1. No category

FEBRUAR 2014
letnik 63, številka 2
4
7
9
POGOVOR
Navadno pa vseeno poskusim
z »nasvidenjem«
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Seminar ljudske pevke Ljobe Jenče
FOTO VTISI
Obiski Miklavža – 2. del
Miklavž v Moersu – 2013
Recitator Patrik je suvereno in slovesno naznanil
Miklavžev prihod. (Bruselj)
Sv. Miklavž nagovarja in spodbuja otroke. (Bruselj)
Sveti Miklavž je obdaril tudi naše otroke. (Merlebach)
Dedek Mraz se je upokojil, nadomestil ga je sv. Miklavž.
(Aumetz)
Miklavževanje v Heilbronnu
Miklavževanje v Stuttgartu
Miklavževanje v Pfullingenu
Sveti Miklavž v Böblingenu
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Križna jama, foto – Rafaelova družba • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ februar 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
POGOVOR
Navadno pa vseeno poskusim
z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom
prof. dr. Jožetom Trontljem
4
KATEKIZEM
Sveti zakon
7
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Višarski dnevi mladih
8
Ne vleče me nazaj
8
Neusmiljena žetev
Č
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Nestrpnost do katoličanov
znova na pohodu
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
9
9
e bi bilo treba z nečim označiti vstop v novo leto, je v Sloveniji med
mislečimi ljudmi daleč največje občutje praznine, ki je nastala po
smrti predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr.
Jožeta Trontlja. Mnogi se prej niso zavedali njegove blagodejne navzočnosti, saj v svoji skromnosti nikoli ni opozarjal nase in na svoje delo. Njegov
kolega akademik in pisatelj Alojz Rebula ga je označil za enega največjih
duhov, kar smo jih Slovenci imeli. »Ta edinstveni humanist«, kot ga imenuje, je Akademiji »vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti. Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu
enakovrednega naslednika.«
Zato smo toliko bolj veseli, da ga lahko prav bralcem Naše luči predstavimo v nekoliko bolj
osebnem ključu. Tam – v sproščenem pogovoru z njim – bomo lahko videli, kako široko je bilo
njegovo delovanje znanstvenika in etika, medtem ko je ostajal ljubeč soprog in oče, globoko
razmišljujoč mislec, občudovalec stvarstva in velik domoljub. Ob vsem naštetem pa je treba posebej poudariti to, da je bil za mnoge sploh še edina moralna avtoriteta v naši državi, za katero
je težko trditi, da ve, v kakšni situaciji je in kam hoče.
Največja tragika slovenske situacije je prav v tem, da ljudje z nastavki podobne veličine, kot
jo je izkazoval dr. Jože Trontelj, ležijo zmetani bogve kam, preživeli pa so (bili) kot »netapravi« v
kali onemogočeni in izločeni iz kroga političnih, znanstvenih, medijskih, pravosodnih, izobraževalnih in gospodarskih elit. Da bo krog sklenjen, moramo s tem v zvezi poudariti, da je bil prav
dr. Trontelj obenem edini, ki je z enega najvišjih mest v državi – proti nastrojenemu javnemu
mnenju – pogumno opozarjal na genocid in na te desetletja trajajoče krivice.
Brezmejne krivice so bile prizadejane tudi tem, ki so morali po vojni zaradi demokratičnih nazorov zapustiti državo. Nekaj nadomestila za izgubo domovine so našli v svobodi tujih držav, v
katerih so lahko uresničili svoje potenciale in tako postali vrhunski strokovnjaki, znanstveniki,
umetniki, podjetniki itd. Vsaj dva taka velikana nam je vzelo preteklo leto: Božidarja Finka in dr.
Janeza Zdešarja. Vsekakor ni naključje, da je še danes treba med izseljenske skupnosti, če želiš
najti polnokrvnega duha, kakršnega je uspel oblikovati, negovati in zadržati dr. Jože Trontelj.
Lenart Rihar
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
februar 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
e-naslov: [email protected]
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
3
POGOVOR
Lenart RIHAR
Navadno pa vseeno poskusim
z » nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Konec preteklega leta se je od nas poslovil eden
največjih Slovencev. Na svojih ramenih je nosil
vrsto odgovornosti; tudi takih, ki si jih mnogi
želijo, da bi si z njimi povečali svoj ugled, on pa
je s svojim imenom in svojo čisto osebnostjo
povečeval ugled ustanov. Lahko bi naštevali, da
je bil predsednik Slovenske akademije znanosti
in umetnosti, predsednik Komisije za medicinsko etiko, znanstvenik, univerzitetni profesor
in tako naprej skoraj brez konca, a naj bo tokrat
poudarjeno, da je bil predvsem izjemno skromen in prijeten človek, s katerim je bilo krasno
kramljati o čemerkoli. Zato objavljamo pogovor, ki nam ga nekoliko odstira tudi v tej luči.
Leta 2005 je izšel v reviji Briše, ki je sicer zelo
kakovosten, a vseeno pretežno na majhno istoimensko vasico vezan občasnik. Celoten pogovor lahko preberete na spletni strani Rafaelove
družbe oz. Naše luči.
> Spoštovani gospod dr. Jože Trontelj, čeprav
smo ponosni, da ste naš sovaščan, pa vaš rod
ne izhaja s Pograjskega …
Dragi Lenart, vem, da imaš še po drugem letu
najinega dogovora o tikanju nekaj težav, ampak
zdajle jih bova na hitro odstranila. Torej, če se še
enkrat zmotiš, greva k Pratkarju in boš dal za pivo.
Za vsakega »gospoda« pa še za eno.
O mojem rodu pa tole: očetov oče je bil iz
Šentvida pri Stični, mati pa je izvirala iz rodbine
Gruden iz Zagradca pri Grosupljem. Stari oče po
mami je bil z Velikega Kamna pri Podsredi, iz svobodnjaške rodbine Zemljak, ki jo je sledil nazaj
pol tisočletja, stara mama pa iz rodbine Kebe z
Dolenjega Jezera pri Cerknici. Rodil sem se leta 1939 v Kamniku na Gorenjskem. Med mojimi
predniki in sorodstvom iz širše rodbine je vrsta
nadpovprečno nadarjenih, izobraženih in med
ljudmi spoštovanih in priljubljenih mož in žena.
Moja ožja družina se je leta 1941– tik pred deportacijo v Nemčijo – iz Kamnika umaknila na Vrhovce pri Ljubljani. Medvojna in povojna leta so bila
huda, polna preizkušenj, prizanesla pa so nam z
najhujšim.
Da ste Pograjci ponosni, da sem vaš sovaščan?
Rajši bi slišal, da vam je kar prav. Sam se med vami
prav dobro počutim.
> So podobe iz družine, otroštva, mladeništva
kaj več kot podobe iz sanj? So tudi osnovna naravnanost do sveta, so temeljni kamni
vzgoje, je tudi usposobljenost za velike odločitve?
K temu ti lahko samo pritrdim. Kolikor starejši
sem, toliko pogosteje se spoštljivo spominjam
svojega pokojnega očeta. Sprašujem se, kako bi
ocenjeval moje odločitve, ali bi bil zadovoljen z
menoj. Vse pogosteje hvaležno pomislim na svojo danes 90-letno mamo. Na sto in sto trenutkov v
otroštvu in mladosti, ko sta mi kazala pravo smer,
čeprav se je nisem zmeraj držal.
> Hm, je mogoče, da bi gospod akademik v rosnih letih kdaj kaj ušpičil?
4
Gotovo. Pa tudi pozneje. Če ne drugače, pa
zato, da ni bilo preveč
dolgčas. Iz tega je nastala tudi kaka anekdota.
Saj tudi ti verjameš pregovoru: Smeh je zdrav
(sam navadno dodam:
posebno ko se smejiš
na račun koga drugega
– če seveda hudobija ni
tolikšna, da bi koga res
prizadela). Pa tukajle ni
prostora za to. Mogoče
ob pivu, ki mi ga dolguješ za »gospoda« iz tegale vprašanja.
> V tvojem času socializem še ni odplaknil klasične gimnazije. Temeljita šolska
izobrazba (skupaj z
udomačitvijo latinščine in klasične grščine) in široka razgledanost se bržkone začne tam ...
Na svoja gimnazijska leta imam skoraj same lepe
spomine. Res sem imel vrsto odličnih profesorjev, ki so me naučili metodičnega mišljenja, spoštljive ljubezni do literature in drugih umetnosti,
sooblikovali pa so tudi moj čut za dobro in prav.
Več jih je, ki jih imam v posebno ljubem in spoštljivem spominu. V tistih časih so bili učitelji in
profesorji pod hudim ideološkim pritiskom, a
prav v takih razmerah se močne osebnosti posebej izkažejo. Najbrž bi me naučili še več, če mi ne
bi sčasoma potihem priznali nekakšnega posebnega statusa v razredu. Res, pri najpomembnejših sem užival posebno naklonjenost. Ne da bi si
zanjo prizadeval ali menil, da jo zaslužim. Tudi o
tem so zabavne anekdote. Na primer tale: ko smo
tik pred maturo sedli k eni zadnjih šolskih nalog
(v današnjem jeziku kontrolk) iz latinščine, bil je
prevod iz Tacita, mi reče profesor Ivan Sivec – kar
videlo se je, kako je užival: »Ja Trontelj, kaj pa ti
delaš tukaj? Kaj nisi bil včeraj bolan? Brž pospravi in domov. Menda vidiš, da danes ne moreš pisati!« Tista polovica razreda, ki naj bi dobila isti
tekst, je obnemela v osuplosti in razočaranju. Že
prejšnji dan je bilo natančno dogovorjeno, kako
bodo po razredu potovali listki z mojim prevodom.
> Zakaj medicina? Te je mikalo še kaj drugega?
Zdravnik sem si želel postati že od otroških let.
Res pa sem presenetil svojo profesorico filozofije,
Alenko Goljevšček. Po maturi mi je precej razočarana rekla, da je bila prepričana, da se bom vpisal
na filozofijo.
> Je sledila praksa ali študijska specializacija?
Tudi na fakulteti so me nekateri profesorji »opazili« in ob koncu študija sem imel kar presenetljivo
Akademik dr. Jože Trontelj
vrsto laskavih ponudb. Najprej sem se ogrel za patološko fiziologijo, raziskovalno stroko, kjer smo
že takrat imeli v Ljubljani inštitut svetovnega slovesa. Pravzaprav sem bil že leto dni tam, ko sem
se odločil delo na podganah zamenjati s klasičnim zdravniškim delom z ljudmi. Ponudila se mi
je priložnost za specializacijo na Nevrološki kliniki
s posebno usmeritvijo v klinično nevrofiziologijo.
Tam sem lahko potešil svoje želje po raziskovalnem delu, ohranil pa sem stik z bolniki.
> Ti je kdaj žal, da te druge obveznosti kradejo
osnovnemu zdravniškemu poklicu?
Večkrat. A to je pač usoda, ki praviloma doleti tudi
moje kolege v podobni starosti in na podobnem
položaju. Včasih si zaželim, da bi se po upokojitvi ponudil za čisto vsakdanje delo »navadnega
zdravnika specialista« v ambulanti. To delo je
resda večkrat težaško in ni brez hudih čustvenih
obremenitev in celo neizogibnih, čeprav neracionalnih in nezasluženih občutij krivde, ko za
bolnika preprosto ni mogoče poskrbeti, kakor bi
zahtevala njegova bolezen. Vendar prinaša tudi
veliko lepega, veliko poklicnega in osebnega zadovoljstva.
> Katero železo ima trenutno v ognju Inštitut
za klinično nevrofiziologijo, kjer vodiš raziskovalni program?
Želez je več, tudi prav obetavna so. Skoraj vsa pa
kujejo zdaj moji mlajši kolegi. Med temi so genetske raziskave nekaterih hudih živčno-mišičnih
bolezni, študije možganskih in hrbtenjačnih mehanizmov, ki omogočajo gibanje, študija motenj
sluha in razumevanja govora, raziskave za diagnostiko motenj držanja vode in blata in spolnih
funkcij, razvoj metod za opazovanje delovanja
NAŠA LUČ februar 2014
POGOVOR
možganov in hrbtenjače v splošni anesteziji, ki
naj povečajo varnost operacij, študije nespečnosti, patološke zaspanosti in drugih motenj spanja, celo sodelovanje v raziskavi sledenja z očmi
gibajočemu se cilju, ki jo financira NATO. Potem
pa sodelujemo tudi pri dveh evropskih projektih
na področju medicinske etike, kjer sem bolj dejaven tudi sam.
> Kaj pomeni biti višji zdravstveni svetnik?
Ta naziv se podeli izkušenemu zdravniku, ki je
prispeval k razvoju novih metod diagnostike,
zdravljenja in rehabilitacije, objavil izvirne raziskovalne dosežke v klinični medicini, napisal
pomembne znanstvene razprave, se uveljavil v
svetu. Obstaja zapleten in zahteven sistem točkovanja in dokazil, po katerem ocenijo vsakega
kandidata.
> Pa ambasador znanosti, kar si od letos?
To je častni naslov, ki ga na predlog komisije za
Zoisove (to je državne) nagrade v znanosti podeljuje minister, pristojen za znanost. Podeljuje
se za znanstvene dosežke, ki promovirajo našo
državo v svetu.
> Kot redni profesor medicinske fakultete predavaš v okviru podiplomskega študija in na
visoki šoli za zdravstvo. Kakšen je današnji
študent? Pa profesor Trontelj? Je strog? Stavi na odgovornost in poštenost ali preži na
»plonkarje« in »bleferje«?
Kakšen je današnji študent? Mogoče slutim v
današnjih medicincih manj idealizma in humanizma, kot sem ga med svojimi kolegi pred 40
leti. To me skrbi. Kakšen pa sem jaz v očeh svojih
študentk in študentov? Ne vem. Mislim, da ne
veljam za strogega. Študentom poskušam dopovedati, da resno jemljem svojo odgovornost do
njih in do njihovih prihodnjih bolnikov. Da bodo
v svojem poklicu imeli vsaj tisti minimum nevrološkega znanja, ki ga bodo nujno potrebovali
pri delu z bolniki. Nepripravljenega študenta mi
je težko »nagnati«, kot se je izražal moj pokojni
predstojnik profesor Anton Lavrič. Navadno odstopijo sami, potem ko jim dokažem, da znajo
premalo. Zato pa si moram včasih vzeti precej časa. Za ponoven poskus imajo na razpolago skoraj
neomejeno število rokov. To cenijo, ne vem pa, če
jim je v prid.
> Že devet let si predsednik državne Komisije
za medicinsko etiko. Zakaj je bila ustanovljena in kaj je njena naloga?
Po zaslugi pokojnega akademika Janeza Milčinskega, doktorja medicine in prava, imamo Slovenci najstarejšo državno komisijo te vrste na svetu.
Komisija za medicinsko etiko (KME) svetuje vladi,
parlamentu – torej zakonodajalcu pa tudi drugim
forumom, zdravnikom in drugim posameznikom
v vprašanjih etičnega pomena. Pristojna je tudi za
etično ocenjevanje novih metod v medicini in za
presojo etične upravičenosti znanstvenih raziskav
na ljudeh. Skratka, dela je zelo veliko in opredeljevanje je zelo odgovorno. Mnenje komisije je
dokončno, znotraj države ga ne more izpodbijati
nobena ustanova. V tem je podobna ustavnemu
sodišču. Voditi tako komisijo je velika čast, pa tudi
precejšnje breme. Posebno ko je treba nastopiti v
časopisu, na radiu, na televiziji in se soočiti z avtoritetami, ki mislijo drugače.
februar 2014 NAŠA LUČ
> Danes imamo večkrat občutek, da se o rečeh,
ki so nedavno veljale za »večne resnice«, ni
mogoče več zediniti. Zlasti zato, ker vedno izhajajo ali so porinjene v neko svetovnonazorsko naročje. Je zate razpravljanje o tem, kdaj
po spočetju človek postane človek, sprenevedanje in posredna apologija nekaterih praks
ali realno vprašanje?
Res. Današnjemu času malodane nič ni več nedotakljiva resnica. Prav zdaj v Evropi in v svetu
poteka velika etična razprava o dopustnosti »pridelovanja« človeških zarodkov za pridobivanje
matičnih ali izvornih celic. Medicina si od tega veliko obeta. Tisti, ki bi radi to početje etično upravičili, trdijo, da zarodek v epruveti še nima statusa
človeškega bitja. KME podobno kot mnogi drugi
meni, da bi etični blagoslov pridelovanju in porabi človeških zarodkov pomenil, da smo našo
etiko degradirali v utilitarno (porabniško) etiko,
npr. takole: usmrtiti človeško bitje ni prav, razen
če gre za veliko zdravstveno korist drugega človeškega bitja ...
> Se na komisiji – znotraj ali navzven – kdaj
soočite z občutkom nemoči, ko argument
postane le še kup brezzveznih zlogov? Kaj
napraviš ti, če se z jasnimi načeli znajdeš sredi totalne, morda celo zlobne in kljubovalne
poljubnosti?
KME je navznoter presenetljivo enotna. V devetih
letih se je zgodilo vsega dvakrat, da smo se v stališčih razšli in je bilo treba zapisati ločena mnenja.
Navzven je seveda drugače. Moram pa reči, da
po našem zaznavanju uživamo med strokovno in
laično javnostjo precejšnje zaupanje in ugled. Tega ni preveč omajala niti težavna javna razprava
o etični upravičenosti oploditve z biomedicinsko
pomočjo za ženske brez partnerja pred dvema
letoma, ko je KME prejela precej – tudi nizkih –
udarcev, ker se je zavzemala za prednost pravice
otroka do zdravega družinskega okolja in razvoja pred pravico ženske do materinstva za vsako
ceno.
Kaj storim, ko se znajdem pred sogovornikom,
ki ne priznava niti osnovnih izhodišč poštenega
dialoga? Prepričan sem, da je vseeno prav pove-
dati svoje. Če se povedano odbije kot od stene, je
pač čas za zbogom. Navadno pa vseeno poskusim
z »nasvidenjem«. Mnogokrat so za nesporazum
bolj kriva čustva kot namerno nagajanje ali celo pokvarjenost. Čustva pa se praviloma čez čas
umirijo. Prepričan sem, da je treba v sočloveku
prebujati njegovo dobro stran in si ga pridobivati
za sodelovanje, pa če se na začetku zdi še tako nemogoč in zoprn. Ne spomnim se, da bi si bil (vsaj
v zrelih letih) kdaj zaradi mnenjskih razlik naredil
sovražnike. To ne pomeni, da sem se moral svojemu mnenju odreči. Pomembno se mi zdi, da
v konfrontaciji argumentov izločimo premočna
čustva. Obstaja več načinov za neškodljivo razelektritev ozračja in zdi se mi, da sem se nekaterih
uspešno naučil.
> V zvezi s povojno dobo bi rad omenil še nekaj. Namreč: da komunizem ni bil raj, kot so
nam v šolah z lažnivo mitologijo dopovedovali ginjeni zgodovinarji, veš še na poseben
način. Zabeležen si na spisku Udbe - nadzorovana oseba.
Bil bi razočaran, ko bi se na seznamu ne našel.
V šestdesetih letih sem služil vojsko v enotah za
politično sumljive (ne da bi mi kdo povedal, zakaj; izvedel sem le to, da so za menoj prispele
zelo protislovne »karakteristike«). V sedemdesetih letih sem dobil namig, da mojemu telefonu
prisluškujejo, neki sodnik pa mi je svetoval, kako
se pripraviš za aretacijo (»najljubše knjige moraš
vzeti s seboj, pozneje jih v zapor ne moreš dobiti«). Domnevam, da sem se zameril, ker sem soorganiziral državljansko iniciativo, ki je uspešno
preprečila potopitev soške doline za hidroelektrarno Trnovo in idrijske doline za hidroelektrarno
Trebuša. Nazadnje sem bil kot zdravnik pritegnjen
tudi v afero JBTZ in menda so spet prisluškovali
mojemu telefonu.
> Vrnimo se še malo v Pograjsko dolino. To ne
bo olajšanje le ta trenutek, ampak je to verjetno tudi vsakič po napornem ljubljanskem
dnevu …
Res. Kakor hitro sem pozno popoldne z avtom
mimo viškega pokopališča, si oddahnem in se
Del avditorija s predavateljem dr. Trontljem – Romanje treh Slovenij na Svete Višarje 2012
5
POGOVOR
sprostim. Čeprav me potem čaka drugi del delovnika doma – od kakih 9h do polnoči. Z obžalovanjem in bolečino pa opazujem vse večje
razvrednotenje narave v naši dolini, ki je bila nekoč čudovita: koliko je odlagališč odpadkov, tudi
tistih najbolj amoralnih: ko lastnik za pičlih nekaj
tisočakov proda izkop gramoza ob Gradaščici,
v nastalo jamo pa za nekaj sto tolarjev ali celo
zastonj dovoli dovoz odpadnega gradbenega
materiala, smeti in nevarnih odpadkov, ki bodo
za desetletja zastrupili podtalnico in naš potok.
Gradaščica ni več potok s prodovi, brzicami in
tolmuni, polnimi postrvi, lipanov in klenov; ob
njej ni več mrtvic, zatokov in mokrih travnikov,
polnih posebnega rastlinja, žab, pupkov, močeradov, vodnih žuželk. Z nasipi so jo spremenili v
ozek, plitev deroč kanal s strmimi bregovi brez
obrežnega življenja in z malo življenja v vodi. Nabrežja so izravnana suha travišča, obilno pognojena za čim večji pridelek sena. Kdo ga bo še potreboval, potem ko bo cena govedi prenizka, da
bi preživljala kmete v naši dolini? Novi veleposestniki s požrešnimi apetiti, ki bodo morda kmalu
po pridružitvi Slovenije EU pokupili dolino. Smo
zanje žrtvovali najlepše dele narave, ki jih je premogla dolina? Ali sem prečrnogled? Bojim se, da
ne. Nekoč sem zelo rad hodil ob vodi. Danes rajši
ne grem več. Preveč mi je hudo, ko vidim, kaj so
naredili podjetje Hidrotehnik in podjetje za urejanje hudournikov pa tudi kmetje s potoki, ki so
bili nekoč duša in srce doline. Človek proti naravi?
Kakšna slepota!
> Družina, posebno žena Tatjana ti stoji ob strani in pomaga … Mnogokrat so te tudi pogrešali …
Pregovor pravi, da za vsakim uspešnim moškim
stoji ženska. Če res sodim v kategorijo uspešnežev (bolj prav bi bilo: srečnežev), potem moram
reči, da bi bil pregovor moji Tatjani krivičen. Ne
stoji namreč samo za menoj, skrbi tudi za preostale tri strani. Z veliko hvaležnostjo se zavedam
tega izjemnega privilegija. Sicer pa: za marsikaj,
kar naredim v stroki, je po svoje zaslužna tudi
družina. Svoje družinske dolžnosti pogosto zapostavljam za delom, ki sem si ga naložil oz. sem si
ga pustil naložiti. Žena in otroci sprejemajo to z
velikim razumevanjem. Tatjana je večkrat rekla,
da imava srečo, ker je posvečena v moje delo in
se zaveda njegovega pomena (ob meni je tudi
velik del službenega časa). Sicer bi zakon mogoče
celo zašel v težave. Občutek krivde, ker zanemarjam družino, pa vseeno ostaja ves čas z menoj.
> Menda tudi sam stopiš za štedilnik. Kaj je tvoja specialiteta?
Kuhanje je zame praznik, ki pa ni prav pogost. Ne
znam veliko, rad pa eksperimentiram. Moji gostje
ne skoparijo s pohvalami, kadar postavim na mizo svojo verzijo marsejske ribje juhe, polnjenega
purana, »polhograjski fižol« s čebulo ali brancina iz pečice, na krompirju z olivami in zelenjavo.
Glavna kuharica pa ostaja moja Tatjana: talentirana, neverjetno spretna, hitra, z neverjetnim
bogastvom ustvarjalne domišljije in s čudovitimi
kulinaričnimi dosežki. Že mnogo let skoraj vsako
nedeljo povabimo na skupno nedeljsko kosilo
mojo mamo in brata s soprogo, pa še nečakinjo
in nečaka z družinama, če so na razpolago: druženje štirih generacij rodbine ob dobri jedi in prijaznem, duhovitem, tudi modrem pogovoru je tra6
Ob odlikovanju z zlatim redom za zasluge, december 2009
dicija, ki bi jo rad kot spoštovanja in nadaljevanja
vredno dediščino zapustil otrokom.
> S čim najrajši pretrgaš napor neprestanega
dela?
Rad stopim ven, na vrt, pogledam, ali so moje ribe
v malem vrtnem ribniku že pospravile svoj obrok,
ali so pozimi ptiči pozobali sončnice, pobožam
naše tri pse (zavrženi psi, najdenčki, a ne v pravem pomenu besede, saj so sami prišli stanovat
na Trontljevo domačijo) in jim razdelim »pasje
nagrade«, koščke posebne salame. Kakšne čudovite osebnosti so psi – pošteni, iskreni, hvaležni,
ljubeči, brez pridržka vdani. Res, ljudje bi se lahko
marsičesa učili od njih. – Najlepši trenutki pa so
družinske »kočerje«, kosila ob urah za večerje, po
6. uri zvečer.
> Pride kdaj čas za leposlovno knjigo? Te kak
avtor posebej navdihuje?
Za leposlovje je vse manj časa. Že precej let je
minilo, kar sem vsak mesec prebral vsaj eno leposlovno knjigo in sem hkrati bral dve ali tri. Zdaj
zmanjkuje časa tudi za obvezni strokovni »brevir«.
Za letošnji dopust pa sem si privoščil ponovno
branje Ericha Fromma, zadnjega res doslednega
filozofa krščanskega etosa, ki ga zelo cenim.
> So mnoga potovanja vselej le neodložljiva
nuja?
So. Najrajši sem doma. Samo lani in letos sem
odpovedal več kot ducat (službenih) potovanj v
tujino, bodisi ker nisem utegnil ali ker sem menil, da niso neogibno potrebna. Evrobirokratom
zamerim, da ne uporabijo možnosti, ki jih ponuja
današnja tehnologija: tele- in videokonference,
elektronska pošta, spletne strani. Prihranki časa,
denarja, okoljskih in socialnih obremenitev bi
bili ogromni. To stališče sem (z razmeroma majhnim uspehom) poskušal uveljaviti v predsedstvu
Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope,
kjer sem dolgoletni član.
> Kako je odhajati in prihajati v samostojno državo Slovenijo? Imamo dovolj domoljubne in
državljanske zavesti – zlasti za evropski prepih? Znan je tvoj ljubeč in skrben odnos do
materinščine …
Čudovito je vračati se s potovanj po svetu domov.
Vendar mi je pogosto hudo, ko vidim, kako malo
cenimo Slovenci svojo lastno državo. O njej so za-
man sanjali številni rodovi naših prednikov, največji možje in žene našega naroda, zanjo bi bili
pripravljeni žrtvovati malodane vse. Po stoletjih
neprijazne usode smo pred 12 leti dobili bežno,
edinstveno zgodovinsko priložnost, in kot po čudežu smo jo izkoristili. Potem pa smo se kot nori
trgovci iz Župančičeve pesmi odločili biserno ogrlico vreči na gnoj. Bisere zdaj pobirajo pridaniči,
novi kapitalisti, odvčerajšnji bogataši s premoženjem sumljivega izvora.
O jeziku pa tole: res me bolijo ušesa in oči,
ko poslušam in gledam mrcvarjenje slovenščine, ki si ga privoščijo mnogi, tudi taki, ki s tem
presenečajo. Marjan Bauer, urednik Slovenskih
novic, je javno izrazil ponos nad »dosežkom«, da
je v slovenščino vpeljal kup ameriškega slenga.
Vlada Republike Slovenije pa prav zdaj v imenu
varčevanja ukinja samostojni Urad za slovenski
jezik!
> Kje vidiš smisel človeškega življenja? Kje naj
sredi vrvenja in nestalnosti najde sodobni begotni človek svoje sidrišče? Kje ga najdeš ti?
Smisel življenja? O tem lahko govorim samo zase.
Zadnji, najvišji smisel za zdaj pustiva. Sicer pa me
vodi želja, da bi tako živel, da ob koncu ne bom
prehudo osramočen, namreč osramočen pred
samim seboj. Kolikor več veš in razumeš, toliko
težje in zahtevnejše je živeti v skladu s tem, kar
je prav, v miru s svojo vestjo. Tako se mi zdi, da
vse bolj razumem globino svetopisemskih resnic
o teži spoznanja in o blagru, ki ga bodo deležni
ubogi v duhu.
Kje sam najdem sidrišče? V naukih modrosti.
Od orientalskih in klasičnih prek zahodnih filozofov do Svetega pisma, Knjige knjig: Na primer:
»Pomembno je videti, kar je treba videti, poslušati, kar je treba slišati, o vsem pa malo govoriti,« (Khung Fu Ce). Ali: »Pomembno je biti, ne
imeti,« (Erich Fromm), ali: največji dve božji zapovedi: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem ... in
ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« (Mr
12,30-31). Ljubezen je prva. Takoj za njo prideta
dobrohotnost in srčna dobrota. Vse drugo rajši
pogrešam pri sočloveku kot to.
> Hvala, gospod Jože, da smo smeli pokukati v
tvoj bogati svet. (In upam, da izrazi spoštovanja v skupnem seštevku ne bodo predragi …)
Lenart, bodiva hvaležna za še en lep dan. Na
pivo, polhograjski fižol in anekdote pa moraš
priti k nam.
NAŠA LUČ februar 2014
KATEKIZEM
SVETI ZAKON
262. Kaj spada nujno h krščanskemu zakramentalnemu zakonu?
K zakramentalnemu zakonu nujno spadajo tri postavke: a) svobodna
privolitev, b) privolitev v dosmrtno in izključno zvezo, c) pripravljenost
sprejeti otroke. Najgloblje pri krščanskem zakonu pa je zavest obeh zakoncev, da sta živa podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo.
Zahteva po enotnosti in edinosti je najprej zanikanje poligamije. V njej krščanstvo vidi temeljno kršitev ljubezni, človekovih pravic in dostojanstva. Naravnana je tudi proti tistemu zlu, ki bi ga lahko imenovali 'sukcesivna poligamija': to je vrsti neobvezujočih ljubezenskih odnosov, ki nikoli ne najde v celoti
neizpodbitnega 'da'. Zahteva po zakonski zvestobi vsebuje pripravljenost na
dosmrtno zvezo, ki izključuje ljubezenske odnose zunaj zakonske zveze.
Zahteva po pripravljenosti sprejeti življenje je sprejemanje naravne rodovitnosti. To pomeni: krščanski zakonski par je pripravljen sprejeti otroke,
ki bi jima jih Bog rad podaril. Zakonci, ki ostanejo brez otrok, so od Boga
poklicani, da postanejo rodovitni na druge načine, na drugih področjih
darovanja. Če je ob sklenitvi izključen eden od teh temeljev krščanskega
zakramentalnega zakona, potem zakramenta zakona ni bilo. Zveza je
ostala brez zakramenta. Takih zakonov je danes najbrž veliko, čeprav so
bili sklenjeni slovesno pri cerkveni poroki.
263. Zakaj je zakon neločljiv?
Zakon je trikratno neločljiv. Prvič: ker je v skladu z naravo ljubezni, kjer
se moški in ženska predata drug drugemu brez zadržkov. Drugič: ker
je zakon samo na ta način podoba brezpogojne božje zvestobe in ljubezni do stvarstva. In tretjič: ker je le tako odsev neločljive predanosti
Kristusa njegovi Cerkvi. Ta predanost pa je pripeljala Jezusa v smrt na
križu za rešitev človeka.
MONOGAMIJA, POLIGAMIJA – iz grščine enozakonstvo ali mnogozakonstvo. Ker so v zgodovini moški imeli navadno več žena, poznamo pojem
mnogoženstva. Krščanstvo spoznava, da je mnogozakonstvo nenaravno in
ga strogo odklanja. To preganja tudi država kot kaznivo dejanje bigamije.
ODPRT ZAKON JE ZAKON, ki ni bil nikoli sklenjen.
Theodor Weissenborn, nemški pisatelj
LJUBEZEN se dopolni v zvestobi.
Søren Kierkegaard
NEKEGA ČLOVEKA LJUBITI pomeni gledati ga tako, kakor ga je zamislil
Bog.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski
MLADINSKA STRAN
Vedeževanje
Draga Petra! V nekaterih krogih mojih znancev se pogovori pogosto
vrtijo okrog počutja in zdravja, energetskih tokov, horoskopov ... Nekateri hodijo k vedeževalcem, kličejo na posebne telefonske številke
in sprašujejo, ali bodo opravili izpite, ali bodo srečni v ljubezni, s kom
se bodo poročili, na kaj naj stavijo itd. Kaj naj storim, ko mi kot darilo
ponudijo kamne oziroma kristale, ki naj bi absorbirali negativne energije? V neki trgovini sem zasledila perilo in nogavice z všito zvezdo, ki
naj bi ozdravila nešteto bolezni, tako duševnih kot telesnih. Zakaj to ni
združljivo s katoliško vero?
Diana
D
raga Diana! Mislim, da je Bog mnogo bolj dober in si niti približno ne
želi, da bi bili ujeti v moč posebnih predmetov, tip obleke ali nevidne
energije. Čeprav upravičeno iščemo načine, kako bi se bolje počutili,
si zagotovili zdravje, lepoto, srečo, ljubezen ... Še posebej je to razumljivo, če
se človek znajde v stiski in ne vidi izhoda; tedaj je hitro pripravljen poskusiti
vse mogoče. Lahko je tudi katoličan, vendar v zadregi ne ve, kako bi mu vera lahko pomagala. Premalo je utrjen v njej, da bi premislil ali se posvetoval
Foto: splet
februar 2014 NAŠA LUČ
z vernim človekom. Lahko pa ga preprosto privlači novo, nekaj, kar presega običajno izkustvo. Toda horoskopi, razni energetski pripomočki, iskanja
čudežnih moči ali sposobnosti pri ljudeh ... vse to je nezdružljivo s krščanstvom. Zakaj? Prvi razlog je ta, da je edini odrešenik Jezus Kristus. S tem, ko
je iz ljubezni do vsakega izmed nas umrl in pokazal, da je močnejši tudi od
smrti, je dal poroštvo in obenem obljubo, da je tudi nam namenjeno večno
življenje. Drugi razlog je v veri, da nas je Bog ustvaril svobodne, z možnostjo
za svobodno odločanje in zato, da bi v ljubezni rasli, bili vedno bolj podobni
njemu in se mu tako pridružili v božjem življenju. Jezus nam je pokazal pot,
zato ne potrebujemo skrivnih znanj niti zapletenih postopkov, metod, da bi
lahko prišli do tega cilja. Astrologija pa trdi, da je človeško življenje določeno
v usodi, da je horoskop skrivno razodetje o poti, naj bi ga odrešila ali mu vsaj
omogočila, da s poznavanjem usode lahko sam ustrezno deluje. Toda Bog
našega življenja ni zapletel v nam vnaprej določene, a neznane poti, ki jih
lahko ugotavljamo z zvezdami ali drugimi pripomočki.
Pot našega življenja je torej rast v izpopolnjevanju v smeri svetosti in vsaka
preizkušnja je nova priložnost, da se je učimo – tako, da se učimo ljubiti in
živimo evangelij. Bog nam je podaril tudi razum, da svoje odločitve temeljito
pretehtamo in se soočimo z realnostjo. Ob vsem tem pa lahko še vedno zaupamo vanj, ker je res, da kljub razumu vemo, da ostajamo omejeni. Dobro
opazovanje pokaže hitro, da je razlika med zaupanjem v božjo dobroto in
zaupanjem vsem ponudbam, ki si jih naštela v vprašanju. Ob stiskah življenja
smo hitro v skušnjavi, da bi se prepustili raznim znamenjem, ki bi se odločala
namesto nas, in zanikali svojo svobodo in sodelovanje - svojo odgovornost.
Včasih na ta način poskušamo »izsiliti« svoje želje in se postavljamo na mesto
Boga, prepričani, da moramo doseči svoje. Ko pa zaupamo Bogu, vemo, da
on zahteva od nas odgovorno odločitev, in vemo, da bo on storil tisto, česar
sami ne zmoremo in za kar on ve, da je dobro za nas. Želi nas rešiti trpljenja,
toda vsak dan znova nas preseneti, ker je to odrešenje drugačno, kot si ga
predstavljamo; običajno v tem, da spremeni nas, ko mu to dopustimo.
Naša rešitev je v tem, ker popolnoma zaupamo v njegovo dobroto in usmiljenje. Zato se tudi trudimo, da bi mu bili čim bolj zvesti. Zvestoba njemu pa
pomeni tudi zvestobo Cerkvi in jasen odmik od zmotnih predstav.
Petra
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Nika JANŠA
Višarski dnevi mladih
Z
odštevanjem zadnjih dni minulega leta so
prišli tudi višarski dnevi. Zjutraj smo se odpeljali proti Trbižu in naprej proti čudovitim
Sv. Višarjam. Mladi, ki nas ne druži le neizmerno
veselje do smučanja, ampak se v prav tolikšni
meri veselimo večernih druženj in pogovorov v
toplem Ehrlichovem domu. Organizatorji se vsako
leto potrudijo z izbiro gostov, ki so, kot vedno, tudi
letos navdušili. Zvečer nam je zgodovinarka Helena Jaklitsch predstavila življenje in organizacijo
slovenskih beguncev v taboriščih na Avstrijskem
in v Italiji ter okoliščine v domovini, ki so do tega
privedle. Slovenski izgnanci, ki so morali zapustiti
Slovenijo po letu 1945, so še naprej ohranjali svojo zavest in kulturo in prav ta jih je držala pokonci. Slovenska organiziranost je bila neprimerljivo
boljša od beguncev ostalih narodnosti. Z zanimanjem smo poslušali, kakšne razmere so bile v
takratnih begunskih taboriščih in kako kvalitetno
šolstvo je bilo organizirano v taborišču. Dijaki so
dobili tako dobro izobrazbo, dosegli tako visoko
raven znanja, da so bili po opravljeni maturi brez
težav sprejeti na graško univerzo, kasneje priznani tudi na drugih. Za tiste, ki so zaradi vojne ostali
brez spričeval, je zadostovala podpisana izjava
Marka Bajuka, ki je bil takratni ravnatelj begunske
gimnazije. Svojo ljubezen do domovine so ohranjali še naprej, zato so tvorili tako močne sloven-
ske skupnosti po svetu v Argentini, Ameriki, Avstraliji, tam, kamor so se slovenski begunci zatekli.
Vsa ta strnjena pričevanja in zapise je predstavila
z močno zavestjo in ponosom. Med, prej in po poučnih uricah z gostjo smo veliko smučali, se družili in sprehajali, nekateri kuhali kosilo, se kasneje
globoko pogovarjali in spet naslednjič smejali ...
Težko smo se poslovili. Mislim, da smo si prav prirastli k srcu. Kraljica Evrope – višarska Marija, še se
bomo vrnili!
Mag. Helena Jaklitsch
Snežni pozdrav
Mihela
Ne vleče me nazaj
DAMJAN OBERŽAN že deseto leto živi v Sloveniji, kjer se, kot sam pravi, zelo dobro počuti.
Pred tem je dvajset let preživel v Buenos Airesu
v Argentini.
> Damjan, kdaj se začne tvoja argentinska
zgodba?
Dedka Jožeta, ki je bil domobranec, so komunisti
trikrat ujeli in trikrat je ušel iz taborišča. Njegovi
ženi so zagrozili, da če ga spet dobijo, ne bo več
šel v taborišče, ampak ga bo čakala smrt. Stari
starši so zato leta 1945 bežali pred komunizmom
in kasneje našli zatočišče v Argentini.
> Si se vključeval v dejavnost slovenske skupnosti v Argentini?
Ja, naša družina je bila v skupnost zelo vključena.
Hodil sem v slovensko šolo, obiskoval srednješolski tečaj, sodeloval sem na mladinskih dnevih (to
so bile naše veselice), na domobranskih proslavah.
> Leta 2004 ste se za stalno preselil v Slovenijo ...
Prvič sem obiskal Slovenijo leta 1989, potem še
večkrat. Ker so se razmere v Argentini slabšale –
postajala je vedno bolj nevarna dežela – očeta so
kar dvaintridesetkrat oropali, nanj tudi streljali, ga
pretepli, sestro so hoteli ugrabiti, meni so ukradli
kar pet koles, smo se odločili, da se za stalno preselimo. Živimo v Rovtah.
> Kako živijo mladi v teh nevarnih razmerah v
Argentini?
8
Naj
glasbenik
športnik
beseda
hrana
kraj ali pokrajina
značilnost
izkušnja
Mladi sicer dobijo zaposlitev, žal pa je tako, da kar
čez dan »pridni« zaslužijo, »leni« pokradejo čez
noč. V prostem času se mladi družijo v slovenskem domu, igrajo odbojko ali nogomet …
> V čem pa se Slovenci v Sloveniji razlikujemo
od Slovencev, ki živijo v Argentini?
Argentinci so družabni ljudje – cela družina (ob
tem mislim tudi na stare starše, tete, strice, bratrance) se vsak vikend zbere in ima asado – to
pomeni, da pripravijo meso na žaru in se ob tem
skupnem obroku družijo. Največja razlika med
Slovenci-Argentinci in Slovenci je v srcu. Tukaj
ste bolj hladni, zaprti, ne znate pokazati čustev.
Mislim, da na to vpliva preteklost – vojna in čas
po drugi sv. vojni. Argentinci so bolj odprt in družinski narod.
> Kaj »argentinskega« pogrešaš v Sloveniji in
kaj »slovenskega« bi pogrešal v Argentini?
Pogrešam slovensko skupnost iz Argentine. V Buenos Airesu pa bi gotovo pogrešal naravo in mir.
Argentina
Soledad Pastorutti
Lionel Messi
chavon (poba)
asado, empanada, facturas
Cordoba, Vicente Casares
odprtost
kraja
Slovenija
ansambel Slovenija
Martin Strel
štrample (nogavice)
rižota, žganci, potica
Rovte, Laško
delavnost
ljubezen
Ja, lahko bi rekel, da je. Kadar je priložnost, »da se
brca žoga«, sem jaz vedno tam.
> Si tudi kitarist. Ob kakšnih priložnostih zaigraš na kitaro?
Kadar sem vesel, slabe volje, utrujen, žalosten …
za glasbo je vedno čas. Včasih zaigram na kitaro,
včasih na klavir.
> Ali zapoješ kdaj tudi kakšno slovensko ljudsko pesem? Katero?
Ne, ker nimam posluha (se zasmeje). Na misel mi
prideta pesmi Pri farni cerkvici ali pa En starček je
živel. Pogosto smo ju peli v slovenski šoli.
> Kako si se počutil na višarskih dnevih?
Zelo lepo. Višarje so krasen kraj in užival sem vsak
trenutek. Družba je bila enkratna, nisem pričakoval, da se bomo imeli tako lepo.
> Menda si navdušen nogometaš. Je to tvoj »resen« hobi?
NAŠA LUČ februar 2014
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Ekonomist mag. BERNARD BRŠČIČ v Večeru o
gospodarskem kriminalu
Politični in tovariški krediti
so vsi tisti, ki so odobreni s
posredovanjem vplivnih posameznikov in v skladu z dobro bančno prakso nikoli ne
bi smeli biti odobreni. Nimajo ne ustreznega zavarovanja in ne prepričljivega
poslovnega načrta, ki bi opravičil takšen podjetniški podjem. Za večino teh kreditov pri nas torej nista bili značilni samo neustrezna zavarovanost in
visoka tveganost, ampak je bila v ozadju vseskozi
odsotnost namena povrnitve kredita. Povedna
je izjava Bineta Kordeža iz leta 2007, da skupina
deležnikov Merfina sploh nima namena povrniti
glavnice kredita, najetega za lastniški prevzem
Merkurja, ampak nameravajo odplačevati zgolj
obresti. V tovarišijskem bančništvu očitno vladajo
posebne zakonitosti. Krediti se ne vračajo, banke
kredite odpisujejo, večajo izgubo in na koncu postanejo nesolventne. Tu vstopi država z dokapitalizacijo, drugih neprijetnih posledic za bankirje
ni. A zmotno je mnenje, da je denar iz političnih
kreditov izpuhtel. Ni. Pojavna oblika so razkošne
vile bankirjev in kreditojemalcev in imetja na računih na Cipru, v Liechtensteinu in na Kajmanskih
otokih. Skratka, glavni vzrok bančne luknje ni gospodarska kriza, ampak gospodarski kriminal najhujših razsežnosti. Iz povedanega sledi, da prava
terapija ne more biti zgolj bančna sanacija, potre-
Novice
100 LET MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA DANICA
IZ ŠENTPRIMOŽA. Slovensko prosvetno društvo
Danica je bilo ustanovljeno pod imenom Katoliško izobraževalno društvo leta 1914 pri Biltežniku
v Šentvidu v Podjuni. Že dve leti pred tem pa je v
Šentvidu začel delovati mešani pevski zbor. Ustanovil ga je slepi organist Andrej Mičej, ki je bil tudi
njegov prvi zborovodja. Po drugi svetovni vojni je
prevzel odgovornost za pevsko dejavnost Hanzej
Kežar, ki je bil nad 45 let duša pevskega delovanja
v Šentprimožu. Zadnjih dvajset let Mešani pevski
zbor Danica vodi Stanko Polzer. Poleg petja je delovanje društva tudi izrednega kulturno-političnega pomena.
bujemo katarzo. Do danes se s problemom »banksterstva« še nismo soočili in potek predkazenskih postopkov me navdaja z dvomom, da bomo
dočakali obsodbo odgovornih za bančno luknjo.
Pravnik dr. MIRO CERAR na Iusinfo o tem, zakaj pravo ni eksaktno
Mnogi ljudje se čudijo, kako lahko pravniki o istih pravnih zadevah ter glede istih zakonskih in drugih
pravnih določb sprejemamo
različne razlage in stališča.
Ali zakonov res ni mogoče
zapisati tako, da bi ne vodili
do različnih razlag? Ali pravnih primerov res ni mogoče (sodno) reševati tako,
da bi bile rešitve vedno enako razumljive in sprejemljive za vse udeležence?
Odgovor na navedeni vprašanji je – žal – nikalen. /.../ Težava, ki je v (pre)veliki meri prisotna
tudi v Sloveniji, nastopi predvsem takrat, kadar so
pri pravnikih razlike v njihovem dojemanju prava
posledica njihove neetične pravne drže, tj. takrat,
kadar zasledujejo v resnici politične ali zgolj osebne obogatitvene cilje ter le-tem nepošteno prirejajo svoja pravna vrednotenja in stališča. V teh
primerih gre za prodane duše, ki škodujejo pravu
in družbi. Seveda pa so tudi takšni pravniki le dodaten in nekoliko popačen dokaz za to, da pravo
ni in ne more biti eksaktno, čeprav si vsi dobromisleči in s pravim znanjem opremljeni pravniki
nenehno prizadevajo, da bi njihovo delovanje v
družbo prineslo čim več pravne usklajenosti in
določnosti.
NA KOROŠKEM SO PODELILI JANEŽIČEVA PRI
ZNANJA. Krščanska kulturna zveza je podelila
Janežičeva priznanja Mitji Gobcu, priznanemu
zborovodji, poznavalcu slovenske zborovske literature tako po Sloveniji kakor tudi v zamejstvu,
Mariji Inzko, za nenehno skrb za kulturni in politični razvoj koroških Slovencev, spoštovanje verskega in kulturnega izročila in slovenske besede,
Inge Pocheim za zborovsko dejavnost v cerkvenem zboru v Šmarjeti in Francu Polzerju za delo v
Slovenskem prosvetnem društvu Danica.
DOKONČANA CESTA MED GORNJIM SENIKOM IN
VERICORITKAROVCI. Trikilometrski cestni odsek
med Gornjim Senikom in Verico bo znova povezal prebivalce porabskih vasi. Gradnja ceste se
Mešani pevski zbor Danica
februar 2014 NAŠA LUČ
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG v Reporterju o udbovskih umorih
Le v redkih primerih so
oblasti prijele udbovske
morilce, večini se je uspelo umakniti nazaj v Jugoslavijo in so še danes na prostosti. Nekateri, kot
je Perković, so po padcu komunističnega režima
naredili novo kariero v obveščevalnih službah
novih držav, piše FAZ, ki ugotavlja, da se nemško
pravosodje v Sloveniji in na Hrvaškem še danes
sooča z odporom postkomunističnih oblastnikov. /…/
Leva vlada v Ljubljani pripravlja ponovno delno
zaprtje arhivov, ki bi raziskovalcem, kot je Leljak,
otežilo delo. Po letu 1990 ni bil na Hrvaškem ali
v Sloveniji obsojen noben komunistični zločinec,
res pa tudi v Nemčiji in Avstriji ni bilo pravega interesa za preiskave zločinov udbe, opozarja FAZ.
Tito je veljal za prijatelja Zahoda in nihče ga ni
želel razjeziti. Je nemška varnostna služba BND
odpovedala ali pa je preprosto zatisnila oči, se
sprašuje časnik. Willy Brand in Tito sta namreč veljala za prijatelja. /…/
FAZ spomni tudi na največji vojni zločin v
Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je začel na
avstrijskem Koroškem pri Pliberku, ko so se jugoslovanski partizani znesli nad kolonami vojakov
in civilnih beguncev, ki so se pred maščevanjem
komunistov poskušali umakniti na ozemlje pod
nadzorom zahodnih zaveznikov. Ti so nazadnje
nazaj v roke partizanov poslali ogromno število
beguncev in v maju in juniju 1945 jih je bilo umorjenih okoli 100.000 – največ v Sloveniji.
je začela že leta 2007, zaradi gospodarske krize
in posledične nezmožnosti financiranja pa se je
izgradnja zavlekla do konca lanskega leta. Nova
cesta bo skrajšala pot med obema vasema za dobrih dvajset kilometrov, pomembna pa bo tudi za
razvoj turizma v Porabju.
PODELILI NAGRADO DUŠANA ČERNETA. Tržaška
provinca šolskih sester svetega Frančiška Kristusa
Kralja je za dolgoletno in plodno versko, vzgojno,
šolsko, kulturno ter socialno delo prejela 26. nagrado Dušana Černeta.
DAN EMIGRANTA. V Čedadu je 6. januarja potekal
tradicionalni, že 51. dan emigranta, osrednja kulturna in politična prireditev Slovencev Benečije,
Rezije in Kanalske doline. Letošnji osrednji slavnostni govor je pripadel skupini Mladi Benečani. V
imenu skupine sta spregovorili Martina Marmai in
Angelina Sittaro. Na prireditvi so pozdrave izrekli
čedajski župan Stefano Balloch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel in predsednica dežele FJK Debora Serracchiani. Prvič, od
leta 1964, odkar se vsako leto 6. januarja v spomin
na preštevilne prebivalce teh dolin, ki so se morali
s trebuhom za kruhom izseljevati po vsem svetu,
prireja dan emigranta, je bil kulturni del prireditve
zasnovan čezmejno. Folklorni skupini Živanit iz
Benečije in Razor iz Tolmina sta zaplesali plese iz
Benečije, Breginjskega kota in zgornjega Posočja.
EVROPSKO SREČANJE MLADIH V STRASBOUR
GU. Novoletnega srečanja mladih v Strasbourgu,
ki poteka v duhu skupnosti bratov iz Taizeja, se je
9
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Nestrpnost
do katoličanov znova
na pohodu
O
Stane GRANDA
tem, da je Slovenija ena izmed držav evrskega območja, ki letos znova ne bo gospodarsko napredovala, je splošno znano.
Ljudje živijo na ravni kot leta 2005. Deset let gospodarskega razvoja je izpuhtelo. Delno zaradi svetovne gospodarske krize, v Sloveniji pa še posebno
zaradi načina privatizacije nekdanjega državnega premoženja
emoženja in njegove kraje. Nekdanji oblastniki nekdanjega državnega premoženja, ki smo
mu rekli splošno ljudsko ali družbeno premoženje, samo dokazujejo, da
so ga v resnici resnično razumeli kot svojega. Ljudstvo in družba jih v resnici nikoli nista zanimali, samo oblast in njene koristi oziroma privilegiji.
V težkih gospodarskih razmerah se vedno poglobijo tudi politična nasprotja. To je sicer nelogično, ker naj bi nesreča ljudi povezala, toda politiki svojo slabo gospodarjenje prikrijejo s tem, da poglabljajo politično
sovraštvo med ljudmi. Seveda tega uradno ne priznajo, celo pozivajo k
slogi. Ker pa morajo mobilizirati svoje ideološke pristaše, to naredijo tako,
da večajo sovraštvo do tistih, ki jih ne podpirajo in ki jih ne bodo nikoli
volili. V Sloveniji čutimo to celo pri novih davkih, ki jih je vlada vpeljala.
Da o odpuščanju iz službe niti ne govorimo. Najbolj so obdavčili tiste, ki
nikoli ne bodo njeni volivci: ljudje na podeželju in obrtniki ter drugi mali
podjetniki. V zadnjem času pa izstopajo novi trije, izrazito ideološki primeri.
Lojze Peterle, prvi predsednik
vlade samostojne Slovenije, sedaj
evropski poslanec, je prosil vlado,
Lojze Peterle, prvi predsednik vla- če ga uradno podpre pri kandidade samostojne Slovenije, sedaj turi za predsednika Sveta Evrope.
evropski poslanec, je prosil vlado, To se ni zgodilo, ampak je bil deče ga uradno podpre pri kandida- ležen očitkov in žalitev, kot bi bil
turi za predsednika Sveta Evrope. največji slovenski zločinec. Vlada
To se ni zgodilo, ampak je bil de- je raje podprla nekega tujca.
ležen očitkov in žalitev, kot bi bil
Nekdanji predsednik države dr.
največji slovenski zločinec. Vlada Türk bi rad bil generalni sekreje raje podprla nekega tujca.
tar Združenih narodov. Ta njegova
ambicija je že stara. Vlada ga je
takoj podprla, ker je izrazito levi. Ker je rekel, da so povojni poboji drugorazredna tema, ker je ob vsaki priložnosti žalil slovenske katoličane, ker
je ob vsaki možnosti poveličeval partizane – komuniste in poniževal tiste,
ki so izpeljali slovensko osamosvojitev. Svojega sovraštva še posebno do
Janeza Janše ni nikoli skrival.
Jožeta Možino, katoličana, ki je bil štiri leta celo direktor slovenske televizije, je slovenska javnost zadnja leta posebej spoznala po njegovem
prizadevanju, da bi delo malgaškega misijonarja Petra Opeke postalo
bolj znano pri rojakih. O njem je posnel izročilno čudovit film, ki so ga
doma prezrli, v tujini pa so mu podelili ugledna mednarodna priznanja.
Nekateri ugledni Slovenci so ga predlagali za eno največjih slovenskih
kulturnih nagrad. Ne samo da ga je ustrezna komisija spregledala, ampak
je celo protestno odstopila. Zaradi prezira do avtorja, ki prikazuje dobrega duhovnika, dobrega katoličana, človeka, ki se žrtvuje za druge. Seveda jih moti tudi Jože Možina, ki ne skriva svojega verskega prepričanja.
Zadnje je še posebno tragično, ker so to naredili »kulturniki«, ki trdijo, da
so nadideološki, strpni, skratka, da jim je slovenska kultura najbližje. Žal
so tisoče kilometrov daleč od tiste tradicije slovenske kulture, zaradi katere smo Slovenci stali in obstali.
Slovenska politika v veliki meri živi v preteklosti, ko so mnogi mislili, da
na svetu obstaja samo boj za vero in proti njej. Ker je vera milost, predvsem pa ni del političnega prepričanja, je to v sodobni Evropi kot kamena
doba v zgodovini.
10
udeležilo približno trideset tisoč mladih iz vse Evrope in ostalih celin, med
njimi je bilo 250 Slovencev.
SPREMEMBE V SOCIALNI ZAKONODAJI. Večino sprememb socialne zakonodaje, ki jih je državni zbor sprejel 21. novembra 2013, je s 1. januarjem
stopilo v veljavo. Prejemniki denarne socialne pomoči bodo upravičeni do
novega izračuna pravice do otroškega dodatka, subvencije za vrtec in državne štipendije, ki po novem pripada mladoletnim dijakom. Med zakonskimi
spremembami, ki zadevajo upoštevanje prihodkov in premoženja, bo upoštevan bolj realen gmotni položaj vlagatelja kot doslej. V dohodek družine
po novem ne bo vštet celotni otroški dodatek, ugodneje se bo upošteval tudi
dohodek od študentskega dela.
DRŽAVNE ŠTIPENDIJE ZA DIJAKE. Do štipendije je upravičen vsak dijak, v
družini katerega dohodek na družinskega člana v preteklem letu ni presegel
53 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji, pri čemer je treba kot dohodek upoštevati še del otroškega dodatka. Tako bo do štipendije upravičena
večina dijakov iz družin do vključno petega dohodkovnega razreda, nekateri iz
tega razreda pa bodo zaradi upoštevanja otroškega dodatka lahko tudi izpadli.
DAVEK NA NEPREMIČNINE. Z novim letom je začel veljati Zakon o davku
na nepremičnine. Vsi lastniki nepremičnin bodo na dom dobili obvestila s
podatki o nepremičninah, posplošeni tržni vrednosti, davčnih stopnjah in
na podlagi tega tudi informativno izračunan davek, ki se jim obeta. Lastniki
morajo preveriti podatke svojih nepremičnin v evidenci Geodetske uprave.
Kolikor podatki ne bodo točni, so jih lastniki dolžni spremeniti do 31. marca.
ŠTEVILO ROJSTEV V SLOVENIJI. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno
zdravje se je lani v Sloveniji rodilo blizu 21.000 otrok. Odkar spremljajo podatke, se je najmanj otrok rodilo leta 2003, in sicer 17.160. Od takrat pa do
leta 2010 je število rojenih otrok naraščalo ter preseglo 22 tisoč, zdaj pa že
tretje leto pada.
POGOJI ZA UPOKOJITEV V LETU 2014. Ženske, ki se želijo starostno upokojiti, morajo biti stare 58 let in štiri mesece ter imeti 38 let in osem mesecev
pokojninske dobe brez dokupa. Moški se lahko upokojijo, če so stari 58 let in
osem mesecev ter imajo 40 let pokojninske dobe brez dokupa.
SANACIJA SLOVENSKIH BANK. Evropska komisija je državno pomoč odobrila za pet bank: Novo ljubljansko banko in Novo kreditno banko Maribor, začasno državno pomoč za Abanko, dokončno pa bo odobrila državni poroštvi
za Probanko in Factor banko.
PODELILI NAGRADO SKLADA STANETA SEVERJA. Za najboljše dosežke na
slovenskih poklicnih odrih sta prejela igralca Primož Pirnat in Pia Zemljič.
Nagrado za najboljšega študenta dramske igre je prejel Benjamin Krnetić, za
najboljšega ljubiteljskega igralca pa Matej Čujovič.
NAGRADA SAMA SMERKOLJA TENORISTU JANEZU LOTRIČU. Slovensko
komorno glasbeno gledališče Smerkoljevo nagrado podeljuje za umetniške
dosežke na področju operne umetnosti. Za leto 2013 jo je prejel tenorist Janez Lotrič.
NARODNA PESEM NA PEVSKEM SEMINARJU. Na
Svetih Višarjah je v okviru Rafaelove družbe potekal
pevski seminar za mlade, ki ga je vodila Ljoba Jenče,
pravljičarka in zbirateljica ljudskega izročila. Poslušali smo o živi besedi, besedi, ki preživi 800 let, besedi,
ki ne mine in ima strašansko moč. Marsikomu se je
odprl nov svet slovenske ljudske pesmi, katerega si
je sicer predstavljal drugače. Tudi sama rada pove,
da se je pesmi in petja naučila s poslušanjem »ta
starih«. Iz njenega pripovedovanja o teh starejših osebah, kot je na primer
gospa Cirila iz Rezije, občutimo njeno spoštovanje do ljudskega in njen zelo oseben odnos do glasbe in ljudi, s katerimi sodeluje. Z občudovanjem in
veseljem smo poslušali o zgodovini naših ljudskih pesmi. Nismo pa bili le
pasivni poslušalci. Nekaj pesmi smo se tudi naučili in zapeli. Svoje znanje
smo naslednji dan pokazali širšemu krogu Slovencev in drugim tujim, ki so
prišli k maši na Višarje. Ljudska pesem daje občutek pristnosti in pripadnosti, daje nam občutek, da nekaj smo, da obstajamo. Vsekakor nam je pustila
pečat, pečat ljudskega, ki ga bomo nosili s seboj.
N. J.
NAŠA LUČ februar 2014
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
ŠPORT
Biatlonec Jakov Fak po sanirani poškodbi spet odlično nastopa. Na tekmi
v nemškem Ruhpoldingu je bil četrti, nato pa na zasledovalni tekmi drugi.
Novoletna skakalna turneja je bila najbolj uspešna
za Petra Prevca. V Oberstdorfu si je razdelil tretje
mesto z Avstrijcem Thomasom Diethartom, drugi pa
je bil na tekmi v Bischofshofnu. Skupno je na novoletni turneji zasedel 4. mesto. Prevc je dosegel prvo
zmago v svetovnem pokalu, in sicer na poletih v Kulmu, pred tem je bil tudi drugi, tako da je osvojil zlati
kristalni globus v poletih.
Košarkarska zveza Slovenije je podelila priznanja najboljšim v košarkarskem letu 2013: Goran Dragić je bil najboljši slovenski igralec, Memi
Bečirović najboljši trener, Jaka Blažič naj igralec iz lige Telemach, in Matic
Rebec najboljši mladi igralec.
Peter Prevc,
Foto: Samuel Kubani/AFP
Najboljši slovenski nogometaš lanskega leta je postal Kevin Kampl, ki
odlično igra za avstrijski Salzburg, uveljavil pa se je tudi v naši izbrani vrsti.
Tina Maze po vrhunskih uspehih v preteklem letu še ni v najboljši formi.
Med vidnejšimi dosežki je tretje mesto na slalomu za svetovni pokal alpskih smučark v St. Moritzu.
Plavalec Damir Dugonjić je na evropskem prvenstvu v plavanju v 25-metrskih bazenih v Herningu osvojil prvo mesto na 50 metrov prsno in s tem
dosegel tudi nov državni rekord.
Smučarska tekačica Alenka Čebašek se je v Oberhofu uvrstila na osmo
mesto. Na tekmi v prostem sprintu je tekmo s končala v četrtfinalu na skupno 21. mestu.
Moška rokometna reprezentanca je v tretji kvalifikacijski tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu v Katarju leta 2015 v Differdangu premagala
Luksemburg, v odločilni tekmi v nedeljo pa je doma premagala Ukrajino in
se uvrstila v dodatne kvalifikacije.
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
N
aj omenim, da smo imeli v
»Našem domu« v preteklem
letu 2013 kar številne obiske prav različnih skupin in posameznikov.
Na drugo adventno nedeljo, 8.
decembra, je bila ob 16. uri popoldne slovenska maša v kapeli »Našega doma«. Sv. mašo je daroval
župnik Cikanek. Tokrat je prišlo kar
lepo število rojakov iz Londona in
okolice. Po navadi pred božičem radi pridejo, da voščijo praznike župniku in si tudi med seboj izrekajo
blagoslovljene praznike Jezusovega
rojstva, obenem pa poravnajo naročnino na Našo luč za naslednje
naročniško leto, ko bo izhajala prenovljena v novem velikem formatu,
kot se za mesečnik za Slovence po
svetu spodobi. Težko jo bomo od sedaj naprej še ljubkovalno imenovali
»lučka«, ampak res samo »Naša luč«.
Sveti večer in božič. V kapeli »Našega doma« v Londonu smo tudi tokrat lepo v miru in bolj v družinskem
krogu (s stanovalci doma) obhajali
sveti večer s slovesnim kajenjem in
kropljenjem vseh prostorov doma
in slovesno mašo na sveti večer in
sam božič. »Naš dom« je, kot vsako
leto, tudi tokrat prejel blagoslov s
kajenjem še na predvečer novega
leta. Ta blagoslov sledi večernicam v
kapeli doma, ko se blagoslovi in pokadi najprej samo kapelo in nato še
vse prostore doma. Prav tako nikoli
ne manjka blagoslova s kropljenjem
in kadilom na predvečer praznika
treh kraljev.
Adventna slovenska sveta maša 2013 v kapeli Našega doma
februar 2014 NAŠA LUČ
Učenke Srednje zdravstvene šole iz Ljubljane s profesoricama
v Našem domu na praznik Brezmadežne
Učenke srednje zdravstvene
šole iz Ljubljane so bile med 4. in
9. decembrom pod vodstvom njihovih profesoric, Martine in Nikice,
na obisku v Londonu. Kar štirinajst
jih je bivalo v »Našem domu«. Poleg
obiska številnih londonskih znamenitosti je bil njihov glavni cilj obisk
muzeja velike vzornice in junakinje
na področju negovanja in strežbe
bolnikov, slavne angleške »nurse«
(medicinske sestre) Florence Nightingale. Florenc se je že mlada odločila, da bo delala v bolnišnicah.
Imajo jo za začetnico (ustanoviteljico) novega, modernega načina nege bolnikov in utemeljiteljico institucije medicinskih sester. Zdravniki
določijo diagnozo, operirajo in predpišejo potrebna zdravila, okrevanje
bolnika pa je največkrat odvisno od
nadaljnje pomoči in nege, ki mu jo
nudi medicinska sestra ali sestre.
Florence Nightingale je že 1854
organizirala tako pomoč z ekipo 38
medicinskih sester britanskim vojakom v krimski vojni. Bila je tako
odlična, požrtvovalna in priljubljena, da je dobila ime »Lady with the
lamp« (gospa s svetilko), ker je tudi
ponoči s svetilko v roki obiskovala
bolnike in se sklanjala nad posteljami ranjenih vojakov. Drugo ime
zanjo pa je tudi »Nightingale in the
East« - Slavček na vzhodu.
Po stopinjah te slavne vzornice so
torej hodile dijakinje SZŠ iz Ljubljane - bodoče medicinske sestre – ob
svojem obisku v Londonu. Bog daj,
da bi se vedno zavzemale za vedno
boljšo pomoč in nego bolnikov.
S. C.
11
ŽUPNIJE
AV S T R I J A
DUNAJ
Adventna duhovna obnova
o svetem Miklavžu, ki je otroke razveselil na prvo adventno nedeljo, smo na drugo
adventno soboto in nedeljo dobili
goste iz župnije Šmarjeta na Dolenjskem. V soboto je šmarješki župnik
Andrej Golčnik vodil adventno duhovno obnovo za Slovence na Dunaju, kateri so se pridružili tudi gostje iz Šmarjete. Po premišljevanju,
spokornem bogoslužju in spovedi
smo za goste pripravili večerjo in se
z njimi zadržali do poznih večernih
ur. Duhovno obnovo smo zaključili v
nedeljo s slovesno sveto mašo, ki jo
je polepšala pevska skupina mamic
iz Šmarjete pod vodstvom Davida
Dobravca. Župnik Andrej je v pridigi
omenil tudi blažene drinske mučenke, katerih god obhajamo na njihov
smrtni dan, 15. decembra. Ena od
petih, blažena sestra Krizina (Jožefa Bojanc), je bila namreč rojena v
župniji Šmarjeta. Hčere Božje ljubezni so leta 1941 v Goraždu ob Drini
umrle mučeniške smrti, ker se niso
uklonile pijanim vojakom, temveč
so poskakale skozi okno, nakar so jih
četniki do smrti razmesarili.
P
Obisk škofa Scharla
Na tretjo adventno nedeljo pa nas
je s svojim obiskom počastil dunaj-
GRADEC
N
a praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra, smo skupaj z drugimi verniki v do zadnjega kotička
polni cerkvi Mariahilf in s posebno
glasbeno spremljavo, skupaj z drugimi farani, obhajali slovesno sv. mašo.
Ta dan se spominjamo posebne
milosti, ki je je bila deležna Devica
Marija, Jezusova Mati.
Škof Scharl pomaga v bifeju.
Družina Ivanec
ski pomožni škof Franz Scharl, ki je
pri dunajski nadškofiji odgovoren
za drugače govoreče skupnosti in ki
je med leti 2000 in 2006 kot župnik
vodil župnijo Kristusovega vstajenja
(Auferstehung Christi) v 5. dunajskem okraju, v katero spada tudi
slovenska cerkev Srca Jezusovega.
Maša je potekala dvojezično. Čeprav
škof sicer ne govori slovensko, se
je potrudil in prebral nekaj mašnih
besedil v slovenščini. Pri očenašu je
družine z otroki povabil pred oltar
in naše občestvo je zmolilo, držeč se
za roke v krogu. Po maši je pozdravil prisotne tudi z rokovanjem in se
nam pridružil v naši dvorani, kjer je
bila tokrat pogostitev posebej bogata. Več članov je praznovalo rojstne
dni in našla se je celo harmonika, da
nismo peli na suho.
slovensko skupnostjo in da bi nas še
kdaj obiskali.
Slovo družine Ivanec
Tretja adventna nedelja pa je bila tudi v znamenju poslavljanja družine
Ivanec, ki se seli v Basel, v Švico. Bili
so ena redkih slovenskih družin na
Dunaju, ki je bila redno pri slovenskih svetih mašah. Pogrešali bomo
zavzeto branje prošenj in beril Klemena, Ksenjino pomoč v bifeju in
pri organizaciji prireditev ter razigranost Nike in Marka. Želimo jim, da bi
tudi v novem okolju hitro našli stik s
Božič in novo leto
Božič in novo leto smo kot navadno
praznovali bolj umirjeno, saj gre večina članov naše skupnosti v tem času
v domovino. Oba praznika smo počastili z dvojezično sveto mašo, pri kateri poleg Slovencev sodelujejo tudi
Avstrijci iz naše župnije. Pri polnočni
sveti maši pa smo imeli priložnost prisluhniti tudi članu Dunajskih dečkov,
Maxiju Ganglu, ki je s svojim petjem
- skupaj s svojo mamo, sestro in sestrično - polepšal božično bogoslužje.
Jera Petriček Hrastnik
Po maši smo se sestali v Kolbejevi
kleti, kjer smo se ob kavici in sladicah med drugim dogovorili tudi
za pevske vaje. Pred vrati je bil namreč že najpomembnejši cerkveni
praznik - božič. Cerkev ta dan praznuje prihod Kristusa, ki je vir luči
in življenja. Tudi mi v naši slovenski
cerkveni skupnosti smo želeli z molitvijo in petjem spremljati ta veliki
praznik. Gospa Mathilda Furman je
izbrala prelepe božične pesmi, tako
da smo se lahko ne samo duhovno,
ampak tudi s pesmijo pripravljali za
Kristusov prihod. Na četrto adventno nedeljo, 22. decembra, smo po
maši okrasili božično drevo (ki nam
ga je podaril gospod Kunstek) in postavili jaslice. Na žalost smo izvedeli,
da bomo na sv. večer brez organista.
Gospe Jeleni Kanski, naši organistki,
je namreč zbolela mama in je morala domov. Ampak gospa Mathilda
se je hitro znašla in izbrala božične
pesmi, ki jih že dobro poznamo, in
tako smo 24. decembra, na sv. večer,
ob 22. uri v naši Zakladni kapelici tudi s petjem spremljali slovesno mašo in pri lepo okrašenem božičnem
drevesu ter jaslicah proslavili rojstvo
našega odrešenika Jezusa Kristusa.
Ko je na koncu maše zadonela pesem Franza Gruberja Sveta noč, znana po vsem svetu, smo se veseli in
zadovoljni objeli in si zaželeli srečen
božič.
Branje Božično hrepenenje z glasbo
12
Otroci pojejo pred graško mestno hišo
NAŠA LUČ februar 2014
ŽUPNIJE
Zelo smo bili veseli, ko nas je na
sam božič in na praznik prvega mučenca sv. Štefana ter na prvo nedeljo
po božiču, 29. decembra, na praznik
sv. družine, na orglah spremljal mladi organist Emanuel, ki ga je priporočila naša organistka Jelena. Njemu
in gospe Jeleni se prisrčno zahvaljujemo za vrhunsko spremljavo na
orglah in vsestransko pomoč. “Praznik sv. družine je danes še bolj pomemben kot kdajkoli prej. To je praznik, ki ga praznujemo v dužinskem
krogu, z ljudmi, ki so nam blizu. Je
praznik, ki omogoča zadovoljstvo,
mir in veselje,“ je dejal mag. pater
Jože Lampret pri pridigi in še dodal,
da ne smemo pozabiti na onemogle
ali bolne svojce in na nemočne otroke. Prav tako nas je opomnil na dobronamerno pomoč drugim ljudem,
kajti solidarnost je osnovna človeška
sposobnost in brez nje ne more preživeti niti posameznik niti družina in
tudi ne družba.
Tudi za naše društvo „Avstrijsko-slovensko prijateljstvo“ Gradec je
advent poseben čas, ker nas vabi,
da se spomnimo na preteklost, nas
spodbuja, da živimo v sedanjosti
in da se pripravimo na bodočnost.
Tako smo v sredo, 18. decembra,
ob 17. uri organizirali dvojezično
branje Weihnachtssehnsucht/Božično hrepenenje z Jožefom Tillom in
z glasbeno spremljavo Helen Kriegl
(violina) v prireditvenom prostoru
Štajerske deželne knjižnice v Gradcu
in se tako skupaj in radostno pripravljali na Kristusov prihod. Hrepenenje namreč odpira okno k nebu.
Hrepenenje oplaja in bogati človekovo življenje in odpira ozki svet ljubezni, miru in sožitju. V četrtek, 19.
decembra, pa smo prisluhnili petju
otroškega in mladinskega pevskega zbora OŠ Šentilj, ki je ob 16. uri
zapel adventne in božične pesmi
v treh jezikih pred graško mestno
hišo na glavnem trgu (Hauptplatz
Graz). Zbrala se je velika množica
in prisluhnila prijetnim adventnim
melodijam mladih. Naš župan mag.
Siegfried Nagl je otroke pogostil v
mestni hiši, kjer so si lahko ogledali
tudi sejno dvorano in občudovali velikansko in čudovito okrašeno božično drevo ter iz drugega nadstropja
mestne hiše opazovali predbožično
vzdušje publike v Gradcu.
Tako smo v tej nakupovalni osamljenosti, vrvežu, blaznosti in čustveni mlahavosti poskušali s priljubljenimi adventnimi pesmimi in
Skupna sv. maša 8. decembra v cerkvi Mariahilf
ganljivimi božičnimi melodijami širiti mostiček prijateljstva, veselja in
zadovoljstva med otroki in odraslimi.
In kot bi trenil, smo se znašli v
novem letu 2014. V sredo, 1. januarja 2014, nas je na orglah spremljal
gospod Karl Willrader. Prof. Ludwig
Karnčar pa nam je sv. mašo popestril s svojim čudovitim solo petjem.
Pred nami se vrstijo že drugi prazniki, sveti trije kralji, Jezusov krst. Vsakdo od nas pričakuje, da naj bi novo
leto prineslo nekaj boljšega, lepšega, zanimivejšega. Mislim pa, da bi
se morali zavedati, da je v človekovi
naravi hrepenenje po razumevanju,
skupnosti, družini, zdravju, miru, dialogu, pozornosti in obzirnosti. Če
nam le delček tega uspe, smo lahko
zadovoljni in tako lahko pomagamo
drug drugemu in sami sebi.
Vsem bralcem Naše luči želim
zdravja in zadovoljstva v novem letu 2014.
mag. Ivanka Gruber
B E N E LU K S
Z novimi upi in načrti v leto
Gospodovo 2014
a je človek neizpolnjen, da
je vedno na poti, da je v svojem najglobljem jedu odprto
bitje in bitje pričakovanja, nam govorijo naše želje, ki jih napišemo ali
izrečemo ob novem letu. Koliko iskrenih in novih načrtov smo skovali
ob prehodu iz starega v novo leto!
Koliko tudi vznesenih obljub in pričakovanj! S podobnim zanosom smo
začeli novo leto 2014 v slovenskih
skupostih v Beneluksu. Vabim vas,
da se skupaj sprehodimo skozi dogodke adventnega in božičnega časa in prehoda iz starega v novo leto.
D
Dobri sveti Miklavž ni pozabil na
otroke na Nizozemskem
V Den Haagu, na Nizozemskem, so
slovenski otroci nestrpno čakali na
to, da jih bo sveti Miklavž, ki v to
prestolnico pride slovesno, z ladjo,
in to kar iz Španije, letos prijetno
presenetil. Preden je odšel z ladjo v
povratno smer, je v cerkvi sv. Bonifacija, na obrobju mesta, pustil velik
paket, na katerem je pisalo: Vsem
slovenskim otrokom iz Nizozemske.
Po sveti maši pred drugo adventno
nedeljo, v soboto, 7. decembra, smo
vstopili v Miklavžev večer s pesmijo
in glasbo otrok, ki so igrali na različna glasbila. Župnik Zvone se jim
februar 2014 NAŠA LUČ
je pridružil s kitaro in zazvenelo je
kot v pravem orkestru. Mamice so
otroke dobro pripravile na ta večer,
ena od njih je prebrala tudi zanimivo zgodbo o svetem Miklavžu. Nato
so otroci prejeli darilo nebeškega
dobrotnika, svetega Miklavža. Tudi
to je bilo po starem slovenskem običaju. Bagato srečanje, krasen večer,
lepo doživetje!
Miklavžev živ-žav v Bruslju
Naša luč je nekaj posebnega, o dogodkih v decembru lahko beremo
šele naslednjega februarja (ker prej
pač ne gre, pa je za nas vendarle
vredno, da se spominjamo in beremo za nazaj, to je obenem krasna
kronika našega pastoralnega dela v
Evropi). V novi preobleki pa je naša
lučka postala še bolj pomembna.
Čestitke oblikovalcem in vsem, ki ste
prispevali k novi preobleki.
V nedeljo, 8. decembra, je v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju bilo zelo živahno. »Živ-žavasta«,
to je dinamična, razgibana in prebujena sveta maša, kjer so sodelovali
številni otroci in njihovi starši, nato
pa izvirna igrica, ki so jo pripravili
starši sami, v sodelovanju z njihovimi otroki. Prisluhnili smo svetemu
Petru, čevljarju Krispinu, kerubinčkom in angelčkom, svoje je povedal tudi nagajivi rogatec. Sveti Mi-
Sveti Miklavž je obiskal slovenske otroke v Bruslju.
klavž je v kapelo vstopil slovesno,
prav tak je bil tudi njegov nastop
in nagovor, ki so mu otroci z zanimanjem prisluhnili. Obljubil je, da
še pride, upajmo, da bo decembra,
ko se bo novo leto začelo iztekati,
v Bruslju našel še večjo in živahno
skupnost. To sem mu zašepetal na
uho, ko je odhajal. Več o tem pomembnem dogodku pa v slikah, ki
jih lahko pogledate.
Polnočni božični utrip v
Limburgu in Heerlenu
Že dolga leta in desetletja se slovenski rojaki k polnočni božični maši
zbirajo v italijanski cerkvi v Genku,
kjer smo, ob 20. uri, slovesno obhajali prihod Božjega Sina. Pri maši
je ubrano prepeval Združeni pevski zbor Slomšek iz Maasmechelena.
Kondicijo za ta bogoslužni nastop, ki
se ga je udeležilo večje število ljudi,
slovenskih rojakov pa tudi flamsko
govorečih vernikov, so pevke in pevci nabirali na božični prereditvi, ki je
potekala na tretjo adventno nedeljo, 15. decembra, v eni od dvoran
v Maasmechelenu. Ob 11. uri je bila
dvojezična sveta maša, po maši pa
prelep koncert slovenskih božičnih
pesmi, ki so ga izvedli Moški pevski
13
ŽUPNIJE
Združeni pevski zbor Slomšek pri božični maši v kapeli sv. Barbare
zbor Slomšek, Ženski pevski zbor in
Združeni pevski zbor Slomšek. Sledilo je slavnostno kosilo.
Na sveti večer, v torek, 24. decembra, je bila ob 23. uri polnočnica v
cerkvi sv. Konrelija v Heerlenu, na
južnem Nizozemskem. Tokrat zbor
Zvon iz Heerlena ni mogel spremljati bogoslužja, zato smo se odloči-
Tudi Rogatec je v igri imel pomembno vlogo
Devetdesetletnik Pepi Bratič z ženo Doro
Miklavževo presenečenje
v Luksemburgu
O Miklavževem večeru v Luksemburgu smo že poročali v zadnji, janaurski
številki Naše luči. Odlično pripravljeni igrici, ki so jo zaigrali otroci, je sledil še zanimiv pogovor s starši, kjer
je bila izražena želja, da bi mesečno
mašo imeli na tretjo soboto v mesecu. Na ta način bi imeli več časa
in bi lahko po maši organizirali igre
za otroke, pri katerih bi gojili posebno pozornost do slovenskega jezika,
starši pa bi medtem dve do tri ure
imeli čas za pogovor, za kakšno versko in vzgojno temo. Prvič smo mašo
in Miklavževo prireditev imeli pri misijonskih sestrah frančiškankah. Izredno okusno urejena kapela in dvorana, ki smo jo imeli na razpolago,
je vse navdušila. Zato sem svetega
Miklavža, ko je odhajal, pocukal za
rokav in ga prosil, naj nam kot zavetnik in dobrotnik otrok izprosi, da nas
bodo sestre sprejele tudi v novem letu. Nekaj se v to smer že dogaja, le še
glavno predstojnico reda mora sveti
Miklavž nagovoriti, da bo padla odločitev v prid naši slovenski skupnosti v
Luksemburgu. Sveti Miklavž, kar pohiti še s tem dobrim delom.
dr. Zvone Štrubelj
chu povabili svetega Miklavža, ki je
bil radodaren do otrok in zelo priljubljen pri odraslih, ki so ga sprejeli z
odprtim srcem in veselim obrazom.
Obljubil jim je, da jih bo prihodnje
leto zopet obiskal.
Božične praznike smo v Merlebachu še posebno slovesno obhajali.
24. decembra smo se malce bali, da
zaradi neurja in močnega vetra ne bi
mogli naši rojaki priti do merlebaške
kapele. V resnici pa je bila ponovno
premajhna, in to že pol ure pred
šesto, ko je zbor Jadran ob jaslicah
ob spremljavi kitare in harmonike
pel naše lepe slovenske božične pe-
smi. Da so božični prazniki tudi družinski prazniki, priča dejstvo, da sem
imel okrog oltarja otroke iz Nancyja
in pariške okolice, ki so s svojimi
starši prišli na družinsko srečanje k
starim staršem. Po maši smo se zbrali v nadstropju misije, kjer je zadišalo
po kuhanem vinu, domačem merlo-
li, da bomo med slovesno liturgijo
prepevali slovenske ljudske božične pesmi. Ob zelo dobri udeležbi
slovenskih in nizozemskih vernikov
je slavje potekalo zelo lepo, dvojezično, v slovenščini in nizozemščini. Tudi petje je bilo izvrstno, kar
dokazuje, kako globoko so božične
melodije navzoče v življenju štirih
generacij, ki so se tu zvrstile od velikega priselitvenega toka leta 1928.
Zame kot duhovnika je bilo to neprecenljivo doživetje, ki sem se ga
zelo razveselil.
Na sam božični dan je bila praznična maša Gospodovega rojstva
ob 11. uri v zimski kapeli sv. Barbare v Eisdnu. Tudi pri tej maši je prepeval Združeni zbor Slomšek. Pred
koncem smo zapeli zdravlico gospodu Pepiju Bratiču, ki je prav na božič
obhajal svoj 90. rojstni dan. Na sliki
ga vidite, zdravega in čilega, s svojo
ženo Doro Leonardo. Praznična maša je bila popoldne še v hišni kapeli
SPC v Bruslju.
F R A N C I J A
FREYMING-MERLEBACH
M
esec december je bil pester in bogat po vsebini
praznovanj in srečanj tudi
za naše rojake, ki živijo na francoskih
tleh. 8. decembra smo ob celodnevnem srečanju ob 14. uri v Merleba-
Kitara in harmonika kot preludij v božično skrivnost rojstva
14
Zaustavimo korak še ob kuhanem vinu pred družinskim obhajanjem božiča.
NAŠA LUČ februar 2014
ŽUPNIJE
Zbor Jadran je pol ure pred polnočnico pel slovenske božične pesmi.
ne obračun … Na koncu je dobrota
zmagala, v osebi sv. Miklavža se je
približala tudi otrokom in odraslim,
ki so lepo napolnili dvorano v Aumetzu.
žnost napeče domače pecivo in ga
je preko sto naših rojakov in rojakinj
slastno okušalo ob kuhanem vinu.
AUMETZ
8. decembra smo ob 16. uri v občinski dvorani v Aumetzu sprejeli svetega Miklavža. Učenci dopolnilnega
pouka slovenskega jezika s tega področja so mi tudi letos izrazili željo,
da bi z igrico obogatili to srečanje.
Kaj hitro so se naučili besedilo priložnostne komedije, v kateri so tudi
odrasli igrali vlogo angelčkov. Bog
Oče ni vedel, ali naj v Aumetz pošlje
dedka Mraza ali Miklavža. Ob tem so
mu z nasveti pomagali angeli. V teh
okoliščinah se bodo celo angeli povezali s peklom, da bi dobili čimveč
podatkov o nekaterih tam živečih
Slovencih. Po telefonu so poklicali Mefista, ki jim je, kljub temu da
mu božja bližina ne leži, dal seznam
porednejših … Ker angeli ne morejo v pekel in hudiči ne v nebesa, so
kompromisno sklenili, da se dobijo
na zemlji, v Aumetzu, in da se prič-
komaj rojeni fantiček opozoril nase.
Janez se bo imenoval, so odločili
starši in tako se je zapisalo v krstno
knjigo in vse dokumente. Izučil se je
za elektrikarja.
Življenjska pot ga je kmalu zanesla v tujino, kjer si je s pridnimi rokami ustvaril dom. Ljubezen do glasbe
in petja je močno zakoreninjena v
njegovem srcu. Na njegovo pobudo
je leta 1980 prišlo do ustanovitve
Slovenskega mešanega pevskega
zbora v Augsburgu, v katerem že 33
let redno prepeva in skrbi za urejenost glasbene literature. V torek, 10.
decembra 2013, je po končanih pevskih vajah s pevci obeležil okrogli
jubilej. Ob okusni večerji in žlahtni
kapljici se je praznovanje zavleklo
pozno v noč.
Na odru v Aumetzu med igro komedije
tu, ki ga župnik vsako leto priskrbi
za svoje vernike. Hvala gospe Deželakovi, ki nam vsako leto za to prilo-
Kapela svetega Jožefa je bila tudi za ta božič premajhna.
MERICOURT
Božične pesmi so v Aumetzu zadonele 28. decembra. S pomočjo organista Jackyja in Bruna smo obiskali
tudi to skupnost na severu Francije.
Če so v kapeli osrednji motivi ostali
isti, je pa kapela v celoti bila deležna
prenove. V pleskarskih delih so tudi
vsi ostali skupni prostori.
Po vsaki maši pa se dobimo v
skupnem salonu, kjer ob kozarčku
in prigrizku spregovorimo in zapojemo. Ta velika družina se zbere enkrat mesečno in Mericourt postane
slovenski.
Vaš Jože Kamin
N E M Č I J A
AUGSBURG
Janez Požar praznoval 70. rojstni
dan
ilo je v nemirnih časih druge
svetovne vojne, 10. decembra 1943, ko se je v bližini
Domžal v Požarjevi družini oglasila pesem novorojenčka, s katero je
B
Janez Požar sredi pevskega zbora
februar 2014 NAŠA LUČ
Božičnica v Augsburgu
V petek, 13. decembra, so se na povabilo župnika Romana Kutina zbrali
k slovesni božični večerji člani pevskega zbora, župnijski sodelavci in
člani društva Drava. Božičnice se je
Generalni konzul s kitaro v roki
15
ŽUPNIJE
BERLIN
V
Za male je Miklavž znal postati majhen.
udeležil tudi novi slovenski generalni konzul v Münchnu, g. Jožef Keček.
Tako župnik kot generalni konzul
sta zbranim spregovorila pozdravne
besede, izrazila željo po dobrem sodelovanju in izrekla voščila za prihajajoče božične in novoletne praznike. Pevski zbor je prominentnemu
gostu zapel kar nekaj pesmi. S harmoniko je nastopila tudi Annamaria
Savski. Za vse pa je bilo pravo presenečenje, ko je g. Jožef Keček vzel
v roke kitaro in z g. Romanom za
orglami spremljal ljudsko petje vseh
zbranih. Generalni konzul je povedal, da mu glasba veliko pomeni, saj
je pred 30 leti igral v ansamblu. Lepo
doživet večer je ostal kot dobra popotnica za bodočnost vsem v lepem
spominu.
Miklavževanje v Ulmu
Na drugo adventno nedeljo, 8. decembra, je Miklavž obiskal župnijsko skupnost v Ulmu. V cerkvi Sv.
Duha je bila najprej maša. Ljudsko petje in nastop domačega pevsekga zbora sta evharističnemu
slavju dala pečat ubrane slovesnosti. Takoj po maši je v cerkvi sledil
kratek koncert božičnih pesmi in
16
nato nastop težko pričakovanega
dobrodelnika. V svojem govoru je
navzoče lepo pozdravil. Nagovoril
je tudi pevce, naj še naprej vztrajajo
v zboru in tudi vsem navzočim skušal dati poguma, naj se kdo na novo
vključi v zbor. Ko je razdelil darila,
je vse blagoslovil in obljubil, da bo
drugo leto spet z veseljem prišel.
Miklavževanje se je zaključilo s skupnim kosilom v obnovljeni dvorani, kjer je bilo dovolj priložnosti za
prijetno medsebojno kramljanje in
petje ljudskih pesmi.
mesecu decembru smo imeli
dva zanimiva dogodka: miklavževanje in adventno-božični koncert z Majdo in Marjanom
Petanom.
Miklavževanje smo tokrat pripravili v cerkvi sv. Elizabete, ker so
drugi prostori premajhni. Zanimiv
in lep program je skrbno pripravila
Magdalena Novak, učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka, ki so ji
pomagali učenci.
Na začetku nas je z izbranimi besedami pozdravila slovenska veleposlanica Marta Kos Marko. Vsi smo
ji z veseljem prisluhnili, ker nam je
vlila upanja, da bomo le s skupnim
in resnim delom ter sodelovanjem
na vseh ravneh dosegli uspehe in
se izvlekli iz krize, ki pesti Slovenijo.
Otrokom je prinesla šolske knjige iz
Slovenije, ki sta jih skupaj z ministrico za Slovence po svetu, Tino Komel,
ob njunem prvem obisku obljubili.
Gospa Marta je znana po tem, da
če nekaj obljubi, to tudi naredi. Zelo
smo veseli in ponosni, da jo imamo
v naši sredini, da deluje prav v Berlinu. V zahvalo ji je Miklavž izročil
Marinka Bačovnik za rojstni dan s svojimi
vnuki v Berlinu
darilo in ji zaželel veliko blagoslova pri njenem odgovornem delu v
Nemčiji.
Sledil je nastop otrok, ki so v lepi
in razločni slovenščini recitirali in
peli pravljice in pesmi. Bil je čaro-
Obisk Miklavža v Ravensburgu
V Ravensburgu so se tako mladi kot
stari razveselili Miklavževega obiska
v soboto, 14. decembra. Vse se je začelo s sveto mašo in se nadaljevalo v
dvorani z obdaritvijo najmlajših. Sivobradi svetnik iz nebeških višav se
je znal skloniti k majhnim otrokom,
da bi jim bil čimbolj blizu. Rad je prisluhnil vsakemu, ki je zapel ali recitiral kako pesmico. Po opravljeni nalogi je odhitel s svojim spremstvom
naprej, da še druge obišče, obdari in
jih razveseli.
R. Kutin
Sv. Miklavž obdaruje novo veleposlanico Marto Kos Marko.
Miklavž v Ravensburgu
Miklavževanje v Berlinu
NAŠA LUČ februar 2014
ŽUPNIJE
ben, pravljični večer, ki so ga otroci
pripravili Miklavžu (Štefan Horvat),
ki jih je z veseljem obdaril. Darila sta
poiskala in pripravila Stefi in Vlado
Hozjan. Pri maši je pel zbor mednarodne šole v Berlinu, kjer poje
tudi Ana Dolžan, in je zelo navdušil
z adventno-božičnimi pesmimi ob
spremljavi harfe in pianina. V skupnih prostorih sta vse postregli Vera
Gabor in Katarina Schmidt.
V tem času sta nas obiskala slovenska pevca, zakonca Majda in
Marjan Petan (ki se ga spominjamo kot basista nepozabne vokalne skupine New Swing Quartet) in
nam podarila nepozaben koncert
duhovnih in drugih pesmi. Najprej
sta nastopila v naši, slovenski župniji, drugi dan pa še v nemški. Bilo je
nepozabno doživetje.
Res smo imeli kar se da lepo pripravo na božič. Nato smo skupaj z
Nemci postavljali jaslice, Iva in Lucijan Brumnjak pa sta nas pogostila. Polnočnica in božič sta bila lepa,
lepo obiskana in globoko doživeta.
Tudi novo leto smo skupaj z mladimi pričakali v skupnih prostorih, si
zaželeli zdravja in sreče, sodelovanja in božjega blagoslova v novem
letu.
HANNOVER – ASEL
Lepo smo praznovali advent, se pripravljali na božič in skupaj praznovali osebne praznike. Od novega leta dalje bomo imeli mašo vedno na
prvo nedeljo v mesecu.
Naša srečanja so duhovno bogata,
povezuje nas iskreno prijateljstvo.
Monika je povabila vse žene k sebi
domov, v Lehrte, na božično praznovanje. Bilo je kot doma. Župnik Dori
je vesel, ker smo se lepo povezali z
našimi nemškimi prijatelji in skupaj
zelo uspešno držimo skupnost pokonci.
ESSEN
N
Silva in Heinrich praznujeta rojstni dan.
HAMBURG
Tudi tu sta nastopila Marjan in Majda Petan in s svojim petjem vse
spravila v solze sreče … Ob njuni
pesmi se spomini vračajo v rodne
kraje, oživijo spomini na božič s starši, z brati in sestrami. Spomini na
srečne dni v Sloveniji …
V Hamburgu decembra vedno pripravijo lep zaključek leta z bogato
obloženo mizo, kakršno težko najdeš!
Stanko Brece v spomin in čast svojemu umrlemu bratu Alojzu speče
celega purana, tudi Bozove krvavice
takoj poidejo, da ne govorimo o drugih dobrotah, pecivu in tortah, pa o
Slavkovem vinu iz Slovenskih goric.
Predsednica ŽPS Vera Seme in »zabavni minister« Marjan Jurič sta skupaj z drugimi praznovala rojstni dan.
Župnik Dori se je obema zahvalil za
njuno delo. Tudi Stefan nas je »počastil« za svoj god. Kaj naj rečemo
– lepa, velika skupnost slovensko-hrvaško-bosanskega in nemškega prijateljstva. Teh je največ, so pa še drugi.
Različnost nas bogati in daje moči.
M. Mošnik
Vera Seme in Marjan Jurič
februar 2014 NAŠA LUČ
aša luč v novi obleki nas
obetavno združuje tudi v
prihodnjih mesecih in letih.
Vesel sem, da nisem slišal omembe
vrednih pritožb. Vsekakor, nihče ni
rekel, da zaradi novega formata odpoveduje naš mesečnik. Razen enega pa tudi (še) ni novih naročnikov,
čeprav je bilo razdeljenih kar veliko
brezplačnih izvodov. Upam, da se
tudi tisti, ki redno pošiljamo naše
prispevke, ne bomo prehitro utrudili pri tem pohvalnem delu. (Naj
dragim bralkam in bralcem zaupam,
da priprava poročil iz naših župnij ni
nekaj, kar prihaja v tisk brez napora
in skrbi.) Ko boste tisti, ki imate radi
svojo župnijo – sedaj že eno leto povečano še za nadškofijo Köln – listali
do tja, kjer je Essen, želim, da najdete kaj zanimivega in vzpodbudnega.
Seveda so poročila tudi iz drugih župnij ali držav vedno zanimiva. Mesec
je kar dolg in imamo dovolj časa, da
preberemo celotno Našo luč.
MOERS
Tudi pri nas smo imeli Miklavža 7. decembra. Za to se vedno
potrudijo članice in člani pevskega
zbora Slovenski cvet pod vodstvom
predsednice Nade Zupan. Najprej
smo imeli sveto mašo v cerkvi sv.
Jožefa. Nato smo se preselili v Don
Boscov dom. Mize so bile razkošno
obložene z domačim pecivom. Ko
smo se najprej malo okrepčali, je v
spremstvu treh »angelčkov« prišel
Miklavž. (Naj povem, da pri nas nikoli ni kakšnega parkeljna, ki bi strašil
radovedne in razigrane otroke.) Vsakemu otroku je Miklavž kaj lepega
povedal, ga kaj vprašal in mu izročil
darilce, ki so ga pripravili starši. Tudi
naš župnik Lojze in prijazna mežnarica v cerkvi sv. Jožefa ga. Gorenc, pa
zborovodja požrtvovalni Iztok vedno dobimo lepo darilo po »naročilu« zbora Slovenski cvet. Po Mi-
klavževem odhodu je sledila okusna
in bogata večerja – delo prizadevnih
pevk in pevcev. Lepo smo se imeli!
KREFELD
Društvo Slovenski zvon je pod
vodstvom Rozine Lovrenčič pripravilo prijetno adventno-božično praznovanje. Najprej je bila
v cerkvi sv. Martina sveta maša z
lepim petjem adventnih pesmi ob
orgelski spremljavi naše organistke
Danice Ban. Nato smo se preselili v
župnijsko dvorano, kjer je bilo zopet
lepo in prijetno, kakor je to pri nas
navada, kadar se zberemo prijatelji.
Ni manjkalo različnega peciva, pijač,
na koncu pa še večerja na »prekmurski način«. Od nas sta se namreč
poslavljala Milka in Ivan Škafar, ki
odhajata v domovino - Prekmurje.
(O tem kaj več v naslednji številki.)
Peli smo tudi adventne in druge pesmi, tudi božične, saj smo vedeli, da
nekateri od navzočih ne bodo mogli
k božični maši. Tudi tukaj so svojega
župnika razveselili s praktičnim darilom. Kako so prijazni ti naši ljudje!
ESCHWEILER
Med sveto mašo smo imeli 22. decembra krst dveh bratcev iz Stolberga. Starša sta zaenkrat še neporočena – Daniel Verhoeven in Melanie
Koračin. Daniel Jannis Verhoeven
je bil rojen 29. junija 2011, Julian Niklas Koračin pa 29. januarja
2013. Obema je botrica Giulia Marcon, priča pri krstu pa tudi Sonja
Glier, ev. veroizpovedi. Otrokoma in
staršem želimo, da bi se božji dar
svete vere v njih razvijal, bogatil,
dozoreval – tudi ob večkratnem obiskovanju slovenskih svetih maš.
Božično praznovanje
Maša svetega večera v Moersu
(ob 19. uri) je bila zelo lepa. Že
pred mašo sta božične pesmi peli
organistka Danica Ban in Daniela
Ob krstu bratcev Janissa Verhoevena in Julijana Koračina
17
ŽUPNIJE
Na božič po sv. maši. Ni nam slabo.
Na silvestrovo 2013 – upokojeni župnik g. Braun in še polno zaposleni g. Rajk
V Hildnu na božič 2013
Theresa Katarina je bila pred enim leto pri božični maši stara komaj tri tedne.
Lovrenčič. Pri maši je bilo veliko članic in članov zbora Slovenski cvet,
ki so močno podpirali ljudsko petje.
Poleg slovenskih rojakov je bilo tudi kar lepo število nemških prijateljev. Temu primerno je pridiga bila
v obeh jezikih. O tej maši, kjer se
nas je zbralo 75, sem prejel odmeve
zadovoljstva in pohvale. Hvala vsem
sodelujočim!
Sledila je polnočnica v Essnu
(ob 22.30). Tukaj je bil obisk nekoliko manjši kot prejšnja leta, saj nas je
bilo samo 45. Dobro, da imamo našega dobrega organista, 82-letnega
g. Geza, drugače bi bilo petje precej
revno.
Na božični dan smo imeli praznično mašo spet v Essnu ob 9.30,
ob 11.15 pa tudi v bolniški kapeli sv.
Klementa v Oberhausnu. (Iz Oberhausna sem se odpeljal v nadškofijo
Köln. Tam sem bil povabljen na kosilo k družini Bizjak iz Erkratha. Ob
praznikih smo tudi duhovniki veseli
družbe.)
Ob 16. uri je bila v cerkvi sv. Jakoba v Hildnu zelo lepo obiskana
božična maša. Zelo lepo je bilo sodelovanje več kot 70 navzočih. Tukaj premorejo lepo število odličnih
pevk in pevcev. Kljub dokajšnji utrujenosti po mnogih dejavnostih v zadnjih dnevih sem uspel »svež« voditi
to lepo sveto daritev Gospodovega
rojstva. Gotovo je bilo mnogim všeč,
da je po maši sledilo prijateljsko srečanje v dvorani bližnjega mladinskega doma. Gospodinje so pripravile
kavo, čaj, pa tudi veliko domačega
peciva. Možje pa so poskrbeli za raznovrstno kapljico. Sledile so si tudi
mnoge lepe božične in druge pesmi.
Tudi za Hilden velja: »Glejte, kako
dobro je in prijetno, ko bratje in sestre prebivajo skupaj.«
Župnikovo silvestrovo 2013
Verjetno nas je med evropskimi »vagabundi« kar nekaj takih, da nam je
ta dan najljubše, da se lahko malo
odpočijemo za naslednji dan. Tako
je bilo tudi pri meni prejšnja leta v
Essnu. Zdaj pa imam v isti hiši dobrega novega soseda – upokojenega nemškega župnika, ki je tudi
brez gospodinje. Vprašal sem ga,
ali bi hotel priti k meni na večerjo.
Takoj je bil navdušen. Pa sem pripravil kar bolj po slovensko. S pripravo
večerje sem imel kar precej dela in
ob delu sem mislil na mnoge mame
in babice, ki vsak dan, zlasti pa še za
praznike z vso ljubeznijo pripravljajo obede za svoje družine, pogosto
še za mnoge goste zraven. Bog jih
blagoslovi!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
FRANKFURT
ska božičnih maš ni poznalo kot
ugodno. Tudi ti prazniki največkrat
razkropijo ljudi v različne smeri sveta. Še najbolj je presenetil obisk v
Darmstadtu, kjer je bilo po daljšem
času pri maši zopet nekaj več ljudi.
Pri božičnih mašah so naročniki (in
tudi drugi) dobili v roke letošnjo prvo
številko Naše luči. Žal je bilo zaradi
nove oblike in velikosti revije največ
negativnih pripomb, češ, 'to pa ni
revijalna velikost, ampak časopisna,
zelo nepraktična, nazaj na prejšnjo
obliko' in podobno. Kakšen glas pa je
tudi opazil in pohvalil notranjo ureditev in razporeditev. Vsekakor pa si
bomo morali še vzeti nekaj časa in se
navaditi na spremembo.
rem
Na Miklavževo nedeljo smo imeli po maši
v Mainzu skupno kosilo.
Božična skrivnost v cerkvi
sv. Antona v Mainzu
Rojstvo Najvišjega naj ogreje ves svet,
jaslice v cerkvi Herz Marien
Č
e je Miklavž v Frankfurtu pohitel in razdelil darove že na
prvi decembrski dan, pa je nekaj dni po svojem godu pustil darove
tudi za skupnost, ki se zbira k maši v
Mainzu. Na drugo adventno nedeljo
je to bilo, ko smo po nedeljski maši v
bližnjih prostorih cerkve sv. Antona
sedli za šolske klopi škofijskega glasbenega centra k nedeljskemu kosilu.
Družine in posamezniki so prinesli
pripravljena jedila, tudi nekaj pijače,
med kosilom pa je župnik vsem prisotnim razdelil tudi Miklavževe dobrote. Tako je tudi to adventno nedeljsko popoldne v Mainzu minilo v
prijetnem pogovoru in klepetu ter se
potegnilo v noč, ko smo se odpravili
vsak v svojo smer na svoje domove.
Če je bil božični večer (kakor tudi
že prejšnji ali kasnejši dnevi) vremensko ugoden, se to glede obi18
NAŠA LUČ februar 2014
ŽUPNIJE
MÜNCHEN
S
lovo. Konec leta 2013 je prenehala delovati na uradu naše
župnije tajnica in sodelavka
v župnijskem življenju Barbara Alič.
Veliko faranov jo je dobro poznalo,
saj je bila prvi glas, ki se je odzval na
telefon ali elektronsko pošto vsem,
ki so karkoli potrebovali in iskali na
uradu slovenske župnije v Münchnu. Hvaležni smo ji za skrbno opravljanje nalog pri uradnih zadevah,
čeprav tega ne pozna vsak faran.
Bolj opazno je bilo njeno delo v
dejavnostih, ki spadajo v prostovoljno udejstvovanje na župniji. Tu
smo ji dolžni hvaležnost zaradi njenega raznovrstnega prizadevanja v
življenju skupnosti. Tako bo ostalo
vedno v spominu njeno delo v župnijski slovenski šoli, pri župnijskih
prireditvah, v kulturnem dogajanju,
pri župnijskem zboru in še marsikje.
Vedno znova se je izkazala kot iniciativna sodelavka, ki je znala vnesti
nove pobude in jih tudi uresničiti.
Sedem let je opravljala svoje delo in
popestrila naše župnijsko življenje.
Sedaj odhaja na drugo delovno mesto. Ostaja v Münchnu in v okviru župnije bo še vedno dobrodošla njena
pomoč. Tega se veselimo in želimo,
naj Bog blagoslovi njeno nadaljnjo
življenjsko pot.
Župnijski svet ji je pripravil zahvalno srečanje sredi decembra v
župnijski dvorani, kjer so prišli do
izraza predvsem spomini na čas sodelovanja in dela, ki ga ni mogoče
poplačati z ničimer drugim kot s
hvaležnim srcem.
Na tem mestu še enkrat v imenu
vse župnije: hvala, draga Barbara, in
Gospodova milost s teboj! On bo primaknil, česar nismo zmogli in znali
dati mi ljudje.
Pokojna Ljudmila Grajner, roj.
Vezovnik se je rodila v kmečki družini na Breznem Vrhu v župniji Ra-
Novoletna maša v cerkvi na Boču
izobrazbe, sin do doktorata iz filozofskih ved. Pokoj sta z možem preživljala v Mariboru in Münchnu, kjer
sta tudi prihajala k slovenski maši in
se udeleževala slovenskih prireditev. Bog jo je poklical k sebi avgusta
minulega leta, pogreb pa je bil šele
v decembru, ker je bil sin službeno
zadržan v Ameriki.
Spominjamo se je v slovenski skupnosti in molimo s sorodniki za njeno večno srečo pri Bogu.
župnijski sodelavci
INGOLSTADT
Pokojna Ludmila Grajner
dlje ob Dravi. Po osnovni šoli je
ostala doma in pomagala na kmetiji.
Ker pa kmetija vseh desetih otrok ni
mogla preživljati, se je odločila, da si
poišče službo v Ljubljani, kjer se je
zaposlila v gospodinjstvu in tekstilnem podjetju. Spoznala je fanta iz
Maribora, s katerim sta zaradi težkih
življenjskih razmer odšla v tujino.
Nastanila sta se v Münchnu, ustanovila družino, v kateri sta se jima rodila dva otroka, Monika in Martin. Ljudmila je bila dobra in skrbna žena
in mati. Otroka sta prišla do dobre
Barbari (prva z desne) je v zahvalo zapel tudi zbor.
februar 2014 NAŠA LUČ
Adventni čas, čas pričakovanja,
upanja, veselja in hrepenenja ter
čas priprave na božič, je slovenska
skupnost v Ingolstadtu po več kot
štirih desetletjih letos prvič preživljala brez dolgoletnega župnika,
gospoda Gajška, ki se je po upokojitvi septembra vrnil v domovino.
Kot vse ostale nedelje do sedaj nas
je v praznične dni zavzeto pospremil duhovnik iz Slovenske katoliške
župnije v Münchnu, gospod Marjan
Bečan.
Veseli in zelo hvaležni smo mu, da
tako rad prihaja med nas in s svojim
neumornim trudom prispeva k temu, da naša skupnost še naprej deluje in se srečuje.
Osmega decembra nas je s svojim
obiskom razveselil sveti Miklavž. Posebej veseli so ga bili naši najmlajši.
Nekateri so se za to srečanje prav
posebej pripravili in ga presenetili s
slovensko pesmico ali molitvijo. Nekaterim, tistim najmlajšim, pa je srečanje z bradatim možakom pognalo
kar nekaj strahu v kosti in solz v oči,
ki pa so se ob pogledu na podarjene
sladkarije in druge darove dokaj hitro posušile.
Vse adventne nedelje so privabile še prav posebej veliko Slovencev k svetim mašam in prijetnim
srečanjem v župnijski dvorani svete Monike, ki nam še naprej nudi
gostoljubje. Kljub temu da veliko
naših rojakov božične praznike praznuje v domovini, se nas je letos na
sveti večer zbralo lepo število pri
slovenski polnočnici ob 21. uri. Preostanek večera smo preživeli v prijetnem druženju in božičnem vzdušju
ob skodelici čaja ali kuhanega vina.
Tudi na sam božični dan smo bili
deležni svete maše. Gospod Bečan,
Bog plačaj!
Leto smo zaključili s tradicionalnim pohodom na Boč, in sicer 28.
decembra.
Udeležilo se ga je veliko rojakov
iz celotnega področja nekdanje Slovenske katoliške misije Ingolstadt.
Pohod se je pričel ob 16. uri na parkirišču osnovne šole v Zgornji Kostrivnici.
Z vmesnimi postanki, kjer so nam
postregli s toplimi napitki in prigrizki, smo prispeli do cerkve svetega
Miklavža, kjer je sveto mašo daroval
organizator pohoda gospod Stanko
Gajšek.
Ustavili smo se še na kmetiji Polajžar, kjer so nam postregli z domačimi dobrotami, malo posedeli,
se poveselili, poklepetali in se nato
tako dobro okrepčani spustili v dolino.
Lidija Schneeweis Gumilar
Po polnočnici v Ingolstadtu
19
ŽUPNIJE
STUTTGART
Biblični seminar
ot je že tradicionalno, se v
jesenskih dneh odpravimo
na biblični seminar verniki iz
Stuttgarta, Augsburga, Ulma in Ravensburga. Letošnja glavna tema je
bila Mojzes in Stara zaveza. Zbralo
se nas je 30 vernikov, ki smo zelo
intenzivno tri dni razmišljali o vlogi
Mojzesa v zgodovini odrešenja. Predavatelj je bil župnik Aleš Kalamar
iz Stuttgarta, ob pomoči župnika
Romana Kutina. Mislim, da je vsak
izmed nas spoznal duhovni, verski
in zgodovinski pomen Mojzesovega
dela. Glavne teme na bibličnem seminarju so bile: poslanstvo za življenje, prehod čez Rdeče morje, deset
božjih zapovedi in prehod v obljubljeno deželo ter Mojzesova smrt. V
soboto zvečer smo imeli še družabni
večer, kjer smo si ob dobrih kulinaričnih dobrotah in glasbi pripravili
lepo srečanje. Biblični seminar smo
zaključili s sveto mašo.
K
Praznovanje biserne maše
upokojenega župnika Cirila
Turka
V mesecu decembru smo se s
sveto mašo in nato pogostitvijo v
dvorani spomnili našega upokojenega župnika Cirila Turka, ki je letos
praznoval 60-letnico mašništva. Gospod Ciril Turk je dolga leta deloval
20
tukaj v naši župniji in skupaj s svojimi sodelavci naredil veliko dobrega za rast evangelija. Pri njegovem
delu sta mu veliko pomagali gospa
Doroteja Oblak in njegova gospodinja Fanika Tišler, ter ostali prizadevni
verniki, ki so tudi zavedni Slovenci.
Težka, vendar lepa je bila njegova
življenjska pot. Naši slovenski ljudje
ga imajo zelo radi, saj je mnogim
pomagal pri urejanju stvari tukaj
v Nemčiji. Njegovo delo je bilo v
tistem času zelo težko, saj je bilo
mnogo ljudi, ki so bili razpršeni po
celotni zvezni deželi in povezovati
vse te ljudi je bilo v začetku zelo naporno. Ja pa župnija pod njegovim
vodstvom dosegla velike uspehe.
Gospodu Cirilu Turku želimo še veliko zdravih in lepih let in hvala za ves
njegov trud in napore.
Nedelja jubilantov
Vsako leto se v adventnem času v
naši župniji spomnimo naših jubilantov, ki so v tem letu praznovali
svoje življenjske jubileje, od rojstnih
dnevov do obletnic porok in obletnice prihoda v Nemčijo. Letošnje
leto smo imeli 18 jubilantov in jubilantk. Najprej smo imeli sveto mašo,
kjer smo se jih posebej spomnili, ob
koncu svete maše pa smo jim podarili majhno pozornost. Nato smo
se preselili v dvorano Slovenskega
doma, kjer smo imeli pogostitev.
Njim na čast je zapel cerkveni pevski
zbor Obzorje in študentka opernega
petja, Maja Majcen. Bilo je zelo prijetno vzdušje in vsak izmed nas je
našim slavljencem voščil za zdrava
in srečna leta. Bogu hvala za te naše
ljudi in naj jih dobri Bog varuje še na
mnoga leta.
Praznovanje godu svetega
Štefana
Na god svetega Štefana se je naša
slovenska župnija zbrala v Esslingenu, kjer smo pri maši praznovali slovesen god svetega Štefana, našega
prvega krščanskega mučenca. Med
sveto mašo smo blagoslovili vodo
in vino, ker se naslednji dan, na god
svetega Janeza, nismo zbrali. Po sveti maši smo se družili ob kranjskih
klobasah, kruhu in kuhanem vinu.
Nato je sledila božična tombola, kjer
smo razdelili 118 daril, ki nam jih je
v večji meri priskrbela gospa Lah.
Lep večer sta še dodatno obogatila
zakonca Jereb z igranjem na inštrumente.
Naš slavljenec Štefan Fabčič
Tik pred koncem koledarskega leta
2013 je svoj življenjski jubilej praznoval gospod Štefan Fabič. Štefan
je skupaj s soprogo že dolgo let
navzoč v naši župniji. Po prihodu v
Nemčijo sta oba z ženo redna udeleženca svetih maš in kulturnih prireditev. Gospod Štefan je tudi član
cerkvenega pevskega zbora Obzor-
Naš slavljenec gospod Štefan Fabčič s
soprogo Jelko
je. V Nemčiji sta si ustvarila čudovito
družino, na katero sta zelo ponosna.
Zakonca Fabčič sta tudi zelo zavedna Slovenca, saj sta člana KD Slovenija-Stuttgart, kjer sta nekaj časa
skrbela za vodenje društva. Kakor je
povedal na praznovanju svojega rojstnega dne v dvorani Slovenskega
doma, je to, kar mu je bilo v mladih
letih odvzeto, sedaj dobri Bog vse
poplačal in mu vrnil v trojni meri –
z dobro soprogo in lepo družino z
vnukinjami in vnuki. Zakonca Fabčič, naj vama Bog nakloni še veliko
zdravih in lepih let.
župnik Aleš Kalamar iz Stuttgarta
Udeleženci na bibličnem seminarju 2013
Naši jubilanti leta 2013
Zbrani verniki ob biserni maši župnika Cirila Turka
Praznovanje sv. Štefana v Esslingenu
NAŠA LUČ februar 2014
ŽUPNIJE
S R B I J A
Polnočnica v Mužlji
udi letos je bila že tradicionalna polnočnica slovenskega društva Planika Zrenjanin
v cerkvi svetega Dominika Savia v
Mužlji. Ta cerkev je na več načinov
povezana s Slovenci. Načrt zanjo je
napravil arh. Peter Požauko. Glavno
oltarno sliko je narisal 1994 slovenski salezijanec sobrat-pomočnik Ciril
Jerič; končno pa to župnijo upravljajo salezijanci ljubljanske slovenske
inšpektorije sv. Cirila in Metoda. V tej
cerkvici se še posebej čuti božično
družinsko ozračje, h kateremu prispeva tudi soseda Kati neni, 89-letna
mežnarica, ki kljub bolezni, oslabelosti in starostnim tegobam prihaja
vsak dan k maši in ureja cerkev, razen
kadar jo bolezen ali oslabelost priklene na posteljo. Tako se je z nekaj
drugimi vernicami, ki so vsako soboto pri slovenski ali hrvaški maši, tudi
T
Robert Rácz (violina), oče Robert (kitara)
Betlehemešek
letos udeležila polnočnice ob osmih
zvečer. Prihodnje leto poteka deset
let, kar je bila prva polnočnica v Mužlji leta 2004 – deset let po zgraditvi
cerkve svetega Dominika Savia na
Peskari. Za to ima največ zaslug pokojni podjetnik Edvard Bobek, ki je z
družino ne le prihajal k maši, ampak
je s ponosom bral tudi berila. Kako
lep zgled tistim »bogaboječim« moškim in fantom, ki ne bi hoteli sodelovati v cerkvenem življenju.
Letos smo imeli malo presenečenje tako kot lani: nastopili so mladi člani mladinskega zbora društva
»Planika«, ki so pod vodstvom profesorice Danijele Avram ubrano zapeli znano Gruberjevo pesem »Sveta
noč« ter nekaj drugih slovenskih božičnih pesmi. Med mašo je brala berili predsednica slovenskega društva
Martina Drčar. Lepo ljudsko petje
med mašo je na harmoniju spremljal
organist Saša Fogaraši, na kitari pa
salezijanec Janez Jelen. Mašo je daroval salezijanec Srečko Golob, ki
nam je govoril o pomenu božične
skrivnosti.
Po maši je bilo druženje v mladinski dvorani: društvo je prineslo
darove nam, pa tudi mi smo jih skromno obdarili in jim dali priznanje za
požrtvovalno in lepo sodelovanje.
Nato pa so prišli vernike obiskat še
betlehemeši in sledila je maša v madžarščini. Opolnoči je bila v župnijski cerkvi Marijinega imena v Mužlji
»prava« polnočnica, pri kateri so bili
navzoči zlasti mladi. Na sam božič
je med mašo igral na gosli znani
»čudežni otrok« Roberto Rácz, ki ga
je na kitari spremljal oče Robert.
Da boste vsaj malo občutili, kakšno
lepo božično razpoloženje vlada v
Banatu, naj omenim, da je bilo čudovito razpoloženje tudi na četrto
adventno nedeljo v veliki dvorani
KUD-a Sándor Petőfi, kjer je bila
šolska božičnica, pri kateri so sodelovali številni učenci madžarskih razredov osnovne šole Mihály Szervó
z božično zgodbo, pesmijo in igro.
Na koncu so prižgali oljenke, ki so jih
podarili mladim, da jih ponesejo na
svoje domove. Tam naj sveti betlehemska luč in prinaša mir, ljubezen
in razumevanje.
Na koncu vse bralce pozdravljamo iz ravne Vojvodine in vam kot
papež Frančišek v svoji poslanici za
svetovni dan miru želimo edinosti
in bratstva.
Janez Jelen
Ecka - recitacija
Polnočnica v Mužlji
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
Miklavževanje v Rütiju
soboto, 14. decembra, smo
se otroci, starši in stari starši
zbrali v župnijski dvorani v
Rütiju, kjer smo nestrpno pričakovali
slovenskega Miklavža.
Učiteljice opažajo, da je slovenskih otrok v Švici vse več. In res
je bila praznično okrašena dvorana
kar pošteno napolnjena. Prizadevne
učiteljice dopolnilnega pouka slo-
V
februar 2014 NAŠA LUČ
I N
Verniki-betlehemeši
V O R A R L B E R G
venskega jezika so z otroki pripravile
program s pesmimi, inštrumenti in
kratkimi skeči.
Z nastopi otrok je bil zadovoljen
tudi veleposlanik gospod Mikša, ki
je obljubil, da bo na poletni prireditvi Slovenski otroci vabijo, ki poteka
v juniju, tudi sam kaj deklamiral ali
zapel.
Sledila je lutkovna predstava gledališča »Lutke Zajec« iz Slovenije, z
naslovom »Kam pa kam, kozliček«.
Nato pa so otroci s pesmijo le priklicali svetega Miklavža, ki je otroke
spodbudil, naj bodo dobri, in jim
razdelil darila. Miklavževanja so bili
veseli tako otroci kot tudi starši, ki
smo se ob dobrem pecivu naših gospodinj še malo zadržali in poklepetali. Veselimo se že prihoda svetega
Miklavža v letu 2014! Eva Šikić
Božično praznovanje in
prihodnost Slovenske misije
Častitljiva gospa, Slovenska misija,
je stara 45 let. Dolga leta nam je
nudila oporo, domačnost slovenske
Cerkve, zakramente in božje življenje, pa tudi človeško bližino duhovnikov. Pričakovano je bilo, da bodo
Švicarji počasi to začeli omejevati
– najprej zmanjka denarja za tujce.
Korejski misijon je bil z letošnjim
21
ŽUPNIJE
letom ukinjen, takoj za njim smo
Slovenci.
Zaenkrat nas je doletela 30-odstotna ukinitev, prvotni načrt je predvidel celo 40-odstotno. To ne pomeni, da mi bodo dali možnost, da to
to občutili vi, Slovenci, živeči v Švici.
Znašel sem se dejansko v precepu in
nimam nobenega pravega odgovora na vprašanja, ki jih (čeprav redki)
postavljate. Dokler bo to šlo, bom v
čim večji meri dajal prednost vam.
Vztrajajmo naprej, krepimo drug
drugega z vero, besedami in dejanji,
vse skupaj pa naj obda blagoslov z
nebes!
mag. David Taljat, župnik
Nada, Štefka in še druge pridne dame so nam v Solothurnu pripravile božično kosilo.
Pozdrav iz naše skupnosti v Baslu
Utrinek s polnočnice v Zürichu
Veliki dosežki naših najmlajših v Rütiju
Rezidentstvo
B
eseda rezident izvira iz latinskega glagola residere, kar
pomeni stolovati, imeti sedež, stalno prebivati, stanovati. Slovenska davčna zakonodaja s tem
izrazom poimenuje davčnega zavezanca v Republiki Sloveniji. Vsi rezidenti so zavezani plačati dohodnino
iz svojega celotnega »svetovnega
dohodka«. Obdavčeni so torej vsi
dohodki preteklega davčnega leta,
ki jih je rezident prejel v Sloveniji ter
izven nje.
Rezidenti so:
> osebe z uradno prijavljenim stalnim prebivališčem v Republiki
Sloveniji;
> v tujini zaposleni javni uslužbenci
Republike Slovenije in njihovi družinski člani;
> osebe z običajnim prebivališčem
ali središčem svojih osebnih in
ekonomskih interesov v Sloveniji;
22
razliko opravim v kakšni švicarski
župniji, kakor mnogi mislite. Kar lahko trenutno ponudim med tednom,
Švicarji v glavnem ne potrebujejo,
če pa delno ukinem slovenske nedeljske maše med vikendom, boste
> osebe, ki so v kateremkoli času v
davčnem letu prisotne v Sloveniji
več kot 183 dni.
Dovolj je, da je izpolnjeno vsaj
eno od navedenih določil.
Davčni zavezanec mora vložiti vlogo za ureditev svojega rezidentstva
pri pristojnem davčnem uradu, če se
priseli v Republiko Slovenijo ali iz nje
odseli, če njegov status pri davčnem
organu ni urejen oz. ima prebivališče
hkrati v Sloveniji in tujini. Vlogi za vpis
spremembe statusa v davčnem registru je potrebno priložiti izpolnjen
vprašalnik »Ugotovitev rezidentskega
statusa – odhod iz Republike Slovenije« oz. »Ugotovitev rezidentskega statusa – prihod v Republiko Slovenijo«.
Ker sme posameznikov svetovni
dohodek obdavčiti le tista država,
katere rezident je, se za določitev
rezidentstva uporabljajo prelomna
pravila iz meddržavnih pogodb na
osnovi vzorčne konvencije OECD.
Kot prvo merilo velja stalno pre-
bivališče – več kot 183 dni v koledarskem letu. Če ima oseba stalno
prebivališče v dveh ali več državah,
se šteje za rezidenta države, v kateri ima tesnejše osebne (zakonec,
življenjski partner, vzdrževani družinski člani, domače živali ...) in ekonomske odnose (stanovanje, večina
nepremičnin in naložb, vozila, oblačila, pohištvo, bančni računi, kreditne kartice, življenjsko, pokojninsko,
zdravstveno, nezgodno zavarovanje ...) ter družabne vezi (članstvo v
društvih, poklicnih združenjih, sindikatih, verskih skupnostih, ustanovah ...). Če ni mogoče določiti, v
kateri državi ima središče žviljenjskih interesov in nima v nobeni od
držav stalnega prebivališča, se šteje
za rezidenta države, v kateri ima običajno prebivališče. Če ima običajno
prebivališče v dveh ali več državah,
se šteje za rezidenta države, katere
državljan je. Če je državljan dveh
ali več držav, se države pogodbeni-
ce medsebojno dogovorijo, v kateri
ima oseba status rezidenta.
Slovenski davčni uradniki so sedaj nemudoma informirani samo, če
oseba spremeni stalno prebivališče
v Sloveniji. Ta sprememba se avtomatično vnese v davčni register. V
njem pa še niso zabeležene vse osebe, ki so imele prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na istem naslovu že pred 2005 ter dejansko živijo v
tujini. Nekateri davčni uradi poskušajo izslediti tudi te osebe in preveriti njihov rezidenčni status. Priporočljivo je, da v tujini živeče osebe s
stalnim ali običajnim prebivališčem
v Sloveniji preverijo svoj status pri
pristojnem davčnem organu in si tako prihranijo morebitne nevšečnosti. Podrobnejše informacije dobite
na spletu, davčnih uradih, konzulatih, pri davčnih svetovalcih v Sloveniji, socialnih delavcih ter zdomskih
društvih in katoliških misijah.
Slavko Kessler
NAŠA LUČ februar 2014
ZGODBA
Tanja MLAKAR
Kje raste dež?
»
R
avno danes mi je vodja kuhinje rekla, da
mora v nabavo. Zdaj bo to odpadlo. Jedli
bomo domače pridelke.« No, je pomislila
Marina, potem pa je tudi to kot naročeno.
»Kaj pa krava? Kje je?« je nenadoma vprašala
Suzana.
»Kakšna krava?«
»Kaj nisi rekla, da imajo ti ljudje tudi živino. Zakaj niste potem pripeljali s seboj še krave? Imeli bi
tudi domače mleko.«
Marina je smeje odkimavala.
»Smo jo mislili pripeljati s seboj, pa ni hotela v
avtobus. Zato bomo uživali kupljeno mleko,« je
odvrnila smejoči Suzani. Potem sta se zasmejali
obe, se objeli in skupaj odšli v zgornje nadstropje,
pogledat, kaj delajo otroci s prostovoljci. Tabor se
pričenja. Njuno delo pa tudi.
Kasneje, ko so se že vrnili domov in je Marina
spet in spet premišljevala o tem tednu, ni vedela, kaj bi bolj izpostavila. Otroke ali prostovoljce?
Oboji so bili enkratni, je pomislila. Skupina otrok
je na morju neizmerno uživala. Nekateri so ga videli prvič. Tako je bilo tudi z Zoranom. Potem ko
so se prvič odpravili do obale, se je pred morjem
ustavil in brez besed zrl v prostranstvo vode, ki
se je končala na obzorju. Stal je na mestu, tiho in
spoštljivo. Zdelo se ji je, da je okolica zanj prenehala obstajati. Enako so reagirali njegovi sorojenci. Drugi otroci so takoj poskakali v morje in se
nepopisno zabavali. Skakali so v vodo, se lovili in
žogali v njej. Nabirali so školjke in z očali gledali pod vodo. Zoran je, ko je prvič nataknil očala
in pogledal pod vodo, v hipu spet dvignil glavo.
Zmajeval je z glavo, kot bi se malo ustrašil. Marina
je videla, da ni razumel, da obstaja tudi podvodni
svet. Prostovoljec Miha ga je uvajal v to. Zoran pa,
ki si je želel gledati pod vodo in se je hkrati tega
bal, ni vedel, kam naj moli glavo. Miha se mu je
smejal.
»Je to še ena zemlja?« ga je spraševal. Miha je
odkimaval.
»Toda, na vrhu je ravno, voda je. Pod vodo pa še
en svet. Tako je, ja,« je govoril Zoran in vprašujoče
gledal Miha. Miha pa je odkimaval in mu skušal
razložiti, da pod vodo živijo živali. Rastejo trave.
Obstaja živi svet, ki lahko prebiva le v vodi.
»To smo se učili,« se je v hipu spomnil Zoran.
Miha je prikimaval. Ko je Marina premišljevala o
Zoranu, se je venomer smejala. Zanj je bilo vse
novo in prav vse mu je bilo zanimivo. Večeri so
bili nekaj posebnega. Takih še ni doživela. Zoran
in njegova brata ter sestrica so prikazali ples, ki ga
plešejo pri njih doma. Skladnost gibov in izreden
posluh je vse, prostovoljce in ostale otroke, prikoval na tej predstavi. Na koncu so se otroci celo priklonili. Mnogo tega se je dogajalo, je premišljevala Marina. Toliko, da sploh niso uspeli izvesti vseh
vnaprej pripravljenih programov. Neki večer sta
dve sestrici prikazali svoj igralski talent. Izvedeli
so, da si včasih doma tako krajšajo zimske večere.
Skeč jih je nasmejal do solz. In neki večer so otroci predlagali, da bi peli, imeli karaoke. Suzana in
Marina sta se spogledali. Doslej tega še nikoli niso
izvajali. V istem hipu sta pokimali. To je ideja! Tudi za prihodnje tabore. Eden od prostovoljcev, ki
je bil najbližje svojemu domu, je poklical domov
in zaprosil svojega očeta, če jim lahko prinese
mikrofon. Tako je bil rešen tudi ta večer. Povsem
na koncu so morali zapeti tudi prostovoljci. Smeha je bilo toliko, da je Marina pomislila, da jih bo
naslednji dan vse bolel trebuh. Vzdihnila je. To je
bilo to. Tabor, ki ga ne moreš ponoviti. Ga preseči.
Ker je bil to teden, ki je presegel samega sebe. V
vseh pogledih.
»Kako je bilo z Zoranom?« je najprej vprašala
mama, ko ji je Marina pričela pripovedovati o minulih dneh na morju. Marina je najprej odkimala
z glavo. Sploh ni vedela, kako naj ji to pove. To, kar
se je dogajalo njemu, se ni še nikomur, je pomislila. Zanj je bilo vse zanimivo.
»Mama, tega ti ne morem opisati z besedami.
Videti bi morala,« je pripovedovala Marina. Mama
jo je začudeno gledala.
»Doslej si mi vedno znala to opisati,« je pripomnila. Marina pa je odkimavala.
»Doslej. Pri Zoranu tega ne znam več.«
»Zdaj razume, kje raste dež?« je smeje vprašala
mama.
»Vsak dan, ko je bila plima, me je Zoran klical
in vpil: ‚Marina, poglej, koliko dežja je zraslo. In
potem, ko je bila oseka, me je spet klical: ‚Marina,
poglej, dež je odšel. Voda je nizka.‘« Mama se je
smehljala.
»Otrok je užival, kaj?« Marina je prikimala.
»Mnogokrat sem v tem tednu pomislila, da je
bilo vredno vsega truda, pa čeprav le zaradi Zorana. To, kar je on doživel v tem tednu, je bilo nepozabno. Tudi za nas vse, verjamem pa, da predvsem zanj. In potem so se tudi drugi otroci pričeli
spraševati, kako to, da je voda zdaj nižja, zdaj
višja. Nenadoma je Zoran spodbudil tudi ostala
otroška vprašanja. Včasih sva se celo s Suzano
spogledali, kaj jim pride na misel. Še dobro, da je
bil z nami Miha, študent biologije, ki jim je to zelo
lepo razložil.« Nekaj časa sta sedeli v tišini.
»Boš še šla na morje?« se je mama zazrla vanjo
čez nekaj trenutkov. Marina je takoj prikimala.
»Čeprav sem mislila, da sem s tem delom zaključila, sem zdaj spoznala, da ni tako. Vem, da bi
ti otroci preživeli tudi brez tega tedna, toda zdaj
bodo živeli lepše. S spomini je življenje lažje. Če so
lepi, je lepše.« Mama je prikimala z glavo.
»Kako pa je gor, v domu?« se je nenadoma spomnila Marina.
»Si pozabila, da imaš še en dom, za katerega je
treba skrbeti?« Marina je smeje prikimala.
»Mama, nisem pozabila, le ... vem, da ti za vse
skrbiš.«
»Dokler bom mogla, bom. Ko ne bom več
zmogla, potem bo moral kdo drug.« Marina je
prikimala. V njenem glasu je opazila zaskrbljen
odtenek.
»Ne skrbi za dom, mama. Tvoje dediščine ne
bom kar tako zapravila. Posebej še, ko vem, s kakšnim namenom je bil dom zgrajen.« Mama je
nepremično zrla vanjo.
»Kaj vse je nastalo iz tvojega prostovoljstva,
kaj?« je mama tiho zašepetala. Marina je komaj
opazno prikimala. Nenadoma ji je pred očmi zrasla slika večera, ko ji je mama branila oditi od doma. Tisti večer se je zdela osamljena in zapuščena.
»Vse v življenju ima svoj namen, sicer Zoran nikoli ne bi izvedel, kje raste dež,« je komaj slišno
dejala Marina, mama pa je prikimala.
»Pa tudi ti, če se ne bi takrat vrnila domov, ne
bi nikoli izvedela, kako te imam rada,« je zašepetala mama. Marina jo je od strani pogledala in na
njenem licu opazila drobno solzo, ki je po gubah
iskala svojo pot.
»Mama, tudi ti nikoli ne bi izvedela …,« je začela Marina, a se je morala od ganjenosti ustaviti. Mama se je obrnila k njej ter jo vprašujoče
pogledala.
» … da si najboljša mama na svetu,« je naposled le končala. Videla je njen vprašujoč pogled,
zato je hitro pristavila.
» … šteje sedanjost, ne preteklost. Preteklost
pustimo tam, kjer je. Živimo sedaj,« je še pripomnila Marina. Bila je nepopisno srečna. Življenje
je lepo, si je prikimavala. Posebej še, ko takega narediš tudi drugim. In tako, mimogrede, izveš tudi
veliko novega. Celo to, kje raste dež.
Konec
OGLASI
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
februar 2014 NAŠA LUČ
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Bohinj, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
Ženska se pritožuje arhitektu, ki je projektiral hišo,
da se tla in zidovi neznosno tresejo, ko pelje mimo hiše avtobus. »Tresenje je tako močno, da me
skoraj vrže iz postelje. Če mislite, da pretiravam,
preizkusite,« pravi ženska.
Arhitekt res leže v posteljo. Takrat vstopi mož in
začuden zavpije: »Kaj pa vi v moji postelji?!« Arhitekt: »Saj vem, da mi ne boste verjeli, ampak na
avtobus čakam!«
☺
»Dajati je vedno bolje kot prejemati! Kako si razlagate to misel?« je vprašal učitelj.
»Moj očka tudi tako pravi!« reče Mihec.
»Kaj pa je tvoj očka po poklicu?«
»Boksar!«
☺
»Jure, kako je bilo pa danes v šoli?« je oče vprašal
sina, ko se je ta vrnil domov.
»Dobro. Pisali smo prosti spis iz slovenščine!«
»In kaj si ti napisal?«
»Kako sta se spoznala z mamo.«
»In kakšen je bil naslov spisa?«
»Nesreča nikoli ne počiva!«
☺
Šolski psihiater vpraša učenca: »Kaj bi rad delal,
ko odrasteš?«
»Sanjam o tem, da bi zaslužil pol milijona mesečno – kot moj oče.«
»Tvoj oče zasluži pol milijona?«
»Ne, tudi on samo sanja o tem!«
☺
Pacient se prebudi iz narkoze in reče:
»Doktor, kako vam je zrasla brada! Je operacija
trajala tako dolgo?«
»Prvič, jaz nisem doktor, ampak sveti Peter in drugič – brado imam že od nekdaj.«
☺
Policista sta se skregala v prostorih policijske postaje.
»Ti si največji norec, kar sem jih kdaj videl!« je zavpil prvi.
»Ti si pa idiot, da ni večjega na svetu!« je rekel
drugi.
Takrat je mimo prišel komandir in rekel:
»Očitno sta pozabila, da sem jaz še v službi!«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1401
24
NAŠA LUČ februar 2014