1. No category

Srhljive zgodbe
DOBRODOŠLI v
domišljijskem svetu
srhljivih zgodb!
Kolofon:
Ko se zmrači (srhljive zgodbe)
Zgodbe različnih avtorjev, zbrane v
natečaju revije COOL
Vodja projekta COOL! knjiga:
Mario Tement
Uredila: Nina Kramberger
Lektorirala: Sabina Prosen
Oblikovanje:
Janko Samo Kolenc,
www.zelenikit.si
Izdala in založila:
Panmedia d. o. o.,
Popovičeva 10, Maribor,
za založbo Sergej Prosen
Prvi natis, tiskana naklada:
1.000 izvodov
Fotografija na naslovnici in v
knjigi: Shuterstock.com
© založba Panmedia d. o. o.,
Maribor, 2014
2
:
o
l
a
h
Stra
Morta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4
Hudičeva ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . . 6
Pesem iz glasbene skrinjice . . . . . . . . . . . 9
Žareče oči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .12
Srh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
Zaznamovana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
Polnočni napad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18
Anastazijin ključ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20
Dark, black, scary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22
Biserno prekletstvo . . . . . . . . . . . . . . . . 26
Med življenjem in smrtjo . . . . . . . . . . . . 28
Parfum . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
Srhljive šifre . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
Stara babica s palico . . . . . . . . . . . . . . . 36
Zakleti gozd . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Dekle v belem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40
Krvava Mary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42
Ne boj se teme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44
Neznanec v hiši . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
Novo življenje, novi prijatelji . . . . . . . 48
Duh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Avtobus številka pet . . . . . . . . . . . . . . . 52
Groza v koči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54
Demoni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56
Skrivnostno srečanje v Katakombah . 59
Temnejše od črne . . . . . . . . . . . . . . . . . 62
Zadnje kampiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . 64
Skrivnosti Wonderbrooka . . . . . . . . . . 66
Nikoli ni prepozno . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68
Tiste noči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71
Petek 13 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
Ujeti v samoti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74
Dekle v modri obleki . . . . . . . . . . . . . . . . 76
Hiša s slikami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78
Turistas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80
Pismo usode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
Vampir . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84
Samomorilec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86
Duh s pokopališča . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88
Duh v gozdu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90
Pošast . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92
Mrtva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94
3
MORTA
S
em Brina. Stara sem 12 let in živim
v sirotišnici. Mama in oče sta umrla,
ko sem bila še majhna, daljnih
sorodnikov pa nimam. Ko sem prišla v
sirotišnico, sem bila stara 5 let. Vse pa se
je začelo, ko sem bila stara 7!
Zunaj je bilo mrzlo, jaz in moje prijateljice
pa smo jedle v jedilnici. Kmalu smo zaslišale kuharico Matildo zaklicati: »Aaaaaaaaaa!!! Požar!! Vsi ven!! Hitro!!«
Vsi smo stekli ven. Bili smo zelo prestrašeni. Nihče ni vedel, kje, kako in kdaj je
zagorelo, saj tistega dne kuharica ni delala s štedilnikom, samo z mikrovalovno
pečico. K ravnateljici je prišel gasilec in
ji nekaj zašepetal v uho. Mislila sem, da
je rekel, da je vse zgorelo in da bo potrebna prenova, ki bo sirotišnico veliko
stala. Ravnateljica Ljudmila se je držala
za usta in po licih so ji tekle solze. Nisem
vedela, zakaj, saj je bila sirotišnica tako ali
tako potrebna prenove. Stara je in črna,
prekrita s pajčevinami in plesnijo, zdaj
pa še z dimom. Če ne bi bilo požara, je
še desetletja ne bi prenovili. Vsaj novo in
prenovljeno sobo bom dobila.
Potem pa smo izvedeli, da je umrla Morta. Vsi smo okamneli! Imeli smo odprta
usta in nihče se ni premaknil ali izustil
besede. Morta je bila sirota že, odkar
se je rodila. Stara je bila 15 let, imela je
belo polt, rdeče, zelo dolge lase, ki so ji
segali čez obraz in rdeče ustnice, vendar
se nikoli ni smejala. Niti nasmehnila se
ni. Imela je hipijevski stil in vsi smo se je
bali. Še celo učitelji. Nihče ni vedel, kje so
njeni starši, če so sploh še živi ali od kod
je prišla. Prijatelji so mi povedali, da so jo
nekega večera prinesli v košari z listkom,
na katerem je bilo napisano ime, brez
priimka, in datum rojstva, čeprav njenega
rojstnega dne nismo nikoli praznovali.
Nisem vedela, zakaj, saj smo v sirotišnici
vedno praznovali svoje rojstne dneve.
Ravnateljica nas je poslala v sobe spat.
Nisem imela dobrega občutka, kar sem
povedala tudi svoji najboljši prijateljici
Katarini. Aja! Katarina je moja najboljša
prijateljica, od kar je prišla v sirotišnico.
4
Prišla je mesec za menoj in od takrat
sva bili nerazdružljivi. Zelo se bojiva
dne, ko naju bosta posvojili različni
družini in bova morali narazen.
Njena starša sta jo zapustila. To jo
je zelo bolelo in še sedaj jo, vendar
tega nikoli ne pokaže. Rekla je, naj
se umirim in v šali dejala: »Sigurno
ji je udobno v peklu!« Zasmejali
sva se in stekli v sobo. Niti slutili
nisva, da za nama stoji duh Morte,
ki gleda s krvavimi očmi, z lasmi
čez obraz in s krvavimi rokami, z
nožem za pasom ter kaže zobe in
dlesni, iz katerih teče kri.
Čez pet let …
Zjutraj sem se zbudila,
bil je mraz, luči niso
delovale, tudi peč ne.
Zeblo nas je in tudi
jesti nismo imeli, saj
kuharica Matilda ni
mogla skuhati hrane.
Nama s Katarino je
bilo vseeno, tako ali
tako nisva bili lačni,
sploh pa je bila hrana v sirotišnici veliko bolj neokusna
kot pred požarom.
Šli sva v kopalnico.
»O, moj bog! Danes
je 5 let, odkar je
umrla Morta,« sem
rekla. Katarini je padla iz rok maskara.
Prestrašila sem se.
Potem je sedla na
tla, prekrižala noge
in rekla s prestrašenim glasom: »Če v sirotišnici umre otrok, se
ta na peto obletnico smrti
polasti 2 punc ali 2 dečkov!
Odvisno od tega, katerega spola je
bil otrok, ki je umrl!«
Pri nas je umrla Morta … Punca …
Zato … Bila sem kar malo prestrašena,
NIKOLI se
me ne bosta
znebili!!!
dokler se nisem začela smejati: »Katarina,
sama veš, da so to le pravljice!« Potem so
se naenkrat prižgale luči. Vendar samo
v kopalnici. Ko je vstopila Diana, so se
ponovno ugasnile. Postalo naju je strah,
vendar sva mislili, da je elektrika kar
tako prišla in spet ugasnila. »Saj ni nič,«
sem rekla smeje, vendar sem se tresla.
Nanesli sva si ličila in se smejali svojim
neumnim šalam, ko so se tla kar naenkrat udrla in pristali sva v kleti. Kričali
sva, vendar naju nihče ni slišal. Pristali
sva v ogromni pajčevini, po njej pa
so lezli ogromni pajki. Bili so 10-krat
večji od naju in zelo grozljivi. Hoteli
sva se izvleči, ko je po eni vrvici prišla
... Morta!!! Bila je tako, tako strašljiva,
da s Katarino niti zakričati nisva mogli. Približevala se nama je, midve pa
sva začeli bežati. Vendar nisva našli
vrat. Začela naju je zbadati, da naju
najini starši nikoli niso marali in s
tem je najbolj prizadela Katarino, ki pa zaradi strahu svojih
čustev ni pokazala. Vame je
vrgla nož, vendar sem se
umaknila in me je samo
oplazil. Čeprav je bila na
moji koži le praska, se
krvavitev ni in ni ustavila.
Katarini je strgala oblačila
in ji hotela porezati lase,
vendar sem jo zbila na tla.
Katarina je zato imela na
trebuhu odtise nohtov. Kar
naenkrat so nama začele
teči krvave solze. Lile so
v potokih in nisva mogli
nehati jokati.
Morta je stala pred nama
in renčala, ko so se luči
nenadoma začele prižigati in ugašati. Nastala je
tema, tišina. Mislili sva, da
je končno konec, ko sva
za sabo zaslišali in začutili
sapo. Vedno bolj in bolj se
nama je približevala … postajala je vedno glasnejša …
Spet je izginila, ko me je porinila v vodo. Sploh ne vem, kako se
je znašla tam. Bila je ledeno mrzla in tudi
moja koža je skoraj pomodrela. Katarino
je začela vleči v majhen prostor. Kričala je,
vendar je položila svoje ledeno bele roke
na njena usta. Vlekla jo je in vlekla, dokler
Katarina ni pograbila noža, skritega za
njenim pasom in ji ga zabodla direktno v
srce! Gledali sva, kako se bori za življenje.
No, dejansko je že bila mrtva! Sedaj pa
sva ubili še njenega duha! Zakričala je in
rekla: »Non carere nunquam!« Potem pa
izginila. Sesedli sva se na tla in ihteli. Grizli
sva nohte in premišljevali. Katarina je v
šoku govorila: »Ubila sem jo!! Brina, grozen človek sem!« Začela je jokati, jaz pa
sem jo objela in ji rekla: »Nisi je ubila, že
zdavnaj je bila mrtva. Samo branila si se.
Navsezadnje je ona hotela ubiti naju.«
Nihče ni vedel, kje
so njeni starši, če so
sploh še živi, od kod
je prišla. Prijatelji so
mi povedali, da so jo
nekega večera prinesli v košari z listkom,
na katerem je bilo napisano ime, brez priimka in datum rojstva,
čeprav njenega rojstnega dneva nikoli
nismo praznovali.
Katarina: »Kaj misliš, kaj so bile tiste besede, ki jih je izrekla na koncu?«
»Pojma nimam!« sem rekla. S Katarino sva
bili krvavi, ko pa sva prišli s kleti, sva naenkrat bili čisti, toda rane so bile še vedno
vidne. Niti vedeli nisva, da naju je napadla
zaradi tistega, kar sva o njej rekli. Ko sva
prišli po stopnicah v jedilnico, sva bili tako
beli in prestrašeni, da so naju vsi spraševali, kaj je z nama narobe. Vprašala sem
jih, če se jim ni zdelo čudno, da naju ni.
Potem pa je Diana dejala: »Videla sem
vaju pred tremi minutami v kopalnici.«
S Katarino sva se spogledali. Spodaj sva
bili več kot eno uro! Dejansko sem mislila,
da se mi meša. Ko pa so videli rane in kri,
so hoteli vedeti, kaj se nama je zgodilo.
In ko sva povedali vso zgodbo, so bili
prestrašeni, vendar nama nihče ni verjel.
Mislili so, da sva se porezali ob kamenju
v kopalnici.
Čez dva dni sva hudo zboleli. Katarini
so se rane vnele, moja rana pa se ni in
ni hotela zaceliti in še vedno je iz nje lila
kri. Vsako noč sem sanjala Morto, ki je
ponavljala tiste besede. Tudi Katarini se
je sanjalo isto. Nekega večera pa sva se
odločili, da bova na računalniku malo
raziskali o Morti. Ugotovili sva nenavadne
stvari.
Morta je živela 250 let nazaj. Njena starša
sta umrla v požaru, prav tako pa tudi ona.
Časopisu je bila priložena tudi njena slika,
ko je bila še dojenček. Vedeli sva, da je
to ona, saj nam je ravnateljica Ljudmila
kazala slikice vseh dojenčkov, ki so prišli v
sirotišnico in med njimi je bila tudi Morta.
»Torej sva 7 let živeli z duhom?!« sem v
šoku ugotovila! Čisto možno. Morte se ni
nihče dotaknil. Nikoli. »Razen, ko je bila
dojenček,« je pripomnila Katarina. Spreletel me je srh in pomislila sem: »7 let, v isti
hiši ... z duhom, ki je star 250 let. Bili sva
šokirani. Torej v požaru sploh ni umrla,
ampak se je hotela maščevati. Ampak,
komu? »Mogoče pač ni več hotela biti z
nami,« je rekla Katarina. Verjetno ne bova
nikoli vedeli!
Še sva raziskovali po spletu, ko sva videli
prevod Mortinega imena. »Njeno ime
pomeni MRTVI?« je vprašala Katarina, ko
se je na zaslonu spet pokazala ta beseda.
Prestrašeni sva skočili korak nazaj in stekli
v sobo.
Čez mesec naju je posvojila ista družina
in postali sva sestri. Veseli sva bili, da sva
ostali skupaj. Odločili sva se, da novim
staršem ne bova povedali o tistem groznem dnevu, saj se nama je zdela izguba
časa. Tako ali tako nama ne bi verjeli.
Brazgotine so se nama še vedno poznale,
vendar sva rekli, da sva se porezali v sirotišnici v kopalnici.
Neke noči pa sem premlevala tisto besedo, ki jo je rekla Morta, preden je »drugič«
umrla. Pravzaprav, ko je bila že mrtva.
Šla sem na internet in vtipkala besede,
ko sem nenadoma otrpnila. V prevodu je
pisalo: »Nikoli se me ne bosta znebili!«
Po telesu sem začutila mrzel srh, obrnila
sem se, za menoj pa je stala ona!
MORTA - Z NOŽEM V SRCU!
Brina
5
''B
um! Tresk! Krak!'' Naenkrat
sem poletela s postelje.
''Kaj za vraga je bilo tole?!?''
Še nekaj sekund nazaj sem sanjala
o tem, kako me objema Zayn Malik
in težko se je bilo izviti iz njegovega
varnega zavetja. Pomežiknila sem
z očmi in se ozrla po sobi. Na prvi
pogled je bilo vse na svojem mestu,
toda kaj je bil ta hrup? Zvenelo je,
kot da bi tik ob moji postelji razneslo
petardo. Počasi sem se z nogami
dotaknila tal in zazdelo se mi je,
da se tresejo. Nagnila sem se proti
oknu, ki se je odpiralo tik nad mojo
pisalno mizo in na našem vrtu zagledala veliko luknjo. Naenkraat so se
mi razširile oči in mislila sem, da me
bo kap! Nekaj metrov naprej je stal
18
ogromen vojaški tank in njegova
cev je gledala naravnost proti
moji sobi! Po vrtu se je sprehajalo nekaj vojakov, oblečenih
v posebna vojaška oblačila za
misije, opremljenih z ogromnimi
brzostrelkami. Kot da bi se dogovorili, so se naenkrat vsi obrnili proti
meni. Na zlobnih obrazih se je zarisal
hudičev nasmeh. ''Sranje!'' je bilo
vse, kar sem uspela reči, preden se je
zaslišal nov pok. Tokrat še nekoliko
bližje kot prej. Tik pod mojim oknom
se je zarisala nova luknja in lahko
sem začutila delčke zemlje, ki so od
sile prileteli v zrak. ''Na pomooooč!
Mama, očiiiiiii ... Pomagajta! Ubiti
me hočejo!!!'' Začela sem kričati kot
nora in stekla po stopnicah v spodnje
nadstropje, kjer je bila spalnica mojih
staršev. Toda … namesto spalnice je
tam zevala prazna luknja, prostor, kjer
je nekoč stala njuna postelja, pa je bil
zravnan z zemljo. ''Neeeee!'' Planila
sem v jok. Kaj naj zdaj?! Spomnila sem
se, da imamo v kleti staro sobo, ki jo
je očka opremil kot vinoteko, a je nikoli ni zares uporabil. Odločila sem se,
da se skrijem vanjo.
Splazila sem se mimo odprtih vhodnih vrat proti kuhinji in poskušala
čim bolj neopazno priti v klet. Vojaki
so bili zdaj že povsod. Eden izmed
njih, ogromen bradati tip s turbanom na glavi, je stal tik nad kletnimi
vrati, zato sem hitro zlezla pod
mizo. Ko se je obrnil, sem od groze
skoraj zakričala. Njegov obraz je bil
prekrit s krvjo, od očesa do vratu
je segala globoka rana, iz katere so
ponekod lezli beli črvi. Zamahnil je z
roko in z njegovega čela se je dvignil
roj mušic. Nisem se upala premakniti. Zdelo se je, kot da me prebada
s pogledom, a me očitno ni videl,
saj se je obrnil in odkorakal v drugo
smer. Hitro sem stekla do vhoda v
klet in se skrila za vinske police. Od
zgoraj se je ponovno zaslišal pok
in prisegla bi, da je naša stara hiša
zaječala. ''Sranje,'' sem pomislila,
''res si pametna Živa, zdaj se ti bo pa
vse porušilo na glavo!'' Premaknila
sem se za nekaj korakov v desno
in poskušala oceniti situacijo. Tre-
sla sem se od strahu in
groza me je bilo pomisliti,
kaj se je zgodilo z mojimi
starši. Potem pa sem zaslišala
dihanje. Zasoplo, težko dihanje,
ki je prihajalo od nekje za menoj.
Oseba je morala biti zelo blizu, ker
sem skoraj čutila sapo na svoji koži.
Naježila sem se in obstala na mestu
kot kip. Zadoneli so težki koraki in
nekaj trenutkov kasneje sem lahko
sapo tudi zavonjala. Smrdelo je po
starem, gnijočem mesu. Nekaj se je
dotaknilo moje roke. Odskočila sem
in se obrnila ter se zazrla naravnost
v prazne mrliške oči tipa, ki je malo
prej prekrival dostop do kleti. Črvi, ki
so lezli iz njegove rane, so nesrečno
prileteli na moj obraz. Začela sem
nenadzorovano kričati, močne roke
Zadoneli so težki koraki in nekaj trenutkov kasneje sem lahko
sapo tudi zavonjala.
Smrdelo je po starem,
gnijočem mesu. Nekaj
se je dotaknilo moje
roke. Odskočila sem in
se obrnila ter se zazrla naravnost v prazne
mrliške oči tipa, ki je
malo prej prekrival
dostop do kleti. Črvi,
ki so lezli iz njegove
rane, so nesrečno prileteli na moj obraz.
meni in nekaj momljali. Naenkrat so
se odprla njihova usta in iz njih so
pogledali ostri, nabrušeni zobje. Niso
se smejali, mlaskali so in si oblizovali
ustnice. Takrat sem se zavedla, da
sem jaz njihova večerja. Poskušala
sem se izviti iz jeklenega prijema,
toda ves trud je bil zaman. Zobje so
bili vedno bližje in naenkrat sem v
roki začutila ostro bolečino. ''Aaaaaaaaaaaaa!!!''
''Živa, hej, a si okej?'' Bila je moja najboljša prijateljica Maja. ''Zaspala si
sredi razlage o atomskih delčkih …
morala sem te uščipniti, preden te
profi pokliče pred tablo!'' Samo strmela sem vanjo in premlevala njene
besede … Torej sem samo sanjala?
Nič od tega ni bilo res? Oddahnila
sem si in še vsa v šoku spustila pogled na moje zapiske. Obrnila sem
stran, da bi nadaljevala z nalogo, ko
sem ga zagledala - iz mojega zvezka
je vame zrl moški iz mojih sanj, ob
njem pa je s krvavimi črkami pisalo:
''Ni še končano …'' Po tem se ne
spomnim ničesar. Menda sem izgubila zavest.
Pogubljena
pa so me zgrabile za ramena. Spaka
me je potegnila proti sebi in potisnila na tla. ''Bliža se tvoja zadnja ura,''
je zašepetal z glasom, ob katerem mi
je zaledenela kri v žilah. Moj obraz
je bil poln nagnusnih belih črvov, ki
so se zvijali, me grizli in iskali pot v
moje nosnice. Poskušala sem se jih
otresti, a so me močne roke še zmeraj pritiskale k tlom. Moški je nekaj
zakričal in nenadoma so se mi začeli
približevati še drugi vojaki, ki sem jih
prej videla na vrtu. Tudi ti so imeli
grozno pohabljene obraze, nekateri
so bili brez oči, dvema pa je skozi
krvavo meso celo štrlela kost. Eden
za drugim so se počasi nagibali proti
19
ne
H m , me h
ra
pa je st
a
sonc !
(prevod: Temno, črno, strašljivo!)
»D
riiiiiiiiiiinnnnn!!!« je zvonila
budilka v petek zjutraj.
Le s težavo sem z roko
zamahnila po njej, da se je ugasnila.
Sovražim vstajati tako zgodaj in še
bolj sovražim šolo. Lenobno sem
vstala s postelje in se odmajala v kopalnico. Še vsa zaspana sem prižgala
luč in zagledala nered. Takoj sem sklepala, da mi je po kopalnici spet stikal
mlajši brat Pij. Vsa jezna sem odšla v
njegovo sobo in ga jezno potegnila s
postelje. »Kaj si delal v moji kopalnici,
zguba?!« sem ga jezno vprašala in
ga spustila, da je padel na tla. »Pha,
misliš, da mi je v veselje hoditi v tvojo
kopalnico? Že na daleč se je izogibam.« »Tudi prav, če nočeš povedati
… počakaj, da izve mama!« sem rekla
in se obrnila, da bi odšla nazaj v sobo.
»Čakaj, Lia! Zakaj tako noriš, nihče
ne hodi v tvojo kopalnico, nikoli,« je
rekel in se zrinil mimo mene, da bi se
me znebil. Imel je prav, že dolgo ni
22
bilo nikogar v moji kopalnici.
Še mama, ki je bila obsedena
s čiščenjem, se ni nikoli prikazala v njej in počistila. Čeprav
moram dodati, da je bila kopalnica vedno zgledno urejena. Odšla sem v sobo in se
preoblekla, saj nisem hotela
zamuditi šolskega avtobusa.
Ob pol osmih sva zaklenila
vrata in odšla v šolo.
V šoli se je čas vlekel, kot da
bi nekdo podkupil uro, naj
se premika trikrat počasneje.
Ves čas sem razmišljala, kdo
mi je razmetal kopalnico. In
končno je zazvonilo konec
pouka. Pograbila sem svoje
stvari in skoraj stekla iz
učilnice. »Živijo, Lia, kako
si?« me je vprašala moja
najboljša prijateljica Monica. Malo zamaknjeno sem
ji odgovorila »V redu, ti?«
pogledala sem jo in se ji prisiljeno
nasmehnila. »Bom preživela … Lia,
je vse v redu s tabo?« jo je zaskrbelo.
Vedno je vedela, kdaj se ne počutim
dobro, kot da bi mi brala misli. Večkrat
mi je že rekla, da me je zlahka prebrati, saj sem kot odprta knjiga. »Ah …«
sem izjavila, ker nisem vedela, ali naj ji
povem, »nekdo mi je razmetal kopalnico. Pa če bi bila normalo razmetana,
se ne bi pritoževala, tako pa …« misli
so mi ušle k sliki kopalnice, ki je izgledala kot smetišče. Po tleh je bil polit
šampon za lase, ličila, toaletni papir
pa je ležal razvit med raztrganimi kosi
oblačil. Med njimi je bila tudi obleka,
ki sem jo kupila za valeto. Počutila
sem se grozno, saj sem za njo dala
ves svoj denar. » Moram iti … imaš
zvečer kaj časa?« sem jo vprašala.
»Ja.« »Pridi k meni domov. V knjižnici
sem si sposodila res kul grozljivki, ki
sta vredni ogleda.« Pogledala sem jo
s polnim pričakovanjem v očeh. »OK,
zmenjeno. Ob šestih bom pri tebi,« je
rekla po premisleku. Pomahala sem
ji in stekla k mami, ki me je že čakala
pred šolo.
»Z očetom greva ob šestih na večerjo, zato bosta sama doma,« je rekla
mama, preden smo odšli v hišo. »Meni
je v redu. Sploh pa pride zvečer k
meni Monica. Gledali bomo filme,«
sem ji rekla in odšla v sobo. »Izgleda,
da se boš zabaval, Pij. In ne delaj
neumnosti,« je rekla in mu razmršila
rjave lase. »Komaj čakam,« je zagodrnjal zdolgočaseno in stekel ven.
DIIIIINNNDOOOONNN!!!!! »Že grem!!«
sem zakričala iz dnevne sobe. Odložila
sem posodo s pokovko na mizo in
opotekaje se stekla k vratom. »Živijo!«
me je veselo pozdravila Monica. Nakazala sem ji, naj vstopi in za njo zaprla
vrata. »Staršev ni. Šla sta na večerjo,
zato imamo celo hišo zase,« sem rekla
in jo odpeljala v dnevno sobo. Sedli
sva na rjavo zofo in izbrali prvi film z
naslovom Zombie Night. Od strahu
sva po nekaj minutah začeli zavzeto
gristi pokovko. Nekajkrat sem na hitro
ošinila Pija, ki je bil bled kot stena, a
rekel ni nobene. Vsi trije smo se tresli
kot šibe na vodi, kadar je neurje.
Naenkrat je luč začela utripati in
televizija se je ugasnila. Vsi smo zakričali, saj smo se znašli v popolni temi.
Nihče se ni mogel premakniti, saj nas
je bilo preveč strah. Pij je postal še
bolj bled in začel je rahlo hlipati ter
se tresti. Hotela sem ga pomiriti, pa
se je tudi moj glas tresel. Počasi sem
zlezla z zofe in po vseh štirih odšla v
predsobo, kjer smo imeli omarico s
svetilkami. S tresočimi rokami sem
pograbila tri svetilke in kolikor sem
mogla hitro odšla nazaj v varno zavetje zofe. Naenkrat smo zaslišali škripanje tal v zgornjem nadstropju. Nekdo
je močno zahropel in zgrmel po tleh.
Potni od strahu smo se spogledali.
UGRIZNIL JO JE V ROKO IN
GROZEČE JE ZAVREŠČALA.
KMALU SVA BILI OBE NA
TLEH, STVOR PA JE ZAČEL
SKAKATI PO NAJU IN NAJU
GRISTI. NE VEM, KAKO, AM
PAK KAR NAENKRAT JE NANJ
SKOČIL PIJ IN GA ZVEZAL S
SVOJO PLEZALNO VRVJO.
Nato smo zaslišali še več škripanja in
lomljenja. Monica je od strahu izgubila zavest. »Oh, zdaj res ni pravi čas,«
sem jezno zamomljala »Pij, podaj mi
vazo z rožami, prosim,« sem zašepetala. Hitro je skočil ponjo in se bled kot
stena priplazil nazaj k meni. »Hvala,«
sem rekla in Monico zalila z vodo. V
hipu je bila budna in glasno vprašala:
»KAJ?! KJE?! KAJ SE DOGAJA!!« Z roko
sem ji hitro pokrila usta in se živčno
ozrla čez zofo.
Nekdo je razbil okno in prišel v kuhinjo. Vsi prestrašeni smo se poskrili
po dnevni sobi. Koraki so bili čudni,
neenakomerni. Naenkrat je v dnevno
sobo nekaj prilezlo po vseh štirih.
Imelo je trideset centimetrov nog, ki
so bile na koncu krvave, kot da bi mu
jih pred nekaj minutami nekdo odtrgal. Najprej se mi je zasmilil, ker sem
mislila, da je samo žrtev nasilnežev, ki
so se nad ljudmi znašali kar na cesti
in jih nato zalučali v okna, vrata ali
zidove hiš. Počasi sem se prikazala iz
skrivališča in se ga na hitro dotaknila s
kazalcem. Stvor se je v sekundi obrnil
in takoj mi je bilo jasno, da smo v nevarnosti. Po telesu je imel polno prask
in odrgnin, hropel je in zraven oddajal
tudi čudne zvoke. Oči je imel bele in
okrogle. Skočil je name in me začel
daviti. Histerično sem začela kričati
in po njem mlatiti z babičino vazo, a
ni pomagalo. Monica je hitro stekla
do mene in ga začela vleči z mojega
hrbta. Ugriznil jo je v roko in grozeče
je zavreščala. Kmalu sva bili obe na
tleh, stvor pa je začel skakati po naju
in naju gristi. Ne vem, kako, ampak kar
naenkrat je nanj skočil Pij in ga zvezal
s svojo plezalno vrvjo. Vsi bledi od
groze in strahu smo ga pustili zvezanega na tleh in hoteli zbežati, vendar
je skozi okno v kuhinji začelo lesti vse
več stvorov. »Kaj se dogaja!?« sem histerično zacvilila. »Lia, to so zombiji,«
je prestrašeno rekel Pij in stisnil mojo
roko tako močno, da sem zacvilila.
»Oprosti,« je hitro rekel in me spustil.
»Hitro! Pojdimo ven skozi vhodna
vrata,« je s tresočim glasom zavpila
Monica. Pograbili smo svetilke in zbežali k vratom, kolikor hitro so zmogle
naše noge. Za nami se je po stopnicah
zakotalilo vsaj ducat zombijev in nas
hotelo zgrabiti. »Hitro! Odkleni že
vrata, Lia!« je histerično zaklical Pij, ki
je hitro dvignil obešalnik za obleke in
tako zadrževal zombije, da niso prišli
do nas. Proti nam so stegovali roke,
nas grabili za gležnje in zapestja. Monici so celo izpulili šop las. »Presneto,«
sem zamomljala. »Kaj je?« je zavreščala Monica, ki je zdaj pomagala Piju
pri boju z zombiji. »Ključ!! ... Zlomil
se je!!!« sem zacvilila in od obupa začela brcati po vratih. »Monica, daj mi
lasnico!« je ukazal brat in ji s tresočo
roko vzel lasnico iz rok. »Kaj pa boš z
njo?« sem ga vprašala. »Vlomil bom
v vrata in nas tako rešil. Pomagaj
prijateljici!« je zaklical, saj ga zaradi
hropenja in čudnega laježa zombijev
drugače nisva slišali. Kmalu mu je
uspelo odpreti vrata in zbežali smo
ven. A spoznali smo, da smo sedaj še
23
O, moj bog,
KAJ je to?
24
v hujšem položaju. Zombiji so
bili povsod, uničevali so tudi avtomobile. Vrata so preprosto odtrgali in
jih začeli žvečiti. Pomendrali so rože,
podirali cestno razsvetljavo in električne tramove. Vse je bilo, kot da bi
snemali film. Ko so nas zavohali, so se
začeli gnesti proti nam. Na poti do nas
so en drugemu trgali roke in noge,
da bi lahko čim prej prišli do nas in
nas ubili. Stekli smo za hišo in skočili v
jezero. To pa je bila največja napaka,
saj so nas začeli vleči pod gladino.
Histerično smo brcali in mahali z rokami, da bi se rešili. Naenkrat je blizu
naše hiše nekaj eksplodiralo. Verjetno
avtomobili. Lahko smo videli, kako je
po zraku odletelo ogromno zombijev.
Negibno smo stali do pasu v vodi in
gledali, kako je gorela sosedova hiša.
Na srečo ga ni bilo doma. Naenkrat so
se vsi zombiji zbudili iz transa in nas
začeli gristi in sliniti. Bilo je nevzdržno. »Pij ...« sem zakričala, a so me že
potegnili pod vodo. Ko sem končno
prišla do zraka, sem zakričala: »Solzivec!! Uporabi solzivec!!« Komaj sem
to rekla, je iz oprijema zombija iztrgal
roko in iz žepa potegnil solzivec, ki
mu ga je oče dal zaradi vse večjega
nasilja po mestu. Hitro je z zobmi
odtrgal pokrovček in začel špricati
zombije po obrazih. Prijemi so počasi
popustili, saj so si začeli mečkati oči, ki
so jih neznosno pekle zaradi prevelike
količine solzivca. A so si kmalu opomogli in nas spet začeli gristi in vleči
na vse strani. Vse to se je nadaljevalo
do jutra. Preden se je začelo daniti,
smo splezali na drevo, ki je raslo na
našem vrtu. Tja za nami zombiji niso
mogli, saj so bili preokorni in nerodni.
Od dolge noči smo bili utrujeni in smo
se komaj še bojevali proti njim. Začeli
smo lomiti veje in jih metati vanje, a
jih tudi to ni ustavilo. Obupani in bledi
od strahu smo viseli na nizki veji in jih
brcali v glave, da niso mogli priti do
nas. Naenkrat sem zaslišala Monicin
histerični krik. Hitro sem pogledala
proti mestu, kjer je še pred dvema
sekundama prestrašeno sedela. »Lia,
ugrabili so jo!!« je prestrašeno in na
koncu z močmi zaklical Pij. »Kam so jo
odpeljali?! Si videl? Morava jo rešiti!!«
sem histerično kričala in ga tresla za
ramena. »Nehaj!!« je zavpil in zlezel
vejo više. »Prosim, ti pojdi! Jaz ne morem nič več, zaradi strahu me bo še
pobralo,« je rekel in se začel tresti. Za
hip sem oklevala, nisem ga mogla pustiti samega, a Monica je potrebovala
mojo pomoč. Spet sem zaslišala predirljiv krik. »Daj mi solzivec,« sem mu
ukazala. Hitro mi ga je podal in začela
sem špricati zombije, ki so še vedno
stegovali roke proti meni in me grabili. Kmalu so spet začutili ostro bolečino, ki jim jo je povzročil Pijev sprej.
Hitro sem skočila z veje in stekla proti
hiši. Vhodna vrata so bila polomljena
in visela so s tečajev. Tudi notranjost
hiše ni bila nič boljša. Monica se je še
enkrat zadrla in takoj sem stekla proti
kleti. Stopnice so bile polomljene in
malo je manjkalo, da ne bi padla. Ko
sem se ujela, sem jo zagledala. Bila
je privezana na tram in jokala. Bilo jo
je na smrt strah. Ko me je zagledala,
se je malo pomirila in začela kričati
»Lia, pomagaj!! Razkosati me hočejo,
prosim!!« je vreščala. Morala sem ji
pomagati, zato sem rekla »Hej, vi!« vsi
so se obrnili, »ja, vam govorim,« sem
panično rekla. Nisem vedela, kaj naj
naredim. Začeli so počasi, kot znajo
le zombiji, teči proti meni. Pograbila
sem solzivec in jih posprejala. Ječaje
so se opotekli nazaj in popadali po
tleh. Izkoristila sem priložnost in
stekla proti Monici. »Reši me,« je histerično piskala. »Saj poskušam,« sem ji
prestrašeno odgovorila. Hitro, kolikor
sem zmogla s tresočimi rokami, sem
jo odvezala in stekli sva po stopnicah
navzgor.
Začelo se je daniti. Opotekaje sva odšli do drevesa in se zrušili poleg njega
na tla. Ničesar več nisva mogli. Kmalu
se je nad obzorjem pokazalo sonce in
nam počasi začelo sušiti premočene
obleke. Iz kleti smo zaslišali hropenje,
sopihanje in godrnjanje. Nova nevarnost nama je dala energijo in hitro sva
splezali na drevo. Vsi pa smo osupnili
nad prizorom, ki smo ga videli, ko so
zombiji prišli iz hiše. Komaj se jih je
dotaknilo sonce, že so se sesedli na tla
in se spremenili v pepel. Tako nas je
na koncu sonce rešilo groznih pošasti.
Srečni, ker se je vse to končalo, smo se
objeli in izmučeno smehljali.
»Uspelo nam je, preživeli smo,« je
veselo rekla Monica in me objela. »Ja,
uspelo nam je,« sem dahnila in zaprla
oči. Naenkrat sem zaslišala glasen
ropot in godrnjanje. Hitro sem odprla
oči in se ob prizoru, ki me je čakal,
začela glasno smejati. »Neroda,« sem
rekla Piju, ki je zaspal na veji in zgrmel
na tla. »Nič mi ni,« je hitro rekel in sedel na tla. »Zdaj vem, kdo je bil v moji
sobi in mi vse razmetal,« sem rekla in
se nastavila sončnim žarkom, ki so mi
greli premraženo telo. »Kdo? Pa menda ne …« »Ja,« sem jo prekinila. »Eden
je imel oblečeno mojo rjavo kratko
majico in bil nadišavljen z mojim
najljubšim parfumom,« sem rekla in
bila vesela, da sem končno ugotovila,
kdo mi je razmetal kopalnico. »Ali je
tudi on prišel iz hiše?« »Med prvimi.
Hej, kaj se je zgodilo s tistim, ki si ga
zvezal, Pij?« sem zaskrbljeno vprašala.
Nasmehnil se mi je in rekel: »Neki
zelooo lačen zombi ga je raztrgal na
koščke in ga pojedel,« je odgovoril
in vstal. »Starša gresta, Lia, pripravi
se.« Pretreseno sem vstala.
»Čisto sem pozabila, da prideta!« Nisem vedela, kako naj jima
povem, kaj se je zgodilo. Monica
je očitno spet prebrala moj
obraz in rekla: »Hej, reci jima,
da so vlomili in da je to njihovo
maslo. Nikar pa ne omenjaj
zombijev in česa nadnaravnega. Drugače nas bosta strpala
v norišnico,« je rekla in tudi
sama odšla z nama proti
presenečenima staršema,
ki sta kot vkopana stala na
hišnem pragu in gledala
zdaj kup pepela, potem
vrata in okolico hiše. Na
koncu jima je pogled
ušel tudi k pogoreli
sosedovi hiši. »Kaj
… ste počeli?« je presenečeno in zgroženo
vprašala. »Ah, to je
dolga
zgodba. Pridita, da vama povem …
ne, raje ne. Bolje bo, da gremo tja
pod drevo,« sem rekla. Začela sem
jima pripovedovati:
»In nato je ugasnil
televizor, luč pa je
začela mežikati …«
Klavdijka
Buuu, jaz sem
tudi straašeen!
25
“Srh je preletaval moje telo, ko sem se z branjem
zgodb sprehajal po domišljijskem svetu človeškega
podmladka. Tri sončne dni nisem zatisnil niti očesa,
le premetaval sem se po svoji krsti, tako ste me prevzeli! Do sedaj sem takšno poželenje začutil samo
ob vonju mamljive krvi! Hočem še!”
Grof Drakula, vampirska legenda
»Branje sicer ni moja vrlina, me je pa zanimalo, kaj
se dogaja v človeških možganih, ko se zmrači, zato
sem z veseljem fokusiral »svoje« oči na zgodbe!
Očaran sem nad zanesljivostjo mladih duš, ki jih
privlači vse, kar je nadnaravnega in skrivnostnega!
Bravisimo, teensi!! Brskajte po skrivnostih, prestopite meje in ustvarjajte še naprej!«
Frankeinstein, umetni človek
»Moje stare kosti je prevzela energija
mladih umov, ki so napisali te perfektne
zgodbice. Moj izgubljeni duh je nehal
tavati po peščenih otokih in iskati izhod
v večno življenje, saj sem se popolnoma
izgubil v večnih resnicah o duhovih,
vampirjih in zombijih, ki vstopajo v svetove človeškega sveta, pa jih ti pogosto
še opazijo ne. Potrebna je občutljiva,
mlada duša, da zazna takšno nadnaravno dogajanje! Heja, Bumbarasa! Uspelo
vam je!
Kapitan Jack S.,
duh izgubljenega pirata
ISBN 978-961-91324-3-2
Cena: 14,90 €
9 789619 132432
COOL!
KNJIGA