1. No category

JANUAR 2014
4
POGOVOR
Slovenci so postali kar naenkrat
tujci in izseljenci
Nasa luc-dec 2013.indd 1
letnik 63, številka 1
7
MLADINSKA STRAN
»Čudna« ljubezen
9
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Obisk Petra Opeke v Sloveniji
16. 12. 13 10:59
Foto Vtisi
Obiski Miklavža ...
Miklavževanje (Herbolzheim)
Ob sv. Miklavžu je lepo (Göteborg)
Zbrani pričakujejo Miklavža (Frankfurt)
Najmanjši pri Miklavžu (Vöhrenbach)
Skupna slika s sv. Miklavžem (München)
Otroci pripravljajo Miklavževo igrico (Luksemburg)
Z
Miklavža je ob petju spremljal salezijanec Janez Jelen
(Zrenjanin)
Brez strahu pred Miklavžem (Mannheim)
Naša luč
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00
USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714,
SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovanje in grafična priprava: Klemen Kunaver • Prva stran ovitka: foto: Miha Cerar • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Nasa luc-dec 2013.indd 2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
Naša luč januar 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
16. 12. 13 10:59
UVoDNiK
POGOVOR
4
Slovenci so postali kar naenkrat
tujci in izseljenci
Pogovor z Alojzom Letonjo – 2. del
KATEKIZEM
Sveti zakon
7
MLADINSKA STRAN
»Čudna« ljubezen
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Višarci na avstrijskem koroškem
8
V slovenskem društvu so me
lepo sprejeli
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
katolibani
9
9
10
MISIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
ZVEZA
sLoVENsKiH
iZsELJENsKiH
Novo leto, nova podoba
B
og daj srečno novo leto! Vam in vašim bližnjim in vsem ljudem na naši
zemlji. Vsakovrstne dobre želje se vrstijo v dneh okrog novega leta iz srca do srca med ljudmi, ki med seboj čutijo naklonjenost, pripadnost, prijateljstvo, sorodstvo po krvi in duhu. Kako nas vsakokrat novo leto navduši za
novo upanje! Realisti s cmokom v ustih primaknejo, da se sicer ne bo nič spremenilo, pa je vendar tudi njim lepo doživeti praznični čas z drugimi v vzdušju
radostnega upanja. To je hrepenenje, tiha želja po presežnosti.
Upanje tako dobro dene srcu, tako blagodejno obarva človekovo duhovno notranjost, da se je le
težko odreči vabilu prazničnega vzdušja ob prehodu v novo leto.
Naša skupna priložnost se z novim letom nakazuje v novi podobi naše revije. Pravkar jo držite v
svojih rokah in se vam vzbujajo različni občutki. Najbrž so se vam najprej razširile veke, če je res, kar
so ugledale oči, ko ste potegnili revijo iz ovojnice. Napovedali smo vam v prejšnji številki spremembo, pa se je morda kratek zapis izmaknil vaši pozornosti in spominu. Tako je podoba revije, ki leži
pred vami, majhno novoletno presenečenje. In močno upamo, da vas bo pritegnilo in vam bo všeč.
Zamenjava letnice je neznatna malenkost v številu zemeljskih let, obenem pa opazna pomembnost človekovega življenja. Vsak od nas se ob tem času rad poigrava z obetom na prihodnje dneve,
ki naj bodo drugačni, kot so bili pretekli. Večina si želi boljše in celo najboljše čase.
Tako uredniki in upravniki Naše luči z vsemi zvestimi bralci delimo željo in upanje, da bo v prihodnje nastopilo zanjo čim boljše obdobje. Njena usoda v zadnjih letih je postajala vse bolj negotova.
Dolgoletni zvesti naročniki drug za drugim ostarevajo in odhajajo, novih naročnikov pa ni v zadostnem številu, da bi nadoknadili vrzeli. Tako je naša skupna izseljenska pot, ki jo spremlja in opisuje
naša revija, primorala uredništvo k poskusu, da naredimo revijo bolj privlačno na zunaj in na znotraj.
Ne gre vse v eni sapi. Postopoma bomo skušali slediti zanimanju mlajših bralcev. Če nam jih uspe
nagovoriti in revija pridobi nove naročnike, bo to zagotovilo stabilnosti za prihodnja leta. Močno
računamo na vas, bralce revije, da nam boste pri tem pomagali.
Tudi v tem pogledu je novo leto za nas čas novega upanja in zaupanja, da blagoslov dejansko je
na razpolago tistim, ki ga iščejo tam, kje resnično obstaja – v osebi Jezusa Kristusa. On naj daje blagoslov vsem vam in vašim bližnjim. Predstavite jim našo revijo, povejte jim, da je lepa in nas povezuje. Priporočite jim, da jo sprejmejo za svojo.
Naj vam Novorojeni - Luč iz Betlehema prinaša svetlobo upanja v novem letu!
Janez Pucelj
DUHoVNiKoV,
DiAKoNoV
iN
PAstoRALNiH
aNGLIJa
FRaNcIJa
NEMČIJa
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGatuRa – auMÔNERIE NatIONaLE DES
SLOVÈNES DE FRaNcE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
kOORDINacIJa DuŠNEGa PaStIRStVa
SLOVENcEV PO SVEtu
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
aVStRIJa
SLOVENSkI PaStORaLNI cENtER DuNaJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
www.spc-dunaj.net
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa GRaDEc
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PrEDArLSko
(glej Švica)
SLovEnSkA kAt. MiSijA šPitAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJa, NIZOZEMSka IN LukSEMBuRG
SLOVENSkI PaStORaLNI cENtER BRuSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 3
SLovEnSkA kAtoLiškA MiSijA PAriz
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
e-naslov: [email protected]
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka kat. MISIJa MERLEBacH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa NIca
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVaŠka
SLOVENSka kat. SkuPNOSt ZaGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ItaLIJa
SLOVENSka katOLIŠka SkuPNOSt RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka kat. SkuPNOSt MILaNO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
kÖLN
(glej Essen)
SLOVENSka kat. ŽuPNIJa FRaNkFuRt
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka kat. MISIJa MaNNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
INGOLStaDt
(glej München)
SLOVENSka kat. MISIJa StuttGaRt
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
soDELAVCEV
V
EVRoPi
SLOVENSka kat. MISIJa auGSBuRG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSka katOLIŠka MISIJa uLM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSka kat. ŽuPNIJa MüNcHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJa
SLovEnSkA kAt. SkUPnoSt BEoGrAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSka
SLovEnSkA kAt. MiSijA GÖtEBorG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVIca-LIEcHtENStEIN
SLovEnSkA kAtoLiškA MiSijA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
3
16. 12. 13 10:59
Pogovor
Janez Pucelj
Slovenci so postali kar naenkrat
tujci in izseljenci
Pogovor z Alojzom Letonjo – 2. del
>Opiši nam v obrisih pastoralno delovanje v
Sibiriji.
Z vlakom ali avtomobilom sem se vozil do posameznikov ali družin na tistem širokem področju in
do naselij, kjer so živeli. Ponekod sem našel tudi
več družin. Zbrali smo se skupaj v enem stanovanju. Največkrat pa je bilo srečanje s posamezniki.
V te oddaljene kraje sem šel mednje dvakrat ali
trikrat na leto in sem se zadržal navadno več dni
pri njih. Tako je bilo dovolj časa za pogovore in
priprave na zakramente.
>Tam najbrž ni bilo bogoslužnih prostorov?
Ne. Tega ni bilo v večini primerov nikjer. Zbrali
smo se v stanovanju. Normalno je bilo, da so mi
nudili tudi prenočevanje in me nahranili. Veseli so
bili, da to lahko naredijo. Pogovarjali smo se vse
večere, maševal sem na domu, pripravljal sem jih
na zakramente. Nekaj porok je bilo, nekaj krstov
odraslih in otrok, priprave na prvo sveto obhajilo, spovedi. Dogajali pa so se vedno tudi nekoliko
izjemni primeri. Pojavil se je nekdo, ki so ga v zadnjem času poslali sem kot učitelja. Dolgo je bila
cela družina popolnoma odmaknjena vsakršnemu stiku s katoliškim duhovnikom. Treba je bilo
pripraviti več družinskih članov na prejem zakramentov. Družina poljske narodnosti, ki je pred leti
še lahko odšla na obiske v Litvo, kjer so bili doma.
Zadnje čase pa je bilo premalo denarja za taka
potovanja. Prosili so za prvo obhajilo vseh otrok.
V takih razmerah sem delal.
>Koliko časa si delal v Rusiji?
Deset let.
>Koliko duhovnikov je bilo v škofiji?
Natančno ne vem. Verjetno okrog petdeset. Bili so
zelo različnih narodnosti pa tudi različnih redov.
Največ je bilo Poljakov pa tudi Nemcev in Litvancev. Tudi Italijanov je bilo kar nekaj.
>Domačinov ni bilo?
Tudi nekaj. Bogoslovje za Rusijo je v Sankt Peterburgu. Od tam pride vsako leto nekaj novomašnikov.
>Kakšen je odnos do Pravoslavne cerkve ali
bolje odnos pravoslavcev do katoliške Cerkve?
Najprej je treba vedeti, da Pravoslavna cerkev vidi
katoličane kot tujek, kakor tudi vse druge verske
skupnosti. Rus je pravoslavec in Rusija je pravoslavna. V času Sovjetske zveze pa so bili vsi enako
zatirani in preganjani. V hudih časih ni bilo razlike. Kadar je šlo oblasti za nohte, so seveda omilili
odnos do pravoslavja. Kar pa se je hitro vrnilo na
stari tir, ko ni bilo več vzroka za to. Med pravoslavnimi je tudi veliko mučencev za vero. Duhovnike
so še posebej preganjali. Kot jaz sedaj to lahko
presojam, se zdi, da so bili vendarle nepravoslavni verniki preganjani pod dvema vidikoma: kot
verniki in kot tujci. Katoličan ali evangeličan je v
Rusiji tujec, vsiljenec. To ni domačin. Domače je
edino pravoslavje.
4
Nasa luc-dec 2013.indd 4
>Kako se to zazna konkretno?
Najprej in največkrat se dejavnost katoliške Cerkve označi s prozelitizmom. To je pridobivanje
pravoslavnih za katolicizem. Pri tem je opazka
pogosto izrečena brez upoštevanja ozadja, razmer, ki so jim bili izpostavljeni katoličani v preteklosti. Kjer ni bilo druge možnosti, so katoličani
in evangeličani dali krstiti otroke v pravoslavni
župniji. Upravičeno pa so se ti verniki čutili katoličane. Brž ko je bila dana možnost, so se ti verniki
približali katoliški skupnosti in otroke prijavili kot
katoličane. Pravoslavna Cerkev pa je nekritično
izpostavljala vse to kot prozelitizem. Starši so sicer dali otroke krstiti v Pravoslavni cerkvi, vzgajali
pa so jih kot katoličane. Očitki pa so neka stalnica
v odnosu do katoliške Cerkve. In to je bil vzrok v
ozadju, da kakšnih posebnih vezi s pravoslavnimi
duhovniki takrat nismo imeli. Za njihove praznike
smo jim poslali voščilo. Sem in tja smo se srečali s
kakšnim duhovnikom bolj na osebni ravni.
>Koliko katoličanov ima škofija Novosibirsk?
Tega ne zna nihče povedati natančno. Statistike
ni. Ocene pa so vedno le približne. Povzemam
mnenje, da je v Rusiji okrog milijon in pol katoličanov.
>Deset let na Uralu, potem pa nekam drugam?
Po desetih letih se mi je res zazdelo, da je dosti
Rusije. Predvsem me je mučila zima in mraz, ki je
šel do kosti. Prišel sem v leta in to se na mrazu zelo
pozna za take, ki nismo rojeni tam. Zaželel sem si
bolj domače kraje, v domačo provinco. Vizitator je
bil takrat Rok Gajšek, ki je že nekaj časa iskal nekoga za Beograd. Vprašal me je in sem privolil. Prišel
sem domov in prav tisti čas je umrl sobrat Risto
Deljanov, Makedonec v Bitoli. Treba ga je bilo
na hitro nadomestiti. V Makedoniji je bil še Tašev,
ki pa je bil že malo ostarel in ni bil več sposoben
sprejeti še dodatne naloge. Določili so torej mene,
naj grem v Bitolo za eno leto, da se najde rešitev.
Šel sem torej v Makedonijo in v Bitoli vodil naprej,
kar je bilo vpeljano. Redno je prihajalo k maši ka-
Lojze Letonja
kih 30 vernikov. Hodil pa sem naokrog po mestih
Prilep, Kičevo in po okolici na obiske.
>So bili tudi Albanci med katoličani?
Ne, tam ni bilo Albancev katoliške vere. Katoličani
so bili predvsem Hrvatje in Slovenci. Župnija Bitola je bila dobro urejena. Po enem letu pa sem
odšel, kakor so mi obljubili moji predstojniki - v
Beograd.
>Kdaj si prišel v Beograd?
Leta 2009. Postal sem župnik v največji katoliški
župniji v Beogradu. To je župnija svetih bratov
Cirila in Metoda. Leži na zahodnem delu Beograda, južno od Save. Sega 40 km do Obrenovca in
60 km na jug do Mladenovca. V tem trikotniku so
meje te župnije.
>Kakšna je tvoja župnija, kdo so verniki?
Podoba je pisana. Tu so vsi narodi nekdanje Jugoslavije, potem pa so še drugi, Poljaki, Čehi ...
V času zadnjih sprememb, ko so nastajale nove
države, se je veliko ljudi odselilo. Nekateri pa so
se zaradi tega tudi oddaljili od Cerkve. Nasilje je
marsikoga močno obremenilo in je vplivalo tudi
na vernost, versko prakso in pripadnost Cerkvi.
Sedaj imamo v fari večinoma starejše ljudi. To ve-
Išim (Rusija), pastoralni obisk pri vernikih decembra 2003
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 10:59
Pogovor
Krst otroka v Nižnjem Tagilu v Rusiji 2004
lja za vse župnije, ne samo za mojo. Tudi številčno
so se skupnosti zelo zmanjšale. Če primerjam z
leti svojega noviciata v Beogradu, ko je bila naša župnijska cerkev ob nedeljah vedno polna do
zadnjega kotička. Mladine je bilo veliko. Takoj po
maši je bil verouk. Župnik, kaplan in sestre, vsi so
imeli številne skupine. Danes pa je veroučencev,
da jih prešteješ na prste ene roke. Dva pripravnika
za birmo, trije za prvo obhajilo, to je vse.
>To so naše razmere po Evropi.
Pastoralo prilagajamo temu, kar je. O božiču obiskujem družine in blagoslavljam. To je dobra priložnost, da se osebno srečam z verniki. Približno
eno uro posvetim vsaki družini ali posamezniku.
Tu najbolje spoznavam situacijo v fari. Komaj
kje je kakšen otrok pri hiši. Navadno naletim na
dva starejša človeka ali na enega samega, ki je
katoličan. Njihovi otroci pa so lahko že bolj med
pravoslavnimi. Mladi zakoni so navadno mešani
in potem prevlada pravoslavje. Otroke krstijo v
pravoslavni župniji in se vse družinsko versko
življenje prevesi tja. Naslednja generacija je že
povsem pravoslavna. Samo stara mama je še
katoličanka, ki pa pogosto ne more več priti k
nam k maši.
>Samodejni procesi integracije, ki se izteče v
asimilacijo.
Katolištvo se obnavlja s katehumeni v odrasli dobi. Pri nas se pripravlja spet pet ljudi na krst. Ta
priprava kar dobro poteka. Kar me veseli, je pravi
duh in osebna zavzetost teh ljudi. Oni vedo, kaj
hočejo. Gre jim za dobro spoznavanje katoliškega
nauka in milostnih darov vere. Ne želijo le običajev, ampak s čim so napolnjeni običaji iz tradicije.
Včasih sem imel občutek, da prihajajo na priprave
iz kakršnekoli nuje ali celo prisile. Pa ni tako. Prihajajo z veseljem in zvedavostjo.
>Kakšen poučen primer?
Pred nekaj dnevi se je oglasila po telefonu mlada
žena, da se zanima za krst. Rada bi prejela ta zakrament. Povabil sem jo, naj pride, da se srečamo
in pogovorimo, da pove svoje motive in pojasni,
kaj jo nagiba v tej želji. Prišla je in pripeljala s seboj krstno botro. Pogovor je trajal uro in pol in rezultat je bil najprej ta, da je botra sama ugotovila,
da te naloge ne more prevzeti. Seveda ne, sem
pripomnil, vendar je tu dovolj ljudi, ki to nalogo z
vso odgovornostjo prevzamejo. Žena je nekoliko
prizadeto priznala, da je mislila, da bo krst lahko
že čez 14 dni, ko ima njena mama rojstni dan in bi
krst bil nekakšen dar za ta njen praznik.
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 5
Povedal sem, da tako hitro pa to ne gre. Pojasnil sem običajni postopek priprave, ki traja okrog
enega leta in da po hitrem postopku ni mogoče
prejeti tega zakramenta. Je predragocen. Odgovor je bil, da se bodo doma še malo pomenili in
se potem spet oglasi. Prav, sem bil zadovoljen,
kakor želite.
Sam se kasneje ne sprašujem, zakaj je tako. Veselim se že tega, da nekdo spozna, da je imel napačno predstavo. Za ta korak je že bližje resnici in
ni ostal v nevednosti, s katero je prišel. Ljudje pa
naj imajo čas, da se odločijo sami. To prostost jim
odmeri celo Bog. Zakaj bi jim jo jaz kratil?
>Nudiš pomoč, poveš postopke, ljudje pa naj
pristopijo, če se odločijo.
Tako je. Z druge strani predstavim tudi dobro izkušnjo s temi petimi ljudmi, ki se že pripravljajo.
Med njimi je takšno razpoloženje, da ne bi bilo
nobenega problema, če bi jim moral reči, da pripravo podaljšujemo za pol leta. Pripravljeni so na
to in bi z veseljem sprejeli, če bi jim seveda dokazal, da potrebujejo še nekaj več časa za osebno
rast. V tej skupini nimam nobenega vzroka, da bi
pripravo podaljševal. Če pa bi do tega prišlo in bi
vsi razumeli vzroke, bi ne bilo nobenega problema. Tako se prosto pogovarjamo med seboj. To je
pravi duh, pravo razpoloženje, odprto za resnico,
posredovano z ljubeznijo.
To vzdušje me res navdušuje in veseli. Dober
občutek je, ko spremljaš takšne ljudi. Pa še tako
zelo različni so med seboj. Ena je Bosanka, druga
na pol Slovenka ... vsi so neka mešanica po poreklu, vendar tako enega duha. Vsi so potomci katoliških staršev in iščejo svoje duhovne korenine.
Želijo živeti iz njih.
>To je podobno še kje drugje, ne le pri vas, najbrž bo treba biti pozoren do teh ljudi v povsem katoliškem svetu?
Pri meni takoj zvedo, da so zaprosili za stvari, ki so
božje narave in je treba zanje tudi veliko žrtvovati. Prejme jih lahko, kdor je pripravljen vzeti stvari
zares. Nagovarjam jih, da vem sam, da so v službi,
da imajo obveznosti v družini in družbi. Vendar
se morajo znati tudi braniti v zadevah, ki jih želijo in hočejo sami. Krsta ali drugih zakramentov
ne moreš prejeti s koristjo, če ne vložiš svojega
truda, časa, zanimanja. Pa tudi materialnih stroškov. Treba je priti tudi od daleč, in to nekaj stane.
Žrtve so in jih je treba znati zagovarjati, svoj interes tudi pred zahtevami delodajalca ali osebnega
okolja, ki te želi imeti zase, za svoje koristi, hobije,
družabnost ...
Na god sv. Vincencija Pavelskega v Beogradu 2010
>Kakšno je danes duhovno vzdušje v Srbiji?
Duhovno vzdušje v Makedoniji in Srbiji je skoraj
diametralno nasprotno temu, kar se zaznava v
Sloveniji in Evropi. Ta dva prostora sta si precej
podobna. V Sloveniji je veliko grobega in grdega
ne le v govoru, ampak v mišljenju in obnašanju.
Napredno je, kar je hudobno. Mimo te besede ne
moreš, ko opazuješ vse, kar se dogaja in govori.
Nasprotovanja niso racionalna, ampak so ubijalska. Ni problem, če je nekdo proti Cerkvi in veri,
problem je ponižujoč način nasprotovanja, ki ni
le militanten, ampak je uničevalen. V Srbiji ni tega. Javnost in okolje je, kakor bi bilo prepojeno z
božjim. Bog je prisotna in priznana eksistenca tudi tam, kjer ljudje povedo, da ne verujejo. Ljudje
lahko prosto izrazijo, da je ne priznavajo, so pa
spoštljivi do njene prisotnosti v družbi.
>Kako se to pozna?
Ko pelje avtobus javnega prometa mimo cerkve
in se v njem pol ljudi pokriža, je to povsem normalno za vse v njem. Nihče se temu ne bo posmehnil. In kdor se pokriža, ne pogleda vprašljivo
na sopotnika, ki se ni. Pri tem ni razlike, ali se to
zgodi pred pravoslavno ali katoliško cerkvijo. Križa se staro in mlado. Znamenje vere je normalno postavljeno v javnost, ki se obnaša normalno
sproščeno. Dovoljuje posamezniku, da to izpove
z znamenjem spoštovanja do Boga. Na vsakem
uradu ni nobene razlike, ko poveš, da si duhovnik
ali inženir. V srbskem prostoru je bilo pod komunizmom podobno kot pri nas. Ljudje so se bali priznati svojo vernost, ker je sledila določena sankcija. Vendar se je srbska družba sprostila, naša pa
Na Kornatih leta 2011
5
16. 12. 13 10:59
Pogovor
Na duhovnih vajah s sobrati v Celju
se je zategnila v lastno zadrtost. Srbski prostor je
tega prost, pri nas pa ni tako.
>Kako je s to strpnostjo pri Pravoslavni cerkvi
do drugih Cerkva?
To vprašanje je povezano z narodno zavestjo Srbov. Oni vedo, da so pravoslavci. Mi smo to, oni
so pa drugo, kar pri nas ni avtohtono, ni naše.
Pravoslavje je neka postavka, ki bolj določa srbstvo in ga loči od nesrbstva. S tem imajo majhen
problemček pripadniki drugih veroizpovedi. Tudi
katoličani. Ni jih strah, je pa nelagoden občutek,
ki opredeljuje: ta ni naš.
>Kje so vzroki za to?
To je gotovo zgodovinsko pogojeno. Najbolj se je
okrepilo v času nasilne razgradnje Jugoslavije. Katoliška Cerkev v Srbiji je bila hrvaška Cerkev. Hrvaška pa je bila prvi sovražnik in nasprotnik srbskih
interesov. Torej je katoliška Cerkev protisrbska in
aktiven dejavnik nasprotovanja srbskemu narodu. Vse to je potrebovala propagandna politika za
strnitev vsega naroda v boju za svoj delež razpadanja skupne države. Treba je bilo imeti ves narod
na svoji strani. Propaganda je osvojila množico
in to vstopi potem v srca in glavo posameznikov.
Moram pa reči, da jaz sam v tem času nisem
naletel na odklonilne drže, še manj na sovražnost.
>Srbi tudi ne sprejemajo tega razsula, ki ga je
prisvojila Zahodna Evropa?
To je zaenkrat v javnih in načelnih sferah še tako.
Vendar se že kažejo razpoke v tej edinosti. Vzemimo področje družine in vzgoje. V njej se že opažajo vplivi zahoda in se veča razkorak s tradicijo.
Principi se menjajo. Npr. služba mora biti za oba
starša, ne glede ne to, kje začenja trpeti vzgojna
vloga očeta in matere, in ne glede na to, čemu so
izpostavljeni otroci. Družinsko življenje ni več tako skupno, kot je to bilo. Po drugi strani pa je še
zelo močna zavest, da je naravna družina le zveza
med moškim in žensko, zato je za kakšne gejevske
ali lezbične predstave družine malo razumevanja.
Dejansko je opazno močno javno nasprotovanje
in zgražanje. Ljudje to odklanjajo in imajo za pokvarjenost in nemoralnost. To bi na zahodu ocenili kot poniževalno stališče in kaznivo dejanje.
>Kako pa država?
Ta se obnaša politično korektno. Prepovedali so
parado ponosa z izgovorom, da ne pride do izgredov s strani nasprotnikov. Tako je tudi v Rusiji. Če
se bo čez nekaj časa vzdušje v družbi spremenilo,
6
Nasa luc-dec 2013.indd 6
ker lobiji delujejo, bodo tudi politiki zagovarjali
nasprotno stališče od današnjega. In izgovarjali
se bodo na demokracijo.
>Kaj pa je danes največji družbeni problem?
Korupcija.
>So tudi politične elite povezane s tem?
Korupcija povsod išče zaščito med politiki tako,
da te ljudi vpleta v svoje mahinacije. Dobički ne
smrdijo. Tako kot v Sloveniji ali na Hrvaškem tudi
v Srbiji prihaja kakšna reč na dan. Tudi politike, ki
tega ne počenjajo, potisne taka stvar v splošno
domnevo, da je vsa politika onesnažena s tem.
Kuhinja govoric pa temu priliva samo še gorivo
na ogenj. Tako večina premleva samo še to, da
ni poštenega politika nikjer. In tako stanje je pač
idealno za korupcijske posle tistih, ki se dejansko
okoriščajo s tem zlom.
>Kako se Cerkev znajde v tem vzdušju?
Cerkev nima veliko premoženja in zaenkrat ni
škandalov, kakor smo ga doživeli v Sloveniji ali
kod drugod. Na zahodu postaja Cerkev glavni
grešnik in pri nas celo krivec za slabo ekonomsko
stanje cele družbe in države. Tega v Srbiji ni.
>Kako pa živijo Slovenci v Srbiji? Koliko je skupnosti, kako so povezani?
Slovenci so prihajali v Srbijo predvsem v obeh Jugoslavijah. Dokler je bila skupna država, ni nihče
pomislil na društva. Koder je bil kakšen slovenski
duhovnik, so se katoličani srečevali pri mašah. V
Beogradu dolgo ni bilo nobene slovenske maše
za vernike. Bila je vsako jutro na Čukarici za sestre
redovnice, ki so delale v bolnišnicah. Slovenska
maša za vernike je bila samo ob večjih praznikih.
Verniki pa so se družili ob rednih mašah v srbskem
jeziku. Pri cerkvi so se srečali in se družili.
>Po nastanku novih držav pa se je stanje spremenilo?
Seveda se je. Kar naenkrat so bili Slovenci tujci in
izseljenci. Takrat je nastala potreba po ustanavljanju organiziranih društev, da so lahko uveljavljali
svoj pravni status. To je bila edina možnost, da doseže priznanje narodna skupnost. Najbolj aktivno
slovensko društvo je najbrž v Novem Sadu. Imenuje se Kredarica. Občasno imajo tam tudi mašo
in vedno so povabili škofa, posebej za božič in veliko noč. V Beogradu pa je redna nedeljska maša
v cerkvi Kristusa Kralja. Navadno tu mašuje škof,
odkar je pred petimi leti odšel g. Jože Hauptman
Žetale, z domačimi ob 75. letu sestre Berte
nazaj v Slovenijo. Kadar škof ne more, naprosi katerega od nas duhovnikov.
>Ti si odgovoren za to pastoralo?
Pred tremi leti pa je skrb za slovensko pastoralo
v Srbiji poveril meni. Res je, da ob vsem svojem
župnijskem delu ne morem storiti kaj veliko več,
kot je nedeljska maša za Slovence. Občasno imamo sestanke, da se malo dogovorimo za naprej
in načrtujemo, kaj in kako bomo še kaj naredili
za skupnost. Pripravljamo romanja, praznovanja, kamor povabimo tudi predstavnike drugih
organizacij in člane slovenskega veleposlaništva. Ženske pripravijo vse same za pogostitev.
Skuhajo, spečejo dobrote in pripravijo mize. Z
dobro voljo in pripravljenostjo tako vse poteka
v dobrem vzdušju. Prinesejo pa tudi kakšno steklenico vina. Proslave imamo v dvorani pri cerkvi
Kristusa Kralja.
>Poskrbljeno je torej ne le za program, ampak
tudi za družabnost?
To pač mora biti. Na pobudo škofa Stanislava smo
zadnje leto poslali vabilo predsednikom vseh društev za večje praznike. Tako se snidemo v malo večjem številu in zajamemo širše področje slovenskega združevanja. Poleg slovenskih skupnosti v
Beogradu nekoliko bolje poznam tudi novosadsko skupnost, bolj bežno pa tudi druge. Srečanja
tako pomenijo povezovanje tudi med društvi.
Precej aktivno je tudi društvo Sava v Beogradu.
Predsednik sicer ni veren človek, je pa zelo odprt
in plemenit. Spoštuje tudi verska združenja. To je
zelo spodbudno za vse.
>Ni razkola med društvi in slovensko župnijo?
Če se je kdaj prej to čutilo, ne vem, danes ni tega
nikjer več. To je dobro, tako je normalno in kulturno. Ko smo šli letos na romanje in je zmanjkovalo denarja za stroške, je samodejno priskočilo na
pomoč tudi društvo. Taka dejanja zelo povezujejo
in utrjujejo prijazno sodelovanje. In to je vsem v
korist.
>Za naše bralce imaš gotovo še kakšno spodbudno besedo.
Zakaj pa ne? Povezani bodimo dobrohotno med
seboj. Ne zaradi interesov in kompromisov, ampak iskreno, pristno, pošteno. Odločilno je to, kaj
smo pripravljeni narediti za druge, ne da bi pričakovali povračilo ali hvalo.
Hvala.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 10:59
KAtEKiZEm
sVEti ZAKoN
260. Zakaj je Bog moža in ženo določil drugega za drugega?
Bog je moža in ženo določil drugega za drugega zato, da »nista več
dva, ampak sta eno«. Na ta način naj živita v ljubezni, naj bosta rodovitna in tako postaneta znamenje Boga samega, ki ni nič drugega kot
preobilna in rodovitna ljubezen.
To je krščanski pogled na družino, ki mu danes oporeka sodobno liberalno
mišljenje in v družbi zahteva priznanje in zakonske določbe, ki pojem družine razširjajo na razna druga partnerstva in oblike sobivanja dveh ali več
oseb. Tem pogledom kristjani ne moremo prisojati veljave, kakor jo ima
božji nauk.
261. Kako pride do zakramenta zakona?
Zakrament zakona nastane po obljubi, ki jo moški in ženska izrazita
pred Bogom in pred Cerkvijo in ki jo Bog sprejme in zapečati. Izvrši se
s telesnim združenjem teh dveh, ki sta si dala obljubo. Ker Bog sam
zveže vez zakramentalnega zakona, ta veže do smrti enega od obeh
zakoncev.
Zakrament zakona si med seboj podelita moški in ženska. Duhovnik ali diakon kliče božji blagoslov nanju, sicer pa je le priča, da je zakon sklenjen pod
pravimi pogoji in da je obljuba izrečena v celoti in javno. Zakon nastane le,
če obstaja zakonska privolitev, to je, če moški in ženska v svobodi in brez
strahu in prisile hočeta zakon ter če ju pri sklenitvi zakona ne ovirajo druge
naravne ali cerkvene vezi (že obstoječi zakon, obljuba neporočenost ...).
KAPLJA LJUBEZNI je več kot ocean razuma.
Blaise Pascal
KAKO BI MOGEL OPISATI SREČO TISTEGA ZAKONA, ki ga združuje Cerkev ...? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v
eni obliki življenja, v enem služenju ...
Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem
telesu. Kjer je meso eno, je en tudi duh.
Tertulijan (latinski cerkveni pisatelj
mLADiNsKA stRAN
» čudna« ljubezen
Draga Petra! težko mi je verjeti, da je Bog dober, ko vidim, koliko trpljenja je na svetu, ki si ga ne moremo razložiti. kako lahko kar rečemo,
da mora vsak nositi svoj križ? kako naj bi si npr. otrok želel invalidnosti
ali bolezni, ki mu popolnoma onemogoči, da bi si lahko »privoščil« veselje? v bolnici sem videla otroke na dializi – kakšne možnosti za vstop
v življenje sploh imajo? Ali mentalno prizadeti otrok, ki nikoli ne bo
mogel skrbeti zase, imeti družine – ali ni ob vsem tem težko zagovarjati, da je Bog ljubezen?
Gabi
Foto: Thinkstock
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 7
D
raga Gabi! V osnovi trpljenje pomeni nevarnost, nekaj, kar ogroža
življenje in se je zato situacijam, ki ga povzročajo, treba izogniti. Vendar postane predvsem pri ljudeh, v primerjavi z živalskim svetom,
trpljenje mnogo bolj vseobsegajoče - najprej, imamo zavest, nato spomin,
razum in s tem možnost predvidevanja in pa domišljijo. Ko se vse to dobro
pomeša, se lahko rodijo res vsi mogoči strahovi in ‚strahci‘. Sočutje, ki se rodi,
ko vidiš trpljenje drugega, pa se mi zdi izjemno znamenje človeške sposobnosti, da ljubi. V resnici nas spodbuja k želji, da bi tudi drugega obranili pred
nasiljem trpljenja ali mu pomagali v stiski.
Največkrat ob stvareh, ki jih ne razumemo, postavimo pod vprašaj Boga ali
vsaj njegovo razumnost oziroma dobroto. Vendar smo nekako lahko prepričani, da Bog ve več in misli dlje kakor mi, in če je Bog nespremenljiv in absolutno dober, kar nam kaže po Kristusu, nas lahko to spodbudi, da postavimo
pod vprašaj naše dvome in način razmišljanja. Še vedno ne bomo mogli vsega razumeti, toda rada bi se ustavila ob primerih, ki jih navajaš.
Težko je sprejeti, da je otrok zaznamovan s hudo boleznijo ali nima takih
sposobnosti kot njegovi sovrstniki. Toda če Bog to dopusti, ali to pomeni, da
ima te otroke manj rad? Če pa jih ima enako rad kot druge, kaj to pomeni
za tiste, ki smo okrog njih? Da morda takrat, ko se nam zasmilijo ... še vedno
presojamo življenje predvsem po zunanjosti. Bolnik sam ima lahko srce, ki je
že veliko bliže Bogu: ker je navajen biti majhen, ker še bolj ve, da mu je vse
podarjeno in ker je sreča odvisna samo od tega, koliko je pripravljen ljubiti.
Prav taki otroci so še posebej velik blagoslov, ker nam pomagajo, da sami
ostanemo majhni, da zrelativiziramo naša merila, prenehamo s tekmovalnostjo, postavljanjem, primerjanjem. Sprejeti ubogega je dejanje, ki dobro
dene našemu srcu - še bolj potem, ko to storimo in spoznamo, da nas tisti, ki
smo ga imeli za ubogega, lahko veliko nauči. Vrednost in kakovost življenja
nista v njegovi dolžini; tisto, po čemer vsi hrepenimo - mi sami pa tudi invalidni ali taki, ki jih označujemo za prizadete -, je izpolnjenost, ki jo prinaša
ljubezen v darovanju.
Zato res ne gre klicati na zatožno klop Boga, ampak nas, ki tudi takrat, ko je
to v naši moči, ne storimo ničesar ali premalo, da bi trpljenje blažili, zmanjšali
ali celo preprečili.
Petra
7
16. 12. 13 10:59
Rafaelova družba
Rok, Alenka, Mihela
Višarci na avstrijskem Koroškem
Udeleženci višarskih dni smo poleti poleg Slovencev v Porabju in na avstrijskem Štajerskem
obiskali tudi rojake v Podjuni, natančneje v
Djekšah, na avstrijskem Koroškem. Djekše, ki
veljajo za severno mejno naselje slovenske narodne skupnosti, ležijo na 1150 metrih nadmorske višine in ob lepem vremenu ponujajo lep
razgled na Koroško tja do Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, Julijskih Alp s Triglavom in
Karnijskih Alp. Celotno ozemlje občine Djekše
je bilo vse do konca prve svetovne vojne izrazito slovensko. Po popisu iz leta 2001 ima občina
Djekše 863 prebivalcev, od tega jih ima 99,2 %
avstrijsko državljanstvo, samo 6,8 % prebivalcev občine pa se izreka za pripadnike slovenske
narodne skupnosti. Po Koroški nas je spremljal
Janko Krištof, dekan iz Bilčovsa.
T
akole se udeleženka Alenka spominja prihoda v Djekše: »V vročem poletju smo iz
soparnega avtobusa izstopili v Djekšah.
Prijeten vetrič mi je razgnal misli na žejno zemljo vse naokrog in vprašanja o tem, ali je koruza na poljih, mimo katerih smo se peljali, gensko spremenjena ali ne. Pomislila sem, da se naš
svet in naše podnebje spreminjata prav tako kot
jezik na obmejnih, zamejskih območjih. Nekaj,
kar je nekdaj veljalo za naravno, je dandanes
postalo nerentabilno, nemoderno, nezaželeno
ali celo sramotno … V vasi smo se ustavili tik
pred cerkvijo, pravzaprav ob protiturški utrdbi.«
Cerkev in pokopališče, kjer so ohranjeni še mnogi
slovenski nagrobni napisi, obdaja velik protiturški
tabor z dvema okroglima stolpoma. Znotraj okoli
pet metrov visokega obzidja je lesen obrambni
hodnik s strelnimi linami. Hodnik je zaradi zaščite
pred zažigalnimi puščicami pokrit s skriljem. V notranjosti cerkve se nahajajo upodobitve križevega
pota z napisi v slovenskem jeziku.
Cerkev sv. Martina in življenje v Djekšah nam
je predstavila družina Karner. Udeleženec Rok
se spominja: »Še bolj kot lepo vreme nas je
v Djekšah razveselil topel in prisrčen sprejem
družine Karner, ki je ena redkih družin, ki vztraja
s slovensko besedo in njenim izročilom. Velik
prispevek k ohranjanju slovenskega izročila je
tudi njihova vpetost v glasbeno življenje njihove
župnije. Gospod Karner je namreč organist v
tamkajšnji župniji. Tako preko pesmi posreduje in
ohranja slovensko besedo. Slovenska pesem, ki je
izzvenela tudi iz naših grl, ko smo družno zapeli
v cerkvi in kasneje v župnišču, je še dodatno
polepšala ogled najsevernejše vasi slovenske
manjšine na avstrijskem Koroškem.«
Z družino Karner v cerkvi sv. Martina
Pokopališče v Djekšah, obdano s taborskim obzidjem in
obrambnim hodnikom
Kulturnega društva v Djekšah ni, so le posamezniki, zavedni Slovenci, kot so Karnerjevi, zaradi katerih se slovenstvo na tem področju še ohranja. Vendar, kot je dejal Janko Krištof: »Delovati je potrebno
v okviru tega, kar je možno in se povezovati z
enako mislečimi. Ohranjati je potrebno, kar je
našega in gledati naprej z optimizmom.«
Mihela
V slovenskem društvu
so me lepo sprejeli
Petro Aničić smo spoznali na ekskurziji po
Reki. Naša simpatična vodička je končala ekonomsko fakulteto, zaposlena pa je v Društvu za
razvoj civilne družbe »EU korak«, ki so ga ustanovili pripadniki slovenske narodne manjšine
na pobudo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
>Katerih znamenitosti ne sme izpustiti noben
obiskovalec Reke?
Najlepši razgled na mesto je s Trsatske gradine,
nekdanjega frankopanskega kaštela (utrdbe). Na
Trsatu je bazilika svete device Marije in znani
frančiškanski samostan, obiskovalci si lahko pogledajo tudi Hrvaško čitalnico in cerkev sv. Jurija.
S Trsata vodijo v center mesta znamenite trsatske
stopnice. Gotovo je vredno ogleda Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca, cerkev Gospe Lurdske, mestna hiša in mestna ura, katedrala sv. Vida.
Lepo se je tudi sprehoditi po Korzu, glavni mestni
ulici. S slovensko zgodovino so še posebej povezane stavbe, ki jih je na Reki zgradil Josip Gorup,
znameniti slovenski mecen in ljubitelj umetnosti.
Naj izpostavim le dve - Hotel Evropa in stavba, v
kateri deluje naš Slovenski dom.
>Kdaj so se Slovenci na Reki začeli povezovati?
Kulturno prosvetno društvo Bazovica je bilo ustanovljeno leta 1947 na pobudo primorske učiteljice Zore Ausec. Zelo se je zavzemala, da bi se
Slovenci na Reki izražali in izpopolnjevali v mate8
Nasa luc-dec 2013.indd 8
Naj
HrvaškaSlovenija
Damir Urban
Tinkara Kovač
glasbenik
beseda
ljubavzobotrebec
hrana
blitva po dalmatinsko
žlinkrofi
Kvarner
Goriška
kraj ali pokrajina
značilnostodprtost
osebnost
Nenad Maljković
Tina Maze
izkušnja
živeti ljubezen
rinščini ter ohranjali svoje narodne običaje. Društvo nosi ime v spomin na žrtve iz vasi Bazovica
blizu Trsta, kjer so italijanski fašisti jeseni leta 1930
ubili štiri mladeniče, hrabre borce za narodnostne
pravice Slovencev na Primorskem in v slovenski
Istri. V društvu danes delujejo mešani pevski zbor,
folklorna, plesna, glasbena, planinska, fotografska, mladinska in dramsko recitatorska skupina,
dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture ter
tečaj slovenskega jezika.
>Kako pa je z ohranjanjem slovenskega jezika
na tem področju?
V društvu od samega začetka deluje dopolnilni
pouk slovenskega jezika in kulture, ki ga finančno
podpira Ministrstva za šolstvo RS. Tudi sama sem
se učila slovenščine pri tem pouku. V društvu v
vsakdanjem pogovoru uporabljamo slovenski jezik in ga poizkušamo čim bolj ohranjati ter prenašati na nove generacije. Od leta 2013 poteka tudi
tečaj slovenskega jezika, saj smo ugotovili, da je
želja za učenje slovenščine izjemno velika.
>Nimaš slovenskih korenin, pa si vseeno zelo
dejavna znotraj društva. Zakaj?
Reka je znana kot multikulturno mesto, v katerem
živijo pripadniki različnih narodnih manjšin. Nekateri moji prijatelji, ki sem jih spoznala preko šolanja,
so pripadniki slovenske narodne manjšine in sem
od njih slišala lepe besede o KPD Bazovica. Odločila
sem se, da se tudi sama pridružim društvu. Najprej
sem bila članica planinske in mladinske skupine, sedaj pa vodim fotografsko skupino, ki deluje od leta
2005 in šteje sedem članov. V preteklih letih so člani
postavili več kot petnajst skupnih razstav, nekatere
v klubskih prostorih, druge pa pri prijateljih in rojakih v Pulju, Zagrebu, Ljubljani, Ormožu, Knežaku in
Kakanju. Uspešno sodelujemo z reško podružnico
Društva hrvaških likovnih umetnikov in nekaterimi
foto klubi. Na povabilo Slovenskega zavoda za kulturo in turizem Parnas smo ob petstoletnici rojstva
Primoža Trubarja v Velikih Laščah postavili razstavo
z naslovom Reka, moje mesto. V okviru zadnjega
projekta, Bogastvo različnosti, izraženo s fotografijo, smo povezali društva nacionalnih manjšin na
Reki in na skupni razstavi predstavili njihovo dejavnost. Res mi ni bilo nikoli žal, da sem članica društva. Ljudje v KPD Bazovica so zelo prijazni in odprti
do novih članov - lahko rečem, da sem se v društvu
že od vsega začetka počutila kot doma.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 10:59
Sl o ven i ja , na š s kupn i d o m
Premisleki
Ekonomist dr. Matej Lahovnik
v Delu o bančnem sistemu
Vlada Alenke Bratušek je letos močno povečala različne
dajatve, zato imajo državljani pravico do vpogleda, kako bo porabljen denar, ki bo
poniknil v breznu bančnega
sistema. V zadnjih dneh se pojavljajo nekatera
mnenja, kako je treba hitro ukrepati in da ni časa za iskanje krivcev za bančno luknjo. Če bomo
nalili denar državljanov v banke, ne da bi pri tem
poiskali krivce za bančno luknjo, bomo kot država
obsojeni, da se bodo slabe bančne prakse slej ko
prej spet ponovile. V petih letih po začetku krize
našemu pravosodnemu sistemu še ni uspelo obsoditi niti enega bankirja. Je torej bančna luknja
v Sloveniji naravni pojav ali pa imamo povsem
neučinkovit pravosodni sistem, ki lovi male ribe,
velike pa v bančni mlakuži mirno plavajo dalje?!
Predsednik SDS Janez Janša
na Časniku o vprašljivih volitvah 1990
Naivnost na demokratični
strani nas je vse skupaj pred
prvimi svobodnimi volitvami
pripeljala v situacijo, ko smo
sprejeli od komunistov prilagojen volilni sistem za tiste
Novice
120 let župnije sveti Vid v Clevelandu.
Cerkev svetega Vida v Clevelandu, najstarejša
slovenska župnija v zvezni državi Ohio v ZDA, je
novembra praznovala 120. obletnico ustanovitve.
Župnija, ki je bila ustanovljena z namenom, da
sprejme rojake, ki so takrat v Ameriko prihajali na
delo, je dobila ime po prvem župniku, Vidu Hribarju. Za župnika je bil leta 1979 imenovan Jože
Božnar, ki vodi župnijo še danes. Župnija je bila
številčno najmočnejša v zgodnjih 50-ih letih, ko
je združevala več generacij - starim generacijam
so se pridružili povojni begunci. Jedro župnije še
vedno predstavljajo slovenski rojaki. Poleg župnije svetega Vida v Clevelandu deluje tudi župnija
Marije Vnebovzete, ki jo vodi župnik John Kumše.
Dvestoletnica rojstva Andreja Einspielerja. V Celovcu so odkrili spominsko ploščo
Andreju Einspielerju, ki ga imenujejo kar »oče koroških Slovencev«. Andrej Einspieler je bil rojen v
Svečah. Kot duhovnik je služboval po Koroškem,
bil je profesor slovenščine na realni gimnaziji v
Celovcu, med ustanovitelji »Slovenskega društva«
v Celovcu ter leta 1851 glavni organizator Mohorjeve družbe. Kot poslanec v koroškem deželnem
zboru je 1862 ustanovil čitalnico v Celovcu, 1869
politično društvo Trdnjava ter politična lista Slovenec in Mir. V svojem življenju se je zavzemal
za slovenski jezik na Koroškem in enakopravnost
slovenskega naroda, za sožitje obeh narodov,
za splošno volilno pravico in politično svobodo.
Umrl je leta 1888 v Celovcu. Ob obletnici je bila
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 9
prve volitve 1990. leta. Sam volilni sistem in same
okoliščine tistih volitev po današnjih kriterijih Organizacije za varnost in sodelovanje ne izpolnjujejo večine postavljenih standardov. Tako recimo
na volitvah v skupščino ni bilo splošne volilne
pravice pri t. i. zboru združenega dela, ker se je
volilo samo v državnih podjetjih, kjer so delovale
samo nekdanje družbeno-politične organizacije,
od partije do sindikatov, nove stranke pa tam niso
smele delovati. Tam ni bilo splošne volilne pravice. Splošna volilna pravica je, da lahko vsi volijo
poslance. Glede predsedniških volitev je bil ključni problem v tem, kar je bil problem tudi na parlamentarnih oz. skupščinskih volitvah, da volilne
komisije niso bile imenovane pluralno. Volilne komisije je v celoti imenovala še stara oblast. Res so
lahko imeli predstavniki kandidatov svoje opazovalce na voliščih, vendar so bili to v glavnem neuki, teh opravil nevešči ljudje, ki so jih mnogokrat
tudi manipulirali. Spomnim se pritožb, ki so takrat
prihajale na DEMOS, ko so se opazovalci na različnih voliščih pritoževali, da so jih komisije po zaključku volitev enostavno poslale iz prostora, češ:
»Vi ste bili opazovalci za čas volitev, zdaj so volitve
končane, zdaj štejemo in nas ne smete motiti.«
Tudi nobenih organiziranih tujih opazovalcev ni
bilo na volitvah, saj jih oblast ni dovolila.«
Publicist dr. Bernard Nežmah
na TV Slovenija o korupcijski komisiji (KPK)
Po novem letu je KPK izdal poročilo, v katerem
je obtožil koruptivnih dejanj Zorana Jankovića in
Janeza Janšo. Istočasno pa je sporočil, da Gregor
v Svečah spominska maša, v občinski dvorani na
Bistrici v Rožu pa proslava.
Nova pesniška zbirka Viljema Černa. V Bardu v Terski dolini (Beneška Slovenija)
so novembra predstavili pesmi Viljema Černa z naslovom
»Ko pouno noći je sarce«. Domačin prof. Viljem Černo v zbirki ohranja tersko narečje, pesmi pa so zapisane tudi v knjižni slovenščini, italijanščini in furlanščini. Prof. Viljem Černo pravi,
da se ljudje v Terski dolini ne bojijo več svojega jezika in se zavedajo, da je slovenski jezik bogastvo
prednikov, bogastvo duše in srca in če ga izgubijo,
so izgubljeni tudi oni. Pred predstavitvijo knjige je
bila v cerkvi sv. Jurija v Bardu slovesna maša, pri ka-
Virant, Karl Erjavec in drugi parlamentarni voditelji
niso storili nobenih spornih
transakcij. KPK je bil temeljit,
pregledal je tako osumljene kot nedolžne, torej tiste,
zoper katere sploh ni bilo prijav. Nekaj mesecev
pozneje so mediji poročali o korupciji ministra
Gregorja Viranta, ki se je z Adrio Airways vozil z
orjaškimi popusti. Toda komisija v več kot pol leta
zadeve sploh ni proučila.
Spomladi je isti KPK objavil, da je odkril korupcijo v primeru zaposlitve sina in hčerke dveh
politikov SDS-a. Nekoliko pozneje je prejel ovadbo zoper sina in hčer nekdanjega predsednika in
predsednika Vrhovnega sodišča, a je prej odstopil,
preden se je o zadevi izrekel.
Mesec nazaj je imel na mizi obtožbo zoper ministra Stanka Stepišnika, katerega ministrstvo je podelilo subvencijo njegovemu podjetju, toda njegov
prvi odgovor je bil, da je na prvi pogled vse v redu.
Šele čez čas, ko so mediji in večina strank družno
zahtevali ministrov odstop, je naposled tudi KPK pri
njem našel korupcijska tveganja.
Odstopljena protikorupcijska komisija je sama očitno ravnala protislovno in s svojimi odločitvami producirala sklep, da je politično pristranska.
Toda problem KPK-ja presega njegove člane.
Če pogledamo zahodnoevropske države, je namreč očitno, da so prve institucije, ki preganjajo
korupcijo, sestavljene iz specializiranih tožilcev,
ki primere dobijo na sodiščih, ne pa komisija, ki
jo izbere vsakokratni predsednik države in izreka
moralne obsodbe.
teri sta somaševala up. nadškof Alojz Uran in župnik
Renzo Calligari, prepeval pa je zbor sv. Mihaela iz
Grosuplja. Po predstavitvi je bil koncert, na katerem
so glasbeniki izvajali dela italijanske renesanse.
150 let Slovenske matice. Ob jubileju je v prostorih Slovenske matice potekal celodnevni simpozij o delovanju te najstarejše slovenske kulturne in znanstvene ustanove. Ustanova se je ves čas
zavzemala za slovenski jezik, izdajo zahtevnejših
del ter sodelovala pri ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Obisk Petra Opeke v Sloveniji. Misijonar Opeka, ustanovitelj humanitarnega združenja Akamasoa (Dobri prijatelji) na Madagaskarju, sin slovenskih izseljencev v Argentini, je ob svojem obisku
Foto: Platiše
9
16. 12. 13 10:59
sLoVENiJA, NAš sKUPNi Dom
Katolibani
V
Stane GRANDA
iskanju izhoda iz gospodarske in moralne
krize, ki se vse bolj odmika, se nestrpnost v
Sloveniji povečuje. To je videti tudi v ravnanju aktualne vlade, katere podporniki postajajo vse
bolj nestrpni. Očitno so krizo podcenjevali in se jih
lotevata obup in delno tudi panika. Vse tisto, kar so
očitali prejšnji vladi in proti njej celo organizirali demonstracije, delajo sami, s to razliko, da je vse bistveno slabše. Klasičen primer je Maribor, kjer
so zamenjali župana. Pod novim ne samo da ni enako ali boljše, ampak
je katastrofalno slabo. Podobno se dogaja tudi vladi. Prejšnji so njeni sedanji člani in podporniki očitali korupcijo, pod novo pa je posebna protikorupcijska komisija, ki je po idejni plati absolutno njena, enostavno odstopila, ker ne čuti z njene strani pripravljenosti in pomoči pri delu. Zaradi
koruptivnosti odstopajo ministri. Po starih levičarskih navadah, s katerimi
se sedanja vlada identificira, jim niti na misel ne pride, da bi priznali neuspešnost, ampak iščejo krivca predvsem v opoziciji, ki je v parlamentu
praktično brez vsakega vpliva.
Iskanje sovražnika se vse bolj obrača tudi proti katoliškim izobražencem, ki jih nekateri politiki in novinarji, ki imajo običajno polna usta
zahtev po strpnosti v slovenski družbi, imenujejo katolibane. Gre za
sestavljeno besedo iz besede katoličani in talibani, afganistanski verski
fundamentalisti, proti katerim se zaradi anticivilizacijskih dejanj bojujejo enote pakta NATO. Prepričani so, da so z duhovniki zaradi mariborske
afere že več ali manj opravili, zlomiti morajo le še katoliške izobražence in
delo bo več ali manj opravljeno. Za njih je vera še vedno opij za ljudstvo in
kronski dokaz človeške neumnosti. Očitanje slovenskim katoličanom, da
se zavzemajo za nadvlado katolicizma v družbi, da hočejo rekatolizirati Slovenijo, je med nekdanjiIskanje sovražnika se vse bolj obra- mi komunisti in njihovimi pristaši
ča tudi proti katoliškim izobražen- dokaj razširjeno. Dejansko nima
cem, ki jih nekateri politiki in novi- nobene osnove in je v nasprotju
narji, ki imajo običajno polna usta z osnovnimi načeli delovanja in
zahtev po strpnosti v slovenski druž- verovanja slovenskih katoličanov,
bi, imenujejo katolibane.
res pa je, da slovenski katoličani
nočemo biti več tiho, nočemo biti
državljani druge vrste, da smo prepričani, da lahko svoje mnenje povemo
in zagovarjamo. S tem se niso pripravljeni sprijazniti. Še naprej hočejo
imeti monopol v javnem življenju, edino njim in v skladu z njihovimi nazori naj bi bilo dovoljeno razlagati razmere v slovenski družbi. Ker argumentov ni, za sovražnike slovenske države pa jih težko označijo, so vzeli
iz svojih arzenalov preizkušeno metodo smešenja in žalitev. Tako so že
pred časom skovali besedo katolibani, ki pa se vse bolj uveljavlja. Državni urad, ki mora opozarjati družbo pred nestrpnostjo, je seveda tiho, saj
je po njegovem mnenju sovražnega govora tako in tako sposoben samo
desničar, kar v slovenski družbi avtomatično pomeni vernika in zagovornika klasične demokracije. Levičarji kot najlepši, najpametnejši, sol naroda in utelešen napredek, nestrpnosti naj ne bi bili sposobni.
Razpravljanje o tem bi bilo mogoče razumeti kot družbeno preobčutljivost, če ne bi istočasno opazovali, kako se množijo napadi na vse, kar
diši po protikomunizmu in protijugoslovanstvu. Nekateri zgodovinarji,
člani in simpatizerji nekdanje komunistične partije, znova »odkrivajo«
»klerofašizem« in »kleronacionalizem« kot največjo nevarnost za slovensko prihodnost. Hvalijo ljudi, ki so sodelovali pri povojnih pobojih in zlasti preganjanju duhovnikov. Ponujajo »demokratični socializem«, ki ga je
pokojni Jože Pučnik, osrednja oseba slovenske osamosvojitve, duhovito
označil za leseno železo, stvar, ki je ni in ne more biti. V Sloveniji se zelo
širi prav v zvezi z zagovorniki demokratičnega socializma protievropska
nastrojenost, ki ji nasedajo zlasti mladi, ker jim dopovedujejo, da nimajo
prihodnosti zaradi evropskih zahtev po dobrem gospodarjenju, življenju
v skladu z gospodarskimi možnostmi. Nekateri bi se celo odpovedali evru
in hvalijo čase, ko je Jugoslavija sama tiskala denar. Dejstva, da ni bil nič
vreden, se nočejo spominjati.
Za Slovenci in slovensko državo je težko leto. Prihodnost pa je vse prej
kot obetavna.
prejel nagrado, ki jo podeljuje Evropska akademija za znanost in umetnost.
Opeka je nastopil v več slovenskih krajih (med drugim v polni Unionski dvorani
v Ljubljani, v Murski Soboti, v Domu sv. Jožefa nad Celjem, v župniji Ljubljana
Vič, v Kliničnem centru v Ljubljani, v Škofijski gimnaziji v Vipavi). Z novo knjigo
se je predstavil tudi na knjižnem sejmu v Ljubljani, udeležil se je Klica dobrote
in gala koncerta Radia Ognjišče. Zbrane je navduševal z optimizmom, globoko vero in opogumljajočimi besedami ter jih spodbujal k pravičnosti in spravi.
V BENEČIJI SO OKTOBRA USTANOVILI SLAVISTIČNO SKUPINO, katere namen je spodbujanje, ohranjanje in napredovanje slovenskega jezika in kulture v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. V skupini so mladi izobraženci, ki
bodo pripomogli k strokovnemu delu za rast slovenskega jezika in kulture v
Videmski pokrajini.
KADROVSKE SPREMEMBE V VLADI. Položaj ministra za gospodarski razvoj
in tehnologijo je zapustil Stanko Stepišnik. Prav tako je odtopil minister za
zdravstvo Tomaž Gantar.
ODSTOP VODSTVA KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE. Protestno so
odstopili predsednik komisije Goran Klemenčič ter njegova namestnika Rok
Praprotnik in Liljana Selinšek.
TUDI ZAVOD ANTONA MARTINA SLOMŠKA IZ MARIBORA V PROGRAMU
MICROSOFT MENTOR SCHOOL. Zavod, v okviru katerega deluje škofijska
gimnazija, je bil skupaj z osemdesetimi izobraževalnimi ustanovami z vsega
sveta izbran za sodelovanje v programu Microsoft Mentor School in bo tako
dobil dostop do najsodobnejših tehnologij in znanj ter povabilo za udeležbe
na mednarodnih dogodkih.
TRUBARJEVO PRIZNANJE PODELILI PRIMOŽU SIMONITIJU IN INŠTITUTU
ZA SLOVENSKO LITERATURO IN LITERARNE VEDE ZRC SAZU. Dobitnika
letošnjega priznanja, ki ga podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za
pomemben prispevek k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine, sta
Primož Simoniti, za obsežno znanstveno predstavitev starih besedil in knjig
ter prevode nekaterih temeljnih antičnih in srednjeveških del, in Inštitut za
slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki srbi za izdajanje znanstvene zbirke slovenske literature Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.
RAZPIS URADA VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU. Skrajni rok za oddajo vlog na javni razpis za finančno podporo avtohtoni slovenski
narodni skupnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu je 27. 12. 2013. Več o
razpisu: http://www.uszs.gov.si.
SLOVENSKI MED JE POSTAL ŽE 19. SLOVENSKI PROIZVOD, ZAŠČITEN NA
RAVNI UNIJE. Za slovenski med se lahko prodaja akacijev, lipov, kostanjev,
hojev, smrekov, cvetlični in gozdni med. Zanj so značilne visoko kakovostne
zahteve, saj med drugim vsebuje manj kot 18,6 odstotka vode.
JUSTIN STANOVNIK JE PREJEL MEŠKOVO NAGRADO. Priznanje, poimenovano po novinarju Borutu Mešku, podeljuje Združenje publicistov in novinarjev.
UMRL JE AKADEMIK PROF. DR. JOŽE TRONTELJ. Rojen
je bil 1. junija 1939 v Kamniku. Deloval je kot doktor
medicine in doktor znanosti, višji zdravstveni svetnik
ter redni profesor nevrologije. Od leta 2008 je predsedoval Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Bil
je tudi član več uglednih mednarodnih znanstvenih in
strokovnih združenj. Vodil je državno komisijo za medicinsko etiko, obenem
pa je bil član odbora Sveta Evrope za smernice v bioetiki. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine in njenih dodatnih protokolov, še
posebno protokola o etiki biomedicinskega raziskovanja na ljudeh. Za svoje
delo je prejel vrsto nagrad. Dr. Trontelj je bil človek globoke osebne vere, ki
se je z vso svojo osebnostjo in zgledom zavzemal za spoštovanje in nedotakljivost človeškega življenja. Umrl je 9. decembra 2013, pokopan pa je bil 12.
decembra v Polhovem Gradcu.
PRAZNOVANJE 200-LETNICE PODOBE MARIJE POMAGAJ, KI JO JE LETA
1814 NASLIKAL KRANJSKI SLIKAR LEOPOLD LAYER. Marija Pomagaj predstavlja močno in pristno duhovno vez med Slovenci doma in po svetu. Pred
10
Nasa luc-dec 2013.indd 10
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 10:59
sLoVENiJA, NAš sKUPNi Dom
njeno podobo je nadškof dr. Alojzij Šuštar posvetil
slovenski narod Mariji, pri njej se je ustavil in kot
romar molil tudi papež Janez Pavel II. Lepo ste
povabljeni k skupnemu praznovanju 200-letnice
podobe Marije Pomagaj za vse Slovence po svetu, v nedeljo, 6. julija 2014, ob 10. uri, na Brezje.
Na nedeljo Slovencev po svetu bo slovesno sveto
mašo daroval slovenski kardinal dr. Franc Rode.
VIŠARSKI DNEVI. Od sobote, 28., do ponedeljka,
30. decembra bodo na Svetih Višarjah potekali
višarski dnevi za mlade iz domovine, zamejstva
in izseljenstva! Čez dan bomo predvsem smučali,
večeri pa bodo namenjeni srečanju in pogovoru
z gosti iz domovine in zamejstva. Če si želiš druženja na čudovitem gorskem kraju in razširiti obzorje o rojakih, ki živijo po svetu, lepo vabljen, da
se nam pridružiš! Prijave: na tel. +386 (0)1 438 30
50 (od ponedeljka do petka od 8. do 14. ure) ali
prek e-pošte: [email protected].
šPort
Smučarka tina Maze je bila v slalomu za svetovni pokal alpskih smučark v Leviju (Finska) tretja.
športna plazalka Mina Markovič je že tretjič zapored postala skupna zmagovalka svetovnega
pokala v športnem plezanju v kombinaciji, na svetovnem pokalu v težavnosti je končala na drugem mestu.
Nova sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih se je za naše športnike začela zelo dobro. V
Klingenthalu so skakalci jaka hvala, jurij tepeš, robert kranjc in Peter Prevc na ekipni tekmi
osvojili prvo mesto, jurij tepeš pa je bil uspešen tudi v posamični tekmi – osvojil je tretje mesto.
Biatlonec klemen Bauer je na svetovnem pokalu v Östersundu na individualni preizkušnji osvojil
deveto mesto.
Smučarka ilka štuhec je na superveleslalomu v Beaver Creeku osvojila četrto mesto.
Smučar žan kranjec je bil na veleslalomu za evropski pokal na Švedskem tretji.
žuPNIJe
a N G L I J a
LONDON
B
omo že na koncu meseca decembra tega leta ali celo na
začetku januarja 2014, ko bodo bralci Naše luči v Angliji prebirali te vrstice, pa se mi zdi vseeno
potrebno omeniti, da smo se pri
slovenski maši v kapeli »Našega doma« v Londonu na drugo nedeljo v
mesecu novembru, 11. novembra,
spominjali našega dobrega londonskega rojaka, pokojnega Stanka Bolčine, ter vseh naših rajnih rojakov,
bratov in sester, ki so odšli v večnost
v deželi njihovega izseljenstva in
rajnih Britancev, posebno tistih, ki
so padli za svojo domovino v obeh
svetovnih vojnah.
Adventni čas in novo cerkveno leto smo začeli na prvo adventno nedeljo v kapeli »Našega doma«. Sveto
mašo je daroval župnik S. Cikanek.
Še pred prvo adventno nedeljo
je londonski župnik začel razpošiljati svoja Bogoslužna sporočila za
advent in božič 2013 na kakšnih
dvesto naslovov naših rojakov, ki
žive na britanskem otoku. Sporočila so tiskana na štirih straneh v
večjem formatu. Prva stran je vedno posvečena adventu. Na drugi
strani je spored sv. maš (kar pomeni tudi naših srečanj) in adventna
meditacija »Sporočilo božičnega časa«, na tretji je razmišljanje »Kdo
je položen v jaslice«, na četrti pa
je pod naslovom »Tvegajmo – tudi
Bog je tvegal«, razmišljanje msgr.
Marjana Turnška o božiču. Na koncu
je še praznično voščilo rojakom na
britanskem otoku ter vsem, ki žive v
domovini in po svetu.
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 11
karl cor iz Bedforda je odšel
v večnost.
15. novembra je v bolnišnici v Bedfordu odšel v večnost Karl Cor (Coer), naš dobri prekmurski rojak in
zvesti član slovenske katoliške skupnosti v Bedfordu.
Karl se je rodil 24. aprila 1923 v Poznanovcih na Goričkem, v Prekmurju.
Kmalu po drugi svetovni vojni, ko
so jugoslovanski komunisti prevzeli
oblast, se je podal na pot begunstva in skupaj z mnogimi prispel na
britanski otok kot vojni in politični
begunec že okrog leta 1948. Zaposlitev je dobil v težki industriji – takrat
v Evropi največji proizvodnji opeke,
z imenom »London Brick Industry«
v Bedfordu. Danes je od te velike tovarne opeke, z nepreglednimi opekarniškimi dimniki, ostalo le še nekaj
dimnikov, kot spomin na tiste povojne čase. Naš Karl je v tej industriji
trdo in pošteno delal vse do svoje
upokojitve, pri petinšestdesetih letih.
Upokojil se je pred petindvajsetimi
leti. V Bedfordu je bilo takrat kar veliko mladih italijanskih deklet. Večinoma so prišle v Anglijo s trebuhom za
kruhom z revnega juga Italije, da bi
lahko preživele sebe in svoje domače
v Italiji. V glavnem so se zaposlile v
gospodinjstvu in kot varuške. Tako je
vrli prekmurski fant srečal Giovannino in se z njo poročil že v začetku leta
1953, v letu kronanja britanske kraljice Elizabete II. Karl in Giovannina sta
februarja 2013 slavila 60. obletnico
(diamantni jubilej) poroke. Zanimivo
je, da ju je poročil takratni župnik za
Slovence v Veliki Britaniji, g. Ignacij
Pokojni Karl Cor (Coer) v pogovoru z misijonarjem F. Letonjo iz Kanade in Sonjo Trstenjak iz
Kempstona
Kunstelj, v župnijski cerkvi sv. Jožefa v
Bedfordu. Italijanska Cerkev verjetno
takrat še ni imela svoje lastne duhovne oskrbe za svoje številne izseljene
rojake na britanskem otoku – Slovenci smo jih v tem pogledu prekašali! (Danes imajo Italijani v Bedfordu
svojo lastno, veliko in lepo župnijsko
cerkev sv. Frančiške Cabrini, saj še vedno živi v Bedfordu kakšnih 13.000
Italijanov.) Ko smo se prav v tej cerkvi
25. novembra s sv. mašo poslavljali od pokojnega Karla Coera, je bila
cerkev polna slovenskih in še bolj
številnih italijanskih prijateljev, ki
so se od njega prišli poslovit tudi
zaradi njegove vdove Giovannine.
Sveto mašo je daroval italijanski župnik Mario ob somaševanju slovenskega župnika Cikaneka, ki je imel pri
sv. maši tudi poslovilni nagovor.
Karlovi vdovi Giovannini, veliki
prijateljici Slovencev, in hčerkama
Olgi in Eriki z družino (številnim
Karl in Giovanna Cor
vnukom in pravnukom) ter prijateljem izreka slovenska katoliška
misija, v imenu vseh Slovencev v
Bedfordu in drugod po Angliji, svoje
iskreno sožalje in zagotavlja molitve
za pokojnega Karla in vse žalujoče.
Britanski Slovenci želimo vsem rojakom doma in po svetu blagoslovljen božič in božjega blagoslova
polno Gospodovo leto 2014, ki je
pred nami.
S. C.
11
16. 12. 13 10:59
žuPNIJe
aV S t R I J a
GRaDEc
Ž
e v prejšnji številki revije sem
omenila, da smo se v soboto,
19. oktobra, zbrali v Kolbejevi
kleti, da se na sestanku predsedstva
pogovorimo o pomembnih stvareh.
Želeli smo pojasniti in izboljšati situacije, ki nastanejo pri ljudeh, ki
delajo z dobrim namenom. Ena od
pomembnih uvodnih tem je bila,
kako popestriti maše s petjem, kako
povabiti mlade k sodelovanju in poskušati vsak za sebe, v naši skupnosti in zunaj nje, v »letu vere« s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in
upanjem odkriti njeno vsebino.
Pater mag. Jože Lampret je pozdravil vse prisotne in nam pojasnil,
da je ravnokar prispel iz Nemčije, iz
Marienfrieda (blizu Ulma), kjer je bil
od 14. do 18. oktobra na 113. pastoralni konferenci. Med drugim nam
je razložil, kako srečni smo lahko, da
imamo tako lep prostor, kajti imajo
ga le redke župnije. »Zato je zelo
pomembno, da se dobimo, pogovorimo, da vsakdo opravlja svoje delo
z veseljem. Tako lahko s skupnimi
močmi storimo veliko v naši, sicer
mali, a zelo uspešni slovenski cerkveni skupnosti,« je dejal pater Jože
in nadaljeval: »Moramo biti zadovoljni, gledati moramo naprej, pomagati drug drugemu in biti tako
vzor drugim.«
Ker nas je v soboto, 26. oktobra,
povabila članica naše cerkvene skupnosti Elizabeta Zorman na praznovanje svojega 60. rojstnega dne, so
bile pevske vaje za spremljanje sv.
maše v župnijski cerkvi sv. Petra in
Pavla nujne. Naša nova organistka
Jelena Kanski nam je obljubila, da
smo lahko brez skrbi, saj so pesmi,
ki jih bomo peli, že znane. Na vajah
v sredo, 23. oktobra zvečer, smo se
dobro pripravili. Poleg tega nas je
spremljala in z nami praznovala Reka, naša prejšnja organistka.
Naše društvo „Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec“ je od 24.
do 27. oktobra organiziralo tečaj slovenščine za avstrijske prijatelje in
interesente v Romarskem domu v
Olimju. V soboto zjutraj smo se pater mag. Jože Lampret, moja malenkost in moj soprog odpravili na Ptuj,
kjer je pater Jože v cerkvi sv. Petra in
Pavla vodil sv. mašo, s soprogom pa
sva jo skupaj z drugimi spremljala s
petjem. Po maši nas je naša Elizabeta presenetila s pestrim programom
na turistični kmetiji Marjana Lovreca
v Jiršovcih, tako da je praznovanje
trajalo do pozne noči. Ob čudoviti folklori, umetniški skupini Vouja,
petju pevskega zbora »Prešmentani
faloti« iz Stoperc, prijetni glasbi in
izvrstno svečano pripravljeni jedači
smo ob dobri kapljici skupaj z njeno
družino in prijatelji v radosti in veselju proslavili Elisabetin 60. rojstni
dan. V imenu naše cerkvene skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu sem
ji za dolgoletno in prijetno sodelovanje izrekla zahvalo v obliki stihov.
Tukaj je eden od štirinajstih.
…Vsem drugim ljubezen dajati
si znala, se često za druge ljudi žrtvovala.
Lizika z gosti po sv. maši pred cerkvijo sv. Petra in Pavla
12
Nasa luc-dec 2013.indd 12
Katja Jantelj in g. Kapun praznujeta rojstni dan.
Lutkovna predstava Duhec Puhec
Kot izvrstna kuharica vsem si nam
znana, za vse to, draga Elisabeta, tisočera Ti hvala!
Kot bi trenil, nas je dohitel mesec
november. V katoliški Cerkvi se je
v petek, 1. novembra, obhajal slovesni in zapovedani praznik vseh
svetih. Ta dan so bile po vseh slovenskih župnijah maše, popoldne
pa molitve za verne rajne v cerkvah
in na pokopališčih. Tudi iz slovenske
cerkvene skupnosti smo se napotili
domov, da uredimo grobove in se
tako spomnimo svojih sorodnikov,
znancev, prijateljev, ki so nas zapustili in jim tako izrazimo svoje spoštovanje. Spomnili smo se tudi na
naše pokojne dušne pastirje, na patra Martina Vidoviča, patra Janeza,
župnika Beleja in vseh drugih. Pater
Jože Lampret je obiskal tudi grob
naše drage Dane Hsieh v Kalsdorfu.
Praznik vseh svetih je tudi praznik
nas vseh. Nas, ki smo še na poti, ujeti v to zemeljsko življenje, in praznik
neskončnega števila tistih, ki so cilj
že dosegli. Praznik vseh svetih nas
povezuje z njimi, predvsem pa z neskončno skrivnostnim Bogom.
V nedeljo, 24. novembra, na praznik Kristusa Kralja, so v slovenskih
cerkvah obhajali sklep »leta vere«,
da bi se skupaj zahvalili za dogajanja
v njem. Tudi mi smo se na to zadnjo
nedeljo cerkvenega leta in pred prvo adventno nedeljo zahvalili s pesmijo »Kristus Kralj vseh večnih časov.« Po sv. maši smo v Kolbejevi
kleti praznovali rojstni dan in god
naše dolgoletne pevke in prijateljice
Katarine Jantelj, ki sedaj živi v Črenšovcih v Sloveniji in hkrati god naše
91-letne gospe Katarine Kapun. Katarina Jantelj nas je obiskala s svojo
družino in s petjem spremljala sv.
mašo. Njen soprog, Ignac Jantelj, je
prinesel izvrstno vino iz svojega vinograda, naša Matilda pa je poskrbela za hrano, cvetje in dobro voljo.
Tako smo se ob popoldanskih urah
poslovili od obeh Katarin s pesmijo
»Adijo pa zdrava ostani«.
Pa še en zanimiv dogodek. V četrtek, 28. novembra, je gospod Valentin Zwitter (z mojo malenkostjo)
v Kolbejevi kleti pri cerkvi Mariahilf
organiziral srečanje pevcev slovenskega cerkvenega pevskega zbora,
ki je pred približno petdesetimi leti pel prav tu, pri minoritih. Čeprav
je uspelo priti le nekaterim, je bilo
vzdušje nepozabno. Ob prigrizku,
Folklorna skupina je s svojimi plesi počastila Liziko.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 10:59
žuPNIJe
DuNaJ
N
a Dunaju se v oktobru ni
dogajalo nič posebnega, če
izvzamemo molitev rožnega
venca pred sveto mašo. Z njo smo
v tem mesecu še posebej počastili
božjo Mater Marijo in si vzeli nekaj
časa za občutenje božje bližine.
vsi sveti
November se je začel praznično. Pri
dvojezični sveti maši 1. novembra
smo se spomnili vseh svetih. Večina
je bila takrat v Sloveniji, kjer so obiskali grobove svojih dragih rajnih. Tako je pri nas za vse praznike obisk bolj
skromen, saj se večina zaradi bližine
Slovenije odpravi v domovino.
Slovo učencev slovenskega jezika
dobri kapljici in petju so se proti
večeru napotili na večerjo v bližnjo
restavracijo Opatija in tam srečali še ostale. Po dobri večerji sta se
jim v Klubu slovenskih študentk in
študentov v Gradcu pridružila pevski zbor iz Pavlove hiše (Potrna) in
študentski pevski zbor. Pri skupnem
petju, pripovedovanju in obujanju
spominov so pevci v poznih urah zaključili zanimivo srečanje po skoraj
petdesetih letih.
V petek, 29. novembra, pa nas je
vse presenetila glasbeno lutkovna
predstava Duhec Puhec, duhec s
celjskega gradu, vzgojno sporočilo,
govorjeno v verzih. Igralca iz celjskega gledališča, Miha Alujevič in
Barbara Vidovič, sta nas popeljala
v svet porednih otrok, ki z Duhcem
postanejo prav pridni. To predstavo je organiziralo Kulturno društvo
člen 7 za avstrijsko Štajersko (Potrna) v kooperaciji z gledališčem Werkraumtheater v Gradcu za otroke,
ki se učijo slovenskega jezika, za
njihove starše in vse Slovence, ki
živijo v Gradcu. Dvorana je bila na-
bito polna in veseli obrazi otrok nepozabni. Po predstavi so se vsi gledalci, posebno še otroci, okrepčali
in poklepetali ob prigrizku, mandarinah, soku in čokoladi. Tako je bilo
tudi letošnje predčasno skupinsko
miklavževanje za otroke in odrasle
zelo doživeto.
Tudi mi smo pripravili adventni
venec s štiri svečami in v nedeljo,
1. decembra, začeli adventni čas.
»Božič je eden od najpomembnejših družinskih praznikov, pomeni pa
tudi čas miru, luči, notranjega zadovoljstva in sreče. V katolištvu pomeni advent tudi začetek novega
liturgičnega leta. Liturgična barva v
adventu je vijolična in pomeni spokornost, spominja na metanojo, na
spreobrnjenje srca, in spodbuja, da
se ukvarjamo z vprašanji o smislu in
človekovi bitnosti,« je med drugim
pri pridigi dejal pater mag. Jože.
Vsem bralcem Naše luči želim prijetne in blagoslovljene božične praznike ter obilo sreče, zdravja in zadovoljstva v novem letu 2014.
Ivanka Gruber
kostanjev piknik in martinovanje
V soboto, 9. novembra, smo imeli
kostanjev piknik z martinovanjem.
Kljub deževnemu vremenu se je
zbralo lepo število ljubiteljev kostanja in dobrega Ludvikovega vinskega mošta. Tudi letos je za odlično pečen kostanj poskrbel Werner,
kostanj pa je v haloških gozdovih
nabrala naša študentka Katja. V prijetnem druženju smo se zadržali do
poznih večernih ur.
100 let gospe
Ele Schmid
V četrtek, 28.
novembra, smo
v domu za ostarele, v sedmem dunajskem okraju, obiskali
gospo Elo Schmid, ki je praznovala
svoj 100. rojstni dan. Veseli smo bili,
ko smo jo srečali pri dobrem zdravju,
ona pa je bila vesela našega obiska
in sorodnikov iz Slovenije.
Gospa Gabriela, tako je njeno krstno ime, se je rodila 23. novembra
1913 na Rašici in je kot trinajstletna
deklica prišla na obisk k teti in stricu
na Dunaj. Takrat še ni vedela, da se
bo ta obisk podaljšal kar za celo življenje in da bo za vedno ostala na
Dunaju. Poleti je teti in stricu pomagala pri prodaji sadja, pozimi pa pri
prodaji pečenih kostanjev. Med vojno leta 1943 se je poročila. In takrat
je imela, pravi, nemalo problemov
zaradi dokazovanja državljanstva.
Rojena je bila namreč v času Avstro-Ogrske, nato je bila državljanka
Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, za kratek čas je bila italijanska
državljanka, med drugo svetovno
vojno je bila nemška državljanka z
arijskim dokazom in končno je dobila avstrijsko državljanstvo. A po
srcu, dodaja, je vedno ostala Slovenka. Skoraj 80 let je stanovala v istem
stanovanju v sedmem dunajskem
okraju. Vsako nedeljo je prišla peš k
slovenski maši v peti dunajski okraj,
to je kar dobra ura hoje, in to ob
vsakem vremenu. Gospa Ela je zelo
verna. Pravi, da si je moči vedno nabirala pri Bogu in še vedno vsak dan
moli rožni venec.
Miklavževanje
Zadnji tedni cerkvenega leta so hitro
minili in na prvo adventno nedeljo
nas je obiskal sveti Miklavž. Otrok je
bilo pri maši več kot po navadi. V naši dvorani so nas pričakale praznično
pogrnjene mize, kjer smo pričakali
dobrotnika v spremstvu dveh angelov, ob dunajsko prazničnih zvokih
marša Radeckega. Miklavž je otrokom svetoval, naj šibo kdaj pokažejo
tudi staršem. Ko so otroci že veselo odvijali darila, je Miklavž obdaril
še zaslužnega člana naše skupnosti,
Wernerja. Ta se je sicer branil, da ima
zasluge žena, a župnik Branko je bil
mnenja, da Miklavž že ve. Ti tradicionalni dogodki povežejo našo skupnost in pripeljejo v našo sredo tudi
tiste, ki jih že dolgo nismo videli.
JPH in E. Slawik
B E N E Lu k S
Mesečni obisk v Limburgu,
na severu Belgije
Miklavžev obisk v Luksemburgu
S
Na zadnjo soboto v mesecu novembru, 30. novembra, je bilo v Luksemburgu še posebej slovesno. Pred Miklavževim prihodom smo imeli v
cerkvi misijonskih sester frančiškank
večerno mašo pred prvo adventno
nedeljo. Z otroki in starši smo slovesno prižgali prvo svečo na adventnem vencu. Po maši smo se preselili
v lepo dvorano, kjer so otroci najprej
zaigrali igrico, ki so jo pripravili njihovi starši, nato jih je obiskal sveti
Miklavž. Kako živo so otroci zaigrali
in kako vneto so čakali na prihod
dobrotnika, svetega Miklavža! Ko je
prišel, jih je pohvalil za njihov trud
lovenski župnik iz Bruslja obišče enkrat na mesec slovenske vernike, ki živijo na severu Belgije, v Maasmechelenu in
Genku. Na drugo soboto v mesecu
je slovenska maša v Genku, na drugo nedeljo je jutranja maša v Heerlenu, ki je že na Nizozemskem, na
tromeji med Belgijo, Nizozemsko
in Nemčijo, ob enajsti uri pa je maša v Eisdnu, kjer je sedež slovenske
katoliške misije za severno Belgijo.
V zimskih mesecih bomo od sedaj
naprej imeli nedeljsko mašo v Slovenskem domu.
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 13
Nagrajenci Peterletovih dnevov na obisku v SPC v Bruslju
13
16. 12. 13 10:59
žuPNIJe
in jih obdaroval. Župnik si je skupaj s starši številnih otrok zaželel,
da bi tej skupnosti sveti Miklavž
kmalu priskrbel primerne prostore,
kapelo in manjšo dvorano, kjer bi
se redno zbirali. V letu 2014 bo to
najverjetneje tretja sobota v mesecu. Po maši bi radi otroke zaposlili
s kakšnimi igrami za učenje slovenščine, starši pa bi radi nadaljevali z
vzgojnimi pogovori, ki smo jih že
začeli v mesecu septembru, ko smo
imeli družinski dan v mlinu Thicourt
v Franciji.
klavža, v nedeljo, 8. decembra 2013.
Na posnetku z vaj lahko vidite, kako
živahna je bila priprava.
Konec novembra nas je obiskala skupina nagrajencev Peterletovih
dnevov iz Slovenije. Šlo je za prijetno, domače in sproščeno srečanje,
kot vam povejo izrazi na fotografiji.
Tudi preko številnih obiskov posameznikov in skupin v SPC v Bruslju
se povezujemo z dogajanjem v Sloveniji in poskušamo biti enega srca
in enega duha.
dr. Zvone Štrubelj
živahno dogajanje v Slovenskem
pastoralnem centru v Bruslju
V Bruslju nikoli ni dolgčas. Vsako
nedeljo se zbiramo v kapeli SPC, k
maši prihajajo predvsem mlade družine z otroki. Enkrat mesečno imamo družinsko mašo. Že od začetka
novembra pa so se starši in otroci
pripravljali na miklavževanje. Sami
so napisali in režirali zanimivo igrico,
ki so jo zaigrali ob prihodu sv. Mi-
V Luksemburgu smo slovesno prižgali prvo svečo na adventnem vencu.
Sv. Miklavž je obdaroval otroke.
F R a N c I J a
FREYMING-MERLEBacH
Z
imski in mrzli dnevi pred
pragom naznanjajo, da smo
vstopili v skrivnostni adventni
mesec. In leto 2013, od katerega se
poslavljamo, nam bo pustilo zvrhano mero toplih dogodkov, ki jih bomo varovali v spominskem arhivu,
da jih čas ne bo oglodal.
Ob zadnjem letošnjem poročilu
želim omeniti nedeljo, 24. novembra. Pri sv. maši ob 10. uri se je
zbralo veliko vernikov, da doživijo
duhovne vrednote nedelje Kristusa
Kralja. Pesmi so odmevale Kristusu
na čast in povzdignile slovesnost
sv. evharistije. Prepojeni z božjim
blagoslovom smo po maši odšli v
dvorano, kjer smo nadaljevali s srečanjem.
Dan je bil izredno bogat, saj smo
po skupnem kosilu praznovali številne jubileje.
Sedemdeset jih je dopolnil naš Poldi Vretič.
14
Nasa luc-dec 2013.indd 14
70. rojstni dan so praznovali: gospod Poldi Vretič 20. oktobra, gospa Anita Keller 27. oktobra in gospa Marija Reinhalter 24. novembra,
prav na nedeljo celodnevnega srečanja. Gospod Kamin jim je čestital
in se zahvalil za redno prisotnost
pri nedeljskih mašah ter za obisk pri
celodnevnih srečanjih. Gospe Mariji
še posebno topla zahvala za veliko
uslugo, ki jo naredi vsako nedeljo
sosedam in prijateljicam, ko jih z
avtomobilom pripelje k sveti maši.
Njeno srce je polno ljubezni do bližnjega. Zaradi njenega plemenitega
srca je obisk pri sveti maši številnejši. Sam Bog vidi njena dobra dela.
Jubilejni rojstni dan je 15. novembra praznoval tudi gospod Leo Curk,
le z razliko od omenjenih za eno
»stopničko« višje - 80. rojstni dan. Za
njegov rojstni dan sta prišla iz daljne
Švedske sestra Marjetka in svak Andrej. Z obiskom sta mu podarila naj-
večje in najbogatejše darilo. Njuna
želja je bila, da Leu osebno stisneta
roko in mu v toplem objemu zaželita vse dobro. Ker je tudi Andrej, nekaj dni za Leovim (20. septembra),
praznoval 75. rojstni dan, smo skupaj slovesno praznovali v domačem
družinskem vzdušju. Na željo Lea in
Jožice sta za nekaj dni podaljšala
počitnice in se v nedeljo, 24. novembra, pridružila gostom v Merlebachu. Ker se gospod Andrej nikoli ne
loči od svoje harmonike, je v dvorani na čast gostov in vseh jubilantov
zaigral nekaj slovenskih melodij. Ob
zvokih harmonike se je oglasilo petje, ki je prepojilo in ogrelo vsa prisotna srca in veselo vzdušje je popestrilo praznično razpoloženje.
Bili smo v zadregi, ker so bile naše
običajne kuharice odsotne, a smo
hkrati z veseljem sprejeli ponudbo gospoda župnika Jožeta Kamina,
da nam pripravi hrano. Gospod Ka-
min nam je ponovno potrdil, kako
spreten in dober kuhar je! Gospodu
župniku, gospodoma Brunu in Janezu in gospema Mariji Erjavec in
Pierrette ter vsem, ki so priskočili na
pomoč, topla hvala. Rada bi se zahvalila tudi gospodu Poldiju Vretiču
in gospe Aniti Keller za podarjeno
vinsko kapljico in prijetne trenutke
ob prijateljskem kozarčku.
Tudi gospoda župnika Jožeta Kamina smo se spomnili in mu čestitali
za njegov petinpetdeseti rojstni dan,
ki ga je praznoval 12. novembra.
Pesem najlepših želja je spremljala slavljence s prisrčnimi željami
vseh prisotnih gostov. To so naši
zvesti člani, ki vsak na svoj način prispevajo svoj delež k naši skupnosti.
V društvu smo veseli in ponosni na
svoje ljudi, ki imajo močne slovenske korenine in ki so zvesti slovenski
skupnosti.
Jožica CURK
Sedemdeseti rojstni dan je praznovala cerkvena pevka Anita Keller.
70. obletnico je praznovala naša zvesta
Marija Reinhalter.
Leo Curk je bil ob čestitkah za 80. rojstni dan
vidno ganjen.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 11:00
žuPNIJe
Okroglih 55 je dopolnil župnik Jože Kamin.
Po vsaki maši se dobimo na pogovoru in enournem srečanju v slovenskem župnišču rue de Lens.
Škofija Metz sprejema novega škofa J. Christopha Lagleizeja.
H R Va Š k a
PuLJ
D
ragi rojaki! V zadnjem prispevku za »Našo luč« smo
obljubili, da se bomo z našimi prispevki pogosteje oglašali. Mesec avgust je bil namenjen počitku,
a je kar prehitro minil. Verjetno zato,
ker smo se aktivneje posvetili obisku
in druženju z otroki, vnuki, sorodniki
in prijatelji, seveda pa tudi soncu in
morskim radostim.
Z rednimi dejavnostmi smo začeli že 2. septembra – mešani pevski
zbor, dopolnilni pouk slovenščine,
kreativna delavnica, zdravo življenje, aktivnosti dramske in glasbene
sekcije itd.
Sredi septembra je Društvo Slovencev Labin priredilo druženje članov slovenskih društev iz Istre - malo drugače. Po navadi potujemo z
avtobusom. Tokrat smo se odpeljali
z linijo Pulj – Rabac, kjer nas je že
čakala ladja »Klinik« in nas odpeljala na otok Cres. Dobro razpoloženi smo se po skupinah potepali
po otoku, a ne za dolgo. Naša ladja
je imela na zgornjem nadstropju
velik žar. Z njega so že prihajale
vabljive vonjave po pečenih mesnih in ribjih dobrotah. Glasba je še
popestrila to dogajanje in prijetno
druženje. Zadovoljni in bogatejši
za nova poznanstva smo se proti
večeru ob zvokih slovenskih pesmi
vračali proti Pulju. Prisrčna hvala
Slovencem v Labinu, pa še kdaj nasvidenje!
Mislim, da je prav, da obvestimo
rojake po svetu o enkratnem dogodku v Istri, v Pulju, 28. septembra, ko
je več kot 20.000 vernikov v prekrasni puljski Areni prisostvovalo beatifikaciji pokojnega duhovnika Miroslava Bulešića za blaženega, ki je
trajala 57 let. Zaključil jo je papežev
prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri Svetem sedežu, kardinal
Angelo Amato. Blaženi Bulešić se je
rodil 13. maja 1920 v vasi Čabrunići
v Istri. Osnovno šolo je obiskoval
v Juršičih, semeniško gimnazijo v
Kopru, teologijo je študiral v Rimu.
Novo mašo je imel 11. aprila 1943.
Kot mlad duhovnik je bil zaradi vere
v Boga in pripadnosti Cerkvi neposredno po razdelitvi prvega svetega obhajila več kot dvesto otrokom
ubit v Lanišču, star samo 27 let.
V začetku meseca oktobra smo
se z našim društvom udeležili desetega, jubilejnega, vseslovenskega
srečanja na Hrvaškem. Prvič smo se
srečali v Pulju. Prav tukaj se je vse
začelo. Čeprav smo bili še majhno
društvo, je leta 2004 Zveza slovenskih društev na Hrvaškem prav nam
zaupala organizacijo prvega vseslovenskega srečanja, na katerem
Beatifikacija Miroslava Bulešića v Areni
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 15
Jubilejno, deseto srečanje slovenskih društev v Varaždinu
smo se zbrali člani vseh slovenskih
društev, ki delujejo na Hrvaškem.
Od tedaj se srečanja ponavljajo vsako leto, po navadi prve dni meseca oktobra. Organizator srečanja je
vsako leto drugo društvo – Reka,
Split, Šibenik … Tako imamo priložnost spoznavati širši krog rojakov
in kraje, kjer živijo. Letos smo se že
drugič zbrali v Varaždinu. Društvo
»Nagelj« je na ta način želelo poudariti praznovanje njihove pete
obletnice delovanja. Mesto je prelepo in si zasluži, da si ga večkrat
pridemo ogledat. Po neuspelem
poskusu, da bi se skupno fotografirali na Ormoškem mostu, na katerem poteka meja med Slovenijo in
Hrvaško, smo to uspešno izvedli na
nogometnem igrišču. Postavili smo
se v obliki številke 10 in fotograf z
reške »Bazovice« je lepo posnel nas
»zelence« - vsi udeleženci srečanja
smo namreč bili oblečeni v zelene
majice.
Pri popoldanskem srečanju in
druženju v gasilskem domu so se
nam pridružili dr. Boris Jesih, sekretar za Slovence v zamejstvu in po
svetu, Rudi Meljak, vodja sektorja
za Slovence v sosednjih državah, iz
veleposlaništva iz Zagreba pa prva
svetovalka Kristina Kliner ter konzul
Gregor Klemenčič.
Od 14. do 19. oktobra smo priredili Dneve slovenske kulture v Istri. Po
mestu so bili nameščeni plakati, razposlani so bili programi prireditev v
treh jezikih (slovenskem, hrvaškem,
italijanskem) s točnimi podatki o
kino- in gledališčnih predstavah. Po
ulicah Pulja in v gledališču se je slišal
slovenski jezik.
V Umagu je bila v Mestni knjižnici predstavitev monografije našega
člana, gospoda Martina Bizjaka, ki
je s pomočjo projekcije diapozitivov
osebno predstavil in razložil svoja
dela. Navzoči so bili tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po
svetu Tina Komel, vodja sektorja za
Slovence v sosednjih državah Rudi
Merljak, vodja kabineta ministrice
Sandi Bonaca ter predstavniki mesta Umag.
Naslednji dan se je v galeriji društva s svojimi slikami predstavil še
mladi talent Borut Skok. Oba umetnika sta bila z obiskom zelo zadovoljna.
Z navdušenjem je bil pri občinstvu sprejet film »Srečen za umret«
in gledališka predstava »Srečno ločena«, medtem ko je monodrama »Kurba« izzvala različne odzive in sprožila
med občinstvom živahne razprave.
Dnevi slovenske kulture so bili
precej naporni za organizatorje in
nastopajoče. To velja še posebno za
15
16. 12. 13 11:00
žuPNIJe
pevski zbor Encijan, ki je 17. oktobra
nastopil tudi v Karlovcu.
V Karlovcu so v dvorani mestne
knjižnice praznovali 20. obletnico
delovanja osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem. Prisotni so bili:
veleposlanik republike Slovenije na
Hrvaškem Vojko Volk, prva sekretarka veleposlaništva Kristina Kliner ter
drugi visoki gostje. Mesto Karlovec
so predstavljali: namestnik župana
mesta Karlovec, ravnatelj mestne
knjižnice Mirana Jarca Novo mesto
in drugi visoki gostje. Odprtje je bilo zelo slovesno, nastopil je tudi naš
pevski zbor Encijan z dirigentko Paolo Stermotić z doživeto izvedenimi
tremi himnami, kulturnim programom mladine in zaključnimi govori.
Dneve slovenske kulture smo 19.
oktobra zaključili v Poreču v prekrasni dvorani Sabornice s koncertom
treh zborov: MePZ Encijan, ŽePZ
Mendule iz Poreča in MePZ Postojna, ki so kot gostje iz Slovenije navdušili s svojim petjem.
In že smo v mesecu novembru.
Ob dnevu mrtvih vsak od nas opravi
miselno popotovanje v preteklost
in k svojim dragim, ki so nas zapu-
Odprtje razstave v Umagu – Danica Bojković, Martin Bizjak, ministrica Tina Komel
stili, obiščemo njihove grobove in
prižgemo svečke. To sem storila tudi
sama in se odpravila domov v Slovenijo. Globoko sem se zamislila ob
grobovih mojih dragih in se zavedla
pomembnosti naših življenjskih korenin. Letos nas je spremljalo nenavadno sončno vreme ter topli večeri,
posejani s tisočerimi plameni sveč
na pokopališčih, ki so se pomešali s
prav tolikimi lepimi spomini na naše
najdražje. Polna čustvenih doživetij
in spominov sem se spet prebudila
v moji novi domovini.
SKD Istra Pulj je v sodelovanju z
udeleženci slovenskega pouka slovenščine in njihovo učiteljico Dragi-
MePZ Encijan v Poreču
co Motik pripravilo zanimivo martinovanje v galeriji društva. Priznani
slovenski etnolog, dr. Janez Bogataj,
nas je s svojim predavanjem popeljal v našo lepo Slovenijo in nam
predstavil slovenske običaje, povezane z martinovanjem.
Slikovita projekcija, hribčki, vinogradi, zidanice, race in klobase, ki
se sušijo prav za ta praznik. Zdelo se
nam je, da so prav zadišale. Kasneje
smo ugotovili, da to niso bile vonjave klobas, ampak vonj pečenih rac,
mlincev in rdečega sladkega zelja.
Vse to so pripravile članice slovenskega društva v kuhinji slovenskega
doma. Ponosni smo na pridne roke.
Ivanka Koletnik
Miklavž v Augsburgu
Slavljenca Vera in Marjan Logar
ravensburg - Marjan Logar praznoval 70. rojstni dan
Okroglih sedemdeset let je izpolnil
v začetku oktobra slovenski rojak
Marjan Logar iz Weingartna pri Ravensburgu. Luč sveta je zagledal v
nemirnem času druge svetovne vojne, 7. oktobra 1943, v izgnanstvu,
v italijanskem kraju Pavija. Ko so se
vojne razmere umirile, se je družina
vrnila domov v Novi Svet pri Hotedršici. Tu je odraščal. V Litostroju v
Ljubljani se je izučil za kovinostrugarja. Kmalu po odsluženem vojaškem roku se je podal v Nemčijo in
prišel v Düsseldorf. Leta 1970 se je
preselil v Weingarten. Zaposlitev je
našel pri firmi Müller, kjer je delal
vse do upokojitve 2008. Tu je spo-
znal tudi življenjsko sopotnico Vero
in se z njo leta 1973 poročil. Ko se letos skupaj ozirata na prehojeno pot,
ugotavljata, da je dolga polnih štirideset let. Tako Marjanu za okrogli
rojstni dan, kot tudi obema za okroglo obletnico poroke kličemo vsi, ki
vaju poznamo: »V zdravju, sreči in
zadovoljstvu naj vama teče življenje
še mnogo let!«
R. Kutin
še dve Elizabeti: Elizabeto Bonifarti
in Elizabeto Dovžan. Obema smo ob
prazniku čestitali in jima zaželeli vse
dobro. Hkrati smo praznovali tudi sv.
Martina, god našega Antona Martina
Slomška in blagoslovili naše novo vino – imenujemo ga Elizabetino vino
- in ga z veseljem poskušali.
Z žalostjo smo sprejeli novico, da
je 10. novembra v Našem domu na
Vranskem, le en dan pred dopolnjenim 89. rojstnim dnevom, umrla
Marija Pečovnik, mama našega župnika Izidorja Pečovnika. Pogrebne
slovesnosti na Vranskem se je udeležilo tudi veliko Dorijevih faranov iz
Berlina, prisoten je bil tudi Jožef Ciraj (nekdanji konzul v Berlinu) z ženo dr. Marto Ciraj, ki se je v cerkvi v
imenu Ministrstva za notranje zade-
ve RS, v imenu berlinskih Slovencev
in v svojem imenu na poseben način
spomnil srečanj s pokojno Dorijevo
mamo Marijo in se Bogu zahvalil za
njeno življenje.
Ob izgubi svoje drage mame se
gospod Dori iz srca zahvaljuje vsem,
ki ste mu izrekli sožalje, darovali za
svete maše ali za potrebe cerkve na
Vranskem in pokojno mamo spremi-
N E M Č I J a
auGSBuRG
Miklavževanje v Augsburgu
Sveti Miklavž je letos obiskal slovensko župnijo v Augsburgu na prvo
adventno nedeljo, 1. decembra. Vse
se je dogajalo v prostorih Slovenskega župnijskega doma, ki jih augsburška škofija daje na razpolago
slovenski župniji. Mašo in program
pred prihodom častitljivega dobrotnika so s petjem oblikovali pevci Slovenskega mešanega pevskega
zbora iz Augsburga pod vodstvom
župnika Romana Kutina. Za vezni
tekst med pesmimi sta poskrbeli sestri Katharina in Annamaria Savski.
Slednja je v programu nastopila tudi
s harmoniko in si z igranjem prislužila zaslužen aplavz. Pred kratkim
je na tekmovanju v Sindelfingnu pri
Stuttgartu osvojila drugo mesto, za
kar zasluži vse priznanje in čestitke.
Ob pogrnjeni mizi se je letošnje miklavževanje izteklo v duhu prijetne-
BERLIN
M
esec november je potekal v
znamenju različnih praznovanj, osebnih praznikov in
praznika naše farne zavetnice sv. Elizabete. Vse skupaj smo praznovali v
soboto, 16. novembra, na predvečer
njenega godu. Veseli smo, ker imamo v župniji poleg farne zavetnice
16
Nasa luc-dec 2013.indd 16
ga kramljanja in prepevanja slovenskih narodnih pesmi.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 11:00
Župnije
ESSEN
M
Martin in Terezija
Otroci z Elizabeto Dovžan (največja)
Vlado in Tončka rada prideta v skupnost v
Asel/ Hannover.
Božo praznuje rojstni dan.
artinovanje smo imeli 10.
novembra v Essnu po maši. Dogodek »kar tako«
ima takšno ime zaradi tega, ker je v
času okrog godu sv. Martina, čeprav
s samim svetnikom ni v nobenem
»sorodstvu«. Skozi desetletja so bile
v župniji nekatere prireditve, teh pa
je vedno manj zaradi tega, ker je tudi nas tukaj vedno manj. V Essnu je
namreč tako, da je le peščica prostovoljk, od katerih je odvisna priprava
in postrežba prijaznih ljudi, ki po
sveti maši v cerkvi pridejo tudi na
druženje v župnijsko dvorano. V cerkvi nas je še kar precej, v dvorano pa
jih pride okrog dvajset. Tako je sedaj
ostalo le še »martinovanje« in dan
staršev. Letos ni bilo več adventnega
bazarja in ne dneva državnosti. V letu 2014 bo dan slovenske kulture le
v Krefeldu. Miklavževanje je v organizaciji pevskega zbora »Slovenski
cvet« v Moersu, pa tudi pri Društvu
Bled v Essnu ga pripravijo udeleženci dopolnilnega pouka slovenskega
jezika.
Seveda v okviru našega pastoralnega področja v petih nadškofijah
ostaneta dve glavni skupni prireditvi, binkoštno srečanje in romanje
v Kevelaer.
Dobiček 110 € od martinovanja
smo namenili družinam v stiski v
Sloveniji.
Lepo se zahvaljujem prostovoljkam v kuhinji in za točilno mizo, pa
tudi dobrim gospodinjam, ki so prinesle pecivo in tistim, ki so pomagale pri pospravljanju dvorane. Pa tudi
vsem, ki ste bili v dvorani – in ste
prispevali za dober namen.
Zdaj že pokojni prijatelj Tone Frančič
ob župniku Lojzetu
GÜTERSLOH
V nadškofiji Paderborn je naša oltarna skupnost vedno manjša. Vedno
so kakšne ovire – v glavnem zdrav­
stvene – da še od tistih maloštevilnih k maši pride od štiri do deset
ljudi. Drugače je bilo 16. novembra,
saj smo imeli sveti krst Soraye – Sare Gračnar, druge hčerkice Klavdije
in Ismaila Cihana. Rojena je bila 5.
oktobra v Krefeldu, kjer družinica
stanuje. Botrica je bila Klavdijina sestra Natalija, poročena Peters. Med
krstom je na svoj način lepo sodelovala triletna sestrica Jolie Barbara.
Božja Ljubezen naj bedi nad njihovim domom!
ESSEN
Dne 27. novembra smo se poslovili
od našega dobrega farana Toneta
Frančiča.
V julijski številki Naše luči (letnik
2013, str. 29) je bil njemu posvečen
kratek članek, saj je 25. maja dopolnil 80 let. Rojen je bil leta 1933
v bližini Lendave. V zadnjih mesecih življenja je veliko časa preživel
Krst Lare Poburski
li na njeni zadnji poti. Iskrena zahvala tudi sobratom duhovnikom.
HANNOVER ASEL
Tu vedno znova veseli prihajamo k
sv. maši in k skupnim srečanjem. Za
organizacijo poskrbijo pridne žene
in vse pogostijo z najboljšimi specialitetami. Z nami pa sta praznovala
jubilanta Terezija Jelenc in Martin
Frištavec. Toda – veselje se včasih
pomeša z žalostjo … Sočustvovali
smo s Silvo Weber, ki ji je na ta dan
umrla mama.
HAMBURG
Po slovesni sv. maši so praznovali
10-letnico delovanja župnika Dorija
v Hamburgu (v Berlinu je sicer že 18
let). Pripravili so mu res lep praznik,
z veliko in fantastično pojedino. V
spomin so mu poklonili knjigo z najlepšimi dogodki minulega desetlejanuar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 17
tja, spomnili so se tudi njegove pred
kratkim umrle mame in darovali za
maše. Predsednica Vera Šeme mu
je pripravila zelo lep nagovor in zahvalo. Dori pravi, da je vsem za vse
iskreno hvaležen in vesel, da sme
delovati med njimi.
Teden kasneje smo imeli lep krst
Lare Poburski, druge hčerke Marijane in Tobiasa Poburskega, prva hčerka je Zina. Botrici sta bili prijateljici
Vanessa in Britta. Marijanina starša
Slavka in Jože Vidmar sta, kakor tudi
mlada družina, stalna obiskovalca
sv. maše in srečanj ter skupnih izletov. Obakrat smo potem na ponedeljek imeli lep izlet v Travemünde in
Lübeck na božični trg.
Ja, mesec november nas je spomnil na našo minljivost, na to, da ne
vemo ne ure ne dneva. Zato smo se
s toliko večjim veseljem v adventu
pripravljali na božič, na prihod našega Odrešenika.
M. Mošnik
Ob krstu Sare Gračnar v Güterslohu
Na Martinovo nedeljo
17
16. 12. 13 11:00
Župnije
v bolnišnici. Umrl je 22. novembra
na intenzivnem oddelku v Marienhospital v Altenessnu. Njegovi domači so se za pogreb dogovorili z
domačim, nemškim župnikom. Ker
sem bil prav na ta dan skupaj s
predsedniki slovenskih društev tudi
slovenski duhovnik v Severnem Porenju – Vestfaliji povabljen s strani
veleposlaništva RS v Nemčiji na srečanje s predsednico slovenske vlade
Alenko Bratušek v Düsseldorf, sem
pripravil poslovilni tekst, ki ga je v
mrliški dvorani v mojem imenu prebral član našega župnijskega sveta,
gospod Rudolf Zdovc.
»Poslavljamo se od našega cenjenega in dobrega farana in prijatelja
Toneta. Ni dolgo, kar smo se veselili njegovega osemdesetega rojstnega
dneva. Pred nekaj tedni je bil še med
nami pri slovenski maši, kamor je zvesto in redno prihajal. Spominjamo se
ga, kako rad je vedno pomagal tako v
cerkvi kakor pri naših prireditvah, ob
pripravi dvorane ali za točilno mizo.
Kot župnik bi si želel še več tako dobrih ljudi. Odkar sem prišel v Essen, se
je vedno zanimal, kako mi gre, ali potrebujem kakšno pomoč. Imel je ključe
našega župnišča v Essnu. Kadar me ni
bilo tukaj, sta z ženo Marijo prihajala,
da sta poskrbela za rože, pošto in karkoli je bilo potrebno. Pomagala sta pri
pakiranju in razpošiljanju Naše luči
in župnijskega glasila. Če sem kdaj
potreboval prevoz, mi Tone nikoli ni
odrekel usluge. Ker sta z Marijo vedela, da nimam gospodinje, sem bil večkrat tudi povabljen k njima na obed.
Kar ni vedel, kako bi mi še pokazal,
da mi želi pomagati. Tako mi je vedno
prihajal naproti, ko sem šel v cerkev,
da bi mi nesel torbico, v kateri imam
vedno potrebščine za sveto mašo. Saj
bi jo lahko nesel sam, a sem mu dovolil, ker mu je bilo to v veselje. Še vedno
ko prihajam v cerkev, vidim v spominu
ta prizor, čeprav Toneta ni več. Lahko
rečem - bil mi je iskren prijatelj od prvega dne.
Ko je bil sprejet v Marienhospital,
sem ga večkrat obiskal. Podelil sem
mu zakrament bolniškega maziljenja, skupaj sva molila. Doživljal sem
njegovo hvaležnost, kar je pokazal
z nasmehom kljub bolečinam. Dragi
prijatelj Tone! Vaš prostor v cerkvi bo
odslej ostal nezaseden. Čeprav boste
tam nevidni, boste pa vedno navzoči
v mojem in našem spominu, v mojih
in naših molitvah.
Hvala vam za vso prijaznost in pomoč. Mirno počivajte v zemlji svoje
nove domovine! Vaša duša naj se raduje v večnem domu nebeškega Očeta. Vaš hvaležni župnik Lojze in vsi
naši farani.«
Dragi vsi naši farani in faranke,
dragi vsi bralci in bralke Naše luči –
slava Bogu na višavah in mir ljudem
na zemlji naj nam odzvanja skozi vse
novo leto 2014!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Frankfurt
martinovanje ...
rišel bo svet Martin, iz
mošta bo delal vin«. Prav
gotovo nam je znano
besedilo narodne pesmi, iz katere so
vzete prejšnje besede. In tako smo
v soboto pred Martinovim godom
v frankfurtski slovenski župniji pripravili že 40. martinovanje. Končno
pa, ne samo da smo Slovenci, tudi
živimo večinoma sredi prave vinorodne pokrajine, ki se razteza ob rekah
Majni, Rajni, Nekarju in Mozeli. Res
pa je tudi, da je v Frankfurtu seveda bolj doma pivo in jabolčno vino
oziroma jabolčnik, kot mu pravimo.
Martinovanje smo začeli z nedeljsko mašo v cerkvi Svetih apostolov,
nadaljevali pa seveda v dvorani poleg cerkve. V gosteh smo imeli tokrat tri muzikante Lojzeta Ogorevca
iz Pišec, ki so znali ustvariti res lepo
in veselo vzdušje med vsemi stotimi prisotnimi, ki so prišli na to našo
letošnjo prireditev. Pravzaprav jih
je bilo še najmanj iz Frankfurta, pa
čeprav so imeli to prireditev takorekoč doma. Nekateri prihajajo redno, drugi pa se prikažejo občasno,
kakšen pride na novo, vsi skupaj pa
doprinesejo svoj delež k vzdušju in
zadovoljstvu. K vzdušju pa doprinesejo seveda tudi vsi tisti, ki imajo na
skrbi priprave, ki kuhajo, pečejo in
strežejo ter na koncu pospravljajo ali
pa poskrbijo tudi za nastanitev mu-
»P
zikantov. Saj jih vsi, ki redno prihajamo, tudi poznamo. Hvala njim in
vsem, ki nam priskočijo na pomoč.
... miklavževanje ...
Letos pa je Miklavž v Frankfurt res
pohitel, saj nas je obiskal že 1. decembra, na prvo adventno nedeljo.
Dvorano v cerkvi Marijinega Srca
smo res do konca napolnili, v cerkvi
pa se je za mašo našlo še kar nekaj
prostora, tako na sedežih kakor na
stojiščih. Z recitacijami in igranimi
prizori so se otroci pod vodstvom
učiteljice Natalije (med njimi pa tudi nekateri starejši) predstavili dobrotniku Miklavžu, zato pa so bili
nagrajeni z njegovimi spodbudami
in darovi; pa tudi vsi drugi odrasli, ki
so do konca vztrajali, niso odšli praznih rok. V prijetni družbi, klepetu
in ob dobri hrani je bilo Miklavževo
popoldne in večer prijetno in res
lepo vabilo k duhovno bogatemu
adventu.
... krst in začetek potovanja ...
Pri Ritscherjevih v Frankfurtu so v poletnih mesecih sprejeli v svojo družino tretjega otroka, fanta po imenu
Simon Franz Jakob, ki se je pridružil
sestri Jani in bratu Danielu. Rojstvo iz
vode in Duha (sveti krst) pa se je nad
njim zgodilo v nedeljo, 24. novembra, na zadnjo nedeljo cerkvenega
leta, nedeljo Kristusa Kralja. Tudi prvorojenka Jana je bila krščena v novembru, seveda nekaj let in dni prej.
.
Martinovanje 2013
Ko nazdravimo, vstanemo.
Tile so v tekmovanju pokazali svoje plesno znanje.
18
Nasa luc-dec 2013.indd 18
Robertu je vstopnica prinesla pečeno gos.
Veselje staršev, ko Simon postaja božji otrok.
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 11:00
Župnije
Miklavž je pozorno poslušal.
Naj novokrščenec Simon raste in se
razvija za tisto pravo življenje, ki ga
je prineslo Življenje samo.
... ter sklep poti
V začetku novembra pa je zemeljsko
življenje zaključila 83-letna Ana Le-
MANNHEIM
Miklavž, otroci in mnogo odraslih
v Mannheimu
ačetek decembra je bil za Slovence v Mannheimu nekaj izjemnega. Zbralo se nas je toliko, kot že dolgo let ne. Pri vsem
preštevanju, koliko bi se nas lahko
zbralo, nismo pričakovali kaj več kot
trideset. Zbralo pa se nas je preko
petdeset. Kar nekaj novih, do zdaj
nepoznanih mladih obrazov je bilo
videti. Za našo postarano skupnost
je bil to božji blagoslov, za Slovenijo pa nekaj mladih ljudi manj v
domovini.
Pri maši na prvo adventno nedeljo
smo bili skupaj z nemško župnijo St.
Hildegard. Bal sem se, da se bomo
Slovenci v veliki cerkvi izgubili, nazadnje pa smo bili največja skupina
v cerkvi. Gotovo je bilo domačinov
več kot nas, a so bili razkropljeni po
vsej cerkvi, mi pa smo bili skupaj in
proti slovenski navadi celo bolj spredaj. Maša je bila v nemškem jeziku,
prvo berilo je v slovenščini prebrala
naša priljubljena učiteljica dr. Mira
Delavec, prošnjo pa je prebrala Leonie Klenk, ministrantka v tamkajšnji
župniji, ki tekoče govori slovensko.
Po slovenskem berilu in na koncu
smo zapeli dve slovenski pesmi. Res
da ni bilo dosti slišati, saj so bile orgle glasnejše, a tudi Nemcev ni bilo
slišati pri njihovih pesmih.
Drugo prijetno presenečenje je
bilo v dvorani. Otroci so pod vodstvom učiteljice Mire pripravili obsežen in lep program. Največji dve,
Leonie in Kim, sta bili napovedovalki, predšolski otroci pa so zaplesali
»račke«, nato celo slovenski folklorni
ples in to brez treme. Celo nasprotno, zelo sproščeni so bili in celo uživali so. Helena in Amelie, ki že več
Z
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 19
gvart, rojena Kovač, iz Brechna (kraj
leži ob A-3 med Bad Cambergom
in Limburgom). Doma je bila iz Šoštanja oziroma njegove okolice. Naj
počiva v miru!
rem
let hodita v šolo, pa sta pripravili lutkovno predstavo, nato pa še kviz o
znanih slovenskih ljudeh. Odgovarjali in med seboj tekmovali sta dve
skupini odraslih.
Oglašali so se že prazni želodci pri
otrocih in odraslih, zato so otroci začeli klicati Miklavža. Njegov prihod
so naznanili parkeljni z žvenketanjem verig, a jim Miklavž ni dovolil
priti v dvorano. Tako so otroci lahko
brez strahu dočakali Miklavža. Niti
najmlajši se ga niso bali, ampak napeto pričakovali, kaj bodo doživeli.
Ko jih je Miklavž spraševal, če so bili
pridni, če so ubogali mamo in ata, če
se radi učijo in delajo naloge, je bilo
vsevprek slišati ja, ja, ja. Le ob vprašanju, če znajo kaj moliti, so nekoliko obnemeli, mogoče niti razumeli
niso vprašanja. Potem se je opogumil Luis in razločno zmolil molitev
Sveti angel. Po razdelitvi daril so
bile mize kmalu polne igrač, knjig
in slaščic, pa tudi že praznih ovitkov
čokolade, tako da so nekateri otroci
izgubili lakoto.
Kosilo nam je letos pripravil Damjan Kamenšek, starši otrok pa so
kljub temu imeli precej dela z razdeljevanjem hrane in pijače ter nato s pomivanjem. A na utrujenost
so kmalu pozabili, saj se je začel
družabni del. Najprej je tenorist
Jernej zapel venček koroških božičnih pesmi, potem sta skupaj z Ano
Omejec, ki je za pol leta prišla v Heidelberg na študij, zapela narodno
pesem »Al me boš kaj rada imela«.
To je bila spodbuda, da se je začelo
skupno petje narodnih pesmi. Ko
smo se začeli zadovoljni razhajati,
je bila pri vsakem prisotna obljuba, da se bomo radi spet srečali ob
naslednji prireditvi v februarju. Še
prej pa seveda tudi pri slovenskih
mašah dvakrat na mesec.
Miklavž tudi v Herbolzheimu in
Vöhrenbachu
Na predvečer druge adventne nedelje smo se zbrali k slovenski
maši v Herbolzheimu. Kar štirje
ministrantje so bili ob oltarju: Liljana, Jula, Jiři in Tommy, pri branju prošenj pa se jim je pridružil
še Jonatan. Po maši smo v gostilni
Schützen pričakali Miklavža. Otroci iz družin Hormuth in Schmidt
so pripravili program, seveda pod
vodstvom učiteljice Mire. Letitia in
Jonatan iz glasbene družine Hormuth sta pokazala, kako že znata
zapeti in zaigrati, Liljana, Tommy in
Jiři pa so se predstavili z znanjem
slovenskega pripovedovanja. Veseli smo jim prisluhnili, zadovoljni,
da se še najdejo otroci, ki so pripravljeni hoditi v slovensko šolo.
Mnogi starejši, ki se morda počutijo nekoliko osamljene, so se lahko
razvedrili in se v počutju vrnili v
tiste čase, ko so bili njihovi otroci
še majhni in so jim vsako leto pripravljali Miklavževo praznovanje.
V Vöhrenbach otroci, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika, sicer niso
navajeni prihajati s starši k slovenski
maši, zato jih ni bilo. Imamo pa zato
štiri, ki zvesto ministrirajo pri maši:
Jana in Luca Scholl, Robi Golob in Tamara Dežman (njen oče je bratranec
v Sloveniji znanega zgodovinarja Jožeta Dežmana). Pri branju prošenj se
je pridružila še Lena. Ko je prišel Miklavž, so se mu predstavili z recitacijo
in pesmijo v nemškem jeziku. Bolj kot
miklavževanje je v Vöhrenbachu tradicija skupnega kosila v decembru.
Letos sta za to poskrbela Tomaž Golob in Slavko Kramar. Oba sta imela
kar hude zdravstvene težave, a jim že
gre na bolje, tako upamo, da bomo
z njima praznovali še kašno okroglo
obletnico. Hvaležni jima želimo, da
bi jima Bog v naslednjih desetletjih
naklanjal dosti zdravja. Za napitnico
jima je zapel tenorist Jernej, potem
pa smo mu vsi pritegnili. V Schwarzwaldu namreč Slovenci še posebej
radi prepevajo.
Janez Modic
Učiteljica Mira s svojim zborčkom.
Toliko je bilo otrok ob Miklavžu.
Ana Omejec in Jernej Žagar med petjem
Vöhrenbach - 70-letnika Slavko Kramar in
Tomaž Golob
19
16. 12. 13 11:00
Župnije
München
Delavnica adventnih venčkov
četrtek, 28. decembra, smo
na slovenski župniji pripravili tretjo delavnico izdelovanja
adventnih venčkov. Župljanke vseh
starosti, nekatere že izkušene pletilje
vencev, druge čisto »nove«, smo se
z veseljem lotile izdelovanja adventnih venčkov. In kakšne lepe simbole
adventnega časa smo ustvarile! Pletle smo z različnim zelenjem cipres,
tise, jelke, pušpana, božjega drevca, na koncu pa smo na zeleni krog
pritrdile štiri svečke in ga okrasile z
najrazličnejšimi okraski. Naše pridne
roke so izdelale še kar nekaj dodatnih
venčkov, ki so bili naprodaj v času
adventne duhovne obnove. Na prvo
adventno nedeljo je g. Jože Zadravec
na koncu svete maše venčke blagoslovil in blagoslovljene smo odnesli
na svoje domove, da nas bodo v adventnem času spodbujali pri duhovni
pripravi na Jezusovo rojstvo.
Barbara Alič
V
Krst
V novembru preteklega leta je bil
krščen Karl Ruben Hempel. Veselila sta se starša, oče Martin in ma-
ma Elizabeta Hempel, roj. Javornik.
Botrica je bila mamina sestra Ana
Hecht in očetov brat Frank Hempel.
Slovesnost ob podelitvi zakramenta
božjega otroštva in sprejema v katoliško Cerkev je potekala v domači
fari v kapeli sv. Janeza Nepomuka v
Olchingu, nedaleč od Münchna.
Adventna duhovna obnova
Pred prvo adventno nedeljo je potekala v župnijskem domu duhovna
priprava na adventni čas za naše farane. Letos je bila po številu udeležencev slabše obiskana kot pretekla
leta, bila pa je po vsebini izredno
blagodejna in dragocena duhovna
obogatitev. Vodil jo je salezijanski
duhovnik Jože Zadravec, dolgoletni sodelavec uredništva Družine,
poznan po člankih v tem verskem
listu pa tudi po številnih knjižnih
izdajah. Poleg pisateljskega daru pa
ima tudi bogato in raznoliko predavateljsko sposobnost in pričevanjsko moč. Podajal je svoje misli za
duhovno spodbudo s paleto citatov
iz literature in iz vsakdanjega življenja. Poslušalci so se veselili neverjetnega znanja in duhovne globine mnogih literatov in predavatelja
samega.
Karl Ruben je postal božji otrok.
STUTTGART
Naši rojaki iz Oberstenfelda
saka naša podružnica na
tem širnem nemškem področju je dragocena in zlata
vredna skupnost, kjer se slovenski
ljudje zbirajo okrog oltarja božje
Besede in oltarja svete evharistije.
In tako lepa je tudi naša skupnost v
Oberstenfeldu. Gospodov oltar jih
povezuje, združuje in krepi versko
ter narodno zavest. Glavni osebi za
povezovanje Slovencev tukaj sta
gospe Mathilde Mencin in Ivana
Klemen, ki za vsako naše srečanje
organizirata vse potrebno, da se
ljudje lahko zberejo in družijo. Za
njun napor in delo se jima iz srca
zahvaljujem, prav tako vsem našim
V
20
Nasa luc-dec 2013.indd 20
Dejavnost prisotnih ni bila samo
v poslušanju, ampak v precejšnjem
delu tridnevne duhovne obnove tudi v pogovoru, adoraciji pred Najsvetejšim, molitvi in tudi osebnem
srečanju z voditeljem. Duhovni dnevi so se začeli v petek, 29. novembra,
z večerno mašo in uvodnim premišljevanjem. Zaključek pa je bil na
prvo adventno nedeljo, prav tako v
kapeli župnijskega doma, ko se je
udeležencem pridružilo pri maši še
nekaj drugih slovenskih faranov.
Miklavžev večer
V soboto, dan po Miklavževem godu,
smo bili deležni njegovega obiska
tudi v münchenski župniji. Tokrat nas
je našel v nekoliko manjšem številu,
pa vendar je bil kar dobre volje med
nami. Predvsem pa je bil radodaren
s pohvalami in darili za otroke. To
radi slišijo in sprejmejo otroci in starši. Zato se Miklavža nikoli ne naveličamo pričakovati, otroci z velikimi
očmi, odrasli z radostnim pogledom
nanje in spomini na svoje otroštvo.
Seveda nas je Miklavž, ki ima vse
zapisano v svoji knjigi, tudi malo pokaral in spodbujal, da se splača biti
priden in dober. To vodi v nebesa in
tam je nadvse lepo.
Praznovanja se je udeležilo 15
družin z otroki in še nekaj odraslih.
Na začetku je poskrbel za vzdušje pričakovanja Oliver Kozar s svojo harmoniko. Barbara Alič in Karmen Zidar-Kos sta uprizorili pogovor
dveh angelov in otroci so že imeli
oči na pecljih. Tako so kar hitro peli
z njima pesmico na čast nebeškemu
dobrotniku. Trikrat so poklicali Miklavža tako glasno, da se je prebudil
in prišel med nas. Povabil je otroke
k sebi in razdelil rdeče vrečke, polne dobrot. Po srečanju z Miklavžem
smo seveda ostali skupaj in se pokrepčali z dobrotami. Pripravile so
jih dobre žene, ki na ta način posnemajo Miklavža vse leto.
župnijski sodelavci
Delavnica - izdelovanje adventnih venčkov
v Münchnu
Udeleženci duhovne obnove
rojakom, ki se iz meseca v mesec
zbirajo v Oberstenfeldu.
Romanje k Ave Mariji
Kot vsako leto smo se tudi letos
v zelo lepem številu ob prazniku
vseh svetih zbrali v romarski cerkvi pri Ave Mariji. Letošnje bogoslužje je vodil župnik Janez Modic
ob somaševanju župnikov Romana
Kutina in Aleša Kalamarja. Sveta
maša za naše rajne je bila duhovno
doživeta in lepota slovenskih cerkvenih pesmi je sveti liturgiji dala
posebno celoto. Na koncu maše
smo naredili še skupinsko fotografijo, ki nas bo spominjala, da smo
bili Slovenci v letu 2013 zbrani na
tem svetem kraju in molili za naše rajne.
Praznik vseh svetih pri Ave Mariji
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 11:00
žuPNIJe
obisk prof. dr. jožeta Urbaniča
V Slovenskem domu me je po dolgih
letih, odkar sva se nazadnje videla,
obiskal moj vzgojitelj in profesor dr.
Jože Urbanič. Veselje ob srečanju
je bilo zelo veliko, saj je bil gospod
profesor moj prvi vzgojitelj in predavatelj v malem semenišču v Mariboru. Leta 1995 sem vstopil v Slomškovo malo semenišče v Mariboru. Ob
dr. Urbaniču sem začel spoznavati
globino filozofije, logike, kozmologije in lepoto svetovne književnosti.
Gospod profesor je zelo inteligenten
in izredno razgledan človek. Njemu tudi dolgujem veliko zahvalo za
svoj duhovniški poklic, ker mi je vso
srednješolsko izobraževanje stal ob
strani in me podpiral v moji odločitvi, da postanem duhovnik.
Medgeneracijski popoldan z dr.
Miro Delavec
V dvorani svetega Konrada v Stuttgartu smo imeli zanimivo in poučno predavanje, ki sta ga organizirali
društvo KD Slovenija – Stuttgart in
slovenska župnija. Predavateljica dr.
Mira Delavec je v predavanju o slovenskih narodnih nošah prikazala
zgodovinski, etnografski in kulturni pomen slovenskih narodnih noš.
Predavanje je popestrila predstavitev narodnih noš v živo. Slovenija
ima zelo bogato kulturno dediščino,
ki je v duši slovenskega človeka še
kako globoko zapisana.
izlet upokojencev v samostan
Andechs
V slovenski župniji smo z našo skupino upokojencev obiskali znamenito
benediktinsko opatijo in romarsko
cerkev v Andechsu. Na izlet smo se
odpravili z avtobusom in z dobro
voljo v srcu. Po poti smo molili rožni
venec in prepevali slovenske pesmi.
V Augsburgu smo imeli skupaj z župnikom Romanom sveto mašo. Nato
smo odšli do znamenite opatije, kjer
smo imeli zelo dobro kosilo. Sledil je
ogled destilacije in lepe cerkve. Naše
druženje je bilo prijetno in koristno. V
teh bolj mrzlih dneh, ko se vsak raje
drži svojega toplega stanovanja, so
takšna župnijska druženja toliko bolj
dobrodošla. Bog daj, da bi tudi v bodoče še imeli takšne izlete, kjer bi slovenska molitev in pesem ter druženje
krepilo naše župnijsko življenje.
nova računalniška oprema v Slovenskem domu
V Slovenskem domu, kjer je tudi
župnijska pisarna, je zob časa do
konca izrabil naš računalnik in ostalo opremo, ki sta nepogrešljiva pri
opravljanju pisarniškega dela. Že
dolgo sem želel, da bi župnija kupila nov računalnik, fax, skener in
LCD projektor. Ob koncu leta je iz
Slovenije prišel dr. Aleš Frece, profesor na fakulteti za računalništvo v
Mariboru, in nam namestil nov računalnik z vso pripadajočo opremo.
Bogu hvala, da nam je ta projekt
uspel in hvala gospodu profesorju
za njegov trud in delo.
Prof. dr. Jože Urbanič na obisku
pri župniku Alešu
Prof. dr. Aleš Frece ob novi računalniški
opremi v Slovenskem domu
Dr. Mira Delavec skupaj z mladimi na predavanju o slovenskih narodnih nošah
naši ministranti
Pri vsaki sveti maši so poleg duhovnika zelo pomembni ministranti in
ministrantke, ki s strežbo pri svetem oltarju obogatijo sveto liturgijo.
Naša skupina ministrantov in ministrantk, sestavljena od osnovnošolcev do študentov in mladih v poklicih, je zelo prizadevna in zvesta.
Hvaležen sem jim za njihov trud in
pomoč pri vsaki sveti maši!
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
Izlet upokojencev v samostan Andechs
S R B I J a
Miklavževanje v vojvodini
o stari navadi je bilo tudi letos
miklavževanje v slovenskem
društvu »Planika« v Zrenjaninu. Kot prireditelji in zaslužni za
lepo doživetje so bili navzoči in sodelujoči: predsednica društva – požrtvovalna Martina Drča, učiteljica
slovenščine Milena Spremo, voditeljica pevskega zbora Daniela Avram, voditelj za stike s Cerkvijo in
Karitas ter referent za socialna vprašanja Karči Sarvaič ter njegova žena, dolgoletna blagajničarka Andža,
prejšnja učiteljica slovenščine Vera
Popović, odgovorni za informatiko
Robert Rogelj, tajnica Magdalena
Žegarac ter predsednica nadzornega odbora Vesna Tucič. Po uvodnem
pozdravu predsednice, ki je najavila
točke večernega srečanja in pouda-
P
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 21
rila, da bo osrednja točka Miklavžev
prihod in obdaritev pridnih otrok, je
še dodala, da je letošnjo obdaritev
omogočil velikodušni prispevek mariborske nadškofijske Karitas. Nato
je zbor Planika zapel nekaj slovenskih pesmi. Sledil je zanimiv spored
obiskovalcev slovenskega pouka, ki
ga imajo v prostorih gimnazije v
Zrenjaninu. Otroci so zelo sproščeno in prisrčno zapeli nekaj pesmi
ter postavili nekaj ugank. Miklavž je
obdaril otroke. Otroci – nekateri že
tudi starejši, so se za spomin skupaj
z njim fotografirali. Zelo lepo doživetje za otroke in tudi odrasle člane
slovenskega društva Planika.
14. decembra je bil letni občni zbor.
Polnočnica bo na sveti večer v cerkvi
sv. Dominika Savia v Mužlji ob osmih
zvečer.
Vesele božične praznike voščimo vsi
skupaj, zlasti pa podpisani, maribor-
ski nadškofijski Karitas, pa tudi vsem
bralcem Naše luči.
Janez Jelen
Miklavževanje v slovenskem društvu »Planika«
21
16. 12. 13 11:00
žuPNIJe
Š V I c a ,
L I E c H t E N S t E I N
Dan narodov v Amriswilu
aj nam ljubi Bog prižge
ljubezen v naših srcih in
ljubezen do vseh ljudi,«
je za nas molil švicarski mašnik pred
oltarjem na nedeljo Kristusa Kralja.
Leto za letom smo povabljeni na Tag
der Völker verniki različnih narodov k
skupni daritvi. Napolnili smo cerkev,
pred oltar položili hlebe kruha in hvalili Boga v molitvi, pesmi in z običaji,
ki jih imajo različni narodi. Tudi božja
beseda in prošnje za vse potrebe so
bile v različnih jezikih. Slovencev nas
je bilo lepo število, pogrešali pa smo
našega duhovnika, ki je takrat služboval v Avstriji.
Vsaka narodnost se je po končani
sveti daritvi predstavila s svojo domačo hrano. Mize so bile preoblože-
»N
Pred oltar smo položili hlebe kruha
I N
V O R a R L B E R G
ne z italijansko, špansko, portugalsko, južnoameriško, švicarsko hrano
in s hrano iz Mezopotamije. Seveda ni manjkala »slovenska miza«, ki
je bila polna dobrot, pripravljenih
skrbno in z veliko ljubezni gospe
Ivanke, Mire, Kristine, Elze, Milike,
Valerije, Pavle, Majde in Jožice. Naj
bo oproščeno, če katera ni bila imenovana, vsem pohvala in zahvala.
Pri vseh narodnostih smo jedli, malo
tu, malo tam. Zanimivo je poskusiti
hrano, ki je ne poznaš, si izmenjati
recept, pohvaliti kuharje in se tako
spoznati z novimi ljudmi in različnimi kulturami.
Mislim, da se je marsikateremu prižgala iskra ljubezni v srcu do različnosti, ko je videl, kako se ljudje razdajajo za skupnost, kako hrepenijo po
prijateljstvu in topli besedi. Želimo si
še veliko takšnih srečanj, polnih ljubezni in brez predsodkov.
M. Verdonik
v adventu se učimo čakati
na Boga
»Advent je čas pričakovanja. Praznik
mora biti pripravljen s čakanjem,
pričakovanjem, z zaupanjem, molitvijo. Z adventom ne čakamo samo
na božič – v adventu se učimo čakati na Boga.« Tako nas nagovarja v
Kažipotu naš gospod župnik David
Taljat.
Kažipot je glasilo Slovenske misije, ki ga dobivamo slovenski katoličani, živeči v Švici, trikrat na leto
po pošti, drugače pa pri slovenskih
mašah. Za vse, ki jim je računalnik
Različne zastave pod stropom so dokazovale, da smo od
vsepovsod.
blizu, je dostopen na spletni strani
www.slomisija.ch. Ob koncu leta se
mu pridruži še spisek prireditev slovenskih društev in ustanov za naslednje leto, spisek naslovov le-teh in
kontakti Konzulata Republike Slovenije po vsej Švici. Kažipot nas preko
Obvestil podrobno seznanja, kdaj in
kje se lahko srečamo pri sveti maši
ter o ostalih dogodkih, prinaša pa
tudi povabila na romanja.
»V sodobni družbi je znamenje
božičnega praznovanja postala
okrašena smrečica. V krščanskih domovih pa postavljamo jaslice – ta
podoba nas spomni na odrešenje
sveta, na Boga. Naj se Jezus rodi v
naših srcih in živi v naših toplih ter
iskrenih odnosih!«
I. Ahčin
Slovenske dobrote in Slovenci v Amriswilu
Š V E D S k a
Slomškova nedelja na švedskem
lovenski rojaki so v 11 skupnostih v mesecu septembru
ter 4. nedeljo v mesecu oktobru v Eskilstuni praznovali t. i.
Slomškovo nedeljo. Velika milost
za vse rojake je, da imajo med sabo Slomškove relikvije, ki jih je že
dolgo nazaj podaril tedanji škof
in sedanji nadškof v pokoju, dr.
Franc Kramberger, Zvonetu Podvinskemu, ki deluje med rojaki na
Švedskem. V nagovorih so se srečevali s Slomškovo duhovnostjo,
njegovo dušnopastirsko skrbjo za
zaupane mu ovčice in iskanje načinov, kako nagovoriti ljudi v tedanjem času oziroma kako nagovoriti
ljudi v času, ki je danes postal bolj
ali manj neobčutljiv za Boga ter za
sočloveka.
Naj se ob tej priložnosti zapiše,
kako je ena izmed tukajšnjih rojakinj
morala na izredno težko operacijo,
ki je trajala skoraj devet ur. Preden
je šla na operacijo, je sprejela zakrament bolniškega maziljenja in
se globoko priporočila blaženemu
škofu Slomšku. Operacija je več kot
uspela. Sam zdravnik, ki jo je ope-
S
22
Nasa luc-dec 2013.indd 22
riral, ima to dejanje za čudežno. Pa
tudi ona je tega mnenja.
Dragi rojaki, radi častite blaženega škofa Slomška ter se mu radi priporočajte, ali mu priporočajte koga
vaših, ki se znajde v veliki potrebi in
stiski ali življenjski nevarnosti.
Miklavževanje 2013 v Göteborgu
Ob skrbni pripravi mame Katarine
ter ob pomoči mame Sigrid in Silve
Litrop, žena Misijskega pastoralnega
sveta, je sv. Miklavž obiskal in obdaril z darovi otroke slovenske skupnosti v tem mestu na zahodni obali,
kjer je prav v teh dneh viharno vreme. Toda starši in sv. Miklavž se niso
ustrašili ničesar in so se z veseljem
in otroško radovednostjo udeležili
njihovega otroškega praznika. Hvala
mami Katarini in mamam MPS ter
ostalim mamam, ki so pomagale pri
miklavževanju in pri pogostitvi vseh
navzočih.
Dragi rojaki in vsi, ki vas bo tudi
v letu 2014 vsak mesec obiskovala
Naša luč, naj vam dobri Bog nakloni
zdravja na duši in na telesu, naj vas
varuje nebeška Mati Marija, ki naj
vas in vse vaše spremlja v novem le-
tu. Za slovensko skupnost na Švedskem bo to leto 40 polnih let romanja za binkošti v Vadsteno. Le-to bo
v soboto, 7. junija 2014, in ga bo vodil tukajšnji škof Anders Arborelius.
Vadstena 1974 - 2014. Dragi romarji,
že sedaj od blizu in daleč povablje-ni na to jubilejno romanje. Vzemite
si čas in dobrodošli v Vadsteno, da
skupaj praznujemo!
Sv. maše bodo po običajnem redu od nedelje do nedelje. Polnočnica bo v Göteborgu 24. decembra
ob 21. uri v dvorani Janeza Pavla II.
Na Štefanovo, 26. decembra, bo sv.
maša v cerkvi Kristusa Kralja ob 16.
uri, kjer se bomo spomnili obletnice plebiscitarne odločitve za slovensko samostojnost.
Vaš Zvone Podvinski
V pričakovanju sv. Miklavža
Naša luč januar 2014
16. 12. 13 11:00
Zgodba
Tanja Mlakar
Kje raste dež?
O
troci so potem poljubili svoje mame in
očete, sprejeli še zadnje napotke, ki so jih
že neštetokrat slišali, in poskakali na avtobus. Marina, ki je staršem razdelila še liste, na
katerih so bili vsi podatki, kje bodo otroci bivali,
ter jim še enkrat obljubila, da bodo pazili nanje, je
nato le prišla za otroki na avtobus. Nestrpno so jo
že čakali. Potem so otroci svoje noske še zadnjič
prilepili na okensko šipo, pomahali staršem in
končno … avtobus je odpeljal. Zdaj si je oddahnila tudi Marina. Tega, uvodnega dela z otroki, prej
ni poznala. Vedno je nekdo drug poskrbel za to in
pripeljal otroke. A Suzana, ko ji je Marina potožila,
da še nikoli ni bila na zbirnem mestu, jo je zavrnila
v enem zamahu.
»Človek se mora vsega navaditi.« Ko se je Marina potipala po hrbtu, je ugotovila, da je vsa
premočena. Od nervoze. Ni lahko gledati zaskrbljenih staršev, ki oddajajo svoje otroke. Če se je
sama postavila v to vlogo, si je njihovo nelagodje
lahko predstavljala. Najdražje bitje zaupaš tujemu človeku. Vzdihnila je. Tako je pač življenje. Če
želiš otroku najboljše, potem ga ne moreš imeti
vse življenje zavitega v vato. Tudi take odsotnosti pomagajo otrokom pri njihovem odraščanju.
Pa tudi staršem, da se navadijo, da bodo otroci
nekoč odšli.
»Marina!« je zdaj zaslišala z zadnjega konca avtobusa. Ozrla se je. Zoran, ki je sedel čisto zadaj, je
dvignil roko. Vstala je in stopila k njemu.
»Zoran, kaj je?« ga je veselo vprašala. Videla je,
da je deček presrečen. Prav tako tudi drugi trije
otroci iz iste družine. Še vedno je molel roko v
zrak. Prijela jo je in jo položila dol.
»Zoran, zdaj nisi v šoli. Ni ti treba dvigovati roke.
Povej, kaj bi rad,« ga je smeje opomnila. Zoran pa
je še vedno dvigoval roko v zrak. Marina je videla,
da je tako srečen, da ni zmogel povedati tistega,
kar je želel in se mu je podilo v mislih.
»Marina! Vesel sem, veš, zelo. Pa oni tudi,« se
je obrnil in s prsti pokazal na svoja dva brata in
sestrico.
»Vem, Zoran, tudi jaz sem.« Zoran je prikimaval
in Marini se je zdelo, da komaj sedi na stolu, tako
je bil nemiren.
»Marina, hvala!« je potem spet rekel. Marina je
odkimavala z glavo. Saj, veseli so bili vsi otroci, nepopisno. A to, kar je videla v Zoranovem vedenju,
je preseglo vse meje. Dokler ni prišel na avtobus,
ga sploh ni opazila. Mati in oče sta stala ob vseh
štirih otrocih. Popolnoma mirna. Otroci prav tako.
Kot bi nihče od njih prav ne verjel, da res gredo.
Zdaj pa, ko je avtobus speljal, se je Zoranu odprlo
nebo. Taka primerjava se je porodila Marini.
»Zoran, tudi tebi hvala. Navsezadnje si me ti
spodbudil, da sem začela razmišljati, da bi tudi
naši otroci lahko odšli na morje. Ti si prižgal tisto
iskrico, ki je potem v meni začela tleti. Zato se
bomo vsi skupaj potrudili, da se bomo lepo imeli, kajne?« Zoran je navdušeno pokimal. Ko se je
Marina že obrnila in hotela stopiti proti svojemu
sedežu, je nenadoma začutila prijem na svoji roki.
Pogledala je in se srečala z Zoranovim pogledom.
»Marina, rad te imam!« je polglasno zašepetal.
Zdaj je Marina videla, da so se njegove temne očke lesketale. Počepnila je k njegovemu stolu.
»Zoran, tudi jaz imam rada tebe. In vse otroke,
ki ste danes z menoj na avtobusu. To bodo počitnice, ki si jih bomo zapomnili, kajne?« Zoran je
prikimal, ona pa je odšla na svoj sedež. Nobeno
darilo ti ne zmore tako odpreti srca, je pomislila.
Le otroški smeh in njihovo veselje. Nikoli ne daš
toliko, kot dobiš, se je spomnila Suzaninih pogostih izrekov. Ja, je pokimala Marina. Že velikokrat
so se ti izreki potrdili tudi njej. A nikoli še tako hitro, je pomislila. Saj, tudi še nikoli nisi bila z otroki
na avtobusu, ko so odhajali od doma, se je opomnila. Pokimala si je. Navsezadnje pa to sploh ni
važno. Zdaj gredo. Na počitnice. Na morje.
Ko so se peljali, se je Marina spomnila sestanka,
ki ga je imela s starši nekaj dni pred odhodom.
Prišli so vsi, tudi Zoranova starša. To je bila edina
družina, kjer so na morje odšli vsi štirje otroci. Sicer sta odhajala največ po dva. Starši, ki so sprva
zadržano zrli vanjo, so se sčasoma, ko jim je zelo
natančno opisala vsakodnevni potek in namen
tega tabora, sprostili. Mnogo so jo tudi spraševali.
Marina je bila tega vesela. Čim več bodo vedeli,
laže bodo preživeli teden brez otrok, je pomislila.
Na koncu se je že zdelo, da bi tudi starši najraje
odšli z njimi. Vstopili so v počitniški teden namesto otrok, se je Marini porodila primerjava. Potem
ko so izčrpali vsa vsebinska vprašanja, je nekdo od
staršev dvignil roko.
»Pa denar? Koliko vse to stane?« Marina se je
nasmehnila.
»Tabor je za vaše otroke brezplačen. Denar pa
je bil zbran na dobrodelnem sejmu, ki je bil v naši vasi. Zagotovo se ga spomnite. Babice so vso
zimo ustvarjale izdelke, ki smo jih na tem sejmu
prodali. Izkupiček gre za ta namen.« Čeprav so
starši že na prijavnici lahko prebrali, da je tabor brezplačen, očitno tega niso zares verjeli,
je pomislila Marina. Sicer se ne bi zdaj pojavilo
to vprašanje. Potem je mož, ki je postavil vprašanje, vstal, odprl denarnico in na mizo položil
dva bankovca.
»Lahko dam, zato rade volje prispevam. Pa naj
bo za kakšen priboljšek na taboru. Sladoled ali kakšen sok. Za vse otroke.« Marina se je vprašujoče
zazrla vanj. Že je hotela odkloniti prispevek, a je
mož odmahnil z roko.
»Vesel sem, da se je ponudila ta možnost. Jaz
sem kmet, pa poleti ne morem na morje. Tudi
drugače ne hodim na počitnice, živino imam. Zato rade volje prispevam. Če je treba še kaj dodati,
povejte. Potrebujete tudi hrano? Morda krompir?
Zdaj je že obrodil, lahko vam ga izkopljem, pa ga
boste vzeli s seboj?« Marina je zrla vanj.
»Tako sem presenečena, da ne pridem do besed. Hvala za vaš prispevek, z veseljem si bomo
privoščili kak priboljšek. Krompir? Seveda je
hrana že pripravljena v počitniškem domu na
morju, toda če ga že ponujate, zakaj ne. Z veseljem ga bomo vzeli s seboj. Če ga ne bomo
pojedli mi, ga bo pojedla druga skupina.« Mož
je prikimaval.
»Pripeljem, ni problema. Rade volje.« Potem so
se oglasili še ostali. Vsi so imeli njive ali vsaj vrtove in nenadoma so vsi želeli nekaj prispevati zraven. Marina, ki si je predstavljala osuplo Suzano,
ko bo videla zelenjavo v prtljažniku avtobusa, se
je pričela na glas smejati. Na koncu so se smejali
vsi, starši in Marina. To je bilo dovolj, da so starši
spoznali, da bodo otroci preživeli teden v dobri
družbi.
Ko so prispeli, so jih na dvorišču pričakali prostovoljci. Spredaj je stala Suzana.
»Uspelo ti je,« je objela nasmejano Marino.
Takoj za njo so poskakali z avtobusa otroci. Prostovoljci, poleg Suzane še trije, so stopili k otrokom in se z njimi rokovali ter se jim predstavljali.
Otroci, ki so jih sprva zadržano gledali, so nekaj
trenutkov zatem že veselo klepetali z njimi. Nato
so skupaj z njimi odšli v sobe. Marina pa je potem,
ko je šofer odprl prtljažnik, z roko pomahala Suzani, naj pride bližje.
»Kaj je?« je vprašala in stopila k njej. Ko je zagledala poln prtljažnik zelenjave, se je prijela z roko
za usta. Od presenečenja ni mogla spregovoriti.
»To so nam naložili starši. Za popotnico.« Suzana pa je odkimavala z glavo.
»Mislite ostati tu do novega leta?« je potem le
izustila. Marina se je zasmejala.
»Če bi ta hrana zdržala do tedaj, ne bi bilo nič
narobe, kajne?« Suzana je še vedno osuplo gledala v prtljažnik.
»Saj vem, vsega je tukaj dovolj, a kako naj odklonim te prispevke?« Suzana je še vedno zmajevala z glavo, potem pa smeje prikimala.
Se nadaljuje
Oglasi
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Prodamo dvostanovanjsko hišo v Novi Gorici na odlični lokaciji, 250 m2, ograjena parcela 1055 m2, v parku-gozdičku, popolnoma obnovljena, velika zasebnost, cena: 398.000 €. V zakup lahko vzamemo stanovanje oz. vikend na Goriškem ali drugod. Možnost mirne
poslovne dejavnosti (odvetništvo, zobozdravstvo ...). Le tri minute peš do centra ter do vse infrastrukture. Telefon: 00386 40 424 566;
e-mail: [email protected].
januar 2014 Naša luč
Nasa luc-dec 2013.indd 23
23
16. 12. 13 11:00
slovenske razglednice
mALo ZA šALo
Ljubljana, foto: Klemen Kunaver
KRIžaNKa
KRIŽANKA 1401
KRI ŽANKA
1401
ČREDA
OVAC
STAVEK
KOT ŽIVLJENJSKO
PRAVILO
RAZISKOVALEC JAM
IGRA S
KARTAMI
6. ČRKA
ABECEDE
NOVA LJUBLJANSKA
BANKA
JURIJ
IVANUŠIČ
METALURG.
PODJETJE
NA
JESENICAH
VOKALNO
INSTRUM.
SKLADBA
SLOVENSKI
DUHOVNIK
PSIHOLOG
(ANTON)
KMETIJSKA
RASTLINA
IMAMO NA
OBEH
STRANEH
OBRAZA
BARVA
—————————
JEZUS KR. ČLOVEKOV
.........
—————————
2. ČRKA
ABECEDE
EDEN JEZ.
UČENCEV
STRELNA
NAPRAVA
11. ČRKA
ABECEDE
PRIDOBIVANJE
RUDE
RADON
JAMA NA
VRHU
VULKANA
—————————
STIK DVEH
PRAVOK.
STRANIC
AMPER
—————————
—————————
TOVARNA
JEKLA
ANTON
NANUT
RAFAELOVA
DRUŽBA
—————————
IRSKA
OSAMOSV.
ORGANIZACIJA
KISIK
—————————
LIT. OKRAS
V PRAVOSL.
CERKVAH
6. ČRKA
ABECEDE
NOVO
MESTO
»Dragi, jutri imava obletnico poroke. Kako bova
proslavila?«
»Z minuto molka.«
J
Franci vpraša Janeza: »Kaj bi naredil, če medved v
gozdu napade tvojo ženo?«
Janez: »Kaj bi naredil? Nič! Ne bi se vmešaval, kaj
me briga. Sam jo je napadel, sam naj se brani!«
J
»Doktor, prišla sem vam izreč iskreno zahvalo!« je
rekla pacientka, ko je vstopila v zdravnikovo ordinacijo in mu na mizo postavila steklenico konjaka ter modro kuverto. »Oprostite ... « je nekoliko
zmedeno dejal doktor, »ne spominjam se vas več.
Ste vdova ali pacientka?«
J
Janezek piše kontrolno nalogo iz matematike. K njemu pristopi profesor in mu reče: »Janezek, upam,
da te tokrat ne bom zasačil pri prepisovanju ...«
Janezek: »Tudi jaz to upam, gospod profesor!«
J
Na sodišču sodnik vpraša obtoženca: »Ali mi lahko
navedete kakšne olajševalne okoliščine?« Obtoženec: »Seveda! Prosim vas, da upoštevate mladost
in neizkušenost odvetnika, ki ste mi ga dodelili!«
J
Franci je nenadoma zbolel, vendar ni imel pri sebi
zdravstvene izkaznice. Marjan mu je takoj ponudil svojo, vendar mu je strogo zabičal, da se mora predstaviti kot on. Po dolgem čakanju Franci
le pride na vrsto in zdravnik ga vpraša: »Kaj ti je,
Marjan?«
Franci brez premisleka odgovori: »Najboljši prijatelj!«
J
Tašča gospoda Novaka je na počitnicah v Španiji utonila. Čez dve leti je obalna straža našla truplo in poslala gospodu Novaku naslednji telegram: Našli mamo vaše žene, pokrito
s školjkami, biseri so vredni 500.000,00 EUR.
Gospod Novak telegrafira nazaj: Prodajte bisere,
pošljite denar in znova nastavite vabo!
ANA IDA
TRATAR
ČASTNA
PRIREDITEV
—————————
—————————
1. ČRKA
ABECEDE
TONE
TRPIN
NADLOGE
OSTARELOSTI
—————————
TOMAŽ
ŠALAMUN
CELOTEN
IZDELEK
URH
EMA
OMAN
GREGOR
REŠiTEV KRiŽANKE št. 1312
KRI ŽANKA
N AŠ A
LUČ
23. ČRKA
ABECEDE
LJUBLJANSKI ŠKOF
DUŠIK
NOČNI
LOKAL
—————————
—————————
—————————
ČRTE ZRAČ.
PRITISKA
—————————
IME ODREŠENIKA
REDOVNA
USTANOVA
—————————
VELIKA AFR.
ŽIVAL
STRAŽARJEVA UTA
1. ČRKA
ABECEDE
—————————
ZMOTITI
1.OS EDN.
—————————
TONE
KRALJ
LEPA,
ČEDNA
22.ČRKA
ABECEDE
MOŠKI
POTOMEC
Nasa luc-dec 2013.indd 24
N AŠ A
LUČ
KMETIJSKA
ZADRUGA
—————————
OSEBA V N.
ZAVEZI
JOŽE
KASTELIC
6. ČRKA
ABECEDE
1312
NAJVEČJA
ARTERIJA
—————————
SNOV, KI SE
NAMAŽE
15. ČRKA
ABECEDE
24. ČRKA
ABECEDE
STANE
NOSAN
KRIŽANKA
AVSTRIJA
OŠILJENA
KONICA
—————————
10. ČRKA
ABECEDE
ANTON
SLODNJAK
—————————
AMPER
MAJHNA
TRGOVINA
S PIJASČO,
PRIGRIZKI
ANTON
KOROŠEC
—————————
JOD
TUJE
MOŠKO
IME
POŠTNA
NALEPKA
PRIHAJANJE
KDOR IMA
POTOMCE
MUSLIMAN
SKI
DUHOVNIK
ČOPAR
ANTON
GOROVJE V
RUSIJI
I
Č
M
A
A
I
T
E
STAR
CITROENOV
AVTOMOBIL
FINSKI
PROIZVAJAL
EC PRENOSNIKV
REKA, KI
TEČE SKOZI
MÜNCHEN
KALIJ
POSTELJNA
OPREMA
PRIZNAVAN
JE BOGA
A
K
O
V
A
N
I
R
SLOVENSKA
POL. ZVEZA
—————————
PRIVEZ ZA
ČOLNE
D
E
M
O
S
DVE CELINI
SEV. IN JUŽ.
—————————
POGLAVAR
KOZAKOV
A
M
E
R
I
K
A
M
A
L
A
J
A
—————————
IVAN
ROŠKAR
JANEZ
JANŠA
I
R
21. ČRKA
ABECEDE
MESTO NA
GORENJSK.
T
—————————
RODE
ANTON
NAŠA LUČ
NAŠA LUČ
R
A
JAPELJ ANJA
—————————
NAPAČNA
PREDSTAVA
J
A
PREBIVALEC
BETLEHEMA
K
A
N
I
UŠENIČNIK
JERNEJA
—————————
PRIBOČNIK
POVELJNIKA
U
J
—————————
2. ČRKA
ABECEDE
ZIMSKA
PADAVINA
B
L
A
M
I
N
A
J
M
A
ČAS PRED
BOŽIČEM
—————————
LAHKOVERNOST
A
D
TRI ENAKE
ČRKE
DELAVEC V
GOSTIŠČU
N
N
N
JURIJ JAPELJ
(BREZ J)
—————————
ZARNIK
SIMONA
J
ŽELJNO
NAPOVEDANI,
ZAŽELENI
P
R
POTNIK NA
SVET KRAJ
R
O
ŽENSKO
IME
I
D
NAJVIŠJE
GOROVJE
H
OSREDKAR
TONE
O
—————————
KRAJ BLIZU
KOPRA
D
N AŠ A
LUČ
VRSTA
PODNE
OBLOGE
—————————
NEČISTOČA
HUDA
NEVIHTA
U
MÜNCHEN
M
—————————
T
—————————
ŠVEDSKA
PRIPOVEDN
A PESNITEV
S
E
V
E
N
T
A
P
E
L
G
E
OZNAKA ZA
HIDRANT
—————————
SEVER
H
ŽENSKO
IME
A
N
I
MORSKA
MODRINA
—————————
NAŠA LUČ
NAŠA LUČ
A
Z
U
R
ELEMENT
GERMANIJ
MODER SVE
TOVALEC
CERKOVNIK
POMOČNIK
V CERKVI
Z
A
K
R
I
S
T
A
N
ANTON
TRSTENJAK
A
T
MALAVAŠIČ
VINKO
—————————
PODZEMNE
VOTLINE
M
V
—————————
AMPER
1. ČRKA
ABECEDE
A
NEKATERE
IZBRANE
—————————
ZELENICA V
PUŠČAVI
E
N
E
BESEDICA,
KI IZRAŽA
ŽELJO
N
A
J
GORA V
SLOVENIJI
N
A
N
O
S
—————————
METER
GLINA
M
ODBOR
KATOLIŠKE
AKCIJE
O
K
A
—————————
KISIK
ANTON
NANUT
O
—————————
MALI
ZMIKAVT
ADRIA
AIRWAYS
T
A
T
I
Č
LJUBLJANSKI LIVAR
ZVONOV
ANTON ...
S
A
M
A
S
A
FR. PISATELJ
EMILE ....
Z
O
L
A
GORSKA
DOLINA V
ALPAH
T
R
E
N
T
A
MOJZESOV
BRAT
A
R
O
N
—————————
16. 12. 13 11:00