ANTIOKSIDANTI
Antioksidanti so po definiciji snovi, ki nevtralizirajo za celice nevarne proste radikale. I majo
velik pomen v preventivi kardiovaskularnih bolezni in malignih obolenj, pri vzdrževanju normalnega
delovanja imunskega sistema ter pri preprečevanju utrujenosti.
PROSTI RADIKALI IN OKSIDATIVNI STRES
Prosti radikali so atomi, molekule ali ioni z vsaj enim nesparjenim elektronom. Gre za visoko
reaktivne molekule, ki lahko poškodujejo različne celične strukture. Prosti radikali nastajajo pri
normalnem celičnem metabolizmu (celično mitohondrijsko dihanje, fagocitoza, encimska oksidacija
itd.), vendar je pri tem njihova koncentracija nizka in nadzorovana. Radikali pa lahko v organizem
pridejo ali v njem nastanejo tudi zaradi eksogenih (okoljskih) vzrokov (UV sevanje, onesnaženo
okolje, kajenje, zdravila itd). Med drugim lahko pride do povečane tvorbe radikalov zaradi ekstremnih
fizičnih obremenitev netreniranega telesa in psihičnih stresov.
Če je organizem dalj časa izpostavljen oksidantom ali/in če pride do zmanjšanja antioksidativne
sposobnosti organizma - torej če se poruši ravnotežje med prooksidativnimi in antioksidativnimi
procesi v celici - nastopi oksidativni stres. Pri tem se sproži cela vrsta nenadzorovanih reakcij, pri
katerih prekomerno nastajajo radikali, ki poškodujejo DNA, proteine, lipide in druge sestavine celic
ter tako pomembno prispevajo k sproženju bolezenskega procesa. Predvideva se, da oksidativni stres
prispeva k razvoju številnih bolezni (ateroskleroze, koronarne srčne bolezni, Alzheimerjeve bolezni,
revmatoidnega artritisa, malignih obolenj itd.) in nenazadnje tudi k staranju. Pred radikali je zato
organizem potrebno zaščititi, to zaščito pa predstavljajo antioksidanti.
ZNAČILNOSTI ANTIOKSIDANTOV
Antioksidant je vsaka snov, ki že v zelo nizki koncentraciji zmanjša oksidacijo drugih snovi v celici,
največkrat tako, da prepreči nastajanje radikalov. V našem organizmu sta po izvoru dve vrsti
antioksidantov:
 endogeni, ki nastajajo v telesu (glutation, sečna kislina, bilirubin, koencim Q10),
 eksogeni, ki jih v telo vnašamo s hrano (vitamin C, vitamin E, karoteni, žveplove spojine,
organske spojine, polifenoli).
Endogeni antioksidanti so učinkoviti, vendar v sodobnem času ne zadoščajo v obrambi pred radikali,
zato skušamo škodljive vplive zmanjšati tudi s primerno prehrano, dovolj bogato z antioksidanti in
uravnoteženo z elementi v sledovih, ki so osnova za izgradnjo endogenih antioksidantov.
Najbolj znani in učinkoviti antioksidanti so v vodi topen vitamin C, v maščobah topna vitamina E in
betakaroten (predstopnja vitamina A), minerala cink in selen v sledovih, koencim Q10, glutation,
kvercetin, lutein, piknogenol…
Zelo veliko antioksidantov je v rastlinski hrani, dobimo jih tudi v hrani iz morja, nekaj pa tudi v hrani
živalskega izvora. Ogromno se jih nahaja na primer v lubju francoskega obmorskega bora, v katerem
najdemo zmes približno 50 učinkovitih antioksidantov. Pomembno je, da uživamo sveže ali globoko
zamrznjeno sadje in zelenjavo, saj v konzervirani, predelani ter kuhani zelenjavi ali sadju najdemo
malo antioksidantov. Neprestano moramo skrbeti za mešano prehrano, kjer sta stalno v vseh obrokih
prisotna različno sadje in zelenjava.
Živila, bogata z antioksidanti, so: arašidi, avokado, beluši, borovnice, blitva, brokoli, brstični ohrovt,
bučke, čebula, česen, borovnice, jagode, korenje, krompir, kumina, majaron, nageljnove žbice,
ohrovt, oves, paradižnik, pomaranče, poper, poprova meta, ribe, sezamovo seme, sladki krompir,
špinača, soja, vse vrste zelene solate, zelje…
Spoznanje o pomembnosti antioksidantov v vsakodnevni prehrani je vodilo proizvajalce hrane v
umetno dodajanje antioksidantov k različnim živilom. Vsekakor pa je bolje zaužiti antioksidante iz
naravnih virov, torej prek raznovrstne prehrane. Prehranskim dopolnilom se v današnjem času, ko je
prehrana velikokrat neuravnotežena, skoraj ne moremo več izogniti in so dobrodošel pripomoček pri
ohranjanju zdravja, vendar je pri vnosu potrebno upoštevati zmernost in potrebe. Obstaja možnost,
da dobimo s hrano večje količine antioksidantov, kot jih telo potrebuje. Opravljene študije kažejo, da
lahko prevelike količine delujejo prooksidativno, torej celo povzročajo oksidativni stres. Zato je zelo
pomembno, da količina vnesenih antioksidantov ustreza telesnim potrebam posameznika.
Kdaj torej poseči po antioksidantih in v kolikšnih odmerkih? Prehranska dopolnila je priporočljivo
uživati predvsem ob povečanih potrebah po vitaminih in mineralih ter v primerih, ko zaradi
zdravstvenih ali drugih okoliščin ni mogoče zaužiti zadostne količine teh snovi iz hrane. Treba je
seveda upoštevati posameznikovo zdravstveno stanje, zdravila, ki jih jemlje, prehrano, starost…
Premajhen vnos največkrat zasledimo pri vitaminu C pri otrocih, alkoholikih in starejših osebah ter pri
koencimu Q10 pri starejših, saj nastajanje koencima Q10 po petdesetem letu upade in ga je zato
treba dodajati. Ti posamezniki bi morali za pravilno ravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti
poskrbeti še v večji meri.
Barbara Bednjanič, mag.farm.
Lekarna Toplek, Ptuj