LUČKA ŠPAROVEC
RIS-ARS-KO
ELEMENTARNOST KOT SODOBNA LIKOVNA FASCINACIJA
Likovna umetnost Lučke Šparovec temelji na (za)risu, na preprosti črtni sledi, ki v svoji
elementarnosti premore magično izrazno moč, saj predstavlja maksimalno sintezo tako
likovnih vrednosti kot sporočilnosti. Tako njena likovna zgodba, začeta v elementarnem,
prestopa v likovno bogat svet in postaja stvaritev, ki jo lahko opredelimo s pojmom sodobna
likovna senzacija.
(Za)ris Lučke Šparovec predstavlja ustvarjalni korak v razkrivanje in raziskovanje najbolj
prvinskega tako v naravi kot v umetnosti sami. S tovrstnim izhodiščem avtorica oblikuje in
zaznamuje svoja videnja in subtilna doživljanja življenjskega prostora, ki mu daje posebno
intimno občuteno konotacijo, s katero snuje podobo povsem njenega sveta, ki ga odkriva od
neposredno obdajajočega mikrokozmosa do oddaljenih in brezmejnih kozmičnih širjav.
Narava je stoletja in stoletja služila kot oder, na katerem so bili umeščeni ljudje in dogodki,
njeno popolno motivno osamosvajanje pa je prineslo šele nizozemsko slikarstvo 17. stoletja,
ki ji je namenilo vlogo glavnega akterja dogajanja. Od takrat do danes so bili načini njenega
vizualiziranja različni, odvisni od slogovnih tendenc in trendov, ki so narekovali pogled skozi
likovni objektiv. Ta je namreč v svojem bistvu vedno predvsem subjektiven, saj je vsako
likovno delo otrok svojega stvaritelja. Vselej pa krajina lahko doživlja interpretacijo kot
stvarnost ali fikcija. Po fiktivni poti stopa tudi avtorsko ovrednotenje krajine, ki ga izbira
Lučka Šparovec. Čeprav v njej utripajo posamezni elementi ali detajli pejsaža, si slikarka
prizadeva za novo, avtorsko ovrednotenje stvarnega sveta, in ne za njegovo veristično
uprizoritev. Mimezis nadomešča z osebnimi pogledi, z njej lastno percepcijo prostora in časa,
z njenim duhovnim potencialom, in tako svet vizualnih zaznav spreminja v svet subjektivno
občutenih razpoloženjskih stanj in miselnih opredelitev. Tako njeno stvarstvo pogosto
učinkuje kot okrušek celote, kot njena razblinjena podoba, kot utrinek resničnosti, kot
impresija v smislu najglobljega osebnega doživetja. Z enim samim detajlom, ki ga kreativno
razvija, lahko ustvari imaginarno učinkujočo subtilno podobo krajine. Z linijami, oblikami,
prostori in kompozicijami izpričuje svojo človeško in likovno občutljivost, svojo navezanost
na svet oblik, struktur in tekstur naravnega okolja, ki jih skozi prvinsko, navidezno skopo
likovno izrazilo povzema, jih avtorsko (do)neguje in plemeniti ter jih spreminja v zavidljiv
skupek likovnih vrednosti.
Lučka Šparovec si za slikovni nosilec izbira papir, belo, krhko, gladko (včasih prefinjeno
strukturalno naglašeno) podlago, tako malega, intimnega, komornega formata, kot tudi večjih,
galerijskih dimenzij. Za svoja kreativna udejanjanja namreč potrebuje prostor. Še več,
izraznost njenih likovnih del ni omejena le na risarsko (grafični) koncentrat, saj tovrstno
vlogo premore tudi navidezno prazen, bel prostor podlage. Šele v dialogu z njim se namreč
slikarkina intervencija na slikovno podlago polnočno osmisli. Ali pa ne povsem. Likovna dela
Lučke Šparovec namreč niso »hortus conclusius«, zaprti vrt, ki se konča z robom slikovnega
polja. V duhu modernističnih tendenc njene »likovne sledi« prehajajo čez navidezni slikovni
okvir in tako likovno delo vstopa in »preplavlja« širši ambient. Smernice v modernistično
umetnost pa nakazuje tudi njeno preoblikovanje in novo avtorsko ovrednotenje izbranih
vsebin, skratka prestop v subjektivnost likovnega komponiranja in v intimo sporočanja.
Likovne stvaritve, ki se v motivnem smislu naslanjajo na svet vizualnih zaznav, na slikarkino
doživljanje vizualnega izkustva, predstavljajo odkrivanje njenega mikro dogajanja, ki ga
avtorica skozi ustvarjalni proces spreminja v mogočno manifestacijo prostora in časa.
Nedvomno se v njenih delih, zaznamovanih v ubrana slikovna polja, čuti pristop
mikroskopije, s katerim zajema utrip »razpadanja« oz. prehajanja v diferenciranost detajlov in
njihovih razmerij, porojenih med celoto in podrobnostmi. V »brezprostorju« lebdijo delci,
okruški, se spajajo in razblinjajo, in celotno, v izrazito dinamiko vpeto prizorišče asociira na
nekakšen likovni »big beng«, na veliki pok, na rojstvo novega – umetniškega dela.
Njeno likovno tkanje je piktografsko, minuciozno in filigransko dovršeno. Vsaka linija je
suverena sled, s polnomočno in samozadostno vlogo, ki šele ob nizanju sledi posredno vodi v
modelacijo celote. Zdi se, da črtne strukture dihajo, migetajo, vibrirajo pred gledalčevimi
očmi kot absolutna prisotnost življenja. V tem pa je posredno zajeto tudi sporočilo optimizma,
da sta narava in kozmos neminljiva.
Kljub ostrini nekaterih zarisov, so slikarkina dela preplavljena s posebno mehkobo, kot bi z
njimi želela izraziti svojo občutljivost do pripovedno-izpovedne snovi in do tiste materije, ki
ji na fizični ravni omogoča vizualizacijo želene vsebine. Lučka Šparovec namreč v svojem
grafičnem in (risarskem) delovanju na nek način uporablja tehniko »vernis-mou«, v prevodu
tehniko mehke prevleke, ki daje njenim stvaritvam posebno žlahtnost, nežnost in posredno
tudi sublimnost.
Njena likovna komponiranja združujejo premišljenost in eksaktnost, pa tudi spontanost in
sproščenost. So rezultat skrbnega pozicioniranja linijskih sledi na slikovno polje in hkrati
udejanjanje trenutka in njegovega nagovora, njegovega impulza.
Svet Lučke Šparovec je mundus vivendi, je pulzirajoči svet, z živostjo in energijo, ki ne
prihaja iz posnemanja vizualnih zaznav, temveč iz energije, reda in ritma, ki ga likovno delo
poseduje. Avtorica namreč v naravi ne išče snovi za svoje ilustrativno ubesedovanje, temveč v
njej išče vitalizem, ki postaja tudi vitalni naboj slike same.
Risba na papirju ali grafični odtisi – tehnično raznoliki področji, s katerima se predstavlja
Lučka Šparovec, so si po izrazu sorodni in enakovredni. Njena likovna zgodba namreč temelji
na (za)risu, na liniji, eni sami, ki premore toliko različnih karakterjev razpetih od jasnih in
ostrih sledi do zastrtih in mehkih, od tekočih do segmentiranih, od nežnih do odločnih, od
skrbno pretehtanih do tistih, ki se v zapis »prikradejo« kot najbolj seizmografska in hkrati
eruptivna sled, pa tudi od svetlih do tistih s stopnjevano barvno (črno) intenziteto.
Prvi začetki ustvarjalnega samozavedanja imajo risarski značaj. Od takrat do danes je svoje
mesto na slikovni podlagi našlo že neskončno veliko sledi. Ta najelementarnejši zapis pa
lahko stvaritelj oživi na najrazličnejše načine, saj zanj velja še posebna intima, in zato ostaja
metafora najčistejših miselnih utrinkov,neposredno razkritih v vizualno nazorni zapis. V
zapis, ki je v svoji navidezni enostavnosti zahteven v obvladovanju, neizprosen v svoji
prezenci, nedovzeten za poznejša popravljanja in jasen tako v likovnem mišljenju kot v
likovnem udejanjanju.
Likovni nagovor Lučke Šparovec je kljub mladosti artikuliran, samosvoj in učinkujoč ne
glede na to, v kateri likovni disciplini oz. v kateri likovni tehniki ga avtorica uporablja, saj so
vsem skupna izhodišča. Gre torej za jasno določene smernice, na katerih slikarka izgrajujejo
avtorsko določljivo poetiko, ki jo suvereno prenaša v različne medije. Njena dela, tako risbe s
svinčnikom in tušem, kot grafike (suha igla), namreč jasno opredeljuje in zaznamuje element
črte. Avtorica z njo odpira še eno poglavje klasičnih vrednot risbe in grafike, tisto, ki premore
povsem njeno, osebno avtorsko moč in prepoznavnost. Tako bi npr. pregledna razstava Risba
na Slovenskem, če bi doživela svoje drugo dejanje, vanj brez dvoma vključila tudi dela Lučke
Šparovec. Klasična in hkrati sodobna, elementarna in (post)modernistična, fascinantna,
predvsem pa tako avtorska, torej samosvoja in s tem drugačna.