Prenesi ( 9 Mb ) - Europus Mutandis

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
308(4)(082)
EUROPUS Mutandis : dinozaver ali gazela? : razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope / [urednici Tanja Fajon in Maja Kezunović
Krašek ; ilustracije otroci 7. in 9. razreda Osnovne šole Kašelj]. - Ljubljana : Pisarna
poslanke Evropskega parlamenta Tanje Fajon, 2013
ISBN 978-961-281-240-9
1. Fajon, Tanja
270438400
Europus Mutandis
DINOZAVER ALI GAZELA?
Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh
generacij o prihodnosti Evrope.
Ljubljana, 2013
Europus Mutandis, dinozaver ali gazela?
Publikacija o prihodnosti Evrope
Izdajatelj: Pisarna poslanke Evropskega parlamenta Tanje Fajon, Ljubljana
Urednici: Tanja Fajon in Maja Kezunović Krašek
Sodelavci: Ajda Žižek, Milica Kotur, Jure Tanko
Jezikovni pregled: Maja Kezunović Krašek
Ilustracije: otroci 7. in 9. razreda Osnovne šole Kašelj, mentorica: Nina Kononenko
Ilustracija na naslovnici: Aleks Đurković in Samo Klepec, Europus
Tisk: Tiskarna Cicero, Ljubljana
Oblikovanje: Dani Bajc
Leto izida: 2013
Naklada: 1000 izvodov
Tisk in oblikovanje je omogočil Evropski parlament,
Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov
Knjiga je brezplačna.
Opisi generacij v knjigi so povzeti iz:
-William J. Schroer, Generations X,Y, Z and the Others, http://www.socialmarketing.org/newsletter/features/generation3.htm
-Linda Madarasi, Analiza podob generacije zrelih potrošnikov v slovenskem oglaševanju, magistrsko delo, FDV 2013
-Miran Šetinc, Vloga potrošnje pri razvoju identitete mladih, diplomsko delo, FDV 2011
Kazalo
Tradicionalisti / veterani
Boris Pahor
12-13
Tradicionalisti / povojna kohorta
Peter Toš
Janez Kocijančič
Branko Soban
Mateja Kožuh Novak
16-17
Baby boom 1
Anita Ogulin
Mojmir Mrak
Vlasta Nussdorfer
Martin Strel
Lučka Kajfež Bogataj
36-37
Baby boom 2
Erica Johnson Debeljak
Sandi Češko
Sandra Bašić Hrvatin
Janez Škrabec
Marta Kos Marko
58-59
Generacija X
Nataša Pirc Musar
Miha Kovačič
Sonja Šmuc Mojca Mavec
Polona Glavan
Mitja Blažič
Milan Kranjec
Klemen Jaklič
80-81
14-15
18-23
24-27
28-31
GeneracijaY
Žiga Vavpotič
Ivana Simoniti
Anja Mejač
Nina Marok
Darko Đurić
Miha Čančula
108-109
Generacija Z
Ana Manjolović Habicht
Patrik Bole
Angela Milharčič Hladnik
Nikolaj Ivan Krašek
128-129
110-112
114-115
116-117
118-119
120-123
124-126
32-35
38-41
42-45
46-49
130-131
132-135
136-137
138-139
50-51
52-57
60-62
64-67
68-71
72-75
76-78
82-84
86-87
88-89
90-93
94-95
96-99
100-102
104-107
Mnenja
Vuk Ćosić
Zlatko Šabič
141
142
... Vsi premisleki, ideje, vizije, ki jih je mogoče najti v tem zborniku, so vredni tvoje
pozornosti. Evropa se je znašla v strašnem položaju: ko še vedno išče, celo daje vtis,
da ne zna, ne zmore najti pravih odgovorov na dileme tistih, ki so jo in jo še vedno
najbolj podpirajo in na katere Evropa računa tudi leta 2030 – mladih. ...
Dr. Zlatko Šabič,
profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani
... Knjiga Europus Mutandis je dragocen doprinos k javnemu dialogu na Slovenskem, saj na dober način združuje heterogen skupek razmišljanj dobronamernih in
kompetentnih prebivalcev te skupnosti. Koristna bo vsakomur, ki ne živi samo zase
in ki iskreno želi doprinesti k temu, da bo slovenska družba kot del Evrope ostala
demokratična, pravična in solidarna. ...
Vuk Ćosić,
digitalni umetnik, strateg in aktivist
Iz mnenj, ki jih lahko preberete na straneh 141-142
Kaja Bostner (14 let), barvice
08 / 09
Draga bralka, dragi bralec!
V rokah držite zbirko razmišljanj slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.
Idejo o knjigi, ki je nastajala z delovnim
naslovom Evropa 2030, sem dobila pred
poletjem, ko so me državljani vse pogosteje, upravičeno kritično in zaskrbljeno
spraševali, kaj se dogaja z Evropsko unijo,
kaj se dogaja z evrom in ali smo na robu
razpada evropske integracije? Iskala sem
odgovore in opravičila na vse bolj množične
proteste brezposelnih in nezadovoljnih
Evropejcev proti politikam evropskih institucij in vlad in očitkom, da je EU projekt
političnih elit, oddaljen od src in razumevanja Evropejk in Evropejcev.
Knjiga predstavlja odgovore in premisleke nekaj znanih slovenskih osebnosti,
ki niso politiki, a imajo kritično misel, ter
razmišljanja in utrinke manj znanih ali
neznanih, vendar uspešnih, bistrih mladih,
ki bodo nekoč še kako krojili prihodnost.
Prosila sem jih, da izrazijo svoje mnenje
o prihodnosti EU, pri izbiri ožje teme in
pisanju pa so imeli proste roke.
Med prebiranjem boste ugotovili, da sem
k pisanju povabila zelo različne avtorje z
različnih področij in različnih starosti. Idej in
imen je bilo veliko, skušala pa sem zajeti predvsem vse generacije in vse sfere naše družbe.
Knjiga je bila v mesecih nastajanja deležna vrste pohvalnih
besed, žal pa tudi diskreditacije, češ da sem pisce vabila k nehonoriranemu oziroma zastonjskemu delu. Ne podpiram zastonjkarskega dela. Knjiga je le del mojih delovnih aktivnosti
v dialogu z državljani, ki sem mu v letošnjem letu aktivnega
državljanstva in krize, ki je ljudi še bolj oddaljila od sprejemanja odločitev, namenila še toliko večjo pozornost.
Iskreno se zahvaljujem vsem avtoricam in avtorjem za njihova mnenja, ki so le kamen v mozaiku raznolikih in barvitih mnenj naših državljanov o naši skupni prihodnosti. A
kamen, ki pomembno dopolnjuje sliko, in bralcu ustvari vtis,
kakšna bi lahko bila oziroma bi morala biti prihodnja EU.
Urejanje, redakcijo in lektoriranje smo v moji poslanski pisarni opravili sami, pri čemer se za trud zahvaljujem
svoji ekipi asistentov pod vodstvom vodje projekta Maje
Kezunović Krašek.
Posebna zahvala gre tudi OŠ Kašelj, učiteljem in otrokom,
ki so nam pomagali z izdelavo slik o Evropi. Evropa je skozi
prizmo oči otrok obogatila in navdihnila vsako generacijo
piscev v knjigi. Risbe so nam vlile sveže ideje in energijo, da
tudi v bodoče skupaj z državljani uresničimo še kakšno idejo.
Upam, da bo knjiga koristen opomin in v razmislek politiki
in politikom pri snovanju novih usmeritev in smernic za
Evropsko unijo, ki bo unija ljudi. Le tako bo lahko stala na
dovolj trdnih temeljih, da bo služila blagostanju in dobrobiti
prihodnjih generacij.
Želim vam prijetno branje!
Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu
10 / 11
Kako se je porodil Europus Mutandis
Ste kdaj pomislili na Evropsko unijo kot
živo bitje, sestavljeno iz pol milijarde samostojno razmišljujočih členov? Si ob
tem predstavljate, s kakšnimi napori si to
bitje utira pot in koliko energije porabi, da
nenehno vzdržuje smer?
Eno od podob takega bitja sta naslikala
dvanajstletna osnovnošolca in tako vplivala na naslov naše knjige. Risbo, spretno
mešanico z nekakšnim prastvorom poosebljene Evrope in nekaterih njenih tipiziranih sodobnih značilnosti, sta poimenovala Europus. Po junaku iz zibelke evropske
civilizacije. A če za mnoge grške antične
osebe nismo povsem prepričani, ali so kdaj
v resnici živele, za Evropo vemo, da ni mit.
Vemo pa tudi, da zaradi spreminjajočih
se okoliščin v svetu in zaradi miselnih in
fizičnih premikov njenih gradnikov potrebuje spremembe. Morda celo mutacije. To
je naš Europus Mutandis.
Bo Evropska unija, ta živi spreminjajoči
se organizem, odšla po poti mrzlokrvnih
plazilcev in se za naše zanamce pojavljala le še kot zgodovinski primer poskusa
združevanja gospodarstev, politik in kultur? Ali pa bo znala in zmogla vase posrkati
iskrive zamisli in načrte svojih prebivalcev
in se v maniri poskočne, okretne gazele
povzpeti med uspešne in prilagodljive snovalce prihodnosti?
Dosedanji človeški in tudi evropski razvoj je omogočilo
spoštovanje med generacijami in njihovo medsebojno
dopolnjevanje. Naši avtorji pripadajo sedmim različnim
generacijam oz. kohortam, t.j. starostnim skupinam ljudi, ki
se zaradi odraščanja v enakem časovnem obdobju soočajo s
podobnimi življenjskimi razmerami, delijo podobne okuse,
navade in izkušnje, te pa jih skupaj s takratnimi socialnimi,
ekonomskimi in demografskimi značilnostmi v svojem času
naredijo edinstvene. Nekaj najbolj tipičnih lastnosti smo v
knjigi tudi orisali, kar pa seveda ne pomeni, da vsi avtorji vse
tudi v resnici imajo.
Kar pa jim je skupno, je dejstvo, da je prav vsaka od teh generacij nekoč bila najmlajša in je zanjo veljalo, kar je zapisal že
Sokrat: da so njeni posamezniki nevzgojeni in neposlušni,
po drugi strani pa imajo največjo moč in željo po spremembah. Trenutna kriza, ki je tudi demografska, od vseh generacij terja predvsem veliko prilagodljivosti. Glede na besedila
avtorjev je razvidno, da se vsi zavedajo osebne solidarnosti.
Njena krepitev pa je za evropski razvoj pravzaprav edina
prava perspektiva.
Maja Kezunović Krašek,
urednica
Anamarija Petrič (12 let), Države EU; barvice in kolaž papir
12 / 13
TRA D I C I O N A L I S TI V E TE RA N I
1900 - 1945 GENERACIJA TRADICIONALISTOV
VELIKO NAS JE IZ DRUŽIN, KJER SO BILI OČETJE ZDOMA,
VZGAJALE SO NAS MAME. DOMA IMA SICER ZADNJO
BESEDO OČE, V SLUŽBI PA ŠEF. SMO DELOVNA IN LOJALNA GENERACIJA, SORAZMERNO ZAPRTA DO NOVOSTI
IN NEZAUPLJIVA DO SPREMEMB. DELO ZA NAS NI NEKAJ
SAMOZADOSTNEGA IN IZPOLNJUJOČEGA, TEMVEČ
SREDSTVO ZA ZASLUŽEK IN PREŽIVETJE. OSEBNOSTNO
SMO SE OBLIKOVALI DO 14. LETA STAROSTI.
1900 – 1924 GENERACIJA VETERANOV
SMO PREDVOJNA IN MEDVOJNA GENERACIJA, IMENUJEJO NAS TUDI »NAJVEČJA GENERACIJA«, GENERACIJA, KI ZMORE VSE. DOBILI SMO VOJNO, OBNOVILI GOSPODARSTVO IN POSLALI ČLOVEKA NA
LUNO. V SPLOŠNEM VELJAMO ZA KONSERVATIVNE IN
OKORNEJŠE LJUDI. NISMO MOČNO NAKLONJENI SPREMEMBAM, SPOŠTUJEMO AVTORITETO, RED, PRAVILA IN
TRADICIONALNE VREDNOTE.
Število prebivalcev na Zemlji: 2 milijardi
Boris Pahor 1913
Za
pravičnejšo
družbo
B ORIS PAH OR
»NAŠ IDEAL JE EVROPSKI ČLOVEK,
RAZLI ČEN PO SVOJIH OBRAZIH,
A SAMO EDEN V SVOJEM VELIKEM
STREMLJENJU: LJUBITI VSE LJUDI
IN V TEJ LJUBEZNI DELATI.«
Srečko Kosovel
Govorim vam kot človek, ki se je srečno
vrnil iz taborišč, v katerih so bili politični
zaporniki: Dachau, Buchenwald, MittelbauDora, Natzweiler-Struthof, Mauthausen,
Bergen-Belsen in vse depandanse teh
taborišč, ki jih je bilo ogromno in kjer so
umirali ljudje. Ti ljudje so se borili za svobodo v raznih odporniških gibanjih - francoskem, italijanskem, jugoslovanskem in
drugih.
Toda zdi se, da današnja Evropa ne upošteva
vseh teh žrtev, da je postala dežela egoizma,
dežela brez prave etike. V knjigi Le chemin
de l'esperance, ki sta jo napisala Edgar Morin in Stéphane Hessel, oba velika evropska človeka, avtorja predlagata ustanovitev
etičnega sveta. Evropa bi morala postati
avtoriteta s pomembno vlogo prav pri
etičnih vprašanjih in na tem graditi svojo
specifično identiteto.
Vzemimo za primer izkrcavanje emigrantov na Lampedusi,
beguncev, ki iščejo svobodo in možnost poštenega dela. Veliko jih utone. Tam je ogromno žrtev. To je problem, ki bi
ga morala že zdavnaj reševati Evropa kot avtoriteta, ne da bi
čakala, da Italija prosi za pomoč. Evropska unija bi morala
bolje poskrbeti za problem emigrantov. Posameznim narodom ali državam bi morali pomagati, da doma razvijajo
gospodarstvo, da sodelujejo pri odločitvah vlade in da si ustvarijo boljše življenje. Tako bi bilo manj beguncev ali pa jih
sploh ne bi bilo in bi prihajali v Evropo kot turisti.
Vesel sem, da se je EU lotila vprašanja mladih in da so v ospredje postavili problem njihove brezposelnosti ter to podprli z denarjem, ki jim bo v prihodnje na voljo. Pridružujem
se tej usmeritvi, mladim pa priporočam, da se šolajo in
da se zanimajo za dežele v razvoju ter tako pripomorejo k
reševanju družbenih problemov nerazvitega sveta.
TRA D I C I O N A L I S TI V E TE RA N I
Prav bi bilo, da bi upoštevali predlog predsednika Barrosa o federaciji in ga razvijali. Da bi bila federacija, a da bi imel vsak
narod možnost, da se razvija na osnovi svoje tradicije, kulture in jezika. V zvezi s tem
Morin in Hessel govorita o globalizaciji in
jo podpirata v vsem, kar koristi človeštvu.
Toda poleg globalizacije je treba upoštevati
tudi partikularnost – to pa so regije in narodi, ki bi morali svojo kulturno raven razvijati v kar največji meri. Tako ostane njihova
identiteta, kot sem že poudaril, nedotaknjena in je del skupne identitete. V tem vidim
14 / 15
razliko med ameriškim talilnim loncem in evropsko skupnostjo narodov.
Na koncu bi rad opozoril na žrtve v italijanskih fašističnih
taboriščih in v nemških taboriščih, ki nas zavezujejo,
da rešujemo probleme združene Evrope postopoma in
premišljeno in da se tako vsaj deloma oddolžimo tistim, ki
bi lahko danes z nami gradili Evropsko unijo, a jih je usoda
spremenila v pepel.
Svoboda, za katero so se borili, ni samo zmaga nad
fašizmom in nacizmom, ampak tudi odgovornost za boljšo
in pravičnejšo družbo!
BO RIS PA HOR, ROJEN 2 0 1 3 V T RST U, SLOVE N SK I PISAT E L J IN KR I TIČ N I I N TE L E KTU A L E C .
A NTI F AŠIST IN PRIČEVAL E C O TOTA L ITA RN IH N A SIL J IH, K I J IH J E I Z K U S I L V I TA L I J A N S K I H
ZA PORIH IN NEMŠKIH TA B O RIŠČ IH. PO VOJ N I J E N A UN IVE RZ I V PA D OV I D O KTO R I RA L Z
DI S ERTACIJO O KOCBEKOVE M PE SN IŠTVU IN DVE D E SE T L E TJ I PO UČ E VA L I TA L I J A N S KO
KNJ I ŽEV NOST NA SLOVE N SK I SRE D N J I ŠO L I V T RST U. KOT D E M O KRAT, S VO B O D O M I S L E C
I N RAZUMNIK EV RO PSKE GA D UHA Z IZ J E MN O O BČ UT L J IVO STJ O ZA PO LOŽA J S LOV E N S KE
MA NJŠINE V ITAL IJI JE VE S ČA S K RIT I Č N O PRE SOJ A L K ULT UR N E I N PO L I TIČ N E RAZ M E R E
V SLOV ENIJI IN PRI T EM O D PIRA L T UD I TA B U T E ME . V N E K DAN J I J U G O S LAV I J I J E B I L ZATO
NA MENOMA PREZRT, ZAD N J A D E SE T L E T J A PA S SVOJ IM PRIPOV E D N I Š TVO M , E S E J I S TI KO
I N J AV NIMI NASTOPI VZ B UJ A POZO RN O ST D O MA IN V E VRO PI . B O R I S PA H O R J E ZA S VOJ E
I ZJ EMNO DELO IN MORAL N O D RŽO PRE J E L ŠT E VIL N A K ULT UR N A I N D RŽAV N A P R I Z N A N J A
V S LOVENIJI IN TUJINI, VEČ K RAT J E B IL T UD I PRE D LAGA N ZA N O BE LOVO N AG RA D O ZA L I TERATURO. LETA 2 0 1 3 JE PRE J E L N AGRA D O E VRO PSK E GA PA RLAM E N TA D RŽAV L J A N E V RO P E .
Iris Hamzič (12 let) in Tjaša Issah (13 let), Europe; tempere
16 / 17
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
1900 - 1945 GENERACIJA TRADICIONALISTOV
VELIKO NAS JE IZ DRUŽIN, KJER SO BILI OČETJE ZDOMA,
VZGAJALE SO NAS MAME. DOMA IMA SICER ZADNJO
BESEDO OČE, V SLUŽBI PA ŠEF. SMO DELOVNA IN LOJALNA GENERACIJA, SORAZMERNO ZAPRTA DO NOVOSTI
IN NEZAUPLJIVA DO SPREMEMB. DELO ZA NAS NI NEKAJ
SAMOZADOSTNEGA IN IZPOLNJUJOČEGA, TEMVEČ
SREDSTVO ZA ZASLUŽEK IN PREŽIVETJE. OSEBNOSTNO
SMO SE OBLIKOVALI DO 14. LETA STAROSTI.
1925-1945: POVOJNA KOHORTA
ODRAŠČALI SMO V ČASU VELIKE DEPRESIJE IN DRUGE
SVETOVNE VOJNE, KI SE JE VEČINA NI UDELEŽILA. ZGLEDOVALI SMO SE PO PREJŠNJI GENERACIJI, OBENEM PA
ZAČELI PREVZEMATI VZORCE OBNAŠANJA PRIHODNJE
GENERACIJE. NI NAS ZAZNAMOVAL KAKŠEN POSEBEN
DRUŽBENI DOGODEK, ZATO NAS IMENUJEJO TUDI TIHA
GENERACIJA. ZARADI POVOJNEGA GOSPODARSKEGA
RAZCVETA SMO IMELI VELIKO PRILOŽNOSTI ZA DELO IN
IZOBRAŽEVANJE. NAPETOST HLADNE VOJNE IN DRUGE
GROŽNJE SO VENDARLE PRIVEDLE DO DOLOČENE STOPNJE NELAGODJA IN NEGOTOVOSTI. CENIMO VARNOST,
UDOBJE, DOBRO SE POČUTIMO V OKVIRU POZNANIH,
DOMAČIH OKOLIJ IN AKTIVNOSTI.
Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde
Peter Toš 1939
Janez Kocijančič 1941
Branko Soban 1942
Mateja Kožuh Novak 1943
EU –
perspektiva
ali izgubljena
priložnost
P E TE R TOŠ
Ocena, da je EU v globoki krizi, je enotna tako v Evropi kot v svetu. Nizka rast v
najrazvitejših državah še ni znak ozdravitve.
500 milijonska evropska zveza je žrtev velike ciklične krize kapitalističnega sistema,
svojih lastnih slabosti in preteklih razvojnih
napak v nekaterih članicah. Kriza poglablja nesoglasja. Namesto vrednot in načel
združevanja je ponovno na pohodu nacionalni egoizem. Svetovno gospodarstvo
je soočeno s posledicami globalizacije,
ki niso le pozitivne. Kapital obvladuje
življenja ljudi, njihov državljanski položaj,
parlamente in vlade ter ukinja velike pridobitve preteklega civilizacijskega razvoja. Evropa, zgodovinski nosilec revolucionarnih
sprememb, demokratičnega parlamentarizma, človekovih pravic, kulture, sociale
in solidarnosti, se utaplja v vse manj obvladljivem sistemu. Klic po izhodu iz krize
je vse močnejši. Biti ali ne biti, je v Evropi ponovno aktualno
vprašanje.
Zgodovinski razvoj, ki ga je človeštvo prehodilo pri urejanju
ekonomskih in družbenih odnosov, je dolg. Družbenoekonomski sistemi so se notranje dograjevali in spontano ali
revolucionarno zamenjevali. Ta proces se odvija tudi danes.
Sedanji sistem je v ponavljajoči se krizi. Njegovi učinki so
zadovoljivi le še za lastnike kapitala, vse manj pa za ljudi, za
njihov ekonomski in družbeni napredek. Občasnim majhnim sledijo globoke svetovne krize, kot je tudi sedanja.
Kapitalistični sistem ustvarjanja in prilaščanja nove vrednosti je bil pretežni del mojega življenja zaprt v ozke državnonacionalne okvire. Svoj obstoj in rast je poiskal najprej v
številnih regionalnih odnosih svobodne tržne pobude,
da bi končno prosto vstopil v globalni svet. To pa je nje-
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
18 / 19
PE T E R TOŠ, ROJEN 1 93 9, PRAVN IK , J E PO O B D O B J U D RUŽ B O SLOV N E G A RAZ I S KOVA N J A I N
VSTOPA V POL ITIKO (BIL J E PO SLA N E C TA K RAT N E SK UPŠ Č IN E , N ATO Č LA N I ZV R Š N E G A
S VETA IN PREDSEDNIK R E PUB L IŠK E GA KO MIT E J A ZA D E LO IN J E P E T L E T ZA S TO PA L N E KDA NJ O SFRJ V IZVRŠIL N E M T E L E SU ME D N A RO D N E O RGA N IZAC I J E D E LA ) . S VOJ O KA R I E RO
NA DALJEVAL KOT DIPLO MAT. VE L E PO SLA N IŠK E D O LŽ N O ST I JE O P RAV L J A L V TA N ZA N I J I ,
NA KO MORIH, MAV RICIU SU IN SE J ŠE L IH, RE PUB L IKO SLOVE N I J O PA J E P R E D S TAV L J A L
I N ZASTOPAL V EGIPTU , SAVD SK I A RA B IJ I, K UVA J T U, Z D RUŽE N I H A RA B S K I H E M I RATI H
I N I Z RAELU T ER NA OZ E ML J IH PA L E ST IN SK E AVTO N O MN E O BLA S TI . O D L E TA 2007 J E
U POKOJEN IN VO DI KL UB N E K DA N J IH SLOVE N SK IH VE L E PO SLA N I KOV.
gova zadnja objektivno možna teritorialna
širitev. Hotenje po stalni rasti kapitala in
dobička lastnike usmerja na nova področja
in smeri: postopna privatizacija zdravstva, šolstva, kulture in drugih družbenih
javnih dejavnosti, to je tudi zniževanje plač
in ukinjanje drugih pravic zaposlenim.
Na teh področjih odnose solidarnosti vse
bolj zamenjujejo odnosi trga s posledico
neenakosti. Kapitalistični sistem rojeva
največ negativnih posledic na bančnem
področju. Pohlep in grabežljivost lastnikov
in pooblaščenih upravljavcev bančnega
kapitala je poglavitni razlog za sedanjo krizo. Vzrokov in posledic sedanje sistemske
krize je še mnogo več. Rezultat tega stanja
so dolgovi in izgube, ki jih lastniki kapi-
tala ob pomoči vlad in parlamentov ter Evropske komisije
uspešno prelagajo na davkoplačevalce. Položaj prebivalstva
se poslabšuje, razvojno nemoč izkazuje že več kot polovica
sveta. Poleg nenehnega zniževanja materialne in socialne
ravni življenja v imenu dviga tržne konkurenčnosti smo
tako soočeni z zahtevo po poplačilu bančnih in drugih gospodarskih izgub, ki so posledica svobodnega delovanja trga in
kapitala v pogojih nove liberalne miselnosti, slabega poslovodenja podjetij, bank in države.
Nosilci kapitala, ki krizi navkljub pridobivajo ogromna
bogastva, so kot »stekel pes, spuščen z verige«; kapital izgublja nekdanjo nacionalno pripadnost, njegovi lastniki
pa odgovornost za zaposlene, družbeno okolje in razvoj.
Mednarodne ustanove, kot so Mednarodna organizacija
>> >
>> PET ER TOŠ
dela, Svetovna trgovinska organizacija in
druge, zaradi lobističnega vpliva nosilcev kapitala opuščajo svojo tradicionalno
vlogo zaščitnika kapitalističnih korporativnih odnosov, nasprotovanje neprimerni
cenenosti blaga in storitev zaradi prenizkega vrednotenja in nezaščitenosti delovne
sile. Dopuščajo tudi popolno svobodo
bančnemu kapitalu, da se odtujuje svoji
funkciji in vse bolj vstopa v upravljanje
gospodarstev s ciljem prisvajanja presežne
vrednosti.
Vsi našteti in drugi problemi niso rešeni,
kar ima za posledico verjetnost za nov in
še težji krizni pok v svetu. Vsi smo soodgovorni za njegovo razreševanje. Plovba s
tokom nas ne bo privedla do rešitve. Pri
tem ni pomembno, kako velika je država,
pomembna je dognanost in sprejemljivost
njenih pobud.
Sistemski vzroki krize v svetu so v EU najbolj izraziti. V zadnjem desetletju evropske države niso uspele potrditi svoje ino-
vativnosti, ki je v zgodovini svet vodila v stalen napredek.
Tudi vrednote in načela, zapisane v Lizbonski pogodbi, so
v njenih dejanskih odnosi pozabljeni. V tej pogodbi lahko
preberemo, da »Unija temelji na vrednotah spoštovanja
človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti,
pravne države in človekovih pravic … (1. člen). »Cilj unije
je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov
… Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter
spodbuja socialno pravičnost … spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami
članicami …« (2. člen).
Nikakršna analiza ni potrebna za ugotovitev, da današnji
odnosi v EU ne temeljijo na teh izhodiščih. Enoten in vse
večji trg EU je omogočal bogatenje razvitejših gospodarstev
na račun manj razvitih. Velike razlike v razvitosti so ta neskladja le še povečevale. Smo v stanju, ko razvita gospodarstva,
še zlasti v evro skupini, pokrivajo svoje napake v kreditni
politiki do nekaterih držav manj razvitega juga s solidarnostnim pokrivanjem vseh članic. Pripravljenost za poglobljeno
povezanost, za poenotenje fiskalnega sistema s ciljem trdnosti skupne valute in postopnega zmanjševanja materialnih
in socialnih razlik v položaju prebivalstva je soočena z vse
bolj izrazitim nacionalnim egoizmom pod preobleko varovanja državne suverenosti. Predlogi za hitrejše reševanje
krize v nekaterih članicah so soočeni z varovanjem dosedanjih (tudi neupravičenih) pridobitev skupnega trga. Namesto
njih se državam v krizi ponujajo zgolj rešitve varčevanja, ki
so le delno prava pot za ponovno stabilnost. Zdravila »trojke« imajo praviloma negativne učinke. Vse našteto in drugo
poglablja krizo EU.
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
20 / 21
Naša in druge prizadete države bi morale
skupno in odločneje zahtevati spremembo
dosedanjih odnosov, dajati sprejemljive
predloge za dograditev preživele pogodbe.
Le tako bo naša skupna evropska razvojna
pot ponovno podlaga za krepitev evropskega gospodarstva kot celote in sredstvo
za pritegnitev vseh k njegovemu doseganju.
Evropa še ni uspešno prerasla v novo
demokratično skupnost držav in narodov.
Prebivalstvo držav EU svoje skupnosti še
ne občuti kot skupne državne tvorbe, kot
svojega skupnega državljanstva. Namesto
volje evropskih volivcev EU obvladujejo
interesi kapitala, ki onemogočajo sožitje
njenega
prebivalstva.
Institucionalna
zgradba EU, zapisana v dosedanjih pogodbah, ne omogoča zadovoljivega vpliva
njenih državljanov na poglavitne odločitve.
Odločanje v EU je državljanom odtujeno
in pod prevelikim vplivom najbolj razvitih
držav in njihovih voditeljev. EU je zato vse
bolj neenakopravna skupnost. Potrebna
je dograditev evropske pogodbe, ki bo vsebovala večjo spodbudo za demokratično
odločanje in krepila politično moč njenih
državljanov. Zagotoviti moramo, da bodo
voditeljske vloge v EU na podlagi neposrednih volitev prevzele osebnosti, ki so
dokazale svojo predanost evropski ideji
in imajo najvišje ocene svoje voditeljsko-
politične usposobljenosti. Ta vrzel je danes očitna tako glede
sestave Evropske komisije kot glede dveh najvišjih nosilcev pooblastil. EU mora prerasti v skupnost Evropejcev, v
demokratično zvezo evropskih držav. Pri reševanju naštetih
problemov ima naša država v primerjavi z drugimi članicami
enake pravice in odgovornosti. Imamo razvojne rešitve,
za katere doslej nismo zmogli pridobiti zadostne podpore.
Znano zavzemanje predsednika republike za dopolnitev evropske pogodbe bi moralo prerasti v širok program - projekt
vseh naših udeležencev v evropskih ustanovah. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo naši evropski poslanci, ki bi morali
poleg vlade postati glasniki novih odnosov. Za demokratični
razvoj EU ima izpostavljeno odgovornost tudi Ministrstvo
za zunanje zadeve. Vsekakor pa gre za odgovornost vseh,
ki kritično spremljamo evropske razmere, le malo kdaj pa
sporočamo svoja dognanja in predloge za njihovo izboljšanje
v strokovnem tisku in razpravah na evropski ravni.
>> >
>> PET ER TOŠ
nekdanjimi republikami in mesto hitro razvijajoče se članice
EU smo zamenjali z mestom ekonomsko problematične
države. V tej oceni ne gre za žalovanje po nekdanji federaciji,
ampak zgolj za spoznanje, da smo v novi evropski družini
tudi zaradi svojih napak močno nazadovali.
V tretji krog vzrokov kriznega stanja v naši
državi pa sodijo vse znane napake našega
preteklega razvoja. Privedle so nas v stanje,
ki je slabše od podedovanih razmer po razpadu skupne države. Današnji dolg Slovenije je večji od poplačanega dela jugoslovanskega dolga po osamosvojitvi. Ta dolg se bo
ob sedanjih ukrepih še povečeval. V to nas
prisiljuje sprejeta obveza hitrega zniževanja
proračunske porabe. Prelaganje sanacije
bančnega sistema beleži težke posledice
v nazadovanju gospodarstva. Za izhod
iz krize nimamo strateškega programa.
Imamo zgolj varčevalno politiko, ki posega
tudi na najbolj občutljiva socialna področja.
V naše razmere se vtihotaplja nova liberalna
politika, ki znižuje raven socialne in materialne blaginje. Socialna država je v razpadu.
Povečujeta se beda in siromaštvo, z njima
pa naraščata nezadovoljstvo in javni protesti prebivalstva. Znašli smo se v položaju
med najslabše razvijajočimi se evropskimi
državami. Svoje nekdaj vodilno mesto med
Sedanja smer našega razvoja zahteva hiter obrat. Potrebuje
hitro reakcijo vlade in politično stabilnost za preseganje
številnih preteklih napak. Naj navedem le tri aktualne primere nujnega ukrepanja. Ali je vlada sprejela uresničljiv program ukrepov, ki bo zagotovil celotno uporabo Sloveniji
dodeljenih evropskih sredstev? Ali ima vlada usposobljeno
strokovno ekipo, ki bi uspešno pomagala pri reševanju zabredlih podjetij? Ali rešuje skoraj neverjetne administrativne prepreke (nedavno: kmet je potreboval 8 let za pridobitev gradbenega dovoljenja za izkop vodnega rezervoarja,
torej za obrambo pred sušo)? Slovenska politika, soočena
s hujskaštvom poglabljanja zgodovinskih delitev med
prebivalstvom, se sooča tudi z nesoglasji v vladni koaliciji.
Naša politična elita le redko dojema, da je v zahtevni in težki
službi vseh slovenskih državljanov in ne le nekaj posameznikov, ki so se povzpeli na politični Olimp. Ob trezni in zmerni
varčevalni politiki, ki bi pravično zajela vse prebivalstvo, je
vse bolj kričeča potreba po ponovnem zagonu gospodarstva. Povečati moramo število zaposlenih davkoplačevalcev,
zaostriti odgovornost in učinkovitost naše državne uprave
ter uveljaviti nove sistemske spodbude za doseganje višje
dodane vrednosti. Teh izrazito aktualnih nalog ni mogoče
naslavljati na EU. To so naloge naših izvoljenih, izvršilnih
in upravnih organov. Uspešnost njihovega izvajanja pa bo
merilo za prihodnje zaupanje naštetim nosilcem.
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
Pri reševanju prvega kroga opisanih razlogov za krizo smo le majhna »miška« v
globalnem gospodarskem in političnem
okolju. Toda ne glede na to moramo tudi
tu nastopati glasno in prepričljivo. Pot k
sprejemljivi rešitvi zagat sodobnega kapitalizma, ki se vse močneje potaplja v
novi liberalizem, je odprta. Na njej je treba
premagati prevladujoči pohlep in moč velikega kapitala, dograditi sedanji položaj
delavca, ki je odrinjen zgolj v položaj
prodajalca svoje delovne sile, vlado in parlament osvoboditi podrejenosti kapitalu,
prebivalstvu pa omogočiti ne manj, temveč
več demokratične pobude. To ni želja po
vračanju socializma z družbeno ali državno
lastnino nad produkcijskimi sredstvi ali
po ukinjanju večstrankarske demokracije,
temveč želja po ustreznejšem obvladovanju vseh nanizanih slabosti, ki jih sedaj
povzroča moč interesov kapitala.
22 / 23
Našo skupno vizijo Evropske unije kot skupnosti varovanja
miru in sožitja moramo nenehno dograjevati v skupnost
zaupanja in solidarnosti, v kateri bomo doživeto dosegali
položaj evropskega državljanstva in usodno povezanost evropskih narodov tako v notranji kot zunanji politiki. Takšna
EU bo vse bolj naša skupna last, ki bo preživela ne le 17 naslednjih let, temveč dolgo, morda celo stoletno obdobje, vse
dokler med evropskimi narodi ne bo dorasla potreba in ideja
za drugačno zasnovo povezav v Evropi in svetu.
Evropskemu
združevanju ni
alternative
J A NE Z KOC I J ANČI Č
Evropa bi morala biti leta 2030 za Evropejce
boljša, uspešnejša in srečnejša kot danes,
ko kljub bogastvu narodnostnih in kulturnih razlik postaja čedalje bolj okostenela
celina, zagledana v svojo preteklost. Menim
pa, da ni realno pričakovati, da bi Evropa,
tako kot je bila v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja, spet postala vodilni
kontinent v svetu. Prej nasprotno – ob
kratkoročnem in srednjeročnem nadaljevanju sedanjih razvojnih trendov bo Evropa
še naprej izgubljala.
Najprimernejši odgovor Evrope na spreminjanje njenega položaja so in morajo biti
različne oblike evropskih integracij, ki pa so
zaenkrat močno pomanjkljive. V Evropsko
unijo kot v najpomembnejšo nadnacionalno organizacijo na
naši celini še vedno ni včlanjenih več kot dvajset evropskih
držav. Poleg tega unijo razjedajo notranje razlike, saj niso
ustvarjeni mehanizmi, ki bi izjemno nemško produktivnost
dela spremenili v motor razvoja in ne v dejavnik gospodarskega in finančnega uničevanja manj konkurenčnih obrobnih evropskih držav. Številni evropski narodi namesto skupnih iščejo svoje rešitve in izhode. Pri tem prihajajo do izraza
različne sebičnosti, ki so sicer legitimne, niso pa najboljše za
usodo celine.
Čeprav je Evropa zibelka številnih sestavin sodobne civilizacije, ji za razvojni zasuk manjkajo nekatere temeljne
predpostavke, saj ima premalo surovin, energije in mlade
delovne sile. Ker se ob izrazitem staranju evropskih družb
in ob drugih negativnih demografskih trendih (npr. nizka
nataliteta) sočasno pojavlja velika nezaposlenost (čedalje
manj številčnih) mladih, tudi tistih z najvišjimi stopnjami
izobrazbe, kar je posledica povečevanja produktivnost, propadanja poljedelstva in klasičnih industrij, se Evropa z velikim številom protiimigracijskih politik brani pred dotokom
mlade delovne sile iz drugih geografskih področij. Ob tem se
vedno znova silovito pojavljajo nacionalizmi in vplivajo na
državne politike.
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
24 / 25
J ANE Z KOCIJA NČ I Č, ROJ E N 1 94 1 , J E D O KTO R PRAVA IN SVOJ O KA R I E RO U S TVA R J A KOT
GOS PODARSTVENIK, PO L IT IK IN ŠPO RT N I D E LAVE C . B IL J E D I R E KTO R PO DJ E TJ A I N TE REXPORT LJUBL JANA , M E D L E T I 1 98 2 - 1 993 GE N E RA L N I D IR E KTO R A D R I E A I RWAY S , O D
19 9 7 PA JE DIREKTOR J K CO N SULT IN G D.O.O. ZA USPE ŠN O D E LO J E P R E J E L N A J V I Š J E
S LOV ENSKO PRIZNANJE N A PO D ROČ J U GO SPO DA RSTVA – N AG RA D O G O S PO DA R S K E Z BO RNI CE SLOVENIJE. V POL IT IK I J E B IL A KT IVE N KOT Č LA N IZVR Š N E G A S V E TA S LOV E N I J E V
ČA SU PREDSEDNIKA STA N E TA KAVČ I ČA , ŠT IRI MA N DAT E J E B I L PO S LA N E C S LOV E N S KE G A
PA R LAMENTA . V ŠPORTU J E O PRAVL J A L VRSTO O D GOVO RN IH D O LŽ N O S TI . B I L J E P R E D S EDNI K SMUČARSKE ZVE Z E SLOVE N IJ E IN SMUČA RSK E ZVE Z E J U G O S LAV I J E I N J E P RV I
I N DOSLEJ EDINI PREDSE D N IK O L IMPIJ SK E GA KO MIT E J A SLOV E N I J E . O D L E TA 19 83 J E
ČLA N PREDSEDSTVA ME D N A RO D N E SMUČA RSK E F E D E RAC IJ E ( F I S ) , O D L E TA 2010 TU D I
NJ EN PO DPREDSEDNIK. O D L E TA 2 0 0 5 J E T UD I Č LA N IZVRŠ N E G A O D B O RA E V RO P S K I H
OLI MPIJSKIH KOMIT EJEV. ZA SVOJ E D E LO J E D O B IL N A J VIŠJ E S LOV E N S KO P R I Z N A N J E N A
PODRO ČJU ŠPORTA – BLO UD KOVO N AGRA D O.
Temeljna značilnost in hkrati pomanjkljivost Evrope v pogojih globalne konkurence
sta narodnostna in kulturna raznolikost ter
razvita socialna država. Oboje je izrazito
drago in predstavlja tisti del stroškov, ki jih
je na svetovnem trgu (v neizprosni tekmi
z narodi in sistemi, ki tema značilnostma
posvečajo znatno manj pozornosti in denarja) težko upravičiti. Prav tu se po mojem mnenju srečujemo z najpomembnejšo
razvojno dilemo, ali zmanjševati vlaganja v
samobitnost in kulturo sorazmerno majhnih narodov in z
različnimi programi varčevanja krčiti dosežene razsežnosti
socialne države ali pa kreniti po drugi poti in iz obeh segmentov, iz nacionalne in kulturne raznolikosti in iz nadaljnjega razvoja socialne države, ki sloni tako na socialni
pravičnosti in solidarnosti kot na zgodovinskih in kulturnih
dosežkih, ustvariti konkurenčne prednosti v globalni tržni
>> >
>> J A N EZ KOCJANČIČ
Temeljna politična koncepta – socialno demokratski in
konservativni - sta v zadnjem desetletju močno prežeta z
idejami neoliberalizma in ne ponujata dovolj učinkovitih
in oprijemljivih rešitev. Medtem ko dosedanji gospodarski
in infrastrukturni modeli hitro propadajo, je na vidiku zelo
malo novih. Verbalno so vsi za korenite reforme in novo
razvojno paradigmo, v praksi pa prevladujejo inertne politike. Dejansko je za evropsko politiko značilno, da v njej
prevladuje pragmatizem, zelo malo pa je dolgoročnih vizij
in izvenserijskih voditeljev, kot so svojčas bili Churchill, De
Gaulle in Adenauer.
tekmi. Zanesljivo se tega ne da dosegati
z reprodukcijo obstoječih odnosov in z
novimi politikami izolacionizma. Evropa
potrebuje novo razvojno vizijo in temeljite
vsebinske reforme, zlasti pa modernizacijo
in osvežitev svojih gospodarskih struktur.
Tak izhod iz krize in nove oblike rasti, ki
mora biti socialno in ekološko vzdržna,
nikakor ne bo enostaven. Spreminjanje pomanjkljivosti Evrope v njene prednosti bi
moral biti osmišljen proces, kjer bi morali
imeti proizvodi in storitve, ki bi nastajali
na evropskih tleh, več dodane vrednosti
na temelju znanja in ustvarjalnosti. O
družbi znanja ni dovolj govoriti, treba jo je
uresničevati!
Vodilna država po ekonomski in finančni moči je postala v
Evropski uniji Nemčija, ki je močno prekosila svoji tekmici
Francijo in Veliko Britanijo, pa tudi nečlanico Rusko federacijo. Nemčija, ki je bila po drugi svetovni vojni močno
razrušena in dalj časa brez večjega dela svoje moške delovne
sile, po vojni ni zdrsnila v brezizhodno krizo in hiperinflacijo kot po prvi svetovni vojni v časih Weimarske republike, ampak si je hitro opomogla in začela z daljšim obdobjem kontinuirane robustne gospodarske rasti, med drugim
zahvaljujoč odpisu kreditov in Marshallovem planu, skratka
ukrepom, ki jih sama odreka prezadolženim državam z evropskega roba in juga (Grčija, Ciper, Italija, Španija, Portugalska, Irska, Islandija), saj bi nekatere, denimo Grčijo, kar
prikovala na bolniško posteljo. Ali so vsiljeni neoliberalni
programi varčevanja, ki jih narekuje zlasti Nemčija, pametni
in dobri, je več kot sporno. Čas bo tudi pokazal, ali je vodilna
gospodarska in finančna vloga Nemčije v Evropski uniji za
usodo Evrope dobra ali slaba. Osebno pritrjujem nobelovcu
Paulu Krugmanu, ki meni, da so neoliberalne politike in
programi varčevanja v korist bogatih (tako družbenih slojev
kot držav), saj jim ohranjajo vrednost njihovega premoženja,
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
26 / 27
naložb in terjatev, uničujejo pa reveže in
revne države. Zlasti krivično v obdobjih
krize je dejstvo, da se zožuje trg delovne
sile in da mladi, tudi visoko izobraženi, v
perifernih državah Evrope čedalje težje dobijo zaposlitev. V takih razmerah bi se zlasti
socialni demokrati morali opredeliti, da nista več vrednoti samo delo in ustvarjalnost,
ampak mora temeljna vrednota jutrišnjega
dne postati ustvarjanje novih delovnih
mest.
Evropskemu združevanju ni alternative. Odstopanje od tega procesa ali celo
dopuščanje, da bi prišlo do postopnega razpada Evropske unije ali pa do segregacije
znotraj nje, bi Evropo vodilo v obdobje
dolgotrajne stagnacije in hiranja. Zato bi
bilo treba s procesi združevanja pospešeno
nadaljevati, osemindvajseterici bi se morale
postopno in brez izjeme priključiti vse evropske države, tudi tiste, ki ležijo na dveh
celinah, kot sta Turčija in Ruska federacija. Leto 2030 je primeren rok, da se ta cilj
doseže. Šele takrat bo res možno reči, da je
Evropska unija res Evropa.
Pri tem bi morale evropske institucije pridobivati več pristojnosti, ne da bi pri tem krnile nacionalno in kulturno samobitnost. Tudi nacionalne suverenosti bi morale pridobivati
novo vsebino. Razvijati bi bilo treba elemente soodgovornosti in solidarnosti ter izničiti občutek, da se morajo vsi evropski narodi postopno podrejati »diktatu iz Bruslja« ali pa
morda iz Berlina. Združena Evropa bo dolgoročno uspešna
le, če se bodo vsi njeni narodi in države zavedali, da so vse
evropske politike v skupnem interesu, ne pa v interesu enih
in na škodo drugih.
Vrnite nam
Evropo!
B RA NKO SOBAN
EVROPSKI ČLOVEK SE
POČASI ZAVEDA POMLADI,
NJEGOVO TRUDNO SRCE BI
RADO Č LOVEČANSTVA!
Srečko Kosovel
Evropa je svoje ime, kakor pravi mit, dobila po nesrečni Evropi, ki jo je bog Zevs
v podobi belega bika ugrabil in odnesel na
Kreto, kjer mu je potem rodila tri sinove.
Herodotova zgodba je malce drugačna
in, kakor pravi, bliže resnici. Slavni zgodovinar namreč piše, da je bila Evropa hči
feničanskega kralja Agenorja (živela je torej
na območju današnjega Libanona) in je ni
ugrabil bog, ampak čisto navadni Grki s
Krete.
Znani francosko-bolgarski filozof Cvetan
Todorov zato duhovito ugotavlja, da je Evropa pravzaprav dobila ime po priseljenki
iz Azije, ki je tako v mnogočem za vselej zaznamovala našo celino in že takrat
napovedala probleme, s katerimi se Evropa
ubada še danes. Bila je namreč ženska in že
zato marginalizirana, bila je preseljena tujka in neprostovoljna emigrantka. In živela
je na robu Evrope, na otoku, in ne v središču
kontinenta. Tako je v resnici poosebljala vse
probleme, s katerimi se še dandanes spopada Evropa.
A Evrope niso ugrabljali le v antiki. Ugrabljali so jo
pravzaprav ves čas. Najbolj krvavo zagotovo v dvajsetem
stoletju, v stoletju dveh strašnih vojn, v katerih bi lahko
doživela očiščenje, pa ga ni. Evropa je iz obeh svetovnih vojn
namreč izšla kot invalidka. Invalidka, kot piše Boris Pahor
v Nekropoli, kateri so dali steklene oči, da ne bi s praznimi
očnicami strašila dobrih državljanov ...
In zdaj, v krizi, ki ji ni videti konca, sta jo spet ugrabila kapital in neizvoljena politična elita. In s tem v bistvu samo
še dodatno poglobila razkole in razhajanja v njej. Ugrabila
sta jo, kakor da bi bila njuna last. Pa ne bi smela biti. Kajti
(združena) Evropa ni ne ustanova in ne mehanizem. Je predvsem ideja, vizija mirne in razvijajoče se celine, ki naj bi temeljila na čedalje tesnejšem sodelovanju in na skupnih vrednotah: demokraciji, človekovih pravicah in vladavini zakona.
Tako so si jo vsaj zamislili njeni očetje. Ne le Robert Schuman in Jean Monnet, ki veljata za ustanovitelja Evropske
unije, ampak tudi Altiero Spinelli in Léon Blum, ki sta že
v medvojnih fašističnih zaporih razmišljala o žlahtni ideji
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
28 / 29
BRANKO SOBAN, ROJEN 1952, NOVINAR, KI ŽE SKORAJ ŠTIRIDESET LET PIŠE ZA ČASOPIS
DELO. BIL JE PRVI STALNI DOPISNIK DELA Z BLIŽNJEGA VZHODA S SEDEŽEM V KAIRU, KASNEJE PA ŠE DOPISNIK DELA IZ RUSIJE S SEDEŽEM V MOSKVI. KO MU JE HIŠA PREDLAGALA
PONOVNI MANDAT V MOSKVI, MU JE RUSKO ZUNANJE MINISTRSTVO ZARADI NJEGOVEGA
KRITIČNEGA PISANJA O VOJNI V ČEČENIJI IN O RUSKI ZUNANJI POLITIKI ZAVRNILO AKREDITACIJO. OD TAKRAT NE DOBI VEČ VIZUMA ZA POT V RUSIJO. BRANKO SOBAN JE POROČAL Z
MALODANE VSEH KRIZNIH ŽARIŠČ SVETA . BIL JE V IRAKU, JEMNU, GAZI, ČEČENIJI, ERITREJI,
VZHODNEM TIMORJU, AFGANISTANU. DOSLEJ JE OBISKAL BLIZU 130 DRŽAV SVETA . JE AVTOR VRSTE EKSKLUZIVNIH REPORTAŽ IN INTERVJUJEV, POVZETIH V KNJIGI ZLOČIN BREZ
KAZNI. ZDAJ DELA KOT KOMENTATOR V ZUNANJEPOLITIČNI REDAKCIJI DELA IN VELIKO PIŠE
TUDI O EVROPSKIH TEMAH. DVAKRAT JE BIL FINALIST ZA EVROPSKO NOVINARSKO NAGRADO, KI JO PODELJUJE EVROPSKI PARLAMENT. JE DOBITNIK NAGRADE DRUŠTVA NOVINARJEV
SLOVENIJE ZA IZJEMNE NOVINARSKE DOSEŽKE LETA 2013.
povojnega evropskega povezovanja. In ne
nazadnje: tako je svojčas razmišljal tudi
zadnji sovjetski voditelj in nobelovec za mir
Mihail Gorbačov, ki je julija 1989, nekaj
mesecev pred padcem berlinskega zidu,
v Strasbourgu izrekel znamenite besede o
»skupnem evropskem domu«.
Toda do te njegove zamisli je še vedno
zelo daleč. Evropa je vse bolj neenotna,
razdeljena, populistična. In v hudi krizi.
Winston Churchill bi danes bržkone dejal,
da je »zdajšnja Evropa pravzaprav najslabša
od vseh, razen od tistih seveda, ki smo jih
doslej že preskusili«.
Izvirni greh zdajšnje evropske krize je nedvomno v njenem elitizmu, že zdavnaj izgubljenem stiku z realnostjo - višje kot si,
čedalje slabše vidiš tiste tam spodaj, je že
dolgo nazaj modro ugotovil Branimir Nušić
- in njeni pretirani birokratizaciji. Znani sovjetski disident
Vladimir Bukovski, ki že desetletja živi v Cambridgeu, je
Evropsko unijo pred časom hudobno primerjal z nekdanjo
Sovjetsko zvezo. Nevoljeno Evropsko komisijo je izenačil s
prav tako nevoljenim politbirojem, Evropski parlament pa
z vrhovnim sovjetom. V obeh sojuzih (Evropski uniji se
namreč v ruščini pravi Evropejski sojuz) so nekako poskušali
ustvariti novega človeka. Toda homo sovieticus je propadel
že zdavnaj, podobno usodo pa v neenotni in razdeljeni Uniji
zdaj po njegovem doživlja tudi homo europeus. In to je po
svoje res. Dobili smo namreč Evropo brez Evropejcev, duhovito svari nemški sociolog Ulrich Beck.
Bukovski s svojim sarkazmom seveda ni hotel biti prerok.
Toda polom na devetih dosedanjih referendumih, povezanih z evropskimi temami, tudi na referendumih o evropski ustavi v Franciji in na Nizozemskem, dveh ustanovnih
članicah Evropske unije, je v mnogočem potrdil njegove
>> >
>> BRANKO SO BAN
besede. »Ljudje so se preprosto naveličali
tega, kako se politične elite gredo evropsko
integracijo. Ta pomenljivi ne na referendumih je zato hkrati glas protesta zoper odtujevanje evropske politike, zoper dejstvo,
da jih politiki vse manj pogosto sprašujejo
za mnenje o usodnih problemih. Čas je, da
se politiki s svojih slonokoščenih stolpov
čim prej spustijo na realna tla,« denimo
opozarja švicarski politolog Andreas Gross,
eden največjih poznavalcev neposredne
demokracije v Evropi.
Jacques Delors je že davnega leta 1992 v
Maastrichtu opozoril, da mora Evropska
unija povezovati ne le države, ampak tudi
ljudi. Toda njegova svarila so naletela na gluha ušesa. Še več. Nekdanji italijanski premier
Giuliano Amato je Evropo, ki v svoji zmedi
ne ve, kam gre, pred časom zlobno razglasil
za nekakšen neznani leteči predmet. »Danes
imamo elito, ki meni, da je politika preveč
pomembna, da bi jo delili z ljudmi, svojimi
volivci. To je arogantni elitizem najhujše
vrste,« svari Andreas Gross.
Že Robert Schuman in Jean Monnet, očeta
današnje Evropske unije, sta bila politična
elitista par excellence. To še posebej velja za
Monneta, ki ni dal veliko na javno mnenje in
na referendume. Njegovo razumevanje politike je bilo strogo pragmatično. Vse odločitve
mora sprejemati, kot je pogosto ponavljal,
izključno politična elita. Brez vmešavanja
parlamentov in javnosti. Tudi zato je bila
pogodba o ustanovitvi Skupnosti za jeklo in
premog, predhodnice današnje Unije, vladna in ne parlamentarna, tehnokratska in intervencionistična, elitistična in ne
ljudska, ekonomska in ne politična.
In takšna, elitistična, Evropa žal tudi ostaja. To so na lastni
koži še zlasti boleče občutile nove članice Evropske unije.
Timothy Garton Ash, profesor evropskih študij na univerzi v
Oxfordu, v svoji mojstrovini z naslovom Free World denimo
slikovito opisuje izkušnje z nekdanjih poti med Zahodom in
Vzhodom. Za časa hladne vojne je bila naša celina, kot pravi,
v resnici razdeljena na dve polovici: na Zahod, ki je imel Evropo, in na Vzhod, ki je verjel vanjo. Zato ni nič nenavadnega,
da je zdaj že pokojni Jiří Dienstbier, nekdanji češki disident in
kasneje zunanji minister svoje države, še pred padcem berlinskega zidu napisal knjigo z naslovom Sanje o Evropi.
Toda po vstopu v Evropsko unijo je sledilo bridko razočaranje.
Nove članice z one strani nekdanje železne zavese so
pričakovale, da jih bodo tam čez, v svobodi in demokraciji,
sprejeli medse kot ljubljene in dolgo pogrešane člane velike
evropske družine. Vendar je bil to kajpak zgolj privid. Bruselj
je prišlekom dal brž vedeti, da so v bistvu zgolj sitneži iz province, ki morajo biti hvaležni, da so sploh smeli vstopiti v ta
ekskluzivni evropski klub. In sledila je nova Dienstbierjeva
knjiga. Z naslovom Od sanj do realnosti. Po zgledu Orwellove
Živalske farme, kjer bi užaljenim novincem zagotovo brž dali
vedeti: »Vsi Evropejci so enaki, toda nekateri so seveda bolj
enaki od drugih!«
S to tezo se strinja tudi francoski filozof Étienne Balibar, ki
pravi, da je vse hujša neenakost v resnici eden glavnih vzrokov
za zdajšnjo krizo Evrope. Predvsem socialna neenakost, ki
tolče po vseh članicah, tudi po Nemčiji. Še najbolj pa seveda po sredozemskih državah, zlasti Grčiji, kjer je brutalnost
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
pritiskov kapitala že mogoče primerjati s
katastrofo, ki jo ljudem običajno prinaša vojna. Socialna neenakost je tudi eden glavnih
vzrokov za fragmentacijo Unije, ki je vse
bolj očitna. Evropska unija se je namreč že
zdavnaj prelevila v skupnost dveh hitrosti.
V eni so članice evrskega območja, v drugi
pa države, ki evra še nimajo. Toda razkoli so
tudi znotraj evrske zone. Na sever in (sredozemski) jug, ki postaja nekakšna žalostna
kolonija Bruslja in Berlina. Evropa se torej
spet deli na zatirajoče in zatirane.
Ujeta je v disfunkcionalni trikotnik, pravi
Timothy Garton Ash, ki ga sestavljajo nacionalne politike, (posledično neenotna)
skupna evropska politika in kajpak globalni
trgi, ki od evrokratov nenehno zahtevajo
nekakšne signale. In ti jim jih res vztrajno
pošiljajo. A kam, saj ti trgi nimajo ne imena, ne naslova, ne elektronske pošte in ne
telefona ...
Politika Evropske unije je kljub retoričnemu
združevanju v bistvu ves čas ostala nacionalna. Lizbonska pogodba je Evropskemu parlamentu resda podelila več pooblastil, toda o
vsem še vedno odločajo nacionalni politiki,
ki se sestajajo za zaprtimi vrati v Bruslju.
Daleč od javnosti. Tudi zato po evropskih
sestankih na vrhu ni ene zgodbe, ampak 28.
Vsaka članica ima namreč svojo. In tem je
potem treba dodati še tisto, ki jo pove Bruselj.
Pravi evropski politični Rašomon. Devetindvajset različnih zgodb o enem samem dogodku, povedanih v 24 različnih jezikih. Na
tak način res ni mogoče voditi Evrope.
30 / 31
V iskanju izhoda iz krize ni preprostih rešitev. Potrebna je
namreč popolna rekonstrukcija Unije, ki pa se lahko zgodi
samo od spodaj, kot pravi Ulrich Beck. Z državljanskimi
pobudami, razpravami, protesti in tudi z revoltom, ki bi moral
za vselej pomesti z zdajšnjimi evrokratskimi in kapitalskimi
elitami. Z elitami, ki so Evropsko unijo gradile po svojih vatlih
in ne po željah ljudi. Zato Evropska unija nikoli ni postala njihov, ljudski projekt.
Potreben je nekakšen evropski New Deal, ki nam bo vrnil Evropo. Evropo, ki smo si jo vsi želeli in o njej sanjali. Evropo,
ki bo res temeljila na človekovih pravicah in na spoštovanju
človeškega dostojanstva. Evropsko unijo pravih demokracij.
In prav zato Evropo brez Angele Merkel, ki je zaradi velikih
ekonomskih (in političnih) koristi, ki jih je Nemčiji prinesla
Evropska unija, že zdavnaj sebično pozabila na dolgoročne
skupne koristi vseh članic Unije. Nemška kanclerka očitno ni
brala Thomasa Manna, ki je nekoč resno svaril: »Ne nemška
Evropa, ampak evropska Nemčija!«
Švedski antropolog Sven Lindqvist je v eni od knjig zapisal,
da beseda Evropa pravzaprav izvira iz semitske besede, ki
pomeni temo. Ime je v resnici pravo, saj Evropa v takšni temi,
tudi zaradi vse bolj naraščajočega populizma in sovraštva do
drugačnih, kar je naravnost uničujoča kolateralna posledica
krize, že dolgo ni bila.
Toda po drugi strani je Winston Churchill nekoč slikovito
dejal, da zvezde pravzaprav v vsej lepoti zasijejo šele v temi.
Zvezdam na evropski modri zastavi, ki je skupna Svetu Evrope in Evropski uniji, do polnega sijaja manjka še veliko.
Dokončno bodo zasijale šele tedaj, ko bo »skupni evropski
dom«, o katerem je že pred skoraj četrt stoletja v Strasbourgu
govoril Mihail Gorbačov, vendarle dobil trdno streho. Streho,
ki jo bodo po svoji meri gradili ljudje in ne evropska politična
elita, ki je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo.
Evropa 2030 –
izziv za vse
članice EU
M ATE J A KOŽ U H N OVAK
Ob divjem, nekontroliranem kapitalizmu,
ki je zavladal v Sloveniji po 'demokratičnih'
spremembah, sem se veselila vstopa v
EU, ker sem upala, da bo EU tudi v novih
članicah poskrbela za pravice delavstva,
ki jih moderni podjetniki v teh državah
nepojmljivo kršijo. Pa sem se zmotila. Z
vstopom novih članic je nastala EU dveh
kategorij: bogatih in revnih, pri čemer se je
kapital bogatih članic potrudil, da so ljudje
v novih članicah še bolj osiroteli. Seveda so
jim pri tem krepko pomagali domači 'vojni' dobičkarji, ki so, inštruirani iz tujine,
najprej spravili pod oblast politike, nevešče
demokratičnih metod, spremenili zakone
sebi v prid, spremenili delavce, ki so v socializmu soustvarjali uspešna podjetja,
v mezdne delavce brez pravic, postavili
množico delavcev na cesto, intenzivno odpuščali in odpravljali v pokoj delavce po 50. letu, ker so bili predragi, in s tem
močno obremenili pokojninsko blagajno. Ob tem pa so si
v Sloveniji še za polovico znižali prispevek delodajalca za
pokojnine, češ da bo to znižanje omogočilo hitrejši razvoj
gospodarstva. Tako pridobljen denar so nabasali v zasebne
žepe, prenesli dobro proizvodnjo v dežele, kjer je delavska
sila poceni, lastnino podjetij razprodali in dobičke odnesli
na svoje račune v tujino.
Tako si vstopa v EU prebivalci Slovenije nismo predstavljali. V socializmu smo bili navajeni, da je politika delala za
prebivalstvo, zato je prebivalstvo z zaupanjem sprejelo novo
oblast in predolgo z nejevero opazovalo, kaj se dogaja. Kje je
Slovenija danes, vemo.
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
32 / 33
M AT EJA KOŽUH N OVA K, ROJ E N A 1 94 3 , J E D O KTO RICA Z N A N O S TI , S P E C I A L I S TKA G I N E KOLOG IJE IN PO RO DNIČA RSTVA . KOT N AC IO N A L N A KO O RD I N ATO R I CA ZA P RO M O C I J O
ZDRAVJA , VODJA INŠTIT UTA ZA SO C IA L N O ME D IC IN O IN SOC I A L N O VA R S TVO, P R E DAVATEL JICA IN EN MANDAT KOT PO SLA N KA D RŽAVN E GA Z B O RA S E J E PO S V EČA LA RAZ I S KAVA M S PODRO ČJA ZDRAVJ A , RE PRO D UKT IVN E GA Z D RAVJ A IN I Z BO L J Š A N J A KA KOVO S TI
ŽI VLJENJA STAREJŠIH. PRIZA D E VA LA SI J E ZA UVA J A N J E P RO S TOVO L J N E G A D E LA V
S LOV ENSKE BO L NIŠNICE , VZGOJ O OT RO K IN MLA D IN E ZA Z D RAVO S PO L N O S T TE R M O D ERNI ZACIJO PAT RO NAŽN E D E J AVN O ST I. J E AVTO RICA ŠT E VIL N I H S TRO KOV N I H I N Z N A N S TVEN IH ČLANKOV, TUD I V ME D N A RO D N IH PUB L IKAC IJ A H. V E S ČA S J E B I LA Z E LO A KTI VNA V GIBANJU ZA EN A K E MOŽ N O ST I O B E H SPO LOV IN M I ROV N I H G I B A N J I H , S K U PA J
S S OD ELAVCI JE BILA PRE J E MN ICA N AGRA D E PRE ŠE RN OVE GA S KLA DA . O D L E TA 2007 J E
PREDSEDNICA ZVEZE DR UŠT E V UPO KOJ E N C E V SLOVE N IJ E .
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem
študirala v ZDA. Bila sem presenečena,
kako so Američani odprti do tujcev, kako
želijo izvedeti, kako živijo ljudje drugje, ker
seveda v svojih medijih o tem izvejo zelo
malo. Mnogi se rasizma v ZDA sramujejo,
skušajo obvladati svoje predsodke in predsodke sosedov. V letih po študiju v ZDA
sem se prepričala, da je v Evropi rasizem
sicer zelo skrit, je pa hujši kot v ZDA.
Evropejcev, ki sem jih srečevala, ni nikoli
zanimalo, kako živimo v socializmu, naši
dosežki - v Sloveniji jih ni bilo malo - v očeh
zahodnih Evropejcev niso bili nič vredni,
ker so bili socialistični. Ko smo stroko-
vnjakinje na področju načrtovanja družine pripovedovale
Belgijkam in Irkam, ki niso imele na voljo učinkovitih kontracepcijskih sredstev in možnosti splava in so morale zato
na splav in po kontracepcijo v tujino, da imajo naši mladi
pari v ustavi zagotovljeno pravico do načrtovanja družine, da
imajo zakon, ki jim omogoča načrtovanje družine z dostopnimi, brezplačnimi kontracepcijskimi sredstvi, z varno prekinitvijo nosečnosti in zdravljenjem neplodnosti, da imajo
porodnice eno leto plačanega dopusta, nam niso verjele. S
tem smo se srečevali na vseh strokovnih kongresih. Nič nismo bili vredni, ker nismo znali zahodnih jezikov.
>> >
>> MAT EJA KOŽUH NOVAK
Zdaj je Slovenija dežela siromašnih bogatašev in siromašnega
prebivalstva, pri čemer imajo bogataši v rokah oblast in
skušajo ponovno obogateti na račun zniževanja socialne
države, zniževanja pokojnin in načrtnega odpuščanja delavcev. Takega vstopa v EU si prebivalci Slovenije nismo
predstavljali.
Seveda jemljem v zakup, da sem bila kot
pripadnica majhnega naroda, ki je tisoč let
živel pod tujci, dovolj nesamozavestna, da
sem nekatere odzive Zahodnjakov jemala
bolj občutljivo, kot bi jih smela. A vstop
Slovenije v EU in dogajanje po njem me
je prepričalo, da dogajanje v EU potrjuje
prav to, kar sem občutila že prej: 'osvobajanje' vzhodne Evrope, ki se je moralo v
Jugoslaviji končati z vojno, ker nas sicer
ne bi mogli 'osvoboditi', je samo sodobni
način kolonializma. Kot sem že večkrat
povedala in napisala (ne trdim, da imam
prav): prišli so trgovci z novci, naučili naše
nadobudne politike in direktorje državnih
podjetij (tiste, ki jih niso poslušali, so s
pomočjo 'nadobudnih' slej ko prej diskreditirali in odstavili), kako se s tal pobere
javno premoženje, kako se uspešna podjetja prenese v zasebne roke, ustvarili so
kupček »nouveau riche«, jim pustili leto ali
dve občutek, da so bogati, potem pa so jim
pričeli ponujati vroče delnice in kredite brez
kritja in še njih osiromašili. Ne verjamem,
da vrh EU ni vedel, kaj se dogaja v Sloveniji.
Osnovni pogoj, da se združena Evropa razvija, je, da čim prej
nehajo z razvojem dveh Evrop, da bogati bogatijo na račun
siromašenja revnih. Nemčija je kupila podatke o svojih
davčnih zavezancih, ki so denar nalagali v tujini. Zakaj tega
EU ne naredi za vse članice ali pa vsaj za postsocialistični
svet, kjer bogati vlagajo denar svojih sodržavljanov v
davčne oaze? Bogate članice natanko vedo, kaj se dogaja v
novih članicah. Namesto da bi pomagale ljudem, pomagajo
domačemu kapitalu pleniti po Vzhodu, kar se še upleniti da.
Ali se je kdo od načrtovalcev skupne Evrope ali od poslancev
Evropskega parlamenta kdaj vprašal, kako preživi starostni
upokojenec s 40 leti pokojninske dobe s 450 evri v Sloveniji,
s 300 evri na Hrvaškem ali z 200 evri na Poljskem?
Neprofitni nevladni sektor v novih državah članicah životari,
medtem, ko se v starih hitro razvija. Perspektiva razvoja EU
po moji oceni ni v razvoju profitnega podjetništva, zlasti zato
ne, ker hočejo podjetniki v novih članicah najprej okusiti
sveže pridobljeno bogastvo, se naužiti hotelov v Savdski Arabiji in počitnic na Havajih, preizkusiti adrenalinske užitke v
igralnicah in borzah in še ne razmišljajo o tem, da jim bo
bogastvo ohranilo samo dobro sodelovanje z zaposlenimi, ki
jim ustvarjajo dobičke. Hitrejši razvoj novih članic je predvsem v razvoju neprofitnega nevladnega sektorja, ki se kljub
nemogočim pogojem v zadnjih dvajsetih letih razvija, išče
TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
inovacije, da preživi ob majhnih sredstvih,
ki jih ima na voljo, in mobilizira vedno več
prebivalstva za prostovoljsko delo in medsebojno pomoč. Ne izplačuje si visokih plač in
dividend, vse, kar prihrani, vlaga v razvoj in
ne v razkošje. Večina nevladnih neprofitnih
organizacij v novih članicah nima praktično
nobenih možnosti, da dobi evropska sredstva za lastne projekte, saj nimamo dovolj
usposobljenega kadra, ki bi iskal razpise,
pisal neskončne prijave in iskal partnerje
v tujini. Nimamo ne svojih predstavnikov
ne prijateljev v EU uradih, ki bi nas sproti
obveščali in nam pomagali z lobiranjem.
Nimamo denarja, da bi plačevali lobiste
v Bruslju. Uradniki doma so pa namesto
pomočniki valpti EU. Imamo pa zelo veliko
zelo dobrih in inovativnih idej, trdim, da
več kot na Zahodu, kjer se jim ni treba tako
trdo boriti za denar.
Zahodne države imajo dobre obveščevalne
službe in natančno vedo, kdo na Vzhodu
je skorumpiran in kako. Namesto, da bi
vladam pomagale, da počistijo z goljufi in
tatovi, izkoriščajo vedenje o njih tako, da
ima njihov kapital dobičke, ali pa tako, da
vladajo njim priležni politiki, pa če so še
tako skorumpirani. Če doma ne prenesejo
kraje in goljufije, naj to uveljavijo tudi v
novih članicah, predvsem pa naj pomagajo
34 / 35
civilni družbi, da bo hitreje dozorela in se pričela uspešno
boriti za človekove pravice in za ponovno vzpostavitev socialne države. Strokovnjaki mednarodnih organizacij že
opozarjajo, da s pretiranim zniževanjem socialne države ne
bodo mogli zagnati razvoja. Očitno Evropska komisija in
razni evropski uradi te lekcije še niso vzeli.
Trdno sem prepričana, da Evropska skupnost ne bo preživela,
če bo dajala prednost razvitim in razvijala vzhodnoevropske države kot moderne kolonije, če bo imela ena pravila za
razvite in druga za manj razvite in če bo načrtno podpirala
siromašenje prebivalstva novih članic na račun bogatenja
bogatih v razvitih deželah.
Nuša Lipovec (12 let), Zlivanje; tempere, tuš
36 / 37
BA B Y B O O M B A BY BO O M 1
1946-1965: GENERACIJA »BABY BOOM«,
OTROCI BLAGINJE SMO DOSLEJ NAJŠTEVILČNEJŠA GENERACIJA. ODRAŠČALI SMO V OBDOBJU VSESPLOŠNEGA
OPTIMIZMA, PRILOŽNOSTI IN GOSPODARSKEGA NAPREDKA. TRADICIONALNE VREDNOTE IN STARA PRAVILA
SO POSTALI STAROMODNI, SPREMENIL SE JE ODNOS DO
AVTORITET. UPRLI SMO SE SVOJIM STARŠEM, BILI SMO
AKTIVNI KRITIKI POLITIKE IN IDEOLOGIJE SVOJEGA ČASA.
NA NAS SO VPLIVALI TELEVIZIJA IN CIVILNI PROTESTI.
V NAŠEM ČASU SO SE POJAVILA ŠTUDENTSKA GIBANJA,
GIBANJA ZA PRAVICE GEJEV, ŽENSKA GIBANJA, ZAHTEVE
PO RASNI ENAKOPRAVNOSTI. GRADILI SMO ALTERNATIVNE
ŽIVLJENJSKE SLOGE IN SAMOPODOBO, EKSPERIMENTIRALI
SMO Z DROGAMI. KER POSLUŠAMO SEBE, DELO RAZUMEMO
KOT NAČIN ŽIVLJENJA IN POSLANSTVO. IZBIRALI SMO GA
PO ŽELJAH IN TUDI USTVARJALI TAKŠNA DELOVNA MESTA
IN POSLE. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 18. LETA.
1946-1954: “BABY BOOM 1”
ODRAŠČALI SMO V ČASU UMOROV AMERIŠKEGA PREDSEDNIKA KENNEDYJA IN MARTINA LUTHRA KINGA IN V ČASU
GIBANJ ZA DRŽAVLJANSKE PRAVICE. ZAZNAMOVALO NAS
JE OBDOBJE HLADNE VOJNE, VOJNE V VIETNAMU, BITKE ZA
VESOLJE ITD. NE GLEDE NA TO SMO IMELI DOBRE GOSPODARSKE PRILOŽNOSTI IN BILI ZELO OPTIMISTIČNI GLEDE
RAZVOJA DRUŽBE IN SVOJIH ŽIVLJENJ. V SLUŽBI NAM JE
BILA NAJPOMEMBNEJŠA PRIPADNOST PODJETJU, SMO
GENERACIJA, KI JE PODJETJU OSTALA ZVESTA DO UPOKOJITVE. NEKATERI SE BOJIMO TEHNOLOGIJE ZADNJIH LET
IN ČUTIMO POTREBO PO MOČNEM VODENJU IN JASNIH
NAVODILIH ZA PRIDOBIVANJE NOVIH IZKUŠENJ IN ZNANJA.
Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde
Anita Ogulin 1952
Mojmir Mrak 1954
Vlasta Nussdorfer 1954
Martin Strel 1954
Lučka Kajfež Bogataj 1957
Potovanje
skozi življenje
A NITA OG UL I N
Sem Jana.
Živim v predmestju Ljubljane in imam 15 let.
Z odličnim uspehom sem zaključila osnovno šolo. Moja odločitev, da nadaljujem
šolanje na Gimnaziji Bežigrad, je preprosto
edina mogoča. Zakaj? Zato, ker me zanima
čisto vse. Narava in družba. In moj hobi?
Zgodovina, naravoslovje, glasba in šport.
Imam še dva bratca. Mlajša sta in potrebujeta kar precej podpore, da zmoreta odličen
uspeh v šoli.
Moja mamica je bila tehnolog v Iskri, očka
je ekonomist. In mamica je ob ukinitvi podjetja izgubila delo. Očka je zaposlen v gradbenem podjetju, ki tudi nima dobrih obetov, da bo obstalo. Zato sta mi predlagala,
da grem v kakšno hitro poklicno šolo, da
bom čim prej lahko poskrbela zase.
Na počitnice ali na skupni izlet s staršema
nismo odšli že pet let. Starša pravita, da za
to ni denarja, saj komaj odplačujeta dolgove
za naše stanovanje, ki smo ga kupili pred
dobrimi desetimi leti.
In tako smo kar precej varčevali, da bosta starša lahko nakupila moje učbenike in vse, kar potrebujem za nadaljevanje
v moji gimnaziji.
Noro se veselim prvega dne, novih sošolcev, vsega, kar mi
prinaša nova šola, nova sredina, novi predmeti. O, kako lepo.
Moje novo obdobje se začenja prav v prelomnem letu – letu
2000.
Piše se leto 2004.
Zaključujem z mednarodno maturo gimnazije. To so bila leta.
Učnih vzponov, prvih ljubezni, pa žalosti doma.
Tako rada sem zahajala v ta hram učenosti. Hram pravim
zato, ker so lepi spomini vezani na tole zgradbo sredi
Bežigrada v Ljubljani.
Tu so me osrečevale dobre ocene, tu sem imela veliko
sošolcev, ki so bili dobršen del srednje šole tudi pravi prijatelji. Tu sem se prvič zaljubila. In prav tu sem spoznala, kaj
pravzaprav želim početi v življenju.
Ja – zdravnica bom! Specializirala bom pediatrijo.
V šoli nisem imela nikoli nobenih težav, težave so imeli
doma z menoj, ker me je učna snov tako zelo zanimala, da
sem včasih cele noči prebedela ob knjigah, ker sem želela
snov razumeti in jo večkrat kar prehitevati.
V teh štirih letih pa je zbolel moj bratec. Najmlajši. Rak je
bila njegova končna diagnoza. In medtem je delo izgubil tudi
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
38 / 39
ANITA OGULIN, LETNIK 1 95 2 , PRO STOVO L J KA ZVE Z E PRIJ AT E L J E V M LA D I N E S LOV E N I J E I N ŽENSKA , KI URESN IČ UJ E Ž IVL J E N J SKO PO SLA N STVO. S I C E R N OV I N A R KA , KI S VO J E ŽIV L JENJE PODARJA MA J HN IM L J UD E M N E PRE D STAVL J I V I H S TI S K I N P R E DV S E M
OTROKOM Z DRUŽBENE GA RO B A . VSE SVOJ E O B D O B J E ZAVE DA N J A . J E PO B U D N I CA H I Š E
ZAVET JA ZA OTROKE V ST ISK I, AVTO RICA VEČ D E SE T PROJ E KTOV ZA E N A KE M OŽ N O S TI
OTRO K, MLADIH IN DRUŽ IN , PE DAGO ŠK I VO DJ A IN O RGA N IZATO R KA L E TN I H TA B O ROV ZA
OTRO KE, MENTORICA V OT RO ŠK E M PA RLA ME N T U … J E PRE J E M N I CA Š TE V I L N I H N AG RA D
I N P RIZNANJ, LETA 2 0 1 2 J E B ILA IZ B RA N A ZA SLOVE N KO L E TA .
moj očka.
Kako težko živimo, ne ve nihče. Ker sta
starša družino dobesedno osamila. Obupno
iščeta delo, ki bi jima omogočalo preživetje
družine. Sama pa sem si našla zaslužek s
poučevanjem tistih sošolcev, ki so bogati,
pa ne preveč zainteresirani za učenje. Tako
vsaj z menoj nista imela stroškov.
Skrbi me pa za moja starša, skrbi me za tole
družbo. Skrbi me za bratca, ki je hudo bolan,
in skrbi me, kako bom lahko študirala ob
takem pomanjkanju, kot ga imamo doma.
Ampak volje mi ne manjka. Kot študentka
bom zagotovo našla kakšno delo in vem, da
bo šlo, ker preprosto mora.
In če bi tale moj dnevnik lahko predstavila v
vsakdanu, bi vedel povedati, da sem se imela ta štiri leta zelo lepo tudi zato, ker so meni
in mojima bratcema vsako leto pri Zvezi
prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje
omogočili nepozabne počitnice. Nas povabili na številne brezplačne izlete, v kino,
gledališče. Res se nismo počutili izključene in sploh zame je
bilo izjemno pomembno, da sem imela možnost in priložnost
doživljati kraje, običaje, ljudi, počitnice in druženja z vrstniki
in različne dejavnosti, saj sem se lahko s sošolci, ki so jim
starši plačali počitnice na drugih kontinentih, enakovredno
pogovarjala o svojih občutjih, doživetjih, spoznanjih in nepredstavljivih novih znanjih. Pa o prijateljstvih in ljubezni,
ki sem jo spoznala prav na zadnjih počitnicah in se skupaj
pripravljava na nadaljevanje študija.
In če se kot srednješolka ozrem na družbena dogajanja –
ne obetajo nič dobrega. Kar naprej poslušam o poslabšanju
razmer. Politiki med seboj komunicirajo prav nesramno,
netijo nestrpnost in razslojujejo prebivalstvo.
In tega nočem. Niti ne razumem. Če bi se tako trudili, kot se
moja družina za preživetje, zagotovo ne bi uporabljali tako
nizkotnih besed, očka pravi, da tudi ne dejanj.
Tako zelo se trudim s svojim bolnim bratcem. Nič dobro
mu ne kaže. In pravijo, da bi imel več možnosti, če bi starši
zmogli z njim v Indijo. Tam menda obstaja laični zdravnik,
>> >
>> A NITA OGUL IN
ki obliko raka, kot jo ima moj bratec, ozdravi zelo hitro in učinkovito. Trudila se bom,
da bom doprinesla k skupnemu znesku, ki
bi bratcu povrnil življenje.
In sem že polnoletna. Odgovorna za svoja
dejanja pa sem postala, tako se mi zdi, že
kot osnovnošolka. Mami mi je pogosto dejala, da bi bilo njeno življenje, če ne bi imela
mene, peklensko.
Smo leta 2016.
Svoj izobrazbeni cilj sem uresničila –
zdravnica sem. Pediatrinja.
Študij, ki sem mu posvečala svoje življenje,
je torej uspešno zaključen.
Zadnje obdobje mojega izobraževanja je
bilo prav zares mukotrpno. Že ob začetku
študija, ki ni bil preprost in lahek, sem veliko delala. Hotela sem zaslužiti, da smo
bratca peljali k alternativnemu zdravniku
v tujino, saj v uradni medicini ni bilo več
upanja zanj. Tudi tja smo prispeli prepozno. Mojega bratca ni več. Izgubil je boj z
boleznijo.
Huda bolezen je napadla tudi mojo mamo.
Nikoli ni prebolela, da je izgubila delo, da je
zaman iskala drugo. Nikoli ne bo prebolela
smrti svojega sina. Pomagam ji, kolikor
se pomagati sploh da. Upanja za njeno
preživetje pa je vse manj.
Ves čas študija sem se trudila, da bi ne bila
staršem v breme, strošek. Pridobila sem
štipendijo. Ob študiju sem opravljala mnogo del. Najraje pa
sem spremljala otroke na letovanjih in taborih v času letnih
počitnic preko moje ZPM Moste - Polje. Bilo mi je lepo, še
toliko bolj, ker sem lahko omogočila, da sta bila del te lepe
zgodbe tudi moja oba brata, dokler je mlajši še zmogel nova
doživetja.
In se oziram nazaj. V leta, ko sem kot osnovnošolka sanjala
o svojih priložnostih. Svojem lepem življenju. Izobraževanju.
O svoji družini, ki mi je kot otroku nudila skromno, a ljubeče
in varno zavetje. O prizadevanjih, da bi – enako kot moja
starša - prikrila svojim sošolcem v srednji šoli, da nisem imela enakih možnosti. Da sem se trudila za osnovno preživetje
družine, da sem bila v oporo tudi staršema, ki sta pogosto
obupovala nad usodo in tem, da zanju ni pravega dela, ki bi
omogočalo dostojno in zdravo preživetje družini.
Oziram se na čas, v katerem živimo. Na mojo lepo domovino. Ki je postala del Evrope. Del vse bolj revne Evrope. Res,
da sem pridobila izobrazbo, zato ker sem si postavila cilj, ki
sem mu sledila z izjemnimi napori. Pogosto lačna, kot sta
bila lačna moja starša zato, da bi bolnemu bratcu omogočila
preživetje.
Tako kot za moja starša danes tudi zame ni dela. V Sloveniji
ne. Odšla bom. Ker moram. Moram, če hočem preživeti in
pomagati preživeti mojima staršema in bratu, ki ne more
študirati. Ker ni denarja.
In v tej lepi deželi je vse več takih mladih, kot sem sama. Kot
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
je moj brat. Ki nimajo dela, nimajo s čim
preživeti. Kot sta moja starša, ki še danes nista zmogla odplačati kreditov za stanovanje
in jih ne bosta zmogla, če ne bom pomagala. Ki ne zmoreta mesečnih položnic, ki ne
zmoreta niti plačila zdravil za mojo mamo.
Obeti, da se zaposlim v tujini, so dani. In
verjamem, da jih bom uresničila, kot sem
uresničila tudi svoje izobraževanje. Toda
zakaj ne morem tega tu, kjer sem rojena,
kjer sem se izobraževala, kjer je moja
družina.
Imam partnerja. Še študira, vendar tudi
zanj ne bo dela, ko bo študij zaključil. Torej
bova odšla s trebuhom za kruhom oba. In
zapustila to najino domovino, ki postaja
mačeha. Mnogim, ki sem jih spoznala na
poti skozi življenje. Ni jim dano preživetje.
S poštenim delom ne več.
Je bilo tega treba. Je bil potreben tako velik
pohlep? Je bilo treba v takšno razslojevanje,
kot ga doživljamo danes? Kakšna sporočila
naj pustim, ko bom odšla?
Rada bi zrla v prihodnost – optimistično,
kot sem vsa leta doslej. Rada bi verjela v
lepši in boljši jutri. Pa ne morem. Preprosto
zato ne, ker v iskanju priložnosti za osnovno preživetje srečujem sebi enake, ki brez
poznanstev, s poštenim delom in preprostim življenjem ne zmorejo več v nov dan.
Zakaj tako?
40 / 41
Odločena sem postati glasnica revnih, poštenih ljudi. Tistih, ki s srčnim in predanim delom, z vrednotami življenja
in spoštovanjem soljudi ustvarjajo lepšo družbo, zdravo
družbo in ohranjajo naravo za naše potomce.
In vem, da kjerkoli bom, bom storila vse, da to svoje življenje
podelim z ljudmi, ki so vredni spoštovanja, ki si želijo novih
znanj, ki so usmerjeni v dobro zase in za vse ljudi, ki bodo
zmogli in znali deliti ljubezen, dobrine in znanje. Ki bodo
znali sodelovati v zavedanju, da je ta svet dan prav vsem – za
čas življenja!
In ga je treba spoštovati. Če hočemo na poti skozi življenje
potovati zadovoljni, zdravi in uresničeni.
Evropska monetarna
unija: je bil v procesu
evropskih integracij
narejen korak preveč
ali prehitro?
M OJ M I R MRAK
Projekt sodobnega ekonomskega povezovanja v Evropi sega v obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, ko se je
izkazal kot edini politično realen projekt za
učinkovito preprečevanje vojnih katastrof,
ki so v prvi polovici 20. stoletja kar dvakrat
zajele staro celino. Takratni snovalci evropskih integracijskih procesov so že v
ustanovitveni pogodbi, podpisani v Rimu
leta 1957, zapisali institucionalne osnove
za čimprejšnjo ustanovitev carinske unije
in za kasnejši prehod v zahtevnejše oblike
ekonomskih integracij. Kot oddaljena faza
v tem procesu je bilo že takrat predvideno tudi monetarno
povezovanje in uvedba skupne valute.
Danes, 65 let po podpisu Rimske pogodbe, je Evropska unija
daleč najbolj razvit primer ekonomskih integracij v svetu.
Vseh 28 držav članic je vključenih v območje štirih svoboščin,
več kot polovica od njih pa se je odločila, da naredi še korak
naprej in se vključi v monetarno unijo s skupno valuto in
posledično z eno samo monetarno politiko. Pet let po izbruhu globalne ekonomske in finančne krize, ki je izrazito
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
42 / 43
M OJ MIR MRA K, ROJEN 1 95 4 , D O KTO R E KO N O MIJ E , J E J E A N M O N N E T C H A I R P RO F E S O R
NA U NIV ERZI V LJUBL JAN I. KOT GO ST UJ OČ I PRO F E SO R RE D N O P R E DAVA N A PO D I P LO M S KI H ŠT UDIJIH NA UNIVE RSITÁ D I SIE N A V SIE N I, T E R N A W I RTS C H A F TS U N I V E R S I TÄT
NA DUNAJU. JE AVTOR, S OAVTO R IN URE D N IK ŠT E VIL N IH K NJ I G , KI S O B I L E O B J AV L J E N E
DOM A IN V T UJINI. V SVOJ I D O LGO L E T N I KA RIE RI J E O PRAV L J A L Š TE V I L N E S TRO KOV N E
NA LOG E ZA V LADE REPUB L IK E SLOVE N IJ E : V O B D O B J U 1 992- 19 9 6 J E VO D I L PO G A J A N J A
RS O PREVZEMU DELA D O LGA N E K DA N J E SF RJ D O T UJ IH KO M E RC I A L N I H BA N K , V L E TI H
2000-2 0 0 2 JE BIL SVETOVA L E C ZA F IN A NČ N A VPRA ŠA N J A VK L J U Č E VA N J A N A Š E D RŽAV E V
EU . KOT ČLAN DELOVNE SK UPIN E ZA E VRO PSK E ZA D E VE PRI V LA D I R S J E B I L V O B D O B J U
2003-2 0 0 5 O DGOVOREN ZA PRIPRAVO A N A L IT IČ N IH O SN OV ZA PO G A J A N J A S LOV E N I J E
O NOVI SREDNJERO ČNI F IN A NČ N I PE RSPE KT IVI E U ZA O B D O B J E 2007- 2013, S E DA J PA
S VETUJE VLADI V POGAJA N J IH V ZVE Z I S F IN A NČ N O PE RSPE KTI VO E U ZA O BD O BJ E 20142020. MOJMIR MRAK JE O PRAVL J A L T UD I ŠT E VIL N E SVE TOVA LN E N A LO G E ZA S U B J E KTE I Z
S LOV ENIJE IN ZA MEDNARO D N E O RGA N IZAC IJ E , KOT SO N PR. O E C D, I B R D, E BR D, I F C , E VROPSKA KO MISIJA , EV RO PSK I PA RLA ME N T, UN D P IN UN ID O, TE R S V E TOVA L N E N A LO G E ZA
DRŽAVNE INSTIT UCIJE DRŽAV V RE GIJ I, VK L J UČ N O S HRVA ŠKO, Č R N O G O RO, M A KE D O N I J O,
ROMUNIJO, SLOVAŠKO, S RB IJ O IN T URČ IJ O.
močno prizadela države evroobmočja, se
postavlja vprašanje, ali so države članice v
procesu evropskih integracij naredile korak
preveč oziroma vsaj prehitro? To vprašanje
ima sicer vrsto podvprašanj. Naj navedem
samo dve. Ali je bil politični aktivizem kot
pomemben element poglabljanja integracijskih procesov v Evropi tokrat le preveč
neusklajen z ekonomskimi predpogoji, ki jih
mora neko geografsko področje izpolnjevati
za vzpostavitev stabilne monetarne unije?
Kaj bi bilo treba storiti, če želimo postaviti
evro na dolgoročno stabilne temelje?
Kot rečeno, je monetarna unija najvišja in s tem tudi
najzahtevnejša oblika regionalne ekonomske integracije. Če
se države odločijo za vzpostavitev območja proste trgovine
in tudi carinske unije, to od njih ne zahteva velikih žrtev v
smislu izgube nacionalne suverenosti, pa tudi morebitni
izstop iz tovrstnih oblik integracij je povezan s sorazmerno
majhnimi stroški. Ko se države odločijo, da vzpostavijo skupen ekonomski prostor s prostim pretokom blaga, storitev,
kapitala in ljudi, to od njih zahteva že bistveno tesnejše
sodelovanje in posledično več skupnega odločanja na nadnacionalni ravni.
>> >
>> MOJMIR MRAK
Monetarna unija pa je v smislu zahtevnosti
oziroma predpogojev, ki morajo biti ustvarjeni, še bistveno bolj zahtevna. Zakaj?
Osnovni problem vsake monetarne unije
je, kako se učinkovito soočiti s problemom
t.i. asimetričnih šokov. Gre za tiste šoke,
ki z različno intenziteto prizadenejo njene
posamezne geografske dele. Teorija optimalnega valutnega območja, razvita v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je identificirala naslednje štiri predpogoje, ki jih
mora izpolnjevati geografsko področje, da
bi se »kvalificiralo« za uspešno monetarno
unijo: prost pretok delovne sile, tesna gospodarska povezanost med posameznimi geografski deli unije, gospodarska raznolikost
teh geografskih delov in fiskalna moč na
ravni monetarne unije kot celote.
Če pogledamo evropsko monetarno unijo
skozi prizmo teh predpogojev, je jasno, da
dveh od njih ob svoji ustanovitvi ni izpolnjevala. Evropska unija formalno sicer ima
prost pretok delovne sile, dejansko pa je ta
svoboda omejena ne le zaradi jezikovnih
ovir, temveč tudi zaradi še vedno velikih
razlik v nacionalnih ureditvah na številnih
področjih. V pogojih dejanske omejenosti
prostega pretoka delovne sile bi bilo še toliko bolj pomembno, da bi evropska monetarna unija imela bodisi skupen proračun
bodisi vsaj skupen sklad, s katerim bi lahko
posredovala v državah, ki bi bile prizadete
z asimetričnim šokom. Zaradi politične
občutljivosti, povezane s prenosom dela
fiskalne suverenosti na nadnacionalni nivo,
izvirna institucionalna infrastruktura evr-
skega območja tovrstnega fiskalnega mehanizma preprosto
ni predvidela. Kot nekakšna »druga najboljša rešitev« je bil
vzpostavljen Pakt za stabilnost in rast, katerega osnovna
logika je bila, da mora vsaka od držav članic sama skrbeti
za svojo fiskalno stabilnost. Druga velika slabost originalne
institucionalne infrastrukture evrskega območja pa je bila v
tem, da sploh ni predvidela mehanizma za reševanja držav
članic, če/ko bi katera od njih zašla v krizo. Tudi to izvira
iz politične nepripravljenosti v času formiranja evrskega
območja, da bi se institucionalno omogočili fiskalni transferji v države, ki bi bile prizadete z asimetričnim šokom.
Skratka, originalna institucionalna infrastruktura evrskega
območja je bila v ekonomskem smislu pomanjkljivo postavljena. V času konjunkture je sicer delovala kolikor toliko
uspešno, kot izrazito krhka in dolgoročno nevzdržna pa se
je izkazala v trenutku, ko je območje evra zašlo v prvo veliko krizo. Vse to, kar počnemo od leta 2010 dalje, najprej
v obliki ad-hoc reševanja Grčije, Portugalske in Irske, kasneje pa z bolj sistemskimi ukrepi, je usmerjeno v popravljanje oziroma dopolnjevanje institucionalne infrastrukture
območja evra. Osnovni namen teh ukrepov je bil dvojen.
Prvič, popraviti oziroma okrepiti dokaj pomanjkljiv mehanizem preprečevanja kriz, kar se je zgodilo s celovito preobrazbo Pakta stabilnosti in rasti. In drugič, popolnoma na
novo vzpostaviti mehanizem za reševanje kriz, saj originalna institucionalna infrastruktura evrskega območja tega
instrumenta preprosto ni vsebovala. V tem kontekstu je bil
ustanovljen najprej začasni in nato še stalni mehanizem za
reševanje kriz, kar je bil dejansko prvi korak k vzpostavljanju
fiskalnega stebra skupne evropske valute. Drugi pomemben
korak na tej poti pa je bila odločitev za vzpostavitev bančne
unije z enotnim bančnim nadzorom, enotnim mehanizmom
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
za reševanje bank v težavah in enotnim
sistemom zavarovanja depozitov. Glede na
to, da je vzpostavitev drugega in tretjega elementa bančne unije potencialno povezana
s finančnimi transferji med davkoplačevalci
različnih držav, je vzpostavitev bančne unije
mogoče ocenjevati kot posredno pot k bolj
ali manj tesni fiskalni in posledično tudi
politični uniji držav članic območja evra.
Kako realno je, da bo do tega prišlo?
Države članice evrskega območja so v zadnjih treh letih dokazale, da so pripravljene
sprejeti zelo težke odločitve za ohranitev
in dolgoročno stabilizacijo evroobmočja.
Eden od ključnih razlogov za to je strah
pred razpadom unije. Nihče namreč ne ve,
kaj bi to pomenilo, se pa vsi zavedajo, da bi
bili finančni, širši gospodarski in politični
stroški razpada ogromni. Prav ta strah pred
neznanim je bil eden od ključnih motivatorjev sprejemanja težkih odločitev. Te so
bile v času sedanje krize vedno sprejemane
v situacijah, ko je bil položaj najtežji. Spomnimo se skorajšnjega bankrota Grčije maja
2010 in zgodovinskih odločitev, povezanih
z njenim reševanjem, ali pa odločitev jeseni
leta 2011, ko je zaradi začetka prelivanja
krize s periferije na osrednje območje evra
prišlo do aktivnejše vloge ECB v reševanju
krize v zameno za dogovor držav članic o
fiskalnem paktu.
44 / 45
Kriza v evro območju nikakor ni zaključena in tudi potek
institucionalne reforme evroobmočja je mogoče najbolje
označiti z besedami »dela v teku«. Trenutno so ta »dela«
osredotočena na vzpostavitev bančne unije, pri čemer pa
bo njihova dinamika odvisna od pritiska na države članice.
Dinamika bo hitrejša, če bo prišlo do zaostrovanja krize.
V kontekstu vse večjih razlik med severnimi državami
evroobmočja, ki so bolj ali manj na poti iz krize, ter njihovimi južnimi članicami, kjer se pod težo ostrih varčevalnih
ukrepov gospodarsko okrevanje še ni resno začelo, je to vse
bolj verjetno.
Naj zaključim. Da, države članice evroobmočja so podcenjevale nujnost upoštevanja teorije optimalnega valutnega
območja kot konceptualne osnove za uvedbo skupne evropske valute. Očitno so se politiki zanašali na uspešnost dosedanjega pragmatičnega pristopa, za katerega je bilo značilno
»naredimo korak naprej, potem pa bo že nekako šlo«. V primeru monetarne unije je jasno, da bo uspeh tega koraka odvisen
od tega, ali bodo v pogojih dejansko ne popolnoma prostega
pretoka delovne sile države pripravljene na resno fiskalno
unijo in s tem na prenos dela nacionalne fiskalne suverenosti
na nadnacionalni nivo. Upam, da bo odgovor na to vprašanje,
ki je vsaj toliko ekonomsko kot politično, pozitiven. Ob tem
velja poudariti še nekaj. Odgovor bo moral pasti v kontekstu
oblikovanja vseh treh stebrov bančne unije in vzpostavitve pogojev, ki bodo državam južnega dela območja evra omogočile
javnofinančno konsolidacijo v pogojih gospodarske rasti. Brez
tega se bodo socialne in s tem politične razmere v teh državah
zaostrovale, to pa seveda niso pogoji, ki bi bili obetavni za prihodnost skupne valute in EU kot celote.
Boj za spoštovanje
človekovih pravic
in humanistične
vrednote s kulturnim
in jasnim dialogom
VLA STA N USSD OR F ER
Razmišljati o prihodnosti Evrope je zame
zares velik izziv. Še posebno v času pretresov, ki jih Evropa danes doživlja. V času
izjemne globalne soodvisnosti se je težko
osredotočiti zgolj na prihodnost Evrope, saj
politične nestabilnosti v enem delu sveta naplavijo neslutene posledice v drugem delu,
zamajejo stabilna gospodarstva in načnejo
tisočere vezi socialne države. Zaupanje ljudi
v institucije držav in v mednarodne organizacije hitro kopni.
Spremembe, ki bodo odločilno prispevale k Evropi, kjer bodo
z večjo močjo in neomajno vladali demokracija, človekove
pravice in vladavina prava, se morajo začeti že danes. Najprej in predvsem v družini, tej temeljni enoti človeštva, ki
usodno oblikuje otroka, njegov vrednostni sistem in njegovo
empatijo do soljudi. Družina, ki ne sprejema drugačnih sosedov in prezira njihovo kulturo, ne more biti dobro gnezdo
za razvoj otroka, v prihodnosti aktivnega sooblikovalca evropske družbe. Sprejemanje drugačnosti, najsi bo invalidov,
spolno drugače usmerjenih posameznikov, ljudi drugačne
veroizpovedi od večinske ali politično drugače mislečih,
mora postati temelj sobivanja. Tudi na tem moramo graditi
Evropo prihodnost.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
46 / 47
VLASTA NUSSDORFER, ROJ E N A 1 95 4 , VA RUHIN J A Č LOVE KOVI H P RAV I C , P R E DAVATE L J I CA ,
PU BL ICISTKA , PISATELJICA , HUMA N ITA RKA . IN SE VE DA PRAV N I CA , K I J E D O P R E VZ E M A
FU NKCIJE VARUHINJE L E TA 2 0 1 3 D E LOVA LA N A TOŽ IL STVU , N AZA D N J E KOT V R H OV N A
DRŽAVNA TOŽILKA . JE PO B UD N ICA USTA N OVITVE D RUŠTVA B E L I O B ROČ S LOV E N I J E TE R
S KLA D OV PLAMEN DOBROT E IN HIPO K RAT. ME SEČ N O O PRAVI V S A J 150 U R B R E Z P LAČ N E G A
DELA , NAMENJENEGA RAN L J IVIM SK UPIN A M. J E E N A O D PO B UDN I C P ROJ E KTA ZAG OVO R N I K
– GLAS OTROKA , KI DELUJ E V O K RIL J U VA RUHA Č LOVE KOVIH P RAV I C R S , D E J AV N A J E P R I
I ZOBRAŽEVANJU PRO STOVO L J C E V V N E VLA D N IH O RGA N IZAC I J A H , A KTI V N O S O D E L U J E S
CENT RI ZA SOCIALNO D E LO, Z VA RN IMI HIŠA MI, MAT E RIN SK I M I D O M OV I I N VZG OJ N I M I
ZAVODI. V ZADNJIH DEVE T IH L E T IH J E N A PISA LA D E VE T K N J I G , I Z K U P I Č E K J E Š E L V D O BRODEL NE NAMENE. JE KO L UMN IST KA N A PRAVN IŠK E M SPL E TN E M PO RTA L U I U S - I N F O.
V OKVIRU PO RTALA JE BILA V L E T IH 2 0 0 6 - 2 0 1 2 IZ B RA N A M E D D E S E T N A J V P L I V N E J Š I H
PRAV NIKOV SLOVENIJE.
Letos sem nastopila funkcijo varuhinje
človekovih pravic Republike Slovenije. Pred
tem sem celotno profesionalno kariero posvetila državnemu tožilstvu na vseh ravneh
- kot okrožna, višja in vrhovna tožilka. Poti,
tudi zunaj tožilskih vrst, pa so me vedno
vodile do ljudi, ki so potrebovali pomoč.
Poznala sem njihove tegobe in stiske, vendar mi sedanja funkcija omogoča celovitejši
vpogled v delovanje države in lokalnih
skupnosti ter na raven zaščite človekovih
pravic, ki jih oziroma bi jih morali zagotavljati omenjeni organi.
Ugotavljam, da je pravna država na veliki preizkušnji, kajti
mnogokrat so kršene pravice do učinkovitih pravnih sredstev. O pravicah ljudi se na slovenskih sodiščih ne razsoja
vedno v razumnem roku. Socialno državo je načela erozija,
socialna varnost se zmanjšuje, tudi zaradi preteklih napak
vodenja države in bohotenja neustavljivega pohlepa, korupcije ter nedopustne in mnogokrat nekaznovane kraje
družbenega premoženja. Nadzorni mehanizmi države in
lokalnih skupnosti niso dovolj učinkoviti.
>> >
>> VLASTA NUSSDO RFER
Zato menim, da je že danes treba sprejeti
korenite družbene spremembe, ki bodo
zagotovile resnično delovanje pravne
države. Še šestnajst let imamo do leta 2030
(kar je bilo vodilo za razmišljanje) in to
mora biti dovolj, da vzpostavimo učinkovite
mehanizme, ki bodo zagotavljali enakost
vsakega pred zakoni države ali evropske
skupnosti ter enako obravnavo (ne glede
na socialni status, politično pripadnost,
članstvo v raznovrstnih mrežah ali druge
osebne okoliščine), in to v razumnem roku.
Pravo bo moralo v še večji meri služiti humanizaciji odnosov med ljudmi, ne le potrebam po birokratskem in človeku odtujenem
redu, ki dovoljuje ponižanje človeka in
načenja njegovo dostojanstvo. Seveda pa še
tako dober pravni red ne bo mogel zagotoviti spoštovanja vseh človekovih pravic
prav slehernemu posamezniku, če ne bo
vsakdo spoštoval pravic drugih in obenem
izpolnjeval svojih dolžnosti. Ne zgolj pravic,
zapisanih v pravnih aktih, temveč tistih osnovnih pravic, kot so za človeka dostojne
življenjske razmere, dostop do pitne vode
in zdrave hrane, človeka vredno bivališče,
neonesnaženo okolje. Zavest o medsebojni odvisnosti pravic
in dolžnosti žal še ni del našega miselnega okvira. Spoštovanje
dostojanstva drugega in njegovih pravic mora postati moralna, etična paradigma, ustaljen in splošno sprejet vzorec
razmišljanja in delovanja vsakega posameznika.
V Evropi bomo morali Evropsko konvencijo o človekovih
pravicah (ki smo jo pogumno sprejeli takoj po drugi svetovni vojni) in druge mednarodne pogodbe enako pogumno
morda dopolniti z nekaterimi prej omenjenimi »novimi«
pravicami. Mednje bo morda sodila tudi pravica do ekonomskega in socialnega razvoja posameznika, pravica do komunikacij, pravica do participacije in soodločanja. Odločanje o
prihodnosti in usodi lokalnih, nacionalnih ali širših skupnosti
je danes namreč v rokah političnih elit, povezanih v politične
stranke in prepletenih s kapitalskimi in zgolj k profitu za vsako ceno usmerjenimi skupinami. Te mnogokrat ne zmorejo
slediti dolgoročnim interesom skupnosti, temveč le partikularnim, kratkoročnim ciljem, povezanim tudi z neizmerno
željo obdržati se na oblasti, včasih tudi za vsako ceno in tudi
z ukrepi, ki so v nasprotju z osnovnimi načeli pravne države
in demokracije.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
Temu so se upravičeno uprli zlasti mlajši, ki
so razvili svojevrstne oblike upora proti zlorabi demokratičnih institucij. Z zanosom, ki
ga včasih zmorejo le mladi, so začeli razvijati
oblike neposredne demokracije. Prepričana
sem, da bo Evropa prihodnosti spodbujala
in omogočila sodelovanje prebivalcev pri
odločanju o najpomembnejših vprašanjih
neposredno, na zborih občanov, volivcev,
zainteresiranih skupin ali preko sodobnih
oblik komunikacije. Morda bomo ljudje
odločali o zakonih in drugih ukrepih države
kar preko spletnih povezav. Parlament bo
morda dobil drugačno, vsekakor dopolnjeno
vlogo od sedanje. Ljudje premoremo dovolj
modrosti ter zamisli in iniciativ o tem, v
kakšni družbi želimo v prihodnje živeti. Že
danes imamo pravico sodelovati pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh odločanja.
Vendar je raven sodelovanja skorajda
neznatna zaradi vsesplošnega nezaupanja v
institucije pravne države, zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic in brezbrižnosti,
ki se pojavi vedno, ko ljudje začutijo nemoč
in izigranost. Naši poslanci v parlamentih so
predstavniki vseh nas, vsega ljudstva in niso
vezani na kakršna koli navodila, pravi slovenska ustava. Ljudje pa so ugotovili, da sedanja predstavniška demokracija potrebuje
novega vetra v nova ali stara jadra.
48 / 49
Zato moj osebni nasvet: včeraj je preteklost, ki se je ne da spremeniti, vsak dan pa je lahko nova priložnost, da uresničimo
ideje in z voljo dosežemo spremembe. Če ne bomo uspeli tega
mi, sedanje generacije, jih bodo naši nasledniki. Vendar je nujen
nadaljnji boj za spoštovanje človekovih pravic in humanističih
vrednot s kulturnim in jasnim dialogom. Težki časi so lahko
izziv in prava priložnost. Verjamem v jutri.
Kaj si dobrega
storil za svet
in lastni narod?
M A RT IN ST R EL
Kakorkoli danes obračamo svet, vse se bolj
ali manj vrti okoli denarja. Ali je denar res
tako pomemben za ta svet ali pa smo si
sami sebi ustvarili mit o življenju, ki naj ne
bi obstajalo brez denarja? Veliko vprašanj in
malo odgovorov. Res pa je le eno, srečni so
bili tudi takrat, ko ni bilo denarja in ne mej.
Kam plujemo, ali smo na pravi poti za boljši
jutri, ali bo Evropa brez meja prinesla več
sreče in veselje v mnoge družine? Združena
Evropa mladim daje upanje in tudi sam
razmišljam, da smo na pravi poti, ker drug
brez drugega tako in tako ne moremo. Za
vzor si lahko vzamemo ZDA, kjer se govori
en jezik, ni meja med 50 državami in se kot
denarna valuta uporablja samo dolar. Saj je
vse enostavno, če razumeš ljudi. Država je
zaradi ljudi, ne pa obratno. Tudi zgodovina
ima svojo moč, ki prav tako kroji usodo
ljudstev.
Toda čas teče in mladi vse bolj narekujejo tempo življenja,
povečuje se želja po svobodi gibanja in druženju. Evropa se
združuje, denarnih valut je vse manj, angleški jezik postaja
vse močnejši, toda ne pozabimo ohranjati lastnega jezika in
kulture, ne pozabimo imeti radi svoje države.
Vsaka kritika je dobrodošla, toda preden jo izustiš, poglej
sebe in povej, kaj si dobrega storil za svet in lastni narod,
spoštovan boš vsepovsod.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
M ARTIN STREL, ROJEN 1 95 4 , SE J E PRE Ž IVL J A L KOT
U ČI TE LJ KITARE V G LASB E N IH ŠO LA H V L J UB L J A N I, T RE B NJ EM, SEV NICI, G RO SU PL J E M. L E TA 1 97 8 J E Z WPMSA
( WORLD PRO FESSIO NAL MA RAT HO N SWIMMIN G A SSO C IATI ON) IZ CHICAG A NA PO B UD O VRHUN SK E GA PLAVA LCA
H RVATA VELJKA ROGOŠIĆA , TA K RAT N E GA SE K RE TA RJ A ZA
EVROPO, PODPISAL PROF E SIO N A L N O PO GO D B O ZA N A STOPANJE NA PLAVALNIH MA RATO N IH V SK UPIN I PRO F E SI ONALCEV. MARTIN ST RE L J E PRE PLAVA L N A J VEČ J E IN
NA J DALJŠE REKE SV ETA IN PO STAVIL 5 SVE TOVN IH RE KORDOV. ZA PREPLAVAN MISSISSIPPI J E B IL L E TA 2 0 0 3 V
MONTE CARL U NOMINIRA N ZA ŠPO RT N IKA SVE TA . F IL M B IG
RI VER
MAN, KI PRIKAZ UJ E MA RT IN OVO PRE MAGOVA N J E
A MAZO NKE, JE BIL LETA 2 0 0 9 Z MAGOVA L E C F IL MSK E GA
FES TIVALA SUNDANCE V PA RK C ITYJ U V Z DA , N AGRA D E PA
J E P REJEL T UDI NA MNO GIH D RUGIH F IL MSK IH F E ST IVA L IH.
MA RTIN ST REL, KI ZADN J A L E TA Ž IVI VEČ IN O MA V PHO E NI XU V ARIZO NI, JE DO SE DA J IZ DA L T UD I ŠT IRI K N J IGE .
MOŽ, KI JE PREMAG AL A MAZO N KO J E PRE VE D E N A V VE Č
KOT 2 0 JEZIKOV. ZA VELI K USPE H SI ŠT E J E , DA STA O B N J E M
ZRA S LA BO RUT IN NINA , IZO B RAŽ E N A OT RO KA Z O D L IČ N IM
ZNA NJEM TUJIH JEZIKOV. SIN B O RUT J E MA RT IN OV ME D N A RODNI MENEDŽER.
50 / 51
Prihodnost Evrope:
trajnostni razvoj
ali le še razvoj za
preživetje?
LU ČKA KAJ F EŽ BOG ATAJ
Prihodnost Evrope je v času globalnih
povezav in tudi globalnih problemov, milo
rečeno, nejasna. O njej moramo razmišljati
z različnih zornih kotov. Pomemben vidik
evropske prihodnosti je okoljski vidik. In
okoljski problemi so danes globalni. Vemo,
da je Zemlja super planet, ki pa ima napako
– da je omejen. Človeška vrsta na njem raste
tako številčno kot po gospodarskih apetitih,
planet pa ostaja enako velik, a z veliko bolj
omejenim dostopom do naravnih virov na
Zemljana. Tega se v evropskem izobilju, v
katerem živimo, ne zavedamo dovolj.
Ljudje smo v zadnjem stoletju ustvarili
novo dobo na tem planetu, ki jo je nobelovec Paul Crutzen poimenoval antropocen.
Pri tem je Evropa z gospodarsko ekspanzijo zadnjih dvesto let še kako sodelovala.
Za antropocen je značilno, da se posto-
poma približujemo zgornjim mejam nosilnosti planeta.
Eksponentna rast človeških aktivnosti ustvarja neverjetne
pritiske na biofizikalne sisteme in nekatere kritične meje so
že presežene.
Globalni okoljski problemi
Zaenkrat imamo težave vsaj na devetih področjih. Najprej
omenimo podnebne spremembe, katerih ključni indikator
je vsebnost ogljikovega dioksida v zraku. Ta je znašala pred
tristo leti 280 ppm (delcev na milijon), trenutno pa je vsebnost že 400 ppm in zaradi rabe fosilnih goriv in spreminjanja
rabe tal še vedno raste. Varna meja, ki naj je ne bi presegli,
pa je manj kot 350 ppm CO2. Kritično mejo smo tako že
presegli za več kot desetino. Na drugem mestu je zakisanje
oceanov, ki vpliva na morske ekosisteme, koralne grebene,
prehranjevalne verige in s tem tudi na človeka. Stopnja zakisanja je trenutno vsaj stokrat hitrejša kot v kateremkoli ob-
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
dobju zadnjih dvajset milijonov let, saj oceani odstranjujejo iz atmosfere kar četrtino
človeških izpustov CO2 , to pa veča kislost
površinske vode. Izginjanje stratosferskega
ozona so mednarodni dogovori zaustavili, a
na zakrpanje ozonske plasti bomo čakali še
vsaj trideset let. Naslednji ekološki problem
je povezan z globalnima cikloma dušika in
fosforja, ki vplivata na življenje v jezerih
in morjih in povzročata spremembe vodnih režimov. Človeška aktivnost pretvori
več dušika iz ozračja v reaktivno obliko
kot vse naravne kopenske pretvorbe skupaj. Gre za industrijsko pretvorbo v amoniak, fiksacijo atmosferskega dušika v
52 / 53
kmetijstvu, sežiganje fosilnih goriv in biomase. Varna meja
je le četrtina trenutne vrednosti. Tudi ta kritična meja je
presežena. Izguba biotske pestrosti vpliva na vse procese na
Zemlji, a žal je to že tretja kritična meja, ki smo jo presegli.
Povprečna stopnja izumiranja je v današnjem antropocenu
sto do tisočkrat večja in ogroža približno četrtino vrst. Tudi
raba pitne vode za stabilnost planeta ne sme biti večja od
4000 kubičnih kilometrov letno. Predindustrijska družba
je letno porabljala šestkrat manj pitne vode kot današnja, a
kljub temu osemsto milijonov ljudi na svetu še vedno nima
dostopa do varne pitne vode. Tudi 20 milijonov Evropejcev
>> >
LU Č KA KAJFEŽ BOGATAJ J E ROJ E N A L E TA 1 95 7. D IPLO MI RA LA J E N A F A K U LTE TI ZA
MATE MATIKO IN FIZIKO, MAGIST RIRA LA IN D O KTO RIRA LA PA N A B I OTE H N I Š K I F A KU LTE TI .
I ZOBRAŽEVALA SE JE ŠE N A ŠVE D SK E M IN V Z DA . PRE DAVA N A BI OTE H N I Š KI F A K U LTE TI ,
KJ ER JE T UDI VO DJA CE N T RA ZA B IO ME T E O RO LO GIJ O, N A F A KU LTE TI ZA M ATE M ATI KO
I N FI ZIKO T ER FAKULT E T I ZA A RHIT E KT URO N A UN IVE RZ I V L J U BL J A N I . U KVA R J A S E Z
RAZI SKAVAMI S PO DROČ J A K L IMAT SK IH SPRE ME MB IN A PL IKATI V N E M E TE O RO LO G I J E I N
VODI ZNANSTV ENE NACIO N A L N E IN E U PROJ E KT E . B ILA J E Č LA N I CA BI ROJ A M E DV LA D N E G A
PA NE LA ZA PODNEBNE SPRE ME MB E V Ž E N E VI, O D L E TA 2 009 PA D E L U J E V N J E M KOT
U REDNICA PET EGA PO ROČ ILA . B ILA J E Č LA N ICA KO MIT E J A G LO BA L N E G A K L I M ATS K E G A
OPAZOVAL NEG A SIST EMA PRI SVE TOVN I ME T E O RO LO ŠK I O RG A N I ZAC I J I I N J E Č LA N I CA
U PRAVNEGA ODBORA G LO B A L WAT E R PA RT N E RSHIP. ZA SVOJ E S TRO KOV N O I N D R U Ž B E N O
A NGAŽIRANO DELO JE P RE J E LA ŠT E VIL N A UGL E D N A PRIZ N A N J A V S LOV E N I J I I N TU J I N I I N
J E S O DO BIT NICA NO BELOVE N AGRA D E ZA MIR (2 0 0 7 ).
>> LU Č KA KAJFEŽ BO GATAJ
nima dostopa do kakovostne vode in varne
sanitarne ureditve. Problematična lahko
postane tudi sprememba rabe tal v kmetijske namene, saj je danes 12 odstotkov tal
že v pretvorjenih v kmetijske površine.
Ocenjujejo, da lahko za potrebe kmetijstva
spremenimo največ 15 odstotkov tal, ki jih
ne pokriva led. To seveda pomeni premislek o količini in vrsti hrane, ki bo še na
voljo. Za zadnja dva okoljska problema nalaganje aerosolov v atmosferi in kemično
onesnaževanje - meje še niso določene.
Vemo pa, da delci v ozračju vplivajo tako
na podnebni sistem kot na človeško zdravje
in da je človeška aktivnost od predindustrijske dobe naprej podvojila koncentracijo
aerosolov v atmosferi. Vemo tudi, da radioaktivne snovi, težke kovine in neštete
organske snovi, ki jih povzroča človeška
aktivnost, resno uničujejo človeško zdravje
in delovanje ekosistemov. Kljub temu da ni
še znanih številk, koliko plastike, pesticidov
in ostankov zdravilnih sredstev ta planet
prenese, lahko mirno rečemo: manj je bolje.
Okoljski zlom seveda kljub preseženim mejam ni neizbežen, a znanost nas opominja,
da lahko negativni okoljski trendi privedejo
do hude in nepopravljive škode v nekaterih
ekosistemih in storitvah, ki jih še zlasti v
Evropi jemljemo za samoumevne.
Vse to so globalni okoljski problemi, na katere Evropa seveda ni imuna. Prispeva k njihovim vzrokom in že čuti tudi njihove posledice. Res je, da je številne lokalne okoljske probleme Evropa rešila ali pa je na dobri poti. Evropska okoljska
zakonodaja je brez primere v svetu, četudi je vse države ne
izpolnjujejo v celoti. K sreči je evropska politika že pred
leti prepoznala dejstvo, da dobro izvajanje in krepitev varstva okolja prinašata številne koristi. Tako smo v preteklosti
prav Evropejci uspešno zajezili pojav kislega dežja, močno
izboljšali kakovost vodotokov, kopalnih voda in tudi podtalnice. Veliko bolj previdno kot včasih upravljamo z gozdovi in skušamo bolje prostorsko načrtovati in zavarovati
biotsko pestrost našega območja. Manj uspešni smo bili pri
zagotavljanju lokalne kakovosti zraka, vsaj glede poletnega
ozona in drobnih delcev, ki jim je še vedno izpostavljena
skoraj tretjina prebivalcev evropskih mest. Tudi prisotnosti
težkih kovin v tleh nismo uspeli povsod rešiti, precej dela
Evropejce čaka pri obvladovanju okoljskih težav, ki nam jih
povzroča promet. Poraba snovi in količina nastalih odpadkov še vedno rasteta, četudi počasneje kot gospodarstvo.
Cilj zaustavitve upadanja biotske raznovrstnosti v Evropi še
zdaleč ni dosežen, čeprav so obsežna območja po vsej Evropi
razglasili za zavarovana.
BA B Y B O O M BA B Y B O O M 01
Še zlasti neugoden razkorak med dejanskim in želenim stanjem pa prinaša evropski način življenja na področju podnebnih
sprememb. Že leta je uradno evropsko
stališče, da je nujno doseči cilj omejitve
globalnega dviga temperature na manj kot 2
stopinji Celzija in da je za to potrebno tudi
znatno zmanjšanje izpustov toplogrednih
plinov v Evropi. Ne pozabimo, da je po
skupnih izpustih teh plinov EU takoj za
Kitajsko in ZDA. Pogosto se pohvalimo,
da so se naši izpusti v zadnjem desetletju
zmanjšali in da bomo dosegli kjotske cilje.
A roko na srce, ti podatki zajemajo le izpuste v državah članicah EU, izračunane
po dogovorjenih mednarodnih smernicah,
ki jih določa UNFCCC. V resnici pa je
evropski prispevek h globalnim izpustom
bistveno večji - v izračunih namreč nikoli ni
upoštevan evropski uvoz blaga in storitev.
Ta pa se je večal iz leta v leto, saj smo v
Evropi ostali tipična potrošniška družba.
Tudi sistem trgovanja z izpusti se nam v
EU ni preveč posrečil, saj je prihajalo do
številnih stranpoti in celo zlorab. Naivno je
bilo pričakovati, da bo tak tržni mehanizem
reševal okoljske težave, katerih globoki vzrok je potrošniški način življenja.
54 / 55
Negospodarna korist
Planet, ki ne raste, spreminjamo torej tudi Evropejci, misleč,
da bomo od tega imeli nenehne koristi. A to počnemo
negospodarno in planet se že odziva. Ta odziv pa nas vse bolj
stane. Stanejo nas posledice podnebnih sprememb, stanejo
nas lokalne ekološke katastrofe, vplivajo na naše blagostanje,
na kakovost in razpoložljivost osnovnih virov in s tem tudi
na naše zdravje. Neporavnan račun naravi družba plačuje
s povečanjem umrljivosti, skrajšanjem življenjske dobe in
stroški zdravljenja bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak,
preko zmanjšanja kmetijskih pridelkov zaradi več ozona
pri tleh ter seveda propadanja ekosistemov. Poseganje v
naravo je sicer prispevalo k razvoju človeštva, a cena za to
so naraščajoči stroški za blaženje učinkov nepredvidenih
tveganj in nepričakovanih dogodkov. Žalosten rezultat bo
tudi neprimerno slabše stanje okolja in virov za prihodnje
generacije. Zato je premislek o spremembah našega ravnanja
nujen.
Rast preko mej
Evropska politika omejenosti planeta dolgo časa ni
upoštevala. Do 70-ih let je veljalo, da meje rasti ne obstajajo. V 80-tih prejšnjega stoletja je začelo veljati mnenje, da
meje sicer obstajajo, a so daleč v prihodnosti. Mantra 90-tih
je bila, da so meje rasti že bližje, a niso pomembne, ker jih
bodo uravnavali trgi. Grenko spoznanje na začetku novega
tisočletja je bilo, da tržno gospodarstvo ne deluje v to smer,
vendar z optimističnim nastavkom, da bodo nove tehnologije
omogočale nadaljnjo rast. Od leta 2010 poslušamo, da če bi
nam uspelo obdržati gospodarsko rast, ne bi imeli težav z mejami. Lani pa je konferenca RIO+20 lansirala novo idejo: da
nam bo zeleno gospodarstvo dalo nove vire za rast.
>> >
>> LU Č KA KAJFEŽ BO GATAJ
A EU na svoji koži spoznava, da globalni
trendi, ki jih v veliki meri določata rast
prebivalstva in potrošnje na prebivalca,
vse bolj izpostavljajo pomanjkanje virov
kot ključni omejitveni dejavnik razvoja. To
sproža pri večini virov hitro rast in večje nihanje cen, kar seveda znižuje konkurenčnost
gospodarstev. Evropa postaja povsem
odvisna od uvoza energije in surovin, saj
uvozi približno šestkrat več surovin, kot jih
izvozi, redke rudnine, kot so kobalt, platina,
titan in vanadij, pa uvaža v celoti. V Nemčiji
je strošek surovin v industriji že dvakrat
večji kot strošek dela. Industrijska in razvojna politika naj bi spodbujali raziskave
in inovativnost na področjih, ki bodo
zmanjševala odvisnost od virov, ki jih preprosto nimamo. Če smo do zdaj izboljševali
produktivnost dela, moramo za naprej
izboljševati produktivnost virov. Ekonomsko smiselne druge možnosti pravzaprav
niti nimamo. Evropski komisar za okolje
Janez Potočnik meni še, da vzorca razvojnega modela, razvitega v privilegiranem
razvitem delu sveta, ni mogoče preslikati na
svet, v katerem živi že več kot sedem milijard ljudi, ki vsak dan trošijo več. Prehodu v
gospodarstvo, ki bo bolj učinkovito ravnalo
z viri in kjer je zelo malo izgubljenega, torej
v zeleno gospodarstvo, se zato preprosto ne
moremo izogniti.
Zelene poti in stranpoti
Je zeleno gospodarstvo ali zelena rast torej alternativa za Evropo ali celo rešitev za prihodnost? Morda, a kaj, ko točnih
predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, nimamo. Naivno
ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče
ponovno uporabiti, reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče
proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih
dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa
mesta v industriji obnovljivih virov energije: od monterja
solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko
delata v mizernih pogojih in za mini plačo. Če bi zeleno
gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več.
Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo«
gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj Evropa ne potrebuje le malih kozmetičnih popravkov. Novo
gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni
kapital, in naj za začetek odpravi subvencije za škodljive
vplive na okolje, prepove nesmotrne in netrajnostne rabe
prostora, vode in drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, pa še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi bi se morali vključiti v
programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik
B A BY BO O M BA B Y B O O M 01
trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi
odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega
gospodarstva brez politik, ki se posvečajo
vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena za prihodnost Evrope je tudi ozelenitev ključnih
gospodarskih sektorjev, kot so energetika,
kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri,
pa promet, industrija in kmetijstvo. Za
to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo
daljše od štiriletnega mandata. Če se Evropa odloči za zeleno gospodarstvo, mora
biti dovolj politične volje tudi za vplivanje
na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih
bodočih koristi, izplačila za ohranjanja
storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno
reformo, ki je širša kot le zelena davčna
reforma, upoštevanje zunanjih stroškov
– torej za zaračunavanje onesnaženja. Pri
tem je nujno privabljanje zelenih vlaganj,
“potrpežljivega” kapitala, ki ne špekulira
in ki ne pričakuje hitrih dobičkov. Konec
bi moralo biti osredotočanja na BDP kot
merilo napredka, saj ne upošteva prispevka
naravnih dobrin k blaginji, zdravju in dobremu počutju.
Za piko na i pa trajnostno gospodarjenje
zahteva tudi drugačno vodenje vlad. Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Vlade ga morajo jemati kot
dolgoročni novi cilj. Dokončno morajo
odpraviti upoštevanja ozkih interesov in
kratkoročnih rezultatov ter si za svoja de-
56 / 57
janja jasno postaviti odgovornost. Zelene politike in zeleno
gospodarstvo se lahko oblikujejo le v tesnem sodelovanju s
podjetji, sindikati, univerzami, nevladnimi organizacijami
in organizacijami potrošnikov. Za ozelenitev gospodarstva
torej potrebujemo tudi ozelenitev politike.
Prihodnost Evrope je zato odvisna tudi od tega, kdaj bomo
začeli resnično gospodariti ekološko trajnostno, ekonomsko učinkovito in s socialnega vidika pošteno. Znanje za
to imamo in vemo, da boljše izvajanje in nadaljnja krepitev
varstva okolja prinašata številne koristi. Skrbno upravljanje
naravnega kapitala in ekosistemskih storitev bo povečalo
našo odpornost in prožnost in to je za negotovo prihodnost
najboljša popotnica. Če si resnično želimo doseči pozitivne
okoljske rezultate in koristi za širše gospodarstvo, pa bo nujno tudi povezano delovanje, ki bo presegalo meje sektorskih
politik.
Najtežje breme spoznanja pada na našo generacijo, čeprav
jih je pred nami živelo kakih štiri tisoč. Zadnjih petsto generacij je z razvojem kmetijstva in urbanizacije začelo postopoma vplivati na planet, zadnjih osem pa je ustvarilo antropocen s pomočjo antibiotikov, mineralnih gnojil, motorja
z notranjim izgorevanjem, rabo fosilnih goriv, s sproženo
globalizacijo gospodarstva in zagrizenim potrošništvom.
Časa za odločitev za drugačen razvoj zmanjkuje, zato je naša
generacija tista, ki mora odgovorno odločati o prihodnosti.
Ta generacija bo začrtala, ali bo prihodnost Evrope res trajnostni razvoj ali le še razvoj za preživetje.
Katarina Blažun (12 let), Evropska moda; barvice, flomastri
58 / 59
BA B Y B O O M B A BY BO O M 2
1946-1965: GENERACIJA »BABY BOOM«,
OTROCI BLAGINJE SMO DOSLEJ NAJŠTEVILČNEJŠA GENERACIJA. ODRAŠČALI SMO V OBDOBJU VSESPLOŠNEGA
OPTIMIZMA, PRILOŽNOSTI IN GOSPODARSKEGA NAPREDKA. TRADICIONALNE VREDNOTE IN STARA PRAVILA
SO POSTALI STAROMODNI, SPREMENIL SE JE ODNOS
DO AVTORITET. UPRLI SMO SE SVOJIM STARŠEM, BILI
SMO AKTIVNI KRITIKI POLITIKE IN IDEOLOGIJE SVOJEGA ČASA. NA NAS SO VPLIVALI TELEVIZIJA IN CIVILNI
PROTESTI. V NAŠEM ČASU SO SE POJAVILA ŠTUDENTSKA
GIBANJA, GIBANJA ZA PRAVICE GEJEV, ŽENSKA GIBANJA,
ZAHTEVE PO RASNI ENAKOPRAVNOSTI. GRADILI SMO
ALTERNATIVNE ŽIVLJENJSKE SLOGE IN SAMOPODOBO,
EKSPERIMENTIRALI SMO Z DROGAMI. KER POSLUŠAMO
SEBE, DELO RAZUMEMO KOT NAČIN ŽIVLJENJA IN POSLANSTVO. IZBIRALI SMO GA PO ŽELJAH IN TUDI USTVARJALI TAKŠNA DELOVNA MESTA IN POSLE. OSEBNOSTNO
SMO SE OBLIKOVALI DO 18. LETA.
1955-1965: “BABY BOOM 2”
PRECEJ OPTIMISTIČNIH POGLEDOV SMO V PRIMERJAVI
Z NAŠIMI NEPOSREDNIMI PREDHODNIKI ŽE IZGUBILI.
VEČINO KORISTI POVOJNE BLAGINJE, KOT SO NAJBOLJŠA
DELOVNA MESTA, STANOVANJA IN DRUGE PRILOŽNOSTI,
SMO ZAMUDILI. ZAČELI SMO SE BOLJ ZANAŠATI NASE IN
NA SAMOPOMOČ. ZAZNAMUJE NAS VEČJI SKEPTICIZEM
NAD MEDIJI IN INSTITUCIJAMI. EKONOMSKI PADCI
VPLIVAJO NA OBČUTNO POZNEJŠE UPOKOJEVANJE NAŠE
GENERACIJE.
Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde
Erica Johnson Debeljak 1961
Sandi Češko 1961
Sandra Bašić Hrvatin 1962
Janez Škrabec 1963
Marta Kos Marko 1965
Združene
države Evrope
E RICA J OH N SON D EBEL JA K
Prevod iz angleščine: Polona Glavan
Leta 1979, ko sem bila stara osemnajst let,
sem iz rodnega San Francisca prvič poletela v
Evropo. S sestro in najboljšo prijateljico smo
bile tri mladenke na lovu za pustolovščinami.
Kot dekleta srednjega razreda še zdaleč nismo bile dedinje Isabel Archer in Daisy Miller,
slavnih ameriških likov Henryja Jamesa, vendar pa je bilo v tistih časih tipično, da so svobodomiselne družine iz ameriških obalnih
mest svoje otroke pošiljale na počitnice v Evropo, da bi si razširili obzorja. Opremljene s
potovalnimi čeki American Express, povratnimi letalskimi vozovnicami in trimesečnimi
železniškimi vozovnicami Eurail, vse na
račun staršev, smo se podale na pot. V popotnem načrtu smo imele London in Pariz in
Azurno obalo, Benetke in Rim in grške otoke,
pa seveda Amsterdam, ki je postal nujni cilj
vseh mladih ameriških turistov bolj zaradi
vznemirljivega koncepta legalne marihuane
kot pa zaradi Van Gogha ali hiše Ane Frank.
Obšle smo Jugoslavijo, za katero takrat niti
slutila nisem, da bo postala moj dom, ker
vozovnice Eurail niso veljale v komunističnih
državah, sploh pa je bila že sama Evropa
dovolj terra incognita, tudi če nisi prestopil
zastrašujoče meje in železne zavese.
Zdaj, tri desetletja pozneje, sem bona fide državljanka Evrope, saj sem več kot dvajset let, skoraj polovico življenja,
preživela v večkulturnem zakonu v mestu, ki je nekoč ležalo
na sami meji med Zahodom in Vzhodom. Tako imam edinstveno priložnost, da lahko na terenu opazujem, kako se
razvija ameriško dojemanje Evrope, mnenje starega sveta o
novem in obratno. Ko smo bile mladenke v sedemdesetih
letih 20. stoletja, je bil ta odnos manj napet kot pa zdaj v času
krize in upada. Takrat smo bili vsi bolj neobremenjeni. Na
tistem prvem potovanju nas je osupnilo, da medtem ko smo
si ameriška dekleta brila noge in pazduhe, so se Evropejke že
depilirale po bikini predelu. Še bolj šokantno je bilo, da so
se Evropejke na plaži sončile zgoraj brez, vseeno pa so Evropejci trdili, da je v posteljo laže dobiti zadrgnjena ameriška
dekleta kot pa njihove evropske vrstnice, in tako so nas vneto
oblegali v vsaki evropski prestolnici, ki smo jo obiskale.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
60 / 61
E RICA JOHN SON DEBELJAK J E ROJ E N A 1 96 1 V Z D RUŽ E N IH D RŽAVA H A M E R I KE . Š TU D I RA LA
J E EKO NOMIJO, FRANCOSKO K N J IŽ E VN O ST IN K RE AT IVN O PIS A N J E . KL J U B M AG I S TE R I J U
MBA IN DEL U V BANKI V N E W YO RK U J E N A N J E N I Ž IVL J E N J S K I POTI P R E V LA DA LO L I TERA RNO USTVARJANJE. PO L E T U 1 993 , KO SE J E PRE SE L ILA V S LOV E N I J O, J E V “ PO S VO J ENI DRŽAV I” IZDALA PE T K N J IG, VEČ IN O MA E SE J IST IČ N E IN AVTO BI O G RA F S K E N A RAV E ,
ROMAN ANT IFA CO NA (20 1 2 ) PA SE ŽA N RSKO PRIB L IŽ UJ E KR I M I N A L KI . ZG O D BE , E S E J E
I N KOLUMNE O BJAV L JA V D O MAČ E M IN T UJ E M T ISK U, Z E LO V E L I KO TU D I P R E VA J A . J E
ČLA N ICA DRUŠTVA SLOVE N SK IH PISAT E L J E V. Z MOŽ E M IN T RE M I OTRO KI Ž I V I I N D E LA V
LJ U BL JANI.
V Evropi je bilo sicer vse manjše in skrbneje
ohranjeno. Ameriške omare so bile take, da
si vanje lahko zakorakal, evropske pa majhne in elegantne. Mi smo imeli ogromne
krvave zrezke, Evropejci polže in vampe.
Luči v vežah evropskih stanovanjskih
blokov so po določenem času ugasnile, pri
nas pa so gorele dan in noč. Na splošno se
je Evropa zdela bolj zmerna in civilizirana,
manj nagnjena k neznosni družbeni krutosti, k poblaznelo bogatim, ki bi gazili po
brezdomcih in nemočnih, kar je bilo na ulicah New Yorka in San Francisca nekaj vsakdanjega. V resnici gre za paradoks glede na
to, da je bila Evropska unija ustanovljena
prav z namenom, da bi se izognili krutosti,
ki si jo je prizadejala Evropa med dvema
apokaliptičnima svetovnima vojnama dvajsetega stoletja.
In kakšna je trenutna temperatura odnosov? Priznati moram, da jih, odkar živim v Evropi, še nisem videla na tako
nizki ravni, tako prežetih z vzajemnim prezirom. Trenutna
gospodarska kriza, ki so jo povzročile skrajnosti kapitalizma,
je skovala mnogo manj zavezništev kot skrajnosti komunizma pred njo, in ustvarila zagrenjeno vzdušje, kjer ni prostora
za idealizem. Američani na ponavljajoče evrske krize gledajo
povsem zaničljivo, s posmehom spričo nerodnih Evropejcev,
ki ne znajo niti lastne hiše spraviti v red, z mračnjaškim zadovoljstvom, ker je opevanemu modelu socialne države skandinavskega tipa končno spodletelo, z dražljivo škodoželjnostjo,
kadar množični strelski pokol v Oslu ali Veliki Britaniji
pokaže, da Evropejci vendarle niso tako civilizirani. Evropejci, zlasti mladi, pa se čez Atlantik ozirajo k New Yorku,
prestolnici svetovnih financ, ki je z brezmejnim pohlepom
in nemoralnostjo zrušila svetovno gospodarstvo. Ameriška
dinamičnost se jim ne zdi več privlačna; gre za pokvarjeno laž.
>> >
>> ERI CA JOHNSO N DEBELJ A K
Ironično pa je, da sta si Evropa in Amerika kljub trenutnemu stanju čezatlantskih
odnosov danes precej bolj podobni, kot pa
sta si bili v sedemdesetih letih 20. stoletja.
Takrat so bila evropska mesta v glavnem
bela in monokulturna, danes pa se London, Rim in celo nekoč poškrobljeni Dunaj
postavljajo ob bok New Yorku in Los Angelesu kot multikulturne in kozmopolitske
prestolnice. Legalna marihuana je v puritanski Ameriki prav tako pogosta kot v
Amsterdamu, voskanje bikinija pa na obeh
straneh luže prisotno na vsakem koraku.
Da bi lahko v Evropski uniji in Združenih državah leta 2030 ne
le ohranili zvezo nedotaknjeno, temveč predvsem uresničevali
svoje pravice, človeško dostojanstvo in samoodločbo, pa
tudi spodoben (čeprav ne pretiran) materialni standard, se
moramo skupaj spopasti z velikimi izzivi našega časa. Najbolj nujni med temi izzivi so: ukrepi za ustavitev globalnega
segrevanja in varstvo okolja, politične reforme, s katerimi se
bomo lotili vse večjih slabost demokracije, in ekonomske politike, ki bodo poskrbele za pravičnejšo razporeditev bogastva
ne le v posameznih državah, temveč med različnimi članicami
Evropske unije ter po še bolj različnem svetu. Vem, da se
takšen idealizem v teh časih sliši absurdno, vendar pa je edina
druga možnost ta, da strmimo v televizijske in računalniške
zaslone ter nejasno upamo, da bodo imeli naši otroci na tem
planetu nekakšno prihodnost. Ob nedavnih škandalih, kot so
vohunske dejavnosti ameriške Agencije za državno varnost
in pregon Edwarda Snowdena, bi bilo za nas, Evropejce in
Američane, nespametno, če bi se zanašali na to, da se bodo
naše vlade same lotile teh izzivov. Tu in tam bodo potrebovale
našo spodbudo. Zato pa imamo ulice.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Alen Punčuh (12 let), Evropska umetnost; barvice, flomaster
62 / 63
Evropa na križišču
– z Evropejci ali
brez njih
SA NDI ČEŠKO
Po desetletjih uspešnega razvoja povezovanja in združevanja evropskih držav
ter osredotočenosti na izboljševanje
življenjskih razmer se nenadoma zdi, kot
da je bilo vse samo zabloda ali misija
nemogoče.
Ni ogrožen le celoten združitveni proces,
celo mir kot najbolj pomemben dosežek ni
več nekaj samoumevnega.
Z ekonomsko krizo ni izpuhtel le optimizem. Celo najbolj preudarni politiki,
kot je Jean-Claude Juncker, opozarjajo, da
so se duhovi vojn ponovno prebudili. Jezik
izključevanja in iskanja krivcev pri drugih
postaja celo legitimen del diskurza v nekaterih parlamentih in drugih demokratično
izvoljenih institucijah.
Za ekonomsko in socialno blaginjo že vemo,
da takšne, kot je bila do sedaj, v spremenjenih ekonomskih razmerjih ni več možno
zagotavljati. Prvič po dolgem obdobju rasti nova generacija
ne more več samoumevno pričakovati, da bo živela bolje od
svojih staršev.
To je zelo črnogleda slika, zato je izzive, s katerimi se srečuje
Evropa, treba postaviti v kontekst svetovnih sprememb, ker
le tako lahko razumemo celoto in ne samo njenih delov ali
lokalnih posledic.
Svet se je namreč dramatično spremenil, še posebej njegova gospodarska slika. To najbolj ponazarja dejstvo, da še
dobro desetletje nazaj ni nihče pomislil, da bo rast evropskega gospodarstva tako odvisna od še donedavno nerazvitih
gospodarstev (države BRIC).
Tektonske spremembe, ki danes premikajo in pretresajo svet
in z njim tudi Evropo, so posledica:
1) Globalizacije, ki je povzročila, da so dobesedno čez noč
padle skrbno varovane pregrade med državami, civilizacijami in kontinenti.
2) Hitrega uvajanja novih tehnologij – predvsem digitalnih,
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
64 / 65
SANDI Č EŠKO, ROJEN 1 9 6 1 , PO IZO B RAZ B I PO L ITO LO G, J E SO U S TA N OV I TE L J I N S O LA S TNI K PO DJETJA ST UDIO MO D E RN A , VO D IL N E GA PO DJ E T J A N A PO D ROČJ U D I R E KTN E G A
MA RKET INGA V VZHO DN I E VRO PI. PRE KO SVOJ IH PO DJ E T IJ V VZ H O D N I E V RO P I , V E L I K I
BRI TANIJI IN ZDA T RŽI S VOJ E B LAGOVN E Z N A MK E TO P SHO P, D O R M E O, B I G F I S H , KO S M O DI S K IN DELIMANO PO VSE M SVE T U. VE L J A ZA USPE ŠN E GA PO DJ E TN I KA I N I Z J E M N E G A
POSLOVNEGA INOVATORJ A . J E Č LA N VE Č PO SLOVN IH Z D RUŽ E N J N A PO D ROČ J U D I R E KTNEGA MARKETING A (DMA , E RA ), Č LA N IN T E RN AT IO N A L A DVISO RY B OA R D P R I D M A , Č LA N
ORGANIZACIJE CLINTO N GLO B A L IN IT IAT IVE . V SLOVE N IJ I J E Č LA N S V E TA E KO N O M S K E
FA KULTETE, ČLAN NADZO RN E GA SVE TA IE D C – PO SLOVN E Š O L E B L E D I N Č LA N S V E TA
GUVE RNERJEV V AMERIŠ K I GO SPO DA RSK I Z B O RN IC I V SLOVE N I J I . S PO M LA D I L E TA 2013
S E J E PRIDRUŽIL PRESTIŽ N I GLO B A L N I MRE Ž I D UK E O F E D IN B U RG H ’ S I N TE R N ATI O N A L
AWA RD. ZELO JE AKT IV E N V LA ST N E M ZAVO D U VIVA , K I GA JE U S TA N OV I L Z N A M E N O M
PODPORE IN POVEZOVA N J A PO DJ E T IJ IN N E PRO F IT N E GA SE KTO R J A . V O KV I R U ZAVO DA
MOČN O PODPIRA SO CIAL N E IN IC IAT IVE IN D RUŽ B E N O O D G OVO R N O S T. S A N D I Č E Š KO
J E TUDI MENTO R MLA D IM PO DJ E T N IKO M IN C E N J E N GOVO R E C N A M E D N A RO D N I H
POSLOVNIH ŠOLAH.
ki ustvarjajo ne le neverjetne ekonomske,
temveč tudi socialne in celo politične spremembe. Podjetja, kot so Facebook, Amazon
itd., so po številu članov svojih skupnosti že
večja od večine držav. Njihova pravila in zakoni bodo za prihodnjo generacijo že bolj
relevantni kot ustave in zakoni nacionalnih
držav.
3) Omejenosti naravnih virov in ekoloških
posledic zaradi njihovega neizmernega
izkoriščanja.
4) In ne nazadnje in hkrati tudi najbolj
usodno – socialno-političnih pretresov.
Omenjene spremembe postavljajo pod vprašaj vse, kar nam
je bilo do sedaj znanega. V zgodovini je bil lahko že eden
od omenjenih dejavnikov dovolj za radikalne družbene spremembe, tokrat pa se spreminja vse in ves svet hkrati.
Evropa je danes pred izzivi, kot doslej še ni bila nobena družba
v svetu. Po eni strani smo nekje na pol poti pri vzpostavljanju
nove evropske paradigme – Evropske unije, projekta zgodovinskih razsežnosti, po drugi strani se v svetu dogajajo spremembe, ki so po svojih razsežnostih primerljive ali celo večje
od tistih, ki sta jih prinesli obe svetovni vojni.
>> >
>> S A NDI ČEŠKO
Evropska unija je izjemno ambiciozen projekt že za stabilne politične in gospodarske
razmere, v današnjem skrajno dinamičnem
svetu pa je, kot da bi menjali streho na hiši
sredi najhujšega neurja.
Evropa se ni združila zato, da bi zamrznila
in tako ohranila vse, kar je bilo doseženo v
povojnem času, temveč da bi se lahko na
spremembe odzvala kot skupnost, kajti le
kot skupnost bomo lahko imeli v novem
svetu trdno in prepoznavno vlogo.
Zapletene razmere stopnjuje še dejstvo, da
je bila Evropska unija projekt gospodarskih
in političnih elit, ki so imele za cilj predvsem izključiti vojno kot način uveljavljanja
ekonomskih interesov, kar naj bi bil tudi zadosten temelj za vse ostalo – demokracijo,
gospodarsko rast in socialno blaginjo.
V zelo kratkem obdobju so bili narejeni
epohalni ekonomski premiki na vseh
področjih dela in življenja, in to v vseh
državah Evropske unije. Ne glede na trenutne negativne trende zato Evropa (tudi na
svojih najbolj prizadetih območjih) še vedno ostaja najbolj socialno uravnotežena in
odgovorna družba v svetu. Če pa ne bomo
našli demokratičnega dogovora in odgovora na izzive, s katerimi se sooča ves svet,
bodo pod vprašaj postavljeni temelji, na katerih je bila zasnovana dosedanja ureditev.
In kje je Evropi do sedaj najbolj spodletelo? Evropska skupnost je brezhiben, tehnokratsko-političen projekt, ki se je izvajal z inženirsko preciznostjo, korak za korakom. Najprej z
ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo davnega leta 1951 ter ustanovitvijo skupnega trga EGS leta 1957,
ki se 1973 razširi na devet držav. Sledijo prve neposredne
volitve v Evropski parlament, leta 1993 se z Maastrichtsko
pogodbo ustanovi Evropska skupnost, ki se leta 1995 razširi
na 15 članic in nato postopoma na 28 članic.
Ta proces, ki se je odvijal pod okriljem vlad in parlamentov
in je tekel dokaj tekoče, se je zamajal, ko je bilo treba zanj pridobiti tudi aktivni glas državljanov – francoski in nizozemski volivci so se na referendumu izrekli proti Ustavi Evrope.
Težko je dati dokončno oceno, kaj je bil razlog za zavrnitev,
v vsakem primeru pa se je pokazal razkorak med politiko in
državljani, ki v vrtincu sprememb v tem zgodovinskem projektu niso več prepoznali sebe. Zato je projekt Evropske unije
dobil predznak, da je to zgolj projekt velikega kapitala in elit.
Zdi se, da so njegovi snovalci menili, da bo vse, kar je dobro
za gospodarstvo, samoumevno dobro tudi za državljane.
Politika in elite so pozabile, da obstajajo tudi življenjski
interesi in premisleki državljanov, ki nosijo celotno breme
ekonomske krize in se sprašujejo, kaj jim politične spremembe dejansko prinašajo. Strah in negotovost na eni strani, na
drugi pa zbirokratizirane in od ljudi odtujene politične elite,
ki so v ekskluzivnih strukturah odločanja izgubile sposobnost komuniciranja s svojimi volivci in tudi vso kredibilnost, ustvarjajo idealne pogoje za populistične, nacionalno
ekstremistične skupine, ki so v preteklosti že vzele usodo
zgodovine v svoje roke.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Politiki, ki so voljeni zgolj po nacionalnem
ključu, v takšnih okoliščinah še toliko bolj
postajajo ujetniki izključno svojih nacionalnih okvirov. Zakaj bi pojasnjevali, opisovali
ali opevali Evropo, ko pa je bistveno lažje
zmagati ravno s skeptičnim odnosom do
Evrope. Politikom in volivcem je bistveno
lažje najti skupni jezik pri kritiki Evrope kot
pri njenem ustvarjanju. Na tej točki se krog
zapre in Evropa ostane zunaj njega.
Smo na križišču – Evropejci brez Evrope na
eni strani in na drugi Evropejci z močnejšo
Evropo. Tisti, ki ne vidijo čez evropske
meje, bodo najverjetneje šli po prvi (vzvratni) poti. Tisti, ki želijo nadaljevati začeto,
se morajo zavedati, da samo finančnotehnični argumenti ne bodo dovolj, da se
zaustavi razpad in propad vsega, kar je bilo
doseženo.
Vodilne glave bodo našle primerne odgovore, če se bodo zavedale, da nova družbena
skupnost ne more biti samo odsotnost vojne, samo seštevek nacionalnih finančnih
bilanc in samo skupek zakonov ter birokratov. Vse to so pomembni temeljni kamni,
ki pa ne bodo stali eden na vrhu drugega
brez ustreznega lepila – ljudske volje ali
prepričanja, da je Evropska unija kot skupnost vseh nas najboljša možna rešitev. Da
je to tista rešitev, ki pomeni novo upanje za
vse in ne samo za izbrane.
66 / 67
Danes prevladujejo v vseh razpravah samo še finančni argumenti, kot da je Evropa zgolj podjetje. Da, Evropa je tudi in
morda predvsem podjetje, če želi obdržati svojo vlogo v svetu, ni pa zgolj to. Vendar mora biti to podjetje prijazno do celote in ne le do posameznih skupin. Ne samo zaradi politične
in socialne korektnosti, pač pa tudi zato, ker ekonomija, ki
prihaja, ne bo utemeljena na strojih ali na poceni delovni sili,
temveč na ustvarjalnosti. Kajti vse bo možno narediti, ne bo
pa si možno vsega zamisliti, ustvarjalnost ljudi pa je tesno
odvisna od pogojev, v kakršnih ti ljudje živijo.
Verjetno bo v tem evropskem podjetju treba dati večjo odgovornost predvsem tistim, ki so najbolj sposobni, ampak pod
pogojem, da bodo znali skrbeti za celotno skupnost in ne
samo zase.
Poleg številk in tehnično-političnih argumentov Evropa
danes potrebuje predvsem svoje sanje, ki bodo pokazale na
novo upanje, na novo zgodbo, ki nas lahko popelje k boljšim
razmeram za vse. Evropa potrebuje skupen načrt in zaupanje
vanj.
Da ideja Evrope ne bo obtičala in zarjavela v parlamentarnih
klopeh, pri tistih, ki menijo, da lahko živijo brez idealov,
bomo Evropejci morali znati opisati in navdušeno napisati
evropsko idejo kot čudovito pravljico, ki jo bomo ponosno
pripovedovali svojim otrokom, prijateljem in najbližjim.
Pravljico, o kateri bomo lahko sanjali vsi skupaj.
Čas je,
da pride čas
(Paul Celan, Korona)
SA NDRA BAŠIĆ H RVAT I N
Jules Verne je v svojem zgubljenem romanu
Pariz v 20. stoletju pisal o svetu brez časopisov.
Roman je izšel 130 let po tem, ko je bil
napisan (1863), ker ga Vernov založnik ni hotel tiskati. Zakaj? Ker je bil preveč fantastičen
celo za pisca znanstvene fantastike. Roman je
postal dostopen bralcem, šele ko se je Vernov
pra-pra-pravnuk odločil, da je objava tega
romana vredna današnjega branja. Roman se
dogaja v Parizu leta 1960, v svetu, v katerem
vladajo bankirji in inženirji in v katerem je
pisanje poezije sramotna zadeva, vredna obsodbe, branje poezije pa sploh ni možno, ker
ni dostopna v knjižnicah. Med poklici, ki so
v tem finančno-tehnološkem svetu izumrli,
je tudi novinarstvo. Namreč, novinarstvo je
nastalo in cvetelo v svetu, v katerem so ljudje
politično delovali, v svetu, v katerem je bilo
možno misliti drugače in se za to tudi boriti.
Svet, v katerem kraljuje finančni kapital, oziroma svet, ki deluje kot dobro naoljen stroj,
ne čuti nobene potrebe po kritičnem razmišljanju, političnem
delovanju pa tudi ne po časopisih in novinarstvu. Vernov
založnik si je lažje predstavljal pot okoli sveta v 80 dneh ali pa
pot v središče zemlje, kot svet brez knjig, pisateljev, pesnikov,
novinarjev, bralcev in javnosti. No, zdaj živimo v takšni družbi.
Družbi, ki je v imenu domnevne stabilnosti pripravljena
zadušiti ne samo upor teles, ampak tudi upor mišljenja. Sicer
pa je veliko lažje razmišljati o tem, kakšna naj bi bila Evropa
leta 2030, kot kakšna je zdaj in kakšna bo naslednje leto. Verjetno je še težje premišljati o tem, kakšna je bila Evropa leta 1945
po grozovitostih svetovne vojne. Uničena, požgana, razseljena,
razčlovečena Evropa, s težkim bremenom odgovornosti za iztrebljanje milijonov ljudi zaradi njihove rasne, verske in spolne
pripadnosti, ni bila zlomljena v svojih sanjah in vizijah. Prav
takrat je ljudstvo Evrope imelo pogum sprejeti odločitve, ki so
postavile temelje za drugačno družbo, bolj solidarno, za javni
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
68 / 69
SANDRA BA ŠI Ć HRVATIN, ROJ E N A L E TA 1 96 2 , D O KTO RICA KOM U N I KO LO Š K I H Z N A N O S TI ,
PROFESO RICA NA FAKU LT E T I ZA HUMA N IST IČ N E ŠT UD IJ E UN I V E RZ E N A P R I M O R S K E M .
BI LA JE DO LG O L ET NA PRE DAVAT E L J ICA N A F A K ULT E T I ZA D R U Ž BE N E V E D E V L J U BL J A N I
I N PREDSTOJNICA KAT E D RE ZA N OVIN A RSTVO T E R PRE D SE D N I CA S V E TA ZA RA D I O D I FU ZI JO. KOT NEO DVISNA ST RO KOVN J A K IN J A J E SO D E LOVA LA P R I Š TE V I L N I H V P RA Š A N J I H ,
POVEZANIH Z RAZVOJEM SLOVE N SK E ME D IJ SK E K RA J IN E (N OV I N A R S KI KO D E K S , ZA KO N O
MEDI JIH, RAZVOJ SIST EMA J AVN E T E L E VIZ IJ E IT D ). O D L E TA 2 000 D E LA KOT N E O DV I S N A
S TRO KOVNJAKINJA ZA SVE T E VRO PE , O SC E IN E VRO PSKO KO M I S I J O N A PO D ROČ J U R E G U LACI JE MEDIJEV. PROFES O RICA B A ŠIĆ HRVAT IN J E T UD I ME D IJS KA A KTI V I S TKA .
sektor, ki bo omogočil vsem dostop do dela,
znanja in zdravstvene oskrbe. To so bili temelji Evrope ljudstva in ne Evrope političnih
elit, čas, ko so vladanje spremenili v upravljanje. V materialnem pomanjkanju je ljudstvo Evrope videlo priložnost za drugačen
svet, kjer so besede kot tovarištvo, solidarnost, pravičnost, spoštovanje sočloveka …
ne samo imele pomen, ampak so dobile
domovinsko pravico v političnem besednjaku tistega časa. Če parafraziramo J.S. Milla:
Evropa je navsezadnje vredna toliko, kot so
vredni posamezniki, ki jo sestavljajo. Če
svoje državljane ovira v rasti zato, da bi bili
bolj ubogljivo orodje v njenih rokah, bo prej
ko slej spoznala, da s pritlikavci ni mogoče
dovršiti ničesar velikega. In prav to se dogaja.
Ljudje se spreminjajo v potrošno blago, v
odvečni strošek, ki ga je možno odpuščati in
spreminjati v brezosebne statistične številke. Politika solidarnosti, ki temelji na preprostem dejstvu, da je treba pomagati
tistemu, ki je pomoči potreben, zato ker je človek (in ne nekdo,
ki je nam podoben) in zato ker je življenje nekaj več kot golo
preživljanje, se je spremenila v politiko socialnih transferjev (ne
več socialne pomoči), kjer so obsojeni na brezup izključenosti
postali krivci za lasten neuspeh. Evropa je postala trdnjava, ki
se zapira za nesrečne, razžaljene in preganjanje ljudi. Evropske
obale so postale pokopališče ljudi, ki nimajo ničesar več, razen svojih teles in upanja, da nekje mora biti bolje. Gershom
Sholem v svojem monumentalnem delu Poglavitni tokovi v
>> >
>> S A NDRA BAŠIĆ HRVATI N
judovski mistiki na začetku zapiše posvetilo:
V spomin Walterju Benjaminu (1892-1940)
prijatelju (…) Umrl je v Port Bouju v Španiji
na poti v prostost. Ne pozabimo, Benjamin je
naredil samomor, ker mu ni uspelo zbežati
iz Evrope, ki je ljudem vzela upanje, da je s
pomočjo razuma možno premagati politično
norost. Se res ničesar nismo naučili?
Kriza je prinesla strah, strah pred prihodnostjo. In v tej situaciji ustrahovanja so vsi
ponujeni ukrepi korak v napačno smer. Pa
se še enkrat vrnimo v preteklost. V besedilu
Razvoj socializma iz leta 1880 Friedrich Engels obravnava pomen kriz. »Postopoma
pospešujeta korak, preideta v tek, industrijski
tek se požene v dir in ta se spet stopnjuje do
nebrzdane dirke, do popolne industrijske,
trgovske, kreditne in špekulativne dirke
čez ovire, dokler se po vratolomnih skokih
končno spet ne znajde – v jarku poloma.« In
v tej ponovni »krizi iz izobilja« politične elite
iščejo napačno pot v zavarovanju politične
stabilnosti za vsako ceno. Kakšne volitve,
lepo prosim. Če gremo na volitve, bomo izgubili dragoceni čas. Časa pa ni. Naenkrat
politika in demokracija postaneta vprašanje
zgube časa in denarja. Naenkrat vladanje postane upravljanje,
vladajoči pa menedžerji, ki so na tej poziciji toliko časa, kolikor
je pač potrebno. To pa so nevarne stvari. To so vhodna vrata v
stanje, ki ga nočemo ali pa ne moremo imenovati s pravim imenom. To je izredno stanje, v katerem vsi demokratični vzvodi
vladanja postanejo motnja, vsaka zahteva po premisleku in
spremembi pa nevarni radikalizem, ki ga je treba na vsak način
zatreti. To, česar trenutne politične elite ne razumejo, je, da so
nam dvajset let govorili, kako sta kapitalizem in demokracija
neločljivo povezana, dobesedno eno in isto. Kapitalizem je enako demokracija. To, kar vidimo zdaj, je, da ta enačba ne drži.
Kriza nam je jasno pokazala, da obojega ne moremo rešiti. Če
rešimo kapitalizem, ostanemo brez demokracije. In obratno.
Na koncu pa še eno pomembno opozorilo. Pozicija, s katere
se sprašujemo, vpliva na naravo vprašanj, in narava vprašanj
vnaprej določi, kakšne odgovore lahko pričakujemo. Kot bi rekel Ernesto Laclau: Vse poti pač ne vodijo v Rim.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Odgovornost za sedanje stanje v veliki meri
nosijo tudi korporativni mediji. Živimo v
družbi, kjer je realnost bolj fiktivna kot fikcija
sama in znanstvena fantastika bolj verjetna
kot novičarski programi. Ali si kdorkoli od
nas lahko zamisli svet, v katerem bomo informacije o pomembnih političnih dogodkih
iskali v morju blogov, twitov ali pa FB zapisov,
in edino, kar nam bo na razpolago, bo bolj ali
manj očitna politična propaganda? Ne? Zato
je bolj kot kdajkoli prej treba javno spregovoriti o tem, kakšen medijski svet si želimo.
Razprave o prihodnosti medijev morajo
biti nujno vpete v spremembo obstoječih
družbenih razmerij. Namesto kozmetičnih
reform sedanjega medijskega sistema je
treba postaviti temelje za novo medijsko
politiko, v kateri bi sodelovala široka koalicija državljanov in državljank. Upor ne le da
je možen, je nujno potreben. Ni druge poti.
Mogoče bo Evropa 2030 postala boljši svet od
današnjega. Mogoče pa ne. Pomembno je, da
Evropa 2014 postane delovišče demokracije.
Če tega ne bo, je popolnoma vseeno, kaj nas
čaka čez 15 let.
70 / 71
Oblecimo plašč
spokojne identitete,
razvijajmo
podjetniško
samoiniciativnost
in se povezujmo
J A NE Z ŠK RABEC
Boris Dežulović v eni od septembrskih
številk Dnevnikove priloge Objektiv na
primeru evropskega prvenstva v košarki
ugotavlja, da dobra stara Evropa ni več to,
kar je bila. Znani kolumnist ima prav: zemljevid stare celine se je premešal kot karte,
mi pa se krčevito oklepamo starega fotelja,
prestrašeni od negotovega in drugačnega
zunanjega sveta. Evropa res že nekaj časa ne
deluje kot sistem.
Kot menedžer in podjetnik in ne nazadnje kot državljan te
Evrope, ki je zgodovinsko že marsikaj doživela in preživela,
bi rekel: ne pozabimo, da ni nič bolj stalnega, kot so spremembe. In vsaka sprememba je priložnost. V burnih časih,
v katerih živimo, se postavljajo vprašanja: kaj se spreminja,
kako se spreminja in na koga te spremembe najbolj vplivajo.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Evropska unija danes predstavlja 4 odstotke
svetovne populacije in ustvari 20 odstotkov svetovnega BDP. Za socialno podporo
pa v Evropski uniji namenimo kar 50 odstotkov vseh socialnih izdatkov. Pred stotimi leti je Evropa prispevala 35 odstotkov
svetovnega BDP in predstavljala nekaj več
kot 20 odstotkov celotne svetovne populacije. Kakšno nesorazmerje! Še posebej,
ker Evropa danes ni v vzponu, ne pridobiva
na konkurenčnosti, ravno narobe, izgublja
moč, ki jo je imela pred stoletjem. Spominja
na aristokrata izpred dvestotih let, ki si je nabral ogromno bogastvo, zdaj pa ga ne more
72 / 73
več vzdrževati. Evropske vrednote, ki so gradile socialno
državo in omogočale standard, kakršnega smo imeli nekoč,
so iz časa, ko je bila Evropa močna, z mnogimi kolonijami,
ko so se vanjo stekali dobički z vsega sveta. Danes vrednost iz
nje odteka. Zato smo vsi zadolženi in rešitve brez varčevanja
ne vidim. Razvoj in trendi vplivajo tudi na dogajanja na
drugih koncih sveta, EU pa se medtem odziva s čedalje
večjo nepotrebno birokracijo in mrtvimi resolucijami, kar so
ugotavljali tudi nekateri visoki govorci letošnjega blejskega
strateškega foruma: da se namreč EU ne sooča le s finančnogospodarsko krizo, ampak tudi z vprašanjem svoje vloge v
svetu, z dilemami o nadaljnjem notranjem povezovanju in
z izzivom, kako odločanje o pomembnih vprašanjih in o
izbiri evropskih voditeljev približati svojim državljanom.
>> >
J ANE Z ŠKRABEC, L ET N IK 1 96 3 , D IPLO MIRA N I E KO N O MIST, J E L E TA 19 9 1 U S TA N OV I L
PODJ ETJE RIKO, KI SE DA N E S UKVA RJ A Z IN Ž E N IRIN GO M N A PO D ROČ J U I N D U S TR I J E ,
OKOLJEVARSTVA , ENERGE T IK E , LO GIST IČ N IH SIST E MOV IN GRA D B E N I Š TVA . L E TA 19 9 7 J E
U S TANOVIL PO DJETJE RIKO HIŠE , K I PRO IZVA J A IN T RŽ I L E S E N E H I Š E , L E TA 2002 PA Š E
PODJ ET JE RIKO INVEST. SK UPIN A RIKO IMA SVOJ A PRE D STAV N I Š TVA V M O S KV I , M I N S K U ,
KI J EVU, SKOPJU IN LO NDO N U. ZA SVOJ E D E LO J E PRE J E L ŠT E V I L N A P R I Z N A N J A ZA I Z J E M N E
GOS PO DARSKE, PODJETN IŠK E IN VO D STVE N E D O SE Ž K E . RUSK I P R E D S E D N I K G A J E O D L I KOVA L Z REDO M PRIJAT EL J STVA . J A N E Z ŠK RA B E C J E ČA ST N I KO N Z U L KRA LJEVINE MAROKO,
PREDSEDNIK IN ČLAN RAZLIČNIH ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV. DEJAVNO PODPIRA AKTIVNOSTI LOKALNEGA OKOLJA , JE POKROVITELJ KULTURE, UMETNOSTI IN ŠPORTA . SREDIŠČE NJEGOVIH DRUŽBENO ODGOVORNIH DEJANJ PREDSTAVLJA ŠKRABČEVA DOMAČIJA V HROVAČI.
CHARLES HANDY, SVETOVNI GURU MENEDŽMENTA , GA JE ZARADI NJEGOVIH DONATORSKIH
IN MECENSKIH PRIZADEVANJ UVRSTIL MED 23 NOVIH SVETOVNIH FILANTROPOV, KAR MU JE
PRINESLO NAZIV MECEN LETA (2010, ČASNIK FINANCE).
>> J A N EZ ŠKRABEC
Stanje, ki pesti tako posameznike kot skupnosti in elite, ni zgolj ekonomska kriza. Je
veliko širša kriza, kriza neprilagojenosti na
trenutne razmere. Zdi se, kot da Evropa kot
političen projekt kljubuje nacionalni državi,
kljubuje njeni primernosti v pogojih vse
večje soodvisnosti, kljubuje globalizaciji
sami.
Evropeizacija je pač razumski politični
odziv na globalizacijo. Pa je res nujna? Saj
ne bo tragedija, če ne bomo več središče
sveta! Proces evropeizacije, tako kot tudi
proces globalizacije, terja politično, gospodarsko, socialno in kulturno sinhrono
delovanje. Evropski trg temelji na evropski
skupnosti, ta pa na družbi, ki bi morala več
poudarka namenjati izobrazbi. Nekoč je
takšna že bila: ob zametkih razvoja sodobnih univerz, ko so se stara evropska mesta
bojevala za univerzitetni status, vse pa je
temeljilo na podjetniški pragmatičnosti, ki
se je izkazala kot razvojno gonilo. Izobrazba
je za obstoj demokracije ter njenih ključnih
vej, človekovih pravic, zakonodaje, politike
in prava, zagotovo ključnega pomena.
Izobraženi bi, kljub temu da se je naš včerajšnji svet zrušil,
morali znati sprejeti novega. Razmere res niso dobre, a po
drugi strani tudi katastrofalne niso. Evropski izvoz je večji
od uvoza, proračunski primanjkljaj se počasi zmanjšuje. Evropski trg, še vedno eden izmed največjih in najmočnejših
na svetu, postaja čedalje bolj odprt, več je konkurence. To je
zagotovo prednost, ki jo prinaša Evropska unija. Še zdaleč
nismo blizu stanja, ko bi se morali predati. Znati moramo
izrabiti naše prednosti. Naša prihodnost je naša kultura,
pomemben produkcijski dejavnik evropskega gospodarstva,
ki vpliva na gospodarsko rast in na ustvarjanje kakovostnih
delovnih mest. Kultura Evrope je s pestrostjo, mnogoterostjo
in različnostmi močna komparativna prednost v globalnem
svetu. Seveda ne brez povezovanja s tistimi deli sveta, ki so v
vzponu, na primer z Azijo, z učenjem njihovih jezikov, spoznavanjem njihove kulture, skupnimi raziskavami in razvojem, trgovanjem; tu je tudi prihodnost za mlade in njihova
nova delovna mesta.
Pisateljica Brina Svit je nedolgo tega poetično, a hkrati
realistično pretanjeno prepletla med seboj dve besedi: spokojna identiteta. Poiščimo spet to svojo identiteto in bodimo
hkrati odprti kot posamezniki, družbe in kot države. Po
Maxu Frischu, švicarskem pisatelju, identiteta pravzaprav ni
dediščina preteklosti, temveč izraz našega skupnega projekta
za prihodnost. Ni dana z rojstvom ne z lenobnim pripadanjem neki skupnosti, ampak predvsem z delovanjem zanjo,
njen razvoj, njeno prihodnost. Prihodnost je odvisna tudi od
vsakega posameznika. Ker vsak posameznik tvori družbo.
Vsakdo, ki biva in diha z družbo in v njej, mora prevzeti
odgovornost za svoje osebno in družbeno okolje.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Sam se rad držim načela: Blame no one,
expect nothing, do something! (Ne obtožuj
nikogar, ne pričakuj ničesar, stori nekaj!
Op. ur.) V poslu ni nič podarjeno. Podjetnik mora znati idejo, ki sploh ni nujno
revolucionarna (lahko je le nadgradnja že
znanega), sam čim bolj učinkovito (iz)tržiti.
Ustvarjati moramo vodje, jim zaupati in
jim s tem tudi predati odgovornost. Vse
to mora podpirati učinkovita sistemsko
enostavna, trajnostno naravnana politika.
Taka bo lažje podpirala podjetništvo, ki
se želi posvetiti razvoju in poslovnim aktivnostim, torej dobrega, ne pa tistega
brez potenciala. K uspehu in rasti pelje
optimističen pogled na svet in prava doza
samorefleksije, zdravega premisleka, ki ne
odpove v krizah niti ne zaspi v uspehih.
Američani se hitro poberejo, ker verjamejo
v moč idej in sprememb in tako tudi reagirajo. Dinamika ameriškega gospodarstva
temelji na filozofiji vztrajnih poskusov, ki je
74 / 75
v Združenih državah pripeljala do tega, da se je polovica od
25 največjih ameriških podjetij rodila po letu 1960, medtem
ko zgodovina vseh 25 največjih evropskih podjetij sega onkraj te letnice v preteklost. V praksi in pri svojem poslovanju
prenašam ta načela tudi na svoje zaposlene. Naravnanost
v projektno uspešnost na katerem koli področju mora biti
dopolnjena s kohezivnostjo odnosov in z zavedanjem, da
trajnostni uspeh družbe temelji na sodelovanju. Želim si, da
bi ta duh preveval gospodarstvo, kulturo, celotno družbo –
družbo, državljane in državljanke naše evropske skupnosti.
Brez nas
ni prihodnosti
M A RTA KOS MAR KO
Razmišljanje o prihodnosti je lahko dokaj
nehvaležno početje. Vendar pa sem mnenja,
da je tako le v primeru, da ne poznaš poti, ki
te pelje na cilj, ali pa si ne znaš predstavljati,
kaj ti prinaša. Po naravi sem optimističen
človek, zato verjamem, da prihodnost naše
celine in skupne evropske ideje ni tako
črnogleda, kot se nam riše v zadnjem času.
Veliko lahko beremo in poslušamo, da je
evropska ideja v zatonu, da nas v razvoju
prehitevajo druge celine, da evropske širitve
ne prinašajo želenih rezultatov ...
Je že res, da smo v bolj ali manj težavnem
obdobju, a nenazadnje smo narodi,
združeni v veliki evropski družini, v več
zgodovinskih obdobjih že nekajkrat dokazali, da znamo in zmoremo stopiti skupaj
takrat, ko je hudo in je treba pokazati moč,
hrabrost, enotnost in slogo. Ne samo na
ravni posameznih držav, temveč tudi širše.
Oblikovane so bile koalicije, ki so zmogle
preseči zlo in družbo popeljati v boljši jutri.
Uspelo jim je, ker so si dovolili verjeti in zaupati vase! Pa
čeprav so bile nekatere ideje na prvi pogled neuresničljive,
nemogoče, neverjetne.
Ob razmišljanju o prihodnosti Evrope in izzivih, ki v naslednjih petnajstih letih čakajo njo in nas, njene državljane, mi
misli uidejo na čas odraščanja, ko je Evropska unija narodom
izven njenih meja predstavljala nekakšno obljubljeno deželo,
v kateri si lahko izpolniš sanje. Otroci smo sanjarili o pestri izbiri sladkih priboljškov, mame o kavi, pralnih praških
in margarini Rama, očetje pa o pregovorno neprekosljivih
nemških avtomobilih ... Takrat si nismo znali predstavljati,
da bomo enkrat del te velike evropske družine. Že res, da
občutka evropskosti nismo nikdar izgubili, pa vendar smo
nekako ostajali pred njenimi vrati. Menim, da se je »čakanje«
vsekakor izplačalo, hkrati pa tudi, da velikokrat radi pozabimo, kaj vse smo pridobili z vključitvijo v evropsko družino.
Kolikokrat smo sanjarili o tem, da bomo tudi mi smeli čez
mejo brez potnih listov in brez vsakršne kontrole. In kako
radi danes pozabljamo, da je lahko hitro drugače in da te
pretočnosti med državami ne bi bilo, če ne bi bili del EU.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Danes imamo materialne in druge dobrobiti
združene Evrope na dlani. Dokaj samoumevno se nam zdi, da lahko med državami
potujemo brez potovalnih dokumentov, da
lahko plačujemo v skupni valuti, na voljo so
številne možnosti študija v tujini …
A za vse to je bil potreben čas … kot bi sestavljal mozaik ... kamenček za kamenčkom.
Naloga vseh nas je, da ga ne podremo zaradi
občasnih težav ali nezaupanja. Dovolj dolgo
smo ga gradili! Skupaj!
Prepričana sem, da prihodnosti Evrope
ni brez njenih državljanov. To smo vsi mi
76 / 77
– Slovenci, Hrvati, Nemci, Francozi, Portugalci, uradniki,
inženirji, šivilje, ribiči, mladi, stari …
Mi smo tisti, ki bomo sestavili prihodnost, ki bo ukrojena nam
po meri. Naša naloga pa je tudi, da pri tem aktivno sodelujemo in jo sooblikujemo. Nič ne pomaga jadikovanje, kaj vse
je narobe, kako bi določene stvari lahko naredili boljše, da
naše mnenje tako ali tako nič ne šteje ... Narobe! Državljani
moramo pasivnost pospraviti v predal in se angažirati za prave
ideje. Za tiste, v katere verjamemo! To smo nenazadnje dolžni
tudi našim potomcem. Naj se od nas učijo z zgledom!
Evropa prihodnosti naj bo Evropa njenih državljanov. Bodimo ponosni na ta babilon različnih jezikov, različnih naro>> >
M ARTA KOS MA RKO, ROJ E N A 1 96 5 , MAGIST RA PO L ITO LO GIJ E , J E O D S E PTE M BRA 2013
VELEPOSLANICA REPUB L IK E SLOVE N IJ E V ZVE Z N I RE PUB L IK I N E MČ I J I . PO KL I C N O KA R I ERO JE ZAČELA KOT NOVIN A RKA , ME D D RUGIM J E B ILA D O PI S N I CA ZA RTV S LOV E N I J A I Z
NEMČIJE. NADALJEVALA J E KOT D IRE KTO RICA URA DA VLA D E ZA I N F O R M I RA N J E I N TI S KOVNA P REDSTAVNICA VLADE T E R VID N A PRE D STAVN ICA GO SPO DA R S KE Z BO R N I C E S LOV E N I J E
( VODJA KABINETA PREDSE D N IKA , PO D PRE D SE D N ICA ZA ME D N A RO D N E O D N O S E ) . PO S LOVNI BONTO N, KOMUNICIRA N J E IN O D N O SI Z J AVN O ST MI, K I SO BI L I V E D N O M E D M A RTI N I M I
H OBI JI, SO PRERASLI V ZA PO SL IT E V: V L E T IH O D 2 0 0 3 D O 2013 J E B I LA D I R E KTO R I CA ,
S OLA ST NICA IN VO DITE L J ICA T RE N IN GOV PO DJ E T J A GUSTAV KÄ S E R TRA I N I N G I N TE R N ATI ONAL , SLOVENIJA . IZVA J A LA J E T RE N IN GE S PO D ROČ J A PRO DA J E , VO D E N J A I N KO M U NI CI RANJA V SLOVENSKE M, A N GL E ŠK E M IN N E MŠK E M J E Z IK U , S PO U DA R KO M N A U P RAVLJ A NJU, VO DENJU IN MOT IVAC IJ I, GRA D N J I T IMOV, O SE B N I UČ I N KOV I TO S TI , PO G A J A N J I H
TER UPRAV L JANJU S ČASO M IN ST RE SO M. MA RTA KO S MA RKO RA DA POTU J E , S E U KVA R J A
Z GORNIŠTVO M, PLAVA I N VE L IKO B E RE .
>> MA RTA KOS MARKO
dov, različnih kultur, različnih pogledov
… Naj nas vse to bogati in ne siromaši. Ne
bojmo se drugačnosti in pogledov, ki jih
lahko v EU prinesejo njene nove članice ...
Naj za Evropo prihodnosti ne bo meja – ne
v glavah ne v geografskem pogledu!
Včasih me vendarle žalosti, ker dobre ideje
in politike kar ne prodrejo do ljudi. Nič ne
pomaga še tako dobro načrtovan ukrep, če
ga ljudje ne sprejmejo za svojega. Zato menim, da bi morali odločevalci pri načrtovanju
imeti pred očmi predvsem prednosti in koristi državljanov EU.
EU si ne more več privoščiti, da izgublja bitko za bitko v globalnem svetu, njene članice
pa si ne smejo privoščiti solističnih akcij. Po
poti moramo stopiti skupaj.
Ljudje smo tudi tisti, ki bomo politiko sprejeli ali pa jo zavrnili, zato bi morala biti dobro skomunicirana. Komunikacija je seveda
nujna v obeh smereh. Slišati se mora tudi
glas državljanov in EU ponuja kar nekaj
orodij, le izkoristiti jih je treba.
Državljanom Evrope se morda ob tem zdi, da se EU kot institucija od njih odmika, zato še enkrat ponavljam, da se jim
mora ta približati na vseh ravneh odločanja – na lokalni, na
regionalni in na državni.
Ko pišem ta prispevek, sta za mano natančno dva tedna od
prevzema mesta slovenske veleposlanice v Nemčiji. Današnji
dan v Nemčiji zaznamujejo parlamentarne volitve, rezultat
je znan. Prav Nemčija je tista, ki bo v največji meri vplivala
na prihodnjo povezanost v EU, hkrati pa ima v rokah ključ
za reševanje finančnih in gospodarskih težav evropskega
prostora. Z njihovo rešitvijo je seveda povezana tudi prihodnost EU. Vesela sem, da je Nemčija, največja zagovornica
ideje EU, tako zelo pomembna partnerica in zaveznica naše
Slovenije.
To je še posebej pomembno v današnjih
časih, ko je omajano zaupanje v domače
in evropske politike, v banke, v uradne institucije ...
Ocenjujem, da z izgubo vere v skupno evropsko prihodnost
izgubljamo vsi, se pa tudi strinjam, da so potrebne določene
reforme v procesu oblikovanja politik, odločanja in nadzora EU. Pri tem moramo enakopravno sodelovati vse njene
članice. Ne glede na velikost. Ne glede na število prebivalstva. Šteje naj ideja! In teh Evropi nikoli ni manjkalo. Zgodovina nam daje veliko zgledov.
Ves čas beremo in poslušamo o krizi v gospodarstvu, staranju prebivalstva, ogroženi
konkurenčnosti evropskega gospodarstva,
zahtevah za znižanje stroškov dela …
Želim in verjamem, da bo gospa Evropa dočakala še mnogo
let, naša naloga pa je, da se zavzamemo za skupne cilje. Samo
čakati, kaj se bo zgodilo in kaj bodo naredili drugi – tega si
ne moremo in ne smemo privoščiti.
B A BY BO O M BA B Y B O O M 02
Eva Zupančič (14 let), barvice, flomaster
78 / 79
Eva Grmek (12 let), Barve Evrope; vodene barvice
80 / 81
G E N E RAC I J A X
1966 - 1979: GENERACIJA X
SMO GENERACIJA OTROK S KLJUČEM OKROG VRATU.
TRADICIONALNI DRUŽINSKI VZORCI SO ZAČELI RAZPADATI, NAŠI (PRE)POGOSTO LOČENI DELOHOLIČNI
STARŠI VELIKOKRAT NISO IMELI ČASA ZA NAS, ZATO
SMO ODRAŠČALI SVOBODNO IN POSTALI ZGODAJ NEODVISNI. SVOJE DRUŽINE SMO ZASNOVALI Z VEČJO
PREVIDNOSTJO IN BOLJ PRAGMATIČNO OD STARŠEV.
SMO NEDVOMNO NAJBOLJ IZOBRAŽENA GENERACIJA
IN PRVA, KI JO POVSOD SPREMLJAJO RAČUNALNIKI, SAJ
SMO ŽE OD OTROŠTVA V STIKU Z VIDEOIGRAMI. VSI
SMO RAČUNALNIŠKO PISMENI IN RADI UPORABLJAMO
NOVE TEHNOLOGIJE. ZAZNAMOVAL NAS JE PREHOD MED
POLITIČNIMI SISTEMI, KO SO PADLI STARI IN NASTALI
NOVI IDEALI. PRIPISUJEJO NAM ODNOS »KAJ TO POMENI
ZAME«. SMO GENERACIJA Z NAJNIŽJO STOPNJO UDELEŽBE
NA VOLITVAH. V OSPREDJE PRIDEJO EKONOMSKI PROBLEMI, SOOČENI SMO Z VEČJO BREZPOSELNOSTJO, ZATO
MENJAVE ZAPOSLITVE IN PREKVALIFIKACIJE NISO NIČ
NEOBIČAJNEGA. PRI DELU SO NAM NAJPOMEMBNEJŠI
SODELAVCI. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 25.
LETA.
Število prebivalcev na Zemlji: 4 milijarde
Nataša Pirc Musar 1968
Miha Kovačič 1971
Sonja Šmuc 1971 Mojca Mavec 1973
Polona Glavan 1974
Mitja Blažič 1974
Milan Kranjec 1974
Klemen Jaklič 1975
Brez
komunikacijske
zasebnosti svobode
posameznika ni več
NATA ŠA P I RC MUSAR
Kam gre ta svet, se v zadnjih mesecih
sprašujem(o) tako rekoč vsak dan. Po aferi
Snowden, ko je celotna svetovna javnost izvedela, kar smo sicer že vsi slutili, svet ne
bo več takšen, kot je bil. Osebno upam, da
se bo spremenil na bolje, kajti tam, kamor
nas je vodila pot velikih držav (predvsem
ZDA), ki nadzorujejo druga drugo in vse
prebivalce tega planeta, ni več prostora za
svobodo posameznika, za človekove pravice,
za demokracijo. Navidezna demokracija v
razvitih (dajmo jim reči) zahodnih državah
nam pod plaščem svoje vsemogočnosti želi
dopovedati, da smo prav vsi potencialni
storilci kaznivih dejanj in dejanj mednarodnega terorizma in da je brez senčice dvoma
treba nadzorovati vse, da bomo storilce, hudodelce, teroriste tudi odkrili.
Bodimo odkriti in najprej pometimo pred svojim pragom
hiše, ki se ji reče razvita zahodna demokracija. Tudi Evropska unija ni imuna na pretiran pohlep po osebnih podatkih.
Že leta 2008 je sprejela direktivo o hrambi prometnih podatkov in naložila vsem državam članicam in operaterjem
telekomunikacij, da za (največ) dve leti hranijo podatke o
vseh naših klicih (kdo je koga klical, kdaj in dolžina pogovora). Kar tako, na zalogo - morda pa se bo v baze podatkov le ujel tudi kakšen nepridiprav. Ta direktiva je v Evropi
spremenila paradigmo razmišljanja o tem, kako se lotevati
pregona ljudi, ki družbi delajo škodo. Ali je res sorazmerno,
da smo vsi potencialno osumljeni nečesa slabega? Ali se pristojni zavedajo, kam s takšnim razmišljanjem peljemo svet in
generacije, ki prihajajo za nami? Dolgo vrsto let je politika
korak za korakom legitimizirala pohlep obveščevalcev in
policistov, ki so ob poplavi novih informacijskih tehnologij
zahtevali vedno več in več »igračk«, ki omogočajo nadzor.
Posegi v zasebnost, dokler zanje ne izvemo, ne bolijo, pa tudi
potem okoli nas ne brizga kri, ampak posledice čuti le vsak
posameznik sam. Toda masovno zbiranje podatkov počasi
izbija sodu dno. Ljudje se vse bolj zavedamo in čutimo, da
G E N E RAC I J A X
to ne more biti prav, da to ni demokratično,
da to vse preveč spominja na teror, ki so ga
obveščevalne službe izvajale nad prebivalci
v komunističnih državah. Ravno zaradi
spominov na preteklost bi morala biti Evropa pri tem bolj pazljiva in predvsem bolj
odločna reči NE, ko gre za prakse, ki nam
jih vsiljuje sicer zavezniška država z druge
strani Atlantika. Če tega vlade držav članic
Evropske unije ne bodo zmogle same, sem
prepričana, da jih bomo k temu prisilili
ljudje, ki preko zgodovinskega spomina vemo, kaj so bile osnovne dejavnosti
vzhodnonemškega Stasija, albanskega Sigurimija, jugoslovanske Udbe, madžarskega
ÁVH, romunskega Securitate, sovjetskega
KGB ali bolgarskega KDS, poljskega MBP
in mnogih drugih.
82 / 83
Vseeno mi je, ker vem, da zdaj politika izkorišča dani trenutek za nabiranje političnih točk in se dela, da ni vedela,
da se to dogaja. Bolj kot hipokrizija politikov me zanimajo
posledice, ki jih bomo doživeli na podlagi teh razprav, ki ob
vsem obsegu razkritij tridesetletnega mladeniča preprosto
ne morejo ponikniti, pa če bi politiki-odločevalci to še tako
radi. Ne gre več s preusmerjanjem pozornosti drugam zanikati in razvrednotiti razkritja. Duha, ki je ušel iz steklenice,
ni več mogoče vrniti nazaj. Vem, da varnostno obveščevalne
službe morajo obstajati, in kot goreč zagovornik človekovih
pravic, predvsem pravice do zasebnosti, vem, da pri njihovih
aktivnostih (in tudi pri aktivnostih klasične policije) prihaja do kolateralne škode. Vendar kot borka za zasebnost in
prebivalka planeta Zemlje preprosto ne morem pristati na to,
da smo kolateralna škoda vsi. Kam je torej odšlo eno najbolj
pomembnih načel demokracije, tisto načelo, ki omogoča
in zahteva od organov pregona, ki imajo strahovito moč
nasproti ljudem, da svojih moči in pooblastil ne zlorabijo?
NATA ŠA PIRC MUSAR, L E T N IK 1 96 8 , PRAVN ICA S PRAVO SOD N I M I Z P I TO M , Ž E D R U G I
MA NDAT OPRAV L JA FUN KC IJ O IN F O RMAC IJ SK E PO O B LA ŠČ E N K E R E P U BL I K E S LOV E N I J E .
J E TUDI PREDSEDNICA SK UPN E GA N A DZO RN E GA O RGA N A ZA E U RO PO L ( J S B E U RO PO L ) .
PO ZAKLJU ČKU ŠTUDIJA J E D O LGA L E TA D E LA LA KOT N OVIN A R KA I N VO D I TE L J I CA O S R E D NJ I H INFO RMAT IV NIH OD DA J N A T E L E VIZ IJ A H RTV SLO IN POP TV. N OV I N A R S KO Z N A N J E
J E I ZPO PO L NJEVALA NA ŠT E VIL N IH T E L E VIZ IJ SK IH PO STA J AH , M E D O S TA L I M I N A C N N ,
BBC, SKY NEWS … V GOSPO DA RSTVU SE J E PRE IZ K USILA KOT VO DJ A S L U Ž BE ZA KO RPORAT IV NO KO MUNICIRA N J E V D RUŽ B I A KT IVA GRO UP, ZA POS L E N A PA J E BI LA TU D I N A
VR HOVNEM SODIŠČU KOT D IRE KTO RICA C E N T RA ZA IZO B RAŽE VA N J E I N I N F O R M I RA N J E .
>> >
>> NATAŠA PIRC MUSAR
Načelo sorazmernosti namreč? Če smo ga
po drugi svetovni vojni vnesli v vse mednarodne kodifikacije, ki poskušajo varovati
temeljne človekove pravice, zato da bo svet
bolj pravičen in da zlorab, kot nam jih je
kruto pokazal holokavst, ne bo več, potem
ne vidim druge poti, kot da se za obstoj in
predvsem za spoštovanje tega načela borimo
do zadnjega diha. Na načelu sorazmernosti
pada demokracija, pada človečnost, pada
svoboda. Načelo sorazmernosti namreč,
če poenostavim na primeru masovnega
zbiranja osebnih podatkov s strani NSA iz
ZDA in primerljivih obveščevalnih agencij v
Evropi (britanski GSHQ, nemški BND …),
pomeni, da obdeluj le toliko podatkov, kot
jih potrebuješ za dosego namena, ali kot je
zapisano v Evropski konvenciji o človekovih
pravicah – v pravico lahko posežeš le, če je v
demokratični družbi to nujno (… if necessary in democratic society).
Postaviti bo treba nove temelje modernega
sveta, ki morajo zajeziti to strahovito orwellovsko obnašanje oblastnikov, ki v
pohlepu po nadvladi nad drugimi in pod
plaščem boja proti terorizmu nadzirajo
vse, z vsemi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, zato da bodo ohranili moč in položaj
močnega oz. najmočnejšega.
Kje torej želim videti svet leta 2030? Zagotovo tam, kjer bo
možnost gledati pod prste in nadzirati tudi tiste, ki imajo
pooblastila za nadzor, veliko večja, kot je danes. In ta nadzor
ne more in ne sme biti prepuščen le posameznim državam,
temveč bo treba ustanoviti močne in neodvisne mednarodne
organe, katerih naloga bo, da stalno opozarjajo na sorazmernost in da glasno kričijo, ko bo pohlep spet postal spet prevelik. Da pa bo nadzor lahko učinkovit, morajo biti metode
transparentno predstavljene svetu.
Quis custodiet ipsos custodes? Kdo bo nadziral tiste, ki nadzirajo? Večno vprašanje od vladavine rimskega imperija
dalje, ki se je (in se tudi danes) dotika predvsem korupcije.
Neodvisen nadzor je edina rešitev, boljše še nismo našli.
In skromna želja za konec – nadzora nad tistimi, ki nadzirajo
z vsemi orodji, ki jih imajo danes na razpolago, si želim že
jutri in ne šele leta 2030.
G E N E RAC I J A X
Sara Dimitrovski (12 let) in Maja Matić (12 let), Evropejčki; barvice in kemični svinčniki)
84 / 85
Vse se začne
in konča pri ljudeh
M IHA KOVAČ I Č
Gledati v prihodnost je lahko nekaj lepega,
saj si vsak posameznik rad nariše idealen
svet in okolje, v katerem bi živel. Sanje so
nekaj prijetnega. Ko sanjamo, pričakujemo,
da se nam bodo sanje tudi uresničile. V
profesionalnem okolju povezujemo sanje
z močno odločenostjo, ki nam omogoči
uresničiti zastavljene cilje. Kot rečemo, o
uspehu moraš naprej sanjati, da ga lahko
doživiš.
Ob branju naslova “Vizija Evrope v letu 2030”
sem se vprašal, ali lahko razmišljam o idealnem svetu. Ali smem sanjati ali se moram
brezčutno postaviti na realna tla. Se moram
obrniti nazaj v preteklost, ko sem bil dvajsetletnik, in pogledati, kaj se je dogodilo v zadnjih 17 letih, in to izkušnjo vključiti v razmislek, kaj se bo zgodilo čez 17 in več let? Nisem
prepričan, da mi bo preteklost olajšala pogled
na prihodnost. Razmerje med dvajsetletnikom in štiridesetletnikom je drugačno kot
med štiridesetletnikom in šestdesetletnikom;
zgodovina in izkušnje učita in se ju ne da
izključiti. In zakaj bi tudi ju.
Beseda Evropa je bila zame vedno povezava z nečim pozitivnim, dobrim, z razcvetom, veseljem, povezovanjem, skupnimi rešitvami za skupno dobro. Saj je bila s tem namenom
tudi ustanovljena. Se motim?
Tako sem Evropo sprejel kot otrok, mladostnik, mož, oče,
poslovnež, pa tudi intimno. Tako jo vidim in gledam še
danes. So to samo moje želje ali se je Evropa resnično spremenila?
Rek, da so edina stalnica spremembe, ima pomen in težo.
Veljal je že v preteklosti, danes pa še bolj, in prepričan sem,
da bo čez dve desetletji še bolj prisoten.
Po drugi strani pa se ljudje, vsaj večina, na neki točki svojega
razvoja polenimo in si ne želimo sprememb. Želimo si ustvariti - profesionalno in zasebno - udobno okolje in življenje.
Toda kapitalizem nenehno zahteva več in še več. Poenostavljeno rečeno, izpolnitev teh zahtev gre lahko samo na račun
drugega, kar pomeni, da se nenehno borimo, kako in kaj
bomo drugemu vzeli, obenem pa pazimo in se bojimo, da
drugi ne bodo česa vzeli nam. Neke vrste začaran krog.
Majhni sistemi so se sposobni prilagoditi spremembam na
trgu, saj jih sicer trg zelo hitro izloči. Veliki sistemi, tako javni
kot zasebni, pa delujejo kot neke vrste tankerji, ki peljejo svojo
pot. Včasih se jim neka pot kar sama utira, čeprav je prava
smer morda drugje. A glede na njihovo velikost jih to ne prizadene zelo in si napačne smeri preprosto lahko privoščijo.
G E N E RAC I J A X
86 / 87
M IHA KOVAČ IČ, ROJEN 1 97 1 , IN Ž E N IR T URIZ MA (MÜN C HE N , PO RTO ROŽ ) I N M AG I S TE R M BA
( UNI V ERSITY OF KANSAS), SE PO K L IC N O UKVA RJ A S POTOVA LN I M I N KO N G R E S N I M TU R I ZM OM, KAR NI NAKLJU ČJE , SA J J E D E LO V T URIZ MU V D RUŽ IN I KOVAČ I Č P R I S OTN O ŽE ŠTIRI
GENERACIJE. ZAČEL JE V PODJETJU KOMPAS, KASNEJE POSTAL VODJA KONGRESNEGA ODDELKA V GRAND HOTELU UNION, NAJVEČJEM KONGRESNEM HOTELU V LJUBLJANI, TRENUTNO PA
JE DIREKTOR SLOVENSKEGA KONGRESNEGA URADA . MIHA JE NAVDUŠEN TEKAČ, PLAVALEC
IN KOLESAR, KI SI JE ZA ŠPORTNI CILJ ZASTAVIL SODELOVANJE NA TRIATLONU IRONMAN.
In kaj je Evropa? Velik tanker, na katerem smo
vse evropske države, ali morje, na katerem je
toliko čolnov in čolničev, kolikor je evropskih
držav? Dozdeva se mi, da bi bili radi tako na
tankerju kot tudi na gliserju in udobni barki.
A ne gre vse troje hkrati, mar ne?
Vse se začne in konča pri ljudeh. Ljudje smo
lepota in grdota te Evrope in sveta. Osebno
sem pozitiven človek. V človeku iščem tisto
energijo, ki ga poganja in mu daje navdih
za življenje. Vsi imamo pozitivno energijo, mogoče jo morajo nekateri še odkriti.
Verjamem v poštene ljudi, četudi smo v
našem okolju priča velikim razočaranjem.
A prepričan sem, da so v primerjavi s celotnim narodom to izjeme in da želimo živeti
v poštenem in pravičnem svetu.
Bi pa morali biti kot narod in kot posamezniki pozorni na tiste, ki imajo drugačne
oz. škodljive načrte, jih čim prej izpostaviti
pred drugimi in jim onemogočiti nadalje-
vanje prakse. Enako velja za Evropo, čeprav je to na ravni
skupnosti še težje, saj smo si med seboj zelo različni.
Nedvomno je stara celina pred izzivom. Dosedanji način
življenja z vsem udobjem očitno ne bo več mogoč. Kapitalizem, ki je poganjal Evropo in s tem omogočal stalno rast
gospodarstev, je dosegel neke vrste vrhunec. Vedno večji izvoz ne bo dolgoročno rešil evropskih izzivov. Mogoče še obstaja kontinent, kamor lahko izvozimo evropsko znanje in si
tako kupimo blaginjo za še dvajset let, a kaj bo potem? Izziv
bo takrat še večji in težji.
Evropa in njeni državljani moramo takoj spremeniti prioritete in postati bolj solidarni. Začeti moramo živeti po principu najprej dati, potem dobiti. Ali kot je zapisal nedavno
preminuli ameriški avtor Zig Ziglar: “V življenju imaš lahko
vse, kar si želiš, če boš le dovolj pomagal drugim ljudem dobiti, kar si sami želijo.” Zelo preprosto, kajne? Mogoče je pa
to recept za uspešno Evropo čez dvajset let.
Ideali preživijo,
ko jih držijo
pokonci interesi
SONJ A ŠMU C
vornosti do ljudi, ki jim bomo predali baklo življenja. Medtem
ko prostor daje korenine, duh časa določi, kako široko bomo
lahko razprli krila.
Nekaj prijetno samovšečnega je v misli, da
si Evropejec. Ob nizu tegob, ki mučijo Evropo, ga ni prostora na svetu, ki bi mu raje
pripadala.
Zdi se mi, da prostor obvezuje celo bolj kot
čas. Duh časa se menja in brusi skupaj z novimi spoznanji, tragedijami in zmagami. Od
tega, kako te dogodke dojemamo, je odvisno,
ali bo čas povezal ali razdelil ljudi. Zato je čas
včasih sreča, drugič smola neke generacije.
Iz izkušnje, kako lahko je ljudi razdeliti in koliko gorja to
povzroči, je zrasla ideja skupne Evrope. Današnja Evropa
je, ne glede na opotekanja, utelešenje sanj generacij, ki so
doživele svetovne vojne. Evropska unija je predvsem orodje za
uresničitev mirovnega procesa, ki je bil še pred stotimi leti popolna utopija. Zato je zame Evropska unija civilizacijska zmaga
Evropejcev, utemeljena na premisi, da se z medsebojnim prepletanjem in sodelovanjem razdalje med narodi zmanjšujejo,
če smo si blizu, pa smo zainteresirani, da se nesoglasja rešujejo
hitreje in mirneje. Hkrati je politična stabilnost podlaga za razvoj gospodarstva.
Če je čas spremenljiv in nestanoviten, je prostor pojem stanovitnosti, nespremenljivosti,
večnosti. Prostor si delimo ljudje različnih
nazorov, izkušenj, dejanj, zato povezuje preko časovnih obdobij in drugih ločnic. Daje
nam skupno točko. Neguje občutke pripadnosti, povezanosti in odgovornosti: pripadnosti, ki jo kot košček celote potrebujemo, da
se lahko počutimo celi; povezanosti z ljudmi,
ki so tu živeli in ustvarjali pred nami; odgo-
Čeprav je že sama ideja miru vredna ustvarjanja povezane celine, ideali dolgoročno preživijo le, če jih držijo pokonci interesi. Interes Evropejcev je uspešno gospodarstvo, ki omogoča
ljudem dostojna delovna mesta in posledično človeka vredno
življenje. Uspešno gospodarstvo je zato nedvomno interes vsake države in naroda. Tako velike kot male evropske države
smo soodvisne druga od druge, saj se večina mednarodne
menjave zgodi med sosedami. Povezovanje krepi evropsko
gospodarstvo kot celoto in vendar je vsaka država odgovorna za
svojo konkurenčnost. Ko se povečujejo produktivnost, dodana
G E N E RAC I J A X
vrednost in izvoz, je nagrada večkratna – v
državi se dvigne življenjski standard, investicije rastejo, odpirajo se nova delovna mesta. In obratno, ko konkurenčnost pada, to
boleče udari po mnogih.
Izziv celotne Evrope je padajoča
konkurenčnost v primerjavi z drugimi
svetovnimi regijami. Evropejci cenimo naš
način življenja, socialne in človekove pravice
varujemo kot civilizacijski dosežek. Pripravljeni smo delati in ustvarjati, a kakovost
življenja ocenjujemo tako skozi materialno
plat kot skozi prosti čas. Ker gre oboje težje
skupaj, trpi produktivnost, s tem pa tudi
konkurenčnost.
Drugi gospodarski izziv Evrope je povezan
predvsem z ekonomsko politiko držav, ki so
z vstopom v Evropsko unijo zgrabile veliko
priložnost za pospešitev svojega razvoja, a so v
veliki ihti in z brezglavim zadolževanjem naredile resne napake. Za nazaj se stvari ne dajo
spremeniti, za naprej jih je mogoče popraviti.
Evropa 2030 se tako rešuje danes. Z iskanjem načinov za večjo produktivnost in z
88 / 89
ekonomsko rešitvijo držav, ki so se zaplezale. Prve izkušnje z
reševanjem držav so porazne, zato je odgovornost politikov,
da dobro premislijo in čim hitreje uveljavijo prijeme, ki delujejo, izjemna. Od njihove sposobnosti je odvisno, ali bodo Evropejci verjeli, da smo skupaj močnejši, ali se bodo, nasprotno,
okrepili glasovi ločevanja, deljenja, nasprotovanja.
Naj ponovim: z vidika državljana uspešno gospodarstvo
definirajo kakovostna delovna mesta, ki omogočajo življenje
zanj in njegovo družino. To je oseben interes 450 milijonov Evropejcev, ki se zlije v skupen interes celotne Evrope. Razdori se
začnejo, ko ljudje ne morejo dostojno preživeti svoje družine.
Takrat se razbohotijo rušilne ideje. Evropa je to že doživela in
preživela. Zato mora doseženo braniti z znanjem, solidarnostjo in dobronamernostjo.
Prihodnost Evropske unije leži v mnogo bolj usklajenih
ekonomskih politikah, gospodarski stabilnosti in medsebojnem
spoštovanju. Ljudje, ki smo jih izvolili ali imenovali na ključne
funkcije, morajo dokazati, da so dorasli zahtevni nalogi, da trasirajo pot raznoliki, spoštljivi, napredni Evropi, v kateri živimo
s ponosom. Vsak od nas pa lahko - in mora - s svojim zgledom
prispevati k ustvarjanju takšnega jutri, kot ga želi zase in za
svoje otroke. Potem nas bosta povezovala tako prostor kot čas.
SONJA ŠMUC, ROJENA 1971, EKONOMISTKA, JE OD LETA 2005 IZVRŠNA DIREKTORICA ZDRUŽENJA
MANAGER. AKTIVNO JE SODELOVALA PRI NASTAJANJU ZAVEZE ZA USPEŠNO PRIHODNOST 15/2020,
POBUDE ZDRUŽENJA MANAGER ZA POVRNITEV KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA,
IN OBLIKOVANJU KODEKSA ETIKE ZDRUŽENJA MANAGER. O ETIKI TUDI PREDAVA V GOSPODARSTVU
IN NA FAKULTETAH. JE ČLANICA VEČ KOMISIJ IN SVETOVALNIH ORGANOV, MED NJIMI SVETOVALNE
KOMISIJE ZA ENAKE MOŽNOSTI PRI EVROPSKI KOMISIJI, URADNIŠKEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE, STROKOVNEGA SVETA SLOVENSKE KADROVSKE ZVEZE, MREŽE ZA DRUŽBENO ODGOVORNOST,
STRATEŠKEGA SVETA ZA INTERNACIONALIZACIJO PRI GZS IN UPRAVNEGA ODBORA SLOVENSKEGA
ZDRUŽENJA ZA KAKOVOST IN ODLIČNOST. PRED PRIHODOM NA ZDRUŽENJE MANAGER JE BILA
ODGOVORNA UREDNICA REVIJE MANAGER IN UREDNICA PRI GOSPODARSKEM VESTNIKU.
Tragedija
pod Kalamato
M OJ CA MAV EC
Potovala sem čez visoke hribe Peloponeza,
ko me je sredi avtoceste presenetila kolona avtomobilov, ki so obstali zaradi prometne nesreče. Ogromen tovornjak, poln
paradižnikov, je ležal počez čez vozišče in
pod seboj zmečkal tri vozila. To je bil prizor
moderne grške tragedije, kot je ne bi mogli
zakuhati niti prepirljivi antični bogovi. Nad
splošno zmedo rešilcev, gasilcev in policistov, ki so skušali pomagati udeležencem
nesreče, so se dvigali nasadi stoletnih oljk.
Peloponez je zibelka oljčnega olja in Vasilis
Kozobolis je eden od 200 tisoč oljkarjev na
območju Kalamate, ki vsako leto pridelajo
dobrih petdeset tisoč ton zelenih in črnih
sadežev. Ko z rahlo zamudo prispem do
njegovega nasada, že stoji pod starim drevesom in me sprva niti ne opazi. S prsti se previdno sprehodi po deblu gor in dol, kot da
bi božal telo gole ženske.
»Oljka je ženskega spola. Moraš jo imeti
rad in ji povedati nekaj lepega,« mi reče v
pozdrav. Morda ima zato tudi največjo - petsto let staro oljko, ki daje ogromne, temne
oljke vrste kalamata, znane po vsem svetu.
Se mi je samo zazdelo, ali je drevo z bujno
krošnjo resnično završalo in pokimalo v pozdrav? Meja med
miti in resničnostjo v Grčiji nikjer ni jasno začrtana, mimogrede vstopiš v svet pripovedk in mitoloških junakov.
Na Peloponez sem prispela dan po zadnji grški stavki proti
načrtovani pokojninski reformi. O kakšnem nemiru ni bilo
ne duha ne sluha. Banke so obratovale, pošta je bila odprta
in v ozadju so brneli škržati. Morda je bil še najbolj nemiren
Vasilis, ki je glasno usmerjal delavce pri presajanju še ene
njegove lepotice v oljčnem nasadu.
Največja težava Grkov je prav podoba njihove dežele v Evropi in strah, da tu vlada pravo vojno stanje. Z izbruhom
družbenih napetosti, ki so posledica varčevalnih ukrepov
grške vlade zoper globoko finančno krizo, v katero je zabredla država, je obiskovalcev tako daleč na jugu še manj. Za
nekatere moje že po naravi bolj panične znance se sploh zdi,
da bo Grčija na njihovem zemljevidu samo še tako, da bodo
doma v varnem zavetju zobali uvožene oljke sorte kalamata.
Grčija danes predstavlja vzorčni model finančnih manipulacij zahodnih sil, ki državo vse bolj spreminjajo v prostor
cenene delovne sile.
G E N E RAC I J A X
90 / 91
M OJ CA MAVEC, ROJENA 1 97 3 , N OVIN A RKA IN HISPA N IST KA , J E S V E TOV N A PO POTN I CA ,
AVTORICA DOKUMENTAR N IH O D DA J IN T E L E VIZ IJ SKA VO D IT E L J I CA . V ZA D N J I H L E TI H J E V
OKVI RU NACIONALNE T E L E VIZ IJ SK E HIŠE PO K RIVA LA PRE DVS E M TE M E , O KATE R I H P R E M A LOKRAT SPREGOVORIMO, KOT SO PRO B L E MAT IKA MA N J ŠIN , E KO LO G I J A I N V LO G A KM E TI J STVA . JE VZTRAJNA BO RKA PROT I ST E RE OT IPO M V D RUŽ B I. U R E V H I Š I RA DA P R E M A KN E
ZA DESET MINUT NAPRE J . KA J T I Č E SO URE N A PRE J , SE T I Z D I , DA J E ČA S A V E Č .
A dejstvo je, da grška kriza postaja
simptomatična in v zibelki evropske civilizacije sili k razmisleku o naši prihodnosti.
Evropska unija je nastala iz ideje, da se ne
bi več ponovili konflikti na evropski ravni.
Kljub temu danes se, in to v vseh državah
članicah. Politiki in ekonomisti skušajo obvladati krizo, za katero se zdi, da ji ni rešitve,
in v kateri se prepletajo težave z bankami,
krediti, solventnostjo, izguba zaupanja v
evro in Evropsko unijo na splošno. Grčija je
le tipičen primer vsega skupaj – država, ki
je življenje zajemala z veliko žlico, se danes
sooča z razpadanjem družbe, kjer so vse
bolj kratene človekove in druge pravice.
V šestdesetih letih svojega obstoja je Evropska unija uspela preživeti različne krize, a
kaj smo se do sedaj naučili iz njih?
Če začnemo pri političnih voditeljih - ustanovitelji evropke skupnosti so bili modri možje. Kljub temu da so bili
odvisni od glasov svojih volivcev, so uspeli uveljaviti skupno
dolgoročno vizijo. So trenutni politiki na oblasti sposobni
česa takega?
In evropske institucije? Evropska unija temelji na postopnem prenosu suverenosti držav članic na nadnacionalne
institucije. Metoda skupnosti je bila uspešna pri omejenem
obsegu področij, trenutne okoliščine pa zahtevajo, da bi bila
še bolj. Unija in njene težave so se razširile, se je tudi vloga
evropskih institucij? Ali znajo ustrezno reševati težave, kot
so mednarodna finančna kriza, terorizem in podnebne spremembe? So dovolj prepričljive pri tem, da bomo krizo, v katerih smo sedaj, učinkovito odpravili le s skupnimi močmi?
>> >
>> MOJCA MAVEC
Eden najbolj pesimističnih je razpad Unije. Nekatere države
bodo zapustile skupnost, ker ne bodo več mogle prenašati
varčevalnih politik, vrnile se bodo k starim valutam in nekdanjim neenakostim med severom in jugom, narasla bo moč
protievropskih in ekstremističnih strank, povečala se bo
revščina in migracijski tokovi.
Druga možnost je Evropska unija bogatih. Močnejša gospodarstva si bodo prizadevala za novo ekonomsko in fiskalno
unijo, skušala bodo oblikovati unijo brez šibkejših, ostali pa
bi nekatere pogodbe in dogovori za trgovinsko poslovanje.
In nenazadnje - socialno tržna ekonomija
je model Evropske unije. Združuje načelo
svobode s potrebo po intervenciji v gospodarstvu, da bi dosegli pravičen družbeni
red, kjer imajo najbolj ranljivi ustrezne
podporne mehanizme. Pojav številčnega
srednjega razreda v državah Evropske unije
je deloma ena njegovih največjih uspešnic,
a nakopičeni dolg dolgoletne blaginje je
pripeljal do zlorab s hudimi posledicami.
So trenutni ukrepi vlad v EU še v skladu in
duhu socialno-ekonomskega modela?
Zelo težko je napovedati, kakšna bo Evropska unija v prihodnje. A dejstvo je, da bo
precej drugačna, kot je danes. Fundacija
Friedricha Eberta, eden najbolj prestižnih
think tankov v Evropi, napoveduje vsaj tri
možne scenarije.
In potem so tu še Združene države Evrope, scenarij, o katerem smo zadnje čase verjetno največ slišali. Evropska unija
dveh hitrosti, ki jo bosta vodili Nemčija in Francija. Nekatere
države bodo iz nje izstopile, tiste, ki bodo uspešno sanirale
svoje težave, bodo lahko ostale.
A na koncu ne smemo pozabiti, da je gradnja Evropske unije
predvsem stalen proces. Skupnost šteje 63 let skupne zgodovine in še vedno smo daleč od časa, ki so ga potrebovale
Združene države Amerike za oblikovanje federacije tako
različnih držav.
«Kar bi jaz predvsem rad slišal od evropskih voditeljev,
je, kako naj človek zaupa v neko evropsko skupnost in institucije, če je brezposlenost med mladimi v Grčiji že
skoraj 70-odstotna. Okrog nas pa so države kot Nemčija,
ki izkoriščajo krizo in vplivajo na usodo šibkejših držav.
Kje je ostala evropska solidarnost?« zagrmi Vasilis kot Zevs
v svojih najboljših časih. A kake posebej hude nevihte nad
G E N E RAC I J A X
Peloponezom ni pričakovati. Grki so znali
v svoji dolgi in težki zgodovini preživeti že
številne krize. In ko država začne zategovati pas, vedno pridejo prav sorodniki na
podeželju, kjer je hrane in priložnosti za
preživetje dovolj. Sploh pa je narod vajen
negodovanja in kritik iz Evropske unije.
Poslušali so jih pred skoraj 30 leti, ko so
bili sprejeti v skupnost, in pred desetletjem,
ko so vstopili v evroobmočje. Edino, kar
zares skrbi oljkarje v Kalamati, so zadnjih
ukrepi evropske politke, s katerimi se bo
radikalno zmanjšal tudi dotok evropskih
sredstev. Cena olivnega olja je že dvajset let
enaka, tri evre na liter, stroški proizvodnje
pa naraščajo. Zaradi strmega terena na jugu
Peloponeza jih proizvodnja olja stane precej
več kot Špance ali Italijane.
»Poglej jo, lepotica!« zavzdihne Vasilis in
zadovoljno potreplja presajeno oljko po
deblu. Pozimi bodo zreli njeni plodovi, iz
katerih bo stisnil gosto olje z vonjem po
pokošeni travi. Tu se ne bo nič spremenilo. Tako je med griči nad Kalamato že več
kot pet tisoč let. Edinole v daljavi še vedno
odmeva sirena rešilca. Očitno še vedno niso
počistili posledic moderne grške tragedije.
92 / 93
Vizionarstvo
v času krize
POLONA G LAVAN
Kdaj je pravzaprav teže biti vizionar – v
časih, ko tečeta med in mleko, ali v časih, ko
prezebaš s praznim želodcem? Čeprav sem
doslej izkusila oboje – ne sicer v prav skrajni
obliki, a dovolj otipljivo, da znam nazorno
opisati in predvsem začutiti razliko med leti
debelih in suhih krav – jasnega odgovora na
to vprašanje ne znam podati. Že res, da bi
lahko rekla, da nas je minulo zimo, ko smo
večer za večerom, teden za tednom stali na
ljubljanskih ulicah in s prezeblimi rokami in
razgretimi grli zahtevali pravico, združevala
nekakšna vizija. Vizija družbe, kjer bi se delilo po načelu potrebe in ne pohlepa, kjer
bi bila odgovornost vodilna vrednota, kjer
bi bila pravica nekaj trdno definiranega in
splošno dostopnega. Vizija, za uresničitev
katere smo bili vsi zbrani pripravljeni tudi
nekaj prispevati, tukaj in zdaj.
Obdobju vznesenosti je že po biološki nujnosti sledil čas čakanja, brezvetrna inkubacijska doba, v kateri naj bi se vse to, kar
smo izkričali v mrzli mrak, nekako poleglo
in izoblikovalo. Virusi, ki so vdrli v imunski sistem naše družbe, izvajajo proces
mutacije, viden na daljši rok. Recimo, da
temu verjamemo. Recimo, da bosta moja otroka čez kakih
petnajst let, ko bosta sredi dvajsetih, torej ravno v dobi,
ko znaš prepoznati in artikulirati svoje ambicije, hkrati pa
oceniti svoj realni doseg, živela v svetu, ki ju bo znal obravnavati pravično. Ki bo nagrajeval trdo delo, prave ideje, kazal s prstom na odgovorne in s tem delal odgovornost tako
samoumevno, da je ne bodo več posebej omenjali. Ki bo
sprejemal, ne da bi pri tem uniformiral.
Za svoja otroka, pa seveda tudi za vse tuje, si torej želim
točno tisto Evropo, ki smo si jo predstavljali, še preden smo
postali njen del. Nekaj naivnega je bilo v tem, jasno, kajti
element naivnosti vsebuje vsaka predstava. Tako kot vsak
doseženi cilj nujno poruši kakšno iluzijo. Vizija pa mora biti
seveda več od iluzije, vsebovati mora idejo, ki sega čez tisto
hrepenečo mantro le kaj bi bilo, če bi. Vizija je tisto, kar se
opira na premiso kaj bo, ko bo.
Takole je: ljudje moramo najprej jesti. Pustimo visokoleteče
teorije o superiornosti duha, pustimo tisto nematerialno
in neotipljivo, ki nas osmišlja in bogati. Res nas bogati, ne
rečem, ampak lačnemu ne moreš prodajati višjih smislov in
premraženi ne dajo veliko na širše dobro. Žal je predpogoj za
to zelo banalen: da lahko dvigneš glavo, moraš najprej podpreti telo. Zato se ogrevam za idejo univerzalnega temeljnega
G E N E RAC I J A X
94 / 95
POLONA GLAVA N SE JE RO D ILA L E TA 1 97 4 . N A F ILOZO F SK I F A KU LTE TI V L J U B L J A N I J E
DI P LOMIRALA IZ PRIMER J A L N E K N J IŽ E VN O ST I IN A N GL E ŠČ IN E . O D L E TA 2000 D E LA KOT
PREVAJALKA V RAZL IČN IH VLA D N IH SL UŽ B A H, VE L IKO PA P R E VA J A TU D I L I TE RATU RO.
MED DRUG IM JE V SLOVE N ŠČ IN O PRE VE D LA D E LA HA N N E A R E N DT, J O N ATH A N A F RA N ZNA , BRUNA LATO URJA IN B E RN A RDA MAC LAVE RTY J A , V A N G L E Š Č I N O PA P R E Š E R N OVO,
ŽU PANČIČEVO IN KAJUH OVO PO E Z IJ O. V TA KO IME N OVA N E M P RO S TE M ČA S U S E U KVA R J A
S P I SANJEM. DO SLEJ JE IZ DA LA RO MA N N OČ V E VRO PI (2 0 0 1 ) I N Z B I R KO KRATKI H ZG O D B
GVERILCI (2 0 0 4 ), T REN UT N O PA PIŠE SVOJ D RUGI RO MA N . A M ATE R S KO, A ZA N O S N O
POJ E V ŽENSKEM PEV SK E M Z B O RU KO MB IN AT, ZA KAT E RE GA O BČA S N O P R I S P E VA TU D I
PREVODE AL I BESEDILA .
dohodka, že odkar sem prvič slišala zanjo.
Že res, da je bila prva misel skeptična - ja,
kje bomo pa vzeli? - ampak ko sem videla,
kako preprosta je računica, zadržkov ni bilo
več. In sem si brž začela predstavljati, kako
bi to šlo v našem gospodinjstvu, kjer sama
skrbim za dva otroka in odplačujem kredit
za stanovanje, katerega ceno je nekdo umetno napihnil v nebo. Mojo plačo bi seveda še
vedno potrebovali – in zame to ni noben
problem, ker imam svoje delo rada – ne bi
pa mi bilo več treba sprejeti čisto vsakega
dodatnega dela, ki mi ga je kdo pripravljen dati, in kakšen dan opraviti trikratne
prevajalske norme samo zato, da obdržim
naročnika in se morda za mesec ali dva
rešim minusa na računu. Kdo ve, morda
bi nekoč celo uresničila to, o čemer sanja
vsak prevajalec, in kakemu brezobzirnemu
naročniku v obraz zabrusila: vaši roki so
nečloveški, vaša tarifa pa ponižujoča. In
seveda, lahko bi se pogosteje posvetila ustvarjanju, ki bi ga po birokratskih merilih
še naprej uvrščala v rubriko ‘ljubiteljsko’, ne bi pa bilo več
obsojeno na čakanje na tisti napol bajeslovni ‘prosti čas’.
Moji kolegi, ki kot svobodni kulturni delavci na svojih vejah
umetnosti lovijo ravnotežje poklicno, bi si končno lahko nekoliko oddahnili od izpolnjevanja obrazcev in svoje projekte
uresničevali, izpopolnjevali in nadgrajevali, namesto da jih
skušajo na sto in en način utemeljiti glede na trenutne trende
kulturne politike v upanju, da bo padel kak novčič vsaj za
izvedbo v najbolj elementarni obliki. Pa seveda delavci, sploh
tisti na minimalni plači, ki je kljub zastrašujočemu znesku
očitno za nekatere (spet) previsoka – si predstavljate, kakšna
je razlika, če izsiljuješ nekoga, ki nima nič, ali nekoga, ki ima
vsaj nekaj? Kar pojdi, za tabo jih tako ali tako čaka še sto, se
v slednjem primeru ne sliši ravno prepričljivo.
Jasno, samo s tem zlate dobe še ne bi pričarali. Bi pa vsekakor položili temelje za dvig družbe. Pogum in samozavest, predpogoja za vsak še tako majhen premik, bi postala
splošneje dostopni dobrini. In če še vedno ne vem odgovora
na vprašanje, ali je teže imeti vizijo lačen ali sit, pa sem zatrdno prepričana, da jo je laže uresničevati, kadar ti ni treba
razmišljati o golem preživetju. Upam, da bom čez dvajset let
lahko s ponosom ugotovila, da smo si upali biti zgled.
Na poti
opuščanja
evropske
infantilnosti
M ITJ A BLAŽ IČ
Ne vidim te silne krize vrednot, o kateri nam
z ekranov, ne da bi ponudili uresničljive »alternative«, dnevno moralizirajo politični,
družbeni in duhovni voditeljice in voditelji
današnjega časa.
Ne priznavam legitimnosti tovrstnih diskurzov, ker je ena njihovih posledic paraliziranje vsega novega, ki ga ustvarjamo za
obrat iz mrtvega rokava, v katerega smo, s
posmehljivim prezirom številnih kritik sistemov zadnjih tridesetih let, usmerili sodobno zahodno civilizacijo. In tako kot v osebnih življenskih krizah nostalgično bežimo v
glorifikacijo brezskrbne nedolžnosti naših
otroštev, se tudi v finančni in gospodarski krizi refleksno in krčevito oklepamo
tradicionalističnih ureditev. Prav tistih, ki
so krizo povzročile.
Odraščajoč človek razume, da so ravno vzorci, pridobljeni s
socializacijo med nedolžnim otroštvom, pogosto ključ do
mehanizmov, ki perpetuirajo osebne življenjske krize, zato
jih reflektira in skuša preseči. Sodobna Evropa pa, tako se
zdi, tolikšni samorefleksiji še ni dorasla in vidi rešitve krize
predvsem v kolektivni regresiji v preverjene principe »starih
dobrih časov«. Namesto da bi krize kot produktivni sestavni del življenja odraščajoče Evrope izkoristili za preboj iz
utesnjujočih vzorcev, ki krize ciklično reproducirajo, se Evropa
zapira vase in samozadovoljuje z goltanjem kratkoročno bolj
ali manj neučinkovitih antidepresivov, ki jo onesposobljajo, da
bi pri polni zavesti udejanjala spremembe. Aktivno opuščanje
ustaljenih (destruktivnih) vzorcev in inovativno uvajanje
novih, produktivnejših, lahko ponudi veliko učinkovitejše
rešitve od ustrahovanja in infantilnega vztrajanja pri lažni varnosti tradicionalističnih vedenjskih paradigem.
G E N E RAC I J A X
Med mojim odraščanjem v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih so
vznikali ekološki diskurzi, ki so opozarjali
na dolgoročno nevzdržnost monokulturne, kemično podprte produkcije hrane
in množične industrializacije. (Šolski) sistem nam je eko-kritiko sicer predstavljal,
a le kot zanimivost (ob kakšni suplenci,
ko je bilo treba zabiti uro časa, ali pa po
izločevalnem principu »boste sami prebrali
doma«), jedro vzgoje/socializacije (ali ideologizacije, tudi indoktrinacije) pa je ostalo
pri reprezentiranju monokulturnega kmeti-
96 / 97
jstva ter množične urbanizacije in industrializacije kot napredka, kot garantov prosperitete. Šele kot odrasel človek sem
lahko doživel, da so se eko-diskurzi (razmeroma učinkovito)
otresli marginalizacije, segregacije in stigme čudaštva. A še
danes se, ob vsem, kar vemo, najdejo mazači, ki bi celovite
zelene koncepte trajnosti in vzdržnosti najraje zrelativizirali
na (še en) popadek sodobnega človeka, ki je v prenasičenosti
z vsem izgubil občutek za »realnost«.
>> >
M IT J A BLAŽIČ , ROJEN 1 97 4 , J E A KT IVIST ZA Č LOVE KOVE P RAV I C E I N N OV I N A R . M E D
LETI 1 994 IN 2 0 1 0 JE D E LOVA L PRE DVSE M KOT RA D IJ SK I N OV I N A R , S P RVA N A RA D I U
KOPER - CAPODIST RIA , V ZA D N J E M O B D O B J U PA N A 1 . PRO G RA M U RA D I A S LOV E N I J A V
U REDNIŠTV IH JUTRANJE GA IN IZO B RAŽ E VA L N E GA PRO GRA MA . L E TA 2000 J E ZAČ E L S VOJ O
POT NA PODROČJU AKTI VIZ MA ZA Č LOVE KOVE PRAVIC E GE J E V, L E Z B I J K , BI S E K S U A L N I H I N
TRA N SSPOL NIH O SEB V N E F O RMA L N I LGBT-ŠPO RT N I SK UPIN I O U T I N S LOV E N I J A . L E TA
2003 JE SOUSTANOVIL D IH - D RUŠTVO ZA IN T E GRAC IJ O HO M O S E KS U A L N O S TI ( DA N E S
DRU ŠTVO DIH - ENAKO PRAVN I PO D MAVRICO ), K I GA J E VO D I L D O L E TA 2008. L E TA 2009
J E Z NEKDANJIM PART NE RJ E M Z MAGA L N A USTAVN E M SO D IŠČ U V ZA D E V I BLAŽ IČ I N K E R N
PROTI SLOVENIJI V ZVE Z I Z N E USTAVN O ST J O 2 2 . Č L E N A ZA KO N A O R E G I S TRAC I J I I S TO SPOLNIH PARTNERSKIH SKUPNOSTI. OD LETA 2009 DO 2012 JE VODIL KAMPANJO ZA VSE
DRUŽINE, ZA PRAVICE VSEH OT ROK, ZA Č LOVE KOVE PRAVIC E ! V PO D PO RO D R U Ž I N S K E M U
ZA KONIKU, KI BI ISTO SPO L N IM PA RO M IN D RUŽ IN A M POD E L I L TE M E L J N E S O C I A L N E
PRAV ICE. DANES JE ZAPOSL E N N A D RUŠTVU K ULT URN O, IN F O R M AC I J S KO I N S V E TOVA L N O
S REDIŠČE LEG EBIT RA KOT KO O RD IN ATO R PROJ E KTOV UČ E N J A Č LOV E KOV I H P RAV I C I N
H I V/AIDS PREVENT IV E, D E J AVE N PA O STA J A T UD I N A PO D ROČ J U P R I ZA D E VA N J ZA E N A KO PRAV NO ST LG BT-O SEB, ISTO SPO L N IH PA ROV IN D RUŽ IN .
>> MI TJA BLAŽIČ
Podobno je na polju gospodarstva in
vsemogočnega načela nenehne rasti kot
edinega odrešilnega, edinega zmožnega
zagotavljati prosperiteto; na polju politike
in zveličavnega principa predstavniške
demokracije - »sicer pomanjkljivega sistema, a najboljšega, kar imamo« -, na
polju družbenega, ki vztraja v žrtveni
poziciji večne opozicije, nesposobne
učinkovitega samoorganiziranja, prevzema oblasti in preureditve sistemov na
pravičnejših temeljih; na polju humanitarnosti in usmiljenih, ponižujočih praksah
pomoči ubogim, ki pod dobronamernostjo človekoljublja (morda celo nezavedno) z dominantne pozicije reproducirajo
družbene hierarhije; na polju družin in
trmastem predstavljanju njihovih evolutivnih različic kot ogrožujočih za čisti/pravi
koncept družine (kljub temu da je v realnem življenju monopol enačbe »klasične«
družine: »pater familias + žena/mati/gospodinja + otrok, kar jih Bog da = edini
legitimni reprezentant koncepta in besede
družina«, že zdavnaj propadel); na polju
intimnosti, ki je principe idividualizma
pripeljalo do absurda atomizacije, izolacije in odtujitve posameznic/posameznikov od solidarnosti mnogovrstnih kolektivitet; na polju identitet, kjer nacionalno čista heteroseksualna belost vztraja pri represiji vsega, kar od nje odstopa ...
V celoten sistem zahodne civilizacije (in ko pravim celoten, mislim na vse, od jezikov, družin, socializacije,
izobraževanja, medijev, do kultur, politik, gospodarstva,
sociale, mednarodnih odnosov ...) smo nezavedno vgradili
varovalke, ki ciklično reproducirajo totalno krizo. Krize
nam omogočajo, da ozavestimo napake v sistemih in jih
učinkovito odpravimo (ter pri tem ustvarimo nove, ki bodo
v prihodnosti ustvarjale nove krize). Krize torej razumem
kot ultimativen preživetveni princip naše civilizacije, kot vzvode za izboljšanje, za udejanjanje naših idealov, kot garant
pravičnejše prihodnosti, če bomo le dovolj dorasli spremembam, ki so potrebne za napredovanje.
Namesto infantilnih principov moraliziranja, ki vodijo v moralno paniko, utrjujejo nepravičnost sistema in nas odvračajo
od odraščanja, razmišljam o krizah kot o priložnostih za
boljšo prihodnost, ki bo presegala narkotičnost (navidezne)
G E N E RAC I J A X
varnosti tradicionalnih struktur, h katerim
nas mamljivo vabijo diskurzi krize vrednot.
Ne gre za zanikanje tradicij. Gre za njihovo
aktivno preseganje. Evropa (in vsa civilizacija) kali in brsti od drugačnih načinov,
ki resnično prinašajo učinkovite rešitve
in izhode iz kriz. Dominantni sistemi, s
posebnim poudarkom na medijskih, jih,
v hlastanju po samoohranitvi, zaenkrat še
vedno poniževalno imenujejo »alternativne
rešitve«; nosilke in nosilci novosti pa svojih
premišljenih rešitev tudi še ne znamo uveljaviti in udejaniti evolucijsko, temveč premalo reflektirano ali iz nemoči - in morda
prav zato manj učinkovito - posegamo po
revolucionarnih formah.
A vse to je kreativni del procesov sprememb. Sprememb, ki - tako verjamem - se
ne bodo zgodile same po sebi, ampak so
plod naše aktivne participacije. Evropo
2030 zato vidim kot iščočo, participativno,
reflektivno, v opuščanju preživelih mehanizmov ogroženosti in viktimizacije, bolj
vključujočo, bolj odprto, bolj socialno, bolj
podjetno, bolj pogumno na aktivni poti iskanja pravičnejših ureditev. Če le ne bomo
v prihodnjih letih zaspali v lažno varni
tradicionalnosti našega večvrednostnega
kompleksa.
98 / 99
Prodajalec
Sanj
M ILA N K RAJ N C
Evropa se ni znašla v krizi zaradi slabih
naložb v preteklih letih, temveč zaradi nejasnega cilja, saj že stoletja spi na lovorikah
svoje zgodovine.
Če pogledamo zgodovino, vidimo, da je bila
Evropa v zadnjem tisočletju gonilo razvoja
sveta. Evropejci (belci) so osvojili ves svet
in z njim upravljali. Takrat je bila osvojitev
sveta tudi edini cilj. Kasneje je to vlogo prevzela Amerika, ki se je prav tako razvila iz Evrope. In takrat je Evropa obstala. Izgubila je
smisel oziroma lahko bi rekli, da se je izgubila, kot se izgubi (če si smem dovoliti primerjavo) človek srednjih let, ki v življenju osvoji
vse in več ne ve, kako in kam naprej. Zato si
mora Evropa najti nov smisel, nov cilj, zakaj
še sploh obstajati.
Lahko se vprašamo tudi drugače: če je Evropa »podjetje«, kaj je njen produkt? Odgovor, ki se mi sprva porodi, je: kakovost bivanja! Seveda je to tudi cilj Evropske unije,
le da so se potrebe njenih prebivalcev spremenile. Zato se je treba pri vprašanju, kaj
pričakujemo od Evrope, vrniti k samim sebi.
Videli smo, da so bile potrebe, ki smo jih zadovoljevali in z
njimi živeli zadnjih nekaj let, predvsem potrebe drugih. Živeli
smo zato, da smo se pokazali drugim, in pri tem smo bili tako
uspešni, da smo popolnoma izropali našo bogato notranjost.
Postali smo prazni. Če izhajamo iz misli Martina Kojca, ki je
pred 100 leti zapisal, da je materialni svet odsev naših misli,
potem lahko to tudi občutimo. Danes se nahajamo v izobilju,
vendar smo hkrati sami in prazni.
Zato mora biti naša nova smer pot nazaj k sebi. Ponovno moramo napolniti svoje shrambe: srca, misli in duše.
Zreli možje bi sedaj rekli, da je bilo dovolj filozofiranja in da
je treba trdno poprijeti za delo! Vsi bi v paniki skočili, zavihali
rokave in poprijeli … za kaj? Oziroma – kako naj bi začeli?
Vsaka pot se začne s sanjami. A v zadnjih desetletjih smo ljudje predvsem pozabili sanjariti. Raj smo imeli dobesedno na
zemlji, do denarja, dobrin smo prišli sorazmerno lahko, zato
se za nič več ni bilo treba truditi, vse je bilo »pri roki«. Ljudje
smo se enostavno polenili in velika večina je postala »filozofov«, ki so pričeli lično zavijati misli in ideje drugih, ker sem
jim tudi denarja več ni dalo »pobirati na cesti«.
G E N E RAC I J A X
100 / 101
M ILAN KRA JN C, ROJEN 197 4 , J E Ž E ME D ŠT UD IJ E M E N O PRE D M E TN E F I Z I K E N A P E DAG O Š KI
FA KULT ET I UNIV ERZE MA RIB O R UGOTOVIL , DA PO K L IC UČ IT E L J A N E B O N J E G OVA P R I H ODNOST. TAKOJ PO ŠT UD IJ U SE J E ZAČ E L UKVA RJ AT I Z O PTI M I ZAC I J O PO S LOV N I H P RO CES OV IN UV IDEL, DA S O ZA T E ŽAVE V PO DJ E T J IH V GLAVN E M K R I V I L J U DJ E , P R E DV S E M
U PRAVLJAVCI. Z IZOBRAŽ E VA N J I N A IN ŠT IT UT U ZA RE A L IT E T N O TE RA P I J O I N I N Š TI TU TU
ZA TRANSAKCIJSKO ANA L IZO J E PO STA L PSIHOT E RA PE VT. ZA PO S L E N J E P R I LO N D O N S KE M
A DCOR CO RPORATIO N LT D. , D E LA KOT O SE B N I SVE TOVA L E C PO L I TI ČN I H I N G O S PO DA RS KI H VO DIJ. JE AVTOR PR E KO 1 6 0 Z N A N STVE N IH IN ST RO KOV N I H Č LA N KOV TE R 11 K N J I G .
Ž I V I M E D S L I V N I CO I N B E O G RA D O M , J E A KT I V E N Š PO RT N I K ( N E KOČ P L E S A L E C I N AT L E T ) ,
U ŽI VA O B VO DI IN V VOŽ N J I Z MOTO RJ E M.
Sedaj, ko smo se znašli na popolnem dnu, se
moramo začeti dvigati, vendar bo pot k vrhu
trajala več kot desetletje, vse tja do 2030.
Pričeti moramo tako, da pričnemo sanjati.
Naše sanje namreč izhajajo iz našega bistva,
z bistvom smo se rodili, a smo ga z načinom
življenja pozabili. S sanjanjem pa lahko to
bistvu ponovno obudimo.
Sanjamo lahko nekje, kjer se počutimo varne,
kjer smo sproščeni in imamo svoj mir. Zato
je prvi korak k izhodu iz krize, da Evropa
ustvari kotičke za sanjarjenje. To bi lahko
bila velika polja, parki, kjer bi brezskrbno
ležali v travi in sanjarili … če se ne bi mogli
spomniti, o čem bi sanjali, ali pa je pot do
našega bistva enostavno predolga, bi nam
pri tem lahko pomagali Prodajalci Sanj. To bi
bile osebe srednjih let, ki so v življenju dosegle vse in so svoj smisel našle v delitvi svoji
izkušenj z drugimi.
No, tukaj me je malo odneslo v pravljični svet, saj si v teh
napornih časih vsak želi neko svojo pravljico ...
Vendar drugačna pot od opisane v resnici skoraj ni mogoča,
če naj se svet ne sesuje sam vase. Tukaj vidim vlogo Evrope,
ki lahko pomaga, da pridemo iz začaranega kroga. Vendar ne
tako, da bo svoje bojevnike pošiljala po svetu, da bi »osvobajali« ali »preobračali ljudi«, temveč tako, da bo prenovila samo
sebe.
Evropo bo ostali svet enostavno nehal zanimati. Pričela se bo
ukvarjati s tem, kako se mora sama organizirati, da bo lažje
njenim državljanom, vsakega posebej bo vprašala, kaj si želi.
>> >
>> MI LAN KRAJNC
Evropa bo spremenila svet tako, da mu bo
dala nov zgled. Evropa namreč še vedno ima
to moč, saj se milijone turistov iz vsega sveta
zgrinja k nam zaradi bogate zgodovine, kulture in dobre hrane. In Evropa lahko izkoristi
svoj status avtoritete, da da novo sporočilu
svetu: »Pričnite se zavedati samega sebe!«
Svet se bo namreč moral umiriti in ob spremembah bo Evropa v letu 2030 delovala
veliko bolj umirjeno, pa ne navidezno. Ljudem se bo videlo v očeh, da je njihova duša
popolnoma mirna. Ne bodo jih več zanimale
množične zabave in množične prireditve,
temveč se bodo posvečali prijateljem,
družinam, samim sebi. Knjige in kinoteke
bodo spet dobile pomen, igranje pred
blokom bo ponovno postalo vsakdan. Naši
odnosi bodo postali intimni, pa ne samo v
fizičnem smislu, temveč v razvijanju odnosa.
Odnosi bodo globoki, ponovno se bo razvijalo spoštovanje.
Kriza, ki se je razvila v zadnjih letih, je v bistvu pričela razkrivati prave obraze, kulise so pričele padati in pričel se je kazati
»pravi svet«. Ta je sprva zgledal grob in temačen. Danes je še
prisotna tesnoba, vendar že sije sonce. S priznanjem resnice,
četudi je bilo to naporno, globoko v sebi vidimo, da smo se
pričeli osvobajati.
Novo sonce bo posijalo na naše bistvo, na naš pravi obraz, na
naše sanje. In da bomo lahko živeli svoje sanje, moramo spet
začeti sanjati.
Zato je čas, da postanemo Prodajalci Sanj. Za tiste, ki jih nimajo.
G E N E RAC I J A X
Dalila Ljutić (14 let), tempere in barvica
102 / 103
Sen
Evrope
K LE M E N J AK L IČ
Evropa potrebuje svoj sen. Svoj moralni
telos, ki bo njo, nas, njene ljudi, in naše
potomstvo gnal v nadaljnjo in pravičnejšo
skupno prihodnost. Združena Evropa
potrebuje tak sen, ali pa je ne bo. Brez sna,
ki bi bil dovolj močan, da bi predstavljal
etično gonilno silo pravičnega obstoja in
napredka skupnosti, namreč nima prihodnosti nobena politična tvorba. Še posebej
ne tista, ki ne želi biti utemeljena na fizični
prisili, temveč ideji vladavine ljudi, torej
demokraciji.
ka samega in kjer o poti svojega življenja (ob hkratni pošteni
in učinkoviti zagotovitvi te iste pravice za drugega) svobodno
odloča sam. Kako je torej izpod jarma monarhij, oligarhij in
ostalih oblik diktatur, kjer oblast izvira od kraljev, diktatorjev
ali sloja privilegiranih, v človeško zgodovino prodrla neprecenljiva ideja demokracije, katere dediči smo in v napredku
katere se skriva edini mogoči evropski sen?
Evropa potrebuje svoj sen. Da bi odgovorili
na vprašanje o njegovi vsebini, moramo seči
dalj od ideje zagotovitve miru, ki nas je gnala v letih po velikih vojnah in je le del širše
celote, ki ji pravimo demokracija oziroma
svobodna in pravična vladavina ljudi. Gre
za idejam monarhije, oligarhije in diktature
nasprotno idejo svobodne vladavine vsakega posameznika v sferah, ki se tičejo njegovega lastnega življenja: tako tistih “kolektivnih”, kjer naj bi posameznik prek volilne
pravice in ostalih pridobitev demokratične
dediščine skupaj z drugimi soodločal kot
eden izmed enakih, kot tudi “individualnih
sferah”, to je tistih, ki se tičejo le posamezni-
Začelo se je v antični Grčiji, ko je Solon izpod prekletstva
suženjstva osvobodil vse svoje podložnike in jim podelil
pravico do lastnega kosa atenske zemlje, od katere so bila,
konec koncev, odvisna življenja vseh njih. V eni svojih
pesmi Solon zapiše, da nam bo zgodovina priča, kako je s
tem osvobodil bodoči svet. In v resnici njegovo dejanje že
v času antične dobe privede do razvoja atenske demokracije, do “prvega prihoda”1 ideje vladavine ljudi v zgodovino
človeštva. V tisti svoji prvotni obliki je demokracija še vedno
sila omejena (le na ozemlje znotraj mestnega obzidja, zgolj
na en spol, na atensko poreklo po obeh starših itd.), a vendar
predstavlja začetek neke nove, pravičnejše in boljše prihodnosti. Kljub temu da po razpadu Aten za dva tisoč let izgine
iz zgodovine (razen redkih izjem italijanskih republik in
prakse nekega karantanskega plemena), je ideja demokraci-
G E N E RAC I J A X
104 / 105
KLE MEN JA KL I Č, ROJEN 1 97 5 , PO UČ UJ E IN RAZ ISK UJ E N A U N I V E RZ I H A RVA R D, Z DA . PO
DI PLOMI NA PRAV NI FAK ULT E T I V L J UB L J A N I J E MAGIST RIRA L I Z U S TAV N E G A P RAVA N A
U NI VE RZI HARVARD, NATO D O KTO RIRA L IZ E VRO PSK E IN T E G RAC I J E I N E V RO P S KE G A
PRAVA NA UNIV ERZI OX F O RD T E R N A PO SL E D N A UN IVE RZ I H A RVA R D D O KTO R I RA L Š E
DRU GIČ, TOKRAT S PO D RO Č J A USTAVN E T E O RIJ E IN VPRA ŠAN J A D E M O KRAC I J E E V RO P E .
NA HARVARDU PO UČUJE O D L E TA 2 0 0 8 N A PO D ROČ J IH E VRO P S K E I N TE G RAC I J E I N E VROPSKEGA PRAVA , ČLOVE KOVIH PRAVIC , T E O RIJ E PRAVIČ N OS TI , E TI K E TE R U S TAV N E G A
PRAVA IN USTAVNE T EO RIJ E . J E D O B IT N IK VEČ UN IVE RZ IT E T N I H P R I Z N A N J ZA O D L IČ N O S T
V POU ČEVANJU, NJEG OVO T RE N UT N O RAZ ISKOVA L N O D E LO PA S E O S R E D OTOČA N A
VP RAŠANJE EVROPSKE USTAVN O ST I IN N A DA L J N J E GA RAZVOJ A I D E J E D E M O K RAC I J E V
KONTEKST U G LOBALNE PRAVIČ N O ST I. J E AVTO R Z N A N STVE N E M O N O G RA F I J E CO N S TI TU TI ONAL PLURALISM IN T HE E U (OX F O RD UN IVE RSITY PRE S S , 2013) , ZA S VOJ O D R U G O
ZNA NSTV ENO MONOGRA F IJ O (D E MO C RACY ’ S T HIRD CO MIN G : E U RO P E A S A RO U TE TO
H UMANITY ’S THIRD HIS TO RIC STAGE O F D E MO C RACY, V IZ DA J A N J U ) PA J E P R E J E L N AGRA DO HARVARDSKE UN IVE RZ E ZA » N A J B O L J ŠE D E LO N A PO D RO Č J U E V RO P S K E G A P RAVA
I N EVROPSKE PRAVNE M ISL I« .
je preprosto presilna in prepravična.
Ob spremembi zgodovinskega konteksta (razpad monarhij), ki to omogoči, prek
demokratičnih revolucij 18. stoletja doživi
svoj “drugi prihod.”2 V novem zagonu se
razmahne preko obzidja mestnega polisa,
tokrat nad ogromno ozemlje nacionalne
države. V temelj prve demokratične ustave
– Ustave ZDA – njeni snovalci zapišejo njeno vodilo: da je vsem državljanom priznano, da so rojeni enaki in kot taki vredni
enakega spoštovanja, da vsa oblast ustanovljene države
izhaja od njih, je zanje in se preko njih tudi izvaja. Toda ta
moralno prepričljiv demokratični ideal in obenem ameriški
sen je po eni strani tako očitno pravičen in po drugi tako zelo
v nasprotju z realnostjo Amerike 18. stoletja, v katero je vsajen (suženjstvo, volilna pravica omejena na državljane, ki so
moški, belci, lastniki zemlje itd.). A ravno ustavna zavezanost
več kot očitno pravičnemu idealu, ki kruti realnosti postavi
>> >
>> KLE MEN JAKLIČ
ogledalo, v glavah neizogibno vzpostavi
napetost in kot gonilna sila nadaljnjega razvoja demokracije tekom desetletij in stoletij
razširja vladavino ljudi tako, da terja postopno približevanje realnosti svojemu idealu.
Točno na to temeljno obljubo se sklicujejo
tisti, ki jim nato uspe odpraviti suženjstvo,
tisti, ki jim sčasoma uspe razširiti volilno
pravico na pripadnike druge rase, drugega
spola in na tiste, ki nimajo premoženja.
Prav tako se na to isto osrednjo ustavno
obljubo sklicujejo tisti, ki se borijo za dejansko izenačenje vseh ostalih državljanskih
pravic, in tisti, ki še danes terjajo nadaljnji
demokratični napredek v skladu z njo. To
je ameriški sen, ki ima hkrati za posledico,
da se demokracija začne porajati tudi izven
meja njihove lastne države in tako razvije
svoj “drugi prihod” vse do oblike in stopnje
(tradicionalna demokracija teritorialne suverene države), kot jo poznamo in živimo
danes.
Če naj obstane, tudi Evropa potrebuje svoj
sen. Kljub temu da je z njima neobhodno
povezan, saj ju logično dopolnjuje, pa to
ne more biti niti Solonov sen “prvega prihoda”, ki je še vedno radikalno omejena
in izključujoča oblika demokracije, niti
ameriški sen njenega “drugega prihoda”, ki
kljub napredku še vedno subtilno, a hkrati
močno monopolizira vso oblast nekega
teritorija zgolj v rokah lastnih državljanov
suverene teritorialne države, druge pa, ki
so bili rojeni v okolja manj priviligiranih
držav, s tem hočeš nočeš izloča iz odločanja o zadevah, ki se
jih kdaj tičejo enako in kdaj celo bolj. Takšna monopolizacija
je bila v kontekstu nastajanja prve demokracije sicer nujna
iz več razlogov, ki jih opisujem drugod.3 Brez nje bi v tistem
povsem drugem, še ne demokratičnem kontekstu, “drugi
prihod” demokracije sploh ne uspel, več pa v takratnem
kontekstu tudi ni bilo mogoče. Toda danes se je zgodovinski
kontekst znova spremenil in mogoče je dokazati, da tokrat,
ravno v svojem novem posuverenem kontekstu, Evropa
prvič omogoča razviti nekaj, kar bi preseglo tradicionalno
obliko demokracije z vsemi njenimi pomanjkljivostmi vred.
Skupaj z dejstvom, da se je pojavil v času globalizacije, posuvereni konteks nove Evrope prvič v zgodovini vzpostavlja
predpogoje, ki bi demokraciji lahko omogočili njen postopni
“tretji prihod”4.
Če naj ne zapravimo zgodovinske priložnosti, pa bomo morali za svoj temeljni ustavni ideal, za svoj telos, postaviti nič
manj kot najčistejšo in neovrgljivo različico ideje svobodne
vladavine vsakega posameznika. Namreč tisto, ki priznava,
da je edini legitimni nosilec pravice do samovlade v sferah,
ki se tičejo njegovega življenja, prav vsakdo, ki se ga te zadeve
v resnici tičejo. Ne torej zgolj državljan trenutne Evrope oziroma katere od njenih nacionalnih držav, pripadnik tega ali
onega spola, rase ipd., temveč prav vsak nosilec človekovega
dostojanstva na tem svetu, ne glede na lokacijo in druge
dokazano moralno arbitrarne okoliščine njegovega rojstva.
Da, tak zaključek v zvezi z dobrino demokracije terja ravno
ideja človekovega dostojanstva, ki je že po svoji definiciji
vezana zgolj na človeka kot takega in je torej neodvisna od
tega, kje je nekdo rojen, kot kateri spol je rojen, kakšno barvo
kože ima, koliko ima pod palcem ipd. V pravici do odločanja
v zadevah, ki se nas tičejo enako, moramo biti enaki, ali pa
nevede zabredemo v zgolj novo obliko diskriminacije na
področju demokracije in s tem demokratični deficit.
G E N E RAC I J A X
Zgolj iz takšnega intaktnega moralnoustavnega temelja, ki je še čistejši od onih iz
zgodovinskih obdobij “prvega” in “drugega”
prihoda demokracije, je, če mu le ostanemo
zvesti, mogoče graditi unikatno politično
tvorbo, ki je daleč najbolj vključujoča zgodovinska oblika demokracije in pravzaprav
tisti njen “tretji prihod”. Takšna nadaljnja
stopnja demokracije se edina izogne resnim
oblikam demokratičnega deficita, ki ga še
vedno neobhodno gojijo ne le prvotne oblike vladavine ljudi, kot je tista iz mestne
državice, ampak prav tako tudi tradicionalna oblika demokracije suverene države,
demokracija morebitne “superdržave Evrope“ po vzoru ZDA ter kvazidemokracija
trenutne EU5. Takšen napredek, ki ga je
moč uspešno zastaviti zgolj iz konteksta
nove posuverene Evrope, je skupaj s svojo
neovrgljivo utemeljitvijo v človekovem dostojanstvu (namesto zgolj državljanstvu) za
nas in za naše potomstvo edina moralno
zares intaktna in hkrati dovolj močna vizija,
vredna evropskega sna.
Tokrat je Evropa tista, ki ima odgovornost: da kot tisti, ki jim je uspelo opraviti
delo v svojih zgodovinskih obdobjih, tudi
sama ne zapravi priložnosti za nov napredek demokracije. Tak, ki gre - ob hkratnem
obvarovanju zgolj zdravih jeder nacionalnih držav - tokrat v dobro vseh resničnih
upravičencev do te vsečloveške dobrine.
Za nekoga, ki je rojen v okolju, kot je npr.
Slovenija, takšen prihodnji razvoj Evrope
pomeni radikalno povečanje in izenačenje
možnosti v razmerju do tistih, ki so rojeni v
106 / 107
mnogo bolj privilegiranih okoljih dominantnih držav članic
EU. Pomeni torej opolnomočenje našega državljana, ki se
zaradi pomanjkanja uvida in neaktivnosti slovenske politike v razmerju do Evrope velike večine svojega trenutnega
demokratičnega primanjkljaja na tem področju niti dobro ne
zaveda. Vse, kar potrebujemo, pa je, da z zaveznicami, ki so
v podobnem položaju in s katerimi pravzaprav tvorimo veliko večino, dominantnim nastavimo ogledalo in terjamo, da
skupaj z nami ravnajo v skladu s tem, na kar prisegajo sami:
enakost v človekovem dostojanstvu, tudi na področju pravice
do enake in svobodne vladavine posameznika (demokracije)
v sferah, ki se pravzaprav enako tičejo nas vseh. Ta napredek, ki podobno kot v času “drugega prihoda” pokaže na
notranjo neskladnost pravičnega z obstoječim stanjem, pa ne
pride zgolj prek politikov, temveč predvsem prek nekaterih
drugih instanc, kot so na primer sodniki evropskega sodišča.
Ti so že v preteklem razvoju Evrope predstavljali eno njenih
ključnih gonilnih sil. Eden od razlogov je ta, da se ravno sodniki, če so jim le pojasnjene, preprosto ne morejo izogniti
implikacijam, ki neposredno izhajajo iz človekovega dostojanstva kot osrednjega in zavezujočega pravnega načela. V
praksi je zato glede napredka pri uresničevanju evropskega
sna lahko prav tam naša največja priložnost in moč.
1/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy (Atlantic Books, London 2005).
2/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy.
3/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU (Oxford: Oxford University Press 2013), poglavje 10 “Democracy’s Third Coming”.
4/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU, poglavje 10; in Klemen
Jaklic, Democracy’s Third Coming: Europe as a Route to Humanity’s Third
Historic Leap of Democracy, Harvard University Law Library, monografija v
izdajanju.
5/ O podrobnostih te demokratične oblike in kako je Evropi mogoče tja priti,
pišem v obeh citiranih delih.
Luka Černe (12 let) in Rok Trtnik (12 let), Kat Kit; barvice, svinčnik
108 / 109
G E N E RAC I J A Y
1980 - 1994: GENERACIJA Y
SMO V VATO ZAVITI OTROCI KAPITALIZMA IN PAMPERS
PLENIC. PO MNENJU STARŠEV SMO EDINSTVENI IN
NAJPOMEMBNEJŠI, OSEBE, KI LAHKO DOSEŽEMO VSE.
ZNANI SMO KOT TEHNOLOŠKO MODRI, RAČUNALNIKI
IN ELEKTRONIKA SO NAM BILI POLOŽENI V ZIBKO.
VODILO NAŠE KOHORTE JE HITROST INTERNETNE
POVEZAVE. NAVAJENI SMO NA NENEHNE SPREMEMBE.
IMAMO OGROMNO PROSTOČASNIH DEJAVNOSTI, KI
JIH NADZIRAJO STARŠI. KAKOVOST IN NORME NISO
VEDNO V OSPREDJU. TREND JE ODKRIVANJE TALENTOV.
TEŽKO SPREJEMAMO ODGOVORNOST, SLABO OCENJUJEMO POSLEDICE SVOJIH DEJANJ IN ŠE V POZNI MLADOSTI PRIČAKUJEMO POMOČ STARŠEV, KI NAM VEDNO
POMAGAJO IZ TEŽAV. UPORABLJAMO KREDITNE KARTICE
SVOJIH STARŠEV. NA TRG DELOVNE SILE ŠELE PRIHAJAMO. POVSOD SE POČUTIMO ZAŽELENE, PRIČAKUJEMO,
DA BODO NAD NAMI VSI NAVDUŠENI ENAKO KOT NAŠI
STARŠI. OSEBNOSTNO SE OBLIKUJEMO DO TRENUTKA,
KO PRIDEMO V PRIMERNO DELOVNO OKOLJE, KAR
OBIČAJNO NI V PRVI SLUŽBI.
Število prebivalcev na Zemlji: 5-6 milijard
Žiga Vavpotič 1984
Ivana Simoniti 1988
Anja Mejač 1989
Nina Marok 1989
Darko Đurić 1990
Miha Čančula 1990
Evropa, vsem
(in še posebej
mladim) prijazen
kontinent
ŽIG A VAVPOT I Č
Naslov še vedno lahko zveni kot provokacija, cinizem oziroma predstavlja fiktivno željo prihodnosti. Nikakor ne more
odražati stanja danes. Žal. Situacija, v kateri je Evropa, je resna. Situacija, v kateri so
mladi v Evropi, je, in zaradi tega mi je še
bolj žal, še slabša.
Realnost Evrope je, da se stara
Več kot očitno je, da je prihodnost Evrope
odvisna od volje starejših. Ko govorimo
o prihodnosti, so mladi gotovo najbolj
ogrožena skupina. Ne razumite me narobe,
vendar je dejstvo, da se Evropa stara in tega
se premalo zavedamo. Vendar odgovornost
nosimo vsi, tudi mladi – pokazati moramo,
da je dovolj, in pravico imamo zahtevati
Evropo, ki je mladim prijazna. Pravico
imamo opozoriti, da globalni svet tekmuje
predvsem na podlagi talentov, na podlagi
najboljših mladih.
In danes se evropska politika zaveda pomena mladih. Vendar številke, kruta dejstva vsakdana, kažejo, da podpora
mladim temelji predvsem na besedah. Brezposelnost mladih
je vedno večji problem. In v starajoči se Evropi bodo brezposelni mladi lahko pomenili socialno bombo.
Medgeneracijsko sodelovanje je dvosmerni proces
Mladi izgubljajo upanje v države. Pogosto odhajajo v tujino.
Nekateri pravijo, da je to dobro. Drži, če bi tja odhajali po
znanje in izkušnje. A odhajajo jezni, razočarani, z mislijo, da
nikoli več ne pridejo nazaj. To bi nas moralo skrbeti. Jaz si
Evrope brez mladih ne morem predstavljati. Več kot očitno
pa to ne skrbi tistih, ki želijo na račun starejših pridobiti čim
več političnih glasov.
G E N E RAC I J A Y
110 / 111
ŽIG A VAVPOTIČ , L ET NIK 1 98 4 , VE RJ A ME V SO D E LOVA N J E . E KO N O M I S T I N PO L I TO LO G
M EDN ARODNIH ODNOSOV Z MAGIST E RIJ E M SO C IO LO GIJ E . N A TO TE M O P I Š E TU D I D O KTORAT. JE SOUSTANOVIT E L J IN ST RO KOVN I D IRE KTO R ZAVO DA Y P S I LO N I N PO BU D N I K
P ROJ EKTA SIMBIOZA , KI J E PRE J E L N AGRA D O E VRO PSK E GA PA R LA M E N TA D RŽAV L J A N E VROP E . » ŽIVI IN PUSTI SL E D « J E MOTO, K I GA SPRE ML J A N A N J E G OV I H PO POTOVA N J I H
M LA DOSTI IN MODRO STI. ZAZ N A MUJ E J O N A S K N J IGE , K I J IH P R E BE R E M O, I N L J U DJ E , KI
J I H S REČAMO, PRAV I AVTO R T RE H K N J IG. SRČ N A K N J IGA MOJ E G A Ž I V L J E N J A J E N J E G OVA
ZA DNJA . ŽIG A RAD POTU J E , J E ZA L J UB L J E N V PE T RO, Ž IVL J E N J E I N S VOJ E D E LO. P R E P R IČA N
J E, DA SE DOBRO Z DOB RIM VRAČA .
Nalijmo si čistega vina. Glavni problem
mladih je, da ne volijo in zato politikom
predstavljajo manj zanimivo populacijo.
Vendar, če nihče drug, bo demografija
prepričala politiko, da bo razumela, da vleči
demografske skupine na svojo stran preprosto ni modra rešitev. Prava pot prihodnosti
je v medgeneracijskem sodelovanju. Vendar
se moramo prav vsi, tako mladi kot tudi
modri, kot raje rečem starejšim, zavedati, da
je medgeneracijsko sodelovanje dvosmerni
proces. Je proces, ki temelji na dajanju, zato
da se ustvarja skupno prejemanje. Tega se
premalo zavedamo. To je stanje Evrope
danes, leta 2013.
Vlaganje predvsem v mlade je prava strategija prihodnosti
Če se vrnemo k naslovu, se verjetno postavi vprašanje, zakaj
so mladi še posebej izpostavljeni. Enostavno verjamem (in
upam, da bom to verjel tudi takrat, ko bom sam pripadal
starejši generaciji), da je politična strategija izgradnje Evrope, ki bo mladim prijazna, zelo modra odločitev. Mladi so
naša prihodnost, se pogosto sliši. Vendar moramo to začeti
živeti. Verjetno je pogosto največji politični izziv ravno kratkovidnost obstoječih političnih akterjev. A bi bilo za razvoj
Evrope ključno, da odpre vrata najboljšim mladim. Ne samo
da bi s tem obdržali domačo pamet, lahko bi postavili Evropo, ki sprejema energično mladost, polno inovativnosti in
drugačnosti. Rezultat takšne politike bi bil viden čez deset let,
tudi v gospodarski rasti, majhni zadolženosti in predvsem v
okolju, ki bi s pozitivnimi zgledi vleklo vse, kar je dobro. Do
tam je dolga pot. V prvi fazi je treba veliko političnega pogu>> >
>> ŽI GA VAVPOTIČ
ma, da se odločiš, da bo kontinent mladim
prijazen. Zgodovina je večkrat pokazala, da
so ravno mladi temeljni akterji sprememb.
To pomeni, da bi mladi zahtevali, da so
politiki kakovostni, profesionalni, zazrti v
prihodnost. Potem je treba biti odločen, da
ceniš predvsem strokovnost in ne politično
izkaznico, da iskreno verjameš v mlade in
da si okoli sebe želiš razmišljujoče ljudi. Je
Evropa tega sposobna?
Kakšno Evropo si želim?
Kot mlad človek, ki z dejanji dokazujem, da
verjamem v medgeneracijsko sodelovanje,
si želim ... Želim si, da bi bila Evropa zmes
priložnosti in možnosti, varnosti in udobja,
kakovosti življenja in pravih energij. Želim
si, da bi bila Evropa kontinent sodelovanja.
Spoštovanja, razumevanja. Želim si, da bi
govorili o povezani Evropi, ki jo povezujejo iskreni ljudje in pozitivne zgodbe. Rad
bi živel v Evropi, kjer mladim ni vseeno za
starejše in kjer starejši verjamejo v mlade.
Veste, v kakšni Evropi bi rad živel? V Evropi
ljubezni. Kot je rekel naš poet Tone Pavček:
»Treba je mnogo preprostih besed, kakor
kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v
temi na križpotjih zašli s pravega pota.«
In ponosen sem, da prihajam iz Slovenije. Ta
lahko Evropi veliko ponudi. Bistvo je očem
nevidno, je rekel že Mali princ. Slovenija
ljubezen nosi globoko v sebi, v mednarodni
obliki besede love. Naša Slovenija, da, ta
naša država, ponuja priložnost vsem nam.
Vsem ljudem. Kajti tudi beseda človek, beseda, ki označuje
tebe, mene in vse nas, nosi v sebi besedo love. Človek in
Slovenija. Vem, potrebujemo čas. Narave ne moremo prehiteti. Ne verjamete? Dobro poglejte besedo evolucija. Kaj
skriva v sebi? Besedo love. Če preberemo prve štiri črke nazaj. Ta modrost narave je imenitna. Seveda potrebuje mladost
zato modrost. In razumeti je treba, da se stvari ne zgodijo
čez noč.
Do leta 2030 je še daleč in pred nami je mnogo priložnosti.
Veseliti se jih moramo z mladostjo. In seveda jih moramo razumeti z modrostjo. In v vse to verjeti. Verjeti v pot ljubezni,
medgeneracijskega sodelovanja, povezovanja. Vztrajno in
iskreno. Kot pravi Pavček: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do
polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje
vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez
eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova
in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«
G E N E RAC I J A Y
Antonela Zec (13 let), barvice
112 / 113
Kolektivna
vizija!
IVA NA SI MON I T I
Vprašanje o tem, kakšno Evropo si želim v
letu 2030 in kaj od nje pričakujem, je eno
najtežjih vprašanj, ki pa mi je - kot študentki
evropskih študij - zelo pogosto zastavljeno.
Vsi mislimo ali si vsaj po tihem želimo, da
bo življenje lažje. Do sedaj smo Evropo idealizirali, dobili pa smo tudi še kaj drugega
od tega, kar smo pričakovali. Torej moramo
idealizirati prihodnost. Kako razmišljati o
Evropi in kaj, če sploh, zanjo narediti? Gre
za motivacijo mladih, da svojo idealno Evropo začnejo ustvarjati, ker sama od sebe ne
bo prišla, ali pa demotivacijo v smislu »EU
brez prihodnosti«. Kdor slednje pove na
glas, hitro izpade evroskeptičen pesimist.
Prav tako kot v prvem primeru izpade naiven.
Kot opažam med vrstniki, ki niso iz kroga
mojih kolegov s fakultete, jih razmeroma
malo razmišlja o »skupni evropski prihodnosti«, torej o prihodnosti, ki se nas vseh
tiče kot skupnosti. Poglejmo ta paradoks.
Veliko mladih si ne želi ostati v Sloveniji in
svojo prihodnost vidijo drugje, večinoma
v zahodnoevropskih državah, kjer si predstavljajo, da je za njih neskončno možnosti,
saj je ena izmed prednosti evropske integracije dejstvo, da
imamo na voljo „igrišče“ izven meja svoje države. Vsi z
velikim upanjem govorijo o tem, kako komaj čakajo, da
začnejo svoje življenje v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji itd
... Včasih se zdi, kot da govorijo o popolnoma drugem svetu,
ki ga nikoli ne bomo poznali, kaj šele, da bi bili del tega sveta.
Gre torej za predstavo in dojemanje, da Slovenija še ni del
tiste Evrope, v kateri bi si mladi želeli ostati ali vanjo „pobegniti“, in da sami niso del skupnosti.
Na nek način me to razjezi, ker sama še vedno mislim, da za
ustvarjanje prihodnosti preprosto mora obstajati kolektivna
vizija, in da je to, da mladi vidijo „evropsko“ prihodnost brez
Slovenije in brez neke pripadnosti, slab znak.
Težko rečem, da je glede napovedovanja skupne prihodnosti
med generacijami velika razlika, vsaj pri tistih, ki se s tem
vprašanjem ukvarjamo. Pogosto se vse zreducira na dve skrajnosti: ali smo pretirano pesimistični ali pa si ustvarjamo
sanjsko podobo Evrope, kjer bomo vsi imeli evropske plače
in si brez težav ustvarili življenje kjerkoli v Evropi. Saj to nam
je bilo vendar obljubljeno, kajne?
Sicer sem bila še gimnazijka, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Spomnim se, da je vsepovsod vladala evforija, starši
pa so nam govorili „končno smo v Evropi“. To veselje pa ni
trajalo dolgo, saj smo hitro ugotovili, da naše vsakodnevno
življenje pravzaprav ni nič drugačno ali bolj enostavno.
Zato se bojim, da lahko enako mišljenje preslikamo na leto
2030. To je seveda napačen pristop, saj spet pričakujemo, da
nam bo nekaj dano. A ker ne bo prišlo samo od sebe, bomo
zopet razočarani in znova bomo morali najti krivca, zakaj ni
vse tako, kot smo si predstavljali. A če si pošteno prisluhnemo in bolje razmislimo, vemo, da nam v bistvu nihče ni
obljubljal nemogočega in tudi sedaj nihče ne obljublja – še
G E N E RAC I J A Y
114 / 115
IVANA SIMONITI, ROJEN A L E TA 1 98 8 , J E OT RO ŠTVO PRE Ž IVE LA V R I M U I N S TO C K H O L M U .
OP RAV ILA JE MEDNAROD N O MAT URO N A GIMN AZ IJ I B E Ž IGRA D V L J U BL J A N I , S E DA J PA J E
Š TUDENTKA EVROPSKIH ŠT UD IJ N A F A K ULT E T I ZA D RUŽ B E N E V E D E .
toliko manj - neke natančno orisane prihodnosti.
Vseskozi pa se nam je in se nam ponuja
možnost, da si vsak sam zariše sliko svoje
prihodnosti, ki se lahko s tem, da smo aktivni in ambiciozni, prej ali slej izoblikuje v
neko skupno voljo in podobo.
Najboljše, kar lahko storimo je, da
poskušamo svoje želje uresničiti že v sedanjosti. Pomembno je stremeti k boljšemu, a
vseeno ne pozabiti temelje, ki so nas pripeljali do povezovanja in evropskih integracij.
Predvsem si želim, da bi moja generacija v
resnici razumela te temelje in cilje preteklosti in se zavedla, da privilegiji in pravice,
ki so nam dani, niso samoumevni. Vsako
pravico in priložnost, ki je bila omogočena
nam, moramo udejanjiti in jo nadgraditi za
naslednje generacije. To pomeni zavedati
se dejstva, da za našimi predhodniki stoji
ogromna količina dela, tolerantnosti, razumevanja in družbene odgovornosti.
Moja generacija Y je zaznamovana z željo po individualizmu, uživanju življenja, svobodi in ima sposobnost hitrega
prilagajanja. Nekateri v tem vidijo zmedeno generacijo, ki ne
ve, kam naprej, in v kateri vsak rine v svojo smer. Jaz pa nas
vidim kot skupino ljudi, ki imamo sposobnosti in si želimo
avtonomno razmišljati. Manjka nam le razumevanje, da avtonomno razmišljanje ne pomeni odmikanja od družbe in
kolektivne identitete. Prav tako kot tudi kolektivna identiteta
ne izključuje možnosti, da posamezniki razmišljajo s svojo
glavo.
Želim si, da bi moja generacija premagala ovire, ki sem
jih omenila. Po mojem mnenju izvirajo zgolj iz strahu,
da bi posameznik v večji skupnosti izgubil moč, smisel in
identiteto. Moja slika Evrope 2030 zato ne vključuje na novo
narisanih meja, gospodarskega stanja ali morebitnih strukturnih reform; te bodo prišle kot nujne posledice potreb, ki
se spreminjajo, ter angažiranosti ljudi. Moja vizija Evrope je
bolj želja kot pa napoved ali pričakovanje. Želim si, da bi se
moja generacija zavedala pomembnosti aktivnega življenja,
morda tudi drugje, a predvsem doma. Ne smemo oddaljevati Slovenije od evropske slike z begom v tujino. Lahko pa v
Slovenijo prinesemo najboljše od zunaj, da uresničimo njen
in svoj potencial. Pomembno pa se je tudi zavedati, da je leto
2030 zelo bližnja prihodnost in da so kakršnekoli spremembe, tudi manjše, produkt daljših procesov, predvsem pa dela
in inovativnosti.
Evropska
unija 2030?
A NJ A MEJ AČ
Evropska unija 2030? To se mi zdi zelo
daleč. In ne vem niti, kaj bo takrat z mano,
kaj šele z Evropo ... Lahko pa povem nekaj
o svoji izkušnji o življenju zunaj Slovenije
v eni izmed članic EU in kaj lahko iz tega
sklepam.
Kot absolventka vizualnih komunikacij na
Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem se pred dobrim letom odpravila
v Madrid na opravljanje Erasmus prakse.
Pol leta sem delala v priznanem oblikovalskem studiu, kjer sem se veliko naučila, pa
ne le o oblikovanju in ilustraciji, temveč tudi
o novem okolju, v katerega sem se priselila.
Zelo sem zadovoljna, da sem izkoristila
dano priložnost finančno podprtega študija
v tujini, in zavedam se, da je vse to posledica
povezovanja narodov v skupnost, ki podpira mešanje različnih kultur ter s tem svojim
prebivalcem omogoča učenje, ki mu znotraj
meja svojih matičnih držav ne bi mogli biti
priča.
Po končani praksi sem se odločila v tujini
tudi ostati in tako v Španiji še danes živim
in se trudim zgraditi svojo prihodnost. Španija je zame
odlično okolje, saj španska vesela, strastna in odprta kultura
zelo dobro vpliva na delovno, za njihove pojme malce bolj
zadržano in premišljeno Slovenko. Razdalja in spremembe
mi pomagajo bolje razumeti svet, ki me obkroža, pa tudi bolj
ceniti svojo domovino in družino. Zidovi se podrejo in oči
odprejo. Vsakomur, ki ima podobno priložnost selitve v
tujino vsaj za določen čas, toplo priporočam, da priložnost
pograbi. Tudi Sloveniji širše misleči ljudje pridejo zelo prav
in jo vodijo v korak s časom.
Madrid, prestolnica (vsaj za nas Slovence) velike države z zelo
pomembno zgodovinsko tradicijo, danes predstavlja podobno kot mnoga evropska mesta, denimo London, Berlin, Pariz,
mesto zlitja vseh kultur sveta, ne le evropskih. Je mesto s pozitivno energijo, kjer vsi govorijo špansko, ne glede na to, od
kod prihajajo. In le malokdo prihaja iz Madrida, večinoma
so prebivalci iz drugih delov Španije ali pač iz drugih držav.
Sama zato nisem prav nič nenavadna, tako kot ni nenavaden
ne Japonec ne Američan. Madrid je mesto, ki te objame in
sprejme z dobrodošlico, zato se v njem ni težko počutiti
doma. Za Ljubljano tega še ne moremo trditi. A vendar gre
tudi naša prestolnica počasi v to smer, saj je vedno več tu-
G E N E RAC I J A Y
jcev, ki so nad Slovenijo navdušeni in se v
njej ustalijo. Življenje v Španiji mi je, poleg
veliko dobrih drobnih stvari, prineslo veliko
ljubezen do flamenka. Že v Sloveniji sem
vso svojo mladost plesala jazz balet in step,
tukaj pa sem se v ples dobesedno zaljubila.
Preseneča me, kako ti lahko neka kultura,
ki je tako drugačna od tvoje, tako spremeni
življenje in ti pomaga začutiti stvari, ki si jih
prej nikoli nisi predstavljal, niti v sanjah.
Kaj lahko glede na vse povedano dodam k misli o prihodnosti? Menim, da bo s časom podobnih situacij, kot je moja,
vse več, saj se meje odpirajo, Evropska unija se širi in vedno
več ljudi postaja del “evropske” družbe.
Lahko smo veseli, da nismo omejeni znotraj meja naših
držav in da imamo priložnosti spoznavati in biti del drugih
kultur. Konec koncev ni nujno, da “spadamo” le v prostor,
v katerem smo se rodili. Morda obstaja na svetu kakšen
drugačen kotiček, v katerem se bomo počutili veliko bolje.
ANJ A MEJAČ, ROJENA 1 98 9, J E Ž E V OT RO ŠTVU VE L IKO R I S A LA I N U S TVA R J A LA , V
M LA DOSTNIŠKIH LETIH PA J O J E VE SE L J E D O F OTO GRA F IJ E P R I P E L J A LO D O Š TU D I J A N A
A KA DEMIJI ZA LIKOVNO UME T N O ST IN O B L IKOVA N J E , SME R V I Z U A L N E KO M U N I KAC I J E ,
KJ ER JE T RENUTNO ABSO LVE N T KA . ZA PRID O B IT E V N OVIH Z N A N J S E J E O D P RAV I LA N A
P RA KSO V MADRID (RARO D E SIGN ), K J E R SE DA J Ž IVI IN N A DA L J U J E KA R I E R N O POT. U KVA RJ A SE Z GRAFIČNIM O B L IKOVA N J E M, IL UST RAC IJ O IN F OTOG RA F I J O I N J E S O D E LOVA LA
NA ŠT EVIL NIH RAZSTAVA H. N A PO D ROČ J U VIZ UA L N IH KO MUN I KAC I J J E Ž E D O B I LA N E KA J
PRI ZNANJ, MED O STALIMI N AGRA D O PRE ŠE RN OVE GA SK LA DA ZA Š TU D E N TE ZA D O S E Ž KE
NA Š TUDIJSKEM PO DROČJ U, L E TO S PA J E N A 6 . B IE N A L U VID N I H S PO RO Č I L S LOV E N I J E P R E J ELA BRUMNOVO NAGRA D O V KAT E GO RIJ I KATA LO GI, MO N O GRA F I J E I N L E TN A PO ROČ I LA .
V ŠPANIJI JE O DKRILA SVOJ O ST RA ST – F LA ME N KO, K I SE GA UČ I N A P L E S N I A KA D E M I J I
A MOR DE DIOS V MADRID U.
116 / 117
Občutek
za sočloveka
NINA MAROK
Če bi mi nekdo pred le petimi leti dejal, da
bom danes živela v Bosni in Hercegovini,
bi se verjetno od srca nasmejala in si mislila, da me sogovornik niti malo ne pozna.
A glej ga zlomka – minilo je malo več kot
dve leti, odkar sem se priselila v Sarajevo, in
vse kaže, da bom tu tudi ostala še vsaj dve
leti. Tako kot bi tedaj popolnoma zgrešila
v napovedovanju prihodnosti zase, si sploh
ne upam predstavljati, kaj se bo do leta 2030
dogajalo z Evropo. Evropska unija bo najverjetneje še bolj razširila svoje meje, morda celo preko kontinentalnih meja. Zato
pridružitve Bosne in Hercegovine nikakor
ne gre izključiti.
V Sarajevo, glavno mesto BiH, sem se
priselila leta 2011, v okviru študijske izmenjave med Fakulteto za družbene vede
in International University of Sarajevo. Ob
tej priložnosti sem Sarajevo obiskala prvič,
mesta nisem poznala in niti sanjalo se mi ni,
kaj me čaka. Po dobrih dveh tednih bivanja
v popolnoma novem okolju, kjer nisem
poznala nikogar, pa me je, kljub začetnemu
občutku osamljenosti in domotožja, mesto
enostavno ‘’vsesalo’’ vase. Sobivanje več
kultur, ki so si v določenih pogledih tako blizu, a spet kdaj
ideološko tako daleč, je vidno na vsakem koraku, in odprtost in dobrosrčnost prebivalcev, ki še pred dvajsetimi leti
niso mogli prečkati ceste, ne da bi ob tem tvegali življenje,
ne pozna meja.
Kot študentko kulturologije me je mesto enostavno očaralo
in še danes se vsak dan učim o njem in od njega. Po eni strani
tako nedolžno, a po drugi - kot mnogokrat slišim, “ništa u toj
državi ne valja” (nič ne gre, kot bi moralo iti, op.a.). A četudi
“ništa ne valja”, te vsaka ženička naslavlja z besedami “sine”in
“dušo moja” in mladi, ki se prav tako zavedajo, da “ništa ne
valja”, trdijo, da bi sicer z veseljem izkusili življenje v drugih
državah, a bi se vrnili v svoje Sarajevo.
Življenjski standard je precej nižji kot v Sloveniji, državne
službe zaradi kompleksne politične ureditve in premnogih
lukenj v zakonih ne opravljajo svojega dela tako, kot bi morale, in veliko bo še treba narediti, da se zadeve povsem
umirijo in začno normalno funkcionirati. Zaradi boleče zgodovine, pa ne le vojne ob razpadu Jugoslavije, temveč tudi
predhodnih vojn, ki so se na tem geografskem prostoru kot
G E N E RAC I J A Y
118 / 119
NINA MA ROK, ROJENA LE TA 1 98 9, ŠT UD IRA , Ž IVI IN D E LA M E D L J U BL J A N O I N S A RA J E VOM. V ZADNJEM LETNIKU ŠTUDIJA KULTUROLOGIJE NA FAKULTETI ZA DRUŽBENE VEDE V
LJ UBL JANI JE IZKO RISTI LA PRILOŽ N O ST ME D N A RO D N E IZ ME N J AV E I N S E O D P RAV I LA N A
ŠTUDIJ NA INT ERNAT ION A L UN IVE RSITY O F SA RA J E VO. PO IZ M E N J AV I J E Š E L E TO I N PO L
P R EŽ IVELA V SARAJEVU, O PRAVL J A LA PRA K SO PRE KO ŠT UD E N TS K E O RG A N I ZAC I J E A I E S E C
I N DI PLOMIRALA . TRENU T N O J E VPISA N A N A D RUGO B O LO N J S KO S TO P N J O U M E TN O S TN E
ZGODOVINE NA FILOZOFSKI FAKULTETI UNIVERZE V SARAJEVU IN NA DRUGO BOLONJSKO
STOPNJO PROGRAMA KULT URO LO GIJ A – RE L IGIJ SK E ŠT UD IJ E N A L J U B L J A N S KI F A KU LTE TI
ZA DRUŽBENE VEDE. OB ŠO LA N J U SE J E A KT IVN O UKVA RJ A LA T U D I Z N OV I N A R S TVO M ; KOT
R ECE NZENT KA JE NA RAD IU SLOVE N IJ A 1 SO D E LOVA LA PRI MLA D I N S KI O D DA J I KN J I Ž N I CA
ZA MLADE, SODELOVALA J E PRI PO N OVN E M PRE B UJ A N J U ČASOPISA TRIBUNA IN PRI USTVA R J ANJU ŠT UDENT SKE PUB L IKAC IJ E TA B U IN K ULT URA , O BČA S N O O BJ AV L J A P R I S P E V KE
V KULTURNI RUBRIKI ČA SO PISA D N E VN IK .
meji med ideološko različnima Zahodom
in Vzhodom odvijale skozi čas, je v mestu
moč čutiti melanholijo. Občutenja iz težkih
časov so še kako živa, a ta ista občutja s seboj
nosijo tudi izjemen občutek za sočloveka.
In prav več tega občutka je tisto, kar
sodobni Evropejci potrebujemo. S tem
ko – študenti ali ostali - izkoristimo
priložnosti za raznovrstna izpopolnjevanja,
izobraževanja, delo in spoznavanje drugega
in drugačnega ter apliciranja tega nazaj v
domače okolje, ga lahko širimo. In na ta
način širimo meje Evropske unije.
To širjenje se trudim videti v pozitivnem
smislu tudi s »političnega« vidika. Torej
ne na način, da bi vplivnejše države ob širitvi pogoltnile
šibkejše, temveč, konkretno v primeru Bosne in Hercegovine, da bi končno rešila problem ustave in državne ureditve ter tako stopila korak naprej proti razvoju in višjemu
standardu. Ob tem pa ohranila in spoštovala notranjo raznolikost in kulturne dobrine, ki so vanjo pritekale skozi dolga
leta zgodovine z raznovrstnimi religijskimi (judovskimi,
krščanskimi, muslimanskimi) in državno-ureditvenimi
(otomanski, avstro-ogrski in jugoslovanski) vetrovi.
Ker rane zadnje vojne še niso popolnoma zaceljene, se bo
morala zamenjati vsaj ena generacija, da se bo življenje
gradilo na uresničevanju vizij o napredku in ne na melanholiji. Ta napredek bo v Evropi zavel kot svežina. Tudi s
kančkom melanholije.
Skrb za
blaginjo in
ohranitev
različnih kultur
DA RKO Đ U R IĆ
Evropa. Spomnim se, bil sem še
osnovnošolec, ko se je na veliko govorilo,
kaj da nam bo Evropa prinesla. Da če gremo
v Evropsko unijo, bo Slovenija močna, imela bo veliko vlogo, vse bo lepo in prav. Pa
je res tako?
Nisem politik, niti strokovnjak s področja
gospodarstva. Vendar kot laik vidim veliko dobrih stvari, pa tudi veliko takih, ki
jih bo treba popraviti, izboljšati. Vsekakor
sem mnenja, da je ideja o združeni Evropi
odlična, da pa bomo, če naj bi zaživela v
pravem pomenu, potrebovali ogromno
usklajevanja in dobre volje. Mogoče smo
v tem trenutku rahlo skrenili s poti, velika
gospodarska kriza pa je prav gotovo razkrila veliko slabosti današnje ureditve.
Kaj kot mladostnik vidim v Evropski uniji? V prvi vrsti prav
gotovo priložnosti. Priložnosti za uresničevanje podjetniških
idej, mogoče uresničitev želje po študiju v tujini, tudi zaposlitev ni tako nerealna, pretok delovne sile je precej velik
in marsikdo lahko najde priložnost zunaj »meja«.
Na tem mestu se bom malo obregnil ob našo miselnost.
Podjetništvo je pri nas, glede na tujino, nekako slabo razumljeno. V Sloveniji podjetništvo jemljemo kot nekaj »zanesljivega«, ne pa kot trud za uresničitev neke ideje, kot poskus
prodreti na trg. In če se ne uspe s prvim poskusom, potem
ideja o lastnem podjetju hitro zamre, prehitro obupamo.
G E N E RAC I J A Y
Druga stvar, ki je v Sloveniji zelo moteča in
pri kateri bi se lahko precej zgledovali po
drugih državah Unije, je šolski sistem. Mislim, da nisem edini, ki se mu zdi trenutni
sistem preveč nedodelan. Otroke se že od
malega navaja na tekmovalnost, ekipnemu
delu pa se daje vse premalo pozornosti.
Prav tako je z miselnostjo, da slediš pravi
poti le, če se po osnovni šoli takoj vpišeš na
gimnazijo. Že odkar pomnim, je poklicna
srednja šola alternativa za ''lenuhe''. Ne
boste verjeli, včasih sem celo pri nekaterih
učiteljih dobil občutek, da so malo z rezervo
jemali dijake poklicnih šol. Seveda imamo
sedaj rezultat te miselnosti. Prevelik vpis na
fakultete, nešteto nezaposlenih diplomantov, velik osip na fakultetah itd.
120 / 121
Slovenija, kot Evropska unija,
bi morala spodbujati
izobraževalni sistem, ki bi omogočal večjo zaposljivost in tudi
mobilnost delovne sile.
Kako vidim Evropsko unijo kot državljan države z majhnim gospodarstvom? Kajti Slovenija je kljub precej veliki
blaginji majhno gospodarstvo. To gospodarstvo je trenutno
v veliki krizi, česar pa ne bi bilo, če bi se bil naš politični
vrh sposoben zediniti in sprejeti odločitve, ki ne bi bile namenjene zgolj nabiranju političnih točk, temveč usmerjene
v dobro gospodarstva. Moje osebno mnenje je, da bi Evropska unija morala nadzorovati proračune posameznih držav,
vendar ne vplivati na njih, temveč zgolj svetovati, kaj je treba
>> >
DARKO ĐURIĆ, ROJEN 1 9 8 9, J E ŠT UD E N T F A K ULT E T E ZA PO SLOV N E V E D E N A KATO L I Š K E M
I NŠ TIT UTU V LJUBL JANI, L J UB IT E L J ME TA L N E GLA SB E IN VRH U N S K I Š PO RTN I K – P LAVALEC. RO DIL SE JE Z IZJEM N O RE D KO GE N SKO N A PA KO, B RE Z N O G I N L E V E RO KE , A S TR D NO ODLOČNOSTJO, DA M U TO N E B O PRE PRE Č ILO SA N J . PRI DV E H L E TI H S O G A V S VOJ O
DRU ŽINO S ŠT IRIMI OTRO K I SPRE J E L I D E B E L J A KOVI IZ POD BR E Z I J I N M U O M O G OČ I L I
LEPO MLADO ST. PLAVATI SE J E (PO N A K L J U Č J U) N A U Č IL PR I D E S E TI H L E TI H V Š O L I V
NA RAVI, RESNEJE PA SE J E PLAVA N J A LOT IL L E TA 2 0 0 7 V K LU BU G O R E N J S KA BA N KA RADOVLJICA . ZELO HITRO J E D O SE GE L O D L IČ N E RE Z ULTAT E IN S E U D E L E Ž U J E N A J V EČ J I H P RVENSTEV ŠPORTNIKOV IN VA L ID OV. L E TA 2 0 1 2 J E N A PA RAO L IM P I J S KI H I G RA H V LO N D O N U
KOT DEBITANT DVAKRAT V E N E M D N E VU PO PRAVIL SVE TOV N I R E KO R D N A 50 M E TROV
DELF IN, OSVOJIL ENO Č E T RTO, DVE PE T I IN E N O ŠE STO ME S TO, L E TA 2013 PA S E J E I Z
MONTREALA VRNIL KOT DVA K RAT N I SVE TOVN I PRVA K (5 0 M DE L F I N I N 100 M P RO S TO ) I N
PODPRVAK (2 0 0 M PRO STO ).
>> DA RKO ĐURIĆ
pritisniti na gospodarstva, kjer je visoka stopnja koruptivnosti.
izboljšati, urediti. Ena izmed teh oblik je
zagotovo zlato fiskalno pravilo, ki bi delno
uredilo porabo javnih financ. Predvsem pa
bi se morali izogniti scenarijem, kakršen je
doletel Grčijo, kjer tuji strokovnjaki izvajajo
revolucionarne spremembe. Mimogrede,
moteče je dejstvo, da jim gre za rešitev
gospodarstva zgolj zaradi povračila dolgov.
Upajmo, da se v Sloveniji takim scenarijem
izognemo.
Evropska unija bi tudi morala spodbujati
t.i. socialno državo. To sicer ne pomeni neomejenih socialnih transferjev, vendar bi
se države članice morale zavezati, da bodo
določen odstotek proračuna namenile izvajanju programov za učinkovitejšo socialno
državo. Seveda je spet velika razlika med
severnim delom Evrope, kjer je kultura usmerjena k doslednejšemu sledenju pravilom, in južnim delom, kjer se bolj iščejo
luknje v zakonih. Tako bi EU morala bolj
Veliko vlogo Evropske unije vidim tudi pri sprejemanju
drugačnosti. V različnih državah se sicer spoprijemajo z
različnimi problemi, večinoma povezanih s priseljevanjem. Svet, s tem pa tudi Evropa, postaja vse bolj mešanica
različnih kultur in narodnosti. Ravno zaradi tega prihaja do
problematik, saj bodisi določene kulture niso pripravljene
sprejeti drugih bodisi se priseljenci niso pripravljeni asimilirati in včasih tudi vsiljujejo svojo kulturo domačim. Vsekakor pa je to velik problem, pri katerem je potrebna velika
previdnost, saj napačne odločitve lahko sprožijo velike konflikte, vsaj tako uči zgodovina.
Sam bi se bolj dotaknil drugačnosti v obliki invalidnosti. Vsi
vemo, da poznamo različne oblike invalidnosti - od fizičnih
omejitev, slabovidnosti in slepote, naglušnosti in gluhosti ter
motenj v duševnem razvoju. Ker sem tudi sam invalid (nerad se sicer označujem s tem izrazom, ki po mojem mnenju
označuje nezmožnosti), veliko bolj opazim razlike v sprejemanju invalidov v različnih državah. Slovenija je glede tega
še daleč zadaj. Invalidnost je tabu tema, vendar opažam, da
tovrstno drugačnost veliko težje sprejemajo starejše generacije.
Zakaj je tako? Ker se šele v zadnjih letih invalide bolj vključuje
v družbo, prej so bili bolj ali manj ločeni v raznih ustanovah,
kjer so imeli posebne oblike izobraževanja. Dokler ne gre za
G E N E RAC I J A Y
motnje v duševnem razvoju, bi morali biti
invalidi povsem integrirani v izobraževalni
sistem. S tem ne bi samo pomagali pri osebnostnem razvoju drugačnih, temveč bi tudi
druge mlade učili sprejemati drugačnost. V
nekaterih evropskih državah je to že ustaljena praksa (skandinavske države, Nizozemska, itd.), v veliko državah pa bo treba še
veliko časa, da se invalidnost ne bo več razumela kot drugačnost, temveč kot nekaj
"normalnega".
Za konec, ali se počutim državljan Evrope
ali Slovenije. Sam sem se vedno in verjetno se tudi bom vedno počutil državljan
Slovenije. Utopično je pričakovati, da se
bodo predstavniki tako različnih kultur, kot jih združuje Evropska unija, imeli za rojake. Zatorej je po mojem mnenju
najpomembnejše, da EU poskrbi za blaginjo in ohranitev različnih kultur, ki Evropo
delajo tako posebno.
122 / 123
Fuzijski projekt največji up Evrope
M IHA ČAN ČU LA
Sem fizik, računalniški navdušenec in optimist, kar se verjetno odraža tudi v mojih
napovedih za prihodnost.
O politiki vem le malo, kljub temu da
pomembno vpliva na naše življenje. Res pa
je, da je vse velike družbene spremembe
povzročil ali pa vsaj omogočil razvoj tehnologije, tako da se bom posvetil predvsem
temu.
V zadnjem času se je najvidnejši napredek
preusmeril iz velikih projektov, kot so piramide, katedrale in vesoljski poleti, proti
manjšim napravam, ki ljudem olajšujejo
življenje, kot so mikrovalovne pečice in
prenosni telefoni. Tehnološki razvoj v tej
smeri je hitrejši kot kdajkoli doslej, kar
najbolje predstavlja hitro povečevanje
zmogljivosti in zmanjševanje velikost osebnih računalnikov.
Kako bo torej izgledalo življenje v Evropi
v letu 2030? V največji meri podobno kot
danes. Močno dvomim, da bomo do takrat
odpravili vojne, lakoto in bolezni, pa tudi
letečih avtomobilov še ne bomo imeli. Bolj
verjetno je, da nam bo stalni napredek še
naprej postopoma olajševal življenje.
Preteklo desetletje ali dve sta bili nedvomno v znamenju
računalništva. Računalniki so v tem času prišli v vsak dom,
njihova zmogljivost pa se je močno povečala. Razbohotila so
se zlasti ameriška podjetja, ki ponujajo programsko opremo in
storitve, kot so Microsoft, Google, Apple in Facebook. Bližnja
prihodnost pa bo po mojem mnenju prinesla razvoj tehnologij, ki povezujejo sposobnosti računalnikov z resničnim
svetom. En tak primer so avtomobili, ki ne potrebujejo
voznika. Te avtomobile razvijajo tako tehnološka podjetja, od
katerih je najbolj znan Google, kot tudi uveljavljeni proizvajalci avtomobilov. Že sedaj imajo avtomobili vgrajenih veliko
naprav, ki vožnjo naredijo enostavnejšo in varnejšo, kmalu pa
se nam obetajo avtomobili, ki bodo vozili sami, brez posredovanja voznika. Zaenkrat so takšna vozila le prototipi, čez
nekaj let bodo tovrstno opremo imeli le luksuzni avtomobili,
do leta 2030 pa si jih bo morda lahko privoščil povprečen Evropejec. Sedanja evropska družba je odvisna od avtomobilov,
predvsem za vožnjo v službo in nazaj. Če bomo uro živčnosti
v prometu vsak dan nadomestili z umirjeno pripravo na delo
ali z zajtrkom v avtomobilu, bo to zagotovo drastično vplivalo
na počutje in obnašanje ljudi.
G E N E RAC I J A Y
Obeta se nam tudi hiter razvoj tehnologije za
interakcijo med računalnikom in človekom.
Novejši telefoni imajo že pomočnike, ki
razumejo naš govor in na podlagi govora
opravljajo dejanja ali pa nam odgovarjajo.
Te storitve so zaenkrat omejene na le nekaj
največjih jezikov, v nekaj letih pa se bodo
zagotovo razširile tudi do slovenščine.
Orodja za prepoznavanje naravnega jezika se s časom in pogostostjo uporabe
hitro izboljšujejo, zato lahko do leta 2030
pričakujemo računalnike, s katerimi se
124 / 125
bomo lahko pogovarjali kot v seriji Zvezdne steze. Kako bodo
vselej prisotni digitalni pomočniki, s katerimi se bomo lahko
pogovarjali, vplivali na naše delo in družabno življenje, si ne
upam napovedovati. Zagotovo pa si čez nekaj let ne bomo več
znali predstavljati življenja brez njih.
Kot fizik se moram dotakniti tudi pridobivanja energije z
zlivanjem oz. fuzijo jeder. Za razliko od običajnih jedrskih
elektrarn, ki energijo pridobivajo iz razpada radioaktivnih
M IHA ČA NČULA, ROJEN 198 9, J E B IL Ž E V O SN OVN I ŠO L I VEČ KRATN I P RVA K N A D RŽAV N I H
TEKMOVANJIH V FIZIKI, K E MIJ I, LO GIK I IN RAČ UN A L N IŠTVU. V G I M N AZ I J I S E J E PO S V E TI L
PREDV SEM MATEMAT IKI IN F IZ IK I. J E D O B IT N IK B RO N A ST I H M E DA L J N A M E D N A RO D NI H OL IMPIJADAH V MAT E MAT IK I IN F IZ IK I (VIE T N A M, 2 0 0 7 I N 2008) I N U D E L E Ž E N E C
LI NGV IST IČNE OL IMPIJAD E V B O LGA RIJ I (2 0 0 8 ). L E TA 2 0 1 3 J E N A D R U G I BO LO N J S KI S TO P NJ I ZAKLJUČ I L Š T U D I J RAČ U N A L N I Š K E F I Z I K E N A F A K U LT E T I ZA M AT E M AT I KO I N F I Z I KO
V LJ UBLJANI. V ČASU ŠT UD IJ A J E V SK LO PU GO O GLOVE GA PRO G RA M A S U M M E R O F CO D E
RAZVIJAL ODPRTOKO DN E PRO GRA ME IN ZA D E LO N A PRO GRA M U ZA P R I D O B I VA N J E PO DATKOV O RANGE PREJE L D RŽAVN O N AGRA D O ZA PRISPE VE K K TRA J N O S TN E M RAZVOJ U
DRU ŽBE, KI JO REPUBL IKA SLOVE N IJ E PO D E L J UJ E ŠT UD E N TO M ZA I Z J E M N E D O S E Ž KE .
MI H A JE TRENUT NO ZAPO SL E N KOT MLA D I RAZ ISKOVA L E C N A F A KU LTE TI ZA M ATE M ATI KO
I N FI ZIKO. V SKLO PU SVOJ E GA D E LA RAZVIJ A N UME RIČ N E SIM U LAC I J E Š I R J E N J A S V E TLO B E
S KOZI ZAPLETENE ST RU KT URE T E KOČ IH K RISTA LOV.
>> >
>> MI HA ČANČULA
snovi, gorivo in končni produkti fuzije niso
radioaktivni, tako da tudi ob hujši nesreči
ne more priti do razlitja nevarnih snovi. Če
pri računalništvu prevladujejo ameriška in
azijska podjetja, pa je glavna pokroviteljica
največjega fuzijskega projekta Evropska
unija. Pridobivanje električne energije je poleg mednarodne vesoljske postaje najdražji
znanstveni projekt, po mojem mnenju pa
predstavlja največji up za Evropo in ves svet.
Po trenutnih načrtih naj bi eksperimentalni reaktor ITER v Franciji začel s polnim
delovanjem leta 2027, prva elektrarna pa
naj bi proizvajala elektriko leta 2033. Kot
pri vseh velikih projektih se bo najverjetneje
tudi pri fuziji kaj zavleklo, tako da do leta
2030 še ne bomo živeli v utopiji varne in čiste
energije. Vseeno pa bo vsaj delni uspeh fuzijskih reaktorjev ljudem pokazal, da ni treba
izbirati med onesnaženjem zaradi fosilnih
goriv, strahom pred jedrskimi elektrarnami
in visoko ceno energije iz obnovljivih virov.
Nazadnje bi omenil še bolj zaskrbljujoč trend
vladnega posredovanja v zasebnost prebivalcev. Ta tema je sedaj aktualna zaradi nedavnih razkritij, da ameriška agencija NSA
spremlja skoraj vse komunikacije, zaradi nje
pa je veliko posameznikov in podjetij izgubilo zaupanje v internetno poslovanje. Po
mojem mnenju končni izid sploh ni slab, saj
že prej nismo vedeli, kaj se dogaja z našimi
podatki na strežnikih Googla ali Amazona.
Po razkritjih o prisluškovanju pa se tudi
laična javnost zaveda, da je treba občutljive podatke zaščititi, preden jih pošljemo prijateljem ali na strežnik kateregakoli podjetja.
Kakovostna računalniška kriptografija je prosto dostopna, a jo
zaenkrat uporablja le malo ljudi. Spletno bančništvo in orodja za
delo od doma pa dokazujejo, da se to lahko hitro spremeni, če se
pokaže potreba po tem. Domnevam, da se bo zaradi nezaupanja
v obstoječe rešitve kmalu pojavilo več enostavnih programov za
šifriranje komunikacij, že obstoječi programi po bodo postali
bolj priljubljeni. Pri tem je pomembno, da podjetja, ki ponujajo spletne storitve, običajno ne želijo deliti vsebine z vladnimi
službami. Vse več je tudi odprtokodnih programov, ki jih lahko
sami namestimo na najet strežnik, s čimer ohranimo popoln nadzor nad svojimi podatki. Do leta 2030 bomo najverjetneje že
skoraj vsi uporabljali zaščitene načine komunikacije in shranjevanja podatkov, ki jim ne bodo mogle prisluškovati niti vladne
agencije niti zasebna podjetja.
G E N E RAC I J A Y
Barbara Tokalič (12 let) in Brina Mraz (12 let), Evropa; barvice in tempere
126 / 127
Luka Skeledžija (12 let) in Gregor Kunc (12 let), Evropa; barvice
128 / 129
G E N E RAC I J A Z
1995 – DANES: GENERACIJA Z
FACEBOOK, TWITTER, PLAYSTATION, PSP, MOBILNI TELEFON - OBSTAJAJO OD VEDNO, MAR NE? INTERNET JE
NAŠE ŽIVLJENJE IN UMETNIŠKO POLJE, NA KATEREM
»SMO VSI LAHKO VSE«. VSAK IMA SVOJ SPLETNI PROFIL,
NENEHNO SMO POD STRESOM INFORMACIJ. UČITELJ
NAS USMERJA IN NE POUČUJE. SMO AKTIVNI IN ZGODNJI POTROŠNIKI. PRI ISKANJU ZAPOSLITVE SE BOMO
PRIPRAVLJENI PRESELITI TJA, KJER BO DELO. LOJALNOST
DELODAJALCU IN ZAVEZANOST K DELU BOSTA PRIORITETI. TEMELJNI NAČINI NAŠEGA POSLOVANJA BODO
ZAUPANJE, RAZNOLIKOST IN ENAKOPRAVNOST. DO KDAJ
SE BOMO OSEBNOSTNO RAZVIJALI, JE ODVISNO TUDI OD
DRUŽBENIH, GOSPODARSKIH IN POLITIČNIH OKOLIŠČIN,
KI SE PRAVKAR USTVARJAJO.
Število prebivalcev na Zemlji: 7 milijard
Ana Manojlovic Habicht 1994
Patrik Bole 1996
Angela Milharčič Hladnik 1998
Nikolaj Ivan Krašek 2002
Dovolite nam,
da se izkažemo
A NA MAN OJ LOV IĆ H ABI C HT
Dandanes, ko je svet v krizi, čeprav ta
menda počasi izginja, je težko razmišljati
o prihodnosti Evrope, še posebej za mlajše
generacije, kot je generacija Z, ki izgublja
upanje v lastno državo in politike.
Občutek je, da je skoraj vsak politik, ekonomist, bankir, odvetnik, policist skorumpiran, zato nam je težko zaupati njim in
njihovim obljubam. In ko pomislimo na
Evropo leta 2030, smo si precej različnih
mnenj. Po eni strani mislimo, da bo Evropa
enaka ali slabša, kot je danes, po drugi pa,
da imamo prav mi moč in odgovornost, da
jo izboljšamo. Kakor se glasi: »Na mladih
svet stoji.« V prihodnosti bi verjetno želeli
uvesti spremembe v trgovanju, vodenju
države in poiskati alternativne rešitve, da
spremenimo tok smeri Evrope. A ker se
politična ureditev ne spreminja in konstantno gledamo in poslušamo iste politike,
nam upanje o spremembah umira. Ena in
ista generacija vodi Evropo že predolgo časa
in nam ne pusti uveljavitve našega mnenja.
Občutek imam, da nas učijo zgolj svojega
‘’pravilnega’’ vodenja politike.
Ko sem vprašala prijatelje moje generacije, kaj menijo o prihodnosti Evrope, so bili večinoma kar pesimistični. Nekateri
menijo, da leta 2030 v Evropi ne bo več demokracije in da
bosta vladali korupcija in diktatura, ali pa da bodo prebivalci
vseh držav nekega dne množično protestirali in bo prišlo
do vojn. Če bo res tako, bo človeštvo prišlo do točke razpadanja. Že danes se kažejo hude razpoke zaradi pomanjkanja hrane, zdravil, denarja in spoštovanja do prebivalcev,
ki delajo za najnižjo plačo, tudi v razvitih državah. Kako naj
potem razvite države pomagajo državam tretjega sveta, če ne
zmorejo pomagati revnim prebivalcem svojih držav? In zato
potem ljudje sami pomagajo revnim kakor znajo in zmorejo
in to nam še daje upanje.
G E N E RAC I J A Z
Sama menim, da Evropa leta 2030 ne
bo veliko slabša, kot je danes, če ne bo
kakšnih drastičnih sprememb v političnem,
ekonomskem in gospodarskem sistemu.
Lahko pa bo boljša, če bodo vodilne generacije mlajšim dovolile uveljavitev spre-
memb, predvsem boljši in prilagodljiv politični sistem. Zato
prosim, da na nas ne gledate zviška, zato ker smo mladi in
neizkušeni. Še vedno se vsak dan učimo, v šolah in v vsakdanjem življenju, medtem ko so nekateri starejši žal že pozabili osnove bontona.
ANA MANOJLOVIĆ HABICHT, ROJENA 1994, DIJAKINJA 4. LETNIKA WALDORFSKE GIMNAZIJE.
RADA PIŠE PESMI, ZGODBE TER POJE IN IGRA . OBČASNO OPRAVLJA PRAKSE NA RADIU, KJER
SE UČI OD RADIJSKIH VODITELJEV IN NOVINARJEV. NEKEGA DNE ŽELI TUDI SAMA POSTATI
RADIJSKA VODITELJICA . ŽE OD NEKDAJ JO ZANIMAJO SOCIOLOGIJA TER REAKCIJE DRUŽBE
IN POSAMEZNIH GENERACIJ NA SPREMEMBE V SVETU. S SVOJIM BESEDILOM ŽELI PREDVSEM
OPOZORITI NA GRENKO PRIHODNOST, KI NAS MORDA ČAKA , IN SVOJI GENERACIJI VSAJ
MALO ODPRETI VRATA K URESNIČITVI SANJ.
130 / 131
Preporod
Evrope
PATRIK BOL E
Piše se leto 2030. Živim v tipičnem evropskem mestu na območju Evropske unije.
Vsako jutro, ko se zbudim, se uležem na
napravo, ki me temeljito pregleda, da bi
odkrila morebitne znake bolezni. V primeru, da je izvid pozitiven, se napotim v
zdravstveni dom, kjer mi je glede na diagnozo nudena strokovna pomoč. Vsakič ko
izstopim iz stanovanja, se nadiham svežega
in čistega zraka, ki me spremlja povsod po
mestu. Sprehod po mestnih četrtih in ulicah
daje vtis, da družba živi v sožitju z naravo,
kajti na cesti je opaziti malo prevoznih sredstev, pa še ta ne škodujejo okolju z emisijami, saj delujejo na osnovi okolju prijaznega
biološkega goriva. Kot večina ljudi se tudi
jaz raje napotim v službo kar peš ali s kolesom, saj si s tem proizvajam energijo, ki jo
kasneje lahko uporabim za polnjenje elektronskih naprav. Pot me pelje skozi zelene
parke, ki so polni življenja, ulice, bogate z
drevesi, podzemne predore s podolgovatimi
akvariji, v katerih se nahajajo raznovrstne
morske živali. Na skoraj vsaki ulici je opaziti
tako imenovane male klinike. Gre za kabine, podobne telefonskim, v katerih je
posameznik deležen brezplačne zdravstvene oskrbe preko
interaktivne inteligence. Na svoji poti srečujem šolarje, ki na
ramenih ne nosijo težkih nahrbtnikov, temveč imajo v rokah
tablične računalnike, ki so zamenjali starodavne učbenike.
Šolske table in krede so zamenjale interaktivne table. Ustavim
se pred obsežno zgradbo, katere videz spominja na antične
čase. Sem zahajajo predvsem mladi izobraženci in študenti
različnih strokovnih področij, ki imajo v zgradbi na voljo
brezplačne prostore za ustvarjanje ter tehnologijo za razvijanje svojih talentov in inovacij. Med hojo opažam, da se
ljudje ustavljajo in pobirajo odpadni material, torej papirčke,
plastenke, pločevinke ..., ter jih odlagajo v ločevalne zabojnike za odpadke. Ko se ozrem okoli sebe, opazim, da je redko
kje še kakšna smet zgrešila smetnjak. Ustavim se pred veliko
ploščadjo, ki odseva moderno umetnost in sožitje z naravo.
Na koncu ploščadi stoji visok nebotičnik, na vrhu katerega
se razprostira zelen park. Stopim v dvigalo, ki me ponese na
vrh nebotičnika. Tu se mi odpre pogled na celotno pokrajino:
strehe vseh zgradb so prekrite s sončnimi celicami. Panoramski pogled na mesto ponuja kolaž iz zelene barve narave ter
svetle barve stekla in betona. Ozrem se proti podeželju, na
hribu vidim mogočne zračne turbine, ki proizvajajo energijo
za celotno regijo. Na drugi strani podeželja, kjer so nekoč
G E N E RAC I J A Z
do velike mere krčili gozd, sedaj raste nov
gozd, ki ga je zasadil človek. Mojo pozornost
ukrade pogled na pisano pokrajino, kjer
kmetje skrbno obdelujejo zemljo za oskrbo
mesta in njegove okolice s hrano. Po krajšem
oddihu nadaljujem svojo pot. Ustavim se ob
bližnjem avtomatu, iz katerega potegnem
kabel in ga priključim v tablični računalnik
velikosti A4-formata, ki je namenjen zgolj
branju časnikov. Preko optičnega kabla si
prenesem aktualne novice. Oko se mi ustavlja na naslovih, kot so »Jezik evropejščina v
zadnji fazi razvoja«, »Izpust CO2 zmanjšan
za več kot 60 odstotkov« in »Evropska unija
o pogajanju za Združene države Evrope«.
Med potjo srečujem ljudi z nasmeški na
obrazih. Pot me popelje mimo trgovine.
Tam, kjer so nekoč stale police s plastenkami in steklenicami sokov, so sedaj samo
še avtomati, kjer si lahko ljudje natočijo
želeno pijačo v plastenke in steklenice, ki so
jih prinesli seboj. Nakupovalne vrečke so zamenjale prostorne košare. Predvsem ljudje
132 / 133
v tretjem življenjskem obdobju so deležni brezplačne dostave
dobrin na dom in lahko tako nakupujejo kar iz domačega
udobja. Nekaj časa še stojim in strmim v trgovino, nato pa
se dokončno odpravim do železniške postaje. Prestolnice
vseh držav članic so povezane s hitrim vlakom, prav tako vsa
glavna mesta znotraj posameznih držav. Stopim na vlak in
si izberem sedež ob oknu. Med vožnjo občudujem čudovito
pokrajino, pisano podeželje in mogočne gozdove. Na težko
naseljivih in nerodovitnih področjih se razprostirajo mnoge
zračne turbine. Hiše v vaseh so prekrite s sončnimi celicami,
vasi pa doživljajo hiter, vendar okolju prijazen industrijski
razvoj.
PAT R IK BOL E, ROJEN LETA 1996, JE DIJAK DRUGEGA LETNIKA GIMNAZIJE V ŠOLSKEM CENTRU POSTOJNA . ZANIMAJO GA PREDVSEM ZGODOVINA , SOCIOLOGIJA TER ANGLEŠČINA .
LETA 2013 JE PREJEL BRONASTO PRIZNANJE ZA SODELOVANJE NA XII. DRŽAVNEM
SREDNJEŠOLSKEM TEKMOVANJU MLADIH ZGODOVINARJEV NA TEMO »HLADNA VOJNA IN
NJENA PROTISLOVJA«. V LETU 2013 JE SODELOVAL PRI PROJEKTU MLADE IDEJE ZA EVROPO.
>> >
>> PATRIK BOL E
Medtem ko pokrajina beži mimo okna, se
mi poraja vprašanje: »Leta 2014, ko sem bil
še v mladih letih, je kazalo, kot da Evropska unija nima prihodnosti. Kaj se je torej v
šestnajstih letih tako drastično spremenilo?«
Razmišljam in se spominjam preteklih dogodkov …
Skozi refleksijo se počasi oblikuje odgovor.
Leta 2014 je bila evropska družba postavljena pred zastrašujoče napovedi, da bo
konec stoletja človek na pragu izumrtja,
kar bo posledica globalnega segrevanja.
Čeprav se je o mega trendu veliko govorilo,
je le malokdo ukrepal. Vse pogosteje so se
začela porajati vprašanja, zakaj uporabljamo
prevozna sredstva na goriva, ki uničujejo
naš planet. Zakaj izumirajo številne živalske
vrste? Zakaj smo ustvarili družbo, ki temelji
na materialnih dobrinah in nepravičnosti?
Zakaj ne moremo živeti v sožitju z naravo? Zakaj mladi nimajo prihodnosti? Vsa ta vprašanja so se vsakodnevno pojavljala v družbi. Evropska unija je sklenila narediti konec tedanjemu načinu življenja in postaviti zgled v svetovnem merilu.
Sprejela je raznovrstne ekološke ukrepe, predvsem postopno
ukinitev odvisnosti od naftnih goriv. Začela je dodatno spodbujati trajnostni razvoj in vlaganje v obnovljive vire energij.
Vse več je začela vlagati v znanstvene raziskave in projekte,
ki bi spremenili življenjski standard. Zamislila si je novo
družbo, ki bi temeljila na solidarnosti in pravičnosti, socialni enakosti, sožitju z naravo in na pozitivnih medčloveških
odnosih. Rezultati so se poznali že v naslednjih sedmih letih.
Naftna goriva so zamenjala biološka goriva. Ljudje so se zavestno odrekli uporabi prevoznih sredstev zaradi inovacij, kot
sta čevelj in kolo, ki ob hoji oziroma vožnji polnita baterijo,
ki se jo lahko uporablja za polnjenje elektronskih naprav.
Unija je financirala tudi razvoj lebdečih prečiščevalcev zraka v mestnem okolju in napravo za zaznavanje simptomov
bolezni za domačo uporabo. Zveza evropskih držav je začela
vlagati v zračne elektrarne, sončne celice in druge obnovljive
vire energije. Šolstvo je prilagodila razvoju tehnologije, mlade
izobražence pa spodbudila k ustvarjanju z izgradnjo tako
imenovanih Akademij za mlade. Mestnemu življenju je hotela približati naravo z gradnjo številnih parkov ter sajenjem
dreves in zelenja v betonskih mestnih četrtih in na ulicah.
Vsem prebivalcem je omogočila hitrejši in cenejši dostop do
G E N E RAC I J A Z
zdravstvenih storitev ter uvedla brezplačno
šolstvo do fakultetne stopnje. Z uvajanjem
aparatov za pijače, bralnikov časopisov ipd.
je bistveno znižala količino odpadkov, ljudi
pa spodbudila k varovanju okolja.
Evropska družba je doživela moderno
razsvetljenstvo in renesanso. Moderni evropski srednji vek je padel. Evropska unija
je svojim prebivalcem zagotovila zdrav in
varen življenjski prostor ter jim omogočila
uresničitev ideala novo renesančnega
človeka. Človek izvira iz narave in je njena
najvišja stvaritev. Tako naj se tudi obnaša:
živi v sozvočju z naravo, samim seboj in
sočlovekom. Človekovo bistvo je v tem, da si
sam svobodno opredeljuje svoj položaj, svobodno izbira svoje ustvarjalne možnosti in
je zdrava celica v zdravem družbenem tkivu.
134 / 135
Nimam
pojma!
TO JE BIL ODGOVOR, KI SEM
GA DOBILA , KO SEM NEKAJ
SVOJIH PRIJATELJEV VPRAŠALA:
KAJ ZATE POMENI EU?
A NG E LA MI L H ARČI Č H LA D NI K
Čeprav sem vprašala le nekaj sošolk,
močno dvomim, da bi dobila drugačen
odgovor, če bi vprašala cel razred.
Zakaj? Odgovor je preprost: zato, ker se
v šoli enostavno ne ukvarjamo s tem.
Pravzaprav se razen petja evropske himne
na proslavi v tretjem razredu osnovne šole
ne spomnim, da bi se na kakršen koli način
ukvarjali z EU.
Nekoliko presenečena sem ugotovila, da
tudi sama ne vem prav veliko in da moram
temeljito razmisliti, kakšen odnos imam
do EU. Ne razumem, zakaj o tem nisem
razmišljala mnogo prej. Možnosti je bilo
veliko - pri zgodovini bi lahko kaj povedali o nastanku, pri geografiji o ureditvi,
pri državljanski vzgoji in etiki o njenem
pomenu in delovanju ter o institucijah, ki so
povezane z njo. Smo pa bili vključeni v program Comenius, ki je služi temu, da bolje
seznani mlade in pedagoško osebje z obsegom različnih evropskih kultur in jezikov.
Prav tako pomaga mladim pri pridobivanju
temeljnih življenjskih spretnosti in sposobnosti, potrebnih
za oseben razvoj, zaposlitev in aktivno državljanstvo. V okviru tega programa sem za en teden odšla v Romunijo in
doživela nekaj zelo zanimivih izkušenj v osnovni šoli in pri
starših mojih gostiteljev. Dekle, pri katerem sem stanovala,
je potem teden dni preživela na naši šoli in pri moji družini.
Izkušnja je bila res zanimiva, vendar smo se le malo pogovarjali o tem, kakšno vlogo ima EU pri tem, da se družimo.
Z mojega vidika je to, da se o EU ne pogovarjamo malo
podrobneje, velika izguba, saj se tako ne zavedamo vseh
možnosti, ki jih EU ponuja glede izobrazbe in možnosti
boljšega življenja. Seveda je to samo možnost, a jo je po mojem mnenju treba izkoristiti. Z vidika izobrazbe je EU nekaj
dobrega. Mi, kot predstavniki generacije Z, imamo možnost
študirati kjerkoli v Evropi in ni nam treba pokazati potnega
lisa na mejah ali se ukvarjati z menjanjem denarja.
Seveda se vsi ne strinjajo s tem. Nekateri trdijo, da so se,
odkar smo vstopili v EU, cene določenih izdelkov zvišale.
Ljudje tudi vidijo EU kot vzrok za “beg možganov”. Leta
2012 so podatki Statističnega urada RS pokazali, da se v dvajsetih letih obstoja samostojne države ni nikoli odselilo toliko
mladih (1570). Za primerjavo: v letu 2011 se je odselilo 875
mladih državljanov Slovenije, od tega 147 takih, ki so imeli
višješolsko ali visokošolsko izobrazbo. Mladi, ki se odseljujejo iz Slovenije, drugod po EU vidijo priložnosti za boljšo
izobrazbo in predvsem zaposlitev.
G E N E RAC I J A Z
136 / 137
ANG ELA MIL HARČIČ HLAD N I K, ROJ E N A 1 998 , D IJ A K IN J A 1 . L E TN I KA N A G I M N AZ I J I L E D I N A ,
S VETOVNA PO POTNICA , ST RA ST N A B RA L KA IN PISAT E L J ICA . Š E P R E D E N J E Z N A LA G OVO RI TI , J E NABRALA VEČ L ETA L SK IH MIL J KOT O B A STA RŠA D O S VOJ E G A TR I D E S E TE G A L E TA .
ČEZ DAN JE VČASIH UTR UJ E N A , K E R D O DVE H PO N OČ I B E RE , A KL J U B TE M U V E D N O N A J D E
ENERG IJO, DA OBIŠČE G L E DA L IŠČ E IN SE SPRE HA J A S PSO M.
se je po izbruhu ekonomske krize veliko Poljakov odselilo
nazaj domov. Zdi se mi, da svobodno prehajanje meja lahko
prinese boljše življenje veliko ljudem.
To vprašanje priseljevanja in odseljevanja
se mi zdi zelo zanimivo. Morda zato, ker je
begajoče. Pred dvema letoma sem potovala
na Irsko, ki je bila še pred dvajsetimi leti za
nas tuja in skoraj eksotična dežela. Ko pa
sem prišla tja, sem ugotovila, da uporabljajo
isti denar kot mi, da so v trgovinah podobni
izdelki kot doma in da se tudi navade ne razlikujejo tako zelo. Počutila sem se samozavestno, ker nisem imela občutka, da bi bila
čista tujka. Opazila sem, da je v Dublinu
veliko napisov v poljščini in da v trgovinah
prodajajo presenetljivo veliko izdelkov, ki
prihajajo s Poljske. Vprašala sem, zakaj je
tako? Povedali so mi, da so Poljaki po vstopu Poljske v EU množično prišli na Irsko
iskat delo. S tem sta bila rešena dva problema. Na Poljskem se je zmanjšala nezaposlenost, na Irskem pa so dobili delavce, ki so
opravljali prepotrebna dela. Res pa je, da
Moja družina izhaja z Goriške ob meji z Italijo. Gorica v
Italiji in Nova Gorica v Sloveniji sta bili eno mesto, ločeno
z državno mejo. Pogosti so bili primeri, da je en del iste
družine živel v Italiji, drugi del pa v Sloveniji. Če so se hoteli
srečati, so morali iti na mejni prehod, dvakrat pokazati dokumente policistom in carinikom, ki pa so pogosto zavlačevali
in sitnarili. Stiki so bili zaradi tega oteženi in pogosto tudi
neprijetni. Padec meje je vse te težave odpravil. Ljudje z obeh
strani meje se sedaj veliko bolje poznajo, sodelujejo in trgujejo. Tako denimo moja znanka živi v Novi Gorici, osnovno
šolo pa je opravila v slovenski šoli v Gorici, kjer je bila večina
sošolcev Slovencev, vendar so bili med njimi tudi Italijani.
Brez EU bi to bilo zelo težko, morda pa tudi nemogoče.
Vem, da življenje v EU ni takšna pravljica, kot so si ljudje
predstavljali leta 2004, ko je Slovenija vstopila v EU. Vendar
se mi zdi, da 28 držav, ki sedaj sestavljajo EU, ponuja veliko možnosti za radovednega človeka, ki se ne boji izzivov.
Hkrati pa se zelo dobro zavedam, da EU ponuja samo
možnosti za boljše življenje. Uspeh je odvisen od tega, kako
jih izkoristimo. Splača se biti izobražen, razgledan, zelo dobro informiran, pogumen in vztrajen. Možnosti lahko tako
postanejo resničnost.
Prednosti Evrope pamet in znanje
NIKOLA J I VAN K RAŠEK
Ker sem še zelo mlad, vem o politiki bolj
malo, vendar rad berem časopise in gledam
poročila, zato imam predstavo o stanju v
svetu.
Težko verjamem, da bi EU v prihodnosti
razpadla. Evropa se mi kot družba zdi sicer
v redu, kriza pa je pokazala, da bi morali biti
bolj povezani in pomagati drug drugemu.
Skrbeti bi morali, da ne bi bilo več toliko
goljufij. Pomagati bi morali ljudem v stiski,
ti pa bi se morali čim bolj truditi, da bi naredili čim več zase in ne bi živeli le od socialne
podpore.
Bolj bi se morali potruditi v vzgoji mladih,
saj je preveč popivanja in drog.
Nedopustno je, da se voditelji držav ne zavzamejo za ljudi, ki prihajajo iz Afrike, in
jim ne pomagajo, ampak jih pustijo umreti
v oceanu. To se mi zdi res žalostno.
Ne zdi se mi prav, da nekateri zaničujejo
istospolno usmerjene, saj so ljudje, so enakovredni in nam nič ne škodujejo. Morali bi
imeti enake pravice kot ostali.
Prav tako se ne bi smeli zaničljivo obnašati do priseljencev, saj
niso nič slabši od nas, če so po rodu od drugod.
Veliko bolj bi se morali potruditi v zdravstvu, saj se nekaterim
zdravnikom ne ljubi delati in nimajo primernega odnosa do
ljudi.
Zelo bi morali skrbeti za “eko”. Slovenija bi morala bolj posnemati Avstrijo, kjer odpadke npr. uporabljajo za ogrevanje (jih
sežigajo v sežigalnicah). Všeč mi je ideja o hišah, ki si same
proizvajajo energijo, toploto, elektriko. V dokumentarnem
filmu sem videl hišo sredi puščave v Arizoni, ki si je s sončno
energijo ustvarjala elektriko za ventilatorje, ki so ohlajali hišo.
Ventilatorjev je bilo zelo malo, a so zaradi posebnega koncepta hiše zadostovali, da je vroč zrak izpuhteval skozi poseben
dimnik. Všeč mi je bil tudi stanovanjski blok na Nizozemskem z zanimivo prostorsko ureditvijo. Stanovalci bloka porabljajo zelo malo elektrike in skoraj nič vode, saj za kuhanje
in pomivanje uporabljajo prekuhano in razkuženo deževnico,
poleg tega ima blok lastno malo elektrarno, elektriko prav
tako proizvaja tok deževnice. Dežele bi morale znati bolje
uporabljati naravne vire, ki so jim na voljo.
G E N E RAC I J A Z
Kot šolar menim, da bi moralo biti v šoli več
športa, več rekreacijskih dni, saj se povečuje
število debelih ljudi.
Pouk je včasih preveč monoton in učitelji
dolgočasno razlagajo. Želim si več
privlačnih primerov in zanimivosti. Tako
bi si snov lažje zapomnili. Mislim, da bi bilo
dobro, da bi se v šolah trudili uporabljati obe
roki, saj svojo drugo roko zanemarjamo. Z
enakomernejšo uporabo obeh rok bi bili
spretnejši in hitrejši in bi se nam hitreje ustvarjale sinapse v možganih, ki bi jih bilo tudi
več. Bili bi pametnejši.
Bolj problematične otroke bi morali trdo
prijeti, šibke pa bi morali naučiti, kako se
sami braniti. Moti me, da se nekateri učenci
prilizujejo učiteljem samo zato, da bi se
izognili kazni, v resnici pa so moteči za razred in kasneje za družbo.
Prednosti Evrope bi lahko bile avtomobilska industrija, turizem, najbolj pa pamet in
znanje.
Prihodnost si predstavljam kot lepo. Zelo
pa me skrbi prenaseljenost in onesnaženost
zemlje. Malo pa tudi hrana. Ne verjamem,
138 / 139
da so kobilice hrana prihodnosti. Bojim se, da bomo nekoč
jedli vse preveč hrane v prahu.
V šolah bo vedno večja uporaba tehničnih inštrumentov
(tablice, računalniki), vendar upam, da se to čim dlje časa ne
bo zgodilo, saj sicer ne bomo znali nič več napisati s peresom.
Upam tudi, da bodo knjige ostale knjige in jih ne bodo zamenjale elektronske knjige, ter da bodo ljudje čim več brali.
Ker se strinjam s svojo mami, ki pravi, da so knjige naš zaklad.
Leta 2030 bomo morda v hišah že imeli tudi robote za čiščenje
ipd. Gotovo bomo imeli drugačne avtomobile, morda bomo
odkrili nov način ustvarjanja energije, ki bo poganjala vozila.
Uporaba vlaka se bo povečala, vlaki bodo hitrejši. Tovornjaki
bodo morda manj potrebni.
Predstavljam si, da bo prišlo do velikih izboljšav v letalstvu
(večja, hitrejša letala), v vesolju (nova odkritja, morda način
življenja na Marsu) in v računalništvu.
Upam, da bomo te nove nivoje znanosti kmalu osvojili. Moj
moto je: “V znanju je moč.”
NIKOLAJ IVAN KRAŠEK, ROJ E N 2 0 0 2 , J E UČ E N E C Š E S T E G A RAZ R E DA O S N OV N E Š O L E LO U I S A ADAMIČA V ŠMARJU-SA PU. PRI SRC U STA MU MAT E MAT IKA I N LO G I KA , PA TU D I ZG O DOVI NA . JE NAVDUŠEN B RA L E C RAZ N OVRST N IH K N J IG IN STR I POV, O B OŽ E VA L E C AVTO MOBILSKE O DDAJE TO P GE A R, RA D PRISL UHN E SK EČ E M SLO N A I N S A D E ŽA TE R K L E M E N A
SLAKONJE. ŠE RAJE PA SMUKNE V DOMAČO RAČUNALNIŠKO SOBO, OD KODER SE NATO RAZLEGAJO ZVOKI TANKOV IZ DRUGE SVETOVNE VOJNE. TRENIRA NOGOMET IN KARATE, UČI SE
IGRANJA NA KITARO, SE ZABAVA IN KREGA S SESTRICAMA IN IMA RAD DOMAČO PSIČKO LILI.
MNENJA
140 / 141
Vuk Ćosić
digitalni umetnik, strateg in aktivist
Vstaje in volitve imajo nekaj skupnega.
Stimulirajo splošno refleksijo družbe in
oblikujejo aktivnega državljana. Knjiga Europus Mutandis uspešno komunicira z aktivnim državljanom v vsakem od nas skozi
osebne razmisleke inteligentno širokega
spektra avtorjev.
Samo razlika v letih med najstarejšim in
najmlajšim je skoraj devetdeset let! Generacijsko tako različna ozadja pogojujejo zelo
različne poglede na družbo. Mnenja, zbrana
v tej zbirki, prihajajo tudi od ljudi izrazito
različnih poklicnih profilov. Tu najdemo
skrbno izbrane pisateljice in pisatelje iz sfer
ekonomije, športa, univerze, filozofije, aktivizma, diplomacije, znanosti in še mnogih
drugih.
Geopolitični projekt združevanja evropskih
držav je predvsem poskus izogiba nasilnemu reševanju konkurence centrov moči.
Avtorji v tej knjigi to večkrat poudarjajo
in predlagajo intenzivnejše ekonomsko in
tudi politično združevanje, ki bi utegnilo
preprečiti rastočo polarizacijo med bogatim
severom in revnim jugom Evrope. Knjiga
pomaga razumeti nujo po osmišljanju vloge
naše širše domovine v hitro spreminjajoči
se globalni ekonomski sliki. O tem govorijo
ekonomisti, podjetniki in zgodovinarji.
Razen o zdravju Evropske unije knjiga ponuja tudi razmišljanja
o boljši povezanosti prebivalcev Slovenije v pravičnejšo in
solidarnejšo družbo. Rdeča nit teh prispevkov pa je ena sama:
potreba po jasni viziji ali celo po slovenskem snu. Tovrstne
razprave o navdihu podpisujejo ne le književniki, temveč
predvsem pravniki, podjetniki in predavatelji.
Tretja raven idej, ki zaokroža knjigo kot celoto, je osebna.
Skoraj vsako besedilo poudarja nezmožnost realizacije širših
družbenih ambicij brez lastne preobrazbe in udeležbe čisto
vsakega posameznika. O osebni izkušnji in opredelitvah
v prvi osebi govorijo predvsem mlajši avtorji, kar je dobra
protiutež prevladujočemu neutemeljenemu pesimizmu.
Knjiga Europus Mutandis je dragocen doprinos k javnemu
dialogu na Slovenskem, saj na dober način združuje heterogen skupek razmišljanj dobronamernih in kompetentnih
prebivalcev te skupnosti. Koristna bo vsakomur, ki ne živi
samo zase in ki iskreno želi doprinesti k temu, da bo slovenska družba kot del Evrope ostala demokratična, pravična
in solidarna.
Dr. Zlatko Šabič
profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti
za družbene vede v Ljubljani
»Reči moram, da je moja želja, da se nekam
prebijem v poklicnem smislu, neizmerna. Pa
saj to je logično ... Nikoli si nisem mislila,
da bo konec študija pospremljen s tolikšno
mero negotovosti, zmede in na nek način
tavanja v temi. Ampak rekla sem si, da ne
smem zaspati in se moram angažirati pri
iskanju zaposlitve. Moram reči, da sem
bila zelo vesela, res iskreno vesela, ko ste
mi ponudili možnost, da pregledate moj
življenjepis in motivacijsko pismo. Oči so mi
kar zažarele od navdušenja!! Res, želim se
kar najbolje odrezati in res pokazati, da sem
iz pravega testa. Ker poleg tega, da sem imela v šoli in kasneje na fakulteti lepe ocene
in sem bila vseskozi uspešna, sem zraven
vedno tudi delala. Delam od 15. leta in tudi
en mesec nisem imela pavze vmes. To je tudi
razlog, da sem se vedno znala organizirati in
doseči zastavljene cilje.«
Če so te vrstice te mlade osebe iz morja
sovrstnikov, ki se v integrirajoči se Evropi zdijo brez perspektive, vendar želijo z
ogromno volje prispevati svoj delež k razvoju lastne države in Evrope, pripeljale do
vprašanja, kam vse to vodi, potem je knjiga, ki je pred tabo, namenjena prav tebi. Si
namreč med tistimi, ki si za Evropo še vedno
vzamejo čas. Vsi premisleki, ideje, vizije, ki
jih je mogoče najti v tem zborniku, so vredni
tvoje pozornosti. Evropa se je znašla v strašnem položaju: ko
še vedno išče, celo daje vtis, da ne zna, ne zmore najti pravih
odgovorov na dileme tistih, ki so jo in jo še vedno najbolj
podpirajo in na katere Evropa računa tudi leta 2030 – mladih.
Dekle iz prvega odstavka o Evropi ne misli slabo. Čuti jo kot
priložnost. Posvetimo se ji. Posvetimo se mladim. Vsak dan
morajo čutiti, da nam ni vseeno. Kajti če obrnemo hrbet njim,
smo obrnili hrbet Evropi. Če si mlad, če želiš mladim dobro,
si jim pripravljen kakor koli pomagati iz negotovosti, strahu,
potem je ta knjiga zagotovo ena od poti, ki vodijo k dojemanju širše perspektive, v kateri je treba gledati nas same, naš
kontinent in Slovenijo v njem. Vprašanje, ali smo soočeni s
preveč ali premalo Evrope, namreč in pravo vprašanje. Pravo
vprašanje je, kako veliko ali kako malo dajemo Evropi mi
sami. Manj, ko bomo Evropi dali, večja bo moč tistih, tudi
mladih, ki nam Evropo želijo vzeti, ne glede na ceno. Že
tretjič!
Evropa je dejstvo. Na tebi, na meni, na vseh nas je, da Evropo
v teh novih okoliščinah ponovno osmislimo. Tudi dekletu iz
prvega odstavka.
142 / 143