EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI
EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI STATUS ČLOVEKOVIH PRAVIC V USTAVNIH UREDITVAH ARABSKIH DRŽAV Magistrsko delo Suzana Lah Nova Gorica 2013 EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI STATUS ČLOVEKOVIH PRAVIC V USTAVNIH UREDITVAH ARABSKIH DRŽAV MAGISTRSKO DELO Kandidatka : Mentor: Suzana Lah 93105051 Dvoletni magistrski študij Pravo 2. stopnje prof. dr. Arne Mavčič Nova Gorica 2013 POVZETEK Človekove pravice in temeljne svoboščine so pomemben element vsakega človeka kot posameznika. So splošne in enake za vsakega posameznika, pripadajo vsem ljudem, so neodtujljive ter jih posamezniku ni mogoče odvzeti. Človekove pravice so absolutne, vendar je sfera njihovega varstva široka le toliko, kot jih posamezniki in oblast dejansko spoštujejo in kolikor so te pravice zagotovljene državljanom, katerim so bile kršene. Bistveno je, da so te pravice opredeljene z ustavo in ostalimi zakonskimi akti ter da je uzakonjeno tudi njihovo varstvo. Vse to prinaša posameznikom predvidljivost in vsaj teoretično garancijo o nedotakljivosti njihovih pravic. Arabski svet se od evropskega pravnega prostora zelo razlikuje. Razhajanja se pojavljajo tako na verskem, ekonomskem, političnem kot tudi na kulturnem področju. Gre za večinoma tradicionalne države s prevladujočim muslimanskim prebivalstvom, v katerih se velikokrat pojavljajo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekove pravice in temeljne svoboščine so večinoma, vsaj teoretično, zajete v ustavnih ureditvah arabskih držav. V praksi so razmere zelo drugačne, saj številne mednarodne nevladne organizacije in nacionalni organi zaznavajo številne kršitve. Osrednji predmet preučevanja v moji magistrski nalogi je položaj človekovih pravic in temeljnih svoboščin v devetih arabskih državah. Te so Libija, Maroko, Alžirija, Irak, Tunizija, Sirija, Oman, Združeni arabski emirati in Jemen. Zanima me zlasti, kako so človekove pravice umeščene v ustavno ureditev ter spoštovanje in izvajanje teh pravic tako na teoretični kot na praktični ravni. V magistrski nalogi je na primerih devetih držav ponazorjeno, kako tradicija in vera vplivata na najvišje pravne vire in ostale pomembne pravne akte v državi. Predstavljene so človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so zapisane v pravnih aktih, ter njihovo izvajanje v vsakdanjem življenju. Na področju pravic je pomembno tudi, kako so te pravice v državi zavarovane ter kako je posameznikom omogočeno učinkovito pravno sredstvo ob kršitvah njihovih temeljnih pravic. KLJUČNE BESEDE: ustava, človekove pravice in temeljne svoboščine, arabske države, islam, kršitve človekovih pravic ii ABSTRACT Human rights and fundamental freedoms are an important element of every human being as an individual. They are universal and equal for every individual, belong to all people, they are inalienable and cannot be taken from an individual. Human rights are absolute, but the sphere of their protection is just as wide as individuals and the authorities truly observe them and to what extent these rights are secured for those citizens upon whom they have been infringed. It is essential that these rights be regulated by statute and constitution and their execution be enforced by law. These terms bring individuals predictability and an at least theoretical guarantee on the inviolability of their rights. The Arab world differs considerably from the European legal environment. Discrepancies occur in the religious, economic, political as well as cultural spheres. These are mainly traditional countries with a predominantly Muslim population in which infringement of human rights and fundamental freedoms is often present. Human rights and fundamental freedoms are mostly, at least theoretically, comprised in the constitutional organization of Arab countries. In practice circumstances can be very different, which is visible from the reports of numerous nongovernmental organizations and national bodies who perceive numerous breaches. The main subject of research in my Master’s thesis is the position of human rights and fundamental freedoms in nine Arab countries. These countries are Libya, Morocco, Algeria, Iraq, Tunisia, Syria, Oman, The United Arab Emirates and Yemen. I am particularly interested in the way in which human rights are integrated into the constitutional organization and the degree to which they are observed and enforced on the theoretical as well as practical levels. In the Master’s thesis it is illustrated on the example of nine countries how tradition and religion influence the highest sources of law and other important legal acts in the country. Human rights and fundamental freedoms which are written in legal acts are presented, as well as their enforcement in everyday life. In the sphere of human rights it is also important to note how these rights are protected and whether or not individuals are given the possibility to use an efficient legal remedy when it comes to breaches of their fundamental rights. KEY WORDS: constitution, human rights and fundamental freedoms, Arab countries, islam, breaches of human rights. iii KAZALO POVZETEK ...................................................................................................................... ii ABSTRACT ..................................................................................................................... iii KAZALO .......................................................................................................................... iv SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ............................................................................... vi 1 UVOD ........................................................................................................................... 1 1.1 PREDSTAVITEV HIPOTEZ ................................................................................... 2 1.1.1 Hipoteza 1 ....................................................................................................... 2 1.1.2 Hipoteza 2 ....................................................................................................... 2 1.1.3 Hipoteza 3 ....................................................................................................... 2 1.2 PREDVIDENE METODE ZA DOSEGANJE CILJEV MAGISTRSKE NALOGE ..... 3 2 ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE V ARABSKIH DRŽAVAH ..... 4 2.1 ISLAMSKO PRAVO ............................................................................................... 4 2.2 ARABSKA KULTURA IN TRADICIJA .................................................................... 7 2.2.1 Zgodovinski razvoj arabskih držav................................................................... 7 2.2.2 Arabska mentaliteta ......................................................................................... 8 2.2.3 Arabska pomlad in mednarodna politika .......................................................... 9 2.3 ARABSKE DRŽAVE V LUČI ČLOVEKOVIH PRAVIC......................................... 10 3 PRAVNI AKTI S PODROČJA ČLOVEKOVIH PRAVIC............................................... 11 3.1 MEDNARODNI PRAVNI AKTI IN KONVENCIJE GLEDE ČLOVEKOVIH PRAVIC, SPREJETI V ARABSKIH DRŽAVAH ......................................................................... 11 3.1.1. Splošna deklaracija človekovih pravic .......................................................... 11 3.1.2. Arabska listina človekovih pravic .................................................................. 13 3.1.3. Kairska deklaracija o človekovih pravicah (CDHRI) ...................................... 14 3.1.4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (ICERD) 16 3.1.5. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) .................. 17 3.1.6. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (CPPCG) ....... 18 3.1.7. Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah (UIDHR) ...................... 19 3.1.8. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem in kaznovanjem (CAT) .......................................................................... 19 3.1.9. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR) .. 21 3.1.10. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) ................ 22 3.1.11. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem (ICCPED) ............................................................................................................... 24 3.1.12. Konvencija o pravicah invalidov .................................................................. 25 3.1.13. Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov njihovih družin (CMW) ............................................................................................ 25 3.1.14. Konvencija o otrokovih pravicah (CRC) ...................................................... 26 3.1.15. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah ....................................... 28 4 USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN V POSAMEZNIH ARABSKIH DRŽAVAH .......................................................................... 29 4.1 LIBIJA .................................................................................................................. 29 4.1.1 Libijska ustava ............................................................................................... 29 4.1.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 30 4.1.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 30 4.2 MAROKO ............................................................................................................. 37 iv 4.2.1 Maroška ustava ............................................................................................. 37 4.2.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 38 4.2.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 39 4.3 ALŽIRIJA.............................................................................................................. 45 4.3.1 Alžirska ustava .............................................................................................. 45 4.3.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 46 4.3.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 47 4.4 IRAK..................................................................................................................... 54 4.4.1 Iraška ustava ................................................................................................. 54 4.4.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 55 4.4.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 56 4.5 TUNIZIJA ............................................................................................................. 60 4.5.1 Tunizijska ustava ........................................................................................... 61 4.5.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 62 4.5.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 63 4.6 SIRIJA .................................................................................................................. 67 4.6.1 Sirska ustava ................................................................................................. 68 4.6.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 68 4.6.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 69 4.7 OMAN .................................................................................................................. 73 4.7.1 Ustava Omana............................................................................................... 73 4.7.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 74 4.7.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 74 4.8 ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI ........................................................................... 78 4.8.1 Ustava Združenih arabskih emiratov ............................................................. 78 4.8.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v ustavi ..................... 78 4.8.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 79 4.9 JEMEN ................................................................................................................. 85 4.9.1 Ustava Jemna................................................................................................ 85 4.9.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi ............. 85 4.9.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 86 5 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 91 6 LOČENI SEZNAMI PREDVIDENE LITERATURE ...................................................... 94 6.1 MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE ......................................................................... 94 6.2 SEZNAM VIROV NA SPLETU ............................................................................. 95 6.3. ČLANKI, OBJAVLJENI V PUBLIKACIJAH ........................................................ 105 v SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC AI – Amnesty International CAT – Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatement or Punishment – Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem in kaznovanjem CDHRI Cairo Declaration on Human Rights in Islam – Kairska deklaracija o človekovih pravicah CEDAW Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination Against Women – Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk CMW International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and Members of Their Families – Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov njihovih družin CPPCG Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide – Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida CRC – Convention on the Rights of the Child – Konvencija o otrokovih pravicah EU – Evropska unija EKČP – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ESČP – Evropsko sodišče za človekove pravice GFIW – General Federation of Iraqi Workers ICCPED International Convention for the Protection of All Persons from Enforced Disappearance – Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem ICCPR – International Covenant on Civil and Political Rights – Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ICERD – International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination – Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije ICESCR International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights – Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ILO – International Labour Organization Mednarodna organizacija dela IOM – International Organization for Migration LADDH – Ligue Algerienne pour la Defense des Droits de l'Homme NATO – North Atlantic Treaty Organization Severnoatlantska zveza vi NTC – National Transitional Council OPEC – The Organization Petroleum Exporting Countries OZN – Organizacija Združenih narodov RCD – Constitutional Democratic Rally SOHR – Syrian Observatory for Human Rights – Sirski observatorij za človekove pravice UDHR – Universal Declaration on Human Rights – Splošna deklaracija človekovih pravic UIDHR – Universal Islamic Declaration on Human Rights – Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah UNCHR – United Nations High Commissioner for Refugees – Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization ZAE – Združeni arabski emirati ZN – Združeni narodi vii IZJAVA O AVTORSTVU IN NAVEDBA LEKTORJA S podpisom zagotavljam, da: je predloženo zaključno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; je delo popravljeno v skladu s pripombami mentorja in članov komisije; sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili; se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) – Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, 30/2001 – ZCUKPIL, 43/2004, 17/2006, 114/2006 – ZUE, 139/2006, 68/2008); je elektronska oblika identična s tiskano obliko predloženega dela ter soglašam z objavo dela na fakultetnih straneh; je delo lektoriral/-a Nika Birsa, univ. dipl. slov. viii 1 UVOD Arabske države so bile že skozi zgodovino zelo povezane z islamom in načinom življenja, kjer je Alah središče vsega. Islam je tako vpet v njihova ustavna besedila, zakone ter običajno pravo. Posledično so tudi ustavne ureditve teh arabskih držav pod velikim vplivom šeriatskega prava, ki se na določenih področjih precej razlikuje od veljavnih mednarodnih standardov in mednarodnega prava. Splošna deklaracija o človekovih pravicah vsebuje katalog pravic in svoboščin, ki naj bi bile umeščene v pravne sisteme držav in bile tam varovane z notranjim pravom posamezne države. Po tej klasifikaciji delimo človekove pravice na osnovne človekove pravice in svoboščine, na politične in državljanske pravice ter na socialne, ekonomske in kulturne pravice. Med osnovne pravice spadajo pravica do življenja, pravica do osebne varnosti, prepoved trgovanja z ljudmi, prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja in kaznovanja, prepoved diskriminacije in številne druge. Med politične in državljanske pravice spadajo pravica do obrambe in domneva nedolžnosti, pravica do zasebnosti, pravica do svobodnega gibanja, pravica do državljanstva in še veliko drugih. V skupino socialnih, ekonomskih in kulturne pravic pa spadajo pravica do socialne varnosti, pravica do dela, pravica do izobraževanja, pravica do avtorskega dela in druge. Te pravice morajo biti varovane z nacionalnimi redi in so lahko omejene le v primerih, določenih z zakonom. Po pomembnosti se človekove pravice med seboj ne razlikujejo, zato ne moremo vzpostaviti njihove hierarhije, v kateri bi bil sklop določenih pravic vreden več. V pravnem pomenu so človekove pravice s pravnimi pravili urejena upravičenja posameznika v razmerju do državne oblasti. Pravica posameznika preprečuje ostalim poseganje vanjo ter s tem tudi njeno kršitev. Pomembna značilnost človekove pravice je poleg upravičenja tudi njeno pravno varstvo. Naloga države je, da s svojim pravnim redom zaščiti človekove pravice in temeljne svoboščine. Za obravnavane arabske države so značilni neposredna ali posredna diskriminacija žensk v vsakdanjem življenju in na poslovnem področju, odsotnost učinkovitega pravnega sredstva v primerih odvzema prostosti in zapornih kazni, pogosta mučenja pripornikov in drugih ljudi, velikokrat obtoženih brez poštenega sojenja, ter velika vpetost islamske vere v najvišje pravne akte držav. Namen mojega magistrskega dela je analizirati ustavne ureditve devetih arabskih držav, položaj človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh državah, preučiti, kako islamska vera vpliva na ustavna besedila in preučiti, kako se človekove pravice in temeljne svoboščine izvajajo ter ugotoviti, ali prihaja tudi do kršitev teh pravic. Tematika človekovih pravic in temeljnih svoboščin se velikokrat pojavlja v slovenski in svetovni literaturi. Ameriški US Department of State vsako leto izda poročilo o izvrševanju človekovih pravic v državah, ki prejemajo pomoč, in v državah, ki so članice Združenih narodov (ZN). Podobna poročila izdaja vsako leto tudi Amnesty International. International Human Rights Law je knjiga pravnika in strokovnjaka za pravo človekovih pravic Javaida Rehmana, ki je preučeval vpliv islamskega in verskega prava na veljavno pozitivno pravo ter položaj človekovih pravic v arabskih državah. Pomembna so še dela Ann Elizabeth Mayer, Aromanda Saida Amirja ter Nathana J. Browna. 1 V prvem poglavju svoje magistrske naloge bom predstavila hipoteze, ki jih bom skušala dokazati, obenem pa bom predstavila tudi metodologijo, s pomočjo katere bom razčlenila in obravnavala izbrano tematiko. V drugem poglavju bom predstavila časovni pregled razvoja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z navedbo najpomembnejših klasifikacij človekovih pravic. Predstavila bom tudi islamsko pravo, ki pomembno vpliva na veljavno ustavno ureditev arabskih držav ter arabsko kulturo, njeno tradicijo in pojav arabske pomladi. V tretjem poglavju sledi opis najpomembnejših mednarodno pravnih dokumentov s področja človekovih pravic: Splošne deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o ekonomskih in socialnih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter opis Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predstavljam tudi veljavne konvencije, h katerim so pristopile arabske države ter mednarodno pravno ureditev na področju varstva človekovih pravic. V četrtem poglavju bom podrobno analizirala ustavne ureditve devetih izbranih arabskih držav. Te so Libija, Maroko, Alžirija, Irak, Tunizija, Sirija, Oman, Združeni arabski emirati in Jemen. Vsako ustavo bom analizirala z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v posebnem poglavju ugotavljala kršitve človekovih pravic, ki so zabeležene s strani mednarodnih organizacij, nevladnih organizacij ali s strani neodvisnih opazovalcev. V petem poglavju bom strnila vsa ugotovljena dejstva ter podala zaključke o pravilnosti hipotez, ki sem jih postavila na začetku magistrske naloge. 1.1 PREDSTAVITEV HIPOTEZ V magistrski nalogi bom preverjala naslednje hipoteze: 1.1.1 Hipoteza 1 Človekove pravice in temeljne svoboščine so v ustavnih ureditvah arabskih držav zaščitene in zapisane na drugačen način kot v mednarodnih dokumentih. 1.1.2 Hipoteza 2 Šeriatsko pravo ima velik vpliv tako na ustavni sistem kot tudi na uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah. 1.1.3 Hipoteza 3 Raven varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah ni zadovoljiva in prihaja do številnih kršitev. 2 1.2 PREDVIDENE METODE ZA DOSEGANJE CILJEV MAGISTRSKE NALOGE Pri izdelavi magistrske naloge bom uporabila naslednje metode: - analiza in interpretacija: ti metodi bom uporabila pri analiziranju ustavnih ureditev posameznih arabskih držav ter drugih pomembnih pravnih virov; - komparativna metoda: to metodo bom uporabila pri primerjavi ustavnih ureditev posameznih arabskih držav med seboj ter pri primerjavi evropskih ustavnih ureditev z ustavnimi ureditvami arabskih držav; - opisna metoda: to metodo bom uporabila pri opisovanju dejanske situacije v posameznih arabskih državah glede uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin; - indukcija in dedukcija: ti metodi bom uporabila pri razčlenjevanju pojavov na posamezne elemente. 3 2 ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE V ARABSKIH DRŽAVAH 2.1 ISLAMSKO PRAVO Islam je najmlajša svetovna religija, ki je močno zaznamovala zgodovino in pravni razvoj celotnega arabskega sveta. Nastanek sega v 7. stoletje, ko naj bi bila na Arabskem polotoku razodeta božja volja preko poslanca Mohameda, ki je vero širil med takratno ljudstvo. Božja beseda je zapisana v Koranu1, ki je sveta knjiga muslimanov, takrat pa so bila zapisana tudi Mohamedova navodila ali Suna2. Vsebina Korana je božanska in ne more biti na noben način spremenjena. Podaja standarde za islamsko družbo in ji določa pravice ter obveznosti. Suna predstavlja model vedenja in se dopolnjuje s prakso Mohamedovih pristašev in drugih islamskih voditeljev. Islamsko pravo se je začelo oblikovati že v času življenja Mohameda, skozi stoletja pa se je preoblikovalo v štiri sunitske šole prava3, ki so odigrale ključno vlogo v iskanju islamske pravne znanosti. ''Za islamsko pravo je značilno, da je religija v tolikšni meri dominantna, da neposredno določa tudi vsebino prava, zato takšnega prava ni mogoče opredeliti kot sodobno pravo.'' Temeljne značilnosti sodobnega prava so individualizem, racionalizem, splošnost, abstraktnost, povezanost s sodobno državo, visoka stopnja avtonomnosti ter sistematičnost. (Cerar v: Kuhar, 2007, str. 13) Islamsko pravo se imenuje tudi šeriatsko pravo4, kar pomeni jasna in od Boga začrtana pot. Z verskega vidika to pomeni pot, ki se je držijo muslimani, če želijo doseči želeno odrešitev. S pravnega stališča pa predstavlja islamsko pravo skupek pravnih pravil, ki urejajo vsa področja človekovega delovanja. Šeriatsko pravo ne predstavlja samo verskega zakona, ampak pokriva 1 Dobesedni prevod izraza ''koran'' pomeni recitirati. Koran je osnovni verski tekst islama, saj muslimani verjamejo, da je njegova vsebina Božja beseda. Koran sestavlja 114 sur s skupno 6236 ajati (verzi). Pred dotikanjem Korana se mora vernik simbolično umiti. 2 Suna je skupina spisov, ki vsebujejo poročila o Mohamedovem nauku in njegovih dejanjih. Ti spisi razlagajo Koran in dajejo dodatne smernice za vernike, njihovo ravnanje in čaščenje vere. Beseda ''sunna'' izvorno pomeni gladek tok vode ali neposredno pot toka. Dobesedno pomeni natančno določeno prehojeno pot. 3 Na suni temeljijo štiri sunitske pravne šole, te so pravna šola Hanafi, pravna šola Maliki, pravna šola Šafi in pravna šola Hanbali. Te so nastale s postopnim razvojem islamske pravne znanosti in skozi različna zgodovinska obdobja. 4 Izraz ''šeriatsko pravo'' pomeni pot in pravni okvir, znotraj katerega so urejeni javni in nekateri vidiki zasebnega življenja tistih, ki živijo v pravnem sistemu, temelječem na islamu. Šeriatsko pravo je vidno v ženitnem pravu, saj se ženska ne more poročiti brez dovoljenja svojega skrbnika. Če se poroči, pa postane njen novi skrbnik kar njen mož. Tudi pri kaznovanju se poslužujejo pravil šeriatskega prava, saj Koran in Hadith določata dve vrsti kazni za krajo. Kazen je odvisna od tega, kolikokrat je obtoženi kradel in kaj je ukradel. Ena izmed kazni za ta zločin je zapor, druga pa amputacija rok ali nog. 4 širok spekter posvetnih zakonov. Ti zajemajo kazensko, ustavno, upravno pravo in številne druge zakone5. Šeriatsko pravo sestavlja skupek primarnih in sekundarnih virov. Med primarne spadata Koran in Suna, medtem ko sekundarne sestavljata Idžma6 in Kijas7. Suna je izročilo, ki se nanaša na Mohameda in njegove tovariše, Idžma pa soglasje strokovnjakov o določenih vprašanjih. Idžma in Kijas nista samostojna vira, ampak temeljita na Koranu in Suni. Obenem je Idžma ključni dejavnik pri prenovi in razvoju islamskega prava. (Grassman, 1999, str. 493) Poleg teh so med vire islamski pravniki dodali še prakso islamskih voditeljev, njihova uradna navodila državnikom, ustavne zakone in notranjo zakonodajo islamskih držav. Vsebina Korana se nanaša na konkretne življenjske situacije, v katerih se je znašel prerok Mohamed. V Koranu sta najbolj zastopana družinsko in dedno pravo, kot najpomembnejši gospodarski predpis pa prednjači prepoved obresti. Tradicionalno šeriatsko pravo je v nekaterih islamskih državah še vedno del pozitivnega pravnega sistema. Pojavlja se na področju osebnega statusa, s katerim sta povezana družinsko in dedno pravo, ter na področju pogodbenih razmerij. Področje kazenskega in obligacijskega prava je večina islamskih držav modificirala z uporabo sekularne zakonodaje oz. s sodobnejšo razlago šeriatskega prava. Edini izjemi sta Saudska Arabija in Iran, ki imata še vedno v celoti uveljavljeno šeriatsko pravo. Azerbajdžan, Čad, Somalija in Senegal so muslimanske države, ki so razglasile sekularnost njihovih ustav. (Islam: Governing Under Sharia, 2012) Islamsko pravo ne pozna individualnosti v obliki, kot jo poznamo v sodobnem pravu, pač pa predstavlja predvsem dolžnosti posameznika do Alaha in skupnosti. ''Njegova značilnost je vseobsežnost, saj s svojimi predpisi zaobjema tako zasebno kot tudi javno življenje, pri čemer je Alah središče vsega''. (Kuhelj in Halilović, 2008, str. 60) Mednarodne pogodbe o človekovih pravicah morajo države podpisnice tudi vnesti v svoje pravne sisteme. Ta postopek je odvisen od tega, ali gre za monistično ali za dualistično državo. V monističnih državah, ena izmed njih je tudi Maroko, so mednarodni standardi avtomatsko implementirani v domači pravni red. V teh državah ima zakonodajna oblast močno vlogo pri ratifikaciji mednarodnih pogodb. V konfliktu med domačim in mednarodnim pravom prevladuje slednje. Mednarodne pogodbe, ki so ustrezno objavljene v uradnem glasilu, postanejo avtomatsko del domače zakonodaje. Dualistične države morajo določbe mednarodnih pogodb posebej sprejeti v nacionalno zakonodajo. 5 Primeri: Preden je oseba kaznovana, morata dve priči priseči, da sta to osebo videli krasti. Če se to ne zgodi, oseba ni kaznovana. Svinjina je prepovedana, obenem pa se ne sme jesti živali, ki je bila zaklana v imenu drugega Boga. Veliko razlag šeriatskega prava ne omogoča muslimanom, da bi spremenili svojo vero. To je strogo prepovedano, kazen za tako odpadništvo pa je smrt. 6 Idžma je arabski izraz za soglasje islamskih učenjakov o določenem pravnem vprašanju. Poleg Korana in Sune je Idžma tretji vir islamskega prava. Sunitski muslimani menijo, da je Idžma na področju zakonodaje tako pomembna kot sta Koran in Suna, medtem ko šiitski muslimani menijo, da je Idžma le sekundarnega pomena in ni brez napak. 7 Kijas je četrti vir šeriatskega prava za večino sunitske sodne prakse. Njegov cilj je opredeliti analogije z že predhodno sprejetimi odločitvami. Šiiti analogije ne sprejemajo. Splošen pomen Kijasa je načelo, da vsaka pravna odredba zagotavlja pozitivno izpolnitev cilja. 5 Zakonodajna moč države na podlagi islamskega prava ni neomejena. Končni zakonodajalec naj bi bil le Bog, ki je v Koranu zapisal, kaj je zakonito in kaj ni. V muslimanskih državah naj bi bile tri sfere zakonodajnih aktivnosti: izvajanje zakonov, ki so določeni v Koranu in Suni; usklajevanje zakonodaje s Koranom in Suno ter sprejemanje sekundarne zakonodaje v skladu s Koranom in Suno. (Abiad, 2008, str. 103105) Sprejemanje mednarodnih pogodb v nacionalne pravne rede je predvsem odvisno od državnih zakonodajnih in ustavnih okvirov. V državah, kjer pravni sistem temelji na šeriatskem pravu, je treba razumeti koncept individualnega prizadevanja razumevanja božjih besedil in vrednot v njih. Ta besedila ne definirajo splošnih zakonov, ampak predstavljajo božje mnenje o moralnosti in pravilnosti določenih dejanj. Maroko in Tunizija avtomatsko vključita določbe mednarodnih pogodb v nacionalni pravni sistem s trenutkom ratifikacije, to pomeni, da jima ni potrebno sprejeti zakonodaje za začetek veljavnosti mednarodnih pogodb. Šeriatsko pravo lahko vodi tudi k usklajevanju mednarodnih standardov človekovih pravic in standardov v muslimanskih državah. Ratifikacija mednarodnih pogodb arabskih državah je okrepila nacionalne pravne sisteme v smeri večje zaščite ter večjega pomena človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pomembna značilnost učinkovanja mednarodnih pogodb je dejstvo, da morajo države podpisnice poročati pristojnim odborom za človekove pravice glede prilagajanja nacionalne zakonodaje mednarodnim standardom. V primeru arabskih držav je pomembna implementacija določil mednarodnih pogodb znotraj okvira šeriatskega prava. Implementacija je neuspešna predvsem na področju pravic otrok in pravic žensk. Klasična razlaga šeriatskega prava dopušča moškemu muslimanu, da se lahko poroči s kristjanko, z judinjo ali muslimanko, medtem ko je muslimanski ženski dovoljena poroka izključno z muslimanom. Šeriatsko pravo dovoljuje muslimanskim moškim, da imajo lahko do štiri zakonske žene, pod pogojem, da morajo za vse žene enako poskrbeti. V luči zahtev nekaterih arabskih držav za uveljavitev enakopravnosti moških in žensk in za odpravo poligamije so bile uvedene nekatere zakonodajne in administrativne reforme. Take reforme je v Maroku izvedel kralj Muhammed VI., ki je uzakonil spremembe družinskega zakonika na ta način, da je potrebna sodnikova odobritev poligamije in uvedba drugih strogih zakonskih pogojev. (Abiad, 2008, str. 120) Poligamija8 je definirana tako v Koranu kot v Suni. Določbe o poligamiji, ki izhajajo iz islamskega družinskega prava, so pripomogle k ustvarjanju številnih zadržkov k CEDAW. Ženskam je dana pravica do ločitve, kljub temu da imajo zelo zahtevno vlogo v zvezi s končanjem takega postopka. Vpliv šeriatskega prava se odraža tudi v kazenskem pravu, kjer je izražena diskriminacija ženske, saj je pričanje odraslega moškega enakovredno pričanju dveh žensk. Reforme so se začele tudi v tunizijski zakonodaji leta 1956, ko so se osamosvojili od Francije. Takratni voditelj države je menil, da je potrebna sprememba pravnega sistema v smeri večjega 8 Izraz ''poligamija'' pomeni zakon moža z več ženami ali zakon žene z več možmi naenkrat. V islamu je poligamija dovoljena samo moškim, in sicer ima lahko naenkrat največ štiri žene. Moški se lahko poroči z več ženskami le pod pogojem,da je zmožen z vsemi enako postopati. 6 spoštovanja človekovih pravic. Reformo so izvajali sodniki na civilnih in verskih sodiščih. Najpomembnejši napredek je bila odprava poligamije. Obenem je Tunizija leta 1959 ukinila šeriatska sodišča, ki so odločala o zadevah s področij družinskega in osebnega prava. To je zajemalo sklenitev in razvezo zakonske zveze, dedovanje in skrbništvo nad otroki. V ustavah ZAE, Jemna in Sirije je šeriatsko pravo glavni ali le en izmed več zakonodajnih virov. Načela šeriatskega prava se uporabijo tudi v primerih pravnih praznin, kjer zakon nima točnih določb. Kjer je šeriatsko pravo definirano kot glavni zakonodajni vir, morajo biti vsi ostali zakoni in akti v skladu z njegovimi določbami. V primerjavi z zahodnimi pravnimi sistemi so cilji šeriatskega prava veliko obsežnejši, saj ureja odnose posameznikov do drugih, odnose do Boga in do samega sebe. Obenem pa ima šeriatsko pravo lastnost božanskosti, saj je izraz božje volje. 2.2 ARABSKA KULTURA IN TRADICIJA 2.2.1 Zgodovinski razvoj arabskih držav Arabski svet obsega ozemlje od Atlantskega oceana na zahodu, do Sredozemskega morja na severu, do Indijskega oceana na jugu ter do Perzijskega zaliva na vzhodu. Sem uvrščamo tiste države, kjer prevladuje arabski jezik. Te so Egipt, Sudan, Alžirija, Maroko, Saudska Arabija, Irak, Jemen, Sirija, Tunizija, Izrael, Libija, Jordanija, Libanon, Kuvajt, Združeni arabski emirati, Oman, Katar in Bahrajn. Arabce so na začetku njihovega razvoja strokovnjaki razdelili v tri skupine. Prva so arabska plemena, ki so izginila ali bila uničena – ta so omenjena v Koranu kot primer božje moči, ki uniči tiste, ki niso verjeli in sledili svojim prerokom. Drugi so čisti južni Arabci, tretji pa arabizirani Arabci. Mohamed je bil rojen leta 570 v zahodnem delu srednje Arabije, natančneje v Meki. Ko se mu je v votlini na gori blizu Meke prikazal angel Gabrijel, je postal glasnik muslimanske vere. V Medini je dal zgraditi mošejo, svoje somišljenike pa je pošiljal na roparske pohode, da si je tako zagotovil varnost in priskrbel potrebna sredstva. Božjo besedo je Mohamed posredoval svojim pristašem, ki so jo tudi zapisali. Koran uči vero v Boga, bližajočo se poslednjo sodbo za nevernike, pozna pekel in nebesa, obenem pa določa tudi dolžnosti, povezane z zakonom, družino in življenjem v družbi. (Zgodovina 1, 1983 str. 140142) Arabska ekspanzija je bila v bistvu plemenska osvojitev civilizacije. Arabci so edini narod, ki je začel novo civilizacijo na podlagi osvojitve. To je bil rezultat spojitve verskega prepričanja in plemenske vojaške sile. Arabci so osvojili Srednji vzhod v imenu monoteizma, ki je dvignil njihovo plemensko dediščino nad osvojene civilizacije. Bili so tako uspešni, da se jim druge civilizacije sploh niso upirale. Ljudstva v Egiptu, Siriji in Iraku so poznala samo svojo provincialno kulturo. Te dežele so izgubile lastno civilizacijo že več kot 1000 let prej, ko so prvič prišle pod vlado tujih imperijev. (Zgodovina 1, 1983, str. 143145) 7 2.2.2 Arabska mentaliteta ''Arabec je oseba, katere jezik je arabščina, živi v arabsko govoreči državi, ki simpatizira in si prizadeva za blaginjo arabsko govorečih narodov.'' To je opredelitev Arabca, kot ga določa Arabska liga. Sadek Jawad Sulaimanis, ki je bil nekdanji veleposlanik Omana v Združenih državah Amerike, je dejal, da so Arabci opredeljeni s svojo kulturo in ne s svojo raso ter da je njihova kultura opredeljena z bistvenimi arabskimi in islamskimi sestavinami. Za večino Arabcev je islam njihova avtohtona vera. Arabec je torej nekdo, čigar prevladujoča kultura je arabizem, ne glede na vero, filozofsko prepričanje ali državljanstvo. (Sulaiman, 2012) Arabske kulturne vrednote temeljijo na Koranu in na islamski veri. Družina je v arabskem svetu najpomembnejša, ne samo ožja, temveč celotna širša družina. Arabci so zelo navezani tudi na svojo skupnost, kjer preko dobrodelnosti pomembno pripomorejo k boljšemu življenju posameznikov. Islamska vera temelji na petih stebrih, ki so izpoved vere, molitev, dobrodelnost, post v času ramadana oz. islamskega svetega meseca in romanje v Meko. (Pet stebrov islama, 2011) Med pomembnejše vrednote v arabski družbi in islamu nasploh spada pravičnost9. Njen pomen je ta, da se morajo dobrine in bremena v družbi porazdeliti tako, da se poskrbi za temeljne svoboščine in za družbeno ter gospodarsko skupnost. Prepoved obresti v gospodarskem pravu je posledica skrbi za moralo ter ekonomsko blaginjo ljudi. Vzpostavljena mora biti takšna pravičnost, ki ima za svoj cilj ustvariti ravnotežje med socialnim in ekonomskim aspektom družbe. Moralna zaveza dajati revnim miloščino v odstotku svojega imetja predstavlja v islamskem svetu visoko vrednoto in je odraz družbene solidarnosti, kar teži k razdeljevalni pravičnosti. Islamsko pravo ne zavrača enakopravnosti med moškim in žensko, ampak jo interpretira na različne načine. Bistvenega pomena je stališče o enaki moralni in verski vrednosti moških in žensk, ki pa imajo kljub temu vsak svojo družbeno vlogo, v kateri se dopolnjujejo. V Koranu je zapisano, da imajo ženske določenih prav toliko pravic in dolžnosti kot moški, le da so možje za stopnjo pred njimi. Za islamsko pravo je sprejetih pet splošnih maksim, ki so abstraktna izhodišča v obliki kratkih vsebinsko močnih stavkov, ki v nekaj besedah povzemajo cilje in namene šeriatskega prava. Te maksime so: - - - vsaka zadeva se mora presojati v luči svojega namena; to pomeni, da moramo v vsakem primeru posebej poiskati objektiven namen, kar je identično z institutom naklepa v kazenskem pravu, tisto, kar z gotovostjo utemeljimo, tega dvom ne odstrani; ta stavek spominja na institut domneve nedolžnosti, na načelo »in dubio pro reo« ter na standard prepričanosti v kazenskem pravu, stiskam sledi olajšanje, 9 Pravičnost je glavni cilj islama. Obenem pomeni tudi dajanje stvari na svoje mesto oz.enako obravnavanje. V Koranu je pravičnost opredeljena kot najvišja vrlina, po pomembnosti je takoj za vero v Boga. 8 - kar je slabo naj se odpravi, pravni običaj je odločilen dejavnik; to se nanaša na ustaljeno sodno prakso in pravno tradicijo. 2.2.3 Arabska pomlad in mednarodna politika Arabska pomlad10 je pojem, ki predstavlja val protestov in demonstracij, ki so se začeli pojavljati v arabskem svetu. Ta pojav se je pričel 18. decembra 2010 v Tuniziji in je hitro zajel številne države arabskega sveta. Dejavniki, ki so pripeljali do demonstracij so predvsem naslednji: obstoječa diktatura ali absolutna monarhija, korupcija na vseh ravneh, visoka brezposelnost, nizek nivo spoštovanja človekovih pravic in njihove kršitve, slabe gospodarske in ekonomske razmere, revščina. (Arab Spring, 2012) V Tuniziji se je arabska pomlad končala z odstopom predsednika vlade Ghannouchija, z razpustitvijo nekdanje vladajoče stranke in z izpustitvijo političnih zapornikov. Protesti so se končali 27. januarja 2011, skoraj dva tedna po strmoglavljenju vlade. Dogodki so privedli do odstranitve predsednika Ben Alija, ki je državi vladal kar 23 let. (Tunisian revolution, 2012) V Alžiriji so protesti odpravili izredno stanje, ki je vladalo zadnjih 19 let. Demonstracije so se začele 29. decembra 2010 zaradi nenadnih visokih rasti cen hrane. Glavni razlogi so bili tudi inflacija, nizke plače, korupcija, brezposelnost, visoki davki in omejitve svobode govora. V Omanu so se protesti začeli 17. januarja 2011 in so trajali do aprila 2011, ko je sledila razrešitev ministrov in podelitev novih zakonodajnih pooblastil. Jemenska revolucija je sledila tunizijski revoluciji in se pojavila hkrati z egiptovsko. Demonstracije v Jemnu so trajale od 27. januarja 2011 do 27. februarja 2012. V tem času je odstopil predsednik vlade Mujawajar, odstopili so poslanci vladajoče stranke, padel pa je tudi Ali Abdulah Saleh. Kot novi predsednik Jemna je bil izvoljen Abd Al Mansur Rabbuh-Hadi. 10 Arabska pomlad je izraz za revolucionarno obdobje demonstracij in protestov po vsem Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Takim demonstracijam so sledila nasilna zatiranja množic s strani državnih oblasti in pro-vladnih milic. Dogajanje so poimenovali tudi kot arabsko prebujanje, arabski upori ali kot arabska pomlad in zima. Do jeseni leta 2012 je bila oblast strmoglavljena v štirih državah: v Tuniziji, kjer je predsednik Ben Ali pobegnil v Saudsko Arabijo januarja 2011 po tunizijskih protestih; v Egiptu, kjer je predsednik Mubarak istega leta odstopil po 18 dneh množičnih protestov in končal svojo 30-letno vladavino; v Libiji, kjer je bil Gadafi strmoglavljen avgusta 2011 potem, ko je NTC prevzel nadzor nad alAzizo; ter v Jemnu, kjer je Saleh podpisal pogodbo, da ga nadomesti Mansur al-Hadi kot predsednik v zameno za njegovo imuniteto pred sojenjem. 9 V Iraku so se protesti začeli februarja 2011 in so trajali do decembra 2011, ko so odstopile lokalne oblasti in guverner. Protestniki so zahtevali večjo nacionalno varnost, izboljšanje javnih storitev in preiskavo zveznih primerov korupcije. V istem obdobju so se protesti odvijali tudi v Libiji, kjer so opozicijske sile prevzele nadzor nad libijskimi mesti. Sledil je padec Gadafija in konec vojaške intervencije Združenih narodov. 16. septembra 2011 je bil Narodni prehodni svet s strani OZN priznan kot organ v državi, ki je nadomestil Gadafijevo vlado. Mesec kasneje je Gadafi poskušal pobegniti iz Sirije, a so ga ujeli in ubili. 23. oktobra je torej tudi uradno konec libijske vojne in s tem je bilo končano obdobje 42letne vladavine Gadafija. V Maroku so bili protesti končani novembra 2011, ko se je zgodil referendum o ustavnih reformah. Kralju Mohamedu so spremenili pooblastila in s tem se je začelo obdobje večjega zagotavljanja civilnih pravic in zaustavitve korupcije. Razlogi za proteste so bili politična cenzura, korupcija, visoka nepismenost, velike socialne razlike in volilne goljufije. Tudi v Siriji so se odvijali protesti, ki so zahtevali trajne civilne in vladne spremembe. Sirska vstaja se je začela 26. januarja 2011. Glavni razlogi za vstajo so bili vladna korupcija, visoka brezposelnost, sočasni regionalni protesti in avtoritativna vlada. Rezultat demonstracij je bila izpustitev nekaterih političnih zapornikov, razrešitev pokrajinskih guvernerjev, odstop vlade in članov parlamenta, oblikovanje proste sirske vojske in nastanek sirskega državnega sveta. Sirija je po protestih izstopila iz Arabske lige. (Arab spring, 2002). 2.3 ARABSKE DRŽAVE V LUČI ČLOVEKOVIH PRAVIC Arabska regija je glede njenega pogleda na človekove pravice in svoboščine posebnost v svetu. Je regija, ki je zaznamovana z večletnim trpljenjem beguncev (53 let trpljenja za palestinske begunce), obenem pa tudi z žalostno usodo Kurdov, Somalcev in Sudancev. Tukaj so se dogajale več kot petdeset let trajajoče vojne v Sudanu, arabsko-izraelska vojna ter številni teroristični napadi v Alžiriji in Egiptu. Je tudi regija, v kateri se je zgodilo veliko kaznivih dejanj proti verskim ali nacionalnim manjšinam. Arabske države nočejo sodelovati s tujimi in z domačimi skupinami za človekove pravice in drugimi nevladnimi organizacijami, številne države so tudi izrazile svoje zadržke glede sprejetih mednarodnih konvencij. (Symonides, 2003, str. 239241). Arabske države lahko razdelimo v tri skupine glede na stopnjo demokratizacije in spoštovanja človekovih pravic. Te so: enopartijska diktatura: Irak, Sirija, Libija, Jemen, Tunizija, Sudan in Afganistan, večstrankarski režim: Egipt, Jordanija, Maroko, Libanon, Alžirija in Kuvajt tradicionalni islamski režim: Saudska Arabija, Oman, Bahrajn in Združeni arabski emirati. Za prvo skupino so značilne omejitve osebne svobode, stroga cenzura medijev in močno zatiranje. Druga skupina omogoča zmerni parlamentarizem, svobodo govora in združevanja, vendar z jasnimi in včasih krutimi omejitvami, ki so zagrožene s policijskimi in z varnostnimi silami. Tretja skupina temelji na tradicionalnih islamskih vrednotah in praksah vladavine. (Human Rights in Arab and Muslim Countries, 2001) 10 3 PRAVNI AKTI S PODROČJA ČLOVEKOVIH PRAVIC 3.1 MEDNARODNI PRAVNI AKTI IN KONVENCIJE GLEDE ČLOVEKOVIH PRAVIC, SPREJETI V ARABSKIH DRŽAVAH 3.1.1. Splošna deklaracija človekovih pravic11 Generalna skupščina Združenih narodov je 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, kjer so zapisane osnovne človekove pravice. Njen najpomembnejši avtor je John Peters Humphrey, sodelovali so pa še številni drugi strokovnjaki s tega področja. Deklaracija je neobvezen akt, vendar je zaradi svoje pomembnosti dobila značaj običajnega prava. Služila je kot temelj Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah. Pomeni moralno in stvarno obvezo za vse države podpisnice, da vsakemu državljanu ne glede na spol, vero, barvo kože in druge oblike razlikovanja, zagotovijo neodtuljivo priznavanje osnovnih človekovih pravic. (Splošna deklaracija človekovih pravic, 2013) Na mednarodni ravni se oblikujejo različni sporazumi glede človekovih pravic, ki so lahko pakti in konvencije, ki so pravno obvezujoči ali deklaracije, ki pa so pravno neobvezujoče. Splošna deklaracija človekovih pravic je torej sestavni del prava OZN, in je po svoji naravi neobvezujoča, s sprejemom Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnega paka o državljanskih in političnih pravicah pa so določbe v deklaraciji postale pravno obvezujoče. Splošna deklaracija vsebuje obsežen splošen katalog človekovih pravic, ki bi jih morale države jamčiti in varovati v svojih nacionalnih pravnih redih. Osnovna ideja spoštovanja človekovih pravic je prepoved posega državne oblasti v te pravice. Ta negativna obveznost države je lastnost temeljnih človekovih pravic ter državljanskih in političnih pravic, ki so bile kot take določene že v prvih zgodovinskih dokumentih s tega področja. Med obravnavanimi arabskimi državami sta bila podpisnika te konvencije le Irak in Sirija. (Lampe, 2010, str. 8386) Na sestavo Deklaracije je močno vplival Napoleonov civilni zakonik, vključno s preambulo in uvodnimi splošnimi načeli. Deklaracijo na začetku sestavlja preambula, ki ji sledi 30 členov. Temeljni pomen imata 1. in 2. člen, saj določata načelo dostojanstva, svobode, enakosti in bratstva. Vsebinsko nato sledijo štirje deli. V prvem vsebinskem delu (od 3. do 11. člena) so predstavljene predvsem pravice posameznika: - 11 pravica do življenja, prostosti in osebne varnosti (3. člen), pravica ne biti držan v suženjstvu ali tlačanski odvisnosti (4. člen), pravica ne biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (5. člen), pravica do priznanja pravne sposobnosti (6. člen), pravica do enakosti pred zakonom (7. člen), Universal Declaration of Human Rights 11 - pravica do učinkovitega pravnega varstva proti dejanjem, ki kršijo človekove pravice (8. člen), prepoved samovoljnega zapora, pridržanja ali izgona (9. člen), pravica do pravičnega in javnega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem (10. člen), pravica do domneve nedolžnosti, dokler ni spoznan za krivega (11. člen). V drugem vsebinskem delu (od 12. do 17. člena) so predstavljene pravice posameznika v civilni in politični družbi: - pravica do zasebnosti (12. člen), - pravica do svobode gibanja (13. člen), - pravica iskanja in uživanja pribežališča v drugi državi (14. člen), - pravica do državljanstva (15. člen), - pravica polnoletnih moških in žensk do svobodnega sklepanja zakonske zveze in ustanavljanja družine (16. člen), - pravica do premoženja in prepoved samovoljnega odvzema premoženja (17. člen). Tretji vsebinski del (od 18. do 21. člena) se ukvarja z javnimi in političnimi svoboščinami: - pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi (18. člen), - pravica do svobode mišljenja in izražanja (19. člen), - pravica do svobode mirnega zbiranja in združevanja (20. člen), - pravica do sodelovanja pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno bodisi po svobodno izbranih predstavnikih (21. člen). Četrti vsebinski del (od 22. do 27. člena) določa socialne, kulturne in ekonomske pravice: - pravica do socialne varnosti (22. člen), - pravica do dela in proste izbire zaposlitve (23. člen), - pravica do počitka in prostega časa (24. člen), - pravica do primerne življenjske ravni (25. člen), - pravica do izobraževanja (26. člen), - pravica do udeleževanja v kulturnem življenju svoje skupnosti (27. člen), - pravica do takšnega družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej Deklaraciji (28. člen). V končnih določbah Deklaracije (29. in 30. členu) je zapisano, da morajo biti omejitve pravic določene z zakonom in da je njihov izključni namen zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi. Te pravice pa se v nobenem primeru ne smejo izvajati v nasprotju s cilji in načeli OZN. Pomembno je še, da se nobene določbe te Deklaracije ne sme razlagati na tak način, ki bi dal državi, skupini ali posamezniku pravico do delovanja ali dejanja, ki bi hotelo uničiti v Deklaraciji določene pravice in svoboščine. (Splošna deklaracija človekovih pravic, 2013) 12 3.1.2. Arabska listina človekovih pravic12 Arabska liga je politična zveza arabskih držav, preko katere usklajujejo komunikacijske, gospodarske, trgovinske, socialne in zdravstvene zadeve. Ligo je 22. marca 1945 v Aleksandriji ustanovilo sedem držav. Te so bile Jemen, Jordanija, Libanon, Saudska Arabija, Sirija, Irak in Egipt. Cilj lige je služiti javnemu dobremu vseh arabskih držav, zagotavljati boljše pogoje za vse arabske države, zagotoviti prihodnost tem državam ter izpolniti njihova upanja in pričakovanja. (Arab League, 2013) Svet Lige arabskih držav je 15. septembra 1994 sprejel Arabsko listino človekovih pravic. Ta je sestavljena iz uvodne preambule, v kateri je zapisano, da so se arabske države v duhu skupne islamske vere in spoštovanju enotnosti, svobode, pravice do samoodločbe in vladavine prava odločile, da sprejmejo to listino človekovih pravic. Sestavljena je iz štirih delov, ki jih sestavlja 43 členov. V prvem delu je navedeno, da imajo vsa ljudstva pravico do samoodločbe in izvajanja nadzora nad svojim naravnim bogastvom ter da imajo pravico do proste izbire oblike političnega sistema. Temeljno oviro do uresničitve osnovnih pravic ljudstev pa predstavljajo rasizem, sionizem, okupacija in tuja oblast. V drugem delu je določeno, da bo vsaka država pogodbenica te listine zagotavljala posameznikom na njenem ozemlju pravico do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so tukaj priznane, brez diskriminacije. Teh pravic se ne sme omejevati, razen v primerih, ki so določeni z zakonom in potrebni za zaščito državne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale. V njej so definirane naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine: pravica do življenja in osebne varnosti (5. člen), domneva nedolžnosti (7. člen), pravica do osebne svobode in varnosti (8. člen), enakost pred zakonom (9. člen), prepoved fizičnega ali duševnega mučenja in okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (13. člen), - zasebnost domovanja, tajnost pisem ter drugih zasebnih občil (17. člen), - pravica do svobode gibanja in svobodne izbire kraja prebivališča (20. člen), - pravica so zasebne lastnine (25. člen), - svoboda verovanja, svoboda misli in mnenja (26. člen), - pravica opravljanja verskih obredov (27. člen), - pravica do mirnega zbiranja in združevanja (28. člen), - pravica do ustanavljanja sindikatov in pravica do stavke (29. člen), - pravica do dela (30. člen), - prepoved prisilnega dela (31. člen), - prepoved rasne in verske ali druge oblike diskriminacije (36. člen). (Arab Charter on Human Rights, 2013) - 12 Arab Charter on Human Rights 13 3.1.3. Kairska deklaracija o človekovih pravicah (CDHRI) 13 Organizacija islamske konference (OIC) je bila ustanovljena v Rabatu v Maroku 25. septembra 1969. Njen namen je bil varovati integriteto in vero muslimanskega prebivalstva. V ustanovni listini organizacije so bili določeni naslednji cilji: - zavarovati splošne interese in podpirati legitimne cilje držav članic, zagotoviti aktivno udeležbo držav članic v svetovnih političnih, ekonomskih in socialnih odločanjih, zavarovati pravice, dostojanstvo ter versko integriteto muslimanske skupnosti in manjšin v državah članicah, sodelovati v boju proti terorizmu v vseh oblikah, proti organiziranemu kriminalu, korupciji, preprodaji drog in pranju denarja. Kairska deklaracija o človekovih pravicah v islamu (CDHRI) je bila podpisana na 19. islamski konferenci zunanjih ministrov 5. avgusta 1990 v Kairu. CDHRI je sprejelo 45 zunanjih ministrov z namenom, da bo deklaracija služila kot vodilni princip glede človekovih pravic v islamskem svetu. Kairska deklaracija zapostavlja oz. zanika določene temeljne človekove pravice, ker na prvo mesto postavlja šeriatsko pravo. Človekove pravice so najboljša zaščita človeškega dostojanstva in posledično bi morale biti prav te univerzalne. Vse to pa lahko učinkuje le, če upoštevamo tudi kulturne, sociološke in verske vidike družbe. Muslimanske države so velikokrat kritizirale Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki naj ne bi upoštevala kulturnega in verskega konteksta arabskih držav. CHDRI ponuja pregled islamske perspektive glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter potrjuje šeriatsko pravo kot edino veljavno pravo. Ko so deklaracijo leta 1992 prestavili Komisiji Združenih narodov za človekove pravice, je le-ta podala ostro obsodbo. (Rehman, 2010, str. 367370). Kairska deklaracija se začne s prepovedjo diskriminacije na podlagi rase, jezika, spola, vere, politične pripadnosti, družbenega položaja ali drugih vidikov. Razglašena je svetost življenja, ohranitev človeškega življenja pa je dolžnost, predpisana s šeriatskim pravom. Moškim in ženskam pripisuje pravico do sklenitve zakonske zveze ne glede na raso, barvo kože ali narodnost, ne pa glede na vero. Ženskam je zagotovljeno njihovo dostojanstvo, finančna neodvisnost, pravica, da ohranijo svoje ime, niso jim pa zagotovljene enake pravice na splošno. Vsak posameznik je varovan pred samovoljnim prijetjem, mučenjem, grdim ravnanjem ali ponižanjem. Zagotovljena je domneva nedolžnosti in tožena stranka mora imeti vse možnosti za obrambo. V 19. členu je določeno, da ne obstajajo druga kazniva dejanja kot tista, ki so določena v šeriatskem pravu, ki vključujejo telesno kaznovanje in smrtno kazen. Zagotovljena je tudi pravica do svobode in samoodločbe ter nasprotovanje zasužnjevanju, zatiranju, izkoriščanju ter kolonializmu. V 22. členu je navedeno, da ima vsakdo pravico, da svobodno izrazi svoje mnenje na tak način, da ni v nasprotju z načeli šeriatskega prava. 13 Cairo Declaration on Human Rights in Islam 14 Vsakdo ima tudi pravico, da se zavzema za tisto, kar je prav in dobro, da svari pred slabim in zlom v skladu s pravili šeriatskega prava. Zadnja določba 22. člena govori o tem, da se ne sme vzbuditi nacionalističnega ali drugega sovraštva ter se ne sme storiti ničesar, kar bi lahko bilo spodbujanje h katerikoli obliki rasne diskriminacije. (Cairo Declaration on Human Rights in Islam, 2013) Preambula vsebuje veliko verske retorike, vsebinsko pa listina temelji na navedbah iz Korana, šeriatskem pravu in drugih vidikih islamske vere. Deklaracija je deležna številnih kritik, ker ni zagotovila svobode veroizpovedi kot temeljne človekove pravice. Obenem omejuje človekove pravice in svobodo izražanja ter onemogoča muslimanom, da bi spremenili svojo vero ali postali ateisti. Deklaracija naj bi bila listina o človekovih pravicah, ne pa da je dokument, ki vsebuje številne omejitve ter favorizira islamsko vero nad drugimi religijami sveta. (Islamic Human Rights, 2013) Namen preambule je definirati splošno misel celotne deklaracije in določiti njen glavni namen. Preambule Splošne islamske deklaracije o človekovih pravicah (UIDHR), CDHR in Arabske listine človekovih pravic so zelo versko naravnane. V preambuli CDHR je večkrat ponovljen pojem najboljše družbe, medtem ko je preambula UIDHR dolga s poudarjeno versko naravo človekovih pravic. Preambula Arabske listine je bolj nevtralna in se nanaša tako na mednarodne kot tudi na islamske instrumente človekovih pravic. Kljub vsemu naštetemu, pa so vse tri preambule še vedno nekoliko nejasne. Prva skupina pravic, ki se nahaja v treh arabskih deklaracijah in v UDHR, so procesne pravice. Enakost pred zakonom je definirana v 6. členu UDHR, 4. členu UIDHR, 8. členu CDHR in 18. členu Arabske listine. 8. in 10. člen UDHR se nanašata na nepristranskost sodišč, islamsko paralelo imajo v 5. členu UIDHR, 19. členu CDHR in v 16. členu Arabske listine. Domnevo nedolžnosti pa zasledimo v 11. členu UDHR, 6. členu UIDHR, 19. členu CDHR in 7. členu Arabske listine. Pravica do zasebne lastnine je definirana v 17. členu UDHR, 15. in 16. členu UIDHR in CDHR ter v 25. členu Arabske listine. Pravica do prostega gibanja je definirana v 8. in 23. členu UDHR, 12. členu CDHR, 20., 21. in 22. členu Arabske listine ter v 13. členu UIDHR. UDHR je prvi prepoznal naslednje načelo: človekove pravice se uporabljajo za vse posameznike, ne glede na njihov osebni status. Enaka vsebina je zapisana tudi v 3. členu UIDHR, 1. členu CDHR in 2. členu Arabske listine. Vsi štirje instrumenti potrjujejo enakost vseh ljudi in prepoved diskriminacije. Glavni pomislek pri tem, ali islamske institucije res nudijo varstvo vsem posameznikom, je diskriminacija na podlagi spola. 20. člen UIDHR ne predvideva enakosti moških in žensk, saj mora biti to v skladu s šeriatskim pravom. Islamska družba je sestavljena iz treh kategorij. Najprej so muslimanski moški, sledijo muslimanske ženske ter nazadnje še nemuslimani. Moški lahko sam razpusti zakonsko zvezo brez razloga, če se sam tako odloči. Žena pa lahko razpusti zakonsko zvezo le, če dokaže, da obstajajo razlogi za nepopravljiv razpad zveze. Po 20. členu UIDHR lahko vsaka poročena ženska deduje po možu, svojih starših, otrocih in drugih sorodnikih na podlagi zakona. Dejanje mora biti v skladu s šeriatskim pravom, hkrati pa ne obstaja možnost, da bi bila ženska odgovorna za svoja finančna sredstva ter da bi jih lahko prenesla v primeru svoje smrti. Osnovno pravilo dedovanja v zakonski zvezi pa je, da vdovi pripada polovica vsote, ki bi jo dobil v nasprotnem primeru njen mož. 15 (Rehman, 2008, str. 186193) Hierarhija norm v 24. in 25. členu CDHR je zelo jasna. Vse pravice in svoboščine, ki so določene v tej deklaraciji, so predmet šeriatskega prava, le-to pa je edini vir za razlago slehernega člena te deklaracije. To pomeni, da vse deklaracije, v katerih so določbe pogojene s skladnostjo šeriatskemu pravu, ne zagotavljajo brezpogojnih človekovih pravic. Pod krinko spoštovanja veroizpovedi pa nanašanje na šeriatsko pravo dovoljuje zlorabe individualnih pravic v islamskih deklaracijah o človekovih pravicah. 3.1.4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (ICERD)14 Konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je sprejela Generalna skupščina OZN 7. marca 1966 v New Yorku. Veljati pa je začela 4. januarja 1969. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije določa, da morajo države z vsemi sredstvi izvajati takšno politiko, ki bo odpravila vse oblike rasne diskriminacije, da morajo države razglasiti vsako razširjanje idej o sovraštvu ali rasni večvrednosti za kaznivo dejanje ter da zagotovijo pravico do enakega uživanja državljanskih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Konvencija je sestavljena iz začetne preambule, ki ji sledi 25 členov, razdeljenih na tri dele. Prvi del obsega člene od 1 do 7 in zavezuje države k odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Ta je v 1. členu definirana kot kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, porekla, ali narodnega in etničnega izvora, ki ima namen ali dejanski učinek onemogočiti komurkoli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje ali uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja. Države morajo svoje zakone in politike urediti s to Konvencijo in se zavezati da ne bodo kršile načel Konvencije. 3. člen nalaga strankam posebno obvezo za izkoreninjenje rasne segregacije in apartheida v okviru njihovih pristojnosti. Države pogodbenice morajo uvesti kaznivost spodbujanja rasnega sovraštva, zagotoviti pravna sredstva za kazniva dejanja rasne diskriminacije in tako sodelovati v javnem izobraževanju, da bi se spodbujalo razumevanje in strpnost, kot je določeno v členih od 4 do 7. V 5. členu so razširjene splošne obveznosti iz 2. člena, v njem je zapisano, da morajo biti te pravice zagotovljene vsakomur, ne glede na raso, barvo kože, etnični ali naroden izvor. Drugi del obsega člene od 8 do 16 in zadeva ustanovitev Odbora za odpravo rasne diskriminacije, ki ga sestavlja osemnajst moralno zelo uglednih strokovnjakov, ki jih izberejo države pogodbenice izmed svojih državljanov in so izvoljeni za dobo štirih let. V 9. členu je določeno, da se države pogodbenice obvežejo poslati generalnemu sekretarju ZN vse svoje zakonodajne, sodne, upravne ali druge ukrep, ki so jih sprejele in ki uresničujejo določila te Konvencije najprej v enem letu od kar je Konvencija začela veljati za njihovo državo, nato pa vsaki dve leti ali kadar tako zahteva Odbor. V členih od 11 do 13 je vzpostavljen mehanizem za reševanje sporov med strankami, ki omogoča strankam, da priznajo pristojnost Odbora za obravnavo pritožb posameznikov glede kršitev pravic, ki so določene v tej Konvenciji. 14 Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination 16 Tretji del obsega člene od 17 do 25 in ureja ratifikacijo, začetek veljavnosti in morebitne spremembe Konvencije. H konvenciji so pristopile naslednje obravnavane arabske države: Alžirija, Irak, Libija, Maroko, Oman, Sirija, Tunizija, ZAE in Jemen. (International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination, 2013) Alžirija je konvencijo ratificirala leta 1972 s komentarjem, da ne priznavajo pristojnosti Odbora na podlagi 14. člena, da obravnava sporočila posameznikov ali skupin glede kršitev pravic, določenih v konvenciji. Irak je po podpisu konvencije izjavil, da s podpisom ne priznava Izraela in da ne upošteva 22. člena ter ne sprejema pristojnosti Meddržavnega sodišča. Libija in Sirija s pristopom k tej konvenciji ne priznavata Izraela in se ne zavezujeta k 22. členu konvencije. Tunizija in Oman sta ravno tako pristopili k pogodbi. Maroko se s podpisom pogodbe ne zavezuje k členu 22. ZAE s pristopom ne priznavajo Izraela. Jemen pa je objavil pridržke v zvezi z odstavki (c), (d), (iv), (vi) in (vii) 5. člena, ki jih je kasneje češkoslovaška vlada označila kot v nasprotju s cilji in namenom te konvencije. Obenem pa njihov pristop h konvenciji ne pomeni priznanja Izraela ter ne upošteva določb 22. člena. Jemenska vlada meni, da sta 1. odstavek 17. člena in 1. odstavek 18. člena diskriminatorne narave. (International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination, 2013) 3.1.5. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) 15 Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je bila sprejeta leta 1979 s strani Generalne skupščine OZN. Konvencija natančneje opredeljuje določbe Temeljne deklaracije o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z vidika pravic žensk. V konvenciji je določeno, da morajo države pogodbenice storiti vse potrebno, da bi se spremenile družbene in kulturne vzorce vedenja moških in žensk, da bi odpravile predsodke in druge prakse, ki temeljijo na pojmovanju manjvrednosti ali večvrednosti enega ali drugega spola. V drugem delu je določeno, da morajo države sprejeti primerne ukrepe, tako da je ženskam pod enakimi pogoji kot moškim določena pravica voliti na vseh volitvah in referendumih ter da so lahko voljene v vsa telesa, ki se volijo z javnimi volitvami. Države morajo sprejeti tudi primerne ukrepe za enakopravnost obeh spolov, da se zagotovi pravica do dela, pravica do enakih možnosti za zaposlitev, pravica do svobodne izbire poklica ter do enakega plačila in ugodnosti iz zaposlitve. (Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, 2013) Tunizija je konvencijo ratificirala leta 1985, ostale arabske države pa so k njej pristopile. Te so Alžirija, Irak, Libija, Maroko, Oman, Sirija, ZAE in Jemen. 15 Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination Against Women 17 3.1.6. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (CPPCG)16 2. člen konvencije definira genocid kot katerokoli od dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči kakšna narodnostna, etnična, rasna ali verska skupina. Taka dejanja so ubijanje pripadnikov takih skupin, prizadejanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom takih skupin, nalaganje ukrepov, kateri bi preprečevali rojstva med pripadniki takšnih skupin, namerno spravljanje pripadnikov v take življenjske razmere, kjer bi se lahko skupina deloma ali v celoti telesno uničila, ter prisilno odvzemanje otrok eni skupini in dajanje le-teh drugi skupini. (Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, 2013) Poljski tožilec Raphael Lemkin je oče izraza 'genocid'. Svoje življenje je posvetil preučevanju masovnih zločinov in iskanju pravnih načinov za njihovo preventivo in kaznovanje. Genocid je sestavljen iz dveh elementov. To sta mentalni element, ki pomeni namen, da se deloma ali v celoti uniči kakšna narodnostna, verska, rasna ali etnična skupina, in fizični element, ki vključuje dejanja, ki jih prepoznamo kot primere genocida. Genocid se ne nanaša na politične, kulturne, ekonomske ali določene družbene skupine. V 3. členu konvencije so naštete štiri dodatne kategorije genocida. Poleg genocida so našteti še planiranje izvedbe genocida, tajno naklepanje storitve genocida in neposredno napeljevanje k letemu, poskus genocida ter sostorilstvo v genocidu. Najbolj sporen je primer neposrednega in javnega pozivanja, ki lahko včasih pride v konflikt z zaščito svobode izražanja. Mednarodnemu sodišču je podana pristojnost odločanja v sporih, ki se nanašajo z razlago, uporabo ali izpolnjevanjem konvencije v zvezi z 9. členom. V primerjavi z ostalimi mednarodnimi konvencijami je Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida med najpogosteje ratificiranimi. Države podpisnice so tako zavezane h kaznovanju in preprečevanju genocida, niso pa natančno določeni ukrepi, kako naj države ravnajo. De Wall navaja naslednje vzroke, zakaj konvencija molči o izvajanju odgovornosti: - - Genocid je skoraj vedno državni zločin. Tako je država izvajalka tega zločina in je dolžna varovati svoje državljane pred genocidom. Pri učinkovitih reakcijah na genocid gre verjetno za vojaško posredovanje na način, ki je v nasprotju z drugimi osnovnimi načeli mednarodnega prava. Takšno posredovanje krši načela mednarodnega prava o ozemeljski integriteti in nevmešavanju v notranje zadeve suverene države. Z zakonom ni mogoče določiti, kako se reagira na tako skrajne in izjemne dogodke, kot je genocid. Ta zločin je tako skrajen in redek in vsak primer je zelo poseben, tako da je težko dobiti skupino primerov, na podlagi katerih bi lahko zgradili pravično posplošitev. (De Waal, 2004, str. 4041) H konvenciji je kot prva izmed obravnavanih arabskih držav pristopila Sirija, sledile so še Alžirija, Irak, Libija, Maroko, Tunizija, ZAE in Jemen, medtem ko Oman ni pristopil niti ratificiral 16 Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide 18 omenjene konvencije. (Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, 2013) 3.1.7. Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah (UIDHR)17 Splošna deklaracija o človekovih pravicah ne temelji na islamskem pravu, zato je večina islamskih držav ni sprejela v svoj pravni red. Posledično je bila oblikovana Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah, ki jo sprejema večina islamskih držav, saj le-ta temelji na šeriatskem pravu. Sestavili so jo priznani muslimanski pravniki in učenjaki, razglašena pa je bila 19. septembra 1981. Deklaracija zagotavlja: - svobodo posameznika (2. člen), enakost pred zakonom (3. člen), ekonomsko pravičnost (25. člen), prepoved fizičnega ali psihičnega mučenja (7. člen), svobodo verovanja, govora in mišljenja (12. člen in 13. člen), enakost ne glede na raso, spol, jezik, barvo polti ali izvor (3. člen), pravico do svobodnega združevanja (14. člen), urejen status delavcev in socialno varnost vsakomur (17. člen), pravico do zasebnosti (22. člen), pravico do izobrazbe (21. člen). (Etienne, 2000, str. 430445) UIDHR je bil prvi uradni dokument islamske skupnosti v sferi človekovih pravic. Napisana je bila s strani predstavnikov Egipta, Pakistana, Saudske Arabije in drugih muslimanskih držav pod okriljem londonskega islamskega sveta, kjer so se povezovali številni konzervativni muslimani. 3.1.8. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem in kaznovanjem (CAT)18 Konvencijo je sprejela Generalna skupščina ZN 10. decembra 1984 in sledi strukturi Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Sestavljena je iz preambule in 33 členov, ki so razdeljeni v tri dele. Prvi del obsega vsebino od 1. do 16. člena: - 17 18 mučenje je opredeljeno kot vsako dejanje, ki osebi namenoma prizadene hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobilo obvestila ali priznanja, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk. Izraz pa se ne nanaša na bolečino ali trpljenje, ki je posledica zakonitih sankcij (1. člen); Universal Islamic Declaration on Human Rights Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or Punishment 19 - - - kot opravičilo za mučenje se ne more navesti nikakršna izredna okoliščina, bodisi da gre za vojno stanje ali nevarnost ali notranjo politično nestabilnost (2. člen); država članica si mora prizadevati, da se po njenem kazenskem pravu vsa dejanja mučenja štejejo za kazniva dejanja (4. člen); država pogodbenica mora skrbeti za to, da pristojni organi takoj opravijo nepristransko preiskavo, kadar obstajajo upravičeni razlogi za sum, da je bilo dejanje mučenja storjeno (12. člen); vsaka država članica mora zagotoviti osebi, ki trdi, da je bila mučena na ozemlju pod njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži pristojnim organom, ki morajo tako in neodvisno preučiti primer (13. člen); država članica jamči žrtvi dejanja mučenja odstranitev krivice ter pravico do pravične in ustrezne odškodnine (14. člen); države članice so dolžne preprečiti kruta, nečloveška ali poniževalna ravnanja in kaznovanja ter raziskati vse trditve o takem ravnanju v njihovi pristojnosti (16. člen). Drugi del sestavljajo členi od 17 do 24 in urejajo poročanje in spremljanje izvajanja Konvencije in sprejetih ukrepov držav članic: - - ustanovi se Odbor proti mučenju, ki ga sestavlja deset izvedencev, ki jih izvolijo države članice, pri tem pa upoštevajo pravično zemljepisno zastopanost (17. člen); če Odbor prejme verodostojna obvestila o sistematičnem mučenju na ozemlju kakšne države članice, mora pozvati to državo in sodelovati pri obravnavanju takih obvestil (20. člen); Odbor rešuje spore med strankami (21. člen) in omogoča strankam, da priznajo pristojnost Odbora za obravnavo pritožb posameznikov glede kršitev Konvencij (22. člen). Tretji del obseda člene od 25 do 33 in ureja postopek ratifikacije, začetek veljavnosti in amandmaje Konvencije. Vključuje tudi dodaten arbitražni mehanizem za morebitne spore med strankami, ki je definiran v 30. členu. (Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, 2013) Konvencijo je najprej podpisala in ratificirala Alžirija, nato Tunizija, Libija, Jemen, Maroko, Sirija, Irak in nazadnje ZAE v letu 2012. Maroko je objavil zadržek glede 2. odstavka 30. člena konvencije, kjer je določil, da vlada Kraljevine Maroko ne upošteva 1. odstavka istega člena. Sirija v skladu z določbami 1. odstavka 28. člena ne priznava pristojnosti Odbora proti mučenju, kot je določeno v 20. členu. Obenem pa pristop Sirije v letu 2004 k tej konvenciji nikakor ne priznava obstoja Izraela. Tunizija si je ob podpisu konvencije pridržala pravico, da v neki poznejši fazi izreče pridržek, če bi se ji to zdelo primerno v zvezi z 20. in 21. členom. Ob ratifikaciji leta 1988 pa je vlada Tunizije izjavila, da se lahko pridržki, izjavljeni ob podpisu pogodbe, popolnoma umaknejo. ZAE v skladu s 1. odstavkom 28. člena izjavljajo, da ne priznavajo pristojnosti Odbora proti mučenju in da v skladu z 2. odstavkom 30. člena ne priznavajo 1. odstavka 30. člena, ki se nanaša na arbitražo v sporu. (Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or Punishment, 2013) Izdan je bil tudi izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki ga je Generalna skupščina sprejela leta 2002 in je v veljavi od junija 2006. Ta predvideva vzpostavitev sistema rednih obiskov skupine neodvisnih mednarodnih in nacionalnih organov na tistih mestih, kjer je bila posameznikom odvzeta prostost, da bi preprečili morebitno mučenje ali drugo kruto in poniževalno ravnanje ali kaznovanje. 20 3.1.9. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR)19 Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je Generalna skupščina ZN sprejela decembra 1966. Pakt je podoben kot Splošna deklaracija človekovih pravic in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter zastopa človekove pravice druge generacije oziroma svoboščine. Pravice, ki so vključene v ta Pakt so pozitivne narave, država pa na ta način izvaja določene programe za dvig življenjskega standarda in za zavarovanje človeške kulture. Od izbranih arabskih držav so ga podpisale in ratificirale Alžirija, Irak, Maroko in Tunizija. Sirija je k njemu pristopila leta 1969, Jemen leta 1987 in Libija leta 1970. Konvencijo sestavlja preambula, ki ji sledi 31 členov, razdeljenih v pet vsebinskih sklopov. V 1. členu je vsem narodom priznana pravica do samoodločbe, vključno s pravico svobodnega določanja svojega političnega statusa in zagotavljanjem ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja. Določeno je tudi, da ne sme biti noben narod prikrajšan za svoja lastna sredstva za svoj obstoj. Drugi del obsega vsebino od 2. do 5. člena. 2. odstavek 2. člena določa, da se morajo pravice priznati brez kakršnekoli diskriminacije, temelječe na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, narodnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali kaki drugi okoliščini. Vsem državam pogodbenicam je naloženo, da morajo v največji možni meri izkoristiti svoje vire in sredstva s katerimi razpolagajo, da bi uresničile pravice, definirane v Paktu. Ta določba je bila uvedena z razlogom, ker države včasih v kratkem času ne morejo zagotoviti maksimalnega uživanja določenih pravic. Zagotovljeno je tudi enakopravno uživanje vseh ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic tako moškim kot ženskam ter omejeno uživanje pravic le v skladu z zakonom in v dobro splošne blaginje v demokratični družbi. Tretji del zajema vsebino od 6. do 15. člena in definira: - pravico do dela (6. člen), pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev (7. člen), pravico do ustanavljanja sindikatov in pravico do stavke (8. člen), pravico do socialne varnosti, katera vključuje tudi socialno zavarovanje (9. člen), pravico do plačanega starševskega dopusta in pravico do prejemkov iz naslova socialnega zavarovanja (10. člen), pravico do primernega življenjskega standarda (11. člen), pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja (12. člen), pravico do izobraževanja, vključno z brezplačnim osnovnim šolanjem (13. člen), pravico do udeleževanja v kulturnem življenju in pravico do uživanja dosežkov znanstvenega napredka (15. člen). Država mora poskrbeti za tehnično in poklicno usmerjanje in izobraževanje ter za programe, politike in metode za doseganje ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja. 19 International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights 21 Četrti del zajema vsebino od 16. do 25. člena, kjer se države pogodbenice pakta zavezujejo, da bodo poročale Generalnemu sekretarju ZN o svojih ukrepih za zagotovitev spoštovanja v Paktu priznanih pravic in o napredku, ki so ga pri tem dosegle. Generalni sekretar ta poročila nato preda v obravnavo Ekonomskemu in socialnemu svetu, ki lahko opozori organe ZN na vsako vprašanje, ki se nahaja v poročilih, da se v okviru svojih pristojnosti izjavijo o umestnosti mednarodnih ukrepov, ki naj bi pripomogli k resničnemu in postopnemu izvajanju tega Pakta. Peti del zajema vsebino od 26. do 31. člena in ureja postopek ratifikacije, začetek veljavnosti in morebitne spremembe Pakta. (Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 2013) Alžirska vlada razlaga 1. člen pakta tako: v nobenem primeru ne sme omejevati neodtujljivo pravico narodov do samoodločbe in nadzora nad svojimi naravnimi bogastvi in viri. Svojo razlago so podali tudi k 8. členu ter k 3. in 4. odstavku 13. člena, kjer se v nobenem primeru ne sme spremeniti njihova pravica, da svobodno organizirajo svoj sistem. 4. odstavek 23. člena, ki določa pravice in dolžnosti zakoncev med trajanjem zakonske zveze in razveze, ne sme v nobenem primeru poslabšati temeljev alžirskega pravnega sistema. Za Irak, Libijo in Sirijo ratifikacija tega pakta nikakor ne pomeni priznanja Izraela niti ne nalaga nikakršnih dolžnosti do njega. Sirija meni, da sta 1. odstavek 26. člena ICESCR in 1. odstavek 48. člena Pakta o državljanskih in političnih pravicah nezdružljiva z nameni in s cilji obeh paktov, ker ne omogočata vsem državam, da bi postale pogodbenice omenjenih paktov. (International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights, 2013) 3.1.10. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) 20 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je bil sprejet leta 1966 s strani Generalne skupščine ZN. Pakt se šteje kot del Mednarodne listine o človekovih pravicah skupaj z ICESCR in UDHR. To zavezuje države k spoštovanju državljanskih in političnih pravic državljanov, vključno s pravico do življenja, svobodo veroizpovedi, govora, združevanja in pravico do poštenega sojenja. Izvajanje pakta v praksi pa nadzoruje Odbor ZN za človekove pravice. Pakt sestavlja preambula in 53 členov, ki so razdeljeni v šest vsebinskih delov. V prvem delu, ki ga sestavlja 1. člen, je definirana pravica vseh narodov do samoodločbe, vključno s pravico do svobodnega odločanja o svojem političnem statusu. Priznana je tudi negativna pravica ljudi, da ne bi bili prikrajšani za svoja lastna sredstva za obstoj. Drugi del obsega vsebino od 2. do 5. člena. V 2. členu je definirana prepoved diskriminacije glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Države se zavežejo, da bodo zagotovile pravno varstvo vsakomur, ki mu bodo kršene v Paktu priznane pravice in svoboščine. V 3. členu je ženskam in moškim zagotovljeno enakovredno uživanje vseh državljanskih in političnih pravic, določenih v Paktu. 20 International Covenant on Civil and Political Rights 22 4. člen določa, da lahko države razveljavijo kakšno obveznost iz tega Pakta, če izjemna splošna nevarnost ogroža obstanek države in je to objavljeno z uradnim aktom, vendar strogo v obsegu, ki ga tako stanje zahteva. Tretji del obsega vsebino od 6. do 27. člena in določa katalog ostalih pravic: - - pravica do življenja; tukaj je omenjena tudi problematika smrtne kazni, ki se sme izreči samo za najhujše zločine, v skladu z zakonodajo, ki je bila v veljavi takrat, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Kazen se lahko izvrši le na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo izreče pristojno sodišče (6. člen), prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (7. člen), prepoved suženjstva in trgovine s sužnji ter tlačanske odvisnosti (8. člen), prepoved prisilnega ali obveznega dela (8. člen), pravica do prostosti in osebne varnosti (9. člen), prepoved samovoljnega prijetja in pripora (9. člen), pravica do odškodnine zaradi nezakonite aretacije ali nezakonitega pripora (9. člen), pravica do človeškega ravnanja in dostojanstva vseh oseb, ki jih je odvzeta prostost (10. člen), pravica do svobode gibanja in svobodne izbire prebivališča (12. člen), pravica do pravičnega sojenja pred pristojnim, neodvisnim, nepristranskim, po zakonu ustanovljenim sodiščem (14. člen), domneva nedolžnosti (14. člen), pravica do priznanja pravne osebnosti (16. člen), prepoved samovoljnega ali nezakonitega vdora v zasebno življenje, v družino, stanovanje, dopisovanje ali nezakonit napad na njegovo čast in ugled (17. člen), pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi (18. člen), pravica do svobodnega izražanja (19. člen), prepoved propagiranja vojne (20. člen), prepoved hujskanja k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu (20. člen), pravica do mirnega zbiranja (21. člen), pravica do svobodnega združevanja, ki vključuje tudi pravico ustanavljati sindikate (22. člen), pravica do družbenega in državnega varstva družine in pravica do sklenitve zakonske zveze (23. člen), pravica do državljanstva (24. člen), pravica do sodelovanja pri javnih zadevah (25. člen), pravica voliti in biti voljen na periodičnih, resničnih, splošnih, enakopravnih in tajnih volitvah (25. člen), enakost pred zakonom in pravica so enakega zakonskega varstva ter prepoved diskriminacije (26. člen) in pravica manjšin, da skupaj s člani svoje skupine uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo ali prakticirajo svojo vero ali uporabljajo lasten jezik (27. člen). Četrti del obsega vsebino od 28. do 45. člena in ureja ustanovitev in delovanje Odbora za človekove pravice ter poročanje držav glede pravic in ukrepov glede Pakta. Odbor sestavlja 18 članov visokega moralnega ugleda, ki so izvoljeni za štiriletni mandat. Odbor preučuje poročila, ki mu jih pošiljajo države pogodbenice tega Pakta. Tem državam nato pošlje svoje lastne pobude in splošne komentarje, ki se mu zdijo potrebni za pomoč in izboljšanje položaja pravic v zadevni državi. Odbor vsako leto predloži Generalni skupščini ZN po Ekonomskem in socialnem svetu letno poročilo o svojem delu. 23 Peti del obsega vsebino od 46. do 47. člena, kjer je pojasnjeno, da se nobenih določb tega Pakta ni mogoče razlagati tako, da bi bile prizadete določbe Ustanovne listine ZN. Obenem pa se določbe Pakta ne morejo razlagati tako, da bi bile z njo prizadete vsem narodom lastne pravice, da uživajo ter popolnoma svobodno uporabljajo svoja naravna bogastva in vire. Šesti del obsega vsebino od 48. do 53. člena in ureja ratifikacijo, začetek veljavnosti in morebitne spremembe Pakta. Za osebe, ki so ji bile s strani države kršene državljanske in politične pravice, so namenjena sredstva za povrnitev njim nastale škode. Take osebe lahko odškodnino zahtevajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ali kar pred pristojnimi domačimi sodišči. Libija je k paktu pristopila z zadržkom, da podpis ne pomeni priznanja Izraela. ICCPR so podpisale tudi naslednje države: Irak, Maroko, Sirija, Tunizija, Jemen in Alžirija. (International Covenant on Civil and Political Rights, 2013) 3.1.11. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem (ICCPED)21 Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem je mednarodni instrument ZN za človekove pravice in je bila podpisana leta 2007. Njen namen je preprečiti prisilna izginotja in hudodelstva zoper človečnost, kot so opredeljena v teoriji mednarodnega prava. Konvencija se močno zgleduje po Konvenciji ZN proti mučenju. V 2. členu konvencije je prisilno izginotje opredeljeno kot aretacija, pridržanje, ugrabitev ali katerakoli druga oblika odvzema prostosti, ki ga storijo državni organi ali druge skupine oseb, ki delujejo s pooblastilom, podporo ali privolitvijo države, čemur sledi odvzem prostosti ali prikrivanje usode ali bivališča izginule osebe, ki je kot taka zunaj zakonskega varstva. V 6. členu je navedeno, da se pogodbenice konvencije obvežejo, da: bodo preiskovale dejanja prisilnih izginotij in da bodo odgovorne privedle pred sodišče; da bodo zagotovile, da bo prisilno izginotje kaznivo dejanje po njihovem kazenskem pravu; da bodo vzpostavile sodno pristojnost za taka kazniva dejanja, ko je domnevni storilec na njihovem ozemlju; da bodo spoštovale minimalne pravne standarde glede odvzema prostosti. Konvencijo so izmed obravnavanih arabskih držav podpisale Tunizija, Alžirija, Irak in Maroko. (International Convention fot the Protection of All Persons from Enforced Disappearance, 2013) 21 International Convention for the Protection of All Persons from Enforced Disappearance 24 3.1.12. Konvencija o pravicah invalidov22 Konvencija o pravicah invalidov je bila podpisana leta 2006. Konvencija je prvi pravno zavezujoč dokument ZN s področja invalidskega varstva, ki zagotavlja uveljavljanje ter varstvo človekovih pravic in načelo enakih možnosti ter preprečevanje diskriminacije invalidov. Konvencija vsebuje 50 členov in posebno pozornost namenja položaju invalidnih otrok in žensk. V konvenciji so definirane pravice do enakosti pred zakonom, varovanje osebne integritete, spoštovanje zasebnosti, pravica do izobraževanja, pravica do zdravja, pravica do usposabljanja in rehabilitacije, pravica do dela in zaposlitve, pravica do socialne varnosti, pravica do samostojnega življenja in vključenosti v skupnost ter pravica do sodelovanja v političnem in javnem življenju. Konvencijo so podpisale in ratificirale naslednje arabske države: Alžirija, Maroko, Oman, Tunizija, ZAE in Jemen. Kasneje sta konvencijo podpisala še Libija in Irak v letu 2013. Alžirija, Maroko, Sirija, Tunizija, ZAE in Jemen so podpisale tudi Opcijski protokol h Konvenciji o pravicah invalidov. Vlada Sirije ne priznava pristojnosti Odbora za pravice invalidov, določene v 6. in 7. členu Opcijskega protokola. V skladu z 8. členom, ki določa, da lahko vsaka država pogodbenica ob podpisu ali ratifikaciji Opcijskega protokola ali pristopu izjavi, da ne priznava pristojnosti Odbora iz 6. in 7. člena. (Convention on the Rights of Persons with Disabilities, 2013) 3.1.13. Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov njihovih družin (CMW)23 Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov njihovih družin je bila sprejeta leta 1990. Alžirija je k njej pristopila leta 2005, medtem ko jo je Maroko ratificiral leta 1993. Obe državi sta izrazili zadržek, da njihove vlade ne upoštevajo 1. odstavka 92. člena te konvencije, ki določa, da se vsak spor med dvema ali več državami pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo te konvencije, ki ni bil rešen s pogajanji, na zahtevo ene od njih predloži arbitraži ali Meddržavnemu sodišču. Vladi menita, da je treba prav tak spor predložiti v arbitražo le s soglasjem vseh strank v sporu. Mednarodno konvencijo je podpisala tudi Sirija, ki s pristopom k tej pogodbi ne priznava obstoja Izraela. (International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and Members of Their Families, 2013) 22 Convention on the Rights of Persons with Disabilities International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and Members of Their Families 23 25 3.1.14. Konvencija o otrokovih pravicah (CRC)24 Konvencija o otrokovih pravicah je bila sprejeta 20. novembra 1989 in je najbolj obsežen dokument o pravicah otrok. Ne nanaša se samo na uresničevanje pravic v mirnem času, ampak obsega tudi obravnavo otrok v oboroženih spopadih. Konvencijo sestavlja preambula, ki ji nato sledi 54 členov, razdeljenih v dva vsebinska dela. Konvencija se ukvarja s štirimi vidiki otrokovih pravic: - s sodelovanjem otrok pri odločitvah, ki jih zadevajo, z zaščito otrok pred kakršnokoli diskriminacijo, s preprečevanjem poškodovanja otrok in z zagotavljanjem pomoči otrokom. V 1. členu Konvencije o otrokovih pravicah je otrok definiran kot vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej. Prepoved diskriminacije je definirana v 2. členu Konvencije, ki pravi da morajo države pogodbenice spoštovati pravice otrok brez kakršnegakoli razlikovanja, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali zakonitega skrbnika. Korist otroka je definirana v 3. členu Konvencije, ki pravi, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Države pogodbenice pa se zavezujejo, da bodo zagotovile otroku tako skrb in varstvo, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih zastopnikov ali drugih odgovornih posameznikov in da bodo v ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Pravica do življenja, preživetja in razvoja pa je določena v 6. členu Konvencije, kjer se države pogodbenice zavezujejo da bodo te pravice zagotovile v največji možni meri. Spoštovanje mnenj otroka pa je definirano v 12. členu Konvencije, ki pravi, da morajo države pogodbenice jamčiti otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja skladno z otrokovo starostjo in zrelostjo. Skladno s to Konvencijo je bil ustanovljen Odbor za pravice otrok, ki ga sestavlja deset neodvisnih strokovnjakov, ki skrbijo za izvajanje določil Konvencije o otrokovih pravicah, prav tako pa spremlja izvajanje obeh izbirnih protokolov h Konvenciji. Vse države podpisnice so dolžne predložiti redna poročila Odboru o tem, kako se v njihovih državah izvajajo pravice. Države morajo poročati v dveh letih od pristopa k Konvenciji in nato vsakih pet let. Odbor ima običajno tri seje na leto, ki so sestavljene iz tri tedenskih plenarnih zasedaj in enotedenskega zasedanja delovnih skupin. (Committee on the Rights of the Child, 2013) Otrokove pravice lahko razdelimo v štiri skupine: 24 Convention on the Rights of the Child (CRC) 26 - - pravica do preživetja, ki pokriva otrokovo pravico do življenja in potrebe, ki so osnovne za preživetje, kar vključuje primeren življenjski standard, zaščito, prehranjevanje in zdravstveno varstvo; pravica do razvoja, ki vključuje tiste stvari, ki jih otroci potrebujejo kot so pravica do izobraževanja, igre, počitka, svoboda govora, svoboda vesti; pravica so zaščite, kjer se zahteva, da so otroci zaščiteni pred vsemi oblikami zlorab, zanemarjanj ali izkoriščanj ter pravica do soudeležbe, ki dovoljuje otrokom aktivno sodelovanje v skupnostih. (Konvencija o otrokovih pravicah (OZN), 2013) Alžirija je konvencijo ratificirala leta 1993. Alžirska vlada pravi, da se mora 1. in 2. odstavek 14. člena razlagati v skladu s temelji alžirskega pravnega sistema zlasti z ustavo, ki v 2. členu določa, da je islam državna religija, v 35. členu pa ta ustava določa, da ne sme biti kršitev nedotakljivosti svobode prepričanja in svobode izražanja. Skladati se mora tudi z zakonom št. 84-11, ki določa, da je otrokova izobrazba v skladu z vero njegovega očeta. 13., 16. in 17. člen konvencije se uporablja glede koristi otroka in potrebe po varovanju njegove telesne in duševne celovitosti. Pri tem vlada upošteva določbe kazenskega zakonika, še posebno tiste določbe, ki se nanašajo na kršitve javnega reda in na javno spodobnost. Upoštevati pa moramo tudi zakon št. 90-07 in njen 24. člen, ki določa, da mora direktorju publikacij za otroke pomagati izobraževalno svetovalno telo, in 26. člen, ki določa, da tuje in domače revije ter publikacije ne smejo vsebovati nobenih ilustracij, pripovedi ali informacij v nasprotju z islamsko moralo, nacionalnimi vrednotami ali da zagovarjajo rasizem. Irak je h konvenciji pristopil leta 1994 s pridržkom iz 1. odstavka 14. člena v zvezi z otrokovo svobodo veroizpovedi, saj omogoča otroku, da spremeni svojo vero v skladu s šeriatskim pravom. H konvenciji so pristopile tudi Libija, Tunizija in Jemen. Oman je pristopil leta 1996, ko je izjavil, da se mora določbe konvencije uporabljati v skladu z omejitvami, ki jih nalagajo razpoložljivi materialni viri. Oman meni, da se mora 7. člen razumeti tako, da ko se v Omanu rodi otrok neznanim staršem, pridobi državljanstvo, kot je določeno v nacionalni zakonodaji. Ne priznavajo 14. člena, ki obravnava pravico otroka, da lahko izbere svojo vero, in 30. člena, ki omogoča otroku, ki pripada verski manjšini, da izpoveduje svojo vero. Sirija je ob podpisu izrazila zadržek glede 14. člena konvencije. ZAE glede 7. člena konvencije pravijo, da je pridobitev državljanstva notranja zadeva, katere pogoji se določijo z nacionalno zakonodajo. 14. člena se zavezujejo le toliko, kolikor to ni v nasprotju z načeli in določbami islamskega prava. Glede 21. člena pa pravijo, da ZAE ne dovoljuje sistema posvojitve zaradi svoje zavezanosti k načelom islamskega prava. (Convention on the Rights of the Child, 2013) 27 3.1.15. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah25 Izbirni protokol je bil sprejet leta 2000. Alžirija je k njemu pristopila leta 2009 z zadržki. Irak je pristopil leta 2008. Na podlagi 2. odstavka 3. člena iraška vlada izjavlja, da je minimalna starost za novačenje otrok v oborožene sile 18 let. Tako zaposlovanje mora biti prostovoljno in ti prostovoljci morajo pred sprejemom v oborožene sile predložiti dokaze o njihovi starosti. Libija in Oman sta pristopila leta 2004 in se zavezala, da je meja za sprejem v oborožene sile 18 let. K Izbirnemu protokolu so pristopili tudi Jemen, Tunizija, Sirija in Maroko. Sirija s pristopom k Izbirnemu protokolu ne priznava Izraela. (Convention on the Rights of the Child on the Involvment of Child in Armed Conflict, 2013) 25 Convention on the Rights of the Child on the Involvment of Child in Armed Conflict 28 4 USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC SVOBOŠČIN V POSAMEZNIH ARABSKIH DRŽAVAH IN TEMELJNIH 4.1 LIBIJA Libija, katere glavno mesto je Tripoli, spada med večje države v Severni Afriki. V letu 2011 je v državi potekala državljanska vojna vzporedno z vojaško intervencijo pod vodstvom NATA, ki je privedla do konca vladavine Moamerja Gadafija. 10. avgusta 2011 je National Transitional Council (NTC) izdal prvo libijsko Ustavno deklaracijo po strmoglavljenju diktatorja, ta pa je vsebovala 37 členov. Deklaracija najprej vsebuje splošne določbe in pravice, v členih od 17 do 30 pa sledijo temelji delovanja začasne vlade v tem prehodnem obdobju. (NTC Announces Constitutional Declaration, Serrari, 2011) Prehodno obdobje naj bi predvidoma trajalo 20 mesecev, osem mesecev v sklopu prehodne vlade, kasneje pa še 12 mesecev pod vodstvom generalne skupščine. 30. člen Ustavne deklaracije zahteva oblikovanje vlade v roku 30 dni po osvoboditvi izpod Gadafijevega režima. Na osvoboditev je vezan tudi rok za izvolitev državnega zbora, ki se mora formirati v 240 dneh. Državni zbor bo sestavljen iz 210 članov, ki bodo odgovorni za izvolitev začasnega predsednika vlade ter za sprejemanje zakonov. Skupščina mora v 60 dneh pripraviti referendum, na katerem se bodo Libijci odločali, ali podprejo ponujeno ustavno besedilo ali ne. Volitve v libijski kongres so potekale 7. julija 2012. Ustavodajna skupščina, ki je bila izvoljena v začetku julija, je imenovala začasno vlado in delovno skupino za pripravo nove ustave. Pomlad v Libiji se je bistveno razlikovala od ostalih prevratov v arabskih državah. V Tuniziji je diktator odstopil brez vojaškega posredovanja, medtem ko je Libijcem v boju proti diktatorju Gadafiju pomagal tudi NATO. (NTC Announces Constitutional Declaration, Serrari, 2011) 4.1.1 Libijska ustava Prva libijska ustava je bila sprejeta 7. oktobra 1951 pred uradno razglasitvijo libijske neodvisnosti 21. decembra 1951. Ustava je bila pomemben dokument, saj je bila edini zakonodajni vir, ki je zagotovil pravice libijskih državljanov v povojnem obdobju libijske države. Čeprav z ustavo ni bila ustanovljena sekularna država pa ustava določa enakost pred zakonom, enake državljanske in politične pravice za vse ter enake možnosti za državljane brez razlikovanja na podlagi rase, jezika, političnega ali drugega prepričanja. Ta ustava je bila v veljavi do leta 1969, ko je na oblast prišel Gadafi, ki je strmoglavil monarhijo in začel svoje dolgo vladanje. (Libya's Constitution, 2013) Ustava iz leta 1969 je bila sprejeta na podlagi Gadafijeve ''Zelene knjige''26, ki je sestavljena iz treh delov. Prvi govori o vzpostavitvi ljudske oblasti in o reševanju problema demokracije, drugi je namenjen reševanju ekonomskih vprašanj, tretji pa govori o človeški zgodovini in postavlja 26 V Zeleni knjigi je Gadafi začrtal libijski politični, ekonomski in družbeni sistem. Na podlagi te knjige je bila leta 1969 sprejeta libijska ustava. 29 nove mejnike družbenega življenja. (Kaj je narobe z Libijo? – ''Zelena knjiga in libijska družbena ureditev, Pr@slovan, 2011) 4.1.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Ustava, ki je kot začasna ustava veljala od leta 1969, z določenimi popravki v letu 1977 pa velja še danes, je naprej sestavljena iz preambule in ostalih 37 členov, razdeljenih v tri poglavja. V preambuli je zapisano, da se revolucionarno poveljstvo v imenu arabskih ljudi v Libiji zavzema, da bi uživali bogastvo v svoji domovini, da bi prekinili omejitve, ki ovirajo rast in razvoj, da bi krepili vezi, ki združujejo vse ljudi po svetu in da bi se borili proti imperializmu. Libijska ustava je sestavljena iz treh poglavij. Prvo govori na splošno o državi, drugo govori o sistemu državne oblasti in obsega člene glede položaja predsednika, ministrov, vojnega stanja, sodnega sistema in kazenskih sankcij. Zadnje poglavje pa se nanaša na druge in prehodne določbe. V libijski ustavi so določene naslednje človekove pravice in svoboščine: - pravica do dela (4. člen), - načelo enakosti (5. člen), - nedotakljivost stanovanja (12. člen), - svoboda izražanja (13. člen), - pravica do izobraževanja (14. člen), - pravica do zdravstvene oskrbe (15. člen) (Libya Constitution, 1969) Prvi člen libijske ustave je tipično nacionalističen, saj je v njem navedeno, da je Libija svobodna arabska država. S to določbo ne dopuščajo etnične raznolikosti družbe in diskriminirajo obstoječo berbersko skupnost. V ustavi je navedeno tudi, da je edini uradni jezik v državi arabščina ter da je islam edina državna vera. 4.1.3 Kršitve človekovih pravic Ameriški State department je v poročilu za leto 2011 ugotovil naslednje stanje človekovih pravic v Libiji: Ustavna deklaracija predvideva podlago za upravljanje in omogoča izvajanje velikega obsega civilnih in političnih pravic, vključno s 3. členom, ki zagotavlja svobodo izražanja in združevanja, ter 8. členom, ki varuje pravico do poštenega sojenja. Slednja je bila libijskim državljanom odvzeta za čas vladanja Gadafija med njegovo 42 letno oblastjo27. Z njegovim padcem se je 27 Gadafi je bil libijski voditelj od leta 1969 do 2011, znan kot eden izmed ustanoviteljev Afriške unije. V 42 letih svojega vladanja je uspel s pomočjo izkoriščanja nafte povzdigniti puščavsko Libijo v državo s premožnimi prebivalci, tako da je postala obljubljena dežela za številne tuje delavce, željne zaslužka. Ko je prišel na oblast, je bila ena izmed njegovih prvih reform reforma koledarja, tako da je spremenil imena 30 končalo obdobje sistematičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve so se močno zmanjšale, v enakem obsegu pa ostale na območjih, ki jih nadzirajo druge skupine. Prehodni narodni svet in začasna vlada sta si prizadevali za uveljavitev pravne države. V letu 2011 je bilo najbolj pereče kršenje pravice do mirnih sprememb vlade. Ostale kršitve se nanašajo še na izvensodne poboje, prekomerno in vsesplošno uporabo sile proti protestnikom, izginotja, mučenja in druga kruta, nečloveška ali ponižujoča ravnanja ali kaznovanja, slabe razmere v priporih in zaporih, samovoljne aretacije in pridržanja, odsotnost poštenega sojenja, omejitev humanitarne pomoči civilistom, omejitve svobode govora, tiska, zbiranja in združevanja, razširjena diskriminacija na vseh vladnih ravneh, diskriminacija žensk in drugih rasnih manjšin, omejitve delavskih pravic ter prisilno delo. Številna poročila kažejo na to, da so tako Gadafijevi uslužbenci kot tudi predstavniki opozicijskih sil storili številne nezakonite umore. Zakoni, ki so bili veljavni v Gadafijevem režimu, vsebujejo določbe proti prisilnim izginotjem, vendar tega v praksi ne spoštujejo niti Gadafijevi uslužbenci niti njegovi nasprotniki. Gadafijeva vlada je zatirala opozicijske sile, novinarje, kritike ter druge aktiviste, ki so javno izražali nezadovoljstvo z vladajočo oblastjo. Odkrita so bila številna množična grobišča, kjer naj bi bili ubiti Gadafijevi nasprotniki, ujetniki in zaporniki. Zakon prepoveduje taka dejanja z izjemo sodno sankcioniranih telesnih kazni, kot so bičanje in amputacije. Ustavna deklaracija zagotavlja, da take kazni ne smejo biti izvršene mimo veljavnih zakonov. Varnostno osebje Gadafijeve vlade je redno mučilo in zlorabljalo zapornike in politične nasprotnike za kazen ali med zaslišanji. V ta dejanja so bili vključeni tudi elektrošoki, pretepanja, obešanja za dalj časa, zadrževanje zapornikov v samicah, pomanjkanje spanja ter ugašanje cigaret na telesu med zasliševanjem. Mednarodne organizacije in druge skupine za človekove pravice navajajo, da so vladni zapori in drugi centri za pridržanje v zelo slabih pogojih. Ti so nezadostna prehrana, pomanjkanje vode in prezračevanja ter slab dostop do higiene in zdravstvenega varstva. Varnostne sile so osebe pridržale v šolah, nekdanjih državnih vojaških objektih in v zasebnih domovih. Skupno število zapornikov in pripornikov ni znano. Rdeči križ je poročal, da so ženske zaprte ločeno od moških ter da so mladoletniki zaprti skupaj z odraslimi. Zapornikom in pripornikom ni bil omogočen verodostojen varuh človekovih pravic, ki bi jih branil pred nezakonitimi ravnanji oblasti. Notranja varnostna organizacija, ki nadzira tako dva glavna zapora v Tripoliju in Abu Salimu kot tudi druge neznane lokacije za pridržanje, ne dovoljuje dostopa neodvisnim opazovalcem, ki bi tako lahko preučili tamkajšnje razmere. Varnostne sile so samovoljno aretirale in priprle veliko državljanov brez uradnih obtožb ali sodnih obsodb. Gadafijev režim je imel med drugim tudi namen ohraniti obsežno vojaško opremo policijskih in vojaških enot ter več obveščevalnih služb. S tem je nastal obsežen nadzorni sistem, s katerim se lahko nadzoruje dejavnosti ter zasebno življenje posameznikov. Kazenski zakonik določa, da je za vsako aretacijo potrebno imeti nalog, vendar pa lahko organi zaobidejo to določbo ter zadržijo osebo brez naloga do osem dni po prijetju. Zaporniki morajo biti obveščeni o obtožbah zoper njih. Gadafijeve sile tega niso upoštevale in so pripornike imele zaprte v nedogled, samovoljno, naskrivaj ter brez poštenega pravnega postopka. Kazenski vseh mesecev v letu. Obenem se je spremenilo tudi štetje let, tako da se je prvo leto računalo po Mohamedu. Ostale reforme so bile še: preklic vseh obstoječih zakonov, ki jih je sprejel prejšnji monarhistični režim in nadomestitev le-teh z osnovnimi zakoni muslimanskega zakonika; ukinitev politične opozicije in prepoved vseh drugih političnih strank; reforma javne uprave ter spodbujanje islamskih idej in prepoved vsega, kar bi bilo v nasprotju s tem. 31 zakon določa tudi, da ima vsak pripornik pravico do varščine, dostop do pravnega zastopnika ter javnega branilca za vsakogar, ki si odvetnika ne more privoščiti. Med letom pa večina pripornikov ni imela niti pravice do varščine niti pravice do odvetnika. Ženskam, med katerimi so tudi žrtve spolnega ali domačega nasilja, je bilo omogočeno, da so bile nastanjene v objektih za t. i. socialno rehabilitacijo28. Te ženske so bile lahko izpuščene le k svojim družinam, čeprav so bile le-te velikokrat nevarne. Opozicijske sile so osvobodile več sto ujetnikov iz zapora v Abu Salimu, ko so avgusta zajele mesto Tripoli. Deklaracija zagotavlja neodvisno sodstvo in pravico vsakogar do pravičnega pravnega sredstva. Gadafijevo sodstvo še zdaleč ni bilo neodvisno, prihajalo je do številnih motenj, posledica tega je bilo tudi sesutje sistema. Tisoče zapornikov ni bilo deležnih pravičnega sojenja, prav tako pa niso bile uvedene preiskave v primerih domnevnih zlorab Gadafijevih nasprotnikov in aktivistov. Začasna vlada in zakoni pod diktaturo Gadafija so predvidevali domnevo nedolžnosti ter pravico do pravnega zagovornika. Pod vlado Gadafija so priprli in zaprli veliko število oseb, ki so se udeležile mirnih političnih dejavnosti, in oseb, ki so pripadale nezakonitim političnim organizacijam. Državljani niso imeli dostopa do sodišč, da bi lahko zahtevali odškodnine za kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki Gadafijevega režima. Izjema so le nekateri politični zaporniki, ki so imeli pravico zahtevati odškodnino po začetku sodnega sistema v letu 2010. Do padca režima oktobra so Gadafijeve varnostne sile redno vstopale v zasebne domove ter zasegale zasebne predmete tistim, ki so bili obtoženi podpiranja opozicije. Vlada je redno spremljala tudi telefonske klice in uporabo interneta, vključno z elektronsko pošto. Obdobje notranjih oboroženih spopadov je trajalo od konca februarja do t. i. osvoboditve države, ki je potekala 23. oktobra. V poskusih, da bi vladajoče sile spet dobile nadzor nad območji, ki jih je okupirala opozicija, so Gadafijeve varnostne sile velikokrat začele vojaško akcijo, ki je vključevala tako načrtovane umore in sistematično vsesplošno uporabo sile. V poskusih, da bi zadušili proteste in se odzvali na oboroženo opozicijo, varnostne sile niso zadostile previdnostnim ukrepom za zaščito civilistov. Gadafijeva kampanija glede nepojasnjenih izginotij tistih, ki so podpirali opozicijo, je privedla do izvensodnih pobojev. Uporaba sile v strjenih stanovanjskih območjih je privedla do številnih poročil o civilnih smrtnih žrtvah in ranjenih, vključno z otroki. Dodatna poročila so tudi o številnih smrtnih žrtvah v zaporih zaradi slabega ravnanja. Po državi je bilo odkritih veliko množičnih grobišč, zlasti v prestolnici, vendar je v vseh primerih težko določiti posameznike, ki so za to dejanje odgovorni. Civilisti, ki naj bi bili domnevno povezani z upori, so bili izpostavljeni zlorabam s strani Gadafija in opozicijskih sil. Grozijo jim samovoljni pripori in različna mučenja. Žrtve vsega tega so tisti, ki sodelujejo v demonstracijah, opozicijski aktivisti, borci, novinarji in nekateri migrantski delavci, ki so bili prisilno izgnani. Nasilje nad civilisti je bilo še posebno v razmahu, ko so Gadafijeve varnostne sile ponovno vzpostavile nadzor nad določenimi mesti in se je začela politika kolektivnega kaznovanja. Skupine za človekove pravice in mediji poročajo, da se na obeh straneh pojavlja rasizem, ki povečuje ranljivost podsaharskih državljanov in drugih, ki so temnejše polti, da so ti predmet nasilnih napadov, ropov, pretepanj in različnih zlorab. 28 Socialna rehabilitacija je vključitev v reševanje socialne problematike, ki se pojavi z boleznijo ali invalidnostjo in zajema tako bolnika kot tudi njegovo okolje. 32 Zaznano je zelo grobo ravnanje pripadnikov Gadafijevih sil s priporniki. Ti so bili brez pravne zaščite, onemogočen jim je bil kontakt z zunanjim svetom in bili so zelo izpostavljeni morebitnim zlorabam. Veliko poročil domačih nevladnih organizacij kaže na to, da se pojavljajo prisilna priznanja, zlorabe med zasliševanji, zlorabe zapornikov v podzemnih celicah ter strelne poškodbe zaslišancev s strani Gadafijevih plačancev. Gadafijeve sile so zagrešile veliko posilstev med ženskami. Iman al-Obeidi29 je ženska, ki je trdila, da je bila več dni zapored posiljena s strani Gadafijevih vojakov, in je svojo zgodbo delila s tujimi novinarji. Gadafijeva vlada se je na njene očitke odzvala tako, da jo je označila kot pijano, nestabilno in potencialno prostitutko. V množična posilstva naj bi bile vključene tudi opozicijske sile, vendar se je to velikokrat dogajalo v takih okoliščinah, da žrtve niso mogle identificirale storilca. Gadafijeve sile so omejile humanitarno pomoč in zaloge pomoči za prebivalstvo na izoliranih področjih države. To so bili poskusi oboroženih sil, da bi onemogočili pomoč najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Nekatere humanitarne organizacije so se bile prisiljene umakniti tudi tiste, ki so izvajale medicinske ukrepe, ki so bili nujni za preživetje civilistov. Varnostne sile so krive tudi večine napadov na zdravstvene delavce, bolnike, reševalna vozila ter na zdravstvene ustanove. S tem so kršili načelo zdravstvene nevtralnosti med vojno, ki naj bi jo obe vojni strani spoštovali. Pogosti so bili tudi napadi na zdravstvene delavce, streljanja v zdravstvenih ustanovah, izginuli bolniki, tajno odstranjevanje organov iz bolnišnic, zavrnitev pomoči medicinskega osebja ter kraje medicinskega materiala. Pod Gadafijem je zakon predvidel svobodo govora v okviru javnega interesa in načel Ustanovne revolucije iz leta 1969, v praksi pa je bila ta pravica močno omejena in cenzurirana, še posebej kritike vladnih uradnikov in politikov. Svoboda govora je bila omejena tako v zakonodaji kot v praksi. Kazenski zakonik določa dosmrtno zaporno kazen za spodkopavanje državnega ugleda in smrtno kazen za vsakogar, ki bi nasprotoval Gadafijevemu zakonu ali njegovim političnim, gospodarskim ali socialnim strukturam. Na ta način so dejansko prepovedali vse politične dejavnosti in s tem povezana izražanja. Pred revolucijo je vlada pregledovala in nadzorovala vse medije. Časopisi so pogosto objavljali članke, ki jih je narekoval vladajoči režim. Omejena je tudi sposobnost tujih novinarjev, da bi neovirano in neodvisno poročali o nemirih na vladnih področjih. Gadafijeva vlada poskuša ovirati pretok informacij znotraj in zunaj države z omejevanjem omrežja in interneta ter vseh drugih oblik komunikacije. Vlada je tudi strogo omejila akademsko svobodo. Zakon predvideva mirno zborovanje s predhodno odobritvijo, vendar so bile mirne demonstracije in sestanki dovoljeni le, če so bili v podporo vladi. Pravica do združevanja je strogo omejena. Dovoljene so samo institucije, ki so tesno povezane z vlado. Ustavna deklaracija vsebuje tudi svobodo združevanja za civilne in politične skupine. Libijci so ustanovili na stotine samozvanih nevladnih organizacij, nekatere od njih so celo podpirale vojne načrte. Tako veljavna zakonodaja pod Gadafijevim režimom kot Ustavna deklaracija priznavata svobodo gibanja. Gadafijeva vlada je dovolila Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), da deluje v omejenem obsegu in zagotavljala določene storitve, ampak na splošno ni sodelovala z njimi in drugimi humanitarnimi organizacijami. Nova vlada je v glavnem bolj sodelovala z UNHCR in 29 Iman al-Obeidi je trdila, da naj bi jo Gadafijevi uslužbenci zadržali in zvezali na kontrolni točki, kjer so ji nato grozili z orožjem ter jo posiljevali kar dva dneva. 33 drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju pomoči in zaščite za notranje razseljene osebe, begunce, prosilce za azil, osebe brez državljanstva ter za druge osebe, za katere skrbi. Gibanje znotraj države večinoma ni bilo omejeno, razen na konfliktnih območjih. Potovanje zunaj države je bilo velikokrat omejeno zaradi arbitrarnega odvzema potnih listin s strani Gadafijevih uslužbencev. Pod Gadafijem v državi ni bilo ustave, posledica tega pa je bila, da državljani niso imeli nobenega pravnega sredstva za spremembo svoje vlade. Prepovedano je bilo oblikovanje političnih strank in članstvo v njih. Zakon v času Gadafija prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, spola, vere ali družbenega statusa. Vlada teh prepovedi ni izvrševala učinkovito, zlasti tistih o ženskah in manjšinah. Ustavna deklaracija navaja, da so vsi državljani pred zakonom enaki glede državljanskih in političnih pravic, enakih možnosti ter da ne smejo biti diskriminirani na podlagi vere, jezika, spola, narodnosti, političnih stališč, družbene pripadnosti ali regionalne pripadnosti. Zakon prepoveduje nasilje v družini in inkriminira posilstvo kot kaznivo dejanje. Obsojeni posiljevalec se mora poročiti z žrtvijo, seveda z njenim privoljenjem, ali odslužiti zaporno kazen do 25 let. Zakonsko posilstvo ni uzakonjeno kot kaznivo dejanje. Ženskam je z zakonom zagotovljena enakopravnost, v praksi pa je še vedno veliko diskriminacije žensk. Šeriatsko oz. islamsko pravo ureja razmerja glede ločitev, dedovanja in zasebnega imetja. V nekaterih podeželskih območjih je prisotna takšna diskriminacija žensk, da jim je omejeno celo gibanje na določenih področjih ter oslabljena sposobnost, da bi imele aktivno vlogo na njihovem delovnem mestu. Prepovedano je bilo oblikovanje in združevanje v neodvisne sindikate. Omejena je bila tudi kolektivna pogodba, ki je morala biti v skladu z nacionalnim gospodarskim interesom. Vlada je imela pravico, da je določila ali zmanjšala plače brez posvetovanja z delavci. Pod Gadafijem nista obstajali svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj. Čeprav sindikati uradno obstajajo že več kot 25 let, je bilo članstvo omejeno samo na tiste osebe, ki imajo libijsko državljanstvo. Zakon prepoveduje tudi vse oblike prisilnega ali obveznega dela. Obstaja pa veliko poročil o prisilnem delu glede migrantskih delavcev v sektorju gradbeništva. Prepovedano je tudi delo otrok mlajših od 18 let, razen če je v obliki vajeništva. Po strmoglavljenju Gadafijevega režima v oktobru 2011 se je nova vlada v Libiji odločila, da ne bo uveljavila nekatere stare zakone, ki so omejevali svobodo veroizpovedi. V začetku leta 2012 je libijsko vrhovno sodišče razveljavilo zakon, ki je inkriminiral žalitve proti islamu, državi in verskim simbolom. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Libya, 2012) Organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 Libijo označila kot državo, v kateri se odvijajo burne spremembe. V tem letu so bili priča ljudski vstaji in oboroženemu uporu, vse to pa je privedlo do smrti diktatorja, ki je onemogočal uresničevanje človekovih pravic več kot štiri desetletja. 15. februarja 2011 so se začeli protivladni protesti v mestu Bengazi po zgledu ljudskih vstaj iz sosednjih Egipta in Tunizije. Vladne sile so se na proteste odzvale z aretacijami in so mirne protestnike neprenehoma napadale. Uporabljena je bila tudi prekomerna sila, več kot sto ljudem pa so odvzeli prostost zaradi udeležbe na teh demonstracijah. Svet Združenih narodov za človekove pravice je dogajanje v državi ocenil kot sistematično kršenje človekovih pravic in pozval k ustanovitvi preiskovalne komisije. Naslednji dan je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo o uvedbi embarga na orožje in sankcijah za Gadafija in ključne člane njegove družine. Svet je kasneje sprejel tudi resolucijo o uvedbi prepovedi letenja nad Libijo in dovoljenju o uporabi vseh potrebnih ukrepov, da bi zaščitili 34 civiliste. V obdobju od februarja do avgusta 2011 so Gadafijeve sile aretirale na tisoče ljudi, ki so protestirali, mnoge vladne kritike in tiste, ki so domnevno posredovali podatke mednarodnim medijem in organizacijam za človekove pravice. Priporniki, ki so bili izpuščeni iz pripora med in po konfliktih, so poročali o mučenju, ki vključuje pretepanje z lesenimi palicami in s plastičnimi cevmi ter z uporabo električnih šokov. Zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe in zlorab je nekaj zapornikov poškodbam podleglo. Organizacija Human Rights Watch je dokumentirala deset primerov očitnih posilstev in spolnih napadov na moške in ženske s strani Gadafijevih sil med vojno. Tik pred padcem Tripolija so Gadafijeve sile veliko zaprtih ujetnikov usmrtile. Še vedno obstaja pereč problem pogrešanih oseb med trajanjem protestov. Uporniške sile so se zavezale, da bodo spoštovale človekove pravice in humanitarno pravo v času oboroženih spopadov. Na območju vzhodne Libije so v začetku leta varnostne skupine prostovoljcev aretirale veliko domnevnih Gadafijevih pripadnikov. To je pripeljalo do hudih zlorab, vključno z mučenjem. Tri dni po Gadafijevi smrti je Human Rights Watch našel 53 trupel Gadafijevih podpornikov v Sirti, kjer so bili nastanjeni uporniki. Nekatere žrtve so imele zavezane roke za njihovimi hrbti. Nacionalni prehodni svet se je pozitivno odzval na nekatere zahteve organizacij za človekove pravice med oboroženimi spopadi in omogočil neomejen dostop organizaciji Human Rights Watch in drugim do libijskih prostorov za pridržanje. Prehodni svet se je tudi zavezal, da bo spoštoval vojne zakone in sodeloval z Mednarodnim kazenskih sodiščem. Ključno vlogo v Libiji so imele v letu 2011 tudi države, ki so vključene v NATO pakt. Združeni arabski emirati in Katar so podprli proti Gadafijeve sile in skupine. Vse te države in Evropska unija so zaslužne, da bodo prihodnje libijske vlade spoštovale človekove pravice in vladavino prava. Novi libijski voditelji bodo soočeni z izzivom, da bodo vzpostavili državo, ki bo temeljila na pravu. Stremeli bodo k preprečevanju maščevalnih napadov, zagotavljanju odgovornosti za zlorabe ter spodbujanju sprave. (Human Rights Watch World Report 2012, str. 595601, 2012) Amnesty International je v svojem poročilu za Libijo za leto 2011 zapisal, da je bilo pod Gadafijevo oblastjo nezakonito ubitih in ranjenih več tisoč ljudi, med njimi tudi miroljubni protestniki in drugi civilisti. Tako kot druge nevladne organizacije, ki spremljajo proteste v Libiji tudi Amnesty International poroča o mirnih pa tudi oboroženih spopadih v številnih večjih libijskih mestih. Novoustanovljena NTC je zavezana k vzpostavitvi demokratične večstrankarske države, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic. Ustavna deklaracija opredeljuje načela, vključno s spoštovanjem temeljnih svoboščin, prepovedjo diskriminacije in pravico do poštenega sojenja. Gadafijeve sile so zakrivile hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, vključno z vojnimi zločini. V svojih prizadevanjih, da bi zavzeli opozicijska mesta, so uporabili prekomerno silo in napadali tudi nedolžne civiliste. Uporabljenih je bilo veliko protipehotnih min in kasetnih bomb. Gadafijeva vlada je nato obtožila NATO kot krivca za stotine civilnih žrtev in streljanje na civilne objekte. Gadafijeve sile so pridržale več tisoč ljudi po vsej Libiji. Opozicijski borci so ujeli in pridržali več tisoč domnevnih podpornikov Gadafija, vključno s tujimi plačanci. Mnoge od njih so pretepli ali so z njimi grdo ravnali, njihove domove pa izropali in uničili. Nobenemu priporniku ni bil omogočen dostop do odvetnika. Niti Ministrstvo za pravosodje in človekove pravice ali javno tožilstvo nista imela učinkovitega nadzora nad objekti za pridržanje. Pretepali so jih s pasovi, z biči, s kovinskimi žicami, onemogočena jim je bila tudi zdravstvena oskrba. 35 NTC je obljubil, da se bodo zavzemali za pravico do uživanja azila, a se niso zavezali k ratifikaciji Konvencije o beguncih in njenega protokola iz leta 1967. Na koncu leta 2011 je na stotine podsaharskih Afričanov še naprej bivalo v priporih brez sojenja zaradi domnevnega kaznivega dejanja nezakonitega priseljevanja. NTC je obljubil, da bo spodbujal pravice žensk in da bodo zapisana načela o prepovedi diskriminacije na podlagi spola v okviru ustavne deklaracije. Kljub temu pa je diskriminacija žensk še vedno ukoreninjena tako v zakonodaji kot v praksi. 23. oktobra je predsednik obljubil, da bo spremenil zakonodajo, ki je v nasprotju s šeriatskim pravom glede poroke in razveze zakonske zveze. Poligamija je dovoljena, vendar mora moški pred naslednjo poroko zaprositi posebno sodišče za dovoljenje, da je duševno, socialno in finančno sposoben vzdrževati dodatno ženo. Gadafijeva vlada ni preiskovala preteklih hudih kršitev človekovih pravic. NTC je to zahteval in si je prizadeval pridobiti ključne dokaze, kot so denimo vladne evidence, ki so jih krivci zažgali ali skrili. V juniju je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Gadafija, njegovega sina in šefa varnostnih sil zaradi domnevnih zločinov proti človeštvu, umorov in preganjanj. Smrtna kazen je še vedno v veljavi za širok spekter najhujših kaznivih dejanj. Glede smrtnih kazni ali usmrtitev v letu 2011 pa ni bilo nobenih dostopnih informacij. (Amnesty International Report 2012, str. 217221) Libijsko vrhovno sodišče je 4. junija 2012 odločilo, da razglasi protiustaven zakon, ki inkriminira kaznivo dejanje političnega govora. Sodišče meni, da je zakon 37/2012 neustavno omejevanje svobode govora. To je bil prvi sodni nadzor zakona, katerega je prehodni svet sprejel jeseni leta 2011. Predsedujoči sodnik je dejal, da odločitev ne vpliva na druge obstoječe omejitve govora, kot so npr. žalitve islama. Zakon 37/2012 30 kriminalizira različne tipe političnega govora, vključno s takim, ki poveličuje tirana Gadafija ali žali libijske institucije. HRW je komentiral zakon kot kršitev svobode izražanja in je pozval nacionalne organe, da ga prekličejo. (Breaking: Libyan High Court strikes down antifree speech law, 2012) Libijski pisatelj Jamal al-Hajji je bil obtožen in aretiran zaradi spodbujanja mirnih protestov v Libiji. Bil je avtor veliko člankov o političnem dogajanju in stanju človekovih pravic v državi. Aretirali so ga kmalu po njegovi objavi na internetu, kjer je oznanil bližajoče se demonstracije po zgledu tistih v Tuniziji, Egiptu in drugih državah Bližnjega vzhoda. Aretiran je bil na parkirišču s strani varnostnih organov v civilu. Obtožnica se je glasila na to, da je Jamal s svojim avtomobilom poškodoval neko osebo. Pridržan je bil več kot štiri mesece zaradi žalitve pravosodnih organov, potem ko se je pritožil, da so libijske oblasti grdo ravnale z njim. Po izpustitvi aprila 2010 je še vedno nadaljeval svoj boj za večji pomen svoboščin v Libiji. (Libyan writer detained following protest call, 2011) 30 Libijsko vrhovno sodišče je 14. junija 2012 odločilo, da je zakon št. 32/2012 neustaven glede pravice do svobode govora. To je bila prva sodna presoja zakona, ki ga je sprejela NTC, ki je vodila državo od Gadafijevega padca. Sodnik Kamal Edham je dodal, da ta sodna odločitev ne vpliva na ostale veljavne zadržke glede svobode govora, kot so npr. omejitve glede žalitev islama. Zakon 37/2012 je inkriminiral različne vrste političnega govora, tudi tiste, ki so povzdigovali tirana Gadafija ali žalili libijske oblasti. 36 4.2 MAROKO Kraljevina Maroko z glavnim mestom Rabatom je najbolj zahodna severnoafriška država. Po veroizpovedi je 98 % prebivalcev sunitskih muslimanov, ostali so katoličani ali judje. Marca 1956 so razglasili konec francoskega protektorata in neodvisnost Maroka. Mesec kasneje so preklicali še španski protektorat nad severnim delom Maroka in 14. avgusta 1957 razglasili neodvisno Kraljevino Maroko s kraljem Mohamedom V., ki je vladal do leta 1961. (Maroko, 2013) Maroko je ustavna monarhija, v kateri se parlament izvoli na splošnih volitvah. Izvršno in zakonodajno oblast, vključno s pooblastilom za razpust parlamenta, ima v državi kralj. Ta je vrhovni poveljnik oboroženih sil imenuje predsednika vlade in ministre, lahko razpusti parlament ter predseduje sejam vlade. Maroški dvodomni parlament je sestavljen iz predstavniškega doma in senata. Predstavniški dom sestavlja 270 članov, ki jih za devetletni mandat izvolijo občinski sveti, poklicna združenja in sindikati ter delodajalci. Senat ima 325 članov, ki so izvoljeni za petletno obdobje, 295 članov je izvoljenih v volilnih enotah, ostalih 30 sedežev pa je namenjenih ženskam. (Morocco's White Gold and I, Elcidhart, 2011) 4.2.1 Maroška ustava Leta 1960 so ustanovili Ustavni svet, ki je zatem 18. novembra 1962 predlagal osnutek prve ustave, ki je bila 7. decembra 1962 ratificirana, teden kasneje pa še razglašena. Napisana je bila po vzoru francoske ustave iz leta 1958, vendar dodeljuje predsedniku države še večja pooblastila. Spremembe ustave so bile izvedene še v letih 1970, 1972, 1992 in 1996. Ustava iz leta 1970 je ukinila dvodomni predstavniški organ, ki ga je ponovno uvedla ustava iz leta 1996. (Morcco: Constitution, 2013) Spomladi leta 2011 je država doživela ustavne reforme. 9. marca je kralj predstavil smernice za novo ustavo. Komisija strokovnjakov za sestavo ustave je vsebovala politične stranke, organizacije, posameznike ter številne nevladne organizacije. Kralj je ustavno besedilo javno predstavil 17. junija, na referendumu pa je bilo sprejeto 1. julija. Referendum o ustavnih reformah se je v Maroku odvijal poleti leta 2011 kot rezultat protestov v začetku leta, kjer so zahtevali demokratične spremembe. Na referendumu je bilo sprejeto, da: je berberščina uradni jezik skupaj z arabščino, kralj imenuje predsednika vlade izmed članov stranke, ki ima večino v parlamentu, predsednik vlade imenuje posameznike na visoka uradniška in diplomatska delovna mesta (veleposlaniki, direktorji podjetij v državni lasti, pokrajinski in regionalni guvernerji); prej je imel to pristojnost kralj, lahko samo predsednik vlade razpusti parlament, ima parlament pravico do podeljevanja pomilostitev, kar je bilo prej v kraljevi pristojnosti, je sodstvo neodvisno od zakonodajne in izvršilne oblasti, to neodvisnost pa zagotavlja kralj, je ženskam zagotovljena državljanska in socialna enakopravnost z moškimi; prej je bila zagotovljena le politična enakost, čeprav je ustava iz leta 1996 zagotavljala enakost vseh državljanov, imajo vsi državljani pravico do svojega mišljenja, idej, umetniškega izražanja in ustvarjanja, je kralju odpravljen ''sveti'' status, vendar še vedno ostaja ''nedotakljiv'', 37 kralj ne bo mogel več samostojno sprejemati odločitev glede varnostne politike, ne more več sam razglasiti vojne ali pa se odločiti za zaostritev diplomatskih odnosov z državami. Varnostna politika je sedaj v rokah posebnega sveta, ki mu bo predsedoval kralj, a bodo v njem sedeli tudi premier, predsednika obeh domov parlamenta in predsednik vrhovnega sodišča, bo kralj uradno še vedno najvišja sodna instanca v državi, a bo to nalogo moral predati predsedniku vrhovnega sodišča namesto pravosodnemu ministru. (Morocco approves King Mohammed 's constitutional reforms, 2011) 4.2.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi V preambuli ustave, ki je bila sprejeta na referendumu v letu 2011, piše, da si Kraljevina Maroko prizadeva za razvoj družbene solidarnosti, sodelovanja, varnosti, svobode, enakih možnosti in socialne pravičnosti. Maroko bo še naprej aktivna članica v mednarodnih organizacijah in bo delovala v skladu z načeli, ki so določeni v ratificiranih listinah in konvencijah. Kraljevina Maroko se zavezuje, da bo poglobila povezanost s svojimi bratskimi narodi, da bo utrdila sodelovanje in solidarnost z drugimi narodi v Afriki, da bo povečevala gospodarske, tehnične, znanstvene in kulturne izmenjave z drugimi državami, da se bo bojevala proti diskriminaciji na podlagi spola, vere, kulture, nacionalnega porekla, jezika ali invalidnosti ter da bo usklajevala svojo zakonodajo z mednarodnimi konvencijami, ki bodo veljavno ratificirane. Prvi del ustave ima naslov Splošne določbe in obsega člene glede uradne vere, državnih simbolov, uradnega jezika, političnih strank in glede zagotovljenih svoboščin z ustavo. Drugi del ima naslov Temeljne pravice in svoboščine in obsega pravice, ki imajo pravno varstvo zagotovljeno na ustavni ravni. Tretji del obsega določbe o kralju, četrti definira zakonodajno oblast, peti pa obsega določbe o izvršilni veji oblasti. Šesti del govori o razmerju med kraljem in zakonodajno oblastjo, sedmi obsega določbe o sodni veji oblasti, osmi pa določbe o ustavnem sodišču. V devetem delu je definirana teritorialna organiziranost, od desetega do štirinajstega člena pa se vsebina nanaša na računsko sodišče, ekonomski in socialni svet, dobro upravljanje, revizijo ustave in na prehodne in končne določbe. Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v ustavi Maroka: - enakost državljanov pred zakonom in svobodno sodelovanje v političnem, gospodarskem, kulturnem in družabnem življenju (6. člen), prepoved diskriminacije na področju ustanavljanja političnih strank (7. člen), pravica do svobodnega ustanavljanja sindikatov (8. člen), svoboda združevanja (12. člen), enakost moških in žensk glede socialnih, političnih, ekonomskih in kulturnih pravic in svoboščin (19. člen), pravica do življenja (20. člen), pravica do osebne varnosti (21. člen), prepoved mučenja ali drugega krutega in nečloveškega ravnanja in kaznovanja (22. člen), prepoved samovoljnega pridržanja ali izginotja (23. člen), pravica do zasebnosti (24. člen), svoboda mišljenja, mnenja in izražanja (25. člen), pravica do informacij (27. člen), svoboda tiska (28. člen), svoboda združevanja, zbiranja, mirnega demonstriranja in političnega članstva (29. člen), 38 - pravica do stavke (29. člen), pravica do zasebne lastnine (35. člen). (Morocco: Draft Text of the Constitution, 2012) Maroško ustavo iz leta 2011 je tako kot prejšnjo napisala skupina strokovnjakov, ki jih je izbral kralj. To je v nasprotju z ostalimi ustavami v arabskem svetu in drugje, kjer novo ustavo napiše novo izvoljeno predstavniško telo, ki ga sestavljajo ustavni strokovnjaki kot izraz suverenosti ljudstva. Ustava v preambuli definira Maroko kot muslimansko državo in v 3. členu navaja, da je islam uradna vera, ki vsem zagotavlja pravico do svobode veroizpovedi. Če primerjamo vsebino ustave z drugimi arabskimi ustavami, ki razglašajo šeriatsko pravo kot eden izmed virov prava, če ne kot edini, je ta maroška ustava precej liberalna. Religija je v Maroku vpeta v pojem vladarjeve moči, saj je le-ta opredeljen kot poveljnik vseh vernikov. Šeriatsko pravo je sestavni del maroškega materialnega prava, prav tako pa uživa veliko moč v hierarhiji ustavnih norm in načel. Z opredelitvijo maroške identitete v novi ustavi sta bili povezani dve dilemi. Prva je ta, ali naj bo v vsebini ustave Maroko opredeljen kot islamska država, druga pa ta, ali bi morali berberščino priznati kot uradni jezik v državi. Obe dilemi sta bili potrjeni v novi ustavi. Problematičen je postal tudi odnos med islamskimi strankami in ostalimi civilnimi strankami. Te napetosti se pojavljajo tudi v drugih arabskih državah npr. v Tuniziji, še posebej v teh revolucionarnih časih povezanih s pisanjem novih ustav. 4.2.3 Kršitve človekovih pravic State Department poroča, da so največje težave glede človekovih pravic v Maroku pomanjkanje vpliva državljanov na spremembo ustavnih določb o obliki vladavine, številne samovoljne aretacije ter velika razširjenost korupcije v vseh vejah oblasti. Druge težave so še uporaba prekomerne sile s strani policije, mučenja in druge zlorabe s strani varnostnih sil, slabi pogoje v priporih in zaporih, kršitev svobode tiska, pomanjkanje svobode združevanja, pomanjkanje neodvisnosti sodstva, diskriminacija žensk, trgovina z ljudmi ter delo otrok, ki so mlajši od 18 let. Kazenski zakonik v Maroku določa, da morajo varnostne sile po aretaciji pripornika obvestiti o obtožbah zoper njega ter njegovo družino v roku 48 ur. Zakon določa le eno izjemo od tega pravila, ki dovoljuje organom, da zadržijo osumljenca brez obvestila njegovim bližnjim do 96 ur. Ta določba je bila sprejeta na podlagi strahu pred terorizmom. To začetno obdobje pridržanja se lahko dvakrat podaljša s pisnim dovoljenjem tožilca do vsega skupaj dvanajst dni pripora. Država trdi, da ni bilo v letu 2011 nobenega primera izginotja. Klub temu pa Maroška zveza za človekove pravice, mednarodna organizacija Human Rights Watch in Amnesty International trdijo, da državni organi v določenih primerih iz leta 2010 niso spoštovali določb kazenskega zakonika ali protiteroristične zakonodaje in trdijo, da so posamezniki za daljša obdobja izginili v 39 neznane kraje. Maroška stranka za pravičnost in razvoj 31 in druge domače organizacije za človekove pravice so organizirale javno kampanjo, ki poziva k zaprtju domnevnega tajnega objekta za pridržanje v Temari. Državne oblasti so zanikale, da bi takšen objekt sploh obstajal, trdile pa so tudi, da so v vseh primerih aretacij obvestile družine pripornikov ter se ravnale po veljavno sprejetem pravu. Ustava in zakon prepovedujeta mučenja in druga kruta, nečloveška in ponižujoča ravnanja in kaznovanja. Sprejet zakon proti mučenju zahteva, da morajo sodniki odrediti, da pripornika pregleda forenzični medicinski strokovnjak, ko to zahteva pripornik ali njegov odvetnik ali če sodnik opazi sumljive fizične sledi na njem. Odvetnik nekaterih zapornikov v zaporu v Meknesu trdi, da so v letu 2011 policisti več zapornikov brutalno pretepli in posilili. Po mnenju številnih prič je eden izmed zapornikov ravno recitiral Koran svojemu sojetniku, ko so ga policisti zvlekli iz zaporniške celice in ga zlorabili. Ostali zaporniki so se temu uprli, a so bili v naslednjih dneh deležni enake obravnave. Poročila nevladnih organizacij in medijev kažejo na to, da so varnostne sile zakrivile številna mučenja in zlorabe v priporih in zaporih. Razmere v zaporih so skromne in na splošno niso v skladu z mednarodnimi standardi. Zapori so velikokrat prenatrpani, v njih pa so nezadostne higienske razmere, kot so odsotnost pitne vode, pomanjkanje razsvetljave in slabo prezračevanje. Lokalne skupine za človekove pravice, mediji, mednarodne skupine in drugi mednarodni opazovalci človekovih pravic težko pridejo do dovoljenja za obisk v maroških zaporih, saj vlada teh opazovanj ne podpira. Večino obiskov v zaporih predstavljajo le družinski člani zapornikov. Ustava prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje, čeprav policija v praksi te določbe načrtno krši. Po podatkih domačih nevladnih organizacij se policija ne identificira vedno, ko aretira osumljenca, niti ne pridobi potrebnih nalogov za hišne ali osebne preiskave. V državi ni sistematičnega preganjanja oseb, ki kršijo človekove pravice. Korupcija in nekaznovanost za kršitve zmanjšujejo zavest o pravni državi in s tem se zmanjša tudi učinkovitost policije. Policija lahko osebo aretira že takrat, ko državni tožilec ustno ali pisno izda nalog za to. V praksi so nalogi za prijetje ali preiskavo izdani šele po prijetju. Zakon dovoljuje organom, da zavrnejo osumljencu dostop do odvetnika ali družinskih članov v prvih 96 urah pripora v primerih, ko je osumljen terorizma ali v 48 urah za druge obtožbe, ko ga policija zaslišuje in so takrat osumljenci najbolj ranljivi za mučenja in zlorabe. Prvih 96 ur se lahko podaljša še za dodatnih 96 ur s pisnim soglasjem tožilca. Zakon omogoča dodelitev varščine, vendar se ta določba v praksi ne uporablja. V skladu z zakonom imajo vsi obtoženci pravico do odvetnika. Če si ga tožena stranka ne more privoščiti, mu sodišče odvetnika prisodi pod pogojem, da kazenska sankcija presega obdobje petih let zaporne kazni. V praksi pa ta zagovornik ni vedno na voljo. Policija je dolžna čim prej obvestiti ožje sorodnike o aretaciji. Običajna praksa varnostnih sil je, da aretirajo skupino oseb, jih privedejo na policijsko postajo, kjer jih zaslišijo, nato pa jih izpustijo brez obtožnice. Vlada trdi, da so vsem obtožencem sodili v 31 Njen točen naziv je Islamistična stranka za pravičnost in napredek (The Justice and Development Party) in je vodilna stranka v Maroku od novembra 2011 dalje. Zgledovala naj bi se po turški Justice and Development Party. Njeni glavni cilji so reforme na področju izobraževanja, gospodarsko sodelovanje z drugimi državami, spodbujanje investicij, večja arabska in muslimanska povezanost ter krepitev demokracije in človekovih pravic. Stranko je v 60. letih 20. stoletja ustanovil Abdelkim Al Khatib. 40 roku dveh mesecev, tožilci pa lahko vseeno zahtevajo do pet dodatnih dvomesečnih podaljšanj pripora. Ustava predvideva neodvisnost sodstva, ampak se sodišča v praksi ne obnašajo tako in so pod velikim vplivom korupcije od zunaj. Korupcija vpliva na sodnike in uslužbence sodišča, o tem poročajo tudi drugi odvetniki in nevladne organizacije. Zakon določa pravico do poštenega javnega sojenja s pravico do pritožbe za vse državljane, kar se v praksi ni ravno izvajalo. Odvetniki niso bili dodeljeni v vseh primerih, ko pa so bili, so bili slabo plačani, kar je vplivalo na neustrezno zastopanje. Če sodnik ugotovi, da je bilo priznanje pridobljeno s prisilo, se morajo taki dokazi po zakonu izključiti iz spisa. Nevladne organizacije so poročale, da so se sodniki velikokrat svoje sodbe oprli na priznanja, pridobljena s prisilo, še posebej v primerih povezanih s terorizmom. Maroška zakonodaja ne opredeljuje ali priznava pojma političnega zapornika, tako da so vse osebe, ki so zaprte, enakopravne. Kljub temu se pojavljajo poročila, v katerih je navedeno, da so mnogi zaprti zaradi njihovih političnih ravnanj ali prepričanj. Posamezniki so imeli dostop do sodišč za vlogo tožb glede kršitev človekovih pravic, kljub temu pa sodišča niso bila neodvisna in nepristranska zaradi zunanjih vplivov in korupcije. Varuh človekovih pravic odloča v civilnih zadevah, ko tega ne more storiti sodstvo, postopoma pa je razširil tudi obseg svojih dejavnosti. Ustava določa, da je posameznikovo stanovanje nedotakljivo in da lahko preiskovanje tam poteka samo z nalogom za preiskavo. Vladne sile so velikokrat preiskovale domove brez sodnega dovoljenja, spremljale zasebne komunikacije in gibanja brez sodnih nalogov. Zakon zagotavlja svobodo govora in tiska, čeprav vlada to pravico še vedno omejuje. Zakon inkriminira kritiziranje islamske vere, monarhije ter državnih institucij, kot sta vojska in vlada. Zakon o medijih vsebuje določbe, ki omogočajo vladi, da lahko novinarjem in založnikom, ki kršijo omejitve v zvezi z obrekovanjem in žalitvami, naloži denarne ali zaporne kazni. Vlada redko cenzurira domači tisk, kljub temu pa na tem področju izvaja pritisk s subvencioniranjem nekaterih publikacij in z zastraševanjem novinarjev, da bi ti izvajali samocenzuro. Radio in televizija sta deloma ali v celoti v državni lasti. Publikacije morajo dobiti državno akreditacijo in prav takrat ima vlada možnost, da zavrne akreditacijo ali celo zapleni publikacije. V januarju 2010 je Ministrstvo za komunikacije začelo izvrševati predpise, ki zahtevajo, da tuje postaje mesečno pridobijo soglasje ministrstva, da poročajo ali snemajo posameznike izven mesta Rabat. Včasih je vlada tudi onemogočala vstop tujim revijam, ki so vsebovale karikature kralja ali preroka Mohameda. Vlada uporablja zakone in omejitve, ki urejajo svobodo govora, tiska in interneta. Ne obstajajo posebni zakoni ali sodna praksa glede internetnih vsebin. Dostop do interneta večinoma ni bil omejen, so pa posamezniki in skupine previdni pri izmenjavi mnenj preko interneta in elektronske pošte. Na podlagi zakonov in tudi v praksi ima vlada pravico, da inkriminira razprave ali predstavitve dvomov v legitimnost monarhije, islama ali državnih institucij, medtem ko je politični in verski aktivizem na univerzah toleriran. Ustava zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja v mejah, ki so določeni z zakonom. Zakon pogojuje pravico do javnega zborovanja s pridobitvijo dovoljenja s strani Ministrstva za notranje zadeve. Nekatere nevladne organizacije so se pritožile, da so bili postopki odobritve dovoljenj v neskladju s pravili. Ustava in zakoni zagotavljajo svobodo združevanja. Po vladnih podatkih naj bi bilo zabeleženih več kot 100.000 nevladnih organizacij in društev. Nove nevladne organizacije se morajo najprej registrirati na Ministrstvu za notranje zadeve. Organizacija mora predložiti svoje cilje, podzakonske akte ter naslove in fotokopije osebnih izkaznic članov te organizacije. V praksi je vlada zanikala uradno priznanje nevladnih organizacij, ki nastopajo proti monarhiji, islamu ali 41 ozemeljski celovitosti. Ministrstvo izda potrdilo organizaciji, ki pomeni formalno dovoljenje. Če organizacija ne prejme potrdila v 60 dneh, niso uradno registrirani. Organizacijam, ki podpirajo samoodločbo Zahodne Sahare, ni bilo dovoljeno, da bi se registrirale. Neregistrirane organizacije pa ne morejo dostopati do vladnih sredstev ali legalno sprejemati prispevkov. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj državnega ozemlja. Pravica se v praksi spoštuje, čeprav je vlada omejila gibanje na tistih področjih, ki veljajo za vojaško občutljiva. Zakon zagotavlja tudi svobodo potovanja v tujino. Tudi ta pravica se v praksi spoštuje, izjemoma je Ministrstvo za notranje zadeve v letu 2011 omejilo svobodo javnih uslužbencev za potovanja izven države. Javni uslužbenci in vojaki morajo pridobiti pisno dovoljenje s strani njihovih ministrstev, da lahko zapustijo državo. Vlada sodeluje z UNCHR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem, prosilcem za azil ter osebam brez državljanstva. Maroko ni sprejel nacionalne zakonodaje za begunce, ne obstajajo niti azilni postopki, ki bi ustrezali mednarodnim standardom. To je prepuščeno UNHCR kot edini organizaciji v državi, ki je upravičena do podeljevanja naziva begunca in določanja njihovih statusov. Prosilci za azil in begunci so velikokrat zaradi svojega statusa dovzetni za kriminalne združbe, vpletene v trgovino z ljudmi. Begunci niso mogli dobiti dovoljenja za prebivanje, ki bi jim uradno omogočilo dostop do državnega zdravstvenega sistema. Državljani nimajo pravice do sprememb ustavnih določb, ki določajo monarhično obliko vladavine. Zakon predvideva, da državljani sodelujejo pri rednih svobodnih volitvah na podlagi splošne volilne pravice. Kralj lahko razpusti parlament po posvetovanju s predsednikom vlade. Kot vodja države prav on imenuje predsednika vlade. Kralj predseduje tudi Svetu ministrov, ki je najvišji organ odločanja. Ustava se ne more spreminjati brez kraljeve odobritve. Kralj, predsednik vlade ali predsednik parlamenta lahko predlagajo spremembe ustave, vendar ima le kralj pooblastila, da predloge ustavnih sprememb da na referendum. Z zakonom so določene kazenske sankcije za ugotovljeno korupcijo, vendar vlada to zakonodajo v praksi izvaja neučinkovito in je posledično korupcija velikokrat nekaznovana. Resen problem predstavlja predvsem v izvršilni veji oblasti, ravno tako pa se pojavlja tudi v sodni in zakonodajni veji. Osrednja komisija za preprečevanje korupcije je organ, ki je v Maroku pristojen za boj proti korupciji, nima pa pooblastila, da bi lahko zahtevali odziv državnih institucij na protikorupcijske zadeve. Vlada priznava več deset domačih neodvisnih organizacij za človekove pravice. Ustanovili so tudi Delegacijo za človekove pravice, ki spodbuja varstvo človekovih pravic v vseh ministrstvih in ki sodeluje z organi OZN glede upoštevanja mednarodnih obveznosti na področju človekovih pravic. Maroška ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, rase, invalidnosti, kulture, verske ali katere druge pripadnosti. V praksi država spoštuje te določbe, težave so se pojavljale le pri diskriminaciji žensk na podeželju. Zakon ne prepoveduje izrecno nasilja nad ženskami, vendar so taka dejanja kazniva po splošnih določbah kazenskega zakonika. Fizična zloraba je tudi podlaga za razvezo zakonske zveze, čeprav je zlorabo uradno prijavilo malo žensk. Ženske se soočajo z diskriminacijo tudi pri vprašanju dedovanja. Po šeriatskem pravu dedujejo manj kot njihovi moški sorodniki, saj prejmejo le polovico vrednosti dediščine, kot jo prejmejo njihovi bratje. Če je ženska edinka, prejme ona le polovico dediščine, drugo polovico pa prejmejo drugi sorodniki. Drugače je v primeru, če je en sam moški dedič, saj ta dobi celotno vrednost dediščine. Ustava delavcem zagotavlja pravico do oblikovanja sindikatov, do vključevanja v njih ter pravico do stavke in kolektivnih pogajanj z nekaterimi omejitvami. Nekaterim kategorijam javnih 42 uslužbencev, pripadnikom policije in sodstva ter pripadnikom oboroženih sil je prepovedano ustanavljati ali pripadati sindikatom ali izvajati stavko. Na podlagi delovnega zakonika se glede plač in delovnih razmer dogovorijo delodajalci in predstavniki delavcev. Vlada ni vedno učinkovito izvrševala delovne zakonodaje zaradi pomanjkanja inšpekcijskega osebja. V praksi se svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj spoštuje. Pet največjih sindikatov v državi se je dogovarjalo z vlado o delavskih vprašanjih na nacionalni ravni. Na sektorski ravni pa so se dogovarjali z zasebnimi delodajalci glede minimalnih plač, nadomestil in ostalega. Delovni spori so pogosti, v določenih primerih posledica neizvajanja kolektivnih pogodb in dogovorjenih plač s strani delodajalcev. Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela. V praksi delovni inšpektorji ne pregledujejo majhnih delavnic in zasebnih stanovanj, kjer prihaja do takega dela, saj zakonodaja ne dovoljuje inšpekcijskih nadzorov v zasebnih domovanjih. Poročila kažejo na to, da prihaja do prisilnega dela otrok. Zlasti dekleta iz podeželskih področij so prisiljena delati kot služkinje v mestih, fantje pa kot vajenci v gradbenih in obrtniških panogah. Najnižja starost za zaposlitev v vseh panogah je 15 let. Otrokom, ki so mlajši od 16 let, je prepovedano delo več kot 10 ur na dan, upravičeni pa so do enournega odmora. Zakon prepoveduje zaposlovanje otrok, mlajših od 18 let, v kamnolomih, rudnikih ali na drugih območjih, za katere meni, da so nevarni. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Morocco, 2013) Organizacija Human Rigths Watch je v poročilu za leto 2011 za Maroko ugotovila, da so gibanja arabske pomladi in demonstracije privedle do tega, da je kralj Mohamed predlagal ustavne spremembe z zagotovili za spoštovanje človekovih pravic. Nova ustava priznava berberščino kot uradni jezik in prepoveduje mučenje in nečloveško ter ponižujoče ravnanje, samovoljna pridržanja in izginotja. Zahteva tudi, da mora biti vsak posameznik, ki je aretiran, takoj obveščen o razlogih za aretacijo in da uživa domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega sojenja. Od terorističnih napadov leta 2007 je policija aretirala na stotine domnevnih skrajnežev, ki so bili obtoženi in zaprti zaradi pripadnosti terorističnim mrežam ali da se pripravljajo na džihad v sosednjih državah. Delegacija Nacionalnega sveta za človekove pravice, ki jo je kralj ustanovil v mesecu marcu, je obiskala enega najbolj razvpitih centrov za pridržanje v Tamari. Poročali so, da ob obisku teh prostorov niso pridobili nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da center deluje v teh prostorih. Sodišča le redko zagotavljajo pravično sojenje v zadevah, ki imajo politično ozadje. Sodniki ne upoštevajo zahtev za zdravstvene preglede obtoženih, ki trdijo, da so bili mučeni, in zavračajo razbremenilne priče ter obsodijo obtožence na podlagi prisiljenih priznanj. V Maroku deluje več kot tisoč neodvisnih organizacij, kljub temu pa vladni uradniki samovoljno ovirajo legalizacijo takih združenj, kar ogroža njihovo svobodo združevanja. Prizadeta združenja so tista, ki zagovarjajo pravice Saharcev, Berberov, podsaharskih priseljencev in brezposelnih državljanov. Ovira se tudi dobrodelne, kulturne in izobraževalne ustanove in nacionalno gibanje za islamsko državo. Lokalne in mednarodne organizacije za človekove pravice se soočajo z nekaj ovirami pri delovanju v večjih mestih. Nova ustava zagotavlja ženskam enakost pred zakonom ob upoštevanju določb ustave, zakonov in značilnosti kraljestva. Maroko je razglasil pridržke k členoma 9 in 16 CEDAW. Neodvisni tiskani in spletni mediji v Maroku so preiskovali in kritizirali vladne uradnike in politike, ki so pod krinko pregona šli čez meje zakona. Zakon o medijih vključuje izraz 'zlonamerno 43 širjenje lažnih informacij'32, kjer gre za informacije, ki bi lahko motile javni red, ali za obrekljiv in žaljiv govor o kraljevi družini, ki ogroža islam ali ozemeljsko celovitost. Veliko novinarjev dela za medije, v katerih ima večinski nadzor država. Maroko je največji upravičenec Bližnjega vzhoda do pomoči EU po zavzetju palestinskega ozemlja. Francija je vodilna trgovinska partnerica Maroka in tudi vir razvojnih pomoči in zasebnih naložb. Stanje človekovih pravic v Maroku je bilo s strani Francije redkokdaj kritizirano, podpirali so tudi neodvisnost Zahodne Sahare. Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov je obnovila mandat mirovnim silam za Zahodno Saharo (MINURSO 33 ), ni ga pa razširila na spremljanje človekovih pravic. MINURSO je edina mirovna operacija, ki je bila ustanovljena leta 1990 in ki nima komponente spremljanja stanja človekovih pravic. (Human Rights Watch Report 2012, str. 602608) Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 zapisal, da so varnostne sile uporabile pretirano silo proti protestnikom. Kritiki monarhije in državnih institucij pa se še vedno soočajo s preganjanjem in z zapornimi kaznimi. Predlagana nova ustava je bila potrjena na referendumu 1. julija 2011. Kraljeva pooblastila za imenovanje vladnih uradnikov in razpustitev parlamenta so bila prenesena na predsednika vlade, kljub temu pa je kralj ostal poveljnik oboroženih sil, predseduje Svetu ministrov in je najvišja verska avtoriteta. Zapisane so tudi svoboda izražanja in enakost moških in žensk ter kazniva dejanja mučenja, samovoljnih pridržanj in prisilnih izginotij. V aprilu je Maroko umaknil svoje pridržke v zvezi s CEDAW in zadržke v povezavi z državljanstvom in diskriminacijo v zakonski zvezi. Napovedano je bilo, da bo Maroko ratificiral izbrane protokole CAT in CEDAW. Obstajajo poročila o mučenju in drugem slabem ravnanju z zaporniki, predvsem z Direktorata za nadzor ozemlja. Priporniki so še vedno nastanjeni v izolaciji. Državne oblasti niso implementirale ključnih priporočil, ki jih je sprejela komisija za spravo v poročilu novembra 2005. Žrtve so še naprej poročale o neučinkovitem dostopu do sodnega varstva za hude kršitve človekovih pravic, storjenih med osamosvojitvijo Maroka in smrtjo kralja Hassana II. (Amnesty International Report 2011, str. 242244). Predsednik vlade je skupaj z Ustavnim svetom glede zadeve MAR-2010-2-002 vložil pritožbo, kjer prosi za presojo ustavnosti sistemskega zakona št. 49-06 o prijavi premoženja s strani članov Ustavnega sveta v skladu z zadnjim odstavkom 58. člena in 2. odstavkom 81. člena ustave. Ustavni svet je odločil, da so nekatere zakonske določbe protiustavne, saj se je zakonodajalec odločil za najstrožjo kazen, če člani Ustavnega sveta ne bi uspešno prijavili svojega premoženja. Kaznovani bi bili z izgubo mandata. Takšna kazen je motivirana s tem, da 32 Širjenje lažnih ali zlonamernih informacij imenujemo tudi širjenje dezinformacij. V vohunstvu ali v vojaški obveščevalni službi je dezinformacija namerno širjenje neresničnih podatkov, da se zmede sovražnika glede njegove pozicije ali poteka ukrepanja. 33 MINURSO je kratica za The United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara. MINUSO je mirovna misija ZN v Zahodni Sahari, ki je bila ustanovljena leta 1991 na podlagi resolucije Varnostnega sveta ZN kot del poravnave, ki naj bi prekinila nesoglasja med Marokom in ljudskim gibanjem Polisario na ozemlju Zahodne Sahare. Ena izmed nalog te misije je bila spremljanje premirja in organiziranje ter izvedba referenduma v skladu z načrtom poravnave, kar bi omogočilo prebivalcem Zahodne Sahare, da izberejo ali združitev z državo Maroko ali pa svojo neodvisnost. 44 bi bili politiki bolj etični v dobro naroda in da bi se zagotovilo pravilno delovanje vseh državnih institucij. Za neuspešno prijavo svojega premoženja se uvedejo dve nesorazmerni kazni, ki se razlikujeta v tem, ali je bilo dejanje storjeno v času imenovanja, v obdobju mandata ali po njegovem izteku. Kadar član Ustavnega sveta ne prijavi svojega premoženja v skladu z zahtevami, Ustavni svet meni, da zahtevana kazen pomeni kršitev ustavnega načela enakosti. 4.3 ALŽIRIJA Alžirija z glavnim mestom Alžir je neodvisna država šele od 3. julija 1962, pred tem je bila francoska kolonija. Posledica tega je dejstvo, da poleg uradnega arabskega jezika večina prebivalcev še danes govori francosko in berbersko. V Alžiriji živi več kot 75 % Arabcev in 24 % Berberov, ki se še niso popolnoma prilagodili arabski kulturi, ampak so v veliki meri ohranili svoj tradicionalen način življenja. Njeno uradno ime je Demokratična ljudska republika Alžirija. Državna vera je islam, kateremu pripada 99 % prebivalstva, ki je sunitskih muslimanov, ostali so še judje in kristjani. (Algeria, 2013) Alžirsko zakonodajno vejo oblasti predstavlja dvodomni parlament, ki je razdeljen na spodnji in zgodnji dom. Zgornji dom sestavlja 144 poslancev s šestletnim mandatom, medtem ko spodnji dom sestavlja 389 direktno voljenih poslancev s petletnim mandatom. Alžirija je članica Afriške unije, OPEC-a, Združenih narodov, Arabske lige, AMU (Arab Maghreb Union), AFTZ (Arab Free Trade Zone) in ima od leta 2001 sklenjen kooperacijski sporazum z EU. (Algeria – Political structure, 2012) 4.3.1 Alžirska ustava Prva alžirska ustava je bila sprejeta na referendumu leta 1963 po alžirski vojni za neodvisnost, ki je trajala med leti 1954 in 1962. Ustavno besedilo, ki je določalo, da je Alžirija enostrankarska država s stranko Nacionalna osvobodilna fronta, je pripravila ustavodajna skupščina, ki jo je vodil Ferhat Abbas. Druga ustava je bila sprejeta 19. novembra 1976 in je dala velik pomen socializmu. Sledile so številne revizije ustave v letih 1988, 1989 in 1996, ko je bil omogočen nastanek političnih strank, ki niso temeljile na verskem, jezikovnem, rasnem, spolnem ali drugem prepričanju ali ki bi kršile temeljne svoboščine in vrednote, nacionalno enotnost, varnost in integriteto državnega ozemlja ali neodvisnost in suverenost države. (Constitution of Algeria, 2013) Ustava iz leta 1996 je ponovno uvedla Ustavni svet. Njegova naloga je nadzirati spoštovanje ustave, kot je določeno v 163. členu. Ustavni svet sestavlja devet članov, od tega tri imenuje predsednik države. Predsednik republike izvoli predsednika ustavnega sveta za šestletni mandat, ostali člani pa so izvoljeni ravno tako za šest let, polovica jih je imenovanih vsaka tri leta. Ustavni svet se izreka o ustavnosti mednarodnih podob, zakonov in drugih predpisov v obliki mnenja. Izreže se tudi o skladnosti poslovnikov obeh domov parlamenta z določbami ustave. (Mavčič, 2001, str. 100102). Leta 2008 je bilo na predlog takratnega predsednika države Bouteflike v parlamentu sprejetih pet ustavnih dopolnil, s katerimi so omejili pristojnosti predsednika vlade. Število zaporednih predsedniških mandatov od takrat naprej ni bilo več omejeno, do sedaj pa je predsednik na tem položaju opravljal funkcije samo dvakrat zaporedoma. S spremembami ustave so okrepili pristojnosti izvršilne veje oblasti v korist predsednika ter omogočili Boutefliki, da lahko vlada še v 45 tretjem zaporednem mandatu. (STA, V Alžiriji število predsedniških mandatov ni več omejeno, 2008) 4.3.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Obravnavala bom ustavo iz leta 1976 z vključenimi amandmaji do leta 1996. Ustavo na začetku sestavlja preambula, v kateri je navedeno, da je plod družbenih prizadevanj, da bi ščitila in jamčila za individualne in kolektivne pravice ter svoboščine. Piše, da so se Alžirci borili in se še bojujejo za svobodo in demokracijo, zato so se odločili, da bodo državne institucije temeljile na zakonu in udeležbi katerega koli državljana pri doseganju socialne pravičnosti. Prvi del z naslovom Splošna načela je sestavljen iz štirih poglavij, ki obsegajo člene glede uradnega jezika, državne vere, o vojni in ter o pravicah in svoboščinah. Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v alžirski ustavi: - enakost državljanov pred zakonom (29. člen), nedotakljivost življenja in prepoved fizičnega ali moralnega nasilja (34. člen), svoboda veroizpovedi (36. člen), pravica do intelektualne, umetniške ali znanstvene inovacije (38. člen), nedotakljivost življenja in časti državljana ter svoboda zasebnega dopisovanja in komunikacij (39. člen), nedotakljivost stanovanja (40. člen), svoboda izražanja, združevanja in zbiranja (41. člen), pravica do ustanavljanja političnih strank (42. člen), pravica do ustanavljanja združenj (43. člen), pravica do svobodne izbire kraja prebivanja in svobodne selitve po nacionalnem ozemlju (44. člen), domneva nedolžnosti (45. člen), pravica do zasebne lastnine (52. člen), pravica do izobraževanja (53. člen), pravica do varovanja zdravja (54. člen), pravica do dela (55. člen), pravica do stavke (57. člen). Drugi del se nanaša na organizacijo državne oblasti in obsega pristojnosti in delovanje izvršilne, zakonodajne in sodne veje oblasti ter na razmerja med vsemi tremi vejami. Tretji del definira nadzorne in posvetovalne institucije, medtem ko zadnji, četrti del, govori o ustavni reviziji. (Algeria Constitution, 2013) Človekove pravice in svoboščine iz ustave iz leta 1996 so bile večkrat kršene s strani tako vladnih predstavnikov kot njihovih nasprotnikov. Čeprav je suverenost pravica ljudstva, je v Alžiriji suverena predvsem vojska, ki nasprotuje temu, da bi preveč razglašali svojo suverenost. Ustava se sklicuje na islamsko in arabsko dediščino, katera navaja, da je Alžirija dežela islama in sestavni del Magreba in afriške regije. Z ustavnim amandmajem leta 2002 pa priznajo berberščino kot enega izmed uradnih jezikov. Ustava poudarja, da so ljudje vir nacionalne suverenosti, ki jo izvajajo preko volitev in referendumov. Ustava priznava večstrankarski položaj, prepoveduje pa verske stranke. Državni sistem je razpet med predsednika, premierja in vlado na eni strani, dvodomni parlament na drugi strani in sodstvo z ustavnim sodiščem in ustavnim 46 svetom na tretji strani. Prav tako so islamsko obarvani pogoji za kandidiranje za predsednika države. Kandidat mora biti alžirski državljan in musliman, katerega zakonec mora ravno tako biti Alžirec. 4.3.3 Kršitve človekovih pravic Ameriški State Department je v letu 2011 v Alžiriji zaznal, da so največje težave na področju človekovih pravic omejitve glede svobode zbiranja in združevanja, nezmožnost državljanov do zamenjave oblasti in nepreiskana izginotja ljudi. Obstaja veliko poročil o nezakonitih usmrtitvah, slabih razmerah v zaporu, pomanjkanju neodvisnosti sodstva, zlorabah zapornikov ter razširjeni korupciji na vseh področjih. Obenem se tudi ženske v vsakdanjem življenju soočajo z nasiljem in diskriminacijo. V poročilih se kot eden izmed problemov v Alžiriji pojavijo nasilna izginotja ljudi, ki naj bi se merila v tisočih. V letu 2010 je vlada sporočila, da je uradno pogrešanih 6544 ljudi, kar je precejšnje zmanjšanje števila v primerjavi s prejšnjimi leti. Zakon določa, da se izplačajo odškodnine žrtvam izginotij, kljub temu pa družine teh žrtev poročajo o zapletih in zamudah pri prejemanju odškodnin. Zakon prepoveduje mučenja ali druga ponižujoča in kruta ravnanja in kaznovanja. Kljub temu lokalni aktivisti za človekove pravice in nevladne organizacije poročajo, da so vladni uradniki velikokrat krivi za nasilno pridobivanje priznanj od obtožencev. Če vladni uslužbenec stori tako dejanje, mu grozi med deset in dvajset let zaporne kazni. Razmere v zaporih ne izpolnjujejo mednarodnih standardov. Vlada pa ne pusti, da bi vojaške in močno zastražene zapore obiskali neodvisni opazovalci človekovih pravic. Problemi v zaporih so predvsem prenatrpanost in pomanjkanje dostopa do pitne vode, med drugim so sprejeli ukrepe za izboljšanje evidenc in uporabo alternativnih kazni za nenasilne storilce kaznivih dejanj. Zapori so ločeni za ženske in za moške. Zapornikom so dovoljeni obiski njihove družine enkrat tedensko, ti pa mu lahko prinesejo tudi hrano in obleko. Zapornikom je omogočeno opravljanje verskih obredov in uporaba prostorov za opravljanje molitve. Kazenski zakonik dovoljuje nadomestno služenje zaporne kazni za prvič obsojene storilce kaznivih dejanj, katerih zaporna kazen ne presega treh let. Politični zaporniki in osebe, osumljene terorističnih dejanj, so zaprti v vojaških zaporih, kjer obiski mednarodnih opazovalcev niso dovoljeni. Čeprav ustava prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, se je to dogajalo v praksi. Državna policija, ki je sestavljena iz več kot 140.000 članov, spada pod nadzor Ministrstva za notranje zadeve in ima nacionalno pristojnost. Po zakonu mora policija dobiti sodni nalog od tožilca, če želi določeno osebo predhodno zaslišati na policijski postaji. Policija lahko aretira osebo tudi brez sodnega naloga, vendar samo v primeru, če so bili priče izvajanemu kaznivemu dejanju. Ustava določa, da je lahko osumljenec pridržan do 48 ur brez obtožnice. Če je potrebno več časa za zbiranje dodatnih dokazov, lahko policija zahteva, da tožilec podaljša zapor osumljenca do 72 ur. Osebe, ki so osumljene terorizma, so lahko zakonito pridržane za 12 dni brez obtožnice ali dostopa do odvetnika v skladu z zakonodajo. Ti posamezniki so dolžni odgovoriti na vprašanja, ki jim jih postavijo varnostne sile ter ne smejo biti v stiku z nikomer. Sojenja, kjer se sodi glede terorizma, so zaprta za javnost. Po izteku dvanajstdnevnega pripora ima pripornik pravico, da zahteva zdravniški pregled s strani zdravnika, ki si ga sam izbere. V nasprotnem primeru mu zdravnika dodeli sodišče. Osebe, ki so vpletene v teroristične zadeve, so v dvanajstdnevnem obdobju pod stalnim sodnim nadzorom. To vključuje tudi tedensko javljanje na policijski postaji ob točno določeni uri. Potovanje po državi je neomejeno, v tujino pa tak pripornik ne sme. 47 Večini pripornikov je zagotovljen takojšen dostop do odvetnika po svoji izbiri, vlada pa omogoča tudi pravno svetovanje za tiste, ki si ga sami ne morejo privoščiti. Kazenski zakonik določa, da je treba pripornike nemudoma obvestiti o njihovih pravicah, da lahko komunicirajo z družinskimi člani, da lahko sprejemajo obiskovalce in da jih na koncu pridržanja pregleda zdravnik. Obtoženi so nedolžni, dokler jim ni dokazano drugače in imajo pravico, da so prisotni pri sojenju. Pravico imajo tudi, da se posvetujejo z odvetnikom, če zanj nimajo sredstev, pa jim mora biti na voljo odvetnik na javne stroške. Večina sojenj je javnih. Toženi stranki se lahko sooči, zasliši pričo ali predstavi dokaze. Sodstvo ni neodvisno in niti nepristransko v civilnih zadevah in v primerih glede spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Družinske povezave in statusi vpletenih stvari velikokrat vplivajo na sodne odločitve. Ustava prepoveduje posege v zasebnost, vendar je v praksi ta pravica velikokrat kršena. Po mnenju aktivistov za človekove pravice vlada nadzoruje komunikacije političnih nasprotnikov, novinarjev, skupin za človekove pravice in domnevnih teroristov. V poročilih je zapisano, da varnostne sile včasih preiskujejo stanovanja brez sodnega naloga. Čeprav država zagotavlja svobodo govora in tiska, je vlada to pravico v praksi omejila z obtožbami o obrekovanju. S tem se je pojavil neformalni pritisk na založnike, urednike in novinarje. Posamezniki so na splošno lahko kritizirali vlado samo zasebno, čeprav so bili včasih deležni tudi kakšnih povračilnih ukrepov. Vlada poskuša ovirati kritike s spremljanjem političnih srečanj in v nekaterih primerih onemogoča sestanke nevladnim organizacijam. Mnoge politične stranke, vključno z islamskimi, so imele dostop do neodvisnega tiska in so ga uporabile za izražanje svojih mnenj in misli. Opozicijske stranke so informacije razširjale tudi preko interneta in drugih publikacij. Novinarji so izrazili razočaranje nad dejstvom, da je skoraj nemogoče pridobiti informacije od javnih uslužbencev, posledično so tudi zato novinarji kritizirali vlado. Radio in televizija sta v državni lasti, predvajane vsebine pa posledično naklonjene vladajočemu kabinetu. Čeprav ustava zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja, vlada strogo omejuje uveljavljanje teh pravic v praksi. Organizacije se morajo registrirati pri vladi in dobiti licenco. Lokalne organizacije se morajo registrirati na ravni dežele, medtem ko se morajo nacionalne organizacije registrirati pri Ministrstvu za notranje zadeve. Zakon določa, da morajo organizacije imeti vsaj deset ustanovnih članov v izvršilnem odboru in zagotavljati strokovne in osebne informacije glede izvršilnih članov, imeti morajo statut in obvezne zapisnike sestankov. Ko se registrirajo, morajo vlado obveščati o svojih dejavnostih, virih financiranja in o kadrovskih spremembah. Če organizacije teh informacij ne dajejo, jih vlada lahko oglobi z denarno kaznijo. Vlada ima pravico, da prekine dejavnosti katerekoli nevladne organizacije, za katero meni, da deluje nezakonito ali zoper javni red in mir, čeprav kršitve zoper javni red in mir niso natančno opredeljene. Če organizacije kljub kršitvam s svojo dejavnostjo nadaljujejo, so lahko člani organizacije lahko kaznovani s kaznijo od dveh do treh mesecev zapora in denarno kaznijo. Ministrstvo za notranje zadeve mora odobriti vse politične stranke, preden se jih šteje za zakonito ustanovljene. Vlada je omejila registracijo nekaterih nevladnih organizacij, združenj in političnih strank iz varnostnih razlogov, vendar je potrebno dokazati, da je zavrnitev dovoljenja pravno utemeljena. Vlada izdaja licence in subvencije za domača združenja, zlasti za mlada, zdravstvena in sosedska združenja. Domače nevladne organizacije se srečujejo z birokratskimi ovirami, ker nekatere prejemajo finančno podporo iz tujine. Čeprav ni nezakonito, je finančna podpora iz tujine pogojena z Zakonom o dovoljenjih in nacionalni solidarnosti. V Alžiriji je tako samo nekaj sto uradno priznanih neodvisnih nacionalnih nevladnih organizacij. 48 Ustava zagotavlja svobodo gibanja, vendar je ta pravica v praksi omejena s strani vlade. Vlada v glavnem sodeluje z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči notranje razseljenih oseb, beguncev, prosilcev za azil ter oseb brez državljanstva. Vlada zaradi varnostnih razlogov omejuje potovanja v južne predele države, blizu industrije ogljikovodikov in blizu libijske meje. Preprečila je tudi turistična potovanja v južni mesti Djanet in Tamanrasset iz varnostnega razloga grozečega terorizma. Vlada ne dovoljuje mladeničem, ki niso še zaključili vojaške službe, da bi zapustili državo brez posebnega dovoljenja, čeprav vlada ta dovoljenja odobri za študente in osebe, ki imajo posebne družinske okoliščine. Družinski zakonik ne dopušča mlajšim od 18 let, da bi potovali v tujino brez dovoljenja skrbnika. Tudi poročene ženske mlajše od 18 let ne smejo potovati v tujino brez dovoljenja svojega moža. V praksi je vlada zagotovila zaščito pred izgonom ali vračanjem beguncev v države, kjer sta bila njihovo življenje in svoboda ogrožena zaradi njihove vere, rase, narodnosti, članstva v določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Predsedniške volitve se izvajajo vsakih pet let. V letu 2009 je bil na zadnjih večstrankarskih predsedniških volitvah ponovno izvoljen takratni predsednik v njegov že tretji mandat. Uradna statistika volitev je pokazala, da je predsednik Bouteflika zmagal z 90,2 % glasov, volilna udeležba pa je bila 74,6 %. Stranka mora prejeti 4 % glasov oz. najmanj 2000 glasov v petindvajsetih provincah na zadnjih treh parlamentarnih volitvah, da lahko sodeluje na nacionalnih volitvah, zato je v praksi zelo težko ustvarjanje novih političnih strank. Članstvo v islamski fronti Salvation 34 , ki je bila prepovedana leta 1992, je še vedno nezakonito zaradi zaveze k nasilju leta 1990, ko je življenje izgubilo 200.000 ljudi. V skladu z zakonom politične stranke ne morejo prejemati posredne ali neposredne finančne ali materialne podpore od kakršne koli tuje stranke. Zakon tudi določa, da se sredstva zbirajo iz prispevkov članov te stranke, iz donacij in prihodkov iz dejavnosti. V skladu z zakonom je vlada spodbujala politične pravice žensk, tako da je prispevala k večji zastopanosti žensk v izvoljenih skupščinah. V novembru 2011 je bil sprejet zakon, ki določa pogoje za povečanje ženske zastopanosti v izvoljenih skupščinah. V prihodnjih volitvah morajo ženske predstavljati med 20 in 50 % kandidatov glede na populacijo in število sedežev v spodnjem domu parlamenta. Za primere korupcije zakon določa kazenske sankcije zaporne kazni od 2 do 10 let za uradno korupcijo. Zakon iz leta 2006 je ustanovil nacionalni protikorupcijski program, izjeme so le izvoljeni in višji uradniki, ki jim ni potrebno prijaviti svojega premoženja. Vlada še naprej omejuje lokalne nevladne organizacije in ovira delo mednarodnih nevladnih organizacij. Čeprav je bilo nekaterim skupinam za človekove pravice, vključno z Alžirsko ligo za človekove pravice, dovoljeno prosto gibanje, obstajajo poročila, da vladni organi izvajajo nadzor nad telefonskimi klici in srečanji ter otežujejo pridobivanje dovoljenj za nekatere najbolj aktivne nevladne organizacije. Vlada se ni javno odzvala na poročila in priporočila s strani domačih in mednarodnih nevladnih organizacij za človekove pravice. Domače nevladne organizacije morajo imeti dovoljenja s strani 34 To je Islamic Salvation Front, stranka, ki je bila ustanovljena leta 1989 s strani Alija Belladija in Abbasija al-Madamija. Stranka je dobila večino sedežev na lokalnih volitvah leta 1990 in večino tudi v nacionalni skupščini naslednje leto v prvem krogu, saj je bil drugi krog preklican. 49 vlade in jim je prepovedano prejemanje finančnih sredstev iz tujine brez odobritve ministrstva. Več kot sto nevladnih organizacij je brez licence, te organizacije ne dobivajo državne pomoči, zato se tudi državljani neradi povezujejo z njimi. Najbolj aktivna neodvisna skupina za človekove pravice je bila LADDH35, ki je pravno priznana nevladna organizacija s člani po vsej državi. LADDH ni bil odobren dostop do vladnih uradnikov, da bi raziskovala stanje človekovih pravic v državi in zaporih. Ustava sicer prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, rojstva, jezika, spola ali družbenega statusa, kljub temu se pa veliko žensk sooča s pravno in socialno diskriminacijo. V Alžiriji prihaja do posilstev, tako zakonskih kot nezakonskih. Kazenski zakonik ne inkriminira zakonskega posilstva. Kazni, ki so zagrožene za tako dejanje, se gibljejo od enega do petih let. Prijave, ki jih ženske vložijo glede posilstva in spolnih zlorab, se velikokrat znajdejo pred sodnimi ovirami, zato ženske velikokrat posilstev ne prijavijo. Domače nevladne organizacije poročajo, da se je v letu 2011 povečalo nasilje nad ženskami. Poročilo poudarja, da socialni status ali izobrazba ne vplivata na količino nasilja v družini. Zaporna kazen za kaznivo dejanje spolnega nadlegovanja je od enega do dveh let, vključno tudi z denarno kaznijo. Ustava določa enakost med spoloma, vendar mnoge tradicionalne družbene prakse diskriminirajo ženske. Poleg tega verski skrajneži zagovarjajo običaje, kjer je ženskam omejena svoboda gibanja. Družinski zakonik vsebuje elemente šeriatskega prava, obenem pa prepoveduje muslimanskim ženskam poroke z nemuslimani. Ženska lahko poroči tujca in lahko prenese državljanstvo na svojega zakonca in njune otroke. Muslimanski moški pa lahko poroči nemuslimanske ženske. Ženska lahko zahteva razvezo zakonske zveze zaradi nerazdružljivih razlik. V primeru ločitve zakon določa, da ženska obdrži družinski dom, dokler otroci ne dosežejo 18 let. Skrbništvo nad otroki se običajno dodeli materi, ki pa ne sme sprejemati odločitev glede izobraževanja otrok ali njegovih potovanj v tujino brez očetovega dovoljenja. Družinski zakonik potrjuje islamsko prakso in omogoča, da lahko moški poroči štiri žene. Poligamija je dovoljena le na podlagi dovoljenja prve žene in odločitve sodnika glede finančnih zmožnosti moškega za vzdrževanje dodatne žene. Z diskriminacijo se ženske soočajo tudi v zadevah dediščine, kjer so upravičene do manjšega dela zapuščine, kot ga prejmejo moški sorodniki pokojnega. Zakon trdi, da je taka razlika upravičena, ker določbe zahtevajo, da se možev dohodek uporablja za preživljanje družine, medtem ko ženin dohodek ostane njej. V praksi ženske nimajo izključnega nadzora nad sredstvi, ki jih zaslužijo oz. vložijo v času zakonske zveze. Diskriminacija je prisotna tudi pri zaposlovanju, kjer raje zaposlujejo moške kot ženske. Velikokrat ženske dobijo manjše plačilo za svoje delo kot njihovi moški sodelavci. Državljanstvo in nacionalnost se prenašajo iz matere ali očeta. V skladu z zakonom je otrok rojen muslimanskemu očetu musliman, ne glede na vero matere. Zloraba otrok je nezakonita, kljub temu pa poročajo, da se še vedno pojavlja. Alžirija ni podpisnica Haaške konvencije iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. 35 LADDH je kratica za Ligue Algerienne pour la Defense des Droits de l'Homme. LADDH je nepolitična nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena v Alžiriji leta 1990. Njene naloge so obramba in spodbujanje človekovih pravic v Alžiriji in po celotnem svetu. Sestavljajo jo kongres, državni svet, izvršni odbor ter posamezni lokalni odbori. Je strogo neodvisna organizacija, saj je v njenih pravilih prepovedana kakršnakoli odvisnost od političnih strank, vlade ali varnostnih služb. 50 Ustava dovoljuje delavcem, ki so državljani, da se včlanijo v sindikate po lastni izbiri, vendar zahteva, da delavci pridobijo soglasje vlade, da lahko ustanovijo sindikat. Zakon zahteva, da Ministrstvo za delo odobri ali zavrne vlogo za sindikat v 30 dneh in omogoča ustanavljanje avtonomnih sindikatov. Država lahko razveljavi sindikat, če so njegovi cilji v nasprotju z institucionalnim sistemom, javnim redom in moralo ali v neskladju z zakoni in s predpisi. Splošna zveza alžirskih delavcev (UGTA) je edina pravno priznana delovna konfederacija, ki predstavlja večino delavcev v javnem sektorju. Zakon dovoljuje delavcem, da ustanavljajo neodvisne sindikate, vendar pa mora biti v sindikatu 20 % zastopanost in pridobiti morajo vladno pooblastilo. Zakon prepoveduje diskriminacijo s strani delodajalcev pred člani sindikata. Zakon dovoljuje sindikatom, da se povezujejo z mednarodnimi organi, da delajo in razvijajo odnose s tujimi skupinami delavcev. Vendar pa zakon prepoveduje sindikatom, da bi se povezovali s političnimi strankami ali da bi prejemali sredstva iz tujih virov. Sodišča so pooblaščena, da razpustijo tiste sindikate, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi. Zakon predvideva kolektivna pogajanja za vse sindikate in vlada dovoli v praksi uresničevanje te pravice za pooblaščene sindikate. UGTA je edini pooblaščen sindikat, ki se lahko pogaja glede kolektivne pogodbe. Vanj je bilo leta 2011 vključenih 9.000.000 delavcev, številka pa ne vključuje tujih migrantskih delavcev. Zakon določa pravico do stavke in delavci v praksi to pravico izkoriščajo, ob upoštevanju danih pogojev. Vsi javni shodi in protesti morajo dobiti predhodno dovoljenje vlade. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Algeria, 2013) V poročilu za leto 2011 organizacije Human Rights Watch je zapisano, da je februarja 2011 predsednik Bouteflika napovedal pravne in politične reforme kot posledico gospodarskih nemirov, uličnih protestov in številnih stavk. Varnostne sile in oborožene skupine so še vedno uživale nekaznovanost za zločine, zagrešene v državljanski vojni leta 1990. Država je ponudila odškodnino družinam izginulih oseb. Oborožene skupine še naprej izvajajo morilske napade predvsem na državne varnostne sile. Konec februarja 2011 je predsednik razglasil konec izrednega stanja v državi. Zasilna uredba je podelila Ministrstvu za notranje zadeve pooblastilo za administrativno zadržanje oseb, ki bi lahko ogrozile javni red. Še naprej so se nadaljevale omejitve državljanskih pravic v času izrednega stanja, saj so bili sprejeti številni represivni predpisi in zakoni. Država nadzoruje vse domače medije, medtem ko zasebni časopisi uživajo več svobode, kljub zelo represivnim zakonom, ki omejujejo svobodo kritiziranja vlade in vojske. Svet ministrov je septembra sprejel predlog, da bi oblast lažje nasprotovala ustanovitvi združenj, ki bi bilo v nasprotju z javnim redom ali moralo. Prav tako omogoča lažje prenehanje združenj brez sodnega naloga s strani države ter težje pridobivanje sredstev iz tujine. Organizacije morajo pridobiti dovoljenje lokalnega guvernerja preden lahko organizirajo zaprto javno srečanje. Alžirska ustava opredeljuje islam kot državno vero in zahteva, da je tudi predsednik musliman. Zakon iz leta 2006 prepoveduje poroke muslimanov z nemuslimani in prepoveduje verske obrede nemuslimanov zunaj za to namenjenih prostorov. Več kot sto tisoč Alžircev je umrlo med političnim razdorom leta 1990. Več kot tisoč je bilo žrtev prisilnih izginotij ali ugrabitev s strani oboroženih skupin, ki se borijo proti vladi. Zakon o miru in nacionalni spravi določa okvir za nadaljnjo nekaznovanost krivcev za te zločine. Družine oseb, ki so izginile, poročajo, da oblasti niso zagotovile podrobnih poročil o njihovih pogrešanih sorodnikih in da hočejo z odškodninami utišati zahteve po razkritju resnice. 51 Ženske se v Alžiriji soočajo z diskriminacijo na podlagi zakona o osebnem statusu. Mož ima pravico do zakonske razveze brez vzroka, ženska pa lahko vloži zahtevo za razvezo le zaradi posebnih razlogov, kot je zapustitev. Alžirija in EU sta podpisali sporazum, ki določa finančno pomoč Alžiriji med letoma 2011 in 2013. Po mnenju ZDA je Alžirija pomemben partner v boju proti ekstremizmu in terorističnim mrežam. ZDA ne nudijo Alžiriji nobene finančne pomoči, vendar so vodilni kupci njenega izvoza, predvsem plina in nafte. (Human Watch Report 2012, str. 530–534). Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 pravi, da vladajo v Alžiriji izredne razmere že od leta 1992. Obstaja močno omejevanje svobode izražanja, združevanja, zbiranja ter opravljanja verskih obredov. Varnostne sile so se velikokrat posluževale pretirane sile, da so prekinile demonstracije, v katerih je bilo ubitih tudi več ljudi. V Alžiriji se ženske še vedno soočajo z diskriminacijo in nasiljem na podlagi spola, tudi v okviru družine. Protesti so se v državi začeli zaradi podražitve hrane in drugih življenjskih potrebščin, zaradi brezposelnosti, slabih stanovanjskih razmer, uradne korupcije in nasilja s strani varnostnih sil. Oblasti so sprejele nekatere ukrepe, da bi odpravile nezadovoljstvo prebivalcev, tako da so začasno zmanjšale davke osnovnim živilom in odpravile izredno stanje, ki je bilo razglašeno leta 1992. V aprilu je predsednik Bouteflika napovedal načrtovane reforme, ki so vključevale nove zakone za liberalizacijo medijev in volitev ter imenovanje odbora za reformo ustave, kar pa ni bilo v celoti izvedeno do konca leta. Februarja je bilo dovoljeno zakonito protestirati povsod po državi, če so predhodno pridobili dovoljenje. Taki protesti pa so bili večinoma zavrnjeni. Varnostne sile so protestnike razgnale s solzivcem in z vodnimi topovi. Protestnike so aretirali zaradi nezakonitega neoboroženega zbiranja in napada na varnostne sile. Organizacije za človekove pravice so poročale, da so jim oblasti velikokrat zavrnile izdajo dovoljenja za organizacijo sestankov. Varnostne sile so nadlegovale tudi sindikalne predstavnike delavcev. Vlada je zavračala nastanek novih združenj ali političnih strank, tako da je obveščala prijavitelje, da morajo počakati na novo zakonodajo. Decembra je parlament sprejel nov Zakon o združenjih, ki daje državnim organom široka pooblastila za začasno prekinitev ali razpustitev nevladnih organizacij ali za prekinitev financiranja združenj. Oborožene skupine zlasti Al Kaida so izvedle številne napade na vojaške objekte. Ti napadi pa so velikokrat zahtevali tudi civilne žrtve. Februarja je bil sprejet odlok o spremembi Zakona o kazenskem postopku, ki daje sodnikom pooblastila da lahko zadržijo teroristične osumljence v varnih prostorih na tajnih lokacijah več mesecev, kot je v veljavi za običajno tajno pridržanje. Tisti, ki so priprti zaradi kaznivih dejanj v povezavi s terorizmom, so velikokrat mučeni in se z njimi grdo ravna. Družinski zakonik iz leta 2005 diskriminira ženske v zadevah glede zakonske zveze, dedovanja in razveze zakonske zveze. Posebni poročevalec o nasilju nad ženskami je Alžirijo obiskal aprila 2011 in dejal, da je vlada sprejela pozitivne ukrepe za povečevanje pravic žensk, kljub temu pa ostajajo naslednji problemi: nasilje nad ženskami v družini, spolno nadlegovanje ter stigmatiziranje žensk, ki niso poročene ali živijo same. V novembru je bil sprejet zakon za povečano zastopanost žensk v parlamentu, vendar ni sprejel predloga za 30 % kvote pri vseh volilnih enotah. Oblasti niso preiskovale več kot tisoč prisilnih izginotij in ostalih hudih zlorab, ki so se zgodile med notranjim konfliktom v 90. letih. Družine teh žrtev dobijo potrdila, v katerih je navedeno, da so njihovi bližnji mrtvi, vendar ni zapisan vzrok ali datum smrti, ki pa je predpogoj za uveljavljanje odškodnine. 52 Kristjani se še naprej soočajo s kazenskim pregonom zaradi nedovoljenih verskih dejavnosti na podlagi zakona, ki ureja druge vere v državi razen islama. Ovire imajo tudi pri gradnji ali vzdrževanju cerkev. (Amnesty International Report 2012, str. 6062). Mohamed Ibarouene je Alžirec, ki je islam zamenjal za krščansko vero in je svoja prepričanja o krščanstvu delil z nekdanjim kolegom in bil za to dejanje kaznovan z globo 100.000 alžirskih dinarjev. Mohamed je bil obsojen v odsotnosti julija 2012 s strani sodišča v Tigzitu na 50.000 dinarjev denarne kazni in na eno leto zaporne kazni. Njegov odvetnik se je na to sodbo sodišča pritožil. Mohamedov sodelavec ga je obtožil, da ga je le-ta prisilil, da se odreče islamu, s tem pa so bile kršene določbe zakona 03/2006, ki omejuje versko prakso nemuslimanov. V pritožbenem postopku se je tožilec skliceval na 11. člen spornega zakona in zahteval, da kazenska sankcija ostane enaka. V 11. členu je navedeno, da se vsakogar, ki spodbuja, omejuje ali uporabi druga sredstva, da bi muslimana prepričal v sprejetje druge vere, kaznuje z zaporno kaznijo od dveh do petih let in z denarno kaznijo med 500.000 in 1.000.000 alžirskimi dinarji. Isti zakon prepoveduje muslimanom, da bi spremenili svojo vero z uporabo izobraževalnih, zdravstvenih, socialnih, kulturnih ali drugih ustanov in prepoveduje izdelavo, shranjevanje in razdeljevanje tiskanih dokumentov in drugih medijev, kateri bi na kakršen koli način ogrožali muslimansko vero. Pritožbeno sodišče v Tindoufu je 13. februarja 2013 odločilo, da se zaporna kazen razveljavi, denarna kazen pa poveča. Zagovornik obtoženega je dejal, da je sodba sodišča grob napad na versko svobodo. Sicer pa Mohamed ni edini kristjan, ki se je v zadnjih mesecih znašel na sodišču. Tudi Siagh Krimo, ki je bil aretiran aprila 2011 in zaprt tri dni, ker je zgoščenko s krščansko vsebino dal sosedu, je bil obtožen na pet let zapora s strani sodišča v Dranu. Nato se je pritožil in je pritožbeno sodišče po skoraj enoletnem premoru o primeru zopet odločalo v novembru 2012 in presodilo vse dokaze. Sedaj pa je bila Krimova nova obravnava prenesena na nedoločen datum. (Algerian Court Fines Christian for Proselytizing, 2013) Rabah Lemouchi je bil dopisnik za arabski dnevnik Ennaha in Tebessa, ko so ga zaprli za nekaj let. Medtem ko je bil Rabah priprt od svoje aretacije pa do sojenja, so ostali obtoženi novinarji glavno obravnavo počakali na svobodi. Prvostopenjsko sodišče ga je obsodilo 14. julija 2009 zaradi obrekovanja in žaljivega govora o državnih institucijah, predvsem zaradi pisma, ki ga je leta 2006 poslal predsedniku Boutefliki. Obtoženi so trdili, da je bilo to preganjanje politično motivirano. (Tebessa: The correspondent of … Ennahar … imprisoned, 2009) Ustavni svet v Alžiriji je obravnaval zadevo ALG-2009-1-001, kjer je predsednik republike zaprosil za presojo ustavnosti nekaterih določb zakona št. 89-13 Volilnega zakonika. V teh določbah je bila izražena zahteva, da morajo biti kandidati in njihovi zakonci za volitve v nacionalno skupščino in za volitve v urad predsednika republike alžirski državljani že ob rojstvu. Predsednik države je menil, da je to v nasprotju z načelom enakosti državljanov, ki je zapisano v ustavi in v ratificiranih mednarodnih dokumentih. Presoja ustavnosti se je nanašala tudi na zahtevo, da mora kandidata za predsednika potrditi politična stranka in da mora na volitvah tudi nastopati pod okriljem te stranke, to pa naj bi predstavljalo oviro za uresničevanje volilne pravice. V zvezi s 86. členom spornega zakona glede izpolnjevanja pogojev kandidatov za volitve v parlament je Ustavni svet odločil, da določba, ki pravi, da morajo biti alžirskega državljanstva tako kandidat kot njegov zakonec, ni v skladu z ustavo. Ustavni svet meni, da če kandidati kandidirajo pod okriljem politične stranke, bi to lahko pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja kandidatov. (ALG-2009-1-001, 2013) Predsednik republike je zaprosil za presojo ustavnosti zakona št. 89-14 v zadevi ALG-2009-1002 glede opredelitve statusa poslancev v zvezi z določbami o združljivosti funkcije 53 visokošolskega učitelja ali zdravnika v javnem sektorju s poslansko funkcijo. Glede določb o vlogi poslancev Ustavni svet meni, da morajo vse državne funkcije ostati v mejah svojih nalog, da bi se tako ustanovilo institucionalno ravnovesje. Posameznikom je dovoljeno, da se udeležijo teh funkcij v okviru svojih individualnih sposobnosti v zadevah glede uporabe zakonov in izvajanja predpisov. (ALG-2009-1-002, 2013) 4.4 IRAK Irak je ustavna parlamentarna republika z glavnim mestom Bagdad, ki je bila najprej del otomanskega imperija. Kasneje je med prvo svetovno vojno območje zasedla Velika Britanija. Leta 1958 je bila razglašena Republika Irak, medtem ko je kot kraljevina dosegla neodvisnost že leta 1932. Oktobra 2005 so v po referendumu sprejeli ustavo na podlagi katere je bil izvoljen 275 članski Predstavniški svet. 97 % prebivalstva pripada muslimanski veri, od tega jih je največ šiitskih muslimanov, ostali pa pripadajo katoliški ali ostalim religijam. Izvršilno vejo oblasti predstavljajo predsednik države, predsednik vlade ter vlada s svojimi ministri. Zakonodajno oblast sestavlja enodomni predstavniški svet, kjer je 317 članov izvoljenih iz kandidatskih list posameznih governoratov po proporcionalnem sistemu, 8 sedežev pa pripada manjšini. Vsi člani so izvoljeni za štiriletni mandat. (Iraq, 2012) 4.4.1 Iraška ustava Prva ustava, ki je tudi uvedla ustavno monarhijo, je začela veljati leta 1925 pod britansko vojaško okupacijo in je ostala v veljavi do leta 1958, ko so ustanovili republiko. Začasne ustave so bile sprejete v letih 1958, 1963, 1964, 1968 in 1970. Dvajset let kasneje so pripravili še en osnutek, a ni bil nikoli razglašen. Sedanja ustava je bila sprejeta na referendumu 15. oktobra 2005. (Constitution of Iraq, 2012) Ustava je bila pripravljena s strani strokovnjakov iraškega odbora za pripravo ustave, ki je nadomestila Zakon o upravi Iraka za prehodno obdobje. Odbor je bil sestavljen iz 55 strokovnjakov, ki so bili tudi člani prehodne nacionalne skupščine. Islamski ločini suniti36 in šiiti37 so bili na nasprotnih straneh glede sprejema nove ustave. Suniti so na referendumu povečini glasovali proti, saj so se bali, da bi osnutek še poslabšal njihov nemočen položaj v državi. Na referendumu je 78 % volivcev potrdilo osnutek ustave, 21 % pa ji je nasprotovalo. Na iraško ustavo iz leta 2005 je zelo vplivala politična zgodovina, strah pred islamskim ekstremizmom in federalizmom 38 , ki lahko vodi do separatizma 39 . Da bi se temu izognili je 36 Okrog 90 % muslimanov je sunitov. To je večinska skupina, ki je zvesta vladajočemu kalifu. Šiiti ne priznavajo prvih treh kalifov in imajo četrtega (Ali ibn Abi Taliba) za prvega resničnega Mohamedovega naslednika. Z zgodovinskega stališča spadajo Šiiti v najzgodnejše obdobje islamske zgodovine. Sklicujejo se na številna izročila, da je Mohamed za svojega naslednika izbral prav Alija in ne koga drugega. Čeprav ima šiitski islam manj privržencev kot sunitski pa šiitski prevladuje v Iranu, najdemo ga tudi v Iraku, Libanonu in Bahrajnu. 38 Federalizem je politično gibanje za federativno ureditev države. 39 Separatizem je težnja po odcepitvi od kakšne skupnosti oz. težnja po večji samostojnosti znotraj določene skupnosti. 37 54 predsednik razglasil svobodo veroizpovedi, kljub temu pa zagotavlja, da je država prvotno islamska in arabska. Predsednik Iraka je vodja države in predstavlja suverenost države. Njegov mandat traja štiri leta z možnostjo ponovne izvolitve. Poznan je enodomni parlament, ki ga sestavlja 325 članov, izvoljenih za štiri leta, kjer je 8 sedežev rezerviranih za ženske in manjšine. (Constitutional history of Iraq, 2013) 4.4.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Iraško ustavo iz leta 2005 na začetku sestavlja preambula, ki razglaša veličino Boga in zagotavlja svobodo iraškemu ljudstvu. Nova iraška vlada bo demokratična republika, kjer bodo ljudje lahko svobodno volili svoje predstavnike in kjer bo vladavina prava veljala tudi za enakopravno obravnavanje moških in žensk. V preambuli je tudi določeno, da se mora vzpostaviti narodna enotnost, miren prenos oblasti ter pravičnost. Besedilo je zapisano v smislu miru, svobode in enakih možnosti. Po preambuli sledi prvi del, ki govori o temeljnih načelih. Vpliv šeriatskega prava je viden že v 2. členu ustave, kjer je navedeno, da je islam uradna državna vera in temeljni vir iraške zakonodaje. Nato je določeno še, da se ne more sprejeti noben zakon, ki bi bil v nasprotju z načeli demokracije ali ki bi bil v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, ki so določene v tej ustavi. Ljudem je v 5. členu dana oblast in legitimnost, ki jo izvajajo z neposrednim, splošnim in tajnim glasovanjem preko svojih ustavnih institucij. Človekove pravice in svoboščine, določene v iraški ustavi: prepoved rasizma, terorizma in etičnega čiščenja (7. člen), enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije na podlagi spola, narodnosti, rase, pripadnosti, veroizpovedi, barve kože ali zaradi ekonomskega in socialnega statusa (14. člen), - pravica do uživanja življenja, varnosti in svobode (15. člen), - pravica do enakih možnosti državljanov (16. člen), - pravica do zasebnosti (17. člen), - pravica do nedotakljivosti stanovanja (17. člen), - pravica do sodelovanja pri javnih zadevah (20. člen), - pravica do dela in oblikovanja združenj (22. člen), - pravica do zasebne lastnine (23. člen), - prepoved izkoriščanja in zlorab v družini in šoli (29. člen), - pravica do zdravstvenega varstva (30. člen), - pravica do življenja v zdravem okolju (33. člen), - pravica do izobraževanja (34. člen), - pravica do svobode in dostojanstva ter prepoved fizičnega ali psihičnega mučenja ali nečloveškega ravnanja (35. člen), - svoboda izražanja, tiska, oglaševanja, medijev (36. člen), - svoboda zbiranja in mirnih demonstracij (36. člen), - svoboda oblikovanja in vključevanja v združenja ali politične stranke (37. člen), - svoboda poštne komunikacije, elektronske in telefonske korespondence (38. člen), - pravica do svobode misli, vesti in prepričanja (40. člen), - pravica do izvajanja verskih obredov (41. člen), - pravica do prostega gibanja, potovanja in bivanja (42. člen). (Full Text of Iraqi Constitution, 2005) - 55 4.4.3 Kršitve človekovih pravic State Department poroča, da so najpomembnejši problemi človekovih pravic v državi družbeno nasilje, ki je odraz negotovih varnostnih razmer, ter razširjena korupcija na vseh ravneh. Teroristične skupine, kot je Al Kaida40, so v Iraku izvedle veliko napadov na manjšinske skupine in druge etične skupine in sekte, na varnostne sile, romarje, versko ali gospodarsko infrastrukturo in na vladne uradnike. Njihova sredstva so samomorilski bombni napadi, podtaknjena eksplozivna sredstva in druga nasilna dejanja, katerih namen je oslabiti vlado in poglobiti delitve med etičnimi skupinami. V letu 2011 je bilo alarmantno nasilje nad civilnim prebivalstvom s strani terorističnih skupin. Veliko je bilo bombnih napadov, usmrtitev in drugih pobojev ljudi. Večina prijavljenih primerov ugrabitev je imela finančne motive, nekateri ugrabitelji, ki zahtevanega niso dobili, so svoje ugrabljence tudi umorili. Ustava izrecno prepoveduje tako mučenje v vseh njegovih oblikah kot tudi kruto, nečloveško in ponižujoče ravnanje. Kljub temu se pojavljajo številni primeri mučenj ali drugih zlorab s strani vladnih agencij in drugih nezakonitih oboroženih skupin. Policija še naprej uporablja nezakonite metode zasliševanja pri preiskovanju kaznivih dejanj. Aprila 2010 so lokalni in mednarodni mediji poročali o odkritju tajnega zapora, ki so ga varovale varnostne sile, v katerem je bilo zaprtih več 400 sunitskih zapornikov, od katerih so jih več kot 100 mučili. Po mnenju uradnikov so zapor takoj zaprli, ko je prišla v javnost novica o njegovem obstoju. Organizacije za človekove pravice pa trdijo, da je bil zapor odprt še naprej med letom. Štiri ločena ministrstva (Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za delo in socialne zadeve) vodijo zapore in centre za pridržanje, te pa tudi vzdržujejo. Ustava zagotavlja zaščito pred samovoljnimi aretacijami in pridržanji brez naloga, razen v izjemnih primerih. Varnostne sile so velikokrat aretirale civiliste brez nalogov za prijetje, velikokrat pa tudi policija pridrži posameznike, ki so jim bili izdani sodni nalogi za osvoboditev. Iraške varnostne sile (ISF) so sestavljene iz notranjih varnostnih sil na Ministrstvu za notranje zadeve, ki so odgovorne za izvajanje domačih kazenskih zakonov in ohranjanje javnega miru in iz vojaških sil v okviru Ministrstva za obrambo, ki so pristojne za zunanjo obrambo. Oboje vojaške sile ves čas sodelujejo v varnostnih nalogah z Ministrstvom za notranje zadeve. Kršitve človekovih pravic, ki so storjene s strani iraških varnostnih sil, so redko raziskane in njihovi storilci niso skoraj nikoli kaznovani. Ustava prepoveduje nezakonito pridržanje. Za kazniva dejanja, za katera je zagrožena smrtna kazen, lahko organi osumljenca zadržijo tako dolgo, kot je potrebno za dokončanje sodnega postopka. Zakon zagotavlja tudi revnim obtožencem zagovornika, kar so izvajali tudi v praksi. Ti odvetniki pa so se včasih pritožili, da imajo slab dostop do svojih strank in da je bil njihov odnos oviran s strani organov. Velik problem v Iraku so tudi dolgotrajna pridržanja osumljenih brez končanih sodnih postopkov. Vse to je posledica več dejavnikov, kot so veliko število pridržanih oseb, pripori brez vsakršnih dokumentov, počasno obravnavanje prošenj za kazenske preiskave, korupcija in nezadostno število sodnikov. V številnih centrih za pridržanje ostaja problem prenatrpanosti in slabih higienskih razmer. V praksi so številni zaporniki bili priprti po več 40 Al Kaida je militantna islamska teroristična skupina, ki jo je ustanovil Osama Bin Laden med letoma 1988 in 1989. Organizacija je znana tudi kot Mednarodna islamistična fronta za džihad proti križarjem. Njeni pripadniki napadajo številne vojaške in civilne tarče v različnih državah. Njihova ideologija je usmerjena v popolno uničenje tujega vpliva na muslimanski svet. Najbolj razpoznavne oblike napadov so predvsem samomorilski napadi in istočasni bombni napadi na več krajih. 56 mesecev ali let, večinoma v osamitvi, brez uradne obtožnice, dostopa do odvetnika ali do poštenega sojenja v primernem roku. Zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva po celotni državi. Organi na splošno spoštujejo odredbe sodišč, čeprav nekatere politične odločitve, kot so izdani nalogi za oprostitev pripornika, niso bile upoštevane. Grožnje s smrtjo s strani sekt, plemenskih in drugih kriminalnih skupin so vplivale na neodvisnost sodnikov v številnih iraških pokrajinah. Sodniki in njihovi družinski člani se velikokrat soočajo z nasilnimi napadi in ustrahovanji. Ustava zagotavlja pravico do poštenega sojenja in sodniki to uveljavljajo tudi v praksi. Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana, in ima pravico do zagovornika ali odvetnika na javne stroške, če je to potrebno. V kazenskih postopkih obdolžencem velikokrat ni bil omogočen dostop do zagovornikov. Svoje odvetnike so tako prvič srečali na prvi obravnavi, na ta način pa jim je bila kršena pravica do posvetovanja z odvetnikom. Obtoženi in njihovi zagovorniki so imeli dostop do pridobljenih dokazov v zvezi s svojim primerom in pravico, da se izrečejo o njih. V ustavi je določeno, da oblasti ne smejo vstopati ali preiskovati zasebnega stanovanja, razen v primerih, določenih z zakonom. V praksi so varnostne sile velikokrat preiskovala stanovanja in opravljala druge ukrepe, ki motijo zasebno življenje posameznika in njegove družine. Ustava določa splošno pravico do svobodnega izražanja pod pogojem, da ne krši javnega reda ali morale, da ne izraža podpore prepovedani stranki Ba'ath ali za spreminjanje mej z nasilnimi sredstvi. Kljub ustavni zaščiti svobode izražanja, pa zakon iz leta 1968 določa globe ali zaporne kazni do 7 let za vsakogar, ki javno žali vlado ali državne organe. Posamezniki lahko vlado kritizirajo javno ali zasebno, vendar ne brez povračilnih ukrepov s strani vlade. Morebitni kritiki nad svojimi deli izvajajo samocenzuro. Politične stranke močno vplivajo tako na večino od več sto dnevnih in tedenskih publikacij kot tudi na ducate radijskih in televizijskih oddaj. Mediji izražajo različne poglede, ki odražajo predvsem politična stališča strank, ki vključujejo tudi samocenzuro in vladno razlago omejitev glede javnega reda in morale. Zakon prepoveduje novinarjem objavo novice, če bi z njo očrnili javne uslužbence. Mnogi novinarji so se pritožili, da jim te določbe preprečujejo, da bi svobodno opravljali svoj poklic. Ustava zagotavlja svobodo zbiranja in mirnih demonstracij. Določa pa tudi pravico do združevanja in vključevanja v politične stranke in sindikate. Vlada v praksi to pravico povečini spoštuje, razen za podporo stranki Ba'ath41. Vlada v glavnem spoštuje tako ustavne določbe o prostem gibanju v vseh delih države kot tudi pravico do potovanja v tujino in vrnitve nazaj. Bilo je le nekaj omejitev zaradi varnostnih razlogov, nekaj pa je bilo tudi omejitev glede potovanj in bivanj. Vlada je v glavnem sodelovala z UNCHR, Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) in drugimi humanitarnimi organizacijami pri 41 Ba'ath je politična stranka, ki je bila ustanovljena v Damasku v Siriji leta 1941 in je v naslednjem desetletju močno pridobila na svoji politični moči. Stranka poziva k združitvi arabskega sveta v enotno državo. Njen moto je ''enotnost, svoboda, socializem'' in se nanaša na arabsko enotnost in neodvisnost od drugih nearabskih vplivov. 57 zagotavljanju zaščite in pomoči notranje razseljenim osebam, beguncem, prosilcem za azil in osebam brez državljanstva. Varnostne sile lahko omejijo gibanje na podlagi sodnega naloga, ki uvede policijsko uro, obkolijo lahko določeno območje ali sprejmejo druge varnostne in vojaške ukrepe v odziv na grožnje in nasilne napade. Dovoljenje za potovanje za tujino je potrebno za vse, vendar tega v praksi niso izvajali. Urad Ministrstva za notranje zadeve še naprej vodi politiko, ki pravi, da morajo ženske pridobiti dovoljenje bližnjega moškega sorodnika pred izdajo potnega lista, vendar so potem ta zakon spremenili. Po novem lahko ženske, starejše od 18 let, pridobijo potni list brez dovoljenja moškega sorodnika. Ustava zagotavlja državljanom pravico do mirne zamenjave oblasti, ki jo lahko izvajajo preko rednih in poštenih volitev na podlagi splošne volilne pravice. Odbor za človekove pravice se javno zavzema za dvig standardov v vladnih centrih za pridržanje in v zaporih (za okrepitev nadzora nad varnostnimi ministrstvi), pa tudi za razvoj zakonov, ki ščitijo pravice državljanov. Ustava določa, da so vsi državljani enaki pred zakonom ne glede na spol, versko pripadnost, narodnost ali jezik. Zakon prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, invalidnosti ali družbenega statusa. Vlada je zelo neučinkovita pri izvrševanju teh določb v praksi. Kazenski zakonik ureja posilstvo kot kaznivo dejanje, vendar omogoča, da se storilec lahko poroči z žrtvijo in se s tem izogne kazni, v primeru, da žrtev umre, pa je zagrožena kazen dosmrtni zapor. Zakonsko posilstvo ni inkriminirano. V skladu s kazenskim zakonikom, ima mož zakonsko pravico, da kaznuje svojo ženo v okviru nekaterih omejitev. Sprejeli so nov zakon, katerega določbe imajo cilj izkoreniniti določene oblike nasilja na podlagi spola. Zakon kot kaznivo dejanje določa prisilne poroke, poroke mladoletnih, poroke v zameno za odkupnino, prisilno ločitev, prisilno prostitucijo, prisiljevanje družinskih članov, da delajo ali da nehajo s svojo službo, samomore zaradi nasilja v družini, splave zaradi nasilja v družini in žaljenje družinskih članov. Za vsa ta dejanja so določene tudi globe in denarne kazni. Čeprav ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, ženske v družbi velikokrat ne uživajo enakega pravnega statusa in pravic kot moški. Ustava iz leta 2005 določa, da imajo državljani pravico, da ustanavljajo sindikate in se vanje vključujejo. Pravico imajo tudi do mirne stavke v skladu z zakonom. Čeprav delovni zakonik predvideva sindikate javnega sektorja, pa resolucija 150 iz leta 1987 te sindikate odpravlja kot tudi pravico do združevanja v vsem javnem sektorju in podjetjih v državni lasti. Velika večina zasebnih podjetij v državi ima zaposlenih manj kot 50 delavcev. Sindikati v zasebnih sektorjih imajo pravico zahtevati državno arbitražo za delovne spore, ne pa tudi pravico do stavke. Zakon ne ščiti pravice do kolektivnih pogajanj. Poleg tega pa ne izrecno prepoveduje diskriminacije delodajalcev ali drugih, prav tako pa ne zagotavlja vrnitve delavcev, ki so jih odpustili zaradi sodelovanja v sindikatu. Delovno pravo določa, da je treba arabske delavce obravnavati kot državljane, vendar ne zagotavlja pravic drugim migrantskim delavcem. Iz nekaterih določb delovnega prava so izvzeti kmetijski delavci in hišni pomočniki. Po zakonu je prepovedano oblikovanje sindikatov ali združenj zunaj Splošne zveze iraških delavcev (GFIW). Toda v praksi je nastalo pet velikih sindikatov in združenj: Splošna zveza iraških delavcev, Zveza delavskih svetov in sindikatov v Iraku, Splošna zveza sindikatov in delavcev sveta v Iraku, Združen sindikat Kurdistanskih delavcev v Iraku in Federation of Oil Unions. Čeprav gre za neuradne sindikate – izjema je le GFIW, vlada dopušča njihov obstoj. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj v praksi nista bili spoštovani. Vlada ni učinkovito izvajala zakonodaje in je pogosto posegala v sindikalne dejavnosti, še posebno v javnem sektorju. Ker sindikati nimajo pravne pristojnosti za pogajanja z 58 delodajalci, niso mogli v celoti zaščititi delavskih pravic delavcev. Odsotnost kolektivnih pogodb na nacionalni in lokalni ravni je bistveno zmanjšala moč sindikatov, da bi vplivali na socialno zaščito vseh delavcev. Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela, vendar vlada zakonodaje na tem področju ne izvaja učinkovito. Napadi nasilnih skupin skrajnežev in nasilje med suniti in šiiti v nekaterih predelih države je negativno vplivalo na sposobnost vseh državljanov, da prakticirajo svojo vero. Kombinacija nepravičnega zaposlovanja, korupcije in neenakomerne uporabe prava je prispevala k odhodu precejšnjega števila nemuslimanov iz države. Kot odgovor na to stanje je vladajoča oblast sedaj okrepila svojo zavezanost k verski svobodi. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Iraq, 2013) Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da je stanje človekovih pravic v državi še vedno zelo slabo, še posebno za novinarje, pripornike in opozicijske aktiviste. Tisoči Iračanov so na ulicah pokazali, da zahtevajo boljše storitve in konec korupcije. V maju 2011 je Svet ministrov odobril Zakon o svobodi izražanja mnenj, zbiranja in mirnih demonstracij. Ta dovoljuje uradnikom, da omejijo svobodo zbiranja za zaščito javnega interesa in v interesu javne morale. Irak je še vedno ena najbolj nevarnih držav na svetu za novinarje. Oborožene skupine in neznani napadalci so v letu 2011 ubili najmanj pet novinarjev. Februarja so varnostne sile v Bagdadu napadle novinarski urad in ga preiskale ter zasegle računalnike, trde diske, kamere, mobilne telefone in druge dokumente. Svet ministrov je odobril osnutek zakona o svobodi izražanja mnenj, zborovanja in mirnih demonstracij. V skladu s 13. členom bo vsakdo, ki napada prepričanje verske sekte ali javno žali verske simbole, soočen z enoletnim zaporom in denarno kaznijo. Organizacija Human Rights Watch je v letu 2011 odkrila objekt za tajno pridržanje, ki je bil pod nadzorom elitnih varnostnih sil, ki odgovarjajo vojaškemu uradu vlade Nuri al-Maliki. HRW poročajo, da so bili zaporniki pridržani v osamitvi in v nehumanih razmerah več mesecev naenkrat. Pripornik je dejal, da so jih zasliševalci pretepali, jih obešali z glavo navzdol za več ur, jim zadajali elektrošoke na različnih delih telesa ter jim dajali plastične vrečke na glavo, da so se onesvestili zaradi zadušitve. Irak razsoja zadeve glede osebnih stanj na podlagi zakonika iz leta 1959. Zakon diskriminira ženske in postavlja moške v privilegiran položaj v zadevah dediščine in razveze. Iraškim moškim je dovoljeno, da imajo kar štiri žene. Parlament je oktobra 2011 sprejel zakonodajo, s katero umakne pridržek Iraka k 9. členu CEDAW. Ta člen zagotavlja ženskam enake možnosti za pridobitev, spreminjanje ali obdržanje svojega državljanstva in možnosti prenosa na svoje otroke. Nasilje nad ženskami je še vedno resen problem v vsej državi. Napadi oboroženih skupin so zahtevali več sto žrtev civilistov in varnostnih sil. Skupine so načrtno napadali vladne uradnike, kontrolne točke, trge in mošeje. (Human Rights Watch Report 2012, str. 560566) Amnesty International v svojem poročilu za Irak za leto 2011 ugotavlja, da so vladne varnostne sile uporabile prekomerno silo proti mirnim protestnikom, od katerih je bilo veliko ubitih in 59 mučenih. Na tisoče so jih zaprli ali aretirali brez obtožb ali sojenja. Veliko jih je bilo obsojenih na smrt po nepravičnih sojenjih. Oborožene skupine nasprotne vladajočim še naprej hudo kršijo človekove pravice, zagrešili so veliko samomorilskih in bombnih napadov. Tudi v Iraku se je začelo obdobje arabske pomladi, kar je več tisoč Iračanov pokazalo v večjih mestih, kjer so potekali protesti proti brezposelnosti, korupciji ter za večje politične pravice. V juliju so podpisali pristopno pogodbo h Konvenciji ZN proti mučenju. Tisoče ljudi je bilo še vedno zaprtih v zaporih brez obtožb ali sojenja. V juliju 2011 je predsednik vrhovnega sveta dejal, da naj bi bilo okoli 12 tisoč pripornikov pod nadzorom Ministrstva za pravosodje. Številni drugi so zaprti v zaporih, ki jih vodi Ministrstvo za obrambo ali so na tajnih lokacijah. Zaporniki niso imeli dostopa do odvetnikov ali do svojih družin. V juliju so brate Sadama Husseina in njegovega nekdanjega obrambnega ministra, skupaj z 200 ostalimi zaporniki, ki so bili člani oboroženih skupin, obsodili na smrt. Mučenje in druga grda ravnanja ali kaznovanja so bila razširjena v zaporih in centrih za pridržanje, zlasti v tistih, ki jih nadzira Ministrstvo za notranje zadeve in obrambo. Poročali so, da so zapornike pretepali s kabli, uporabljali so elektrošoke, delno zadušili s plastičnimi vrečkami in posiljevali. Mučenje je bilo uporabljeno kot način za pridobivanje informacij od pripornikov, ta priznanja pa so lahko na sodiščih uporabili kot dokaze. V prvi polovici leta 2011 je bilo izvršenih 291 smrtnih kazni. Večina jih je bila izrečenih posameznikom, ki so bili obsojeni zaradi članstva ali vpletenosti v napade oboroženih skupin, zaradi ugrabitev in ostalih nasilnih zločinov. Sojenja niso izpolnjevala mednarodnih standardov o pravičnem sojenju. Obtoženci so se pritožili, da se na sodiščih uporabljajo priznanja, ki so bila pridobljena z mučenjem in da uporabljajo zaslišanja, kjer ni bil prisoten obtoženčev odvetnik. Pravice novinarjev naj bi zaščitile nov zakon, ki so ga sprejeli v Iraku avgusta, vendar so ga medijske organizacije in novinarji označili kot neprimernega. Novinarji se kljub temu še vedno soočajo s politično motiviranimi grožnjami in napadi. (Amnesty International Report 2012, str. 181184) Rashid Al-Masuri in Hamzah Ahmad Yahya sta jemenska državljana, ki sta bila priprta v Iraku in naj bi se pojavila na sodišču 20. maja 2013 po več letih samovoljnega pridržanja. Rashid je vrnitev domov načrtoval že lani na podlagi posebne predsedniške pomilostitve, vendar so ga iraške oblasti spet priprle pod pretvezo, da obstaja zoper njega še ena obtožnica, katere še niso obravnavali. Oba Jemenca sta ostala dolgo priprta v Iraku zaradi obtožb o domnevnem nezakonitem prestopu državne meje. Bila sta deležna nečloveškega mučenja in grdega ravnanja med celotnim trajanjem nezakonitega pridržanja. (Iraq: Two Yemenis appear in Court after years of arbitrary detention and mistreatement, 2013) 4.5 TUNIZIJA Republika Tunizija je najmanjša država v Severni Afriki z glavnim mestom Tunisom. Gre za republiko z močnim enostrankarskim predsedniškim sistemom, ki je vključena tudi v Unijo arabskega Magreba, Arabsko ligo ter v Afriško unijo. Pojem Magreb predstavlja regijo Afrike, ki se razprostira severno od Sahare in zahodno od reke Nil. Unija arabskega Magreba, v katero so vključene vse države na tem območju, je trgovinski sporazum za razvoj politične in gospodarske enotnosti regije. Tunizija, ki je samostojna od leta 1956, je upravno razdeljena na 24 60 governoratov42. Državno upravo tvori enodomni parlament kot zakonodajno telo s 182 mesti. Na predsedniških volitvah, ki potekajo vsakih pet let, kandidira edina državna stranka, ki po volitvah tudi imenuje predsednika vlade in njegov kabinet. Vladajoča tunizijska stranka se imenuje Demokratični parlamentarni zbor in je nasledila Socialistično destursko stranko, ki je Tunizijo pripeljala do suverenosti. (Tunisia, 2013) 4.5.1 Tunizijska ustava Prva sodobna tunizijska ustava je bil Temeljni pakt iz leta 1857. Temu je sledila ustava iz leta 1861, katero je nasledila ustava v letu 1959. Prva tunizijska ustava je bila sprejeta 1. junija 1959, tri leta po osamosvojitvi države. Prve pomembne spremembe so sledile leta 1988, ko je bilo omogočeno, da je lahko bil predsednik trikrat izvoljen za obdobje petih let ter da je predsednik je bil v celoti odgovoren za nacionalno politiko. Po letu 1991 je sledilo še več ustavnih sprememb glede volitev, parlamenta ter pogojev za predsednika. (Constitution of Tunisia, 2013) Tunizijska ustavodajna skupščina je 11. decembra 2012 sprejela začasno ustavo, katera predstavlja imenovanje novih začasnih predsednikov države in vlade, ki bodo Tunizijo vodili do sprejema nove ustave ter do izvedbe splošnih volitev. Začasna ustava, ki bo predvidoma veljala eno leto, ureja delovanje državnih organov in delitev oblasti. (Tunisian Constitution: Text and Context, Jeremy Farrell, 2012) Pri pripravi decembrskega osnutka ustave so upoštevali številne avgustovske revizije, zato nov osnutek vsebuje izboljšave in izključuje tiste člene, ki ogrožajo svobodo izražanja ter vsebuje jasnejše določbe glede pravic žensk. HRW je izrazil zaskrbljenost zaradi določbe, da lahko nov predsednik republike postane samo musliman. To je v nasprotju s 5. členom, ki določa, da so vsi državljani enaki v pravicah in dolžnostih pred zakonom, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo. Ustavni svet je bil ustanovljena leta 1958, njegova naloga pa je izvajanje sodnih presoj ustavnosti, ki jih sprejme parlament. Ustavni svet ugotovi skladnost zakona z ustavo in zagotovi pravilnost pomembnih volitev in referendumov, obenem pa o predpisih odloča še preden ti začnejo veljati. Sestavlja ga devet članov, vključno s predsednikom. Svoje mnenje o ustavnosti zakona je ustavni svet dolžan podati v roku enega meseca od datuma prejetja zadeve, v nujnih zadevah pa je ta rok skrajšan na 10 dni. Razprave in posvetovanja ustavnega sveta so zaupne narave, člane sveta zavezuje tajnost pri opravljanju svojih nalog tudi po prenehanju njihove funkcije. Izmed svojih članov izberejo dva poročevalca, ki pripravita pisno poročilo o zadevanih vprašanjih. Ob posvetovanju pa lahko svet povabi katerokoli osebo, za katero meni, da bi lahko bila koristna za razjasnitev obravnavane zadeve. 42 Governorati so organizacijske enote države, ki jih vodi guverner in se pojavljajo v več arabskih državah (Tunizija, Irak …). 61 4.5.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Nov predlog oz. osnutek tunizijske ustave je ustvarjalo šest odborov Beneške komisije43 med 13. februarjem in 10. avgustom 2012. Sestavljen je iz preambule, ki pravi, da le-ta izhaja iz temeljnih načel islama, njegovih odprtih in strpnih ciljev ter humanitarnih vrednot, ki temeljijo na kulturni dediščine tunizijskega ljudstva. Navedeno je, da so volitve temelj politične konkurenčnosti in da mora vlada temeljiti na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, pravne države, neodvisnosti sodstva, pravičnosti in odgovornosti za državljane za vse enakopravno. V prvem poglavju se nahajajo splošne določbe, med katerimi je pomemben 1. člen, v katerem je navedeno, da je Tunizija svobodna, neodvisna in suverena država, katere državna vera je islam in uradni jezik arabščina. Človekove pravice in svoboščine, določene v tunizijski ustavi: - svoboda veroizpovedi in svoboda opravljanja verskih obredov (4. člen), enakost pred zakonom (5. člen), pravica do življenja (16. člen), prepoved mučenja (17. člen), svoboda zasebnega komuniciranja, nedotakljivost stanovanja in pravica do varovanja osebnih podatkov (18. člen), pravica do izbire kraja prebivanja in prostega gibanja znotraj države (18. člen), domneva nedolžnosti (20. člen), svoboda ustanavljanja političnih strank, sindikatov in združenj (24. člen), pravica do mirnega zbiranja in demonstracij (25. člen), pravica do dela (26. člen), pravica ustanavljanja sindikatov in pravica do stavke (27. člen), pravica do informacij (28. člen), pravica do izobraževanja (29. člen), akademska svoboda in svoboda znanstvenega raziskovanja (30. člen), pravica do zdravstvene oskrbe (31. člen), pravica do socialne varnosti (32. člen), pravica do življenja v mirnem okolju (33. člen), svoboda mnenja, svoboda izražanja in svoboda medijev (36. člen), pravica do zasebne lastnine (38. člen), prepoved diskriminacije oseb s posebnimi potrebami (39. člen), pravica do kulture (41. člen). (Draft of the Constitution of the Republic of Tunisia, 2013) 43 Beneška komisija je svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih. Ustanovljena je bila maja 1990 in je imela pomembno vlogo pri sprejemanju in oblikovanju ustav po standardih evropske ustavne dediščine. Sestavljena je iz neodvisnih strokovnjakov, ki so si pridobili ugled na podlagi njihovih izkušenj v demokratičnih ustanovah ali z njihovim prispevkom k uveljavitvi prava in politične znanosti. Cilj Beneške komisije je ohraniti tri pomembna načela evropskega ustavnega prava, ta so: vladavina prava, demokracija in človekove pravice. 62 4.5.3 Kršitve človekovih pravic Poročilo State Departmenta za leto 2011 poroča, da je Tunizija ustavna republika. Po odhodu Ben Alija44, ki je državi vladal kar dvajset let, se je začelo novo obdobje spoštovanja človekovih pravic. Prejšnje omejitve glede svobode govora, tiska, zbiranja in združevanja so se v veliki meri končale. Izgnani politični aktivisti in aktivisti za človekove pravice so se vrnili nazaj v državo, politične zapornike so izpustili ter zagotovili zagovornikom človekovih pravic delo brez nadzora vlade ali ustrahovanja. V letu 2011 ni bilo poročil, da bi vlada ali njeni predstavniki storili nezakonite ali samovoljne poboje. Vlada je ratificirala protokol k CAT v juniju 2011. Razmere v zaporih in priporih so različne. HRW je opazila prenatrpanost v nekaterih zaporih, razmere pa so se znatno poboljšale po amnestiji tisočih političnih zapornikov, pridržanih v času Ben Alija. Zapornikom je dovoljen le en družinski obisk na teden, trije obroki na dan, tuš vsak teden, prejemanje hrane s strani družine trikrat na teden in neomejeni obiski pravnega zagovornika. Za leto 2011 ni na voljo informacij o tem, ali so zaporniki imeli dostop do pitne vode, ali obstajajo varuhi človekovih pravic ter ali so se izvajali ukrepi za izboljšanje evidenc in uporabo alternativnih kazni za storilce nekaterih kaznivih dejanj. Po januarski revoluciji je Tunizija prvič dovolila neodvisnim opazovalcem, da obiščejo zapore. Zakon prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, tega pa varnostne sile v praksi niso spoštovale. Nekaj protestnikov in drugih navzočih je bilo samovoljno aretiranih brez sodnih nalogov. Ministrstvo za notranje zadeve nadzira policijo, ki ima za primarno nalogo kazenske pregone v večjih mestih, medtem ko je nacionalna garda odgovorna za obmejno varnost in za kazenske pregone v manjših mestih in na podeželju. Zakon določa, da mora imeti policija nalog za aretacijo osumljenca, razen če je bilo storjeno kaznivo dejanje in je le-to v teku. Kazenski zakonik dovoljuje pripor do šest dni pred zaslišanjem, v tem času pa imajo lahko osumljenca tudi v osamitvi. Priporniki imajo pravico izvedeti razloge za odvzem prostosti pred zaslišanjem in lahko zahtevajo zdravniški pregled. Zakon dovoljuje izpustitev obtožencev proti varščini. V primerih, ko gre za kazniva dejanja, za katera zaporna kazen presega pet let, ali ko gre za državno varnost, lahko pripor traja šest mesecev, ki se jih lahko podaljša na podlagi sodnega naloga še dvakrat po štiri mesece. Zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva, vendar že zgodovinsko izvršilna veja oblasti in predsednik močno vplivata na sodne postopke, zlasti v primerih, ko gre za politične osebnosti. Za obtožence velja domneva nedolžnosti, omogočeno jim je javno sojenje s poroto, pravico imajo, da se posvetujejo z odvetnikom, imajo pa tudi pravico, da predstavijo dokaze in zaslišijo priče, pripada jim tudi pravica do pritožbe. Vojaška sodišča so pristojna za sojenje v primerih, ki vključujejo vojaško osebje in civiliste, ki so obtoženi kaznivih dejanj nacionalne 44 Zine al-Abidine Ben Ali je bil rojen 3. septembra 1936 v Tuniziji. Bil je vojaški oficir in politik, ki je državo vodil med leti 1987 in 2011. Januarja 2011 je po množičnih protivladnih protestih odstopil s položaja in zapustil državo, vodenje pa je prevzel takratni predsednik vlade. Pred tem so v državi zaradi demonstracij uvedli izredne razmere in policijsko uro, prepovedano pa je bilo tudi zbiranje ljudi na javnih mestih. 63 varnosti. V juniju so ratificirali Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča45. Vlada v praksi spoštuje prepoved poseganja v zasebnost posameznika. Po strmoglavljenju dosedanjega voditelja je vlada odstranila veliko omejitev, ki so bile v veljavi na področju svobode govora in tiska. Pod oblastjo Ben Alija je zakon predvideval svobodo zbiranja in združevanja, vendar je njegova vlada v praksi to pravico omejevala. Po odhodu Ben Alija vlada ni omejila registracij in dela zasebnih organizacij, političnih strank ali ženskih organizacij. Razširjena uporaba in dostop do interneta ter socialnih omrežij je botrovala pri olajšanju revolucije med decembrom 2010 in januarjem 2011. Spletne strani, ki so bile blokirane, sedaj niso bile več cenzurirane. Odpravljene so bile vladne omejitve dostopa do verodostojnih poročil, da bi vlada spremljala elektronsko pošto in internetne klepetalnice. Pod Ben Alijem zakon predvideva svobodo zbiranja in združevanja, vendar je prejšnja vlada to pravico v praksi strogo omejila. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, potovanja v tujino ter selitev iz države in vrnitev v domovino. Vlada na splošno te pravice v praksi spoštuje, tesno pa je le-ta sodelovala z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem, prosilcem za azil in drugim osebam, ki pomoč potrebujejo. Ustava zagotavlja državljanom pravico do mirne zamenjave oblasti tako, da državljani to pravico uveljavijo na svobodnih in poštenih volitvah. Po revoluciji je zgodovinsko prevladujoča stranka Constitutional Democratic Rally (RCD) razpadla. Več kot sto političnih strank se je registriralo, da bi sodelovalo na volitvah. Tiste stranke, ki niso dobile akreditacije, so bile zavrnjene zaradi nepopolnih vlog ali zato, ker so bili njihovi programi v neskladju z zakoni, ki prepovedujejo diskriminacijo. Ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, spola, invalidnosti, jezika ali družbenega statusa in vlada na splošno te določbe v praksi spoštuje. Kljub temu se ženske soočajo z velikimi ovirami za njihovo gospodarsko sodelovanje. Kazenski zakonik izrecno prepoveduje posilstvo. Spolni napadi, ki jih spremlja nasilje ali grožnja z orožjem, se kaznujejo s smrtno kaznijo, v drugih primerih posilstev pa je predpisana kazen dosmrtni zapor. Kazni so še hujše, če je žrtev mlajša od 20 let. Ženske se tudi na pravnem področju soočajo z diskriminacijo. Civilno pravo v Tuniziji temelji na Napoleonovem zakoniku, čeprav sodniki velikokrat uporabljajo šeriatsko pravo kot pravno podlago v družinskih sporih in pri dedovanju. Prihaja do dvojnih meril pri delovanju po šeriatskem pravu na podlagi spola in veroizpovedi. Nemuslimanske ženske in njihovi muslimanski možje ne morejo dedovati drug po drugem. Vlada meni, da so vsi otroci iz navedenih zakonskih zvez muslimani. Zakon določa, da imajo delavci pravico do organiziranja, oblikovanja in vključevanja v sindikate. Imajo pravico tudi do stavke, če jo napovejo vnaprej in pridobijo soglasje. Ministrstvo za notranje 45 Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ima kar 128 členov in je bil podpisan na diplomatski konferenci v Rimu 17. julija 1998, veljati pa je začel 1. julija 2002, ko je prejel zahtevanih 60 ratifikacij. Rimski statut je definiral štiri temeljne mednarodne zločine: genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresija. Po Rimskem statutu lahko Mednarodno kazensko sodišče preganja naštete zločine le v primerih, ko država sama ne more ali noče teh zločinov preganjati. 64 zadeve izdaja dovoljenja sindikatom za stavke in demonstracije. Mednarodna organizacija dela in Mednarodna združenje sindikatov menijo, da je obvezno naznanilo stavke velika ovira svobode združevanja. Pravica do stavke velja tudi za javne uslužbence, razen za tiste, ki so na takih delovnih mestih, katerih prekinitev bi ogrozila življenje, varnost ali zdravje prebivalstva. Vlada je v glavnem spoštovala in izvajala Zakon o prepovedi povračilnih ukrepov zoper stavkajoče delavce. Zakon prepoveduje zaposlovanje otrok, mlajših od 16 let. Osebe, ki so mlajše od 18 let, ne smejo delati na delovnih mestih, ki predstavljajo resno grožnjo za varnost, zdravje ali moralo. Delavci v starosti med 14 in 18 leti morajo imeti 12 ur počitka na dan. Kazenski zakonik predpisuje zaporno kazen za izoliranje osebe za prisilno delo. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Tunisia, 2013) Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 za Tunizijo zapisala, da je ta država doživela zgodovinske spremembe. Represivni zakoni v državi so omejili pravico do svobode izražanja, združevanja in zbiranja. Stanje človekovih pravic se je izboljšalo med letom, kar se je najbolj poznalo pri sprejemanju pluralističnega volilnega zakona za izbiro ustavodajne skupščine. Ratificirali so tudi Rimski statut, s katerim je Tunizija postala članica Mednarodnega kazenskega sodišča, in odpravili večino zadržkov glede Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Več kot 106 strank je bilo legaliziranih v duhu arabske pomladi, vključno s Tunizijsko komunistično delavsko stranko in Islamistično stranko. Pod oblastjo Ben Alija sta bila nezakonita tudi Mednarodno združenje za podporo političnih zapornikov in Tunizijsko združenje za boj proti mučenju, ki so pridobila uradna dovoljenja takoj po Ben Alijevemu odhodu. Začasna vlada je ratificirala tudi Mednarodno konvencijo o varstvu vseh oseb pred prisilnim izginotjem, pridružili so se tudi opcijskemu protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem. Začasna vlada je storila nekatere pozitivne ukrepe za to, da bi se preiskovalo kazniva dejanja, ki so bila storjena v času uporov. Prva nova vlada je ustanovila nacionalno komisijo za preiskavo zlorab, ki so bile storjene med protesti. Komisija je identificirala 240 civilistov, ki so bili ubiti v uporih v mestih po vsej državi, večina od njih je umrla pod streli civilistov. Vlada je razglasila uredbo za odreditev odškodnin žrtvam uporov, ki določa mesečno dodeljevanje in prost dostop do javne zdravstvene oskrbe in brezplačnega javnega prevoza za njihove družine. Zakon o združenjih, ki je bil razglašen septembra 2011, odpravlja kaznivo dejanja članstva ali opravljanja storitev v nepriznanih organizacijah. To je bila določba, uporabljena za zapiranje tisočih aktivistov opozicijske stranke. Odpravljen je bil člen, ki določa, da dejavnost, program ali princip stranke ne sme temeljiti na veri, jeziku, rasi, spolu ali na religiji. Nov zakon je precej bolj liberalen, saj odpravlja kaznivost obrekovanja državnih institucij in kaznivost kritiziranja predsednika republike. Kljub temu ohranja obrekovanje kot kaznivo dejanje, ki mu je odpravljena zaporna kazen. Tunizija je dolgo časa veljala za eno najbolj naprednih arabskih držav glede spoštovanja pravic žensk. Sprejetje enakosti med obema spoloma je pogoj za politične stranke, da so lahko izvoljene v ustavodajno skupščino. Kljub temu pa malo političnih strank postavi žensko na prvo mesto svoje liste. Avgusta 2011 je Svet ministrov sprejel osnutek odloka o odpravi zadržka glede CEDAW. Tunizijsko osebno pravo prepoveduje poligamijo in ločitev moškega od svoje žene zgolj z izjavo, da bi tako rad storil. Zakonodaja daje moškim enake pravice kot ženskam 65 glede razveze zakonske zveze in zahtevano je tudi, da razveza poteka v postopku pred sodiščem. Minimalna starost za poroko je 18 let. Še vedno obstaja diskriminacija na področju varstva in vzgoje otrok ter dedovanja. Protesti so v letu 2011 večinoma potekali mirno, kljub temu pa se je zgodilo tudi policijsko nasilje nad protestniki v mesecu maju, ko je policija napadla več demonstratorjev in drugih oseb, jih samovoljno aretirala in neprimerno obravnavala. Državljani Tunizije hočejo uveljaviti pravico do mirnega protestiranja, a jim je ta onemogočena zaradi policijskega nasilništva. Tunizija se sooča s humanitarno krizo zaradi prihoda beguncev in migrantov pri prečkanju meje z Libijo. Mednarodne organizacije, prostovoljci in drugi civilisti so si močno prizadevali odzivati na humanitarne potrebe. Francija je najbližja evropska partnerica Tunizije, čeprav so odnosi med obema državama postali zaostreni v času arabske pomladi, ko so francoske oblasti pokazale odpor do zatiranja demonstrantov. Posebnim poročevalcem Združenih narodov za mučenje in boju proti terorizmu je bil odobren dostop do prostorov za pridržanje, katere je redno obiskoval Mednarodni odbor Rdečega križa. (Human Rights Watch Report 2012, str. 632638). Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da se je v Tuniziji začel proces reform. V tem sklopu je bilo izpuščenih veliko političnih zapornikov, umirile so se omejitve političnih strank in nevladnih organizacij, razpuščen je bil oddelek za državno varstvo, ki je zakrivil veliko zloglasnih mučenj zapornikov. Tunizija je postala pogodbenica novih mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in izvoljena je bila nacionalna ustavodajna skupščina. Kljub vsemu temu, pa se še vedno pojavljajo kršitve človekovih pravic s primeri uporabe prekomerne sile proti protestnikom. Kljub nekaj izboljšavam, se ženske še vedno soočajo z diskriminacijo v zakonodaji in praksi. Smrtna kazen je ostala v veljavi, vendar ni bilo poročil o novi dosojeni smrtni kazni. Predsednik Ben Ali je po 23 letih vladanja pobegnil v Saudsko Arabijo, kjer je pridobil zatočišče. V Tuniziji so pred tem izbruhnili protesti proti njegovi represivni oblasti, v katerih je bilo več kot 200 protestnikov ubitih, veliko je bilo ranjenih. V februarju 2011 je začasna vlada razglasila amnestijo, preko katere je izpustila nekaj političnih zapornikov in ustanovila je tri komisije, ki bodo del procesa reform. To so Visoki komisariat za doseganje ciljev revolucije, političnih reform in demokratične tranzicije, Nacionalni odbor za preiskovanje primerov podkupovanj in korupcije in preiskovalna Komisija o storjenih kršitvah v zadnjem obdobju, katere naloga je, da razišče uboje protestnikov in drugih zlorab s strani varnostnih sil v času protestov. Začasna vlada je tudi spremenila Zakon o združenjih, ki je bil zelo represiven glede ustanavljanja in registriranja združenj. Sedaj je dovoljeno registrirati politične stranke, ki so bile prej prepovedane. Nekdanja vladajoča stranka Ben Alija je bila razpuščena v marcu. Vlada je ratificirala ključne mednarodne pogodbe glede človekovih pravic, vključno z opcijskim protokolom k ICCPR, opcijskim protokolom k CAT, ICCPED in Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča. Prav tako je Tunizija umaknila zadržke glede Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Ustava je bila odpravljena v marcu, medtem ko so drugi zakoni ostali v veljavi. Tem so olajšali omejitve glede izvrševanja človekovih pravic. Med njimi sta Zakon o novinarstvu in Zakon o avdiovizualnih komunikacijah, ki še naprej kriminalizirata obrekovanje, vendar se ga ne kaznuje več z zaporno kaznijo. Zakon o mučenju je bil spremenjen, ker so morali uskladiti opredelitev mučenja v Kazenskem zakoniku z mednarodnim pravom. Ministrstvo za notranje zadeve je 66 naredilo načrt reform policije, vendar to ne vključuje nobenih določb za preiskovanje in zagotavljanje odgovornosti za prejšnje kršitve človekovih pravic s strani policije. Pojavila so se nova poročila o mučenju in grdem ravnanju, vendar se je obseg teh kršitev zelo zmanjšal v primerjavi s prejšnjimi leti. Večina pritožnikov je dejala, da so jih policisti pretepali, ko so bili aretirani med protesti ali ko so bili pridržani na policijski postaji. Vlada je sprejela načelo enakosti med ženskami in moškimi na volitvah, čeprav v praksi na kandidatnih listah še vedno prevladujejo moški. Ženske se še vedno soočajo z diskriminacijo na podlagi zakonodaje in v praksi. Zapostavljene so v zadevah dedovanja in skrbništva nad otroki. Smrtna kazen ostaja v veljavi, vendar v zadnjih letih ni bila dosojena. Tunizija ima ohranjen moratorij na usmrtitve od leta 1991. (Amnesty International Report 2012, str. 338341) Nasreddine Ben Said je bil obtožen kršitve javnega reda, ker je njegov časopis objavil sliko, ki prikazuje Samija Khediro, nemškega nogometaša, ki je po rodu iz Tunizije, kako objema neko golo žensko. Ben Saida in njegova dva urednika je tunizijska policija aretirala februarja 2012. Dva urednika sta bila naslednji dan izpuščena, medtem ko je Said ostal pridržan do obravnave 23. februarja. Obtoženi je trdil, da je dejstvo, da je zadeva sploh prišla na sodišče, napad na svobodo izražanja. (Press Freedom Tested in Tunisian Courts, 2012) Ben Ali je bil spoznan za krivega smrti več protestnikov med državno vstajo, ki je zrušila njegovo diktaturo in navdihnila arabsko pomlad. Tožilci so Alija, ki je bil v izgnanstvu v Saudski Arabiji, zahtevali smrtno kazen zaradi uboja več kot 22 ljudi med upori v tunizijskih mestih. Sojenje je šest mesecev potekalo na vojaškem sodišču, kjer so kar 14 od 23 visokih uradnikov oprostili. Ben Ali je bil obsojen na več kot 66 let zapora zaradi več kaznivih dejanj, tudi zaradi poneverb in trgovanja z drogami. (Zine el Abidine Ben Ali avoids death penalty in Tunisia, 2012) Predsednik republike je prosil Ustavni svet, da preveri splošna načela o napredku in zaščiti invalidnih oseb v smislu njihove skladnosti in združljivosti z ustavo v zadevi TUN-2008-1-001. 6. člen ustave določa enakost glede pravic in obveznosti vseh državljanov pred zakonom, kljub temu pa je možna vzpostavitev pozitivne diskriminacije v imenu nekaterih skupin oseb z namenom učinkovite enakosti v luči narave človekovih pravic. Taka pozitivna diskriminacija pa ne sme vplivati na temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo, ampak mora biti usmerjena v enake možnosti. Predlog zakona določa privilegije, prednosti in izjeme prav za invalidne osebe. Uveden bi bil sistem kvot na področju usposabljanja in zaposlovanja, strukture socialne varnosti glede stroškov za oskrbo, hospitalizacijo ter znižanje davkov za družine, ki imajo otroke s posebnimi potrebami. Svet je menil, da ustava ne prepoveduje pozitivne diskriminacije, obenem pa ni našel nobene neustavnosti tega zakona in je podal pozitivno mnenje glede skladnosti zakona z ustavo. (TUN-2008-1-001, 2013) 4.6 SIRIJA Sirija ali uradno Sirska arabska republika je ena izmed držav v arabskem svetu z glavnim mestom Damask. Znana je kot država, v kateri živijo različne etnične in verske skupine, te so Kurdi, Armenci, Asirci, kristjani in arabski suniti. Slednji tudi predstavljajo večino muslimanskega prebivalstva. Sodobna sirska država je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni. Osamosvojila se je v aprilu 1946 kot parlamentarna republika. Temu so sledili številni vojaški prevrati in poskusi 67 državnih udarov v obdobju med leti 1949 in 1971. Interventni zakon v Siriji med leti 1963 in 2011 je onemogočal ustavno zaščito za državljane in uvedel nedemokratičen način vladanja. Od leta 2000 naprej je državi predsedoval Bashar al Asad, ki je nasledil očeta Hafeza al-Assada, ki je bil na tem položaju od leta 1971. (Syria, 2012) Izvršilno vejo oblasti sestavljajo predsednik, dva podpredsednika, predsednik vlade in Svet ministrov. Ustava določa, da mora biti predsednik musliman, a ne določa islama kot državno religijo. Zakonodajno vejo v Siriji predstavlja enodomni parlament. Po prejšnji ustavi Sirija ni imela večstrankarskih volitev v parlament, saj sta bili dve tretjini sedežev avtomatsko dodeljeni vladajoči koaliciji. (Syria – Constitution, 2013) Sodno vejo oblasti v državi sestavljajo Vrhovno ustavno sodišče, Visok sodni svet, kasacijsko sodišče in ostala državna sodišča. Islamska sodna praksa je glavni zakonodajni vir. Sirski sodni sistem vsebuje elemente francoskih, islamskih in otomanskih zakonov. Sirija ima tri stopnje sodišč. Te stopnje so: sodišča prve stopnje, pritožbena sodišča in ustavno sodišče. Verska sodišča pa obravnavajo vprašanja osebnega in družinskega prava. (Syria, 2012) 4.6.1 Sirska ustava Sirija je v revoluciji med letoma 2011 in 2012 dobila novo ustavo, ki je bila potrjena na referendumu, veljati pa je začela 27. februarja 2012. Novost je ta, da je v veljavi nov člen, ki je uvedel predsedniške volitve in omejil mandat predsednika na sedem let z možnostjo največ ene ponovne izvolitve. Ustava iz leta 2012 je Sirijo pretvorila v polpredsedniško republiko. Sirska ustava je na začetku sestavljena iz uvoda in ostale vsebine in vsebuje 156 členov, ki so razdeljeni v šest delov. V uvodu je zapisano, da je Sirija ponosna na svojo arabsko identiteto in njene prebivalce, ki si prizadevajo za arabsko sodelovanje. Cilja države sta mir in mednarodna varnost, ki ju uresničuje preko pravičnosti in spoštovanja mednarodnega prava. 4.6.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi V 1. členu 1. poglavja z naslovom Splošne določbe je navedeno, da je Sirska arabska republika demokratična država s polno suverenostjo in je nedeljiva, njeni prebivalci pa so del arabskega naroda. Da mora biti predsednik države muslimanske vere je določeno v 3. členu. Ta člen je diskriminatoren do vseh drugih kandidatov, ki pripadajo ostalim verskim ločinam v Siriji. 8. člen v prejšnji ustavi je določal stranko Baat'h kot voditeljico države in družbe. Ta diskriminatoren člen so odpravili in ga nadomestili z novim, kjer je navedeno, da politični sistem v Siriji deluje na načelu političnega pluralizma. Politične stranke in druge skupine lahko sodelujejo v političnem življenju, ampak morajo spoštovati načela nacionalne suverenosti in demokracije. Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v sirski ustavi: - pravica do osebne svobode (33. člen), - prepoved diskriminacije in enakost državljanov pred zakonom (33. člen), - nedotakljivost stanovanja (36. člen), 68 - svoboda telefonskega komuniciranja, poštnih pošiljk in drugih oblik dopisovanja (37. člen), pravica do prostega gibanja po državi (38. člen), pravica do dela (40. člen), svoboda veroizpovedi (42. člen), svoboda tiska in medijev (43. člen), svoboda zbiranja in mirnega demonstriranja ter pravica do stavke (44. člen), svoboda združevanja v sindikate (45. člen). (Translation of the Syrian Constitution Modifications, 2012) 4.6.3 Kršitve človekovih pravic State Department v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da sirski vladi vlada avtoritativni režim predsednika Bašarja al Asada. Asad je bil potrjen leta 2007 na svoj drugi sedemletni mandat na referendumu, ki ni bil pošten in ni ustrezal mednarodnim standardom. Asadov režim temelji na vsesplošni uporabi sile za zadušitev morebitnih protestov, kljub dogovorom v zvezi z načrtom Arabske lige za sodelovanje pri reformah in prenehanju ubijanja civilistov. Najbolj pereči problemi glede človekovih pravic so odsotnost pravice državljanov do mirne spremembe vlade, množični napadi in umori kot sredstvo zastraševanja in nadzora ter odrekanje državljanskih svoboščin, kot so svoboda govora, zbiranja in združevanja. Med letom 2011 je bilo več tisoč poročil o samovoljnih in nezakonitih odvzemih življenj kot posledica vladnih ukrepov proti mirnim protestnikom. HRW je v skladu z drugimi nevladnimi organizacijami zabeležil pričevanja več pripadnikov varnostnih sil, ki jim je bilo ukazano, da morajo streljati na protestnike. Zakon prepoveduje mučenje ali drugo kruto, nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zakon prepoveduje te prakse, kazenski zakonik pa predvideva zaporno kazen do treh let za kršitev teh določb. Lokalne nevladne organizacije so poročale o bistvenem povečanju uporabe mučenja s strani državnih organov v času protestov v marcu 2011. Aktivisti trdijo, da obstaja na stotine primerov mučenj in zlorab zapornikov ter pripornikov, veliko teh zlorab pa ostane tudi neopaženih. Sirski observatorij za človekove pravice (SOHR) je navajal, da je imelo stotine trupel, ki so bili vrnjeni njihovim družinam med letom, znake telesnega mučenja. V zaporih so življenjsko nevarne razmere, še posebno po končanih protestih, ko se je število zapornikov in pripornikov v zaporih skokovito povečalo. Na splošno zapori ne ustrezajo mednarodnim standardom za zdravje in higieno. Objekti nimajo ustreznega prezračevanja, osvetlitve, dostopa do pitne vode in zdrave prehrane ter dovolj velikih spalnih prostorov. Izpuščeni ujetniki velikokrat poročajo, da so dobili bolezni in poškodbe zaradi razmer, ki vladajo v zaporih. Vlada ni zagotovila nobenih statističnih podatkov o številu zapornikov, nevladne organizacije pa poročajo, da so kapacitete zaporov že zdavnaj presežene. Po podatkih nevladnih organizacij imajo zaporniki pravico do pritožbe zaradi neprimernih pogojev ali neprimerne obravnave. Zaporniki, ki so uradno obtoženi kaznivih dejanj, imajo omejen dostop do obiskovalcev, večino obiskov pa pozorno spremljajo varnostni uradniki. Kljub temu pa je veliko oseb pridržanih v osamitvi na neznanih lokacijah brez uradne obtožbe. Vlada je prepovedala neodvisno spremljanje zaporov. Ustava prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje. Situacija je v praksi ravno nasprotna, samovoljne aretacije pa predstavljajo velik problem. Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, vendar so sodišča pod velikih političnim vplivom. V Siriji naj bi bilo 95 % sodnikov pripadnikov ali vsaj tesno povezanih s stranko Ba'ath. Tožene stranke 69 imajo pravico do pravnega zastopanja po lastni izbiri. Sojenja so javna, razen tistih, ko se sodi o mladoletnikih ali spolnih prekrških. Ne poznajo porotnega načina sojenja. Teh pravic ne uživajo vsi državljani enakovredno, ker del družinskega in kazenskega prava temelji na šeriatskem pravu, kjer so ženske velikokrat diskriminirane. Skozi vse leto je vlada ostro kaznovala kritike in demonstratorje. Število političnih zapornikov in pripornikov je težko ugotoviti zaradi pomanjkanja uradnih informacij in ker varnostne službe držijo take podatke samo zase. Zakon prepoveduje posege v zasebnost, družino, dom in zasebne komunikacije, vendar pa Zakon o izrednem stanju daje dovoljenje varnostnim službam, da preiskujejo domove brez nalogov, če gre za vprašanje varnosti. Vlada nadzira pošto tako sirskim državljanom kot tudi tujcem, spremlja tudi internetne komunikacije in elektronsko pošto. Čeprav ustava zagotavlja svobodo govora in tiska, je vlada v praksi to pravico skoraj odpravila. Vlada je ohranila diskrecijsko pravico, da ugotovi, kaj pomenijo nezakoniti izrazi. Posamezniki ne morejo kritizirati vlade javno ali zasebno brez strahu pred povračilnimi ukrepi. Vlada izvaja obsežen nadzor nad lokalnimi tiskanimi in drugimi mediji. Zakon določa stroge kazni za novinarje, ki ne razkrijejo svojih vladnih virov v odgovor na vladne zahteve. Vlada ali stranka Ba'ath ima v lastništvu in upravljanju večino časopisnih hiš, prepovedala je vse publikacije v kurdskem jeziku, čeprav obstajajo poročila, da so se take publikacije pojavile v državi. Vlada ima v lasti tudi večino radijskih in televizijskih postaj in Ministrstvo za informacije pozorno spremlja vse radijske in televizijske novice za zagotavljanje spoštovanja do vladne politike. V državni lasti so skoraj vse založniške hiše. Prepovedane so knjige, ki bi bile na kakršen koli način kritične do vladajočega režima. Vlada je v letu 2011 večkrat omejila dostop do interneta in nadzirala internetne klepetalnice in elektronsko pošto. Posamezniki in skupine ne morejo med seboj komunicirati brez možnosti kaznovanja za mnenja, ki jih izražajo preko spleta. Vsi ponudniki interneta v Siriji redno omejujejo dostop do različnih spletnih strani. Ustava zagotavlja pravico do zbiranja, vendar jo vlada v praksi omejuje. Za demonstracije ali za javno zbiranje več kot treh oseb je potrebno pridobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve. Ustava dopušča zasebna združenja, daje pa tudi pravico vladi, da te dejavnosti omeji. V praksi vlada ves čas omejuje svobodo združevanja z zahtevami za predhodno registracijo in odobritev takih združenj. Vlada lahko zavrne zahtevo za registracijo iz političnih razlogov. Nobena od približno 14 lokalnih organizacij za človekove pravice ne deluje z licenco. Ustava zagotavlja svobodo gibanja, razen če je ta omejena s sodno odločbo ali z zakonom. Vlada v glavnem sodeluje z UNCHR, z agencijo za palestinske begunce na Bližnjem vzhodu in drugimi humanitarnimi organizacijami za pomoč beguncem in prosilcem za azil. Vlada je ponekod po državi ohranila varnostne točke, predvsem v vojaških in drugih zavarovanih območjih. Tujim diplomatom ni dovoljeno potovati po večini države, po nemirih v letu 2011 pa le stežka dobijo dovoljenje za vožnjo zunaj Damaska. Čeprav je državljanom omogočeno prosto potovanje v tujino, vlada to pravico v praksi omejuje. Državljani morajo za selitev ali potovanje v tujino pridobiti izstopni vizum. Vlada prepove potovanje v tujino brez pojasnila, včasih tudi v primerih, ko bi posamezniki radi potovali ven iz države zaradi zdravstvenih problemov. Ženske, starejše od 18 let, imajo pravico do potovanja brez dovoljenja moških sorodnikov, le mož pa lahko vloži prošnjo na Ministrstvo za notranje zadeve, da njegovi ženi prepovejo, da zapusti državo. Osebe, ki so neuspešno iskale azil v drugih državah, katere so bile v preteklosti povezane z Muslimansko bratovščino, so bile po vrnitvi nazaj v Sirijo preganjane. Zakon predvideva kazenski pregon za vse, ki so si poskušali poiskati zatočišče v drugi državi, da bi se na ta način izognili kazni v Siriji. 70 Vlada je omejila poskuse preiskav domnevnih kršitev človekovih pravic in je le redko sodelovala z neodvisnimi opazovalci stanja človekovih pravic, niti ni dovolila oblikovanja domačih organizacij. Posledično torej v Siriji deluje ogromno nezakonitih organizacij za človekove pravice, njihovo število se je pa med protesti še povečalo. Na splošno je vlada zelo nezaupljiva do mednarodnih organizacij za človekove pravice in jim večinoma ne dovoli vstopa v državo. Čeprav ustava določa pravico državljanov do mirnih sprememb svoje vlade z volitvami, v praksi niso imeli te pravice, saj volitve niso bile niti svobodne niti poštene. Zadnje predsedniške in parlamentarne volitve so potekale leta 2007. Lokalne in mednarodne organizacije za človekove pravice so poročale, da volitve niso bile svobodne in da so le služile za potrditev političnega monopola stranke Ba'ath in predsednika Bašarja al Asada. Ustava določa, da je stranka Ba'ath vladajoča stranka in zagotavlja, da ima ta stranka večino v vseh vladnih in drugih združenjih, kot so delavske in ženske skupine. Zakon določa kazenske sankcije za korupcijo, vendar vlada teh določb v praksi ni izvajala. Korupcija je še vedno velik problem v policiji in varnostnih službah. Med letom 2011 je nastalo kar nekaj poročil o tem, da so pazniki zahtevali podkupnine od zapornikov in njihovih obiskovalcev. Družinski člani, ki so plačali višjo podkupnino, so lahko imeli obisk zapornika brez policijskega nadzora. Ustava zagotavlja enake pravice in možnosti za vse državljane in prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, spola, invalidnosti, jezika ali družbenega statusa. Zakon ne izrecno prepoveduje nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Večina takih napadov ni bila prijavljena, žrtve pa nerade poiščejo pomoč zunaj družine zaradi družbene stigmatizacije. Opazovalci so poročali, da ko je nekaj zlorabljenih žensk poskušalo vložiti policijsko poročilo, policija njihovih poročil ni temeljito preučila. Ustava predvideva enake pravice za ženske in moške. Kljub temu pa so ženske diskriminirane na več področjih družbenega življenja. Ločena mati izgubi pravico do skrbništva nad svojimi sinovi, ko ti dosežejo starost 13 let, in nad hčerko, ko ima ta 15 let. Dedovanje je, razen za kristjane, urejeno na podlagi islamskega prava. Muslimanske ženske dobijo polovico dednega deleža moških dedičev. Ženske so aktivno sodelovale v javnem življenju in bile zastopane v večini poklicev. Državljanstvo izhaja izključno iz očeta. Narodnim in etničnim manjšinam je bilo s strani vlade dovoljeno izvajanje tradicionalnih, verskih in kulturnih dejavnosti, čeprav se je kurdsko prebivalstvo še vedno soočalo z diskriminacijo. V letu 2011 je vlada zoper Kurde uporabila manj nasilja in jih je manj zaprla. Zakon določa svobodo združevanja, oblikovanja in ustanavljanja sindikatov, stavko in kolektivna pogajanja. Vendar je vlada postavila določene omejitve, tako da delavci ne morejo ustanoviti sindikatov, ki bi bili popolnoma neodvisni od vlade. Vsi sindikati morajo spadati v generalno federacijo sindikatov (GFTU) pod vodstvom stranke Ba'ath. Zakon prepoveduje stavke, ki bi vključevale več kot 20 delavcev v nekaterih sektorjih, vključno s transporti in telekomunikacijami. Pravica do kolektivnih pogajanj, zaradi tesne povezanosti GFTU z vlado, v praksi ni zaživela. Sindikati javnega sektorja se niso kolektivno pogajali glede vprašanj plač, sodelovali so le njihovi predstavniki s predstavniki delodajalcev skupaj z ministrstvom pri določanju minimalnih plač, delovnih ur in pogojev za zaposlitev v javnem sektorju. Več kot polovico delovne sile predstavljajo samozaposleni delavci, za katere ni omogočena nobena pravna zaščita. Tuji delavci se lahko pridružijo sindikatu, ne morejo pa kandidirati za izvoljene položaje, z izjemo Palestincev, ki so lahko izvoljeni. Zakonodaja ne prepoveduje vseh oblik prisilnega ali obveznega dela in za takšne prakse zaposlijo ogromno žensk iz Indonezije, Somalije in Etiopije, da delajo kot gospodinjske pomočnice. Te se soočajo s prekomernim delovnim časom, z neustreznimi bivališči, z omejitvami komuniciranja ter s psihično in fizično zlorabo. (Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Syria, 2013) 71 Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 Sirijo označila kot represivno policijsko državo. Protesti so se začeli v južnem governoratu Daraa in so se hitro razširili na ostale dele države. Varnostne sile so se na tako stanje odzvale dokaj nasilno, saj je bilo ubitih 3500 protestnikov in na tisoč priprtih, med njimi tudi veliko otrok, mlajših od 18 let. Istočasno je sirska vlada sprejela številne reforme v neuspešnem prizadevanju, da bi zadušili protestna gibanja, ki so v državi ustvarjala izredno stanje. Reforme so vključevale Zakon o medijih in podelitev državljanstva Kurdom. Varnostne sile in druge oborožene skupine so izvajala nasilje nad mirnimi protivladnimi protestniki. Oblast je tako ravnanje zagovarjala kot edini pravilen odziv na oborožene napade terorističnih združb. Prebivalci kraja Daraa so poročali, da so varnostne sile zasedle vse soseske in namestile ostrostrelce na strehe zgradb po mestu. S tem so preprečile prebivalcem premikanje po soseski, saj so ostrostrelci streljali na tiste, ki so poskušali zapustiti svoje domove. Začelo se je obdobje številnih samovoljnih pridržanj s strani varnostnih sil. Med marcem in decembrom 2011 naj bi tako priprli več kot 20.000 ljudi. Veliko pripornikov je mladih moških, ostali so še otroci in ženske. Izpuščeni zaporniki so poročali, da so jih varnostne sile pretepale s palicami, z zvitimi žicami, z elektrošoki in z drugimi napravami. Zasliševalci in varnostniki so jih poniževali, tako da so jim morali zaporniki poljubljati čevlje in govoriti, da je predsednik Bašar njihov Bog. V letu 2011 je umrlo vsaj 105 zapornikov, ki so bili nameščeni v prenatrpanih celicah in ostalih nezadostnih življenjskih pogojih. Oblasti niso podale družinam takih žrtev nobenih informacijah o okoliščinah, v katerih so umrli njihovi bližnji. Sprožili niso nobene preiskave o krivcih za tako stanje, družine umrlih zapornikov pa so celo morale podpisovati izjave, da so njihove sorodnike ubile oborožene tolpe ter da ne bodo imeli javnih pogrebov v zameno za izročitev žrtvinega trupla. Sirske oblasti so v veliko primerih onemogočala protestnikom dostop do zdravstvenih storitev, tako da se reševalci niso mogli prebiti do ranjenih in jim pomagati. Varnostne sile so nekaj poškodovanih protestnikov aretirale kar v bolnišnicah, zato je veliko ranjenih poiskalo medicinsko pomoč v zasilnih bolnišnicah na terenu. Več sto aktivistov je bilo aretiranih v mesecu marcu zaradi njihovega sodelovanja z mediji ali pomoči pri organiziranju protestov. Če varnostne sile niso mogle najti iskanega aktivista, so pridržale člane njegove družine. V Siriji so se zgodile številne reforme, ki naj bi liberalizirale politični sistem in povečale svobodo medijev. Julija je predsednik Asad izdal odlok o odobritvi novega zakona na področju političnih strank. Sirska ustava zagotavlja enakost obeh spolov, posledično je tudi veliko žensk aktivnih v javnem življenju. Zakonodaja na področju osebnega statusa in kazenski zakonik še vedno diskriminirajo ženske v primerih porok, ločitev, skrbništva nad otroci in dedovanja. Medtem ko kazenski zakonik ne oprošča več storilcev zločinov iz časti, pa še vedno daje sodnikom možnost zmanjšanja kazni, če je kaznivo dejanje storjeno iz časti. Zakon iz leta 1969 preprečuje sirskim ženskam, ki so se poročile s tujcem, da bi državljanstvo prenesle na svoje otroke ali zakonca. (Human Rights Watch Report 2012, str. 624630). Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovil, da so v Siriji vladne sile še vedno uporabljale smrtonosno in prekomerno silo proti mirnim protestnikom, ki so na ulicah zahtevali padec režima. Oblasti niso izvedle neodvisnih preiskav glede domnevnih nezakonitih pobojev, mučenj ali drugih kršitev človekovih pravic. Kot odziv na proteste je predsednik Bašar al Asad napovedal razne reforme. Ukinil je nepošteno Vrhovno varnostno sodišče, ki je na zaporno kazen obsodilo tisoče kritikov in nasprotnikov vlade, in odredil, da morajo pripadniki kurdske manjšine prejeti sirsko državljanstvo. Obenem je izdal odlok, s katerim omogoča pridržanje brez obtožb in sojenja do dveh mesecev. V marcu je Svet ZN za človekove pravice ugotovil, da so se v Siriji zgodila kazniva dejanja proti človeštvu. V avgustu je bila ustanovljena neodvisna mednarodna preiskovalna komisija, ki je izrazila 72 zaskrbljenost, da so sirske vojaške sile krive za številne poboje, mučenja, posilstva, samovoljne aretacije in prisilna izginotja v državi. Sirske oblasti so zavrnile vstop v državo mednarodnim medijem in neodvisnim organizacijam za človekove pravice. Svoboda izražanja, zbiranja in združevanja je ostala strogo omejena, kljub odpravi izrednega stanja ter uveljavitvijo zakonov, ki dovoljujejo mirne proteste in registracijo političnih strank. Varnostne sile so aretirale na tisoče ljudi v povezavi s protesti v državi. Stotine ljudi so bile žrtve prisilnih izginotij in mučenj. Nekdanji zaporniki niso mogli potovati v tujino zaradi administrativnih prepovedi. Zaradi protestov in mednarodnega izraza zaskrbljenosti s stanjem v državi je predsednik al Asad izdal pet ločenih amnestij, v katerih je izpustil zapornike, povezane s protesti, in člane prepovedane muslimanske bratovščine. Varnostne sile so pripornike mučile in z njimi grdo ravnale, saj so skušale iz njih pridobiti prisiljena priznanja. V priporih je zabeležen porast smrtnih primerov, umrlo naj bi več kot 200 ljudi. Za ta dejanja ni odgovarjal nihče. Člani kurdske manjšine, ki predstavljajo eno desetino sirskega prebivalstva, se še naprej soočajo z diskriminacijo, vključno s pravnimi omejitvami uporabe svojega jezika in kulture. Bili so tudi brez državljanstva, dokler jim predsednik al Asad ni z odlokom podelil sirskega državljanstva. Ženske so v praksi še vedno diskriminirane na podlagi zakonodaje. Kazenski zakonik je bil spremenjen z uredbo o povečanju minimalnih kazni za umor in ostale nasilne zločine proti ženskam v imenu ''časti''. Odlok je določil tudi najmanj dve leti zaporne kazni za posilstvo ali drug spolni napad, prej so bili posiljevalci oproščeni kazenskega pregona, če so se poročili s svojo žrtvijo.(Amnesty International Report 2012, str. 324328) 4.7 OMAN Oman je absolutna monarhija, v kateri vlada sultan. Oman je ena izmed najbolj razvitih in stabilnih držav arabskega sveta. Glavno mesto je Muškat. Večina prebivalstva pripada različnim ločinam islamske vere, manj kot 5 % pa predstavljajo nemuslimanske verske skupnosti. Sultanat je dedna monarhija. Sultan ima izključno pristojnost za sprejemanje zakonov s kraljevo uredbo. Council of Ministers šteje 29 članov in svetuje sultanu o vladnih odločitvah. Dvodomni parlament je sestavljen iz zgornjega doma, ki je sestavljen iz 71 članov, ki jih imenuje sultan in ima le posvetovalno pristojnost, ter iz spodnjega doma, ki ima 84 članov, ki so izvoljeni na splošnih volitvah vsake štiri leta. Ta organ ima pooblastilo za pripravo zakonodaje in je podrejen sultanu. Glavne težave Omana na področju človekovih pravic so bile nezmnožnost državljanov, da spremenijo svojo vlado, omejitve svobode govora in diskriminacija žensk. (Oman, 2013) 4.7.1 Ustava Omana Temelj pravnega sistema je Temeljni statut Omana, ki je bil sprejet leta 1996. Njegova funkcija je kot ustava za kakšno drugo državo. Statut določa kraljevo nasledstvo, definira predsednika 73 vlade, določa dvodomni zakonodajni organ in zagotavlja osnovne državljanske svoboščine državljanov. Statut je bil leta 2011 spremenjen kot posledica številnih protestov. Sultan je moral med drugim izpeljati tudi reorganizacijo kabineta ministrov, povečati plače in dodeliti več štipendij za študij v tujini. Sprememba temeljnega statuta se je zgodila 19. oktobra 2011 in daje obema domovoma parlamenta večjo vlogo v zakonodajnem postopku. Prej je bil za ta postopek odgovoren kabinet ministrov, sedaj pa morajo samo pripraviti osnutke zakonov, ki gredo v obravnavo svetu, ki jih pregleda in spremeni, še preden jih predložijo sultanu. Svetu so bile dodeljene nove pristojnosti, kot je pregled osnutka letnega proračuna. Imenovan bo tudi naslednji sultan, katerega ime bo državna skrivnost in bo vodil državo v primeru, če se vladajoča družina ne bi mogla dogovoriti v treh dneh po sultanovi smrti o tem, kdo bo naprej vodil državo. (Riyadh Al Balushi, Oman: Statute of State Amended Following Shura Council Elections, 2011) 4.7.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Seznam človekovih pravic je zajet iz Temeljnega statuta iz leta 1996, saj se je s spremembo statuta leta 2011 vsebinsko spremenilo le področje državnih institucij in njihove sestave. Temeljni statut se začne s preambulo, ki ji sledi prvi del o državnem sistemu. V 1. členu je navedeno, da je Sultanat Oman neodvisna, arabska, islamska in suverena država. V naslednjem členu je islam definiran kot državna vera in šeriatsko pravo kot podlaga vse zakonodaje. V Temeljnem statutu so opredeljene: prepoved obveznega dela (12. člen), načelo enakosti s prepovedjo diskriminacije na podlagi barve kože, verskega prepričanja, jezika, spola, pripadnosti ali socialnega statusa (17.člen), - osebna svoboda (18. člen), - prepoved mučenja ali ponižujočega ravnanja (20. člen), - domneva nedolžnosti (22. člen), - nedotakljivost stanovanja (27. člen), - svoboda opravljanja verskih obredov, če ti ne motijo javnega reda in miru ter niso v konfliktu s sprejetimi standardi vedenja. Ti obredi se ne smejo izvajati v zasebnih domovih, ampak samo na področjih, ki jih je za ta namen določil sultan (28. člen), - svoboda mišljenja in izražanja (29. člen), - svoboda poštnih, telegrafskih, telefonskih in drugih oblik komunikacije (30. člen), - svoboda tiska (31. člen), - pravica do zbiranja (32. člen), - svoboda združevanja (33. člen). (Oman Constitution, 2012) - Kot odziv na demonstracije so v začetku leta 2011 sprejeli resne omejitve glede svobode govora in združevanja v Omanu. 4.7.3 Kršitve človekovih pravic State Department poroča, da za leto 2011 ne obstajajo poročila, kjer bi bilo navedeno, da so vlada ali njeni zastopniki zakrivili samovoljne ali nezakonite poboje. 74 Čeprav zakonodaja prepoveduje mučenje in druga kruta, nečloveška in ponižujoča ravnanja ter kaznovanja, pa Amnesty International poroča o nasilju nad pridržanimi protestniki v zaporih. Zapori in priporni prostori na splošno ustrezajo mednarodnim standardom. Zapornikom in pripornikom so bili dovoljeni obiski in imajo pravico do verskih obredov. Zakon je dovolil obiske neodvisnim opazovalcem človekovih pravic, obenem pa so tudi nacionalne organizacije za človekove pravice začele redno obiskovati njihove zapore in kontrolirati razmere v njih. Zaporniki imajo povečini dostop do pitne vode. Zakon prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, vlada pa te določbe v praksi spoštuje. Zakon ne zahteva, da mora policija pridobiti nalog, preden aretira posameznika, ampak določa, da mora policija ali izpustiti osebo ali predložiti zadevo državnemu tožilcu. Za večino kaznivih dejanj mora državni tožilec uradno aretirati ali izpustiti osebo v 48 urah pripora. Oblasti tako obvestijo pripornika o obtožbah zoper njega. Priporniki so običajno imeli hiter dostop do odvetnika po svoji izbiri, država pa je tudi zagotovila zagovornike za revne državljane, ki si letega niso mogli privoščiti. Oblasti so pripornikom večinoma omogočile stike z družino. Za kazniva dejanja, ki so povezana s terorizmom ali z državno varnostjo, nov zakon določa, da lahko policija pridrži osumljenca do 30 dni. Sodnik lahko odredi pridržanje za 14 dni, da se omogoči preiskava. Čeprav zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva, lahko sultan deluje kot pritožbeno sodišče in uveljavi svojo moč pomilostitve kot predsednik vrhovnega sodnega sveta, ki je v državi najvišji pravni organ, pristojen za pregled vseh sodnih odločb. Zakon določa pravico do poštenega sojenja in priznava domnevo nedolžnosti. Državljani in zakoniti prebivalci, ki nimajo državljanstva, imajo pravico do javnega sojenja, razen če sodišče odloči, da se bo sojenje odvilo za zaprtimi vrati v interesu javnega reda ali morale. Tožene stranke imajo pravico, da so navzoče, da se pravočasno posvetujejo z odvetnikom, da predložijo dokaze in soočijo priče. Sodišča zagotavljajo javne odvetnike za revne zapornike ter jim nudijo pravno obrambo. Tožene stranke in njihovi odvetniki so na splošno imeli dostop do vladnih dokazov v zvezi s svojimi primeri. V nasprotju z zakonom nekateri sodniki občasno diskriminirajo ženske tožene stranke, ker zahtevajo, da se pojavijo na sodišču z možem ali očetom. V takšnih primerih lahko ženske poiščejo zadoščenje s pomočjo tožb na sodišču. Zakon ne zahteva, da mora policija pridobiti nalog za preiskavo pred vstopom v posameznikovo domovanje, vendar pogosto pridobijo ta soglasja z državnega tožilstva. Vlada spremlja zasebne komunikacije, vključno z nadzorom mobilnih telefonov, elektronske pošte in interneta. Ministrstvo za notranje zadeve zahteva, da morajo državljani pridobiti dovoljenje, če se hočejo poročiti s tujci. Zakon predvideva omejeno svobodo govora in tiska. Vlada je v glavnem te pravice v praksi omejevala. Novinarji in pisci v svojih delih izvajajo samocenzuro. Zakon prepoveduje kritiko sultana v kakršni koli obliki ali mediju. Prepovedana so besedila, ki vodijo v javno nestrirnjanje, kršijo varnost države ali zlorabljajo človekovo dostojanstvo in so škodljive za varnost posameznikov. Sodišča te zakone razlagajo tako, da je nezakonito žaliti vse javne uslužbence in je zakonito storilce takih kaznivih dejanj za to preganjati. Oblasti dovoljujejo omejeno kritiko glede notranjih in zunanjih zadev v časopisih in revijah v zasebni lasti. Radijske in televizijske postaje, ki so v državni lasti, ne predvajajo politično spornih vsebin. Zakon predvideva omejeno svobodo zbiranja, vlada pa to pravico omejuje tudi v praksi. Zagotovljena je tudi svoboda združevanja za zakonite cilje in na ustrezen način. Svet ministrov v praksi omejuje pravico do združevanja s prepovedmi delovanja združenj, katerih aktivnosti se štejejo kot škodljive za družbeni red oz. niso primerne. Omejujejo jih tudi, da jim ne podelijo licenc, ker jih obravnavajo kot grožnjo prevladujočim družbenim in političnim pogledom ali interesom države. Združenja se morajo registrirati pri Ministrstvu za socialni razvoj, ki odobri vse društvene predpise. Povprečen čas, ki je potreben za registracijo, je približno dve leti, čeprav bi 75 lahko postopek trajal tudi samo dva meseca. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države in vrnitve v domovino, vendar vlada te pravice v praksi ne spoštuje. V državi ni bilo vladne omejitve notranjega prevoza za vse prebivalce in državljane. V letu 2010 je bila s strani vlade odpravljena zahteva, da mora poročena ženska pridobiti moževo soglasje, preden prejme potni list. Tujci, ki delajo v državi, morajo pridobiti izhodni vizum s strani njihovega delodajalca pred odhodom v tujino. Otrok ima državljanstvo Omana, če je oče državljan Omana, če je mama državljanka Omana in je oče neznan ali če je otrok neznanih staršev najden v državi. Zakon določa, da lahko odrasla oseba postane državljan z zahtevo za državljanstvo in ob pogoju 20 letnega prebivanja v državi ali 10 letnega prebivanja, če je ženska poročena z moškim državljanom. Oseba, ki zaprosi za državljanstvo, se mora najprej odreči prejšnjemu državljanstvu. Zakon ne zagotavlja pravice državljanom, da bi spremenili svojo oblast. Sultan ima popolno pristojnost glede vseh domačih in tujih vprašanj. Zakon ne dovoljuje obstoja političnih strank. V zakonu so določene kazenske sankcije za uradno korupcijo in vlada te določbe v praksi izvaja učinkovito. Vlada je dovolila delo v državi številnim mednarodnim organizacijam, vključno s Svetovno zdravstveno organizacijo ter z Mednarodno organizacijo dela. Nacionalna komisija za človekove pravice, ki jo financirata vlada in sama komisija, je sestavljena iz članov iz javnega, zasebnega in akademskega sektorja. Ti poročajo sultanu preko državnega sveta o stanju človekovih pravic v državi. Zakon prepoveduje diskriminacijo državljanov glede na spol, narodnost, raso, jezik, vero, kraj bivanja in družbeni razred. Vlada na splošno izvaja določbe o prepovedi večine oblik diskriminacije, razen tistih o diskriminaciji žensk. Kazenski zakonik inkriminira posilstvo kot kaznivo dejanje z zagroženo zaporno kaznijo do 15 let zapora, ne inkriminira pa zakonskega posilstva. Kljub pravnemu in socialnemu napredku, pa nekatere pravne institucije diskriminirajo ženske pri imenovanjih ministrov, veleposlanikov ali visokih uradnikov vlade. Zakon daje prednost moškim dedičem pri razsojanju dediščine. V primeru ločitve je žensko pričanje enako kot polovica pričanja moškega. Ženske, ki so poročene s tujci, svojega državljanstva ne morejo prenesti na svojega otroka in ne smejo vzdrževati svojega moža tujca. Nepismenost pri ženskah, ki so starejše od 45 let, je ovira za njihovo sposobnost, da se pozanimajo o svojih pravicah, da konkurenčno sodelujejo na trgu delovne sile in da imajo sposobnost ravnati s svojim imetjem. Vladna politika ženskam zagotavlja enake možnosti za zaposlovanje. Zakon priznava delavcem pravico do ustanavljanja sindikatov. Pripadnikom oboroženih sil, pripadnikom drugih varnostnih institucij, vladnim uslužbencem in domačim delavcem je prepovedano ustanavljanje ali pridruževanje sindikatom. Vlada omejuje sindikalne dejavnosti. Zakon dovoljuje le eno Splošno zvezo sindikatov. Sindikati morajo obvestiti vlado vsaj en mesec pred sindikalnim sestankom. Delavci imajo pravico do stavke v skladu z določenimi zahtevami. Potrebna je večina zaposlenih za odobritev stavke in obvestilo je treba dati delodajalcem tri tedne pred predvidenim datumom stavke. Do stavk je prišlo večkrat in so se kmalu rešile, tudi z vladnim posredovanjem. Zakon omogoča sklepanje kolektivnih pogodb. Predpisi zahtevajo, da delodajalci sodelujejo v teh pogajanjih o pogojih za delo in zaposlitev, vključno s plačami in z delovnimi urami. V primerih, ko ni sindikata, lahko kolektivna pogajanja potekajo med delodajalcem in petimi predstavniki, ki jih izberejo delavci. Delodajalec ne sme zavrniti nobenega od izbranih predstavnikov. 76 Zakon prepoveduje prisilno ali obvezno delo. Nekateri moški in ženske iz južne in jugovzhodne Azije so k temu prisiljeni, ker so se prostovoljno vselili v državo, da bi delali kot gospodinjske pomočnice ali nizko kvalificirani delavci v gradbeništvu in kmetijskem sektorju. Zakon prepoveduje tudi vsakršno delo otrok. Najnižja starost za zaposlovanje je 15 let, za nekatere nevarne poklice pa tudi 18 let. (Country Reports on Human Rights for 2011 – Oman) Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 zapisala, da so državni organi v Omanu na splošno spoštovali pravico do svobode izražanja, čeprav še vedno ni dovoljeno kritiziranje kraljeve družine. Novinarji, ki so v svojih člankih izražali podporo protestom, so bili velikokrat aretirani. Vlada je postavila omejitve glede svobode zbiranja in združevanja tako v praksi kot v zakonodaji. V februarju je veliko ljudi protestiralo na ulicah in zahtevalo več delovnih mest, konec korupcije in odpustitev koruptivnih visokih uradnikov. Policija je najprej samo spremljala mirne demonstracije, potem pa uporabila solzivec in gumijaste naboje ter napadla več tisoč protestnikov. Oblasti v Omanu na splošno spoštujejo pravico do svobode izražanja in dovoljujejo številnim neodvisnim organizacijam svobodno delovanje. Več aktivistov za proteste je poročalo, da so jih neznani napadalci in varnostne sile ustrahovali, jim grozili in jih fizično zlorabili. Aktivistom grozijo tudi preko elektronske pošte in drugih sporočil iz anonimnih virov zaradi kritiziranja vladnih uslužbencev. V letu 2011 je Generalni direktorat za civilna stanja nadaljeval svojo politiko omejevanja imen za novorojenčke, ki morajo biti izbrana iz zbirke podatkov, ime, ki ni v tej bazi, pa lahko zavrnejo. Novorojenček, katerega ime je bilo zavrnjeno, ne more pridobiti rojstnega lista, dokler njegovi starši ne izberejo primernega imena. Aktivisti poročajo, da je bil pritožbeni postopek v teh zadevah nejasen in zelo dolg. 17. člen ustave uradno prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola in oblasti si prizadevajo, da bi bile ženske zastopane na najvišjih vladnih položajih. Družinske zadeve se obravnavajo na verskih sodiščih, v katerih odločajo sodniki po svoji interpretaciji islamskega prava. Posamezniki ne morejo zahtevati sojenja na podlagi civilnega zakonika. Družinski zakonik na splošno diskriminira ženske na področju razveze zakonske zveze, dedovanja, skrbništva nad otroki in v teh zadevah daje moškim privilegiran status. ZDA in Velika Britanija zagotavljajo Omanu pomembno gospodarsko in vojaško pomoč, da lahko vzdržujejo vojaška oporišča. (Human Rights Watch Report 2012, str. 609612). Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovil, da je policija uporabila prekomerno silo nad mirnimi protestniki. Oblasti so zaostrile omejevanje svobode izražanja. Ženske se še naprej spopadajo z diskriminacijo na podlagi zakonodaje in v praksi. V januarju so ljudje protestirali proti visokim življenjskim stroškom in pomanjkanju zaposlitvenih možnosti ter pozvali k političnim reformam in odstopu vlade. Sultan se je na te očitke odzval z dvigom minimalne plače, večjimi prejemki za brezposelne, zamenjavo nekaj ministrov ter obljubo, da bo ustvaril veliko novih delovnih mest. Oktobra 2011 so oblasti spremenile 26. člen Zakona o medijih tako, da so prepovedale vse objave v kakršnih koli sredstvih, ki bi lahko vplivale na varnost države ali na njene vojaške in varnostne organe. Najvišja kazen za taka dejanja sta dve leti zapora ter denarna kazen. Ženske se soočajo z diskriminacijo glede osebnega statusa, zaposlitve in na nekaterih drugih področjih. (Amnesty International Report 2012, str. 261262) 77 Množica je bila v Omanu 14. marca 2013 obtožena nemirov in povzročanja škode na javnem premoženju. Vsi obtoženi so bili izpuščeni po plačani varščini. Sodišče je na 1. stopnji obsodilo okrog 21 ljudi zaradi nemirov in 4 oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov. Prisodili so jim zaporne kazni od enega leta do petih let in jih kaznovali še z denarno kaznijo od 300 do 1300 riyahov. Sedaj obtoženi čakajo na odločitev glede pritožbe na višje sodišče. (Oman court gives prison term in rioting case, 2013) Borca za človekove pravice in blogerja Saeed Jaddada so aretirali 14. januarja 2013, nato pa ga 22. januarja zaslišali brez prisotnosti odvetnika. V tem obdobju je bil pridržan v samici. Obtožen je bil spodbujanja spopadov, napeljevanja k demonstracijam ter nemirov, ki spodkopljejo ugled države in škodujejo ugledu varnostnih sil v državi. Novinarji brez meja obžalujejo njegovo aretacijo in menijo, da je bil pripor nerazumen. Takšne prakse naj ne bi bile v skladu z ustavo sultanata in podpisanih mednarodnih pogodb. (Flurry of prosecutions and convictions in Oman, 2013) 4.8 ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI Abu Dhabi in Dubaj sta se odločila, da bi lahko oblikovala zvezo med obema emiratoma ter sestavila ustavno besedilo, nato pa bi pozvala vladarje ostalih petih emiratov, da se skupaj sestanejo. Dogovorila sta se, da bo ustava napisana do 2. decembra 1971. Takrat je četverica emiratov pristopila k zvezi, ki se je sedaj preimenovala v Združene arabske emirate. Ras alKhaimah se je pridružil leto pozneje. (United Arab Emirates, 2013) Združeni arabski emirati so sestavljeni iz sedmih emiratov: Abu Dhabi, Dubaj, Umm Al Quwain, Fujairah, Ajman, Sharjah in Ras Al Khaimah. Prestolnica je Abu Dhabi, ki je tudi politično in kulturno središče. Uradni jezik je arabščina, državna vera pa islam, kot pri večini arabskih držav. Sodni sistem sestavljajo civilna in šeriatska sodišča. Slednja imajo pristojnost izključno za odločanje o družinskih sporih, o razvezi, dedovanju, skrbništvu nad otroci ter glede zlorab otrok. Zakonodajno vejo oblasti predstavlja enodomni državni svet, ki je sestavljen iz 49 članov, od teh jih 20 imenujejo voditelji držav, 20 pa jih je izvoljenih za štiriletni mandat. Zadnje volitve so potekale 24. septembra 2011. (United Arab Emirates, 2012) 4.8.1 Ustava Združenih arabskih emiratov Začasna ustava Združenih arabskih emiratov je začela veljati 2. decembra 1971 in je bila dokončno sprejeta maja 1996. Ustava vsebuje 151 členov, ki so razdeljeni v deset poglavij. Sodnik Adi Bitar, avtor prve ustave, je s svojim delom postavil prvi začasen politični in pravni okvir Združenim arabskim emiratom. Namen ustave je bil določiti politično in ustavno organizacijo države ter pojasniti razlog za nastanek zveze emiratov. Osem let kasneje so pripravili osnutek trajnejše ustave, posledica katerega je vzpostavitev enotnega vojaškega in sodnega sistema. Sprva je Dubaj zelo nasprotoval združitvi vojaških sil in zavrnil udeležbo na seji vrhovnega sveta Unije. (Constitution of U.A.E., 2013) 4.8.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v ustavi Preambula se nahaja na začetku ustave in govori o želji vseh sedmih emiratov, da bi se med seboj združili in na ta način s sodelovanjem spodbujali večjo stabilnost, boljše življenje in 78 pomembnejši mednarodni status emiratov. Z ustavo hočejo z zvezno, s suvereno in samostojno državo sodelovati z ostalimi državami, še posebej z državami članicami Združenih narodov, da bi z vzajemnim spoštovanjem zadovoljevali skupne interese in koristi. (Constitution of U.A.E., 2013) V 1. členu je navedeno, da so Združeni arabski emirati neodvisna, suverena in zvezna država. Unija je sestavljena iz sedmih emiratov. Uradna vera v Združenih arabskih emiratih je islam, šeriatsko pravo pa glavni pravni vir. Glavni cilji ZAE so vzdrževanje svoje suverenosti in neodvisnosti, vzdrževanje varnosti in stabilnosti, obramba zoper vsako nasilje zoper državo ali njene državljane, varstvo pravic in obveznosti za državljane, doseganje sodelovanja med emirati za njihovo skupno korist in blaginjo ter zagotavljanje boljšega življenja za vse državljane. V ustavi so definirane naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine: enakost, socialna pravičnost, varnost in zaščita in enake možnosti za vse državljane (14. člen), - enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije na podlagi rase, narodnosti, socialnega statusa ali verskega prepričanja (25. člen), - osebna svoboda in prepoved mučenja ter grdega ravnanja (26. člen), - prepoved fizične ali moralne zlorabe obtožencev (28. člen), - svoboda govora (29. člen), - svoboda mnenja in izražanja (30. člen), - svoboda komuniciranja preko pošte, telegrafa ali drugih komunikacijskih sredstev (31. člen), - svoboda verskega udejstvovanja (32. člen), - svoboda zbiranja in združevanja (33. člen), - svoboda izbire poklica in prepoved prisilnega dela (34. člen). (Constitution of the United Arab Emirates, 2012) - ZAE so ena najbolj liberalnih držav na Bližnjem vzhodu. Kljub temu pa ta država ni podpisnica številnih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah; ni podpisnica ICCPR, ICESCR, CAT in CMW. Sedemčlanski vrhovni svet izmed svojih članov izvoli predsednika in podpredsednika za mandat petih let, ta predsednik pa nato imenuje predsednika vlade in njegov kabinet. Abu Dhabi in Dubaj sta edina emirata, ki imata pravico veta. Politične stranke so v zvezi prepovedane. Ustava ZAE zagotavlja številne človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so enakost pred zakonom, svoboda gibanja, domneva nedolžnosti v sodnih postopkih, nedotakljivost stanovanja, svoboda govora, svoboda komuniciranja, svoboda združevanja in zbiranja ter svoboda veroizpovedi. 4.8.3 Kršitve človekovih pravic Ameriški State Department v svojem poročilu za ZAE za leto 2011 ugotavlja, da se organi v državi tako na zvezni kot na lokalni ravni borijo za večje varstvo človekovih pravic na različne načine. Odbor v ZAE, ki ga sestavljajo predstavniki večine ministrstev in vladnih ustanov v sodelovanju s predstavniki civilne družbe in nevladnih organizacij, je izdal Poročilo o stanju 79 človekovih pravicah v Združenih arabskih emiratih. Le-tega so predložili Svetu ZN za človekove pravice leta 2008. Poročilo kaže prizadevanja na področju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin: prizadevanje za urejanje odnosov med delodajalci in delavci, ki naj bi bilo v skladu z mednarodnimi standardi, zagotavljanje več mehanizmov za varovanje človekovih pravic v skladu z mednarodnimi dokumenti in zakonodajo, usklajevanje državnih pričakovanj v zvezi z oblikovanjem nacionalnih interesov in prizadevanja za izobraževanje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, prizadevanja za večjo vlogo žensk v družbi s sodelovanjem njihovega znanja in sposobnosti. (United Arab Emirates, 2009) Državljani lahko svoje pomisleke glede njihovih voditeljev izrazijo neposredno, s pomočjo tradicionalnih posvetovalnih mehanizmov, ki se imenujejo Majils. Gre za nekakšno obliko foruma. Zvezni državni svet je posvetovalno telo, ki je sestavljeno iz 40 predstavnikov, dodeljenih proporcionalno z vsakim emiratom na podlagi števila prebivalcev. Tri glavna pereča vprašanja glede človekovih pravic so: Nezmožnost državljanov zveze, da spremenijo svojo vlado. Omejitev civilnih pravic državljanov (svobode govora, svobode tiska, svobode združevanja in zbiranja). Pomanjkanje neodvisnosti sodstva. (Country Report on Human Rights Practices for 2011 – United Arab Emirates, 2013) Za leto 2011 ni bilo poročil, da bi vlada zakrivila samovoljne ali nezakonite poboje in izginotja. Ustava prepoveduje mučenje in drugo kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Poročil o mučenju v ZAE ni bilo, obstajajo le policijska poročila o brutalnem ravnanju zaporniškega paznika. Razmere v zaporih se med emirati močno razlikujejo. Zapornikom so bili omogočeni obiski in dostop do pitne vode. Nevladne organizacije in Mednarodni odbor Rdečega križa sta imela dostop do opazovanja razmer v zaporih v Dubaju in Abu Dhabiju. Ustava prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, kljub temu pa poročajo, da je vlada pridržala osebe v uradnem priporu brez obtožnice ali predhodne sodne obravnave. Zakon dovoljuje neomejena zadržanja na skrivnih lokacijah brez možnosti pritožbe. Ministrstvo za notranje zadeve nadzira policijske urade v vseh sedmih emiratih. Vse policijske sile so uradno oddelki ministrstva in v praksi delujejo s precejšnjo avtonomijo. Policijske sile so odgovorne za notranjo varnost, zvezne oborožene sile pa za zunanjo varnost. Policija mora v 48 urah o aretaciji obvestiti javnega tožilca, ki mora nato v naslednjih 24 urah ugotoviti, ali aretiranega obtoži, izpusti ali ga še naprej pridrži. V praksi se tožilec ne odloči vedno v 24 urah, čeprav policija svoj 48 urni rok spoštuje. Tožena stranka ima pravico do odvetnika, ko policija zaključi svojo preiskavo. Vlada lahko določi zagovornika po lastni presoji za revne stranke, ki so obtožene za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen od treh do petnajstih let. Zakon zahteva, da mora vlada obtoženemu zagotoviti odvetnika v primerih, ko mu grozi dosmrtna ječa ali smrtna kazen. Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, vendar so v praksi odločitve sodišč še vedno pod političnim vplivom in nepotizmom. Obtoženci veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana. 80 Ustava zagotavlja pravico do javnega sojenja, razen v primerih nacionalne varnosti ali kjer sodnik meni, da je ogrožena javna morala. Tožene stranke imajo pravico biti navzoče na svojem sojenju in imajo pravico do zagovornika. Vsi sodni postopki potekajo v arabščini. Ustava prepoveduje vstop v zasebno domovanje brez dovoljenja lastnika, razen če ima policija nalog v skladu z zakonom. Ustava zagotavlja tudi svobodo dopisovanja, komunikacij preko telegramov in drugih sredstev komuniciranja. Kljub temu poročajo, da je vlada cenzurirala nekaj mednarodne pošte, spremljala odhodno pošto in elektronske oblike komunikacij brez sodnega dovoljenja. Šeriatsko pravo prepoveduje muslimanskim ženskam, da bi poročile nemuslimane. Ustava zagotavlja svobodo govora in tiska, vendar pa zakon prepoveduje kritiziranje vladarjev in prepoveduje govor, ki bi lahko povzročal ali spodbujal socialne nemire. Po arabski pomladi so zvezni organi strogo omejili javno kritiziranje vlade ali ministrov. Vlada ima v svoji lasti več časopisov v državi, velik vpliv pa imajo tudi na medije v zasebni lasti, zlasti s pomočjo državnih subvencij. Mediji, ki se nahajajo v posebnih prosto trgovinskih conah v Dubaju in v Abu Dhabiju, in mediji v tujih jezikih, ki so namenjeni tujcem, niso v državni lasti. Šeriatska sodišča so imela možnost uvedbe bičanja kot kazenske sankcije za prešuštvo, prostitucijo, izvenzakonsko nosečnost, obrekovanje ter za zlorabo alkohola in drog. Zakon dovoljuje cenzuro tujih in domačih publikacij z namenom, da prepreči kritiko vlade in vladajočih predsednikov. Novinarji zaradi strahu pred maščevanjem vlade izvajajo samocenzuro svojih prispevkov, v strahu pred izgonom iz države, ker so tuji državljani. Zakon zahteva, da mora vlada izdati dovoljenje za organiziranje javnih shodov. Državni organi so velikokrat aretirali udeležence nedovoljenih shodov ali protestov. Čeprav ni uvedenega enotnega standarda, koliko ljudi pomeni shod oz. zbiranje, pa se pojavljajo primeri, ko so oblasti že skupine štirih ljudi ali več, prosili, naj se razkropijo, saj v drugem primeru to pomeni nezakonito zbiranje. Vlada večinoma dovoli samo tiste politične shode, ki so v skladu s politiko vlade. Politične stranke, politične organizacije in sindikati so v ZAE nezakoniti. Vsa združenja in nevladne organizacije se morajo registrirati pri ministrstvu za socialne zadeve, veliko jih je tudi prejemnikov državnih subvencij. Registracijska pravila zahtevajo, da morajo biti vsi člani, ki imajo pravico glasovati, državljani emiratov. Ta določba onemogoča več kot 89 % populacije, da sodelujejo v takih organizacijah. Pri ministrstvu se je registriralo približno 140 nevladnih organizacij različnih interesov kulturnih, verskih, socialnih ali športnih. Registracijska pravila zahtevajo tudi, da morajo društva pridobiti soglasje vlade pred objavo vsakršnega materiala. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, izven države ter ponovno vrnitev v domovino. Te pravice vlada spoštuje tudi v praksi, ni pa uvedla zakonskih omejitev za potovanje v tujino. Vlada je v letu 2011 sodelovala z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami, kljub temu pa beguncem ni podeljevala statusa begunca ali jim nudila azila. Pomanjkanje potnih listov ali drugih osebnih dokumentov je omejilo gibanje oseb brez državljanstva tako v državi kot v tujino. Moškim državljanom, ki so vključeni v sodne spore na sodiščih, ni dovoljeno potovati izven ZAE. Zakon določa, da lahko mož prepreči svoji ženi, mladoletnim otrokom ali odraslim neporočenim hčerkam, da zapustijo državo, tako, da jim zaseže potne liste. Vlada lahko prekliče potne liste naturaliziranim državljanom in njihov državljanski status zaradi kaznivega dejanja ali provokativnih političnih ukrepov. 81 Ustava zagotavlja enakopravnost državljanov ne glede na raso, socialni status, zakon obenem prepoveduje diskriminacijo na podlagi invalidnosti, vendar pravna in kulturna diskriminacija še vedno obstajata in sta nekaznovani. Ustava ne prepoveduje diskriminacije na podlagi spola ali jezika, niti ne predvideva enakosti državljanov in nedržavljanov. Posilstvo je po zakonu kaznivo dejanje, ki se ga kaznuje v skladu s kazenskim zakonikom s smrtno kaznijo. Kazenski zakonik ne inkriminira posilstva s strani zakonca. Kazenski zakonik omogoča moškim uporabo fizičnih sredstev, tudi nasilje po lastni presoji zoper žensko ali mladoletne družinske člane. Primeri domačih zlorab se štejejo na način: če nekdo umre, se storilca kaznuje z desetimi leti zaporne kazni, sedem let dobi storilec za trajno invalidnost žrtve, eno leto zaporne kazni pa dobi storilec, katerega žrtev utrpi začasne poškodbe. Na splošno vlada izvaja zakone zelo neučinkovito. Domače zlorabe nad ženskami, tudi zakonsko posilstvo, ostajajo problem ZAE. Veliko je tudi poročil o primerih delodajalcev, ki izvršujejo posilstva in spolne napade tujih delavcev, takšni primeri pa le redkokdaj pridejo pred sodišča. Poleg tega je na šeriatskih sodiščih potrebno izjemno visoko dokazno breme za posilstvo. Veliko žensk, žrtev posilstva in spolnih zlorab, se sooča z možnostjo pregona, namesto, da bi bile deležne pomoči s strani državnih organov. Vendar pa ženske velikokrat nerade vložijo uradno obtožbo o zlorabi zaradi gospodarskih, kulturnih in družbenih razlogov. Ženske se soočajo s pravno in z ekonomsko diskriminacijo. V statusnem in družinskem pravu se velikokrat uporablja razlaga vlade o šeriatskem pravu. Zakon je prepovedal poroke muslimanskih žensk z nemuslimanskimi moškimi. Za razliko od moških pa ženske, ki so poročene z nedržavljani, državljanstva ne prenesejo avtomatsko na svoje otroke. Zakon določa, da ima lahko mož do štiri žene. Ženske, na podlagi vladnega razlaganja šeriatskega prava, večinoma podedujejo manj kot moški. Da se ženska loči s finančno poravnavo, mora dokazati, da ji je mož prizadejal fizično ali moralno škodo, jo zapustil za najmanj tri mesece ali ni vzdrževal nje ali njenih otrok. Druga možnost je, da se ženske ločijo s plačilom odškodnine ali predajo svojo doto možem. Šeriatsko pravo se ne uporablja v primerih skrbništva nad otroki. Noben zakon ne prepoveduje ženskam, da bi delale ali bile lastnice podjetij, moški pa nima pravice prepovedati ženi, da bi delala, če je bila zaposlena v času njune zakonske zveze, čeprav določena poročila kažejo, da se je tudi to dogajalo. Ženske, ki so bile zaposlene v zasebnem sektorju, praviloma niso prejemale enakih plač in so bile soočene z diskriminacijo. Medtem ko so tuji moški, ki so delali v državi, pridobili dovoljenja za bivanje njihovih družin za tri leta, so tuje ženske taka dovoljenja dobila le za obnovljivo obdobje enega leta. Približno 89 % prebivalcev te države je tujcev, ki so prišli v zvezo delat predvsem iz indijske podceline. Družbena diskriminacija proti tujcem se je razširila na večino področij vsakdanjega življenja, vključno z zaposlovanjem, izobraževanjem in zdravstvenim varstvom. Zakon ne dovoljuje delavcem, da ustanavljajo ali se vključujejo v sindikate. Zakonodaja ne prepoveduje stavke v zasebnem sektorju, vendar omogoča, da delodajalec začasno suspendira zaposlenega, ki stavka. Delovni zakonik prepoveduje stavko v javnem sektorju, varnostnikom in delavcem migrantom. Delavci nimajo pravice do kolektivnih pogajanj. V zasebnem sektorju je potrebno individualne pogodbe o zaposlitvi odobriti in registrirati pri ministrstvu za delo. Delovni zakonik ne velja za javne uslužbence ali kmetijske delavce. 82 Na zahtevo delodajalca lahko vlada odpove delovno dovoljenje ali izžene tujega delavca za obdobje do enega leta zaradi neopravičenega izostanka več kot sedem dni ali za sodelovanje v stavki. V državi ne obstaja noben sindikat. Vlada je odobrila nekaj strokovnih združenj z večino delavcev iz emiratov, vendar imajo tudi ti omejeno sposobnost delovanja oz. naslavljanja peticij na vlado. Te organizacije so morale dobiti državno odobritev mednarodnih navezav in odobritev za mednarodna potovanja. Tuji delavci lahko pripadajo takim strokovnim združenjem, vendar nimajo glasovalne pravice in ne morejo biti vodilni člani. Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela, vendar vlada ne izvršuje zakonodaje učinkovito, zato prihaja tudi v praksi do prisilnega dela. Tega so deležni predvsem delavci iz južne in vzhodne Azije, ki delajo v gradbeništvu. Delavci migranti so velikokrat predmet prisilnega dela. Delodajalci delavcem velikokrat odvzamejo potne liste in jim tako omejujejo svobodo gibanja. Nekaj delavcev je leta 2011 proti takim dejanjem vložilo pritožbo. Migranti so velikokrat deležni neizplačila plač, groženj, fizičnih ali spolnih zlorab. Nekateri tuji delavci so ob prihodu v državo podpisali pogodbe, ki so vsebovale nižje plače ali vključevale drugačen način dela, kot je bilo dogovorjeno v njihovi domači državi. (Country Report on Human Rights Practices for 2011 – United Arab Emirates, 2013) Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da se je stanje človekovih pravic v ZAE poslabšalo. Oblasti so zatirale mirne demonstracije zaradi aretacij aktivistov, razpuščale so izvoljene odbore v državi in onemogočale proteste. Kljub napredku pri reševanju kršitev delavskih pravic v razvojnih conah, kršitve še vedno ostajajo zaskrbljujoč problem. Zagovorniki človekovih pravic in vladni kritiki se soočajo z nadlegovanjem, aretacijami in s kazenskimi pregoni. Kazenski zakonik ZAE inkriminira govor, ki je kritičen do vlade. V aprilu 2011 so varnostne sile aretirale Ahmeda Mansoorja, člana komiteja Human Rights Watch's Middle East and North Africa. Za najmanj sedem dni so ga pridržali v osami in mu zavrnili dostop do odvetnika in družine. Njegova aretacija je bila povod za zbiranje podpisov za peticijo, s katero se zahteva ustavne in parlamentarne reforme. Zakon o društvih strogo nadzira nevladne organizacije, ki delujejo v ZAE. Tujci v ZAE predstavljajo več kot 88 % vsega prebivalstva, mnogi od njih so revni delavci. Zakonodaja dovoljuje delodajalcem, da imajo ti veliko moč nad življenjem teh delavcev. Ti nimajo pravico do organiziranja sindikatov in kolektivnih pogajanj. Če organizirajo stavko, so lahko kaznovani. Zakonodaja glede zaščite pri zaposlovanju se ne nanaša na domače delavce, ki delajo v zasebnih gospodinjstvih. Čeprav zakon določa minimalno plačo, Ministrstvo za delo teh določb še ni začelo izvajati. Protesti v letu 2011 so bili povezani z odlogom izplačila plač, z neplačevanjem nadur ali z zahtevami po višjih izplačilih. V januarju so hoteli zajeziti izkoriščevalsko posredništvo pri najemanju tujih delavcev, ki so deležni lažnih pogodb in plačevanja provizij tem agentom. Nova zakonodaja izrecno prepoveduje, da bi zaposlitveni agentje zaračunavali provizije svojim delavcem. Če se ugotovi, da je delavec plačal pristojbino komurkoli, ki je povezan z agencijo v ZAE, mu Ministrstvo za delo to plačilo povrne. Mnoge ženske so kot domače delavke prikrajšane pri hrani, neizplačilu plač za svoje delo, delati morajo nadure in so podvržene spolni in fizični zlorabi. Standardna pogodba za domače delavce, ki je bila sprejeta aprila 2007 je pozivala k primernemu odmoru, vendar ne določa maksimalnih delovnih ur ali dolžine dnevnega počitka. V juniju so s sindikati in z organizacijami delodajalcem glasovali za sprejetje pogodbe Mednarodne organizacije dela, ki določa ključne zaščitne mehanizme za domače delavce. 83 V zadevah družinskega in osebnega prava se za muslimane uporablja razlaga islamskega prava, brez možnosti, da bi potekalo sojenje na podlagi civilnega zakonika. Zakonodaja na splošno diskriminira ženske in daje moškim privilegiran status v zadevah razveze zakonske zveze, dedovanja in skrbništva nad otroki. Ženske lahko zahtevajo razvezo zakonske zveze brez svoje krivde, a s tem izgubijo svoje finančne pravice. Ženske lahko podedujejo samo eno tretjino sredstev, medtem ko moški podedujejo ostali dve tretjini. Zakon dovoljuje moškim, da imajo lahko kar štiri poligamne zakonske zveze in prepoveduje muslimanskim ženskam, da bi se poročile z nemuslimani. Državljanke ZAE, ki so poročene s tujcem, ne prenesejo avtomatsko državljanstva na svoje otroke, moški, ki se poročijo s tujko, pa avtomatsko prenesejo državljanstvo na svoje otroke. Kljub obstoju zavetišč in telefonskih številk, na katere se lahko obrnejo ženske v stiski, ostaja domače nasilje zelo razširjen problem. Kazenski zakonik daje moškim pravico da disciplinirajo svojo ženo in otroke, tudi z uporabo fizičnega nasilja. Vrhovno sodišče je potrdilo, da je moževa pravica, da lahko kaznuje svojo ženo ali otroke. (Human Rights Watch Report 2012, str. 639643) Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da je bilo pet moških samovoljno pridržanih in obsojenih na zaporne kazni zaradi kritiziranja vlade in pozivanja k reformam. Ti so bili kasneje oproščeni na podlagi predsednikove pomilostitve. Tuji delavci, zlasti ženske, ki opravljajo gospodinjska opravila, so bili neustrezno zaščiteni pred izkoriščanjem in zlorabami s strani njihovih delodajalcev. Vlada je zavrnila sodelovanje z organi Združenih narodov. Vlada je odpravila morebitne proteste z obljubo o zagotovitvi dostojnih življenjskih pogojev in napovedjo, da bo povečala pokojnine za nekdanje pripadnike oboroženih sil. Ženske se soočajo z diskriminacijo v zakonodaji in praksi. Vlada ni pokazala nič napredka pri izvajanju CEDAW. Priseljeni delavci, ki so izgubili delovna mesta v gradbeništvu, so ostali v ZAE, ker jim njihov delodajalec ni plačal dela ali ker ima njihove potne liste. Mnogi od njih živijo v skrajnih razmerah. V decembru 2011 so se pojavile kritike delovnega prava ZAE, ki ne dovoljuje sindikatom, da bi obstajali ali svobodno delovali. Zavrnjena jim je pravica do kolektivnih pogajanj in pravica do stavke, tako da ima Minister za delo pooblastilo, da enostransko konča stavko in prisili ljudi, da gredo nazaj na delo. V ZAE je bila izvršena ena smrtna kazen moškemu zaradi posilstva in umora otroka, za kar je bil obsojen na ustrelitev v Dubaju. (Amnesty International Report 2012, str. 351352) 8. aprila 2013 je sodišče 1. stopnje v Abu Dhabiju obsodilo zagovornika človekovih pravic Abdullaha Al-Hadidija na desetmesečno zaporno kazen. To je bila prva obsodba v zvezi s kibernetskim kriminalom, ki je temeljila na domnevni objavi neresničnih podatkov glede obravnave na vrhovnem sodišču v primeru aktivistov za človekove pravice, znanih kot UAE94. Dostop do sodne dvorane in zaslišanj skupine UAE94 je bil omejen ter zavrnjen številnim mednarodnim opazovalcem. Abdullah je kljub temu imel dostop do sojenja in je med njegovim trajanjem na svojem Twitter računu komentiral dogajanje v sodni dvorani. Konec aprila 2013 so ga varnostne sile aretirale na njegovem domu brez sodnega naloga in odpeljale na policijsko postajo. Istega dne je bil premeščen v Abu Dhabi, menda zato, ker se je uradnik sodišča pritožil zoper njega, da je uporabil silo proti policijskemu osebju. Nato so sledila zaslišanja Abdullaha glede njegovih objav na Twitterju v zvezi s primerom UAE94. Obtožnica je temeljila na podlagi 265. člena Kazenskega zakonika, ki je v skladu z nedavno sprejetim Zakonom o kibernetskem kriminalu glede objav podrobnosti o javnih sojenjih. Varščina je bila v tem primeru zavrnjena. 84 Gulf center za človekove pravice (GCHR) je izrazil zaskrbljenost glede priprtja in izrečene zaporne kazni za Abdullaha, saj naj bi vse to bil le napad na pravico do svobodnega izražanja v ZAE. 22. maja 2013 je pritožbeno sodišče v Abdu Dhabiju potrdilo kazensko sankcijo. (UAE: Update – Sentencing of Mr Abdullah Al-Hadidi upheld by appeals court, 2013) Očeta, ki je v ZAE mučil in ubil osemletno hčerko, so obsodili na smrtno kazen, nato pa je pritožbeno sodišče sankcijo omililo le na dosmrtni zapor. Vse dosojene smrtne kazni, ki jih izreče kazensko sodišče, morata pregledati pritožbeno in kasacijsko sodišče, preden dobi sankcija končno potrditev. V ZAE je še vedno v uporabi smrtna kazen za najhujše zločine. (Torture dad has UAE death sentence reduced to life in prison, 2013) 4.9 JEMEN Jemen je islamska predsedniška republika, ki je kot taka bila razglašena 22. maja 1990. Glavno mesto Jemna je Sana, medtem ko je Aden ekonomsko središče države. Ali Abdullah Saleh je vodil Severni Jemen od leta 1978 do njegove združitve z Južnim Jemnom leta 1990 ter kasneje z Jemnom do leta 2011. Pravni sistem ima elemente islamskega, angleškega splošnega in običajnega prava. Zakonodajno vejo oblasti tvorita dva domova, ki sestavljata svet. To je svet, ki ga sestavlja 111 članov, ki jih imenuje predsednik in predstavniški dom, ki ga sestavlja 301 članov, ki pa so izvoljeni na splošnih volitvah za en šestleten mandat. Predsednika republike izvolijo na splošnih volitvah za desetletni mandat, ki ga lahko podaljša s ponovno izvolitvijo. Jemen je članica številnih mednarodnih organizacij, kot so FAO, ILO, Interpol, UNESCO, WHO, WMO … (Yemen, 2013) 4.9.1 Ustava Jemna Prva jemenska ustava je bila potrjena na referendumu 22. maja 1991. V njej je bilo določeno, da je Jemen samostojna in suverena republika, kjer je veljavno šeriatsko pravo kot podlaga za vso zakonodajo. Naslednje ustavne spremembe so sledile po državljanski vojni leta 1994. Spremembe je sprejel parlament 29. septembra istega leta. (Yemen Index, 2012) Februarja 2001 je bilo več ustavnih sprememb glede povečanja obsega pooblastil za svet in podaljšanje trajanja predsedniškega mandata na sedem let. (Country profile: Yemen, 2008) V Jemnu je med leti 2011 in 2012 potekala revolucija, posledica tega pa je, da predsednik Abd Al-Rabbuh Mansur Hadi pričakuje, da se bo pripravila nova ustava v obdobju med leti 2012 in 2014. (New President of Yemen Abd Rabbuh Mansur Al-Hadi, 2012) 4.9.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi Analiza se nanaša na ustavo Jemna iz leta 2001, po sprejetih ustavnih spremembah. Ustava nima preambule. Sestavlja jo pet vsebinskih delov, ki so razdeljeni na več poglavij. Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v jemenski ustavi: - svoboda znanstvenega raziskovanja (27. člen), 85 - pravica do dela (29. člen), enakost državljanov v pravicah in dolžnostih (41. člen), svoboda mišljenja in izražanja in svoboda govora (42. člen), domneva nedolžnosti (47. člen), pravica do osebne svobode in prepoved mučenja (48. člen), svoboda zasebnih pošiljk, telefonskih komunikacij in drugih oblik komuniciranja (53. člen), pravica do prostega gibanja po državi (57. člen). (Constitution of Yemen, 2001) 4.9.3 Kršitve človekovih pravic State Department v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da so najpomembnejši problemi glede človekovih pravic v Jemnu nasilne reakcije vojaških in varnostnih sil na prizadevanja državljanov za uveljavljanje osnovnih človekovih pravic. Ostale težave so še mučenja, nečloveška in kruta ravnanja ali kaznovanja, pomanjkanje neodvisnosti sodstva, omejitve svobode govora, tiska in zbiranja, grožnje in nasilja ter velika razširjenost korupcije. Poročila kažejo na to, da so vladni uslužbenci storili veliko nezakonitih pobojev. Vladne sile so se v letu 2011 velikokrat odzvale na udeležence demonstracij s prekomerno silo. Ta je bila uporabljena tudi v notranjih oboroženih spopadih v Sani in Zinjbarju. Ustava prepoveduje mučenje, vendar obstajajo poročila, da so vladni uradniki druge mučili. V Jemenskem pravu ni celovite opredelitve mučenja. Nevladne organizacije za človekove pravice in nekdanji zaporniki so poročali, da zaposleni v zaporih slabo ravnajo z zaporniki in jih mučijo. Amnesty International je poročal o slabem ravnanju s strani policistov v zaporih in prvih tednih pripora. Nedovoljene metode so bile pretepanje s palicami in puškami ter brcanje. Razmere v zaporih so še vedno skromne in niso v skladu z mednarodnimi standardi. Vlada je v zaporih dovolila obiske neodvisnim opazovalcem človekovih pravic, čeprav so bila ta dovoljenja velikokrat odvisna od odločitev lokalnih nadzornikov. Podeželski zapori so prenatrpani, imajo slabe higienske pogoje, neustrezno prehrano in nezadostno zdravstveno oskrbo. Zakon prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje, ampak vlada te določbe v praksi ne spoštuje. Zakon določa, da je posameznik lahko aretiran, če ga dobijo pri kaznivem dejanju ali če mu je vročen poziv. Priporniki morajo biti v 24 urah obtoženi ali izpuščeni na prostost. Sodnik ali državni tožilec mora obvestiti obtoženega o podlagi za aretacijo in se odločiti, ali je potrebno pridržanje. Pripornikov se ne sme imeti zaprtih več kot sedem dni brez sodnega naloga, a se ta določba v praksi ne spoštuje. Zakon prepoveduje pridržanja na skrivnih lokacijah in dovoljuje zaporniku, da obvesti svojo družino o aretaciji. Z zakonom je določen zagovornik tudi revnim zapornikom, a se tega v praksi ne spoštuje in izvaja. Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, kljub temu pa v praksi ni tako, saj korupcija resno ovira poslovanje. Številni sodniki so slabo usposobljeni, na njihovo delo pa vplivajo tudi socialne vezi in občasna podkupovanja. Za toženo stranko velja domneva nedolžnosti, dokler njena krivda ni dokazana. Tožene stranke imajo pravico, da so prisotne na sojenju, da se posvetujejo z odvetnikom, da lahko zaslišujejo priče in da dostopajo do dokazov, ki jih bremenijo. Zakon predvideva, da mora vlada zagotoviti odvetnika revnim obtožencem v primerih hudih kaznivih dejanj, vendar se v praksi to ne uporablja. Vsi obtoženci imajo pravico do pritožbe. Zakon prepoveduje posege v zasebnost posameznika. Kljub temu varnostne sile velikokrat samovoljno preiščejo domove, spremljajo telefonske klice ter preverjajo osebno in elektronsko pošto. Zakon prepoveduje aretacije med sončnim zahodom in vzhodom, vendar so osumljence 86 kaznivih dejanj odpeljali iz njihovih domov tudi sredi noči. Noben državljan ne sme poročiti tujca brez dovoljenja Ministrstva za notranje zadeve, v skladu z uredbo, ki je pogosto prisilna. Uredba je odgovor na pojavljanje spolnega turizma, v katerem se je veliko tujcev poročilo z ženskami samo začasno, kot je to mogoče po islamskem pravu, nato pa odšlo v svojo državo in pustilo jemensko nevesto brez sredstev za preživljanje. Zakon in politika izrecno prepovedujeta, da bi mladoletne osebe sodelovale v oboroženih vojnih spopadih, a do tega vseeno prihaja. Ustava zagotavlja svobodo govora in tiska v mejah zakona, vendar pa vlada te pravice v praksi ne spoštuje. Večkrat je poskušala ovirati kritike, npr. z nadzorom nad petkovo pridigo v mošeji. Vlada omejuje svobodo tiska z zaplembo izvodov časopisov, nadlegovanjem novinarjev in s prepovedjo delovanja medijev. Novinarji so velikokrat deležni aretacij in zapornih kazni, fizičnega napadanja, ustrahovanja in izgonov zaradi svojega poročanja. Aktivisti za človekove pravice in novinarji so poročali, da so noč in dan prejemali telefonske grožnje s strani vladnih uslužbencev, ki zavirajo njihovo neodvisno delovanje. Vlada izbira vsebino novic v oddajah in le redko dovoli oddaje, ki so kritične do vlade. Novinarji in založniki sami cenzurirajo politično in socialno občutljive teme v prizadevanju, da bi se izognili nadlegovanju in drugim težavam z vlado. Ministrstvo za informiranje je vplivalo na medije z nadzorom tiskarskih strojev, subvencijami za časopise ter z mediji v lasti vlade. Vlada kaznuje tiste, ki so objavljali vsebine v nasprotju z navodili vlade, in redno zaplenjuje časopise in revije, večinoma kar na mejnih prehodih. Vlada omejuje uporabo interneta na ta način, da občasno blokira dostop do nekaterih političnih in verskih strani. Včasih nadzoruje tudi elektronsko pošto in klepetalnice, zlasti tiste, ki so povezane z načrtovanjem protestov. Kljub temu, da je dostop do interneta včasih omejen zaradi pomanjkanja električne energije, družabne spletne strani uspešno oglašujejo pohode. Med letom je vlada za več časa onemogočila nekaj neodvisnih internetnih strani in strani, ki jih obvladuje opozicija. Zakon zagotavlja svobodo združevanja, vendar je za demonstracije potrebno pridobiti dovoljenje. Vlada je prepovedala in prekinila proteste v letu 2011, v nekaterih primerih se je zatekla tudi k pretirani sili pri preprečevanju le-teh. V začetku leta 2011 je vlada izvedla obsežno število aretacij pred in po demonstracijah na južnem predelu države. Vlada je trdila, da je to posledica nasilnih dejanj nekaterih protestnikov. Zakon zagotavlja svobodo združevanja. Vlada to v praksi spoštuje, vseeno pa je vladajoča stranka ohranila nadzor nad poklicnimi združenji v obliki subvencij in z vplivanjem na notranje volitve. Nevladne organizacije in združenja delujejo nemoteno, vendar z nekaterimi vladnimi omejitvami. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, svobodna potovanja v tujino in izseljevanje ter vrnitev v domovino. Vlada te pravice v praksi spoštuje z določenimi omejitvami. Sodelujejo z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem, prosilcem za azil ter osebam brez državljanstva. Vlada včasih omeji potovanja po državi z zavrnitvijo dovoljenja za potovanje v konfliktna območja, ki jih vojska in varnostne sile nadzirajo v obliki kontrolnih točk. Ženske so predmet družbene diskriminacije na področju svobode gibanja. Imeti morajo dovoljenje moža ali moškega sorodnika, preden lahko zaprosijo za izdajo potnega lista ali za izstop iz države. Mož ali moški sorodnik lahko ovira žensko pri izstopu iz države, še posebej, ko ženska potuje z otroki. Zakon določa, da imajo državljani pravico do mirne zamenjave oblasti z rednimi volitvami, ki morajo biti splošne, vendar je bilo uveljavljanje te pravice v praksi omejeno. 87 Nevladne organizacije poročajo, da je register volivcev v Jemnu pomanjkljiv zaradi slabo usposobljenega administrativnega osebja ter evidentiranja velikega števila mladoletnih in mrtvih volivcev. Zakon določa, da morajo biti politične stranke nacionalne organizacije, ki ne morejo omejevati njihovega članstva s pripadnostjo določeni regiji, plemenu, sekti, razredu ali poklicu. Večinoma so politične stranke delovale brez omejitev ali zunanjega vmešavanja. Ustava prepoveduje ustanavljanje strank, ki bi bile v nasprotju z islamom ali ki bi kršile mednarodne obveznosti. Domače in mednarodne skupine za človekove pravice se soočajo z različnimi omejitvami s strani države. Vladni uradniki so pogosto zavračali sodelovanje in se niso odzivali na njihova mnenja in zahteve po dajanju informacij. Zakon zagotavlja enake pravice in možnosti za vse državljane, vendar vlada to zakonodajo izvaja nedosledno. Diskriminacija na podlagi rase, spola in invalidnosti ostaja resen problem. Zakon inkriminira dejanje posilstva, čeprav zakonsko posilstvo ni kaznovano, ker ženska ne sme zavrniti spolnih odnosov s svojim možem. Vlada pa te zakonodaje ne izvaja učinkovito. Za posilstvo je zagrožena zaporna kazen do 15 let. Večina žrtev posilstva ne prijavi kaznivega dejanja zaradi strahu pred sramotenjem družine in strahom pred nasilnimi povračilnimi ukrepi. Ženske niso deležne enakega pravnega statusa kot moški na področju družinskega, civilnega in dednega prava. Z diskriminacijo se soočajo pri zaposlovanju, kreditiranju, plačilih in pri izobraževanju. Na diskriminacijo močno vpliva tudi 65 % nepismenost žensk. Sodišča podelijo skrbništvo nad otroki razvezanemu možu ali družini pokojnega moža, ko ti dosežejo določeno starost. V skladu s šeriatsko zakonodajo o nasledstvu, ki predpostavlja, da ženske dobijo podporo od svojih mož, dobi hčerka polovico vrednosti dediščine, kot jo prejmejo njeni bratje. Mož se lahko loči od žene brez utemeljevanja tega ukrepa na sodišču. V okviru plemenskega običajnega prava ima ženska pravico do razveze zakonske zveze brez utemeljitve. Musliman se lahko poroči z nemuslimansko žensko. Ženska lahko samo prenese državljanstvo na njenega tujega moža, ko njen mož prebiva v državi že 15 let. Tuja žena državljana mora ostati v državi dve leti, da pridobi dovoljenje za stalno prebivališče. Vsak državljan, ki želi poročiti tujca, mora pridobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve. Ženska, ki želi poročiti tujca, mora predložiti dokazilo o odobritvi staršev. Zakon določa, da so ženske enakovredne moškim v pravicah iz delovnega razmerja, ampak aktivisti in nevladne organizacije poročajo, da je diskriminacija žensk običajna tako v javnem kot zasebnem sektorju. Stopnja brezposelnosti žensk je skoraj štirikrat večja od moških. Delovni kodeks zagotavlja pravico do organiziranja in kolektivnega pogajanja brez vmešavanja vlade. Te določbe pa ne zajemajo večino delovne sile, npr. javnih uslužbencev, gospodinjskih pomočnic in tujih delavcev. Zaposleni se lahko pritoži na Ministrstvu za socialne razmere in delo glede sporov v povezavi z diskriminacijo ali svojo zadevo predloži arbitražnemu odboru, ki je sestavljen iz predstavnika delodajalcev in predstavnika Splošne zveze jemenskih delavskih sindikatov. Večinoma zaposleni raje rešijo svoje spore preko teh odborov, ker so sodni postopki dolgi in dragi. Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela tudi za otroke, te določbe pa v praksi niso bile dosledno spoštovane. V nekaterih primerih so bili otroci prisiljeni v kmetijska dela in služabništvo, ženske pa v prostitucijo. Vse delo otrok, ki so mlajši od 14 let, je nezakonito v skladu z Zakonom o otrokovih pravicah. V skladu z njim lahko otrok star med 14 in 18 leti sklene pogodbo, kjer je zapisano, da lahko dela največ 6 ur na dan z eno uro odmora. (Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Yemen, 2013) 88 Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovila, da so se kršitve človekovih pravic razširile. Državne varnostne sile, ki velikokrat sodelujejo z oboroženimi civilnimi napadalci, so se odzvale na proti vladne proteste s prekomerno in smrtonosno silo, kateri je posledično sledilo več tisoč žrtev. Varnostne sile in islamske milice so večkrat kršile vojne zakone med temi spopadi. V januarju 2011, po zgledu ljudskih vstaj v Tuniziji in ostalih državah, je več tisoč Jemencev v večjih mestih zahtevalo odstop predsednika Saleha. Med državljani je bilo nezadovoljstvo glede vedno večje brezposelnosti in vladne korupcije. Septembrsko poročilo Visokega komisariata Združenih narodov za človekove pravice je ugotovilo, da je bilo prebivalstvo prizadeto z omejevanjem dostopa do električne energije, goriva in vode. Oblast ni preganjala nobenega pripadnika varnostnih sil zaradi teh resnih kršitev človekovih pravic. Vladne sile in oborožene skupine so napadale, nadlegovale in grozile jemenskim novinarjem in aktivistom za človekove pravice. Dva novinarja sta bila ubita med protesti v Sani. Oblasti so izgnale več tujih novinarjev in zasegle več neodvisnih tiskanih medijev, ki so vsebovali poročila o napadu varnostnih sil na Salehove nasprotnike. Kazenski postopki zoper novinarje so potekali na specializiranih kazenskih sodiščih, kar ne ustreza mednarodnim standardom. Oboroženi napadalci so večkrat napadli Observatorij za človekove pravice in zabodli tamkajšnjega stražarja. V oboroženih spopadih je bilo razseljenih več kot 100.000 ljudi. Približno 300.000 jih je bilo razseljenih že prej, tekom spopadov na severu med vladnimi silami in uporniki. Organizacije, ki bi rade pomagale tem razseljenim osebam, do njih niso mogle dostopati zaradi negotovega položaja, neustreznega financiranja in prepovedi vlade. Varnostne sile so napadale aktiviste južnega gibanja, ki so si prizadevale za večjo neodvisnost in samostojnost južnega Jemna, ki je ločena država od leta 1990. V februarju je bilo zadržanih na desetine članov tega društva in prisilno so izginili za več kot teden dni. Ženske v Jemnu so deležne nižjega socialnega statusa in so izključene iz javnega življenja. Poroke otrok in prisilne poroke so še kar naprej ponavljajo, mlade deklice so tudi žrtve nasilja v družini. V avgustu je bila poškodovana dvanajstletna nevesta, ki jo je omamil in posilil njen petdesetletni mož. Zaradi takšnih primerov je oblast sestavila zakon, ki je določil, da je starost 17 let najnižja starostna meja za poroko. Jemen se sooča z visoko stopnjo umrljivosti mater, umre kar 370 mater na 100.000 otrok. Saudska Arabija, Katar in druge zalivske države so zagotovile znatno pomoč jemenski vladi, plemenskim voditeljem in verskim institucijam. Tudi ZDA in EU so zagotovile Jemnu humanitarno in razvojno pomoč. (Human Rigths Watch Report 2012, str. 644651) Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da so varnostne sile in privrženci predsednika Saleha ubili več kot 200 ljudi v protestih. Demonstratorji so zaradi revščine, brezposelnosti in korupcije zahtevali reforme in odhod predsednika s svojega položaja. Varnostne sile so izvedle številne samovoljne aretacije in pridržanja, prisilna izginotja, mučenja in druga nečloveška kaznovanja. Veliko žensk je odigralo ključno vlogo pri protestih, veliko jih je bilo aretiranih, pretepenih in nadlegovanih. V januarju 2011 je vlada predlagala spremembe ustave, po katerih bi bil predsednik Saleh, ki je na svojem položaju od leta 1978, znova izvoljen. Predlog je sprožil številne proteste. Njihov rezultat je bila odločitev Saleha, da bo odstopil, ko bo njegov sedanji mandat končan. V marcu je predsednik zavrnil kabinet in napovedal prehodno vlado ter uvedel 30-dnevno izredno stanje, ki 89 ga je parlament odobril 23. marca. Svet za zalivsko sodelovanje je posredoval pri dogovarjanju predsednika Saleha z njegovimi nasprotniki. Visoki komisar ZN za človekove pravice je opozoril na hude kršitve človekovih pravic in pozval oblasti k mednarodni preiskavi odgovornosti. Oktobra je Varnostni svet ZN obsodil nadaljevanje nasilja v Jemnu in pozval predsednika, da preda oblast v skladu z dogovorom Sveta za zalivsko sodelovanje. Novembra je Saleh podpisal ta sporazum. V zameno za to dejanje je Saleh pridobili imuniteto za storjena kazniva dejanja v času njegovega vladanja. Na stotine ljudi je bilo aretiranih in samovoljno pridržanih v povezavi s protesti. V juniju je delegacija ZN pridobila dostop do zapora v Sani, kjer so nastanjeni jemenski državljani in tujci, brez obtožb ali pravičnega sojenja. Vlada je zaostrila kontrole glede svobode izražanja in označila novinarje ter medije kot kritike vladavine predsednika Saleha. Veliko novinarjev je bilo ubitih, napadenih, nadlegovanih ali zaprtih med nemiri na podlagi strogega zakona o medijih. Nekateri novinarji so bili izgnani iz države, zasegli so jim publikacije in blokirali spletne strani, na katerih so izražali svoja mnenja. Obstajajo poročila, kjer je navedeno, da so varnostne sile zapornike mučile in grdo ravnale z njimi, tako da so jih pretepale, jim zadajale elektrošoke in jih brcale. V obdobju, ko islamski skrajneži nadzorujejo Zinjibar, so uporabili strogo razlago šeriatskega prava in so v septembru amputirali obe roki moškemu, ki je bil obtožen kraje. Ženske in dekleta se soočajo z diskriminacijo predvsem na podeželskih območjih. Najmanj 29 ljudi je bilo obsojenih na smrt, 41 je bilo izvršenih smrtih kazni, čeprav so realne številke veliko večje. (Amnesty International Report 2012, str. 367371) Jemenski uradnik Husam Ashour je velikokrat poročal o domnevnih zlorabah javnega sklada in je bil zato obsojen na trimesečno zaporno kazen zaradi enega izmed svojih člankov. Leta 2011 je objavil več člankov, v katerih obtožuje lokalne oblasti nepotizma, korupcije in slabega upravljanja skladov. Ashour je bil obtožen žalitve javnega uslužbenca, za kar mu je bila naložena globa 300.000 jemenskih riyalov. V maju 2011 se je začela uradna preiskava dejanja, medtem ko se je sojenje začelo junija 2011. (Yemeni journalist given jail term for reporting on corruption, 2013) 90 5 ZAKLJUČEK Človekove pravice in svoboščine so z ustavnopravnega vidika upravičenja, ki se v korist posameznikom zagotavljajo z najvišjimi pravnimi akti, hkrati pa nalagajo vsem ostalim obveznost, da se vzdržijo dejanj in ravnanj, s katerimi bi kršili te pravice, ter da omogočajo njihovo neovirano in popolno uresničevanje. Osnovna naloga države pri tem je, da ustvarja pogoje za to, da bo spoštovanje človekovih pravic postalo trajna in temeljna vrednota demokracije in življenja družbe v celoti ter da se bo skrbelo za uresničevanje pravic in svoboščin vseh posameznikov. Civilizacijska in splošna stopnja humanosti družbe v državi pa se meri predvsem po tem, v kolikšni meri se dejansko upošteva in zagotavlja te najpomembnejše pravice posameznika. Ustava kot najvišji splošni akt, s katerim država predpiše svojo politično in družbeno ureditev ter splošna načela, predstavlja norme, katere morajo vsi spoštovati in se jih zavedati. Ustave arabskih držav so glede svoje vsebine zelo raznolike, večina jih na začetku vsebuje versko navdahnjene preambule, ki jih v modernih evropskih ustavah že dolgo ne zasledimo več. Določbe v arabskih državah še vedno nakazujejo na tradicionalno družbo, ki spoštuje islamsko vero in ženskam ne zagotavlja enakopravnosti z moškimi. Na vsebino in sprejem ustav močno vpliva tudi oblika državne organizacije, saj je stopnja demokratičnosti v državi velikokrat nižja, če državi vlada diktator, ki ne priznava kodeksov človekovih pravic. Ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in druge konvencije o prepovedi mučenja in krutega ravnanja in kaznovanja predstavljajo le del veljavne mednarodnopravnih dokumentov, ki so jih podpisale tako evropske kot tudi druge države po svetu. Naštete konvencije vsebujejo splošna določila glede človekovih pravic in svoboščin, ki jih morajo države podpisnice spoštovati in zagotavljati vsem državljanom. Te določbe so napisane brez verskih vplivov, ki bi morebiti diskriminirali druge verske skupine. UIDHR, CDHI in ostale obravnavane islamske deklaracije o človekovih pravicah definirajo le-te na svoj način v luči islama. Njihove preambule so prežete z načeli in vrednotami Korana, katere moramo v tem delu sveta vzeti v zakup za boljše razumevanje dejstva, da zaradi svoje zgodovine in tradicije Arabci ne morejo kar sprejeti univerzalnih evropskih konvencij o človekovih pravicah za svoje. S temi spoznanji je potrjena prva hipoteza moje magistrske naloge, ki pravi, da so človekove pravice in temeljne svoboščine v ustavnih ureditvah arabskih držav zaščitene in zapisane na drugačen način kot v mednarodnih dokumentih. Arabske države se nahajajo na območju, ki je zgodovinsko in kulturno zelo vezano na islamsko vero in njene vrednote. Koran je kot islamska sveta knjiga najpomembnejše vodilo v življenju mnogih muslimanov, izrednega pomena je tako tudi vedenje v skladu z njim. Koran uči o edinstvenosti in moči Alaha, daje napotke za življenje muslimanov ter pomeni pomemben vir za nacionalne zakonodaje. V ustavah arabskih držav, še posebej v njihovih preambulah, se nahajajo številni elementi islamske vere in vpliva Korana. Položaj družine, žensk in otrok je v obravnavanih državah tipično tradicionalen. Nekatere ustave obravnavanih držav imajo zapisano določbo, da je šeriatsko pravo kot muslimansko versko pravo edino priznano kot zakonodajni vir v državi. Tako potrdim tudi svojo drugo hipotezo, ki se je glasila, da ima šeriatsko pravo velik vpliv tako na ustavni sistem kot tudi na uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah. 91 V Libiji se je v času Gadafijevega strogega režima zgodilo na stotine kršitev človekovih pravic. Bilo je veliko izginotij, mučenj, ubojev, nepoštenih sodnih postopkov in aretacij ljudi. Zgodilo se je veliko kršitev, za katere ni še nihče odgovarjal. V Maroku so se v letu 2011 izvajale ustavne reforme, ki so jih sprejeli državljani na referendumu, med drugim je uradni jezik poleg arabščine postala tudi berberščina, omejili so moč kralja in povečali moč parlamenta. S temi spremembami naj bi se bolj spoštovalo človekove pravice. Na začetku ustave je zapisano, da je islam državna vera, ki pa tudi predstavlja svobodo veroizpovedi, kar pa v drugih arabskih državah ni tako liberalno, saj druge razglašujejo šeriatsko pravo kot edini pravni vir. Velik problem še vedno predstavlja korupcija na vseh vladnih ravneh, nezmožnost državljanov, da bi vplivali na spremembo oblasti, ter pomanjkanje neodvisnosti sodstva. Po reformah sedaj novinarji ne izvajajo več takšne samocenzure, politični nasprotniki niso preganjani in sprejeti so bili določeni ukrepi za izboljšanje položaja žensk in otrok. V Alžiriji obstajajo precejšnje omejitve glede svobode združevanja in zbiranja ter nadzor nad svobodo izražanja in tiska. Velikokrat se pojavlja korupcija na vladnih ravneh, omejitve svobode gibanja ter diskriminacija žensk. Leta 2011 se je tudi v Alžiriji zgodil val protestov in demonstracij proti stanju v državi in vladajoči eliti. Ljudje so protestirali zaradi podražitev hrane, vse večje brezposelnosti ter zaradi nasilja državnih organov. Predsednik Bouteflika se je odločil, da se bodo izvedle določene reforme na teh področjih, ki pa niso bile vse uspešno izvedene. Po padcu Huseina se v Iraku še vedno ni popravilo stanje glede spoštovanja človekovih pravic. V državi ni omogočena svoboda izražanja, pojavlja se pretepanje in zastraševanje aktivistov in novinarjev ter druga mučenja nezakonitih ujetnikov. Iračani so tako kot tudi drugi arabski narodi na protestih izrazili svoje nezadovoljstvo s trenutno situacijo v državi. Pojavljale so se vedno večje kršitve prava, korupcija in slabe politične pravice. Tunizija je ena najbolj naprednih arabskih držav glede spoštovanja človekovih pravic ter pravic žensk. Osnutek nove ustave, ki so jo napisali pristojni odbori Beneške komisije, je začrtal smer k večjemu pomenu človekovih pravic, večji neodvisnosti sodstva ter zagotavljanju pravne pravičnosti. Po revoluciji se je v Tuniziji začelo občutno izboljšanje stanja človekovih pravic, kljub temu pa se še vedno pojavljajo omejitve svobode govora in izsiljevanja ter mučenja. Stanje glede človekovih pravic je v Siriji zelo alarmantno. Znana je kot represivna policijska država, kjer so človekove pravice velikokrat omejene in kršene. Izredno stanje je trajalo od leta 1963 do 2011, v tem času pa so varnostne sile izvajale številne aretacije, pridržanja in druge nezakonita dejanja. V državi obstaja diskriminacija žensk in manjšin, omejitve tako svobode govora kot tiska in številna politična izginotja. Predsednik Asad je bil leta 2007 potrjen na svoj drugi sedemletni mandat, kar je pomenilo nadaljevanje nasilnega režima, omejevanje svobode govora in prepoved demonstracij. Kljub temu pa so se zgodile določene spremembe, ki vodijo državo na pravo pot spoštovanja človekovih pravic. Oman je sultanat, kjer so politične stranke prepovedane. Vlada je v državi dovolila delovanje številnim mednarodnim organizacijam, med drugim tudi Svetovni zdravstveni organizaciji in Mednarodni organizaciji dela. Pravica do svobode govora je precej spoštovana, kljub temu pa obstajajo določene omejitve, saj je prepovedano kritiziranje kraljeve družine in njihovih dejanj. Posledice arabske pomladi so opazne tudi v Omanu, kjer so protestniki zahtevali več delovnih mest, odpravo korupcije v sodstvu in boljše življenjske razmere. Sedem emiratov se je združilo, da bi na ta način skupaj spodbujali večjo stabilnost, boljše življenje in pomembnejši mednarodnopravni status. Združeni arabski emirati so ena izmed 92 najbolj demokratičnih in liberalnih držav na arabskem polotoku, kljub temu pa se še vedno pojavljajo kršitve človekovih pravic. ZAE niso podpisniki ICESCR, ICCPR, CAT in CMW. Največji problemi v državi so omejitve svobode govora, svobode tiska in združevanja ter pomanjkanje neodvisne sodne veje, kar močno zamaja tudi ugled sodstva v očeh državljanov. V Jemnu vlada omejuje svobodo tiska z nadlegovanjem novinarjev, zaplembami časopisov in s prepovedjo delovanja medijev. Posledično zato veliko novinarjev, da bi se izognili konfliktom z oblastmi, izvaja samocenzuro nad svojim pisanjem in izražanjem. Leta 2011 so tudi v Jemnu potekali protesti, kjer so državljani izrazili nezadovoljstvo s trenutnimi življenjskimi razmerami, z omejevanjem osnovnih življenjskih potrebščin in razširjeno korupcijo. S pregledom dejanskega stanja glede spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v obravnavanih arabskih državah sem ugotovila, da se povsod v večji ali manjši meri pojavljajo kršitve teh pravic. Nanje opozarjajo tako domače kot tudi tuje nevladne organizacije, pa tudi drugi neodvisni opazovalci. V ustavah arabskih držav so vsaj teoretično zajete skoraj vse človekove pravice in svoboščine, bolj problematično pa je njihovo uveljavljanje in spoštovanje v praksi. Ravno ta dejavnik arabske države potiska v skupino nedemokratičnih držav, v katerih veljajo omejitve najosnovnejših človekovih pravic, kot so pravica do izražanja, pravica do svobode gibanja ter nedotakljivost človeškega življenja. V pravnih postopkih na podlagi ustave in drugih zakonodajnih virov bi moralo biti pošteno sojenje, ne pa da se v teh postopkih pojavljajo sistematične kršitve. Arabska pomlad je rezultat nestrinjanja ljudstva z obstoječim sistemom, načinom vladanja ter vrednotami v družbi. Prve revolucije so se začele prav v državah z nizko stopnjo nepismenosti, to sta Egipt in Tunizija. Ljudje so zahtevali boljše razmere v državi, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter odstop takratnih diktatorjev. Posledice arabske pomladi so predvsem novo vodstvo v državah, začetek sestavljanja novih (primernih) ustavnih besedil in začetek boljšega življenja. Že izživete več desetletne diktature ozko usmerjenih voditeljev, ki niso imeli posluha za spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, so končane. Začenja se novo obdobje tudi v arabskih državah, v vsaki na svoj način, vendar z novimi ustavami, v katerih bodo morali poenotiti svoja pričakovanja in predstave glede položaja vere in temeljnih človekovih pravic, bistvenih za vsako moderno državo. 93 6 LOČENI SEZNAMI PREDVIDENE LITERATURE 6.1 MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE 1. Abiad, N. Sharia, Muslim states and international human rights treaty obligations: a comparative study. British Institute of International and Comparative Law, London, 2008. 2. Arjomand, S. A. Constitutional politics in the Middle East: with special reference to Turkey, Iraq, Iran and Afghanistan. Portland: Hart Publishing, Oxford, 2008. 3. Bavcon, L. Pravne razsežnosti človekovih pravic. Pravna fakulteta = Facultas iuridica, Ljubljana, 2006. 4. Cerar, M. Narava in pomen človekovih pravic. V: Cerar M. (ur.). Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili. Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002, 19. 5. Chinkin, C. Human rights as general norms and a state's right to opt out: reservations and objections to human rights conventions, British Institute and Comparative Law, London, 1997. 6. Etienne, B. Radikalni islamizem. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2000. 7. Grassman, G. Uvod v velike sodobne pravne sisteme. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999. 8. Kaučič, I. … [et al.], Ustavna ureditev Slovenije. GV založba, Ljubljana, 2008. 9. Kocjančič, R. … [et al.]. Ustavno pravo Slovenije. Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2009. 10. Lampe, R. Pravo človekovih pravic: sistem človekovih pravic v mednarodnem, evropskem in ustavnem pravu. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2010. 11. Mavčič, A. Primerjalno ustavno pravo – pravo človekovih pravic. Pasadena, Ljubljana, 2002. 12. Mavčič, A. The Constitutional Review. BookWorld Publications, The Netherlands, 2001. 13. Mayer, A. E. Islam and human rights. Oxford: Westview Press, Boulder, 2007. 14. Ottaway, M. Women's rights and democracy in the Arab world. Carnegie Endowment for International Peace, New York, 2004. 15. Pavčnik, M. … [et al.]. Temeljne pravice. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997. 16. Ribičič, C. Človekove pravice in ustavna demokracija. Študentska založba, Ljubljana, 2010. 94 17. Rupnik, J. …[e tal.]. Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del. Studio Linea, Maribor, 1994, str. 83−85. 18. Rehman, J. … [et al.]. Religion, Human rights and international law: a critical examination of Islamic state practices, M. Njihoff, Leiden, 2007. 19. Symonides, J. Human rights: international protection, monitoring, enforcement. Unesco Publishing, Burlington, 2003. 20. Šinkovec, J. Pravice in svoboščine. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 24. 21. Tomuschat, C. Human rights; between idealism and realism. Oxford University Press, Oxford, 2008. 22. Zgodovina 1. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983. 23. Yahyaoui Krivenko, E. Woman, Islam and international law: within the context of the Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination against Women, Boston: Martinus Nijhoff Publishers, 2009. 6.2 SEZNAM VIROV NA SPLETU 1. Al Balushi, R. Oman: Statute of State Amended Following Shura Council Elections. URL=«http://globalvoicesonline.org/2011/10/21/oman-shura-council-elections/«. 11.12.2012. 2. ALG-2009-1-001. URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«. 10.7.2013 3. ALG-2009-1-002. URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«. 10.7.2013 4. Algeria. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/ag.html«. 10.2.2013. 5. Algeria – Political structure. URL=«http://country.eiu.com/article.aspx?articleid=1520090936&Country=Algeria&topic= Summary&subtopic=Political+structure«. 24.12.2012. 6. Algeria Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/ag00000_.html«. 1.3.2013. 7. Algeria Watch – Information on the Human Rights Situation in Algeria. URL=«http://www.algeria-watch.org/en/hr/human_rights_violations.htm«. 20.1.2013. 95 8. Algerian Court Fines Christian for Proselytizing. URL=«http://www.persecution.org/2013/02/14/for-immediate-release-algerian-courtfines-christian-for-proselytizing/«. 14.2.2013 9. Amnesty International. URL=«http://www.hrw.org/middle-eastn-africa/yemen«. 6.2.2013. 10. Arab Charter on Human Rights. URL=«http://www.infocenter.zavodekvilib.si/dokumenti/arabska-listina-clovekovihpravic/«. 15.1.2013. 11. Arab League. URL=«http://www.infoplease.com/encyclopedia/history/arab-league.html«. 14.3.2013. 12. Arab Spring. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Arab_Spring. 2012«. 2.3.2013. 13. Association des Cours Constitutionnelles ayant en Partage l'Usage du Français. URL=«http://www.accpuf.org/«. 3.2.2013. 14. Breaking: Libyan High Court strikes down anti-free speech law. URL=«http://www.dailykos.com/story/2012/06/14/1100061/-BREAKING-Libyan-HighCourt-strikes-down-anti-free-speech-law« 14.6.2012 15. Bringing justice and human rights to Tunisia. URL=«http://www.pri.org/stories/politicssociety/government/bringing-justice-and-human-rights-to-tunisia2841.html«. 1.3.2013. 16. Committee on the Rights of the Child. URL=«http://www2.ohchr.org/english/bodies/crc/«. 1.11.2013. 17. Comparative constitutional analysis. URL=«http://www.concourts.net/«. 14.2.2013. 18. Constitution of Yemen. URL=«http://www.unhcr.org/refworld/category,LEGAL,,,YEM,3fc4c1e94,0.html«. 2001. 19. Constitution Finder. URL=«http://confinder.richmond.edu/«. 13.1.2013. 20. Constitution Morocco. URL=«http://confinder.richmond.edu/admin/docs/Morocco.PDF«. 20.1.2013. 21. Constitution 3.3.2013. of Algeria. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Algeria«. 22. Constitution of Iraq. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Iraq«. 20.12.2012. 23. Constitution of the Syrian Arab Republic. URL=«http://www.voltairenet.org/Constitutionof-the-Syrian-Arab«. 13.12.2012. 24. Constitution of the United Arab Emirates. URL=«http://www.unhcr.org/refworld/category,LEGAL,,,ARE,48eca8132,0.html«. 10.12.2012. 96 25. Constitution 4.1.2013. of Tunisia. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Tunisia«. 26. Constitution of U.A.E. URL=«http://www.uaecabinet.ae/English/UAEGovernment/Pages/ConstitutionOfUAE.asp x«. 1.3.2013. 27. Constitutional – Judicial Review. URL=«http://www.concourts.net/tab/tab1.php?lng=en&stat=1&prt=0&srt=0«. 3.1.2013. 28. Constitutional history of Iraq. URL=«http://www.constitutionnet.org/country/constitutionalhistory-iraq«. 20.3.2013. 29. Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or Punishment. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV9&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013. 30. Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide. URL=«http://www.hrweb.org/legal/genocide.html« 10.5.2013. 31. Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV1&chapter=4&lang=en«. 11.5.2013. 32. Convention on the Rights of Persons with Disabilities. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV15&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013. 33. Convention on the Rights of the Child. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV11&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013. 34. Convention on the Rights of the Child on the Involvment of Child in Armed Conflict. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV-11b&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013. 35. Country profile: Yemen. URL=«http://lcweb2.loc.gov/frd/cs/profiles/Yemen.pdf«. 2008. 36. Declaration on Human Rights in URL=«http://www1.umn.edu/humanrts/instree/cairodeclaration.html«. 15.3.2013. 37. Draft Constitution for the Syrian Arab URL=«http://sana.sy/eng/337/2012/02/18/401178.htm«. 10.1.2013. Islam. Republic. 38. Draft of the Constitution of the Republic of Tunisia. URL=«http://www.constitutionnet.org/files/tunistian_consititution14_dec_2012-englishundp.pdfhttp://www.constitutionnet.org/files/2012.08.14__draft_constitution_english.pdf «. 4.1.2013. 97 39. Elcidhart. Morocco's White Gold and URL=«http://elcidharth.com/2013/02/15/phosphate-moroccos-white-gold-and-i/«. 5.12.2011. I. 40. Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. URL=«http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-spodrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovihpravic-in-temeljnih-svoboscin/«. 10.1.2013. 41. Evropska konvencija o varovanju človekovih URL=«http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/200393FD-EAD3-434F-BD4641BE147A18E9/0/SlovenianSlov%C3%A8ne.pdf«. 22.1.2013. pravic. 42. Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. URL=«http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-spodrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovihpravic-in-temeljnih-svoboscin«. 20.12.2012. 43. Farrell, J. Tunisian Constitution: Text and Context. URL=«http://www.jadaliyya.com/pages/index/6991/tunisian-constitution_text-andcontext«. 25.12.2013. 44. Flurry of prosecutions and convictions in Oman. URL=«http://en.rsf.org/oman-flurry-ofprosecutions-and-25-01-2013,43954.html«. 25.1.2013. 45. Front Line Defenders – Algeria. URL=«http://www.frontlinedefenders.org/Algeria«. 14.11.2012. 46. Frykberg, M. Human Rights Worse After Gaddafi. URL=«http://www.ipsnews.net/2012/07/human-rights-worse-after-gaddafi/«. 14.7.2012. 47. Full Text of Iraqi Constitution. URL=«http://www.washingtonpost.com/wpdyn/content/article/2005/10/12/AR2005101201450.html«. 2005. 48. Human Rights in Arab and Muslim Countries, URL=«http://www.mfa.gov.il/MFA/MFAArchive/2000_2009/2001/8/Human%20Rights%20 in%20Arab%20and%20Muslim%20Countries«. 2.3.2013. 49. Human Rights in Algeria. URL=«http://www.derechos.org/human-rights/mena/alg.html«. 1.2.2013. 50. Human Rights in Arab and Muslim Countries. URL=«http://www.mfa.gov.il/MFA/MFAArchive/2000_2009/2001/8/Human%20Rights%20 in%20Arab%20and%20Muslim%20Countries«. 20.8.2001 51. Human Rights in the Middle East: Questions Of Compatibility And Conflict. URL=«http://www.e-ir.info/2011/03/30/human-rights-in-the-middle-east-questions-ofcompatibility-and-conflict/«. 12.12.2012. 98 52. Human Rights 10.12.2012. in Yemen. URL=«http://www.hrw.org/middle-eastn-africa/yemen«. 53. Human rights must be at center of Tunisia's traditional justice efforts – UN expert. URL=«http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=43519&Cr=tunisia&Cr1=#.ULNp _OT8Ko4.« 16.11.2012. 54. Human Rights Watch issues report on the UAE. URL=«http://www.thenational.ae/news/uae-news/human-rights-watch-issues-report-onthe-uae«. 10.2.2013. 55. International Covenant on Civil and Political Rights. http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV4&chapter=4&lang=en«. 5.2.2013. URL= « 56. International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination. URL=«http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?mtdsg_no=IV2&chapter=4&lang=en« 4.2.2013. 57. International Convention fot the Protection of All Persons from Enforced Disappearance. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/International_Convention_for_the_Protection_of_All_P ersons_from_Enforced_Disappearance«. 5.5.2013. 58. International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV2&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013. 59. International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and Members of Their Families. URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV13&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013. 60. International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights. http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV3&chapter=4&lang=en«. 11.4.2013. URL=« 61. Iraq. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/iz.html«. 5.12.2012. 62. Iraq Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/iz00000_.html«. 10.11.2012. 63. Iraq: Two Yemenis appear in Court after years of arbitrary detention and mistreatement. URL=«http://en.alkarama.org/index.php?option=com_content&view=article&id=1090:iraq -two-yemenis-appear-in-court-after-years-of-arbitrary-detention-andmistreatment&catid=23:communiqu&Itemid=113«. 3.5.2013. 64. Islam: Governing Under Sharia. URL=«http://www.cfr.org/religion/islam-governing-undersharia/p8034«. 10.11.2012. 65. Islamic Human Rights?. URL=«http://www.faithfreedom.org/Articles/Ohmyrus30816.htm«. 3.2.2013. 99 66. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. URL=«http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I._CED AW_-_Konvencija_o_odpravi_vseh_oblik_diskriminacije_zensk.pdf«. 2.2.2013. 67. Konvencija o otrokovih pravicah (OZN). URL=«http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105«. 10.10.2013. 68. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. URL=«http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I.CAT_ -_Konvencija_proti_mucenju_in_drugim_krutim_.....pdf«. 29.10.2013. 69. Konvencija 60 let. URL=«http://www.svetevrope.si/sl/dejavnosti/kampanje_sveta_evrope/konvencija_60_let /index. html.«. 10.12.2012. 70. Kuhelj, … [et al.]. URL=«http://www.fu.unilj.si/uprava/clanki/letnikVI,%C5%A1tevilka3,2008/LET_VI_stev_3_oktober_2008_KUHEL J_HALILOVIC.pdf«. 14.2.2013. 2008 str. 60 71. Libya Constitution 1969. URL=«http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/cafrad/unpan004643.pdf«. 3.1.2013. 72. Libya Constitution.URL=«http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/cafrad/unpan 004643.pdf#xml=http://unpan1.un.org/intradoccgi/idc_cgi_isapi.dll?IdcService=GET_XML_HIGHLIGHT_INFO&QueryText=%28%27co nstitution%27+%3cOR%3e+dDocTitle+%3cSubstring%3e+%27constitution%27%29.«. 10.2.2013. 73. Libyan writer detained following protest call. URL=«http://www.amnesty.org/en/newsand-updates/libyan-writer-detained-following-protest-call-2011-02-08« 8.2.2011. 74. Libya's Constitution.URL=«http://www.libyanconstitutionalunion.net/constitution%20of%20libya.h tm«. 5.1.2013. 75. Libya Human Rights. URL=«http://www.amnestyusa.org/our-work/countries/middle-eastand-north-africa/libya«. 10.3.2013. 76. Libya's human rights problem. URL=«http://mideast.foreignpolicy.com/posts/2012/05/15/libyas_human_rights_problem«. 10.1.2013. 77. MAR-2010-2-002. URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«. 10.7.2013 78. Maroko. URL=«http://sl.wikipedia.org/wiki/Maroko«. 13.2.2013. 100 79. Media and Religion in the Arab-Islamic World. URL=«http://www.arabmediasociety.com/articles/downloads/20070309185435_AMS1_A bdallah_Schleifer.pdf«. 1.1.2013. 80. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. URL=« http://www.varuhrs.si/index.php?id=103«. 5.5.2013. 81. Middle East: Human Rights. israel.com/Middle_East_Human_Rights.html«. 10.1.2013. URL=«http://www.zionism- 82. Morocco approves King Mohammed 's constitutional URL=«http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-13976480«. 12.12.2011. 83. Morcco: Constitution. 15.2.2013. reforms. URL=«http://www.answers.com/topic/morocco-constitution«. 84. Morocco: Draft Text of the Constitution. radc.org.za/sites/default/files/morocco_eng.pdf«. 29.12.2012. URL=«http://www.ancl- 85. Morocco is Committed to Protecting Human Rights. URL=«https://moroccoonthemove.files.wordpress.com/2012/03/fs_moroccoprotectinghu manrights10january2012.pdf«. 5.1.2013. 86. Myths & Facts – Human rights in Arab Countries. URL=«http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/myths/mf16.html«. 10.1.2013. 87. New President of Yemen Abd Rabbuh Mansur Al-Hadi. URL=«http://islammuslimculture.blogspot.com/2012/02/new-president-of-yemen-abdrabbuh.html«. 4.12.2012. 88. OHCHR North Africa Regional Office.URL=«http://www.ohchr.org/EN/Countries/MenaRegion/Pages/NorthAfricaSumma ry0809.aspx«. 9.1.2013. 89. Oman. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/mu.html«. 10.2.2013. 90. Oman. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/mu.html«. 1.3.2013. 91. Oman Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/mu00000_.html«. 1.1.2013. 92. Oman Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/mu00000_.html«. 14.12.2012. 93. Oman court gives prison term in rioting case. URL= « http://gulfnews.com/news/gulf/oman/oman-court-gives-prison-term-in-rioting-case1.1192581«. 4.6.2013. 101 94. Organizacija združenih narodov (OZN). URL=«http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti_in_evropska_koor dinacija/mednarodne_organizacije/ozn/«. 5.2.2013. 95. Pet strebrov islama. URL=«http://islam.si/clanki/366-pet-stebrov-islama«. 2011. 96. Pr@slovan. Kaj je narobe z Libijo? – ''Zelena knjiga in libijska družbena ureditev''. URL=«http://slovanstvo.si/index.php/2011/03/24/kaj-je-narobe-z-libijo-zelena-knjiga-inlibijska-druzbena-ureditev«. 2011. 97. Predstavitev Evropskega sodišča za človekove pravice. URL=«http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/predstavitev /index.html«. 5.2.2013 98. Press Freedom Tested in Tunisian Courts. URL=« http://iwpr.net/report-news/pressfreedom-tested-tunisian-courts«. 24.2. 2012. 99. Right Tunisia. URL=« http://www.rights-tunisia.org/«. 3.2.2013. 100. Roth, K. Time to Abandon the Autocrats and Embrace Rights. URL=«http://www.hrw.org/world-report-2012/time-abandon-autocrats-and-embracerights«. 2011. 101. Sadek J. Democracy and URL=«http://www.alhewar.com/SadekDemAndShura.htm«. 1.2.2013. Shura. 102. Serrari. NTC Announces Constitutional Declaration. URL=«http://www.tunisialive.net/2011/08/11/the-ntc-issues-the-constitutional-declaration-for-the-transitionalperiod«. 2011. 103. Svet Evrope. URL=«http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika /svet_evrope/«. 5.3.2013. 104. Sharia Law. URL=«http://sharia-law.info/«. 10.2.2013. 105. Splošna deklaracija človekovih rs.si/index.php?id=102.«. 1.1.2013. pravic. URL=«http://www.varuh- 106. Splošna deklaracija človekovih pravic. URL=«http://www.unesco.si/nc/print/projekti-in-aktivnosti/2008-60-obletnica-splosnedeklaracije-clovekovih-pravic.html«. 10.1.2013. 107. Splošna deklaracija človekovih rs.si/index.php?id=102«. 10.11.2012. pravic. URL=«http://www.varuh- 108. STA. V Alžiriji število predsedniških mandatov URL=«http://www.dnevnik.si/svet/1042221756«. 2008. ni več omejeno. 102 109. State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Algeria. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186420«. 10.2.2013. 110. State Department. County Reports on Human Rights Practices for 2011 – Iraq. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186428«. 2.2.2013. 111. State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Libya. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186437«. 3.12.2012. 112. State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011Morocco. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm#wrapper«. 3.2.2013. 113. State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Oman. URL=« http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186444«. a. 23.11.2012. 114. State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Syria. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186449«. 4.3.2013. 115. State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Tunisia. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186451«. 3.3.2013. 116. State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – United Arab Emirates. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm#wrapper«. 3.1.2013. 117. State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Yemen. URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186455«. 4.2.2013. 118. Svet Evrope. URL=«http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika /svet_evrope/«. 5.3.2013. 119. Svet Evrope. URL=«http://sl.wikipedia.org/wiki/Svet_Evrope«. 21.12.2012. 120. Svet Evrope. Človekove pravice.URL=«http://www.svetevrope.si/sl/dejavnosti/clovekove_pravice/uvod/index.html «. 2.1.2013. 121. Syria. URL=«http://www.freedomhouse.org/report/freedomworld/2009/syria?page=22&year=2009&country=7713«. 29.12.2013. 103 122. Syria. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/sy.html«. 10.11.2012. 123. Syria 20.1.2013. 124. – Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/sy00000_.html«. Širitve EU. URL=«http://www.europa.gov.si/siritev-eu/«. 20.12.2012. 125. Tebessa: The correspondent of … Ennahar … imprisoned. URL=«http://www.ennaharonline.com/en/news/1422.html«. 11.6. 2009. 126. The 12.2.2013. Constitution. URL=«http://www.algeria-un.org/default.asp?doc=-const«. 127. The InfoBase on Constitutional Case-Law of the Venice Commission. URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.html«. 28.12.2012. 128. The Performance of Human Rights in URL=«http://www.upenn.edu/pennpress/book/14158.html«. 10.1.2013. Morocco. 129. Torture dad has UAE death sentence reduced to life in prison. URL=«http://www.thenational.ae/news/uae-news/courts/torture-dad-has-uae-deathsentence-reduced-to-life-in-prison«. 9.6.2013. 130. Translating the Arab World. URL=«http://www.utexas.edu/features/2007/arabic/«. 10.1.2013. 131. Translation of the Syrian Constitution Modifications. URL=«http://www.scribd.com/doc/81771718/Qordoba-Translation-of-the-SyrianConstitution-Modifications-15-2-2012«. 14.12.2012. 132. TUN-2008-1-001. URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«. 10.7.2013 133. Tunisia. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Tunisia«. 17.3.2013. 134. UN calls on United Arab Emirates to guarantee protection of rights defenders. URL=«http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=42492&Cr=Human+Rights&Cr1 =#.UG1pJqD_1fw«. 10.1.2013. 135. United Arab Emirates. URL=«http://www.uaeinteract.com/uaeint_misc/pdf_2009/«. 2009. 136. United Arab Emirates. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/ae.html«. 13.12.2012. 104 137. United Arab Emirates. URL=«http://www.infoplease.com/country/profiles/unitedarab-emirates.html«. 4.2.2013. 138. United Nations Human Rights: Middle East and Northern Africa Region. URL=«http://www.ohchr.org/EN/countries/MENARegion/Pages/MenaRegionIndex.aspx«. 10.2.2013. 139. United Nations Human Rights: Tunisia. URL=«http://www.ohchr.org/EN/countries/MENARegion/Pages/TNIndex.aspx«. 19.1.2013. 140. UAE: Update – Sentencing of Mr Abdullah Al-Hadidi upheld by appeals court. URL=« https://www.frontlinedefenders.org/node/22807«. 23.5.2013. 141. Ustava Republike Slovenije.URL=«http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=199133&stevilka=1409«. 20.1.2013 142. Yemen. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/ym.html«. 4.1.2013. 143. Yemen Index. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/ym__indx.html«. 20.12.2012. 144. Yemeni journalist given jail term for reporting on corruption. URL=«http://cpj.org/2013/04/yemeni-journalist-given-jail-term-for-reporting-on.php«. 8.4.2013 145. Zine el Abidine Ben Ali avoids death penalty in Tunisia. URL=«http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/tunisia/932992 6/Zine-el-Abidine-Ben-Ali-avoids-death-penalty-in-Tunisia.html«. 13.7.2012 6.3. ČLANKI, OBJAVLJENI V PUBLIKACIJAH 1. Cerar, M. Pogledi nekaterih vzhodnjaških in drugih tradicionalnih oz. religioznih pravnih sistemov na (človekove) pravice. Pravnik: revija za pravno teorijo in prakso. 1993. št. 4/6., str. 127−141. 2. Mavčič, A. Sodno varstvo temeljnih človekovih pravic. Dignitas. 1991, št. 1 , str. 151−170. 3. Novak, M. Zbor in povzetek študij Beneške komisije: sodstvo in ustavno sodstvo, varstvo človekovih pravic, nadzor nad oblastjo, mednarodni mehanizmi za varstvo človekovih pravic in primerjava ustavnih ureditev. Dignitas. 2009, št. 41/44, str. 203−422. 4. Teršek, A. Islamska vera in šeriatsko pravo. Pravna praksa. 2001, št. 32/33, str. 19. 5. Zalta, A. Človekove pravice v islamu: od tradicionalnih virov do Kairske deklaracije. Poligrafi. 2009, št. 53/56, str. 93–102. 105 6. Šabič, Z. … [et al.]. OZN in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti: Razvoj varstva človekovih pravic. V: Cerar M. (ur.). Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002, 38-41. 106
© Copyright 2024