EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI

EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI
STATUS ČLOVEKOVIH PRAVIC V USTAVNIH
UREDITVAH ARABSKIH DRŽAV
Magistrsko delo
Suzana Lah
Nova Gorica 2013
EVROPSKA PRAVNA FAKULTETA V NOVI GORICI
STATUS ČLOVEKOVIH PRAVIC V USTAVNIH
UREDITVAH ARABSKIH DRŽAV
MAGISTRSKO DELO
Kandidatka :
Mentor:
Suzana Lah
93105051
Dvoletni magistrski študij Pravo 2. stopnje
prof. dr. Arne Mavčič
Nova Gorica 2013
POVZETEK
Človekove pravice in temeljne svoboščine so pomemben element vsakega človeka kot
posameznika. So splošne in enake za vsakega posameznika, pripadajo vsem ljudem, so
neodtujljive ter jih posamezniku ni mogoče odvzeti. Človekove pravice so absolutne, vendar je
sfera njihovega varstva široka le toliko, kot jih posamezniki in oblast dejansko spoštujejo in
kolikor so te pravice zagotovljene državljanom, katerim so bile kršene. Bistveno je, da so te
pravice opredeljene z ustavo in ostalimi zakonskimi akti ter da je uzakonjeno tudi njihovo varstvo.
Vse to prinaša posameznikom predvidljivost in vsaj teoretično garancijo o nedotakljivosti njihovih
pravic.
Arabski svet se od evropskega pravnega prostora zelo razlikuje. Razhajanja se pojavljajo tako
na verskem, ekonomskem, političnem kot tudi na kulturnem področju. Gre za večinoma
tradicionalne države s prevladujočim muslimanskim prebivalstvom, v katerih se velikokrat
pojavljajo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človekove pravice in temeljne
svoboščine so večinoma, vsaj teoretično, zajete v ustavnih ureditvah arabskih držav. V praksi so
razmere zelo drugačne, saj številne mednarodne nevladne organizacije in nacionalni organi
zaznavajo številne kršitve.
Osrednji predmet preučevanja v moji magistrski nalogi je položaj človekovih pravic in temeljnih
svoboščin v devetih arabskih državah. Te so Libija, Maroko, Alžirija, Irak, Tunizija, Sirija, Oman,
Združeni arabski emirati in Jemen. Zanima me zlasti, kako so človekove pravice umeščene v
ustavno ureditev ter spoštovanje in izvajanje teh pravic tako na teoretični kot na praktični ravni.
V magistrski nalogi je na primerih devetih držav ponazorjeno, kako tradicija in vera vplivata na
najvišje pravne vire in ostale pomembne pravne akte v državi. Predstavljene so človekove
pravice in temeljne svoboščine, ki so zapisane v pravnih aktih, ter njihovo izvajanje v
vsakdanjem življenju. Na področju pravic je pomembno tudi, kako so te pravice v državi
zavarovane ter kako je posameznikom omogočeno učinkovito pravno sredstvo ob kršitvah
njihovih temeljnih pravic.
KLJUČNE BESEDE: ustava, človekove pravice in temeljne svoboščine, arabske države, islam,
kršitve človekovih pravic
ii
ABSTRACT
Human rights and fundamental freedoms are an important element of every human being as an
individual. They are universal and equal for every individual, belong to all people, they are
inalienable and cannot be taken from an individual. Human rights are absolute, but the sphere of
their protection is just as wide as individuals and the authorities truly observe them and to what
extent these rights are secured for those citizens upon whom they have been infringed. It is
essential that these rights be regulated by statute and constitution and their execution be
enforced by law. These terms bring individuals predictability and an at least theoretical
guarantee on the inviolability of their rights.
The Arab world differs considerably from the European legal environment. Discrepancies occur
in the religious, economic, political as well as cultural spheres. These are mainly traditional
countries with a predominantly Muslim population in which infringement of human rights and
fundamental freedoms is often present. Human rights and fundamental freedoms are mostly, at
least theoretically, comprised in the constitutional organization of Arab countries. In practice
circumstances can be very different, which is visible from the reports of numerous nongovernmental organizations and national bodies who perceive numerous breaches.
The main subject of research in my Master’s thesis is the position of human rights and
fundamental freedoms in nine Arab countries. These countries are Libya, Morocco, Algeria, Iraq,
Tunisia, Syria, Oman, The United Arab Emirates and Yemen. I am particularly interested in the
way in which human rights are integrated into the constitutional organization and the degree to
which they are observed and enforced on the theoretical as well as practical levels.
In the Master’s thesis it is illustrated on the example of nine countries how tradition and religion
influence the highest sources of law and other important legal acts in the country. Human rights
and fundamental freedoms which are written in legal acts are presented, as well as their
enforcement in everyday life. In the sphere of human rights it is also important to note how these
rights are protected and whether or not individuals are given the possibility to use an efficient
legal remedy when it comes to breaches of their fundamental rights.
KEY WORDS: constitution, human rights and fundamental freedoms, Arab countries, islam,
breaches of human rights.
iii
KAZALO
POVZETEK ...................................................................................................................... ii
ABSTRACT ..................................................................................................................... iii
KAZALO .......................................................................................................................... iv
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ............................................................................... vi
1 UVOD ........................................................................................................................... 1
1.1 PREDSTAVITEV HIPOTEZ ................................................................................... 2
1.1.1 Hipoteza 1 ....................................................................................................... 2
1.1.2 Hipoteza 2 ....................................................................................................... 2
1.1.3 Hipoteza 3 ....................................................................................................... 2
1.2 PREDVIDENE METODE ZA DOSEGANJE CILJEV MAGISTRSKE NALOGE ..... 3
2 ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE V ARABSKIH DRŽAVAH ..... 4
2.1 ISLAMSKO PRAVO ............................................................................................... 4
2.2 ARABSKA KULTURA IN TRADICIJA .................................................................... 7
2.2.1 Zgodovinski razvoj arabskih držav................................................................... 7
2.2.2 Arabska mentaliteta ......................................................................................... 8
2.2.3 Arabska pomlad in mednarodna politika .......................................................... 9
2.3 ARABSKE DRŽAVE V LUČI ČLOVEKOVIH PRAVIC......................................... 10
3 PRAVNI AKTI S PODROČJA ČLOVEKOVIH PRAVIC............................................... 11
3.1 MEDNARODNI PRAVNI AKTI IN KONVENCIJE GLEDE ČLOVEKOVIH PRAVIC,
SPREJETI V ARABSKIH DRŽAVAH ......................................................................... 11
3.1.1. Splošna deklaracija človekovih pravic .......................................................... 11
3.1.2. Arabska listina človekovih pravic .................................................................. 13
3.1.3. Kairska deklaracija o človekovih pravicah (CDHRI) ...................................... 14
3.1.4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (ICERD) 16
3.1.5. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) .................. 17
3.1.6. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (CPPCG) ....... 18
3.1.7. Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah (UIDHR) ...................... 19
3.1.8. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim
ravnanjem in kaznovanjem (CAT) .......................................................................... 19
3.1.9. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR) .. 21
3.1.10. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) ................ 22
3.1.11. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem
(ICCPED) ............................................................................................................... 24
3.1.12. Konvencija o pravicah invalidov .................................................................. 25
3.1.13. Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov
njihovih družin (CMW) ............................................................................................ 25
3.1.14. Konvencija o otrokovih pravicah (CRC) ...................................................... 26
3.1.15. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah ....................................... 28
4 USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN V
POSAMEZNIH ARABSKIH DRŽAVAH .......................................................................... 29
4.1 LIBIJA .................................................................................................................. 29
4.1.1 Libijska ustava ............................................................................................... 29
4.1.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 30
4.1.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 30
4.2 MAROKO ............................................................................................................. 37
iv
4.2.1 Maroška ustava ............................................................................................. 37
4.2.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 38
4.2.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 39
4.3 ALŽIRIJA.............................................................................................................. 45
4.3.1 Alžirska ustava .............................................................................................. 45
4.3.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 46
4.3.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 47
4.4 IRAK..................................................................................................................... 54
4.4.1 Iraška ustava ................................................................................................. 54
4.4.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 55
4.4.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 56
4.5 TUNIZIJA ............................................................................................................. 60
4.5.1 Tunizijska ustava ........................................................................................... 61
4.5.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 62
4.5.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 63
4.6 SIRIJA .................................................................................................................. 67
4.6.1 Sirska ustava ................................................................................................. 68
4.6.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 68
4.6.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 69
4.7 OMAN .................................................................................................................. 73
4.7.1 Ustava Omana............................................................................................... 73
4.7.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi .............. 74
4.7.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 74
4.8 ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI ........................................................................... 78
4.8.1 Ustava Združenih arabskih emiratov ............................................................. 78
4.8.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v ustavi ..................... 78
4.8.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 79
4.9 JEMEN ................................................................................................................. 85
4.9.1 Ustava Jemna................................................................................................ 85
4.9.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi ............. 85
4.9.3 Kršitve človekovih pravic ............................................................................... 86
5 ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 91
6 LOČENI SEZNAMI PREDVIDENE LITERATURE ...................................................... 94
6.1 MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE ......................................................................... 94
6.2 SEZNAM VIROV NA SPLETU ............................................................................. 95
6.3. ČLANKI, OBJAVLJENI V PUBLIKACIJAH ........................................................ 105
v
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
AI – Amnesty International
CAT – Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatement or
Punishment – Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem
in kaznovanjem
CDHRI  Cairo Declaration on Human Rights in Islam – Kairska deklaracija o človekovih
pravicah
CEDAW  Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination Against Women –
Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk
CMW  International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and
Members of Their Families – Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in
članov njihovih družin
CPPCG  Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide – Konvencija
o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida
CRC – Convention on the Rights of the Child – Konvencija o otrokovih pravicah
EU – Evropska unija
EKČP – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
ESČP – Evropsko sodišče za človekove pravice
GFIW – General Federation of Iraqi Workers
ICCPED  International Convention for the Protection of All Persons from Enforced
Disappearance – Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem
ICCPR – International Covenant on Civil and Political Rights – Mednarodni pakt o državljanskih
in političnih pravicah
ICERD – International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination –
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije
ICESCR  International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights – Mednarodni pakt o
ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
ILO – International Labour Organization  Mednarodna organizacija dela
IOM – International Organization for Migration
LADDH – Ligue Algerienne pour la Defense des Droits de l'Homme
NATO – North Atlantic Treaty Organization  Severnoatlantska zveza
vi
NTC – National Transitional Council
OPEC – The Organization Petroleum Exporting Countries
OZN – Organizacija Združenih narodov
RCD – Constitutional Democratic Rally
SOHR – Syrian Observatory for Human Rights – Sirski observatorij za človekove pravice
UDHR – Universal Declaration on Human Rights – Splošna deklaracija človekovih pravic
UIDHR – Universal Islamic Declaration on Human Rights – Splošna islamska deklaracija o
človekovih pravicah
UNCHR – United Nations High Commissioner for Refugees – Urad visokega komisarja
Združenih narodov za begunce
UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization
ZAE – Združeni arabski emirati
ZN – Združeni narodi
vii
IZJAVA O AVTORSTVU IN NAVEDBA LEKTORJA
S podpisom zagotavljam, da:






je predloženo zaključno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
je delo popravljeno v skladu s pripombami mentorja in članov komisije;
sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženem
delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v
obliki dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje
predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih
pravicah (ZASP) – Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, 30/2001 – ZCUKPIL, 43/2004,
17/2006, 114/2006 – ZUE, 139/2006, 68/2008);
je elektronska oblika identična s tiskano obliko predloženega dela ter soglašam z objavo
dela na fakultetnih straneh;
je
delo
lektoriral/-a
Nika
Birsa,
univ.
dipl.
slov.
viii
1 UVOD
Arabske države so bile že skozi zgodovino zelo povezane z islamom in načinom življenja, kjer je
Alah središče vsega. Islam je tako vpet v njihova ustavna besedila, zakone ter običajno pravo.
Posledično so tudi ustavne ureditve teh arabskih držav pod velikim vplivom šeriatskega prava, ki
se na določenih področjih precej razlikuje od veljavnih mednarodnih standardov in
mednarodnega prava.
Splošna deklaracija o človekovih pravicah vsebuje katalog pravic in svoboščin, ki naj bi bile
umeščene v pravne sisteme držav in bile tam varovane z notranjim pravom posamezne države.
Po tej klasifikaciji delimo človekove pravice na osnovne človekove pravice in svoboščine, na
politične in državljanske pravice ter na socialne, ekonomske in kulturne pravice. Med osnovne
pravice spadajo pravica do življenja, pravica do osebne varnosti, prepoved trgovanja z ljudmi,
prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja in kaznovanja, prepoved diskriminacije in številne
druge. Med politične in državljanske pravice spadajo pravica do obrambe in domneva
nedolžnosti, pravica do zasebnosti, pravica do svobodnega gibanja, pravica do državljanstva in
še veliko drugih. V skupino socialnih, ekonomskih in kulturne pravic pa spadajo pravica do
socialne varnosti, pravica do dela, pravica do izobraževanja, pravica do avtorskega dela in
druge. Te pravice morajo biti varovane z nacionalnimi redi in so lahko omejene le v primerih,
določenih z zakonom.
Po pomembnosti se človekove pravice med seboj ne razlikujejo, zato ne moremo vzpostaviti
njihove hierarhije, v kateri bi bil sklop določenih pravic vreden več. V pravnem pomenu so
človekove pravice s pravnimi pravili urejena upravičenja posameznika v razmerju do državne
oblasti. Pravica posameznika preprečuje ostalim poseganje vanjo ter s tem tudi njeno kršitev.
Pomembna značilnost človekove pravice je poleg upravičenja tudi njeno pravno varstvo. Naloga
države je, da s svojim pravnim redom zaščiti človekove pravice in temeljne svoboščine.
Za obravnavane arabske države so značilni neposredna ali posredna diskriminacija žensk v
vsakdanjem življenju in na poslovnem področju, odsotnost učinkovitega pravnega sredstva v
primerih odvzema prostosti in zapornih kazni, pogosta mučenja pripornikov in drugih ljudi,
velikokrat obtoženih brez poštenega sojenja, ter velika vpetost islamske vere v najvišje pravne
akte držav.
Namen mojega magistrskega dela je analizirati ustavne ureditve devetih arabskih držav, položaj
človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh državah, preučiti, kako islamska vera vpliva na
ustavna besedila in preučiti, kako se človekove pravice in temeljne svoboščine izvajajo ter
ugotoviti, ali prihaja tudi do kršitev teh pravic.
Tematika človekovih pravic in temeljnih svoboščin se velikokrat pojavlja v slovenski in svetovni
literaturi. Ameriški US Department of State vsako leto izda poročilo o izvrševanju človekovih
pravic v državah, ki prejemajo pomoč, in v državah, ki so članice Združenih narodov (ZN).
Podobna poročila izdaja vsako leto tudi Amnesty International.
International Human Rights Law je knjiga pravnika in strokovnjaka za pravo človekovih pravic
Javaida Rehmana, ki je preučeval vpliv islamskega in verskega prava na veljavno pozitivno
pravo ter položaj človekovih pravic v arabskih državah. Pomembna so še dela Ann Elizabeth
Mayer, Aromanda Saida Amirja ter Nathana J. Browna.
1
V prvem poglavju svoje magistrske naloge bom predstavila hipoteze, ki jih bom skušala dokazati,
obenem pa bom predstavila tudi metodologijo, s pomočjo katere bom razčlenila in obravnavala
izbrano tematiko.
V drugem poglavju bom predstavila časovni pregled razvoja človekovih pravic in temeljnih
svoboščin z navedbo najpomembnejših klasifikacij človekovih pravic. Predstavila bom tudi
islamsko pravo, ki pomembno vpliva na veljavno ustavno ureditev arabskih držav ter arabsko
kulturo, njeno tradicijo in pojav arabske pomladi.
V tretjem poglavju sledi opis najpomembnejših mednarodno pravnih dokumentov s področja
človekovih pravic: Splošne deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o ekonomskih in
socialnih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter opis Evropske
konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predstavljam tudi veljavne
konvencije, h katerim so pristopile arabske države ter mednarodno pravno ureditev na področju
varstva človekovih pravic.
V četrtem poglavju bom podrobno analizirala ustavne ureditve devetih izbranih arabskih držav.
Te so Libija, Maroko, Alžirija, Irak, Tunizija, Sirija, Oman, Združeni arabski emirati in Jemen.
Vsako ustavo bom analizirala z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v posebnem
poglavju ugotavljala kršitve človekovih pravic, ki so zabeležene s strani mednarodnih organizacij,
nevladnih organizacij ali s strani neodvisnih opazovalcev.
V petem poglavju bom strnila vsa ugotovljena dejstva ter podala zaključke o pravilnosti hipotez,
ki sem jih postavila na začetku magistrske naloge.
1.1 PREDSTAVITEV HIPOTEZ
V magistrski nalogi bom preverjala naslednje hipoteze:
1.1.1 Hipoteza 1
Človekove pravice in temeljne svoboščine so v ustavnih ureditvah arabskih držav zaščitene in
zapisane na drugačen način kot v mednarodnih dokumentih.
1.1.2 Hipoteza 2
Šeriatsko pravo ima velik vpliv tako na ustavni sistem kot tudi na uresničevanje človekovih
pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah.
1.1.3 Hipoteza 3
Raven varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah ni zadovoljiva in
prihaja do številnih kršitev.
2
1.2 PREDVIDENE METODE ZA DOSEGANJE CILJEV MAGISTRSKE NALOGE
Pri izdelavi magistrske naloge bom uporabila naslednje metode:
-
analiza in interpretacija: ti metodi bom uporabila pri analiziranju ustavnih ureditev
posameznih arabskih držav ter drugih pomembnih pravnih virov;
-
komparativna metoda: to metodo bom uporabila pri primerjavi ustavnih ureditev
posameznih arabskih držav med seboj ter pri primerjavi evropskih ustavnih ureditev z
ustavnimi ureditvami arabskih držav;
-
opisna metoda: to metodo bom uporabila pri opisovanju dejanske situacije v posameznih
arabskih državah glede uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin;
-
indukcija in dedukcija: ti metodi bom uporabila pri razčlenjevanju pojavov na posamezne
elemente.
3
2 ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE V ARABSKIH
DRŽAVAH
2.1 ISLAMSKO PRAVO
Islam je najmlajša svetovna religija, ki je močno zaznamovala zgodovino in pravni razvoj
celotnega arabskega sveta. Nastanek sega v 7. stoletje, ko naj bi bila na Arabskem polotoku
razodeta božja volja preko poslanca Mohameda, ki je vero širil med takratno ljudstvo. Božja
beseda je zapisana v Koranu1, ki je sveta knjiga muslimanov, takrat pa so bila zapisana tudi
Mohamedova navodila ali Suna2. Vsebina Korana je božanska in ne more biti na noben način
spremenjena. Podaja standarde za islamsko družbo in ji določa pravice ter obveznosti. Suna
predstavlja model vedenja in se dopolnjuje s prakso Mohamedovih pristašev in drugih islamskih
voditeljev.
Islamsko pravo se je začelo oblikovati že v času življenja Mohameda, skozi stoletja pa se je
preoblikovalo v štiri sunitske šole prava3, ki so odigrale ključno vlogo v iskanju islamske pravne
znanosti.
''Za islamsko pravo je značilno, da je religija v tolikšni meri dominantna, da neposredno določa
tudi vsebino prava, zato takšnega prava ni mogoče opredeliti kot sodobno pravo.'' Temeljne
značilnosti sodobnega prava so individualizem, racionalizem, splošnost, abstraktnost,
povezanost s sodobno državo, visoka stopnja avtonomnosti ter sistematičnost. (Cerar v: Kuhar,
2007, str. 13)
Islamsko pravo se imenuje tudi šeriatsko pravo4, kar pomeni jasna in od Boga začrtana pot. Z
verskega vidika to pomeni pot, ki se je držijo muslimani, če želijo doseči želeno odrešitev. S
pravnega stališča pa predstavlja islamsko pravo skupek pravnih pravil, ki urejajo vsa področja
človekovega delovanja. Šeriatsko pravo ne predstavlja samo verskega zakona, ampak pokriva
1
Dobesedni prevod izraza ''koran'' pomeni recitirati. Koran je osnovni verski tekst islama, saj muslimani
verjamejo, da je njegova vsebina Božja beseda. Koran sestavlja 114 sur s skupno 6236 ajati (verzi). Pred
dotikanjem Korana se mora vernik simbolično umiti.
2
Suna je skupina spisov, ki vsebujejo poročila o Mohamedovem nauku in njegovih dejanjih. Ti spisi
razlagajo Koran in dajejo dodatne smernice za vernike, njihovo ravnanje in čaščenje vere. Beseda
''sunna'' izvorno pomeni gladek tok vode ali neposredno pot toka. Dobesedno pomeni natančno določeno
prehojeno pot.
3
Na suni temeljijo štiri sunitske pravne šole, te so pravna šola Hanafi, pravna šola Maliki, pravna šola Šafi
in pravna šola Hanbali. Te so nastale s postopnim razvojem islamske pravne znanosti in skozi različna
zgodovinska obdobja.
4
Izraz ''šeriatsko pravo'' pomeni pot in pravni okvir, znotraj katerega so urejeni javni in nekateri vidiki
zasebnega življenja tistih, ki živijo v pravnem sistemu, temelječem na islamu. Šeriatsko pravo je vidno v
ženitnem pravu, saj se ženska ne more poročiti brez dovoljenja svojega skrbnika. Če se poroči, pa
postane njen novi skrbnik kar njen mož. Tudi pri kaznovanju se poslužujejo pravil šeriatskega prava, saj
Koran in Hadith določata dve vrsti kazni za krajo. Kazen je odvisna od tega, kolikokrat je obtoženi kradel
in kaj je ukradel. Ena izmed kazni za ta zločin je zapor, druga pa amputacija rok ali nog.
4
širok spekter posvetnih zakonov. Ti zajemajo kazensko, ustavno, upravno pravo in številne
druge zakone5.
Šeriatsko pravo sestavlja skupek primarnih in sekundarnih virov. Med primarne spadata Koran in
Suna, medtem ko sekundarne sestavljata Idžma6 in Kijas7. Suna je izročilo, ki se nanaša na
Mohameda in njegove tovariše, Idžma pa soglasje strokovnjakov o določenih vprašanjih. Idžma
in Kijas nista samostojna vira, ampak temeljita na Koranu in Suni. Obenem je Idžma ključni
dejavnik pri prenovi in razvoju islamskega prava. (Grassman, 1999, str. 493)
Poleg teh so med vire islamski pravniki dodali še prakso islamskih voditeljev, njihova uradna
navodila državnikom, ustavne zakone in notranjo zakonodajo islamskih držav. Vsebina Korana
se nanaša na konkretne življenjske situacije, v katerih se je znašel prerok Mohamed. V Koranu
sta najbolj zastopana družinsko in dedno pravo, kot najpomembnejši gospodarski predpis pa
prednjači prepoved obresti.
Tradicionalno šeriatsko pravo je v nekaterih islamskih državah še vedno del pozitivnega
pravnega sistema. Pojavlja se na področju osebnega statusa, s katerim sta povezana družinsko
in dedno pravo, ter na področju pogodbenih razmerij. Področje kazenskega in obligacijskega
prava je večina islamskih držav modificirala z uporabo sekularne zakonodaje oz. s sodobnejšo
razlago šeriatskega prava. Edini izjemi sta Saudska Arabija in Iran, ki imata še vedno v celoti
uveljavljeno šeriatsko pravo. Azerbajdžan, Čad, Somalija in Senegal so muslimanske države, ki
so razglasile sekularnost njihovih ustav. (Islam: Governing Under Sharia, 2012)
Islamsko pravo ne pozna individualnosti v obliki, kot jo poznamo v sodobnem pravu, pač pa
predstavlja predvsem dolžnosti posameznika do Alaha in skupnosti. ''Njegova značilnost je
vseobsežnost, saj s svojimi predpisi zaobjema tako zasebno kot tudi javno življenje, pri čemer je
Alah središče vsega''. (Kuhelj in Halilović, 2008, str. 60)
Mednarodne pogodbe o človekovih pravicah morajo države podpisnice tudi vnesti v svoje
pravne sisteme. Ta postopek je odvisen od tega, ali gre za monistično ali za dualistično državo.
V monističnih državah, ena izmed njih je tudi Maroko, so mednarodni standardi avtomatsko
implementirani v domači pravni red. V teh državah ima zakonodajna oblast močno vlogo pri
ratifikaciji mednarodnih pogodb. V konfliktu med domačim in mednarodnim pravom prevladuje
slednje. Mednarodne pogodbe, ki so ustrezno objavljene v uradnem glasilu, postanejo
avtomatsko del domače zakonodaje. Dualistične države morajo določbe mednarodnih pogodb
posebej sprejeti v nacionalno zakonodajo.
5
Primeri: Preden je oseba kaznovana, morata dve priči priseči, da sta to osebo videli krasti. Če se to ne
zgodi, oseba ni kaznovana. Svinjina je prepovedana, obenem pa se ne sme jesti živali, ki je bila zaklana v
imenu drugega Boga. Veliko razlag šeriatskega prava ne omogoča muslimanom, da bi spremenili svojo
vero. To je strogo prepovedano, kazen za tako odpadništvo pa je smrt.
6
Idžma je arabski izraz za soglasje islamskih učenjakov o določenem pravnem vprašanju. Poleg Korana
in Sune je Idžma tretji vir islamskega prava. Sunitski muslimani menijo, da je Idžma na področju
zakonodaje tako pomembna kot sta Koran in Suna, medtem ko šiitski muslimani menijo, da je Idžma le
sekundarnega pomena in ni brez napak.
7
Kijas je četrti vir šeriatskega prava za večino sunitske sodne prakse. Njegov cilj je opredeliti analogije z
že predhodno sprejetimi odločitvami. Šiiti analogije ne sprejemajo. Splošen pomen Kijasa je načelo, da
vsaka pravna odredba zagotavlja pozitivno izpolnitev cilja.
5
Zakonodajna moč države na podlagi islamskega prava ni neomejena. Končni zakonodajalec naj
bi bil le Bog, ki je v Koranu zapisal, kaj je zakonito in kaj ni. V muslimanskih državah naj bi bile tri
sfere zakonodajnih aktivnosti: izvajanje zakonov, ki so določeni v Koranu in Suni; usklajevanje
zakonodaje s Koranom in Suno ter sprejemanje sekundarne zakonodaje v skladu s Koranom in
Suno. (Abiad, 2008, str. 103105)
Sprejemanje mednarodnih pogodb v nacionalne pravne rede je predvsem odvisno od državnih
zakonodajnih in ustavnih okvirov. V državah, kjer pravni sistem temelji na šeriatskem pravu, je
treba razumeti koncept individualnega prizadevanja razumevanja božjih besedil in vrednot v njih.
Ta besedila ne definirajo splošnih zakonov, ampak predstavljajo božje mnenje o moralnosti in
pravilnosti določenih dejanj.
Maroko in Tunizija avtomatsko vključita določbe mednarodnih pogodb v nacionalni pravni sistem
s trenutkom ratifikacije, to pomeni, da jima ni potrebno sprejeti zakonodaje za začetek
veljavnosti mednarodnih pogodb.
Šeriatsko pravo lahko vodi tudi k usklajevanju mednarodnih standardov človekovih pravic in
standardov v muslimanskih državah. Ratifikacija mednarodnih pogodb arabskih državah je
okrepila nacionalne pravne sisteme v smeri večje zaščite ter večjega pomena človekovih pravic
in temeljnih svoboščin. Pomembna značilnost učinkovanja mednarodnih pogodb je dejstvo, da
morajo države podpisnice poročati pristojnim odborom za človekove pravice glede prilagajanja
nacionalne zakonodaje mednarodnim standardom. V primeru arabskih držav je pomembna
implementacija določil mednarodnih pogodb znotraj okvira šeriatskega prava. Implementacija je
neuspešna predvsem na področju pravic otrok in pravic žensk.
Klasična razlaga šeriatskega prava dopušča moškemu muslimanu, da se lahko poroči s
kristjanko, z judinjo ali muslimanko, medtem ko je muslimanski ženski dovoljena poroka
izključno z muslimanom. Šeriatsko pravo dovoljuje muslimanskim moškim, da imajo lahko do
štiri zakonske žene, pod pogojem, da morajo za vse žene enako poskrbeti. V luči zahtev
nekaterih arabskih držav za uveljavitev enakopravnosti moških in žensk in za odpravo poligamije
so bile uvedene nekatere zakonodajne in administrativne reforme. Take reforme je v Maroku
izvedel kralj Muhammed VI., ki je uzakonil spremembe družinskega zakonika na ta način, da je
potrebna sodnikova odobritev poligamije in uvedba drugih strogih zakonskih pogojev. (Abiad,
2008, str. 120)
Poligamija8 je definirana tako v Koranu kot v Suni. Določbe o poligamiji, ki izhajajo iz islamskega
družinskega prava, so pripomogle k ustvarjanju številnih zadržkov k CEDAW. Ženskam je dana
pravica do ločitve, kljub temu da imajo zelo zahtevno vlogo v zvezi s končanjem takega
postopka.
Vpliv šeriatskega prava se odraža tudi v kazenskem pravu, kjer je izražena diskriminacija
ženske, saj je pričanje odraslega moškega enakovredno pričanju dveh žensk.
Reforme so se začele tudi v tunizijski zakonodaji leta 1956, ko so se osamosvojili od Francije.
Takratni voditelj države je menil, da je potrebna sprememba pravnega sistema v smeri večjega
8
Izraz ''poligamija'' pomeni zakon moža z več ženami ali zakon žene z več možmi naenkrat. V islamu je
poligamija dovoljena samo moškim, in sicer ima lahko naenkrat največ štiri žene. Moški se lahko poroči z
več ženskami le pod pogojem,da je zmožen z vsemi enako postopati.
6
spoštovanja človekovih pravic. Reformo so izvajali sodniki na civilnih in verskih sodiščih.
Najpomembnejši napredek je bila odprava poligamije. Obenem je Tunizija leta 1959 ukinila
šeriatska sodišča, ki so odločala o zadevah s področij družinskega in osebnega prava. To je
zajemalo sklenitev in razvezo zakonske zveze, dedovanje in skrbništvo nad otroki.
V ustavah ZAE, Jemna in Sirije je šeriatsko pravo glavni ali le en izmed več zakonodajnih virov.
Načela šeriatskega prava se uporabijo tudi v primerih pravnih praznin, kjer zakon nima točnih
določb. Kjer je šeriatsko pravo definirano kot glavni zakonodajni vir, morajo biti vsi ostali zakoni
in akti v skladu z njegovimi določbami.
V primerjavi z zahodnimi pravnimi sistemi so cilji šeriatskega prava veliko obsežnejši, saj ureja
odnose posameznikov do drugih, odnose do Boga in do samega sebe. Obenem pa ima
šeriatsko pravo lastnost božanskosti, saj je izraz božje volje.
2.2 ARABSKA KULTURA IN TRADICIJA
2.2.1 Zgodovinski razvoj arabskih držav
Arabski svet obsega ozemlje od Atlantskega oceana na zahodu, do Sredozemskega morja na
severu, do Indijskega oceana na jugu ter do Perzijskega zaliva na vzhodu. Sem uvrščamo tiste
države, kjer prevladuje arabski jezik. Te so Egipt, Sudan, Alžirija, Maroko, Saudska Arabija, Irak,
Jemen, Sirija, Tunizija, Izrael, Libija, Jordanija, Libanon, Kuvajt, Združeni arabski emirati, Oman,
Katar in Bahrajn.
Arabce so na začetku njihovega razvoja strokovnjaki razdelili v tri skupine. Prva so arabska
plemena, ki so izginila ali bila uničena – ta so omenjena v Koranu kot primer božje moči, ki uniči
tiste, ki niso verjeli in sledili svojim prerokom. Drugi so čisti južni Arabci, tretji pa arabizirani
Arabci.
Mohamed je bil rojen leta 570 v zahodnem delu srednje Arabije, natančneje v Meki. Ko se mu je
v votlini na gori blizu Meke prikazal angel Gabrijel, je postal glasnik muslimanske vere. V Medini
je dal zgraditi mošejo, svoje somišljenike pa je pošiljal na roparske pohode, da si je tako
zagotovil varnost in priskrbel potrebna sredstva. Božjo besedo je Mohamed posredoval svojim
pristašem, ki so jo tudi zapisali. Koran uči vero v Boga, bližajočo se poslednjo sodbo za
nevernike, pozna pekel in nebesa, obenem pa določa tudi dolžnosti, povezane z zakonom,
družino in življenjem v družbi. (Zgodovina 1, 1983 str. 140142)
Arabska ekspanzija je bila v bistvu plemenska osvojitev civilizacije. Arabci so edini narod, ki je
začel novo civilizacijo na podlagi osvojitve. To je bil rezultat spojitve verskega prepričanja in
plemenske vojaške sile. Arabci so osvojili Srednji vzhod v imenu monoteizma, ki je dvignil
njihovo plemensko dediščino nad osvojene civilizacije. Bili so tako uspešni, da se jim druge
civilizacije sploh niso upirale. Ljudstva v Egiptu, Siriji in Iraku so poznala samo svojo provincialno
kulturo. Te dežele so izgubile lastno civilizacijo že več kot 1000 let prej, ko so prvič prišle pod
vlado tujih imperijev. (Zgodovina 1, 1983, str. 143145)
7
2.2.2 Arabska mentaliteta
''Arabec je oseba, katere jezik je arabščina, živi v arabsko govoreči državi, ki simpatizira in si
prizadeva za blaginjo arabsko govorečih narodov.'' To je opredelitev Arabca, kot ga določa
Arabska liga.
Sadek Jawad Sulaimanis, ki je bil nekdanji veleposlanik Omana v Združenih državah Amerike, je
dejal, da so Arabci opredeljeni s svojo kulturo in ne s svojo raso ter da je njihova kultura
opredeljena z bistvenimi arabskimi in islamskimi sestavinami. Za večino Arabcev je islam njihova
avtohtona vera. Arabec je torej nekdo, čigar prevladujoča kultura je arabizem, ne glede na vero,
filozofsko prepričanje ali državljanstvo. (Sulaiman, 2012)
Arabske kulturne vrednote temeljijo na Koranu in na islamski veri. Družina je v arabskem svetu
najpomembnejša, ne samo ožja, temveč celotna širša družina. Arabci so zelo navezani tudi na
svojo skupnost, kjer preko dobrodelnosti pomembno pripomorejo k boljšemu življenju
posameznikov. Islamska vera temelji na petih stebrih, ki so izpoved vere, molitev, dobrodelnost,
post v času ramadana oz. islamskega svetega meseca in romanje v Meko. (Pet stebrov islama,
2011)
Med pomembnejše vrednote v arabski družbi in islamu nasploh spada pravičnost9. Njen pomen
je ta, da se morajo dobrine in bremena v družbi porazdeliti tako, da se poskrbi za temeljne
svoboščine in za družbeno ter gospodarsko skupnost. Prepoved obresti v gospodarskem pravu
je posledica skrbi za moralo ter ekonomsko blaginjo ljudi. Vzpostavljena mora biti takšna
pravičnost, ki ima za svoj cilj ustvariti ravnotežje med socialnim in ekonomskim aspektom družbe.
Moralna zaveza dajati revnim miloščino v odstotku svojega imetja predstavlja v islamskem svetu
visoko vrednoto in je odraz družbene solidarnosti, kar teži k razdeljevalni pravičnosti.
Islamsko pravo ne zavrača enakopravnosti med moškim in žensko, ampak jo interpretira na
različne načine. Bistvenega pomena je stališče o enaki moralni in verski vrednosti moških in
žensk, ki pa imajo kljub temu vsak svojo družbeno vlogo, v kateri se dopolnjujejo. V Koranu je
zapisano, da imajo ženske določenih prav toliko pravic in dolžnosti kot moški, le da so možje za
stopnjo pred njimi.
Za islamsko pravo je sprejetih pet splošnih maksim, ki so abstraktna izhodišča v obliki kratkih
vsebinsko močnih stavkov, ki v nekaj besedah povzemajo cilje in namene šeriatskega prava. Te
maksime so:
-
-
-
vsaka zadeva se mora presojati v luči svojega namena; to pomeni, da moramo v vsakem
primeru posebej poiskati objektiven namen, kar je identično z institutom naklepa v
kazenskem pravu,
tisto, kar z gotovostjo utemeljimo, tega dvom ne odstrani; ta stavek spominja na institut
domneve nedolžnosti, na načelo »in dubio pro reo« ter na standard prepričanosti v
kazenskem pravu,
stiskam sledi olajšanje,
9
Pravičnost je glavni cilj islama. Obenem pomeni tudi dajanje stvari na svoje mesto oz.enako
obravnavanje. V Koranu je pravičnost opredeljena kot najvišja vrlina, po pomembnosti je takoj za vero v
Boga.
8
-
kar je slabo naj se odpravi,
pravni običaj je odločilen dejavnik; to se nanaša na ustaljeno sodno prakso in pravno
tradicijo.
2.2.3 Arabska pomlad in mednarodna politika
Arabska pomlad10 je pojem, ki predstavlja val protestov in demonstracij, ki so se začeli pojavljati
v arabskem svetu. Ta pojav se je pričel 18. decembra 2010 v Tuniziji in je hitro zajel številne
države arabskega sveta.
Dejavniki, ki so pripeljali do demonstracij so predvsem naslednji:
 obstoječa diktatura ali absolutna monarhija,
 korupcija na vseh ravneh,
 visoka brezposelnost,
 nizek nivo spoštovanja človekovih pravic in njihove kršitve,
 slabe gospodarske in ekonomske razmere,
 revščina.
(Arab Spring, 2012)
V Tuniziji se je arabska pomlad končala z odstopom predsednika vlade Ghannouchija, z
razpustitvijo nekdanje vladajoče stranke in z izpustitvijo političnih zapornikov. Protesti so se
končali 27. januarja 2011, skoraj dva tedna po strmoglavljenju vlade. Dogodki so privedli do
odstranitve predsednika Ben Alija, ki je državi vladal kar 23 let. (Tunisian revolution, 2012)
V Alžiriji so protesti odpravili izredno stanje, ki je vladalo zadnjih 19 let. Demonstracije so se
začele 29. decembra 2010 zaradi nenadnih visokih rasti cen hrane. Glavni razlogi so bili tudi
inflacija, nizke plače, korupcija, brezposelnost, visoki davki in omejitve svobode govora.
V Omanu so se protesti začeli 17. januarja 2011 in so trajali do aprila 2011, ko je sledila
razrešitev ministrov in podelitev novih zakonodajnih pooblastil.
Jemenska revolucija je sledila tunizijski revoluciji in se pojavila hkrati z egiptovsko.
Demonstracije v Jemnu so trajale od 27. januarja 2011 do 27. februarja 2012. V tem času je
odstopil predsednik vlade Mujawajar, odstopili so poslanci vladajoče stranke, padel pa je tudi Ali
Abdulah Saleh. Kot novi predsednik Jemna je bil izvoljen Abd Al Mansur Rabbuh-Hadi.
10
Arabska pomlad je izraz za revolucionarno obdobje demonstracij in protestov po vsem Bližnjem vzhodu
in v Severni Afriki. Takim demonstracijam so sledila nasilna zatiranja množic s strani državnih oblasti in
pro-vladnih milic. Dogajanje so poimenovali tudi kot arabsko prebujanje, arabski upori ali kot arabska
pomlad in zima. Do jeseni leta 2012 je bila oblast strmoglavljena v štirih državah: v Tuniziji, kjer je
predsednik Ben Ali pobegnil v Saudsko Arabijo januarja 2011 po tunizijskih protestih; v Egiptu, kjer je
predsednik Mubarak istega leta odstopil po 18 dneh množičnih protestov in končal svojo 30-letno
vladavino; v Libiji, kjer je bil Gadafi strmoglavljen avgusta 2011 potem, ko je NTC prevzel nadzor nad alAzizo; ter v Jemnu, kjer je Saleh podpisal pogodbo, da ga nadomesti Mansur al-Hadi kot predsednik v
zameno za njegovo imuniteto pred sojenjem.
9
V Iraku so se protesti začeli februarja 2011 in so trajali do decembra 2011, ko so odstopile
lokalne oblasti in guverner. Protestniki so zahtevali večjo nacionalno varnost, izboljšanje javnih
storitev in preiskavo zveznih primerov korupcije.
V istem obdobju so se protesti odvijali tudi v Libiji, kjer so opozicijske sile prevzele nadzor nad
libijskimi mesti. Sledil je padec Gadafija in konec vojaške intervencije Združenih narodov. 16.
septembra 2011 je bil Narodni prehodni svet s strani OZN priznan kot organ v državi, ki je
nadomestil Gadafijevo vlado. Mesec kasneje je Gadafi poskušal pobegniti iz Sirije, a so ga ujeli
in ubili. 23. oktobra je torej tudi uradno konec libijske vojne in s tem je bilo končano obdobje 42letne vladavine Gadafija.
V Maroku so bili protesti končani novembra 2011, ko se je zgodil referendum o ustavnih
reformah. Kralju Mohamedu so spremenili pooblastila in s tem se je začelo obdobje večjega
zagotavljanja civilnih pravic in zaustavitve korupcije. Razlogi za proteste so bili politična cenzura,
korupcija, visoka nepismenost, velike socialne razlike in volilne goljufije.
Tudi v Siriji so se odvijali protesti, ki so zahtevali trajne civilne in vladne spremembe. Sirska
vstaja se je začela 26. januarja 2011. Glavni razlogi za vstajo so bili vladna korupcija, visoka
brezposelnost, sočasni regionalni protesti in avtoritativna vlada.
Rezultat demonstracij je bila izpustitev nekaterih političnih zapornikov, razrešitev pokrajinskih
guvernerjev, odstop vlade in članov parlamenta, oblikovanje proste sirske vojske in nastanek
sirskega državnega sveta. Sirija je po protestih izstopila iz Arabske lige. (Arab spring, 2002).
2.3 ARABSKE DRŽAVE V LUČI ČLOVEKOVIH PRAVIC
Arabska regija je glede njenega pogleda na človekove pravice in svoboščine posebnost v svetu.
Je regija, ki je zaznamovana z večletnim trpljenjem beguncev (53 let trpljenja za palestinske
begunce), obenem pa tudi z žalostno usodo Kurdov, Somalcev in Sudancev. Tukaj so se
dogajale več kot petdeset let trajajoče vojne v Sudanu, arabsko-izraelska vojna ter številni
teroristični napadi v Alžiriji in Egiptu. Je tudi regija, v kateri se je zgodilo veliko kaznivih dejanj
proti verskim ali nacionalnim manjšinam. Arabske države nočejo sodelovati s tujimi in z
domačimi skupinami za človekove pravice in drugimi nevladnimi organizacijami, številne države
so tudi izrazile svoje zadržke glede sprejetih mednarodnih konvencij. (Symonides, 2003, str.
239241).
Arabske države lahko razdelimo v tri skupine glede na stopnjo demokratizacije in spoštovanja
človekovih pravic. Te so:



enopartijska diktatura: Irak, Sirija, Libija, Jemen, Tunizija, Sudan in Afganistan,
večstrankarski režim: Egipt, Jordanija, Maroko, Libanon, Alžirija in Kuvajt
tradicionalni islamski režim: Saudska Arabija, Oman, Bahrajn in Združeni arabski emirati.
Za prvo skupino so značilne omejitve osebne svobode, stroga cenzura medijev in močno
zatiranje.
Druga skupina omogoča zmerni parlamentarizem, svobodo govora in združevanja, vendar z
jasnimi in včasih krutimi omejitvami, ki so zagrožene s policijskimi in z varnostnimi silami.
Tretja skupina temelji na tradicionalnih islamskih vrednotah in praksah vladavine. (Human Rights
in Arab and Muslim Countries, 2001)
10
3 PRAVNI AKTI S PODROČJA ČLOVEKOVIH PRAVIC
3.1 MEDNARODNI PRAVNI AKTI IN KONVENCIJE GLEDE ČLOVEKOVIH PRAVIC,
SPREJETI V ARABSKIH DRŽAVAH
3.1.1. Splošna deklaracija človekovih pravic11
Generalna skupščina Združenih narodov je 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo o
človekovih pravicah, kjer so zapisane osnovne človekove pravice. Njen najpomembnejši avtor je
John Peters Humphrey, sodelovali so pa še številni drugi strokovnjaki s tega področja.
Deklaracija je neobvezen akt, vendar je zaradi svoje pomembnosti dobila značaj običajnega
prava. Služila je kot temelj Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in
Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah. Pomeni moralno in stvarno obvezo
za vse države podpisnice, da vsakemu državljanu ne glede na spol, vero, barvo kože in druge
oblike razlikovanja, zagotovijo neodtuljivo priznavanje osnovnih človekovih pravic. (Splošna
deklaracija človekovih pravic, 2013)
Na mednarodni ravni se oblikujejo različni sporazumi glede človekovih pravic, ki so lahko pakti in
konvencije, ki so pravno obvezujoči ali deklaracije, ki pa so pravno neobvezujoče. Splošna
deklaracija človekovih pravic je torej sestavni del prava OZN, in je po svoji naravi neobvezujoča,
s sprejemom Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in
Mednarodnega paka o državljanskih in političnih pravicah pa so določbe v deklaraciji postale
pravno obvezujoče.
Splošna deklaracija vsebuje obsežen splošen katalog človekovih pravic, ki bi jih morale države
jamčiti in varovati v svojih nacionalnih pravnih redih. Osnovna ideja spoštovanja človekovih
pravic je prepoved posega državne oblasti v te pravice. Ta negativna obveznost države je
lastnost temeljnih človekovih pravic ter državljanskih in političnih pravic, ki so bile kot take
določene že v prvih zgodovinskih dokumentih s tega področja. Med obravnavanimi arabskimi
državami sta bila podpisnika te konvencije le Irak in Sirija. (Lampe, 2010, str. 8386)
Na sestavo Deklaracije je močno vplival Napoleonov civilni zakonik, vključno s preambulo in
uvodnimi splošnimi načeli. Deklaracijo na začetku sestavlja preambula, ki ji sledi 30 členov.
Temeljni pomen imata 1. in 2. člen, saj določata načelo dostojanstva, svobode, enakosti in
bratstva. Vsebinsko nato sledijo štirje deli.
V prvem vsebinskem delu (od 3. do 11. člena) so predstavljene predvsem pravice posameznika:
-
11
pravica do življenja, prostosti in osebne varnosti (3. člen),
pravica ne biti držan v suženjstvu ali tlačanski odvisnosti (4. člen),
pravica ne biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu
ravnanju ali kaznovanju (5. člen),
pravica do priznanja pravne sposobnosti (6. člen),
pravica do enakosti pred zakonom (7. člen),
Universal Declaration of Human Rights
11
-
pravica do učinkovitega pravnega varstva proti dejanjem, ki kršijo človekove pravice (8.
člen),
prepoved samovoljnega zapora, pridržanja ali izgona (9. člen),
pravica do pravičnega in javnega sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem
(10. člen),
pravica do domneve nedolžnosti, dokler ni spoznan za krivega (11. člen).
V drugem vsebinskem delu (od 12. do 17. člena) so predstavljene pravice posameznika v civilni
in politični družbi:
- pravica do zasebnosti (12. člen),
- pravica do svobode gibanja (13. člen),
- pravica iskanja in uživanja pribežališča v drugi državi (14. člen),
- pravica do državljanstva (15. člen),
- pravica polnoletnih moških in žensk do svobodnega sklepanja zakonske zveze in
ustanavljanja družine (16. člen),
- pravica do premoženja in prepoved samovoljnega odvzema premoženja (17. člen).
Tretji vsebinski del (od 18. do 21. člena) se ukvarja z javnimi in političnimi svoboščinami:
- pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi (18. člen),
- pravica do svobode mišljenja in izražanja (19. člen),
- pravica do svobode mirnega zbiranja in združevanja (20. člen),
- pravica do sodelovanja pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno
bodisi po svobodno izbranih predstavnikih (21. člen).
Četrti vsebinski del (od 22. do 27. člena) določa socialne, kulturne in ekonomske pravice:
- pravica do socialne varnosti (22. člen),
- pravica do dela in proste izbire zaposlitve (23. člen),
- pravica do počitka in prostega časa (24. člen),
- pravica do primerne življenjske ravni (25. člen),
- pravica do izobraževanja (26. člen),
- pravica do udeleževanja v kulturnem življenju svoje skupnosti (27. člen),
- pravica do takšnega družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri
uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej Deklaraciji (28. člen).
V končnih določbah Deklaracije (29. in 30. členu) je zapisano, da morajo biti omejitve pravic
določene z zakonom in da je njihov izključni namen zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje
pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda in splošne
blaginje v demokratični družbi. Te pravice pa se v nobenem primeru ne smejo izvajati v
nasprotju s cilji in načeli OZN. Pomembno je še, da se nobene določbe te Deklaracije ne sme
razlagati na tak način, ki bi dal državi, skupini ali posamezniku pravico do delovanja ali dejanja,
ki bi hotelo uničiti v Deklaraciji določene pravice in svoboščine. (Splošna deklaracija človekovih
pravic, 2013)
12
3.1.2. Arabska listina človekovih pravic12
Arabska liga je politična zveza arabskih držav, preko katere usklajujejo komunikacijske,
gospodarske, trgovinske, socialne in zdravstvene zadeve. Ligo je 22. marca 1945 v Aleksandriji
ustanovilo sedem držav. Te so bile Jemen, Jordanija, Libanon, Saudska Arabija, Sirija, Irak in
Egipt. Cilj lige je služiti javnemu dobremu vseh arabskih držav, zagotavljati boljše pogoje za vse
arabske države, zagotoviti prihodnost tem državam ter izpolniti njihova upanja in pričakovanja.
(Arab League, 2013)
Svet Lige arabskih držav je 15. septembra 1994 sprejel Arabsko listino človekovih pravic. Ta je
sestavljena iz uvodne preambule, v kateri je zapisano, da so se arabske države v duhu skupne
islamske vere in spoštovanju enotnosti, svobode, pravice do samoodločbe in vladavine prava
odločile, da sprejmejo to listino človekovih pravic. Sestavljena je iz štirih delov, ki jih sestavlja 43
členov. V prvem delu je navedeno, da imajo vsa ljudstva pravico do samoodločbe in izvajanja
nadzora nad svojim naravnim bogastvom ter da imajo pravico do proste izbire oblike političnega
sistema. Temeljno oviro do uresničitve osnovnih pravic ljudstev pa predstavljajo rasizem,
sionizem, okupacija in tuja oblast. V drugem delu je določeno, da bo vsaka država pogodbenica
te listine zagotavljala posameznikom na njenem ozemlju pravico do uživanja vseh pravic in
svoboščin, ki so tukaj priznane, brez diskriminacije. Teh pravic se ne sme omejevati, razen v
primerih, ki so določeni z zakonom in potrebni za zaščito državne varnosti, javnega reda, zdravja
ali morale.
V njej so definirane naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine:
pravica do življenja in osebne varnosti (5. člen),
domneva nedolžnosti (7. člen),
pravica do osebne svobode in varnosti (8. člen),
enakost pred zakonom (9. člen),
prepoved fizičnega ali duševnega mučenja in okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega
ravnanja (13. člen),
- zasebnost domovanja, tajnost pisem ter drugih zasebnih občil (17. člen),
- pravica do svobode gibanja in svobodne izbire kraja prebivališča (20. člen),
- pravica so zasebne lastnine (25. člen),
- svoboda verovanja, svoboda misli in mnenja (26. člen),
- pravica opravljanja verskih obredov (27. člen),
- pravica do mirnega zbiranja in združevanja (28. člen),
- pravica do ustanavljanja sindikatov in pravica do stavke (29. člen),
- pravica do dela (30. člen),
- prepoved prisilnega dela (31. člen),
- prepoved rasne in verske ali druge oblike diskriminacije (36. člen).
(Arab Charter on Human Rights, 2013)
-
12
Arab Charter on Human Rights
13
3.1.3. Kairska deklaracija o človekovih pravicah (CDHRI) 13
Organizacija islamske konference (OIC) je bila ustanovljena v Rabatu v Maroku 25. septembra
1969. Njen namen je bil varovati integriteto in vero muslimanskega prebivalstva. V ustanovni
listini organizacije so bili določeni naslednji cilji:
-
zavarovati splošne interese in podpirati legitimne cilje držav članic,
zagotoviti aktivno udeležbo držav članic v svetovnih političnih, ekonomskih in socialnih
odločanjih,
zavarovati pravice, dostojanstvo ter versko integriteto muslimanske skupnosti in manjšin
v državah članicah,
sodelovati v boju proti terorizmu v vseh oblikah, proti organiziranemu kriminalu, korupciji,
preprodaji drog in pranju denarja.
Kairska deklaracija o človekovih pravicah v islamu (CDHRI) je bila podpisana na 19. islamski
konferenci zunanjih ministrov 5. avgusta 1990 v Kairu. CDHRI je sprejelo 45 zunanjih ministrov z
namenom, da bo deklaracija služila kot vodilni princip glede človekovih pravic v islamskem svetu.
Kairska deklaracija zapostavlja oz. zanika določene temeljne človekove pravice, ker na prvo
mesto postavlja šeriatsko pravo. Človekove pravice so najboljša zaščita človeškega
dostojanstva in posledično bi morale biti prav te univerzalne. Vse to pa lahko učinkuje le, če
upoštevamo tudi kulturne, sociološke in verske vidike družbe.
Muslimanske države so velikokrat kritizirale Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki naj ne
bi upoštevala kulturnega in verskega konteksta arabskih držav. CHDRI ponuja pregled islamske
perspektive glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter potrjuje šeriatsko pravo kot edino
veljavno pravo. Ko so deklaracijo leta 1992 prestavili Komisiji Združenih narodov za človekove
pravice, je le-ta podala ostro obsodbo.
(Rehman, 2010, str. 367370).
Kairska deklaracija se začne s prepovedjo diskriminacije na podlagi rase, jezika, spola, vere,
politične pripadnosti, družbenega položaja ali drugih vidikov. Razglašena je svetost življenja,
ohranitev človeškega življenja pa je dolžnost, predpisana s šeriatskim pravom. Moškim in
ženskam pripisuje pravico do sklenitve zakonske zveze ne glede na raso, barvo kože ali
narodnost, ne pa glede na vero. Ženskam je zagotovljeno njihovo dostojanstvo, finančna
neodvisnost, pravica, da ohranijo svoje ime, niso jim pa zagotovljene enake pravice na splošno.
Vsak posameznik je varovan pred samovoljnim prijetjem, mučenjem, grdim ravnanjem ali
ponižanjem.
Zagotovljena je domneva nedolžnosti in tožena stranka mora imeti vse možnosti za obrambo. V
19. členu je določeno, da ne obstajajo druga kazniva dejanja kot tista, ki so določena v
šeriatskem pravu, ki vključujejo telesno kaznovanje in smrtno kazen. Zagotovljena je tudi pravica
do svobode in samoodločbe ter nasprotovanje zasužnjevanju, zatiranju, izkoriščanju ter
kolonializmu. V 22. členu je navedeno, da ima vsakdo pravico, da svobodno izrazi svoje mnenje
na tak način, da ni v nasprotju z načeli šeriatskega prava.
13
Cairo Declaration on Human Rights in Islam
14
Vsakdo ima tudi pravico, da se zavzema za tisto, kar je prav in dobro, da svari pred slabim in
zlom v skladu s pravili šeriatskega prava. Zadnja določba 22. člena govori o tem, da se ne sme
vzbuditi nacionalističnega ali drugega sovraštva ter se ne sme storiti ničesar, kar bi lahko bilo
spodbujanje h katerikoli obliki rasne diskriminacije. (Cairo Declaration on Human Rights in Islam,
2013)
Preambula vsebuje veliko verske retorike, vsebinsko pa listina temelji na navedbah iz Korana,
šeriatskem pravu in drugih vidikih islamske vere. Deklaracija je deležna številnih kritik, ker ni
zagotovila svobode veroizpovedi kot temeljne človekove pravice. Obenem omejuje človekove
pravice in svobodo izražanja ter onemogoča muslimanom, da bi spremenili svojo vero ali postali
ateisti. Deklaracija naj bi bila listina o človekovih pravicah, ne pa da je dokument, ki vsebuje
številne omejitve ter favorizira islamsko vero nad drugimi religijami sveta. (Islamic Human Rights,
2013)
Namen preambule je definirati splošno misel celotne deklaracije in določiti njen glavni namen.
Preambule Splošne islamske deklaracije o človekovih pravicah (UIDHR), CDHR in Arabske
listine človekovih pravic so zelo versko naravnane. V preambuli CDHR je večkrat ponovljen
pojem najboljše družbe, medtem ko je preambula UIDHR dolga s poudarjeno versko naravo
človekovih pravic.
Preambula Arabske listine je bolj nevtralna in se nanaša tako na mednarodne kot tudi na
islamske instrumente človekovih pravic. Kljub vsemu naštetemu, pa so vse tri preambule še
vedno nekoliko nejasne.
Prva skupina pravic, ki se nahaja v treh arabskih deklaracijah in v UDHR, so procesne pravice.
Enakost pred zakonom je definirana v 6. členu UDHR, 4. členu UIDHR, 8. členu CDHR in 18.
členu Arabske listine. 8. in 10. člen UDHR se nanašata na nepristranskost sodišč, islamsko
paralelo imajo v 5. členu UIDHR, 19. členu CDHR in v 16. členu Arabske listine.
Domnevo nedolžnosti pa zasledimo v 11. členu UDHR, 6. členu UIDHR, 19. členu CDHR in 7.
členu Arabske listine.
Pravica do zasebne lastnine je definirana v 17. členu UDHR, 15. in 16. členu UIDHR in CDHR
ter v 25. členu Arabske listine. Pravica do prostega gibanja je definirana v 8. in 23. členu UDHR,
12. členu CDHR, 20., 21. in 22. členu Arabske listine ter v 13. členu UIDHR.
UDHR je prvi prepoznal naslednje načelo: človekove pravice se uporabljajo za vse posameznike,
ne glede na njihov osebni status. Enaka vsebina je zapisana tudi v 3. členu UIDHR, 1. členu
CDHR in 2. členu Arabske listine. Vsi štirje instrumenti potrjujejo enakost vseh ljudi in prepoved
diskriminacije. Glavni pomislek pri tem, ali islamske institucije res nudijo varstvo vsem
posameznikom, je diskriminacija na podlagi spola. 20. člen UIDHR ne predvideva enakosti
moških in žensk, saj mora biti to v skladu s šeriatskim pravom.
Islamska družba je sestavljena iz treh kategorij. Najprej so muslimanski moški, sledijo
muslimanske ženske ter nazadnje še nemuslimani. Moški lahko sam razpusti zakonsko zvezo
brez razloga, če se sam tako odloči. Žena pa lahko razpusti zakonsko zvezo le, če dokaže, da
obstajajo razlogi za nepopravljiv razpad zveze.
Po 20. členu UIDHR lahko vsaka poročena ženska deduje po možu, svojih starših, otrocih in
drugih sorodnikih na podlagi zakona. Dejanje mora biti v skladu s šeriatskim pravom, hkrati pa
ne obstaja možnost, da bi bila ženska odgovorna za svoja finančna sredstva ter da bi jih lahko
prenesla v primeru svoje smrti. Osnovno pravilo dedovanja v zakonski zvezi pa je, da vdovi
pripada polovica vsote, ki bi jo dobil v nasprotnem primeru njen mož.
15
(Rehman, 2008, str. 186193)
Hierarhija norm v 24. in 25. členu CDHR je zelo jasna. Vse pravice in svoboščine, ki so določene
v tej deklaraciji, so predmet šeriatskega prava, le-to pa je edini vir za razlago slehernega člena
te deklaracije. To pomeni, da vse deklaracije, v katerih so določbe pogojene s skladnostjo
šeriatskemu pravu, ne zagotavljajo brezpogojnih človekovih pravic. Pod krinko spoštovanja
veroizpovedi pa nanašanje na šeriatsko pravo dovoljuje zlorabe individualnih pravic v islamskih
deklaracijah o človekovih pravicah.
3.1.4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (ICERD)14
Konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije je sprejela Generalna skupščina OZN 7.
marca 1966 v New Yorku. Veljati pa je začela 4. januarja 1969. Mednarodna konvencija o
odpravi vseh oblik rasne diskriminacije določa, da morajo države z vsemi sredstvi izvajati takšno
politiko, ki bo odpravila vse oblike rasne diskriminacije, da morajo države razglasiti vsako
razširjanje idej o sovraštvu ali rasni večvrednosti za kaznivo dejanje ter da zagotovijo pravico do
enakega uživanja državljanskih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic.
Konvencija je sestavljena iz začetne preambule, ki ji sledi 25 členov, razdeljenih na tri dele.
Prvi del obsega člene od 1 do 7 in zavezuje države k odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Ta
je v 1. členu definirana kot kakršnokoli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje
prednosti na temelju rase, barve kože, porekla, ali narodnega in etničnega izvora, ki ima namen
ali dejanski učinek onemogočiti komurkoli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje
ali uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem,
socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja.
Države morajo svoje zakone in politike urediti s to Konvencijo in se zavezati da ne bodo kršile
načel Konvencije. 3. člen nalaga strankam posebno obvezo za izkoreninjenje rasne segregacije
in apartheida v okviru njihovih pristojnosti. Države pogodbenice morajo uvesti kaznivost
spodbujanja rasnega sovraštva, zagotoviti pravna sredstva za kazniva dejanja rasne
diskriminacije in tako sodelovati v javnem izobraževanju, da bi se spodbujalo razumevanje in
strpnost, kot je določeno v členih od 4 do 7.
V 5. členu so razširjene splošne obveznosti iz 2. člena, v njem je zapisano, da morajo biti te
pravice zagotovljene vsakomur, ne glede na raso, barvo kože, etnični ali naroden izvor.
Drugi del obsega člene od 8 do 16 in zadeva ustanovitev Odbora za odpravo rasne
diskriminacije, ki ga sestavlja osemnajst moralno zelo uglednih strokovnjakov, ki jih izberejo
države pogodbenice izmed svojih državljanov in so izvoljeni za dobo štirih let. V 9. členu je
določeno, da se države pogodbenice obvežejo poslati generalnemu sekretarju ZN vse svoje
zakonodajne, sodne, upravne ali druge ukrep, ki so jih sprejele in ki uresničujejo določila te
Konvencije najprej v enem letu od kar je Konvencija začela veljati za njihovo državo, nato pa
vsaki dve leti ali kadar tako zahteva Odbor. V členih od 11 do 13 je vzpostavljen mehanizem za
reševanje sporov med strankami, ki omogoča strankam, da priznajo pristojnost Odbora za
obravnavo pritožb posameznikov glede kršitev pravic, ki so določene v tej Konvenciji.
14
Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination
16
Tretji del obsega člene od 17 do 25 in ureja ratifikacijo, začetek veljavnosti in morebitne
spremembe Konvencije.
H konvenciji so pristopile naslednje obravnavane arabske države: Alžirija, Irak, Libija, Maroko,
Oman, Sirija, Tunizija, ZAE in Jemen. (International Convention on the Elimination of All Forms
of Racial Discrimination, 2013)
Alžirija je konvencijo ratificirala leta 1972 s komentarjem, da ne priznavajo pristojnosti Odbora na
podlagi 14. člena, da obravnava sporočila posameznikov ali skupin glede kršitev pravic,
določenih v konvenciji. Irak je po podpisu konvencije izjavil, da s podpisom ne priznava Izraela in
da ne upošteva 22. člena ter ne sprejema pristojnosti Meddržavnega sodišča. Libija in Sirija s
pristopom k tej konvenciji ne priznavata Izraela in se ne zavezujeta k 22. členu konvencije.
Tunizija in Oman sta ravno tako pristopili k pogodbi. Maroko se s podpisom pogodbe ne
zavezuje k členu 22. ZAE s pristopom ne priznavajo Izraela. Jemen pa je objavil pridržke v zvezi
z odstavki (c), (d), (iv), (vi) in (vii) 5. člena, ki jih je kasneje češkoslovaška vlada označila kot v
nasprotju s cilji in namenom te konvencije. Obenem pa njihov pristop h konvenciji ne pomeni
priznanja Izraela ter ne upošteva določb 22. člena. Jemenska vlada meni, da sta 1. odstavek 17.
člena in 1. odstavek 18. člena diskriminatorne narave. (International Convention on the
Elimination of All Forms of Racial Discrimination, 2013)
3.1.5. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) 15
Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je bila sprejeta leta 1979 s strani Generalne
skupščine OZN. Konvencija natančneje opredeljuje določbe Temeljne deklaracije o človekovih
pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z vidika pravic žensk.
V konvenciji je določeno, da morajo države pogodbenice storiti vse potrebno, da bi se
spremenile družbene in kulturne vzorce vedenja moških in žensk, da bi odpravile predsodke in
druge prakse, ki temeljijo na pojmovanju manjvrednosti ali večvrednosti enega ali drugega spola.
V drugem delu je določeno, da morajo države sprejeti primerne ukrepe, tako da je ženskam pod
enakimi pogoji kot moškim določena pravica voliti na vseh volitvah in referendumih ter da so
lahko voljene v vsa telesa, ki se volijo z javnimi volitvami. Države morajo sprejeti tudi primerne
ukrepe za enakopravnost obeh spolov, da se zagotovi pravica do dela, pravica do enakih
možnosti za zaposlitev, pravica do svobodne izbire poklica ter do enakega plačila in ugodnosti iz
zaposlitve. (Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, 2013)
Tunizija je konvencijo ratificirala leta 1985, ostale arabske države pa so k njej pristopile. Te so
Alžirija, Irak, Libija, Maroko, Oman, Sirija, ZAE in Jemen.
15
Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination Against Women
17
3.1.6. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (CPPCG)16
2. člen konvencije definira genocid kot katerokoli od dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti
ali delno uniči kakšna narodnostna, etnična, rasna ali verska skupina. Taka dejanja so ubijanje
pripadnikov takih skupin, prizadejanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom takih
skupin, nalaganje ukrepov, kateri bi preprečevali rojstva med pripadniki takšnih skupin, namerno
spravljanje pripadnikov v take življenjske razmere, kjer bi se lahko skupina deloma ali v celoti
telesno uničila, ter prisilno odvzemanje otrok eni skupini in dajanje le-teh drugi skupini.
(Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, 2013)
Poljski tožilec Raphael Lemkin je oče izraza 'genocid'. Svoje življenje je posvetil preučevanju
masovnih zločinov in iskanju pravnih načinov za njihovo preventivo in kaznovanje. Genocid je
sestavljen iz dveh elementov. To sta mentalni element, ki pomeni namen, da se deloma ali v
celoti uniči kakšna narodnostna, verska, rasna ali etnična skupina, in fizični element, ki vključuje
dejanja, ki jih prepoznamo kot primere genocida. Genocid se ne nanaša na politične, kulturne,
ekonomske ali določene družbene skupine.
V 3. členu konvencije so naštete štiri dodatne kategorije genocida. Poleg genocida so našteti še
planiranje izvedbe genocida, tajno naklepanje storitve genocida in neposredno napeljevanje k letemu, poskus genocida ter sostorilstvo v genocidu. Najbolj sporen je primer neposrednega in
javnega pozivanja, ki lahko včasih pride v konflikt z zaščito svobode izražanja.
Mednarodnemu sodišču je podana pristojnost odločanja v sporih, ki se nanašajo z razlago,
uporabo ali izpolnjevanjem konvencije v zvezi z 9. členom.
V primerjavi z ostalimi mednarodnimi konvencijami je Konvencija o preprečevanju in kaznovanju
zločina genocida med najpogosteje ratificiranimi. Države podpisnice so tako zavezane h
kaznovanju in preprečevanju genocida, niso pa natančno določeni ukrepi, kako naj države
ravnajo.
De Wall navaja naslednje vzroke, zakaj konvencija molči o izvajanju odgovornosti:
-
-
Genocid je skoraj vedno državni zločin. Tako je država izvajalka tega zločina in je dolžna
varovati svoje državljane pred genocidom.
Pri učinkovitih reakcijah na genocid gre verjetno za vojaško posredovanje na način, ki je
v nasprotju z drugimi osnovnimi načeli mednarodnega prava. Takšno posredovanje krši
načela mednarodnega prava o ozemeljski integriteti in nevmešavanju v notranje zadeve
suverene države.
Z zakonom ni mogoče določiti, kako se reagira na tako skrajne in izjemne dogodke, kot
je genocid. Ta zločin je tako skrajen in redek in vsak primer je zelo poseben, tako da je
težko dobiti skupino primerov, na podlagi katerih bi lahko zgradili pravično posplošitev.
(De Waal, 2004, str. 4041)
H konvenciji je kot prva izmed obravnavanih arabskih držav pristopila Sirija, sledile so še Alžirija,
Irak, Libija, Maroko, Tunizija, ZAE in Jemen, medtem ko Oman ni pristopil niti ratificiral
16
Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide
18
omenjene konvencije. (Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide,
2013)
3.1.7. Splošna islamska deklaracija o človekovih pravicah (UIDHR)17
Splošna deklaracija o človekovih pravicah ne temelji na islamskem pravu, zato je večina
islamskih držav ni sprejela v svoj pravni red. Posledično je bila oblikovana Splošna islamska
deklaracija o človekovih pravicah, ki jo sprejema večina islamskih držav, saj le-ta temelji na
šeriatskem pravu. Sestavili so jo priznani muslimanski pravniki in učenjaki, razglašena pa je bila
19. septembra 1981.
Deklaracija zagotavlja:
-
svobodo posameznika (2. člen),
enakost pred zakonom (3. člen),
ekonomsko pravičnost (25. člen),
prepoved fizičnega ali psihičnega mučenja (7. člen),
svobodo verovanja, govora in mišljenja (12. člen in 13. člen),
enakost ne glede na raso, spol, jezik, barvo polti ali izvor (3. člen),
pravico do svobodnega združevanja (14. člen),
urejen status delavcev in socialno varnost vsakomur (17. člen),
pravico do zasebnosti (22. člen),
pravico do izobrazbe (21. člen). (Etienne, 2000, str. 430445)
UIDHR je bil prvi uradni dokument islamske skupnosti v sferi človekovih pravic. Napisana je bila
s strani predstavnikov Egipta, Pakistana, Saudske Arabije in drugih muslimanskih držav pod
okriljem londonskega islamskega sveta, kjer so se povezovali številni konzervativni muslimani.
3.1.8. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in ponižujočim
ravnanjem in kaznovanjem (CAT)18
Konvencijo je sprejela Generalna skupščina ZN 10. decembra 1984 in sledi strukturi Splošne
deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah ter
Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Sestavljena je iz preambule
in 33 členov, ki so razdeljeni v tri dele.
Prvi del obsega vsebino od 1. do 16. člena:
-
17
18
mučenje je opredeljeno kot vsako dejanje, ki osebi namenoma prizadene hudo bolečino
ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobilo obvestila
ali priznanja, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk. Izraz pa se ne nanaša na
bolečino ali trpljenje, ki je posledica zakonitih sankcij (1. člen);
Universal Islamic Declaration on Human Rights
Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or Punishment
19
-
-
-
kot opravičilo za mučenje se ne more navesti nikakršna izredna okoliščina, bodisi da gre
za vojno stanje ali nevarnost ali notranjo politično nestabilnost (2. člen);
država članica si mora prizadevati, da se po njenem kazenskem pravu vsa dejanja
mučenja štejejo za kazniva dejanja (4. člen);
država pogodbenica mora skrbeti za to, da pristojni organi takoj opravijo nepristransko
preiskavo, kadar obstajajo upravičeni razlogi za sum, da je bilo dejanje mučenja storjeno
(12. člen);
vsaka država članica mora zagotoviti osebi, ki trdi, da je bila mučena na ozemlju pod
njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži pristojnim organom, ki morajo tako in neodvisno
preučiti primer (13. člen);
država članica jamči žrtvi dejanja mučenja odstranitev krivice ter pravico do pravične in
ustrezne odškodnine (14. člen);
države članice so dolžne preprečiti kruta, nečloveška ali poniževalna ravnanja in
kaznovanja ter raziskati vse trditve o takem ravnanju v njihovi pristojnosti (16. člen).
Drugi del sestavljajo členi od 17 do 24 in urejajo poročanje in spremljanje izvajanja Konvencije in
sprejetih ukrepov držav članic:
-
-
ustanovi se Odbor proti mučenju, ki ga sestavlja deset izvedencev, ki jih izvolijo države
članice, pri tem pa upoštevajo pravično zemljepisno zastopanost (17. člen);
če Odbor prejme verodostojna obvestila o sistematičnem mučenju na ozemlju kakšne
države članice, mora pozvati to državo in sodelovati pri obravnavanju takih obvestil (20.
člen);
Odbor rešuje spore med strankami (21. člen) in
omogoča strankam, da priznajo pristojnost Odbora za obravnavo pritožb posameznikov
glede kršitev Konvencij (22. člen).
Tretji del obseda člene od 25 do 33 in ureja postopek ratifikacije, začetek veljavnosti in
amandmaje Konvencije. Vključuje tudi dodaten arbitražni mehanizem za morebitne spore med
strankami, ki je definiran v 30. členu. (Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali
poniževalnim kaznim ali ravnanju, 2013)
Konvencijo je najprej podpisala in ratificirala Alžirija, nato Tunizija, Libija, Jemen, Maroko, Sirija,
Irak in nazadnje ZAE v letu 2012. Maroko je objavil zadržek glede 2. odstavka 30. člena
konvencije, kjer je določil, da vlada Kraljevine Maroko ne upošteva 1. odstavka istega člena.
Sirija v skladu z določbami 1. odstavka 28. člena ne priznava pristojnosti Odbora proti mučenju,
kot je določeno v 20. členu. Obenem pa pristop Sirije v letu 2004 k tej konvenciji nikakor ne
priznava obstoja Izraela.
Tunizija si je ob podpisu konvencije pridržala pravico, da v neki poznejši fazi izreče pridržek, če
bi se ji to zdelo primerno v zvezi z 20. in 21. členom. Ob ratifikaciji leta 1988 pa je vlada Tunizije
izjavila, da se lahko pridržki, izjavljeni ob podpisu pogodbe, popolnoma umaknejo. ZAE v skladu
s 1. odstavkom 28. člena izjavljajo, da ne priznavajo pristojnosti Odbora proti mučenju in da v
skladu z 2. odstavkom 30. člena ne priznavajo 1. odstavka 30. člena, ki se nanaša na arbitražo v
sporu. (Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or
Punishment, 2013)
Izdan je bil tudi izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali
poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki ga je Generalna skupščina sprejela leta 2002 in je v veljavi
od junija 2006. Ta predvideva vzpostavitev sistema rednih obiskov skupine neodvisnih
mednarodnih in nacionalnih organov na tistih mestih, kjer je bila posameznikom odvzeta prostost,
da bi preprečili morebitno mučenje ali drugo kruto in poniževalno ravnanje ali kaznovanje.
20
3.1.9. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR)19
Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je Generalna skupščina ZN
sprejela decembra 1966. Pakt je podoben kot Splošna deklaracija človekovih pravic in
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter zastopa človekove pravice druge
generacije oziroma svoboščine. Pravice, ki so vključene v ta Pakt so pozitivne narave, država pa
na ta način izvaja določene programe za dvig življenjskega standarda in za zavarovanje
človeške kulture.
Od izbranih arabskih držav so ga podpisale in ratificirale Alžirija, Irak, Maroko in Tunizija. Sirija je
k njemu pristopila leta 1969, Jemen leta 1987 in Libija leta 1970.
Konvencijo sestavlja preambula, ki ji sledi 31 členov, razdeljenih v pet vsebinskih sklopov. V 1.
členu je vsem narodom priznana pravica do samoodločbe, vključno s pravico svobodnega
določanja svojega političnega statusa in zagotavljanjem ekonomskega, socialnega in kulturnega
razvoja. Določeno je tudi, da ne sme biti noben narod prikrajšan za svoja lastna sredstva za svoj
obstoj.
Drugi del obsega vsebino od 2. do 5. člena. 2. odstavek 2. člena določa, da se morajo pravice
priznati brez kakršnekoli diskriminacije, temelječe na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri, političnem ali
drugem prepričanju, narodnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali kaki drugi okoliščini.
Vsem državam pogodbenicam je naloženo, da morajo v največji možni meri izkoristiti svoje vire
in sredstva s katerimi razpolagajo, da bi uresničile pravice, definirane v Paktu. Ta določba je bila
uvedena z razlogom, ker države včasih v kratkem času ne morejo zagotoviti maksimalnega
uživanja določenih pravic.
Zagotovljeno je tudi enakopravno uživanje vseh ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic tako
moškim kot ženskam ter omejeno uživanje pravic le v skladu z zakonom in v dobro splošne
blaginje v demokratični družbi.
Tretji del zajema vsebino od 6. do 15. člena in definira:
-
pravico do dela (6. člen),
pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev (7. člen),
pravico do ustanavljanja sindikatov in pravico do stavke (8. člen),
pravico do socialne varnosti, katera vključuje tudi socialno zavarovanje (9. člen),
pravico do plačanega starševskega dopusta in pravico do prejemkov iz naslova
socialnega zavarovanja (10. člen),
pravico do primernega življenjskega standarda (11. člen),
pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja (12. člen),
pravico do izobraževanja, vključno z brezplačnim osnovnim šolanjem (13. člen),
pravico do udeleževanja v kulturnem življenju in pravico do uživanja dosežkov
znanstvenega napredka (15. člen).
Država mora poskrbeti za tehnično in poklicno usmerjanje in izobraževanje ter za programe,
politike in metode za doseganje ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja.
19
International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights
21
Četrti del zajema vsebino od 16. do 25. člena, kjer se države pogodbenice pakta zavezujejo, da
bodo poročale Generalnemu sekretarju ZN o svojih ukrepih za zagotovitev spoštovanja v Paktu
priznanih pravic in o napredku, ki so ga pri tem dosegle. Generalni sekretar ta poročila nato
preda v obravnavo Ekonomskemu in socialnemu svetu, ki lahko opozori organe ZN na vsako
vprašanje, ki se nahaja v poročilih, da se v okviru svojih pristojnosti izjavijo o umestnosti
mednarodnih ukrepov, ki naj bi pripomogli k resničnemu in postopnemu izvajanju tega Pakta.
Peti del zajema vsebino od 26. do 31. člena in ureja postopek ratifikacije, začetek veljavnosti in
morebitne spremembe Pakta.
(Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 2013)
Alžirska vlada razlaga 1. člen pakta tako: v nobenem primeru ne sme omejevati neodtujljivo
pravico narodov do samoodločbe in nadzora nad svojimi naravnimi bogastvi in viri. Svojo
razlago so podali tudi k 8. členu ter k 3. in 4. odstavku 13. člena, kjer se v nobenem primeru ne
sme spremeniti njihova pravica, da svobodno organizirajo svoj sistem. 4. odstavek 23. člena, ki
določa pravice in dolžnosti zakoncev med trajanjem zakonske zveze in razveze, ne sme v
nobenem primeru poslabšati temeljev alžirskega pravnega sistema.
Za Irak, Libijo in Sirijo ratifikacija tega pakta nikakor ne pomeni priznanja Izraela niti ne nalaga
nikakršnih dolžnosti do njega. Sirija meni, da sta 1. odstavek 26. člena ICESCR in 1. odstavek
48. člena Pakta o državljanskih in političnih pravicah nezdružljiva z nameni in s cilji obeh paktov,
ker ne omogočata vsem državam, da bi postale pogodbenice omenjenih paktov. (International
Covenant on Economic, Social and Cultural Rights, 2013)
3.1.10. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) 20
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je bil sprejet leta 1966 s strani Generalne
skupščine ZN. Pakt se šteje kot del Mednarodne listine o človekovih pravicah skupaj z ICESCR
in UDHR. To zavezuje države k spoštovanju državljanskih in političnih pravic državljanov,
vključno s pravico do življenja, svobodo veroizpovedi, govora, združevanja in pravico do
poštenega sojenja. Izvajanje pakta v praksi pa nadzoruje Odbor ZN za človekove pravice.
Pakt sestavlja preambula in 53 členov, ki so razdeljeni v šest vsebinskih delov.
V prvem delu, ki ga sestavlja 1. člen, je definirana pravica vseh narodov do samoodločbe,
vključno s pravico do svobodnega odločanja o svojem političnem statusu. Priznana je tudi
negativna pravica ljudi, da ne bi bili prikrajšani za svoja lastna sredstva za obstoj.
Drugi del obsega vsebino od 2. do 5. člena. V 2. členu je definirana prepoved diskriminacije
glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno
poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. Države se zavežejo, da bodo
zagotovile pravno varstvo vsakomur, ki mu bodo kršene v Paktu priznane pravice in svoboščine.
V 3. členu je ženskam in moškim zagotovljeno enakovredno uživanje vseh državljanskih in
političnih pravic, določenih v Paktu.
20
International Covenant on Civil and Political Rights
22
4. člen določa, da lahko države razveljavijo kakšno obveznost iz tega Pakta, če izjemna splošna
nevarnost ogroža obstanek države in je to objavljeno z uradnim aktom, vendar strogo v obsegu,
ki ga tako stanje zahteva.
Tretji del obsega vsebino od 6. do 27. člena in določa katalog ostalih pravic:
-
-
pravica do življenja; tukaj je omenjena tudi problematika smrtne kazni, ki se sme izreči
samo za najhujše zločine, v skladu z zakonodajo, ki je bila v veljavi takrat, ko je bilo
kaznivo dejanje storjeno. Kazen se lahko izvrši le na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo
izreče pristojno sodišče (6. člen),
prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (7. člen),
prepoved suženjstva in trgovine s sužnji ter tlačanske odvisnosti (8. člen),
prepoved prisilnega ali obveznega dela (8. člen),
pravica do prostosti in osebne varnosti (9. člen),
prepoved samovoljnega prijetja in pripora (9. člen),
pravica do odškodnine zaradi nezakonite aretacije ali nezakonitega pripora (9. člen),
pravica do človeškega ravnanja in dostojanstva vseh oseb, ki jih je odvzeta prostost (10.
člen),
pravica do svobode gibanja in svobodne izbire prebivališča (12. člen),
pravica do pravičnega sojenja pred pristojnim, neodvisnim, nepristranskim, po zakonu
ustanovljenim sodiščem (14. člen),
domneva nedolžnosti (14. člen),
pravica do priznanja pravne osebnosti (16. člen),
prepoved samovoljnega ali nezakonitega vdora v zasebno življenje, v družino,
stanovanje, dopisovanje ali nezakonit napad na njegovo čast in ugled (17. člen),
pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi (18. člen),
pravica do svobodnega izražanja (19. člen),
prepoved propagiranja vojne (20. člen),
prepoved hujskanja k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu (20. člen),
pravica do mirnega zbiranja (21. člen),
pravica do svobodnega združevanja, ki vključuje tudi pravico ustanavljati sindikate (22.
člen),
pravica do družbenega in državnega varstva družine in pravica do sklenitve zakonske
zveze (23. člen),
pravica do državljanstva (24. člen),
pravica do sodelovanja pri javnih zadevah (25. člen),
pravica voliti in biti voljen na periodičnih, resničnih, splošnih, enakopravnih in tajnih
volitvah (25. člen),
enakost pred zakonom in pravica so enakega zakonskega varstva ter prepoved
diskriminacije (26. člen) in
pravica manjšin, da skupaj s člani svoje skupine uživajo svojo lastno kulturo,
izpovedujejo ali prakticirajo svojo vero ali uporabljajo lasten jezik (27. člen).
Četrti del obsega vsebino od 28. do 45. člena in ureja ustanovitev in delovanje Odbora za
človekove pravice ter poročanje držav glede pravic in ukrepov glede Pakta.
Odbor sestavlja 18 članov visokega moralnega ugleda, ki so izvoljeni za štiriletni mandat. Odbor
preučuje poročila, ki mu jih pošiljajo države pogodbenice tega Pakta. Tem državam nato pošlje
svoje lastne pobude in splošne komentarje, ki se mu zdijo potrebni za pomoč in izboljšanje
položaja pravic v zadevni državi. Odbor vsako leto predloži Generalni skupščini ZN po
Ekonomskem in socialnem svetu letno poročilo o svojem delu.
23
Peti del obsega vsebino od 46. do 47. člena, kjer je pojasnjeno, da se nobenih določb tega
Pakta ni mogoče razlagati tako, da bi bile prizadete določbe Ustanovne listine ZN. Obenem pa
se določbe Pakta ne morejo razlagati tako, da bi bile z njo prizadete vsem narodom lastne
pravice, da uživajo ter popolnoma svobodno uporabljajo svoja naravna bogastva in vire.
Šesti del obsega vsebino od 48. do 53. člena in ureja ratifikacijo, začetek veljavnosti in
morebitne spremembe Pakta.
Za osebe, ki so ji bile s strani države kršene državljanske in politične pravice, so namenjena
sredstva za povrnitev njim nastale škode. Take osebe lahko odškodnino zahtevajo pred
Evropskim sodiščem za človekove pravice ali kar pred pristojnimi domačimi sodišči.
Libija je k paktu pristopila z zadržkom, da podpis ne pomeni priznanja Izraela. ICCPR so
podpisale tudi naslednje države: Irak, Maroko, Sirija, Tunizija, Jemen in Alžirija. (International
Covenant on Civil and Political Rights, 2013)
3.1.11. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh ljudi pred prisilnim izginotjem
(ICCPED)21
Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem je mednarodni instrument
ZN za človekove pravice in je bila podpisana leta 2007. Njen namen je preprečiti prisilna
izginotja in hudodelstva zoper človečnost, kot so opredeljena v teoriji mednarodnega prava.
Konvencija se močno zgleduje po Konvenciji ZN proti mučenju.
V 2. členu konvencije je prisilno izginotje opredeljeno kot aretacija, pridržanje, ugrabitev ali
katerakoli druga oblika odvzema prostosti, ki ga storijo državni organi ali druge skupine oseb, ki
delujejo s pooblastilom, podporo ali privolitvijo države, čemur sledi odvzem prostosti ali
prikrivanje usode ali bivališča izginule osebe, ki je kot taka zunaj zakonskega varstva.
V 6. členu je navedeno, da se pogodbenice konvencije obvežejo, da: bodo preiskovale dejanja
prisilnih izginotij in da bodo odgovorne privedle pred sodišče; da bodo zagotovile, da bo prisilno
izginotje kaznivo dejanje po njihovem kazenskem pravu; da bodo vzpostavile sodno pristojnost
za taka kazniva dejanja, ko je domnevni storilec na njihovem ozemlju; da bodo spoštovale
minimalne pravne standarde glede odvzema prostosti.
Konvencijo so izmed obravnavanih arabskih držav podpisale Tunizija, Alžirija, Irak in Maroko.
(International Convention fot the Protection of All Persons from Enforced Disappearance, 2013)
21
International Convention for the Protection of All Persons from Enforced Disappearance
24
3.1.12. Konvencija o pravicah invalidov22
Konvencija o pravicah invalidov je bila podpisana leta 2006. Konvencija je prvi pravno zavezujoč
dokument ZN s področja invalidskega varstva, ki zagotavlja uveljavljanje ter varstvo človekovih
pravic in načelo enakih možnosti ter preprečevanje diskriminacije invalidov. Konvencija vsebuje
50 členov in posebno pozornost namenja položaju invalidnih otrok in žensk.
V konvenciji so definirane pravice do enakosti pred zakonom, varovanje osebne integritete,
spoštovanje zasebnosti, pravica do izobraževanja, pravica do zdravja, pravica do usposabljanja
in rehabilitacije, pravica do dela in zaposlitve, pravica do socialne varnosti, pravica do
samostojnega življenja in vključenosti v skupnost ter pravica do sodelovanja v političnem in
javnem življenju.
Konvencijo so podpisale in ratificirale naslednje arabske države: Alžirija, Maroko, Oman, Tunizija,
ZAE in Jemen. Kasneje sta konvencijo podpisala še Libija in Irak v letu 2013.
Alžirija, Maroko, Sirija, Tunizija, ZAE in Jemen so podpisale tudi Opcijski protokol h Konvenciji o
pravicah invalidov. Vlada Sirije ne priznava pristojnosti Odbora za pravice invalidov, določene v
6. in 7. členu Opcijskega protokola. V skladu z 8. členom, ki določa, da lahko vsaka država
pogodbenica ob podpisu ali ratifikaciji Opcijskega protokola ali pristopu izjavi, da ne priznava
pristojnosti Odbora iz 6. in 7. člena. (Convention on the Rights of Persons with Disabilities, 2013)
3.1.13. Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov
njihovih družin (CMW)23
Mednarodna konvencija o zaščiti pravic migrantskih delavcev in članov njihovih družin je bila
sprejeta leta 1990.
Alžirija je k njej pristopila leta 2005, medtem ko jo je Maroko ratificiral leta 1993. Obe državi sta
izrazili zadržek, da njihove vlade ne upoštevajo 1. odstavka 92. člena te konvencije, ki določa,
da se vsak spor med dvema ali več državami pogodbenicami v zvezi z razlago ali uporabo te
konvencije, ki ni bil rešen s pogajanji, na zahtevo ene od njih predloži arbitraži ali
Meddržavnemu sodišču. Vladi menita, da je treba prav tak spor predložiti v arbitražo le s
soglasjem vseh strank v sporu.
Mednarodno konvencijo je podpisala tudi Sirija, ki s pristopom k tej pogodbi ne priznava obstoja
Izraela. (International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and
Members of Their Families, 2013)
22
Convention on the Rights of Persons with Disabilities
International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and Members of Their
Families
23
25
3.1.14. Konvencija o otrokovih pravicah (CRC)24
Konvencija o otrokovih pravicah je bila sprejeta 20. novembra 1989 in je najbolj obsežen
dokument o pravicah otrok. Ne nanaša se samo na uresničevanje pravic v mirnem času, ampak
obsega tudi obravnavo otrok v oboroženih spopadih. Konvencijo sestavlja preambula, ki ji nato
sledi 54 členov, razdeljenih v dva vsebinska dela.
Konvencija se ukvarja s štirimi vidiki otrokovih pravic:
-
s sodelovanjem otrok pri odločitvah, ki jih zadevajo,
z zaščito otrok pred kakršnokoli diskriminacijo,
s preprečevanjem poškodovanja otrok in
z zagotavljanjem pomoči otrokom.
V 1. členu Konvencije o otrokovih pravicah je otrok definiran kot vsako človeško bitje, mlajše od
18 let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej.
Prepoved diskriminacije je definirana v 2. členu Konvencije, ki pravi da morajo države
pogodbenice spoštovati pravice otrok brez kakršnegakoli razlikovanja, ne glede na raso, barvo
kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno
poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali
zakonitega skrbnika.
Korist otroka je definirana v 3. členu Konvencije, ki pravi, da morajo biti otrokove koristi glavno
vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki. Države pogodbenice pa se zavezujejo, da bodo
zagotovile otroku tako skrb in varstvo, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje
pravice in dolžnosti staršev, zakonitih zastopnikov ali drugih odgovornih posameznikov in da
bodo v ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe.
Pravica do življenja, preživetja in razvoja pa je določena v 6. členu Konvencije, kjer se države
pogodbenice zavezujejo da bodo te pravice zagotovile v največji možni meri.
Spoštovanje mnenj otroka pa je definirano v 12. členu Konvencije, ki pravi, da morajo države
pogodbenice jamčiti otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega
izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja skladno
z otrokovo starostjo in zrelostjo.
Skladno s to Konvencijo je bil ustanovljen Odbor za pravice otrok, ki ga sestavlja deset
neodvisnih strokovnjakov, ki skrbijo za izvajanje določil Konvencije o otrokovih pravicah, prav
tako pa spremlja izvajanje obeh izbirnih protokolov h Konvenciji. Vse države podpisnice so
dolžne predložiti redna poročila Odboru o tem, kako se v njihovih državah izvajajo pravice.
Države morajo poročati v dveh letih od pristopa k Konvenciji in nato vsakih pet let. Odbor ima
običajno tri seje na leto, ki so sestavljene iz tri tedenskih plenarnih zasedaj in enotedenskega
zasedanja delovnih skupin. (Committee on the Rights of the Child, 2013)
Otrokove pravice lahko razdelimo v štiri skupine:
24
Convention on the Rights of the Child (CRC)
26
-
-
pravica do preživetja, ki pokriva otrokovo pravico do življenja in potrebe, ki so osnovne
za preživetje, kar vključuje primeren življenjski standard, zaščito, prehranjevanje in
zdravstveno varstvo;
pravica do razvoja, ki vključuje tiste stvari, ki jih otroci potrebujejo kot so pravica do
izobraževanja, igre, počitka, svoboda govora, svoboda vesti;
pravica so zaščite, kjer se zahteva, da so otroci zaščiteni pred vsemi oblikami zlorab,
zanemarjanj ali izkoriščanj ter
pravica do soudeležbe, ki dovoljuje otrokom aktivno sodelovanje v skupnostih.
(Konvencija o otrokovih pravicah (OZN), 2013)
Alžirija je konvencijo ratificirala leta 1993. Alžirska vlada pravi, da se mora 1. in 2. odstavek 14.
člena razlagati v skladu s temelji alžirskega pravnega sistema zlasti z ustavo, ki v 2. členu
določa, da je islam državna religija, v 35. členu pa ta ustava določa, da ne sme biti kršitev
nedotakljivosti svobode prepričanja in svobode izražanja. Skladati se mora tudi z zakonom št.
84-11, ki določa, da je otrokova izobrazba v skladu z vero njegovega očeta.
13., 16. in 17. člen konvencije se uporablja glede koristi otroka in potrebe po varovanju njegove
telesne in duševne celovitosti. Pri tem vlada upošteva določbe kazenskega zakonika, še
posebno tiste določbe, ki se nanašajo na kršitve javnega reda in na javno spodobnost.
Upoštevati pa moramo tudi zakon št. 90-07 in njen 24. člen, ki določa, da mora direktorju
publikacij za otroke pomagati izobraževalno svetovalno telo, in 26. člen, ki določa, da tuje in
domače revije ter publikacije ne smejo vsebovati nobenih ilustracij, pripovedi ali informacij v
nasprotju z islamsko moralo, nacionalnimi vrednotami ali da zagovarjajo rasizem.
Irak je h konvenciji pristopil leta 1994 s pridržkom iz 1. odstavka 14. člena v zvezi z otrokovo
svobodo veroizpovedi, saj omogoča otroku, da spremeni svojo vero v skladu s šeriatskim
pravom.
H konvenciji so pristopile tudi Libija, Tunizija in Jemen. Oman je pristopil leta 1996, ko je izjavil,
da se mora določbe konvencije uporabljati v skladu z omejitvami, ki jih nalagajo razpoložljivi
materialni viri. Oman meni, da se mora 7. člen razumeti tako, da ko se v Omanu rodi otrok
neznanim staršem, pridobi državljanstvo, kot je določeno v nacionalni zakonodaji. Ne priznavajo
14. člena, ki obravnava pravico otroka, da lahko izbere svojo vero, in 30. člena, ki omogoča
otroku, ki pripada verski manjšini, da izpoveduje svojo vero.
Sirija je ob podpisu izrazila zadržek glede 14. člena konvencije. ZAE glede 7. člena konvencije
pravijo, da je pridobitev državljanstva notranja zadeva, katere pogoji se določijo z nacionalno
zakonodajo. 14. člena se zavezujejo le toliko, kolikor to ni v nasprotju z načeli in določbami
islamskega prava. Glede 21. člena pa pravijo, da ZAE ne dovoljuje sistema posvojitve zaradi
svoje zavezanosti k načelom islamskega prava. (Convention on the Rights of the Child, 2013)
27
3.1.15. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah25
Izbirni protokol je bil sprejet leta 2000.
Alžirija je k njemu pristopila leta 2009 z zadržki.
Irak je pristopil leta 2008. Na podlagi 2. odstavka 3. člena iraška vlada izjavlja, da je minimalna
starost za novačenje otrok v oborožene sile 18 let. Tako zaposlovanje mora biti prostovoljno in ti
prostovoljci morajo pred sprejemom v oborožene sile predložiti dokaze o njihovi starosti.
Libija in Oman sta pristopila leta 2004 in se zavezala, da je meja za sprejem v oborožene sile 18
let. K Izbirnemu protokolu so pristopili tudi Jemen, Tunizija, Sirija in Maroko. Sirija s pristopom k
Izbirnemu protokolu ne priznava Izraela. (Convention on the Rights of the Child on the
Involvment of Child in Armed Conflict, 2013)
25
Convention on the Rights of the Child on the Involvment of Child in Armed Conflict
28
4 USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC
SVOBOŠČIN V POSAMEZNIH ARABSKIH DRŽAVAH
IN
TEMELJNIH
4.1 LIBIJA
Libija, katere glavno mesto je Tripoli, spada med večje države v Severni Afriki. V letu 2011 je v
državi potekala državljanska vojna vzporedno z vojaško intervencijo pod vodstvom NATA, ki je
privedla do konca vladavine Moamerja Gadafija. 10. avgusta 2011 je National Transitional
Council (NTC) izdal prvo libijsko Ustavno deklaracijo po strmoglavljenju diktatorja, ta pa je
vsebovala 37 členov. Deklaracija najprej vsebuje splošne določbe in pravice, v členih od 17 do
30 pa sledijo temelji delovanja začasne vlade v tem prehodnem obdobju. (NTC Announces
Constitutional Declaration, Serrari, 2011)
Prehodno obdobje naj bi predvidoma trajalo 20 mesecev, osem mesecev v sklopu prehodne
vlade, kasneje pa še 12 mesecev pod vodstvom generalne skupščine. 30. člen Ustavne
deklaracije zahteva oblikovanje vlade v roku 30 dni po osvoboditvi izpod Gadafijevega režima.
Na osvoboditev je vezan tudi rok za izvolitev državnega zbora, ki se mora formirati v 240 dneh.
Državni zbor bo sestavljen iz 210 članov, ki bodo odgovorni za izvolitev začasnega predsednika
vlade ter za sprejemanje zakonov. Skupščina mora v 60 dneh pripraviti referendum, na katerem
se bodo Libijci odločali, ali podprejo ponujeno ustavno besedilo ali ne.
Volitve v libijski kongres so potekale 7. julija 2012. Ustavodajna skupščina, ki je bila izvoljena v
začetku julija, je imenovala začasno vlado in delovno skupino za pripravo nove ustave. Pomlad v
Libiji se je bistveno razlikovala od ostalih prevratov v arabskih državah. V Tuniziji je diktator
odstopil brez vojaškega posredovanja, medtem ko je Libijcem v boju proti diktatorju Gadafiju
pomagal tudi NATO. (NTC Announces Constitutional Declaration, Serrari, 2011)
4.1.1 Libijska ustava
Prva libijska ustava je bila sprejeta 7. oktobra 1951 pred uradno razglasitvijo libijske
neodvisnosti 21. decembra 1951. Ustava je bila pomemben dokument, saj je bila edini
zakonodajni vir, ki je zagotovil pravice libijskih državljanov v povojnem obdobju libijske države.
Čeprav z ustavo ni bila ustanovljena sekularna država pa ustava določa enakost pred zakonom,
enake državljanske in politične pravice za vse ter enake možnosti za državljane brez
razlikovanja na podlagi rase, jezika, političnega ali drugega prepričanja. Ta ustava je bila v
veljavi do leta 1969, ko je na oblast prišel Gadafi, ki je strmoglavil monarhijo in začel svoje dolgo
vladanje. (Libya's Constitution, 2013)
Ustava iz leta 1969 je bila sprejeta na podlagi Gadafijeve ''Zelene knjige''26, ki je sestavljena iz
treh delov. Prvi govori o vzpostavitvi ljudske oblasti in o reševanju problema demokracije, drugi
je namenjen reševanju ekonomskih vprašanj, tretji pa govori o človeški zgodovini in postavlja
26
V Zeleni knjigi je Gadafi začrtal libijski politični, ekonomski in družbeni sistem. Na podlagi te knjige je
bila leta 1969 sprejeta libijska ustava.
29
nove mejnike družbenega življenja. (Kaj je narobe z Libijo? – ''Zelena knjiga in libijska družbena
ureditev, Pr@slovan, 2011)
4.1.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Ustava, ki je kot začasna ustava veljala od leta 1969, z določenimi popravki v letu 1977 pa velja
še danes, je naprej sestavljena iz preambule in ostalih 37 členov, razdeljenih v tri poglavja. V
preambuli je zapisano, da se revolucionarno poveljstvo v imenu arabskih ljudi v Libiji zavzema,
da bi uživali bogastvo v svoji domovini, da bi prekinili omejitve, ki ovirajo rast in razvoj, da bi
krepili vezi, ki združujejo vse ljudi po svetu in da bi se borili proti imperializmu.
Libijska ustava je sestavljena iz treh poglavij. Prvo govori na splošno o državi, drugo govori o
sistemu državne oblasti in obsega člene glede položaja predsednika, ministrov, vojnega stanja,
sodnega sistema in kazenskih sankcij. Zadnje poglavje pa se nanaša na druge in prehodne
določbe.
V libijski ustavi so določene naslednje človekove pravice in svoboščine:
- pravica do dela (4. člen),
- načelo enakosti (5. člen),
- nedotakljivost stanovanja (12. člen),
- svoboda izražanja (13. člen),
- pravica do izobraževanja (14. člen),
- pravica do zdravstvene oskrbe (15. člen)
(Libya Constitution, 1969)
Prvi člen libijske ustave je tipično nacionalističen, saj je v njem navedeno, da je Libija svobodna
arabska država. S to določbo ne dopuščajo etnične raznolikosti družbe in diskriminirajo
obstoječo berbersko skupnost. V ustavi je navedeno tudi, da je edini uradni jezik v državi
arabščina ter da je islam edina državna vera.
4.1.3 Kršitve človekovih pravic
Ameriški State department je v poročilu za leto 2011 ugotovil naslednje stanje človekovih pravic
v Libiji:
Ustavna deklaracija predvideva podlago za upravljanje in omogoča izvajanje velikega obsega
civilnih in političnih pravic, vključno s 3. členom, ki zagotavlja svobodo izražanja in združevanja,
ter 8. členom, ki varuje pravico do poštenega sojenja. Slednja je bila libijskim državljanom
odvzeta za čas vladanja Gadafija med njegovo 42 letno oblastjo27. Z njegovim padcem se je
27
Gadafi je bil libijski voditelj od leta 1969 do 2011, znan kot eden izmed ustanoviteljev Afriške unije. V 42
letih svojega vladanja je uspel s pomočjo izkoriščanja nafte povzdigniti puščavsko Libijo v državo s
premožnimi prebivalci, tako da je postala obljubljena dežela za številne tuje delavce, željne zaslužka. Ko
je prišel na oblast, je bila ena izmed njegovih prvih reform reforma koledarja, tako da je spremenil imena
30
končalo obdobje sistematičnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve so se
močno zmanjšale, v enakem obsegu pa ostale na območjih, ki jih nadzirajo druge skupine.
Prehodni narodni svet in začasna vlada sta si prizadevali za uveljavitev pravne države. V letu
2011 je bilo najbolj pereče kršenje pravice do mirnih sprememb vlade. Ostale kršitve se
nanašajo še na izvensodne poboje, prekomerno in vsesplošno uporabo sile proti protestnikom,
izginotja, mučenja in druga kruta, nečloveška ali ponižujoča ravnanja ali kaznovanja, slabe
razmere v priporih in zaporih, samovoljne aretacije in pridržanja, odsotnost poštenega sojenja,
omejitev humanitarne pomoči civilistom, omejitve svobode govora, tiska, zbiranja in združevanja,
razširjena diskriminacija na vseh vladnih ravneh, diskriminacija žensk in drugih rasnih manjšin,
omejitve delavskih pravic ter prisilno delo.
Številna poročila kažejo na to, da so tako Gadafijevi uslužbenci kot tudi predstavniki opozicijskih
sil storili številne nezakonite umore. Zakoni, ki so bili veljavni v Gadafijevem režimu, vsebujejo
določbe proti prisilnim izginotjem, vendar tega v praksi ne spoštujejo niti Gadafijevi uslužbenci
niti njegovi nasprotniki. Gadafijeva vlada je zatirala opozicijske sile, novinarje, kritike ter druge
aktiviste, ki so javno izražali nezadovoljstvo z vladajočo oblastjo. Odkrita so bila številna
množična grobišča, kjer naj bi bili ubiti Gadafijevi nasprotniki, ujetniki in zaporniki.
Zakon prepoveduje taka dejanja z izjemo sodno sankcioniranih telesnih kazni, kot so bičanje in
amputacije. Ustavna deklaracija zagotavlja, da take kazni ne smejo biti izvršene mimo veljavnih
zakonov. Varnostno osebje Gadafijeve vlade je redno mučilo in zlorabljalo zapornike in politične
nasprotnike za kazen ali med zaslišanji. V ta dejanja so bili vključeni tudi elektrošoki, pretepanja,
obešanja za dalj časa, zadrževanje zapornikov v samicah, pomanjkanje spanja ter ugašanje
cigaret na telesu med zasliševanjem. Mednarodne organizacije in druge skupine za človekove
pravice navajajo, da so vladni zapori in drugi centri za pridržanje v zelo slabih pogojih. Ti so
nezadostna prehrana, pomanjkanje vode in prezračevanja ter slab dostop do higiene in
zdravstvenega varstva. Varnostne sile so osebe pridržale v šolah, nekdanjih državnih vojaških
objektih in v zasebnih domovih. Skupno število zapornikov in pripornikov ni znano. Rdeči križ je
poročal, da so ženske zaprte ločeno od moških ter da so mladoletniki zaprti skupaj z odraslimi.
Zapornikom in pripornikom ni bil omogočen verodostojen varuh človekovih pravic, ki bi jih branil
pred nezakonitimi ravnanji oblasti. Notranja varnostna organizacija, ki nadzira tako dva glavna
zapora v Tripoliju in Abu Salimu kot tudi druge neznane lokacije za pridržanje, ne dovoljuje
dostopa neodvisnim opazovalcem, ki bi tako lahko preučili tamkajšnje razmere.
Varnostne sile so samovoljno aretirale in priprle veliko državljanov brez uradnih obtožb ali
sodnih obsodb. Gadafijev režim je imel med drugim tudi namen ohraniti obsežno vojaško
opremo policijskih in vojaških enot ter več obveščevalnih služb. S tem je nastal obsežen
nadzorni sistem, s katerim se lahko nadzoruje dejavnosti ter zasebno življenje posameznikov.
Kazenski zakonik določa, da je za vsako aretacijo potrebno imeti nalog, vendar pa lahko organi
zaobidejo to določbo ter zadržijo osebo brez naloga do osem dni po prijetju. Zaporniki morajo biti
obveščeni o obtožbah zoper njih. Gadafijeve sile tega niso upoštevale in so pripornike imele
zaprte v nedogled, samovoljno, naskrivaj ter brez poštenega pravnega postopka. Kazenski
vseh mesecev v letu. Obenem se je spremenilo tudi štetje let, tako da se je prvo leto računalo po
Mohamedu. Ostale reforme so bile še: preklic vseh obstoječih zakonov, ki jih je sprejel prejšnji
monarhistični režim in nadomestitev le-teh z osnovnimi zakoni muslimanskega zakonika; ukinitev politične
opozicije in prepoved vseh drugih političnih strank; reforma javne uprave ter spodbujanje islamskih idej in
prepoved vsega, kar bi bilo v nasprotju s tem.
31
zakon določa tudi, da ima vsak pripornik pravico do varščine, dostop do pravnega zastopnika ter
javnega branilca za vsakogar, ki si odvetnika ne more privoščiti. Med letom pa večina
pripornikov ni imela niti pravice do varščine niti pravice do odvetnika. Ženskam, med katerimi so
tudi žrtve spolnega ali domačega nasilja, je bilo omogočeno, da so bile nastanjene v objektih za
t. i. socialno rehabilitacijo28. Te ženske so bile lahko izpuščene le k svojim družinam, čeprav so
bile le-te velikokrat nevarne. Opozicijske sile so osvobodile več sto ujetnikov iz zapora v Abu
Salimu, ko so avgusta zajele mesto Tripoli.
Deklaracija zagotavlja neodvisno sodstvo in pravico vsakogar do pravičnega pravnega sredstva.
Gadafijevo sodstvo še zdaleč ni bilo neodvisno, prihajalo je do številnih motenj, posledica tega je
bilo tudi sesutje sistema. Tisoče zapornikov ni bilo deležnih pravičnega sojenja, prav tako pa
niso bile uvedene preiskave v primerih domnevnih zlorab Gadafijevih nasprotnikov in aktivistov.
Začasna vlada in zakoni pod diktaturo Gadafija so predvidevali domnevo nedolžnosti ter pravico
do pravnega zagovornika. Pod vlado Gadafija so priprli in zaprli veliko število oseb, ki so se
udeležile mirnih političnih dejavnosti, in oseb, ki so pripadale nezakonitim političnim
organizacijam. Državljani niso imeli dostopa do sodišč, da bi lahko zahtevali odškodnine za
kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili pripadniki Gadafijevega režima. Izjema so le nekateri
politični zaporniki, ki so imeli pravico zahtevati odškodnino po začetku sodnega sistema v letu
2010.
Do padca režima oktobra so Gadafijeve varnostne sile redno vstopale v zasebne domove ter
zasegale zasebne predmete tistim, ki so bili obtoženi podpiranja opozicije. Vlada je redno
spremljala tudi telefonske klice in uporabo interneta, vključno z elektronsko pošto. Obdobje
notranjih oboroženih spopadov je trajalo od konca februarja  do t. i. osvoboditve države, ki je
potekala 23. oktobra. V poskusih, da bi vladajoče sile spet dobile nadzor nad območji, ki jih je
okupirala opozicija, so Gadafijeve varnostne sile velikokrat začele vojaško akcijo, ki je
vključevala tako načrtovane umore in sistematično vsesplošno uporabo sile. V poskusih, da bi
zadušili proteste in se odzvali na oboroženo opozicijo, varnostne sile niso zadostile
previdnostnim ukrepom za zaščito civilistov. Gadafijeva kampanija glede nepojasnjenih izginotij
tistih, ki so podpirali opozicijo, je privedla do izvensodnih pobojev. Uporaba sile v strjenih
stanovanjskih območjih je privedla do številnih poročil o civilnih smrtnih žrtvah in ranjenih,
vključno z otroki.
Dodatna poročila so tudi o številnih smrtnih žrtvah v zaporih zaradi slabega ravnanja. Po državi
je bilo odkritih veliko množičnih grobišč, zlasti v prestolnici, vendar je v vseh primerih težko
določiti posameznike, ki so za to dejanje odgovorni.
Civilisti, ki naj bi bili domnevno povezani z upori, so bili izpostavljeni zlorabam s strani Gadafija
in opozicijskih sil. Grozijo jim samovoljni pripori in različna mučenja. Žrtve vsega tega so tisti, ki
sodelujejo v demonstracijah, opozicijski aktivisti, borci, novinarji in nekateri migrantski delavci, ki
so bili prisilno izgnani. Nasilje nad civilisti je bilo še posebno v razmahu, ko so Gadafijeve
varnostne sile ponovno vzpostavile nadzor nad določenimi mesti in se je začela politika
kolektivnega kaznovanja. Skupine za človekove pravice in mediji poročajo, da se na obeh
straneh pojavlja rasizem, ki povečuje ranljivost podsaharskih državljanov in drugih, ki so
temnejše polti, da so ti predmet nasilnih napadov, ropov, pretepanj in različnih zlorab.
28
Socialna rehabilitacija je vključitev v reševanje socialne problematike, ki se pojavi z boleznijo ali
invalidnostjo in zajema tako bolnika kot tudi njegovo okolje.
32
Zaznano je zelo grobo ravnanje pripadnikov Gadafijevih sil s priporniki. Ti so bili brez pravne
zaščite, onemogočen jim je bil kontakt z zunanjim svetom in bili so zelo izpostavljeni morebitnim
zlorabam. Veliko poročil domačih nevladnih organizacij kaže na to, da se pojavljajo prisilna
priznanja, zlorabe med zasliševanji, zlorabe zapornikov v podzemnih celicah ter strelne
poškodbe zaslišancev s strani Gadafijevih plačancev.
Gadafijeve sile so zagrešile veliko posilstev med ženskami. Iman al-Obeidi29 je ženska, ki je
trdila, da je bila več dni zapored posiljena s strani Gadafijevih vojakov, in je svojo zgodbo delila s
tujimi novinarji. Gadafijeva vlada se je na njene očitke odzvala tako, da jo je označila kot pijano,
nestabilno in potencialno prostitutko. V množična posilstva naj bi bile vključene tudi opozicijske
sile, vendar se je to velikokrat dogajalo v takih okoliščinah, da žrtve niso mogle identificirale
storilca.
Gadafijeve sile so omejile humanitarno pomoč in zaloge pomoči za prebivalstvo na izoliranih
področjih države. To so bili poskusi oboroženih sil, da bi onemogočili pomoč najbolj ranljivim
skupinam prebivalstva. Nekatere humanitarne organizacije so se bile prisiljene umakniti tudi tiste,
ki so izvajale medicinske ukrepe, ki so bili nujni za preživetje civilistov. Varnostne sile so krive
tudi večine napadov na zdravstvene delavce, bolnike, reševalna vozila ter na zdravstvene
ustanove. S tem so kršili načelo zdravstvene nevtralnosti med vojno, ki naj bi jo obe vojni strani
spoštovali. Pogosti so bili tudi napadi na zdravstvene delavce, streljanja v zdravstvenih
ustanovah, izginuli bolniki, tajno odstranjevanje organov iz bolnišnic, zavrnitev pomoči
medicinskega osebja ter kraje medicinskega materiala.
Pod Gadafijem je zakon predvidel svobodo govora v okviru javnega interesa in načel Ustanovne
revolucije iz leta 1969, v praksi pa je bila ta pravica močno omejena in cenzurirana, še posebej
kritike vladnih uradnikov in politikov. Svoboda govora je bila omejena tako v zakonodaji kot v
praksi. Kazenski zakonik določa dosmrtno zaporno kazen za spodkopavanje državnega ugleda
in smrtno kazen za vsakogar, ki bi nasprotoval Gadafijevemu zakonu ali njegovim političnim,
gospodarskim ali socialnim strukturam. Na ta način so dejansko prepovedali vse politične
dejavnosti in s tem povezana izražanja. Pred revolucijo je vlada pregledovala in nadzorovala vse
medije. Časopisi so pogosto objavljali članke, ki jih je narekoval vladajoči režim. Omejena je tudi
sposobnost tujih novinarjev, da bi neovirano in neodvisno poročali o nemirih na vladnih področjih.
Gadafijeva vlada poskuša ovirati pretok informacij znotraj in zunaj države z omejevanjem
omrežja in interneta ter vseh drugih oblik komunikacije. Vlada je tudi strogo omejila akademsko
svobodo.
Zakon predvideva mirno zborovanje s predhodno odobritvijo, vendar so bile mirne demonstracije
in sestanki dovoljeni le, če so bili v podporo vladi. Pravica do združevanja je strogo omejena.
Dovoljene so samo institucije, ki so tesno povezane z vlado. Ustavna deklaracija vsebuje tudi
svobodo združevanja za civilne in politične skupine. Libijci so ustanovili na stotine samozvanih
nevladnih organizacij, nekatere od njih so celo podpirale vojne načrte. Tako veljavna zakonodaja
pod Gadafijevim režimom kot Ustavna deklaracija priznavata svobodo gibanja. Gadafijeva vlada
je dovolila Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), da deluje v
omejenem obsegu in zagotavljala določene storitve, ampak na splošno ni sodelovala z njimi in
drugimi humanitarnimi organizacijami. Nova vlada je v glavnem bolj sodelovala z UNHCR in
29
Iman al-Obeidi je trdila, da naj bi jo Gadafijevi uslužbenci zadržali in zvezali na kontrolni točki, kjer so ji
nato grozili z orožjem ter jo posiljevali kar dva dneva.
33
drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju pomoči in zaščite za notranje razseljene
osebe, begunce, prosilce za azil, osebe brez državljanstva ter za druge osebe, za katere skrbi.
Gibanje znotraj države večinoma ni bilo omejeno, razen na konfliktnih območjih. Potovanje zunaj
države je bilo velikokrat omejeno zaradi arbitrarnega odvzema potnih listin s strani Gadafijevih
uslužbencev.
Pod Gadafijem v državi ni bilo ustave, posledica tega pa je bila, da državljani niso imeli
nobenega pravnega sredstva za spremembo svoje vlade. Prepovedano je bilo oblikovanje
političnih strank in članstvo v njih.
Zakon v času Gadafija prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, spola, vere ali družbenega
statusa. Vlada teh prepovedi ni izvrševala učinkovito, zlasti tistih o ženskah in manjšinah.
Ustavna deklaracija navaja, da so vsi državljani pred zakonom enaki glede državljanskih in
političnih pravic, enakih možnosti ter da ne smejo biti diskriminirani na podlagi vere, jezika, spola,
narodnosti, političnih stališč, družbene pripadnosti ali regionalne pripadnosti.
Zakon prepoveduje nasilje v družini in inkriminira posilstvo kot kaznivo dejanje. Obsojeni
posiljevalec se mora poročiti z žrtvijo, seveda z njenim privoljenjem, ali odslužiti zaporno kazen
do 25 let. Zakonsko posilstvo ni uzakonjeno kot kaznivo dejanje. Ženskam je z zakonom
zagotovljena enakopravnost, v praksi pa je še vedno veliko diskriminacije žensk. Šeriatsko oz.
islamsko pravo ureja razmerja glede ločitev, dedovanja in zasebnega imetja. V nekaterih
podeželskih območjih je prisotna takšna diskriminacija žensk, da jim je omejeno celo gibanje na
določenih področjih ter oslabljena sposobnost, da bi imele aktivno vlogo na njihovem delovnem
mestu.
Prepovedano je bilo oblikovanje in združevanje v neodvisne sindikate. Omejena je bila tudi
kolektivna pogodba, ki je morala biti v skladu z nacionalnim gospodarskim interesom. Vlada je
imela pravico, da je določila ali zmanjšala plače brez posvetovanja z delavci. Pod Gadafijem
nista obstajali svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj. Čeprav sindikati uradno
obstajajo že več kot 25 let, je bilo članstvo omejeno samo na tiste osebe, ki imajo libijsko
državljanstvo. Zakon prepoveduje tudi vse oblike prisilnega ali obveznega dela. Obstaja pa
veliko poročil o prisilnem delu glede migrantskih delavcev v sektorju gradbeništva. Prepovedano
je tudi delo otrok mlajših od 18 let, razen če je v obliki vajeništva.
Po strmoglavljenju Gadafijevega režima v oktobru 2011 se je nova vlada v Libiji odločila, da ne
bo uveljavila nekatere stare zakone, ki so omejevali svobodo veroizpovedi. V začetku leta 2012
je libijsko vrhovno sodišče razveljavilo zakon, ki je inkriminiral žalitve proti islamu, državi in
verskim simbolom. (Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Libya, 2012)
Organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 Libijo
označila kot državo, v kateri se odvijajo burne spremembe. V tem letu so bili priča ljudski vstaji in
oboroženemu uporu, vse to pa je privedlo do smrti diktatorja, ki je onemogočal uresničevanje
človekovih pravic več kot štiri desetletja. 15. februarja 2011 so se začeli protivladni protesti v
mestu Bengazi po zgledu ljudskih vstaj iz sosednjih Egipta in Tunizije. Vladne sile so se na
proteste odzvale z aretacijami in so mirne protestnike neprenehoma napadale. Uporabljena je
bila tudi prekomerna sila, več kot sto ljudem pa so odvzeli prostost zaradi udeležbe na teh
demonstracijah. Svet Združenih narodov za človekove pravice je dogajanje v državi ocenil kot
sistematično kršenje človekovih pravic in pozval k ustanovitvi preiskovalne komisije. Naslednji
dan je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo o uvedbi embarga na orožje in
sankcijah za Gadafija in ključne člane njegove družine. Svet je kasneje sprejel tudi resolucijo o
uvedbi prepovedi letenja nad Libijo in dovoljenju o uporabi vseh potrebnih ukrepov, da bi zaščitili
34
civiliste. V obdobju od februarja do avgusta 2011 so Gadafijeve sile aretirale na tisoče ljudi, ki so
protestirali, mnoge vladne kritike in tiste, ki so domnevno posredovali podatke mednarodnim
medijem in organizacijam za človekove pravice. Priporniki, ki so bili izpuščeni iz pripora med in
po konfliktih, so poročali o mučenju, ki vključuje pretepanje z lesenimi palicami in s plastičnimi
cevmi ter z uporabo električnih šokov. Zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe in zlorab je nekaj
zapornikov poškodbam podleglo.
Organizacija Human Rights Watch je dokumentirala deset primerov očitnih posilstev in spolnih
napadov na moške in ženske s strani Gadafijevih sil med vojno. Tik pred padcem Tripolija so
Gadafijeve sile veliko zaprtih ujetnikov usmrtile. Še vedno obstaja pereč problem pogrešanih
oseb med trajanjem protestov.
Uporniške sile so se zavezale, da bodo spoštovale človekove pravice in humanitarno pravo v
času oboroženih spopadov. Na območju vzhodne Libije so v začetku leta varnostne skupine
prostovoljcev aretirale veliko domnevnih Gadafijevih pripadnikov. To je pripeljalo do hudih zlorab,
vključno z mučenjem. Tri dni po Gadafijevi smrti je Human Rights Watch našel 53 trupel
Gadafijevih podpornikov v Sirti, kjer so bili nastanjeni uporniki. Nekatere žrtve so imele zavezane
roke za njihovimi hrbti.
Nacionalni prehodni svet se je pozitivno odzval na nekatere zahteve organizacij za človekove
pravice med oboroženimi spopadi in omogočil neomejen dostop organizaciji Human Rights
Watch in drugim do libijskih prostorov za pridržanje. Prehodni svet se je tudi zavezal, da bo
spoštoval vojne zakone in sodeloval z Mednarodnim kazenskih sodiščem.
Ključno vlogo v Libiji so imele v letu 2011 tudi države, ki so vključene v NATO pakt. Združeni
arabski emirati in Katar so podprli proti Gadafijeve sile in skupine. Vse te države in Evropska
unija so zaslužne, da bodo prihodnje libijske vlade spoštovale človekove pravice in vladavino
prava. Novi libijski voditelji bodo soočeni z izzivom, da bodo vzpostavili državo, ki bo temeljila na
pravu. Stremeli bodo k preprečevanju maščevalnih napadov, zagotavljanju odgovornosti za
zlorabe ter spodbujanju sprave. (Human Rights Watch World Report 2012, str. 595601, 2012)
Amnesty International je v svojem poročilu za Libijo za leto 2011 zapisal, da je bilo pod
Gadafijevo oblastjo nezakonito ubitih in ranjenih več tisoč ljudi, med njimi tudi miroljubni
protestniki in drugi civilisti. Tako kot druge nevladne organizacije, ki spremljajo proteste v Libiji
tudi Amnesty International poroča o mirnih pa tudi oboroženih spopadih v številnih večjih libijskih
mestih. Novoustanovljena NTC je zavezana k vzpostavitvi demokratične večstrankarske države,
ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic. Ustavna deklaracija opredeljuje načela,
vključno s spoštovanjem temeljnih svoboščin, prepovedjo diskriminacije in pravico do poštenega
sojenja.
Gadafijeve sile so zakrivile hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, vključno z vojnimi
zločini. V svojih prizadevanjih, da bi zavzeli opozicijska mesta, so uporabili prekomerno silo in
napadali tudi nedolžne civiliste. Uporabljenih je bilo veliko protipehotnih min in kasetnih bomb.
Gadafijeva vlada je nato obtožila NATO kot krivca za stotine civilnih žrtev in streljanje na civilne
objekte. Gadafijeve sile so pridržale več tisoč ljudi po vsej Libiji. Opozicijski borci so ujeli in
pridržali več tisoč domnevnih podpornikov Gadafija, vključno s tujimi plačanci. Mnoge od njih so
pretepli ali so z njimi grdo ravnali, njihove domove pa izropali in uničili. Nobenemu priporniku ni
bil omogočen dostop do odvetnika. Niti Ministrstvo za pravosodje in človekove pravice ali javno
tožilstvo nista imela učinkovitega nadzora nad objekti za pridržanje. Pretepali so jih s pasovi, z
biči, s kovinskimi žicami, onemogočena jim je bila tudi zdravstvena oskrba.
35
NTC je obljubil, da se bodo zavzemali za pravico do uživanja azila, a se niso zavezali k
ratifikaciji Konvencije o beguncih in njenega protokola iz leta 1967. Na koncu leta 2011 je na
stotine podsaharskih Afričanov še naprej bivalo v priporih brez sojenja zaradi domnevnega
kaznivega dejanja nezakonitega priseljevanja.
NTC je obljubil, da bo spodbujal pravice žensk in da bodo zapisana načela o prepovedi
diskriminacije na podlagi spola v okviru ustavne deklaracije. Kljub temu pa je diskriminacija
žensk še vedno ukoreninjena tako v zakonodaji kot v praksi. 23. oktobra je predsednik obljubil,
da bo spremenil zakonodajo, ki je v nasprotju s šeriatskim pravom glede poroke in razveze
zakonske zveze. Poligamija je dovoljena, vendar mora moški pred naslednjo poroko zaprositi
posebno sodišče za dovoljenje, da je duševno, socialno in finančno sposoben vzdrževati
dodatno ženo.
Gadafijeva vlada ni preiskovala preteklih hudih kršitev človekovih pravic. NTC je to zahteval in si
je prizadeval pridobiti ključne dokaze, kot so denimo vladne evidence, ki so jih krivci zažgali ali
skrili. V juniju je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Gadafija, njegovega sina
in šefa varnostnih sil zaradi domnevnih zločinov proti človeštvu, umorov in preganjanj.
Smrtna kazen je še vedno v veljavi za širok spekter najhujših kaznivih dejanj. Glede smrtnih
kazni ali usmrtitev v letu 2011 pa ni bilo nobenih dostopnih informacij. (Amnesty International
Report 2012, str. 217221)
Libijsko vrhovno sodišče je 4. junija 2012 odločilo, da razglasi protiustaven zakon, ki inkriminira
kaznivo dejanje političnega govora. Sodišče meni, da je zakon 37/2012 neustavno omejevanje
svobode govora. To je bil prvi sodni nadzor zakona, katerega je prehodni svet sprejel jeseni leta
2011. Predsedujoči sodnik je dejal, da odločitev ne vpliva na druge obstoječe omejitve govora,
kot so npr. žalitve islama.
Zakon 37/2012 30 kriminalizira različne tipe političnega govora, vključno s takim, ki poveličuje
tirana Gadafija ali žali libijske institucije. HRW je komentiral zakon kot kršitev svobode izražanja
in je pozval nacionalne organe, da ga prekličejo. (Breaking: Libyan High Court strikes down antifree speech law, 2012)
Libijski pisatelj Jamal al-Hajji je bil obtožen in aretiran zaradi spodbujanja mirnih protestov v
Libiji. Bil je avtor veliko člankov o političnem dogajanju in stanju človekovih pravic v državi.
Aretirali so ga kmalu po njegovi objavi na internetu, kjer je oznanil bližajoče se demonstracije po
zgledu tistih v Tuniziji, Egiptu in drugih državah Bližnjega vzhoda. Aretiran je bil na parkirišču s
strani varnostnih organov v civilu. Obtožnica se je glasila na to, da je Jamal s svojim
avtomobilom poškodoval neko osebo. Pridržan je bil več kot štiri mesece zaradi žalitve
pravosodnih organov, potem ko se je pritožil, da so libijske oblasti grdo ravnale z njim. Po
izpustitvi aprila 2010 je še vedno nadaljeval svoj boj za večji pomen svoboščin v Libiji. (Libyan
writer detained following protest call, 2011)
30
Libijsko vrhovno sodišče je 14. junija 2012 odločilo, da je zakon št. 32/2012 neustaven glede pravice do
svobode govora. To je bila prva sodna presoja zakona, ki ga je sprejela NTC, ki je vodila državo od
Gadafijevega padca. Sodnik Kamal Edham je dodal, da ta sodna odločitev ne vpliva na ostale veljavne
zadržke glede svobode govora, kot so npr. omejitve glede žalitev islama. Zakon 37/2012 je inkriminiral
različne vrste političnega govora, tudi tiste, ki so povzdigovali tirana Gadafija ali žalili libijske oblasti.
36
4.2 MAROKO
Kraljevina Maroko z glavnim mestom Rabatom je najbolj zahodna severnoafriška država. Po
veroizpovedi je 98 % prebivalcev sunitskih muslimanov, ostali so katoličani ali judje. Marca 1956
so razglasili konec francoskega protektorata in neodvisnost Maroka. Mesec kasneje so preklicali
še španski protektorat nad severnim delom Maroka in 14. avgusta 1957 razglasili neodvisno
Kraljevino Maroko s kraljem Mohamedom V., ki je vladal do leta 1961. (Maroko, 2013)
Maroko je ustavna monarhija, v kateri se parlament izvoli na splošnih volitvah. Izvršno in
zakonodajno oblast, vključno s pooblastilom za razpust parlamenta, ima v državi kralj. Ta je
vrhovni poveljnik oboroženih sil imenuje predsednika vlade in ministre, lahko razpusti parlament
ter predseduje sejam vlade. Maroški dvodomni parlament je sestavljen iz predstavniškega doma
in senata. Predstavniški dom sestavlja 270 članov, ki jih za devetletni mandat izvolijo občinski
sveti, poklicna združenja in sindikati ter delodajalci. Senat ima 325 članov, ki so izvoljeni za
petletno obdobje, 295 članov je izvoljenih v volilnih enotah, ostalih 30 sedežev pa je namenjenih
ženskam. (Morocco's White Gold and I, Elcidhart, 2011)
4.2.1 Maroška ustava
Leta 1960 so ustanovili Ustavni svet, ki je zatem 18. novembra 1962 predlagal osnutek prve
ustave, ki je bila 7. decembra 1962 ratificirana, teden kasneje pa še razglašena. Napisana je bila
po vzoru francoske ustave iz leta 1958, vendar dodeljuje predsedniku države še večja
pooblastila. Spremembe ustave so bile izvedene še v letih 1970, 1972, 1992 in 1996. Ustava iz
leta 1970 je ukinila dvodomni predstavniški organ, ki ga je ponovno uvedla ustava iz leta 1996.
(Morcco: Constitution, 2013)
Spomladi leta 2011 je država doživela ustavne reforme. 9. marca je kralj predstavil smernice za
novo ustavo. Komisija strokovnjakov za sestavo ustave je vsebovala politične stranke,
organizacije, posameznike ter številne nevladne organizacije. Kralj je ustavno besedilo javno
predstavil 17. junija, na referendumu pa je bilo sprejeto 1. julija.
Referendum o ustavnih reformah se je v Maroku odvijal poleti leta 2011 kot rezultat protestov v
začetku leta, kjer so zahtevali demokratične spremembe. Na referendumu je bilo sprejeto, da:









je berberščina uradni jezik skupaj z arabščino,
kralj imenuje predsednika vlade izmed članov stranke, ki ima večino v parlamentu,
predsednik vlade imenuje posameznike na visoka uradniška in diplomatska delovna
mesta (veleposlaniki, direktorji podjetij v državni lasti, pokrajinski in regionalni guvernerji);
prej je imel to pristojnost kralj,
lahko samo predsednik vlade razpusti parlament,
ima parlament pravico do podeljevanja pomilostitev, kar je bilo prej v kraljevi pristojnosti,
je sodstvo neodvisno od zakonodajne in izvršilne oblasti, to neodvisnost pa zagotavlja
kralj,
je ženskam zagotovljena državljanska in socialna enakopravnost z moškimi; prej je bila
zagotovljena le politična enakost, čeprav je ustava iz leta 1996 zagotavljala enakost vseh
državljanov,
imajo vsi državljani pravico do svojega mišljenja, idej, umetniškega izražanja in
ustvarjanja,
je kralju odpravljen ''sveti'' status, vendar še vedno ostaja ''nedotakljiv'',
37

kralj ne bo mogel več samostojno sprejemati odločitev glede varnostne politike, ne more
več sam razglasiti vojne ali pa se odločiti za zaostritev diplomatskih odnosov z državami.
Varnostna politika je sedaj v rokah posebnega sveta, ki mu bo predsedoval kralj, a bodo
v njem sedeli tudi premier, predsednika obeh domov parlamenta in predsednik
vrhovnega sodišča,
 bo kralj uradno še vedno najvišja sodna instanca v državi, a bo to nalogo moral predati
predsedniku vrhovnega sodišča namesto pravosodnemu ministru.
(Morocco approves King Mohammed 's constitutional reforms, 2011)
4.2.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
V preambuli ustave, ki je bila sprejeta na referendumu v letu 2011, piše, da si Kraljevina Maroko
prizadeva za razvoj družbene solidarnosti, sodelovanja, varnosti, svobode, enakih možnosti in
socialne pravičnosti. Maroko bo še naprej aktivna članica v mednarodnih organizacijah in bo
delovala v skladu z načeli, ki so določeni v ratificiranih listinah in konvencijah. Kraljevina Maroko
se zavezuje, da bo poglobila povezanost s svojimi bratskimi narodi, da bo utrdila sodelovanje in
solidarnost z drugimi narodi v Afriki, da bo povečevala gospodarske, tehnične, znanstvene in
kulturne izmenjave z drugimi državami, da se bo bojevala proti diskriminaciji na podlagi spola,
vere, kulture, nacionalnega porekla, jezika ali invalidnosti ter da bo usklajevala svojo zakonodajo
z mednarodnimi konvencijami, ki bodo veljavno ratificirane.
Prvi del ustave ima naslov Splošne določbe in obsega člene glede uradne vere, državnih
simbolov, uradnega jezika, političnih strank in glede zagotovljenih svoboščin z ustavo. Drugi del
ima naslov Temeljne pravice in svoboščine in obsega pravice, ki imajo pravno varstvo
zagotovljeno na ustavni ravni. Tretji del obsega določbe o kralju, četrti definira zakonodajno
oblast, peti pa obsega določbe o izvršilni veji oblasti. Šesti del govori o razmerju med kraljem in
zakonodajno oblastjo, sedmi obsega določbe o sodni veji oblasti, osmi pa določbe o ustavnem
sodišču. V devetem delu je definirana teritorialna organiziranost, od desetega do štirinajstega
člena pa se vsebina nanaša na računsko sodišče, ekonomski in socialni svet, dobro upravljanje,
revizijo ustave in na prehodne in končne določbe.
Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v ustavi Maroka:
-
enakost državljanov pred zakonom in svobodno sodelovanje v političnem, gospodarskem,
kulturnem in družabnem življenju (6. člen),
prepoved diskriminacije na področju ustanavljanja političnih strank (7. člen),
pravica do svobodnega ustanavljanja sindikatov (8. člen),
svoboda združevanja (12. člen),
enakost moških in žensk glede socialnih, političnih, ekonomskih in kulturnih pravic in
svoboščin (19. člen),
pravica do življenja (20. člen),
pravica do osebne varnosti (21. člen),
prepoved mučenja ali drugega krutega in nečloveškega ravnanja in kaznovanja (22. člen),
prepoved samovoljnega pridržanja ali izginotja (23. člen),
pravica do zasebnosti (24. člen),
svoboda mišljenja, mnenja in izražanja (25. člen),
pravica do informacij (27. člen),
svoboda tiska (28. člen),
svoboda združevanja, zbiranja, mirnega demonstriranja in političnega članstva (29. člen),
38
-
pravica do stavke (29. člen),
pravica do zasebne lastnine (35. člen).
(Morocco: Draft Text of the Constitution, 2012)
Maroško ustavo iz leta 2011 je tako kot prejšnjo napisala skupina strokovnjakov, ki jih je izbral
kralj. To je v nasprotju z ostalimi ustavami v arabskem svetu in drugje, kjer novo ustavo napiše
novo izvoljeno predstavniško telo, ki ga sestavljajo ustavni strokovnjaki kot izraz suverenosti
ljudstva.
Ustava v preambuli definira Maroko kot muslimansko državo in v 3. členu navaja, da je islam
uradna vera, ki vsem zagotavlja pravico do svobode veroizpovedi. Če primerjamo vsebino
ustave z drugimi arabskimi ustavami, ki razglašajo šeriatsko pravo kot eden izmed virov prava,
če ne kot edini, je ta maroška ustava precej liberalna.
Religija je v Maroku vpeta v pojem vladarjeve moči, saj je le-ta opredeljen kot poveljnik vseh
vernikov. Šeriatsko pravo je sestavni del maroškega materialnega prava, prav tako pa uživa
veliko moč v hierarhiji ustavnih norm in načel.
Z opredelitvijo maroške identitete v novi ustavi sta bili povezani dve dilemi. Prva je ta, ali naj bo v
vsebini ustave Maroko opredeljen kot islamska država, druga pa ta, ali bi morali berberščino
priznati kot uradni jezik v državi. Obe dilemi sta bili potrjeni v novi ustavi. Problematičen je postal
tudi odnos med islamskimi strankami in ostalimi civilnimi strankami. Te napetosti se pojavljajo
tudi v drugih arabskih državah npr. v Tuniziji, še posebej v teh revolucionarnih časih povezanih s
pisanjem novih ustav.
4.2.3 Kršitve človekovih pravic
State Department poroča, da so največje težave glede človekovih pravic v Maroku pomanjkanje
vpliva državljanov na spremembo ustavnih določb o obliki vladavine, številne samovoljne
aretacije ter velika razširjenost korupcije v vseh vejah oblasti. Druge težave so še uporaba
prekomerne sile s strani policije, mučenja in druge zlorabe s strani varnostnih sil, slabi pogoje v
priporih in zaporih, kršitev svobode tiska, pomanjkanje svobode združevanja, pomanjkanje
neodvisnosti sodstva, diskriminacija žensk, trgovina z ljudmi ter delo otrok, ki so mlajši od 18 let.
Kazenski zakonik v Maroku določa, da morajo varnostne sile po aretaciji pripornika obvestiti o
obtožbah zoper njega ter njegovo družino v roku 48 ur. Zakon določa le eno izjemo od tega
pravila, ki dovoljuje organom, da zadržijo osumljenca brez obvestila njegovim bližnjim do 96 ur.
Ta določba je bila sprejeta na podlagi strahu pred terorizmom. To začetno obdobje pridržanja se
lahko dvakrat podaljša s pisnim dovoljenjem tožilca do vsega skupaj dvanajst dni pripora.
Država trdi, da ni bilo v letu 2011 nobenega primera izginotja. Klub temu pa Maroška zveza za
človekove pravice, mednarodna organizacija Human Rights Watch in Amnesty International
trdijo, da državni organi v določenih primerih iz leta 2010 niso spoštovali določb kazenskega
zakonika ali protiteroristične zakonodaje in trdijo, da so posamezniki za daljša obdobja izginili v
39
neznane kraje. Maroška stranka za pravičnost in razvoj 31 in druge domače organizacije za
človekove pravice so organizirale javno kampanjo, ki poziva k zaprtju domnevnega tajnega
objekta za pridržanje v Temari. Državne oblasti so zanikale, da bi takšen objekt sploh obstajal,
trdile pa so tudi, da so v vseh primerih aretacij obvestile družine pripornikov ter se ravnale po
veljavno sprejetem pravu.
Ustava in zakon prepovedujeta mučenja in druga kruta, nečloveška in ponižujoča ravnanja in
kaznovanja. Sprejet zakon proti mučenju zahteva, da morajo sodniki odrediti, da pripornika
pregleda forenzični medicinski strokovnjak, ko to zahteva pripornik ali njegov odvetnik ali če
sodnik opazi sumljive fizične sledi na njem. Odvetnik nekaterih zapornikov v zaporu v Meknesu
trdi, da so v letu 2011 policisti več zapornikov brutalno pretepli in posilili. Po mnenju številnih prič
je eden izmed zapornikov ravno recitiral Koran svojemu sojetniku, ko so ga policisti zvlekli iz
zaporniške celice in ga zlorabili. Ostali zaporniki so se temu uprli, a so bili v naslednjih dneh
deležni enake obravnave.
Poročila nevladnih organizacij in medijev kažejo na to, da so varnostne sile zakrivile številna
mučenja in zlorabe v priporih in zaporih. Razmere v zaporih so skromne in na splošno niso v
skladu z mednarodnimi standardi. Zapori so velikokrat prenatrpani, v njih pa so nezadostne
higienske razmere, kot so odsotnost pitne vode, pomanjkanje razsvetljave in slabo
prezračevanje. Lokalne skupine za človekove pravice, mediji, mednarodne skupine in drugi
mednarodni opazovalci človekovih pravic težko pridejo do dovoljenja za obisk v maroških
zaporih, saj vlada teh opazovanj ne podpira. Večino obiskov v zaporih predstavljajo le družinski
člani zapornikov. Ustava prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje, čeprav policija v praksi
te določbe načrtno krši. Po podatkih domačih nevladnih organizacij se policija ne identificira
vedno, ko aretira osumljenca, niti ne pridobi potrebnih nalogov za hišne ali osebne preiskave. V
državi ni sistematičnega preganjanja oseb, ki kršijo človekove pravice. Korupcija in
nekaznovanost za kršitve zmanjšujejo zavest o pravni državi in s tem se zmanjša tudi
učinkovitost policije.
Policija lahko osebo aretira že takrat, ko državni tožilec ustno ali pisno izda nalog za to. V praksi
so nalogi za prijetje ali preiskavo izdani šele po prijetju. Zakon dovoljuje organom, da zavrnejo
osumljencu dostop do odvetnika ali družinskih članov v prvih 96 urah pripora v primerih, ko je
osumljen terorizma ali v 48 urah za druge obtožbe, ko ga policija zaslišuje in so takrat
osumljenci najbolj ranljivi za mučenja in zlorabe. Prvih 96 ur se lahko podaljša še za dodatnih 96
ur s pisnim soglasjem tožilca. Zakon omogoča dodelitev varščine, vendar se ta določba v praksi
ne uporablja. V skladu z zakonom imajo vsi obtoženci pravico do odvetnika. Če si ga tožena
stranka ne more privoščiti, mu sodišče odvetnika prisodi pod pogojem, da kazenska sankcija
presega obdobje petih let zaporne kazni. V praksi pa ta zagovornik ni vedno na voljo. Policija je
dolžna čim prej obvestiti ožje sorodnike o aretaciji.
Običajna praksa varnostnih sil je, da aretirajo skupino oseb, jih privedejo na policijsko postajo,
kjer jih zaslišijo, nato pa jih izpustijo brez obtožnice. Vlada trdi, da so vsem obtožencem sodili v
31
Njen točen naziv je Islamistična stranka za pravičnost in napredek (The Justice and Development Party)
in je vodilna stranka v Maroku od novembra 2011 dalje. Zgledovala naj bi se po turški Justice and
Development Party. Njeni glavni cilji so reforme na področju izobraževanja, gospodarsko sodelovanje z
drugimi državami, spodbujanje investicij, večja arabska in muslimanska povezanost ter krepitev
demokracije in človekovih pravic. Stranko je v 60. letih 20. stoletja ustanovil Abdelkim Al Khatib.
40
roku dveh mesecev, tožilci pa lahko vseeno zahtevajo do pet dodatnih dvomesečnih podaljšanj
pripora.
Ustava predvideva neodvisnost sodstva, ampak se sodišča v praksi ne obnašajo tako in so pod
velikim vplivom korupcije od zunaj. Korupcija vpliva na sodnike in uslužbence sodišča, o tem
poročajo tudi drugi odvetniki in nevladne organizacije.
Zakon določa pravico do poštenega javnega sojenja s pravico do pritožbe za vse državljane, kar
se v praksi ni ravno izvajalo. Odvetniki niso bili dodeljeni v vseh primerih, ko pa so bili, so bili
slabo plačani, kar je vplivalo na neustrezno zastopanje. Če sodnik ugotovi, da je bilo priznanje
pridobljeno s prisilo, se morajo taki dokazi po zakonu izključiti iz spisa. Nevladne organizacije so
poročale, da so se sodniki velikokrat svoje sodbe oprli na priznanja, pridobljena s prisilo, še
posebej v primerih povezanih s terorizmom. Maroška zakonodaja ne opredeljuje ali priznava
pojma političnega zapornika, tako da so vse osebe, ki so zaprte, enakopravne. Kljub temu se
pojavljajo poročila, v katerih je navedeno, da so mnogi zaprti zaradi njihovih političnih ravnanj ali
prepričanj. Posamezniki so imeli dostop do sodišč za vlogo tožb glede kršitev človekovih pravic,
kljub temu pa sodišča niso bila neodvisna in nepristranska zaradi zunanjih vplivov in korupcije.
Varuh človekovih pravic odloča v civilnih zadevah, ko tega ne more storiti sodstvo, postopoma
pa je razširil tudi obseg svojih dejavnosti.
Ustava določa, da je posameznikovo stanovanje nedotakljivo in da lahko preiskovanje tam
poteka samo z nalogom za preiskavo. Vladne sile so velikokrat preiskovale domove brez
sodnega dovoljenja, spremljale zasebne komunikacije in gibanja brez sodnih nalogov.
Zakon zagotavlja svobodo govora in tiska, čeprav vlada to pravico še vedno omejuje. Zakon
inkriminira kritiziranje islamske vere, monarhije ter državnih institucij, kot sta vojska in vlada.
Zakon o medijih vsebuje določbe, ki omogočajo vladi, da lahko novinarjem in založnikom, ki
kršijo omejitve v zvezi z obrekovanjem in žalitvami, naloži denarne ali zaporne kazni. Vlada
redko cenzurira domači tisk, kljub temu pa na tem področju izvaja pritisk s subvencioniranjem
nekaterih publikacij in z zastraševanjem novinarjev, da bi ti izvajali samocenzuro. Radio in
televizija sta deloma ali v celoti v državni lasti. Publikacije morajo dobiti državno akreditacijo in
prav takrat ima vlada možnost, da zavrne akreditacijo ali celo zapleni publikacije. V januarju
2010 je Ministrstvo za komunikacije začelo izvrševati predpise, ki zahtevajo, da tuje postaje
mesečno pridobijo soglasje ministrstva, da poročajo ali snemajo posameznike izven mesta
Rabat. Včasih je vlada tudi onemogočala vstop tujim revijam, ki so vsebovale karikature kralja ali
preroka Mohameda.
Vlada uporablja zakone in omejitve, ki urejajo svobodo govora, tiska in interneta. Ne obstajajo
posebni zakoni ali sodna praksa glede internetnih vsebin. Dostop do interneta večinoma ni bil
omejen, so pa posamezniki in skupine previdni pri izmenjavi mnenj preko interneta in
elektronske pošte. Na podlagi zakonov in tudi v praksi ima vlada pravico, da inkriminira razprave
ali predstavitve dvomov v legitimnost monarhije, islama ali državnih institucij, medtem ko je
politični in verski aktivizem na univerzah toleriran.
Ustava zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja v mejah, ki so določeni z zakonom. Zakon
pogojuje pravico do javnega zborovanja s pridobitvijo dovoljenja s strani Ministrstva za notranje
zadeve. Nekatere nevladne organizacije so se pritožile, da so bili postopki odobritve dovoljenj v
neskladju s pravili.
Ustava in zakoni zagotavljajo svobodo združevanja. Po vladnih podatkih naj bi bilo zabeleženih
več kot 100.000 nevladnih organizacij in društev. Nove nevladne organizacije se morajo najprej
registrirati na Ministrstvu za notranje zadeve. Organizacija mora predložiti svoje cilje,
podzakonske akte ter naslove in fotokopije osebnih izkaznic članov te organizacije. V praksi je
vlada zanikala uradno priznanje nevladnih organizacij, ki nastopajo proti monarhiji, islamu ali
41
ozemeljski celovitosti. Ministrstvo izda potrdilo organizaciji, ki pomeni formalno dovoljenje. Če
organizacija ne prejme potrdila v 60 dneh, niso uradno registrirani. Organizacijam, ki podpirajo
samoodločbo Zahodne Sahare, ni bilo dovoljeno, da bi se registrirale. Neregistrirane
organizacije pa ne morejo dostopati do vladnih sredstev ali legalno sprejemati prispevkov.
Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj državnega ozemlja. Pravica se v praksi spoštuje,
čeprav je vlada omejila gibanje na tistih področjih, ki veljajo za vojaško občutljiva. Zakon
zagotavlja tudi svobodo potovanja v tujino. Tudi ta pravica se v praksi spoštuje, izjemoma je
Ministrstvo za notranje zadeve v letu 2011 omejilo svobodo javnih uslužbencev za potovanja
izven države. Javni uslužbenci in vojaki morajo pridobiti pisno dovoljenje s strani njihovih
ministrstev, da lahko zapustijo državo. Vlada sodeluje z UNCHR in drugimi humanitarnimi
organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem, prosilcem za azil ter osebam brez
državljanstva. Maroko ni sprejel nacionalne zakonodaje za begunce, ne obstajajo niti azilni
postopki, ki bi ustrezali mednarodnim standardom. To je prepuščeno UNHCR kot edini
organizaciji v državi, ki je upravičena do podeljevanja naziva begunca in določanja njihovih
statusov. Prosilci za azil in begunci so velikokrat zaradi svojega statusa dovzetni za kriminalne
združbe, vpletene v trgovino z ljudmi. Begunci niso mogli dobiti dovoljenja za prebivanje, ki bi jim
uradno omogočilo dostop do državnega zdravstvenega sistema.
Državljani nimajo pravice do sprememb ustavnih določb, ki določajo monarhično obliko
vladavine. Zakon predvideva, da državljani sodelujejo pri rednih svobodnih volitvah na podlagi
splošne volilne pravice. Kralj lahko razpusti parlament po posvetovanju s predsednikom vlade.
Kot vodja države prav on imenuje predsednika vlade. Kralj predseduje tudi Svetu ministrov, ki je
najvišji organ odločanja. Ustava se ne more spreminjati brez kraljeve odobritve. Kralj,
predsednik vlade ali predsednik parlamenta lahko predlagajo spremembe ustave, vendar ima le
kralj pooblastila, da predloge ustavnih sprememb da na referendum.
Z zakonom so določene kazenske sankcije za ugotovljeno korupcijo, vendar vlada to
zakonodajo v praksi izvaja neučinkovito in je posledično korupcija velikokrat nekaznovana.
Resen problem predstavlja predvsem v izvršilni veji oblasti, ravno tako pa se pojavlja tudi v
sodni in zakonodajni veji. Osrednja komisija za preprečevanje korupcije je organ, ki je v Maroku
pristojen za boj proti korupciji, nima pa pooblastila, da bi lahko zahtevali odziv državnih institucij
na protikorupcijske zadeve.
Vlada priznava več deset domačih neodvisnih organizacij za človekove pravice. Ustanovili so
tudi Delegacijo za človekove pravice, ki spodbuja varstvo človekovih pravic v vseh ministrstvih in
ki sodeluje z organi OZN glede upoštevanja mednarodnih obveznosti na področju človekovih
pravic.
Maroška ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, rase, invalidnosti, kulture, verske
ali katere druge pripadnosti. V praksi država spoštuje te določbe, težave so se pojavljale le pri
diskriminaciji žensk na podeželju. Zakon ne prepoveduje izrecno nasilja nad ženskami, vendar
so taka dejanja kazniva po splošnih določbah kazenskega zakonika. Fizična zloraba je tudi
podlaga za razvezo zakonske zveze, čeprav je zlorabo uradno prijavilo malo žensk. Ženske se
soočajo z diskriminacijo tudi pri vprašanju dedovanja. Po šeriatskem pravu dedujejo manj kot
njihovi moški sorodniki, saj prejmejo le polovico vrednosti dediščine, kot jo prejmejo njihovi bratje.
Če je ženska edinka, prejme ona le polovico dediščine, drugo polovico pa prejmejo drugi
sorodniki. Drugače je v primeru, če je en sam moški dedič, saj ta dobi celotno vrednost
dediščine.
Ustava delavcem zagotavlja pravico do oblikovanja sindikatov, do vključevanja v njih ter pravico
do stavke in kolektivnih pogajanj z nekaterimi omejitvami. Nekaterim kategorijam javnih
42
uslužbencev, pripadnikom policije in sodstva ter pripadnikom oboroženih sil je prepovedano
ustanavljati ali pripadati sindikatom ali izvajati stavko. Na podlagi delovnega zakonika se glede
plač in delovnih razmer dogovorijo delodajalci in predstavniki delavcev. Vlada ni vedno
učinkovito izvrševala delovne zakonodaje zaradi pomanjkanja inšpekcijskega osebja. V praksi
se svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj spoštuje. Pet največjih sindikatov v
državi se je dogovarjalo z vlado o delavskih vprašanjih na nacionalni ravni. Na sektorski ravni pa
so se dogovarjali z zasebnimi delodajalci glede minimalnih plač, nadomestil in ostalega. Delovni
spori so pogosti, v določenih primerih posledica neizvajanja kolektivnih pogodb in dogovorjenih
plač s strani delodajalcev. Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela. V praksi
delovni inšpektorji ne pregledujejo majhnih delavnic in zasebnih stanovanj, kjer prihaja do
takega dela, saj zakonodaja ne dovoljuje inšpekcijskih nadzorov v zasebnih domovanjih.
Poročila kažejo na to, da prihaja do prisilnega dela otrok. Zlasti dekleta iz podeželskih področij
so prisiljena delati kot služkinje v mestih, fantje pa kot vajenci v gradbenih in obrtniških panogah.
Najnižja starost za zaposlitev v vseh panogah je 15 let. Otrokom, ki so mlajši od 16 let, je
prepovedano delo več kot 10 ur na dan, upravičeni pa so do enournega odmora. Zakon
prepoveduje zaposlovanje otrok, mlajših od 18 let, v kamnolomih, rudnikih ali na drugih območjih,
za katere meni, da so nevarni.
(Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Morocco, 2013)
Organizacija Human Rigths Watch je v poročilu za leto 2011 za Maroko ugotovila, da so gibanja
arabske pomladi in demonstracije privedle do tega, da je kralj Mohamed predlagal ustavne
spremembe z zagotovili za spoštovanje človekovih pravic. Nova ustava priznava berberščino kot
uradni jezik in prepoveduje mučenje in nečloveško ter ponižujoče ravnanje, samovoljna
pridržanja in izginotja. Zahteva tudi, da mora biti vsak posameznik, ki je aretiran, takoj obveščen
o razlogih za aretacijo in da uživa domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega sojenja. Od
terorističnih napadov leta 2007 je policija aretirala na stotine domnevnih skrajnežev, ki so bili
obtoženi in zaprti zaradi pripadnosti terorističnim mrežam ali da se pripravljajo na džihad v
sosednjih državah. Delegacija Nacionalnega sveta za človekove pravice, ki jo je kralj ustanovil v
mesecu marcu, je obiskala enega najbolj razvpitih centrov za pridržanje v Tamari. Poročali so,
da ob obisku teh prostorov niso pridobili nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da center deluje v
teh prostorih. Sodišča le redko zagotavljajo pravično sojenje v zadevah, ki imajo politično ozadje.
Sodniki ne upoštevajo zahtev za zdravstvene preglede obtoženih, ki trdijo, da so bili mučeni, in
zavračajo razbremenilne priče ter obsodijo obtožence na podlagi prisiljenih priznanj.
V Maroku deluje več kot tisoč neodvisnih organizacij, kljub temu pa vladni uradniki samovoljno
ovirajo legalizacijo takih združenj, kar ogroža njihovo svobodo združevanja. Prizadeta združenja
so tista, ki zagovarjajo pravice Saharcev, Berberov, podsaharskih priseljencev in brezposelnih
državljanov. Ovira se tudi dobrodelne, kulturne in izobraževalne ustanove in nacionalno gibanje
za islamsko državo. Lokalne in mednarodne organizacije za človekove pravice se soočajo z
nekaj ovirami pri delovanju v večjih mestih.
Nova ustava zagotavlja ženskam enakost pred zakonom ob upoštevanju določb ustave,
zakonov in značilnosti kraljestva. Maroko je razglasil pridržke k členoma 9 in 16 CEDAW.
Neodvisni tiskani in spletni mediji v Maroku so preiskovali in kritizirali vladne uradnike in politike,
ki so pod krinko pregona šli čez meje zakona. Zakon o medijih vključuje izraz 'zlonamerno
43
širjenje lažnih informacij'32, kjer gre za informacije, ki bi lahko motile javni red, ali za obrekljiv in
žaljiv govor o kraljevi družini, ki ogroža islam ali ozemeljsko celovitost. Veliko novinarjev dela za
medije, v katerih ima večinski nadzor država.
Maroko je največji upravičenec Bližnjega vzhoda do pomoči EU po zavzetju palestinskega
ozemlja. Francija je vodilna trgovinska partnerica Maroka in tudi vir razvojnih pomoči in zasebnih
naložb. Stanje človekovih pravic v Maroku je bilo s strani Francije redkokdaj kritizirano, podpirali
so tudi neodvisnost Zahodne Sahare. Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov je
obnovila mandat mirovnim silam za Zahodno Saharo (MINURSO 33 ), ni ga pa razširila na
spremljanje človekovih pravic. MINURSO je edina mirovna operacija, ki je bila ustanovljena leta
1990 in ki nima komponente spremljanja stanja človekovih pravic. (Human Rights Watch Report
2012, str. 602608)
Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 zapisal, da so varnostne sile uporabile
pretirano silo proti protestnikom. Kritiki monarhije in državnih institucij pa se še vedno soočajo s
preganjanjem in z zapornimi kaznimi.
Predlagana nova ustava je bila potrjena na referendumu 1. julija 2011. Kraljeva pooblastila za
imenovanje vladnih uradnikov in razpustitev parlamenta so bila prenesena na predsednika vlade,
kljub temu pa je kralj ostal poveljnik oboroženih sil, predseduje Svetu ministrov in je najvišja
verska avtoriteta. Zapisane so tudi svoboda izražanja in enakost moških in žensk ter kazniva
dejanja mučenja, samovoljnih pridržanj in prisilnih izginotij. V aprilu je Maroko umaknil svoje
pridržke v zvezi s CEDAW in zadržke v povezavi z državljanstvom in diskriminacijo v zakonski
zvezi. Napovedano je bilo, da bo Maroko ratificiral izbrane protokole CAT in CEDAW.
Obstajajo poročila o mučenju in drugem slabem ravnanju z zaporniki, predvsem z Direktorata za
nadzor ozemlja. Priporniki so še vedno nastanjeni v izolaciji. Državne oblasti niso implementirale
ključnih priporočil, ki jih je sprejela komisija za spravo v poročilu novembra 2005. Žrtve so še
naprej poročale o neučinkovitem dostopu do sodnega varstva za hude kršitve človekovih pravic,
storjenih med osamosvojitvijo Maroka in smrtjo kralja Hassana II. (Amnesty International Report
2011, str. 242244).
Predsednik vlade je skupaj z Ustavnim svetom glede zadeve MAR-2010-2-002 vložil pritožbo,
kjer prosi za presojo ustavnosti sistemskega zakona št. 49-06 o prijavi premoženja s strani
članov Ustavnega sveta v skladu z zadnjim odstavkom 58. člena in 2. odstavkom 81. člena
ustave. Ustavni svet je odločil, da so nekatere zakonske določbe protiustavne, saj se je
zakonodajalec odločil za najstrožjo kazen, če člani Ustavnega sveta ne bi uspešno prijavili
svojega premoženja. Kaznovani bi bili z izgubo mandata. Takšna kazen je motivirana s tem, da
32
Širjenje lažnih ali zlonamernih informacij imenujemo tudi širjenje dezinformacij. V vohunstvu ali v vojaški
obveščevalni službi je dezinformacija namerno širjenje neresničnih podatkov, da se zmede sovražnika
glede njegove pozicije ali poteka ukrepanja.
33
MINURSO je kratica za The United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara. MINUSO je
mirovna misija ZN v Zahodni Sahari, ki je bila ustanovljena leta 1991 na podlagi resolucije Varnostnega
sveta ZN kot del poravnave, ki naj bi prekinila nesoglasja med Marokom in ljudskim gibanjem Polisario na
ozemlju Zahodne Sahare. Ena izmed nalog te misije je bila spremljanje premirja in organiziranje ter
izvedba referenduma v skladu z načrtom poravnave, kar bi omogočilo prebivalcem Zahodne Sahare, da
izberejo ali združitev z državo Maroko ali pa svojo neodvisnost.
44
bi bili politiki bolj etični v dobro naroda in da bi se zagotovilo pravilno delovanje vseh državnih
institucij. Za neuspešno prijavo svojega premoženja se uvedejo dve nesorazmerni kazni, ki se
razlikujeta v tem, ali je bilo dejanje storjeno v času imenovanja, v obdobju mandata ali po
njegovem izteku. Kadar član Ustavnega sveta ne prijavi svojega premoženja v skladu z
zahtevami, Ustavni svet meni, da zahtevana kazen pomeni kršitev ustavnega načela enakosti.
4.3 ALŽIRIJA
Alžirija z glavnim mestom Alžir je neodvisna država šele od 3. julija 1962, pred tem je bila
francoska kolonija. Posledica tega je dejstvo, da poleg uradnega arabskega jezika večina
prebivalcev še danes govori francosko in berbersko. V Alžiriji živi več kot 75 % Arabcev in 24 %
Berberov, ki se še niso popolnoma prilagodili arabski kulturi, ampak so v veliki meri ohranili svoj
tradicionalen način življenja. Njeno uradno ime je Demokratična ljudska republika Alžirija.
Državna vera je islam, kateremu pripada 99 % prebivalstva, ki je sunitskih muslimanov, ostali so
še judje in kristjani. (Algeria, 2013)
Alžirsko zakonodajno vejo oblasti predstavlja dvodomni parlament, ki je razdeljen na spodnji in
zgodnji dom. Zgornji dom sestavlja 144 poslancev s šestletnim mandatom, medtem ko spodnji
dom sestavlja 389 direktno voljenih poslancev s petletnim mandatom.
Alžirija je članica Afriške unije, OPEC-a, Združenih narodov, Arabske lige, AMU (Arab Maghreb
Union), AFTZ (Arab Free Trade Zone) in ima od leta 2001 sklenjen kooperacijski sporazum z EU.
(Algeria – Political structure, 2012)
4.3.1 Alžirska ustava
Prva alžirska ustava je bila sprejeta na referendumu leta 1963 po alžirski vojni za neodvisnost, ki
je trajala med leti 1954 in 1962. Ustavno besedilo, ki je določalo, da je Alžirija enostrankarska
država s stranko Nacionalna osvobodilna fronta, je pripravila ustavodajna skupščina, ki jo je
vodil Ferhat Abbas. Druga ustava je bila sprejeta 19. novembra 1976 in je dala velik pomen
socializmu. Sledile so številne revizije ustave v letih 1988, 1989 in 1996, ko je bil omogočen
nastanek političnih strank, ki niso temeljile na verskem, jezikovnem, rasnem, spolnem ali drugem
prepričanju ali ki bi kršile temeljne svoboščine in vrednote, nacionalno enotnost, varnost in
integriteto državnega ozemlja ali neodvisnost in suverenost države. (Constitution of Algeria,
2013)
Ustava iz leta 1996 je ponovno uvedla Ustavni svet. Njegova naloga je nadzirati spoštovanje
ustave, kot je določeno v 163. členu. Ustavni svet sestavlja devet članov, od tega tri imenuje
predsednik države. Predsednik republike izvoli predsednika ustavnega sveta za šestletni mandat,
ostali člani pa so izvoljeni ravno tako za šest let, polovica jih je imenovanih vsaka tri leta. Ustavni
svet se izreka o ustavnosti mednarodnih podob, zakonov in drugih predpisov v obliki mnenja.
Izreže se tudi o skladnosti poslovnikov obeh domov parlamenta z določbami ustave. (Mavčič,
2001, str. 100102).
Leta 2008 je bilo na predlog takratnega predsednika države Bouteflike v parlamentu sprejetih
pet ustavnih dopolnil, s katerimi so omejili pristojnosti predsednika vlade. Število zaporednih
predsedniških mandatov od takrat naprej ni bilo več omejeno, do sedaj pa je predsednik na tem
položaju opravljal funkcije samo dvakrat zaporedoma. S spremembami ustave so okrepili
pristojnosti izvršilne veje oblasti v korist predsednika ter omogočili Boutefliki, da lahko vlada še v
45
tretjem zaporednem mandatu. (STA, V Alžiriji število predsedniških mandatov ni več omejeno,
2008)
4.3.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Obravnavala bom ustavo iz leta 1976 z vključenimi amandmaji do leta 1996.
Ustavo na začetku sestavlja preambula, v kateri je navedeno, da je plod družbenih prizadevanj,
da bi ščitila in jamčila za individualne in kolektivne pravice ter svoboščine. Piše, da so se Alžirci
borili in se še bojujejo za svobodo in demokracijo, zato so se odločili, da bodo državne institucije
temeljile na zakonu in udeležbi katerega koli državljana pri doseganju socialne pravičnosti.
Prvi del z naslovom Splošna načela je sestavljen iz štirih poglavij, ki obsegajo člene glede
uradnega jezika, državne vere, o vojni in ter o pravicah in svoboščinah.
Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v alžirski ustavi:
-
enakost državljanov pred zakonom (29. člen),
nedotakljivost življenja in prepoved fizičnega ali moralnega nasilja (34. člen),
svoboda veroizpovedi (36. člen),
pravica do intelektualne, umetniške ali znanstvene inovacije (38. člen),
nedotakljivost življenja in časti državljana ter svoboda zasebnega dopisovanja in
komunikacij (39. člen),
nedotakljivost stanovanja (40. člen),
svoboda izražanja, združevanja in zbiranja (41. člen),
pravica do ustanavljanja političnih strank (42. člen),
pravica do ustanavljanja združenj (43. člen),
pravica do svobodne izbire kraja prebivanja in svobodne selitve po nacionalnem ozemlju
(44. člen),
domneva nedolžnosti (45. člen),
pravica do zasebne lastnine (52. člen),
pravica do izobraževanja (53. člen),
pravica do varovanja zdravja (54. člen),
pravica do dela (55. člen),
pravica do stavke (57. člen).
Drugi del se nanaša na organizacijo državne oblasti in obsega pristojnosti in delovanje izvršilne,
zakonodajne in sodne veje oblasti ter na razmerja med vsemi tremi vejami. Tretji del definira
nadzorne in posvetovalne institucije, medtem ko zadnji, četrti del, govori o ustavni reviziji.
(Algeria Constitution, 2013)
Človekove pravice in svoboščine iz ustave iz leta 1996 so bile večkrat kršene s strani tako
vladnih predstavnikov kot njihovih nasprotnikov. Čeprav je suverenost pravica ljudstva, je v
Alžiriji suverena predvsem vojska, ki nasprotuje temu, da bi preveč razglašali svojo suverenost.
Ustava se sklicuje na islamsko in arabsko dediščino, katera navaja, da je Alžirija dežela islama
in sestavni del Magreba in afriške regije. Z ustavnim amandmajem leta 2002 pa priznajo
berberščino kot enega izmed uradnih jezikov. Ustava poudarja, da so ljudje vir nacionalne
suverenosti, ki jo izvajajo preko volitev in referendumov. Ustava priznava večstrankarski položaj,
prepoveduje pa verske stranke. Državni sistem je razpet med predsednika, premierja in vlado na
eni strani, dvodomni parlament na drugi strani in sodstvo z ustavnim sodiščem in ustavnim
46
svetom na tretji strani. Prav tako so islamsko obarvani pogoji za kandidiranje za predsednika
države. Kandidat mora biti alžirski državljan in musliman, katerega zakonec mora ravno tako biti
Alžirec.
4.3.3 Kršitve človekovih pravic
Ameriški State Department je v letu 2011 v Alžiriji zaznal, da so največje težave na področju
človekovih pravic omejitve glede svobode zbiranja in združevanja, nezmožnost državljanov do
zamenjave oblasti in nepreiskana izginotja ljudi. Obstaja veliko poročil o nezakonitih usmrtitvah,
slabih razmerah v zaporu, pomanjkanju neodvisnosti sodstva, zlorabah zapornikov ter razširjeni
korupciji na vseh področjih. Obenem se tudi ženske v vsakdanjem življenju soočajo z nasiljem in
diskriminacijo.
V poročilih se kot eden izmed problemov v Alžiriji pojavijo nasilna izginotja ljudi, ki naj bi se
merila v tisočih. V letu 2010 je vlada sporočila, da je uradno pogrešanih 6544 ljudi, kar je
precejšnje zmanjšanje števila v primerjavi s prejšnjimi leti. Zakon določa, da se izplačajo
odškodnine žrtvam izginotij, kljub temu pa družine teh žrtev poročajo o zapletih in zamudah pri
prejemanju odškodnin.
Zakon prepoveduje mučenja ali druga ponižujoča in kruta ravnanja in kaznovanja. Kljub temu
lokalni aktivisti za človekove pravice in nevladne organizacije poročajo, da so vladni uradniki
velikokrat krivi za nasilno pridobivanje priznanj od obtožencev. Če vladni uslužbenec stori tako
dejanje, mu grozi med deset in dvajset let zaporne kazni. Razmere v zaporih ne izpolnjujejo
mednarodnih standardov. Vlada pa ne pusti, da bi vojaške in močno zastražene zapore obiskali
neodvisni opazovalci človekovih pravic. Problemi v zaporih so predvsem prenatrpanost in
pomanjkanje dostopa do pitne vode, med drugim so sprejeli ukrepe za izboljšanje evidenc in
uporabo alternativnih kazni za nenasilne storilce kaznivih dejanj. Zapori so ločeni za ženske in
za moške. Zapornikom so dovoljeni obiski njihove družine enkrat tedensko, ti pa mu lahko
prinesejo tudi hrano in obleko. Zapornikom je omogočeno opravljanje verskih obredov in
uporaba prostorov za opravljanje molitve. Kazenski zakonik dovoljuje nadomestno služenje
zaporne kazni za prvič obsojene storilce kaznivih dejanj, katerih zaporna kazen ne presega treh
let. Politični zaporniki in osebe, osumljene terorističnih dejanj, so zaprti v vojaških zaporih, kjer
obiski mednarodnih opazovalcev niso dovoljeni.
Čeprav ustava prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, se je to dogajalo v praksi.
Državna policija, ki je sestavljena iz več kot 140.000 članov, spada pod nadzor Ministrstva za
notranje zadeve in ima nacionalno pristojnost. Po zakonu mora policija dobiti sodni nalog od
tožilca, če želi določeno osebo predhodno zaslišati na policijski postaji. Policija lahko aretira
osebo tudi brez sodnega naloga, vendar samo v primeru, če so bili priče izvajanemu kaznivemu
dejanju. Ustava določa, da je lahko osumljenec pridržan do 48 ur brez obtožnice. Če je potrebno
več časa za zbiranje dodatnih dokazov, lahko policija zahteva, da tožilec podaljša zapor
osumljenca do 72 ur. Osebe, ki so osumljene terorizma, so lahko zakonito pridržane za 12 dni
brez obtožnice ali dostopa do odvetnika v skladu z zakonodajo. Ti posamezniki so dolžni
odgovoriti na vprašanja, ki jim jih postavijo varnostne sile ter ne smejo biti v stiku z nikomer.
Sojenja, kjer se sodi glede terorizma, so zaprta za javnost. Po izteku dvanajstdnevnega pripora
ima pripornik pravico, da zahteva zdravniški pregled s strani zdravnika, ki si ga sam izbere. V
nasprotnem primeru mu zdravnika dodeli sodišče. Osebe, ki so vpletene v teroristične zadeve,
so v dvanajstdnevnem obdobju pod stalnim sodnim nadzorom. To vključuje tudi tedensko
javljanje na policijski postaji ob točno določeni uri. Potovanje po državi je neomejeno, v tujino pa
tak pripornik ne sme.
47
Večini pripornikov je zagotovljen takojšen dostop do odvetnika po svoji izbiri, vlada pa omogoča
tudi pravno svetovanje za tiste, ki si ga sami ne morejo privoščiti. Kazenski zakonik določa, da je
treba pripornike nemudoma obvestiti o njihovih pravicah, da lahko komunicirajo z družinskimi
člani, da lahko sprejemajo obiskovalce in da jih na koncu pridržanja pregleda zdravnik.
Obtoženi so nedolžni, dokler jim ni dokazano drugače in imajo pravico, da so prisotni pri sojenju.
Pravico imajo tudi, da se posvetujejo z odvetnikom, če zanj nimajo sredstev, pa jim mora biti na
voljo odvetnik na javne stroške. Večina sojenj je javnih. Toženi stranki se lahko sooči, zasliši
pričo ali predstavi dokaze.
Sodstvo ni neodvisno in niti nepristransko v civilnih zadevah in v primerih glede spoštovanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Družinske povezave in statusi vpletenih stvari
velikokrat vplivajo na sodne odločitve.
Ustava prepoveduje posege v zasebnost, vendar je v praksi ta pravica velikokrat kršena. Po
mnenju aktivistov za človekove pravice vlada nadzoruje komunikacije političnih nasprotnikov,
novinarjev, skupin za človekove pravice in domnevnih teroristov. V poročilih je zapisano, da
varnostne sile včasih preiskujejo stanovanja brez sodnega naloga.
Čeprav država zagotavlja svobodo govora in tiska, je vlada to pravico v praksi omejila z
obtožbami o obrekovanju. S tem se je pojavil neformalni pritisk na založnike, urednike in
novinarje. Posamezniki so na splošno lahko kritizirali vlado samo zasebno, čeprav so bili včasih
deležni tudi kakšnih povračilnih ukrepov. Vlada poskuša ovirati kritike s spremljanjem političnih
srečanj in v nekaterih primerih onemogoča sestanke nevladnim organizacijam. Mnoge politične
stranke, vključno z islamskimi, so imele dostop do neodvisnega tiska in so ga uporabile za
izražanje svojih mnenj in misli. Opozicijske stranke so informacije razširjale tudi preko interneta
in drugih publikacij. Novinarji so izrazili razočaranje nad dejstvom, da je skoraj nemogoče
pridobiti informacije od javnih uslužbencev, posledično so tudi zato novinarji kritizirali vlado.
Radio in televizija sta v državni lasti, predvajane vsebine pa posledično naklonjene vladajočemu
kabinetu.
Čeprav ustava zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja, vlada strogo omejuje uveljavljanje
teh pravic v praksi.
Organizacije se morajo registrirati pri vladi in dobiti licenco. Lokalne organizacije se morajo
registrirati na ravni dežele, medtem ko se morajo nacionalne organizacije registrirati pri
Ministrstvu za notranje zadeve. Zakon določa, da morajo organizacije imeti vsaj deset
ustanovnih članov v izvršilnem odboru in zagotavljati strokovne in osebne informacije glede
izvršilnih članov, imeti morajo statut in obvezne zapisnike sestankov. Ko se registrirajo, morajo
vlado obveščati o svojih dejavnostih, virih financiranja in o kadrovskih spremembah. Če
organizacije teh informacij ne dajejo, jih vlada lahko oglobi z denarno kaznijo. Vlada ima pravico,
da prekine dejavnosti katerekoli nevladne organizacije, za katero meni, da deluje nezakonito ali
zoper javni red in mir, čeprav kršitve zoper javni red in mir niso natančno opredeljene. Če
organizacije kljub kršitvam s svojo dejavnostjo nadaljujejo, so lahko člani organizacije lahko
kaznovani s kaznijo od dveh do treh mesecev zapora in denarno kaznijo.
Ministrstvo za notranje zadeve mora odobriti vse politične stranke, preden se jih šteje za
zakonito ustanovljene. Vlada je omejila registracijo nekaterih nevladnih organizacij, združenj in
političnih strank iz varnostnih razlogov, vendar je potrebno dokazati, da je zavrnitev dovoljenja
pravno utemeljena. Vlada izdaja licence in subvencije za domača združenja, zlasti za mlada,
zdravstvena in sosedska združenja. Domače nevladne organizacije se srečujejo z birokratskimi
ovirami, ker nekatere prejemajo finančno podporo iz tujine. Čeprav ni nezakonito, je finančna
podpora iz tujine pogojena z Zakonom o dovoljenjih in nacionalni solidarnosti. V Alžiriji je tako
samo nekaj sto uradno priznanih neodvisnih nacionalnih nevladnih organizacij.
48
Ustava zagotavlja svobodo gibanja, vendar je ta pravica v praksi omejena s strani vlade. Vlada v
glavnem sodeluje z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in
pomoči notranje razseljenih oseb, beguncev, prosilcev za azil ter oseb brez državljanstva. Vlada
zaradi varnostnih razlogov omejuje potovanja v južne predele države, blizu industrije
ogljikovodikov in blizu libijske meje. Preprečila je tudi turistična potovanja v južni mesti Djanet in
Tamanrasset iz varnostnega razloga grozečega terorizma. Vlada ne dovoljuje mladeničem, ki
niso še zaključili vojaške službe, da bi zapustili državo brez posebnega dovoljenja, čeprav vlada
ta dovoljenja odobri za študente in osebe, ki imajo posebne družinske okoliščine. Družinski
zakonik ne dopušča mlajšim od 18 let, da bi potovali v tujino brez dovoljenja skrbnika. Tudi
poročene ženske mlajše od 18 let ne smejo potovati v tujino brez dovoljenja svojega moža.
V praksi je vlada zagotovila zaščito pred izgonom ali vračanjem beguncev v države, kjer sta bila
njihovo življenje in svoboda ogrožena zaradi njihove vere, rase, narodnosti, članstva v določeni
družbeni skupini ali političnega prepričanja.
Predsedniške volitve se izvajajo vsakih pet let. V letu 2009 je bil na zadnjih večstrankarskih
predsedniških volitvah ponovno izvoljen takratni predsednik v njegov že tretji mandat. Uradna
statistika volitev je pokazala, da je predsednik Bouteflika zmagal z 90,2 % glasov, volilna
udeležba pa je bila 74,6 %. Stranka mora prejeti 4 % glasov oz. najmanj 2000 glasov v
petindvajsetih provincah na zadnjih treh parlamentarnih volitvah, da lahko sodeluje na
nacionalnih volitvah, zato je v praksi zelo težko ustvarjanje novih političnih strank. Članstvo v
islamski fronti Salvation 34 , ki je bila prepovedana leta 1992, je še vedno nezakonito zaradi
zaveze k nasilju leta 1990, ko je življenje izgubilo 200.000 ljudi. V skladu z zakonom politične
stranke ne morejo prejemati posredne ali neposredne finančne ali materialne podpore od
kakršne koli tuje stranke. Zakon tudi določa, da se sredstva zbirajo iz prispevkov članov te
stranke, iz donacij in prihodkov iz dejavnosti.
V skladu z zakonom je vlada spodbujala politične pravice žensk, tako da je prispevala k večji
zastopanosti žensk v izvoljenih skupščinah. V novembru 2011 je bil sprejet zakon, ki določa
pogoje za povečanje ženske zastopanosti v izvoljenih skupščinah. V prihodnjih volitvah morajo
ženske predstavljati med 20 in 50 % kandidatov glede na populacijo in število sedežev v
spodnjem domu parlamenta. Za primere korupcije zakon določa kazenske sankcije zaporne
kazni od 2 do 10 let za uradno korupcijo. Zakon iz leta 2006 je ustanovil nacionalni
protikorupcijski program, izjeme so le izvoljeni in višji uradniki, ki jim ni potrebno prijaviti svojega
premoženja.
Vlada še naprej omejuje lokalne nevladne organizacije in ovira delo mednarodnih nevladnih
organizacij. Čeprav je bilo nekaterim skupinam za človekove pravice, vključno z Alžirsko ligo za
človekove pravice, dovoljeno prosto gibanje, obstajajo poročila, da vladni organi izvajajo nadzor
nad telefonskimi klici in srečanji ter otežujejo pridobivanje dovoljenj za nekatere najbolj aktivne
nevladne organizacije.
Vlada se ni javno odzvala na poročila in priporočila s strani domačih in mednarodnih nevladnih
organizacij za človekove pravice. Domače nevladne organizacije morajo imeti dovoljenja s strani
34
To je Islamic Salvation Front, stranka, ki je bila ustanovljena leta 1989 s strani Alija Belladija in Abbasija
al-Madamija. Stranka je dobila večino sedežev na lokalnih volitvah leta 1990 in večino tudi v nacionalni
skupščini naslednje leto v prvem krogu, saj je bil drugi krog preklican.
49
vlade in jim je prepovedano prejemanje finančnih sredstev iz tujine brez odobritve ministrstva.
Več kot sto nevladnih organizacij je brez licence, te organizacije ne dobivajo državne pomoči,
zato se tudi državljani neradi povezujejo z njimi. Najbolj aktivna neodvisna skupina za človekove
pravice je bila LADDH35, ki je pravno priznana nevladna organizacija s člani po vsej državi.
LADDH ni bil odobren dostop do vladnih uradnikov, da bi raziskovala stanje človekovih pravic v
državi in zaporih.
Ustava sicer prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, rojstva, jezika, spola ali družbenega
statusa, kljub temu se pa veliko žensk sooča s pravno in socialno diskriminacijo. V Alžiriji prihaja
do posilstev, tako zakonskih kot nezakonskih. Kazenski zakonik ne inkriminira zakonskega
posilstva. Kazni, ki so zagrožene za tako dejanje, se gibljejo od enega do petih let. Prijave, ki jih
ženske vložijo glede posilstva in spolnih zlorab, se velikokrat znajdejo pred sodnimi ovirami, zato
ženske velikokrat posilstev ne prijavijo. Domače nevladne organizacije poročajo, da se je v letu
2011 povečalo nasilje nad ženskami. Poročilo poudarja, da socialni status ali izobrazba ne
vplivata na količino nasilja v družini. Zaporna kazen za kaznivo dejanje spolnega nadlegovanja
je od enega do dveh let, vključno tudi z denarno kaznijo.
Ustava določa enakost med spoloma, vendar mnoge tradicionalne družbene prakse
diskriminirajo ženske. Poleg tega verski skrajneži zagovarjajo običaje, kjer je ženskam omejena
svoboda gibanja. Družinski zakonik vsebuje elemente šeriatskega prava, obenem pa
prepoveduje muslimanskim ženskam poroke z nemuslimani. Ženska lahko poroči tujca in lahko
prenese državljanstvo na svojega zakonca in njune otroke. Muslimanski moški pa lahko poroči
nemuslimanske ženske.
Ženska lahko zahteva razvezo zakonske zveze zaradi nerazdružljivih razlik. V primeru ločitve
zakon določa, da ženska obdrži družinski dom, dokler otroci ne dosežejo 18 let. Skrbništvo nad
otroki se običajno dodeli materi, ki pa ne sme sprejemati odločitev glede izobraževanja otrok ali
njegovih potovanj v tujino brez očetovega dovoljenja. Družinski zakonik potrjuje islamsko prakso
in omogoča, da lahko moški poroči štiri žene. Poligamija je dovoljena le na podlagi dovoljenja
prve žene in odločitve sodnika glede finančnih zmožnosti moškega za vzdrževanje dodatne
žene. Z diskriminacijo se ženske soočajo tudi v zadevah dediščine, kjer so upravičene do
manjšega dela zapuščine, kot ga prejmejo moški sorodniki pokojnega. Zakon trdi, da je taka
razlika upravičena, ker določbe zahtevajo, da se možev dohodek uporablja za preživljanje
družine, medtem ko ženin dohodek ostane njej. V praksi ženske nimajo izključnega nadzora nad
sredstvi, ki jih zaslužijo oz. vložijo v času zakonske zveze. Diskriminacija je prisotna tudi pri
zaposlovanju, kjer raje zaposlujejo moške kot ženske. Velikokrat ženske dobijo manjše plačilo
za svoje delo kot njihovi moški sodelavci.
Državljanstvo in nacionalnost se prenašajo iz matere ali očeta. V skladu z zakonom je otrok
rojen muslimanskemu očetu musliman, ne glede na vero matere.
Zloraba otrok je nezakonita, kljub temu pa poročajo, da se še vedno pojavlja. Alžirija ni
podpisnica Haaške konvencije iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.
35
LADDH je kratica za Ligue Algerienne pour la Defense des Droits de l'Homme. LADDH je nepolitična
nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena v Alžiriji leta 1990. Njene naloge so obramba in spodbujanje
človekovih pravic v Alžiriji in po celotnem svetu. Sestavljajo jo kongres, državni svet, izvršni odbor ter
posamezni lokalni odbori. Je strogo neodvisna organizacija, saj je v njenih pravilih prepovedana
kakršnakoli odvisnost od političnih strank, vlade ali varnostnih služb.
50
Ustava dovoljuje delavcem, ki so državljani, da se včlanijo v sindikate po lastni izbiri, vendar
zahteva, da delavci pridobijo soglasje vlade, da lahko ustanovijo sindikat. Zakon zahteva, da
Ministrstvo za delo odobri ali zavrne vlogo za sindikat v 30 dneh in omogoča ustanavljanje
avtonomnih sindikatov. Država lahko razveljavi sindikat, če so njegovi cilji v nasprotju z
institucionalnim sistemom, javnim redom in moralo ali v neskladju z zakoni in s predpisi. Splošna
zveza alžirskih delavcev (UGTA) je edina pravno priznana delovna konfederacija, ki predstavlja
večino delavcev v javnem sektorju.
Zakon dovoljuje delavcem, da ustanavljajo neodvisne sindikate, vendar pa mora biti v sindikatu
20 % zastopanost in pridobiti morajo vladno pooblastilo. Zakon prepoveduje diskriminacijo s
strani delodajalcev pred člani sindikata. Zakon dovoljuje sindikatom, da se povezujejo z
mednarodnimi organi, da delajo in razvijajo odnose s tujimi skupinami delavcev. Vendar pa
zakon prepoveduje sindikatom, da bi se povezovali s političnimi strankami ali da bi prejemali
sredstva iz tujih virov. Sodišča so pooblaščena, da razpustijo tiste sindikate, ki se ukvarjajo z
nezakonitimi dejavnostmi. Zakon predvideva kolektivna pogajanja za vse sindikate in vlada
dovoli v praksi uresničevanje te pravice za pooblaščene sindikate. UGTA je edini pooblaščen
sindikat, ki se lahko pogaja glede kolektivne pogodbe. Vanj je bilo leta 2011 vključenih
9.000.000 delavcev, številka pa ne vključuje tujih migrantskih delavcev.
Zakon določa pravico do stavke in delavci v praksi to pravico izkoriščajo, ob upoštevanju danih
pogojev. Vsi javni shodi in protesti morajo dobiti predhodno dovoljenje vlade. (Country Reports
on Human Rights Practices for 2011 – Algeria, 2013)
V poročilu za leto 2011 organizacije Human Rights Watch je zapisano, da je februarja 2011
predsednik Bouteflika napovedal pravne in politične reforme kot posledico gospodarskih nemirov,
uličnih protestov in številnih stavk. Varnostne sile in oborožene skupine so še vedno uživale
nekaznovanost za zločine, zagrešene v državljanski vojni leta 1990. Država je ponudila
odškodnino družinam izginulih oseb. Oborožene skupine še naprej izvajajo morilske napade
predvsem na državne varnostne sile. Konec februarja 2011 je predsednik razglasil konec
izrednega stanja v državi. Zasilna uredba je podelila Ministrstvu za notranje zadeve pooblastilo
za administrativno zadržanje oseb, ki bi lahko ogrozile javni red. Še naprej so se nadaljevale
omejitve državljanskih pravic v času izrednega stanja, saj so bili sprejeti številni represivni
predpisi in zakoni.
Država nadzoruje vse domače medije, medtem ko zasebni časopisi uživajo več svobode, kljub
zelo represivnim zakonom, ki omejujejo svobodo kritiziranja vlade in vojske. Svet ministrov je
septembra sprejel predlog, da bi oblast lažje nasprotovala ustanovitvi združenj, ki bi bilo v
nasprotju z javnim redom ali moralo. Prav tako omogoča lažje prenehanje združenj brez
sodnega naloga s strani države ter težje pridobivanje sredstev iz tujine. Organizacije morajo
pridobiti dovoljenje lokalnega guvernerja preden lahko organizirajo zaprto javno srečanje.
Alžirska ustava opredeljuje islam kot državno vero in zahteva, da je tudi predsednik musliman.
Zakon iz leta 2006 prepoveduje poroke muslimanov z nemuslimani in prepoveduje verske
obrede nemuslimanov zunaj za to namenjenih prostorov.
Več kot sto tisoč Alžircev je umrlo med političnim razdorom leta 1990. Več kot tisoč je bilo žrtev
prisilnih izginotij ali ugrabitev s strani oboroženih skupin, ki se borijo proti vladi. Zakon o miru in
nacionalni spravi določa okvir za nadaljnjo nekaznovanost krivcev za te zločine. Družine oseb, ki
so izginile, poročajo, da oblasti niso zagotovile podrobnih poročil o njihovih pogrešanih
sorodnikih in da hočejo z odškodninami utišati zahteve po razkritju resnice.
51
Ženske se v Alžiriji soočajo z diskriminacijo na podlagi zakona o osebnem statusu. Mož ima
pravico do zakonske razveze brez vzroka, ženska pa lahko vloži zahtevo za razvezo le zaradi
posebnih razlogov, kot je zapustitev.
Alžirija in EU sta podpisali sporazum, ki določa finančno pomoč Alžiriji med letoma 2011 in 2013.
Po mnenju ZDA je Alžirija pomemben partner v boju proti ekstremizmu in terorističnim mrežam.
ZDA ne nudijo Alžiriji nobene finančne pomoči, vendar so vodilni kupci njenega izvoza,
predvsem plina in nafte. (Human Watch Report 2012, str. 530–534).
Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 pravi, da vladajo v Alžiriji izredne razmere
že od leta 1992. Obstaja močno omejevanje svobode izražanja, združevanja, zbiranja ter
opravljanja verskih obredov. Varnostne sile so se velikokrat posluževale pretirane sile, da so
prekinile demonstracije, v katerih je bilo ubitih tudi več ljudi. V Alžiriji se ženske še vedno
soočajo z diskriminacijo in nasiljem na podlagi spola, tudi v okviru družine.
Protesti so se v državi začeli zaradi podražitve hrane in drugih življenjskih potrebščin, zaradi
brezposelnosti, slabih stanovanjskih razmer, uradne korupcije in nasilja s strani varnostnih sil.
Oblasti so sprejele nekatere ukrepe, da bi odpravile nezadovoljstvo prebivalcev, tako da so
začasno zmanjšale davke osnovnim živilom in odpravile izredno stanje, ki je bilo razglašeno leta
1992. V aprilu je predsednik Bouteflika napovedal načrtovane reforme, ki so vključevale nove
zakone za liberalizacijo medijev in volitev ter imenovanje odbora za reformo ustave, kar pa ni
bilo v celoti izvedeno do konca leta. Februarja je bilo dovoljeno zakonito protestirati povsod po
državi, če so predhodno pridobili dovoljenje. Taki protesti pa so bili večinoma zavrnjeni.
Varnostne sile so protestnike razgnale s solzivcem in z vodnimi topovi. Protestnike so aretirali
zaradi nezakonitega neoboroženega zbiranja in napada na varnostne sile. Organizacije za
človekove pravice so poročale, da so jim oblasti velikokrat zavrnile izdajo dovoljenja za
organizacijo sestankov. Varnostne sile so nadlegovale tudi sindikalne predstavnike delavcev.
Vlada je zavračala nastanek novih združenj ali političnih strank, tako da je obveščala prijavitelje,
da morajo počakati na novo zakonodajo. Decembra je parlament sprejel nov Zakon o združenjih,
ki daje državnim organom široka pooblastila za začasno prekinitev ali razpustitev nevladnih
organizacij ali za prekinitev financiranja združenj.
Oborožene skupine zlasti Al Kaida so izvedle številne napade na vojaške objekte. Ti napadi pa
so velikokrat zahtevali tudi civilne žrtve. Februarja je bil sprejet odlok o spremembi Zakona o
kazenskem postopku, ki daje sodnikom pooblastila da lahko zadržijo teroristične osumljence v
varnih prostorih na tajnih lokacijah več mesecev, kot je v veljavi za običajno tajno pridržanje.
Tisti, ki so priprti zaradi kaznivih dejanj v povezavi s terorizmom, so velikokrat mučeni in se z
njimi grdo ravna.
Družinski zakonik iz leta 2005 diskriminira ženske v zadevah glede zakonske zveze, dedovanja
in razveze zakonske zveze. Posebni poročevalec o nasilju nad ženskami je Alžirijo obiskal aprila
2011 in dejal, da je vlada sprejela pozitivne ukrepe za povečevanje pravic žensk, kljub temu pa
ostajajo naslednji problemi: nasilje nad ženskami v družini, spolno nadlegovanje ter
stigmatiziranje žensk, ki niso poročene ali živijo same. V novembru je bil sprejet zakon za
povečano zastopanost žensk v parlamentu, vendar ni sprejel predloga za 30 % kvote pri vseh
volilnih enotah.
Oblasti niso preiskovale več kot tisoč prisilnih izginotij in ostalih hudih zlorab, ki so se zgodile
med notranjim konfliktom v 90. letih. Družine teh žrtev dobijo potrdila, v katerih je navedeno, da
so njihovi bližnji mrtvi, vendar ni zapisan vzrok ali datum smrti, ki pa je predpogoj za uveljavljanje
odškodnine.
52
Kristjani se še naprej soočajo s kazenskim pregonom zaradi nedovoljenih verskih dejavnosti na
podlagi zakona, ki ureja druge vere v državi razen islama. Ovire imajo tudi pri gradnji ali
vzdrževanju cerkev. (Amnesty International Report 2012, str. 6062).
Mohamed Ibarouene je Alžirec, ki je islam zamenjal za krščansko vero in je svoja prepričanja o
krščanstvu delil z nekdanjim kolegom in bil za to dejanje kaznovan z globo 100.000 alžirskih
dinarjev. Mohamed je bil obsojen v odsotnosti julija 2012 s strani sodišča v Tigzitu na 50.000
dinarjev denarne kazni in na eno leto zaporne kazni. Njegov odvetnik se je na to sodbo sodišča
pritožil. Mohamedov sodelavec ga je obtožil, da ga je le-ta prisilil, da se odreče islamu, s tem pa
so bile kršene določbe zakona 03/2006, ki omejuje versko prakso nemuslimanov. V pritožbenem
postopku se je tožilec skliceval na 11. člen spornega zakona in zahteval, da kazenska sankcija
ostane enaka. V 11. členu je navedeno, da se vsakogar, ki spodbuja, omejuje ali uporabi druga
sredstva, da bi muslimana prepričal v sprejetje druge vere, kaznuje z zaporno kaznijo od dveh
do petih let in z denarno kaznijo med 500.000 in 1.000.000 alžirskimi dinarji. Isti zakon
prepoveduje muslimanom, da bi spremenili svojo vero z uporabo izobraževalnih, zdravstvenih,
socialnih, kulturnih ali drugih ustanov in prepoveduje izdelavo, shranjevanje in razdeljevanje
tiskanih dokumentov in drugih medijev, kateri bi na kakršen koli način ogrožali muslimansko vero.
Pritožbeno sodišče v Tindoufu je 13. februarja 2013 odločilo, da se zaporna kazen razveljavi,
denarna kazen pa poveča. Zagovornik obtoženega je dejal, da je sodba sodišča grob napad na
versko svobodo.
Sicer pa Mohamed ni edini kristjan, ki se je v zadnjih mesecih znašel na sodišču. Tudi Siagh
Krimo, ki je bil aretiran aprila 2011 in zaprt tri dni, ker je zgoščenko s krščansko vsebino dal
sosedu, je bil obtožen na pet let zapora s strani sodišča v Dranu. Nato se je pritožil in je
pritožbeno sodišče po skoraj enoletnem premoru o primeru zopet odločalo v novembru 2012 in
presodilo vse dokaze. Sedaj pa je bila Krimova nova obravnava prenesena na nedoločen datum.
(Algerian Court Fines Christian for Proselytizing, 2013)
Rabah Lemouchi je bil dopisnik za arabski dnevnik Ennaha in Tebessa, ko so ga zaprli za
nekaj let. Medtem ko je bil Rabah priprt od svoje aretacije pa do sojenja, so ostali obtoženi
novinarji glavno obravnavo počakali na svobodi. Prvostopenjsko sodišče ga je obsodilo 14. julija
2009 zaradi obrekovanja in žaljivega govora o državnih institucijah, predvsem zaradi pisma, ki
ga je leta 2006 poslal predsedniku Boutefliki. Obtoženi so trdili, da je bilo to preganjanje politično
motivirano. (Tebessa: The correspondent of … Ennahar … imprisoned, 2009)
Ustavni svet v Alžiriji je obravnaval zadevo ALG-2009-1-001, kjer je predsednik republike
zaprosil za presojo ustavnosti nekaterih določb zakona št. 89-13 Volilnega zakonika. V teh
določbah je bila izražena zahteva, da morajo biti kandidati in njihovi zakonci za volitve v
nacionalno skupščino in za volitve v urad predsednika republike alžirski državljani že ob rojstvu.
Predsednik države je menil, da je to v nasprotju z načelom enakosti državljanov, ki je zapisano v
ustavi in v ratificiranih mednarodnih dokumentih. Presoja ustavnosti se je nanašala tudi na
zahtevo, da mora kandidata za predsednika potrditi politična stranka in da mora na volitvah tudi
nastopati pod okriljem te stranke, to pa naj bi predstavljalo oviro za uresničevanje volilne pravice.
V zvezi s 86. členom spornega zakona glede izpolnjevanja pogojev kandidatov za volitve v
parlament je Ustavni svet odločil, da določba, ki pravi, da morajo biti alžirskega državljanstva
tako kandidat kot njegov zakonec, ni v skladu z ustavo. Ustavni svet meni, da če kandidati
kandidirajo pod okriljem politične stranke, bi to lahko pomenilo kršitev načela enakega
obravnavanja kandidatov. (ALG-2009-1-001, 2013)
Predsednik republike je zaprosil za presojo ustavnosti zakona št. 89-14 v zadevi ALG-2009-1002 glede opredelitve statusa poslancev v zvezi z določbami o združljivosti funkcije
53
visokošolskega učitelja ali zdravnika v javnem sektorju s poslansko funkcijo. Glede določb o
vlogi poslancev Ustavni svet meni, da morajo vse državne funkcije ostati v mejah svojih nalog,
da bi se tako ustanovilo institucionalno ravnovesje. Posameznikom je dovoljeno, da se udeležijo
teh funkcij v okviru svojih individualnih sposobnosti v zadevah glede uporabe zakonov in
izvajanja predpisov. (ALG-2009-1-002, 2013)
4.4 IRAK
Irak je ustavna parlamentarna republika z glavnim mestom Bagdad, ki je bila najprej del
otomanskega imperija. Kasneje je med prvo svetovno vojno območje zasedla Velika Britanija.
Leta 1958 je bila razglašena Republika Irak, medtem ko je kot kraljevina dosegla neodvisnost že
leta 1932. Oktobra 2005 so v po referendumu sprejeli ustavo na podlagi katere je bil izvoljen 275
članski Predstavniški svet. 97 % prebivalstva pripada muslimanski veri, od tega jih je največ
šiitskih muslimanov, ostali pa pripadajo katoliški ali ostalim religijam. Izvršilno vejo oblasti
predstavljajo predsednik države, predsednik vlade ter vlada s svojimi ministri. Zakonodajno
oblast sestavlja enodomni predstavniški svet, kjer je 317 članov izvoljenih iz kandidatskih list
posameznih governoratov po proporcionalnem sistemu, 8 sedežev pa pripada manjšini. Vsi člani
so izvoljeni za štiriletni mandat. (Iraq, 2012)
4.4.1 Iraška ustava
Prva ustava, ki je tudi uvedla ustavno monarhijo, je začela veljati leta 1925 pod britansko
vojaško okupacijo in je ostala v veljavi do leta 1958, ko so ustanovili republiko. Začasne ustave
so bile sprejete v letih 1958, 1963, 1964, 1968 in 1970. Dvajset let kasneje so pripravili še en
osnutek, a ni bil nikoli razglašen. Sedanja ustava je bila sprejeta na referendumu 15. oktobra
2005. (Constitution of Iraq, 2012)
Ustava je bila pripravljena s strani strokovnjakov iraškega odbora za pripravo ustave, ki je
nadomestila Zakon o upravi Iraka za prehodno obdobje. Odbor je bil sestavljen iz 55
strokovnjakov, ki so bili tudi člani prehodne nacionalne skupščine. Islamski ločini suniti36 in šiiti37
so bili na nasprotnih straneh glede sprejema nove ustave. Suniti so na referendumu povečini
glasovali proti, saj so se bali, da bi osnutek še poslabšal njihov nemočen položaj v državi. Na
referendumu je 78 % volivcev potrdilo osnutek ustave, 21 % pa ji je nasprotovalo.
Na iraško ustavo iz leta 2005 je zelo vplivala politična zgodovina, strah pred islamskim
ekstremizmom in federalizmom 38 , ki lahko vodi do separatizma 39 . Da bi se temu izognili je
36
Okrog 90 % muslimanov je sunitov. To je večinska skupina, ki je zvesta vladajočemu kalifu.
Šiiti ne priznavajo prvih treh kalifov in imajo četrtega (Ali ibn Abi Taliba) za prvega resničnega
Mohamedovega naslednika. Z zgodovinskega stališča spadajo Šiiti v najzgodnejše obdobje islamske
zgodovine. Sklicujejo se na številna izročila, da je Mohamed za svojega naslednika izbral prav Alija in ne
koga drugega. Čeprav ima šiitski islam manj privržencev kot sunitski pa šiitski prevladuje v Iranu, najdemo
ga tudi v Iraku, Libanonu in Bahrajnu.
38
Federalizem je politično gibanje za federativno ureditev države.
39
Separatizem je težnja po odcepitvi od kakšne skupnosti oz. težnja po večji samostojnosti znotraj
določene skupnosti.
37
54
predsednik razglasil svobodo veroizpovedi, kljub temu pa zagotavlja, da je država prvotno
islamska in arabska. Predsednik Iraka je vodja države in predstavlja suverenost države. Njegov
mandat traja štiri leta z možnostjo ponovne izvolitve. Poznan je enodomni parlament, ki ga
sestavlja 325 članov, izvoljenih za štiri leta, kjer je 8 sedežev rezerviranih za ženske in manjšine.
(Constitutional history of Iraq, 2013)
4.4.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Iraško ustavo iz leta 2005 na začetku sestavlja preambula, ki razglaša veličino Boga in
zagotavlja svobodo iraškemu ljudstvu. Nova iraška vlada bo demokratična republika, kjer bodo
ljudje lahko svobodno volili svoje predstavnike in kjer bo vladavina prava veljala tudi za
enakopravno obravnavanje moških in žensk. V preambuli je tudi določeno, da se mora
vzpostaviti narodna enotnost, miren prenos oblasti ter pravičnost. Besedilo je zapisano v smislu
miru, svobode in enakih možnosti.
Po preambuli sledi prvi del, ki govori o temeljnih načelih.
Vpliv šeriatskega prava je viden že v 2. členu ustave, kjer je navedeno, da je islam uradna
državna vera in temeljni vir iraške zakonodaje. Nato je določeno še, da se ne more sprejeti
noben zakon, ki bi bil v nasprotju z načeli demokracije ali ki bi bil v nasprotju s temeljnimi
človekovimi pravicami in svoboščinami, ki so določene v tej ustavi.
Ljudem je v 5. členu dana oblast in legitimnost, ki jo izvajajo z neposrednim, splošnim in tajnim
glasovanjem preko svojih ustavnih institucij.
Človekove pravice in svoboščine, določene v iraški ustavi:
prepoved rasizma, terorizma in etičnega čiščenja (7. člen),
enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije na podlagi spola, narodnosti, rase,
pripadnosti, veroizpovedi, barve kože ali zaradi ekonomskega in socialnega statusa (14.
člen),
- pravica do uživanja življenja, varnosti in svobode (15. člen),
- pravica do enakih možnosti državljanov (16. člen),
- pravica do zasebnosti (17. člen),
- pravica do nedotakljivosti stanovanja (17. člen),
- pravica do sodelovanja pri javnih zadevah (20. člen),
- pravica do dela in oblikovanja združenj (22. člen),
- pravica do zasebne lastnine (23. člen),
- prepoved izkoriščanja in zlorab v družini in šoli (29. člen),
- pravica do zdravstvenega varstva (30. člen),
- pravica do življenja v zdravem okolju (33. člen),
- pravica do izobraževanja (34. člen),
- pravica do svobode in dostojanstva ter prepoved fizičnega ali psihičnega mučenja ali
nečloveškega ravnanja (35. člen),
- svoboda izražanja, tiska, oglaševanja, medijev (36. člen),
- svoboda zbiranja in mirnih demonstracij (36. člen),
- svoboda oblikovanja in vključevanja v združenja ali politične stranke (37. člen),
- svoboda poštne komunikacije, elektronske in telefonske korespondence (38. člen),
- pravica do svobode misli, vesti in prepričanja (40. člen),
- pravica do izvajanja verskih obredov (41. člen),
- pravica do prostega gibanja, potovanja in bivanja (42. člen).
(Full Text of Iraqi Constitution, 2005)
-
55
4.4.3 Kršitve človekovih pravic
State Department poroča, da so najpomembnejši problemi človekovih pravic v državi družbeno
nasilje, ki je odraz negotovih varnostnih razmer, ter razširjena korupcija na vseh ravneh.
Teroristične skupine, kot je Al Kaida40, so v Iraku izvedle veliko napadov na manjšinske skupine
in druge etične skupine in sekte, na varnostne sile, romarje, versko ali gospodarsko
infrastrukturo in na vladne uradnike. Njihova sredstva so samomorilski bombni napadi,
podtaknjena eksplozivna sredstva in druga nasilna dejanja, katerih namen je oslabiti vlado in
poglobiti delitve med etičnimi skupinami. V letu 2011 je bilo alarmantno nasilje nad civilnim
prebivalstvom s strani terorističnih skupin. Veliko je bilo bombnih napadov, usmrtitev in drugih
pobojev ljudi. Večina prijavljenih primerov ugrabitev je imela finančne motive, nekateri ugrabitelji,
ki zahtevanega niso dobili, so svoje ugrabljence tudi umorili.
Ustava izrecno prepoveduje tako mučenje v vseh njegovih oblikah kot tudi kruto, nečloveško in
ponižujoče ravnanje. Kljub temu se pojavljajo številni primeri mučenj ali drugih zlorab s strani
vladnih agencij in drugih nezakonitih oboroženih skupin. Policija še naprej uporablja nezakonite
metode zasliševanja pri preiskovanju kaznivih dejanj. Aprila 2010 so lokalni in mednarodni mediji
poročali o odkritju tajnega zapora, ki so ga varovale varnostne sile, v katerem je bilo zaprtih več
400 sunitskih zapornikov, od katerih so jih več kot 100 mučili. Po mnenju uradnikov so zapor
takoj zaprli, ko je prišla v javnost novica o njegovem obstoju. Organizacije za človekove pravice
pa trdijo, da je bil zapor odprt še naprej med letom.
Štiri ločena ministrstva (Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za
obrambo in Ministrstvo za delo in socialne zadeve) vodijo zapore in centre za pridržanje, te pa
tudi vzdržujejo. Ustava zagotavlja zaščito pred samovoljnimi aretacijami in pridržanji brez naloga,
razen v izjemnih primerih. Varnostne sile so velikokrat aretirale civiliste brez nalogov za prijetje,
velikokrat pa tudi policija pridrži posameznike, ki so jim bili izdani sodni nalogi za osvoboditev.
Iraške varnostne sile (ISF) so sestavljene iz notranjih varnostnih sil na Ministrstvu za notranje
zadeve, ki so odgovorne za izvajanje domačih kazenskih zakonov in ohranjanje javnega miru in
iz vojaških sil v okviru Ministrstva za obrambo, ki so pristojne za zunanjo obrambo. Oboje
vojaške sile ves čas sodelujejo v varnostnih nalogah z Ministrstvom za notranje zadeve. Kršitve
človekovih pravic, ki so storjene s strani iraških varnostnih sil, so redko raziskane in njihovi
storilci niso skoraj nikoli kaznovani.
Ustava prepoveduje nezakonito pridržanje. Za kazniva dejanja, za katera je zagrožena smrtna
kazen, lahko organi osumljenca zadržijo tako dolgo, kot je potrebno za dokončanje sodnega
postopka. Zakon zagotavlja tudi revnim obtožencem zagovornika, kar so izvajali tudi v praksi. Ti
odvetniki pa so se včasih pritožili, da imajo slab dostop do svojih strank in da je bil njihov odnos
oviran s strani organov. Velik problem v Iraku so tudi dolgotrajna pridržanja osumljenih brez
končanih sodnih postopkov. Vse to je posledica več dejavnikov, kot so veliko število pridržanih
oseb, pripori brez vsakršnih dokumentov, počasno obravnavanje prošenj za kazenske preiskave,
korupcija in nezadostno število sodnikov. V številnih centrih za pridržanje ostaja problem
prenatrpanosti in slabih higienskih razmer. V praksi so številni zaporniki bili priprti po več
40
Al Kaida je militantna islamska teroristična skupina, ki jo je ustanovil Osama Bin Laden med letoma
1988 in 1989. Organizacija je znana tudi kot Mednarodna islamistična fronta za džihad proti križarjem.
Njeni pripadniki napadajo številne vojaške in civilne tarče v različnih državah. Njihova ideologija je
usmerjena v popolno uničenje tujega vpliva na muslimanski svet. Najbolj razpoznavne oblike napadov so
predvsem samomorilski napadi in istočasni bombni napadi na več krajih.
56
mesecev ali let, večinoma v osamitvi, brez uradne obtožnice, dostopa do odvetnika ali do
poštenega sojenja v primernem roku.
Zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva po celotni državi. Organi na splošno
spoštujejo odredbe sodišč, čeprav nekatere politične odločitve, kot so izdani nalogi za oprostitev
pripornika, niso bile upoštevane. Grožnje s smrtjo s strani sekt, plemenskih in drugih kriminalnih
skupin so vplivale na neodvisnost sodnikov v številnih iraških pokrajinah. Sodniki in njihovi
družinski člani se velikokrat soočajo z nasilnimi napadi in ustrahovanji.
Ustava zagotavlja pravico do poštenega sojenja in sodniki to uveljavljajo tudi v praksi.
Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana, in ima pravico do
zagovornika ali odvetnika na javne stroške, če je to potrebno. V kazenskih postopkih
obdolžencem velikokrat ni bil omogočen dostop do zagovornikov. Svoje odvetnike so tako prvič
srečali na prvi obravnavi, na ta način pa jim je bila kršena pravica do posvetovanja z odvetnikom.
Obtoženi in njihovi zagovorniki so imeli dostop do pridobljenih dokazov v zvezi s svojim
primerom in pravico, da se izrečejo o njih.
V ustavi je določeno, da oblasti ne smejo vstopati ali preiskovati zasebnega stanovanja, razen v
primerih, določenih z zakonom. V praksi so varnostne sile velikokrat preiskovala stanovanja in
opravljala druge ukrepe, ki motijo zasebno življenje posameznika in njegove družine.
Ustava določa splošno pravico do svobodnega izražanja pod pogojem, da ne krši javnega reda
ali morale, da ne izraža podpore prepovedani stranki Ba'ath ali za spreminjanje mej z nasilnimi
sredstvi.
Kljub ustavni zaščiti svobode izražanja, pa zakon iz leta 1968 določa globe ali zaporne kazni do
7 let za vsakogar, ki javno žali vlado ali državne organe. Posamezniki lahko vlado kritizirajo
javno ali zasebno, vendar ne brez povračilnih ukrepov s strani vlade. Morebitni kritiki nad svojimi
deli izvajajo samocenzuro.
Politične stranke močno vplivajo tako na večino od več sto dnevnih in tedenskih publikacij kot
tudi na ducate radijskih in televizijskih oddaj. Mediji izražajo različne poglede, ki odražajo
predvsem politična stališča strank, ki vključujejo tudi samocenzuro in vladno razlago omejitev
glede javnega reda in morale. Zakon prepoveduje novinarjem objavo novice, če bi z njo očrnili
javne uslužbence. Mnogi novinarji so se pritožili, da jim te določbe preprečujejo, da bi svobodno
opravljali svoj poklic.
Ustava zagotavlja svobodo zbiranja in mirnih demonstracij. Določa pa tudi pravico do
združevanja in vključevanja v politične stranke in sindikate. Vlada v praksi to pravico povečini
spoštuje, razen za podporo stranki Ba'ath41.
Vlada v glavnem spoštuje tako ustavne določbe o prostem gibanju v vseh delih države kot tudi
pravico do potovanja v tujino in vrnitve nazaj. Bilo je le nekaj omejitev zaradi varnostnih razlogov,
nekaj pa je bilo tudi omejitev glede potovanj in bivanj. Vlada je v glavnem sodelovala z UNCHR,
Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) in drugimi humanitarnimi organizacijami pri
41
Ba'ath je politična stranka, ki je bila ustanovljena v Damasku v Siriji leta 1941 in je v naslednjem
desetletju močno pridobila na svoji politični moči. Stranka poziva k združitvi arabskega sveta v enotno
državo. Njen moto je ''enotnost, svoboda, socializem'' in se nanaša na arabsko enotnost in neodvisnost od
drugih nearabskih vplivov.
57
zagotavljanju zaščite in pomoči notranje razseljenim osebam, beguncem, prosilcem za azil in
osebam brez državljanstva. Varnostne sile lahko omejijo gibanje na podlagi sodnega naloga, ki
uvede policijsko uro, obkolijo lahko določeno območje ali sprejmejo druge varnostne in vojaške
ukrepe v odziv na grožnje in nasilne napade. Dovoljenje za potovanje za tujino je potrebno za
vse, vendar tega v praksi niso izvajali. Urad Ministrstva za notranje zadeve še naprej vodi
politiko, ki pravi, da morajo ženske pridobiti dovoljenje bližnjega moškega sorodnika pred izdajo
potnega lista, vendar so potem ta zakon spremenili. Po novem lahko ženske, starejše od 18 let,
pridobijo potni list brez dovoljenja moškega sorodnika.
Ustava zagotavlja državljanom pravico do mirne zamenjave oblasti, ki jo lahko izvajajo preko
rednih in poštenih volitev na podlagi splošne volilne pravice.
Odbor za človekove pravice se javno zavzema za dvig standardov v vladnih centrih za
pridržanje in v zaporih (za okrepitev nadzora nad varnostnimi ministrstvi), pa tudi za razvoj
zakonov, ki ščitijo pravice državljanov.
Ustava določa, da so vsi državljani enaki pred zakonom ne glede na spol, versko pripadnost,
narodnost ali jezik. Zakon prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, invalidnosti ali
družbenega statusa. Vlada je zelo neučinkovita pri izvrševanju teh določb v praksi.
Kazenski zakonik ureja posilstvo kot kaznivo dejanje, vendar omogoča, da se storilec lahko
poroči z žrtvijo in se s tem izogne kazni, v primeru, da žrtev umre, pa je zagrožena kazen
dosmrtni zapor. Zakonsko posilstvo ni inkriminirano. V skladu s kazenskim zakonikom, ima mož
zakonsko pravico, da kaznuje svojo ženo v okviru nekaterih omejitev. Sprejeli so nov zakon,
katerega določbe imajo cilj izkoreniniti določene oblike nasilja na podlagi spola. Zakon kot
kaznivo dejanje določa prisilne poroke, poroke mladoletnih, poroke v zameno za odkupnino,
prisilno ločitev, prisilno prostitucijo, prisiljevanje družinskih članov, da delajo ali da nehajo s svojo
službo, samomore zaradi nasilja v družini, splave zaradi nasilja v družini in žaljenje družinskih
članov. Za vsa ta dejanja so določene tudi globe in denarne kazni. Čeprav ustava prepoveduje
diskriminacijo na podlagi spola, ženske v družbi velikokrat ne uživajo enakega pravnega statusa
in pravic kot moški.
Ustava iz leta 2005 določa, da imajo državljani pravico, da ustanavljajo sindikate in se vanje
vključujejo. Pravico imajo tudi do mirne stavke v skladu z zakonom. Čeprav delovni zakonik
predvideva sindikate javnega sektorja, pa resolucija 150 iz leta 1987 te sindikate odpravlja kot
tudi pravico do združevanja v vsem javnem sektorju in podjetjih v državni lasti. Velika večina
zasebnih podjetij v državi ima zaposlenih manj kot 50 delavcev. Sindikati v zasebnih sektorjih
imajo pravico zahtevati državno arbitražo za delovne spore, ne pa tudi pravico do stavke. Zakon
ne ščiti pravice do kolektivnih pogajanj.
Poleg tega pa ne izrecno prepoveduje diskriminacije delodajalcev ali drugih, prav tako pa ne
zagotavlja vrnitve delavcev, ki so jih odpustili zaradi sodelovanja v sindikatu. Delovno pravo
določa, da je treba arabske delavce obravnavati kot državljane, vendar ne zagotavlja pravic
drugim migrantskim delavcem. Iz nekaterih določb delovnega prava so izvzeti kmetijski delavci
in hišni pomočniki. Po zakonu je prepovedano oblikovanje sindikatov ali združenj zunaj Splošne
zveze iraških delavcev (GFIW). Toda v praksi je nastalo pet velikih sindikatov in združenj:
Splošna zveza iraških delavcev, Zveza delavskih svetov in sindikatov v Iraku, Splošna zveza
sindikatov in delavcev sveta v Iraku, Združen sindikat Kurdistanskih delavcev v Iraku in
Federation of Oil Unions. Čeprav gre za neuradne sindikate – izjema je le GFIW, vlada dopušča
njihov obstoj. Svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj v praksi nista bili
spoštovani. Vlada ni učinkovito izvajala zakonodaje in je pogosto posegala v sindikalne
dejavnosti, še posebno v javnem sektorju. Ker sindikati nimajo pravne pristojnosti za pogajanja z
58
delodajalci, niso mogli v celoti zaščititi delavskih pravic delavcev. Odsotnost kolektivnih pogodb
na nacionalni in lokalni ravni je bistveno zmanjšala moč sindikatov, da bi vplivali na socialno
zaščito vseh delavcev.
Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela, vendar vlada zakonodaje na tem
področju ne izvaja učinkovito.
Napadi nasilnih skupin skrajnežev in nasilje med suniti in šiiti v nekaterih predelih države je
negativno vplivalo na sposobnost vseh državljanov, da prakticirajo svojo vero. Kombinacija
nepravičnega zaposlovanja, korupcije in neenakomerne uporabe prava je prispevala k odhodu
precejšnjega števila nemuslimanov iz države. Kot odgovor na to stanje je vladajoča oblast sedaj
okrepila svojo zavezanost k verski svobodi. (Country Reports on Human Rights Practices for
2011 – Iraq, 2013)
Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da je stanje
človekovih pravic v državi še vedno zelo slabo, še posebno za novinarje, pripornike in
opozicijske aktiviste. Tisoči Iračanov so na ulicah pokazali, da zahtevajo boljše storitve in konec
korupcije.
V maju 2011 je Svet ministrov odobril Zakon o svobodi izražanja mnenj, zbiranja in mirnih
demonstracij. Ta dovoljuje uradnikom, da omejijo svobodo zbiranja za zaščito javnega interesa
in v interesu javne morale. Irak je še vedno ena najbolj nevarnih držav na svetu za novinarje.
Oborožene skupine in neznani napadalci so v letu 2011 ubili najmanj pet novinarjev. Februarja
so varnostne sile v Bagdadu napadle novinarski urad in ga preiskale ter zasegle računalnike,
trde diske, kamere, mobilne telefone in druge dokumente. Svet ministrov je odobril osnutek
zakona o svobodi izražanja mnenj, zborovanja in mirnih demonstracij. V skladu s 13. členom bo
vsakdo, ki napada prepričanje verske sekte ali javno žali verske simbole, soočen z enoletnim
zaporom in denarno kaznijo.
Organizacija Human Rights Watch je v letu 2011 odkrila objekt za tajno pridržanje, ki je bil pod
nadzorom elitnih varnostnih sil, ki odgovarjajo vojaškemu uradu vlade Nuri al-Maliki. HRW
poročajo, da so bili zaporniki pridržani v osamitvi in v nehumanih razmerah več mesecev
naenkrat. Pripornik je dejal, da so jih zasliševalci pretepali, jih obešali z glavo navzdol za več ur,
jim zadajali elektrošoke na različnih delih telesa ter jim dajali plastične vrečke na glavo, da so se
onesvestili zaradi zadušitve.
Irak razsoja zadeve glede osebnih stanj na podlagi zakonika iz leta 1959. Zakon diskriminira
ženske in postavlja moške v privilegiran položaj v zadevah dediščine in razveze. Iraškim moškim
je dovoljeno, da imajo kar štiri žene.
Parlament je oktobra 2011 sprejel zakonodajo, s katero umakne pridržek Iraka k 9. členu
CEDAW. Ta člen zagotavlja ženskam enake možnosti za pridobitev, spreminjanje ali obdržanje
svojega državljanstva in možnosti prenosa na svoje otroke. Nasilje nad ženskami je še vedno
resen problem v vsej državi.
Napadi oboroženih skupin so zahtevali več sto žrtev civilistov in varnostnih sil. Skupine so
načrtno napadali vladne uradnike, kontrolne točke, trge in mošeje.
(Human Rights Watch Report 2012, str. 560566)
Amnesty International v svojem poročilu za Irak za leto 2011 ugotavlja, da so vladne varnostne
sile uporabile prekomerno silo proti mirnim protestnikom, od katerih je bilo veliko ubitih in
59
mučenih. Na tisoče so jih zaprli ali aretirali brez obtožb ali sojenja. Veliko jih je bilo obsojenih na
smrt po nepravičnih sojenjih. Oborožene skupine nasprotne vladajočim še naprej hudo kršijo
človekove pravice, zagrešili so veliko samomorilskih in bombnih napadov.
Tudi v Iraku se je začelo obdobje arabske pomladi, kar je več tisoč Iračanov pokazalo v večjih
mestih, kjer so potekali protesti proti brezposelnosti, korupciji ter za večje politične pravice. V
juliju so podpisali pristopno pogodbo h Konvenciji ZN proti mučenju.
Tisoče ljudi je bilo še vedno zaprtih v zaporih brez obtožb ali sojenja. V juliju 2011 je predsednik
vrhovnega sveta dejal, da naj bi bilo okoli 12 tisoč pripornikov pod nadzorom Ministrstva za
pravosodje. Številni drugi so zaprti v zaporih, ki jih vodi Ministrstvo za obrambo ali so na tajnih
lokacijah. Zaporniki niso imeli dostopa do odvetnikov ali do svojih družin. V juliju so brate
Sadama Husseina in njegovega nekdanjega obrambnega ministra, skupaj z 200 ostalimi
zaporniki, ki so bili člani oboroženih skupin, obsodili na smrt.
Mučenje in druga grda ravnanja ali kaznovanja so bila razširjena v zaporih in centrih za
pridržanje, zlasti v tistih, ki jih nadzira Ministrstvo za notranje zadeve in obrambo. Poročali so, da
so zapornike pretepali s kabli, uporabljali so elektrošoke, delno zadušili s plastičnimi vrečkami in
posiljevali. Mučenje je bilo uporabljeno kot način za pridobivanje informacij od pripornikov, ta
priznanja pa so lahko na sodiščih uporabili kot dokaze.
V prvi polovici leta 2011 je bilo izvršenih 291 smrtnih kazni. Večina jih je bila izrečenih
posameznikom, ki so bili obsojeni zaradi članstva ali vpletenosti v napade oboroženih skupin,
zaradi ugrabitev in ostalih nasilnih zločinov. Sojenja niso izpolnjevala mednarodnih standardov o
pravičnem sojenju. Obtoženci so se pritožili, da se na sodiščih uporabljajo priznanja, ki so bila
pridobljena z mučenjem in da uporabljajo zaslišanja, kjer ni bil prisoten obtoženčev odvetnik.
Pravice novinarjev naj bi zaščitile nov zakon, ki so ga sprejeli v Iraku avgusta, vendar so ga
medijske organizacije in novinarji označili kot neprimernega. Novinarji se kljub temu še vedno
soočajo s politično motiviranimi grožnjami in napadi.
(Amnesty International Report 2012, str. 181184)
Rashid Al-Masuri in Hamzah Ahmad Yahya sta jemenska državljana, ki sta bila priprta v Iraku
in naj bi se pojavila na sodišču 20. maja 2013 po več letih samovoljnega pridržanja. Rashid je
vrnitev domov načrtoval že lani na podlagi posebne predsedniške pomilostitve, vendar so ga
iraške oblasti spet priprle pod pretvezo, da obstaja zoper njega še ena obtožnica, katere še niso
obravnavali. Oba Jemenca sta ostala dolgo priprta v Iraku zaradi obtožb o domnevnem
nezakonitem prestopu državne meje. Bila sta deležna nečloveškega mučenja in grdega ravnanja
med celotnim trajanjem nezakonitega pridržanja. (Iraq: Two Yemenis appear in Court after years
of arbitrary detention and mistreatement, 2013)
4.5 TUNIZIJA
Republika Tunizija je najmanjša država v Severni Afriki z glavnim mestom Tunisom. Gre za
republiko z močnim enostrankarskim predsedniškim sistemom, ki je vključena tudi v Unijo
arabskega Magreba, Arabsko ligo ter v Afriško unijo. Pojem Magreb predstavlja regijo Afrike, ki
se razprostira severno od Sahare in zahodno od reke Nil. Unija arabskega Magreba, v katero so
vključene vse države na tem območju, je trgovinski sporazum za razvoj politične in gospodarske
enotnosti regije. Tunizija, ki je samostojna od leta 1956, je upravno razdeljena na 24
60
governoratov42. Državno upravo tvori enodomni parlament kot zakonodajno telo s 182 mesti. Na
predsedniških volitvah, ki potekajo vsakih pet let, kandidira edina državna stranka, ki po volitvah
tudi imenuje predsednika vlade in njegov kabinet. Vladajoča tunizijska stranka se imenuje
Demokratični parlamentarni zbor in je nasledila Socialistično destursko stranko, ki je Tunizijo
pripeljala do suverenosti. (Tunisia, 2013)
4.5.1 Tunizijska ustava
Prva sodobna tunizijska ustava je bil Temeljni pakt iz leta 1857. Temu je sledila ustava iz leta
1861, katero je nasledila ustava v letu 1959.
Prva tunizijska ustava je bila sprejeta 1. junija 1959, tri leta po osamosvojitvi države. Prve
pomembne spremembe so sledile leta 1988, ko je bilo omogočeno, da je lahko bil predsednik
trikrat izvoljen za obdobje petih let ter da je predsednik je bil v celoti odgovoren za nacionalno
politiko. Po letu 1991 je sledilo še več ustavnih sprememb glede volitev, parlamenta ter pogojev
za predsednika. (Constitution of Tunisia, 2013)
Tunizijska ustavodajna skupščina je 11. decembra 2012 sprejela začasno ustavo, katera
predstavlja imenovanje novih začasnih predsednikov države in vlade, ki bodo Tunizijo vodili do
sprejema nove ustave ter do izvedbe splošnih volitev. Začasna ustava, ki bo predvidoma veljala
eno leto, ureja delovanje državnih organov in delitev oblasti. (Tunisian Constitution: Text and
Context, Jeremy Farrell, 2012)
Pri pripravi decembrskega osnutka ustave so upoštevali številne avgustovske revizije, zato nov
osnutek vsebuje izboljšave in izključuje tiste člene, ki ogrožajo svobodo izražanja ter vsebuje
jasnejše določbe glede pravic žensk. HRW je izrazil zaskrbljenost zaradi določbe, da lahko nov
predsednik republike postane samo musliman. To je v nasprotju s 5. členom, ki določa, da so vsi
državljani enaki v pravicah in dolžnostih pred zakonom, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo.
Ustavni svet je bil ustanovljena leta 1958, njegova naloga pa je izvajanje sodnih presoj
ustavnosti, ki jih sprejme parlament. Ustavni svet ugotovi skladnost zakona z ustavo in zagotovi
pravilnost pomembnih volitev in referendumov, obenem pa o predpisih odloča še preden ti
začnejo veljati. Sestavlja ga devet članov, vključno s predsednikom. Svoje mnenje o ustavnosti
zakona je ustavni svet dolžan podati v roku enega meseca od datuma prejetja zadeve, v nujnih
zadevah pa je ta rok skrajšan na 10 dni. Razprave in posvetovanja ustavnega sveta so zaupne
narave, člane sveta zavezuje tajnost pri opravljanju svojih nalog tudi po prenehanju njihove
funkcije. Izmed svojih članov izberejo dva poročevalca, ki pripravita pisno poročilo o zadevanih
vprašanjih. Ob posvetovanju pa lahko svet povabi katerokoli osebo, za katero meni, da bi lahko
bila koristna za razjasnitev obravnavane zadeve.
42
Governorati so organizacijske enote države, ki jih vodi guverner in se pojavljajo v več arabskih državah
(Tunizija, Irak …).
61
4.5.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Nov predlog oz. osnutek tunizijske ustave je ustvarjalo šest odborov Beneške komisije43 med 13.
februarjem in 10. avgustom 2012. Sestavljen je iz preambule, ki pravi, da le-ta izhaja iz temeljnih
načel islama, njegovih odprtih in strpnih ciljev ter humanitarnih vrednot, ki temeljijo na kulturni
dediščine tunizijskega ljudstva. Navedeno je, da so volitve temelj politične konkurenčnosti in da
mora vlada temeljiti na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, pravne države, neodvisnosti
sodstva, pravičnosti in odgovornosti za državljane za vse enakopravno. V prvem poglavju se
nahajajo splošne določbe, med katerimi je pomemben 1. člen, v katerem je navedeno, da je
Tunizija svobodna, neodvisna in suverena država, katere državna vera je islam in uradni jezik
arabščina.
Človekove pravice in svoboščine, določene v tunizijski ustavi:
-
svoboda veroizpovedi in svoboda opravljanja verskih obredov (4. člen),
enakost pred zakonom (5. člen),
pravica do življenja (16. člen),
prepoved mučenja (17. člen),
svoboda zasebnega komuniciranja, nedotakljivost stanovanja in pravica do varovanja
osebnih podatkov (18. člen),
pravica do izbire kraja prebivanja in prostega gibanja znotraj države (18. člen),
domneva nedolžnosti (20. člen),
svoboda ustanavljanja političnih strank, sindikatov in združenj (24. člen),
pravica do mirnega zbiranja in demonstracij (25. člen),
pravica do dela (26. člen),
pravica ustanavljanja sindikatov in pravica do stavke (27. člen),
pravica do informacij (28. člen),
pravica do izobraževanja (29. člen),
akademska svoboda in svoboda znanstvenega raziskovanja (30. člen),
pravica do zdravstvene oskrbe (31. člen),
pravica do socialne varnosti (32. člen),
pravica do življenja v mirnem okolju (33. člen),
svoboda mnenja, svoboda izražanja in svoboda medijev (36. člen),
pravica do zasebne lastnine (38. člen),
prepoved diskriminacije oseb s posebnimi potrebami (39. člen),
pravica do kulture (41. člen).
(Draft of the Constitution of the Republic of Tunisia, 2013)
43
Beneška komisija je svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih. Ustanovljena je bila maja
1990 in je imela pomembno vlogo pri sprejemanju in oblikovanju ustav po standardih evropske ustavne
dediščine. Sestavljena je iz neodvisnih strokovnjakov, ki so si pridobili ugled na podlagi njihovih izkušenj v
demokratičnih ustanovah ali z njihovim prispevkom k uveljavitvi prava in politične znanosti. Cilj Beneške
komisije je ohraniti tri pomembna načela evropskega ustavnega prava, ta so: vladavina prava,
demokracija in človekove pravice.
62
4.5.3 Kršitve človekovih pravic
Poročilo State Departmenta za leto 2011 poroča, da je Tunizija ustavna republika. Po odhodu
Ben Alija44, ki je državi vladal kar dvajset let, se je začelo novo obdobje spoštovanja človekovih
pravic. Prejšnje omejitve glede svobode govora, tiska, zbiranja in združevanja so se v veliki meri
končale. Izgnani politični aktivisti in aktivisti za človekove pravice so se vrnili nazaj v državo,
politične zapornike so izpustili ter zagotovili zagovornikom človekovih pravic delo brez nadzora
vlade ali ustrahovanja.
V letu 2011 ni bilo poročil, da bi vlada ali njeni predstavniki storili nezakonite ali samovoljne
poboje. Vlada je ratificirala protokol k CAT v juniju 2011. Razmere v zaporih in priporih so
različne. HRW je opazila prenatrpanost v nekaterih zaporih, razmere pa so se znatno poboljšale
po amnestiji tisočih političnih zapornikov, pridržanih v času Ben Alija. Zapornikom je dovoljen le
en družinski obisk na teden, trije obroki na dan, tuš vsak teden, prejemanje hrane s strani
družine trikrat na teden in neomejeni obiski pravnega zagovornika. Za leto 2011 ni na voljo
informacij o tem, ali so zaporniki imeli dostop do pitne vode, ali obstajajo varuhi človekovih
pravic ter ali so se izvajali ukrepi za izboljšanje evidenc in uporabo alternativnih kazni za storilce
nekaterih kaznivih dejanj. Po januarski revoluciji je Tunizija prvič dovolila neodvisnim
opazovalcem, da obiščejo zapore.
Zakon prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, tega pa varnostne sile v praksi niso
spoštovale. Nekaj protestnikov in drugih navzočih je bilo samovoljno aretiranih brez sodnih
nalogov.
Ministrstvo za notranje zadeve nadzira policijo, ki ima za primarno nalogo kazenske pregone v
večjih mestih, medtem ko je nacionalna garda odgovorna za obmejno varnost in za kazenske
pregone v manjših mestih in na podeželju.
Zakon določa, da mora imeti policija nalog za aretacijo osumljenca, razen če je bilo storjeno
kaznivo dejanje in je le-to v teku. Kazenski zakonik dovoljuje pripor do šest dni pred zaslišanjem,
v tem času pa imajo lahko osumljenca tudi v osamitvi. Priporniki imajo pravico izvedeti razloge
za odvzem prostosti pred zaslišanjem in lahko zahtevajo zdravniški pregled. Zakon dovoljuje
izpustitev obtožencev proti varščini. V primerih, ko gre za kazniva dejanja, za katera zaporna
kazen presega pet let, ali ko gre za državno varnost, lahko pripor traja šest mesecev, ki se jih
lahko podaljša na podlagi sodnega naloga še dvakrat po štiri mesece.
Zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva, vendar že zgodovinsko izvršilna veja
oblasti in predsednik močno vplivata na sodne postopke, zlasti v primerih, ko gre za politične
osebnosti. Za obtožence velja domneva nedolžnosti, omogočeno jim je javno sojenje s poroto,
pravico imajo, da se posvetujejo z odvetnikom, imajo pa tudi pravico, da predstavijo dokaze in
zaslišijo priče, pripada jim tudi pravica do pritožbe. Vojaška sodišča so pristojna za sojenje v
primerih, ki vključujejo vojaško osebje in civiliste, ki so obtoženi kaznivih dejanj nacionalne
44
Zine al-Abidine Ben Ali je bil rojen 3. septembra 1936 v Tuniziji. Bil je vojaški oficir in politik, ki je državo
vodil med leti 1987 in 2011. Januarja 2011 je po množičnih protivladnih protestih odstopil s položaja in
zapustil državo, vodenje pa je prevzel takratni predsednik vlade. Pred tem so v državi zaradi demonstracij
uvedli izredne razmere in policijsko uro, prepovedano pa je bilo tudi zbiranje ljudi na javnih mestih.
63
varnosti. V juniju so ratificirali Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča45. Vlada v praksi
spoštuje prepoved poseganja v zasebnost posameznika.
Po strmoglavljenju dosedanjega voditelja je vlada odstranila veliko omejitev, ki so bile v veljavi
na področju svobode govora in tiska. Pod oblastjo Ben Alija je zakon predvideval svobodo
zbiranja in združevanja, vendar je njegova vlada v praksi to pravico omejevala. Po odhodu Ben
Alija vlada ni omejila registracij in dela zasebnih organizacij, političnih strank ali ženskih
organizacij.
Razširjena uporaba in dostop do interneta ter socialnih omrežij je botrovala pri olajšanju
revolucije med decembrom 2010 in januarjem 2011. Spletne strani, ki so bile blokirane, sedaj
niso bile več cenzurirane. Odpravljene so bile vladne omejitve dostopa do verodostojnih poročil,
da bi vlada spremljala elektronsko pošto in internetne klepetalnice. Pod Ben Alijem zakon
predvideva svobodo zbiranja in združevanja, vendar je prejšnja vlada to pravico v praksi strogo
omejila.
Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, potovanja v tujino ter selitev iz države in
vrnitev v domovino. Vlada na splošno te pravice v praksi spoštuje, tesno pa je le-ta sodelovala z
UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem,
prosilcem za azil in drugim osebam, ki pomoč potrebujejo.
Ustava zagotavlja državljanom pravico do mirne zamenjave oblasti tako, da državljani to pravico
uveljavijo na svobodnih in poštenih volitvah. Po revoluciji je zgodovinsko prevladujoča stranka
Constitutional Democratic Rally (RCD) razpadla. Več kot sto političnih strank se je registriralo,
da bi sodelovalo na volitvah. Tiste stranke, ki niso dobile akreditacije, so bile zavrnjene zaradi
nepopolnih vlog ali zato, ker so bili njihovi programi v neskladju z zakoni, ki prepovedujejo
diskriminacijo.
Ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi rase, spola, invalidnosti, jezika ali družbenega
statusa in vlada na splošno te določbe v praksi spoštuje. Kljub temu se ženske soočajo z
velikimi ovirami za njihovo gospodarsko sodelovanje. Kazenski zakonik izrecno prepoveduje
posilstvo. Spolni napadi, ki jih spremlja nasilje ali grožnja z orožjem, se kaznujejo s smrtno
kaznijo, v drugih primerih posilstev pa je predpisana kazen dosmrtni zapor. Kazni so še hujše,
če je žrtev mlajša od 20 let.
Ženske se tudi na pravnem področju soočajo z diskriminacijo. Civilno pravo v Tuniziji temelji na
Napoleonovem zakoniku, čeprav sodniki velikokrat uporabljajo šeriatsko pravo kot pravno
podlago v družinskih sporih in pri dedovanju. Prihaja do dvojnih meril pri delovanju po
šeriatskem pravu na podlagi spola in veroizpovedi. Nemuslimanske ženske in njihovi
muslimanski možje ne morejo dedovati drug po drugem. Vlada meni, da so vsi otroci iz
navedenih zakonskih zvez muslimani.
Zakon določa, da imajo delavci pravico do organiziranja, oblikovanja in vključevanja v sindikate.
Imajo pravico tudi do stavke, če jo napovejo vnaprej in pridobijo soglasje. Ministrstvo za notranje
45
Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ima kar 128 členov in je bil podpisan na diplomatski
konferenci v Rimu 17. julija 1998, veljati pa je začel 1. julija 2002, ko je prejel zahtevanih 60 ratifikacij.
Rimski statut je definiral štiri temeljne mednarodne zločine: genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna
hudodelstva in agresija. Po Rimskem statutu lahko Mednarodno kazensko sodišče preganja naštete
zločine le v primerih, ko država sama ne more ali noče teh zločinov preganjati.
64
zadeve izdaja dovoljenja sindikatom za stavke in demonstracije. Mednarodna organizacija dela
in Mednarodna združenje sindikatov menijo, da je obvezno naznanilo stavke velika ovira
svobode združevanja. Pravica do stavke velja tudi za javne uslužbence, razen za tiste, ki so na
takih delovnih mestih, katerih prekinitev bi ogrozila življenje, varnost ali zdravje prebivalstva.
Vlada je v glavnem spoštovala in izvajala Zakon o prepovedi povračilnih ukrepov zoper
stavkajoče delavce.
Zakon prepoveduje zaposlovanje otrok, mlajših od 16 let. Osebe, ki so mlajše od 18 let, ne
smejo delati na delovnih mestih, ki predstavljajo resno grožnjo za varnost, zdravje ali moralo.
Delavci v starosti med 14 in 18 leti morajo imeti 12 ur počitka na dan. Kazenski zakonik
predpisuje zaporno kazen za izoliranje osebe za prisilno delo.
(Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Tunisia, 2013)
Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 za Tunizijo zapisala, da je
ta država doživela zgodovinske spremembe. Represivni zakoni v državi so omejili pravico do
svobode izražanja, združevanja in zbiranja. Stanje človekovih pravic se je izboljšalo med letom,
kar se je najbolj poznalo pri sprejemanju pluralističnega volilnega zakona za izbiro ustavodajne
skupščine. Ratificirali so tudi Rimski statut, s katerim je Tunizija postala članica Mednarodnega
kazenskega sodišča, in odpravili večino zadržkov glede Konvencije o odpravi vseh oblik
diskriminacije žensk.
Več kot 106 strank je bilo legaliziranih v duhu arabske pomladi, vključno s Tunizijsko
komunistično delavsko stranko in Islamistično stranko. Pod oblastjo Ben Alija sta bila nezakonita
tudi Mednarodno združenje za podporo političnih zapornikov in Tunizijsko združenje za boj proti
mučenju, ki so pridobila uradna dovoljenja takoj po Ben Alijevemu odhodu. Začasna vlada je
ratificirala tudi Mednarodno konvencijo o varstvu vseh oseb pred prisilnim izginotjem, pridružili
so se tudi opcijskemu protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali
ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem.
Začasna vlada je storila nekatere pozitivne ukrepe za to, da bi se preiskovalo kazniva dejanja, ki
so bila storjena v času uporov. Prva nova vlada je ustanovila nacionalno komisijo za preiskavo
zlorab, ki so bile storjene med protesti. Komisija je identificirala 240 civilistov, ki so bili ubiti v
uporih v mestih po vsej državi, večina od njih je umrla pod streli civilistov. Vlada je razglasila
uredbo za odreditev odškodnin žrtvam uporov, ki določa mesečno dodeljevanje in prost dostop
do javne zdravstvene oskrbe in brezplačnega javnega prevoza za njihove družine.
Zakon o združenjih, ki je bil razglašen septembra 2011, odpravlja kaznivo dejanja članstva ali
opravljanja storitev v nepriznanih organizacijah. To je bila določba, uporabljena za zapiranje
tisočih aktivistov opozicijske stranke. Odpravljen je bil člen, ki določa, da dejavnost, program ali
princip stranke ne sme temeljiti na veri, jeziku, rasi, spolu ali na religiji.
Nov zakon je precej bolj liberalen, saj odpravlja kaznivost obrekovanja državnih institucij in
kaznivost kritiziranja predsednika republike. Kljub temu ohranja obrekovanje kot kaznivo dejanje,
ki mu je odpravljena zaporna kazen.
Tunizija je dolgo časa veljala za eno najbolj naprednih arabskih držav glede spoštovanja pravic
žensk. Sprejetje enakosti med obema spoloma je pogoj za politične stranke, da so lahko
izvoljene v ustavodajno skupščino. Kljub temu pa malo političnih strank postavi žensko na prvo
mesto svoje liste. Avgusta 2011 je Svet ministrov sprejel osnutek odloka o odpravi zadržka
glede CEDAW. Tunizijsko osebno pravo prepoveduje poligamijo in ločitev moškega od svoje
žene zgolj z izjavo, da bi tako rad storil. Zakonodaja daje moškim enake pravice kot ženskam
65
glede razveze zakonske zveze in zahtevano je tudi, da razveza poteka v postopku pred
sodiščem. Minimalna starost za poroko je 18 let. Še vedno obstaja diskriminacija na področju
varstva in vzgoje otrok ter dedovanja.
Protesti so v letu 2011 večinoma potekali mirno, kljub temu pa se je zgodilo tudi policijsko nasilje
nad protestniki v mesecu maju, ko je policija napadla več demonstratorjev in drugih oseb, jih
samovoljno aretirala in neprimerno obravnavala. Državljani Tunizije hočejo uveljaviti pravico do
mirnega protestiranja, a jim je ta onemogočena zaradi policijskega nasilništva.
Tunizija se sooča s humanitarno krizo zaradi prihoda beguncev in migrantov pri prečkanju meje
z Libijo. Mednarodne organizacije, prostovoljci in drugi civilisti so si močno prizadevali odzivati
na humanitarne potrebe.
Francija je najbližja evropska partnerica Tunizije, čeprav so odnosi med obema državama
postali zaostreni v času arabske pomladi, ko so francoske oblasti pokazale odpor do zatiranja
demonstrantov. Posebnim poročevalcem Združenih narodov za mučenje in boju proti terorizmu
je bil odobren dostop do prostorov za pridržanje, katere je redno obiskoval Mednarodni odbor
Rdečega križa. (Human Rights Watch Report 2012, str. 632638).
Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da se je v Tuniziji začel proces
reform. V tem sklopu je bilo izpuščenih veliko političnih zapornikov, umirile so se omejitve
političnih strank in nevladnih organizacij, razpuščen je bil oddelek za državno varstvo, ki je
zakrivil veliko zloglasnih mučenj zapornikov. Tunizija je postala pogodbenica novih mednarodnih
pogodb o človekovih pravicah in izvoljena je bila nacionalna ustavodajna skupščina. Kljub
vsemu temu, pa se še vedno pojavljajo kršitve človekovih pravic s primeri uporabe prekomerne
sile proti protestnikom. Kljub nekaj izboljšavam, se ženske še vedno soočajo z diskriminacijo v
zakonodaji in praksi. Smrtna kazen je ostala v veljavi, vendar ni bilo poročil o novi dosojeni
smrtni kazni.
Predsednik Ben Ali je po 23 letih vladanja pobegnil v Saudsko Arabijo, kjer je pridobil zatočišče.
V Tuniziji so pred tem izbruhnili protesti proti njegovi represivni oblasti, v katerih je bilo več kot
200 protestnikov ubitih, veliko je bilo ranjenih. V februarju 2011 je začasna vlada razglasila
amnestijo, preko katere je izpustila nekaj političnih zapornikov in ustanovila je tri komisije, ki
bodo del procesa reform. To so Visoki komisariat za doseganje ciljev revolucije, političnih reform
in demokratične tranzicije, Nacionalni odbor za preiskovanje primerov podkupovanj in korupcije
in preiskovalna Komisija o storjenih kršitvah v zadnjem obdobju, katere naloga je, da razišče
uboje protestnikov in drugih zlorab s strani varnostnih sil v času protestov.
Začasna vlada je tudi spremenila Zakon o združenjih, ki je bil zelo represiven glede
ustanavljanja in registriranja združenj. Sedaj je dovoljeno registrirati politične stranke, ki so bile
prej prepovedane. Nekdanja vladajoča stranka Ben Alija je bila razpuščena v marcu. Vlada je
ratificirala ključne mednarodne pogodbe glede človekovih pravic, vključno z opcijskim
protokolom k ICCPR, opcijskim protokolom k CAT, ICCPED in Rimski statut Mednarodnega
kazenskega sodišča. Prav tako je Tunizija umaknila zadržke glede Konvencije o odpravi vseh
oblik diskriminacije žensk.
Ustava je bila odpravljena v marcu, medtem ko so drugi zakoni ostali v veljavi. Tem so olajšali
omejitve glede izvrševanja človekovih pravic. Med njimi sta Zakon o novinarstvu in Zakon o
avdiovizualnih komunikacijah, ki še naprej kriminalizirata obrekovanje, vendar se ga ne kaznuje
več z zaporno kaznijo. Zakon o mučenju je bil spremenjen, ker so morali uskladiti opredelitev
mučenja v Kazenskem zakoniku z mednarodnim pravom. Ministrstvo za notranje zadeve je
66
naredilo načrt reform policije, vendar to ne vključuje nobenih določb za preiskovanje in
zagotavljanje odgovornosti za prejšnje kršitve človekovih pravic s strani policije.
Pojavila so se nova poročila o mučenju in grdem ravnanju, vendar se je obseg teh kršitev zelo
zmanjšal v primerjavi s prejšnjimi leti. Večina pritožnikov je dejala, da so jih policisti pretepali, ko
so bili aretirani med protesti ali ko so bili pridržani na policijski postaji.
Vlada je sprejela načelo enakosti med ženskami in moškimi na volitvah, čeprav v praksi na
kandidatnih listah še vedno prevladujejo moški. Ženske se še vedno soočajo z diskriminacijo na
podlagi zakonodaje in v praksi. Zapostavljene so v zadevah dedovanja in skrbništva nad otroki.
Smrtna kazen ostaja v veljavi, vendar v zadnjih letih ni bila dosojena. Tunizija ima ohranjen
moratorij na usmrtitve od leta 1991. (Amnesty International Report 2012, str. 338341)
Nasreddine Ben Said je bil obtožen kršitve javnega reda, ker je njegov časopis objavil sliko, ki
prikazuje Samija Khediro, nemškega nogometaša, ki je po rodu iz Tunizije, kako objema neko
golo žensko. Ben Saida in njegova dva urednika je tunizijska policija aretirala februarja 2012.
Dva urednika sta bila naslednji dan izpuščena, medtem ko je Said ostal pridržan do obravnave
23. februarja. Obtoženi je trdil, da je dejstvo, da je zadeva sploh prišla na sodišče, napad na
svobodo izražanja. (Press Freedom Tested in Tunisian Courts, 2012)
Ben Ali je bil spoznan za krivega smrti več protestnikov med državno vstajo, ki je zrušila
njegovo diktaturo in navdihnila arabsko pomlad. Tožilci so Alija, ki je bil v izgnanstvu v Saudski
Arabiji, zahtevali smrtno kazen zaradi uboja več kot 22 ljudi med upori v tunizijskih mestih.
Sojenje je šest mesecev potekalo na vojaškem sodišču, kjer so kar 14 od 23 visokih uradnikov
oprostili. Ben Ali je bil obsojen na več kot 66 let zapora zaradi več kaznivih dejanj, tudi zaradi
poneverb in trgovanja z drogami. (Zine el Abidine Ben Ali avoids death penalty in Tunisia, 2012)
Predsednik republike je prosil Ustavni svet, da preveri splošna načela o napredku in zaščiti
invalidnih oseb v smislu njihove skladnosti in združljivosti z ustavo v zadevi TUN-2008-1-001. 6.
člen ustave določa enakost glede pravic in obveznosti vseh državljanov pred zakonom, kljub
temu pa je možna vzpostavitev pozitivne diskriminacije v imenu nekaterih skupin oseb z
namenom učinkovite enakosti v luči narave človekovih pravic. Taka pozitivna diskriminacija pa
ne sme vplivati na temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo, ampak mora biti usmerjena v
enake možnosti.
Predlog zakona določa privilegije, prednosti in izjeme prav za invalidne osebe. Uveden bi bil
sistem kvot na področju usposabljanja in zaposlovanja, strukture socialne varnosti glede
stroškov za oskrbo, hospitalizacijo ter znižanje davkov za družine, ki imajo otroke s posebnimi
potrebami. Svet je menil, da ustava ne prepoveduje pozitivne diskriminacije, obenem pa ni našel
nobene neustavnosti tega zakona in je podal pozitivno mnenje glede skladnosti zakona z ustavo.
(TUN-2008-1-001, 2013)
4.6 SIRIJA
Sirija ali uradno Sirska arabska republika je ena izmed držav v arabskem svetu z glavnim
mestom Damask. Znana je kot država, v kateri živijo različne etnične in verske skupine, te so
Kurdi, Armenci, Asirci, kristjani in arabski suniti. Slednji tudi predstavljajo večino muslimanskega
prebivalstva. Sodobna sirska država je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni. Osamosvojila se
je v aprilu 1946 kot parlamentarna republika. Temu so sledili številni vojaški prevrati in poskusi
67
državnih udarov v obdobju med leti 1949 in 1971. Interventni zakon v Siriji med leti 1963 in 2011
je onemogočal ustavno zaščito za državljane in uvedel nedemokratičen način vladanja. Od leta
2000 naprej je državi predsedoval Bashar al Asad, ki je nasledil očeta Hafeza al-Assada, ki je bil
na tem položaju od leta 1971. (Syria, 2012)
Izvršilno vejo oblasti sestavljajo predsednik, dva podpredsednika, predsednik vlade in Svet
ministrov. Ustava določa, da mora biti predsednik musliman, a ne določa islama kot državno
religijo. Zakonodajno vejo v Siriji predstavlja enodomni parlament. Po prejšnji ustavi Sirija ni
imela večstrankarskih volitev v parlament, saj sta bili dve tretjini sedežev avtomatsko dodeljeni
vladajoči koaliciji. (Syria – Constitution, 2013)
Sodno vejo oblasti v državi sestavljajo Vrhovno ustavno sodišče, Visok sodni svet, kasacijsko
sodišče in ostala državna sodišča. Islamska sodna praksa je glavni zakonodajni vir. Sirski sodni
sistem vsebuje elemente francoskih, islamskih in otomanskih zakonov. Sirija ima tri stopnje
sodišč. Te stopnje so: sodišča prve stopnje, pritožbena sodišča in ustavno sodišče. Verska
sodišča pa obravnavajo vprašanja osebnega in družinskega prava. (Syria, 2012)
4.6.1 Sirska ustava
Sirija je v revoluciji med letoma 2011 in 2012 dobila novo ustavo, ki je bila potrjena na
referendumu, veljati pa je začela 27. februarja 2012. Novost je ta, da je v veljavi nov člen, ki je
uvedel predsedniške volitve in omejil mandat predsednika na sedem let z možnostjo največ ene
ponovne izvolitve. Ustava iz leta 2012 je Sirijo pretvorila v polpredsedniško republiko.
Sirska ustava je na začetku sestavljena iz uvoda in ostale vsebine in vsebuje 156 členov, ki so
razdeljeni v šest delov. V uvodu je zapisano, da je Sirija ponosna na svojo arabsko identiteto in
njene prebivalce, ki si prizadevajo za arabsko sodelovanje. Cilja države sta mir in mednarodna
varnost, ki ju uresničuje preko pravičnosti in spoštovanja mednarodnega prava.
4.6.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
V 1. členu 1. poglavja z naslovom Splošne določbe je navedeno, da je Sirska arabska republika
demokratična država s polno suverenostjo in je nedeljiva, njeni prebivalci pa so del arabskega
naroda.
Da mora biti predsednik države muslimanske vere je določeno v 3. členu. Ta člen je
diskriminatoren do vseh drugih kandidatov, ki pripadajo ostalim verskim ločinam v Siriji.
8. člen v prejšnji ustavi je določal stranko Baat'h kot voditeljico države in družbe. Ta
diskriminatoren člen so odpravili in ga nadomestili z novim, kjer je navedeno, da politični sistem
v Siriji deluje na načelu političnega pluralizma. Politične stranke in druge skupine lahko
sodelujejo v političnem življenju, ampak morajo spoštovati načela nacionalne suverenosti in
demokracije.
Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v sirski ustavi:
- pravica do osebne svobode (33. člen),
- prepoved diskriminacije in enakost državljanov pred zakonom (33. člen),
- nedotakljivost stanovanja (36. člen),
68
-
svoboda telefonskega komuniciranja, poštnih pošiljk in drugih oblik dopisovanja (37.
člen),
pravica do prostega gibanja po državi (38. člen),
pravica do dela (40. člen),
svoboda veroizpovedi (42. člen),
svoboda tiska in medijev (43. člen),
svoboda zbiranja in mirnega demonstriranja ter pravica do stavke (44. člen),
svoboda združevanja v sindikate (45. člen).
(Translation of the Syrian Constitution Modifications, 2012)
4.6.3 Kršitve človekovih pravic
State Department v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da sirski vladi vlada avtoritativni režim
predsednika Bašarja al Asada. Asad je bil potrjen leta 2007 na svoj drugi sedemletni mandat na
referendumu, ki ni bil pošten in ni ustrezal mednarodnim standardom. Asadov režim temelji na
vsesplošni uporabi sile za zadušitev morebitnih protestov, kljub dogovorom v zvezi z načrtom
Arabske lige za sodelovanje pri reformah in prenehanju ubijanja civilistov. Najbolj pereči
problemi glede človekovih pravic so odsotnost pravice državljanov do mirne spremembe vlade,
množični napadi in umori kot sredstvo zastraševanja in nadzora ter odrekanje državljanskih
svoboščin, kot so svoboda govora, zbiranja in združevanja.
Med letom 2011 je bilo več tisoč poročil o samovoljnih in nezakonitih odvzemih življenj kot
posledica vladnih ukrepov proti mirnim protestnikom. HRW je v skladu z drugimi nevladnimi
organizacijami zabeležil pričevanja več pripadnikov varnostnih sil, ki jim je bilo ukazano, da
morajo streljati na protestnike. Zakon prepoveduje mučenje ali drugo kruto, nečloveško in
ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Zakon prepoveduje te prakse, kazenski zakonik pa
predvideva zaporno kazen do treh let za kršitev teh določb. Lokalne nevladne organizacije so
poročale o bistvenem povečanju uporabe mučenja s strani državnih organov v času protestov v
marcu 2011. Aktivisti trdijo, da obstaja na stotine primerov mučenj in zlorab zapornikov ter
pripornikov, veliko teh zlorab pa ostane tudi neopaženih. Sirski observatorij za človekove pravice
(SOHR) je navajal, da je imelo stotine trupel, ki so bili vrnjeni njihovim družinam med letom,
znake telesnega mučenja.
V zaporih so življenjsko nevarne razmere, še posebno po končanih protestih, ko se je število
zapornikov in pripornikov v zaporih skokovito povečalo. Na splošno zapori ne ustrezajo
mednarodnim standardom za zdravje in higieno. Objekti nimajo ustreznega prezračevanja,
osvetlitve, dostopa do pitne vode in zdrave prehrane ter dovolj velikih spalnih prostorov.
Izpuščeni ujetniki velikokrat poročajo, da so dobili bolezni in poškodbe zaradi razmer, ki vladajo
v zaporih. Vlada ni zagotovila nobenih statističnih podatkov o številu zapornikov, nevladne
organizacije pa poročajo, da so kapacitete zaporov že zdavnaj presežene. Po podatkih
nevladnih organizacij imajo zaporniki pravico do pritožbe zaradi neprimernih pogojev ali
neprimerne obravnave. Zaporniki, ki so uradno obtoženi kaznivih dejanj, imajo omejen dostop do
obiskovalcev, večino obiskov pa pozorno spremljajo varnostni uradniki. Kljub temu pa je veliko
oseb pridržanih v osamitvi na neznanih lokacijah brez uradne obtožbe. Vlada je prepovedala
neodvisno spremljanje zaporov. Ustava prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje. Situacija
je v praksi ravno nasprotna, samovoljne aretacije pa predstavljajo velik problem.
Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, vendar so sodišča pod velikih političnim vplivom. V Siriji
naj bi bilo 95 % sodnikov pripadnikov ali vsaj tesno povezanih s stranko Ba'ath. Tožene stranke
69
imajo pravico do pravnega zastopanja po lastni izbiri. Sojenja so javna, razen tistih, ko se sodi o
mladoletnikih ali spolnih prekrških. Ne poznajo porotnega načina sojenja. Teh pravic ne uživajo
vsi državljani enakovredno, ker del družinskega in kazenskega prava temelji na šeriatskem
pravu, kjer so ženske velikokrat diskriminirane. Skozi vse leto je vlada ostro kaznovala kritike in
demonstratorje. Število političnih zapornikov in pripornikov je težko ugotoviti zaradi pomanjkanja
uradnih informacij in ker varnostne službe držijo take podatke samo zase.
Zakon prepoveduje posege v zasebnost, družino, dom in zasebne komunikacije, vendar pa
Zakon o izrednem stanju daje dovoljenje varnostnim službam, da preiskujejo domove brez
nalogov, če gre za vprašanje varnosti. Vlada nadzira pošto tako sirskim državljanom kot tudi
tujcem, spremlja tudi internetne komunikacije in elektronsko pošto.
Čeprav ustava zagotavlja svobodo govora in tiska, je vlada v praksi to pravico skoraj odpravila.
Vlada je ohranila diskrecijsko pravico, da ugotovi, kaj pomenijo nezakoniti izrazi. Posamezniki ne
morejo kritizirati vlade javno ali zasebno brez strahu pred povračilnimi ukrepi. Vlada izvaja
obsežen nadzor nad lokalnimi tiskanimi in drugimi mediji. Zakon določa stroge kazni za
novinarje, ki ne razkrijejo svojih vladnih virov v odgovor na vladne zahteve. Vlada ali stranka
Ba'ath ima v lastništvu in upravljanju večino časopisnih hiš, prepovedala je vse publikacije v
kurdskem jeziku, čeprav obstajajo poročila, da so se take publikacije pojavile v državi. Vlada ima
v lasti tudi večino radijskih in televizijskih postaj in Ministrstvo za informacije pozorno spremlja
vse radijske in televizijske novice za zagotavljanje spoštovanja do vladne politike. V državni lasti
so skoraj vse založniške hiše. Prepovedane so knjige, ki bi bile na kakršen koli način kritične do
vladajočega režima.
Vlada je v letu 2011 večkrat omejila dostop do interneta in nadzirala internetne klepetalnice in
elektronsko pošto. Posamezniki in skupine ne morejo med seboj komunicirati brez možnosti
kaznovanja za mnenja, ki jih izražajo preko spleta. Vsi ponudniki interneta v Siriji redno
omejujejo dostop do različnih spletnih strani.
Ustava zagotavlja pravico do zbiranja, vendar jo vlada v praksi omejuje. Za demonstracije ali za
javno zbiranje več kot treh oseb je potrebno pridobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve.
Ustava dopušča zasebna združenja, daje pa tudi pravico vladi, da te dejavnosti omeji. V praksi
vlada ves čas omejuje svobodo združevanja z zahtevami za predhodno registracijo in odobritev
takih združenj. Vlada lahko zavrne zahtevo za registracijo iz političnih razlogov. Nobena od
približno 14 lokalnih organizacij za človekove pravice ne deluje z licenco.
Ustava zagotavlja svobodo gibanja, razen če je ta omejena s sodno odločbo ali z zakonom.
Vlada v glavnem sodeluje z UNCHR, z agencijo za palestinske begunce na Bližnjem vzhodu in
drugimi humanitarnimi organizacijami za pomoč beguncem in prosilcem za azil. Vlada je
ponekod po državi ohranila varnostne točke, predvsem v vojaških in drugih zavarovanih
območjih. Tujim diplomatom ni dovoljeno potovati po večini države, po nemirih v letu 2011 pa le
stežka dobijo dovoljenje za vožnjo zunaj Damaska. Čeprav je državljanom omogočeno prosto
potovanje v tujino, vlada to pravico v praksi omejuje. Državljani morajo za selitev ali potovanje v
tujino pridobiti izstopni vizum. Vlada prepove potovanje v tujino brez pojasnila, včasih tudi v
primerih, ko bi posamezniki radi potovali ven iz države zaradi zdravstvenih problemov.
Ženske, starejše od 18 let, imajo pravico do potovanja brez dovoljenja moških sorodnikov, le
mož pa lahko vloži prošnjo na Ministrstvo za notranje zadeve, da njegovi ženi prepovejo, da
zapusti državo. Osebe, ki so neuspešno iskale azil v drugih državah, katere so bile v preteklosti
povezane z Muslimansko bratovščino, so bile po vrnitvi nazaj v Sirijo preganjane. Zakon
predvideva kazenski pregon za vse, ki so si poskušali poiskati zatočišče v drugi državi, da bi se
na ta način izognili kazni v Siriji.
70
Vlada je omejila poskuse preiskav domnevnih kršitev človekovih pravic in je le redko sodelovala
z neodvisnimi opazovalci stanja človekovih pravic, niti ni dovolila oblikovanja domačih
organizacij. Posledično torej v Siriji deluje ogromno nezakonitih organizacij za človekove pravice,
njihovo število se je pa med protesti še povečalo. Na splošno je vlada zelo nezaupljiva do
mednarodnih organizacij za človekove pravice in jim večinoma ne dovoli vstopa v državo.
Čeprav ustava določa pravico državljanov do mirnih sprememb svoje vlade z volitvami, v praksi
niso imeli te pravice, saj volitve niso bile niti svobodne niti poštene. Zadnje predsedniške in
parlamentarne volitve so potekale leta 2007. Lokalne in mednarodne organizacije za človekove
pravice so poročale, da volitve niso bile svobodne in da so le služile za potrditev političnega
monopola stranke Ba'ath in predsednika Bašarja al Asada. Ustava določa, da je stranka Ba'ath
vladajoča stranka in zagotavlja, da ima ta stranka večino v vseh vladnih in drugih združenjih, kot
so delavske in ženske skupine.
Zakon določa kazenske sankcije za korupcijo, vendar vlada teh določb v praksi ni izvajala.
Korupcija je še vedno velik problem v policiji in varnostnih službah. Med letom 2011 je nastalo
kar nekaj poročil o tem, da so pazniki zahtevali podkupnine od zapornikov in njihovih
obiskovalcev. Družinski člani, ki so plačali višjo podkupnino, so lahko imeli obisk zapornika brez
policijskega nadzora.
Ustava zagotavlja enake pravice in možnosti za vse državljane in prepoveduje diskriminacijo na
podlagi rase, spola, invalidnosti, jezika ali družbenega statusa. Zakon ne izrecno prepoveduje
nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Večina takih napadov ni bila prijavljena, žrtve pa nerade
poiščejo pomoč zunaj družine zaradi družbene stigmatizacije. Opazovalci so poročali, da ko je
nekaj zlorabljenih žensk poskušalo vložiti policijsko poročilo, policija njihovih poročil ni temeljito
preučila. Ustava predvideva enake pravice za ženske in moške. Kljub temu pa so ženske
diskriminirane na več področjih družbenega življenja. Ločena mati izgubi pravico do skrbništva
nad svojimi sinovi, ko ti dosežejo starost 13 let, in nad hčerko, ko ima ta 15 let. Dedovanje je,
razen za kristjane, urejeno na podlagi islamskega prava. Muslimanske ženske dobijo polovico
dednega deleža moških dedičev. Ženske so aktivno sodelovale v javnem življenju in bile
zastopane v večini poklicev. Državljanstvo izhaja izključno iz očeta.
Narodnim in etničnim manjšinam je bilo s strani vlade dovoljeno izvajanje tradicionalnih, verskih
in kulturnih dejavnosti, čeprav se je kurdsko prebivalstvo še vedno soočalo z diskriminacijo. V
letu 2011 je vlada zoper Kurde uporabila manj nasilja in jih je manj zaprla.
Zakon določa svobodo združevanja, oblikovanja in ustanavljanja sindikatov, stavko in kolektivna
pogajanja. Vendar je vlada postavila določene omejitve, tako da delavci ne morejo ustanoviti
sindikatov, ki bi bili popolnoma neodvisni od vlade. Vsi sindikati morajo spadati v generalno
federacijo sindikatov (GFTU) pod vodstvom stranke Ba'ath. Zakon prepoveduje stavke, ki bi
vključevale več kot 20 delavcev v nekaterih sektorjih, vključno s transporti in telekomunikacijami.
Pravica do kolektivnih pogajanj, zaradi tesne povezanosti GFTU z vlado, v praksi ni zaživela.
Sindikati javnega sektorja se niso kolektivno pogajali glede vprašanj plač, sodelovali so le njihovi
predstavniki s predstavniki delodajalcev skupaj z ministrstvom pri določanju minimalnih plač,
delovnih ur in pogojev za zaposlitev v javnem sektorju. Več kot polovico delovne sile
predstavljajo samozaposleni delavci, za katere ni omogočena nobena pravna zaščita. Tuji
delavci se lahko pridružijo sindikatu, ne morejo pa kandidirati za izvoljene položaje, z izjemo
Palestincev, ki so lahko izvoljeni. Zakonodaja ne prepoveduje vseh oblik prisilnega ali
obveznega dela in za takšne prakse zaposlijo ogromno žensk iz Indonezije, Somalije in Etiopije,
da delajo kot gospodinjske pomočnice. Te se soočajo s prekomernim delovnim časom, z
neustreznimi bivališči, z omejitvami komuniciranja ter s psihično in fizično zlorabo.
(Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Syria, 2013)
71
Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 Sirijo označila kot
represivno policijsko državo. Protesti so se začeli v južnem governoratu Daraa in so se hitro
razširili na ostale dele države. Varnostne sile so se na tako stanje odzvale dokaj nasilno, saj je
bilo ubitih 3500 protestnikov in na tisoč priprtih, med njimi tudi veliko otrok, mlajših od 18 let.
Istočasno je sirska vlada sprejela številne reforme v neuspešnem prizadevanju, da bi zadušili
protestna gibanja, ki so v državi ustvarjala izredno stanje. Reforme so vključevale Zakon o
medijih in podelitev državljanstva Kurdom. Varnostne sile in druge oborožene skupine so
izvajala nasilje nad mirnimi protivladnimi protestniki. Oblast je tako ravnanje zagovarjala kot
edini pravilen odziv na oborožene napade terorističnih združb. Prebivalci kraja Daraa so poročali,
da so varnostne sile zasedle vse soseske in namestile ostrostrelce na strehe zgradb po mestu.
S tem so preprečile prebivalcem premikanje po soseski, saj so ostrostrelci streljali na tiste, ki so
poskušali zapustiti svoje domove. Začelo se je obdobje številnih samovoljnih pridržanj s strani
varnostnih sil. Med marcem in decembrom 2011 naj bi tako priprli več kot 20.000 ljudi. Veliko
pripornikov je mladih moških, ostali so še otroci in ženske. Izpuščeni zaporniki so poročali, da so
jih varnostne sile pretepale s palicami, z zvitimi žicami, z elektrošoki in z drugimi napravami.
Zasliševalci in varnostniki so jih poniževali, tako da so jim morali zaporniki poljubljati čevlje in
govoriti, da je predsednik Bašar njihov Bog. V letu 2011 je umrlo vsaj 105 zapornikov, ki so bili
nameščeni v prenatrpanih celicah in ostalih nezadostnih življenjskih pogojih. Oblasti niso podale
družinam takih žrtev nobenih informacijah o okoliščinah, v katerih so umrli njihovi bližnji. Sprožili
niso nobene preiskave o krivcih za tako stanje, družine umrlih zapornikov pa so celo morale
podpisovati izjave, da so njihove sorodnike ubile oborožene tolpe ter da ne bodo imeli javnih
pogrebov v zameno za izročitev žrtvinega trupla.
Sirske oblasti so v veliko primerih onemogočala protestnikom dostop do zdravstvenih storitev,
tako da se reševalci niso mogli prebiti do ranjenih in jim pomagati. Varnostne sile so nekaj
poškodovanih protestnikov aretirale kar v bolnišnicah, zato je veliko ranjenih poiskalo
medicinsko pomoč v zasilnih bolnišnicah na terenu. Več sto aktivistov je bilo aretiranih v mesecu
marcu zaradi njihovega sodelovanja z mediji ali pomoči pri organiziranju protestov. Če varnostne
sile niso mogle najti iskanega aktivista, so pridržale člane njegove družine.
V Siriji so se zgodile številne reforme, ki naj bi liberalizirale politični sistem in povečale svobodo
medijev. Julija je predsednik Asad izdal odlok o odobritvi novega zakona na področju političnih
strank. Sirska ustava zagotavlja enakost obeh spolov, posledično je tudi veliko žensk aktivnih v
javnem življenju. Zakonodaja na področju osebnega statusa in kazenski zakonik še vedno
diskriminirajo ženske v primerih porok, ločitev, skrbništva nad otroci in dedovanja. Medtem ko
kazenski zakonik ne oprošča več storilcev zločinov iz časti, pa še vedno daje sodnikom možnost
zmanjšanja kazni, če je kaznivo dejanje storjeno iz časti. Zakon iz leta 1969 preprečuje sirskim
ženskam, ki so se poročile s tujcem, da bi državljanstvo prenesle na svoje otroke ali zakonca.
(Human Rights Watch Report 2012, str. 624630).
Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovil, da so v Siriji vladne sile še
vedno uporabljale smrtonosno in prekomerno silo proti mirnim protestnikom, ki so na ulicah
zahtevali padec režima. Oblasti niso izvedle neodvisnih preiskav glede domnevnih nezakonitih
pobojev, mučenj ali drugih kršitev človekovih pravic.
Kot odziv na proteste je predsednik Bašar al Asad napovedal razne reforme. Ukinil je nepošteno
Vrhovno varnostno sodišče, ki je na zaporno kazen obsodilo tisoče kritikov in nasprotnikov vlade,
in odredil, da morajo pripadniki kurdske manjšine prejeti sirsko državljanstvo. Obenem je izdal
odlok, s katerim omogoča pridržanje brez obtožb in sojenja do dveh mesecev. V marcu je Svet
ZN za človekove pravice ugotovil, da so se v Siriji zgodila kazniva dejanja proti človeštvu. V
avgustu je bila ustanovljena neodvisna mednarodna preiskovalna komisija, ki je izrazila
72
zaskrbljenost, da so sirske vojaške sile krive za številne poboje, mučenja, posilstva, samovoljne
aretacije in prisilna izginotja v državi. Sirske oblasti so zavrnile vstop v državo mednarodnim
medijem in neodvisnim organizacijam za človekove pravice.
Svoboda izražanja, zbiranja in združevanja je ostala strogo omejena, kljub odpravi izrednega
stanja ter uveljavitvijo zakonov, ki dovoljujejo mirne proteste in registracijo političnih strank.
Varnostne sile so aretirale na tisoče ljudi v povezavi s protesti v državi. Stotine ljudi so bile žrtve
prisilnih izginotij in mučenj.
Nekdanji zaporniki niso mogli potovati v tujino zaradi administrativnih prepovedi. Zaradi
protestov in mednarodnega izraza zaskrbljenosti s stanjem v državi je predsednik al Asad izdal
pet ločenih amnestij, v katerih je izpustil zapornike, povezane s protesti, in člane prepovedane
muslimanske bratovščine.
Varnostne sile so pripornike mučile in z njimi grdo ravnale, saj so skušale iz njih pridobiti
prisiljena priznanja. V priporih je zabeležen porast smrtnih primerov, umrlo naj bi več kot 200
ljudi. Za ta dejanja ni odgovarjal nihče.
Člani kurdske manjšine, ki predstavljajo eno desetino sirskega prebivalstva, se še naprej
soočajo z diskriminacijo, vključno s pravnimi omejitvami uporabe svojega jezika in kulture. Bili so
tudi brez državljanstva, dokler jim predsednik al Asad ni z odlokom podelil sirskega državljanstva.
Ženske so v praksi še vedno diskriminirane na podlagi zakonodaje. Kazenski zakonik je bil
spremenjen z uredbo o povečanju minimalnih kazni za umor in ostale nasilne zločine proti
ženskam v imenu ''časti''. Odlok je določil tudi najmanj dve leti zaporne kazni za posilstvo ali
drug spolni napad, prej so bili posiljevalci oproščeni kazenskega pregona, če so se poročili s
svojo žrtvijo.(Amnesty International Report 2012, str. 324328)
4.7 OMAN
Oman je absolutna monarhija, v kateri vlada sultan. Oman je ena izmed najbolj razvitih in
stabilnih držav arabskega sveta. Glavno mesto je Muškat. Večina prebivalstva pripada različnim
ločinam islamske vere, manj kot 5 % pa predstavljajo nemuslimanske verske skupnosti.
Sultanat je dedna monarhija. Sultan ima izključno pristojnost za sprejemanje zakonov s kraljevo
uredbo. Council of Ministers šteje 29 članov in svetuje sultanu o vladnih odločitvah. Dvodomni
parlament je sestavljen iz zgornjega doma, ki je sestavljen iz 71 članov, ki jih imenuje sultan in
ima le posvetovalno pristojnost, ter iz spodnjega doma, ki ima 84 članov, ki so izvoljeni na
splošnih volitvah vsake štiri leta. Ta organ ima pooblastilo za pripravo zakonodaje in je podrejen
sultanu.
Glavne težave Omana na področju človekovih pravic so bile nezmnožnost državljanov, da
spremenijo svojo vlado, omejitve svobode govora in diskriminacija žensk.
(Oman, 2013)
4.7.1 Ustava Omana
Temelj pravnega sistema je Temeljni statut Omana, ki je bil sprejet leta 1996. Njegova funkcija
je kot ustava za kakšno drugo državo. Statut določa kraljevo nasledstvo, definira predsednika
73
vlade, določa dvodomni zakonodajni organ in zagotavlja osnovne državljanske svoboščine
državljanov. Statut je bil leta 2011 spremenjen kot posledica številnih protestov. Sultan je moral
med drugim izpeljati tudi reorganizacijo kabineta ministrov, povečati plače in dodeliti več
štipendij za študij v tujini. Sprememba temeljnega statuta se je zgodila 19. oktobra 2011 in daje
obema domovoma parlamenta večjo vlogo v zakonodajnem postopku. Prej je bil za ta postopek
odgovoren kabinet ministrov, sedaj pa morajo samo pripraviti osnutke zakonov, ki gredo v
obravnavo svetu, ki jih pregleda in spremeni, še preden jih predložijo sultanu. Svetu so bile
dodeljene nove pristojnosti, kot je pregled osnutka letnega proračuna. Imenovan bo tudi
naslednji sultan, katerega ime bo državna skrivnost in bo vodil državo v primeru, če se vladajoča
družina ne bi mogla dogovoriti v treh dneh po sultanovi smrti o tem, kdo bo naprej vodil državo.
(Riyadh Al Balushi, Oman: Statute of State Amended Following Shura Council Elections, 2011)
4.7.2 Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Seznam človekovih pravic je zajet iz Temeljnega statuta iz leta 1996, saj se je s spremembo
statuta leta 2011 vsebinsko spremenilo le področje državnih institucij in njihove sestave.
Temeljni statut se začne s preambulo, ki ji sledi prvi del o državnem sistemu. V 1. členu je
navedeno, da je Sultanat Oman neodvisna, arabska, islamska in suverena država. V
naslednjem členu je islam definiran kot državna vera in šeriatsko pravo kot podlaga vse
zakonodaje.
V Temeljnem statutu so opredeljene:
prepoved obveznega dela (12. člen),
načelo enakosti s prepovedjo diskriminacije na podlagi barve kože, verskega prepričanja,
jezika, spola, pripadnosti ali socialnega statusa (17.člen),
- osebna svoboda (18. člen),
- prepoved mučenja ali ponižujočega ravnanja (20. člen),
- domneva nedolžnosti (22. člen),
- nedotakljivost stanovanja (27. člen),
- svoboda opravljanja verskih obredov, če ti ne motijo javnega reda in miru ter niso v
konfliktu s sprejetimi standardi vedenja. Ti obredi se ne smejo izvajati v zasebnih
domovih, ampak samo na področjih, ki jih je za ta namen določil sultan (28. člen),
- svoboda mišljenja in izražanja (29. člen),
- svoboda poštnih, telegrafskih, telefonskih in drugih oblik komunikacije (30. člen),
- svoboda tiska (31. člen),
- pravica do zbiranja (32. člen),
- svoboda združevanja (33. člen).
(Oman Constitution, 2012)
-
Kot odziv na demonstracije so v začetku leta 2011 sprejeli resne omejitve glede svobode govora
in združevanja v Omanu.
4.7.3 Kršitve človekovih pravic
State Department poroča, da za leto 2011 ne obstajajo poročila, kjer bi bilo navedeno, da so
vlada ali njeni zastopniki zakrivili samovoljne ali nezakonite poboje.
74
Čeprav zakonodaja prepoveduje mučenje in druga kruta, nečloveška in ponižujoča ravnanja ter
kaznovanja, pa Amnesty International poroča o nasilju nad pridržanimi protestniki v zaporih.
Zapori in priporni prostori na splošno ustrezajo mednarodnim standardom. Zapornikom in
pripornikom so bili dovoljeni obiski in imajo pravico do verskih obredov. Zakon je dovolil obiske
neodvisnim opazovalcem človekovih pravic, obenem pa so tudi nacionalne organizacije za
človekove pravice začele redno obiskovati njihove zapore in kontrolirati razmere v njih. Zaporniki
imajo povečini dostop do pitne vode. Zakon prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja,
vlada pa te določbe v praksi spoštuje.
Zakon ne zahteva, da mora policija pridobiti nalog, preden aretira posameznika, ampak določa,
da mora policija ali izpustiti osebo ali predložiti zadevo državnemu tožilcu. Za večino kaznivih
dejanj mora državni tožilec uradno aretirati ali izpustiti osebo v 48 urah pripora. Oblasti tako
obvestijo pripornika o obtožbah zoper njega. Priporniki so običajno imeli hiter dostop do
odvetnika po svoji izbiri, država pa je tudi zagotovila zagovornike za revne državljane, ki si letega niso mogli privoščiti. Oblasti so pripornikom večinoma omogočile stike z družino. Za
kazniva dejanja, ki so povezana s terorizmom ali z državno varnostjo, nov zakon določa, da
lahko policija pridrži osumljenca do 30 dni. Sodnik lahko odredi pridržanje za 14 dni, da se
omogoči preiskava. Čeprav zakon predvideva vzpostavitev neodvisnega sodstva, lahko sultan
deluje kot pritožbeno sodišče in uveljavi svojo moč pomilostitve kot predsednik vrhovnega
sodnega sveta, ki je v državi najvišji pravni organ, pristojen za pregled vseh sodnih odločb.
Zakon določa pravico do poštenega sojenja in priznava domnevo nedolžnosti. Državljani in
zakoniti prebivalci, ki nimajo državljanstva, imajo pravico do javnega sojenja, razen če sodišče
odloči, da se bo sojenje odvilo za zaprtimi vrati v interesu javnega reda ali morale. Tožene
stranke imajo pravico, da so navzoče, da se pravočasno posvetujejo z odvetnikom, da predložijo
dokaze in soočijo priče. Sodišča zagotavljajo javne odvetnike za revne zapornike ter jim nudijo
pravno obrambo. Tožene stranke in njihovi odvetniki so na splošno imeli dostop do vladnih
dokazov v zvezi s svojimi primeri. V nasprotju z zakonom nekateri sodniki občasno diskriminirajo
ženske tožene stranke, ker zahtevajo, da se pojavijo na sodišču z možem ali očetom. V takšnih
primerih lahko ženske poiščejo zadoščenje s pomočjo tožb na sodišču.
Zakon ne zahteva, da mora policija pridobiti nalog za preiskavo pred vstopom v posameznikovo
domovanje, vendar pogosto pridobijo ta soglasja z državnega tožilstva. Vlada spremlja zasebne
komunikacije, vključno z nadzorom mobilnih telefonov, elektronske pošte in interneta. Ministrstvo
za notranje zadeve zahteva, da morajo državljani pridobiti dovoljenje, če se hočejo poročiti s
tujci. Zakon predvideva omejeno svobodo govora in tiska. Vlada je v glavnem te pravice v praksi
omejevala. Novinarji in pisci v svojih delih izvajajo samocenzuro. Zakon prepoveduje kritiko
sultana v kakršni koli obliki ali mediju. Prepovedana so besedila, ki vodijo v javno nestrirnjanje,
kršijo varnost države ali zlorabljajo človekovo dostojanstvo in so škodljive za varnost
posameznikov. Sodišča te zakone razlagajo tako, da je nezakonito žaliti vse javne uslužbence in
je zakonito storilce takih kaznivih dejanj za to preganjati. Oblasti dovoljujejo omejeno kritiko
glede notranjih in zunanjih zadev v časopisih in revijah v zasebni lasti. Radijske in televizijske
postaje, ki so v državni lasti, ne predvajajo politično spornih vsebin.
Zakon predvideva omejeno svobodo zbiranja, vlada pa to pravico omejuje tudi v praksi.
Zagotovljena je tudi svoboda združevanja za zakonite cilje in na ustrezen način. Svet ministrov v
praksi omejuje pravico do združevanja s prepovedmi delovanja združenj, katerih aktivnosti se
štejejo kot škodljive za družbeni red oz. niso primerne. Omejujejo jih tudi, da jim ne podelijo
licenc, ker jih obravnavajo kot grožnjo prevladujočim družbenim in političnim pogledom ali
interesom države. Združenja se morajo registrirati pri Ministrstvu za socialni razvoj, ki odobri vse
društvene predpise. Povprečen čas, ki je potreben za registracijo, je približno dve leti, čeprav bi
75
lahko postopek trajal tudi samo dva meseca. Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države in
vrnitve v domovino, vendar vlada te pravice v praksi ne spoštuje. V državi ni bilo vladne omejitve
notranjega prevoza za vse prebivalce in državljane. V letu 2010 je bila s strani vlade odpravljena
zahteva, da mora poročena ženska pridobiti moževo soglasje, preden prejme potni list. Tujci, ki
delajo v državi, morajo pridobiti izhodni vizum s strani njihovega delodajalca pred odhodom v
tujino.
Otrok ima državljanstvo Omana, če je oče državljan Omana, če je mama državljanka Omana in
je oče neznan ali če je otrok neznanih staršev najden v državi. Zakon določa, da lahko odrasla
oseba postane državljan z zahtevo za državljanstvo in ob pogoju 20 letnega prebivanja v državi
ali 10 letnega prebivanja, če je ženska poročena z moškim državljanom. Oseba, ki zaprosi za
državljanstvo, se mora najprej odreči prejšnjemu državljanstvu.
Zakon ne zagotavlja pravice državljanom, da bi spremenili svojo oblast. Sultan ima popolno
pristojnost glede vseh domačih in tujih vprašanj. Zakon ne dovoljuje obstoja političnih strank. V
zakonu so določene kazenske sankcije za uradno korupcijo in vlada te določbe v praksi izvaja
učinkovito.
Vlada je dovolila delo v državi številnim mednarodnim organizacijam, vključno s Svetovno
zdravstveno organizacijo ter z Mednarodno organizacijo dela. Nacionalna komisija za človekove
pravice, ki jo financirata vlada in sama komisija, je sestavljena iz članov iz javnega, zasebnega
in akademskega sektorja. Ti poročajo sultanu preko državnega sveta o stanju človekovih pravic
v državi.
Zakon prepoveduje diskriminacijo državljanov glede na spol, narodnost, raso, jezik, vero, kraj
bivanja in družbeni razred. Vlada na splošno izvaja določbe o prepovedi večine oblik
diskriminacije, razen tistih o diskriminaciji žensk. Kazenski zakonik inkriminira posilstvo kot
kaznivo dejanje z zagroženo zaporno kaznijo do 15 let zapora, ne inkriminira pa zakonskega
posilstva. Kljub pravnemu in socialnemu napredku, pa nekatere pravne institucije diskriminirajo
ženske pri imenovanjih ministrov, veleposlanikov ali visokih uradnikov vlade. Zakon daje
prednost moškim dedičem pri razsojanju dediščine. V primeru ločitve je žensko pričanje enako
kot polovica pričanja moškega. Ženske, ki so poročene s tujci, svojega državljanstva ne morejo
prenesti na svojega otroka in ne smejo vzdrževati svojega moža tujca. Nepismenost pri ženskah,
ki so starejše od 45 let, je ovira za njihovo sposobnost, da se pozanimajo o svojih pravicah, da
konkurenčno sodelujejo na trgu delovne sile in da imajo sposobnost ravnati s svojim imetjem.
Vladna politika ženskam zagotavlja enake možnosti za zaposlovanje.
Zakon priznava delavcem pravico do ustanavljanja sindikatov. Pripadnikom oboroženih sil,
pripadnikom drugih varnostnih institucij, vladnim uslužbencem in domačim delavcem je
prepovedano ustanavljanje ali pridruževanje sindikatom. Vlada omejuje sindikalne dejavnosti.
Zakon dovoljuje le eno Splošno zvezo sindikatov. Sindikati morajo obvestiti vlado vsaj en mesec
pred sindikalnim sestankom. Delavci imajo pravico do stavke v skladu z določenimi zahtevami.
Potrebna je večina zaposlenih za odobritev stavke in obvestilo je treba dati delodajalcem tri
tedne pred predvidenim datumom stavke. Do stavk je prišlo večkrat in so se kmalu rešile, tudi z
vladnim posredovanjem. Zakon omogoča sklepanje kolektivnih pogodb. Predpisi zahtevajo, da
delodajalci sodelujejo v teh pogajanjih o pogojih za delo in zaposlitev, vključno s plačami in z
delovnimi urami. V primerih, ko ni sindikata, lahko kolektivna pogajanja potekajo med
delodajalcem in petimi predstavniki, ki jih izberejo delavci. Delodajalec ne sme zavrniti nobenega
od izbranih predstavnikov.
76
Zakon prepoveduje prisilno ali obvezno delo. Nekateri moški in ženske iz južne in jugovzhodne
Azije so k temu prisiljeni, ker so se prostovoljno vselili v državo, da bi delali kot gospodinjske
pomočnice ali nizko kvalificirani delavci v gradbeništvu in kmetijskem sektorju. Zakon
prepoveduje tudi vsakršno delo otrok. Najnižja starost za zaposlovanje je 15 let, za nekatere
nevarne poklice pa tudi 18 let. (Country Reports on Human Rights for 2011 – Oman)
Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 zapisala, da so državni organi
v Omanu na splošno spoštovali pravico do svobode izražanja, čeprav še vedno ni dovoljeno
kritiziranje kraljeve družine. Novinarji, ki so v svojih člankih izražali podporo protestom, so bili
velikokrat aretirani. Vlada je postavila omejitve glede svobode zbiranja in združevanja tako v
praksi kot v zakonodaji. V februarju je veliko ljudi protestiralo na ulicah in zahtevalo več delovnih
mest, konec korupcije in odpustitev koruptivnih visokih uradnikov. Policija je najprej samo
spremljala mirne demonstracije, potem pa uporabila solzivec in gumijaste naboje ter napadla
več tisoč protestnikov.
Oblasti v Omanu na splošno spoštujejo pravico do svobode izražanja in dovoljujejo številnim
neodvisnim organizacijam svobodno delovanje. Več aktivistov za proteste je poročalo, da so jih
neznani napadalci in varnostne sile ustrahovali, jim grozili in jih fizično zlorabili. Aktivistom
grozijo tudi preko elektronske pošte in drugih sporočil iz anonimnih virov zaradi kritiziranja
vladnih uslužbencev.
V letu 2011 je Generalni direktorat za civilna stanja nadaljeval svojo politiko omejevanja imen za
novorojenčke, ki morajo biti izbrana iz zbirke podatkov, ime, ki ni v tej bazi, pa lahko zavrnejo.
Novorojenček, katerega ime je bilo zavrnjeno, ne more pridobiti rojstnega lista, dokler njegovi
starši ne izberejo primernega imena. Aktivisti poročajo, da je bil pritožbeni postopek v teh
zadevah nejasen in zelo dolg.
17. člen ustave uradno prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola in oblasti si prizadevajo, da
bi bile ženske zastopane na najvišjih vladnih položajih. Družinske zadeve se obravnavajo na
verskih sodiščih, v katerih odločajo sodniki po svoji interpretaciji islamskega prava. Posamezniki
ne morejo zahtevati sojenja na podlagi civilnega zakonika. Družinski zakonik na splošno
diskriminira ženske na področju razveze zakonske zveze, dedovanja, skrbništva nad otroki in v
teh zadevah daje moškim privilegiran status.
ZDA in Velika Britanija zagotavljajo Omanu pomembno gospodarsko in vojaško pomoč, da lahko
vzdržujejo vojaška oporišča. (Human Rights Watch Report 2012, str. 609612).
Amnesty International je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovil, da je policija uporabila
prekomerno silo nad mirnimi protestniki. Oblasti so zaostrile omejevanje svobode izražanja.
Ženske se še naprej spopadajo z diskriminacijo na podlagi zakonodaje in v praksi. V januarju so
ljudje protestirali proti visokim življenjskim stroškom in pomanjkanju zaposlitvenih možnosti ter
pozvali k političnim reformam in odstopu vlade. Sultan se je na te očitke odzval z dvigom
minimalne plače, večjimi prejemki za brezposelne, zamenjavo nekaj ministrov ter obljubo, da bo
ustvaril veliko novih delovnih mest.
Oktobra 2011 so oblasti spremenile 26. člen Zakona o medijih tako, da so prepovedale vse
objave v kakršnih koli sredstvih, ki bi lahko vplivale na varnost države ali na njene vojaške in
varnostne organe. Najvišja kazen za taka dejanja sta dve leti zapora ter denarna kazen. Ženske
se soočajo z diskriminacijo glede osebnega statusa, zaposlitve in na nekaterih drugih področjih.
(Amnesty International Report 2012, str. 261262)
77
Množica je bila v Omanu 14. marca 2013 obtožena nemirov in povzročanja škode na javnem
premoženju. Vsi obtoženi so bili izpuščeni po plačani varščini. Sodišče je na 1. stopnji obsodilo
okrog 21 ljudi zaradi nemirov in 4 oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov. Prisodili so jim zaporne
kazni od enega leta do petih let in jih kaznovali še z denarno kaznijo od 300 do 1300 riyahov.
Sedaj obtoženi čakajo na odločitev glede pritožbe na višje sodišče. (Oman court gives prison
term in rioting case, 2013)
Borca za človekove pravice in blogerja Saeed Jaddada so aretirali 14. januarja 2013, nato pa
ga 22. januarja zaslišali brez prisotnosti odvetnika. V tem obdobju je bil pridržan v samici.
Obtožen je bil spodbujanja spopadov, napeljevanja k demonstracijam ter nemirov, ki
spodkopljejo ugled države in škodujejo ugledu varnostnih sil v državi. Novinarji brez meja
obžalujejo njegovo aretacijo in menijo, da je bil pripor nerazumen. Takšne prakse naj ne bi bile v
skladu z ustavo sultanata in podpisanih mednarodnih pogodb. (Flurry of prosecutions and
convictions in Oman, 2013)
4.8 ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI
Abu Dhabi in Dubaj sta se odločila, da bi lahko oblikovala zvezo med obema emiratoma ter
sestavila ustavno besedilo, nato pa bi pozvala vladarje ostalih petih emiratov, da se skupaj
sestanejo. Dogovorila sta se, da bo ustava napisana do 2. decembra 1971. Takrat je četverica
emiratov pristopila k zvezi, ki se je sedaj preimenovala v Združene arabske emirate. Ras alKhaimah se je pridružil leto pozneje. (United Arab Emirates, 2013)
Združeni arabski emirati so sestavljeni iz sedmih emiratov: Abu Dhabi, Dubaj, Umm Al Quwain,
Fujairah, Ajman, Sharjah in Ras Al Khaimah. Prestolnica je Abu Dhabi, ki je tudi politično in
kulturno središče. Uradni jezik je arabščina, državna vera pa islam, kot pri večini arabskih držav.
Sodni sistem sestavljajo civilna in šeriatska sodišča. Slednja imajo pristojnost izključno za
odločanje o družinskih sporih, o razvezi, dedovanju, skrbništvu nad otroci ter glede zlorab otrok.
Zakonodajno vejo oblasti predstavlja enodomni državni svet, ki je sestavljen iz 49 članov, od teh
jih 20 imenujejo voditelji držav, 20 pa jih je izvoljenih za štiriletni mandat. Zadnje volitve so
potekale 24. septembra 2011. (United Arab Emirates, 2012)
4.8.1 Ustava Združenih arabskih emiratov
Začasna ustava Združenih arabskih emiratov je začela veljati 2. decembra 1971 in je bila
dokončno sprejeta maja 1996. Ustava vsebuje 151 členov, ki so razdeljeni v deset poglavij.
Sodnik Adi Bitar, avtor prve ustave, je s svojim delom postavil prvi začasen politični in pravni
okvir Združenim arabskim emiratom. Namen ustave je bil določiti politično in ustavno
organizacijo države ter pojasniti razlog za nastanek zveze emiratov. Osem let kasneje so
pripravili osnutek trajnejše ustave, posledica katerega je vzpostavitev enotnega vojaškega in
sodnega sistema. Sprva je Dubaj zelo nasprotoval združitvi vojaških sil in zavrnil udeležbo na
seji vrhovnega sveta Unije. (Constitution of U.A.E., 2013)
4.8.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v ustavi
Preambula se nahaja na začetku ustave in govori o želji vseh sedmih emiratov, da bi se med
seboj združili in na ta način s sodelovanjem spodbujali večjo stabilnost, boljše življenje in
78
pomembnejši mednarodni status emiratov. Z ustavo hočejo z zvezno, s suvereno in samostojno
državo sodelovati z ostalimi državami, še posebej z državami članicami Združenih narodov, da
bi z vzajemnim spoštovanjem zadovoljevali skupne interese in koristi. (Constitution of U.A.E.,
2013)
V 1. členu je navedeno, da so Združeni arabski emirati neodvisna, suverena in zvezna država.
Unija je sestavljena iz sedmih emiratov. Uradna vera v Združenih arabskih emiratih je islam,
šeriatsko pravo pa glavni pravni vir.
Glavni cilji ZAE so vzdrževanje svoje suverenosti in neodvisnosti, vzdrževanje varnosti in
stabilnosti, obramba zoper vsako nasilje zoper državo ali njene državljane, varstvo pravic in
obveznosti za državljane, doseganje sodelovanja med emirati za njihovo skupno korist in
blaginjo ter zagotavljanje boljšega življenja za vse državljane.
V ustavi so definirane naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine:
enakost, socialna pravičnost, varnost in zaščita in enake možnosti za vse državljane (14.
člen),
- enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije na podlagi rase, narodnosti,
socialnega statusa ali verskega prepričanja (25. člen),
- osebna svoboda in prepoved mučenja ter grdega ravnanja (26. člen),
- prepoved fizične ali moralne zlorabe obtožencev (28. člen),
- svoboda govora (29. člen),
- svoboda mnenja in izražanja (30. člen),
- svoboda komuniciranja preko pošte, telegrafa ali drugih komunikacijskih sredstev (31.
člen),
- svoboda verskega udejstvovanja (32. člen),
- svoboda zbiranja in združevanja (33. člen),
- svoboda izbire poklica in prepoved prisilnega dela (34. člen).
(Constitution of the United Arab Emirates, 2012)
-
ZAE so ena najbolj liberalnih držav na Bližnjem vzhodu. Kljub temu pa ta država ni podpisnica
številnih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah; ni podpisnica ICCPR, ICESCR, CAT
in CMW.
Sedemčlanski vrhovni svet izmed svojih članov izvoli predsednika in podpredsednika za mandat
petih let, ta predsednik pa nato imenuje predsednika vlade in njegov kabinet. Abu Dhabi in
Dubaj sta edina emirata, ki imata pravico veta. Politične stranke so v zvezi prepovedane.
Ustava ZAE zagotavlja številne človekove pravice in temeljne svoboščine, kot so enakost pred
zakonom, svoboda gibanja, domneva nedolžnosti v sodnih postopkih, nedotakljivost stanovanja,
svoboda govora, svoboda komuniciranja, svoboda združevanja in zbiranja ter svoboda
veroizpovedi.
4.8.3 Kršitve človekovih pravic
Ameriški State Department v svojem poročilu za ZAE za leto 2011 ugotavlja, da se organi v
državi tako na zvezni kot na lokalni ravni borijo za večje varstvo človekovih pravic na različne
načine. Odbor v ZAE, ki ga sestavljajo predstavniki večine ministrstev in vladnih ustanov v
sodelovanju s predstavniki civilne družbe in nevladnih organizacij, je izdal Poročilo o stanju
79
človekovih pravicah v Združenih arabskih emiratih. Le-tega so predložili Svetu ZN za človekove
pravice leta 2008. Poročilo kaže prizadevanja na področju spoštovanja človekovih pravic in
temeljnih svoboščin:

prizadevanje za urejanje odnosov med delodajalci in delavci, ki naj bi bilo v skladu z
mednarodnimi standardi,
 zagotavljanje več mehanizmov za varovanje človekovih pravic v skladu z mednarodnimi
dokumenti in zakonodajo,
 usklajevanje državnih pričakovanj v zvezi z oblikovanjem nacionalnih interesov in
prizadevanja za izobraževanje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah,
 prizadevanja za večjo vlogo žensk v družbi s sodelovanjem njihovega znanja in
sposobnosti.
(United Arab Emirates, 2009)
Državljani lahko svoje pomisleke glede njihovih voditeljev izrazijo neposredno, s pomočjo
tradicionalnih posvetovalnih mehanizmov, ki se imenujejo Majils. Gre za nekakšno obliko foruma.
Zvezni državni svet je posvetovalno telo, ki je sestavljeno iz 40 predstavnikov, dodeljenih
proporcionalno z vsakim emiratom na podlagi števila prebivalcev.
Tri glavna pereča vprašanja glede človekovih pravic so:
 Nezmožnost državljanov zveze, da spremenijo svojo vlado.
 Omejitev civilnih pravic državljanov (svobode govora, svobode tiska, svobode
združevanja in zbiranja).
 Pomanjkanje neodvisnosti sodstva. (Country Report on Human Rights Practices for
2011 – United Arab Emirates, 2013)
Za leto 2011 ni bilo poročil, da bi vlada zakrivila samovoljne ali nezakonite poboje in izginotja.
Ustava prepoveduje mučenje in drugo kruto, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.
Poročil o mučenju v ZAE ni bilo, obstajajo le policijska poročila o brutalnem ravnanju
zaporniškega paznika. Razmere v zaporih se med emirati močno razlikujejo. Zapornikom so bili
omogočeni obiski in dostop do pitne vode. Nevladne organizacije in Mednarodni odbor Rdečega
križa sta imela dostop do opazovanja razmer v zaporih v Dubaju in Abu Dhabiju.
Ustava prepoveduje samovoljne aretacije in pridržanja, kljub temu pa poročajo, da je vlada
pridržala osebe v uradnem priporu brez obtožnice ali predhodne sodne obravnave. Zakon
dovoljuje neomejena zadržanja na skrivnih lokacijah brez možnosti pritožbe.
Ministrstvo za notranje zadeve nadzira policijske urade v vseh sedmih emiratih. Vse policijske
sile so uradno oddelki ministrstva in v praksi delujejo s precejšnjo avtonomijo. Policijske sile so
odgovorne za notranjo varnost, zvezne oborožene sile pa za zunanjo varnost. Policija mora v 48
urah o aretaciji obvestiti javnega tožilca, ki mora nato v naslednjih 24 urah ugotoviti, ali
aretiranega obtoži, izpusti ali ga še naprej pridrži. V praksi se tožilec ne odloči vedno v 24 urah,
čeprav policija svoj 48 urni rok spoštuje. Tožena stranka ima pravico do odvetnika, ko policija
zaključi svojo preiskavo. Vlada lahko določi zagovornika po lastni presoji za revne stranke, ki so
obtožene za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen od treh do petnajstih let.
Zakon zahteva, da mora vlada obtoženemu zagotoviti odvetnika v primerih, ko mu grozi
dosmrtna ječa ali smrtna kazen.
Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, vendar so v praksi odločitve sodišč še vedno pod
političnim vplivom in nepotizmom. Obtoženci veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana.
80
Ustava zagotavlja pravico do javnega sojenja, razen v primerih nacionalne varnosti ali kjer
sodnik meni, da je ogrožena javna morala. Tožene stranke imajo pravico biti navzoče na svojem
sojenju in imajo pravico do zagovornika. Vsi sodni postopki potekajo v arabščini.
Ustava prepoveduje vstop v zasebno domovanje brez dovoljenja lastnika, razen če ima policija
nalog v skladu z zakonom. Ustava zagotavlja tudi svobodo dopisovanja, komunikacij preko
telegramov in drugih sredstev komuniciranja. Kljub temu poročajo, da je vlada cenzurirala nekaj
mednarodne pošte, spremljala odhodno pošto in elektronske oblike komunikacij brez sodnega
dovoljenja. Šeriatsko pravo prepoveduje muslimanskim ženskam, da bi poročile nemuslimane.
Ustava zagotavlja svobodo govora in tiska, vendar pa zakon prepoveduje kritiziranje vladarjev in
prepoveduje govor, ki bi lahko povzročal ali spodbujal socialne nemire.
Po arabski pomladi so zvezni organi strogo omejili javno kritiziranje vlade ali ministrov. Vlada
ima v svoji lasti več časopisov v državi, velik vpliv pa imajo tudi na medije v zasebni lasti, zlasti s
pomočjo državnih subvencij. Mediji, ki se nahajajo v posebnih prosto trgovinskih conah v Dubaju
in v Abu Dhabiju, in mediji v tujih jezikih, ki so namenjeni tujcem, niso v državni lasti.
Šeriatska sodišča so imela možnost uvedbe bičanja kot kazenske sankcije za prešuštvo,
prostitucijo, izvenzakonsko nosečnost, obrekovanje ter za zlorabo alkohola in drog.
Zakon dovoljuje cenzuro tujih in domačih publikacij z namenom, da prepreči kritiko vlade in
vladajočih predsednikov. Novinarji zaradi strahu pred maščevanjem vlade izvajajo samocenzuro
svojih prispevkov, v strahu pred izgonom iz države, ker so tuji državljani.
Zakon zahteva, da mora vlada izdati dovoljenje za organiziranje javnih shodov. Državni organi
so velikokrat aretirali udeležence nedovoljenih shodov ali protestov. Čeprav ni uvedenega
enotnega standarda, koliko ljudi pomeni shod oz. zbiranje, pa se pojavljajo primeri, ko so oblasti
že skupine štirih ljudi ali več, prosili, naj se razkropijo, saj v drugem primeru to pomeni
nezakonito zbiranje. Vlada večinoma dovoli samo tiste politične shode, ki so v skladu s politiko
vlade.
Politične stranke, politične organizacije in sindikati so v ZAE nezakoniti. Vsa združenja in
nevladne organizacije se morajo registrirati pri ministrstvu za socialne zadeve, veliko jih je tudi
prejemnikov državnih subvencij. Registracijska pravila zahtevajo, da morajo biti vsi člani, ki
imajo pravico glasovati, državljani emiratov. Ta določba onemogoča več kot 89 % populacije, da
sodelujejo v takih organizacijah. Pri ministrstvu se je registriralo približno 140 nevladnih
organizacij različnih interesov  kulturnih, verskih, socialnih ali športnih. Registracijska pravila
zahtevajo tudi, da morajo društva pridobiti soglasje vlade pred objavo vsakršnega materiala.
Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, izven države ter ponovno vrnitev v domovino.
Te pravice vlada spoštuje tudi v praksi, ni pa uvedla zakonskih omejitev za potovanje v tujino.
Vlada je v letu 2011 sodelovala z UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami, kljub temu
pa beguncem ni podeljevala statusa begunca ali jim nudila azila. Pomanjkanje potnih listov ali
drugih osebnih dokumentov je omejilo gibanje oseb brez državljanstva  tako v državi kot v
tujino.
Moškim državljanom, ki so vključeni v sodne spore na sodiščih, ni dovoljeno potovati izven ZAE.
Zakon določa, da lahko mož prepreči svoji ženi, mladoletnim otrokom ali odraslim neporočenim
hčerkam, da zapustijo državo, tako, da jim zaseže potne liste.
Vlada lahko prekliče potne liste naturaliziranim državljanom in njihov državljanski status zaradi
kaznivega dejanja ali provokativnih političnih ukrepov.
81
Ustava zagotavlja enakopravnost državljanov ne glede na raso, socialni status, zakon obenem
prepoveduje diskriminacijo na podlagi invalidnosti, vendar pravna in kulturna diskriminacija še
vedno obstajata in sta nekaznovani. Ustava ne prepoveduje diskriminacije na podlagi spola ali
jezika, niti ne predvideva enakosti državljanov in nedržavljanov.
Posilstvo je po zakonu kaznivo dejanje, ki se ga kaznuje v skladu s kazenskim zakonikom s
smrtno kaznijo. Kazenski zakonik ne inkriminira posilstva s strani zakonca. Kazenski zakonik
omogoča moškim uporabo fizičnih sredstev, tudi nasilje po lastni presoji zoper žensko ali
mladoletne družinske člane. Primeri domačih zlorab se štejejo na način: če nekdo umre, se
storilca kaznuje z desetimi leti zaporne kazni, sedem let dobi storilec za trajno invalidnost žrtve,
eno leto zaporne kazni pa dobi storilec, katerega žrtev utrpi začasne poškodbe.
Na splošno vlada izvaja zakone zelo neučinkovito. Domače zlorabe nad ženskami, tudi
zakonsko posilstvo, ostajajo problem ZAE. Veliko je tudi poročil o primerih delodajalcev, ki
izvršujejo posilstva in spolne napade tujih delavcev, takšni primeri pa le redkokdaj pridejo pred
sodišča. Poleg tega je na šeriatskih sodiščih potrebno izjemno visoko dokazno breme za
posilstvo. Veliko žensk, žrtev posilstva in spolnih zlorab, se sooča z možnostjo pregona,
namesto, da bi bile deležne pomoči s strani državnih organov. Vendar pa ženske velikokrat
nerade vložijo uradno obtožbo o zlorabi zaradi gospodarskih, kulturnih in družbenih razlogov.
Ženske se soočajo s pravno in z ekonomsko diskriminacijo. V statusnem in družinskem pravu
se velikokrat uporablja razlaga vlade o šeriatskem pravu. Zakon je prepovedal poroke
muslimanskih žensk z nemuslimanskimi moškimi. Za razliko od moških pa ženske, ki so
poročene z nedržavljani, državljanstva ne prenesejo avtomatsko na svoje otroke.
Zakon določa, da ima lahko mož do štiri žene. Ženske, na podlagi vladnega razlaganja
šeriatskega prava, večinoma podedujejo manj kot moški. Da se ženska loči s finančno
poravnavo, mora dokazati, da ji je mož prizadejal fizično ali moralno škodo, jo zapustil za
najmanj tri mesece ali ni vzdrževal nje ali njenih otrok. Druga možnost je, da se ženske ločijo s
plačilom odškodnine ali predajo svojo doto možem. Šeriatsko pravo se ne uporablja v primerih
skrbništva nad otroki.
Noben zakon ne prepoveduje ženskam, da bi delale ali bile lastnice podjetij, moški pa nima
pravice prepovedati ženi, da bi delala, če je bila zaposlena v času njune zakonske zveze, čeprav
določena poročila kažejo, da se je tudi to dogajalo. Ženske, ki so bile zaposlene v zasebnem
sektorju, praviloma niso prejemale enakih plač in so bile soočene z diskriminacijo. Medtem ko so
tuji moški, ki so delali v državi, pridobili dovoljenja za bivanje njihovih družin za tri leta, so tuje
ženske taka dovoljenja dobila le za obnovljivo obdobje enega leta.
Približno 89 % prebivalcev te države je tujcev, ki so prišli v zvezo delat predvsem iz indijske
podceline. Družbena diskriminacija proti tujcem se je razširila na večino področij vsakdanjega
življenja, vključno z zaposlovanjem, izobraževanjem in zdravstvenim varstvom.
Zakon ne dovoljuje delavcem, da ustanavljajo ali se vključujejo v sindikate. Zakonodaja ne
prepoveduje stavke v zasebnem sektorju, vendar omogoča, da delodajalec začasno suspendira
zaposlenega, ki stavka. Delovni zakonik prepoveduje stavko v javnem sektorju, varnostnikom in
delavcem migrantom. Delavci nimajo pravice do kolektivnih pogajanj. V zasebnem sektorju je
potrebno individualne pogodbe o zaposlitvi odobriti in registrirati pri ministrstvu za delo. Delovni
zakonik ne velja za javne uslužbence ali kmetijske delavce.
82
Na zahtevo delodajalca lahko vlada odpove delovno dovoljenje ali izžene tujega delavca za
obdobje do enega leta zaradi neopravičenega izostanka več kot sedem dni ali za sodelovanje v
stavki.
V državi ne obstaja noben sindikat. Vlada je odobrila nekaj strokovnih združenj z večino
delavcev iz emiratov, vendar imajo tudi ti omejeno sposobnost delovanja oz. naslavljanja peticij
na vlado. Te organizacije so morale dobiti državno odobritev mednarodnih navezav in odobritev
za mednarodna potovanja. Tuji delavci lahko pripadajo takim strokovnim združenjem, vendar
nimajo glasovalne pravice in ne morejo biti vodilni člani.
Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela, vendar vlada ne izvršuje
zakonodaje učinkovito, zato prihaja tudi v praksi do prisilnega dela. Tega so deležni predvsem
delavci iz južne in vzhodne Azije, ki delajo v gradbeništvu. Delavci migranti so velikokrat
predmet prisilnega dela. Delodajalci delavcem velikokrat odvzamejo potne liste in jim tako
omejujejo svobodo gibanja. Nekaj delavcev je leta 2011 proti takim dejanjem vložilo pritožbo.
Migranti so velikokrat deležni neizplačila plač, groženj, fizičnih ali spolnih zlorab. Nekateri tuji
delavci so ob prihodu v državo podpisali pogodbe, ki so vsebovale nižje plače ali vključevale
drugačen način dela, kot je bilo dogovorjeno v njihovi domači državi.
(Country Report on Human Rights Practices for 2011 – United Arab Emirates, 2013)
Organizacija Human Rights Watch v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da se je stanje
človekovih pravic v ZAE poslabšalo. Oblasti so zatirale mirne demonstracije zaradi aretacij
aktivistov, razpuščale so izvoljene odbore v državi in onemogočale proteste. Kljub napredku pri
reševanju kršitev delavskih pravic v razvojnih conah, kršitve še vedno ostajajo zaskrbljujoč
problem.
Zagovorniki človekovih pravic in vladni kritiki se soočajo z nadlegovanjem, aretacijami in s
kazenskimi pregoni. Kazenski zakonik ZAE inkriminira govor, ki je kritičen do vlade. V aprilu
2011 so varnostne sile aretirale Ahmeda Mansoorja, člana komiteja Human Rights Watch's
Middle East and North Africa. Za najmanj sedem dni so ga pridržali v osami in mu zavrnili dostop
do odvetnika in družine. Njegova aretacija je bila povod za zbiranje podpisov za peticijo, s katero
se zahteva ustavne in parlamentarne reforme. Zakon o društvih strogo nadzira nevladne
organizacije, ki delujejo v ZAE.
Tujci v ZAE predstavljajo več kot 88 % vsega prebivalstva, mnogi od njih so revni delavci.
Zakonodaja dovoljuje delodajalcem, da imajo ti veliko moč nad življenjem teh delavcev. Ti
nimajo pravico do organiziranja sindikatov in kolektivnih pogajanj. Če organizirajo stavko, so
lahko kaznovani. Zakonodaja glede zaščite pri zaposlovanju se ne nanaša na domače delavce,
ki delajo v zasebnih gospodinjstvih. Čeprav zakon določa minimalno plačo, Ministrstvo za delo
teh določb še ni začelo izvajati. Protesti v letu 2011 so bili povezani z odlogom izplačila plač, z
neplačevanjem nadur ali z zahtevami po višjih izplačilih. V januarju so hoteli zajeziti
izkoriščevalsko posredništvo pri najemanju tujih delavcev, ki so deležni lažnih pogodb in
plačevanja provizij tem agentom. Nova zakonodaja izrecno prepoveduje, da bi zaposlitveni
agentje zaračunavali provizije svojim delavcem. Če se ugotovi, da je delavec plačal pristojbino
komurkoli, ki je povezan z agencijo v ZAE, mu Ministrstvo za delo to plačilo povrne. Mnoge
ženske so kot domače delavke prikrajšane pri hrani, neizplačilu plač za svoje delo, delati morajo
nadure in so podvržene spolni in fizični zlorabi. Standardna pogodba za domače delavce, ki je
bila sprejeta aprila 2007 je pozivala k primernemu odmoru, vendar ne določa maksimalnih
delovnih ur ali dolžine dnevnega počitka. V juniju so s sindikati in z organizacijami delodajalcem
glasovali za sprejetje pogodbe Mednarodne organizacije dela, ki določa ključne zaščitne
mehanizme za domače delavce.
83
V zadevah družinskega in osebnega prava se za muslimane uporablja razlaga islamskega prava,
brez možnosti, da bi potekalo sojenje na podlagi civilnega zakonika. Zakonodaja na splošno
diskriminira ženske in daje moškim privilegiran status v zadevah razveze zakonske zveze,
dedovanja in skrbništva nad otroki. Ženske lahko zahtevajo razvezo zakonske zveze brez svoje
krivde, a s tem izgubijo svoje finančne pravice. Ženske lahko podedujejo samo eno tretjino
sredstev, medtem ko moški podedujejo ostali dve tretjini. Zakon dovoljuje moškim, da imajo
lahko kar štiri poligamne zakonske zveze in prepoveduje muslimanskim ženskam, da bi se
poročile z nemuslimani. Državljanke ZAE, ki so poročene s tujcem, ne prenesejo avtomatsko
državljanstva na svoje otroke, moški, ki se poročijo s tujko, pa avtomatsko prenesejo
državljanstvo na svoje otroke. Kljub obstoju zavetišč in telefonskih številk, na katere se lahko
obrnejo ženske v stiski, ostaja domače nasilje zelo razširjen problem. Kazenski zakonik daje
moškim pravico da disciplinirajo svojo ženo in otroke, tudi z uporabo fizičnega nasilja. Vrhovno
sodišče je potrdilo, da je moževa pravica, da lahko kaznuje svojo ženo ali otroke. (Human Rights
Watch Report 2012, str. 639643)
Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 ugotavlja, da je bilo pet moških samovoljno
pridržanih in obsojenih na zaporne kazni zaradi kritiziranja vlade in pozivanja k reformam. Ti so
bili kasneje oproščeni na podlagi predsednikove pomilostitve.
Tuji delavci, zlasti ženske, ki opravljajo gospodinjska opravila, so bili neustrezno zaščiteni pred
izkoriščanjem in zlorabami s strani njihovih delodajalcev. Vlada je zavrnila sodelovanje z organi
Združenih narodov. Vlada je odpravila morebitne proteste z obljubo o zagotovitvi dostojnih
življenjskih pogojev in napovedjo, da bo povečala pokojnine za nekdanje pripadnike oboroženih
sil.
Ženske se soočajo z diskriminacijo v zakonodaji in praksi. Vlada ni pokazala nič napredka pri
izvajanju CEDAW. Priseljeni delavci, ki so izgubili delovna mesta v gradbeništvu, so ostali v ZAE,
ker jim njihov delodajalec ni plačal dela ali ker ima njihove potne liste. Mnogi od njih živijo v
skrajnih razmerah.
V decembru 2011 so se pojavile kritike delovnega prava ZAE, ki ne dovoljuje sindikatom, da bi
obstajali ali svobodno delovali. Zavrnjena jim je pravica do kolektivnih pogajanj in pravica do
stavke, tako da ima Minister za delo pooblastilo, da enostransko konča stavko in prisili ljudi, da
gredo nazaj na delo.
V ZAE je bila izvršena ena smrtna kazen moškemu zaradi posilstva in umora otroka, za kar je bil
obsojen na ustrelitev v Dubaju. (Amnesty International Report 2012, str. 351352)
8. aprila 2013 je sodišče 1. stopnje v Abu Dhabiju obsodilo zagovornika človekovih pravic
Abdullaha Al-Hadidija na desetmesečno zaporno kazen. To je bila prva obsodba v zvezi s
kibernetskim kriminalom, ki je temeljila na domnevni objavi neresničnih podatkov glede
obravnave na vrhovnem sodišču v primeru aktivistov za človekove pravice, znanih kot UAE94.
Dostop do sodne dvorane in zaslišanj skupine UAE94 je bil omejen ter zavrnjen številnim
mednarodnim opazovalcem. Abdullah je kljub temu imel dostop do sojenja in je med njegovim
trajanjem na svojem Twitter računu komentiral dogajanje v sodni dvorani. Konec aprila 2013 so
ga varnostne sile aretirale na njegovem domu brez sodnega naloga in odpeljale na policijsko
postajo. Istega dne je bil premeščen v Abu Dhabi, menda zato, ker se je uradnik sodišča pritožil
zoper njega, da je uporabil silo proti policijskemu osebju. Nato so sledila zaslišanja Abdullaha
glede njegovih objav na Twitterju v zvezi s primerom UAE94. Obtožnica je temeljila na podlagi
265. člena Kazenskega zakonika, ki je v skladu z nedavno sprejetim Zakonom o kibernetskem
kriminalu glede objav podrobnosti o javnih sojenjih. Varščina je bila v tem primeru zavrnjena.
84
Gulf center za človekove pravice (GCHR) je izrazil zaskrbljenost glede priprtja in izrečene
zaporne kazni za Abdullaha, saj naj bi vse to bil le napad na pravico do svobodnega izražanja v
ZAE. 22. maja 2013 je pritožbeno sodišče v Abdu Dhabiju potrdilo kazensko sankcijo. (UAE:
Update – Sentencing of Mr Abdullah Al-Hadidi upheld by appeals court, 2013)
Očeta, ki je v ZAE mučil in ubil osemletno hčerko, so obsodili na smrtno kazen, nato pa je
pritožbeno sodišče sankcijo omililo le na dosmrtni zapor. Vse dosojene smrtne kazni, ki jih izreče
kazensko sodišče, morata pregledati pritožbeno in kasacijsko sodišče, preden dobi sankcija
končno potrditev. V ZAE je še vedno v uporabi smrtna kazen za najhujše zločine. (Torture dad
has UAE death sentence reduced to life in prison, 2013)
4.9 JEMEN
Jemen je islamska predsedniška republika, ki je kot taka bila razglašena 22. maja 1990. Glavno
mesto Jemna je Sana, medtem ko je Aden ekonomsko središče države. Ali Abdullah Saleh je
vodil Severni Jemen od leta 1978 do njegove združitve z Južnim Jemnom leta 1990 ter kasneje
z Jemnom do leta 2011. Pravni sistem ima elemente islamskega, angleškega splošnega in
običajnega prava. Zakonodajno vejo oblasti tvorita dva domova, ki sestavljata svet. To je svet, ki
ga sestavlja 111 članov, ki jih imenuje predsednik in predstavniški dom, ki ga sestavlja 301
članov, ki pa so izvoljeni na splošnih volitvah za en šestleten mandat. Predsednika republike
izvolijo na splošnih volitvah za desetletni mandat, ki ga lahko podaljša s ponovno izvolitvijo.
Jemen je članica številnih mednarodnih organizacij, kot so FAO, ILO, Interpol, UNESCO, WHO,
WMO … (Yemen, 2013)
4.9.1 Ustava Jemna
Prva jemenska ustava je bila potrjena na referendumu 22. maja 1991. V njej je bilo določeno, da
je Jemen samostojna in suverena republika, kjer je veljavno šeriatsko pravo kot podlaga za vso
zakonodajo.
Naslednje ustavne spremembe so sledile po državljanski vojni leta 1994. Spremembe je sprejel
parlament 29. septembra istega leta. (Yemen Index, 2012)
Februarja 2001 je bilo več ustavnih sprememb glede povečanja obsega pooblastil za svet in
podaljšanje trajanja predsedniškega mandata na sedem let. (Country profile: Yemen, 2008)
V Jemnu je med leti 2011 in 2012 potekala revolucija, posledica tega pa je, da predsednik Abd
Al-Rabbuh Mansur Hadi pričakuje, da se bo pripravila nova ustava v obdobju med leti 2012 in
2014. (New President of Yemen Abd Rabbuh Mansur Al-Hadi, 2012)
4.9.2. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so določene v ustavi
Analiza se nanaša na ustavo Jemna iz leta 2001, po sprejetih ustavnih spremembah.
Ustava nima preambule. Sestavlja jo pet vsebinskih delov, ki so razdeljeni na več poglavij.
Človekove pravice in svoboščine, ki so določene v jemenski ustavi:
- svoboda znanstvenega raziskovanja (27. člen),
85
-
pravica do dela (29. člen),
enakost državljanov v pravicah in dolžnostih (41. člen),
svoboda mišljenja in izražanja in svoboda govora (42. člen),
domneva nedolžnosti (47. člen),
pravica do osebne svobode in prepoved mučenja (48. člen),
svoboda zasebnih pošiljk, telefonskih komunikacij in drugih oblik komuniciranja (53. člen),
pravica do prostega gibanja po državi (57. člen).
(Constitution of Yemen, 2001)
4.9.3 Kršitve človekovih pravic
State Department v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da so najpomembnejši problemi glede
človekovih pravic v Jemnu nasilne reakcije vojaških in varnostnih sil na prizadevanja državljanov
za uveljavljanje osnovnih človekovih pravic. Ostale težave so še mučenja, nečloveška in kruta
ravnanja ali kaznovanja, pomanjkanje neodvisnosti sodstva, omejitve svobode govora, tiska in
zbiranja, grožnje in nasilja ter velika razširjenost korupcije.
Poročila kažejo na to, da so vladni uslužbenci storili veliko nezakonitih pobojev. Vladne sile so
se v letu 2011 velikokrat odzvale na udeležence demonstracij s prekomerno silo. Ta je bila
uporabljena tudi v notranjih oboroženih spopadih v Sani in Zinjbarju.
Ustava prepoveduje mučenje, vendar obstajajo poročila, da so vladni uradniki druge mučili. V
Jemenskem pravu ni celovite opredelitve mučenja. Nevladne organizacije za človekove pravice
in nekdanji zaporniki so poročali, da zaposleni v zaporih slabo ravnajo z zaporniki in jih mučijo.
Amnesty International je poročal o slabem ravnanju s strani policistov v zaporih in prvih tednih
pripora. Nedovoljene metode so bile pretepanje s palicami in puškami ter brcanje. Razmere v
zaporih so še vedno skromne in niso v skladu z mednarodnimi standardi. Vlada je v zaporih
dovolila obiske neodvisnim opazovalcem človekovih pravic, čeprav so bila ta dovoljenja
velikokrat odvisna od odločitev lokalnih nadzornikov. Podeželski zapori so prenatrpani, imajo
slabe higienske pogoje, neustrezno prehrano in nezadostno zdravstveno oskrbo. Zakon
prepoveduje samovoljno aretacijo in pridržanje, ampak vlada te določbe v praksi ne spoštuje.
Zakon določa, da je posameznik lahko aretiran, če ga dobijo pri kaznivem dejanju ali če mu je
vročen poziv. Priporniki morajo biti v 24 urah obtoženi ali izpuščeni na prostost. Sodnik ali
državni tožilec mora obvestiti obtoženega o podlagi za aretacijo in se odločiti, ali je potrebno
pridržanje. Pripornikov se ne sme imeti zaprtih več kot sedem dni brez sodnega naloga, a se ta
določba v praksi ne spoštuje. Zakon prepoveduje pridržanja na skrivnih lokacijah in dovoljuje
zaporniku, da obvesti svojo družino o aretaciji. Z zakonom je določen zagovornik tudi revnim
zapornikom, a se tega v praksi ne spoštuje in izvaja.
Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, kljub temu pa v praksi ni tako, saj korupcija resno ovira
poslovanje. Številni sodniki so slabo usposobljeni, na njihovo delo pa vplivajo tudi socialne vezi
in občasna podkupovanja. Za toženo stranko velja domneva nedolžnosti, dokler njena krivda ni
dokazana. Tožene stranke imajo pravico, da so prisotne na sojenju, da se posvetujejo z
odvetnikom, da lahko zaslišujejo priče in da dostopajo do dokazov, ki jih bremenijo. Zakon
predvideva, da mora vlada zagotoviti odvetnika revnim obtožencem v primerih hudih kaznivih
dejanj, vendar se v praksi to ne uporablja. Vsi obtoženci imajo pravico do pritožbe.
Zakon prepoveduje posege v zasebnost posameznika. Kljub temu varnostne sile velikokrat
samovoljno preiščejo domove, spremljajo telefonske klice ter preverjajo osebno in elektronsko
pošto. Zakon prepoveduje aretacije med sončnim zahodom in vzhodom, vendar so osumljence
86
kaznivih dejanj odpeljali iz njihovih domov tudi sredi noči. Noben državljan ne sme poročiti tujca
brez dovoljenja Ministrstva za notranje zadeve, v skladu z uredbo, ki je pogosto prisilna. Uredba
je odgovor na pojavljanje spolnega turizma, v katerem se je veliko tujcev poročilo z ženskami
samo začasno, kot je to mogoče po islamskem pravu, nato pa odšlo v svojo državo in pustilo
jemensko nevesto brez sredstev za preživljanje. Zakon in politika izrecno prepovedujeta, da bi
mladoletne osebe sodelovale v oboroženih vojnih spopadih, a do tega vseeno prihaja.
Ustava zagotavlja svobodo govora in tiska v mejah zakona, vendar pa vlada te pravice v praksi
ne spoštuje. Večkrat je poskušala ovirati kritike, npr. z nadzorom nad petkovo pridigo v mošeji.
Vlada omejuje svobodo tiska z zaplembo izvodov časopisov, nadlegovanjem novinarjev in s
prepovedjo delovanja medijev. Novinarji so velikokrat deležni aretacij in zapornih kazni, fizičnega
napadanja, ustrahovanja in izgonov zaradi svojega poročanja. Aktivisti za človekove pravice in
novinarji so poročali, da so noč in dan prejemali telefonske grožnje s strani vladnih uslužbencev,
ki zavirajo njihovo neodvisno delovanje. Vlada izbira vsebino novic v oddajah in le redko dovoli
oddaje, ki so kritične do vlade. Novinarji in založniki sami cenzurirajo politično in socialno
občutljive teme v prizadevanju, da bi se izognili nadlegovanju in drugim težavam z vlado.
Ministrstvo za informiranje je vplivalo na medije z nadzorom tiskarskih strojev, subvencijami za
časopise ter z mediji v lasti vlade. Vlada kaznuje tiste, ki so objavljali vsebine v nasprotju z
navodili vlade, in redno zaplenjuje časopise in revije, večinoma kar na mejnih prehodih.
Vlada omejuje uporabo interneta na ta način, da občasno blokira dostop do nekaterih političnih
in verskih strani. Včasih nadzoruje tudi elektronsko pošto in klepetalnice, zlasti tiste, ki so
povezane z načrtovanjem protestov. Kljub temu, da je dostop do interneta včasih omejen zaradi
pomanjkanja električne energije, družabne spletne strani uspešno oglašujejo pohode. Med letom
je vlada za več časa onemogočila nekaj neodvisnih internetnih strani in strani, ki jih obvladuje
opozicija.
Zakon zagotavlja svobodo združevanja, vendar je za demonstracije potrebno pridobiti dovoljenje.
Vlada je prepovedala in prekinila proteste v letu 2011, v nekaterih primerih se je zatekla tudi k
pretirani sili pri preprečevanju le-teh. V začetku leta 2011 je vlada izvedla obsežno število
aretacij pred in po demonstracijah na južnem predelu države. Vlada je trdila, da je to posledica
nasilnih dejanj nekaterih protestnikov.
Zakon zagotavlja svobodo združevanja. Vlada to v praksi spoštuje, vseeno pa je vladajoča
stranka ohranila nadzor nad poklicnimi združenji v obliki subvencij in z vplivanjem na notranje
volitve. Nevladne organizacije in združenja delujejo nemoteno, vendar z nekaterimi vladnimi
omejitvami.
Zakon zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, svobodna potovanja v tujino in izseljevanje ter
vrnitev v domovino. Vlada te pravice v praksi spoštuje z določenimi omejitvami. Sodelujejo z
UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami pri zagotavljanju zaščite in pomoči beguncem,
prosilcem za azil ter osebam brez državljanstva. Vlada včasih omeji potovanja po državi z
zavrnitvijo dovoljenja za potovanje v konfliktna območja, ki jih vojska in varnostne sile nadzirajo
v obliki kontrolnih točk. Ženske so predmet družbene diskriminacije na področju svobode gibanja.
Imeti morajo dovoljenje moža ali moškega sorodnika, preden lahko zaprosijo za izdajo potnega
lista ali za izstop iz države. Mož ali moški sorodnik lahko ovira žensko pri izstopu iz države, še
posebej, ko ženska potuje z otroki.
Zakon določa, da imajo državljani pravico do mirne zamenjave oblasti z rednimi volitvami, ki
morajo biti splošne, vendar je bilo uveljavljanje te pravice v praksi omejeno.
87
Nevladne organizacije poročajo, da je register volivcev v Jemnu pomanjkljiv zaradi slabo
usposobljenega administrativnega osebja ter evidentiranja velikega števila mladoletnih in mrtvih
volivcev.
Zakon določa, da morajo biti politične stranke nacionalne organizacije, ki ne morejo omejevati
njihovega članstva s pripadnostjo določeni regiji, plemenu, sekti, razredu ali poklicu. Večinoma
so politične stranke delovale brez omejitev ali zunanjega vmešavanja. Ustava prepoveduje
ustanavljanje strank, ki bi bile v nasprotju z islamom ali ki bi kršile mednarodne obveznosti.
Domače in mednarodne skupine za človekove pravice se soočajo z različnimi omejitvami s
strani države. Vladni uradniki so pogosto zavračali sodelovanje in se niso odzivali na njihova
mnenja in zahteve po dajanju informacij.
Zakon zagotavlja enake pravice in možnosti za vse državljane, vendar vlada to zakonodajo
izvaja nedosledno. Diskriminacija na podlagi rase, spola in invalidnosti ostaja resen problem.
Zakon inkriminira dejanje posilstva, čeprav zakonsko posilstvo ni kaznovano, ker ženska ne sme
zavrniti spolnih odnosov s svojim možem. Vlada pa te zakonodaje ne izvaja učinkovito. Za
posilstvo je zagrožena zaporna kazen do 15 let. Večina žrtev posilstva ne prijavi kaznivega
dejanja zaradi strahu pred sramotenjem družine in strahom pred nasilnimi povračilnimi ukrepi.
Ženske niso deležne enakega pravnega statusa kot moški na področju družinskega, civilnega in
dednega prava. Z diskriminacijo se soočajo pri zaposlovanju, kreditiranju, plačilih in pri
izobraževanju. Na diskriminacijo močno vpliva tudi 65 % nepismenost žensk. Sodišča podelijo
skrbništvo nad otroki razvezanemu možu ali družini pokojnega moža, ko ti dosežejo določeno
starost. V skladu s šeriatsko zakonodajo o nasledstvu, ki predpostavlja, da ženske dobijo
podporo od svojih mož, dobi hčerka polovico vrednosti dediščine, kot jo prejmejo njeni bratje.
Mož se lahko loči od žene brez utemeljevanja tega ukrepa na sodišču. V okviru plemenskega
običajnega prava ima ženska pravico do razveze zakonske zveze brez utemeljitve. Musliman se
lahko poroči z nemuslimansko žensko. Ženska lahko samo prenese državljanstvo na njenega
tujega moža, ko njen mož prebiva v državi že 15 let. Tuja žena državljana mora ostati v državi
dve leti, da pridobi dovoljenje za stalno prebivališče. Vsak državljan, ki želi poročiti tujca, mora
pridobiti dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve. Ženska, ki želi poročiti tujca, mora predložiti
dokazilo o odobritvi staršev. Zakon določa, da so ženske enakovredne moškim v pravicah iz
delovnega razmerja, ampak aktivisti in nevladne organizacije poročajo, da je diskriminacija
žensk običajna tako v javnem kot zasebnem sektorju. Stopnja brezposelnosti žensk je skoraj
štirikrat večja od moških.
Delovni kodeks zagotavlja pravico do organiziranja in kolektivnega pogajanja brez vmešavanja
vlade. Te določbe pa ne zajemajo večino delovne sile, npr. javnih uslužbencev, gospodinjskih
pomočnic in tujih delavcev. Zaposleni se lahko pritoži na Ministrstvu za socialne razmere in delo
glede sporov v povezavi z diskriminacijo ali svojo zadevo predloži arbitražnemu odboru, ki je
sestavljen iz predstavnika delodajalcev in predstavnika Splošne zveze jemenskih delavskih
sindikatov. Večinoma zaposleni raje rešijo svoje spore preko teh odborov, ker so sodni postopki
dolgi in dragi.
Zakon prepoveduje vse oblike prisilnega ali obveznega dela tudi za otroke, te določbe pa v
praksi niso bile dosledno spoštovane. V nekaterih primerih so bili otroci prisiljeni v kmetijska dela
in služabništvo, ženske pa v prostitucijo. Vse delo otrok, ki so mlajši od 14 let, je nezakonito v
skladu z Zakonom o otrokovih pravicah. V skladu z njim lahko otrok star med 14 in 18 leti sklene
pogodbo, kjer je zapisano, da lahko dela največ 6 ur na dan z eno uro odmora.
(Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Yemen, 2013)
88
Organizacija Human Rights Watch je v svojem poročilu za leto 2011 ugotovila, da so se kršitve
človekovih pravic razširile. Državne varnostne sile, ki velikokrat sodelujejo z oboroženimi
civilnimi napadalci, so se odzvale na proti vladne proteste s prekomerno in smrtonosno silo,
kateri je posledično sledilo več tisoč žrtev. Varnostne sile in islamske milice so večkrat kršile
vojne zakone med temi spopadi. V januarju 2011, po zgledu ljudskih vstaj v Tuniziji in ostalih
državah, je več tisoč Jemencev v večjih mestih zahtevalo odstop predsednika Saleha. Med
državljani je bilo nezadovoljstvo glede vedno večje brezposelnosti in vladne korupcije.
Septembrsko poročilo Visokega komisariata Združenih narodov za človekove pravice je
ugotovilo, da je bilo prebivalstvo prizadeto z omejevanjem dostopa do električne energije, goriva
in vode. Oblast ni preganjala nobenega pripadnika varnostnih sil zaradi teh resnih kršitev
človekovih pravic.
Vladne sile in oborožene skupine so napadale, nadlegovale in grozile jemenskim novinarjem in
aktivistom za človekove pravice. Dva novinarja sta bila ubita med protesti v Sani. Oblasti so
izgnale več tujih novinarjev in zasegle več neodvisnih tiskanih medijev, ki so vsebovali poročila o
napadu varnostnih sil na Salehove nasprotnike. Kazenski postopki zoper novinarje so potekali
na specializiranih kazenskih sodiščih, kar ne ustreza mednarodnim standardom. Oboroženi
napadalci so večkrat napadli Observatorij za človekove pravice in zabodli tamkajšnjega stražarja.
V oboroženih spopadih je bilo razseljenih več kot 100.000 ljudi. Približno 300.000 jih je bilo
razseljenih že prej, tekom spopadov na severu med vladnimi silami in uporniki. Organizacije, ki
bi rade pomagale tem razseljenim osebam, do njih niso mogle dostopati zaradi negotovega
položaja, neustreznega financiranja in prepovedi vlade.
Varnostne sile so napadale aktiviste južnega gibanja, ki so si prizadevale za večjo neodvisnost
in samostojnost južnega Jemna, ki je ločena država od leta 1990. V februarju je bilo zadržanih
na desetine članov tega društva in prisilno so izginili za več kot teden dni.
Ženske v Jemnu so deležne nižjega socialnega statusa in so izključene iz javnega življenja.
Poroke otrok in prisilne poroke so še kar naprej ponavljajo, mlade deklice so tudi žrtve nasilja v
družini. V avgustu je bila poškodovana dvanajstletna nevesta, ki jo je omamil in posilil njen
petdesetletni mož. Zaradi takšnih primerov je oblast sestavila zakon, ki je določil, da je starost
17 let najnižja starostna meja za poroko. Jemen se sooča z visoko stopnjo umrljivosti mater,
umre kar 370 mater na 100.000 otrok.
Saudska Arabija, Katar in druge zalivske države so zagotovile znatno pomoč jemenski vladi,
plemenskim voditeljem in verskim institucijam. Tudi ZDA in EU so zagotovile Jemnu
humanitarno in razvojno pomoč. (Human Rigths Watch Report 2012, str. 644651)
Amnesty International v svojem poročilu za leto 2011 poroča, da so varnostne sile in privrženci
predsednika Saleha ubili več kot 200 ljudi v protestih. Demonstratorji so zaradi revščine,
brezposelnosti in korupcije zahtevali reforme in odhod predsednika s svojega položaja.
Varnostne sile so izvedle številne samovoljne aretacije in pridržanja, prisilna izginotja, mučenja
in druga nečloveška kaznovanja. Veliko žensk je odigralo ključno vlogo pri protestih, veliko jih je
bilo aretiranih, pretepenih in nadlegovanih.
V januarju 2011 je vlada predlagala spremembe ustave, po katerih bi bil predsednik Saleh, ki je
na svojem položaju od leta 1978, znova izvoljen. Predlog je sprožil številne proteste. Njihov
rezultat je bila odločitev Saleha, da bo odstopil, ko bo njegov sedanji mandat končan. V marcu je
predsednik zavrnil kabinet in napovedal prehodno vlado ter uvedel 30-dnevno izredno stanje, ki
89
ga je parlament odobril 23. marca. Svet za zalivsko sodelovanje je posredoval pri dogovarjanju
predsednika Saleha z njegovimi nasprotniki.
Visoki komisar ZN za človekove pravice je opozoril na hude kršitve človekovih pravic in pozval
oblasti k mednarodni preiskavi odgovornosti. Oktobra je Varnostni svet ZN obsodil nadaljevanje
nasilja v Jemnu in pozval predsednika, da preda oblast v skladu z dogovorom Sveta za zalivsko
sodelovanje. Novembra je Saleh podpisal ta sporazum. V zameno za to dejanje je Saleh
pridobili imuniteto za storjena kazniva dejanja v času njegovega vladanja.
Na stotine ljudi je bilo aretiranih in samovoljno pridržanih v povezavi s protesti. V juniju je
delegacija ZN pridobila dostop do zapora v Sani, kjer so nastanjeni jemenski državljani in tujci,
brez obtožb ali pravičnega sojenja.
Vlada je zaostrila kontrole glede svobode izražanja in označila novinarje ter medije kot kritike
vladavine predsednika Saleha. Veliko novinarjev je bilo ubitih, napadenih, nadlegovanih ali
zaprtih med nemiri na podlagi strogega zakona o medijih. Nekateri novinarji so bili izgnani iz
države, zasegli so jim publikacije in blokirali spletne strani, na katerih so izražali svoja mnenja.
Obstajajo poročila, kjer je navedeno, da so varnostne sile zapornike mučile in grdo ravnale z
njimi, tako da so jih pretepale, jim zadajale elektrošoke in jih brcale. V obdobju, ko islamski
skrajneži nadzorujejo Zinjibar, so uporabili strogo razlago šeriatskega prava in so v septembru
amputirali obe roki moškemu, ki je bil obtožen kraje.
Ženske in dekleta se soočajo z diskriminacijo predvsem na podeželskih območjih. Najmanj 29
ljudi je bilo obsojenih na smrt, 41 je bilo izvršenih smrtih kazni, čeprav so realne številke veliko
večje. (Amnesty International Report 2012, str. 367371)
Jemenski uradnik Husam Ashour je velikokrat poročal o domnevnih zlorabah javnega sklada in
je bil zato obsojen na trimesečno zaporno kazen zaradi enega izmed svojih člankov. Leta 2011
je objavil več člankov, v katerih obtožuje lokalne oblasti nepotizma, korupcije in slabega
upravljanja skladov. Ashour je bil obtožen žalitve javnega uslužbenca, za kar mu je bila
naložena globa 300.000 jemenskih riyalov. V maju 2011 se je začela uradna preiskava dejanja,
medtem ko se je sojenje začelo junija 2011. (Yemeni journalist given jail term for reporting on
corruption, 2013)
90
5 ZAKLJUČEK
Človekove pravice in svoboščine so z ustavnopravnega vidika upravičenja, ki se v korist
posameznikom zagotavljajo z najvišjimi pravnimi akti, hkrati pa nalagajo vsem ostalim obveznost,
da se vzdržijo dejanj in ravnanj, s katerimi bi kršili te pravice, ter da omogočajo njihovo
neovirano in popolno uresničevanje. Osnovna naloga države pri tem je, da ustvarja pogoje za to,
da bo spoštovanje človekovih pravic postalo trajna in temeljna vrednota demokracije in življenja
družbe v celoti ter da se bo skrbelo za uresničevanje pravic in svoboščin vseh posameznikov.
Civilizacijska in splošna stopnja humanosti družbe v državi pa se meri predvsem po tem, v
kolikšni meri se dejansko upošteva in zagotavlja te najpomembnejše pravice posameznika.
Ustava kot najvišji splošni akt, s katerim država predpiše svojo politično in družbeno ureditev ter
splošna načela, predstavlja norme, katere morajo vsi spoštovati in se jih zavedati. Ustave
arabskih držav so glede svoje vsebine zelo raznolike, večina jih na začetku vsebuje versko
navdahnjene preambule, ki jih v modernih evropskih ustavah že dolgo ne zasledimo več.
Določbe v arabskih državah še vedno nakazujejo na tradicionalno družbo, ki spoštuje islamsko
vero in ženskam ne zagotavlja enakopravnosti z moškimi. Na vsebino in sprejem ustav močno
vpliva tudi oblika državne organizacije, saj je stopnja demokratičnosti v državi velikokrat nižja,
če državi vlada diktator, ki ne priznava kodeksov človekovih pravic.
Ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah,
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in druge konvencije o
prepovedi mučenja in krutega ravnanja in kaznovanja predstavljajo le del veljavne
mednarodnopravnih dokumentov, ki so jih podpisale tako evropske kot tudi druge države po
svetu. Naštete konvencije vsebujejo splošna določila glede človekovih pravic in svoboščin, ki jih
morajo države podpisnice spoštovati in zagotavljati vsem državljanom. Te določbe so napisane
brez verskih vplivov, ki bi morebiti diskriminirali druge verske skupine. UIDHR, CDHI in ostale
obravnavane islamske deklaracije o človekovih pravicah definirajo le-te na svoj način v luči
islama. Njihove preambule so prežete z načeli in vrednotami Korana, katere moramo v tem delu
sveta vzeti v zakup za boljše razumevanje dejstva, da zaradi svoje zgodovine in tradicije Arabci
ne morejo kar sprejeti univerzalnih evropskih konvencij o človekovih pravicah za svoje.
S temi spoznanji je potrjena prva hipoteza moje magistrske naloge, ki pravi, da so človekove
pravice in temeljne svoboščine v ustavnih ureditvah arabskih držav zaščitene in zapisane na
drugačen način kot v mednarodnih dokumentih.
Arabske države se nahajajo na območju, ki je zgodovinsko in kulturno zelo vezano na islamsko
vero in njene vrednote. Koran je kot islamska sveta knjiga najpomembnejše vodilo v življenju
mnogih muslimanov, izrednega pomena je tako tudi vedenje v skladu z njim. Koran uči o
edinstvenosti in moči Alaha, daje napotke za življenje muslimanov ter pomeni pomemben vir za
nacionalne zakonodaje. V ustavah arabskih držav, še posebej v njihovih preambulah, se
nahajajo številni elementi islamske vere in vpliva Korana. Položaj družine, žensk in otrok je v
obravnavanih državah tipično tradicionalen.
Nekatere ustave obravnavanih držav imajo zapisano določbo, da je šeriatsko pravo kot
muslimansko versko pravo edino priznano kot zakonodajni vir v državi. Tako potrdim tudi svojo
drugo hipotezo, ki se je glasila, da ima šeriatsko pravo velik vpliv tako na ustavni sistem kot tudi
na uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v arabskih državah.
91
V Libiji se je v času Gadafijevega strogega režima zgodilo na stotine kršitev človekovih pravic.
Bilo je veliko izginotij, mučenj, ubojev, nepoštenih sodnih postopkov in aretacij ljudi. Zgodilo se
je veliko kršitev, za katere ni še nihče odgovarjal.
V Maroku so se v letu 2011 izvajale ustavne reforme, ki so jih sprejeli državljani na referendumu,
med drugim je uradni jezik poleg arabščine postala tudi berberščina, omejili so moč kralja in
povečali moč parlamenta. S temi spremembami naj bi se bolj spoštovalo človekove pravice. Na
začetku ustave je zapisano, da je islam državna vera, ki pa tudi predstavlja svobodo
veroizpovedi, kar pa v drugih arabskih državah ni tako liberalno, saj druge razglašujejo šeriatsko
pravo kot edini pravni vir. Velik problem še vedno predstavlja korupcija na vseh vladnih ravneh,
nezmožnost državljanov, da bi vplivali na spremembo oblasti, ter pomanjkanje neodvisnosti
sodstva. Po reformah sedaj novinarji ne izvajajo več takšne samocenzure, politični nasprotniki
niso preganjani in sprejeti so bili določeni ukrepi za izboljšanje položaja žensk in otrok.
V Alžiriji obstajajo precejšnje omejitve glede svobode združevanja in zbiranja ter nadzor nad
svobodo izražanja in tiska. Velikokrat se pojavlja korupcija na vladnih ravneh, omejitve svobode
gibanja ter diskriminacija žensk. Leta 2011 se je tudi v Alžiriji zgodil val protestov in demonstracij
proti stanju v državi in vladajoči eliti. Ljudje so protestirali zaradi podražitev hrane, vse večje
brezposelnosti ter zaradi nasilja državnih organov. Predsednik Bouteflika se je odločil, da se
bodo izvedle določene reforme na teh področjih, ki pa niso bile vse uspešno izvedene.
Po padcu Huseina se v Iraku še vedno ni popravilo stanje glede spoštovanja človekovih pravic.
V državi ni omogočena svoboda izražanja, pojavlja se pretepanje in zastraševanje aktivistov in
novinarjev ter druga mučenja nezakonitih ujetnikov. Iračani so tako kot tudi drugi arabski narodi
na protestih izrazili svoje nezadovoljstvo s trenutno situacijo v državi. Pojavljale so se vedno
večje kršitve prava, korupcija in slabe politične pravice.
Tunizija je ena najbolj naprednih arabskih držav glede spoštovanja človekovih pravic ter pravic
žensk. Osnutek nove ustave, ki so jo napisali pristojni odbori Beneške komisije, je začrtal smer k
večjemu pomenu človekovih pravic, večji neodvisnosti sodstva ter zagotavljanju pravne
pravičnosti. Po revoluciji se je v Tuniziji začelo občutno izboljšanje stanja človekovih pravic, kljub
temu pa se še vedno pojavljajo omejitve svobode govora in izsiljevanja ter mučenja.
Stanje glede človekovih pravic je v Siriji zelo alarmantno. Znana je kot represivna policijska
država, kjer so človekove pravice velikokrat omejene in kršene. Izredno stanje je trajalo od leta
1963 do 2011, v tem času pa so varnostne sile izvajale številne aretacije, pridržanja in druge
nezakonita dejanja. V državi obstaja diskriminacija žensk in manjšin, omejitve tako svobode
govora kot tiska in številna politična izginotja. Predsednik Asad je bil leta 2007 potrjen na svoj
drugi sedemletni mandat, kar je pomenilo nadaljevanje nasilnega režima, omejevanje svobode
govora in prepoved demonstracij. Kljub temu pa so se zgodile določene spremembe, ki vodijo
državo na pravo pot spoštovanja človekovih pravic.
Oman je sultanat, kjer so politične stranke prepovedane. Vlada je v državi dovolila delovanje
številnim mednarodnim organizacijam, med drugim tudi Svetovni zdravstveni organizaciji in
Mednarodni organizaciji dela. Pravica do svobode govora je precej spoštovana, kljub temu pa
obstajajo določene omejitve, saj je prepovedano kritiziranje kraljeve družine in njihovih dejanj.
Posledice arabske pomladi so opazne tudi v Omanu, kjer so protestniki zahtevali več delovnih
mest, odpravo korupcije v sodstvu in boljše življenjske razmere.
Sedem emiratov se je združilo, da bi na ta način skupaj spodbujali večjo stabilnost, boljše
življenje in pomembnejši mednarodnopravni status. Združeni arabski emirati so ena izmed
92
najbolj demokratičnih in liberalnih držav na arabskem polotoku, kljub temu pa se še vedno
pojavljajo kršitve človekovih pravic. ZAE niso podpisniki ICESCR, ICCPR, CAT in CMW. Največji
problemi v državi so omejitve svobode govora, svobode tiska in združevanja ter pomanjkanje
neodvisne sodne veje, kar močno zamaja tudi ugled sodstva v očeh državljanov.
V Jemnu vlada omejuje svobodo tiska z nadlegovanjem novinarjev, zaplembami časopisov in s
prepovedjo delovanja medijev. Posledično zato veliko novinarjev, da bi se izognili konfliktom z
oblastmi, izvaja samocenzuro nad svojim pisanjem in izražanjem. Leta 2011 so tudi v Jemnu
potekali protesti, kjer so državljani izrazili nezadovoljstvo s trenutnimi življenjskimi razmerami, z
omejevanjem osnovnih življenjskih potrebščin in razširjeno korupcijo.
S pregledom dejanskega stanja glede spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v
obravnavanih arabskih državah sem ugotovila, da se povsod v večji ali manjši meri pojavljajo
kršitve teh pravic. Nanje opozarjajo tako domače kot tudi tuje nevladne organizacije, pa tudi
drugi neodvisni opazovalci.
V ustavah arabskih držav so vsaj teoretično zajete skoraj vse človekove pravice in svoboščine,
bolj problematično pa je njihovo uveljavljanje in spoštovanje v praksi. Ravno ta dejavnik arabske
države potiska v skupino nedemokratičnih držav, v katerih veljajo omejitve najosnovnejših
človekovih pravic, kot so pravica do izražanja, pravica do svobode gibanja ter nedotakljivost
človeškega življenja. V pravnih postopkih na podlagi ustave in drugih zakonodajnih virov bi
moralo biti pošteno sojenje, ne pa da se v teh postopkih pojavljajo sistematične kršitve.
Arabska pomlad je rezultat nestrinjanja ljudstva z obstoječim sistemom, načinom vladanja ter
vrednotami v družbi. Prve revolucije so se začele prav v državah z nizko stopnjo nepismenosti,
to sta Egipt in Tunizija. Ljudje so zahtevali boljše razmere v državi, spoštovanje človekovih
pravic in svoboščin ter odstop takratnih diktatorjev. Posledice arabske pomladi so predvsem
novo vodstvo v državah, začetek sestavljanja novih (primernih) ustavnih besedil in začetek
boljšega življenja.
Že izživete več desetletne diktature ozko usmerjenih voditeljev, ki niso imeli posluha za
spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, so končane. Začenja se novo obdobje tudi
v arabskih državah, v vsaki na svoj način, vendar z novimi ustavami, v katerih bodo morali
poenotiti svoja pričakovanja in predstave glede položaja vere in temeljnih človekovih pravic,
bistvenih za vsako moderno državo.
93
6 LOČENI SEZNAMI PREDVIDENE LITERATURE
6.1 MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE
1. Abiad, N. Sharia, Muslim states and international human rights treaty obligations: a
comparative study. British Institute of International and Comparative Law, London, 2008.
2. Arjomand, S. A. Constitutional politics in the Middle East: with special reference to
Turkey, Iraq, Iran and Afghanistan. Portland: Hart Publishing, Oxford, 2008.
3. Bavcon, L. Pravne razsežnosti človekovih pravic. Pravna fakulteta = Facultas iuridica,
Ljubljana, 2006.
4. Cerar, M. Narava in pomen človekovih pravic. V: Cerar M. (ur.). Dokumenti človekovih
pravic z uvodnimi pojasnili. Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut,
Ljubljana, 2002, 19.
5. Chinkin, C. Human rights as general norms and a state's right to opt out: reservations
and objections to human rights conventions, British Institute and Comparative Law,
London, 1997.
6. Etienne, B. Radikalni islamizem. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2000.
7. Grassman, G. Uvod v velike sodobne pravne sisteme. Cankarjeva založba, Ljubljana,
1999.
8. Kaučič, I. … [et al.], Ustavna ureditev Slovenije. GV založba, Ljubljana, 2008.
9. Kocjančič, R. … [et al.]. Ustavno pravo Slovenije. Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2009.
10. Lampe, R. Pravo človekovih pravic: sistem človekovih pravic v mednarodnem,
evropskem in ustavnem pravu. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2010.
11. Mavčič, A. Primerjalno ustavno pravo – pravo človekovih pravic. Pasadena, Ljubljana,
2002.
12. Mavčič, A. The Constitutional Review. BookWorld Publications, The Netherlands, 2001.
13. Mayer, A. E. Islam and human rights. Oxford: Westview Press, Boulder, 2007.
14. Ottaway, M. Women's rights and democracy in the Arab world. Carnegie Endowment for
International Peace, New York, 2004.
15. Pavčnik, M. … [et al.]. Temeljne pravice. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997.
16. Ribičič, C. Človekove pravice in ustavna demokracija. Študentska založba, Ljubljana,
2010.
94
17. Rupnik, J. …[e tal.]. Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del. Studio Linea,
Maribor, 1994, str. 83−85.
18. Rehman, J. … [et al.]. Religion, Human rights and international law: a critical examination
of Islamic state practices, M. Njihoff, Leiden, 2007.
19. Symonides, J. Human rights: international protection, monitoring, enforcement. Unesco
Publishing, Burlington, 2003.
20. Šinkovec, J. Pravice in svoboščine. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1997, str.
24.
21. Tomuschat, C. Human rights; between idealism and realism. Oxford University Press,
Oxford, 2008.
22. Zgodovina 1. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983.
23. Yahyaoui Krivenko, E. Woman, Islam and international law: within the context of the
Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination against Women, Boston:
Martinus Nijhoff Publishers, 2009.
6.2 SEZNAM VIROV NA SPLETU
1. Al Balushi, R. Oman: Statute of State Amended Following Shura Council Elections.
URL=«http://globalvoicesonline.org/2011/10/21/oman-shura-council-elections/«.
11.12.2012.
2. ALG-2009-1-001.
URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«.
10.7.2013
3. ALG-2009-1-002.
URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«.
10.7.2013
4. Algeria. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/ag.html«.
10.2.2013.
5. Algeria
–
Political
structure.
URL=«http://country.eiu.com/article.aspx?articleid=1520090936&Country=Algeria&topic=
Summary&subtopic=Political+structure«. 24.12.2012.
6. Algeria Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/ag00000_.html«. 1.3.2013.
7. Algeria Watch – Information on the Human Rights Situation in Algeria.
URL=«http://www.algeria-watch.org/en/hr/human_rights_violations.htm«. 20.1.2013.
95
8. Algerian Court Fines Christian for Proselytizing.
URL=«http://www.persecution.org/2013/02/14/for-immediate-release-algerian-courtfines-christian-for-proselytizing/«. 14.2.2013
9. Amnesty International. URL=«http://www.hrw.org/middle-eastn-africa/yemen«. 6.2.2013.
10. Arab
Charter
on
Human
Rights.
URL=«http://www.infocenter.zavodekvilib.si/dokumenti/arabska-listina-clovekovihpravic/«. 15.1.2013.
11. Arab League. URL=«http://www.infoplease.com/encyclopedia/history/arab-league.html«.
14.3.2013.
12. Arab Spring. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Arab_Spring. 2012«. 2.3.2013.
13. Association des Cours Constitutionnelles ayant en Partage l'Usage du Français.
URL=«http://www.accpuf.org/«. 3.2.2013.
14. Breaking: Libyan High Court strikes down anti-free speech law.
URL=«http://www.dailykos.com/story/2012/06/14/1100061/-BREAKING-Libyan-HighCourt-strikes-down-anti-free-speech-law« 14.6.2012
15. Bringing justice and human rights to Tunisia. URL=«http://www.pri.org/stories/politicssociety/government/bringing-justice-and-human-rights-to-tunisia2841.html«. 1.3.2013.
16. Committee on the Rights of the Child. URL=«http://www2.ohchr.org/english/bodies/crc/«.
1.11.2013.
17. Comparative constitutional analysis. URL=«http://www.concourts.net/«. 14.2.2013.
18. Constitution
of
Yemen.
URL=«http://www.unhcr.org/refworld/category,LEGAL,,,YEM,3fc4c1e94,0.html«. 2001.
19. Constitution Finder. URL=«http://confinder.richmond.edu/«. 13.1.2013.
20. Constitution Morocco. URL=«http://confinder.richmond.edu/admin/docs/Morocco.PDF«.
20.1.2013.
21. Constitution
3.3.2013.
of
Algeria.
URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Algeria«.
22. Constitution of Iraq. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Iraq«. 20.12.2012.
23. Constitution of the Syrian Arab Republic. URL=«http://www.voltairenet.org/Constitutionof-the-Syrian-Arab«. 13.12.2012.
24. Constitution
of
the
United
Arab
Emirates.
URL=«http://www.unhcr.org/refworld/category,LEGAL,,,ARE,48eca8132,0.html«.
10.12.2012.
96
25. Constitution
4.1.2013.
of
Tunisia.
URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Constitution_of_Tunisia«.
26. Constitution
of
U.A.E.
URL=«http://www.uaecabinet.ae/English/UAEGovernment/Pages/ConstitutionOfUAE.asp
x«. 1.3.2013.
27. Constitutional
–
Judicial
Review.
URL=«http://www.concourts.net/tab/tab1.php?lng=en&stat=1&prt=0&srt=0«. 3.1.2013.
28. Constitutional history of Iraq. URL=«http://www.constitutionnet.org/country/constitutionalhistory-iraq«. 20.3.2013.
29. Convention against Torture and Other Cruel, Inhuman or Degrading Treatment or
Punishment.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV9&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013.
30. Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide.
URL=«http://www.hrweb.org/legal/genocide.html« 10.5.2013.
31. Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV1&chapter=4&lang=en«. 11.5.2013.
32. Convention on the Rights of Persons with Disabilities.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV15&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013.
33. Convention on the Rights of the Child.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV11&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013.
34. Convention on the Rights of the Child on the Involvment of Child in Armed Conflict.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV-11b&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013.
35. Country profile: Yemen. URL=«http://lcweb2.loc.gov/frd/cs/profiles/Yemen.pdf«. 2008.
36. Declaration
on
Human
Rights
in
URL=«http://www1.umn.edu/humanrts/instree/cairodeclaration.html«. 15.3.2013.
37. Draft
Constitution
for
the
Syrian
Arab
URL=«http://sana.sy/eng/337/2012/02/18/401178.htm«. 10.1.2013.
Islam.
Republic.
38. Draft
of
the
Constitution
of
the
Republic
of
Tunisia.
URL=«http://www.constitutionnet.org/files/tunistian_consititution14_dec_2012-englishundp.pdfhttp://www.constitutionnet.org/files/2012.08.14__draft_constitution_english.pdf «. 4.1.2013.
97
39. Elcidhart.
Morocco's
White
Gold
and
URL=«http://elcidharth.com/2013/02/15/phosphate-moroccos-white-gold-and-i/«.
5.12.2011.
I.
40. Evropska
konvencija
o
človekovih
pravicah
in
temeljnih
svoboščinah.
URL=«http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-spodrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovihpravic-in-temeljnih-svoboscin/«. 10.1.2013.
41. Evropska
konvencija
o
varovanju
človekovih
URL=«http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/200393FD-EAD3-434F-BD4641BE147A18E9/0/SlovenianSlov%C3%A8ne.pdf«. 22.1.2013.
pravic.
42. Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
URL=«http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-spodrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovihpravic-in-temeljnih-svoboscin«. 20.12.2012.
43. Farrell,
J.
Tunisian
Constitution:
Text
and
Context.
URL=«http://www.jadaliyya.com/pages/index/6991/tunisian-constitution_text-andcontext«. 25.12.2013.
44. Flurry of prosecutions and convictions in Oman. URL=«http://en.rsf.org/oman-flurry-ofprosecutions-and-25-01-2013,43954.html«. 25.1.2013.
45. Front Line Defenders – Algeria. URL=«http://www.frontlinedefenders.org/Algeria«.
14.11.2012.
46. Frykberg,
M.
Human
Rights
Worse
After
Gaddafi.
URL=«http://www.ipsnews.net/2012/07/human-rights-worse-after-gaddafi/«. 14.7.2012.
47. Full
Text
of
Iraqi
Constitution.
URL=«http://www.washingtonpost.com/wpdyn/content/article/2005/10/12/AR2005101201450.html«. 2005.
48. Human
Rights
in
Arab
and
Muslim
Countries,
URL=«http://www.mfa.gov.il/MFA/MFAArchive/2000_2009/2001/8/Human%20Rights%20
in%20Arab%20and%20Muslim%20Countries«. 2.3.2013.
49. Human Rights in Algeria. URL=«http://www.derechos.org/human-rights/mena/alg.html«.
1.2.2013.
50. Human
Rights
in
Arab
and
Muslim
Countries.
URL=«http://www.mfa.gov.il/MFA/MFAArchive/2000_2009/2001/8/Human%20Rights%20
in%20Arab%20and%20Muslim%20Countries«. 20.8.2001
51. Human Rights in the Middle East: Questions Of Compatibility And Conflict.
URL=«http://www.e-ir.info/2011/03/30/human-rights-in-the-middle-east-questions-ofcompatibility-and-conflict/«. 12.12.2012.
98
52. Human Rights
10.12.2012.
in
Yemen.
URL=«http://www.hrw.org/middle-eastn-africa/yemen«.
53. Human rights must be at center of Tunisia's traditional justice efforts – UN expert.
URL=«http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=43519&Cr=tunisia&Cr1=#.ULNp
_OT8Ko4.« 16.11.2012.
54. Human
Rights
Watch
issues
report
on
the
UAE.
URL=«http://www.thenational.ae/news/uae-news/human-rights-watch-issues-report-onthe-uae«. 10.2.2013.
55. International
Covenant
on
Civil
and
Political
Rights.
http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV4&chapter=4&lang=en«. 5.2.2013.
URL=
«
56. International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination.
URL=«http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?mtdsg_no=IV2&chapter=4&lang=en« 4.2.2013.
57. International Convention fot the Protection of All Persons from Enforced Disappearance.
URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/International_Convention_for_the_Protection_of_All_P
ersons_from_Enforced_Disappearance«. 5.5.2013.
58. International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV2&chapter=4&lang=en«. 5.4.2013.
59. International Convention on the Protection of the Rights of all Migrant Workers and
Members of Their Families.
URL=«http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV13&chapter=4&lang=en«. 6.4.2013.
60. International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights.
http://treaties.un.org/pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=IV3&chapter=4&lang=en«. 11.4.2013.
URL=«
61. Iraq.
URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/iz.html«.
5.12.2012.
62. Iraq Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/iz00000_.html«. 10.11.2012.
63. Iraq: Two Yemenis appear in Court after years of arbitrary detention and mistreatement.
URL=«http://en.alkarama.org/index.php?option=com_content&view=article&id=1090:iraq
-two-yemenis-appear-in-court-after-years-of-arbitrary-detention-andmistreatment&catid=23:communiqu&Itemid=113«. 3.5.2013.
64. Islam: Governing Under Sharia. URL=«http://www.cfr.org/religion/islam-governing-undersharia/p8034«. 10.11.2012.
65. Islamic Human Rights?. URL=«http://www.faithfreedom.org/Articles/Ohmyrus30816.htm«.
3.2.2013.
99
66. Konvencija
o
odpravi
vseh
oblik
diskriminacije
žensk.
URL=«http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I._CED
AW_-_Konvencija_o_odpravi_vseh_oblik_diskriminacije_zensk.pdf«. 2.2.2013.
67. Konvencija o otrokovih pravicah (OZN). URL=«http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105«.
10.10.2013.
68. Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali
ravnanju.
URL=«http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I.CAT_
-_Konvencija_proti_mucenju_in_drugim_krutim_.....pdf«. 29.10.2013.
69. Konvencija
60
let.
URL=«http://www.svetevrope.si/sl/dejavnosti/kampanje_sveta_evrope/konvencija_60_let
/index. html.«. 10.12.2012.
70. Kuhelj,
…
[et
al.].
URL=«http://www.fu.unilj.si/uprava/clanki/letnikVI,%C5%A1tevilka3,2008/LET_VI_stev_3_oktober_2008_KUHEL
J_HALILOVIC.pdf«. 14.2.2013. 2008 str. 60
71. Libya
Constitution
1969.
URL=«http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/cafrad/unpan004643.pdf«.
3.1.2013.
72. Libya
Constitution.URL=«http://unpan1.un.org/intradoc/groups/public/documents/cafrad/unpan
004643.pdf#xml=http://unpan1.un.org/intradoccgi/idc_cgi_isapi.dll?IdcService=GET_XML_HIGHLIGHT_INFO&QueryText=%28%27co
nstitution%27+%3cOR%3e+dDocTitle+%3cSubstring%3e+%27constitution%27%29.«.
10.2.2013.
73. Libyan writer detained following protest call. URL=«http://www.amnesty.org/en/newsand-updates/libyan-writer-detained-following-protest-call-2011-02-08« 8.2.2011.
74. Libya's
Constitution.URL=«http://www.libyanconstitutionalunion.net/constitution%20of%20libya.h
tm«. 5.1.2013.
75. Libya Human Rights. URL=«http://www.amnestyusa.org/our-work/countries/middle-eastand-north-africa/libya«. 10.3.2013.
76. Libya's
human
rights
problem.
URL=«http://mideast.foreignpolicy.com/posts/2012/05/15/libyas_human_rights_problem«.
10.1.2013.
77. MAR-2010-2-002.
URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«.
10.7.2013
78. Maroko. URL=«http://sl.wikipedia.org/wiki/Maroko«. 13.2.2013.
100
79. Media
and
Religion
in
the
Arab-Islamic
World.
URL=«http://www.arabmediasociety.com/articles/downloads/20070309185435_AMS1_A
bdallah_Schleifer.pdf«. 1.1.2013.
80. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. URL=« http://www.varuhrs.si/index.php?id=103«. 5.5.2013.
81. Middle
East:
Human
Rights.
israel.com/Middle_East_Human_Rights.html«. 10.1.2013.
URL=«http://www.zionism-
82. Morocco
approves
King
Mohammed
's
constitutional
URL=«http://www.bbc.co.uk/news/world-africa-13976480«. 12.12.2011.
83. Morcco:
Constitution.
15.2.2013.
reforms.
URL=«http://www.answers.com/topic/morocco-constitution«.
84. Morocco:
Draft
Text
of
the
Constitution.
radc.org.za/sites/default/files/morocco_eng.pdf«. 29.12.2012.
URL=«http://www.ancl-
85. Morocco
is
Committed
to
Protecting
Human
Rights.
URL=«https://moroccoonthemove.files.wordpress.com/2012/03/fs_moroccoprotectinghu
manrights10january2012.pdf«. 5.1.2013.
86. Myths
&
Facts
–
Human
rights
in
Arab
Countries.
URL=«http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/myths/mf16.html«. 10.1.2013.
87. New
President
of
Yemen
Abd
Rabbuh
Mansur
Al-Hadi.
URL=«http://islammuslimculture.blogspot.com/2012/02/new-president-of-yemen-abdrabbuh.html«. 4.12.2012.
88. OHCHR
North
Africa
Regional
Office.URL=«http://www.ohchr.org/EN/Countries/MenaRegion/Pages/NorthAfricaSumma
ry0809.aspx«. 9.1.2013.
89. Oman. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/mu.html«.
10.2.2013.
90. Oman. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/mu.html«.
1.3.2013.
91. Oman Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/mu00000_.html«. 1.1.2013.
92. Oman Constitution. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/mu00000_.html«. 14.12.2012.
93. Oman court gives prison term in rioting case. URL= «
http://gulfnews.com/news/gulf/oman/oman-court-gives-prison-term-in-rioting-case1.1192581«. 4.6.2013.
101
94. Organizacija
združenih
narodov
(OZN).
URL=«http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti_in_evropska_koor
dinacija/mednarodne_organizacije/ozn/«. 5.2.2013.
95. Pet strebrov islama. URL=«http://islam.si/clanki/366-pet-stebrov-islama«. 2011.
96. Pr@slovan. Kaj je narobe z Libijo? – ''Zelena knjiga in libijska družbena ureditev''.
URL=«http://slovanstvo.si/index.php/2011/03/24/kaj-je-narobe-z-libijo-zelena-knjiga-inlibijska-druzbena-ureditev«. 2011.
97. Predstavitev
Evropskega
sodišča
za
človekove
pravice.
URL=«http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/predstavitev
/index.html«. 5.2.2013
98. Press Freedom Tested in Tunisian Courts. URL=« http://iwpr.net/report-news/pressfreedom-tested-tunisian-courts«. 24.2. 2012.
99. Right Tunisia. URL=« http://www.rights-tunisia.org/«. 3.2.2013.
100.
Roth, K. Time to Abandon the Autocrats and Embrace Rights.
URL=«http://www.hrw.org/world-report-2012/time-abandon-autocrats-and-embracerights«. 2011.
101.
Sadek
J.
Democracy
and
URL=«http://www.alhewar.com/SadekDemAndShura.htm«. 1.2.2013.
Shura.
102.
Serrari. NTC Announces Constitutional Declaration. URL=«http://www.tunisialive.net/2011/08/11/the-ntc-issues-the-constitutional-declaration-for-the-transitionalperiod«. 2011.
103.
Svet
Evrope.
URL=«http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika
/svet_evrope/«. 5.3.2013.
104.
Sharia Law. URL=«http://sharia-law.info/«. 10.2.2013.
105.
Splošna
deklaracija
človekovih
rs.si/index.php?id=102.«. 1.1.2013.
pravic.
URL=«http://www.varuh-
106.
Splošna
deklaracija
človekovih
pravic.
URL=«http://www.unesco.si/nc/print/projekti-in-aktivnosti/2008-60-obletnica-splosnedeklaracije-clovekovih-pravic.html«. 10.1.2013.
107.
Splošna
deklaracija
človekovih
rs.si/index.php?id=102«. 10.11.2012.
pravic.
URL=«http://www.varuh-
108.
STA. V Alžiriji število predsedniških mandatov
URL=«http://www.dnevnik.si/svet/1042221756«. 2008.
ni
več
omejeno.
102
109.
State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Algeria.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186420«.
10.2.2013.
110.
State Department. County Reports on Human Rights Practices for 2011 – Iraq.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186428«.
2.2.2013.
111.
State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Libya.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186437«.
3.12.2012.
112.
State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011Morocco.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm#wrapper«.
3.2.2013.
113.
State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 – Oman.
URL=« http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186444«.
a. 23.11.2012.
114.
State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Syria.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186449«.
4.3.2013.
115.
State Department. Country Reports on Human Rights Practices for 2011 –
Tunisia.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186451«.
3.3.2013.
116.
State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – United
Arab Emirates.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm#wrapper«.
3.1.2013.
117.
State Department. Country Report on Human Rights Practices for 2011 – Yemen.
URL=«http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/humanrightsreport/index.htm?dlid=186455«.
4.2.2013.
118.
Svet
Evrope.
URL=«http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika
/svet_evrope/«. 5.3.2013.
119.
Svet Evrope. URL=«http://sl.wikipedia.org/wiki/Svet_Evrope«. 21.12.2012.
120.
Svet
Evrope.
Človekove
pravice.URL=«http://www.svetevrope.si/sl/dejavnosti/clovekove_pravice/uvod/index.html
«. 2.1.2013.
121.
Syria. URL=«http://www.freedomhouse.org/report/freedomworld/2009/syria?page=22&year=2009&country=7713«. 29.12.2013.
103
122.
Syria.
URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/sy.html«. 10.11.2012.
123.
Syria
20.1.2013.
124.
–
Constitution.
URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/sy00000_.html«.
Širitve EU. URL=«http://www.europa.gov.si/siritev-eu/«. 20.12.2012.
125.
Tebessa: The correspondent of … Ennahar … imprisoned.
URL=«http://www.ennaharonline.com/en/news/1422.html«. 11.6. 2009.
126.
The
12.2.2013.
Constitution.
URL=«http://www.algeria-un.org/default.asp?doc=-const«.
127.
The InfoBase on Constitutional Case-Law of the Venice Commission.
URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.html«.
28.12.2012.
128.
The
Performance
of
Human
Rights
in
URL=«http://www.upenn.edu/pennpress/book/14158.html«. 10.1.2013.
Morocco.
129.
Torture dad has UAE death sentence reduced to life in prison.
URL=«http://www.thenational.ae/news/uae-news/courts/torture-dad-has-uae-deathsentence-reduced-to-life-in-prison«. 9.6.2013.
130.
Translating the Arab World. URL=«http://www.utexas.edu/features/2007/arabic/«.
10.1.2013.
131.
Translation
of
the
Syrian
Constitution
Modifications.
URL=«http://www.scribd.com/doc/81771718/Qordoba-Translation-of-the-SyrianConstitution-Modifications-15-2-2012«. 14.12.2012.
132.
TUN-2008-1-001.
URL=«http://www.codices.coe.int/NXT/gateway.dll?f=templates&fn=default.htm«.
10.7.2013
133.
Tunisia. URL=«http://en.wikipedia.org/wiki/Tunisia«. 17.3.2013.
134.
UN calls on United Arab Emirates to guarantee protection of rights defenders.
URL=«http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=42492&Cr=Human+Rights&Cr1
=#.UG1pJqD_1fw«. 10.1.2013.
135.
United Arab Emirates. URL=«http://www.uaeinteract.com/uaeint_misc/pdf_2009/«.
2009.
136.
United Arab Emirates. URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/ae.html«. 13.12.2012.
104
137.
United Arab Emirates. URL=«http://www.infoplease.com/country/profiles/unitedarab-emirates.html«. 4.2.2013.
138.
United Nations Human Rights: Middle East and Northern Africa Region.
URL=«http://www.ohchr.org/EN/countries/MENARegion/Pages/MenaRegionIndex.aspx«.
10.2.2013.
139.
United
Nations
Human
Rights:
Tunisia.
URL=«http://www.ohchr.org/EN/countries/MENARegion/Pages/TNIndex.aspx«.
19.1.2013.
140.
UAE: Update – Sentencing of Mr Abdullah Al-Hadidi upheld by appeals court.
URL=« https://www.frontlinedefenders.org/node/22807«. 23.5.2013.
141.
Ustava
Republike
Slovenije.URL=«http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=199133&stevilka=1409«. 20.1.2013
142.
Yemen.
URL=«https://www.cia.gov/library/publications/the-worldfactbook/geos/ym.html«. 4.1.2013.
143.
Yemen Index. URL=«http://www.servat.unibe.ch/icl/ym__indx.html«. 20.12.2012.
144.
Yemeni journalist given jail term for reporting on corruption.
URL=«http://cpj.org/2013/04/yemeni-journalist-given-jail-term-for-reporting-on.php«.
8.4.2013
145.
Zine el Abidine Ben Ali avoids death penalty in Tunisia.
URL=«http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/africaandindianocean/tunisia/932992
6/Zine-el-Abidine-Ben-Ali-avoids-death-penalty-in-Tunisia.html«. 13.7.2012
6.3. ČLANKI, OBJAVLJENI V PUBLIKACIJAH
1. Cerar, M. Pogledi nekaterih vzhodnjaških in drugih tradicionalnih oz. religioznih pravnih
sistemov na (človekove) pravice. Pravnik: revija za pravno teorijo in prakso. 1993. št. 4/6.,
str. 127−141.
2. Mavčič, A. Sodno varstvo temeljnih človekovih pravic. Dignitas. 1991, št. 1 , str. 151−170.
3. Novak, M. Zbor in povzetek študij Beneške komisije: sodstvo in ustavno sodstvo, varstvo
človekovih pravic, nadzor nad oblastjo, mednarodni mehanizmi za varstvo človekovih
pravic in primerjava ustavnih ureditev. Dignitas. 2009, št. 41/44, str. 203−422.
4. Teršek, A. Islamska vera in šeriatsko pravo. Pravna praksa. 2001, št. 32/33, str. 19.
5. Zalta, A. Človekove pravice v islamu: od tradicionalnih virov do Kairske deklaracije.
Poligrafi. 2009, št. 53/56, str. 93–102.
105
6.
Šabič, Z. … [et al.]. OZN in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti: Razvoj varstva
človekovih pravic. V: Cerar M. (ur.). Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili,
Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002, 38-41.
106