1. No category

Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
LES IN KULTURNA DEDIŠČINA
WOOD AND CULTURAL HERITAGE
Vito Hazler
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo,
Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, tel.: 041-398-244; [email protected]
POVZETEK
Članek obravnava pomen uveljavljanja pozitivnega odnosa do okolja in tudi varstva kulturne
dediščine. Leta 2004 je Slovenija sprejela pomemben dokument – Strategijo prostorskega
razvoja Slovenije, kjer je zapisanih vrsta usmeritev za varstvo dediščine in tudi ravnanj z
okoljem. Poleg omenjene strategije so pomembna tudi prizadevanja različnih zdruţenj, kot je
npr. Svet za les, ki je s široko promocijo svojega Memoranduma za umno rabo lesa pomembno
prispeval k ponovnemu uveljavljanju rabe resa na vseh področjih gospodarskega in kulturnega
razvoja. Les je bil v preteklosti zelo pomembno gradivo tako na področju stavbarstva, izdelave
pohištva, orodij in naprav ter številnih drugih izdelkov, ki bi lahko le z malo truda ponovno našli
primerno mesto v današnji sodobni druţbi kot del doseţkov načrtnega sonaravnega in
trajnostnega razvoja. Članek z nekaj primeri predstavlja zanimive oblike rabe lesa v preteklosti
in torej skozi govorico kulturne dediščine poudarja pomen rabe lesa tudi za sodobnost.
Ključne besede: kulturna dediščina, Ljubljansko barje, praznične in letne šege, stavbarstvo
ABSTRACT
The article addresses the importance of establishing a positive attitude towards the
environment and the protection of cultural heritage. In 2004, Slovenia adopted an important
document – the Spatial Development Strategy of Slovenia which contains a number of
directives for the protection of cultural heritage and for the environment management. Besides
the mentioned strategy, the endeavours of various associations are also very important. The
association Wood Council (Svet za les) contributed to the reestablishment of the use of wood in
all areas of economic and cultural development through a wide promotion of its Memorandum
for a Wise Use of Wood (Memorandum za umno rabo lesa). In the past, wood was an important
construction material in architecture, furniture, tools and devices production and in the
production of numerous other products that could, as part of the achievements of the planned
nature-friendly and substantial development, again easily find a suitable place in the
contemporary society. The article presents examples of forms of wood use in the past; from the
aspect of cultural heritage it also presents the meaning of the use of wood for the present time.
Key words: cultural heritage, the Ljubljana Moor, festive and annual customs, architecture
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
Poleg številnih evropskih drţav se tudi Slovenija vse bolj usmerja k trajnostnemu in
sonaravnemu poseganju v prostor in spodbuja programe, ki omogočajo z okoljem uravnoteţen
razvoj. Pri tem je pomembna tudi naravna in kulturna dediščina, ki ju posebej izpostavlja
Strategija prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004, kjer je med drugim zapisanih veliko
splošnih usmeritev varstva dediščine. Izpostavljena je celovitost varstva, ki bi naj temeljila na
interdisciplinarnih načelih razumevanja, vrednotenja in varovanja dediščine.
Ta in podobna strateška določila imajo namen spodbujati prebivalstvo k umnemu ravnanju z
okoljem. Pomembna so zlasti sedaj, ko v ospredje druţbenega razvoja vstopa eden
najpomembnejših dejavnikov gospodarskega razvoja – turizem, ki ga marsikje ţe uvajajo na
načelih trajnosti in sonaravnosti ravnanja z okoljem. Še posebej je v teh razvojnih usmeritvah
pomemben t. i. kulturni turizem, ki upošteva različne oblike in značilnosti dediščine, pa najsi gre
stoletna hišna drevesa, antropomorfne geomorfološke pojave, stavbe in naprave ali pripovedno
izročilo o nastanku krajev, izvoru ledinskih imenih ter pripovedi o veščinah in znanjih, ki so
danes vse bolj pomembni dejavniki za načrtno fizično ohranjanje objektov naravne in kulturne
dediščine. Vse to in številni drugi pojavi iz davne ali novejše zemeljske in človeške zgodovine
so pomemben del naravne in kulturne dediščine, ki jih današnji človek vse bolj smotrno
vključuje v sodoben turistični razvoj.
Pomemben del pojavov in zgodb o dediščini je tudi les, ki ga je človek ţe v davnini znal umno
izrabiti za izboljševanje kakovosti svojih ţivljenjskih ravni. V bistvu je prav les skupaj z ognjem
socializiral človeka, ki je ogenj varoval in nadzoroval s pomočjo lesá, pri tem pa se socializiral
do tolikšne mere, da je les postajal tudi vse pomembnejše naravno gradivo tudi za izdelavo
oroţja in orodja, postavitev bivališč, prometnih sredstev (npr. obuvala /cokle/, splavi, brodi,
ladje, vozovi idr.) in vseh drugih naprav, ki so človeku omogočale napredek in razvoj.
Vendar pa človek ni edini uporabnik in porabnik lesa na našem planetu. V svojem ţivljenjskem
krogu ga uporabljajo tudi številna druga ţiva bitja in mikroorganizmi, ki med drugim sproščajo
njegov razkroj in ponovno rast v podobi novih dreves, grmovnic in drugih rastlin. Tudi zato se je
za les v zadnjih letih uveljavila krilatica, da sodi med obnovljive vire energije saj vedno znova
propada in raste. To dejansko drţi, a še bolj pomembno je spoznanje, da je les izjemno
pomembno naravno gradivo, ki ga je človek uporabljal ţe v preteklosti in je na voljo tudi danes.
Ţal je les zadnja leta izgubil svojo pomembno vlogo na vseh ravneh razvoja civilizacij, saj so ga
ponekod ţe povsem izpodrinila druga gradiva, največkrat izdelana iz kamnin ali tekočih fosilnih
goriv.
Vsekakor bo treba v bodoče bolj smotrno načrtovati rabo lesa na področju gospodarskega
razvoja in predvsem energetike sicer se nam lahko ponovijo neprijetne izkušnje iz preteklosti,
ko se je zaradi pretirane sečnje gozdov na sredozemskem območju skoraj povsem spremenila
kulturna krajina: marsikje so nastale nepopravljive goličave ali pa se pokrajine, kot je na primer
naš Kras, šele zadnja desetletja zelo počasi gozdno regenerirajo. Tudi Islandci, ali bolje rečeno
njihovi sorodniki z Norveškega, imajo podobne neugodne izkušnje. Zaradi prenaseljenosti so
ţe pred stoletji s stihijsko sečnjo za ogrevanje povsem opustošili svoj izjemno slikoviti otoček
vrh Atlantskega oceana. Danes za z velikimi napori ponovno zasajujejo s posamičnimi drevesi
in gozdovi, a očitno bo preteklo še veliko let, da bo Isladnija pridobila nekdanjo podobo gozdne
deţele. Zato naj bodo boleče izkušnje Islandcev poduk tudi našim energetskim načrtovalcem,
ki se naj bolj drţijo načel, kot jih je v svojem znamenitem Memorandumu za umno rabo lesa
slovenskemu kulturnemu okolju leta 2008 posredoval Svet za les.
Omenjeni memorandum od nas ne zahteva nič drugega kot razumno ravnanje z lesom in
seveda tudi gozdom. Nagovarja nas, naj les šele posredno pripeljemo pred vrata peči, torej
takrat, ko smo podrto drevo uporabili predvsem za lesnopredelovalne dejavnosti in druge
razvojno pomembne tehnološke postopke, in le odpadke namenili kurjenju. To je v bistvu
proces, ki so ga poznali ţe naši davni predniki, ki so jim bila drevesa sveta in ţiva bitja ter
pogosto vir čaranj in ozdravitev. Iz našega kulturnega izročila so namreč znani primeri, ko so
bolnike povlekli skozi dupline dreves, da bi ozdraveli ali se otresli vseh slih duhov. In
navsezadnje se je tudi največji greh vseh svetopisemskih grehov pripetil prav pri drevesu, ko je
»goljufiva kača« zapeljala nevedno Evo.
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
Arheološke raziskave potrjujejo vsestransko rabo lesa ţe v davni preteklosti. Pred leti so
arheologi na Ljubljanskem barju našli od 38.000 do 40.000 let staro leseno ost iz tisovine
(Lesena ost sulica, 2010),1 najstarejše neposredno datirano leseno kolo iz pribliţno 3350 do
3100 let pred našim štetjem (Leseno kolo iz Ljubljanskega barja, 2010).2, hrastovo os kolesa
(Hrastova os kolesa iz Starih gmajn na Ljubljanskem barju, 2010) odkrili so več kot 40 iz lesa
zgrajenih naselbin ob jezerskem obreţju in številne druge predmete, ki jih iz svojih globin
razkriva reka Ljubljanica. Vedno so najdbe dokazale mojstrsko rabo in obdelavo različnih vrst
lesa za predmete, oroţja in orodja, ki so bila razvita do popolnosti! Nekaj je zagotovo; les je bil
na barju več tisočletij prevladujoče gradivo tako za orodja, oroţje, plovila, stavbe in številne
delovne in lovne naprave ter podobno.
Naj navedemo nekaj zanimivih primerov, ki bodo morda izziv tudi za sodobno rabo lesa. Ţe
pred stoletji so ljudje les uporabljali za gradnjo rečnih, jezerskih in rečnih plovil. V dokaz take
rabe so leta 1890 na nekdanjem Koslerjevem posestvu pri Lipah na Ljubljanskem barju našli
rimsko prevozno ladjo; leta 1927 je kmet Martin Sterle na barju izkopal hrastov čoln izdolbenec
(deblak, drevak) in pozneje so se podobne najdbe samo še stopnjevale. Toda tradicija rabe
drevakov se ni povsod pretrgala ţe v preteklosti. Podobne drevake poznajo še danes na
Cerkniškem jezeru, kjer so leta 1940 izdelali izjemno velik drevak za prevoz kar petnajstih
odraslih oseb.
Tudi obmorski ribiči v Trţaškem zalivu so poznali lesena plovila iz enega debla. Tak je bil čoln
- čupa, ki so ga uporabljali slovenski ribiči in ga danes hrani Slovenski etnografski muzej kot
eno svojih največjih znamenitosti. Podobno spretni so bili tudi izdelovalci čolnov ob spodnjem
toku Savinje in Krke ter graditelji manjših ladij v krajih ob Savi, vse od Ljubljane do meje s
Hrvaško in naprej. Na teh območjih so »ladje« tovore prevaţale do izgradnje juţne ţeleznice
sredi 19. stoletja. Pribliţno stoletje več je preţivelo plavljenje lesa po vodnatih slovenskih
rekah, ki je svoj višek doţivelo v 2. polovici 19. in začetku 20. stoletja, ko so ga postopoma
zavrle sodobne prometne povezave po ţeleznici in cesti ter gradnja hidroelektrarn na reki
Dravi.
Les so ljudje uporabljali tudi za gradnjo bivališč, gospodarskih in shrambnih poslopij, zavetišč,
pastirskih stanov in drugih stavb. Arheologi so na različnih koncih našega ozemlja odkrili
starodavna lesena bivališča ob jezerih, rekah in kriţiščih pomembnih poti, zelo pa so bile
razširjene lesene stavbe v Julijskih in Savinjskih Alpah ter Karavankah, kjer so ţe keltska
plemena gradila pastirske koče in zavetišča, ki se v tisočletjih niso bistveno spreminjala.
Gradnjo lesenih in kamnitih stavb v visokogorju so od staroselce prevzeli Slovani, ki so
postopoma osvojili gorsko pastirsko kulturo. Obdrţali so se značilni tipi pastirske stavbne
dediščine na Veliki planini in v Julijskih Alpah ter v Ziljskih Alpah, kjer pastirske stanove
imenujejo fače.
Slika 1: Pastirska stavba na Veliki planini je v celoti lesena (foto: V. Hazler, 3.8. 2004).
1
O tem vodja Centra za preventivno arheologijo ZVKDS, Barbara Nadbath.
2
Anton Velušček, risba Tamara Korošec Lavrič, September 2003
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
Posebej pomembna za razvoj in oblike stavbarskih tehnik je starodavna neolitska gradnja s
stojkami, to je gradnja s pokončno v zemljo zabitimi koli, katere so povezali s pletenim opletom
iz vej ter vse skupaj ometali z ilovico. Takšen starodavni način so v današnji čas ohranili le še
Romi v Prekmurju v zaselku Kamence v vasi Črešnovci, kjer na podoben način zgrajena lesena
stavba krasi muzejsko urejeni del naselbine. Romi so hiše s stojkami gradili še za časa
socialistične Jugoslavije, ko so bili zaradi svojega polnomadskega načina ţivljenja prisiljeni
zimska bivališča graditi prav na tak način kot plemena na našem ozemlju pred več kot pet tisoč
leti.
Danes je gradnja s stojkami le še omenjena romska gradbeniška posebnost in arheološki
artefakt. Kasneje so se uveljavili zahtevnejši postopki gradnje, predvsem različni tipi skeletnih
konstrukcij s t. i. predalčastimi stenami in še zlasti gradnja v kladni konstrukciji brun, kjer so tri
ali štiristrano tesana bruna ali plohe polagali v vencih eden vrh drugega in jih na vogalih
povezovali z utori »na kriţ« ali s konstrukcijsko zahtevnejšimi utori t. i. »lastovičjih repov«.
Slika 2: Štiristrano obdelana buna povezana z utori na kriţ. Logarjeva kašča v Logarski dolini
(foto: V. Hazler, 1.1.2008).
Slika 3: Tristrano obdelana bruna z utori lastovičjega repa. Bednikova zidanica v Malem Vrhu
nad Šmartnim ob Paki (foto: V. Hazler, 21. 1. 2006).
Med drugim so iz lasa gradili tudi kašče in vinske kleti. Marsikje na območju Zgornje Savinjske
doline kmetje še danes uporabljajo kašče za shranjevanje ţit in predvsem suhih mesnin, ki
izvrstnih mikroklimi lesenega prostora obdrţijo svojo kakovost tudi čez poletje. A znani so
primeri, ko so »napredni« gospodarji lesene in s skodlami prekrite kašče na novo prekrili z
opeko. Kašče so s tem res »posodobili«, toda spregledali so bistvo: temperatura v prostorih se
je ţe pomadi bistveno povišala in suhe mesnine so se pokvarile.
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
Tudi lesene vinske kleti v severovzhodni Sloveniji so doţivljale podobno usodo. Dokler so bile
prekrite s slamo in skrbno ometane z ilovico, je bila primerna temperatura v notranjosti
primerna, da je vino v lesenih sodih zdrţalo čez poletje, večinoma do nove trgatve. Ko pa so
lesene kleti prekrili z opeko, se je vino hitro pokvarilo.
Slika 2: Šapčevo klet na Filovskem Bregu sestavljajo stanovanjski prostori, prešnica, kletni
prostor in hlev – vsi v pritličju (foto: V. Hazler, 3. 7. 2007).
Slika 3: Kovačevo klet na Strehovskem Bregu sestavljajo stanovanjski prostori, prešnica in
hlev v pritličju ter povsem vkopan kletni prostor (21. 7. 2006).
Pri premoţnejšem kmečkem prebivalstvu, pri nekaterih obrtnikih in predvsem privilegiranih
druţbenih slojih je bila še do prve polovice 20. stoletja razširjena raba lesenih čokov za
tlakovanje vhodnih veţ, delovnih prostorov (kovaške delavnice) in hlevov. Čoke so izdelovali
predvsem iz hrastovega pa tudi iz smrekovega, macesnovega in v vzhodni Sloveniji tudi iz
jelševega lesa (predvsem hlevi). Čoki so bili do 10 cm visoki večinoma enaki kosi lesa
kockaste ali kvadraste oblike, ki so jih pokonci polagali na peščeno podlago. Zelo primerni so
bili čoki za tlakovanje hodnikov in stojišč v konjskih in govejih hlevih, saj je les prijetno topel in v
pokončni postavitvi tudi bistveno manj drsljiv. Zelo slikovita je poloţitev hrastovih čokov v nekaj
hlevih Kobilarne Lipica, kjer so jih pred leti menda nameravali odstraniti, a je prevladal zdrav
razum saj si tako imenitne ţivali zasluţijo tudi prvovrstne pohodne površine.
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
Slika 4: Hrastovi čoki so poloţeni po hodniku enega od osrednjih hlevov Kobilarne Lipica (foto:
V. Hazler, junij 2008).
Les so naši predniki uporabljali tudi za izdelavo različnega posodja za prevoz in shranjevanje
vode in alkoholnih pijač, za hranjenje vode za pripravo hrane (npr. Muzej Sečoveljske soline),
pomivanje posode in pranje perila, za črpanje vode iz zemeljskih globin in podobne namene.
Pomembno je bil les zastopan tudi v različnih prazničnih in letnih šegah po vsem slovenskem
ozemlju; znano je na primer boţično kurjenje hrastovega debla - badnjaka v Beli krajini, ki je
sicer zelo razširjeno med pravoslavnimi verniki, izdelava lesenih mask za laufarjev na
Cerkljanskem, vlečenje ploha ob pustnih šegah (npr. Borovo gostüvanje v Prekmurju),
izdelovanje cvetnonedeljskih butar (snopov, potic, presnecev, pukš) in še bi lahko naštevali.
Vsekakor je bil les tako široko zastopan v vseh oblikah ţivljenja, da je te oblike vredno vedno
znova podrobneje spoznavati in raziskovati njihove postopke izdelave ter analizirati znanja o
lastnostih in uporabnostih različnih vrst lesa.
Slika 5: Lesena maska. Cerkljanski muzej Cerkno (foto: V. Hazler, 26.3.2010).
Slika 6: Lesena maska. Cerkljanski muzej Cerkno (foto: V. Hazler, 26.3.2010).
Strokovni posvet Les iz preteklosti za prihodnost
13.5.2011, Cankarjev dom, Ljubljana.
In prav na teh osnovah tradicije se lahko začenjajo izzivi za rabo lesa v sodobnem času. Danes
do potankosti poznamo vse konstrukcijske, tehnične in tudi senzorične lastnosti lesa, a ga vse
premalo uporabljamo. Če ga pa ţe, ga uporabljamo na zelo nenaraven, modernističen način, ki
je lesu prej v posmeh kot v umno promocijo in smotrno rabo. V mislih imamo predvsem
sodobno oblaganje betonskih stavb z vodoravno pritrjenimi lesenimi letvami ali gradnjo lesenih
stavb brez streh, ki prej spominjajo na škatle ali »gajbe za čompe« (krompir) kot so Bovčani
poimenovali pred leti zgrajeno betonsko-leseno novogradnjo na robu starega mestnega jedra.
Slika 7: Tik robu starega jedra Bovca so zgradili stopničasto betonsko-leseno stanovanjsko
zgradbo. Prijel se je je ljudski glas: »Gajbe za čompe« (krompir), kar morda še najbolj odkrito in
neposredno pojasnjuje razumevanje sodobne arhitekture v javnosti (foto: V. Hazler, 7. 4. 2011).
LITERATURA IN VIRI
Batič J. (ur.) (1994) Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije/In the Footsteps of Vernacular
Architecture in Slovenia. Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine,
Ljubljana.
Hazler V. (1999) Podreti ali obnoviti? Zaloţba Rokus, Ljubljana.
Hrastova
os
kolesa
iz
Starih
gmajn
na
Ljubljanskem
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/prazg.htm (ogled: 8.9.2010).
barju.
Jančář J. (2002) Promeny studia lidové kultury a jajiho vyuţívání v České republicé. V: Lidová
kultura v kulturním vývoji Češké republiky. J. Jančář (Ur.), Ústav lidové kultury ve Stráţnici,
Stráţnice, str. 39-78.
Leseno kolo iz Ljubljanskega barja. http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=382 (ogled:
8.9.2010)
Lesena ost sulice. http://www.siol.net/kultura/novice/2009/05/barje_lesena_ost_sulice.aspx
(ogled: 8.9.2010).
Prešeren D (ur.), Gorenc N (ur.) (2005) Nesnovna kulturna dediščina Slovenije. Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana.
Videčnik A. (1983) Delavsko gibanje v Gornji Savinjski dolini. Občinski sindikalni svet, Mozirje.
Wright R. H. (2000) Ancient building technology. Leiden-Boston-Köln.