File
Dragan Ignjić ČLOVEK, KI JE NOSIL KRISTUSOVE RANE (tretja dopolnjena izdaja) SAMOZALOŽBA, 2010 1 Notranjost cerkve patra Pija v San Giovanniju Rotondu v Italiji. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi težki križ. Simon je upodobljen v podobi patra Pija. 2 3 Dragan Ignjić ČLOVEK, KI JE NOSIL KRISTUSOVE RANE (življenjepis patra Pija iz Pietrelcine) SAMOZALOŽBA 2010 4 ČLOVEK, KI JE NOSIL KRISTUSOVE RANE (tretja dopolnjena izdaja) Avtor: Dragan Ignjić Oblikovanje in urejanje: Dragan Ignjić Fotografije: Internet (online) Oblika izdaje: Elektronska izdaja Izdala in založila: Samozaložba v Starem trgu Za založbo: Dragan Ignjić Leto prve izdaje: 2006 Leto tretje izdaje: 2010 CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 276.4-1 IGNJIĆ, Dragan Ĉlovek, ki je nosil Kristusove rane [tretja dopolnjena izdaja] / Dragan Ignjić / prva izdaja: 2006 / Stari trg pri Ložu: Samozaložba, 2010. 2283749682 5 PREDGOVOR Katoliška cerkev ima ogromno svetnikov in svetnic. Nekateri so nam bolj znani, spet drugi nekoliko manj. Pater Pij iz Pietrelcine je bil redovnik (frančiškan) in je v svojem življenju dosegel ogromno. Imel pa je tudi ogromno težav. V njegovem življenjepisu bomo lahko zasledili človeka, ki ga je Bog izbral za svojega izbranca in mu dal, da je vse do smrti na svojem telesu nosil znamenja Jezusa Kristusa. Za patra Pija bi lahko rekli, da je bil mož besede in dejanj. Njegov god obhajamo 23. septembra. Za svetnika pa je bil razglašen leta 2002. Prva izdaja knjige Človek, ki je nosil Kristusove rane je bila izdana leta 2006. Pošla je v enem mesecu zato je leta 2007 izšla druga dopolnjena izdaja, ki je prav tako pošla v nekaj mesecih. Po mnenju bralcev sem se odločil, da izdam še tretjo dopolnjeno izdajo. V njej je nekaj več fotografij ter nekoliko dopolnjeno besedilo. Prav gotovo bo tudi ta tretja izdaja bralcu še bolj približala življenje sv. patra Pija in o njem dodala še košček neizpolnjenega mozaika. O njegovem svetem življenju je bilo sicer napisanih že ogromno knjig, ki pa so za navadnega bralca in nepoznavalca nekoliko zahtevne. Ta knjiga pa je napisana s preprostim jezikom, da bo vsak bralec razumel njegovo življenje. Dragan Ignjić 6 1. ŽIVLJENJEPIS PATRA PIJA Pater Pij se je rodil v južni Italiji, v dolini, ki je približno oddaljena 10 km severozahodno od mesta Benevento, natančneje v vasi Pietrelcina. Vas Pietrelcina šteje kakih 5000 ne preveč bogatih meščanov oz. ljudi. Očetu je bilo ime Orazio Forgione, materi pa Maria Giuseppa, rojena De Nunzio. Bila sta kmečkega rodu. Imela sta osem otrok, trije so umrli še v otroških letih, tako da je pri življenju ostalo le še pet otrok. Med njimi je bil Francesco (Frančišek), pravo krstno ime patra Pija, ki se je rodil 25. maja 1887. Ime je dobil po sv. Frančišku Asiškemu. Krstil ga je domači župnik, ki je bil s Forgionejevimi v daljnem sorodstvu. Francesco (Frančišek) pa je bil bolj zaprt otrok in se ni maral igrati z otroci, ampak je raje risal po tleh križe, hodil v cerkev ministrirati in moliti. Že kot otrok je veliko molil. Starši so ga poslali v šolo za duhovnika, vendar da bi bil sprejet v frančiškanski samostan je moral izpolniti vsaj osnovnošolske pogoje. Tako so se starši dogovorili z učiteljem Domenicom Tizzanijem, a je učitelj kmalu videl, da se Francesco zelo slabo uči, zato je staršem rekel: "Vaš fant ni za šolo! Škoda denarja in časa! Naj raje dela na polju!" Vsi so bili zaradi tega mnenja potrti in glej našli so Francescu (Frančišku) novega učitelja Angela Cacava, ki ga je učil. Fant se je silno trudil, ne zaradi namena, ampak zaradi tega, da vsem pokaže da ni trdoglav. Kmalu so bili vsi pogoji izpolnjeni in Francesco se je lahko pripravil za odhod k frančiškanom. 7 2. PIJ PRI FRANČIŠKANIH Francesco Forgione je frančiškanskim predstojnikom poslal prošnjo za sprejem h frančiškanom. Toliko so se trudili! Prošnja je bila hvala Bogu sprejeta! Oktobra leta 1902 sta se sin in oče odpravila proti severi v Morcone. Mati jima je pripravila kar je imela najboljšega. Segli so si v roko in zbogom! Sprejem je bil prisrčen, oče je bil zadovoljen, Francesco pa še bolj. Prišel je v kraj, kjer si bo mogel dati duška in preživel dneve v miru. Dne 22. januarja 1903 je bil preoblečen in dobil ime Pij. Še istega dne je fr. Pij pričel z izpolnjevanjem enoletnega noviciata. V vsakem redu ali vsaki kongregaciji je noviciat najpomembnejša doba. Bodoči redovnik se leto ali dve oblikuje v duhu reda. Predstojniki morajo ugotoviti ali je kandidat sposoben opravljati redovniški poklic. Pravijo "Dober začetek, dober konec." Fr. Pij je svoj noviciat opravljal s vso svojo gorečnostjo. Od malih nog je bil nagnjen k premišljevanju Svetega pisma in redni molitvi. Svojega noviciata pa ni le vestno izpolnjeval, ampak celo dopolnjeval, še posebej pa je pretiraval pri postu. Tako je bil 22. januarja 1904 v samostanu sv. Elija v Pianisiju izpolnil vse pogoje in opravil redovne zaobljube. Predstojniki so mladega redovnika poslali domov, ker jih je ves čas v noviciatu skrbela visoka temperatura, celo do 48° C so mu nekoč namerili. Menili so, da mu bo domači kraj in materina repa ter poletna bolje teknila. V času šestletnega študija filozofije se je mladi frater Pij z vsem srcem oklenil Jezusovega in Marijinega srca. Dne 10. avgusta 1904 pa je v Beneventu bil posvečen v duhovnika, vendar ga je provincial poslal domov, ker ga je skrbelo zdravstveno stanje mladega patra Pija. 8 9 3. NEVIDNE RANE Bilo je 20. septembra 1915. Pater Pij je molil v svojem bivališču, ko je začutil hude bolečine na rokah, nogah in srčni strani. Ko je pogledal v roke je opazil rane. Naenkrat pa so te rane kar izginile. Zvečer se je o tem dogodku posvetoval z vaškim župnikom, ki je patra Pija najbolje poznal. Župnik je ugotovil, da ima Bog z njim posebne namene ter je p. Piju svetoval naj nekaj časa opusti maševanje, vendar ta kljub prošnji domačega župnika ni hotel opustiti maševanja, pač pa je maševal v cerkvici sv. Ane, ki je stala v očetovem vinogradu, kjer mu je bilo rojeno trpljenje. Cerkvica sv. Ane, kjer je bilo patru Piju rojeno trpljenje. 10 Rojstna hiša patra Pija v Pietrelcini. 11 Na zemljevidu je označena vas Pietrelcina, ki je nekaj kilometrov stran od mesta Benevento. Pogled na rojstno vas patra Pija – Pietrelcina. 12 Notranjost rojstne hiše patra Pija v Pietrelcini. 13 4. V KRAJU TRPLJENJA IN SLAVE Ko je p. Pij prišel v San Giovanni Rotondo, je bilo to majhno mesto obdano bolj s kamenjem, kakor cvetjem in zelenjem. Frančiškanski samostan Naše ljube Milostne Gospe je bil kak poldrugi kilometer zunaj od nasleja. Zrak je bil svež, saj je bil samostan 750m nad morjem. Zato je provincial upal, da bo podnebje p. Piju dobro delo. Danes je podoba tam čisto drugačna, namesto stare cerkve in samostana je nova cerkev in samostan. Namesto kamnite ozke poti je asfaltirana cesta. Prebivalcev San Giovanni Rotondo šteje že več kot 20.000. Ob samostanu pa je zrasla najmodernejša bolnišnica na italijanskem jugu. 5. VIDNE RANE Dvajsetega septembra 1918 je pater Pij kot po navadi v stari cerkvi opravil sveto mašo in se šel po maši zahvaliti pred križ. Med zahvalo je iz Jezusovih ran švignilo pet svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegovo srčno stran. Pater Pij se je zaradi hudih bolečin takoj onesvestil. Čez nekaj časa ga je našel brat Nicola in ga s pomočjo drugih sobratov odnesel v njegovo posteljo k počitku. Takoj so še isti dan sporočili provincialu v Foggio o dogodku, ki se je zgodil. Čez nekaj dni je prišel v samostan tudi fotograf, ki je na vrtu poslikal rane p. Pija. Pojav predstojnikom v Foggii ni bil tuj, saj je ustanovitelj reda sv. Frančišek Asiški dve leti pred svojo smrtjo dobil enake rane, kakor pater Pij in kakor so bile prizadejane Odrešeniku Jezusu Kristusu in prav z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni večne smrti. 14 Križ iz katerega je švignilo pet svetlobnih žarkov in prebodlo stran, roke in noge patra Pija. 15 Še ena fotografija križa iz katerega je pater Pij prejel vidne rane. Rane patra Pija. 16 Rane (stigme) patra Pija na roki. 17 Fotograf je takoj na slednji dan na vrtu fotografiral rane (stigme) patra Pija. 18 6. ZDRAVNIŠKE PREISKAVE Ker so predstojniki želeli izključiti možnost prevare so k patru Piju napotili tri zdravnike. Prvi je patra Pija pregledal dr. Romanelli in to kar petkrat ter napisal poročilo v katerem pravi, da rane niso površinske in da večkrat oddajajo prijeten vonj. V poročilo je zapisal tudi, da jih je večkrat poskušal stisniti, kar pa je bolniku povzročalo velike bolečine. Naslednji je patra Pija pregledal dr. Bignami, ker pa vodstvo v Rimu z poročilom ni bilo zadovoljivo so poslali k p. Piju še dr. Festo, ki je rane pregledoval. To pot je povabil še dr. Romanellija in kar skupaj sta napisala poročilo v katerem sta se strinjala obeh diagnoz. Ta diagnoza, da rane niso površinske in se ne celijo pa je potrdila doba petdesetih let. Rane se nikoli niso zacelile in ne gnojile, razširjale pa so prijeten vonj in od časa do časa so žarele. Ta dejstva so kasneje tudi dokazali! Rane oz. stigme, ki jih je nosil pater Pij niso bile površinske in to je potrdila tudi doba petdesetih let, ker se niso celile. 19 Pater Pij je v večjih skupinah množice ljudi nosil rokavice, ki pa jih je vedno sam pral. Pater Pij v molitvi. Ikonska upodobitev patra Pija iz Pietrelcine. 20 Pater Pij med verniki v spremstvu svojih redovnih bratov. Pater Pij pri obhajanju evharistije pri sveti maši. 21 Pater Pij pri darovanju svete maše. 22 7. »GLAS SE ŠIRI V DEŽELI GARGANSKI« Kmalu se je o Pijevi mističnosti razvedelo po vsej garganski deželi in glej to sta izvedela tudi starša patra Pija od vaškega župnika iz Pietrelcine. Bila sta srečna, da je Bog izbral prav njunega sina za svetnika. Glas o patrovih ranah pa se je iz San Giovanni-ja Rotonda širil še naprej in ljudje so množično želeli videti patra Pija, čeprav o mu bili obiski prepovedani iz strani cerkve v Rimu. Pater Pij v družbi svojega sobrata frančiškana. 23 Pater Pij med verniki. Pater Pij govori ob prvi obletnici bolnišnice Hiše lajšanja trpljenja. Pater Pij s skupino vojaškega osebja v San Giovanni Rotondu. 24 8. MISLI PATRA PIJA »Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.« »Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.« »Zanesljivo in nezmotljivo znamenje izvoljenosti duše za odrešenje je skušnjava, ki ji bo revica izpostavljena v znamenje nasprotovanja sredi hudega viharja. Naj nas poživlja misel, da bomo prestali preizkušnjo, življenje vseh svetnikov, ki jim ni bilo prizaneseno s to preizkušnjo.« »Ne stremimo za stvarmi, ki se vidijo, temveč za tistimi, ki se ne vidijo. In prav je, da premišljujemo o nebeških dobrinah, za zemeljske pa ne skrbimo, kajti prve so večne, slednje pa minljive.« »Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.« »Molite, molite, molite. Molitev je ključ do Božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju za dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju?« »Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost < Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.« »Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.« »Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.« »Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo, da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi, in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.« 25 »V vsakem bolniku je Jezus. V vsakem revežu je Jezus, ki omedleva.« »Nosite Boga bolnim. To bo vredno več kakor katero koli drugo zdravilo.« »Če se Jezus prikaže, se mu zahvali; če se skrije, se mu prav tako zahvali: vse je igrivost ljubezni.« »Človek, ki premišljuje in naravna duha na Boga je kakor zrcalo: spoznava napake, popravlja jih, uravnava strast in živi po vesti.« »Vsaka molitev je dobra, če jo opravljaš z dobrim namenom in dobro voljo.« »Molitev mora biti vztrajna, zakaj vztrajnost vsebuje vero in upanje.« »Grešiti proti ljubezni, pomeni Boga zadeti v zenico Njegovega očesa.« »Kjer ni kreposti, ni nič dobrega, kjer ni nič dobrega, ni ljubezni, kjer ni ljubezni, ni Boga in kjer ni Boga ni nebes.« »Vsaka laž je hudičeva hčerka.« »Ponižnost je resnica in resnica je ponižnost.« 26 9. SPREOBRNENJA PO POSREDOVANJU PATRA PIJA Angležinja. V San Giovani Rotondo je prišla neka angleška dama. Italijansko je dobro govorila. Stopila je v spovednico. Kmalu je prišla ven vsa objokana, tako da so okoli nje stoječi mislili, da je bil pater Pij z gospo pretrd. Minio je dvajset dni in Angleţinja je še vedno prihajala v cerkev. Srečala je patra Pija in ta jo je lepo vprašal: "Se želite spovedati?" "Prosim, če smem", mu je odvrnila ženska. Že dvajset dni čakam." Koliko časa je Gospod čakal na vas, ko ste vsa ta leta brezbožno čakal na vas, ko ste vsa ta leta brezbožno prejemali sveto obhajilo brez spovedi? Gospa se je začudila: "Vse ve, vse ve!" Osredotočeno se je spovedala. Deklica. Neka deklica je slišala pripovedovati domače, kako natančen je pater Pij. Namenila se je napisati vse grehe na listek in odšla k njemu k spovedi. Začela je brati. Pater jo je ustavil in rekel: "Počakaj, ti bom jaz povedal!" in naštel ji je vse grehe, katere je sama napisala na listek. Divji zakonec. Pater Pij je obhajal. K obhajilni mizi je pokleknil mož. Pater Pij je šel mimo njega, ne da bi ga obhajal. To je storil kar trikrat. Zakonec je po maši prišel v zakristijo za patrom in bil je ves divji ter jezen. Vprašal je patra Pija: "Zakaj me niste obhajali? Kaj to pomeni?" Pater Pij se je obrnil in rekel: "Pojdi poroči se z ženo, s katero živiš in potem pridi!" Mož je odšel, kot da bi ga polila voda. Bog vse vidi in slej ali prej vse izve!" Jud. Med množico, ki je romala v San Giovanni Rotondo je bil nekoč tudi neki Jud. Radovednost ga je gnala, da vidi, kaj se dogaja. Vedel je, da to le ne more biti goljufija. Patra Pija je prosil za razgovor. "Gospod pater jaz sem judovske vere. No in? Želel bi biti krščen." Pater Pij ga je poučil in nato še krstil. 27 Pater Pij pri blagoslovu. Pater Pij med prvoobhajanci s svojimi redovnimi brati. 28 Pater Pij pri maševanju. Pater Pij pri povzdigovanju hostije. Freska prikazuje angelski zbor in patra Pija v srečanju z Devico Marijo in njenim sinom Jezusom Kristusom. 29 Zanimiva upodobitev patra Pija ob prejemu Kristusovih znamenj – ran (stigem). 30 Pogled na trg pred cerkvijo v San Giovanni Rotondu. Pogled na mozaike slovenskega avtorja patra Marka Ivan Rupnik v cerkvi v San Giovanni Rotondu. 31 Soba oz. celica patra Pija v samostanu v San Giovanni Rotondu. Spovednica v kateri je spovedoval pater Pij. 32 Pater Pij s svojimi sobrati v pogovoru. Pater Pij s svojimi sobrati na poti k vhodu v samostan. 33 Pater Pij s svojimi sobrati. Pater Pij v pogovoru s svojim sobratom. Samostan Naše ljube Gospe v San Giovanni Rotondu nekdaj. 34 Pater Pij je 22. septembra 1968 še zadnjič daroval sveto mašo. 35 10. PATER PIJ IN PAPEŽI BENEDIKT XV. Papež Benedikt XV. je bil patru Piju naklonjen, saj je vedel, da je pater Pij mož molitve in ponižnega srca. PIJ XI. Papež Pij XI., patru Piju ni bil naklonjen. Prepovedal mu je vse izhode iz samostana in pisanja pisem ter drugih stvari. Mogoče je bil tak, ker patra Pija ni podrobneje poznal. PIJ XII. Papež Pij XII., je bil mož duhovne obnove. Patra Pija je silno cenil. Ukinil je prepoved, tako da je p. Pij ponovno smel sam zapuščati samostan. Odvezal ga je tudi uboštva za kar lahko vidimo kako ga je papež Pij XII. silno cenil in pater Pij prav tako njega. 36 JANEZ XIII. ali PAPEŽ DOBRI. Papež Janez XIII., ali Dobri, kot so mu pravili je patra Pija obiskal še kot nadškof Roncalli. Bila sta dobra prijatelja in p. Pij se ga je večkrat spominjal tudi kasneje, ko je papež Dobri že umrl. PAVEL VI. Tudi papež Pavel VI. je bil patru Piju naklonjen in ga je zelo cenil. Obiskal ga je še kot milanski nadškof in se z njim dobro razumel. 37 11. HIŠA LAJŠANJA TRPLJENJA Pater Pij je mnogim garganskim pastirjem, kmetom in drugim ljudem pomagati tudi na naravni način. Želel je zgraditi bolnišnico in v njej spremljati reveže brezplačno. Dne 9. januarja 1940 so se v celici patra Pija zbrali štirje možje in sicer: slikar in arhitekt dr. Angelo Lupi, zdravnik iz Firenc dr. Gulielmo Sanguinetti in bivši farmacevt iz Zadra dr. Carlo Kiswarday. Pater Pij je po daljšem govoru zbranim možem razložil, kako potrebna je bolnišnica za revne bolnike v garganski pokrajini. Predložil je načrt: 1. Začeli bi zbirati denar, 2. Arhitekt Lupi bi napravil načrt, 3. Dr. Sabguinetti bi bil prvi šef primarij bolnišnice, 3. Dr. Kiswarday bi vodil lekarno. Prvi novec je simbolično priložil pater Pij za pričetek del bolnišnice. Možje so se lotili vsak svojega dela in s prispevki so zbrali kar 80.000 lir, prispevki pa so bili majhni po liro, dve ali tri. Neki Pijev prijatelj, ki ni želel biti imenoval je za bolnišnico prispeval takratnih 1.300,000 lir. S tem kapitalom bi se gradnja bolnišnice že lahko pričela, a ker je 10. junija 1940 Mussolini pridružil dvema osema Rim - Tokio je Italija pričela z vojno in na gradnjo je bilo potrebno počakati. Spomladi leta 1947 so dela končno stekla. Teren 730 m nad morjem je bilo najprej potrebno zravnati, tako da je na gradbišču pokalo in grmelo, kakor da bi vojna še trajala - to pot z naravo. Vsi so se posvetili svojemu delu. Dne 5. maja 1956 so odprli vrata bolnišnice, kljub težkim časom, ki so jih preživljali med gradnjo bolnišnice je na kratko navzoče pozdravil p. Pij. Kardinal Lercaro je prerezal vrvico in ljudje so se razveselili čisto nove in brezmejne pridobitve, ki še danes stoji v San Giovanni Rotondu, vendar v nekoliko novejši (sodobnejši) obliki. 38 12. SVETNIK VSEH ČASOV Po smrti patra Pija so vsi želeli takoj, da bi bil pater Pij povzdignjen na oltar. Beatifinacijo oz. razglasitev za blaženega za njegovo svetost je sprožil papež Janez Pavel II. in sicer 2. maja 1999, za svetnika pa ga je prav tako razglasil papež Janez Pavel II. in sicer 16. junija 2002 v Rimu. Za njegov godovni dan je določen dan smrti in sicer 24. september, umrl pa je 24. septembra 1968 v San Giovanni-ju Rotondu v starosti 81 let. Ob smrti patra Pija na pogrebnem sprevodu, 26.9.1968. 39 Na razglasitvi patra Pija za svetnika, 16. junija 2002 v Rimu. Nestrohnjeno telo patra Pija je položeno v stekleno kripito. 40 Okoli njegovega groba se vsako leto zbere več tisoče ljudi oz. vernikov. 41 ŠE NEKAJ MISLI ZNANIH OSEB O PATRU PIJU Emilio Cavaterra: Pater Pij je mrtev. Za nas bo ostal ponižen brat, ki je milijonim vlival upanje, ki je neštetim vrnil izgubljeno vero, ki je poln tihe predanosti junaško izvrše-val svoj duhovniški poklic in to v času in v svetu, ki govori o smrti Boga. Lina Castagnola: Eno je gotovo: če bi množica tistih, ki jih je pater Pij oblagodaril, pa če bi vsaj eden od desetih napisal po eno vrstico zahvale iz hvaležnosti do njega, bi bilo potrebno mnogo kilometrov papirja. Jean Guitton, francoski akademik: »Pater Pij je bil gotovo eden nenavadnih pojavov na našem planetu. Še dolgo se bo govorilo o tem ubogem, preprostem duhovniku, ki je nosil Kristusove rane. Mislim, da je le malo ljudi, celo med največjimi nasprotniki Cerkve, ki so imeli patra Pija za hinavca. Bil je popolnoma ravnodušen do naklonjenosti ali sovražnosti okolice. Živel je v drugem svetu. Dihal je Kristusovo ozračje.« 42 KAZALO VSEBINE PREDGOVOR 6 1. Življenjepis patra Pija 7 2. Pij pri frančiškanih 8 3. Nevidne rane 10 4. V kraju trpljenja in slave 14 5. Vidne rane 14 6. Zdravniške preiskave 19 7. »Glas se širi v deželi garganski« 23 8. Misli patra Pija 25 9. Spreobrnjenja po posredovanju patra Pija 27 10. Pater Pij in papeži 36 11. Hiša lajšanja trpljenja 38 12. Svetnik vseh časov 39 13. Še nekaj misli znanih oseb o patru Piju 42 KAZALO VSEBINE 43 43
© Copyright 2024