Lara in Ajda
Lara in Ajda … je nekaj posebnega in začela se je približno pred tremi leti… Takrat je najina mami še službovala v Bruslju in ko sta z očijem v marcu 2008 izza zidov stanovanja občudovala prebujanje narave ter se potepala po ulicah čokolade, še nista slutila, da bosta lahko v domači okvir postavila pričujočo sliko… Ja, in tako se je najina zgodba dejansko začela… Po veseli novici, da bosta postala očka in mamica, sta se najina starša odločila za vrnitev v domače okolje, kjer sta začela s pripravami na najin prihod. Kot sva uspeli ugotoviti, je mami zelo uživala v nosečnosti, oči in vsi okoli nje pa so trpeli njene muhe oziroma kot strokovno temu pravijo – divjanje hormonov… Ob tem pa sva midve NEDVOMNO rasli, z nama pa je rasla… hm… predvsem v širino, tudi najina mami . In nato je prišel dan… Dan, ko sva se odločili, da bova pogledali v zunanji svet. Zakaj sva se tako odločili, naj ostane skrivnost. Lahko pa sami ugibate. No, morda naju je v to vodila najina otroška zvedavost ali pa zgolj neučakanost... Kakor koli že, tistega oktobrskega večera oziroma natančneje v prvi uri 11. oktobra 2008, sva prijokali na svet. To se je zgodilo kar tri mesece prezgodaj, zaradi česar sva potrebovali veliko nesebične pomoči, tako s strani zdravnikov, kot tudi s strani sorodnikov in prijateljev, polnih upanja, pozitivnih misli in moči. Kot pravi mami, je najina družina zagotovo rojena pod srečno zvezdo… Lara – ob 0.48 – 1060 g – 38 cm Ajda – ob 0.52 – 860 g – 35 cm Ze na začetku najine življenjske poti sva dokazali, da bova pravi borki. Ob izjemni strokovni pomoči zdravniškega tima brežiške bolnišnice sva uspeli dočakati prihod enote KOKIT iz ljubljanskega KC, ki je poskrbela, da sva prestali pot iz brežiške v ljubljansko porodnišnico. Glede na najino izjemno nedonošenost, ko sva se rodili komaj v 27 tednu nosečnosti in tehtali le 860 in 1060 gramov, so naju posledično pestile različne zdravstvene težave, zaradi česar so nama na EINT ljubljanske porodnišnice kar 82 dni nudili intenzivno nego in terapijo. To pa je pomenilo tudi drugačen način in možnosti za najino razvajanje – obiskovanje, pestovanje in cartanje. Ob tem, da sta naju oči in dedek obiskala že prvo popoldne na dan rojstva, pa sva morali na prvi obisk mamice čakati kar 14 dni. Še toliko težje pa nama je bilo čakati na mamičin prvi objem, ki ga je bila Lara deležna 29. oktobra, medtem ko je Ajda zaradi težav z dihanjem na svojo priložnost še morala počakati. Da sva mamico in očija presenetili s svojim prezgodnjim prihodom, je bilo takoj jasno, saj za naju sploh še nista imela izbranih imen, zaradi česar so naju sprva poimenovali kar kot “A”in “B”. Kljub začetnim neizprosnim pogojem narave in postavljeni diagnozi, sta se starša v času najinega bivanja na oddelku EINT ljubljanske porodnišnice marsičesa naučila, predvsem pa sta se veselila vsakega, še tako majhnega napredka njunih punčk – npr. vsakega grama, ki sva ga pridobili; po več kot treh tednih rojstva prvega pestovanja; prvega stika z nama kot 'pravima' dojenčicama, ko sva bili po več kot mesecu dni prvič oblečeni; prvega samostojnega vdiha; prvega samostojnega zaužitega drobca tekočine po cuclju; prvega pestovanja brez vključitve kakšnega izmed alarmnih zvokov monitorja za spremljanje življenjskih funkcij; prvega pestovanja brez prepletenih žic … In ko se je v torek, 23. decembra 2008 narava poigravala s kristalno svetlečimi se snežinkami, je bil za naju in najino družino prav poseben dan… Takrat sva – Lara kot dvekilogramska štručka, Ajda pa kot kilo in sedemsto gramov težka štručka, po treh mesecih zdravljenja zapustili ljubljansko porodnišnico in se odpravili življenju naproti… Življenju, ki ga je tudi nama že od samega začetka pisala usoda... Glede na začetno neizprosno in kruto realnost, s katero se je soočila najina družina, je bil vsak naslednji dan poln pričakovanj in prežet z optimizmom nama dragih oseb. Tako je bilo ob vsakem zdravniškem pregledu, preiskavah in kontrolnih pregledih na pediatrični kliniki v LJ, ob vsakem obisku pri fizioterapevtki v Krškem, ob vsakodnevnih domačih telovadbah, ob vsakem pogledu in spremljanju najinega razvoja… Vse do danes, ko sva dokazali, da sva potrpežljivi, vztrajni in resnični borki, ki nama je usoda namenila živeti življenje z velikim Ž... In čeprav na videz zelo podobni, sva v resnici zelo različni, kaj nama je skupnega, pa prepuščava vašemu lastnemu prepričanju… PA PA
© Copyright 2024