leta se je pisala nova zgodba tega raškega posebneža – cvička, saj se je v hramu sestal CVIČKOV DVOR, ki ga sestavljajo kralji cvička, cvičkove princese in ambasadorji cvička. Cvičkov hram tako predstavlja kulturno in zgodovinsko dediščino raškega vinogradnika, ki je prebival v hramu in obdeloval svoj ali gosposki vinograd. Ivan Vizlar, predsednik DV Raka. ___________________________________________________________ BILI SMO NA OBISKU Alojz Tomažin s Smednika pri Raki »Kakor zjutraj, tako zvečer!« je življenjski moto vitalnega in dinamičnega človeka, ki ga odlikujeta odločnost in dobra volja. Rojen je bil leta 1931 v leseni hiši, ki je takrat stala na istem mestu kot stoji sedaj današnja. Alojz je delu, pa naj je to kakršno koli, izredno predan in natančen. S ponosom pove, da sta z ženo Anico prejela plaketo za 40 let aktivnega dela pri smedniških gasilcih. Je celo eden od ustanovnih članov društva in aktivno sodeluje od samega začetka, ko se je gradil prvi gasilski dom. Aktiven je tudi pri društvu upokojencev z Rake, kjer se v prostorih društva na KS vsak četrtek dobijo s prijatelji in igrajo karte: »šnops« ali »durek«. Alojz pravi, da običajno zmaguje, še posebno pri »dureku«. Prav gotovo vas na otroštvo vežejo takšni in drugačni spomini, še posebno, ker je bilo zaznamovano z 2. svetovno vojno. Nam lahko poveste nekaj utrinkov iz tega obdobja? Časi so bili takrat drugačni kot so danes. V šolo sem hodil na Rako, peš, ne tako kot danes z avtomobili in avtobusi. Je pa bilo potrebno pred šolo že na vse zgodaj tudi kaj postoriti na domači kmetiji, še posebno v hlevu. Dela je bilo za nas otroke vedno dovolj, ne tako kot danes, ko ne vedo, kam bi se dali, in te delovne navade so mi ostale vse do danes, zato se dela nisem nikoli branil ali ustrašil. Moje in marsikatero otroštvo pa je bilo res zaznamovano z 2. svetovno vojno. To pa zato, ker smo se morali seliti od domačih ognjišč. Bilo je novembra 1941. leta. Star sem bil deset let, ko so nam Nemci sporočili, da se bomo morali izseliti iz hiše. Selili so cele vasi. Najprej sploh nismo verjeli, da bomo morali resnično zapustiti domove in dom zamenjati za nemška tla, kjer smo ostali do konca vojne leta 1945. Tam sem se naučil nemško, govoriti in pisati. Nas je poučevala slovenska učiteljica, ki je doma poučevala nemščino. Najprej so nas naselili v mestu Triangle, potem so nas premestili v Lautenberg in nazadnje v Jarstadt. V Lautenbergu sem delal v tovarni pijač, mama je delala na pošti, oče pa pri krajevnem uradu. 6 6 Po štirih letih vendarle konec vojne in vrnitev domov. Kako je bilo v povojnih letih, ko ste se z družino vrnili na domača tla? Najprej nismo imeli ničesar. Domačija je bila zapuščena, izropana. Sposodili smo si nekaj kokoši in kravo, ki smo jo dobili v rejo pri sorodnikih iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. No, ko se je krava otelila, smo telico obdržali, kravo pa vrnili. Smo se pa začeli bolj ukvarjati s prašičerejo, ker se je tu denar hitreje obračal. Zelo pa nas je ovirala, kakor tudi ostale, obvezna oddaja mesa in ostalih pridelkov. Z naše kmetije je bilo potrebno na leto dati 1200 kg mesa pa masti in še vsega drugega. Naša domačija pa je imela dobre konje, s katerimi smo vozili na sejem v Novo mesto prašiče prodajat. Velikokrat sem vstajal ob dveh zjutraj, da sem pravočasno prišel na sejem. V takratni Jugoslaviji so bile zelo razširjene delovne brigade. Ste tudi vi sodelovali na kakšni izmed njih? O ja, kar na nekaj takih sem bil. Najprej sem bil dva meseca na Senovem v rudniku, malo kasneje sem šel v Kočevski Rog, kjer smo smreke podirali. Tudi na štajerski Planini sem bil – tam smo napravljali in s konji vlačili drva. Delo je bilo precej težaško, vendar nam ni zmanjkovalo dobre volje, smisla za humor in prostega časa za sprostitev in zabavo. Ko pa so začeli graditi avtocesto Bratstva in enotnosti, sem bil pri inženirjih, s katerimi smo opravljali meritve. Kasneje, ko je bila cesta že v gradnji, nas je bilo deset furmanov, ki smo sodelovali pri gradnji zaloškega, kržiškega in gmajniškega mosta. Pesek smo vozili z Drnovega, s konji in »šijarjem«, na katerem je bila »truga«, ki smo si ga nalagali sami, na roke. Naenkrat sem lahko peljal en »kubik« gramoza. Si lahko predstavljate ob današnji mehanizaciji in tehnologiji, kako je delo takrat potekalo in napredovalo? Marsikdo težko, vsaj mlajša generacija si ne more predstavljati. Znani ste bili tudi po tem, da se je večina veselic in prireditev na Smedniku dogajala prav na vašem dvorišču. Se katere od teh prireditev še posebej spominjate? Vsaka je bila po svoje zanimiva in vesela, z vsako pa tudi veliko organizacije in medsebojnega sodelovanja, da smo stvar speljali tako kot treba. PRAZNIK ŽETVE je bil še posebej zanimiv, saj so prišli s televizije in posneli celoten potek, od žetve do kruha. To prireditev smo organizirali smedniški gasilci in aktiv kmečkih žena. Ljudi je bilo od vsepovsod, od blizu in daleč, celo iz Avstrije. Glavnina tega praznika je bila prikazana pri nas doma. Ja, 40 žanjic je želo s srpi, najmlajša izmed njih je bila Dimčeva Slavica, najstarejša pa Lekšetova iz Dolenje vasi. Požeta pšenica se je vezala v snope in nalagala na vozove. Za jedačo in pijačo pa so poskrbele ženske, ki so jo na njivo prinesle v »jerbasih«. Potem se je prireditev nadaljevala na domačem dvorišču. Snope smo dajali v kozolec v late, na podu pa se je mlatilo, po štirje mlatiči po dve rundi. Običaj mlatičev je bil, da so na podu obesili velik »pušeljc«, ki je zaradi mlačve žita pomenil praznik za hišo. Se je pa pogosto dogajalo, da so prišli mlatiči iz druge vasi in poskušali ukrasti »pušeljc« domačim mlatičem. Takrat se je običajno razvnel pravi pretep. Tudi to smo prikazali. Še najbolj nam je bilo zanimivo, ko smo morali kader pretepa ponoviti, takega kot ga je kamerman videl prvič. To pa zato, ker smo ga tako dobro prikazali. In kako ga pa ponoviti na enak način? Smo se kar nasmejali in zabavali. In kaj dela Alojz Tomažin danes? Danes se Alojz ukvarja z gojenjem vrtnic in ostalih rož, ki jih s posebno pozornostjo vzgaja in neguje. Pri njih doma so rože na okenskih policah skozi vse leto, za vsak letni čas druga vrsta. Obdeluje tudi vrt, v katerem prideluje in vzgaja vso zelenjavo za domačo potrebo. V hlevu še vedno lahko skoraj vsa dela postori sam, kljub temu, da imajo 60 glav živine. Tudi na traktor mu ni težko sesti in delati po nekaj ur na travniku ali na njivi. Želi pa si, da bi vsaj tako kot sedaj čim dlje ostal zdrav in vitalen. Za prijeten pogovor se Alojzu Tomažinu zahvaljujeva Alojz Kerin in Adelita Cimerman. 7 7 NAŠ POGLED Vrtec na Raki - pomen za kraj in pomen kraja Raka za vrtec Raka ima nov vrtec, a v resnici ni nov vrtec; nova je zgradba, v katero so se otroci vselili 18. avgusta 2010. Pridobitev je posebno pomembna za zaposlene v vrtcu, saj imajo zdaj boljše pogoje za delo. Vrtec ima na Raki že kar lepo tradicijo, saj je v svojem dvaintridesetem letu delovanja. In ponosno lahko zapišemo, da smo imeli in imamo dober vrtec, za kar gre zahvala dvema ravnateljema pred sedanjo ravnateljico, to je gospodu Martinu Lešnjaku in gospe Justini Molan. Če ravnatelj Martin Lešnjak pred mnogimi leti ne bi bil vztrajen in prodoren, vrtec morda danes ne bi bil to, kar je. Ravnateljica Justina Molan je delo nadaljevala, do pravega razcveta glede števila oddelkov pa je prišlo v zadnjem času. Imamo novo zgradbo, v kateri se odvijajo mnoge dejavnosti, za katere skrbijo vestne vzgojiteljice, vodja vrtca gospa Polona Baznik Dvojmoč in drugi zaposleni, ki sledijo skupni viziji in so ravnateljici prava desna roka. Na tem mestu velja dodati, da je dolga leta ravnateljem pomagala uspešno voditi vrtec vzgojiteljica gospa Tatjana Bajc. Za pridobitev nove zgradbe je v veliki meri zaslužna nekdanja vodja Družbenih dejavnosti Občine Krško gospa Jadranka Gabrič, ki je prisluhnila potrebam kraja in ravnateljici Milvani Bizjan ter s svojo vztrajnostjo in prodornostjo pridobila naklonjenost župana gospoda Francija Bogoviča, ki je poiskal sredstva za gradnjo in je v potrebo po investiciji prepričal občinski svet. Pomembno je bilo, da je občina pravočasno pridobila sofinanciranje Ministrstva za šolstvo in šport. Tudi tu gre seveda pohvala občinski garnituri z županom na čelu. Pomembno vlogo pri prizadevanjih za novo pridobitev imajo tudi krajevni svetniki z dvema zaporednima predsednikoma, gospodom Alojzom Kerinom in gospodom Silvom Krošljem. Zahvaljujem se tudi gospodu župniku Francu Levičarju za prostore v kaplaniji v času gradnje. Mislim, da naši otroci, ki so tam preživljali in preživljajo prijetne ure, te lepe zgradbe in okolja ne bodo nikoli pozabili. Kjer se dela, se seveda tudi greši. Občina ni imela sreče niti s projektanti niti z izvajalci. Sicer najbrž vsega ne moremo pripisati (ne)sreči. Morali bi se zavedati, da si srečo kujemo ljudje, ki pa, žal, neradi priznamo kakšno napako. In teh je bilo kar nekaj. Kakor koli že, imamo nov vrtec, investicija še ni zaključena, nekateri iščemo napake po službeni dolžnosti, da jih odpravimo, spet drugi kar tako, ker jim je to v navadi. Pozabimo na nesoglasja in napake. Nova zgradba vrtca je za kraj zares velika stvar, saj imajo zdaj naši otroci vse pogoje za razvoj. Ravnateljica OŠ Raka z VVE Pa še drobec iz vsebine, tiste, ki jo ustvarjajo otroci z vzgojiteljicami Človek je del družbenega in kulturnega okolja, s katerima raste, živi in deluje. Poznavanje domačega okolja in njegovih značilnosti je za človeka zelo pomembno, pomembno pa je predvsem to, da domači kraj in njegove značilnosti predstavimo že otrokom – najmlajšim krajanom, ki bodo pridobljeno znanje in kulturno dediščino prenašali na naslednje generacije. Ker se zavedamo, da je za vključevanje v širše družbeno okolje potrebno postopno spoznavanje bližnjega družbenega okolja, smo si v vrtcu v šolskem letu 2009/2010 za prednostno nalogo izbrali projekt »Raziskujem in spoznavam svoj kraj«. Skupine so v okviru omenjene prednostne naloge raziskovale in spoznavale kulturne in etnološke značilnosti Rake in njene bližnje okolice. Ogledali so si kar nekaj kulturnih znamenitosti, kot so cerkev sv. Lovrenca, raški grad, sramotilni steber, cerkev sv. Neže in Humekovo domačijo, ter se seznanili z zgodovino nastanka kaplanije. Otroci so s svojimi vzgojiteljicami veliko časa preživeli v naravi, kjer so spoznavali in nabirali rastline, se povzpeli na hrib Cavsar, opazovali kozolce in jih izdelovali, si ogledali pošto in gasilski dom, seznanili pa so se tudi s čebelarji in z njihovim delom. Ker želimo otroke seznaniti še z drugimi značilnostmi našega kraja, smo se v letošnjem šolskem letu odločili za nadaljevanje projekta, ob tem pa si želimo še večjega sodelovanja z okolico. Vzgojiteljica: Urška Pečarič POZABLJENO LJUDSTVO INUITI V sredo, 6.10.2010, smo šolarji raške šole poslušali in sodelovali na predavanju o Eskimih, ki ga je vodila ga. Andreja Rustja. Z Inuiti in ne Eskimi, kot nas je poučila ga. Andreja, saj beseda Eskim pomeni tisti, ki je surovo meso, je preživela vso jesen in zimo ter spoznala njihove običaje in navade. S seboj je prinesla tipično obleko Inuitov, kožo severnega jelena, registrsko tablico motornih sani, nož za rezanje mesa in učbenik, s katerim poučujejo tamkajšnje otroke. Poskusili smo tudi "eskimski" kruh, ki je narejen iz moke, vode in kitovega olja. Kot zanimivost nas je naučila nekaj inuitskega besednjaka: ja = li, medved = nanuk. Inuiti zaradi prehranjevanja skoraj izključno z mesom dočakajo le okoli 35 let. Presenetilo pa nas je tudi to, da deklice rojevajo že pri dvanajstih. V svojo kulturo sprejemajo tudi vzorce iz naše kulture. Tako se vozijo z motornimi sanmi, hodijo v šolo in gledajo televizijo. Učenci smo bili nad predavateljico navdušeni in bi si želeli še več podobnih predavanj. Anamarija Cemič, 9. razred 8