Srhljive zgodbe
Srhljive zgodbe DOBRODOŠLI v domišljijskem svetu srhljivih zgodb! Kolofon: Ko se zmrači (srhljive zgodbe) Zgodbe različnih avtorjev, zbrane v natečaju revije COOL Vodja projekta COOL! knjiga: Mario Tement Uredila: Nina Kramberger Lektorirala: Sabina Prosen Oblikovanje: Janko Samo Kolenc, www.zelenikit.si Izdala in založila: Panmedia d. o. o., Popovičeva 10, Maribor, za založbo Sergej Prosen Prvi natis, tiskana naklada: 1.000 izvodov Fotografija na naslovnici in v knjigi: Shuterstock.com © založba Panmedia d. o. o., Maribor, 2014 2 : o l a h Stra Morta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 Hudičeva ljubezen . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Pesem iz glasbene skrinjice . . . . . . . . . . . 9 Žareče oči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .12 Srh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Zaznamovana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Polnočni napad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Anastazijin ključ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Dark, black, scary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Biserno prekletstvo . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Med življenjem in smrtjo . . . . . . . . . . . . 28 Parfum . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Srhljive šifre . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Stara babica s palico . . . . . . . . . . . . . . . 36 Zakleti gozd . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Dekle v belem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 Krvava Mary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42 Ne boj se teme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 Neznanec v hiši . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 Novo življenje, novi prijatelji . . . . . . . 48 Duh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Avtobus številka pet . . . . . . . . . . . . . . . 52 Groza v koči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 Demoni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 Skrivnostno srečanje v Katakombah . 59 Temnejše od črne . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Zadnje kampiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 Skrivnosti Wonderbrooka . . . . . . . . . . 66 Nikoli ni prepozno . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Tiste noči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 Petek 13 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72 Ujeti v samoti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74 Dekle v modri obleki . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Hiša s slikami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78 Turistas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80 Pismo usode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 Vampir . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84 Samomorilec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Duh s pokopališča . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 Duh v gozdu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 Pošast . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 Mrtva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 3 MORTA S em Brina. Stara sem 12 let in živim v sirotišnici. Mama in oče sta umrla, ko sem bila še majhna, daljnih sorodnikov pa nimam. Ko sem prišla v sirotišnico, sem bila stara 5 let. Vse pa se je začelo, ko sem bila stara 7! Zunaj je bilo mrzlo, jaz in moje prijateljice pa smo jedle v jedilnici. Kmalu smo zaslišale kuharico Matildo zaklicati: »Aaaaaaaaaa!!! Požar!! Vsi ven!! Hitro!!« Vsi smo stekli ven. Bili smo zelo prestrašeni. Nihče ni vedel, kje, kako in kdaj je zagorelo, saj tistega dne kuharica ni delala s štedilnikom, samo z mikrovalovno pečico. K ravnateljici je prišel gasilec in ji nekaj zašepetal v uho. Mislila sem, da je rekel, da je vse zgorelo in da bo potrebna prenova, ki bo sirotišnico veliko stala. Ravnateljica Ljudmila se je držala za usta in po licih so ji tekle solze. Nisem vedela, zakaj, saj je bila sirotišnica tako ali tako potrebna prenove. Stara je in črna, prekrita s pajčevinami in plesnijo, zdaj pa še z dimom. Če ne bi bilo požara, je še desetletja ne bi prenovili. Vsaj novo in prenovljeno sobo bom dobila. Potem pa smo izvedeli, da je umrla Morta. Vsi smo okamneli! Imeli smo odprta usta in nihče se ni premaknil ali izustil besede. Morta je bila sirota že, odkar se je rodila. Stara je bila 15 let, imela je belo polt, rdeče, zelo dolge lase, ki so ji segali čez obraz in rdeče ustnice, vendar se nikoli ni smejala. Niti nasmehnila se ni. Imela je hipijevski stil in vsi smo se je bali. Še celo učitelji. Nihče ni vedel, kje so njeni starši, če so sploh še živi ali od kod je prišla. Prijatelji so mi povedali, da so jo nekega večera prinesli v košari z listkom, na katerem je bilo napisano ime, brez priimka, in datum rojstva, čeprav njenega rojstnega dne nismo nikoli praznovali. Nisem vedela, zakaj, saj smo v sirotišnici vedno praznovali svoje rojstne dneve. Ravnateljica nas je poslala v sobe spat. Nisem imela dobrega občutka, kar sem povedala tudi svoji najboljši prijateljici Katarini. Aja! Katarina je moja najboljša prijateljica, od kar je prišla v sirotišnico. 4 Prišla je mesec za menoj in od takrat sva bili nerazdružljivi. Zelo se bojiva dne, ko naju bosta posvojili različni družini in bova morali narazen. Njena starša sta jo zapustila. To jo je zelo bolelo in še sedaj jo, vendar tega nikoli ne pokaže. Rekla je, naj se umirim in v šali dejala: »Sigurno ji je udobno v peklu!« Zasmejali sva se in stekli v sobo. Niti slutili nisva, da za nama stoji duh Morte, ki gleda s krvavimi očmi, z lasmi čez obraz in s krvavimi rokami, z nožem za pasom ter kaže zobe in dlesni, iz katerih teče kri. Čez pet let … Zjutraj sem se zbudila, bil je mraz, luči niso delovale, tudi peč ne. Zeblo nas je in tudi jesti nismo imeli, saj kuharica Matilda ni mogla skuhati hrane. Nama s Katarino je bilo vseeno, tako ali tako nisva bili lačni, sploh pa je bila hrana v sirotišnici veliko bolj neokusna kot pred požarom. Šli sva v kopalnico. »O, moj bog! Danes je 5 let, odkar je umrla Morta,« sem rekla. Katarini je padla iz rok maskara. Prestrašila sem se. Potem je sedla na tla, prekrižala noge in rekla s prestrašenim glasom: »Če v sirotišnici umre otrok, se ta na peto obletnico smrti polasti 2 punc ali 2 dečkov! Odvisno od tega, katerega spola je bil otrok, ki je umrl!« Pri nas je umrla Morta … Punca … Zato … Bila sem kar malo prestrašena, NIKOLI se me ne bosta znebili!!! dokler se nisem začela smejati: »Katarina, sama veš, da so to le pravljice!« Potem so se naenkrat prižgale luči. Vendar samo v kopalnici. Ko je vstopila Diana, so se ponovno ugasnile. Postalo naju je strah, vendar sva mislili, da je elektrika kar tako prišla in spet ugasnila. »Saj ni nič,« sem rekla smeje, vendar sem se tresla. Nanesli sva si ličila in se smejali svojim neumnim šalam, ko so se tla kar naenkrat udrla in pristali sva v kleti. Kričali sva, vendar naju nihče ni slišal. Pristali sva v ogromni pajčevini, po njej pa so lezli ogromni pajki. Bili so 10-krat večji od naju in zelo grozljivi. Hoteli sva se izvleči, ko je po eni vrvici prišla ... Morta!!! Bila je tako, tako strašljiva, da s Katarino niti zakričati nisva mogli. Približevala se nama je, midve pa sva začeli bežati. Vendar nisva našli vrat. Začela naju je zbadati, da naju najini starši nikoli niso marali in s tem je najbolj prizadela Katarino, ki pa zaradi strahu svojih čustev ni pokazala. Vame je vrgla nož, vendar sem se umaknila in me je samo oplazil. Čeprav je bila na moji koži le praska, se krvavitev ni in ni ustavila. Katarini je strgala oblačila in ji hotela porezati lase, vendar sem jo zbila na tla. Katarina je zato imela na trebuhu odtise nohtov. Kar naenkrat so nama začele teči krvave solze. Lile so v potokih in nisva mogli nehati jokati. Morta je stala pred nama in renčala, ko so se luči nenadoma začele prižigati in ugašati. Nastala je tema, tišina. Mislili sva, da je končno konec, ko sva za sabo zaslišali in začutili sapo. Vedno bolj in bolj se nama je približevala … postajala je vedno glasnejša … Spet je izginila, ko me je porinila v vodo. Sploh ne vem, kako se je znašla tam. Bila je ledeno mrzla in tudi moja koža je skoraj pomodrela. Katarino je začela vleči v majhen prostor. Kričala je, vendar je položila svoje ledeno bele roke na njena usta. Vlekla jo je in vlekla, dokler Katarina ni pograbila noža, skritega za njenim pasom in ji ga zabodla direktno v srce! Gledali sva, kako se bori za življenje. No, dejansko je že bila mrtva! Sedaj pa sva ubili še njenega duha! Zakričala je in rekla: »Non carere nunquam!« Potem pa izginila. Sesedli sva se na tla in ihteli. Grizli sva nohte in premišljevali. Katarina je v šoku govorila: »Ubila sem jo!! Brina, grozen človek sem!« Začela je jokati, jaz pa sem jo objela in ji rekla: »Nisi je ubila, že zdavnaj je bila mrtva. Samo branila si se. Navsezadnje je ona hotela ubiti naju.« Nihče ni vedel, kje so njeni starši, če so sploh še živi, od kod je prišla. Prijatelji so mi povedali, da so jo nekega večera prinesli v košari z listkom, na katerem je bilo napisano ime, brez priimka in datum rojstva, čeprav njenega rojstnega dneva nikoli nismo praznovali. Katarina: »Kaj misliš, kaj so bile tiste besede, ki jih je izrekla na koncu?« »Pojma nimam!« sem rekla. S Katarino sva bili krvavi, ko pa sva prišli s kleti, sva naenkrat bili čisti, toda rane so bile še vedno vidne. Niti vedeli nisva, da naju je napadla zaradi tistega, kar sva o njej rekli. Ko sva prišli po stopnicah v jedilnico, sva bili tako beli in prestrašeni, da so naju vsi spraševali, kaj je z nama narobe. Vprašala sem jih, če se jim ni zdelo čudno, da naju ni. Potem pa je Diana dejala: »Videla sem vaju pred tremi minutami v kopalnici.« S Katarino sva se spogledali. Spodaj sva bili več kot eno uro! Dejansko sem mislila, da se mi meša. Ko pa so videli rane in kri, so hoteli vedeti, kaj se nama je zgodilo. In ko sva povedali vso zgodbo, so bili prestrašeni, vendar nama nihče ni verjel. Mislili so, da sva se porezali ob kamenju v kopalnici. Čez dva dni sva hudo zboleli. Katarini so se rane vnele, moja rana pa se ni in ni hotela zaceliti in še vedno je iz nje lila kri. Vsako noč sem sanjala Morto, ki je ponavljala tiste besede. Tudi Katarini se je sanjalo isto. Nekega večera pa sva se odločili, da bova na računalniku malo raziskali o Morti. Ugotovili sva nenavadne stvari. Morta je živela 250 let nazaj. Njena starša sta umrla v požaru, prav tako pa tudi ona. Časopisu je bila priložena tudi njena slika, ko je bila še dojenček. Vedeli sva, da je to ona, saj nam je ravnateljica Ljudmila kazala slikice vseh dojenčkov, ki so prišli v sirotišnico in med njimi je bila tudi Morta. »Torej sva 7 let živeli z duhom?!« sem v šoku ugotovila! Čisto možno. Morte se ni nihče dotaknil. Nikoli. »Razen, ko je bila dojenček,« je pripomnila Katarina. Spreletel me je srh in pomislila sem: »7 let, v isti hiši ... z duhom, ki je star 250 let. Bili sva šokirani. Torej v požaru sploh ni umrla, ampak se je hotela maščevati. Ampak, komu? »Mogoče pač ni več hotela biti z nami,« je rekla Katarina. Verjetno ne bova nikoli vedeli! Še sva raziskovali po spletu, ko sva videli prevod Mortinega imena. »Njeno ime pomeni MRTVI?« je vprašala Katarina, ko se je na zaslonu spet pokazala ta beseda. Prestrašeni sva skočili korak nazaj in stekli v sobo. Čez mesec naju je posvojila ista družina in postali sva sestri. Veseli sva bili, da sva ostali skupaj. Odločili sva se, da novim staršem ne bova povedali o tistem groznem dnevu, saj se nama je zdela izguba časa. Tako ali tako nama ne bi verjeli. Brazgotine so se nama še vedno poznale, vendar sva rekli, da sva se porezali v sirotišnici v kopalnici. Neke noči pa sem premlevala tisto besedo, ki jo je rekla Morta, preden je »drugič« umrla. Pravzaprav, ko je bila že mrtva. Šla sem na internet in vtipkala besede, ko sem nenadoma otrpnila. V prevodu je pisalo: »Nikoli se me ne bosta znebili!« Po telesu sem začutila mrzel srh, obrnila sem se, za menoj pa je stala ona! MORTA - Z NOŽEM V SRCU! Brina 5 ''B um! Tresk! Krak!'' Naenkrat sem poletela s postelje. ''Kaj za vraga je bilo tole?!?'' Še nekaj sekund nazaj sem sanjala o tem, kako me objema Zayn Malik in težko se je bilo izviti iz njegovega varnega zavetja. Pomežiknila sem z očmi in se ozrla po sobi. Na prvi pogled je bilo vse na svojem mestu, toda kaj je bil ta hrup? Zvenelo je, kot da bi tik ob moji postelji razneslo petardo. Počasi sem se z nogami dotaknila tal in zazdelo se mi je, da se tresejo. Nagnila sem se proti oknu, ki se je odpiralo tik nad mojo pisalno mizo in na našem vrtu zagledala veliko luknjo. Naenkraat so se mi razširile oči in mislila sem, da me bo kap! Nekaj metrov naprej je stal 18 ogromen vojaški tank in njegova cev je gledala naravnost proti moji sobi! Po vrtu se je sprehajalo nekaj vojakov, oblečenih v posebna vojaška oblačila za misije, opremljenih z ogromnimi brzostrelkami. Kot da bi se dogovorili, so se naenkrat vsi obrnili proti meni. Na zlobnih obrazih se je zarisal hudičev nasmeh. ''Sranje!'' je bilo vse, kar sem uspela reči, preden se je zaslišal nov pok. Tokrat še nekoliko bližje kot prej. Tik pod mojim oknom se je zarisala nova luknja in lahko sem začutila delčke zemlje, ki so od sile prileteli v zrak. ''Na pomooooč! Mama, očiiiiiii ... Pomagajta! Ubiti me hočejo!!!'' Začela sem kričati kot nora in stekla po stopnicah v spodnje nadstropje, kjer je bila spalnica mojih staršev. Toda … namesto spalnice je tam zevala prazna luknja, prostor, kjer je nekoč stala njuna postelja, pa je bil zravnan z zemljo. ''Neeeee!'' Planila sem v jok. Kaj naj zdaj?! Spomnila sem se, da imamo v kleti staro sobo, ki jo je očka opremil kot vinoteko, a je nikoli ni zares uporabil. Odločila sem se, da se skrijem vanjo. Splazila sem se mimo odprtih vhodnih vrat proti kuhinji in poskušala čim bolj neopazno priti v klet. Vojaki so bili zdaj že povsod. Eden izmed njih, ogromen bradati tip s turbanom na glavi, je stal tik nad kletnimi vrati, zato sem hitro zlezla pod mizo. Ko se je obrnil, sem od groze skoraj zakričala. Njegov obraz je bil prekrit s krvjo, od očesa do vratu je segala globoka rana, iz katere so ponekod lezli beli črvi. Zamahnil je z roko in z njegovega čela se je dvignil roj mušic. Nisem se upala premakniti. Zdelo se je, kot da me prebada s pogledom, a me očitno ni videl, saj se je obrnil in odkorakal v drugo smer. Hitro sem stekla do vhoda v klet in se skrila za vinske police. Od zgoraj se je ponovno zaslišal pok in prisegla bi, da je naša stara hiša zaječala. ''Sranje,'' sem pomislila, ''res si pametna Živa, zdaj se ti bo pa vse porušilo na glavo!'' Premaknila sem se za nekaj korakov v desno in poskušala oceniti situacijo. Tre- sla sem se od strahu in groza me je bilo pomisliti, kaj se je zgodilo z mojimi starši. Potem pa sem zaslišala dihanje. Zasoplo, težko dihanje, ki je prihajalo od nekje za menoj. Oseba je morala biti zelo blizu, ker sem skoraj čutila sapo na svoji koži. Naježila sem se in obstala na mestu kot kip. Zadoneli so težki koraki in nekaj trenutkov kasneje sem lahko sapo tudi zavonjala. Smrdelo je po starem, gnijočem mesu. Nekaj se je dotaknilo moje roke. Odskočila sem in se obrnila ter se zazrla naravnost v prazne mrliške oči tipa, ki je malo prej prekrival dostop do kleti. Črvi, ki so lezli iz njegove rane, so nesrečno prileteli na moj obraz. Začela sem nenadzorovano kričati, močne roke Zadoneli so težki koraki in nekaj trenutkov kasneje sem lahko sapo tudi zavonjala. Smrdelo je po starem, gnijočem mesu. Nekaj se je dotaknilo moje roke. Odskočila sem in se obrnila ter se zazrla naravnost v prazne mrliške oči tipa, ki je malo prej prekrival dostop do kleti. Črvi, ki so lezli iz njegove rane, so nesrečno prileteli na moj obraz. meni in nekaj momljali. Naenkrat so se odprla njihova usta in iz njih so pogledali ostri, nabrušeni zobje. Niso se smejali, mlaskali so in si oblizovali ustnice. Takrat sem se zavedla, da sem jaz njihova večerja. Poskušala sem se izviti iz jeklenega prijema, toda ves trud je bil zaman. Zobje so bili vedno bližje in naenkrat sem v roki začutila ostro bolečino. ''Aaaaaaaaaaaaa!!!'' ''Živa, hej, a si okej?'' Bila je moja najboljša prijateljica Maja. ''Zaspala si sredi razlage o atomskih delčkih … morala sem te uščipniti, preden te profi pokliče pred tablo!'' Samo strmela sem vanjo in premlevala njene besede … Torej sem samo sanjala? Nič od tega ni bilo res? Oddahnila sem si in še vsa v šoku spustila pogled na moje zapiske. Obrnila sem stran, da bi nadaljevala z nalogo, ko sem ga zagledala - iz mojega zvezka je vame zrl moški iz mojih sanj, ob njem pa je s krvavimi črkami pisalo: ''Ni še končano …'' Po tem se ne spomnim ničesar. Menda sem izgubila zavest. Pogubljena pa so me zgrabile za ramena. Spaka me je potegnila proti sebi in potisnila na tla. ''Bliža se tvoja zadnja ura,'' je zašepetal z glasom, ob katerem mi je zaledenela kri v žilah. Moj obraz je bil poln nagnusnih belih črvov, ki so se zvijali, me grizli in iskali pot v moje nosnice. Poskušala sem se jih otresti, a so me močne roke še zmeraj pritiskale k tlom. Moški je nekaj zakričal in nenadoma so se mi začeli približevati še drugi vojaki, ki sem jih prej videla na vrtu. Tudi ti so imeli grozno pohabljene obraze, nekateri so bili brez oči, dvema pa je skozi krvavo meso celo štrlela kost. Eden za drugim so se počasi nagibali proti 19 ne H m , me h ra pa je st a sonc ! (prevod: Temno, črno, strašljivo!) »D riiiiiiiiiiinnnnn!!!« je zvonila budilka v petek zjutraj. Le s težavo sem z roko zamahnila po njej, da se je ugasnila. Sovražim vstajati tako zgodaj in še bolj sovražim šolo. Lenobno sem vstala s postelje in se odmajala v kopalnico. Še vsa zaspana sem prižgala luč in zagledala nered. Takoj sem sklepala, da mi je po kopalnici spet stikal mlajši brat Pij. Vsa jezna sem odšla v njegovo sobo in ga jezno potegnila s postelje. »Kaj si delal v moji kopalnici, zguba?!« sem ga jezno vprašala in ga spustila, da je padel na tla. »Pha, misliš, da mi je v veselje hoditi v tvojo kopalnico? Že na daleč se je izogibam.« »Tudi prav, če nočeš povedati … počakaj, da izve mama!« sem rekla in se obrnila, da bi odšla nazaj v sobo. »Čakaj, Lia! Zakaj tako noriš, nihče ne hodi v tvojo kopalnico, nikoli,« je rekel in se zrinil mimo mene, da bi se me znebil. Imel je prav, že dolgo ni 22 bilo nikogar v moji kopalnici. Še mama, ki je bila obsedena s čiščenjem, se ni nikoli prikazala v njej in počistila. Čeprav moram dodati, da je bila kopalnica vedno zgledno urejena. Odšla sem v sobo in se preoblekla, saj nisem hotela zamuditi šolskega avtobusa. Ob pol osmih sva zaklenila vrata in odšla v šolo. V šoli se je čas vlekel, kot da bi nekdo podkupil uro, naj se premika trikrat počasneje. Ves čas sem razmišljala, kdo mi je razmetal kopalnico. In končno je zazvonilo konec pouka. Pograbila sem svoje stvari in skoraj stekla iz učilnice. »Živijo, Lia, kako si?« me je vprašala moja najboljša prijateljica Monica. Malo zamaknjeno sem ji odgovorila »V redu, ti?« pogledala sem jo in se ji prisiljeno nasmehnila. »Bom preživela … Lia, je vse v redu s tabo?« jo je zaskrbelo. Vedno je vedela, kdaj se ne počutim dobro, kot da bi mi brala misli. Večkrat mi je že rekla, da me je zlahka prebrati, saj sem kot odprta knjiga. »Ah …« sem izjavila, ker nisem vedela, ali naj ji povem, »nekdo mi je razmetal kopalnico. Pa če bi bila normalo razmetana, se ne bi pritoževala, tako pa …« misli so mi ušle k sliki kopalnice, ki je izgledala kot smetišče. Po tleh je bil polit šampon za lase, ličila, toaletni papir pa je ležal razvit med raztrganimi kosi oblačil. Med njimi je bila tudi obleka, ki sem jo kupila za valeto. Počutila sem se grozno, saj sem za njo dala ves svoj denar. » Moram iti … imaš zvečer kaj časa?« sem jo vprašala. »Ja.« »Pridi k meni domov. V knjižnici sem si sposodila res kul grozljivki, ki sta vredni ogleda.« Pogledala sem jo s polnim pričakovanjem v očeh. »OK, zmenjeno. Ob šestih bom pri tebi,« je rekla po premisleku. Pomahala sem ji in stekla k mami, ki me je že čakala pred šolo. »Z očetom greva ob šestih na večerjo, zato bosta sama doma,« je rekla mama, preden smo odšli v hišo. »Meni je v redu. Sploh pa pride zvečer k meni Monica. Gledali bomo filme,« sem ji rekla in odšla v sobo. »Izgleda, da se boš zabaval, Pij. In ne delaj neumnosti,« je rekla in mu razmršila rjave lase. »Komaj čakam,« je zagodrnjal zdolgočaseno in stekel ven. DIIIIINNNDOOOONNN!!!!! »Že grem!!« sem zakričala iz dnevne sobe. Odložila sem posodo s pokovko na mizo in opotekaje se stekla k vratom. »Živijo!« me je veselo pozdravila Monica. Nakazala sem ji, naj vstopi in za njo zaprla vrata. »Staršev ni. Šla sta na večerjo, zato imamo celo hišo zase,« sem rekla in jo odpeljala v dnevno sobo. Sedli sva na rjavo zofo in izbrali prvi film z naslovom Zombie Night. Od strahu sva po nekaj minutah začeli zavzeto gristi pokovko. Nekajkrat sem na hitro ošinila Pija, ki je bil bled kot stena, a rekel ni nobene. Vsi trije smo se tresli kot šibe na vodi, kadar je neurje. Naenkrat je luč začela utripati in televizija se je ugasnila. Vsi smo zakričali, saj smo se znašli v popolni temi. Nihče se ni mogel premakniti, saj nas je bilo preveč strah. Pij je postal še bolj bled in začel je rahlo hlipati ter se tresti. Hotela sem ga pomiriti, pa se je tudi moj glas tresel. Počasi sem zlezla z zofe in po vseh štirih odšla v predsobo, kjer smo imeli omarico s svetilkami. S tresočimi rokami sem pograbila tri svetilke in kolikor sem mogla hitro odšla nazaj v varno zavetje zofe. Naenkrat smo zaslišali škripanje tal v zgornjem nadstropju. Nekdo je močno zahropel in zgrmel po tleh. Potni od strahu smo se spogledali. UGRIZNIL JO JE V ROKO IN GROZEČE JE ZAVREŠČALA. KMALU SVA BILI OBE NA TLEH, STVOR PA JE ZAČEL SKAKATI PO NAJU IN NAJU GRISTI. NE VEM, KAKO, AM PAK KAR NAENKRAT JE NANJ SKOČIL PIJ IN GA ZVEZAL S SVOJO PLEZALNO VRVJO. Nato smo zaslišali še več škripanja in lomljenja. Monica je od strahu izgubila zavest. »Oh, zdaj res ni pravi čas,« sem jezno zamomljala »Pij, podaj mi vazo z rožami, prosim,« sem zašepetala. Hitro je skočil ponjo in se bled kot stena priplazil nazaj k meni. »Hvala,« sem rekla in Monico zalila z vodo. V hipu je bila budna in glasno vprašala: »KAJ?! KJE?! KAJ SE DOGAJA!!« Z roko sem ji hitro pokrila usta in se živčno ozrla čez zofo. Nekdo je razbil okno in prišel v kuhinjo. Vsi prestrašeni smo se poskrili po dnevni sobi. Koraki so bili čudni, neenakomerni. Naenkrat je v dnevno sobo nekaj prilezlo po vseh štirih. Imelo je trideset centimetrov nog, ki so bile na koncu krvave, kot da bi mu jih pred nekaj minutami nekdo odtrgal. Najprej se mi je zasmilil, ker sem mislila, da je samo žrtev nasilnežev, ki so se nad ljudmi znašali kar na cesti in jih nato zalučali v okna, vrata ali zidove hiš. Počasi sem se prikazala iz skrivališča in se ga na hitro dotaknila s kazalcem. Stvor se je v sekundi obrnil in takoj mi je bilo jasno, da smo v nevarnosti. Po telesu je imel polno prask in odrgnin, hropel je in zraven oddajal tudi čudne zvoke. Oči je imel bele in okrogle. Skočil je name in me začel daviti. Histerično sem začela kričati in po njem mlatiti z babičino vazo, a ni pomagalo. Monica je hitro stekla do mene in ga začela vleči z mojega hrbta. Ugriznil jo je v roko in grozeče je zavreščala. Kmalu sva bili obe na tleh, stvor pa je začel skakati po naju in naju gristi. Ne vem, kako, ampak kar naenkrat je nanj skočil Pij in ga zvezal s svojo plezalno vrvjo. Vsi bledi od groze in strahu smo ga pustili zvezanega na tleh in hoteli zbežati, vendar je skozi okno v kuhinji začelo lesti vse več stvorov. »Kaj se dogaja!?« sem histerično zacvilila. »Lia, to so zombiji,« je prestrašeno rekel Pij in stisnil mojo roko tako močno, da sem zacvilila. »Oprosti,« je hitro rekel in me spustil. »Hitro! Pojdimo ven skozi vhodna vrata,« je s tresočim glasom zavpila Monica. Pograbili smo svetilke in zbežali k vratom, kolikor hitro so zmogle naše noge. Za nami se je po stopnicah zakotalilo vsaj ducat zombijev in nas hotelo zgrabiti. »Hitro! Odkleni že vrata, Lia!« je histerično zaklical Pij, ki je hitro dvignil obešalnik za obleke in tako zadrževal zombije, da niso prišli do nas. Proti nam so stegovali roke, nas grabili za gležnje in zapestja. Monici so celo izpulili šop las. »Presneto,« sem zamomljala. »Kaj je?« je zavreščala Monica, ki je zdaj pomagala Piju pri boju z zombiji. »Ključ!! ... Zlomil se je!!!« sem zacvilila in od obupa začela brcati po vratih. »Monica, daj mi lasnico!« je ukazal brat in ji s tresočo roko vzel lasnico iz rok. »Kaj pa boš z njo?« sem ga vprašala. »Vlomil bom v vrata in nas tako rešil. Pomagaj prijateljici!« je zaklical, saj ga zaradi hropenja in čudnega laježa zombijev drugače nisva slišali. Kmalu mu je uspelo odpreti vrata in zbežali smo ven. A spoznali smo, da smo sedaj še 23 O, moj bog, KAJ je to? 24 v hujšem položaju. Zombiji so bili povsod, uničevali so tudi avtomobile. Vrata so preprosto odtrgali in jih začeli žvečiti. Pomendrali so rože, podirali cestno razsvetljavo in električne tramove. Vse je bilo, kot da bi snemali film. Ko so nas zavohali, so se začeli gnesti proti nam. Na poti do nas so en drugemu trgali roke in noge, da bi lahko čim prej prišli do nas in nas ubili. Stekli smo za hišo in skočili v jezero. To pa je bila največja napaka, saj so nas začeli vleči pod gladino. Histerično smo brcali in mahali z rokami, da bi se rešili. Naenkrat je blizu naše hiše nekaj eksplodiralo. Verjetno avtomobili. Lahko smo videli, kako je po zraku odletelo ogromno zombijev. Negibno smo stali do pasu v vodi in gledali, kako je gorela sosedova hiša. Na srečo ga ni bilo doma. Naenkrat so se vsi zombiji zbudili iz transa in nas začeli gristi in sliniti. Bilo je nevzdržno. »Pij ...« sem zakričala, a so me že potegnili pod vodo. Ko sem končno prišla do zraka, sem zakričala: »Solzivec!! Uporabi solzivec!!« Komaj sem to rekla, je iz oprijema zombija iztrgal roko in iz žepa potegnil solzivec, ki mu ga je oče dal zaradi vse večjega nasilja po mestu. Hitro je z zobmi odtrgal pokrovček in začel špricati zombije po obrazih. Prijemi so počasi popustili, saj so si začeli mečkati oči, ki so jih neznosno pekle zaradi prevelike količine solzivca. A so si kmalu opomogli in nas spet začeli gristi in vleči na vse strani. Vse to se je nadaljevalo do jutra. Preden se je začelo daniti, smo splezali na drevo, ki je raslo na našem vrtu. Tja za nami zombiji niso mogli, saj so bili preokorni in nerodni. Od dolge noči smo bili utrujeni in smo se komaj še bojevali proti njim. Začeli smo lomiti veje in jih metati vanje, a jih tudi to ni ustavilo. Obupani in bledi od strahu smo viseli na nizki veji in jih brcali v glave, da niso mogli priti do nas. Naenkrat sem zaslišala Monicin histerični krik. Hitro sem pogledala proti mestu, kjer je še pred dvema sekundama prestrašeno sedela. »Lia, ugrabili so jo!!« je prestrašeno in na koncu z močmi zaklical Pij. »Kam so jo odpeljali?! Si videl? Morava jo rešiti!!« sem histerično kričala in ga tresla za ramena. »Nehaj!!« je zavpil in zlezel vejo više. »Prosim, ti pojdi! Jaz ne morem nič več, zaradi strahu me bo še pobralo,« je rekel in se začel tresti. Za hip sem oklevala, nisem ga mogla pustiti samega, a Monica je potrebovala mojo pomoč. Spet sem zaslišala predirljiv krik. »Daj mi solzivec,« sem mu ukazala. Hitro mi ga je podal in začela sem špricati zombije, ki so še vedno stegovali roke proti meni in me grabili. Kmalu so spet začutili ostro bolečino, ki jim jo je povzročil Pijev sprej. Hitro sem skočila z veje in stekla proti hiši. Vhodna vrata so bila polomljena in visela so s tečajev. Tudi notranjost hiše ni bila nič boljša. Monica se je še enkrat zadrla in takoj sem stekla proti kleti. Stopnice so bile polomljene in malo je manjkalo, da ne bi padla. Ko sem se ujela, sem jo zagledala. Bila je privezana na tram in jokala. Bilo jo je na smrt strah. Ko me je zagledala, se je malo pomirila in začela kričati »Lia, pomagaj!! Razkosati me hočejo, prosim!!« je vreščala. Morala sem ji pomagati, zato sem rekla »Hej, vi!« vsi so se obrnili, »ja, vam govorim,« sem panično rekla. Nisem vedela, kaj naj naredim. Začeli so počasi, kot znajo le zombiji, teči proti meni. Pograbila sem solzivec in jih posprejala. Ječaje so se opotekli nazaj in popadali po tleh. Izkoristila sem priložnost in stekla proti Monici. »Reši me,« je histerično piskala. »Saj poskušam,« sem ji prestrašeno odgovorila. Hitro, kolikor sem zmogla s tresočimi rokami, sem jo odvezala in stekli sva po stopnicah navzgor. Začelo se je daniti. Opotekaje sva odšli do drevesa in se zrušili poleg njega na tla. Ničesar več nisva mogli. Kmalu se je nad obzorjem pokazalo sonce in nam počasi začelo sušiti premočene obleke. Iz kleti smo zaslišali hropenje, sopihanje in godrnjanje. Nova nevarnost nama je dala energijo in hitro sva splezali na drevo. Vsi pa smo osupnili nad prizorom, ki smo ga videli, ko so zombiji prišli iz hiše. Komaj se jih je dotaknilo sonce, že so se sesedli na tla in se spremenili v pepel. Tako nas je na koncu sonce rešilo groznih pošasti. Srečni, ker se je vse to končalo, smo se objeli in izmučeno smehljali. »Uspelo nam je, preživeli smo,« je veselo rekla Monica in me objela. »Ja, uspelo nam je,« sem dahnila in zaprla oči. Naenkrat sem zaslišala glasen ropot in godrnjanje. Hitro sem odprla oči in se ob prizoru, ki me je čakal, začela glasno smejati. »Neroda,« sem rekla Piju, ki je zaspal na veji in zgrmel na tla. »Nič mi ni,« je hitro rekel in sedel na tla. »Zdaj vem, kdo je bil v moji sobi in mi vse razmetal,« sem rekla in se nastavila sončnim žarkom, ki so mi greli premraženo telo. »Kdo? Pa menda ne …« »Ja,« sem jo prekinila. »Eden je imel oblečeno mojo rjavo kratko majico in bil nadišavljen z mojim najljubšim parfumom,« sem rekla in bila vesela, da sem končno ugotovila, kdo mi je razmetal kopalnico. »Ali je tudi on prišel iz hiše?« »Med prvimi. Hej, kaj se je zgodilo s tistim, ki si ga zvezal, Pij?« sem zaskrbljeno vprašala. Nasmehnil se mi je in rekel: »Neki zelooo lačen zombi ga je raztrgal na koščke in ga pojedel,« je odgovoril in vstal. »Starša gresta, Lia, pripravi se.« Pretreseno sem vstala. »Čisto sem pozabila, da prideta!« Nisem vedela, kako naj jima povem, kaj se je zgodilo. Monica je očitno spet prebrala moj obraz in rekla: »Hej, reci jima, da so vlomili in da je to njihovo maslo. Nikar pa ne omenjaj zombijev in česa nadnaravnega. Drugače nas bosta strpala v norišnico,« je rekla in tudi sama odšla z nama proti presenečenima staršema, ki sta kot vkopana stala na hišnem pragu in gledala zdaj kup pepela, potem vrata in okolico hiše. Na koncu jima je pogled ušel tudi k pogoreli sosedovi hiši. »Kaj … ste počeli?« je presenečeno in zgroženo vprašala. »Ah, to je dolga zgodba. Pridita, da vama povem … ne, raje ne. Bolje bo, da gremo tja pod drevo,« sem rekla. Začela sem jima pripovedovati: »In nato je ugasnil televizor, luč pa je začela mežikati …« Klavdijka Buuu, jaz sem tudi straašeen! 25 “Srh je preletaval moje telo, ko sem se z branjem zgodb sprehajal po domišljijskem svetu človeškega podmladka. Tri sončne dni nisem zatisnil niti očesa, le premetaval sem se po svoji krsti, tako ste me prevzeli! Do sedaj sem takšno poželenje začutil samo ob vonju mamljive krvi! Hočem še!” Grof Drakula, vampirska legenda »Branje sicer ni moja vrlina, me je pa zanimalo, kaj se dogaja v človeških možganih, ko se zmrači, zato sem z veseljem fokusiral »svoje« oči na zgodbe! Očaran sem nad zanesljivostjo mladih duš, ki jih privlači vse, kar je nadnaravnega in skrivnostnega! Bravisimo, teensi!! Brskajte po skrivnostih, prestopite meje in ustvarjajte še naprej!« Frankeinstein, umetni človek »Moje stare kosti je prevzela energija mladih umov, ki so napisali te perfektne zgodbice. Moj izgubljeni duh je nehal tavati po peščenih otokih in iskati izhod v večno življenje, saj sem se popolnoma izgubil v večnih resnicah o duhovih, vampirjih in zombijih, ki vstopajo v svetove človeškega sveta, pa jih ti pogosto še opazijo ne. Potrebna je občutljiva, mlada duša, da zazna takšno nadnaravno dogajanje! Heja, Bumbarasa! Uspelo vam je! Kapitan Jack S., duh izgubljenega pirata ISBN 978-961-91324-3-2 Cena: 14,90 € 9 789619 132432 COOL! KNJIGA
© Copyright 2024