DIZERTACIJA 2003 - konèna verzija PDF
1 Peter Kvaternik BREZ ČASTI, SVOBODE IN MOČI Vpliv komunizma na pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji (1945 – 2000) Ljubljana 2003 2 Mojemu očetu ob stoletnici njegovega rojstva KAZALO 3 KAZALO PREDGOVOR................................................................................................................................................... 5 UVOD ............................................................................................................................................................... 7 1. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM ............................................................ 10 1.1 KRŠČANSTVO V ANTIKI.................................................................................................................. 10 1.2 POKRISTJANJEVANJE....................................................................................................................... 12 1.2.1 Verske razmere po naselitvi Slovanov ........................................................................................... 12 1.2.2 Irska metoda v salzburškem misijonu............................................................................................. 13 1.2.3 Sprememba misijonske metode ...................................................................................................... 14 1.2.4 Srečanje oglejskega, salzburškega in cerkvenoslovanskega misijona ............................................ 15 1.3 SREDNJI VEK...................................................................................................................................... 16 1.4 KRIZA CERKVENEGA ŽIVLJENJA IN REFORMACIJA................................................................ 18 1.5 PROTIREFORMACIJA IN KATOLIŠKA PRENOVA ....................................................................... 19 1.6 JOŽEFINIZEM IN JANZENIZEM....................................................................................................... 21 1.7 DOZOREVANJE NARODA ................................................................................................................ 23 1.7.1 Družbeno delovanje Cerkve. .......................................................................................................... 25 1.7.2 Krščanski socializem in politični klerikalizem. .............................................................................. 26 1.7.3 V jugoslovanski državi. .................................................................................................................. 27 1.8 DRUGA SVETOVNA VOJNA IN REVOLUCIJA.............................................................................. 29 1.9 DRUŽBENO-POLITIČNI OKVIR PO DRUGI SVETOVNI VOJNI .................................................. 31 2. PASTORALNI SUBJEKTI......................................................................................................................... 36 2.1 ŠKOFJE................................................................................................................................................. 36 2.1.1 Vpliv Rožmanovega procesa na poznejše pastoralno delovanje Cerkve ........................................ 36 2.1.1.1 Kdo je bil škof Rožman? ...........................................................................................................36 2.1.1.2 Delovanje med vojno.................................................................................................................37 2.1.1.3 Odnos do papeža in komunizma...............................................................................................38 2.1.1.4 Partija proti Rožmanu................................................................................................................39 2.1.1.5 Nasprotujoče si ocene...............................................................................................................41 2.1.1.6 Poskus pastoralne presoje Rožmanovega ravnanja .................................................................42 2.1.2 Anton Vovk .................................................................................................................................... 42 2.1.2.1 Generalni vikar..........................................................................................................................45 2.1.2.2 Škof ljubljanske škofije. .............................................................................................................47 2.1.2.3 Osebnost nadškofa Vovka ........................................................................................................56 2.1.3 Jožef Pogačnik................................................................................................................................ 58 2.1.4 Alojzij Šuštar .................................................................................................................................. 62 2.1.5 Franc Rode ..................................................................................................................................... 66 2.1.6 Stanislav Lenič ............................................................................................................................... 67 2.1.7 Jožef Kvas ...................................................................................................................................... 73 2.1.8 Alojz Uran ...................................................................................................................................... 74 2.1.9 Ljubljanski (nad)škofje v 20. stoletju skupaj.................................................................................. 75 2.2 DUHOVNIKI ........................................................................................................................................ 79 2.2.1 Pred vojno....................................................................................................................................... 79 2.2.2 Med vojno....................................................................................................................................... 80 2.2.3 Po vojni........................................................................................................................................... 84 2.2.4 Ciril-metodijsko društvo (CMD) .................................................................................................... 93 2.2.5. Semenišče ...................................................................................................................................... 96 2.2.6. Koncil in čas po njem .................................................................................................................. 103 2.2.7 Izobraževanje duhovnikov............................................................................................................ 110 2.3 REDOVNIKI IN REDOVNICE.......................................................................................................... 114 2.4 LAIKI .................................................................................................................................................. 123 3. PASTORALNA PODROČJA .................................................................................................................. 133 3.1 OZNANJEVANJE .............................................................................................................................. 133 3.1.1 Pridige .......................................................................................................................................... 134 3.1.2 Kateheza ....................................................................................................................................... 138 3.1.2.1 Mladinska pastorala ................................................................................................................149 3.1.2.2 Študentska pastorala ..............................................................................................................152 3.1.3 Šolstvo .......................................................................................................................................... 154 3.1.4 Mediji ........................................................................................................................................... 162 3.1.5 Misijoni ........................................................................................................................................ 178 KAZALO 4 3.1.5.1 Ljudski misijoni........................................................................................................................178 3.1.5.2 Zunanji misijoni .......................................................................................................................180 3.2 LITURGIJA......................................................................................................................................... 183 3.2.1 Zakramenti in zakramentali .......................................................................................................... 184 3.2.2 Molitev ......................................................................................................................................... 196 3.2.3. Ljudske pobožnosti...................................................................................................................... 200 3.2.3.1. Marijanska in evharistična pobožnost ....................................................................................203 3.2.3.2 Češčenje svetnikov .................................................................................................................209 3.3 DIAKONIJA ....................................................................................................................................... 216 3.4 GRADITEV CERKVENEGA OBČESTVA....................................................................................... 220 3.4.1 Ordinariat in pastorala .................................................................................................................. 220 3.4.2 Skrb za matične knjige in arhive .................................................................................................. 222 3.4.3 Premoženjske zadeve.................................................................................................................... 223 3.4.4 Koncil in njegovo uresničevanje .................................................................................................. 227 3.4.5 Župnije.......................................................................................................................................... 235 3.4.6 Ekskurz: Župnijski pastoralni sveti (ŽPS) .................................................................................... 240 3.4.7 Cerkev in kultura .......................................................................................................................... 241 4. POSKUS TIPOLOGIJE VERNIKOV V POVOJNEM ČASU ................................................................. 246 4.1 DRUŽBENA TIPOLOGIJA................................................................................................................ 248 4.1.1 Mučenci ........................................................................................................................................ 248 4.1.2 Borbeni ......................................................................................................................................... 250 4.1.3 Odporniki...................................................................................................................................... 251 4.1.4 Odmaknjen(c)i.............................................................................................................................. 252 4.1.5 Nekonfliktni.................................................................................................................................. 253 4.1.6 Prilagodljiv(c)i.............................................................................................................................. 254 4.1.7 Sodelavci ...................................................................................................................................... 255 4.2 PASTORALNA TIPOLOGIJA........................................................................................................... 256 4.2.1 Iskalci ........................................................................................................................................... 256 4.2.2 Normativci.................................................................................................................................... 257 4.2.3 Kritiki ........................................................................................................................................... 258 4.2.4 Neodzivni ..................................................................................................................................... 259 4.2.5 Garači ........................................................................................................................................... 260 4.2.6 Praktiki ......................................................................................................................................... 261 5. POSKUS OVREDNOTENJA PASTORALE V OBRAVNAVANEM ČASU......................................... 263 5.1 SPLOŠNO ........................................................................................................................................... 263 5.2 KRITERIOLOŠKI VIDIK .................................................................................................................. 264 5.2.1 Ključni pojmi................................................................................................................................ 264 5.2.2 Glavni cilj ..................................................................................................................................... 265 5.2.3 Stranski cilji.................................................................................................................................. 266 5.3 KAIROLOŠKI VIDIK ........................................................................................................................ 267 5.4 PRAKSEOLOŠKI VIDIK................................................................................................................... 270 ZAKLJUČEK................................................................................................................................................ 276 OKRAJŠAVE................................................................................................................................................ 280 VIRI IN LITERATURA................................................................................................................................ 281 ZUSAMMENFASSUNG .............................................................................................................................. 286 PREDGOVOR 5 PREDGOVOR Po padcu berlinskega zidu je Pastoralni forum z Dunaja, združenje za podporo Cerkvam v srednji in vzhodni Evropi, vzpostavil mednarodno raziskovalno mrežo z imenom AUFBRUCH. Cilj tega projekta je bil v posameznih deželah raziskati odnos Cerkve do komunizma in njeno umestitev v le-teh v pokomunstičnem tranzicijskem obdobju, nato rezultate medsebojno primerjati in na ta način cerkvenim in političnim dejavnikom odločanja izdelati delovne temelje za novo ureditev teh dežel. Metodološko je projekt deloval na dveh nivojih: na kvalitativnem in kvantitativnem. Reprezentativna sociološka raziskava pod vodstvom Miklósa Tomke iz Budimpešte je bila objavljena v več knjigah.1 Tudi sinoptični povzetek študija kvantitativnega dela raziskave iz vseh obravnavanih dežel je bil že objavljen.2 V omenjeni knjigi je obdelano življenje in delovanje Cerkve v vsaki od navedenih dežel pod petnajstimi vidiki: duhovniki in škofje, sprejetost koncila, Cerkev in mediji, laiki – ženske – mladina, materialna osnova, župnijska pastorala, duhovna in cerkvena gibanja, religija in nacionalna identiteta, ekumenizem, komformizem in odpor, redovi, verska vzgoja, ljudske pobožnosti, mednarodne povezave in karitativna dejavnost.3 Peter Kvaternik je bil voditelj slovenske multidisciplinarne raziskovalne skupine. Projekt svojega doktorskega dela je pridružil obdelavi kvantitativnih tem v Sloveniji. Rezultat tega dela je odslej v obliki tiskane dizertacije na voljo tudi v slovenskem jeziku. Kvaternik v originalni dizertaciji najprej na kratko predstavi ljubljansko nadškofijo s statističnimi podatki, ki tu niso objavljeni. Temu sledi zgodovinski uvod, ki ima leksikalni značaj (1. poglavje). Glavni del razprave zavzema obdelava podobnih tem kot jih najdemo pri projektu AUFBRUCH. Pod naslovom »Pastoralni subjekti« (2. poglavje) so obdelani škofje pred, med in po komunizmu, posebno še problematizirani škof Rožman, podrobneje pa so obdelani tudi škofje kot so Vovk, Pogačnik in drugi. Skupaj z njihovimi biografijami je predstavljena tudi njihova razvejana cerkvena dejavnost, tako iz predkomunističnega kot iz komunističnega obdobja. Prikazano je, kako različno so se do komunističnega režima opredeljevali posamezni škofje in kako se je spreminjala njihova cerkvena in verska politika. Kvaternik se v tem poglavju posveča osebam, zato obravnava tudi duhovnike, redovnike in laike. V 3. poglavju so obdelana vsa pomembna pastoralna področja: oznanjevanje (pridiganje, kateheza, šolstvo, mediji, misijoni), bogoslužje (vključno z ljudskimi pobožnostmi), diakonija in gradnja občestev. Tukaj je zbrana enormna količina zgodovinskega gradiva. Predstavljena je pastoralna zgodovina slovenske cerkvene pokrajine. Bralec izve številne podrobnosti o načinu, kako je komunistični režim (velikokrat z masovnim kršenjem človekovih pravic in dostojanstva) Cerkvi onemogočal vzpostavitev institucionalnih osnov za učinkovito družbeno navzočnost. Na eni strani je šlo 1 Tomka, Miklós / Zulehner, Paul M.: Religion in den Reformländern Ost(Mittel)Europas, Zvezek 1. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 1999. – Tomka, Miklós / Zulehner, Paul M.: Religion im soziokulturellen Kontext Ost(Mittel)Europas, Zvezek 2. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2000. – Tomka, Miklós / Maslauskaite, Ausra / Navickas, Andrius / Toš, Niko / Potocnik, Vinko: Zur Lage von Religion und Kirche. Ungarn, Litauen, Slowenien, Zvezek 3. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2000. – Prudký, Libor / Aračić, Pero / Nikodem, Krunoslav / Šanjek, Franjo / Zdaniewicz, Witold / Tomka, Miklós: Zur Lage von Religion und Kirche. Tschechien, Kroatien, Polen, Zvezek 4. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2001. – Máté Tóth, András / Mikluščák, Pavel: Nicht wie Milch und Honig. Unterwegs zu einer Pastoraltheologie Ost(Mittel)Europas, Zvezek 5. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2000. 2 Máté Tóth, András / Mikluščák, Pavel: Kirche im Aufbruch. Zur pastoralen Entwicklung Ost(Mittel)Europas, Zvezek 6. zbirke »Gott nach dem Kommunismus«, Ostfildern 2001. 3 Slovenski prispevki iz raziskave so izšli v knjigi: Peter Kvaternik (ur.), V prelomnih časih. Rezultati mednarodne raziskave Aufbruch (1995–2000), Ljubljana 2001. PREDGOVOR 6 za spretno igro uničevanja institucij, po katerih bi bila Cerkev lahko navzoča v družbi (npr. v šoli, v materialni samostojnosti), na drugi strani pa za raznovrstne pritiske na cerkvene osebe (umori, obsodbe na zaporne kazni, delitev s pomočjo režimu naklonjenih duhovnikov in Ciril Metodijskega društva). Zadnji del je posvečen intenzivni pastoralno teološki obdelavi bogatega pastoralno zgodovinskega gradiva. Pri tem se avtor naslanja na okvirne hipoteze projekta AUFBRUCH. Raziskovalci pri tem projektu so tipološko predvidevali, da se je Cerkev v komunističnem družbenem redu lahko zelo različno opredeljevala: na eni strani je bila možnost (mučeniškega) odpora, na drugi pa možnost nekonfliktnega sodelovanja z oblastjo. Med tema skrajnostma so predvidevali različne vmesne stopnje. Kvaternik (v 4. poglavju) v naslonitvi na tipologijo pri projektu AUFBRUCH predstavi dvojno osebno – družbeno in pastoralno –tipologijo. V prvem primeru gre za mesto Cerkve v družbi, v drugem za odnos do pastorale. Obe tipologiji nato obdela v njunem medsebojnem odnosu. Avtorju pri tem uspe abstraktno formulirane raziskovalne hipoteze AUFBRUCH-a s konkretnim zgodovinskih gradivom podrobno razčleniti in nazorno predstaviti. To stori tako, da posamezne škofe z občutljivo natančnostjo razporedi v posamezne tipske enote. Končno ovrednoti pastoralni položaj v času izdelave svoje študije (5. poglavje). Kvaternik je zbral izjemno količino gradiva, ga uredil, predstavil in ga neprizadeto tipološko obdelal ter pastoralno teološko ovrednotil. To je nujen doprinos k obdelavi bolečega in pomembnega obdobja vzhodno- in srednjeevropske pastoralne zgodovine. Interpretacija izhaja – kako bi le moglo biti drugače – iz perspektive vesoljne in slovenske Cerkve. To se posebej kaže v večpomenski vlogi Cerkve na Slovenskem v nacionalističnih sporih pred komunističnim prevzemom oblasti, kakor tudi v oceni komunistične dejavnosti skozi oči »žrtve«. Strokovnjaki, ki bodo obdelovali zgodovino z drugačnih pozicij (morda z drugačnega nacionalnega vidika ali s stališča komunističnih akterjev), bodo morda poudarili druge vidike in podali drugačne ocene. Kot voditelj mednarodnega projekta AUFBRUCH sem Petru Kvaterniku hvaležen za njegov raziskovalni doprinos v Sloveniji. S tem je sam sebi postavil trdne temelje za nadaljnjo pastoralno teološko dejavnost kot predavatelj in raziskovalec. Odnos med Cerkvijo in državo pa se bo, glede na evropske standarde, vsekakor moral še razvijati. Paul M. Zulehner Dunaj, februar 2003 UVOD 7 UVOD Cerkev na Slovenskem se nahaja v pomembnem obdobju svojega obstoja, lahko bi rekli v prelomnem času. Posebnost sedanjega trenutka določajo tako družbeni kot cerkveni dejavniki. Pričujoče delo, ki je nekoliko predelana in skrajšana doktorska naloga, želi biti skromen prispevek pri presojanju njene preteklosti, previdna ocena sedanjosti in morda za koga tudi spodbuda pri iskanju prave poti v prihodnost. Slovenska Cerkev živi šele dobro desetletje v samostojni slovenski državi, v kateri sama še išče svoje mesto, prav tako pomembno pa je, da ji ga v družbi poišče tudi država in ga zakoliči s primernim, za obe strani sprejemljivim, sporazumom. Z osamosvojitvijo Slovenije izpod tuje nadvlade so se izpolnile tisočletne sanje slovenskega naroda o ponovni vzpostavitvi suverenosti in neodvisnosti.4 Ne samo k negovanju teh sanj, ampak tudi k dejanski uresničitvi samostojnosti je veliko prispevala tudi domača in vesoljna Cerkev.5 Poseben izziv predstavlja za Cerkev tudi vstopanje Slovenije v evroatlantske povezave. Po eni strani je to zanjo naraven proces, saj Cerkev sama že od nekdaj deluje panevropsko in globalno, po drugi strani pa jo skrbi narodna usoda, saj je prav tako od nekdaj bila na strani naroda, ko se je ta boril za svoj obstoj in enakopravnost z drugimi narodi. V vstopu v mednarodne povezave, ki imajo v svoje temelje vgrajene na krščanstvu temelječe vrednote, vidi Cerkev tudi hitrejšo pot pri odstranjevanju posledic komunizma, ki se kažejo v še vedno nerešeni denacionalizaciji in neuresničeni polni demokratičnosti družbe.6 Slovenska družba je danes namreč še močno obremenjena z dediščino komunizma, ki je vklepal slovenski narod, tako kot toliko drugih v srednji in vzhodni Evropi, v svoje okove skoraj pol stoletja (1945–1990).7 To obdobje pogojuje okolje, v katerem danes Cerkev živi in deluje, pogojuje pa tudi mišljenje in ravnanje vernikov samih, ker vse kvarne posledice totalitarizma z vzpostavitvijo demokracije še zdaleč niso presežene. Že pred razpadom komunizma so bili posebno od začetka šestdesetih let v Sloveniji vedno močnejši vplivi z Zahoda, zlasti sekularizacija, porabništvo in individualizem, ki so prihajali skupaj z industrializacijo, urbanizacijo, novimi mediji in v novejšem času s kompjuterizacijo. Sodobni miselni tokovi pretijo pahniti slovenskega vernika na križevo pot, ki jo je skozi mnogo daljše obdobje prehodil zahodni evropski kristjan. Katoliška Cerkev na Slovenskem je po priznanju samostojnosti slovenske škofovske konference s strani Svetega Sedeža stopila na pot večje samostojnosti.8 Že poprejšnja zaokrožitev slovenskega cerkvenega prostora v metropoliji je pripravljala ta korak.9 Sedanji trenutek izziva Cerkev na nov način. V pokoncilskem času imajo škofije nov pomen. Pred nekaj leti je bila po Cerkvah v srednji in vzhodni Evropi aktualna živahna razprava o ustanovitvi novih škofij in s tem o delitvi sedanjih, ki jo je spodbudilo vodstvo 4 Po propadu Karantanije s središčem na Krnskem gradu, ki velja po mnenju zgodovinarjev za prvo slovansko državo, in porazu Ljudevita Posavskega leta 822, s katerim so se Karantanci povezali priti Frankom, smo Slovenci za dolga stoletja izgubili politično samostojnost. (Prim. F. Rode, Spomin, zavest, načrt, 14–16.) 5 Sveti sedež je 13. 1. 1992 med prvimi priznal slovensko samostojnost in s tem odločilno spodbudil k priznanju tudi druge države. 6 Najbolj jasno je cerkveno stališče do teh pojavov zapisano v Sklepnem dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (PZ 484-486) in v izjavi Komisije Pravičnost in mir Slovenija sodi v Evropsko unijo in Nato, z dne 10. junija 2002. 7 Prve demokratične volitve po komunističnem enoumju, ponovno po 52 letih, so bile 8. in 22. aprila leta 1990. 8 Ustanovna seja Slovenske škofovske konference je bila 20. junija 1983 v Ljubljani (Prim. SSŠ 6/1983), Vatikan pa jo je potrdil 19. februarja 1993. (Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, 60-61.) 9 Papež Pavel VI. je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko. Slovesna razglasitev metropolije in prvega metropolita Jožefa Pogačnika je bila 19. marca 1969. UVOD 8 vesoljne Cerkve. To se za razliko od drugih srednje in vzhodnoevropskih držav na Slovenskem ni zgodilo, zato trenutno to za Cerkev ostaja še nerešeno vprašanje. Je pa Cerkev v Sloveniji v tem času že prehodila sinodalni proces, ki se je sprožil z napovedjo sinode in končal z razglasitvijo Sklepnega dokumenta in sprejetih sklepov.10 Ena izmed nalog sinode je bila pretehtati preteklo zgodovino, zlasti polpreteklo, in zavzeti do nje kritičen odnos.11 S tem je neobhodno povezano vprašanje narodne sprave, ki bo dolgotrajen proces, saj so bile v polpreteklem obdobju narodnemu telesu, posebej pa tudi Cerkvi, zadane prehude rane, da bi se mogle zaceliti hitro in neboleče. V tem procesu sprave pa ima Cerkev izjemno pomembno, a hkrati občutljivo vlogo, saj je hkrati v tem procesu prizadeta stranka in istočasno nositeljica evangeljskega sporočila o spravi v moči Božjega usmiljenja.12 Z vstopom v novo tisočletje je Cerkev pred novim izzivom evangelizacije in krščanskega pričevanja. Na ta izziv bo mogla ustrezno odgovoriti, če bo imela jasen in kritičen odnos do svoje preteklosti in svojega dosedanjega pastoralnega delovanja. V tem obdobju je prišlo do pomladitve v vodstvu posameznih škofij, kar gotovo prinaša nov veter v odnose do oblasti in družbe nasploh, hkrati pa tudi do pastoralnih nalog, pred katerimi stoji Cerkev v Sloveniji. To je samo nekaj dejstev in izzivov, ki so me nagibali k raziskovanju pastoralnega delovanja v ljubljanski nadškofiji v času od nastopa komunistične vladavine leta 1945 do leta 2000. Raziskovanje delovanja celotne Cerkve na Slovenskem bi bilo preobširno, zato sem se omejil na ljubljansko nadškofijo, vendar se v svojem delu marsikje nujno dotikam tudi ostalih dveh škofij. Razmere v ljubljanski nadškofiji med drugo svetovno vojno in neposredno po njej se zdijo odločilne za položaj Cerkve v celotni Sloveniji v vsem tem času. Prav razmere v tej škofiji in njihove posledice so najbolj določale odnos oblasti do Cerkve v celotni Sloveniji vse do današnjih dni. V pričujočem delu sem poskušal na osnovi dostopnih, predvsem cerkvenih, virov in literature prikazati, koliko je bila Cerkev pripravljena na zgodovinske spremembe, ki jih je prinesla druga svetovna vojna, kako se je Cerkev odzvala na nastop komunističnega totalitarizma, kako je sprejela nove razmere, v njih živela in delovala, in kako je pričakala razpad komunizma ter nove demokratične čase. Predvsem sem želel prikazati, kaj je za Cerkev pomenil usoden zgodovinski prelom, ko je bilo naenkrat konec demokracije in je nastopil totalitarni ateistični sistem, kaj je zanjo pomenilo živeti in uresničevati svoje poslanstvo v takem sistemu, ter končno, kaj je zanjo pomenil drugi usodni prelom ob zlomu komunizma in ponovni vzpostavitvi demokracije. V prispodobi rečeno gre torej za dvojni prehod oziroma odhod ali eksodus. Prvi je bil iz morije druge svetovne vojne in revolucionarne vihre. Ta je namesto osvoboditve prinesel novo, še večje suženjstvo. Namesto v svobodo je slovensko ljudstvo odšlo na trdo in naporno pot proti obljubljeni deželi resnične svobode. Na pot, na kateri so mnogi omagali in niso mogli doživeti »prehoda čez Jordan« (Prim. Joz 3,1-17). Na pot, na kateri so se rodile nove generacije, ki so smele po padcu »berlinskega zidu«, sodobne »Jerihe« (Prim. Joz 6,1-21), vstopiti v »obljubljeno deželo«, o kateri so njihovi očetje le sanjali. Prvi tu opisani slovenski eksodus je trajal celo dalj kot izraelski iz Egipta (Prim. 5 Mz 29,1-8). Drugi eksodus, izstop iz komunizma in z njim pogojenega načina razmišljanja ter vstop v polno demokracijo, pa se v celoti še niti ni zgodil. Razprava dovolj jasno pokaže, da je bila Cerkev v tem obdobju junaška, mučeniška in apostolsko dejavna, čeprav ne brez napak in mnogih pomanjkljivosti. Cerkvi se tega 10 Slovenski škofje so se odločili za skupno slovensko sinodo 26. maja 1997 v Celju, Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem pa je bil razglašen na Brezjah 18. maja 2001. 11 Prim. Izberi življenje, 34. 12 Prim. A. Lah, Sprava – razsežnost človekovega bivanja, v: BV 60 (2000), 167-175. UVOD 9 obdobja ni potrebno sramovati. Nasprotno, iz njega lahko črpa veliko navdihov, zgledov in duhovne energije. Hkrati pa se iz svojih napak lahko marsikaj nauči za prihodnost. Ena človekovih osnovnih potreb je »živeti v miru«, pri čemer mir ni mišljen samo kot odsotnost vojne in vsake oblike zunanjega nemira, ampak »živeti v polnosti«. To človek dosega, ko mu je omogočena izpolnitev temeljnih potreb, ki jih lahko izrazimo s pojmi »ime«, »moč« in »domovina«.13 Menim, da lahko iste potrebe poimenujemo tudi v potrebe po »dobrem imenu« - časti, »svobodi« in »družbeni veljavi« - moči. Če možnosti za uresničitev teh potreb ni, potem postane življenje človeka nevredno in je to sodobna oblika suženjstva. In v takih pogojih je bila Cerkev v ljubljanski nadškofiji, oziroma v celi Sloveniji, v vsem komunističnem obdobju prisiljena živeti. Zato je bilo življenje v tem obdobju za Cerkev življenje »brez časti, svobode in moči«. Najprej sem se skušal krato sprehoditi skozi slovensko cerkveno zgodovino in jo motriti pod pastoralnim vidikom, saj le poznavanje zgodovine omogoča realnejšo presojo obravnavanega obdobja in sedanjosti. Med pastoralnimi subjekti v komunističnem obdobju sem se najbolj podrobno zadržal ob delovanju škofov in duhovnikov, a tudi redovnikov in redovnic ter laikov. Posebej sem obdeloval pastoralno dejavnost Cerkve po posameznih področjih, kot so: oznanjevanje, liturgija in diakonija ter se ustavil ob naporih graditve cerkvenega občestva. Na osnovi zbranih dejstev sem poskusil izdelati družbeno in pastoralno tipologijo oseb, nato pa ovrednotiti pastoralno delovanje v obravnavanem obdobju v ljubljanski nadškofiji pod kriteriološkim, kairološkim in prakseološkim vidikom.14 Zavedam se, da je tvegano izdelovati tipologijo oseb in vrednotiti dogodke, ki so zgodovinsko še tako blizu. Vendar je tveganje upravičeno, če bo prav to dejanje pripeljalo do potrebnih dopolnitev in morebitnega prevrednotenja. Mnogi ljudje, ki so sooblikovali ta čas, so namreč še živi in bi mogli iz zakladnice svojih izkušenj zapolniti obstoječe vrzeli. Upam, da bo ta raziskava vsaj nekoliko pripomogla k poznavanju življenja in dela Cerkve na Slovenskem v komunističnem obdobju, iz katerega mora tudi sama še izstopiti. Šele s tem bo vzpostavljena možnost za realnejše presojanje dejanskih možnosti, poguma in iznajdljivosti, ki ga je v obravnavanem obdobju Cerkev pokazala pri graditvi božjega kraljestva v raju pod Triglavom. Skromno upam tudi, da bo mogla Cerkev ob dobrem poznavanju svoje preteklosti in polpreteklosti, predvsem poznavanja vzrokov za sedanjo družbeno in cerkveno realnost, morda tudi s pomočjo podobnih prispevkov, najti novih navdihov za pastoralno delovanje v prihodnosti. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so mi stali ob strani pri tem mojem delu, mi pomagali ali me usmerjali. Naj nekatere tudi poimensko navedem. Na prvem mestu gre zahvala mojemu mentorju pri izdelavi doktorske naloge dr. Paulu M. Zulehnerju, profesorju pastoralne teologije na teološki fakulteti dunajske univerze, ki mi je s svojo prijateljsko besedo in spodbudo, predvsem pa s svojim zgledom dajal moči, da sem delo dokončal. Posebna zahvala velja tudi mojemu profesorju v času rednega študija in mojemu predhodniku na katedri za pastoralno teologijo na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Rafku Valenčiču, ki me je povabil k nadaljevanju podiplomskega študija in me pri tem podpiral. Za prijateljsko podporo se zahvaljujem tudi izrednemu profesorju na isti teološki fakulteti dr. Vinku Potočniku. Na koncu bi rad izrekel zahvalo tudi tistim, ki so mi pomagale pri prepisovanju, lektoriranju in oblikovanju tega besedila, to pa so Anica Dobrovc, Marija Kraškovic in Urška Baloh ter sedaj že pokojna Silva Česnik. 13 14 Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, 150. Prim. P. M. Zulehner, n. d., 49–292. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 10 1. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 1.1 KRŠČANSTVO V ANTIKI Začetki krščanstva na naših tleh segajo daleč nazaj v prva stoletja po Kristusu. Takrat je bila večina našega ozemlja pod večjim ali manjšim vplivom Ogleja. Izročilo o začetkih krščanstva v Ogleju sega najbolj zgodnja obdobja krščanstva. Iz legende o sv. Mohorju in drugih poročil iz pozne antike moremo sklepati, da je obstoj kristjanov v tedanji severno-jadranski metropoli v 1. stoletju možen, v večjem delu 2. stoletja zelo verjeten in na prehodu iz 2. v 3. stoletje zanesljiv15. Iz Ogleja se je krščanstvo na kasnejše slovensko naselitveno področje razširilo nekoliko kasneje16. S trajno navzočnostjo kristjanov v mestih moremo računati zagotovo že v 3. stoletju, na kar navajajo zlasti spisi Viktorina Ptujskega. Najstarejša legenda iz tega prostora govori o mučencu Maksimu iz Emone, prvem emonskem škofu, ki naj bi umrl mučeniške smrti leta 250 .17. Zanesljivejši so viri, ki se nanašajo na preganjanje kristjanov v času cesarja Dioklecijana in sovladarjev, npr. legenda o mučeništvu sv. Florjana v Noriku ali sv. Justa v Trstu. Največja krščanska skupnost je po znanih virih obstajala v Petovioni, ki po nastanku ni bistveno zaostajala za oglejsko18. Treba je povedati, da je bilo krščanstvo tedaj omejeno le na mesta ali bližnjo okolico, medtem ko je bilo podeželje še naprej pogansko. Položaj krščanskih skupnosti se je bistveno spremenil po Milanskem ediktu leta 313, zlasti pa po letu 392, ko je Teodozij Veliki v celoti prepovedal poganstvo. Prav na slovenskih tleh se je vršil zadnji odločilni boj med poganstvom in krščanstvom, ki ga predstavlja boj cesarja Teodozija s tekmecem Evgenijem leta 394 v Vipavski dolini.19 Posamezni keltski kulti so se ohranili še dolgo potem, zlasti tisti, ki so dobili krščansko preobleko. Velik vpliv na krščanstvo so v tej dobi na tem področju imele tudi arijanske herezije, s katerimi se je ukvarjala zlasti oglejska sinoda leta 38120. Arijanizmu je sledila doba katoliške obnove v zadnji četrtini 4. stoletja tako, da se je cerkvena organizacija dograjevala z vzpostavitvijo osnovne mreže škofij, pa tudi z vzponom oglejske krščanske književnosti, prvimi poskusi misijonske dejavnosti izven tedanjih rimskih ozemelj in prvimi pojavi asketizma kot zgodnje oblike meništva. V tem času zasledimo tudi intenzivno gradnjo cerkva v vseh večjih središčih na podeželju, v večjih mestih celo več. Bogata mozaična umetnost v teh cerkvah nas navaja na sklep o bujnem krščanskem življenju v tem času. Verska zavzetost je rodila nestrpnost do vsega poganskega, ki se izražalo v uničevanju poganskih kultnih podob in templjev, kar je podpirala tudi cesarska zakonodaja21. Hude posledice je Cerkvi na naših tleh po smrti cesarja Teodozija prizadejal val barbarskih vpadov med leti 395 do 401, zlasti še prihod arijanskih Zahodnih Gotov in poganskih Vzhodnih Gotov okrog leta 405, ki so preko našega ozemlja prodirali v severno Italijo. To razdejanje podrobno opisuje tudi sv. Hieronim, ki navaja pobijanje duhovnikov, rušenje cerkva, uničevanje svetniških relikvij. Temu, zlasti materialnemu razdejanju je sledilo še duhovno, ki ga je prineslo širjenje pelagijanstva v prvi četrtini 5. stoletja. Po prvem obetavnem razcvetu krščanstva v oglejski Cerkvi so prizadejali nepopravljivo škodo 15 Prim. R. Bratož, Krščanstvo v antiki, 11. Prim. R. Bratož, n. d., 11. 17 Prim. R. Bratož, n. d., 12. 18 Prim. R. Bratož, n. d., 13. 19 Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 28. 20 Prim. R. Bratož, n. d., 14 sl. 21 Prim. R. Bratož, n. d., 19. 16 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 11 še Huni, ki so preko našega ozemlja prodirali leta 452 iz Panonije proti Rimu. Kar niso uničili ob prodiranju, so uničili na svojem povratku s požiganjem naselij, cerkva in uničevanjem druge materialne podlage krščanstva22. Hunski pohodi in premiki vzhodno-germanskih ljudstev v srednjem Podonavju so povzročili globoke spremembe v materialnem in duhovnem življenju romanskega prebivalstva. Tedanja rimska država je bila že popolnoma nemočna in jih je prepustila same sebi. Zato so opuščali naselja v dolinah in se umikali v težko dostopne in hribovite kraje (Ajdna, Korinjski hrib, Limberk …). Svetlo obdobje v verskem smislu pomeni organizacijsko, karitativno, pa tudi politično delovanje sv. Severina približno dve desetletji do smrti leta 482. Pod njegovim vodstvom je po propadu zadnjih ostankov rimske oblasti na ozemlju Norika nastala nekakšna “meniška republika”23. Življenjepisi tega izrednega človeka nam govorijo o popolnoma pokristjanjeni deželi z redkimi ostanki poganstva. Zelo številna je bila predvsem nižja duhovščina, ki je bila razvejana v različne poklice in naloge. Pobiranje posebne cerkvene desetine kot osnove za bogato karitativno delovanje samostanov je verjetno ena prvih takih oblik na Zahodu. Vojni spopadi so prisilili večji del romanskega prebivalstva, da se je po letu 488 iz obrežnega Norika preselilo v severno Italijo. “Tako se je okrog leta 500 zaključila zgodnjekrščanska doba na severnem delu kasnejšega slovanskega naselitvenega prostora. Preživeli ostanki romanskega prebivalstva, redki v vzhodnem delu province in bolj gosti na zahodnem, zlasti na Salzburškem, so prenesli v srednji vek krščansko vero, jezik, več krajevnih in rečnih imen, celo posamezne pravne pojme in elemente glasbene in likovne kulture.”24 Obdobje vzhodnogotske države nam je zaradi maloštevilnih dokumentov malo poznano, vendar nekateri materialni viri (nagrobnik diakona Nonosa) kažejo na kontinuiteto krščanstva od konca antike do ponovnega pokristjanjevanja ob koncu 8. stoletja. Cerkveno življenje je bilo v tem času odvisno od politične oblasti, saj se je ta menjavala zelo hitro med Bizantinci, Langobardi, Franki in zopet Bizantinci. Iz tega časa je zlasti poznana tako imenovana istrska shizma, ki je pomenila odpad od oglejske Cerkve, Rima in Carigrada, kjer pa ne gre toliko za verski spor kot za poskus ohranitve notranje avtonomije. V tem času si je oglejska Cerkev prilastila tudi naziv patriarhata. Na sinodi v Raveni leta 590 se omenjata tudi škofa iz Emone in Celeje, ki nista podlegla shizmi. Zelo verjetno je na versko zmešnjavo v tem času vplivalo naglo priseljevanje ubežnikov z ozemelj, kamor so prihajala nova ljudstva, za njimi tudi Slovani, vendar se prav v imenih škofov, ki so iz kontinentalnega dela pribežali v Istro, kaže določena kontinuiteta krščanstva tudi v teh mestih (navedba celjskega škofa Andreja na lateranski sinodi leta 680 za škofi iz Pulja, Poreča in Cise in pred škofom iz Trsta). Od bogatega cerkvenega življenja v antiki na ozemlju, ki so ga posedli predniki Slovencev, tako ob koncu antike ni ostalo skoraj nič, razen ostankov nižje duhovščine. Vzrok za to katastrofo tamkajšnje Cerkve ob naseljevanju prednikov Slovencev lahko iščemo v nizki civilizacijski stopnji priseljencev, pa tudi v šibkosti in neaktivnosti oglejske Cerkve25. 22 Prim. R. Bratož, n. d., 21. Prim. R. Bratož, n. d., 23. 24 R. Bratož, n. d., 24. 25 Prim. R. Bratož, n. d., 27. 23 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 12 1.2 POKRISTJANJEVANJE 1.2.1 Verske razmere po naselitvi Slovanov “Srednje Podonavje ter pot skozi gornje Posavje in preko Soče v Italijo sta bili od začetka selitev turško-tatarskih, germanskih in za njimi še slovanskih plemen in ljudstev po Evropi od konca 4. stoletja naprej med najbolj prizadetimi pokrajinami zaradi tega zgodovinskega dogajanja in njegovih okrutnih posledic.”26 V ta prostor ob robu severnega Jadrana, vzhodnih Alp in zahodne Panonije so se v drugi polovici 6. stoletja naseljevali Slovani, in sicer v dveh smereh: od reke Mure proti zahodu in ob rekah Savi in Dravi proti severu. V tem času so propadle škofije v Virunumu, Petoviji, Celeji, Emoni, Teurniji in Aguntu. Po medsebojnih bojih se je meja med Slovani in Bavarci ustalila zahodno od Agunta. Okrog leta 600 so Slovani že bili na obrobju Furlanske nižine, kjer se je ustvarila meja z Langobardi ob močnih utrdbah, s katerimi so se ti zavarovali. S prihodom novoselcev je prišla tudi nova poljedelsko živinorejska plemenska kultura, ki v mestih, na katerih je bila zgrajena prejšnja romanska, ni videla posebnega pomena, zato je rušenje mest spodjedlo tudi možnosti za njeno preživetje. Mesta so začela ponovno oživljati šele okrog leta 1100. Staroselci – Vlahi so sicer precej zdesetkani in razpršeni vendarle preživeli med Slovani in vsaj do neke mere ohranili krščanstvo, na kar kažejo nekatera krajevna imena, način zidave cerkva in ljudske pesmi. Naselitev Slovanov pomeni kulturni prelom in z njim tudi ponovno prevlado poganstva. Krščanstvo se je ohranjalo le med počasi izginjajočimi Vlahi. Novoselci so s seboj prinesli vero v enega boga stvarnika in gospodarja vesolja in druge bogove. Verovali pa so tudi v posmrtno življenje (izraz “raj” je skupen vsem Slovanom), kar spoznamo iz načina pokopavanja mrličev. Oglejski patriarhat, ki si je lastil oblast nad škofijami Venetiae in Histriae, južne Raetie, mediteranskega Norika in dela Panonije, se je okrog leta 600 razbil v tri dele. Odtrgan je bil tisti del patriarhata, ki je obsegal zgornje Posavje in zgornje Podravje, ostali del pa se je razdelil zaradi spora okrog “treh poglavij” v oglejski in gradeški patriarhat. Gradeški patriarhat niti v začetku, niti pozneje ni igral pomembne vloge pri ohranjanju krščanstva, ki se je ohranilo med staroselskimi Vlahi. Ni ohranjenih virov, ki bi potrjevali prizadevanja Ogleja za pokristjanjevanje tega predela tja do konca 8. stoletja. Celo več, zaradi medsebojnih sporov obstajajo izrecne prepovedi papežev v letih 723 in 731, da bi se preko pokristjanjevanja razširjala oblast patriarhov proti vzhodu. “Oglejsko sosedstvo torej za širjenje krščanstva med slovanskimi pogani v prvih dveh stoletjih po naselitvi ni pomenilo še ničesar. Ker je pa tudi pri Bavarcih nastala urejena cerkvena organizacija v slovenskem sosedstvu šele proti koncu 7. stoletja (v Salzburgu), pomenijo prvi poskusi misijonstva med Slovani v Vzhodnih Alpah in v Posavju ter Posočju le kratke in malo uspešne obiske.”27 Do sredine 8. stoletja zasledimo tri poročila o poskusih širjenja krščanstva med Karantanci, kot so se začeli imenovati Slovani v Alpah in ob Donavi. Okrog leta 612 je tu širil krščansko vero irski misijonar Kolumban, okrog leta 630 menih Amandus in okrog leta 700 ustanovitelj salzburške škofije sv. Rupert. 26 27 B. Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, 29. B. Grafenauer, n. d., 33. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 13 1.2.2 Irska metoda v salzburškem misijonu Slovani so sprva živeli v plemenski zvezi z Obri v Panoniji, saj so se tako laže borili proti Langobardom, sčasoma pa je ta zveza postajala nevarna, saj so Obri začeli posegati po slovanskih ozemljih. Tako so se leta 623 češka in moravska slovanska plemena uprla Avarom in oblikovala se je samostojna zveza slovanskih plemen pod vodstvom kralja Sama, ki je obsegala tudi Slovane v Vzhodnih Alpah in zgornjem Posavju, nekoliko pozneje tudi porabske Slovane. Po zmagi nad Bavarci so Karantanci ustalili severno mejo ob zgornji Dravi zahodno od Lienya in vzhodno od poznejšega samostana Innichen. Ozemlje Slovanov ob zgornji Dravi in Muri so začeli imenovati “civitas Carantana” po središču na Krnskem gradu/Karnburg, Karantanija, prebivalce pa Karantanci. Do srede 8. stoletja so ohranili neodvisnost in obvladovali ozemlje okrog 25.000 km2.28 Skupaj s tujo nadoblastjo so seveda zavračali tudi krščanstvo, ki je bilo z njo bolj ali manj povezano. Ko so se okrog leta 737 okrepili Avari z vzhoda in pritiskali na Karantance, na zahodu pa so Franki pritiskali na Bavarce, so se ti povezali s Karantanci, da bi se združeni postavili po robu močnemu pritisku. Vendar so bili leta 743 Bavarci premagani in skupaj z njimi so prišli zaradi te zveze pod nadoblast Frankov tudi Karantanci, ki so prosili Bavarce za pomoč proti Obrom. Karantanci so morali priznati bavarsko in s tem frankovsko nadoblast in jim izročiti talce. Med njimi sta bila tudi sin in nečak tedanjega karantanskega kneza Boruta, Gorazd in Hotimir, ki sta v samostanu sredi jezera Chiemsee leta 745 prejela krščanstvo29. Do leta 820 je Karantanija pod bavarsko nadoblastjo ohranila precejšnjo mero notranje organizacijske in gospodarske samostojnosti. Vendar pa se posredno s širjenjem krščanstva med Karantanci vedno bolj čuti poseganje Bavarcev tudi v notranje karantanske zadeve. To se je dogajalo iz več vzrokov. Po eni strani je že sama cerkvena organizacija zagotavljala lažje obvladovanje ljudstva, saj je bila v tej dobi tesno povezana z državno oblastjo, v času od Karla Velikega naprej pa predvsem orodje v vladarjevih rokah30. Glede na zemljepisne in zgodovinsko politične danosti je karantansko ozemlje postalo podrejeno bavarski salzburški škofiji, od koder so začeli prihajati misijonarji, ki so po irski metodi delovali načrtno in blago. Oglejski patriarhat kljub svoji častitljivosti in nekdanjemu vplivu nad vsaj delom tega ozemlja tedaj ni imel ne volje ne moči izvršiti misijonsko poslanstvo, saj je to preprečevala tudi meja med langobardsko državo, v kateri se je sam nahajal, in frankovsko državo, kateri so pripadali Karantanci. Tako se je s politično pripadnostjo za poznejše obdobje določila tudi cerkvena pripadnost in kulturni vpliv. Največ podatkov o tej dobi nudi salzburška spomenica o pokristjanjevanju Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum). V času kratkega vladanja Gorazda, ki velja za prvega krščanskega slovenskega kneza, ni opaziti večjega misijonskega delovanja. S tem se je dejansko uveljavila papeška odločba o Karantaniji kot salzburškem misijonskem področju. Hotimir je namreč priznal podrejenost cerkvene oblasti salzburškemu samostanu sv. Petra, o čemer priča poročilo o prihodu prvega duhovnika, meniha tega samostana. Prosil je škofa Vergila, naj obišče njegovo ljudstvo in ga okrepi v veri, ta pa je poslal svojega škofa Modesta in druge duhovnike. Modestov prihod zgodovinarji postavljajo v različna leta, vendar je najbolj verjetna letnica 757.31 Zdi se, da so bili krščanstvu najbolj naklonjeni sam knez ter njegovi bližnji in najnižji sloji prebivalstva, sužnji in nesvobodni. Upirali so se predvsem svobodni člani 28 Prim. B. Grafenauer, n. d., 35. 29 Prim. F. Rode, Spomin zavest načrt, 12–15 30 Prim. B. Grafenauer, n. d., 36. 31 Prim. B. Grafenauer, n. d., 41. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 14 vaških skupnosti pod okriljem plemenskih starešin, ki so sami hlepeli po prevzemu oblasti. Politično reševanje problema je podpiral bavarski vojvoda Tasilo. To pa je izzvalo več močnih uporov v obrambo starega reda, dokler ni leta 772 vdrl z vojsko v Karantanijo in upore zadušil. Pokristjanjevanje je bistveno olajšala tudi spretna misijonska metoda salzburške Cerkve pod vodstvom Irca škofa Vergila. To metodo je prevzel tudi naslednik škof Arno, tja do leta 796. Vero so misijonarji zagotovo oznanjali Karantancem v domačem jeziku, verjetno so ob tem imeli pomembno mesto tudi domači vlaški kristjani, ki so se ohranili iz rimskih časov.32 Irska liturgija je ohranjala domači jezik v predmašnih molitvah in v obliki pokore. V slovenščini so molili tudi apostolsko vero in očenaš, verjetno tudi krstno odpoved hudemu duhu in krstno izpoved vere v Sveto Trojico. Ta je prišla v slovensko ljudsko pesem, iz katere se zrcali tudi spovedna praksa osebne spovedi. Iz nje se vidi miselnost irskega misijona, ki navaja vernike na intimno razmerje vernika do Boga. Tedanji rodovi Slovencev so radi sprejeli krščansko vero in se kmalu pokristjanili, saj je bila čez nekaj stoletij večina Slovencev že krščena.33 1.2.3 Sprememba misijonske metode Frankovski vladar Karel Veliki je v zadnji četrtini 8. stoletja vladal vsem slovenskim pokrajinam, saj so se po frankovskem zavzetju Panonije pridružili tej skupnosti še zadnji predeli, poseljeni s Slovenci, ki so se tako v 9. stoletju združili v etnično skupnost Karantancev. Ta je predhodnica poznejše slovenske narodne skupnosti. Zaradi precejšnjega pritiska, ki ga je izvajal pri pokristjanjevanju Karel Veliki, je bilo pokristjanjevanje v njegovi dobi precej zunanje in z malo verske vsebine. Misijonarji so si močno prizadevali, da bi prepričali Karla Velikega, salzburškega škofa Arna in oglejskega patriarha Pavlina, da je vsako nasilno pokristjanjevanje škodljivo in da je treba najprej ljudstvo dobro poučiti v veri in pri tem uporabljati ljudem razumljiv domači jezik. Enako ognjevito so nastopali proti izterjevanju cerkvene desetine. Dosegli so, da so se škofje leta 796 sestali ob Donavi in določili enoten način pokristjanjevanja ter razmejitev ozemelj med Salzburgom in Oglejem po reki Dravi.34 To je usodno razdelilo Karantance in vplivalo na poznejšo slovensko zgodovino za skoraj tisoč let. Salzburg je zaradi velikosti škofije obnovil ustanovo pokrajinskega škofa s sedežem pri Gospe Sveti, ki je bil do srede 10. stoletja pooblaščen, da med Slovenci severno od Drave skrbi za pridiganje in posvečevanje cerkva ter duhovnikov. Južno od Drave je notranjski Kras in spodnji del Vipavske doline spadal pod tržaško škofijo, Istra pod koprsko, ostali del pa neposredno pod oglejskega patriarha. Kljub dogovoru o spremembi misijonske metode, pa misijonski priročnik, ki je nastal okrog leta 800, dopušča določene oblike prisile in kaže na to, da se dogovora niso povsem držali. Alkuin je vendarle dosegel posebno “slovansko desetino”, ki je bila za tretjino manjša od običajne. Prav tako je bila upoštevana njegova želja po uporabi domačega jezika, kar nam pričajo kasneje nastali Brižinski spomeniki in drugi ohranjeni spisi s slovenskimi molitvenimi obrazci, ki so jih pri svojem delu uporabljali tuji duhovniki, nevešči slovenskega jezika. 32 Prim. B. Grafenauer, n. d., 45. Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 66. 34 Prim. B. Grafenauer, n. d., 48. 33 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 15 1.2.4 Srečanje oglejskega, salzburškega in cerkvenoslovanskega misijona Vse današnje slovensko ozemlje južno od Drave je po letu 811 spadalo pod oglejski patriarhat. Tega leta je cesar Karel v sporu med salzburškim nadškofom Arnom in oglejskim patriarhom Maksencijem razsodil, naj bo meja med obema škofijama reka Drava od izvira do izliva. To je ostalo v veljavi do leta 1751. S tem so dežele severno od Drave prišle pod nemški, južno od nje pa pod italijanski vpliv, kar je močno zaznamovalo poznejše cerkveno življenje.35 Čeprav nam je o začetkih oglejskega misijona na tem področju malo znanega, je gotovo to, da je potekal v 9. stoletju. Temu je sledilo pol stoletja madžarskih vpadov, ki so skupaj s frankovsko oblastjo porušili obstoječo cerkveno organizacijo. Napredovanje cerkvene organizacije na oglejskem delu slovenskega ozemlja in pokristjanjevanje je bilo počasnejše kot na salzburškem. Močno oporo evangelizaciji so nudile pražupnije, ki so začele nastajati v 11. stoletju. Za to je bila potrebna usposobljena duhovščina. Avtonomija Karantanije, se je odražala v določeni avtonomnosti pokrajinskega škofa pri Gospe Sveti, ki jo je ohranjal vsaj delno tja do leta 945. Politične razmere so narekovale svojstven cerkveni razvoj v Spodnji Panoniji. Posebno mesto pri tem pripada knezu Pribini. Ustvaril je pomembno politično središče v Blatnem kostelu, kamor je pribežal pred moravskim knezom Mojmirom, ki ga je nasledil Rastislav. Ta je dosegel neodvisnost, medtem ko je Pribina ostal zvest Frankom, s tem pa tudi salzburški Cerkvi, prav tako pa v začetku tudi njegov sin Kocelj. Rastislav je hotel utrditi svojo politično neodvisnost tudi s cerkveno neodvisnostjo od passauske škofije. Ker mu papež ni hotel poslati posebnega škofa, se je obrnil na Carigrad, da bi mu od tam poslali škofe in primerne duhovnike. Cesar Mihael III. je poslal na Moravsko brata Konstantina in Metoda. Moravčani so bili kmalu ob samostojnost in zato sta se morala umakniti passauskim duhovnikom. Ob papeževem vabilu, naj obiščeta Rim, sta se oglasila pri knezu Koclju. Ta je kot samostojen vladar Metodu omogočil, ki se je iz Rima vrnil kot škof in papežev legat, samostojno delovanje. Metod je dosegel uvedbo slovanskega bogoslužja. Sicer kratkotrajno Metodovo samostojno delovanje, ki ga je Kocelj močno podpiral, je pomenilo enega najpomembnejših procesov 9. stoletja v Evropi, saj je šlo za edinstveno srečanje Bizanca, Rima in Frankov na političnem področju, na verskem pa za združitev bizantinske in rimske misijonske akcije.36 Pri tem je bilo bistveno upoštevanje živih ljudskih jezikov pri bogoslužju in prevoda svetega pisma, kar je usodno zaznamovalo poznejše kulturno in literarno življenje tega dela Evrope. Zato nosita sv. Ciril in Metod naziv »slovanska apostola«. Na ozemljih Spodnje Panonije in Moravskega, ki so bila v verski oskrbi Salzburga in Passaua, je bila v veljavi prilagojena oblika irskega misijona, poznana že v Karantaniji. Omenjeni molitveni obrazci karantanskega misijona, Brižinski spomeniki in drugi pisani viri, kažejo vpliv cerkvenoslovanskega bogoslužja. Dejstvo je, da se je vsaj na nekaterih delih ozemlja, kjer sta delovala Ciril in Metod, opravljalo bogoslužje po vzhodnem obredu do Metodove smrti. Papež je leta 880 dal dovoljenje, da se uporablja slovanski jezik v zahodnem obredu. To se je v obliki glagoljaštva ohranilo po nekaterih krajih Dalmacije in Istre do 20. stoletja. Metodovo cerkveno pravno ureditev je prehitro uničil madžarski naval, da bi lahko podobno kot Bonifacijeva na Nemškem služila kot podlaga za povezanost med tedanjimi slovanskimi plemeni.37 S koncem 9. stoletja se na sedanjem slovenskem ozemlju zaključuje obdobje pokristjanjevanja, stalna cerkvena organizacija pa se začenja utrjevati. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je prav sprejetje krščanstva Slovence na tem tako občutljivem 35 Prim. J. Gruden, n. d., 70. Prim. B. Grafenauer, n. d., 56. 37 Prim. J. Gruden, n. d., 48. 36 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 16 zemljepisnem področju ohranilo pred iztrebljenjem. Škoda je, da je cerkveno-slovanski misijon, ki sta ga zasnovala Ciril in Metod, tako hitro propadel, saj je za dolga stoletja slovensko ozemlje pripadlo cerkvenim središčem na tujem etničnem področju, s čimer je bil povezan tudi politični in kulturni vpliv.38 1.3 SREDNJI VEK Kmalu po Metodovi smrti so v Spodnji Panoniji zavladali Madžari. Meja med njihovim in bavarskim območjem se je najprej začrtala precej proti zahodu, skoraj do Karavank. S tem so Madžari zabili klin med južne in severne Slovane. Po bitki pri Augsburgu leta 955 so se Madžari ustalili v Panonski nižini in tako so bili do konca prvega tisočletja pokristjanjeni.39 Nad preostalim slovenskim ozemljem sta imeli cerkveno oblast metropolija v Salzburgu in oglejski patriarhat. Svoja ozemlja na naših tleh so imeli tudi freisinški, briksenški in bamberški škofje. Za Salzburg je bila značilna centralizirana oblast, ki se ni nikdar zavedala, da je cerkveno središče tudi za Slovence, medtem ko je Oglej s svojo večjo bližino naši narodnostni meji bolj zavestno posegal v naš narodni in verski razvoj.40 Znotraj teh dveh velikih metropolij so bile nekatere sufraganske škofije, ki so imele večji vpliv na naše ozemlje, zlasti škofiji v Trstu in Kopru. Zanimivo za zadnjo je, da je ob sicer prevladujočem latinskem bogoslužju v mestu, podeželje imelo staro-slovensko glagoljaško bogoslužje. Na ozemlju salzburške nadškofije je prevzela določen vpliv na področju Železne županije in kasneje dela Prekmurja 998. leta ustanovljena škofija v Györu. Leta 1072 je nadškof Gerbhard iz dediščine sv. Eme ustanovil krško škofijo na Koroškem, vendar so bile pravice tukajšnjih škofov precej omejene, podobno kot onih pri Gospe Sveti. Nadškof Eberhard II. je ustanovil škofiji v Sekauu (1218) in Št. Andražu v Labotski dolini (1228), ki sta kasneje imeli velik pomen za Slovence v tem delu narodnostnega ozemlja. Metropoliti so si pomagali s škofi-sufragani in tudi z arhidiakoni, ki so neposredno skrbeli za dušno pastirstvo. Le-ti so bili običajno župniki, kasneje pa tudi predstojniki samostanov. Na področju salzburške metropolije so kmalu po letu 1000 delovali štirje arhidiakoni, na področju oglejskega patriarhata so se pojavili kasneje, vendar jih je bilo več in so vedno bolj prihajali iz vrst predstojnikov samostanov in kapitljev. Proti koncu 10. in v začetku 11. stoletja so kot osnove celice v cerkveni organizaciji glavno težo dušnega pastirstva začele prevzemati župnije. Mreža župnij se je v salzburški metropoliji izoblikovala predvsem v drugi polovici 11. in v prvi polovici 12. stoletja, v oglejskem patriarhatu pa nekoliko pozneje, vendar je koncem 12. stoletja tudi tu že izoblikovana. Prva središča župnij so nastala ob tako imenovanih lastniških cerkvah, ki so jih dali zgraditi domači ali priseljeni velikaši. S tem so si pridobili pravico nastavljati duhovnike, hkrati pa so imeli dolžnost skrbeti za njihovo preživljanje in vzdrževanje cerkva. Na splošno so pražupnije na naših tleh nastale pred letom 1100 in so v poznem srednjem veku nastale nove le izjemoma. Pražupnije so na začetku imele zelo velik obseg, npr. sv. Peter v Ljubljani in Št. Vid na Dolenjskem. 41 Navadno so nastale prej, kot se v 38 Prim. B. Grafenauer, n. d., 60. »Zanimivo je zasledovati, kako so Madjari prvo omiko dobili s posredovanjem Slovanov in posebej še Slovencev. Najboljša priča za to je madjarski jezik, ki ima še danes prav mnogo slovenskih besed za vse one stvari, ki so bile preje bojevitemu, nomadskemu narodu neznane in ki jih je šele tedaj spoznal in se naučil jih zaznamovati, ko je prišel s Slovani v dotiko.« (Prim. J. Gruden, n. d., 551.) 40 Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 61. 41 Do leta 1935 je tako nastalo samo iz nekdanje pražupnije že 15 župnij. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, 7.) 39 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 17 dokumentih prvič omenjajo. Sedeži župnij so pogostejši v dolinah kakor v goratem svetu. Nastanek župnij ponavadi ni potekal z izdajo ustanovne listine, ampak via facti. Velike pražupnije je oskrbovalo več duhovnih pomočnikov, ki so pri oddaljenih podružnicah opravljali bolj ali manj redno službo božjo, sčasoma pa so se pri takih cerkvah nastanili stalni vikarji. K razvoju župnijske mreže so pripomogli nekateri redovi, zlasti benediktinci in cistercijani.42 V poznem srednjem veku je opazna razlika v upravljanju cerkvenega ozemlja. Na območju salzburške metropolije je bila vsa uprava zelo centralistična in neposredno v rokah metropolita, vendar je župnijska organizacija v njej hitreje napredovala kot v oglejskem patriarhatu. Tu so bili arhidiakoni precej samostojni, saj so patriarhi sami zelo malo obiskovali slovensko ozemlje. Zadnji med njimi je bil patriarh Bertold Andeški (1182– 1251).43 K temu je pripomoglo tudi benečansko uničenje patriarhove svetne oblasti. Za razumevanje stanja v oglejskem patriarhatu so pomembni zaključki cerkvene sinode v Ljubljani leta 1448, od katerih se večina nanaša na življenje in delovanje duhovnikov. Večina duhovnikov je bila revna in slabo plačana. Župniki, ki navadno sploh niso stanovali v župniji, so za svoje vikarje zelo slabo skrbeli. Duhovniki so si pomagali tako, da so se ukvarjali s krčmarstvom in se vdajali posvetnemu življenju, kockanju, lovu, opuščali nošnjo duhovniške obleke ipd. Dogajalo se je tudi, da so nekateri podeljevali zakramente samo proti denarni odškodnini. Sklepi sinode so se nanašali tudi na zakonce, ki niso živeli skupaj, na izvenzakonsko skupno življenje in drugo. Precejšnja obsežnost ozemlja med Dravo, Sotlo in Kolpo je že dolgo povzročala velike težave oglejskim patriarhom pri upravljanju ozemlja in vzdrževanju pravega verskega življenja. Zato je o ustanovitvi nove škofije na tem ozemlju razmišljal že patriarh Bertold Andeški, ki je že leta 1237 predlagal papežu Gregorju IX., naj prenese sedež pičenske škofije v Gornji Grad. Tudi cesar Friderik III. bi na tem ozemlju zaradi političnih razlogov rad videl samostojno škofijo. Oglejski patriarhi so bili namreč pod močnim benečanskim vplivom in on bi rad prav to preprečil. Še zlasti po letu 1456, ko je po propadu celjskih grofov to ozemlje pripadlo Habsburžanom. Cesar je pri tem računal na podporo svojega prijatelja Eneja Silvija Piccolominija, ki je leta 1458 postal papež Pij II. Tako je cesar na praznik sv. Miklavža leta 1461 izdal ustanovno listino nove škofije s sedežem v Ljubljani in ji za stolnico določil cerkev sv. Miklavža. Naslednje leto je papež 6. septembra 1462 potrdil ustanovitev škofije in natančneje določil njen obseg.44 Ker so se oglejski patriarhi upirali izročiti posamezne predele, sprva ozemlje nove škofije ni bilo strnjeno. Kljub temu je pomen njene ustanovitve izjemen za celoten poznejši zgodovinski razvoj, saj se je šele po 700 letih, odkar je bila katoliška vera oznanjena Slovencem, zgodilo, da je v središču njihovega ozemlja nastala samostojna škofija.45 Prvi škof Sigismund Lamberg je veliko storil za razširjanje pobožnosti med ljudstvom s cerkvenimi bratovščinami. O verskem življenju v zgodnjem srednjem veku ni pisnih poročil. Značilna za ta čas so številna božja pota, na katere je ljudstvo zelo rado romalo. Med njimi so poznani kraji kot Oglej, Sv. Ivan pri Devinu, Stara Gora pri Čedadu, grob sv. Heme na Krki in 42 Prim. J. Mlinarič, n. d., 70. »Prištevati ga moramo med one redke patriarhe, ki so se zanimali za slovenski del svoje škofije. Sam se je pogosto mudil v naših krajih, skrbel za dušni blagor svojih slovenskih podložnikov in mnogo storil v njihovo korist.« ( J. Gruden, n. d., 186.) 44 Ob ustanovitvi je škofija obsegala župnije: Sv. Peter v Ljubljani z vikariatoma na Igu in Vrhniki, Št.Vid nad Ljubljano, Soro, Šmartin pri Kranju, Vodice, Naklo, Radovljico, kapelico sv. Petra na Pešati (iz župnije Mengeš), Št. Jernej na Dolenjskem, Svibno, Gornji Grad, Sv. Jurij v Škalah, Braslovče, Pilštajn, Šmihel pri Pliberku in sv. Nikolaj v Beljaku. Ostali del Dolenjske in drugod je ostalo Ogleju. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, 7. ) 45 Prim. J. Mlinarič, n. d., 75. 43 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 18 najstarejša Marijina božja pot na Kranjskem – v Lescah na Gorenjskem.46 Potrditev vernosti takratnega slovenskega ljudstva lahko vidimo tudi v imenovanju Jurija Slatkonje, ki je bil za dunajskega škofa na Dunaju posvečen v cerkvi sv. Štefana.47 Vpliv na versko življenje srednjega veka na Slovenskem so imeli tudi turški napadi, ki so se začeli po bitki cesarja Sigismunda z njimi leta 1396 in so od leta 1469 do 1483 bili kar vsako leto. Pri njih ni šlo samo za ozemeljske težnje, ampak tudi za poskus islamizacije Evrope.48 Cerkev je zaradi tega še dolga desetletja čutila hude posledice, saj je bilo pobitih in v sužnost odpeljanih mnogo duhovnikov in redovnikov, veliko samostanov uničenih, prav tako cerkvena posest.49 Turški napadi so slovenske dežele, ki so bile ves ta čas branik zahodne Evrope, izčrpavali več kot dve stoletji. Prenehali so šele, ko je bil po šestnajstletni turški vojni, ki se je pričela z obleganjem Dunaja, v Karlovcih leta 1699 sklenjen mir.50 1.4 KRIZA CERKVENEGA ŽIVLJENJA IN REFORMACIJA Razmere proti koncu srednjega veka lahko spoznamo zlasti iz vizitacijskih poročil, ki so jih pisali ali salzburški škofje oziroma njihovi sufragani ali patriarhovi vizitatorji. Iz teh poročil je mogoče na Slovenskem v 15. in na začetku 16. stoletja razbrati napake in razvade, ki so bile razširjene tudi drugod.51 Šlo je predvsem za kopičenje beneficijev v posesti enega človeka, odsotnost posestnika beneficija na župniji ali službi, veliko tujih duhovnikov, zlasti ubežnikov, na podeželju pomanjkanje duhovnikov, po mestih veliko število beneficiatov in altaristov, ni bilo semenišč, ustanavljanje samostanov se je ustavilo. Poleg tega je imela Cerkev veliko zemljišč z mnogimi imunitetami in privilegiji, duhovščina se je začela ukvarjati s trgovanjem, prihajalo je do zlorab, škofje pa zaradi odsotnosti in drugih dejavnosti niso dovolj skrbeli za svoje škofije. Slabosti in razvade so se proti koncu 15. stoletja stopnjevale, s tem pa se je poglabljala tudi verska in moralna kriza. Prihajala so svarila pred takim načinom življenja s strani posameznikov, sinod in raznih reformnih prizadevanj, a niso zalegla. Vse bolj jasno se je izražala zahteva po prenovi “in capite et in membris”. Hkrati pa je postajalo vedno bolj jasno, da tedanje vodstvo Cerkve ni sposobno izpeljati temeljite reforme. Luteranske reformacijske ideje so zato našle pri nas razmeroma ugodna tla in so se hitro prijele. To je vneslo med slovensko ljudstvo verske spore, ki so trajali skoraj sto let.52 Novi nauk je imel v rokah močno sredstvo, to je tisk. Pri širjenju nove vere je bil najbolj dejaven Primož Trubar, ki je zaščitnika sprva našel tudi v tržaškem in ljubljanskem škofu. Do leta 1530 je novi nauk že prodrl v vodilne družbene sloje na naših tleh. Protestanti so vpeljali v bogoslužje narodni jezik, kar je še dodatno privlačilo ljudi. Stanje v tem času zlasti odseva iz vizitacijskih poročil deželnoknežje-cerkvene komisije iz leta 1528, ki jo je naročil kralj Ferdinand. 46 »Iz teh podatkov se nam razkriva isti verni in pobožni značaj našega ljudstva, kakršen je še dandanes. Slovenska vernost in pobožnost je že v 12. stoletju tako slovela, da je celo nemški zgodovinopisec Helmold, ki je živel v daljni Prusiji, zapisal o Slovencih naslednje lepe besede: »Karantanci (Slovenci), sosedje Bavarcev, so zelo pobožni ljudje. Ni ga naroda, ki bi bil tako vdan Bogu in svojim duhovnikom, kakor je ta.« Pač lepo spričevalo iz tujih ust.« ( J. Gruden, n. d., 157.) 47 Prim. J. Gruden, n. d., 314. 48 »Slovenske in hrvaške dežele so bile ves ta čas branik krščanske Evrope. Dočim so na severu in zapadu narodi neovirano napredovali v omiki in blagostanju, se je po jugovzhodnih alpskih deželah, na Posavju in Podravju bil ljut boj za obstanek krščanske kulture. Slovenec in Hrvat sta stala na straži za najdražje svetinje evropskih narodov. S svojo hrabrostjo sta odbijala ljute napade, ki so merili na pogin, iztrebljanje vse krščanske omike.« (Prim. J. Gruden, n. d., 321.) 49 Samo v letu 1471 so požgali 6 samostanov, 64 farnih cerkva, 5 trgov, nad 200 vasi, v sužnost pa odvedli 10.000 ljudi. (Prim. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 31.) 50 Prim. J. Gruden, n. d., 924. 51 Prim. A. Ožinger, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, 93. 52 Prim. J. Gruden, n. d., 600. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 19 V prvem obdobju je k reformaciji pristopila vrsta dobro mislečih, poštenih, razgledanih in izobraženih ljudi, ki so iskreno želeli reformo Cerkve in cele družbe, pri čemer niso mislili na novo vero in novo Cerkev.53 V naslednjem obdobju pa se je reformacijskih idej oprijelo plemstvo, ki je v tem videlo možnost, da se otrese nadoblasti vladarja in si pribori večjo neodvisnost. To se je zlasti pokazalo v Pragi leta 1541, ko so sklepali o turškem davku in leta 1555 ob podpisu augsburškega miru. Zahteve plemstva je podprlo tudi meščanstvo, medtem ko se kmetje že zaradi nasprotovanja plemstvu nove vere niso oprijeli. Celo obratno, predstavniki meščansko-plemiške smeri v reformaciji so odkrito nastopili proti kmečkim uporom in tudi Trubar je odkrito nastopil v obrambo plemstva. Pomembno vlogo je igral hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573, ki je preprečil, da bi se ljudstvo oprijelo idej luteranskega plemstva.54 S tem da so plemiči v imenu nove vere nastopali proti katoliškemu vladarju, je reformacija dobila politični predznak. Zaradi takratnih razmer, zlasti pritiska turške nevarnosti, je nadvojvoda Ferdinand, kasneje pa Karel, moral popuščati, tako leta 1572 v Gradcu kakor leta 1578 v Brucku, ko je plemstvu moral dati široke koncesije in je s tem tudi reformacija dosegla svoj višek. S temi sporazumi se je utrdila protestantska cerkvena organizacija, ki je slonela na vzgoji v družini in na šolstvu. V želji, da bi ljudje spoznali čisto, evangeljsko resnico, so tiskali knjige, med temi predvsem katekizem. Leta 1550 sta izšli prvi slovenski knjigi Abecedarium in Catechismus z namenom, da bi bila ljudem razodeta božja beseda dostopna v njim razumljivem jeziku.55 Višek je protestantsko prizadevanje doseglo leta 1584 z izdajo celotnega Svetega Pisma v slovenskem jeziku. Protestantizem je na prehodu v novi vek za pol stoletja precej zaznamoval Cerkev na Slovenskem ne samo z izdajo svetega pisma in drugih verskih knjig v domačem jeziku, ampak je tudi močno spodbudil prenovitvena gibanja znotraj katoliške Cerkve.56 Čeprav je bil namen protestantov širiti novo vero, je najvidnejši uspeh njihovega delovanja pri nas kulturnega značaja, saj je z izdajanjem knjig v slovenskem jeziku ta stopil v krog evropskih jezikov kot enakopraven in sposoben nositi kulturo, ki je slovenski narod zaznamovala v poznejših stoletjih. 1.5 PROTIREFORMACIJA IN KATOLIŠKA PRENOVA Tako reformacijo kot protireformacijo moremo prav razumeti le v luči tedanjih cerkvenih in družbenih razmer v celotni Cerkvi in družbi tedanje dobe. Ko govorimo o protireformaciji, s tem mislimo na delovanje Cerkve kmalu po nastopu reformacije in kot odziv nanjo. Katoliško prenovo pa razumemo kot teženje Cerkve po prenovi svojega notranjega življenja in zunanjega delovanja, ki je bilo navzoče že v času pred in med reformacijo, svoj pravi razmah pa je dobilo po tridentinskem koncilu. Reformacija jo je v mnogo čem spodbudila in zaznamovala. Kot je razvidno, sta oba pojma med seboj globoko povezana, saj označujeta isto dogajanje v Cerkvi, ki je v drugi polovici 16. stoletja imelo izrazitejši značaj protireformacije, od začetka 17. stoletja dalje pa katoliške prenove.57 53 Prim. A. Ožinger, n. d., 99. Prim. J. Gruden, n. d., 661. 55 »Zgodovinski dogodki nam kažejo, da so vnanje okolnosti napeljale Trubarja k pisateljevanju. Pregnanstvo, oddaljenost od rojakov je bil glavni in končni vzrok, da se je lotil pisma in tiska. Jezik mu je bil le sredstvo; zato voli tisti jezik, ki njegovemu namenu najbolj služi, namreč slovenski jezik v domačem, dolenjskem narečju.« (Prim. J. Gruden, n. d., 639.) 56 “Ako je danes verski čut tako razvit v našem ljudstvu, niso zadnji, ki so ga budili, ampak morebiti prvi, baš slovenski protestantje.” Ta misel pisatelja Ivana Prijatelja je verjetno pretirana, kaže pa na velik vpliv reformacije tudi na poznejše življenje Cerkve pri nas. (Prim. A. Ožinger, n. d., 109). 57 Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 113. 54 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 20 Tridentinski koncil (1545–1563) je pomemben zlasti zaradi vrste reformnih dekretov, med katerimi velja posebej omeniti določbe, ki zadevajo škofe: njihovo dolžnost stalnega bivanja v škofiji, dolžnost, da sami nastavljajo župnike in podeljujejo cerkvene službe, da vsako leto opravijo vizitacijo škofije, vsako leto skličejo škofijsko sinodo, na kateri z duhovniki obravnavajo vprašanja pastoralne dejavnosti v škofiji, da vsaka tri leta zaseda pokrajinska sinoda, da morajo župniki voditi krstne in poročne knjige … Tudi za delovanje Cerkve v naših krajih je pomembno, da je jasno ločil katoliški nauk od protestantskega ter spodbudil katoliško prenovo. Nosilci katoliške prenove so bili papeži, v posameznih deželah oziroma škofijah pa škofje, pri nas posebej Tavčar in Hren.58 Pomemben delež so prispevali redovniki, pri nas zlasti jezuiti in kapucini. Pri izvajanju prenove je Cerkev podpirala tudi svetna oblast. Pri nas zlasti cesar Ferdinand, ki je izdelal poseben načrt, kako naj bi odpravili napake in razvade v cerkvenem življenju in se uprli napredovanju protestantizma. Pri tem se je oprl zlasti na delovanje posebnih vizitacijskih komisij, s katerimi je začel že leta 1528. Neposredno se je s protestantizmom spopadel škof Urban Textor (1543–1558), ki je vpeljal mnoge pastoralne prenovitvene novosti, pri čemer je tudi podpiral delovanje jezuitov, ki so v njegovem času prišli v naše kraje. Njegov boj zoper protestantizem je bil sicer oster, a usmerjen v skrb za vzgojo, šolanje in znanost, s tem pa je začrtal poglavitne obrise delovanju tudi vsej kasnejši katoliški prenovi.59 Po smrti cesarja Ferdinanda je z nastopom nadvojvoda Karla svetna oblast prevzela pobudo v protireformacijskih prizadevanjih. Do temeljitejših posegov, ki bi zajeli ureditev cerkvenega življenja na naših tleh, pa ni moglo priti, saj so to preprečevale tedanje cerkvenopolitične razmere. Svoj višek je dosegla protireformacija v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja in se vedno bolj prevešala v katoliško prenovo, ki se je vedno jasneje oblikovala. Politična rekatolizacija dežele, ki se je razmahnila po srečanju katoliških vladarjev v Münchnu leta 1579, je vsebovala včasih tudi ostre ukrepe in je napravila tudi določeno kulturno škodo. To obdobje bo z različnih vidikov potrebno ponovno ovrednotiti, zlasti delovanje tako imenovanih reformacijskih komisij.60 Med pomembnimi osebnostmi katoliške prenove je potrebno omeniti ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1580–1597), ki si je poleg izkoreninjenja nove vere zadal za nalogo predvsem reformirati duhovnike v skladu z dekreti tridentinskega koncila. Močno sredstvo za dosego svojih ciljev je videl v vizitacijah, ki jih je opravljal v škofiji, v večji izobraženosti duhovniških kandidatov, zato je ustanovil lastno semenišče v Gornjem Gradu, vpeljal tam vsakoletno škofijsko sinodo, zavzemal pa se je tudi za ustanovitev novih škofij v Velikovcu in v Gorici. V prenovitvena prizadevanja je vključil tudi delovanje redovnikov, zlasti kapucinov med preprostim ljudstvom in jezuitov, ki so se posvečali predvsem katoliškim šolam.61 Jezuiti so imeli po letu 1604 v Ljubljani popolno gimnazijo, kjer so kasneje poučevali tudi moralno teologijo, poskrbeli so za osnovno šolo tudi v Ljubljani, šolsko gledališče, med pastoralnimi dejavnostmi pa so se izdatno posvečali pridiganju, ljudskim misijonom, duhovnim vajam in pospeševanju kongregacij ter bratovščin. Kapucini so 58 »Za versko prenovo po odpravi reformacije, pa tudi za kulturni napredek škofije ima največje zasluge škof Tomaž Hren.« (Cerkev na Slovenskem, 46.) 59 Prim. M. Benedik, n. d., 119. 60 »Zapisniki navajajo okoli 800 oseb, ki so zapustile notranje-avstrijske dežele in se izselile deloma na Nemško, deloma na češko ali Ogrsko. /.../ Z izselitvijo protestantskega plemstva so se končali verski boji, končalo pa se je tudi stoletno nasprotstvo med vladarjem in stanovi. Poslej se stanovska samozavest nikdar ni več pojavila s toliko silo, kakor v dobi reformacije. Že l. 1629 ne nahajamo niti v kranjskem, niti v štajerskem ali koroškem deželnem zboru odločne opozicije proti vladnim zahtevam. Na mesto vlade plemiških deželnih stanov je stopil državni absolutizem.« (J. Gruden, n. d., 846.) 61 »Tako se je Cerkev iz lastne moči zopet dvignila iz mrtvila in propalosti, v kateri je vila skoraj celo stoletje. Pričela se je katoliška cerkvena reforma, ki je še mnogo bolj izpodnesla tla luteranstvu, kakor so to mogle storiti vladne naredbe.« (J. Gruden, 792.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 21 videli temelj za katoliško prenovo v dobrem oznanjevanju božje besede, v čemer je posebej znan pridigar in pisatelj Janez Svetokriški. Drugi vzvod prenove so videli v pasijonskih procesijah, od katerih je posebej znana iz tistega časa v Škofji Loki, pa tudi v dobrem spovedovanju in raznih pobožnostih. Nenazadnje so se izkazali v pomoči ljudem ob kužnih epidemijah. Druga pomembna osebnost tega časa je ljubljanski škof Tomaž Hren (1597–1630), ki je z delovanjem reformacijske komisije po letu 1600 sicer zajezil delovanje protestantov in strl njihovo cerkveno organizacijo, ni pa mogel na tak način čez noč spremeniti mišljenja ljudi, tako da se je vpliv protestantizma v drugih oblikah poznal še dolgo. V vnemi po doslednem izvajanju rekatolizacijske politike je dal uničiti veliko knjig, ker so bile po njegovem mnenju vir krivoverstva – ne pa torej zaradi protikulturnega boja. Hkrati je za duhovnike v Rimu pridobil dovoljenje, da smejo brati in uporabljati protestantske knjige. Podprl je prizadevanja za katoliško slovstvo in kot uradno škofijsko izdajo odobril tiskanje Čanžkove knjige Evangelija inu listovi, prav tako je podprl izdajo Kanizijevega katekizma. Močneje se je protestantizem ohranil le v Prekmurju, ker je ogrsko plemstvo v avstrijskih deželah imelo več pravic kot drugje.62 Hren je želel rešiti vprašanje neprimernih meja ljubljanske škofije, vendar je s tem prihajal v spor z oglejskim patriarhom. Veliko skrb je posvečal vprašanju oblikovanja duhovnikov, čemur so pripomogle redne sinode v Gornjem Gradu, kjer se je govorilo zlasti o vprašanjih cerkvenega življenja in discipline v luči tridentinskega koncila. Skrbel je za dobro oznanjevanje in tudi sam veliko pridigal. Velik pomen je pripisoval tudi bratovščinam in romanjem ter čaščenju Matere božje ter vse to izdatno pospeševal. Podprl je gradnjo 28 novih cerkva in pospeševal gledališko in glasbeno umetnost. Po smrti Tomaža Hrena je versko življenje zaznamovalo to, da so na škofovski sedež sedali tujci, in to plemiči. Med njimi je bilo nekaj neprimernih za to službo, nekateri med njimi pa so bili zelo prizadevni. Niso čutili resničnih potreb naroda, kar se je odražalo v oznanjevanju. V času več škofov je kot generalni vikar deloval Janez Anton Dolničar, ki ima velike zasluge za versko življenje. Tako je uvedel npr. redne tedenske pastoralne sestanke za duhovnike, krščanski nauk za otroke v stolnici, pripomogel k delovanju prve javne knjižnice (sedanje semeniške) in k zidavi nove ljubljanske stolnice, ki jo je 1699 uničil potres. Kot pastoralno posebnost velja omeniti obstoj staro-slovensko glagoljaškega bogoslužja na podeželju koprske škofije, pa tudi v samem Kopru, kjer je od 1710 dalje delovalo “ilirsko semenišče”. Staro-slovensko bogoslužje se je na Koprskem ohranilo do leta 1880.63 Zaradi bližine je to imelo vsaj posreden vpliv tudi na versko življenje v ljubljanski škofiji. 1.6 JOŽEFINIZEM IN JANZENIZEM Za drugo polovico 18. stoletja je značilno poseganje avstrijskih vladarjev na cerkveno področje, s čimer je začela Marija Terezija, do viška pa pripeljal sin Jožef II.64 Pod vplivom razsvetljenskih idej sta si lastila pravico, da Cerkev podredita interesom centralističnega državnega vodstva. Trudila sta se urejati meje ljubljanske škofije, ki je bila 62 »Ako izvzamemo nekatere pokrajine na Ogrskem in Koroškem, se ni luteranstvo nikjer med Slovenci trajno udomačilo.« (J. Gruden, 689.) 63 Prim. M. Benedik, n. d., 152. 64 »Po njegovem mnenju je bila glavna naloga cerkve, da pospešuje državno korist ali ‘javni blagor’.« (J. Gruden, n. d., 995.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 22 razbita na šest med seboj nepovezanih otokov na oglejskem ozemlju.65 Posegala sta na področje ljudskih pobožnosti, bratovščin, romanj in samostanov.66 Nekatere reforme so bile za Cerkev koristne, saj so odpravile včasih povsem neprimerno stanje in omogočale lažjo upravo. Na slovenskem ozemlju so vse škofije postale rezidencialne z zaokroženim in sklenjenim teritorijem.67 Ko je papež Benedikt XIV. leta 1751 ukinil oglejski patriarhat, sta na njegovem ozemlju nastali dve nadškofiji, goriška in videmska. Goriška je obsegala znaten del Primorske, del Kranjske, Koroško in dober del Štajerske. Z izjemo ljubljanske škofije je goriški pripadlo celotno slovensko ozemlje južno od Drave. Prvi nadškof je postal Karel Mihael Atems, ki je večkrat prehodil vso škofijo, ustanavljal nove župnije, skrbel za duhovniške poklice ter v Gorici ustanovil semenišče. Goriška škofija je pod njegovim vodstvom doživela svojo zlato dobo. Prekmurje je Marija Terezija pridružila sombateljski škofiji. Slovenci, ki so pripadali veszpremski škofiji, so bili za vedno izgubljeni. Leta 1791 je bil v Ljubljani po ukazu Jožefa II. ukinjen teološki študij, dve leti pozneje pa tudi filozofski študij, vendar so tega po mnogih prošnjah tri leta pozneje obnovili. Še leta 1773 je bilo samo na Kranjskem registriranih 386 raznih bratovščin. Jožef II. je vse razpustil, prav tako tretji red. To je med ljudstvom povzročilo veliko nezadovoljstva in deloma vodilo v odkrit odpor.68 Ta je bil še hujši, ko je ukinil božje poti kot so Sveta gora ali Višarje in druge. Najhuje so njegove reforme prizadele samostane, ki niso neposredno koristili izobrazbi ali socialni pomoči, se pravi kontemplativne in spokorne redove. Premoženje samostanov je prenesel v verski sklad, iz katerega naj bi se vzdrževali duhovniki in šibkejše župnije. V vseh dednih deželah je razpustil 738 samostanov, mnoge na Kranjskem, Goriškem, Tržaškem in Štajerskem. Zemljišča so bila poceni prodana ali uporabljena za bolnice, šole, vojašnice. Ob tem se je porazgubilo ogromno dragocenosti, med njimi za našo zgodovino izredno pomembni pisni viri iz bogatih samostanskih knjižnic in arhivov. Med njimi je veljal stiški za enega najbogatejših v Evropi, a je skoraj v celoti propadel. Jožefinski poseg je močno spremenil podobo redovništva na Slovenskem, saj je ostalo na Tržaškem in Goriškem le osem samostanov, prav tako osem na Kranjskem, na Štajerskem šest in na Koroškem devet. Vsega skupaj je na Slovenskem preživelo 31 redovnih skupnosti.69 Pozitivna plat jožefinskih reform je bila preureditev župnij in škofij. Pred tem so bile nekatere župnije zelo majhne, druge pa izredno velike in včasih razbite na mnogo med seboj ločenih delov. Reforma je zasledovala cilj, da naj bodo župnije toliko velike, da jih je moč obvladovati (od središča ne več kot eno uro hoda in z ne več kot 700 prebivalci), naj imajo dovolj dohodkov za preživljanje duhovnika in naj bodo teritorialno zaokrožene. Tako je na Kranjskem nastalo 19 novih župnij in 123 lokalij, na Štajerskem 4 župnije, 140 lokalij in 42 kaplanij, na Koroškem 7 župnij in 78 lokalij. V glavnem so se te župnije dobro obnesle in so dolgo obstale v teh mejah. Cesar jih je seveda potreboval za utrditev državne uprave, saj je bilo predpisano vodenje matičnih knjig, za kar so bili zadolženi župniki. Za poznejši zgodovinski razvoj so bile najbolj usodne preureditve meja škofij. Za to si je zelo prizadeval ljubljanski škof Karel Herberstein (1772–1787), ker je imel silno razdrobljeno in nepovezano škofijo, upiral pa se je goriški škof Edling, salzburški Colledo, pa tudi Rim ni bil spremembam najbolj naklonjen. Vendar so začeli z reformami leta 1785 pri lavantinski škofiji, ki je še naprej ohranila sedež v Št. Andražu, sedež krške se je 65 Prim. F. M. Dolinar, Jožefizem in janzenizem, 153. Samo na Kranjskem je bilo razpuščenih 396 bratovščin. (Prim. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 33. 67 Prim. F. M. Dolinar, n. d., 154. 68 Prim. F. M. Dolinar, n. d., 156. 69 Prim. F. M. Dolinar, n. d., 160. 66 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 23 preselil v Celovec, sedež sekovske pa v Gradec. Prekmurje je pripadlo sombatelski škofiji. Ljubljana je nekatera ozemlja oddala, druga pridobila, leta 1787 je bila povzdignjena v metropolijo.70 Goriška škofija je bila ukinjena in ustanovljena v Gradiški ob Soči, vendar ne za dolgo. Podobno se je dogajalo s tržaško škofijo, precej sprememb pa je doživela tudi koprska škofija, dokler je ni papež Leon XII. leta 1828 pridružil tržaški, vendar je ni ukinil. Nedorečene reforme v lavantinski škofiji je dovršil šele škof Anton Martin Slomšek s prenosom škofijskega sedeža v Maribor leta 1859. Janzenizem, dogmatično, moralno in politično gibanje v 17. in 18. stoletju, je močno zaznamoval versko življenje na Slovenskem. Res je, da tu teološkega janzenizma ni zaslediti v veliki meri, vendar je močno vplival na moralno življenje vernikov. Škof Herberstein je v njem videl način za izvedbo prepotrebnih reform. Sam je pospeševal prevajanje Svetega Pisma, redni krščanski nauk ob nedeljah in praznikih, ponovno uvedel velikonočno spraševanje, pisal pastirska pisma, sklical dve sinodi v Ljubljani in Gornjem Gradu in si prizadeval za temeljito izobrazbo klera in že omenjeno spremembo škofijskih meja. Naletel pa je na hude ovire, zlasti s strani Rima, saj je zagovarjal nekatere nazore, po katerih bi naj imel več oblasti krajevni škof, redovniki pa manj pravic.71 Zato tudi Rim njega ni hotel imenovati za prvega ljubljanskega nadškofa, ampak šele njegovega naslednika Mihaela Brigida (1788–1806). Ta je bil pobudnik moralnega rigorizma, ki je obvladoval duhovščino v 19. stoletju. Njegova zasluga je, da je leta 1791 v Ljubljani zopet začelo delovati semenišče. Pomembni nasledniki so še Avguštin Gruber (1815–1823) in Anton Alojzij Wolf (1824–1859). Prvi si je zelo prizadeval za versko prenovo škofije, drugi pa ustanovil Alojzijevišče, vzgojni zavod in dijaško semenišče. Kljub negativnemu vplivu na pastoralno zadržanje duhovnikov v času janzenizma, je ta doba dala celo vrsto zelo delavnih in zavzetih duhovnikov v kulturnem udejstvovanju, med njimi: Marka Pohlina, Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja, Franca Metelka, Matevža Ravnikarja, Janeza Damascena Deva, Valentina Vodnika, Friderika Barago, če omenimo le nekatere.72 1.7 DOZOREVANJE NARODA Koprska škofija je dobila svojo končno podobo leta 1784. Poskus z ustanovitvijo nove škofije v Gradiški ni uspel in Gorica je dobila nazaj škofijski sedež leta 1791. Tudi tržaška škofija je bila obnovljena v prejšnjem obsegu. Ljubljanska škofija je leta 1792 pridobila pet župnij na Primorskem. Po smrti Jožefa II. je začel zadrti jožefinizem popuščati. Božja pota kot Svete Višarje in Sveta gora so se začela obnavljati. Novo zmedo v cerkveno življenje na Slovenskem so prinesli Francozi, ki so po zasedbi teh krajev leta 1797 začeli s cerkvenimi preureditvami. Tudi oni so prepovedali skoraj vse bratovščine, zapirali cerkve in samostane. Posebno usodno je bilo zaprtje glagoljaškega samostana v Kopru (1806), ostalo pa je “ilirsko” semenišče, kajti ljudem na podeželju je bilo bližje slovansko bogoslužje kot latinščina.73 70 Krški škofiji je oddala 13 župnij, lavantinski pa 34 duhovnij. V zameno je pridobila od goriške škofije župnije na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, 7.) 71 Ko je zaradi poseganja cesarja v cerkvene zadeve Papež Pij VI. leta 1782 potoval na Dunaj, da se o tem pogovori s cesarjem, je sedem dni bival tudi v Ljubljani, vendar ni stanoval na škofiji, ker je bil takratni ljubljanski škof Karol Herberstein zelo naklonjen cesarju, ampak je bival v hiši nemškega viteškega reda. (Prim. J. Gruden, n. d., 999.) 72 »Res je, da se pisateljem 17. in 18. veka in njihovim slovstvenim proizvodom da marsikaj prigovarjati. Niso poznali skoraj nikakih slovniških pravil, niti pravopisa, kvarili so slovenski jezik s primešavanjem tujih besed in večinoma pisali vsak v svojem narečju. Vendar so imele njihove knjige na ljudstvo velik vpliv. Rabili so jih kot molitvenike ali nedeljsko čtivo, jih pogostoma čitali in si posamezne odstavke dobesedno zapomnili. /.../ Vse to nam priča, s koliko radostjo je sprejelo ljudstvo domače slovenske knjige. Cenili so jih tem bolj, čim redkejše so bile. S spoštovanjem so jih hranili na polici blizu svetih podob, ki so druga tik druge segale tja do kota, kjer je viselo sv. razpelo.« (J. Gruden, n. d., 1062.) 73 Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 174. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 24 Napoleonove Ilirske province so vnesle spremembe v cerkveno ureditev in življenje. Le-te so se pokazale v preganjanju bratovščin, procesij, zapiranju samostanov, pa tudi v škofijskih mejah ljubljanske škofije.74 Zajele so tudi koledar, uvajanje civilne poroke, vodenje matičnih knjig. Vse to je vplivalo na prebujanje narodne in politične samozavesti. Po Napoleonovem padcu leta 1814 so se stvari postavljale na prejšnje mesto, nekatere pa so ostale. Dobra vzgoja duhovščine naj bi zagotovila izboljšanje splošne nravnosti med ljudstvom.75 Čeprav država ni več neposredno posegala na cerkveno področje, je njeno skrbništvo nad Cerkvijo še vedno ostalo in se še dolgo ohranjalo. Še naprej je država budno spremljala pastoralno delovanje duhovnikov in nadzirala njihovo zasebno življenje.76 Vedno močneje se je uveljavljala janzenizmu in jožefinizmu nasprotna smer, ki jo je spodbujal Klemen Dvořak na Dunaju, kar je pritegnilo mnogo tam študirajočih Slovencev. Prava in odkritosrčna pobožnost je pogosto prehajala v misticizem. To je pripomoglo, da sta se brezsrčni janzenizem ter koristoljubni jožefinizem umikala blagovesti srčne dobrote, ki je ustvarila ozračje, v katerem so se rodili največji slovenski misijonarji (Friderik Baraga, Franc Pirc, Janez Čebulj, Ignacij Knoblehar ...).77 Ta čas je prinesel tudi zaokrožitev nekaterih škofijskih meja. Koprska škofija je bila pridružena tržaški. Ljubljanska škofija je leta 1831 dobila na Primorskem postojnsko, trnovsko in vipavsko dekanijo. Dunajčanu Gruberju sledi na sedežu ljubljanske škofije vrsta slovenskih naslednikov, kot npr. Wolf. Podobno je bilo v Trstu. Štajerski in koroški Slovenci so ostali razdeljeni na lavantinsko, sekovsko in krško škofijo. Beneški Slovenci so bili od leta 1751 v videmski škofiji. Slovenska beseda je bila tam omejena le na domačo hišo in cerkev. Leta 1848 je bila Cerkev bolj naklonjena tradicionalni dediščini, kakor revolucionarnim spremembam, ki so segale na politično, narodnostno in socialno področje.78 Po sklenitvi konkordata s Cerkvijo cesar Franc Jožef Cerkve ni več obravnaval kot deklo, ampak kot partnerico državi, saj je bila prav ona zagotovilo za ohranitev večnacionalne države. Do največje spremembe je prišlo na Štajerskem, kjer je škof Anton Martin Slomšek s svojim delovanjem močno zaznamoval celotno versko in narodno življenje. Zlasti je pomembna njegova odločitev, da prenese sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor (1859). Kljub privilegiranemu mestu katoliške Cerkve v avstrijski državi po konkordatu so nastale mnoge težave zaradi naraščajočega liberalizma, ki se je okrepil po letu 1848. Kljub temu so se slovenski škofje na I. vatikanskem cerkvenem zboru pridružili avstrijskim pri nasprotovanju razglasitve dogme o papeževi nezmotljivosti. Zaostreni narodnostni boji niso mogli mimo cerkvenega življenja. Od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne je na slovenskih tleh opazen velik trud za poživitev cerkvenega življenja in navzočnosti Cerkve v javnosti. To zadnje zlasti preko Katoliške narodne stranke. Med pomembnimi škofi tega časa velja posebej omeniti Jakoba Missia, ki je sprožil katoliške shode (prvi 1892), Antona Bonaventura Jegliča, ki je ob mnogih pastoralnih pobudah zgradil tudi prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad 74 »Razpustili so vse cerkvene bratovščine in njihovo premoženje združili s cesarskimi posestmi. Milost sta našli le dve bratovščini; Sv. Rešnjega Telesa in Vernih duš. A še od teh dveh je smela biti v fari le ena ali druga.« (J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 142.) 75 V tem času je znano, da se je v ljubljanskem semenišču samo pastoralka poučevala v slovenskem jeziku, drugo v latinščini. Profesor pastoralke in ravnatelj semenišča je bil Jurij Zupan. (Prim. J. Mal, n. d., 258 in 437.) 76 Prim. F. Kralj, n. d., 177. 77 Prim. J. Mal, n. d., 267–269. 78 »Politična oblastva so se ob prevratu obračala na škofijske ordinariate s prošnjo, naj bi duhovščina posredovala pri kmetih in nanje vplivala, da bi ne prišlo do neredov in nasilnosti. Pri škofijah so povsod razposlali primerna navodila in duhovščina je tudi res na prižnici in izven cerkve skušala pomirjevalno vplivati na razdražene duhove.« (Prim. J. Mal, n. d., 894.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 25 Ljubljano (1905).79 Na Štajerskem je pomemben škof Mihael Napotnik, na Goriškem pa najprej Missia in nato Frančišek Sedej. Na Tržaškem je pomembno delovanje škofov Legata, Dobrila in Karlina. Nastanek Jugoslavije po prvi svetovni vojni je prinesel nekatere spremembe škofijskih meja ob Avstriji in Italiji. Do prve svetovne vojne so krojili slovensko usodo sporazumi med papeštvom in cesarstvom. Z razpadom avstro-ogrske monarhije pa so morali posamezni narodi vzeti stvari v svoje roke. To je vplivalo tudi na cerkvene razmere. Kljub pridružitvi precejšnjega dela Primorske Italiji, se je s tem za večino slovenskega ozemlja vendarle dokončno pretrgala popkovina cerkvene odvisnosti od Ogleja in Salzburga. 1.7.1 Družbeno delovanje Cerkve. Narodna zavest pri Slovencih v prvi polovici 19. stoletja še ni bila tako močna kot pri drugih narodih. Jožefinizem in janzenizem sta k temu dodala svoje, saj sta ljudi vzgajala k poslušnosti, prvi predvsem na politični ravni, drugi na duhovni. Na Kranjskem sta se oba močno prijela in pustila dolgotrajne posledice.80 Duhovne poteze tega časa se kažejo še danes, zlasti v ostri bipolarnosti odnosa do različnih avtoritet. V tistem času je bil v hudem precepu slovenski duhovnik, ki se je moral naslanjati na državni aparat, ta pa na njega, po drugi strani pa zasledovati narodnostne težnje prebivalstva. Zgodovina kaže, da se je kler vendarle vedno znova odločal za narodne koristi.81 Tako so npr. kljub izrecnemu ukazu prosvetnega ministra leta 1877, da morajo vse cerkvene matične knjige pisati v nemščini, duhovniki te začeli pisati v slovenščini, čeprav so bili zaradi tega nekateri kaznovani.82 Ker se narod ni mogel osamosvajati politično, se je tem bolj kulturno. Cerkev je tu naredila veliko na področju šolstva, saj je učitelje nastavljala škofija. Po letu 1830 se uvajajo nedeljske šole, ki jih vodijo duhovniki in pomagajo učitelji.83 To prizadevanje je podprl škof Alojzij Wolf, ki je ustanovil deško semenišče za revne dijake Alojzijevišče, omogočil izdajanje slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, idr. Cerkev je delovala tudi v bolnišnicah, kjer so v Ljubljani po letu 1787 delovali usmiljeni bratje, po letu 1855 pa usmiljenke. Istega leta je bilo v Ljubljani ob osebni navzočnosti Adolfa Kolpinga ustanovljeno društvo za rokodelske pomočnike. Na kulturnem področju je odigrala pomembno vlogo Mohorjeva družba, ki jo je leta 1852 ustanovil lavantinski škof Anton Martin Slomšek in je z izdajanjem knjig napravila neprecenljivo delo. Duhovniki so imeli pomembno vlogo tudi pri izdajanju drugih knjig in revij kot npr. pri Domu in svetu (Lampe), Rimskem katoliku (Mahnič), Katoliškem obzorniku (Ušeničnik) … V revolucionarnem letu 1848 smo bili Slovenci razdeljeni med Nemce, Italijane, Madžare in Hrvate. Edina, ki jih je povezovala, je bila Cerkev. Ideje Zedinjene Slovenije so ostale v dokaj zaprtem krogu izobražencev. Cerkev je narodni samostojnosti sicer bila naklonjena, a je čutila v revolucionarnih idejah nevarnost, da bi se verniki odtrgali od nje, 79 Škof Lenič ga označi kot velikega narodnjaka, posebej ob zavzemanju za majniško deklaracijo. Na verskem področju mu pripiše predvsem zasluge za češčenje Matere Božje in Jezusovega Srca, organiziranje Marijinih družb in ustanovitev cerkvene gimnazije, ki je bila hkrati prva povsem slovenska gimnazija. (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.) 80 »Strogi janzenistovski vpliv in vzpodbudni zgled duhovščine, se je poznal tudi v resnem, manj posvetnem pojmovanju življenja, ki so ga že sodobniki opazili pri prebivalstvu ljubljanske škofije.« (J. Mal, n. d., 318.) 81 Prim. J. Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 195. 82 Prim. J. Mal, n. d., 1058. 83 Poleg rednih ljudskih šol, ki so bile večinoma pri župniščih, so nastale tudi posebne ponavljalne šole, v katerih so duhovniki in učitelji ob nedeljah in praznikih poučevali odraslo mladino. Poleg njih so nudili v nedeljskih šolah otrokom, ki se sicer niso mogli šolati brezplačno, najpotrebnejši osnovnošolski pouk. (Prim. J. Mal, n. d., 402–405.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 26 zato je bila pri tem zelo previdna. Tudi po tem letu je Cerkev ostala odločujoči dejavnik v celotnem družbenem življenju.84 Leta 1855 je bil med avstro-ogrsko državo in Cerkvijo sklenjen konkordat. Duhovniki so se čutili bolj svobodne in neodvisne. Kmalu se je začelo prebujati tudi politično življenje, ki vodi v ustanavljanje prvih političnih strank, zlasti na Kranjskem in Štajerskem. Idejo Zedinjene Slovenije je znova razplamtelo taborsko gibanje. Sprava je vladala med t.i. staro in mladoslovenci sloga in sodelovanje, kasneje je po nastopu duhovnika Antona Mahniča prišlo do jasne ločitve. Zatrjeval je, da med liberalizmom in vero ne more biti kompromisov in mora priti do jasne ločitve duhov, ker je vera nad narodnostjo in se katoličan mora odločati najprej po tem principu. Vsa kultura je po njegovem podrejena krščanskim moralnim načelom. Delitev duhov se je začela po prvem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1892 in se je po naslednjih shodih še poglabljala. Glavni cilj shoda je bil poživitev vsega verskega življenja, posegel pa je tudi na druga področja, kot npr. socialno, šolsko, umetnostno …85 Zahteve tega shoda so dale podlago za ustanovitev prve slovenske klasične gimnazije leta 1905 v Šentvidu. Shodi so bili še leta 1900, 1906, 1913 in 1923. Leta 1870 je nastalo Kranjsko katoliško društvo, ki je postajalo vedno bolj politično in je iz njega pozneje nastala Katoliška narodna stranka. 1890 je bilo ustanovljeno Katoliško-politično društvo, iz njega pa leta 1905 Slovenska ljudska stranka. Iz nje je izšel državnozborski poslanec duhovnik Anton Korošec (1872–1940), ki je pozneje močno vplival na politično življenje. Katoličani niso zgradili dobrih idejnih temeljev, ampak so predvsem obračunavali s političnimi nasprotniki. Svetovni liberalizem je zelo ostro nastopal proti Cerkvi. Temu je hotel postaviti jez papež Leon XIII. Tudi pri nas so se liberalci vrgli v zagrizen boj proti Cerkvi, proti čemur je nastopil Mahnič. Liberalci so leta 1891 ustanovili Slovensko društvo, iz katerega je tri leta pozneje izšla Narodna napredna stranka.86 Po letu 1909 se je SLS preimenovala v Vseslovensko ljudsko stranko in bila do 2. svetovne vojne vodilna politična sila. Odigrala je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovencev izpod avstro-ogrske monarhije z Majniško deklaracijo. Dne 30. maja 1917 je Korošec v parlamentu na Dunaju prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje ozemelj, kjer živijo Slovenci, Hrvati in Srbi v samostojni politični enoti pod habsburško krono. Odločilno vlogo pri razširjanju deklaracijskega gibanja je odigral škof Jeglič (Septembrska ljubljanska izjava). Dne 29. oktobra 1918 je bila razglašena Država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaradi težav z mejami in zaradi srbske prevare, pa se je že 1. decembra istega leta združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 1.7.2 Krščanski socializem in politični klerikalizem. Podlago za delovanje SLS je dal nedvomno Janez Evangelist Krek (1865–1917), ki je videl poglavitne potrebe slovenskega človeka na prehodu v 20. stoletje in bistroumno 84 »V splošnem je ljudstvo živelo v najlepši slogi s svojimi duhovniki, ki so bili njemu in z njim slovenstvu od vsega izobraženstva najbližji.« (J. Mal, n. d., 896.) 85 Prvi katoliški shod je želel poživiti versko življenje ter vsestransko prebuditi in okrepiti katoliško zavest med Slovenci po katoliških mladinskih, stanovskih in dobrodelnih društvih, cerkvenih bratovščinah, misijonih in duhovnih vajah. Zavzel se je za dobro časopisje in izobraževalni tisk, za složno sodelovanje vseh Slovencev na osnovi katoliških načel v boju za narodni obstoj, za narodno enakopravnost z vsemi narodi v avstrijski državi in za narodne manjšine. (Prim. J. Mal, n. d., 1087.) 86 »Vezi s Cerkvijo in vero so se sicer močno zrahljale, v javnem življenju, v znanosti in v vsem duhovnem in nravnem pojmovanju se je čutil vpliv čisto posvetnega duha, vendar pa to še ni pomenilo popolne ločitve od krščanstva.« (J. Mal, n. d., 1055.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 27 zastavil projekte, ki so prinesli veliko neposredne koristi slovenskemu kmetu in delavcu.87 Tudi preko njega in njegovega delovanja se je Cerkev približala preprostemu človeku. Krek se je uspešno postavil po robu propadanju slovenskih kmetij zaradi visokih davkov in oderuhov. Te razmere se rojevale ogromno kočarjev in kajžarjev ali kmečkega proletariata, zato je Krek upravičeno naslovil svojo knjigo o tem vprašanju Črne bukve kmečkega stanu (1895). Njegovo krščansko-socialno gibanje je povzročalo jezo tako konservativnih krogov kot tudi liberalcev, ki so s tem izgubljali vpliv. Krek je videl rešitev v organiziranju kmetov in delavcev, zato je leta 1892 zasnoval katoliško delavsko društvo, leta 1897 Slovensko krščansko-socialno delavsko zvezo, leta 1894 začel z ustanavljanjem hranilnic in zadrug, ki jih je leta 1895 povezal v Zvezo kranjskih hranilnic, 1898 Gospodarsko zvezo. Iz te je leta 1903 nastala Zadružna zveza, ki je štela 682 članic in tako postala močan gospodarski dejavnik. Sloves slovenskega zadružništva je segal na Češko, Poljsko, Hrvaško in Bavarsko, od koder so si prihajali ogledovat razgibanost zadružniškega dela in nabirat izkušnje za delo doma.88 Poleg drugega prosvetiteljskega dela je Krek ustanovil tudi slovensko trgovsko šolo (1908) in Gospodarsko šolo (1913), širil gospodinjske tečaje po deželi in druge ustanove, nad vsem pa je bedela Slovenska krščanska socialna zveza, ki je na višku svoje moči obsegala 476 društev s 30.786 člani. Slovenski narod je zaradi geografskega položaja ves čas zgodovine na prepihu in zato ogrožen z mnogih strani. Zato se je tesno naslonil na duhovnike kot edine tedanje izobražence, ki so veliko naredili za dobrobit naroda. V primerjavi z drugimi delavci na narodnostnem področju je duhovnik užival največ zaupanja. Njegova verska in kulturna vloga sta se močno prepletali. Ko je v 19. stoletju začel svoj pohod svetovni liberalizem in prodrl tudi na slovenska tla, je to pomenilo izziv za dotedanji odnos slovenskega človeka do duhovnika. Duhovniki niso dovolj poskrbeli za izobražene laike, ki bi prevzeli njihovo družbeno politično delovanje, vendar zaradi pomanjkanja slovenskih šol s tem ni bilo mogoče računati. Največ je v tem smislu naredil Krek, ki je močno poudarjal in konkretno omogočal izobraževanje katoliških laikov. Politična vloga, ki jo je duhovnikom ponudil družbeni razvoj, je bila tudi prevelika skušnjava, da bi se je mogli povsem izogniti in preprečiti vmešavanje v politične odločitve. To je vodilo v politični klerikalizem. Svoje je dodal k temu liberalizem, ki se je trudil odtrgati ljudi od Cerkve, česar katoliški tabor ni mogel mirno gledati. Ta boj se je stopnjeval v tridesetih letih 20. stoletja v takšna nasprotja, da so le-ta prispevala k tragičnim dogodkom med 2. svetovno vojno.89 1.7.3 V jugoslovanski državi. Cerkev na Slovenskem je jasno stala v ozadju predvojne Slovenske ljudske stranke in bila v njej aktivno udeležena po duhovnikih, ki so zasedali v stranki tudi vodilna mesta, kot npr. Anton Korošec. On je strankino delovanje usmeril v boj za večjo slovensko samostojnost znotraj jugoslovanske države, ki avtonomističnim težnjam ni bila naklonjena. To je še povečalo prednost SLS pred liberalci, ki so se za dosego svojih ciljev povezovali s srbskim meščanstvom. Močno spodbudo političnemu angažiranju katoličanov je dal V. katoliški shod leta 1923 v Ljubljani, ki je pozval katoličane, da so se dolžni udejstvovati v političnem življenju v skladu s katoliškimi načeli.90 Za razliko od škofa Jegliča je njegov naslednik Rožman prepuščal vodenje politike vedno bolj nespretnim strankinim 87 »Čeprav se v politiki ni ogibal boja in je zlasti politični liberalizem z vsemi njegovimi primesmi sovražil, je pri tem ohranil čiste roke in čisto srce. Nepoštenega sredstva se ni dotaknil. Reševati je hotel človeka, njegovo srečo je videl v boljšem gospodarskem življenju in v osvobojenju od vsake sile, duhovne in telesne.« (F. Koblar, Moj obračun, 203.) 88 Prim. J. Juhant, n. d., 214. 89 Prim. J. Juhant, n. d., 216. 90 Prim. J. Juhant, n. d., 217. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 28 voditeljem. Le-ti so se istočasno izogibali dialogu znotraj strank, ki so ga skušali uvesti zlasti krščansko-socialno gibanje in križarji. Slovesno praznovanje 1900 letnice Kristusove smrti, evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939 ter delno tudi škofijska sinoda leta 1940 so dali poleta manifestativnim občutjem katoličanov in občutjem množičnosti, niso pa dovolj promovirali osebne rasti posameznika.91 Vpliv so vedno bolj pridobivale radikalne smeri (križarji in mladci) ter njihovi voditelji (Tomec, Ehrlich, Ušeničnik). To je pripravljalo teren za radikalen politični spopad, ki so ga povzročile vojne in revolucionarne razmere nekaj let pozneje. Plebiscit na Koroškem in usoda tamkajšnjih Slovencev je močno zaznamovala slovensko zgodovino in Cerkev tistega časa. Najbolj prizadevni za ohranitev slovenstva na koroških tleh so bili duhovniki, ki so se pogumno upirali raznarodovalnemu pritisku germanizacije.92 Podobno je bilo tudi na Tržaškem in Goriškem, ki sta po prvi svetovni vojni pripadla italijanski državi in močno trpela v času fašizma. Cerkev je postala za tamkajšnje prebivalstvo edini kraj, kjer so mogli Slovenci javno nastopati. V Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, za tem v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter poznejši Jugoslaviji, je Slovenija do 1941 živela v demokratični družbeni ureditvi. Doživljala je sicer različne stopnje demokratičnosti, a vendar je bilo politično življenje močno razvito. Tudi gospodarsko Slovenija ni zaostajala za ostalimi novimi državnimi tvorbami iz okvira nekdanje avstro-ogrske monarhije. V medvojnem času je bilo politično življenje močno zaznamovano s Slovensko ljudsko stranko (SLS), ki jo je katoliška Cerkev podpirala. Premoč SLS pa ni izvirala zgolj iz njene navezanosti na kler, zaradi česar so jo nasprotniki preprosto imenovali klerikalna stranka, ampak je imela od svoje ustanovitve 1905. leta najprej res lepe uspehe za slovenski narod. Liberalci so se v času Avstro-ogrske za doseganje svojih ciljev odrekali slovenstvu in se povezovali z nemškimi liberalci. Moč te stranke se je krepila tudi na katoliških shodih, zlasti na petem leta 1923. Centralistični pritisk v državi se je še povečal ob preimenovanju države v Kraljevino Jugoslavijo leta 1929. Da bi za Slovence v tej raznoliki državni tvorbi kar največ pridobila, je SLS vstopila tudi v vlado in Korošec je postal najprej predsednik vlade, nato pa notranji minister. Zaradi navezanosti SLS na duhovščino je zamenjava na škofovskem sedežu v Ljubljani, ko je Jegliča zamenjal Gregorij Rožman (1883–1959), pomenila tudi spremembo v njeni politiki. Zaradi škofove neodločnosti so na veljavi vedno bolj pridobivali zelo radikalni krogi. S tem so se bolj levo misleči katoličani začeli oddaljevati (Kocbekovo Premišljevanje o Španiji 1937). Posebej se je vodeča elita radikalizirala po izidu okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris leta 1937. K temu sta odločilno prispevala Aleš Ušeničnik in škof Gregorij Rožman, pa tudi voditelja mladine Lambert Ehrlich in Ernest Tomec. Močno neenoten desni volilni blok je brez izrazite voditeljske osebnosti dočakal začetek druge svetovne vojne in se zato v nenormalnih razmerah okupacije organizacijsko ni mogel kosati z monolitno, vojaško urejeno komunistično partijo.93 V zadnjih predvojnih letih je na slovenskem ozemlju v Jugoslaviji živelo 1.182.092 katoličanov, ki so bili upravno razdeljeni na dve škofiji, ljubljansko in mariborsko. Dušnopastirsko delo je opravljalo 987 svetnih in 284 redovnih duhovnikov, skupno torej 1271 duhovnikov. Na duhovništvo se je pripravljalo 198 bogoslovcev. Redovi so imeli 41 91 Alojzij Šuštar je visoko ocenil pomen sinode leta 1940, ko je zapisal: »Njena analiza je pokazala, da je sinoda že takrat nakazala nekatera pota in smernice, ki jih je povzel in priporočil drugi vatikanski cerkveni zbor za vesoljno Cerkev.« (Prim.: A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 130.) 92 »V obmejnih krajih je bil tudi v tej dobi rodoljubni duhovnik le prečesto edini narodni delavec in buditelj.« (J. Mal, n. d., 1058.) 93 Prim. J. Juhant, n. d., 201–227. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 29 moških in 111 ženskih redovnih hiš. V ljubljanski škofiji je bilo v 18 različnih verskih in katoliških organizacijah včlanjenih 206.920 članov. V vsej Sloveniji je redno izhajalo 65 verskih in katoliških listov, 9 katoliških tiskarn in 28 založb je letno tiskalo in izdalo veliko število verskih knjig v visoki nakladi.94 1.8 DRUGA SVETOVNA VOJNA IN REVOLUCIJA Po kapitulaciji Jugoslavije so si Slovenijo razdelili trije okupatorji: Primorsko, Notranjsko in Dolenjsko so zasedli Italijani, Gorenjsko in Štajersko Nemci, Prekmurje pa Madžari. Tedanji politiki in z njimi tudi cerkveno vodstvo so presodili, da v takih razmerah direkten odpor ni primeren, ker bi bile represalije nad civilnim prebivalstvom prehude. Ob okupaciji je bilo v mnogo čem onemogočeno tudi delovanje Cerkve. Z zasedbo Gorenjske in Štajerske so Nemci izgnali s Štajerske 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, z Gorenjske pa 205 duhovnikov. Na Gorenjskem je tako za 140 župnij ostalo 23 slovenskih in 4 nemški duhovniki.95 Tako so mnoga verska opravila prevzeli laiki. Ilegalno so prihajali iz Ljubljane tudi redki duhovniki in so delili zakramente. Na Štajerskem je ostalo le okrog 150 duhovnikov, med katerimi jih je bilo kar nekaj iz graške škofije. Ostale so Nemci izselili ali pregnali. Bogoslužje se je tu in na Gorenjskem vršilo v latinščini, da ni bilo treba uporabljati nemščine. Na Primorskem je bil fašistični pritisk med vojno še hujši kot prej, vendar so duhovniki ostali na svojih župnijah in z vztrajnim delovanjem veliko prispevali k odporu proti italijanizaciji prebivalstva. Največ svobode za Cerkev in vse prebivalstvo je v Ljubljanski pokrajini s tolerantno politiko do Italijanov dosegel škof Rožman. Do komunistične revolucije pod okriljem Osvobodilne fronte (OF) je bilo tu najmanj žrtev. Dosegel je, da sta semenišče in teološka fakulteta lahko nemoteno delovala dalje. OF je že leta 1941 prepovedala vsak organiziran boj proti okupatorju, ki ga ne bi sama nadzirala.96 S tem je onemogočila delovanje Slovenske zaveze, ki se je v dogovoru z demokratičnimi strankami začela pripravljati na odpor. Med komunisti, ki so izkoristili okupacijo za izvedbo revolucije in s tem za spremembo družbenega sistema, in tistimi, ki so se zoperstavili uvedbi ateizacije slovenskega naroda, se je razvil neizprosen politični boj. Revolucionarji pa so že leta 1942 začeli s sistematičnimi likvidacijami političnih nasprotnikov.97 Med žrtvami so bili izključno prepričani katoličani in mnogo vplivnih duhovnikov (npr. Ehrlich), čeprav so prav duhovniki velikokrat uspešno posredovali pri italijanskih oblasteh v dobrobit prebivalstva. Vojna, zlasti pa revolucija sta boleče zarezali v slovenski narod in Cerkev. Ljubljansko škofijo je okupacija razcepila v dva dela. Gorenjsko so zasedli Nemci in takoj začeli s ponemčevanjem tega prostora, zato so izseljevali duhovnike in druge 94 Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 20. Prvi od teh je bival v Kranju in upravljal 46 župnij, drugi v Kamniku s 26 župnijami, tretji v Škofji loki z 31 župnijami in četrti v Litiji s 15 župnijami. Nemške oblasti so celovškemu škofu dovolile, da jih pošlje samo pod pogojem, da ne znajo slovenskega jezika. Škof je zato odpovedal pridiganje in verouk. Ti nemški duhovniki pa so dušno-pastirsko sem in tja oskrbovali celo partizane. (Prim. F. Kirchner, Dušno pastirstvo na Gorenjskem in v Mežiški dolini pod nemško okupacijo 1941–1945, 139–141.) 96 »Že prvi program OF (22. jun. 1941) je jasno povedal, da bo NOB obenem ljudska revolucija za spremembo družnega reda.« (Slovenski spominski odbor, Slovenija 1941–1945, 8.) 97 »Medvojni dogodki so prebivalstvo na obravnavanem območju (ožje Notranjsko) postavili na dva težko premostljiva bregova. Vojna je zaznamovala tako aktivne udeležence na obeh straneh, kot tudi ljudi, ki so stali ob strani. Ob vsakdanjem obnašanju in v okolju, v katerem so živeli, so bili postavljeni na en breg, ne da bi se zanj zavestno izrekli. Čeprav so politične, nazorske, socialne in druge razlike obstajale že dolgo pred drugo svetovno vojno, je do nespravljive zaostritve prišlo ravno pod tujo okupacijo. Boj različnih interesov se je s političnega in kulturnega področja prenesel na bojno polje. Odpor proti okupatorju ni združil narodnih moči, temveč jih je uperil proti sebi.« (S. Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, 29.) 95 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 30 izobražence, nekateri pa so se zatekli v Ljubljano. Nacistični okupacijski načrt je bil dosleden, zato je bil vsak odpor nemogoč in že v kali zatrt. Cerkev na Gorenjskem je bila dvakrat obglavljena, ker je škof ostal odrezan od tega dela škofije in ker je na Gorenjskem ostalo le nekaj starejših slovenskih duhovnikov. Celovški škof Rohracher v pomoč poslal še pet nemških duhovnikov.98 Ostali del škofije je prišel v Ljubljansko pokrajino, ki so jo ustanovili Italijani. Sprva so postopali bistveno drugače kot Nemci in pustili upravo, šolstvo in tudi Cerkev povsem v slovenskih rokah. To je škofa Rožmana spodbudilo k temu, da je vzdrževal dobre stike z Italijani, da bi tako ohranil pridobljeno samostojnost in zaščitil begunce, med njimi številne duhovnike, ki so sem pribežali tako z Gorenjske kot Štajerske. Taka italijanska okupacijska metoda pa je olajševala organiziranje slovenskega osvobodilnega gibanja, ki ga je vodila Komunistična partija (KP). V OF je pritegnila še nekatere druge politične skupine, med njimi tudi krščanske socialiste, ki jih je vodil Edvard Kocbek. Sprva je bilo to videti kot skupna akcija različno mislečih političnih skupin, vendar so kmalu popoln nadzor prevzeli komunisti. Že prvo leto vojne (16. septembra 1941) so dosegli, da je OF razglasila vsak odpor proti okupatorju izven njihovih vrst kot nelegitimen in zagrozila, da ga bodo razumeli kot narodno izdajstvo in temu primerno tudi sankcionirali.99 Popolno oblast v OF je KP prevzela po Dolomitski izjavi 1. marca 1943, s katero je prišla pod njeno poveljstvo tudi precej številna skupina kristjanov, ki se s svetovnonazorsko usmeritvijo KP sicer ni strinjala, saj je bila ta tedaj še zelo prikrito protiversko usmerjena, vendar je verjela Edvardu Kocbeku, da gre zgolj za narodno osvoboditev. Dejansko pa so se istočasno vpregli tudi v izvajanje revolucije. Drugi politični blok se je sicer povezal v Slovensko zvezo, a zaradi notranje razcepljenosti, pomanjkanja vizij in odločnih voditeljev ter sprejetega stališča, da v začetni fazi okupacije direkten odpor zaradi majhnosti naroda ni smiseln, tudi dejansko vojaško proti okupatorju ni delovala. Ker se je komunistični teror vedno bolj stopnjeval, je to prisililo ogrožene v samoobrambo v obliki vaških straž, po kapitulaciji Italije pa domobranstva. Čutili so se prisiljene v boju za obstanek vzeti orožje iz rok okupatorja.100 To pa so komunisti spretno izkoristili in svoje početje opravičevali kot boj proti kolaboraciji. Škof Rožman je na stadionu pred prisego domobrancev ob navzočnosti nemških predstavnikov maševal in zato je bila v to vpletla tudi Cerkev. Od tedaj je bila Cerkev vedno znova obtožena kolaboracije, kar pa ne drži.101 Nesporno je bil cilj revolucionarnega boja uničiti ali onesposobiti prav Cerkev.102 KP v času vojne deklarativno ni izražala odklonilnega odnosa do Cerkve, saj je na osvobojenih ozemljih dovoljevala versko življenje. Med partizani so bili nekateri duhovniki, ki so jih pastoralno oskrbovali, saj je bila večina partizanov vernih. Drugačen odnos se je pokazal šele v zadnjih mesecih vojne in takoj po njej. 98 Prim. J. Juhant, n. d., 228. Prim. M. Kremžar, Izvor in logika komunističnih pobojev, 38–42. 100 »Okupacija nas je vse potrla, saj smo bili vsi po vrsti zavedni Slovenci. Nekaj časa smo živeli v miru, dokler se niso začeli zbirati partizani in napadati Italijane.« (L. Urbanija, PSLpA.) 101 Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, Rožmanov proces, 34–35. 102 »Do konca vojne je bilo na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini ubitih 33 duhovnikov in nekaj sto katoliških laikov, ker so se uprli komunistični revoluciji. Požgana in razdejana je bila cela vrsta cerkva, kapel in župnišč z arhivi vred.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 20.) 99 ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 31 1.9 DRUŽBENO-POLITIČNI OKVIR PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Čeprav ni naš namen podrobno analizirati politične razmere v Sloveniji od leta 1945 do danes, se nam zdi nujno pred prikazom delovanja katoliške Cerkve v tem obdobju vendarle začrtati vsaj približen obris politične situacije, ki je v mnogo čem pogojevala delovanje Cerkve in posameznikov v njej. To bi bilo za pravilno razumevanje cerkvenega življenja potrebno v vsakem primeru, saj Cerkev sestavljajo ljudje, ki živijo svoje družbeno življenje »hic et nunc«, se pravi v čisto določenih družbenih razmerah. Po eni strani vsak posameznik posebej in vsi ljudje skupaj te družbene razmere določajo in so zanje odgovorni, po drugi strani pa je tudi družba tista, ki v marsičem pogojuje ali kar določa ravnanje posameznika. To pa tembolj velja za totalitarizem, posebno še za tega, v katerem so Slovenci v okviru Jugoslavije živeli od konca druge svetovne vojne do demokratičnih sprememb v marcu in aprilu leta 1990 oziroma do razglasitve samostojnosti 25. junija 1991. Bralcu zato velja pred podrobnejšo obravnavo pastoralnega dela Cerkve po drugi svetovni vojni osvežiti spomin z nekaterimi družbenimi in političnimi dejstvi, ki so določala življenje v Sloveniji v navedenem obdobju in Cerkvi jemala ugled, moč in svobodo. Javnemu izražanju sovražnega stališča oblasti do vere in Cerkve je dejansko dal povod Rožmanov odhod v tujino, saj je s tem škofija ostala brez pravega vodstva. Škofija je ostala tudi brez mnogih sposobnih duhovnikov, saj jih je po vojni odšlo v emigracijo kar 149, z njimi pa še 73 bogoslovcev, kar je povzročilo pomanjkanje duhovnikov za več kot eno desetletje. Takoj po prihodu partizanov v Ljubljano je Metod Mikuž, nekdanji škofov tajnik, tedaj pa verski referent pri novi oblasti, v ljubljanski stolnici vodil slovesno bogoslužje v zahvalo za osvoboditev. Kmalu za tem pa so se začele preiskave na škofiji in prve povojne aretacije. Na dopise Ignacija Nadraha, ki je kot prvi generalni vikar nadomeščal škofa, oblast sploh ni odgovarjala, že čez dober mesec (13. 6. 1945) pa ga je tudi zaprla. Za Nadrahom je vodstvo škofije prevzel kanonik Anton Vovk. Tega naj bi oblast z razumevanjem sprejela, ker je bil v prijateljskih stikih s pisateljem Francem Saleškim Finžgarjem, ki je bil pri novi oblasti dobro zapisan. Vendar mu oblast ni verjela.103 Na pritiske oblasti je posebna delegacija klera pod Vovkovim vodstvom 11. julija 1945 podala izjavo lojalnosti novi oblasti, ta pa je zagotovila versko svobodo vsem. Dejansko se to ni uresničilo, zato so v Zagrebu 20. septembra 1945 jugoslovanski škofje napisali obširno pastirsko pismo, v katerem so ugotavljali, da nova oblast ne spoštuje svoje po vojni dane slovesne izjave, da »je zagotovljena popolna svoboda bogoslužja v cerkvi in zunaj nje in krščanski nauk v šolah.« Nasprotno, vedno več je bilo smrtnih obsodb duhovnikov, vedno več zaprtih in v taboriščih, veliko pogrešanih, med njimi tudi bogoslovci, redovniki in redovnice. Škofje so protestirali proti skoraj popolnemu onemogočenju katoliškega tiska, zaprtju katoliških tiskarn, odvzemu cerkvenih šol, internatov, zemljišč in druge posesti. Preprečeno je bilo karitativno delovanje Cerkve in oteževan obisk bogoslužja.104 Poleg tega je vojna pustila za seboj tudi mnogo povsem ali napol uničenih cerkva in župnišč, ki pa jih zaradi težkih gmotnih razmer in nasprotovanja oblasti ni bilo mogoče vsaj zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Duhovniki so bili kmalu hudo obdavčeni, prav tako vsi prostovoljni prispevki za obnovo cerkva, ki jih je bilo le težko zbirati. Po župnijah in na škofijski ravni so kmalu tudi formalno morale prenehati z vsakršnim delovanjem razne bratovščine, družbe in društva, kajti nova oblast ni trpela organizacij, ki bi ne bile pod njenim neposrednim nadzorom. Večina samostanov je bila redovnim skupnostim 103 104 Lenič je to izrazil z besedami: »Kaj vse so počeli, da bi preprečili njegovo imenovanje!« (F. Petrič, Mojih pet škofov.) Prim. J. Juhant, n. d., 232. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 32 odvzetih, zlasti v Ljubljani. Vse te ukrepe pa je nova oblast opravičevala z ločitvijo Cerkve od države, ki je bila vnesena v novo ustavo. To je brez možnosti kakršnekoli opozicije sprejela enopartijska skupščina. Vsak poskus ustanavljanja strank ali njihovih podmladkov je bil že v kali grobo zatrt.105 Na pismo jugoslovanskih škofov, ki se je bralo po vseh cerkvah, je oblast žolčno reagirala. Vovk je imel velike težave ob posvečenju 1. decembra 1946. Začele so se množične aretacije duhovnikov.106 Bogoslovcev je bilo prva leta po vojni zelo malo. Težave so bile pri izvedbi birm po župnijah. Duhovniki so imeli težave s prevzemom župnije, saj je bilo potrebno dovoljenje oblasti za bivanje v določenem kraju. Še težje je bilo pridobiti dovoljenje za poučevanje verouka v šoli. Prepovedana je bila bera in druge vrste nabirk za cerkev. Verski tisk je bil skrčen na minimum. Začel se je proces proti škofu Rožmanu, ki se je odvijal v njegovi odsotnosti in končal 30. julija 1946 z obsodbo na dolgoletni odvzem prostosti. Škof Vovk je bil znova in znova na zaslišanjih. Začele so se priprave na poskus »osamosvojitve« slovenske Cerkve od Rima, ki so dosegle višek v ustanovitvi Ciril-Metodijskega društva (1. december 1949). To društvo naj bi združevalo vse novi oblasti naklonjene duhovnike. Poseben element za razumevanje boja komunistov proti Cerkvi je tudi pretrganje tesnejše navezanosti Jugoslavije na Sovjetsko zvezo leta 1948, ker Tito Stalinu ni hotel biti podrejen. Od tedaj naprej so jugoslovanski komunisti tekmovali s sovjetskimi v prizadevanju pokazati svojo načelnost v razumevanju marksizma. To je imelo svoje posledice tudi v odnosu do katoliške Cerkve. Zato se je v naslednjih letih položaj Cerkve močno poslabšal.107 Poučevanje verouka po šolah je bilo vedno bolj oteževano in leta 1952 je bil popolnoma izrinjen iz šol. Tega leta je bila izključena iz univerze tudi Teološka fakulteta. Za višek gonje proti Cerkvi lahko štejemo napad na škofa Vovka v Novem mestu, ko je bil 20. januarja 1952 na vlaku polit z bencinom in zažgan. To gonjo je še podkrepila tržaška kriza, ker je bil Vatikan obtožen podpiranja Italije v njenih zahtevah po priključitvi Trsta. Tudi imenovanje zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala je prililo olja na ogenj in privedlo Jugoslavijo do pretrganja diplomatskih stikov z Vatikanom. Po letu 1953 moremo zaznati novo obdobje, ki ga lahko označimo za čas iskanja koeksistence.108 K temu je pripomogel prvi povojni zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je bil izdan 27. maja 1953. Režim je namreč spoznal neuspešnost dosedanjega boja proti veri. Po razhodu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je postajala Jugoslavija vedno bolj odvisna od zahodnih sil, te pa so bile občutljive za stanje Cerkve v državi. Po Stalinovi smrti so se razmere v mednarodni politiki spremenile in nastopil je čas, ko je bilo treba tudi v notranjepolitičnem ravnanju spremeniti nekatere dotedanje načine ravnanja. Spremenilo se je odnos oblasti do Cerkve, kot edine institucije, ki je komunistična oblast ni obvladovala. Tudi veliko število izseljencev je bilo zelo dejavnih s seznanjanjem tamkajšnje javnosti z dejanskim stanjem v Jugoslaviji. Namesto neposrednega pritiska na Cerkev si je država hotela pripraviti pravne možnosti za administrativni pritisk, ki je bil od prejšnjega veliko bolj prefinjen. Čeprav je zvezni zakon v 23. členu omogočal republikam, 105 O ustanavljanju mladinske organizacije Demokratske mladine že v začetku leta 1946 kot protiutež SKOJ-evcem in uradni Mladinski organizaciji pripoveduje škofijski kancler Franci Vrhunc. (Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«, 2.) 106 »Po že končani vojni je bilo brez sodnega postopka ubitih ali pa s sodnim postopkom na smrt obsojenih 23 duhovnikov in 23 bogoslovcev, in to samo iz ljubljanske škofije. Na zaporne kazni je bilo v tem in naslednjem obdobju obsojenih 272 duhovnikov ljubljanske škofije, to je več kot 80 odstotkov (po stanju 1959). Najvišje število istočasno zaprtih duhovnikov je bilo 160.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 21.) 107 Merlak: »Zanimivo je, da za Cerkev ni bilo najslabše do leta 1948, ampak po tem letu do leta 1954, se pravi po informbiroju, ko so hoteli naši komunisti dokazati Stalinu, da so boljši od sovjetskih in so udarili predvsem po Cerkvi in kmetu. V teh letih je bilo zaprtih zelo veliko duhovnikov, v nekem času skoraj polovica.« (L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«.) 108 Prim. V. Pangerl, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni, 244. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 33 da izdajo natančnejše predpise za njegovo izvajanje, Slovenija tega osem let ni storila. Potrebo po tem je oblast začutila, ko so nastopile razmere tudi za formalni začetek novih odnosov s Cerkvijo, to pa je bilo že tik pred koncilom 14. julija 1961. S preimenovanjem KPJ leta 1952 v ZKJ, naj bi se zabrisala zveza med partijo in državo. To je posledica ideje samoupravljanja, ki se je tedaj pojavila. Zaradi pritiskov tujine na jugoslovansko oblast (Tito na obisku v Angliji) se čuti izboljšanje. Iz zaporov prihaja, zlasti leta 1955, vedno več duhovnikov, oblast začne na področju verskega tiska nekoliko popuščati, dopusti malo semenišče v Vipavi, Teološka fakulteta dobiva subvencijo. Dogodki na Madžarskem leta 1956 še bolj osamijo Jugoslavijo, ki začne razvijati idejo neuvrščenosti, ta pa jo sili v odpiranje svetu, zato mora ublažiti napetosti doma in se navzven kazati kot vzorna država. Prejšnja zunanja represija nad Cerkvijo se še bolj skrije v delovanju tajne policije, ki za svoje cilje uporablja zlasti prisluškovanje, špijonažo in podkupovanje. V času pred letom 1960 je večina zaprtih duhovnikov izpuščenih iz zaporov. Prihod papeža Janeza XXIII. na čelo Cerkve se odrazi tudi v odnosu oblasti do Cerkve. Tako dobi najprej dovoljenje za obisk »ad limina« mariborski škof Maksimiljan Držečnik (1958), po smrti škofa Rožmana 1959 v tujini pa tudi ljubljanski škof Anton Vovk (1960). Tega je leta 1962 Sveti sedež imenoval za nadškofa in škofija je bila ob 500 letnici ustanovitve povzdignjena v nadškofijo. Uredba o izvrševanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (1961) omogoči poučevanje verouka v učilnicah, ki jih duhovniki uredijo v župniščih, saj je do tedaj bilo omejeno zgolj na cerkev. K sprostitvi v odnosih med državo in Cerkvijo po svoje pripomore tudi 2. vatikanski koncil (1962–65), ko tudi Cerkev začne spreminjati svoj odnos do družbe in sveta. Nadškofa Vovka po smrti 1963 zamenja nadškof Jožef Pogačnik, ki je sicer tudi prestal veliko let v komunističnih zaporih, a je do oblasti rezerviran in hkrati bolj toleranten. Pomembno prelomnico za Cerkev na Slovenskem pomeni podpis protokola 25. junija 1966 med Vatikanom in Jugoslavijo. Protokol se je pripravljal šest let, od memoranduma Jugoslovanske škofovske konference leta 1960 jugoslovanski vladi dalje. Uradni stiki med vlado in Vatikanom so se začeli leta 1963, bili s smrtjo papeža Janeza XXIII. prekinjeni, a so se kmalu pod Pavlom VI. nadaljevali in zaključili. Pomen protokola je bil v tem, da je bil nekaj edinstvenega v komunističnem svetu. Država Cerkvi zagotavlja svobodo opravljanja verskih opravil in obredov, Vatikanu priznava v duhovnih zadevah popolno jurisdikcijo nad Cerkvijo v državi, kar je zlasti pomembno pri imenovanju škofov in njihovem komuniciranju z Vatikanom. Vatikan pa priznava, da se morajo duhovniki držati verskih in cerkvenih okvirov svojega delovanja, ne smejo delovanja izkoriščati v politične namene in se morajo vzdržati vseh oblik političnega terorizma ali nasilja, kar velja tudi za duhovnike v emigraciji. Še večjo veljavo je dala protokolu tudi obljuba o navezavi diplomatskih odnosov med Vatikanom in Jugoslavijo, kar se je uresničilo z izmenjavo predstavnikov že naslednje leto (1967) in tri leta pozneje (1970) z vzpostavitvijo poslaništva v Vatikanu in pronunciature v Beogradu. Protokol je omogočal uvedbo socialnega zavarovanja duhovnikov, odpravo obdavčitve verskih skupnosti, razmah velikih romanj, ustanavljanje koordinacijskih odborov pri SZDL, boljše delovanje komisij za odnose z verskimi skupnostmi na občinski in republiški ravni in pripravo novega zakona v verskih skupnostih. V tem času je prišlo do različnih poskusov dialoga med Cerkvijo in državo, ki pa se je odvijal predvsem med profesorji Teološke fakultete in vodilnimi marksisti tistega časa. ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 34 Razprave so postale javne in dokaj odkrite. Kristjanom je dal koncil precej poguma, marksisti so morali spreminjati svoje dotedanje stališče do vere in Cerkve.109 Marsikaj tega je močno zavrlo Titovo pismo v jeseni leta 1972, v katerem je ideologija prevladala nad pragmatičnostjo. V veljavo so stopile »moralnopolitične kvalitete« posameznika, ki so omogočale samo preverjenim kadrom zasesti vse pomembne politične in gospodarske položaje. To pismo je bilo v precejšnji meri odgovor na poskus »hrvatske pomladi« leta 1971, ki ni uspel. V Cerkvi je oblast videla močno oporo za uveljavljanje nacionalnih interesov, ki jih je morala komunistična oblast v Jugoslaviji kot državi, kjer naj bi vladala »bratstvo in enotnost«, neprestano držati na uzdi. Zato so se nacionalne napetosti hitro odrazile na odnosu oblasti do Cerkve. Niti to pismo niti ustava 1974, po kateri je vera samo zasebna stvar, niti na njej temelječi novi zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, ki prepoveduje Cerkvi opravljanje »dejavnosti posebnega družbenega pomena«, ni moglo več ustaviti razvoja pastoralne dejavnosti. To med drugim odraža ustanovitev Medškofijskega odbora za študente (1971), ki začne prirejati teološki tečaj o aktualnih družbenih temah. Ta tečaj preraste v množično in odmevno versko-kulturno prireditev. Dejansko se prav tu, daleč pred opaznim nastopanjem kulturnikov iz kroga Nove revije, začno porajati prve ideje o demokratičnih spremembah in narodni samostojnosti. Z druge strani pa to obdobje zaznamuje vstopanje novih duhovnih gibanj (ognjiščarji, neokatehumeni) v slovenski cerkveni prostor. Pojavi se zamisel o slovenski sinodi, vendar kmalu ponikne, ker še ni primernih družbenih pogojev, po drugi strani pa se začno kazati v zahodni Evropi tudi nevarne stranpoti pokoncilskega razvoja, kar posebej zaskrbi škofe (pismo JŠK iz leta 1970). Zato sinodo nadomesti prenova, ki leta 1979 zastane (6. zvezek) in dobi svoj izraz v škofijskih pastoralnih zborovanjih, najprej v Ljubljani (1988 in 1991), nato v Mariboru (1989 in 1996) in Kopru (1992). Solidarnost na Poljskem, Perestrojka v Sovjetski zvezi in padec berlinskega zidu pomenijo tako hud pretres za komunizem, da se pod težo gospodarskih problemov začne neustavljivo rušiti. S propadom komunizma pa popusti tudi tista edina še preostala vez, ki je narode nekdanje Jugoslavije vezala skupaj. Ta razvoj pripelje do prvih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni v Sloveniji v mesecu marcu in aprilu 1990, do plebiscita o samostojnosti Slovenije 23.–26. decembra 1990, do razglasitve samostojnosti 25. junija 1991, junijsko-julijske vojne, ki temu sledi, razglasitve nove ustave Republike Slovenije 23. decembra 1991 in priznanje Slovenije v naslednjem letu, med prvimi s strani Vatikana, nato tudi ostalih evropskih in drugih držav. Na prvih demokratičnih volitvah najprej za kratek čas z minimalno večino zmagajo nove sile, a se kmalu po izpeljani državni osamosvojitvi pokaže, da je mnogim v vrstah teh sil stari miselni vzorec tako domač, da pravega preloma s komunistično preteklostjo ne zmorejo. Cerkev, ki se je ob osamosvajanju Slovenije takoj in nedvoumno postavila na stran naroda in k priznanju države tudi mnogo prispevala, v novih razmerah sicer dobi več formalne možnosti za svoje delovanje, vendar se dolgo ne zave novih pogojev za uveljavitev svojih pravic in jih zato v marsičem ne udejanji. Ob tem pa se z leti znova krepijo stare politične sile, povezane po miselnosti in politični ter gospodarski moči s popkovino komunizma, ki Cerkev z zavlačevanjem denacionalizacije držijo zlasti v 109 Teološki profesor Franc Perko v tistem času ugotavlja: »O mestu kristjana v naši družbi zadnja leta zlasti marksisti veliko razpravljajo. Mnogo vprašanj o razmerju med vero in našo družbo, med Cerkvijo in družbo je bilo zadovoljivo rešenih. Na obeh straneh je prišlo do precejšnjih sprememb v stališčih glede medsebojnih odnosov. Najvažnejše je spoznanje, da je treba računati drug z drugim kot z nečim trajnim, da se je zato treba truditi za plodno sožitje.« Ključ do razumevanja novih odnosov morda pomeni njegova ugotovitev: »Naši marksisti pozitivno ocenjujejo pokoncilske spremembe v Cerkvi.« (Prim. F. Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, 180–182.) ZGODOVINSKI PREGLED PASTORALE NA SLOVENSKEM 35 gospodarski in organizacijski zvezanosti. Cerkev z demokratičnimi spremembami ni skoraj nič pridobila na področju javnega šolstva, zelo počasi in le deloma pa se popravljajo krivice, storjene z odvzemom njenega premoženja ob nastopu komunizma. Tudi sama se organizacijsko ni veliko prilagodila novim razmeram in še ni napravila podrobnejšega načrta za delovanje v teh razmerah. To bi težko zmogla, ker se mora ukvarjati z odnosom do države, ki ji ne priznava ustreznega družbenega statusa. Posledica takega stanja je gospodarska šibkost Cerkve, strukturna neprilagojenost novim razmeram in ohranjanje starih vzorcev delovanja. Poleg tega se stari miselni vzorec o družbenih razmerjih ohranja tudi v Cerkvi, ki mora vlagati veliko energije v obrambo pred nenehnimi javnimi napadi v javnih medijih. PASTORALNI SUBJEKTI 36 2. PASTORALNI SUBJEKTI 2.1 ŠKOFJE 2.1.1 Vpliv Rožmanovega procesa na poznejše pastoralno delovanje Cerkve Ljubljanski škof Gregorij Rožman je bil pri starosti 63 let v “Procesu proti Rupniku in soobtoženim”, ki je od 21. avgusta 1946 dalje devet dni potekal pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani, obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po preteku zaporne kazni in zaplembo celotnega premoženja. Sam na procesu ni bil navzoč, saj je v začetku maja 1945 odšel v Avstrijo, zastopal pa ga je branilec po službeni dolžnosti, ki se je na sodbo sicer pritožil, vendar jo je Vrhovno vojaško sodišče FLRJ v celoti potrdilo in jo dodatno zaostrilo še z kaznijo izgube državljanstva, čas izgube političnih in državljanskih pravic pa prepolovilo.110 Kaj je privedlo vojaško sodišče do tako hude kazni tedaj najvidnejšemu predstavniku Cerkve na Slovenskem? Ker je imelo sojenje močan političen odmev in vpliv na takratno in poznejše stanje Cerkve na Slovenskem in ker je bilo v tem in poznejšem času obsojenih še ogromno število duhovnikov (do leta 1959 samo iz ljubljanske škofije 272), si je potrebno za presojo ravnanja Cerkve po končani vojni bliže ogledati, kdo je bil Rožman, in vzroke za to obsodbo. Tembolj zato, ker vse kaže, da je bila z Rožmanom na zatožni klopi tudi vsa duhovščina in celotna slovenska Cerkev. 2.1.1.1 Kdo je bil škof Rožman? Rojen je bil na Koroškem v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku 9. marca 1983 v družini šestih otrok. Gimnazijo je z odličnim uspehom končal v Celovcu, tam tudi vstopil v bogoslovje, bil tam 21. 7. 1907 posvečen v duhovnika in naslednje leto nastopil službo kaplana v Borovljah. Po enem letu je nadaljeval teološki študij na Dunaju in tam 27. junija 1912 doktoriral. Vrnil se je v Celovec, kjer je nastopil službo prefekta v malem semenišču in bil hkrati od leta 1913 dalje profesor cerkvenega prava in moralke v velikem semenišču, od leta 1924 dalje pa docent in kmalu zatem tudi izredni profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti v Ljubljani. 17. marca 1929 ga je papež imenoval za pomožnega škofa s pravico nasledstva takratnemu ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki se je umaknil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je preživel pet let. Čez nekaj mesecev je bil Rožman posvečen in je postal generalni vikar, že naslednje leto 1930 pa tudi ordinarij. Za škofovsko geslo si je izbral besede: Crucis pondus et praemium (Križa breme in plačilo). Svoje delovanje je razumel kot nadaljevanje Jegličevega dela na tistih področjih, ki jih ta ni mogel dokončati: pobožnost prvih petkov in prvih sobot vpeljati kot splošno narodno pobožnost, sezidati v Ljubljani novo semenišče, organizirati Katoliško akcijo po zamislih papeža Pija XI., dati umetnosti v oblikovanju bogoslužnih prostorov močan poudarek (Plečnik).111 Dušno-pastirsko delo je zelo naslonil na Katoliško akcijo, ki naj bi obstajala v vseh župnijah po stanovskem načelu. Zato je popolnoma prenovil njena pravila. Pospeševal je evharistično čaščenje in organiziral v Ljubljani leta 1935 evharistični 110 111 Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 195. Prim. M. Marolt, Slovenska Cerkev v zadnjih sto petdesetih letih, 18. PASTORALNI SUBJEKTI 37 kongres za Jugoslavijo. Podobno se je v Ljubljani odvijal leta 1939 mednarodni kongres Kristusa Kralja. V letu 1940 je sklical škofijsko sinodo, ki je dala osnovo za Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije. Oba dokumenta v bistvu veljata še danes, v kolikor nista bila medtem v posameznih delih spremenjena. Začete pastoralne prenove pa ni mogel nadaljevati, ker se je začela druga svetovna vojna in so Nemci, Italijani in Madžari z napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 razkosali slovensko deželo na tri, ljubljansko škofijo pa na dva dela. Vojne razmere so škofa Rožmana prisilile v aktivno poseganje na politično področje, kjer pa se ni najbolje znašel in si nakopal strašen srd Komunistične partije (KP), ki ga je po eni strani hotela pridobiti na svojo stran, po drugi pa izkoriščala njegove uradne stike z Italijani in pozneje z Nemci za odkrite verbalne pa tudi fizične napade. Ob koncu vojne se je nekaj dni pred partizansko zasedbo Ljubljane na prigovarjanje sodelavcev umaknil v Celovec. Vse kaže, da je računal samo na nekajdnevno odsotnost, ki pa se je spremenila v doživljenjsko, saj se kasneje v domovino ni več mogel vrniti. Ni mu preostalo drugega, kot da je iz Avstrije preko Švice odšel v Ameriko. Do konca življenja se je vrgel v duhovno oskrbo slovenskih izseljencev po svetu, zlasti v Ameriki. Umrl je v Clevelandu 16. novembra 1959 in je bil pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu blizu Chicaga. Po spremembi režima je že bilo nekaj pobud, da bi ga pokopali na ljubljansko pokopališče, vendar so nekdanji komunistični borci vsakokrat takoj sprožili gonjo proti temu. 2.1.1.2 Delovanje med vojno Ker je malo pred 2. svetovno vojno umrl Anton Korošec, voditelj Slovenske ljudske stranke, ki ni imel pravega naslednika, je tedanji politični vrh dokaj nepripravljen dočakal začetek vojne. Tako je glavno moralno avtoriteto v Ljubljanski pokrajini, ki je nastala po okupaciji Italijanov, nesporno predstavljal prav škof. Nanj so se obračali ne le preprosti ljudje, ampak tudi politiki, ki nikakor niso našli poguma, da bi se soočili z novimi razmerami in nanje primerno politično odgovorili. Škof Rožman, ki je bil tudi sicer po značaju precej neodločen človek in zato prekomerno odvisen od svojih najožjih svetovalcev, se je tako nehote znašel v položaju, ki je od njega terjal daljnosežne narodne in politične odločitve. Na eni strani so na njegovo ravnanje v največji meri vplivale okrožnice papeža Pija XI. (Mit brennender Sorge in Divini Redemptoris v letu 1937), ki je ostro obsojal tako nacizem kot komunizem. Po drugi strani se je KP pod okriljem OF kmalu po okupaciji Slovenije oklicala za edinega zakonitega osvoboditelja naroda in vse druge, ki bi mimo nje vodili boj za narodno osvoboditev, že vnaprej obsodila in jih začela sistematično pobijati. Škofu je bilo jasno, da pri tem ne gre za narodno osvoboditev, kot je to ves čas vojne in po njej zagotavljala partijska propaganda, ampak za izvajanje revolucije, ki naj privede KP na oblast. Ta je začela pod krinko narodnega izdajstva odstranjevati možne in dejanske idejne nasprotnike.112 Ob zasedbi slovenskega ozemlja so tedanji slovenski politiki ocenili, da je slovenski narod premajhen za direkten odpor proti mnogo močnejšemu okupatorju, ki bi ga lahko hitro popolnoma iztrebil, zato je tudi po škofovem prepričanju bila potrebna neka navidezna oblika sodelovanja z okupatorjem. To je razumeval kot izbiro manjšega zla, dokler zahodni zavezniki Nemčije ne bodo strli.113 Edino KP je načelno pozvala v odkrit 112 Škof Lenič to pove povsem določno: »Vedel je, da komunisti hočejo predvsem revolucijo, da je to njihov prvi namen. Pod krinko osvobodilne vojne so pridobili veliko poštenih ljudi, ki so se jim pridružili zaradi osvoboditve, ne pa zaradi komunizma. Dolomitska izjava je samo potrdila, kam je usmerjena vsa zadeva. Rožman je bil proti brezbožni komunistični in stalinistični revoluciji.« (J. Gril, Bog je želel imeti priče.) 113 Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 33–36. PASTORALNI SUBJEKTI 38 boj z okupatorji, ne glede na žrtve, ki jih je s tem izzvala. Te kasneje dejansko niso bile sorazmerne z doseženim. Z likvidacijo mnogih duhovnikov in prepričanih katoliških laikov že leta 1941, še bolj pa leta 1942, je vsem, še posebej škofu, postalo jasno, da partija izkorišča tujo okupacijo za izvedbo družbene revolucije, ki naj ji pomaga do prevzema oblasti. Z brezobzirnim terorjem je prisilila preprosto prebivalstvo k samoobrambi pred partizanskimi obračuni z vplivnimi ljudmi in njihovimi družinskimi člani. Žal je tedanja politika videla edino možnost obrambe s prevzemom orožja iz rok okupatorja, s tem pa se mu je nehote podredila in do neke mere vključila v doseganje njegovih vojaških ciljev. To pa je zelo prav prišlo revolucionarjem, ki so tako lahko vsak hip kazali na vaške stražarje ali domobrance kot okupatorjeve sodelavce in izdajalce naroda, ki jih je treba iz narodnih interesov brezobzirno uničiti. Rožman se zaradi ideološkega nestrinjanja s komunizmom in njegovimi metodami nikakor ni mogel opredeliti za partizanstvo kot način boja proti tujim zavojevalcem. V zmagi revolucionarjev in njihovim prevzemom oblasti po vojni je videl največjo nesrečo za ves slovenski narod. Zato je že zgodaj napovedal idejni boj proti komunizmu, ki pa je iz predvojne, zgolj ideološke verbalne vojne v vojnih razmerah prerasla v oboroženo vojno.114 Treba je jasno reči, da nikjer ni zaslediti Rožmanovega hujskanja ljudi na bratomorno vojno, kar so mu pozneje očitali. Nasprotno, vedno znova je zlasti duhovnike opozarjal, naj se Cerkev ne vključuje v oborožene obračune, vendar je bil takratni besednjak včasih tak, da je lahko nepoučene navajal na takšna dejanja. Popolnoma neupravičeno ga je medvojna in povojna partijska propaganda hotela narediti – in ga za mnoge tudi je naredila – za narodnega izdajalca. Za tako označbo ne obstajajo nikakršni dejanski dokazi, ampak samo politični motivi. Nasprotno je res. Šlo mu je predvsem za narod in njegov obstoj ter ohranitev demokratične družbe. Pač pa je na osnovi drugačne ocene položaja, kot ga je naredila tedaj KP, želel te cilje doseči na načine, ki se z njimi partija ni strinjala. Svoje cilje je v javnosti vedno predstavljala za narodne cilje, njegove pa za proti-narodne. Tako se ni čuditi, da zaradi dolgoletne indoktrinacije še danes veliko Slovencev ne sprejema njegovih razlogov z razumevanjem.115 Danes moremo že reči, da so Rožman in tedanje demokratične stranke z narodnega vidika pravilno ocenile tedanje politične razmere. Žal pa so bili konkretni koraki teh strank preveč medli, neodločni in pasivni. Tako so omogočili partiji prevzem iniciative. Tudi škof je pokazal premalo državljanskega poguma in samozavesti. Naredil je sicer veliko za reševanje posameznikov ali celih skupin iz taborišč, zaporov in drugih stisk, ne glede na njihovo politično prepričanje, vendar je pri tem preveč stavil na prošnje in dogovarjanje z okupatorjem, manj pa na odločne zahteve v imenu človečanskih pravic in mednarodnih dogovorov. 2.1.1.3 Odnos do papeža in komunizma. Rožman je slepo sledil vsem papeškim dokumentom in jih skoraj skrupulozno izpolnjeval. Kjer se ni znal sam odločati, je spraševal v Rim. Pri tem je morda premalo 114 »Katoliška Cerkev v celoti in še posebej Cerkev v Ljubljanski škofiji je bila pred drugo svetovno vojno in med njo slepa za pravo naravo nacionalnega socializma. Ker je bil ta državniško razumnejši od komunizma in ni načelno napadal Cerkve, so v njem kristjani in še posebej cerkveno učiteljstvo, videli manjše zlo, kakor pa v »brezbožnem komunizmu«, ki je Cerkvi pač že na načelni ravni napovedal spopad.« (V. Ošlak, Da mrtvi ne bi grabil živega, 58.) 115 »Če gremo Slovenci v boj z okupatorjem, je menil, nas bo ta uničil, ker smo premajhni. Krivično je, če ga označujemo kot narodnega izdajalca, saj si je prizadeval, da bi narod ohranil. Ne samo, da je kot kristjan in škof odklanjal vsako revolucijo, slutil je, da bo komunizem v vojnih razmerah z njo slovenskemu narodu povzročil nepopravljivo škodo, ki bi se sicer dala omiliti.« (J. Juhant, n. d., 229.) PASTORALNI SUBJEKTI 39 upošteval, da so taki dokumenti vedno pisani za obče razmere in so zato splošni, med tem ko konkretne razmere zahtevajo konkretno uresničevanje. Zato je potrebna življenjska modrost presoje po lastni vesti in trenutnem spoznanju. Rožman se je pri svojem ravnanju opiral na papeževe besede in večkrat navajal njegovo stališče do komunizma. Že papež Pij IX. se je leta 1846 v okrožnici “Qui pluribus” dotaknil tega nauka. Nato pa leta 1931 bolj izčrpno Pij XI. v “Quadragesimo anno” ter v “Divini Redemptoris” leta 1937.116 Socializem se “ne more spraviti v sklad z verskimi nauki katoliške Cerkve, zakaj njegova zamisel družbe je popolnoma tuja krščanski resnici”. “Nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist.”117 Pij XI. je brezbožni komunizem kot najradikalnejšo obliko socializma označil za največje zlo in največjo nevarnost tega časa. “Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska kultura.”118 To stališče je Rožman zastopal brezprizivno. Toda ali je mogoče s komunizmom ne sodelovati, ne da bi s tem trčil v vprašanje človeškega odnosa do ljudi, ki komunizem izpovedujejo kot svoj nazor? Na Rožmanov odnos do komunizma so gotovo močno vplivale grozljive vesti, ki so predvsem preko vatikanskih diplomatskih virov prihajale iz Sovjetske zveze, kjer je bil tedaj Stalinov teror na svojem višku, in iz Španije, od koder so se vračali slovenski borci, ki so se tam borili na komunistični strani in zelo zavzeto širili svoje ideje. Nedvomno je na potek dogodkov vplivala tudi predvojna razdeljenost političnega prostora na Slovenskem. Po drugi strani pa je velika politična moč SLS pogojevala njeno veliko ležernost in neaktivnost v novih razmerah druge svetovne vojne, na kar ni bila dovolj pripravljena. 2.1.1.4 Partija proti Rožmanu. Med vojno je KP poskušala pridobiti škofa Gregorija Rožmana na svojo stran ali vsaj poskušala doseči njegov bolj naklonjen odnos do nje in njenega delovanja ali pa, da bi se vzdržal vsega, kar bi jo oviralo pri njenem vzponu na oblast. Pri tem je seveda vedno igrala na narodne interese in na kristjane v vrstah OF. Rožman je zastopal stališče, da je ravnanje partije v vojnih razmerah neodgovorno, ker pomeni nevarnost za uničenje celega naroda, v neposrednih stikih z zaupniki OF pa samemu narodno-osvobodilnemu boju ni ugovarjal. Ni se pa dal zapeljati poskusom, da bi kakorkoli legaliziral partijsko izvajanje revolucije in je komunizmu kot miselnemu sistemu ostro nasprotoval. V njem je videl najprej ali zgolj boj proti veri in Cerkvi, pač pod vtisom poročil iz Sovjetske zveze in eksekucij kristjanov v Sloveniji. Partija ga je imela za glavnega idejnega nasprotnika, s katerim se nikoli ni spopadla na idejnem področju, ampak ga je, zlasti po ponesrečenih poskusih pridobitve na svojo stran, hotela čim bolj diskreditirati. S tem je pripravljala teren za dokončni obračun po vojni. Njegov odhod v tujino ji je samo še olajšal vse oblike propagandnega blatenja. Pri tem si je lahko pomagala tudi s krajo, saj je odpeljala iz škofije ves tisti del arhiva, ki bi ga lahko kakorkoli obremenil ali govoril njemu v prid. Ker tudi pričam, ki bi govorile njemu v 116 Lahko si predstavljamo, kako je Rožman kot na novo posvečeni mlad škof hotel takoj po posvečenju nad vse resno vzeti papeževe besede, zapisane leta 1931 v okrožnici Qadragesimo anno: »Dasi imamo za nepotrebno, da bi dobre in verne sinove svete Cerkve šele opozarjali na brezbožno in zločesto naravo komunizma, ne moremo brez globoke bolesti gledati nemarnost tistih, za katere se zdi, da to grozečo nevarnost prezirajo in z neko leno brezbrižnostjo puste, da se vsepovsod širijo nauki, ki bodo prinesli družbi nasilje, klanje in pustošenje. Še bolj je treba obsoditi brezskrbnost tistih, ki se nič ne brigajo, da bi odpravili ali spremenili razmere, katere grenijo ljudstvu dušo in utirajo pot revoluciji in družbenemu propadu.« (112) (J. Juhant – R. Valenčič, Družbeni nauk Cerkve, 95.) 117 Prim. J. Juhant – R. Valenčič, n. d., 96–97. 118 J. Juhant – R. Valenčič, n. d., 150. PASTORALNI SUBJEKTI 40 prid (mati partizanskega heroja Toneta Tomšiča), ni dovolila nastopiti, je bil proces proti njemu zgolj rutinska zadeva. Pri procesu ga je vključila v skupino obtožencev skupaj z nekdanjim SS-Obergruppenführerjem generalom Erwinom Rösenerjem, policijskim oficirjem Lovrom Hacinom, domobranskim voditeljem Milkom Vizjakom in ljubljanskim županom ter predsednikom Ljubljanske pokrajine pod nemško okupacijo generalom Leonom Rupnikom in nekdanjim ministrom vlade v izgnanstvu Mihom Krekom. To je moralo imeti jasen propagandni naboj, saj ga je s tem naredila za njihovega neposrednega sodelavca in sokrivega za vse njim očitane zločine. Obtožnica proti Rožmanu, dolga 102 strani, obsega 16 točk. Obtožnica mu je očitala: 1. Skupaj s soobtoženimi krivdo za “neštete vojne zločine nad slovenskim narodom: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanja javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine, vsled česa nosijo odgovornost za smrt in trpljenje na deset tisoče mož, žena in otrok”119. Pri tem je Rožman skupaj s Krekom označen kot “organizator in naredbodajalec”. 2. Vodenje “izdajalske dejavnosti kot kvizling v domovini” in s tem v zvezi dušenje ljudske vstaje in podpiranje okupacije, izdajo naroda in domovine. 3. Odkrito politično in vojaško sodelovanje z okupatorji. 4. Nudenje škofijske stavbe za center zbiranja in izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov. 5. Pozdrav italijanskih okupatorjev ob njihovi zasedbi in postavljanje duhovščine v njihovo službo, zagotavljanje Mussolliniju v posebni poslanici brezpogojno vdanost in neomejeno sodelovanje, udeležbo na italijanski slavnostni proslavi, hlapčevsko izvajanje vseh fašističnih odlokov. 6. Razbijanje enotnosti slovenskega naroda in slabitev njegove uporne moči ter podžiganje domačih izdajalcev in zagovornikov sodelovanja z okupatorji. 7. Organiziranje boja proti partizanom. 8. Izdelavo predlogov, kako bo sam sodeloval z italijanskimi oblastmi, dajanje predloga Italijanom, da se samostojno pobija “komunistična nevarnost”, in predloga za dovoljenje organiziranja mladine pred nevarnostjo t. i. “ekstremizma”. 9. Stike z Vatikanom, zaradi tega blokade v Ljubljani, internacije, uvedba posebnih izkaznic, odvzem radio-aparatov in odpuščanje uslužbencev. 10. Prikazovanje borbe slovenskega naroda za svobodo kot borbo proti veri in Kristusu Kralju, s tem v zvezi blatenje narodno osvobodilnega boja in pozivanje k lojalnemu sodelovanju z okupatorjem (torej izraba vere v politične namene). 11. Vpliv govorov in protinarodnega delovanja na ustanavljanje Slovenske zaveze in MVAC ter mestne varnostne straže. Predsedovanje sestankom Odbora vaških straž, dajanje navodil župnikom in kaplanom za ustanavljanje oboroženih kvizlinških oddelkov. Podpora duhovnikom, ki so s samokresi organizirali, vodili in izvrševali zločine “vaških straž”. 12. Pomoč in dajanje navodil Ehrlichovemu akademskemu društvu “Straža v viharju”, katerega člani so sodelovali pri racijah, blokadah, izdajstvih in pošiljanju v zapore in internacijo. Ti so ustanovili tudi posebno policijo, imeli lastne zapore, pretepali pristaše OF in jih mučili. 13. Stalni stiki s Hacinovo policijo in gestapom, prejemanje zaupnih biltenov za aretacije, sestajanje z gestapovimi ljudmi. 119 AMNZ, Rožman 4, obtožnica proti Rupniku in soobtožencem. Nav. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 17. PASTORALNI SUBJEKTI 41 14. Sodelovanje pri zaprisegi domobrancev in s tem podpora nacistični politiki. Bil naj bi inspirator in pobudnik “Slovenskega domobranstva” in s tem odgovoren za vse njihove zločine. 15. Sklicevanje “Narodnega odbora za Slovenijo”, ki naj bi združil vse kvizlinške enote. Ta je tudi vzpostavil izdajalsko predstavništvo 3. maja 1945, ki je pozvalo zaveznike, naj okupirajo Slovenijo. 16. Bil naj bi dosledni in zakleti sovražnik svojega naroda, širil zmešnjave in lažno propagando in zato naj bi bil kriv za beg ljudi ob koncu vojne preko meje. 2.1.1.5 Nasprotujoče si ocene “Vojni dogodki in proces proti škofu Rožmanu so slovensko javnost globoko razdelili. Za precejšen del slovenske javnosti je Rožman nesporno eden največjih vojnih zločincev druge svetovne vojne na Slovenskem.”120 Za druge pa je “prerok, vodnik, zaščitnik in trpin – velikan med najboljšimi sinovi slovenske matere”.121 Podobno je govoril župnik Alojz Blaznik ob njegovi smrti: “Ko bodo minila leta in se bodo strasti druge svetovne vojne ohladile, bodo tega škofa častili kot enega velikih mož v jugoslovanski zgodovini.”122 Janez Juhant ocenjuje, da je bil Rožman »odličen duhovnik in dušni pastir, mož dobrote in koroške mehkobe«.123 Posebne vrednosti je ocena škofa Rožmana iz ust njegovega petletnega tajnika v najbolj kritičnem obdobju, poznejšega škofa Leniča. On mu pripisuje predvsem dve veliki karizmi: dar govorništva in ljubezni do mladih ljudi. Še kot profesorja so ga zlasti vzljubili dijaki, ki so ga imeli za duhovnega voditelja in so bili zelo veseli njegovega imenovanja za škofa. Lenič v njem ni videl kakega velikega narodnega voditelja, podobnega Jegliču, temveč škofa, ki je ves vdan Cerkvi. Kot škof je vse moči vložil v dvig verskega življenja v škofiji. Ob prihodu Italijanov v Ljubljano je bil po Leničevem pričevanju prav tako nesrečen kot vsi drugi pošteni Slovenci, zato se je dolgo izogibal stiku z okupatorji. Šele skrb za begunce iz Gorenjske in Štajerske ga je prisilila v izjavo, ki so mu jo kasneje tako zelo zamerili. A Rožmanovo načelo je po Leničevem pripovedovanju bilo: »Italijani so zlo za Slovence, toda manjše kakor Nemci.«124 Dosedanja zgodovina je že ovrgla trditev Metoda Mikuža, da je bila z obsodbo na procesu “za vselej ‘zadeva škof Rožman’ za slovenski narod končana.”125 Prav neprestano pogrevanje “zadeve Rožman” v prejšnjem režimu in spretno izogibanje obnovitvi procesa po spremembi režima od leta 1990 dalje kaže, da za Slovence vsa zadeva vendarle ni končana in najbrž tudi ne bo, vsaj do odprtja vatikanskih arhivov o tej zadevi. Tega pa ni pričakovati pred letom 2028.126 Poskus javnega tožilca, da bi leta 1996 sodišče obnovilo proces proti Rožmanu, je naletel na toliko težav, da razrešitve tega vprašanja še ni mogoče kmalu pričakovati. V ljudeh ustvarjena podoba škofa Rožmana in Cerkve v njegovem času še dolgo ne bo mogla biti objektivna, saj je komunistična propaganda vanj in Cerkev zmetala toliko blata, da ga čas v nekaj generacijah ne bo mogel oprati. Mi pa le moramo tvegati neko sodbo njegovega ravnanja s pastoralnega vidika, ker na posledicah tega živimo in delamo in nam tudi iz praktičnih razlogov ne more biti vseeno, kakšna resnica o preteklosti bo obveljala. 120 T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 196. J. Kolarič, Škof Rožman, III. del, 591. 122 J. Kolarič, n. d., 684. 123 Prim. J. Juhant, n. d., 228. 124 Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov. 125 Nav. T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 197. 126 Prim. T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 317. 121 PASTORALNI SUBJEKTI 42 2.1.1.6 Poskus pastoralne presoje Rožmanovega ravnanja Gledano z današnjega vidika, se zdi, da je dajal prevelik pomen ideološkemu ocenjevanju ljudi in premalo evangeljskemu. Ideološko gledanje na svet in življenje, s tem pa nujno tudi na konkretne ljudi, je vedno totalno, izključujoče. Ali je belo ali črno, druge možnosti skoraj ni. V življenju pa vendarle ni tako. “Kajti nepopolno spoznavamo, nepopolno prerokujemo.« (1 Kor 13, 9) Ideološko presojanje je vedno močno pod vplivom razuma in izključuje srce. Pastoralno gledanje mora vedno vključevati tudi potrebno širino, zavest o lastni nepopolnosti, vedenje, da smo ljudje šele na poti in ne že na cilju. Ideološkost hoče nekako prehiteti zakonitost počasnega zorenja in napredovanja in vse presojati že iz končnega gledišča. Lahko bi rekli, da je bil Rožman podoben nekaterim današnjim ljudem, ki včasih tako silovito želijo doseči neko stanje popolnosti, da si kmalu začno domišljati, do so ga resnično že dosegli ali da so tik pred tem. Iz ohranjenih virov je mogoče videti, da je Rožman sicer poudarjal, kako so tudi komunisti in partizani samo ljudje, ki so potrebni človeškega razumevanja. Zato je težko razumeti, da se jim ni želel bolj približati ali vsaj ni storil nič v tej smeri. Tako je pravzaprav ravnal v nasprotju s pastoralnimi inštrukcijami, ki jih je sam izdal.127 V teh inštrukcijah namreč škof Rožman “zelo jasno razmeji med obsodbo ideologije in skrbjo za posameznika”.128 Je bilo nedosledno ravnanje znamenje osebne šibkosti? Premalo poguma in evangeljskega zaupanja v božjo pomoč? Je bilo vendarle laže v teoriji pred vojno opredeliti razmerje med načelnostjo in praktičnim ravnanjem, kot pa se v času vojne držati zapisanih načel? Težko je tudi razumeti, da ni več storil za dušno-pastirsko oskrbo med partizani. Zgolj iz ideoloških razlogov? Velikokrat so kristjani, ki so bili v partizanskih enotah, prosili za duhovnike. Moral je vedeti, da so mnogi kristjani med njimi! Ali niso bili ti še bolj potrebni pomoči, če so bili zapeljani? Je bil po sredi strah pred Italijani in Nemci? Lahko tvegamo trditev, da je bila v tem pogledu zamera kristjanov, ki so bili v partizanih, po končani vojni do neke mere upravičena. Pri presojanju njegovega ravnanja s pastoralnega vidika ni mogoče mimo kritike. Ni bilo narobe, da je duhovniške kurate postavil med vaške stražarje in domobrance, narobe je bilo, da jih ni poslal tudi med partizane. Sicer pa njegovo predvojno in tudi medvojno pastirsko delo kažeta, da je želel kar najbolj dosledno izpeljati vsa cerkvena navodila. To mu je na večini področij tudi uspelo. Razen nekaj politično vprašljivih odločitev torej Rožmanu ni veliko očitati, nasprotno – vedno bolj se kaže kot Cerkvi in narodu popolnoma predan in delaven dušni pastir. 2.1.2 Anton Vovk Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi v župniji Breznica na Gorenjskem. Ta župnija je nekaj posebnega, ker je po Finžgarjevem poročilu v 19. stoletju dala kar 120 izobražencev, izmed katerih bodo mnogi ostali trajno zapisani v slovenski zgodovini, kot npr. Matija Čop, Anton Janša, Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen in seveda najbolj znani 127 “Od sodelovanja s komunisti pa moramo seveda dobro razlikovati dušno-pastirsko skrb za vernike, ki so postali komunisti. Tudi njim moramo oznanjati evangelij, tudi nje moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo.” (Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 137.) 128 T. Grieser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 207. PASTORALNI SUBJEKTI 43 France Prešeren, ki se je rodil sto let pred Antonom Vovkom v isti hiši pri Ribičevih.129 Kot pranečak največjega slovenskega pesnika je bil Anton na svoj rod zelo ponosen in se je ob raznih poznejših težavah z oblastjo rad skliceval na to povezavo s priznanim prvakom med poeti.130 Med njegovimi rodbinskimi predniki velja omeniti tudi Janeza Prešerna, ki je bil ob koncu 17. stoletja ljubljanski prošt in predsednik Academiae Operosorum. Anton Vovk je bil zadnji med devetimi otroki, od katerih sta dva že zelo mlada umrla. Oče mu je umrl, ko je imel komaj dobra tri leta. Ker je mati ostala sama z otroki, je bil za Antona zelo pomemben njegov birmanski boter Anton Zupan, profesor v Kranju. Ta ga je spravil v Kranj in skrbel za njegovo šolanje. Prav v času Antonovega prvega obhajila je stopil v veljavo odlok papeža Pija X. o zgodnjem prejemanju tega zakramenta. Leta 1911 je vstopil v 1. razred klasične gimnazije, kjer se je dobro naučil latinsko, pa tudi nemško, saj so nekatere predmete poučevali samo v tem jeziku. Živel je zelo skromno, saj se je za preživljanje ukvarjal celo z lovljenjem gadov, ki jih je prodajal lekarnarju.131 Rodbinsko povezanost s Prešernom dokazuje njegova pesniška žilica, ki jo je dokazal v mladostnih pesmih, pozneje pa v pisani in govorjeni besedi. Ker je bilo mesto Kranj tedaj zelo liberalno in je v cerkev razen kmetov iz okolice hodilo le malo meščanov, je bilo za Antona pomembno zlasti dejstvo, da je vstopil v Marijino kongregacijo in zato močno gojil zakramentalno življenje in da je prišel tam v stik s škofom Jegličem, ki je tja rad prihajal spovedovat mladino. A sredi študija na gimnaziji je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je povzročila razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Jugoslavije. To je dočakal Anton Vovk že kot gojenec malega semenišča v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Komaj 17-letnemu je umrla še mati, na katero je bil zelo navezan.132 Ravnatelj malega semenišča je bil poznejši škof Janez Gnidovec, ki je močno vplival na dijake s svojo svetniško osebnostjo. Na tej prvi slovenski gimnaziji, kjer se je poučevalo v slovenskem jeziku že v času Avstro-ogrske, je Anton Vovk dan pred svojim 19. rojstnim dnem maturiral z odliko. Na njegov duhovni razvoj je vsekakor močno vplivala rojstna hiša, iz katere je v 150 letih izšlo kar 15 duhovnikov, že omenjena rodovna povezava z znamenitimi predniki in pa zgodnja izguba očeta ter v mladostnih letih tudi matere.133 Še istega leta 1919 je Anton vstopil v semenišče v Ljubljani, ki je prav tisto leto dobilo novega rektorja Ignacija Nadraha. On je zanj očetovsko skrbel tudi pozneje.134 Z istim akademskim letom pa je začela delovati tudi nova slovenska univerza.135 Že v prvem letu se je profesorskemu zboru znamenitih mož, kot so bili brata Aleš in France Ušeničnik, Franc Ks. Lukman in drugi, pridružil tudi poznejši Jegličev naslednik Gregorij Rožman in pa poznejši beograjski nadškof Ujčič.136 129 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 7. »Kadar je moral poslušati sramotenje tistega časa in obkladanja z »izdajalcem«, je vedno ponosno odgovarjal: »Prešeren je bil moj stari stric!« (L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.) 131 Prim. L. Ceglar, n. d., 15. 132 Prim. L. Ceglar, n. d., 22. 133 Nadškof Vovk se je na koncu svojega življenja spominjal svoje mladosti takole: »Moja mladost ni poznala in uživala sedanjega načina življenja. Nisem smel niti misliti na kolo ne na izlete, moje opravilo je bilo v počitnicah trdo kmečko delo. Pod Triglavom sem doma, pa nikdar nisem bil v njegovem kraljestvu. Moji edini izleti so bili v dijaških letih ob nedeljah zjutraj na Brezje, vedno peš in navadno s čevlji v rokah.« (Prim. Okrožnica 9/1963.) 134 To posebno skrb Nadraha za Vovka so nekateri videli tudi v tem, da je šel v službenem napredovanju točno po Nadrahovi poti: kaplan v Metliki in Tržiču, kanonik, vodja semenišča, generalni vikar. Ko je Vovku ob priliki neki redovnik to oponesel z besedami: »Vi ste Nadrahovo maslo!«, Vovk tega očitka kar ni mogel pozabiti. To kaže, da je to dejstvo čutil tudi sam, saj taka izbira v Cerkvi ni bila redka. (Prim. F. Vrhunc, Ob 25-letnici smrti nadškofa Antona Vovka, 45.) 135 Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena 23. 7. 1919 in je ob svojem začetku obsegala pet fakultet, med njimi tudi teološko. 136 Prim. L. Ceglar, n. d., 44. 130 PASTORALNI SUBJEKTI 44 Antona Vovka je škof Jeglič posvetil v duhovnika na god sv. Petra in Pavla leta 1923.137 Prvo njegovo kaplansko mesto je bilo v župniji Metlika, kjer je kaplanoval dve leti, enako kot sto let pred njim posvečeni Friderik Baraga, poznejši škof med Indijanci v Severni Ameriki. Tudi dejstvo, da je stanoval v isti sobi kot pred njim ta svetniški mož, je vplivalo na njegovo prizadevanje za duhovno rast in pastoralno delo med Belokranjci. Tu je zelo zavzeto in uspešno duhovniško deloval in se trudil biti vsem enako dostopen.138 Tri leta zatem je bil prestavljen na drugi konec škofije v Tržič na Gorenjskem. Njegovo tržiško obdobje se je začelo s kaplansko službo, ki jo je opravljal dve leti. Tu je župnikoval msgr. Matija Škrbec, od katerega se je Vovk veliko naučil in ga tudi pozneje močno cenil. Škrbec je že leta 1924 začel izdajati prvi župnijski list v Sloveniji »Cerkveni glasnik«, v katerega je pisal tudi Vovk. Ko je Vovk prišel v to industrijsko in obrtniško, mesto najbrž ni slutil, da bo tu preživel kar petino svojega življenja. Po imenovanju dotedanjega tržiškega župnika Škrbca za župnika in dekana v Kranju, je njegovo mesto zasedel Anton Vovk, ki so ga župljani zelo toplo sprejeli, čeprav je bil takrat najmlajši župnik v škofiji.139 Kot župnik se je Vovk tako vrgel v delo, da je kmalu živčno zbolel in bil tako bolan, da mu je zdravnik moral odrediti počitek in obilno hrano, zaradi česar je ostala vse življenje telesna debelost, ki se je ni mogel več rešiti.140 Zelo se je zavzel za obnovo cerkva v župniji, za močno prosvetno delovanje, predvsem pa za dvig verskega življenja faranov, razvoj dobrodelnosti in socialne pomoči. Prizadeval si je za lepe odnose s svojimi sobrati duhovniki, ki so ga zato imenovali kar »tržiško sonce«.141 Leta 1940 je zaprosil za izpraznjeno mesto kanonika v stolnem kapitlju in ga komaj 40-leten dobil z namenom, da postane rektor semenišča, vendar je to preprečil začetek vojne. Med vojno je bilo pomembno njegovo delo za preganjane duhovnike, ki so se v Ljubljano zatekli iz predelov Slovenije, ki so jih zasedli Nemci. Nekaterim je uspelo pravočasno pobegniti v t. i. Ljubljansko pokrajino, zato je bila velika skrb ljubljanskega škofa tem duhovnikom omogočiti normalno življenje. Vovk je bil zelo iskan pridigar, ker je že s svojo visoko telesno postavo in močnim glasom pritegnil pozornost. Tako je bil pridigar tudi na zlati maši rojaka Finžgarja.142 Zaradi stikov s Finžgarjem so mu nekateri očitali povezavo z OF in podpiranje partizanov, kar pa so pozneje mnogi, zlasti še tedanji Rožmanov in pozneje Vovkov tajnik Lenič, odločno zanikali.143 Leta 1944 je za Nadrahom prevzel vodstvo semenišča, ki je bilo zaradi vojnih razmer že napol prazno, pa tudi v hudih gmotnih težavah. Večina bogoslovcev je namreč odšla k domobrancem, predvsem iz strahu pred nemško mobilizacijo. V semenišču so ostali zlasti šestoletniki. Škof Rožman je pred svojim odhodom v tujino tudi njim dal na izbiro, da odidejo ali ostanejo. Kljub Vovkovim poskusom, da bi jih zadržal doma, so vsi že naslednji dan odpotovali. Tako je odšlo tudi 16 diakonov, ki so bili tik pred duhovniškim posvečenjem. Samo štirje od njih so se pozneje vrnili. To je pomenilo hud udarec za škofijo, ki še 25 let pozneje ni imela v enem letu toliko novomašnikov, kot bi jih 137 »God sv. Petra in Pavla je bil zame najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil ta dan posvečen v duhovnika. Večje milosti mi Bog ni mogel dati ...« (F. Vrhunc n. d., 44.) 138 Vse priče soglašajo, da je bil Vovk pobožen, zbran, goreč duhovnik in dober pridigar. M.M. je dejala: »Če Vovk ni bil svetnik, ni nihče.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 65.) 139 Prim. L. Ceglar, n. d., 65. 140 Sam Vovk je večkrat opravičeval svojo obilno telesno težo z zdravnikovim naročilom: »Živci morajo plavati v masti«. (Prim. L. Ceglar, n. d., 107.) 141 Prim. L., Časi so zahtevali pokončnega človeka. 142 F. S. Finžgar je pred tem odkupil Vovkovo in Prešernovo rojstno hišo v Vrbi z namenom, da bi postala kulturni spomenik. (Prim. L., Ceglar, n. d., 107.) 143 Prim. L. Ceglar, n. d. 108 in isti, Nadškof Vovk, III. del, 102–118. PASTORALNI SUBJEKTI 45 bilo to leto.144 Poleg mnogih bogoslovcev je čez mejo odšlo tudi približno 200 duhovnikov, med njimi trije kanoniki, trije škofijski tajniki, pet profesorjev teološke fakultete in le redki so se vrnili.145 Dne 13. 6. 1945 so prišli Oznovci po 78-letnega prelata Nadraha, ki je za škofom Rožmanom vodil škofijo in ga iz Vovkovega stanovanja odvedli v zapor.146 Za njim je prevzel vodstvo škofije kanonik Vovk.147 Čeprav šele peti po vrstnem redu med sedmimi kanoniki in šele pri petinštiridesetih letih, se je vsem prav on zdel najbolj primeren za to službo. 2.1.2.1 Generalni vikar Sprva je nova komunistična vlada še kar z naklonjenostjo sprejela Vovka kot ordinarija, saj je zaradi povezave z rojakom Finžgarjem upala, da bo tudi on enakega mišljenja.148 Vendar so zaradi sovražnega razpoloženja oblastnikov do Cerkve težave kmalu prišle. Mnoge župnije so ostale brez duhovnikov, tistim duhovnikom pa, ki oblasti niso bili všeč, ni hotela dati dovoljenja za nastanitev v župniji. Sledilo je množično zapiranje duhovnikov, močna propaganda proti Cerkvi v medijih in montirani procesi, na katerih so obsojali duhovnike na izredno visoke kazni. Komunistično delovanje je bilo tako zelo ideološko, saj so raje videli, da ostanejo na Gorenjskem po župnijah nemški duhovniki, kot da se nanje vrnejo tisti slovenski, ki so prebili štiri leta v izgnanstvu na Hrvaškem, v Srbiji in drugod. To le dodatno potrjuje dejstvo, da tudi drugih duhovnikov oblast ni preganjala zaradi domnevnih prestopkov, ampak iz ideoloških razlogov.149 Vovku je prva leta povzročala največjo skrb zapolnitev izpraznjenih župnij z duhovniki, ki so se vrnili, a so imeli težave s pridobivanjem dovoljenj. Dober mesec po prevzemu oblasti so komunisti od Vovka zahtevali javno izjavo o lojalnosti novi oblasti in obsodbo delovanja Cerkve, posebno škofa Rožmana med vojno. Po posvetovanju s profesorji TF, kanoniki in redovnimi predstojniki je Vovk podpisal izjavo, ki naj bi jo sestavil Jožef Pogačnik. V njej je rahlo obsojena okupacija in Rožmanovo delo.150 Obljub, ki jih je ob tej izjavi dala oblast, le-ta ni izpolnila. Obratno, večina članov delegacije, ki je pred predsednikom narodne vlade Borisom Kidričem podala to cerkveno izjavo, se je kasneje znašla v ječi.151 V domovino se je, kljub zagotovilom o neovirani možnosti vrnitve, lahko vrnilo le nekaj v tujini posvečenih mladih duhovnikov. Vovk se je kljub močnemu policijskemu nadzoru trudil za ilegalne stike s Svetim sedežem, škofom Rožmanom in drugimi v tujini živečimi duhovniki. Prav s posredovanjem v Rimu in pri nunciju mu je uspelo po dvanajstih tednih spraviti iz ječe priletnega kanonika Nadraha.152 Vovk se je kot generalni vikar udeležil prve seje škofovske konference v povojni Jugoslaviji pod vodstvom zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je 20. septembra 1945 izdala znamenito pastirsko pismo, v katerem opisuje razmere po prihodu nove oblasti.153 Popis 144 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 116. Prim. L. Ceglar, n. d., 118. 146 Tako so se izpolnile besede, ki jih je ponovil za apostolom Tomažem, ko je hotel poudariti zvestobo škofu Rožmanu: »Pojdimo še mi, da z njim umrjemo« (Jn 11,16). (Prim. L. Ceglar n. d., 120.) 147 Prim. S. Lenič, Moji spomini, 34. 148 »Takratne oblasti so ga še kar nekako sprejele. Vedeli so, da je njegov prijatelj rojak Finžgar, ki je takrat v javnosti veliko pomenil.« (L., Časi so zahtevali pokončnega človeka.) 149 Prim. L. Ceglar, n. d., 124. 150 Prim. S. Lenič, n. d., 37. 151 Prim. L. Ceglar, n. d., 125. 152 Prim. S. Lenič, n. d., 37. 153 Uradi naslov se glasi: »Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije, izdano na vsesplošnih škofovskih konferencah v Zagrebu dne 20. septembra 1945.« Obsega pa sedem gosto tipkanih strani. 145 PASTORALNI SUBJEKTI 46 stanja glede verskih pravic državljanov in spoštovanja svobode vesti in lastnine je resnično pretresljiv in v primerjavi s predvojnim stanjem katastrofalen. Ena osrednjih stvari je usoda mnogih duhovnikov. V zaporih z njimi ravnajo skrajno nečloveško. Pred vojno je obstajalo kakih sto katoliških časnikov, po vojni ni nobenega več. Odvzete so katoliške tiskarne, semenišča po večini zasedena z vojaštvom. Verouk je postal neobvezen in skrčen na eno uro tedensko. Katoliške srednje šole in internati so ali zaprti ali odvzeti. Ovirano je prihajanje mladine ob nedeljah k maši. Z uvedbo civilnega zakona je krščanskemu zakonu odvzeta svetost. Težave ima Cerkev pri karitativni dejavnosti. Agrarna reforma je pustila le malo zemlje župnijam, vse drugo je brez odškodnine odvzeto. Najhujši pa je brezbožni in materialistični duh, ki ga oblast vse povsod vzpodbuja. Škofe tolaži trenutno še močno versko življenje vernikov, bojijo pa se za prihodnost Cerkve, če se bo tak trend nadaljeval. Zato škofje zahtevajo svobodo tiska, šol združenj, karitativnega dela, spoštovanje človeške osebe, krščanskega zakona in vrnitev premoženja. To dolgo pastirsko pismo so prebrali po vseh cerkvah v nedeljo 30. septembra. V Sloveniji je izzvalo veliko jezo tedanjih oblasti, ki so od Vovka zahtevale, naj vsebino prekliče, a je odločno odvrnil: »Nikoli ne bom preklical, pa tudi nikoli več nobene izjave dal!«154 Zato pa se je preganjanje Cerkve vedno bolj stopnjevalo. Tak nastop škofov je prišel oblasti prav v njeni nameri, da je Cerkev treba onemogočiti in vero izkoreniniti. Marksisti so bili prepričani, da jim bo to tudi v razmeroma kratkem času uspelo.155 Z odpravo verskega tiska je bila Cerkvi odvzeta možnost, da se v javnosti brani pred neutemeljenimi napadi, preprečen je bil stik s svetom, zlasti z Vatikanom, versko življenje zoženo na dogajanje v cerkvi, ves čas pa je močno delovala tajna policija, ki je vse nadzirala in zlasti poskušala vnesti razdor v cerkvene vrste s spodbujanjem medsebojnega nezaupanja. Samo kar zadeva časopisne publikacije je Cerkev pred vojno imela na voljo 2 dnevnika, 12 tednikov, 39 mesečnikov. – In vse to je bilo zdaj odpravljeno. Zanimiva je bila taktika komunistov, ki niso takoj po končani vojni nastopili z vso silo, ampak premišljeno in načrtno najprej z močno protiversko propagando, sprejemanjem nove ustave in druge zakonodaje. Vse to je dajalo videz pravnega postopanja. Zaradi pomanjkanja tiska se je porodila zamisel za »stenčas« (stenski časopis), ki je vsaj za silo mogel ljudi obveščati, seveda le tiste, ki so prihajali v cerkev.156 Hudo omejitev cerkvenega delovanja je pomenil tudi odvzem njenega premoženja, s čimer je bila Cerkev prisiljena živeti zgolj od prostovoljnih darov vernikov, ki pa so že tako živeli v pomanjkanju zaradi obveznih oddaj kmetijskih pridelkov in slabega gospodarjenja, prva leta po vojni strogo po ruskem vzorcu. Tudi duhovniki so bili prisiljeni živeti v precejšnjem pomanjkanju in nekateri v nemogočih stanovanjskih pogojih.157 Poleg omejitve tiska je bil najbolj daljnosežen in zelo temeljit državni poseg na področje vzgoje, kjer je oblast izvajala tako prefinjen in učinkovit pritisk na starše, da se je število veroučencev hitro manjšalo.158 Po Rožmanovem odhodu iz države se je najbolj očitno kazala odsotnost škofa v tem, da nihče ni imel pooblastila za birmovanje. Tako leta 1945 sploh ni bilo birme, naslednje leto pa si je generalni vikar Vovk pomagal s tem, da je vabil za birmovanje beograjskega nadškofa Ujčiča in zagrebškega škofa Lacha.159 Niti Rožman, ki je sicer že 154 F. Vrhunc, Mojih pet škofov, 5. To je priznal Zdenko Roter v Novi Gorici leta 1982 (Prim. Naša luč 6/1982, 1.) 156 Nastanek stenčasa se pripisuje frančiškanu p. Romanu Tomincu, ki je ta način uporabil že kmalu po letu 1945. (Prim. F. Bole, Prof. p. Roman Tominec, 8.) 157 Prim. L. Ceglar, n. d., 145. 158 Leta 1946 je na vprašanje, ali hočejo verski pouk svojih otrok v šoli, 93 % slovesnih staršev odgovorilo pritrdilno. Vendar zaradi kontrole, pritiska in strahu mnogo staršev otrok ni več priglasilo. (Prim. L. Ceglar, n. d., 141.) 159 Prim. S. Lenič, n. d., 40. 155 PASTORALNI SUBJEKTI 47 avgusta 1945 papežu ponudil svojo odpoved škofiji, a je ta ni sprejel, niti Vovk si sprva nista veliko prizadevala za trajno rešitev tega vprašanja, saj je bil Vovk prve mesece še prepričan, da se bo škof Rožman vrnil, ta pa je tako upanje gojil tudi še v letu 1946. Vendar so razmere vedno bolj kazale, da se Rožman ne bo mogel več vrniti, zato je moral tudi Vatikan nekaj ukreniti. To je lahko storil po prihodu ameriškega škofa Jožefa Hurleya v Beograd, dne 30. 1. 1946, ki je odslej vodil nunciaturo. Njegov tajnik Marcussi je Leniču razodel novo stališče Vatikana: »Rožman ne bo nikoli več škof v Ljubljani, ker sveti oče zameri škofom, ki so zapustili škofije. Novi škof bo Anton Vovk.« Ta zasuk Rima v odnosu do Rožmana je mnoge v Sloveniji presenetil in razočaral, ker je bilo to v močnem nasprotju s prejšnjimi stališči papežev do komunizma.160 Na prošnjo Rima, naj predlaga kandidate za pomožnega škofa, je Rožman predlagal tri kandidate in na prvem mestu navedel Vovka, nato Šimenca in Pogačnika. 2.1.2.2 Škof ljubljanske škofije. V Ljubljani je potekal od 21. do 30. avgusta 1946 sodni proces proti škofu Rožmanu in se končal z obsodbo.161 Samo dva tedna pozneje je bilo 15. septembra v Rimu podpisano imenovanje dveh slovenskih pomožnih škofov: Antona Vovka v Ljubljani in Maksimiljana Držečnika v Mariboru. Tri dni za tem je bil zaprt zagrebški nadškof Alojzij Stepinac in Tito je nekaj dni pred začetkom procesa proti njemu v govoru na kongresu v Beogradu zagrozil: »Aretirali smo Stepinca in aretirali bomo vsakogar, ki bi se upiral sedanjemu stanju, pa če mu je prav ali ne.«162 Imenovanje za 31. ljubljanskega škofa je bilo Vovku izročeno v Ljubljani dan pred začetkom Stepinčevega procesa. Oblast v Ljubljani je bila nejevoljna, ker je do imenovanja prišlo brez predhodnega posvetovanja z vlado, zato ga na začetku ni hotela priznati. Vovkovo škofovsko geslo je bilo: »V Gospoda zaupam«, kar moremo razumeti tudi kot odraz negotovosti dobe, v kateri je nastopil svojo škofovsko službo, saj brez globokega zaupanja in predanosti Bogu ne bi mogel sprejeti odgovorne naloge v tako težavnih okoliščinah, ki so bile nakazane zgoraj. Več tednov je imenovanje ostalo v tajnosti, ko pa je bilo 18. 10. 1946 uradno objavljeno, sta se šla z Držečnikom predstavit notranjemu ministru LRS Borisu Kraigherju. Ko je bil v okrožnici duhovnikom sporočen datum posvečenja in dana naročila, naj se dan pred tem slovesno zvoni po vseh cerkvah, je reagirala slovenska vlada. Očitno se je zbala, da bi posvečenje preveč dvignilo samozavest vernikom in kleru, hkrati pa je hotela pokazati, da je treba tudi v notranjih cerkvenih odločitvah z njo računati. Minister Kraigher je dal poklicati tajnika Leniča in prepovedal posvečenje, češ da ni bila vlada za to nič vprašana. Posredovati je moral nuncij v Beogradu pri zveznem ministru in šele dva dni pred posvečenjem je prišla brzojavka, da posvečenje bo, vendar naj bo brez slovesnega zvonjenja. Med tem pa je že izšel verski list Oznanilo, ki je slovesno posvečenje že napovedal. Policiji ni preostalo drugega, kot da je le prepovedala branje posebnega pastirskega pisma novega škofa. Ker obreda oblast ni mogla preprečiti, je poslala v cerkev človeka, ki je med obredom spustil solzilni plin. Da bi policija prikrila svojo vpletenost, je poklicala na zagovor škofovega tajnika Leniča naj pojasni, kdo je ta incident povzročil.163 160 Prim. S. Lenič, n. d., 38. Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 17. 162 Prim. L. Ceglar, n. d., 160. 163 Prim. S. Lenič, n. d., 42. 161 PASTORALNI SUBJEKTI 48 Kot škof se je Vovk pogumno boril za pravice Cerkve, vendar mu je prvo bilo njeno pastoralno poslanstvo.164 A razmere so bile težke, saj je nova oblast skušala zabrisati vse sledi svojega medvojnega in povojnega zločinskega početja. Tudi tako, da je dala izkopati posmrtne ostanke tistih, ki jih je OF ukazala likvidirati (Ehrlich, Natlačen, Župec, Kikelj ...), in jih odpeljala neznano kam. To ravnanje je Vovk ostro obsodil.165 Zaradi naraščajočega pritiska na vernike, so se ti še toliko bolj zatekali v cerkev in zlasti k pobožnosti do Marije. Zato je bila nad vse pomembna navzočnost milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij v ljubljanski stolnici, kamor je bila prinesena ob nemški zasedbi Gorenjske. Ko so se razmere toliko uredile, da ni bilo strahu za oskrunitev podobe, so jo na škofov ukaz slovesno prenesli nazaj na Brezje. V ljubljanski stolnici se je ob slovesu zbrala taka množica, da je ustavila tudi promet v bližini, na samih Brezjah pa je pričakalo Marijino podobo nad 20.000 ljudi.166 Posebno poglavje so bile v povojnem času birme po župnijah, na katerih se je pokazal ves prepad med željo vernikov po zakramentih in dejansko možnostjo po javnem manifestiranju vernosti, ob tem pa še neizmerna pretkanost načrtovalcev uničenja vere. Ti so se posluževali za to tajne policije ali domačih prenapetežev in uprizarjali vse mogoče napade na škofa in vernike ali vsaj ovirali obrede. Posluževali so se raznih sramotilnih dejanj, pa vse do fizičnih napadov in poskusov umora.167 Niso se ohranile vse podrobnosti z zasliševanj, ki so jih dolga leta izvajali oblastniki tako, da so zvečer prihajali po škofa ter ga cele noči zasliševali, proti jutru pa privedli nazaj na škofijo z grožnjo, da ne sme ničesar od tega izdati drugim ter normalno delati cel dan.168 Oblast je začela zapirati nadškofove ožje sodelavce. Tako je moral v ječo kanonik Pogačnik, ker je pridigal proti komunizmu. Presedel je osem let. Edvard Kardelj je leta 1947 na shodu v Ljubljani tako napadal Cerkev, da je nahujskana množica razbila vrata v škofijo in v stavbi vse razdejala.169 Nekaj dni po tem dogodku so zaprli škofovega tajnika Leniča, ki je v zaporu ostal kar 8 let.170 Množično so zapirali tudi druge duhovnike. Po odvzemu zavodov in šol redovnikom in redovnicam, češ da je vzgoja zadeva države, je bila škofova naloga reševati tudi to vprašanje. Redovne duhovnike je nastavljal na izpraznjene župnije. Tako so morali redovniki prevzeti pastoralno delo po župnijah, kar je bil v tistih okoliščinah tudi edini način njihovega preživetja. Po juniju leta 1948, ko se je Tito sprl s Stalinom, so se jugoslovanski komunisti trudili dokazati sovjetskim, da so bolj pravoverni od njih, zato je nastopila doba »aktivistične ateizacije« (Roter), ki je potegnila marsikaj za seboj. Zaostrile so se razmere glede verouka v šoli, cerkvenega premoženja, možnosti delitve zakramentov. Kdor se je upiral, je v najboljšem primeru bil lahko ob karte za hrano in s tem obsojen na lakoto. Po Leničevi aretaciji je opravljal tajniške posle Božidar Slapšak, a tudi tega so tik pred božičem 1948 zaprli in obsodili. V zaporih je bil 8 let, 2 meseca in 16 dni.171 Ker so imeli na škofiji udbovci nastavljene prisluškovalne naprave, so bili vedno na tekočem, kaj se tam govori, zato niti škof ni mogel nikomur zaupati.172 Zelo veliko duhovnikov je bilo 164 »Vemo, da se je posebno prva leta boril kakor lev za pravice Cerkve ter skrbel za naše župnije.« (»Bil je od - Boga poslan!«) 165 Prim. L. Ceglar, n. d., 179. 166 Prim. L. Ceglar, n. d., 183. 167 Prim. S. Lenič, n. d., 42. 168 Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov. 169 Prim. L. Ceglar, n. d., 197. 170 Uničujoče posledice zaporov so bile za Leniča in druge duhovnike tako hude, da se Lenič še leta 1982 se ni upal o tem govoriti, ampak šele v letu 1988 in pozneje. To pa je bil hud pritisk tudi za škofa. (Prim. L. Ceglar, n. d., 198 sl.) 171 Prim. ŠLN, 390. 172 Prim. L. Ceglar, n. d., 218. PASTORALNI SUBJEKTI 49 zaprtih, zelo veliko na prisilnem delu, ostali so bili ovirani pri rednem pastoralnem delu. Zaradi zelo hudih pritiskov si mnogi mladi fantje niso upali vstopiti v bogoslovje ali pa so se temu odpovedali. Prav poseben problem za škofa je predstavljalo Ciril-Metodijsko društvo, ki je imelo namen razcepiti duhovniške vrste. Škof se je moral soočiti s hudimi pritiski na duhovnike, da bi se ustanovila nekakšna narodna Cerkev, ločena od Rima. Vovk društva ni odobril, a ga je sprejel kot manjše zlo.173 Po petih letih od ker je Vovk kot generalni vikar prevzel škofijo, je postalo že bolj ali manj jasno, da se razmere ne bodo tako zelo spremenile, da bi škof Rožman lahko prišel nazaj v Ljubljano. Zato je z njegovim soglasjem Rim dne 27. 9. 1950 Vovka imenoval za apostolskega administratorja s pravicami rezidencialnega škofa. Tak njegov status je trajal do Rožmanove smrti 16. 11. 1959. Kakor doslej je tudi po tem imenovanju ostal rektor semenišča (da bi ga tako bolje zaščitil), vendar je sedaj za namestnika imenoval Jožefa Pogačnika, ki je hkrati postal njegov delegat. Leta 1951 je za deset let prevzel v upravljanje tudi slovenski del tedanje reške škofije (dve dekaniji z 12 župnijami). Istočasno je za štiri leta prevzel v upravo tudi slovenski del tržaško-koprske škofije, ki je obsegal 29 župnij. Tako je za nekaj časa (do 28. 9. 1955) oblast upravitelja ljubljanske škofije segala prav do morja. Posebno hude neprijetnosti je škof Vovk doživljal ob birmovanjih na deželi. Marsikje so ponoči pred samo slovesnostjo požagali mlaje, popackali cerkev, razbijali okna ... Marsikje je bilo zelo očitno vse zrežirano v soglasju s policijo, ki bi morala skrbeti za red, a se je takrat umaknila.174 Višek preganjanja Cerkve gotovo pomeni zažig škofa Vovka v nedeljo 20. januarja 1952 na novomeški postaji, ko je potoval v spremstvu dveh duhovnikov, da bi v Stopičah blagoslovil prenovljene orgle. Na vlaku je bil polit z bencinom in zažgan, kar je verjetno svojevrstna žalostna posebnost v nekdanji komunistični Evropi. Tudi druge škofe so hudo ovirali ali celo fizično obdelovali ter zapirali, vendar je bil ta primer tudi po svetu in med domačo javnostjo posebno odmeven.175 Nedvomno je ta napad zelo pospešil škofovo močno sladkorno bolezen, ki je sledila drugim šikanam in živčnim pritiskom. Danes je gotovo, da je bil »inscenirani sramotni zažig« (Lenič)176 naročen iz Ljubljane in vnaprej dobro načrtovan, saj so se nanj določeni krogi skrbno pripravljali.177 Iz pričevanj navzočih je jasno, da je bilo to dejanje premišljen napad na škofa predvsem z namenom sramotenja in poskusom umora.178 To je tembolj očitno, ker so bili ves čas navzoči državni varnostni organi, ki niso storili ničesar, da bi ga rešili iz opite množice.179 Celo več, župniku v Stopičah je oblast pred škofovim prihodom »dala častno besedo garancije«. Ob politju z bencinom in zažigu je škof dobil opekline tretje stopnje na vratu (15 x 7 cm), kjer mu je zgorel kolar, ki ga ni mogel tako hitro odvreči, kot je lahko storil z gorečo suknjo. Iz njegovega ravnanja ob večurnem sramotenju vnaprej nahujskane in z alkoholom opite drhali v postajni čakalnici in v stoječem vagonu je povsem razvidno škofovo herojsko mirno prenašanje vsega. To je bilo za mnoge njegove sodobnike najtrdnejše potrdilo Vovkove svetniške osebnosti.180 Zaradi velikosti rane in zaradi sladkorne bolezni transplantacija kože ni bila možna, poleg glavne rane pa je bilo še pet 173 Prim. L. Ceglar, n. d., 228. Prim. L. Ceglar, n. d., 241. 175 Prim. L. Ceglar, n. d., 251. 176 Prim. D. Rupel ..., Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, 1938. 177 Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 8. 178 »Danes lahko rečemo, da je bilo to, kar se je zgodilo, načrtovano in scenarij dobro pripravljen na Notranji upravi (tedanji OZNI ali UDBI) v Ljubljani. Le da scenarij ni v celoti uspel in je ta dogodek, o katerem je tedaj poročalo svetovno časopisje, vrgel slabo luč na takratno Jugoslavijo.« (F. Vrhunc, Zažig in poskus umora škofa Vovka, 158.) 179 Prim. F. Vrhunc, n. d., 156. 180 Zato je razumljivo, da je bila v novejšem času (1997) že dana pobuda za sprožitev škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo. 174 PASTORALNI SUBJEKTI 50 drugih otokov ožgane kože. Tako mu je zelo opazna brazgotina na vratu ostala vse življenje. Seveda slovenski in jugoslovanski mediji o zažigu škofa niso poročali. Poročali pa so tuji mediji, tako da je škof dobil pismo z izrazi solidarnosti celo od popolnoma neznanega človeka iz južne Indije.181 Vsi mediji (Reuter, NCWC, L’Osservatore Romano, Times ...) so obsojali to dejanje in ob tem jasno videli neskladnost med trditvami jugoslovanskega režima o verski svobodi in dejanskim stanjem. Ukrepal je tudi Vatikan. Svojevrstna značilnost tistega časa je Vovkovo prepričanje, češ da mu je Tito rešil življenje. On naj bi zdravnikom naročil, naj mu za vsako ceno rešijo življenje. Bal naj bi se posledic tega dejanja v svetovni javnosti, če bi škof za posledicami napada umrl.182 Naivnost in prepričanje vernikov, duhovnikov in škofov, da je režim sicer slab, ljudje, ki so ga ustvarili, pa vendarle dobri, je bila po eni strani odrešujoča za vse preganjane, po drugi strani pa je tudi omogočala ljudem na oblasti, da so delali, kar so hoteli. Zdi se, da je naivna vdanost v razmere, kakršne pač so, pri vernih v sorazmerju z močjo pritiska, ki jo totalitarni režim izvaja nad podrejenimi. To daje oblastnikom lažni občutek, da z načinom njihovega vladanja ni nič narobe, saj stiskani ne kažejo večjega nasprotovanja takemu režimu. V tem času je oblast izločila Teološko fakulteto iz univerze, tako da je (p)ostala zgolj cerkvena ustanova in diplom država ni priznavala. Do sprememb je moralo leta 1952 na pritisk vlade priti tudi v semenišču, saj je bil prorektor Jožef Pogačnik ponovno zaprt, umakniti se je moral zelo načelni spiritual Anton Čepon. Škof se je raje uklonil pritisku, kot da bi tvegal zaprtje semenišča. Rektor je postal Janez Oražem, ki je istočasno postal tudi docent za pastoralno teologijo. Izločitev TF iz univerze in izsiljena zamenjava vodstva semenišča sta le zunanja izraza hudih napadov na Cerkev in vero ter močnih pritiskov na škofa, duhovnike, starše in učitelje. Leta 1952–1954 moremo šteti za najtežja leta za katoliško Cerkev v Sloveniji.183 Z jasno besedo v okrožnici z naslovom »O izražanju verskega prepričanja«, ki jo je škof Vovk izdal nekaj mesecev po atentatu, si je nakopal strašen gnev oblasti, ki je proti njemu zagnala ostro medijsko kampanjo, priredila proces in ga obsodila na hudo denarno kazen ...184 V okrožnici je pozval vernike k junaškemu priznavanju svoje vere tudi v javnosti. Ostre napade je zaslužil z objavo stališča papeža Pija XII., da je splav nedovoljen, saj ga je jugoslovanska država dovoljevala. Očitno se je zaradi napada nanj v Novem mestu čutil moralno močnejšega, zato je pogumno izkoristil priložnost za jasno besedo svojim vernikom in oblasti, kar je bilo v tistem času prav junaško dejanje. Kazen je sledila kmalu. Neznanci so s skupino razgrajačev tako grozili duhovnikom na Kapitlju v Novem mestu, da so bili prisiljeni odpovedati birmo in so morali birmanci k birmi kar v Ljubljano. Niso tvegali ponovnega škofovega prihoda v Novo mesto. Podobno so morali storiti tudi birmanci z Jesenic, saj so škofov avto pred cerkvijo, še preden bi škof lahko izstopil, naročeni razgrajači obrnili nazaj v Ljubljano. Zato je bila v tistem času stolnica in škofijska palača oblegana z birmanci od vsepovsod.185 V šolah in medijih se je pojavila istočasno močna gonja za materialistično oblikovano vzgojo mladine, zato so odpuščali verne učitelje in profesorje ter izvajali pritisk na mlade, da bi zavrgli vero. V letu 1952 je bilo nekaj skupinskih sodnih procesov duhovnikom, drugi so bili obsojeni posamezno, vsem duhovnikom pa so podvojili davke. 181 »Da so Vovka zažgali, smo kmalu izvedeli, o tem je poročal radio London.« (J. Podržaj, PSLpA.) Prim. L. Ceglar, n. d., 279. 183 »Leta 1954 se je končno začelo obračati na bolje.« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda, 9.) 184 Da bi ga čim bolj notranje prizadeli, škofu dve leti niso dovolili obiskati materinega groba. (prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 8.) 185 Prim. L. Ceglar, n. d., 15. 182 PASTORALNI SUBJEKTI 51 V Ljubljani je moral prenehati z izhajanjem verski list Oznanilo, v Mariboru Verski list, uveljavljala pa se je Družina, ki je bila najprej namenjena le za Primorsko, vendar je kmalu postala vseslovenska. V tem času je bil odpravljen božič kot praznik in je postal delovni dan, pritrkavanje za polnočnico je bilo strogo kaznovano, ni bilo naprodaj jaslic, niti smrečic ne. Kogar ta dan ni bilo v službo ali šolo, je moral računati s posledicami. Na Titove napade na Cerkev so odgovorili škofje v posebni spomenici z zasedanja v septembru 1952 v Zagrebu. V njej so opisali stvarne razmere in postavili jasne kriterije za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Tito je na to odgovoril tako, da je s prekinil stike s Svetim sedežem. K temu ga je dodatno spodbudilo imenovanje sicer konfiniranega zagrebškega nadškofa Stepinca za kardinala. Kljub temu je bil Tito kmalu prisiljen povabiti predstavnike škofov na pogovor, med njimi je bil tudi Vovk, in sad tega pogovora je bil kmalu zatem zakon o pravnem položaju verskih skupnosti. Misleč, da bodo dobili zase ugoden rezultat, so leta 1953 komunisti v popis prebivalstva prvič po vojni vključili tudi vprašanje o pripadnosti veri. Škofje so vernike v pismu opozorili na dolžnost priznanja svoje vere tudi v javnosti. Kljub močni protiverski propagandi se je za vero opredelilo v Jugoslaviji 86,4 % prebivalstva, v Sloveniji 84,4 %, ponekod pa se navaja celo višji odstotek.186 Titov obisk v Angliji je delno vplival na izboljšanje verskega stanja pri nas, saj je bil tam opozorjen na nepravilnosti doma. V komisijo za pripravo zakona o verskih skupnostih so oblasti povabile tudi škofe, a ti niso imeli pooblastil Vatikana za kakršnakoli pogajanja. Kljub zgolj slepilnemu manevru, ki naj bi ga predstavljal omenjen zakon pred svetovno javnostjo, pa so se po sprejetju tega zakona leta 1953 razmere vendarle začele obračati na bolje.187 Vovk je skupaj z drugimi škofi odklanjal duhovniško Ciril-metodijsko društvo (CMD), vendar je kot praktik vedel, da potrebuje duhovnike in dobre odnose z njimi, zato je rekel: »Jaz ne bom delal razločka v podeljevanju služb.« Hudi napadi na škofe, ki jih je spodbudil tudi CK KP na zasedanju na Brionih 16. junija 1953, niso bili brez povezave s tujino, saj so prav v tistem času poljske oblasti zaprle kardinala Wyszinskega. Poseben značaj razmeram v Sloveniji leta 1953 daje zapleteni položaj t. i. tržaškega vprašanja. Zahteve Italije po slovenskem ozemlju je jugoslovanska oblast izrabila za napade na Vatikan in papeža, češ da ta ves čas podpira italijanske zahteve. S tem je oblast hotela domoljubna čustva državljanov izkoristiti za boj proti Cerkvi in veri, vendar ji to v večji meri ni uspelo! Silno težavne so bile v teh letih razmere za duhovnike, ki so bili po zaporih. Tam so jih mučili, poniževali, predvsem pa želeli živčno in moralno streti s prisilnim ovajanjem svojih sojetnikov. Vse to škofu Vovku ni bilo neznano, zato je bil do njih, ko so prihajali iz zaporov, nadvse uvideven. Da so prišli na prostost predčasno, je v veliki meri zasluga njegovih posredovanj pri oblasti!188 Leta 1955 jih je precej prišlo na prostost in število zaprtih se je vse bolj zmanjševalo.189 Oblast se je ves čas zelo trudila, da bi že dijake v šoli odvrnila od misli na duhovništvo, kdor pa se je le odločil, je moral prestati veliko preizkušenj. Med temi preizkušnjami je bila navadno najtežja ob služenju vojaškega roka. Oficirji so počeli vse mogoče, da bi bogoslovce odvrnili od poklica. Če ni šlo drugače, so jim s pomočjo tajne obveščevalne službe toliko časa nastavljali razne zanke, da so dobili formalni izgovor za 186 Prim. L. Ceglar, n. d., 40. Prim. L. Ceglar, n. d., 46. 188 Ko so mu hrvaški škofje očitali, da hodi na versko komisijo in UDBO »kavo pit«, jim je odvrnil, da bi šel s škofije do sedeža UDBE tudi po kolenih, če bi le rešil s tem enega samega duhovnika. (Prim. F. Vrhunc, n. d., 46.) 189 Prim. L. Ceglar, n. d., 87. 187 PASTORALNI SUBJEKTI 52 zapor. Poznejši beograjski nadškof France Perko je npr. bil v zaporu pet let, ker je protestiral proti predavateljevemu udrihanju po Cerkvi, nekdo drug je bil obsojen na Goli otok, tretji na smrt, a je bil kasneje pomiloščen. Zato je bilo bogoslovcev malo – leta 1953/54 za vso Slovenijo le 65.190 Škof Vovk je leta 1955 upravljanje slovenskega dela tržaško-koprske škofije, ki ga je upravljal štiri leta in pol, brž ko je bilo to mogoče, rad oddal v druge roke, saj so bile tam verske razmere še težje kot v ljubljanski škofiji. V celotni Sloveniji so se razmere po letu 1954 začele izboljševati. Oblast je postopno opuščala najbolj nasilne metode preganjanja in dopustila celo tiskanje Svetega pisma (1959), vendar se ni odrekla svojim prvotnim ciljem.191 Spoznala je, da več kot z direktnim nasprotovanjem Cerkvi, doseže s pospeševanjem moralnega propada naroda. To ji je v precejšnji meri tudi uspevalo (porast splavov, razporok, nezakonskih otrok, verska nepoučenost mladine ...). Veselje je škofu Vovku prinašalo vedno večje število bogoslovcev, ki je po letu 1955 začelo naraščati.192 Ker ni bilo možnosti, da bi v lastni škofiji obnovili malo semenišče, je bil prve kandidate leta 1955 prisiljen poslati v Pazin v hrvaško Istro. Njihovo število je tako raslo, da jih je bilo tam v šolskem letu 1959/60 že 33 iz ljubljanske škofije, do leta 1970 pa iz celotne Slovenije skupaj okrog 400 dijakov. Kot zavednega Slovenca ga je zelo bolelo, da so se tam tako udomačili, da so ob njegovem obisku nekateri z njim govorili hrvaško.193 V tem času se je povečalo število slušateljev na Teološki fakulteti. Pred vojno je bilo vpisanih 191 študentov, ob koncu vojne jih je ostalo le 54. V letu 1949/51 jih je bilo 110, nato je leta 1953/54 padlo na 91 in se po letu 1955 zelo dvignilo.194 Na voljo jim je bilo 19 profesorjev. Leta 1958 je ljubljansko bogoslovje obhajalo 250letnico obstoja. Leto prej (1957) pa je zelo slovesno praznovala enako obletnico posvetitve ljubljanska stolnica. Še bolj kot to pa je isto leto duhovno razgibala škofijo 50-letnica kronanja milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki je privabila na osrednjo slovesnost 25.000 vernikov. To je bil prvi večji cerkveni dogodek, kjer oblast ni nagajala, ampak je policija celo skrbela za red. Čeprav je število bogoslovcev naraščalo, je na začetku šestdesetih vladalo hudo pomanjkanje duhovnikov, saj so se takrat kazale posledice medvojnih in povojnih ubojev, odhoda v tujino in majhnega števila posvečenj prvih 10 let po vojni. Kar jih je tedaj bilo sposobnih za delo, so bili stari in utrujeni.195 Mnoge župnije so morali prevzeti redovniki. Tudi po letu 1955 so se vrstile obsodbe in zapiranje duhovnikov, čeprav na krajše zaporne kazni, iz danes smešnih razlogov. V ljubljanski škofiji je bilo tako v prvi polovici leta 1959 sodno kaznovanih devet duhovnikov, 20 pa jih je bilo v preiskavi.196 Škof Vovk je imel težave s prevozom in tudi župniki, ko so za prevoz škofa ob birmah ali drugih slovesnostih najemali taksi ali šoferja, so imeli zelo velike težave, saj so bili ti šoferji navadno kaznovani. Zato je bil izredno vesel avtomobila (črnega hrošča), ki 190 Prim. L. Ceglar, n. d., 90. Škofov tajnik Franci Vrhunc, ki je v tem času nastopil svojo službo in jo vršil še pod dvema naslednjima ordinarijema, je lahko pozneje trdil: »Dejstvo je, da je komunistična oblast po svojem organu OZNI pozneje UDBI pozorno spremljala vse delovanje Cerkve, zlasti škofov in njihovih najožjih sodelavcev. Vso škofijsko stavbo, to sedaj vemo, so nadzorovali ljudje, ki so z UDBO sodelovali, nameščene so bile prisluškovalne naprave. UDBA se je vedno trudila, da bi izmed najožjih sodelavcev škofov pridobila koga za sodelovanje in poročanje. Zase sem že omenil, da se je to zgodilo v času med zadnjim zaporom in po njem. Ker pa sem uslužbencu UDBE, ki me je nagovarjal, dejal, da želim vedno uradno vabilo in da bom škofu vedno povedal, da sem klican in kaj sem bil vprašan, so me osebno pustili pri miru. Vem pa, da so nadzorovali telefone in moje prijatelje laike.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2–3.) 192 »Veliko je sam molil za duhovniške poklice in prepričan sem, da je bil »boom« poklicev, ki smo ga doživeli po koncilu, tudi rezultat njegove setve.« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda.«, 9.) 193 Prim. L. Ceglar, n. d., 118. 194 Prim. L. Ceglar, n. d., 123. 195 Prim. L. Ceglar, n. d., 136. 196 Prim. L. Ceglar, n. d., 142. 191 PASTORALNI SUBJEKTI 53 mu ga je poklonil kölnski kardinal Frings. Že prvo leto 1958 je z njim napravil 10.000 km službenih potov. Prav to leto je bilo pastoralno zelo razgibano, ker se je obhajala 100letnica lurških prikazovanj, zato je bilo oklicano izredno sveto leto in škof Vovk je obiskal vse Marijine božje poti. Vendar so bile zaradi težav pri prehodu meje ob slovenskem romanju v Lurd med 1300 Slovenci iz zamejstva, ki so to leto posebej poromali tja, lahko le štiri osebe iz Slovenije, ob skupnem jugoslovanskem romanju tja pa 17 oseb. V letu 1958 je začel škof Vovk vedno pogosteje v dopisovanju omenjati svojo bolezen. Po izjavi Jožefa Pogačnika je Vovka že leta 1953 zadela kap, tako da je prizadela očesni živec, sam pa omenja to bolezen leta 1958 kot posledico vsakodnevnih injekcij zaradi sladkorne bolezni in preutrujenosti.197 Škof Vovk po 13 letih vodenja škofije še ni bil v Rimu »ad limina«, zato je računal, da bo lahko tako kot mariborski škof Držečnik, ki je dobil potni list v 75-tih minutah, tudi on brez težav potoval v Rim. Ker je bil bolan, je prosil dovoljenje že 8. oktobra 1958. Hkrati je prosil tudi za tajnika, vendar je bilo dovoljenje za tega takoj zavrnjeno, sam pa je nanj moral čakati. Ker je bilo treba v Rimu oddati pisno poročilo, si tega ni upal sam nesti preko meje, zato ga je dal zašiti v dno potovalne torbe, da bi ga preko meje nevede prenesla sestra duhovnika Legiše, a so na meji dokument našli in zato škofa večkrat klicali na zaslišanja.198 Ko je obljubil, da bo uradno objavil, koliko država daje podpore za obnovo cerkva in Teološko fakulteto, so postopek ustavili. Vsa zadeva mu je zelo poslabšala zdravje, vendar ni omejil svojih dejavnosti, čeprav je letno opravil okrog 60 birm. Ker so se oblasti bale protijugoslovanske propagande v tujini pred nameravanim Titovim potovanjem na zahod, so mu odkrito povedale, da potnega lista ne bo dobil. Bale so se tudi, da bi v tujini prišel v stik s škofom Rožmanom. Ta je 16. novembra 1959 umrl v Clevelandu, ne da bi se po vojni z Vovkom kdaj videla. Vest o smrti škofa Rožmana je oblast v domovini strogo prepovedala objaviti, prepovedane so bile vse molitve zanj, zvonjenje in vsakršno omenjanje.199 Že deseti dan po Rožmanovi smrti je papež Janez XXIII. podpisal imenovanje škofa Antona Vovka za rezidencialnega škofa ljubljanske škofije, ker se je verjetno Vatikan bal kakih problemov, če bi se začela vtikati oblast. Ko je ordinariat obvestil javnost o imenovanju, pa je Kocijančič, predsednik verske komisije pri vladi, čestital škofu. Značilno za takratno eklezialno razmišljanje je njegovo prvo pismo po imenovanju, v katerem sebe primerja deblu drevesa, duhovnike in redovnike močnim vejam, verniki pa so lepo zeleno listje.200 Vovk je že čez par tednov imenoval kanonika Jožeta Pogačnika za generalnega vikarja in opravil druga imenovanja v krogu ožjih sodelavcev.201 Po skoraj dveh letih zavlačevanja mu je oblast kmalu po imenovanju za rednega škofa dala potni list, prav tako tudi tajniku. Tako se je končno le mogel srečati 1. februarja 1960 s papežem Janezom XXIII. V času Vovkovega bivanja v Rimu je umrl 62-letni zagrebški nadškof in kardinal Alojzij Stepinac, ki je od vojne pa do svoje smrti moral ostati v hišnem priporu in ni mogel vršiti svoje službe. 197 »Neštetokrat je bil podoben trpečemu Jobu. Ne samo takrat, ko ga je hudobna roka polila z bencinom in zažgala, da je njegova koža visela z obraza. Bil je trpin tudi proti koncu svojega življenja, ko mu ni prizanašala bolezen.« (»Bil je od – Boga poslan!«) 198 Podrobno je ta pripetljaj popisal tudi škofov tajnik Franci Vrhunc. (Prim. F. Petrič, n. d., 3.) 199 Notranja uprava v Ljubljani ni dovolila maše za pokojnim škofom, češ da »je bil njihov največji sovražnik«. (Prim. L. Ceglar, n. d., 178.) 200 Prim. F. Vrhunc, n. d., 45. 201 »Pogačnik je bil takrat njegov generalni vikar, ki ga je nekako dopolnjeval s svojim znanjem.« (F. Petrič, Mojih pet škofov.) PASTORALNI SUBJEKTI 54 Tudi v Rimu se Vovku »ni poznalo, da je škof. Bil je preprost, skromen in dober. Nikoli ni pustil, da bi mu očistil čevlje«, pripoveduje samostanski brat, ki je tam zanj skrbel. Ko se je škof opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, mu je papež rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred teboj!«202 Kmalu po prvem obisku v Rimu, v začetku leta 1960, kjer so mu povsod kot mučencu komunističnega režima izkazali velike časti, omenja svojo namero, da kmalu spet pride v Rim, saj se je že govorilo, da se bo koncil začel v letu 1962.203 Velika pridobitev za slovenski narod je bila ustanovitev »Slovenskega zavoda v Rimu« (22. novembra 1960), ki jo je izposloval na kongregaciji za semenišča. V tem zavodu so se nastanili najprej slovenski duhovniki iz Argentine, po letu 1966 pa tudi iz Slovenije, da bi nadaljevali študij na rimskih univerzah. Nekaj mesecev po praznovanju škofove šestdesetletnice ga je Teološka fakulteta odlikovala z nazivom častnega doktorja bogoslovja, ki ga je takrat prvič podelila.204 Imenovanje za rednega škofa, potovanje v Rim in podelitev doktorata, vse to je pripomoglo, da je oblast začela škofa Vovka bolj upoštevati.205 Tudi sicer se je stanje v družbi izboljševalo, še vedno pa v cerkev brez posledic niso mogli npr. prosvetni delavci, oficirji, vojaki, partijci, mladina po internatih, ljudje v bolnicah in zaporih itd. Še vedno so zapirali duhovnike za sicer krajši čas, vendar iz danes nerazumljivih razlogov (npr. opozarjanje na nošnjo spodobne obleke). Škof Vovk, ki je bil zadnja leta v »stalnem dialogu z oblastmi« (Lenič), je precej pripomogel k temu, da je oblast duhovnike zapirala kvečjemu le za krajši čas. S svojimi posredovanji je marsikaj dosegel ali preprečil.206 Škof Vovk je bil imenovan za svetovalca papeške komisije za disciplino klera in krščanskega ljudstva, zato je bil v novembru 1960 ponovno v Rimu, saj so priprave na koncil intenzivno potekale. Istočasno je skupaj z drugimi škofi delal na urejanju razmer med Svetim sedežem in Titovo vlado, a brez posebnega uspeha. Posebno pozornost je škof Vovk posvečal duhovnikom in duhovniškim poklicem, zato je najprej (1959) uvedel duhovniške nedelje (po godu Janeza Vianeya), dve leti kasneje pa nedeljo duhovniškega posvečenja.207 Julija 1961 je slovenski del reške škofije predal apostolskemu administratorju slovenskega ozemlja tržaško-koprske škofije msgr. Albinu Kjudru, čeprav je Vovk večkrat brezuspešno prosil v Rim, da bi zaradi izgube dekanij Idrija in Vipava po 1. svetovni vojni, tedaj ljubljanska škofija lahko obdržala vsaj dekaniji Postojno in Trnovo. Vendar je bilo vse zaman.208 Dne 27. julija 1961 je v Uradnem listu izšla uredba o izvrševanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je sicer dala Cerkvi nekaj več manevrskega prostora, vendar je še vedno npr. zahtevala posebno pisno dovoljenje vsaj enega od staršev za krst otroka, vodenje finančnega knjigovodstva v župnijski pisarni, ipd. Ker ljubljanska škofija ni imela malega semenišča, je v šolskem letu 1961/62 lahko poslala svoje gojence poleg Pazina na Hrvaškem tudi v Vipavo, kjer je delovalo semenišče od leta 1952, vendar sprva omejeno. Naslednje leto jih je bilo iz ljubljanske škofije tam že triindvajset. 202 Prim. L. Ceglar, n. d., 199. Papež je koncil naznanil že 25. 11. 1959. 204 Do tedaj je v 40-letnem delovanju podelila 51 rednih doktoratov. 205 Prim. L. Ceglar, n. d., 216. 206 Prim. D. Rupel, Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, NR 67–68 /1987, 1940. 207 V svoji duhovni oporoki z dne 29. 6. 1963 je o duhovnikih zapisal: »Neizmerno jih imam rad.« (Prim Okrožnica 9/1963.) 208 Prim. Okrožnica 9/1961. 203 PASTORALNI SUBJEKTI 55 Kljub hudi bolezni in operaciji je konec leta 1961 škof Vovk že tretjič potoval v Rim, tokrat kot redni član pripravljalne komisije za koncil za vprašanje discipline klera in božjega ljudstva. Leta 1962 je škofija praznovala 500-letnico ustanovitve in nanjo se je po Vovkovi želji pripravljala z obnovo ljubljanske stolnice in škofijskega dvorca, še bolj pa z obnovo verskega življenja, kar je želel doseči zlasti z misijoni, predvsem v mestu Ljubljana. Zato je zelo vabil k poglobljeni in zavzeti molitvi, ki je po družinah izginjala.209 V Rimu je zaprosil tudi, da škofija dobi nova glavna zavetnika – sv. Cirila in Metoda, dotedanja sv. Mohor in Fortunat (ki sta bila tudi zavetnika oglejskega patriarhata), pa sta postala drugotna zavetnika. Praznovanje pomembnega jubileja škofije je bila tudi lepa priložnost, da stolni kapitelj zaprosi papeža za povišanje ljubljanske škofije v nadškofijo. Za to je govorilo veliko razlogov, npr. dejstvo, da je bilo to dogovorjeno že v konkordatu stare Jugoslavije leta 1935, a se ni uresničilo zaradi odpora pravoslavnih srbskih škofov; dejstvo, da je bila Ljubljana že nadškofija za kratko dobo osemnajstih let ob koncu 18. stoletja; dejstvo, da je tu obstajala škofija že v četrtem stoletju, in še več drugih razlogov. Zato je papež prošnji ugodil in 22. decembra 1961 povišal škofijo v nadškofijo, škofa Vovka pa v nadškofa. Še pred tem imenovanjem je Vovk želel izkoristiti jubilej s potrebnim preoblikovanjem župnij v mestu Ljubljana, ki se je močno širila, zlasti v okolici ter z ustanavljanjem novih župnij. Kljub bolezni in nekaterim nezgodam se je z vsem ognjem vrgel v priprave in izpeljavo jubilejnega leta.210 Jubilejno leto (1962) se je zelo slovesno praznovalo po vseh dekanijah v nadškofiji. Slovesna je bila tudi umestitev Vovka za nadškofa dne 4. 3. 1962, na kateri je bil navzoč tudi zagrebški kardinal Šeper. Škofija je tedaj imela 590.000 vernikov, 281 župnij, 320 škofijskih in 110 redovnih duhovnikov.211 Nadškof je to leto zaradi bolezni toliko oslabel, da je birmoval sede, pomagal pa mu je generalni vikar Pogačnik. Ob priliki osrednje proslave jubileja je poslal posebno pismo tudi papež Janez XXIII., katerega zdravje je že močno pešalo.212 V novoletnem voščilu leta 1963 je Vovk ocenil 500-letnico škofije takole: »Hvala Bogu, ta proslava ni bila samo zunanjost, ampak je segla tudi v duhovno globino.« Ob tem je našteval ljudske misijone, duhovne obnove, dekanijske proslave, devetdnevnice in tridnevnice, predvsem pa množičen prejem zakramentov. Posebej pohvali »belo Ljubljano« in njen misijon. Ko je bil oktobra 1962 Vovk na prvem zasedanju 2. vatikanskega koncila, je tam zaradi svoje težke preteklosti in vpadljive zunanjosti »vzbujal splošno pozornost«.213 Kljub svojemu kmečkemu stališču: »Ne gre, da bi bila na enem dvorišču in enem gnoju dva petelina!« je vseeno zaradi hude bolezni prosil za imenovanje pomožnega škofa.214 Na to mesto je bil po nekaj mesecih imenovan Jožef Pogačnik. Za posledicami hude sladkorne bolezni, ki je tudi sam ni dovolj resno jemal, je Vovk umrl 7. julija 1963, še razmeroma mlad, šele v 64. letu starosti. »Njegov pogreb je bil prava manifestacija spoštovanja in ljubezni do priljubljenega nadpastirja.«215 209 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III., 16. Vovk bi v noči pred sv. Tremi kralji leta 1962 skoraj zgorel v postelji zaradi kratkega stika v ogrevalni blazini, ki jo je uporabljal, ker ga je zaradi bolezni rado zeblo v noge. V nesreči si je precej opekel noge. (Prim. L. Ceglar, n. d., 31.) 211 Prim. Okrožnica 6/1962. 212 »Ljubljanska škofija je res vredna, da ji damo spričevalo naše pohvale, skozi stoletja vdana apostolskemu sedežu v zvesti poslušnosti, je steber prave vere ohranila trden in neomajen, in po pravici slavna po delih, opravljenih za krščansko ime, je cvetela v moči verskega življenja« (Okrožnica 10/1962). 213 Prim. KO, 48. 214 Svojemu tajniku je ob tem izjavil: »Danes je zame najbolj žalosten dan v življenju. Zaprosil sem za pomožnega.« (Prim. F. Vrhunc, n. d., 46.) 215 F. Vrhunc, n. d., 47. 210 PASTORALNI SUBJEKTI 56 2.1.2.3 Osebnost nadškofa Vovka Lenič, njegov dolgoletni tajnik, ga je označil kot velikega Slovenca, velikega škofa, ki je ljubil svojo nadškofijo, se zanjo boril in trpel, a žal, še razmeroma mlad umrl. Ostal je prelep vzor duhovnika škofa, ki se žrtvuje za svoje ljudstvo. »Nadškof Vovk je bil velik po postavi, a še večji po veliki zvestobi do Cerkve in po ljubezni do svojih duhovnikov in vernikov.«216 Ob drugi priložnosti ga isti primerja s svetopisemskim učiteljem narodov, »ker je bil kakor Savel za glavo višji od vseh, ne samo po telesu, predvsem po duhu in srcu«. Posebna njegova odlika je bila v tem, da je »imel izredno zdrav čut za vse, kar je prav, in ta zdravi čut mu je pomagal, da je lahko tako uspešno upravljal škofijo. Skozi sedemnajst let je bil res kakor Mojzes svojemu ljudstvu, obraz mu je žarel od dobrote, ljubezni, zavzetosti za sveto stvar.«217 Lenič ga opisuje kot veselega, dobrega človeka, vsega vraščenega v slovensko zemljo, ki jo je zelo ljubil. Kot človek dela je bil hkrati zase zelo skromen.218 Znal je ceniti narodno preteklost in je tudi sam zajemal iz vere in izročila našega naroda.219 Ivan Merlak je bil njegov tajnik, zato je mogel oceniti njegovo delo takole: »Prepričan sem, da je bil za tiste prelomne čase po vojski Vovk najprimernejši škof. Potrebovali smo praktičnega škofa in on je to bil.« Podobno o njem sodi nekdanji škofijski kancler Franci Vrhunc.220 S podobnimi izrazi ga ocenjujejo tudi drugi: najbolj je bil srečen med verniki (Jože Pogačnik), čudovit človek, velik škof (Alojzij Ambrožič), evangeljsko pšenično zrno (Alojzij Šuštar), »človek, ki ga je Bog poslal« (France Dolinar), »škof kateksohen« (Bernardin Sušnik).221 Škof Vovk ni žaloval za materialnimi dobrinami, ki jih je Cerkev z nacionalizacijo izgubila. To kaže na njegovo pravilno presojo takratnih možnosti ravnanja Cerkve pri nas. Usmeril se je predvsem v utrjevanje Cerkve navznoter, zato se je ves posvetil duhovnikom in bogoslovcem (reševanje iz ječ, molitev za poklice, ohranitev Teološke fakultete ...). Mnogi so prepričani, da je izredno povečanje poklicev po koncilu tudi sad njegove molitve in trpljenja. Čeprav je Vovk zelo cenil svojega predhodnika Rožmana in vedno o njem govoril le pozitivno, je pod hudim pritiskom takoj po vojni podpisal vdanostno izjavo režimu, ki je na previden način izražala kritiko medvojnega zadržanja Cerkve. Zato so bili nekateri prepričani, da je Vovk prej podpiral partizane in je le zato lahko postal Rožmanov naslednik. Tako so zlasti razmišljali tisti, ki so bili v begunstvu. Dejstvo je, da je ostal Vovk v stikih z Rožmanom do njegove smrti, kolikor je to bilo mogoče. Preganjanja v povojnem času ne govorijo o tem, da bi bil kakršenkoli simpatizer nove oblasti. Res pa se je v predvojnem in medvojnem času izogibal vsakršnemu političnemu udejstvovanju. Kljub šikanam, ki jih je doživljal, je ohranjal stik z oblastjo le do te mere, da je lahko reševal, kar se je rešiti dalo, in zagotovil Cerkvi vsaj minimalne možnosti delovanja. Med oblastniki se je uveljavila označba zanj: »Zviti kmečki lisjak.«222 Da bi dosegel večje možnosti za delovanje Cerkve, se ni pomišljal iti tudi k Titu,223 Kardelju, Kraigherju, Ribičiču in Mačku.224 216 L., Časi so zahtevali pokončnega človeka. Prim. L., Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk, 5. 218 Ob koncu življenja je lahko mirno zapisal: »Bog mi je priča, da na visoko škofovsko čast nikdar niti mislil nisem.« (Prim. Okrožnica 9/1963.) 219 Prim. »Bil je od – Boga poslan!«, 4. 220 Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 9. 221 Prim. L. Ceglar, n. d., 34. 222 Prim. F. Vrhunc, n. d., 45. 223 Na Titovo vprašanje, kaj želi, mu je Vovk odkrito rekel: »Mir nam dajte!« (Prim. L. Ceglar, n. d., 172.) 224 Prim. L. Ceglar, n. d. 136. 217 PASTORALNI SUBJEKTI 57 Posebno modrost in politično spretnost je pokazal Vovk v odnosu do CMD, ki ga ni obsodil, ampak je bil do članov zelo dober, a hkrati odvračal v osebnem stiku bogoslovce in duhovnike od vstopanja. Tako je bila v najboljših časih društva v njem včlanjenih le tretjina duhovnikov njegove škofije. Prav preko te občutljive teme je dokazal izjemno modrost, saj je šlo za »iskanje modusa vivendi et pastorandi.«225 Tudi ob svojem prvem obisku ad limina v Rimu je o društvu pisal le pozitivno. Morda je najbolje označen princip Vovkovega odnosa do oblasti in CMD v ugotovitvi, ki sledi iz pregledovanja policijskih arhivov: »Vovkova taktika je bila cerkveni model ravnanja z oblastjo vse do danes. Kazal se je lojalnega do ljudske oblasti, obenem je hotel, da urejajo odnose med Cerkvijo in oblastjo duhovniki, simpatizerji Ljudske fronte, katerim bi oblast morala verjeti. Oblast je ugotovila, da tudi simpatizerji taktizirajo in poskušajo s svojim zaupanjem od oblasti izvleči čim več za Cerkev, da skrivajo sovražno delo duhovnikov in da ne storijo ničesar za izboljšanje odnosov, tako da nima smisla nadaljevati s tako agenturo, ki oblast često dezinformira.«226 Iz tega lahko zaključimo, da je v boju za duhovnike med oblastjo in škofom Vovkom zmagal slednji. Posebej dobro je spoznal nadškofa Vovka njegov zadnji tajnik Vrhunc. Ko gleda petindvajset let po nadškofovi smrti na njegovo življenje, ga opisuje nadvse pozitivno. Izrazi, ki jih zanj uporablja, so: resnost in prepričanost, dostojanstvo in ljubeznivost, veselost in požrtvovalnost, smisel za praktično delo, bolj sangvinik kot kolerik, prijaznost, pozornost, veselega značaja, po srcu dober in družaben. Najbolje se je počutil v duhovniški družbi, bral je leposlovne knjige, v glavnem pa le strokovno literaturo, in to nemško, sicer pa obvladal tudi latinsko. Tudi v preizkušnjah je ohranil vedrino duha, ker je imel posrečen značaj »temperamentum optimisticum«. Po celi škofiji, ki jo je večkrat prehodil po dolgem in počez, je bila poznana njegova preprostost in prisrčen smeh. Še bolj kot Vrhunc je morda Vovka poznal poznejši škof Lenič. Njegov je verjetno članek deset let po nadškofovi smrti, kjer ga označi takole: »Rajni nadškof je bil zares človek iz ljudstva, zraščen s slovensko zemljo, njenimi svetimi izročili, trden v narodni zavednosti kot Prešernov sorodnik, saj jima je zibelka tekla v isti kamri. Obenem so bile v njem globoke korenine preproste, pristne slovenske vernosti, ki ni poznala nobenih dvomov, temveč ji je bilo vse jasno in samo po sebi umevno kakor vsakdanji kruh, ki so ga polagali na domačo mizo.«227 Pri bogoslužju je veličastno nastopal z močno, glasno, pa tudi prepričevalno besedo na prižnici (mikrofon je bil zanj nepotrebna »čebula«).228 Nikoli ni omagoval ali obupoval, vedno je pogumno storil svojo dolžnost, ob tem pa nikoli delal s strastjo in sovraštvom, ampak vedno iz zvestobe do vere in Cerkve. Veliko časa je prebil pred tabernakljem z rožnim vencem v roki. Vedno je ostal zaveden Slovenec in tudi med jugoslovanskimi škofi vedno govoril slovensko.229 Zahteval je tudi od sodelavcev točnost in urejenost, zlasti glede bogoslužne obleke in petja. Zaradi lastne bolezni je razumel bolnike in jih rad obiskoval. Dobro se je razumel na jedi in njegov hobi je bil sestavljanje jedilnikov za slovesnosti. V ženski družbi je bil v zadregi in se v njej ni rad mudil. V politiko se ni rad vtikal, pač pa sam veliko bral in delal pozno v noč.230 225 Prim. L. Ceglar, n. d. 152. L. Bizilj, Cerkev v policijskih arhivih, 102. 227 Prim. L., Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk. 228 Glede bogoslužja njegov tajnik Vrhunc pove: »Predvsem sem skrbel za lepo bogoslužje. Škof Vovk je bil glede tega zelo strog in je zahteval, da je vse teklo po liturgičnih predpisih.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2.) 229 Ko so mu nekoč škofje iz Dalmacije rekli, da ga ne razumejo, ker govori slovensko, je udaril po mizi in odvrnil: »Jaz vas pa moram!« (Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 9.) 230 Prim. F. Vrhunc, n. d., 44–47. 226 PASTORALNI SUBJEKTI 58 2.1.3 Jožef Pogačnik Rodil se je 28. septembra 1902 v Kovorju očetu Janezu in materi Marjani, rojeni Perne. Oče je bil po poklicu kmet in mlinar, mati gospodinja. Njegov stric po materini strani je bil duhovnik, gimnazijski katehet France Perne. Po osnovni šoli v domačem kraju se je šolal še v Marijanišču v Ljubljani ter maturiral na klasični gimnaziji leta 1922. Že v tem času je kazal veliko željo po široki izobrazbi, zlasti literaturi, pokazal pa je tudi veliko talentov, kar se je pokazalo v odličnih ocenah. Že v teh letih je začel objavljati pesmi v dijaških in tudi drugih revijah, tako da je leta 1931 že lahko izdal pesniško zbirko Sinje ozare. Po prvi ekspresionistični sproščenosti preide njegov pesniški izraz kmalu v skoraj filozofsko skladnost, ki postane »moško hladen« odziv njegove razumske narave in zavesti jasne verske resničnosti.231 Naslednja pesniška zbirka je izšla šele leta 1970 z naslovom Pesmi mladih let.232 Željo po duhovništvu je kazal že zelo zgodaj.233 Ko se je (»ne brez hudih notranjih bojev«) odločil za duhovniški poklic, so ga takoj po maturi poslali v Innsbruck, kjer je doštudiral teologijo in bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Tam se je navduševal nad nemškim mladinskim gibanjem, kar je kasneje prenašal tudi v Slovenijo. Ko je opravil še doktorat, se je leta 1929 vrnil v domovino. To sedemletno obdobje v tujini in študijsko poglabljanje je močno oblikovalo njegov poznejši življenjski stil. Najprej je bil nameščen za kaplana v Kranju, kjer se je posvečal predvsem srednješolski mladini. Veliko se je trudil za fantovsko in dekliško Marijino družbo in urejal njihovo glasilo. Po treh letih je F. S. Finžgar, urednik Mohorjeve družbe, dosegel, da je bil prestavljen k njemu v Trnovo v Ljubljani. Za njim naj bi prevzel vodstvo Mohorjeve družbe. Poskušal je še naprej pisati znanstvene razprave v Bogoslovnem vestniku (Mistika in etika, Avtorske pravice in vest), a ga je uredniško delo preveč zaposlovalo. Leta 1934 je namreč od Finžgarja res prevzel urejanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe. Tu je imel obilo dela z urejanjem in pisanjem člankov ter vzgojo mladih literatov.234 S Finžgarjevim odhodom v pokoj (1937) je iz župnije odšel tudi kaplan Pogačnik, in sicer za ravnatelja Marijanišča, kjer so bile enote: sirotišnica z ljudsko šolo, dijaški dom, gospodinjska šola, sam pa je ustanovil še učiteljiščniški dom. Deloval je tudi izven zavoda kot voditelj dijaške kongregacije in katehet na učiteljišču in trgovski akademiji, ob tem pa pisal tudi veroučne knjige. Nekaj mesecev pred koncem vojne je leta 1945 postal stolni kanonik in se v novih povojnih okoliščinah posvetil predvsem pridiganju, spovedovanju, poučevanju verouka in pomoči na župnijah.235 Leta 1950 je postal za dve leti prorektor semenišča, od leta 1951 dalje pa tudi škofov delegat. Posebno skrb je posvečal sistematičnemu organiziranju verouka v novih okoliščinah ter s sodelavci izdelal nov učni načrt in prve pripomočke. Razmere so ga silile tudi v poznavanje cerkvenega prava, ki ga je krajši čas tudi predaval na teološki fakulteti. 231 Prim. F. Koblar, Slovenski biografski leksikon II, 409. Pesmi je izdal predvsem na prigovarjanje drugih in iz oznanjevalnih nagibov in ne osebnih, saj je v uvodu zapisal: »Morda bodo tudi v današnjem zbeganem času koga prepričale, da more tudi veren človek ustvarjati. Te skromne pesmi naj pa tudi povedo, da sem reven človek.« (J. Pogačnik, Pesmi mladih let, 3.) 233 »Pravijo, da se duhovniški poklic prvič pokaže pri dvanajstih letih. Tudi pri meni je bilo tako.« (F. Bole, Slovenski metropolit, 7.) 234 »Pogačnik je ljubezen do pesniškega izraza in lepe besede uporabil ne le pri svojem uredniškem delu, marveč tudi pri prevajanju cerkvenih himen v liturgiji. Vsa leta mu je ostala ljubezen do lepe knjige in slovstva, ostal tenak čut za lepoto besede v prozi in govoru.« (J. D., Jože Pogačnik in Mohorjeva družba, 57.) 235 »Po vojni sem šla na učiteljišče. Verouk je imel Pogačnik. Bil je res krasen verouk. On je bil odličen katehet. Pri njem je bil zmeraj mir. Vsako prvo uro v mesecu je bila debatna ura. Odgovarjal je na listke, česar si takrat še ni nihče privoščil.« (T. Duhovnik , PSLpA.) 232 PASTORALNI SUBJEKTI 59 Jožef Pogačnik je bil v povojnem času kar trikrat zaprt. Najprej ga je oblast zaprla 14. 1. 1946 in obsodila najprej na devet let, kasneje pa znižala sodbo na pet let. Ta je skoraj v celoti prebil v zaporu, saj je bil izpuščen šele 16. 10. 1950. Čez leto in pol je bil ponovno zaprt od 30. aprila do 30. maja leta 1952. Do naslednje aretacije ni minilo veliko časa, saj so ga 29. 9. 1953 ponovno zaprli in ga 24. 10. 1953 obsodili na deset mesecev zapora.236 Posebno področje njegovega delovanja je bila liturgija, ki se ji je zlasti posvečal ob izidu slovenskega obrednika leta 1932 in v času po koncilu. Prevajal je cerkvene himne. Sam je tudi pripravil Družinski molitvenik, ki je izšel dvakrat. Opremil in oblikoval ga je arhitekt Jože Plečnik. Po imenovanju Antona Vovka za rednega ljubljanskega škofa leta 1959 ga je ta takoj imenoval za svojega generalnega vikarja, ko pa je obnemogel, tudi dosegel, da je bil Pogačnik 28. februarja 1963 imenovan za pomožnega škofa. Tri mesece po njegovi posvetitvi je umrl nadškof Vovk in Pogačnik je bil imenovan najprej za apostolskega administratorja, 2. marca 1964 pa za ljubljanskega nadškofa. Sodeloval je že na drugem zasedanju 2. vatikanskega koncila in bil priča ter sooblikovalec odpiranja Cerkve svetu. »Iz koncila je izšel novi nadškof in koncil je po njem zaživel med nami ...« (Jakob Šolar). S koncila se je vrnil domov navdušen in razmišljal, kako bo koncilski duh čim bolj poudarjeno prenesel v domovino. Po daljšem razmišljanju in posvetovanju se je odločil za »koncilski misijon«.237 »Konec leta 1965 se je nadškof Jože Pogačnik ves navdušen vrnil s sklepnega koncilskega zasedanja. Hkrati ga je preveval občutek odgovornosti: kot nadškof mora doseči, da bo koncilski aggiornamento čim prej uresničen tudi v Sloveniji.«238 Povabil je druge duhovnike k posvetovanju in jim predložil, da izpeljejo najprej misijon v Ljubljani, kasneje še po drugih župnijah. Kot oznanjevalci so na njem sodelovali tudi laiki in odziv je bil velik. Najbolj so presenetili mladi, za njimi pa še drugi, zlasti izobraženci, ne glede na spol od inženirjev do zdravnikov. »Nadškof je bil prevzet: ‘Po tolikih letih skrivanja so zdaj smeli zlesti iz svojih lukenj’, je veselo ugotavljal.«239 Že ob nadškofu Vovku, katerega najožji sodelavec je bil, si je prizadeval za obnovo škofije, ko pa je sam prevzel krmilo, se je za to, spodbujen tudi s koncilskimi odloki, zavzel z vso močjo. »Vedno si je želel, da bi njegova škofija bila v vsem urejena in da bi vsi duhovniki vestno opravljali svoje službe.«240 Glavnino svoje pastoralne skrbi je posvečal duhovnikom, kar je bilo v danih okoliščinah tudi najbolj modro, in jim dolga leta vsak mesec v Okrožnicah namenjal Pisma sobratom, kasneje pa tudi posebno Pastoralno prilogo. Po zaključku koncila se je zavzel za takojšnji prevod in izdajo vseh koncilskih dokumentov, takoj za tem pa liturgičnih knjig, posebej misala in brevirja.241 Ker se je tedaj na široko odprla možnost tiskanja, so ti dokumenti in knjige nemoteno izhajali. V tem času je verski časopis Družina dosegel svoj vrhunec s 130.000 izvodi. Na Pogačnikovo pobudo je začela izhajati pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu in Cerkveni glasbenik. Drugo njegovo prizadevanje je veljalo vzpostavitvi različnih svétov, ki jih je priporočil koncil in ob že obstoječem katehetskem in liturgičnem so zaživeli še duhovniški, pastoralni, glasbeni, pastoralno-sociološki in umetnosti svet. 236 Prim ŠLN, 443. M. Žužek, Cerkev za študente in študenti za Cerkev, 124. 238 M. Žužek, Koncilski misijon, 8. 239 M. Žužek, n. d., 9. 240 Prim. Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 4. 241 Ob svoji zlati maši je o pokoncilskem prizadevanju dejal: »Mislim, da nam je liturgična obnova v Sloveniji uspela. Zdaj bi nam bilo treba izvesti prenovo ali sinodo po zgledu drugih škofij, da bomo koncilske odloke za naše razmere posodobili in izvedli. Delo gre naprej, sicer počasi, vendarle uspešno.« (Prim. F. Bole, Slovenski metropolit, 9.) 237 PASTORALNI SUBJEKTI 60 Izrazita industrializacija tistega časa je povzročila močno urbanizacijo, to pa je povzročalo nove pastoralne probleme v nastajajočih mestnih predelih, kjer ni bilo cerkva ali pa so bile premajhne. Tako je Pogačnikova doba močno zaznamovana z nastajanjem novih župnij (v njegovem času jih je bilo ustanovljenih 18), ponovno pozidavo porušenih ali požganih župnijskih cerkva (6) ali povsem novih župnijskih cerkva (5) in preurejanjem obstoječih cerkva po navodilih koncila (preko 80 oltarjev, obrnjenih k ljudstvu). Posebnost Pogačnikove dobe je tudi visoko število bogoslovcev, ki je doseglo svoj vrhunec v letu 1971, ko jih je ljubljanska nadškofija v vseh letnikih imela kar 132. Tako je mogel v prvih 14 letih škofovstva posvetiti kar 251 novomašnikov. Veliko število bogoslovcev je narekovalo povečavo semenišča (z nastanitvijo v stolnem župnišču), gradnjo prizidka teološke fakultete in odprtje malega semenišča pri Sv. Petru v Ljubljani, pa tudi vzpostavitev papeškega zavoda Slovenik v Rimu, kjer se šolajo mnogi bodoči profesorji Teološke fakultete. Pogačnik je leta 1969 razglasil priprave na vseslovensko sinodo, a tedanje razmere tega niso omogočale, tako da se je načrt spremenil v pokoncilsko prenovo, ki pa je po obetavnem začetku nenadoma zastala. Ni mogoče natančno določiti, v koliki meri je umiku sinode botroval Pogačnikov strah pred podobnimi ekstremnimi težnjami, kot so se tedaj začele pojavljati v Cerkvi po zahodni Evropi, vendar se zdi, da je tak strah dejansko obstajal. Pogačnik se sicer ni spuščal v konfrontacijo z oblastjo, če pa je bilo treba zaščititi duhovnike, ki so se bolj izpostavljali, ni pomišljal iti na zaslišanja, odgovarjati na proteste oblasti ali plačati sicer krivično kazen.242 V javnosti se je izogibal vsake besede, ki bi lahko izzvala napačne komentarje in je raje ostal pri splošnosti in se ni spuščal v podrobnosti.243 Pogačnikovo delo seveda ni bilo omejeno samo v meje lastne škofije, ampak je segalo tudi v celoten slovenski, jugoslovanski in evropski prostor. Od 22. novembra 1968 dalje je bil Pogačnik tudi metropolit na novo ustanovljene Ljubljanske cerkvene pokrajine. Že v sklopu jugoslovanske škofovske konference je kot njen podpredsednik dosegel ustanovitev posebne slovenske škofovske liturgične komisije. Za dve leti in pol je tudi prevzel krmilo celotne jugoslovanske škofovske konference, ki jo je vodil z veliko natančnostjo in spretnostjo. Sad njegovih prizadevanj je navezava stikov s srbsko pravoslavno Cerkvijo in uveljavitev rednih tiskovnih konferenc po vsaki seji škofovske konference. Udeleževal se je simpozijev evropskih škofov, sodeloval pri konstituiranju Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in bil član njenega odbora ter zastopal jugoslovanske škofe pri avstrijskih škofih. Veliko je potoval tudi med slovenskimi izseljenci po mnogih deželah in se zavzel za začetek Baragovega škofijskega postopka za beatifikacijo v Marquettu v Ameriki. Ljubljanska nadškofija je ta postopek začela že leta 1967. Pogačnik sam je sprožil doma podobnega za škofa Janeza Gnidovca. Za poznanje značaja in načina delovanja nadškofa Pogačnika so morda posebej značilne besede, ki jih je izrekel na dan umestitve: »Vi se veselite tega, jaz se ne veselim. 242 »Izpostavljal se je duhovnik, medškofijski asistent, sam, ker se je veliko laže spuščal v tak boj. Poleg njega so morali tudi posamezni predavatelji na zaslišanja na republiško versko komisijo, včasih pa še celo sam nadškof. Zgodilo se je celo, da smo morali samo zaradi enega samega stavka na zaslišanje kar trije, vsak zase: najprej predavatelj Rode, za njim jaz kot organizator, za menoj pa še nadškof in metropolit Jožef Pogačnik kot človek z najvišjo odgovornostjo v Cerkvi na Slovenskem. Vendar nam nadškof Pogačnik teh podvigov ni nikoli zameril. Nasprotno, vedno znova nam je elegantno pokazal, da nas je vesel. Ko sem že leta 1972 z odločbo sodišča po stalinističnem postopku dobil 14 dni zapora, je bil nadškof takoj pripravljen prijazno dati svoj denar za nadomestilo namesto mojega zapora. Rekel mi je: »Nikar ne hodite v zapor, bom jaz plačal.« (R. Koncilija, O aktualnih temah za študente in izobražence, 21.) 243 Na vprašanje novinarja, kakšna naj bo po njegovem prisotnost Cerkve v socialistični družbi, je odgovoril: »Ne bom se spuščal v podrobnosti, temveč bi rad povedal nekaj splošnih misli, ki naj urejajo konkretne primere.« (Prim. Pesmi in »vzporedne strukture«, 6.) PASTORALNI SUBJEKTI 61 Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo.«244 V tem je bil značajsko precej drugačen od svojega predhodnika Vovka.245 Zelo zares je vzel koncilsko misel, da je potrebna najprej močna prenova v vodstvu božjega ljudstva, zato je veliko pozornost polagal na oblikovanje duhovnikov. Morda je včasih nastopal tudi preveč avtoritarno in v zavesti predstojnika: »Vas pa prosim, bodite mi odkriti in vdani sinovi ...«.246 To zadržanje veje tudi iz njegovih rednih Pisem sobratom, ki so izhajala v okrožnicah več let mesec za mesecem. V njih se je dotikal najrazličnejših tem, predvsem pa spodbujal (Molitev in žrtev, Oznanjevanje), svaril (Nezvestoba, Služenje, Odhajanje duhovnikov) in poučeval (Versko izobraževanje odraslih, Župnija, Pastoralni načrt). »Nadškof Pogačnik je bil urejena osebnost, redkobeseden, zelo izobražen in duhovniki so pri njem cenili diskretnost. Kar so mu zaupali, je ostalo tajno. Bil je tudi mojster slovenske besede, ker je imel med drugimi talenti tudi pesniško žilico. Vendar je pesništvo odložil ob resni in odgovorni službi nadškofa.«247 V odnosu do družbe je opozarjal na nauk koncila o pravici in dolžnosti vernih ljudi sodelovati v javnem življenju z vsemi ljudmi dobre volje za skupno blaginjo. Hkrati je pred oblastjo branil verne, ker so bili ob takem udejstvovanju obsojeni, da ustvarjajo »vzporedne strukture«.248 Znal je biti kritičen do predvojne razdeljenosti kristjanov in je zato vabil mladino, zlasti študente, k evangeljski ljubezni med seboj in pričevanju s prepričano osebno vero.249 V odnosu do oblasti pa ga je v zadnjih letih kdaj zaneslo v pretirano servilnost: »Nam vernim ljudem ukazuje sam ustanovitelj naše vere, naj damo cesarju kar je cesarjevega. Zato smo verni občani ne samo lojalni in resnično patriotični, temveč tudi s srcem in voljo privrženi svoji ožji in širši domovini. Dobro se zavedamo, da Slovencem izven Jugoslavije ni življenja. To konstruktivno stališče do Jugoslavije verni s pogumom izpovedujemo.«250 Pretirana podrejenost škofov se je kazala ob vsakoletnih sprejemih skupaj z drugimi predstavniki verskih skupnosti, ki so ga prirejali oblastniki iz republiškega Izvršnega sveta, da so potem slike škofov, ki se rokujejo z najvišjimi državniki, objavljali v časopisju in na televiziji. Navadno je v imenu navzočih prireditelje sprejema nagovoril nadškof Pogačnik. Včasih je oblast potrebovala za politične namene tudi druge sprejeme škofov. Po enem takih obiskov je bilo izdano uradno sporočilo, brez posebnega poročanja o tem v cerkvenem tisku, v katerem je bilo med drugim poudarjeno: »Odnosi med našo samoupravno družbo in rimskokatoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi so primerno urejeni, kar zagotavlja njihovo nemoteno versko delovanje. V pogovorih je bilo poudarjeno, da imajo sedanji odnosi, ki so postali že tradicionalni, svoje korenine v NOB. Škofje so izrazili željo, da bi se sedanji urejeni odnosi uspešno razvijali še naprej.«251 Zanimivo je, da je razmeroma hitro postal nadškof Pogačnik precej pozabljena osebnost, saj o njem ni veliko napisanega, kar precej manj kot o ostalih ordinarijih. 244 Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 16. Tajnik škofa Vovka in pozneje Pogačnika Franci Vrhunc se mnogo pozneje spominja razlike med njima takole: »Po smrti nadškofa Vovka me je nekdo vprašal, kaj pravim o novem nadškofu Pogačniku. Moj odgovor je bil: »Ni Vovk, volk ni.« (Prim. F. Petrič, n. d., 2.) 246 Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, 16. 247 Prim. F. Petrič, n. d., 3. 248 Prim. Pesmi in »vzporedne strukture«, 6. 249 Prim. Bilten študentskih skupin, maj 1975. 250 Verni ljudje nočemo biti nergači, Delo, 12. marca 1977. 251 Prim. Sprejem za škofe na IS SRS, 1 245 PASTORALNI SUBJEKTI 62 2.1.4 Alojzij Šuštar Uredništvo Mohorjeve družbe v uvodu v knjigo Pogovor v vinogradu označuje nadškofa Alojzija Šuštarja kot »Slovenca, ki je v času enega največjih prelomov naše zgodovine v tem stoletju, ob zlomu komunistične diktature in rojstvu svobodne in neodvisne Slovenije, s svojo visoko religiozno in civilno držo zrasel v narodno osebnost. V ravnanju Šuštarja namreč ni bilo v času, ki je dejansko pomenil izhod slovenskega krščanstva iz petdesetletnih katakomb, sledu triumfalizma, kaj šele revanšizma, ampak svetovljanska, gosposka distanca in evangeljska dobrotljivost, ob stalni misli na spravo, ki naj bi po tragediji revolucije Slovence pobratila«.252 Kdo je pravzaprav ta »tihi in garaški vinogradnik«253, ki ga proti izteku njegove službe uredništvo tako visoko ocenjuje? Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada pri Trebnjem. Bil je prvi izmed desetih otrok očeta Alojza in matere Marije v trdni in verni kmečki družini. Ker je rojstna vas tedaj še spadala v župnijo Dobrnič, je bil krščen pri istem krstnem kamnu kot 123 let pred njim svetniški kandidat Friderik Baraga. Po dobri vzgoji v domači hiši in osnovni šoli v Trebnjem je nadaljeval z gimnazijo v škofovih zavodih v Šentvidu ter tam leta 1940 maturiral. Že po prvem letniku bogoslovja ga je škof Rožman poslal v Rim, kjer je bival v Germaniku, študiral pa na Gregoriani. Tam je naredil licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1946 je bil posvečen v duhovnika in ko se ga je nekaj let pozneje lotila bolezen na pljučih, je odšel na zdravljenje v Švico, kjer je potem ostal skoraj trideset let. Opravljal je razne službe od kaplana do profesorja filozofije in moralke, vmes pa še ravnatelja semenišča in rektorja Visoke bogoslovne šole. V škofiji Chur je vršil službo škofovega vikarja in bil poleg drugih zadolžitev zlasti močno angažiran v pripravi švicarske sinode. Zadnjih pet let bivanja v Švici je bil tudi tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, ki ga je tudi pomagal ustanoviti in organizacijsko postaviti na noge. Že leta 1965 je nameraval priti domov, vendar so mu to odsvetovali, zlasti pa bi ga v Švici radi obdržali. Tudi takratni nadškof Pogačnik mu je svetoval, naj ostane kar tam. Tako je prvič obiskal domovino šele leta 1967. Dokončno se je na močno zavzemanje škofa Leniča le vrnil leta 1977 in nadškof Pogačnik ga je takoj imenoval za stolnega kanonika in arhidiakona, sprejel pa je tudi mnoge druge službe: bil je izredni profesor na Teološki fakulteti, voditelj komisije za verski tisk, komisije za ŽPS in za diakonijo. Njegov prihod v domovino je bil za mnoge znamenje, da bo tudi nasledil nadškofa Pogačnika, kar se je tudi zgodilo leta 1980. Predvsem pa je v Cerkvi na Slovenskem tedaj veljalo občutje mnogih, ki ga je izrazil pomožni škof Stanislav Lenič ob njegovem imenovanju za ljubljanskega nadškofa, »da nas ima Bog resnično rad, ker nam ga je dal in obdaril s tako velikimi talenti. Še bolj pa nas ima rad, ker nam ga je vrnil in ga postavil na najvišje mesto v Cerkvi na Slovenskem.« 254 Ob Šuštarjevi zlati maši je poskušal kanonik Rafko Lešnik predstaviti jubilanta z njegovimi značilnimi potezami in dejanji. V kratkih geslih ga je označil kot: snovalca stikov, človeka dialoga in zaupanja, človeka dobrote, dela in reda. Lešnikova ocena je, »da je bilo teh dvajset let dela gospoda nadškofa v domovini blagoslov za nadškofijo in Cerkev na Slovenskem.«255 Šuštarjevo škofovsko geslo se je glasilo: »Božjo voljo spolnjevati.« Koliko je ta ocena skladna s pričakovanji vernikov in njegovim dotedanjim delovanjem? Kmalu po imenovanju in posvečenju Alojzija Šuštarja za ljubljanskega 252 A. Rebula, Pogovor v vinogradu, 5. A. Rebula, n. d., 6. 254 S. Lenič, Bog nas ima rad, ker nam ga je dal. 255 Prim. Zlatomašnik Alojzij Šuštar, 9–12. 253 PASTORALNI SUBJEKTI 63 nadškofa ga je predstavil javnosti tudi Mohorjev koledar, kjer še pod vtisom posvetitvene slovesnosti beremo: »Njegovo imenovanje je vsa Cerkev na Slovenskem sprejela z navdušenjem in v prepričanju, da je Sveti Duh spet enkrat odločno posegel v vodstvo Cerkve. Škofovsko posvečenje v Ljubljani 13. aprila 1980 je bilo pravo zmagoslavje«.256 Za boljše razumevanje dobe, v kateri je začenjal svoje poslanstvo, je zanimivo poudariti, da so te besede o cerkvenem zmagoslavju zapisane v koledarju takoj za člankom izpod peresa Vekoslava Grmiča, naslovnega škofa v Mariboru, ki slavi v tem istem letu umrlega jugoslovanskega predsednika Tita, za mnoge enega največjih samodržcev in diktatorjev. Grmič v zaključku svojega članka pritrjuje besedam: »In zdelo se nam je, da smo se udeležili družinskega pogreba jugoslovanskih narodov, ki so pokopali svojega očeta ...«. Dodaja še: »Tito je umrl, a kljub temu živi dalje.«257 Za mnoge je bilo Šuštarjevo imenovanje osvežilna injekcija za Cerkev na Slovenskem, ki je z njegovo osebnostjo veliko pridobila.258 Te ocene so temeljile predvsem na dotedanjem triletnem Šuštarjevem delovanju v domovini, ki je bilo zares mnogostransko in intenzivno. Zlasti se je usmeril v spodbujanje nastajanja novih ŽPS in oblikovanje že obstoječih. Prav v tej dobi je bilo delovanje komisije za ŽPS najintenzivnejše, plod tega pa sta dva priročnika za oblikovanje članov ŽPS. Pomembna novost v dotedanjem pastoralnem delu pomeni poudarek na sodelovanju, skupni odgovornosti, čutu za skupinsko delo, soodgovornosti duhovnikov in laikov. Ob svojem nastopu je Šuštar v pismu sobratom duhovnikom napisal, da želi nadaljevati Pogačnikovo delo, vendar »v nekoliko drugačni obliki«. Na vprašanje, kaj je s tem mislil, sam odgovarja: »Nadaljevati sem hotel njegovo delo predvsem v prizadevanju za poglobitev verskega življenja in za Marijino čaščenje. Bila je med nama razlika že po značaju. On je bil Gorenjec, jaz sem pa Dolenjec. Bil je zelo redkobeseden. Moja želja pa je bila, da bi imel veliko več stika z duhovniki, z ljudmi, posebno ob birmah in raznih slovesnostih, da bi obiskoval redovne hiše, bolnike in tako prišel čim bolj v stik z ljudmi. To je bila moja posebna želja in v tem sem mislim na drugačno obliko. To skuša vsak škof na svoj način urediti.«259 V odnosu do oblasti mu je prav prišla tedaj že vpeljana praksa nadškofa Pogačnika, »ki si je osebno veliko prizadeval, da bi s pristojnimi predstavniki oblasti vsa odprta vprašanja rešil s pomočjo dogovarjanja in brez prepirov in polemik.«260 To je bilo tudi Šuštarjevo stališče, ki se ga je držal od vsega začetka. Ta drža je ugajala tako Vatikanu kakor domači oblasti. »Izpolnil je vsa pričakovanja Svete stolice, katere taktika v teh letih ni bil konflikt, ampak dialog, strpnost in diplomacija.«261 To so bila namreč leta po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom, ki so narekovala prizadevanje za strpno sobivanje, kajti Cerkev se je počutila olajšana glede na prejšnje pritiske in zatiranje, oblast pa je hotela pred mednarodno javnostjo ustvariti vtis demokratičnosti, dejansko pa je bila vera še vedno v povsem podrejenem položaju in pod strogo kontrolo nevidne špijonaže. Šele čas po spremembi režima je razkril, kako je tudi v času Šuštarjevega pastirovanja do prvih demokratičnih volitev deloval podroben in skrben nadzor države nad Cerkvijo. Za to je skrbela v javnosti popolnoma nepoznana, a vendar zelo prefinjeno sestavljena skupina tedaj odločujočih v politiki z imenom Minikoordinacija. V njej so bili: predsednik RK SZDL (Mitja Ribičič), predsednik skupščine Slovenije (Milan Kučan), sekretar CK ZKS (Franc Šali, kasneje Franc Šetinc), član RK SZDL tajno zadolžen za nadzor Cerkve (Franc Kimovec – Žiga), sekretar (Primož Hainz), 256 D. Klemenčič, Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, 34. V. Grmič, Nepozabni voditelj in človek, 32. 258 D. Klemenčič, n. d., 34. 259 A. Šuštar, PSLpA. 260 D. Klemenčič, n. d., 34. 261 L. Bizilj, n. d., 8. 257 PASTORALNI SUBJEKTI 64 predsednik ljubljanskega Koordinacijskega odbora za odnose z verskimi skupnostmi (Milan Meden), javni tožilec (Bojan Škrk), šef Službe državne varnosti – nekdanje UDBE (Edo Krajčevič).262 Ta združba se je sestajala na rednih mesečnih srečanjih in pretresala vse, kar se je dogajalo v Cerkvi, o tem delala zapisnike in poročila, ki so služila kot strogo zaupno gradivo najbolj posvečenim oblastnikom za primerno ukrepanje v odnosih s Cerkvijo. Seveda Mini-koordinacija ni mogla mimo vprašanja, kdo bo nasledil nadškofa Pogačnika. Pozanimala se je za možne kandidate in ugotovila, da se o Šuštarju sicer malo ve, a da oblasti ni nevaren, zato njegovemu imenovanju tudi ni nasprotovala. Celo nasprotno. Ker so v zadnjih letih nadškofa Pogačnika mnogi v Cerkvi kritizirali zaradi preohlapnega odnosa do oblasti (škof Jenko in Lenič), se je le-ta bala, da bi se dotedanja »kontinuiteta dobrega sodelovanja ne porušila,« zato se je s Šuštarjevim imenovanjem celo oddahnila.263 Določeno nevarnost je oblast čutila zaradi izvolitve novega papeža Janeza Pavla II. leta 1979, ker je to po njeni oceni povzročilo povečano aktivnost duhovščine. Oblast je sicer vztrajno skrbela za diferenciacijo znotraj duhovščine, vendar si je ni želela preveč, ker bi to ogrozilo položaj tistih, ki so bili tedanji oblasti zvesti. Zato se je oblast preko veleposlaništva v Vatikanu pravočasno obrnila za pojasnilo na Celato, šefa Kabineta državnega sekretariata Casarolija, ki je že novembra 1979 med drugim zagotovil, »da bodo izbor in osebne kvalitete novih škofov v Sloveniji zadovoljile tudi merila državnih oblasti, četudi Vatikan za nobeno osebnost ne more zagotavljati, kako so bo obnašala v konkretnih razmerah.«264 Tedaj je namreč bilo v zraku tudi vprašanje nasledstva škofa Držečnika v Mariboru, kjer sta bila v ospredju predvsem dva kandidata: dotedanji pomožni škof Vekoslav Grmič, ki bi ga rada videla za škofijskim krmilom oblast, nikakor pa Vatikan, in Maksimiljan Jezernik iz Rima, proti kateremu je bila oblast odločno nasprotna in je v tem smislu tudi intervenirala ter preprečila njegovo imenovanje. Tako se zdi, da tudi izbira Šuštarja ni povsem brez povezave z imenovanjem v Mariboru, saj je moralo njegovo imenovanje ublažiti neuspeh oblasti, da bi v Mariboru ustoličila sebi povsem naklonjenega Grmiča. Da je oblast obvladovala vse vzvode odločanja, kaže tudi primer ob pripravi na slovesnost posvečenja v ljubljanski stolnici. Ordinariat se je obrnil na RTV za izposojo kamer in monitorjev, da bi slovesnost prenašali tudi izven stolnice. O tem je morala razpravljati Mini-koordinacija, ki je presodila, da se ordinariat za to lahko obrne na tovarno Iskra, ne pa na RTV. Dogovorila se je tudi, kdo od oblasti bo šel na slovesnost, kdaj in kje bodo kaj pisali o tem dogodku, kaj in koliko bo pokazala RTV, itd. Nadškof Šuštar se verjetno ni zavedal ne ob prvem sprejemu pri predsedniku SZDL Mitju Ribičiču nekaj dni po posvetitvi, ne pozneje, da pazijo njegovi sogovorniki na vsako njegovo besedo in gib, saj so morali o vsem napisati natančno poročilo, ki je pozneje tudi drugim služilo kot podlaga za analiziranje in ukrepanje. Pri tem so sogovorniki spretno zastavljali že prej skupno določena vprašanja ali provokativne opazke in opazovali reakcije nanje. Šuštar je že na začetku opravljanja škofovske službe zbral okrog sebe dobro ekipo svetovalcev v t. im. teološkem svetu, ki ga je pod imenom Consilium de vigilantia ustanovil že predhodnik Pogačnik in je imel namen načrtovati bolj premišljeno in strnjeno delovanje Cerkve kot do tedaj. Ta zagon Cerkve se je navzven izrazil v člankih Antona Stresa, Franca Perka, Franca Rodeta in drugih. Cerkveno vodstvo je hotelo s pritegnitvijo najširšega kroga vernikov prodreti v javna sredstva obveščanja, zlasti RTV, česar oblast nikakor ni hotela dovoliti. 262 Prim. L. Bizilj, n. d., 10. Prim. L. Bizilj, n. d., 12. 264 Prim. L. Bizilj, n. d., 19. 263 PASTORALNI SUBJEKTI 65 Nadškof Šuštar je povezal vse tri škofije, ki so bile do tedaj med seboj precej oddaljene. Škof Janez Jenko ga je s svojimi nastopi silil v bolj radikalne pozicije. Kot tretjo pomembno potezo lahko štejemo njegovo personalno politiko, kjer je duhovnike, ki so imeli dobre stike z oblastjo, postavil v kraje, kjer je bilo treba reševati razna nerešena materialna vprašanja, da bi ti duhovniki dosegli pri oblasti premik na bolje. Njegov pomemben korak je bil v približevanju tako CMD na eni strani, kot tudi bolj radikalni emigrantski duhovščini na drugi strani, da bi tako omilil ostrino na obeh straneh in zmanjšal napetosti. V stikih z oblastmi je navadno prihajal na pogovore z vnaprej pripravljenimi točkami za pogovor. Franc Rode mu jih je ob neki taki priliki pripravil kar petnajst. Iz njih moremo razbrati katera vprašanja je Cerkev v letu 1980 imela za najbolj aktualna. Ker dobro odslikavajo stanje Cerkve v tedanji družbi, jih kar naštejmo: ateizacija šole, pritisk na vernike, zapostavljanje vernih v službi, izključitev verskega življenja za vojake, policaje in zapornike, težave pri graditvi in obnovi cerkva, ponarejanje zgodovine, izločevanje verskih izrazov iz literature in filmov, izključevanje Cerkve iz sredstev javnega obveščanja, nasprotovanje praznovanju verskih praznikov, nezmožnost obrambe pred napadi, izigravanje duhovniških društev, Cerkvi storjene materialne krivice, onemogočanje karitativne dejavnosti, nestrpnost učiteljev do vernih otrok.265 Pritisk na oblast so predstavljale tudi močne že vzpostavljene Šuštarjeve zveze s tujino in možnost dajanja intervjujev za tuje časopise. V njih je že z opisovanjem dejanskih razmer pri nas postavljal na laž podobo o sistemu jugoslovanskega samoupravljanja, ki jo je režim skrbno negoval v tujini. Po eni strani bi mogli sprejeti trditev, da je »Cerkev na Slovenskem leta 1980 na svoj hierarhični vrh dobila diplomata in prvorazrednega politika. Oblasti so Šuštarja morale spoštovati in njegove besede jemati zares. Z njim je postala Cerkev na Slovenskem spet živa in oblast je z njim dobila sogovornika.«266 Po drugi strani pa njegovo ravnanje kaže, da se te svoje prednosti ni zavedal in je ni v taki meri izkoristil, kot bi jo lahko. To je posredno potrdil tudi sam, ko je na televiziji leta 1997 o sebi dejal: »Moram priznati, da se na politiko čisto nič ne razumem.« Zaradi siceršnje zaprtosti družbe glede verskih vprašanj je menil, da je vsak njegov nastop v javnosti priložnost, da se Cerkev lahko bolj uveljavi v družbi in s tem dobi večji manevrski prostor za svoje osnovno poslanstvo. Večina v Cerkvi je bila prepričana, da je izboljšanje v odnosih med državo in Cerkvijo predvsem njegova zasluga. Kljub temu pa je ostajal dvom v uspeh takega ravnanja. Lenič je to izrazil z besedami: »Čeprav kdaj ni mogel doseči vsega, kar bi rad, so ga vedno in ga še zmeraj upoštevajo.«267 Podrobnejša analiza tega obdobja namreč pokaže, da je oblast to njegovo dobronamerno prizadevanje spretno izkoriščala za doseganje svojih ciljev. Je zaradi tega komunistična oblast začela izgubljati nadzor nad Cerkvijo in je ni več obvladovala? Sploh ne. Svoji želji po kontroli nad Cerkvijo in v Cerkvi se oblast niti malo ni odrekla, ampak je le spremenila taktiko. Popuščala je v nepomembnih malenkostih, da bi obdržala najpomembnejše vzvode.268 V umikanje so jo bolj kot prizadevanje Cerkve silile družbene, politične in gospodarske, predvsem pa zunanjepolitične razmere. Mali uspehi so Cerkev tako uspavali, da je počasi sama začela verjeti, da od oblasti ne sme preveč pričakovati. 265 Prim. L. Bizilj, n. d., 29. Prim. L. Bizilj, n. d., 30–31. 267 F. Petrič, Mojih pet škofov. 268 Po prepričanju Draga Klemenčiča ni bilo nikakršnega ostrega prehoda, ampak se je nov veter na oblasti čutil le počasi. (Prim. F. Petrič, Delali smo po strategiji žabjih skokov.) 266 PASTORALNI SUBJEKTI 66 Ofenzivnost prvih nekaj let Šuštarjevega vodenja Cerkve na Slovenskem je kmalu začela popuščati. Kje so vzroki? Nekaj možnih je že bilo nakazanih. Morda je odločilno k temu pripomogel odhod Franca Perka v Beograd, Franca Rodeta v Rim, bolezen Stanislava Leniča ... Tako je Šuštar ostal brez pomembnih svetovalcev. Vzdrževal je redne stike s predstavniki republiške verske komisije. Njeni predstavniki so dajali videz zaščitnika cerkvenih interesov, resnica pa je bila drugačna.269 Pogovori niso prinesli posebnih uspehov. Z leti je njegovo ravnanje postajalo vse bolj podobno tistemu iz zadnjih let nadškofa Pogačnika. Po upokojitvi je sam priznal, da za politiko nikoli ni imel posebnega smisla. Vedno je sebe razumel kot dušnega pastirja, oziroma voditelja Cerkve in je čutil do tega izjemno odgovornost. Dolžnost ukvarjanja s politiko oziroma s politiki je jemal kot nujno zlo. Najbolje se je počutil kot predavatelj, moralni teolog in strokovnjak za etična vprašanja. Kot prodoren mislec ter pisec člankov in krajših razprav je bil vedno iskan predavatelj tako doma kot v tujini. Najbolj pri srcu pa mu je bilo moralno vprašanje človekove vesti, o čemer je napisal največ razprav.270 2.1.5 Franc Rode Nadškof Franc Rode je bil posvečen kot zadnji škof v obravnavanem obdobju, vendar je bil že v času pred posvečenjem kljub kratkotrajnemu bivanju v nadškofiji precejšen vpliv na cerkveno življenje. Rojen je bil 23. septembra 1934 v Rodici pri Domžalah kot zadnji med sedmimi otroki. Že v rani mladosti se je veliko srečeval z lazaristi, ki so v bližnjih Grobljah imeli katoliško tiskarno. Posebej je bil v stiku z Ladislavom Lenčkom, od katerega je verjetno povzel veliko ljubezen do knjige in umetnosti. Naravnim talentom se je pridružil tudi zgled strica Antona Breznika, ki je zaslovel po svoji Slovenski slovnici in Slovenskem pravopisu. France se je šolal najprej med vojno v nemški šoli v Jaršah in nato v Domžalah, dokler se ni kot desetleten fantič skupaj drugimi družinskimi člani umaknil pred prihajajočo partizansko vojsko na Koroško v Avstriji, a ta umik se je spremenil v dolgoletno izgnanstvo. Eden od njegovih bratov je kljub vsemu ostal na domačiji, eden pa je bil po vojni ubit. V taboriščih v Judenburgu, Lienzu in Spittalu ob Dravi se je dve leti in pol šolal, dokler se ni vsa družina preselila v Argentino. V Buenos Airesu je končal gimnazijo in filozofijo. Leta 1952 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Predstojniki so ga kmalu poslali na Gregorijansko univerzo v Rimu, od tam pa je odšel na Institut Catholique v Parizu, kjer je leta 1960 napravil licenciat. Isto leto je bil v Parizu tudi posvečen v duhovnika, čez tri leta pa je doktoriral s tezo o modernističnem gibanju v Cerkvi. Ves čas se je posebej posvečal študiju jezikov, pa tudi spoznavanju svetovne zgodovine in književnosti. Leta 1965 se je vrnil v domovino in postal župnik pri Sv. Jožefu v Celju, istočasno pa tudi ravnatelj lazaristovskih bogoslovcev in nato lazaristovski vizitator. Že po dveh letih se je preselil v Ljubljano, kjer je postal najprej honorarni predavatelj na Teološki fakulteti, nato pa napredoval v docenta in izrednega profesorja. Predaval je več predmetov: francoščino, praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. Postal je prvi urednik revije Znamenje in tudi sicer veliko pisal in predaval ter imel duhovne vaje za duhovnike in bogoslovce. Posebej je 269 270 Prim. L. Bizilj, n. d., 34. Prim. S. Fajdiga, Moralni nauk o vesti pri Alojziju Šuštarju. PASTORALNI SUBJEKTI 67 postal znan kot priljubljen predavatelj na Teološkem tečaju za laike, kjer je imel nekaj zelo odmevnih predavanj, ki pa so mu prinesla nemalo težav pri oblasti.271 Tudi zaradi mnogih težav z oblastjo je tem lažje odšel leta 1981 v Vatikan, kjer je postal najprej podtajnik, čez pet let pa tajnik Tajništva za dialog z neverujočimi. Po spremembah v vzhodni Evropi je tajništvo prenehalo delovati in Rode je postal tajnik v Papeškem svetu za kulturo. Kot član prvega in drugega tajništva je veliko predaval na mednarodnih kongresih, pisal teološke in strokovne knjige ter znanstvene in strokovne razprave in članke.272 Poleg teologije so njegove priljubljena področja tudi zgodovina, književnost, kultura in umetnost. Leta 1997 je bil imenovan za 33. rednega škofa ljubljanske nadškofije. Za geslo si je izbral »Stati inu obstati«, citat iz pisanja protestanta Primoža Trubarja, ki je v skrbi za širjenje svoje vere leta 1551 napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku. Kot predsednik Slovenske škofovske konference je kmalu po posvečenju najavil sinodo Cerkve na Slovenskem z geslom »Izberi življenje«. Predvsem pa vse delovanje preveva velika zavzetost za Cerkev in slovenski narod. »V ospredje svojega pastoralnega prizadevanja je postavil skrb za oznanjevanje evangelija in s tem v zvezi poudaril zgodovinsko vlogo in poslanstvo Cerkve v našem narodu včeraj, danes in jutri.«273 V svojem prvem pismu vernikom po objavi o imenovanju za nadškofa je izrazil prepričanje, da je mogoče v sedanjem svetu, ki je poln plehkega porabništva, vulgarnosti in cinizma, spremeniti smer in se napotiti proti novim obzorjem, da bi zaživeli neprimerno bolj čisto, bogato, svobodno in radostno v osebnem in družbenem življenju.274 Po prvem intervjuju za TV Slovenija je pri nekdanjih komunistih izzval ogromno nasprotovanja, ko je omenil, da bo potrebno urediti šolstvo tako, da bodo v njem po vzoru evropskih dežel tudi religiozne vsebine. Del vernikov je to radikalnejše stališče od tistega, ki ga je izražal njegov predhodnik, z veseljem podprl, precejšen del pa se je ob tem zbal in počutil negotovega, ker v vernikih še vedno prevladuje strah, ki jim ga je vcepil prejšnji totalitarni režim. Zaradi načrtne medijske gonje proti nadškofu Rodetu, ki se je sprožila takoj po njegovi problematizaciji državne šole v Sloveniji, je postalo še bolj jasno, da je vprašanje popolnega nadzora nad šolstvom ključno vprašanje prenovljenih komunistov in novodobnih liberalcev. Po drugi strani ta gonja razodeva, da imajo nekdanje partijske elite še vedno popoln vpliv na javne medije. Način medijskega linča, ki ga v tem primeru izvajajo nekdanji komunisti in njihovi idejni dediči ter obvladovanje javnega mnenja kaže, da je bistveni element njihovega vladanja še naprej ostal boj proti Cerkvi. To samo dodatno potrjuje, kako pomemben element je bil ta boj že v realnem socializmu. Taktika je enaka, le sredstvo je drugačno: preko medijev vnesti med vernike razkol glede nekaterih vprašanj in osebnosti ter na ta način paralizirati vodstvo Cerkve za njeno nemoteno izpolnjevanje pastoralnega poslanstva. 2.1.6 Stanislav Lenič Rodil se je 6. 11. 1911 v župniji Cerklje ob Krki, očetu Martinu in materi Mariji rojeni Mladkovič kot zadnji izmed štirih otrok in kot edini sin. Starša sta se poročila, ko 271 Največ težav mu je prineslo predavanje na tečaju Duha ne ugašajte leta 1978 o kultu osebnosti, v čemer je oblast zaznala napad na predsednika države Josipa Broza Tita. Zaradi tega je moral odstopiti od objave predavanja v zborniku, ki je izšel naslednje leto, sicer bi bil celoten zbornik zaplenjen. (Prim. R. Koncilja, O aktualnih temah za študente in izobražence, 26–27.) 272 Izčrpen seznam njegovih del najdemo v članku Antona Štruklja, »Stati inu obstati«, 15. 273 Prav tam. 274 Prim. F. Rode, Prvi pozdrav, 6. PASTORALNI SUBJEKTI 68 mati ni imela niti 20 let in je tudi prekmalu umrla, da bi se je lahko sin Stanko jasneje spominjal.275 Po njej je podedoval plemenit značaj in čut za preproste ljudi. Oče je bil sicer nadarjen, vendar hladen in razumarski človek. Da bi kaj več zaslužil kot je nudilo skromno posestvo, je že nekaj mesecev po sinovem rojstvu odpotoval v Ameriko, kjer je ostal osem let. Petletnemu Stanku je mama med prvo svetovno vojno umrla, zato je bil dodeljen v rejo sorodnikom, ki so si ga podajali iz rok v roke.276 Po osnovnem šolanju je po posredovanju kaplana Tomazina prišel v Zavod sv. Stanislava, kjer se je zelo dobro počutil in je tam leta 1933 maturiral z odliko.277 Takoj se je vpisal v bogoslovje.278 Po študiju teologije ga je posvetil v duhovnika škof Gregorij Rožman 4. julija 1937, dva dni po smrti škofa Antona Bonaventure Jegliča, morda najbolj markantnega in daljnovidnega med ljubljanskimi škofi v 20. stoletju. Lenič je bil ob študiju nastavljen za prefekta v Marijanišču v Ljubljani, kjer je istočasno nastopil ravnateljsko službo poznejši nadškof Jožef Pogačnik.279 Veliko dijakov, ki jim je bil vzgojitelj, je bilo kasneje pobitih na Turjaku ali po vojni med vrnjenimi domobranci. Preživeli so postali odlični duhovniki in verni laiki. Po dveh letih ga je škof Rožman poklical k sebi za osebnega tajnika, kjer je »poznal mnoge osebne zadeve, ki jih pisarna ni videla«.280 Neposredno je doživljal Rožmanove težke dneve ob italijanski okupaciji Ljubljane. Poznal je Rožmanovo izmikanje z namenom, da bi okupatorju priznal legitimnost tega dejanja. Rožmana so ponovne prošnje pribežnikov s Štajerske in Gorenjske, kjer je bilo izseljevanje in teror Nemcev veliko hujši kot v t. i. Ljubljanski pokrajini, prisilile, da je šel na vljudnostni obisk h Grazioliju. Lenič je od blizu spremljal obiske tedanjih politikov in njihove pritiske na Rožmana, naj prevzame vlogo narodnega voditelja. Na podlagi teh izkušenj je lahko prišel do prepričanja, da »so nekako Rožmana prisilili, da je postal tako imenovani voditelj, narodni voditelj v takratni Ljubljani, čeprav vemo (!), da Rožman po svojem značaju, po svojem prepričanju, ni bil politik«281. Rožman mu je moral po svoji usmeritvi biti zelo blizu, saj tudi sam ni bil nikoli politik, ampak kasneje svojemu ljudstvu »najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede«.282 Lenič je v prvih letih vojne moral sprejemati poročila iz Dolenjske in Notranjske o pobojih duhovnikov in pokončnih katoličanov, ki so jih likvidirali po nalogu OF. Nikdar ni bil, tako kot Rožman ne, na nobenem sestanku, kjer se je pripravljala ustanovitev t. i. bele garde. Toda kot priča, opazovalec dogodkov, je po dolgih letih lahko (1987) izjavil: »Čisto gotovo nikoli ne bi bilo ne vaških straž ne bele garde in ne kasneje domobranstva, če ne bi bilo tega krvavega začetka; pobiti vse morebitne svoje nasprotnike in potem lepo nemoteno vladati. To je bil glavni nagib, glavni motiv za odklonilni odnos Cerkve do OF.« Bil je priča velikim notranjim stiskam, v katere je ves čas vojne prihajal Rožman, naj je šlo za odnos do Italijanov, partizanov ali papeža. Med vojno je začel pisati dnevnik, v katerega si je beležil pomembne dogodke, a ta dnevnik je izginil ob povojnih preiskavah na škofiji, čeprav ga je skrbno skrival. Zdi se, da Lenič le ni tako slepo kot Rožman sledil papeški okrožnici Divini redemptoris o 275 Prim. T. Griesser – Pečar, n. d., 37. Prim. S. Lenič, Moji spomini, 9. 277 »Nikdar ne bom dovolj hvaležen vsem svojim vzgojiteljem in učiteljem«. (Prim. J. Dolenc, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, 159.) 278 »Pred seboj sem imel mladega kaplana iz domače župnije, ki ni bil samo naš verski vzgojitelj, voditelj raznih katoliških verskih organizacij, ampak je skušal tem našim zaostalim ljudem na Krškem polju pomagati predvsem v socialnem, gospodarskem in kulturnem oziru. Videl sem ga vsega zavzetega za ljudi in ta ideal je bil pred menoj, ko sem se odločal, da bi tudi sam postal duhovnik.« (D. Rupel, ... n. d., 1929) 279 Prim. S. Lenič, n. d., 12. 280 Prim. S. Lenič, n. d., 13. 281 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1931. 282 Prim. A. Šuštar, Škofu Stanislavu Leniču v slovo. 276 PASTORALNI SUBJEKTI 69 brezkompromisnem boju »proti brezbožnemu komunizmu«. Ko mnogo pozneje gleda stvari iz zgodovinske oddaljenosti dopušča možnost, da je bilo tako ravnanje morda tudi posledica narodno značajske nagnjenosti k organizacijski popolnosti. Tako je šlo morda le za »velike strahove«, ki so jih povzročile novice o stalinistični strahovladi v Rusiji, in ti so povzročili, da so »šli tako daleč«. Lenič je bil tudi priča različnim pritiskom na Rožmana znotraj Cerkve, kot npr. – ali bodo imeli nanj večji vpliv mladci ali stražarji. Lenič sam je doživljal pritiske, naj bo Rožman navzoč na stadionu, ko bodo domobranci izrekli znano prisego leta 1944. Ko je bila prisega tako oblikovana, da je predvsem obljubljala boj proti komunizmu in le posredno omenjala Hitlerja, je škof pristal na maševanje na stadionu. Lenič je kot tajnik osebno spremljal Rožmana tja. Po Rožmanovem naročilu sta kar najhitreje, še pred koncem prisege, odšla s stadiona. Ko je sam gledal, kako je Rožman ob vseh tragičnih dogodkih trpel, je z njim že tedaj trpel tudi sam in trpel zaradi tega tudi vse poznejše življenje. Bil je tudi priča prihodu pisnega vabila Rožmanu, naj tik pred koncem vojne pride na Koroško, ker bo le tako lahko posredoval za Slovence pri zaveznikih. Tudi Lenič je v tedanji situaciji škofu svetoval, naj odide na Koroško, kar je šele mnogo kasneje označil za svojo veliko napako. Kako težavno je bilo v tistem času sprejemati pravilne odločitve, je razvidno tudi iz tega, da so se s škofovim umikom iz Ljubljane strinjali tudi vsi ostali. Menili so, da gre pri tem le za nekajdnevno odsotnost. Tako so bili prepričani tudi koroški duhovniki, ki so poslali pisno vabilo, in celoten stolni kapitelj. Strah je bil očitno takrat zelo velik, ker ga je stopnjevala tudi domobranska propaganda. Lenič je pozneje spoznal, da so mnogi duhovniki »popolnoma brez potrebe v tisti zmedi odšli«. »Približno 200 jih je odšlo v emigracijo«. Po prihodu partizanov v Ljubljano je Lenič ostal na škofiji. Po aretaciji generalnega vikarja Nadraha je prevzel škofijo Vovk in Lenič je bil dve leti tudi njegov tajnik, dokler ga 28. avgusta 1947 niso aretirali. V zaporih je ostal 8 let. Najprej je bil 2 meseca v bunkerju in nato 2 meseca v samici, nato je bil na procesu obsojen najprej na 6 let zapora, po pritožbi pa na 12 let. Že pred aretacijo je od blizu doživljal mnoga šikaniranja škofa Vovka in videl, kako živčno in zdravstveno propada. Takoj v prvih dneh po vojni se je srečal z enim od čudežno rešenih iz jame v Kočevskem Rogu. Ta mu je pripovedoval, kaj se je dogajalo z vrnjenimi domobranci in kako so jih partizani zverinsko mučili in pobijali.283 Te pripovedi so prekosile pripovedi, ki so pred vojno prihajale iz Rusije in zato še povečale grozo in strah! Čeprav je vedel, kako nevarni so bili tisti časi, po vesti ni mogel pustiti človeka, ki je bil v stiski. Zato je pomagal temu preživelemu iz Roga priti preko državne meje in se tako rešiti pred gotovo smrtjo, čeprav je s tem tvegal svoje življenje.284 Zanimivo je, da sodišče v procesu proti njemu dejstva, da je pomagal pri pobegu preživelemu domobrancu, ni uporabilo kot obremenilne okoliščine, saj je bila to tema, o kateri se ni smelo govoriti in je torej sodišče ni moglo odpirati.285 Po Leničevem prepričanju je bila Cerkev po vojni v izredno težkem položaju. Položaj je bil posledica dejstva, da se je Cerkev znašla na strani poražencev. Njeno medvojno ravnanje je prišlo prav povojni oblasti, da je bila Cerkev vsega kriva in zato na vse načine blatena in teptana. Pozneje je škof Lenič prišel do sklepa, da jo je partija med vojno v tako ravnanje prisilila.286 283 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1932–1939. »Pomagal sem mu in ga na kolesu spremljal do Šentjošta, kjer sta ga dva fanta prevzela in peljala čez mejo.« Tako malo pred smrtjo skromno opiše svoje tedaj silno tvegano dejanje, ki ga je pozneje stalo veliko trpljenja po zaporih. (Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.) 285 Prim. T. Griesser – Pečar, 17. 286 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1940. 284 PASTORALNI SUBJEKTI 70 Od prvih dni po prihodu partizanov v Ljubljano je bil priča mnogih zelo temeljitih in predvsem neprijetnih preiskav na škofiji, ki so puščale za seboj pravo razdejanje, izginjale pa so tudi mnoge pomembne stvari. Čeprav mu je že prej Rožman naročil, naj uniči stvari, ki bi lahko komurkoli škodovale, se temu ni dalo v celoti izogniti. Preiskave se bile tako dolgotrajne, da je nekoč med eno izmed njih stražar zaspal, padel iz drugega nadstropja na dvoriščni tlak in se ubil.287 Poleg tega je oblast takoj po vojni celotno škofijsko stavbo naselila s strankami, tako da je ostala prosta le škofova spalnica. Že priletnega Nadraha so agenti tajne policije tako rekoč pred Leničevimi očimi ukradli iz Vovkovega stanovanja in ga odpeljali v zapor. Ker je sedeminsedemdesetletni Nadrah v zaporu kmalu hudo zbolel, je Vovk zagrozil, da bo o tem obvestil vse jugoslovanske škofe, zato so ga hitro izpustili iz zapora. Zelo se je poslabšal položaj za Cerkev po prebranem pastirskem pismu jugoslovanskih škofov jeseni leta 1945, v katerem so objavili seznam grozodejstev, ki jih je oblast izvajala nad duhovniki, kršila osnovne človekove pravice in na druge načine blatila in onemogočala Cerkev. To pismo so iz škofijske pisarne v popolni tajnosti razposlali po župnijah. Lenič sam ga je v soboto zvečer s kolesom nesel v dve župniji. Branje tega pisma po vseh cerkvah na isto nedeljo je bilo za oblast pravi šok. Izzvalo je njen bes, ki se je izrazil v množičnem zapiranju duhovnikov.288 Lenič je bil razočaran, ko je uvidel, da je Vatikan popolnoma spremenil politično stališče do komunizma in je že januarja 1946 poslal v Beograd svojega delegata. Glede na poprejšnja stališča papeža, da v nobenem primeru ni primerno imeti nikakršnih stikov z brezbožnim komunizmom, je bil ta zasuk praktične politike Vatikana za slovensko Cerkev huda šola. S tem je bilo postavljeno pod vprašaj celotno načelno ravnanje Rožmana, ki se je opiralo na enako načelno papeževo stališče.289 Po obredu posvetitve škofa Vovka 2. 12. 1946, ko so spustili solzilni plin v stolnici, so Leniča klicali na policijo, češ da bi on moral vedeti, kdo je to storil. On pa jih je spomnil na njihove grožnje, da bodo na vsak način poskušali preprečiti posvečenje in tako s tem posredno pokazal nanje kot najverjetnejše povzročitelje incidenta.290 Lenič je kot škofov tajnik spremljal Vovka, ko je hodil birmovat na župnije. Opazil je, da je na teh slovesnostih bilo nenormalno število fotografov, ki so bili večinoma vohuni UDBE. Dogajale pa so se tudi zelo neprijetne stvari, kot npr. v Kočevju, kjer je bilo okoli tisoč birmancev, a so v času birme izključili elektriko v cerkvi in vodo za župnišče.291 Poleg tega so bile prerezane gume na avtu, ki je bil zaklenjen v garaži in pripravljen za škofov prevoz. Policija je zadrževala ljudi na cesti toliko časa, da so birmanci in botri zamudili birmo. Nekajkrat se je škof s spremstvom prav čudežno rešil iz pripravljene zasede.292 Leniča so zaprli samo dan po tem, ko je v Ljubljani Edvard Kardelj, Titov najožji sodelavec, v nekem javnem govoru ostro napadel škofa Vovka. Govoru so sledile demonstracije pred škofijo in ker škofa niso našli doma, so iz maščevanja ponoči odpeljali njegovega tajnika in ga vrgli v bunker za dva meseca. Toda samota in zavrženost ga nista strla.293 Poleg nemogočih razmer v ječi so bila po poznejšem Leničevem pričevanju zelo 287 Prim. S. Lenič, n. d., 32. Prim. S. Lenič, n. d., 37. 289 Prim. S. Lenič, n. d., 38–39. 290 Prim. S. Lenič, n. d., 42. 291 Lenič se spominja: »Najhuje je bilo, ko sva šla na birmo v Kočevje.« (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.) 292 Prim. S. Lenič, n. d., 43. 293 »Povedal bom nekaj, česar doslej nisem pravil skoraj nikomur. Ko sem bil po vojni zaprt, sem bil več kot 700 dni v samici. Popolnoma zapuščen, brez brevirja, brez knjige, sam. Prišla je cvetna nedelja. S strahom sem pričakoval, kako bo spet žalosten veliki teden. Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe. Bog je z menoj, jaz tu nisem sam. V ponedeljek po veliki noči sem se spet počutil tako, kot se človek normalno počuti, če je v zaporu.« (Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.) 288 PASTORALNI SUBJEKTI 71 huda nočna zasliševanja, ki jih je vodil Zdenko Roter, kasnejši profesor za religiologijo na Visoki šoli za družbene vede v Ljubljani in po spremembi režima dolgoletni bližnji svetovalec predsednika države.294 V zaporu ga sicer niso tepli, so pa zato tem bolj vpili, zmerjali in ga poskušali moralno zlomiti z nastavljanjem žensk in podobno. Po dveh mesecih bunkerja je bil premeščen v samico. Tam je bila vsaj postelja. Kasneje je bil poslan na Žale, kjer je skupaj z drugimi zaprtimi duhovniki moral delati v gradbeništvu kot težaški delavec (kopati pesek, sejati, voziti ga z dvigalom ...). To se je dogajalo od leta 1951 do 1953.295 Leta 1949 je bilo ustanovljeno Ciril-Metodijsko društvo kot stanovsko društvo slovenskih duhovnikov, ki je sprva zelo ostro nastopilo proti škofu in Cerkvi ter se postavilo na stran komunistične oblasti. Tudi Leniča so v zaporu nagovarjali, da bi vstopil vanj, tako da so k njemu poslali že prej včlanjenega duhovnika. Podpisal naj bi skupaj z ostalimi 45 duhovniki posebno izjavo, v kateri so obsojali Rožmana. Ker ni podpisal, so ga iz delovnega taborišča za več mesecev vrgli v ječo. Kasneje je v zaporu skupaj z drugimi moral prevajati prometne predpise, kriminalne zgodbe in drugo. Leta 1955 je bil premeščen na Ig, kjer je bilo življenje nekoliko lažje, dokler ni bil 23. aprila 1955 izpuščen. Vsega skupaj je prebil v zaporu osem let, od tega dve leti in 40 dni v samici.296 Komunistična oblast ga tudi po prestani kazni v zaporu ni pustila pri miru, ampak je dosegla, da se ni smel vrniti za tajnika na škofijo, ampak je bil nastavljen za župnika v Sodražici, ker je bil tam lahko bolj kontroliran in manj škodljiv. Tam pa je v vsej polnosti zaživel svoje duhovništvo, saj so ga ljudje zelo lepo sprejeli, sam pa je vse naredil, da bi bil »vsem vse«.297 Ko je bil Pogačnik leta 1964 imenovan za nadškofa, je s prvim dekretom imenoval Leniča za generalnega vikarja, ker ga je že iz leta 1937 zelo dobro poznal, saj sta skupaj nastopila službo v Marijanišču.298 Tudi Lenič je Pogačnika zelo cenil in z njim kot generalni vikar dobro sodeloval. Leta 1968 je bil Lenič posvečen v škofa. Že kot generalni vikar je dobro spoznal škofijo, zato je kot pomožni škof lahko Pogačniku, kasneje pa tudi Šuštarju veliko pomagal. Predvsem je veliko birmoval in duhovniki so ga radi vabili za razne slovesnosti in blagoslovitve na župnije. »Slovel je kot odličen pridigar z značilnim slovesnim tonom, slikovito in jasno govorico. Na pridige se je skrbno pripravljal, pri čemer mu je pomagal sijajen spomin. Velikokrat je bil novomašni in zlatomašni pridigar; pokopal je več kot 200 duhovnikov in vsakemu je ob odhodu s tega sveta izrekel besede zahvale za vse, kar je v duhovniškem življenju storil za narod in Cerkev.«299 Posebej pomembna dejavnost škofa Leniča je bila posvečena izdajanju prevedenih koncilskih odlokov in delu za prenovo bogoslužja ter bogoslužnih prostorov. Ko pa je bil leta 1978 imenovan za ravnatelja dušnega pastirstva med izseljenci, se je zelo zavzel zanje in jim posvečal veliko časa in energij. Prepotoval je večino dežel, kjer živijo večje skupine slovenskih izseljencev in zdomcev, jih navduševal za vero in dom ter delil zakramente.300 Ko je postalo jasno, da se bo moral Pogačnik zaradi kanonične starosti odpovedati službi, je Lenič šel k njemu in mu predlagal, naj poskrbi, da se vrne v domovino Alojzij 294 Prim. Mag, št. 6, Ljubljana, 25. maj 1995, 16. Prim. S. Lenič, n. d., 48. 296 Prim. S. Lenič, n. d., 50. 297 Prim. S. Lenič, n. d., 51. 298 Prim. S. Lenič, n. d., 53. 299 J. Dolenc, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, 160. 300 »Takšnih ljudskih prireditev, kot so bila srečanja s škofom Leničem, nisem doživel pri nobenem drugem narodu,« se spominja Janez Zdešar, izseljenski duhovnik, ki je bil takrat odgovoren za izseljensko pastoralo v Nemčiji. (Prim. J. Gril, Mirno je zaspal v Gospodu.) 295 PASTORALNI SUBJEKTI 72 Šuštar iz Švice, ker bi bil on lahko »odličen nadškof« in zato Pogačniku primeren naslednik. Leniču je bila potem poverjena naloga, da Šuštarja povabi in se z njim dogovori glede vrnitve. V zvezi s tem opisuje škofa Leniča nadškofijski kancler Franci Vrhunc takole: »Tudi na škofa Leniča me vežejo najlepši spomini, ker je bil sončni človek in odličen sodelavec. Biti v njegovi družbi in z njim sodelovati je bilo veselje. Rad je bil duhovnik in rad je bil tudi škof, da je mogel še bolje uresničiti svoje škofovsko geslo 'V blagor Gospodove črede'. Da mu ni šlo za čast in naslove, kaže tudi dejstvo, da je odklonil imenovanje za ljubljanskega nadškofa. Ne zaradi občutka nesposobnosti, ampak iz zdravstvenih razlogov in tudi zato ker je vedel, da mora po nadškofu Pogačniku prevzeti krmilo ljubljanske nadškofije vsestransko močna in ugledna osebnost doma in v Evropi. Zato je izbral in predlagal za ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja.«301 Tudi z nadškofom Šuštarjem je Lenič dobro sodeloval do leta 1987, ko je nuncija prosil za upokojitev.302 Šuštar mu je bil za njegov prispevek škofiji in njemu samemu hvaležen in je to ob Leničevi smrti tudi posebej izrazil.303 Ob upokojitvi je za Novo revijo dal znameniti intervju, v katerem je prvič spregovoril tudi o temah, ki so do tedaj veljale za tabu. V njem je pogumno izrazil svoje poglede na povojno dogajanje in na tedaj aktualne razmere v Sloveniji. Zanj je bila popolna svoboda tiskanja po letu 1965 izredna dobrobit za Cerkev, saj je po njegovem tako Cerkev lahko iz defenzive preko tiska prišla v ofenzivo, da bi v javnosti pridobila nazaj ugled, ki ji je bil odvzet.304 Velik prispevek k dialogu z oblastjo, zlasti preko Verske komisije, Lenič pripisuje Pogačniku. Zelo pomembno zanj pa je zlasti delovanje nadškofa Šuštarja, ki je bil po njegovem »nov človek, lahko bi rekli tudi: med vojno neomadeževan«. Tako je po njegovi sodbi s Šuštarjem »nastopila neka nova doba navzočnosti Cerkve v Sloveniji. Oblasti so nehote morale Šuštarja spoštovati, jemati zares njegove sodbe, njegovo besedo«. Za Leniča je najpomembnejše dejstvo, da je »Cerkev postala spet živo prisotna med nami«.305 Tudi leta 1987, ko je bilo marsikaj drugače kot prva leta po vojni, je bilo Leniču jasno, da je bila tudi takrat naloga partije zmanjševati družbeni vpliv Cerkve. Zato jo je poniževala in v to vključila propagandni stroj ter šolstvo od osnovne šole do univerze. Zanj je leto 1960 pomenilo prelom v verski praksi tudi zato, ker je takrat nastopila nova generacija, ki ni bila več vzgojena v verskem duhu in se je zato težko vključila v cerkveno življenje. Drugi razlog je po njegovem v spremenjenem okolju, ki je spremenilo človeka. Poleg tega tudi razna duhovna gibanja tako vplivajo na mladino, da mladih »ne bomo nikoli več dobili v tako velikih množicah v cerkev, kakor je bilo to včasih«.306 Pozitivno Lenič ocenjuje porast zunanje pripadnosti tradicionalni katoliški kulturi, ker so ljudje v mnogo čem izgubili nekdanji strah. Škofa Leniča je izredno motil partizanski spomenik med stolnico in škofijo, ki naj bil služil kot dokaz, da je Cerkev glavni krivec za medvojne dogodke. Postavljen je bil v spomin na dogodek, ko naj bi škof Rožman med vojno dal poklicati Italijane z namenom, da bi razgnali ženske, ki so pred škofijo demonstrirale zaradi zaprtih mož po taboriščih. Po Leničevem pričevanju je bila na spomeniku napisana vsebina povsem lažna. Kadarkoli je opazil, da vodiči turistom razlagajo pomen spomenika, se je ob skupini ustavil in nato kot 301 Prim. F. Petrič, n. d., 3. Prim. S. Lenič, n. d., 55. 303 »Petnajst let od svoje vrnitve v Ljubljano v začetku januarja 1977 je bil pokojni škof Lenič zame prvi duhovni voditelj, ki me je uvajal v Cerkev na Slovenskem, v njeno polpreteklo zgodovino in sedanjost. Bil mi je najboljši in najzvestejši svetovalec in najožji in najiskrenejši sodelavec.« (Prim. A. Šuštar, Škofu Stanislavu Leniču v slovo.) 304 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1940. 305 Zdi se, da je bil za vse, ki so prestali ta veliki prisiljeni umik Cerkve iz javnosti, neka stalna travma in glavni cilj »v obnovitvi judovskega kraljestva«, torej vrnitvi na predvojne razmere. 306 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1941. 302 PASTORALNI SUBJEKTI 73 neposredna priča dogodka povedal, kaj se je dejansko dogajalo. Njegovo ravnanje je oblast zelo jezilo, a proti njemu ni mogla ukrepati. Nič ni storila za to, da bi se spomenik odstranil. To se je lahko zgodilo šele po letu 1990.307 Tudi zadnja leta življenja je Lenič še vsak dan za nekaj ur prihajal na škofijo, v letu 1990 pa je zaradi hude bolezni moral ostati v postelji.308 Vse do svoje smrti je ostal duhovno svež in dobrega spomina, tako da je svoje spomine mogel pripovedovati novinarju Družine, ki jih je posnel na trak in jih leta 1997 objavil v podlistku, kasneje pa tudi v drobni knjižici.309 Umrl je 4. januarja 1991. Tudi Leničev pogreb na Žalah je bil svojevrstno pričevanje. Na njem se je zbralo poleg velikega števila škofov iz domovine in tujine ter številnih duhovnikov tudi veliko ljudi, saj je bil zanje najbolj »ljudski« škof. Med govorniki mu je spregovoril tudi nekdanji sozapornik Jožko Kragelj310 in se mu zahvalil za »vse žrtve, preganjanja in poniževanja ter molitve«. Hkrati se mu je zahvalil za »humor in spodbudne besede, ki so marsikoga dvigale, da ni podvomil in obupal«. Spomnil je navzoče, da polagajo Leniča v grob nedaleč od kraja, kjer je skupaj z mnogimi drugimi obsojenimi duhovniki pred 40 leti kopal gramoz, beton in prenašal opeko, mešal malto in z žuljavimi rokami v prostih urah jemal v roke brevir in za bodečo žico skupaj z drugimi potihoma molil rožni venec.311 »Z njim se je poslavljal iz arene slovenskega življenja rod duhovnikov, ki je s trpljenjem in krivičnimi pregoni, a hkrati pokončno, predano Bogu, zakoreninjen v veri in domu tlakoval in napovedoval lepše življenje, kot ga je mogel živeti.«312 Po prepričanju nekaterih je bilo njegovo trpljenje po zaporih popolna krščanska daritev za bližnjega, kar mu daje podobno kot škofu Vovku značaj mučeništva.313 2.1.7 Jožef Kvas Pastorala v ljubljanski nadškofiji je po vojni zahtevala vedno večjo navzočnost škofov na birmah. Le-te so se na večjih župnijah časovno zgostile, vedno več pa je bilo tudi različnih slovesnosti, od visokih obletnic župnij ali cerkva do posvetitve ali blagoslovitve obnovljenih ter na novo zgrajenih cerkvenih objektov. Predvsem je to narekoval duh 2. vatikanskega koncila in iz njega izpeljane liturgične in druge reforme. Na večjih slovesnostih so verniki vedno bolj želeli navzočnost enega izmed škofov. Zato je že nadškof Pogačnik zaprosil v Rim za imenovanje pomožnega škofa in leta 1978 je bil za škofa imenovan Stanislav Lenič. A tudi to ni zadostovalo. Župniki so vedno bolj glasno zahtevali, da je treba na birmah, ki so se pomnožile, videti škofovsko mitro in niso bili zadovoljni z izrednimi birmovalci. Tako je nastala potreba po še enem pomožnem škofu. Kmalu po svojem nastopu je nadškof Šuštar poslal tozadevno prošnjo v Rim. Tako je bila dne 14. maja 1983 objavljena novica, da je papež imenoval za pomožnega škofa Jožefa Kvasa, tedanjega škofovega vikarja in dekana mesta Ljubljane. Jožef Kvas izhaja iz številne družine, iz Zaloga v župniji Cerklje na Gorenjskem, kjer se je rodil 9. 9. 1919. Med osmimi otroki je najmlajši in očeta je izgubil v tako rani mladosti, da se ga ne more spominjati. Spominja pa se matere in njenih težav s preživljanjem otrok. Že zgodaj je mislil na duhovniški poklic, a se je to zdelo 307 Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče. Prim. S. Lenič, Moji spomini, 57. 309 Prim. S. Lenič, n. d., 6. 310 Kragelj je avtor knjige Moje celice, v kateri je podrobno popisal svoje trpljenje v zaporih in delovnih taboriščih. 311 Prim. T. Griesser – Pečar, 33. 312 J. Dolenc, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, 160. 313 »Zame je mučenec in spoznavalec v enem,« je ob dejstvu žrtvovanja za mladega fanta, da bi ga rešil smrti, prepričan Janez Zdešar. (Prim. J. Gril, Mirno je zaspal v Gospodu.) 308 PASTORALNI SUBJEKTI 74 neuresničljivo, ker doma ni bilo denarja, da bi ga dali v šole. Šele ko se je zanj zavzel domači katehet in pozneje še kanonik Kimovec, je lahko odšel v Ljubljano v Marijanišče. Tu je bil deležen vzgoje prefekta Stanislava Leniča in ravnatelja Jožefa Pogačnika. Po maturi na klasični gimnaziji leta 1939 je tik pred začetkom vojne stopil v bogoslovje in med vojno pridno študiral, posebno še, ker so Gorenjsko zasedli Nemci in ves čas ni mogel domov. Spomladi leta 1945 je bil skoraj za dva meseca zaprt. Pred posvečenjem je skupaj z drugimi zapustil Ljubljano in odšel na Koroško, kjer je bil junija 1945 posvečen v duhovnika v Zagradu blizu Gospe Svete. Še isto leto je bil jeseni ponovno za dva meseca v zaporu. Po posvečenju je odšel v takrat nastalo začasno cono A med Italijo in Jugoslavijo in sprejel kaplansko službo v Bovcu. Tam je bil do leta 1948, ko ga je škof Vovk poklical nazaj v škofijo in ga poslal na Dolenjsko. Tu je ostal 20 let, najprej kot kaplan v Semiču, nato deset let župnik v Stopičah in na koncu kanonik kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Od tu ga je nadškof Pogačnik imenoval za kanonika stolnega kapitlja, postal je arhidiakon za Dolenjsko, sodnik cerkvenega sodišča, dekan mesta Ljubljane in škofov vikar za Ljubljano. Posebej močan pečat je s svojim delom in organizacijo dal misijonu v Ljubljani, ki je potekal v letih 1974–75. Ta misijon je precej poživil pastoralno delo v mestu in ostal kot zadnji močan duhovni dogodek v mestni pastorali slovenske metropole. Potem ko je leta 1988 za škofom Leničem prevzel službo generalnega vikarja, je bila ob tem in mnogih birmovanjih ter različnih slovesnih bogoslužjih po župnijah njegova glavna skrb posvečena tečajem priprave za zakon. Od leta 1972, ko so bili v Ljubljani le štirje taki tečaji letno, do leta 2000, ko so se nekajkrat pomnožili, je pri njihovi izvedbi ves čas skrbel za vse: od vsebinskih do organizacijskih vprašanj, predvsem pa je skušal biti vedno navzoč in ljudem blizu. Čeprav bi se kot škof mogel posvečati tudi še važnejšim in zahtevnejšim pastoralnim nalogam, se zdi da je prav v tem neposrednem stiku z mladimi in v čisto preprostih opravilih, videl najboljše uresničenje svojega duhovništva. Po svojem nastopu in neposrednosti je v bistvu vedno ostal v vlogi dobrega župnika in s tem dal svojevrsten pečat škofovski službi v ljubljanski škofiji. To njegovo razumevanje svojega poslanstva se ves čas kaže tudi v dolgoletni posebni skrbi za slepe in slabovidne ter posebej tudi za duhovniške gospodinje. Prav s preprostimi in drobnimi opravili, ki so bila vestno in natančno izpolnjena, je najbolje uresničil svoje škofovsko geslo: »Služiti z veseljem«.314 Ob dopolnitvi 75. leta je po predpisih dal odpoved svoji službi in se leta 2000 preselil v dom za ostarele duhovnike v Ljubljani. Po upokojitvi še vedno veliko birmuje in mašuje po župnijah, kamor ga duhovniki radi vabijo. 2.1.8 Alojz Uran Alojz Uran je »otrok povojnega obdobja«, saj se je rodil nekaj mesecev pred koncem 2. svetovne vojne v Spodnjih Gameljnah pod Šmarno goro (22. 1. 1945). Odraščal je v družini, ki je ves čas precej trpela zaradi komunističnega nasilja. Njegov oče je bil v času Lojzetovega rojstva v nemškem taborišču zaradi obtožbe sodelovanja s partizani. Ker je bila mati zaradi odsotnosti moža ob dveh majhnih otrocih zelo živčno napeta, je ob vojnem napadu dobila živčni zlom. Zdravnik je napovedal možnost, da se rodi prizadet otrok, zato ga je mati posebej izročila Mariji. Ker je bil porod povsem normalen in je bil on pozneje povsem zdrav, sam to razume kot izredno božje varstvo zaradi omenjene mamine 314 Prim. D. Klemenčič, Jožef Kvas – Ljubljanski pomožni škof, 42–43. PASTORALNI SUBJEKTI 75 izročitve. Kot kmečki sin je Lojze že v otroštvu moral gledati trpljenje, ki ga je tedanja oblast povzročala kmetom z obveznimi oddajami pridelkov in rubeži, ko so iz hleva odpeljali še zadnjo kravo. Ko je začel hoditi v osnovno šolo v Šmartnem, je takoj okusil drugorazrednost vernih otrok v tedanji družbi, ki se je stopnjevala v pritiske ravnatelja, naj ne posluša svojih staršev. Zaradi tega je pobegnil iz te šole in se s kolesom vozil v 10 km oddaljeno šolo v Ljubljano, kjer pa so ga kot »kmetavzarja« zasmehovali mestni otroci. S svojo marljivostjo si je kmalu pridobil naklonjenost sošolcev, ne pa šolskih oblasti, ki so ga označile za verskega fanatika, ker je pel v cerkvenem zboru in se sploh aktivno udejstvoval v domači župniji. Po opravljeni maturi in vpisu na Filozofsko fakulteto, kjer naj bi študiral zgodovino in zemljepis, se je po posvetu z župnikom le odločil za vstop v semenišče. Tu je zlasti izstopal po svojem lepem glasu in je kasneje kot solist nastopal z zborom Consortium musicum in snemal plošče. Po duhovniškem posvečenju je tri leta služboval v stolnici kot vikar, nato je v Rim odšel študirat katehezo. Tam je mogel študij končati z magistrsko nalogo o katehezi odraslih v mestni župniji, ni pa utegnil doktorirati, kajti nadškof Pogačnik ga je poklical domov za ravnatelja malega semenišča. Vodil ga je le tri leta, vendar ga zaradi zmanjšanega števila dijakov pred ukinitvijo ni mogel več rešiti. Leta 1980 je postal župnik v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je uspešno župnikoval dvanajst let, dokler ni bil 16. 12. 1992 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa. Za geslo si je izbral besede: »Da, Oče!«315 Kot arhidiakon I. arhidiakonata je prevzel skrb za mesto Ljubljana, v okviru škofovske konference pa za celotno pastoralo in posebej za katehezo. Pozneje mu je bila poverjena skrb za slovenske rojake izven državnih meja. Zahtevna naloga zanj je bilo vodenje mešane krovne komisije za urejanje statusa Cerkve v družbi. Ta ni imela posebnega uspeha, saj jo je vlada razumela le kot svojo komisijo, ne pa kot pogajalsko mesto, kjer bi Cerkev v pogovoru z državo igrala enakovrednega sogovornika. Tako je vladna stran na seje prihajala s figo v žepu in samo pred družbo ustvarjala vtis o svoji pripravljenosti za ureditev odnosov, v resnici pa si tega ni želela. V pogovorih je bila cerkvena stran, tako kot že večkrat prej, preveč naivna, predvsem pa neorganizirana in nepripravljena na resnična pogajanja. 2.1.9 Ljubljanski (nad)škofje v 20. stoletju skupaj št. škof: rojen: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8 9. Jeglič A. B. Rožman G. Vovk A. Pogačnik J. Lenič S. Šuštar A. Kvas J. Uran A. Rode F. 29.8.1850 9.3.1883 19.5.1900 28.9.1902 6.11.1911 14.1.1920 9.9.1919 22.1.1945 23.9.1934 315 posvečen leta: 1897 1929 1946 1963 1968 1980 1983 1993 1997 posvečen v starosti: 47 46 46 61 57 60 64 48 62 aktiven do leta: 1930 1945 1963 1980 1988 1997 1998 služboumrl umrl val let star 32 2.7.1937 86 16. 11.1959 15 76 17 7.7.2963 63 17 25.3.1980 77 20 4.1.1991 79 17 15 Prim. J. Pacek, Alojz Uran, pomožni ljubljanske škof – dar Slovenski Cerkvi, 99–101. PASTORALNI SUBJEKTI 76 Če poskušamo potegniti nekatere vzporednice med škofi ljubljanske (nad)škofije v 20. stoletju, pridemo do nekaterih zanimivih ugotovitev. Najdalj, skoraj dvakrat toliko kot katerikoli od njegovih naslednikov, je opravljal svojo pastirsko službi prvi med njimi, Jeglič, ki je bil posvečen še pred koncem 19. stoletja. Njegov naslednik Rožman je mogel voditi škofijo polovico manj časa. Po sili razmer se je znašel izven možnosti opravljanja svoje službe in je moral ostalo polovico svojega škofovanja preživeti proč od svoje črede. Njegov naslednik na škofovskem sedežu, Vovk, je sprejel to službo pri enaki starosti kot oba njegova predhodnika in čeprav je vodil škofijo do svoje smrti, je vendar ni opravljal bistveno dalj kot pred njim Rožman, saj je umrl kot najmlajši med sobrati v škofovstvu. Njegova zgodnja smrt je povezana s strahotami, ki mu jih je prizadejal komunistični režim. Vovk je kot pastir svoje črede dejansko nosil najtežje breme, saj je bil za Slovence novodobni Mojzes v najtršem obdobju egiptovskega suženjstva komunistične vladavine. Na drugačen način preizkušan, zlasti presejan skozi gosto zaporniško sito, je bil njegov dolgoletni tajnik in pozneje pomožni škof njegovima naslednikoma – Lenič. Čeprav samo enajst let mlajši kot Vovk, je bil v škofa posvečen šele pet let po njegovi smrti, torej že po koncilu. Ob posvečenju je bil star samo pet let manj kot Vovk ob svoji smrti. Tedaj je bil komunistični pritisk na Cerkev že znatno milejši. Ker ni bil ordinarij, njegova težka preteklost pri njegovem škofovskem delovanju ni prišla toliko do izraza, kot bi sicer. Po svoji funkciji namreč ni imel veliko neposrednih stikov s tedanjimi oblastniki, pri rednem pastoralnem delu pa je bilo takrat bolje, da svojih grenkih izkušenj ni preveč postavljal v ospredje. Šele proti koncu življenja, ko se je že kazal konec komunizma, je nekaj od tega, kar je nosil v sebi, tudi razkril. Kljub temu pa je v soočenju s komunizmom poleg Vovka pokazal veliko osebnega poguma. Vovkov naslednik Pogačnik je bil samo dve leti mlajši od njega, a je petnajst let starejši prijel v roke škofovsko palico in jo nosil enako dolgo kot predhodnik. Zaupano mu čredo je moral popeljati iz sredine koncilskega dogajanja v nove razmere, ki jih je koncilski prepih vnesel med cerkvene zidove. Ta veter je odprl okna in vrata Cerkve, tako da je postala bolj odprta in bolj na očeh tistim, ki so bili izven nje. Ko je dopolnil svoja leta, je predal palico svojemu nasledniku Šuštarju, ki je začel pastirovati v enaki starosti kot on in pastiroval enako dolgo kot on. Šuštar je s svojo švicarsko izkušnjo vnesel nov stil škofovanja, ki je bil v polnem pomenu evropski, a ker so bile v Sloveniji politične razmere daleč od evropskih, njegov način dela pravzaprav ni najbolje ustrezal razmeram časa. Ker ni šel skozi »udbovske šole«, ni mogel dojeti (ne)logike svojih sogovornikov. Po treh letih je dobil za drugega pomožnega škofa eno leto starejšega Kvasa, ki je bil pri posvečenju leto dni starejši od Vovka ob njegovi smrti. Kot generalni vikar je predvsem opravljal administrativna in njemu naložena dela, polovico svojih energij pa vložil v izvedbo priprave na zakon v glavnem mestu. Zanimivo je, da je bilo kar pet škofov (Vovk, Pogačnik, Lenič, Šuštar in Kvas), ki so vodili ljubljansko nadškofijo v razdobju dobrega pol stoletja in to v drugi polovici 20. stoletja, rojenih v razdobju dvajsetih let. Trije ordinariji v tem času so vodili nadškofijo vsak po sedemnajst let. Pomožni škof Uran, ki je zamenjal škofa Leniča, je po šolski vzgoji že 'otrok socializma'. Zadnji med ordinariji, nadškof Rode, je že kot otrok okusil strah, ki je njegove starše in druge gnal v izgnanstvo. Odraščal je izven domovine, se vanjo v zrelih letih za nekaj let vrnil, zopet za nekaj časa odšel in malo pred koncem stoletja zasedel škofijski sedež. Izmed devetih škofov so bili štirje posvečeni pred svojim petdesetim letom, štirje pa po šestdesetem letu, tako da znaša povprečna starost pri posvečenju 54,5 let. Od vseh devetih samo prvi, to je Jeglič, ni bil neposredno soočen s komunizmom. Vsi, ki so že zaključili z aktivnim škofovskim delovanjem, so povprečno službovali 17 let, on pa skoraj PASTORALNI SUBJEKTI 77 enkrat več. Pet izmed škofov je že pokojnih, povprečna njihova starost ob smrti pa znaša 76,2 let. Pri tem velja opozoriti, da je samo Vovk umrl razmeroma mlad, sicer bi povprečje umrlih znašalo blizu osemdeset let. Če torej primerjamo obdobje pred vladavino komunizma in po njem, lahko opazimo bistveno, in to pozitivno razliko v dinamiki posvečevanja škofov ter njihovi navzočnosti v škofijskem verskem življenju. Kot dopolnilo prikazu delovanja škofov naj služi tudi navedba naslovov vseh pastirskih pisem, ki so se brala v obravnavanem času. Tudi ta namreč razodevajo duha časa in nakazujejo glavna vprašanja, na katera je Cerkev naletela ter kako je nanje odgovarjala. Pastirska pisma (nad)škofov, ki so se brala v ljubljanski (nad)škofiji po letu 1945316 leto: 1945 1947 1947 1948 1949 1950 1951 1952 1953 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1958 1958 1958 1958 1958 1959 1960 1962 1963 1965 1966 1967 1967 1968 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1976 316 (nad)škof(je): Jugoslovanski škofje Vovk Vovk Vovk Vovk Vovk Vovk Vovk Slovenski ordinariji Slovenski ordinariji Slovenski ordinariji Slovenski ordinariji Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Vovk in Držečnik Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Jugoslovanski škofje Slovenski škofje Jugoslovanski škofje Pogačnik Jugoslovanski škofje Slovenski škofje Jugoslovanski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Pogačnik naslov: »Nastop novih razmer«* O pomenu škofovske službe Pomen krsta otrok Pomen poučevanja v veri »In Domino confido« »Sveto leto« »Od Boga smo in zanj smo« Katoliško gledanje na zakon in družino Pastirski pouk krščanski družini Duhovnikom: »Ob tržaškem vprašanju« Pastirsko pismo v Marijinem letu Cerkev – skrivnostno Telo Kristusovo Brez vere ni mogoče biti Bogu všeč O sveti maši O važnosti krščanskega nauka »Posvečevanje nedelje in praznikov« »Živeti po veri« Duhovnikom: »Življenje in delo« O krščanskem zakonu in družini O nespodobni noši Mladini o sveti čistosti Katoliška vzgoja v družini O vesoljnem cerkvenem zboru O blagovestnikih sv. Cirilu in Metodu O obnovi svete maše »Vzgoja, življenje, svoboda« Krščansko obhajanje Bogu posvečenih dni Ob letu vere Naloge vernikov v župnijski skupnosti O posredovanju človeškega življenja O oblikovanju krščanskega doma O pokori »Vera; Cerkev; škofje; darežljivost« O sveti birmi O pripravi na zakon »Pomen nedelje« vsebinsko geslo: družbena stvarnost škof krst vera zaupanje jubilej od kod in kam zakon družina narodnost Marija Cerkev vera maša nauk nedelja vera duhovnik zakon obleka čistost vzgoja koncil svetniki maša vzgoja prazniki vera pričevanje življenje dom pokora pričevanje birma zakon nedelja Naslovi pastirskih pisem so povzeti po shranjenih in vezanih skupaj z Okrožnicami ljubljanske nadškofije in kasneje Sporočili slovenskih škofij, kakor jih hrani Pastoralna knjižnica v Ljubljani. PASTORALNI SUBJEKTI 1977 1978 1979 1980 1981 1981 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 1999 2000 2000 2000 Pogačnik Pogačnik Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje Slovenski škofje 78 O Mariji O krstu, spravi, zakonu O skrbi za bolne in ostarele Za zdravo zakonsko skupnost O župnijskih pastoralnih svetih Duhovnikom: »O pomenu ŽPS« Članom ŽPS: »O pomenu ŽPS« Sv. Frančišek Asiški in naš čas Smisel našega življenja Nedelja – prvi in glavni praznični dan Družina in župnija za duhovne poklice Obhajilo – kruh življenja in vez edinosti O spreobrnitvi in odgovornosti Marijina vera in služenje O molitvi Kristjan v spremenjenih časih Celostna verska vzgoja Na poti k cilju Kristjani in nova evangelizacija O družini O božjem ljudstvu Oče, potrdi nas v veri! S Kristusom v tretje tisočletje Verujem v Sv. Duha, Gospoda, ki oživlja Bog Oče, vir življenja Sveta vera bodi vam luč Jubilejno leto 2000 O vlogi ŽPS »Post in dobrodelnost« Marija zakramenti bolniki zakon župnija svetovalci svetovanje svetnik smisel nedelja duhovniki zakrament spreobrnjenje Marija molitev družbena stvarnost vzgoja sodelovanje oznanjevanje družina Cerkev vera Kristus Sv. Duh vera Slomšek jubilej ŽPS dobrodelnost * Vsi naslovi, ki so v narekovaju, so povzeti po vsebini, ker pisma lastnega naslova nimajo. Največ pastirskih pisem je bilo v letu 1958, ko so jih v enem letu poleg edinega pisma, ki sta ga skupaj napisala škofa Vovk in Držečnik, napisali še pet vsi jugoslovanski škofje skupaj. Od vseh pastirskih pisem v tem času so jih polovico napisali slovenski škofje skupaj, četrtino pa jugoslovanski še v sklopu nekdanje enotne države. Od leta 1979 dalje neprekinjeno naslavljajo na vernike svoja pisma vsi slovenski škofje skupaj. Po znanem skupnem pismu jugoslovanskih škofov jeseni leta 1945 je pisal pastirska pisma škof Vovk sam do leta 1952. Potem so jih nekaj let skupaj vsi slovenski ordinariji in po letu 1956 dalje jugoslovanski škofje do konca koncila, ko so se začeli obračati na vernike skupaj slovenski škofje. Kratek premor pomenijo le leta 1976–1978, ko je napisal pastirsko pismo nadškof Pogačnik sam. Če analiziramo vsebino pastirskih pisem, potem moremo ugotoviti, da se pisma lotevajo zelo različnih tem. Izmed pisem, ki bi jih lahko označili za doktrinalna, jih največ (5) govori o veri (predvsem so se s tem ukvarjali jugoslovanski škofje), o Mariji (3), o Cerkvi (2) in duhovništvu (2). V drugo skupino bi lahko zbrali tista, ki govorijo o družinskih vprašanjih: o zakonu (4), o družini (2) in vzgoji (3). Tretjo skupino bi lahko imenovali praktično pastoralna. Ta govorijo o nedelji (3), pričevanju življenja (2), zakramentih (2) in maši (2). V četrti skupini ostanejo vsa ostala pisma, ki se dotikajo zelo različnih področij verskega življenja. Posebej zanimivo je, da se izrecno o družbeni stvarnosti ukvarjata le dve pastirski pismi, obe sta skupni pismi vseh škofov. Prvo je bilo napisano na začetku komunističnega obdobja (1945) in drugo na začetku demokracije PASTORALNI SUBJEKTI 79 (1990). Kar precej jih je vezanih na pomembne obletnice ali na poseben značaj tekočega leta. Kolikor je mogoče razbrati iz proučevanja verskega življenja v tem obdobju in konkretnega pastoralnega delovanja, nanj pastirska pisma niso imela kakega zelo velikega vpliva, zlasti ne v zadnji tretjini obravnavanega obdobja. Bolj kot dajanje vizij ali načrtovanje prihodnjega pastoralnega ravnanja so imela namen dogmatično utrjevati pravi nauk in urejati možne odklone v verskem življenju določenega časa. Izjemen pomen je imelo pastirsko pismo leta 1945, in to zaradi poguma spregovoriti jasno o družbenih razmerah. Kasneje je glede na družbeno stvarnost prevladala pragmatična smer in obrnjenost v notranjo cerkveno tematiko. 2.2 DUHOVNIKI 2.2.1 Pred vojno Pred drugo svetovno vojno so imeli duhovniki dober družbeni status. Ta je izhajal iz dejstva, da je bila tedaj večina prebivalstva kmečkega stanu, ki je v župniji s Cerkvijo običajno ožje povezan. Kljub takemu videzu pa laiki niso povsem enoumno sprejemali te duhovnikove vloge v družbi.317 Status je bil deloma posledica jožefinskega pojmovanja klera iz 18. in 19. stoletja, po katerem so duhovniki bili tudi državni uradniki in jim je država priznavala posebno mesto v družbi. K večjemu ugledu in priznavanju posebne voditeljske vloge duhovnikov je pripomogla tudi politična situacija v obdobju med obema vojnama. Ves čas je bila prevladujoča politična sila Slovenska ljudska stranka, ki so jo duhovniki pomagali postaviti na noge in so jo tudi močno podpirali. Mnogi duhovniki so se zelo politično in družbeno angažirali, kar ne gre razumeti zgolj v slabem smislu. Tako je npr. Janez Evangelist Krek izredno veliko storil za socialni in gospodarski dvig kmečkega in delavskega prebivalstva z ustanavljanjem zadrug, hranilnic in posojilnic. Župniki so bili močno dejavni na krajevni ravni prav z vzpostavljanjem in vzdrževanjem mreže teh ustanov. S tem so se približali preprostemu prebivalstvu. Dajali so zgled tudi z lastno gospodarsko dejavnostjo, posebej z upravljanjem župnijske posesti. To dejstvo pa je učinkovalo tudi v obratnem smislu. Manjši del prebivalstva (predvsem hlapci in delavci) je videl v duhovnikih tudi gospodarske oblastnike in jih je zato imel za socialne nasprotnike. Mnogi izmed teh so se med vojno pridružili partizanom z namenom, da bi po vojni vzpostavili drugačen družbeni red. Dogajalo se je, da so bili med vojno prav taki v vrstah tistih, ki so mučili in pobijali duhovnike. Nekateri duhovniki so bili strankarsko zelo dejavni in so na lokalni ravni posnemali duhovnika Antona Korošca, ki je bil poslanec v avstrijskem parlamentu, kasneje pa v jugoslovanskem. Ker je bila večina duhovščine angažirana v dnevnopolitičnem življenju, je to rojevalo njene politične nasprotnike. Zaradi novic, ki so preko Vatikana prihajale iz Rusije, kjer je bilo politično in ideološko enoumje v času pred drugo svetovno vojno na višku, so bili slovenski duhovniki odločno protikomunistično naravnani že pred vojno in še toliko bolj med njo.318 K temu so jih obvezovale jasne in nedvoumne izjave papeža Pija XI. o komunizmu, še bolj pa jasna 317 »Duhovnik je imel pred vojno previsok položaj. Imeli smo vcepljen strah pred njimi. Nekateri duhovniki so bili tudi prestrogi, saj se niso mogli vsi otroci vsega naučiti na pamet.« (F. Avsec , PSLpA.) 318 Ivan Dolenc: »Razloček med našimi komunisti in protikomunisti je bil predvsem v tem, da so protikomunisti neprimerno bolje poznali razmere v Sovjetski zvezi kakor naši komunisti.« (A. Pust, Palme mučeništva, 435.) PASTORALNI SUBJEKTI 80 podpora tem stališčem ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Zato je razumljivo, da so bili duhovniki kot mnenjski voditelji trn v peti komunistični partiji. Ta je sprva delovala še ilegalno in odklonilnega stališča do duhovnikov iz taktičnih razlogov še ni hotela in smela pokazati v javnosti. Pet let pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v škofiji naslednje versko stanje: v ljubljanski škofiji je živelo 521.571 katoličanov in 3.783 drugovercev. Škofija je imela 273 župnij, 891 podružnic in 281 kapel. Za vse ljudi je v dušnem pastirstvu skrbelo 416 duhovnikov, 79 v drugih službah, 60 jih je bilo v pokoju. Med njimi je delovalo še 22 duhovnikov, ki so pripadali drugim škofijam, in 163 redovnikov. Tako je bilo vseh duhovnikov v škofiji kar 756. Poleg teh je delovalo še 28 usmiljenih bratov in 1314 redovnic.319 Pred koncem druge svetovne vojne je bil položaj v škofiji že drugačen: v škofiji, ki je po štetju iz leta 1941 imela 556.336 prebivalcev, je leta 1944 delovalo 596 domačih duhovnikov, od katerih jih je bilo 532 dejavnih v pastorali, 64 pa upokojenih.320 Zaradi vojnih razmer je bilo v škofiji tudi 110 duhovnikov iz drugih škofij, od teh kar 95 (86 %) iz mariborske škofije. Poleg njih je na ozemlju škofije delovalo še 199 redovnih duhovnikov, tako da je bilo tega leta na njenem ozemlju kar 905 duhovnikov. Če upoštevamo vse aktivne škofijske in redovne duhovnike, potem je na enega duhovnika prišlo 761 prebivalcev, če pa vse navzoče duhovnike, pa le 614 prebivalcev.321 Poleg njih sta tu živeli še 1302 redovnici. 2.2.2 Med vojno Idejne razlike izpred vojne so kmalu po okupaciji Slovenije in njenem razkosanju dobile dramatične razsežnosti. Te so v delu ljubljanske škofije, ki je prišla pod italijansko oblast, privedle do bratomorne vojne, ki se je razširila tudi v druge predele Slovenije. Drugo slabo polovico škofije so zasedli Nemci in začeli z izvajanjem načrta, ki je predvideval popolno podreditev ozemlja vladi v Berlinu in postopno ponemčevanje prebivalstva. Temu načrtu so bili močno napoti slovenski duhovniki, zato so jih takoj začeli izseljevati ali pa so sami prebegnili na italijansko zasedbeno področje. Podobno je bilo tudi z izobraženci, političnimi voditelji in učitelji. Delovanje Cerkve je bilo zoženo na minimum, saj je na Gorenjskem za 140 župnij ostalo le 24 slovenskih duhovnikov, ki se jim je pridružilo še par nemško govorečih iz Celovca.322 Nemci so izgnane gorenjske duhovnike pridružili tistim iz mariborske škofije in jih s transporti vozili na Hrvaško. Tako so ob 165 mariborskih, 13 redovnih duhovnikih in 25 redovnih bratih s transportom dne 5. 7. 1941 odpeljali tudi 12 duhovnikov ljubljanske škofije. V transportu šest dni pozneje je bilo razmerje drugačno: 108 duhovnikov ljubljanske škofije z Gorenjske in 14 iz mariborske (tedaj lavantinske) škofije.323 Sto duhovnikov iz ljubljanske škofije je sprejel škof iz Djakova.324 Nekateri duhovniki, ki so bili izgnani na Hrvaško, so se lahko kmalu vrnili v Ljubljansko pokrajino, drugi pa so mogli priti nazaj šele po koncu vojne. Duhovniki v Ljubljanski pokrajini so lahko ostali na svojih mestih, saj jih Italijani niso preganjali. Razumljivo je, da so ob novicah, kaj se dogaja na Gorenjskem, kazali 319 Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935. Pred začetkom druge svetovne vojne je živelo v Ljubljani, glavnem mestu škofije, 92.142 prebivalcev, kar je predstavljalo 16,5 % ali 1/6 vsega prebivalstva. Zaradi industrializacije in z njo povezane urbanizacije je petdeset let pozneje v glavnem mestu živelo že več kot 36 % vsega prebivalstva nadškofije. 321 Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 6. 322 Prim. J. Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 228. 323 Prim. M. Rybař, Duhovniki iz Slovenije v taborišču Jesenovac pred 50 leti, 143. 324 Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 17. 320 PASTORALNI SUBJEKTI 81 večjo naklonjenost Italijanom, kot če tega dejstva ne bilo. Razliko med Italijani in Nemci je še bolj jasno videl škof Rožman. Že iz rodnih krajev na Koroškem je poznal nemške ozemeljske težnje. Po drugi strani pa si v skrbi, da bi verniki imeli med seboj duhovnike v težkih vojnih časih, ni mogel dovoliti, da bi z Italijani zaostril odnose in s tem tvegal izgon duhovnikov še v drugi polovici svoje škofije. Čeprav Rožman in z njim velika večina duhovnikov ter laikov ni sprejela Italijanov z navdušenjem in do njih niso čutili nobene simpatije, še manj pa, da bi z njimi sodelovali pri vojaških ciljih, so po današnjem videnju dogodkov svoje zadržanje morda premalo odločno pokazali.325 Tako jih je mogla komunistična propaganda že med vojno narediti za sovražnike naroda in narodne izdajalce, zlasti pa se je to do onemoglosti stopnjevalo po vojni.326 Določeno sodelovanje s člani vaških straž in domobrancev pa je bilo seveda naravno, saj so bili duhovniki v njihovem neposrednem življenjskem okolju in v vsakodnevnem življenjskem utripu, medtem ko so bili partizani v gozdu v ilegali. Sprva so šli med partizane predvsem tisti, ki tudi že pred vojno niso bili v živem stiku s Cerkvijo. Hkrati so bili voljno orodje v rokah OF, katere ozadje in cilje so duhovniki dobro poznali.327 Tako je prvi teror revolucionarjev zajel prav duhovnike. Spomladi leta 1942 so padli kot žrtve komunizma prvi duhovniki ljubljanske škofije. »Pred ustanovitvijo Vaških straž (17. julija 1942) v tako imenovani Ljubljanski pokrajini so komunisti umorili deset duhovnikov: to so Hubert Leiler, Lambert Ehrlich, Henri Novak, Jožef Kofalt, Janko Komljanec, Franc Nahtigal, Franc Cvar, Vinko Kastelic, Jakob Omahna in Karel Žužek.«328 Posebej močno je odmevala usmrtitev profesorja na Teološki fakulteti Lamberta Ehrlicha (rojen 18. 9. 1878), ki je bil zelo vplivna osebnost zlasti med študenti. Študiral je v Innsbrucku, sodeloval kot izvedenec za koroško vprašanje na mirovni konferenci, se izpopolnjeval v Parizu in Oxfordu. Kot zelo izobražen in razgledan človek je bil tudi med ožjimi sodelavci škofa Rožmana. Bil je zelo goreč duhovnik, hkrati tudi zelo delaven kot znanstvenik in dober organizator. Kot Slovenec z vsem srcem je bil predan skrbi za narodov blagor. Ker je študente organiziral v študentski klub Straža, je postal zelo odveč OF, ki si je ravno mladino hotela pridobiti na svojo stran.329 Zato ga je najprej obsodila za narodnega izdajalca, dne 26. 5. 1943 po maši v kapeli Cirilovega študentskega doma pa ustrelila na Streliški cesti v Ljubljani skupaj s študentom Viktorjem Rojicem, ki ga je spremljal. Kako zelo osovražen je bil Ehrlich pri KP kaže tudi dejstvo, da so po pripovedovanju nemških ujetnikov, leta 1946 novi oblastniki njegove posmrtne ostanke izkopali iz groba na Žalah in odpeljali v neznano kam v smeri proti Postojni in se še danes ne ve, kje so končali.330 Mnogih drugih duhovnikov v tem času niso samo po kratkem postopku obsodili in postrelili, ampak so jih navadno prej zverinsko mučili (npr. Cvara, Komljanca ...), kar je 325 »Mržnja do Italijanov je bila že od prve svetovne vojne. Italijani so začeli lepo delati z narodom. Masovno so korakali k maši in stali zmeraj pred oltarjem. Pri povzdigovanju so trobili tisto njihovo pesem. Dobili smo vtis, kot da so zelo katoliški in verni. Jugoslovanska armada pred vojno se namreč ni udeleževala verskih obredov.« ( F. Ovsec, PSLpA.) 326 »Njihovo življenje dokazuje, da so bili zvesti sinovi slovenskega naroda. Ljubili so ga, zanj molili, delali in trpeli. Vse so storili, da bi ga rešili brezbožne noči. Dali so nam zgled, kako ga moramo ljubiti tudi mi.« (Kri mučencev ..., 104). 327 »Tudi fantje, ki so bili takrat še doma, so rekli: ‘S partizani ne moreš iti, kaj boš šel proti veri?’ Vedeli smo, da so partizani proti veri, to je bilo bistvo. Če ne bi bilo na tej strani tega brezboštva, bi šli vsi proti okupatorju, za slovenstvo. Če so pa duhovnike pobijali!« (Z. Jakopič , PSLpA.) 328 A, Pust, Palme mučeništva, 445. 329 Pri svoji skrbi za študente pa ni delal razlik med njimi, saj je pred vojno celo odpotoval na Dunaj, da bi rešil iz zapora komunističnega študenta Borisa Kidriča. Po pričevanju Edvarda Kocbeka naj bi ga prav on pozneje obsodil na smrt. (Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 40.) 330 Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 42. PASTORALNI SUBJEKTI 82 izzvalo strašno zgražanje vernega prebivalstva in sklep, da se je treba temu zverinskemu divjanju upreti s silo.331 Pravi zagon za pobijanje duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je dalo povelje Edvarda Kardelja, dne 1. oktobra 1942 poveljniku partizanskih odredov na Dolenjskem Ivanu Mačku: »Duhovnike postreljajte!«332 Posledice tega in njemu podobnih ukazov so bile za duhovnike tragične. Po še vedno nepopolnih podatkih je bilo nasilno usmrčenih leta 1942 sedemnajst duhovnikov, leta 1943 enajst, leta 1944 sedem in 1945 šestnajst, večina od teh takoj po končani vojni. V vojnem času je na žrtveniku revolucije umrlo nasilne smrti 51 duhovnikov ljubljanske škofije.333 Če seštejemo vse duhovniške žrtve v času komunizma (do leta 1962) za celo Slovenijo, potem ugotovimo, da jih je med vsemi škofijskimi in redovnimi duhovniki kar 47 % iz ljubljanske škofije. Poleg duhovnikov pa je bilo iz ljubljanske škofije po letu 1941 pobitih tudi 42 škofijskih bogoslovcev, 14 bogoslovcev iz redovniških vrst, 24 redovnih bratov, 4 kleriki in 1 redovnica. Izguba je v poznejših letih cerkvenega življenja pustila vrzel, ki je ni bilo mogoče zapolniti.334 Tako je upravičeno zapisal v svojem pastirskem pismu škof Rožman leta 1943: »Palme mučeništva so zrasle tudi na naših tleh; naša domača zemlja je orošena z mučeniško krvjo naših bratov in sester, ki ste jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev hodili, z njimi živeli. Morali so dati življenje, ker so odklanjali, česar po vesti in svojem prepričanju niso mogli in niso smeli storiti. Zvesti in stanovitni so bili v veri, zato so morali pasti. Ni prav nobenega dvoma, da smo v teh pravih mučenikih dobili vzvišene vzornike in prekrasne zglede mučeništva.«335 V vojnem času je na področju Ljubljanske pokrajine pastoralno delovanje Cerkve potekalo dokaj normalno, razen tam, kjer so od leta 1942 dalje za krajši čas nastajala osvobojena ozemlja in so se oblasti menjavale. Na splošno partizanske oblasti v času vojne verskih obredov niso omejevale, saj je bilo med partizani mnogo vernih.336 Po prepričanju duhovnika Lojzeta Žabkarja, ki je sam sodeloval s partizani in jih duhovno oskrboval, je bilo v vrstah OF in med partizani čez 90 % katoličanov. Začasna partizanska oblast je morala pri prebivalstvu ohraniti videz strpnosti in svobode. Na zasedanju Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju je bila 19. februarja 1944 ustanovljena verska komisija, ki pa je začela poslovati šele 20. septembra 1944 pod predsedstvom Lojzeta Udeta. Njena naloga je bila: pomagati pri urejanju nemotenega opravljanja bogoslužja, raziskovati odnose med oblastjo in Cerkvijo in skrbeti za dokončno ureditev razmerja med njima. Ker duhovniki na teh ozemljih niso mogli imeti nobenega stika s škofom Rožmanom, so duhovniki na pobudo OF zaprosili škofa, da za to ozemlje imenuje posebnega pooblaščenca. Tako je Rožman 7. junija 1944 Andreja Ilca, župnika v Črnomlju, imenoval za generalnega vikarja za to področje. Že v tistem času pa je bil poznejši odnos do Cerkve pri komunističnih voditeljih dorečen, saj je Boris Kidrič povedal jasno: »Bodite samo duhovniki. Držite z ljudstvom in oznanjajte božje kraljestvo in samo božjo besedo. Ne želimo, da bi napadali komunizem na prižnicah in uganjali politiko ter ljudi begali.« Ali kakor je rekel Marjan Kozina: »Vršite svojo duhovniško službo. Politiko pa pustite pri miru, pa vas bomo radi imeli!«337 331 »Zaradi nenehnih ogrožanj naših življenj s strani partizanov, so se vaški fantje odločili za vaške straže, ki so se kasneje razvile v domobranske enote.« (L. Urbanija , PSLpA.) 332 Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 10. 333 Prim. ŠLN, 538–542. 334 Prim. ŠLN, 542–546. 335 A. Pust, Palme mučeništva, 7. 336 »Tudi partizani so se udeleževali maše. Delali so častno četo kot Italijani, če je bilo varno. Torej partizani niso bili brezverci.« (F. Ovsec , PSLpA.) 337 Prim. L. – J. Žabkar, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, 94–96. PASTORALNI SUBJEKTI 83 Ko govorimo o vojnem času, je treba povedati, da je nekaj duhovnikov vendarle bilo med partizani, čeprav ne prav veliko iz ljubljanske škofije. Ti so odšli tja na lastno pobudo in ne zato, ker bi jih škof poslal. Škof je postavljal kurate v domobranski vojski, za kar je njihovo poveljstvo tudi prosilo. Tako je med vaškimi stražarji delovalo 16 kaplanov, od katerih so jih 12 plačevali Italijani. Pri domobrancih je delovalo 13 kuratov s pastoralnim dekretom.338 Med redkimi duhovniki v partizanskih vrstah je zanimiv primer Metoda Mikuža, ki je bil prej škofov tajnik in je brez vprašanja odšel v gozdove. Partizanskemu vodstvu so taki duhovniki prišli prav, da so ljudem pokazali, kako tudi oni dopuščajo vernim njihove pravice. Mikuža so v štabu kmalu postavili za verskega referenta, škof pa ga je suspendiral. – Kljub temu je po njegovem bratu z njim ohranjal posreden stik. Po Leničevem zatrjevanju je bil Rožman celo »vesel, da je Mikuž med partizani, da lahko pomaga vsaj umirajočim borcem, ki želijo verske oskrbe.«339 Ne da bi komu od sodelavcev povedal, je Mikuža kmalu po objavi tudi odvezal suspenza. To je Mikuž razodel generalnemu vikarju Nadrahu takoj po vojni.340 Duhovniki so v mnogih primerih pri italijanskih oblasteh posredovali za zaprte ali v taborišča odvedene ljudi in so včasih tudi uspeli. Zaradi takih stikov z Italijani so bili pozneje obsojeni kolaboracije. V šolah se je verouk normalno poučeval, Teološka fakulteta je ves čas delovala (med vojno je bilo promoviranih celo 14 doktorjev), enako je ves čas delovalo semenišče. V letu 1940–44 je bilo semeniščnikov v ljubljanskem bogoslovju nad sto, vendar jih je leta 1943/44 večina vstopilo v domobranstvo brez škofovega in ravnateljevega dovoljenja, saj so se bali, da jih bodo sicer mobilizirali Nemci. Ko je prevzel vodstvo semenišča jeseni 1944 Anton Vovk, je v njem našel le 16 bogoslovcev šestega letnika in še nekaj drugih.341 Drugače je bilo na Gorenjskem. Tam ni bilo dovolj duhovnikov, zato so se ljudje v cerkvah k molitvi večinoma sami zbirali, po zakramente pa so prihajali k tistim redkim duhovnikom, ki so ostali in k maloštevilnim nemško govorečim, ki so prišli iz Celovca. Laiki so poučevali verouk in ponekod so tudi pokopavali.342 Nekaj duhovnikov je tja občasno ilegalno prihajalo iz Ljubljanske pokrajine. Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj negotove so postajale razmere v Sloveniji. Kakor je po eni strani raslo veselje nad pričakovanim koncem vojne vihre, tako je po drugi strani rasel strah pred prihajajočo komunistično oblastjo, ki ji je pri zaključnih vojnih operacijah pomagala ruska Rdeča armada. Ob vsem tem je vladala še negotovost, kaj bodo storili zavezniki. Domobranska propaganda je ves čas vlivala upanje, da bodo ozemlje zasedle zavezniške čete, od vzhoda pa je ruska vojska Nemce vedno bolj potiskala proti zahodu. Vse te novice so vznemirjale protirevolucionarno stran in tudi duhovnike. V vrtoglavem odvijanju dogodkov v zadnjih dneh vojne je tako ob množici bežečih domobrancev in civilistov potekal tudi največji eksodus duhovnikov v zgodovini. Čeprav je škof Rožman naročal, naj duhovniki ne bežijo v tujino, jih je kljub temu, po Leničevem mnenju »popolnoma brez potrebe«, v tisti zmedi odšlo približno 200 v emigracijo.343 Tragično je, da se je kljub drugačnemu namenu med njimi znašel tudi škof Rožman in verjetno s tem pripomogel k odločitvi še komu. Po navedbah Rožmanovega poročila Rimu je zbežalo 174 škofijskih duhovnikov, od katerih so jih partizani ujeli 9, poleg njih pa še 57 redovnih duhovnikov in 20 iz lavantinske škofije, skupaj torej 251. Po Letopisu 338 Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d. 104–110. Prim. D. Rupel, ..., n. d., 1938. 340 Prim. S. Lenič, n. d., 31. 341 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 111–112. 342 Prim. J. Juhant, n. d., 230–231. 343 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1937. 339 PASTORALNI SUBJEKTI 84 Ljubljanske škofije iz leta 1959 jih je bilo celo 24 več, razlika pa gre v glavnem na račun duhovnikov ljubljanske škofije.344 Med temi duhovniki so bili tudi kanoniki, profesorji Teološke fakultete in druge za delovanje škofije ključne osebnosti. Skupaj je bilo med odhajajočimi domobranci in civilisti tudi 62 bogoslovcev, zlasti vsi, ki so bili pri domobrancih. Odšlo je tudi vseh 16 diakonov, ki bi sicer čez dva meseca prejeli duhovniško posvečenje. Tem je škof celo svetoval odhod, češ da se bodo pozneje gotovo vrnili. V resnici so se po posvečenju v tujini domov vrnili le štirje.345 S tem je bila ljubljanska škofija, ki bi po 25 letih imela spet rekordno število novomašnikov, dejansko obglavljena, saj je bila duhovščina prepolovljena, z odhodom bogoslovcev pa tudi za več kot desetletje obsojena na pomanjkanje novomašnikov. Kaj je botrovalo tako velikemu zmanjšanju klera v škofiji? Je bil to samo strah? Škof Lenič za množični beg krivi takratno domobransko propagando, ki je govorila, da partizani pobijajo vse duhovnike na ozemljih, ki so jih že zasedli.346 Ko je skupina duhovnikov z generalnim vikarjem Vovkom na čelu dne 11. 7. 1945 predsedniku Narodne vlade Borisu Kidriču izročila spomenico o lojalnosti novi vladi, je bilo v njej tudi zapisano, da je bežeče duhovnike navdajal strah pred brezboštvom. To je Kidrič kategorično zavrnil in izjavil, da se pač lahko vrnejo, če priznajo načela, ki so podana v spomenici. Na to Lenič odgovarja: »Strah pred partizani ni bil popolnoma brez podlage, kajti partizani so približno 70 duhovnikov pobili kar na terenu ... Zato je bilo duhovnike strah in so bežali.«347 Zgodovinarka Jera Vodušek Starič označuje beg kot »paničen beg«.348 Eden od vzrokov je gotovo tudi slepo zaupanje protirevolucionarjev, da bodo v angleških rokah popolnoma varni in zato niti takrat, ko so jih ti že vračali v gotovo smrt nazaj v Jugoslavijo, temu preprosto niso mogli verjeti.349 2.2.3 Po vojni Ob prihodu partizanskih čet v Ljubljano so morali dati vsi mestni župniki navodilo, da se po vseh cerkvah zvoni, kar verjetno niso vsi storili z velikim veseljem. Metod Mikuž je opravil slovesno mašo v stolnici kot zahvalo za konec vojne. Zdi se, da je bilo to bolj politično kot versko dejanje, s katerim so zmagovalci, med njimi partizanski duhovniki, hoteli dokazati svojo veljavo. Večina od njih je še naprej opravljala duhovniški poklic, Mikuž pa ga je opustil. Vsi ti duhovniki kasneje v duhovniških vrstah nikoli niso uživali kakega posebnega ugleda, zato so ga tem bolj iskali pri oblasti. Nasprotovanje Cerkvi je oblast pokazala takoj po končani vojni, ko tisti duhovniki, ki so bili izgnani ali so sami zapustili za nekaj časa župnijo, niso zlahka dobili dovoljenja novih lokalnih oblasti za bivanje v svojem kraju. Pri urejanju teh zadev je več uspeha kot generalni vikar Nadrah imel njegov naslednik Anton Vovk. Generalni vikar Vovk je na zahtevo oblasti, da poda v imenu vse duhovščine izjavo o lojalnosti, dal sklicati profesorje Teološke fakultete in kanonike, da so sestavili kolikor toliko sprejemljivo izjavo, ki jo je potem on na čelu delegacije, ki naj bi zastopala ves kler (od kanonikov do kaplanov) izročil predsedniku vlade Borisu Kidriču.350 S tem je bila 344 Pirm. L. Ceglar, n. d. 118. Prim. L. Ceglar, n. d. 116. 346 Prim. D. Rupel, ... n. d., 1937. 347 Danes škof, nekoč v zaporu, Mladina, Ljubljana, 30.12.1988. 348 Prim. J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 226. 349 Prim. J. Vodušek Starič, n. d., 239. 350 »Z generalnim vikarjem Vovkom so bili v delegaciji naslednji zastopniki: stolni dekan Franc Kimovec (za ljubljanski stolni kapitelj), dekan Teološke fakultete prof. Andrej Snoj, vodja malega semenišča, stolni kanonik Josip Šimenc, šentjakobski mestni župnik iz Ljubljane Janko Arnejc, trnovski kaplan Stanko Perčič iz Ljubljane, predsednik Katehetskega društva prof. Pavel Simončič, redove so pa zastopali naslednji delegati: frančiškane provincialni delegat p. 345 PASTORALNI SUBJEKTI 85 oblast še kar zadovoljna, saj jo je hitro objavila v časopisju, niso pa z njo bili zadovoljni jugoslovanski škofje.351 To dejanje je ustvarilo relativno zatišje med klerom in oblastjo. Vendar je bilo to le zatišje pred viharjem, ki je izbruhnil dan potem, ko se je bralo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov. Napisano je bilo verjetno pod močnim vplivom zagrebškega nadškofa Josipa Stepinca. Verjetno so takrat škofje podcenili moč oblasti in niso računali, da bo tako kruto reagirala in šla kasneje v uničevanju Cerkve tako daleč. Če bi to slutili, bi to morda storili na drugačen način. Gledano z današnjega vidika je bilo prav, da so jasno pokazali na dejansko stanje, zato lahko štejemo to pismo kot izjemno pogumno dejanje. Glede duhovnikov škofje v pismu tožijo, da še vedno ne preneha sojenje duhovnikom in tudi ne smrtne obsodbe. Med duhovniki je bilo do tedaj v vsej Jugoslaviji 243 mrtvih, 169 (pravilneje 159?) v zaporih in taboriščih, 89 pogrešanih, vseh torej 491. Poleg teh še 19 ubitih bogoslovcev, 3 redovni bratje in 4 redovnice. Veliko duhovnikov je bilo še v taboriščih, kjer so jih na vse načine poniževali. Mnogi so bili obsojeni na dolgoletno prisilno delo. Zato je bilo veliko župnij brez duhovnikov.352 To pismo je izzvalo žolčno reakcijo oblasti, ki je v tem našla povod najprej za verbalne napade na Cerkev in jo obdolžila, da deluje proti državnim interesom in da je s tem ponovno dokazala, da je sovražnica naroda. Zato so se na Slovenskem kmalu začele še bolj množične aretacije duhovnikov, ki so bili potem obsojeni za povsem izmišljene prestopke in izjemno strogo kaznovani.353 Tako je bilo npr. leta 1946 obsojenih 26 duhovnikov na skupno 244 let zapora, se pravi vsak povprečno na več kot 9 let. Zaradi tega je bilo tega leta že 60 župnij brez duhovnika, kar je takrat predstavljalo več kot petino župnij v škofiji.354 Tisti duhovniki, ki so ostali na župnijah in jim njihova služba ni bila prepovedana, so se soočili s hudo omejitvijo delovanja. Vedno bolj so se večale težave s poučevanjem verouka v šoli, hude kazni so doletele one, ki bi cerkveno poročali pred civilno poroko, odvzete so bile cerkvene matične knjige. Niso smeli pobirati bere zase ali za cerkvene uslužbence, zato se je naglo krčilo število cerkovnikov in organistov. Niso smeli izvajati javnih nabirk za mnoge porušene ali od vojne močno načete cerkve ali cerkvena poslopja, ki so zato marsikje neusmiljeno propadala. Po agrarni reformi je bila velikost župnijskim nadarbinam zmanjšana samo na 5 hektarov, zato so tudi za duhovnike presahnili viri preživljanja. Obenem so bili vsi prispevki za vzdrževanje Cerkve in duhovnikov prepovedani. Ob vsem tem so bili uvedeni še zelo visoki davki. Tako so se duhovniki, ki so pred vojno še uživali dokaj dober življenjski standard, kar naenkrat znašli v hudem pomanjkanju. Starejši duhovniki od 1. 1. 1946 dalje niso več dobivali pokojnine. Ob tem se bila odvzeta ali s strankami zasedena mnoga župnišča, tako da so se morali duhovniki stiskati v neprimernih prostorih, ponekod so se morali zadovoljiti s stanovanjem v zakristiji ali zvoniku. Tolažili in bodrili so preprosto ljudstvo, ki je bilo prav tako na različne načine Teodor Tavčar, jezuite superior p. Ludvik Ledergas, križnike p. ing. Stanislav Dostal, salezijance inšpektor Ivan Špan in lazariste vizitator Lovro Sedej.« (M. R., Obisk zastopnikov duhovščine ljubljanske škofije pri Borisu Kidriču pred 40 leti, 134.) 351 Prim. S. Lenič, n. d., 36. 352 Prim. Okrožnice Ljubljanske škofije 1945. 353 Takratnega šentjernejskega kaplana Darka Slapšaka so zaprli v začetku leta 1946, ne da bi sam vedel zakaj. Obtožnica pa mu je očitala: 1. da ni bil za OF, zato je sokriv vseh umorov, 2. da je govoril, kako je bil župnik Cerkovnik krivično obsojen in je s tem rušil novo oblast, 3. da je skrivačem govoril, naj se ne javijo oblastem, 4. da je imel politične sestanke in agitiral proti novi oblasti. Lahko bi bil za to obsojen na smrt, a dobil je »le« 16 let zapora. (Prim. J. Gril, Križevi poti slovenskega duhovnika.) 354 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 145. PASTORALNI SUBJEKTI 86 preizkušano, le-to pa jim je vračalo s skrivnimi uslugami in požrtvovalno skrbjo za njihovo osnovno preživljanje.355 Potiskanje duhovnikov v revščino je oblast zavestno izvajala najprej kot kazen za zadržanje duhovščine med vojno, potem kot izraz in sredstvo poniževanja, pa tudi kot načrtno omejevanje njihove dejavnosti. Preprečevali so, da bi se mladi odločali za ta poklic. Prav tako so pritiskali na duhovnike, da bi bili za boljši kos kruha pripravljeni sodelovati s tajnimi službami in se na ta način podvrgli direktivam s političnega vrha. Nekateri so temu res podlegli, velika večina pa je vse te oblike pritiska pogumno prestajala, pokazala v pastoralnem delu neverjetno prilagodljivost novim razmeram in iznajdljivost, ki je včasih mejila že na subverzivnost. Verniki so se duhovnikov zaradi tega še bolj oklenili in verjeli njihovim besedam, ki so jih dnevno potrjevala včasih prav herojska dejanja in celotno duhovniško življenje. Prav to pa je izzivalo oblast k vedno novim oblikam šikaniranja. Zaradi takih razmer je bila v škofijski okrožnici vernikom oznanjena nova ureditev oskrbe duhovnikov, ki so jo narekovale nove okoliščine.356 Po prvem povojnem petletnem načrtu, je oblast predvidela močno zmanjšanje števila klera, zato so bile za doseganje tega načrta logične vedno nove aretacije duhovnikov. Titov najožji sodelavec Milovan Djilas je leta 1980 za nemško revijo izjavil: »Še veliko manj zakonita (od tiste v Sovjetski zvezi) je bila jugoslovanska vlada. Bili smo povsem nova, divja revolucionarna sila brez pravilno izvoljenega vodstva, brez sodstva in brez vsega, kar je spadalo zraven. Še 1945. leta smo dokaj samovoljno zapirali in ubijali ljudi, bodisi iz političnih razlogov, bodisi zaradi česarkoli drugega, kar je bilo po naši odločitvi obremenjeno s krivdo ... Civilne uprave dejansko ni bilo. Ni bilo rednih sodišč ...«357 Žrtve tega brezpravja in kaosa so bili zlasti duhovniki. Leta 1948 je škof Rožman za ameriški list izjavil: »V treh letih je bilo 39 duhovnikov obsojenih na 339 let zapora in prisilnega dela. Obsodbe so bile vedno izrečene pod pretvezo, da je duhovnik zagrešil kak politični prestopek ...«358 Zanimiv je primer šentjakobskega župnika Janka Arnejca, o katerem pravi komunistom naklonjeni Lojze Žabkar, da je bil že od leta 1941 posrednik med Borisom Kidričem in škofom Rožmanom.359 Komunisti so hoteli preko OF pridobiti škofa Rožmana za sodelovanje ali vsaj, da bi jih besedno ne napadal, vendar ti stiki niso prinesli nobenih rezultatov. Kljub tem posredniškim prizadevanjem in kljub temu da je bil med delegacijo, ki je takoj po vojni pod Vovkovim vodstvom Kidriču podala izjavo lojalnosti novi oblasti, je bil Arnejc 7. 1. 1946 obsojen na 5 let zapora, kasneje pa pomiloščen na leto in pol.360 Iz tega lahko sklepamo, da po vojni ni bilo bistveno za odnos oblasti do duhovnikov to, kakšen odnos so posamezni duhovniki imeli do oblastnikov med vojno. Vsak, ki se jim ni neposredno uklonil ali jim dvoril, je bil že zaradi svojega poklica 355 Prim. L. Ceglar, n. d., 145–147. 1. Vsaka župnija mora skrbeti za vzdrževanje svojega duhovnika. 2. Vsak duhovnik ima poleg prostega stanovanja in štipendijev pravico do mesečnega prispevka 1500 Din. Če letni zneski ne znesejo 18.000 Din, se mora kriti iz župnijske blagajne ali drugih župnijskih virov. 3. Kaplani so poleg štipendijev upravičeni do 1.000 Din, če drugih dohodkov ni dovolj. 4. Upravitelji drugih župnij imajo pravico do nadarbinskih prejemkov teh župnij, če pa jih ni, do mesečnega zneska 500 Din. 5. Veroučitelji naj se zaposlijo kot kaplani. 6. Za oslabele duhovnike brez pokojnine se ustvari sklad, v katerega prispeva vsaka župnija po 0,5 Din na prebivalca ali najmanj 500 Din, vsaka cerkev, kjer je redna maša, oddaja na škofijo eno nedeljsko nabirko. 7. Za veliko semenišče je nabirka na Miklavževo nedeljo, za malo semenišče pa na kvatrne nedelje. 8. Duhovniki lahko pisno prosijo ordinariat za podporo. (Prim. Okrožnica 11/1946.) 357 Nav. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 195. 358 Nav. L. Ceglar, n. d., 201. 359 Prim. L. Žabkar, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, 94. 360 Prim. ŠLN, 438. 356 PASTORALNI SUBJEKTI 87 obravnavan kot sovražnik oblasti. Takšna miselnost je veljala v zakriti obliki vse do zloma režima, posebej pa je prišla do izraza v načinu, kako je obravnavala duhovnike policija in jugoslovanska armada.361 Po vojni obsojeni škofijski duhovniki ljubljanske škofije (razvrščeni glede na višino obsodbe): 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 361 priimek ime Presetnik Franc Slapšak Božidar Flajnik Peter Gnidovec Karel Klančar Leopold Kovačič Anton Škoda Ignacij Končan Leopold LENIČ STANKO (škof) Pavlin Ivan Ramšak Franc Lambert Fortuna Franc Kapš Stanislav Petrič Anton Bergant Anton Brglez Ignacij Oražem Janko Podlipnik Jože Tome Alojzij Bartol Miroslav Erjavec Janez Noč Matija Šolar Jakob Torkar Anton Fabijan Janez POGAČNIK JOŽE (nadškof) Širaj Jakob Arh Jože Groznik Alojzij Jeglič Stanko Zor Vinko Oblak Ivan Pahulje Franc Zalokar Jože Kastelic Anton Oven Jože Šimenc Josip Švigelj Viktor Veider Ivan Strle Anton Gostiša Vincenc leta 25 23 20 20 20 20 20 18 18 18 16 16 15 15 12 12 12 12 10 10 10 10 10 10 9 9 9 8 8 8 8 7 7 7 6 6 6 6 6 5 5 meseci dnevi 6 5 10 7 Še nekaj let pred zlomom komunističnega režima je oficir vojakom rezervistom predaval o možnih sovražnikih obstoječe oblasti in navedel »kler kot potencialnega notranjega sovražnika številka ena«. PASTORALNI SUBJEKTI 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 88. 89. 90. 91. 92. 93. Arnejc Janko Kimovec Franc Kotnik Jakob Mozetič Franc Perko Viktor Šega Vinko Šešek Ivan Zupanc Andrej Sladič Janez Žbontar Matevž Žun Alojzij Dolenc Janko Dobrovoljc Alojzij Stanonik Maks Lušin Jože Mušič Anton Rupnik Ivan Sitar Ivan PERKO FRANC (nadškof) Matkovič Karel Kres Jože Toman Valentin Brulc Franc Cuderman Kristijan Golob Peter Levičnik Alfonz Petrič Ivan TURK ALOJZIJ (nadškof) Porenta Anton Ambrožič Franc Ambrožič Franc Dokler Marijan Ogrinec Jože Kreslin Ignacij Pivek Janez Schweiger Viktor Starc Andrej Cafuta Anton Kambič Alojzij Premrov Jože Lešnik Rafko Povše Leopold Smerkolj Anton Zajec Feliks Čuk Karel Kastelic Stanko Strah Alojzij Gornik Anton Komlanec Anton Geld Karel Gerčar Janez Golob Melhior 88 5 5 5 5 5 5 5 5 4 4 4 3 3 3 3 3 3 3 2 2 2 2 2 2 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 8 6 6 5 11 10 8 6 5 10 8 6 6 6 6 4 4 3 1 27 11 11 10 9 8 8 8 8 8 7 7 6 6 6 26 13 3 20 17 20 PASTORALNI SUBJEKTI 94. 95. 96. 97. 98. 99. 100. 101. 102. 103. 104. 105. 106. 107. 108. 109. 110. 111. 112. 113. 114. 115. 116. 117. 118. 119. 120. 121. 122. 123. 124. 125. 126. 127. 128. 129. 130. 131. 132. 133. 134. 135. 136. 137. 138. 139. 140. 141. 142. 143. 144. 145. JENKO JANEZ (škof) Pavlič Stanislav Ocepek Maksimilijan Tavčar Martin Mate Franc Jerina Ciril Moder Anton Poznik Marijan Nastran Kazimir KVAS JOŽEF (škof) Rozman Franc Ravnik Maksimilijan Bergant Janez Fric Franc Hostnik Anton Kos Ivan Mervec Franc Pucelj Janez Pustotnik Franc Sparhakl Karel Supin Karel Vidmar Franc Skebe Silvester Tomc Valentin Nadrah Ignacij Rozman Jože Oražem Janez Tomc Matija Jalen Janez Rueh Dušan Štrus Ivan Vavpetič Franc Vrhunc Franc Žust Jakob Papež Karel Vrolih Franc Petrič Gabrijel Novak Stojan Kuster Franc Snoj Venčeslav Oblak Ciril Brgant Valentin Erman Jože Pečnik Ivan Poje Jože Zajec Ludvik Mramor Ivan Škerlavaj Bogumil Erjavec Karel Marješič Filip Merlak Ivan Kolenc Karel 89 6 5 5 5 4 4 4 4 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 2 27 18 15 7 3 25 24 23 15 12 6 26 23 15 11 9 9 4 21 21 20 20 17 15 PASTORALNI SUBJEKTI 146. 147. 148. 149. 150. 151. 152. 153. 154. 155. 156. 157. 158. 159. 160. 161. 162. 163. 164. 165. 166. 167. 168. Koncilija Rudolf Lovšin Franc Mehle Stanko Zevnik Miha Fister Alojzij Gole Anton Pogorelc Anton Požun Karel Javornik Tomaž Omahen Ignac Pogorelc Jožef Markež msgr. Alojzij Miklavčič Maks Vindišar Ivan Demšar Viktorijan Bukovec Martin Čepon Anton Golob Anton Lokar Franc Markež Franc Mihor Roman Miklavčič Anton Rihar Ivan skupaj povprečje na osebo 90 626 let 3 leta 8 mesecev 8 mesecev 14 14 14 11 10 10 10 10 9 8 8 7 7 7 5 3 3 2 2 2 1 1 1 18 dni 27 dni Po vojni usmrčeni duhovniki ljubljanske škofije: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. priimek in ime Cerkovnik Franc Erzar Stanislav Goričan Henrik Hrovat Ivan Jarc Alfonz Kastelic Anton Križaj dr. Peter Savelli Viljem Strupi Alojzij Stupica Jožef Smolič Jože Tom dr. Franc oblika smrti ustreljen 20. 3. 1946 ustreljen 17. 6. 1951 umrl zaradi zapora 9. 19. 1962 ustreljen neznano kdaj ustreljen 10. 8. 1949 umrl v zaporu 25. 6. 1949 obešen 20. 3. 1946 ustreljen 10. 8. 1949 umrl zaradi zapora 17. 8. 1945 umrl v ječi 22. 6. 1947 obsojen na dosmrtno ječo ustreljen 27. 12. 1945 Gornjemu seznamu je treba dodati še iz Vetrinja vrnjene domobranske kurate, ki so bili umorjeni junija 1945 (Franc Froelich, Janez Jenko, Boris Kerč, Anton Klobovs, Franc Kunstelj, Jakob Mavec, Franc Pezdir, Anton Polda, Ivan Remškar, Matija Šink, Jožef Šolar, Stanko Trček, Viktor Zorman).362 Seznam obsojenih duhovnikov je narejen po Šematizmu ljubljanske nadškofije.363 Tu so navedene izrečene najvišje kazni. Mnogi od njih so bili sicer delno pomiloščeni, vendar to v ničemer ne zmanjša krutosti režima in nepravičnosti sojenja. Najhujše navadno 362 363 Prim. ŠLN, 541. Prim. ŠLN, 438–446. PASTORALNI SUBJEKTI 91 ni bilo prestajanje kazni, ampak zavest, da si po krivici obsojen, prav tako pa tudi učinek, ki ga je višina izrečene kazni povzročila pri vseh, ki jim je bila kazen znana. Običajno so tedanji mediji o vseh obsodbah potencirano poročali, da bi vernike čim bolj prestrašili. Večkrat se je tudi zgodilo, da je bila višina kazni po pritožbi obsojenega celo podvojena. Nekateri od duhovnikov so bili zaprti po večkrat, zato so tu v takih primerih vse izrečene kazni seštete. Sama dolžina kazni še ne pove nič o načinu prestajanja kazni, saj je bil ta za različne duhovnike različen, od bunkerja do samice in prisilnega dela. Čeprav vsi duhovniki niso prestajali vse ob obsodbi izrečene kazni, je vendar število obsojenih in dolžina prisojenega zapora dovolj jasna slika, kako so se komunisti izživljali nad duhovniki in jih hoteli čim bolj ponižati pred njimi samimi in pred ljudmi, predvsem pa jih duševno streti. Neznanega dne v letu 1945 je umrlo 14 duhovnikov. Od teh je bilo 12 (zgoraj omenjenih) vrnjenih iz Vetrinja. Po letu 1941 je bilo neznano kje in kdaj ubitih 55 bogoslovcev, 24 redovnih bratov, 4 kleriki in 1 redovnica. Umrli nasilne smrti po Po krivdi okupatorja so umrli nasilne smrti 4 duhovniki letu 1941:364 in 1 redovni brat. V ustaškem taborišču Jasenovac je umrl 1 duhovnik.365 leto duhovniki Povojna komunistična oblast je torej po vojni obsodila 1942 17 178 škofijskih duhovnikov, 13 bogoslovcev, 1 redovnega brata 1943 11 ter 41 redovnic, od katerih je ena umrla v zaporu. Poleg teh so 1944 7 bile mnoge na prisilnem delu.366 1945 16 Če vzamemo leto 1947 za merilo števila duhovnikov v 1946 3 škofiji, je bilo kar 48,36 % vseh škofijskih duhovnikov 1947 1 obsojenih na daljše ali krajše zaporne kazni, 2,7 % pa tudi 1949 4 usmrčenih.367 1951 2 Žrtve tedanjega zapiranja duhovnikov pa niso bili samo 1962 1 usmrčeni in dejansko zaprti duhovniki, ampak tudi vsi ostali 1988 1 duhovniki, saj je stalno visel nad njimi Damoklejev meč skupaj 63 nenadne odvedbe v zapor in hudih mučenj in zasliševanj. Tako so zapori in procesi proti duhovnikom služili omejevanju njihovega pastoralnega delovanja in hkrati tudi zastraševanju drugih duhovnikov in vernikov. Vsakemu zapornemu nalogu, zlasti pa procesu, je sledila, ga spremljala ali včasih že nanj pripravljala močna propaganda, saj celo »višji državni tožilec Stante ni prav nič skrival, da je sodstvo in propagando razumel kot bistveni sredstvi, ki služita istemu namenu – zavarovanju in spodbujanju 'osvobodilne borbe' v duhu komunistične izgradnje«.368 »Zato se mi zdi,« je rekel škof Lenič leta 1987, »da bo prišel čas, ko bo treba priznati, da je bilo veliko duhovnikov po vojni obsojenih popolnoma po nedolžnem. Mnogi procesi so bili z vso stalinistično tehniko sprovocirani, skonstruirani, ker je to takrat služilo utrjevanju oblasti«.369 Zapiranje duhovnikov je bila samo ena izmed oblik izvajanja vsestranskega pritiska po vojni na cerkvene kroge, ki jih Tamara Griesser – Pečar razdeli na ekonomske ukrepe (davki, razlastitev, prepoved bire), upravno politične ukrepe (odvzem dovoljenja za poučevanje pouka) in kazenske ukrepe (zapori).370 Kaj so vsi ti ukrepi povzročili v duhovniških vrstah? 364 Prim. ŠLN, 538–547. Prim. ŠLN, 547. 366 Prim. ŠLN, 449–450. 367 Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1947, 10–15 in ŠLN, 438–446. 368 Prim. T. Griesser Pečar – F. M. Dolinar, n. d., 23. 369 D. Rupel, ... , n. d., 1943. 370 T. Griesser Pečar, n. d., 13–14. 365 PASTORALNI SUBJEKTI 92 a) Najprej strah. Mnogi duhovniki so bili za vse življenje zaznamovani s strahom, ki ga niso odstranile niti demokratične spremembe leta 1990. b) Strah je povzročil močno samocenzuro. Duhovniki so se morali zelo varovati vsake izjave, ki bi lahko bila napačno razumljena. K temu jih je večkrat opozarjal tudi škof, da je tako dokazoval oblasti, da ima duhovnike pod kontrolo. c) Nekatere je to vodilo v odkrito zoperstavljanje oblasti, kar jih je navadno drago stalo, oblasti pa dalo v roke nov argument za omejevalno ukrepanje. d) Nekateri duhovniki so se želeli vsem problemom z oblastjo izogniti z bolj ali manj hotenim sodelovanjem in vsaj navideznim pristajanjem na politične cilje oblasti. e) Večina je poskušala najti neki modus vivendi, ki bi jim ne onemogočal popolnoma njihovega pastoralnega dela in jih hkrati ne naredil za služabnike sistema. Poseben pomen za zastraševanje duhovnikov in vseh vernikov je imel t. i. »Proces proti Rupniku in soobtožencem«, med katerimi je bil tudi odsotni škof Gregorij Rožman. Začel se je 21. avgusta, končal pa 30. avgusta 1946. Škof je bil obsojen na visoko kazen zapora s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic in zaplembo premoženja. To je bil seveda jasen signal tudi duhovnikom, kaj jih čaka, če ne bodo poslušni oblastem. Hkrati je bil ta proces model za kasnejše procese proti ostalim zaprtim duhovnikom in nekak uvod vanje, saj je bila večina zaprtih v letih 1948–1953. »Pritisk UDBE na Cerkev se je po letu 1947 še občutno stopnjeval. V letu 1948 je bilo kaznovanih kar 76 duhovnikov, in sicer 23 denarno, 53 pa jih je bilo aretiranih – od teh jih je bilo 31 obsojenih na 5 do 20 let zapora«.371 Čeprav vsi duhovniki niso odslužili vse naložene kazni, je bila že sama višina kazni hud psihološki pritisk. Od 14 duhovnikov, ki so bili obsojeni kmalu za Rožmanom na skupno 140 let, so bili postopoma izpuščeni do leta 1955, tako da so odsedeli skupno okrog 55 let.372 Zapore so okusili poleg drugih duhovnikov ljubljanske škofije tudi poznejši ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik, poznejša beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko, koprski škof Janez Jenko in ljubljanska pomožna škofa Stanislav Lenič ter Jožef Kvas. Na najvišjo kazen sta bila obsojena ter jo tudi v največji meri prestajala poznejši ordinarij Pogačnik in pomožni škof Lenič. Škofa Vovka sicer nikdar niso zaprli, pač pa so ga mučili na druge načine. Velikokrat so tajni agenti prišli z avtom ponj zvečer, ga odpeljali proti Šmarni gori in ga vso noč na razne načine zasliševali. Prepovedali so mu govoriti s komerkoli o tem, zjutraj pa so ga vsega izmučenega pripeljali nazaj. S tem so ga živčno bolj izmučili, kot če bi bil zaprt.373 To posebno obliko mučenja je UDBA uporabljala do njegove smrti.374 Verjetno bi bil to tisti način, s katerim bi skušali živčno zlomiti tudi škofa Rožmana, če bi ostal doma. Kot škofa ga morda ne bi strpali v ječo, vsaj ne za daljši čas, ampak bi ga morda konfinirali tako, kot so zagrebškega nadškofa Stepinca. V ječah so duhovnike čez vso mero poniževali. Morali so opravljati najnižja dela, kot je npr. čiščenje stranišč. Njihove celice so bile velikokrat brez šip, oni pa brez zimskega perila, mnogi za daljši čas v bunkerju na betonskih tleh. Kako zelo so jih pazniki zaničevali, povedo nekatere izjave paznikov, kot na primer: »Za nas ima več pomena en sam vagonček (gramoza) kot vsi zaporniki skupaj.« Ali: »Vi nimate nobene pravice v nobeni stvari.« Ali izjave zapornikov: »Mi smo največji sužnji 20. stoletja.« »Naša dolžnost je bila samo delati.« »Kadar nismo delali, smo morali marširati z roko v roki na 371 T. Griesser Pečar, n. d., 23. Prim. T. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 200. 373 Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1938. 374 Darko Slapšak: »Še leta 1961, ko sem že bil župnik v Podkumu, je UDBA nadškofu Vovku naročila, da me mora zaslišati, ali sem res organiziral narodne noše za novo mašo.« (Prim. J. Gril, Križevi poti slovenskega duhovnika.) 372 PASTORALNI SUBJEKTI 93 hrbtu ali z orodjem v rokah.« »Ko si je zvečer vsak tako želel počitka, smo morali iti k tako imenovani politični uri, pri kateri so nam brali in razlagali od ravnatelja določene izrezke iz komunističnega časopisja.« »Sovraštvo zagrizenih komunistov do papeža je bilo tolikšno, da so nam, ker se niso mogli nad njim drugače znesti, pogosto v obraz pljuvali.«375 Posebej prefinjena metoda psihičnega uničevanja duhovnikov je bilo pridobivanje duhovnikov za ovaduštvo. S tem je hotela UDBA človeka notranje zlomiti. Pri nekaterih jim je to po hudih trpinčenjih in pranju možganov ter hudih grožnjah tudi uspelo. Marsikdo se občutka hudega ponižanja ni mogel znebiti vse življenje.376 Njej podobna metoda je bilo izsiljevanje podpisov od duhovnikov proti škofu in papežu. Ker so se nekateri v hudi notranji stiski vdali, drugi pa ne, je tako nastala razcepljenost med njimi, kar so zasliševalci posebej hoteli doseči. Ob splošni oceni zadržanja duhovnikov v tem obdobju moremo pritrditi oceni nadškofa Franca Rodeta: »Slovenska duhovščina je v tej preizkušnji na splošno ohranila svoje dostojanstvo in svojo duhovniško čast. Tudi med zaporniki skoraj ni bilo odpadnikov, samo nekaj vohljačev. Če primerjamo držo slovenskih duhovnikov s francoskim klerom med revolucijo leta 1792, je razlika velikanska. Na Francoskem je revolucionarni oblasti v kratkem uspelo organizirati tako imenovano ustavno Cerkev (Eglise constitutionnelle), ločeno od Rima, ki se ji je pridružila skoraj polovica duhovščine in celo nekaj škofov. Najbolj žalostno pa je bilo to, da so bili nekateri največji krvniki revolucije in preganjalci Cerkve nekdanji duhovniki in redovniki. Pri nas o čem takem ni sledu.«377 2.2.4 Ciril-metodijsko društvo (CMD) Razcepljenost v duhovniških vrstah so oblastniki dosegli še najbolj z ustanovitvijo in propagiranjem njim naklonjenega Cirilmetodijskega društva (CMD), ki je bilo ustanovljeno 20. septembra 1949 v Ljubljani.378 Kot prvi med gosti v zapisniku ustanovne seje se navaja Vlado Krivic, član sekretariata IO OF in predsednik komisije državne kontrole, ker nedvomno kaže na vpletenost politike v ustanavljanje društva. Navzoči so bili tudi številni predstavniki podobnega združenja pravoslavnih duhovnikov FLRJ.379 V pozdravnem govoru je Krivic med drugim dejal, da ustanavljanje tega društva pomeni »jasen znak odločnejše preorientacije večjega števila slovenskih duhovnikov«, kar dokazuje porast »razumevanja za dejanski položaj« in prodor »trezne objektivne presoje«. Po njegovem je potrebno, da »se odločno prekine z dosedanjo prakso podpiranja reakcije in zlorabljanjem cerkve v protiljudske namene«. Posebej je poudaril, da Partija odklanja »dvolični odnos, ker ocenjuje to za nezdružljivo s svojim pojmovanjem nove resnično socialistične morale«. Ob ustanovitvi društva je bila sprejeta tudi posebna resolucija, v izrazoslovju zelo ostra in politično angažirana, v kateri je poudarjeno, da se bodo člani borili »v svojih 375 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 75–77. »Čutil sem se nad vse ponižanega. Bilo mi je hujše kot na dan smrtne obsodbe ...« (J. Kragelj, Moje celice, 99.) 377 F. Rode, Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem, 76. 378 Z ustanovnega zbora so člani poslali predsedniku države Titu brzojavko s »plamtečimi pozdravi«. Podobno so poslali tudi predsedniku vlade LRS Mihi Marinku. V brzojavki poudarjajo, da hočejo z ustanovitvijo društva dati: podporo prizadevanju delovnega ljudstva Jugoslavije pri zgraditvi socializma; podporo, da čim prej pride misel socialističnega zadružništva v naše vasi; podporo obrambi pridobitev narodno osvobodilne borbe; podporo prizadevanju za bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. (Prim. NP 1/1949.) 379 Na ustanovni seji je govoril tudi pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je priznal, da je gluh in ne sliši, kaj se na seji govori. Imel pa je tudi sam govor. Govoril je zelo patriotično, vendar tudi družbeno-kritično. Pozdravno brzojavko je poslal tudi Mihael Toroš, ordinarij slovenskega dela goriške škofije. 376 PASTORALNI SUBJEKTI 94 lastnih vrstah proti vsakemu poskusu zavestnega rovarjenja proti ljudski oblasti«. V prvih pravilih pa so zapisali, da se hočejo »boriti dosledno proti vsaki zlorabi vere v reakcionarno-politične namene«.380 Hkrati je v referatu Stanka Pavliča na 1. rednem občnem zboru leta 1950 povedano, da od slovenske duhovščine nihče ne more pričakovati, da bi odpovedala poslušnost škofom. Temu občnemu zboru je bilo poslano tudi pozdravno pismo s pozdravi iz poboljševalnega zavoda, ki ga je nedvomno pod prisilo moralo podpisati 53 tam zaprtih duhovnikov, med njimi tudi poznejša škofa Pogačnik in Lenič. Navzven je bilo videti, da so ustanovitelji nekateri iz skupine »naprednih« duhovnikov, simpatizerjev OF in partizanov, dejanski ustanovitelj pa je bila oblast, ki je v to vpregla tudi UDBO.381 Z ustanovitvijo društva je predvsem »hotela razdvojiti Cerkev, predvsem nižjo duhovščino in vodstvo škofij ter izigrati vodstva škofij med seboj in seveda onemogočiti vpliv Vatikana.«382 O nameri oblasti pri ustanavljanju društva je škof Lenič izrecno zatrdil: »Začetki duhovniškega društva so imeli pred seboj zelo negativne cilje, saj so govorili celo o tem, da bi bilo treba našo Cerkev odtrgati od Rima in ustanoviti nacionalno Cerkev. Gotovo je zasluga mnogih zvestih duhovnikov, ki so, kljub temu da so bili člani CMD in celo v njegovem vodstvu, te osti odbili in preprečili takšne poskuse.«383 To potrjuje tudi Titova izjava predstavnikom tega društva ob obisku pri njem novembra 1949: »Če smo se mi ločili od Moskve, zakaj se ne bi vi od Rima?«384 Odkod ideja o društvu in kakšni so bili nameni pri njeni uresničitvi, pa največ pove izjava notranjega ministra slovenske vlade Borisa Kraigherja na seji IS OF leta 1951, ko je dejal, da »se moramo boriti za likvidacijo Vatikana in mislim, da ni mogoča svobodna vera in rimskokatoliška cerkev brez likvidacije sedanje strukture in organizacije cerkve.«385 Na prvem občnem zboru ob ustanovitvi je društvo štelo 142 članov, med katerimi jih je bilo tri četrt dejanskih sodelavcev UDBE, konec leta 1949 jih je bilo v društvu že 346 in konec leta 1950 doseglo število 500 članov. Največje število članov je CMD imelo leta 1952, ko je bilo v njem 526 članov, kar je glede na število vseh duhovnikov v Sloveniji bilo rahlo nad polovico.386 Leta 1956 je bilo v društvo vpisanih že precej manj, to je 488 članov. Škof Vovk je objavil »Non expedit« v škofijski okrožnici brez komentarja in tudi nikoli ni odobril pravil društva. Nasprotno, »kot škof je duhovnike zelo odvračal od vsakega političnega delovanja zlasti od CMD – Ciril-Metodijskega društva.«387 Po Leničevem mnenju je imel Vovk do CMD vedno jasno stališče, čeprav je v konkretnih primerih, kadar je šlo za dobrobit posameznega duhovnika, tudi »malo taktiziral«.388 Zaradi škofovega zavračanja potrditve pravil CMD je oblast izdala zakon, da si morajo duhovniki oskrbeti posebno dovoljenje za poučevanje katekizma celo po cerkvah.389 S tem je hotela prisiliti vse ostale duhovnike, da bi se v blagor božjega ljudstva včlanili v društvo. Oblast je izbirala predvsem dva načina za včlanjevanje duhovnikov v društvo: prisila in ugodnosti. Prisila ji je najbolj uspevala nad duhovniki v zaporih, kjer jim je obljubljala izboljšanje hudega zaporniškega režima ali celo izpustitev na svobodo, če vstopijo v CMD. Tam so morali tudi podpisovati razne spomenice, kar so mnogi tudi 380 Že čez nekaj let se iz pravil izgubijo vsi ostri politično motivirani izrazi in ostanejo poudarjeni predvsem patriotični nameni. 381 »Vsem takoj in jasno povemo: naša nova pot se je začela že v NOB.« (NP 1/1949, 1.) 382 Prim. T. Griesser – Pečar, n. d., 24. 383 D. Rupel, ... , n. d., 1940. 384 Slovenski duhovniki pri maršalu Titu, 30. 385 Prim. T. Griesser – Pečar, n. d., 25. 386 Prim. T. Griesser – Pečar, n. d., 26. 387 Prim. Franc Vrhunc, n. d. 47. 388 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 229. 389 Prim. L. Ceglar, n. d., 244. PASTORALNI SUBJEKTI 95 storili, ne vedoč, za kaj v bistvu pri društvu gre, saj so dobili le enostranske informacije.390 V društvo so prisilili vstopiti duhovnike tudi potem, ko so jim nastavili določene pasti ali jih je tajna policija izsiljevala zaradi kakega tajnega moralnega ali disciplinskega prekrška. Z druge strani pa so člani uživali velike materialne ugodnosti: dobivali so državno podporo, bili socialno zavarovani, imeli manjše ali sploh nikakršne davke, dobivali so dovoljenja za nabirke v cerkvi, smeli so učiti verouk, se prosto gibati, dobivali mašno vino in hostije, itd ...391 Zanimivo paralelo dobimo, če primerjamo seznam članov CMD iz ljubljanske nadškofije s seznamom od komunistične oblasti obsojenih duhovnikov iz iste nadškofije.392 Ugotovimo namreč, da je število duhovnikov (173), ki so bili kdajkoli v CMD (skupaj s tistimi posamezniki, ki so vstopili že po preteku »svinčenih« let), celo nižje, od števila tistih (178), ki jih je komunistični režim obsodil in deset od njih tudi likvidiral. Če pa primerjamo posamezne osebe na obeh spiskih, ugotovimo, da se je 32 % obsojenih kasneje včlanilo v CMD. V letu 1998 jih je bilo od že pokojnih obsojencev v CMD 31,5 %, od še živih nekdanjih obsojencev pa 41,6 %. Iz tega lahko zaključimo, da so bili mlajši obsojenci prej pripravljeni vstopiti v društvo, ko so jih k temu v zaporih silili, kakor starejši. Da so postali vsi ti člani društva šele pod vplivom policijske obdelave v zaporu, potrjuje dejstvo, da nihče od obsojenih in usmrčenih ni bil član društva. Skupno število včlanjenih v CMD tudi kaže na dejstvo, da komunistična oblast ni bila posebej uspešna pri prisilnem včlanjevanju, saj ni spravila v društvo niti tretjine duhovnikov ljubljanske škofije, ki jih je na najbolj krute načine »prevzgajala« za novo socialistično mišljenje. Oblast je hotela na vsak način prisiliti škofe k priznanju društva, kajti le tako bi njegovi člani »potem počasi prevzeli vse odgovorne službe v škofijah. Gotovo je bil to njihov namen.« (Ivan Merlak)393 Zaradi tega so škofje na jesenskem zasedanju v Zagrebu leta 1952 dotedanji »Non expedit« spremenili v »Non licet.« Tam so tudi sprejeli znano spomenico, ki so jo pozneje izročili Titu, v kateri obsojajo »duhovniške sindikate, ki že obstajajo brez dovoljenja škofov v Sloveniji, Istri in Bosni.«394 To je oblast tako razburilo, da je izvedla nočno preiskavo na škofiji, ker je na vsak način hotela priti do zapiskov, ki si jih je na škofovski konferenci delal škof Vovk. Ko so hoteli Udbovci pri njem izvesti osebno preiskavo, je sam vzel zapiske iz žepa, jih raztrgal in vrgel v koš, oni pa so jih tam pobrali in sestavili nazaj.395 Škof Vovk tudi po tej konferenci v Zagrebu ni dosledno izvajal sklepa o »Non licet.« Eden od privilegijev, ki ga je imelo CMD, je bil tudi ta, da so člani laže objavljali svoje prispevke kot drugi duhovniki. Že iniciativni sekretariat duhovnikov – članov OF – pri IOOF Slovenije je začel izdajati Bilten, ki je zlasti do ustanovitve CMD ostro napadal Vatikan in hvalil socializem. A naletel je na velik odpor pri duhovnikih, tako da ni rodil želenih sadov. Kasneje je društvo začelo izdajati revijo Nova pot, ki je bil dolgo edina revija, v katero so duhovniki lahko pisali. Tako kot celotna usmeritev društva, je z leti tudi Nova pot vedno bolj izgubljala svoj ideološki naboj. Nekako po letu 1955 je bila večina duhovnikov, ki so bili do tedaj v zaporu, izpuščenih.396 Hud pritisk na duhovnike je nekoliko popustil in se preselil v bolj zakulisno delovanje tajne policije. Mlajši duhovniki niso več hoteli vstopati v CMD, tako da so se ob 10-letnici društva na zborovanju v Kranju (1959) že sami člani začeli spraševati, zakaj tak 390 Prim. T. Griesser Pečar, n. d., 28. Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 46–47. 392 Seznam obsojenih objavljamo v tej razpravi. Člani društva pa so razvidni iz skupnega seznama duhovnikov nadškofije, na katerega so uslužbenci ordinariata delali skrivne zaznamke, kdo je član društva. 393 Prim. L. Bizilj, n. d., 107. 394 Prim.L. Ceglar, n. d., 32. 395 Prim. L. Bizilj, n. d., 110. 396 Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1940. 391 PASTORALNI SUBJEKTI 96 osip. Posebno zadržani so bili prav duhovniki v ljubljanski škofiji. Gotovo tudi zaradi vztrajnega škofovega tihega odvračanja duhovnikov od tega. Isto je za Vovkom počel tudi Pogačnik še kot voditelj semenišča, še bolj pa pozneje kot škof. Da bi omilil pritisk oblasti, naj prizna društvo, je reševanje tega vprašanje Pogačnik prenesel na Vatikan. »Društvo se ni razvilo v smer, ki so jo tedanje oblasti z ustanovitvijo želele, prav zaradi osveščenosti slovenskih duhovnikov« (Vrhunc). Celo obratno. Duhovniki so društvo izkoristili za ugodnosti pri oblasti, ki se niso dotikale samo njih osebno, ampak so bile v korist Cerkvi (možnost tiska, reševanje Teološke fakultete, ustanovitev cerkvene gimnazije v Vipavi). Frančiškan p. Angelik Tominec si je privoščil celo, da je vse frančiškanske patre v škofiji naenkrat vpisal v društvo in s tem pokazal na nesmiselnost pridobivanja članov s strani UDBE. Dogajati so se začele tudi za oblast neljube stvari. Leta 1958 tajna služba poroča o »okrepljeni pastoralni dejavnosti«. To se nanaša na uvajanje ciklostiranih pripomočkov pri oznanjevanju, uvajanju diaprojektorjev pri katehezi, izkoriščanju maloobmejnega prometa za vnos stvari v domovino. »Med najpomembnejše primere sovražne aktivnosti povojne duhovniške generacije je vsekakor mogoče prišteti primer t. i. flašarjev, ki so formirali posebno društvo pod imenom Upokojeni šestoletniki. Cilj tega društva je bil čim več duhovnikov odvrniti od CMD in od sodelovanja z oblastmi.«397 Strah je imel v primeru flašarjev očitno pri tajni policiji velike oči, prav tako pa tudi v vseh drugih primerih in je zato ravnala povsem nesorazmerno z dejansko »nevarnostjo«.398 Društvo CMD naj bi imelo včlanjenih v vseh obdobjih okrog tretjino vseh duhovnikov ljubljanske nadškofije, vendar se je po letu 1960 število močno zmanjšalo. Društvo se je leta 1970 preimenovalo v Slovensko duhovniško društvo, a tudi to ni pritegnilo članov. Po demokratičnih spremembah leta 1990 se je samo ukinilo. Podrobnejši pregled v letu 1998 kaže, da je bilo med živimi škofijskimi duhovniki ljubljanske nadškofije še 5,8 % nekdanjih članov CMD, izmed tedaj že pokojnih duhovnikov jih je bilo v društvu včlanjenih 35,3 %. V času od ustanovitve društva leta 1949 pa do razpustitve društva leta 1990 je bilo v njem včlanjenih 21,2 % duhovnikov. Čeprav so predstavljali v začetnem obdobju zaradi svoje povezave z oblastniki neprimerno večjo moč, kot jim jo je dajalo dejansko število, pa je jasno, da oblasti kljub vsem pritiskom in prisilam, ki jih je uporabljala, da bi duhovnike spravila v društvo, vendarle ni uspelo zlomiti duhovnikov in resneje načeti njihove zvestobe vodstvu Cerkve. Nemogoče pa bo kdajkoli opisati vse negativne posledice, ki jih je včlanjenost v društvo pustila v zavesti in notranjosti njenih članov. Prav tako je društvo pustilo posledice v razdeljenosti med duhovniki in nezaupanju, ki se je naselilo z včlanjenjem nekaterih med celoten kler. Vse to pa je vsekakor imelo precejšnje negativne posledice na celotno pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji. 2.2.5. Semenišče Že smo se dotaknili vprašanja vzgoje novih duhovnikov. Vprašanje glede na velike izgube v duhovniških in bogoslovskih vrstah med vojno, zlasti pa po njej, nikakor ni bilo lahko. Pred drugo svetovno vojno je vsako leto na novo vstopilo v semenišče kakih 20 bogoslovcev. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935 navaja, da je bilo takrat v semenišču 82 bogoslovcev ljubljanske škofije. Letopis Ljubljanske škofije iz leta 1959 pa, da je bilo med vrnjenimi domobranci maja 1945 pobitih tudi 33 škofijskih in 20 redovnih bogoslovcev. Preko meje je takoj po koncu vojne poleg 185 duhovnikov odšlo tudi 62 397 398 Prim. L. Bizilj, n. d., 115–116. Prim. Z. Bahor, Leta preizkušenj, 110–112. PASTORALNI SUBJEKTI 97 bogoslovcev. Tako je bilo takrat bogoslovno semenišče skoraj prazno in v prihodnjih letih ni bilo mogoče pričakovati veliko novih maš. Zavod Sv. Stanislava, v katerem je bilo tudi malo semenišče, je prenehal delovati že 28. 4. 1941, ko so ga zasedli Nemci. Malo semenišče se je moralo preseliti v nedograjeno Baragovo semenišče pri današnjem Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Nova oblast je škofijsko gimnazijo leta 1945 razpustila, malo semenišče pa je kot internat delovalo še do 28. 3. 1946, ko je oblast odvzela stavbo. Zato se je malo semenišče bilo prisiljeno preseliti v stavbo na Dolničarjevi ulici, v kateri je delovalo tudi veliko semenišče, vendar je od vseh ostalo le 20 srednješolcev. Kmalu (1947) so tudi ti po odredbi OZNE morali oditi domov. Veliko semenišče je v letniku 1945/46 imelo samo 12 bogoslovcev.399 Večino prostorov v semenišču je zasedla vojaščina, ki je sicer po enem letu odšla, ne pa tudi civilne stranke, ki so ostale. Tudi mariborski bogoslovci so od leta 1946/47 dalje stanovali tu, nekoliko ločeni, posebej v 4. nadstropju. Sem se je priselilo tudi 20 salezijanskih bogoslovcev, ki so na Rakovniku izgubili svoja poslopja. Vsem skupaj se je pridružilo tudi 15 goriških bogoslovcev in celo nekaj iz beograjske nadškofije. Prepoved delovanja cerkvenih dijaških domov in Marijanišča je precej zmanjšala dotok mladih v semenišče. Tudi prepoved Marijine kongregacije in vsakega dela z mladino. Težave so se za bogoslovce povečale zlasti po letu 1948. To leto so se morali vsi vpisati v OF, se udeleževati mitingov, odhajati na obvezno delo, tedensko poročati o delu, za kar so skrbeli trije člani tajne policije. Naslednje leto se jih je priglasilo 12, a jih je le polovica vzdržala pritiske oblasti. Po trditvah kanonika Vrhunca so šli med leti 1948 in 1954 skoraj vsi bogoslovci skozi zapor.400 Pred maturo so na gimnazijah od dijakov zahtevali, da se izjasnijo o bodočem poklicu. Tisti, ki so priznali, da nameravajo vstopiti v bogoslovje, so bili takoj izpostavljeni hudim pritiskom, neredko so se brez krivde znašli v zaporu, saj je tajna policija zanje hitro našla formalni razlog za aretacijo.401 Tistim, ki se niso prestrašili in so kljub temu hoteli vstopiti, so poskušali vstop preprečiti. Če ni šlo drugače, pa z aretacijo, za katero je bil lahko dovolj velik vzrok že nekdanje članstvo v Katoliški akciji. Če ena kazen ni zalegla, je dobil drugo.402 Zaprtim so dajali v podpis izjavo, da bodo izstopili, ipd. Podtikali so jim sovražno literaturo ali propagandni material, da so bili potem obsojeni na večletne kazni in bili po zaporu živčno uničeni. Kdorkoli se je uspešno vpisal v bogoslovje, je veljal za sovražnika ljudstva, zato so se nekateri vpisovali formalno na druge fakultete, študirali pa na teološki.403 Kdor se je vpisal na teološko fakulteto, je takoj dobil vpoklic v vojaško službo, kjer so ga skušali na različne načine pripraviti do tega, da bi storil kaj takega, zaradi česar bi ga 399 Merlak: »Leta 1944 je bilo v škofiji še okoli osemdeset bogoslovcev, jeseni 1945 nas je bilo skupaj z novimi dvanajst, drugi so odšli v tujino ali so bili pobiti med domobranci ...«. (L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«, 8.) 400 Prim.: L. Peterle, n. d., 8. 401 »Prav organi OZNE, poznejše UDBE, so bili v času bivanja v semenišču in študija na Teološki fakulteti naši najboljši preizkuševalci, »skrutinatorji« poklica. Zelo pozorno so spremljali vsakega bogoslovca in zbirali podatke o njem. Mnogokrat, zlasti v letih 1950 in 1951 so nas klicali na zaslišanje na Karlovško cesto v Ljubljani in malo pred božičem 1951, ko sem bil pred subdiakonatom, so me spet zaprli pod obtožbo, da imam pisne stike z osebami v tujini, ki rovarijo zoper obstoječi red. Vendar si z nikomer nisem dopisoval. Glavni namen te aretacije je bil, da bi čim več zvedeli o tedanjem vodstvu v semenišču: o prorektorju Jožefu Pogačniku, poznejšem ljubljanskem nadškofu in metropolitu, in zlasti o Antonu Čeponu, semeniškem spiritualu. UDBA je tedaj semeniško vodstvo »minirala« in želela spremembo, kar je tudi dosegla.« (Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«, 2.) 402 »Po eni odločbi sem bil kaznovan s tremi meseci poboljševalnega dela. Obrazložitev: da ves čas študija nisem kazal pozitivnega odnosa do nove oblasti, da se nisem udeleževal udarniških akcij, torej sem bil premalo družbeno aktiven. Druga odločba pa me je kaznovala s 24 meseci DKD /družbeno koristno delo/. Obrazložitev približno taka: Ker prva odločba ne bo dosegla svojega namena, se ga še kaznuje s 24 mesecu DKD.« (Z. Bahor, Leta preizkušenj, 78.) 403 »Ponovno vprašanje: »Res nimaš kaj razmišljati?« Ko mu rečem, da ne, pravi naravnost: »Če je pa tako, bomo pa očeta aretirali.« Nad to grožnjo sem bil presenečen in prav nič pripravljen nanjo. To me je zlomilo, da sem mu rekel: »Če je pa tako, bom šel kaj drugega študirat.« Vstal je, mi dal čez mizo roko in dejal: »Saj sem vedel, da se bo dalo iz tebe še kaj narediti. Še hvaležen nam boš, da smo ti pomagali do spoznanja. Kot maturant imaš odprta vsa področja študija. Naša domovina potrebuje mnoge poklice. Pojdi kamor koli, samo tja ne, kot si mislil.« (Z. Bahor, n. d., 91.) PASTORALNI SUBJEKTI 98 postavili pred sodišče ali ga zaradi tega izsiljevali. Znan je primer poznejšega beograjskega nadškofa, Franca Perka, ki je zaradi »verbalnega delikta«, ko je protestiral proti napadanju papeža, škofov in duhovnikov, presedel v ječi pet let. Leta 1954 naj bi naročilo o posebnem režimu za bogoslovce pri vojakih prišlo od samega predsednika slovenske vlade Mihe Marinka.404 Večinoma so bili bogoslovci dodeljeni v čete skupaj s kriminalci in drugače problematičnimi ljudmi nekje na jugu tedanje Jugoslavije. Zaradi vsega tega je bilo po drugi strani tudi izzivalno iti v bogoslovje: »Biti bogoslovec v tistih časih je bilo na neki način uporniško dejanje, beg iz kominformizma.«405 Da bi ohranil semenišče pred zaprtjem, je škof Vovk ostal sam rektor semenišča do leta 1959, ko je bil imenovan za rezidencialnega škofa. Na pritisk vlade je moral leta 1952 odstraniti prorektorja Jožefa Pogačnika, ker ni hotel v CMD. Na njegovo mesto je postavil Janeza Oražma, docenta za pastoralno bogoslovje, ki je odlično vodil to ustanovo najprej kot prorektor, nato pa 24 let kot rektor. V njegovem času je bilo semenišče najbolj polno. Po letu 1954 je začelo število škofijskih bogoslovcev stalno rasti. Leta 1956 jih je v bogoslovje npr. vstopilo deset. Dober opis bogoslovcev tistega časa najdemo v glasilu slovenskih duhovnikov v zamejstvu Omnes unum: »Bogoslovci so dobri in goreči. Novim razmeram se bodo znali vse drugače prilagoditi kot stari. Zdi se, da bodo »novo stvarnost« prav dobro obvladali. Stari gospodje se kar ne morejo znajti. Mladi imajo lažje stališče. Ti so že otroci novega časa. To je že novi rod. Zrasli so v Titovi Jugoslaviji. Šli so skozi leta nove Jugoslavije, skozi iste šole in skozi sedanjo vojaščino. Niso plašljivci. Imaš vtis, da so vse drugače bojevito razpoloženi. Njim OZNA, UDBA, ječa ali prisilno delo niso pojmi, ki bi pred njimi trepetali. To se jim zdi kot nekaj, kar spada k modernemu zasužnjenemu človeku. Njim so se pojmi o svobodi zožili. Vendar jih moraš biti vesel. Povsod se znajdejo. So pogumni in tvegavi. Ponižanja jih ne ponižujejo. Zanje so samo po sebi umevna. Govore nov jezik, kakor za razmere in režim gre.«406 Škof Vovk si je močno želel, da bi mogel obnoviti delovanje malega semenišča v svoji škofiji, vendar mu to ni bilo dovoljeno. Zato je poslal prvih pet semeniščnikov na Hrvaško v Pazin, kjer je semenišče obstajalo tudi po letu 1945, do leta 1952 celo s pravico javnosti. Prvih pet let je bil ravnatelj tega semenišča Slovenec Leopold Jurca, za njim pa Hrvat Božo Milanović, velik prijatelj Slovencev. Do leta 1970, ko so tam gostovali še zadnji slovenski dijaki, je v Pazinu maturiralo 400 Slovencev.407 Škof Vovk jih je vsako leto obiskal, jih obdaril in se zanimal za njihovo znanje slovenščine, ki so se je morali učiti dopolnilno.408 S pomočjo duhovnikov v CMD je administratorju goriške administrature Mihaelu Torošu leta 1952 uspelo v Vipavi odpreti malo semenišče, gimnazijo pa so gojenci obiskovali v Ajdovščini. Sprva je bilo namenjeno le gojencem goriške administrature. Po nemotenem enoletnem delovanju je prostore zaradi znanega tržaškega vprašanja za dve leti zasedla vojaščina. Oblasti so zaradi semeniščnikov iz Vipave, ki so hodili na gimnazijo v Ajdovščino, tam začele odpravljati gimnazijo. Zato je Toroš leta 1957 ustanovil v Vipavi še Srednjo versko šolo, katere spričeval pa država ni priznavala. Škof Vovk je začel leta 1961 pošiljati gojence ljubljanske škofije tudi v Vipavo. V naslednjih letih se je število semeniščnikov v Vipavi na račun Pazina povečevalo, tako da so v določenih obdobjih ljubljanski številčno prevladovali. 404 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 90. V Sloveniji niso bili samo dachauski procesi, v: Jana, Ljubljana, dne 5. 10. 1988. 406 Nav. L. Ceglar, n. d. , 123. 407 Do leta 1963 je bilo v Pazinu vpisanih 94 dijakov, od katerih jih je izstopilo 14 (14,5 %). 408 Prim. L. Ceglar, n. d., 115–118. 405 PASTORALNI SUBJEKTI 99 V pismu duhovnikom ljubljanske škofije za veliki četrtek leta 1961 škof Vovk pojasnjuje duhovnikom težke razmere v škofiji, ker ta nima lastnega malega semenišča in pravi: »Več, kot je mogoče, sem storil, da bi imeli malo semenišče doma, a ni nikjer prostora.« Verjetno v odgovor nekaterim očitkom, da vzgoja za mlade v tujem jeziku ne bo najboljša, pribije: »Pomislek, da bodo naši dijaki v Pazinu zaostali v slovenščini, ni utemeljen.« V odgovoru je čutiti kljub vsemu njegovo prizadetost ob tem dejstvu, a kljub temu vzklikne: »Hvala Bogu, da uživamo v Pazinu gostoljubje.« Veliko število gojencev malega semenišča je nagnilo škofa Vovka k še odločnejšim korakom. Tako je 9. januarja 1962 pisal Komisiji za verska vprašanja pri IS LRS obširno pismo, v katerem omenja, da je ista komisija pred enim letom dala načelno soglasje za malo semenišče v Ljubljani, kakor ga je že prej za goriško in koprsko škofijo. Vovk je v pismu precej pogumen: »Ko ob 500-letnici škofije stojimo praznih rok pred velikimi nalogami, ki bi jih morali izvršiti, če hočemo poskrbeti za najnujnejše potrebe svojega dela, ne najdemo drugega izhoda, kakor da iščemo potrebnih sredstev tam, koder upravljajo tudi naša nekdanja gmotna sredstva v skupno, torej tudi našo korist.«409 Seveda z uresničitvijo te zamisli ni bilo nič. Potem, ko je začelo delovati malo semenišče pri svetem Petru v Ljubljani, je nadškof Pogačnik naslavljal pisma (npr. 15. 11. 1967) na razne institucije za odobritev lokacije za malo semenišče, ki naj bi nastalo poleg cerkve v Trnovem. Tudi ti poskusi niso prinesli rezultatov. Do ustanovitve malega semenišča v Ljubljani je prišlo šele po Vovkovi smrti leta 1966, ki je delovalo v prostorih župnije Sveti Peter v Ljubljani kot internat, gojenci pa so obiskovali državne srednje šole. S tem letom so prenehali odhajati gojenci v Pazin. Semenišče se je nekaj let dobro razvijalo, potem pa je začelo število gojencev hitro padati in je v osemdesetih letih, tako kot marsikje drugod po Evropi, nehalo obstajati.410 Nazorno prikazuje rast in kasnejše upadanje gojencev malega semenišča v Pazinu, Vipavi in Ljubljani naslednja tabela: Gojenci malih semenišč iz ljubljanske nadškofije: leto 1958–59 1959–60 1960–61 1961–62 1962–63 1963–64 1964–65 1965–66 1966–67 1967–68 1968–69 1969–70 1970–71 1971–72 409 Vipava 6 23 (17)* 37 (14) 41 (10) 47 (13) 40 (12) 30 (13) 38 (16) 39 (16) 36 (9) 25 (2) Pazin 26 21 45 43 34 28 22 21 27 20 15 18 Ljubljana 7 14 22 27 28 27 Skupaj 26 21 45 49 57 65 63 68 74 64 75 84 64 52 Škof Vovk je v pismu predlagal več variant: nadzidavo Alojzijevišča ali graditev novega trakta pri Teološki fakulteti ali vsaj ureditev v te namene nekdanjega Slomškovega zavoda. Predvsem vidi kot uresničljivo graditev prizidka, saj bi potrebovali prostore za 80–100 gojencev v semenišču. 410 Po poročilu zadnjega voditelja malega semenišča v Ljubljani Alojza Urana z dne 11. 6. 1980 je bilo stanje tedaj dokaj zaskrbljujoče, saj je bilo le še deset gojencev, za naslednje leto pa naj bi imeli le enega kandidata. Po navedbah poročila je iz malega semenišča v bogoslovje odšla polovica gojencev, kar je v tistem času pomenilo 11 že posvečenih duhovnikov in 9 bogoslovcev. PASTORALNI SUBJEKTI 1972–73 1973–74 1974–75 1975–76 1976–77 1977–78 1978–79 1979–80 1980–81 1981–82 1982–83 1983–84 1984–85 1985–86 1986–87 1987–88 1988–89 1989–90 1990–91 1991–92 1992–93 1993–94 1994–95 1995–96 1996–97 1997–98 1998–99 1999–00 15 (6) 8 (9) 17 (5) 19 (4) 18 (5) 20 (6) 20 (6) 19 (3) 20 (6) 23 (9) 29 (10) 35 (9) 36 (7) 34 (7) 30 (6) 26 (5) 22 (3) 17 (2) 13 (2) 16 (8) 17 (4) 15 (0) 13 (0) 6 (1) 3 (1) 3 (0) 2 (0) 1 (0) 100 28 18 19 16 15 15 14 13 10 43 26 36 35 33 35 34 32 30 23 29 35 36 34 30 26 22 17 13 16 17 15 13 6 3 3 2 1 *Navedbe v oklepaju pomenijo število na novo vpisnih v tem šolskem letu Potem ko se je odprla možnost šolanja v Vipavi, se je število semeniščnikov v Pazinu začelo manjšati in leta 1970 so tam maturirali zadnji gojenci iz ljubljanske nadškofije. Konec šestdesetih let je bil vpis v mala semenišča največji, z letom 1970 pa je začel nezadržno upadati. Malo semenišče v Ljubljani ni zaživelo in je po petnajstih letih z delovanjem prenehalo. Preostale gojence je sprejela Vipava, ki je bila najmočnejša pomoč pri vzgoji pripravnikov za veliko semenišče. V Vipavi je bilo od leta 1961 do leta 1997 vpisanih 250 gojencev iz ljubljanske nadškofije, kar na leto pomeni povprečno 7,8 na novo vpisanih. Grafično moremo gibanje števila semeniščnikov prikazati takole: PASTORALNI SUBJEKTI 101 Mala semenišča 90 80 število 70 60 VIPAVA 50 PAZIN LJUBLJANA 40 SKUPAJ 30 20 10 6 62 1 -6 3 64 -6 66 5 -6 7 68 -6 9 70 -7 72 1 -7 3 74 -7 5 76 -7 78 7 -7 9 80 -8 82 1 -8 3 84 -8 5 86 -8 88 7 -8 9 90 -9 92 1 -9 3 94 -9 5 96 -9 7 60 - 58 - 59 0 leta Zaradi že omenjene povezanosti slovenskega človeka z duhovniki v preteklosti, je posvečenje duhovnika, zlasti pa njegova nova maša, vedno pomenila velik dogodek, ki so se ga verniki iskreno veselili. Že od nekdaj je veljalo reklo, da se za udeležbo na novi maši splača žrtvovati tudi nove čevlje. Zato se je novomašno bogoslužje obhajalo zelo slovesno. Vse tisto, kar bi lahko polepšalo novomašno slavje, so ljudje radi sami prispevali (petje, okrasitev, pritrkavanje, pogostitev ...). Slavje je k sodelovanju pritegnilo izredno veliko ljudi. Redko kateri dogodek je bil bolj slovesen na župniji. To so verniki želeli nadaljevati tudi v komunističnem obdobju. Oblast pa jim je želela prav to zagreniti, zato se je dogajalo, da so »neznanci« v noči pred novo mašo uničili mlaje, izpustili vino iz sodov, izklopili elektriko ... Zgodilo se je celo, da je nekdo z opitim konjem hotel v polno cerkev. Kljub vsemu je bila zavest o pomembnosti duhovnika med svojim ljudstvom tudi v tem času zelo navzoča. Verniki so za nove duhovne poklice veliko molili in z darovi vzdrževali tako malo kot veliko semenišče. Po vojni je bilo zaradi odhoda mnogih duhovnikov in bogoslovcev veliko pomanjkanje duhovnikov. Novomašnikov je bilo v prvih desetih letih komunistične oblasti zelo malo. Navedli smo že nekatere vzroke. Kasneje je začelo število počasi naraščati, vendar ne linearno. Po koncilu okrog leta 1970 je nastal nekakšen »boom« duhovniških poklicev. Število je potem zopet padlo in se je v zadnjih desetih letih bolj ali manj ustalilo. K vzrokom za porast zanimanja za duhovništvo lahko prištejemo tudi koncil, dogajanje okrog njega in sprostitev po dolgem obdobju hude represije na družbenem področju. Število novomašnikov ljubljanske nadškofije po letu 1945: leto 1945 1946 1947 1948 1949 1950 po okrožnici 0 0 4 3 1 1 po šematizmih 7 3 7 3 2 4 razlika 7 3 3 0 1 3 PASTORALNI SUBJEKTI 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 skupaj povprečno 102 4 3 3 6 7 3 9 5 5 6 5 8 7 7 6 8 11 13 9 22 22 9 15 14 17 17 9 0 8 9 6 5 4 7 7 5 6 3 9 6 6 9 9 9 8 8 9 7 6 9 414 7,4 4 3 3 6 7 3 9 5 5 6 5 8 7 7 6 8 11 13 9 22 22 9 16 14 17 17 9 1 8 9 6 5 4 7 7 5 6 3 9 6 6 9 9 9 8 8 9 7 6 9 433 7,7 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 1 0 0 0 0 1 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 19 PASTORALNI SUBJEKTI 103 Tisti, ki so navedeni v škofijskih okrožnicah posameznih let, so bili posvečeni v ljubljanski stolnici, tisti pa, ki so navedeni v poznejših šematizmih, vključujejo tudi tiste, ki so bili posvečeni drugod. Razlika je opazna v prvih šestih letih, ko so bili ob koncu vojne bežeči bogoslovci posvečeni zunaj domovine. Nekatere značilnosti v Ljubljani posvečenih glede na določena obdobja: 1945–1946 = 1947–1965 = 1966–1976 = 1970– 1971 = 1978 = 1977– 1996 = doma ni bil posvečen noben duhovnik 93 novomašnikov – povprečno 5 na leto 157 novomašnikov – povprečno 14 na leto najvišje število – povprečno 22 na leto posvečenje preneseno s 5. na 6. letnik 133 novomašnikov – povprečno 7 na leto Grafično moremo število doma posvečenih novomašnikov ponazoriti takole: 25 20 15 10 5 99 97 95 93 91 89 87 85 83 81 79 77 75 73 71 69 67 65 63 61 59 57 55 53 51 49 47 45 0 2.2.6. Koncil in čas po njem Čeprav je po letu 1955 začela oblastna represija nad Cerkvijo popuščati in je bila večina duhovnikov izpuščena iz zaporov, so jih zapirali še tja do leta 1962, vendar le za krajši čas. Izbirali pa so druge, bolj prikrite oblike pritiska. Duhovniki so popuščanje železnega objema hitro zaznali, zato so mnogi začeli bolj odprto in javno delovati.411 Večje prizadevanje se je kazalo v bolj urejeni in redni katehezi, v zbiranju šolske mladine in študentov, razširjanju verskega tiska, povečanem številu ljudskih misijonov, duhovnih obnov in drugih ljudskih pobožnosti. Koncilski sklepi so padli na dokaj ugodna tla, saj je bila želja po razmahnitvi pastoralnega dela zaradi dvajsetletne ujetosti v režimske ovire zelo velika. V koncilu je ta želja dobila konkretno vsebino in zagon. Zunanje okoliščine niso mogle več zadrževati cerkvene dejavnosti v prejšnjih ozkih mejah, zato je postajala Cerkev bolj prisotna v družbi. Cerkev v Sloveniji je intenzivno spremljala priprave na koncil in sam potek koncila. Na njem sodelujoči slovenski škofje so želeli vse tam izražene želje in zahteve čim prej uresničiti. Najboljši odmev je koncil našel v liturgiji. Zaradi stoletne tradicije, ki je črpala navdih za delovanje v življenju in delu sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta že v 9. 411 »Oblast je začutila, da je Cerkev po prejšnji konzervativnosti začela igrati drugo vlogo. Ljudje so bili navdušeni, vendar ne dovolj pripravljeni na te spremembe. Tudi duhovniki so jih različno sprejemali.« (F. Ovsec , PSLpA.) PASTORALNI SUBJEKTI 104 stoletju uvajala v bogoslužje domači slovanski jezik, je bila ideja o narodnem jeziku v bogoslužju takoj z razumevanjem sprejeta in kar najhitreje uvedena, tako da je raba latinščine povsem izginila tudi iz cerkvenega področja.412 Duhovniki, ki so sodelovali pri prevajanju in prilagajanju bogoslužnih knjig in duhovniki na župnijah, so pokazali veliko vnemo in zavzetost za pravilno udejanjanje koncilskih določb. Zelo hitro smo za prevodom koncilskih dokumentov, ki so izhajali v majhnem časovnem zamiku za originalnimi v Rimu, dobivali tudi slovenske bogoslužne knjige, od obrednikov in lekcionarjev do misala in brevirja. Mnogi župniki so se takoj lotili preurejanja cerkvenega prezbiterija s postavljanjem oltarjev »versus populum«, tako da je bilo treba to vnemo zaradi morebitne škode v umetnostno pomembnih cerkvah celo zavirati. Intenzivno so duhovniki delovali v župnijski katehezi otrok. Zaradi izrinjenosti iz šole so imeli popolno svobodo pri oblikovanju programa, veroučnih prostorov in metodoloških pristopov. Dali so ji močan pastoralni poudarek. Sledil je velik napor v razširjanju in poglabljanju mladinske župnijske kateheze. Mladina je bila željna sproščenih srečevanj izven poneumljanja v šolskem sistemu. Duhovniki so v tem čutili edinstveno priložnost za odtegnitev mladine iz objema partijskega enoumja in ideološke proticerkvenosti ter ateizacije. »Bilo je pomladi 1966. Pomlad je bila tudi v duhovnem pogledu. Koncil je bil še povsem svež, malo prej smo v Ljubljani končali »koncilski misijon«, ki naj bi v našo Cerkev vnesel koncilskega duha. Vsepovsod so brsteli novi poganjki, nove oblike verskega življenja. Tudi pri študentih.«413 Kmalu po koncilu je precejšen del duhovnikov z veseljem sprejel novo pojmovanje Cerkve in vlogo laikov v njej, zato so taki zavzeto ustanavljali ŽPS in jih duhovno oblikovali. Po dobrem desetletju se je ta razvoj ustavil. Nadškof Pogačnik je leta 1970 o izvajanju koncila dal tako sodbo: »V izvajanju koncila smo še počasni. Mnogo trenj, sumničenj in nezaupanja bi lahko odpadlo, če bi koncilske odloke bolje poznali in se jih tudi držali.«414 Nekateri duhovniki so bili nad laiki razočarani, češ da so jim v ŽPS premalo v oporo in pomoč. Razočarani so bili večinoma tisti, ki so laike razumeli predvsem kot svojo podaljšano roko, manj pa kot samostojne subjekte v pastorali. Kakšna tretjina duhovnikov laikov ni sprejela za sebi enake sogovornike v cerkvenih zadevah, zato živijo bolj drug ob drugem. Odklonov od učenja škofov ali papeža pri duhovnikih ljubljanske nadškofije v vsem tem obdobju ni zaznati, še manj direktnega nasprotovanja in kritičnih javnih nastopov. V času po koncilu so se pojavili izstopi duhovnikov iz duhovniške službe, vendar v nobenem obdobju ne pomenijo večje krize klera. Izstopi duhovnikov ljubljanske nadškofije v komunističnem obdobju: 412 Oblast je namreč v želji, da bi čim bolj zabrisala vse sledi pretekle, s krščanstvom prepojene kulture, tudi iz šol dosledno izrinila poučevanje latinskega jezika, z izjemo uporabe v medicini, tako da se je sistematično poučevala precej let samo na cerkvenih srednjih verskih šolah v Vipavi in kasneje tudi v Želimljem. 413 M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 124. 414 Pesmi in »vzporedne strukture«, 6. PASTORALNI SUBJEKTI 105 4 število 3 2 1 0 45 57 66 69 71 73 74 75 76 79 81 83 86 90 92 95 97 98 leta Kot je razvidno iz zgornjega prikaza v času najhujšega pritiska duhovniki niso zapuščali svoje službe. Izstopi so se pojavili v času blažjega pritiska, zlasti pa v prvem pokoncilskem obdobju, največ leta 1971. Prvič je bila v tem času napovedana slovenska sinoda, a je o njej nato nastopil molk. Po holandskem koncilu je bil celibat prvič javno postavljen pod vprašaj. Sklepati je mogoče, da je to dejstvo, zlasti večje število izstopov v nekaj poznejših letih, močno zaznamovalo delovanje nadškofa Pogačnika. Po letu 1976 beležimo le občasne izstope posameznih duhovnikov (leta 1990 in 1995 dveh) in posebne težnje k porastu ni mogoče zaznati. Odnos med duhovniki in škofi po koncilu sta v veliki meri uravnavala duhovniški svet in seje dekanov. Duhovniški svet se je dvakrat letno redno sestajal, saj je uzakonjen kot organ, s katerim se škof v nekaterih rečeh mora posvetovati. Seje so bile dobro pripravljene. Vsebinsko so obravnavale aktualne probleme duhovnikov in celotne škofije. Vendar na njih ni bilo veliko možnosti in ne poguma za neposredno izrekanje najbolj perečih problemov, ali pa ti problemi niso dobili tiste teže, ki bi jo morali. Zastopniki duhovnikov so potem na dekanijskih konferencah sicer poročali o razpravi na sejah, malokdaj pa so posredovali sklepe, ki bi zavezovali vse duhovnike. Zato ta poročila v dekanijah niso bila deležna kake posebne pozornosti. Ker izven sej ni bilo čutiti delovanja tajništva duhovniškega sveta, ta organ tudi ni mogel imeti kakih daljnosežnejših posledic na pastoralno delo po župnijah. Zelo podobno je bilo tudi s sejo dekanov, ki so jo škofje sklicevali redno dvakrat letno. Na njej je šlo v večini primerov za informiranje dekanov o dogajanju v nadškofiji, včasih tudi za iskanje konsenza in podpore. Te seje so navadno bolj vplivale na pastoralno delo, ker so nagovarjale tiste, ki so imeli na nivoju dekanije glavno pobudo za pastoralno delovanje. Vendar ne povsod. Odnos med duhovniki in laiki ter odnos do konkretnih pastoralnih nalog je reševal škofijski pastoralni svet (ŠPS). Ta sicer nikoli ni imel posebne institucionalne teže, saj je v Zakoniku cerkvenega prava manj poudarjen kot Duhovniški svet. Škofje so se njegovih sej redno udeleževali, vodil pa jih je ponavadi tajnik v nadškofovem imenu. Tudi te seje so bile sicer skrbno pripravljene, vendar le malo učinkovite. Najprej zato, ker nihče ni bil posebej zavezan k izpolnjevanju tam sprejetih sklepov. Potem zaradi tega, ker so v njem večinoma delovali duhovniki, ki so bili člani po svoji funkciji, ne pa vedno zaradi pastoralnih pristojnosti. Dalje zaradi tega, ker so bili sprva vanj povabljeni laiki kar po presoji škofijskega vodstva, ne pa ker bi res zastopali neko skupino vernikov. Končno tudi zaradi tega, ker o nastalih idejah in sklepih duhovniki in laiki niso bili obveščeni na tak način, da bi sprožili večje zanimanje. Na sejah je šlo predvsem za medsebojno informiranje PASTORALNI SUBJEKTI 106 in usklajevanje tekoče pastoralne dejavnosti, manj pa za rojevanje in uveljavljanje novih idej in pastoralnih načrtov. Precejšen pomen za duhovnike so bile redne dekanijske pastoralne konference in rekolekcije. Pastoralne konference spomladi in jeseni so obravnavale na ordinariatu predpisane teme, rekolekcije pa so imele značaj duhovne obnove, vedno bolj pa so na njih prevladovala pastoralna vprašanja. Naslovi referatov na pastoralnih konferencah od 1945. dalje: Let spomladanska jesenska o '46 1. Poučevanje otrok in odraslih v krščanskem 1. Skrb dušnega pastirja za krščanske družine. 2. nauku (teoretično in praktično). 2. Neizrabljeni Marijine družbe, zlasti za matere. zakladi liturgije iz Past. instr. “Liturgična obnova”. '47 Skrb za bolnike. 1. Načrt pridig za 1948. 2. Spovedovanje otrok in mladine. 3. Duhovnikovo evharistično življenje. 4. Evharistična vzgoja ljudstva. '48 1. Narava in nadnarava v moralnem nauku 1. Izpraševanje in pokora pri spovedi, zlasti de sexto. vernikov. 2. Priprava na zakon, posebej pouk 2. Komu se sme deliti sv. krst in kakšne dolžnosti za nupturiente. izvirajo iz tega zakramenta. '49 1. Večna slava kot največja slava božja in 1. Verske resnice v krstnem obredu. 2. Kdo more popolna sreča človekova. 2. Župnikovo delo za veljavno in dopustno poročati. cerkveni proglas mrtvim. '50 1. Kako naj sveto leto poživi versko življenje v 1. Marijino vnebovzetje v svitu protoevangelija (Gen župniji. 2. Kako si zamišljam pridigarski načrt 3, 15) in nadangelovega pozdrava (Lk 1,28). 2. prihodnjih pet let (1951–56). Modus agendi cum onanistis. '51 1. Kako je danes mogoče zadostiti kan. 1329– 1. Duh spokornosti in zadoščevanja med duhovniki 1336. 2. Važne cenzure in odveza od njih. in verniki, po lekcijah v brevirju na praznik Srca Jezusovega in osmino. 2. Grehi zoper Svetega Duha v sedanjem času. '52 1. Kakšne dopolnitve in spremembe uveljavlja 1. Kako oskrbujemo cerkev in urejamo bogoslužni novi pravilnik o vodstvu cerkvenih matic. 2. red, da pospešujeta globoko versko življenje Transformistične teorije in nauk cerkvenega vernikov. 2. Kaj dodaja okrožnica Menti nostrae učiteljstva (po okrožnici Humane generis). ZLŠ in Pastoralnim inštrukcijam glede življenja duhovnikov. '53 Dva casusa (v latinščini) iz zakonske 1. Prenehanje, odveza in premena nepridržanih problematike. zaobljub. 2. a) Pravica in način binacije ali celo trinacije, tudi v različnih cerkvah, in štipendij za take maše. b) Nove določbe za evharistični post mašnika in vernikov. '54 Casus iz zakonske problematike (v latinščini). 1. Cilj, metoda, sredstva in izkušnje pri poučevanju verouka v cerkvi. 2. Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji. '55 1. Kako naobrniti na ta čas 2 Tim 4,1–5 za 1. Latinsko: Vprašanje obveznosti maše oz. pridige? 2. Casus iz spovednice. (oboje hlapčevskih del. 2. Latinsko: Casus iz zakonske latinsko) problematike. '56 1. O mašah s štipendijem. 2. Letošnji dušno1. Devica Marija je kot Mati božja in soodrešiteljica pastirski uspehi in neuspehi in težave pri tudi resnično Kraljica. 2. Cerkev zahteva, naj bo obnovljenem redu velikega tedna. duhovnik na višini svojega poklica, zato naj goji a) duha uboštva, in b) teološki študij. '57 1. Liturgična pastorala in obnova v svetu in pri 1. Iz sv. pisma je razvidno, da je maša v resnici nas. 2. Casus (slovensko) iz liturgičnih pravil. daritev, bistvo je v konsekraciji. 2. Vrednost in sadovi sv. maše. '58 1. Skrb za bolnike in umirajoče. 2. Vprašanje 1. Spoznatnost čudežev, zlasti glede na sodobno restitucije. fiziko, ter teološka resničnost čudežev. 2. Kratka PASTORALNI SUBJEKTI '59 1. Korist branja svetega pisma za duhovnike in vernike. 2. Geneza – najnovejša dognanja po teoloških skriptih. '60 1. Delo cerkvenih zborov za zedinjenje. 2. Ob 50 letnici odloka o prvem obhajilu otrok. '61 1. a) Nove rubrike – zakaj in čemu; b) Votivne maše. 2. Duhovnikova oporoka. 107 eksegeza berila in evangelija tretje božične maše. 1. Skušnje z novim veroučnim načrtom. 2. Ustanovne maše. 1. Pregled dogmskih in disciplinarnih odlokov zadnjih dveh cerkvenih zborov in njih pomen za življenje Cerkve. 2. Prvenstvo rimskih škofov. 1. Preroštvo, 2. Kako praktični izvesti vodilo o sodelovanju vernikov pri maši, ki ga je 1960 izdala škof. konferenca. 1. Eksegeza blagrov. 2. Casus iz cerkvenega prava (mešana vera pri poroki). '62 1. Zakaj teoretično dokazovanje o resničnosti krščanstva ne zadostuje za spreobrnjenje? 2. Casus iz moralne teologije (kraja javne lastnine). '63 1. Krščanske ločine v sedanji dobi. 2. 1. Soteriološki pomen Kristusovega vstajenja. 2. Iz Qumranski rokopisi. homiletike: dispozicija cerkvenih govorov. '64 1. Posvečevanje nedelje. 2. Duhovne dnevnice. 1. Kristusovo sredništvo. 2. Pravilnik in poslovnik za vodstvo cerkvenih matic. '65 1. Liturgična konstitucija in inštrukcija o 1. Pomen pastoralne sociologije za dušno pastirstvo. dušno-pastirski praksi. 2. Izvajanje konstitucije, 2. Casus (premoženjske zadeve). inštrukcije in škofijskih navodil v župniji. '66 1. Spovedovanje poročenih. 2. 3. poglavje 1. Stanje našega klera in skrb za naraščaj. 2. Lik konstitucije o Cerkvi duhovnika v sodobnem svetu in v čem je kler potreben reforme. '67 1. Dialog z neverniki. 2. Mešani zakoni. 1. Sodelovanje laikov pri dušnem pastirstvu. 2. Evharistični zakrament – vzrok edinosti Kristusovega skrivnostnega telesa. '68 1. Apostolska konstitucija Paenitemini. 2. Navodila o češčenju evharistične skrivnosti. Apostolska konstitucija Indulgentiarum doctrina. '69 1. Nauk okrožnice Humanae vitae. 2. Praktična Študij in vaja v novem mašnem obredu. moralna navodila. '70 1. Pastoralna inštrukcija jugoslovanskih škofov 1. Direktorij o turizmu. 2. Nauk instrikcije za k okrožnici Humanae vitae. 2. Pogoji za izseljence. spregled mešanih zakonov. '71 1. Reši tale primer ... (poroka). 2. Pastoralna 1. + 2. Prenovljeni obred sv. zakona. izraba novega krstnega obreda. '72 O obredu birme. O službenem duhovništvu. '73 1. Župnijski sveti. 2. Casus (poroka). 1. Iz katehetike: Vprašanje – sredstvo za pridobivanje in utrjevanje znanja. 2. Iz moralke: tatvina. '74 1. Sv. maziljenje. 2. Spokornost in spokorna 1. Posredovanje človeškega življenja. 2. Papeževa disciplina. okrožnica o Marijinem čaščenju. '75 1. Spoved mora biti natančna. 2. Kako 1. Uprava cerkvene imovine. 2. Obred obhajila izven izvajamo v naši župniji navodila o mladinskih maše in izpostavljanje Najsvetejšega. mašah. '76 Spolna etika po nauku kongregacije za nauk vere. '77 Trije casusi iz zakonske problematike. Tegobe in težave pri katehezi. '78 Duhovnikova skrb za cerkveno petje. 1. Duhovnikova skrb za bolnike. 2. Casus. '79 1. Kakšen pomen imajo norme in cerkvene 1. Nauk o vicah. 2. Nauk o odpustkih. zapovedi? 2. Kdaj sme župnik dati spregled zakonskih zadržkov? '80 1. Zakonski primer. 2. Moralni primer. 1. Sodelovanje v dekaniji. 2. Utemeljevanje potrebnosti sklenitve zakonske zveze. '81 Kristologija v okrožnici Janeza Pavla II. Izraba pastoralnega leta. Človekov Odrešenik. '82 Primer iz zakonske kazuistike. Okrožnica o božjem usmiljenju in naša praksa. '83 Poslanstvo Cerkve v službi sprave, edinosti in Nedelja in duhovnik. PASTORALNI SUBJEKTI 108 miru. '84 Nove določbe v ZCP. '85 Dušni pastir pred vprašanjem splava. '86 Skrb za vzgojo vernikov za sodelovanje pri maši in vzgoja sodelavcev pri bogoslužju. '87 Nekateri oznanjevalni vidiki v okrožnici o Svetem Duhu. '88 Predlogi za POZLN. '89 Iz POZLN: Zakramentalno življenje. '90 Odgovornost za javno življenje. '91 POZLN in naše družbene obveznosti. '92 Misijonsko poslanstvo Cerkve v dekaniji. '93 Duhovnik živi svoje pooblaščeno poslanstvo v skupnosti kot služenje. '94 Župnija in družina. '95 Pastoralni poudarki v direktoriju za službo in življenje duhovnikov. '96 Papež bo potrdil našo vero! Kakšno vero? '97 '98 '99 '00 Vključevanje laikov v birmansko pastoralo. Odzivi na sinodalna Lineamenta Bog je naš Oče – mi bratje med seboj. Sveto leto – prehod od greha k milosti. Leto duhovnih poklicev v naših dekanijah in župnijah. Praktična uporaba novega prevoda sv. pisma NZ in bibličnega leksikona. Župnija in delo za mir. Pomembnost župnijskih arhivov in stanje arhivov v dekaniji. Posredovanje vere v službi človeka (po POZLN). Kristjan za človeka vredno življenje. Človek sooblikovalec stvarstva. Odgovornost vseh za Cerkev, v Cerkvi in po Cerkvi. Karitativno delovanje v duhovnih razsežnostih. Župnija in mladina. Družina v družbi. Pastoralna priprava na papežev obisk. Papežev obisk in njegova beseda – izziv za zavzeto pastoralno delo. Bližnja in neposredna priprava na zakon. Moj poklic naj vzbudi nove poklice! ŽPS kot oblika vključevanja laikov v pastoralo. Gospodov dan – »Veselo in ubrano opravilo«. Analiza naslovov za dekanijske pastoralne konference nam pokaže, da po številu prevladujejo kazusi, zlasti v prvem povojnem obdobju tja do leta 1982. Na drugem mestu je vprašanje maše, ki se je obravnavalo v petdesetih letih in v prvih letih po koncilu. Na tretjem mestu so duhovniška vprašanja, ki so bila aktualna zlasti v šestdesetih letih in nato spet ob koncu komunizma. Sledijo vprašanja, povezana z zakonom in Cerkvijo, ki so enakomerno razdeljena skozi vse obdobje, nato pa vprašanja v zvezi s spovedjo in evharistijo, ki so prevladovala pred koncilom in v prvih letih po njem. Zanimivo je tudi, da so nekatera vprašanja bila na vrsti zelo redko ali le enkrat, kot npr. o skrbi za javno življenje in karitativno delovanje. Ti dve temi sta mogli biti postavljeni šele po vzpostavitvi demokracije. Temi o laikih in pastoralno socioloških vprašanjih bi lahko bili večkrat izpostavljeni, saj sta bili odprti le enkrat, in sicer takoj po zaključku koncila, ali teme o pastoralnem letu, o župniji ali mladini, ki so se odpirale po letu 1980. Seznam sicer kaže, da je tematska pahljača dokaj široko razprta. Poleg pastoralne in teološke usposobljenosti je za učinkovito delovanje duhovnikov vedno zelo pomembno duhovno stanje, mistika. To so duhovniki izgrajevali z rednim osebnim duhovnim poglabljanjem, z dekanijskimi rekolekcijami vsak mesec in duhovnimi vajami enkrat letno. Udeležba duhovnikov ljubljanske nadškofije na duhovnih vajah leto 1945 1946 1947 1948 1949 1950 udeležba 3 99 108 177 127 138 vseh v škofiji udeležba v % 366 29,5 % PASTORALNI SUBJEKTI 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1980 povpr. 109 205 193 170 147 206 151 171 161 93 153 181 121 156 104 155 148 95 143 82 139 107 102 108 169 119 83 155 112 102 133,8 333 27,9 % 300 47,6 % 445 24 % 370 30,2 % 263 31,8 % Ne glede na odnos oblasti in celotne družbe do duhovnikov, so ti pod vodstvom škofov v povojnem času veliko napora vložili v osebno duhovno oblikovanje. Le tako so namreč lahko ohranili svoj poklic in vzdržali vse neposredne in posredne pritiske. K duhovnemu oblikovanju duhovnikov so vedno veliko pripomogle duhovne vaje, ki so se jih duhovniki dokaj vestno udeleževali. Pri tem je zanimivo, da so duhovniki, ki so opravili duhovne vaje, poimensko navedeni v škofijski okrožnici na koncu leta in na prvem mestu je vsakokrat omenjen škof.415 Kasneje so okrožnice opustile poimensko navajanje, po letu 1980 pa sploh navajanje skupnega števila duhovnikov na duhovnih vajah v tekočem letu. Seveda so se duhovniki udeleževali duhovnih vaj tudi pozneje, vendar so kasneje število sporočala škofiji duhovna središča, kjer so se duhovne vaje vršile, in ne več posamezni duhovnik. Udeležba je bila vedno bolj prepuščena vesti in odgovornosti posameznika. Lahko rečemo, da so uspehi Cerkve v veliki meri pogojeni prav v medsebojni povezanosti in neposrednosti duhovniških stikov s škofi, predvsem pa neposredno z laiki v svojih občestvih. Dota preteklosti, v kateri so slovenski duhovniki vedno živeli zelo neposredno z ljudstvom in sredi njega, se v veliki meri odraža tudi v današnjem odnosu slovenskega človeka do duhovnika. Pod vplivom komunističnega režima in sodobne medijske obdelave bo slovenski vernik sicer v velikem odstotku izražal nezaupanje v kler, 415 Prim. Okrožnice ljubljanske škofije od leta 1945 do 1980. PASTORALNI SUBJEKTI 110 v odnosu do konkretnega svojega župnika ali drugega duhovnika pa vendarle ohranjal visoko stopnjo spoštovanja in občudovanja. DUHOVNIKI NA DUHOVNIH VAJAH 250 število 200 150 100 50 19 46 19 48 19 50 19 52 19 54 19 56 19 58 19 60 19 62 19 64 19 66 19 68 19 70 19 72 19 74 19 76 19 78 0 leta Ob tem velja opozoriti, da sicer slovenski duhovnik danes ne trpi pomanjkanja in ni v najnižjem razredu na družbeni lestvici, ima urejeno socialno zavarovanje in možnost skromnega preživljanja po upokojitvi, vendar v družbi njegov status ni urejen. Zaradi tega duhovniki današnjo družbo še vedno večinoma razumejo kot sebi sovražno ali vsaj nenaklonjeno. K ohranjanju takega odnosa pripomore vseskozi liberalna oblastna struktura, ki zlepa ne izpusti možnosti, da kler v očeh javnosti ne bi očrnila. 2.2.7 Izobraževanje duhovnikov Strokovno so se duhovniki po vojni poleg branja literature izpopolnjevali tudi na teoloških tečajih, ki so potekali v velikonočnem času. Začetki segajo v leto 1961, ko je šlo za prvo iskanje ustrezne oblike tečaja. Podoben je bil tudi naslednji, ki je bil šele po koncilu leta 1966. Od tedaj dalje je tečaj dobil značaj podiplomskega teološkega študija, ki naj bi bil hkrati informativen in formativen. Ta oblika se je v osnovi ohranila, le da so se teme razširile in postajale vedno bolj interdisciplinarne, tudi izven teoloških disciplin.416 Duh časa in glavne poudarke teološkega izobraževanja duhovnikov v določenem času razodevajo tudi naslovi posameznih tečajev. Seznam teoloških tečajev: št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 416 leto 1967 1968 1969 1970 1971 1972 naslov Prva poglavja Svetega pisma. Mysterium Paschale. Problemi sodobnega verovanja in ateizma. Novejša dognanja iz bibličnih ved. Novosti iz fundamentalne teologije. Nekatera dogmatična vprašanja. Nekatera dogmatična vprašanja. Prim. D. Ocvirk, Velikonočni teološki tečaj, 147. geslo* sveto pismo ateizem sveto pismo veroslovje dogme dogme PASTORALNI SUBJEKTI 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999** 2000 Moralni problemi. Cerkveno pravo. Pastoralka. Teološko pastoralni vidik sodobnega ekumenizma. Liturgija. Biblične teme. Interdisciplinarne teme o človekovi naravi. Razodetje. Nekatera sodobna vprašanja s področja zgodovine Cerkve. Pastoralni značaj zakonika cerkvenega prava. Kristološka vprašanja. Biblične teme ob 400-letnici Dalmatinove biblije. Cerkev v dialogu danes. Zakonska zveza. O laikih. Marija v življenju Cerkve in naroda. Človekove pravice. Katoliški socialni nauk. Sveto pismo. Bodimo priče Kristusa, ki nas je osvobodil. Katekizem katoliške Cerkve. Kako naj zasije resnica v moralni dvom? Moč odpuščanja in sprave. Slovenska vernost nekdaj in danes. Teološka misel v pripravi na leto 2000. Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Priprava na jubilejno leto 2000 in slovenska sinoda Cerkev v našem življenjskem okolju 111 morala pravo pastorala ekumenizem bogoslužje sveto pismo antropologija sveto pismo zgodovina pravo dogme sveto pismo dialog morala laiki dogme antropologija sociala sveto pismo družba kateheza etika sprava zgodovina papež dogmatika jubilej-sinoda družba * Geslo pomeni vsebinski povzetek naslova tečaja in je dodano razpredelnici, da bi lažje uvideli vsebinske poudarke v posameznih letih ter jih primerjali med seboj. ** Tečaj se preimenuje v teološki simpozij. Iz tematike je razvidno, da je po koncilu tečaj, ki ga je organizirala in vodila Teološka fakulteta, pojasnjeval koncilske usmeritve in duhovnike pastoralno usposabljal. Potem ko je zašel bolj v strogo teološke teme, se je v zadnjem času zopet približal neposrednim pastoralnim vprašanjem. Čeprav neposredno pastoralne tematike ni bilo veliko, saj je za to skrbel vsakoletni jesenski pastoralni tečaj, je vendar tudi teološki tečaj dajal izhodišča za pastoralno načrtovanje in delovanje.417 Glede na nosilne teme vsakokratnega tečaja, je bilo najbolj v ospredju Sveto Pismo in dogmatika, precej pa tudi moralka, pravo, antropologija in v novejšem času tudi mesto človeka v zgodovinskem kontekstu. Pastoralni tečaji so po koncilu vsako jesen dajali pastoralne usmeritve. Tematiko zanje je glede na pastoralne načrte ali glede na nujna pastoralna vprašanja določal MPS ali SPS. Za izvedbo v posamezni škofiji je poskrbel ŠPS. Pastoralni načrti so obstajali zgolj v 417 »Čeprav ne gre enačiti teološkega in pastoralnega pristopa, je bila jasno opredeljena teološka misel in analiza družbenega stanja velikega pomena tudi za pastoralno prakso. Bila je v pomoč pri boljšem zaznavanju in razumevanju zakonitosti družbenih dogajanj, s tem pa tudi odzivanju v pastoralni praksi. (...) Glede na obravnavana vprašanja je mogoče reči, da je teološki tečaj zaznaval ‘znamenja časa’ in skušal nanje odgovoriti.« (R. Valenčič, Teološki tečaji 1991–1998, 569–570.) PASTORALNI SUBJEKTI 112 tematski razdelitvi pastoralnih prizadevanj za nekaj prihodnjih let. Običajno so bili kratkoročni in niso vsebovali podrobnejših izvedbenih načrtov. Za podrobnejše načrtovanje je primanjkovalo tako znanja kot tudi primernih oseb oziroma druge izvedbene infrastrukture. Ker ni bilo pravih možnosti skupnega dogovarjanja, tudi posamezne vizije niso prišle do uresničitve. Seznam pastoralnih tečajev: št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. leto 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 naslov Župnija in družina – živi občestvi apostolata. Skupnostni duh in vzajemno delo dušnih pastirjev. Pastoracija bodoče in mlade družine. Podoba Cerkve v Sloveniji. Oznanjevalna služba. Posvečevalna služba. Vodstvena služba. Naša najvažnejša katehetska vprašanja. Oznanjevalna in spravna razsežnost maše. Krst in birma v življenju Cerkve. Zakrament sprave. Pastorala v službi bolnikov, invalidov, starih in umirajočih. Pastorala zakoncev. Mesto in vloga (krščanske) družine v človekovem življenju. Dostojanstvo človeka in njegove vesti. Delo oblikuje človeka. Nedelja – praznik v kristjanovem življenju. Cerkev – občestvo poklicanih v Kristusu. Občestvo Cerkve raste iz evharistije. Da bi živeli (priprava na /prvo/ obhajilo). Şveto pismo v življenju Cerkve. Organska pastorala. Javno mnenje v Cerkvi. Skrb za Cerkev – skrb za cerkev. Pastoralna zastavitev Karitas v Sloveniji. Bodite prostovoljci Kristusove ljubezni. Moč in nemoč župnije. Uvajanje v krščanstvo v družini in župniji. Družina v župniji ob zakramentu krsta. Birmanska pastorala. Priprava na zakon. Človekova poklicanost Zakrament sprave vnovi luči Jezus Kristus Odrešenik, kruh za novo življenje geslo* župnija duhovnik družina Cerkev oznanjevanje bogoslužje vodenje kateheza maša krst in birma sprava bolniki zakonci družina vest delo nedelja Cerkev evharistija obhajilo sveto pismo pastorala odnosi stavbe karitas prostovoljnost župnija uvajanje krst birma zakon duhovništvo spoved evharistija Pastoralni tečaji so bili vsako jesen ob spomladanskem teološkem tečaju drugo pomembno osišče ne le teološkega izobraževanja, ampak tudi medsebojnega druženja, izmenjavanja izkušenj in medsebojnega opogumljanja. K temu je veliko pripomoglo skupinsko delo, ki je bilo veliko močneje razvito kot v primeru teološkega tečaja. Analiza pokaže, da so pastoralni tečaji obravnavali zelo konkretna in le malo teoretična vprašanja. Opažamo tudi, da so se določene teme v različno dolgih intervalih ponavljale. Večino tem bi lahko uvrstili na raven družina – župnija in vloga duhovnika med obema. Materialno vprašanje (stavbe) se pojavi samo enkrat. V tem sklopu so močno PASTORALNI SUBJEKTI 113 v ospredju teme o življenju Cerkve in duhovnem življenju posameznika ali družine, kjer igrajo pomembno vlogo zakramenti. Vprašanj o družbi in odnosu do nje skoraj ne najdemo, tako da je obzorje zoženo na notranji cerkveni prostor. Za potrebe Teološke fakultete so duhovniki po letu 1960 odhajali na študij v tujino, največ v Rim, pa tudi v Innsbruck in Pariz. Večina je študirala v Rimu na tamkajšnjih univerzah. Da bi lahko stanovali skupaj, je bil leta 1960 tam ustanovljen zavod Slovenik, ki je leta 1973 postal papeško-pravna ustanova. Tja so prvi duhovniki iz ljubljanske škofije odšli na študij leta 1961. Do leta 1998 je v tem zavodu med študijem stanovalo 32 duhovnikov iz ljubljanske nadškofije, od katerih jih je 18 tudi uspešno doktoriralo, 11 odšlo nazaj v škofijo z dokončano licenco, 5 pa jih ni dokončalo študija. Ves čas je bilo približno enako število duhovnikov na študiju, tako da so se potrebe po profesorjih na Teološki fakulteti v Ljubljani zapolnjevale, zelo malo duhovnikov pa je bilo poslanih na izpopolnjevanje v tujino za druge službe v nadškofiji. Naloga teoloških profesorjev je bila torej tudi usmerjanje pastoralnega dela izven fakultete. Teološko-pastoralni tečaj za duhovnike v rimu: št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. leto 1987 1988 1989 1990 1992 1993 1995 1997 skupno: udeležba SLO 12 14 15 13 17 18 18 16 123 udeležba LJU. 5 9 10 7 9 10 9 9 68 Teološko pastoralni tečaj za duhovnike, ki ga je pripravljalo vodstvo Slovenika v Rimu v sodelovanju s Pastoralno službo v Ljubljani in je vsako leto trajal ves januar, se je pričel uresničevati leta 1986. Zaradi premajhnega števila prijavljenih v določenih letih tečaj ni bil organiziran, leta 1996 pa je odpadel zaradi priprav na papežev obisk v Sloveniji. Število udeležencev iz ljubljanske nadškofije kaže, da so ti predstavljali v povprečju nad polovico vseh udeležencev tečaja (55 %). Glede na vse škofijske duhovnike, ki so živeli posamezna leta v ljubljanski nadškofiji, pa je seveda udeležba precej skromna, letno okrog 4 % in vsa leta skupaj okrog 20 %. Torej je doslej obiskovala ta tečaj približno ena petina škofijskih duhovnikov. Redna oblika duhovniškega usposabljanja so bili tudi triletni kaplanski izpiti in župniški konkurzni izpiti po navodilih Zakonika ljubljanske škofije iz leta 1940. Vsebinsko so bili preurejeni šele proti koncu osemdesetih let, metodološko pa sredi devetdesetih let. Prej je šlo v glavnem za ponavljanje teološkega znanja iz obdobja študija, v zadnjem času pa je težnja po obravnavanju aktualnih tem na posameznih teoloških področjih in po aktivnemu sodelovanju vseh tečajnikov. Kot stalna oblika usposabljanja duhovnikov za pastoralno delo so bili po koncilu uvedeni pastoralno-študijski dnevi, ki so več let nekajkrat na leto obravnavali aktualna pastoralna vprašanja in so se jih sprva duhovniki množično udeleževali, od sredine osemdesetih let pa vedno manj. PASTORALNI SUBJEKTI 114 2.3 REDOVNIKI IN REDOVNICE Redovniki in redovnice so v slovenski zgodovini igrali pomebno vlogo, saj je bilo na Slovenskem že od nekdaj veliko samostanov, ki so bili pomembni tako na verskem kot tudi kulturnem, gospodarskem in političnem področju.418 »Kakor splošno po Evropi so tudi na Slovenskem redovniki od 13. do 15. stoletja prevzeli dejansko versko vodstvo v svoje roke. Ob redovnikih je bila škofijska duhovščina malo pomembna.«419 Na splošno so kmalu po ustanovitvi pomembnejših redov v evropskem prostoru vzniknili prvi samostani tudi na naših tleh.420 Večina od njih je bila prav na ozemlju ljubljanske škofije. Redovniki so postali znani med ljudstvom po kulturnem udejstvovanju (Janez Svetokriški, Marko Pohlin, stiški rokopis ...). V prvi vrsti pa so bili samostani pomembna verska središča, ki so pritegovala z romanji, sejmi in raznimi slovesnostmi vernike od blizu in daleč. Zato so pomenile jožefinske reforme v 18. stoletju, ki so povzročile zaprtje cele vrste samostanov, hud udarec za deželo ne le na kulturnem in gospodarskem, ampak tudi na verskem področju.421 Toda kljub temu so prav redovniki močno pripomogli, da se janzenizem, ki je sledil jožefinizmu, ni še bolj razmahnil in zavrl normalen verski razvoj.422 Redovi, tako moški kot ženski, imajo pomemben delež pri oblikovanju slovenske vernosti. Frančiškani, kapucini in minoriti so v nasprotju z janzenisti preko ljudskih misijonov oznanjali veselo krščanstvo. Križniški red se je v ljubljanskih Križankah posvečal vzgojnemu delu med dijaki in obrtnimi delavci. Cistercijanska opatija je postala središče liturgičnega gibanja na Slovenskem. Trapisti, kartuzijani v Pleterjah in karmeličanke na Selu v Ljubljani so gojili ob vzornem gospodarstvu močno kontemplativno življenje. Lazaristi so se poleg ljudskih misijonov posvečali ubogim in zapuščenim v Ljubljani. Salezijanci so na Rakovniku in Kodeljevem za moško mladino ustanavljali zavode in razne šole. Šolske sestre so se posvetile otrokom in dekletom. Za te so tudi uršulinke v Ljubljani in Škofji Loki vodile otroške vrtce, osnovne šole, meščanske šole, gimnazijo in učiteljišče.423 Tudi notredamke so se posvečale ženski mladini, najprej v Šmihelu pri Novem mestu, kasneje v Ljubljani. Karitativnemu delu so posvetili svoje skrbi usmiljeni bratje v Kandiji pri Novem mestu, usmiljenke pa v Ljubljani in drugod. Bolnikom po domovih so stregle Marijine sestre, ki so bile ustanovljene leta 1926 v Ljubljani. 424 Pred zaključkom druge svetovne vojne leta 1944 je bilo v ljubljanski škofiji naslednje število redovnikov425: 418 Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 480. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 29. 420 »Pogled na razvito redovništvo nam priča o globoki vernosti in pobožnosti vseh slojev prebivalstva v srednjem veku. Meščanstvo je tekmovalo s plemstvom v snovanju redovnih naselbin. In zlasti da so uspevali strogi redovi kartuzijanov, frančiškanov, dominikancev in sorazmerne ženske redovne organizacije, vse to dokazuje, da je ljudstvo prešinjala velika nravna moč, ki se je razodevala v teh množicah redovnikov in redovnic. Le verska vnema more roditi take organizacije in jih prav voditi v splošni blagor. Zato opažamo ob verskih razprtijah 16. stoletja predvsem nagel propad redovništva.« (J. Gruden, n. d., 495.) 421 Prim. F. M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, 159. 422 Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 177. 423 Kulturnik iz Ljubljane je leta 1935 izjavil: »Če je danes tudi slovenska žena učiteljica, prosvetna delavka v narodu, in če jih je bilo in jih je toliko dobro vzgojenih krščanskih mater med nami, gre zahvala za to njim, ki so polagale temelje slovenske ženske izobrazbe: našim uršulinkam.« (Prim. D. K., Zvestoba poslanstvu tudi v hudo nemirnih časih, 5.) 424 Prim. F. Oražem, Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 368–371. 425 Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 142–151. 419 PASTORALNI SUBJEKTI št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. redovniki Cistercijani Kartuzijani Frančiškani Minoriti Kapucini Križniki Jezuiti Usmiljeni bratje Salezijanci Misijonarji Sr. Jez. Lazaristi skupaj 115 redovnih hiš 2 1 6 1 1 1 1 2 5 1 1 22 patrov 14 19 50 3 3 13* 9 1 54 4 30 200 klerikov 5 4 18 1 0 4 0 0 27 0 13 72 bratov 29 21 35 1 4 3 6 20 55 3 21 198 * Križniški red je imel 8 patrov zunaj edine redovne hiše, ki je bila v Ljubljani. Pred zaključkom druge svetovne vojne je bilo v ljubljanski škofiji tudi zelo veliko redovnic426: Št. redovnice: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. Karmeličanke Uršulinke Šolske sestre (Maribor) Šolske sestre (Eggenberg) Uboge šol. sestre de Notre Dame Usmiljene sestre sv. Križa Frančiškanske Marijine misijonarke Sestre Marijinega obiskanja Sestre križniškega reda Hčere Marije Pomočnice Družba sv. Petra Klaverja Hčere kršč. ljubezni sv. Vinc. Pav. Marijine sestre Čudodelne svetinje Usmiljene sestre iz Verone skupaj redovne hiše v ljublj. pokrajini 1 3 10 3 4 5 1 1 5 2 1 18 4 1 59 redovne hiše na Gorenjskem 0 0 3 2 0 1 0 0 0 0 0 3 2 0 11 število redovnic 19 140 139 111 75 55 10 4 25 14 6 568 122 5 1293 Med drugo svetovno vojno se je pri različnih redovih pokazal različen odnos do partizanstva in kasneje do nove oblasti. Med močnejše nasprotnike prihajajočega komunizma lahko štejemo jezuite, lazariste in salezijance, ki so tudi utrpeli največjo škodo s prihodom komunistov na oblast. Na drugi strani pa lahko omenimo kartuzijane v Pleterjah kot močno naklonjene partizanom. Ti so partizane med vojno skrivali v samostanu in prehranjevali, kar je zaradi geografske lege samostana tudi razumljivo. Precej so jim bili naklonjeni tudi frančiškani v Ljubljani. Mnogo redovnikov je ob koncu vojne skupaj z drugimi begunci odšlo v tujino. Iz ljubljanske škofije je tedaj odšlo 66 redovnih duhovnikov. Z njimi so šli tudi mnogi redovni bogoslovci, od katerih pa jih je bilo mnogo vrnjenih in pobitih. Skupaj s tistimi, ki so bili pobiti že med vojno, je tako umrlo 26 redovnih bogoslovcev, od teh 17 salezijancev, 426 Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 152–157. PASTORALNI SUBJEKTI 116 5 lazaristov, 3 cistercijani in 1 frančiškan. 427 Zaradi komunističnega nasilja je v Sloveniji umrlo 30 redovnih bratov in sester ter 15 redovnih duhovnikov, največ od teh v ljubljanski škofiji.428 Izrazito nenaklonjena je bila nova oblast jezuitom, ki so morali zapustiti cerkev sv. Jožefa in dom duhovnih vaj v Ljubljani, in lazaristom, ki so izgubili tiskarno in cerkev v Grobljah, pa tudi salezijancem, ki so lahko obdržali na Rakovniku samo cerkev in nekaj malega od nekdanje velike šole. Vsi ti in drugi moški in ženski redovi so izgubili mnoge stavbe in zemljišča, predvsem pa jim je bilo močno ovirano ali povsem onemogočeno samostansko življenje, popolnoma preprečeno pa njihovo dotedanje specifično javno delovanje. Z odvzemom premoženja, zlasti stavb, so novi komunistični oblastniki večini redovnikov in redovnic odvzeli streho nad glavo ali jim prostor močno zožili. S tem so jim tudi odvzeli možnost delovanja med mladino. Hkrati so odvzemanje premoženja izkoriščali za javno sramotenje, češ da so redovniki izkoriščevalci ljudstva. Ob pomanjkanju ustrezne zakonske podlage so se novi oblastniki sklicevali na voljo ljudstva, ki da hoče redovniške prostore za stanovanja in tovarne, zemljo pa za obdelovanje. V ta namen so nagnali ljudi protestirat na ulice ali na razna zborovanja, kjer so sprejemali vnaprej pripravljene resolucije. Na te se je potem oblast sklicevala pri razlastitvi redov. Pomemben cilj komunistične oblasti je bil, odvzeti jim študirajočo mladino. Da bi to dosegli, so npr. na Rakovniku zbrali ljudi na zborovanje, kje je bila prebrana zahteva »ljudstva«, da se morajo salezijanci umakniti iz prostorov, kjer so imeli nastanjeno srednješolsko mladino. Poročilo o tem zborovanju je bilo skupaj s to zahtevo priobčeno v časopisu in redovniki so se morali ukloniti.429 Podobno so izgubili prostore lazaristi na Taboru v Ljubljani, drugi redovi pa razne domove in šole. »Z zatorom redovniških dijaških domov in Marijanišča je bil zadan Cerkvi hud udarec, saj so gojenci teh ustanov do velike more polnili en razred vsakega letnika klasične gimnazije in po maturi dobro pripravljeni vstopali v lepem številu v škofijsko veliko semenišče in redovne skupnosti. Nehote pa so komunisti z zatorom samostanov in njihovih zavodov redovnikom omogočili, da so se posvečali rednemu dušnemu pastirstvu in tako omogočili škofu, da je na izpraznjene župnije mogel pošiljati dušne pastirje.«430 Škof Lenič je kasneje povedal: »Večina procesov proti duhovnikom je bila skonstruirana, zlasti tedaj, ko so hoteli zapleniti cerkveno premoženje, na primer proti jezuitom, lazaristom in drugim redovnikom. Vedno so našli nekakšno »finto« in potem naredili procese, ki so bili popolnoma krivični.«431 Da je bil to očitni namen procesov, govori tudi objava obsodbe, po kateri je bilo obsojenih pet jezuitov na skupaj 38 let zapora in je bila izrečena tudi zaplemba vsega premoženja jezuitskega reda v Ljubljani.432 Prozorna je skonstruiranost procesov že, če pogledamo navedbe, zakaj so bili določeni redovniki obsojeni: lazarist Žakelj, ker ni razgnal usmiljenk; trije jezuiti, ker so bili »vatikanski špijoni«; frančiškan zaradi nemškega priimka (Langerholz), kar naj bi potrjevalo, da je bil gestapovec; salezijanec Jurčak zaradi delovanja proti komunizmu ...433 427 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 134. Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 146–147. 429 Prim. Slovenski poročevalec, Ljubljana 4. 4. 1947. 430 L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 207–208. 431 J. Gril, Bog je želel imeti priče, 7. 432 Prim. Slovenski poročevalec, Ljubljana, 4. 5. 1949. 433 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 220–222. 428 PASTORALNI SUBJEKTI 117 Po drugi svetovni vojni obsojeni redovni duhovniki v ljubljanski škofiji (razvrščeni glede na višino izrečene kazni) 1. Jurčak Martin SDB 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. priimek in ime Klemenčič Alfonz OT Grgurič Urban OFM Čontala Matija CM Demšar Janko DJ Lederhas Ludvik DJ Šlavora Jože OT Jauh Janez DJ Trontelj Alojzij CM Okorn Stane SDB Zajec Krizolog OFM Preac Jože DJ Valenčak Marijan OFM Žagar Jakob CM Koncilja Janko DJ Pate Rudolf DJ Žakelj Stanko CM Štucin Engelbert OFM Ašič Simon Ocist Pušnik Jože SDB Sedej Lovro CM Tavčar Teodor OFM Černilec Lovro Jože DJ Kambič Mirko CM Lavra Jakob DJ Učak Valerijan OT Cafuk Ignacij OFMCap Jeršin Metod OFMCap Štrubelj Lojze DJ Böhm Edvard DJ Grafenauer Radogost DJ Kokalj Jože DJ Verderber Pavel OT Berden Pavel DJ Ašič Rafael, Ocist Kocjan Bogomir OT Kos Stanislav SDB Perc Martin OFM Dernovšček Otokar OFM Markelj Bogdan OFM Resman Bonaventura OFM Zorko Štefan SDB Bevk Viktor OT Žužek Miha DJ Valjavec Metod OFM Bolcar Benedikt Ocist Humek Gabrijel OCIst na smrt leta 20 15 12 12 12 12 9 8 8 7 6 6 6 5 5 4 4 4 4 4 4 3 3 3 3 2 2 1 1 meseci dnevi 6 6 5 7 9 10 1 8 7 5 4 3 3 2 2 2 2 2 1 1 1 20 8 8 14 5 5 22 10 10 PASTORALNI SUBJEKTI 47. 48. 49. 50. 51. Kastelic Avguštin OCIst Luskar Anton SDB Skubic Antonin OCISt Slana Ignacij CM Bajuk Anastazij OFM skupaj povprečno na osebo 118 191 3 leta 10 9 mesecev 10 10 10 10 1 3 4 dni Na podlagi gornje tabele lahko izračunamo, da je bila povprečna izrečena kazen pri redovnikih približno za mesec in pol višja kot pri škofijskih duhovnikih. Od vseh 51 obsojenih na zaporne kazni jih je bila polovica obsojenih na manj kot eno leto. Zato pa je bil eden obsojen na najhujšo, to je smrtno kazen, naslednjih devet pa vsak na več kot osem let zapora.434 Podobno kot moški redovi so trpele tudi redovnice, čeprav jih ni bilo toliko obsojenih in zaprtih in ne na tako visoke kazni. O umorih redovnic po letu 1941 ni ohranjenih veliko arhivov, zato je iz ljubljanske škofije poznana samo ena smrtna žrtev redovnice, ki je bila umorjena leta 1949, truplo najdeno čez dve leti, policija pa ga je odpeljala neznano kam.435 Ni pa bilo prizaneseno redovnicam s preganjanji, zapori, mučenji in odvzemom premoženja. Med ženskimi redovi so bile najbolj na udaru usmiljenke, uršulinke in karmeličanke, prva dva redova zaradi dela z dekleti in bolniki, tretji predvsem zaradi premoženja. Cilj oblasti je bil najprej odvzeti redovnicam možnost delovanja na vzgojnem področju, zato so jim bili kmalu odvzeti internati, šole in zavodi. Tako je bila odvzeta uršulinkam v Ljubljani stavba, kjer je bivalo okrog sto deklet, gimnazija in samostan ter vrt. Ostal jim je le minimalen del samostana brez prave možnosti preživljanja. Pred vojno je bilo po raznih redovnih hišah nad tisoč usmiljenk, ukvarjale so se predvsem z bolniki v bolnišnicah in ubogimi v zavetiščih. Dne 8. 3. 1948 je bil izdan odlok, da morajo odložiti redovne obleke in pretrgati zvezo s predstojniki ali zapustiti bolnice. Večina usmiljenk je šla v Srbijo, kjer so jih z veseljem sprejeli v bolnišnice, tako da je kmalu za tem živelo v Beogradu 150 slovenskih usmiljenk, v Skopju 70 in druge drugod po jugu nekdanje države. Podobno so izgubile vzgojne zavode šolske sestre, salezijanke in sestre notredamke. Metoda je bila enaka kot pri redovnikih. Sklicali so terenske sestanke in tam obtožili sestre nedovoljenega delovanja zoper ljudstvo in državo, ali da so molile za domobrance in da bi partizani ne zmagali, ali da so silile učenke na protikomunistična predavanja in k spokornim procesijam. S tem so izrabljale potrpežljivost ljudske oblasti. To naj bi izzvalo ogorčenje ljudi in demonstracije, zato jim je treba odvzeti prostore in jih dodeliti delovnim ljudem. Od takih deklaracij do izvršitve strogih ukrepov navadno ni trajalo dolgo, saj je bil scenarij že v najprej podrobno izdelan.436 Temu so sledile še zaporne kazni, za katere so arhivski podatki marsikje uničeni. Tako vemo, da je bilo več Marijinih sester zaprtih v ženskem delovnem taborišču Ferdreng pri Kočevju, da je bilo obsojenih in zaprtih 13 šolskih sester, 27 usmiljenk, od katerih je ena v zaporu umrla.437 Karmeličankam so na Selu pri Ljubljani leta 1951 podrli samostan, češ da ovira promet. Morale so oditi v samostane v tujino. Ponovno so lahko v Mengšu vzpostavile redovno življenje šele po 18 letih, torej po znanem protokolu med oblastjo in Vatikanom. 434 Zgornja tabela je narejena glede na znane podatke, kajti zaradi uničenih in zaplenjenih arhivov je težko dognati, kateri redovniki so bili tedaj na teritoriju ljubljanske škofije. (Prim. ŠLN, 446–448.) 435 Prim. ŠLN, 546. 436 Pirm. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 208–210. 437 Prim. ŠLN, 449–450. PASTORALNI SUBJEKTI 119 V zaporih so redovniki in redovnice skupaj s škofijskimi duhovniki zelo veliko prestali; včasih prava mučenja. Mnogi so fizično in psihično tako oslabeli, da so posledice čutili vse življenje. Za mnoge je bil ta čas podoba pekla.438 Pričevanj redovnikov o tem času je ohranjenih razmeroma malo. Zaprtih je bilo precejšnje število cistercijanov iz Stične, čeprav niso prestajali dolgih kazni, vendar pa po večkrat: »Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad 50-krat zaslišan, 15-krat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb ovrgel, tako iz trte so bile obdolžitve izvite. Trikrat sem sedel vse obsodbe, enkrat »kar tako«, enkrat pa sem bil samo v preiskovalnem zaporu.« (p. Simon Ašič).439 V letu 1946 je bilo poleg 397 škofijskih duhovnikov obsojenih tudi 141 redovnih duhovnikov.440 Redovniki pred zapori niso bili varni niti po letu 1960, ko je bilo zaprtih nekaj jezuitov, ker so npr. na misijonu govorili proti splavu.441 Iz policijskih zapisnikov za leto 1961 je razvidno, da je policija posebno pozornost posvečala prav jezuitom, ker so imeli veliko stikov s tujci. Sumila jih je, da preko njih odhajajo poročila o stanju v državi v tujino in so zato zanjo bili vatikanski ovaduhi, ki jih je treba še posebej pozorno opazovati in vsa opazovanja voditi ločeno od drugih.442 Njihovega pomena pa ni visoko vrednotila le policija, ampak tudi škofje, saj je nadškof Pogačnik leta 1966 ob obisku Rima zahteval, naj se v Slovenijo vrnejo v tujini živeči jezuiti. Pod budnim očesom oblasti so bili tudi redovni bratje. Veliko število jih je po letu 1941 umrlo nasilne smrti, nekateri med vojno, večina pa ob vračanju domobrancev po koncu vojne leta 1945. Nasilne smrti je umrlo 24 redovnih bratov iz vrst lazaristov, jezuitov, cistercijanov, frančiškanov, salezijancev in trapistov.443 Drugi so bili zaprti iz povsem neupravičenih razlogov, kot npr. frančiškanski brat, ki je bil dve leti v ječi, ker je svojemu predstojniku povedal, da so ga na OZNI prisilili, naj špijonira zanje.444 Redovniki niso bili v velikem številu včlanjeni v CMD, razen frančiškanov, ki jih je p. Angelik Tominec kar kolektivno vse vpisal v društvo.445 Povojni odvzemi samostanov in drugih redovnih poslopij so mnoge redovnike prisilili, da so prevzeli v upravljanje župnije in s tem rešili svoje majhne redovne skupnosti. Po drugi strani pa so pomagali škofu, da je zapolnil vrzeli, ki so nastale v škofiji zaradi ubitih in zaprtih duhovnikov, pa tudi zaradi odhoda mnogih v tujino in manjšega števila duhovniških poklicev. Župnije so prevzeli zlasti salezijanci in frančiškani. Če stanje redovnikov v letu 1944 primerjamo z dvema letnicama v prvem obdobju komunistične dobe (1947 in 1959) in sedanjim stanjem na področju ljubljanske nadškofije, dobimo naslednjo sliko446: št. redovniki 1. 2. 3. Cistercijani Kartuzijani Frančiškani 438 1944 2 1 6 število redovnih hiš 1947 1959 1998 1 1 1 1 1 1 8 8 8 1944 14 19 50 število patrov 1947 1959 7 6 16 7 38 30 1998 5 6 41 Prim. B. Bohinc, Pred vrati pekla. Nav. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 127. 440 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 145. 441 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 140. 442 Prim. L. Bizilj, n. d., 126. 443 Prim. ŠLN, 545–546. 444 Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1943. 445 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 153. 446 Prim. Letopis ljubljanske škofije za l. 1947, 16–18; Letopis ljubljanske škofije in slovenskega dela reške škofije za leto 1959, 107–114; Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, 9–34. 439 PASTORALNI SUBJEKTI 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. Minoriti Kapucini Križniki Jezuiti Usmiljeni bratje Salezijanci Misijonarji Sr. Jez. Lazaristi skupaj 120 1 1 1 1 2 5 1 1 22 0 3 1 1 0 4 1 2 22 0 3 0 1 0 2 0 1 17 2 3 2 3 0 8 0 2 30 3 3 13 9 1 54 4 30 200 0 11 10 8 0 23 3 15 131 0 10 6 10 0 25 2 6 102 8 11 3 22 0 93 0 13 202 Iz tabele ni mogoče videti obsega razlastitev, ki so jih doživeli vsi redovi, eni bolj, drugi manj, saj so se nekateri preselili v začasna bivališča (jezuiti), drugi so se razkropili po župnijah (križniki, salezijanci, lazaristi) kot župnijski upravitelji ali kaplani447. Posamično so leta 1947 na župnijah živeli 4 frančiškani, 5 križnikov in 3 lazaristi, leta 1959 pa vsi križniki, 14 salezijancev in 3 lazaristi. Kot samostojen red so popolnoma izginili Usmiljeni bratje in Misijonarji Srca Jezusovega. Skupno število redovnikov se je v razponu od 1944 do 1959 zmanjšalo na polovico. Sedanje stanje pokaže, da se je število skupnosti celo povečalo, vendar so te skupnosti manjše, pri nekaterih redovih živi precej redovnikov tudi posamezno kot župniki na škofijskih župnijah. Skupno število redovnikov v ljubljanski nadškofiji se je vrnilo na stanje pred zaključkom druge svetovne vojne. Redovnice so se po izgubi samostanov zatekle v razne župnije in osnovale manjše skupnosti, nekatere odšle začasno ali za vedno v tujino, nekatere se nastanile pri sorodnikih. Ko so se pokazale prve možnosti, so se začele bolj organizirati in urejati svoje skupnosti. Letopis ljubljanske škofije iz leta 1947 ne omenja redovnic in zato njihovo število ni znano, letopis iz leta 1959 pa navaja najprej njihovo število po redovih, nato še obstoječe redovne skupnosti.448 Zaradi boljšega vpogleda v spremenjeno stanje, ki ga je povzročilo prvo desetletje komunističnega režima, njihovo število primerjajmo po posameznih redovih v času pred koncem vojne in po 14 letih načrtnega preganjanja. Temu dodajamo tudi današnje stanje.449 št. redovnice: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. Karmeličanke Uršulinke Šolske sestre (Maribor) Šolske sestre (Eggenberg) Uboge šol. sestre de Notre Dame Usmiljene sestre sv. Križa Frančiškanke Marijine misijonarke Sestre Marijinega obiskanja Sestre križniškega reda Hčere Marije Pomočnice Družba sv. Petra Klaverja Hčere kršč. ljubezni sv. Vinc. Pav. Marijine sestre Čudodelne svetinje Usmiljene sestre iz Verone 447 število redovnih hiš 1944 1959 1998 1 1 2 3 3 3 13 1 13 5 0 3 4 2 7 6 1 2 1 0 3 1 0 0 5 0 4 2 0 5 1 0 0 21 1 13 6 1 9 1 1 1 število redovnic 1944 1959 1998 19 6 25 140 86 52 139 133 108 111 32 16 75 51 36 55 35 37 10 0 18 4 0 0 25 10 5 14 9 39 6 1 0 568 210 137 122 78 81 5 12 13 V Letopisu za leto 1944 nekatere redovne hiše na ozemlju, ki so ga takrat zasedali Nemci, niso bile vštete (frančiškanski na Brezjah in v Kamniku, kapucinska v Škofji Loki in lazaristovska v Grobljah). 448 Letopis iz leta 1959 navaja, da je takrat v škofiji živelo 756 redovnic, vendar je njihovo število za posamezne redove v izvodu, ki ga hranijo na ordinariatu, popravljeno, tako da se njihovo dejansko število zmanjša še za 93 redovnic. 449 Prim. Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, 40–72. PASTORALNI SUBJEKTI 15. Misijonarke ljubezni 16. Skupnost Loyola skupaj 121 0 0 70 0 0 11 1 3 69 0 0 1.293 0 0 663 4 9 580 Če pri redovnikih ni bilo mogoče opaziti občutnega zmanjšanja redovnih hiš v teh letih, ker so se lahko prilagodili novim razmeram, tako da so se komunitete zmanjšale in nastanile po posameznih župnijah, pa te možnosti redovnice niso imele. Zato je po prvem desetletju komunizma ostala le sedmina redovnih skupnosti, popolnoma je propadla skoraj polovica vseh ženskih redov, samo dva redova od preživelih pa sta lahko ohranila več kot eno postojanko. Skupno število redovnic se je razpolovilo. Po vzpostavitvi demokracije se je število ženskih redovnih skupnosti do leta 1998 povrnilo na raven pred zaključkom vojne. To pa ne pomeni, da so redovnice dobile nazaj vse izgubljene samostane, oziroma da so v njih obnovile redovne skupnosti. Mnoge sedanje skupnosti na posameznih župnijah, kjer so župnikom v pomoč v pastorali, zlasti v župnijski katehezi otrok, so majhne. Poleg tega sta v nadškofiji zaživela še dva redova (sestre Matere Terezije in Skupnost Loyola). Skupno število redovnic v ljubljanski nadškofiji se vedno bolj zmanjšuje, viša se starostna struktura živečih redovnic, novih pa vstopa malo.450 Tako redovniki (frančiškani, lazaristi, salezijanci, kapucini in minoriti) kot tudi redovnice (šolske sestre) so odigrali v pastoralnem oskrbovanju Slovencev v izseljenstvu in zdomstvu zelo pomembno vlogo. V prvem obdobju po vojni so zaradi svoje mednarodne redovne povezanosti bili edini sposobni sprejeti in uresničevati tako delo.451 Zaradi vedno obširnejšega delovanja in povečane zavesti o narodni samostojnosti, je bila leta 1969, ko je ustanovljena slovenska provinca Družbe Jezusove, za tem pa tudi druge redovne skupnosti dobivajo večjo samostojnost znotraj svojega reda. S tem so redovi davno pred drugimi dejavniki v družbi prispevali k rasti narodne zavesti in želje po večji narodni samostojnosti. Ob nedelji duhovniških in redovniških poklicev leta 1966 nadškof Pogačnik takole opiše delovanje redovnikov in redovnic: »Podobno (kot glede škofijskih duhovnikov) je z našimi redovniki in redovnicami. Skromno živijo. Redovniki so večinoma v dušnem pastirstvu. Redovnice, kolikor je zdravih, pomagajo pri verskem pouku otrok in se žrtvujejo zapuščenim bolnikom. Ker je duhovnikov premalo, bodo redovnice še bolj potrebne, zlasti pri poučevanju verouka. Naraščaja pa imajo premalo.«452 Osemdeset let po ustanovitvi karmeličanskega samostana na Selu v Ljubljani in porušenju tega samostana leta 1951 je bil ustanovljen nov samostan leta 1969 v Mengšu v zasilno preurejenem gospodarskem poslopju župnišča, leta 1986 pa so redovnice postavile nov samostan v Sori. Leta 1971 je praznoval Frančiškov tretji red 750-letnico obstoja in tedaj smo lahko brali: »Na Slovenskem je bilo pred vojno okoli 50.000 tretjerednikov in tretjerednic v 250 skupščinah. Sedaj jih živi kakih 4.000, drugi spijo.«453 V Okrožnicah prvič zasledimo poseben slovenski redovniški dan leta 1977, ki ga redovniki in redovnice odslej skupaj obhajajo vsako leto. Leta 1982 je prišlo do srečanja slovenskih škofov z višjimi slovenskimi redovnimi predstojniki, kar postane odtlej vsakoletna redna praksa. Po letu 1975 postaja cistercijanski samostan v Stični vedno pomembnejše versko središče z organiziranjem duhovnih vaj za mladino in druge skupine. Od leta 1985 dalje 450 V letu 1997 je bilo v nadškofiji 598 redovnic, od teh jih je bilo 172 starih nad 80 let (29 %), nad 75 let pa 242 (41 %). Sestre stare med 75 in 90 let imajo še po 14 sester v letniku, pozneje pa le še po 8. Drugi starostni prag je pri 45 letih starosti, ko se zmanjša letnik sprva povprečno na 6, nato samo na 4 sestre. (Prim. R. Lešnik, Cerkev v Sloveniji, 20–21.) 451 Prim. B. Kolar, Cerkev in Slovenci po svetu, 280–282. 452 Okrožnica 5/1966. 453 Prim. Okrožnica 7/1971. PASTORALNI SUBJEKTI 122 deluje tam verski muzej vseslovenskega pomena, zato je samostan to leto ob 850. obletnici obstoja prejel kot prva ustanova cerkveno odličje sv. Cirila in Metoda. Leta 1985 je bila v ljubljanski nadškofiji osnovana sestrska molitvena pomoč, v katero se je takoj vključilo 486 redovnic, ki molijo za določenega duhovnika ali bogoslovca, ne da bi on za to vedel. V letu 1994 se je število sester, ki na tak način podpirajo duhovnike in bogoslovce, dvignilo v Sloveniji na 673 redovnic. Leta 1989 je bila v Ljubljani ustanovljena skupnost Sester misijonark ljubezni Matere Terezije. Od tega leta dalje imajo redovniki in redovnice svoj sistem socialnega zavarovanja, ki je vključen v državno zavarovanje. Pregled števila redovnikov in redovnic ter njihovih postojank kaže, da je danes večina redovnikov in redovnic Slovenije v ljubljanski nadškofiji, prav tako večina njihovih redovnih hiš in sedežev predstojnikov redov. Redovne skupnosti po škofijah v letu 1996 št red 1. Benediktinci 2. Cistercijani 3. Dominikanci 4. Frančiškani 5. Jezuiti 6. Kapucini 7. Kartuzijani 8. Klarentinci 9. Križniki 10.Lazaristi 11.Minoriti 12.Salezijanci skupaj: število redovnih hiš LJ MB KP SLO 0 1 0 1 1 0 0 1 0 2 0 2 8 4 4 16 3 2 0 5 3 4 1 8 1 0 0 1 0 1 0 1 3 2 0 5 4 2 1 7 2 7 1 10 9 3 1 13 34 28 8 70 LJ 0 8 0 40 22 12 7 0 3 12 8 69 181 število redovnikov MB KP 1 0 0 0 5 0 12 10 9 0 12 4 0 0 2 0 2 0 7 4 18 2 12 2 80 22 SLO 1 8 5 62 31 28 7 2 5 23 28 83 283 Redovniki v odnosu do škofij v letu 1996: Vseh katoličanov Vseh župnij Redovnih hiš Škofijskih duhovnikov Redovnih duhovnikov Sedeži provincialatov redovnikov Sedeži provincialatov redovnic En red. duhovnik na število katoličanov En red. duhovnik na število škof. duhovnikov Ena redovna hiša na število župnij LJ MB KP 724.870 713.800 203.694 304 288 207 99 59 14 350 281 177 178 82 22 8 3 0 13 4 0 4.072 8.704 9.258 1,96 3,42 8,04 3,07 4,88 14,78 SLO 1.642.364 799 172 808 282 11 17 5.823 2,86 4,64 Preglednica hoče prikazati, kako so redovniki in redovnice veliko močneje navzoči v ljubljanski nadškofiji kot v ostalih dveh škofijah, tako po številu redovnih skupnosti, kakor tudi po številu oseb. Ta navzočnost in njihova pastoralna dejavnost daje celotni pastorali v nadškofiji poseben pečat. Delež njihovega pastoralnega dela in tihe navzočnosti nikakor ni majhen. Posebej opazna je koncentracija njihovih redovnih predstojništev v ljubljanski nadškofiji, kar dodatno povečuje vpliv redovniškega življenja na versko PASTORALNI SUBJEKTI 123 življenje. Prav gotovo pa lahko iz tega sklepamo tudi na večji vpliv njihovih predstojnikov na odločitve škofijskega vodstva. S povezovanjem redovnih predstojnikov in predstojnic v Zvezo višjih redovnih predstojnikov in predstojnic Slovenije (ZVRPPS) in kasneje v Konferenco redovnih ustanov (KORUS) postaja v novejšem času vpliv redovnikov in redovnic na cerkveno življenje vse večji. V okviru te konference nastajajo namreč nove strukture, ki se ukvarjajo tudi s pastoralnim delom. Pri tem lahko prihaja do določenega podvajanja s škofijskimi ustanovami in je zato potrebno medsebojno usklajevanje. Zdi se, da večina redov po vzpostavitvi demokracije še ni našla svojega mesta v družbi, čeprav so prav redovi mnogo hitreje kot škofijske pravne osebe dobili vrnjenega precej nekdanjega premoženja. Ker je to večinoma v zelo slabem stanju in bi najprej za njihovo obnovo in za zagon novih dejavnosti potrebovali svež denar in ker primanjkuje za take dejavnosti usposobljenih ljudi, na splošno redovi še niso dovolj dejavno vstopili v cerkveno in družbeno življenje v smislu svojega izvirnega poslanstva. Morda je premalo iskanja novih možnosti, da bi v skupnem cerkvenem življenju bolj prišla do izraza izvirna redovniška karizma. 2.4 LAIKI V dosedanji zgodovini slovenski narod ni imel veliko domačega plemstva. Živel je zelo skromno. Tudi pravo slovensko meščanstvo se do novejšega časa ni razvilo v večjem številu, saj velikih mest ni bilo. Kmečki človek se je močno navezal na Cerkev, ki mu je kazala smisel njegovega dela, ga tolažila v njegovem trpljenju in mu s kulturnimi dobrinami vsaj nekoliko lajšala življenje. Močno je vstopila Cerkev v zavest naroda v drugi polovici 19. stoletja. »Rešena janzenistične ozkosti – nekaj je vendarle še ostane – in usmerjenosti zgolj v duhovno, Cerkev ta čas postane pastoralno veliko bolj zavzeta in socialno dejavna, vse bolj pa je navzoča tudi v javnem in političnem življenju. Kot da se z večanjem politične in narodne zavesti krepi tudi zavest o poslanstvu Cerkve in čut odgovornosti za narod. In seveda težnja po večji politični vlogi.«454 Nosilci te vloge Cerkve v narodu niso bili laiki, ampak škofje (npr. Wolf, Slomšek, Missia, Jeglič) in duhovniki (npr. Krek, Kalan, Mahnič, Jeran). Sprva so bili vidnejši narodni voditelji izven klera bolj v vrstah liberalno usmerjenih laikov. Šele po Mahničevi delitvi duhov so se ob katoliških shodih začeli prebujati tudi Cerkvi naklonjeni laiki in udejstvovati zlasti na publicističnem in kulturnem področju. V obdobju prebujanja narodne zavesti »prevzame narodno idejo Cerkev, ki se vse bolj istoveti s slovenstvom.«455 Kdor se s to vlogo Cerkve v narodu ni strinjal, je bil odrinjen na rob in pogosto je to vodilo v upor proti Cerkvi s pristajanjem v liberalizmu ali kasneje v komunizmu. To se je zlasti izostrilo v prvi polovici 20. stoletja znotraj jugoslovanske države. Sredi medvojnega obdobja so se uveljavile močne skupine krščanskih laikov, pogosto pod budnim očesom klera. Vendar so nekateri hodili dokaj samostojna pota, kot npr. Andrej Gosar in Edvard Kocbek, vsak s svojo skupino krščanskih socialistov. Večina laikov se je zbirala pod mentorstvom klera v okviru Katoliške akcije, telovadnega društva Orli in drugih združenj. »Okoli 1940 je bil pri nas čas močne diferenciacije duhov. V katoliškem taboru smo imeli liberalnejše duhove na eni strani – nadaljevanje mladinstva, krščanske socialce, itd, na drugi strani pa brezkompromisne borce proti komunizmu – mladce prof. Ernesta 454 455 Prim. F. Rode, Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem, 45. Prim. F. Rode, n. d., 60. PASTORALNI SUBJEKTI 124 Tomca in stražarje prof. Lamberta Erlicha.«456 Na katoličane so močno vplivala poročila o grozodejstvih v Rusiji, ki so v tem času pod Stalinom doživela svoj višek. Istočasno so bile vedno močnejše ideje o bolj pravični ureditvi družbe, ki so se jedrile v t.im. krščanskem socializmu, a ta nikakor ni našel ugodnih tal. Zato so mnogi težili v drugo skrajnost, ki se je v komunizmu nagibala k revolucionarni preobrazbi družbe. »Pravo ime za dogajanje, ki je sledilo v letih 1941 do 1945, je slovenska katastrofa.«457 Slovenija se je v času 2. svetovne vojne znašla v izjemnem geografskem in idejnem presečišču. Del Slovenije, ki so ga zasedali že od prve svetovne vojne dalje Italijani, je bil pod močnim vplivom fašizma, severovzhodni del – Štajerska pod močnim vplivom nemštva, v vmesnem močno katoliškem delu pa se je pojavil tretji totalitarizem – komunizem. Tako je v vojnih razmerah potekal boj tudi na ideološkem področju, ki se je zaradi totalitarne narave vseh treh odvijal v najbolj krvavi obliki. Seveda s to razliko, da je bil tako v boju proti fašizmu kot nacizmu sovražnik jasen, namreč tujec, ki se mu je bilo treba upreti. Način tega odpora je bil odvisen od izbrane taktike. Tedanji politični vrh se je odločil za navidezno kolaboracijo, da bi pridobil na času, počakal na ugodnejši trenutek in ob čim manjših narodnih izgubah tujce izgnal in tako sodeloval pri uničenju fašizma in nacizma. Drugače je bilo s komunizmom, kjer ni šlo za tujce, ampak za domače ljudi, ki so hoteli narodno nesrečo okupacije izkoristiti za to, da pridejo na oblast in spremenijo družbo v skladu s komunistično doktrino.458 Ker je komunistični totalitarizem izbral za svoj način delovanja eksekucijo in moralno diskvalifikacijo nasprotnika, ni preostala druga pot, kot upreti se temu z orožjem, ki ga je bilo mogoče dobiti le pri tujcu – okupatorju. V teh zelo zamotanih in za mnoge povsem perpleksnih razmerah so se znašli slovenski katoličani – laiki, ki so se tako razdelili na dva nasprotna tabora. Eni pod zaščito okupacijskih sil, da se ohranijo pred revolucionarnim nasiljem, drugi z idejo o osvoboditvi naroda izpod tuje okupacije pod vodstvom partije in zaščito Rusije, dejansko pa v službi revolucionarne preobrazbe družbe. To je vodilo v državljansko vojno, ki je terjala veliko življenj, poleg tega pa odprla narodne rane, ki morda stoletje in več ne bodo zaceljene. »Česa podobnega na Slovenskem ni bilo od časa srednjega veka, morda od leta 762, ko so se Karantanci v uporih zoper knežjo oblast in krščansko misijonarstvo razdelili na dvoje sprtih strani. Toda državljanska vojna po letu 1941 je zdaleč presegla zgodnjesrednjeveške plemenske in verske spore, saj se je spremenila v tragedijo velikih razsežnosti z množičnimi pomori in težkimi posledicami za povojne čase.«459 Ta konflikt, ki je verjetno edinstven v tedanji Evropi, je povzročil mnoge človeške žrtve že v času druge svetovne vojne, še več pa tik po njej, ko so se zmagovalci znesli nad poraženci, in traja v bistvu še danes.460 V precepu, kako se prav odločiti, je bilo v tedanjih razmerah praktično nemogoče mirno in preudarno presojati. Za tako težavno osebnostno odločitev katoličani tudi niso bili primerno pripravljeni. Ni bilo prave vzgoje za strpnost, sprejemanje drugače mislečih brez obsojanja, pripravljenosti za spravo, priznanja svojih napak in svobodne izbire. Za najbolj tragičen čas slovenske zgodovine moremo označiti maj in junij leta 1945, kajti takrat so se zgodile stvari, ki so za dolga desetletja zapečatile način razmišljanja in ravnanja slovenskih laikov in duhovnikov, predvsem v ljubljanski škofiji. Ravnanje novih oblastnikov med vojno in po njej, je pognalo tak strah v kosti vernikov, da se ga generacije ne bodo znebile. 456 Prim. S. Lenič, n. d., 16. J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, 180. 458 Prim. F. Rode, n. d., 68. 459 J. Kos, n. d., 180–181. 460 »Povsod so nas zaničevali, kolikor so le mogli.« (T. Duhovnik , PSLpA.) 457 PASTORALNI SUBJEKTI 125 Medtem ko so se mnogi v Evropi in po svetu veselili konca vojne in začenjali z obnovo porušenih domov in medčloveških odnosov, je velik del Slovencev v strahu za lastno življenje moral zapustiti očetna ognjišča in oditi v tujino, da bi tam v zavetju Angležev počakal na umiritev strasti doma, kjer je divjal vihar revolucionarnega zanosa. Prav ta del, ki je obsegal izključno verne katoličane in ki je absolutno zaupal v evropske moralne principe, med katerimi je tudi zaščita bežečega pred nasiljem, je bil nerazumno prevaran. Angleži so iz strahu za lastno varnost s prevaro predali kakih petnajst tisoč katoličanov v roke komunistov, ki so veliko večino teh po hudem zasramovanju in mučenju v taboriščih Teharje, Šentvid in drugod brez sodbe pobili in pometali v brezna ter skušali izbrisati vsako sled za njimi. Ker je bil spopad med komunizmom in protirevolucijonarji v ljubljanski škofiji najhujši, tudi ne preseneča dejstvo, da je bilo maščevanje nad poraženci tu najhujše. V vsem povojnem času pa tudi preganjanje Cerkve najbolj radikalno. Smrtno nevarno je bilo o teh zločinih govoriti. Šele po letu 1990 se je smelo o tem svobodno pogovarjati, čeprav še vedno predvsem med znanci, javno pa le ob določenih priložnostih in v nekaterih zgodovinskih razpravah.461 Poboj vrnjenih domobrancev in civilistov v Rogu, v Šentvidu, Teharjah in okoliških breznih bo še dolgo ostal nezaceljena rana na narodovem telesu. Še dolgo bodo ostala neodgovorjena nekatera vprašanja tem, kaj je privedlo zmagovito partizansko stran do tega tako okrutnega in človeka nevrednega početja na eni strani in kako so šli lahko domobranci tako vdano in brez vsakega najmanjšega odpora v to nečloveško pobijanje? Morda lahko nekoliko zadovolji odgovor, da je partizane v to gnalo brezmejno sovraštvo, ki se spočne tam, kjer je popolna odsotnost božjega in pa tih notranji strah pred nekdanjimi vojnimi nasprotniki, ki jih je zato treba na vsak način uničiti. Gledano globlje moremo v tem dejansko videti sproščanje neke demonske sile, ki v trenutnem nadvladovanju nad dobrim in pravičnim, slavi svojo navidezno zmago. Zdi se, da je drža poražencev tudi posledica teologije, ki je videla višek krščanskega uresničenja v tem, da človek brez pomišljanja sprejme trpljenje in ga čim bolj herojsko prenese. Ta drža od kristjana ni v prvi vrsti zahtevala aktivnega iskanja izhoda iz nastale situacije, ampak predvsem sprejetje danosti kot znamenje božje volje. Taka drža je bila navzoča ob okupaciji in ob nastopu totalitarizma. V določenih trenutkih je bila rešilna, saj dejansko ni bilo možnosti za kakšen razumen uspeh, v splošnem pa je bila le preveč uspavalna. Vodstvo Cerkve iz velikega strahu takrat ni dvignilo glasu ob brutalnem množičnem umoru, čeprav je zanj vedelo iz prve roke, saj je o tem škof Lenič slišal od mladeniča, ki se je rešil iz roškega brezna.462 Kasnejše ravnanje oblasti do Cerkve je potrdilo upravičenost takratnega strahu, ki je temeljil na medvojnem terorju partije.463 Vodstvo Cerkve tudi škofa Rožmana po obsodbi ni več omenjalo. To je tvegalo nekaj redkih duhovnikov ob njegovi smrti in so za to plačali visoko ceno. Tako je ostalo 461 »Vsa pričevanja govorijo o okrutnem ravnanju z ujetniki in likvidacijah takoj po izročitvi; sprva na Gorenjskem in v Kočevskem Rogu, nato pa so se prenesle v Teharje, Hrastnik, kar je trajalo do jeseni 1945. Ni mogoče ugotoviti natančnega števila likvidiranih, obstaja pa utemeljen sum, da večina ujetnikov ni preživela. Med njimi pa niso bili le vojni ujetniki, ki so jih vrnili Britanci, ampak tudi domobranci, ki se niso hoteli umakniti na Koroško in so jih oblasti zaprle takoj po osvoboditvi; med njimi so bili tudi civilisti simpatizerji. Edini poskus izračuna usmrčenih po vojni v Jugoslaviji je takrat napravil Krek, ki trdi, da so v prvega pol leta Titove diktature v Jugoslaviji pobili in zaprli skupno 774.000 oseb (500 so jih obsodila na smrt vojaška sodišča, 3.500 navadna sodišča, 260.000 jih je tajno pobila OZNA in partijci, 60.000 jih je bilo likvidiranih v vojski, 300.000 jih je bilo v koncentracijskih taboriščih in zaporih, 15.000 pa na prisilnem delu. (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 244.) 462 Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1939. 463 »Na škofijo so začele prihajati novice, da vračajo domobrance. Storiti nismo mogli ničesar. Potem so prišle prve vesti, da jih vozijo v Kočevski Rog. Bilo je strahotno, mora nad vso deželo.« Tako se tedanjih občutkov spominja škof Lenič. (Prim. J. Gril, Bog je želel imeti priče.) PASTORALNI SUBJEKTI 126 tudi pozneje tja do leta 1985. Po močni proticerkveni propagandi, je zaradi cerkvenega molka o Rožmanu nastal vtis, da se Cerkev njegovega ravnanja resnično sramuje in vsaj posredno priznava njegove napake. Zdi se, kakor da so kristjani v povojnem času otrpnili pred zlom in se vdali. Nepojasnjeno ostaja namreč vprašanje, kako je lahko prišlo do povsem mirne predaje beguncev, ki so se zatekli pod angleško zaščito v Avstriji. Očitno je šlo za tragično naivnost domobranskih oficirjev in vseh beguncev, ker so idealizirali zahodne zaveznike in se usodnosti odločitve niso zavedali.464 Pri britanski politiki pa je šlo za gol izračun in manj za moralna načela. Predaja domobrancev partizanom je najenostavneje rešila možne konflikte z jugoslovansko vlado. Konec vojne, ki se je sprevrgel v svoje nasprotje, je pomenil za tisoče odvzem najdragocenejšega, kar jim je vojna pustila, čast in življenje. Za vse njihove družine in vse enako misleče pa je pomenil potop v molk in otopelost ter iskanje možnosti tihega preživetja. »Umor brata je nepovratni mejnik v slovenski zgodovini. Dotlej smo mnogo pretrpeli od drugih, in če smo kdaj segli po orožju, smo to skoraj vedno storili v lastno obrambo. Tokrat smo dvignili roko nad nedolžnim, razoroženim, ponižanim in osramočenim bratom. To je razmeja naše zgodovine. Nikdar več ne bo med nami tako, kot je bilo pred junijem ’45.«465 Brez vsega tega je nemogoče razumeti položaj, v katerem se je znašla katoliška Cerkev po koncu druge svetovne vojne in krščanski laiki v njej. Kakor je namreč novi režim kmalu z vso ostrino začel trpinčiti duhovnike in škofe, tako je po drugi strani šel globoko in totalno v zavest laikov. Preganjanje duhovnikov je imelo jasen cilj – prestrašiti in si popolnoma podrediti laike po načelu: »Udaril bom pastirja in razkropile so bodo ovce!« (Mt 26,31). To se je v marsičem tudi uresničilo za dolgo obdobje in v večinskem delu prebivalstva. Vso ostrino sprememb, ki so s prihodom komunistov na oblast nastopile v novi državi, dobro predstavi škofovsko pismo 20. septembra 1945, v katerem je rečeno, da »oblast in sodstvo, šolstvo in gospodarstvo dihajo nov revolucionarni duh.«466 Še pred koncem vojnih operacij je zvezna vlada v Beogradu dala slovesno izjavo, da bo spoštovala svobodo veroizpovedi in svobodo vesti, kakor tudi zasebno lastnino. Škofje ugotavljajo samo nekaj mesecev pozneje, da so bile to prazne obljube in da se krši osnovne človekove pravice.467 Ker so bili nekateri duhovniki pobiti, drugi zaprti, tretjim je bilo delo drugače onemogočeno ali ovirano, je bila zmanjšana duhovna oskrba laikov. Laike je močno prizadela tudi skoraj popolna prepoved verskega tiska, oviranje in pozneje prepoved verouka v šolah, onemogočanje krščanske vzgoje v raznih zavodih in internatih, težave zaradi obiskovanja nedeljske maše, prejemanja zakramentov in prepovedi karitativne dejavnosti. Laikom je partija popolnoma onemogočila svobodno politično delovanje. Mogli so se vključevati le v partijo ali njej podrejene strukture, ki so bile na videz samostojne, a v resnici popolnoma odvisne od nje. Kdor je poskušal ustanavljati politične strukture, ki bi bile od partije neodvisne, je moral iti skozi hude prevzgojne prijeme, navadno v obliki 464 »In res smo bili do včeraj, 30.5., ob 13. pop. vsi prepričani, da smo pod angleškim varstvom in da bi mogel samo nespametnik misliti, da bodo Angleži našo vojsko izročili Titu, kar pa se je res zgodilo v dneh 25. do 31. 5. ...« (J. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, 239). 465 F. Rode, n. d., 69–70. 466 Prim. Okrožnice ljubljanske škofije 1945. 467 Koliko take slovesne izjave veljajo na Balkanu, je po svoje pokazala tudi večletna vojna na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu v prejšnjem desetletju, ko je bilo sklenjenih nešteto dogovorov in danih še več obljub, a se nobena ni uresničevala. PASTORALNI SUBJEKTI 127 zapora, zasliševanj in najrazličnejših mučenj. Pri mučenjih so brez sramu sodelovali tedaj in pozneje vplivni politiki, kot npr. Maček ali Ribičič. Pri tem so se posluževali tajne policije OZNE, poznejše UDBE.468 Škofje se v svojem pismu leta 1945 izrecno zavzemajo ne le za duhovnike, ampak tudi za vernike. Zavzemajo se za njihovo pravico, da izvedo, kje so grobovi njihovih svojcev. Z agrarno reformo je bila Cerkvi odvzeta zemlja, iz katere se je prej lahko preživljala, zato je pomenila hud udarec tudi za verne laike. Na njihova ramena je padlo breme vzdrževanja cerkvenih stavb in duhovnikov. To pa je bilo veliko breme zlasti zato, ker so mnogi tudi sami izgubili veliko posesti. Ob tem so bile dolga leta tudi t.i. »obvezne oddaje« pridelkov. In prav pri pobiranju te obvezne oddaje se je pokazala izrazita ideološka in protiverska naravnanost novih oblasti, ki se verne ljudi neprimerno bolj obremenjevale z odvzemom pridelkov in davki, kot pa sebi naklonjeno prebivalstvo. Celo pri razdeljevanju živilskih kart, ki so bile takoj po vojni nekaj let v praksi, so bili verniki kot potencialni nasprotniki obstoječega režima močno zapostavljeni. Da bi verne še dodatno ponižali, so jih sklicevali na obvezne »masovne terenske sestanke«, na katerih so, npr. po objavi škofovega pisma, po vnaprej dobro pripravljeni režiji morali sodelovati pri obsodbi ravnanja škofov in pri njihovem sramotenju.469 »Odslej je partija 45 let vladala z vsemi sredstvi totalitarne države. /.../ Tako je imela partija popoln monopol na vseh področjih družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja. Iz Slovenije je napravila stalinistično ječo, kjer je večina živela v strahu, mnogi pa so se pretvarjali in prešli na 'napredne pozicije'.470 Kako zelo je bilo vse življenje pod kontrolo vladajoče partije, pove tudi dejstvo, da ta ni prepuščala naključju niti volitev. Te so bile navadna farsa, saj je bila po vojni ukinjena večstrankarska demokracija. Čeprav je bila KP edina stranka in zato njeni kandidati na volitvah niso imeli nobenega pravega protikandidata, so hoteli oblastniki pri sicer tajnih volitvah točno vedeti, kako je kdo glasoval. Zato so skrinjice »za« opremili z oblazinjenim dnom, skrinjice »proti« pa so imele navadno leseno dno. Tako se je pri glasovanju volilna kroglica v njih tako glasno zakotalila, da so vsi navzoči slišali, kdo je glasoval proti predlogu partije. Največ pogumnih, ki so glasovali proti predlogu, je bilo v vrstah vernih ljudi in ti so zaradi svoje glasovalne izbire trpeli zelo hude posledice.471 Splošno sliko stanja iz prvih let po vojni nam nazorno pokaže pričevanje iz tistega časa, ki se je ohranilo v policijskih arhivih. Gre za odgovore Stanislava Leniča, ki naj bi jih pripravil za Prešerna, živečega v tujini. Lenič naj bi leta 1947 poročal, da »narodna cerkev ni osnovana, še manj pa podpirana od oblasti, od duhovnikov ni nihče odstopil, razen Mikuža, ki ga več ne priznavajo za duhovnika. Vsi ostali so kakor eno, razen redovi – npr. frančiškani, ki bolj simpatizirajo z novo vlado ter zato niso preganjani kot ostali, ki ukrepe oblasti bojkotirajo. Predvsem so pa preganjani jezuiti in salezijanci. Vernikov je zmeraj več, o tem se je lahko vsak prepričal, posebno sedaj ob prenosu Marije na Brezje. /.../ Cerkvene organizacije so vse razpuščene, razen Marijine družbe za žene in dekleta. Za može in fante pa sploh ne pride več v obzir, ker jih zna oblast dobro zaposliti, tako da nimajo časa za cerkev. Pride bolj v obzir na kmetih, ki se ne odzovejo tako oblastem kot v mestu. /.../ Glede verouka je zelo težko in nam oblast jako nasprotuje in mladino odvrača od Cerkve. Poučevanje v cerkvah ni, ker je vse prepovedano. V šolah pa je verouk, v kolikor se poučuje, zelo oviran in se največkrat zgodi, da odpade. Drugače je sicer mladina 468 Prim. F. Petrič, »Duhovnik sem, dovolj je!«, 2. V resoluciji krajevnega odbora OF Štepanja vas, naslovljeni upravitelju župnišča Sv. Peter v Ljubljani z dne 30. oktobra 1945, je zagroženo, da bodo v primeru ponovitve podobnega škofovskega pisma verniki zapustili mesto bogoslužja in v »tem trenutku se ločili v vernike, ki bodo svobodoljubne ljudske množice, in nevernike, ti bodo pa njih nasprotniki in razširjevalci neresničnih klevet, ki se tičejo celotnega naroda.« (Prim. Okrožnice 1955.) 470 F. Rode, n. d., 74. 471 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 130. 469 PASTORALNI SUBJEKTI 128 zelo verna, samo možnosti nima, ker je preveč zaposlena, vedno imajo sejo za sejo in ravno v času verouka jih je največ. Cerkvenega davka se ne sme pobirati, taksa in koleki prepovedani. /.../ Na višku preganjanj pa smo sedaj, ko so izselili iz Rakovnika salezijance in č. sestre, kolikor so še obstajale v Ljubljani. /.../ Katoliški tisk je, Oznanilo, ki bi imel naročnikov 70.000, sme se jih pa natisniti samo 30.000.«472 »Po izključitvi Jugoslavije iz Kominforma v juniju 1948 so se razmere poslabšale.«473 Nekdanji tajnik škofa Vovka Ivan Merlak meni, da za Cerkev ni bilo najslabše do leta 1948, ampak po tem letu, tja do leta 1954. V tem času naj bi se jugoslovanski komunisti trudili dokazati Stalinu, da so boljši od sovjetskih tudi tako, da so zaprli skoraj polovico duhovnikov.474 Tudi Stanko Ojnik vidi prelomnico na slabše v letu 1948, le da kot razlog poleg Informbiroja navaja še Stepinčevo pismo.475 V tem obdobju je postalo življenje najtežje tako za duhovnike kot za laike. Ti so bili v precepu med zahtevami oblasti na eni strani in cerkvenim učenjem na drugi strani. Po odločbi Kongregacije sv. Oficija z dne 14. 7. 1949 zapadejo izobčenju vsi, ki izpovedujejo, branijo ali širijo materialistični in protikrščanski komunistični nazor, vsi pa, ki se vpišejo v KP ali pišejo, objavljajo, širijo ali berejo liste in letake, ki učijo ali branijo nauk komunistov, ne morejo prejemati zakramentov.476 Krščanski laiki so bili zato zelo prestrašeni, saj so jim grozile za zvestobo veri hude kazni, ki so ogrožale njihovo življenje.477 Ena najhujših kazni je bil odvzem živilskih kartic, kar je pomenilo obsodbo na lakoto tudi za njihove otroke. Vsako vidno izkazovanje njihove vernosti so občutili tudi njihovi otroci v šoli, bili so zasmehovani, dobivali slabše ocene, bili dodatno nadzorovani in strožje kaznovani tudi za najmanjše prekrške, ipd. Sicer pa staršem za stik z otroki ni ostajalo veliko časa, saj so morali kmetje trdo delati zlasti prva leta v kmetijskih zadrugah po zgledu ruskih kolhozov, pa tudi zaradi obvezne oddaje pridelkov. Delavci so hodili na izmensko delo, velikokrat tudi ponoči, poleg tega še na razne obvezne delovne akcije ali sestanke, kjer so jim najbolj zagreti komunisti prali možgane. Hud udarec družinskemu življenju je zadalo množično zaposlovanje žensk, ki so v smislu socialističnih parol o enakopravnosti spolov opravljale razna težaška dela in mnogo nočnega dela. Zaradi značaja dela je bil tovarniški delavec mnogo bolj izpostavljen vplivu oblastne politike kot kmetje, ki so predstavljali glavnino prebivalstva. Zato se je gospodarska politika usmerila v pospešeno industrializacijo in zanemarjanje podeželja, to pa je pomenilo beg mladih moči v mesta in opuščanje kmetij. Z zapuščanjem domačega okolja so ljudje najprej izgubljali stik s Cerkvijo in krščansko tradicijo. Niso postajali samo sociološke dvoživke, ampak tudi religiozne. Sociološko so sicer postajali meščani in delavci oziroma uradniki, toda ker je dežela majhna in ni prav velikih mest, so ohranjali stik s podeželjem in s svojo rodno hišo. Zaradi slabega zaslužka v mestu si je moral slovenski človek ves ta čas iskati dodatnih virov prehranjevanja z dovažanjem kmetijskih pridelkov iz rodnega kraja v mesto. To pa je pomenilo, da je večina meščanov zelo pogosto ob nedeljah in praznikih odhajala v svoj rojstni kraj. Tu so se kot v prejšnjih časih zaradi vernega okolja tudi naprej udeleževali nedeljskega bogoslužja, dajali krstiti svoje otroke in prejemali druge zakramente. Ko so se sčasoma trgale vezi z rojstnim krajem, so se za mnoge trgale tudi vezi s Cerkvijo. V mestu je le manjši del teh, sicer v veri vzgojenih ljudi, ohranil stik s Cerkvijo in konkretnim 472 Nav. T. Griesser – Pečar, n. d., 241–242. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 212. 474 Prim. L. Peterle, »Zaupam v Gospoda«. 475 V Sloveniji ni bilo samo dahauskih procesov, Jana, Ljubljana, 5. 10. 1988. 476 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 213–214. 477 Uslužbenka pri listi Oznanilo se je znašla v zaporu in pozneje na prisilnem delu v taborišču, druga uradnica je zaradi dela v uredništvu dolgo ostala brez pokojnine, tretjo so zapostavljali v službi, kurir je moral dve leti hoditi v delovne brigade ... (Prim. J. Gril, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno citirati.) 473 PASTORALNI SUBJEKTI 129 občestvom. Drugi so ostali po prepričanju kristjani, vendar so svoje krščanstvo pokazali največkrat le ob cerkvenih praznikih, ki so jih po pravilu preživeli na deželi. Lahko rečemo, da je le manjši del popolnoma prekinil s Cerkvijo in vero, saj delež organiziranih komunistov nikoli ni presegal nekaj odstotkov prebivalstva, pa tudi večina od teh je vsaj za božič in veliko noč skrivoma ohranjala verske in narodne običaje. Večji del tistih, ki se niso trdno držali svojega verskega prepričanja, je nihal med Cerkvijo in oblastjo, ohranjajoč v srcu vsaj zasebno vernost, v javnosti pa doziral izražanje vernosti glede na nevarnost, ki ji je bil s tem izpostavljen. Naraščanje pritiska na Cerkev kaže tudi dejstvo, da je moral nuncij zapustiti Beograd jeseni leta 1950, za njim pa še odpravnik poslov nunciature konec leta 1952.478 V posebni noti je namreč jugoslovanska vlada protestirala proti domnevnemu vmešavanju Vatikana v državne zadeve. Takoj za tem pa je bil za kardinala imenovan zagrebški nadškof Stepinac, ki ga je oblast po vojni obtožila narodnega izdajstva in konfinirala. Odgovora Vatikana na noto vlada ni hotela sprejeti in je raje pretrgala vse stike. Zato pa je temu sledila huda gonja proti papežu in katoliški Cerkvi, kar so občutili na svoji koži mnogi verni laiki. Glavnina medijskega pritiska na vernike je temeljila na prepričevanju, da gre pri veri za srednjeveški misticizem, ki ga bo znanost povsem premagala, in da so komunisti, ki se borijo proti veri, najbolj napredni in želijo osvoboditi tudi verne teh okovov preteklosti. V ta čas sodi tudi zažig škofa Vovka v Novem mestu. Po taki hudi borbi in medijski kampanji proti veri so hoteli oblastniki s tem, da so pri ljudskem štetju leta 1953 prvič po vojni postavili vprašanje ljudem o njihovi vernosti, dokazati, da vernih v družbi ni veliko. Toda proti pričakovanjem se je 86,4 % ljudi v državi izjavilo za verne. Med Slovenci je pripadnost veri izrazilo 84,4 %. Morda je tudi ta izkušnja in takratni obisk Tita v Angliji, kjer je doživel veliko kritik zaradi odnosa do vernih ljudi, vendarle prepričal oblast, da je morala poslej začeti popuščati.479 Ta pritisk Zahoda je čutiti potem, ko je bila tudi v tujini objavljena posebna spomenica jugoslovanskih škofov Titu iz jeseni leta 1952. V njej protestirajo, da v državi ni verske svobode, da so duhovniki brezpravni, da je brezboštvo vera režima, da se vsevprek napada papeža, da so razpuščena vsa katoliška združenja in da je odvzeto cerkveno premoženje. Ljudstvo je na pritiske brezbožne oblasti odgovorilo z množičnimi romanji, predvsem v Marijina božja pota, še posebej po razglasitvi Marijinega leta v decembru 1953.480 Kljub temu je vztrajna propaganda naredila svoje, saj je med mladino naraščala moralna pokvarjenost in nepoučenost, raslo je število razporok, splavov, rojenih izven zakona. To pa je imelo vpliv na celotno družbeno življenje in tudi na življenje vernih ljudi.481 Tajna policija OZNA je leta 1954 morala priznati, da Slovenci še vedno sledijo Vatikanu, da je na deželi duhovnik najbolj spoštovana osebnost, da obisk maše narašča, da komunizem ne bo nikoli osvojil ljudske duše, dokler bodo Slovenci tako močno povezani z Rimom. Zato bo naredila načrt za dokončno odstranitev vpliva Cerkve na ljudi.482 OZNA je zato poskrbela, da so bili tudi v zaporih laiki ločeni od duhovnikov, da bi ti ne imeli nanje »kvarnega« vpliva. Pritisk oblasti na Cerkev in hkratni pritisk na slovenskega kmeta sta bila medsebojno povezana. Ker je bila večina vernikov kmečkega stanu, se je pritisk na Cerkev vsakič hitro odrazil tudi na kmetu, ki je Cerkvi v celoti pripadal. Zato je tudi pritisk na Cerkev pojenjal skupaj s pritiskom na kmeta. Po smrti Stalina, po katerem se je kljub 478 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 98. Prim. L. Ceglar, n. d., 40. 480 Prim. L. Ceglar, n. d., 57. 481 Prim. L. Ceglar, n. d., 70–72. 482 Prim. L. Ceglar, n. d., 93–94. 479 PASTORALNI SUBJEKTI 130 ločitvi od njega močno zgledoval Tito in z njim v »partijski popolnosti« tudi tekmoval, je delno popustila tudi ostrina, s katero je režim pritiskal na kmeta »kot tekmeca« delavcev in na Cerkev kot sovražnika delovnega ljudstva. Na obeh frontah je režim doživljal neuspeh, saj kmetov niso spravili v zadruge, kristjanov pa ne v partijo.483 Čeprav je v drugi polovici petdesetih let in začetku šestdesetih let oblast v ostrini precej popustila, to še ne pomeni, da je Cerkev spustila iz kontrole.484 A tudi v Cerkvi so nastopile spremembe. Vesoljna Cerkev je spremenila odnos do sveta, zato se je le-ta začel spreminjati tudi v krajevnih Cerkvah. Začelo se je iskanje pozitivnega ter stičnih točk in ne samo napak pri drugem. V letu 1962 in pozneje so si slovenski škofje prizadevali za izboljšanje odnosov med državo in Cerkvijo. Tudi sami so začeli iskati stike z versko komisijo, kar je bilo posledica prvih neuradnih stikov med Jugoslavijo in Vatikanom po letu 1960. Kljub temu je policija budno spremljala delovanje duhovnikov in laikov ter jih pridno kaznovala za vsak najmanjši prekršek. V letu 1962 je bilo zaradi verske nestrpnosti kaznovanih šest laikov.485 Po drugem vatikanskem koncilu so stopile v Cerkvi v ospredje teme, ki do tedaj niso imele tolikšnega poudarka: dialog, ekumenizem, mir, pomoč nerazvitim ... To se je precej vklapljalo v jugoslovansko idejo o oblikovanju tretjega bloka neuvrščenih držav, kateremu je skušala biti Jugoslavija idejni vodja. To je oblast sililo v urejanje odnosov z Vatikanom, zato je bilo treba tudi doma izboljšati razmerje s Cerkvijo. Vsa ta prizadevanja so se odrazila v protokolu med Jugoslavijo in Vatikanom leta 1966. To in koncilski odnos do laikov v Cerkvi so dali drugačne možnosti laikom v Sloveniji. V ljubljanski nadškofiji so se začeli ustanavljati ŽPS, večji poudarek je dobivala družina, zakrament zakona in priprave nanj. Začeli so se širiti tečaji priprave na zakon, mladinske skupine so dobile nov zagon, prav tako celotna kateheza. Leta 1969 je začel z delom pastoralno teološki tečaj, obnavljale so se mnoge cerkve. Precejšnja opora študentom in izobražencem je bil teološki tečaj, ki se je začel skromno leta 1967, potem pa vedno bolj pridobival na pomenu in odzivnosti. Laiki so ga množično obiskovali in se na njem usposabljali za zoperstavljanje agresivnemu ateizmu, ki ga je na vseh straneh vsiljevala komunistična oblast. Sčasoma so na njem postajali iz poslušalcev tudi aktivni udeleženci, nekateri tudi kot predavatelji. Napačno bi presojali, če bi mislili, da je bil tečaj pomemben zgolj zaradi kritičnih besed na račun tedanje oblasti. Pomemben je bil predvsem zaradi izobraževanja in ker je pomagal pri duhovnem zorenju.486 Po zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976 so morali duhovniki prijaviti vse prostore za versko dejavnost, s čimer so ti postali javno priznani. To je dalo občutek večje svobode tudi laikom. V ljubljanski škofiji se tedaj razširijo skupine raznih duhovnih gibanj, zlasti ognjiščarjev in neokatehumenov. Delo s študentsko populacijo postane po letu 1971 bolj organizirano in dobi v teološkem tečaju svoj vsakoletni vrhunec.487 Poseben pomen je imela tudi precejšnja sprostitev na področju verskega tiska, 483 Prim. L. Ceglar, n. d., 138. D. Klemenčič: »Imam primer, ko je šla študentka, ki je kasneje uspešno končala šolanje, prosit za štipendijo in so ji rekli: ‘Ja, punca, kaj pa misliš? Delaš za Družino, pa boš štipendijo dobila?! Ni govora!’ Druga študentka, ki je pri nas delala kot korektorica in je zdaj ugledna profesorica, pedagoginja v Firencah, je morala prekinit študij v Ljubljani, ker je delala pri Družini. Take pritiske so čutili posebno laiki.« (F. Petrič, Delali smo po strategiji žabjih skokov.) 485 Prim. L. Bizilj, n. d., 127. 486 »Nekoč naj bi bilo zanimivo na Teološkem tečaju zato, ker se je lahko reklo kaj čez državo in za to poželo spontan aplavz, ali zato, ker je ljudem ob vročih temah porasel adrenalin in so se v strahu ozirali okoli sebe, če niso morda pred vrati že varuhi pridobitev revolucije. Dejansko pa smo teh trideset let praviloma polnili dvorano Teološke fakultete zato, ker smo lahko slišali odgovore na svoja najtežja bivanjska vprašanja.« (M. Knep, Psihološki podton, 50.) 487 Prim. V. Pangerl, n. d., 248–249. 484 PASTORALNI SUBJEKTI 131 ki je močno podpiral krščansko zavest in bil eden od glavnih stebrov pri vzdrževanju in poglabljanju vere laikov.488 Če bi dejansko prišlo do sinode, ki jo je leta 1969 napovedal nadškof Pogačnik, bi gotovo v Cerkvi od tedaj naprej imeli laiki večjo težo, kot so jo imeli do tedaj, saj naj bi bil »predmet sinode notranji dialog v Cerkvi sami.«489 Pred koncem istega leta je Pogačnik še zapisal: »Pomnite pa, da morate sinodalne sklepe predložiti vi, duhovniki, in z vami verni laiki.«490 Vendar do sinode žal ni prišlo. Ko je ob napovedi sinode revija Cerkev v sedanjem svetu izvedla anketo med izbranimi duhovniki in laiki in je postavila tudi vprašanje zastopanosti laikov pri sinodi, je bil odgovor nedvoumen, da morajo laiki biti pritegnjeni že v pripravo sinode in v odločanje na njej.491 Tudi če bi zvezki Prenove, zlasti šesti zvezek o človeku in kristjanu v slovenski družbi in Cerkvi iz leta 1979, našli večji odmev v vseh občestvih, bi to bolj na široko odprlo vrata sodelovanju laikov v pastoralnem delu Cerkve. Tako pa je pri poskusih bolj ali manj ostalo. Večji pomen so laiki dejansko imeli pri pripravah in na zasedanjih POZLN, kar moremo šteti za višek dosedanjega umeščanja laikov v cerkveno življenje in delo. A tudi tu začeto vključevaje ni imelo svojega logičnega nadaljevanja v praksi. Delno bi lahko iskali vzrok takemu stanju v odsotnosti ustreznih laiških organizacij in struktur, kjer bi mogli laiki sami uresničiti sprejete sklepe. Delno je krivda tudi na samih laikih, ki so bili od polstoletnega mrtvila tako ohromljeni, da po večji angažiranosti niti niso hrepeneli. Delno tudi v duhovnikih, ki v svojih pastoralnih prizadevanjih delovanju laikov niso dajali ustreznega poudarka. Koncil je torej pri laikih našel ugoden odmev, vendar niso bili usposobljeni za prevzemanje večjih odgovornosti, pa tudi družbenopolitične razmere jim niso bile naklonjene. Zelo pozitivno so sprejeli koncilske novosti, ki so zadevale notranje cerkvene zadeve in niso zahtevale velikih sprememb navzven. Tako so hvaležno sprejeli liturgično prenovo, zlasti na področju ljudskega in zborovskega petja in sodelovanja pri posredovanju božje besede. Svojo vlogo v Cerkvi so mnogi laiki videli uresničeno že s tem, da so sodelovali pri bogoslužju predvsem kot pevci in bralci beril. V oznanjevanju je prišel delež laikov do izraza v prvi vrsti pri katehezi v vlogi katehistov in katehistinj, v tisku kot sodelavcev, v izvedbi tečajev priprave na zakon kot predavateljev, prav tako pa tudi predavateljev v okviru verskega izobraževanja odraslih. Kasneje tudi v drugih medijih. Mladi so vedno bolj izrabljali možnosti duhovnega poglabljanja na njim namenjenih duhovnih vajah. Podobno tudi v mladinskih, študentskih, zakonskih, molitvenih, bibličnih skupinah. Kar lepo število laikov je sodelovalo ves ta čas v ŽPS in s tem prevzemalo del vodstvene službe v župnijskih občestvih.492 Tudi pri obnovitvenih delih cerkva in cerkvenih stavb in pri novogradnjah se je na svojski način uveljavila vloga laikov. Breme fizičnega dela in denarne podpore je seveda slonelo skoraj izključno na njihovih ramenih, saj za takšno udejstvovanje duhovniki navadno niso imeli možnosti. Šele v času demokracije so mogli laiki dati svoj bistveni prispevek tudi pri uresničevanju krščanske diakonije. Vprašanje vloge žensk v Cerkvi se v ljubljanski nadškofiji tako kot tudi v celotni Sloveniji v pokoncilskem času ni nikoli močno izpostavljalo. O kaki feministični teologiji ne moremo govoriti. Bilo jih je nekaj, ki so poudarjale večji pomen žensk v primerjavi z moškimi, vendar kakega velikega odziva to ni imelo. Ženske so v ohranjanju krščanske tradicije kot v vzdrževanju verske prakse imele v tem obdobju izjemno veliko vlogo. 488 Prim. D. Rupel, ... , n. d., 1940. Prim. Okrožnica 7/1969. 490 Prim. Okrožnica 12/1969. 491 Prim. Š. Steiner, Anketa o prihodnji(h) slovenski(h) sinodi(ah), 250–254. 492 Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti, 19–25. 489 PASTORALNI SUBJEKTI 132 Posebnost razmer v Sloveniji je določalo dejstvo, da je bilo v primeri z drugimi deželami tu zelo veliko žensk zaposlenih v tovarnah in pisarnah. Vse je bilo usmerjeno v razbijanje s krščanstvom prežete narodne kulture. Zaradi bližine zahodnoevropskih dežel z visokim življenjskim standardom so se tudi v Sloveniji družine želele približati temu standardu tako, da so bile poleg mož zaposlene tudi mnoge žene, kar je seveda puščalo posledice na družinskih odnosih. Poleg pomena žena za ohranjanje družinske vernosti je potrebno posebej naglasiti njihov velik delež v oblikovanju bogoslužja, v katehezi in dejavnostih Karitas, skratka pri prostovoljnih dejavnostih. Glede na svoj delež v verskem življenju pa ženske podobno kot v drugih deželah niso imele sorazmernega dostopa k možnim oblikam odločanja v Cerkvi. Drobno novost velja omeniti še v času po nastopu nadškofa Šuštarja glede odnosa Cerkve do laikov. Slovenski škofje so na redni seji slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) dne 18. junija 1985 sprejeli odlok o oblikovanju škofijskih odlikovanj v vseh treh škofijah. Odlikovanje je namenjeno osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim služenjem krajevni Cerkvi. Tako je še isto leto v ljubljanski nadškofiji dobil prvi odlikovanec posebno plaketo in diplomo, za njim pa skoraj vsako leto eden ali dva. V letih od 1985 do leta 1996 je dobilo odlikovanje 13 oseb, od teh 10 laikov. Med laiki sta dva odlikovanca organista, dva zdravnika, umetnica, teologinja, idr. V glavnem gre za ljudi, ki so se zelo angažirali v pastoralnem delu na župnijski ali škofijski ravni. Vsekakor je s tem krajevna Cerkev hotela pokazati, da prizadevno delo laikov vidi in ceni. PASTORALNA PODROČJA 133 3. PASTORALNA PODROČJA 3.1 OZNANJEVANJE Oznanjevanje v ožjem pomenu se uresničuje v treh oblikah: evangelizacija, kerigma ali misijonsko pridiganje; kateheza kot razlaga in poglabljanje vere za že spreobrnjene ter liturgična pridiga ali homilija, torej pridiganje v skupnosti.493 V kratkem pregledu, kako se je odvijalo oznanjevanje v ljubljanski nadškofiji v času po drugi svetovni vojni pa do konca stoletja, se seveda ne bomo mogli ustavljati prav v vseh vidikih oznanjevanja, ampak se bomo omejili predvsem na dve temi: pridige in katehezo, ker se nam zdi to dvoje ključnega pomena za razumevanje pastoralne dejavnosti Cerkve v tedanjih okoliščinah. Ne bomo se tukaj dotikali oznanjevanja v smislu osebnega pričevanja ali oznanjevanja kot prve evangelizacije. Osebnega pričevanja smo se dotaknili že pri prikazu pastoralnega delovanja škofov, duhovnikov in laikov. Kakršnokoli načrtno in obsežno oznanjevanje tistim, ki vere še ne poznajo, je vsaj v večjem delu komunistične vladavine bilo povsem nemogoče. Komunizem je dopuščal dotedanjo cerkveno dejavnost, ker je pač ni mogel uničiti, že vnaprej pa je izključeval kakršnokoli misijonarsko dejavnost med tistimi, ki jih je hotel ustvariti kot »socialističnega človeka«, osvobojenega vsakršnega »opija ljudstva« (po Marxu). Kot prvo bomo pogledali področje pridiganja v cerkvah, kar je Cerkev lahko tudi v komunizmu še najbolj nemoteno opravljala, čeprav ne brez kontrole oblasti. Kot drugo pa so bomo od blizu ogledali katehezo, saj se zdi, da je prav na tem področju Cerkev v ljubljanski škofiji in celotni Sloveniji kljub hudemu odporu oblasti najbolj zavzeto delovala in tudi dosegla velike uspehe. Če samo sodimo po prizadevanju pastoralnih delavcev prvih deset let po koncu koncila, natančneje med leti 1967 in 1976, kakor se kaže skozi objavljanje člankov v pastoralni reviji Cerkev v sedanjem svetu, ki je takrat zaživela kot sad koncila, potem je bila v tem času poleg zakramentalne pastorale najpomembnejša tema kateheza. Pregledovanje bibliografskega kazala te revije za to obdobje pokaže, da je bilo zakramentom posvečenih 656 naslovov, katehezi raznih starostnih skupin skupaj 165 naslovov in oznanjevanju v istem obdobju zgolj 31 naslovov.494 Morda prav po vnemi za to dejavnost takratnih vodilnih pastoralnih delavcev lahko sodimo, kje je slovenska Cerkev v tem obdobju videla prioritete in kaj je bilo zanjo največji izziv. K oznanjevanju v širšem smislu moremo šteti tudi področje šolstva, medijev in misijonov. Zato bomo obravnavali tudi te teme, in sicer predvsem z vidika, koliko možnosti je Cerkev v obravnavanem obdobju dejansko imela za oznanjenje evangelija na teh področjih in koliko je te možnosti izkoristila. Že v naprej opozorimo, da Cerkev na vseh teh treh področjih ni imela enakih možnosti oznanjevanja. Tako je jasno, da v komunizmu Cerkev na področju javnega šolstva ni mogla veliko storiti, saj si je prav to področje komunistična oblast najbolj sistematično začela v celoti podrejati že kmalu po svojem nastopu. Cerkvi je bilo načelno prepovedano delovati v javnem šolstvu in odvzete so ji bile vse možnosti, da bi začela razvijati svoje lastno šolstvo. Kar zadeva medije, opazimo podobno doslednost na področju elektronskih medijev, pa tudi kina, gledališča in podobnih. Bolj »širokogrudna« je bila oblast edino glede tiska. 493 494 Prim. E. Alberich, Kateheza, 291. Prim. Cerkev v sedanjem svetu, Bibliografsko kazalo 1967–1976, 11–25. PASTORALNA PODROČJA 134 Tu je Cerkev sčasoma razvila dejavnost, ki ji ni primerjave v tedanjem komunističnem svetu. Misijoni, tako ljudski misijoni po župnijah kakor zunanji po svetu, pa so tako tipično cerkvena dejavnost, da vanj oblast ni mogla neposredno vstopati in se v tem pogledu s cerkvene strani tudi ni počutila ravno ogrožena. Zato se temu vprašanju tudi ni veliko posvečala. Zanimivo je, da v novejšem času Cerkev tem oblikam oznanjevanja ne posveča tiste pozornosti, kot jo je v obravnavanem obdobju. Po eni strani so k temu pripomogle spremembe v družbi, po drugi pa v Cerkvi vedno bolj prevladuje prepričanje v moč medijev in drugih sodobnih oblik oznanjevanja. Ljudski misijoni po župnijah so zato v krizi, saj se ljudje na vabila k sodelovanju ne odzivajo več množično, kot so se v obdobju, ko sodobnih oblik oznanjevanja še ni bilo. 3.1.1 Pridige Oznanjevanje, zlasti liturgično oznanjevanje ob nedeljah in praznikih, je v teku cerkvene zgodovine imelo različno velik poudarek. Kristus sam je hodil iz kraja v kraj in oznanjeval množicam, ki so se zgrinjale okrog njega ali na vzpetinah ali ob jezeru ali v hiši (Prim. Mt 4, 1; 9, 10). Apostoli so nadaljevali na podoben način in se ob preganjanju (Apd 8, 1) tudi razkropili po vsem tedanjem svetu. Tudi oni so oznanjali na trgih (Apd 17, 17) ali v shodnicah (Apd 18, 26), pa tudi v ječi (2 Kor 6, 5) in v hišah, kamor so jih vabili (Apd 11, 12). »Že od prvih začetkov pa je najbolj izpričano nedeljsko liturgično zbiranje, pri katerem je bila vedno tudi homilija, ki je z moralne strani razlagala biblična besedila. Drugo Klementovo pismo je najstarejše pričevanje o tem, a tudi Apd 20, 7–12 in 1 Kor 16, 2 sta za to pomenljiva, ker izpričujeta veliko starost te liturgične ustanove.«495 Potem ko je bogoslužje vedno bolj dobivalo osrednje mesto v življenju kristjanov in se po Milanskem ediktu preselilo v posebej za bogoslužje določene prostore, se je oznanjevanje zožilo na bogoslužni prostor in v samo bogoslužno opravilo. V poznejši zgodovini so bili tudi poskusi živega oznanjevanja po trgih in mestih, zlasti nekateri redovi so se v tem odlikovali, vendar so to ostale zgolj dopolnilne oblike bogoslužnemu oznanjevanju ali pridigi. Ob tem seveda gre vzporedno tudi za oznanjevanje s pisano besedo, vendar to do iznajdbe tiska v 15. stoletju ni moglo biti množično, pa tudi potem še dolgo ne, tja do 19. stoletja. O verskem tisku pri nas bo govora posebej. Tudi v 20. stoletju je bilo pridiganje eno najpomembnejših opravil duhovnika, zato so se oblikovale razne teološke šole, ki so dajale v oznanjevanju svoje poudarke. Na Slovenskem je po ustanovitvi Univerze in v njej delujoče teološke fakultete postajalo liturgično oznanjevanje vedno bolj organizirano in načrtno. Splošno pa lahko rečemo, da je bilo pridiganje močno družbeno obarvano, seveda tudi s precejšnjim političnim in narodnostnim poudarkom. V času druge svetovne vojne sta močno izstopali dve temi: vdano sprejemanje preizkušnje in trpljenja in svarjenje pred nevarnostjo brezboštva, ki se je vtihotapljalo med ljudstvo preko brezbožnega komunizma. Po vojni se je kmalu pokazalo, da so možnosti oznanjevanja zožene, nekatere pa povsem onemogočene. Cerkev se je bila zato prisiljena povrniti k oblikam oznanjevanja, ki jih je uporabljala Cerkev v prvih krščanskih stoletjih, ko je bila podobno preganjana. Z nastopom komunističnega enoumja je liturgično oznanjevanje doživelo temeljito 495 G. Groppo, Oznanjevanje, 468. PASTORALNA PODROČJA 135 prečiščenje. Najprej zato, ker je ostalo skoraj edina pot posredovanja vere, potem ko je bil verouk vedno bolj onemogočen, verski tisk zatrt, dostop do drugih medijev pa takoj povsem onemogočen. Potem pa zato, ker je bilo tudi oznanjevanje v cerkvi vedno pod budnim očesom partije, ki se je za to posluževala v to prisiljenih vernikov ali pa je predvsem v mestih v cerkve pošiljala svoje vohune.496 Četrta okrožnica po koncu vojne že priporoča, naj se napravi v vsaki dekaniji načrt pridiganja, naslednja pa naravnost pove: »Pridige naj se pišejo, da bo mogoče zavreči vsako napačno umevanje«.497 Duhovnikove pridige so bile seveda tisto področje, kjer oblast ni mogla direktno posegati v vsebino. Zato ji je ostala predvsem pot zastraševanja.498 Včasih so špijoni napačno razumeli duhovnikove besede ali pa so v želji, da se tajni policiji bolj prikupijo, povedanemu še kaj dodali, česar ni bilo mogoče preverjati. Včasih so pomen pridig v obtožnici enostavno prikrojili tako, da je bil pri roki formalni razlog za sodno preganjanje pridigarja. Tak pritisk in vedno novi primeri kaznovanja duhovnikov za prav smešno preproste stvari so silili duhovnike v samokontrolo in bolj posplošeno govorjenje. Da bi bilo v teh okoliščinah duhovnikom laže izbirati pravo snov za pridige in da bi se izognili težavam z oblastjo zaradi njej neprijetnih pridig, se je škofijsko vodstvo odločilo pripraviti pridigarski načrt in po njem izdelati osnutke za pridige, ki naj bi se jih pridigarji bolj ali manj morali držati. Na ta način naj bi tudi bolj zanesljivo obdelovali v pridigah celoten krščanski nauk. To je zahtevala že predvojna škofijska sinoda, ki je določila: »V pridigah mora priti v petih letih na vrsto ves krščanski nauk. Škof bo na predlog homiletičnega sveta proti koncu vsakega leta v Škofijskem listu objavil snov pridig in njih zapovrstni red za prihodnje leto. Vsi pridigarji se morajo držati tako določene snovi in nje zapovrstnega reda. Homiletični svet se bo pri sestavljanju snovi in njih zapovrstnega reda oziral tudi na predloge dekanijskih konferenc.«499 Zaradi vojne se to ni moglo vsepovsod izvajati, so se pa tega držali mnogi duhovniki. Tako je župnik Andrej Zupanc napravil načrt za eno petletje, tega je dobil v roke Jože Pogačnik, ga predelal in pripravil za cerkveno leto 1945/46 prve pridigarske osnutke. »Odtlej so prihajali leto za letom, najprej samo k duhovnikom ljubljanske škofije, nato spontano vedno bolj na široko, celo na Hrvaško«.500 Pridigarski načrt se je izvajal v obliki petletk in sicer štirikrat zapovrstjo, zadnja petletka se je zaradi koncila podaljšala še za eno leto. Najprej so pred začetkom vsakega leta vsi pridigarji prejeli načrt, v katerem je bila za vsako nedeljo in praznik nakazana ne le snov, ampak tudi vsebinske točke, tako da se je dalo pridigati že na osnovi tega. Nato so izhajali tudi nepodpisani osnutki za posamezne pridige, ki so jih pisali razni duhovniki. Prvih pet let je bil za osnovo stari katekizem s petimi poglavji (resnice, zapovedi, krščanska pravičnost in popolnost, molitev in maša, zakramenti in zakramentali). Prva leta po vojni je načrt tudi sproti nastajal in se dopolnjeval. Tako je za leto 1947 vseboval božje in cerkvene zapovedi. Škofijsko vodstvo je presodilo, da je načrt »dobro premišljen in za vse pridigarje obvezen«. Menilo je, da bodo le na ta način »verniki dobili celotni verski in nravni pouk«. Hkrati s pridigarskimi osnutki so začeli iz ordinariata pošiljati tudi osnutke za krščanski nauk, sprva za stanovske govore za otroke in matere. Kasneje tudi za može in 496 »Na birmah smo imeli neizmerno veliko fotografov. To so bili večinoma vohuni, ki so spremljali vse, poslušali, zapisovali ...« (S. Lenič, n. d., 42.) 497 Okrožnica 5/1945. 498 »Takrat nismo (laiki) ničesar vedeli, ampak kasneje ko sem bil varnostnik oziroma vratar v Kliničnem centru v času, ko je tam ležal Tito, so vratarnico obiskovali policaji in dejali, da je v vsaki župniji nekdo, ki posluša pridige in potem javi naprej. Vsi smo bili nadzorovani, kaj je kdo govoril.« (J. Podržaj , PSLpA.) 499 ZLŠ, čl. 502. 500 J. Oražem, Pokopanim osnutkom in neznanim osnutkarjem, 135. PASTORALNA PODROČJA 136 fante, katerim je bila namenjena prva nedelja v mesecu in je moral biti zanje takrat pri popoldanski molitveni uri najprej deset minut trajajoč govor.501 Ker je zaradi izrivanja verouka iz šol verska vzgoja prehajala vedno bolj na starše, se je pokazalo, da je treba najprej nje dobro poučiti v verskih resnicah. »Da verniki ohranijo znanje najpotrebnejših molitev in resnic iz katekizma, se naroča pridigarjem, da po vsakem cerkvenem govoru z verniki glasno in razločno ponavljajo molitev ali obrazec, ki bo določen za vsak mesec posebej za vso škofijo.«502 V drugi petletki (1950–1955) je bil v ospredju Kristus in njegov nauk, Kristus v svetnikih in v Cerkvi. Škofijsko vodstvo je ugotavljalo, da se tu in tam pri pridiganju pojavljajo kake samovoljnosti, zato se strogo naroča duhovnikom, da se načrta držijo.503 V naslednji petletki (1955–1960) je bil krščanski nauk predstavljen pod gesli: Bog, Kristus, Cerkev, župnija, družina. Pred letom 1958, ko je bil v načrtu poudarek na obhajilu, so oznanjevalci za izvajanje načrta prejeli naslednje navodilo: »Treba ga je dobro preštudirati in pri pripravi na pridigo vedno imeti pred očmi. Torej ni dovolj, držati se samo teme, temveč treba je obravnavati temo v smislu in po namenu celotnega načrta.«504 V letih od 1960–1966 so bile prvi dve leti v ospredju homilije ob evangelijih in berilih, naslednja tri leta pa po novem velikem katekizmu: Bog in odrešenje, Cerkev in zakramenti, Hoja za Kristusom in zapovedi. Tako zasnovani načrt se je seveda srečeval pogosto s težavo usklajevanja s cerkvenim letom. Razni posebni poudarki na določene nedelje v letu, kot npr. na nedeljo družbenih občil, nedeljo turizma, izseljensko nedeljo, idr. so zahtevali prilagoditve in včasih opustitev načrta. Zato je novo rešitev prinesel koncil z liturgično reformo, ki je uvedla triletni krog nedeljskih svetopisemskih besedil in temu se je moralo prilagoditi tudi oznanjevanje s triletnim pridigarskim načrtom. Potrebni so bili posebni tečaji, ki so jih za to prirejali v Zagrebu in drugod.505 V tistih svinčenih časih je bilo treba način podajanja prilagoditi razmeram, v katerih so bili tako pridigarji kot poslušalci. »Zato so osnutki prvih let prinašali predvsem pozitivno razlago celotnega nauka nekako po »lekcijah« ali obrokih, previdno so zavračali tudi trditve, ki so jih verni ljudje slišali ali brali drugje, oznanjevalcem samim pa je bila prepuščena odgovorna naloga, kako naj to staro vsebino povedo v sodobnem, človeku razumljivem jeziku.«506 Po koncilu (1966–1969) je bilo triletno obdobje pripravljanja oznanjevalcev na nov način oznanjevanja in čakanja novih prevedenih nedeljskih lekcionarjev, ki so v tem času začeli izhajati. Zato so ta čas pridige govorile o liturgiji, o Kristusovi skrivnosti in Božji besedi. Naslednja triletka (1969–1972) je skušala predvsem obdelati nova bogoslužna besedila z eksegetičnega vidika, tej pa je sledila doba (1972–1975), v kateri naj se pokaže vse raznovrstno bogastvo tem, ki jih Božja beseda odpira. Sledila je doba liturgične vzgoje pri oznanjevanju in druge teme. Z leti so pridigarski načrti postajali vedno manj togi in zaprti in so se v izbiri tematskih krogov vedno približevali enoletnemu načrtu. Ta je mogel biti bolj aktualen in je nakazoval tematiko oznanjevanja, ki se je vključevala v različne teme, katerim so bila posvečena posamezna leta tako na svetovni kot na domači ravni, nazadnje tudi glede na tematiko pastoralnih in drugih tečajev. Nov način oznanjevanja, ki ga je sprožil koncil, je privedel leta 1981 do združitve pridigarskih osnutkov in Sejavca, ki so ga izdajali salezijanci, v nov pridigarski 501 Prim. Okrožnica 12/1947. Okrožnica 1/1949. 503 Prim. Okrožnica 11/1953. 504 Okrožnica 12/1957. 505 Prim. Okrožnica 1/1963. 506 J. Oražem, n. d., 136. 502 PASTORALNA PODROČJA 137 pripomoček Oznanjevalec, ki izhaja še danes, letni načrt zanj pripravi komisija za oznanjevanje pri Slovenskem pastoralnem svetu in ta poveri izdelavo osnutkov za pridige določenemu krogu duhovnikov, ki prispevajo svoje misli za posamezne nedelje. Po letu 1980 je pridigarski načrt sledil evangelijem in poudarjal tistega evangelista, ki je bil to leto v ospredju. Sveto leto 1984 je zahtevalo svoj oznanjevalni načrt, prav tako leto 1985 kot leto duhovnih poklicev. V naslednjih treh letih (1986–1988) je sledila obravnava evharistije pod različnimi vidiki. Z letom 1989 se začne petletno obdobje z naslovom Živa Cerkev za naš čas. Po letu 1993 pa oznanjevalni načrt bolj ali manj sledi pastoralnemu načrtu in se vanj ustrezno vključuje. Za pripravljanje in izvedbo načrtov in osnutkov je dolga leta nosil glavno odgovornost Janez Oražem, rektor semenišča in profesor homiletike na Teološki fakulteti. Sam je ocenil vrednost takratnih pridigarskih osnutkov takole: »Tudi vsebinska vrednost ni brez cene, kajpak so bili eni boljši in drugi slabši, vsi pa vsaj obgodrnjani, da so »zanič«, čeprav so dostikrat prav godrnjavcem pomagali iz zadnje zadrege, mnogim pa bili vsaj vodilo za sestavo lastne pridige, nekaterim žal tudi potuha za premajhno osebno iniciativo ali pa dobrodošla krinka, da so pod »poslanico z ordinariata« skrili svojo bodico ali izziv. (Zato so se morali uredniki in nekateri pridigarji zaradi njih tudi opravičevati ali celo zagovarjati in plačevati).«507 Kako težko je bilo v letih komunistične diktature, zlasti v njeni prvi polovici pridigati, naj povedo nekateri primeri, ki govorijo o tem, za kaj vse so bili duhovniki zaprti, zasliševani in kaznovani. »OZNA je klicala na odgovor duhovnika, ki je nedeljsko udarniško delo obsodil kot skrunitev nedeljskega počitka. Drugega duhovnika je poučila, da ne sme več pridigati, da je obisk nedeljske maše obvezen, kajti odslej velja svoboda.«508 Leta 1952 je bil v novomeškem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo tudi 75-letni žužemberški dekan Karel Gnidovec, ker je javno molil za Rožmana, strupeno pridigal, primerjal stisko slovenskega naroda s stisko judovskega ljudstva ...509 Zaradi pritiskov in zapiranja so duhovniki postali previdnejši. Tudi sama policija je že leta 1947 ugotavljala, da duhovniki ne napadajo oblasti neposredno, ampak v pridigah govorijo bolj na splošno o materializmu in brezboštvu.510 Mnogi duhovniki so namreč na svoji koži občutili resnico o sojenju duhovnikom, ki jo je na tolminskem procesu leta 1952 izrekel državni tožilec Bajc: »Demokratični sodniki so sužnji dokazov, mi socialistični pa sodimo po svoji socialistični vesti in morali.«511 Zaradi razmer po vojni je bilo izredno veliko odvisno od kvalitete pridig, ki so edine še preostale duhovnikom kot sredstvo oznanjevanja. Zato je Cerkev temu delovanju posvečala veliko pozornosti, saj ji je prostor uresničevanja poslanstva dajal samozavest in pogum. Verniki so zaradi vsesplošne ogroženosti v poslušanju pridig iskali moč za vztrajanje v veri in kljubovanje vsem zunanjim in notranjim pritiskom. Hvaležno so sprejemali vse pridigarjeve spodbude, kar je duhovnikom dajalo močan občutek osebnega uresničenja. S popuščanjem oblastnega pritiska je seveda pridiga izgubljala na svoji družbeni moči, zato je prav prišel koncil z vrnitvijo k Svetemu pismu, kar je dalo pridiganju svojo prvotno notranjo moč. Kljub zmanjšanju obiska vernikov v liturgičnem življenju Cerkve, je prav preko pridig Cerkev ohranila veliko moč oblikovanja vesti vernikov, v manjših krajih pa veliko odmevnost tega, kar je bilo ljudem povedano pri nedeljski pridigi. 507 J. Oražem, n. d., prav tam. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 141. 509 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 21. 510 Prim. L. Bizilj, n. d., 104. 511 Prim. L. Ceglar, n. d., 73. 508 PASTORALNA PODROČJA 138 Kadarkoli je bila Cerkev preganjana in zasramovana, so posebno pridige škofov in določenih duhovnikov, tudi v laični javnosti vzbujale odmevnost in pozornost. Vsaka totalitarna oblast, in tak je bil komunizem, namreč težko prenaša, da Cerkev preko oznanjevanja ustvarja določeno javno mnenje, ki tej oblasti ni naklonjeno. Oblast je pri tem več ali manj nemočna in tega ne more povsem preprečiti. Najbolj njeno moč zmanjšuje dejstvo, da krščansko oznanjevanje ljudi vzgaja in spodbuja k svobodnemu razmišljanju in izražanju. 3.1.2 Kateheza Glede na število člankov v pastoralni reviji Cerkev v sedanjem svetu (CSS) s katehetskega področja, je kateheza tisto področje, na katerem so se pastoralni delavci v povojnem obdobju posebej močno angažirali. Ta angažiranost pa postane še bolj razumljiva, ko prelistamo tudi okrožnice ljubljanske škofije iz povojnega obdobja in v njih najdemo zelo veliko napotkov, direktiv in spodbud za delo na katehetskem področju že takoj od leta 1945 dalje. Ker nas spričo ostalih manj določnih odzivov na takratni čas jasno in odločno stališče vodstva škofije do tega področja kar preseneti, se je potrebno zazreti tudi v čas pred vojno. In tam imamo kaj videti. Slovenska Cerkev je na področju kateheze že od terezijanskih reform v 18. stoletju držala korak z vsem evropskim prostorom. Samo pet let po splošni šolski naredbi (1774) sta v slovenščini izšla mali (Edling) in veliki (Migazzi) katekizem, prirejena za naše razmere.512 Močan zagon katehezi je dalo leta 1907 v Ljubljani ustanovljeno Društvo slovenskih katehetov, ki je takoj na začetku imelo 356 članov, v glavnem iz ljubljanske škofije. Društvo je leta 1947 moralo prenehati z delom.513 Do začetka druge svetovne vojne je bil v slovenskih šolah verouk obvezen šolski predmet z dvema urama tedensko. Med vojno je na Gorenjskem, kjer je zaradi izgona zelo primanjkovalo duhovnikov, katehistinja Vida Detela pripravila učni načrt verouka, razmnožili so ga v 700 izvodih in razposlali po župnijah, kjer so otroke večinoma poučevali starši ali mlada dekleta.514 Po koncu vojne je postal verouk v Sloveniji neobvezen šolski predmet z eno uro na teden, a še pri tem so že leta 1945 nastale marsikje velike težave, ki so se vedno bolj stopnjevale. Tako je bila uradna ukinitev poučevanja verouka v šolah s strani Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, dne 1. februarja 1952, zgolj formalen akt. Podrobnosti o tem, kaj se je dogajalo na tem področju v povojnem času moremo dokaj dobro slediti v okrožnicah ljubljanske škofije. Škofijska okrožnica takoj po končani vojni sporoča duhovnikom, ki so nastavljeni na župnije, da imajo pravico poučevati verouk v šoli, vendar se morajo glede ur sami dogovoriti z upraviteljem šole. Zaradi zaostanka v času okupacije, naj bo verouka več, če se lahko tako dogovorijo na šoli. Zanimiva je še trditev, ki verjetno res velja za prve mesece po koncu vojne: “Cerkev in svetna oblast hoče zabrisati vsak občutek staršev ali učencev, da kdo poučevanje verouka sedaj ovira.”515 Ob začetku veroučnega leta je izšla posebna okrožnica s pripisom na koncu: “To oznanilo naj se prebere v nedeljo 16. septembra t. l. pri vseh javnih božjih službah, brez pripomb!” Generalni vikar Vovk v njej navaja iz ZCP kan. 1113, 1372 in 1373 o dolžnosti in pravici verske vzgoje, pa tudi besede papeža Pija XI. iz okrožnice o krščanski vzgoji mladine, o pravici družine vzgajati otroke, pravici, »ki je neodstopna, ki ima prednost pred vsako 512 Prim. V. Dermota, Splošna šolska obveznost in slovenski katekizmi, 606. Prim. A. S. Snoj, Društvo slovesnkih katehetov, 149. 514 Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 7. 515 Okrožnica 3/1945. 513 PASTORALNA PODROČJA 139 pravico človeške družbe in države in ki je zaradi tega ne sme kršiti nobena svetna oblast.”516 Besedilo nakazuje težave, ki so se v zvezi z veroukom že pojavljale. Videti je, da so bile težave z dovoljenji katehetom za poučevanje. Malo pozneje je Vovk naročal, naj vsi, ki že imajo dovoljenje, gredo takoj učit. Na podlagi izpolnjene vprašalne pole (!) bo ministrstvo izdalo nastavitveni dekret kasneje. To velja za ljudske šole. Za gimnazije na deželi pa morajo čakati na dekret o nastavitvi iz ministrstva.517 Težave z veroukom so bile protiudarec oblasti na pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945. V njem škofje med drugim tožijo nad ukrepi oblasti, ki so odredile, da je verouk neobvezen predmet in skrčen na eno uro tedensko, poleg tega so se morali učenci posebej prijaviti. Škofje v tem pismu s ponosom poudarjajo, da so starši plebiscitarno glasovali za verouk povsod, kjer jim je bila dana možnost za to. Škofje oblast opozarjajo, da imajo pravico odločati o vzgoji ne le učenci, ampak tudi starši. Proti koncu leta 1945 je v založbi ordinariata izšel učbenik Jožeta Pogačnika Verouk VII. Zadnja okrožnica tega leta (teh je bilo več kot druga leta prav zaradi verouka) sporoča že popolnoma drugačno zadržanje oblasti, kot smo ga zasledili še pred nekaj meseci. Odslej morajo imeti vsi kateheti za pouk verouka v osnovni šoli in gimnaziji dovoljenje za poučevanje. Dobijo ga preko šole, v kateri poučujejo, ko zanj prosijo. Odslej ni več tako, da se odjavijo tisti, ki verouka ne žele poslušati, ampak se morajo prijaviti tisti, ki želijo verouku prisostvovati.518 Razmere so se nenavadno hitro zaostrovale in poslabševale v škodo verouka. Že januarja 1946 poučevanje verouka v šoli ponekod ni mogoče, zato generalni vikar naroča, naj se razmišlja o drugih načinih poučevanja. Dva meseca pozneje so razmere še slabše: V župnijah, kjer se ne more poučevati verouka v šoli, naj se z marcem začne poučevati v cerkvi. “Za katoliško vzgojo otrok, katere bistvena podlaga je znanje krščanskega nauka, so po kan. 467 dolžni skrbeti dušni pastirji, a kan. 1113, 1335 in drugi nalagajo zelo težko tozadevno dolžnost tudi staršem, njihovim namestnikom in botrom. (...) Starši naj pošiljajo vestno otroke tudi k nedeljskemu krščanskemu nauku ...”519 Kljub različnim oblikam omejevanja verouka, kontroli in ustrahovanju otrok, katehetov in staršev, je leta 1946 na vprašanje, ali hočejo verski pouk svojih otrok v šoli, 93 % slovenskih staršev odgovorilo pritrdilno.520 Kontrola, pritiski in strah pa so kmalu začeli učinkovati tako, da so mnogi starši počasi opuščali priglaševanje otrok k verouku. K temu je svoje prispevala tudi šola, ki je poudarjala razvojno teorijo, ki naj bi dokazovala napačnost navedb v Svetem Pismu. Z izpostavljanjem določenih zgodovinskih dejstev, ki so bila primerno prirejena, se je stalno poudarjal izmišljeni kvarni vpliv Cerkve na narodno kulturo. Cerkev je bila prikazana kot nekaj srednjeveškega, vera kot nekaj neznanstvenega.521 Na koncu šolskega leta ugotavlja generalni vikar žalostno dejstvo, da oblast namerno ovira katehetsko dejavnost, ki pa se ji Cerkev ne namerava kar tako odpovedati: “Dekrete za poučevanje verouka v šoli je dobila večina veroučiteljev od prosvetnega oblasti šele v maju in juniju. /.../ Kanon 1373 izrecno želi, naj se poučevanje krščanskega nauka vrši v šolah. Sporočil je pa škofijski ordinariat posebej ministrstvu za prosveto, da se Cerkev ne more odreči nikdar pravici poučevati posebej otroke v verouku tudi v cerkvi. O 516 Okrožnica 9/1945. Okrožnica 13/1945. 518 Okrožnica 16/1945. 519 Okrožnica 3/1946. 520 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I del, 141. 521 Učiteljem osnovnih šol na Primorskem je bilo ukazano: »Vaša naloga v šoli obstoji v tem, da skušate otrokom iz src iztrgati srednjeveške verske predsodke (t. j. vero). Svojo nalogo boste opravili, ko boste iz otrok ustvarili borbene ateiste.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 190.) 517 PASTORALNA PODROČJA 140 tem je bilo ponovno obveščeno tudi ministrstvo za notranje zadeve, ki poučevanju verouka v cerkvi tudi ne nasprotuje.”522 Če je takoj po koncu vojne oblast še bila voljna omogočiti tiskanje veroučnih knjig, pa tega naslednje leto ne kaže več. Ker druge knjige krščanskega nauka za osnovne šole (za 3. in 4. razred), ki so ga priredili ljubljanski osnovnošolski kateheti, ni bilo mogoče natisniti, ga je razmnožilo katehetsko društvo kot rokopis. Kateheti, ki imajo dovoljenje, tako je naročala okrožnica na začetku novega šolskega leta jeseni 1946, naj takoj ob začetku šolskega leta v šoli pričnejo tudi z veroukom. Tisti, ki pa dovoljenja nimajo, naj takoj pričnejo z veroukom v cerkvi: “Pouk bodi javen in le v cerkvi, oziroma v stranskih prostorih: kapela, kor ali zakristija.”523 Dobili bodo obvezni, in deloma tudi podrobni, učni načrt. Nova šolska spričevala verouka niso imela več navedenega med ostalimi predmeti, zato so to vrzel nadoknadile male lične diplome, ki naj se razdelijo med mašo. Ob začetku novega šolskega leta je Vovk napisal tudi posebno pismo katoliškim staršem z opozorilom, da se bo tokrat moral vsak učenec izjaviti, ali bo obiskoval verouk ali ne. Sledi citiranje kan. 1113 in 1335 in poziv staršem, naj napišejo pisno izjavo, da želijo, naj njihov otrok obiskuje verouk in da jim je v internatih omogočena “udeležba zapovedane nedeljske maše”. Verouk je brezplačen. Vovk naroča duhovnikom prebrati pismo “brez pripomb”, da si ne bi kdo s komentarjem po nepotrebnem nakopal hudo kazen oblasti. Spomladi leta 1947 so pred prvim obhajilom in birmo duhovniki poleg verouka v šoli poskrbeli za dodatni verouk v cerkvi. Za birmo so zahtevali več znanja kot doslej. V mestih je bilo treba poskrbeti, da je bil za otroke v soboto popoldne na voljo poseben spovednik, sicer pa je bil za vse veroukarje prejem zakramentov določen na vsako četrto nedeljo v mesecu. Ministrstvo prosvete LRS je obvestilo, da “na šolah smejo poučevati verouk vsi duhovniki, ki v času narodnoosvobodilne borbe niso bili naši nasprotniki in tudi danes ne nasprotujejo ljudski oblasti. Vsi duhovniki, ki bi jim miličniki odvzeli dovoljenje za poučevanje verouka, naj se obrnejo na notranji odsek svojega okraja”.524 Na začetku veroučnega leta tokrat ni posebnega poziva staršem, zato pa škof naroča, naj duhovniki, ki imajo težave pri poučevanju verouka v šoli, s tem počakajo. Pred koncem leta pa so dobili navodilo, da bo krščanski nauk ob nedeljah popoldan potekal povsod po enotnem učnem načrtu. Pri njem naj na glas berejo katekizemska vprašanja in jih z verniki na glas ponavljajo, ker si ti ne morejo nabaviti knjig. V maju 1948 so kateheti zvedeli, da morajo po sporočilu verske komisije poslej vse prošnje za poučevanje verouka v šoli vlagati “le samo preko OLO – prosvetni oddelek”. Priložiti pa so morali tudi potrdilo o vpisu v volilni imenik.525 Ob začetku šolskega pouka v naslednjem letu pa je škof zopet pozival starše s sklicevanjem na kanone, naj poskrbijo za verouk svojih otrok. O dejanskih razmerah v Sloveniji v tem času je izvedela tudi tujina preko Slovencev, ki so živeli zunaj domovine. Ti so imeli stalne, največkrat skrivne stike z domačimi. Gotovo je bil sproti dobro obveščen o vsem, kar se je ta čas dogajalo v domovini, tudi škof Rožman, ki je bival v Ameriki. Tam je za list Catholic Universe Bulletin o razmerah na področju verouka povedal: »Svoboda verskega pouka je že bistveno okrnjena. Čeprav je poučevanje verouka vsaj v nekaterih šolah še vedno dovoljeno, če to starši ali nad 14 let stari otroci izrecno zahtevajo, je praktično poučevanje vendarle nemogoče, ker ni duhovnikov, ki bi verouk vsaj enkrat na teden poučevali. Navadno jim je dovoljeno, pa poučujejo verouk po rednem pouku. Če je v župniji recimo 20 razredov in smeta dva duhovnika poučevati, pride duhovnik komaj enkrat na mesec v vsak razred. To 522 Okrožnica, 7/1946. Okrožnica 10/1946. 524 Okrožnica 4/1947. 525 Okrožnica 5/1948. 523 PASTORALNA PODROČJA 141 se ne more imenovati verski šolski pouk. Moramo pa še upoštevati, da komunistične oblasti zahtevajo posebno dovoljenje za poučevanje verouka v državnih šolah. Drugih šol tako in tako ni, ker so vse katoliške šole odpravljene. Duhovnik, ki ga komunistične oblasti iz kakršnega koli razloga ne marajo ali se jim zdi sumljiv, dovoljenja sploh ne dobi. Zunaj šole je poučevanje verouka prepovedano.«526 Ostrina ukrepov proti verouku v šoli in proti verouku nasploh se je tja do leta 1952 stalno povečevala. Oblast se ni zadovoljila samo z izrinjanjem verouka iz šol, ampak ga je začela preganjati celo tam, kjer so ga poučevali že v cerkvah, ker v šoli ni bilo več mogoče. “V naši škofiji se še ponavljajo slučaji, da mnogi duhovniki ne dobijo od oblasti dovoljenja za poučevanje verouka v šoli, in se še vrstijo visoka kaznovanja, če duhovniki učijo otroke v krščanskih resnicah v cerkvi.” Vovk se je obrnil na vlado za pomoč, nakar je bil 9. 1. 1950 klican na “sekretariat vlade LRS, kjer mu je bilo povedano, da vlada hoče imeti nadzorstvo nad vsem poučevanjem mladine in kaznuje vsako posebno zbiranje mladine v cerkvi ali izven cerkve”. Zato Vovk naroča, naj duhovniki za poučevanje uporabijo, če ne gre drugače, popoldansko ali celo dopoldansko nedeljsko bogoslužje.527 Ob vedno večjih pritiskih na Cerkev in pripravljanju javnega mnenja na odločilni ukrep je že v letu 1951 postajalo jasno, da verouk v šolah ne bo mogel dolgo obstati. Tik pred začetkom šolskega leta zasledimo v Okrožnici takole naročilo duhovnikom: “Ni nam še znano, kako bomo mogli duhovniki v tem šolskem letu vršiti svoje poslanstvo poučevanja krščanskega nauka ... V ta namen se cerkvena oblast na ustreznih mestih prav zdaj zavzema, da bi se mogla mladina v cerkvah nemoteno poučevati v krščanskem nauku. Če bo pa šolska oblast tudi letos dala možnost, da se otroci vsaj nekaj lahko poučujejo v krščanskih resnicah tudi v šoli, morajo starši poskrbeti za pravočasen vpis k temu pouku. Sicer naj starši skrbijo za versko vzgojo doma.” Dne 31. 7. 1951 je izšla v uradnem listu uredba sveta LRS za prosveto in kulturo o nadzoru nad zasebnim poučevanjem mladine, po kateri »se strogo kaznuje (zapor do 30 dni) vsako skupinsko poučevanje mladine iz kateregakoli predmeta izven šole ...”528 To se je tudi začelo uresničevati, kajti Okrožnica dodaja: “Ta uredba se bo gotovo uporabljala tudi zoper verski pouk mladine v cerkvi. Ker je bilo prav zadnji čas zopet veliko dušnih pastirjev kaznovanih, ker so v cerkvah pripravljali otroke na prejem prvega sv. obhajila, naj do nadaljnjega dušni pastirji učijo otroke v verskih resnicah v cerkvi samo v nedeljski dopoldanski pridigi in v nedeljskem popoldanskem rednem krščanskem nauku. Učijo naj pa predvsem starše, da skrbijo za verski pouk otrok v družini.”529 Leta 1951 so bila objavljena dve strani dolga navodila o poučevanju krščanskega nauka. Naloga poučevanja je za duhovnike ena najvažnejših nalog. Ker pa je “vsako posebno zbiranje otrok v cerkvi v ta namen že povzročilo številna zasliševanja in občutna kaznovanja duhovnikov,” na mnoga vprašanja škof odgovarja z navodili: a) Kdo naj poučuje? Najprej duhovnik, pa tudi starši, njihovi namestniki, gospodarji in botri. b) V katerih resnicah morajo biti otroci poučeni? V vseh naukih iz katekizma. c) Kje naj se poučuje? V cerkvi. Tudi v šoli, kjer pa je poučevanje “le malenkostno in podvrženo raznim oviram. Pičlo odmerjeni čas gotovo ne zadostuje ...” Zato naj učijo duhovniki tudi v cerkvi. “Za pravico, da sme duhovnik brez ovire učiti otroke kadarkoli v cerkvi, se predstavniki Cerkve pri nas neprestano potegujejo. Saj daje za to pravico podlago tudi ustava”... Uči naj se tudi v domači hiši. 526 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 189. Prim. Okrožnica 2/1951. 528 Ta ukrep moremo razumeti tudi kot kaznovanje Cerkve, ker škofje kljub velikim pritiskom oblasti v tem času niso hoteli potrditi CMD. (Prim. L. Ceglar, n. d.., 244.) 529 Okrožnica 9/1951. 527 PASTORALNA PODROČJA 142 d) Kako naj poteka poučevanje? Zaradi težav z oblastjo, naj “se poučevanje krščanskega nauka v cerkvi vrši le v sklopu redne službe božje”. Z novim letom bodo vse pridige obvezno po pridigarskem načrtu, zlasti tiste z otroki tudi katehetične. Po vsaki pridigi se berejo katekizemska vprašanja in vsa cerkev jih mora ponavljati, otroci pa naj s starši ponavljajo tudi doma. Poučuje naj se tudi pri rednem nedeljskem popoldanskem krščanskem nauku, ki ga noben župnik ne sme ukiniti, čeprav “nekateri tožijo o majhni udeležbi”. To velja za ljubljansko škofijo in župnije primorske administrature.530 Hud problem je predstavljalo pomanjkanje katekizmov, ki jih oblast ni dovolila tiskati, češ da ni na voljo dovolj papirja. Cerkev v Sloveniji je prosila Vatikan za pomoč in ta je podaril večje število katekizmov, ki jih je ministrstvo za trgovino v Beogradu dovolilo uvoziti, oblast v Ljubljani pa je skoraj vse katekizme zasegla. Zaradi prodaje teh katekizmov je bil 7. 1. 1952 celo uprizorjen proces proti škofu Vovku in škofijskemu ekonomu Mervecu, ki sta bila obsojena na 50.000 Din kazni.531 V začetku leta 1952 je škofijska okrožnica priobčila duhovnikom, kar je bilo že nekaj časa moč pričakovati, namreč Odlok sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, da je v II. semestru, to je s 1. 2. 1952, ukinjeno poučevanje verouka v vseh šolskih poslopjih.532 »Prav s te ničelne točke pa je pognala nova zamisel župnijske kateheze.«533 Zaradi ukrepov oblasti, je Cerkev uvidela, da bo treba začeti s poučevanjem na novih osnovah. Ker je prišla odredba sredi šolskega leta, okrožnica takoj za tem dodaja, naj namesto tega duhovniki letos pripravljajo otroke na prejem zakramentov v cerkvi “ob primernem času”. V časopisu Oznanilo bodo sproti katekizemska vprašanja za ponavljanje tudi doma.534 Po počitnicah tega leta je škof objavil poziv duhovnikom, naj povsod uvedejo verouk, in staršem, naj poleg maše in nedeljske pridige pošiljajo otroke k rednemu verouku vsaj za eno uro na teden. Verouk odpade lahko le v juliju in avgustu ter ob hudem zimskem mrazu. Pouk mora biti v cerkvi. Lahko je združen s popoldansko nedeljsko pobožnostjo. Potekati mora ne po šolskih razredih, ampak po skupinah, ki se oblikujejo glede na znanje. Obstajati morajo povsod vsaj tri skupine: “prvenci” (pred prvim obhajilom), “pouk ob zgodbah sv. pisma” (po prvem obhajilu in do 9. leta starosti), “pouk ob katekizmu” (od 10. leta starosti dalje). Kjer je mogoče, naj se oblikuje še četrta skupina za “pouk o zgodovini božjega razodetja in Cerkve”.535 Oblast ni ostala samo pri prepovedi verouka v šoli, ampak ga je želela nadomestiti s predmetom, ki naj bi odgovarjal njenim ciljem pri vzgoji mladine, zato je v šoli vpeljala predmet z nazivom »moralna vzgoja«. Namesto vraževerstva, kot so imenovali katoliško vero, naj bi se učenci osnovne in srednje šole eno uro tedensko seznanjali s cilji, ki jih ima marksistična družba pri oblikovanju človeka po svoji meri. Učenci pa tega predmeta niso marali, kar je šola opravičevala s pomanjkanjem pripomočkov in pravih ljudi, ki bi bili tudi primerno izobraženi v marksizmu.536 Leto 1953 je očitno že pomenilo rahlo odjugo, saj Okrožnica ugotavlja: “Poučevanje verouka vrši večina duhovnikov nemoteno z vednostjo oblasti v cerkvi.”537 Po nekaterih župnijah pa vendarle še niso imeli dovoljenja za to, zato škof prosi vse te, naj vložijo potrebno prošnjo na ONZ pri OLO, da dobijo potrebno soglasje. Zdi se, da je v tem pogledu tudi Cerkev bila prisiljena v popuščanje, saj je škof oblastem za vse duhovnike 530 Prim. Okrožnica 12/1951. Prim. L. Ceglar, n. d., 245. 532 Prim. Okrožnica 3/1952. 533 A. S. Snoj, Načrti za katehezo na Slovenskem, 424. 534 Okrožnica 3/1952. 535 Okrožnica 9/1952. 536 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 67–68. 537 Okrožnica 5/1953. 531 PASTORALNA PODROČJA 143 zagotovil, da ne bodo zlorabljali te priložnosti za druge namene kot le za poučevanje v veri. V smislu novega zakona o verskih skupnostih so morali kateheti v tem letu dobiti podpisano dovoljenje obeh staršev in mladostnika in vse to hraniti za morebitne preglede oblasti. Ker so ob začetku naslednjega leta nekateri duhovniki menili, da je dovolj enkratna privolitev staršev za verouk njihovih otrok, je prišel odgovor oblasti, da morajo zbrati dovoljenja staršev za vsako leto posebej. Oblast je tudi v tem vprašanju med duhovniki delala razlike. Kateheti, ki so bili člani CMD, so bili rešeni mnogih težav, dobivali so celo honorar. Razlikovanje pa je delala oblast tudi med verniki, saj tisti, ki so bili člani partije, niso smeli otrok pošiljati k verouku, v cerkev ali prejemati zakramente. Na živce pa so ji šli kateheti, ki so bili zelo dejavni in zato so imeli večkrat hude težave.538 Kljub zelo težkim časom za Cerkev in za samo katehezo, srečamo posamezne žene, ki so kot katehistinje velikodušno pomagale duhovnikom pri dodatnem verouku, pripravi na zakramente in na praznike, v župnijskih pisarnah, v pripravi pripomočkov za katehezo (razmnoževanje brošur), ipd. 539 Ker so se med kateheti pojavila vprašanja, ali ne bi prvo obhajilo dovolili šele v drugem razredu, odgovarja škofija, da to ne pride v obzir, ker imajo otroci dolžnost iti k obhajilu in ker jih je v enem letu mogoče pripraviti. Drugo vprašanje, ki se je pojavilo: Kaj je minimum znanja? Odgovor: Tisto znanje, ki je potrebno, da nekdo more po veri živeti in se zveličati (resnice, zakramenti, molitve). In tretje vprašanje: Kaj mora otrok znati na pamet? Odgovor: Vero, očenaš, zakramente, božje zapovedi, pa tudi kesanje, nekaj resnic in molitev.540 Kanonik in poznejši nadškof Jožef Pogačnik, ki je bil na katehetskem področju ves čas izredno dejaven, je par let po zadnjem prihodu iz zapora (leta 1956) ustanovil Škofijski katehetski svet (ŠKS), ga dolgo let vodil in mu dejansko predsedoval do svoje smrti. Namen sveta je bil, da bi s »katehetskimi spodbudami, usmeritvami, katehetskimi načrti in drugimi pripomočki, medsebojnim povezovanjem s katehetskimi ustanovami ter izpopolnjevanjem veroučiteljev pomagal odpravljati povojno krizo kateheze pri nas in spodbujal njeno prenovo«.541 Svet je skrbel tudi za povezavo z dekanijskimi katehetskimi referenti, ki naj bi po dekanijah sčasoma oblikovali katehetske svete. V njih naj bi sodelovali tudi starši veroukarjev, vendar do tega ni prišlo. V njegovem okrilju je leta 1970 zaživel tudi Nadškofijski katehetski urad, ki pa v tej vlogi ni dolgo deloval. Nadškof Pogačnik je imel v načrtu, da bi se sčasoma ta urad preoblikoval v katehetski institut. Do tega ni prišlo. Institut je bil veliko kasneje ustanovljen v okviru TF. Škofijski katehetski svet je bil kasneje vključen kot komisija v Škofijski pastoralni svet, delovanje katehetskega urada pa je prva leta po ustanovitvi (1981) skušala nadomestiti Pastoralna služba. Dejavnejša je Cerkev postala na katehetskem področju ob popuščanju oblastnega pritiska po letu 1958. Tega leta je izšel nov učni načrt za verouk od 1. do 8. razreda, prilagojen tedanjim možnostim katehiziranja in opremljen z mnogimi praktičnimi metodičnimi pripombami.542 Po zgolj sumaričnih v letu 1952, ko je bil verouk potisnjen iz 538 »Dolenjski list« je glede kateheta v Črnomlju pisal: »Kaplan Jože Bertoncelj ni zaželen, ker hujska otroke in noče vedeti, kje se neha vera in se začne politika. Vsako popoldne ima v župnišču pouk za otroke iz ljudske šole in dijake iz gimnazije, kjer jih poučuje razne predmete, se vtika v šolske razmere in hujska proti učiteljstvu z besedami: ‘Jaz učim iz ljubezni do duš, oni pa le zaradi denarja.’ Učitelji ugotavljajo, da imajo učenci, ki ne obiskujejo verouka, boljše vedenje kakor tisti, ki hodijo k verouku. Zato bomo mladino zavarovali, da ne bo šla po Bertoncljevih stopinjah. Preveč smo prestali, da bi komur koli dovoljevali, da bi izigraval verska čustva naših ljudi.« (Prim. L. Ceglar, n. d., 109.) 539 Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 7. 540 Okrožnica 2/1955. 541 Prim. J. Bertoncelj, Škofijski katehetski svet – Ljubljana, 656. 542 Načrt je izšel kot brošura z naslovom »Učni načrti za verouk«, Ljubljana 1958. To je ostal tudi kot zadnji uresničeni načrt, po katerem so bili sestavljeni priročniki za vse razrede osemletke. Poznejša dva poskusa »Katehetski načrt« in Načrt za katehezo mladostnikov« iz leta 1978 sta ostala le neuresničena predloga. (Prim. A. S. Snoj, Načrti za katehezo na Slovenskem, 424. PASTORALNA PODROČJA 144 šole v mrzle cerkve, so to prva obširnejša navodila o poučevanju verouka. To leto jeseni je bilo katehezi posvečeno tudi posebno pastirsko pismo. Naslednje leto je izšel Veliki katekizem, ki ga je pripravil katehetski svet ljubljanske škofije s sodelovanjem zastopnika mariborskega katehetskega sveta. Napisan je v 30 učnih enotah. Vplivati hoče na vse otrokove zmožnosti, ne samo na razum, ga učiti in vzgajati obenem. Leto pozneje je izšla druga popravljena in pomnožena izdaja Malega katekizma. Leta 1961 je izšel pri Zadrugi katoliških duhovnikov mali krščanski nauk za drugi veroučni razred, naslednje leto pa Krščanski nauk za 3. letnik, vendar je bila naklada še omejena. Leta 1963 je izšel še Verouk 4. Ker je oblast delovala zelo načrtno in povsod, kjer je mogla, proti veri in Cerkvi, je tudi ta morala odgovoriti na razkristjanjevanje načrtno in prizadevno. V nižjih razredih ji je uspevalo obdržati pobudo, pri višjih starostnih skupinah pa je hitro izgubljala vpliv. »V Sloveniji je v obdobju od 1953 do 1960 obiskovalo verouk vsaj za prvo obhajilo in birmo povprečno 95, 4 odstotkov mladine med 7. in 15. letom. Na podeželskih župnijah je bil odstotek zelo visok, 98 do 100. V manjših mestih, industrijskih krajih in podeželskih župnijah, pomešanih z delavstvom in uradništvom, je bil že nižji, 84 do 99 odstotkov. Še nižji je bil v mestih Ljubljana, Maribor, Celje, Trbovlje, in sicer 78 do 90 odstotkov. Vendar pa se je rednega verouka, ne samo pred prvim obhajilom in birmo, udeleževalo npr. v šolskem letu 1958/59 le 55, 3 odstotkov učencev osemletk. Še slabši obisk verouka se kaže za isto leto pri srednješolcih od 15. do 19. leta: 3, 5 odstotkov. Od študentov na univerzi se je zanje prirejenega verskega pouka leta 1958/59 udeleževalo le 1, 4 odstotka.«543 Kot sad skupnega prizadevanja takratnih katehetskih delavcev v vseh treh škofijah je bil leta 1959 ustanovljen Medškofijski katehetski svet (MKS), v katerem je od vsega začetka imel pomembno vlogo prav ljubljanski ŠKS in v njem delujoči katehetski delavci.544 Ta je potem prevzel nalogo pripravljanja in izdajanja katehetskih pripomočkov in organiziral razne oblike izobraževanja in posvetovanja. V ta namen so bili po letu 1965 organizirani katehetski tečaji po različnih krajih, po letu 1971 pa so tudi kateheti in katehistinje ljubljanske nadškofije množično obiskovali tečaj na Mirenskem gradu.545 Kakšno vsebino so imeli katehetski tečaji na Mirenskem gradu in kasneje tudi v Mariboru oziroma v Nazarjah ter v Celju, prikazuje naslednja preglednica. Katehetski tečaji: št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 543 leto 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 naslov Kateheza odraslih Kateheza mladine Kateheza predšolskih in šolskih otrok Katehaza odraščajočih Zakonci – družinska kateheza Človeško dozorevanje Krščansko dozorevanje Katehetska govorica vsebina* Odrasli Mladina Šolarji Odraščajoči Družina Dozorevanje Dozorevanje Govorica Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 31. »Na tem področju je bilo narejenih nekaj pomembnih korakov za področje kateheze na Slovenskem. Po vojni, po letu 1952, ko je bila onemogočena kateheza in verouk v šoli, se je naenkrat Cerkev znašla v praznini, ni imela ne učbenikov, ne prostorov, ne načina, kako pristopiti k temu delovanju. Zato je pomembno prav delo Smerkolja, njegovih sodelavcev, Pangerla, Metlikovca, Franja Gorniča, strokovno delo Dermota, Bertonclja. To povezovanje katehetov, ki so se pogovarjali in načrtovali, je rodilo bogate sadove: bil je poenoten slovenski katehetski prostor.« (A. Uran, PSLpA.) 545 Že leta 1965 zasledimo prvo javno vabilo v škofijski okrožnici na katehetski tečaj, ki bo v Ljubljani, Mariboru in Vipavi in bo povsod trajal 2 dni. Prav tako tudi obvestilo, da se naslednje leto znova začenja Katehetsko-teološki seminar na Teološki fakulteti. 544 PASTORALNA PODROČJA 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 Krščanska skupnost in mala občestva Krščanska družina – domača Cerkev Kateheza odraslih Sveto pismo v katehezi Kateheza in bogoslužje Uvajanje v zakrament sprave Kateheza v službi krščanske poklicanosti Evharistija in kateheza Kateheza v slovenski sekularizirani družbi Kateheza na Slovenskem danes in jutri Duhovna razsežnost kateheze Kateheza – vzgoja za nove odnose dom, šola in župnija z celostno vzgojo Vzgoja za karitas Nova evangelizacija – novo upanje za mlade Mediji in nova evangelizacija Mladostnik med družino, Cerkvijo in družbo Krstna kateheza – temelj vere Birma Vzgoja za temeljne družinske vrednote Vzgoja in spremljanje duhovnega poklica Katehet in zakrament sprave 145 Občestva Družina Odrasli Sveto pismo Bogoslužje Sprava Poklicanost Evharistija Družba Prihodnost Duhovnost Odnosi Vzgoja Karitas Evangelizacija Mediji Mladostnik Krst Birma Družina Duhovni poklici Spoved *Vsebina vsakoletnega tečaja je kratko povzeta v tem stolpcu z geslom, ki omogoča lažjo primerjavo vsebine v posameznih letih in lažji pregled nad vsebino v celotnem obdobju obstoja katehetskega tečaja. Kot lahko vidimo iz tabele, so bile teme zelo različne in so se oblikovale glede na posamezna aktualna vprašanja vsako leto sproti. Običajno so kateheti sami na vsakem tečaju glede na trenutne žgoče probleme predlagali tematiko tečaja za naslednje leto. Zadnjih nekaj let katehetski tečaj tematsko sledi pastoralnemu tečaju, ki je nekaj mesecev pred njim. Iz tega pregleda in drugih dejavnosti uvidimo veliko skrb Cerkve za oblikovanje katehetov v pokoncilskem času. Velik poudarek so temu dajali poleg nekaterih katehetskih strokovnjakov (Metlikovec, Dermota) tudi posamezni škofje. Vabilu jugoslovanskih škofov vsem staršem, naj poskrbijo za verouk otrok v letu 1962 je naslednje leto sledila posebna spodbuda katehetom ob začetku verouka in poročilo o stanju verouka po vizitacijah. Leto 1964 je bilo glede kateheze precej dejavno. Katehetom je bil v uporabo močno priporočen na novo pripravljen Dnevnik verskega pouka, v posebni prilogi je bila priobčena Vprašalna pola o verskem pouku za gimnazijce. Šlo je za vprašalnik katehetom o učnem načrtu, o stanju verouka v župniji, o načinu izvedbe, o stikih s starši, o potrebni literaturi ... Ob začetku šolskega leta so bila katehetom dana nekatera navodila. Ta določajo, da je kateheza sistematično uvajanje otrok v krščansko življenje, zato je treba: 1. K verskemu pouku in verski vzgoji pritegniti vse osebe, ki imajo stik z otrokom. 2. Med odraslimi je treba dobiti pomočnike. 3. Razen otrok je treba vzgajati tudi starše. 4. Začetek katehetskega leta je praznik krščanskega nauka. 5. Uvajajo se nekatere novosti – novi učbeniki. PASTORALNA PODROČJA 146 6. Otroci, ki so že razsodni in dovolj poučeni, naj gredo k prvemu obhajilu že preden začno hoditi v šolo (Utemeljitev: zanje že velja nedeljska obveznost). 7. Na vseh stopnjah verouka mora biti posebej močna liturgična vzgoja. 8. Priporoča se uvajanje verskega pouka za odrasle (Metoda: bere in razlaga se iz Družine ali Glasa koncila ...).546 Podobno je bilo isto leto naročeno duhovnikom, naj v počitniškem času poskrbijo za katehezo gluhih otrok, ki so preko šolskega leta v državnih domovih, kjer verouk ni mogoč. Organizirano katehezo gluhih srečamo od leta 1979 dalje za Bežigradom v Ljubljani. MKS je bil pobudnik za ustanovitev katehetske šole, ki je leta 1965 začela delovati v okviru TF.547 Ta šola ali tečaj je v Ljubljani najprej potekal v obliki redne dveletne, od leta 1973 dalje pa triletne šole in triletne dopisne šole.548 Tečaj se je leta 1980 preimenoval v tečaj za pastoralne delavce (s katehetsko specializacijo), 1982 pa v Teološko-pastoralni tečaj (s katehetsko specializacijo).549 Danes deluje kot štiriletna Teološko pastoralna šola v okviru TF. Leta 1967 je izšel veroučni učbenik za 5. razred, malo kasneje pa tudi navodila za uporabo tega učbenika. Kvaliteta tega učbenika je razvidna že iz dejstva, da je bil dolga leta v redni uporabi v mnogih župnijah. Dve leti po koncilu (1967) je začela na Slovenskem izhajati pastoralna revija, ki izhaja redno do danes. Ime je dobila po važnem dokumentu 2. vatikanskega koncila: Cerkev v sedanjem svetu (CSS). Od vsega začetka je namenjala veliko prostora katehetskim vprašanjem, saj je bila vsaj ena številka vsa leta tematsko posvečena katehetskim vprašanjem. Od leta 1983 dalje je imela vsaka številka tudi t. i. katehetski tematski blok, kjer so se objavljali prispevki o katehetskem dogajanju v tujini in doma. »Tako je revija obravnavala pripravo veroučnih učbenikov in katehetskega načrta, predstavila je domače ali tuje veroučne pripomočke (v zadnjem času posveča večjo pozornost avdiovizualnim katehetskim pripomočkom), obravnavala je skoraj vse pomembnejše katehetsko-oznanjevalne pristope z vidika posameznih obdobij človekovega življenja (npr. delo s predšolskimi, posameznimi veroučnimi letniki, pošolskimi, odraslimi, starši, drugimi kategorijami), dotaknila se je oznanjevalnih nalog pri obhajanju posameznih zakramentov oziroma zakramentalov ali pobožnosti v cerkvenem letu, katehetom je v pomoč pri njihovem nadaljnjem usposabljanju za oznanjevalno delo ipd.« 550 Leta 1968 je bilo objavljeno vabilo vsem dekanijskim referentom za katehezo k povečani dejavnosti. Njihova služba je v tem, da so vez med kateheti in škofijskim katehetskim svetom, sobratom pa pomoč z nasveti. MKS je pripravljal ob izidu novih veroučnih knjig poletni celodnevni posvet, ki je bil leta 1970 v Želimljem, pozneje tudi drugod, vendar je po kakih desetih letih usahnil. Po letu 1977 se je uveljavil katehetski dan v začetku vsakega veroučnega leta, ki je obravnaval različne katehetske vsebine, vsakič pa tudi predstavil nove učbenike. Tudi ta je po letu 1990 zamrl, ker je usahnilo delovanje Škofijskega katehetskega sveta, ki se je povsem utopil v medškofijskem, kasneje Slovenskem katehetskem svetu. 546 Okrožnica 10/1964. Prim. V. Dermota, Medškofijski katehetski svet, 377–378. 548 Potreba po ustanovitvi Dopisnega katehetskega tečaja je nastala leta 1966 zaradi vedno večjega števila laičnih katehistinj, ki so poučevale katehezo poleg svoje redne zaposlitve in niso mogle prihajati na redni tečaj. Ta je skupaj z rednim dvoletnim in od leta 1974 triletnim tečajem deloval do leta 1980, ko se je preoblikoval v tečaj za pastoralne delavce in leta 1982 v teološko pastoralni tečaj s katehetsko specializacijo. Ta je v ljubljanski nadškofiji poleg Ljubljane deloval občasno še v Kranju in Novem mestu. Prva uradna navodila o izobraževanju katehistinj ljubljanske nadškofije je izdal nadškof Pogačnik leta 1968. (Prim. K. Ocepek, n. d., 12–18.) 549 Prim. K. Ocepek, Teološko-pastoralni tečaj, 681. 550 R. Valenčič, Cerkev v sedanjem svetu, 98. 547 PASTORALNA PODROČJA 147 Leta 1970 je MKS izdal prve kateheze za predšolske otroke. Ko je leta 1972 želel ugotoviti, kakšno je stanje na področju kateheze in je bil razposlan poseben vprašalnik, je poročilo o stanju kateheze v dekaniji poslalo le 10 dekanijskih katehetskih referentov. Vendar je mogoče na tej osnovi ugotoviti približno stanje, ki se zrcali v naslednjih ugotovitvah: 1. Ni še povsod primernih učilnic, vendar je verouk le malokje še v cerkvi. 2. Uporabljanje veroučnih pripomočkov je različno. 3. a.) Predšolski verouk si s težavo utira pot; b.) najbolj je razširjen verouk šolskih otrok, predvsem do birme; c.) pošolski verouk ni vpeljan po vseh župnijah; č.) vzgoja birmancev je neenotna; d.) v vseh župnijah še ni vpeljan ministrantski verouk; e.) verouk za odrasle postaja vedno večja potreba; f.) potrebno je nenehno oblikovanje katehetov.551 Samo leto dni za originalom (1972) je izšel tudi v slovenščini Splošni katehetski pravilnik, ki je med drugim naročal tudi sestavo škofijskega pravilnika, vendar do njegove izdelave ni prišlo. Obdelava statističnih podatkov, ki so se za področje verouka začeli zbirati v ljubljanski škofiji leta 1965, je pokazala, da je število veroučencev po tem letu tja do leta 1973 precej naraščalo, in sicer od 54,3 % na 68,7 %, po tem letu pa je vzporedno s poprejšnjim upadanjem krstov med novorojenimi padala tudi udeležba pri verouku in v letu 1984 pristala na 56,3 %. Ob tem pa se je pojavljalo nekaj novega, namreč, da so se začeli vključevati v verouk tudi otroci v višji starostni dobi, se pravi ne v prvem razredu, ampak pozneje, kar je zahtevalo posebno delo z njimi.552 Leta 1972 je začela samostojno izhajati mesečna veroučna revija Mavrica, ki je odigrala pomembno vlogo v katehezi, zlasti v prvem obdobju. S svojo visoko naklado do 45.000 izvodov in sodelovanjem 120 veroučnih šol s slikovnimi in tekstovnimi prispevki, je močno vplivala na delo katehetov.553 Sčasoma pa je postala revija preveč stereotipna in ni izzvala več toliko zanimanja ne pri veroučencih ne pri katehetih, zato je začela naklada padati. Vzporedno s tem se je manjšal tudi vpliv te revije na delo posameznih katehetov. Šele v zadnjem času je prišlo do zamenjave koncepta, vendar je v tem času bralna kultura tako padla, da se revija le stežka pobira iz mrtvila. Deset let po ustanovitvi Mavrice je uredništvo začelo z organiziranjem romanja bralcev Mavrice ob koncu veroučnega leta na znamenite Marijine božje poti v vseh treh škofijah. Romanje Mavričarjev na Brezje z vlakom iz Ljubljane in na druge načine od drugod, je bila primerna spodbuda ne samo za bralce in sodelujoče pri mavričnih veroučnih igrah, ampak tudi za druge veroukarje, posebno v času, ko je bila Mavrica močno priljubljena. Ko so bili leta 1977 slovenski škofje ad limina v Rimu, je papež zelo pohvalil slovenska prizadevanja za katehezo in spodbudil k nadaljnjemu delu, zlasti zaradi »znanstvenega materializma« po šolah in v tisku. Zato je takoj v začetku naslednjega leta Pogačnik še bolj prizadeto potožil, kako je iz vizitacij razvidno, da nimajo vse župnije mladinskega verouka, čeprav po njegovem mnenju sodi med duhovnikove poglavitne dolžnosti. Na koncu kar pribije: »Vpeljite ga povsod!«554 Leto pozneje so bili objavljeni obširni napotki duhovnikom o vsebini in možnih pripomočkih za katehizacijo pošolske mladine. 551 Okrožnica 12/1972. Prim. R. Lešnik, Obisk osnovnošolskega verouka v ljubljanski nadškofiji v letih 1964/65–1984/84, 152–154. 553 Prim. J. Bertoncelj, Mavrica – mesečna veroučna revija, 373–374. 554 Okrožnica 1/1978. 552 PASTORALNA PODROČJA 148 V skrbi za boljšo birmansko pripravo so začele nastajati posamezne pobude po nekaterih župnijah, ki naj bi dvignile kvaliteto dotedanje priprave na zakrament. Posebej velja omeniti izid prvega posebnega priročnika za pripravi na birmo leta 1979 z naslovom Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha. Pripravil ga je in v svoji župniji preizkušal župnik France Dular. Sprva je izšel v zelo skromni obliki, a ker je bilo zanj veliko povpraševanje med kateheti, je bil v mnogih naslednjih izdajah precej izboljšan. Sčasoma so ga uvedli v svojih župnijah skoraj vsi kateheti in ga s pridom uporabljali tja v devetdeseta leta, ko ga je počasi nadomestil nov učbenik, ki ga je izdal Slovenski katehetski svet. Uvajal je namreč delo po majhnih skupinah, ki so jih vedno bolj prevzemali laiki. Priročnik so na začetku dopolnjevala tudi posebna mesečna pisma staršem birmancev. V letu 1980 so bila po vseh dekanijah izvedena katehetska posvetovanja med duhovniki o navodilih, ki jih je prinašala spodbuda Janeza Pavla II. O katehezi v našem času (Cathehesi tradendae). Tega leta je na TF v okviru izmenjave predavateljev med fakultetami predaval tudi profesor katehetike iz Regensburga. Tega leta je začel delovati tudi Salezijanski katehetski center, ki ga je ustanovil Salezijanski inšpektorat v Ljubljani. Nadaljuje predvojno bogato delo salezijancev na področju družbenega obveščanja, se posveča izobraževanju salezijancev na katehetskem področju, izdaja pa tudi knjige in katehetske pripomočke, v prvi vrsti avdio-vizualne.555 Skupnost slovenskih katehistinj in katehistov, ki so jo ustanovili slovenski škofje leta 1982, ima svoje začetke v ljubljanski nadškofiji že leta 1963, ko so se začele redno srečevati z namenom strokovnega izpopolnjevanja katehistinje iz reda uršulink. Kmalu so se jim pridružile še druge in tako je skupnost dobila leta 1966 škofijski ovir, kasneje pa prešla še v drugi dve škofiji.556 Ker v katehezi razen duhovnikov ne deluje veliko moških laiških katehistov, sestavljajo skupnost v glavnem redovnice in laiške katehistinje. Večina med njimi pa je takih, ki delujejo zgolj prostovoljno in to eno ali le nekaj ur tedensko. V veroučnem letu 1988/89 je delovalo v ljubljanski nadškofiji 45 laiških katehistinj, 58 redovnic in 7 katehistov-laikov, skupno torej 110. Med njimi ima večina diplomo katehetskega, oziroma teološko-pastoralnega tečaja, le kakih 10 % laiških in nekaj manj kot 30 % redovniških katehistinj ima tudi višjo izobrazbo, to je diplomo TF, magisterij ali doktorat. Zaradi siceršnje velike koncentracije redovnic v ljubljanski nadškofiji, so bile, za razliko od ostalih dveh škofij, samo tu redovnice v katehezi številčnejše kot laiške katehistinje. V slovenskem merilu je bilo v tem času laiških za kakih 15 % več kot redovnic.557 V letu 1984 je bil sprejet predpis, naj imajo vse katehistinje in katehisti kanonično poslanstvo (missio canonica), ki ga izda krajevni škof, velja pa za vso Slovenijo. Zahteva se za vsako redno poučevanje verouka. Skupnost slovenskih katehistov in katehistinj od leta 1978 prireja vsako leto študijsko posvetovanje, ki je od leta 1980 vedno v Stični, kjer se je sprva zbralo 45 do 50, zadnja leta pa med 75 in 85 udeležencev in udeleženk. Za laiške katehistinje prirejajo vsako leto tudi posebne duhovne vaje. Leta 1985 so izšli prirejeni avstrijski katehetski priročniki za štiri višje razrede osemletke. Ker novih ni bilo mogoče pripraviti, je bila narejena priredba učbenikov iz tujine. Uvajali naj bi jih postopno, vendar so bili le delno sprejeti, saj so bili narejeni za drugačne razmere, drugačna pričakovanja mladih, pa tudi drugačno miselnost katehetov. V tem letu je bilo zanimivo srečanje župnikov, ki so v svojih župnijah imeli katehistinje in katehiste. 555 Prim. F. Škrabl, Salezijanski katehetski center – Ljubljana, 584. Prim. K. Ocepek, Skupnost Slovenskih katehistinj in katehistov, 601–602. 557 Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 24–25. 556 PASTORALNA PODROČJA 149 Ob pastoralnem letu o posredovanju vere leta 1989 so škofje napisali posebno pismo o katehezi. Za novo veroučno leto 1990 so izšle kot prve v sklopu osnovnošolskih katehez nove kateheze za 1. razred, naslednja leta pa postopoma še za ostale razrede. Leta 1985 je izšel že omenjeni priročnik za pripravo na sveto birmo z naslovom Pridi, Sveti Duh, ki ga je leta 1991 SŠK potrdila kot uradni učbenik za splošno uporabo. 3.1.2.1 Mladinska pastorala Mladinsko in študentsko pastoralo obravnavamo v okviru kateheze, čeprav bi po svojem obsegu in vsebini zaslužili obširnejšo obravnavo. Vsaj v svojem začetku okrog koncila in po njem, v veliki meri pa je to še danes, je bilo pastoralno delo med srednješolsko in študentsko mladino omejeno zgolj na katehezo. Najprej kaj drugega sploh ni bilo mogoče, saj je oblast vsako drugo delovanje duhovnikov z mladimi označila za »vzporedne strukture«, ki imajo namen rušiti to, za kar si prizadeva država. Zato je bilo tako delo označeno za državi sovražno. Mnogi duhovniki so zaradi tega imeli precejšnje težave z tajno policijo in napadi v javnih medijih. Mladinska in študentska pastorala sta tudi po načinu dela naravno med seboj povezani, saj je študentska nujno nadaljevanje mladinske. To se je posebej pokazalo na samem začetku tozadevnega organiziranega pastoralnega delovanja pri nas. Taka dejavnost se je mogla začeti razvijati šele po letu 1960, ko so se za to ustvarili nekateri družbeni pogoji. Predvsem pa je dal zagon drugi vatikanski koncil, zlasti njegova Izjava o krščanski vzgoji, na katero so se mogli tudi pred oblastjo sklicevati duhovniki in škofje. Ko govori o tistih, ki so odgovorni za vzgojo mladih, pravi, da »prav posebna vzgojna naloga pripada Cerkvi«.558 »Skoraj dve desetletji po zadnji vojni ni mogoče govoriti o posebnih oblikah pastoralnega dela med mladimi in za mlade, ker je bilo s strani državnih organov prepovedano, da bi se Cerkev ukvarjala s čimerkoli, kar je presegalo bogoslužje, omejeno na cerkvene prostore.«559 Za delo na tem področju so manjkale cerkvene organizacije, združenja ali društva in laiških sodelavcev ni bilo mogoče dobiti, ker za to ni bilo družbenih pogojev. Ti so se začeli spreminjati šele po koncilu in z obnovitvijo diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in jugoslovansko državo. Že v času pred koncilom najdemo zametke dela z mladino, vendar se to še ni odvijalo načrtno in organizirano, ampak je bilo odvisno predvsem od iznajdljivosti posameznih duhovnikov. Začetek v tej smeri smemo videti v predavanjih za študente pri frančiškanih v Ljubljani, ki jih je vodil p. Roman Tominec, ki je za to imel tudi zadovoljivo politično zaslombo. Popolnoma nov pristop k mladini je razvil tudi prehitro preminuli kaplan Miro Perme v t. i. »šempetrski skupini«. Močno spodbudo pa je pomenil tudi vsemestni misijon leta 1962 v Ljubljani. Ta je takrat naletel na veliko odzivnost mladine, ki je v Cerkvi iskala prostor za bolj svobodno družbeno udejstvovanje.560 Leta 1964 je bil organiziran pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani poseben verouk za srednješolce, ki so čakali na odhod vlaka ali avtobusa, dve leti kasneje, leta 1966 558 Prim. KV 3. J. Gril, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, 27. 560 »L. 1962, ko je bil v Ljubljani veliki vsemestni misijon, so povabili tudi mene. Še danes se spominjam, kakšna gneča je bila v dvoranici na frančiškanski porti. Ko sem hotel vstopiti, je nastalo kričanje: Dajte prostor vsaj za predavatelja! Komaj sem prišel na svoj prostor in sem začel svoje predavanje – z rokami ob telesu. Lahko sem govoril z usti, tudi z glavo sem lahko kaj poudaril – za roke ni bilo prostora. Še bolj pa se spominjam tistega nepopisnega razpoloženja, zanimanja, iz mladih so kar vrela vprašanja, pomisleki in domisleki, pojasnila, tudi dovtipi – vse v tako veselem in sproščenem ozračju, v smehu in resnobi, da se je kar čutilo: To je tisto, kar študentje potrebujejo. Stojijo pred življenjem in hočejo videti smisel, cilj, konec vsega.« (M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 124.) 559 PASTORALNA PODROČJA 150 pa ob nedeljah v Alojzijevišču verouk za tisto mladino, ki se ni mogla zbirati med tednom, zlasti tista v internatih. V pokoncilskem času je Cerkev veliko svojih energij vložila v delo s srednješolsko mladino, ki je ni bilo tako lahko pridobiti kot osnovnošolce. Prehod iz osnovne šole v srednješolsko obdobje je bil ves čas krizna doba, ko je mnogo nekdanjih dobrih osnovnošolskih veroukarjev enostavno ušlo Cerkvi iz rok. Zato so se zlasti mlajši duhovniki zelo trudili, da bi v vsaki župniji ustanovili mladinsko skupino, v kateri so se zbirali mladi iz srednjih šol, ponekod tudi študenti. Tedensko so se srečevali v župniščih, skupaj molili, prepevali, obdelovali razne teme, ki so bile mladim blizu in tudi skupaj praznovali ali načrtovali skupne župnijske akcije in izlete. »Sredi razkristjanjenja so lahko taka občestva jedra nove duhovne rasti. Od njih je odvisna rast božjega kraljestva, bodočnost naše Cerkve in naroda.«561 Čeprav je tri četrtine župnij v začetku osemdesetih let v ljubljanski škofiji imelo mladinski verouk, so mogle take skupine zajeti le manjši del mladih, v tem času le vsakega sedmega ali osmega mladinca ali mladinko.562 Leta 1967 je bil narejen veroučni načrt za gimnazijce, ki ga je izdal ordinariat. Z njim je hotel dati nov zagon delu na področju mladinske pastorale. »Ni prav, da nekateri cele tedne odlašajo in čakajo, da se urniki v šolah ustalijo« in zelo kasno začnejo z veroukom jeseni. »Prav tako se povsod priporoča verouk za doraščajoče in odrasle. Najlaže se to izvede po stanovih in v obliki dialoga o verskih vprašanjih, ki jih prav tedaj zanimajo. To je ‘priložnostni verouk’«.563 Kmalu se je pokazalo, da zgolj kateheza v obliki predavanj, vprašanj in odgovorov mladini ne zadostuje.564 Začela so se oblikovati mala občestva mladih, ki so se zbirala mesečno ali tedensko. Tu so si mladi sedeli v krogu drug drugemu nasproti in izmenjavali svoja izkustva. Duhovniki so se učili skupinske dinamike in poskušali dati čim več življenja ustaljenim srečanjem. Zato so take skupine rasle kot gobe po dežju. Skupine so prirejale tudi razne prireditve, pri katerih so se prepevale verske popevke, brala pričevanja in izpovedi ter so omogočale družabno srečevanje mladih. Vzporedno s pojavom mladinskih skupin so se pojavila nekatera cerkvena duhovna gibanja, za katera so bili najbolj odprti in sprejemljivi ravno mladi ljudje. Pri tem so se župnije znašle pred hudimi problemi, ker za takšna srečanja ni bilo primernih prostorov. Marsikje so se srečevali v zakristijah, v preurejenih kleteh župnišč, ipd. Vedno bolj so se začele kazati tudi potrebe po primernih učbenikih in drugih pripomočkih. Za to pa je bilo potrebno vzpostaviti tudi ustrezno cerkveno strukturo. Posebno obliko pastoralnega dela z mladimi predstavlja veliko prizadevanje duhovnikov za udeležbo mladih na duhovnih vajah. Iz mnogih opuščenih župnišč in samostanskih poslopij so bili prirejeni za duhovne vaje bolj ali manj ustrezni prostori, ki so nudili streho mladim v času vikendov in zimskih ter poletnih počitnic. Polagoma se je v nadškofiji razvilo okrog trideset takih centrov, ki so jih v večini primerov vodili redovniki in redovnice. Duhovne vaje so veliko prispevale za osebno rast posameznikov, a navadno niso aktivirale skupin za družbeno delo. Najmočnejše središče v tem smislu se je razvilo v cistercijanskem samostanu Stična. Tam so se ustalila vsakoletna jesenska srečanja mladine, katerih začetek je bil leta 561 M. Žužek, Koncilski val med našo mladino, 37. Prim. R. Lešnik, Mladinski verouk v očeh statistike, 38. 563 Prim. Okrožnica 9/1968. 564 »Prepevali smo, jaz sem jim predaval, nato smo debatirali, na koncu molili in se razhajali – z občutkom, da nam nekaj manjka. A kaj? Nekoč sem povabil k pogovoru vse, ki jih to muči. Zbralo se nas je kakšnih deset. Najbolj jasno misel je imel pravkar diplomirani Jože: Narobe se mi zdi, da se hodimo gledat samo v hrbet. Sedimo drug za drugim, poslušamo predavanja, debatiramo s predavateljem, gledajoč vanj, vsem drugim, ki so pred nami, vidimo le v hrbet, tistim, ki so za nami, še to ne; nato vstanemo in molimo in govorimo z Bogom, gledajoč v hrbte pred seboj – in se razidemo, ne da bi se spoznali, se povezali, si bili v oporo. Čutili smo, da je zadel v črno. Začeli smo iskati potov, kako bi to pomanjkljivost odpravili.« (M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 123–124.) 562 PASTORALNA PODROČJA 151 1980 in so postajala vedno bolj množična, saj so privabljala tisoče mladih. Ves ta čas so pomenila mogočno manifestacijo vere mladih. Nekdanja komunistična oblast ni prikrivala nelagodnosti, ker sama ni mogla zbrati skupaj tolikega števila mladih, niti na zabavnih prireditvah ne. Za dober odziv mladine je poskrbel vedno aktualen program in močno angažiranje katehetov in katehistinj. Leta 1985 je bila pri ordinariatu ustanovljena služba mladinskega kaplana. Ta naj bi skušal čim bolje spoznati položaj mladih in njihove verske, nravne in človeške potrebe, študiral vprašanje mladinske pastorale, iskal osebni stik z duhovniki in mladinskimi skupinami ter jim z nasveti pomagal. V začetku je imel en duhovnik samo to poslanstvo, potem je bila naloga zaupana kaplanu na eni od župnij, kasneje pa pripojena voditelju študentske pastorale. Ker se je v vlogi študentskega duhovnika eden posvečal ves ta čas izključno temu delu, se je tekom let razvila zelo razvejana dejavnost, ki vsebuje tako množične shode, kot romanja, založništvo in redno dušno-pastirsko oskrbo študentov. Ima na voljo svoje prostore, ki so postali center mladinske pastorale za vso Slovenijo. Mladinski verski tabor (MVT) naj bi poiskal vsebino in metodo prihodnje mladinske pastorale. Izvedbo MVT so podprli tudi slovenski škofje. Za pripravo na ta dogodek je bil organiziran poseben pastoralno-študijski dan. Da bi bilo delo uspešnejše, je izšel delovni tekst, ki je vseboval več razprav o mladinski pastorali pred drugo svetovno vojno in po njej in o položaju mladih v družbi. Besedilo je zanimivo za presojo stanja na mladinski sceni v tistem času. Tedanja mladina je bila rojena v sedemdesetih letih, ki v slovenskem prostoru veljajo za čas sorazmerne blaginje. Le manjši del mladine je bil družbeno aktiven in se je v tem času zavzemal za demokratizacijo družbe, večina pa je bila indiferentna. Zavzemala se je za vzhodne religije, od Cerkve pa je bila precej odtujena. Približno dve tretjini župnij naj bi imelo svojo mladinsko skupino. Te so bile večinoma zelo pasivne.565 V tem času je že čutiti usihanje »cvetoče dobe mladinskih veroučnih skupin, ki je trajala nekako 15 let«, zato je mladinska pastorala zastala ali celo nazadovala. Morda je bilo temu krivo tudi dejstvo, da je bilo »vodstvo skupin močno klerikalno«. Kljub temu so bili odnosi v skupinah prijateljski in prisrčni. Čeprav skupine niso imele nekih napisanih pravil za delo, so postajala njihova srečanja zelo stereotipna.566 MVT je potekal v Ljubljani od 29. aprila do 2. maja 1990. Glavno dogajanje je bilo na TF in v Dravljah. Obsegal je pričevanja mladih, predstavitev skupin kot so Skavti ter Vera in luč. Nudil je različne dejavnosti od dramske do glasbene, ogled razstav, filmov, okroglih miz, molitve. Sočasno je potekal spored za zastopnike mladih, duhovnih gibanj, duhovnike, redovnike, starše in druge. Leta 1992 je bila zaradi nezadovoljivega stanja pri delu z mladimi ustanovljena komisija za prenovo pastorale mladine. Vendar kakih otipljivih rezultatov ni dala. Zaradi prihoda novih generacij mladih, prejšnji pastoralni prijemi, ki so se razvili v za Cerkev težkih družbenih okoliščinah, niso več nagovorili mladih v takem številu kot nekdaj. Zato je precej upadlo navdušenje duhovnikov in drugih katehetov za mladinsko delo. Ves čas je čutiti sicer zavedanje, da je delo z mladimi pomembno, vendar množičnega iskanja novih rešitev ni bilo čutiti. Manjše število pastoralnih delavcev poskuša najti nove metode dela, a širše podpore ne dobijo. Nov način dela z mladimi v novih družbenih razmerah pomenijo razna združenja in organizacije, ki zajamejo manjše število mladih. Niso še toliko razširjena, da bi pomenila učinkovitejši premik v mladinski pastorali. Še največ mladine so v svoje vrste pritegnili skavti, ki so se organizirali kmalu, ko so se s spremembo režima za to ustvarile možnosti. 565 566 Prim. V. Potočnik, Mladi v družbi in Cerkvi, 24–26. Prim. J. Gril, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, 29. PASTORALNA PODROČJA 152 3.1.2.2 Študentska pastorala Nekako v leto 1967 sodijo prvi zametki Medškofijskega odbora za študente (MOŠ), ki je nastal na osnovi delovanja posebne komisije za študente v okviru Medškofijskega pastoralnega sveta (MKS). Prišlo je do plenarnega posvetovanja zastopnikov vseh študentskih občestev v Nazarjah poleti 1969. Temu je sledila uradna ustanovitev MOŠ-a leta 1971. Služba študentskega duhovnika – medškofijskega asistenta, ki se je posvečal samo študentski in mladinski pastorali, je postala v nadškofiji stalna ustanova. Na pokoncilskem misijonu v Ljubljani se je pokazala tudi potreba po srečanjih za izobražence. To se je uresničilo v vsakoletnih velikonočnih konferencah pri Sv. Trojici v Ljubljani in v teološkem tečaju za laike na TF, kjer je bil odziv resnično izjemen.567 Za celoten razvoj tega tečaja lahko rečemo, da je bil nekaj posebnega. V duhovno sušo komunističnega enoumja, je padlo seme koncilske prenove Cerkve pri laikih kakor v bujnega življenja željno zemljo, zato je bil obisk na tem tečaju vedno večji. Tečaj je postajal vedno bolj odprta javna tribuna. Še več. Dolga leta je bil edina kolikor toliko svobodna tribuna, ki je izjemno zaznamovala duhovni razvoj študentov in izobražencev. »Že samo dejstvo, da sredi slovenske prestolnice in sredi komunističnega enoumja obstoji prostor svobodnega razpravljanja o vseh smereh človeške misli, tudi o marksizmu in dialektičnem materializmu, je pomenilo odpiranje in zračenje našega duhovnega prostora. To je bil odločilen prispevek naši demokratizaciji.«568 Prva štiri leta oblast tečaju ni delala težav. Te so se začele, ko se je tečaj razdelil v Osnovni teološki tečaj, ki je trajal dve leti, in Teološki tečaj o aktualnih temah za študente in izobražence, ki je trajal dva tedna vsako jesen z aktualnimi predavanji ob večerih in je privabljal vedno več mladih. Nastalo je tako zanimanje za predavanja, da je bilo treba v naslednjih letih delno ponoviti vsaj nekaj predavanj tudi v mestih: Kranj, Gorica (Italija), Celje, Velenje, Ptuj, Novo mesto, Murska Sobota, Beltinci, Tinje (Avstrija), Trst (Italija), Nova Gorica in Koper, v Mariboru pa se je tečaj ponovil v celoti. Že leta 1972 je MOŠ izdal ciklostirano izdajo predavanj. Kasneje so nekatera izhajala v reviji Znamenje, a ker so tam nastale težave, so od leta 1977 naprej izhajali samostojni zborniki. To je postajalo oblasti le preveč, zato je o tem razpravljala tudi tajna Mikrokoordinacija in poskušala predavanja in izdajanje preprečiti.569 Oblast se je pri tem posluževala raznih oblik pritiska, npr. na nadškofa Pogačnika, na medškofijskega asistenta Rudija Koncilijo, na predavatelje, ki so iz strahu odpovedovali predavanja zadnji hip, pa tudi s provokativnimi vprašanji na listkih pri plenumu, ki so že na prvi pogled pričala, da jih je podtaknila tajna policija.570 Ker to ni zaleglo, so sledile obsodbe na zapor (Koncilija, Puc, Krašovec), prepoved tiskanja določenih predavanj (Rode), napadi v časopisju, vplivanje preko oblasti bolj naklonjenih predavateljev (Grmič, Janžekovič) in urednikov (Vodeb).571 567 »Novembra 1967 smo pripravili 12 večerov s predavanji na Teološki fakulteti v Ljubljani. Profesorji so radi obljubili sodelovanje, če bo le kaj slušateljev, vsaj dvajset do trideset. Prvi večer jih je bilo – 250. Stara predavalnica je bila vse prej kot primeren prostor, a število je naraščalo, zasedli smo hodnike, nato ozvočili druge učilnice.« (M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 125.) 568 M. Žužek, Koncilski misijon, 12. 569 Ta je na svojem sestanku ugotovila: »Povedati je treba, da to ni verski tisk, ker obravnava izrazito politične in družbene probleme. Predvsem zaradi tega, ker gre za predavanja, ki jih je organiziral MOŠ in ki daleč presegajo dejavnost, s katero naj bi se ta obor ukvarjal. To je stalna tendenca MOŠ-a, ki je vsekakor ne kaže tolerirati. Nekatere prispevke bi kazalo v dogovoru z avtorji objaviti v Znamenju, vseh pa nikakor.« (L. Bizilj, n. d., 48.) 570 Prim. R. Koncilija, O aktualnih tema za študente in izobražence, 21. 571 Za razumevanje takratne dobe je koristno vedeti, katere stvari je takratna oblast najbolj zamerila. Rodetu njegovo predavanje, v katerem je kritično obravnaval kult osebnosti. V tem je oblast videla kritiko predsednika države Tita, čeprav, ga predavatelj ni omenil. Ker je oblast grozila s prepovedjo celotnega zbornika, je pisec predavanje umaknil. Oblast ni prenesla izjave nekdanjega ateista Puca, da so ateisti »večinoma brez notranjega življenja in zato navezani na zunanje znake: na življenje, moč, denar, seks in modne muhe, ki jim pestrijo življenje. Do greha imajo čisto ‘človeški’ odnos: grešijo vselej, kadar mislijo, da jim to ne bo škodovalo«. (M. Puc, Kako so možni misijoni med ateisti, 70). PASTORALNA PODROČJA 153 Vse te akcije oblastnih organov pa so samo dodatno delale reklamo tečaju, ki se ga je udeleževalo vedno več ljudi, tako da so mogli mnogi udeleženci spremljati predavanja le z dvorišča, kajti dvorana je bila že davno pred začetkom nabito polna.572 Vsakoletni teološki tečaj je vsa leta privabljal veliko število poslušalcev, čeprav se je po spremembi režima zanimanje zanj zmanjšalo. V tridesetih letih obstoja je bilo na tečaju 393 predavanj, od katerih so jih imeli 301 (76,5 %) teologi in 92 (23,4 %) laiki. V tem času se je zvrstilo 134 predavateljev, tako da je vsak imel povprečno nekaj manj kot 3 predavanja. Tudi po številu predavanj na enega predavatelja so teologi daleč v ospredju, saj je prvi laik (pisatelj Rebula) s 5 predavanji šele na 18. mestu. Med predavatelji, ki so imeli samo eno predavanje, je okrog 65 % laikov. Večinoma so ti sodelovali s predavanji, ki so aktualno političnega ali družbenega značaja.573 Splošni pomen in oceno tečaja bi mogli povzeti po enem izmed prvih udeležencev: »Začel sem študirati v letu, ko se je rodil Teološki tečaj. V ozračju partijske diktature je pomenil prostor in možnost drugačnosti, priliko za iskanje, za dialog, nekaterim dobesedno za odžejanje. Tečaj ni mogel zapolniti vseh vrzeli, ki so se odprle na področju krščansko navdahnjene misli na Slovenskem po drugi svetovni vojni, ko je revolucionarna oblast hotela Cerkev stisniti v geto, nekako še tolerirala hierarhijo, preprečevala pa razvoj krščanske laiške misli in samozavesti v odprtem družbenem prostoru. V takih okoliščinah ni bilo nenavadno, da se je tečaj najprej ukvarjal z ožjimi teološkimi vprašanji, da so nastopili predvsem duhovniki. Na začetku je bil to res tečaj za laike. Kasneje je nastopilo tudi več laikov.«574 Leta 1971 so se ob zaključku šolskega leta začela celonočna peš romanja mladih iz Ljubljane in drugih krajev na Brezje, ki so se jih na začetku najbolj številčno udeleževali študentje, kasneje pa tudi drugi mladi in odrasli. Zaradi svoje izjemnosti in skrivnostnosti, so bila vedno dobro obiskana. Oblast je skušala nagajati preko prometnih predpisov, a ni bilo uspeha. Mladi so čutili potrebo, da se Mariji zahvalijo za uspešno zaključeno šolsko leto ali poprosijo za uspeh v novem. Romanje se zaključi z jutranjo mašo v Marijinem svetišču, ki jo navadno daruje eden od škofov ob asistenci duhovnikov, ki mlade spremljajo na romanju. Študentska in mladinska pastorala sta vas čas tekli vzporedno in se medsebojno prepletali. Razvoj študentske pastorale je pogojevalo predvsem dejstvo, da se je ta odvijala v večjih mestih in je bila v glavnem medžupnijskega značaja. Mladinska pastorala pa se je razvijala predvsem na podeželju in je bila vseskozi precej župnijsko pogojena. Zaradi koncentracije študentov v mestih, posebno v Ljubljani, je bilo tudi vodstvu krajevne Cerkve jasno, da študentska populacija potrebuje duhovnika, ki se bo posvečal samo njej. Srednješolska mladina je zaradi svoje razpršenosti po podeželju in manjših mestih manj klicala po lastnem duhovniku – asistentu. Ko je bil poseben mladinski kaplan ali ko so se pripravile prireditve vseškofijskega značaja ali vzpostavljale temu primerne strukture, je nastal med župniki strah, da se s tem trga mladino in njenega naravnega okolja in da je tako iz lastne župnije izkoreninjena mladina pozneje za Cerkev izgubljena. Krašovec je bil obsojen na mesec dni zapora pogojno za dve leti, ker je zapisal: »Kako močna je občestvena vera, se posebno dobro zavedajo borbeni ateisti in zagovorniki človekove funkcionalnosti v kolektivu. Odtod njihovo zapeljevanje s krilaticami, da je vera zgolj zasebna zadeva posameznikov. Vedo, da je človeka treba izolirati, potem bo njihov pokoren podanik, figura v njihovem sistemu.« (J. Krašovec, S Svetim pismom v tretje tisočletje, 225.) 572 Prim. jz, Osvobojeni za božje načrte, 1. 573 Prim. Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, 164–185. 574 L. Peterle, Za odžejanje, 70. PASTORALNA PODROČJA 154 3.1.3 Šolstvo Cerkev se je od vsega začetka zavedala velikega pomena znanja in izobraževanja, zato je glede na družbene pogoje in po svojih močeh vedno skrbela za izboljševanje in širjenje šolstva. Ljubljana je dobila popolne visoke študije – glede na tedanjo prakso – po prizadevanju Akademije operozov v letu 1704 s predavanji iz filozofije, metafizike in cerkvenega prava.575 Pred uvedbo rednega osnovnega šolstva je bila večina šolstva tudi na našem prostoru v rokah Cerkve.576 Ob novem šolskem zakonu leta 1805 je njen vpliv, zlasti v osnovni šoli, celo porasel. Ta se je izražal v poudarjeni vzgojni vlogi verouka in v vlogi cerkvenih šolskih nadzornikov. V zgodovini šolstva na naših tleh je pomemben lavantinski škof Anton Martin Slomšek z uvajanjem nedeljskih šol, za katere je sam pisal zelo uporabne učbenike. Pri nas so se s šolstvom večinoma v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja ukvarjali redovniki, ki so imeli lastne šole. Posebej dejavni na tem področju so bili sprva jezuiti. Njihove višje šole so se kasneje spremenile v liceje, ki so bili važni za vzgojo duhovniškega naraščaja, saj so že v 19. stoletju bogoslovci lahko na domačem ozemlju končali štiriletni študij teologije. S šolstvom so se v 19. stoletju ukvarjali tudi frančiškani in piaristi, uršulinke, šolske sestre in lazaristi, v 20. stoletju pa tudi salezijanci. Cerkev je imela v prvi polovici 19. stoletja velik vpliv na šolo tudi tako, da je učitelje nastavljal ordinariat. Od leta 1830 dalje so se ustanavljale nedeljske šole, ki so jih vodili duhovniki ob pomoči učiteljev. Škof Alojzij Wolf je v Ljubljani ustanovil deško semenišče za revne dijake.577 Podobno socialno poslanstvo so opravljale tudi druge šole, predvsem za revne dijake, npr. frančiškanska v Novem mestu ali nemško zavetišče v Kočevju. Ko so v dunajskem parlamentu v 2. polovici 19. stoletja večino prevzeli liberalci, je bil leta 1869 sprejet nov osnovnošolski zakon, ki je Cerkvi vzel določene pristojnosti in s tem tudi njen vpliv v šoli. Zaradi nemškega pritiska so se slovenski učitelji povezovali in 1889 ustanovili Zvezo slovenskih učiteljskih društev, katoliško usmerjeni učitelji pa so se združevali v Slomškovi družbi (1900). Odpor nemškemu pritisku je nudila tudi Družba sv. Cirila in Metoda (1885), za katero so bili pobudniki in jo dolgo vodili nekateri duhovniki. Zelo pomemben za razvoj katoliškega šolstva je bil tudi prvi katoliški shod v Ljubljani, ki je izoblikoval zahtevo po katoliškem šolstvu na vseh stopnjah. Izredno pomembno vlogo v zgodovini slovenskega šolstva in s tem tudi celega naroda ima prva slovenska gimnazija v Šentvidu, ki jo je 1905 ustanovil škof Anton Bonaventura Jeglič.578 V nastali jugoslovanski državi je na šolskem področju do leta 1929 veljala še avstro-ogrska zakonodaja. Tega leta pa je bil sprejet Zakon o narodnih šolah, ki je omogočal nadaljnje delovanje že prej obstoječih cerkvenih šol, pa tudi ustanavljanje novih. Posebno dejavne v tem obdobju so bile uršulinke, usmiljenke, salezijanci in drugi.579 575 Prim. Cerkev na Slovenskem, 35. »Vse do posega avstrijske države v šolstvo konec 18. stoletja z uvedbo javnih osnovnih šol ter nadomestilom jezuitskih šol z državnimi je bila šolska dejavnost na naših tleh z izjemo kakšne mestne šole izrazito cerkvena zadeva (katoliška ali protestantska).« (A. Vovko, Oris šolske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 375.) 577 Prim. J. Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 196. 578 »Ko spremljamo razvoj srednjih šol na slovenskem ozemlju v obdobju med 1848 in 1918, seveda ne moremo mimo pionirskega prispevka, ki ga je na področju slovenskega učnega jezika in učbenikov, kot tudi pri formiranju slovenskega duhovnega in svetnega izobraževanja opravila zasebna škofijska gimnazija v Št. Vidu pri Ljubljani, prva popolna slovenska gimnazija. Bila je pravi duhovni otrok škofa Antona Bonaventura Jegliča.« (A. Vovko, n. d., 361–362). 579 Uršulinke so npr. imele svojo gimnazijo, dekliško učiteljsko šolo, dekliško meščansko šolo, dekliško notranjo osnovno in dekliško vnanjo osnovno šolo, usmiljenke pa v zavodu Lichtenturn dekliško meščansko in dekliško osnovno šolo. V Marijanišču je bila deška osnovna šola in gospodinjska šola. (Prim. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935.) 576 PASTORALNA PODROČJA 155 Razpad Avstro-ogrske je bil za Slovence pomemben tudi zaradi ustanovitve Ljubljanske univerze leta 1919, v njenem sklopu pa je delovala tudi Teološka fakulteta kot ena od ustanovnih fakultet.580 Okupacija je popolnoma onemogočila slovensko šolstvo na nemških in madžarskih okupacijskih področjih, ne pa na italijanskih. V vojnem času so bili na šolskem področju zelo dejavni duhovniki in redovnice. Duhovniki so na Primorskem po kapitulaciji Italije celo poučevali v partizanskih šolah. Ta kratek oris cerkvenega delovanja na šolskem področju pred začetkom komunistične diktature je nujno podati, če hočemo približno doumeti, kako hud udarec je za Cerkev pomenilo po letu 1945 podržavljenje zasebnih šol, ki so jih vodili redovi.581 Nova oblast se je dobro zavedala pomena, ki ga ima šolstvo za vzgojo samostojnih osebnosti, zato si tu ni dovolila nobenega popuščanja. Nasprotno, takoj je začela z protiversko propagando, zlasti po srednjih šolah. O tem tožijo jugoslovanski škofje že v znanem pastirskem pismu jeseni 1945.582 Država je dopustila nadaljnje delovanje TF, ki je jeseni tega leta odprla vrata zdesetkanemu številu bogoslovcev.583 Ni pa mogla več delovati škofijska gimnazija v Št. Vidu.584 Zaprta je bila Orglarska šola, s čimer je bila Cerkvi odvzeta možnost usposabljanja liturgičnih sodelavcev. Duhovniki in bogoslovci, ki so študirali med vojno, so morali za priznanje spričeval prositi za nostrifikacijo. Za to so morali poleg indeksa predložiti tudi »potrdilo okrajnega NOO, da zanje ni podana nobena okolnost, navedena v čl. 5 uredbe o nostrifikaciji diplom in izpitov.«585 To pa je pomenilo politično preverjanje ljudi. Tudi vsak katehet na katerikoli šoli je moral izpolniti posebno vprašalno polo, da je dobil dovoljenje prosvetnega ministra ali pa tudi ne. V kakšnih razmerah so takoj po vojni delovali kateheti, ki so poučevali verouk na srednjih šolah, nam dokaj nazorno naslika pričevanje frančiškanskega patra Romana Tominca. Očitno je bil dobro zapisan pri novi oblasti, da ga je prišel v Hrenovice na Primorsko, kamor ga je pregnal Gestapo, iskat šofer z vladnim avtomobilom. »Prva nedelja po vrnitvi: božja služba ob 8. uri. Neverjetna praznina! Lahko bi se peljal s kolesom po cerkvi. Imel sem vtis splašenih ljudi, v katerih je veselje zamrlo.« Ko je šel takoj naslednji dan h generalnemu vikarju Ignaciju Nadrahu, mu je ta rekel: »Takoj dobite kanonično misijo. Rešite, kar se rešiti da.« Odšel je naravnost v moško in žensko učiteljišče na Resljevi cesti, kjer ga je novi ravnatelj vljudno sprejel. Peljal ga je po razredih, predstavil profesorjem in dijakom in jim 580 »Leta 1919 je bila njen organski del in zakon o ustanovitvi univerze 23 julija 1919 jo imenuje kar na prvem mestu. To je naravno in razumljivo, saj se je teološka fakulteta razvila iz že prej obstoječe visoke bogoslovne šole, česar o nobeni drugi fakulteti ni bilo mogoče trditi.« (M. Miklavčič, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom 1919, 166.) 581 Da bi pred domačo in svetovno javnostjo opravičila odvzem možnosti redovom, da bi se še naprej ukvarjali z mladino, je oblast uprizarjala zrežirana zborovanja prebivalstva, kjer so ljudje iz strahu pred posledicami molčali, naročeni agitatorji pa ploskali raznim krivičnim izjavam. Primer takega postopka je sklep prebivalcev terena X in XII rajona Center, ki je bil sprejet proti lazaristom in med drugim pravi: »Zato zahtevamo, naj naša oblast ukrene vse potrebno, da se odvzame vzgoja mladine redovnicam in redovnikom in izroči takšnim vzgojiteljem, ki bodo napravili iz nje ohranjevalce Titove Jugoslavije. Vsakogar, ki ne spoštuje zakonov, ki jih je ljudstvo zapisalo s krvjo, je treba poklicati na odgovor. Kdor ne daje skupnosti, naj od nje tudi nič ne prejema!« Temu je kmalu sledil odlok o prepovedi cerkvenih dijaških domov. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 207.) 582 Prim. L. Ceglar, n. d., 132. 583 »Slušatelji so se počasi vpisovali: 24. oktobra jih je bilo šele 8, 8. novembra 11, sredi decembra 45, do konca zimskega semestra 52. Predavanja so se začela 19. novembra v profesorski sobi in v knjižnici: drugod so bili vojaki.« (M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 176.) 584 Generalni vikar Vovk v okrožnici, namenjeni staršem ob začetku šolskega leta jeseni 1945 z žalostjo pod črto zapiše: »Znano vam je tudi, da so po uredbi o gimnazijah odpravljene zasebne gimnazije. S tem mora prenehati tudi škofijska klasična gimnazija v zavodu Sv. Stanislava, ki je bila prva slovenska gimnazija in jo je ustanovil naš veliki škof A. Bonaventura Jeglič. Ne smemo pozabiti, da ima Cerkev po kanonu 1375 pravico »ustanavljati kakršnekoli šole, ne samo osnovne, marveč tudi srednje in višje.« (Okrožnica 9/1945). 585 Prim. Okrožnica 12/1945. PASTORALNA PODROČJA 156 zagotovil, da bodo lahko vsi, ki bodo to želeli, obiskovali verouk. Naslednji dan je v redovni obleki prišel k pouku in skoraj vsi so se prijavili k izpitu. Kmalu pa se je začela čutiti razlika, ker so učiteljice učenci pozdravljali z ‘Zdravo’, njega pa s ‘Hvaljen Jezus’. Učiteljice so začele vabiti učence med njegovim poukom k igri na dvorišče. Ko jim je sam rekel, da lahko odidejo, če želijo, so mu v njegovo veliko zadoščenje rekli: ‘Ne! Ne gremo, rajši vas poslušamo.’ Toda napetost je naraščala, ponekod niso več dovolili verouka, drugod so med poukom padali dovtipi, zopet drugje so se posmehovali vsemu religioznemu, po raznih mestih so viseli zaničevalni stenčasi o Cerkvi, duhovnikih, o zločinih med vojno ipd. Zato je pater povabil mlade k sebi v cerkveno kapelo za glavni oltar. In kapela je bila polna. Hoteli so odgovore na vprašanja, ki so jih sprožali napadi na vero v šoli in javnosti. Število obiskovalcev se je iz tedna v teden večalo, mladinska maša je zopet pritegnila mnogo mladih. Še pred ustavno ločitvijo države in Cerkve, je nekoč v šoli opazil, da so izginili vsi križi iz razredov. Ko se je zanimal pri ravnatelju je ta odgovoril: ‘To sem jaz sam določil!’ Na vprašanje, s kakšno pravico, saj Cerkev ni ločena od države, je dobil odgovor: ‘Pa bo vsak čas.’ Kljub temu je ravnatelj dal namestiti križe nazaj. Med vojno so nekateri kateheti v šolske kartoteke napisali pri vsakem učencu, iz kakšne družine izhaja, kako je družina usmerjena, kakšne časopise berejo ... To je bilo za mnoge usodno, tako da jim je bil onemogočen nadaljnji študij in možnost dobiti službo. Ker se je šolska oblast Romana Tominca hotela znebiti, je bil prestavljen v gimnazijo za Bežigrad, čemur se je zaradi zdravja moral odpovedati. Zato je začel zbirati mladino v cerkvi pri frančiškanih, in sicer posebej dijake in posebej študente. »Tedaj so se začela zasliševanja. Bila so vedno bolj pogosta in na različnih krajih ter ob različnih urah. Dosledno je bil vedno na vrsti – verouk. Naj dostavim, da sem bil v enem letu kar 56 krat klican na zaslišanje bodisi zaradi verouka bodisi zaradi govorov.«586 Splošno ozračje v šolstvu razodeva tudi izjava prosvetnega ministra Potrča, ki je ob 30-letnici ljubljanske univerze dejal: »Edina pravilna znanost v družbenem razvoju je marksistična, revolucionarna znanost. Idealizem, mistika, dogme so laž. Sodobna družbena znanost je razumljiva samo v luči filozofije jugoslovanske KP. Zato ima jugoslovanska mladina pravico, da ji univerza da možnost si to filozofijo prisvojiti.«587 Podobno kot na drugih področjih se je tudi v šolstvu pritisk povečeval tja do leta 1952 in 1953. Oblastni pritisk na učitelje in profesorje v tem obdobju je zapustil posledice v njihovih vrstah do današnjih dni. Do konca komunističnega sistema je namreč veljalo, da je učiteljem prepovedano hoditi v cerkev. Tako naj bi ne dajali dobrega zgleda mladini, pa tudi ne vnašali karkoli verskega v učni program. Kadarkoli se je v šoli govorilo o Cerkvi ali o veri, je bilo to z negativnega vidika. Verni učitelji so z zunanjim izpovedovanjem svoje vere tvegali, da izgubijo službo in pride pod vprašaj tudi možnost poznejše zaposlitve kjerkoli drugod. Zato so mnogi prihajali v težke duševne stiske. Na eni strani je bila njihovo osebno prepričanje ter božje in cerkvene zapovedi, na drugi oblastna prepoved izražanja vernosti in možnost izgube službe. Zato so škofje učiteljsko osebje oprostili obveznosti, da morajo biti vsako nedeljo pri maši.588 Mnogi učitelji so zato omejili svojo vernost le na intimno prepričanje in morda le na domačo družino. Iskali so priložnosti izven svojega domačega kraja ali na večjih božjih poteh, kjer so prejemali zakramente sami in to omogočili tudi svojim otrokom. Duhovniki so jim pri tem običajno šli zelo na roko. 586 Prim. R. Tominec, Začetki dela z mladino v povojnih letih, 34–35. Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 214. 588 Prim. L. Ceglar, n. d., 242. 587 PASTORALNA PODROČJA 157 Pritisk se je stopnjeval do te mere, da je bil leta 1952 prepovedan verouk v državnih šolah in je bila TF izključena iz univerze.589 Oblast seveda ni mogla mirno gledati, da je bilo na njej vpisanih leta 1945/46 le 54 slušateljev, v letu 1950/51 pa že 110 slušateljev. Uničiti jo je hotela ali vsaj otežiti njeno delo po finančni plati. Z izključitvijo iz univerze so seveda prenehale vse proračunske in druge obveznosti Sveta za prosveto in kulturo do te fakultete. Prvi poskusi izločitve TF iz univerze so bili že v letu 1947, a se je fakultetni svet učinkovito upiral temu. Pravno podlago za izločitev je oblast pripravila že s sprejemom zakona o ureditvi visokega šolstva 25. oktobra 1949, Svet za prosveto in kulturo pa je to dejansko izvedel tri leta pozneje.590 V dogovoru, ki ga je morala skleniti TF z oblastjo, se je morala obvezati celo, da bo dajala tudi potem, ko je postala samostojna cerkvena ustanova, vsa skripta profesorjev v pregled organom oblasti. Slušatelji so morali ob vpisu izpričati svojo državljansko lojalnost in neoporečnost, a so hkrati izgubili vse olajšave, ki jih je zakon dajal študentom državnih visokih šol.591 A tudi Cerkev je morala nekaj ukreniti. Tako so jugoslovanski škofje na zasedanju od 23. do 28. septembra 1952 v Zagrebu napisali obširno spomenico in jo poslali vladi, objavljena pa je bila tudi v tujini. V njej naštevajo vse kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja država, in vse pritiske na Cerkev, s katerimi hoče država postopoma uničiti vero. Glede na razmere, ki vladajo, škofje ocenjujejo, da je nastopila predzadnja stopnja, ki ji bo sledila le še tista, ko bodo zaprli vse cerkve in s tem uničili še zadnji prostor verske svobode. Med drugim škofje očitajo režimu, da je ateizem proglasil za državno vero. Tega širijo tudi v državnih šolah. Učiteljem in profesorjem ni dovoljeno prihajati v cerkev, sicer so ob službo. Katoliške šole so zaprte, poslopja odvzeta, celo verskih šol Cerkvi ne dovolijo odpreti, ker hočejo preprečiti šolanje novih duhovnikov in redovnikov. Ne ustavljajo pa se samo pri odraslih, ampak tudi verni učenci na svoji koži čutijo posledice vere svojih staršev.592 V letih 1952 do 1954, ki so bila najtežja za katoliško Cerkev v Sloveniji, se to vidi tudi v odnosu tedanje oblasti do učiteljev. Protest škofov torej ni bil nek politični manever, ampak predirljiv klic na pomoč nedolžno obsojenega na smrt. Da je stanje res kazalo na najslabše, vidimo iz pisanja tedanjega časopisja: »Učitelji in profesorji kot vzgojitelji bodočih generacij morajo delati in živeti po načelih socializma, drugače ni prostora zanje v naših šolah. Čevljar lahko hodi v cerkev in dela čevlje. Za kulturnega delavca pa ni mogoče dvojno življenje: učiti po načelih marksizma, živeti pa po misticizmu.« (Slovenski poročevalec, 1. marca 1952). »Zato pri nas ne bo več mesta za učitelje, ki se ne držijo programov, temveč so naklonjeni poučevanju misticizma in obskurantizma, ki sta lastna cerkvi.« (Slovenski poročevalec, 7. marca 1952). Da to niso bili zgolj izpadi prenapetih novinarjev, dokazuje tudi Titov nastop na kongresu Zveze jugoslovanskih dijakov 15. marca 1952, ko je govoril, da oblast ne bo dovolila, da bi se pod videzom cerkvenih obredov zastrupljala ‘naša mladina’. To dokazujejo tudi pritiski na učiteljiščnike v tem času in pritiski na starše dijakov na roditeljskih sestankih.593 Besedam so seveda sledila tudi dejanja in tako je bilo npr. prav v tem času v Mariboru iz srednjih šol izključenih 32 profesorjev in dijakov in v Novem mestu 4 učiteljice, ker so bile po pisanju Slovenskega poročevalca »kuhane in pečene v cerkvi.« 589 Zanimivo je, da je v sporočilu Sveta za znanost in kulturo z dne 4. 3. 1952 teološki fakulteti naveden kot datum izključitve iz sklopa univerze neobstoječi datum 31. (!) junij 1952. 590 Prim. M. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, 177. 591 Prim. S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, 179. 592 »Znašajo se celo nad šolarji. Če gredo v nedeljo k maši ali hodijo v župnišče, jih učitelji pretepajo, čeprav to po zakonu ni dovoljeno. Iz učiteljišč so odstranili učence, ki so izjavili, da verujejo v Boga.« (L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 31.) 593 Prim. L. Ceglar, n. d., 16–17. PASTORALNA PODROČJA 158 Po tridesetih letih (1982) je celo nekdanji višji oficir UDBE, tedaj pa dekan fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, Zdenko Roter kritično ocenil to obdobje z besedami: »Po vojni je vladal med marksisti optimizem: prepričani smo bili, da bomo vero odpravili. To pa se ni zgodilo. Šola naj bo nevtralna. Preštevanje otrok v šoli z dviganjem rok, kdo hodi k verouku, je nedopustno in hkrati žaljivo. Naloga šole ni spreobračanje. Vse to zapušča v otrocih posledice. S to prakso je treba prenehati.«594 Torej je takšna praksa veljala najmanj tri desetletja in pol, kar je pustilo posledice še v današnji čas. Takrat vcepljeni strahovi in negativne sodbe namreč še vedno učinkujejo v nekaterih današnjih vzgojiteljih in starših. Že proti koncu 1952 so se napovedovale spremembe v razmerju oblasti do Cerkve. Škofija ni imela nobene finančne možnosti, da bi odslej sama vzdrževala TF, zato bi jo morala sama zapreti. To pa bi bilo preveč zgovorno znamenje za zahodni svet, v kako težkih razmerah se je znašla Cerkev v Sloveniji. Zato je s potrebno subvencijo priskočila na pomoč vlada LRS, ki je prvi obrok subvencije izročila že decembra 1952. To zgolj simbolično podporo je vlada ohranila do ponovne priključitve fakultete univerzi leta 1993. S to pomočjo je država priznala, da Cerkev potrebuje stalne vire sredstev za preživljanje in normalno delovanje, in s tem posredno priznala napačnost odvzema cerkvenega premoženja. S to podporo je ves čas puščala Cerkev ravno nad tisto kritično mejo, da ni finančno potonila. Po drugi strani pa je morala Cerkev vladi za svoj obstoj nad vodo vedno izkazovati hvaležnost in biti pozorna, da svoje »dobrotnice« ne bi preveč prizadela. Profesorji TF niso nikjer imeli možnosti objavljati razprav in izdajati svojega Zbornika, so ga leta 1954 kar natipkali in ga ponudili v branje samo v nekaj izvodih, ki so bili na voljo na ordinariatu in v knjižnici. Ker diplome TF niso imele v družbi nobene veljave, jih mnogi absolventi sploh niso dvignili, tako da je moral škof leta 1959 duhovnikom zagroziti, da bodo morali k izpitu za pridobitev spovedne jurisdikcije, če ne bodo dvignili diplome na TF.595 Podpora države TF pa ni bila darilo iz velikodušnosti, ampak je pomenila vezano trgovino po pogodbi, ki so jo podpisali vsi slovenski ordinariji leta 1952 s takratnim ministrom Borisom Kraigherjem. Država se je obvezala, da bo dajala letno pomoč za delovanje fakultete, škofje pa da bodo predhodno upoštevali mnenje države pri nastavitvah profesorjev in da bo fakulteta seznanjala slušatelje z družbeno ureditvijo Jugoslavije.596 Zaradi tega sporazuma slovenski ordinariji niso mogli pristati na sklep jugoslovanske škofovske konference, da se prepovedo vsa duhovniška društva, ki niso od Cerkve odobrena. Konkretno je to v Sloveniji zadevalo CMD. Zato je bilo društvo v Sloveniji samo nezaželeno, ne pa prepovedano kot v ostali Jugoslaviji. Tudi več profesorjev Teološke fakultete v Ljubljani je bilo namreč vključenih v CMD. Po mnenju poznavalcev takratnih razmer v državi v nobeni drugi jugoslovanski republiki represija nad duhovniki ni bila tolikšna in tako močna kot na Slovenskem.597 Posledice tega dogovora med državo in škofi je na svoji koži izkusil Ivan Merlak, ki bi moral postati profesor moralke, a je zanj država dala veto, ker tudi po treh dneh zapora, v katerem je bil brez pravega razloga, ni hotel pristati, da bi kot škofov tajnik poročal UDBI o dogajanju na škofiji.598 Na podlagi smernic, ki jih je dal 3. kongres zveze komunistov, ki je bil maja 1954 v Ljubljani, so morali biti komunisti po Kardeljevih besedah do verujočih sicer prizanesljivi, neizprosni pa do klerikalizma. S prizadevanjem za višjo kulturo in izobrazbo bodo 594 Naša luč, 1982, 6. Prim. Okrožnica 6/1959. 596 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 133. 597 Prim. L. Bizilj, n. d., 110. 598 Prim. L. Bizilj, prav tam. 595 PASTORALNA PODROČJA 159 pripomogli, da bo vera čim prej zamrla. Predsednik vlade Miha Marinko je bil radikalnejši in je navzoče pozval, naj storijo vse, da se katoliška Cerkev dokončno uniči. Zato je dal predloge, kako naj v tej smeri delujejo krajevni odbori, protiverska propaganda, mediji, kako naj se ravna z duhovniki, bogoslovci, vernimi kmeti. Da bi mogel režim uresničevati te smernice takoj na začetku človekovega življenja, se je začela močna kampanja za »otroške jasli«, v katere naj bi starši dajale otroke, a so se temu upirali. Zato je oblast iskala podporo pri zdravnikih, ki naj bi potrebo po tej obliki vzgoje znanstveno podkrepili, a so se nekateri temu odločno uprli, čeprav so trpeli hude posledice.599 Poleti 1956 je imel Janez Janžekovič predavanje bogoslovcem: Duhovnik in naš čas, ki ga je objavil v reviji Nova pot. V njem med drugim ugotavlja: »Gimnazije, ki so dale več bogoslovcev, so bile javno izpostavljene posmehu, kakor da je za državljana kaka sramota vpisati se v šolo, ki jo vzdržuje država!« Vernim dijakom na učiteljišču so zagrozili, da ne bodo naredili mature, če ne prenehajo hoditi v cerkev.600 Posledice načrtnega kvarjenja mladine in uničevanja zakona v prvem desetletju po vojni so se v tem času že začele kazati tudi na otrocih, ki so prihajali v šolo. V Sloveniji je bolj kot v drugih republikah Jugoslavije naraslo število splavov, ločitev in nezakonskih otrok. Za nedisciplino v šoli in nevzgojeno mladino je oblast preko medijev obtoževala prav Cerkev, ki da mladini ne daje prave svobode.601 Ob napovedi praznovanja 50. obletnice bivše škofijske gimnazije v Šentvidu, ki se je praznovala z mašo za pokojne profesorje in gojence v stolnici, zvemo, da je v tej gimnaziji od prve mature leta 1913 do zadnje leta 1944 maturiralo 739 dijakov, od katerih jih je nadaljevalo pot v duhovništvo preko 300, se pravi skoraj polovica. Ob okupaciji leta 1941 je morala zapustiti zavod v Šentvidu in se preseliti v Baragovo semenišče, šolske prostore pa je našla pri uršulinkah. V omejenem obsegu je delovala še do 3. 6. 1945, ko je morala prenehati s poukom.602 Podobno kot »otroške jasli« je bila kot močno sredstvo v načrtu razkristjanjevanja osnovnošolskih otrok tudi t. i. Pionirska organizacija. Vanjo so šolske oblasti otroke včlanile kar avtomatično v prvem razredu, torej prav v času, ko so šli v cerkvi k prvemu svetemu obhajilu. V znamenje vstopa je vsak prejel poleg posebne rdeče rutice in izkaznice tudi posebno modro kapo, ki je po izdelavi in simboliki močno spominjala na partizansko ali še bolj policijsko pokrivalo. Ta organizacija je skrbela za taborjenja, počitniške kolonije in druge oblike izvenšolskega udejstvovanja, ki naj bi mlade čim bolj iztrgale vplivu družine. Dejansko je bila ta organizacija podaljšana roka komunistične partije, ki je tako že zelo zgodaj načrtno vzgajala svoj bodoči kader. Na vseh stopnjah šolanja šolski koledar ni upošteval cerkvenih praznikov, zlasti ne božiča in velike noči. Nasprotno, otroke, ki bi zaradi božičnega praznika izostali od pouka, so doletele hude kazni. Velikokrat pa so bili verni otroci prav ob teh praznikih še posebej zasmehovani. V obdobju srednje šole je za podobne cilje vzgajanja v »socialističnem duhu« skrbela t. i. Mladinska organizacija, v katero so bili mladi sprejeti že v 8. razredu, torej v času birme, vendar ne prav vsi, zlasti ne tisti, ki so bili zelo blizu Cerkvi. S tem razločevanjem med mladimi so šolske oblasti izvajale pritisk nanje, saj nečlan ni bil upravičen do določenih ugodnosti. Mladim je organizacija nudila zlasti ples, izlete in nočno zabavo, skratka stvari, ki jih imajo mladi v teh letih najraje. Kdor pa se je močno angažiral v tej organizaciji, je imel veliko boljše možnosti za boljšo službo kot ostali. 599 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 66–67. Prim. L. Ceglar, n. d., 99. 601 Prim. L. Ceglar, n. d., 70–72. 602 Prim. Okrožnica 9/1955. 600 PASTORALNA PODROČJA 160 Seveda je tak način pritegnil mnogo mladih, ki so v tem času preko močnega angažiranja v športu, zabavi in v raznih paradržavnih organizacijah hitro pozabili na družinsko versko vzgojo in se oddaljili od Cerkve in verskih vrednot. Velika večina pa kljub temu marksizma ni sprejela za svojega. Ta organizacija je novačila mlade za udeležbo v mladinskih delovnih brigadah, ki so gradile ceste, železnico, vodovod ... Tam seveda Cerkev ni imela dostopa. S popolno odtegnitvijo mladih iz družine in domačega okolja je imela partija v teh brigadah možnost popolne prevzgoje po svojih načelih. Ta se je običajno začela s popolnim zanikanjem krščanskih moralnih vrednot. Tam preizkušene, sebi zveste mladince in mladinke je potem nagrajevala z dodeljevanjem odgovornih mest v krajevnih mladinskih organizacijah, v šolah, po službah in v politiki. Izkušnja, ki so jo mladi imeli s komunizmom, jih je sama najbolj prepričala, da to ni prava pot, zato je bilo med njimi res malo takih, ki bi verjeli v prihodnost komunizma. So pa mnogi izkoristili to pot za lastno uveljavitev. Tudi komunisti sami so morali ugotavljati, da mladih nimajo na svoji strani. Propaganda je sicer kazala idealno podobo mladine, ki ploska Titu, vendar so vsi vedeli, da to ni dejansko razpoloženje mladih. »Celotno okolje in vzgoja k materialističnemu pogledu na svet sta ustvarila ljudi, ki ne verujejo nič, poznajo le lastne užitke in neposredne koristi. To je največja rana, ki jo je komunizem zadal slovenskemu narodnemu telesu, in v tem pogledu je imel brez dvoma uspeh. Ta mladina je sicer za komunizem izgubljena (kar komunizem tudi potrebuje nekega idealizma), a izgubljena je, žal, tudi za vero.« To je opažanje slovenskega izobraženca iz leta 1958.603 Nekdo drug, ki je prišel v Slovenijo iz tujine leta 1965, je mladino tistega časa doživel takole: »Toda v Sloveniji sem se kar naenkrat srečal s preprosto vero ljudstva, razžaljenega od nepravičnosti in ponižanj, z opotekavo vero mladih, ki ji je tako strašno grozila indoktrinacija z neumno in omejeno obliko ateizma, ki so jo brez predaha izvajali v režimski šoli.«604 V povezavi s proslavljanjem 50-letnice obstoja TF je začela škofija zidati prizidek 605 zanjo. Novi prostori so bili neobhodno potrebni, kajti število bogoslovcev je nenehno naraščalo, študirati so začele tudi nekatere redovnice in prvi laiki in laikinje, zato so bili dotedanji prostori v nekdanjem Alojzijevišču pretesni. Zidava je potekala z zamudo, ker prostovoljni darovi vernikov niso dovolj hitro pritekali.606 Kljub temu je v tem času (1971) TF lahko obnovila orglarsko šolo, uradno z nazivom orglarski tečaj, ki od konca vojne ni delovala.607 Ves čas se je vzdrževala zgolj s šolnino. Po letu 1972, ki je prineslo znano Titovo pismo, je zapihal hladnejši veter v jugoslovanski notranji politiki. Partija je zadnjič skušala strniti svoje vrste, da bi ohranila oblast v svojih rokah. Ideologija je postala zopet najpomembnejša, pragmatični del komunistov je moral zapustiti svoje položaje. Pri sprejemanju kadrov za vodilne funkcije so se v javnih razpisih zahtevale »moralno politične kvalitete.« Vse to se je odrazilo na novem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v letu 1976. Ta v svojem 5. členu pravi: »Prepovedano je v okviru verskih skupnosti oziroma njihovih organov organizirati ali opravljati dejavnosti, ki jih ustava in zakon opredeljujeta kot dejavnosti splošnega oziroma dejavnosti posebnega družbenega pomena ali ustanavljati organizme za take dejavnosti.« Ker je takrat Cerkev poskušala delovati organizirano tudi nekoliko na 603 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 144–145. F. Rode, Cerkev, narodi in demokracija, 7. 605 Na proslavi, ki je potekala 28. in 29. januarja 1970, je prvič javno doma nastopil s predavanjem A. Šuštar, poznejši nadškof, tedaj pa še škofov vikar v Churu v Švici. 606 Prim. Okrožnica 10/1971. 607 Orglarsko šolo je leta 1878 ustanovilo Cecilijino društvo in je delovala do leta 1943. Število učencev je od 60 v letu obnovitve šole naraslo na 195 učencev leta 1088/89. (Prim. J. Trošt in drugi, Orglarski tečaj, 155–156.) 604 PASTORALNA PODROČJA 161 karitativnem področju in ker so mladi duhovniki zbirali mladino tudi izven verouka, jih vodili v hribe in podobno, je to oblast imenovala »paralelne strukture« in jih na vse načine preprečevala.608 V tem času se je razmahnila tudi ostra razprava o »nevtralni šoli«, ki jo je zahtevala Cerkev in s katero so želeli teološki profesorji ovreči legitimnost državnega propagiranja ateizma v šoli. S to zahtevo niso uspeli, so pa zmanjšali pritisk na učitelje in učence. Ta razprava je bila zlasti odmevna preko teološkega tečaja za študente in izobražence. Mirno ga lahko imenujemo za prvega nosilca idej, ki so prišle na površje ob zatonu komunistične nadvlade. V letu 1979 je TF kljub rahlemu upadanju še vedno imela zavidljivo število slušateljev in sicer 126, od teh 71 iz redovniških vrst. Ker so stroški vzdrževanja te ustanove stalno naraščali, je bila Cerkev prisiljena uvesti nabirko za vzdrževanje fakultete na eno februarsko nedeljo. Oblast je sicer dajala letno subvencijo, »za kar smo ji hvaležni« (Pogačnik), vendar to še zdaleč ni zadostovalo resničnim potrebam.609 Ljubljanska TF je v nekdanji Jugoslaviji čutila za svojo dolžnost, da aktivno deluje v ekumenskem smislu pri povezovanju s pravoslavno teološko fakulteto v Beogradu. Posebno še, ker so bili zaradi slabih mednacionalnih odnosov med Srbi in Hrvati oteženi stiki med beograjsko pravoslavno in katoliško fakulteto v Zagrebu. Tako je TF v času komunizma prirejala ekumenske simpozije. Četrti po vrsti je bil leta 1980 v Ljubljani. Tudi taki stiki so blažili pritiske oblasti. Na TF je bila leta 1985 promovirana prva ženska za doktorico teologije, leta 1988 je bil preurejen teološki študij tako, da je VI. letnik postal izrazito pastoralni letnik z dvema programoma. V letu 1989 je bil ustanovljen pastoralni institut. Nastop demokratične oblasti je prinesel tudi v šolstvu nekatere spremembe. Vendar ne tistih, ki bi si jih Cerkev najbolj želela, to pa je verski pouk ali verouk v javnih šolah in zgodovinsko objektivnost pri splošnem pouku v javni šoli. Ko je bila leta 1991 dana možnost izbirnih programov v šolah, je tudi Cerkev ponudila nekatere, ki so bili ponekod uvedeni in tudi dobro sprejeti. Žal Cerkev za tovrstno ponudbo v poznejših letih ni dovolj skrbela. Katoliški pedagogi so se povezali v svoje združenje, vendar brez večjega vpliva na oblikovanje šole. Na področju ljubljanske nadškofije je bil poleg že prej obstoječe salezijanske Srednje verske šole v Želimljem, ki se je po spremembi režima preoblikovala v zasebno gimnazijo, leta 1992 obnovljen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ki obsega gimnazijo, dijaški dom in Slovenski dom. Naslednje leto se je začel pouk na gimnaziji in leta 1997 so maturirali prvi dijaki po drugi svetovni vojni.610 V letu 1992 je bila TF po 41-ih letih ponovno vključena v Univerzo, v okviru katere lahko sedaj nemoteno vrši svoje prvotno poslanstvo.611 Celo desetletje po formalni vzpostavitvi demokracije imajo nekdanje politične sile šolstvo trdno v svojih rokah in ga po svoji volji spreminjajo in prilagajajo. Sprejet je bil sicer nov zakon, ki naj bi dovoljeval pouk o religijah in to dve leti v osnovni šoli in eno 608 Prim. V. Pangerl, n. d., 249. Prim. Okrožnica 1/1979. Zanimivo je, da ob tem zahvaljevanju Cerkve oblasti od časa do časa za podporo ni bilo nikoli objavljeno, da gre za pogodbo z oblastjo, s katero se je bila prisiljena leta 1952 Cerkev »prodati.« 610 »Letos se je na škofijski klasični gimnaziji ponovilo leto 1913, ko so na tedanji škofijski gimnaziji prvič opravljali maturo. Vsi dijaki, teh je bilo 30, so maturo uspešno opravili, polovica z odličnim uspehom. Letos, 84 let pozneje, je maturo opravljalo 111 dijakov, od teh 67 deklet in 44 fantov.« (J. Mlakar, Prva matura na ŠKG, 13.) 611 »Od njene ustanovitve do danes so se zvrstile približno tri generacije profesorjev, ki so vzgojili vrsto doktorjev teologije in teološko oblikovali nekaj generacij slovenskih duhovnikov. Teološka fakulteta v Ljubljani je bila ustanovljena v času, ko se je začel proces modernizacije katoliške teologije in je temu procesu dala tudi svoj prispevek. Po dvajsetih letih zaprtosti po zadnji vojni se je znašla v vrtincu novih teoloških iskanj po 2. vat. koncilu. Uspešno spremlja različne teološke tokove zadnjega časa in tako odpira Cerkev na Slovenskem v sodobna dogajanja krščanskega sveta.« (F. Perko, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, 6.) 609 PASTORALNA PODROČJA 162 leto v srednji šoli. Medtem ko večina nekdanjih komunističnih držav že ima verouk v šolah, ga v Sloveniji oblast ne dovoli. Niti tega ne, da bi Cerkev sooblikovala že uzakonjeni predmet o religijah. Tudi diplomantom teologije oporeka usposobljenost za poučevanje tega predmeta. Zdi se, da je prav šolstvo tisti kamen spotike, ki najbolj ločuje Cerkev in oblast. Cerkev žal ni takoj po spremembi režima jasno izrazila svojih pričakovanj in zahtev glede na svojo zgodovinsko in kulturno vlogo v narodu in tudi glede na visok odstotek katoličanov v celotnem prebivalstvu, kakor se je odrazil v popisu prebivalstva leta 1991. Tudi na drugih področjih šolstva, kjer so vendarle obstajale določene možnosti, je Cerkev nastopala precej neorganizirano in medlo. Zelo počasi in predvsem na pobudo posameznih župnikov je recimo Cerkev začela ustanavljati svoje vrtce. To gre zelo počasi, čeprav se kaže široko polje novih možnosti za dejavnost Cerkve na vzgojnem področju. V letu 1997 jih je bilo v ljubljanski nadškofiji le šest in v mariborski škofiji eden. 3.1.4 Mediji Ko govorimo o cerkvenih sredstvih obveščanja pred letom 1990 v Sloveniji in predvsem v ljubljanski nadškofiji, se moramo omejiti skoraj izključno na tisk. Pred nastopom komunizma namreč Cerkev drugih, zlasti elektronskih medijev še ni imela na voljo, pod komunizmom pa ji je bil dostop do državnih vse do demokratičnih sprememb leta 1990 zaprt in onemogočen. Kolikor je Cerkev lahko spregovorila o sebi, je to lahko storila le s pomočjo tiska, ki pa je bil za njeno notranjo izgradnjo velikega pomena. Komunistična oblast je imela v rokah vse javne medije in jih marljivo izrabljala za boj proti Cerkvi. Ta se nadaljuje v bolj ali manj odkriti obliki tudi po letu 1990. Sicer na drugačen način, a nič manj izrazito. Od izida prve knjige v slovenskem jeziku leta 1550, ki jo je uporabil protestant Primož Trubar kot sredstvo pri širjenju novega nauka, je imela med Slovenci knjiga tako pomembno mesto, kot le v malo katerem drugem narodu. Ob pomanjkanju državniške in gospodarske suverenosti se je slovenski človek zelo oprijel vere in kulture, katere vidni izraz je prav knjiga. Z Dalmatinovim prevodom celotnega Svetega pisma leta 1584 se je tudi za Slovence bolj na široko odprl vir razumevanja zapisane božje besede. Začne se njeno širjenje, saj je za dolga stoletja verski tisk bolj ali manj povezan s Svetim pismom. Uvod v to predstavlja izdaja slovenskega katoliškega lekcionarja Evangeliji inu listovi leta 1613 v času ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.612 Med mnogimi duhovniki, ki so se udejstvovali na področju tiska ob koncu 18. in v 19. stoletju, naj tu omenimo Valentina Vodnika z Lublanskimi Novizami, Ignacija Knobleharja in Friderika Baraga z verskimi in poljudnoznanstvenimi spisi, Antona Mahniča z Rimskim katolikom in Antona M. Slomška z Mohorjevo družbo. Poleg teh in mnogih drugih so na razvoj tiska mnogo prispevali tudi Janez Bleiweis s svojim krogom, revija Dom in svet, ki je začela izhajati 1888, ter Janez Evangelist Krek s svojimi Črnimi bukvami kmečkega stanu 1895. V Ljubljani je bilo leta 1887 ustanovljeno Katoliško tiskovno društvo, ki je skrbelo za tisk časopisov, revij in dobrih knjig. Leonova družba, ki je skrbela za znanstveno in strokovno izobraževanje bralcev, je bila ustanovljena na zahtevo katoliškega shoda leta 1892. V 20. stoletju so do začetka druge svetovne vojne na ozemlju ljubljanske škofije skrbele za tiskanje štiri katoliške tiskarne. Kot prva Katoliška tiskarna, kasneje 612 Prim. F. Rode, n. d., 38. PASTORALNA PODROČJA 163 preimenovana v Jugoslovansko tiskarno, med vojno v Ljudsko tiskarno. Tik pred vojno je bila v Tacnu ustanovljena Frančiškanska tiskarna, v Grobljah je delovala od leta 1929 Misijonska tiskarna in na Rakovniku Salezijanska tiskarna. Prva je bila po vojni podržavljena in preimenovana v Tiskarno ljudske pravice, ostale tri so morale prenehati z delom. Tako je v nekdanji katoliški »Jugoslovanski tiskarni« po vojni izhajal časopis »Ljudska pravica«, ki je bil glavno režimsko glasilo.613 O številu predvojnega verskega tiska se navaja več različnih številk. Po enem viru je v 20. stoletju do nastopa komunističnega obdobja izhajalo 45 časopisov in revij, od katerih jih je bila večina razširjena po vsej Sloveniji. Od teh jih je 14 prenehalo izhajati že pred letom 1940. Ob začetku vojne jih je prenehalo izhajati drugih 11 in med leti 1941 in 1945 še preostalih 20. Samo eden od teh (Božji vrelci) je poskusno zaživel še leta 1946, vendar takoj spet usahnil. V te številke pa niso zajeti dnevnik Slovenec, ki je imel katoliško zasnovo, razna župnijska in krajevna glasila ter glasila verskih organizacij, društev in skupin. Prav tako ne Mohorjeva družba, ki je med vojno delovala in izdajala knjige v Ljubljani.614 Drugje preberemo nekoliko drugačne številke, ki pa se bistveno ne razlikujejo.615 Med vojno je bil ves tisk na nemškem zasedbenem področju popolnoma onemogočen, na italijanskem območju je sicer izhajal v okrnjeni obliki, vendar je njegova moč vedno bolj pojemala. Ob koncu vojne je naenkrat ves verski tisk zastal, saj je bilo jasno, da v novi družbeni ureditvi novi oblastniki vsega dotedanjega tiska ne bodo več dopuščali. Kljub temu so bile obljube nove oblasti v prvih mesecih dokaj obetavne: »Z vsem umevanjem je g. minister za notranje zadeve Zoran Polič videl nujno potrebo tiskanja cerkvenega direktorija in slovenskih tiskovin za cerkveno uradovanje. Uredilo se bo izdajanje uradnega škofijskega lista, tiskanje potrebnih slovenskih molitvenikov in vršijo se že tudi razgovori in načrti za slovenski verski list.« Tako piše škofijsko glasilo še 5. julija 1945.616 Ker se je znova vzpostavljala pastoralna dejavnost tudi tam, kjer v vojnem času ni bila mogoča, so zelo prav prišli že natisnjeni molitveniki in katekizem. Obljubljeno je bilo, da bo kmalu mogoče tiskati nove molitvenike za šolsko mladino in potrebne cerkvene tiskovine. Za verski in škofijski list pa so se kmalu začele pojavljati »tehnične težave«, zato bodo, tako je bilo rečeno, škofijski list zaenkrat morale nadomeščati okrožnice.617 Okrožnice ljubljanske škofije so bile sprva razmnoževane na pisalnih strojih, pisane po več izvodov hkrati, tako da so črke ponekod komaj še čitljive. Poleg osebnih stikov, v kolikor so bili sploh mogoči, so bile edina vez škofijskega vodstva z duhovniki po župnijah. Prvi dve okrožnici z datumi 15. maja in 4. junija 1945 je še podpisal generalni vikar Ignacij Nadrah, naslednje pa že novi generalni vikar Anton Vovk. Na izredne razmere, v katerih se je znašla Cerkev v ljubljanski škofiji, kaže tudi dejstvo, da sprva te »okrožnice« nosijo različna imena glede na naslovnike in sploh ne kažejo značaja uradnega glasila. Šele pri enajsti številki (2. oktobra 1945) se ustali ime Okrožnice in dobijo zaporedne številke. Izrednost situacije kaže tudi dejstvo, da so izšle v avgustu, septembru, oktobru in novembru leta 1945 kar po tri številke na mesec. Poleg teh je v septembru izšlo še pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, ki je nosilo datum 20. septembra 1945 in je obsegalo sedem gosto tipkanih strani. Na koncu pisma je podpisanih trinajst škofov in štirje generalni vikarji, med njimi tudi ljubljanski in prekmurski. Prav na koncu je 613 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 137. Prim. ŠLN, 57–58. 615 V Sloveniji naj bi brez ozemlja, ki je tedaj spadalo pod Italijo, izhajalo 54 različnih cerkvenih publikacij, med njimi dva dnevnika, devet tednikov, drugo so bili mesečniki ali občasne revije. (Prim. J. Gril, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno citirati.) 616 Prim. Okrožnica 3/1945. 617 Prim. Okrožnica 5/1945. 614 PASTORALNA PODROČJA 164 dotipkano: »Za to pastirsko pismo, ki naj se vernikom prebere 30. t. m. nosi vso odgovornost samo celokupni katoliški episkopat Jugoslavije.« Tudi leta 1946 je bilo potrebno posredovati več sporočil in navodil, zato je izšlo štirinajst rednih številk, poleg teh pa še dodatna navodila, kot npr. za začetek šolskega leta. Leta 1945 je posebna okrožnica z datumom 14. septembra v celoti posvečena vprašanju verskega tiska. Prinaša navodila duhovnikom, kako naj ravnajo v zvezi z izhajanjem versko-cerkvenega lista, za katerega je ordinariat dobil dovoljenje civilnih oblasti. Imenoval se bo Sejalec in bo izhajal vsakih 14 dni na 16 straneh. Vseboval bo verske članke, bogoslužna, cerkvenemu letu primerna opozorila. Poleg priobčevanja verskih člankov bo njegov namen gojiti tudi narodno zavest v luči vere. Tudi cena je že določena, 3 dinarje. Župniki naj pridobijo čim več naročnikov ter poskrbijo za redno plačevanje vsake številke sproti. Novi list se lahko naroči skupaj za vso župnijo ali tudi posamezno po pošti. »Dušni pastirji naj se za list resno zavzamejo, naj ga imajo za podobno važnega kakor svoje pridiganje ter ga skušajo razširiti v vse verne družine«.618 A samo nekaj tednov pozneje pride do duhovnikov novo sporočilo: »Verski list z imenom Sejalec, ki ga je prvotno nameraval izdajati škofijski ordinariat, je prevzela Mohorjeva družba. Izhajal bo kot mesečnik, brž ko bo mogoče«.619 Očitno je, da so se novi oblastniki poigravali z resnimi prizadevanji cerkvenega vodstva. To bi rado čim prej prišlo do primernega sredstva obveščanja vernikov in možnosti oblikovanja njihove vere. Prav to pa je bilo oblasti v napoto, zato so hoteli zavlačevati in prenesti izhajanje iz škofije na Mohorjevo družbo, kjer so bili v vodstvu nekateri odborniki naklonjeni oblasti, nekateri pa načrtno infiltrirani. Škofijsko vodstvo se ni pustilo kar utišati, saj je na vsak način hotelo uresničiti staro željo, da bi imeli verski tednik. Zasnovalo je nov list z imenom Oznanilo, ki naj bi izhajal na štirih straneh in naj bi prvič izšel za praznik Vseh svetnikov. Po načrtu naj bi bili zunanji strani dvobarvni, narejeni tako, da ga bo mogoče uporabiti kot »vabljiv cerkvenoliturgični letak (stenski časopis), ki naj bi visel ves teden tako v cerkvi kot tudi v družini«. Župnije, ki bodo želele, bodo vanj vlagale tudi župnijska tiskana ali razmnožena oznanila. Ta način bo tudi najcenejši za izdajanje farnih listov. List bo izhajal v sredo, da ga bodo prejele župnije pred nedeljo. Znan je bil tudi že uredniški konzorcij, ki so ga sestavljali: Pogačnik, Fajdiga, ki je listu načeloval, in Oražem, ki je prevzel organizacijo in upravo, ter Kuret. Cena posameznega izvoda bo 2 din.620 A v obljubljenem času s prvo številko ni bilo nič, ker so nastopile težave »zaradi tehničnih ovir«, kar je bil običajni uradni izgovor, kadar so bile v ozadju politične ovire.621 Zato pa je v posebnem dodatku okrožnic, ki ga verjetno niso prejeli vsi, pojasnjeno, da je verski list Oznanilo »ministrstvo za industrijo v zvezi s štednjo s papirjem začasno ustavilo«. V decembru škofija vse seznanja, da bo Oznanilo začelo izhajati, ko bo to mogoče, ob tem pa doda tudi tolažilno »spodbudo«: »Predsedstvo NVS je pokazalo za stvar veliko razumevanje«. V nadaljevanju tudi jasno pokaže, v čem so bile dosedanje težave, ko pravi: »Gotovo, da bo cerkvena oblast tudi še naprej vse storila, da bo izhajal skromen list, do katerega imamo katoličani pravico tako po zagotovilih ustave o svobodi veroizpovedovanja kakor po tiskovnem zakonu. Ob tej priliki je treba najostreje grajati tiste, ki so, po nekaterih poročilih, list priporočali ali razširjali ali o njem govorili tako, da bi naredili vtis, da gre za kako politično zadevo. Tako ravnanje je listu, ki je in hoče biti strogo cerkven in daleč proč od vsake strankarske politike, neizmerno škodovalo.« 622 618 Prim. Okrožnica 10/1945. Prim. Okrožnica 12/1945. 620 Prim. Okrožnica 12/1945. 621 Prim. Okrožnica 16/1945. 622 Prim. Okrožnica 17/1945. 619 PASTORALNA PODROČJA 165 Torej ni šlo samo za varčevanje s papirjem, ampak za pritisk na Cerkev, da se ne bi mešala v politiko.623 Naslednje leto 1946 je ministrstvo za industrijo 30. januarja sporočilo, da bo Oznanilo lahko izhajalo, ker tiskarna že ima papir. Uredništvo je zato računalo, da bo list začel izhajati s 1. predpostno nedeljo. A že v aprilu je imelo uredništvo velike težave, saj je isto ministrstvo »zaradi varčevanja s papirjem« zahtevalo znižanje naklade iz 70.000 na 10.000 naročnikov. Uredništvo pa se je v skrbi za čim večjo razširjenost lista odločilo, da bo namesto dovoljenih osmih strani, raje tiskalo na dveh straneh, pa zato ohranilo naklado 40.000 izvodov.624 Čez nekaj mesecev se je vmešala vrhovna uprava državni grafičnih podjetij in sama sicer povečala format lista, zato pa za 10.000 izvodov zmanjšala naklado. Zato je naslednje leto uprava lista zaprosila duhovnike, naj pri sprejemanju naročnikov zadržijo samo tiste, ki list dejansko berejo, druge izvode pa odstopijo župnijam, kjer ga zmanjkuje. Prav tako bi radi vsaj nekaj izvodov pošiljali duhovnikom v Slovensko Primorje. »Naklada lista je namreč kljub ponovnim prošnjam še vedno omejena in je vsak izvod dragocen«.625 V letu 1946 je izšel molitvenik Pri Jezusu v polovico manjši nakladi (25.000), kot bi želeli. Leta 1947 je lahko izšla knjiga Antona Trstenjaka Pastoralna psihologija, ker je bil eden tistih duhovnikov, ki so novo oblast precej podpirali. Obljubljen je bil ponoven natis Katekizma. Dejansko so menda v vsem povojnem času do leta 1953 izšle le tri verske knjige.626 V naslednjih letih so izhajale nekatere knjige v ciklostilni obliki in škof je duhovnike prosil, naj si jih tudi medsebojno posojajo. Uredniki Oznanila so hoteli imeti pri roki priročno knjižnico, zato so začeli zbirati priročnike in druge knjige za lažje urejanje časopisa. Knjige so pridobivali predvsem iz zapuščin duhovnikov.627 Škofje so v znanem pastirskem pismu jeseni 1945 ostro obsodili ravnanje oblasti, kajti od sto časopisov pred vojno na celotnem jugoslovanskem ozemlju sedaj skoraj nič ni ostalo. To dejstvo je zanje takoj za preganjanjem duhovnikov druga najbolj boleča točka povojnih let. Škofovsko pismo, ki je bilo za tisti čas zelo pogumno dejanje, v tistih okoliščinah ni prineslo napredka, ampak zaostrovanje na strani oblasti, ki je imela v rokah škarje in platno. To se nazorno vidi na primeru lista Oznanilo.628 List verjetno kljub občasnim zastojem sploh ne bi izhajal, če ne bi bil v njegovem ozadju Franc S. Finžgar, ki je bil kot pisatelj uveljavljena osebnost. Podobno je lahko izhajal v Mariboru v tem času Verski list. Tudi Mohorjeva družba je mogla obstati, ker je v svoj odbor sprejela osebe, ki jih je določila nova oblast, in ker je izdajala času primerne knjige, med njimi mnoge zelo dobre.629 Poleg prizadevanja za obveščanje ljudi z verskimi listi, je zaradi drugih omejenih možnosti v tem času dokaj slučajno nastal in se močno razširil tudi t. i. stenčas, torej stenski časopis, ki ga je prvi uporabil frančiškan p. Roman Tominec.630 623 Janez Oražem: »Tedanji predsednik vlade Boris Kidrič je hotel osebno pregledati vse članke in ni bil z njimi prav nič zadovoljen.« (Prim. J. Gril, prav tam.) 624 Prim. Okrožnica 5/1946. 625 Prim. Okrožnica 6/1947. 626 »Do leta 1953 so izšle le 3 knjige: Sv. Pismo nove zaveze v 10.000 izvodih in Pastoralna Psihologija, obe 1946, leta 1948 pa skromen molitvenik Bog s teboj.« (Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 23) 627 Iz tega je po razpustu Oznanila nastala škofijska knjižnica, sedaj Pastoralna knjižnica, ki je dobila prostore v starem delu teološke fakultete. 628 Če ni šlo drugače, je oblast inscenirala finančni prekršek in izdajatelji so morali plačati 752.000 din kazni, kar je bila tedaj velikanska vsota. Ob tem je bil obsojen upravnik lista Janez Oražem. Njegov advokat je dobil vpogled v sodnijski akt in v njem našel sodnikovo vprašanje Centralnemu komiteju, kako naj ga obsodi: strogo ali milo in ali naj se list ukine ali ne. Odgovor je bil: mila varianta. (Prim. J. Gril, prav tam.) 629 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 138–139. 630 »Začelo se je tako: Kmalu po letu 1945 so v šolah odločili, da gredo neke nedelje vse gimnazije in srednje šole na izlet v Postojnsko jamo, in sicer ob treh zjutraj s postaje. Študentje so me prišli vprašat, kaj naj storijo, skrbelo jih je, kje bodo PASTORALNA PODROČJA 166 Primer nastanka stenčasa nazorno kaže na iznajdljivost slovenskih duhovnikov v tistem času. Ti so v še tako neverjetnih razmerah iskali načine oznanjevanja in služenja ljudem. Pa tudi ljudje sami so potrebovali nove oblike obveščanja, saj jim državni mediji niso posredovali verskih sporočil. Državni radio je bil ves čas po vojni nedostopen za kakršna koli sporočila, ki ne bi bila prej strogo cenzurirana. Na prenos maše po radiu ni bilo mogoče misliti niti v osemdesetih letih, kaj šele v letih po vojni.631 Zato so vsi verniki, ki so si mogli oskrbeti radijski aparat, radi poslušali slovenske oddaje, ki so jih prenašale radijske postaje izven države, posebno še Radio Vatikan in postaja Trst A, ki je že od leta 1946 oddajala v slovenščini in tudi ob nedeljah prenašala sveto mašo. Toda tudi to je bilo tvegano dejanje. Prva leta po vojni so ljudje to počeli le na skrivaj, saj bi zaradi ovaduhov v soseščini lahko imeli velike težave zaradi tega. Oblast je budno spremljala, kaj te radijske postaje prenašajo slovenskim poslušalcem.632 Močna tradicija izdajanja katoliškega tiska je verjetno botrovala prizadevanju CMD že kmalu po nastanku, da bi na tem področju naredila nekaj koristnega. Pred uradnim nastankom društva je iniciativni odbor začel izdajati Bilten, ki je razširjal njihove zelo vprašljive ideje, tako da je moral poseči vmes Sveti sedež, ki je revijo 12. 4. 1949 izrecno obsodil. Kljub zelo napadalnim člankom na Vatikan, CMD vendarle ni šlo predaleč. Vsaj kasneje ne. Bilten je prenehal izhajati, namesto njega je zaživela revija Nova pot, »ki je postala prva povojna slovenska teološka revija, saj teološka fakulteta vse do leta 1965 ni dobila papirja, da bi obnovila svojo revijo Bogoslovni vestnik«.633 Zaradi pomanjkanja verske literature, tuje sploh ni bilo mogoče dobiti, je ordinariat priporočil duhovnikom, naj se naročijo na Vjesnik djakovaške biskupije in Blagovest iz Beograda.634 Po letu 1950 sta izhajala v Sloveniji le dva mesečnika na štirih straneh, od teh pa je prav Oznanilo v Ljubljani prihajalo v vedno večje težave, tako da je včasih z veliko zamudo izšla kar trojna številka hkrati, seveda v običajnem obsegu.635 Tako je oznanilo vernikom lahko prinašalo le bogoslužni koledar, evangelije in najnujnejša cerkvena obvestila. Vedno bolj je tudi začelo primanjkovati molitvenikov in liturgičnih knjig.636 Mihael Toroš, apostolski administrator goriške administrature si je po prevzemu službe zadal nalogo, da za svoje področje oskrbi podoben časopis, kot sta ga imeli Ljubljana in Maribor, saj zaradi omejene naklade teh dveh, ni mogel računati nanju. Ker je vedel, da lahko uspe le, če se bo časopis tiskal v Ljubljani, je tu poiskal urednika Premrova in dobil dovoljenje vlade. Časopis je dobil ime Družina in je prvič izšel v Ljubljani 7. maja 1952 z navedbo kraja izhajanja v Novi Gorici. Časopis, ki je imel osem strani malega pri maši. Odločil sem se, da povprašam škofa, in on mi je rekel, da lahko mašujem ob dveh zjutraj, mora pa biti najmanj trideset ljudi pri maši. Pa sem šel poiskat lepenko, drugega nisem imel, pa še neki čopič in »namalal« sem prvo obvestilo: »Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh, med mašo bo prilika za sveto obhajilo. Obvestite se med seboj.« – Tisto noč je bilo v cerkvi dva tisoč študentov in dijakov, cerkev je bila neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel. Bilo se je treba znajti, saj v tistem času ni bilo nobene možnosti za kakšno drugo vrsto obveščanja. Stenčasov iz tistega časa je ogromno, uporabljal sem fotografije in slike iz raznih revij, ljudje so mi material prinašali tudi sami od sebe«. (F. Bole, n. d., 8). 631 Uredništvo Družine leta 1982 odgovarja bralcu: »Vaša želja, da bi radi ob nedeljah po radijskih valovih poslušali prenos nedeljske maše, je sicer povsem upravičena in tudi niste edini, ki si to želite. Kljub temu pa boste tudi v prihodnje morali vrteti gumbe na radijskem sprejemniku in iskati tuje postaje. Na valovih naših domačih maše ne boste slišali. Vodstva naših radijskih postaj imajo za to svoje razloge, ki nas lahko prepričajo ali pa tudi ne, dejstvo pa ostane nespremenjeno: verni občan SFRJ ne more na domačih valovih prisluhniti nobeni oddaji, ki bi kakor koli dišala po veri ali Cerkvi«. (Družina 30/1982, 6). 632 Prim. L. Ceglar, n. d., 211. 633 Prim. J. Juhant, n. d. 233. 634 Prim. Okrožnica 12/1954. 635 Kakšno je bilo vzdušje, v katerem so pod budnim očesom OZNE morali delati uredniki verskega časopisa, najbolj zgovorno pove pripomba urednika Verskega lista, ko pravi: »Vsake črke so se bali!« (Prim. M. M., Vsake črke so se bali!) 636 Prim. L. Ceglar, n. d., 243. PASTORALNA PODROČJA 167 formata in je bil tiskan v 15.000 izvodih, je v hipu pošel.637 Čeprav je bil list namenjen samo Goriški, je oblast presodila, da je verskega tiska preveč, zato je z izgovorom, da kolektiv tiskarne noče več tiskati Oznanila, tega že nekaj mesecev kasneje ukinila. Ob tem ne gre pozabiti, da je bil to čas najbolj žolčnih napadov na škofa Vovka, ki so dosegli višek z zažigom v Novem mestu. Oblast je hotela prenesti izdajanje verskega tiska nekam na obrobje Slovenije, saj je hkrati moral prenehati z izhajanjem tudi Verski list v Mariboru. Izkoristila je priložnost in z izdajo dovoljenja za ustanovitev novega časopisa zatrla dva druga in tako zmanjšala dotedanjo skupno naklado. Kljub ponovnim in ponovnim prošnjam po večji nakladi, saj je poslej Družina morala pokrivati vso Slovenijo, je vedno prihajal odgovor, da ni papirja. Že takoj na začetku je vladal tudi strog nadzor nad vsebino člankov.638 Šele otoplitev odnosa oblasti do Cerkve v naslednjem letu je omogočila povišanje naklade na 20.000, leto kasneje na 22.000 in leta 1955 na 28.000 izvodov. List se je posvečal predvsem vzgojnim in zgodovinskim vprašanjem. Aktualno političnih vesti iz tujine ali iz domovine, ki so se tikale Cerkve, še omenjati ni smel. Duhovniki so list, ki je vseboval tudi katekizemska vprašanja ali mašni obred, uporabili kar za pripomoček pri katehezi v cerkvi.639 Takšno restriktivno ravnanje oblasti je privedlo jugoslovanske škofe do tega, da so napisali obširno spomenico Titu. V njej so prikazali slabo stanje glede verskih svoboščin v državi in med drugim tudi ostro obsodili zatiranje verskega tiska.640 Medtem ko so bile možnosti Cerkve zelo omejene tako glede naklade kakor glede vsebine, pa so državni mediji nenehno bruhali žveplo in ogenj na Cerkev in vsak poskus obrambe izrabili za nov brezobziren napad. S tem je mogoče pojasniti tudi sicer nerazumljivo vrzel v pisanju Okrožnic ljubljanske škofije med leti 1948 in 1962 glede verskega tiska. V njih najdemo v tem obdobju komaj kaj o tem vprašanju, čeprav je bilo prej precej navzoče. Nasprotno pa je v tem času divjala prava kampanja proti Cerkvi v državnem tisku. Pri tem je bil zlasti glasen dnevnik Slovenski poročevalec, ki je pogosto prinašal zapise o Cerkvi doma ali v svetu, vendar vedno kot obrekovanje ali smešenje. »Taka kampanja v sredstvih javnega obveščanja je ustvarjala javno mnenje, ki ni bilo naklonjeno Cerkvi. To je v povezavi z drugimi okoliščinami povzročalo prave pogrome proti duhovnikom (atentat na škofa Vovka januarja 1952, napad na Ukmarja), izgon nekaterih duhovnikov iz njihovih župnij in domovine, (apostolski administrator Franc Močnik) rušenje cerkva, uboje duhovnikov – kar vse je ostalo nepojasnjeno, skrunjenje in podiranje križev in kapelic, vplivanje na ljudi (tudi s finančnimi sredstvi), da bi svojce dali civilno pokopati, pritiske na družine glede obiskovanja nedeljske maše, verouka, itd., postopke z bogoslovci pri vojakih, da bi jih odvrnili od bogoslovja, odvračanje maturantov, ki so kazali znamenja duhovniškega poklica, od vpisa na Teološko fakulteto, bodisi z zasliševanji, bodisi z nudenjem štipendij, oviranje birmanskih in novomašnih slovesnosti. Vsi ti pojavi so bili glede na kraje sporadični. Posamezniki in skupine so to delali pod vplivom propagande in uradnega odnosa do Cerkve, vendar pa tega ni nihče preprečeval.«641 637 Jože Premrov: »Takšno hlastanje po verskem listu je bilo, kakršnega najbrž nikoli več ne bo.« (Prim. Družina – Dvajset let pričevanja.) 638 »Preden je Družina izšla, so me klicali v tiskarno, kjer sem moral popravljati del besedila v članek, ki ga je napisal p. Roman Tominec.« (J. Gril, Družina naj bo!) 639 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 24–25. 640 »Vse cerkvene tiskarne so bile zaplenjene brez odškodnine. Bilo jih je 20. To je bila neizmerna izguba za Cerkev. Katoliški listi so morali prenehati izhajati. Le nekaj lističev životari v zelo omejeni nakladi, o katoliškem tisku ni mogoče govoriti. To je ostalo od 153 katoliških listov izpred vojske. Listi morajo prinašati članke, ki jih pošilja oblast, tako da za obvestila vernikom ostane komaj kaj prostora. Medtem ko državni tisk lahko iz dneva v dan smeši vero, Cerkev in njene predstavnike, mora preostali katoliški tisk molčati.« (L. Ceglar, n. d., 31.) 641 J. Juhant, n. d., 243. PASTORALNA PODROČJA 168 Dolga desetletja je državni tisk objavljal koledarje brez navedbe imen svetnikov ali cerkvenih praznikov kot sta božič ali velika noč.642 V časopisju so bili okrog leta 1952 ostudni napadi na papeža, kar so navedli v svoji spomenici leta 1952 tudi jugoslovanski škofje.643 Tudi strokovne knjige so polne potvorb in prirejenih resnic, ki kažejo krščanstvo v popolnoma negativni luči, npr. Priročni leksikon iz 1955. leta.644 V skladu s cilji, da mora ime Kristus izginiti iz src ljudi (Miha Marinko), so bili izredno ostri v boju za brezboštvo časopisi, namenjeni posebno moški mladini, ki jo je oblast dodatno oblikovala med služenjem vojaščine.645 Edini verski list Družina je imel leta 1955 take težave z izdajanjem, da je bil prisiljen preiti le na mesečno izhajanje. Pomanjkanje ustrezne verske literature se je pokazalo leta 1958, ko je Zadruga katoliških duhovnikov izdala molitvenik V občestvo združeni in hitro prodala 62.000 izvodov. Po mnenju nadškofa Šuštarja ima CMD predvsem to zaslugo, da so lahko v njegovem okrilju izhajale verske knjige, ki jih sicer sploh ne bi bilo mogoče tiskati.646 Zaradi pomanjkanja Svetega pisma je škofijski ordinariat v Mariboru izdal v letih 1958 do 1961 celotno Sveto pismo v štirih knjigah, od katerih je Matija Slavič na novo prevedel Staro zavezo. Vsa naklada 25.000 izvodov je v celoti pošla. V istem letu 1958 je izšla tudi prva nova resnično teološka knjiga po vojni, Esej o cerkvenem govorništvu – Prolegomena k sodobni homiletiki.647 Pomemben za razumevanje stanja Cerkve v ljubljanski škofiji je tudi ciklostilni izid Letopisa v letu 1959.648 Oblast je skrbno prebirala Okrožnice in klicala na zagovor škofa ali tudi duhovnike, da bi pojasnjevali, kakšno stališče imajo do zapisanega. Zato je bil kdaj škof prisiljen v naslednji okrožnici preklicati, kar je bilo napisano v prejšnji.649 V proučevanje in budno spremljanje Okrožnic in vsega drugega verskega tiska je državna oblast vključila tudi policijo in njene službe. Avtorica knjige Cerkev v policijskih arhivih je leta 1990 našla v arhivih policije toliko dokumentov o tem vprašanju, da je lahko samo vprašanju policijskega spremljanja in nadzora medijev posvetila v svoji knjigi precej obširno poglavje. Na začetku tega poglavja zasledimo njeno splošno oceno raziskanega področja: »Zelo natančno se je spremljal verski tisk in sploh verske publikacije, za vsako samovoljno besedo o cerkvenem dogajanju v kateremkoli časopisu se je ustrezno ukrepalo, za vsako najbolj blago besedo, a sprto z oblastnimi merili, so verske časopise zaplenili, tako da so ti začeli s samocenzuro, da so sploh lahko izhajali.«650 Če ta splošna ugotovitev 642 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 192. Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 32. 644 Prim. L. Ceglar, n. d., 68. 645 Prim. L. Ceglar, n. d., 106. 646 Prim. L. Bizilj, n. d., 108. 647 Prim. S. Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, 182. 648 Po navedbah Letopisa je v letu 1959 imela škofija 278 župnij, škofijskih duhovnikov pa 333. Sem niso všteti tisti, ki so bili ta čas v tujini in škofija v večini primerov ni imela njihovih naslovov. Od tedaj 702 v tujini živečih slovenskih duhovnikov, pa jih je bila večina iz ljubljanske škofije. V škofiji sta živela tudi 102 redovna duhovnika. Od škofijskih duhovnikov jih je bilo v pastorali aktivnih 275, od redovnih pa 48, vseh duhovnikov na ozemlju škofije je bilo 448. V tem letu je bilo v semenišču 45 bogoslovcev iz Ljubljanske škofije, vseh skupaj pa 87, v Pazinu pa 33 škofijskih gojencev. Redovnic je bilo na ozemlju škofije 756. Zadnji podatek o številu prebivalcev je bil na voljo za leto 1958, ko je škofija štela 576.000 prebivalcev, njeno ozemlje pa je obsegalo 8.411 km2. Letopis tudi pove, da je od leta 1944 umrlo 282 škofijskih in redovnih duhovnikov, leta 1945 pa je odšlo v tujino 185 škofijskih duhovnikov in 62 bogoslovcev ter 66 redovnih duhovnikov, zato je takrat ostalo kar 75 župnij nezasedenih. Leta 1955 je z zakonom o agrarni reformi država razlastila vse cerkveno premoženje desetih župnij na Kočevskem, od katerih so nekatere dalje lahko obstajale le cerkveno-pravno, dejansko pa so bila področja zaprta za njeno dejavnost. . 649 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 126–127. 650 Prim. L. Bizilj, n. d., 45. 643 PASTORALNA PODROČJA 169 velja za sedemdeseta leta, velja toliko bolj za čas pred tem, ko je bila represija še bolj brutalna.651 V času zasedanja 2. vatikanskega koncila postanejo tudi Okrožnice ljubljanske nadškofije zgovornejše glede verskega tiska, ki ga še vedno močno primanjkuje. Zato je opaziti veliko priporočil duhovnikom, naj si oskrbijo hrvaške knjige, ali pa vabilo k nakupu prevodov iz hrvaščine, nemščine in francoščine, ki so tedaj izhajali v ciklostirani obliki. Tudi okrožnice same so ciklostirana razmnoženina, ki prvič postane bolj slovesno oblikovana leta 1962 ob 500 letnici ljubljanske škofije. Ob tej priložnosti je TF izdala tudi poseben zbornik in to leto je izšel v drugi izdaji molitvenik V občestvo združeni. Družina je obširno poročala o poteku in zaključkih koncila. »Družina je edini jugoslovanski verski list, ki je v celoti objavil konstitucijo Cerkev v sedanjem svetu.«652 V času od 1961 do 1967 je bilo tiskanih približno 30 knjig in brošur z versko vsebino. Kaj to pomeni v povezavi z verskim tiskom, moremo presojati iz podatka, da je samo v enem letu (1965) v Sloveniji izšlo skupno kar 985 knjig in brošur. Še bolj podkrepi duhovno žejo, ki je tedaj vladala, podatek, da je za božič 1966 v Ljubljani izšla prva plošča z božičnimi pesmimi v zelo visoki nakladi in bila takoj razprodana.653 V času zaključka koncila je bil prvič dovoljen uvoz Beril in evangelijev iz Celovca, vendar je uvoz moral iti preko državnega sekretariata v Beogradu. Po 20 letih premora je začel leta 1965 ponovno izhajati Bogoslovni vestnik, ki prinaša razprave s teološkega področja. V istem letu začne izhajati tudi Ognjišče, ki pozneje preraste v pomembno glasilo za mlade. Dve leti po koncilu začne izhajati v Ljubljani nova revija Cerkev v sedanjem svetu, ki prevzame pobudo pri spodbujanju uresničevanja koncilskih dokumentov.654 Cerkev na Slovenskem začne po koncilu praznovati nedeljo družbenih občil, ki je vsako leto močno priporočena duhovnikom. Vsako leto poskrbi za primerno gradivo Komisija za tisk, ki se oblikuje pri Medškofijskem pastoralnem svetu. Ta v naslednjih letih koordinira in spodbuja vsa prizadevanja na tem področju, saj se po koncilu verski tisk močno razmahne. Kmalu izide Malo sveto pismo, Leto svetnikov, Kratko sv. pismo s slikami, in drugo. V tem času srečno prebrodi svojo največjo krizo Mohorjeva družba, ki se leta 1970 preoblikuje v društvo. Tudi jugoslovanska škofovska konferenca hoče biti na tekočem kaj vse izhaja, zato morajo založniki pošiljati en izvod na njen sedež v Zagreb. Leta 1971 je začela izhajati nova revija Znamenje, ki je imela kako desetletje velik vpliv v cerkvenih krogih in tudi izven njih. Ob njej so se zbirali teološki profesorji in mnogi drugi tedanji intelektualci, ki so po eni strani želeli vnesti več koncilskega duha v Cerkev, po drugi pa vnesti tudi več demokratičnega mišljenja v tedanjo družbo.655 Nova revija je nasledila nekdanjo interno revijo duhovniškega društva CMD Nova pot. 651 »S strani Cerkve ni bilo nikakršnih omejitev, tudi ne vtikanja v naše delo. Škof A. Vovk nam je dal priznanje. S strani oblasti nismo sicer čutili direktnega omejevanja, nikoli nam niso rekli: to smete, tega ne smete. Vendar smo vedeli, da ni papirja zaradi tega, ker se je list preveč širil. Čutili pa smo, da želijo, da smo sami kritični do tega,kar pišemo.« (J. Premrov, PSLpA.) 652 Prim. Družina – dvajset let pričevanja. 653 Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 36–41. 654 »Pastoralna revija, ki smo jo dolgo pogrešali in pričakovali, bo z majem letos začela izhajati z naslovom »Cerkev v sedanjem svetu«. Namenjena bo vprašanjem iz širokega pastoralnega območja (hodegetika, liturgika, katehetika, ekumenizem, pastoralna sociologija, cerkvena glasba, itd.). Poleg važnejših razprav pretežno praktičnega značaja bo obravnavala tekoče in pereče probleme pastoralnega dela v obliki blagohotnega medsebojnega dialoga. Poleg odgovorov na vprašanja bo poročala tudi o pastoralnih izkušnjah po svetu in o pastoralnih knjigah in revijah. Revija je namenjena predvsem duhovnikom in redovnikom, pa tudi drugim članom božjega ljudstva. Revija hoče pomagati izvajati koncilske odloke pri nas. Konzorcij uredništva sestavljajo člani medškofijskega pastoralnega sveta.« (Okrožnica, 4/1967). 655 »Naša naloga bo najprej v tem, da si post tot discrimina rerum osvetlimo krščanstvo kot svojo nujno in temeljno resnico, potem pa v tem, da takšno krščanstvo avtentično in svobodno zaživimo v navzoči socialistični družbi in ga v njej razlagamo. Oba stvariteljska procesa bosta izhajala tako iz našega nedodelanega in pomanjkljivega verovanja kot življenjske prakse, kakor iz kritičnega in nenehno iščočega se socializma«. (Reviji na pot, 1.) PASTORALNA PODROČJA 170 V letu 1971 se izboljša tiskarski stavek Okrožnic ljubljanske nadškofije. To leto izide prvič letopis za slovensko metropolijo in slovensko Primorje skupaj z naslovom Cerkev na Slovenskem. Dve leti pozneje, leta 1973 postane Družina tednik, zabeležena pa je tudi 110. obletnica škofijskih sporočil v Ljubljani.656 Že tedaj se je pojavljalo spoznanje, da ni dovolj skrbeti samo za čim več verskega tiska, ampak skrbeti tudi za njegovo vsebino in obliko. Kolikor večje možnosti za verski tisk so se odpirale, toliko bolj zahtevni so postajali bralci, zato tudi grafična podoba verskega tiska ni bila več brez pomena.657 Leta 1974 je izšel nov zakon o javnem obveščanju, ki je imel namen natakniti uzde vedno bolj razvejanemu verskemu tisku.658 Po njegovih določilih je bilo treba ves tisk pravočasno prijaviti. Tiskana župnijska oznanila sicer niso bila opredeljena kot tisk, ki bi ga bilo treba prijaviti, vendar je bilo treba vsakokrat oddati tri izvode javnemu tožilstvu. Kar se je tiskalo v tiskarni, je bila ta sama dolžna poslati potrebne izvode tožilstvu.659 Na ta način je imela oblast vse pod kontrolo. Težave so bile pri registraciji obstoječih glasil v skladu z novim zakonom. Naklada Družine ni smela preko meje sto tisoč izvodov in ni smela objavljati oglasov ali reklam. Težave so bile tudi v tiskarnah, kjer so ustrezni organi pred tiskom pregledovali vsebino, nekatere tiskarne pa so sploh zavračale tiskanje verskega tiska. Pod močnim pritiskom so bili uredniki, ki so jih za vsako malenkost klicali na zaslišanja, delali preiskave in kazensko preganjali.660 Ta povečani pritisk je bil posledica zaostritev v začetku sedemdesetih let, sprejetja nove ustave leta 1974, znanega Titovega pisma in poskusa ponovne strnitve partijskih vrst. Zato je bilo treba partiji najti zunanjega sovražnika in po že preizkušenem receptu je bila za to najprimernejša Cerkev in v tej zvezi verski tisk kot njen vidni izraz. Ko je Družina protestirala proti preštevanju vernih, kot so hoteli nekateri, in primerjala to poskusom avstrijskih oblasti, da preštevajo slovensko manjšino v Avstriji in ji na tej osnovi dodelijo ustrezne pravice, je oblast Družino zaplenila.661 Ker so bili izdajatelji časopisa formalno škofje, bi morala oblast kazensko ukrepati proti njim, vendar si tega ni upala storiti.662 »Po letu 1975 so se razmere umirile, težave so še bile, vendar so se drugače razreševale – prek javnosti, ne več tako pogosto na sodiščih in pri sodnikih za prekrške«.663 Verjetno je na drugačno, manj grobo ravnanje oblasti vplivala mednarodna konferenca v Helsinkih tega leta, ki je močno poudarila pomen človekovih pravic, v sklopu t. i. tretje košare, in potrebo po mednarodnem nadzoru, kako se te pravice v posameznih državah 656 12. januarja 1863 je začel izhajati Kirchliches Verordnungsblatt für die Laibacher Diözese. Do leta 1875 je izšlo 37 številk. Tega leta se pod škofom Pogačarjem preimenuje v Laibacher Diözesanblatt, od leta 1898 pa ob nastopu škofa Jegliča dobi slovensko ime. Po 82 letih izhajanja je ob koncu 2. svetovne vojne moral nehati izhajati. V okrnjeni obliki se je nadaljeval v škofijskih in kasneje v nadškofijskih okrožnicah, dokler se ni leta 1982 združil z glasili ostalih dveh škofij v Sporočila slovenskih škofij. 657 Prim. Ž.S., Grafična podoba verskega tiska pri nas, 407–409. 658 »Kot odgovorni urednik sem imel največ težav v letih 1974 in 1975.« (Prim. I. Merlak, Posebej težavni leti 1974 in 1975.) 659 Prim. Okrožnica 2/1974. 660 Urednik Družine Drago Klemenčič pripoveduje, da je doživljal dvojni pritisk, z ene strani od oblasti, z druge pa od slovenske emigracije, ki je vsakogar v domovini, ki je kakorkoli moral sodelovati z oblastjo, imela za »rdečega«, ali vsaj »roza«. (Prim. L: Bizilj, n. d., 46.) 661 Po navedbah odvetnika takratnega urednika Družine, naj bi bil sodni proces leta 1974/75 v zvezi z Družino zadnji stalinistični proces v Sloveniji. (Prim. I. Merlak, prav tam.) 662 »Družina je bila v letu 1975 enkrat zaplenjena, češ da razburja državljane, ker je objavila komentar Nočemo preštevanja. Kot odgovorni urednik zaradi bolezni nisem bil obsojen. Bil sem pa obsojen zaradi članka Deset zapovedi za slabo vzgojo otrok in zaradi žalitve jugoslovanske armade (vse objavljeno v letu 1974) na eno leto zapora. Po pritožbi sem dobil štiri mesece pogojno za dve leti. 15 mesecev sem bil brez potnega lista. Kot odgovorni urednik in upravnik sem imel devet kazenskih postopkov. Poleg že zgoraj omenjene obsodbe, sem bil obsojen še na 500 din denarne kazni, češ da pri nabavi nekega avtomobila nismo plačali prometnega davka. Zaradi tako nepričakovanega stalinističnega načina uničevanja sem leta 1974 doživel živčni zlom.« (I. Merlak, PSLpA.) 663 L. Bizilj, n. d., 47. PASTORALNA PODROČJA 171 uresničujejo.664 Oblast je uvidela, da lahko isto doseže tudi s pritiskom na nadškofa, ki ga je vedno znova klicala na zagovor. Ob tem je uporabila še pritisk na svojce odgovornih urednikov in na ta način brzdala njihovo ravnanje. To dobro ilustrira izkušnja Franca Rodeta, ko je bil še profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani in je v okviru teološkega tečaja za laike leta 1978 imel predavanje o poslanstvu kristjanov v Sloveniji. Govoril je o njihovi nalogi, da se borijo proti mitu odrešenjske vloge proletariata, mitu revolucije, mitu komunistične dobe kot zlate dobe človeštva, pa tudi mitu osebnosti. Ker je o tem kmalu pisal tudi nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung in poročala avstrijska Kathpress in je bil v pripravi za tisk zbornik vseh predavanj, je posegla vmes tedanja oblast. »Na odziv komunistične partije ni bilo treba dolgo čakati. Na komisiji za religiozne zadeve, kamor sem bil poklican skupaj z ljubljanskim nadškofom – starčkom, ki je bil dolgo časa zaprt in je nosil posledice zapora – so me pozvali, naj svoje besedilo umaknem iz zvezka, katerega izid je bil načrtovan, in mi zagrozili s kaznijo od treh do šest let zapora, če jih ne bi poslušal. Iz spoštovanja in pokorščine do gospoda nadškofa, ki si ni želel spora z oblastjo, sem se uklonil. Sicer pa je besedilo že krožilo po deželi in njegova objava v knjižici ne bi doprinesla ničesar.«665 Zanimivo označbo taktike Cerkve, ki pa je bila bolj instinktivna kot premišljena, podaja Drago Klemenčič, ko pove, da so si prostor svobode širili »linearno, po principu žabjih skokov: skočiš in pogledaš okoli; če te nihče ne vidi in ne udari po glavi, skočiš še enkrat, sicer se potuhneš in počakaš na boljši trenutek«.666 Isti, ki je kot edini v tujini izobraženi novinar v komunističnem obdobju delal 26 let pri verskem tisku, iz izkušenj v letih po koncilu pove: »Če nismo povsem izgubili zgodovinskega spomina, še vedno vemo za težave, s katerimi smo se na področju javnega obveščanja morali soočati verujoči, katoličani pa še posebej, v skoraj petih desetletjih enoumja v nekdanji Jugoslaviji. Posebno obravnavo bi zaslužil tisk, saj si je Cerkev prav pri tisku utrla nekatera pota, ki si jih Cerkve v drugih socialističnih deželah niso mogle.« Po njegovem se je verski tisk »tiskal tik pod zgornjo mejo dovoljenega«. Potem oceni ravnanje drugih novinarjev, ko pravi: »Nekaj povsem drugega je bila uredniška politika tiskanih medijev, ki so bili (tako smo bili takrat navajeni slišati) v družbeni lasti. Informacije o veri in verujočih, o dogodkih in dejstvih v zvezi s Cerkvijo so se pojavljale v bolj ali manj senzacionalnem kontekstu, ki je neredko dobival priokus škandaloznosti.« Ko se je v osemdesetih letih zdelo, da se stanje izboljšuje, se je edino na tem področju pojavljalo nekaj, česar si drugod ni bilo mogoče privoščiti: »O veri in Cerkvi so govorili skoraj izključno marksistični strokovnjaki za religijo. Če se je hotelo uredništvo ukvarjati na primer z vprašanji o prireji mesa, se je seveda poklicalo ustreznega kmetijskega ali veterinarskega strokovnjaka. Le glede vprašanj vere in verujočih je bil vsak novinarski začetnik strokovnjak.« Ko pa se je razvil svet elektronskih medijev, radia in televizije, »o verskih vsebinah na teh dveh nacionalnih medijih ni bilo mogoče niti sanjati«. Če je v Družini na podlagi vprašanj bralcev izšel kak komentar kot kritika takega odnosa oblasti, »je navadno sledil vzvišen odgovor tega ali onega šefa, da medijev, ki sta tako pomembna za ohranitev in poglabljanje tradicij socialističnega samoupravljanja, pač ne bodo nikoli odprli ‘verski propagandi’. In pri tem je ostalo.«667 Kako izredno razpredeno mrežo nadzora nad verskim tiskom je imela oblast, ilustrira izkušnja avtorja te študije, ki je v župnijski list ob mesecu verskega tiska, ki se je praznoval v januarju, leta 1979 zapisal: »Pri nas moremo kristjani prosto razpolagati in 664 Merlak vidi ob tem še notranje politične vzroke: »Počasi se je bližala Titova smrt, demokratizacija in postopoma so v osemdesetih letih ubrali drugačno pot.« (Prim. L. Bizilj, n. d., prav tam.) 665 F. Rode, Cerkev, narodi in demokracija, 11. 666 Prim. L. Bizilj, n. d., 48. 667 Prim. D. Klemenčič, Verske vsebine na nacionalni verski televiziji, 183. PASTORALNA PODROČJA 172 izkoriščati od vseh sredstev samo tisk, kar je gotovo v nasprotju s človečanskimi pravicami o svobodi informiranja, prav tako pa tudi v nasprotju z ustavno pravico o verski svobodi.« Čeprav se je župnijski list razmnoževal ciklostilno samo na dveh straneh v kakih petsto izvodih in normalno ni zašel izven meja predmestne župnije, je član Mikrokoordinacije, zelo verjetno po posvetovanju tega organa, dobil naročilo, da na to odgovori. To je storil zelo grobo in sramotilno v enem osrednjih slovenskih dnevnikov z visoko naklado.668 Namen je bil jasen: uporabiti najmanjši povod za napad na Cerkev in utišati avtorja, preden bi se bolj razpisal. Čeprav neimenovan v članku, je avtor na različnih institucijah, kjer je iskal dovoljenja za gradnjo nove cerkve, slišal očitek za ta svoj »delikt«, ki je bil dodatna ovira pri izdajanju teh dovoljenj. Primer priča, da je bila vsaka, še tako majhna kritika oblasti v verskem tisku registrirana, posredovana vsem državnim institucijam, ki so imele kakršnekoli stike s Cerkvijo, in po možnosti prekomerno sankcionirana. Verski tisk je bil pogosta tema pogovora na Mikrokoordinaciji, kjer so se tajno sestajali vsi odločujoči komunistični politiki v republiki. Vznemirjalo jih je izdajanje predavanj, ki so bila na teološkem tečaju za laike. Prav tako izdaja Truhlarjevih del, razpečavanje Svetega pisma, glasilo slovenskih bogoslovcev Pogovori. Center vsega tega »protirežimskega« delovanja je bila po mnenju oblasti TF. Oblast je reagirala z odrekanjem oprostitve prometnega davka, z denarnim kaznovanjem, s protinapadi v dnevnem časopisju, s poskusi diplomatskega vplivanja na nuncija. Tajna Mikrokoordinacija pa je razpravljala in odločala tudi o tem, kakšna bodo gesla v novi Enciklopediji Slovenije, kdo bo odgovoril na kak »cerkveni« članek ter kje in koga iz cerkvenih krogov bo osrednji časopis predstavil, da ne bo kaj »narobe« povedal, pa tudi to, koga od piscev, ki se je spustil predaleč v napadanju Cerkve, je treba ustaviti.669 Tudi pojavljanje nadškofa Šuštarja v časopisju je bilo strogo selekcionirano, dokler se ni izpostavil novinar Dolenjskega lista in z nadškofom v začetku leta 1985 opravil obširen intervju. Namesto za božič je bil intervju objavljen šele januarja naslednje leto, kajti politična nasprotovanja v zakulisju so bila izredno močna in grozilo je, da bo novinar ob službo. Tedaj se je zavzel zanj nadškof in zagrozil z internacionalizacijo zadeve. Seveda je bil to že čas, ko enopartijski režim ni mogel več niti mimo tujine, niti mimo domače javnosti, ki je ni imel več tako trdno na vajetih.670 Po proučevanju policijskega gradiva iz tega obdobja je mogla Biziljeva priti do dokaj natančne ocene takratne oblasti in njenega ravnanja: »Cerkev so vselej sumili in iskali, kaj je v njej političnega, vselej so presojali njene korake, za katere je morala biti vedno zaslužna oblast. Ona je bila tista, ki je vodila življenje, ki je dovoljevala ali prepovedovala, ki je tudi odmerjala demokratične elemente. Kar je nastalo brez nje, je bilo gotovo deležno njene kritike, prepovedi, vmešavanja ... Po tem se je merila njena moč.«671 Poleg prepovedi praznovanja božiča in prepovedi opravljanja karitativne dejavnosti, je bila prav nedostopnost do elektronskih medijev najbolj nevralgična točka v odnosih med Cerkvijo in oblastjo v osemdesetih letih. Ko je skupina novinarjev na nacionalni televiziji hotela za božič 1986 ob asistenci avstrijske televizije pripraviti nekaj prispevkov tudi v dogovoru z nadškofom, je po prisluškovanju predhodnim pogovorom 668 Prim. M. Meden, Spotakljiva ugotovitev, 2. Predavanja na teološkem tečaju (posebej članek Franca Rodeta, tedanjega profesorja na TF in sedanjega Ljubljanskega nadškofa, z naslovom Resnično krščanstvo pri nas danes in jutri, ter drugi) so sklenili dati v podrobno analizo marksističnemu centru pri CK ZKS in določili, kje naj se objavi njihov odgovor. (Prim. L. Bizilj, n. d., 50–51.) 670 Prim. L. Bizilj, n. d., 52–54. 671 L. Bizilj, n. d., 55. 669 PASTORALNA PODROČJA 173 novinarja z nadškofom nastal na TV tak politični vihar, da je bil novinar za vedno onemogočen, že posneta oddaja po nikoli v celoti objavljena.672 To dokazuje, kako dobro se je takratna oblast zavedala, kakšno moč imajo elektronski mediji na oblikovanje javnega mnenja. Vsekakor bolj kot Cerkev, ki se je tudi potegovala za dostop do njih. Opozarjala je na pravice, ki jih ima pri uporabi medijev, ni pa se pripravljala na to, da bi jih znala, ko bi ji bili na voljo, tudi profesionalno izkoristiti.673 Pravzaprav je bilo zanjo prizadevanje za dostop do radia in televizije predvsem simbolnega pomena in se je usmerilo zgolj na nadškofov nastop pred božičnimi prazniki, ko naj bi vsem voščil božične praznike. Jugoslavija je bila ena redkih dežel tedanje Evrope, kjer oblast za praznovanje božiča ni imela nikakršnega posluha. Celo nasprotno. Na razne načine je preprečevala praznovanje, ki je bilo v narodu nekaj najbolj ukoreninjenega in nesporno svetega. Tako npr. trgovine dolgo obdobje po vojni niso smele prodajati ničesar, kar bi bilo v zvezi s praznovanjem, zadnja leta pa šele, ko je bil praznik že mimo. Tudi mesta so bila praznično okrašena šele po božiču. Zelo močno pa je bilo poudarjeno novoletno praznovanje in prihod dedka Mraza, ki je v javnosti nadomeščal Miklavža. Tudi mediji seveda besede božič niso omenjali, kar je v povezavi z množičnim prihajanjem tujcev in zdomskih delavcev domov v teh dneh privedlo do včasih prav smešnih primerov.674 Zadeve so se začele spreminjati, ko je leta 1986 javno-mnenjska raziskava pokazala pozitivno mnenje ljudi o praznovanju božiča.675 To je opogumilo tudi škofe, da so že leta 1984 napisano prošnjo vladi, naj bi postal božič dela prost dan, tudi objavili. Naslednji dve leti je bilo vprašanje potisnjeno ob stran, saj je prišel božični dan ravno na soboto in nedeljo, tako da je do pravega praznovanja božiča kot dela prostega dneva prišlo šele leta 1989, torej zopet po 37-tih letih. Božič se ni več praznoval, ko je Jugoslavija leta 1952 prekinila diplomatske odnose z Vatikanom. Vzporedno s prizadevanji za dela prost dan na božič so tekli tudi pogovori o možnosti, da bi nadškof Šuštar vernim po elektronskih medijih lahko voščil za praznike. To je veljalo za izjemno pomembno simbolično dejanje, saj bi s tem priznali božič kot praznik in morali dopustiti tudi dostop Cerkve do radia in televizije.676 Prvič je to nadškofu Šuštarju uspelo leta 1986, ko je govoril po radiu, torej dve leti potem, ko so tam prejeli tudi uradno prošnjo za to. V kasnejših letih je voščil tudi po televiziji. Čeprav se tudi v zadnjih letih komunističnega režima ni nič zgodilo brez dopustitve partije, torej tudi ne praznovanje božiča in delni dostop do elektronskih medijev, pa je po svoje tragično, da je Cerkev za ti dve pridobitvi porabila ogromno časa in energije in zato tudi delala kompromise z oblastjo, a sta ti dve svoboščini že čez par let postali povsem normalni sad demokratičnih sprememb. Prav to dokazuje, kako malo je Cerkev zaznala propadanje komunističnega režima in z možnostjo popolne zrušitve ni resno računala. Tudi to je pripomoglo k njegovemu »mehkemu« prehodu v nov družbeni red, v katerem komunizem ni bil prepoznan kot sam po sebi slab sistem, ampak je pri ljudeh ohranil »lep 672 »Režiser podobnih dogodkov ni bil nikoli znan, vsakdo se je izdajal zgolj za izvrševalca nekih navodil z višjih mest ali pa se je postavljal v vlogo tistega režiserja, ki ve o smeri vetra več kot drugi in mu je treba zaupati. In pogosto je bila televizija bolj papeška od papeža. Nadškof pa leta 1986 še ni mogel na televizijo.« (L. Bizilj, n. d., 56.) 673 »Stara politična elita se je dobro zavedala, da je na področju medijev nezlomljiva predvsem zaradi strokovnih kadrov.« (I. Štuhec, Medijska kultura in etika, 10. 674 Mediji so namreč morali poročati o povečanem prometu in veliki gneči na državnih mejnih prehodih, ko so prihajali zdomci v domovino. Da bi se izognili besedam »božični« ali »velikonočni« prazniki, so govorili o »novoletnih« in »spomladanskih« počitnicah ipd. Vsi ljudje pa so vedeli, zakaj zdomci takrat prihajajo domov. 675 Raziskava je pokazala, da je 79 % Slovencev dejansko praznovalo božič. Za 43 % Slovencev je bil božič verski praznik, za 36 % pa tradicionalni družinski praznik. Za dela prost dan na božič se je izreklo 59 % anketiranih. (Prim. L. Bizilj, n. d., 60.) 676 Druga polovica osemdesetih let je bila na Slovenskem čas, ko se stvari niso več vselej urejale z avtoritarno odločitvijo, ampak se je na vseh področjih začel proces, v katerem se je največ časa in moči porabilo za prepričevanje t. i. lastnih, partijskih vrst.« (L. Bizilj, n. d., 61.) PASTORALNA PODROČJA 174 obraz«. To je njegovim nosilcem omogočilo ohraniti vse bistvene vzvode oblasti, med njimi zlasti obvladovanje medijskega prostora.677 In kako je Cerkev sama izkoristila možnosti medijskega nastopanja? Leta 1977 je bil v skladu s priporočilom v cerkvenem dokumentu Communio et progressio tudi pri ljubljanskem ordinariatu imenovan tiskovni referent, a služba ni nikoli dobro zaživela. Cerkveno vodstvo ni kazalo velike želje po tem, da bi dajalo ustrezne izjave za javnost ali spregovorilo o svojem delu na način, ki bi bil zanimiv za širšo javnost. Pač pa je cerkveno vodstvo vse stavilo na branje in širjenje verskega tiska. To se je odrazilo v obhajanju vsakoletne nedelje družbenega obveščanja, kakor tudi za mesec verskega tiska. Sprva je bil za to izbran december. To je bil primeren čas zaradi obnavljanja naročnin za naslednje leto, od leta 1979 pa je bil raje izbran januar, da ne bi bil prizadet liturgični poudarek adventne in božične dobe. Družbene spremembe so se napovedovale in oblast je uvidela, da je bolje nekaj popustiti, kot izgubiti vse. Zato so že leta 1988 in 1989 potekali pogovori med majhno cerkveno delegacijo in vodstvom nacionalne televizije. »Pogovori so bili odprti in treba je pošteno priznati, da je vodstvo RTV vse zahteve brez pridržkov sprejelo kot povsem legitimne in upravičene. Težave so bile v finančnih in tehničnih zmogljivostih.«678 Dogovorili so se za tedensko dvajset minutno oddajo o veri in verujočih z naslovom Obzorja Duha. Namenjena je obema avtohtonima verskima skupnostma, to je katoliški in evangeličanski. Kasneje se je iz tega oblikoval samostojen Verski program, ki je poleg podaljšanja oddaje na trideset minut pridobil še termin za kratek duhovni nagovor in možnost snemanj lastnih verskih oddaj ter oskrbovanje informativnega programa z verskimi novicami. Leta 1979 je začela izhajati zbirka Cerkveni dokumenti, v kateri med slovenske bralce prihajajo najpomembnejši dokumenti vesoljne Cerkve. Isto leto je izšla tudi prva številka zbornika Acta ecclesiastica Sloveniae, ki prinaša vire za zgodovino Cerkve na Slovenskem. Z začetkom leta 1982 začno mesečno izhajati Sporočila slovenskih škofij, ki poslej združujejo prejšnje okrožnice posameznih škofij. Vsaka številka prinaša v uvodu besedo enega od škofov, sledijo novosti iz vesoljne Cerkve, Cerkve v Sloveniji, sporočila iz posameznih škofij, nekrolog duhovnikov in redovnic ter napovedni koledar.679 Ob izidu novega prevoda Svetega pisma nove zaveze je nadškof Šuštar ustanovil Svetopisemski sklad za podpiranje prevajanja knjig stare zaveze in za širjenje Svetega 677 Skupina 27 razumnikov je poslala še decembra 1997 javni poziv »Odgovor 97« slovenskemu parlamentu, naj ponovno razmisli in vendarle obsodi z lustracijskim zakonom nekdanji komunistični režim. Skupina potem, ko prvi predlog zakona ni bil sprejet, med drugim ugotavlja: »Zadnja odločitev državnega zbora samo potrjuje naše mnenje, da se del slovenske družbe in večinski del parlamenta nista pripravljena in sposobna soočiti s temi dejstvi in njihovimi posledicami. Krivice niso popravljene, premoženje prehaja v last ljudi kontinuitete, isti ljudje pa s pomočjo medijev povsem nadzorujejo javno življenje. Prav hujskaški medijski odmevi na Uro evropske resnice in na predloženo resolucijo, zamolčevanje vsebine Resolucije 1096 Sveta Evrope in nenazadnje pomanjkljivo in tendenciozno poročanje o parlamentarni razpravi dokazujejo, da smo v Sloveniji vsak dan dlje od ukrepov za razgradnjo totalitarnega režima in vsak dan bliže popolni vladavini nosilcev njegove kontinuitete. /.../ Zaradi zaprtosti in enostranskosti medijskega prostora v Sloveniji bomo podpisniki o pričujoči zahtevi, odmevih nanjo in o akciji zbiranja podpisov obveščali tudi mednarodno javnost.« (J. Pučnik in drugi, Odgovor 97.) 678 D. Klemenčič, Verske vsebine na nacionalni javni televiziji, 184. 679 Nadškof Šuštar navaja tri razloge za združitev treh škofijskih okrožnic: 1. Slovenija je tako majhna, sodelovanje pa že tako razvito, da ni utemeljitve za tri ločene tiskovine, 2. Mnogo stvari bi itak moralo povsod izhajati enakih, npr. dokumenti Sv. Sedeža, 3. Ekonomičnost urejanja in tiskanja. Vidi predvsem dva cilja, ki naj jih tako izdajanje doseže: 1. Naj bo spodbuda za povezovanje še na drugih področjih, 2. Cerkev na Slovenskem naj se ne zapira vase. Pastoralne priloge ostanejo v vsaki škofiji lastne. (Prim. SSŠ, 1/1982). PASTORALNA PODROČJA 175 pisma.680 Tik pred spremembo režima je izšla ponovno cerkvena pesmarica Slavimo Gospoda v manjšem formatu za vernike in v večjem za organiste. Demokracija je omogočila, da se je uredništvo nekdanjemu režimu zelo osovražene revije Naša luč, ki izhaja od leta 1951, preselilo iz tujine v Ljubljano, od koder še naprej povezuje Slovence, ki živijo raztreseni po širnem svetu. Cerkev je skušala preko tiska izboljšati duhovno podobo Cerkve navznoter, v njej sami. S tem namenom je npr. začela leta 1976 izhajati Duhovnost, mesečnik za duhovnike, redovnike in druge, ki bi želeli imeti več duhovnega branja. Leta 1977 se je revija preimenovala v Božje okolje, vendar ni kazala ambicije po celostnem preoblikovanju duhovnosti slovenskega človeka. Kot sredstvo sporočanja cerkvenih stališč celotni družbi je odigrala nezamenljivo vlogo Družina, ki je sicer v prvi vrsti namenjena oblikovanju verujočih. Čeprav izhaja v Ljubljani in jo zato nujno posebej zaznamuje problematika, ki se ostri prav tu, je ves čas dobro skrbela za pokritost vsega slovenskega prostora, tako z zajemanjem novic po župnijah, kakor tudi s poudarki, ki so bili v posameznih škofijah v določenem času posebej izpostavljeni. Časopis je odpiral od časa do časa tudi vprašanja, ki so bila za Cerkev pomembna, a za državo neprijetna. Komunistična oblast je ves čas, dokler je imela absolutno moč nad medijskim prostorom, tudi s silo, če je bilo treba, preprečevala, da bi ta vprašanja dobila širši odmev. Družino je vedno znova obsojala, da posega v politiko, ki ni njeno področje in se pri tem sklicevala na ustavno načelo ločenosti Cerkve in države in na zakon o delovanju verskih skupnosti. Tu je uredništvo Družine občasno pokazalo precejšen pogum in tvegalo tudi več zaplemb posameznih številk, preiskave na uredništvu in v upravi ter sodna preganjanja urednikov. V celoti pa je vedno ubiralo tako pot, da ni bilo razloga za zaplembo, in se je zato tudi v precejšnji meri samo cenzuriralo. Poleg Družine je igralo v pastoralnem smislu pomembno vlogo tudi Ognjišče, ki je iz župnijskega glasila v letu 1965 (prvo leto izhajanja z imenom Farno ognjišče za Postojno in Koper) preraslo v vseslovenski mesečnik, namenjen mladini. Tudi za njim so stale vse tri škofije in ga močno priporočale, ker so po koncilu v njem videle močno sredstvo evangelizacije mladine. Žejo mladine in tudi odraslih po verskem tisku v vseh teh letih najlepše kaže ravno povpraševanje po tem glasilu in s tem rast njegove naklade. Po prvih 1.300 izvodih v prvem letu, je naslednje leto naklada narasla na 18.000 izvodov, leto kasneje pa že na 35.000. Rast se je nadaljevala tudi pozneje in leta 1968 dosegla 50.000 izvodov, leta 1970 narasla na 81.000, leta 1980 pa na 90.000 izvodov. Čez štiri leta je presegla številko 100.000 izvodov in dosegla svoj vrhunec leta 1989 s 105.000 izvodi naklade. To je bila ves ta čas daleč največja naklada med vsemi mladinskimi revijami in časopisi.681 List Prijatelj, ki ni bil tako razširjen in poudarjen, ker je bil namenjen razmeroma ozkemu krogu bolnikov in njihovih prijateljev, je vendarle pomemben že zaradi tega, ker je z začetkom izhajanja leta 1968 napovedal novo pokoncilsko držo Cerkve, ki se zanima tudi za človeka v stiski in ga skuša vsaj z besedo spodbuditi k upanju, če mu že pomagati ne more. In ker zaradi tedanjih razmer ni bilo veliko možnosti za konkretno materialno pomoč Cerkve bolnikom, invalidom in njihovim domačim, je bila v tem listu njim namenjena beseda velikega pomena tako zanje kot za celotno družbo. Z demokratičnimi spremembami dobi Cerkev tudi širši dostop do nacionalne televizije, kjer poslej obstaja posebno uredništvo za verski program, ki ga je dolgo vodil duhovnik. Manj odprt za Cerkev ostaja nacionalni radio, ki sicer ima določne krajše oddaje 680 Ta prevod Svetega pisma je 28 delni ali celotni prevod. Od teh so celotni prevodi do tedaj izšli v slovenskem jeziku leta 1584, 1802, 1859, 1961. 681 Prim. S. Čuk, Pred 25. leti je za veliko noč prvič izšlo (Farno) Ognjišče, 41. PASTORALNA PODROČJA 176 in prenaša večino nedelj mašo iz cerkve Srca Jezusovega v Ljubljani, občasno pa tudi od drugod. Tudi po televiziji je občasno neposreden prenos mašne daritve iz različnih krajev. Bolj odprte za verske oddaje pa so lokalne radijske postaje (Novo mesto od leta 1992), za katere pa morajo večinoma skrbeti duhovniki iz bližnjih župnij, saj izobraženih laikov primanjkuje in jih tudi nima kdo plačevati. Nova možnost oznanjevanja se je odprla, ko je leta 1994 začel oddajati cerkveni radio Ognjišče, ki je z razmeroma majhnimi sredstvi postal zelo poslušana postaja in med vernimi poslušalci dokaj odmevna. Programsko je naravnana predvsem na vernega in s Cerkvijo povezanega poslušalca, premalo pa privlačna za Cerkvi oddaljene ljudi. Istega leta se je dotedanja pastoralna priloga Sporočil za ljubljansko nadškofijo preoblikovala v škofijsko pastoralno glasilo Naša pastorala, ki je nekaj let redno izhajala petkrat v letu in prinašala pastoralne spodbude za najrazličnejša področja pastoralnega dela ter članke o novih pastoralnih poskusih po župnijah. Leto 1996 prinese celoten prevod Svetega pisma, ki se poimenuje standardna izdaja in je to slovenski zgodovini z opombami najbolje opremljena izdaja. V letu 1995 zaživi v Ljubljani tudi televizija TV3, ki je bila v večinski lasti Cerkve, vendar po zelo smelem (preobsežnem) in obetavnem začetku kmalu začne hirati, saj ni bilo pravih usposobljenih ljudi, predvsem pa je manjkalo zagonskih sredstev za utrditev položaja ob dveh programih nacionalne televizije in dveh drugih komercialnih televizijskih hišah. Ob osamosvojitvi Slovenije je začel ponovno izhajati desno usmerjen dnevnik Slovenec, ki je imel pred vojno skoraj stoletno tradicijo. Tudi pri njegovi ponovni vzpostavitvi je bila delno soudeležena Cerkev, vendar mnogi verni ljudje s časopisom niso bili zadovoljni, zato se ni ukoreninil. Tudi ta je po začetni rasti naklade razmeroma kmalu začel izgubljati naročnike, kar je upravo prisililo, da ga je nazadnje sama ukinila. Poslej v Sloveniji ni nobenega dnevnika z desno politično usmeritvijo. Če se vprašamo po tem, kako je Cerkev na Slovenskem poskrbela za medijsko vzgojo duhovnikov kot uporabnikov medijev in kot oblikovalcev vernikov, potem v odgovoru naletimo na nekaj dejstev, ki kažejo na njeno voljo po tej vzgoji. Vendar je bilo tega prizadevanja občutno premalo, bilo je velikokrat premalo strokovno in nenačrtno in se je predvsem usmerjalo na vzgojo za sprejem medijskih sporočil, ne pa dovolj na vzgojo za odlikovanje vernikov, kar zadeva medije. Na TF so bili namreč v sedemdesetih letih občasni seminarji o vzgoji za razumevanje medijev in o vzgoji za oblikovanje prejemnikov medijskega poročanja. Nadškof Šuštar je uvedel vsakoletni sprejem za katoliške časnikarje ob prazniku sv. Frančiška Saleškega. Na njem je vedno predavanje, ki ima namen katoliške novinarje oblikovati. Pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu je nekajkrat posvetila osrednjo vsebino posamezne številke vprašanju medijev, zlasti tiska. Članki v letu 1976 so bili še zelo načelne narave in se verjetno zaradi političnih razmer sploh niso dotikali konkretne družbene situacije ali tvegali pogleda nazaj v povojni čas. Vsebino in takratni način razmišljanja nekako povzame škof Lenič v uvodnem članku, ko pravi: »Slovenski kristjani moramo v našem prostoru in našem času skrbno in prav izrabiti to, kar imamo. Nimamo vsega, a vendarle imamo mnogo.«682 K tej problematiki se revija povrne zopet čez šest let s številko, v kateri bralcem ponudi nekaj načelnih člankov o besedi in kulturi ter opozarja na moralnost pri sporočanju, daje pa tudi zelo konkretne napotke za izrabo verskega tiska v župniji. Neko oceno trenutnega razpoloženja, predvsem duhovnikov v tem času, lahko poda tam zapisana misel: 682 S. Lenič, Obveščamo in oblikujemo, 162. PASTORALNA PODROČJA 177 »Takoj po vojni smo čutili pomanjkanje verskega tiska, danes pa mnogi že tožijo, da ga je preveč. Da ga imamo veliko, to drži, vendar je naš verski tisk v primerjavi s posvetnim še vedno daleč spodaj.«683 Nato pa zeva vrzel osmih let, ko se revija temu vprašanju ne posveča, ali iz zadovoljstva nad doseženo veliko možnostjo širjenja verskega tiska ali iz malodušja, da se na področju družbenih medijev tako ali tako ne da nič spremeniti. Šele sprememba režima in uveljavitev demokratičnih družbenih principov izzove uredništvo k oblikovanju posebne številke v letu 1991 o tem vprašanju, ki prvič ne zajema samo odnosa med mediji in Cerkvijo, ampak tudi odnos družbe do obeh. Toda tudi tu ne gre za kritično analizo novih razmer, saj se je slovenska država šele vzpostavljala, ampak zopet za načelna vprašanja v kontekstu politične situacije.684 Očitno iz nezadovoljstva, ker se na tem področju v novih družbenih razmerah ni veliko spremenilo, pa se posveti vprašanju družbenih občil revija znova čez dobro leto. Kake temeljitejše analize preteklega obdobja in tedanjega trenutka tudi tu ne najdemo, saj je eden od avtorjev to izrecno odklonil. Uvodničar pa vendarle poda nekaj pogledov: »Ozko grlo (tudi medijske) evangelizacije že več kot desetletje ni v centrih moči zunaj Cerkve, ampak v njej sami. Lahko govorimo o določeni duhovni utrujenosti klera, o pomanjkanju angažiranih laikov, samoalibičnosti, nenačrtnosti in nepovezanosti dela, strahu pred tveganjem, ne vedno posrečeni kadrovski politiki itd.« S pogledom seže še nekoliko nazaj in poskuša razložiti, zakaj tako stanje, ko pravi: »Tudi pretekle povojne zgodovine ne moremo zbrisati; prav vsi smo bili potegnjeni v »Vidov ples« in na neki način smo sodelovali z režimom, da smo lahko kolikor toliko znosno živeli. Tudi Cerkev je morala – čeprav tiha sistemska opozicionalka – sprejeti določena pravila igre, če je hotela ohranjati svojo vlogo nosilke evangelija in posredovalke življenja.« Ko ugotavlja stanje trenutka tudi že nakazuje, kam bi morala Cerkev vlagati več moči: »Cerkev na Slovenskem ima že nekaj časa skoraj neomejene možnosti na področju verskega tiska, veliko težje pa prodira v drugi (dnevni) tisk in elektronske medije, medtem ko na nekatere medije, ki so bistveni za vzgojo družbenih elit (ki bistveno soustvarjajo javno mnenje in so njegovi nosilci), pozabljamo, oziroma jih zanemarjamo (npr. gledališče, film, kulturno izročilo ipd.).«685 Da postaja vprašanje oznanjevanja preko medijev vedno bolj prednostno vprašanje slovenske Cerkve zaradi velikega zaostanka v preteklosti in posledic, ki jih to pomeni za prihodnost, se zaveda vedno več ljudi. »Medtem ko nas pri medijih ni bilo zraven, so ti spremenili podobo Slovencev.«686 Zato se revija Cerkev v sedanjem svetu k istim vprašanjem ponovno vrača leta 1995. Sedanje stanje na področju verskega tiska je v primerjavi s predvojnim precej skromnejše, čeprav se zdi, da je tržišče nasičeno. Edini dnevnik s katoliško usmeritvijo je po nekaj letih životarjenja prenehal izhajati. Tako obstaja en katoliški tednik; pet mesečnikov, od katerih dva izhajata samo v času šolskega pouka; trije dvomesečniki; dve reviji, ki izhajata na tri mesece, in dve bolj občasno. Poleg teh so še kaka štiri bolj uveljavljena glasila, ki jih izdajajo posamezne redovne skupnosti ali duhovna gibanja. Vsega skupaj torej kakih 17 časopisov in revij, od katerih velika večina izhaja v Ljubljani in ima tu tudi svoja uredništva. Glede na predvojni verski tisk je to komaj dobra tretjina tega, kar so imeli na voljo slovenski verniki pred nastopom komunističnega enoumja. 683 Z. Bahor, Duhovnik med raznašalcem in mnenjskim voditeljem, 142. Prim. D. Klemenčič, Somrak bogov, 133. 685 Prim. J. Pogačnik, Cerkev in družbena občila, 1–2 . 686 I. Štuhec, Medijska kultura in etika, 10. 684 PASTORALNA PODROČJA 178 3.1.5 Misijoni 3.1.5.1 Ljudski misijoni Hkrati z razširitvijo ljudskih misijonov po evropskih deželah so tudi pri nas jezuiti imeli prve misijone že v 17. stoletju.687 Kot sredstvo boja proti janzenizmu jih je uvedel v redno pastoralo Mihael Hofman (1755–1826).688 Prvi razmah in veljavo pa so dobili po zaslugi prizadevanj škofa A. M. Slomška v drugi polovici 19. stoletja. Prav z namenom, da razširi ljudske misijone, je on leta 1830 poklical lazariste v Celje. Ti so z misijoni začeli najprej na Štajerskem, pozneje tudi drugod. V ljubljanski škofiji se je za misijone zavzel škof Jeglič in k delu pritegnil tudi frančiškane.689 Ponovno se je pokazala potreba po njih v času po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba v ljudeh znova prebuditi moralne vrednote, najavljale pa so se tudi nove »napredne ideje«, ki so hotele ljudi odtrgati od vere. Zato so bili misijoni do začetka 2. svetovne vojne zelo utečena in uspešna pastoralna dejavnost, ki je dobila svoje uveljavljeno mesto tudi v Pastoralnih inštrukcijah za ljubljansko škofijo iz leta 1940, kjer jim je posvečeno celo poglavje.690 Med drugo svetovno vojno ljudski misijoni niso bili možni. Prav tako tudi ne prva leta po njej. Nadzor oblasti nad oznanjevanjem je bil tako hud, da je bila že vsaka beseda v rednem oznanjevanju lahko razlog za zapor, kaj šele oznanjevanje pri misijonu. Ni zaslediti izrecne prepovedi oblasti, da misijoni ne smejo biti, vendar so bile celotne okoliščine take, da nanje ni bilo mogoče niti misliti. Prvi poskusi po vojni so bili na Primorskem leta 1951, v ljubljanski škofiji pa leta 1954, ko se je obhajalo Marijino leto, pa tudi režimski pritisk je nekoliko popustil.691 Seveda so misijonarji veliko tvegali, saj so bili pogosto klicani na zaslišanja, ker so jih vohuni namerno ali nenamerno napačno razumeli. Tudi ko so oznanjali zgolj verski nauk.692 V naslednjih letih, zlasti leta 1958, so se misijoni vedno bolj širili, saj so pri tem vzajemno sodelovali tako škofijski duhovniki kot tudi redovniki. Na teh misijonih je v marsikom znova zaživela vera, ki je bila vanj vsajena z dobro družinsko vzgojo, a se je zaradi hudih protiverskih pritiskov nekako pritajila. Vsaj za nekaj časa so ljudje v misijonu zadihali nekoliko svobodneje, saj jih je k temu spodbudilo močno versko oznanilo in številčnejši obisk bogoslužnih obredov kot sicer. V spovedi in obhajilu so mogli dobiti več moči za premagovanje strahu, v katerem so nenehno živeli, mladina pa je neposredno doživljala nove razsežnosti dotedanjega verskega izkustva. Zaradi družbenih okoliščin so bili misijoni v tem času zelo močno sredstvo poglabljanja vere v vernikih, pritegnili pa so preko tradicionalnih vezi z domačo družino in župnijo tudi precej obrobnih vernikov. »Zato so tudi bili uspešno sredstvo prenove in vrnitve tolikih vernikov.«693 Za pravi razcvet ljudskih misijonov lahko označimo leta med 1960 in 1965. Ob proslavljanju 500 letnice ustanovitve škofje je bil leta 1962 prvi povojni ljudski misijon za celotno mesto Ljubljana. Dolgo so ga misijonarji pripravljali in načrtovali. Nobena druga oblika obveščanja Ljubljančanov kot le v cerkvi ali v verskem tisku ni bila možna. Škofijski ordinariat je v skrbi, da bi prišli misijonarji čim bliže tudi tistim vernikom, ki 687 Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 143. Prim. F. M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, 170. 689 Prim. T. Ovtar, Ljudski misijoni pri nas po letu 1945, 10. 690 Prim. G. Rožman, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 66–86. 691 »Oživitev ljudskih misijonov sodi v petdeseta leta.« (ŠLN, 28.) 692 Prim. T. Ovtar, n. d., 11. 693 R. Valenčič, Oris pastoracije na Slovenskem v povojnem času, 256. 688 PASTORALNA PODROČJA 179 niso bili redni obiskovalci cerkve, poslal vabila za misijon vsem župnijskim uradom v škofiji z naročilom, naj to razdelijo župljanom, ti pa naj jih posredujejo tistim svojcem, ki živijo v Ljubljani.694 Ker ni bilo točne evidence, kje in kdaj so bili zadnji misijoni, je škof Vovk naročil, naj vsi župniki naredijo za svojo župnijo spisek, kdaj so bili v župniji misijoni, in to tudi sporočijo ordinariatu. Odslej morajo poročilo o misijonu redno pošiljati.695 Da bi zagotovili res kvalitetne misijone, morajo biti voditelji misijonov dobro izbrani, zato mora za škofijske duhovnike dati pristanek ordinariat.696 Ker očitno niso vsi župniki sporočili podatkov o misijonih v svoji župniji, je naslednje leto izšlo ponovno opozorilo, da je treba to nemudoma storiti.697 Potem ko je leta 1965 nadškof Pogačnik ves navdušen prišel domov s koncila, je hotel zaključke koncila prenesti čim prej v domovino. Za dosego tega cilja se je po posvetovanjih odločil, da je za sveto leto 1966 za stolnico napovedal poseben misijon od 24. novembra do 5. aprila pod geslom: Božje ljudstvo v novem svetu. Naslov sam že nakazuje vpliv koncilske ekleziologije, kar je bilo tudi izrecno povedano: »To bo obenem nekak pokoncilski misijon in bo izhajal iz koncilske konstitucije Cerkev v sedanjem svetu.«698 Poskus novega oblikovanja misijona kaže na željo po hitrem prilagajanju koncila krajevnim razmeram in željo po čimprejšnji konkretizaciji koncilskih usmeritev. »Bo posebne vrste misijon, pri njem bo sodelovalo 12 redovnikov in svetnih duhovnikov in naj bi bil nekak podaljšek koncila med nami.«699 Ker je bilo nemogoče po vseh župnijah izvesti tak misijon, naj vsaj ta kot vzorec ostalim poznejšim misijonom predstavi novo podobo Cerkve, škofije in župnije. Pri tem naj bi prišla posebej do izraza večja vloga laikov, se pravi vsega božjega ljudstva. Zato so bili prvič k oznanjevanju pritegnjeni tudi laiki.700 Vendar misijon ni bil namenjen samo stolnemu občestvu, ampak vsej Ljubljani, na nek način pa kar vsej nadškofiji. »Po ljubljanskih cerkvah so se zbirali ministranti, otroci, ključarji (župnijskih svetov še ni bilo), zakonci in drugi in so tudi sami kaj povedali vrstnikom. Največjo novost, kar senzacijo so prinesla pri Sv. Trojici v Ljubljani srečanja izobražencev, ki so skoraj ves program sami pripravili. Za njimi so prav tam začeli svoj misijon mladi – skupaj s študenti – in takrat so prvič tako bolj slovesno in »uradno« zadonele verske popevke, izpovedi, pričevanja, s katerimi mladi danes izražajo svoj svet. Meditacije. Bogoslužja. Občestvenost. Mladostna svežina vere in upanja – protest proti materialistični grozi praznine in nesmisla. Hotenje polnosti in globine – ki se najde v Kristusu. Vso ljubljansko škofijo je zajel nekak val, ki je pljusknil nato čez vso Slovenijo. Povsod so nastajale mladinske skupine, prirejale so se večje mladinske prireditve, v katerih so mlada občestva izražala svoja iskanja.«701 Ta misijon je bil hkrati tudi nabiranje izkušenj za misijon, ki se je načrtoval za adventni čas 1974 in postni čas 1975 in je zaobjel celo Ljubljano. Odvijal se je v treh koncentričnih krogih, da bi na ta način dosegel stopnjevanje misijonskega vzdušja v mestu.702 Posebna oblika misijona je bila pripravljena tudi za mladino. Namen je bil predvsem, da mladina doživi Cerkev kot občestvo tako na ravni župnij kakor na ravni celotnega mesta Ljubljane. Izhodišče misijona je bilo teološko-pastoralno načelo: po 694 Prim. Okrožnica 13/1961. Prim. Okrožnica 4/1962. 696 Prim. Okrožnica 2/1964. 697 Prim. Okrožnica 3/1965. 698 Prim. Okrožnica 3/1966. 699 Prim. Okrožnica 4/1966. 700 Prim. M. Žužek, Koncilski misijon, 8. 701 M. Žužek, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, 125. 702 Prim. Okrožnica 12/1973. 695 PASTORALNA PODROČJA 180 Cerkvi h Kristusu. Namenjen je bil predvsem verni mladini, se pravi takim, ki so že poznali Kristusa iz pridig in verouka. Zato ni bila metoda tega misijona pridiga, ampak dialog. Čeprav misijon ni povzročil kakih posebnih spreobrnjenj ali masovnega spovedovanja, so bili mladi z njim zadovoljni, zadovoljni pa tudi misijonarji.703 Načrtovano zbiranje podatkov o misijonih po župnijah očitno ni teklo prav dobro, saj je leta 1977 objavljen ponoven poziv župnikom, naj pošiljajo poročila o njih na ordinariat, a tudi to ni zelo učinkovalo.704 Posebej se je vprašanju sodobnejšega oblikovanja ljudskega misijona od priprave do izvedbe posvetilo uredništvo revije Cerkev v sedanjem svetu leta 1985, saj se je čutila v tem vprašanju določena kriza, ki je izhajala iz dejstva, da tradicionalni način izvedbe misijona ni več dajal pričakovanih rezultatov. Nova iskanja so se začela že pred vojno: »Čeprav je uradna teologija še dolgo zelo visoko vrednotila (klasični) misijon kot ‘najuspešnejše in morda edino sredstvo, ki je z njim mogoče poživiti vero v ljudstvu in dvigniti nravnost’ (F. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, III. izdaja, Ljubljana 1940, str. 508), so na terenu že pred vojno vstajali pomisleki proti njemu, posebno po mestih in v industrijskih krajih. Zadnja leta pred vojno so v takih krajih misijoni zelo redki. Začeli so že iskati nove oblike: verska predavanja po večerih, duhovna srečanja in duhovne vaje za posamezne skupine in kategorije vernikov.«705 Ker je prvi povojni čas popolnoma onemogočil izvedbo misijonov, kaj šele nova iskanja, je bil v pokoncilskem obdobju, ko so se misijoni po župnijah bolj obnovili, skrajni čas, da se ta iskanja bolj usmerja. Pred vrati je bil tudi ponovni misijon v Ljubljani, ki je vedno vzbujal veliko pomislekov in izzival vedno nove poskuse. Misijon leta 1986 v mestu Ljubljana je bil izpeljan v treh zaporednih krogih, ki so zaobjeli 25 župnij in 3 nežupnijske cerkve. Potekal je od 15. februarja do 23. marca. Same priprave nanj so pokazale, da je potreben za pripravo bistveno daljši čas, kot se je sprva načrtovalo. Sestavljen je bil poseben sedemnajstčlanski pripravljalni odbor, ki je deloval po petih delovnih skupinah, ki so bile zadolžene za različne zadolžitve. Zaradi velikega števila župnij in pomanjkanja misijonarjev je misijon potekal v treh etapah v treh pastoralnih sektorjih.706 Glede na navodilo Pastoralnih inštrukcij iz leta 1940, da mora biti v vsaki župniji ljudski misijon vsaj vsakih 10 let, so se v večini župnij duhovniki po letu 1960 trudili, da so ga tudi izvedli. Glede na zbrane podatke na ordinariatu, ki pa niso popolni, ker v zadnjih desetletjih župniki vedno manj sporočajo, kdaj in kje so imeli misijon v župniji, so bila z izvedbo misijona najbolj izkoriščena leta med 1960 in 1970. V letih po padcu komunizma pa je enako število misijonov kot v petdesetih letih.707 Kljub temu da v zadnjem desetletju misijon skoraj nikjer več ne rodi tako vidnih sadov kot nekoč, pa vendarle škofje in duhovniki v njem vidijo močan impulz za vse redne obiskovalce bogoslužja in za tiste župljane, ki so z župnijo vsaj še nekoliko povezani. 3.1.5.2 Zunanji misijoni Pred drugo svetovno vojno je bila misijonska zavest na Slovenskem močno razvita in prizadevanje za podporo širjenju vere v daljnih deželah zelo močno. Za to sta skrbeli na 703 Prim. T. Podobnik, Premiki v delu z mladino ob ljubljanskem misijonu, 43– 44. Prim. Okrožnica 3/1977. 705 V. Pangerl, Misijoni nekdaj in danes, 131. 706 Prim. M. Ham, Misijonska obnova mesta Ljubljane v letu 1986, 138–140. 707 Če primerjamo med seboj posamezna desetletja, potem dobimo takole sliko: v letih 1950–1959 je imelo misijon 15 % župnij, v letih 1960–1969 največ – 87 %, v letih 1970–1979 več kot pol manj – 34 %, v letih 1980–1989 še nekoliko manj – 32 % in 1990–1997 spet le 15 %. 704 PASTORALNA PODROČJA 181 področju ljubljanske škofije dve ustanovi: Knobleharjev zavod v Dravljah, ki ga je vodila misijonska družba Sinov Presvetega Srca, in Misijonišče v Grobljah, ki so ga vodili lazaristi. Delovanje misijonarjev (jezuitov, lazaristov, salezijancev, škofijskih duhovnikov, redovnic in laikov) sta podpirali zlasti dve društvi: za otroke je skrbelo Dejanje svetega detinstva in za odrasle Družba za širjenje vere. V drugem desetletju tega stoletja je imelo prvo društvo sto podružnic samo v ljubljanski škofiji in drugo društvo 16.000 članov. To delo so podpirale tudi zveze in družbe, kot npr. Družba sv. Petra Klaverja, Misijonska mašna družba in Duhovniška misijonska zveza. Leta 1923 je bil ustanovljen Slovenski misijonski muzej, leta 1928 je bila vpeljana misijonska nedelja. Dve leti zatem pa je bil v Ljubljani sedmi mednarodni akademski misijonski kongres, leta 1933 pa odprt Indijski misijonski muzej. V teh letih je potujoča misijonska razstava obiskala 38 krajev ljubljanske škofije. V Ljubljani je bila odprta misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Lambert Ehrlich, predavatelj misijologije na Teološki fakulteti.708 Leta 1937 je bil v Grobljah misijonski kongres z okrog 6.000 udeleženci, kar je pomembno vplivalo na misijonsko misel med Slovenci. List Katoliški misijoni je ob tej priliki priobčil seznam tedaj delujočih slovenskih misijonarjev. Iz njega se vidi, da je bilo takrat v misijonih 36 moških in 37 redovnic, skupaj torej 73 slovenskih misijonarjev in misijonark. Od tedaj in do začetka vojne je odšlo v misijone še 12 misijonarjev in misijonark. Komunizem je seveda vse to cvetoče delo zatrl in odhod v misijone za nekaj časa onemogočil. Precej množično pa so odhajali v misijone Slovenci, ki so se nahajali v begunstvu. Na ta način je do leta 1950 odšlo v misijone kakih 20 ljudi. Kolikor bolj je bilo ovirano aktivno versko delovanje Cerkve v prvih letih komunizma, toliko bolj se je v vernikih utrjevala zavest solidarnosti s tistimi, ki jim vera še ni bila oznanjena. Zato se je misijonska dejavnost osredotočala predvsem na molitev za svetovne misijone in molitveno podporo slovenskih misijonarjev, ki so odšli v razne predele sveta še pred vojno. To zavest je gojila vsakoletna misijonska nedelja, ki se je tudi prva leta po končani vojni povsod slovesno obhajala s slovesnim zvonjenjem, tej temi posvečeno pridigo, nabirko, molitveno uro, temu posvečeno katehezo, idr.709 Nekaj let je še obstajala Družba za širjenje vere in Duhovniška misijonska zveza. Vsako leto so Okrožnice prinašale podrobna navodila za lepo obhajanje misijonske nedelje. Daljša kot ostala leta so bila leta 1961, ker so prvič po vojni vsebovala tudi spisek vseh misijonarjev z navedbo krajev, v katerih delujejo.710 Koncil je dal temu prizadevanju novega zagona: »Zavzetost duhovnikov za misijone mora po koncilu biti še večja.«711 Ker po vojni ni bilo mogoče odhajati v misijone ne duhovnikom ne redovnikom ali redovnicam in še manj laikom, je število delujočih slovenskih misijonarjev v misijonskih deželah vedno bolj padalo. Zlasti je usihal nekoč zelo razvit »slovenski« misijon v Indiji. Ko pa so se pokazale prve možnosti odhoda v misijone, so tja odhajali mnogi duhovniki in redovnice iz ljubljanske škofije, kasneje tudi laični misijonarji in misijonarke. Prvi misijonar je odšel iz Slovenije po podpisu protokola med Jugoslavijo in Svetim sedežem leta 1966, ko se je toliko odprla meja, da so lahko misijonarji odšli iz države.712 Zavzetost za misijone se je kazala v lepo oblikovanih misijonskih nedeljah. Duhovniki so vernikom priporočali molitev za misijonarje in spodbujali k darovanju 708 Prim. ŠLN, 607–608. Po nasilni smrti med vojno ga je nasledil Vilko Fajdiga, slednjega pa Franc Rode. 709 Prim. Okrožnica 11/1946. 710 Prim. Okrožnica 11/1961. 711 Prim. Okrožnica 1/1967. 712 Kot prvi je odšel v Zambijo jezuit p. Jože Kokalj, ki je po lastnem pripovedovanju že dolgo čakal na možnost odhoda v misijone. Z izgovorom, da potuje v Rim, je odpotoval najprej tja 1. 4. 1966 potem pa je na ambasadi v Londonu, kjer niso postavljali takih ovir kot doma, izposloval vizum za odhod v Zambijo. PASTORALNA PODROČJA 182 denarnih sredstev zanje. Ves čas je bila kljub veliki revščini v večini župnij vedno najbolj obilna nabirka prav misijonska. K temu sta spodbujala časopisa Družina in Ognjišče, ki sta objavljala pogovore z misijonarji ali sproti prinašala vesti iz misijonov. Posebej učinkoviti pri dvigu misijonske zavesti so se pokazali osebni obiski misijonarjev v posameznih župnijah, ko so prišli na oddih v domovino. Vse nedelje so obiskovali župnije in govorili vernikom o svojem delu in načrtih. Kakih večjih akcij za konkretne misijonske potrebe pa ni bilo, razen občasnega zbiranja zdravil, vendar tudi to že v osemdesetih letih. Ko je prevzel nadškofijo Alojzij Šuštar, je poslal leta 1980 pismo vsem misijonarjem po svetu. Sledili so vsakoletni misijonski študijski dnevi v Ljubljani (1982), na misijonsko nedeljo posebna srečanja z misijonarji pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1983). Misijonarji, ki so v poletnem času na oddihu doma, se od leta 1984 dalje za nekaj dni zberejo skupaj, navadno v Stični. Tudi misijonski dan otrok na praznik Gospodovega razglašenja se obhaja od tega leta dalje. Leta 1986 je nadškof Šuštar obiskal slovenske misijonarje v Zambiji, Keniji in na Madagaskarju. V misijone so začeli odhajati tudi laični misijonarji (1987). Močno podporo misijonarjem je dala vsakoletna akcija MIVA (od leta 1987). Misijonska zavest je tako narasla v vsem slovenskem prostoru, da je bilo mogoče leta 1988 začeti z izdajanjem dvomesečnika Misijonska obzorja, ki pomeni nadaljevanje predvojne revije Katoliški misijoni. Ta je bila svoj čas zelo razširjena in je po vojni izhajala med slovenskimi izseljenci v Argentini. Prvi vseslovenski misijonski kongres v Ljubljani leta 1991 je samo še utrdil in okrepil vse dotedanje napore za podpiranje naših misijonarjev po svetu in stalen dotok novih na področja, ki so potrebovala novih moči. Leta 1985 je ljubljanska nadškofija imela 49 misijonarjev in misijonark, od teh 14 duhovnikov (4 škofijske in 10 redovnih), 4 redovne brate, 30 redovnic in 1 laika. Redovniki so pripadali naslednjim redovnim skupnostim: 1 frančiškan, 7 jezuitov, 1 lazarist in 5 salezijancev. Od 30 redovnic jih je kar 17 pripadalo usmiljenkam. Ostale redovne skupnosti so imele 4 ali manj misijonark.713 Leta 1993 pa je bilo v misijonih 42 misijonarjev in misijonark, rojenih v ljubljanski nadškofiji. Od teh je bilo 5 škofijskih duhovnikov, 11 redovnih duhovnikov, 4 redovni bratje, 20 redovnic in 2 laiški misijonarki. Glede na te kategorije so odšli v misijone škofijski duhovniki med leti 1971 in 1990. Od redovnih duhovnikov je eden deloval v misijonih že pred vojno, ostali so odšli med leti 1950 in 1985. Od teh so 4 odšli med leti 1967–1969. Dva redovna brata sta delovala že v predvojnem času, druga dva sta odšla tja po letu 1950. Od redovnic jih je bilo v misijonih 6 še izpred vojne, prva je po vojni odšla leta 1947, druga 1954, ostale po letu 1960, in sicer po štiri v letih 1960–1968 in 1970–1977. Laiški misijonarki sta začeli misijonariti po letu 1987. Glede na posamezna desetletja so odhajali v misijone takole: pred vojno 9, v petdesetih letih 4, v šestdesetih 9, v sedemdesetih 10, v osemdesetih 5 in v devetdesetih 4. Med misijonarji je bilo leta 1993 največ jezuitov (7), potem škofijskih duhovnikov (5) in salezijancev (4). Od redovnic je bilo največ usmiljenk (8). Največ jih je delovalo v Afriki (26), od teh 11 na Madagaskarju in 5 v Zambiji. V Aziji je bilo 10 misijonarjev in misijonark, največ (4) v Indiji.714 713 714 Prim. Letopis Cerkve na Slovenskem 1985, 540–544. Prim. ŠLN, 608–611. PASTORALNA PODROČJA 183 3.2 LITURGIJA Kakor v drugih evropskih deželah je bilo tudi v Sloveniji v začetku 20. stoletja razvito zelo močno liturgično gibanje. »Naša vpetost v srednjeevropsko dogajanje na kulturnem in verskem področju je sooblikovala tudi podobne značilnosti liturgičnega gibanja v prvih desetletjih 20. stoletja. Bili smo le nekoliko poznejši kot drugod, značilnosti pa so iste.«715 K nam so ga prinesli bogoslovci in mladi duhovniki, ki so študirali v Innsbrucku, in zato se je o njem pisalo v študentskih in dijaških listih (Križ na Gori, Križ, Rast). Ugodna tla je našlo pri nas tudi zaradi mnogih predhodnih prizadevanj v prejšnjem stoletju in prvih letih 20. stoletja, ko so prihajale med ljudi poleg raznih razlag cerkvenega bogoslužja in spodbud za sodelovanje pri njem tudi zelo brane zbirke o življenju svetnikov (Slomšek, Zore). Leta 1935 je začelo izhajati samostojno liturgično glasilo Božji vrelci, ki ga je izdajal in urejal cistercijanski samostan v Stični. Slovencem je papež Benedikt XV. že leta 1921 dal dovoljenje, da prevedejo Rimski obrednik v slovenski jezik, a je izšel šele leta 1932 in šele čez dve leti postal obvezen pri obredih. Zakaj je prišlo do te zakasnitve, kakor tudi vzporedno 13 letne zamude pri uporabi domačega jezika pri petem berilu ali evangeliju med mašo, še ni v celoti pojasnjeno, vendar profesor liturgike Marijan Smolik sklepa, da so to zavirali tisti starejši profesorji, ki so se bolj navduševali nad latinščino.716 Začetek vojne je pretrgal dolgoletno prizadevanje ali ga vsaj močno zavrl. Kljub temu je bil obisk cerkva in bogoslužij zaradi vojnih stisk zelo velik. Tudi na tistih področjih, iz katerih so Nemci izselili duhovnike in je bila maša bolj poredko. Med vojno je bila leta 1943 v ljubljanski škofiji uradno razglašena kot normalna oblika sodelovanja pri maši t. i. Ljudska zborna maša, ki je bila v praksi vpeljana že mnogo prej, saj je omogočala glede na tedanje predpise kar največjo možno aktivno udeležbo vernikov pri mašnem bogoslužju. Prva leta po vojni ni bilo mogoče misliti na kaka večja prizadevanja za liturgično vzgojo vernikov ali duhovnikov, saj tega razmere niso omogočale, zlasti je manjkal predvojni tisk. Nekoliko sta v naslednjih letih skušala zapolniti vrzel Oznanilo v Ljubljani in Verski list v Mariboru, vendar zaradi omejitev prostora in izvodov to prizadevanje ni moglo iti niti v globino niti v širino. »Po vojni so bila glede tiska dolga ‘suha leta’, šele proti koncu petdesetih let smo dobili vsaj ciklostilno razmnožene prevode: Ite, missa est (Daniel Rops), 1956; K maši, bratje (Lercaro) 1957, Živa daritev svete maše (Mayer), 1958 – pa z zamudo 10 let tudi Pijevo okrožnico Mediator Dei (1957) in celo originalne liturgične šmarnice Z Marijo pri Gospodovi daritvi (Š. Steiner) 1957.«717 Praktična navodila in spodbude, ki jih je prispeval škofijski liturgični svet, so sproti prinašale škofijske okrožnice, po letu 1952 tudi časopis Družina. Od leta 1960 dalje so nekateri duhovniki prejemali liturgični list Služba božja iz Makarske na Hrvaškem. Svojstven podvig je pomenilo tiskanje molitvenika »V občestvo združeni«, saj je zapolnil veliko vrzel, ki je nastala po vojni, potem ko je bilo v predvojnem času izdanih zelo veliko dobrih molitvenikov, a so po vojni povsem pošli. Molitvenik je izšel kar v treh izdajah (1958, 1962 in 1966) in dosegel izjemno visoko naklado 250.000 izvodov. Ker je vojna preprečila izid priročnega misala, je ta izšel šele leta 1962 v Celovcu in mnogi so si ga oskrbeli kljub težavam zaradi meje. Še več drugih manjših poskusov je bilo v tem času, ki so po svoje prispevali k poglobljenemu odnosu vernikov do bogoslužja. Prav bogoslužje jim je poleg domače hiše 715 M. Smolik, Glavne poteze liturgičnega gibanja pri nas, 66. Prim. M. Smolik, Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci, 474–484. 717 J. Oražem, Po težki poti – koncilu naproti, 165. 716 PASTORALNA PODROČJA 184 edino še preostajalo kot kraj verskega doživljanja in izražanja. Najpomembnejši liturgični spodbujevalec tega časa Janez Oražem to prizadevanje ocenjuje takole: »Morda je ob tolikih prizadevanjih mogoče razložiti resnično dejstvo, da s samim sprejemom koncilske mašne prenove pri nas ni bilo posebnih težav ali nasprotovanj. Prvo navdušenje nas je morda celo nekoliko uspavalo in nas zmotilo v pričakovanju, da bo zdaj pa kar samo po sebi ‘šlo srečno naprej’.«718 Po njegovem mnenju tudi o posebni zakramentalni liturgični vzgoji pred koncilom le težko govorimo. Kljub prizadevanju posameznikov in nekaterim dobrim navodilom se ni posrečilo dvigniti kakega splošnega zakramentalno prenovitvenega gibanja, pa tudi ne posebnega navdušenja za psalmično molitev med mašo ali izven nje v obliki hvalnic in večernic. Nekdanja liturgična zagnanost je verjetno botrovala tudi hitremu prevodu prvega koncilskega dokumenta, konstitucije o svetem bogoslužju, saj smo jo dobili v slovenskem jeziku (februar 1964) samo tri mesece po uradni razglasitvi v Rimu. Tudi liturgične knjige, ki so bile prenovljene po določilih koncila, so razmeroma v kratkem času zagledale luč sveta tudi v slovenščini, tako da je mogel profesor liturgike Marijan Smolik, ki je bil najbolj zaslužen za izdajanje liturgičnih knjig, pozneje zapisati: »Lahko smo veseli, da smo uspeli prevesti in natisniti vse liturgične knjige, čeprav se nam je to takrat ob začetku, po koncilu, zdel še skoraj nedosegljiv ideal zlasti zaradi naše narodne majhnosti. V 10 letih smo dobili 8 knjig beril in evangelijev, 10 knjig obrednika in pontifikala, celotni misal in še 7 knjig za molitveno bogoslužje. Žetev na zunaj nikakor ni slaba.« Ko poskuša primerjati doseženo doma s tem, kar je lahko videl v zahodnoevropskih deželah, kritično nadaljuje: »Če se nam zdi, da v Sloveniji splošno nismo zapadli v nekakšne skrajnosti, ki bi nam podirale bogoslužno življenje, in da smo tudi nekako znali ohraniti tisto, kar smo že pred koncilom imeli dobrega, /.../ pa moramo reči, da smo napravili premalo. Res smo vse prenovljene obredne knjige poskušali približati vsaj z malenkostnimi uvodnimi članki po škofijskih okrožnicah in v naših verskih revijah in listih; res smo na marsikaterem tečaju slišali precej lepega, kaj bi bilo treba narediti za pravo prenovo bogoslužja; tudi v pridigah smo vsaj včasih poskušali ljudem približati novosti in jim v ‘Družini’ pojasnjevati to ali ono vprašanje. Toda vsega tega je bilo premalo, preveč je bilo ‘kampanjsko’, ob posameznih spremembah, celota pa je večini naših vernikov (morda celo duhovnikov) še vedno premalo razumljiva, domača.« 719 Deset let pozneje lahko beremo kratko oceno stanja v liturgiji, ki ni dosti drugačna: »Liturgična reforma, ki je bila nadaljevanje predkoncilskega liturgičnega gibanja, je premalo postala gibanje množic. Ljudje so sprejemali, kar jim je prinesla, ni pa zaslediti posebnega navdušenja, ki bi bilo gibalo liturgičnega življenja.«720 Ob ocenjevanju pretekle dobe na tem področju ni nikjer zaslediti sklicevanja na ovire s strani nekdanje oblasti. Iz tega je mogoče zaključiti, da gre večina krivde za nezadovoljivo sedanje stanje lahko samo na račun Cerkve same. 3.2.1 Zakramenti in zakramentali Pri presojanju odnosa slovenskega vernika do zakramentov je potrebno najprej naglasiti zelo močan vpliv janzenizma v 18. in 19. stoletju. Dogmatičnega janzenizma na Slovenskem sicer ni bilo, pač pa je janzenistični duh oblikoval vernika k veliki nagnjenosti k perfekcionizmu.721 Bolj kot dogmatični je prevladoval moralni rigorizem, ki se ga je oprijela zlasti duhovščina. Janzenizem je spodbudil zanimanje za Sveto pismo in mnoge 718 J. Oražem, n. d., 166. M. Smolik, Obnovljeno bogoslužje – prvi sad koncila, 168–169. 720 J. Nežič, Petindvajset let koncilske liturgične prenove, 65. 721 Prim. F. M. Dolinar, n. d., 166. 719 PASTORALNA PODROČJA 185 duhovnike k pisanju teoloških in nabožnih knjig, ki so povečale duhovno občutljivost slovenskega vernika tudi za zakramentalno področje (Janez Debevc, Jurij Gollmayer, Blaž Kumerdej, Franc Metelko, Matevž Ravnikar, Jožef Škrinjar, Gašper Švab, Janez Treven, Jakob Zupan).722 Pretiravanjem v strogem razumevanju katoliškega nauka so se uprli predvsem redovniki, zlasti frančiškani, pa tudi nekateri duhovniki, med katerimi velja omeniti Friderika Barago, ki je zelo pospeševal prejemanje obhajila in marijansko pobožnost.723 Kljub temu so janzenisti posebno na Kranjskem uvedli tako strog red in disciplino, da so se verniki zaradi tega pritožili celo pri vladi.724 K močnemu vplivu janzenizma na slovenskih tleh je mnogo pripomogla zgodovina in iz nje izvirajoči značaj slovenskega človeka. Stoletna odvisnost od tujih vladarjev, močno izkoriščanje preprostega človeka in iz tega izvirajoča brezbrižnost za javne zadeve, so vodili kristjana k intenzivnemu delu na oblikovanju njegove notranjosti. Močno ga je skrbelo, ali bo s krepostnim življenjem zagotovo dosegel večno plačilo po smrti, kjer bodo zemeljske krivice in zapostavljanja pomenila prednost pred sedanjimi oblastniki. Zato je poudarjanje strogega načina krščanskega življenja našlo ugodna tla med ljudmi, ki so na ta način tudi premagovali nemoč uresničitve svojih človeških potreb na tem svetu. Zato je tudi razumljiv velik odmev na Mahničeve zahteve po ločitvi duhov. To držo je omilil Janez Evangelist Krek z močno socialno noto krščanskega delovanja in v odprtosti do potreb sočloveka in družbe. Ponovno zapiranje vase in ukvarjanje s samim seboj je prinesla Katoliška akcija v prvi polovici 20. stoletja in razne Marijine kongregacije. Te so zelo gojile osebno pobožnost in prejemanje zakramentov, zlasti so hotele uresničevati priporočilo papeža Pija X. o pogostnem prejemanju obhajila. Močno spodbudo zakramentalnemu življenju je dal zlasti Evharistični kongres, ki je ob močni medijski in duhovni podpori potekal v Ljubljani leta 1935. Vojna stiska leta 1941 je po eni strani mnogim onemogočila redno prejemanje zakramentov, predvsem na Gorenjskem. Maloštevilni duhovniki, ki so ostali, in nekaj nemško govorečih, ni moglo zadovoljivo poskrbeti za vse vernike. Verouk so zato večinoma poučevali laiki in ti so tudi pripravljali otroke na prejem zakramentov. Birmovat je prišel salzburški nadškof, ki je npr. v kamniški dekaniji poleti 1944 birmal nad 900 otrok.725 Po drugi strani pa je v Ljubljanski pokrajini vojna stiska mnoge nagnila k večji veri in iskanju tolažbe, ki jo daje evangelij in zakramenti. Cerkve so bile še bolj polne kot pred vojno. S tem se je povečalo tudi prejemanje zakramentov, zlasti spovedi ter obhajila. Nova situacija, v kateri se je znašla Cerkev v ljubljanski škofiji ob koncu druge svetovne vojne s prihodom komunistične oblasti, se je kmalu odrazila tudi v zakramentalnem življenju vernikov. Najbolj se je to pokazalo pri birmah, v zvezi z zakramentom zakona, pa tudi krsta, mašniškega posvečenja in drugih zakramentov. Tudi v zvezi s krščanskimi pogrebi se proticerkvenemu delovanju nove oblasti ni dalo povsem izogniti. Prva pomembna okoliščina, ki je vplivala na delitev zakramenta birme, je bila v tem, da je škofija ostala brez škofa. Generalni vikar ni imel pravice birmovati in tako je bila do posvetitve generalnega vikarja Antona Vovka za škofa 1. 12. 1946 ljubljanska škofija glede podeljevanja birme odvisna od škofov, ki so prišli birmovat od drugod. Enako tudi za velikonočne obrede s posvetitvijo svetih olj. 722 Prim. F. M. Dolinar, prav tam. Najpomembnejši njegovi deli sta: Dušna paša za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti (1830) in Od počeščenja in posnemanja Matere Božje (1830). 724 Prim. J. Juhant, n. d., 195. 725 Prim. K. Ocepek, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, 7. 723 PASTORALNA PODROČJA 186 Prvo kar poskušajo urediti škofijske okrožnice po koncu vojne je naročilo duhovnikom, naj vsi otroci, stari 7 in več let, čim prej prejmejo prvo sveto obhajilo. Če je kdo že pripravljen, naj ga prejme najprej privatno, potem pa še slovesno z drugimi ob župnijski slovesnosti podelitve prvega svetega obhajila. Prav tako naj duhovniki poizvedo, koliko mladih nad 14 let starosti še ni bilo pri birmi, in naj število sporočijo na škofijo. Sami naj poskrbijo za ureditev tistih zakonov, ki so bili sklenjeni med vojno brez župnika ali jih je poročil duhovnik brez jurisdikcije.726 Kmalu sledijo nova navodila glede cerkvene poroke, kajti »zlasti v mestih je prišlo v navado, da mora biti vse končano v nekaj dneh, če že ne v nekaj urah«. Podobno se je uveljavila navada, da je tudi »po mestih že malo kateri zakon trikrat oklican«. Za spregled treh oklicev pa se zahteva »silno važen razlog«. Težave so nastopile tudi zaradi cerkvenih dokumentov, kajti oblast je odnesla iz župnijskih pisarn matične knjige v civilne matične urade. Ker so civilne oblasti dajale rojstne liste iz cerkvenih matičnih knjig, so veljali zaenkrat ti tudi za krstni list. »Vsi izpiski, narejeni iz matičnih knjig pred okupacijo, presumirajo krst«.727 Nekateri okrajni odbori so zahtevali civilno poroko tudi za tiste, ki so se poročili pod nemško okupacijo, vendar je notranji minister pojasnil, da civilna poroka ni strogo zaukazana in da je cerkvena poroka lahko tudi pred civilno. V stari Jugoslaviji ni bilo enotno urejeno glede cerkvenih in civilnih porok. V Sloveniji je bila povsod, razen v Ljubljanski pokrajini, med nemško okupacijo uvedena civilna poroka, vendar je bila sprva tudi po sprejemu nove ustave po vojni ljudem prepuščena odločitev, ali se poročijo samo civilno ali samo cerkveno. Obveznost civilne poroke pred cerkveno poroko je bila za vso Slovenijo uvedena meseca marca leta 1946. Ob tej uvedbi je izšla posebna priloga Okrožnicam z natančnimi navodili, ki so jo 24. marca morali prebrati duhovniki pri vseh mašah »razločno in počasi brez vsakih pripomb«. Cerkev taki praksi ni nasprotovala, dala pa je nekatera navodila: »1. Država jamči svobodo glede cerkvenih porok in katoličani so dolžni skleniti tudi cerkveno poroko. 2. Za cerkveno poroko naj se prijavijo župniku hkrati s civilno in naj bo tudi cerkvena poroka takoj po civilni. 3. Samo civilno poročeni ne more k obhajilu, ne more biti boter, če se pred smrtjo ni pokesal, ni cerkvenega pogreba, zvonjenja in pogrebne maše«.728 Samo civilna razglasitev za mrtvega pri porokah vdov ni zadostovala, ampak je moral za to izdati ustrezni dokument ordinariat na podlagi prošnje in izjave prič. Ob prvih povojnih volitvah v ustavodajno skupščino se je notranje ministrstvo pritožilo na ordinariat, češ da se ljudje pritožujejo, da jih duhovniki zlasti pri spovedi odvračajo od volitev.729 Tega seveda ni mogoče preveriti in je lahko bila provokacija, ki naj bi dodatno potrdila protidržavno delovanje Cerkve. Zaradi mnogih pobitih med vojno je bilo tudi po vojni veliko naročil za maše, tako da tudi ordinariat ni sprejemal več novih mašnih intencij. Država je tako zelo vzela stvari v svoje roke, da so za mašno vino Okrajni ljudski odbori izdajali nakaznice, s katerimi so duhovniki vino lahko dvigovali v Šiški. Ker pa ni bilo gotovosti o kvaliteti vina, je ordinariat priporočal raje zasebne vinogradnike.730 Glede birmovanja je bilo leta 1945 ob boleči odsotnosti škofa, ki je podobno kot vsi na ordinariatu še vedno računal, da se bo vrnil, v Okrožnicah samo kratka, pa zato tembolj zgovorna, opomba: »Birmovanja letos ne bo v ljubljanski škofiji nikjer.«731 726 Prim. Okrožnica 4/1945. Prim. Okrožnica 6/1945. 728 Prim. Okrožnica 4/1946. 729 Prim. Okrožnica 11/1945. 730 Prim. Okrožnica 4/1946. 731 Prim. Okrožnica 11/1945. 727 PASTORALNA PODROČJA 187 V letu 1946 je bilo sprva v marcu napovedano, da bo birmovanje samo v ljubljanski stolnici za binkošti in v eni ali dveh župnijah dveh dekanij, kjer je to najbolj nujno. Toda očitno je bilo tozadevnih prošenj toliko, da so se dogovorili z zagrebškim pomožnim škofom Lahom in beograjskim nadškofom Ujčičem, ki sta oba znala slovensko. Tako je bila birma ne le v stolnici, ampak je bila v mesecu maju in juniju še v 25 drugih župnijah. V leskovški dekaniji je bila jeseni. Mlaji in slavoloki so bili prepovedani, prav tako pozdravni nagovori ob prihodu in odhodu škofa. Škof je lahko prišel in odšel iz župnije na tihem. Ker ljubljanska škofija ni imela avtomobila, je morala za prevoz in prenočevanja škofa poskrbeti vsaka župnija sama. Če je župnik stanoval v cerkveni hiši, se je lahko od tam izvedel slovesen vhod v cerkev, kjer pa so bila župnišča podržavljena, je moral škof k oltarju pristopiti iz zakristije. Ker je bilo birmancev ponekod zaradi poprejšnjih vojnih razmer zelo veliko, se je povsod birma začela v nedeljo ob 9.00 uri dopoldan, zadnji blagoslov je bil ob 11.00 uri, nato pa je bilo birmovanje izven maše vsako uro, dokler so bili birmanci. Tako je bilo v letu 1946 birmanih 38.875 birmancev, od teh samo v stolnici 4.766.732 Pri napovedi birme v letu 1947 se v okrožnici prvič pojavi vrinjeni stavek, »če bo Gospod hotel (Jak 4,15)«, ki se potem ponavlja vsako leto tja do leta 1970. Ta navedek Svetega pisma v zelo zakriti obliki in na kratko povzame vso negotovost, ki je desetletja dolgo spremljala birmovanja po škofiji, saj se je prav ob tem pokazala vsa zlobnost in premetenost takratne oblasti, ki je hotela vernikom vsaj zagreniti vsako večje cerkveno praznovanje, če ga že ni mogla povsem preprečiti. Priporočilo ordinariata v »Oznanilu«, naj se po vseh cerkvah vrši priprava otrok na prvo obhajilo in birmo, dokler se ne uredi poučevanje verouka v šolah, priča da se že v letih 1945 in 1946 v sami Ljubljani verouk ni več poučeval v vseh šolah, čeprav je bil uradno odstranjen iz šol šele sedem let pozneje. Kljub temu, da je škof Vovk ob birmi osebno prepovedal vsakršno zunanjo slovesnost pri svojem prihodu v župnijo, je ta dogodek močno vzvalovil župnije in šel zato novim oblastnikom zelo na živce. Samega obreda povsod niso mogli preprečiti, zato pa so pošiljali razne provokatorje v akcijo tako, da bi bilo videti, kot da so verniki sami nasprotni škofu. Za to so se komunisti posluževali najbolj nizkotnih dejanj, kot npr. v Kočevju, kjer so leta 1947 v škofa metali klopotce in prerezali vse gume na avtu. Da bi zmanjšali slovesnost, so tisti dan izključili elektriko in zaprli vodo. Čeprav so prihod birmancev od drugod ovirali z namišljenimi okvarami avtobusa, je bilo pri birmi nad tisoč otrok.733 Ob drugi priliki so v neki župniji na Dolenjskem pred birmo pometali z oltarja rože in sveče, pobrali mašne plašče, na oltar pa zlili gnojnico iz stranišča.734 Čez cesto so podrli drevesno deblo. V Škofji Loki so škofa ob birmi poskušali zastrupiti s hrano.735 Spet drugič so med Bledom in Bohinjsko Belo po strmini spustili skalo proti avtomobilu, v katerem se je peljal škof, a so zgrešili. Ko bi morala biti birma v Kočevju, so večino birmancev odpeljali na odprtje novega vodovoda. V Fari pri Kočevju so organizirali v času birme orožne vaje, podobno tudi leta 1951 v Šmartnem pri Litiji, kjer je moral škof peš skrivoma priti do cerkve, ker so že dva dni prej nadzorovali ceste in železnico, da bi mu na vsak 732 Prim. Okrožnica 5/1946, 6/1946 in 1/1947. Že tedaj je okrožnica opozorila, da za birmance ne smejo biti glavna skrb birmanska darila, čeprav je tedaj ob vsesplošnem pomanjkanju hrane in obleke ta skrb neprimerno bolj razumljiva kot dandanes. 733 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 76–78. 734 To je bilo na Bučki. (Prim. F. Petrič, Mojih pet škofov.) 735 Prim. M. Golob, PSLpA. PASTORALNA PODROČJA 188 način preprečili prihod.736 Na Bohinjskem so prenapeteži požagali vse mlaje, oblasti pa so poklicale moške na orožne vaje in z odlokom omejile čas za zvonjenje.737 Na Bledu so leta 1951 razbijali okna v župnišču, kjer je škof prenočeval, policija pa se je že prej namerno umaknila. Na birmo v Gorje so škofa isto leto pripeljali domačini z lojtrnim vozom po gozdni poti, ker so najeti pretepači ob cesti pripravili škofu zasedo.738 Leta 1952 so oblasti preprečile birmo v Novem mestu, tako da so sklicale šolarje k demonstracijam za Trst, v resnici pa so jih peljali na Kapitelj, tam so vdrli v stavbo in vpili gesla proti škofu, ki so ga malo pred tem »neznanci« prav na novomeški postaji polili z bencinom in zažgali. Zaradi teh demonstracij je bila birma v Novem mestu odpovedana in več kot tisoč birmancev se je moralo odpeljati k birmi z vlakom v Ljubljano. Na Jesenicah se je škof pripeljal birmovat z avtomobilom, a so pred cerkvijo avto obstopili najeti razgrajači in prisilili šoferja, da je odpeljal škofa nazaj v Ljubljano, ne da bi mogel škof izstopiti.739 Naslednje leto 1953 se je stanje umirilo in ni bilo več grobih napadov na škofa, tako da so se birme lahko vršile bolj nemoteno.740 Čemu tako prizadevanje oblasti, da bi zagrenila škofu in vernikom birmanska slavja? Oblast je dobro vedela, kako veliko so birme pomenile ljudem, saj se je tam zaradi verskega obreda in predvsem masovne udeležbe dvigala samozavest ljudi, ki so bili sicer proti oblasti in njenim prefinjenim nakanam nemočni. Ob slavjih so verniki svoji neposredni okolici dali vedeti, da so tu, da se še niso pustili ustrahovati. Ker so birme opogumile tudi tiste, ki sicer niso bili redni obiskovalci cerkve, je birmanska slovesnost za mnoge pomenila nekakšno ljudsko izjasnjevanje, kdo je kdo. Posebno na vasi pa je bila moč javnega mnenja odločujoča. V mestih so se ljudje laže skrili pred ovaduhi, zato so tam lahko prihajali na birme bolj množično. Prav neverjetno je dejstvo, kako vdano so verniki sprejemali vse te provokacije, in nikjer ne zasledimo podatka, da bi se fizično postavili v bran. Gotovo so vedeli, da bi bile posledice nesorazmerno večje kot trenutni dosežki, saj je bila redna in tajna policija tista moč oblasti, ki ji ni bilo mogoče pobegniti. Zato tako mirno prenašanje preizkušenj. To obdobje hudega terorja je trajalo ravno toliko dolgo, da se je zlomila obrambna moč starejše, še v predvojnem obdobju vzgojene generacije. Mlajši rod je bil preko šolske vzgoje že tako ohromljen, da ni mogel nuditi odpora. Škoda je, da se je Cerkev na to mučeniško držo kar nekako navadila in v njej vztrajala (in delno še vztraja) tudi v času, ko zunanje okoliščine tega niso več terjale. Župnijska birmovanja vsaj vsaka štiri leta so bila vedno velik praznik in so v času komunizma pomenila kratek časovni otoček svobode in občutka neujetosti. V škofijskih okrožnicah seveda ni duha ne sluha o vseh mučnih dogodkih v zvezi z birmo. Le tu in tam zaznamo rahel namig na težke razmere, kot npr. leta 1949, ko beremo, kako je pri birmah na binkošti dopoldan v stolnici tak naval, da pride do »mučnega drenjanja in nespodobnega prerivanja«, zato naj duhovniki izven Ljubljane razdelijo birmanske listke šele na binkoštni praznik opoldan, da bodo prišli birmanci k birmi 736 Škof se ni dal prestrašiti, ampak je o močnem streljanju okrog cerkve med samo mašo rekel: »Bolj ko je pokalo, laže sem govoril«. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 78–81.) 737 Verniki so se ne le še nadalje udeleževali slovesnosti, ampak so se znali tudi upreti. Na Koprivniku se v sredino mlajev skrili železne drogove, ponoči so stražili mlaje in se zanje celo stepli z izzivalci. (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 241.) 738 Prim. L. Ceglar, n. d., 240–242 739 Ko je med prerivanjem okrog avtomobila nekdo škofu zakričal: »Zgini, pes!« je ta odprl okno na vratih in odvrnil: »Jaz nisem noben pes, ampak Vovk!« (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 12–15.) 740 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, III. del, 85. PASTORALNA PODROČJA 189 popoldan ali naslednji dan ali čez en teden.741 In pa vsako leto znova isti dostavek, da bo birma, »če bo Gospod hotel«. Ko je bil pritisk najhujši, je moral škof, tudi zaradi državne »cenzure« Okrožnic in da bi se izognili še hujšim represalijam, napisati v škofijski list zelo razločno: »ODLOČNO IN Z VSO RESNOSTJO se prepoveduje vsako najmanjše postavljanje mlajev, vsako okrasje izven cerkve in katerakoli osebna počastitev škofa.«742 Da bi se izognil težavam, ki bi jih utegnili imeti laiki zaradi birm, je bil tam tudi dostavek, da naj se ključarji oglasijo pri njem v zvezi z vizitacijo, le če se njim zdi nujno. Če vemo, kako slovesno so se tedaj obhajali državni prazniki in vse tisto, kar je poudarjalo veri nasprotne vsebine, in če vemo, kako po božje so se častili tedanji oblastniki, predvsem predsednik države, potem razumemo, kako je bila Cerkev namerno porinjena za cerkvene stene, da bi v ničemer ne motila kuliserije, ki jo je država postavljala za prepričevanje lastnih ljudi in ljudi iz tujine v svoj prav. Zaradi zažiga škofa Vovka v začetku leta 1952 je bilo tisto leto manj otrok pri birmi kot prejšnja leta. Bilo jih je namreč le 8.082, prejšnje leto pa 10.240. Torej to leto zaradi škofovih opeklin kar 21 % manj. Od teh jih je mnogo moralo priti k birmi v Ljubljano, ker škof zaradi povzročene bolezni ni mogel na župnije. Leto pred tem je bilo pri birmi v stolnici samo 15,5 % vseh birmancev v škofiji. To leto je bilo pri birmi v stolnici 2433 birmancev, v škofijski kapeli pa 2221 otrok – kar 57,5 % vseh birmanih v tem letu. Tudi naslednje leto (1953) so zaradi tega morale birme odpasti v nekaterih manjših župnijah. Kljub temu je škof birmoval v 39 župnijah, vključno s primorskimi.743 V tem letu pa se že čuti olajšanje oblastnega pritiska, saj se je tedaj škofa že lahko pričakalo pred cerkvijo, ni pa še smelo biti zunanjih znamenj, kot so npr. mlaji.744 Šele leta 1954 so bila birmovanja nekako v normalnem obsegu, to pomeni v 62 župnijah. Pastoralna potreba in upoštevanje revščine takratnega prebivalstva sta narekovali množično in zgodnje birmovanje. Duhovnikom je bilo priporočeno, naj gredo otroci k birmi že kmalu po sedmem letu starosti, najbolje dve leti po prvem obhajilu: »Otrokom pa, ki imajo sedem let in so v krščanskem nauku zadosti poučeni, dušni pastirji birme ne smejo braniti. S tem upoštevajo tudi željo staršev, da gre otrok v isti obleki k prvemu obhajilu in birmi.«745 Še tik pred koncilom so bila navodila glede starosti in priprave na birmo za današnji čas težko razumljiva: Birma naj se podeljuje otrokom redno s sedmim letom, s tem letom naj gredo tudi k prvi spovedi. Na deželi naj gredo k birmi tudi otroci, ki šele začenjajo hoditi k verouku, če je tisto leto birma v župniji. Kjer je birma že pred veliko nočjo, naj se pripravijo otroci najprej na spoved in birmo, ki jo prejmejo lahko tudi pred prvim obhajilom. Priprava na birmo naj bo daljna, ki obstoji v obiskovanju verouka v letu birme, bližnja, ki je v pouku o zakramentu birme, in neposredna, ki vsebuje pouk o obredu birme. Še vedno pa ostaja za ta čas kljub vsemu nenavadno navodilo: »Prav vse zunanjosti odpadejo«.746 Glede na tako gledanje na prejem birme in glede na spremenjene družbene razmere, ki so seveda povzročile tudi zamiranje družinskega življenja v luči krščanskega nauka, ni čudno, da so se kmalu pokazale posledice take pastoralne prakse. Zato v času nadškofa Pogačnika Okrožnice ugotavljajo slabo versko znanje: »K birmi v škofijski kapeli prihajajo še vedno slabo ali skoraj nič poučeni birmanci. Nekateri duhovniki vzamejo njih pouk verjetno kar na hitro, posebno kadar se »mudi«, ker je za poroko že vse določeno. Zato 741 Prim. Okrožnica 7/1949. Prim. Okrožnica 4/1952. 743 Prim. Okrožnica 2/1953. 744 Prim. Okrožnica 3/1953. 745 Prim. Okrožnica 3/1955. 746 Ne manjka tudi katehetični poduk: »Milost se malim otrokom razloži s podobo lepe obleke, ki pri birmi postane še lepša.« (Prim. Okrožnica 2/1961.) 742 PASTORALNA PODROČJA 190 vzgojimo toliko polovičarskih kristjanov.«747 Vedno več je namreč bilo tistih, ki so se želeli cerkveno poročiti, a iz različnih vzrokov prej niso bili pri birmi. Zato so se ob pripravi na poroko tudi zelo na kratko pripravili na birmo in jo navadno v precejšnji časovni stiski tudi prejeli. Z razvojem župnijskih svetov in drugih skupin v župnijah se je vedno bolj kazala pastoralna potreba, da se birmovalec ob priliki birme v župniji sreča posebej z njimi. Zato je bilo vedno znova ob napovedovanju birm v župnijah priporočeno srečanje birmovalca s temi župnijskimi skupinami.748 Glede na vsa zapisana navodila v Okrožnicah so bile birme v ospredju prizadevanja za pastoralo zakramentov. Te so verjetno zaradi svoje odmevnosti, množičnosti in slovesnosti, s katero so se obhajale, bile, kar zadeva zakramentalno pastoralo, največji trn v peti tedanji oblasti. Ostale zakramente je oblast težje nadzirala in preprečevala ali vsaj ovirala. Zato je morala Cerkev sama paziti, da bi ne dala povoda za prepoved še teh zunanjih manifestacij vernosti. Ne le zakrament birme kot tak, tudi vse, kar se je dogajalo ob priliki birme v župniji, je bilo za ohranjanje tako osebne kot občestvene vere izjemnega pomena. Število birmancev po letu 1945 in cerkvenih porok po letu 1966: leto 1945 1946 1947 1948 1949 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 747 748 Prim. Okrožnica 11/1975. Prim. Okrožnica 3/1981. birmanih ni bilo birmovanja 38.875 10.619 9.664 9.631 9.514 10.240 8.082 9.619 6.982 6.622 9.154 9.577 9.232 10.478 7.140 6.439 10.317 9.442 9.225 8.658 6.267 5.865 9.166 8.499 7.088 7.761 6.168 poročenih 4.919 4.461 4.088 4.304 3.966 3.999 4.158 PASTORALNA PODROČJA 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 povprečno 191 5.749 6.184 7.495 7.454 6.899 7.784 7.215 6.438 6.907 6.138 7.082 6.635 7.375 7.777 6.611 6.906 7.335 7.466 6.862 6.860 7.252 7.094 7.202 5.844 6.335 6.811 6.429 6.717 8.239 3.891 3.676 3.671 3.406 3.207 3.174 2.942 2.784 2.730 2.711 2.881 2.861 2.800 2.821 2.781 2.765 2.642 2.727 2.654 2.745 2.587 2.536 2.583 2.328 2.213 2.155 2.229 2.029 3.097 Ker v letu 1945 v ljubljanski škofiji ni bilo birmovanja, je bilo naslednje leto prav izredno, saj je birmo prejelo kar 38.875 otrok, to pa je 4,3-krat več kot znaša povprečje v naslednjih desetih letih. Da bi prikazali, kakšen je bil povprečen prejem birme v posameznih desetletjih, ki so sledila, bomo to naredili v kratki razpredelnici. Iz tega bo razvidno, v katerem obdobju je bilo padanje števila birm najbolj izrazito. Število birm pade pod povprečje nekako v letu 1970, se pravi nekje na polovici povojnega obdobja. V isti razpredelnici bomo za zadnjih trideset let, odkar se zbirajo statistični podatki, podali tudi povprečno število cerkvenih porok in njihov odstotek padanja. Pri porokah pade število pod povprečje z letom 1976, se pravi že po prvi tretjini opazovanih let. obdobje: 1947–1956 1957–1966 1967–1976 1977–1986 1987–1996 povprečno število birm: 9.012 8.677 7.142 7.025 6.968 upad birm v %: – 3,7 – 17,7 – 1,6 – 0,8 povprečno število porok: 3.962 2.891 2.634 upad porok v %: – 27,0 – 8,8 PASTORALNA PODROČJA 192 Razvidno je, da je število birm v zadnjih petdesetih letih upadlo za 22,7 %, se pravi kar za slabo četrtino. Število cerkvenih porok pa je padlo v tridesetih letih za 52,6 %, se pravi za več kot polovico. Za slovensko povprečje velja, da se je število cerkvenih porok najbolj občutno zmanjšalo v desetletju od 1977–1987. Tudi število civilnih porok se je v zadnjih treh desetletjih prepolovilo.749 V zgornji tabeli je mogoče opaziti tudi povezavo med močnim upadom birm v začetku sedemdesetih let in upadom porok desetletje pozneje, saj gre pri tem za iste, le deset let starejše vernike. Zdi se, da je zakrament birme vendarle bolj močno v zavesti vernikov kot cerkvena poroka, saj število porok mnogo hitreje upada kot število birm. Birmanci 45.000 40.000 35.000 30.000 25.000 20.000 15.000 10.000 5.000 97 00 20 19 94 19 91 19 88 19 82 79 76 73 70 85 19 19 19 19 19 19 67 19 64 19 61 19 55 52 49 58 19 19 19 19 19 46 0 Poleg birm so bile ves povojni čas tja v osemdeseta leta v javnosti posebej izpostavljene tudi cerkvene poroke, ki jim je oblast hotela odvzeti pravo vrednost. Zaradi proticerkvene osti pri uvajanju civilne poroke so protestirali jugoslovanski škofje že v svojem pastirskem pismu jeseni leta 1945.750 V sklopu splošnega pritiska proti veri je bil ta pritisk usmerjen proti cerkvenim porokam državnih uradnikov, učiteljev, oficirjev, policistov in podobnih. Kontrola je bila možna najbolj pri krstih in porokah teh ljudi ali njihovih otrok.751 Zato so se skušali izogniti javnosti in so krščevali svoje otroke v drugih župnijah, zlasti tam, kjer so imeli kake svoje sorodnike. Poročali pa so se na Brezjah in v drugih božjepotnih cerkvah. 749 Prim. V. Potočnik, Priprava na zakon v Cerkvi na Slovenskem, 13. Prim. Okrožnica 1945. 751 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 214. 750 PASTORALNA PODROČJA 193 Poroke 6.000 5.000 4.000 3.000 2.000 1.000 8 0 20 0 19 9 4 6 19 9 19 9 2 19 9 8 0 19 9 19 8 6 19 8 2 4 19 8 19 8 8 6 0 19 8 19 7 19 7 2 4 19 7 19 7 0 19 7 8 19 6 19 6 6 0 Že v pastirskem pismu leta 1945 se škofje pritožujejo nad dejstvom, da je izpolnjevanje nedeljske dolžnosti mladini onemogočeno, ker oblast prireja prav ob nedeljskih dopoldnevih razne mitinge in sestanke, pri katerih ni bilo dobro manjkati. Marsikje so prav v posmeh nedelji in krščanskemu praznovanju tega dneva organizirali »udarniško delo«.752 Mladi so bili tako izpostavljeni pritisku brezbožne družbe, ki jih je načrtno odvračala od krščanskega načina življenja. Po drugi strani so nanje skušali vplivati starši in Cerkev. Tudi sami so podlegali skušnjavi po čim manjšem naporu in zato jim je versko življenje postajalo vedno bolj teža in napor. Cerkev je šla ljudem naproti tako, da je dovoljevala obhajilo vojakov tudi popoldne, če niso mogli v cerkev dopoldan.753 Kmalu po vojni so škofje zaprosili v Rim za dovoljenje, da bi se lahko obhajala nedeljska maša tudi popoldan, in to jim je bilo tudi dovoljeno, in sicer za določeno dobo, ki se je sproti podaljševala.754 Cerkev je tudi močno poudarjala dobro pripravo otrok na prvo obhajilo in prvo spoved, ob tej priliki pa je k tem zakramentom posebej vabila tudi njihove starše.755 Poseben problem je predstavljalo podeljevanje zakramenta maziljenja bolnikov v bolnišnicah. Kjer je bilo javno prinašanje obhajila bolnikom oteženo, je škof dajal dovoljenja tudi za tajno prinašanje. V bolnici so morali bolniki sami izraziti željo po obisku duhovnika ali v primeru bolnikove nezavesti njihovi domači, v tem primeru je duhovniku bil vstop v bolnico dovoljen. To pravilo je veljalo ves komunistični čas, vendar se je proti koncu že bolj široko razlagalo.756 To pravilo pa ni veljalo za pomembne komuniste, ki so jim velikokrat ljudje iz lastnih vrst preprečili prejem zakramentov pred smrtjo.757 Posebej oster je v bolnišnicah postal režim potem, ko so morale vse redovnice, ki so do tedaj delovale kot medicinske sestre in strežnice, kar v enem dnevu, 8. marca 1948, zapustiti vse bolnišnice v Sloveniji. Večina med njimi se je umaknila v Srbijo in Makedonijo.758 To se je v Sloveniji stopnjevalo tja v leto 1953, ko je zbolel tudi notranji 752 Prim. L. Ceglar, n. d., 132. Prim. Okrožnica 6/1947. 754 Prim. Okrožnica 1/1948. 755 Prim. Okrožnica 3/1947, 3/1948, 3/1950. 756 Prim. Okrožnica 11/1947, 6/1948, 7/1979. 757 Dogodek, ki ga iz prvih let po vojni navaja življenjepis nadškofa Vovka, nikakor ni bil osamljen primer: »V ljubljanski bolnišnici je 16-letna Karmen, bivša partizanka, ki je 4 leta živela v gozdu, milo prosila za duhovnika, ki ga niso smeli poklicati. Redovnica, ki je bila že prej kaznovana, ker je poklicala duhovnika k bolniku, je spet hotela iti ponj, a ji je na vratih nekdo zastavil pot: »Nazaj, duhovnik ne sme sem!« Čez dva dni je Karmen umrla brez duhovnika.« (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del. 191.) 758 Prim. J. Juhant, n. d., 233. 753 PASTORALNA PODROČJA 194 minister in narodni heroj Boris Kidrič, za katerega je vedel pozneje škof Lenič povedati, da je pred smrtjo 14 dni nenehno prosil za duhovnika, a ga niso dovolili poklicati.759 Bili so tudi primeri zapiranja in obsodbe duhovnikov, ki niso hoteli prelomiti spovedne molčečnosti, kar je spodbudilo papeža Pija XII., da je to pri svojem govoru 20. 2. 1949 posebej omenil.760 Včasih je prihajalo tudi do različnega tolmačenja veljavne zakonodaje. Cerkev je razlagala zakonske določbe široko, oblast pa seveda kar se da ozko. Tako beremo poleti leta 1951 v okrožnici: »Z veljavnostjo novega Kazenskega zakonika z uvodnim zakonom (op. iz leta 1951) more duhovnik otroka krstiti ali mrliča pokopati, ne da bi od strank zahteval dokaz, da je rojstvo ali smrt javljena državnemu matičarju«.761 Toda že nekaj mesecev pozneje je bil objavljen popravek tega določila: »Krst in pogreb se sme izvršiti šele potem, ko sta rojstvo ali smrt prijavljena državnemu matičarju. Tako pojasnilo je izdalo ministrstvo za pravosodje FLRJ.« Pojasnjuje pa, da ni kaznovan, kdor kljub temu krsti ali pokoplje ter to kasneje javi vsaj v 48 urah pristojni službi.762 Komunisti v boju s Cerkvijo niso bili posebno izvirni. Vpliv vere so hoteli izničiti najprej z oteževanjem ali prepovedovanjem cerkvenih obredov. Hkrati pa so uvajali svoje ateistično obredje, ki naj bi potešilo potrebo ljudi po praznovanju in tako uvedlo novo »ateistično vero«. Tako so začeli uvajati po letu 1950 civilni krst, ki je obstajal v slovesnem vpisu otroka v civilno matično knjigo, pri čemer so bili navzoči tudi posebni »botri«, duhovnika pa je nadomeščal župan. Sledil je tudi prigrizek in veselo praznovanje. Seveda se novo obredje ni prijelo in ni imelo dolge dobe. Družinsko vzgojo naj bi nadomestile »otroške jasli« in otroški vrtci, zato so poveličevali večvrednost vrtca pred domačo vzgojo. To je učinkovalo na ljudi, saj se je navezovalo na močno pospeševanje industrializacije in zaposlovanja žensk. Oblast je to seveda utemeljevala z žensko emancipacijo. Prvemu obhajilu v Cerkvi je bil na družbenem področju vzporeden vstop otrok v pionirsko organizacijo, birmi pa vpis v Zvezo socialistične mladine (ZSMS). Skavte so nadomeščali taborniki. Mladim se je močno poudarjal pomen množičnega športa, ki se je odvijal večinoma v nedeljo dopoldan, da bi tako nadomestil mašo. Dobrodelnost med kristjani so nadomestile delovne akcije. Organizirano Karitas je nadomestil Rdeči križ. Katoliška društva so zamenjala športna in kulturna društva, ki so pripravljala programe za državne proslave. Cerkvene pevske zbore so skušali izpodriniti civilni zbori, ki so navadno prepevali na pogrebih in proslavah. Tudi gasilska društva so bila pod močnim partijskim nadzorom in gasilci ob pogrebu svojega tovariša niso smeli uniformirani v cerkev. Cerkvene precesije so nadomestile razne povorke ob državnih praznikih. Namesto romanj so se organizirali pikniki in borčevske proslave. Cerkveno poroko naj bi povsem zamenjala zgolj civilna poroka. Prava absurdnost tega pa se je pokazala, ko so organizirali kot folklorno posebnost tudi kmečko ohcet, a vanjo niso vključili cerkvene poroke, ki je bila jedro kmečke ohceti skozi dolga stoletja. To neskladje so ljudje dobro doumeli in te prireditve niso trajno sprejeli. Močno paraliturgijo je uvajala oblast ob civilnih pogrebih, vendar je v tem najmanj uspevala, saj je bila ves čas želja po prisotnosti duhovnika ob grobu pri večini ljudi zelo velika. Zato pa so morali biti civilni pogrebi borcev in narodnih herojev nad vse slovesni. Ljudi, ki so hoteli imeti cerkveni pogreb svojih, morda prej družbeno pomembnih 759 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 69. Papež je ob tej priliki rekel: »Ali more papež molčati, če gredo nekateri tako daleč, da kaznujejo duhovnika z ječo zato, ker ni hotel prelomiti najbolj svete in nekršljive tajnosti zakramentalne spovedi.« (Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 219). 761 Prim. Okrožnica 8/1951. 762 Prim. Okrožnica 11/1951. 760 PASTORALNA PODROČJA 195 sorodnikov, je oblast poskušala pridobiti za zgolj civilni pogreb tudi tako, da je obljubljala denarno kritje vseh stroškov zgolj civilnega pogreba. Mirno lahko rečemo, da se nova »ateistična liturgija« sploh ni prijela, ker so ljudje sami čutili, da je v sebi votla in brez notranjega smisla. Bilo je očitno, da je zrežirana zgolj kot nadomestek in kot nasprotje cerkvenih obredov. Cerkev je zakramente v oznanjevanju močno poudarjala in priporočala, saj so preko njih verniki ohranjali svojo vidno vez z župnijo in vso Cerkvijo. To je bilo hkrati pomembno za posameznika, ki je bil sprva zelo izpostavljen pritiskom oblasti, kasneje pa potrošniškemu vplivu, da je v sebi našel moč za premagovanje vseh teh preizkušenj. Bilo je pomembno tudi zaradi pričevanja v občestvu, saj je vedno velik obisk pri zakramentih, npr. pri spovedi in obhajilu za veliko noč ali božič, dajal pogum vsem, ki so to videli in se čutili potrjene tudi kot posamezniki. Cerkvi pa je bil dober odziv pri delitvi zakramentov tudi vedno velik pogum v boju z ateizmom. Na ta način je Cerkev vedela ali vsaj mislila, da ve, koliko ljudi ima še vedno v tem neenakem boju na svoji strani. Priznati pa je treba, da prejemanje zakramentov ni vedno bilo zanesljivo znamenje tudi osebne vernosti, saj je mnogo vernikov prejemalo zakramente tudi iz neke tradicije in zvestobe veri očetov. Tako je v sedemdesetih in osemdesetih letih nastopila velika nevarnost zakramentalizma. Ljudje so začeli opuščati prejem zakramentov, duhovniki pa so si na razne načine prizadevali, da bi število prejetih zakramentov obdržali. Letna statistika prejema zakramentov je veljala dolgo časa kot osnovno merilo dobre ali manj dobre župnije, oziroma dobrega ali manj dobrega dušnega pastirja. Nekateri duhovniki so zato v navajanju, recimo letnega prejema obhajil, tudi pretiravali in na ta način izboljševali dejansko sliko. Proces sekularizacije je šel v zadnjih desetletjih svojo pot in verska praksa je začela upadati, tudi v odnosu do zakramentov. To je dokazovalo, da je bila vera že predhodno pri mnogih ljudeh nekaj površinskega in ni zajela njihove notranjosti in ni oblikovala njihovega življenja.763 Prenova Cerkve na Slovenskem, ki naj bi nadomestila sprva zamišljeno sinodo, je zastavila prav pri prenovi zakramentalne prakse. Zato so v letih 1976–1979 izšli drobni zvezki o posameznih zakramentih pod skupnim naslovom Srečanje s Kristusom v zakramentih, ki naj bi spodbudili najprej razpravo o vrednosti in podeljevanju zakramentov in nato vodili do spremenjene prakse. Dokument o posameznem zakramentu je obsegal dogmatično-pastoralni del in praktične smernice. Zvezki so bili razdeljeni duhovnikom in posameznim skupinam vernikov in zaželena je bila široka razprava o predloženih besedilih. Zbrane pripombe naj bi zbrali po dekanijah, jih poslali škofijskemu pastoralnemu svetu, ta pa urejene medškofijskemu, ki naj jih kasneje predloži škofom. Nadškof Pogačnik je v uvodu v prvi zvezek zapisal: »Prenova mora postati gibanje, ki naj se zdaj z izdajo tekstov začne,« in » čaka nas resno, dolgotrajno in intenzivno delo, ki bo trajalo več let.«764 Ti zvezki kakega posebnega liturgičnega ali zakramentalnega gibanja niso sprožili in tudi prave razprave o tem ni bilo. Prenova ni dala kakih zaključnih dokumentov, ki bi jih škofje sprejeli kot obvezujoče. Vzroke za neizpolnitev zastavljenih nalog bi morda lahko izluščili iz vprašanj, ki so se zastavljala že v samem začetku tega procesa. »Med vprašanja, ki spremljajo to delo, spadajo: pričakovanja ali pogrešanja raziskav in anket, zastavljeni cilji, sodelavci, zahteve po sodelovanju laikov v pripravi tekstov, zahteve po sodelovanju širše baze duhovnikov in laikov po izidu začasnih (delovnih) tekstov, predhodna zasnova pastoralnega načrta za Slovenijo in nagle spremembe razmer v času.«765 763 Prim. R. Valenčič, Pristnost in učinkovitost, 33. Prim. Srečanje s Kristusom v zakramentih, Prenova, 1. zvezek, 1–2. 765 A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 137. 764 PASTORALNA PODROČJA 196 Zaključni dokument prvega zasedanja POZLN sicer ugotavlja, da je »sodobno nezaupanje do institucije oslabilo zavest o potrebnosti zakramentalnega življenja«. Ob tem obstaja med duhovniki pri reševanju tega vprašanja »sorazmerno velika in moteča različnost v nauku in praksi.« Poudarjena je velika vloga dobre priprave na prejem zakramentov. Ker pa so bile smernice dokaj splošne, v poznejših letih ni bilo čutiti kake bistvene spremembe na bolje ne v odnosu do zakramentov ne v pastoralni praksi.766 Tretje zasedanje POZLN leta 1991 se zakramentalnega življenja ni posebej dotikalo. Sklepi se v eni točki dotikajo le zakramentov uvajanja in z njimi povezane temeljite osebne priprave.767 Ponovno je oživelo vprašanje zakramentalne pastorale v drugi polovici devetdesetih let, ko je stekel pastoralni načrt, ki ga je zasnoval SPS in je predvideval po obdelavi zakramentov uvajanja v njihovi medsebojni povezavi tudi obdelavo vseh posameznih zakramentov v povezavi z župnijo in družino. Tokrat je bil osnova za izvedbo tega načrta vsakoletni jesenski pastoralni tečaj za pastoralne delavce po vseh škofijah, v ljubljanski nadškofiji v Stični in na Brezjah. Obdelava tam zastavljenih predavanj preko pastoralnega leta naj bi privedla do izdelave pastoralnih smernic za delitev posameznih zakramentov. Ta proces naj bi se zaključil z letom 2001. V zvezi s prenovo zakramentalne pastorale je postalo v devetdesetih letih zopet pereče vprašanje starosti birmancev ob prejemu tega zakramenta. Mnoge duhovnike namreč vznemirja dejstvo, da je vloženega obilo truda v osnovnošolsko katehezo, po birmi ali po končani osemletki pa zelo veliko mladih popolnoma preneha s praktičnim verskim življenjem. Rešitev iščejo v kvalitetnejši pripravi na birmo in z odmikanjem delitve zakramenta v zadnje razrede osemletke ali celo v obdobje srednje šole. Mnogo napora se vlaga v oblikovanje malih skupin birmancev in v oblikovanje voditeljev teh skupin. Pripravo na birmo po malih skupinah ima še dve tretjini župnij v nadškofiji. Zelo se povečuje tudi število župnij, ki poskrbijo za duhovne vaje birmancev pred prejemom zakramenta. Del teh skupin vztraja skupaj še nekaj časa po birmi. Ena tretjina katehetov je mnenja, da bi bilo bolje, če bi bilo podeljevanje birme v obdobju srednje šole. Ena četrtina jih je prepričanih, da je birma zelo močan dejavnik v okviru redne pastorale, nadaljnja polovica pa, da je precej močan dejavnik.768 3.2.2 Molitev Molitev je bila ena od tistih stalnic skozi vso narodno zgodovino, ki je vernim ljudem, teh pa je bila ves čas večina prebivalstva, omogočala preživetje in duhovno ter kulturno rast. V boju z naravo in v boju za preživetje ob mnogih uničevalnih preizkušnjah je ob pomanjkanju zunanje državne in oblastne moči mogel narod obdržati upanje v prihodnost samo preko stalnega duhovnega napajanja pri Absolutnem. Naj ob tem samo omenimo številne turške vpade in ropanja, ki so uničili ne samo polja in hiše, ampak mnogokrat tudi razpolovili rodbino ali uničili cela naselja. Slovenski človek je samoumevno utrdil cerkvice na vzpetinah z obzidjem in se tja zatekel ob prihajajoči turški nevarnosti, računajoč na božjo pomoč po molitvi žena in otrok ter na obrambno moč mož, ki so čutili ob sebi božjo bližino. Slovenska zemlja je vsa posejana s cerkvicami na vzpetinah in gričih, ki še danes pričajo o vernosti slovenskega človeka v preteklosti in dajejo deželi svojstveno podobo in čar. V te cerkve so se posebno ob praznikih in v raznih stiskah ljudje množično prihajali 766 Prim. Zbornik Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1988, 20–21. Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 16. 768 Prim. P. Kvaternik, Izidi vprašalnika med pastoralnimi delavci ljubljanske nadškofije o birmi, 17–22. 767 PASTORALNA PODROČJA 197 krepit v osebni in občestveni molitvi. Že zelo zgodaj v srednjem veku pa je bila gosto posejana tudi z raznimi samostani, zlasti kontemplativnimi, kjer se je močno gojila molitev, npr. v kartuzijah, v cistercijanskih in benediktinskih samostanih in drugod. Benediktinci se na ozemlju današnje ljubljanske škofije niso naselili, so se pa cistercijani kar v dveh samostanih (Stična in Kostanjevica), od katerih je Stična danes pomembno duhovno središče za vso deželo. Zanimivo je, da so se kartuzijani za svojima matičnima deželama, Francijo in Italijo, najprej naselili prav na slovenskih tleh in tudi oni so od štirih samostanov postavili dva na ozemlju današnje ljubljanske škofije (Bistra in Pleterje). Od teh dveh je pleterska kartuzija še živa in še danes velja za kartuzijanski samostan, ki je pomaknjen najdalj proti vzhodu. Posebej k molitvi naravnanim redovom moremo prišteti še avguštince – puščavnike, ki so bivali v Ljubljani, in redovne kanonike v Novem mestu. Tudi redovnice, ki so se v prvi vrsti posvečale molitvi, so dale svoj prispevek k duhovni podobi Slovencev. V Mekinjah, pozneje tudi v Škofji Loki, so se naselile klarise, v Velesovem pa dominikanke, vendar se ta dva redova v ljubljanski škofiji nista ohranila.769 Klarise pa so se pred nedavnim znova naselile v Ljubljani. »Po zaslugi teh ustanov so se naši kraji uvrstili med duhovno najbolj prebujene, saj so se vanje zatekali sposobni verski in znanstveni delavci iz Italije, Francije, Nemčije in Češke (od Ivana Vetrinjskega in Štefana Maconija do Rudolfa Kempfa).«770 Če bi ne bilo pripravljenosti za molitveni način življenja v narodu, tudi ne bi mogli nastati in obstati do najnovejšega časa molitveni redovi med Slovenci. Močno molitveno življenje so gojile mnoge bratovščine, ki so bile v določenih obdobjih temeljni nosilec verskega življenja med ljudmi.771 Že v srednjem veku so te skrbele za izvrševanje božje službe, lepšanje oltarjev in cerkva, za slovesno obhajanje praznikov s shodi in procesijami, pa tudi za osebno molitveno življenje.772 Tudi obstoj drugih moških in ženskih redov, ki so bili bolj aktivno usmerjeni, je dvigal duhovno raven Slovencev v dolgih stoletjih. Reforme Jožefa II., ki so povzročile razpustitev večine tedanjih samostanov, zato niso bile udarec za narod samo s kulturnega, umetnostnega ali socialnega vidika, ampak pomenijo tudi duhovno obubožanje, ki je odprlo vrata racionalizmu in z njim močnemu vplivu janzenizma v 18. in 19. stoletju. Preraščanje janzenizma v začetku 20. stoletja je omogočilo prav močnejše duhovno življenje, ki ga je v tem času mogoče zaznati. Kot rezultat tega se kažejo Marijine družbe in druge oblike molitvenega življenja, ki postanejo tudi pospeševalec občestvenega verskega druženja. Svoje sta k molitvenemu življenju dodali tudi prva in druga svetovna vojna, saj je človek vedno prav v molitvi našel najmočnejšo tolažbo ob najhujših osebnih ali kolektivnih preizkušnjah.773 To se je poznalo zlasti v močno razviti in zakoreninjeni družinski molitvi ter oblikah skupne molitve, ki se je opravljala ne le pri mašah, ampak tudi kot molitev križevega pota v postu, rožnega venca v oktobru in maju ter z pobožnostmi v raznih romarskih središčih. Za molitveno življenje so prvenstveno skrbele nekatere bratovščine ali družbe, izmed katerih jih še med drugo svetovno vojno najdemo kakih deset, npr. Bratovščina sv. Rešnjega Telesa, Sodalitas ss. Cordis Jesu, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, itd.774 Pretresljiva so poročila o medvojnih, zlasti pa povojnih pobojih domobrancev in civilistov, ki govorijo o tem, kako so ti verni fantje, duhovniki ali drugi goreče molili in se 769 Prim. J. Mlinarič, n. d., 75–84. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, 28. 771 Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 136 in 150. 772 Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 515. 773 »Med vojno je bilo veliko zaupanje v molitev. Vsi so opravljali prve petke.« (F. Ovsec , PSLpA.) 774 Prim. Letopis ljubljanske škofije 1944, 15–17. 770 PASTORALNA PODROČJA 198 v molitvi pripravljali na smrt. Tega ne bi bili zmožni, če ne bi gojili molitvenega duha že prej v domačih družinah in v župnijskem življenju. Prav molitev jim je omogočala vdano sprejemanje nastalih razmer in junaško sprejemanje trpljenja in bližajoče se smrti.775 Ne samo oni, tudi vsi njihovi domači, njihove matere, očetje, sestre, dekleta, so molili zanje in zase.776 Ko je po koncu vojne oblast prevzela komunistična partija, ki je za enega izmed svojih glavnih ciljev imela uničenje Cerkve in vere na Slovenskem, je preostala vernim ljudem ob omejenih možnostih javnega verskega izražanja predvsem zasebna pobožnost, ki se je napajala v molitvi kot viru duhovnega življenja, ter liturgija, ki se je odvijala za cerkvenimi zidovi. Tudi cerkveno vodstvo je v rednem oznanjevanju vabilo ljudi k redni molitvi, še posebej pa priporočalo določene molitvene namene. Ko se je sklepal mir med zavezniki leta 1945, so Okrožnice pozvale dušne pastirje, naj ljudje molijo za pravičen in trajen mir tri očenaše po litanijah: prvega za mir, drugega za varno in blagonosno prostost sv. Cerkve in tretjega »za blagor naše domovine«. Enako naj se moli tudi pri molitvenih urah in privatno.777 Ta molitev je bila zaukazana do sredine avgusta istega leta. Ker je istočasno škofija obhajala deseto obletnico evharističnega kongresa v Ljubljani, je bila naročena molitvena tridnevnica z nameni za vsak dan: za blagor Cerkve in domovine, v čast Mariji, v počastitev praznika Sv. Rešnjega Telesa in Krvi.778 Namesto prejšnje splošne molitve po škofiji so bili avgusta 1945 samo duhovniki v Ljubljani ob bližajoči mirovni konferenci povabljeni k nočni molitvi. Nameni so bili določeni: »duhovne potrebe naše škofije, združitev vseh Slovencev v narodni državi in resnična blaginja Slovencev ter zadoščevanje za vse grehe«. Okrožnici je bila priložena razpredelnica po urah, kamor se je lahko vsak vpisal in prevzel molitveno bdenje najmanj eno uro tudi preko noči, če bi le bilo mogoče pred Najsvetejšim. Izvzeti so bili le starejši duhovniki.779 Ta nočna molitvena akcija je bila kasneje priporočena tudi v krajih izven Ljubljane. Zato so bili določeni dnevi za posamezne dekanije. To naj bi ostalo vse do preklica, vsak duhovnik pa naj bi za to molitev žrtvoval najmanj eno uro na teden.780 Ker se je izkazalo, da so duhovniki v adventu zaradi obilice dela težko opravljali to obveznost, je bila olajšana na ta način, da so si namesto nočnih ur lahko izbrali katero koli uro v tednu.781 Iz tega, da je bila že po dveh mesecih odsvetovana javna molitev za prostost delovanja Cerkve in jo je nadomestila molitvena akcija zgolj duhovnikov v podoben namen, lahko sklepamo, da pozivanje ljudi k molitvi za gornje namene civilni oblasti ni bilo po godu in je pritisnila na generalnega vikarja, da jo je umaknil. Sam pa je verjetno izbral novo obliko, ki v javnosti niti ni bila poznana in oblasti zato ni motila. Še posebej to potrjuje povabilo k molitvi ob mirovnih konferencah naslednje leto, ki govori o uri češčenja »za blagor domovine«.782 Da je obstajal pritisk oblasti na cerkveno vodstvo zaradi javne molitve, nakazuje tudi utemeljitev poziva duhovnikom za nočno molitev: »Molitev je naša prva dolžnost (Apd 6, 4), pa tudi naša največja moč.«783 775 »Molili smo vsi. Malo je procesij, kjer bi se molilo toliko in tako prisrčno, kot se je v naši procesiji (proti Velenju in Teharjam).« »Pobrali so nam rožne vence, z vratu so nam trgali verižice in svetinjice in jih mendrali v prah. Čeprav so nam prepovedovali moliti, smo kljub izmučenosti vztrajali v molitvi rožnega venca. Molitev nas je pomirila.« Tudi morilci so bili nad molitvijo vernih ljudi presenečeni: »Molili so tako goreče, da jaz še nisem slišal nikdar take molitve.« (Prim . A. Pust, Palme mučeništva, 242–243.) 776 »Takrat smo tako molili, kot še nikoli.« (Z. Jakopič , PSLpA.) 777 Prim. Okrožnica 2/1945 ( 4. 6. 1945) 778 Prim. Okrožnica prav tam. 779 Prim. Okrožnica 7/1945. 780 Prim. Okrožnica 8/1945. 781 Prim. Okrožnica 15/1945. 782 Prim. Okrožnica 9/1946. 783 Prim. Okrožnica 8/1945. PASTORALNA PODROČJA 199 Lahko si predstavljamo, kaj je pomenila molitev vsem duhovnikom in drugim, ki so gnili v zaporniških celicah, ali tistim, ki so jih priganjali k prekomernemu delu v taboriščih, ali tistim, ki so bili izpostavljeni uničevalnemu zasliševanju. Ob vseh zunanjih in notranjih stiskah, ki so nekatere vodili na rob obupa, jih je prav spomin na Kristusovo trpljenje, ki se je budil v molitvi, krepil, da niso povsem obupali in so se znali v teh težkih okoliščinah tudi razvedriti.784 Prosti čas so tisti, ki so bili na prisilnem delu, izrabili za skupno molitev brevirja, rožnega venca, pa tudi za igre in pevske vaje.785 Najhuje je bilo tistim, ki so jih v zaporu trpinčili. Ti so lahko vzdržali samo ob redni osebni molitvi. Tako so npr. nekateri morali v celici brez stekel ter ob odprtih vratih sedeti bosi in oblečeni samo v srajco ali ležati sključeni na hrbtu z na noge priklenjenimi železnimi utežmi do 25 kg, ob tem pa so jih mimoidoči še brcali. Pljuvali so jim v obraz in se nad njimi znašali na različne načine. Mnogim so pobrali brevir in druge nabožne knjige, prošnji za možnost maševanja pa so sledile še hujše kazni.786 V takih okoliščinah lahko duhovnik vzdrži samo, če se duhovno krepča z molitvijo. Kdor je dobil primerno zaposlitev in se tako zamotil z delom, je ob molitvi toliko lažje zdržal tudi vsa ponižanja.787 Najhujši so bili trenutki osamljenosti ob cerkvenih praznikih, ker so le-ti budili domotožje in spomin na lepoto praznovanja – in ponovno je lahko le molitev rožnega venca vzpostavljala notranje ravnovesje.788 Med verniki je Cerkev poskušala kljub novim družbenim in socialnim razmeram ohraniti čim več ljudskih pobožnosti, ki so bile sploh mogoče.789 Ko je bila protiverska gonja vedno hujša, je prihajalo vedno pogosteje do skrunitev cerkva, vlomov in bogoskrunstev, ki so jih povzročali prenapeteži ali pa so bila načrtovana in izvedena ob dobro premišljenih časih. Zato je Cerkev obhajala spravne pobožnosti po vsej škofiji ali le v posameznih krajih, cerkve pa je bilo potrebno vedno pogosteje zapirati. Ljudje so vedno manj prihajali v cerkev k molitvi izven bogoslužja.790 Molitev se je posebno pomnožila v svetem letu 1950. Ker na obisk Rima ni bilo mogoče niti misliti, je škof priporočal molitev in prejem odpustka doma. Molitev je narekovalo tudi naraščajoče sovraštvo do Cerkve. Ker je bilo mnogo duhovnikov v zaporih in je za tiste, ki so odšli v tujino, dokončno postalo jasno, da se še dolgo ne bodo mogli vrniti, je škofa zelo skrbelo pomanjkanje duhovnikov. Zato je za sveto leto posebej priporočal molitev »za duhovnike in duhovniški naraščaj«.791 Leta 1950 je bil praktično že povsod verouk izrinjen iz šol, pravi župnijski verouk pa se še ni mogel razviti, zato je bilo duhovnikom naročeno, naj na koncu vsake pridige z verniki in navzočimi otroki ponovijo molitve, potrebne za versko življenje.792 Ker tedaj verski tisk še ni bil razvit in je močno primanjkovalo molitvenikov, se je bilo treba učiti molitve na pamet v cerkvi, in sicer najprej odrasli, da so doma lahko poučevali svoje otroke. Prvi molitvenik po letu 1946 je lahko izšel šele enajst let pozneje, leta 1957 (V občestvu združeni) in ker je bila potreba velika, je že čez nekaj let doživel drugo izdajo in kasneje, že po koncilu, še tretjo. 784 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 222–223. Prim. L. Ceglar, n. d., 225. 786 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 76–77 787 Prim. L. Marc, Črepinje, 153. 788 Prim. J. Kragelj, Moje celice, 21, tudi 84–88. 789 »Sveta ura postaja zadnji čas v nekaterih župnijah pozabljena pobožnost, dasi jo je vpeljal sam Gospod, ko je ob svojem razodetju leta 1674 sveti Mariji Marjeti naročil, naj prihaja vsak četrtek zvečer pred tabernakelj.« (Prim. Okrožnica 10/1949.) 790 Prim. Okrožnica 12/1949. 791 Prim. Okrožnica 1/1950. 792 »Ponavljanje molitev po pridigi se jako lepo vrši in obnese.« (Okrožnica, prav tam.) 785 PASTORALNA PODROČJA 200 Drugačno molitev je omogočila nova izdaja Svetega pisma v letih 1959–1962. Mnogi so branje Svetega pisma začeli uporabljati namesto do tedaj običajne molitve. Potreben je bil ponatis, kar kaže na tedanje novo gledanje na Sveto pismo in njegovo uporabo. Koncilsko dogajanje v Rimu je ves čas od napovedi spremljala molitev vernikov, zlasti v času zasedanj, podpirala pa je tudi udejstvovanje naših škofov na njih. Posebna zahvalna molitev se je vršila po obisku papeža Pavla VI. v Sveti deželi. V naslednjih letih se je odprla nova razsežnost skupne molitve, namreč ekumenska. Takoj po koncilu so se začele poudarjeno obhajati vsakoletne molitvene osmine za edinost kristjanov. Opravljale so se molitvene ure, obnovljen je bil Slomškov Apostolat Sv. Cirila in Metoda in prirejala so se razmišljanja o ekumenizmu.793 Ob pripravljanju slovenskega brevirja v letih 1971–1976 je bilo več razlag te molitve vernikom in priporočila, naj ga molijo tudi oni sami ali skupaj z duhovnikom. V ta namen so kasneje izšle primerno prirejene hvalnice in večernice. V letu 1977 je bila močno priporočena molitev za prenovo, ki se je pripravljala, a je kasneje v celoti zamrla.794 O molitvi so duhovniki več pridigali v oktobru in maju, ko se je tudi po vseh cerkvah molil rožni venec, običajno v povezavi z mašo. Škofje so vabili k molitvi in spodbujali duhovnike k temu. Kar pa ni mogel zatreti komunizem, je v mnogo čem zatrl praktični materializem in pojav televizije. Če je bil novi molitvenik leta 1957 še toplo sprejet in je moral biti večkrat ponatisnjen, pa naslednji, ki je izšel leta 1982, morda tudi zaradi pokoncilskih sprememb ni doživel več takega povpraševanja in vsesplošne uporabe.795 Aktualna je postala skupna molitev, ko je šlo za konkretni molitveni namen, npr. ob osamosvajanju Slovenije in prizadevanju za neodvisnost ter priznanje samostojne države, v pripravah na papežev obisk leta 1996, ipd. Podobno tudi pozneje ob vojni na Balkanu. Po vzpostavitvi demokracije pomeni posebno obliko molitve tudi postavljanje skupnih spomenikov in plošč z imeni padlih domobrancev in drugih žrtev komunističnega nasilja. Te postavljajo svojci pobitih po posameznih župnijah in ob blagoslovu plošč z imeni žrtev se zbere navadno veliko število vernikov k molitvi za pomorjene. Posebej množični molitveni srečanji v ta namen sta v ljubljanski nadškofiji ob morišču pod Krenom v Kočevskem Rogu in ob Krimski jami. 3.2.3. Ljudske pobožnosti Že srednji vek je bil bogat v različnih oblikah ljudskih pobožnosti do te mere, da so včasih prekrile zdrav evangeljski nauk in je nastop protestantizma na nek način tudi odgovor na pretiravanja. Kasneje se niso več razrasle do te mere, da bi postale prevladujoča oblika vernosti. Pač pa so razne oblike ljudske pobožnosti v dobah, ki so močno poudarjale moč razuma in stoične zadržanosti, pomenile močan korektiv. Lahko bi rekli, da je vsaka doba nihala med verskim racionalizmom in ljudskimi pobožnostmi. Prav 793 Prim. Okrožnica 1/1966. Prim. Okrožnica 5/1977. 795 Nadškof Šuštar je zato moral nekoliko z razočaranjem potrkati na vest duhovnikov: Molitvenika Kristjan moli niso vsi sprejeli z veseljem, češ da je nepotreben. Kaj bo molitvenik dosegel, je odvisno predvsem od duhovnikov. »Da ljudje krvavo potrebujejo tudi molitvenikov, ki jih učijo moliti, osebno, zasebno in skupno, da zlasti mladi znajo vedno manj molitev in da v družinah vedno manj molijo, da je na Slovenskem molitvena kultura zelo padla in smo v molitvi obubožali, kdo bi si upal to tajiti?« (Prim. Okrožnica 9/1982.) 794 PASTORALNA PODROČJA 201 v iskanju pravega razmerja med njima se je v posameznih obdobjih kazala življenjska moč krščanstva. Po nastopu pretežno na razumu temelječega protestantizma, so se verni z veliko pripravljenostjo odzvali na prizadevanja katoliške prenove, ki so jo po navodilih papeža Pija V. izvajali posamezni škofje, močno pa so jo pospeševali pri nas tudi redovi, predvsem jezuiti in kapucini. Slednji, ki so se posvetili predvsem pridiganju in spovedovanju so postavili temelje novoveški ljudski pobožnosti.796 Močan pomen so dobile ljudske pobožnosti ponovno v drugi polovici 19. stoletja kot odgovor na racionalizem in jožefinizem oziroma janzenizem, ki je tedaj še zelo obvladoval naše ozemlje. Ljudske pobožnosti so zopet pospeševali novi redovi in kongregacije s pastoralno prenovo župnij, z misijoni in romanji.797 Pomembno vlogo so ljudske pobožnosti vedno igrale tudi med Slovenci, ki so živeli izven matične domovine.798 Čeprav se je pred drugo svetovno vojno zdelo, da je celotno življenje Slovencev povsem prežeto s krščanstvom, pa je vendarle moč zaznati, da so ves čas v verovanju ostale ostaline predkrščanske religije, ki so se najbolje ohranile prav v ljudskih pobožnostih.799 Te so nekako pokristjanile stare narodne šege in običaje in se navezale predvsem na cerkveno leto. Velik pomen je nekdaj imelo adventno pričakovanje božične dobe z dobro obiskanimi zornicami, z vsesplošnim obhajanjem Miklavža in obdarovanjem otrok. Po nekaterih pokrajinah je bilo pomembno zlasti koledovanje, obhajanje nekaterih svetniških godov (sv. Jurij, sv. Vid in drugi) in s tem povezani običaji, kot je npr. kresovanje v juniju, ipd. Zelo močno je bilo doživljanje postnega časa, zato pa tudi zelo slovesno obhajanje velike noči z mnogimi spremljevalnimi običaji. Ko je po vojni nastopila komunistična doba, so bile na udaru vse ljudske šege in običaji, ker so bile več ali manj vse povezane s krščanskimi vsebinami. Komunistična propaganda jih je v medijih in v šoli smešila kot ostaline »temnega srednjega veka«, ki jih je znanost že zdavnaj povozila in zato ne sodijo v sedanji čas. Proti ohranjevanju starih navad, običajev in ljudskih pobožnosti se je nova oblast borila posredno s smešenjem (npr. v filmih, v šolah), po drugi strani pa z načrtnim zamolčevanjem, doslednim izločanjem iz medijev in drugih oblik javnega življenja ali, če to ni šlo, s pripisovanjem zgolj folklornega značaja tem navadam. Pri tem je bila oblast trdno prepričana, da bodo vse v zelo kratkem času pozabljene in izrinjene iz življenja državljanov. Vse tiste pobožnosti in običaje pa, ki so prispevali k zbiranju in povezovanju ljudi in k ohranjanju krščanske zavesti, je tudi sistematično preganjala. Tako je oblast prepovedala koledovanje, ker je šlo za njej nenadzorovano zbiranje denarja, prepovedala javno miklavževanje, češ da gre za strašenje otrok s hudičem, ki je čista izmišljotina, oteževala in marsikje povsem onemogočila stoletja stare procesije in romanja, češ da se s tem ovira promet. V času raznih verskih praznovanj je organizirala druge prireditve, ki naj bi ovirale ali povsem onemogočile praznovanja. Moški so bili klicani na orožne vaje, otroci so imeli razne dejavnosti v šoli ali prireditve športnega značaja. Zelo veliko truda je nova oblast vložila v to, da bi sv. Miklavža nadomestila z Dedkom Mrazom, kar je bila uvožena izmišljotina iz Rusije. Na praznik sv. Janeza Krstnika kresovanje ni bilo dovoljeno, je pa zato bilo močno poudarjeno zažiganje kresov za 1. maj, praznik dela. Podobno ni bil nikjer v javnosti omenjen »materinski praznik« 25. marca, pač pa izredno vsiljevan »dan žena« 8. marca. Praznik ustanovitve Jugoslavije, 29. 796 Prim. M. Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, 866. Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 184. 798 Prim. F. Kralj, n. d. 221. 799 Prim. Z. Kumer, Odsev verovanja v ljudski duhovni kulturi na Slovenskem, 335. 797 PASTORALNA PODROČJA 202 november, se je obhajal kot nadvse pomemben državni praznik, ki naj bi po svojem sijaju povsem zasenčil vse cerkvene praznike. Ohraniti so se mogli le tisti običaji in pobožnosti, ki so bili zasebnega ali največ družinskega značaja ali so se obhajali le v cerkvi. Vse, kar je imelo verski značaj, četudi v zelo posrednem pomenu, se je moralo umakniti v zasebno sfero ali pa se omejiti na cerkvene zidove. Tako se je v večini krščanskih družin doma obhajal sv. Miklavž. Če pa so v skladu z nekdanjimi navadami kje na vasi fantje ali možje še pripravili miklavževanje z obhodom od hiše do hiše, jih je lovila policija in denarno kaznovala, če jih je izsledila. Tudi duhovniki, ki so že v sedemdesetih letih v cerkvi priredili prihod Miklavža, so bili prijavljeni policiji in kaznovani. Adventna pobožnost je lahko obstajala le v obiskovanju zorničnih maš, ni pa bilo mogoče več nositi Marijinega kipa vsak večer od hiše do hiše, kot je bila marsikje pred vojno navada. Jaslice so se postavljale le v cerkvi in doma, po nekaterih družinah tako, da so bile dostopne le izbranim obiskovalcem. Pred božičem ni smela biti v trgovinah na voljo nobena voščilnica z nabožno vsebino ali z božičnim voščilom, ni smela biti praznično okrašena nobena izložba in mesto se je začelo odevati v praznični okras šele po božičnem prazniku. Tudi slovesno zvonjenje za polnočnico ni bilo več dovoljeno. Ohranilo se je praznovanje svečnice, slovesno obhajanje cvetne nedelje, z butarami, velikonočni blagoslov jedil in domače slovesno praznovanje velike noči. Ljudski običaji in pobožnosti so se ohranili v povezavi z večjimi cerkvenimi prazniki ali krajevnimi navadami med kmečkim prebivalstvom. Ves čas so se obdržala slovesna praznovanja krajevnega zavetnika v obliki žegnanja. Ta sicer niso mogla imeti družabnega značaja v obliki raznih semnjev, pač pa predvsem cerkvenega in domačega. Žegnanja so bila priložnost za zbiranje širše družine vsaj enkrat na leto in to je služilo ne samo utrjevanju rodbinskih povezav, ampak tudi verskih, saj so navadno ob tej priliki tudi tisti, ki so stanovali v mestu, šli v domačo cerkev k maši. Romanja so se mogla ohraniti le kot zadeva vsakega posameznika, vendar kljub temu niso ponehala. Zlasti za Marijine praznike so se vsako leto kljub marsikateri oviri, ki jo je skušala povzročiti komunistična oblast, zgrnile velike množice v Marijine božjepotne cerkve npr. na Brezje, Rakovnik, Novo Štifto in drugam. Brž ko je bilo mogoče nekoliko bolj svobodno združevanje in prosto gibanje v domovini in pozneje tudi v tujini, pa so se okrog leta 1970 romanja zelo razmahnila.800 Na njih so namreč mnogi, ki so se bali v domačem kraju pokazati svoje versko prepričanje, vsaj nekoliko nadomestili zamujeno, zato so ob takih priložnostih prejemali zakramente, predvsem spoved in obhajilo. Prav pri romanjih je morala oblast marsikaj popustiti, saj so zanje imela interes tudi prevozna podjetja, ki so v tem iskala dodatni vir zaslužka. Pojavile so se tudi nove oblike romanj, po eni strani v bolj modernizirani obliki z avtobusi in kasneje tudi posebnimi vlaki, po drugi strani pa z obnavljanjem izvirnega načina romanja, namreč peš. To je postalo zelo priljubljeno zlasti med mladino, ki se je množično udeleževala peš romanja na Brezje ob zaključku akademskega leta. Posebej množična so bila tudi od leta 1980 dalje romanja invalidov in bolnikov ter ostarelih ljudi na Brezje. Nekoliko kasneje so se začela tudi romanja veroukarjev na ta božjepotni kraj. 800 Dovoljenje za organizacijo romanj je oblast najprej dala le CMD, ki je junija 1962 organizirala romanje skupine duhovnikov v Rim, čez dve leti po božjih poteh Francije in dve leti pozneje (1966) v dveh skupinah v Sveto deželo. Šele leta 1967, torej po sklenitvi Protokola so mogli prevzeti škofje vodstvo romanja vseh treh škofij v Rim, ki se ga je udeležilo okoli 2000 romarjev. (Prim. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, 35–41.) PASTORALNA PODROČJA 203 3.2.3.1. Marijanska in evharistična pobožnost Ko govorimo o romanjih, je potrebno reči, da se je ljudska pobožnost najbolj razvila v povezavi z Marijinim češčenjem. Poleg romanj v Marijina svetišča velja predvsem omeniti tudi šmarnice in obhajanje Marijinih praznikov. Slovenski narod se je do nedavnega imel za katoliški narod in v okviru tega za Marijanski narod. O tem pričajo številne Mariji posvečene župnijske in podružnične cerkve, pa tudi mogočna romarska svetišča, kjer se še danes zgrinjajo množice posebno ob rednih letnih shodih, pri procesijah in drugih pobožnostih. Še veliko več kot Mariji posvečenih cerkva bi mogli našteti Marijinih kapelic, oltarjev, kipov in slik. Največji zaklad ljudskih cerkvenih pesmi, pa tudi umetnih, poje o Marijini vlogi v zgodovini odrešenja in njeni pomoči slovenskemu človeku skozi zgodovino.801 O Mariji in drugih svetnikih pojejo tudi mnoge ljudske pesmi, kar dokazuje starodavno zaupanje slovenskega človeka v Marijino varstvo in pomoč.802 V času katoliške prenove po reformaciji je veliko pridigal o Mariji ljubljanski škof Tomaž Hren in pospeševal romanja k Novi Štifti pri Gornjem Gradu, ki je malo pred tem postala pomembno romarsko središče. Za njim so veliko pobožnost do Matere Božje gojili kapucini.803 Tudi v poznejših stoletjih srečamo na prostoru ljubljanske škofije nekatere vnete Marijine častilce in spodbujevalce njenega češčenja, med njimi naj omenimo Friderika Barago in škofa Alojzija Wolfa ali cistercijane v Stični. Mariji je posvečenih kar 17 % vseh cerkva v nadškofiji. Mariji posvečene cerkve in kapele v ljubljanski nadškofiji: cerkve: Vnebovzetje Žalostna Mati božja Brezmadežna Devica Marija Rojstvo Mati Božja Pomočnica Lurška Mati Božja Rožnovenska M. Božja Marija Pomočnica Snežna Marijino oznanjenje Ime Marijino Mati dobrega sveta Karmelska M. Božja Marijino obiskanje Tolažnica žalostnih Brezmadežno Srce Mati Cerkve 801 župnijska 22 3 6 8 2 1 2 2 1 4 1 1 1 1 1 1 podružnica 26 17 4 6 3 6 1 5 2 2 3 3 1 2 2 1 kapela 2 11 5 8 7 6 10 4 6 6 samostanska sam. kapela 2 14 5 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 skupaj vseh 50 31 27 17 14 13 13 12 12 10 9 7 5 5 3 3 3 2 2 Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 87. »Slovenske legendarne pesmi vsebujejo svetopisemske snovi, svetniške zgodbe in poučne zglede. Tako je vrsta pesmi, ki pripovedujejo dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja, podajajo zglede Marijine pomoči in sredništva, govorijo o življenju in smrti svetnikov ter njih mučeništvu oziroma o pomoči v sili.« (Z. Kumer, Slovenske ljudske pesmi II, 1.) 803 Prim. M. Benedik, Protireformacija in Katoliška prenova, 135–136 in 147. 802 PASTORALNA PODROČJA Devica Marija Srednica Kraljica angelov Kraljica miru Kraljica vseh svetnikov Loretska Mati božja Marijina in Jožefova zaroka Materinstvo Device Marije Naša ljuba Gospa Naša ljuba Gospa presv. Srca Jezusovega Pribežališče grešnikov Sedež modrosti MARIJA – skupaj 204 1 1 1 1 1 1 1 1 58 Mariji posvečene župnijske cerkve: zavetnik: Vnebovzetje Rojstvo Brezmadežna Marijino oznanjenje Žalostna Mati Božja Mati Božja Rožnovenska Mati Božja Marija Pomočnica Lurška Mati Božja Snežna Ime Marijino Mati dobrega sveta Karmelska Mati Božja Marijino obiskanje Tolažnica žalostnih Brezmadežno Srce Naša ljuba Gospa presv. Srca Jezusovega skupaj župnijska Žalostna Mati Božja Lurška Mati Božja 90 1 71 4 26 1 1 249 Mariji posvečene podružnice: zavetnik: 22 8 6 4 3 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 Vnebovzetje Žalostna Mati Božja Rojstvo Pomočnica Rožnovenska Mati Božja Devica Marija Mati Božja Ime Marijino Mati dobrega sveta Snežna Marijino oznanjenje Marijino obiskanje Tolažnica žalostnih Lurška Mati Božja Karmelska Mati Božja Brezmadežno Srce Kraljica angelov 58 Kraljica vseh svetnikov Loretska Mati Božja Marijina in Jožefova zaroka Naša ljuba Gospa Pribežališče grešnikov skupaj Mariji posvečene župnijske kapele: zavetnik: 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 podružnica 26 17 6 6 5 4 3 3 3 2 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 90 Mariji posvečene samostanske kapele: kapela 11 10 zavetnik: Brezmadežna Devica Marija samos. kapela 14 5 PASTORALNA PODROČJA Devica Marija Mati Božja Pomočnica Marija Pomočnica Marija Snežna Brezmadežna Rožnovenska Mati Božja Vnebovzetje Ime Marijino Mati dobrega sveta Karmelska Mati Božja Mati Cerkve Kraljica miru Sedež modrosti skupaj 205 8 7 6 6 6 5 4 2 1 1 1 1 1 1 71 Mati Božja Pomočnica Rožnovenska Mati Božja Marija Pomočnica Mati Cerkve Devica Marija Srednica Materinstvo Device Marije skupaj 1 1 1 1 1 1 1 26 Komunistični režim je od zunanjih cerkvenih praznovanj morda še najmanj prizadel javno izražanje osebnega odnosa slovenskega kristjana do Marije. Zato je bila ta oblika verskega življenja ves čas še posebej močna. Kmalu po koncu vojne se je posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa Gorenjska.804 Leto 1947 je zaznamovalo praznovanje 30. obletnice dogodkov v Fatimi in pa vrnitev brezjanske podobe Marije Pomagaj iz stolnice, kjer je bila od začetka vojne. Slovesnost vrnitve je potekala 13. do 15. junija. Zbrala je ogromno število vernikov najprej v Ljubljani, nato pa na Brezjah, kjer so Marijino sliko slovesno sprejeli in namestili na prvotno mesto. Kopija te slike je od tedaj tudi v stolnici na častnem mestu v bližini glavnega oltarja.805 To leto so potekale tudi velike zahvalne pobožnosti Mariji Kraljici Slovencev ob priključitvi Primorske Jugoslaviji. V letih najhujšega režimskega pritiska na Cerkev je bila močno poudarjena molitev rožnega venca, zlasti v mesecu oktobru. Močan pečat Marijanski pobožnosti je v tistih letih dala razglasitev dogme o Marijinem telesnem vnebovzetju leta 1950, kar je odmevalo v oznanjevanju in v pomnoženi molitvi. Začetek Marijinega leta v adventu leta 1953 je vzpodbudil novo poudarjanje Marijine vloge v odrešenju. To je izzvalo reakcije pri nasprotnikih, ki so v znamenje zaničevanja vere uničevali kapelice in križe na poljih in križpotjih.806 Leta 1954 je bilo vse oznanjevanje marijansko obarvano, poudarki pa zlasti na obhajanju prvih sobot v mesecu, posvečenih Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posebno slovesno se je na Brezjah obhajala leta 1957 slovesnost 50. obletnice kronanja brezjanske Marije. Na osrednji slovesnosti je bilo navzočih pet škofov, okrog 90 duhovnikov in bogoslovcev, ter »po zelo skrbnem in natančnem štetju« nad 20.000 romarjev. Tudi ponoči so bile vse spovednice v cerkvi »trdno oblegane«, poleg teh pa še štiri na dvorišču. Slovesnosti so se vršile dva dni skoraj neprekinjeno.807 Isto leto je bila s posebnim škofovskim pismom zaznamovana tudi 100 letnica lurških prikazovanj, razne pobožnosti pa so se vrstile še vse naslednje leto. Leta 1962 je bila na Brezjah posebna slovesna zahvala za lep potek praznovanja 500-letnice škofije. 804 Prim. Okrožnica 4/1945. Prim. Okrožnica 7/1947. 806 V začetku leta 1954 je npr. po reki Savi do Medvod priplaval kip Lurške Matere Božje, ki je bil verjetno žrtev take uničevalske akcije (Prim. Okrožnica 2/1954). 807 Prim. Okrožnica 10/1957. 805 PASTORALNA PODROČJA 206 Škofje so Slovence zelo vabili, naj uspeh koncila priporočajo Mariji, škofje sami pa so v času koncila v cerkvi Marie Maggiore v Rimu posvetili slovenski narod Mariji. Leta 1965 se je na Brezjah zelo slovesno obhajal spomin na evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je bil 30 let pred tem v Ljubljani. Na angelsko nedeljo se je tam zbralo 10.000 vernikov, razdeljenih je bilo nad 8.000 obhajil, prepeval je zbor 125 pevcev.808 Tudi 60. letnica kronanja Marije Pomagaj na Brezjah in druge pomembne obletnice so privabile velike množice vernikov. Novo Marijino leto 1987 se je v Sloveniji obhajalo z bogatim sporedom, leto pozneje pa je bila brezjanska cerkev razglašena za baziliko. Toda verniki niso romali samo na Brezje, ampak tudi drugam. Na Trsat je ob 600 letnici milostne podobe poromalo zelo veliko Slovencev.809 Okrog leta 1970 so se začela vsakoletna romanja bolnikov z vlakom v Lurd. Ob mednarodnem priznanju Slovenije kot samostojne države so slovenski škofje na praznik Marijinega Vnebovzetja v treh največjih Marijinih božjepotnih središčih slovesno posvetili narod Mariji. Ljubljansko nadškofijo je ob somaševanju pomožnih škofov, mnogih duhovnikov in navzočnosti velikega števila vernikov na Brezjah posvetil nadškof Šuštar. Vse to priča o globoki navezanosti naroda na Marijo in na močan pastoralni poudarek, ki so ga vedno dajali škofje in duhovniki njenemu češčenju. Poseben značaj marijanski pobožnosti med Slovenci gotovo daje že ves čas zelo priljubljeno Marijino češčenje v maju s t. i. šmarnicami. Prav ta pobožnost je bila v času najhujšega preganjanja Cerkve velik balzam za verne laike, saj so v njej našli tolažbo in duhovno moč. Pobožnost je takega značaja, da je režim ni posebno preprečeval ali preganjal. Ker ne zajema zgolj skupnih molitev litanij in prepevanja posebnih pesmi, ampak vsak dan v maju udeleženci tudi poslušajo posebej pripravljeno šmarnično branje na določeno temo, imajo šmarnice močan vzgojni pomen. To je tudi ena redkih pobožnosti, ki jo v nekaterih župnijah vodijo na podružnicah ali po privatnih hišah verniki sami brez duhovnika, kar daje temu češčenju svojstven značaj. Izbira primernega pisca besedil za šmarnično branje je bila vedno važna skrb škofov, prav tako pa tudi izbira glavne teme. Ta se je večinoma navezovala na posebne pastoralne poudarke, obletnice in druge pomembne dogodke v domači ali vesoljni Cerkvi. Zato je že pogled na naslove šmarnic po posameznih letih zanimiv in po svoje kaže na vsebino pastoralnih prioritet v določenem času. Šmarnično branje po letu 1945810 leto naslov vsebina 1946 Posebnih ni. Naj se berejo Misijonske šmarnice izpred let. misijoni 1947 Stare: Ahčin, Skrivnost Marijinega življenja; Opeka, Rimske Marijino življenje, šmarnice; Stanič, Marijini godovi; Zamjen, Fatima. godovi, Fatima 1948 Primerno o Lurdu, ker je 90 – letnica prikazovanj. Lurd 1954 Šmarnice za Marijino leto 1954.* Brezmadežna 1955 Marija in Slovenci.* zgodovina 1956 Alfonz Levičnik: Lavretanske šmarnice. litanije 1957 Marija z Brezij; Steiner: Z Marijo pri Gospodovi daritvi. Brezje 1958 Fajdiga: V žaru stoletnice (lurške). Lurd 1959 Marijin otrok (Slomšek). Slomšek 1960 Po Marijinih stopinjah v sveti deželi. Palestina 808 Prim. Okrožnica 12/1965. Prim. Okrožnica 8/1967. 810 Šmarnični naslovi so napisani po navedbah v Okrožnicah. Za leta pa, ko tam navedb o naslovu šmarnic ni, so naslovi povzeti iz Ognjišča in so opremljeni z zvezdico (*). (Prim. M. Brecelj, Šmarnice, 36.) 809 PASTORALNA PODROČJA 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 Kraljica apostolov. Marija, Mati naše vernosti. Sv. Ciril in Metod – Marijina častilca. Kraljica dveh svetov. Marija v življenju Cerkve. Marija, Mati krščanske edinosti. Svetogorske šmarnice.* Le eno je potrebno. (Baraga) Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Kraljica duhovnikov.* Marija in naš čas. Kraljica apostolov. Mati mladih Cerkva. Marija, Mati kristjanov. Z Jožefom skozi mesec Marijin. Šmarnice s patrom Leopoldom; o sodobnih konvertitih. Vzgojne šmarnice; tudi otroške o molitvi. Družinska prenova; Marija v odrešenjski zgodovini; Marijin festival. Marijino oznanilo (prikazovanja), Leto otroka. Papež oznanja; Družina veruje in moli; Znamenja; Marija, Odrešenikova Mati* Marija v evangeliju. Družino Kristusu. O sv. Frančišku. Srce nebeške Matere; Kaj menijo o Božji Materi?; Starši in mladostniki.* Iskalci in pričevalci; Z jutranjo zarjo do Sonca; Vsi zapojmo iz srca; Odrešenikova ljubezen; Marijanska vzgoja. Po Marijinem vzoru – duhovni poklici. Kruh vseh kruhov; Mednarodno leto miru. Mir – deljeni kruh; otroške: V domači cerkvi obhajamo evharistijo. Veliko znamenje. Marijina hiša. (svetogorske) Mati mnogoterega življenja. Zgodnja Danica. Slomšek in naš čas Z Marijo in Jezusom v novo tisočletje. Mati krščanske družine. Sv. Anton Padovanski. Sv. Klara Sveta Terezija Deteta Jezusa. Krplje ljubezni Vsem sem postal vse Pod Marijinim plaščem 207 apostoli vera Ciril in Metod Marija Cerkev ekumenizem Sveta gora F. Baraga Kristus duhovništvo sedanjost apostoli misijoni ekumenizem Sv. Jožef L. Mandić vzgoja družina, odrešenje prikazovanja papež, družina, znamenja evangelij Sv. Frančišek vzgoja pričevalci duhovni poklici evharistija mir Don Bosko Sveta gora litanije Marija A. M. Slomšek prihodnost družina Sv. Anton sv. Klara Sv. Terezija D.J. F. Baraga A. Gnidovec Marija Iz pregleda šmarničnega branja izhaja, da je bilo to branje dokaj različno po vsebini in je bilo zato lahko tudi bolj zanimivo. Čeprav se vsako leto napaja ob Mariji in Marijinih krepostih, najde vsako leto svojstven izraz in svojstven odnos do Marije. Vsebinsko se poleg neposrednega opisovanja Marijinega življenja in primernosti njenega češčenja kaže močan poudarek na družini in vzgoji, ki naj vodi tudi v nove duhovne poklice. Zato so predstavljeni mladini in staršem razni vzorniki – svetniki in svetniški kandidati (Slomšek, Baraga), nakazane pa tudi potrebe po duhovnih poklicih, ki jih kažejo potrebe v misijonih, PASTORALNA PODROČJA 208 v oznanjevanju evangelija in obhajanju evharistije. Morda kot najbolj navzočo misel v branju ob Mariji lahko označimo misel na duhovne poklice in spodbujanje k radikalnemu življenju po evangeliju. Res je, kar je zapisal Viljem Pangerl ob poskusu prenove šmarnične pobožnosti. Ta je nastal na zahtevo mnogih duhovnikov in na osnovi papeževega pisma o češčenju Matere Božje: »Šmarnice gotovo niso eno najvažnejših pastoralnih početij na Slovenskem – na vsak način pa ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti zadnjih sto let.«811 Potem, ko je papež Pij XII. leta 1942 posvetil vso Cerkev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, so se naslednje leto številne družine v Sloveniji posvetile Mariji. To posvetitev so potem obnavljale vsako leto na mali šmaren. Tudi vsaka prva sobota v mesecu je bila posvečena obnovitvi te posvetitve. Poleg češčenja Marije je med ljudskimi pobožnostmi bilo precej razširjeno priporočanje sv. Jožefu, ki je bil v prvem povojnem obdobju češčen zlasti kot varuh Cerkve in domovine.812 Poleg že omenjene prve sobote v mesecu je bil v ljubljanski škofiji vedno močno poudarjen vsak prvi petek v mesecu in s tem povezano češčenje Srca Jezusovega. Posebno odkar je škof Jeglič posvetil na začetku stoletja škofijo Srcu Jezusovemu. Samo 12 let po smrti sv. Marije Marjete je bila leta 1702 postavljena v češčenje podoba Srca Jezusovega v Ljubljani. Leta 1933 je bil njemu posvečen tudi ves narod. Leta 1950 se je zato v vsaki župniji slovesno obhajala 50 letnica posvetitve škofije, hkrati pa tudi 100 letnica rojstva škofa Jegliča.813 Pobožnost celodnevnega češčenja sv. Rešnjega Telesa je bila uvedena po vsej ljubljanski škofiji leta 1904, in sicer tako, da je bilo izpostavljeno Najsvetejše vsak dan leta v eni od župnij. Po vojni je bil vrstni red župnij preurejen leta 1948, tako da noben dan v letu češčenje ne bi izostalo. Ponovno je bilo to češčenje močno priporočeno leta 1955, ko se je obhajala 50. obletnica uvedbe v škofiji.814 Šest let pozneje je bilo ponovno preurejeno. Zaradi zaposlenosti ljudi v tovarnah in tudi zaradi novih pastoralnih poudarkov ter drugačnega načina življenja so po koncilu »v marsikateri župniji nastale resne težave glede dneva češčenja, glede častilcev in ure češčenja«.815 Zato je bilo naslednje leto dano navodilo duhovnikom, naj se po potrebi prenese dotedanji datum na bolj ugodne dneve, kot so npr. sobote in prazniki. Ponekod so krajevni oblastniki poskušali v prvih letih po vojni čim bolj zavreti tudi vsakršne procesije, tako da so šli včasih tudi predaleč. Tako je npr. OO Škofja Loka zahteval, da se procesije prijavlja po zakonu o društvih, vendar je pozneje MNZ na intervencijo ordinariata dalo obrazložitev, da jih je potrebno prijaviti samo v primeru, če bi motile promet.816 Kasnejši zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je zahteval, da se vse procesije, ki ne potekajo samo po cerkvenem zemljišču, morajo vedno prej prijaviti. Podobno je bilo tudi z blagoslovom velikonočnih jedil. Ponekod so bili duhovniki kaznovani, če so ga opravili v vaških kapelah in po privatnih hišah, čeprav je bil to prastar običaj. Čeprav je bil obred povsod po Hrvaškem izrecno dovoljen, ga je bilo treba v Sloveniji posebej prijaviti, če se je opravljal izven cerkvenih prostorov.817 811 Študija MPS o prenovi šmarnic, kot priloga Okrožnic 1975. Prim. Okrožnica 1/1946. 813 Prim. Okrožnica 6/1950. 814 Prim. Okrožnica 12/1955. 815 Prim. Okrožnica 11/1970. 816 Prim. Okrožnica 7/1946. 817 Prim. Okrožnica 4/1953. 812 PASTORALNA PODROČJA 209 3.2.3.2 Češčenje svetnikov Pri češčenju svetnikov ima posebno mesto češčenje sv. bratov Cirila in Metoda, saj sta bila ob sv. Mohorju in Fortunatu do leta 1962 druga zavetnika škofije, ob praznovanju 500-letnice škofije, pa sta postala prva zavetnika.818 Temu je verjetno botrovalo precejšnje panslovansko navdušenje, pa tudi to, da je bil profesor Franc Grivec pred 2. svetovno vojno eden najboljših poznavalcev njunega delovanja in je njuno češčenje sovpadalo z ekumenskimi prizadevanji za povezovanje s pravoslavno Cerkvijo. To prizadevanje je posebej narekovalo dejstvo sobivanja teh dveh krščanskih Cerkva v eni državi. Močan poudarek Cirilu in Metodu je dal že škof Anton Martin Slomšek z ustanovitvijo Bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki je bila v ljubljanski škofiji precej prisotna. To molitveno gibanje je dobilo novo spodbudo leta 1951, ko se je slovesno praznovala 100letnica ustanovitve Bratovščine.819 Prvo obhajanje praznika sv. Cirila in Metoda kot prvih zavetnikov škofije leta 1962 je bilo posebej slovesno in ob tem se je po cerkvah bral tudi njun življenjepis, ki ga je napisal Grivec.820 Naslednje leto se je slovesno obhajala 1100letnica prihoda Cirila in Metoda na Moravsko.821 Za 1100-letnico prihoda Cirila in Metoda v Rim je bilo organizirano množično romanje tja. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1980 razglasil sv. Cirila in Metoda za sozavetnika Evrope, je postal njun god v nadškofiji slovesen praznik, ki se v Sloveniji s posebnim dovoljenjem Rima obhaja 5. julija.822 Pet let pozneje je bil na Teološki fakulteti ob 1100-letnici smrti sv. Metoda poseben simpozij, proslave so bile v Ljubljani za Bežigradom in v Stični, to leto pa se je začela tudi zidava njima posvečene nove cerkve na Škofljici. Ljudske pobožnosti so bile povezane z obhajanjem svetih let, ki so se obhajala v času po drugi svetovni vojni. Zaradi močnega režimskega pritiska se je moglo sveto leto 1950 obhajati zgolj znotraj cerkvenih zidov, izredno sveto leto 1966 pa se je obhajalo že veliko bolj javno. V tem letu je bila v vsaki župniji najprej tridnevnica z razlaganjem koncilskih odlokov, po njej pa je vsaka župnija v okviru dekanije romala v stolnico ali v Stično, na Brezje ali k Novi Štifti.823 V svetem letu 1983 je bil glavni poudarek na duhovnih vajah duhovnikov in drugih.824 Poleg češčenja sv. bratov Cirila in Metoda, ki je močneje zaživelo v zadnjih desetletjih, je bilo v škofiji ves čas zelo razširjeno tudi češčenje drugih svetnikov, ki so jim bile posvečene mnoge župnijske cerkve, podružnice in kapele. Vpogled v versko preteklost slovenskega naroda na svoj način pokaže tudi raziskovanje, kateremu svetniku je bilo v preteklosti posvečenih največ cerkva, kar je razvidno iz naslednje tabele: Zavetniki cerkva in kapel v ljubljanski nadškofiji: (glede na število njim posvečenih cerkva in kapel) 825 cerkev svetnik (-ca) Nikolaj, škof Križ 818 župnijska podružna 14 4 56 32 kapela 15 samost. cerkev samost. kapela 3 skupaj 70 54 Češčenje Mohorja in Fortunata se je razširilo zlasti po veliki sinodi leta 1282 v Ogleju, ki je zapovedala slovesno praznovanje njunega godu. (Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 452.) 819 Prim. Okrožnica 6/1951 in 7/1951. 820 Prim. Okrožnica 7/1962. 821 Prim. Okrožnica 3/1963, 6/1963, 8/1963 in 9/1964. 822 Prim. Okrožnica 3/1981. 823 Prim. Okrožnica 1/1966. 824 Prim. SSŠ v letu 1983. 825 Tabele o zavetnikih cerkva in kapel so izdelane na osnovi seznama, ki ga navaja ŠLN, 613–638. PASTORALNA PODROČJA Jurij Vnebovzetje Janez Krstnik Martin Jakob Lenart, opat Peter, apostol Ana Marjeta Mihael Žalostna Mati Božja Jožef Marija Magdalena Urh, škof Andrej Brezmadežna Sv. Duh Presveta Trojica Lovrenc Vid Primož in Felicijan Rok Štefan Tomaž Florijan Devica Marija Katarina Jernej, apostol Mohor in Fortunat Ožbolt Rojstvo Anton Puščavnik Mati Božja Pomočnica Anton Padovanski Frančišek Ksaverij Lurška Mati Božja Neža Povišanje sv. Križa Rožnovenska Mati Božja Peter in Pavel Srce Jezusovo Janez Evangelist Marija Pomočnica Snežna Helena – cesarica Kancijan Marko Pavel Uršula Egidij – Tilen Lucija 210 23 22 11 16 10 8 10 5 9 9 3 4 2 8 6 6 4 6 5 7 1 2 4 1 1 3 4 2 2 8 3 2 3 1 1 5 2 4 1 5 2 1 3 1 4 1 25 26 32 25 28 29 24 28 19 21 17 12 25 20 20 19 20 17 15 20 17 16 17 16 4 13 10 12 11 6 9 3 6 9 8 1 11 6 5 7 2 2 1 2 1 2 2 3 1 11 8 2 1 5 2 1 5 2 14 2 1 1 2 1 1 1 8 5 1 1 7 6 1 1 4 10 1 4 1 6 2 2 6 6 1 1 5 2 5 8 7 8 8 3 6 50 50 44 43 39 37 36 35 31 31 31 30 29 28 27 27 27 26 23 23 21 21 21 19 18 17 16 14 14 14 14 13 13 13 12 12 12 12 12 12 11 11 10 10 9 8 8 8 8 8 7 7 PASTORALNA PODROČJA Marijino oznanjenje Jedrt Jošt Kancijan in tovariši Simon in Juda Sv. Družina Barbara Elija Filip in Jakob Ime Marijino Klemen Mati dobrega sveta Matija, apostol Najdenje sv. Križa Spreobrnjenje sv. Pavla Trije kralji Ahacij Benedikt Brikcij Frančišek Asiški Ingenuin in Albuin Kozma in Damijan Lambert Urban Ciril in Metod Fabijan in Boštjan Gregor Karmelska Mati Božja Kristus Kralj Marijino obiskanje Radegunda Tolažnica žalostnih Valentin Volbenk Vsi svetniki Vstali Ambrož Angeli varuhi Brezmadežno Srce Hieronim Ime Jezusovo Kri Jezusova Luka Mati Cerkve Mavricij Rozalija Rupert Terezija Deteta Jezusa Agata Avguštin Benedikt in Žal. M. Božja Bernard 211 4 5 2 1 1 1 1 1 4 3 1 2 1 1 1 1 1 2 1 1 1 1 1 1 1 1 2 6 5 1 4 2 5 2 5 3 4 3 3 1 2 4 4 2 3 2 3 4 1 2 2 1 1 2 3 2 3 3 2 1 1 3 3 1 1 1 2 3 1 1 1 2 2 2 2 1 2 2 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 7 6 6 6 6 6 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 4 4 4 4 4 4 4 4 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 1 1 1 1 PASTORALNA PODROČJA Boštjan Boštjan, Fabijan in Rok Božja Previdnost Bruno Devica Marija Srednica Dominik Doroteja Eligij in Rok Elizabeta Erazem Frančišek Saleški Gabrijel Gotard Izidor Janez in Pavel Janez Nepomuk Joahim in Ana Job Kalvarija Kraljica angelov Kraljica miru Kraljica vseh svet. Kristus: Glej, človek Krištof Križanje Kunigunda Lazar Loretska Mati Božja Maksimilijan Kolbe Marijina in Jožefova zaroka Marija Goretti Marjeta Antiohijski Matej Materinstvo Device Marije Matevž Modest Mohor Mučeništvo Jan. Krstnika Naša lj. Gospa pr. Sr. Jez. Naša ljuba Gospa Pankracij Peter Klaver Presvete rane Kristusove Presveti Odrešenik Pribežališče grešnikov Primož Rešnje Telo Sebastijan Sedež modrosti Sikst Štefan in Anton Padov. 212 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 PASTORALNA PODROČJA 213 Trpeči Učlovečeni Valburga Valentin in Andrej Valentin in Ignacij Vincencij Ferrer Zadnja večerja Žiga (Sigismund) (pokopališka) vseh 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1.439 1 1 1 1 1 1 1 316 909 1 160 8 46 Najpogostejši zavetniki župnijskih cerkva, podružnic, in kapel: Zavetniki župnijskih cerkva: svetnik (-ca) Jurij Marijino vnebovzetje Martin Nikolaj, škof Janez Krstnik Jakob Peter, apostol Marjeta Mihael Lenart, opat Urh, škof Marijino rojstvo Vid Andrej Brezmadežna Presveta Trojica Ana Lovrenc Povišanje sv. Križa Janez Evangelist župnijska 23 22 16 14 11 10 10 9 9 8 8 8 7 6 6 6 5 5 5 5 Zavetniki župnijskih kapel: svetnik (-ca) Križ Žalostna Mati Božja Lurška Mati Božja Devica Marija Jožef Mati Božja Marija Pomočnica Pomočnica Marija Snežna Zavetniki podružničnih cerkva: svetnik (-ca) Nikolaj, škof Križ Janez Krstnik Lenart, opat Jakob Ana Marijino vnebovzetje Jurij Martin Marija Magdalena Peter, apostol Mihael Urh, škof Andrej Presveta Trojica Primož in Felicijan Marjeta Sv. Duh Žalostna Mati Božja Lovrenc podružna 56 32 32 29 28 28 26 25 25 25 24 21 20 20 20 20 19 19 17 17 Zavetniki samostanskih kapel: kapela 15 11 10 8 8 7 6 6 6 svetnik (-ca) Brezmadežna Devica Marija Jožef Križ Kristus Kralj Srce Jezusovo Sv. Duh sam. kapela 14 5 5 3 2 2 2 PASTORALNA PODROČJA Srce Jezusovo Brezmadežna Frančišek Ksaverij Rožnovenska Mati Božja Elija Ingenuin in Albuin Marjeta Sv. Družina Ana Frančišek Asiški 214 6 5 4 4 Zavetniki samostanskih cerkva: 3 3 3 3 2 2 Brezmadežna Srce Jezusovo Jakob Jožef Marija Pomočnica Marijino oznanjenje svetnik (-ca) samost. cerkev 2 2 1 1 1 1 Razpredelnice nam kažejo, da so bili v preteklosti najbolj češčeni naslednji svetniki: Nikolaj, Jurij, Marija, Janez Krstnik, Martin in Jakob. Takoj za Nikolajem, ki je tudi zavetnik škofijske stolne cerkve v Ljubljani, je bil zelo češčen sveti Križ, kar je gotovo odraz iskanja tolažbe pri premagovanju stisk in težav našega naroda. Češčenje Marije Vnebovzete kaže na dejstvo, da je narod prav v Mariji in njenem poveličanju v slavi videl izhod iz stisk, v katero ga je življenje vklepalo. Tudi Jurij kot zmagovalec v boju z zmajem, v katerem je ljudstvo videlo svoje nadležne tirane, je bil razumljen kot znanilec boljših časov. Tam, kjer gre bolj za osebno pobožnost, to je v kapelah po škofiji ali v samostanih in v samostanskih cerkvah, je v ospredju češčenje križa ter Marije in Jožefa. Nekaj svetnikov je, katerim sicer ni posvečenih zelo veliko cerkva, a so na področju nadškofije bolj poznani in češčeni. Taki so sv. Anton, sv. Štefan, sv. Jurij, pa tudi sv. Lucija ali Kozma in Damijan ter drugi. Z njimi v zvezi so se ohranili določeni datumi med ljudstvom, ko je treba iti na romanje v njim posvečene cerkve in prositi za zdravje pri ljudeh in pri živini, pa tudi za druge potrebe. Povojni komunistični pritisk je marsikje odpravil procesije ali sejme na te dneve, ni pa mogel popolnoma zatreti shodov in žegnanj ter drugih oblik češčenja. Tudi pokoncilska liturgična prenova je precej zapostavila tovrstne oblike češčenja, vendar so vsaj v bližnji okolici verniki ohranili spomin na posebne romarske dneve ali druge verske običaje. Po demokratičnih spremembah se je začelo marsikje prebujati zanimanje in oživljanje starih navad, npr. v zvezi z blagoslovom konj na Štefanovo. Kakšen vpliv na vernost ljudi je imelo češčenje svetnikov, kažeta tudi primera iz obdobja preurejanja cerkvenega koledarja. Ko je bila iz koledarja črtana sv. Filomena, je to razburilo ljudi, češ, častila sta jo tudi arški župnik in Pavlina Jaricot, ustanoviteljica Družbe za širjenje vere. Zato je bila potrebna posebna priloga Okrožnice s pojasnili o njenem češčenju v preteklosti.826 Podobno je bilo tudi, ko je bil zmanjšan pomen praznika sv. Jurija, zavetnika mesta Ljubljane in 50 cerkva v nadškofiji: 23 župnijskih, 25 podružničnih in 2 kapel.827 Škofje in duhovniki so vernike ves čas spodbujali k molitvi za kanonizacijo svetniških osebnosti iz domačih krajev: Friderika Baraga828, Antona Martina Slomška, Janeza Gnidovca in od leta 1992 tudi Lojzeta Grozdeta, v obdobju skupne jugoslovanske države pa tudi Nikola Taveliča in Leopolda Mandića. 826 Prim. Okrožnica 9/1961. Potrebno je bilo posebno pojasnilo, da je sv. Jurij sicer resnično živel, vendar je bil z odlokom kongregacije leta 1961 njegov god zaradi pomanjkljivih zgodovinskih podatkov o njem skrčen le na bogoslužni spomin. (Prim. Okrožnica 3/1965.) 828 Poseben Baragov odbor prireja Baragove nedelje že od leta 1977, na katere se o misijonarju Baragi več govori in prireja osrednjo škofijsko slovesnost za pospešitev njegove kanonizacije. 827 PASTORALNA PODROČJA 215 Dogajanja v Medjugorju so na začetku pritegnila precej pozornosti, pozneje pa vedno manj, tako da se je romanj udeleževala razmeroma majhna in več ali manj stalna skupina vernikov iz Slovenije. Ob izbruhu napetosti in vojne na Balkanu so se ti verniki začeli zbirati na Kureščku pri Ljubljani in je tudi pozneje v glavnem tako ostalo. Ljudske pobožnosti in z njimi povezani običaji so imeli v zgodovini močan vpliv na vernost v slovenskem narodu. V vsaki dobi narodove zgodovine je bilo ljudsko verovanje nekakšna naravna protiutež poskusom preveč razumskega dojemanja Boga, ki se je pod vplivom dogajanj v zahodni Evropi od časa do časa močneje uveljavilo tudi v tem prostoru. »Vendar se zdi, da slovenskemu značaju bolj prija tako verovanje, ki mu omogoča tuzemski, zaupen stik z Bogom, s Kristusom, verovanje v Marijino materinsko dobroto, v svetniško priprošnjo, kot pa razumarsko utemeljevana vera v človeško nedosegljivega Boga. Vidimo namreč, da češčenje svetnikov ni izgubilo veljave, da so razne pobožnosti in romanja še priljubljena, da je zidanje in popravljanje cerkve danes še enako mogoče kot nekdaj.«829 Za čas komunističnega enoumja je mogoče z gotovostjo trditi, da je v ljudski vernosti preprost vernik našel moč za ohranjanje vere in žilavo nasprotovanje poskusom ateizacije slovenskega podeželja in mest. V tem so namreč mnogi verniki našli tisti osebni, včasih prav intimni prostor svobode, v katerem so izrekali svojo pripadnost Bogu. Ljudske pobožnosti so se najbolj ohranjale v družini in jo tudi same pomagale ohranjati, saj je ravno družina nudila možnost prenosa tradicij in s tem tudi verskih navad in pobožnosti na poznejše rodove.830 Pokoncilsko zapostavljanje tega elementa vernosti, kar je bilo posledica velike vneme za uvajanje novih oblik vernosti, ki pa jih preprost človek ni mogel kar takoj sprejeti, je zato verjetno na tem področju napravilo več škode kot sam komunistični režim. Šele v zadnjem času skuša Cerkev tu nekoliko popraviti zamujene priložnosti. 829 Z. Kumer, n. d., 335. Nemalokrat so se preprosti verniki najlažje ubranili pred vsiljevanjem vpisa v komunistično partijo, kar se je najpogosteje dogajalo po tovarnah in med služenjem vojaškega roka ali med orožnimi vajami, tako da so se sklicevali na svojo vzgojo v družini, tradicijo, ki so je prejeli od staršev, in na to, da bi pač njihova najožja okolica tega ne sprejela. Ta utemeljitev je največkrat zadostovala, da so bolj ali manj vsiljiva vabila za vstop v partijo tudi prenehala. 830 PASTORALNA PODROČJA 216 3.3 DIAKONIJA Čeprav je v novejši dobi organizirano delovanje na karitativnem področju v Sloveniji razmeroma slabo razvita in uveljavljena pastoralna dejavnost, pa je zgodovinsko gledano zelo starodavna. Zgodovinski viri poročajo o delovanju sv. Severina, ki velja poleg Viktorina Ptujskega za eno največjih osebnosti krščanstva v antiki na današnjem slovenskem področju. Tu je deloval približno dve desetletji pred svojo smrtjo leta 482. Bil je glavni organizator meništva v Noriku in ima njegovo delo poleg versko organizacijskega tudi velik karitativni in politični pomen. Tedaj je pokrajina veljala za popolnoma in globoko pokristjanjeno deželo z zgolj izjemnimi pojavi poganskih običajev in z razvejanim meništvom, ki je bilo sorazmerno številno in izobraženo. Za tedanje krščansko življenje je izredno pomembno karitativno delovanje Severinovih samostanov, ki je temeljilo na pobiranju cerkvene desetine za to dejavnost, kar je poseben primer uresničenja načela krščanske solidarnosti. Ta se je uresničevala v pomoči prebivalstvu zlasti v bolj ogroženih predelih Norika.831 V srednjem veku so za karitativno dejavnost skrbeli predvsem samostani, posebno nekateri uboštveni redovi. Tudi cistercijani so posvečali temu veliko pozornost, saj so oskrbovali tudi hospic na Ljubelju. V Beli krajini so križniki poleg močne dušnopastirske dejavnosti razvili tudi karitativno dejavnost v korist bolnih in slabotnih. V poznem srednjem veku so se cerkvene bratovščine posvetile poleg bogoslužja tudi karitativnosti v delih ljubezni do sočloveka. Za pomoč svojim obubožanim članom so se zavzeli tudi cehi, ki so nastali iz bratovščin.832 Te so opazno delovale na področju dobrodelnosti tudi v naslednjih stoletjih.833 V dvajsetem stoletju je bil za razvoj karitativne dejavnosti pomemben katoliški shod leta 1933, ki je pokazal na mnoge stiske tedanjega kmetstva in delavstva in zahteval pametno agrarno reformo.834 Vsi redovi so se v skladu s svojim poslanstvom vsaj delno posvečali karitativnemu delu. Posebej so se tej dejavnosti zavezali usmiljeni bratje, ki so prišli v Novo mesto konec 19. stoletja in v tamkajšnji bolnišnici delovali do konca druge svetovne vojne. Med ženskimi redovi so imele kot prioritetno nalogo pomoč v bolnicah, sirotišnicah in raznih drugih podobnih ustanovah usmiljenke, ki so prišle v Ljubljano sredi 19. stoletja in so postale najštevilčnejša redovna skupnost. Nekaj časa po vojni so sicer še mogle delovati v podržavljenih bolnišnicah, potem pa so leta 1948 morale oditi iz njih. Takoj po vojni je totalitarni režim začel z oviranjem cerkvene karitativne dejavnosti, na kar so škofje opozorili že v pastirskem pismu jeseni 1945. Njihov protest tako kot na drugih področjih ni prinesel rezultatov, celo zaostril je ravnanje takratne oblasti. Ta ni dovoljevala organiziranja Cerkve na tem področju, ker se je zavedala vpliva, ki bi si ga s tem Cerkev pridobila. Po drugi strani pa je tudi Cerkev že pred koncilom in po njem dajala prednost oznanjevanju in liturgiji.835 Kljub temu da ni bilo posebnih cerkvenih ustanov, preko katerih bi lahko verniki uresničevali svojo karitativno skrb za bližnjega, so vendarle dejavno pomagali na načine in takrat, ko je bilo to možno. Tako so verni ljudje navadno dejavno sodelovali pri akcijah, ki jih je organiziral Rdeči križ, čeprav je veljal za državno človekoljubno organizacijo. Nikoli in nikjer pa oblast ni dopustila, da bi aktivni verniki prišli v vodstvene organe te dobrodelne organizacije, niti na krajevni ravni ne. Pomagali so lahko le kot posamezniki, 831 Prim. R. Bratož, Krščanstvo v antiki, 22–23. Prim. J. Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, 75–88. 833 Prim. M. Benedik, n. d., 150. 834 Prim. J. Juhant, n. d., 122. 835 Prim. R. Valenčič, n. d., 262. 832 PASTORALNA PODROČJA 217 kjer je bilo to potrebno. Veliko vernih se je vključevalo v krajevne gasilske organizacije, ki so bile prve na mestu ne samo ob požarih, ampak tudi ob raznih naravnih nesrečah. Duhovniki niso samo druge spodbujali v pridigah in katehezi k delom ljubezni do bližnjega, ampak tudi sami ljudem pomagali v gmotnih potrebah.836 Prve korake v organizirano pomoč potrebnim ljudem je napravilo uredništvo mladinske revije Ognjišče, ki je kmalu po svoji ustanovitvi že pred letom 1970 odprlo v reviji posebno rubriko Poštni predal dobrote. Najprej je povabilo vernike, naj pomagajo zapuščenim bolnikom in invalidom z dopisovanjem in pošiljanjem pisnih pozdravov. Temu se je pridružila še možnost pošiljanja denarnih prispevkov za revne doma in v misijonih, pa tudi prispevkov za omogočanje naročnine tistim, ki bi je zaradi revščine ne zmogli. Kasneje se je pokazala potreba tudi po zbiranju rabljene obleke, ki so jo prostovoljci posredovali revnim in jih oskrbeli z najnujnejšimi oblačili. Tozadevna pomoč se je zbirala in delila preko njihove pisarne v Ljubljani. Verniki so se na to množično odzvali. To pa ni bilo po volji oblasti, ki ni priznavala, da so tudi revni ljudje v družbi, saj bi to pomenilo, da enakost, ki jo je imel režim polna usta, vendarle ni uresničena. Zato je uredništvo imelo nemalo težav in preiskav. Ta revija je tudi prva začela z organiziranjem vsakoletnega vseslovenskega romanja za bolne in ostarele na Brezjah. Že prvo tako romanje leta 1968 je privabilo zelo veliko vernikov, kasneje pa se je zbiralo vsako leto več ljudi. Cilj je bil omogočiti bolnim in ostarelim obisk tega Marijinega svetišča, vsem vernikom poudariti pomen skrbi za bolne, invalide in ostarele in mlade vključiti v konkretno delo zanje. Mladina je prostovoljno pripravila prostor pred baziliko in skrbela za redarstvo, zdravi verniki so bili naprošeni, naj omogočijo prevoz ostarelim in bolnim, eden od slovenskih škofov je vodil somaševanje, pri katerem se je vsako leto zbralo tudi veliko duhovnikov. Tako je tudi v novejšem času, ko takšno romanje zajame kakih 100 mladih prostovoljcev. Okrog 10.000 romarjev (največ jih je bilo do 14.000) pripelje preko 100 avtobusov, ki jih najamejo župniki. Z vsakim avtobusom navadno pride tudi duhovnik. Ostali verniki se pripeljejo z vlakom ali osebnimi avtomobili. V okrožnicah ljubljanske nadškofije se vprašanje Karitas pojavi šele leta 1970. V pismu sobratom nadškof Pogačnik opozarja na to, da je »Karitas sestavna prvina Cerkve, tudi župnije. Cerkev se ji ne more odreči, sicer bi sama sebe zatajila. Župljani naj si med seboj duhovno in gmotno pomagajo, delujejo pa naj tudi preko mej župnije. S krščanskim, to je nadnaravnim namenom lahko pomagajo preko obstoječih socialnih struktur, npr. Lačnega otroka, Rdečega križa, krvodajalske akcije ... Cerkev, tako pravi koncil, ima sicer načelno pravico do lastnih karitativnih organizacij (Odlok o laiškem apostolatu), niso pa vedno nujne, da se po njih spolnjuje zapoved ljubezni. Pri nas jih v današnjih časih ne ustvarjamo.«837 Po veljavnem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti je bilo namreč ustanavljanje karitativnih organizacij nemogoče. Socialno razslojevanje se je pospešeno uresničevalo in tudi državni mediji niso mogli več mimo očitnih stisk zlasti starejše generacije. To je čutil tudi nadškof, zato je zapisal: »Močno so me presenetila časopisna poročila, da v odmaknjenih zaselkih in zapuščenih gorskih grapah žive neoskrbljeni starčki in stare ženice in trpe pomanjkanje in lakoto. Mladi so šli brezbrižno po svetu za dobrim kruhom in jim nebogljenih starih ljudi skoraj ni mar. To ne sme biti. Pastirji, opominjam vas, pojdite za temi ubogimi ovcami.«838 Duhovniki pa so v tem smislu lahko pomagali le na skrivnem in s spodbujanjem vernikov, naj si tudi sami medsebojno pomagajo. Ko je bil v tem času v Zagrebu osnovan 836 Prim. M. Golob, PSLpA. Prim. Okrožnica 11/1970. 838 Prim. Okrožnica 11/1971. 837 PASTORALNA PODROČJA 218 mednarodni sklad »Lačni otrok« kot privatna pobuda, je v Sloveniji RSNZ prepovedal po župnijah nabiranje prostovoljnih prispevkov v ta namen.839 Kljub vsemu je tudi Cerkev organizirala pomoč slovenskemu Primorju zaradi potresa, v katerem je bilo prizadetih 21 cerkva, kakor je tudi že pred tem podobno pomagala Kozjanskemu.840 Ko se je vrnil v domovino Alojzij Šuštar, je iz Švice prinesel s seboj bogato izkušnjo delitve pomoči na Zahodu. Videl je veliko potrebo, da se na tem področju kljub težkim političnim razmeram kaj konkretnega naredi. Zato je začel močno poudarjati tudi to razsežnost pastoralnega delovanja. Postal je voditelj škofijske komisije za diakonijo. Ker je prevzel tudi vodenje Komisije za ŽPS, je videl v združitvi teh dveh dejavnosti novo možnost. Začel je priporočati ustanavljanje posebnih komisij za diakonijo v okviru ŽPS, ki so potem karitativno delovale neposredno na terenu v vsaki posamezni župniji. Kar veliko ŽPS je sprejelo to možnost, ki je nekako zaobšla državno prepoved delovanja Cerkve na tem področju. Kake posebne organizacijske strukture dejansko ni bilo, zato je bila učinkovitost dela odvisna predvsem od posameznega župnika in od zavzetosti članov ŽPS. Ker je šlo za zelo praktične naloge, kot je npr. obiskovanje bolnih ali ostarelih ali priprava vsakoletnega župnijskega dneva za starejše farane, so laiki tu kmalu videli možnost uresničenja svojega poslanstva in razmeroma hitro prevzeli ta način dela za svojo specifično nalogo. Te skupine so bile dobra priprava za poznejše ustanavljanje župnijskih Karitas, ki so lahko prevzele diakonijsko dejavnost v župniji šele po nastopu demokracije. Delo na diakonijskem področju je od leta 1982 usklajeval poseben medškofijski referat za diakonijo s sedežem v Ljubljani, katerega naloge so se pozneje prenesle na Slovensko Karitas.841 Ta referat je organiziral leta 1984 pogovor o diakonijski pastorali v župnijah. Pokazala se je močna potreba po duhovni oskrbi v domovih za ostarele, kjer so oskrbovanci želeli imeti mašo in redno prejemati zakramente. Po slovenskem zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, ki je povzel skoraj vsa določila iz zveznega jugoslovanskega zakona, je bilo Cerkvi prepovedano opravljati in organizirati dejavnosti, ki jih je ustava ali zakon opredeljeval kot dejavnost splošnega oziroma posebnega družbenega pomena. S tem je bila Cerkvi odvzeta možnost karitativnega delovanja. Zato si je nadškof prizadeval kljub temu zakonu doseči pravico za normalno delovanje duhovnikov v bolnišnicah, domovih za ostarele in zaporih. To pa ni bilo lahko, saj je prvotna miselnost, po kateri je smela le partija odločati o vsem, delovala še naprej. Zato so bile težave pri dogovarjanjih z direktorji teh ustanov. Sami si namreč niso upali nič dovoliti, dokler bi ne dobili jasnega namiga od zgoraj (od partije), tam pa ga niso hoteli ali smeli dati, saj bi delali v nasprotju z zakonom, ki so ga sami sprejeli. Da pa bi zakon sami spreminjali, je bilo nemogoče misliti, saj bi s tem priznali, da prej ni bil pravičen. Če so se potem nekateri politiki zavzemali za strpnejše reševanje teh vprašanj, je to pomenilo naklanjanje posebnih milosti Cerkvi, za kar je morala biti ta posebej hvaležna in se je običajno tako tudi obnašala. Prihajalo je celo do takšnih anomalij, da je predsednik republiške verske komisije izdal poseben dokument, naj se verski obredi dovolijo, a ga po občinah ali ustreznih ustanovah niso priznavali in ga niso upoštevali. Običajno je najhitreje padel zid nezaupanja, če se je nadškof sam najavil, da bo maševal v bolnišnici ali domu za ostarele. Če bi njemu preprečili opraviti mašo, bi zaradi tega lahko trpel mednarodni ugled države, zato tega oblast ni poskušala. Ko je potem res prišel, je bil led prebit. Takšna maša je potem marsikje omogočila, da je nadaljeval z rednim bogoslužjem domači župnik, saj tega partija ni več mogla neopaženo preprečiti. 839 Prim. Okrožnica 11/1973. Prim. Okrožnica 5/1976. 841 Prim. Okrožnica 6/1982. 840 PASTORALNA PODROČJA 219 Podobno je bilo tudi v zaporih.842 Veliko težje pa je bilo v vzgojnih zavodih za mladino. V vojašnicah pa se komaj deset let po vzpostavitvi demokracije začenjajo stvari urejati. Ne glede na pravne in politične težave, je Cerkev v obstoječih okvirih delovala za rast diakonijske zavesti in konkretnega karitativnega delovanja. Tako je decembra 1984 začel v Ljubljani delovati družinski posvetovalni center Betanija. Naslednje leto je komisija za diakonijo pri ŠPS organizirala srečanje za člane ŽPS in druge z naslovom: Naše služenje – diakonija v župniji. Dve leti pozneje je bil tej temi posvečen pastoralno študijski dan, še dve kasneje pa srečanje za vse, ki so dotlej delovali na področju diakonije. Šele ustavne spremembe septembra 1989, ko je bil v slovenski ustavi odpravljen monopolni položaj komunistične partije in je bila iz 229. člena ustave črtana opredelitev, da je vera človekova zasebna zadeva, se je Cerkvi odprla možnost za organizirano karitativno delo.843 Kmalu po svoji ustanovitvi je Slovenske Karitas na Škofljici ustanovila sicer majhen, a prvi materinski dom v Sloveniji. Na ta način je dala svojim vernikom in vsej javnosti jasno znamenje, da si ne sme zatiskati oči pred novimi stiskami, navadno socialnega značaja, ki jih imajo (ne)poročene nosečnice pri donositvi in rojstvu otroka. Leta 1990 je bila ustanovljena Škofijska Karitas ljubljanske nadškofije. S tem je skoraj vsa dejavnost, ki se je prej imenovala diakonijska, prešla na Karitas, kar se je kasneje izkazalo za manj primerno, saj je diakonija nekaj širšega kot to, kar more uresničiti organizirana Karitas. Tako so na karitativnem področju začele nastajati nove osebne pobude ali pa se vzpostavljati po zgledu iz zahodnoevropskih držav. Leta 1995 je npr. začela na tem področju delovati tudi Malteška bolniška služba, ki ima svoj sedež v Komendi. Podobno so se na tem področju v zadnjih letih razvile druge oblike služenja najpotrebnejšim. Danes se udejstvujejo tudi: Vincencijeva zveza dobrote, Servis dobrote mladih v Šiški, Barka, Bratstvo bolnikov in invalidov, Delo s slušno prizadetimi, Vera in luč, Hospic in druge skupine. Posebno mesto pri tem ima tudi Bolniška župnija v Ljubljani, ki deluje kot personalna župnija za osrednje ljubljanske bolnice. V zadnjih letih se tudi posamezne župnije lotevajo zahtevnih projektov, kot je ustanovitev in dograditev Doma za ostarele (Logatec). Vse te najrazličnejše pobude in dejavnosti se povezujejo v okviru komisije za diakonijo pri ŠPS. Ta skuša glede na celotni pastoralni načrt dajati osnovne smernice vsem oblikam diakonijskega delovanja, medsebojno povezovati vse obstoječe karitativne dejavnosti in nuditi ustrezen prostor za nastajanje novih ter v celotno pastoralno delovanje vnašati ustrezne diakonijske poudarke. 842 843 Prim. L. Bizilj, n. d., 63–65. Prim. L. Bizilj, n. d., 63. PASTORALNA PODROČJA 220 3.4 GRADITEV CERKVENEGA OBČESTVA Potem, ko smo si ogledali oznanjevanje, bogoslužje in diakonijo kot osrednja področja pastoralnega delovanja, se želimo ustaviti še ob nekaterih drugih dejavnikih, ki so tudi po svoje prispevali h graditvi cerkvenega občestva v novih okoliščinah, v katerih se je znašla Cerkev v ljubljanski škofiji v letu 1945 in po njem. Nove razmere so pomenile ogromen preobrat v gledanju na vlogo Cerkve v družbi, vlogo župnije in škofije ter drugih pastoralnih struktur. Cerkev kar naenkrat ni bila več glavni in odločujoči dejavnik v narodnem življenju ali ji vsaj ta vloga ni bila več družbeno priznana. Dolga stoletja se je zgodovina naroda bolj ali manj vrtela okrog osišča, ki ga je predstavljala Cerkev. Sedaj je komunistična partija naredila vse, kar je mogla, da bi nadomestila Cerkev v tej njeni središčnosti, zato jo je bilo treba do kraja ponižati in odstraniti ali vsaj povsem utišati. Na to novo vlogo v družbenem življenju Cerkev ni bila pripravljena in tudi ni mogla biti, saj se novih razmer ni dalo vnaprej predvideti. Bile so nekaj povsem novega in težko uskladljivega z dotedanjim načinom življenja. To pa je zahtevalo veliko notranjega napora tako pri duhovščini kot pri laikih. Vendar je obdobje druge svetovne vojne s svojim krutim dogajanjem verne ljudi vsaj nekoliko pripravljalo na nove družbene razmere. Nova doba je zahtevala nov način vodenja občestva na župnijski ali na škofijski ravni. Zato si želimo ogledati, predvsem sledeč škofijskim okrožnicam, v kaj so bila usmerjena poglavitna prizadevanja pri ohranjevanju cerkvenih struktur in njihovih dejavnosti. Zanimali nas bosta predvsem župnijska in škofijska raven. Znotraj tega pa vodenje župnij, od skrbi za cerkvene matične knjige (kar je bil poseben problem v začetnem obdobju) preko urejanja premoženjskih zadev do odnosa škofije, oziroma ordinariata, do pastoralnega delovanja. Dotaknili se bomo tudi ustanavljanja novih župnij in koncilskega vpliva na novo zavest cerkvenega občestva. Na kratko se bomo ustavili ob župnijskih pastoralnih svetih (ŽPS), ker institucionalizirajo sodelovanje laikov pri vodenju župnije in s tem posredno tudi škofije. 3.4.1 Ordinariat in pastorala Vodstvo škofije je s prihodom partizanske vojske v Ljubljano za dalj časa izgubilo možnost rednih stikov z Vatikanom. To dejstvo pa je v kočljivih razmerah zahtevalo dokaj pogumne odločitve, za katere se ni vedelo, ali bodo kasneje prav razumljene ali ne. Ker ni bilo škofa, je vodstvo škofije prevzel generalni vikar, ki pa se je močno naslanjal na posvetovanje s kanoniki kot najbližjimi sodelavci. Prve mesece po vojni je na ordinariatu zelo primanjkovalo ljudi, ki bi mogli reševati bolj zapletene primere iz zakonskega prava.844 Samo nekaj mesecev po vojni je še veljal predpis, da so bili službeni dopisi župnijskih uradov in ordinariata poštnine prosti, s 1. oktobrom 1945 pa je bila ta ugodnost ukinjena.845 Do tedaj je bilo prvih deset škofijskih okrožnic pisanih na pisalni stroj z indigo papirjem. To je predstavljalo veliko dela pri pretipkavanju za vse župnije. Odtlej dalje so se razmnoževale na ciklostilni stroj in so sprva vse potrjene s pečatom. V kako hude finančne težave je zašla škofija, priča tudi dejstvo, da se v okrožnicah vedno znova dajejo duhovnikom napotki, naj uporabijo tak način razširjanja in pošiljanja, ki bo prihranil izdatke za poštnino. 844 845 Prim. Okrožnica 6/1945. Prim. Okrožnica 11/1945. PASTORALNA PODROČJA 221 Ko je bila leta 1945 izvedena agrarna reforma, s katero je bila Cerkev ob ogromno zemljišč, je ordinariat moral priznati, da ne more župnikom prav nič pomagati.846 Ena izmed posledic vojnega obdobja so bile mnoge neurejene zakonske zveze, poleg tega je bila uzakonjena obveznost civilne poroke, zato je ordinariat župnikom dajal v tem času polno navodil, kako ravnati v posameznih primerih.847 Ker so bile tedaj za Cerkev izredne razmere, tudi ni bilo mogoče predpisovati kakih posebnih pastoralnih smernic, ampak se je vse vodenje škofije omejilo predvsem na najnujnejša opravila. To pa so bili predvsem juridični predpisi. Zato so vsa navodila tedanjega časa polna sklicevanja na kanonske predpise, kar je bilo najbolj varno iz notranje-cerkvenih in zunanjih razlogov. Zanimivost tega povojnega obdobja tja do leta 1950 je, da se v škofijskih okrožnicah vedno znova pojavljajo tudi krajši odlomki, napisani v latinščini. Gre vedno za stvari, ki so bile za odnos Cerkve do oblasti kočljive. Tako so npr. dana navodila, kaj storiti z mašami, ki so jih prevzeli pobiti duhovniki, kako ravnati ob državnih omejitvah glede cerkvenih nabirk, kako je z mašami »pro populo« tam, kjer so župniki v zaporu, itd. Ordinariatu je uspelo izdati Letopis ljubljanske škofije za leto 1947, ki je dragocen vir za poznavanje razmer v tistem času, čeprav je seveda zaradi možne cenzure zelo previdno sestavljen in omejen na najnujnejše podatke. V letu 1947 je izšla uredba, ki sta jo podpisala minister za notranje zadeve Boris Kraigher in predsednik vlade LRS Miha Marinko. Ta je določala, da župnije še naprej lahko zbirajo po cerkvah denar za župnijske zadeve, škofija in vse njene ustanove pa morajo dobiti posebno dovoljenje MNZ. Ordinariat je zadevo rešil tako, da je v latinščini dal duhovnikom navodilo, naj še naprej pobirajo že uvedene nabirke, ki jih bodo oddali, ko bo ordinariat dobil ustrezno dovoljenje, vendar naj v cerkvi ne napovedo namena.848 Toda zadeva s tem še ni bila rešena. Dve leti pozneje, 16. 2. 1949, je izšla nova uredba istega ministrstva, ki je obvezovala vse župnijske urade, da zaprosijo za dovoljenje za vse nabirke. Ordinariat je nemudoma reagiral z vlogo dne 5. 3. 1949, ki jo je objavil tudi v škofijski okrožnici, v kateri opozarja ministrstvo, da bo »naslov jako obremenjen, če bi v smislu zadnjega odstavka 3. člena nove odredbe vlagalo posebne prošnje vsakega pol leta do 273 župnijskih cerkva in še do 891 podružnih cerkva, kjer je tu in tam maša z nabirko za ohranitev zgodovinskih in umetniških spomenikov.«849 A ministrstvo ni imelo nobenega posluha za ohranjanje zgodovinskih in umetniških spomenikov, ampak je hotelo nagajati Cerkvi, zato je 26. 3. 1949 odgovorilo, da nova odredba ne pozna razlike med rednimi in izrednimi nabiranji prispevkov. Vendar si je s tem naredilo medvedjo uslugo, saj je ordinariat takoj ukazal vsem župnikom, da nemudoma vložijo na pristojni OLO – odsek za NZ prošnjo za vse cerkve. Dokler prošnja ne bo rešena, naj ne pobirajo pušce.850 Edini dobiček, ki ga je od tega imela država, so bili prodani koleki, ki so jih morali na prošnje nalepiti duhovniki. Njeni uradi pa so bili zatrpani s prošnjami, ki so jih morali reševati, zato tako stanje ni moglo dolgo trajati. Zaradi omejevanja verskega tiska je ordinariat lahko poskrbel samo za Direktorij za leto 1946, ki je bil očitno že pripravljen, v poznejših letih pa so morali duhovniki uporabljati do leta 1953 zagrebški, nato pa celo djakovski Direktorij. Da so razmere po letu 1954 postale znosnejše, priča tudi dejstvo, da so poslej Okrožnice manj obremenjene z odnosom do oblasti in bolj sproščeno pisane.851 846 Prim. Okrožnica 1/1946. Prav tam. 848 Prim. Okrožnica 4/1947. 849 Prim. Okrožnica 5/1949. 850 Prim. Okrožnica 6/1949. 851 Pri kazusu o dopustnem sklepanju sv. zakona je na koncu rešitev, ki se takole zaključuje: »Naknadna »odpustnica« in »naknadni« spregled oklicev (ki ga za Trboveljčane ne more dati ljubljanski ordinarij) veljata pa toliko, kakor v ponedeljek dan spregled kmetu, ki je brez potrebe v nedeljo seno kosil!« (Prim. Okrožnica 12/1956.) 847 PASTORALNA PODROČJA 222 Ob izvolitvi papeža Janeza XXIII. izvemo, da je bil on nekoč tudi na obisku v Ljubljani. Škof Jeglič je v svojem dnevniku dne 13. novembra 1927 zapisal: »Visok obisk. V sredo, 9.11. me je obiskal nadškof Roncalli, apostolski vizitator v Bolgariji. Peljal sem ga v Zavod, v novo frančiškansko cerkev v Šiški in v tiskarno. Vse mu je bilo zelo všeč in nam je čestital.«852 Tudi to je prispevalo k posebnemu odnosu slovenskih vernikov do tega simpatičnega papeža. Leta 1965, torej ob zaključku koncila, je bil ustanovljen Nadškofijski svet za pastoralno sociologijo, kar je gotovo ena izmed prodornejših potez takratnega škofijskega vodstva Cerkve je bil in verjetno eden redkih v tistem času. Predvsem se je posvetil obdelavi cerkvene statistike z vzornim zbiranjem in obdelavo podatkov in v nekaj letih dal že lepe rezultate.853 V letu 1969 je pripravil posebno predstavitev grafikonov statističnih podatkov. Žal se je pozneje njegovo delo več ali manj skrčilo zgolj na zbiranje in arhiviranje vsakoletne verske statistike. Objavljenih analiz zbranih podatkov namreč ni bilo prav veliko in zato niso mogle vplivati na konkretno pastoralno delo. Ordinariat je pripravil tudi letopise za leto 1967 in 1978. V tem zadnjem so prvič izčrpnejši podatki o slovenskih misijonarjih in misijonarkah. Podatkovni del dopolnjujejo tudi razne tabele, pregledi in grafikoni. Tudi Letopis Cerkve na Slovenskem 1985 je bil v glavnem pripravljen in urejen v Ljubljani. Doslej najobširnejši in najizčrpnejši prikaz obstoječega stanja in kratkega pogleda v preteklost pa daje Šematizem ljubljanske nadškofije, ki ga je ordinariat izdal v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije. Ob tem pa je v zadnjih desetletjih izdal še veliko drugih knjig pastoralnega značaja, zlasti liturgičnega. Ko je bila Družina preoblikovana v podjetje, je večina dotedanje založniške dejavnosti ordinariata prešla nanjo. V okviru ordinariata je bila leta 1981 ustanovljena Pastoralna služba.854 Ta je do leta 1994 premogla enega najprej stalno in kasneje le začasno zaposlenega človeka, po tem letu za nekaj časa tri in nato spet le dva. Ob tem je nanjo prehajalo vedno več obveznosti in nalog, vendar za njeno delo ni bilo nikoli veliko podpore in razumevanja. 3.4.2 Skrb za matične knjige in arhive Cerkev je skozi dolga stoletja skrbela, da so se osnovni podatki o cerkvenem življenju vestno zapisovali in tako je prav po zaslugi teh zapisov ohranjen marsikateri zgodovinski podatek, ki odstira pogled v preteklost. Posebno v času cesarice Marije Terezije in jožefinskih reform je država pritegnila Cerkev v državni aparat, tako da so veljale cerkvene matične knjige tudi kot državne knjige in duhovniki po župnijah tudi kot državni uradniki. Država je tako uporabila že obstoječo cerkveno mrežo za svoje potrebe, hkrati pa je tej cerkveni strukturi dala velik družbeni pomen. To se je potem odrazilo tudi na odnosu ljudi in državnih uradnikov do duhovnikov in Cerkve nasploh. Ko se je v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne izoblikovala nova oblast, je takoj hotela vzeti stvari v svoje roke. Zahtevala je dosedanje matične knjige za svojo uporabo ne ozirajoč se na potrebe Cerkve, ustanovila v enem letu svojo matično službo in zahtevala, da se vse matične zadeve urejajo preko te službe. Po eni strani je z uvedbo lastne matične službe hotela sama prosto razpolagati s podatki, ki so ji prišli prav pri centralističnem partijskem vodenju države in sploh vseh zadev v njej, po drugi strani pa je tako vzela Cerkvi njeno pomembno družbeno vlogo in ji skupaj z nacionalizacijo njenega 852 Prim. Okrožnica 12/1958. Prim. Okrožnica 4/1967. 854 Prim. Okrožnica 4/1981. 853 PASTORALNA PODROČJA 223 premoženja tudi odvzela dotedanji vir preživljanja duhovnikov. Na ta način je radikalno udejanjala ustavno načelo ločitve Cerkve in države. Že v letu 1945 so ponekod civilne oblasti župnijam odvzele Status animarum, vendar je ordinariat naročal duhovnikom, naj ga takoj odločno zahtevajo nazaj in naj drugih matičnih knjig ne izročajo. Ker pa je že obstajal sum, da bodo z novim letom knjige dejansko odvzete, je izdal naročilo, naj hitro poskrbijo za zaostale vpise in prepise oddajo ordinariatu.855 Dne 15. 6. 1946 je notranje ministrstvo izdalo okrožnico vsem okrožnim oddelkom za notranje zadeve, naj obvestijo župnijske urade, da morajo v treh dneh oddati matice državnim organom v rabo. Utemeljitev je bila preprosta in jasna: »V nujnem državnem in javnem interesu je, da se izvirniki v omenjenem roku izročijo, oziroma da se odvzamejo.« Pobrane so bile vse matične knjige od leta 1850 dalje. Ordinariatu je bilo dano ustno priznanje, da ostanejo še nadalje matične knjige cerkvena lastnina in jih bodo matičarji prepisali ter originale vrnili. Državna matična služba je začela delovati 9. maja 1946, se pravi eno leto po koncu vojne. Duhovniki so s tem dnem začeli pisati lastne matične knjige za cerkveno rabo.856 Nekateri civilni okrajni odbori so mimo zakonskih osnov zahtevali tudi po tem datumu mesečna poročila o porokah. Nekateri pa so odvzeli župnijam tudi knjige izpred 1850, a so jih po odloku notranjega ministra morali vrniti. Ta je tudi določil, da lahko župniki v času uradnih ur na matičnih uradih pregledujejo cerkvene matice za svoje potrebe.857 Ker je bilo glede tega nemalo težav z matičarji, ki so bili navadno preverjeni partijski ljudje, je moralo ministrstvo tudi pozneje večkrat posredovati. Toda namesto, da bi državni matičarji prepisovali cerkvene matice za svoje potrebe, so si jih zase morali prepisovati župniki, in to na svoje stroške v matičnih uradih in tako, da niso motili državnih uslužbencev pri njihovem delu.858 Ker so ljudje še vedno prihajali po določene listine k župniku tudi za civilno rabo, so ti morali na listine vedno pripisati: Samo za cerkveno rabo. Da bi država še bolj zaostrila nadzor nad tem, kar počno duhovniki, je leta 1947 izšla odredba, po kateri so morali tudi prepise dati v vpogled civilnim matičarjem.859 Dve leti pozneje je bila zagrožena stroga kazen za tistega, ki bi krstil otroka ali pokopal mrliča, preden je bil vpisan v matično knjigo.860 Težave zaradi vpogleda duhovnikov v matične knjige so se vrstile tudi v letu 1950 in celo še leta 1966.861 Kljub temu se je glavno šikaniranje s strani države na tem področju po letu 1953 precej omejilo. Gornji primeri nakazujejo, kako vse je partija poskušala izločiti Cerkev iz družbenega življenja, ob tem pa jo tudi čim bolj poniževati in si jo popolnoma podrediti. A svojega cilja ni dosegla. Prav v skrbi za lastne arhive je Cerkev napravila velik korak naprej, saj se je nenehno zavedala, da bo odvisna predvsem od njih. Tako so bili že leta 1955 iz župnij, kjer ni bilo ustreznih prostorov, stari arhivi preneseni na škofijo, leta 1977 pa je škofijski arhiv prevzel v varstvo vse listine, nastale do leta 1918, kasneje pa je bil sprejet v mrežo vseh javnih arhivov. 3.4.3 Premoženjske zadeve Področje, s katerim so se morale precej ukvarjati ob rednem pastoralnem delu vse župnije, je bilo reševanje in upravljanje premoženja, ki je Cerkvi po mnogih odvzemih še 855 Prim. Okrožnica 16/1945. Prim. Okrožnica 7/1946. 857 Prim. Okrožnica 12/1946. 858 Prim. Okrožnica 3/1947. 859 Prim. Okrožnica 11/1947. 860 Prim. Okrožnica 2/1949. 861 Prim. Okrožnica 9/1950 in 10/1966. 856 PASTORALNA PODROČJA 224 ostalo. Ostalo pa ga je zgolj za preživetje, saj so bile to v glavnem le najnujnejše cerkvene stavbe in zelo malo, navadno neuporabnih, obdelovalnih površin ali pa silno težko dostopni gozdovi. Prve mesece po vojni ni kazalo še tako slabo. Zanimivo je, da je bil sprejet zakon o nacionalizaciji v letih, ko je kazalo, da se odnos oblasti do Cerkve v mnogočem izboljšuje. Za razumevanje prvih mesecev po vojni je zanimiva navedba iz škofijskega uradnega sporočila: »Po zatrdilu g. ministra za notranje zadeve je treba upravljati cerkveno in nadarbinsko premoženje z istimi pravicami in dolžnostmi kot pred vojsko 1941, dokler ne bi bila izdana kakšna nova ureditev.«862 Ob tem generalni vikar Vovk naroča, naj duhovniki radi dajo župnijske prostore na voljo narodni vojski, narodnim uradom in ustanovam. Vendar ostajajo prostori v cerkveni lasti. Po načelih krščanske ljubezni naj se predvsem dajo v najem revnim. Duhovniki so morali javiti, katere stavbe so bile v vojni poškodovane, ker je vlada obljubila denarno pomoč, zlasti tam, kjer gre za kulturno zgodovinske spomenike. Vlada je za to v skupnem znesku namenila 1.000.000 din, prošnje pa je reševala verska komisija.863 Porušeni, požgani in nacionalizirani cerkveni objekti. (Od začetka 2. svetovne vojne dalje.)864 župnijske kapele podružnice cerkve skupaj požgane 8 32 13 53 porušene 38 70 17 125 nacionalizirane 1 12 1 14 skupaj 47 114 31 192 samostanske cerkve kapele bolniške kapele skupaj požgane 1 porušene 2 nacionalizirane 3 skupaj 6 43 8 57 Pred zimo leta 1946 so bile nekatere cerkve, predvsem podružnice, še vedno brez strehe in je grozila velika škoda, ki bi jo lahko napravila zima. Zato generalni vikar lepo prosi župnike, naj vsaj za silo pokrijejo in zaprejo te prostore, da se ne bodo odnašale dragocenosti in da živina ne bo onečaščala prostora.865 29. oktobra 1949 je izšla uredba, po kateri upravljanje vseh pokopališč prevzamejo ljudski odbori. Župniki so preprosto morali podpisati prevzemni zapisnik. V cerkvenem upravljanju je ostala le cerkev, če je bila sredi pokopališča.866 V petdesetih letih je tudi ordinariat več let zapovrstjo poudarjal potrebo, da morajo župnije natančno voditi računske knjige, kar je bilo tudi predmet vizitacije.867 Vendar se po nekaj letih to ne pojavlja več kot zahteva, ker je bilo vodenje takih knjig tudi nevarno zaradi tajnih služb, ki so na ta način še laže nadzirale cerkveno premoženjsko stanje. Tako 862 Prim. Okrožnica 3/1945. Prim. Okrožnica 11/1945. 864 Prim. ŠLN, 297–305. 865 Prim. Okrožnica 9/1946. 866 Prim. Okrožnica 14/1949. 867 Prim. Okrožnica 1/1952. 863 PASTORALNA PODROČJA 225 je poslej postalo pravilo, da je župnikovi vesti prepuščeno upravljanje s premoženjem. Zato je bila tudi odpravljena praksa, po kateri so nekdaj pri izbiranju cerkvenih ključarjev dekani zbrali vernike določene župnije in na sestanku poskrbeli za izbiro primernih ljudi. Ker je postalo za te ljudi tako javno izbiranje prenevarno, je bila izbira prepuščena župniku, ki naj bi se prej osebno posvetoval z nekaterimi ljudmi.868 Država je sprejela tudi nenavaden zakon, da so bili tudi darovi vernikov obdavčeni in je vsaka župnija morala zanje plačevati davek državi.869 Razmeroma pozno, kar 13 let po nastopu komunistične oblasti, je leta 1958 izšel poseben zakon o nacionalizaciji (Ur. list FLRJ 52/58). Ta je določal, da so vsi prostori, ki jih je Cerkev dejansko potrebovala za svoje dejavnosti v ožjem smislu, ostali v njeni lasti (cerkve, kapele, samostani, semenišča, župnišča in škofijski dvorec), vse drugo pa je bilo nacionalizirano. Za izvedbo so bile pristojne občinske komisije, tako da posredovanje škofa ni nič zaleglo, posamezni župniki pa so imeli premajhne pristojnosti, da bi lahko kaj spremenili.870 Prve odločbe so začele prihajati šele leta 1960, vse pritožbe pa niso nič zalegle. V tem času so začele posamezne župnije že marsikaj popravljati, obnavljati in graditi, zato je bilo treba natančno upoštevati postopek za pridobitev ustreznih dovoljenj.871 Zapleteni postopek pridobivanja teh dovoljenj pa je dovoljeval političnim strukturam veliko oviranja in zavlačevanja. Vendar tudi Cerkvi ni bilo vseeno, kako se gradi in obnavlja, zato je bil kmalu po koncilu ustanovljen škofijski umetnosti svet, ki so ga morali župniki poslej pred katerokoli večjo gradnjo zaprositi za soglasje.872 V šestdesetih letih so se dogajale tudi mnoge tatvine cerkvenih umetnin, iz katerih se je videlo, da so jih izvajale organizirane skupine.873 Po koncilu pa si je Cerkev toliko opomogla in se ojunačila, da je začela zbirati podatke o zasedenih prostorih, ki so bili v njeni lasti, a jih ni mogla uporabljati za svoje dejavnosti. Tako je imela v rokah podatke, s katerimi je začela pritiskati zlasti na verske komisije, naj poskrbijo, da se posamezni prostori začno vračati.874 Leto 1972 je bilo leto velikega števila gradenj. Dokončane so bile tri cerkve in dve kapeli, dela so potekala še na dveh župnijskih cerkvah, zgrajeni sta bili dve podružnici, obnovljenih več na pol porušenih cerkva. Prenovljeni so bili prezbiteriji v 13 župnijskih cerkvah, med njimi tudi v stolnici. Gradila so se tri župnišča, postavljene so bile troje nove orgle, nabavljenih 10 novih zvonov. Dograjen je bil tudi prizidek teološke fakultete.875 Po smrti nadškofa Pogačnika je bil ustanovljen Sklad Jožefa Pogačnika, ki naj bi zbiral darove za finančno pomoč pri gradnji in nujnih popravilih kultnih objektov in drugih objektov, potrebnih za oznanjevanje. Ta sklad pa nikoli ni močneje zaživel. Po eni strani to kaže na njegovo neustrezno vrednotenje in predstavljanje verni javnosti, po drugi pa kaže tudi na razmeroma majhno zavest solidarnosti med župnijami. Vendar je bila gospodarska moč posameznikov kakor tudi župnij tako nizka, da bi marsikatere gradnje ne dokončali brez pomoči iz tujine, posebej je do leta 1990 precej pomagal Europäischer Hilfsfond. Po nastopu demokracije je bil leta 1991 sprejet zakon o denacionalizaciji, ki še ni izveden v celoti, zlasti pri cerkvenem premoženju, ker so še vedno na oblasti sile, ki izvajanje vračanja na vse načine zavirajo. 868 Prim. Okrožnica 4/1953. O tem je posebej presojalo sodišče v Zagrebu. (Prim. Okrožnica 12/1953.) 870 Prim. Okrožnica 4/1959. 871 Prim. Okrožnica 7–8/1961. 872 Prim. Okrožnica 3/1976. 873 Prim. Okrožnica 9/1967, 10/1967. 874 Prim. Okrožnica 7/1969. 875 Prim. Okrožnica 1/1973. 869 PASTORALNA PODROČJA 226 Nove župnijske cerkve zgrajene po vojni: št. zidana posvečena kraj značaj 1. 2. 3. 5. 4. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 13. 12. 14. 15 17. 16. 18. 20 19. 21. 23. 22. 25. 26. 24. 27. 1956 1958 1958 1965 1966 1970 1971 1971 1972 1972 1974 1979 1980 1982 1983 1984 1985 1985 1987 1989 1989 1991 1992 1993 1993 1994 1998 1957 1960 1961 1970 1968 1984 1972 1976 1972 1974 1976 1981 1982 1985 1985 1998 1986 X 1987 1990 1990 X X X 1995 X X Ljubljana – Bežigrad Šmartno v Tuhinju Sv. Lenart Poljane / Škofjo Loko Dražgoše Grosuplje Hinje Kokrica Tržič – Bistrica Ljubljana – Koseze Reteče Ljubljana – Moste Ljubljana–Zadobrova Kisovec Ljubljana – Dravlje Dragatuš Škofljica Ljubljana – Fužine Ljubljana – Sv. Križ Ajdovec Pirniče Ivančna Gorica Grahovo Kranj – Zlato polje Žužemberk Ljubljana – Stožice Kočevska Reka prenos nova* nova* nova* nova** nova nova* povečava kapela nova prezidava nova kapela nova nova nova** nova začasna kapela nova nova* nova nova nova* nova nova* nova nova* dekanija Lj. – Center Kamnik Škofja loka Škofja Loka Škofja Loka Grosuplje Kočevje Kranj Tržič Lj. – Šentvid Škofja Loka Lj. – Moste Lj. – Moste Zagorje Lj. – Šentvid Črnomelj Grosuplje Lj. – Moste Lj. – Moste Žužemberk Lj. – Šentvid Grosuplje Cerknica Kranj Žužemberk Lj. – Šentvid Kočevje arhidiakonat I. III. II. II. II. V. IV. II. II. I. II. I. I. III. I. VI. V. I. I. V. I. V. IV. II. V. I. IV. * Prejšnjo cerkev so uničili partizani, v Kočevski Reki pa jo je oblast dala razstreliti leta 1954. ** Prejšnjo cerkev so uničili okupatorji. Pri prvi po vojni na novo postavljeni cerkvi za Bežigradom v Ljubljani je šlo za prestavitev, ker so na mestu, kjer je prej stala cerkev, zgradili razstaviščni prostor. Naslednji dve sta bili znova postavljeni na mestu, kjer sta stali cerkvi že prej. Ostale so se gradile po koncilu. Glede na majhne finančne zmožnosti se nikoli ni zgradilo več kot dve cerkvi v enem letu, čeprav so bile nekatere dalj časa v gradnji. Največ se jih je zgradilo v osemdesetih letih, precej pa tudi že v sedemdesetih. Leta 1970 se je zgradila prva nova cerkev zgolj zaradi povečanih pastoralnih potreb in ne kot nadomestilo za porušeno. Osem jih je zraslo na mestu, kjer so jih uničili partizani, dve pa okupatorji. Novih cerkva je bilo zgrajenih 21, od teh 6 povsem na novi lokaciji, ostale pa kot nadomestne stavbe ob starih podružnicah ali na mestu porušenih. Glede na kraje jih je bilo največ zgrajenih v Ljubljani, in sicer v dekanijah Ljubljana – Šentvid in Ljubljana – Moste. Posebno veliko jih je zraslo tudi v škofjeloški dekaniji in tudi v grosupeljski. To pomeni, da so bile potrebe največje v samem glavnem mestu in v novo nastalih centrih v bližini Ljubljane, ki so se industrijsko hitro razvijali. Glede na arhidiakonate jih je bilo največ zgrajenih v ljubljanskem (I.), sledi pa gorenjski (II.) in za njim dolenjski (V.). PASTORALNA PODROČJA 227 Čeprav je obstajal vtis, da se je v dvajsetih letih (1970–1989) zgradilo zelo veliko novih cerkva, nam analiza pokaže, da je šlo v glavnem le za reševanje prostorskih stisk v župnijah, ki so nastale okoli nekdanjih majhnih podružničnih cerkva. Ali pa so se gradile cerkve tam, kjer so nekoč že stale. Le v malo primerih pa se je gradila cerkev povsem na novem mestu, kjer je nastalo res novo naselje. Po eni strani to priča o gosti mreži podružničnih cerkva že v prejšnjih časih, po drugi pa, da so se tudi nove soseske v glavnem oblikovale ob že obstoječih vaških središčih. 3.4.4 Koncil in njegovo uresničevanje Prvo omembo napovedi koncila najdemo v maju leta 1959 in tej sledi povabilo k molitvi za uspeh, predvsem v mesecu maju in v božični devetdnevnici.876 Kasneje je bila priporočena molitev očenašev v isti namen po vsakih litanijah. K molitvi za koncil so bili povabljeni leto pred začetkom koncila tudi otroci in bolniki. Nekaj mesecev po tem, ko je v začetku leta 1960 škof Vovk lahko prvič zapustil državo in odšel v Rim na prvi obisk ad limina, je bil imenovan v pripravljalno koncilsko komisijo za disciplino klera, zato je kmalu moral ponovno potovati v Rim. Dobra priprava na koncil je bila tudi objava poročila o rimski sinodi iz leta 1960, ki je leto za tem izšlo v knjigi. Prav tako okrožnica Mater et magistra, ki je bila zelo ugodno sprejeta. Odnos vernikov do koncilskega dogajanja pa je gotovo zaznamovala objava osebnega doživljanja priprav na koncil, kakor ga je opisal nadškof Vovk. Še pred začetkom koncila je Teološka fakulteta izdala tudi zbornik ob 500 letnici škofije in v njem članek Jožefa Pogačnika o koncilu. Sam začetek koncila je bil tudi v Sloveniji praznovan s slovesnim pritrkavanjem zvonov in mnogimi pobožnostmi. Po prvem zasedanju je nadškof ob novoletnem voščilu posebej poudaril pomen koncila za današnji čas. Zelo ga je prevzela udeležba na koncilu: »Tako je mogel vsak udeleženec občutiti veličino katoliške Cerkve.« Njegovo izražanje pa je bilo tokrat po današnjem čutenju še precej predkoncilsko: »Njegov pomemben znak je velika dobrohotnost do vseh, ki so v zmoti. Eno čredo in enega pastirja želi. Zato želi predvsem poglobiti krščansko življenje že obstoječe Kristusove črede.«877 Zelo ugodno je delovala na razmerje oblasti do Cerkve papeževa enciklika Pacem in terris, ki je nudila obema stranema stične točke za pogovor in skupno prizadevanje. Z drugega koncilskega zasedanja so poslali posebno poslanico vernikom vsi jugoslovanski škofje, ob začetku tretjega pa nadškof Pogačnik sam. Ves čas so bile sproti objavljene tudi vse papeževe poslanice in nagovori. Ves čas se je ponavljalo vabilo k obilni molitvi, ki naj se opravlja posebno po družinah in v cerkvi po maši. Ob sklepu koncila je naslovil na svoje vernike nadškof Pogačnik zelo obširno pastirsko pismo iz Rima, posebno pismo pa tudi duhovnikom.878 V letu 1966 so mesec za mesecem izhajali posamezni koncilski dokumenti v drobnih snopičih. Vezani v eni knjigi so izšli Koncilski odloki leta 1972. V letu 1968 je bila na TF posebna koncilska razstava z namenom ponazoriti v sliki in barvi glavne misli iz dogmatične in pastoralne konstitucije o Cerkvi. O koncilu in njegovih sklepih je veliko pisal verski tisk in ljudem razlagal pomen vsega tega dogajanja.879 Nekateri duhovniki so takoj pohiteli s predelavo prezbiterijev po cerkvah in postavljanjem oltarjev k ljudstvu, pri 876 Prim. Okrožnica 5/1959. Prim. Okrožnica 1/1963. 878 Prim. Okrožnica 14/1965. 879 »Koncil je dal Cerkvi novega zagona, govorili smo tedaj o verski pomladi. Tudi Družina se je tedaj razmahnila in skušala ujeti koncilski utrip.« (I. Merlak, Posebej težavni leti 1974 in 1975.) 877 PASTORALNA PODROČJA 228 tem pa povzročili tudi umetnostno škodo cerkvam.880 Tudi drugi pokoncilski vplivi so začeli prodirati z Zahoda. Nekateri so povzročali glavobol nadškofu, ki je ugotavljal: »So znamenja, da je po letošnji škofovski sinodi (o službenem duhovništvu) nastopilo pomirjenje in se je dokaj zjasnilo. Cerkev je zajel val očiščevanja, ki bo Cerkvi tuje prvine odplaknil. Plima opijanljive pokoncilske razrahljanosti se je že precej unesla, nastopa streznjenost.«881 Kot sad koncilskega poudarjanja duhovniškega bratstva in dolžnosti škofa, da je v tesnem stiku z duhovniki, je bila leta 1968 uvedena nova rubrika v škofijskih Okrožnicah, ki je nosila zgovoren naslov: »Dialog s sobrati«. V njej je nadškof vsak mesec pisal duhovnikom o določeni temi. V resnici ni šlo za pravi dialog, saj je bila komunikacija zgolj enosmerna. Zato se je kasneje rubrika preimenovala v »Pismo sobratom«. Istega leta so slovenski škofje tudi sklenili, da se odslej opusti nagovor »Prevzvišeni«, kadar se kdo obrača na škofa, ker to ni v skladu z duhom koncila.882 Leta 1968 je papež potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da se ustanovi Slovenska cerkvena pokrajina z metropolitanskim sedežem v Ljubljani in sufragansko škofijo v Mariboru, kar je imelo potem zelo daljnosežne posledice v cerkvenem in državotvornem smislu. Da razmere v nadškofiji niso bile lahke, pove tudi nadškofova ugotovitev: »Duhovnikov nas je polovica predvojnega števila. Število župnij je naraslo na 289. Okoli 40 župnij je v soupravi. Prebivalcev ima ljubljanska nadškofija po natančnem novejšem štetju blizu 700.000, od katerih so večina katoličani.«883 Naročilo koncila (Š 36), dogajanja v Cerkvi po zahodnoevropskih deželah in nove razmere, v katerih se je nahajala ljubljanska in mariborska škofija ter administratura Slovenskega Primorja, so leta 1968 prisilile nadškofa v odločitev, da je slovenskim škofom predložil misel, naj bi vse tri slovenske škofije skupno pripravile in izvedle sinodo.884 Zato je zapisal: »Oznanjam vam, kar sem zadnjič mimogrede nakazal: nameravamo začeti s pripravami na sinodo, upam v metropolitanskem merilu, Koper se bo svobodno pridružil. Sinoda ima namen dati smernice za delovanje Cerkve v sedanjem času, z drugo besedo izvesti reformatio ali conversio in capite et in membris, obnovo klera in vsega božjega ljudstva. Predmet sinode naj bi bil »notranji dialog« v Cerkvi sami, konkretno dve naši službi: evangelizacija in posvečevanje božjega ljudstva; k prvi sodi pridiganje in katehizacija, k drugi daritev in zakramenti. Za predsinodalno delo bo najprej ustanovljeno tajništvo sinode. Tega hočemo posvetiti enemu izmed kanonikov. Potem bo treba ustanoviti več, morda do sedem komisij, ki bodo obravnavale teme. Predsedniki komisij naj bi bili iz vseh slovenskih škofij, prav tako člani.«885 Čez dva meseca je duhovnikom razlog za sklic tudi utemeljil: »O potrebnosti in koristi sinode ste menda vsi prepričani. Skoraj vsa srednja Evropa jih ima ali jih napoveduje. Pri nas je prav tako in še bolj potrebna. Odkrito povem, da se mi pojavljajo vsak dan nova vprašanja, ki naj jih sinoda v okviru začrtanega programa reši. Prosim vas, s prve prihodnje konference sporočite, ali se strinjate s programom. Morda predlagate še kaj.«886 Pred koncem leta je čutiti še popolno nadškofovo odločenost, da projekt izpelje: »V ljubljanski nadškofiji nas je le 283 aktivnih škofijskih duhovnikov. V pastoraciji iz različnih vzrokov ne deluje 30 ali 10 % duhovnikov. Število župnij se je dvignilo na 290. 880 Prim. Okrožnica 12/1968. Prim. Okrožnica 12/1971. 882 Prim. Okrožnica 11/1968. 883 Prim. Okrožnica 2/1969. 884 Prim. A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 129. 885 Prim. Okrožnica 7/1969. 886 Prim. Okrožnica 9/1969. 881 PASTORALNA PODROČJA 229 Potrebe po duhovnikih rastejo, doma v industrijskih krajih, zunaj med sezonskimi delavci in izseljenci. Ljubljanska nadškofija ima zdaj 122 bogoslovcev, mariborska 129 in koprska administratura 49.« »Vse dekanijske konference naše nadškofije so se izrazile za sinodo in odobrile tudi nasvetovani program, vsaj za prvo stopnjo. Začeti moramo drugo stopnjo: čas študija in organiziranja. Temeljno organizacijo bomo, upam, mogli izvesti v prihodnjih mesecih. Pomnite, da morate sinodalne sklepe predložiti vi, duhovniki, in z vami verni laiki.«887 Še to leto se je z jesenjo začelo skupaj zbirati po pet duhovnikov iz vsake škofije. Narejena je bila analiza škofijske sinode v Ljubljani iz leta 1940, ki je pokazala, da je že ta sinoda dala mnoge smernice in nakazala pota, ki jih je kasneje potrdil 2. vatikanski koncil. Zadnja številka revije Cerkev v sedanjem svetu v tem letu je bila posvečena sinodi in je prinesla razmišljanja mnogih uglednih imen v Cerkvi o tem vprašanju.888 V januarju 1970 so bili imenovani v vseh treh škofijah promotorji sinode. Imeli so dve seji. Vendar delo dalje ni steklo. Nikjer ni jasno naveden vzrok, zakaj je delo zastalo.889 Potem nastane o sinodi popoln molk, niti besedice ni v okrožnicah več o njej, niti navedeni kakršnikoli razlogi za umik te zamisli, kar je vsekakor nenavadno. Razlogi bi lahko bili raznovrstni: pritisk oblasti, neodzivanje duhovnikov, razprave ob okrožnici Humanae vitae, odmevnost holandskega pastoralnega koncila, neenotnost med nosilci pastoralnih struktur v vseh treh škofijah ... Zanimivo je, da je bilo v tem času objavljeno pismo papeža Pavla VI. kardinalu Villotu v obrambo celibata, ki so ga na t. i. holandskem koncilu postavili pod vprašaj.890 Temu je sledila izjava jugoslovanskih škofov o celibatu, v rubriki Pismo sobratom v Okrožnicah pa ta tematika popolnoma zamenja govor o sinodi, o kateri je bilo pred tem veliko napisanega z jasno izraženo gotovostjo, da se bo uresničila. Namesto o sinodi se vsak mesec vrstijo misli o avtoriteti, poslušnosti škofu in papežu, o pokorščini, o duhovniški obleki ... Ko je pozneje Alojzij Šuštar po svoji vrnitvi iz Švice proučeval dotedanje napore za sinodo in njihov potek objavil v svoji knjigi Prenova v Cerkvi, ni navedel nobenih razlogov za umik misli o sinodi, ampak samo ugotovil: »Kaj hitro pa je bilo to pripravljalno delo ustavljeno. Zamisel sinode je splahnela, ostala pa je misel na potrebo prenove, toda v drugačni obliki.«891 Tako seveda sinode ni bilo. Da so bili razlogi za tiho odpoved sinodi verjetno zgolj cerkvenega značaja in ne družbenega, nakazuje razprava iz tistega časa o mestu kristjana v tedanji družbi: »Pozitivno ocenjevanje pokoncilskih sprememb, o katerih so marksisti prepričani, da so plod sodobnega družbenega razvoja človeštva (kar vsaj deloma ustreza resnici), omogočajo Cerkvi v Sloveniji dokaj nemoteno pokoncilsko prenovo, ki bo morala dobiti svoj odraz v sinodi slovenske Cerkve. Pri tem se moramo spomniti na dejstvo, da Cerkve v drugih socialističnih državah, ki so pod vplivom ruskega socializma, takih možnosti nimajo.«892 887 Prim. Okrožnica 12/1969. Uredništvo je izbralo 70 »tipičnih« ljudi, od profesorjev teologije do študentov, in jim poslalo nekaj vprašanj o potrebnosti, načinu priprav in delovanja ter zastopanosti na sinodi. Odgovorilo je 61 % vprašanih. Odgovori so zelo spodbudni, nekateri kar vzneseni. Je pa objavljen tudi protest duhovnikov dveh dekanij, ki so v tem izbiranju sodelujočih v anketi že čutili svojo odrinjenost in proti temu protestirali. Ista številka prinaša poleg odgovorov na anketo tudi obsežno predstavitev sinod v Rimu (1960), holandskega pastoralnega koncila, sinode iz Ruena (1968), Dunaja (1969) in nekaterih drugih. (Prim. CSS 3 (1969/11–12.) 889 Morda lahko najdemo odgovor v besedah Rafka Lešnika, ki v nekem poročilu o tem dogajanju kasneje (5. 10. 1979) zapiše: »Kaj hitro pa je bilo to pripravljalno delo ustavljeno. (...) Nekateri člani MPS so že spočetka menili, da je samo MPS pristojen za vprašanje prenove v Cerkvi na Slovenskem.« 890 Prim. Okrožnica 2/1970. 891 A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 131. 892 F. Perko, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, 182. 888 PASTORALNA PODROČJA 230 Premajhno odzivnost duhovnikov lahko ponazori naslednji primer: Ker so duhovniki na ordinariat naslavljali prošnje za stvari, za katere je bilo že prej v okrožnicah objavljeno, da so zanje sami pooblaščeni, nadškof Pogačnik z zagrenjenostjo ugotavlja, da nekateri okrožnice premalo berejo, zato pravi: »Priletne dobre ženice v časopisu pogledajo le, kdo je umrl, potem ga odložijo. Takim bi bil podoben tisti, ki bi v okrožnici prebral le, kdo je premeščen.«893 Zdi se, da je po navdušenju za sinodo in začetni nadškofovi volji biti duhovnikom blizu in v neposrednem stiku, kakor je škofom naročal koncil, nastalo obdobje manj sproščenih in prisrčnih odnosov. Nadškof Pogačnik se je počutil nekako osamljenega, ker duhovniki sami niso iskali stikov z njim, ampak jih je moral k temu priganjati. Najprej kaplane: »Vse kaplane prosim, da se od septembra dalje kdaj osebno oglase.«894 Čez nekaj let pa se obrača na vse duhovnike in jih opozarja na ZLŠ, ki določa, da se mora vsaj vsako drugo leto vsak aktivni duhovnik predstaviti škofu in mu poročati. Zato jih vabi na kratek prijateljski pogovor.895 Kaže, da je ta razdalja, ki je nastala med škofom in duhovniki tudi vzrok in hkrati povod nekakšnega pastoralnega zatišja in splošne pasivnosti, ki je verjetno povezana tudi z nadškofovim staranjem. Potem, ko je leta 1970 zamisel o slovenski sinodi povsem utihnila, se je čez eno leto pojavila v drugi obliki, in sicer kot misel o pokoncilski prenovi. Glede na to, da je potem prevzel pobudo za izpeljavo prenove MPS, bi mogli sklepati, da je prišlo do navzkrižij glede sinodalnega koncepta in vsebine ali pa da prvotna ekipa ni bila sposobna projekta izpeljati do konca. Zdi se, da je prevladalo prepričanje, da je varneje in manj zahtevno naprej izvajati prenovo, ki ne bo toliko temeljila na tekstih in zasedanjih, ampak predvsem na spreminjanju pastoralne prakse. Nadaljnji potek je pokazal, da tudi ta zamisel ni bila izpeljana do konca. Ob nadškofovi najavi tega projekta je omenjeno, da gre za nadaljevanje procesa, ki se je začel že pred leti. Po sedmih letih Pogačnik prvič omenja sinodo: »Pred nekaj leti smo verni javnosti sporočili, da bi želeli uresničiti ideal: skupno sinodo vseh slovenskih škofij. Pa smo ugotovili, da je ta ideal v sedanjih razmerah v kratkem času zdaj še nedosegljiv. Zato smo se odločili, da bomo najprej pripravili pokoncilsko prenovo – v obliki pastoralnih inštrukcij, sestavljenih na osnovi koncilskih odlokov za današnji čas.« Nalogo so škofje januarja 1971 poverili MPS, ki je pet let pripravljal prve dokumente o zakramentih. Julija tega leta je bila prva seja 12 sodelavcev, na kateri so se zedinili, da pripravijo antropološki, oznanjevalni, zakramentalni in vodstveni tekst. Škofje so ta koncept leta 1972 potrdili. Pri delu je sodelovalo 17 oseb iz vseh treh škofij, sodelovala sta tudi oba pomožna škofa. Škofijske okrožnice so predstavile zamisel o dokumentih Prenove, ki jih bodo dobili duhovniki, redovniki, člani škofijskih svetov, ŽPS in drugi. »Prenova mora postati gibanje, ki naj se zdaj z izdajo tekstov začne. /.../ Pred določitvijo končnega besedila naj sodeluje vsa baza vernikov, da bo končni rezultat dobro nadomestil sinodo.«896 Vsaka dekanija bo zbrala pripombe in predloge in jih poslala MPS. Ta jih bo uredil in predložil škofom. Vse skupaj bo trajalo več let. Pa kaže, da ni šlo vse po načrtih, kajti od zgodnje pomladi do oktobra kar štiri dekanije še niso imele nikakršnega posvetovanja o prenovi, čeprav bi morale zelo intenzivno proučiti predložene tekste v vseh zvezkih.897 Dekani in animatorji so bili zato sklicani v Ljubljano na delovni dan o tem vprašanju, potem pa je tudi ta pobuda za nekaj časa kar zamrla. Treba je bilo čakati na izid posameznih obrednikov v slovenskem jeziku, 893 Prim. Okrožnica 9/1971. Prim. Okrožnica 7/1973. 895 Prim. Okrožnica 11/1977. 896 Prim. Okrožnica 3/1976. 897 Prim. Okrožnica 10/1976. 894 PASTORALNA PODROČJA 231 ki so izhajali v letih 1970–1976.898 Vmes je prišla še škofovska sinoda o duhovništvu (1971), pripravljal se je dokument o krščanskem zakonu, idr. Ob čakanju na izid obrednikov se je vodstvo Cerkve posvetilo predvsem vprašanju ustanavljanja ŽPS in uveljavljanja pastoralnih tečajev, ki so skozi vsa sedemdeseta leta obravnavali teme prenove. V ljubljanski nadškofiji je skušala pospešiti prenovitveno dogajanje v pastorali tudi posebna Pastoralna priloga škofijskih okrožnic, ki je začela izhajati leta 1973.899 Od predvidenih tekstov so izšla najprej besedila o posameznih zakramentih v petih drobnih knjižicah z dodanimi pastoralnimi smernicami. Leta 1976 je prišlo do nekakšne blokade in razpravljanje je precej potihnilo ter ponovno vzniknilo šele, ko je bila naslednje leto ustanovljena medškofijska komisija za izvajanje prenove v vseh treh škofijah.900 Ponovno je prenova oživela koncem sedemdesetih let z izdajo 6. zvezka Prenove z naslovom Človek in kristjan v slovenski družbi in Cerkvi. Zanj se je uveljavilo tudi ime »antropološki tekst.« Čeprav po vsebini izredno pogumen in dober tekst za tisti čas, vendarle ni povzročil večjega odmeva v Cerkvi. Morda je temu botrovala tudi zamenjava na škofijskem sedežu v letu 1980. Morda ni bil izbran pravi postopek za izpeljavo razprave in je bil premalo dodelan načrt, kako naj bi se prenova izvajala v praksi po župnijah. Še leta 1979 je bil v delu precej obširen vodstveni tekst, ki pa ni doživel dodelave in ni nikoli izšel, prav tako kot tudi ne oznanjevalni tekst, čeprav je nadškof Šuštar konec leta 1980 postavil pogoj, da morata oba teksta iziti do konca leta 1981, sicer je treba delo za prenovo ustaviti na tej stopnji. To se je tudi zgodilo.901 Prihod Alojzija Šuštarja je za pokoncilsko prenovo pastoralnega delovanja v nadškofiji pomenil osvežitev. Svoj načrt prenove po zgledu škofijskih sinod drugod po Evropi je nakazal v že omenjeni knjigi, ki jo je pripravil tik pred svojim imenovanjem za nadškofa. Knjiga pa v Cerkvi ni našla prav velikega odmeva. Tako se je uresničila bojazen, ki jo je zapisal v uvodni besedi: »Kdo bo pa to bral? Kdo se pa za to zanima? Taka je bila moja prva misel ...« Kljub vsemu je na podlagi svojih bogatih izkušenj iz Švice naslonil svoje delo na obstoječe škofijske strukture, kot so arhidiakoni, duhovniški svet, nekoliko manj na pastoralni svet in dekane. Večkrat je poskusil s preurejanjem službe arhidiakonov ter pospešiti in poživiti njihovo aktivno vlogo, a se zdi, da je pozneje v tem nekako popustil.902 Želel je poživiti delo po župnijah z boljšimi dekanovimi in arhidiakonovimi vizitacijami, a je več ali manj ostalo zgolj pri dobro zamišljenih navodilih zanje. Kmalu je poskusil tudi izboljšati pastoralno delo v glavnem mestu, zato je bila Ljubljana leta 1981 razdeljena v tri pastoralne sektorje, leta 1989 pa ponovno preurejena v štiri dekanije. Na ravni nadškofije je bilo ustanovljenih veliko novih komisij, svetov in odborov, a so nekateri dokaj hitro zamrli, ker ni bilo vzpostavljenega pravega osnovnega organizma, ki 898 Le obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki je v Rimu izšel leta 1972, je bil preveden šele leta 1978. Tega leta je bila ena številka revije Cerkev v sedanjem svetu (9–10/1973) posvečena vprašanju prenove. 900 Pogovor s škofi dne 29. 1. 1976 je pokazal, da med njimi ni bilo enotnega stališča o mestu in vlogi MPS v nadaljnjem delu za prenovo. 901 Ko leta 1979 Rafko Lešnik analizira vzroke za neuspešno izpeljavo prenove, ugotavlja, da je dotedanje delo za prenovo postavilo nekatera vprašanja: 1. Pogrešajo se raziskave in ankete. 2. Cilji so bili zastavljeni nejasno. 3. Premalo sodelavcev. 4. Nujno bi bilo sodelovanje laikov že pri pripravi besedil za razpravo. 5. Nujno bi bilo sodelovanje širše baze duhovnikov. 6. Predhodno bi moral biti zasnovan pastoralni načrt. 7. Vplivale so nagle spremembe v družbi. (Prim. R. Lešnik, razprava z dne 5. 10. 1979 v škofijskem arhivu, fasc. Prenova.) 902 »Moja želja je bila, da bi arhidiakoni prevzeli v svojih arhidiakonatih čim več nalog, bili za čim več nalog pristojni, da bi bili namestniki škofa. Včasih smo razpravljali o tem, ali bi bilo pametno imenovati arhidiakone za pomožne škofe. Do tega ni prišlo. Prosil sem arhidiakone, naj se udeležujejo pastoralnih konferenc. Imeli smo redne seje arhidiakonov, kjer so arhidiakoni poročali o svojem delu in smo izmenjavali svoje izkušnje. Kako je bilo prej, mi ni znano, zato težko primerjam s prejšnjimi razmerami. Niso bili vsi arhidiakoni enako navdušeni za svoje delo. Nekatere je bilo treba zamenjati, nekateri pa so vztrajali in radi izvrševali svoje delo. Nekaterim arhidiakonom pa sem zelo, zelo hvaležen.« (A. Šuštar, PSLpA.) 899 PASTORALNA PODROČJA 232 bi vse to poganjal in nadziral. Ne glede na to, ali ni našel pravega odmeva na svoje ideje in zamisli, ali pa ni imel srečne roke pri postavljanju ustreznih odgovornih ljudi v nadškofiji, ki bi te ideje in zamisli izvedli, moremo reči, da mu je uspelo izpeljati prenovo le v precej omejenem obsegu.903 V smislu dela za cerkveno prenovo je bila pomembna pridobitev začetek izdajanja skupnih Sporočil slovenskih škofij, ki so leta 1982 nadomestila nekdanje okrožnice posameznih škofij. Leto pozneje je pomenila odločen korak k poenotenju slovenskega pastoralnega prostora tudi ustanovitev (20. junija 1983) Slovenske pokrajinske škofovske konference, ki je zaradi povezanosti z drugimi narodi v okviru Jugoslavije ostajala še v sklopu celotne jugoslovanske škofovske konference. Kot popolnoma samostojna škofovska konferenca je mogla zaživeti šele v samostojni Sloveniji. Nedvomno pomeni najresnejši poskus uresničiti pokoncilsko prenovo v ljubljanski nadškofiji napoved POZLN v septembru 1987, ki naj bi bil nadaljevanje Prenove Cerkve na Slovenskem. Začeli naj bi po posameznih škofijah in potem uresničili tudi vseslovensko sinodo, ki naj bi privedla do območnega prava po določilih novega ZCP iz leta 1983. Napovedani sta bili dve zborovanji v letu 1988. Cilj je bil vzbuditi zanimanje za delno Cerkev, sprejeti poročilo in obračun o tedanjem stanju oznanjevanja in krščanskega življenja, nakazati naloge za prihodnost, dati pobude za določene načrte in sprejeti ustrezne sklepe ter pripraviti predloge za obdelavo v različnih skupinah.904 V septembru je bil ustanovljen 9-članski pripravljalni odbor in izšla sta oba osnovna teksta za poznejšo razpravo z naslovoma Oznanjevanje in Krščansko življenje. Prvo zasedanje POZLN je bilo 23. aprila 1988, navzočih pa 217 članov, od teh okrog 100 laikov. Tam zbrani pisni prispevki in vsi tisti, ki so nastali po župnijah in dekanijah, so služili za izdelavo besedila, ki ga je obdelovalo drugo zasedanje 22. oktobra istega leta.905 Na drugem zasedanju POZLN so bili na koncu z glasovanjem sprejeti sklepi, ki jih je nadškof po dokončni redakciji z odlokom potrdil in razglasil za obvezni program na področju oznanjevanja in krščanskega življenja.906 Sklepi so bili zbrani v 12 točkah, vsaka pa je imela na koncu izdelanih 4–8 smernic, ki so bolj podrobno opredeljevale določene zaključke. Toda smernice so večinoma presplošne in običajno ne navajajo, kdo bo zapisano izvajal ali izvajanje preverjal. Brez dvoma je na izvajanje in uresničevanje sklepov POZLN v letu 1988 zaviralno močno vplivalo zelo burno družbeno dogajanje, saj je bila kmalu po prvem zasedanju dobro poznana politična aretacija »četverice JBTZ« in dogajanje na Roški cesti, v času drugega zasedanja pa so se že odvijali mitingi na jugu takratne jugoslovanske države.907 Sledili so za Slovenijo pomembni dogodki, kot je bil plebiscit v letu 1989, prve demokratične volitve leta 1990, razglasitev samostojnosti in junijsko-julijska vojna ter sprejem nove ustave v letu 1991.908 903 Sam je že pred nastopom škofovske službe ugotovil: »Nobena skrivnost ni, da prenova na Slovenskem ne vzbuja posebnega navdušenja, vsaj uradna prenova ne, kakor so jo napovedali škofje.« (A. Šuštar, Prenova v Cerkvi, 5.) 904 Prim. SSŠ 9/1987. 905 Na drugem zasedanju je bilo navzočih nekaj manj članov kot na prvem. Z nastopi ali pisnimi prispevki je sodelovalo nekaj več od polovice članov, razmerje sodelujočih duhovnikov in laikov je približno enako. Največ jih je sodelovalo s pisnimi prispevki (38 %), dobra tretjina pisno in ustno, četrtina samo z nastopom. Na drugem zasedanju je nastopilo dvakrat več članov kot na prvem. (Prim. Zbornik Pastoralnega občnega zbora Ljubljanske nadškofije 1988, 49–50.) 906 Prim. prav tam, 13. 907 O preračunanem prilagajanju komunistične partije novim razmeram pričajo predlogi, da bi v Zvezo komunistov sprejemali tudi vernike. Anton Stres se je odzval na to s komentarjem, da to pomeni »nov veter v partiji«. Preroško napove: »Nekega dne bo to, kar je danes mogoče še lahka sapica, postalo neustavljiv vihar.« A teh sprememb Cerkev v letu 1988 še ne predvideva kaj kmalu: »Veter se sicer lahko tudi obrne, obetavne poganjke lahko hitro pobere kakšna ohladitev, saj se je to že nekajkrat zgodilo.« (Prim. A. Stres, Verniki v ZK?) 908 Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 9. PASTORALNA PODROČJA 233 Zanimivo je, da je daljše poročilo o drugem zasedanju bilo objavljeno v SSŠ šele februarja naslednje leto, pa tudi to je občutno krajše od tistega po prvem zasedanju. Na seji dekanov je bilo potem sprejetih veliko sklepov, kako vse se bo delo nadaljevalo, vendar brez konkretnih zadolžitev. Pripravljalni odbor se je preimenoval v Odbor za izvajanje sklepov, a mu je očitno zmanjkalo sape. Izšel je še zbornik o obeh zasedanjih konec julija 1989, sicer pa je vse zelo hitro utonilo v pozabo.909 Po eni strani se je v tem ponovno pokazalo pomanjkanje ustrezne strukture škofijskih organizmov in nejasnost pristojnosti, po drugi strani pa so se v tem času začeli naglo odvijati politični dogodki, ki so pritegnili vso pozornost. Šlo je za tako silovite družbene spremembe, kot jih v zgodovini na Slovenskem še ni bilo. Cerkev se je podobno kot ob nastopu komunistične dobe po koncu druge svetovne vojne tudi ob nastopu demokracije znašla na sceni dokaj nepripravljena in brez jasne vizije, kako v dobro naroda in Cerkve izkoristiti novo nastalo situacijo. Na podlagi izkušenj s prvih dveh zasedanj POZLN je nadškof Šuštar v letu 1990 ob koncu prvega desetletja svojega vodenja škofije predstavil svoj načrt delovanja za naslednjih pet let. V njem je navedel kar 15 točk programa, ki obsega skoraj vsa pastoralna področja. Sam se je zavedal, da je načrt preobširen, zato je zapisal: »Morda se bo komu zdelo, da gre pravzaprav za vse in da je popolnoma nemogoče uresničiti tak načrt.« Malo dalje pa pravi: »Zavedam se, da bo mogoče v letih, ki mi jih bo Bog še dal, uresničiti le malo zgoraj naštetih nalog.«910 Po upokojitvi pa je sam dejansko uresničenje takratnega načrta takole ocenil: »Nekatere stvari so se posrečile, druge ne. Ni se posrečilo, da bi prišli do Baragove beatifikacije. Za to sem se večkrat posebno zavzel, že ko sem postal škof. Potem, dober je bil zbor svetovalcev, ki smo ga ustanovili na poseben način. Posebno sem bil vesel, da smo prišli do Karitas, jo ustanovili v težkih razmerah, kljub temu da je bilo toliko nasprotovanja. Ena najlepših stvari pa je Zavod sv. Stanislava, ko je bilo mogoče tukaj obnoviti škofijsko gimnazijo. Bili so zelo dobri sodelavci, ki sem jih imel na ordinariatu, kanonik Lešnik, ekonom Martin Špringer, kancler Vrhunc, pa tudi vsi tajniki so bili zelo dobri. Prizadeval sem si tudi za Družino. Težak je bil najprej finančni položaj pri Družini, potem smo skušali reševati nekatere stvari. Medtem se je, hvala Bogu, marsikaj spremenilo.«911 Iz načrta je razvidno, da je šlo bolj za spisek želja kot za dejanski načrt, ki bi vseboval tudi konkretnejše korake, kako bo kaj uresničeno. Dejansko v naslednjih sedmih letih težko izluščimo tiste podatke, ki bi dokazovali, koliko je bilo od navedenega tudi dejansko uresničeno. No, še v istem letu ustanovljeni Arhiv za dokumentacijo o dogodkih v drugi svetovni vojni in povojnih letih pri Nadškofijskem arhivu že lahko štejemo za eno takih potez. Še bolj pa seveda sklic tretjega zasedanja POZLN za 13. april 1991. To zasedanje dejansko ni bilo ta dan, ampak 11. maja 1991. Družbeno dogajanje v tem času, ki je bilo zelo napeto in je dober mesec po tem zasedanju doseglo višek v razglasitvi državne samostojnosti, kar je vodilo v vojno z jugoslovansko armado, je močno zaznamovalo priprave in neposredne učinke tega zasedanja. Zlasti je trimesečni politični moratorij na izvajanje državne neodvisnosti, ki je bil sklenjen na Brionih po junijski vojni tega leta, zelo zavrl vse družbene in tudi cerkvene dejavnosti. 909 Da bi preverili, koliko živijo sklepi POZLN deset let po prvem zasedanju v zavesti vernikov, smo leta 1998 za potrebe te raziskave izvedli anketo na manjšem reprezentativnem vzorcu duhovnikov in laikov, udeležencev in neudeležencev zbora. Odgovori kažejo, da uresničitev sklepov sicer bolje ocenjujejo duhovniki kot laiki in udeleženci zbora bolje kot neudeleženci. Vendar je uresničitev sklepov zborovanj v letu 1988 dobila od možnih desetih točk samo 3,9 kot oceno uresničenosti sklepov, uresničitev sklepov zborovanja iz leta 1991 pa 4,7 točke, torej obe manj kot polovico možnih točk. Za leto 1988 sta najslabše ocenjeni področji oznanjevanja in duhovnih gibanj, najboljše pa zakramentalno življenje in diakonija. Glede izvedbe sklepov iz leta 1991 sta najslabše ocenjeni mesto laikov v javnem delovanju ter versko in moralno poslanstvo vernikov, najbolje pa zasebno šolstvo in katoliške organizacije. 910 Prim. SSŠ 4/1990. 911 A. Šuštar, PSLpA. PASTORALNA PODROČJA 234 Tretje zasedanje POZLN je imelo naslov: »Biti na svetu, pa ne od sveta«, s podnaslovom: »Cerkev v naši javnosti danes«. Izhodiščnemu tekstu je bilo dodanih »deset točk kot nekak osnutek smernic in sklepov«, ki naj bi nastali kot sad zasedanja za pastoralno delo v bližnji prihodnosti. Na osnovi pisnih prispevkov in razprav na samem zasedanju je bilo sprejetih 46 sklepov, zbranih v 10 točkah.912 Na tem zasedanju je sodelovalo manj članov kot na predhodnih dveh.913 Če je bilo prvo in drugo zasedanje posvečeno predvsem notranje cerkvenim temam, pa je bilo tretje posvečeno predvsem odnosu Cerkve do družbe. Čeprav je mogoče pri oblikovanju sklepov zaznati določen napredek v smeri večje jasnosti in določnosti, pa še vedno bolehajo za preveliko splošnostjo. Sam nadškof je sicer večkrat poudarjal pomen teh sklepov in priporočal njihovo nadaljnje proučevanje in iskanje poti za izvajanje, a prave refleksije o njih ni zaslediti nikjer. Verjetno bi se ta pomanjkljivost kmalu pokazala, če bi POZLN »v resnici počasi prerasel v stalno ustanovo«, ki bi vsake toliko let preverjala izpolnjevanje sprejetih sklepov.914 Vendar do novih zasedanj v poznejših letih ni prišlo. Marca 1992 je sicer izšel Zbornik 3. zasedanja, vendar je o tem v SSŠ le kratka notica, ni pa tam nobenega poročila o poteku in sklepih zasedanja. To kaže na dejstvo, da je občni zbor spričo drugih zgodovinskih izzivov in zaradi notranje pasivnosti v sami Cerkvi prehitro utonil v pozabo in za seboj ni pustil vidnejših sledi. V odnosu do domače medvojne in povojne zgodovine je mogoče zaznati tudi po spremembi režima plahost in nesproščenost Cerkve. Ta je izvirala iz dejstva, da sta nadškofa Pogačnik in Šuštar že pred spremembo večkrat javno izrazila željo po spravi in priznala, da je šlo tudi s cerkvene strani za določene nepravilnosti, ki jih Cerkev obžaluje. Z druge strani, se pravi s strani nekdanjih komunistov, pa ni bilo nikoli slišati niti najmanjšega priznanja krivde in pripravljenosti na spravo. Tako je tudi Cerkev počasi izgubljala voljo po izražanju pripravljenosti za spravo. Ta zadrega je bila očitna tudi, ko je šlo za prvo javno spravno dejanje v Kočevskem Rogu leta 1990, kjer je bila maša za pobite domobrance. Prav tako tudi naslednja leta. Konkretnejši odgovor na ta vprašanja je bila Šuštarjeva ustanovitev Komisije za raziskavo procesov proti škofom Rožmanu, Leniču, Vovku in Pogačniku leta 1992. Svoje rezultate je začela dajati šele štiri leta pozneje s knjigo Rožmanov proces in leto za tem z izdajo komentiranega življenjepisa Stanislava Leniča, ki ga je ta moral po ukazu UDBE pisati sam o sebi v zaporu. Bolj sproščeno in pogumno se je Cerkev angažirala pri osamosvajanju Slovenije iz jugoslovanskega okvira. V izjavi SSŠ ob razglasitvi samostojne Slovenije leta 1991 so škofje zapisali tudi: »Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna.«915 Ko pa je jugoslovanska vojska že začela agresijo na Slovenijo, so 30. 6. 1991 zapisali v pozivu vsem škofovskim konferencam v Evropi: »Prosimo vas, ne mislite, da v osrčju Evrope ni možna zelo huda represija.« Daljnovidnost te ugotovitve je pozneje potrdila večletna kruta vojna na Balkanu. Zaradi jasnega uvida v realna razmerja moči in v nenačelno ravnanje državnikov Zahodne Evrope so škofje jasno pozvali vse resnične demokrate: »Najbolj učinkovito sredstvo z obrambo demokracije, človekovih pravic in civilnega prebivalstva v tej majhni deželi Evrope, ki se imenuje Slovenija, bi bilo takojšnje priznanje suverene države Slovenije.«916 912 Prim. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, 15–24. Navzočih je bilo 190 udeležencev, kar pomeni le 85 % vseh članov zbora. Manjkali so predvsem laiki (navzočih le 78 % vseh vabljenih). Vendar so bili ti bolj zgovorni (nastopilo 61 %) kot pa duhovniki (38 %). »To razmerje nakazuje, da se laiki aktivno vključujejo v delo in razpravljanje, medtem ko jim duhovniki s svojim zadržanjem to omogočajo ali celo olajšujejo.« (Prim. prav tam, 199–203.) 914 Prim. prav tam, 9. 915 Izjava Slovenske škofovske konference ob razglasitvi samostojne Slovenije, v: SSŠ 8/1991, 94. 916 Poziv slovenskih škofov, v: SSŠ 8/1991, 94. 913 PASTORALNA PODROČJA 235 Takšno angažiranje škofov dobi poseben pomen ob poznanju proticerkvene propagande ves čas od konca druge svetovne vojne, ki je hotela prikazati Cerkev kot narodu sovražen in izdajalski element. S tem je partija hotela v ljudeh izničiti zgodovinsko povsem upravičen občutek, da je bila slovenska Cerkev v zgodovini vedno tesno povezana z narodom in z vsemi silami delala z njegov napredek in dobrobit. Od uspešnosti take preinterpretacije zgodovine je partija pričakovala, da bo vse zasluge za narod lahko pripisala zgolj sebi oziroma sebi zvestim. Tako je bilo nedvoumno zavzemanje škofov in celotne Cerkve na Slovenskem za narodno osamosvojitev najbolj prepričljivo zanikanje lažnih interpretacij zgodovine v komunističnem obdobju in hkrati ponoven dokaz, da vidi Cerkev smisel svojega obstoja v delu za dobro vseh ljudi in za njihov duhovni in materialni blagor. Tega delovanja Cerkve ob osamosvajanju leve politične sile v samostojni Sloveniji niso niti poskušale zanikati, so ga pa do največje možne mere zamolčevale in zmanjševale njegov pomen. Na drugi strani pa Cerkev ni toliko izrabila tega aduta v svojih rokah, kot bi ga lahko. Iz neke pretirane skromnosti je mirno dopustila, da ji je sčasoma vedno bolj levo usmerjena oblast to karto izpulila iz rok in tako z njo ni iztržila za dobro vernikov vsega, kar bi lahko. To še tembolj, ker je prav Sveti Sedež med prvimi priznal Sloveniji neodvisnost in s tem potrdil ravnanje slovenske Cerkve v času osamosvajanja kot povsem pravilno. Izreden pomen tako za Cerkev na Slovenskem kot tudi za narodno zgodovino je nedvomno pomenila 19. 2. 1993 papeževa potrditev samostojne Slovenske škofovske konference. Iz zgoraj navedenega je mogoče razbrati, da je Cerkev vendarle poskušala odgovarjati na znamenja časa v duhu dokumentov 2. vatikanskega koncila. V pokoncilskem času je vse do padca komunizma gradila predvsem na duhovni podobi posameznika in Cerkve kot celote, v demokratičnem obdobju pa je naredila tudi nekaj konkretnih korakov za aktivnejše poseganje v družbeno življenje. Za tak korak moremo šteti tudi ustanovitev komisije Pravičnost in mir pri SŠK, ki je velikokrat s svojimi izjavami posegala v družbeno dogajanje in so praviloma njene izjave tudi v laični javnosti naletele na velik odmev. S svojim delovanjem je pokazala interes Cerkve za uveljavljanje krščanskih etičnih načel v celotni družbi in ne samo znotraj Cerkve, kar je nedvomno eno ključnih spoznanj zadnjega koncila in pokoncilskih prizadevanj. Žal se je preveč posvečala političnim vprašanjem, manj pa socialnim in splošno družbenim. 3.4.5 Župnije V prvih treh desetletjih 20. stoletja so bile župnije v ljubljanski škofiji dobro urejene. K temu je največ pripomogel škof Anton Bonaventura Jeglič s svojim smislom za organizacijo in urejeno delovanje.917 Tej organizacijski urejenosti je prišla prav dopolnitev v duhovni dejavnosti, ki jo je v župnijah močno pospeševal Jegličev naslednik škof Gregorij Rožman. Močan odmev so po župnijah imele priprave in potek evharističnega kongresa in kongresa Kristusa Kralja, kakor tudi izvedba škofijske sinode tik pred vojno. Močan poudarek župnijskega dela so bile razne organizacije, društva, bratovščine, Marijina kongregacija, Katoliška akcija, skratka delovanje katoliških laikov pod skrbnim in požrtvovalnim vodstvom duhovnikov. Skoraj sleherna župnija je imel tudi svoj kulturni dom, v katerem se je odvijala glavnina krajevnega družbenega dogajanja. O potrebnosti in koristnosti raznih organizacij so posebej obširno spregovorile tudi Pastoralne inštrukcije, ki so nastale kot rezultat škofijske sinode.918 917 918 Prim. Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, 119. Prim. prav tam, 120–123. PASTORALNA PODROČJA 236 Žal je to razvejano župnijsko dejavnost marsikje druga svetovna vojna popolnoma zavrla, zlasti na Gorenjskem, drugod pa močno omejila. V t. i. Ljubljanski pokrajini je osnovno župnijsko življenje tudi med vojno v glavnem normalno potekalo. Tudi na ozemljih, ki so bila za krajši čas v rokah partizanov, župnijsko življenje ni bilo ovirano. Drugače je bilo na Gorenjskem, kjer je bila večina duhovnikov izgnanih. Popolnoma nova situacija pa je nastala takoj ob koncu vojne, ko je, kot smo zgoraj že obširno prikazali, odšla iz škofije skoraj polovica duhovnikov v tujino in so se kasneje le redki vrnili. Odšli so predvsem duhovniki iz nekdanje ljubljanske pokrajine, zato je tu nastala velika vrzel in je bilo mnogo župnij praznih. Generalni vikar, ki je vodil škofijo, je imel zelo velike težave, da je lahko nameščal nazaj na izpraznjene župnije na Gorenjskem iz izgnanstva vračajoče se duhovnike. Tudi v nekdanji ljubljanski pokrajini nove oblasti vsem niso dale dovoljenja, da bi se vrnili, zlasti če so jim lahko očitali kakršnokoli protipartizansko dejavnost. Ker so župnije kmalu izgubile kmetijske površine in so bila odvzeta mnoga cerkvena poslopja, v njih pa so običajno stanovali tudi župnijski uslužbenci, kot npr. cerkovniki in organisti, so ti vedno bolj opuščali ta poklic. Po drugi strani so se tudi župnijske dejavnosti tako zmanjšale, da dotedanjega dela niso mogli več opravljati kot svoj glavni poklic. Imeli so tudi težave z oblastjo in visoke davke.919 Delovanje župnij se je več ali manj zožilo na bogoslužje in verouk, pa še ta je bil z letom 1952 popolnoma izrinjen iz šol, potem pa nekaj časa povsem prepovedan. Počasi se je verouk proti šestdesetim letom organiziral najprej po cerkvah, nato v župniščih. Tako za prvih deset let komunistične dobe ne moremo govoriti niti o kolikor toliko normalnem župnijskem življenju. Vse katoliške organizacije so bile strogo prepovedane ves čas od konca vojne naprej. Zato katoliški laiki sploh niso mogli organizirano delovati. Že zato, ker so obiskovali cerkev ali prejemali zakramente, so nemalokrat imeli velike težave. Celotna pastorala se je zožila zgolj na dogajanje znotraj cerkvenih zidov, zunaj njih pa je vera živela s pomočjo mnogih ljudskih pobožnostih, ki so jih ohranjale verne družine. Čim so duhovniki začeli delovati v župnijah bolj aktivno, jih je lahko doletelo hudo preganjanje. Veliko o stanju po župnijah v obdobju med 1945 in 1953 in tudi pozneje pove dejstvo, da je bilo v tem času podrtih zelo veliko poljskih križev in kapelic, nad katerimi so se »neznanci«, ki so bili domačinom navadno znani, včasih prav sramotilno znašali.920 Poleg teh so trpele, sicer manj pogosto tudi mnoge cerkve, v katere je bilo vlomljeno ne iz koristoljubnih namenov, ampak iz samega sovraštva do vere in zaradi zastraševanja vernikov. Tako so bila v župniji Rova razcefrana bandera, raztrgan mašni plašč in poškodovano še mnogo druge cerkvene opreme, nekaj pa odnesene. To se je navadno dogajalo pred prazniki, da je bil učinek večji.921 Toda kljub težavam, ki so jih imeli verniki tudi s praznovanji velikih cerkvenih praznikov, so prav ti v povezavi z narodnimi običaji pomenili vsakoletno obnovitev duhovnega življenja tudi za tiste, ki so se med letom nekoliko pritajili.922 V letu 1956 so se kazala tudi znamenja nove rasti, saj je bila tedaj ustanovljena nova župnija na Rakovniku in izročena salezijancem, posvečena je bila obnovljena cerkev 919 Prim. Okrožnica 4/1946. Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, I. del, 194. 921 Po pravici Okrožnica imenuje to dejanje za »strašno bogoskrunstvo«, ki se je zgodilo v noči pred praznikom sv. Trojice. Vlomljeno je bilo v cerkev, ki je bila slovesno okrašena za prvo obhajilo. Razcefrani sta bili obe mali banderi, na velikem banderu odlomljen križ, v zakristiji za mašo pripravljeni mašni plašč raztrgan, podobe za spomin na prvo obhajilo razmetane po tleh. Odnesen je bil kelih, pa tudi mašna knjiga in misijonski križ, kar ni bila nobena kraje vredna dragocenost. V prezbiteriju so bile razmetane rože z zemljo vred, med to pa raztresene in pomendrane vse male hostije iz tabernaklja. Ciborij in monštranca sta bili povsem poškodovani. Hostij ni bilo mogoče pobrati, zato je župnik naslednji dan prvoobhajance moral peljati v Radomlje k obhajilu. (Prim. Okrožnica 7/1956.) 922 Prim. L. Ceglar, Nadškof Vovk, II. del, 26. 920 PASTORALNA PODROČJA 237 v Šmarju nad Ljubljano, ki je bila med vojnim bombandiranjem delno porušena, naslednje leto posvečena cerkev v Preski in tako naprej. Zaradi gradnje Razstavišča je bila prestavljena na drugo lokacijo Plečnikova cerkev Sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Mnoge župnije so utrpele veliko škode zaradi vlomov v cerkve, pogorela je iz neznanega vzroka cerkev sv. Jožefa v Tržiču. V Strugah sta bila posvečena cerkev in oltar ... Tako so se prepletala znamenja verskega prebujanja z nasprotovanji Cerkvi, ki jih je vodila neposredno tajna služba ali pa so jih povzročali prenapeteži, ki so imeli močno zaščito pri oblasti, tako da se jim za razna »junaštva« ni moglo pripetiti nič hudega. V letu 1961 se je obnova cerkva že tako razmahnila, da se je Zavod za spomeniško varstvo pritožil, da mnoge župnije obnavljajo brez predhodnega dovoljenja.923 Naslednja leta so bila čas velikih gradenj, zlasti v mestih, ki so zaradi razvijajoče se industrije in preseljevanja s podeželja naglo naraščala in je bila tam potreba po novih bogoslužnih prostorih največja. Rast velikih naselij brez cerkva se je skladala tudi s tedanjo politiko, ki je upala, da bo na ta način ljudi laže odtrgala od vere. V prostorskih načrtih komunistična oblast ni predvidela prostorov za cerkve, zato se je ob prošnjah župnij za dovoljenje za gradnjo nove cerkve vedno izgovarjala, da za kaj takega ni predvidenega prostora, ali da je že vse pozidano. Ker dovoljenj za gradnjo prepotrebnih novih cerkva v novo nastajajočih mestnih predelih nikakor ni bilo mogoče dobiti, si je škof pomagal tako, da je ustanavljal v Ljubljani nove župnije ob nekdanjih vaških cerkvicah, ki so se znašle v objemu novih stanovanjskih blokov. Začetki so bili za župnike, ki so te župnije prevzemali, navadno zelo težki, saj je primanjkovalo primernih prostorov za župnikovo stanovanje in druge župnijske dejavnosti, kot je verouk, sestanki za starše, za pevske vaje in za druge sestanke. Te cerkvice pa so bile tudi premajhne in neprimerne za nedeljski in praznični obisk maše velikega števila vernikov. Novo nastale pastoralne probleme je škofije skušala omiliti tudi z mnogimi spremembami župnijskih meja (56 po številu) v letu 1963.924 Toda to ni rešilo vseh problemov, zato je bilo potrebno ustanavljati nove župnije tudi v drugih, hitro rastočih mestih izven Ljubljane. Nastajanje novih župnij pokaže naslednja tabela: Po vojni ustanovljene nove župnije : št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 923 924 leto ustanovitve 1956 1960 1961 1961 1962 1964 1964 1965 1965 1966 1967 1967 1969 1970 1970 1971 župnija Ljubljana – Rakovnik Ljubljana – Kodeljevo Ljubljana – Dravlje Ljubljana – Koseze Ljubljana – Štepanja vas Grosuplje Ljubljana – Sv. Križ Izlake Kranj – Primskovo Ljubljana – Sveta Trojica Kisovec Novo mesto – Sveti Lenart Radomlje Kokrica Veliki Gaber Tržič – Bistrica Prim. Okrožnica 7–8/1961. Prim. Okrožnica 2/1963. prebivalstvo prirast % prirasta ustanovitev leto 1997 4.800 7.100 2.300 47,9 4.500 4.200 –300 –6,7 4.300 23.000 18.700 434,9 5.640 14.200 8.560 151,8 2.350 11.000 8.650 368,1 3.600 6.500 2.900 80,6 15.000 18.000 3.000 20,0 1.350 2.000 650 48,1 2.750 5.000 2.250 81,8 3.000 4.400 1.400 46,7 2.300 2.400 100 4,3 6.700 10.500 3.800 56,7 1.090 1.750 660 60,6 2.000 3.100 1.100 55,0 1.300 1.367 67 5,2 2.000 5.000 3.000 150,0 PASTORALNA PODROČJA 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 1974 1975 1975 1975 1976 1976 1977 1980 1980 1980 1980 1981 1983 1985 1985 1986 1988 1989 1991 1992 1994 1998 Trzin Jarše Ljubljana – Kašelj/Zalog Škofja Loja – Suha Ljubljana – Stožice Škofljica Notranje Gorice Ljubljana – Barje Ljubljana – Zadobrova Sveti Duh pri Škofji Loki Šmarca – Duplica Novo mesto – Sveti Janez Kranj – Drulovka/Breg Ljubljana – bolniška župnija Pirniče Ljubljana – Šmartno ob Savi Ljubljana – Fužine Ivančna Gorica Kranj – Zlato polje Vrhpolje Ljubljana – Podutik Vir povprečje 238 1.300 1.800 5.000 2.300 8.000 1.800 1.500 700 3.300 1.600 3.000 1.800 2.500 0 2.500 900 13.000 2.000 10.400 620 5.000 3.500 3.559,46 2.830 2.350 6.200 4.200 13.000 2.355 1.950 1.300 3.000 1.490 3.000 2.300 2.163 0 2.700 900 17.000 2.000 9.900 742 5.000 3.500 5.510,73 1.530 550 1.200 1.900 5.000 555 450 600 –300 –110 0 500 –337 0 200 0 4.000 0 –500 122 0 0 1.951,27 117,7 30,6 24,0 82,6 62,5 30,8 30,0 85,7 –9,1 –6,9 0,0 27,8 –13,5 0 8,0 0,0 30,8 0,0 –4,8 19,7 0 0 57,32 Gornja števila zahtevajo najprej to pojasnilo, da je število prebivalstva ob ustanovitvi navedeno po ustanovitvenemu letu najbližjem šematizmu.925 Število prebivalcev za leto 1997 je vzeto iz škofijske verske statistike za to leto. Število v verski statistiki pa je zlasti v večjih župnijah zgolj približna ocena tamkajšnjih župnikov, saj podrobnejši dejanski statistični podatki, ki jih je imela na voljo le država, ves čas po vojni Cerkvi niso bili dostopni. Glede na kraj, kje so bile nove župnije ustanovljene, ugotovimo, da jih je bilo 14 od 37 ustanovljenih v Ljubljani. Bolniško župnijo, ki je personalnega značaja in obsega vsakokratne bolnike v osrednjih ljubljanskih bolnicah, pri tem štetju ne upoštevamo. Več novih župnij je nastalo še v dveh drugih velikih mestih, kot sta Kranj in Novo mesto in pa v Škofji Loki. V ostalih večjih krajih je nastala največ po ena nova župnija. Župnije so torej nastajale le v osrednjem delu nadškofije, v glavnem med Kranjem in Novim mestom. Glede na čas je razvidno, da so nove župnije po vojni nastajale najprej v Ljubljani. Prva župnija je bila lahko ustanovljena šele 11 let po nastopu komunistične dobe, pa še tu gre za župnijo, ki je kot taka praktično delovala že prej zaradi samostanske hiše salezijancev. Tako so nove župnije iz pastoralnih potreb nastajale predvsem v šestdesetih letih, ko jih je nastalo največ v povojnem obdobju (12). Nekoliko manj jih je nastalo v sedemdesetih letih (10), se pravi še v času močne industrializacije, in prav toliko v osemdesetih letih. Ko analiziramo število prebivalstva v na novo nastalih župnijah, pridemo do naslednjih ugotovitev: Ob ustanovitvi jih je dvanajst štelo manj kot 2.000 prebivalcev, šestnajst med 2.000 in 5.000, pet med 5.000 in 10.000, tri pa že preko 10.000 prebivalcev. Za več kot 2.000 prebivalcev je v njih do leta 1997 naraslo število prebivalstva v 11 župnijah, med njimi 7 v Ljubljani. Pozitivno rast prebivalstva do 2.000 prebivalcev je 925 To so šematizmi ljubljanske nadškofije ali letopisi Cerkve na Slovenskem iz let 1967, 1971, 1978, 1985, 1991 in 1993. PASTORALNA PODROČJA 239 imelo še ostalih 16 župnij, medtem ko 4 ne kažejo nobene rasti in 5 celo zmanjšanje prebivalstva. Vendar se zdi, da je treba pri tem zadnjem upoštevati možnost različnega ocenjevanja števila prebivalstva. Če s številčnim prirastom v novih župnijah primerjamo še prirast v odstotkih, potem ugotovimo, da je v 5 župnijah ta prirast nad 100 %, v 8 med 50– 100 %, v 11 župnijah med 20–50 %. V letu 1997 sedem od novih župnij šteje pod 2.000 prebivalcev, petnajst 2.000– 5.000 prebivalcev, sedem 5.000–10.000 in prav tako sedem nad 10.000 prebivalcev. V tej zadnji skupini so, razen ene, vse iz Ljubljane. Obdelava podatkov po drugi svetovni vojni nastalih novih župnij pokaže, da ima mesto Ljubljana kot največje in osrednje mesto nadškofije poseben pomen. Od obstoječih 28 ljubljanskih župnij v letu 1997 jih je torej v povojnem obdobju, brez bolniške župnije, nastalo kar polovica (14). Če primerjamo število prebivalstva vseh na novo nastalih župnij ob njihovi ustanovitvi s številom prebivalstva v novih ljubljanskih župnijah, vidimo, da je bilo v ljubljanskih kar 57,3 % tega prebivalstva. Glede na število prebivalstva leta 1997 v novih župnijah je delež prebivalstva novih ljubljanskih župnij med vsemi novoustanovljenimi 62,9 %, glede na prirast prebivalstva pa kar 73,1 %. Tudi povprečen odstotek prirasta je v teh ljubljanskih župnijah za 26,4 % večji kot v vseh skupaj. Leta 1987 je bilo na Kočevskem razpuščenih 11 župnij in njihovo ozemlje pridruženo drugim župnijam v soseščini. V razpuščenih župnijah so namreč nekdaj živeli nemško govoreči Kočevarji, ki so se ob začetku 2. svetovne vojne preselili na ozemlja, ki so jih zasedli Nemci, to je na Krško in Brežiško polje. Po končani vojni so se z umikajočimi okupacijskimi enotami umaknili v tujino. Tako je ostalo mnogo naselij na Kočevskem popolnoma praznih. Nekatera so ponovno naselili priseljenci iz drugih krajev Slovenije in bivše Jugoslavije, vendar je večji del tega ozemlja veljal za vojaško zaprto področje. Da bi to ozemlje oblast popolnoma nadzirala, je leta 1955 nacionalizirala celotno cerkveno premoženje.926 Samo na tem področju je bilo uničenih ali prepuščenih propadu okrog 90 cerkva. Koncil je še bolj jasno pokazal na potrebo, da je Cerkev prisotna tam, kjer ljudje dejansko živijo. Po drugi strani je partijski pritisk na administrativne organe, ki so odločali o gradnji novih cerkva in drugih župnijskih prostorov, nekoliko popustil. Ti so se namreč vedno pogosteje srečevali s prošnjami na novo nastalih župnij, da si verniki želijo zgraditi primerno župnijsko cerkev. Tudi verniki so kot posamezniki začeli počasi, a vztrajno, pritiskati na oblast, zlasti na občinski ravni, da jim dovoli graditi cerkev. Velikokrat so bili na nižjih in strokovnih službenih mestih verni ljudje, ki so župnikom pomagali priti do vseh potrebnih dovoljenj. Ko je postalo razvidno, da manjka zgolj politično soglasje, ni pa nikakršnih drugih ovir za izdajo gradbenega dovoljenja, se oblast le ni mogla v nedogled upirati. Ob tem so mnogi župniki, ki so se čutili dovolj sposobne, množično obnavljali cerkve, ki so bile od vojne naprej precej zapuščene in so kar klicale po popravilu ali obnovi. Vsa ta dejavnost je v 70-ih in 80-ih letih dobila takšne razsežnosti, da so se mnogi oblastniki, predvsem pa od Cerkve oddaljeni ljudje spraševali, od kod Cerkvi sredstva za vse te gradnje. Kot nekaj izrednega lahko ugotavljamo, zlasti za obdobje med leti 1960 in 1990, požrtvovalnost slovenskih kristjanov, ki so samo s prostovoljnimi darovi in svojim udarniškim delom delali prave gradbene čudeže. Pri tem jim je v določeni meri pomagala tujina, zlasti nemška Cerkev. Po svoje je k gradnji pripomogla tudi precejšnja inflacija, saj je zmanjševala vrednost gradbenih pogodb, predvsem pa ljudi ni navajala k varčevanju, ampak trošenju. Zato so mnoge župnije tvegale velike investicije, čeprav niso jasno vedele, 926 Prim. ŠLN, 293–294. PASTORALNA PODROČJA 240 kako jih bodo dokončale, a se je vedno srečno izteklo. Ker so vsi ljudje vedeli, da Cerkev nima drugih finančnih sredstev kot le darove vernikov, je njihova finančna podpora za mnoge pomenila tudi neko obliko plebiscitarne odločitve za Cerkev in proti komunistični oblasti. Nemalokrat so razne obnove cerkva, nabavo zvonov ali gradnjo novih cerkva na skrivnem finančno podpirali tudi komunisti, zlasti tisti iz domače župnije, da bi na ta način pokazali svojo pripadnost župniji in interes po vzdrževanju vsaj minimalnih vezi z župnijo in vero. Za razvoj župnijskega življenja je po koncilu značilno nastajanje in oblikovanje ŽPS in nastajanje raznih manjših skupin, kot so mladinske, zakonske, biblične. Prav tako so se porajala razna duhovna gibanja, kot so ognjiščarji, neokatehumeni, Prenova v Duhu in druga. Tudi ustanovitev personalne župnije za bolnike pri sv. Petru v Ljubljani leta 1985 ima pomen za vso nadškofijo. 3.4.6 Ekskurz: Župnijski pastoralni sveti (ŽPS) ŽPS so najboljši primer, na katerem lahko prikažemo pripravljenost klera za vključevanje laikov v pastoralne strukture. ŽPS so posledica razmišljanj o podobi Cerkve na 2. vatikanskem koncilu in po njem. Ti sveti želijo omogočiti udeleženost laikov pri celotnem poslanstvu Cerkve v konkretnem občestvu vsake župnije. Zamisel o pritegnitvi laikov v pastoralno delovanje, je naletela na ugoden sprejem pri precejšnjem delu slovenskih duhovnikov že zelo kmalu po koncilu. Že leta 1966, samo eno leto po zaključku koncila, zasledimo v ljubljanski škofiji prvi ŽPS v župniji Ljubljana Šentvid. Število župnij z ŽPS je hitro raslo, saj jih je bilo leta 1971 že okrog 50 s približno 700 člani.927 Takratni nadškof Pogačnik je sicer svaril pred prehitrim ustanavljanjem: »Z ustanavljanjem župnijskih dušno-pastirskih svetov počakajte, da boste svoje vernike prej dobro poučili o vlogi laikov v Cerkvi po koncilu. Mnogi sprašujejo in žele od ordinariata navodil, kaj naj sveti delajo. To izpričuje, da je treba prej formacije, potem šele pride izvrševanje apostolata v župniji.«928 Ustanavljanje ŽPS je, kljub temu da nikoli niso bili z odlokom ukazani, pospeševala komisija za ŽPS pri ŠPS. Pri tem je bil zelo prizadeven stolni župnik in kanonik Anton Smerkolj.929 Za njim pa Alojzij Šuštar, zlasti v letih pred svojim škofovskim posvečenjem. Pastoralni tečaj leta 1973 je temu prizadevanju dal močan zagon, saj je govoril o vodstveni službi v Cerkvi. V tem času so se pričela redna letna srečanja članov ŽPS po dekanijah. Za ta srečanja župniki odtlej pišejo poročila o delovanju ŽPS v svoji župniji, zato je mogoče bolj podrobno spremljati njihov razvoj. Od tega leta dalje se je ta problematika obravnavala v Pastoralni prilogi. V času, ko je vodil škofijsko komisijo za ŽPS Alojzij Šuštar je nastalo tudi več teoretičnih razprav o pomenu in vodenju ŽPS, pa tudi mnogi praktični pripomočki za volitve, vodenje sej in drugo. Vse to je bilo izdano v dveh priročnikih, ki sta izšla leta 1980 in 1982. Novost je pomenilo povezovanje ŽPS na dekanijski ravni z uvedbo »dekanijske seje«, čeprav do ustanovitve dekanijskih pastoralnih svetov takrat še ni prišlo. Da bi se ŽPS povezali v celotni Sloveniji med seboj in da bi imeli vedno pri roki dovolj gradiva za seje, je 1985 začel izhajati skupni list Naše poslanstvo, ki je dosegel v celotni Sloveniji naklado okrog 10.000 izvodov. 927 Prim. Župnijski sveti, 4. Prim. Okrožnica 7/1967. 929 »Razumel je, da je potrebno sodelovanje in povezovanje. V Zagorju v povezovanju v regijo. Tudi navznoter v župnijah je videl nujno sodelovanje laikov; da imajo veliko možnosti, če bodo pripravljeni in usposobljeni, da neko poslanstvo izvršijo. Bil je animator za dekanijo in škofijo. Sodeloval je pri nastanku knjižic za ŽPS.« (L. Uran, PSLpA) 928 PASTORALNA PODROČJA 241 Seveda te teoretične razprave in spodbude ne odsevajo občutkov, ki so jih ob ustanavljanju ŽPS v takratnem sistemu imeli mnogi laiki: »Velikanski strah je bil pri ustanavljanju ŽPS. Imeli so (oblast) vsakega strogo zabeleženega. Določene ljudi pa še posebej. Slutili smo, da nas nadzirajo. Marsikdo se je sam izdal. Izvedelo se je za sezname, ki so jih imele policijske postaje, kdo je bolj nevaren. V vsaki vasi je bil gotovo kdo, ki je nadziral. Tudi med verniki je bil kdo.«930 Število ŽPS v ljubljanski nadškofiji je do leta 1991 počasi, a vendar stalno raslo in istega leta doseglo 69 % vseh župnij, v njih pa je bilo vključenih 4.516 članov in članic. V treh dekanijah so imele vse župnije ŽPS, prav tako v treh pa je imela ŽPS manj kot tretjina vseh župnij v dekaniji.931 Po tem letu je število ŽPS začelo upadati in hkrati je začelo upadati tudi aktivno življenje v njih. Sama letnica bi nas lahko navedla na misel, da so po spremembi režima ŽPS izgubili neko vlogo, ki so si jo v župnijah pridobili v prejšnjem režimu, nove pa še niso našli. Poleg tega so marsikje politične teme tako zameglile pastoralna vprašanja, da ni bilo več prvotne volje po delu. Predvsem pa ni bilo v škofiji nikogar več, ki bi se z podobno zavzetostjo kot začetniki tega dela, vrgel v nadgrajevanje začetega in v animacijo tudi tistih župnij, kjer ŽPS še ni bilo. Delno je k upadu zanimanja za delo z ŽPS pripomoglo razočaranje nekaterih župnikov pri delu z laiki, saj so od njih pričakovali preveč ali so si sodelovanje laikov predstavljali drugače, kot so ga dejansko doživljali. Marsikdo je dobil občutek, da ga laiki samo poučujejo, kaj vse mora on storiti, ali da mu kar oni določajo nove naloge, sami pa jih ne prevzamejo.932 Ob tem so mnogi prezrli, da so laiki marsikdaj za kaj takega še neusposobljeni, saj jim razmere v komunizmu tega usposabljanja niso omogočale. Iz tega obdobja je v vernikih ostalo mnogo zelo prikritega strahu pred javnim delovanjem. Poleg tega jih je to obdobje zazibalo v neko lagodno neaktivnost, pa tudi vzgoja v Cerkvi jih ni pripravljala dovolj na samostojno prevzemanje nalog v njej. Tudi duhovniki na splošno niso bili pripravljeni za delo z odraslimi verniki. Mnogi sposobni laiki so po spremembi režima odšli v politiko in se v župnijskem življenju niso več aktivno udejstvovali. Na ravni škofije je vodenje tega dela težilo predvsem k ohranjanju obstoječega stanja, zelo malo pa je bilo novega iskanja. Tako je v ljubljanski nadškofiji, podobno kot v ostalih dveh škofijah in marsikje drugod po svetu933, nastala splošna zadrega pri vključevanju laikov v pastoralo, kar se je posebej vidno odrazilo prav na področju delovanja ŽPS. Pozitiven korak naprej za ŽPS pomeni jubilejno leto 2000, ko se je odbor za ŽPS pri ŠPS na pobudo Narodnega odbora za Jubilej 2000 zavzel za ustanovitev ŽPS v vsaki župniji. To so podprli vsi slovenski škofje. Izdelan je bil Statut ŽPS in Pravilnik za izbiro članov ŽPS, ki sta tudi omogočila volitve po vseh župnijah na isto nedeljo. Odzvale so se skoraj vse župnije in danes so le redke župnije še brez ŽPS. 3.4.7 Cerkev in kultura Spregovoriti velja še nekaj besed o škodi, ki jo je po nastopu komunistične oblasti utrpela na Slovenskem na krščanstvu temelječa kultura in kultura nasploh. Komunizem je pokazal že med vojno in takoj po njej z uničevanjem neprecenljivih umetnostnih del po gradovih, v cerkvah in župniščih, da do kulture nima pozitivnega odnosa. To početje 930 F. Ovsec , PSLpA. Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v pastorali Cerkve na Slovenskem, 19–25. 932 »Pred koncilom ni bilo mogoče nič reči proti duhovnikom ali voditeljem Cerkve. Si mislil, da ti nimaš nič prav. Zdaj pa lahko sodeluješ, poveš svoje mišljenje, zahtevaš.« (F. Ovsec , PSLpA.) 933 Prim. M. B. Metz/J. Müller/A. Schwartz, Handbuch für den Pfarrgemeinderat, 7. 931 PASTORALNA PODROČJA 242 moremo doumeti le kot hoten in načrtovan radikalen prelom z vsem, kar so Slovenci na kulturnem področju dosegli v času do 2. svetovne vojne. Najstarejši kulturni spomeniki na polju umetnosti so arhitekturnega značaja. Današnjim rodovom kažejo stopnje verske zavesti v posameznih časovnih dobah. Svoj izjemen razcvet doživi arhitektura v srednjem veku: »Za slovenske dežele pomeni 15. in še začetek 16. stoletja višek srednjeveškega stavbarstva in umetnosti. Takrat so se zidale najlepše cerkve po mestih in trgih in nastale so mnogoštevilne podružnice po naših gorah, ki še sedaj vzbujajo veliko pozornost tujcev in zanimanje ljubiteljev umetnosti. Več kot polovico vseh naših cerkva je iz 15. stoletja.«934 Že v 19. stoletju so verske knjige in molitveniki ter druga obsežnejša dela, kot npr. Življenje svetnikov, dvigali bralno kulturo. Tu lahko posebej omenimo le nekatere vidnejše prispevke k temu kulturnemu dvigu. Mohorjeva družba na primer je imela mnogo odjemalcev prav v ljubljanski škofiji. Še bolj se je kulturno delo dvignilo s cerkvenim časopisom Zgodnja Danica (1841–1904), ki ga je dolga leta urejal Luka Jeran. Močno spodbudo je pomenil tudi izid Svetega pisma (1856–1859) v novem prevodu, ki ga je omogočil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. Visoko kulturno raven je gojila revija Dom in svet (1888–1944), široko pa podpiral katoliški dnevnik Slovenec (1883–1945). Ob tem je obstajala še cela paleta kulturnih dejavnosti tudi na prehodu v 20. stoletje. To je s duhovno širino podpiral škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je do konca opravljanja škofovske službe leta 1930 zelo spodbujal katoliško društveno življenje z ljudskimi knjižnicami in z dramskimi, pevskimi in glasbenimi odseki. Leta 1926 je npr. Prosvetna zveza, ki jo je vodil duhovnik Vinko Zor, vključevala 500 društev. Vse to je zelo dejavno živelo do leta 1941.935 Tudi profesorji Teološke fakultete so v okviru Slovenske univerze v Ljubljani od njene ustanovitve leta 1919 dalje aktivno delovali na znanstvenem in poljudnoznanstvenem polju in s tem mnogo prispevali k splošni kulturi. Glede prepletenosti religije in literature na Slovenskem mora tudi neverni poznavalec priznati, da je ta »več kot tisočletje domala scela – če izvzamemo del ljudske umetnosti – obstajala sploh le v znamenju cerkvenosti in nabožnosti.«936 Kulturno dejavnost, ki se je odvijala skoraj povsem v cerkveni sferi, je najprej vojna ponekod zelo zavrla, drugod (Gorenjska) pa popolnoma preprečila. Komunizem pa je na krščanskih izhodiščih temelječo kulturno dejavnost za dolga desetletja do konca zatrl in onemogočal njeno ponovno uveljavitev. Mnogo vidnih ustvarjalcev te dobe je v vojnih obračunih (Balantič) in povojnih likvidacijah za vedno umolknilo, cvet tedanje kulturne elite se je umaknil v emigracijo in tam v omejenih možnostih deloval dalje (Hribovšek, Mauser). Tisti, ki so ostali doma, so bili prisiljeni v molk za dolga desetletja. Da ustvarjalno sobivanje krščanske kulture in komunistične ideologije ni bilo mogoče, dokazuje tudi tragični primer pesnika Edvarda Kocbeka, ki se je čutil poklicanega, da odločilno prispeva k spremembi slovenskega narodnega značaja. Ker je sicer v svojem času »postavil dobro diagnozo, ni pa izbral tej diagnozi ustreznega zdravila« (Zorko Simčič), je bil tragična žrtev strahu in poguma svojih sopotnikov, ki ju je sam pomagal soustvarjati, ko je za dosego svojega cilja opravičeval nujnost revolucionarnega nasilja. Edini vidnejši pisec, ki je vseskozi ohranil jasno krščansko vizijo, pisatelj Alojz Rebula, je to zmogel zato, ker je ustvarjal v zamejstvu v Italiji in se občasno napajal ob lepotah matične domovine. Nekoliko laže je prenesla brezobzirni prelom s krščansko tradicijo cerkvena glasba, ki je že v 19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja dvignila slovensko glasbeno kulturo 934 Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 506. Prim. M. Smolik, Kulturna dejavnost slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda, 332. 936 M. Kmecl, Cerkev in slovstvo, 377. 935 PASTORALNA PODROČJA 243 na evropsko raven in hodila z njenim razvojem ob bok (ceciljanstvo). Kljub temu da je to področje kulture ostalo oblasti manj dostopno, je tudi na tem področju vojni in povojni čas močno zarezal v normalno delovanje, npr. z ukinitvijo Orglarske šole in Cerkvenega glasbenika, ki sta se v Ljubljani mogla obnoviti šele po letu 1970. Podobno je komunizem skoraj popolnoma zavrl normalen razvoj slovenskega orglarstva, ki je že v 18. in 19. stoletju dosegalo evropsko raven.937 Ker se je tovrstna kultura udejanjala znotraj cerkvenih zidov in ker so se mnogi skladatelji uveljavili hkrati na cerkvenem in svetnem glasbenem področju, so mogli kljub vsemu dokaj svobodno ustvarjati (npr. Matija Tomc in Primož Ramovš). Slabše se je godilo slovenskemu cerkvenemu slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi. Tudi nekateri vrhunski umetniki, ki so doživeli povojni kulturni prelom s krščansko kulturno preteklostjo in se soočili s totalitarno prevlado materializma, kot slikarja in kiparja France (1895–1960) in Tone Kralj (1900–1975) ali arhitekt Jože Plečnik (1927– 1957), so mogli v svojem najboljšem življenjskem obdobju kaj malo ustvarjati. To bo za slovenski narod za vedno ostalo izgubljena priložnost. Več je lahko ustvaril kipar France Gorše, ki je delal na Koroškem v Avstriji in so njegove stvari le počasi prodirale v matični prostor (že pripravljena razstava je bila prepovedana). Podobno je mogel doživeti več pozornosti likovne kritike Stane Jarm šele po spremembi režima, čeprav je ustvarjal tudi že prej. Tako drži trditev, da je po drugi svetovni vojni, »umetnostna dejavnost za Cerkev zaradi spremenjenih družbenih razmer močno zastala. Spodbud za kvaliteto ni bilo.«938 Še najlaže je kot duhovnik ohranil določeno avtonomijo ustvarjanja slikar Stane Kregar, ki je zaznamoval svojo dobo s svojstvenimi barvnimi okni, ki sedaj v ljubljanski nadškofiji krasijo marsikatero novo in staro cerkev. V prvih dveh desetletjih komunizma tudi ni bilo pravih možnosti za uresničenje vseh smelih zamisli, ki jih je imel arhitekt Jože Plečnik. Šele po politični otoplitvi v začetku šestdesetih let se je z gradnjo novih cerkva ponudila večja možnost za ustvarjalno izražanje, a je bilo le zelo malo dobrih umetnikov in arhitektov, ki so pred prihodom demokracije upali vidno vstopiti na področje cerkvene umetnosti. Redki arhitekti, ki so se kljub neugodnim razmeram zapisali predvsem ustvarjanju na cerkvenem področju, v družbi za svoje delo niso dosegli vsaj približno tistega priznanja kot njihovi kolegi, ki so bili na »pravi liniji«. Žal marsikdaj tudi v Cerkvi sami niso bili sprejeti svoji stroki primerno. Tisti umetniki in arhitekti namreč, ki so želeli biti v družbi uveljavljeni in priznani, so se z verskimi stvaritvami ukvarjali le bežno in z določeno rezervo. Za mnoge družbeno priznane arhitekte je sicer bila gradnja cerkve zelo zanimiv izziv, a so se zaradi pomanjkanja osebnega odnosa do sakralnega prostora ali zaradi nepoznavanja uporabnih značilnosti takih objektov navadno ustavljali predvsem pri zunanji lupini, niso pa posvečali pozornosti notranjosti, ki je za bogoslužni prostor bistvena. Zato so za nekatere vernike nove cerkve ostale preveč neosebne in jih niso nagovorile. Med verniki je na splošno prevladalo prepričanje, da tovrstna (post)moderna arhitektura nima tiste sporočilnosti, kot jo je imela arhitektura v prejšnjih dobah. Kljub temu je v zadnjih desetletjih zraslo nekaj dobrih arhitekturnih in umetniških rešitev, ki sledijo pokoncilskemu pojmovanju sakralnega. Sakralna arhitektura je v Sloveniji v povojnem obdobju sledila trendom na Zahodu, sicer z določenim časovnim zamikom, vendar je ohranjala tudi mnogo pristno slovenskega, predvsem večjo domačnost in bogastvo oblik. V primeri z drugimi deželami je kljub pomanjkanju sredstev Cerkev v Sloveniji gradila bogato urejene cerkve in župnijska središča in ni iskala zgolj poceni rešitev. 937 938 Prim. E. Škulj, Slovenska cerkvena glasba, 399. Prim. J. Höfler, Cerkvena umetnost na Slovenskem, 422. PASTORALNA PODROČJA 244 Na področju sakralne arhitekture, predvsem vprašanja preurejanja cerkva in novogradenj, je precej pripomogel k izboljšanju odnosa do sakralne dediščine in do iskanja primernih novih oblik tudi poseben umetnostno gradbeni svet, ki je zaživel po nastopu nadškofa Šuštarja.939 Presojal je umetniško vrednost novih rešitev bogoslužnega prostora in njegove opreme. Kulturno ustvarjanje drugih krščanskih ustvarjalcev je postalo na zunaj vidno šele v času po koncilu. Redkim domačim literatom v Sloveniji so nudile možnost objavljanja katoliške založbe kot Mohorjeva družba, ki ima ves čas uredništvo v Ljubljani, Družina in Ognjišče, ostale pa le izjemoma. V imenovanih založbah, vedno pogosteje pa tudi v državnih, se je predvsem pojavljala prevodna literatura tujih vernih piscev in razni priročniki in leksikoni.940 Pri tistih pa, ki so nastajali doma (Slovar slovenskega knjižnega jezika, Enciklopedija Slovenije), so založniki za sestavljanje verskih gesel počasi le začeli vabiti k sodelovanju tudi teološke strokovnjake. Na splošno pa so bile razne enciklopedije in leksikoni tako sestavljeni, da je iz njih veje negativno prikazovanje vere in Cerkve. Na področju filma verni ustvarjalci niso imeli nikakršnih možnosti, da bi se uveljavili. Sem in tja je oblast dovolila predvajanje kakega poznanega tujega filma z versko vsebino, ki pa je bil po pravilu tako izrezan, da v njem verskih kadrov sploh ni bilo, ali pa niso bili neustrezno prevedeni. Za spoznanje boljše možnosti so imeli dramatiki, a so njihova dela le izjemoma šele zelo pozno prišla na oder (Ivan Mrak). Da je koncil sprožil mnogo do tedaj zastrtih duhovnih energij med verniki, priča kmalu po koncilu pravi razmah revialnega katoliškega tiska, ki ga je omogočala tudi nekoliko bolj sproščena družbena klima. Prvi so bili mladi katoliški študentje in mlajši izobraženci v Ljubljani, ki so začeli izdajati časnik za mišljenje, umetnost, kulturna in religiozna vprašanja z imenom »2000« in se zato povezali v Društvo izdajateljev časnika 2000. »Časnik 2000 je bil ustanovljen leta 1969 z željo, da bi mladi slovenski krščanski kulturniki dobili možnost nevezanega in kritičnega izražanja (torej zunaj institucionalnih okvirov), da bi s tem sprostili tisto silo, ki naj bi Cerkev na Slovenskem premaknila iz konservativne zaprtosti. To je bil prvi tovrstni nastop po vojni. Obenem smo hoteli zgodovinsko neobremenjeno in polnoveljavno kot občani prispevati h graditvi naše samoupravne družbe predvsem z razveljavljanjem do te družbe zaprtih in obremenjenih stališč pri nekaterih ljudeh.«941 Zaradi takšnega stališča so kmalu naleteli na težave pri oblasti, saj se je ta zbala »vzklitja krščanskega socializma ali krščanske skupine v OF«, zato so jih nekateri imeli za krekovce, drugi za gosarjevce ali kocbekovce. Čeprav so zatrjevali, da so samonikla skupina, je bilo vendarle jasno čutiti, da se navdihujejo pri predvojnih vzorih (Kreku, Gosarju in Kocbeku). Zato je revija izhajala le v presledkih (1971, 1973) in imela ob novem zakonu o tisku leta 1974 nemalo težav pri registraciji glasila. Z izdajanjem revije so lahko nadaljevali šele leta 1977, a niso nikoli zajeli širšega kroga kulturnikov, niti v vrstah vernih ljudi. Zaradi idejnih razlik v skupini so se kasneje popolnoma marginalizirali. Njihova najodmevnejša pobuda je bila, ko so na Vatikan naslovili poziv, naj prizna samostojno slovensko škofovsko konferenco še v času, ko tudi v hierarhičnih krogih o tem še nihče ni tvegal javno govoriti. Ker so pred oblastjo močno poudarjali svojo neodvisnost od cerkvenih struktur, tudi v Cerkvi niso bili povsem sprejeti. Cerkev je zato iskala druga sredstva za izražanje svojih avtentičnih stališč in možnost za uveljavljanje Cerkvi bolj naklonjenih ljudi. Tako je že leta 1971 zagledala luč sveta Nova mladika pri Mohorjevi družbi, ki je težila k temu, da bi 939 Po koncilu ustanovljenemu umetnostnemu svetu (1976) se je leta 1982 pridružila gradbena komisija. Vendar se je že po enem letu pokazalo, da je treba oba organa združiti in leta 1983 je tako nastal umetnostno – gradbeni svet. 940 Partijskim cenzurnim škarjam se niso izognila tudi taka dela, kot so prevodi del Karla Maya. 941 P. Kovačič, Stališča, 6. PASTORALNA PODROČJA 245 postala družinska revija. Čeprav po svoji idejni usmeritvi ne povsem neodvisna od tedanje oblasti, je bila vendarle bolje sprejeta pri vernikih kot revija 2000. Sprva je nakazovala dober razmah.942 A ker je bila le preveč literarno pobarvana, se ni mogla kosati z drugimi tedanjimi družinskimi revijami in je kmalu začela usihati. Bolj učinkovito je posegla v slovenski prostor revija Znamenje. Ta je nekakšna naslednica revije Nova pot, ki jo je izdajalo društvo CMD. Sprva je sicer še precej izhajala iz njenih ciljev, a je hkrati pritegnila k sooblikovanju toliko tedanjih najvidnejših teologov, da je lahko ohranila povezavo s cerkvenim vodstvom in bila hkrati dovolj kritična do oblasti. Ko je bil njen urednik Franc Rode, je postala tako vplivna in družbeno zaznavna, da je morala vmes poseči tajna policija in jo zopet utiriti z novim uredništvom v smer, ki za oblast ni bila problematična.943 S tem pa je začela revija izgubljati pomen in vpliv in se znašla povsem na kulturnem obrobju. Prazen prostor je poskušala zapolniti vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja – Celovški zvon, ki je leta 1983 začel izhajati med koroškimi Slovenci v Avstriji. Ker se je tiskala v tujini, je sprva ni bilo mogoče prinašati legalno v Slovenijo in je bila že zaradi tega nadvse iskana. Čez leta si je izborila pravico, da preko uradnih institucij prihaja v državo, vendar tudi ta zaradi precej visokega nivoja in ukvarjanja s problemi, ki so bili aktualni v glavnem izven matičnega okvira, v domovini ni naletela na širok krog bralcev in je tudi morala prenehati izhajati. Povezanost Cerkve in kulture najbolj jedrnato povzame France Perko, ko pravi: »Kultura slovenskega naroda je od 8. stoletja naprej vezana na krščansko duhovno izročilo. To izročilo je oblikovalo tisto značilnost slovenstva, ki ji lahko pravimo duša slovenskega naroda. Zato je naša slovenska kultura brez poznavanja krščanske teološke refleksije nerazumljiva.«944 942 »V treh letih je zbrala okrog sebe lepo število sodelavcev, posebno mlajših, leposlovcev in člankarjev ali esejistov. Spremljala je življenjski razvoj našega naroda doma, v zamejstvu in zdomstvu ter tako utrjevala enotni slovenski kulturni prostor. Dotaknila se je vrste družinskih, splošno vzgojnih in raznih drugih perečih vprašanj ter jih skušala osvetliti. Našla je nekje svojo podobo in svoje mesto med slovenskimi revijami in vsaj do neke mere izpolnila svoje poslanstvo.« (S. Janežič, Ob zaključku tretjega letnika, 476.) 943 Prim. R. Koncilja, O aktualnih temah za študente in izobražence, 18. 944 F. Perko, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, 7. POSKUS TIPOLOGIJE 246 4. POSKUS TIPOLOGIJE VERNIKOV V POVOJNEM ČASU Glede na spoznanja ob raziskovanju vpliva komunizma na pastoralno delovanje Cerkve v Ljubljanski (nad)škofiji tvegamo poskus tipološke razvrstitve škofov, duhovnikov in laikov v ljubljanski nadškofiji v obdobju komunizma in po njem. To seveda ni vrednostna označitev oseb ali skupin, ampak poskus razvrstitve vernih ljudi glede na njihovo ravnanje v odnosu do totalitarnega režima, kar je komunizem nedvomno bil. Razvrstili jih bomo v neformalne skupine, za katere je značilen približno enak način ravnanja in reagiranja. Predvideti namreč moremo, da so se približno enake vrste ljudje tudi približno enako odzivali. Iz te izkušnje v preteklosti si upamo sklepati, da bi se taki ljudje tudi v prihodnosti na približno enak način odzivali do kakršnega koli drugega konkretnega totalitarnega sistema. Komunizem pa je v primerjavi z drugimi totalitarizmi vendarle imel nekaj posebnega: Ni bil zgolj boj za oblast, ampak je bil v svojem notranjem jedru od vsega začetka tudi boj za uničenje religije. Kot takšen pa je pri vernih izzival radikalnejše razmerje do njega, kot je to v primeru drugih totalitarizmov, s tem pa tudi radikalnejše razlikovanje med verniki samimi. Poskus tipološke razvrstitve, v kateri skušamo izdelati skalo odzivanja, se najprej naslanja na ravnanje nekaterih škofov ljubljanske (nad)škofije. Vendar ne gre samo za te. Škofje so nam smo izhodišče in najbolj določljivo merilo. Dodatni in obširnejši kriterij za razvrščanje nam ponuja ravnanje duhovnikov, oziroma njihova reakcija na razmerje režima do njih. Tretji kriterij so verni laiki. Njihovo ravnanje je manj podrobno raziskano, zato so v tej razpravi tudi najbolj posplošeno prikazani. To seveda ne pomeni, da so za nas nepomembni ali da v tipološko lestvico ne sodijo. Menimo le, da bi njihovo razvrščanje zahtevalo širšo raziskavo in več neposrednih in posrednih virov. V kolikor gre za doslej objavljene opise njihovih ravnanj, gre predvsem za posameznike, ki ne morejo veljati za tipične predstavnike določenih skupin.945 Drugače je pri duhovnikih, ki so manjša in zato bolj homogena skupina, še bolj seveda pri škofih. Kolikor ožja je torej skupina, toliko bolj je skupina pregledna in določljiva. Ker gre v našem primeru za skupine v hierarhičnem odnosu, je jasno, da je predvsem ravnanje škofov do vsakokratne oblasti vsem najbolj na očeh in torej odgovorno. Ravnanje škofov je najbolje dokumentirano in raziskano in zato tudi najbolj poznano. V marsičem je njihovo ravnanje določalo celoten odnos oblasti do Cerkve in obratno. Vsaka oblast drugače vrednoti ravnanje škofov kot ravnanje duhovnikov ali vernih laikov. V tem je po našem mnenju tudi utemeljeno, da je njihovo ravnanje v tej razpravi bolj izpostavljeno. Izpostavila ga je namreč že totalitarna oblast sama, ki se je nanj rada sklicevala takrat, ko ga je lahko izkoristila za dosego svojih političnih ciljev ali ji je služilo kot alibi za represivno ravnanje do vseh vernih. Ker pa v naši razpravi proučujemo najprej to, kako se je Cerkev znašla v novih okoliščinah, ki jih je ustvaril prihod komunistov na oblast, in kako je Cerkev glede na dane možnosti v teh okoliščinah pastoralno delovala, se ponujata dve vrsti tipološkega razvrščanja. Najprej želimo prikazati, kakšni tipični načini reagiranja in ravnanja so se razvili v Cerkvi glede na ravnanje oblasti do nje in obratno. Poimenovali jo bomo »družbena tipologija«. Družba nam v tem primeru pomeni zlasti oblastno elito, ki v totalitarizmu usodno vpliva na celotno družbeno skupnost, tako da se nekako poistoveti z 945 Tu so nam kot primerna dopolnitev prav prišli intervjuji, ki so bili narejeni za naše potrebe, ali pa tisti, ki so bili opravljeni z nekaterimi osebnostmi v okviru mednarodnega projekta Aufbruch. V okviru tega so bili preko medijev povabljeni bralci, naj napišejo svoja pričevanja o verskem življenju v komunističnem obdobju. Odzvalo se je preko sto, v glavnem starejših ljudi, s precej obširnimi prispevki, tako da zbrano gradivo predstavlja obširen vir za razumevanje dejanskega občutja vernikov v tem obdobju. POSKUS TIPOLOGIJE 247 njo. Kjer je totalitarna oblast sovražno razpoložena do Cerkve, je sovražno razpoložena do nje tudi celotna družba, oziroma z druge strani družbo kot tako dojema tudi Cerkev. Tu predstavljena družbena tipologija sledi stopnjam od najostrejše oblike konflikta Cerkve z oblastjo k manj konfliktnim oblikam, pri zadnjih dveh skupinah pa gre celo za dejansko sozvočje z njo. Ta razporeditev pa se nazadnje pokaže tudi kot odraz dejanskega časovnega zaporedja v celotnem obdobju in v prevladujočem vplivu teh skupin v Cerkvi v posameznih časovnih etapah tega obdobja. Zopet sta v tem zadnji dve skupini izjema, ker sodita predvsem v čas takoj po vojni. V drugem delu pa hočemo prikazati skupine ljudi, ki so se razvile v odnosu do konkretnega pastoralnega delovanja Cerkve in skozi to delovanje. To bomo imenovali »pastoralna tipologija«. Ti dve skupini sta seveda v medsebojnem odnosu in v posledičnih povezavah, vendar ne nujno enoznačno opredeljivi. Tako so bili npr. mučenci v pastoralnem delovanju lahko resnični garači ali iskalci. Niso pa bili normativci ali kritiki. Podobno bi lahko delali primerjavo in vzporednice med posameznimi tipološkimi skupinami tudi v ostalih primerih. Včasih posameznika ne moremo povsem uvrstiti zgolj v eno skupino, ali morda vsaj ne v vseh okoliščinah ali življenjskih obdobjih. Nujno gre pri tem za določene posplošitve. Tudi kot take lahko kljub vsemu pomagajo k boljšemu razumevanju, zakaj so določeni ljudje ravnali na prav določen način, oziroma kako je to vplivalo na pastoralno delovanje Cerkve. Tako razvrščanje nam lahko pomaga tudi k ocenjevanju celotnega zadržanja Cerkve v določenem obdobju, če je taka in taka osebnost bila na odgovornem mestu ali če je bila večina ljudi takih in ne drugačnih. V našem primeru je bilo nujno pri določanju velikosti posameznih skupin uporabiti zgolj približne ocene in vrednotenja, ker empiričnih izračunov (še) ni. POSKUS TIPOLOGIJE 248 4.1 DRUŽBENA TIPOLOGIJA 4.1.1 Mučenci Za mučence označujemo vse tiste vernike, od laikov do škofov, ki so svoja življenja dejansko darovali za zvestobo veri in Cerkvi ali pa bili tako močno preizkušani, da sicer niso zaradi vere umrli nasilne smrti, vendar je bilo njihovo versko življenje herojsko do te mere, da se iz njihovega ravnanja vidi pripravljenost kadarkoli umreti za Kristusa, če bi bilo to potrebno. Pojem mučenec torej tukaj uporabljamo v širšem smislu. Ker gre za družbeno tipologijo, pojma mučenec torej ne uporabljamo zgolj v teološkem smislu. Takih mučencev je dala Cerkev v ljubljanski škofiji med drugo svetovno vojno in po njej razmeroma zelo veliko. Nazaj v vojni čas posegamo zato, ker so bili nekateri teh mučencev neposredne žrtve revolucije, ki se je začela odvijati že sredi leta 1941, ko je komunistična partija označila za svoje nasprotnike vse, ki bi si drznili upreti okupatorju mimo OF. Ker je OF dejansko organizacijsko vodila komunistična partija, bi to pomenilo upor proti partiji. Takih pa ni samo oklicala za nasprotnike, ampak jih je v javnosti označila za narodne izdajalce. Kot takim je potem napovedala neizprosen boj in jih tudi takoj začela sistematično iztrebljati. Ta okvir narodnega izdajstva pa je bil le dobrodošla krinka, ki je dejansko zastrla pogled na pravo naravo izbiranja njihovih žrtev. Med njimi so bili namreč izključno verni ljudje, laiki in duhovniki, ki so imeli med ljudstvom močan vpliv. Že s tem vplivom so bili partiji nevarni elementi, saj jih ni mogla podrediti svojim revolucionarnim ciljem, zato bi ji lahko bili pri doseganju njenih ciljev v veliko oviro. Med njimi so bili mnogi globoko verni laiki, ki svoje vere niso skrivali, ampak živeli družbeno angažirano življenje. Večino teh je za tako življenjsko držo že pred vojno usposobila Katoliška akcija, študentske in ostale katoliške organizacije. Žal še ni narejen podroben seznam vseh žrtev komunizma pod tem vidikom. O medvojnih žrtvah je sproti pisalo katoliško časopisje ali so o njih izšle knjige, vendar ni razvidno, ali so tam opisane res vse tedaj poznane žrtve. Med njimi je bilo zlasti veliko nekdanjih in tedanjih županov ali strankarskih prvakov, pa tudi študentskih in dijaških voditeljev. Veliko je tudi primerov, da so zaradi njih izginile cele družine, tudi z majhnimi otroki vred. Čeprav je vse po vrsti še pred usmrtitvijo ali takoj po njej partija razglasila za narodne izdajalce, jim to v normalnem nepristranskem sojenju nikoli ni bilo dokazano. Tudi po vojni ni bilo mogoče sprožiti ustreznega sodnega postopka, ki bi dokazal njihovo krivdo ali nedolžnost, v sedanjem času pa za večino od teh ali ne žive več nobene priče, so uničeni vsi oprostilni dokazi ali pa preživeli iz strahu ali prevelikih travm ne tvegajo dolgotrajnih sodnih postopkov. Podobno kot laiki so bili »obsojeni« in likvidirani mnogi duhovniki v ljubljanski pokrajini in tudi drugod. O njih je zbranega precej gradiva v knjigi Palme mučeništva, vendar se zdi, da to še ni vse. Likvidacije duhovnikov so se začele zlasti po 1. oktobru 1942, ko je Edvard Kardelj v imenu vodstva partije izdal poveljniku partizanskih odredov na Dolenjskem, Ivanu Mačku, ukaz: »Duhovnike postreljajte!«946 Posledice tega ukaza so bile naravnost grozljive. Samo v letih 1942–1944 so umrli nasilne smrti: 1 vseučiliški profesor bogoslovja, 2 gimnazijska profesorja verouka, 1 ljudsko-šolski katehet, 1 dekan, 11 župnikov, 2 župnijska upravitelja, 12 kaplanov, 1 946 Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 10. POSKUS TIPOLOGIJE 249 semeniški duhovnik, 5 bogoslovcev, 3 redovniki. Skupaj torej 34 duhovnikov in bogoslovcev.947 V celotnem medvojnem in povojnem obdobju so na celotnem slovenskem ozemlju okupator ali njegovi pomagači (ustaši, četniki) umorili 9 % vseh nasilno umorjenih duhovnikov, ostalih 91 % pa so bili žrtev komunističnega nasilja. Med temi duhovniki jih je bila vsaj polovica iz ljubljanske nadškofije. Medvojnim mučencem je treba prišteti še vse povojne. Med njimi je veliko umorjenih, še veliko več pa povsem po krivici zaprtih in mučenih duhovnikov in laikov. To nasilje se je vršilo tja do leta 1960, ko je množično zapiranje in revolucionarno nasilje počasi ponehalo. Zaradi vsega tega knjiga Palme mučeništva zaključuje opis in popis vseh žrtev z ugotovitvijo, da slovenska Cerkev resnično zasluži naziv »Cerkev mučencev«.948 Kljub krivičnim obtožbam in neizmernemu trpljenju, ki so ga ti ljudje prestali, so večinoma ostali nezagrenjeni, celo do herojske stopnje notranje osvobojeni. Duhovnik Darko Slapšak, ki je bil trikrat obsojen na skupno 26 let zapora in jih je od tega odsedel več kot osem, po vzpostavitvi demokratičnega sistema mirno izjavi, da ne čuti nikakršnega revanšizma. Celo več: »Zame je bil zapor čas posebnega šolanja. Dosegel sem samoosvoboditev. Naučil sem se misliti s svojo glavo, tudi tedaj, ko sem se pogovarjal z zasliševalci. Znal sem zavračati ponudbe, ko so me hoteli pridobiti za ovaduha. Znebil sem se strahu pred oblastjo. Velikokrat so me hoteli kupiti, a se nisem prodal. Vsakemu lahko pogledam v obraz: Udbovcem in sobratom duhovnikom.«949 Kot posebno skupino mučencev lahko označimo večino dobrih krščansko vzgojenih fantov, ki jih je konec vojne zatekel v domobranski uniformi in so bili brez obsodbe po vrnitvi s Koroške vsi zverinsko pobiti. Ohranjena pričevanja pobeglih iz uničevalnih morišč dokazujejo protiversko razpoloženje pokončevalcev in nenavadno mirno sprejemanje trpljenja in smrti pobitih. Ti so do konca ohranili globoko vero, velikokrat molili za svoje mučitelje in umirali z molitvijo na ustih. Skupaj z njimi pa je bilo na podoben način pobitih še veliko civilistov, tudi žena in otrok. Splošno se govori o 12.000 do 15.000 po vojni pomorjenih Slovencih, izmed katerih je velika večina s področja ljubljanske nadškofije. Ni poročil o tem, da bi se ali z orožjem ali kako drugače poskušali upirati nasilju, znanih je le nekaj poskusov pobegov. Le malo se jih je dejansko uspelo rešiti, vendar dovolj da so lahko ti pozneje pričali o trpljenju vseh drugih. Med mučence te vrste pa moremo mirno šteti tudi vse tiste, ki so bili preizkušani v prvi vrsti zaradi svoje verske pripadnosti z zapori in mučenjem. Posebej prištevamo k tem mučencem tudi nadškofa Vovka zaradi hudih nočnih zasliševanj, poniževanj in mučenj v letih takoj po vojni in še posebej zaradi poskusa uboja z zažigom leta 1952. Izpričano je, da je bila posledica tega napada močna sladkorna bolezen, ki je povzročila njegovo dokaj zgodnjo smrt. Izmed laikov je nedvoumni mučenec iz medvojnega obdobja dijak Lojze Grozde, ki so ga mnogi imeli za pravega mučenca že takoj po usmrtitvi v začetku leta 1943.950 Komisija Narodnega odbora za pripravo na Jubilej leta 2000 je za Osrednji odbor v Rimu, oziroma njegovo komisijo za martirologijo, zbrala potrebne podatke za 163 podobnih mučencev iz ljubljanske nadškofije.951 947 »V letu 1942 je padlo 17 duhovnikov (16 neposrednih žrtev, 1 posredna žrtev), vsi iz ljubljanske škofije. V letu 1943 je bilo umorjenih 13 duhovnikov (eden med temi je iz lavantinske škofije) in pet bogoslovcev (15 neposrednih žrtev, tri posredne žrtve). V letu 1944 so morali zaradi brezbožnega komunizma umreti štirje duhovniki; med temi dva iz goriške škofije (tri neposredne žrtve, ena posredna).« (Kri mučencev ..., 5.) 948 Prim. A. Pust, Palme mučeništva, 447. 949 J. Gril, Križevi poti slovenskega duhovnika. 950 Prim. A. Strle, Slovenski mučenec Lojze Grozde, 127. POSKUS TIPOLOGIJE 250 4.1.2 Borbeni Tako med vojno kot po njej srečamo v vrstah duhovnikov in laikov ostre nasprotnike komunizma in idejne borce poti njemu. V njem so videli najprej in predvsem brezbožni ateizem, ki je skušal uničiti vero, posebno radikalen in brezkompromisen pa je bil do katoliške Cerkve. Pravzaprav je poskušal nadomestiti vero z brezboštvom, Cerkev pa zamenjati s komunistično družbo, v kateri je obljubljal pravi raj na zemlji. Nasprotniki so v komunizmu videli veliko laž in nasilje nad človekovo vestjo. Zato so si z vsemi demokratičnimi sredstvi prizadevali, da razkrijejo njegovo pravo naravo in namene ter pokažejo ljudem, kam življenje po teh načelih vodi. Izrazit borec proti komunizmu je bil škof Rožman. Na podlagi študija komunizma in papeških okrožnic ter predvsem iz poročil o grozodejstvih v Rusiji med revolucijo in v Stalinovem času je v komunizmu videl največjo nesrečo za slovenski narod. To pa je že med vojno izzvalo ostro reakcijo komunistov in po vojni mu ni preostalo drugega, kot da se pred njimi umakne v tujino. Podobno oster nasprotnik komunizma je bil profesor Tomec, pa tudi Erlich, ki je bil likvidiran že med vojno. Tudi drugi najbolj radikalni idejni borci proti komunizmu izpred vojne in med njo so se umaknili v tujino, kajti vsi, ki so ostali doma, so bili brez milosti uničeni. Tisti, ki so se iz političnih razlogov umaknili v tujino, da si rešijo golo življenje, so ostali ostri nasprotniki komunizma tudi tam. Proti njemu so se borili poslej tako, da so še naprej ohranjali demokratično politično življenje med slovenskimi izseljenci (Argentina, Kanada, ZDA). Zbirali so pričevanja o dogodkih med vojno in po njej, jih dokumentirali in objavljali ter jih pomagali tihotapiti v domovino. Na ta način se je tudi v domovini vsaj nekaj ljudi, zlasti med inteligenco, že v času totalitarizma seznanilo z objektivnimi dejstvi. Predvsem pa je v teh krogih naprej živela ideja o samostojni Sloveniji, ki bo nekoč, po padcu komunizma, tudi uresničena. Le manjši del duhovnikov, ki so ostali doma, je prikrito v sebi ohranil takšno borbeno držo, ki je od časa do časa prišla na plan. Škof Vovk jih je poskušal krotiti, da bi ne izzivali premočnega nasprotnika. Uporabil je pravzaprav isto taktiko kot med vojno Rožman do okupatorjev. To je argument za pravilno izbiro taktike v obeh primerih. Taki duhovniki so hitro občutili težo zaporov in zaslišanj, če so kakorkoli javno pokazali to svoje razpoloženje. Nekatere je tam tajna policija uspela zlomiti do te mere, da so postali celo njeni sodelavci ali se vsaj včlanili v CMD. Zdi se, da je bila v nekaj letih ostrina medvojnih borcev proti komunizmu v domovini zlomljena. Kasneje so se pojavljali mlajši bogoslovci in duhovniki, ki so sicer poskušali vpeljati ostrejši ton v razmerju do oblasti (npr. Perko, flašarji), vendar je bil vsak tak poskus hitro zatrt. V sedemdesetih letih se je oblikovala skupina profesorjev Teološke fakultete (Perko, Rode, Steiner, Stres, ...), ki so izkoristili takratno možnost javnega dialoga z zagovorniki ateizma. Nastopili so z zahtevo po nevtralni šoli, v nasprotju s tedaj ateistično usmerjeno šolo, in s podobnimi zahtevami. Tudi to je izzvalo ostro, sicer prikrito, ukrepanje oblasti, zato ta »opozicija« ni dolgo trajala. V tem času so dvigali odpornost laikov proti enoumju zlasti teološki tečaji za laike na Teološki fakulteti. Predavali so 951 Med temi je 93,2 % moških, večina rojenih med leti 1910 in 1924, 51,5 % s teološko izobrazbo, 26,9 % med njimi je duhovnikov in 25,1 % bogoslovcev, 19 % študentov in dijakov. Laikov je med njimi 21,4 %, redovnih bratov, bogoslovcev, redovnic in redovnih duhovnikov pa 26,3 %, največ iz salezijanskega reda. Največ med njimi jih je bilo umorjenih leta 1945 (46 %) in 1942 (27,6 %). Največ (19 %) jih je končalo v uničevalnem taborišču v Teharjah. POSKUS TIPOLOGIJE 251 predvsem njeni profesorji in z jasnim izrekanjem o resnici in pravici prebujali protikomunistično občutje tudi v laikih, čeprav to ni bil glavni namen tečaja. 4.1.3 Odporniki V to skupino uvrščamo tiste škofe, duhovnike in laike, ki so sicer bili v srcu globoko prepričani o zmotnosti komunizma in so poznali zlo naravo tega totalitarizma iz lastnih izkušenj ali na osnovi pričevanj drugih, vendar se niso odločali za odkrito spopadanje z njim. Prepričani so bili, da nima pravega smisla iti v odkrit spopad, saj bi s tem onemogočili sebe in bi to imelo negativne posledice še za druge. Komunizma, ki je imel v državnem aparatu vse možnosti popolnega nadziranja družbe (prisluškovanja, špijoni), ni bilo mogoče zlomiti s silo, ampak z vztrajnim tihim idejnim odporom in zavzetim delovanjem na verskem področju, kar je posledično izpodkopavalo tudi temelje samemu komunizmu. Šlo je pravzaprav za vztrajen in tih odpor, ki ga je skozi vse komunistično obdobje po zaslugi te skupine v sebi gojila celotna Cerkev in bila zato tudi preganjana. To skupino lahko razdelimo najprej v tiste, ki so sami šli skozi zapore in zaslišanja in so zato ugotovili, da takemu sistemu še najbolj nasprotujejo, če dejavno pastoralno delujejo. Drugi pa so tisti, ki so le na podlagi pričevanj in študija prišli do takega načina razmišljanja. Lahko tvegamo oceno, da je bilo takih večina duhovnikov, pa tudi laikov. V prvo od teh dveh podskupin bi lahko uvrstili zlasti škofa Leniča in nadškofa Pogačnika. Oba sta mnogo prestala v zaporih, vendar zlasti nadškof Pogačnik ni v javnosti dajal občutka, da bi ga to usodno zaznamovalo. Namesto tega je mlade duhovnike pri skrutiniju pred posvečenjem v pogovoru na štiri oči močno posvaril pred vstopom v CMD. Tudi do oblasti ni kazal znakov pretirane uslužnosti, vendar tudi ni ostro nastopal proti njej, zlasti ne v zadnjem desetletju življenja. Škof Lenič je v duhovniški družbi v osemdesetih letih rad razlagal in pojasnjeval medvojne in povojne dogodke, javno pa je nastopil šele z intervjujem v Novi reviji nekaj let pred padcem komunizma. Svoj odpor do komunizma je v zadnjih letih uveljavljal tudi s tem, da je mimoidočim turistom razlagal zlaganost partizanskega spomenika pred škofijsko stavbo. Podobnih duhovnikov in tudi laikov je bilo zlasti v osrednjem obdobju komunistične ere zelo veliko. Tudi v obdobju zadnjih dveh desetletij jih je bilo precej, vendar je skupina počasi izgubljala moč in postajala vedno manjša, tako da ob zlomu komunizma v Sloveniji ni več predstavljala večine. Zato tudi ni imela moči, da bi ob tem zlomu toliko animirala cerkveno in družbeno javnost, da bi bil prelom s prejšnjim sistemom radikalnejši. Ker se to ni zgodilo, se je komunizem lahko za nekaj časa pritajil in preko novih strank po ponovnem dejanskem prevzemu glavnih vzvodov oblasti, znova podžigal negativno nastrojenost družbe proti Cerkvi. V tem dejstvu bi lahko našli tudi odgovor, zakaj Cerkvi po padcu komunizma v javnosti ni bila priznana njena odporniška drža kot njen prispevek k zlomu komunističnega sistema. Če je namreč Cerkev svoje dejansko zadržanje do komunizma skozi celotno povojno obdobje kasneje hotela unovčiti, je bila takoj deležna očitkov ideološkega ravnanja ali očitkov zaradi njenega medvojnega zadržanja. Zato se je temu sama izogibala in tako še danes njen prispevek k zlomu komunizma ni primerno ovrednoten. POSKUS TIPOLOGIJE 252 4.1.4 Odmaknjen(c)i Če je v predkoncilskem in medkoncilskem obdobju večinski del duhovnikov in vernikov mogoče uvrstiti v kategorijo tihih odpornikov, pa je v pokoncilskem času, ko je tudi oblastni pritisk bistveno popustil, mogoče večino opredeliti kot politične odmaknjence. Zdi se namreč, da je ta skupina naraščala sorazmerno s popuščanjem režimske represije, ki mu je botrovalo nujno odpiranje Jugoslavije na Zahod. To odpiranje so narekovale gospodarske potrebe po vedno novih posojilih in pa prizadevanje Tita, da bi postal idejni voditelj gibanja neuvrščenih držav. Njegovim osebnim ambicijam so se še pridružile državne notranje in zunanje politične potrebe. Z druge strani se je Cerkev pokazala po koncilu v novi luči. V teku je bila tudi znamenita vatikanska vzhodna politika, znotraj katere je imela Jugoslavija posebno vlogo. Vse to je vodilo v bolj sproščene odnose na relaciji država – Cerkev. To pa se je kmalu zrcalilo tudi v odnosu vernih ljudi do oblasti. Oblast je začela igrati na videz dobre odnose s škofi in jih zato vabila na razne sprejeme in se do njih vedla na videz zelo dobrohotno. Treba je reči, da je to v precejšnji meri ustrezalo tako škofom kot precejšnemu delu duhovnikov in vernikov. Škofom, ki so imeli v spominu kruto in trdo ravnanje v preteklosti, je dobro delo, da nekdanja ostrina izginja in so bili zato trenutnim oblastnikom kar hvaležni, da niso več tako brezobzirni, kot so bili nekoč. Pripadniki te skupine so dobivali občutek, da so prav oni s svojo strpno držo največ pripomogli k izboljšanju odnosov, zato so to držo še stopnjevali. Preko javnih medijev je oblast to držo skrbno negovala v javnosti, zato jo je počasi prevzela tudi Cerkev kot celota. Duhovniki in verniki so v Cerkvi svobodneje zadihali in so se zato od problemov, ki so prej zadevali predvsem stike z oblastjo, preusmerili k notranjim cerkvenim vprašanjem. Zato je med Cerkvijo in oblastjo zavladala določena distanca in ta se je odrazila v večji oddaljenosti vernih ljudi od politike. Politikom je tedaj, ko je šla h koncu Titova doba, to tudi ugajalo. Na ta način so bili bolj svobodni pri oblikovanju družbe po svoji meri. Temu je služila tudi ideja samoupravljanja in vloga Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je nase prevzemala tiste politične funkcije, s katerimi se partiji ni zdelo več nujno ukvarjati. In ker je bila marksistična ideja, o odmrtju religije z družbenim in gospodarskim napredkom, dokončno pokopana, je tudi vprašanje Cerkve partija poverila SZDL. V to skupino, ki je gojila držo odmaknjenosti Cerkve od dnevno političnih vprašanj, bi lahko uvrstili do sredine osemdesetih let škofa Leniča. Pri tej skupini prevladuje miselnost, da vera in politika nimata toliko skupnega, da bi se veljalo posebej truditi za spremembo družbenih razmer, ker bo le delo na verskem področju spreminjalo tudi družbo. Za kaj več naj Cerkev ne bi bila poklicana. V cerkveni javnosti je prevladovala misel, da je slovenski narod tako močno zakoreninjen v veri, da bo z odmiranjem komunizma oziroma umikom države na gospodarsko in politično področje, Cerkev dokaj lahko ohranila vernost v narodu. Nekateri tuji pastoralni prijemi so se sicer uvajali tudi v nadškofiji (delo z malimi skupinami, audiovizualna sredstva v katehezi, delo z zaročenci ...), vendar brez temeljitejše refleksije, kaj ljudje resnično čutijo, kako in koliko še vero dojemajo kot osebno odločitev za Boga. Strah pred prihodom verskega relativizma, o katerem se je govorilo, da vlada v zahodnih Cerkvah, je celo botroval misli o zaslugi komunizma, da je Slovenija obvarovana pred tem relativizmom in da je potrebno vse storiti, da se to stanje izolacije pred njim ohranja naprej. Tako prepričanje je pripomoglo k nesposobnosti Cerkve, da bi dojela težo družbenih sprememb v devetdesetih letih. Zato ni bila sposobna za realno oceno, kaj te pomenijo za vero slovenskega človeka v prihodnosti. Takšna drža je nujno vodila v POSKUS TIPOLOGIJE 253 pasivnost pri prevzemanju odgovornosti v političnem in družbenem življenju. To pa je pomenilo tudi, da je Cerkev v zadnjih letih komunizma in v prvih letih po vzpostavitvi demokracije zamudila mnoge priložnosti, prevzeti v družbi aktivnejšo vlogo pri razvoju celotne družbe in njenih podsistemov in s tem pomagati družbi do realnejšega vrednotenja sedanjosti in preteklosti.952 4.1.5 Nekonfliktni V posebno skupino lahko opredelimo tiste, ki so se na vsak način skušali izogniti vsakršnemu konfliktu z oblastjo. Od prejšnje skupine odmaknjenih se razlikujejo po bolj aktivnem družbenem življenju, zato jih je z njimi težko izenačiti. Če lahko odmaknjene označimo kot politično pasivne v družbi, pa so nekonfliktni dokaj aktivni, vendar tako, da se želijo izogniti vsakemu sporu z oblastno strukturo. Njihov nedefiniran cilj je bil: z aktivnim delovanjem v družbenem življenju prispevati h humanizaciji obstoječega sistema in ga približati zahodno-evropskim standardom. Izkazalo se je, da je v primeru komunizma tako prizadevanje precej utopično, ker je ta že po definiciji totalitaren in nedemokratičen ter ga zgolj kozmetični popravki ne morejo narediti sprejemljivega. Predstavnika te skupine vidimo v nadškofu Šuštarju, čeprav se to morda zdi nenavadno. Nenavadno zato, ker si je on prizadeval za nekonfliktne odnose z oblastjo v prvi vrsti iz izkušnje v zahodni Evropi. Tam so odnosi, ki vključujejo dialog različno mislečih kot običajno obliko doseganja skupnega dobrega, normalen način demokratičnega obnašanja. Tak način občevanja s takratno oblastno strukturo so na podlagi drugačnih izkušenj, drugače razumeli katoliški izobraženci, pa tudi preprosti verniki. Tak način odnosov z oblastjo so dojemali kot priznavanje legitimnosti komunistične oblasti. To držo je revolucionarno izšolana ekipa politikov, tudi s pomočjo lobija, ki je vodil in proučeval javnomnenjske raziskave, izkoristila sebi v prid tako, da je dajala vtis velike pripravljenosti na dialog, sem in tja tudi dala kake drobtinice, v resnici pa grobo izkoriščala cerkveno vodstvo za utrjevanje oblasti. Politikom se je to bogato obrestovalo, saj so se tako lahko neopazno iz trdih komunistov prelevili v prikrite liberalce, pri ljudeh pa ustvarili videz, da delajo v korist vseh ljudi, tako vernih kot nevernih. Samo tako lahko razumemo obstanek te elite na oblasti tudi po demokratičnih spremembah. Problematičnost take drže vernih seveda ni v njihovem prepričanju in osnovnem namenu, ampak v praktičnih posledicah v dani družbeni situaciji. Lahko bi rekli, da jim je manjkal širši uvid v dejansko oceno položaja in je zato manjkala ustrezna kairološka dimenzija. Ne moremo se izogniti domnevi, da je tak način razmišljanja pri večini te skupine pogojeval nekje v podzavesti zasidran strah pred režimom, čeprav zanj ni bilo več prave osnove. V to skupino uvrščamo precej duhovnikov in laikov, posebno na začetku osemdesetih let. Ta skupina je namreč odraz razmer v družbi, v kateri se je komunizem močno umikal v ozadje, saj je nagonsko in po skrbni analizi razmer, slutil potrebo po svoji preobrazbi in prilagajanju novim okoliščinam. To je v ljudeh povzročalo določeno nelagodje, ker je prvotna gotovost izginjala, novo pa še ni imelo jasne podobe. Pri Slovencih je ob vedno večji agresivnosti srbske ekspanzionistične politike rasla tudi nacionalna zavest, zato je nastajala potreba po močnih voditeljih, ki bodo zavarovali nacionalne interese. 952 Še vedno v določeni meri velja ocena iz konca šestdesetih let: »Narod je bolan zaradi svoje polpreteklosti, razklan v svoji duši. Naša polpreteklost visi nad nami kot strahotna dediščina, da smo od nje bolni. Bolni kot narod.« (F. Rode, Anketa o sinodi, 20.) POSKUS TIPOLOGIJE 254 Podobno kot v času okupacije se je po že izpeljanih demokratičnih spremembah in osamosvojitvi tedaj že preoblikovana in na narodnih osnovah organizirana partija ponudila narodu za rešitelja. Ker je bila dobro organizirana družbena sila, se je mnogim ljudem zdelo, da samo ona lahko zagotovi družbeno stabilnost, čeprav je najtežjo nalogo, to je osamosvojitev Slovenije, izpeljala koalicija novih demokratičnih strank (DEMOS). Tudi ta je bila preprežena z nekdanjimi komunisti.953 Ti so poskrbeli, da nove demokratične sile niso mogle prevzeti tudi dejanske oblasti v družbi. V novih strankah le-ti prav tako niso dovoljevali ideološkega razčiščevanja in pravega odnosa do preteklosti, s tem pa tudi do Cerkve. Druga družbena sila, ki je bila tudi dobro organizirana, to je Cerkev, se zaradi zgoraj povedanega ni čutila poklicana, da se postavi v vlogo narodnega rešitelja, in je zato ostala v ozadju. Ob osamosvojitvi naroda je sicer napela vse sile in odločilno pomagala k mednarodnemu priznanju samostojne Slovenije, a zasluge za to so si pripeli drugi, pogosto taki, ki so k temu najmanj pripomogli. Problematičnost te nekonfliktne drže je prav v tem, da je bila ta skupina sicer aktivna, vendar tako, da je nehote omogočala utrjevanje pozicij tistim, ki so v bistvu delovali proti Cerkvi. 4.1.6 Prilagodljiv(c)i Zadnji dve skupini (prilagodljivci in sodelavci), iz opredeljevanja odnosa Cerkve do oblasti, sta si v določenih potezah podobni in se obe v nekaterih razlikujeta od prejšnjih. Podobni sta si v tem, da obe vključujeta duhovnike in laike, ne pa škofe. Dalje v tem, da z njima oblast ne le ni imela težav, ampak ju je nekako imela na svoji strani. Njuni pripadniki niso oblasti povzročali nobenih nevšečnosti. Med seboj se ločita po pasivni ali aktivni drži do oblasti. Prilagodljiv(c)i so bili do nje pasivni, sodelavci pa aktivni. Od predhodnih skupin se ločita po tem, da sta za svojo držo od države pričakovali določeno materialno ali kako drugo korist in jo vsaj delno tudi uživali. Ko govorimo o prilagodljiv(c)ih, imamo v mislih predvsem one, ne ravno številne duhovnike, ki so po vojni zelo hitro sprejeli novo komunistično oblast kot nekaj upravičenega in so zaradi ljubega miru ali iz strahu pred možnimi težavami vse storili, da bi oblasti v ničemer ne dajali razloga za oviranje njihovega dela ali za preganjanje. To je bilo včasih težko, saj so bili v očeh bolj načelnih duhovnikov označeni kot moralni slabiči. Vendar so svoje zadržanje lahko vedno znova opravičevali z dejstvom, da so imeli proste roke pri pastoralnem delu in da z verniki niso prihajali v konflikte. Glavno načelo je bilo, da je potrebno v tem režimu preživeti, in to s čim manj tveganja. Tudi način pastorale se je moral prilagoditi temu načelu, zato se je pastoralno delo omejilo zgolj na od oblasti dovoljeno in neproblematično delovanje. Večino članov CMD moremo uvrstiti v to skupino. V mnogo večjem deležu kot duhovniki so bili pripadniki te skupine laiki. Zanje je bil v mnogo čem položaj lahko tudi bolj problematičen, a po drugi strani vendarle manj izpostavljen in zato manj pod drobnogledom oblasti. Včasih so tako svoje zadržanje utemeljevali s skrbjo za ohranitev službenega mesta ali skrbi za preživetje in zavarovanje lastne družine. Taki verniki so morda še redno hodili k maši ob nedeljah in praznikih, pač odvisno od bivalnega okolja, neredko pa so se omejili na večje praznike. Nikoli niso prevzemali kake aktivnejše službe v Cerkvi. So se pa vsaj simbolično udeležili delovnih ali 953 Po razpadu prve vladne koalicije (DEMOS) je bilo veliko slišati o »prestreljenosti« celotne družbe s komunisti. POSKUS TIPOLOGIJE 255 drugih akcij v župniji, vendar šele potem, ko je bilo jasno, da je takih večina v župniji. Pošiljali so morda otroke k verouku v domačo župnijo, če ni bilo mogoče kam drugam, vendar so želeli prejemati zakramente (krst, poroko, maziljenje) čim bolj neopazno. Med njimi so bili ljudje vseh izobrazbenih in socialnih slojev, vendar malo med kmeti. Najbolj so bili takemu mišljenju privrženi zaposleni v državni administraciji in sploh v vseh neposredno od države plačanih službah. 4.1.7 Sodelavci Nekateri duhovniki so sodelovali s komunistično oblastjo, in to predvsem iz dveh razlogov. Eni zato, ker so bili prepričani v pozitivno vlogo te oblasti in so jo načelno odobravali. Od tega so pričakovali neko konkretno korist. Mnogi iz te skupine so bili osebno ambiciozni in so preko oblastnih vzvodov, predvsem preko medijev in popularnosti, hoteli priti na vidnejša mesta. Med njimi so bili tudi taki, ki so želeli predvsem prekositi druge in v njihovih očeh pridobiti na pomenu. Bili so seveda tudi taki, ki so videli v sistemu predvsem ali zgolj samo pozitivne stvari, npr. poudarek na enakosti in enakopravnosti vseh ali v socialni izravnavi družbe (Stanko Cajnkar). Prepričanih sodelavcev z oblastjo ni bilo veliko, zlasti ne tistih, ki bi režim tudi javno zagovarjali. Gotovo jih je bilo od vseh treh škofij v ljubljanski nadškofiji še najmanj. Koliko je bilo takih sodelavcev med laiki, je težko reči, vendar niso bili tako maloštevilni, ki so želeli režimske vzvode, ne glede na njihovo moralno oporečnost, izkoristiti za svoj družbeni ali materialni dvig, zato pa so morali oblasti dati določene koncesije. Posebno med laiki se je ta skupina zelo mešala s prilagodljivci ali pa z neposrednimi sodelavci UDBE. Gre torej za sodelovanje v ožjem in širšem smislu. Glavnina sodelavcev komunistične oblasti je bila v to sodelovanje prisiljena. Šlo je za ljudi, ki so po nesreči ali neprevidnosti padli v roke tajni policiji ali pa je tak razvoj dogodkov načrtno sprovocirala policija sama. Veliko jih je v to past padlo, ko so bili obsojeni ali v zaporu. Obljubljeno jim je bilo, da bodo izpuščeni, mileje obsojeni ali jim bodo kazni zmanjšane, če bodo pristali na sodelovanje. Nekatere je policija pripravila k sodelovanju tako, da je zagrozila povračilne ukrepe njihovim sorodnikom ali znancem. Načinov, s katerimi je oblast usužnjevala ljudi in jih napravila za svoje tajne sodelavce, je bilo nešteto.954 Sodelavci oblasti so imeli težave najprej s svojo vestjo, potem s tajno policijo, če niso delali vse po njenih navodilih, in tudi z okolico, ko je ta prej ali slej zaslutila ali izvedela za njihovo razmerje do oblasti. Zato njihovo življenje, kljub drugačnemu videzu, nikakor ni bilo lahko. V širšem smislu so bili člani CMD sodelavci oblasti, če so to hoteli ali ne. Vendar je bila tudi znotraj njihovih vrst precejšnja razlika v stopnji sodelovanja. Največkrat je to pogojeval že razlog, zaradi katerega so prišli v društvo, potem pa tudi položaj in posebne razmere, v katerih so delovali. Splošno lahko rečemo, da CMD samo od sebe ni težilo k nasprotovanju vodstvu Cerkve, razen na samem začetku, prav zato pa tudi v duhovniške vrste ni vneslo tistega razkola, ki ga je z ustanovitvijo društva oblast želela. Primerjava s podobnimi društvi v drugih državah bi po vsej verjetnosti pokazala, da v Sloveniji CMD sploh ni imelo tako negativnih posledic kot podobna društva drugod in je le v manjši meri doseglo namen njegovih ustanoviteljev. 954 Jože Vesenjak je pripovedoval, da je postal član CMD tako, da ga je tajna policija postavila pred izbiro: ali vstopi ali pa bodo tik pred maturo izključeni iz gimnazije štirje najboljši dijaki, s katerimi je imel tesne stike in so jim v torbe podtaknili letake s protidržavno vsebino. POSKUS TIPOLOGIJE 256 4.2 PASTORALNA TIPOLOGIJA Razmere, v katerih je delovala Cerkev v povojnem času v Sloveniji, so bile izjemne, zato je morala biti izjemna tudi pastorala. Pastoralno delovanje je lahko uspešno le, če upošteva dejanske možnosti v konkretni družbi. Cerkev v ljubljanski nadškofiji je bila še posebej v težkem položaju, saj se je na njenih plečih odvijal najostrejši boj komunistične oblasti proti Cerkvi v Sloveniji, kar so v mnogo čem pogojevale že predvojne in medvojne razmere. Ob raziskovanju pastoralnega delovanja Cerkve v ljubljanski nadškofiji v času od nastopa komunističnega družbenega sistema do danes se nam je izoblikovalo šest tipov vernikov, med katerimi so zlasti določljivi škofje in duhovniki, oziroma njihov način pastoralnega delovanja. Ker laiki niso bili v veliki meri aktivno udeleženi v neposrednem pastoralnem delovanju, jih tudi ni mogoče določljivo tipološko razvrstiti. Tu opisani tipi se nanašajo predvsem na njihovo praktično pastoralno delovanje in manj na njihova teološka stališča. Pod kriteriološkim vidikom ločimo med iskalci in normativci, pod kairološkim med kritiki in neodzivnimi, pod prakseološkim pa med garači in praktiki. kriteriologija iskalci normativci kairologija kritiki neodzivni prakseologija garači praktiki Glavni vidiki pastoralne teologije služijo za formalni okvir razvrščanja pastoralnih tipov v tri skupine.955 Gre torej za to, da najprej ločimo iskalce in normativce glede na odnos do verske doktrine, teologije in kriterijev za njeno aplikacijo. Kritike in neodzivne določamo pod vidikom odnosa do konkretne politične, kulturne in pastoralne situacije. Garači in praktiki pa razodevajo odnos pastoralnih delavcev in vernikov do pastoralne prakse in konkretnega ravnanja v Cerkvi. 4.2.1 Iskalci Že prvo komunistično obdobje je zahtevalo izredno iznajdljivost in prilagoditev novim razmeram ne le na povsem praktični ravni, ampak tudi v teološkem razmišljanju in iskanju novih rešitev. V tem obdobju je bilo nemogoče slediti razvoju teologije na Zahodu, pa tudi tisto malo, kar je le prodrlo skozi tesno zastrto komunistično zaveso, ni bilo neposredno uporabno. Ker so bile razmere povsem drugačne, je bilo potrebno zahodno teologijo primerno aplicirati. Ta teologija tudi ni mogla razumeti, ali tudi ni poskušala razumeti razmer v tedanjih komunističnih deželah, zato so se morali domači teologi nasloniti predvsem nase. Zahodna teologija jim je lahko nudila le širša izhodišča za lastno iskanje. V ljubljanski nadškofiji ni bilo veliko takih, ki bi teološko utemeljevali komunistični družbeni sistem, kot je to počel kasnejši mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič. Ta tudi v času najaktivnejšega širjenja svojih idej o teologiji samoupravljanja v ljubljanski nadškofiji skoraj ni imel somišljenikov. Pač pa so mnogi teologi iskali nova pota v katehezi, ki je bila že pred vojno močno razvita in je po nekaj letih komunistične oblasti morala iz šol, bila nekaj časa celo v cerkvi 955 Prim. Paul M. Zulehner, Pastoraltheologie, Fundamental-Pastoral, Düsseldorf 1991, 49–292 POSKUS TIPOLOGIJE 257 prepovedana, vendar se je tu kmalu utrdila in se okrog šestdesetih let preselila v župnišča. Tam so bile po koncilu urejene primerne učilnice. Za tak tip župnijske kateheze je bilo potrebno mnogo iznajdljivosti in ustvarjalnega osebnega iskanja, ki se je krepilo z mnogimi posvetovanji, tečaji in delavnicami. Podobno je bilo tudi pri mladinski in študentski katehezi, ki je zacvetela predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih. Nastajale so mladinske skupine po župnijskem ali v mestih po pokrajinskem principu in zanje je bilo potrebno pripraviti primerne kateheze, pa tudi drugačen metodološki pristop od (osnovno)šolskega. Ker je šlo za napol ilegalno dejavnost, je bilo zanimanje veliko, vprašanja in pričakovanja pa zelo različna. Pri snovanju katehetskega načrta ni bilo mogoče preprosto kopirati tujih vzorov, ampak iskati povsem nova pota. Zlasti v prvem obdobju je bil velik poudarek na iskanju novih oblik oznanjevanja in pridiganja. Ta cilj so zasledovali pridigarski načrti in osnutki, ki so zaradi tajnega policijskega nadzora zahtevali precejšnjo opreznost. Tudi kriterije za podeljevanje zakramentov je bilo treba vedno znova osvetljevati tako zaradi duhovnikov, ki so se znašli pred novim izzivom ateizacije in kasneje potrošništva, kakor tudi zaradi laikov, ki so se radi sklicevali na manj zahtevno pastoralo v prejšnjih časih. Težko so razumeli, da je zaradi spremenjenih časov potrebna tudi drugačna pastoralna praksa, kar sta pogojevali tako komunistična indoktrinacija, kot tudi porabniška miselnost, po kateri je v cerkveno življenje vedno bolj prodirala verska plehkost. Iskalcev med pastoralnimi delavci ni bilo veliko, tudi pri škofih bi iskateljstvo težko označili kot prevladujočo težnjo, še manj med laiki. So pa bili med njimi posamezni duhovniki, ki so sproti spremljali razvoj pastoralne misli na zahodu, vendar niso imeli veliko možnosti za razširjanje takih idej. Tujo versko literaturo so morali vse do časa po koncilu tihotapiti preko državne meje in jo nato ohranjati zase ali razširjati le med zanesljivimi ljudmi. Tako so navadno nove ideje ostajale le v ozkih krogih. Verjetno je bil prisoten tudi strah, da se ne bi znotraj Cerkve preveč izpostavljali. Med pastoralne iskalce iz ljubljanske nadškofije bi lahko prišteli Mira Permeta, Antona Smerkolja, Janeza Oražma, Valterja Dermoto, Rafka Lešnika, Jožeta Bertonclja, p. Miho Žužka in druge.956 Še pred škofovskim posvečenjem je bil tak tudi Jožef Pogačnik. 4.2.2 Normativci Veliko večjo skupino so tvorili tisti, ki so v prvi vrsti želeli izpolnjevati norme vesoljne Cerkve, take, kot so bile priobčene v dokumentih, brez izrazitega ozira na konkretne družbene razmere, v katerih je Cerkev v tem času bila. To je bilo najbolj varno tako zaradi državnega aparata, saj se je ob morebitnih konfliktih vsakdo lahko skliceval na cerkveno avtoriteto, kakor tudi zaradi možnih težav pri škofih ali med sobrati. Kakšnih večjih konfliktov v tem obdobju znotraj Cerkve v nadškofiji ni bilo. Celotno pastoralno delo te skupine je temeljilo na tem, da prihajajo norme iz Vatikana ali pa jih postavljajo škofje. V prvi polovici komunistične dobe je prišlo duhovnikom velikokrat prav, da so svoje delo utemeljevali na določbah iz škofije, saj se je oblast le-te težje lotila kot posameznega duhovnika. V okrožnicah ali na koncu pastirskih pisem zato večkrat najdemo pripombo: »Prebrati brez pripomb!«. Kar je bilo v začetku komunističnega obdobja nuja, pa je za nekatere kasneje pri oznanjevanju in pastoralnem delovanju postala stalna notranja drža. 956 Seveda so se nova iskanja v ljubljanski nadškofiji napajala ali oplajala ob podobnih iskanjih v drugih dveh škofijah. Za to imajo zasluge tam delujoči iskalci kot npr. Albert Metlikovec, Gašper Rudolf ali Vinko Kobal v koprski škofiji in Drago Oberžan, Viljem Pangerl ali Jože Vesenjak v mariborski, če naštejemo le nekatere najbolj vidne. POSKUS TIPOLOGIJE 258 V drugi polovici tega obdobja ni bil več potreben ta ščit normativnih predpisov toliko zaradi državne oblasti kot zaradi vernikov, ki so začeli vedno bolj potrošniško razumevati zakramente in se izogibati večjim obveznostim v zvezi z njihovim prejemanjem. Sčasoma je ta potreba postala tako močna, da so ponekod duhovniki v okviru dekanij ali v posameznih župnijah sami oblikovali svoje norme, ker jih je po njihovem mnenju premalo prihajalo iz ordinariata.957 Za skrbnega varuha cerkvenih norm je veljal zlasti nadškof Jožef Pogačnik. Med laiki bi seveda težko navajali izrazite pripadnike te smeri. Mnogi so slepo sprejemalo cerkveni nauk, čeprav so zlasti starejši le stežka sprejemali pokoncilske določbe pri bogoslužju, mlajši pa so vedno težje sprejemali tako določene verske dogme, še težje pa cerkvene moralne norme. Vendar večjih odklonov v tem ni bilo, ker se je tudi pokoncilska teologija, zlasti pa praksa, dejansko le počasi uveljavljala in ni terjala prevelikih miselnih skokov, zato tudi ni vodila v prevelike skrajnosti. 4.2.3 Kritiki Verniki so bili do komunizma kot totalitarizma večinoma zelo kritični, vendar tega marsikdaj sploh niso mogli ali hoteli javno izražati. Ta kritični odnos do režima pa je bil tako za škofe kot duhovnike in vernike lahko tudi dober alibi za lastno nekreativnost ali pomanjkanje samokritičnosti. Ko je Cerkev preganjana ali izrinjena iz družbenega dogajanja, je naravno, da se homogenizira in se instinktivno izogiba samokritiki. Strniti je treba vrste in navzven delovati čimbolj enotno. Tako naj ima zunanji sovražnik večji respekt pred močno in urejeno Cerkvijo, njeni člani pa se čutijo močnejše in bolj zavarovane. Zato je bilo v preteklem obdobju razmeroma malo kritičnega preverjanja in analiziranja pastoralnega dela in družbenih okvirov za to delovanje. Pomembno vlogo v tem je po koncilu odigral Škofijski pastoralni svet in posredno Medškofijski pastoralni svet, ki je vendarle sproti na svojih sejah spremljal pastoralno dogajanje, ga ocenjeval in poskušal usmerjati. Delno je to vlogo opravljal tudi Duhovniški svet in seja dekanov. Temu preverjanju so na osebni ravni služile tudi redne duhovne vaje duhovnikov in po koncilu tudi vedno pogosteje duhovne vaje mladine, zakoncev in izobražencev. Na intelektualni ravni so h kritičnemu odnosu do dejanske pastorale mnogo pripomogli vsakoletni teološki, še bolj pa pastoralni tečaji. Ob njih je v sedemdesetih letih potekalo tudi izobraževanje voditeljev skupin z uvajanjem v zakonitosti skupinske dinamike, kar je pripomoglo k bolj kritičnemu preverjanju dosedanjega dela in učinkovitejšemu načrtovanju. Kritični so bili navadno tudi teološki profesorji in drugi zavzeti praktiki, ki so na teh tečajih predavali. Kritičnost je ostajala večinoma na splošni ravni. Malo pa je bilo samostojnih osebnih opredelitev, ki bi vnašale večji pluralizem teoloških pogledov in pastoralne prakse. V času pred koncilom je temu botrovala tudi majhna možnost objavljanja lastnih misli, po koncilu pa za to ni bilo prave volje. V kolikor je ta kritika cerkvenega ravnanja v prvi dobi bila, je prihajala iz vrst članov CMD ali pa od duhovnikov in laikov, ki so prihajali iz drugih škofij in zato je bila sprejeta z določeno rezervo. Kritiki so se običajno ustavljali ob načelnih vprašanjih, manj pa razmišljali o konkretnih rešitvah, ki bi bile za vse uporabne. Motila jih je okorelost Cerkve, niso pa 957 Še več slabe volje kot odsotnost jasnih norm za delovanje po župnijah je duhovnikom v neposredni župnijski pastorali povzročalo dejstvo, da ordinariat tudi sam večkrat glede delitve zakramentov in zakramentalov (birma, krst, pogreb) ni ravnal načelno, ampak je odločal mimo vednosti župnikov ali drugače od njih. Prim. tudi V. Papež, Enotnim kriterijem neke dekanije na rob, 205. POSKUS TIPOLOGIJE 259 mogli ponuditi boljših in uresničljivih rešitev. Navadno so ostajali predvsem pri filozofski ali teološki razpravi. Praktična iskanja in tudi kritično preverjanje pastoralne prakse je še najbolj omogočala pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu, ki pa ni zajela velikega kroga sodelavcev. V zadnjih letih je precej narasla kritičnost med duhovniki in tudi laiki, ki pa ostaja največkrat v ozkih krogih in ni prešla v javno kritiko. To bi preveč škodilo Cerkvi, ki je že tako izpostavljena javnemu pritisku. V kolikor so laiki uporabili državne medije za kritiko cerkvenega ravnanja, so bili njihovi prispevki takoj spolitizirani. Uradna Cerkev je na to lahko odgovarjala običajno le z molkom. Uredniki cerkvenih medijev so se izogibali poročanju o kočljivih zadevah v vesoljni Cerkvi in tudi sami kritike niso izzivali. So pa zato ves čas gojili bolj ali manj prikrito kritiko ravnanja oblasti. Če so državni mediji načrtno objavljali predvsem tisto, kar je kakorkoli blatilo ugled Cerkve ali jo skušalo osmešiti, pa so cerkveni mediji objavljali predvsem ali skoraj izključno le to, kar ji je bilo v podporo in spodbudo. Zaradi teh razmer cerkveni prostor ni mogel biti odprt za kritično razmišljanje. 4.2.4 Neodzivni Zdi se, da so v vodstvu Cerkve razmeroma slabo poznali dejanske razmere, v katerih je Cerkev živela po župnijah. Zaradi pomanjkljive ocene položaja so delovali včasih premalo učinkovito. Včasih gre pri tej napačni oceni za objektivne razloge, če niso v celoti razumeli drobnih prefinjenosti trenutnega družbenega sistema ali cerkvene in družbene preteklosti. Včasih pa so jim drugi posredovali nerealen prikaz dejanskega stanja in to so enostavno prevzeli. V ozadju je morda bila tudi nekakšna naivnost, češ da se bodo vsi nerešeni problemi rešili sami od sebe. Ni bila važna kritična analiza in široko posvetovanje, ampak naj bi za delo in sprotno reševanje problemov zadostovala le dobra volja. Gre preprosto za pomanjkanje občutka za čas in prostor. Intelektualno močni ljudje so bili redko pripravljeni prisluhniti izkušnjam drugih ali jih upoštevati. Če je šlo za ljudi na odločujočih mestih, je imelo tako ravnanje široke posledice tudi za druge, oziroma za Cerkev v celoti. Med duhovniki je bilo precej takih, saj tudi po spremembi režima nekateri niso razumeli ustroja in delovanja preteklega sistema. Morda prav zato tudi niso mogli doumeti bistva demokracije in možnosti, ki jih ta daje za pastoralno delovanje. Takemu gledanju so bili privrženi predvsem tisti, ki so bili odvisni zgolj od javnih medijev, a se tudi niso potrudili, da bi prišli do drugačnih informacij.958 Laiki niso razmišljali o svoji družbeni vlogi ali nalogah, ki iz te vloge izhajajo, in so zato ostali družbeno povsem pasivni, pri volitvah pa popolnoma neorientirani. Neodzivnost na znamenja časa je velikokrat izvirala iz nekakšne apatije, ki jo je v totalitarnem sistemu povzročal občutek nemoči, kasneje pa podobno v potrošniški družbi. Na eni strani je bil občutek nemoči do spreminjanja sistema in javnega mnenja, na drugi strani pa do hitrejših sprememb v Cerkvi. Neodzivnost kaže zato tudi na pomanjkanje evangeljskega duha in pripravljenosti za evangeljsko tveganje. 958 Primer takega odzivanja je bilo ravnanje ob časopisu Slovenec, ki je po ukinitvi leta 1945 v letu 1991 znova začel izhajati. Mnogi laiki in duhovniki ga niso sprejeli in se nanj niso naročali, ker se je zdel premalo versko obarvan in pri verskih zadevah premalo natančen. Ob tem so bili do njega neprimerno bolj kritični kot do časopisov z jasno komunistično preteklostjo, ki so v istem času o Cerkvi pisali naravnost sovražno in škodljivo. Posledično so raje dopustili propad edinega desno orientiranega usmerjenega časopisa, kot da bi se odrekli staremu, Cerkvi nenaklonjenemu časopisu. POSKUS TIPOLOGIJE 260 4.2.5 Garači V komunističnem obdobju moremo reči za vse škofe in za večino duhovnikov, da so bili pastoralno osebno zelo delavni, naravnost garaški. Imeli so strogo osebno disciplino in zavidljivo askezo, ki jim je pomagala, da so ostali do konca delovno aktivni. Slovenski duhovniki so takoj po vojni, pa tudi pozneje vse do novejšega časa, izredno veliko delali. Ne samo, da so morali opravljati vsa mogoča fizična dela, ker ni bilo več mogoče zaposlovati sodelavcev (mežnarjev, gospodinj, katehetov). Tudi v direktnem pastoralnem delovanju so bili zelo prizadevni, uspehi pa velikokrat niso bili vidni, ker je bilo delo marsikje razdrobljeno, nepovezano, premalo vrednostno opredeljeno in zelo individualno. Zopet moremo tu deliti obdobje do koncila in po njem. Pred njim je bilo delo nujno zelo individualno, saj je vsako povezovanje in vsak poskus skupinskega dela pri oblasti vzbujal sum. Tudi ni bilo lahko dobiti laikov, ki bi bili zaradi možnih posledic voljni sodelovati. Včasih so imeli duhovniki tudi slabe izkušnje, ko so se med sodelavce prikradli ljudje, ki so bili istočasno sodelavci tajne policije. Zato so se duhovniki nemalokrat upravičeno bali sodelavcev. Veliko večje možnosti vključevanja laiških sodelavcev v pastoralno delo pa so nastale po koncilu. Prvo desetletje po njem je v tem pogledu še posebno veliko obetalo, potem pa se je vnema po pridobivanju in oblikovanju laiških sodelavcev nekoliko ohladila. Laiki so po koncilu bolj neposredno izražali svoje morebitno nestrinjanje z duhovniki. Ta kritika je večkrat izvirala iz nepoznavanja širšega ozadja za duhovniške odločitve in je bila včasih premalo obzirna. Večkrat so kritiko izrekali ljudje, ki so se sami izogibali izpostavljanju in lastnemu sodelovanju in bili sami nepripravljeni sprejemati kritiko. Zato so nekateri duhovniki dobili odpor do laikov in so raje vse naredili sami, kot da bi se z njimi spuščali v polemiko. Namesto s protikritiko so odgovarjali z ignoriranjem. Škofje so imeli veliko dela z birmovanjem v pomladnem času, izven tega pa z obiski župnij ob drugih praznovanjih, ki so se izjemno pomnožila s proslavljanjem raznih zgodovinskih obletnic in blagoslavljanjem novogradenj ali obnov. To se je zlasti pomnožilo v zadnjih dveh desetletjih. Veliko časa sta neposrednemu stiku z duhovniki posvetila škofa Vovk in Lenič. Drugi so morali včasih potožiti, da duhovniki premalo prihajajo k njim na pogovor (Pogačnik), včasih pa so duhovniki sami izražali nezadovoljstvo zaradi premajhnega neposrednega stika z njimi. Zaradi razmer so bili ves čas duhovniki močno zaposleni z gospodarskimi vprašanji. Takoj po vojni je bilo treba popravljati porušene cerkve in posodabljati župnišča ter v njih urejati učilnice in dvorane. Gradile so se nove cerkve ali se popravljale stare. Dobri dve desetletji sta zaposlovali duhovnike z urejanjem notranjega prostora v cerkvah (oltar versus populum), kasneje urejanje ogrevanja in drugo. Po spremembi režima je prinesla nova opravila denacionalizacija, urejanje prostorov za Karitas, ipd. Večino duhovnikov bi lahko imenovali tudi »pastoralni zidarji«. Z materialnimi skrbmi so se seveda ukvarjali tudi v naslednji skupini praktikov, vendar pod pojmom garači razumemo izredno dejavne na gradbenem in na pastoralnem področju. Neredko je bilo namreč to dvoje med seboj povezano, saj so tisti, ki so videli možnosti delovanja na duhovnem področju, navadno bili aktivni tudi na materialnem. Ni pa bilo vedno tako v obratnem smislu. Bilo je namreč kar nekaj tistih, ki so sicer na področju obnavljanja ali novogradenj veliko naredili, prezrli pa pri tem, da je treba enako ali še več energije posvetiti pastoralni dejavnosti. Tistih, ki so oboje znali uravnoteženo združevati in to na nadpovprečni višini, je bilo razmeroma malo. Kar je vse najbolj zaposlovalo v pastoralnem smislu, je bila kateheza otrok in mladine ter delitev zakramentov. K temu moramo prišteti še razmeroma veliko maševanja, saj so po koncilu mnogi duhovniki tudi pretiravali z uvajanjem maš, zlasti ob nedeljah in POSKUS TIPOLOGIJE 261 praznikih, in to celo na več krajih v župniji.959 Ob tem so se trudili ohranjati ali na novo vpeljevati razne pobožnosti, romanja in različna slavja. Prav moderno je postalo slovesno obhajanje vseh mogočih župnijskih obletnic. Vse to je mnogim duhovnikom zelo hitro izčrpalo življenjske moči. Že v prvem povojnem času, ko je zelo primanjkovalo duhovnikov, so morali mnogi duhovniki prevzemati v soupravo tudi sosednje župnije, kar je navadno vse delo podvojilo.960 Zaradi tega so bili prisiljeni veliko časa prebiti v avtomobilu, kar je nekaterim prišlo v navado tudi, ko to ni bilo najbolj potrebno. Navadno je zaradi tega zmanjkalo časa za stike z ljudmi in za normalno graditev pastoralnih struktur.961 Tudi laiki so bili nekateri pravi garači, ne le v osebnem in družinskem življenju, ampak tudi v župnijskem. Skoraj v vsaki župniji je bilo vsaj nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni večino svojega prostega časa posvetiti potrebam župnije. Nekateri so prevzeli celotno skrb za obnovitvena dela v župniji ali mnogo časa posvetili delu z mladino, v zakonskih občestvih, ŽPS, Karitas in drugje. Včasih so zaradi tega trpeli tudi domači družinski odnosi. Kjer so našli skupni jezik z župnikom in jih je ta znal vključiti v pastoralno delo, so veliko prispevali k župnijskemu življenju. 4.2.6 Praktiki V to kategorijo prištevamo tiste v Cerkvi, ki so se v praktičnem ravnanju zelo prilagodili razmeram v družbi in jih ocenjevali kot za Cerkev bolj ali manj ugodne. Niso bili sicer posebej zadovoljni z družbenim sistemom, ki je nasprotoval veri in oviral njihovo versko življenje in delovanje, vendar so ga sprejeli kot dejstvo, ki ga sami ne morejo spremeniti. Torej se s tem vprašanjem ne splača ukvarjati. Pomembno je ob obstoječih razmerah narediti, kar je mogoče z rednim pastoralnim delom. Analiza družbe in cerkvenega delovanja jih ni veliko zanimala, ampak le konkretno ravnanje. Sprejemali so ponujena teološka razmišljanja in analize, a so v njih iskali zgolj iztočnice za lastne konkretne rešitve. Duhovnikov – praktikov je bilo veliko zlasti od začetka osemdesetih let dalje. Precej so se ukvarjali z urejanjem župnijskega premoženja. Istočasno so normalno oskrbovali župnijo s pastoralnimi opravili. Vendar se za razliko do garačev niso v tem prekomerno izčrpavali, ampak so tu držali svojo mero. Do pastoralnega dela, pa tudi gradbenih podvigov, so ohranili določeno distanco in so potem, ko so menili, da so svoje delo kolikor toliko dobro opravili, ostalo mirno prepuščali ljubemu Bogu. Njihov odnos do dela, pastoralnega in gospodarskega, je bil predvsem pragmatičen. Z oblastjo navadno zaradi svojega dela niso imeli konfliktov, redko s svojimi sodelavci, v kolikor so te sploh potrebovali. Ordinariat jih je cenil, saj mu niso povzročali težav, ne z novostmi ne z opuščanjem svojih dolžnosti. Za vključevanje laiških sodelavcev se niso trudili pretirano, čeprav je večina od njih morda imela ŽPS. Nekateri med njimi so menili, da vse sami bolje napravijo, zato so se na laike obračali predvsem v konkretni potrebi. Sploh so na laike gledali z uporabnega vidika, se pravi, da so jih povabili k sodelovanju, če so bili prepričani, da ne bodo povzročali težav in dodatnega dela. Edini kriterij za izbiro sodelavcev jim je bil: Ali mi to kaj koristi? Ta vidik je bil odločilen tudi pri tistih, ki se niso odločili za ŽPS, češ, saj mi ne prinaša 959 To je privedlo do tega , da je bilo v letu 1997 kar 70 župnij, torej skoraj ena četrtina, v katerih je bila redna nedeljska maša vsaj na dveh krajih v župniji, v 13 od teh celo v treh krajih in 3 v štirih. 960 V zadnjih dveh desetletjih ima približno 15 % župnikov vsaj še eno župnijo v soupravljanju. (Prim. ŠLN 62–63.) 961 Take duhovnike bi lahko imenovali tudi »pastoralni šoferji«. (Prim. V. Potočnik, Škofje in duhovniki, Projekt Aufbruch /tipkopis/). POSKUS TIPOLOGIJE 262 nobenih koristi, kvečjemu več dela. Nekateri so jih tudi hitro opustili, ker so z njim doživeli neprijetno izkušnjo. Ta je postala dobro opravičilo, da so postali do sodelovanja z laiki zelo zadržani. Sem lahko prištejemo relativno kar veliko skupino tistih, ki so bili z verskim stanjem v vseh povojnih obdobjih več ali manj zadovoljni in niso težili ne k iskanju novih pristopov k pastoralnemu delu, ne k pretiranemu normativnemu obravnavanju ljudi. Lahko bi jih poimenovali »zadovoljneži«. Trudili so se dokaj vestno vršiti svojo službo, zaradi uspehov ali neuspehov pa se niso pretirano vznemirjali. Večina članov CMD je bila take vrste, vendar ne vsi, in ne samo ti. Zanje je bil že sam obstoj cerkvenega življenja v komunizmu kar pomemben dosežek. Zaradi svoje zvestobe Cerkvi so preprosto računali na izdatno Božjo pomoč in menili, da bo že Bog za vse poskrbel. V komunizmu niso videli velikega sovražnika, ampak so radi poudarjali, da je njegov obstoj pač božja volja, ki jo je treba preprosto sprejeti. Za določeno mero pritiska na ljudi so mu bili celo hvaležni, ker se je zdelo, da zaradi njega prihaja v cerkev več ljudi in bolj pogosto prejema zakramente kot v zahodnih deželah. Večina laikov pod vidikom verske prakse spada v to kategorijo. Tudi oni so na vero in preko tega tudi na duhovnika gledali najprej in predvsem iz praktičnega vidika: »Morda mi to kdaj prav pride!« Tako je razmišljalo v pokoncilskem obdobju vedno več staršev, ki so s podobno utemeljitvijo pošiljali svoje otroke k verouku. Le manjši del duhovnikov je zavzel zelo pasivno držo in pastoralno deloval le toliko, kolikor je bilo res nujno. Lahko bi jih označili za »minimaliste«. Čakali so na neposredna navodila in določbe od zgoraj in zato zlepa niso česa poskusili ali izvedli, ne da bi se prej prepričali, ali se je ta stvar že kje obnesla in ali na to pozitivno gledajo škofje. Na razne tečaje, pastoralno študijske dneve in druge vrste izobraževanja ti duhovniki niso prihajali, ampak je bil glavni kriterij za izvedbo nekega pastoralnega opravila načelo: ali je bilo to predpisano v uradnem škofijskem glasilu ali ne. POSKUS OVREDNOTENJA 263 5. POSKUS OVREDNOTENJA PASTORALE V OBRAVNAVANEM ČASU 5.1 SPLOŠNO V zadnjem poglavju pričujoče raziskave želimo narediti nekakšen vrednosti povzetek vsega doslej povedanega in ob tem nakazati, kaj se iz tega obdobja lahko naučimo za delovanje Cerkve v prihodnje.962 Pri tem se jasno zavedamo, da ne moremo dati neke dokončne in celovite ocene tega obdobja, saj je ta čas še preblizu, da bi bila celovita ocena že sedaj mogoča. A vendar bi naše raziskovanje ostalo torzo, če tega ne bi tvegali, saj ima končno vsakdo, ki je to obdobje doživljal, o njem svojo sodbo. Ta je lahko zaradi drugačnih informacij ali izkustev drugačna od tu zapisane, lahko pa se bo z njo le delno ujemala. Želeli bi, da to razmišljanje pripomore k jasnejši presoji tega burnega in težkega obdobja Cerkve na Slovenskem, težkega za posameznika in Cerkev kot celoto. Pri ocenjevanju Cerkve v zgoraj zarisanem obdobju je vsekakor treba upoštevati dejstvo, da je od konca druge svetovne vojne v maju 1945 do prvih demokratičnih volitev v marcu in aprilu leta 1990, torej polnih 45 let, v Sloveniji vladal totalitarizem. V tem obdobju sta posebej vidni dve glavni obdobji. Za prvo obdobje označujemo čas nekako do polovice šestdesetih let, kar se časovno pokriva s koncem 2. vatikanskega koncila in na državni ravni s podpisom protokola med Svetim sedežem in Jugoslavijo. Ta država je bil večnacionalna in multikonfesionalna, predvsem pa so se v njej stikale tri kulturne tradicije: krščansko-evropska, ortodoksnoazijska in islamsko-orientalska. Slovenija sicer ima homogeno krščansko evropsko tradicijo, vendar so bili vplivi ostalih dveh zaradi enotne, v pretežnem obdobju kar unitaristične države, zelo močni.963 To prvo obdobje je čas brutalnega uresničevanja sanj marksistov o brezrazredni komunistični družbi, do leta 1948 še z roko v roki s Sovjetsko zvezo, potem pa samostojno, hodeč samosvoja pota, kar posebej označujeta tako imenovano samoupravljanje in neuvrščenost. V drugem obdobju, od sredine šestdesetih let dalje, je prevladalo pri oblasti spoznanje, da cilji ne bodo tako enostavno dosegljivi, kot je prvotno načrtovala. Tudi odmiranje religije ne. Zato je bilo potrebno drugačno obravnavanje Cerkve in določen dialog z njo. Tudi v Cerkvi je po koncilu prišlo do občutnih sprememb v razumevanju družbe in sveta in v praktičnem razmerju z njima. Ti dve glavni obdobji pa bi mogli razdeliti vsako na dva dela, kar so določali predvsem politični dejavniki. Prvo obdobje se deli na povojni del in ga imenujemo »doba represije«. Trajalo je kakih osem let tja do leta 1953, v katerem se je prvotna ostrina boja proti Cerkvi nekoliko omilila in Cerkvi dopustila svobodneje dihati. Ta prelomnica sovpada s Stalinovo smrtjo, koncem tržaške krize in v Jugoslaviji s sprejetjem prvega povojnega zakona o pravnem 962 Poskus ovrednotenja pastorale v obravnavanem času je nareje na modelu teorije pastoralne teologije, ki jo je izdelal Paul Michael Zulehner, dekan teološke fakultete na dunajski univerzi, predavatelj pastoralne teologije na isti fakulteti ter izredno plodovit pisec znanstvenih, strokovnih in poljudnih del s pastoralno teološkega področja. (Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, Fundamental-Pastoral, Düsseldorf 1991.) 963 Upoštevati je treba, da je bil ves čas center moči in odločanja v Beogradu, torej v močni ortodoksno-azijski tradiciji. Zaradi velikih razlik v razvitosti celotnega teritorija nekdanje Jugoslavije, pa je bil v Slovenijo zelo močan dotok poceni delovne sile iz predelov z islamsko-orientalsko tradicijo, ki je bila glede na srednjeevropske razmere precej gospodarsko zaostala. POSKUS OVREDNOTENJA 264 položaju verskih skupnosti. Drugi del zaznamuje postopno popuščanje totalitarnega pritiska, zato ta čas lahko imenujemo »doba iskanja sožitja« med državo in Cerkvijo.964 V drugem obdobju se njegov prvi del, ki ga imenujemo tudi »doba popuščanja«, pokriva s cerkvenim prizadevanjem za pokoncilsko prenovo in traja nekako do leta 1980, ko je umrl jugoslovanski leader Tito, kar je sprožilo začetek počasnega, a nezadržnega razpadanja enotne federativne države. To dogajanje je zaznamovalo drugi del drugega obdobja, ki pa ga imenujemo »doba razkroja komunizma« in je precej oslabilo oblastno moč. Cerkvi je dalo večji manevrski prostor, česar pa Cerkev kakor da ni zaznala in izkoristila v zadostni meri. 5.2 KRITERIOLOŠKI VIDIK 5.2.1 Ključni pojmi Sprašujemo se, kateri so tisti ključni pojmi in besede, ki najbolje povzemajo delovanje Cerkve v obravnavanem času. Preko teh ključnih pojmov bi radi izrazili najpomembnejše tokove razmišljanja in odločanja, iz časov, ko so izhajale praktične rešitve. Kaj so verniki v komunističnem obdobju imeli za najpomembnejše in kaj je najbolj določalo njihovo življenje? a) Preživeti Izkušnja iz medvojnega revolucionarnega časa, ko mnogi vojne niso preživeli zaradi domačih ljudi in ne okupatorjev, še bolj pa izkušnja preganjanja Cerkve iz prvih povojnih let, je Cerkev prisilila v iskanje rešitev, ki bi ji omogočile golo preživetje. Cilj marksistov je bil jasen in nedvoumen: izkoreniniti vsako vero. Ker so ti isti imeli v rokah tudi vse vzvode oblasti za dejansko doseganje tega cilja, je bilo treba v nekaterih pogledih stopiti v ilegalo, v drugih pa se omejiti na tiste dejavnosti, ki jih je oblast še tolerirala, a je pri tem računala, da se ne bodo dolgo obdržale. To je zlasti veljalo do leta 1953.965 V tem obdobju je Cerkev po začetni negotovosti hitro izmerila svoje možnosti in se junaško borila za preživetje in možnost vsaj omejenega delovanja. Pri tem Cerkev ni izgubila izpred oči svojega glavnega cilja, stranske cilje pa je zasledovala v okviru danih možnosti. b) Duhovnost (mistika) Ker je bilo zunanje delovanje Cerkve v večini onemogočeno in omejeno zgolj na cerkvene zidove, se je Cerkev posvetila predvsem oblikovanju duhovne podobe, tako laikov kot duhovnikov. Akcija se je morala umakniti v ozadje in v ospredje je stopila mistika. Poglabljanju duhovnosti so služile duhovne vaje duhovnikov in v drugem obdobju tudi mladine in odraslih laikov. Tem so bili namenjeni tudi mnogi ljudski misijoni in ljudske pobožnosti, med njimi zlasti romanja, v osebnem življenju pa pospeševanje osebne in družinske molitve. Pretežno v duhovnost je bil posebno na začetku usmerjen tudi verski tisk. Podobno je bilo v oznanjevanju in katehezi. Posebna pozornost pa je veljala zakramentalni pastorali. 964 Viljem Pangerl imenuje to obdobje »iskanje koeksistence«. (Prim. V. Pangerl, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni, 244.) 965 »Revolucija v zadnji vojski pomeni za Cerkev v Sloveniji tak pretres, da še sedaj nismo prišli k sebi. Dve desetletji je Cerkev živela tako rekoč iz nagona po samohranitvi in v zaupanju v nadnaravne dejavnike. Iskala je samo sprotne rešitve brez dolgoročnejših refleksij. Imela je pred seboj en jasen cilj preživeti.« (M. Žužek, Anketa o sinodi, 2) POSKUS OVREDNOTENJA 265 c) Pričevanje Ker Cerkev ni mogla javno nastopati ne v medijih ne z javnimi prireditvami, je bil močan poudarek na tem, da mora vsak posameznik tako pričevati za vero s svojim konkretnim delovanjem in z vsem življenjem, da bo to nadomestilo javno oznanjevanje Cerkve. Na ta način oznanjevanja so se izven cerkva morali omejiti tudi duhovniki. Zato so mnogi med njimi precej opustili nošnjo zunanjih znamenj svojega poklica. Tudi laiki so morali velikokrat skrivati krščanska znamenja, da niso imeli prevelikih težav z okolico. Posebno se je to pokazalo pri služenju vojaškega roka, v menzah ob postnih dneh, v šoli in internatih ... To je v določeni meri vodilo tudi v dvoličnost, saj so starši že otroke v otroškem vrtcu navajali na drugačno obnašanje doma in v cerkvi in drugačno v javnosti. Veliko odraslih vernikov pa je ostalo pokončnih kristjanov in so ostali neomajno zvesti svoji veri. d) Drugorazrednost Že sam zakon o verskih skupnostih in ustavno določilo, da je vera zasebna zadeva sta omejevala možnosti verskega izražanja. Še bolj se je to kazalo v praksi, tako da so že otroci, ki so hodili k verouku, kmalu čutili drugorazrednost v primerjavi s svojimi nevernimi sošolci. To se je dogajalo na vseh ravneh in čeprav oblast ni nikoli priznala, da izvaja razlikovanje med ljudmi na podlagi verske pripadnosti, je to vsak vernik občutil tako rekoč na vsakem koraku. Drugorazrednost v družbi so zlasti občutili semeniščniki in bogoslovci, ki niso imeli možnosti za socialno zavarovanje. Podobno tudi duhovniki, ki jih je kot poseben poklic priznavala le davčna uprava, pa še ta jih je uvrščala med obrtnike. Verni laiki so bili v javnosti pogosto označeni kot belogardisti, kar je pomenilo, da so narodni izdajalci. Posebej so bili drugorazredni verni učitelji, ki jih je sistem močno preganjal, in pa verni izobraženci in sposobni ljudje, ki zaradi svojega prepričanja niso mogli priti na vodilna mesta v tovarnah in ustanovah. e) Zasebnost Občutek izločenosti iz javnega življenja in strah pred izpostavljanjem javnemu posmehu sta pri vernikih vodila v prepričanje, da verske zadeve nekako ne sodijo v javnost in jih je treba obdržati na zasebnem področju. To je pomenilo, da ne kaže moliti na javnem kraju izven domače hiše in cerkve. Prav tako se o verskih stvareh ni bilo primerno pogovarjati v čakalnici, na avtobusu ali vlaku, ipd. Celo praznovanje družinskih in cerkvenih praznikov naj bi drugih ljudi ne vznemirjalo. Nasprotno pa so drugače misleči lahko motili verske obrede, ne da bi se verni smeli nad tem javno pritoževati. Skratka, vera je postala nekaj, česar naj bi se vsak sramoval, ker da je to nekaj srednjeveškega. Če že ne more svoje vere zavreči, naj s tem nikakor ne vznemirja ateistov. Zato ni bilo mogoče voščiti po radiu za god, ne omenjati cerkvenih praznikov in ne napisati v osmrtnici, kdaj bo maša za pokojnega ... Vera je kot vrednota povsem izginila iz javnega življenja, ostala pa tarča za občasen posmeh in tihi prezir. 5.2.2 Glavni cilj Oznanjati, uresničevati in širiti božje kraljestvo na zemlji je kot svoj glavni cilj Cerkev na Slovenskem ves čas dosledno zasledovala. Prav razmere, v katerih je v komunističnem obdobju živela, so jo navajale k temu, da se je še bolj spraševala, koliko se zgleduje po Jezusu Kristusu in njegovem nauku, zapisanem v evangeliju. Kljub pomanjkanju Svetega pisma in bogoslužnih knjig v prvem obdobju in kljub majhnim možnostim izobraževanja je bilo Sveto pismo, posebno v povezavi z bogoslužjem, ves čas POSKUS OVREDNOTENJA 266 osrednji vir evangelizacije. Ta se sicer ni mogla izvajati javno in svobodno, saj je bila v direktnem nasprotju s favoriziranjem ateizma v družbi, vendar nikoli ni prenehala. Osredotočila se je predvsem v katehezo otrok in duhovno oskrbo starejših. Vsem je bila namenjena zlasti ob nedeljah, cerkvenih praznikih in ob podeljevanju zakramentov. Od treh področij pastoralnega delovanja: oznanjevanja, bogoslužja in diakonije, je bilo cerkveno delovanje v prvem obdobju do koncila omejeno skoraj izključno na bogoslužje. Ker se je to odvijalo v zaprtih prostorih, se pravi v cerkvah in na domovih vernikov, se je dogajalo na pol v ilegali. Javnost namreč s tem, razen preko zvonjenja cerkvenih zvonov, sploh ni mogla biti seznanjena. Oznanjevanje je tako lahko prišlo le do tistih, ki so tvegali prihajati v Cerkev ali so si upali naročati skromen verski tisk. Zato je bila velika skrb škofov in duhovnikov namenjena prav dobrim pridigam in kvalitetnemu verskemu tisku. Preko tega je Cerkev usposabljala in hrabrila starše, naj verske vrednote prenašajo na mlajši rod. V kolikor je bil dopuščen, je tudi verouk pomenil močno sredstvo evangelizacije. V celotnem obdobju je bila Cerkvi organizirana karitativna dejavnost povsem prepovedana. Vršila se je lahko le osebno in na skrivaj. V drugem obdobju je nastopila večja možnost najprej za samo bogoslužje, saj je vanj koncil vnesel mnogo novosti. Med temi je bila zlasti ugodno sprejeta uporaba domačega jezika, obilje božje besede in poudarjeno sodelovanje božjega ljudstva. Tudi za verski tisk so se odprle velike možnosti, kar je povečalo področje oznanjevanja. Tisk se je glede na možnosti maksimalno razmahnil in hkrati dosegal visoko kvalitetno raven. Druge možnosti oznanjevanja so ostale še precej omejene. Povsem omejena je ostala še karitativna dejavnost, čeprav so se že kazali na pol ilegalni poskusi (Poštni predal dobrote pri Ognjišču). 5.2.3 Stranski cilji Mnogim stranskim ciljem se je morala Cerkev odreči, če je hotela obstati in uresničevati vsaj glavni cilj. Kljub temu navajamo nekatere, ki so bili za to obdobje značilni. a) Skrb za institucionalno prilagoditev nastalim razmeram. Odvzem šol, tiskarn in posesti je narekoval drugačne prioritete in možnosti delovanja. Podobno izgon redovnic iz bolnišnic, prepoved verskega tiska, onemogočanje redovnega življenja. Normalen proces institucionalnega razvoja Cerkve je bil prekinjen in zaustavljen. Cerkev je institucionalno ohranila le tiste ustanove znotraj sebe, ki so bile najbolj nujne (semenišče, teološka fakulteta, minimalni ordinariat). Težišče dela je bilo preneseno na župnijo, možnosti koordinacije na širši ravni so bile minimalne. Tudi dekanija in arhidiakonat sta ohranila skoraj izključno le administrativne posle. b) Po koncilu je postal pomemben cilj razvoj močnega verskega tiska, razvoj osnovnošolske in mladinske kateheze. c) Zakramentalna oskrba vernikov je bila po eni strani nadaljevanje in ohranjanje zdrave tradicije, po drugi strani pa stvar zavestne odločitve škofov in duhovnikov, saj je služila gojenju močne duhovnosti. Delitve zakramentov oblast tudi ni mogla preveč ovirati ali preprečevati. Čemur je mogla nagajati, je bilo slovesno in manifestativno obhajanje zakramentov (npr. birmovanje, nove maše ...), kar je končno samo pomagalo pri vzgoji vernikov za bistveno vsebino zakramentov. Ob tem pa oblast tudi ni mogla biti kaj prida uspešna, saj je s svojim prizadevanjem vernike samo še bolj podžigala k sodelovanju. Pri tem so se namreč posamezniki lahko skrili v množici, saj jim oblast tako ni mogla priti na sled, ali pa proti množicam ni upala ukrepati. d) Kot stranski cilj navedimo ohranjanje tradicije z gojenjem ljudskih pobožnosti in krščanskih navad. Tradicionalne oblike vernosti so imele v totalitarizmu še posebno POSKUS OVREDNOTENJA 267 pomembno vlogo, saj se je božje ljudstvo v njih prepoznalo in jih gojilo tudi, če so ostali brez duhovnika, ko ga je oblast zaprla. Ljudske pobožnosti se niso mogle izroditi, ker jih je oblast do določene mere nadzirala. Zato se tudi tu niso pridružili tisti verniki z malo osebne vere, ker je bilo celo tu zanje tveganje preveliko. Take oblike so bile npr. romanja, procesije, šmarnice, ipd. Včasih so pomenile te oblike tudi edino možnost, da so verniki z udeležbo na zunaj izrazili pripadnost Cerkvi in hkrati nasprotovanje komunistični oblasti. e) Kot enega od ciljev pastoralnega delovanja navedimo tudi boj proti ateizmu. Iz predvojnega ideološkega in medvojnega protirevolucionarnega boja se je po nastopu komunizma ta boj preobrazil v zgolj verskega. Cerkev se je jasno zavedala, da ji preostaja v tem boju na voljo le pastoralna dejavnost, zato se je trudila to opravljati čim bolje, da bi na ta način onemogočila širjenje ateizma. Kot nepomirljivo nasprotnico jo je v tem videla tudi komunistična oblast, zato je v začetnem obdobju uporabila najbolj grobe oblike, da bi jo onesposobila. Cerkev se je zavedala svoje nepremagljivosti in je zato računala na končni uspeh. Komunisti pa so le počasi in preko mnogih žrtev spoznavali svojo nemoč, a se do konca temu boju niso odrekli. V tem boju se je izkazalo, da je komunizem v svojem bistvu vendarle nekaj, kar se močno prilega tistim človekovim plastem, ki se iz osebnih razlogov upirajo Božjemu delovanju. Človek z nerešenim osnovnim eksistenčnim vprašanjem se je zato z lahkoto oprijel tega sistema, ki mu je dajal občutek, da ni v boju z Bogom sam in da bi utegnil v njem celo zmagati. 5.3 KAIROLOŠKI VIDIK Cerkev je bila v ljubljanski škofiji pred vojno močno organizirana in v tedanji družbeni situaciji zelo angažirana. Duhovščina je imela visok družbeni status, bila je močno politično dejavna, vendar tudi versko globoko čuteča. Laiki so bili v mnogih organizacijah pritegnjeni k dejavnemu udejstvovanju v družbi, a tudi k poglabljanju svoje duhovnosti. Lahko bi rekli, da je v desetletjih pred začetkom vojne šlo v klasje prizadevanje Janeza Evangelista Kreka in škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki mu je škof Gregorij Rožman poleg močne socialno politične in družbene dodal še večjo duhovno dimenzijo. V medvojnem času je pod vplivom boljševiške revolucije in sovjetske propagande vedno bolj prodirala zavest o potrebni socialni preobrazbi družbe, ki je težila k revolucionarnim spremembam družbenih razmerij. Komunističnih idej so se navzemali le redki, ki pa so postajali vedno bolj radikalni in s tem privlačni, saj so obljubljali nagel in lahek prevzem oblasti in ureditev družbene nepravičnosti. Ker je komunizem gradil na marksizmu-leninizmu, je bil tudi ateistično in protiversko naravnan, čeprav tega ni naglašal. Te ideje so pritegnile tudi tiste laike v Cerkvi, ki so bili nezadovoljni s prepočasnim uveljavljanjem cerkvenega socialnega nauka, zato so v naglem preobratu videli hitrejšo možnost njegove uveljavitve. Tudi Cerkev v ljubljanski škofiji se je zavzemala za ublažitev družbenih in socialnih napetosti. Spomnimo naj samo na delo Janeza Evangelista Kreka in njegovih naslednikov in prizadevanja Andreja Gosarja. Vendar je v skladu s krščanskim socialnim naukom gradila na postopnih in organskih družbenih spremembah in je revolucijo že v osnovi odklanjala. Komunisti so bili v Sloveniji številčno šibki, ker jim narod ni množično sledil, tako da oblasti po demokratični poti nikdar ne bi prevzeli. Zato jim je prav prišla druga svetovna vojna in zasedba Slovenije s strani treh okupacijskih sil. Po sporu Hitlerja s Stalinom v juniju 1941 so po direktivah iz Moskve prevzeli narodnoosvobodilni boj v POSKUS OVREDNOTENJA 268 svoje roke kot krinko za hkratno izvedbo revolucije in spremembo družbenih razmerij, v katerih so hoteli vso oblast vzeti v svoje roke. Cerkev je temu nasprotovala iz več argumentov. Najprej je videla v komunizmu predvsem brezboštvo, zato ga je besedno napadala z vso silo. Bila je proti odkritemu oboroženemu uporu proti okupatorju, ker je menila, da bi to lahko izzvalo iztrebljanje slovenskega naroda. Verjela je v moč demokracije in parlamentarnega (v okviru monarhije) odločanja o nadaljnji usodi naroda. Očitno je podcenjevala moč komunističnih idej in ni verjela, da bi se jih slovenski narod glede na predvojno vernost mogel oprijeti. Računala tudi ni, da bo prodrla sovjetska Rdeča armada tako daleč na Zahod in s tem razširila prostor realnega komunizma do naših zahodnih mej. Cerkev ni verjela, da bodo tako kmalu ustvarjeni pogoji, v katerih bi komunisti lahko prevzamejo oblast. S tem do zadnjih dni pred koncem vojne ni resno računala. To je presenetilo škofa Rožmana, ki je odšel s škofije, ne da bi jo dejansko hotel trajno zapustiti. V škofiji je po vzpostavitvi komunistične oblasti zaradi škofovega odhoda in odhoda velikega dela duhovščine in krščanske inteligence ter najbolj angažiranih laikov nastala precejšnja zmeda in praznina. Generalni vikar Anton Vovk je zato ocenil, da se je treba prilagoditi novim razmeram. Po hudih reakcijah komunistov na skupno pismo jugoslovanskih škofov v jeseni 1945, ki ga je tudi sam podpisal, je uvidel, da je novo stanje neizbežno in da mora reševati, kar se reševati da. V bistvu je Rožmanovo doktrino iz medvojnega časa uporabil v odnosu do nove oblasti in z njo vzdrževal, podobno kot Rožman z italijansko, samo toliko stikov, kolikor je bilo nujno potrebno za omogočanje nadaljnjega pastoralnega delovanja Cerkve.966 Ugotovil je, da ima tudi nova oblast določen »respekt« do škofa, zato je najraje nase prevzemal odgovornost in posledice ravnanja Cerkve v škofiji.967 S prevzemanjem zasliševanj in trpinčenja je poskušal zaščititi duhovnike, ki so bili najbolj na udaru novih oblasti, predvsem na podeželju. Ker so najbolj protikomunistično nastrojeni duhovniki bili ali pobiti ali zaprti ali pa so tik pred koncem vojne odšli iz države, so ostali hočeš nočeš morali hitro sprejeti izziv novih razmer, opustiti vsak poskus javnega političnega delovanja in se popolnoma posvetiti pastoralnemu delu v okvirih, ki jih je omogočal komunistični režim. Cilj oblasti je bil onemogočiti delo duhovnikov, najprej tistih, ki novi oblasti očitno niso bili naklonjeni, zato jih je bilo treba tudi zapirati, če ni bilo mogoče tega cilja drugače doseči. Duhovniki so hitro uvideli, da morajo biti skrajno previdni, če si hočejo omogočiti vsaj minimalne možnosti delovanja. Hkrati so vztrajno iskali nove možnosti delovanja in so dejansko tudi izkoristili večino možnosti, ki jih je novi režim kljub omejitvam vendarle dopuščal. Škof in duhovniki so uvideli, da se morajo v takih okoliščinah posvetiti predvsem svoji posvečevalni službi in duhovnemu poglabljanju vernikov ter graditi zlasti na tradiciji. Takoj, ko so se začele odpirati možnosti, so jih izkoristili za razširitev kateheze tudi na srednješolsko in visokošolsko mladino in za razvoj verskega tiska. Koncil je v marsičem pomenil potrditev prizadevanj, ki so potekala od začetkov 20. stoletja na liturgičnem in katehetskem področju. Koncil je bil razumljen predvsem kot velik korak Cerkve bliže človeku z uvedbo domačega jezika v bogoslužju in z odpiranjem možnosti za sodelovanje laikov v življenju Cerkve.968 S poudarkom na dialogu s svetom in 966 V oceni ravnanja škofov Rožmana in Vovka ne more biti bistvene razlike. Pri prvem je šlo za »modus vivendi« v odnosu do narodnega okupatorja, pri drugem pa do idejnega okupatorja. 967 Tudi v tem je njegovo ravnanje podobno Rožmanovemu. 968 Posebej toplo so bili sprejeti koncilski odloki kot konstitucija o svetem bogoslužju, dogmatična konstitucija o Cerkvi in pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu in pa odlok o laiškem apostolatu. V borbi za svoje pravice v javnem življenju pa je Cerkev zelo rada citirala koncilske smernice iz odloka o sredstvih družbenega obveščanja in izjav o verski svobodi ter krščanski vzgoji. POSKUS OVREDNOTENJA 269 drugače mislečimi je bil tudi dejansko odprt dialog z marksisti, ki so vstopali vanj iz političnih razlogov, saj so s tem ustvarjali vtis, da Cerkev ni preganjana ali zatirana. Vprašanje idejno nevtralne šole je bila glede na ateistično indoktrinacijo najbolj nevralgična točka. Uspeh tega dialoga je bil vsaj v tem, da poslej vera v šoli ni bila več tako primitivno napadana in šolarji ne več tako zasmehovani, če so izhajali iz vernih družin. Drug pomemben uvid Cerkve v prvem pokoncilskem obdobju je bilo prizadevanje za razmah verskega tiska, ki se je vztrajno širil in oblast proti temu ni več našla ustreznih ukrepov. Veliko energije je bilo vložene tudi v prizadevanja za dostop do elektronskih medijev, a je bilo zelo malo doseženo. Po našem mnenju pa Cerkev na Slovenskem od druge polovice sedemdesetih let dalje ni več ustrezno razpoznavala znamenj časa ali pa ni imela poguma oziroma volje vzeti pobudo v svoje roke. Komunistično nadvladovanje družbe je vedno bolj slabelo, vendar se to ni vidno kazalo v javnosti. Cerkev kakor da tega ni zaznala in je še naprej živela v prepričanju o moči komunizma, ki je dejansko vedno bolj postajal papirnati tiger. Zelo jasno je Cerkev uvidela svojo vlogo v času osamosvajanja iz okvirov jugoslovanskega kotla, ki je že kazal znake bodočega burnega vretja. Nedvoumno se je postavila na stran naroda in tudi dala vse od sebe za priznanje nove države, kar se je potrdilo tudi v hitrem in za mnoge nepričakovanem priznanju neodvisnosti slovenske države s strani Svetega sedeža. Zaradi hipotek preteklosti in polstoletnega pritiska oblasti, naj se Cerkev ne meša v politiko, je Cerkev premalo podprla dejansko uveljavitev demokracije, ker je po eni strani verjela, da se bo prelom s komunistično preteklostjo uresničil sam po sebi, po drugi pa se je bala javnosti in starim komunističnim silam naklonjenih medijev. Zopet je podcenila spretno prilagodljivost komunizma, ki je hitro našel nova pota preživetja. Novi demokratični politični voditelji so se izkazali za prešibke in tudi niso dobili tiste podpore, ki bi jo demokracija kot taka morala dobiti. To se je začelo Cerkvi in novim demokratičnim silam otepati pozneje, ko je bila oblast zopet trdno v rokah Cerkvi nenaklonjenih novih – starih sil. V ljubljanski škofiji v povojnem času Cerkev ni posvečala pozornosti globalnim sociološkim raziskavam, da bi prepoznala pravo razpoloženje vernikov in način njihovega razmišljanja o vlogi Cerkve v družbi. V predkoncilskem obdobju za kaj takega ni bilo pravih možnosti zaradi razmer, v katerih je Cerkev morala živeti. Na drugem vatikanskem koncilu je nadškof Pogačnik podprl predlog mariborskega škofa Maksimiljana Držečnika, da mora pastoralna sociologija igrati večjo vlogo v pastoralnem načrtovanju.969 Po koncilu je bila v okviru ordinariata osnovana posebna skupina za sociološko raziskovanje. Ta se je kmalu omejila predvsem na zbiranje verske in katehetske statistike, ki jo je skrbno zbirala in arhivirala, občasno pa tudi delno obdelala. Rezultati so bili objavljeni v reviji Cerkev v sedanjem svetu ali v Pastoralni prilogi Okrožnic, kakega večjega vpliva na pastoralno načrtovanje pa ni zaznati. Najbolj viden in uporaben rezultat njenega dela nedvomno pomenijo občasni letopisi ali šematizmi za celotno Slovenijo ali samo za nadškofijo, saj so prava zakladnica podatkov in prikazov trenutnega stanja ali preteklosti. Seveda jih je treba brati tudi glede na čas, v katerem so nastajali, saj zaradi možnih posledic niso mogli predstaviti vsega, kar bi želeli. Prvo manjše raziskovanje terena pomenijo priprave na najavljeno sinodo kmalu po koncilu, večje pa v pripravi na POZLN, ko so mogli vsi verniki izraziti svoja stališča do predlaganih tem in besedil. Povzetki teh stališč so bili objavljeni v dveh zbornikih, ki pa tudi nista izzvala večjega odziva. 969 Škof Držečnik se je 18. sept. 1964 na koncilu zavzel za ustanovitev škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. (Prim. Koncilski odloki, 48.) POSKUS OVREDNOTENJA 270 Tako se je cerkveno vodstvo lahko odločalo le na osnovi lastnega občutka in poznavanja problemov ter na osnovi posvetovanja z ožjim krogom sodelavcev. Po našem mnenju je v pokoncilskem obdobju Cerkev podcenila socialne in miselne spremembe v družbi. Ves čas je menila, da je za stanje duha in stanje v družbi odgovoren zgolj ali predvsem komunistični režim. Ni pa dovolj jasno dojela, da so vzporedno tekli tudi drugi zgodovinski procesi, ki niso bili odvisni, vsaj ne v celoti, od trenutnega družbenega sistema, kot npr. industrializacija, urbanizacija, razmah medijev in telekomunikacij, kompjuterizacija, ipd. Ti so ob upadanju vpliva komunizma vedno bolj vplivali na spremembo družbene zavesti in na odnos posameznika do vere in Cerkve. Verjela je, da se bo z demokratizacijo spremenila tudi družba v tem smislu, da bo bolj prijazna do Cerkve in da bo priznavala njeno vlogo in pomen za družbo. To se ni zgodilo, saj so nekdanji nosilci oblasti, ki so prej v okvirih totalitarizma Cerkev ovirali na vsakem koraku, izrabili družbene spremembe ne le za ohranitev svojih pozicij, ampak tudi za izločitev Cerkve z vidnejšega mesta v družbi. S tem se je na zelo podoben način ponovila zgodba iz medvojnega časa, ko so iste idejne sile s pomočjo družbenih sprememb prišle na oblast, kar jim v normalnih zgodovinskih okoliščinah ne bi nikoli uspelo. Obakrat pa je boj s Cerkvijo kot idejnim nasprotnikom služil za kuliso, za katero je potekal prevzem dejanskih vzvodov moči v družbi. 5.4 PRAKSEOLOŠKI VIDIK V tem poglavju je naš namen kritično presoditi konkretno pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji v obravnavanem obdobju. To bomo storili po naslednjih stopnjah: – Kritično soočanje s preteklo pastoralno prakso in njeno ovrednotenje. – Ovrednotenje njene naravnanosti v prihodnost. – Izpeljava nekaterih konkretnih modelov verske prenove. – Kakšne so bile ovire za pastoralno delovanje? – Kateri dejavniki so uresničevanje pastoralnih nalog pospeševali? Iz proučevanja zadnjih dobrih petdeset let cerkvenega življenja pod vidikom konkretne pastoralne dejavnosti bi radi potegnili tiste zaključke, ki bi mogli biti koristni tako za bodoče cerkveno življenje v nadškofiji, kakor tudi za proučevanje pastoralne dejavnosti na splošno. 1. Prikazana pastoralna dejavnost je kompleksna tako v različnih časovnih obdobjih kakor tudi po posameznih pastoralnih področjih. Kljub temu tvegajmo nekaj ocen preteklega obdobja. a) Cerkev v ljubljanski škofiji je bila kljub predvojnemu dobremu poznavanju idejnih osnov komunizma in po ostrem medvojnem soočanju z njim na povojne razmere precej nepripravljena. Temu je botrovala prevelika navezanost na prejšnji družbeni sistem in na sorazmerno dobro pozicijo, ki jo je Cerkev v njem imela. Dobro je prepoznala pravo naravo komunizma in se proti njemu idejno borila. Prihod komunistov na oblast s pomočjo nasilnih revolucionarnih metod so nepredvideno omogočile vojne razmere. To je bilo tudi težko predvidljivo. b) Cerkev je po nastopu komunistične oblasti razmeroma dobro prebolela izgubo delovanja na nekaterih področjih (verski tisk, šole, bolnice, internati, gospodarska posest). Omejila se je na najnujnejše in se organizirala glede na praktične možnosti in personalni potencial. Velik odliv duhovnikov in izginotje sposobnih mladih laiških moči je sicer ves POSKUS OVREDNOTENJA 271 čas pomenil bolečo praznino, vendar so preostali pogumno prevzeli stvari v svoje roke. Pomembno je bilo, da je osnovna struktura v škofiji ostala trdna in da so duhovniki in verniki ostali med seboj nerazdeljeni in povezani s škofom. c) Komunistični režim je s svojim omejevanjem in preprečevanjem normalnega verskega življenja Cerkev prisilil, da se je obrnila navznoter in se posvetila najpomembnejšemu, to je oznanjevanju in bogoslužju. Diakonija je bila onemogočena, razen na osebni ravni. d) Ker je ostalo le malo struktur in je bila tudi personalna zasedenost delovnih mest zmanjšana, je bil nujen prenos na osebno iniciativo posameznika. To je sprožilo tako pri duhovnikih kot pri laikih številna nova iskanja in poskuse, ki so pospeševali samoiniciativnost. Zaradi tega je bila kreativnost in delavnost ves čas izjemno velika. Dejstvo, da so skoraj vsi morali delati praktično vse, je po eni strani vneslo v zavest večine občutek osebne samozadostnosti in vzbudilo pri posameznikih širok spekter sposobnosti in dejavnosti, po drugi strani pa manjšo potrebo po skupnem delu. e) Ker je ena od glavnih nalog Cerkve opogumljanje ljudi, ne le za herojsko posnemanje Jezusovega zgleda, ampak tudi za konkretno službo bližnjemu, je to Cerkev v prvem delu komunističnega obdobja odlično opravila, nekoliko manj pa v drugem delu. 2. V predkoncilskem času Cerkev ni mogla veliko razmišljati o prihodnosti, saj je njeno delovanje določala skrb za tedanji trenutek in je bilo njeno upanje usmerjeno v čas, ko bo v neki daljni prihodnosti krivični družbeni sistem propadel in ko bo mogla bolj svobodno zadihati in delovati. A hkrati z odmikanjem želenega propada je bledela tudi zavest, da se je treba na neko novo prihodnost tudi primerno pripraviti. Družbene razmere so Cerkev silile v iskanje najboljših pastoralnih oblik za preživetje in ohranjanje dotedanje stopnje vernosti. Ko je v pokoncilskem času popustil tudi odkrit boj režima proti Cerkvi, je v Cerkev vedno bolj vdirala potrošniška miselnost, ki se je z odpiranjem zahodnih državnih meja širila v Slovenijo. Iz obdobja hudega preganjanja Cerkve je ostajal močan strah, ki je cerkveno delovanje kljub ugodnejšim razmeram precej paraliziral in ni dovoljeval razcveta pastorale na koncilskih teoloških osnovah. Deloma so k temu pripomogle tudi prefinjene oblike na zunaj skoraj nevidnega oblastnega pritiska na vodstvo Cerkve, predvsem pa močna medijska indoktrinacija celotne družbe. Preroško in v prihodnost odprto je Cerkev delovala predvsem tam, kjer je razširila prostor svobode znotraj cerkvenega življenja z jasno govorico in času primernim izrekanjem, zlasti tam, kjer so imeli možnost resničnega sodelovanja tudi laiki (npr. na teološkem tečaju za laike, v ŠPS in ŽPS, pri oblikovanju katehetskih sodelavcev ...). 3. Na nekaj primerih, ki jih je omogočil koncil, želimo ovrednotiti pripravljenost Cerkve v ljubljanski nadškofiji na reforme. Nov reformni proces, ki je v samem bistvu pastoralnega delovanja Cerkve skozi vso njeno zgodovino970, je znova sprožil 2. vatikanski koncil. Koncil je dal osnovo za nove pastoralne strukture, ki so ali znova uvedene ali obnovljene ali zgolj zaželene. Za učinkovitost teh novih struktur je bilo pomembno, ne le da so zaživele, ampak tudi kako so bile umeščene v dotedanje cerkvene strukture in kakšno težo so dobile pri nosilcih cerkvene oblasti. Zdi se, da so bile dotedanje strukture premalo pripravljene sprejeti nove pastoralne strukture, zato te niso mogle tako zaživeti, kot bi lahko. Struktura upravnega aparata škofije (ordinariata) je ostala skoraj povsem nespremenjena tudi globoko v leta po demokratičnih spremembah, zato pastoralna vprašanja nikoli ni dobila tiste teže, kot bi jo na osnovi koncila morala. 970 »Ecclesia semper reformanda« (Prim. P. M. Zulehner, Pastoraltheologie I, 247–250.) POSKUS OVREDNOTENJA 272 Škofijski pastoralni svet (ŠPS) kot najvišji organ pastoralnega svetovanja škofu in usmerjanja ter kreiranja pastoralnega dela je sicer zaživel kmalu po koncilu in sprva zastavil svoje delo zelo smelo. Njegova sestava pa ni bila najbolj ustrezna, saj so bili v njem predvsem povabljeni »zastopniki« božjega ljudstva, ki so bili izbrani po osebnem okusu, ne pa kot predstavniki pastoralnih struktur v škofiji. To velja zlasti za laike, ker pravih laiških združenj ni bilo, ŽPS pa so bili med seboj nepovezani in niso mogli izbirati svojih predstavnikov za ŠPS. Da ŠPS ne bi sebe začel razumevati kot odločujoči organ, je bila njegova dejavnost skrčena na seje, na katerih so se člani medsebojno informirali o poteku konkretnih dejavnosti, ni pa dajal daljnosežnih usmeritev in pastoralnih vizij. Najbolj zaznaven konkretni projekt je priprava in izvedba POZLN, pa tudi pastoralnih tečajev in pastoralno-študijskih dni. ŠPS je bil bolj ali manj izvajalec sklepov Medškofijskega pastoralnega sveta ali pozneje Slovenskega pastoralnega sveta. Župnijski pastoralni sveti so zaživeli v nekaterih župnijah že prva leta po koncilu in se nekaj časa širili s precejšnjo dinamiko po župnijah, potem pa je prišlo do zastoja. Nadškof Pogačnik je njihovo širjenje zavrl, češ da se morajo najprej primerno oblikovati ljudje, ki bodo v njih sodelovali, da ne bo prihajalo do napačnega pojmovanje njihove vloge v Cerkvi. Po prihodu Alojzija Šuštarja iz Švice se je delo na tem področju zopet močno pospešilo, po njegovem imenovanju za nadškofa pa zopet upočasnilo in več ali manj stagniralo. ŽPS so bili ustanovljeni v približno dveh tretjinah župnij, potem se je širjenje ustavilo.971 Premik na bolje pomeni šele jubilejno leto 2000. Odnos do ŽPS v kleriških vrstah pa je samo odsev splošnega odnosa do laikov in pojmovanja njihove vloge v Cerkvi. V tem pogledu je Cerkev na Slovenskem ostala predvsem pri formalnem uresničenju koncila in zato precej kleriška. Sodelovanje laikov v bogoslužju. Poleg klasičnih oblik sodelovanja pri bogoslužju, ki so obstajale že pred koncilom, kot npr. pevci, organisti, cerkovniki in ministranti, mislimo ob tem predvsem na bralce bogoslužnih besedil, komentatorje bogoslužnih delov, predpevce, delivce obhajila in podobne. Pevska tradicija je bila vedno zelo močna, zato so večinoma imeli zbori veliko veljavo, večkrat tudi na škodo ljudskega petja, ki je po koncilu dobilo močnejši poudarek. V vzgojo organistov in pevovodij je bilo v okviru orglarske šole vloženega mnogo truda, vendar predvsem po glasbeni, manj pa po liturgično pastoralni plati. Podobno je bilo z ministranti. Bralce beril so uvedli mnogi župniki, le malo kje pa jim je bilo ponujeno tudi ustrezno izobraževanje. Zelo malo je župnij, kjer bi bil reden liturgični krožek ali skupina, ki bi redno skrbela za oblikovanje bogoslužja. Bolj razširjene so komisije v okviru ŽPS, ki so zadolžene za občasno popestritev bogoslužja. Večje župnije so uvedle tudi redne delivce obhajila iz vrst laikov, vendar ti le redko kje imajo tudi redno duhovno in liturgično spremstvo. Zanimivo je, da ima ljubljanska nadškofija malo stalnih diakonov, a še ti zelo omejeno opravljajo svojo diakonsko službo. Nekaj pripravljenosti za to ustanovo je bilo na začetku osemdesetih let, vendar kasneje ni bilo več čutiti kake posebne potrebe po njih. Ker diakonska služba ni bila deležna potrebne pozornosti in ker tudi sami diakoni niso sprejeli službe na način, ki je bil pričakovan, so ostali bolj ali manj okras v bogoslužju. Neprimerno bolj kot stalnemu diakonatu je bila dana pozornost duhovništvu, saj stalni diakonat ni sprejet kot bogastvo služb v Cerkvi in pot za uresničenje novih karizem v njej, ampak samo kot slabo uporaben dodatek duhovništvu. Katehumenat je znova priklical v življenje zadnji koncil. V ljubljanski nadškofiji se je začel uveljavljati dokaj kmalu v stolniški župniji, kjer so se oglašali sprva predvsem tisti odrasli verniki, ki so zaradi strahu staršev v otroški dobi ostali brez zakramentov krščanskega uvajanja, pa bi se radi cerkveno poročili z vernim partnerjem. Sčasoma se je 971 Prim. P. Kvaternik, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v pastorali Cerkve na Slovenskem, 19–25. POSKUS OVREDNOTENJA 273 katehumenat razširil še v druga večja mestna središča, vendar poteka v nadškofiji zgolj po iniciativi posameznih župnikov in še vedno ni nekega skupnega usmerjanja tega vedno bolj pomembnega načina uvajanja v krščanstvo. Omenimo na tem mestu še Karitas kot najbolj organizirano in razširjeno obliko institucionalnega izvrševanja diakonijskega poslanstva Cerkve. Možnost delovanja Karitas je omogočila šele demokracija, vendar so bili nastavki zanjo že v komisijah ŽPS za diakonijo, ki so nastajale po letu 1980. Tako je lahko v kratkem času nastalo mnogo Župnijskih Karitas, ki delujejo v povezavi s Škofijsko Karitas.972 Ker se je le-ta dolgo bolj ukvarjala s konkretnimi projekti kot z usposabljanjem in izobraževanjem članov Župnijskih Karitas, so bile te marsikje v precejšnji krizi. 4. Največja ovira pri udejanjanju pokoncilskih pastoralnih ustanov in pobud je bila ves čas zazrtost v moč tradicionalnih oblik pastorale. Nagovarjale so določeno število vernikov, ki so dajali pastoralnim delavcem občutek velike uspešnosti. Temu se je pridruževala misel, da več ni mogoče storiti, ker komunistični režim tega ne dovoljuje. Zato naj bi bila krivda za premajhno cerkveno dejavnost zgolj zunaj Cerkve. Za nove vizije in pobude je bilo takoj po koncilu precej odprtosti, kasneje pa manj. Ker so bili pastoralni delavci zelo zaposleni z neposrednim pastoralnim delom po župnijah in ni bilo veliko takih, ki bi se posvečali predvsem pastoralnemu načrtovanju, je bilo razmeroma malo načrtnega pastoralnega iskanja in preizkušanja. Zaradi razdrobljenega in medsebojno malo povezanega dela so dobre zamisli in konkretne izpeljave velikokrat ostajale zgolj v mejah posameznih župnij tistih duhovnikov, ki so sami od sebe poskušali in uvajali nove načine dela. Iskalci niso dobivali zadosti vzpodbud, zato so vztrajali le najbolj odločni. Večina je raje ostajala pri utečenih potih pastorale in je vse novo vnaprej odklanjala. Komunistični režim ni bil naklonjen novostim, ker so te kazale na življenjsko moč krščanstva in so podirale sintagme, da je vera nekaj neživljenjskega in bo kmalu sama od sebe odmrla. Zaradi možnosti lastne udeležbe v novih pastoralnih poskusih so ti poskusi pritegovali prav tiste ljudi, ki so bili sicer nekako na robu običajnega življenja župnijskih občestev, saj so jim nudili nekonvencionalna pota približevanja verskim skrivnostim. 5. Nove pastoralne prijeme in pobude so pospeševale predvsem nove vizije, jasno spoznanje razkoraka med ciljem in prakso, osebna angažiranost, krščansko okolje, zavest osebnega dostojanstva, prenovljene strukture, demokratizacija družbe in mistični naboj v Cerkvi. Nove vizije so se porajale ob študiju zahodne teologije kakor tudi ob izzivu povsem edinstvenih razmer, v katerih je Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni živela. Nove vizije so zlasti vnašali v življenje Cerkve iskalci med teologi, ki niso bili teoretiki, ampak duhovniki, ki so pastoralno delovali na župnijah. Tako vizije, niso bile zgolj iluzije, ampak so se sproti preverjale na izkustvu trdega življenjskega realizma v omejenih možnostih delovanja. Zato posebnih pastoralnih stranpoti in škodljivih poskusov ni bilo. Vsakodnevno soočanje z režimskim nasprotovanjem Cerkvi je duhovnike in laike sililo v nenehno preverjanje ciljne naravnanosti cerkvenega delovanja. Vsak razkorak med naukom in dejansko prakso so namreč nasprotniki Cerkve hitro izkoristili za napad nanjo in za dokazovanje, kako prav imajo, ko jo razkrinkavajo kot neverodostojno. Za komunistični režim je bilo jemanje verodostojnosti Cerkvi in posameznim vernikom, ves 972 V letu 1997 je obstajala Župnijska Karitas v 109 župnijah nadškofije (35,8 %), od teh pa jih je bilo aktivno povezanih s Škofijsko Karitas 74 (67,8 %). Po župnijah je tega leta delovalo 1262 prostovoljcev, od tega redno 749 (59,3 %), drugi občasno. V aktivnih Karitas je iskalo pomoč skupaj 9.454 ljudi, od tega 1815 družin, 739 posameznikov, 269 samohranilk, 616 brezdomcev, 330 beguncev in 191 drugih. (Prim. Skupščina Škofijske Karitas Ljubljana, 8.) POSKUS OVREDNOTENJA 274 čas eno njegovih najmočnejših orožij. Tako se je moralo tudi vodstvo Cerkve pred svojimi verniki vedno znova potrjevati in tudi priznavati svojo nepopolnost. Življenje v komunizmu je izzivalo vse vernike k osebni angažiranosti. Ni se dalo zgolj naslanjati na cerkvene strukture in čakati na direktive od zgoraj. Ker ni bilo možnosti za velike doktrinalne odklone, je vodstvo Cerkve celo z naklonjenostjo gledalo na pastoralno disperzivnost, saj je na ta način oblast cerkveno življenje težje kontrolirala. Zavest osebne odgovornosti pa je zlasti duhovnikom dajala veliko elana za redno delo in nekaterim tudi za iskanje novih pastoralnih poti. V Sloveniji tja to konca šestdesetih let še lahko govorimo o pretežno krščanskem okolju, ki je dejansko vplivalo na ravnanje in odločanje posameznika. Z vdorom porabništva in močnega individualizma pa se je začelo nekdaj krščansko okolje naglo razkrajati in njegov vpliv slabeti. V času do koncila je opaziti močno tendenco Cerkve za ohranjanje prevlade krščanskega načina življenja v družbi. Kasneje pa so vajeti kar nekako same ušle iz rok, saj nekdanje krščanske monolitnosti ni bilo več mogoče vzdrževati. Ta sociološki proces je partija s pridom uporabljala in zlasti mladino tako oblikovala, da je v njej rušila smisel za vsakršne vrednote, najprej krščanske, iz katerih je mladina v družini zrasla. Temu so služila zlasti prizadevanja za vpisovanje otrok v vrtce, za celodnevno šolo, za mladinske disco in druge klube, delovne brigade, ipd. V razmišljajočih in kritičnih ljudeh je režimski pritisk vsaj prikrito budil zavest osebnega dostojanstva. Režim so vedno bolj doživljali kot nenaraven in nečloveški. Vedno večja možnost spoznati, kako živijo ljudje drugod po svetu, je v ljudeh večala odpor do na videz nepremagljivega sistema, ki jih je vezal v tisoč drobnih stvareh. Ena od močnih spon je bila tudi verska nesvoboda. Drugorazrednost katoličanov je bila sicer pravno težko dokazljivo dejstvo, ki pa ga ni bilo mogoče preprosto zanikati. To je postajalo vedno bolj ponižujoče. Nove strukture v Cerkvi, ki jih je prinesel koncil, so kljub svoji nedorečenosti vendarle dajale laikom vedno več poguma za izražanje svojih občutij. V ŽPS in podobnih strukturah se je veliko razpravljalo ne le o cerkvenih zadevah, ampak je pogovor nujno zadeval ob dnevna soočanja z lažnivostjo komunističnega režima in ustrahovanjem drugače mislečih. Dokaz, da so ti cerkveni organizmi veliko pripomogli h krščanski pokončnosti vernikov, je dejstvo, da je ob nastopu demokratične družbene ureditve mnogo aktivnih vernikov odšlo v politiko in aktivno družbeno življenje. Komunistični režim je bil totalitaren in nehuman, kljub nekaterim socialnim poudarkom, ki jih je njegov propagandni aparat razširjal. V celoti se je lahko vzdrževal v najbolj čisti obliki le z represijo, z lažjo in ustrahovanjem državljanov. Vendar v taki obliki ni mogel vzdržati prav dolgo. Prej ali slej si je moral nadeti bolj človeški obraz. To pa je sprožilo v ljudeh željo po še večji svobodi in pravičnosti. Zato je bil po najbolj krutem obdobju, ki je trajalo kljub vsemu precej dolgo, nujno izpostavljen počasnemu izumiranju. Kolikor bolj je totalitarnost popuščala, tem bolj je rasla demokratičnost. Ko doseže kritična masa svobodomiselnih ljudi svojo mejo, je totalitarizem že zapisan smrti. Religija je eno od področij, ki ga totalitarna oblast ne more povsem nadzirati, si ga podvreči ali povsem zatreti. Stopnja svobode vernih ljudi je za totalitarno oblast nedoločljiva. Zato ima pred institucionalno obliko religioznosti totalitarizem posebno velik strah, še večjega pa pred osebno človekovo odločitvijo za transcendenco, kajti kolikor večja je osebna vernost, toliko bolj je totalitarizem neuresničen in toliko bliže je svojemu propadu. Zato je širjenje verske svobode hkrati tudi širjenje polja demokratičnosti. Nekaj, česar komunizem nikoli ni mogel dojeti in ne obvladati, je bila mistična narava Cerkve. Mistika je namreč totalno nasprotje ateističnega komunizma. Zato je čutila komunistična oblast pred mistiko v Cerkvi hkrati strah in odpor. Cerkev so komunisti skušali v javnosti vedno znova razlagati zgolj imanentno, a osebno so imeli za razliko od POSKUS OVREDNOTENJA 275 sodobnih liberalcev neko tiho spoštovanje do nje. Zato posebej srdit boj proti duhovnikom, a hkrati precejšen strah pred škofi. Verni laiki navadno zanj niso zelo nevarni, dokler nimajo močnega vpliva na množico. Tisti pa, ki so ga imeli, so bili izpostavljeni poskusom totalnega uničenja. Prav v komunističnem obdobju se je morda bolj kot kdajkoli v zgodovini pokazalo, kako je mučeništvo rodovitno za pravo religioznost.973 Porast duhovnih poklicev v povojnem obdobju to potrjuje. Za milost mučeništva pa je potrebna močna mistika posameznega vernika in Cerkve kot celote. Slovenska Cerkev jo je v obravnavanem obdobju imela obilo.974 Zato je prizadevanje Cerkve v vsaki dobi za močen mistični naboj hkrati najboljše zagotovilo ne le za prepričljivo oznanjevanje evangelija in lastno preživetje, ampak tudi za človekovo notranjo svobodo, ki je pogoj vsake demokracije in edina resnična obramba pred možno vzpostavitvijo vsakega totalitarizma. 973 Lenič je ob koncu življenja izrazil prepričanje, ki je držalo pokonci njega in druge v najhujših preizkušnjah: »Ko zdaj kot bolnik gledam stoletja zgodovine ljubljanske Cerkve, vidim škofijo kakor veliko šahovnico z belimi in črnimi figurami. Med njimi je neprestan boj, a zmagujejo vedno bele, saj jih vodi in ureja Bog.« (F. Petrič, Mojih pet škofov.) 974 To je po našem mnenju mogoče razložiti le z upoštevanjem tiste duhovne akumulacije, ki jo je Cerkev ustvarila s poglobljenim duhovnim življenjem pred drugo svetovno vojno. ZAKLJUČEK 276 ZAKLJUČEK Če se vprašamo ali je komunizem vplival na pastoralno dejavnost Cerkve v ljubljanski nadškofiji, je odgovor nedvoumno pritrdilen. Vplival je že s tem, da je pretežno katoliški Sloveniji na totalitaren način vladal dolga desetletja. Vplival pa je tudi načrtno, saj je bil po svojem bistvu ateističen in zato je bila vsaka religija, še najbolj pa katoliška Cerkev, zanj sovražnik številka ena. Med njim in katoliško Cerkvijo v Sloveniji je ves ta čas potekal bolj ali manj oster boj, v katerem se je sprva zdelo, da komunizem odločilno zmaguje, a je po kakšnem desetletju začel omagovati in po 45 letih kot sistem klavrno propadel, kot ideologija pa v nekaterih životari še dalje, vendar gre svojemu neogibnemu koncu naproti. Vplivi komunizma na pastoralo so bili mnogoteri in jih bo mogla v celoti sistematično prikazati le zgodovina. Tukaj si oglejmo nekatere najbolj značilne negativne, pa tudi pozitivne vplive. I. Negativni vpliv na delovanje Cerkve je imelo najprej načrtno uničevanje dobrega imena Cerkve in njenih članov ter religije nasploh. Komunisti so našli povode za odvzem kredibilnosti Cerkve v njenih napakah iz zgodovine (križarske vojne, Galileo Galilei ...). Kot najmočnejši argument jim je služilo ravnanje Cerkve v ljubljanski škofiji med drugo svetovno vojno, posebej škofa Rožmana, ki pa se, z nekaj bridkimi izjemami, v zgodovinski luči vedno bolj kaže kot pravilno. Cerkvi je bila pri njenem pastoralnem poslanstvu odvzeta nujno potrebna svoboda izvrševanja pastoralnih nalog. Cerkev ni bila le izgnana iz šole, medijev in vseh javnih prostorov, ampak se pred nenehnimi napadi tudi ni mogla ustrezno braniti, saj ji to ni bilo omogočeno. Tako katoliško Cerkev v Sloveniji v času komunizma lahko označimo kot ujetnico, zapornico, ki je prestajala nezasluženo kazen, v prvem obdobju v samici, v drugem obdobju pa v skupinskem zaporu. Če je bila v prejšnji narodni zgodovini Cerkev nosilka kulture in narodne samobitnosti, ji je bila v komunizmu odvzeta vsakršna družbena moč razen tiste, ki jo je imela v očeh naroda prav zato, ker je bila po nedolžnem obsojena žrtev. Pastoralno delovanje je bilo strogo nadzorovano, potisnjeno v največjo možno zasebnost in družbeno izoliranost. Ena najhujših posledic komunistične vladavine je trajno moralno in etično poškodovanje človeške osebe. Človek je po dolgoletnem ustrahovanju in pranju možganov začel misliti tako, kakor mu je bilo sugerirano in kolikor mu je bilo dovoljeno. Vera je postala nekaj strogo zasebnega, česar se je treba prej sramovati kot svobodno priznavati. Temu cilju je služilo zapiranje duhovnikov in laikov, spreminjanje imen krajev, rušenje cerkva (na Kočevskem), župnišč, verskih znamenj ... Zaradi vsega tega se je naselil v ljudi prikrit strah, ki ni dopuščal svobodnega izražanja, združevanja, aktivnega udejstvovanja in gibanja. Verniki so se bali v šoli, službi in na javnih mestih priznati za kristjane, še manj so se upali javno boriti za svoje pravice. Ta strah je z leti pripeljal do nesproščenosti in nepristnosti. Mnogi ga danes upravičeno povezujejo z nenormalno visoko stopnjo pijančevanja in samomorilnosti. Cerkev je ostala brez prave materialne osnove za svoje pastoralno delovanje. Kolikor je je bilo, je omogočala le skromno preživetje duhovnikom in škofom, vsi drugi sodelavci so bili lahko le prostovoljci. Ne le direktna prepoved dejavnosti, tudi finančna nezmožnost Cerkvi ni omogočala nekaterih osnovnih dejavnosti. POSKUS OVREDNOTENJA 277 Huda ovira za evangelizacijo je bil v prvem obdobju popoln odvzem lastnih medijev, ob tem pa popolna izločenost iz državnih. Počasi si je Cerkev le izborila možnost lastnega tiska, vendar ta ni mogel pisati ali tiskati vsega, kar bi rad. Vplivnejši so postajali elektronski mediji, ki jih Cerkev ni mogla uporabljati, zato je bilo njeno oznanjevanje lahko le omejeno. Še hujše je Cerkev prizadela popolna izključenost iz šole, hkrati pa prefinjena proticerkvena indoktrinacija šolarjev. Cerkev je sicer vlagala ogromne napore v župnijsko katehezo in mladinsko pastoralo, vendar je njen vpliv s slabljenjem vzgojnega vpliva družine začel naglo pešati. Po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih je postalo očitno, kako je komunistični režim uničil v ljudeh politični čut in čut odgovornosti za celotno družbo. Zdi se, da je bila v Sloveniji še v prejšnjem režimu načrtno ustvarjena sedanja nepolitičnost ljudi, sicer je danes nemogoče razložiti tako majhen čut za politično udejstvovanje. Komunizem je z medvojno revolucijo in povojnim razrednim bojem sprl slovenski narod. Zaradi očitnih in prikritih krivic je mnogo ljudi globoko ranjenih v svojem človeškem dostojanstvu, zato je pot do sprave tako počasna in utrujajoča. Ta sprtost se nemalo odraža v verskem življenju in včasih preraste v nestrpnost. To se je pokazalo tudi po propadu komunističnega sistema, ko so nekateri zopet iskali pot do Cerkve, a so jih verniki prezrli ali le hladno sprejeli. Prepoved vsake organizirane cerkvene pomoči bližnjemu je v vernikih oslabil potrebo po uresničevanju diakonijskega poslanstva Cerkve. Tako danes ankete kažejo pri mladih malo pripravljenosti za prostovoljno delo ali karitativno delovanje. Hkrati pa med verniki ni zaupanja v izvencerkvene humanitarne organizacije (Rdeči križ) in sodelovanje z njimi, saj so bile te v komunističnem obdobju paradržavne ustanove in so zato imele skrbno izbran (ateistični) vodilni kader. Materialna revščina in druge potrebe (obnove cerkva in župnišč ...) so botrovale precejšnji kadrovski neorganiziranosti Cerkve. Tu je mišljena zlasti skromna personalna zasedenost ordinariata in potrebnih služb in ustanov. Teh ni bilo mogoče vzpostaviti, ker za to ni bilo sredstev. Ker ni bilo možnosti zaposlovanja laikov, so mnoge strukture ali popolnoma izostale ali pa bile skrčene na pretežno kleriški minimum. Hude posledice se čutijo še danes v precejšnjem razkolu med Cerkvijo in kulturo. Za ljudsko kulturo je Cerkev lahko le malo naredila, saj ji je bilo to onemogočeno (odvzem kulturnih domov, pretnja o »vzporednih strukturah«). Za visoko kulturo pa ni imela ne sredstev ne ustanov in ne ustrezno izobraženih ljudi, ki bi z njo vodili dialog. V okviru možnosti so v tem smislu delovali posamezniki (Plečnik, Gorše, Kregar) in župnije, ki so vzdrževale stare cerkvene umetnine in financirale nastajanje novih. II. Ko ugotavljamo vpliv komunizma na pastoralno delo Cerkve, ne moremo mimo pozitivnih učinkov, ki jih je komunistična doba imela na Cerkev v Sloveniji. Seveda ti pozitivni učinki ne izvirajo iz pozitivne narave ali dobrih namenov komunizma, ampak so le posredni, saj jih je le nehote izzval. Zaradi razmer, ki so bile za pastoralno delo skrajno omejevalne, se je bila Cerkev prisiljena obrniti predvsem navznoter. Nevarnosti, da bi se njeno delovanje izrodilo zgolj v nek aktivizem, sploh ni bilo. Cerkev je morala pogledati v svoj notranji jaz, se približati evangeljskim vzorom, odvreči srednjeveški balast, pronikniti v globine vere. Cerkev je zlasti v predkoncilskem času šla skozi dolge duhovne vaje in zato koncil dočakala že osvobojena marsičesa, kar je ta od Cerkve pričakoval šele v prihodnosti. Teološka razmišljanja, oznanjevanje in kateheza so nujno dajala močan poudarek osebni askezi, žrtvovanju, odpuščanju, molitvi. Kakih velikih pastoralnih akcij ni bilo POSKUS OVREDNOTENJA 278 mogoče izvajati, zato se tudi niso načrtovale, pač pa oblike duhovnega poglabljanja za vernikovo osebno duhovno rast in za krščansko pričevanje v konkretnem življenju. Ker so bila druga pota neprehodna, si je Cerkev utirala pot v javnost in našla možnost evangelizacije preko verskega tiska. Ker so ji bili drugi mediji nedostopni, je to obliko informiranja in formiranja razvila do precejšnje popolnosti. Morda je zaradi te ozke usmerjenosti bila tudi manj pripravljena na izziv elektronskih medijev, ko se je za to v demokraciji odprla možnost. Močan poudarek je bil ves čas na liturgiji, tako pred koncilom kot v še izdatnejši meri po njem. V cerkvi so se verniki počutili doma, manj nadzorovani, bolj v tistem, kar so prejeli po tradiciji od svojih prednikov, in tistem, kar jim je govorila vest. Predkoncilska doba nosi pečat posebne skrbi za liturgično oznanjevanje, pokoncilska pa za aktivno sodelovanje božjega ljudstva pri bogoslužju in prenovo bogoslužnih prostorov. Cerkev je zaradi neprestanih napadov režima na notranje prepričanje ljudi postala nekakšen nedefiniran pojem za zavetišče, zavarovanost. Postala je »advokat z zavezanimi usti« za vse ponižane in razžaljene. Ker so bili tako duhovniki kot laiki pod istim udarom, se je med njimi spletlo tudi sociološko pogojeno partnerstvo. Zato so bili duhovniki v veliki večini ljudem zelo blizu in nekakšen simbol od oblasti neosvojenega področja. Vse to se je odražalo tudi v načinu oznanjevanja, saj so po letu 1970 duhovniki mogli tudi javno povedati več kot ostali verniki. Vse to je rodilo posrečeno zbližanje laikov s škofi in duhovniki. Zaradi zaporov in preganjanj so laiki do duhovnikov imeli sočutje, nemalokrat so spoštovanje do njih neformalno izražali tudi Cerkvi oddaljeni ljudje. Škofje v tem času niso bili več fevdalni gospodje, ampak so se tudi sami trudili za neposredne stike z verniki. Pozitivno je v tem obdobju cerkvenega življenja učinkovala tudi zdrava tradicija. Nezdrava tradicija se zaradi režima skoraj ni mogla razviti. Tradicija je služila za amortizer pred pritiski oblastnih struktur, saj so se nanjo lahko ljudje sklicevali, ko je šlo npr. za pogreb, poroko, krst, verska znamenja, obnove cerkva, ipd. Ta tradicija je tudi pomagala staršem prenašati vero na mlajše rodove. Zato je oblast skušala zmanjšati njen vpliv tudi z načrtno pospešeno urbanizacijo, industrializacijo in vnašanjem bolj liberalnih zahodnih vzorcev obnašanja. Kjer je popuščala družinska vzgoja, tam je bila še odločilnejša dobra župnijska kateheza. Ker je bil verouk pregnan iz šol, so duhovniki veliko časa in naporov posvetili osnovnošolski katehezi in vedno bolj tudi mladinski. A kmalu jih je začel obseg dela presegati, zato so bili prisiljeni v pastoralo vključevati tudi laiške prostovoljce, nemalo pa so tu pomagale tudi redovnice. Tako je bila v komunističnem obdobju kateheza poleg verskega tiska tista pastoralna dejavnost, ki je bila najbolj izpiljena in negovana. Da so mučenci seme novih kristjanov, se je v slovenskem primeru ponovno potrdilo več kot prepričljivo. Toliki, ki so med vojno in po vojni morali umreti zaradi vere ali predvsem zaradi nje, so doprinesli k duhovnemu kapitalu, ki ni mogel ostati mrtva naložba. Mnogi so danes prepričani, da je velik razmah duhovnih poklicev v sedemdesetih letih posledica hudih preganjanj Cerkve in mučeniških žrtev v prejšnjem obdobju. Prav mnogi duhovniški in redovniški poklici pa so pomenili dokaz življenjskosti Cerkve in njene nepremagljivosti. Zato so bile nove maše vedno praznovanje zmagoslavja nad neprestanim bojem proti veri in prerokbami o njenem skorajšnjem izumrtju. Nenazadnje je svojevrsten fenomen tudi velika pripravljenost vernikov za materialno podpiranje Cerkve. Najprej gre za ohranjanje in obnavljanje premnogih župnijskih in podružničnih cerkva, ki jih Cerkev vzorno vzdržuje in obnavlja ves čas izključno s prostovoljnimi darovi vernikov. Le kjer je šlo za izjemne kulturne spomenike, je v zadnjem obdobju nekaj primaknila tudi država. S prostovoljnim vzdrževanjem POSKUS OVREDNOTENJA 279 duhovnikov so verniki pokazali trdno odločenost, da hočejo imeti živo Cerkev v svojem življenjskem okolju. Cerkev v Sloveniji bi mogla z negovanjem teh pastoralnih kvalitet veliko pridobiti tudi za prihodnost. Hkrati bo morala s primernimi sredstvi zdraviti tudi tiste odprte ali komaj zaceljene rane, ki jih je cerkvenemu telesu zadal komunizem. S skrbno analizo preteklih in sedanjih razmer bi mogla preteklosti in sedanjosti dati novo kvaliteto in ju uspešno vključiti v prihodnje evangelizacijske napore. OKRAJŠAVE 280 OKRAJŠAVE CK CMD CSS FLRJ IO IS JŠK KO KP KPL MK MOŠ MPS NOB NP NR OF OZNA PSLpA RK RTV SPS SSŠ SZDL ŠLN ŠPS TD TF UDBA ZCS ZK ZLŠ Centralni komite Ciril-metodijsko društvo Cerkev v sedanjem svetu Federativna ljudska republika Jugoslavija Izvršni odbor Izvršni svet Jugoslovanska škofovska konferenca Koncilski odloki Komunistična partija Katehetsko-pedagoški leksikon Mohorjev koledar Medškofijski odbor za študente Medškofijski pastoralni svet Narodno osvobodilna borba Nova pot Nova revija Osvobodilna fronta Oddelek za zaščito naroda Pastoralna služba Ljubljana, projekt Aufbruch Republiška konferenca Radiotelevizija Slovenski pastoralni svet Sporočila slovenskih škofij Socialistična zveza delovnega ljudstva Šematizem ljubljanske nadškofije Škofijski pastoralni svet Tretji dan Teološka fakulteta Uprava državne bezbednosti Zgodovina Cerkve v Sloveniji Zveza komunistov Zakonik ljubljanske škofije VIRI IN LITERATURA 281 VIRI IN LITERATURA Alberich Emilio, Kateheza, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 290–295. Arhiv Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani. Prenova. CMD–SDD. Arhiv Pastoralne službe v Ljubljani. Projekt Aufbruch. Intervjuji 1997. Bahor Zdravko, Duhovnik med raznašalcem in mnenjskim voditeljem, CSS 17 (1983/9–10), 140– 142. Bahor Zdravko, Leta preizkušenj, Ljubljana 1998. Benedik Metod, Protireformacija in Katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 113–152. Bertoncelj Jože, Mavrica – mesečna veroučna revija, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 373–374. Bertoncelj Jože, Škofijski katehetski svet – Ljubljana, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 656–657. Bibliografsko kazalo Bogoslovnega vestnika 1921–1990. »Bil je od – Boga poslan!«, Družina 1983/29. Bilten študentskih skupin, maj 1975. Bizilj Ljerka, Cerkev v policijskih arhivih, Ljubljana 1991. Bohinc Branko, Pred vrati pekla, Buenos Aires, 1961. Bole Franc, Prof. p. Roman Tominec, Ognjišče, 1982/4, 6–10. Bole Franc, Slovenski metropolit, nadškof Jožef Pogačnik zlatomašnik, Ognjišče 1977/8, 7–9. Bratož Rajko, Krščanstvo v antiki, Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 11–27. Brecelj Marijan, Šmarnice, Ognjišče 1988/5, 29–36. Cajnkar Stanko, Delo fakultete po ločitvi od univerze, v: BV 29 (1969), 179–196. Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, I. del, Celovec 1993. Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, II. del, Celovec 1995. Ceglar Ludovik, Nadškof Vovk in njegov čas, III. del, Celovec 1997. Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971. Cerkev v sedanjem svetu, Bibliografsko kazalo 1967–1976, Ljubljana 1977. Cerkev v sedanjem svetu, revija za pastoralna vprašanja 1968–1997. Časi so zahtevali pokončnega človeka, Družina, 1988/28. Čuk S., Pred 25 leti je za veliko noč prvič izšlo (Farno) Ognjišče, Ognjišče, 1990/4, 41–42. D. K., Zvestoba poslanstvu tudi v hudo nemirnih časih, Družina 1978/28. Danes škof, nekoč v zaporu, Mladina, Ljubljana, 30. 12. 1988. Dermota Valter, Medškofijski katehetski svet, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 377–378. Dermota Valter, Splošna šolska obveznost in slovenski katekizmi, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 606. Dolenc Jože, O življenju in delu škofa Stanislava Leniča, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991, 159–161. Dolinar France M., Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 153–171. Družina – dvajset let pričevanja, Družina 1972/10. Fajdiga Stanko, Moralni nauk o vesti pri Alojziju Šuštarju, Diplomska naloga, Ljubljana 1983. Grafenauer Bogo, Pokristjanjevanje Slovencev, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 29–60. Griesser Pečar Tamara – Dolinar France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana 1996. Gril Janez, Bog je želel imeti priče, Družina 1990/14–15. Gril Janez, Družina naj bo!, Družina 1992/16–17. Gril Janez, Križevi poti slovenskega duhovnika, Družina 1990/16. Gril Janez, Mirno je zaspal v Gospodu, Družina 1991/2. Gril Janez, Mladinska pastorala v Sloveniji po vojni, Mladinski verski tabor, Ljubljana 1989, 27. Gril Janez, Tudi Sveto pismo je bilo nevarno citirati, Družina 1992/16–17. VIRI IN LITERATURA 282 Grmič Vekoslav, Nepozabni voditelj in človek, v: Mohorjev koledar za leto 1981, Celje 1980, 30– 32. Groppo Giuseppe, Oznanjevanje, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 466–469. Gruden Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Reprint prve izdaje iz let 1910–1916, Celje 1992. Ham Matija, Misijonska obnova mesta Ljubljane v letu 1986, v: CSS 19 (1985/9–10), 138–140. Höfler Janez, Cerkvena umetnost na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 403–422. Izberi življenje, Odprta vprašanja za pogovor o sinodi na Slovenskem, Ljubljana 1998. J. D., Jože Pogačnik in Mohorjeva družba, v: Mohorjev koledar 1981, Celje 1980, 57–60. Janežič Stanko, Ob zaključku tretjega letnika, Nova mladika III./1972. Juhant J. in Valenčič R., Družbeni nauk Cerkve, Celje 1994. Juhant Janez, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 195–233. Kirchner Franz, Dušno pastirstvo na Gorenjskem in v Mežiški dolini pod nemško okupacijo 1941– 1945, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991. Klemenčič Drago, Jožef Kvas – Ljubljanski pomožni škof, v: Mohorjev koledar 1984, Celje 1983, 42–43. Klemenčič Drago, Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, v: Mohorjev koledar za leta 1981, Celje 1980, 32–34. Klemenčič Drago, Somrak bogov, v: CSS 25 (1991/9–10), 133–134. Klemenčič Drago, Verske vsebine na nacionalni verski televiziji, v: CSS 29 (1995/11–12), 183– 185. Kmecl Matjaž, Cerkev in slovstvo, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 377–392. Knep Milan, Pregled vseh predavanj, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 164–185. Knep Milan, Psihološki podton, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 46–52. Koblar France, Moj obračun, Ljubljana 1976. Koblar France, Slovenski biografski leksikon II, Ljubljana. Kocbek Edvard, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 2–3. Kolar Bogdan, Cerkev in Slovenci po svetu, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 273–304. Kolarič Jakob, Škof Rožman, III. del, Celovec 1977. Koncilija Rudi, O aktualnih temah za študente in izobražence, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 14–37. Koncilski odloki, Ljubljana 1980. Kos Janko, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996. Kovačič Peter, Stališča, v: 2000, 1977/7. Kragelj Joško, Moje celice, Ljubljana 1990. Kralj Franc, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 173–194. Krašovec Jože, S Svetim pismom v tretje tisočletje, v: Kristjani za prihodnost, Ljubljana 1981, 209– 226. Kremžar Marko, Izvor in logika komunističnih pobojev, v: Na poti k resnici in spravi, Ljubljana 1997. Kri mučencev ..., Ljubljana 1944. Kumer Zmaga, Odsev verovanja v ljudski duhovni kulturi na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 335–355. Kumer Zmaga, Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana 1981. Kvaternik Peter, Izidi vprašalnika med pastoralnimi delavci ljubljanske nadškofije o birmi, v: Naša pastorala, Ljubljana 1997/1. Kvaternik Peter, Župnijski pastoralni sveti – oblika sodelovanja laikov v Pastorali Cerkve na Slovenskem, Magistrska naloga, Škofljica 1992. Lenič Stanislav, Bog nas ima rad, ker nam ga je dal, Družina, 1980/10. Lenič Stanislav, Moji spomini, Ljubljana 1997. Lenič Stanislav, Obveščamo in oblikujemo, v: CSS 10 (1976/11–12), 161–162. VIRI IN LITERATURA 283 Lešnik Rafko, Cerkev v Sloveniji, v: Gradivo za škofijsko komisijo za ugotavljanje upravičenosti ustanavljanja novih škofij (tipkopis), Ljubljana 1997. Lešnik Rafko, Mladinski verouk v očeh statistike, v: CSS 17 (1983/3–4), 37–40. Lešnik Rafko, Obisk osnovnošolskega verouka v ljubljanski nadškofiji v letih 1964/65–1984/84, v: CSS 19 (1985/9–10), 152–154. Letopis Cerkve na Slovenskem 1985, Ljubljana 1985. Letopis Cerkve na Slovenskem 1991, Ljubljana 1991. Letopis ljubljanske nadškofije 1967, Ljubljana 1967. Letopis ljubljanske škofije in slovenskega dela reške škofije za leto 1959, Ljubljana 1959. Letopis ljubljanske škofije za l. 1947, Ljubljana 1947. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, Ljubljana 1935. Letopis ljubljanske škofije, Ljubljana 1944. Letopis slovenskih škofij 1978, Ljubljana 1978. M. M., Krščanstvo na Slovenskem, v: Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971, 23–34. M. R., Obisk zastopnikov duhovščine ljubljanske škofije pri Borisu Kidriču pred 40 leti, v: Mohorjev koledar 1985, Celje 1984, 134–137. M. M., Vsake črke so se bali!, Družina 1992/16–17. MAG, št. 6, Ljubljana, 25. maj 1995. Mal Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Reprint prve izdaje iz let 1928–1939, Celje 1993. Marc Ljubo, Črepinje, Celje–Gorica 1994. Marolt Marijan, Slovenska Cerkev v zadnjih sto petdesetih letih, v: Naša luč, posebna izdaja 1967, 3–18. Meden Milan, Spotakljiva ugotovitev, Dnevnik, 3. febr. 1979. Merlak Ivan, Posebej težavni leti 1974 in 1975, Družina 1992/16–17. Metz Michel B./Müller Josef/Schwarz (Hrsg.), Handbuch für den Pfarrgemeinderat, München 1990. Miklavčič Maks, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom 1919, v: BV 29 (1969), 166–170. Mlakar Jože, Prva matura na ŠKG, v: Megaron, Ljubljana 1997. Mlinarič Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 61–91. Naslovnik redovnih skupnosti in svetnih ustanov v Cerkvi na Slovenskem 1998, Ljubljana 1998. Naša luč, Celovec, 1982/6. Nežič Julka, Petindvajset let koncilske liturgične prenove, v: CSS 23 (1989/5–6), 65. Nova pot 1949/1. Ob zlati maši nadškofa Pogačnika, Ljubljana 1977. Ocepek Karmen, Če pšenično zrno umre, obrodi obilo sadu, v: Glasilo SSKK, Ljubljana 1989. Ocepek Karmen, Skupnost slovenskih katehistinj in katehistov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 601–602. Ocepek Karmen, Teološko-pastoralni tečaj, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 681. Ocvirk Drago, Velikonočni teološki tečaj, v: BV 50 (1990/1–2), 147–148. Okoliš Stane, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996. Okrožnice ljubljanske škofije 1945–1981. Oražem France, Duhovnost v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 367–375. Oražem Janez, Po težki poti – koncilu naproti, v: CSS 13 (1979/11–12), 164–167. Oražem Janez, Pokopanim osnutkom in neznanim osnutkarjem, v: CSS 9 (1975/9–10), 135–137. Osvobojeni za božje načrte, Družina 1980/47. Ošlak Vinko, Da mrtvi ne bi grabil živega, v: Na poti k resnici in spravi, Ljubljana 1997, 49–61. Ovtar Tone, Ljudski misijoni pri nas po letu 1945, Diplomska naloga, Ljubljana 1986. Ožinger Anton, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 93–112. Pacek Jože, Alojz Uran, pomožni ljubljanski škof – dar slovenski Cerkvi, v: Mohorjev koledar 1994, Ljubljana 1993, 99–101. VIRI IN LITERATURA 284 Pangerl Viljem, Cerkev v Sloveniji po drugi svetovni vojni, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 235–251. Pangerl Viljem, Misijoni nekdaj in danes, v: CSS 19 (1985/9–10), 130–132. Papež Viktor, Enotnim pastoralnim kriterijem neke dekanije na rob (1.), v: CSS 31 (1979/9–10), 205–207. Perko Franc, Slovenski kristjan v samoupravni družbi, v: Znamenje 1971, 180–182. Perko Franc, Teološka fakulteta v službi naroda in Cerkve, v: BV 50 (1990/1–2), 5–8. Pesmi in »vzporedne strukture«, Intervju z nadškofom metropolitom Pogačnikom, Družina, 1970/5. Peterle Lojze, »Zaupam v Gospoda«, v: Tretji dan, 1988/8. Peterle Lojze, Za odžejanje, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 70–71. Petrič Franci, »Duhovnik sem, dovolj je!«, Družina 1997/26–27. Petrič Franci, Delali smo po strategiji žabjih skokov, Družina 1992/16–17. Petrič Franci, Mojih pet škofov, Družina 1990/44. Podobnik Tomaž, Premiki v delu z mladino ob ljubljanskem misijonu, v: CSS 17 (1983/3–4), 43– 44. Pogačnik Janez, Cerkev in družbena občila, v: CSS 27 (1993/1–2), 1–2. Pogačnik Jože, Pesmi mladih let, Celje 1970. Potočnik Vinko, Mladi v družbi in Cerkvi, v: Mladinski verski tabor, Ljubljana 1989, 24–26. Potočnik Vinko, Priprava na zakon v Cerkvi na Slovenskem, v: Zbornik pastoralnega tečaja 1997, Maribor 1997. Pred desetimi leti je umrl nadškof Anton Vovk, Družina 1973/26. Puc Matjaž, Kako so možni misijoni med ateisti, v: Kristjani za prihodnost, Ljubljana 1981, 62–74. Pučnik Jože ..., Odgovor 97, Družina 1998/1. Pust Anton, Zdravko Reven in Božidar Slapšak, Palme mučeništva, Celje 1994. Rebula Alojz, Pogovor v vinogradu, Celje 1995. Reviji na pot, Znamenje 1971. Rode Franc, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 18–21. Rode Franc, Cerkev, narodi in demokracija, Celje 1979. Rode Franc, Prvi pozdrav, Ljubljana 1997. Rode Franc, Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem, Ljubljana, 1995. Rožman Gregorij, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, Ljubljana 1940. Rupel Dimitrij ..., Pogovor s škofom Stanislavom Leničem, v: Nova revija 67/68 (1987), 1929– 1944. Rybař Miloš, Duhovniki iz Slovenije v taborišču Jasenovac pred 50 leti, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991, 143–146. Skupščina Škofijske Karitas Ljubljana, Ljubljana 1997. Slovenska Cerkev in socialistična Jugoslavija, Naša luč, posebna izdaja 1967, 19–42. Slovenski duhovniki pri maršalu Titu, v: Nova pot, 1949/2, 27–32. Slovenski poročevalec, Ljubljana 1947–1949. Slovenski spominski odbor, Slovenija 1941–1945, Ljubljana 1995. Smolik Marijan, Glavne poteze liturgičnega gibanja pri nas, v: CSS 23 (1989/5–6), 66–67. Smolik Marijan, Kronika državne Teološke fakultete, v: BV 29 (1969), 171–178. Smolik Marijan, Kulturna dejavnost slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 327–333. Smolik Marijan, Ob petdesetletnici liturgičnega gibanja med Slovenci, v: BV 39 (1979/4), 474– 484. Smolik Marijan, Obnovljeno bogoslužje – prvi sad koncila, v: CSS 13 (1979/11–12), 168–169. Snoj Alojzij Slavko, Društvo slovenskih katehetov, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 149–150. Snoj Alojzij Slavko, Načrti za katehezo na Slovenskem, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 423–424. Sporočila slovenskih škofij 1982–1997. Sprejem za škofe na IS SRS, Družina 1978/31. Srečanje s Kristusom v zakramentih, Prenova, 1. zvezek, Ljubljana 1996. Statistični letopis 1997, Ljubljana 1997. VIRI IN LITERATURA 285 Stres Anton, Verniki v ZK?, Družina 1988/24. Strle Anton, Slovenski mučenec Lojze Grozde, Ljubljana 1991. Šematizem ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993. Škrabl France, Salezijanski katehetski center – Ljubljana, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 584. Škulj Edo, Slovenska cerkvena glasba, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 393–401. Štajner Štefan, Anketa o prihodnji(h) slovenski(h) sinodi(ah), v: CSS 3 (1969/11–12), 250–254. Štrukelj Anton, »Stati inu obstati«, Družina 1998/15–16. Študija MPS o prenovi šmarnic, priloga Okrožnice 1975. Štuhec Ivan, Medijska kultura in etika, v: CSS 27 (1993/1–2), 9–11. Šuštar Alojz, Prenova v Cerkvi, Celje 1980. Šuštar Alojzij, Škofu Stanislavu Leniču v slovo, Družina 1991/2. Tominec Roman, Začetki dela z mladino v povojnih letih, v: CSS 17 (1983/3–4), 34–35. Tominec Roman, Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice, Ognjišče 1982/4, 7–10. Trošt Jože – Kobal Lojze – Potočnik Marijan, Orglarski tečaj, BV 50 (1990/1–2), 155–158. V Sloveniji niso bili samo dahauski procesi, Jana, Ljubljana, dne 5. 10. 1988. Valenčič Rafko, Cerkev v sedanjem svetu, v: Katehetsko-pedagoški leksikon, Ljubljana 1992, 97– 98. Valenčič Rafko, Oris pastoracije na Slovenskem v povojnem času, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 253–265. Valenčič Rafko, Pristnost in učinkovitost, v: CSS 15 (1981/3–4), 33–34. Valenčič Rafko, Teološki tečaji 1991–1998, v: BV 56 (1998), 566–570. Verni ljudje nočemo biti nergači, Delo, 12. marca 1977. Vodušek Starič Vera, Prevzem oblasti, Ljubljana 1992. Vovko Andrej, Oris šolske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 357–365. Vrhunc Franc, Ob 25-letnici smrti nadškofa Antona Vovka, v: Mohorjev koledar 1988, Ljubljana 1987, 44–47. Vrhunc Franc, Zažig in poskus umora škofa Vovka, v: Mohorjev koledar 1992, Celje 1991, 155– 158. Zakonik Ljubljanske škofije, Ljubljana 1940. Zbornik Pastoralnega občnega zbora Ljubljanske nadškofije 1988, Ljubljana 1989. Zbornik tretjega zasedanja Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije 1991, Ljubljana 1992. Zlatomašnik Alojzij Šuštar, Ljubljana 1996. Zulehner Paul M., Pastoraltheologie, Band 1, Fundamentalpastoral, Düsseldorf 19912. Ž.S., Grafična podoba verskega tiska pri nas, v: Nova mladika 1972, 407–409. Žabkar Lojze–Jože, Cerkev med NOB na osvobojenem ozemlju, v: Mohorjev koledar 1984, Celje 1983, 94–96. Župnijski sveti, Ljubljana 1972. Žužek Miha, Anketa o sinodi, v: CSS 3 (1969/11–12), 2. Žužek Miha, Cerkev za študente in študentje za Cerkev, v: Mohorjev koledar 1985, Celje 1984, 123–126. Žužek Miha, Koncilski misijon, v: Zbornik ob 30-letnici Teološkega tečaja, Ljubljana 1996, 8–13. Žužek Miha, Koncilski val med našo mladino, v: CSS 17 (1983/3–4), 35–37. ZUSAMMENFASSUNG 286 ZUSAMMENFASSUNG EHRENLOS, UNFREI UND MACHTLOS Das vorliegende Werk ist eine etwas gekürzte und überarbeitete Doktorarbeit, die an der theologischen Fakultät der Universität Wien vorgelegt wurde und dort auch günstig bewertet wurde. Die Studie behandelt die Frage, in welchem Maße Kommunismus die Pastoralarbeit in Slowenien, insbesondere in dessen Zentralteil, d.h. in der Erzdiözese Ljubljana, beeinflusste. Sie umfasst die Zeit vom Ende des Zweiten Weltkriegs, als Kommunisten an die Macht kamen, bis zum Ende des 20. Jahrhunderts. Sie endet also nicht mit der Wende des politischen Systems, sondern versucht dessen Folgen in der Kirchentätigkeit auch noch innerhalb des ganzen Jahrzehnts nach dessen formalem Ende aufzuzeigen. Um ein besseres Verständnis des Geschehens in dieser Zeit zu ermöglichen, wird zunächst eine kurze Übersicht der slowenischen Kirchengeschichte unter dem seelsorgerischen Gesichtspunkt wiedergegeben. Ausführlicher werden das Geschehen in Slowenien in der Zeit vor dem Zweiten Weltkrieg und der gesellschaftlich-politische Rahmen danach dargestellt. Im zweiten Kapitel werden die Pastoralsubjekte, besonders auführlich alle Bischöfe, aber auch Priester, Ordensleute und Laien aus dieser Zeit vorgestellt. Im dritten Kapitel werden die Hauptpastoralgebiete mit allen dazugehörigen Tätigkeiten beschrieben. So werden auf dem Gebiet der Verkündigung das Predigen, die Katechese, das Schulwesen, die Medien und die Missionen, sowie auf dem Gebiet der Liturgie die Sakramente und Sakramentale, das Gebet und die Volksandachten behandelt. Außer Diakonie wird ausführlicher auch das Gebiet der Koinonia, also des Aufbaus der Kirchengemeinschaft beschrieben, was die Beziehung des Ordinariats zur Seelsorge, die Sorge um Register und Archive, Vermögensangelegenheiten, das Zweite Vatikanische Konzil und dessen Verwirklichung, das Enstehen und Wachsen von Pfarrgemeinden und deren Pfarrgemeinderäten und die Beziehung zu Kultur umfasst. Das vierte Kapitel ist der Typologie der maßgebenden Pastoralelemente unter dem gesellschaftlichen und pastoralen Gesichtspunkt gewidmet. Es wird eine ganze Palette von verschiedenartigen Haltungen der Kleriker und Laien gegenüber der Gesellschaft, von Märtyrern bis Kollaborateuren, dargestellt. In der Pastoraltypologie treten Paare wie Suchende und der Norm Dienende, Kritiker und Passive, Arbeitstiere und Pragmatiker auf. Das fünfte Kapitel betrifft die Bewertung der Seelsorge in der behandelten Zeitperiode vom kriteriologischen, kairologischen und praxeologischen Gesichtspunkt. Im Schlusskapitel werden die hauptsächlichen negativen und positiven Folgen des kommunistischen Systems für die Pastoralarbeit der Kirche kurz zusammengefasst. Die Studie zeigt, dass das Pastoralleben ind Slowenien stark vom kommunistischen System geprägt wurde. Die Kirche war auf die außerordentlich grobe Einschränkung ihrer Tätigkeit zwar nicht vorbereitet, doch nahm sie die Herausforderung im Allgemeinen mit Würde an und bewies eine einzigartige Lebens- und schöpferische Kraft. Auf den Zusammenbruch des kommunistischen Regimes war sie ebenso wenig vorbereitet und sie konnte ihn nicht so gut zum pastoralen Wohl der Kirsche ausnützen, wie man es hätte erwarten können.
© Copyright 2024