1. No category

 Projekt Zagovornik – glas otroka Novinarska konferenca Varuha človekovih pravic ob 21. obletnici sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), Ljubljana, 23. 11. 2010 Mag. Martina Jenkole, vodja projekta Z zagovorništvom želimo omogočiti, da se otroke končno sliši in upošteva kot subjekte pravic, še zlasti v primerih, ko jih starši ne morejo ali ne zmorejo ustrezno zastopati. Zaradi velikega interesa za postavitev zagovornika po celotni Sloveniji, smo v letu 2010 širili možnost postavitve zagovornika po celotni Sloveniji. Doslej smo zagovornika smo postavili 89 otrokom v zelo različnih primerih (večinoma s soglasjem staršev). Ob tem lahko poudarim, da se potrjuje nujnost postavitve instituta zagovorništva v slovenskem prostoru, saj tudi skozi zastopanje otrok opažamo: -
da se otroka še vedno prepogosto obravnava kot objekt (nujen bi moral biti premik tudi v miselnosti strokovnjakov) in -
da trditev, da je korist otroka poglavitno vodilo v zadevah, ki se ga tičejo, žal prepogosto ne zdrži. Trenutno je v potek projekta Zagovornik – glas otroka poleg 21 članov SIPP (Skupina za izvedbo pilotskega projekta) vključenih že 62 zagovornikov, 6 koordinatorjev, 5 supervizorjev in trije člani izpitne komisije. Zagovornika smo doslej največkrat postavili v primerih: •
odločanja o zaupanju otroka in odločanja o stikih, •
nasilja nad otroki, •
odklanjanja namestitve otroka v rejniško družino ali zavod, •
nenadnih sprememb otroka ‐ odklanjanje šole, beg, poskus samomora, •
idr. Potrjuje se, da je zagovorništvo proces, •
ki je zahteven in odgovoren; •
terja zrele, strokovno in izkustveno formirane osebnosti; •
institucionalno suportivno pomoč; •
zahteva mrežno delovanje. Zato je za uspešno nadaljevanje po pilotni fazi treba čim prej: ƒ
zagovorništvo natančno, a dovolj široko opredeliti v zakonodaji (predlog zakona v zaključni fazi); ƒ
zagotoviti strokovno in finančno avtonomijo zagovorniške institucije (zagovorniškega centra z mrežo zagovornikov po celotni Sloveniji). To je obveza države, saj zagovorništvo ne bi smelo biti več prepuščeno entuziazmu in odgovornosti posameznikov; ƒ
zagotoviti široko zagonsko družbeno podporo za predstavitev ideje, namenov in izkušenj zagovornika otroka; ƒ
sprejeti zagovornika kot sogovornika (glas otroka) in sodelavca v skrbi za udejanjanje pravic in koristi otrok. Naj omenim še nekaj pozitivnih in nekaj negativnih opažanj ob delu zagovornika: Pozitivna opažanja: ‐
Opolnomočenje otroka – otrok ob pomoči zagovornika končno lahko nastopa v vlogi subjekta v polnem pomenu besede. ‐
Suport zagovornika je zelo dobrodošel v sodnih postopkih. Otrok je bolj pripravljen in umirjen. Otroku veliko pomeni, da je ob njem in le občasno po potrebi vskoči. ‐
Povečuje se kompetentnost otrok pri reševanju problematike in zaščiti njihovih pravic in koristi, ‐
Opazen je večji posluh za prepoznavanje otrokove volje, želje in potreb. Poudarek tudi na neverbalni komunikaciji in na posredovanju informacij otroku na njemu razumljiv način ‐ rešitve njihovih situacij so zato za otroke bolj zadovoljive. ‐
Zagovornik ščiti otroka pred zlorabo in slabo prakso – opozarja na nejasnosti, pomanjkljivosti, na razjasnitev morebitnih vprašanj otroka, ipd, Boljše in uspešnejše je tudi sodelovanje pooblaščencev v kazenskih postopkih, v primeru, ko ima otrok zagovornika, ‐
Pomembna vloga zagovornika v kompleksnejših in zapletenih primerih. ‐
Povezovalni člen med otrokom in različnimi institucijami. ‐
Opozarja na sive lise v praksi in zakonodaji. ‐
Opazno je, da je pomoč zagovornika veliko bolj uspešna in kratkotrajnejša, če je zgodnja – čimprej ob nastanku problema. ‐
Prepoznavnost Zagovornika – vedno več opozarjanj na potrebo po postavitvi zagovornika s strani strokovnih služb in tudi staršev, 4 primeri s strani otrok . ‐
Presenetljivo visok odstotek staršev soglaša s postavitvijo zagovornika otroku. Negativna opažanja: ‐
Otroka se še vedno prepogosto obravnava kot objekt (nujen premik v miselnosti tudi strokovnjakov). ‐
Trditev, da je korist otroka poglavitno vodilo ne zdrži, še zlasti ne v dolgotrajnih postopkih To se kaže tudi v dolgotrajnosti pri postavitvi zagovornika (v času projekta), v primerih, ko ni soglasja staršev in je potrebno zagovornika postaviti z odločbo. ‐
Ni prostorov za pogovore z otrokom, prav tako tudi ne za srečanja zagovornika z otrokom. ‐
Težave pri sodelovanju v primerih, ko starša ali eden od njiju odklanja postavitev zagovornika – pritisk na otroka. ‐
Težave zaradi prepozne postavitve zagovornika (otrok že preveč indoktriniran) ‐
Odklonitev zagovornika s strani otroka zaradi pritiska enega od staršev. ‐
Pri nekaterih otrocih je težko vzpostaviti zaupanje, saj so bili že vse prevečkrat prizadeti in preslišani. ‐
Pomoč otroku bi bila pogosto uspešnejša ob hkratni pomoči staršem, vendar za to ni ustreznega posluha in ne zadosti ustreznih oblik pomoči. ‐
Različno razlaganje vloge zagovornika s strani institucij. ‐
Odpor nekaterih strokovnih delavcev do postavitve zagovornika . ‐
Pogled na zagovornika kot na kontrolo dela. ‐
Nezadostno vključevanje zagovornikov v postopke, ki se tičejo otroka, idr.