1. No category

®
društvo za razvoj kraja
I. izdaja;
II.dopolnjena izdaja;
24.3. 1997
5.4. 2008
GRAJSKI PARK NEUHAUS
Gaberc Igor
®Novtrg je izključni lastnik študije. ©Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti je prepovedano, pridržujemo si pravico spremembe!
1
GRAD NEUHAUS
Prvotni grad Neuhaus je bil postavljen na pomolu grebena, ki je prislonjen v pobočje
Brež΄c in višje ležeči Kamnek, tik nad nekdanjim razvodjem potokov Bistrice in Mošenika. Zgrajen
je bil na markantnem griču, kjer je dominiral nad mestom Neumarctl, ki se je razvijalo ob bregovih
potokov in v sotočju pod njim.
»Hitzinger pripominja, da se je oblast koroških vojvod raztezala la na pod Ljubeljem
ležeči trg; spodaj ležeči del trga pa je tvoril fevd Gutenberžanov. Tako bi se moglo razlagati, da je z
ustanovitvijo nove naselbine, nastal tudi nov grad Neuhaus. Ta novi grad naj bi bil sedež oblasti nad
gornjim delom. Le na ta način je mogoče razlagati, kako da je bila oblast nad Tržičem razdeljena na
dve graščini. Na podlagi tega se da razložiti, da je celotna oblast nad Tržičem okoli leta 1305.
pripadala grofu Albrehtu III. Goriškemu«.
Tako izjemno zanimanje gospodarjev severnih in južnih provinc, za oblast nad ozemljem
v sotočju, ko še ni bilo naselja, izpričuje pomembnost nadzora nad tovorniško potjo, ki je vodila
preko Ljubelja že od pradavnine. Verjetno je bilo v sotočju križišče starodavnih poti, ki sta vodili iz
»Starega Mesta« Ogleja in Emone, vsaka po svoji strani skozi tržiška vrata in naprej proti severu.
Takšno navzkrižje interesov ki odpira številna vprašanja, je oblikovalo nastanek gradu in razvoj
mesta pod njim, ko je; »Glasom kupne listine z dne 1. februarja 1659 je prešla tudi vsa last graščine
Gutenberg na grofa Wolfa SigmundaParadeiser-ja.« Grofje Paradeiser imenovani (po Kraglu) tudi
»Paradajzarji« ki so bili prvi poznani lastniki gradu, so z nakupom poenotili upravni nadzor mesta,
značilna razdeljenost pa je ostala v izročilu in značaju meščanov do današnjih dni.
' Topographia Ducatus Carniolae' J.V. Valvasor 1679. ( NUK Ljubljana- kopija originala)!
Ohranjen opis starega gradu in kasnejših lastnikov nam podaja V. Kragl v svoji
knjigi »Zgodovinski drobci župnije Tržič.« Zadnji lastnik je bil grof Jožef V. Radetzky, ki ga je
kupil 23 februarja 1807, štiri leta prej, preden je bil v požaru 30 marca 1811 uničen.
2
GRAJSKI PARK NEUHAUS
»Po požaru l. 1811. je dal grof Radetzky postaviti nov grad in sicer precej nižje
od prejšnega. Velik del hriba so odkopali in tako napravili sedanjo grajsko planoto, sredi katere
so zgradili novo poslopje. Hrib so tudi presekali in tako napeljali pot okoli gradu. Glavni dohod
k gradu je iz Zgornjega Konca. Gospodarska poslopja so prenesli pod hrib, nasproti sedanjega
šolskega poslopja, na takoimenovano Pristavo. Na Pristavi so bile prej le njive, Radetzky pa je
Pristavo dal preurediti v prijazen park, prepleten s cestami in zasajen z različnim sadnim
drevjem. Na Pristavi je dal izkopati tudi ribnik, ki je veliko stal, a vode le ni držal. Skalovito in
zelo strmo brdo nad Neuhaus-om, »Kamnek« imenovano, je bilo docela golo. Radetzky je
nakupil razna drevesna semena in dal z nijimi hrib pogozditi. Posebno so se obnesli borovci.
Kmalu je dobil Neuhaus lepo zeleno ozadje.« (V.Kragl)
Feldmaršal Johann Joseph Wenzel
grof Radetzky von Radetz. (1766 – 1859)
J. Radetzky je bil slaven vojskovodja, ki
je za svoje zasluge v številnih bitkah prejel skupaj kar 42
redov in odlikovanj. Po požaru v Tržiču, ko so oblast
imeli njemu nasprotni francoski generali, je kot poveljnik
štaba avstrijske vojske zaprosil pri francozih za
postavitev talilne peči v Tržiču, kot pomoč in pobuda
pogorelcem. Ti pa so mu jo z dekretom odobrili, kar je
svojevrsten precedens in primer v praksi vojskovanj, ki
zaznamuje veličino duha našega slavnega someščana.
Nov grad je bil zgrajen v klasicistični
arhitekturi z dodanimi zgodovinskimi detajli. Pri postavitvi
stavbe so bila izvedena večja zemeljska dela, pri čemer so
strma in neravna pobočja preoblikovali v lepo zaokroženezaobljene brežine, z mehkimi linijami in v kultivirane
terase. Strme prelomnice ob novi dostopni cesti in grajski
plato so utrdili s kamnitim podpornim zidom, grajsko dvorišče pa so razširili s pritličnim, opečno
zidanim paviljonom pod njim. Zraven spada še konjušnica in gospodarsko poslopje pod hribom, ki
ju z gradom povezuje stopnišče. Današnja prepoznavna zasnova grajskega parka Neuhaus, je iz
tega obdobja. Izhaja iz poznobaročnega sloga in se z naravno danostjo harmonično dopolnjuje.
Pri načrtovanju in oblikovanju parka je Jožef Radetzky, ki je bil sicer v
vojaškem poklicu verjetno imel posebej najetega izvedenca, upošteval takrat znana osnovna
pravila enega največjih francoskih vrtnih oblikovalcev, poznana kot »Le Nôtrova načela«, ki jih
je leta 1709 podpisal njegov učenec v knjigi, »La theorie et la practique du jardinage« in pravijo;
• Vrt mora biti v harmoniji z naravno obliko zemljišča. Pomembno je upoštevati, ali je vrt v
hribih ali ob morju, v mestu ali na vasi…
• Pri zasajanju moramo upoštevati dane podnebne in razmere ter saditi le takšne rastline,
ki jim te ustrezajo.
• Vrt mora s stavbo tvoriti skladno celoto, tako glede velikosti kot sloga
• Vrt mora biti v skladu z željami, okusom,potrebami ter finančnimi zmožnostmi.
Mogoče pa je oblikovanje in ureditev parka nadzorovala njegova žena grofica
Franciska Strassoldo-Grafenberg, katere razvejana rodbina je v okolici Ogleja imela znane
vrtove, (graščini Strassoldo di Sotto, Foledor in Strassoldo di Sopra, Cancellerio) s katero se je
poročil v Gorici l. 1798. Rodilo se mu je 8 otrok; pet sinov in tri hčere.
Jožef Radetzky je kot novi lastnik gradu »Tivoli« v Ljubljani, ki ga je dobil kot
darilo od cesarja Ferdinanda, med leti 1815 in 1856 dal preurediti vrtne nasade, da bi le-ti
dobili končno obliko po letu 1870, ko postanejo prvo javno zelenje Ljubljane.
3
Vrisane parkovne površine gradu Neuhaus »Francίscejskί kataster« (M=1: 2880 ) leta 1826
Celotno parkovno enoto sestavljajo; Vhodni del in dostopna cesta, osrednji
grajski plato z okrasnim parterjem, parkovni gozd z mrežo poti, ter zelenjadni in sadni vrt na
Pristavi pod gradom. V zasnovo grajskega parka je vključil nekatera kvalitetna avtohtona visoka
drevesa, ki so v požaru ostala ohranjena, zlasti v pobočju Brež'c, (Brešce). Radetzky je dal
celotno območje parka bogato zasaditi z visoko, domačo in tujerodno solitarno drevnino, ki je ob
primerni nadaljni oskrbi, postala nosilec parkovno oblikovane narave in podoba mestne vedute;
Med najbolj značilna drevesa, ki so poraščala območje sotočja v preteklosti, sodi
največje, z mogočno razvejano krošnjo. To naše najlepše parkovno drevo in drevo presežnikov
kot pove že njegovo ime je veliki jesen, »Fraxinus excelsior L.«. Z njim so obsadili nasute
brežine osrednjega grajskega platoja, katere je z močnim prepletom korenin varoval pred
izpiranjem in erozijo.V njihovi senci, ki kljub veličasti krošnji dopušča največjo presvetlitev tal
med vsemi visokimi listavci, so dobro uspevala tudi nižja parkovna drevesa in grmovnice.
Zlasti gručnati nasad manjše skupine (5 osebkov vednozelenih tis, »Taxus
baccata L« poleg pavilijona, ki so visoke komaj nekaj metrov, vendar po času zasaditve sodijo v
prvotno parkovno zasnovo. Tisa je vednozeleno okrasno drevo grajskih poslopij, ki so ji
pripisovali skrivnostno, skoraj demonsko značilnost. Domačini jo poznajo pod imenom
»Čisovna« in so jo v srednjem veku skoraj iztrebili zaradi uporabnosti lesa za izdelavo lokov.
Danes uspeva posamezno v naravnem okolju kraja le še na nekaj lokacijah, ki so poznane redkim
poznavalcem in naj ostanejo skrivnost tudi v prihodnje.
Lipa »Tilia platyphyllos Scop.« na vrhu stopnišča. Divji kostanji, »Aesculus
hyppocastanum L.« ob stopnišču in poleg konjušnice, katerih sadike so bile takrat še
introdukcija in redke. Po letu 1790 je vzgojene sadike divjega kostanja začel prodajati Karel Zois
v svoji ponudbi (Anbieten) botaničnega parka Brdo, odkoder so verjetno prišle tudi na Neuhaus
4
Pravi kostanj »Castanea sativa Mill.« ki uspeva skrit na južnem delu pobočja tik nad dostopno
cesto, je bil kot redek ohranjeni osebek te toploljubne vrste v sotočju, glede na starost verjetno
posajen že pred Radetzkyjevim prihodom. Nekdaj je bil kostanj zelo pomemben vir prehrane.
Prav tako je starejšega datuma
manjši gozd avtohtonega hrasta,
ali kot so mu rekli dob,
»Quercus robur L.« ki porašča
južno pobočje Brežc. Med
stoletnimi drevesi z mogočnimi
krošnjami, so uredili mrežo
sprehajalnih poti in tako naredili
parkovni gozd imenovan tudi
»Bosquet«. Mogočni hrasti, ki
gostijo številne vrste žuželk,
hroščev, ptičev in drugih živih
bitij, so v poletnih dneh
zagotavljali senco in zavetje
obiskovalcem. Poti s katerih je
bil lep razgled na sotočje, so bile
v pobočju široke tudi več kot meter, lepo speljane in z zgornje strani utrjene z kamnitim
suhozidom. Vodile so skozi številne gozdne jase in ravni proti vrhu dobrave, kjer so bila
razgledišča s klopmi in višje kamnita uta za zaščito
pred dežjem.
V družbi hrasta je dobro uspeval tudi maklen,
»Acer campestre L.« ki je v grmasti obliki dopolnjeval
spodnje sestoje, varoval debla hrastovih dreves in
ohranjal visoko rodovitnost gozdnih tal, v drevesni pa
obraščal dostopne poti in kot solitarno večdebelno
drevo krasil urejen vhodni portal z reprezentančnimi
stebri. Dostopno cesto k gradu so obsadili z navadnim
gabrom, »Carpinus betulus L.« in črnim gabrom,
»Ostrya carpinifolia Scop.« ki se loči po temnejši
skorji in izrašča pod kotom 45°stopinj na podlago.
Sicer pa sodita v različne drevesne rodove družine
brezovk,«Betulaceae« oba pa poraščata višje ležeče
pobočje Kamneka.
Radetzky je dal pobočje Kamneka
pogozditi, vendar ne s semeni, kot poroča Kragl, pač
pa s sadikami črnega bora, »Pinus nigra Arn.« katerih
semena je dobil verjetno iz okolice Dunaja, kjer je bilo
v Avstroogrski državi večje rastišče, in so jih nato
vzgojili nekje v domači drevesnici. ( Zois je po letu
1783 na Brdu gojil 12 različnih vrst bora). Pred dvesto
leti v našem prostoru, pa tudi na Krasu, kjer je danes
značilnost, še ni bilo črnega bora. Samoniklo črni bor raste tudi v Sloveniji, toda nahajališč je le
nekaj in so pogosto v prepadnem in težko dostopnem svetu. Kot opisujeta R. Brus in M. Kotar
»Prav na severnih pobočjih Storžiča, ki strmo padajo proti dolini Kokre, so v poznih 50-tih letih
opisali tudi posebno raso črnega bora, takoimenovani cretovec ali ceder, ki naj bi se od drugih
črnih borov razlikoval po značilni vodoravni razporeditvi vej in še bolj izraziti dežnikasti
krošnji.« Vsekakor je bilo rastišče pod »Naglnovimi čermi« preskromno, prinešeni bor pa je
5
lepo uspeval in dosegel današnje stanje 'zrelega gozda'. Žal ga močno ogroža žled in hitreje
napredujoča avtohtona smreka »Picea abies (L.) Karsten« in rdeči bor, »Pinus sylvestris L.«.
Neuhaus v 'Teržiču' leta 1840 po Wagnerjevi risbi, (Mestni muzej Ljubljana).
Med visokim drevjem velja omeniti še posamezna drevesa tujerodnega zelenega
bora, »Pinus strobus« (ki je k nam prišel iz Amerike v 19 st.) pa so bila sajena kasneje na
posamezna mesta ob poteh in v vrstnem nasadu, tik ob severnem pročelju grajske stavbe.
Po bankrotu in odhodu Radetzkyja 19. novembra 1819, je posestvo prevzel Jožef
plem. Ditrich , ki je umrl leta 1855. Njega pa je nasledila hči Ana Ditrich poročena Sulkowsky,
od katerih je posestvo kupila leta 1873 Kranjska industrijska družba in potem trgovec Julij
Hanhart, ki ga je po delih odprodal. Med številnimi lastniki je tudi park spreminjal svojo podobo.
Največji razcvet pa je dosegel, ko so grad imeli skoraj šesdeset let v posesti Gassnerji.
Veleindustijalec (Andrej) Andreas Gassner iz Bludentza je kupil posestvo Neuhaus leta 1885,
po letu 1925 pa sta ga nasledila sinova Leo in Andrew Gassner z družinama. Andrew je po
bratovem odhodu v novo vilo Bistrica leta 1938 ostal lastnik gradu do konca II. Svetovne vojne.
Parkovne ureditve iz obdobja Gassnerjev se spominjajo starejši domačini;
»Spominjam se, ko smo šli za Florijanovo procesijo, ki je zaobljubljena za Tržičane zaradi
požara 1811, kako je bilo vse v redu, čisto, bele potke, forzicije v cvetju…(zapisala ga. Marija
Petek).« Njihovo pričevanje, še posebej pa ohranjena fotodokumentacija, koristno dopolnjuje
vsebinsko vrednotenje parka v preteklosti.
Domačini so šli za Veliko noč, za god Sv. Florjana in za Sv. Rešnje telo, za
cerkveno procesijo, ki je vodila iz starega mestnega jedra Tržiča, (Markt Neumarktl) na grič
skozi posestvo Neuhaus, ali kakor so pravili »čez Grad« mimo grajskega poslopja do parka v
nižje ležeči Pristavi, mimo konjušnice čez potok Bistrica (Feistriz) in naprej proti farni cerkvi.
6
Vhodni vrtni
portal so krasili
reprezentančni
stebri, štirje,
med njimi so
bila vpeta lepo
oblikovana
vrata iz
kovanega
železa, ki jih je
obraščal trokrpi
javor.
Fotografije so
iz leta 1927, ko
so bili lastniki
gradu Gassnerji
(Originalne
fotografije v
nadaljevanju.
parka Neuhaus
iz obdobja
1918 – 1940 so
iz zasebne
zbirke družine
Kuljič).
7
Fotografija iz leta 1927 prikazuje
peščeno (makadamsko) dostopno
zavito cesto z urejeno robno muldo
iz kamnitega tlaka na obeh straneh in
podpornega kamnitega zidu v
pobočju.
Z njim so zavarovali strme
prelomnice v lepo zaokrožene,
nasute brežine po preureditvi, ki so
tako dobile mehke in značilne
oblike.
Od tod izhaja poznobaročna
zasnova parka, ki se z naravnimi
danostmi lepo dopolnjuje.
Enostavne in lepe železne vrtne
svetilke na šesterokotnih betonskih
stebričih, so osvetljevale in krasile
dostopno pot tudi z vzhodne strani.
Obraščajo jo nekatera (prej
omenjena) parkovna drevesa in
okrasne grmovnic na vzdrževani in
košeni trati.
Značilne, nekatere starejše vrste
okrasnih in cvetočih grmovnic
grmovnic;
• * Kutina, »Chaenomeles japonica«
• * Holar, »Syringa vulgaris«
• * Pušpan, »Buxus sempervirens«
• * Dojcija, »Deutzia x scabra«
• * Forsitija, »Forsythia x intermedia«
• * Mahonija, »Mahonia aquifolium«
• * Kerija, »Kerria japonica«
• * Nepravi jasmin, »Philadelphus
•
coronarius«
• * Spireja, »Spiraea x vanhouttei«
• * Medvejka, »Spiraea x bumalda«
• * Snežna kepa, »Viburnum opulus
•
Roseum« (od leta 1700 dalje )
• * Vajgelija, »Weigela florida«
• * Kolkvicija, »Kolkwitzia amabilis«
• * Ameriški klek, (ki so mu pravili cipresa)
»T Thuja occidentalis«
• * Bisernik, »Symphoricarpos sp.«
• (Fotografija levo prikazuje vršni plato in
dostopno cesto s severne strani)
8
Vršni plato, ki obkroža grajsko poslopje je
bil razkošno urejen. Vhodnemu portalu s severne
strani so dajale poseben mik kamnite vaze.
Ambient zaključuje pas strižene trate ob
peščenem dvorišču, z vrstno gručnatim nasadom
zelenega bora (najmanj deset osebkov) in značilno
kovinsko ograjo iz železnih stebričev, med katerimi so bile križno postavljene lamele iz
valjanega železa, ki so bile oblikovane v karo mrežnem vzorcu, ki je obkrožala in varovala
celoten rob platoja nad kamnitimi podporami in izpostavljen dvoriščni del.
Pogled na grajsko pročelje s terase leta 1930. Bogat vhodni portal krasijo
posodovke eksotičnih oranževcev, »Citrus sinensis« ali limonovcev, »Citrus limon«
9
Dopisna karta 'Schloß
Gassner, Tržič SHS'. Poslana
dne 2.3. 1926. (slika zgoraj )
Ga. Shirley Gassner
rojena Power. Prva žena
Andrewa Gassnerja, ki je zelo
mlada umrla po bolezni. Slika
v profilu iz leta 1910.(levo)
G. Gassner in njegova
druga žena. (slika spodaj)
10
Fotografija prikazuje zakonca Kuljič in njuni poročni priči na grajskem dvorišču.
Na levi stoji g. Andrew W. Gassner, ki je bil angleški državljan in je pred pričetkom II. svetovne
vojne zapustil Tržič in zaupal premoženje 'grajsko posest Neuhaus' svojemu bratu Leonu.
Gospod Leo Gassner stoji na desni strani in je bil jugoslovanski državljan. Po končani vojni je
bil dolgo časa zaprt v mariborskih zaporih, kjer je bil na prisilnem delu gradnje ceste. Potem pa
po posredovanju tujih diplomatov rešen, njegovo premoženje in dom vila Bistrica pa zaplenjena.
11
Kot čebrovke so največ gojili priljubljene oleandre, »Nerium oleander« ki so cveteli
v odtenkih roza do rdeče barve in takoimenovane agave, »Yucca Filamentosa« zimzelene
rastline iz rodu agav po poreklu iz Mehike. Konec XIX. stoletja, (1891) so prišle prve lončnice
usambarske (afriške) vijolice, »Saintpaulia hybrida ssp.« križanci pelargonij, »Pelargonium
"Mrs Parker" dišeča pelargonija 'Roženkravt' »Pelargonium radula« gloksinij, »Gloxinia,
"Kaiser Fridrich" in K.Wilhelm" begonija,»Begonia x erythrophylla« fuksij, ter božični in
velikonočni kaktusi, katere so kljub častitljivi starosti še danes v uporabi.
(1927)
Dvorišče je podaljševala
balustradna terasa, ki jo je
dopolnjevala senčnica, odkoder
je bil lep razgled na nižje ležečo
Pristavo, cerkev Marijinega
oznanenja in pobočje Hrastov s
Kokovnico v ozadju.
Zastirala so bila izdelana
iz lesenih tramov, križne
konstrukcije, z različno gostoto
senčenja ob straneh. Oprta so
bila na štirih stebrih in obrasla z
popenjavkami kitajske glicinije,
»Wisteria sinensis« ali kovačnika, »Lonicera caprifolium«. (Slika iz leta 1930 na levi strani).
Zgornja slika je bila posneta pred postavitvijo balustrov in prikazuje grajsko dvorišče
s teraso posuto z belim peskom, ki jo po zunanji strani pred ograjo obroblja nasad enoletnic
»Annuelle« v lesenih koritih. Med različnimi vrstami, ki so v poletnih mesecih cvetele v
živahnih barvah, so bila še posebej cenjena semena vrst; modrocvetoči agerat, »Ageratum
houstonianum Mill« ognjič,»Calendula officinalis« zajčki,(raznobarvni)»Antirrhinum majus«
12
petelinji greben, »Celosia argentea« petunije, »Petunia grandiflora« rdeča vrtna kadulja,
»Salvia splendens« tagetes v oranžnih barvah, »Tagetes erecta« in nižji, »T. patula nana« .
Teraso, so obraščala drevesa
dveh visokodebelnih jablan;
sorte po l. 1800, ('Renette d'Or',
'Calleville blannche', 'Pippins
d'Hollande', 'Princese noble',
'Pome d'Agate')
višnje, stara sorta vzgojena v
Nemčiji je 'Schattenmorelle'
kutine»Cydonia oblonga Mill«.
Pod jablano je bila garnitura
vrtnega pohištva, (klopi, miza)
iz litega železa in lesa.
Dvorišče je bilo povezano s
paviljonom z enoramnim
stopniščem. (1927)
Poleg dvorišča s teraso,
je bil urejen na vzhodni
strani okrasni parter,
namenjen počitku in
razvedrilu. (sl.levo 1927.)
V Francίscejskem
katastru je označen pod
parcelno številko 272.
Bil je formalno urejen
na preoblikovanem griču.
Členjen z dostopno potjo,
ki je na osi v dolžini 35,
metrov, delila oba dela vrta
v bolj sproščeno zasnovane
gredice, ki so se raztezale
na obeh straneh.
Sredi vrta je bila krožna
fontana, iz katere je brizgal
curek čiste vode.V njej so
plavale zlate ribice.
Naokrog je vodila pot,
ki je bila ločena od
dvignjenih gredic z robniki
v pravilni, geometrični
razporeditvi.
Vstop v parter je vodil
po poti iz dvorišča, ki jo je
na koncu zaključevala uta.
Notranjosti lepo
oblikovane, lične vrtne ute
iz lesa, so pogled zakrivale
zavese na steklih belo
obarvanih vrat in oken.
13
Pogled vzdolž osi preko vodnega bazena -fontane na vrtno uto s pergolo leta 1927,
prikazuje dostopno pot v okrasni parter, ki jo je obraščalo najmanj 60 drevesc visokostebelnih
vrtnic v simetrični razporeditvi. V razkošni promenadi so cvetele v različnih barvah, največ pa
junija v mesecu rožniku. Domačini so jih menovali s starim poznanim imenom »Gavtrože«
Ime rože, "gavtroža" največkrat povezujejo z nemško besedo garten, kar pomeni vrt,
torej vrtna roža ali kot ji pravijo tudi gartroža. Verjetno ( to je moje zasebno mnenje op. avt.)
predpona "gavt" tvorjene besede izhaja iz nemščine, vendar ne kot izpeljanka pomena gart-en,
ampak kot izpeljanka pomena popačenke gavt-re, (naramnice, železno mrežno okno..) oziroma
gav-ge, (vislice) ki ponazarjata značilnost razraščanja, ali tehniko vzgoje visokostebelnih vrtnic.
Medtem ko drugi del tvorjene besede "roža"izhaja iz starodavnih časov (latinsko in botanično
»Rosa«) in pridaja splošno tudi vsem cvetočim, ali drugače zanimivim rastlinam ime »Rože«.
Visokostebelna vrtnica je posebnost, ki približa lepoto in vonjavo svojih cvetov
k čutilom opazovalca. Najlepše dominirajo
v formalnem vrtu, ki zrcali reprezentančno
arhitekturo, kjer so neprekosljive.
Gavtrože , ki sodijo v visoko razvito
vrtno kulturo, je sam gojil in oskrboval
vrtnar g, Franc Hribar. Cepljene so bile na
podlage v višini 90, cmm od tal s takrat že
uveljavljeno »očesno metodo« ali
»okulacijo«. V ta namen so bile izbrane
različne sorte prekrovnih, grednih ali
žlahtnih vrst, ki so bile goste in grmaste
rasti, ter so se odlikovale z velikimi in
številnimi cvetovi.
14
V nadaljevanju bom opisal
nekatere znane historične in tudi
starejše vrste, lastnosti in sorte, za
katere verjamem, da so jih različni
lastniki in lastnice gradu poznali,
gojili v svojem vrtu in občudovali;
Maiden's Blush Great, R.alba
pred letom 1400 (belo rožnata,
močno dišeča po divjih rožah).
Rosa moschata, muškatni šipek.
R. gallica, officinalis pred letom
1600 temno rožnata,močno dišeča
• Charles de Mills, temno rdeča,
• purpurna galka, je močno dišeča.
• Cuisse de Nymfhe, pred l. 1738
je R.alba nežno rožnata in dišeča.
•
Fantine-Latour, je stolistnica, ki
ima nežnorožnate popke,vrstnat
rumenkast cvet, močno trpko diši.
• Rose de Rescht, je damaščanka z
višnjevordečim rozetastim cvetom
• Mme Hardy, je damaščanka s
čisto belim cvetom s svetlo zeleno
sredico, iz 1832 in močno dišeča.
• Louise Odier, je burbonka (1851)
s kroglastim cvetom podobnim
kameliji, čistarožnata blago dišeča
• Mme Isaàc Perreire, burbonka
cveti temnorožnato do rdeče s
temnimi prelivi, kontinuirano in
močno diši po malinah (1881).
• Violacea La Belle Sultane, galka
vijoličnordeča z vpadljivo
rumenimi prašniki iz leta 1876.
• Gènèral Klèber, je mahovka, s
precej velikim svetlo rožnatim do skoraj belimi cvetovi, močno dišeča in z malo trnov (1856).
Gloire des Mousseux, je mahovka, močno svetlo rožnata z zavihanimi venčnimi listki (1852).
Königin von Dänemark, R. alba, rožnat in močno polnjen rozetast cvet, izvrstno dišeč (1826).
Celestial=Celeste, someren krožnikast cvet, svetlo rožnat z rumenimi prašniki, močno diši 1797.
Old Blush, je bengalka (R. chinensis) z dvojnimi cvetovi ki ponavljajo, iz konca 18. stoletja.
Mme Alfred Cerrière, je noazeta (Philipp Noisett) in sodi med popenjavke, ima svetlo rožnat
cvet v obliki skledice, ob katerem so stranski popki. Je bujne rasti in vzgojena v Franciji (1879).
Mme A. Meilland, ali nemško 'Gloria Dei' je slavna čajevka, verjetno najbolj razširjena vrtnica
pri nas. Cveti v svetlo rumenkasti krem barvi z temnejšimi odtenki v sredici.Po letu 1900.
Queen Elizabeth, je velikocvetna mnogocvetnica z žlahtno obliko cvetov roza barve, bujne rasti.
Poleg omenjenih, pa so bile poznane tudi portlandske, angleške, ponavljalke,
floribunde, pokrovne, miniaturne vrtnice in zlasti v zadnjem obdobju zopet moderni rožni grmi.
Slednji imajo svoj izvor v približno 120 botaničnih vrstah šipkov, ki poraščajo zemeljske
kontinente severne (ne pa tudi južne) hemisfere in njihovih lastnostih, pri katerih se je vsa
zgodba začela. Prva povsem rumena sorta je nastala po letu 1910.
15
Poleg »špalirja« gavtrož, so se na obe strani poti
raztezale bolj sproščeno urejene gredice. V njih so
gojili različne okrasne rastline, primerne tudi za sveže
rezano cvetje, ki so ga povezovali v barvite ali dišeče
šopke za različne priložnosti in za dekor notranjih
grajskih soban, 'vpadljivo' razvrščene v vaze z vodo;
Chrysanthemum indicum, vsesvetnica je iz Japonske
prišla l. 1862. Znane velikocvetne sorte iz Anglije so;
»William Turner1910, Edith Cavell 1915, E. Alston«
Dahlia pinnata in D.coccinea, dalije ali georgine so
prišle iz Mehike po l.1800 ko so vzgojili D. variabilis.
Med drugimi so kroglaste vrste in Pompon dalije
uporabljali tudi za izdelavo bidermajerskih šopkov.
Freesia hybrida, 'Cote d'Azur' dišeča frezija.
Lilium candidum, dišeča bela lilija (srednjeveška)
Zinia elegans, je staromodna cvetoča enoletnica.
»Dve leti kasneje je Zois izdal naročilo za
nizozemsko drevesnico oz. kakor jo sam imenuje,
oranžerijo (Orangerie), za 6 paketov zimskih hijacint
in še mnogo drugih rastlin: Amarillis 'Bella donna'
(A.belladonna L.), A. formosissima, Gladiolus
alexandrinus (G. byzantinus Mill.), Hyacinthus
corrolloydes, Ornithogallum lacteum, Fritullaria capensis, Arum sp., Tulipa florentina
odorata«. (Naročilo, ki ga je oddal Zois na Brdu leta 1784 z originalnim besedilom! op.avt.)
Na sliki je vrtnar g. Franc Hribar, ki je oskrboval grajski park Neuhaus v obdobju Gassnerjev.
16
Na jugozahodnem delu poslopja, na robu vršnega platoja tik nad nekdanjim
sotočjem, odkoder je lep razgled na staro mestno jedro, je bil urejen skalnjak. Zasnovan je bil na
izbrani lokaciji v prisojnem pobočju pod robom, skladno z naravnimi danostmi, geološko
značilnostjo terena in kot markantna, parkovna prvina grajskega parka Neuhaus.
Urejen je bil polkrožno v brežini višine 3,5-4,5 metra in na zgornjem robu loka v
dolžini 40 metrov, na spodnjem daljšem robu , pa se je raztezal v dolžini 50 metrov. Pod njim je
vodila, peščena, sprehajalna in razgledna pot, ki je bila dostopna z dvorišča po vrtnih stopnicah
na severni strani in dveh tlakovanih stezicah, po sredini preko trate in na vzhodnem delu.
Varovana je bila nad kamnito podporo in kulturnimi terasami pod njimi, z lepo oblikovano (že
prej opisano) kovinsko ograjo, ki je obdajala površino celotnega stavbnega platoja.
Kamniti vrt, ki so mu v
nemškem jeziku pravili
»Steingarten«,v slovenščini pa z
'obupno' neposrečenim imenom,
»Skalnjak« (veliko primernejši je
kamniti vrt, ali pa vsaj skalnak
op. avt.) je prava parkovna prvina,
ki najbolj reprezentativno med
vsemi odraža gorski svet in alpske
značilnosti našega kraja.
Včasih ga imenujejo tudi
»Alpinum ali Alpinetum«, kar pa
je bolj botanična opredelitev.
Kamen je poleg rastlin in vode,
osnovni in nepogrešljiv gradnik
vrtne umetnosti, že tisočletja, od
njenega nastanka dalje.
Najbolj poznana je njegova uporaba v Japonskem vrtu. »Kare-san- sui« kar
pomeni, (v prevodu iz angleščine) »Suhi vrt« je po trinajstem stoletju s prihodom Zen budizma
dosegel najbolj abstraktno oblikovane vrtove, čistih linij in likovno izdelane strukture, ki so
nekaterim najboljšim prinesli svetovno slavo. Verjetno sta jih opazila in spoznala tudi g. Leo
Gassner na svojih poslovnih potovanjih po daljnem Vzhodu in njegova žena Zezi, kar je zlasti
razvidno iz oblikovanja vrta ob vili Bistrica, ki še čaka na podrobnejši opis in predstavitev.
Kamni (skale) so trdno
vezana dolomitna breča,
sestavljena večinoma iz
svetlosivega apnenca–dolomita
in deloma iz peščemjaka,
rjavkasto sive barve. So
enotnega izvora, (domnevno
izpod pobočja Begunjščice op.a)
srednje veliki do veliki in težki
od 50 – 250 kg. So vodno prani,
(naravno obrušeni ali prepereli)
prav tako tudi ploščati kamniti
tlakovci za dostopne potke
(Fotografija na levi prikazuje
površino, barvo in strukturo
kamnov, ki so še danes ponekod
vidni in ohranjeni,vendar zasuti)
17
Starejša fotografija iz obdobja Gassnerjev, prikazuje kako je g. Francu Hribarju
pomagal pri delu mamin brat g. Miha Verstovšek v pobočju, ki je bil tudi vrtnar. Skalnjak kot
zaključena parkovna enota, je še posebej zahteven za vzdrževanje, oba sta bila v dobri družbi.
(Fotografija je iz zasebne zbirke g.Gvida Hribarja, ki nadaljuje družinsko vrtnarsko dejavnost).
Skalnjak je bil mestoma podprt z nizkim polkrožnim suhozidom, kjer so bila
urejena počivališča, z lepo oblikovanimi vrtnimi klopmi iz kovanega železa in lesa. Z zgornje
strani pa je bil obsajen z nizko rastočimi grmovnicami iglavcev; tise, mogoče tudi alpskega rušja,
»Pinus mugo T.« in listavcev; 'solanževe' magnolije,»Magnolia x soulangiana« ki so skalnjaku
dajale primerno ozadje in ga ločevale od nizkostrižene trate vršne ploščadi, med posamezno
rastočimi grmi vrtne 'potonke' »Paeonia suffruticosa« ali hortenzije, »Hortensia machrophylla«
V njem so bogato cvetele preko celega leta različne nižje pokrovne, šopaste in
blazinaste zelnate trajnice. Manj je bilo enoletnic, med katerimi so bile nekatere prave
predstavnice alpske flore. Eden prvih, ki je te rasline natančneje opisal, (južna pobočja Storžiča,
»Storzech« Košute, »Koshuta« in okoliških hribov) je bil 'Bretonec' Balthasar Hacquet. V
svojem delu »PLANTAE ALPINAE CARNIOLICAE« iz leta 1782. Sledili so mu; Scopoli, Wulfen,
Popovič in pa zlasti najpomembnejši, iz bližnjega posestva Brdo pri Kranju botanik Karel Zois.
Najbolj želene in cenjene rastline v skalnjaku so bile; Planika ali Edelweiss,
»Leontopodium alpinum« rumeni avrikelj ali lepi jeglič »Primula avricula« vednozeleni grenik,
»Iberis sempervirens« repnjak, »Arabis albida« encijan ali clusijev svišč, »Gentiana clusii«
kamnokreč, »Saxifraga oppositifolia« binkoštni nagelj, »Dianthus gratianopolitanus« omamno
dišeč alpski klinček v nežno rožnatih barvah »Dianthus sterbergii« deltasti klinček, »D.
deltoides« grobeljnik »Alyssum saxatile« jesenske astre vijoličaste barve z rumenimi prašniki,
»Aster dumosus« velikonočnica, »Bergenia x crassifolia« alpski dišeči volčin, »Daphne
alpina« blazinasta zvončnica, »Campanula poscharskyana« Zoisova zvončica »Canpanula
zoysii« »dišeča romantična vijolica, »Viola odorata« posebej priporočljiva sorta leta 1800 je bila
»Konigin Charlotte« Vijolice temno modre barve so sejali v pobočje, ki nadaljuje vrtni paviljon.
18
Pogled na zelenjadni vrt na stari fotografiji iz leta 1927 zakrivajo drevesa. Do
gospodarskega ( kuhinjskega ) vrta, ki je bil urejen na nižje ležeči Pristavi, v zavetni legi tik pod
pobočjem Kamneka, je vodila dostopna peščena sprehajalna pot. Utrjena v pobočju z betonsko
podporo in opremljena s hrastovimi klopmi na počivališčih, ki so jih obraščale grmovnice dojcije
in divjih rož (šipka).
Zelenjadni vrt je bil urejen na osnovi fiziokratskih načel, ki jih je pričela uvajati z
reformo v 18. stoletju vladarica Marija Terezija in so segale tudi na področje pridelave prehrane.
V središčnem delu je bil vodni zbiralnik za potrebe zalivanja. Okrog so bile terasasto razporejene
tople grede v smeri vzhod-zahod, na odcednih tleh in rahlo nagnjene proti jugu.
V gredah z svežim ali delno predelanim (odvisno od vrste in faze gojene kulture)
hlevskim gnojem, so bile vgrajene betonske stranice, (mispetlni) ki so bile pokrite preko (flanc)
ali sejančkov z zatemnjenimi steklenimi okni. Zračili so jih z dvigovanjem spodnje strani
podprte s klini na želeno višino, pred mrazom pa so jih zavarovali s 'slamarco' ki je bila narejena
iz slame ročno požetih žit, (najboljša je bila ržena) povezana z vrvicami in zvita v roloje.
Pridelovali so največ plodovke, korenaste in nadzemne zelenjadnice, solatnice,
čebulnice, zdravilna zelišča, začimbe in dišavnice kot so; Kumare, buče, grah, vrtna kumina,
solata, zelena, peteršilj, endivija, šetraj, rdeča pesa, korenje, pastinak, špinača, koleraba, zelje,
kavla, (rumena koleraba) čebula, drobnjak, pot, redkvice, šalotka, luk, česen, bob, mavrski grah,
meta, žajbelj, slez, rabarbara, paradižnik in sčasoma ostale novejše vrste
Vrt je bil s pobočne strani obsajen z visokimi okrasnimi grmovnicami, ki so mu
dajale zavetje in lepši videz, obdan in zaščiten pred divjadjo pa z visoko, mrežasto, kovinsko
ograjo. Mimo je vodila dostopna pot, vzdolžno nad strugo potoka (Bistrica), kjer je bil tudi vhod
v vrt. Nasproti vhoda je bila postavljena lesena hiša za potrebe pridelave in spravila vrtnin.
Tloris stavbe je meril približno 3,5m v širino in 4,-5m v dolžino. Temelj objekta
je bil iz opažnega betona, z veliko in prostorno približno 3m globoko kletjo, za spravilo pridelka.
Na njem je bila postavljena lična lesena enonadstropna hiša, s podstrešjem in dvokapno streho.
Bila je zeleno obarvana in je služila kot zavetišče vrtnarju, ter za spravilo orodja in opreme.
19
Še nižje v ravnici, kjer so bile nekdaj le njive, pa je bil parkovno oblikovan sadni
vrt. Prepleten je bil z dostopnimi in sprehajalnimi potmi, ki so bile ponekod široke tudi do tri
metre, gladko izravnane, utrjene in posute z belim peskom (verjetno iz peskokopa Bistrica pri
Tržiču). Ločevale so košene površine s trato na obeh straneh, na kateri je bilo vrstno, ali
gručnato posajeno različno sadno
drevje in okrasne grmovnice.
Med njimi je bila urejena
peščena površina za igranje tenisa,
ki je bila obdana z visoko ograjo,
kakor je prikazano na stari
fotografiji zgoraj.
Ker vrste posajenega in
gojenega sadnega drevja danes ni
mogoče določiti, navajam poleg
že prej omenjenih starih sadnih
sort, še nekatere druge, kakor
sledijo iz navedbe o nakupu
sadnega drevja v Eberfeldski
drevesnici leta 1783, ki ga je
opravil botanik Karel Zois za potrebe uvajanja novih sort na graščinskem posestvu Brdo. (ARS,
zbirka Zois, fascikel 30). Kot so jablane; ( 'Pippins d'Or', 'Mŭpsansinger','Pafenizinov',
'Mariette grise', 'Passe pome rouge'), slive; ('Apricot') ter češnje; ('Tersteniker' in 'Marmor').
Poleg omenjenih vrst drevja so gojili tudi; kutine, hruške, »Pyrus comunis L.«
('Kaiser Aleksander', 'Villiams christbirne', 'Conference', 'Butirra precoce Morettini') višnje,
»Prunus cerasus L.« ('Schattenmorelle') orehe, »Juglands regia L.« ('Franquette') nešplje,
»Mespilus germanica« maline, »Rubus idaeus L.« ( sorte so iz takratnega obdobja, ali starejše).
20
Fotografija iz leta 1930 prikazuje preplet poti na spodnjem delu Pristave, med
katerimi je bil bogato zasajen sadni vrt, (sadovnjak) ki je bil ločen od »Kajetanove fabrike«,
(nekdanje Radetzkyjeve 'kosarne v Njivi' ) z visokimi krošnjami navadnega gabra in bukve.
Oskrba rodovitnosti sadnega drevja, (cepljenje, vzgoja, obrezovanje, zaščita pred
boleznimi in škodljivci, obiranje plodov) nega zelenic, košnja trate, in vzdrževanje peščenih poti,
(utrjevanje, grabljenje, robljenje) izpoveduje visoko obrtno usposobljenost personala, ter odlično
poznavanje veščin sadjarstva, krajinskega oblikovanja in parkovnega vrtnarstva obenem.
Celotno parkovno kompozicijo je lepo zaokrožal ansambel gospodarskih poslopij
pod grajskim hribom. Tam je bila nekdanja Radetzkyjeva konjarna z urejenim stanovanjskim
delom za oskrbnika in hlapca v zgornjem nadstropju stavbe, V njej je slavni vojskovodja imel
privezo za svoje najboljše jezdne in vlečne konje za vleko kočije. Gassnerji so imeli v njej
ponije, katere so izza ograde radi opazovali domačini, še posebej pa njihovi otroci.
Nasproti konjarne je bila vozarna in pomožna poslopja, ki so bila povezana med
seboj z dvoriščem, ki se je raztezalo do izhoda v Cerkveno ulico starega mestnega jedra Tržiča.
Dvorišču za zaprego konjev, so zagotavljale senco pred poletno pripeko razvejane krošnje dreves
divjega kostanja. Malo vstran proti vodi je bil kurnik za krmljenje perutnine, ki so mu domačini
pravili »Kurica« Prav tako pa so kurica imenovali tudi rastlino črni teloh, »Helleborus niger« ki
zacveti že zgodaj pozimi in v velikem številu porašča bližnje dolomitno pobočje »Kamneka«
Rastlina vsebuje strupene snovi in jo ponekod imenujejo »Kurja smrt«.
Po letu 1941 so bili v gradu nastanjeni nemški vojaki in poveljniki enote
Wermacht. Po pripovedovanju domačina, je njegov oče večkrat počival
skupaj z nekaterimi starejšimi izmed njih na klopi bližnjega razgledišča,
»Pehtra baba« odkoder je lep razgled na Neuhaus in staro mestno jedro. V
sproščenem pogovoru in razpoloženju sta izmenjala tudi kakšno hrano in
cigarete. Nemški vojaki so z gradu pred koncem vojne baje odpeljali en
kamion predmetov (vmes naj bi bile tudi perzijske preproge) v okraj
Ratmansdorf. S tem pa se po skoraj osemsto letih zgodovine, končuje kraljevska zgodba gradu
Neuhaus in njegovih znamenitih lastnikov, ki so vladali mestu v sotočju od njegovega nastanka.
21
"NA GRADU"
Po koncu vojne leta 1945 so bili v gradu nastanjeni vojaki
14. divizije Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in oddelek za zaščito
ljudstva (OZNA). Ker pravno nasledstvo ni bilo urejeno, je bil grad s
posestvom formalno brez gospodarja, kar so pridoma doumeli številni
krajani. Raznosili so drobne predmete Gassnerjevih po vseh koncih
Tržiča, kar niso mogli nesti pa so odpeljali. Tako je bila v osemdesetih
letih v kurniku na neki gorski kmetiji v Podljubelju opažena baročna
kredenca iz hrastovine z dodanimi intarzijami. V njej so imeli kure,
kasneje pa so jo oddali bližnjemu lastniku vikenda. V devetdesetih pa
se je našla v skladišču 'na Fabriki' miza za igranje biljarda. Izdelana je bila iz eksotičnega lesa z
masivnim okrasnim ogrodjem, odkoder je bila odpeljana na novo lokacijo nekje 'za Jezom'.
Jugoslovanska oblast (FLRJ) je preko 'Množičnega odpora ljudstva' (MOL) Tržič
kot v navednici neformalnega lastnika gradu, ki jo je vodil predsednik 'Komunistične partije
Jugoslavije' (KPJ) maršal Josip Broz 'Tito' , takoimenovano ' ljudsko' ravnanje povzela. Ter ga
potom 'Zaplembne komisije' v Kranju dne 26. februarja 1946 tudi odločno nadaljevala, z izdajo
'Odločbe o zaplenitvi posesti Neuhaus'. Poleg posestva je ljudska oblast izvedla tudi zaplembo
individualnega premoženja Gassnerjev, tovarne 'Baumwoll Spinnerei und Weberei Neumarktl '
firme, ' Edmund Glanzmann & Andreas Gassner' in pripadajočih hidroenergetskih objektov, 82
stanovanjskih hiš, 130 hektarov zemljišč, (gozdovi, njive, travniki, pašniki in stavbna zemljišča)
in po sklepu vojaškega sodišča 2928 deležev sedemintridesetih družabnikov komanditne družbe,
ustanovljene s podpisi dne 27. Marec 1885 v kraju Blŭdenz in 1. April 1885 v Trstu.
Pravzaprav o razvoju hortikulture in oblikovanju parka po letu 1945 do danes ni
skoraj ničesar omembe vrednega, je pa zato podatkov o njegovem propadanju toliko več. Ti so v
razvoju dogodkov zapustili prebivalcem gradu in mesta v sotočju pod njim usodne posledice.
Od Szczecina na Baltiku, pa do Trsta ob Jadranskem morju je nad Evropo padla
železna zavesa. Celotno območje Tržiča je zajel somrak in za dolgotrajno obdobje prekril deželo.
22
Fotografija zgoraj prikazuje ' tržiške navdušence', ki so leta 1945 z udarniško
vnemo urejevali nogometno igrišče na parkovnih površinah sadnega vrta, katerih lastnik je bila
formalno takrat še družina Gassnerjevih. Pri tem so posekali vsa sadna drevesa, izkopali
podzemne dele (korenine) dreves, ter preoblikovali naravno nagnjena pobočja v neutrjeno,
vkopno brežino in s planiranjem zemljišče izravnali za potrebe nogometne igre. Kasneje so
pobočje delno utrdili s kamnito betonskim zidom in dvoetažno tribuno, za izražanje navijaških
vzklikov ob ogledu tekmovalnih športnih prireditev.
Njihovo početje je iz razdalje opazoval
grajski vrtnar g. Franc Hribar. Ko so s
podiranjem sadnih dreves pričeli uničevati,
kar je bilo v dolgih desetletjih z veliko
vloženega dela, truda, znanja in skrbi lepo
narejenega in je zrcalilo njegovo življensko
delo, je po pripovedovanju jokal…S tem pa
so odsekali tudi celotno vejo vrtnarske obrti
in parkovnega oblikovanja narave, ki si v
nadaljnem razvoju ni nikdar več opomogla.
Kasneje so na konfisciranem gradu
ustanovili 'Dom igre in dela' (DID). Skrb za
okolje je prevzel g. Inkret, ki je bil tudi
upravnik doma. Leta 1950 je dom (ki je bil že enkrat prej prevzet) prevzela po razporeditvi
'Direkcija tekstilne industrije ' (LRS) iz Ljubljane, z novim imenom, 'Otroški vrtec', Bombažne
predilnice in tkalnice Tržič' (BPT) ista tovarna, v istih prostorih, le lastniki so bili zamenjani.
Dokler tega niso (ponovno) prevzeli voljeni organi v samoupravnem sistemu 'prevzemanja'.
Splošne razmere so bile parkovno oblikovani naravi v kulturni krajini, kot
simbolični in statusni vrednoti, preživete in osovražene družbe izrazito nenaklonjene. Priznati je
treba, da so bili poskusi ohranitve grajskega parka in bogate vrtne zapuščine naših prednikov
pred propadanjem, žal pa sta vse bolj prihajala do izraza nevednost in neznanje.Tako lahko
vzamemo v branje Tržiški vestnik , ki v člankih opisuje želje, prizadevanja in dosežene uspehe;
»Sprehajališče pod Kamnikom; Jeseni je Turistično društvo z odobritvijo
investitirja (LOMO) Tržič pričelo graditi (obnavljati) sprehajalno stezo pod Kamnikom, ki bi
služila za sprehode Tržičanom. Zgornja brežina je utrjena s suhim kamnitim zidom, spodnja pa
je vezana s cementom. Potka je stabilizirana, posuta s peskom in gladko izravnana. Narejena je
lična ograja«. ( Tržiški vestnik 1. junij 1954 )
»Skrbimo za naš Tivoli; Grajska posest na Brežcah z obširnim vrtom in parkom
je bila od nekdaj biser Tržiča, do katerega pa
na žalost navadni Tržičani nismo imeli dostopa.
Naše osvobajanje je odprlo tudi ta vrata in
izročilo to imovino v našo skupno last. Veselimo
se torej te velike pridobitve in ji posvečajmo vso
nego in skrb. Naša mestna občina, pri vseh
velikih brigah in skrbeh, tudi te naloge letos ni
prezrla. Z velikim razumevanjem in voljo, da bo
domačin in tujec prevzet od lepe okolice z
veseljem tu preživljl prosti čas. Od nas samih
zavisi torej največ, kakšen bo v bodoče naš
"Tivoli"pod gradom in Kamnikom. Ne trdi se
zastonj, da so naši gozdovi, naši parki in nasadi
verna slika naše vzgoje, discipline in kulture«.
( Tržiški vestnik - leto III. četrtek,15.april 1954 ).
23
Panorama gradu nad mestnim jedrom na razglednici leta 1962.
V iskrenem upanju, da bo vloženo delo obrodilo bogate sadove, so nadaljevali
gradnjo 'Tunela pod gradom,' ki so ga oktobra 1944 začeli graditi Nemci, kot zaklonišče na
vrtu med hišama Ljubeljska 12 in 14 z izhodom na Gassnerjevem vrtu. Precejšne količine
izkopanega materiala so uporabili za nasutje in izravnavo nogometnega igrišča, katerega teren
je bil prej nekoliko nagnjen proti potoku Bistrica, oziroma dvignjen v pobočje Kamneka na
zgornjem delu. Visoko vkopno brežino vhodnega portala so podprli z betonskim zidom, z
vgrajenimi značilnim kamenjem z vidnim licem iz struge potoka. Predorska cev je bila
obložena z betonskimi rudniškimi elementi in je vodila pod grajskim hribom, do izstopa 'pri
Lavšu'. Povezali so jo z strmim obokanim rovom, ki je vodil do grajske kleti z betonskim
stopniščem. Skozenj so kasneje enkrat, ali dvakrat priredili motociklistične dirke.
Najlepše pa so uredili otroško igrišče 'Živ Žav' na nasprotni strani hriba. Do njega
so vodile stopnice iz dostopne grajske poti. Ohranili so gručnato skupino dreves maklena na
dnu ravnice v kotanji. V njegovi senci so bila kvalitetna igrala, telovadno orodje in sredi
peščene površine dvignjen rondel s cvetočimi enoletnicami, kasneje ga je nadomestil
peskovnik. Površina za gugalnice je bila nekoliko višje in podprta z značilnim, nizkim
kamnitim zidom, z ozkim prehodom in dodanimi nekaj stopnicami. Opremljeno je bilo z
vrtnimi klopmi na počivališču iz vkopanih betonskih nosilcev, lesenega sedišča iz letev in
droga za naslonjalo v zeleni barvi, kakršne so bile tudi klopi na številnih počivališčih novega
sprehajališča pod Kamnekom. Žal so bili cvetlični nasadi oskrbovani le nekaj sezon, tobogana
in ostalih igral pa smo se še dolgo časa veselili otroci.
Spominjam se, ko sem leta 1962 pričel obiskovati otroški vrtec, »Na Gradu« in
me je zelo mučilo vprašanje kje oziroma kdo od osebja je kralj in kraljica, pa jima po
dolgotrajnem iskanju nihče ni bil podoben. Domneval sem da se jima je verjetno nekaj
hudega zgodilo, tisto kot tudi mnogim drugim takrat, vprašati pa si nisem upal, saj še odrasli o
tistem niso smeli glasno govoriti. Ob neki drugi priložnosti sem na vrtu opazil čudovito,
24
umetelno naložene skale v kamnitem vrtu, kakor da bi se tam igrali otroci, vendar zelo zares
in ob pomoči odraslih. Ko sem se po nekaj tednih zopet izmuznil tja, sem zgroženo opazil, da
jih ni več in da je prostor popolnoma zasut s smetmi. Prišla je 'tovarišica', (tako smo nazivali
vzgojiteljico ) in vprašal sem jo kaj se je zgodilo s tistimi kamni, ki so bili prej tam, odvrnila
je da nič, ker sploh ničesar prej tam ni bilo, ter naj se zopet priključim skupini. Dogodek se mi
je globoko vtisnil v spomin, spoznal sem, da se je tovarišica debelo zlagala o lepih stvareh,
ki pa nikakor niso bile povezane s tistim, o čemur odrasli takrat niso smeli glasno govoriti.
Oblikovanje in nadaljna oskrba takoimenovanega 'Socijalističnega vrta' (privzet
tehnični termin op. avt.) je zrcalilo kolektiven način razmišljanja, ki je imel svoje korenine v
revoluciji, kot izhodišču in vodilu razvoja procesov družbenih sprememb. Zasnovan je bil
bolj ideološko, za javen počitek in razvedrilo vseh ljudi, medtem ko stilno in formalno ni bil
opredeljen. Morda je bila še največja odlika njegova skromnost, ki je bila sicer večkrat bolj
posledica tržne ponudbe in cenenosti, kot pa zavestnega delovanja,' kolektivnih vrtnarjev' pa
je vendarle imela v delovanju socialnega sistema pozitiven pomen. Oblikovanje in zasnova
takšnega vrta je bila kasneje uporabljena ob številnih spominskih obeležjih padlih partizanov
v narodnoosvobodilnih (NOB) borbah za Jugoslavijo, v tovarniških dvoriščih, ob športnih
objektih, parkiriščih,v urbanih stanovanjskih naseljih in se je ohranila do današnjih dni.
Višek razvoja v arhitekturnem
prostoru pa je bil dosežen s postavitvijo
stolpnice v starem mestnem jedru Tržiča
l 1967. Planirana je bila kot stanovanjska
šestnajstnadstropna stolpnica s
poslovnimi prostori v pritličju, ki bi
presegala zgodovinsko dominantno
podobo gradu nad mestom v sotočju.
Kljub temu, da so jo zaradi pomanjkanja
denarja zgradili za štiri nadstropja nižje,
je železobetonski monolit v alpski kotlini
ki sega tudi več nadstropij globoko pod
strugo potoka Bistrica, vtisnil podobi in
vzdušju mesta neizbrisen pečat.
Ponekod takšen dosežek imenujejo tudi 'Stupidity crime', ali v prevodu »Zločin iz zabitosti«.
Otroški vrtec je deloval 'na gradu' še
skoraj petdeset let, ko je tudi pri nas počasi
dozorevalo spoznanje, da za delo
vzgojnovarstvene ustanove grajska stavba ni
primeren prostor. Meseca januarja l. 1997 se
je pod težo snega odlomila več kot tono težka
veja velikega jesena in padla na dvorišče,
točno tja kjer so se še nekaj minut prej igrali
otroci iz vrtca. Na veliko srečo ni prišlo do
hudih posledic. (slika levo) Drevo je bilo
evidentirano s kartonom za naravno dediščino
št. NZ 418 na ZVNKD Kranj ki pravi; »Na
jugovzhodni strani stavbe raste jesen,
katerega obsega žal ni bilo mogoče izmeriti.
Ograjen je z mrežasto ograjo in založen z
drvmi«. Na nevarnost pred zrušitvijo in
potrebo po kvalitetni in strokovno izvedeni
sanaciji drevesa orjaških razsežnosti z
25
veličastnim habitusom (krošnjo) sem dne 5.6. 1996 opozoril z dopisom lastnika občino Tržič
in ZVNKD Kranj, ki pa na opozorilo niso uspeli niti odgovoriti, kaj šele primerno ukrepati.
Po dogodku je lokalna oblast
prevzela krmilo v svoje roke in drevo
l. 1997 dala sanirati z uporabo 'tehnike
obglavljanja'. (glej slika levo)
Pri tem so bile v anatomiji drevesa
uničene in porušene njegove
najpomembnejše biološke funkcije;
»Obrambna procesa 'abscisije' kamor
sodi tudi proces 'ojedritve' in
'dehidracije' in 'kompartmentalizacije',
ki s tvorjenjem fizičnih in kemičnih
barier upočasni širjenje razkroja in
vdor patogenih organizmov«.
S tem je bilo storjeno več škode kot
koristi, drevo pa je bilo po posegu obsojeno na propadanje. Z uporabo tehnike obglavljanja ali
angleško, 'topping' je bilo varovanemu drevesu odvzeto vse dostojanstvo, kjer danes kot
telegrafski drog stoji in nemo priča o kulturi kraja in navadah ljudi ki v njem živijo.
Poleg obrezovanja v navednici, 'zaradi varnosti' so bili za posek dreves pogosto
podani še sledeči razlogi ali metode; Posek z namenom izluščiti dragocen dendrološki fond,
za kasnejše potrebe obnovitve parka, do katerih pa dlje od poseka nikoli ni prišlo. (slika
zgoraj ) Posek dreves zaradi sanitarne sečnje po gozdarskih merilih,(drevesa v urbanem
okolju so neglede, da gre za iste ali sorodne vrste kot v gozdu, podrejene povsem drugačnim
kriterijem, merilom, nadaljni oskrbi in vzdrževanju kot tista v gozdnih sestojih). Poseki za
drva in kar tako,da imajo domačini delo in zaslužek, ter posek po metodi 'najedanja'. Kot je
bilo staremu drevesu kostanja pri gradnji parkirišča ob nekdanji konjarni z bagrom potrgan
najprej koreninski sistem, prevlečena asfaltirana površina do debla, potem pa je drevo v
26
viharju samo padlo. Medtem pa resnično nevarnih in t.i.»hazardnih« dreves nihče ni
evidentiral in jih dal odstraniti, ali pa kvalitetno oskrbeti po strokovnih načelih »Arboristike«*
Takole so organi oblasti dali leta
2002 zgraditi novo zgradbo šolskega
poslopja na nekdanjem nogometnem
igrišču. Stara šolska zgradba na Zalem
rovtu ni bila primerna. Prav tako, pa naj
tudi lokacija ne bi ustrezala primernosti
šole za otroke in odrasle. Kasneje so
oblastniki prodali zemljišča »Na
Zavrot« kjer so novi lastniki zgradili
bivalno naselje z družinskimi hišami, v
katerih sedaj prebivajo otroci in odrasli,
potem pa je lokacija postala primerna
za bivanje.
Takole pa so leto ali dve kasneje
obnovili otroško igrišče »Živ Žav« na
nasprotni strani hriba. Mar ni postavitev
šolskega poslopja in obnovitev igrišča
presenetljivo podobna dogodkom po
končani II.svetovni vojni?
Ko se je v samostojni državi Slovenija
z vstopom v evropsko unijo leta 2005,
pričela železna zavesa dvigovati, se je
pokazalo strašno razdejanje, ki ga je za
seboj po 60 letih vladanja zapustil
totalitaren režim nekdanje države.
Grozljive posledice so danes dobro
vidne tudi obiskovalcu
gradu, zlasti pa jih občutimo
ozaveščeni domačini, ki smo
z uničeno bogato naravno in
kulturno dediščino slavnih
prednikov poleg pomnikov
preteklosti, tako izgubili tudi
možnost uspešnega razvoja
mesta v prihodnje. Še
usodneje, kot izguba
materijalne dediščine pa je
družbo v današnjem
prehodnem obdobju,
(tranzicija) prizadela izguba
dragocene duhovne oziroma
nematerijalne dediščine, ki
omogoča boljše spoznavanje
in razumevanje skrivnosti lastnega jaza posamezniku, ter vzpostavitev sistema vrednot
potrebnih za oblikovanje osebnostnega razvoja v demokratični družbi z uspešnim delovanjem
tržnega gospodarstva in pravnega reda.
(Novtrg® je izključni lastnik študije. ©Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti je prepovedano, pridržujemo si pravico spremembe)!
27
Priloga;
Zbirka slik zgodovinskih gautrož posnetih meseca rožnika leta 2008 v arboretumu Volčji
Potok. Avtor fotografij Igor Gaberc
LITERATURA
Kragl V. 1936 Zgodovinski drobci župnije Tržič
Mohorič I. 1957 Zgodovina obrti in in industrije
Mohorič I. 1960 Zgodovina obrti in in industrije
Mohorič I. 1965 Zgodovina industrije in gozdarstva
Kotar M. Brus R. 1999 Naše drevesne vrste
Ogrin D. 1993 Vrtna umetnost sveta
Dobrilovič M. Kravanja N. 2003 Rastlinsko gradivo prvega botaničnega parka na Slovenskem –
Brda pri Kranju
Šmid M. 2005 Funkcije drevesa in njegova nega
Shigo A. L. 1991 Modern Arboriculture*
Jeglič C. 1948 Navodila za morfološko opazovanje listovcev v zimski periodi
Mastnak M. Članki v reviji Vrtnar /od leta 1993 dalje/.
Park kot kulturni prostor 1990 Mestna galerija Ljubljana /40 letnica restavratorstva Slovenije/
Tržiški zbornik 1984 (Nacistična okupacija 1941-45)
Tržiški vestnik /Letnik 1953-1954/
Petek M. 1986 Bombažna predilnica in tkalnica Tržič/ BPT od 1885 do 1960/
Jelenc D. 2002 Utrinki Tržiča
28