mallyjev_vrt
® društvo za razvoj kraja januar 2008 Srednjeveški Mallyjev vrt v Tržiču HORTUS CONCLUSUS PARADIŽ Gaberc Igor ®Novtrg je izključni lastnik študije. ©Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti je prepovedano, pridržujemo si pravico spremembe! 1 UVOD Nastanek Mallyjevega vrta sega skozi čas, daleč v preteklost, ko so konec trinajstega stoletja pričeli prvi priseljenci poseljevati današnje ozemlje starega mestnega jedra . Hkrati z gradnjo bivalnih prostorov, prostorov za živali in orodje, so ogradili tudi vrt, ki spremlja človeka kot posvetna vrednota in kot abstraktna priteklina že od njegovega razvoja dalje. Nastal je na robu plodne ravnice, ki se je ob umiku voda, blago spuščala proti tedanjim vodnim strugam v sotočje. Kot navaja najstarejši domači kronist g.Jakob Peharc: » V 12. stoletju je obstajal Tržič le iz hišic in hiš, ki so stale na levem bregu reke Bistrice. Bistrica in Mošenik sta se stekala »Pod Lipo«, kje stoji zdaj cerkev Sv. Andreja. O kakih hišah na desnem bregu Bistrice takrat ni bilo sledu.« Voda obeh potokov, ki je preoblikovala grobo površino alpske doline v zaokrožene terase in dobrave, je prinašala življenje. V globokih tolmunih in na prodiščih, odlaga raznolike kamenine pestrih geoloških slojev, višje ležečih tal. Ozko aluvialno plast, ki je bila izven njenega dosega , je prekrival sloj rodovitne prsti, ki je postajal s starostjo trdnejši in zlasti na mehkejši podlagi laporja in skrilavcev tudi debelejši. Pokrajino je obraščal Ilirski bukov gozd ( Abieti-Fagetum praealpinum )ter (OstryoFagetum) in nižje zlasti na toplejših pobočjih večji gozdni sestoji hrasta in navadnega gabra (Querco robori-Carpinetum) V grapah, osojnih brežinah in zlasti ob gorskih potokih pa tudi manjše skupine plemenitih listavcev ( Aceri-Fraxinetum ), predalpskega vrbovja ( Salici-populetum, Salicetum gr.) in sivega jelševja ( Alnetum glutinoso-incanae ). Poleg omenjenih gozdnih združb, pa so v raznoliki podlagi tal prevladovala travišča in številne posamezne, avtohtone vrste rastlin, ki so dopolnjevale bogato botanično sestavo naravnega habitata.. Lepota pokrajine v sotočju pred poselitvijo, je bila občudovana s strani popotnikov, pogled na gore in slemena v ozadju pa fascinira še danes. (Njena takratna upodobitev predstavlja danes izziv dobremu risarju op.avt.). Naravne danosti so pogojevale in določale smeri in metode razvoja kulturne krajine, ki so jih staroselci, ko so postavili prve bivalne prostore v ravnico med potoki dobro razumeli in modro uporabljali. Smiselna raba že takrat skromnega prostora, na najboljši lokaciji in osončeni legi, pridaja postavitvi in razvoju vrta velik pomen v takratnem življenju skupnosti. Medtem ko se je naselbina šele pričela razvijati, pa je skozi sotočje že od pradavnine potekala tovorniška pot proti gorskemu prelazu Ljubelj v Karavankah. Vodila je mimo gradu »Gutenberg«, ( Hudi grad ) ki sodi med najstarejše slovenske gradove. Graščak omenjen leta 1156, v odstopni listini, »domino Alberoni de Guotenberg,« je tod imel zemljiške posesti , nadzor in upravo poti, tovora in popotnikov. Skozi tržiška vrata se je spuščala v sotočje do potoka Mošenik na mestu, kjer ga je bilo tovornim živalim in ljudem najlaže in varno prebroditi. Nato pa po sredini prodišča navzgor in proti severu. Mogoče je bilo v sotočju za tržiškimi vrati tudi križišče z oskrbovalnimi prostori…? Vsekakor pa je tovorniška pot zagotovila naselbini priložnost razvoja, določala postavitev zgradb, delavnic in vrtov, opredelila je njen značaj, ter tudi njeno ime, kot izvorno sporočilo. Najstarejše zapisano ime kraja je »Niwenmarket« oziroma »Newenmarchlein vnder dem Lewbel.« 2 SREDNJEVEŠKI VRT, HORTUS CONCLUSUS, PARADIŽ Nastanek in razvoj vrta, od poselitve pa do konca petnajstega stoletja, je bil eden izmed največjih kreativnih dosežkov srednjeveške družbe. Ljudem in živalim je zagotavljal hrano, zelišča v zdravilne namene, začimbe. Kot oblikovana pokrajina pa je postal zavetje posvetnega in duhovnega življenja. Staroselci so bili neposredno in intimno povezani z rastlinami, ki so jih obdajale. Poznali so številne vrste in njihove lastnosti bolje, kot jih poznamo danes. Narava, kultivirana ali divja, je odprta knjiga katere študij približa človeka bogu in njegovemu stvarstvu. Vsi elementi v naravi imajo kvaliteto, ki omogoča človeku boljše razumevanje Boga. Poleg rastlin samih, pa je vrt vsebinsko tvoril kompleksen in simboličen svet, katerega pomen danes šele pričenjamo doumevati. Vrt na Balosu okrog leta 1660 Dragocene izkušnje in nakopičeno znanje, ki so ga pridobili z obdelovanjem kulturne krajine, so prenašali v svoj vrt, katerega pridelek je omogočal skupnosti preživetje. Brodniki, ki so na ramenih prenašali tovor in ljudi čez potok, so dobro poznali lastnosti in uporabno vrednost raznovrstne kamnite podlage, nivo vode in moč njenega toka, kakšni in kdo so bili popotniki, ki so prečkali potok in kje ujeti ribe za gosposko. Gozdarji so pri načrtovanju krčenja novine dobro poznali nadzemne, še bolj pa koreninske sisteme dreves, grmičevja ter bilnic, zato so jih kovači lahko oskrbeli z primernim orodjem. Kmetje so pri napornem oranju ledine in s skrbjo za zaščito pridelka, ustvarili pogoje in gojili rast posameznih vrst in njihove potrebe v spremenljivih danostih naravnega okolja. Pastirji, ki so za prehrano živali sekali vejnike dreves in grmovja, so se naučili veščine obrezovanja. V kulturi vejnikov so poleg lipe in javorja strigli čaščeno drevo predhodnih Keltov, veliki jesen, »Fraxinus excelsior L« Hranjenje z listjem tega izjemnega in značilnega drevesa je koze ščitilo pred boleznijo. Poznanih je bilo več oblik srednjeveškega vrta. Najbolj znan v umetnosti je bil »Hortus conclusus«, zaprti vrt, poimenovan tudi vrt ugodja. V njem so potekali dvorni družabni rituali v visoko formalizirani krajini. Sodobne arheološke raziskave kažejo, da je imela voda v zaprtem vrtu velik pomen.kot jarki ali kanali, vendar so slednji redko prikazani v takratnih ilustracijah. Srednjeveški vrt se je preko svoje zelo formalne krajine razširil v produktivne vrtove, urbane in kmečke vrtove, cvetlične gredice in grajske parke. Vrt je igral osrednjo vlogo v samostanskem in grajskem življenju. Samostanski zeliščni in zelenjadni vrtovi, za oskrbo skupnosti, so pogosto ležali izven obzidja , na fevdalnem posestvu ali v bližini kašč. 3 Cistercijanski menihi iz Stične, so imeli nadzor nad današnjim ozemljem Tržiča med leti 1261 in 1399. Potem ko je njihov red v preteklosti selil svoje samostane v oddaljene doline in ravni naravnega okolja, so postali v širšem prostoru najboljši agronomi, rejci živine, gozdarji in tako tudi vrtnarji srednjega veka. Poznali so še danes ohranjen talni opis vrta svojih bratov opatije Clairvaux iz 12. stoletja in načrt arhitekta švicarskega samostana St. Gall iz leta 900 tudi kot modele in izhodišča kasnejšim postavitvam. Stiški menihi so potem prepustili nadzor avstrijskemu nadvojvodi Viljemu, potom menjalne pogodbe, kjer se naselje imenuje »Neymarekhtl« in kasneje leta 1421, ki jo potrdi znani koroški vojvoda Ernest Železni pa »Neumarcktl« Korošci so nadzorovali severna ozemlja tržiških vrat preko graščinske gosposke v mogočnem gradu »Neuhaus«, ki se je takrat dvigal precej višje nad naselje v sotočju kot današnji. Kakorkoli so bili vrtovi večji, pogosto pa skromnejših dimenzij, so bili ograjeni. Zaprti vrt, (ograjen vrt) je bila primarna karakteristika srednjeveškega vrta. Verjetno so v trinajstem in delno v štirinajstem stoletju razvoja današnjega Mallijevega vrta imeli urejen zelenjadni del, poleg so bili prostori za konja in svinjak, zraven ali nad njimi pa bivalni prostori proti trgu. Objekti, ki so bili prvobitni in izjemno preprosto grajeni so nudili varnost. Med prostore in ob zidu, (stenah) so sadili posamezna sadna drevesa, svoj prostor pa so na obrobju našle tudi avtohtone koristne vrste grmovnic kot so; črni bezeg, »Sambucus nigra L« šipek, »Rosa canina« jerebika, »Sorbus aucuparia« ter številne zelnate trajnice in cvetoče enoletnice. Med sadnimi vrstami so sadili jablano, »Malus domestica« hruško, »Pyrus COOM universites L.« češnjo, »Prunus avium L.« češpljo, »Prunus domestica L.« in kutino »Cydonia oblonga Mill.«, pa tudi druge Zelenjadni vrt je bil ograjen pred svinjami in drugimi vsiljivci, ki bi ga lahko uničili. V ta namen so uporabili zapičene lesene kole (palisade) in palice, med katere so vpletli vrbovo protje ali trnovo vejevje. Gradbeni les iglavcev, ki so obraščali višje ležeča pobočja, je bil zaradi ročne obdelave preveč dragocen, ni pa izključena tudi kamnita ograda za zavetrje ali kamnita podpora za izravnavo v brežini. Naslednja značilnost srednjeveških zelenjadnih in zeliščnih vrtov so dvignjene gredice. Dvignjene gredice so omogočale lažje odvajanje vode pri rednem zalivanju, s čimer so izboljšali dostopnost hranilnih snovi rastlinam, kar je poleg dognojevanja oziroma zastirke še danes osnova intenzivnega gojenja. Pri kopanju in pripravi grede spomladi so zemljo prezračili (vzpodbudili razvoj aerobnih organizmov in pretvorbo organskih snovi)) in pred izpiranjem zaščitili ob straneh. Uporabili so nizek poplet vejevja, sušice,ali pa ostanke desk in drug material. Glede na ilovnato sestavo tal do največ 40-50, cmm visoko. Široke pa so bile od 1,3-1,6 metra, tako da so omogočale oskrbo in zalivanje z obeh strani. Med njimi so vodile potke in dostopna pot s prislonjenimi vrati. V njih so največ gojili različne plodovke, nadzemne in korenaste zelenjadnice, manj pa tudi zdravilna zelišča,začimbe in dišavnice. Tehnika setve, sajenja in nadaljne oskrbe se je spreminjala, ključnim postopkom in izboru rastlin, pa so namenjali veliko pozornosti. Posamezne vrste, način vzgoje in razrast rastline so imele simbolni pomen, pridajali pa so jim tudi mistične lastnosti, vraže ali pa lastnosti afrodiziaka. Znan je bil koren (Alrauna) mandragore, »Mandragora officinarum« ki spominja na podobo človeškega telesa in vsebuje narkotične alkaloide, (mandragorin, scopolamin in hiosciamin) ki dobro uspeva v bolj suhi podlagi, zato je bila v težjih tleh manj pogosta. 4 Med številnimi (več kot sto) vrstami, kot jih poznamo iz popisa v ohranjenih dokumentih samostana St. Gall in Charlemagne iz devetega stoletja, navajam zgolj domača imena nekaterih nabolj pogostih; Peteršilj, korenje, čebula, česen, por, repa, rdeča pesa, koleraba, zelena divja, zelje, potrošnik, kumara, zelena in divja solata, mak, grah, bob, cizara, trebušasta buča, angelika, baldrijan, žajbelj, pelin, šatraj, kumina, komarček, gladiola italijanska, lilija, ognjič, iris, slez in druge. Vrtnine in plodovi, ki so jih gojili so bili kvalitetni, pridelek pa le v dobrih letinah dovolj obilen. Višek so shranili, ali pa prodali na trgu. Proti koncu srednjega veka, ko so pričeli izrabljati pogonske vodne vire, se je povečalo tudi število prebivalcev. Priseljevali so se večinoma s koroške in preudarno oblikovali naselje v sotočju v značilno strnjeno srednjeveško mestno jedro. Bivalni prostori so bili obrnjeni s pročeljem proti trgu, ali proti dostopnim potem,za njimi delavnice in gospodarska poslopja ob vodi, vmes pa so se med cesto in potmi raztezali vrtovi. Takšna postavitev je domačinom zagotovila varnost, ko so po hribovih goreči kresovi naznanjali Turke. Tedanji lastnik vrta je bil še podložen fevdalnim aristokratom Hudega gradu, ki so ohranili vpliv nad nižje ležečim delom naselja in v obvodno ravnico kotline, in nadzor nad južnim dostopom tržiških vrat. Po letu 1440 pa sta plemiča »Jurij Lamberg in Hans Paradeiser sta skupaj kupila vsa ta posestva in si jih razdelila. Kako? Spodnji konec Tržiča z Gutenbergom je bil Lambergov, zgornji konec s hišo, ki se je pozneje imenovala Neuhaus, pa Paradeiserjev!« pri kmetih preko vicedoma dosegla plačilo dajatev v pridelkih. Naselju je cesar Friderik v listini leta 1492 podelil pravice trgovanja, domačine pa povzdignil v meščane z vsemi priteklinami. Kasneje po odselitvi Lambergov, pa so nadzor mesta prevzeli baroni iz gradu Neuhaus. V šestnajstem stoletju, je bilo celotno ožje območje, (med Kovaško ulico in Blejsko cesto) plodne ravnice že pretežno poseljeno. Med hišami so se raztezali vrtovi proti Mošeniku, kjer so bile obrtniške delavnice. Skozi je bil urejen vodni kanal, ki je zagotavljal vodo potoka pogonskim kolesom in služil za oskrbo ljudi, živali in rastlin. Za meščane srednjeveškega mesta so vrtovi, ki so sprva kazali le plote zelenjadnih gredic med zidovi postajali vse bolj imenitni. Vrtnine in plodove so lahko prodajali na trgu, zlasti bogatejši pa so bolj in bolj skrbeli za izgled vrta pred svojo hišo, kjer so se v senci dreves lahko ohladili, živeli družabno življenje in v njem našli zavetje za kulturno in duhovno rast. Kdaj je bil poimenovan »Paradiž«, danes skoraj ni mogoče ugotoviti. Vsekakor pa pomeni popoln in skrivnosten kraj. Beseda »paradisus« ali raj je v krščanski tradiciji enakovredna besedi »hortus« kar pomeni vrt, ki v figuralni funkciji predstavlja (pomeni) ograjeni vrt oziroma »hortus conclusus«. Menim, da je bilo območje poimenovano po usmeritvi in dotoku vode skozi vrtove. Zagotovo je voda simbol kot vir življenja, ki edina smiselno opredeljuje poimenovanje. Simbolni oziroma mistični pomen ograjenega vrta v srednjeveški družbi je danes še dokaj neraziskan in daleč presega moj namen. Ime Paradiž pa je bilo kasneje preneseno v številne pomene, ( hiša, ulica, okrasek, plod razhudnikovke, priimek in dr.) in se je ohranilo do današnjih dni. Po letu 1600 pa izvemo prva imena lastnikov vrta in hiše na Spodnjem Voglu številka 5, z hišnim portalom z letnico 1618. »Tu so domovali Jaborniki,( pri Štantmanu) izmed katerih se omenja Ignacij Jabornik kot lastnik tržiških fužin in l. 1615 kot nepoboljšljiv tržiški luteran. Listine poročajo, da je bila 13.11.1615 neka Klara Jauernikh kot trdovratna luteranka zaprta, 23.12.1616 pa iz dežele izgnana.« Očitno protestani, ki so bogatili in oskrbovali vrt več kot sto let, niso bili zaželeni, so pa potomci pridobili l. 1787 plemiški naziv »von Altenfels«. Dne 5.septembra 1660 je avstrijski cesar Leopold I. prenočil v Jabornikovi hiši, na kateri je bila do francoske okupacije vdelana spominska plošča, ki je poročala o tem dogodku. Številno cesarjevo spremstvo pa so namestili v gradu Neuhaus. Približno v tem obdobju, se je v Tržiču mudil kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, ko je zapisoval značilnosti našega kraja in risal predloge za izdelavo bakrorezov. Njegovo delo, »TOPOGRAPHIA DUCATUS CARNIOLIAE« ki je izšlo leta 1679 prikazuje Mallyjev vrt, Paradiž 5 in naselje pod gradom Neuhaus, ki ga imenuje »Schlos und Marckht NËVMARCKTL « in tudi v slovenskem jeziku z imenom »Tёrshēch « To najstarejše domače zapisano ime se je ohranilo, njegov pomen pa poznajo in ga uporabljajo še danes »star Terščan«. TOPOGRAPHIA DUCATUS CARNIOLIAE J.V.Valvasor 1679 ( NUK Ljubljana) Mestna veduta J.V.Valvasorja prikazuje Jabornikov (Mallyjev) vrt, Paradiž in postavitev naselja pod gradom okrog leta 1660. Vrt je bil ledvičaste oblike, in se je v zgornjem delu spustil proti severu na nižje ležečo obvodno ravnico, kjer se je raztezal skoraj do potoka. Čezenj sta vodila lesena objekta,(akvadukta) ki sta imela višje urejeno zajetje in dovajala vodo fužinam pri mostišču. Zavarovan je bil z lepo izdelano in trdno postavljeno ograjo iz lesenih palisad, ki je obdajala vrt naokrog brez lomljenih kotov, kot je to značilno pri današnji uporabi žaganih lat. Mogoče iz klanega lesa iglavcev, tanjše debeline, ki dopuščajo nekoliko ukrivljenja, da jih je bilo na razdalji mogoče postaviti in spojiti (zbita) z žeblji, ali pa so uporabili trd les, (hrast, pravi kostanj) in jo postavili z zabijanjem (pilotov) v prodno podlago, ki so bili zgoraj prečno pleteni z vrbovjem. Njegova površina je bila za tedanje razmere precej velika, saj so bili zgodnji meščanski vrtovi, zlasti v provincah, pogosto prislonjeni ob zidove hiš in skromnih dimenzij. Krožna zasnova poudarjena z mehkimi linijami preproste ograje, pridaja vrtu mističen pomen, značilen za takratno pojmovanje bivanja ter razumevanja naravnih procesov. V njem in poleg so prikazana nekatera višja, do visoka drevesa, ki so zanesljivo listavci, kar izključuje uporabo tega dela vrtne površine v namen zelenjadarstva. Verjetno je bil to sadni del vrta z jablano, češpljo, ali višjo češnjo, hruško. Medtem, ko bi bila kot visoka solitarna drevesa izven ograde lahko oreh, »Juglans regia L« ki so ga redko sadili v vrtove, pogosto pa na obrobja poleg delavnic ali lipa, »Tilia platyphyllos Scop.« ki je rasla tudi pred cerkvijo Sv. Andreja in so jo pri gradnji posekali, ali pa tudi kakšna druga drevesna vrsta? 6 Vrt in območje paradiža predstavlja osrednji motiv, ki ga znani polihistor in odličen risar ni izbral po naključju, za prikaz naselja v sotočju, značilne postavitve hiš, obeh cerkva v ozadju in gradu nad njimi. Motiv prikazuje historično dostopno pot, ( nad njo je avtor z razgledišča kjer se spušča po Kunterici v sotočje likovno upodabljal mesto ) ki se preko dveh lesenih mostov čez vode potoka, ki poganjajo kovaška kolesa, razširi v majhen trg in družaben prostor. Obdajajo ga preproste in solidno grajene hiše, med katere vodijo ozke poti.in ulice. Osrednji del zapolnjuje vrt z oblikovano naravo, kot največji dosežek,okras in tudi posvetno središče takratne meščanske družbe. Mestna veduta izpričuje prelomne dogodke razvoja naselja, ko je bil nadzor nad spodnjim delom mesta še ohranjen v rokah takoimenovanih Gutenberžanov. Ti so imeli stare pravice mitnine, nadzora poti in ureditve naselja, zato ne preseneča dejstvo da je cesar Leopold II. prenočil v Mallyjevi hiši, spremstvo pa v gradu Neuhaus. Kasneje je z nakupom posesti nadzor prevzel grof Paradeiser in njegovi potomci, s čimer pa se je pričela spreminjati tudi upravna, gospodarska in panoramska zasnova mesta, ki je po požaru leta 1811 dobilo prepoznavno današnjo podobo.. V prvi polovici osemnajstega stoletja so poleg zelenjave, sadja in zdravilnih zeli v vrtu, pa tudi na drugih ki so vzniknili v okolici, ( grajski, mestni, vaški, cerkveni, na pokopališču, ob znamenjih in dr.) skrbno gojili tudi različne vrste okrasnih grmovnic, cvetočih enoletnic, čebulnic, gomoljnic in zelnatih trajnic. To so bile predvsem avtohtone rastline, ki kot divje rastoče uspevajo v različnih naravnih okoljih in so imele zaradi redkosti, zanimive oblike,zdravilnih lastnosti, lepega cvetenja ali privlačnega vonja okrasno vrednost. Ali pa so prišle v preteklih stoletjih od drugod in se tukaj prilagodile danim razmeram in novemu okolju. Med številnimi bolj ali manj žlahtnjenimi vrstami navajam samo nekaj najbolj značilnih in prepoznavnih; Pušpan, »Buxus sempervirens« poznan že v stari Grčiji, pri rimljanih kot »Viridarium« lat.vrt ugodja, okrasni vrt nasprotno od hortus ki združuje tudi vrtnine in drugo, je zaradi izredne obnovitvene sposobnosti, najdaljše življenske dobe listov (od 8-12 let) kar omogoča da ostane površina striženega grma dolga leta sklenjena. S čimer poudari teksturo ostalih rastlin ki je bolj groba. Zaradi nezahtevnih tal in dobrega prenašanja mraza, je pušpan postal ena najbolj poznanih rastlin naših vrtov. Strižene obrobe ali celo ornamente in posamezne vzorce so nekdnji vrtnarji imenovali »pušpanove broderije« Tisa, »Taxus baccata L.« je bila bila zaradi lepe zimzelene rasti, ki dobro prenaša rez tudi pogosta v vrtovih, in ob hišah. V naravnem okolju je zelo redka, ponekod jo imenujejo »čisovna«. Bodika ali božji drevc, »Ilex aquifolium L.« je ena izmed redkih vednozelenih listnatih rastlin samonikla v toplejših delih Slovenije. Pogosto so jo sadili kot okras v vrt in na grobove. Rožne grme, oziroma botanične vrste šipkov, »Rosa canina« navadni šipek ki cveti v svetlo rožnati ali beli barvi barvi, Galski šipek, »Rosa galicia« v močnejših rdečih barvah z rumenimi prašniki ,«Rosa moschata« in drugi šipkovi grmi, ki so jih imenovali »Rože«, po njihovem latinskem izvoru imena je do danes ostalo poimenovanje za vse okrasne in v naravi rastoče rastline s cvetovi.Zdravilno potoniko, »Paeonia officinalis« rastlino kraškega roba, so uporabljali kot zdravilo proti epilepsiji. Koreniko ali semena v ogrlici, so v vrečki obešali otrokom okrog vratu pred moro in tesnobo. Bela lilija, »Lilium candidum« ki poleg šmarnic simbolizira devico Marijo in avtohtona brstična lilija, »Lilium bulbiferum«.Tulipani, ki so jih imenovali tulpe, »Tulipa L.« so prišli iz Turčije, kjer beseda pomeni pokrivalo, k nam leta 1582, kjer so jih zlasti iz Holandije širili po Evropi. Cena za posamezne čebulice je dosegala vrtoglave višine. V osemnajstem stoletju se je tulipomanija že polegla, leta 1730 postane iskana čebulnica hijacinta. Dišeča vijolica, »Viola odorata« je bila romantična, zdravilna in okusna rastlina. Binkoštni nagelj, »Dianthus gratianopolitanus« Sončnica, »Helianthemum sp.« Rdeči naprstec zdravilo za srce, »Digitalis purpurea« Rožlin, »Althaea rosea«. Proti koncu osemnajstega stoletja so v Tržič pričele prihajati tudi različne tujerodne drevesne in grmovne vrste, zlasti po zaslugi g. Karla Zoisa, ki jih je po letu 1781 za potrebe prvega botaničnega vrta Brdo pričel uvažati največ iz londonske drevesnice Conrad Loddiges, ki je bil znan gojitelj orhidej, pa tudi iz Holandije, Italije in Avstrije. Leta 1784 je na Brdo prispela pošiljka celo s Tahitija, ki jo je zbral kapitan Cook na svojem potovanju, za katero je Zois v vrtnem protokolu 7 zapisal, da je večina sadik žal propadla in da bo za gojenje in poznavanje potrebno še veliko truda. Predvsem, se je z gojenjem in prodajo pridružil evropski introdukciji sledečih rastlin v naš prostor. Navajam samo nekaj,( izmed 7446 tujerodnih) najbolj značilnih ki so opisane v njegovem protokolu (garten protocol), vrtnih inventarjih, ponudbi,(Anlagen) pošiljke (Mellungen) med leti1781-1836; Rdečelistna bukev, »Fagus sylvatica f.atropurpurea« Cigarovec, »Catalpa bignonioides« Javor, »Acer negundo, A. saccharinum, A.pensylanicum« Robinija ki jo imenujejo pri nas akacija, »Robinia pseudoacacia« Divji kostanj, »Aesculus hyppocastanum« Magnolija, ki so jo imenovali tudi divja figa, »Magnolia grandiflora in M.tripelata«. Čeprav omenjene rastline v Mallyjevem vrtu niso bile uporabljene, pa prikazujejo splošne razmere v katerih je vrt obstajal pretežno ohranjen. Večja sprememba oziroma poseg v srednjeveški vrt se je zgodil konec osemnajstega, ali v začetku devetnajstega stoletja, ko so za potrebe obrtnih delavnic povečali sistem vodnih korit in dogradili znane »rake«, vrt pa je dobil prepoznavno tlorisno zasnovo, kakor nam jo že prikazuje »Francίscejskί kataster« (M=1: 2880 ) s parcelno številko 366 iz leta 1826. Mallyjev vrt »Francίscejskί kataster« (M=1: 2880 ) s parcelno številko 366 iz leta 1826«. Voda, ki je bila napeljana po treh krakih korit, ki so imela vsaj dva metra globoko strugo, z vmesnimi pretočnimi in izravnalnimi zaporami je poganjala vodna kolesa in prinašala življenje vrtu, ki ga je novi lastnik ogradil naokrog z kamnitim zidom. Po ustnem izročilu je veliki požar leta 1811 hiši prizanesel. Novi lastnik, »Štantmanovo posestvo je kupil Anton Mally za doto svojemu sinu Jakobu, ki si je tu uredil lepo usnjarsko delavnico in jo še znatno razširil z dediščino svojega očeta, s takoimenovanim paradižem« Jakob Mally je kupil hišo z velikimi vrtovi na Spodnjem Voglu in se tja preselil.Njihov praded Lukež se je namreč še pisal Malej in šele tekom časa so se njegovi potomci prelevili v Mally«. Po domače so jim pravili »prí Kavselcu« in kasneje »pri Rihartu«. 8 Rake označene s temno modro barvo »Francίscejskί kataster« (M=1: 2880 ) iz leta 1826«. Voda Mošenika, ki je razdelila in napajala območje Paradiža, je omogočila tudi razvoj sosednjim zelenjadnim in okrasnim površinam. Lep vrt so imeli pri kleparskemu mojstru Juriju Bocaku, ki so živeli v hiši Glavni trg št.13. »pri Pikcu«. Razprostiral se je pod Kovaško ulico, med kovačijo Germovka in hišo Mantova. Ograjen je bil z leseno ograjo, skozi katero so vodila masivna lesena vhodna vrata. Gredice opažene z lesenimi dolgimi deskami so bile rahlo dvignjene, med njimi pa je bila urejena potka, posuta z belim peskom. Vodila je do orehovega drevesa v kotu vrta, pod katerim je bila postavljena lesena uta. Pot je bila obdana z nasadom sedmih visokostebelnih vrtnic, na obeh straneh, ki so cvetele v različnih barvah. Sadike »gavtrož« so bile iz znanega vrtnarskega središča »Erfurt« v Nemčiji. Posajene so bile na robu gredic ob lesenih oporah in so jih pred ostrim tržiškim mrazom verjetno spustili k tlom in zavarovali s smrečjem. Za njimi so bile zelenjadne gredice in prostor ob vhodu z vzdrževano košeno trato, »Travco«. Kljub spremembam in vnašanju številnih alohtonih rastlinskih vrst v naš prostor, pa so Mallyji od nakupa v začetku devetnajstega, pa do konca dvajsetega stoletja, ohranili večstoletno arhaično podobo srednjeveškega tipa vrta. Ostal je nespremenjen, zamrznjen v času, kot preprost profani kuhinjski vrt in obenem vir prehrane ter zdravilnih zeli za potrebe meščanov in kot duhovni svet, kjer je skoraj vsaka rastlina imela tudi svoj simbolni, verski pomen, ali mistično izročilo. Današnja še poznana oblika je nastala po preureditvi v devetnajstem stoletju, ko so vrt ogradili z ogrado iz tukajšnega naravnega kamna, ki se je dvigala nad Blejsko cesto in vodne rake več kot tri metre v višino. Zasnovan je bil na rodovitni plasti črne prsti prvobitnih teras, z blago naklonino v osrednjem delu in je predstavljal harmonično celoto sadnega, zeliščnega, okrasnega, dišavnega in zelenjadnega vrta obenem. Poleg vira prehrane in estetskega ugodja, je v sebi združeval tudi filozofijo in duha časa v katerem je skozi stoletja nastajal. 9 Perica na leseni brvi čez vodo rak ob Mallyjevem vrtu (fototeka muzeja ) Dostopna pot je bila urejena iz dvorišča, ki so mu prizidali dvonadstropno delavnico, (Mallyji so bili usnjarji) kasneje pa tudi manjši hlev. Vodila je skozi kovana železna, polkrožna vrata, zapolnjena z mrežo, ki je zapirala dostop tudi med zidanimi stebriči, ter preko zgornje terase do lesene brvi čez vodo. Izhod skozi kamniti zid je bil zaprt z masivnimi lesenimi vrati, nad katerimi je bil nadstrešek prekrit z glineno kritino, poleg pa so postavili manjšo pralnico iz ometane opeke, verjetno za pranje perila. Pot je bila ravna in široka, od nje pa sta vodili dve manjši potki proti severnemu zidu in tri proti južnemu delu, vse so bile posute z belim peskom in vzdrževane. Ob poti so bile na obeh straneh štiri grede za pridelovanje vrtnin, razporejene križno, vendar ne v strogi geometriji, ampak z manjšim zamikom središčnih osi. Dvignjene in opažene grede so bile pravokotnih oblik in različnih dimenzij, vse pa so bile obsajene s pušpanom, ki so ga robno strigli in negovali. Takšna izjemno zanimiva in preprosta zasnova, poudarjena z abstraktno potezo živice, med katero so gojili raznovrstne vrtnine, je pridajala prostoru privlačen in skrivnosten ambient. V vrtu so bile ob poti klopi, imeli pa so tudi golobnjak. Ob severnemu zidu je bil zidan prostor, ki je imel strop v nivoju tal in so mu pravili zimski vrt. V njem so na dvignjenih policah zapolnjenih z zemljo shranjevali pridelke in plodove. Največ so po pripovedovanju gojili; zelje, grah, fižol preklar,čebulček, vijolično repo, glavnato solato, krompir, marjon, rabarbaro med cvetlicami pa vrtnice raznih barv, roza flokse,«Phlox paniculata« hortenzije,»Hortensia macrophylla« pomladanski žafran, »Crocus vernus« in kot posodovki agavo, »Yucca sp.« ki spada v družino zimzelenih agav. Poleg prisojnega zidu je bila gredica namenjena gojenju zdravilnih zelišč in obsajena s cvetočimi enoletnicami ognjiča, »Calendula officinalis« in rdečo gavtrožo na robu. V njej so gojili zelišča in dišavnice lot so; Angelika, baldrijan, žajbelj, meta, melisa,bazilika, velecvetni lučnik, pelin, šetraj, timijan in majaron. 10 Malo naprej je raslo mogočno drevo navadni ali beli gaber, »Carpinus betulus« pod katerim je bila na trati lesena miza s klopmi. »Rihart-Mallyjeve hčere so po pripovedovanju tržičanov za god Anice Mally 26. julija na vrtu priredile majhno zabavo.Postregle so s tržiškimi bržolami, kruhom, sladico šarkljem in kozarčkom vina. Če so posedeli dalj časa, so na vrvi obesili lampijone in jih prižgali. Družba ni bila bučna, zapeli pa so katero. Tudi v socijalistični Jugoslaviji so se včasih poveselili na vrtu, le bolj skromno. Povabljene so bile prijateljice gdč. Anice in Mici«. V spodnji del kjer je bil sadni vrt, sta vodili dve poti. V kotu pod hlevom je rasla kutina, po njene plodove sta prišli Lavšovi sestri, ki jo je nedavno polomil sneg in druge visokodebelne stare sorte sadja, ki pa se niso ohranile v spominu. Kasneje so dosadili še slivo, ki so ji rekli »koni« češnjo sredi vrta, pod katero so uredili majhno toplo gredo pokrito s steklom za vzgojo sejančkov, ter jablane in maline. Mallyjeva Mici je na pokopališču oskrbovala grob, ki je imel urejen rondel v katerem so bile krizanteme od bele, srednje vijolične, do temno vijoličnih barv iz njenega vrta. Po Avgustu in Jakobu so hišo z vrtom prevzeli; Jernej, Avgust, Frančiška, Rihard in kot zadnje potomke hčere Mici in Anica Mally, ki sta ga ljubosumno varovali.in do svoje smrti ob pomoči domačinov zanj zavzeto skrbeli. Spominjam se, ko smo do leta 1961 stanovali v Mallyjevi hiši, kjer sem preživel prva leta svojega življenja. Vrt je bil vabljiv in poln zanimivosti,v njem so bile figure palčkov in volka, z malo prostora za igro, ter obilje lepega cvetja, ki ga nisem smel trgati. Imam pa tudi neprijetne spomine, ko so nekoč vlekli prašiča iz svinjaka pa jim je večkrat ušel nazaj, a so ga vseeno zaklali in mu je na koncu mesar odrezal rep za katerega so ga prej držali. Žal iz obdobja dvajsetega stoletja, zlasti med obema vojnama, nisem uspel pridobiti slike vrta, mogoče tudi zato, ker ga baje lastnice nista pustili fotografirati. V obdobju po II. Svetovni vojni je vrt ostal ohranjen in nepoškodovan znotraj ograde, tudi ko so lastniki umrli, dediči pa so posestvo odprodali. Vendar je tedanja jugoslovanska oblast dala porušiti in zasuti rake, katerih voda je stoletja prinašala življenje območju Paradiža in staremu mestnemu jedru. Hortus conclusus je bil prekinjen in odrezan od vira ki ga je napajal. Ostal je le en delno podrt jarek, ki pa ni bil vzdrževan. V njem se pretaka onesnažena voda potokov sotočja. V srednjeveškem Mallyjevem vrtu ni nihče več nadaljeval starodavnega izročila. Njegova prihodnost, kljub temu da je ostal v celoti ohranjen, je tako kot tudi prihodnost meščanov postala negotova. Mesto v sotočju, se je na prelomu stoletja preimenovalo najprej v »Teržič«, nato v »Tržič« domačini smo postali »Tržičani«, država pa pred iztekom stoletja samostojna Slovenija. ®Novtrg je izključni lastnik študije. ©Kopiranje in razmnoževanje brez vednosti je prepovedano, pridržujemo si pravico spremembe! 11 BISERI PRED SVINJAMI Kaj je bilo prej, biseri ali svinje, si lahko razloži vsakdo sam zase kakor si želi, zagotovo pa so oboji nenadomestljiv in koristen del v naši skupnosti in v življenju vsakega posameznika. Vendar le, dokler ravnotežje njune odvisnosti ni omajano, ali kakor nas svari biblični citat; »Ne mečite svinjam biserov«. Občina Tržič, ki je postala lastnik Mallyjeve hiše z vrtom, je leta 1999 hišo in posest prodala za prgišče judeževih grošev. Kupilo jo je ljubljansko podjetje Liz inženiring d.d. Posest in hišo so preuredili v stanovanja blokovskega tipa in jih za dobiček odprodali po delih posameznim kupcem. Domačini, ki nikdar nismo nasprotovali obnovitvi hiše, smo se načrtovani gradnji uprli. V Tržiču je dovolj degradiranih površin, opuščenih tovarn in objektov, kjer bi lahko brez škode gradili nova stanovanja. V nadaljevanju postopka pridobivanja gradbenih in kulturnovarstvenih dovoljenj smo bili domačini, udeleženci v postopku nalagani in izigrani. V pogojih pri izdajanju kulturnovarstvanega soglasja danes piše; »Na parceli št.240 je Mallyjeva hiša, ki jo obnavljajo in stanovanjski blok v gradnji. Parc.št.239. je razrit travnik, na njej je opuščena hiša in periščeruševina. Dovoz na parceli je neurejen«! Takole so lastniki označili Mallyjev vrt, katerega so leta 2006 tudi porušili. Vrt so porušili, drevesa polomili, češnjo sredi vrta pa spodkopali z bagerjem, tako da je padla pod lastno težo v prvem neurju. Črno prst vrta, ki so jo opazili tudi naključni obiskovalci, so več dni odvažali s kamioni. Na njegovem mestu so uredili betonsko in asfaltno parkirno površino, ki je danes napolnjena z avtomobili, s katerimi lastniki onesnažujejo okolje in onemogočajo domačinom Blejske c. normalen dostop in izhod iz lastnega doma. Vrtna zasnova je ostala fragmentarno ohranjena, kar pa je še vedno velikega pomena, kot izjemno izročilo neprecenljive vrednosti, ki ga je potrebno zavarovati za nadaljne raziskave, morebitno obnovitev, ali celo rekonstrukcijo po konzervatorskih principih, ko bo zato dozorel čas in z dostojnim ravnanjem ohraniti kot dragoceno izročilo naših prednikov. 12 Država Slovenija je preko ravnanja svojih pooblaščenih in pristojnih institucij, kakor tudi uprava občine Tržič, omogočila podjetju Liz inženiring d.d. uničenje dragocene kulturne dediščine, in s tem dejanjem povzročila krajanom Tržiča nepopravljivo škodo. Velika priložnost, ki jo našemu kraju nudi največja in najhitreje rastoča gospodarskadejavnost na svetu je turizem. Je niša in instrument ki napaja zaposlovanje, pretok denarja in ustvarja možnost zaščite okolja, kulture in tradicije.Turizem je svetovni fenomen moderne družbe z odlično prognozo rasti... (slika levo) Črno prst Mallyjevega vrta v Tržiču so takole dne19.08.2006 ob 12 uri več tednov s kamioni odvažali na deponijo. Večji del dragocenenega 'spomenika' simbolne, kulturne in vrtne dediščine naših prednikov, je bil po več kot osemsto letih nastajanja uničen. Krajani smo izgubili odlično priložnost, s katero tako redko ohranjena ostalina v širšem evropskem prostoru omogoča uspešen kulturen in turističen razvoj mesta v prihodnosti! ZAKLJUČEK Prostor je javna dobrina, ki bistveno določa kakovost našega življenja. Ohranjena kulturna in naravna dediščina je naše največje bogastvo. Njen pomen se bo v prihodnosti razvil do neslutenih razsežnosti. Dobili smo jo v dar od naših prednikov, zanjo smo dolžni skrbeti danes in ohranjeno moramo prepustiti našim otrokom. Z uničenjem Mallyjevega vrta, starih dreves, vodnih rak, onesnaženjem vode potokov in drugih naravnih in kulturnih dobrin izgubljamo veliko več kot smo pridobili, še višjo ceno pa bodo za naše napake plačali zanamci. Prepričan sem in tako je tudi stališče ostalih članov društva Novtrg, da je potrebno takšne posege v prostor namesto z vsiljeno urbanizacijo, reševati z načrtovanjem dejavnosti. Gre za preprosto proceduro v kateri nameravane dejavnosti najprej predvidimo, jih presodimo z vidika in interesa, ter jih na osnovi usklajenega in inteligentnega načrtovanja vnesemo v dokument, ki se imenuje plan ali strategija razvoja. Sprejetje takšnega dokumenta na nivoju občine, nas lahko v prihodnosti obvaruje žaganja veje na kateri sedimo, vendar pa se je čas za nekatere, žal med njimi tudi velikemu delu srednjeveškega Mallyjevega vrta v Tržiču že iztekel. LITERATURA Kragl V. 1936 Zgodovinski drobci župnije Tržič Mohorič I. 1957/1960 Zgodovina obrti in in industrije Mohorič I. 1965 Zgodovina industrije in gozdarstva Kotar M. Brus R. 1999 Naše drevesne vrste Ogrin D. 1993 Vrtna umetnost svetaDobrilovič M. Kravanja N. 2003 Rastlinsko gradivo prvega botaničnega parka na Slovenskem – Brda pri Kranju Jelenc D. 2002 Utrinki Tržiča 13
© Copyright 2024