Uvod Stari ljudje v Sloveniji danes in jutri

Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
© Inštitut Antona Trstenjaka
Mreža medgeneracijskih
skupin
v
domovih za stare /judi
Jože Ramovš
Uvod
izkušenj in vedenja do današnjega razvojnega
trenutka. Je sad skupnega napora vec tisoc
starih ljudi - naših babic in dedkov v skupinah, vec sto voditeljskih kolegic in kolegov,
zlasti pa skupine organizatork mreže stajnico
združenja Branko Knific in predsednikom
mag. Tonetom Kladnikom na celu. Zasluga,
da v mreži 400 medgeneracijskih skupin za
kakovostno starost v Sloveniji doživlja medgeneracijsko prijateljevanje že vec tisoc ljudi,
in da je v slovenskih domovih za stare ljudi že
nad 170 skupin, ki nudijo kancek družinske
intimnosti starim ljudem v zadnji ustanovi v
življenju, gre vsem, ki delamo v projektu, ter
mnogim ljudem in ustanovam zunaj njega, ki
ga spremljajo z naklonjenostjo in podpirajo.
Ob tem clanku o skupnem uspehu in nalogah
bi rad vsem izrekel spoštovanje in zahvalo; v
tednih, ko sem oblikoval te stavke na papirju,
sem z veseljem v srcu doživljal bogastvo našega skupnega dela in sadove medsebojne naklonjenosti, ki je naše temeljno eticno vodilo.
Mag. Tonetu Kladniku pa še posebej zahvaljujem za njegov prepis magnetofonskih zapisov s posveta o mreži medgeneracijskih
skupin za kakovostno starost v domovih za
stare ljudi, ki je bilo leta 1987 v Rogaški
Slatini.
Temeljni clanek o mreži med generacijskih skupin za kakovostno starost v domovih
za stare ljudi smo nacrtovali že vse od posveta o tej temi v Rogaški Slatini, 27. in 28.
novembra 1997. Predvsem pa ga že dolgo
terja projekt sam za svoje dobro delovanje in
nadaljnji razvoj.
V casu posveta je bila že povsem jasna
potreba po reviji kot glasilu v projektu slovenske mreže medgeneracijskih skupin za
kakovostno starost, in receno je bilo, da bo
temu posvecena ena prvih številk kot poseben strokovni zvezek. Ko je jeseni 1998
revija koncno zacela z izhajanjem, smo obljubili, da bo 3. številka posvecena tej temi.
šolsko leto 1998/99 pa je bilo za organizacijo slovenske mreže na krajevni, pokrajinski
in nacionalni ravni zelo plodno. Organizatorke mreže in posamezne delovne skupine
Združenja za socialno gerontologijo in gerontagaogiko so v tem letu skupaj s vec
kakor petsto voditeljicami skupin v marsicem dorekle organizacijo združenja za sedanje razmere, ko je projet postal zelo velik
in njegovo vodenje zahtevno. Zato je bilo
smiselno clanek dokoncno izoblikovati šele
po vsem tem - ob koncu šolskega leta.
Clanek je torej bolj ali manj po srecen zapis dvanajstletnega razvoja skupin starih za
samopomoc v domovih za stare ljudi, oziroma mrež medgeneracijskih skupin za kakovostno starost; je zapis našega skupnega dela,
Stari ljudje v Sloveniji
danes in jutri
Danes je v Sloveniji vec kakor 13% prebivalstva starega nad 65 let (konec leta 1997
11
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
je bilo 13,2%) - vec kakor vsak osmi prebivalec spada v tretjo generacijo. Po klasifikaciji Združenih narodov spada prebivalstvo naroda, kjer je vec kakor 10% ljudi starih
nad 65 let, v zadnjo kategorijo: »zelo staro
prebivalstvo«. V to skupino spada prebivalstvo vse razvite Evrope - Slovenija je torej
tudi po starosti prebivalstva evropska.
Nad 65 let starih ljudi je bilo konec leta
1997262.426, nad 60 let pa 365.868 (Statisticni letopis 1998: 84). Upokojenih je skoraj
cetrtina prebivalcev Slovenije (460.000).
V domovih za stare je skoraj 11.000 starih ljudi, torej nekaj nad 4%. Naši domovi za
stare ljudi so lepi, vecinoma novi ali obnovljeni. Prehrana, cistoca, toplota, zdravstveno
varstvo in nega, delovna terapija in fizioterapija ter druge materialne storitve so v naših
domovih na visoki - nadpovprecni evropski
raVnI.
Tudi stari ljudje v domacem okolju imajo
s svojimi pokojninami, socialnimi podporami, patronažno oskrbo in skrbjo svojcev tako
visok materialni standard, kakšenga doslej v
naši zgodovini še ni bilo.
Kaj moramo še reci?
Današnji stari ljudje so tako osamljeni,
kakor niso bili še nikdar v naši zgodovini.
Njihovo življenje je odrezano od srednje in
zlasti od mlade generacije, tako da ji ne morejo posredovati svojih življenjskih izkušenj,
svojih custev ... V današnji civilizaciji vlada
tabu starosti in konca cloveškega življenja,
kakor je pred desetletji vladal tabu spolnosti
in zacetka življenja. Vse, kar je povezano s
starostnim pojemanjem, je pometeno pod preprogo zavestnega in velja za sramotno, zato
današnja stara generacija ne sprejema dejstva svoje starosti kot posebnega obdobja življenja, ki ima drugacne možnosti in življenjske naloge kakor mladost ali srednja leta, je
pa enako smiselno in pomembno za cloveka
in za družbo. »Starost ne prihaja sama,« pra-
vi slovenski pregovor; s seboj prinaša bolezni in druge tegobe. V današnjem svetu, kjer
imajo ceno le mladost, lepota, uspešnost,
moc ..., se osamljenost in tegobe starih tako
kopicijo, da ljudje ne doživljajo smisla starosti, stare ljudi pa množicno zajame zlovešca bivanjska praznota.
Ce seštejemo visok materialni standard in
nizek duševni, medcloveški in bivanjskoduhovni standard današnjih starih ljudi, je
rezultat nizka kakovost življenja sodobnega
starega cloveka pri nas.
Jutri - to bo cez deset, dvajset let, bo postala stara naša, to je današnja srednja generaCIja.
Tedaj bo v Sloveniji 100.000 starih ljudi
vec, kakor danes, ker je sedanja srednja generacija najštevilnejša. Razmerje med staro in
srednjo generacijo bo povsem porušeno. Tedaj bo srednja generacija veliko manjša, kakor je današnja, saj se danes rodi letno pol
manj otrok, kakor se jih je takrat, ko se je rojevala današnja srednja generacija. Leta 1986
je na primer prejemal pokojnino en upokojenec iz pokojninskih prispevkov dveh zaposlenih, leta 1996 pa je za to moral skrbeti
le še eden in pol zaposlenega. Zato je že materialna blaginja starih ljudi v prihodnje na
zelo tanki nitki. Vsekakor še zdalec ne bo
mogla dosegati današnje. Ce pa bi si današnja srednja generacija zaradi svoje volilne
premoci na silo vzela materialno udobje in s
tem usodno ogrozila tedanjo srednjo in mlado generacijo, bi v resnici nastopila nevarnost revolucije proti starim, ki jo napovedujejo nekateri sociologi.
Takrat bo za staro generacijo veljal slovenski pregovor, da bo tako ležala, kakor si
bo sedaj postlala.
Zato se moramo ljudje srednjih let pripraviti na svojo starost.
Sedaj je pravi cas, da vpeljemo potrebne
socialne mreže za osnovno preskrbo materi-
12
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
alnih in nematerialnih socialnih potreb v
starosti, da ne bomo v svoji starosti cez deset, dvajset let osamljeni in bivanjsko izgubljeni doživljali, da je starost nesmiselna; da
ne bomo prepušceni na milost in nemilost
nemocni srednji generaciji, ki nas bo morala
materialno preživljati; da ne bo turisticna
agencija - v želji po našem denarju za potovanja - edina, ki bo trdila, da je »tudi starost
lahko lepa«.
Kar naredimo za smiselno starost današnjih starih ljudi, je priprava na našo
lepšo jutrišnjo starost. Vsekakor ta priprava ne obsega samo postavljanja materialnih
stebrov za ustrezne pokojnine, ampak tudi
spremembo stališca do starosti in nacina življenja na stara leta, kar pomeni ustvarjanje
pogojev za osebnostno pripravo srednje generacije na smiselno in kakovostno starost v
materialno bistveno skromnejših razmerah,
kakor jih ima današnja stara generacija.
Nematerialne socialne
potrebe v starosti
Leto 1999 je Organizacija združenih narodov razglasila za mednarodno leto starih
ljudi. Pred vstopom v novo tisocletje naj bi
se države in civilna družba ovedli vprašanj
in problemov današnje tretje generacije in
nujnosti priprave na povecano število starih
ljudi v prihodnje. V prvi polovici tega leta je
bilo v resnici toliko napisanega in povedanega o starosti in starih ljudeh, kakor prej desetletja ne. Vlade, tudi slovenska, se pospešeno trudijo, da bi se kaj premaknilo pri že
davno zamujenih pokojninskih reformah.
Pregled pisanja in govorjenja v javnih
obcilih ter razni ukrepi v mednarodnem letu
starih ljudi kažejo, daje skorajda vse usmerjeno na podrocje materialnih potreb starega
cloveka - v vse tisto, kar se da kupiti z denarjem: stanovanje, hrana, zabava, potova-
© Inštitut Antona Trstenjaka
nja, kulturna ponudba, zdravstveno varstvo,
socialna nega, fizioterapija, družbeni položaji in službe ... Cim vec ima star clovek denarja, tem bolje lahko poskrbi za zadovoljitev
vseh materialnih potreb in želja.
V tradicionalni družbi je ljudjem nudila
materialno varnost njihova družina in deloma krajevna soseska ter sorodstvena mreža.
V izjemnih primerih, ko so te socialne mreže
odpovedale, je blažila stisko dobrodelnost
širše verske skupnosti z moralno normo naklonjenosti potujocim beracem in z ubožnicami, ki so jih imeli verski redovi ali mestne
skupnosti. V sodobni državi je materialna
varnost zagotovljena s sistemi pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter zavarovanja za nego na starost, z zakonsko zagotovljenimi pravicami do socialnih prejemkov, z mrežo domov za stare ljudi,
z negovalnimi bolnicami in podobnim.
Toda materialne potrebe so ena plat
kakovostne starosti, nemateriale pa so druga.
Med nematerialnimi potrebami so z vidika
socialnega sožitja temeljnega pomena zlasti:
- eksistencialna potreba po sprejemanju svoje starosti kot smiselnega obdobja življenja,
- medcloveška potreba po globljem osebnem odnosu s soljudmi in
- kulturna potreba po predajanju zrelih življenjskih izkušenj mladi in srednji generaciji.
Seveda so v starosti žive še druge nematerialne potrebe, na primer verske, za katere
sistematicno skrbijo religije. Navedene tri
potrebe so izrazito socialnega znacaja. Socialna stroka se mora sistemsko spraševati o
fenomenologiji njihove narave, o patoloških
posledicah, ce niso zadovoljene, in o metodicnih pogojih za njihovo zadovoljevanje v
današnjih družbenih razmerah.
Kot primer naj poudarimo pomen najbolj
perece socialne nematerialne potrebe v starosti, to je potrebo po tesni medcloveški povezanosti z nekim »svojim« clovekom.
13
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
prej desetletja živel in prijateljeval. Star
clovek navadno ne potrebuje velikega
števila priložnostnih obiskovalcev, strežnic
in strokovnih služb, temvec reden stik z
enim ali dvema »svojima« clovekoma.
V tradicionalni krneckO-{)brtniško-sta-
Tudi najbolj zdrav star clovek je lahko
povsem na tleh, ker nima nikogar na svetu,
ki bi ga jemal resno kot cloveka, ki bi prisluhnil njegovi besedi v veselju in žalosti, ki
bi cenil njegove življenjske izkušnje ... Lahko je tesno ob njem na desetine ljudi, toda ce
nikogar od njih ne doživlja kot »svojega«, je
osamljen. To se staremu cloveku obicajno
dogaja med bivanjem v bolnišnici ali v domu za stare ljudi.
Osamljenost v starosti je ena od najhujših
tegob. Osamljen star clovek zacne o življenju razmišljati podobno kakor mladi zasvojenci. Ti recejo: »Vse je brez veze!« stari ljudje pa: »Saj se ni nic splacalo!« Duševno se
zaprejo sami vase, gledajo predse v tla ali
srepo v daljavo in zacnejo duševno cedalje
bolj životariti.
Osamljenost je za starega cloveka tako
huda kakor telesna podhranjenost. Tudi posledice so podobne: od telesne podhranjenosti zacne hirati in napadajo ga bolezni, ce
ga muci osamljenost, pa izgubi tek in spanec
in pogosto se ga polotijo tudi razne bolezni;
možen odziv starega cloveka na osamljenost
pa je tudi, da kar naprej dremajoce cemi. Po
prihodu v dom za stare se na primer nadpovprecno dvigne smrtnost; ne le, da v dom
pogosto pripeljejo skoraj umirajoce ljudi, to
se dogaja tudi z ljudmi, ki so bili prej še kar
zdravi. Po preselitvi iz znanega okolja se star
clovek pocuti osamljenega in malodušnega,
zato mu pade odpornost in oboleva. Isto zakonitost kažejo tudi podatki v obratni smeri:
ko se stanovalci v domu za stare vkljucijo v
medgeneracijske skupine za kakovostno starost, niso vec osamljeni in obcutno upade
njihova obolevnost in poraba zdravil.
Osamljenost v starosti je lakota po bližini
nekoga od svojih ljudi.
Ko recemo »svojih«, to pomeni predvsem krvne družinske clane in sorodnike ali
novski kulturi so ljudje doživljali cloveško
bližino »svojih« samo v krvni družini in krajevnem sosedstvu; ti dve vrsti medcloveškega sožitja sta jim omogocali tudi materialno
preživljanje.
V današnjem industrijsko-postmodernem
nacinu življenja pa imata krvno sorodstvo in
krajevno sosedstvo zelo malo vloge že pri
materialni preskrbi. Prav tako ne morejo družina in sosedje zagotoviti temeljne potrebe po
tesni cloveški bližini od rojstva do smrti.
Življenje pa vedno najde v spremenjenih
razmerah nove oblike za doseganje glavnih
vrednot. Podobno, kakor je materialna preskrbljenost v današnjim razmerah zagotovljena z
mrežo zavarovanj, socialnih podpor in ustanov, tudi potrebo po medcloveških odnosih
dandanes ljudje zadovoljujejo cedalje bolj z
medsebojnim povezovanjem, ko se cloveško
zbližajo, si pomagajo in zaupajo v raznih skupinah, ki jim pravimo skupine za samopomoc. To je sodobna oblika nekrvnega »sorodstva« in nekrajevnega »sosedstva«. Tudi rešitev problema osamIjenosti na stara leta moramo danes iskati v tej smeri, še zlasti tam,
kjer sta tradicionalna družina in soseska odpovedali v svoji vlogi medcloveškega povezovanja in nudenja cloveške bližine.
Utvara pa je, da lahko zadovoljujejo nematerialne socialne potrebe ustanove s svojimi storitvami. Uslužbenci lahko službeno nudijo vsakemu staremu cloveku v ustanovi zelo dobro materialno preskrbo, na podrocju
nematerialnih potreb pa to ni mogoce. Uslužbenci morajo skrbeti za vse po službeni dolžnosti, oseben medcloveški odnos pa se ne
da zapovedati ali izsiliti, temvec se dogaja
morda krajevne sosede, s katerimi je clovek
14
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
duhovnih in verskih potreb, kakor jih kdo na
stara leta doživlja.
Zadovoljevanje nematerialnih socialnih
potreb v starosti je danes zanemarjeno. To
povzroca hude stiske starim ljudem, ki živijo
v osamljenosti, doživljajo svojo starost kot
brezciljno, svoje življenjske izkušnje pa kot
nesmiselne in nekoristne. Raziskave in opažanja v praksi kažejo, da je že danes osamljenost najhujši problem starih ljudi.
Jutri - znova moramo to poudariti - bo
dvakrat vec starih ljudi kakor danes, srednja
generacija pa bistveno manjša od današnje.
Samo od sebe se ne bo nic zgodilo, da bi sedanja srednja generacija cez deset, dvajset let
ne doživljala obupne osamljenosti in lakote
bo bližini svojih bližnjih. Slediti velja ljudski
modrosti: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Brez organizirane samopomoci tu ne bo
rešitve. Ce si danes ne postavimo družbene
mreže, ki bo omogocala zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb, bomo za naslednjo generacijo prehudo breme; ce se v svojih
srednjih letih ne pripravimo na starost, bomo
kot starke in starcki pretežavni sebi in drugim.
Medgeneracijske skupine za kakovostno
starost ali skupine starih za samopomoc so
sodobna oblika samopomoci, ki rešuje te
velike naloge; ta model si bomo ogledali. Sicer pa ima sedanja srednja generacija lep primer organizirane samopomoci prejšnje srednje generacije v Sloveniji, in sicer na materialnem podrocju izgradnje domov za stare
ljudi, o cemer moramo posebej spregovoriti.
spontano, od cloveškega srca do srca; ne more ga gojiti eden do stotih ljudi, ampak je
omejen na enega ali na majhno skupino ljudi.
Utvara, da ustanova samoumevno zadovoljuje tudi nematerialne socialne potrebe
svojih oskrbovancev, je podobna, kakor je bila utvara, da država ali družba lahko cloveku
zagotovi sreco. Celo E. Kardelj, ki je bil vse
življenje ideolog kolektivisticne zamisli srecnega sožitja v družbi, je to iluzijo proti koncu
svojega življenja spregledal, ko je dejal: »Srece cloveku ne more dati niti država niti sistem
niti politicna partija.« (Kardelj 1978: 9).
Pac pa je osnovno merilo kakovosti ponudbe sodobne stacionarne ustanove za stare
ljudi to, koliko pozornosti nudi sistemskim
pogojem za zadovoljevanje nematerialnih
socialnih potreb svojih stanovalcev. Nekaj
drugega je skrb ustanove za dobre pogoje in
razmere, v katerih lahko ljudje zadovoljujejo nematerialne socialne potrebe, nekaj povsem drugega pa iluzija, da te potrebe zadovoljuje ustanova s svojimi sistemiziranimi
storitvami. Spet gre za isto zakonitost, kakor
je pri sodobni socialni državi, ki mora nuditi
le ugodne pogoje in razmere, da so v njej ljudje lahko srecni, ne more pajim nacrtovati in
vsiljevati svoje »srece«.
Kaj je torej kakovostno življenje na stara
leta?
Osnova kakovostnega življenja na stara
leta je zadovoljitev osnovnih materialnih
potreb po stanovanju, hrani, obleki, razvedrilu, zdravstvenem varstvu in podobnih.
Enako pa je pomembna zadovoljitev nematerialnih potreb, od eksitencialne po sprejemanju svoje starosti kot drugacnega, vendar enako smiselnega obdobja življenja, kakor sta mladost in srednja leta, preko socialnih potreb po medcloveški povezanosti in
tesnih medcloveških odnosih ter po predajanju svojih zrelih življenjskih izkušenj mladi
in srednji generaciji, pa vse do duševnih,
Domovi za stare ljudi
v Sloveniji
Domovi za stare ljudi so socialne ustanove, ki so se uveljavile zadnjih sto let,
vzporedno s širjenjem industrijske civilizacije. Do konca 19. stoletja so bile po nekaterih
mestih ubožnice, hiralnice in špitali - pred-
15
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare /judi
hodniki današnjih domov. Prvi pravi dom za
stare ljudi je bil pri nas zgrajen leta 1870 v
Slovenskih Konjicah, postavil ga je na dobrodelni osnovi socialno cutec rojak Lambreht. Ob zacetku 2. svetovne vojne je bilo v
Sloveniji že nad 60 domov z nekaj nad 3.200
posteljami. Vojna je te ustanove zelo prizadela, po vojni pa so bili za varstvo starih
ljudi uporabljeni predvsem gradovi in stare
stavbe v zelo slabem stanju.
Predvojno število razpoložljivih postelj
je bilo doseženo šele okrog leta 1965. Tedaj
smo imeli v Sloveniji nekaj nad 3.000 postelj za stare ljudi v domovih - pravih hiraInicah, v napol podrtih gradovih. Nega je bila
zelo slaba in tudi zdravstvena oskrba starih
Po petindvajsetih letih - torej po sistematicnem prizadevanju ene generacije - smo v
zacetku devetdesetih let v samostojni državi
imeli v povprecju najboljšo mrežo domov za
stare ljudi na svetu; po svetu imajo seveda tudi boljše, vendar ob njih tudi veliko slabše,
pri nas pa po materialni preskrbi in storitvah
nimamo slabih domov.
Leta 1997 je bilo v socialnih zavodih
okrog 13.500 postelj, od katerih jih je skoraj
11.000 namenjenih starim ljudem, ostale pa
mlajšim, ki potrebujejo domsko varstvo.
V domovih za stare ljudi imamo torej
danes prostora za skoraj 4,5% ljudi, ki so
stari nad 65 let. Ce upoštevamo še bolniške
postelje, ki jih zasedajo stari ljudje, smo po
kapacitetah na ravni meril razvitega dela
Evrope, ko naj bi domovi za stare, negovaine
bolnice in druge stacioname institutucije
imele prostora za 5% starostnikov nad 65 let.
Praksa pri nas pa kaže vecje potrebe po
dom ski oskrbi, kakor je razpoložljivih mest.
Kljub temu da se letno izprazni približno ena
cetrtina postelj v domovih zaradi smrti stanovalcev, in ceprav zidajo nove domove in
širijo stari, je v vseh domovih za stare ljudi
veliko povpraševanje po prostih mestih in s
tem povezana dolga cakalna doba.
Leta 1997 je bil sprejet Program razvoja
starejših oseb na podrocju socialnega varstva
v Sloveniji do leta 2005. Program znova
poživlja gradnjo, še zlasti s tem, da sprejema
na to podrocje zasebno iniciativo privatnikov
in nevladnih ustanov, in jih z možnostmi koncesij povezuje v javno nacionalno mrežo. Še
vecja kakovostna novost programa pa je
široka paleta storitev izvendomske pomoci
starim ljudem, od dnevnega varstva v ustanovi, raznih dnevnih centrov, nege na domu,
varovanih stanovanj ipd. do ustvarjanja pogojev za zadovoljevanje nematerialnih socialnih
potreb. Takšna celostna usmeritev skrbi za
stare ljudi in za pripravo na starost je tudi v
ljudi je bila nerazvita.
Tedaj se je našlo nekaj daljnovidnih ljudi
(najbolj znan med njimi je zdravnik dr. Bojan
Accetto), ki so sprožili pravi družbeni plaz
pozornosti in skrbi za stare ljudi. Zacela je
delovati republiška komisija za gerontološka
vprašanja (1962), ki je izdelala osnovna nacela socialne gerontologije; ta so bila temelj
za današnje varstvo starih ljudi v Sloveniji. V
slovenski skupšcini so 1964 sprejeli nacela in
priporocila o organiziranju gerontološke
službe v Sloveniji. Ustanovljen je bil Inštitut
za gerontologijo (1966), kjer je slovensko
zdravstvo izjemno uspešno razvijalo sodobno geriatricno vejo zdravstvene skrbi za starega cloveka. Isto leto je bil ustanovljen sklad
za gradnje domov za stare ljudi. Vanj se je sistemsko stekal drobec pokcjninskega denarja
za gradnjo in obnovo stacionarnih kapacitet
za stare ljudi. Domovi za stare ljudi so se leta
1967 organizacijsko povezali v sodobno
Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Leta
1969 je bilo ustanovljeno Gerontološko društvo Slovenije. Sredi naslednjega desetletja
(1976) so bili domovi že tako posodobljeni in
delo v njih se je strokovno že tako razvilo, da
so bili sprejeti normativi za delo v njih.
16
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
nacionalnem socialnem programu do leta
2005, ki je pred sprejetjem v parlamentu.
Potem ko je torej zadnja generacija dobro
zaorala v organizirani skrbi za kakovostno
starost, je sedaj na potezi današnja srednja
generacija. Zaradi vse vecjega števila starih
ljudi moramo nadaljevati s sistematicno skrbjo za materialno preskrbo v starosti, z gradnjo novih domov in kapacitet za raznovrstno
izvendomsko varstvo starih ljudi, in s skrbjo,
da ob velikem povpraševanju in postsocialisticnih privatizacijskih motnjah ne znižamo
praga ponudbe; ponudba višje kakovosti z
nad standardnimi storitvami namrec še ne pomeni nujno zniževanja spodnjega praga dovoljene stroritve. Povsem nova naloga sedanje srednje generacije pa je, da si hitro izoblikuje sodobno družbeno mrežo za zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb, zlasti
medgeneracijskih skupin, ki so zašcita proti
osamljanosti na stara leta.
v
domovih za stare /judi
potrebe starih ljudi in socialne stroke. Skupine smo poimenovali z metodicnim nazivom
skupine starih za samopomoc, projekt pa
gojili sistematicno kot samostojni poganjek v
naši sociali. Skupine so se naglo širile, v letih
1989-91 smo z akcijsko raziskovalnim projektom (Ramovš 1991) ustvarili teoreticno
podlago in metodiko delovanja ter naša spoznanja objavili v knjigi (Ramovš, Kladnik,
Knific in sod. 1992). Tedaj je bilo okrog 50
skupin v 9 krajih po Sloveniji, na terenu pa
veliko zanimanje za uvajanje skupin v novih
domovih za stare in v domacem okolju krajevnih skupnosti.
Projekt vodita Inštitut Antona Trstenjaka,
ki ga razvija in širi, in Združenje za socialno
gerontologijo in gerontagogiko Slovenije, ki
vodi krajevne in pokrajinske mreže ter
nacionalno mrežo skupin.
Danes je 400 skupin v vec kakor 100 krajih. V njih se tedensko srecuje nad 4.000 starih ljudi - »babic in dedkov«, nad 400 usposobljenih voditeljic in voditeljev srednje
generacije - spoštljivih nekrvnih »hcera in
sinov«, ki se skupaj s starimi ucimo kakovostne starosti, ter vec sto mladih, ki s srednjo in staro generacijo odkrivajo modrost
življenja pri starih ljudeh.
Zadnja leta smo poleg metodicnega naziva skupine starih za samopomoc uvedli še
vsebinski naziv medgeneracijske skupine
za kakovostno starost. Sedaj se uporabljata
oba izraza; kot uradno ime za projekt se uporablja ustaljeno ime skupine starih za samopomoc, medtem ko v konkretni vsakdanjosti
- zlasti kraji, ki skupine uvajajo zadnje case
- raje uporabljajo ime medgeneracijske skupine za kakovostno starost.
Projekt medgeneracijskih skupin je doživel izjemen uspeh doma in v tujini. Je najvecji in najuspešnejši podvig na podrocju
medcloveških odnosov v slovenski sociali.
Projekt in mreža
medgeneracijskih skupin
za kakovostno starost v
Sloveniji
Projekt medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, ki je danes spološno znan v
Sloveniji in tudi marsikje po svetu, ima za
sabo dobro desetletje razvoja.
Zacel se je s pobudo, naj bi strokovni
delavci, ki so se usposabljali v skupinskem
delu za družinsko terapijo alkoholizma, ustanovili in vodili skupine za stare ljudi, da bi
se s tem postopoma uvajali v skupinsko delo; pobudo sta spomladi 1987 uresnicila Tone Kladnik in Branka Knific v Domu upokojencev v Izoli.
Pri delu se je takoj pokazalo, da ni le primerno zahtevna in koristna praksa v metodi
skupinskega dela, ampak odgovor na žgoce
Sprejet je v nacionalni socialni program in
17
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
do leta 2005 naj bi mreža zmogla sprejeti 3%
ljudi, ki so stari nad 65 let; to pomeni, da bo
treba ustanoviti še nad 500 novih skupin.
Projekt podpirajo ministrstvo za socialne zadeve, mnoge obcine, precej domov za stare
ljudi in številne druge organizacije.
Zadnja leta je bil sprejet tudi kot evropski
projekt (EU-Phare LIEN) in projekt Zavoda
za odprto družbo iz New Yorka. V tem casu
je postal deležen velikega zanimanja in laskavih priznanj iz tujine. Sloveci tuji strokovnjaki, kakršna sta na primer dr. Angelika Groterath (Groterath 1998, Groterath, Ramovš
1999) in prof. dr. Mario Pollo (1999), ga ne
le z zanimanjem spremljajo, ampak v razvitem zahodnem okolju javno poudarjajo, da se
v tej pereci tocki sodobne socialne problematike iz naše slovenske izkušnje in spoznanj
ucijo zase in jim je naš projekt spodbuda.
Preden spregovorimo nekaj besed o socialni mreži medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v Sloveniji, moramo na
kratko orisati medgeneracijsko skupino samo in problemski sklop, ki motivira delovanje take skupine.
Stari ljudje cutijo stisko osamljenosti, stisko, ko ne doživljajo smisla starosti, stisko, da
njihove življenjske izkušnje nikogar ne zanimajo ... Srednja generacija se cedalje bolj zaveda prihajajocega problema velikega deleža
starega prebivalstva; bližajoca se starost postaja njena stiska. Mnogi v socialni stroki so
cutili stisko pomanjkanja ucinkovitih modelov za preventivno in kurativno pomoc ljudem in težo profesionalno patološke tendence
birokratskega pristopa v poklicnem delu.
Kaj je pravzaprav stiska?
Stiska je notranja energetska napetost v
cloveku, ko je z njim nekaj narobe. Stiska je
energija, ki je namenjena reševanju clovekove težave. Ce se to zgodi, postane stiska odskocna deska za novo kakovost življenja, ce
pa ne, stiska cloveka pohabi ali celo zlomi.
Temu, da energija stiske cloveka žene, da si
pomaga in rešuje težave, pravimo v socialni
stroki samopomoc (Ramovš 1995: 63 sl.). Samopomoc je na podrocju materialnega preživetja in medcloveških odnosov nekaj podobnega, kakor je na telesnem podrocju imunska
zmožnost samoobrambe organizma pred škodljivci, celjenje poškodb in zdravljenje bolezni. Medicina je od nekdaj vedela, da je od te
notranje moci organizma odvisen uspeh
zdravljenja, saj je že stari rimski pregovor trdil: zdravnik zdravi, narava pa ozdravlja.
Enako velja za vse probleme v medcloveških
odnosih: brez samopomoci ni pomoci.
MedgeneracUske skupine za kakovostno
starost ali skupine starih za samopomoc so
vzgib samopomoci za reševanje zgoraj omenjenih stisk in težav stare in srednje generacije, pa tudi mlade, ki je dandanes opeharjena za sožitje s starimi ljudmi. Nenazadnje so
tudi vzgib samopomoci v profesionalni stiski socialne stroke zaradi neucinkovitih modelov dela. So torej zdravilo proti osamljenosti na stara leta, v njih pa se v poindustrijskih življenjskih razmerah znova povezujejo
vse tri generacije v eno celoto, tako da mlajši
dve generaciji sprejemata življenjske izkušnje tretje. V medgeneracijskih skupinah za
kakovostno starost znova odkrivamo smisel
in naloge starostnega obdobja. Socialna mreža medgeneracijskih skupin, ki nastaja po
vsej Sloveniji, je tudi odlocilni dejavnik družbene priprave na povecan delež starih ljudi v
prihodnje. Za socialno stroko pa je model
medgeneracijskih skupin ponudil dobro metodo profesionalne higiene.
Kaj je medgeneracijska skupina za kakovostno starost in kako deluje?
V majhni prijateljski skupini se redno tedensko srecuje kakih pet ali vec starih ljudi in
vsaj dva iz srednje generacije. Pogosto so
tesno povezani tudi z mladimi. Po letu ali
dveh rednega srecevanja, pogovarjanja in
18
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
v
domovih za stare ljudi
vrvohodci in skakalci na trapezu v cirkusu ...
Kaj ima sodobni strokovni pojem socialne mreže skupnega z vsemi temi predstavami mreže?
druženja ob raznih drugih dejavnostih, postanejo tako tesno povezani med seboj, kakor
z najboljšimi prijatelji ali sorodniki: res prava
nekrvna družina. Velikokrat mi je že ta ali oni
star clovek dejal: »Najlepša ura v mojem tednu je srecanje naše skupine!« Take skupine
delujejo po krajevnih skupnostih v mestih in
tudi v najbolj odrocnih vaseh, nad 170 pa jih
je po naših domovih za stare ljudi. Skupine,
ki delujejo v istem kraju, so organizacijsko
povezane v krajevno mrežo medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, te pa naprej v slovensko nacionalno mrežo.
Tukaj ne bomo natancneje predstavljali
medgneracijske skupin za kakovostno starost. Desetletnemu razvoju projekta je bila
posvecena vecina prve številke Kakovostne
starosti (Kladnik 1998, vec avtorjev 1998). O
tej temi govori knjiga Skupine starih za samopomoc (Ramovš, Kladnik, Knific in sod.
1992), o projektu podrobneje poroca revija
Kakovostna starost, pogosto pa tudi Vzajemnost in drugi casopisi; pred izidom je knjiga
Socialna gerontologija in gerontagogika, v
pripravi pa tudi druge publikacije o medgeneracijskih skupinah in njihovi mreži. Kogar
zanima teoreticni koncept socialne gerontologije in gerontagogike, po katerem skupine
delujejo, metodika njihovega delovanja, ali
pa bi se rad pridružil projektu in naredil nekaj
lepega za kakovostno starost v svojem okolju, se lahko pisno obrne na Inštitut Antona
Trstenjaka (Resljeva 11, p.p. 4443, 1001
LJUBLJANA).
In sedaj še kratek razmislek o sociani
mreži. Cilj tega velikega projekta je namrec
mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.
Socialno delo je prevzelo pojem mreže iz
sistemske teorije in iz njega oblikovalo koncept socialnih mrež ter socialnega dela z
njimi. Ta pristop je v bistvu odgovor socialne stroke na epohalne potrebe transformacijske krize tradicionalne poljedelsko-obrtniško-stanovske kulture v nove razmere indus-
Beseda mreža nas spomni na ribiško mrežo za lovljenje rib, na mrežo na igrišcih za
odbojko ali tenis, na mrežo za sejanje peska,
na zašcitne okenske mreže pred roparji ali
poleti pred komarji, na prestrezne mreže pod
trijsko-poindustrijskega
in postmodernega
nacina življenja (Ramovš 1988). Socialno
delo s socialnimi mrežami je odgovor na konec življenja venoviti družbi in na nastop
kompleksnih družb. Venoviti družbi lahko
Clovek je po svojem bistvu družbeno,
obcestveno ali socialno bitje. Od spocetja do
smrti mu je nujno potrebna vpletenost v bolj
površin ska medcloveška razmerja z neštetimi ljudmi, prav tako pa globoka povezanost
z nekaj ljudmi v osebnih medcloveških odnosih (Ramovš 1995: 58-60). Ce je clovek
osamljen, je to huda nesreca, kakor je bila na
primer za znanega literarnega junaka Robinzana; iz te nesrece se skuša cim prej rešiti.
Osamljenost je kot zaporniška samica druga
najhušja kazen, takoj za smrtno.
Medcloveška razmerja in odnosi so za
cloveka v resnici kot mreža, v katero je ujet
vse življenje, ce hoce ali ne, kot mreža, ki
mu postavlja v življenju pravila igre, kot
mreža, ki nenehno seje njegovo vedenje in
ravnanje v sprejemljive in nesprejemljive
vloge, kot mreža, ki ga varuje pred pomanjkanjem in nevarnostmi, ceprav mu obenem
tudi povzroca nevšecnosti, medcloveška razmerja in odnosi so kot mreža, ki ga v trenutku težave prestreže, da ne propade ... Ce nadaljujemo s prispodobo, je v raznih socialnih
mrežah tudi clovek vozel, v katerem se križajo niti družbe in jih s svojo osebnostjo veže v trdno tocko.
19
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
gimi ustanovami. V zborniku Razgibana jesen (1995), ki ga je ajdovska-vipavska mreža tedaj izdala, je bilo izcrpno predstavljeno
njihovo delo, zacrtane pa so bile tudi že vse
bistvene razsežnosti koncepta mreže skupin
starih za samopomoc (Ramovš 1995a). Ajdovska-vipavska mreža medgeneracijskih
skupin se je predstavila javnosti nedavno v
reviji Kakovostna starost (Kakovostna starost 1998, 1/2:7-39).
Vipavska dolina se je prva približala koncnemu cilju projekta, saj je bila že ob promociji leta 1995 skoraj po ena skupina na 1.000
prebivalcev obcine, dokaj gosta mreža skupin v sorazmerno majhnem ajdovskem domu
za stare, in lepa povezanost vseh skupin, njihovih voditelj ic in ustanov v lokalno ajdovska-vipavsko mrežo. Mesti Ajdovšcina in
Vipava ter mnoge vecje vasi po dolini so
imele po eno ali vec svojih skupin in usposobljene prostovoljske - vecinoma neprofesionalne voditeljice iz srednje generacije; njihova osebna zavzetost in uspešnost zbujata
obcudovanje. Ajdovski Center za socialno
delo, Dom upokojencev, Karitas in druge
ustanove so se tako zbližale, da je v kraju
nastalo nekaj lepega za starost danes in jutri.
Vipavska dolina je pionirsko zaorala razvoj
organizacije krajevnih mrež medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v Sloveniji
in postala zgled dobrega krajevnega sodelovanja pri uresnicitvi te zahtevne naloge.
V slovenski sociali je malo izkušenj in
znanja o socialnih mrežah in o delu z njimi,
zato smo iskali svetovna spoznanja o tem.
Najvec smo jih dobili na seminarjih, ki jih je
imel za nas v okviru projekta EU-PhareLien (»Projekt clovek za stare ljudi«) v letih
1997-99 prof. dr. Mario PoBo, velik teoretik
in praktik za socialne mreže in delo z njimi.
Izobraževalna srecanja z njim in z dr. Angeliko Groterath nam niso širila le intelektual-
sledimo celoti clovekovega življenja, ce poznamo le en njegov del; z oporo enemu samemu vidiku pomagamo lahko njegovi celoti. Sodobna kompleksna družba pa je sestavljena iz številnih fragmentov z razlicnimi
vrednostnimi usmeritvami, nacinom življenja in stališci, med katere je clovek vpet
(PoBo 1999), zato lahko cloveku ali skupini
pomagamo tako, da delamo z njegovimi socialnimi mrežami: naravnimi (družina, sosedstvo, sorodstvo, prijateljstvo ...), umetno
vzpostavljenimi za krajši cas ali za zelo parcialne vidike življenja, s trajnejšimi in bolj
celostnimi za socialno urejanje, z nadomestnimi ob izpadu kake bistvene socialne funkcije iz naravnih socialnih mrež in podobno.
V projektu skupin starih za samopomoc
smo zaceli govoriti o mreži sredi devetdesetih
let. V letu 1994/95 smo prvic na terenu usposabljali skupino voditelj ic za lokalno mrežo skupin; to je bilo v Ajdovšcini za Vipavsko
dolino. S to mrežo se je zgodil kakovostni
premik tudi v tem, da je bila velika vecina novih voditelj ic neprofesionalnih prostovoljk.
Slavnostna promocija prve lokalne mreže
skupin starih za samopomoc v Sloveniji je
12. decembra 1995 v kinodvorani v Ajdovšcini zbrala vec sto voditelj ic in clanov skupin iz raznih krajev Slovenije ter številne
krajevne in državne veljake. Po Trstenjakovem slavnostnem govoru, kije bil njegov labodji spev (Trstenjak 1998), je bila slovesna
podelitev diplom novi generaciji voditeljic
in promocija prve krajevne mreže skupin, ki
jo je pospremil navdušen nastop vec deset
ljudi, zlasti starih, iz novih skupin vipavskaajdovske mreže. Duša te mreže je bila socialna delavka Centra za socialno delo Ajdovšcina, Ljuba Ivanov; to je še tudi danes v
cudovitem sozvocju s kolegicami organizatorkami mreže, voditeljicami, clani skupin,
Centrom za socialno delo in Domom upokojencev Ajdovšcina, Karitas in številnimi dru-
nega obzorja spoznanj, ampak so nas njune
20
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
izkušnje pri delu s projekti, skupinami in
ljudmi ter njuna osebna naklonjenost našemu delu tudi navduševali za napredek.
Kaj je torej socialna mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost?
Poudarimo najprej, kaj ni. Mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost
ni konkurenca kaki drugi mreži, ki deluje v
kraju ali na nacionalni ravni, kakor na primer
odlicna samoorganizacija društev upokojencev ali klubov seniorjev, prav tako ne kaki
od storitev ali dejavnosti v domovih za stare
ljudi, na primer delovni terapiji.
Mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost je izvirni razvojni projekt
srednje generacije, ki ima naslednje cilje:
- ozavešcanje srednje generacije o nujnosti
priprave na lastno starost, države in družbe
pa na povecan delež starega prebivalstva v
prihodnje,
- izvajanje te priprave z detabuizacijo starosti,
- ustvarjanje civilne poindustrijske in postmoderne socialne organizacije, ki se posveca
pogojem za zadovoljevanje nematerialnih
socialnih potreb v starosti:
1. potrebe po tesnem osebnem medcloveškem odnosu proti tegobi starostne osamljenosti,
2. potrebe po povezovanju vseh treh generacij v celoto in predajanju življenjskih izkušenj tretje generacije prvi in drugi, ter
3. potrebe po sprejemanju svoje starosti kot
posebnega obdobja življenja s posebnimi
možnostmi in nalogami, težavami in rešitvami, ki pa je enako smiselno kakor sta mladost in srednja leta.
Glede na ugotovitve empiricnih raziskav
(Ramovš 1994a, 1995b, Kladnik 1996, Potocnik 1999) in opažanja v praksi, dosegamo na
današnji stopnji razvoja projekta in mreže
medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v Sloveniji približno naslednje rezultate:
- v skupine je vkljucen dober poldrugi odstotek prebivalstva nad 65 let, cilj nacionalnega programa do leta 2005 je vkljucenost
treh odstotkov; potrebni in realni cilj cez petnajst ali dvajset let, ko bo najvecje število
starega prebivastva, pa bi bila mreža s kapaciteto za 10% starih ljudi v domacem okolju
ali v povprecju ena skupina na 70 starih ljudi
v kraju in ena na 20 stanovalcev doma za
stare ljudi, to pomeni desetkrat vec skupin
kakor jih je sedaj;
- v krajih ali domovih za stare ljudi, kjer je
vzpostavljena dokaj velika gostota mreže in
le-ta dobro deluje v smislu zastavljenega
koncepta in metodike, se opazno spreminjajo stališca profesionalnih delavcev in tudi
prebivalstva do starosti; z vkljucevanjem
prostovoljnih voditeljev v mrežo in z javnim
odobravanjem projekta pa se kaže povecana
ozavešcenost o nujnosti priprave na starost;
- v navedenih krajih ali domovih se zdi, da
mreža trenutno dosega cilje zadovoljevanja
nematerialnih socialnih potreb nekako v naslednjih nivojih:
1. kot zdravilo proti osamljenosti 90%,
2. kot povezovalec generacij 40% in
3. kot dejavnik pomoci za zavestno sprejemanje starosti 10%.
Najbolj nujna in pereca naloga v slovenski mreži medgeneracijskih skupin za kakovostno starost je komunikacija in tekoc pretok informacij. S tem je povezana dograditev
krajevne, pokrajinske in nacionalne organizacije v združenju, pri cemer je odlocilnega
pomena profesionalizacija dela organizatorjev mreže - medtem ko vse drugo delo ostaja prostovoljsko. V zadnjem letu so bili v
združenju narejeni veliki koraki pri organizaciji, utemeljno pa upamo, da bo tudi država
v kratkem uredila stabilnejši nacin sofinanciranja organizacije mreže, ki edina skrbi za
pogoje zadovoljevanja nematerialnih socialnih potreb v starosti.
21
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
Desetletne izkušnje s
skupinami starih za
samopomoc v domovih
za stare ljudi - posvet v
Rogaški Slatini 1997
Medgeneracijske skupine za kakovostno
starost v domovih za stare so nastale prej kakor skupine v domacem okolju; prve skupine starih za samopomoc so bile ustanovljene
v domu za stare ljudi v Izoli marca 1987. Šele po skoraj treh letih nabiranja izkušenj in
oblikovanja spoznanj ob delu s skupinami v
domu je novembra 1989 nastala prva skupina v domacem okolju. Tedaj je že skoraj eno
leto potekal akcijsko-raziskovalni projekt,
ki je imel namen sistematicno vpeljati in preizkusiti delovanje skupin v razlicnih okoljih
po Sloveniji: v domovih za stare in v domacem okolju starih ljudi, v mestnih in vaških
razmerah. Projekt je podpirala tudi Skupnost
socialnih zavodov Slovenije, v kateri se združujejo domovi za stare ljudi. Razvoj skupin v
domovih v tem obdobju je podrobno popisan
v drugem delu knjige Skupine starih za samopomoc (Ramovš, Kladnik, Knific in sod.
1992: 99-210).
Ob zakljucku triletnega projekta, konec
leta 1991, so bile domske skupine po številu
še vedno v veliki vecini, delo z njimi je bilo
že kar uteceno, medtem ko so se izkušnje s
skupinami v domacem okolju šele prav oblikovale. O tem govore tudi številke:
- skupine so delovale v devetih krajih po
Sloveniji; od tega v treh krajih samo v domovih, v petih krajih v domovih in v domacem okolju, v enem kraju pa samo v domacem okolju - torej v domovih za stare ljudi
kar v osmih krajih, v domacem okolju pa v
petih krajih,
- od skupno 48 skupin jih je delovalo v do22
v
domovih za stare ljudi
macem okolju le 9, ostalih 39 pa v domovih
za stare ljudi, in sicer 31 osnovnih domskih
skupin, 2 mešani osnovni in 6 posebnih
skupin.
Že v casu poteka projekta so zaceli uvajati skupine tudi nekateri domovi, ki niso prišli
v izbor za sodelovanje v projektu. Ogledali
so si delovanje skupin v katerem od domov
in jih vpeljali tudi sami. Takšen primer je
Dom upokojencev Danice Vogrinec v Mariboru, kjer sta prvi dve skupini zaživeli maja
1990; njihovo zanimivo mrežo lahko podrobneje spoznate v prejšnji številki Kakovostne starosti (1999, 2/1 :4-46), deloma pa
tudi iz pogovora z direktorico doma in tremi
organizatorkami mreže v tej številki.
Na tecaje za usposabljanje voditelj ic skupin starih za samopomoc se je prijavilo veliko število kandidatk: na prvi tecaj 1993/94
skoraj sto, na drugega leta 1995 nad petdeset
in na tretjega 1996/97 spet sto. Tecaji so potekali centralno v Ljubljani. Usposabljali so
se - kakor skoraj vsi voditelji pred tem, razen
v Vipavski dolini - vecinoma strokovni delavci: socialne delavke, delovne terapevtke,
psihologinje in drugi poklicni profili iz centrov za socialno delo in domov za stare ljudi;
po eden ali vec strokovnih delavcev iz ene
ustanove. Le v Vipavski dolini in na Koroškem sta bili skupini vecinoma iz laicnih
prostovoljk, tecaj paje potekal deloma že njihovem okolju (v Ajdovšcini in v Prevaljah).
V primerjavi z današnjimi so bila ta usposabljanja precej krajša in manj zahtevna, ne
toliko po teoreticni - socialno gerontološki,
ampak predvsem po metodicni in prakticni
plati. Z ene strani se je zdelo, da strokovni
delavci iz sociale za to, sorazmerno lahko
vrsto skupinskega dela, ne potrebujejo veliko
dodatnega usposabljanja, z druge strani pa
tedaj še ni bil dodelan koncept pridobivanja in
usposabljanja prostovoljcev za vodenje medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
Pred koncem usposabljanja je to veliko
število tecajnic ustanovilo svoje skupine.
Skupine so bile nanovo vpeljane v vec deset
domovih in krajih, toda marsikje po ena ali
dve, torej le zametek krajevne ali domske
mreže. V nekaterih od teh okolij so dobro zaživele, ujele korak temeljnega poslanstva
projekta in zacele dosegati njegove pristne
cilje, se kmalu razširile v bolj gosto mrežo
ter se povezovale s sosedi in celotnim projektom. V drugih izmed novih okolij pa so
voditeljice ostale s svojo skupino osamljene
in zaprte vase, razvoj se je ustavil pri prvih
korakih dojencka, v njihovem delovanju niso zaživeli cilji projekta, prav tako ne metodika dela skupin starih za samopomoc in pozitivno vzdušje eticnih nacel projekta. Po
dolocenem casu so nekatere od teh skupin
prenehale z delovanjem, nekatere pa - gledano z vidika projekta in mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost - životarijo. Ti domovi in kraji torej v resnici še
cakajo na pravi zacetek uvajanja medgeneracijskih skupin za kakovostno starost; v
smislu njihove mreže je bilo v takih primerih narejeno manj kakor nic. Seveda pa je
skupinsko delo s starimi ljudmi v domu
kljub temu koristno za stanovalce in jim nudi
nekaj pogovome okupacije in nove dinamike življenja v ustanovi.
Glede vzpostavljanja mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost in uresnicevanja ciljev tega projekta ostaja torej v
nekaterih domovih za stare ljudi in krajih po
Sloveniji od takrat pa vse do danes nerešenih
nekaj zahtevnih nalog. Ce projekt ne stece
dobro v obdobju zacetnega poleta in ne zacne poganjati samega sebe z lastnimi dobrimi izkušnjami, pogosto obstane v pat poziciji. Toda tudi to ni nerešljiv problem, kar dokazuje to ali ono izmed omenjenih okolij, ki
se je pozneje znova bliskovito pognalo v razvoj domske ali krajevne mreže.
Do leta 1997 so se skupine vsaj dotaknile
nad 35 domov za stare, v dobri cetrtini od teh
pa tudi v resnici krenile v ucinkovit razvoj
domske mreže. V projektu so se torej na nacionalni ravni naglo nabirale dobre izkušnje in
spoznanja o mreži skupin v domovih za stare
ljudi, obenem pa so se kopicili tudi problemi.
Najhujši je prav ta, da je v vec kakor polovici
domov za stare, kjer so s skupinami starih za
samopomoc zaceli, razvoj vsebinsko in kolicinsko zastal, kar pomeni, da v primerjavi z
ucinki delovanja prave domske mreže medgeneracijskih skupin ne morejo imeti dobrih
izkušenj s skupinami.
Poleg omenjenega problema sta se izoblikovali še dve temeljni vprašanji.
Prvo je metodicna specificnost delovanja
domskih skupin v primerjavi s skupinami v
domacem okolju - delo v domski skupini je
namrec zelo razlicno od dela v skupini v
domacem okolju.
Drugo vprašanje je organizacija mreže v
domu za stare ljudi. V nekaterih domovih se
je mreža skupin organizacijsko stapljala z
notranjo strukturo delovanja doma, v drugih
je postajala vzporedna zunanja struktura notranji domski organizaciji in v kriticnih trenutkih se je pokazalo, da ni niti zadostne izmenjave informacij, tako da sta obe strukturi
delovali druga mimo druge ali pa prihajali
celo v navzkrižje. Bolece je bilo spoznanje,
da lepo vzpostavljena mreža v domu zelo
težko nadaljuje z delom, ko direktorja, ki je
delo skupin in projekt poznal ter mu bil naklonjen, zamenja novi brez tega posluha.
Ob teh problemih, zlasti ob zadnjem, smo
se z malodušjem spraševali o smislu tvegane
investicije v delovanje mreže skupin v domu
za stare ljudi. Ce lahko neka tako nakljucna
zadeva, kakor je stališce novega direktorja
ob redni menjavi, ogrozi ali pa vsaj bistveno
oteži delovanje mreže skupin za zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb v domu
23
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare /judi
za stare, je za sistematicno uvajanje civilnega projekta samopomoci v domovih malo
stvarnih možnosti. Dilema je bila tem bolj
ostra, ker se je vecalo zanimanje obcin in
drugih interesentov za vzpostavljanje mreže
skupin v domacem okolju in je izkušnja kazala, da lahko z isto energijo vzpostavimo
številcnejšo in stabilnejšo mrežo skupin v
domacem okolju.
Tedaj smo se v projektu zavestno odlocili, da bomo posvecali enako pozornost razvoju skupin v domovih za stare ljudi in v domacem okolju. Obveljala je misel, ki jo je poudarjala zlasti Branka Knific, tajnica združenja, da je dom za stare ljudi preizkusni kamen našega projekta. Ne delamo namrec na
ljubo vodstvu dolocenega doma, ampak zase,
saj bo cez deset, dvajset let vsak od nas potencialni stanovalec doma in ce danes ne zastavimo potrebnih sil, da sistemsko ustvarimo pogoje za zadovoljevanje nematerialnih
socialnih potreb tudi v stacionarnih ustanovah za stare ljudi, bodo takrat za nas ob še tako velikem materialnem udobju socialno ubijajoce.
V naslednjih letih smo veliko pozornosti
namenili razvoju domske mreže skupin. Najvidnejši korak pri tem je bil posvet o mreži
medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domovih za stare ljudi, ki sta organizirala Inštitut Antona Trstenjaka in Združenje
za socialno gerontologijo in gerontagogiko
od 27. do 28. novembra 1997 v Rogaški Slatini. Nanj so bili povabljeni direktorji in organizatorji mrež iz devetih domov, kjer so
imeli imeli najvec izkušenj z mrežo skupin.
Odzvali se vsi, manjkal je ta ali oni zaradi
neodložljivih obveznosti. Približno 25 ljudi
iz domov za stare ljudi v Ajdovšcini (od tam
so bili tudi iz CSD), Idriji, Mariboru,
Poljcanah, Polzeli, Rakicanu, šmarjah pri Jelšah in Tržicu je skupaj z organizatorji nacionalne mreže skupin starih za samopomoc iz
združenja in inštituta ter ob prisotnosti predstavnika Skupnosti socialnih zavodov, dva
dni izmenjavalo izkušnje o svojih mrežah
skupin, odprlo in prerešetalo osnovne probleme njihovega delovanja, napravilo okvirno analizo vloženih stroškov in koristi od delovanja skupin v domu ter predelalo tedaj izoblikovana temeljna izhodišca za delovanje
mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu za stare ljudi, ki jih bomo
prikazali malo pozneje.
Na posvetu so predstavniki vseh domov,
tako direktorji kakor organizatorji mreže,
zavzeto nizali dobre izkušnje s skupinami ter
razgrinjali odprta vprašanja in probleme.
Med izkušnjami je bila najvecja paleta
razlik v tem, kako so domovi uvajali mrežo
skupin in na kom sloni delovanje skupin. Ce
jih tipiziramo, se pokažeta dva pola.
V prvem je bil pobudnik skupin v domu
eden od vodilnih strokovnjakov doma, ki se
je usposobil za voditelja, zacel z delom in
vanj pritegnil vrsto drugih uslužbencev doma in po možnosti kakega zunanjega sodelavca, najpogosteje iz obcinskega centra za
socialno delo. Voditeljice skupin so v tem
primeru pretežno ali celo izkljucno uslužbenke doma.
Drugi tip so domske mreže, katerih pobudnik in zacetnik je bil kdo od zunaj, vecinoma iz centra za socialno delo. Za njim je
v dom prišlo vecje število zunanjih voditeljic, profesionalnih in neprofesionalnih,
bolj ali manj obrobno se je vkljucil tudi kateri od uslužbencev doma.
V prvem primeru je mreža postajala del
redne dejavnosti doma, vsem uslužbencem
bolj ali manj samoumevna, podobno kakor
druge storitve. V drugem primeru je mreža
skupin ostajala na robu uradnega dogajanja v
domu, skupinske dejavnosti so bile za ustanovo koristen ali pa tudi nekako motec zunanji dodatek, podobno kakor obiski svojcev
24
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
ali skupin šolarjev za praznike. V prvem primeru so velike organizacijske prednosti pri
uvajanju in delovanju domskih skupin, komaj mogoce paje doseci minimum osnovnih
ciljev in vrednot projekta. V drugem primeru
so pri doseganju ciljev in osnovnih vrednot
projekta velike prednosti, skoraj nemogoce
pa je domsko mrežo vzdrževati po organizacijski plati.
Živa izkušnja je torej soglasno potrdila
strokovno usmeritev projekta, da je mrežo v
domu mogoce uvajati in razvijati, ce se za ta
projekt odloci vodstvo doma z vsem svojim
osebjem, vendar pa se projekt uvaja sistemsko odprto kot prostovoljska civilna pobuda
v sodelovanju z okoljem doma. Ta usmeritev
narekuje pravo razmerje voditeljev skupin
domske mreže: ena polovica prostovoljcev
izmed uslužbencev doma, druga polovica
prostovoljcev iz okolice doma.
Med odprtimi vprašanji so izstopala naslednja:
v
domovih za stare ljudi
smisel starosti, ampak je srecevanje skupine
ena od okupacijske dejavnosti za stanovalce odložene starke in starcke, ki nimajo kaj poceti, da jim ni prevec dolgcas in da imajo vsi
vtis, da jim »nudimo vse, kar je možno«.
2. Velikost skupin. Vecina skupin je prevelikih, v njih se srecuje nad deset ljudi. Izkušena voditeljica in organizatorka mreže,
Ljuba Ivanov, je poudarila: »Prevelike skupine so okupacijske.« Ce pomislimo na število clanov svojih družin in v kakšnih okolišcinah pride do lepega osebnega pogovora,
je jasno, da nima nihce izkušnje s tako veliko
družino. Ce upoštevamo naglušnost, živcnost in druge pogoste tegobe starih ljudi, je
še bolj jasno, da je skupina desetih ljudi prevelika. Mnogi so na vozickih, ki zavzamejo
veliko prostora, in krog dvanajstih ljudi je za
starega cloveka že nepregledna množica.
Dodajmo temu še nevajenost ljudi na urejen
demokraticen pogovor v skupini, kjer vsakogar, ki govori, vsi pozorno poslušajo, vsak
pa govori toliko, da pridejo lahko tudi vsi
drugi do besede. Ce upoštevamo dejstvo, da
medgeneracijska skupina za kakovostno starost zacne v resnici delovati šele tedaj, ko se
vsi v njej poznajo, se dobro pocutijo, si zaupajo in so si prijatelji, je še bolj trdno spoznanje, da je zgornja meja za našo skupino
enoštevilcno število ljudi v njej - torej ne
vec kakor 9. Na negovalnih oddelkih, kjer je
vec kakor cetrtina vseh domskih skupin, pa
naj bi bilo praviloma kakih pet clanov, saj že
tesen prostor ob posteljah, širina vozickov in
stolov ne dopušcajo, da bi se lahko lepo pogovarjalo ob dveh ležecih ljudeh še kakih
sedem sedecih na stolih ali vozickih.
1. Prostor za srecevanje skupin. Naši lepi,
toda v primerjavi z evropskimi velikanski
domovi, nimajo v svoji arhitekturni zasnovi
skupnih intimnih prostorov, kakršne potrebuje manjša skupina stanovalcev ali posamezni stanovalec iz vecposteljne sobe pri
obisku vec ljudi. Iznajdljive voditeljice uporabijo za srecanja skupin kake mrtve kote na
hodnikih, skupne prostore in podobno. Toda
objektivno gledano se srecuje vecina skupin v
domovih v zelo neprimernem prostoru, kjer ni
zagotovljene intimnosti pri osebnih pogovorih ali praznovanjih, temvec je veliko motenj. Neredko hodijo drugi oskrbovanci pa tudi uslužbenci tik ob skupini, govorijo, se brez
vprašanja pridružijo skupini ... V takem vzdušju skoraj ne more nastati osebna intimna prijateljska skupina - nekrvna družina, kjer se
razodevajo temeljne živjenjske izkušnje starih ljudi m1ajšima generacijama in odkriva
3. Voditeljski par skupine. Kar precej
domskih skupin vodi par, kjer sta obe sovoditeljici uslužbenki doma ali pa obe zunanji prostovoljki. V obeh primerih je delo
25
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
medgeneracijske skupine za kakovostno starost težje z organizacijskega vidika in vsebinsko osiromašeno. Dobra kombinacija za
naše skupine je voditelj ski par prostovoljke
izmed domskih uslužbencev in zunanje prostovoljke. Pomembna je tudi zavest, da ni
eden od voditeljskega para glavni voditelj,
drugi pa njegov pomocnik. Oba sta enakovredna sovoditelja, ki si seveda pri konkretnem vodenju dolocenega srecanja jasno razdelita vlogi, da ne podvajata ali zanemarjata
nicesar, kar obogati srecanje.
To ni le navidezna, ampak dejanska poteza
vsemogocne oblasti nad razosebljeno »stranko« v totalni ustanovi. Pri tem ni sporno, da
je kopanje del osnovnih storitev telesne oskrbe varovancev in da je negovalka skrajno
obremenjena z visokimi normativi. Sporna je
samoumevnost njenega vdora v intimni osebni prostor cloveškega pogovora, ko se niti
malo ne zaveda svojega skrajnega socialnega
nasilja. Seveda pa njena ignorantska samournevnost odraža mentaliteto ustanove, ki daje absolutno prednost potrebi po kopanju
pred potrebo po medcloveškem odnosu te
stanovalke, oziroma se nematerialnih socialnih potreb stanovalcev sploh ne zaveda.
4. Strah pred zunanjimi prostovoljci. Ko
zacno prihajati redno tedensko v dom zunanji prostovoljci, se uslužbenci doma velikokrat pocutijo, kakor da nekdo od zunaj
kontrolira njihovo delo, popravlja nekaj, kar
sami ne naredijo dobro, se nestrokovno vtika
v njihovo stroko ... Nevarnost strahu pred zunanjimi prostovoljci je tem vecja, cim manj
so bili vsi uslužbenci doma informirani o
6. Pojmovanje skupin kot nadstandardne
ponudbe doma. Ta nevarnost se pojavlja
tam, kjer vodstvo doma in celotno osebje uslužbencev mrežo skupin navdušeno podpira
in vzdržuje. Ob koristih, ki jih doživljajo od
skupin za svojo ustanovo in njene uporabnike, nekako pozabijo na temeljne cilje in
vrednote projekta, kot so prostovoljstvo, priprava srednje generacije na kakovostno starost, osebna intirnnost prijateljevanja in izmenjevanja cloveških izkušenj, ki nikdar ne more biti institucionalizirano ... Samoumevna jim
postane misel, da bi mreža skupin za samopomoc morala biti ena od obveznih storitev v
projektu in cim manj se jih vkljuci v usposabljanje in vodenje skupin.
5. Pasivnost uslužbencev do skupin. Strah
uslužbencev se kaže kot pasivnost, kot iracionalni odpor in prezir do dela skupin.
Omalovažuj oce govorijo, da klepetaj o in praznujejo s stanovalci tisti, ki nimajo kaj drugega poceti. Nevarnost pasivnega stališca in
odpora do skupin je zlasti pri zdravstveno-negovalnem kadru, ki je v domovih za
stare ljudi najštevilcnejši, opravlja veliko težkega dela pri negi nepokretnih stanovalcev,
po svoji poklicni usposobljenosti pa ni usmerjeno na metodo skupinskega dela in v pozornost na duševne in medcloveške potrebe.
Tako se na primer lahko zgodi, da negovalka
brez pozdrava in opravicila vstopi sredi intimnega cloveškega pogovora v skupino in
vzame na redno kopanje starko, ki je pravkar
v solzah pripovedovala o svojem življenju.
domski ponudbi. Tedaj seveda lahko vodstvo
naloži podrejenim obvezo vodenja skupine,
lastnik doma razglasi dejavnost skupin za
svojo lastno storitev in podobno. Taki poskusi
so se že dogajali tudi s strani države. Kaj hitro
se je pokazalo, da - naj so še tako dobronamerni - unicijo bistvo celotnega projekta in
zato odpovedo tudi tisti dobri stranski ucinki,
ki so jih imeli pred ocmi ljudje pri poskusih
institucionalizacije projekta.
7. Financiranje dejavnosti skupin. Mreža
skupin tudi nekaj stane: cas, prostor, kava ali
26
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
sok med srecanjem, torta za obletnico skupine, nagelj cek za rojstni dan clanice, potni
stroški prostovoljcev, njihova letna pogostitev ali nagrada, usposabljanje voditeljev,
cas organizatorke mreže, stroški za izlet,
piknik, zlasti pa medgeneracijski tabor... Izkušnje kažejo, da povprecna slovenska medgeneracij ska skupina porabi najmanj 100 tisocakov letno za svoje delovanje. Stanovalci
domov nimajo denarja, zato je pri njih veliko
težje vpeljati zbiranje samoprispevkov za
lastne stroške skupine, kakor je to pri skupinah v domacem okolju. Poleg tega je sedanja
stara generacija potomec socialisticne socialne blaginje z ukoreninjeno mentaliteto, da
je treba dobiti vse zastonj. Od kod torej denar za delovanje mreže v domu? Nekaj malega sofinancira letno vsaki skupini in krajevni sekciji voditeljev država iz razpisa preventivnih programov, del teh stroškov - zlasti voditeljicam - ne pokrije nihce, voditeljice in organizatorke mreže postajajo cedalje boljše financne menažerke, ki znajo pri
sponzorjih izprositi denar in zlasti potrebne
dobrine v naravi, na primer za medgeneracijski tabor. Vsekakor pa je v vecini primerov dom za stare glavni nosilec stroškov
delovanja svojih skupin in to vecina tudi z
veseljem in samoumevno dela. Vcasih se sliši ugovor, da ne bi smeli financirati skupin,
ker vanje niso vkljuceni vsi stanovalci. Toda
v vsaki ustanovi se skupno financirajo vse
potrebne strukture za zadovoljevanje legitimnih potreb in ciljev, v domu na primer televizija, pa naj jo gledajo vsi ali samo vsak
drugi stanovalec. Tak ugovor kaže le na to,
da so sistemski pogoji za zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb, na primer po
tesnem medcloveškem odnosu stanovalcev,
slepa pega v dojemanju in nacrtovanju socialne institucije. To slepo pego nakazuje še
marsikaj drugega, na primer to, da vodstvo
doma podpira vkljucevanje prostovoljcev in
hvaležno priznava njihov prispevek k skupnemu ucinku ustanove, ne najde pa
možnosti, da bi placalo malenkostne vsote,
ki so pogoj za ucinkovitost prostovoljskega
prispevka domu, to je usposabljanje in prevoz, kar je v razvitem svetu samoumevno,
pa tudi naša socialnovarstvena zakonodaja
že pozna poleg delavcev tudi sodelavce.
Pri pregledu delovanja skupin v domovih
je izstopala razlicna izkušnja, kdaj se skupine srecujejo. Glede tega sta se uveljavila
dva modela. Po prvem se vse skupine v domu srecajo isti dan v tednu na isto uro v razlicnih prostorih. Po eni uri skupinskih srecanj se zberejo vse skupine še na skupnostno
srecanje s petjem in razvedrilom. Po drugem
modelu se vsaka skupina sreca ob svoji uri in
na svoj dan; po možnosti se vrste skupinska
srecanja skozi ves teden dopoldne in popoldne. Neki dom je na primer ob pomanjkanju
primernih prostorov za srecevanje skupin izpraznil štiriposteljno sobo in iz nje naredil
posebno skupinsko sobo, v kateri se po urniku vrste srecanja vseh skupin.
Na posvetu v Rogaški Slatini se je torej
izkristializirala vrsta pomembnih spoznanj
in odprtih vprašanj o mreži medgeneracUskih skupin za kakovostno starost v domovih
za stare ljudi. Pred vsem pa se je z vso jasnostjo potrdilo, da je uvajanje in delovanje
mreže v domu odlocilno odvisno od direktorja. Njegova stališca do zadovoljevanja
nematerialnih socialnih potreb stanovalcev
in - seveda še toliko bolj - do mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v
domu so v tem trenutku popolnoma prepušcena srecnemu nakljucju, da ima kot vodja
zavoda, kot strokovnjak v socialnem varstvu
in kot clovek cut za to, ali pa nesrecnemu nakljucju, da ga nima. Gledano sistemsko, so
pogoji za zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb na sedanjem nivoju razvoja socialnih institucij še vedno slepa pega siste-
27
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
v
domovih za stare ljudi
storitev do oskrbovancev, zmanjšal se je prepad med domom in okolico in povecal ugled
doma v okolici, zmanjšala se je obolevnost in
poraba zdravil pri oskrbovancih.
V nekaterih domovih, kjer so z gostoto
svoje mreže dosegli, da je tretjina stanovalcev v skupinah, cutijo potrebo po širjenju,
ker želi nad polovico stanovalcev v skupine;
za vse stanovalce pa skupine ne bodo nikoli
primerna oblika.
In še en pokazatelj ucinkovitosti skupin v
domovih veckrat omenjajo. Ko skupine v pocitnicah za mesec ali kvecjemu dva prenehajo z rednim delom, napetost med stanovalci,
pa tudi med osebjem, tako naraste, da morajo septembra takoj zaceti s skupinami, sicer
bi »dom razneslo«.
ma; ironija je, da še celo bolj, kakor pogoji
za zadovoljevanje religioznih nematerialnih
potreb, ki so bile pravi tabu še pred nekaj
leti, ko so nastajali sistemi sedanjih slovenskih domov.
Pozneje se je v praksi izkazalo, da za uspešno uvajanje in razvoj domske mreže skupin ni dovolj le pozitivno direktorjevo stališce, ampak morajo imeti osnovni posluh za
projekt in naklonjenost njegovemu uvajanju
poleg njega tudi vsi drugi izmed vodstvene
okipe doma: vodja zdravstvene nege, ki neposredno vodi vecino zaposlenega kadra, pa
tudi delovna terapevtka in socialna delavka,
ki sta strokovno najbližji skupinam.
Na posvetu je bila pomembna tudi analiza vloženih stroškov in koristi od delovanja
skupin v domu. Pokazala je, daje uvajanje in
delovanje skupin v domu velika in zahtevna
investicija, ceprav ne toliko materialno kot
socialno in moralno. Toda tudi rezultati mre-
Domska mreža medgeneracijskih skupin
je v primerjavi z mrežo v domacem okolju
zelo razlicna. V domskih skupinah je veliko
vec bolnih in onemoglih ljudi. še huje pa je,
da med oskrbovanci ustanove prevladuje pasivnost in vdanost v usodo. Zato je na primer
skupino v domu za stare ljudi lahko ustanoviti - v skupine se lahko vkljuci stanovalce s
sorazmerno lahko otvoritveno potezo - zelo
težko pa je domsko skupino dobro voditi peto ali deseto leto njenega razvoja, oziroma
doseci v njej višje stopnje skupinske zrelosti.
V domacem okolju, kjer skupine še niso poznane, pa je lahko veliko napora z ustanovitvijo skupine, medtem ko po letu ali dveh
skupina zlahka doseže visoko stopnjo skupinske zrelosti in jo je lahko voditi.
Na koncu bilance desetletnih izkušenj z
medgeneracijskimi skupinami za kakovostno starost v domovih za stare ljudi pa moramo poudariti dejstvo, da domska mreža skupin ni izolirana ali samostojna celota, ampak
vedno sestavni del krajevne mreže medgeneracijskih skupin.
že so izjemno pozitivni in njeni ucinki presenetljivo dobri.
V domovih, kjer mreža skupin dobro deluje, se je - po besedah vec direktorjev in
drugih vodilnih uslužbencev domov - kakovost domskega življenja dvignila za 25%. Ce
to številko primerjamo z materialnimi izdatki za mrežo, ki se lahko izrazijo kvecjemu v
delckih promila domskega proracuna, je rentabilnost skupin jasna.
Poudajeno je bilo tudi, da se je obcutno
povecalo zadovoljstvo oskrbovancev, izboljšali so se odnosi med njimi, prav tako pa tudi
odnosi med zaposlenimi in oskrbovanci ter
med samimi zaposlenimi, zmanjšalo se je nezadovoljstvo posameznikov z drobnimi nevšecnosti, ki se v vecji skupnosti razlicnih
ljudi nujno pojavljajo (hrana, hrup, sostanovalci ...), povecala se je samoiniciativnost oskrbovancev, njihovo zanimanje za druge, za
dejavnosti in ponudbo doma, prebudila se je
obcutljivost kadra za cloveško plat njihovih
28
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
Temeljna izhodišca za
mrežo medgeneracijskih
skupin za kakovostno
starost v domovih za
pin, za eno do dve uri, v primernem prostoru,
kjer njihovo delo ni moteno. Med skupinami
velja nacelo solidarnosti in sodelovanja. Vsaka skupina je kot osebna prijateljska skupina
ali nekrvna družina zakljucena in samostojna celota s svojimi lastnimi znacilnostmi,
potrebami in nacinom dela ter z znacilnim
custvenim in intimnim cloveškim nabojem.
stare ljudi
Temeljna izhodišca za mrežo medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domovih za stare ljudi so osnovna pravila, ki omogocajo uspešno uvajanje, delovanje in razvoj
skupin v domovih. Nastala so na temelju domacih in tujih strokovnih spoznanj ter lO-letnih izkušenj delovanja sto petdesetih skupin
v številnih domovih po Sloveniji, dokoncno
podobo pa so dobila na posvetu o mreži skupin starih za samopomoc v domovih za stare
ljudi v Rogaški Slatini 1997.
3. Vodenje medgeneracijskih skupin za
kakovostno starost je za vsakogar prostovoljska izbira, zato ne more biti delovna obveza
za nobeno službeno mesto v domu; vsak od
zaposlenih v domu za stare ljudi je nacelno
lahko voditelj skupine.
4. Vsaj polovica voditeljev medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu
za stare ljudi mora biti prostovoljcev, ki niso
zaposleni v domu. To so lahko svojci stanovalcev in drugi ljudje srednje generacije iz
bližnje okolice doma, da nimajo zaradi oddaljenosti težav z rednim tedenskim prihajanjem v skupino.
1. Pogoj za uspešno organizacijo in delovanje mreže v domu za stare ljudi je podpora direktorja doma in drugega vodilnega osebja, kar pomeni, da poznajo namen in nacin
delovanja skupin, se aktivno zavzemajo za
zadovoljevanje nematerialnih socialnih potreb stanovalcev ter skrbijo za ustrezne pogoje za delovanje mreže skupin v domu. Direktor doma in organizator mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost skrbita za usklajevanje delovanja mreže s celotnim življenjem doma tako, da skupine lahko
dobro delujejo in so obenem skladna sestavina celotnega delovanja ustanove.
5. Vsi voditelji medgeneracijskih skupin
za kakovostno starost morajo biti usposobljeni po kriterijih za njihovo usposabljanje
ter se držati eticnih nacel projekta med generacijskih skupin za kakovostno starost in
drugih veljavnih pravil Združenja za socialno gerontologijo in gerontagogiko Slovenije.
Svoje izkušnje in osebno bogastvo pri izvirnem in ustvarjalnem vodenju skupine posredujejo na razne nacine celotni slovenski
in svetovni skupnosti voditeljev, od nje pa
sprejemajo pobude in spoznanja.
2. Mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu za stare ljudi šteje
praviloma po eno osnovno skupino na 20 stanovalcev doma ter po potrebi kako posebno
skupino. Skupno število clanov osnovne skupine praviloma ne sme biti nad devet, na negovalnih oddelkih pa še manj. Skupine se sestajajo redno tedensko po programu dela sku-
6. Medgeneracijsko skupino za kakovostno starost vodita praviloma dva enakovredna
sovoditelja srednje generacije, od katerih je
eden izmed zunanjih prostovoljcev, drugi pa
izmed uslužbencev doma.
29
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
7. Izmed domskih voditeljev se eden izmed profesionalnih strokovnih delavcev usposobi za organizatorja mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Organizatorka ali organizator mreže odgovarja za organizacijo in za strokovni razvoj mreže skupin, za redno intervizijsko srecevanje voditeljev ter za povezavo domske mreže s celoto
projekta medgeneracijskih skupin za kakovostno starost na krajevni, pokrajinski in nacionalni ravni. Združenje za socialno gerontologijo in gerontagogiko si prizadeva za profesionalizacijo te zahtevne službe po ustreznih
normativih.
8. Voditeljice in voditelji skupin domske
mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost se sestajajo redno na mesecnem
intervizijskem srecanju za dve uri po programu intervizijskih srecanj. To je profesionalno
higienska skupina za samopomoc. Od kakovosti delovanja intervizijske skupine je odvisna kakovost delovanja skupin.
v
domovih za stare ljudi
11. Edini namen medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu je gojitev
temeljnih prijateljskih medcloveških odnosov ter opora pri preživljanju smiselne starosti. Zato te skupine ne morejo biti prostor za
reševanje medsebojnih konfliktov ali nezadovoljstva stanovalcev z življenjem v domu,
sredstvo za okupacijo ali kaj podobnega.
U. Medgeneracijska skupina za kakovostno starost ni prostor za izkazovanje dobrote
nemocnim starim ljudem, ampak je prostor za
ucenje osebne povezanosti med generacijami,
za odkrivanje smisla starosti in za pripravo
srednje generacije na lastno starost. Prostovoljni voditelji srednje generacije skrbijo za
take razmere v skupinah, v katerih so stari ljudje prostovoljni ucitelji srednje in mlade generacije.
Spoznanja in izkušnje o
mreži medgeneracijskih
skupin za kakovostno
starost v domovih za
9. Domska mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost si posebej prizadeva za dvoje odlicnih znacilnosti: za mešane
skupine, ki se sestajajo v domu ali pa zunaj
njega, in za to, da voditelji skupin, ki so zaposleni v domu, vodijo skupine v domacem
okolju. Takšno povezovanje doma z okolico
je velika pridobitev za dom kot ustanovo in
za kakovost mreže medgeneracijskih skupin
za kakovostno starost.
stare ljudi
V zadnjem poglavju bomo nanizali še nekatera spoznanja in izkušnje o domski mreži
medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, ki so za ustanovitev, uspešno delovanje
in razvoj domske mreže zelo pomembni, a jih
v tem prispevku še nismo razclenili. Izpustiti
vsekakor ne smemo eticnih nacel, v katerih so
stmjene temeljne vrednote projekta. Sledijo
še konkretni opisi priprave na uvajanje ali širjenje mreže v domu, usposabljanje voditeljic
skupin, njihovo intervizijsko povezovanje ter
informacijska povezanost v nacionalni mreži.
Sistematicno bi sem sodil še prikaz delovanja
domske mreže, toda ta spoznanja so bila
prikazana že v prejšnjih poglavjih.
10. Domska mreža medgeneracijskih
skupin za kakovostno starost je sestavni del
celovite krajevne mreže. Ce je krajevna mreža zaradi velikosti razdeljena v vec intervizijskih skupin, velja med intervizijsko skupino vodiljic domske mreže in mreže v
domacem okolju nacelo solidarnosti in sodelovanja.
30
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
5. NACELO PRILAGODITVE KONKRETNIM RAZMERAM V OKOLJU
1. Eticna nacela kot temelj za delovanje
mreže
Sleherni clovek je edinstven in enkraten
izvirnik, sleherna medgeneracijska skupina
je drugacna, sleherni kraj ali dom za stare
ljudi je drugacen. Da bi lahko živeli polno
kot cloveške osebe, delali lepo v medgeneracijski skupini in se dobro razvijali kot krajevna ali domska mreža medgeneracijskih
skupin, rastemo in cvetemo vsak drugace iz
svojih tal v skladno celoto pisanega šopka za
lepo starost.
Delovanje medgeneracijskih skupin za
kakovostno starost temelji na petih eticnih
nacelih. Združenje za socialno gerontologijo
in gerontagogiko jih je sprejelo kot svojo
magno karto na obcnem zboru v Ajdovšcini,
12. decembra 1995:
1. NACELO SMISLA STAROSTI
Starost je enako smiselno obdobje življenja, kakor sta mladost in srednja leta, je pa
od njiju zelo razlicno in ima svoje lastne življenjske naloge in možnosti.
2. Priprava na uvajanje in širjenje mreže
Prikazali bomo dogajanje, ki se odvija,
ko se direktor in vodstvo doma za stare ljudi
odloci, da bo uvedlo mrežo medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. Ta odlocitev je povsem prostovoljna stvar domskega
vodstva, nihce jim tega ne more ukazati. Ce
pa se za mrežo odlocijo, morajo stvar vzeti
kot zahteven projekt, enakovreden projektu
gradbeniškega širjenja ali zboljševanja domskih kapacitet.
Na prvem pogovoru med vodstvom doma in Inštitutom Antona Trstenjaka, ki uvaja
nove mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, naj bi vodstvo doma dobilo vse podrobne informacije o projektu, strokovnjaki Inštituta pa o tem, ali so izpolnjeni
osnovni pogoji za njegovo uspešno izvedbo.
Sledijo nekako trije meseci ozavešcanja
okolja o nematerialnih socialnih potrebah
starih ljudi in o projektu medgeneracijskih
skupin.
Kako to poteka?
Za vse zaposlene v domu priredimo enourno strokovno usposablje, to je kratko predavanje in pogovor o tej tematiki. Vsak udeleženec dobi zloženko, ki povzema obravnavano
vsebino, in v njej priloženo prijavnico, da se
zanima za usposabljanje o vodenju medgene-
2. NACELO PROSTOVOLJSTVA
Sodelovanje v medgeneracijski skupini
za kakovostno starost je clovekova osebna
odlocitev, vodenje skupine pa prostovoljsko
socialno delovanje.
3. NACELO POVEZOVANJA GENERACIJ
V medgeneracijski skupini se redno srecujeta vsaj srednja in stara generacija, dejavna težnja pa je povezovanje z mlado. Vsaka
generacija ima od tega svoje lastne koristi,
današnja osnovna naloga mreže medgeneracijskih skupin pa je priprava srednje generacije na kakovostno starost.
4. NACELO MEDSEBOJNE POVEZANOSTI IN SLOGE V ZDRUŽENJU TER TEMELJNE NAKLONJENOSTI NAVZVEN
Korist vsakega posameznika v celotni
mreži medgeneracijskih skupin, vsake posamezne skupine in vsake krajevne ali domske
mreže je odvisna od kakovosti celotne mreže
in vseh drugih skupin v njej, pa tudi od ozavešcenosti za nematerialne socialne potrebe
v celotnem narodu. Zato pri svojem delovanju nismo nikomur konkurenti, ampak med
seboj in navzven tovariški sodelavci.
31
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
racijskih skupin za kakovostno starost. Kogar
vsebina povedanega in napisanega nagovori,
izpolni in odda ali odpošlje Inštitutu Antona
Trstenjaka priloženo prijavnico s svojimi podatki.
Za vodenje medgeneracijske skupine je
namrec primeren vsakdo iz srednje generacije, ki ima za to veselje, nekaj osnovnih socialnih sposobnosti in se usposobi za to delo.
Ker so medgeneracijske skupine nekrvne družine, jih lahko ustanovi in vodi naceloma
vsakdo, kakor lahko vsakdo ustanovi in vodi
svojo družino. za to niso pomembni poklic,
izobrazba ali predhodne izkušnje, dovolj je
osnovna socialna zrelost in volja.
Strokovno usposabljanje za zaposlene v
domu navadno izvedemo dvakrat, da se ga
lahko udeležijo res skoraj vsi zaposleni in izmed njih priglasijo prostovoljci za bodoce
voditelje skupin.
Podobne kratke seminarje o kakovostni
starosti danes in jutri, o pripravi nanjo ter o
nematerialnih socialnih potrebah v starosti
prirejamo v domu in v kraju, kjer je dom, še
za druge skupine. Najbolj pomembni so za
svojce oskrbovancev.
Vzporedno s temi kratkimi seminarji poteka ozavešcanje ljudi o kakovostni starosti
danes in jutri tudi preko krajevnih obcil: casopisnih clankov in intervjujev ter radijskih
in televizijskih oddaj. Posebno zanimive so
oddaje v živo z voditeljicami in clanicami že
utecenih skupin v domu ali kraju.
Podoben postopek se odvija pri odlocitvi
doma, da razširi svojo mrežo z novimi skupinami ali da ustanovi še v kraju skupine za
stare ljudi, ki živijo v domacem okolju. Enako je v ospredju informativno ozavešcanje
celotnega socialnega okolja o teh vsebinah,
za katere zaposleni v domovih, svojci in krajani veckrat recejo: »Te stvari so pa tako pomembne, pa o njih nismo še nikjer nic slišali!« Morda je pri širjenju mreže najvecja raz32
v
domovih za stare ljudi
lika v tem, da je navadno že vnaprej zbranih
nekaj prostovoljcev za voditelje; to je rezultat zgleda dobrega delovanja skupin, osebnih
poznanstev z voditelji ter zavzetega dela organizatorke krajevne mreže.
Izkušnje kažejo, da se ob teh kratkih seminarjih priglasi vec kakor zadostno število
primernih prostovoljcev srednje generacije
za voditelje skupin. Zelo pomembno je, da
pridobivanje prostovoljcev v domu in kraju
ni akcija, ki bi bila namenjena sama sebi,
ampak je odlocitev za prostovoljsko sodelovanje v projektu posledica clovekovega uvida, da je vodenje medgeneracijske skupine:
• koristno - pri njem dobi clovek toliko izkušenj v medcloveških odnosih, kakor malokje drugje,
• lepo - cloveka polni z veseljem in življenjsko mocjo, poveže ga z dobro družbo
stotin voditeljev srednje generacije po vsej
Sloveniji, tisocev prijetnih babic in dedkov
ter mladine v tem vencu mostov nad prepadi
med generacijami,
• plemenito delo - kajti priprava na povecano število starih ljudi je ena najbolj nujnih
nalog naše družbe.
Odlocanje za prostovoljno vodenje skupin se dogaja v ljudeh po notranjem vzgibu,
ki ga izraža misel E. Lukasove:
Dovoli mi, da bom dobra s teboj.
Ce ne bom JAZ, kdo naj bo?
Ce ne bom ZDAJ, kdaj se bo to zgodilo?
ln ce ne bom dobra S TEBOJ, kaj bo z
nama?
3. Usposabljanje voditeljev
Po približno treh mesecih priprave na uvajanje ali širjenje mreže medgeneracijskih
skupin, sta dom za stare ljudi in njegova okolica informirana o projektu in njegovih ciljih.
Zbranih je zadostno število prostovoljcev in
takoj se zacne usposabljanje voditeljic.
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
Usposabljanje za voditeljice medgeneracijske skupine za kakovostno starost poteka
v kraju, kjer se uvaja ali širi mreža skupin.
Traja dve leti, redna tecajniška srecanja ucne
skupine dvajsetih do petindvajsetih prostovoljk pa so vsak mesec po tri ure in enkrat v
drugem letu en celoten konec tedna. Ucno
skupino usposabljata dva strokovnjaka, od
katerih je eden organizator krajevne mreže
skupin v tem ali bližnjem kraju.
Usposabljanje je po rangu najtemeljitejše šolanje za vodenje skupin pri nas in je
priznano kot 120 urni tecaj usposabljanja
delavcev in sodelavcev na podrocju socialnega varstva. Prostovoljke pridobijo glavna
spoznanja sodobne socialne gerontologije
in gerontagogike ter osvojijo metodiko skupinskega dela. Znacilnost usposabljanja je,
da ni šolsko osvajanje znanja, ampak ucenje iz izkušenj: lastnih, starih ljudi, ki se z
njimi srecujemo, medgeneracijskih skupin,
ki že delujejo, ob dogajanju v sami tecajniški skupini, zlasti pa ob ustanavljanju in
vodenju svoje nove medgeneracijske sku-
v
domovih za stare ljudi
prijateljska intervizijska skupina novih voditeljic, v kateri se cuti isto prijetno vzdušje,
kakor v medgeneracijskih skupinah.
V zadnjem obdobju usposabljanja pišejo
nove voditeljice diplomsko nalogo Moja
medgeneracijska skupina za kakovostno starost. Koliko lepih izkušenj in zanimivih spoznanj ter osebnega navdušenja je v njih!
Usposabljanje se sklene s slovesnim
predstavitvenim dnem novih voditeljev in
njihovih skupin v kraju in z drugimi akcijami za uveljavljanje zavesti o smiselni in kakovostni starosti danes in jutri. To se dogaja
z živahnimi predstavitvami dejavnosti v krajevnih casopisih, radiu in televiziji ter na osrednji predstavitveni prireditvi v domu ali v
kaki vecji dvorani v kraju. Na teh prireditvah, ki druga drugo prekašajo po izvirnosti
in lepoti, nastopajo navadno vse tri generacije iz tega kraja, od otrok do starih ljudi, od
župana do krajevnih kulturnih skupin. Nove
voditeljice prejmejo diplome. In nova ali
razširjena mreža medgeneracijskih skupin v
tem domu ali kraju zacenja svojo samostojno pot v okviru Združenja za socialno gerontologijo in gerontagogiko Slovenije.
pme.
Tecaj je temeljit in postopen. Korak za korakom se vsaka udeleženka približuje dvema
glavnima ciljema: prvi je uspešno vodenje
lastne medgeneracijske skupine v veselje sebi
in clanom, drugi pa vkljucitev v življenje in
delo krajevne intervizijske skupine voditelj ic,
k cemur sodi - morda enkrat letno, ko pride
vsak na vrsto - tudi priprava in vodenje mesecnega intervizijskega srecanja.
Pol leta po zacetku usposabljanja ustanavljajo tecajnice že svoje skupine in do
konca prvega leta jih imajo praviloma že
vse. Cim vec izkušenj imajo tecajnice s svojimi novimi skupinami, tem zanimivejše postaja usposabljanje; že zaradi vse vecje kakovosti znanja in vprašanj, ki se porajajo ob
delu in razmišljanju, še bolj pa zaradi tega,
ker tudi tecajniška skupina postaja vse bolj
4. Intervizijsko povezovanje voditeljev
Intervizija je sodobna oblika strokovne samopomoci v socialnem delu. Kakor vsaka supervizija je tudi intervizija medsebojna pomoc strokovnjakov, da se pri svojem delu z
ljudmi in za ljudi ucijo iz izkušenj (Miloševic
in dr. 1999) odkrivajo nove možnosti za boljše delo ter prebujajo in cistijo svojo poklicno
delovno energijo. V projektu medgeneracijskih skupin za kakovostno starost je intervizija redna oblika permanentnega supervizijskega samoizobraževanja (Ramovš 1994).
Da bi namrec bilo socialno delo z ljudmi
in za ljudi ucinkovito, terja prizadevanje v
dveh smereh:
33
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
1. stalno strokovno izpopolnjevanje in
2. nenehno poklicno higieno za prebujanje zdrave delovne vneme (motivacije) ter za
preprecevanje poklicne patologije: izgorelosti (bumout sindrom), pomocniškega sindroma (Helfersyndrom), zgrešenih oblik patološkega in patogenega žrtvovanja, birokratskega in oblastniškega vedenja ipd.
Ti dve smeri rednega poklicnega prizadevanja sta pogoj za dobro socialno delo, pa
naj ga vrši strokovni delavec ali laicni sodelavec, naj je pri tem delu redno profesionalno zaposlen ali pa ga opravlja prostovoljsko
le nekaj ur na teden.
Prav intervizija je najboljši med nacini za
stalno poklicno izpopolnjevanje in poklicno
higieno pri delu z ljudmi in za ljudi.
Intervizija so redna srecanja skupine strokovnih delavcev in sodelavcev, katerih program je naravnan na strokovno ucenje iz izkušenj. Intervizijsko ucenje je celostno osebnostno in socialno ucenje - življenjsko ucenje v nasprotju z zgolj intelektualnim ali šolskim. Pri intervizijskem srecevanju gre zlasti
za naslednje vidike ucenja:
1. porocanje o svojem delu za nazaj; v
našem projektu: kaj smo v naši skupini delali
pretekli mesec in kako;
2. pripovedovanje nacrtov za delo; v našem projektu: kaj nameravamo poceti v naši
skupini prihodnji mesec in kako bomo to
storili;
3. pripovedovanje posebej uspešnih in
posebej težavnih primerov iz lastne prakse;
4. pripovedovanje svojega globljega osebnega doživljanja ob delu z ljudmi in za ljudi;
5. skupni študij v obliki razprave ob prebrani strokovni ali drugi knjigi, to je biblioedukacija; v našem projektu so intervizijska
srecanja eno od glavnih sredstev za stalno
strokovno izpopolnjevanje v socialni gerontologiji in gerontagogiki;
6. medsebojno informiranje o strokovnih
v
domovih za stare ljudi
dogodkih, ki se jih je kdo udeležil ali se bodo
zgodili v prihodnje;
7. tovariška družabnost.
Skupina strokovnih delavcev in sodelavcev, ki se srecuje pri interviziji, je majhna do
srednje velika; naše intervizijske skupine
najlažje delajo, ce se v njih srecuje osem do
dvanajst ljudi.
Bistveno je, da so srecanja redna; v projektu medgeneracijskih skupin za kakovostno starost so enkrat mesecno. Redno pomeni
tudi vedno na isti dan in uro, medtem ko se
kraj srecanj lahko stalno menja, tako da je
pri tisti kolegici ali kolegu, ki je sklicatelj tega srecanja. Seveda pa so lahko tudi vedno
na istem kraju, ce to vsem bolj ustreza.
Intervizijska skupina je v osnovi skupina
za samopomoc. To pa ne pomeni, da ni vodena ali da deluje po anarhicnem sistemu vodenja brez programa. V našem projektu smo
že doslej posvecali kar najvec pozornosti
usposabljanju za vodenje skupine. V dveletnem usposabljanju vsaka voditeljica ali voditelj pridobi veliko suverenost za ustanovitev in vodenje medgeneracijske skupine za
kakovostno starost. Kdor pa vsak teden uspešno vodi svojo medgeneracijsko skupino,
lahko enkrat letno prav tako pripravi in vodi
intervizijsko skupino voditeljskih kolegic in
kolegov. V sistemu usposabljanja voditeljev
posvecamo sedaj temu še posebno pozornost, tako da zadnje obdobje usposabljanja
poteka v obliki intervizijskega srecanja, ki
ga izmenoma vodi po ena od tecajnic.
Poleg tega imamo v projektu tudi kljucno
funkcijo organizatork mreže in supervizork.
Organizatorka lokalne mreže odgovarja za
redno mesecno intervizijsko srecevanje in je
praviloma prisotna na vseh srecanjih, saj je
vozlišce vseh informacij v projektu na krajevni, pokrajinski in nacionalni ravni. V zacetnem obdobju projekta je bila marsikje navada, da je sama tudi pripravila in vodila inter34
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
vizijsko srecanje, praksa pa je pokazala, da je
veliko bolje, ce ga pripravljajo in vodijo izmenoma vse voditeljice, organizatorka mreže
pa ima pri vsakem srecanju svojih »pet minut« (lahko seveda vec ali manj po potrebi) za
posredovanje informacij in usklajanje širšega
pokrajinskega ali nacionalnega dogovarjanja.
Okvirni dnevni red rednega mesecnega
srecanja intervizijske skupine voditelj ic medgeneracijskih skupin za kakovosto starost je
torej vsem znan. Na vsakem srecanju se natancneje dogovorijo za dnevni red prihodnjega srecanja, vkljucno s tem, kdo ga bo
sklical, pripravil in vodil. Ta pozneje dnevni
red napiše in, kljub temu da je intervizijsko
srecanje vedno na isti dan v mesecu, kaka
dva tedna prej razpošlje kot vabilo vsem voditeljicam mreže.
Dejstvo, da je intervizijska skupina tovariška skupina za samopomoc strokovnih delavcev in sodelavcev, vkljucuje brezpogojno
zahtevo, da v intervizijski skupini ni nihce
razsodnik. Nihce nikoli nikogar ne kara oziroma ne hvali v smislu ucitelja od zgoraj,
ampak ob prijetni izkušnji ali ob trpkem problemu kolegice pove svoj osebni utrinek:
lastno izkušnjo, ki mu je pri tem prišla na
misel ali lastna custva, ki se mu porajajo ob
zavzetem poslušanju njegove izkušnje. Seveda so ti obcutki lahko navdušujoci in zato
z vso jasnostjo izrazi svoje navdušenje nad
kolegico, toda to je veselje kolegice ob kolegicinem uspehu, ne pa pohvalna razsodba
uciteljice od zgoraj nad uspešnim odgovorom ucenke tam nekje spodaj v razredu.
Intervizijsko srecevanje krajevne mreže
voditelj ic je in ostane ucenje, poklicno izobraževanje in izpopolnjevanje. Toda pri tem
velja geslo:
V medgeneracijskih skupinah za kakovostno starost - in enako v intervizijskih skupinah - smo vsi ucitelji med seboj in vsi
ucenci za kakovostno življenje.
v
domovih za stare ljudi
S. Informacijska povezanost v nacionalni
mreži
Že v poglavju o mreži medgeneracijskih
skupin za kakovostno starost je bilo receno,
da je najbolj nujna in pereca naloga v slovenski mreži komunikacija. Tekoc pretok informacij med voditelji lokalne mreže, povezanost med skupinami enega doma ali kraja,
med krajevnimi mrežami iste pokrajine ter
med vsemi krajevnimi mrežami, skupinami
in voditelji v Sloveniji, med Inštitutom Antona Trstenjaka in Združenjem za socialno
gerontologijo in gerontagogiko Slovenije je
življenjskega pomena ne samo za razvoj in
širjenje mreže, ampak tudi za njeno dobro
delovanje v sedanjem trenutku.
Pri tem je odlocilnega pomena, da gre pretok spoznanj, izkušenj in drugih informacij v
obe smeri, oziroma - ce se izrazimo s strokovnim izrazjem - iz periferije v center in
obratno. V našem primeru je en konec mreže
posamezna skupina, voditeljica ali clanica
skupine, drugi pa skupne nacionalne dejavnosti v organizaciji mreže, ki se odvijajo v združenju in inštitutu. Sistemska teorija pravi, da
informacije, ki gredo iz centra na periferijo
povezujejo sistem v celoto in omogocajo njegovo delovanje, informacije iz periferije v
center pa omogocajo njegovo življenjskost in
napredovanje v danih razmerah.
Spoznanja o komunikaciji v skupini in v
mreži ugotavljajo (Pollo 1988), da se prenos
informacij odvija po informacijskih kanalih
- to je povezavah med posamezniki. Seveda
pa je ta povezava lahko oseba na verbalni ali
neverbalni ravni ali pa neosebna, na primer
preko pisnega obvešcanja v glasilu.
Na komunikacijo v skupini ali v mreži ima
sistemsko odlocilni vpliv velikost mreže, oziroma število njenih clanov. Z vsakim novim
clanom se namrec število komunikacijskih
kanalov veca takorekoc z astronomsko hit-
35
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
rostjo: med dvema clovekoma v mreži poteka
le en komunikacijski kanal, med tremi trije
kanali, med štirimi tece šest kanalov, med petimi deset, med desetinll kar petinštirideset,
med stotimi clani mreže pa poteka že 4.950
komunikacijskih kanalov; formula za izracun
komunikacijskih kanalov je N(N-l):2.
Clovek lahko neposredno komunicira le
po sorazmerno majhnem številu kanalov. In
cim bolj so njegove zmožnosti okrnjene, na
primer sluh ali pozornost, tem manjše je to
število. Znacilnost temeljne cloveške skupine pa je, da poteka komunikacija neposredno in da so vsi komunikacijski kanali vedno
odprti. Zato lahko medgeneracijske skupine
delujejo kot prijateljske skupine ali nekrvne
družine le, ce so dovolj majhne.
Z vecanjem mreže se njena struktura oblikuje grozdasto - vsak udleženec je povezan le
z nekaj druginll po neposrednih komunikacijskih kanalih, z drugimi pa posredno preko
enega, dveh, treh, desetih... drugih clanov
mreže. Z vecanjem števila posrednikov se informacije izgubljajo in pacijo. To pa je usodno za komunikacijo v mreži. Zato je prva naloga pri vecanju mreže skrb za uspešen prenos nespremenjenih informacij v celotni mreži. V mreži skupin starih za samopomoc v
Sloveniji živo cutimo, kako domace je bilo
prava leta, ko je bilo skupin in voditelj ic še
malo; tedaj smo se vsi poznali in izmenjava
informacij je potekala spontano. Zdaj naj je že
zelo veliko in skrb za nove oblike komunikacije - primerne veliki mreži - je odlocilni pogoj za uspešno delovanje in nadaljni razvoj
mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v Sloveniji.
Za uspešen pretok informacaij sta dva
glavna pogoja: smiselna organizacija mreže
in ustrezna komunikacijska sredstva.
Pri organizaciji mreže na krajevni, pokrajinski in nacionalni ravni so bili v šolskem
letu 1998/99 narejeni veliki koraki. V skladu
36
v
domovih za stare ljudi
z izkušnjami ostajajo krajevne organizatorke
mreže vozlišce organizacije in komunikacijske povezavnosti v celotni mreži. Upamo, da
bo njihovo obširno in zahtevno delo v mreži
kmalu sistemizirano in bodo zanj zagotovljeni viri financiranja, kajti to mesto mora
biti profesionalno in službeno. Seveda pa se
predpostavlja, da je organizator mreže za
svoje organizacijsko in tudi za supervizijsko
delo v projektu dodatno posebej usposobIjen.1n še en samoumeven pogoj je za to vlogo v mreži: da je sam uspešen in renomiran
prostovoljski voditelj medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.
Organizatorka krajevne mreže je torej s
prisotnostjo na rednih mesecnih srecanjih
krajevne intervizijske skupine, na sestankih
pokrajinskih organizatork in na skupnih sestankih na nacionalni ravni glavni osebni komunikacijski kanal v mreži medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. S svojim
znanjem pa pomaga, da na vseh teh srecanjih
poteka cim bolj odprta izmenjava izkušenj,
spoznanj in drugih informacij med vsemi navzocimi. Njihovo supervizijsko delo je z vidika komunikacije cišcenje in odpiranje zamašenih komunikacijskih kanalov med posamezniki in skupinami.
Poleg osebnega komuniciranja na intervizijskih srecanjih in sestankih organizatorjev
mreže posredujejo krajevni, pokrajinski in
zlasti nacionalni koordinatorji mreže precej
informacij tudi v pisnih vabilih in obvestilih.
Temeljno komunikacijsko sredstvo v veliki mreži, kakršna je naša, pa je redno casopisno glasilo. V našem projektu smo veliko predolgo odlašali z njegovim izdajanjem, tako da
je pomanjkljiv pretok tekocih novic kakor tudi strokovnih spoznanj že resno oviral delovanje in razvoj mreže medgeneracijskih skupin.
Jeseni 1998 smo zaceli z izdajanjem kombinirane revije Kakovostna starost. Z ene strani je neposredno glasilo, v katerem krajevne
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin
mreže neposredno informirajo vso slovensko mrežo in širšo zainteresirano strokovno
javnost o sebi, svojih izkušnjah, svojem razvoju, svojih lepih doživetjih, nacrtih ... Z druge strani pa je revija prostor, v katerem clani
skupin, voditeljice, organizatorke mreže ter
drugi domaci in tuji strokovnjaki objavljajo
strokovne in znanstvene prispevke s podrocja zadovoljevanja nematerialnih socialnih
potreb v starosti, medgeneracijskega povezovanja, smiselne starosti, priprave na kakovostno starost in s celotnega podrocja socialne gerontologije in gerontagogike.
6. Organizacija krajevne mreže medgeneracijskih skupin za kakovostno starost
Prve skupine starih za samopomoc so nastajale na osebno pobudo posameznih socialnih delavk ali delavcev in strokovnjakov
drugih poklicev, v naslednjih letih so se širile
na željo ustanov - domov za stare ljudi in
centrov za socialno delo - oziroma njihovih
vodstev. S širjenjem mreže skupin se je postavljalo vprašanje, kako jih krajevno organizirati: pri javnih zavodih ali kot samostojna
društva.
Nekateri bistri in daljnovidni direktorji
centrov za socialno delo so to dilemo reševali že sproti med nastajanjem skupin. V svojih obcinah so bili pobudniki ustanavljanja
samostojnih društev, bodisi posebej za ta namen ali pa s širšo socialno namembnost jo, v
katero je sodila tudi skupnost medgeneracijskih skupin za kakostno starost.
Zadnji dve leti smo intenzivno sodelovali
z Evropsko skupnostjo, pri cemer se je pokazalo, da je nevladni nacin povezave skupin
v krajevno društvo edina organizacijska oblika krajevne mreže, ki ustreza merilom socialno razvitih držav in evropske socialne usmerjenosti. Tudi naši domaci predpisi že sedaj olajšujejo kandidiranje na razpisih ali zbi-
v
domovih za stare ljudi
ranje sponzorskih sredstev, ce je mreža skupin organizirana kot krajevno društvo. Zato
se zadnje leto nove mreže vecinoma takoj
organizirajo kot samostojno krajevno medgeneracijsko društvo za kakovostno starost;
seveda si navadno dodajo tudi doloceno
»osebno« ime svojega društva. Ta proces poteka tudi pri mrežah, ki so ustaljene že nekaj
let pod okriljem centra za socialno delo, doma za stare ljudi ali kake druge nosilne organizacije - pobudnice mreže skupin. Pokazalo se je, da so po samoorganiziranju v društvo povezave z nosilnim javnim zavodom
še bolj plodne in zrele kakor prej, in sicer za
oba: za zavod in mrežo skupin.
Ali to velja tudi za krajevne mreže, kjer
delujejo skupine samo v domu za stare ljudi?
Zdi se, da je relativno organizacijsko
osamosvajanje domske mreže skupin v samostojno krajevno društvo v tem primeru še
posebej plodno za vse. Za to je vec razlogov.
Domovi za stare ljudi so ob dejstvu tabuizacije starosti izolirane ustanove v kraju.
Njihov trud, da bi se odpirali kraju, je pogosto velik, nima pa temu odgovarjajocega odmeva, saj je marginalizacija starosti je
splošen civilizacijski pojav. Branka Knific je
slikovito rekla, ceš, ko dom za stare ljudi
poskuša odpreti svoja okna in vrata zunanji
družbi, naleti zunaj na vec metrov visok
sneg in kako naj ga sam od znotraj odkida?!
Društvo, ki ima glavni namen medsebojno
povezovanje vseh generacij - in s tem seveda tudi povezovanje ustanov za stare ljudi z
drugimi ustanovami in ljudmi v okolju - pa
je dober zunanji plug za kidanje mrzlih zametovokrog domov za stare ljudi.
Samostojna organizacija mreže v krajevno društvo izhaja tudi iz narave projekta,
ki temelji na civilni pobudi. Ce se nastajajoca mreža skupin zacne vtapljati v ostalo
ponudbo domskih storitev, je konec njenega
ravzoja; o tem smo že govorili.
37
Kakovostna starost, št.2, let.2, 1999
Mreža medgeneracijskih
© Inštitut Antona Trstenjaka
skupin v domovih za stare ljudi
Ustanavljanje krajevnih medgeneracijskih društev za kakovostno starost, ki so tesno povezana z domovi za stare ljudi in njihovim poslanstvom, gre povsem v korak z
najnovejšimi težnjami Skupnosti socialnih
zavodov, da projektno naredijo nov razvojni
korak v skrbi za stare ljudi v kraju, kjer se
nahaja dom. Ta korak je odlocna težnja domov po odpiranju navzven, po širjenju svojega obzorja o starosti in gerontagoških možnostih danes, je lepa želja po ozavešcanju
ljudi v kraju o kakovostni starosti. Ce jim
lahko kdo pomaga pri uresnicevanu takega
projeta, je to medgeneracijsko društvo skupin starih za samopomoc kot civilni zaveznik, ki je v domu tako in tako napol doma.
Koncno so krajevna medgeneracijska
društva za kakovostno starost organizacijska
oblika, ki s svojim povezovanjem na pokrajinski in nacionalni ravni edina lahko uresnicuje vsebinski in strokovni razvoj tega izvirnega slovenskega projekta.
Sklepna misel
Opis mreže medgeneracijskih skupin za
kakovostno starost v domovih za stare ljudi
sklepamo s temeljno mislijo projekta; ta misel je bila življenjsko vodilo velikana duha v
našem narodu, Antona Trstenjaka:
ZA CLOVEKA GRE.
Literatura
Groterath Angelika (1998). Utrinki ob delu medgeneracijskih skupin za kakovostno starost. V: Kakovostna starost, 112:4-6.
Groterath Anglelika, Ramovš Jože (1999). Die Intergenerations--Selbsthilfe-Gruppen
fur qualitiitsvolles Altern in Sloweinien. Plenarni referat na 7. Brixener Tage Jiir Psychologen »Alwerden: Lust oder
Frust?«. Brixen, 13.-14. 5. 1999.
Kakovostna starost. Casopis za socialno gerontologijo in gerontagogiko.
Ljubljana: Inštitut
Antona Trstenjaka. Km"delj Edvard (1978). Smeri
razvoja
politicnega
sistema
socialisticnega
samoupravljanja. Ljubljana: CZP Komunist.
38
Kladnik Tone (1998). Skupine starih za samopomoc - od skromnih zacetkov do evropskega projekta. V: Kakovostna starost, 111:9-J1.
Kladnik Tone (1996). Skupine za samopomoc kot
odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozol
ska fakulteta.
Miloševic Arnold Vida, Vodeb Bonac Marta, Erzar
Metelko Doris, Možina Miran (1999). Supervizija znanje za ravnanje. Ljubljana: Sociana zbornica
Slovenije.
Pollo Mario (1988). 1/ gruppo come luogo di
comunicazione educativa. Torino: Elie Di Ci.
Pollo Mario (1999). Socialna mreža se rodi iz življenjske nuje. V: Kakovostna starost, 2/2: 2-5.
Potocnik Irena (1999). Zadovoljevanje nematerialnih potreb starostnikov v skupinah za samopomoc.
Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta.
Ramovš Jože (1988). Med zgodovinsko in osebno
izkušnjo. Antropološka dinamika cloveških izkušenj. V:
2000.44/45(1988):116-125.
Ramovš Jože (1991). Skupine starih za samopomoc'. Raziskovalno uporabni projekt za dvig kvalitete življenja ostarelih. Sklepno porocilo. Ljubljana:
Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno vastvo,
19.12.1991.
Ramovš Jože (1994). Od pouka prek mentorstva do
supervizije. Usposabljanje voditeljev skupin starih za
samopomoc. V: Socialno delo 33 (1994); 6:507-514.
Ramovš Jože (1994a). šiljenje skupin starih za samopomoc v Sloveniji. Raziskovalno porocilo. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Ramovš Jože (1995). Slovenska sociala med vceraj in jutri. 2. predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Ramovš Jože (1995a). Mreža skupin starih za samopomoc'. V: Razgibana jesen. Skupine starih za samopomoc. Zbornik št. 1. Ajdovšcina 1995: 26-29.
Ramovš Jože (I995b). Supervizija voditeljev skupin starih za samopomoc ter letna evalvacija projekta.
Letno porocilo o izvajanju socialnovarstvenega programa. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Ramovš Jože, Kladnik Tone, Knific Branka in sod.
(1992). Skupine starih za samopomoc. Ljubljana: Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo.
Razgibana jesen (1995). Skupine starih za samopomoc. Zbornik št. 1. Ajdovšcina.
Statisticni letopis 1998. Ljubljana: Statisticni urad
Republike Slovenije.
Trstenjak A. (1998). štirje letni casi cloveškega
življenja. V: Kakovostna starost, lil :4-7.
Vec avtO/jev (1998). Po desetih letih medgeneracijskega dela za kakovostno starost. V: Kakovostna
starost, 111:17-26.