ŠOLA ZA STARŠE
UČENJE IN DOMAČE DELO
ŠKOCJAN, 22. 1. 2013
PRIPRAVILI: MANUELA BOJNEC, učit. tja in VESNA VOGLAR, soc. ped.
D O M A Č A N A (D) L O G A
Zakaj domača naloga?
Domača NA(D)LOGA
• Domača naloga je velikokrat prava popoldanska
mora družine.
• Nekateri otroci so pravi umetniki v izmišljevanju
izgovorov (najprej bom pospravil sobo, pomagal ti
bom pri kuhanju, zdaj je prišla prijateljica, še risanko
pogledam…) in z njimi odlašajo pisanje domače
naloge. Nekatere otroke zanima nešteto stvari in
imajo mnogo popoldanskih dejavnosti.
• Otrok pa potrebuje tudi igro, čas za počitek in
sprostitev.
• Dan ima le 24 ur in pisanje domače naloge se
pogosto zavleče pozno v večer. A domača naloga
je prva obveznost vsakega šolarja in jo je treba
narediti.
In čemu sploh domače naloge?
POMEN domačih nalog:
• VZGOJNA FUNKCIJA: razvijanje delovnih navad, vztrajnosti
ter odgovornosti zase in za svoje delo, navajanje na
samostojnost, organiziranje časa, prenosljivost sporočil.
• IZOBRAŽEVALNA FUNKCIJA: utrjevanje učne snovi, iskanje
in pridobivanje novih znanj in uporaba znanja v novih
situacijah, navajanje na iskanje podatkov.
• DIDAKTIČNA FUNKCIJA: razvijanje spretnosti, navad,
urjenje spomina.
• Razvijajo ustvarjalnost.
• Domače naloge so vsakodnevna oblika dela učencev; preko
domačih nalog učenci skrbijo za redno, kakovostno in
predvsem samostojno opravljanje domačih obveznosti.
• Domače naloge prispevajo k učinkovitosti pouka – so z njim
organizacijsko povezane, ga nadaljujejo ali pa so priprava na
naslednjo uro.
Zlata pravila
Domače naloge so potrebne,
Izvrševanje domačih nalog pripomore k učenčevi boljši
oceni,
Domače naloge naj postanejo nekaj samoumevnega,
opravljanje domačih nalog je OBVEZNO,
Dajemo pestre, diferencirane in racionalne domače naloge,
pozorni smo na ustrezno posredovanje domačih nalog,
Naloge pregledujemo redno, ne le zaradi kontrole
izvrševanja obveznosti, ampak predvsem zaradi
razumevanja snovi.
Glede opravljanja domačih nalog redno sodelujemo s
starši.
CILJI domačih nalog so
• utrjevanje,
• ponavljanje snovi,
• pridobivanje delovnih navad, veščin,
spretnosti,
• širjenje in poglabljanje znanja,
• prenašanje sporočil od doma v šolo in
obratno,
• iskanje podatkov po različnih virih,
• načrtovanje dela,
• sodelovanje z drugimi…
Kaj se zgodi z domačo nalogo
v šoli?
Skupno pregledovanje:
• povratna informacija učencu,
• povratna informacija učitelju.
Preverjanje pravilnosti odgovorov na vprašanja:
• zaključno ponavljanje ali preverjanje znanja,
• uvod v novo poglavje.
Branje vprašanj:
• analiza kakovosti vprašanj – preverjanje razumevanja,
• odgovarjanje na vprašanja sošolcev.
Vloga staršev pri
opravljanju domače naloge
• Da bo otrok čim prej postal samostojen, že v 1. razredu
začnimo s privzgajanjem delovnih in učnih navad. Ne
pričakujmo uspeha z danes na jutri, to je proces.
• Že v zgodnjem otroštvu je otroka potrebno učiti odgovornega
obnašanja, vedeti mora, da obstajajo neke omejitve in
zahteve v življenju, primerne seveda njegovi starosti.
• Za svoja dejanja mora znati sprejeti in prevzeti tudi posledice.
Tega ga lahko učimo že skozi igro npr. posojanje igrač,
pospravljanje...
• Starši namreč vse preveč radi marsikaj postorimo namesto
otrok, ker je to pač hitreje, kot da bi se prerekali z njim in
čakali, da on nekaj postori.
• A s tem ga ničesar ne naučimo oz. mu delamo celo škodo
za nadaljnje življenje.
• Naučimo ga, da naredi sam, pa čeprav za to porabi nekoliko
več časa in truda. Bo pa izdelek njegov.
• Ni naloga staršev, da brskajo po otrokovi torbi, zvezkih, kje
je označena domača naloga, kje je kakšno obvestilo.
• Otrok mora sam vedeti, kakšne so njegove obveznosti.
• Otrok naj se uči sam in naj sam tudi napiše domačo
nalogo.
• Starši samo preverite, če je narejena.
• V kolikor resnično potrebuje vašo pomoč, mu pomagajte, a
ne pišite domače naloge namesto njega. Starši ste
osnovno šolo že zaključili.
• Vaši otroci hodijo v šolo in oni naj pišejo domačo nalogo!
• Domača naloga je obveznost šolarja in zanjo je
odgovoren otrok, ne starši.
Kako otroku pomagati, da
bodo domače naloge postale veselje
1. korak: prenehajte z otrokom debatirati in
razpravljati okoli opravljanja domačih nalog.
Namesto tega se pogovorite o pristopu do
domačih nalog. Za razrešitev pojdite nekaj
korakov nazaj in poizkusite odkriti, kje se
skriva težava otroka pri odnosu do domače
naloge.
2. korak: ugotovite, kaj otroka muči pri
domačih nalogah. Vprašajte ga npr.: Ali je
kdaj zaskrbljen, kaj bodo mislili prijatelji, če
ne napiše domače naloge? Ali mogoče misli,
da je domača naloga pretežka in da sam ni
dovolj pameten, da bi jo lahko rešil? Ali
uživa v vsakdanjem mučenju okoli domačih
nalog ali pa bi se rad tega bremena
dokončno rešil čim prej?
3. korak: odkrito se pogovorite o odgovorih.
Nikoli ne zanikajte otrokovih občutkov in
misli - četudi se z njim ne strinjate. Njihovi
pomisleki, misli in občutki so le njihovi, ne
glede na to, kaj vi mislite. Če jih ignorirate,
se bodo le okrepili.
4. korak: priznajte, da pisanje domačih nalog
ni lahko. Pokažite otroku, da velik odpor do
nečesa ustvarja samo še večje težave in
skrajšuje preostanek prostega časa. Ko
spremenite otrokov negativen pristop, bo k
nalogi počasi začel pristopati s pozitivnim
odnosom, vse več bo kreativne energije ter
manj pritiska. S pozitivnim odnosom bo
tudi omejil stres.
5. korak: ponudite otroku pomoč.
Pomagajte mu pri domačih nalogah, a mu
jih ne rešujte. Pohvalite njegov trud in
rezultate. Ne bojte se, da boste izpadli
neumno ali nevedno - to jim po navadi da le
motivacijo, da vas še dodatno presežejo.
6. korak: ne delajte naloge, ko je otrok pod
pritiskom. Ne narekujte nekega časa vedno
znova in znova. Prav tako mu ne
prepovedujte odhod iz hiše, ker boste s tem
dosegli ponoven odpor.
Poiščite izvor težave ter poizkusite obrniti
otrokov odnos. Dopustite tudi, da med
nalogo naredi premor ter se pogovorite o
težavah in problemih, ki otroka mučijo.
»Si naredil domačo nalogo?«
marsikdaj ni dovolj
• Zanimajte se za domačo nalogo, tudi če jo je otrok
opravil v podaljšanem bivanju.
• Otroka pozitivno spodbujajte.
• Svetujte mu in ne rešujte naloge namesto otroka.
• Otroku pomagajte le, če je pomoč res potrebna
(otrok naj se navaja na čim večjo samostojnost).
• Kratko preverjajte otrokovo znanje.
• Spremljajte otrokov napredek.
• Otrokom nudite pomoč pri: ureditvi prostora,
organizaciji časa (določitev urnika), iskanju
dodatne literature.
Domača naloga izgubi ves učinek,
če je ne naredi sam
1. NE OBUPAJ TAKOJ! BODI VZTRAJEN/VZTRAJNA, TRMAST/A IN VERJEMI: ZMOREŠ!!!
2. ODPRI ZVEZEK. ŠE ENKRAT POJDI ČEZ PRIMERE, KI STE JIH TA DAN NAREDILI V ŠOLI.
DOMAČA NALOGA JE GOTOVO PODOBNA TEM PRIMEROM.
3. SKUŠAJ SI POMAGATI Z UČBENIKOM.
4. ČE NE GRE IN NE GRE, PROSI ZA POMOČ. Morda ti znajo pomagati že starši, starejši brat ali
sestra, morda pa kakšen sošolec/sošolka. Seveda je pomembno, da začneš nalogo pravočasno delati.
Če ugotoviš, da naloge ne znaš rešiti, šele pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, potem boš težje našel
pomoč.
5. Če ti torej pri nalogi nihče ne more pomagati, VSAJ IZPIŠI PODATKE in pokaži, da si se naloge res
lotil. Prihodnji dan se NA ZAČETKU URE opraviči učiteljici, da naloge nisi znal narediti in se takoj
dogovori z njo, kdaj bi lahko prišel po dodatno razlago. Pomembno je tudi to, da sam/a razmisliš, zakaj
naloge nisi znal/a rešiti. Si zares dobro poslušal/a razlago in spremljal/a pouk? Je bila naloga
pretežka? Če nisi poslušal/a razlage učiteljice, potem se TAKOJ IZBOLJŠAJ. V takem primeru namreč
učiteljice ne dajemo dodatne razlage.
6. Poišči svoj stil učenja
za učence z VIDNIM učnim stilom je značilno, da si snov najlažje zapomnijo, če jo vidijo. Takšni
učenci se najlažje učijo s pomočjo plakatov, podčrtavanja, ilustracij, vizualnih asociacij;
- za učence s SLUŠNIM UČNIM STILOM je značilno, da si snov najlažje zapomnijo, če jo slišijo
ali razložijo drugemu. Zanje je priporočljivo, da sedijo čim bližje učiteljice;
- za učence z GIBALNIM UČNIM STILOM je značilno, da se največ naučijo s preizkušanjem,
igranjem, pomaga jim, če se med učenjem gibljejo.
7. Ne boj se besedilnih nalog ali zahtevnejših nalog.
Posledice nevestnega opravljanja
domačega dela
•
•
•
•
•
•
•
Slabše znanje in posledično slabša ocena,
Težje sledenje novi snovi zaradi nadgradnje,
Upočasnitev obravnave nove snovi za vse učence, ker zmanjkuje časa
zaradi ponovne razlage otrokom, ki niso doma delali,
Nelagodnost otroka, ko je v šoli izpostavljen, ker je brez naloge,
Odklanjanje skupine, ker sošolci predvidevajo, da se spet ni naučil,
Dopolnilni pouk postane »pisalnica« domačih nalog,
V razredu postane moderno biti brez naloge in posledično se zniža uspeh
vsem.
Če vaš otrok pozablja, kaj ima za domačo nalogo, poiščite način beleženja,
ki mu bo najbolj ustrezal (samolepilni barvni listki, beležka z zapiski,
obkroževanje, šolska publikacija – koledar…). Beleženje neopravljenih
domačih nalog ni namenjeno temu, da bi se starši počutili prizadete,
nesposobne, ampak nam je to v pomoč, kaj moramo še narediti, da bo otrok
napredoval.
Kako naj se otrok loti učenja, da bo postalo
zanimivo, vzdržljivo in vsakdanje?
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Pred učenjem naj pripravi prostor (primerna svetloba, toplota, mir…). Priporočljivo je, da svetloba na
mizo pada od leve proti desni. Primerna temperatura je od 18 - 20 ̊ C. Prostor naj bo prezračen, saj
možgani potrebujejo kisik. Prostor naj bo varen pred hrupom, glasovi in prisotnostjo drugih ljudi. Vaša
naloga je, da poskrbite, da bo otrok imel primeren kotiček za učenje.
Na delovni mizi naj ima le tisto, kar potrebuje je (zvezek, knjigo, delovni list).
Vedno se naj uči v istem času, v istem prostoru.
Pomagajte mu, da si določi učno uro. V tem času ga ne motite, ne organizirajte odhoda v trgovino ipd.
Predelano snov naj še isti dan pregleda in ponovi. Tako se mu bo snov hitreje in bolje vtisnila v
spomin.
Že vnaprej naj si določi kratke 5 do 10 min odmore po 30 do 45 min učenja. Med odmori naj popije malo
vode, soka; takrat naj ne bere, prav tako naj ne gleda televizije, uporablja računalnik ipd. Največ si
zapomnim na začetku in na koncu učenja, zato je koristno veliko začetkov in veliko koncev.
Preleti celotno snov ter jo razdeli na manjše dele.
Snov prebere pozorno in z razumevanjem (učenje na pamet vodi do hitrega pozabljanja).
Branje in podčrtovanje glavnih misli. Učinkovito je tudi pisanje izpiskov ali risanje miselnih vzorcev
Obnavljanje prebranega s svojimi besedami.
Ponavljanje, ponavljanje… Učenje je uspešno, če 20% časa porabimo za natančno branje in 80% časa
za predelavo in ponavljanje snovi. Največ se pozabi takoj po učenju, zato naj snov ponovi enkrat čez
uro, čez en dan, čez en teden, čez en mesec).