Šport in politika
Mag. Drago Balent 3/21/2012 Šport in država -1- Mag. Drago Balent 3/21/2012 KAZALO Šport in politika .......................................................................................................................... 1 Uvod ........................................................................................................................................... 5 Šport ......................................................................................................................................... 12 POLITIKA V POVEZAVI S ŠPORTOM ............................................................................... 13 Reguliranje športa mladih ........................................................................................................ 18 Telesna aktivnost in zdravje ..................................................................................................... 19 Šport v mestih (urbani šport) in ekonomski vidiki športa ........................................................ 19 Trojanski konji v športu in zaščita stroke................................................................................. 20 Omogočanje javne politike....................................................................................................... 20 Vpliv predstavnikov športnih organizacij na odločitve države ................................................ 21 UPORABLJENE KOMPLEMENTARNE TEHNIKE IN METODE ..................................... 23 ANALIZA SEKUNDARNIH VIROV ......................................................................................... 23 ANALIZA VSEBINE PRAVNIH DOKUMENTOV ..................................................................... 23 METODA STRUKTURIRANEGA (anketnega) INTERVJUJA ................................................... 24 JAVNA UPRAVA, DRŽAVNA UPRAVA ............................................................................ 24 Javni uslužbenec, javne službe ............................................................................................. 27 UREDITEV UPRAVE V RS ................................................................................................ 28 VLADA V SLOVENIJI ........................................................................................................ 29 ODBORI IN KOMISIJE VLADE .............................................................................................. 29 POZITIVNOPRAVNA UREDITEV V RS .......................................................................... 29 USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................................. 30 SPLOŠNA ZAKONODAJA, KI SE DOTIKA ŠPORTA .................................................... 30 ZAKON O ŠPORTU (ZSPO) .................................................................................................. 33 2.3 NEVLADNE ORGANIZACIJE NA PODROČJU ŠPORTNE DEJAVNOSTI ............ 35 DELITEV NEVLADNIH ORGANIZACIJ ................................................................................... 37 ASOCIATIVNE (PROSTOVOLJNE) .................................................................................. 38 USTANOVE ......................................................................................................................... 38 FUNDACIJA ZA FINANCIRANJE ŠPORTNIH ORGANIZACIJ ........................................ 39 DRUŠTVA ............................................................................................................................... 39 POSEBNOSTI DELOVANJA (ŠPORTNIH) DRUŠTEV ................................................... 39 POLOŽAJ NEPROFITNO VOLUNTERSKEGA SEKTORJA PRI NAS .......................... 41 VODENJE V NEPROFITNIH ORGANIZACIJAH ...................................................................... 42 MOTIVIRANJE IN RAZVOJ ZAPOSLENIH K ODLIČNOSTI ...................................................... 43 FINANCIRANJE ŠPORTA V EU IN V RS V ČASU RECESIJE ......................................... 44 SPONZORSTVA IN FINANCIRANJE ŠPORTA IZ MEDIJEV ........................................ 48 TELESNA DEJAVNOST USMERJENA V JAVNO ZDRAVJE V EU ............................. 50 VPLIV ŠPORTNIH ORGANIZACIJ NA DRŽAVO PRI ODLOČANJU O ŠPORTU ......... 52 -2- Mag. Drago Balent 3/21/2012 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................... 56 POVZETEK ............................................................................................................................. 57 VPLIV ŠPORTNIH ORGANIZACIJ NA DRŽAVO PRI ODLOČANJU NA PODROČJU ŠPORTA V SLOVENIJI ..................................................................................................... 57 LITERATURA ......................................................................................................................... 58 Priloge ...................................................................................................................................... 65 DOSEDANJE PRIPOMBE IN PREDLOGI NA OBSTOJEČI ZAKON O ŠPORTU IN NACIONALNI PROGRAM ................................................................................................. 65 NEKAJ TEMELJNIH VPRAŠANJ, VEZANIH NA NORMATIVNO UREDITEV ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI: ........................................................................................................ 65 Z A K O N O ŠPORTU - ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98) ..................................................... 65 ZAKON O ŠPORTU (ZSpo) ........................................................................................... 66 Osnutek..................................................................................................................................... 87 STRATEGIJA ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI ........................................................ 87 URA ZA ŠPORT V RS ............................................................................................................ 87 Program športa- Bela knjiga, Strategija .................................................................................. 89 1. Uvod .................................................................................................................................. 89 2. Cilji športne politike ......................................................................................................... 89 3. Zdravi zaradi športa in telesne dejavnosti ........................................................................ 90 4. Aktivna udeležba v športu................................................................................................. 90 5. Vrhunski šport ................................................................................................................... 91 6. Partnerstvo v športu .......................................................................................................... 91 7. Politika financiranja športa ............................................................................................... 91 1. Uvod .................................................................................................................................. 91 Analiza stanja v šport ........................................................................................................ 93 Nizka stopnja telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja – pomemben dejavnik tveganja nezdravega življenjskega sloga pri slovenskem prebivalstvu ................................ 93 Nizka stopnja telesne (gibalne) dejavnosti za zdravje ....................................................... 93 2. Cilji športne politike ....................................................................................................... 100 3. Zdravi zaradi športa in telesne dejavnosti ...................................................................... 101 4. Aktivna udeležba v športu............................................................................................... 102 5. Vrhunski šport ................................................................................................................. 103 6. Partnerstvo v športu ........................................................................................................ 104 7. Politika financiranja športa ............................................................................................. 105 -3- Mag. Drago Balent 3/21/2012 PRIKAZI TABELA 2.1: Celotno financiranje športa: predstavitev glede na vire financiranja ............... 44 TABELA 2.2: Financiranje s strani ministrstev za šport ......................................................... 45 TABELA 2.3: Celotni izdatki gospodinjstev za šport v EUR .................................................. 47 GRAF 3.1: Na katere javne inštitucije imajo največji vliv društva in zveze, OKS-ZŠZ? ....... 54 GRAF 3.2: Celotni prihodki v športnih organizacijeh v letu 1998 .......................................... 55 SEZNAM KRATIC EU Evropska unija MŠŠ Ministrstvo za šolstvo in šport NVO Nevladne organizacije OKS Olimpijski komite Slovenije OKS – ZŠZ Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez KjhgdgfdsaI WQ'Y<,-.LORS Republika Slovenija ZSpo Zakon o športu -4- Mag. Drago Balent 3/21/2012 Uvod Športni in politični filozofi so razmerje med športom in državo poskušali osvetliti predvsem s pomočjo konceptov, kakršni so pravičnost, človekove pravice in s pomočjo pojmov naravnega prava. Med športom in državo se vrši dialog v »spektru« od »konstruktivnega dialoga« do »pogovora gluhih«. Kriza, ki bistveno zaznamuje razmerje je kriza države oziroma državne legitimnosti. S tem, ko se realnost tudi v športu instrumentalizira, se državna oblast vedno bolj izmika nadzoru državljanov in športnih organizacij. Družba se zateka po pomoč k pravu kot orodju za regulacijo družbenih konfliktov. Namen je, da se ponudi bralcu nekaj elementov za razumevanje tega konteksta. Izpostavili bi politizacijo in mediatizacijo. Interakcije so med športnim, pravnim, političnim poljem (politizacija imenovanj) in mediji (zahteve po takojšnjem reševanju trenutnega problema,ki se pojavi na dnevnem redu). Če primerjamo položaj v Združenih državah z evropskimi deželami, je država v ZDA preko sistema šolskega športa vendarle bolj prisotna, medtem ko je v EU njena prisotnost manjša, kompenzirana pa je s preveliko težo prava. Popolna deregulacija napodročju športa bi morda povečevala negotovost družbenih interakcij, spreminjala pravo v edino sredstvo, ki še lahko jamči za stabilizacijo področja. Dvojna nevarnost je v realnosti: politizacija športa preko prava, ki ga sprejemajo politične organizacije kot je državni zbor in avtonomna juridizacija športne politike oziroma vladavine športnih razsodnikov na drugi. Sodobna demokracija nosi nevarnosti mediatizacije športa, prava in politike. Pomembna je opredelitev športa, prava in politike innjihova zamejitev,terpodročja prepletanja pristojnosti. Športno pravo nadomešča logiko prisile s prisilo logike. Šport in država sta sorodna v tem, da izražata človekovo težnjo po urejanju in usmerjanju družbe. Šport in država vzpodbujata in drugič zavirata razvoj, hkrati naj bi oba delovala urejevalno. Relativno samostojni področji postavljata medsebojne meje, mehanizem »checks and balances«. Nimata trajno določenih vlog. Preprečuje se morebitne enostranosti ali pretirane aspiracije politike. Šport ne more obstati brez države, prav tako pa tudi država ne brez športa. Dejavniki relativne avtonomnosti športa Formalni dejavniki avtonomnosti športa so specifična profesionalizacija njegovih nosilcev, lastno vrednostno izročilo (tradicija), ki se kot samostojna celota razločuje od drugih področij. Zaprto opredeljevanje športa privede do začaranega kroga, gre za izkrivljeno dojemanje določenega pojava. Pri tem je omrtvičena razvojna komponenta športa, ki se dojema kot »kapljica ali sklop kapljic« (zaprt sistem), ki se ne zavedajo eno(tno)sti z »oceanom« (celoto) se pravi z drugimi področji. Sistem pravil o prisili, potrebuje politično moč. Ključni vprašanji: kako zagotoviti spoštovanje odločitev tako športnih kot političnih avtoritet. -5- Mag. Drago Balent 3/21/2012 Skupna družbena uglašenost na vidike pravičnosti je v določenem času nujna za obstoj, ki temelji na avtoriteti in zgolj na moči ali celo (fizični) sili. Šport se zaradi svoje notranje vrednostne polarnosti (športna rekreacija, telesna vzgoja, tekmovalni, vrhunski - društveni šport) državi ni več sposoben upreti in se vzpostaviti kot relativno avtonomna družbena sfera. Dandanes tvorijo pravno državo naslednja načela: delitve oblasti; varovanje človekovih pravic; načelo jasnosti; neodvisnosti; omejevanje diskreciskega presojanja upravnih organov; načelo sorazmernosti. Dejstvo je, da med športom in državo ni mogoče začrtati povsem jasne meje. Prepletanje je stalnica družbenega razvoja, večja avtonomnost, oblika skozi katero se uveljavlja šport je ideološka pojavnost, potrebno je partnersko razmerje in ravnotežje. Pretirana prevlada vodi v arbitrarnost. Zaradi razmaha liberalizma z globalizacijo trga je napočil čas depolitizacije. Podreditev države ekonomskim zakonitostim in pravu, ki je tudi samo reducirano na zasebnopravno moralo, s čimer sta oba, politika in šport oropana njune specifičnosti. Polarizacija se pojavi med etiko in gospodarstvom, duhom in poslom, omiko in posestjo. Vsako oviranje, vsako ogrožanje individualne, načeloma neomejene svobode, zasebne lastnine in svobodne konkurence pomeni »nasilje« in zlo. Pojem pravne države, ki jo je liberalizem reduciral na »zasebnopravno« državo. Država postane družba. -Fascinacija s pravom v športu Znati je potrebno v športu doseči spravo med redom, ki ne sme biti zatiranje, s svobodo, ki ne sme biti razbrzdanost Deluj v športu tako, da bo človeštvo zmerom hkrati smoter in nikdar zgolj sredstvo. Svobodna raba tvoje volje naj se ujema s svobodo vsakogar. Šport mora biti zmožen upravičiti svoje smotre in uskladiti njihovo uresničevanje s spoštovanjem drugih področij. Državni aparat je specializiran za administrativno uporabo politične moči za kolektivne cilje. Politika je v bistvu borba za pozicije, ki omogočajo razpolaganje z administrativno oblastjo. Za politiko paradigma ni trg, ampak pogovor. Moč, ki v podobi diskurzivno oblikovanih večinskih mnenj izvira iz politične komunikacije, in med administrativno močjo, s katero razpolaga državni aparat. Glasovanje je sredstvo, s pomočjo katerega pridejo do skupne sodbe. Zato borba mnenj v politični areni nima legitimizacijske moči le v tem pomenu, da avtorizira dostop do pozicij moči. Razprava jepomembna med komunitarci in liberalci ali je v ospredju družba ali individualni,ki preraste v skupni interes. Demokracija pomeni toliko kot politična samoorganizacija družbe. Razumevanje politike je polemično usmerjeno proti državnemu aparatu. Legitimnost samih pravil tudi športnih je odvisna od močiargumentov-avtoritete ali pa prisile. Kako je mogoče utemeljiti legitimnost pravil, ki jih lahko politični zakonodajalec kadarkoli spremeni. Zato obstaja v športu med pravom in moralo prej razmerje komplementarnosti kakor podreditve. -6- Mag. Drago Balent 3/21/2012 Zakonodajalcu in pravosodju ni treba nič manj skrbeti za to, da se pravo ujema z moralo. Naloga politične avtonomije državljanov je, da se utelesi v samoorganizaciji skupnosti, ki si prek suverene volje ljudstva sama daje svoje zakone. Edina sila, edina moč, edina oblast, ki jo javnost priznava, je moč boljšega argumenta v javni razpravi, debati, diskusiji. Legitimni so zgolj tisti zakoni, ki si potencialno lahko zagotovijo privolitev vseh državljanov v diskurzivnem zakonodajnem procesu. Demokracija je tako sistem sprejemanja in ustvarjanja zakonov, ki jih potem vsilimo vsem državljanom, ne glede na njihova mnenja. Je mogoče v tej prisili zakona videti nelegitimno tiranijo večine? Če normativna veljavnost na področju pravne veljave zahteva družbeno pripoznanje oziroma sprejetje, če je konec koncev pravne norme treba vsiliti – ali to potem praktično pomeni, da (vladajoča) večina svoje vrednote in cilje vsili manjšini? -Šport, pravo, politika, mediji Administrativni aparat ima malo avtonomije, saj so ga močno »kolonizirale« politične stranke. Proces »koloniziranja« se opira predvsem na politizacijo imenovanj in še bolj napredovanj.. Enakosti priložnosti za napredovanje tistim, ki zavračajo vsakršno politično pripadnost ali pomešanje politične pripadnosti in oportunizma. Uradniki so se zapletli v razmerje podložnosti s tistimi, ki jim dolgujejo svoje imenovanje. Politizacija ukoreninila v celotnem pravnem polju. Od tod izhaja sklep, da je depolitizacija eden bistvenih pogojev za reformo prava. Mediji živijo od javnega mnenja (natančneje, živijo od trga). Tisk »hrani« javno mnenje, saj mu prav javno mnenje omogoča, da sploh živi. Če se javno mnenje ne zanima več za kak časopis, bo ta sčasoma tudi izginil. Pravična sodba je torej nekaj, na kar ne smemo predolgo čakati. Raziskave javnega mnenja so postale orodje za skrajšanje časa, potrebnega za odločanje, kajti kdor hoče medijsko preživeti, se ne sme predolgo muditi ob kakem dogodku. Ohranjati je treba nenehno napetost. Država se meša v šport Obstajajo številne legende o začetku Olimpijskih iger. Po eni od njih naj bi bile prve igre povezane z antičnim grškim pojmom ἐκεχειρία (ekeicheiria) ali olimpijskim premirjem. Med časom olimpijskih iger so bili prekinjeni vsi oboroženi spopadi med vojskujočimi se polisi... - zmagovalci olimpijskih disciplin so kazali uspešnost in moč določenega polisa iz katerega je zmagovalec izhajal. Prve zabeležene igre so se odvijale v Olimpiji leta 776 pr. n. št., vendar pa so s precejšnjo gotovostjo igre prirejali tudi pred tem. Pozneje so igre počasi prerasle v vsegrški dogodek. Svoj največji razcvet so doživele v šestem in petem stoletju pred našim štetjem. Olimpiada je bila verskega pomena, pri čemer so se atletska tekmovanja prepletala z žrtvovanji in obredi v čast Zevsa, katerega mogočni kip je stal v olimpijskem svetišču, ter Pelopsa, božanskega junaka in mitičnega kralja Olimpije, slavnega po svoji legendarni dirki z bojnimi vozovi, v čigar čast so igre prirejali. Število športnih disciplin je naraslo na dvajset, slavje pa se je raztegnilo na več dni. Zmagovalci so bili deležni velikih časti, slavili so jih v pesmih in kipih. Igre so prirejali vsaka štiri leta, obdobje med dvema igrama pa je bilo znano kot »olimpijada«. Olimpijade so tako služile kot eden od načinov štetja časa. -7- Mag. Drago Balent 3/21/2012 Z rimsko nadvlado nad Grčijo so igre sčasoma izgubile svoj pomen. Ko je krščanstvo postalo uradna vera v rimskem cesarstvu, so na olimpijske igre začeli gledati kot na »poganski« obred, ki je ogrožal prevlado krščanstva, in leta 393 jih je rimski cesar Teodozij prepovedal, s čimer je zaključil tisočletje antičnih olimpijskih iger.Z odlokom cesarja Teodozija leta 393 olimpijske igre niso dokončno zamrle. Že v 17. stoletju je v Angliji potekal športni festival, imenovan po olimpijskih igrah. V stoletjih, ki so sledila, je bilo v Franciji in Grčiji organiziranih še več podobnih dogodkov, vsem pa je bilo skupno, da so bili krajevnega, ne pa mednarodnega značaja. Zanimanje za oživitev olimpijskih iger je naraslo, ko so nemški arheologi sredi 19. stoletja odkrili ruševine antične Olimpije. Nekako v istem času je francoski baron Pierre de Coubertin razmišljal o vzrokih za francoski poraz v francosko-pruski vojni (1870-1871), in prišel do sklepa, da je treba izboljšati telesno pripravljenost francoskih vojakov. Coubertin si je igre zamislil kot način zbliževanja narodov, na katerem bi se mladeniči in mladenke pomerili v športnih disciplinah, namesto da se spopadajo v vojni. Oživitev olimpijskih iger je po njegovem izpolnjevala oba zastavljena cilja. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Olimpijske_igre) Torej so bili že na samem začetku cilji tekmovanja v športnih disciplinah politični. Če se spomnimo najbolj znanih: Poizkus prikaza nacistične moči na igrah v Berlinu, napad na izraelske športnike v Münchnu, bojkot zahodnega bloka v Moskvi, bojkot vzhodnega bloka v Los Angelesu. Gimnastični telovadni »zleti«… Med olimpijskimi igrami v Berlinu leta 1936 so bile olimpijske igre velika propaganda nacional-socializma in kampanja k spodbujanju nacizma, dominantnosti arijskega človeka (33 zlatih medalj športnikov iz nacistične Nemčije in skupno 89 medalj)....vemo kako je Jesse Owena demantiral na samo svoj način celotno ideologijo. Kako so med Hladno vojno vsi športni dvoboji med ZDA in Sovjetsko zvezo pomenili tudi dvoboje teh dveh ideologij (kateri sistem je primernejši za "vzrejo" vrhunskih športnikov) - leta 1976 so OI v Montrealu bojkotirale številne afriške reprezentance zaradi ne izključitve Nove Zelandije, ki je sodelovala z Južno Afriko (rastistično apartheid Južno Afriko) - leto 1980 OI Moskva, bojkot ZDA in njenih kapitalističnih priležnic, leto 1984 OI Los Angeles, bojkot SZ in njenih komunističnih bratov. Spomnimo se dogodkov OI v Munchnu leta 1972 in poboja izraelskih športnikov s strani palestinskih skrajnežev Navsezadnje Olimpijske igre v Pekingu so se v veliki meri izkoriščale za anti propagando proti Kitajski in njenih "kršitvah" človekovih pravic nad Tibetanci, nad Uiguri itd...(slišimo izjave nekaterih športnikov...bojkotirali bomo OI zaradi kršitev človekovih pravic na Kitajskem), potemtakem se lahko vprašamo, kje bi pa lahko sploh organizirali OI, ne da bi nas pri tem omejevalo moralno dejstvo, da se v tej državi ne kršijo človekove pravice.... Čeprav se olimpijsko gibanje, bojuje proti vmešavanju politike v šport, ostajata področji preveč soodvisni, saj se olimpijsko gibanje o organizaciji dogovarja s predstavniki držav (politiki) in sta področji samo formalno ločeni, kar je značilno tudi za vse druge oblike športne organiziranosti. Ko govorimo o neposrednem odnosu politike in športa, večina verjetno pomisli na politiko na najvišji športni ravni. Za vsake olimpijske igre je značilen vsaj en politični škandal,saj so olimpijske igre priložnost za dokazovanje in potrditev držav (Slovenije v Barceloni leta 1992..). -8- Mag. Drago Balent 3/21/2012 Politika se meša v šport že s tem, ko športnik obleče majico, dres v barvah svoje države, ko teče častni krog z zastavo države, ko na zmagovalnih stopničkah posluša neko pesem, ki ga spominja, da je del določene "zamišljene skupnosti", naroda, ko sprejemajo najrazličnejše tujce v domačo reprezentanco z namenom boljšega rezultata reprezentance in s tem večje promocije države, medtem ko ne dajo 10000 prebivalcem države niti osnovnih življenjskih pravic. V zadnjem obdobju je odmeval namen suspenza Poljske z vseh tekmovanj na mednarodni ravni po tem, ko je vlada samovoljno odstavila vodstvo njihove nogometne zveze, ter začasni suspenz iraškega olimpijskega komiteja s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja, prav tako zaradi vmešavanja politike na področje športne organiziranosti. Pri nas tako nazornih vmešavanj politike in odmevnih primerov ni, kljub temu pa je vseskozi čutiti 'dotik' politike, ko gre za šport, posebno ob uspehih na večjih mednarodnih tekmovanjih. Stalnica v političnem prostoru pri nas kot tudi drugje po svetu so: Prirejanje sprejemov, obiski stadionov in dvoran med pomembnimi tekmami, slikanje in javne pohvale športnikom, ki se v Slovenijo vračajo z medaljami. Še povsem sveži so primeri sprejema najboljše smučarke, košarkarjev, kajakašev, nogometašev.., ki jih po vrnitvi iz tekmovanj oblegajo politiki, ko se želi urediti status vrhunskih športnikov, ti ostanejo bolj ali manj osamljeni. »Portoroški sklepi« so podpirali ekonomično lokacijsko razdelitev športov v Sloveniji nogomet v Mariboru, košarko v Ljubljani, hokej na Jesenicah, , rokomet v Celju, plavanje v Radovljici, Smučarske skoke v Kranju. Slovenija je res premajhna, da bi prenesla (tako s tekmovalnega kot ekonomskega vidika) večje število vrhunskih moštev znotraj posameznega športa, vendar brez domače konkurence ne moremo imeti vrhunskih moštev. Takšna politika razdelitve športov se v praksi lahko izvaja le prek sponzoriranja, ki ga izvajajo podjetja v lasti države (z vplivom politike). Ali si šport sploh želi ustaviti nabiranje političnih točk in izrabo športa za dosego političnih ciljev, saj prek javnih sredstev (občine,ministrstva,fundacija za šport) in sponzoriranja, ki ga izvajajo podjetja v lasti države (z vplivom politike) šport sploh ima možnost preživetja? Ob uspehih nogometašev je predsednik vlade RS povedal, da se bo po obrazu premazal z globinom, če se nogometaši uvrstijo na svetovno prvenstvo. Pri tem se je z izjavo približal lastniku nogometnega kluba Milan in predsedniku vlade v Italiji. Izjavo je predsednik vlade RS »popravil z »bušizmom« : V primeru uvrstitve naših nogometašev na svetovno prvenstvo jim bo čistil čevlje…Koliko te izjave pripomorejo k uspehu ni znano, kot tudi ni znano koliko pripomorejo k politični promociji. »Vlada presenetila slovensko športno javnost, ko je 21 vrhunskim športnikom dodelila nagrade. Za uspehe med letoma 2007 in 2009 na OI, SP in EP. Nad pričakovanji. Zakaj imamo občutek, da so te nagrade podelili bolj na vrat na nos, kot pa po tehtnem premisleku? Niti zahtevnih kriterijev si ministrstvo za šport ni izoblikovalo. Nagrade so enkratne, ne po višini, ampak po načinu izplačila. Za poljubno obdobje; v podarjenem šopku ne sme biti parno število rož, zato so za omejitev izbrali lihe letnice , da so zaobjeli čas treh let. Vlada je zapisala, da je cekine razdelila za dosežke na olimpijskih igrah in svetovnih ter evropskih prvenstvih v olimpijskih disciplinah. Laž. Vprašajte Sonjo Roman, Marijo Šestak, Petra Mankoča. Sklep vlade, "s katerim enkratno nagradi za športne dosežke, ki so nad pričakovanji promovirali Republiko Slovenijo, zlasti z omogočanjem njene -9- Mag. Drago Balent 3/21/2012 predstavitve na področju turizma in gospodarstva", je politična latovščina. Lahko pa za »svojo« boljšo "promocijo" poskrbi država (politika). (Stojič, 2009) Težje je s premišljeno ureditvijo statusa vrhunskih športnikov po karieri. Pa tudi z nagradami, ne zgolj z enkratnimi. Ker bi bilo potem za športnike enkratno, ko bi vlada športnikom izplačala svoje »enkratne« zneske v še ne ustanovljeni sklad za pomoč športnikom v primeru nezgod, predčasnega zaključka kariere, za to da si pridobijo službo – prihodke po karieri.. Kdaj bo poskrbljeno za kolektivno pogodbo- standardizacijo zaščite športnikov, saj so športniki šibkejša pogodbena stranka v dogovarjanjih z delodajalci? Srbski plavalec Čavić je na podelitvi zlate medalje na svetovnem prvenstvu v plavanju nosil majico "Kosovo je Srbija"... , šport in politika se ne smeta mešati. Tragičen dogodek, ki se je zgodil 4. oktobra 2009 pred nogometnim stadionom v Širokem Brijegu, še vedno odmeva v državah bivše Jugoslavije. Ustreljen je bil navijač v Bosni in Hercegovini (Široki breg), kjer je prisotno razdeljevanje navijačev glede na etično pripadnost… Hrvaški in bošnjaški politični analitiki in novinarji skorajda v en glas poudarjajo, da je izbruh navijaškega nasilja v Širokem Brijegu odraz mednacionalnega vrenja, ki postaja med prebivalstvom BiH vse bolj prisotno. Navijaški fenomen, ki je pustil največji pečat v balkanski zgodovini, pa je bil prav gotovo povezan z vzponom Željka Ražnatovića - Arkana. Arkan naj bi se ob koncu osemdesetih let z Vojislavom Šešljem – političnim vodjo bosenskih Srbov dogovarjal, kdo bo prevzel nadzor nad navijači Crvene zvezde. Zagrebški klub Dinamo je postal zanimiv tudi za hrvaško politiko, kar dokazuje dejstvo, da je predsednik Tuđman dvakrat spremenil ime Dinamu (Croatia, Hašk Građanski). Nogomet je na stranskem tiru. Če razvrstitev različnih športov v pet različnih vrednostnih skupin v Sloveniji ( v Pravilniku o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni, ki določa sofinanciranje s strani Ministrstva za šolstvo in šport) ponazorimo z razredi v vagonih vlaka je slovenski športni vlak v primerjavi z drugimi državami resnično nekaj posebnega. Nogomet je v večini držav šport številka ena. To je razvidno iz svetovnih in evropskih nogometnih prvenstev, ki se po številu gledalcev in gledanosti-popularnosti lahko primerjajo le z olimpijskimi igrami. Športne zveze posameznih panog se namreč na podlagi števila držav, članic svetovne športne zveze, uvrstijo v razred mednarodne razširjenosti in ovrednotijo s pripadajočim številom točk. Pri nas so nogometu glede na kriterije razvrščanja na podlagi razširjenosti in uspešnosti prisodili izračunali peti torej zadnji razred. Kako je to mogoče? Vsi vendar vemo, da je število članov s plačano članarino v nogometu v primerjavi z drugimi športi v Sloveniji najvišje, da je število registriranih tekmovalcev največje prav v nogometu, da se po številu društev, vključenih v Nogometno zvezo ne more primerjati prav veliko zvez v Sloveniji. Prav tako je glede kazalcev za kakovost organizacije tekmovalnega sistema v državi. Pa vendar so vsi ostali športi pri vrednotenju v sprednjih vagonih. Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da so samo prvi trije razredi športnih panog upravičeni do javnega denarja za priprave športnikov, sofinanciranje trenerjev in tako naprej. Kdo je torej kriv ponovnega ponižanja, ki ga nogomet stalno doživlja v Sloveniji. Nogomet se na podlagi števila vseh kategoriziranih športnikov po veljavni kategorizaciji Olimpijskega komiteja - 10 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 uvrsti v razred uspešnosti in ovrednoti s pripadajočim številom točk. To število podeljenih točk nogometu s strani MŠŠ je bilo katastrofalno nizko. Ali so na primer dosežki v lokostrelstvu enakovredni dosežkom v nogometu. Očitno na MŠŠ ocenjujejo, da spada lokostrelstvo v prvi razred, nogomet pa na stranski tir. Pa vendar ni naš namen govoriti o MŠŠ ali Olimpijskem komiteju, ki ima kot je že dolgo znan pogled na šport. Pa tudi, da je šah v drugem razredu »športnih« panog bi lahko marsikateremu ljubitelju okroglega usnja vzelo dih. V tretjem razredu , ki je še upravičen do določenih javni sredstev se nahajajo balinanje, kegljanje, jadralno padalstvo, ples in podobne športne zvrsti, ki so po oceni strokovnjakov vredne davkoplačevalske podpore, ki se izrazi v možnostih za plače trenerjev, štipendiranju športnikov, zaposlovanju športnikov v državni upravi in sofinanciranje priprav državnih reprezentanc... O nogometu tu še ni sledu. Nogomet najdemo v družbi floorbala, rokenrola, go, basebala, bridga, hitrostnega potapljanja in potapljanja s plavutmi, modelarstva, balonarstva in sladkovodnega ribarjenja,… Kot bi rekel Tone Vugrinec, če bi se ustanovila Zveza za pljuvanje v daljavo, bi prišla v isti razred z nogometom. Če se sam ne ceniš, kako pričakuješ, da te bodo drugi! Med strokovnjaki, ki sprejemajo to katastrofalno krivično razvrščanje v skupine in razrede najdemo bivšega predsednika panoge, ki jo je uvrstil v peti razred na stranski tir in s tem prikrajšal nogometne klube za plače trenerjev, nogometaše študente za štipendiranje in pripravništva, nekatere nogometaše za možnost zaposlovanja v državni upravi in možnost sofinanciranja priprav nogometašev… Pomembno je verjetno edino to, da bo nogometna zveza dobila denar za administracijo, da bo lahko še bolj obremenila klube z zahtevami čedalje večjih zahtev licenciranja in druge papirologije, čedalje večjimi sodniškimi in delegatskimi stroški… Na ignoranco, ki so je deležni športniki in športni delavci s strani krovnih zvez smo že vajeni. Tudi formalno predstavniki klubov, kjer se dogaja jedro nogometnega razvoja ne morejo priti v stik z nogometu in njegovim koreninam odtujenim vodstvom, saj je pretrgan stik z vmesnim tamponom v obliki medobčinskih športnih zvez. Ob takem stanju ni čudno, da strokovna javnost nogomet tako podcenjuje. Vendar ne bo večno tako, saj ne gre samo za denar in pravice do našega javnega davkoplačevalskega in NZS- jevega denarja, gre tudi za ponos je zapisal eden od nogometašev. Samo za ilustracijo: vladajoče elite v Sloveniji in na Hrvaškem so ustvarile ozračje sovražnosti, ki se manifestira tudi na športnih stadionih," razlaga sociolog Gregor Tomc z ljubljanske fakultete za družbene vede. Marsikomu so tako ostali v spominu izgredi na EP v vaterpolu v Kranju leta 2003, ko sta se pomerili reprezentanci takratne Srbije in Črne gore ter Hrvaške. Do zažiganja zastav je prišlo tudi na evropskem rokometnem prvenstvu, ki ga je leta 2004 organizirala Slovenija. "Ker gre za mlade moške in nogometne navijače, so njihovi pogledi ekstremnejši, tudi ko gre za nesprejemljiva stališča, kot so nacionalizem, rasizem, homofobija. "Navijači so kazalec ekstremnih sprememb v družbah, kazalec ekonomskih težav in političnih problemov v družbi," Med zdajšnjimi in prejšnjimi a še vedno vplivnimi politiki je (bil) v športu najbolj dejaven predsednik Olimpijskega komiteja, ljubljanski župan, saj je bil predsednik Rokometne zveze Slovenije in predsednik ter pozneje siva eminenca RK Krima ,ter podpredsednik KK Olimpije. KK Union Olimpija je največkrat privlačila v svoj izvršni odbor različne politične veljake. Mariborski župan je prepleten z NK Maribor, Univerzijado in Nogometno zvezo Slovenije… - 11 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Prav navedeni primeri lahko kažejo na neposredno mešanje politike s športom. Povsem normalno je, da je v interesu župana Ljubljane, da so ljubljanski klubi konkurenčni tudi v Evropi ter da Ljubljana gosti športne dogodke najvišjih ravni, vendar mora biti pomoč natančno opredeljena, transparentna in seveda v skladu z zakonodajo (predvsem na področju konkurence). Je tanka meja političnega populizma v takšnih primerih prestopljena in gre za nedovoljeno vmešavanje v šport, ki bi lahko bilo predmet obravnave pri mednarodnih krovnih organizacijah? Vpliv tudi v športu ima tisti, ki da denar. Državna in lokalna oblast sta vsaj 20% udeleženi v vsem za šport potrebnih sredstvih preko vpliva na sponzoriranja, ki ga izvajajo podjetja v lasti države z vplivom politike pa v ključnem obsegu. Torej ima politika odločilen vpliv na uspehe v športu. V športnih organizacijah ima vpliv samo tisti, ki jih financira, neposredno ali posredno. Zato pa imamo v slovenskih klubih poplavo častnih predsednikov. Vprašanje, ki se postavlja, je razlog za takšno financiranje. Če ne gre za strateško odločitev sponzorja, ki želi tako utrditi svoj položaj na trgu, je takšno sponzorstvo dolgoročno medvedja usluga sponzorirancu. Zadnjemu se v takšnem sistemu namreč ne bo treba vesti tržno in profesionalno, saj bo imel večino sredstev zagotovljenih. Težave oziroma celo vprašanje obstoja kluba pa bodo nastopile, ko se delegirani sponzor umakne in se tak sponzoriranec znajde na trgu, v konkurenci z vsemi drugimi športi. Politika in šport ostajata nerazdružljivo povezana. In ko govorimo o transparentni in praktični podpori, ki je opredeljena v ustreznih aktih oziroma pravilnikih, od katere ima ves šport posredne in neposredne koristi, je to za šport seveda koristno. Še koristneje pa bi bilo, če bi šport pogosteje in učinkoviteje uporabili kot sredstvo za boj proti nestrpnosti, rasizmu, nasilju, drogam, torej za doseganje širših socialnih in političnih ciljev. Evropska komisija prepoznala, da šport v širšem smislu izpolnjuje vzgojno izobraževalno funkcijo, funkcijo javnega zdravja, funkcijo socialnega vključevanja, funkcijo sprostitve državljanov v urbanih sredinah prek športnih prireditev, gospodarsko in kulturno funkcijo. Vmešavanje politike brez navedenih ciljev je zgolj nabiranje političnih točk ali nedovoljeno vmešavanje v šport ter njegovo instrumentalizacijo za dosego političnih ciljev. Profesionalni šport je v dveh desetletjih postal tudi množičen globalni kulturni pojav, ki ima pomen za vsak narod: Predstavlja narod ostalemu svetu, vpliva na nacionalno identiteto, politiko in vključenost v svetovne trende globalizacije… Prav mednarodni vrhunski športni rezultati, dajejo naciji občutek gotovosti saj vzpodbujajo čustva pripadnosti med prebivalci znotraj naroda in pripadnosti neki večji skupnosti, kar spodbuja občutke varnosti v času ko je individualni obstoj poln tveganj. Šport je področje na katerem se nacionalna čustva izražajo neposredno in jasno. Nosilec mednarodnega vrhunskega športnega rezultata je uporabljan in razumljen kot tisti, ki deluje v dobro vseh državljanov. Uspehi v prvi vrsti učinkujejo na povezovanje posameznikov v nacijo in šele drugotno na dvig ugleda v očeh drugih narodov. Šport je ob uspehu manifestacija nacionalnega ponosa in identifikacije in v nosilce teh uspehov je po mnenju politike vredno vlagati. Šport Šport – pomen besede izvira iz staro francoskega desport, kar pomeni kratkočasiti se, razvedriti, zabavati se. (Javornik 1998, 4247) Na splošno pomeni telesno dejavnost, igro ali tekmovanje. (SSKJ 2005, 1101/IV) Predmet proučevanja športne stroke je človek (ljudje ekipa) v gibanju (znanost se imenuje kineziologija), s svobodno izbranim ciljem, ki je - 12 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 prizadevanje za uspeh v tekmovanju, v katerem so uveljavljene enake možnosti. (Fritzweiler 2007, 2-6) Če pri tako opredeljeni gibalni dejavnosti upoštevamo še všteti vse procese, pojave in odnose, potem lahko govorimo tudi o športni kulturi. (Kristan 2000, 31) Poskusov opredelitve dejanskega ali pravnega pomena športa je veliko, vendar v obširni literaturi (Šugman 1998, 23; Kristan 2000, 31; Bergant Rakočevič 2002; Ilešič 2008, 28) ne moremo najti pojma, ki bi ga lahko šteli za splošno sprejetega. Ko ima ugotovitev ali je neka dejavnost šport ali ne, pravne posledice, ustrezne inštitucije same odločajo o pojmu športa. (Ilešič 2008, 28) Tako Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez kot krovni predstavnik nevladnih organizacij s področja športa priznava športne dejavnosti, kot so: bridge, biljard, pikado; ministrstvo oziroma vlada priznava športne dejavnosti, kot so: šah…; Fakulteta za šport pod športom razume tudi dejavnosti za zdravje, dejavnosti s področja turizma; šport je ena od dejavnosti šolskega curiculuma ipd. Različna tolmačenja povzročajo težave zlasti zaradi športa kot prostočasne dejavnosti in značaje športa kot igre (Huizinga 1992), ne pa kot dela (poklica). »Že takoj se zalomi pri športni vzgoji, ki seveda ni prostovoljna prostočasna dejavnost.« (Kristan 2000, 31) »V logičnem smislu je poklicna tekmovalna športna dejavnost slučajnostna nebistvena, naključna lastnost športa.« (Kristan 2000, 32). Igra se izvaja v omejenem prostoru, vsebuje od udeležencev prostovoljno sprejeta posebna pravila izven vsakdanjega življenja, vsebuje tekmovalnost, pa tudi srečo, ki je neodvisna od udeležencev, pobeg od stvarnosti, zanos (»hipnotiziranost«). (Huizinga 1992; Doupona, Petrovič 2000) Čeprav je šport že v izhodišču opredeljen kot prostovoljna prostočasna dejavnost posameznikov in s tem zasebnega udejstvovanja zaradi česar bi morala biti vsaka težnja oblasti, da bi posegala vanj, neupravičena in hkrati nepotrebna, (Šugman in drugi 1999) država s svojimi institucijami nenehno na različne načine in iz različnih motivov posega vanj. (Kustec Lipicer 2007, 60) Šport ni opredeljen kot enovita dejavnost. Šport v Sloveniji je urejen z Zakonom o športu. Že v 1. členu ZSpo je zapisano, da je delovanje v športu interesno in prostovoljno. (Zakon o športu 1998, 1.čl.) Kljub pomembni vlogi, ki jo ZSpo v številnih členih zagotavlja Olimpijskemu komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, je ta »avtonomija« prostočasne in interesne dejavnosti v dokajšnji meri nadzorovana, usmerjana s strani državne uprave (in igralcev, ki vplivajo na odločitve državne uprave na šport kot pomemben izsek dejavnosti civilne družbe). POLITIKA V POVEZAVI S ŠPORTOM Šport je postal pomemben vidik intervencij vladne politike z podporo elitnega športa in napredka športa v družbi. Predvsem je postal pomemben kulturni pomen z močno medijsko prisotnostjo in z uspehi državnih reprezentanc. Javna sredstva so podprla izgradnjo mogočnih stadionov in športne infrastrukture in s tem izboljšala pogoje za boljše rezultate vrhunskih športnikov in izboljšala možnosti za povečanje udeležbe državljanov v športu. To sta tudi dva glavna razloga za vladno podporo vrhunskemu športu preko ustanavljanja športnih inštitutov za vrhunski šport, ustanavljanjem fundacij iz koncesij iger na srečo (Green & Houlihan, 2005). Katera področja v povezavi s športom, bi morala urejati vlada oz. bi morala biti urejena z zakonom, katera področja pa bi morala biti bolj prepuščena civilni družbi in avtonomnim pravilom civilne družbe s področja športa? - 13 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Vladna politika je povezana oziroma vpliva na športom in se osredotoča predvsem na: rezultate vrhunskega športa na mednarodnem področju, anti-doping in anti-doping kontrolo poživil (tudi pri rekreativcih), povečanje št. udeležbe v športu (rekreaciji) s strani državljanov, izboljšanje kvalitete organiziranega športnega sistema. Zakonodaja se dotika: športne vzgoje in zaščite mladine (predpisana pedagoška izobrazba trenerjev in učiteljev ter preprečevanje prezgodnih transferjev mladih perspektivnih športnikov, plačila in stav povezanih s športom, zaščite članov in demokracije v športnih organizacijah. Širša področja športne politike zajemajo: uporabo športa kot preventiva pred boleznimi sodobnega življenja (neaktivnost, debelost, zasedenost...) uporaba športa kot ekonomska kategorije in možnost zaposlovanja v športu, sprostitev državljanov, uporaba športa kot možnost socialne vključenosti (npr. imigrantov). Država je dolžna delno sofinancirati področja športa, ki se dotikajo javnega interesa, to je predvsem izgradnja športnih objektov in šport otrok in mladine. Civilna družba si sama kreira pravila športnih panog, tekmovalnih sistemov, pravila znotraj društev in zvez ter selekcioniranje reprezentanc in nastopanje doma in v tujini, sama si postavlja cilje in skrbi za celotno piramido razvoja športa na posameznem področju od naraščaja do veteranov. V regulaciji športa postaja država promotor, regulator, zagotavlja vire ter manipulira in izkorišča šport (Houlihan, 2005:182). Pravila se vzpostavljajo za zaščito v šport vključenih posameznikov, nadzora iger na srečo v povezavi s športom, nadzora prenosov preko medijev in nadzora izvajanja telesne vzgoje. Pomemben vidik je zagotavljanje »fairplaya« s preprečevanjem dopinga in nedovoljenih poživil ter zagotavljanje demokracije v društvih. Najpogostejši pojav zahodne politike športa je podpora programov vrhunskega športa preko nacionalnih inštitutov za meritve, svetovanja in tehnološko podporo najboljšim posameznikom. Običajno so ustanovljene centralne vladne agencije (strokovni sveti, direktorati), ki skupaj z nacionalnimi športnimi organizacijami kreirajo nacionalno športno politiko (Bergsgard et all., 2007; De Bosscher, De Knop, van Bottenburg & Shibli, 2006; Houlihan & Green, 2008). Avtorji študij športne politike se osredotočajo na mrežo, ki vključuje različne deležnike pri kreiranju politike v posameznih državah. Mrežo omogočajo in olajšujejo formalne povezave, - 14 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 tako imenovani med resorni odbori in posvetovalna telesa kot so strokovni sveti. Sestavljajo jo osrednji strokovni svet, v katerega so vključeni predstavniki olimpijskih komitejev, glavnih nacionalnih zvez, predstavniki profesionalnih športnih lig in predstavniki ključnih interesnih skupin. Coalter (2007) pravi, da je šport dosegel tako visoko raven v zadnjih letih zaradi potencialov na področjih kot so socialna in ekonomska regeneracija, preprečevanje kriminala, zdravje in izobraževanje. Houlihan, Bloyce and Smith (2009:5) menijo, da vlade šport obravnavajo kot inštrument, ki na zelo viden in poceni način nudi odgovore na številna nešportna vprašanja od dvigovanja nacionalne zavesti do zagotavljanja socialne blaginje. Konceptualne prednosti so izražene kot »socialni kapital«, »socialna regeneracija« in »socialna vključenost«. Parrish (2008:80) dokazuje, da bi šport želel biti avtonomen in se želi samo-uravnavati. Prav tako navaja šport kot orodje dvigovanja nacionalne zavesti in prikaz naroda (v primeru uspehov) na evropskih in svetovnih prvenstvih. Rekreativni šport je orodje za promocijo zdravja, orodje za boj proti socialni izključenosti, način preprečevanja kriminala in voz ekonomskega razvoja ter orodje za zunanjo politiko. Green in Houlihan (2005) menita, da vlade vidijo šport izključno v instrumentalni obliki. Pomoč vlad športnim organizacijam je sicer zagotovljena in sooblikovanje športne politike s strani vlad je bolj prisotno kot kadarkoli. Športne organizacije zaradi igranja sekundarne vloge pri regulativi športne politike postajajo zgolj usmerjene v vrhunski šport in izgubljajo stik z svojim osnovnim poslanstvom. Če ne bodo povečale svoje vključenosti v kreiranje zakonodaje v širokem spektru športne politike in reševale sistematičnih problemov vseh pojavnih oblik športa, bodo te politike reševali drugi, ki imajo manj znanja in razumevanja za šport kot športne organizacije. Razlogi za reguliranje športa so: - monopoli (zaradi tega se izdajajo licence za prireditelje športnih stav), - izredni prihodki v športu (organizacija vrhunskih prireditev ipd.), ki se morajo uporabiti v dobrobit uporabnikov (davkoplačevalcev), - naravovarstvena usmerjenost pri športnih objektih (poraba vode, zasneževanje, itd.), - omogočanje vključevanja v šport tudi ljudem s posebnimi potrebami (invalidom), - izključevanje ne tekmovalnega vedenja (prirejanja tekmovalnih izidov pri športnih stavah), - davčne olajšave pri izgradnji in obnovi športnih objektov, pri donatorstvu in sponzorstvu neprofitnih športnih organizacij, - reguliranje zakona o delovnih razmerjih, ki omogoča športnikom kolektivno pogodbo, saj so šibkejši pogodbeni partner, - standardizacija športnih rekvizitov za omogočanje enakovrednejšega tekmovanja športnikov, - standardizacija šolske športne vzgoje za omogočanje enakega razvoja vsem šolarjem v državi, - formiranje neodvisnih agencij za testiranje v boju proti dopingu, - kreiranje inštitutov za vrhunski šport v pomoč vrhunskim športnikom preko vrhunskih strokovnjakov različnih strok, - zagotavljanje zavarovanja za pokrivanje poškodb športnikov pri športih z visokim tveganjem… Vladno sofinanciranje je pogojno Vladne zahteve pri javnem sofinanciranju predstavljajo: Reguliranje organizacije vadbe in struktur, kar je zapisano v Zakonu o društvih in v obveznostih, ki jih imajo društva zapisana v svojih statutih. - 15 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Zahteve so: letna skupščina, sprejeto finančno poročilo, morebitne spremembe ključnih predstavnikov ali namena ustanovitve društva, pregledane finance s strani neodvisnih revizorjev za zadnja štiri leta ter zagotavljanje informacij o številu članstva. Vlada identificira organizacije, ki so upravičene za prejem finančnih sredstev (Sport Canada, 2007). Proces vključuje dva koraka: prvi korak vsebuje upravičenost do financiranja, drugi pa vključuje oceno velikosti, nivoja uspešnosti in potenciala ter nivo usklajenosti pri doseganju ciljev vladne športne politike na področju števila udeležencev, vrhunskosti in povezovanja. Kriteriji so splošni, nacionalni in mednarodni. Splošni kriteriji vključujejo identifikacijo organizacije s športom, demokratičnost organizacije, pregledane in pregledne finance, zagotavljanje članom tehnično varne in etične športne programe na dolgoročnih strokovnih temeljih. S strani pristojnih mora biti sprejet anti-doping program. Sprejeta obveza o enakopravni dostopnosti (ženske). Vključenost vrhunskih športnikov v telesih odločanja. Trenerji morajo imeti ustrezne licence, društvo mora izkazati formalno politiko pri odgovorih na pritožbe (v boju zoper različnim zlorabam). Nacionalni kriterij vsebuje minimum tri tisoč registriranih članov, najmanj osem (regijskih) športnih organizacij, imeti mora državno prvenstvo z najmanj šestimi društvi kot udeleženci. Mednarodni kriterij vsebuje vključenost v mednarodno športno federacijo, ki je priznana s strani države in s strani olimpijskega komiteja. Mednarodna federacija mora imeti najmanj 35 držav članic ter imeti sprejet anti-doping program. Od minimum 35 članic mora najmanj 20 držav sodelovati na zadnjih štirih članskih svetovnih prvenstvih, vključujoč kvalifikacije. Sofinancirana zveza mora imeti uvrščenega najmanj enega udeleženca med šestnajstimi najboljšimi na Olimpijadi, med osmimi najboljšimi na svetovnih prvenstvih v zadnjih petih letih (Sport Canada, 2007). Strokovni sveti izdajajo navodila za društva in zveze za dobro organizacijo vadbe. Reguliranje športne vadbe Boks in borilni športi predstavljajo tveganja za udeležence, zaradi tega morajo biti te panoge deležne posebne pozornosti s strani regulatorjev zaradi zaščite športnikov in njihovega zdravja ter norm, ki v družbi veljajo. Avtomobilizem in športi z motorjem predstavljajo tveganja za udeležence in gledalce, tako da mora biti to področje dodatno urejeno s strani vlade, predvsem glede zagotavljanja varnosti. Drugi športi (streljanje, parashuting, krvni športi- zaščita živali) so predmet direktne regulacije s strani vlade. Reguliranje z zagotavljanjem varnega okolja za šport Varstvo otrok (Brackenridge, 1994:290) obravnava probleme povezane z zaščito otrok pri športu, predvsem kar se tiče spolnih zlorab, ki so pocenjene kot resen problem v športu (Brackenridge, 2003:9). Zaščita otrok mora vsebovati obveznost športne organizacije, da zaščiti športnike pred drugimi udeleženci v športu (trenerji, športniki, funkcionarji, družina, navijači,…), pred morebitno zlorabo. Zlorabe so lahko spolne (pornografski material, dotiki, voyeurism,…), fizične (pretepanje, davljenje, metanje, namerne poškodbe z izjemno disciplino, zastrupitve ipd.), čustvene zlorabe vsebuje vedenje, ki povzroča občutke manjvrednosti, vedenje, ki zavira otrokovo dobro počutje in razvoj (neprestane kritike, zavračanje, kaznovanje, grožnje in nerazumne zahteve, zatiranje pomeni onemogočanje otroku dostop do fizičnih in čustvenih potreb kot so stalen nadzor, - 16 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 pomanjkanje ustrezne prehrane, oblačil, osebne higiene in potrebne medicinske oskrbe). Standardi, potrebni za zaščito otrok vključujejo izjavo organizacije o politiki zaščite otrok. Vsaka organizacija mora imeti ustrezen sistem hranjenja podatkov o upravljanju s pritožbami in predvidene postopke, ki preprečujejo zlorabo otrok s strani tistih, ki so jim zaupani. Opisani morajo biti postopki zagotavljanja varnosti, informiranosti, svetovanja in posluha za potrebno varnost otrok. Zagotovljen mora biti tudi nadzor in odgovornost za varnost otrok. Potrebno je promovirati navodila za organizacije, administracijo, plačane in neplačane zaposlene v športu, ki so v povezavi z otroci, ter navodila za novo osebje, ki pristopi k delu z otroci. S pravili je urejeno preprečevanje diskriminacije in boj proti nasilju v športu (huliganizem, agresivne navijaške skupine). Varnostniki na tekmah »pumpajo" mišice namesto možganov . Družba je v prepadu nasilja in brezvladja - Varovanje začinjeno z nasilnim reševanjem "težav", kot se je to pred tekmo Olimpije in Maribora zgodilo na Tromostovju v središču Ljubljane . Varnostniki so pretepli navijače, navijač napadel policaja, obiskovalci pretepli obiskovalce. Od verbalnega nasilja do fizičnega je le korak. Odmevi ob tragični smrti Gorazda Čamernika pred dvema letoma nedaleč od lokala Global, so kazali globoko prizadetost številnih, saj je dejstvo, da se lahko nekaj podobnega že jutri zgodi vsakemu izmed nas. Nekaterim se je že, na srečo v milejših oblikah Od kod agresivnost pri različnih mišičnjakih. "Ali je to samo v želji po uporabi na treniranih mišic tudi v 'praksi' ali je razlog v šumenju v glavi in vzdraženosti živčnega sistema, ki jo povzroča prašek, na katerem je v drobnem tisku piše, da je namenjen konjem?" Opozarjanje na nevarnosti jemanja pripravkov za povečanje mišične mase, ki se danes prodajajo skoraj po vseh fitnes klubih, internetu in drugje, brez kakršnega koli nadzora, medtem ko za aspirin potrebujete skoraj recept zdravnika. "Pripravki, ki povzročajo hitro povečanje mišične mase, imajo stranske učinke. Bistveno povečano agresivnost, impotenco, nerodnost, depresijo, nagnjenost k uporabi drugih drog, klasična obolenja jeter, ledvic, srca…" in opozarjamo tudi na različne tečaje "samoobrambe" z aktivnostjo, neposredno usmerjeno na telo. "Kot sem pred časom pisal o vrhunskih športnikih, da umirajo za zmago, bi danes lahko napisal, da trenirani pretepači - 'varnostniki' lahko ubijejo za trening, pa še zaradi pripravkov je njihov samonadzor zunaj razumnega odločanja. Kaže se potreba po mednarodno usklajeni protidopinški zakonodaji. Doping je bistveno bolj skrb zbujajoč problem v rekreativnem kot v elitnem športu. To je doping, ki se lahko posredno ali neposredno usodno dotakne veliko naše mladine," (Balent,2007). Regulirane so tudi igre na srečo in športne stave,kjer gre za regulacija plačil in stav. Koncesije se namenjajo za sofinanciranje športnih organizacij preko Fundacije za financiranje športnih organizacij. Regulacija medijev je potrebna zaradi dostopa do športnih prenosov,ki mora biti zagotovljen vsem državljanom, saj je tudi šport sofinanciran iz javnih sredstev. Šolski šport in telesna vzgoja(TV) so pod posebnim nadzorom vlade, ki običajno regulira curriculum telesne vzgoje in predpisuje izobrazbo (pedagoško) učiteljem in tudi vsebine, ki jih učitelji podajajo. Telesna vzgoja je pomembna tudi zato, da bodo imeli bodoči udeleženci v športu ustrezno podlago in ustrezne motorične sposobnosti za športno dejavnost. Med politiko športa in politiko telesne vzgoje obstaja kompleksno razmerje (Lukes, 2005). - 17 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 V večini držav obstaja napetost med vladami in telesno vzgojo (TV), ki je obvezen predmet curriculuma v vseh državah Evrope (Hardman, 2002:3). TV ima nižji status od drugih »akademskih« predmetov (Hardman, 2002:5). V različnih obdobjih so obstajale različne vsebine tega predmeta. Yamamoto (2009) govori o militarizaciji telesne vzgoje, ki je krepila avtoritarianizem v 1920 letih. V današnjih dneh je TV povezana z blaginjo, povečevanjem samozavesti, izboljšanjem vedenja in skrbi za zdravje. Na Irskem na primer je TV prišla v curriculum po letu 1960. Politika TV zagotavlja enakopraven dostop za dekleta in za tiste z posebnimi potrebami, pa tudi vadbo brez tekmovalnega športa in spoznavanje novih, ne tradicionalnih športov (Lukes, 2005:22,23). Vlade običajno preko sofinanciranja zagotavljajo trenerje (panožne športne šole) kot pomoč športnim klubom pri odkrivanju in vadbi najbolj nadarjenih otrok. TV curriculum sestavljen iz telesne dejavnosti raje kot športa ali curriculum, ki vsebuje samo ne tekmovalne telesne dejavnosti je v večini držav nepredstavljiv. Oblika telovadbe, ko se daje prednost socializaciji in dvigovanju samozavesti otrok pri vadbi je zadeva ustanov, ki poučujejo učitelje, medijev, športnih organizacij in politikov. Otroci morajo gibanje vzljubiti, tako da bodo vadili tudi takrat ko ni nadzora. Ta koncept so preučevali Dean (2007), Raco in Imrie (2000:2191), ki govorijo o tem, da vlada ne želi voditi družbo pač pa promovirati posameznike in organizacije k sledenju vladnih ciljev, ki so v tem primeru navada na zdrav način preživljanja prostega časa s telesno dejavnostjo. Mnogi učitelji TV izražajo dvome ob pomanjkanju priznavanja pomembnosti TV oziroma marginalnemu statusu učiteljev TV (Dean, 1997:8). TV zagotavlja vsakemu otroku nujne osnove za aktivno življenje, delo in prosti čas. Očitno je pomanjkanje konsenza med učitelji TV o odnosu med športom in TV. Veliko učiteljev TV daje šport v središče pouka, medtem ko drugi učitelji TV smatrajo, da ji odgovornost učiteljev TV produkcija mladih vrhunskih športnikov na račun ostalih učencev na njihovi šoli (Skinsley, 1987:58) in so bolj privrženi skrbi za zdravje otrok, ki ne vsebuje tekmovalnega šolskega športa. Vlade so zainteresirane za razvoj izven šolskega športa in so v nekaterih državah ponudile učiteljem TV dodatno plačilo za organizacijo izven šolskih aktivnosti ali pa dopolnile njihovo pogodbo z zahtevo po organizaciji dejavnosti TV v izven curricularnem času. Vlade ne oblikujejo več curriculuma ampak izven curricularne programe športa, ki so izven vpliva telesnovzgojne stroke ter predstavljajo med vzgojnimi in športnimi interesi. Šport mladih se tako organizacijsko, finančno in politično premika izven šolskih ur. Vlade so ta cilj zastavile z imenovanjem šesto koordinatorjev športa, ki pomagajo trenerjem iz panožnih športnih šol in so orientirani izključno na mlade, usmerjene v vrhunski šport. To predstavlja povezavo med šolskim športom in društvi oziroma klubi. Šola predstavlja potencial in vir za odkrivanje talentov vrhunskega športa (Game plan (DCMS/Strategy Unit, 2002:14, Sport England, 2005:5). Reguliranje športa mladih Vlade so zainteresirane za povezavo šolskega športa socialne politike, povečevanje vpliva tekmovalnega športa in pravočasnim odkrivanjem nadarjenih talentov (Flintoff, 2003). Šolske avtoritete so pri standardih izobraževanja visoko kvaliteto šolske TV (navdušenje otrok nad telovadbo, užitek, samozavest ob razvoju telesnih sposobnosti, željo po napredku in voljo po tekmovanju,…) zagotavljale z navodili kako zagotoviti napredek pri TV in kako se lahko učinki merijo (udeležba otrok pri vadbi in njihova aktivnost v prostem času). Department for Education and Skills (2004, 2005). Povezava TV in tekmovalnega športa je možna z imenovanjem menedžerjev šolskih športnih tekmovanj. Te vsebujejo okvir za - 18 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 vsebino, strukturo in prikaz možnosti mladih za udeležbo v moderni tekmovalni strukturi (DCSF/DCMS 2006:1). Tako vlade silijo šport mladih k povezavi s tekmovalnim športom, ki postaja osrednji steber pouka TV. Telesna aktivnost in zdravje Globalni problem zdravja je debelost in neaktivnost prebivalstva zaradi sodobnega načina življenja (zasedenost), neustreznega prehranjevanja in tveganega življenjskega sloga (alkoholizem, poživila, kajenje, stres, telesna neaktivnost,…) Davčne olajšave za športne organizacije predstavljajo možne rešitve pri vključevanju programov za zdrav življenjski. Osveščanje prebivalstva in izobraževanje sta ključni aktivnosti, ki se dotikata politike usmerjanja državljanov k telesni dejavnosti za zdravje. Šport v mestih (urbani šport) in ekonomski vidiki športa Potrebno se je vprašati ali so športne organizacije sposobne najti odgovore na politiko družbe v urbanih naseljih, ki niso v povezavi s športom in kakšen vpliv imajo te politike na športne organizacije. Ekonomski vidiki povezani s športom oziroma gibalno dejavnostjo prebivalstva se kažejo pri infrastrukturi, ki vključuje gradnjo velikih stadionov in dvoran, preko kanditatur za velika tekmovanja prispevajo k razvoju družbe, razvoju transporta in prevozov, nastanitvah in okolju. Ekonomski vidiki se kažejo zlasti pri organizaciji prireditev, ki prispevajo k posodobitvi in razvoju urbanega okolja. Za ekonomske vidike razvoja mest so pomembne zlasti velike prireditve in profesionalne športne lige. Šport je uporabljan kot marketinško orodje za promocijo mest in naroda. Vsa sredstva skupaj vseh pravnih oseb v slovenskem športu v letu 2008 znašajo 532.202.206 evrov. Vseh 6115 društev in zvez ima sredstev za 186.487.611 evrov. Z ostalimi sredstvi (194.160.106 evrov) razpolaga 315 gospodarskih družb s področja športa, 940 malih samostojnih podjetnikov , razpolaga s sredstvi za 12.133.647 evrov, 31 zasebnih zavodov razpolaga z 2.732.049 evrov. Problem v športu je ta, da ko primerjamo 6115 društev registriranih pri AJPES (Agenciji za javne prihodke v RS) z javnimi zavodi,katerih je 35, ki imajo po podatkih iz leta 2008 za 136.688.793 evrov sredstev opazimo, da razpolaga 35 javnih zavodov s skoraj enako sredstev kot 6115 društev. V javnih zavodih so plače 40 odstotkov višje kot v športnih društvih in zvezah in vsak športni delavec gre raje delat v javni zavod, že zaradi varnosti zaposlitve. Torej državna in lokalna politika iz denarja namenjenega športu raje sofinancira »svoje javne zavode« kot društva. Imamo podatke za leto 2008, v katerem je bilo javnih sredstev za 102.530.679 evrov. Od tega so 71.491.679 evrov prispevale občinske zveze, 17.549.000 evrov Ministrstvo za šolstvo in šport, 13,4 milijona pa Fundacija za šport. Društva in zveze so od razpoložljivih javnih sredstev na svoje račune dobile dobrih 46 mio evrov, kar predstavlja 45% za šport namenjenih vseh javnih sredstev. Potem pa politika govori, da je dala denar športnim organizacijam? Nekaj (45%) že, a gre večina v javne zavode oziroma v neposredno investicijo občin ali države, pa za prostore in storitve Fakultete za šport in drugih, ki niso - 19 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 športne organizacije... Politika torej raje sama deli in izvaja, kot pa da bi za to dejavnost koristila neprofitne športne organizacije! Socialni vplivi športne aktivnosti in prireditev se dosegajo zlasti s športom povezanega vključevanja manjšin in imigrantov. Šport olajšuje njihovo vključevanje v širšo družbo. Omogočanje javne politike - 20 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Športne organizacije želijo ostati samo-regulatorne, medtem ko vlada želi vplivati in uravnavati njihovo delovanje. Frey in Johnson (1985:261,262) sta že pred 25 leti razpravljala o intervencijah vlade na področju športa v ZDA. Konflikti in napetosti bodo ostali, saj na eni strani športni funkcionarji prosijo vlade za sofinanciranje ker delajo v javnem interesu, po drugi strani pa želi ostati šport neodvisen in samostojno razpolagati s svojimi potenciali in interesi. Ostaja vprašanje v koliki meri športni funkcionarji želijo in so sposobni služiti javnemu interesu, v koliki meri pa morajo biti podvrženi regulativi zlasti pri komercialnih vidikih športa. Veliko zahtev je naslovljeno na šport okoli javnega zdravja, urbane kulture in socialne vključenosti, toda vlada z sofinanciranjem koristi zlasti športni politiki, ki je osredotočena zlasti na vrhunske rezultate in čim večjo udeležbo državljanov. Vloga športa je boj proti družbeni odtujenosti, neizobraženosti, socialni zapostavljenosti, nezaposlenosti, slabemu zdravju in kriminalu. Vlada v investicijah v šport vidi možnost, da šport prispeva k občutku socialne vključenosti (Rommetvedt, 2005:757). Področje športa - »trg brez državne regulacije in nadzora je lahko v svojem monopolu (svetovnih in nacionalnih športnih zvez) do posameznikov in skupin nasilen in kot tak instrument okoriščanja, torej mora biti avtonomija nadzirana in omejena. Eliminacija javne oblasti pri reguliranju onemogoča nastanek vzorčne svobodno tržne družbe. (prirejeno po Klein, Mastnak, 2009:560) Vlada pričakuje od športnih organizacij pomoč pri doseganju ciljev, ki niso povsem v povezavi s športom, in sicer: uporaba športa kot telesne dejavnosti pri državljanih, ki so telesno neaktivni kot prispevek k zdravju v družbi, uporaba športa kot urbano kulturo, za ekonomske cilje in zaposlovanje, uporaba športa za povečanje socialne vključenosti in družbeno povezanost. Vprašamo se lahko, ali so športne organizacije primerne za doseganje teh političnih ciljev in kakšen vpliv imajo te politični cilji na športne organizacije, ki so orientirane skoraj izključno na vrhunski šport, preprečevanje dopinga v športu, povečanje števila udeležencev in razvoj nacionalnega športnega sistema v njihovi panogi. Želja tega teksta je večje razumevanje vloge države v povezavi s športom, ki ni možno brez predhodne analize. Potrebna je primerjava različnih vladnih regulativ, ki se dotikajo širše javne politike ob sodelovanju športnih organizacij, kar bi vodilo k večjemu razumevanju in boljšim rezultatom ter boljši izvedbi samega zakona. Vpliv predstavnikov športnih organizacij na odločitve države - 21 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Primerjali smo vpliv predstavnikov športnih organizacij na odločitve države glede organiziranosti, ekonomskih in pravnih podlag športa kot javnega interesa v Sloveniji. Poleg tega je bil cilj naloge ugotoviti razmerja med vladnimi in nevladnimi organizacijami s področja športa. Glavni dejavniki, ki opredeljujejo sisteme športa so: zgodovinski razvoj, podrejenost področja različnim ministrstvom, športnim organizacijam, olimpijskim komitejem, oblike organiziranosti športne vzgoje (obvezna ali fakultativna, klubska dejavnost), nosilci organiziranosti in izvedbe športne dejavnosti, viri sredstev in lastništvo infrastrukture in pravni status. Na podlagi primerjave z mednarodnim prostorom poskušamo ugotoviti, kam spada glede legalnih okvirjev, organiziranja in financiranja, šport v Sloveniji, in mednarodno raven organiziranosti športa v celoti.Naloga zajema vse glavne vidike športa: legalni, organizacijski, finančni, statusni - zasebni, neprofitni, profesionalni, rekreativno-sprostitveni... Teze, ki smo jih raziskovali, so nastale iz dejstev, da je šport v veliki meri povezan z delovanjem na določenem družbenem področju v civilni sferi, prav tako pa v veliki meri obstaja tradicionalna povezava civilne športne sfere z državnim nivojem, ne glede na politično opcijo, ki je na oblasti. Ta trend je zaznati tudi v svetu, kajti »good governance« - dobro vladanje, pomeni tudi dobro sodelovanje med javno in zasebno sfero – tako imenovani »public private partnership«, ki je bil tudi dvakratni naslov mednarodnih kongresov (2001 in 2008) v so organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez in Ministrstva za šolstvo in šport RS. »Evropska unija, (2008): Deklaracija ob predsedovanju Slovenije EU«. Poskušali smo ugotoviti, kam spada šport v Sloveniji glede vpliva nevladnih organizacij na odločanje glede legalnih okvirjev, odnosov med državo in nevladnimi organizacijami, organiziranja in financiranja. 1. Ugotoviti vpliv in pristojnosti (pravne in ekonomske), ki jih imajo NVO skupaj z vladnimi organizacijami (klubi, zveze) na soodločanje in pripravo pravnih aktov na področju športa pri ustreznih ministrstvih. Ugotoviti vpliv in pristojnosti nevladnih organizacij pri soodločanju skupaj z vladnimi organizacijami na skupno pripravo odločitev pri sofinanciranju programov športa in s tem preko sofinanciranja na usmerjanje športa v RS. 2. Preveriti, če bi NVO uspešnejše in učinkovitejše upravljale upravne naloge kot javni zavodi, ki so jih ustanovile občinske in državne uprave. 3. Preveriti vključenost pomembnih članov strank v delovanje nevladnih organizacij (združenj, skupin itd.), zaradi česar imajo nevladne organizacije lahko močan vpliv tudi na politične stranke in na odločanje na področju športa. Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz ciljev, smo poskušali uvrstiti Slovenijo med države EU, pri katerih prevladuje največja podobnost pri modelu organiziranosti športa. Države v EU so namreč glede na vire financiranja, organiziranost in odnose med vladnimi in nevladnimi odnosi primerljive in se delijo na več sorodnih skupin. Zasnovali smo naslednje hipoteze: Nevladne organizacije nimajo dovolj vpliva na odločanje države glede zakonodaje v športu in glede sofinanciranja izvajanja letnega programa športa v RS; Država na področju športa z zakoni, lastništvom objektov in sofinanciranjem prekomerno ureja področja: status športnikov in športnih delavcev, usposabljanje in licenciranje, financiranje programov in upravljanje objektov nevladnih organizacij v športu; - 22 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Država oz. njeni javni zavodi s svojimi servisnimi storitvami (javnimi službami) vplivajo pozitivno na konkurenčnost nevladnih organizacij na področju športa v Republiki Sloveniji. Z intervjuji s strokovnjaki – poznavalci smo iskali odgovore tudi na podvprašanja: Ključni predstavniki nevladnih organizacij so večinoma vključeni v so kreiranje odločitev skupaj z vladnimi igralci in s tem državo na področju športa (priprava aktov, kriterijev za sofinanciranje, usmeritev javnega financiranja…); V športni dejavnosti obstaja negativna korelacija med obsegom javnega in obsegom neprofitno volonterskega sektorja (prostor, ki ga zavzema država z javnimi službami dominira nad neprofitno volonterskim sektorjem, večji je delež zaposlenih v javnem sektorju, manjši je delež zaposlenih v neprofitno volonterskem sektorju); Ključni vladni igralci so večinoma vključeni tudi v delovanje tistih športnih organizacij, ki imajo pomemben delež prostovoljnega dela; Države EU je možno razvrstiti v več homogenih skupin glede na organiziranost, pravni red in financiranje športa; Med strukturo in organiziranostjo športa v EU in po svetu in organiziranostjo športa v Sloveniji ni pomembnih razlik; Med viri (nosilci) financiranja po svetu in viri (nosilci) financiranja športa v Sloveniji obstajajo pomembne razlike; Med odnosi nacionalnih športnih zvez in olimpijskimi komiteji v EU (po svetu) z vladnimi strukturami in odnosi s podobnimi strukturami v Sloveniji ni pomembnih razlik. UPORABLJENE KOMPLEMENTARNE TEHNIKE IN METODE ANALIZA SEKUNDARNIH VIROV Primarna metoda je bila primerjalna analiza podatkov iz različnih teoretskih izhodišč. Tudi ostalo preučeno literaturo smo uporabili za metodo osredotočene sinteze in za postavitev teoretičnega okvira. Osredotočili smo se na proučevanje vpliva nevladnih organizacij kot nosilcev interesov državljanov na odločanje političnih strank in državnih organov. Teme so bile: nevladne organizacije na področju športne dejavnost, delitev nevladnih organizacij, organiziranost, financiranje, struktura športa v Sloveniji, položaj neprofitno volunterskega sektorja pri nas, vodenje v neprofitnih organizacijah, javna uprava in državna uprava,. Proučila smo uradne statistike, zapisnike in poročila o vključenosti predstavnikov nacionalnih športnih zvez in olimpijskega komiteja v odločanje skupaj z vladnimi organizacijami in o njihovem vplivu na odločitve na področju športa v praktičnem delu Direktorata za šport, Strokovnega sveta, Sveta Fundacije za šport… Izvedena je bila primerjava zakonskih obligacij, izvajanje zakona v praksi in učinkov. Primerjava je obsegala tako kvalitativni kot kvantitativni pristop. ANALIZA VSEBINE PRAVNIH DOKUMENTOV Analizo smo uporabili za predstavitev in opis ureditve uprave v RS, zakonodaje na področju športa v Sloveniji in za opredelitev pravne podlage delovanja (vpliva na sooblikovanje politik na področju športa). Analiza bo obsegala vpliv NVO na odločanje uprave (Direktorat za šport MŠŠ) v RS in Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS glede na zastopanost predstavnikov NVO v Strokovnem svetu vlade RS za šport, Svetu Fundacije za šport in v - 23 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 strokovnih komisijah za izbor izvajalcev letnega programa športa na Direktoratu za šport MŠŠ. METODA STRUKTURIRANEGA (anketnega) INTERVJUJA Izveden je bil strukturiran družboslovni intervju o delu na področju športa. S pomočjo intervjujev poznavalcev oz. strokovnjakov s tega področja je bila raziskovana možnosti vplivanja na odločanje državne uprave in iskala odgovore na zastavljena vprašanja. Intervjuvani so bili predstavniki nevladnih organizacij v različnih inštitucijah (Strokovni svet vlade RS za šport, Svet Fundacije za šport, Strokovne komisije za izbor izvajalcev letnega programa športa na Direktoratu za šport MŠŠ). Poskušalo se je najti odgovore strokovnjakov poznavalcev na zastavljena vprašanja. Ta metoda je služila kot oblika dodatnega pojasnjevanja in tudi za analizo vplivov OKS-ZŠZ kot krovne nevladne organizacije s področja športa ter za razjasnitev oz. pojasnjevanje posamezne problematike in vpliva na samo organizacijsko strukturo odločanja v športu. Izbrani sogovorniki so bili strokovnjaki, ki kot predstavniki nevladnih organizacij soodločajo v vladnih organih. Predstavili so svoja videnja trenutnega stanja glede vplivov predstavnikov nevladnih organizacij v različnih inštitucijah ter o možnih še boljših rešitvah tega problema. Seznam vprašanj (raziskovalna podvprašanja služijo kot dodatna pomoč) je bil vnaprej znan in v določenem zaporedju. Intervjuvanci so podali subjektivne zaznave, svoja mnenja in tudi pojasnila. Intervju je bil izveden najprej kot pisni odgovori na zastavljena štiri vprašanja, nato kot komentar, mnenje ali pojasnila k odgovorom. Odgovore na raziskovalna podvprašanja sem beležila sproti, analizo dobljenih informacij je nato ustrezno prikazana.1 S pisnimi odgovori sem se izognila subjektivni obdelavi podatkov, ohranila preglednost in možnost takojšnjega razvrščanja podatkov. Z intervjujem pa sem ohranila širino podanih mnenj in informacij ter razširila okvir možnih odgovorov. Uporaba obeh metod intervjuja in ankete (metoda anketnega intervjuja) je zvrst komunikacije, ki jo je možno standardizirati in tako zagotoviti stabilnost, ter veljavnost raziskovalnega postopka. To opisuje Samo Uhan v delu »Prava in neprava mnenja« (Uhan 1998). JAVNA UPRAVA, DRŽAVNA UPRAVA Javna uprava je upravljanje v javnih zadevah. Gre za odločanje o tem, katere so splošne družbene potrebe in kateri načini za njihovo zadovoljevanje. Hkrati pa gre za reševanje in urejanje družbenih razmerij na prisilen način. Vsa sfera družbenega življenja je razdeljenih na zasebno in javno. V zasebno ne spadajo samo človekove zasebne zadeve, pač pa tudi tiste, ki se v družbi urejajo same od sebe z določenimi družbenimi regulativnimi mehanizmi. Večina družbenih razmerij je menjalnih (daj-dam princip), večina od njih je ekvivalentnih. Ljudje se zanje svobodno odločajo, sama razmerja se zato usklajujejo avtomatično. Teorija to imenuje sinergetski (sodelovalni) sistem družbe. V zasebni sferi vsak, ki zasleduje individualni interes, zasleduje tudi javnega. V družbi pa je veliko razmerij, pri katerih ekvivalentnost ne nastopi z avtomatizmom (nekatere dobrine so 1 Več o metodi intervjuja v Long, Jonathan. 2007. Researching Leisure. Sport and Tourism. The Essential Guide. London: Sage. - 24 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 subvencionirane, ker jih morajo dobiti vsi ljudje, ne glede na to, ali so jih zmožni plačati). Javna uprava je potrebna, da družba funkcionira tam, kjer avtomatizmi ne delujejo, ureja v javnem interesu in zagotavlja ekvivalentnost. Do koder deluje samo-regulativni sistem, deluje zasebna sfera. Razlogi za širitev javne sfere so v kompleksnosti in zapletenosti družbe. Državna uprava je ožji pojem od javne uprave. Pomemben del upravljanja javnih zadev je take narave, da zahteva vsaj posredno grožnjo z uporabo fizične prisile. Del javnih zadev, ki se ureja s prisilo, je državna uprava, ostali del pa spada med javne službe. Država ima monopol fizične prisile, ki se uporablja za del zadev javne uprave. Državna uprava upravlja posredno, le manjši del je neposredno upravljanje - materialna dejanja, ki so večinoma prisilne narave. Državna uprava se običajno imenuje državni aparat (prevladuje organizacijski vidik). Javna uprava je hkrati oblast in servis - po organizaciji in po funkcijah. Nekateri organi so seveda bolj oblastveni kot drugi. Javna uprava obsega: celoten državni aparat (ki ni sodstvo ali zakonodaja), lokalno samoupravo, javni sektor - organizacijske oblike izvajanja javnih služb (ki niso vse v javnem sektorju), različne organizacije, ki izvajajo javne funkcije na podlagi javnega pooblastila ali kakšnega drugega razmerja - nevladne organizacije. Področje javnih služb opredeljuje tudi Zakon o zavodih, ki ureja področje t. i. družbenih dejavnosti. Zakon je bil sprejet leta 1991. Vsebuje statusne določbe o zavodih kot organizacijah, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva in nekaterih drugih gospodarskih dejavnosti, poleg njih pa tudi tistih, katerih cilj ni pridobivanje dobička. S tem je zakonsko urejen del javnih služb, ki pokrivajo področje negospodarstva, z vsebinskega vidika pa bo to področje zaokroženo s sprejetjem zakonov in predpisov lokalnih skupnosti, ki bodo na posameznih področjih določili vrste in obseg javnih služb. Zakon opredeljuje zavode kot organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje družbenih in drugih dejavnosti, če cilj dejavnosti ni pridobivanje dobička. Primarni cilj je opravljanje dejavnosti oziroma nudenje in zadovoljevanje javnih potreb v javnem interesu. Gre torej za vzpostavitev posebnih razmerij: na eni strani je vlada, ki določa poseben režim, na drugi strani pa so tisti, v katerih korist se te storitve opravljajo. Zakon o zavodih ne velja za zavode, ki se ustanovijo kot upravni organi ali upravne organizacije po predpisih o državni upravi. Zakon ločuje zavode na javne zavode in druge zavode. Javne zavode ustanovijo Republika, občine in mesta in druge z zakonom pooblaščene javnopravne osebe za opravljanje javnih služb. Druge zavode pa lahko ustanovijo domače in tuje pravne in fizične osebe, če ni za posamezne dejavnosti ali za posamezne vrste zavodov z zakonom drugače določeno. Javne službe je treba razlikovati od javnega sektorja. Javni sektor je vezan na lastništvo, je v lasti države, zagotavlja pa javne dobrine in storitve. Razmejevanje med zasebno in javno sfero človekovih dejavnosti je v rokah zakonodajalca. Meja med obema sferama ni vedno jasno določena, včasih se tudi prepletata med seboj. Zato pojem javnega in zasebnega ne gre - 25 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 razlagati niti z vidika togega razmejevanja države, njenih organov in ustanov od podjetij in drugih organizacijskih oblik, ki nastopajo na trgu, niti z vidika vsebine dejavnosti, ki jih opravljajo prvi ali drugi. (Čebulj 1992) Večkrat pride do prepletanja različnih vlog države, ki lahko nastopa kot “podjetnik” zaradi zagotavljanja javnih dobrin, lahko pa nastopa tudi kot podjetnik, enako kot vsak zasebnopravni subjekt, zaradi nastopanja na trgu in pridobivanju dobička. Podobno lahko tudi zasebnopravni subjekti v različnih organizacijskih oblikah nastopajo kot nosilci dejavnosti, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, pogoj je le, da imajo ustrezno pooblastilo države ali lokalne skupnosti za opravljanje javne službe. (Čebulj 1992) Ločimo dve vrsti javnih pooblastil: pooblastilo za izdajanje predpisov, pooblastilo za odločanje o pravicah in obveznostih posameznikov. Vrste javnih služb: javne službe za družbene dejavnosti - negospodarske javne službe, gospodarske javne službe - zajemajo materialno infrastrukturo. Zavod, ki mu je podeljena koncesija, ima glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda oziroma gre za zavod s pravico javnosti. Koncesijo lahko dobi zavod, ki izpolnjuje pogoje, predpisane za opravljanje javne službe. Izbira konkretnega zavoda, ki mu bo podeljena koncesija, je stvar koncedenta. Zakon o zavodih ne določa posebnih postopkov za izbiro, tako da lahko pristojni organi koncesijo podeljujejo po svoji presoji, posamezni področni zakoni pa določajo posebne postopke v zvezi s podeljevanjem koncesije. koncesija na področju negospodarstva ni omejena samo na zavode, lahko se podeljuje tudi drugim civilnopravnim osebam, posamezniku, društvom, seveda, če so za izvajanje take dejavnosti strokovno usposobljeni in če zakon tako določa. (Soltar 1996) Odgovornost za šport na državni ravni nosi Ministrstvo za šolstvo in šport (Direktorat za šport in Inšpektorat za šport) s posvetovalnim organom Strokovnim svetom za šport RS. Na lokalni ravni odgovornost za šport nosijo občinski oddelki za šport (družbene dejavnosti) s pristojnimi organi lokalne samouprave in državni ter lokalni javni zavodi kot del javne uprave, tako imenovane »javne službe« (Zakon o športu, 7.čl.). Ker šport ni enovita dejavnost, se s svojo interdisciplinarnostjo dotika tudi drugih segmentov javne in državne uprave. Številni uradi, direktorati in ministrstva pokrivajo šport: Ministrstvo za notranje zadeve izvaja registracijo društev in javnih prireditev; Ministrstvo za šolstvo in šport (Direktorat za šport, Urad za mladino, Direktorat za investicije v šolstvo, Zavod za šolstvo in šport RS), kot tudi za spreminjanje skrbi za izgradnjo športnih objektov. Za športno-znanstveno in založniško dejavnost skrbi Direktorat za šport preko Univerze in Fakultete za šport - Inštituta za šport. S pomočjo izobraževalnega sistema skrbi Direktorat za šport tudi za šport mladih; Ministrstvo za zunanje zadeve za politične in kulturno športne izmenjave s tujino; Ministrstvo za finance se ukvarja z davki in taksami ter koncesijami za igre na srečo; Ministrstvo za obrambo se ukvarja s športom v vojski in skupinami vrhunskih športnikov vojakov, ki se pripravljajo za vrhunska tekmovanja; Ministrstvo za zdravje promovira gibalno dejavnost (šport) kot varovanje zdravja; Ministrstvo za gospodarstvo podpira šport v okviru razvojne politike v smeri tržnega gospodarstva. - 26 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Minister za šport je odgovoren za razvoj elitnega in množičnega športa, ki vključujejo tudi invalide, in za mednarodno športno politiko. Nacionalne športne zveze skrbijo v glavnem za vrhunski elitni šport. Zagotavljajo podporo pripravam, treningom, svetovanjem in tekmovalnim programom. Skrbijo za plače menedžerjev in nacionalnih trenerjev, za zdravstveno zavarovanje in podporo vrhunskim športnikom. Država podpira spremljanje treningov, znanstveno podporo, izobraževanje trenerjev in projekte, kjer športniki predstavljajo Republiko Slovenijo na mednarodnih tekmovanjih in Olimpijskih igrah. Država podpira tehnologijo, spremljanje in gradnjo ter vzdrževanje športnih objektov v lasti države in lokalnih skupnosti. Država podpira spremljanje dokumentacije in informatike za šport v RS. O mednarodnem sodelovanju na področju športa je bolj malo podpisanih pogodb, manjka tudi ustrezne mednarodne športne politike za sodelovanje in pomoč vzhodno in srednje evropskim, bivšim socialističnim državam. Priložnosti za to so predvsem pri organizaciji srečanj, pomoči in asistenci pri svetovanju, postavljanju legalnih osnov, izobraževanju vodij in organizatorjev, trenerskih seminarjih in izmenjavi športnikov. Javni uslužbenec, javne službe Profesionalno delo v športu je izjemno konkurenčno, vsak dan na preizkušnji in je zato čedalje težje obdržati najsposobnejše za tovrstne profesionalne karierne avanture. Za športike je stanje zaskrbljujoče negotovo in gre praviloma za slabo plačan in nestalen status. Posledice se opažajo tudi v razvoju teh dejavnosti. V športu je število profesionalcev v primerjavi s številom honorarcev v razmerju najmanj ena proti deset. Najraje pa se plačuje storitve preko študentskih servisov. Veliko manj tvegana je javna služba in javni sektor. Primerjava med tistimi, ki rezultate dela ustvarjajo in tistimi, ki posredujejo javni denar za njihovo delo je postala nevzdržna in težko razumljiva, še posebej ker je ustvarjalni del družbe odvisen od distributivnega, tistega ki skupni denar deli. Pravica in možnost delitve javnega denarja je moč, ki se krepi v rokah uradnika, izvajalca določene javne politike, pa to nikakor niso izvoljeni ministri. Poslanstvo uradnika, ki izvaja politiko posamezne dejavnosti je v polni meri uresničeno, ko lahko brez vnaprejšnjih predpisanih obveznosti razporeja in upravlja veliko količino javnega denarja, poleg tega pa sproti sam kroji pravila in definira javne službe ki jih bo upošteval . Takrat ima “prijatelje je spoštovan, na sprejemih je zaželjen sogovornik, ko on spregovori mu ostali prisluhnejo, pritrjujejo njegovim argumentom in na sploh je njegovo mnenje pomembo kateregakoli področja se njegova misel dotakne. Športniki pa so tisti, ki morajo biti z „vsemogočnim“ prijazni, saj deli denar za štipendije, pogodbe za službo, delo, programe, infrastrukturo... Sredstva, ki so namenjena uporabnikom so na voljo le ob idejni usklajenosti z razmišljanji z javnim uradnikom, mnenja nacionalnih strokovnih svetov, še bolj pa nevladnih organizacij so neobvezna in le nujno zlo, ki upočasnjuje proces. Želja izvajalcev različnih programov je enostavna: Za svoje delo, ki ga radi počno in ker delajo neprofitno in v javnem interesu (torej - 27 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 nikakor ne samo zase) želijo dobiti nekaj denarja, ki so ga itak preko davkov tudi sami ob drugih državljanih za katere delajo, dali v skupno javno blagajno (proračun). Uradnik pa ne vidi razloga, da bi denar, katerega deli po volji (svojih) pravilnikov, lahko po bolj enostavni poti prišel na račune izvajalcev. Preveliko tveganje obstaja v morebitnem neodgovornem ravnanju različnih športnih, kulturnih in drugih, nevladnih organizacij, če bi jim kar tako dali določen denar brez ustrezne modrosti glede javnega interesa, ki ga zazanava in zna opredeliti le v to smer razmišljujoči javni uradnik. To ni potrebno posebej dokazovati, da vso kompliciranost pravilnikov in izračunov razume le in edino uradnik, ki se s to težavnostjo izvajanja javnega interesa preko sofisticiranih pravil srečuje iz leta v leto. Vse neznanje vlagateljev prošenj za javna sredstva se izkaže, ko si kateri od njih želi obrazložitev kriterijev in način izračuna sredstev. O pritožbah, mimogrede so vse zavržene, odloča kar ista inštitucija. Formule za izračun so tako sestavljene, da se pri njih lahko uporablja le razmišljanja v smeri relativnostne teorije. Ta uradnik se ob tem razumljivo počuti nenadomestljivega, vzvišenega in odmaknjenega od poenostavljenih razmišljanj prosilcev-uporabnikov. Uradnikovo vzvišenost, neodzivnost in aroganco je glede na to, da se proces razdeljevanja javnega denarja dogaja vsako leto- že desetletje… - sorazmerno z njegovim videnjem dela lahko razumeti, saj se pooseblja z močjo in zaslužnostjo javnega denarja, ki ga razdeljuje. Tudi težav s kolizijo interesov ni, ko za sredstva kandidira javna inštitucija s katero je uradnik povezan. Zdi se mu logično, da mu njegovo delo, prinaša veliko več denarja, kakor bi zaslužil trener ali najuspešnejši športnik. Ta javni uslužbenec je pogosto ob vseh teh zaslužkih tudi promotor voluntarizma v neprofitnih organizacijah in kar nekaj knjig je napisano na temo amaterskega neplačanega dela v neprofitnih organizacijah, športnikom, pa namesto zagotovitve dela in za to ustreznega plačila priporoča dodatno izobraževanje. Propagira se tudi večjo tržno usmerjenost pri športnih organizacijah, ki živijo iz rok v usta, saj imamo konkurenčni boj in tržni sistem. Sam trga pri ustvarjalnem delu še ni preizkusil, saj plačo in povračilo stroškov…dobiva iz javnih sredstev. Neprofitne organizacije so odvisne od razpisov in negotovih pogodb, „profesorjevo“ delo ni bilo nikoli v negotovosti glede plačila. Športniki, trenerji...so na začasnem delu, socialne varnosti ni. „Doktorji javnih storitev“ pa iz varnih službic, ki jim ne vzamejo polnega časa istočasno honorarno predavajo o tržnosti, konkurenci in boju za obstanek tistim, ki v tem boju sodelujejo...Nezaposleni v športu namesto dela dobijo certifikat o usposobljenosti. V celem slovenskem športu je manj kot devetsto zaposlenih, hkrati pa na tisoče z javnimi sredstvi usposobljenih. Nezaposleni pridobijo izkušnjo pooblaščeni „javni izobraževalci“ pa denar. V razpisnih komisijah je bilo včasih vsaj nekaj zunanjih objektivnih članov,dan danes pa razpisne komisije za dodelitev javnih sredstev sestavljajo izključno uradniki. UREDITEV UPRAVE V RS Delitev uprave: - 28 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 1. vlada, 2. državna uprava – teritorialna, 3. lokalna samouprava, 4. nevladne organizacije. VLADA V SLOVENIJI Ministra za šport in ostale ministre predlaga državnemu zboru predsednik vlade. Predlagati jih mora v 30 dneh po izvolitvi, oz. mu DZ določi dodatni rok, če pa jih še v tem roku ne predlaga, se ga razreši. Zakon o vladi določa, število ministrstev in njihove pristojnosti, dopušča pa tudi ministre brez listnice. Vlada je izvoljena, če je izvoljenih 2/3 predlaganih kandidatov z resorji (10), nato mora v roku treh mesecev imenovati ostale ministre (predlagati jih mora v 14-ih dneh, ali pa predsednik vlade obvesti DZ, da bo začasno sam prevzel vodenje določenega ministrstva oz. ga bo poveril drugemu ministru. RESORJI: Klasični: MNZ, MZZ, obramba, pravosodje, finance; Gospodarski: gospodarstvo, ekonomski odnosi in razvoj, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana, okolje in prostor, promet in zveze, malo gospodarstvo in turizem; Socialni: zdravstvo, šolstvo in šport, znanost in tehnologija, kultura, delo in socialne zadeve. ODBORI IN KOMISIJE VLADE Odbore vlade imenuje vlada. Praviloma jih sestavljajo ministri. Njihov namen je predhodna obravnava določenih vprašanj, o nekaterih pa lahko tudi odločajo. Za komisije velja enako, čeprav je del njihovih nalog glede odločanja obsežnejši. Za šport je odgovoren odbor za šport. VLADNE SLUŽBE Vladne službe ustanovi vlada za izvrševanje strokovnih in drugih nalog za vlado. Niso upravni organi in nimajo upravnih pooblastil. Vladna služba je ustanovljena z Zakonom o vladi ali z aktom vlade, h kateremu mora dati soglasje DZ. Najpomembnejša vladna služba je Urad predsednika vlade, ki ga vodi generalni sekretar vlade, ki ga imenuje vlada na predlog predsednika vlade. Ostale vladne službe lahko razdelimo na: Strokovne službe: opravljajo strokovne naloge za vlado. Službe namenjene pomožnim nalogam vlade: Center skupnih služb, Center za informatiko, Vladna služba za informiranje. POZITIVNOPRAVNA UREDITEV V RS Na področju športa v Sloveniji je pričakovati veliko regulatornih sprememb. Sprejete so bile bistvene spremembe Zakona o društvih, Zakona o upravljanju družbene lastnine… V pripravi - 29 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 so spremembe Zakona o športu, Uredbe o ustanovitvi fundacije za šport RS, Zakona o upravljanju družbene lastnine…, pa tudi dopolnila Zakona o dohodnini, davku na dohodek pravnih oseb… Treba je poznati splošno in področno zakonodajo, ki se tiče športa. Avstrija, Italija, (obe državi kot delitev pristojnosti med državno in lokalno ravnijo) Romunija, Litva, Švica, Madžarska, in Hrvaška (kot pravico državljanov) omenjajo šport v svojih ustavah. Nemčija, Nizozemska in Velika Britanija so brez zakonske ureditve športa. (Chaker 2004) USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE Ustava RS je bila sprejeta leta 1991 (Ur. 1. RS, št. 33/91). V 42. členu je med temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami določena tudi svoboda združevanja. Zakonska omejitev te pravice je dopustna samo, če to zahteva javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Ta pravica je še zlasti pomembna zaradi društev, katerih ustanavljanje izhaja iz te pravice. Pomembna je tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja, ki jo določa 33. člen ustave. Zaradi omejitve zasebne lastnine, kot smo jo poznali v prejšnjem socialističnem sistemu, v praksi ni bilo mogoče ustanavljati ustanove (pa tudi privatnih podjetij) do leta 1991. SPLOŠNA ZAKONODAJA, KI SE DOTIKA ŠPORTA: Zakon o društvih (Uradni list RS 60/95), Zakon o ustanovah (Uradni list RS 60/95), Zakon o zavodih (Uradni list RS 12/91), Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS 30/93), Drugo: Zakon o političnih strankah (Uradni 1ist RS 62/94), Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni 1ist RS 13/93), davčna zakonodaja, Zakon o računskem sodišču... TEMELJNA ZAKONODAJA: Zakon o športu, Nacionalni program športa. PODZAKONSKI AKTI: Pravilnik o podelitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa, Pravilnik o vodenju razvida zasebnih športnih delavcev, Pravilnik o vodenju razvida poklicnih športnikov, Pravilnik o vodenju športnih objektov. VRHUNSKI ŠPORT: Pravilnik o štipendiranju športnikov v Republiki Sloveniji, Pravilnik o štipendiranju za delovanje na področju športa. FINANCE V ŠPORTU: Zakon o igrah na srečo, Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, Odlok o ustanovitvi fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. MEDNARODNE ZADEVE (pravila MOK): Olimpijska listina, Evropska listina o športu, Mednarodni kodeks o sponzorstvu Mednarodne trgovinske zbornice (MTZ) (ICC), Sklep o postopku za kandidiranje in organiziranje velikih športnih prireditev v RS. - 30 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Zaradi vse večje specializacije in profesionalizacije je premajhno vprašanje nadzora politike med upravljanjem javnega področja športa in s tem zaščite legitimnnih javnih interesov oz. procesa njihovega uresničevanja. V procesnem delu priprav za pomembne spremembe je zagotovo treba oblikovati ustrezna politična stališča, saj gre za v javnosti zelo odmevno področje. Treba je najti sinergijo med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Z mednarodnimi primerjavami pridemo do ugotovitev, ki lahko pripomorejo k osvetlitvi vrednot, pričakovanj, predvidevanj in sodb. Izvajanje športne dejavnosti je v povezavi s politiko usmeritve športa. Športni programi, ki jih podpiramo, vsebujejo tudi smernice za izobraževanje in specializacijo otrok. Šport je bil dolgo časa v funkciji utrjevanja nacionalnega ponosa in tudi orodje v spretnih rokah diplomacije. Šport lahko vpliva na zdravje prebivalstva in na okolje. Športna politika bi morala biti deležna znatno večje pozornosti, saj skozi šport vplivamo na družbo, ki je občutljiva na športne rezultate in možnosti za aktivno udeležbo v dejavnosti. Proučevanje področja nam pove, kako te možnosti izkoristimo. Šport se je prvotno izoblikoval in vodil preko civilne iniciative, šele kasneje so se vključile vlade z upravljanjem in vzpostavitvijo določenih razmerij. To je vodilo k napetostim med javnim in zasebnimi avtoritetami športa predvsem pri urejanju pravnih razmerij. Slaba povezava med zakonodajno funkcijo, nevladnimi organizacijami in izvajalci je kriva za pomanjkljivo legitimnost zakonodaje na področju športa. Vlade so pač imele opravka s pestro organiziranostjo različnih športnih organizacij in interesi šolskega lobija, kar je vodilo k tovrstnim zakonodajnim rešitvam. Obstoječe športne organizacije na lokalni, regionalni in nacionalni ravni prinašajo vsaka svojo problematiko in vsebino v areno športne politike. Zato se morajo ustvarjalci politike soočiti z različnimi zahtevami, vprašanji in vsebinami. V nadaljevanju je treba omeniti nekaj spremljajočih napetosti, ki spremljajo ta proces. Elitni športi so zelo pogosto izključujoči do programov, ki želijo promovirati masovno udeležbo v športu. Večkrat je to posledica javnega mnenja in društvenih funkcionarjev. Ti v glavnem izvirajo iz interesnih področij, za katere je bolj pomembna medijska odmevnost, ki jo je možno doseči le skozi vrhunski šport, veže pa nase tudi javne finance, saj politiko jasno zanima in je tudi odvisna od javnega mnenja. Vlada pač mora izvajati svoje programe skozi obstoječe športne organizacije, katerih glavna okupacija pa je elitni šport. Prav tako lahko obstajajo napetosti med športom za gledalce in športi, ki zahtevajo aktivno udeležbo. Gledalci zagotovo predstavljajo pomemben element športa, toda le športni programi, ki zahtevajo aktivno udeležbo prebivalstva, pomenijo izpolnjevanja osnovnih ciljev, za katera se namenja javni denar (socializacija, zabava, zdravje…). V analizi športne politike je treba upoštevati tudi problem razdeljevanja javnih sredstev. Skrb športne politike je najti ustrezne vire in merila za financiranje podpore športnim programom. Vlade se pri tem poslužujejo institutov in alternativ kot so oprostitev davkov, prihodki iz sredstev loterije, spodbujanje donacij, sponzorstva, trženja, sofinanciranje preko vavčerjev. Vse to se počne z namenom dvigniti kvaliteto življenja ljudi s pomočjo športa ob sodelovanju javnih in civilnih nevladnih organizacij s tega področja. Problematika Zakona o športu zahteva strokovnost, odgovornost in etiko pri podajanju komentarja. Možnost neodvisnega izražanja, raba lastnega uma po predstavlja pravico, prednost in vrednoto. Predpostavlja se izkušenost, strokovnost in multi-disciplinarnost znanja. Resen poskus urejanja in usmerjanja razvoja civilno športne družbe v Sloveniji zahteva razpravo o dveh ključnih elementih. To sta uzakonjenje procesa obveznega posvetovanja - 31 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 vlade s priznanimi nevladnimi organizacijami pri zakonodaji, ki se dotika dejavnosti s katerimi se ukvarjajo športne organizacije. Sprejeti je treba dokument o načrtnem zmanjševanju števila paradržavnih agencij, skladov, javnih zavodov, ki “pomagajo razvijajo” delovanje na področjih civilne družbe. Težko je govoriti o zaupanju nevladnim organizacijam, če se vlada ne upošteva urejenega postopka posvetovanja z nevladnimi organizacijami. Prav postopek, oziroma procesna pravila so tista, ki zagotavljajo spoštovanje sleherne človekove pravice, še posebej tiste, ki se dotikajo dejavnosti, ki jih civilna družba organizira preko NVO. (Klajnšček 2002) Glede na obstoj političnih in interesnih razlik je razprava o tem kočljiva, zato je treba biti pri tem čim bolj toleranten. Probleme je treba reševati brez personalizacije in konfliktov na osebni ravni, priznavati drugačnost pogledov, svoja strokovna stališča in svoje poglede biti pripravljeni tudi spremeniti kot posledico argumentov. V nasprotnem primeru pa zgolj uresničujemo ali branimo te ali one želje, interese, ideologije ali pozicije. Učinkovitost vzpostavljanja neodvisnih športnih organizacij je torej odvisna od naše osebnostne zrelosti, politične kulture in naše demokratične usmerjenosti. Temelj za to razločevanje pa je poznavanje osnovnih pojmov ideologije, politike in stroke. Ideologija je sistem interesno izraženih idej, ki nas povezuje z interesno motiviranim delovanjem v strankah, povezanih skupinah interesno bolj ali manj prepletenih celotah. Deluje tako, da nas krepi, daje moč in položaj, usklajuje vrednote in stališča. Politika je oblikovanje, sprejemanje in uresničevanje interesnih, ideološko in strokovno utemeljenih odločitev za uresničevanje želenih razmerij med ljudmi v družbi. Športna politika regulira, ureja družben položaj subjektov športa. Motivacija politike je želja po moči oziroma po pridobivanju ali ohranitvi interesne politične pozicije (moči). Pri tem se lahko poslužuje strokovnih spoznanj za uresničitev teh namenov. Stroka je vednost, spoznanje, ki jo dajejo znanstvena teorija, sistematizirano izkustvo ali interpretirana-analizirana praksa. (Vodeb 2000) Zakon o športu (ZSpo) in nacionalni program športa (NPS) sta omogočila institucionalno dominacijo države nad civilno - družbenimi športnimi organizacijami z načrtno centraliziranim modelom upravljanja. Ojačala sta pomen države in marginalizirala civilna društva s temeljnimi subjekti športnih dejavnosti. Pomanjkljivosti so nedorečenost in neopredeljenost razmerij med civilno družbo in državo; ni jasnega razlikovanja med izvajalci (civilna družba), stroko in njenimi inštitucijami, tržnimi organizacijami in javnimi-državnimi subjekti. Ni jasne definicije javnega interesa in jasne definicije športnih subjektov. Pojasnitev je torej prepuščena diskreciji »športokracije« državnih uradnikov. Posledica neopredeljenosti ključnih interesov in razmerij je posledično podržavljanje športa, vpeljevanje starega (socialističnega) "sistema" organizirane neodgovornosti. (Klajnšček 2002). "Ekscesi, ignorance in arbitrarnosti v vseh sferah oblasti naraščajo in se stopnjujejo." (Teršek 2009). Zgradil se je model podrejanja, obvladovanja in nadzorovanja subjektov - civilne družbe. To je društev in njim pripadajočih športnih zvez. Društva in panožne športne zveze tekmujejo z dokazovanjem koristnosti svojih programov v boju za javna sredstva. Javni zavodi pa dobijo javni denar kar vnaprej, brez „odvečne“ „cost-benefit“ analize. Civilne družbene organizacije športa, v katerih poteka glavnina športne dejavnosti prebivalstva Slovenije, pa hira. Zlasti se redčijo vrste volunterjev. Slednji si v obliki enormne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega in tudi strokovnega dela prizadevajo za to, da bil šport v svojih dveh pojavnih oblikah (tekmovalni in rekreativni) kar najbolj dostopen širšemu krogu ljudi vseh starosti. Nadaljnji razvoj ni mogoč, ker akta ne vsebujeta nobenih razvojnih spodbud za civilno družbeno sfero športa. - 32 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Treba je torej: analizirati stanje na področju športa z vidika uresničevanja ZS in NPS in definirati temeljne pojme ZS in NPS na področju športa, javni interes in subjekte; opredeliti razmerja med civilno družbo in državo in domisliti regulacijo na podlagi izkušenj evropskega prostora, izhajajoč iz posameznika (njegovih izkustev, doživljanj, hotenj in predvsem pravic). Glede na dejstvo, da se lahko skoraj vsa društva, ki se registrirajo (teh je na športnem področju približno 6200 do 20700 vseh registriranih društev), statusno prištevajo k društvom, ki delujejo v javnem interesu (Pravilnik o društvih, ki delujejo v javnem interesu na področju športa izdan pri MŠŠ) so kriteriji preblagi, saj omenjeni status društev ne diferencira zadostno in zato nima primerne veljave; lahko bi rekli, da je enak učinek, kot da tega pravilnika ne bi bilo. Posebna pozornost športnim organizacijam – društvom je potrebna zaradi ohranjanja temeljnih načel kot so prostovoljnost, neodvisnost, nepridobitnost, enakopravnost članstva in neodvisnost. Poseben problem predstavlja medresorsko sodelovanje ministrstev v vladi, saj po Zakonu o društvih zadeve v zvezi z organizacijo in registracijo društev kot tudi človekove pravice po združevanju (Ustava RS, 42. čl.) spadajo v pristojnosti notranjega ministrstva, davčna politika, finančno delovanje društev, pridobitnost - nepridobitnost, davek od dobička pravnih oseb pa v pristojnost ministrstva za finance. Civilno pravo sodi pod pravosodno ministrstvo, javno pravo pa pod notranje. Ministrstvo za šolstvo in šport je pristojno za planiranje proračunskih javnih sredstev za šport, njihovo razdeljevanje in nadzor nad namensko porabo javnih sredstev. Nadzor nad pridobitno dejavnostjo bi moralo biti v pristojnosti tržne inšpekcije. Nadzor je na splošno glede pristojnosti dokaj nedefiniran, še posebej, če analiziramo prakso, ko inšpektorji nadzirajo vsa ta društva z zelo nedorečenimi pristojnostmi. V ministrstvu za šolstvo in šport pri katerem so sicer zelo strukturirani različni segmenti šolstva in športa, se dejavnost športa kot prostovoljne in interesne oblike preveč meša s telesno (športno) vzgojo kot obveznim curricularnim predmetom v šoli. Pri delovanju društev prav tako ni dorečeno vprašanje meje med dopustnim obsegom in preseganjem potreb njihove neprofitne dejavnost. Te različno razdeljene pristojnosti kot vedno vodijo do neprimerne organiziranosti (načelo: kadar so odgovorni vsi ni nihče odgovoren). Tudi Direktorat za šport je v MŠŠ s svojo dejavnostjo deležen premajhne pozornosti, saj predstavlja manj kot 1 % sredstev proračuna ministrstva. V svetu je primerjalno gledano tovrstna organiziranost v manjšini. Ministrstvo za šport se največkrat pojavlja v povezavi z dejavnostjo mladine - okoli 60 držav sveta, vse frankofonske države, z zdravjem: Nizozemska, Madžarska, Avstrija; v povezavi s turizmom (npr: Italija), kulturo (Danska, Finska, Norveška, Grčija, Slovaška…); kot prireditvena dejavnost v povezavi z notranjimi zadevami v Nemčiji in lokalno samoupravo v Avstriji, če naštejem še nekatere. Srbija ima samostojno ministrstvo za šport. Poleg Slovenije obravnavajo šport skupaj s šolstvom še Hrvaška, Češka, Estonija. V »Dilemah in perspektivah« slovenskega športa, ki je bil objavljen načrt – doktrina športa, kot predhodnica predlogu kasnejšega Zakona o športu, je bilo za šport predvideno samostojno ministrstvo. (Ministrstvo za šolstvo in šport 1995) ZAKON O ŠPORTU (ZSPO) Zakon o športu (ZSpo) ima nekatere pomanjkljivosti, ki so se pokazale v dobrih desetih letih od uveljavitve. Potrebno ga bo spremeniti oz. dopolniti. Zagotovo je pred spreminjanjem potrebna boljša primerjalno pravna analiza in dejansko upoštevanje demokratične - 33 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 zakonodajne procedure z vključevanjem v pripravo sprememb zakona ključne javnosti, predvsem tiste s področja civilne družbe (društev, zvez, zasebnih zavodov) in to ne samo “pro forma”, ko pridejo samo “povabljeni”, večina zainteresirane javnosti pa je o “javni” obravnavi obveščena prepozno. To bi glede na zainteresiranost javnosti za področje športa dalo Zakonu o športu potrebno legitimnost. S slabo pripravljenimi zakoni ali spremembami zakonov delamo slabo uslugo pravni državi, saj je problem spoštovanja zakonov (nadzora, sankcioniranja) tudi posledica odnosa med legitimnostjo in legalnostjo. To področje je še posebno občutjivo pri človekovih pravicah (ustavna pravica do združevanja) v zvezi z izvajanjem prostočasnih in interesnih dejavnosti. Participacija pri urejanju svoboščin in pravic ter dolžnosti državljanov je bistvo sodobnih pravnih redov. Sklicevanje na prisilo (kar zakon vsekakor je) je občutljivo zlasti pri človekovih svoboščinah in pravicah. Zakon o špotu predstavlja tudi odločitev o določeni strategiji na področju športa. Žal prihaja tudi do kompromisov, ki pa ne dajo dobrih rezultatov, saj se ni mogoče odločiti za obe izkjučujoči strategiji, ker gre potem za podvajanje, neekonomičnost, nejasnost… V Zspo gre za t. i. ameriški model (ZDA, Japonska, Kitajska, Anglija), pri katerem se mešata dva koncepta. V ZDA je šport organiziran preko izobraževalnega sistema (pri tem gre za telesno vzgojo, rekreacijo in šolske tekmovalne sisteme amaterskega športa v organizaciji zveze NCAA) in na drugi strani na tržni naravnanosti gospodarskih družb - profesionalnih klubov. Ostalo predstavljajo profesionalni klubi za vrhunski šport in zasebna ponudba za rekreacijo. Zanimivo je, da zaradi zaprtega sistema tekmovanj in odvisnosti od optimalnih dobičkov (podobnost z zabavno industrijo) obstaja solidarnost med klubi v ligi, kar zagotavlja zanimivost in optimira dobičke. Gre za strogo ločevanje poklicnega in amaterskega športa; veljajo poudarjena lastniška razmerja. Tudi v Evropi so podobnosti v Ligi prvakov (Halgreen 2004). NCAA to še ni, vendar sistem Šolske košarkarske lige (ŠKL) že spominja na te ideje. Društev ali zvez v našem, evropskem pomenu, tam ne poznajo. Evropski model je bistveno drugačen, saj je glavna dejavnost športa organizirana preko prostovoljnih, od države avtonomnih in neprofitnih društev. Šele zadnjih nekaj let se ustanavljajo tudi profesionalne lige, kar pa pri Mednarodnih panožnih zvezah povzroča spore (košarka, rokomet), saj nastaja problem pristojnosti in lastništva nad tekmovalnimi sistemi. Obstaja tudi državni model organiziranosti športa, ki pa večinoma odmira, razen v manj k trgu usmerjenih okoljih. Iz ZSpo je razvidno, da naj bo šport v določenem delu športa mladih organiziran preko izobraževalnega sistema (javni izobraževalni zavodi - šole so pod kontrolo države). To še zlasti kaže pri izvajanju in financiranju dejavnosti športa mladih in tekmovalnih sistemov za mlade. V ZSpo so predvideni vplivi zasebnega sektorja, saj morajo biti ti zastopani v strokovnem svetu in imajo pravico do udeležbe na razpisih za javna sredstva. To (v primeru uresničitve usmeritev iż ZSpo) kaže na strategijo ameriškega modela. Te težnje izhajajo tudi iz sprememb k Zakonu o društvih, saj kot ustanovitelji društev lahko nastopajo tudi gospodarske družbe, kar vodi k privatizaciji klubov. Zaradi kompromisa, ki ga je bil predlagatelj očitno primoran skleniti, je v ZSpo zapisano, da zakon ureja prostovoljno, prostočasno in interesno dejavnost, da imajo društva prednost pri financiranju iz javnih sredstev in da je OKS-ZSZ zastopana v vseh pomembnih organih z enim manj od večine članov. Torej gre za evropski društveni model. Če bi zakon dosledno uresničevali, bi prihajalo do podvajanja programov pri mladini. (Športna tekmovanja v - 34 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 organizaciji klubov in zvez ter tekmovanja s strani Zveze otrok in mladine v istih panogah. Ponudba rekreacije, na primer planinskih pohodov s strani Zveze otrok in mladine in lokalnega planinskega, taborniškega, rekreativnega društva). Ker pa je konkurenčnost programov odvisna od javnega subvencioniranja, društva kljub v zakonu napisani prioriteti ne dobijo denarja. Panožna društva postajajo nekonkurenčna, še posebej, če upoštevamo voluntersko kadrovsko zasedbo. Torej “državni” in “zasebni” profesionalci zmagujejo na javnih razpisih, ker bolje obvladujejo administrativne in druge zahteve javnih razpisov. Za razvoj športa skrbi v “dobro” športnih organizacij - društva, zveze društev, vrsta javnih zavodov in inštitucij: Javni zavod Fakulteta za šport (FŠ) pri Univerzi v Ljubljani (UL), Inštitut za šport pri javnem zavodu FŠ pri UL, Javni zavod za šport – Planica pri MŠŠ, Komisije za šport pri Direktoratu za šport MŠŠ, Strokovni svet vlade RS, Komisije in projektne skupine Fundacije za šport RS (pravna oseba javnega prava). Torej z Direktoratom za šport MŠŠ je sedem javnih subjektov financiranih z denarjem za razvoj prostovoljne in interesne športne dejavnosti, da ne govorimo o 35 občinskih javnih zavodih. Opaziti je znatno povečevanje števila zaposlenih v javnih zavodih in sredstev za njihovo delo; pri društvenih organizacij je trend obraten. (AJPES 2008: 2007) Na področju, kot je šport, je zagotovo možno zmanjšati nezaupanje (pri izvedbi tako tekmovanj kot usposabljanj in meritev, koordinaciji in določanju razvojnih ciljev tekmovalnega in rekreativnega športa ) do društvenih organizacij in civilne družbe. Prepustiti bi jim bilo treba izvedbo večino nalog (javnih služb) oseb javnega prava s področja športa, saj bi to omogočilo večjo usmerjenost k trgu, zmanjšanju števila delavcev v državnih službah in večje zadovoljstvo civilne družbe. Skrb Direktorata za šport bi morala biti zagotavljanje javnih sredstev za športne naloge, ki se jih brez deleža javnih sredstev ne da uresničiti (veliki športni objekti, udeležba in organizacija pri največjih tekmovanjih…), usmerjanje, reguliranje in nadzor, ne pa izvajanje teh nalog, saj ni higienično samemu sebi odrejati sredstva, se nadzirati in ocenjevati svojo uspešnost. Javni interes je tisti socialni interes, ki je tako pomemben, da zanj vlada prevzema polno odgovornost in zagotavlja podporo njegovemu uresničevanju. Predmet javnega interesa so storitve in dobrine, do katerih je zagotovljen enak dostop vsem uporabnikom. Ker želijo vsi svoje aktivnosti prikazati kot javni interes, se ustvarjajo tudi v športu izredno močni lobiji. Preprečiti je treba nenadzorovano uporabo javnih sredstev (objektivno ocenjevanje učinkov). Zaščita javnega interesa je možna z uveljavljanjem konkurence, zakonskih določb in natančnejših pogodbenih določb ter profesionalnih in poslovnih kodeksov. * (Dileme in vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z aktualnim ZSpo so evidentirane in podane v prilogi te knjige, prav tako kot izhodišča za »Program športa v RS« za določeno obdobje). 2.3 NEVLADNE ORGANIZACIJE NA PODROČJU ŠPORTNE DEJAVNOSTI V Sloveniji imajo športni klubi in društva dolgo tradicijo kot prostovoljne, demokratične in neprofitne organizacije. Večkrat je možno ugotoviti, da se pri organizacijah, ki so mišljene kot nevladne, ugotavlja njihov status glede na način ustanovitve, zaradi česar pride do določenih nejasnosti. Ali so vse organizacije res primerne za opredelitev kot nevladne? Primer takšnih organizacij so sindikati, zasebni zavodi in zadruge. Navsezadnje pa ni mogoče določiti, komu so namenjene in za koga veljajo obveznosti in pravice, ki so določene za nevladne organizacije. - 35 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Športna politika je v principu omejena na finančno podporo športnim organizacijam in na kooperativno partnerstvo med športnimi zvezami in državo v vseh zadevah, ki se dotikajo športa in njegovih pozitivnih učinkov. Načeloma je možno preko športa ponuditi vsakemu tovrstno dejavnost, dokler so društva prostovoljna in ekonomsko privlačna za člane. Slovenija ima sorazmerno velik delež udeleženih v športni dejavnosti. Vsekakor pa so zveze društev in društva kot zasebne in prostovoljne neprofitne športne organizacije čedalje bolj odvisne od državne pomoči (državni in občinski proračuni, sredstva Fundacije za šport RS), čeprav niso vedno najbolj učinkovite in najcenejše v primerjavi s profitno orientiranimi športnimi podjetji. (Retar 2002) POMEN NEVLADNIH ORGANIZACIJ NA POROČJU ŠPORTNE DEJAVNOSTI Nedržavne organizacije (non-governmental organisation) so pomemben institut civilne družbe. Predstavljajo ravnotežje oblastni sferi in jih uvrščamo med državo in trg oziroma med oblastno sfero in med tisto, kar je primarno pridobitno. Omogočajo državljansko iniciativo ter opravljanje nalog, ki jih je v preteklosti opravljala država in so konkurenca določenim nalogam. Pomenijo prevzemanje lastnih iniciativ in odgovornosti za določene (javne) naloge. Spodbujajo posameznika za namenjanje denarja v osebno aktivnost oziroma angažiranje na splošno koristnem in dobrodelnem področju. Posameznik se odloča, ali bo usmeril svojo energijo ali del svojega premoženja na področja, ki jih je treba v državi izboljšati in so posebej pomembna za posameznika, družbo in državo. Vse to lahko naredi brez države: s podeljevanjem štipendij revnim, nadarjenim; s kupovanjem glasbenih inštrumentov nadarjenim, s pomočjo obolelim za rakom, aidsom itd. Glavne značilnosti nevladnih organizacij so na eni strani njihov status, še bolj pomemben pa je njihov namen, ki je splošno koristen in dobrodelen, značilna pa je tudi upravljalska neodvisnost od države. Nevladne organizacije tako predstavljajo konkurenco državi oziroma omogočajo državljanom izvajanje nekaterih namenov in nalog, ki jih je včasih izvajala le država v monopolni vlogi. (Trstenjak 1998, 59). Izraz nevladne organizacije je oblikovala politična praksa v nekaterih zahodnoevropskih državah in je uporabljen v širšem pomenu. Gre za organizacije, ki niso sestavni del državnega aparata, izvajajo pa nekatere funkcije v javnem interesu (interesi, ki presegajo interese članov organizacije). Naši predpisi uporabljajo ta izraz v ožjem pomenu, v pomenu kot se uporablja za prostovoljne nevladne organizacije. Slovenija je nova država v srednji Evropi, ki izgrajuje nov, demokratičen pravni sistem. V Sloveniji v preteklosti zaradi specifične ekonomske in družbene ureditve nevladne organizacije niso obstajale. Šele z demokratičnimi spremembami in liberalizacijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter posebej lastninske pravice, so nevladne organizacije postale ne le mogoče in dopustne, temveč za pravno državo in demokracijo tudi nujne. (Trstenjak 1998, 59) Nevladne organizacije so neprofine, prostovoljne, formalizirane, javno koristne in zasebne. 2 Delujejo samostojno, so neodvisne od državnih organov, političnih strank in gospodarskih subjektov. Treba pa je razlikovati med nevladnimi organizacijami, ki delujejo za splošno koristne namene, in med tistimi, ki delujejo le za ozke zasebne namene oziroma pri društvih le za 2 Več v Strategija vlade RS za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, 2005. - 36 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 interese članov. Slovenski Zakon o ustanovah in Zakon o društvih razmejujeta navedeni področji, povsem dosledno pa jih mora tudi davčna zakonodaja. Podobno velja glede opravljanja pridobitnih dejavnosti nevladnih organizacij, ki jih sicer lahko opravljajo, vendar mora biti “profit” uporabljen le za financiranje namena take nevladne organizacije. Poleg nadzornih pristojnosti, ki jih ima država, pa je vsekakor priporočljivo, da se nevladne organizacije tudi medsebojno povezujejo, tako zaradi večjega vpliva, ki ga na ta način lahko dosežejo, kot zaradi možnega internega nadzorovanja. (Trstenjak 1996, 85) DELITEV NEVLADNIH ORGANIZACIJ Glede na njihove glavne funkcije: regulatorne servisne asociativne (prostovoljne) REGULATORNE Regulatorne nevladne organizacije so ustanovljene z namenom urejanja družbenih razmerij na določenem področju. To je potrebno zato, da se zagotovi urejanje razmerij ločeno od države, uveljavljanje interesov določenih skupin in pocenitev državne uprave. Pogosto imajo javna pooblastila. Najpogostejša oblika so zbornice, ki lahko zahtevajo obvezno članstvo določenega kroga oseb (odvetniška, notarska, obrtna, detektivska) ali izbirno članstvo; lahko imajo tudi omejeno članstvo na pravne osebe, fizične osebe, fizične in pravne osebe (GZ). Zbornice so osebe javnega prava. V športu RS zbornic ali formalno registriranih nevladnih organizacji za uveljavljanje interesov določenih skupin (na primer krovne organizacije Slovenije s strani trenerjev, zaposlenih športnih delavcev ali športnikov) ni. Obstaja Društvo športnih pedagogov, ki pa združuje učitelje, zaposlene v šolah, in Sindikat poklicnih športnikov, katerega legitimnost in reprezentativnost pa je vprašljiva in ni preverjena (dejansko je izredno malo zaposlenih športnikov članov sindikata). Krovna organizacija Slovenije s strani trenerjev, zaposlenih špornih delavcev, bi bila glede na njihov neurejen status nujno potrebna (Dvoršak 2007). Odgovor na vprašanje glede vpliva teh skupin je torej jasen: vsaj formalnega vpliva teh skupin ne more biti. Športniki (vrhunski) so deloma organizirani znotraj komisije športnikov v OKS-ZŠZ. Druga oblika regulatornih nevladnih organizacij so skladi. Ustanovita jih lahko država ali lokalna skupnost, vendar so ločeni od (države) uprave. Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 6/94, določa pogoje za ustanovitev in način za upravljanje investicijskih skladov in družb za upravljanje. Do sedaj ta dva instituta nista bila urejena v zakonu, tako da se s tem predpisom popolnoma na novo postavlja pravila organiziranja in poslovanja teh družb. Tretja vrsta regulatornih nevladnih organizacij so javni zavodi, ki pogosto opravljajo tudi servisno dejavnost, nekateri pa predvsem regulatorno (Agencija za trg VP…). Javnih zavodov na področju športa v RS je trenutno 35. Ustanovile so jih občine, so bplivni in dominirajo nad nevladnimi organizacijami. Servisne nevladne organizacije se ustanovijo predvsem za zagotavljanje določenih dobrin/storitev. Tipičen primer so vse oblike izvajanja javnih služb. Gospodarski javni zavod ne posluje po gospodarskih principih. Vsaka dejavnost, ki se izvaja na neprofiten način, je - 37 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 lahko dejavnost javnega zavoda za ustanovitev in delovanje. Zakon o zavodih določa, da ni potreben ustanovitveni kapital, ampak je potrebna le zagotovitev sredstev. Zavodi so lahko osebe javnega ali zasebnega prava. Javni zavod ustanovi država ali lokalna skupnost za opravljanje javne službe. Uprava javnega zavoda je enaka kot pri drugih zavodih. Možno je, da zavod ni pravna oseba in sklepa posle v imenu in za račun ustanovitelja. Zavodi s pravico javnosti opravljajo dejavnost na podlagi koncesije. Koncedent mora sprejeti koncesijski akt, ki je lahko tudi odločba. Ta akt je lahko razpis ali pa ne. Zavode lahko ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe, če ni za posamezno dejavnost ali za posamezne vrste zavodov z zakonom drugače določeno. Javne zavode ustanovijo republika, občine, mesto in druge, z zakonom pooblaščene javne pravne osebe. Za ustanovitev se ne zahteva minimalnega ustanovitvenega premoženja, ampak zgolj sredstva za ustanovitev in začetek dela ter izpolnjevanje morebitnih drugih, z zakomom določenih pogojev. Pravna osebnost se pridobi z vpisom v sodni register. Soustanovitelji so lahko tudi subjekti zasebnega prava, razmerja med javnopravnim ustanoviteljem in zasebnopravnim se določijo posebej, s pogodbo. Javnopravni ustanovitelj ima poseben položaj: določa cene, način poslovanja in potrjuje zaključne račune: Soustanoviteljstvo s strani nevladnih organizacji je edina možnost njihovega vpliva na opravljanje javne službe v športu. Zakon o zavodih je izhodiščni zakon, specifičnosti posameznih področij družbenih dejavnosti pa urejajo posameznimi področnimi zakoni. ASOCIATIVNE (PROSTOVOLJNE) Njihov namen je uresničevanje javnih interesov preko zasebnih oblik združevanja (zasledovanje javnih in članskih interesov). Opravljajo pretežno dobrodelno dejavnost ali drugo splošno koristno dejavnost. USTANOVE Oblika asociativnih nevladnih organizacij so ustanove (universitas bonorum), ki se ustanovijo po Zakonu o ustanovah iz leta 1995. Gre za osebe zasebnega prava, ki so ustanovljene za občekoristen namen. To pomeni, da t. i. zasebni nameni niso dovoljeni. Kot splošnokoristne namene zakon opredeli namene ustanov, ki so ustanovljene na področjih znanosti, kulture, športa, šolstva, zdravstva, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja, varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine, za verske namene ipd. Kot dobrodelne pa zakon opredeli namene ustanov, ki so ustanovljene za pomoč osebam, ki so pomoči potrebne. Razlika med splošnokoristnostjo in dobrodelnostjo je bolj teoretična oz. ni pomembna za dopustnost ustanovitve ustanove, pri čemer je dobrodelni namen ožji in jih je prav tako treba šteti med splošnokoristne, čeprav je krog beneficiarjev praviloma bolj omejen. Za ustanove v našem pravnem sistemu je poleg splošnokoristnosti in dobrodelnosti namena značilno tudi, da krog beneficiarjev ne sme biti ozko omejen. Če bi bil krog oseb omejen le na člane družine ali drugače poimensko določen, bi šlo za t. i. zasebne namene, ki jih zakon o ustanovah ne dopušča. (Trstenjak 1996, 85) - 38 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Bistveno zanje je, da imajo premoženje z določenim namenom, zato ustanova brez premoženja ne more obstajati. FUNDACIJA ZA FINANCIRANJE ŠPORTNIH ORGANIZACIJ Na športnem področju je zelo pomembna Fundacija za financiranje športnih organizacij, ki pa je je z odlokom ustanovil Državni zbor RS. Ustanovitev Fundacije za financiranje športnih organizacij je povezana z Zakonom o igrah na srečo in Zakonom o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, ki določata, da se šport financira iz koncesij prirediteljev iger na srečo. Denar športnim organizacijam pa se deli po Pravilniku o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. (Pravilniku o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji 2003) Svet fundacije, ki v imenu ustanovitelja vodi fundacijo (v nadaljnjem besedilu: svet) ima 17 članov, ki jih za dobo pet let imenuje Državni zbor, in sicer na predlog Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez in drugih civilnodruštvenih organizacij s področja športa. Vpiv nevladnih organizacij na odločanje v Fundaciji za financiranje športnih organizacij je uresničen v polni meri. (Odlok o ustanovitvi fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji 1998). DRUŠTVA Običajna oblika so društva (universitas personarum), ki zasledujejo interese članov, ti interesi pa so hkrati tudi javni interesi. Praviloma so osebe zasebnega prava. Zakon o društvih razlikuje med t. i. ozko privatnimi društvi ter društvi z javnimi interesi. Konkretnejše ugodnosti, ki jih bodo deležna društva z javnimi interesi, urejajo posebni akti (npr. društva, ki delujejo v javnem interesu na področju športa). Z zakonom o društvih je urejeno ustanavljanje, prenehanje in delovanje društev. Društvo je opredeljeno kot prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov. Društvo ne sme opravljati pridobitne dejavnosti kot svoje izključne dejavnosti. Tako dejavnost lahko opravlja le pod točno predpisanimi pogoji. Pridobitna dejavnost mora biti povezana z nameni in nalogami društev in mora biti nujna za njihovo doseganje. Presežek prihodkov se mora v primerih neposrednega opravljanja pridobitne dejavnosti uporabljati le za namene in naloge društva v skladu z njegovim temeljnim aktom. Tudi društvo ima lahko svoje premoženje, vendar to ni bistveni element. To premoženje lahko pridobiva s članarino, z darili, z volili, iz naslova materialnih pravic in dejavnosti društva, iz javnih sredstev in drugih virov. Presežek prihodkov nad odhodki, ki ga ustvari društvo pri opravljanju svoje dejavnosti, mora društvo porabiti za izvajanje dejavnosti, za katero je bilo ustanovljeno. POSEBNOSTI DELOVANJA (ŠPORTNIH) DRUŠTEV Vloga društev v sodobnih razvitih državah Evrope nikakor ni zanemarljiva. Pri tem ne gre le za demokratične poglede zahodnih držav, pač pa za zelo pragmatične razloge, ki vlade razvitih držav vodijo k stimulativni politiki pri zagotavljanju ugodnih pogojev za delovanje nevladnih civilnih organizacij, kamor sodijo tudi športna društva. Z interesnim združevanjem - 39 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 državljanov v društvih se lahko uresničujejo širši družbeni interesi, saj je delovanje v društvih za družbe zelo pozitivno, ker vzpodbuja zdravo življenje, dobre navade in odvrača mladino od vseh tistih nevarnosti sodobnega časa, s katerimi so mlade generacije soočene. Sredstva, ki se tako zberejo v društvih se uporabijo za uresničevanje mnogo širših in za državo koristnejših interesov v primerjavi z interesi podjetnikov, ki skušajo za zadovoljitev zasebnega interesa uspeti z gospodarsko dejavnostjo na trgu. Sredstva se porabijo za uresničevanje skupnih interesov samega članstva, pa tudi za splošno koristne namen, ki jih mora sicer na posameznih področjih neposredno (ali posredno) zagotavljati država. Ker so društva odprta združenja pod enakimi pogoji lahko postane član vsak - tudi zgolj interesov članstva ni mogoče šteti za izključno zasebne interese. (Kokalj 2002) Mnoga društva delujejo v skladu z Zakonom o društvih in drugo področno zakonodajo v javnem interesu. Iz navedenega sledi, da mora imeti državna uprava, ki vodi politiko delovanja subjektov na določenem področju, pri vprašanju opredeljevanja pridobitne dejavnosti drugačen odnos do društev kot pa do gospodarskih organizacij. Gre torej za uresničevanje splošno koristnih interesov, ki so v prid državi in ne le lastnikom gospodarske družbe. Društva pri svojem delovanju v mnogočem dopolnjujejo prizadevanja države, ki z javnimi sredstvi vzpodbuja različne koristne programe, ki jih izvajajo društva. Prav »dodana« vrednost, ki jo ustvarijo praviloma prostovoljci (več kot 90 % članstva v društvih predstavljajo prostovoljci oz. volunterji) v društvih v svojem prostem času, je za sodobne evropske države neprecenljiva vrednost, zaradi česar tudi v tako meri vzpodbujajo delovanje organizacij civilne sfere.3 (Šport kot prvina kakovosti življenja 2001) Zanimivo je navesti primere nekaterih držav, ki tudi z davčno politiko pri opredeljevanju pridobitne dejavnosti neposredno stimulirajo delovanje društev. (International Center for Notfor-Profit Law, »Survey of Tax Laws affecting NGOs in Central and Eastern Europe« 2001). V nekaterih državah se davek na dobiček odmerja le na tisti del presežkov prihodkov nad odhodki, ki bi ga društvo porabilo v druge namene - delilo članom oziroma porabilo za namene, ki niso neposredno povezani s statutarnimi cilj (npr. Nizozemska, Nemčija, Estonija), ali pa le od tistih presežkov, ki jih društvo ne porabi v javno koristne namene (npr. Poljska). Zaradi navedenega so si zveze, ki združujejo društva, prizadevale, da je bila v marcu 2000 podpicana »Deklaracija o civilni družbi«.4 Iz deklaracije je mogoče povzeti enega od zaključkov, ki kaže na poseben položaj društev. »Bistveno za položaj davčnega zavezanca mora biti namen, za katerega se uporabljajo sredstva iz dejavnosti, ne način, na katerega so bila sredstva pridobljena. Čeprav so torej sredstva pridobljena na pridobiten način, npr. s prodajo izdelkov oz. storitev na trgu, pa so bila uporabljena za dobrodelen ali splošno koristen namen, takšna organizacija ne bi smela biti davčni zavezanec. Popraviti je treba določbo Zakona o davku od dobička pravnih oseb, po kateri so davčni zavezanci tudi zavodi in društva, kadar opravljajo pridobitno dejavnost. Na drugi strani je treba določiti, da niso davčni zavezanci gospodarske družbe, če svojo dejavnost opravljajo na nepridobiten način, npr. na področjih, kot so znanost, kultura, šolstvo, zdravstvo, javno obveščanje itd.« (Deklaracija o civilni družbi) 3 Številne koristi, ki jih ima naša družba zaradi športa so opisane v gradivu »Šport kot prvina kakovosti življenja«.2001. OKS. 4 Deklaracija, je bila predstavljena na posvetu, ki ga je dne 28.3.2000 organiziral Državni svet RS in jo je podpisalo 17 zvez društev. - 40 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Ugotoviti je mogoče, da davčna zakonodaja ne sledi pojmu nepridobitnosti, ki izhaja iz Zakona o društvih. Povsem logično je, da mora država preko davčnega aparata skrbeti, da se društva držijo pravil in presežek odhodkov nad prihodki usmerjajo v skladu z nameni društva predvsem v svojo »reprodukcijo«. Vzgoja in treniranje mladih športnikov, širitev športnih programov za zdravo življenje državljanov in mnoge druge naloge športnih društev so nesporno splošno družbeno koristne dejavnosti. V primerih, kadar bi se dobiček izplačeval članom društev kot delež ob koncu poslovnega leta ali bi se na podoben način hotelo izigravati zakonodajo, bi bilo seveda treba ta del obdavčiti tako, kot to velja za gospodarske družbe. Na splošno pa bi morali biti finančni predpisi pri opredeljevanju pridobitnosti usklajeni tako z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) kot z Zakonom o društvih. To sta namreč temeljna zakona, ki statusno urejata različen položaj posameznih subjektov pri delitvi dobička in jih je prav zaradi tega treba upoštevati. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov bi bilo treba pridobitno dejavnost tudi prihodnjem Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb urediti tako, da se od pridobitne dejavnosti društev davek ne bi plačeval, če bi se športna društva držala pravil, ki jih postavlja Zakon o društvih.5 Povzamemo lahko glavne dejavnike, ki grupirajo sisteme športa: zgodovinski razvoj sodelovanja predstavnikov nevladnih organizacij v odločanju državne uprave o športu, podrejenost ministrstvom, športnim organizacijam, olimpijskim komitejem, oblike organiziranosti športne vzgoje (obvezna ali fakultativna, klubska dejavnost), nosilci organiziranosti in izvedbe športne dejavnosti, viri sredstev in lastništvo infrastrukture, pravni status. POLOŽAJ NEPROFITNO VOLUNTERSKEGA SEKTORJA PRI NAS V Sloveniji je država z opuščanjem kontrolne funkcijie v 70-ih letih prejšnjega stoletja dopustila, da je šel razvoj sam naprej (deregulacija). Po letu 1990 torej večjih sprememb ni bilo. Od sprejetja Zakona o športu v letu 1998 in Nacionalnega programa športa v letu 2000 vlada na tem področju po mnenju Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez prevelika vpletenost države. Sporno je tudi to, da obstajajo nekako tri mreže na področju športa: javne službe, ki jih izvajajo javni zavodi (država), organizacije, ki jih kontinuirano financira država, tretji sklop pa je prepuščen sam sebi oz. če kaj ostane. Država bi najprej morala ugotoviti, katera področja so preveč in katera premalo urejena, kje so preveliki vplivi vsakokratne »nove oblasti« in kje praznine (analiza stanja), in morala bi tudi natančno določiti cilje ter pogoje, ki jih morajo nekatere organizacije izpolnjevati (ne bi posegla na vsa področja, ampak samo na tista, ki so nujna). Država določene storitve mora zagotavljati, in sicer morajo biti dostopne vsem pod enakimi pogoji... 5 Problematika, povezana z delovanjem društev in davčno zakonodajo ter ureditvijo te dejavnosti v Evropi presega namen te naloge. - 41 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Slovenska družba je bila do nedavno zelo homogena in je produkcija javnih zavodov pokrivala potrebe, ki so nastajale. Sedaj pa je prisoten trend diferenciacije družbe. Tako obstaja prazen prostor; če ga hočemo zapolniti, mora država več prispevati (90% društev v Sloveniji nima niti enega zaposlenega), potrebna je torej tudi profesionalizacija. Tretji problem pa je v tem, da si neprofitne organizacije med seboj konkurirajo, namesto da bi skupaj konkurirale državi oz. njenim predragim servisnim javnim službam. To pa ni samo finančni problem. Finančna podpora področju je tem večja, čim večji je obseg javnega sektorja. V svetu pa je prisoten tudi trend liberalizacije, zmanjšuje se tudi vloga prisile, večjo veljavo pridobiva neprisilna regulacija in servisne storitve. Ker se relativno povečuje obseg servisnih storitev v primerjavi z regulacijskimi, je to še dodatno vpliva na za zmanjševanje prisile. Vprašanje je, koliko država sploh lahko posega v sfero posameznika; lahko tudi vse prepusti volunterskemu sektorju. Vendar mora, kot smo že zgoraj navedli, država določene storitve zagotavljati, zato je prav, da na teh področjih obdrži tudi kontrolo... V Keynesovem času je bilo prepovedano vmešavanje države v ekonomijo, država je imela vlogo čuvaja. Po njegovem mnenju je dopustno vmešavanje države v kriznih časih, (to velja za socialno ameriško državo v času krize), v času izboljševanja pa naj bi se njena vloga zmanjševala. Ta model so najprej opustili v državah liberalnega tipa. V socialnodemokratskem modelu pa še obstaja (npr. Švedska). Tam je produkcijska vloga države velika, so tudi povezave močne, kot npr. na področju zdravstva in izobraževanja, kjer pravih servisnih vlog ni. Manj močne so povezave na področju kulture in socialnega varstva, kjer je tudi servisna vloga, je pa prisoten tudi javni sektor. Na področju športa je 80% storitev volunterskih. Neformalni sektor artikulira potrebe in potem prehaja do postopne formalizacije. Država bi morala v večji meri podpirati družino (oz. druge entitete v družbi) pri tej funkciji. Potreben je torej nek organiziran način, da se te potrebe javno opredelijo in se jih potem zadovolji. Nekatere volunterske organizacije so nastale »po« neformalnem, nekatere pa »po« formalnem sektorju. Obratna zveza je tudi zanimiva: tudi te neformalne organizacije lahko preveč posežejo v zasebno sfero. Na kakšen način bo država zaščitila posameznika pred posegom v njegovo zasebno življenje? Senčne strani volunterskega sektorja so ideološki vplivi. VODENJE V NEPROFITNIH ORGANIZACIJAH Šport se zaradi malega števila zaposlenih sooča s problemi, ki jih prinaša nezanesljiva in premalo plačana služba z nedorečenim statusom. V Evropi je bil podpisan » European Sports first collecitve labour Agreement, Roterdam, 2002«, v Sloveniji se v tej smeri še pričelo ni razmišljati, saj nimamo niti identificiranih partnerjev. Problemi, ki se na tem področju pojavljajo, so zlasti tog način vodenja, ki ne upošteva ustvarjalnosti posameznika, njegovih sposobnosti in možnosti, ter pomanjkanje navduševanja zaposlenih za spremembe, za prehod iz doseženega stanja v novo, boljše. Današnji cilj razvoja je kakovost, zato se uveljavlja povsod, na različpne načine, v vseh dejavnostih, od najbolj preprostih do najzahtevnejših.Veliko menedžerjev danes še vedno prisega na znana načela: najprej je treba opredeliti cilje in smernice, nato organizirati delo in usmerjati zaposlene, kontrolirati doseženo in končno privzeti ustrezne mere za večjo rast in nadaljnjo uspešnost. (Možina 1998) - 42 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 To pa ni dovolj, da bi dosegli odličnost. V delovanju bi morali upoštevati še nekaj načel: uvid v situacijo, kultura v organizaciji, skupne vrednote, vizija ustvarjanja prihodnosti, sprejemljivost, pripravljenost na spremembe, usmerjenost k odličnosti. Načini vodenja in njihova primernost za odličnost: vodenje na osnovi profesionalnega znanja (ta način vodenja ni najbolj primeren za doseganje večje kakovosti pri delu, še posebej ne v storitveni dejavnosti, to je v neprofitnih organizacijah), vodenje na osnovi organiziranja dela (organizacijsko vzdušje je v glavnem nevzpodbudno, hladno, zaposleni v glavnem ne poznajo ciljev organizacije, to je stvar vodilnih, ki razporejajo delo, tako se zaposleni čutijo odgovorne le za svojo storilnost, ne pa za kakovost in uspešnost skupine ali organizacije), vodenje na osnovi razvoja in sodelovanja (doseganje odličnosti pri vodenju je v glavnem odvisno od štirih dejavnikov, in sicer od priložnosti, ki jih zaposleni vidijo za svoj razvoj, možnosti odkrivanja problemov, preden nastanejo težave, pridobivanja in delitve znanja ter izkušnje z drugimi in od občutka soglasja pri izpeljavi odločitev). Ravno ti dejavniki so zelo pomembni v neprofitnih organizacijah z visoko tehnologijo in strokovnim osebjem. Vse navedeno bi lahko združili v model, ki je sestavljen iz med seboj povezanih dejavnikov: gradnja odgovornega tima, neprestan razvoj individualnih sposobnosti, opredeljevanje dosežkov, ravnotežje med individualnimi potrebami in delovnimi zahtevami, interakcija med dejavniki. (Možina 1998) MOTIVIRANJE IN RAZVOJ ZAPOSLENIH K ODLIČNOSTI Gre za spodbujanje sodelavcev k sproščanju njihovih osebnostnih zmogljivosti in zamisli za vzpostavitev ustvarjalnega ozračja v kolektivu. Motiviranje zajema ukrepe, ki usmerjajo človeka k določenemu cilju. Človek ne dela, če ni motiviran. Delo pod prisilo ne presega obveznega pristanka nanj, ne pomeni sodelovanja, ki bi zagotavljajo presežke v smislu požrtvovalnosti, samoiniciativnosti in kreativnosti. Treba je spoznati, kaj bi zaposlene motiviralo, da bi sodelovali v programu iskanja (naj)boljšega v delu, poslovanju, nalogah, storitvah, skratka v večjem zadovoljevanju porabnikov in naročnikov ter v osebnem zadovoljstvu. Napotki za vodenje na osnovi razvoja, napredovanja, in sicer: vodja, ki pristaja na razvoj in sodelovanje, naj da čim več avtonomije sodelavcem, obenem pa vzpostavi tudi več (samo)kontrole, vodja bo pridobil na moči, če jo bo v čim večji meri dajal sodelavcem, gradnja tima pomeni podpiranje samostojnosti in sproščenega izražanja članov, vodja mora v večji meri skrbeti za potrebe drugih kot za svoje lastne, vodenje s pomočjo ciljev in medsebojne povezanosti predvideva zaupanje v zmožnosti sodelavcev in trdno usmerjenost v izpeljavo dogovorjenega. (Možina 1998) Odgovornost za šport s strani nevladnih organizacij nosi predvsem Olimpijski Komite RS. - 43 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 FINANCIRANJE ŠPORTA V EU IN V RS V ČASU RECESIJE Globalna recesija se krepko pozna tudi pri financiranju športa, saj to ni življenjsko pomembna dejavnost, zato se sredstva za šport zmanjšujejo tudi v Sloveniji. V Evropski uniji je štiriodstotni padec bruto družbenega produkta povzročil še večji padec pri financiranju športnih dejavnosti. Slovenija je v med državami sredini EU glede na sredstva, namenjena za športno dejavnost (195 milijonov evrov leta 2008), kar je 0,69 odstotka bruto družbenega produkta države. Prva je Francija z 1,76 odstotka BDP, kar znese 30 milijard 330 milijonov evrov, sledi Velika Britanija z 1,67 odstotka BDP (30 milijard 276 milijonov evrov, kar 91,4 odstotka iz privatnih virov), Nizozemska 1,64 odstotka BDP (8 milijard 359 milijonov evrov) in Ciper z 1,56 odstotka v BDP (212 milijonov evrov). Na zadnjih mestih sta Latvija 0,38 odstotka v BDP (79,43 milijona) in Bolgarija z 0,21 odstotka DBP (59,7 milijona, od tega kar 77,5 iz javnih virov). (glej Tabelo 2.1) »V raziskavi o financiranju športa je do novembra 2008 podatke zagotovilo 27 športnih ministrstev Evropske unije, ostali podatki pa so iz Statističnega urada Slovenije, Agencije za javne podatke in evidence Slovenije ter virov Fundacije za šport (FŠO).« (Balent 2009b). Evropski športni model je zgrajen po tako imenovani piramidni strukturi, ki temelji na delovanju množičnega športa zaradi pomembnega prostovoljnega dela: Na vrhu piramide je vrhunski šport vključno s profesionalnim. Vzajemna solidarnost tesno povezuje vrh z dnom. Raziskava o financiranju športa je bila izvedena v okviru konference Play the Game 2009 (predstavitev Wladimir Andreff, Play the Game Conference, Coventry, June 8th-12th, 2009). Iz nje izhaja, da sloni evropski model športa na gospodinstvu, lokalnih oblasteh, podjetjih, vladi in prostovoljnem delu. Množični šport sloni na prostovoljnem delu, denar zanj pa prispevajo organi lokalnih oblasti in športni udeleženci sami. Čeprav športu namenjajo dvakrat toliko denarja kot državni proračun, imajo lokalne oblasti (razen v nekaterih državah EU) manj strukturirano dejavnost v športu zaradi svojih zelo razpršenih in razdrobljenih finančnih prispevkov. (Oplotnik 2004, 10) TABELA 2.1: Celotno financiranje športa: predstavitev glede na vire financiranja - 44 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Vir: Andreff (2009). Celotne športne finance Lokalna Javne Gospodinjstva Zasebno Država V milijonih EUR % od BDP Vlada skupnost finance izdatki financiranje Bolgarija 59,7 0,21 34,8 42,7 77,5 19,4 3,1 22,5 Ciper 212,9 1,56 19,8 0,1 19,9 78,9 1,2 80,1 Estonija 127,1 1,13 13,3 36,4 49,7 12,6 37,7 50,3 Finska 2450 1,56 8,7 15 23,7 73,4 2,9 76,3 Francija 30330 1,76 9,7 30 39,7 50 10,3 60,3 Nemčija 31932,6 1,42 0,7 15,3 16 76,5 7,5 84 Latvija 79,3 0,38 17,5 35,1 52,6 20,3 27,1 47,4 Nizozemska 8359 1,64 11,5 10 21,5 70,8 7,7 78,5 Portugalska 1432,5 0,96 6,5 27 33,5 63,2 3,3 66,5 Slovaška 240,8 0,63 16,8 55,6 72,4 13,8 13,8 27,6 Slovenija 195 0,69 10,4 25,1 35,5 17,9 46,6 64,5 Švedska 3817,1 0,52 4,3 13 17,3 70,6 12,1 82,7 Velika Britanija 30175,6 1,67 1,3 7,3 8,6 80,9 10,5 91,4 Povprečje 11,9 24,3 36,2 49,7 14,1 63,8 Vloga lokalnih oblasti je glede športnega upravljanja zastavljena precej ozko in omejena na koordiniranje različnih virov financiranja ter njihovega vpliva na razvoj lokalnega športnega udejstvovanja. (Kuntarič 2002, 4-5) Glede udejstvovanja v športu imamo 3 skupine držav: stabilno (Nemčija, Francija), hitro rastoče (večina vzhodno in južno evropskih držav), počasi rastoči delež (Italija, Malta, Slovenija, Slovaška) in Romunija. Udeležba še pada (kriza transformacije). Delež (članstvo v društvih) neregistriranih/registrirani udeleženci v športu je upadel na: od 0.82 do 5.75. Razlike med »športom za vse« in vrhunskim športom se povečujejo. Financiranje se koncentrira samo na medijsko izpostavljene športne discipline. Ni stimulacij pri privabljanju privatnega financiranja. Težave so pri posodabljanju volunterskega dela, čedalje bolj so nestabilne plače delavcev v športu in s tem težave pri zaposlovanju. (glej Tabelo 2.2) Finančna struktura evropskega povprečja: gospodinjstva: 49.7 %, lokalna oblast: 24.3 %, podjetja: 14.1 %, vlada: 11.9 %. TABELA 2.2: Financiranje s strani ministrstev za šport Država Nemčija Avstrija Belgija (Flamci) Bolgarija Ciper Danska Španija Estonija Finska Francija Grčija Madžarska Vrednost (v Vrednost na Delež ministrstev za šport milijonih EUR) prebivalca glede na proračun 144,2 1,75 0,04 % 80,4 9,80 0,11 % 78,8 13,01 n.p. 20,6 2,68 0,27 % 42,0 56,12 0,83 % 96,0 17,85 0,14 % 160,0 3,72 0,12 % 14,0 10,38 0,50 % 93,0 17,76 0,23 % 640,0 10,22 0,16 % 153,6 13,86 0,26 % 70,0 6,93 0,24 % - 45 - Mag. Drago Balent Irska Italija Latvija Litva Luksemburg Malta Nizozemska Polska Portugalska Češka Romunija Vellika Britanija Slovaška Slovenija Švedska Skupaj/povprečje 3/21/2012 116,2 450,0 24,6 13,5 38,9 3,0 64,6 43,6 69,1 66,2 49,5 174,8 32,2 20,2 157,6 2917,2 28,28 7,70 10,68 3,94 84,32 7,45 3,96 0,11 6,56 6,48 2,29 2,91 5,97 10,11 17,49 6,00 0,26 % 0,12 % 0,88 % 0,31 % 0,44 % 0,14 % 0,05 % 0,01 % 0,14 % 0,21 % 0,32 % 0,02 % 0,10 % 0,24 % 0,17 % 0,25 % Vir: Andreff (2009). Udeležba v športu in športni rezultati so povezani z ravnijo ekonomskega napredka. Kalkulacija po prebivalcu: javne športne finance v povprečju naraščajo: manj 37 % EU od 1990 do 2005. Delež financiranja športa glede na BDP je v korelaciji z BDP/na prebivalca: V državah z BDP manjšim od 18,000 evrov, šport in finance rastejo z ekonomskim razvojem. V državah z BDP večjim od 18,000 evrov, je skoraj konstantno razmerje financiranja (med 1,4 in 1.7 % BDP). Financiranje športa iz javnih financ in področja financiranja: vlada namenja 2.9 billion evrov v EU, 6 evrov po prebivalcu. Področja financiranja namena sredstev: 26 % podpori delovanju nacionalnim športnim zvezam, 22 % športni infrastrukturi, 15 % vrhunskiemu športu, 10 % športnim klubom, združenjem in organizacijam ter 10 % športnim prireditvam ( 23 % namenjam drugim področjem). Vseh 26m spodaj naštetih držav, deklarira »zdravje v športu« kot prioriteto, samo 15 držav pa »vrhunski šport« kot prioriteto. (Andreff 2009) Mehanizmi solidarnosti, ki temeljijo na prerazporeditvi dohodkov in financ, so prisotni v 21 od 27 držav EU, bodisi kot vertikalna solidarnost med medijsko izpostavljenimi in množičnimi športi ali kot horizontalna solidarnost med različnimi športnimi disciplinami, ali celo kot oboje (recimo v Franciji z davkom na profesionalni nogomet, ki se prerazporedi na druge športne panoge). Vendar pa denarni zneski, ki so vključeni v takšno prerazporeditev, niso dovolj, da bi zapolnili obstoječe vrzeli med »bogatimi« in »revnimi« športi. Vrh in dno športne piramide sta se dejansko ločila eden od drugega. Opazno je tudi, da se je vrh razdelil na medijsko privlačne športe ali športnike (koncentracija financiranja) in drug vrhunski šport. Enako empirično in politično težnjo so opazili že različni raziskovalci, potrjuje pa jo tudi ta analiza strukture financiranja športa. (Andreff 2009) V EU imajo vlogo vlade največji vpliv na nacionalno oz. državno »športno politiko«, kljub omejenim sredstvom iz proračuna. Olimpijski uspehi v športu so povezani s financiranjem s strani ministrstev? Poraba športnih ministrstev ima ključen vpliv na rezultate na Olimpijadah. (Meenaghan v Kravanja 2006, 28) Na lokalni ravni je financiranje športa extremno razpršeno. Ni korelacije med deležem, ki ga lokalne oblasti namenjajo za šport iz javnih financ in BDP per capita. - 46 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Sredstva lokalnih oblasti namen: 26 % gre za podporo delovanju nacionalnim športnim zvezam, 44 % za športno infrastrukturo, 5 % za vrhunski šport, 21 % za drugo, 25 % gre za športne klube, združenja in organizacije in 5 % za športne prireditve. Vseh 16 omenjenih držav (vlada in lokalna oblast) javne finance namenja za športno infrastrukturo: 26.46 evrov na prebivalca. Poraba gospodinjstev za šport je visoko povezana z ravnijo ekonomske razvitosti države. (glej Tabelo 2.3) Grožnja evropski piramidni strukturi športa. (Andreff 2009) TABELA 2.3: Celotni izdatki gospodinjstev za šport v EUR Država Nemčija Belgija (Flamci) Bolgarija Ciper Estonija Finska Francija Litva Malta Nizozemska Portugalska Romunija Vellika Britanija Slovaška Slovenija Švedska Celotni izdatki gospodinjstev 24.442.083.900 105.165.000 5.370.800 168.000.000 15.977.912 1.800.000.000 15.180.000.000 16.091.288 31.000.000 5.922.000.000 905.387.736 341.000.000 24.422.345.715 33.300.000 35.000.000 2.693.327.013 V EUR na Izdatki gospodinjstev / prebivalca BDP 269,26 1,09 % 17,35 0,06 % 0,7 0,02 % 224,25 1,23 % 11,86 0,14 % 343,73 1,14 % 242,35 0,88 % 4,7 0,08 % 76,99 0,65 % 363,19 1,16 % 85,99 0,61 % 15,74 0,43 % 406,63 1,35 % 6,18 0,09 % 17,52 0,12 % 298,88 0,91 % Vir: Andreff (2009). Prostovoljno delo se čedalje bolj umika iz športa, čeprav je glavno gonilo delovanja množičnega športa in temelj, zaradi katerega je evropski model športa tako specifičen. Ocenjeno je, da voluntersko delo prispeva več kot celotno javno financiranje skupaj (in več kot državni športni proračun). (Bednarik v Kuntarič 2002, 16) Delež dohodkov javnih monopolov od športnih stav in iger na srečo prerazporejen v šport leta 2005, je predstavljal približno 30 % javnega financiranja športa v Evropi. Ta delež pa ni stabilen in je lahko potencialno ogrožen. Mehanizmi solidarnosti (redistribucije) med profesionalnim in amaterskim športom delujejo le v 6. državah: Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Španija in Velika Britanija. 9 držav ima mehanizem za neinstitucionalizirano redistribucijo, 5 držav ima absolutno neformalizirano solidarnost (Austrija, Bulgarija, Finska, Nemčija in Italija), 4 države nimajo absolutno nobenega mehanizma (Ciper, Luksemburg, Malta in Slovaška). (Andreff 2009) Šport je strukturiran okoli nacionalnih zvez in lokalnih klubov. Dvoličnost obstaja med promocijo javnega zdravja in masovnega športa versus aktualni usmeritvi javnega financiranja zgolj vrhunskega športa. Dostopnost do vseh oblik športa, bi morala biti zaradi javnega financiranja brez izrednih pogojev (za revnejše sloje). - 47 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Ne veljajo več paradigme, da vrhunski šport raste iz množičnega športa, da krepi množično aktivno udejstvovanje prebivalstva v športu, in ne moramo več reči, da gre pri vrhunskem športu ter pri množičnem aktivnem udejstvovanju prebivalstva v športu, za isto zadevo. Sedanji sistem iger na srečo nadomestijo spletne igre, ki pa jih je težko kontrolirati. Spremembe, ki se odrazijo v športu, se kažejo predvsem pri krizi glede porabe za šport v gospodinjstvih, pri padcu prihodkov in kupne moči gospodinjstev v porabi za šport, pri padcu nacionalnih prihodkov (4 % BDP v EU27) in pri padcu porabe za športno vadbo ali za športne prireditve. Možne posledice so večanje nezaposlenosti zaradi brezplačnega spremljanja vadb, tekmovanj in prireditev (preko televizije). (Andreff 2009) VZVODI STABILNEJŠEGA FINANCIRANJE ŠPORTA V EVROPI Najučinkovitejši vzvod za stabiliziranje varčnejšega financiranja športa bi bilo stekanje več financ prebivalstva v množične športe in športne zveze. Kot protiutež večjim vsotam denarja prebivalstva bi morale športne organizacije osvežiti in obnoviti svojo ponudbo športnih dejavnosti in storitev ter nadgraditi svoje standarde kakovosti, s čimer bi lahko večji del splošne populacije privabili k aktivnem športnem udejstvovanju. K temu pa bi lahko aktivno prispevala tudi država s predpisi, na primer s preusmerjanjem deleža dohodkov iz DDV-ja (davka na dodano vrednost), ki je odmerjen na športno blago in storitve vključno z deležem DDV od medijske pokritosti, v športne organizacije. Takšen ukrep bi pokrival časovno obdobje, med katerim traja finančna in gospodarska kriza. Usmerjen bi bil v krepitev športnega sektorja z zaposlovanjem več delavcev, povečevanjem prostovoljnega dela, obnovo športne opreme in infrastrukture. Nekatere davčne pobude, usmerjene v posameznike in podjetja, ki vlagajo v športne dejavnosti, vključno s prepoznavnostjo športnih objektov, bi prav tako lahko prinesle več podpore zasebnemu financiranju športnih organizacij. Drugi vzvod se nanaša na (vertikalne in horizontalne) mehanizme solidarnosti znotraj samega športnega sektorja, saj so med najbolj izvirnimi temelji evropskega športnega modela. V zadnjih nekaj letih smo bili priča naglemu porastu financiranja zgolj elitnih športov, kar je povzročilo velik pritisk na mehanizme solidarnosti. Te mehanizme bi se splačalo institucionalizirati in natančneje formalizirati, s čimer bi zagotovili njihovo trajno delovanje v prihodnosti. Rezultat tega bi lahko bila posebna oprostitev davka na športne dejavnosti. Tretji vzvod se nanaša na športno upravljanje in je povezan z izkrivljanjem med pomenom društev – zvez (civilne družbe), lokalnih in državnih oblasti (javnih zavodov) v športu in koordinacije pri postopkih odločanja v zvezi s športom na ravni celotne države. Predstavniki civilne družbe bi morali lokalne in državne oblasti pozvati k boljši koordinaciji med različnimi organi v občinah, okrajih, regijah glede financiranja športa in vključevanja v športno politiko na državni ravni. Nekateri omenjeni primeri kažejo, da javna politika športa lahko sprejme vzvode in orodja, ki omogočajo varnejše športno financiranje skupaj s krepitvijo avtonomije športnega sektorja. SPONZORSTVA IN FINANCIRANJE ŠPORTA IZ MEDIJEV - 48 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Denar iz gospodarstva v času krize najbolj zaželen; vendar je številna industrija prizadeta s krizo. Zmanjševanje ‘manj nujnih stroškov’ vključno z oglaševanjem in (športnim) sponzorstvom. Nove sponzorske strategije, v času krize: zapustiti šport (za to strategijo so se odločili pri podjetjih: Honda, Kawasaki, Vodafone, Kodak, AirAstana, Kodak, Royal Bank of Scotland, Crédit Suisse itd.); zmanjšati športna sponzorstva (za to strategijo so se odločili pri: AIG, Northern Rock, XL charter, Fortis, Dexia itd.); zmanjšati plače športnikom (za to strategijo so se odločili pri »Rossignol smučarjih«); koncentrirati finance na najbolj televizijsko gledljiva tekmovanja, klube, športnike (za to strategijo so se odločili pri: Lacoste) kar škodi amaterskemu in masovnemu športu. Tendenca je večje število televizijskih gledalcev, saj je televizija atraktivnejša za oglaševanje. Nogomet, tako zveza kot društva, je na prvem mestu po skupnih prihodkih (39.979.370 evrov), sledijo smučanje (26.578.641 evrov), rokomet (21.812.838 evrov) in košarka (20.388.314 evrov) ter planinstvo (12.829.244 evrov), ostale panoge pa imajo vsaka po manj kot devet milijonov evrov. Med posameznimi društvi ali zvezami je na prvem mestu Smučarska zveza Slovenije (9.114.615 evrov), sledijo Nogometna zveza Slovenije (6.081.883 evrov), Olimpijski komite Slovenije (4.303.584 evrov), Smučarski klub Branik Maribor (4.098.885 evrov), Union Olimpija (štiri milijone evrov), Celje Pivovarna Laško (3,5 milijona evrov) in Interblock (tri milijone evrov). »Lani so se sredstva v športu pri nas sicer nekoliko zvišala, vendar v mnogih primerih zaradi kratkoročnega in dolgoročnega zadolževanja, zato se lahko že letos primerijo bankroti tudi na športnem področju« (Balent 2009b). Pri nas pa se dogajajo tudi druge, sistemske spremembe. Evropski model športa ima tri stebre financiranja: iz privatnih, državnih (javnih) in lokalnih virov ter prostovoljnega dela. Ta piramidalni model se podira in postaja prevladujoč anglosaksonski model z majhnim deležem države. Financirajo se medijski spektakli in vrhunski profesionalni šport v nekaterih panogah, za večino ostalega športnega udejstvovanja pa je treba plačati. Šport za vse in množično ukvarjanje s športom zaradi zdravja izgublja svoj pomen. (Andreff 2009) Prihodki iz televizijskih pravic se sicer povečujejo, vendar pa znatno zgolj v medijsko izpostavljenih športih, v ostalih pa se drastično zmanjšujejo. To povzroča veliko težav tudi pri nas, kjer je vse manj medijskih spektaklov mednarodnega merila, zato imajo športni klubi in društva velike težave pri financiranju svoje dejavnosti. Zaradi zgodnejšega selekcioniranja, pri sedmih ali celo manj letih, vrhunski šport ne raste več iz množičnega športa. Pri nas so športni objekti večinoma v okviru javnih zavodov ter jih upravljajo mesta ali občine, zato najemnine še dodatno obremenjujejo delovanje športnih društev, pa tudi ukvarjanje posameznikov s športom na javnih objektih. Uporabniki lahko računajo le na dobro voljo upravljavcev, da ti ne bodo gledali zgolj na dobiček. (Andreff 2009) Pereče je tudi zaposlovanje v športu. Le pet odstotkov je zaposlitev za nedoločen čas, šest odstotkov je zaposlenih s pogodbami za določen čas, ostalo pa so druge oblike dela, ki so še bolj nestabilne. Zaradi zmanjševanja sponzorskih pogodb se zmanjšujejo tudi plače oziroma nadomestila športnikom. V športnih društvih in zvezah so plače kar 40 odstotkov manjše kot v javnih zavodih, ki jih je pri nas 35. V 6115 športnih društvih in zvezah je 1440 zaposlenih 578 v profitnih in 862 v neprofitnih dejavnostih, številka pri slednjih pa se je lani zmanjšala za več kot sto. Stroški dela za vse pravne osebe v športu znašajo 48.111.585 evrov. Stroški storitev - 49 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 so skoraj desetkrat višji od stroškov dela. Sredstva 35 javnih zavodov zelo naraščajo. Prihodki javnih zavodov prav tako zelo naraščajo. Število zaposlenih je naraslo za 32 % iz 351 na 463. Porast stroškov dela pa za 38 %. Gospodarskih družb je 315 s 519 zaposlenimi. Davek iz dobička vseh družb skupaj je znašal 263.825. Prikazana »čista izguba« pa se je skoraj podvojila; v letu 2008 je znašala 4.586.434 evrov, leta 2007 pa 2.729.307 evrov. (Andreff 2009) Zasebnih zavodov je 31, njih je zaposlenih 35 oseb. Celotna slovenska športna srenja (športna društva in zveze, javni in zasebni zavodi, gospodarske družbe in samostojni podjetniki) je v preteklem letu ustvarila slabe pol milijarde evrov natančneje 489.541.533 evrov prihodkov. Šport je tako ustvaril 1,5 % slovenskega BDP-ja, kar je odstotek manj kot v primerljivih evropskih državah. Po podatkih AJPES-a in iz analize Draga Balenta je razvidno, da so prihodki 6.115 športnih društev in zvez, jedra tekmovalnega in rekreativnega športa, leta 2006 znašali 232 milijonov evrov. Leta 2007 je vsota narasla na 270 milijonov evrov, leta 2008 pa na 300 milijonov evrov. Od tega je približno 15 odstotkov pripadlo nogometu, 10 % zimskih športom, 9 % rokometu in 8 % košarki - štiri največje slovenske športne panoge so tako pobrale 42-odstotni delež vseh sredstev, večina pa je šla v roke preostalim športom, med katerimi se skrivata tudi planinstvo in taborništvo. (Balent 2009b) Pri financiranju društev in zvez je delež javnih sredstev (državnih in občinskih) v povprečju 15,5 odstoten, pri nekaterih manjših in tudi najbolj uspešnih zvezah pa ta znaša tudi do 70 odstotkov: judo, veslanje, strelstvo in gimnastika. Pri plavanju in atletiki se delež države in lokalnih skupnostih suče okoli polovice. Nominalno je največji prejemnik Smučarska zveza Slovenije (3 miljone evrov), kar predstavlja 30 odstotkov njenega celotnega proračuna za leto 2008. Javna sredstva so v prikazih društev in zvez v letu 2008 naraščala z indeksom 141,3. Zaposlenih v športni dejavnosti je bilo 2.563 (od tega 1.440 v društvih/zvezah). Izredno se je povečal pomen javnih zavodov, ki so v večini občin postali lastniki in upravljavci športnih objektov. V letu dni so sredstva 35 javnih zavodov narasla s 87 milijonov na 137 milijonov, za tretjino se je povečalo tudi število zaposlenih (skupno 463). (Andreff 2009) Slabo kaže športnim gospodarskim družbam. Skupno 315 družb je lani prijavilo dobiček 263.825 evrov, medtem ko je skupna izguba znašala 4.586.434 evrov, s čimer se je izguba skorajda podvojila v primerjavi z letom 2007 (2,7 miljonov evrov). Povečala se je tudi zadolženost; primer nogometnih prvoligašev: sredstva so znašala 21,5 milijona evrov, prihodki pa le 16,5 milijona evrov. (Andreff 2009) Prednostno so bile financirane iste vrste športa kot leto prej (malo je padel delež hokeja na ledu, narasla pa sta tenis in odbojka), tako da lahko trdimo, da so prihodki že skoncentrirani na zgolj nekatere športe. (Balent 2009b) TELESNA DEJAVNOST USMERJENA V JAVNO ZDRAVJE V EU Vvrhunski, profesionalni in klubski šport je v EU razmeroma dobro urejen, drugače pa je z telesno dejavnostjo usmerjeno v javno zdravje, ki je deklarirano ena od prioritet vlad EU. Telesna neaktivnost oz. pomanjkanje telesne vadbe je tesno povezano s prekomerno telesno težo, hipertenzijo, povečanjem maščob v krvi, kar vodi v nastanek srčno-žilnih bolezni, osteoporoze, bolezni dihal, diabetisa, depresijo… Večina držav EU nima nacionalnega - 50 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 programa za področje telesne vadbe za zdravje. Poleg strategije se je treba osredotočiti na izboljšanje glavnih dejavnikov tveganja. Ti so povezani z revščino, neizobraženostjo, nezaposlenostjo in socialno neenakostjo. Pri odpravljanju telesne nedejavnosti je potrebno poleg samoiniciativnosti skupno ukrepanje državnih, profesionalnih in nevladnih organizacij. Nižji socialnoekonomski status prebivalstva povečuje njegovo ranljivost zaradi rizičnega načina obnašanja in zmanjšuje možnost dostopa do kvalitetnih zdravstvenih in organiziranih kvalitetnih telesnih aktivnosti. Pomanjkanje telesne dejavnosti ni odraz proste izbire. Ta odločitev ni samo individualna, pač pa je tudi vlada in širša družbena skupnost soodgovorna, saj so posebno otroci izpostavljeni prevladujočim načinom obnašanja in standardom vrednot v družini in družbi. Staranje ni edini dejavnik tveganja pri pomanjkanju telesne dejavnosti. V državah v tranziciji je zardi tega dejavnika ogroženih mnogo mladih ljudi. Globalizacija ne izboljšuje stanja na področju pomanjkanja gibanja. Večji prihodki in daljši delovni čas učinkujejo ravno nasprotno. Zaradi telesne aktivnosti se ne izboljšuje samo počutje in zdravje posameznika, pač pa to ekonomsko učinkuje na gospodarstvo (zmanjšan absentizem), na manjše izdatke družbe za zdravljenje bolezni in s tem večjega blagostanja državljanov. Skrb samo za akutno ogrožene ne zadostuje. Boljša je dolgoročna načrtovana multisektorska strategija preventivnih ukrepov na posamezne dele populacije, dodana zdravstvenemu intervencionizmu na individualni ravni. Negibanje človeku ni prirojeno, pač pa je stvar navade. Aktivnost rojeva navado. Preventivna telesna dejavnost poleg nekajenja, zdrave prehrane, nepitja alkohola v veliki meri preprečuje kronične neprenosljive bolezni. Aktivnosti za promocijo zdravega načina življenja so: sprejeti politično opredelitev politikov z resolucijo o spodbujanju javnega zdravja, ustvariti podporna okolja za realizacijo resolucije o spodbujanju telesne dejavnosti, ojačati družbeno akcijo; izboljšati osebne sposobnosti in ozaveščenost, preusmeriti zdravstvene ustanove tudi na preventivne dejavnosti, preusmeriti šolske ustanove tudi na telesno dejavnost neselekcioniranih otrok, preusmeriti športne organizacije tudi na telesno dejavnost neselekcioniranih otrok, preusmeriti gospodarske družbe tudi na telesno dejavnost državljanov, preusmeriti pozornost javnega mnenja in medijev tudi na telesno dejavnost državljanov, obveščati javnost o pozitivnih rezultatih telesno dejavnih na zdravje počutje in uspešnost. (Pucelj 2006) - 51 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 VPLIV ŠPORTNIH ORGANIZACIJ NA DRŽAVO PRI ODLOČANJU O ŠPORTU S pomočjo intervjujev sem iskala odgovore na pereča vprašanja glede razmerja med nevladnimi organizacijami in državno upravo. Intervju je vseboval naslednje elemente sistema športa: Vpliv nacionalnih športnih zvez in olimpijskega komiteja na ustrezna ministrstva v zvezi s soodločanjem glede financiranja, sokreiranja pravnih aktov, pravic in obveznosti ter pristojnosti. Glede vprašanja zadostnega vpliva nevladnih organizacij na odločanje države pri zakonodaji v športu, Balent, Dvoršak, Levovnik in Sodržnik menijo, da imajo NVO premalo vpliva. (Balent 2009a; Dvoršak 2009; Levovnik 2009; Sodržnik 2009) Kukovica meni, da sploh nimajo vpliva (Kukovica 2009), Jošt pa je mnenja, da imajo nekaj vpliva ( Jošt 2009). „Odvisno je od vsebine zakona. Zakon o športu, ki bi celostno pokril področje športa, je nemogoče napisati in bi bil preobsežen. Zakoni lahko uredijo le posamezne vidike, ki so povezani s športom, ne pa športa v celoti.” (Jošt 2009) „Nevladne organizacije, še posebej krovna Olimpijski komite Slovenije, ne opravljajo naloge na področju priprave sistemskih rešitev in njihove implementacije.” (Levovnik 2009) Levovnik, Jošt, Dvoršak in Sodržnik se strinjajo, da imajo nevladne organizacije na področju športa premalo vpliva na odločanje države glede sofinanciranja izvajanja letnega programa športa v RS. (Dvoršak 2009; Jošt 2009; Levovnik 2009; Sodržnik 2009) Balent pravi, da na odločanje nimajo vpliva (Balent 2009a), Kukovica pa meni, da sploh nimajo vpliva (Kukovica 2009). „Šport je domena civilne družbe, ki bi morala imeti zato tudi večji vpliv pri sofinanciranju športa s strani države oziroma javnih sredstev. Pri tem je treba razmejiti dva vidika: višina javnih sredstev za šport je bolj domena države, namen oziroma vsebina pa bi morala biti v večji meri domena civilne športne sfere.” (Jošt 2009) „Olimpijski komite Slovenije kot krovna organizacija ne opravlja naloge koordinatorja vsega športa oz. športnih organizacij, ampak služi samo za svoj status.” (Levovnik 2009) Jošt in Kukovica menita, da država na področju športa preko zakonske regulative, lastništva objektov in sofinanciranja, skupaj z vplivom nevladnih organizacij ureja področja: statusa športnikov in športnih delavcev, usposabljanja in licenciranja, financiranja programov in upravljanja objektov nevladnih organizacij v športu, sofinanciranja javnih služb preko javnih zavodov. (Jošt 2009; Kukovica 2009) Levovnik meni, da država ustrezno oz. prekomerno ureja ta področja. (Levovnik 2009) Dvoršak pravi, da država prekomerno ureja ta področja, vendar imajo nevladne organizacije dovolj vpliva na odločanje. (Dvoršak 2009) Balent in Sodržnik pa se strinjata, da država odločilno prekomerno ureja ta področja. (Balent 2009a; Sodržnik 2009) Nihče od vprašanih pa ni mnenja, da imajo nevladne organizacije dovolj vpliva oziroma, da država ni dominantna pri urejanju teh področij. - 52 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 „Vsa področja bi morala država urejati v sodelovanju z nevladnimi organizacijami!” (Jošt 2009) Balent in Sodržnik menita, da trditev: „Država in njeni javni zavodi s svojimi servisnimi storitvami (javnimi službami) vplivajo pozitivno na konkurenčnost nevladnih organizacij na področju športa v Republiki Sloveniji,” sploh ni resnična, saj bi servisne storitve za šport ceneje in bolje od javnih zavodov opravile za isti javni denar nevladne organizacije. (Balent 2009a; Sodržnik 2009) Kukovica se strinja, da trditev ni resnična, saj servisne storitve za šport opravljajo nevladne organizacije, javni zavodi omogočajo le za zaposlovanje kadrov in jemljejo športnim organizacijam „njihov denar”. (Kukovica 2009) Levovnik in Dvoršak se tudi ne strinjata s trditvijo, da javni zavodi s servisnimi storitvami (javnimi službami) zmanjšujejo konkurenčnost nevladnih organizacij, saj bi bile s tem denarjev, ki bi ga prejele namesto javnih zavodov, konkurenčnejše. (Levovnik 2009; Dvoršak 2009) Jošt pa meni, da država in njeni javni zavodi s svojimi servisnimi storitvami (javnimi službami) pozitivno vplivajo na konkurenčnost nevladnih organizacij na področju športa v Republiki Sloveniji. (Jošt 2009) Po mnenju intervjuvanih strokovnjakov bi morala država in njeni javni zavodi s svojimi servisnimi storitvami (javnimi službami) zagotavljati naslednje servisne storitve na področju športa: - gradnja športnih objektov (Levovnik 2009), - razvoj nacionalnega izobraževalnega sistema, ki omogoča normalno vadbo in tekmovanje športnikom (sistem športnih šol), - razvoj sistema za izobraževanje in usposabljanje strokovnih kadrov v športu, - razvoj športne infrastrukture v celostnem smislu, - urejanje statusnih zadev udeležencev športa, - razvoj informacijskega sistema, - razvoj raziskovalnega strokovnega dela (založništvo, svetovalno delo, diagnostika, evalvacija itd.) (Jošt 2009), - zagotavljanje in vzdrževanje infrastrukture (vse, kar je javnih športnih objektov in opreme), - statusne prvaice športnikov (štipendiranje, zaposlovanje, pošportna kariera), statusne pravice trenerjev oz strokovnih delavcev (izobraževanje, štipendiranje, zaposlovanje), - zdravstveno varstvo in zavarovanje (preventiva, kurativa in rehabilitacija), - pomoč pri razvojnih programih športa (selekcioniranje, prepoznavanje talentov) (Dvoršak 2009). Pri tem Dvoršak opozarja, da so to le pomebnejše zadeve na tem podoročju. (Dvoršak 2009). Levovnik meni: če bi nevladne organizacije dobile javni denar - koncesijo za opravljanje teh storitev bi uspešnejše, racionalnejše in bolj ustvarjalno porabile javni denar za potrebe športa. (Levovnik 2009) Jošt pa se ne strinja, ampak meni, da je najboljše tvorno sodelovanje. (Jošt 2009) „Nevladne organizacije temeljijo na volunterizmu, druženju, pozitivnem odnosu do športa. Javni zavodi pa na profitnih osnovah oziroma komercializaciji, ki uničuje civilno športno sfero.” (Levovnik 2009) - 53 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 „Predvsem bi nevladne organizacije te stvari upravljale po avtonomnem principu, ki je sicer svojstven za šport. Velika prednost in vrednota športa je njegova neodvisnost, zato zakonski okviri in predpisi športa ne osvobajajo, temveč ga zatirajo.” (Dvoršak 2009) GRAF 3.1: Na katere javne inštitucije imajo največji vliv društva in zveze, OKS-ZŠZ? Občinski javni zavodi za šport 12% Fakulteta za šport 6% MŠŠ 15% Lokalne skupnosti 19% Vir: Balent (2009a); Dvoršak (2009); Jošt (2009); Sodržnik (2009). Zavod za šport RS 13% Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS 35% Kukovica (2009); Levovnik (2009); Po mnenju šestih intervjuvanih poznavalcev imajo društva in zveze ter Olimpijski komite Slovenije – Združenja športnih Zvez največji vpliv na Fundacijo za financiranje športnih organizacij v RS (35 %), sledijo ji lokalne skupnosti (19 %), takoj za njimi Ministrstvo za šolstvo in šport (15%), Zavod za šport Republike Slovenije (13 %), ter občinske javne zavode za šport (12 %), najmanj vpliva pa imajo na Fakulteto za šport (6 %). (glej Graf 3.1) Iz prakse izhaja, da gre zgolj za formaliziran vpliv, saj predstavniki NVO v zvezi z odločanjem na sejah in komisijah lahko podajo le mnenja, ki so nezavezujoča. Ta mnenja se upoštevajo le v primerih, ko so skladna s predlogi državne uprave. Iz navedenega razloga bi morala biti uzakonjena dikcija, da morajo dati predstavniki NVO pri prejemanju odločitev soglasje, ne pa samo mnenje. Večji vpliv ima neformalno lobiranje z razgovori in pritiski najvišjih predstavnikov OKSZŠZ, predvsem generalnega sekretarja in predsednika, na ključne dejavnike: na ministra MŠŠ, predstavnike političnih strank in lobiste iz Fakultete za šport, ki imajo neposreden vpliv na državno upravo, predvsem na vodstvo in delavce na Direktoratu za šport. Vplivanje nacionalnih športnih zvez in olimpijskega komiteja na odločanje skupaj z vladnimi organizacijami in skupno pripravo pravnih aktov na področju športa z ustreznimi ministrstvi je zopet odvisno od socialne mreže. Strokovnost ali uspešnost posameznega športa je šele drug kriterij, prvi kriterij za participacijo pri soodločanju je še vedno lojalnost. Pravne in ekonomske pristojnosti nevladnih organizacij (klubov, zvez) na soodločanje vlade pri sofinanciranju športnih programov in s tem na usmerjanju športa v Sloveniji formalno in neformalno niso upoštevane, saj v komisijah, ki odločajo, praviloma ni predstavnikov NVO. Opravljanje upravnih nalog preko nevladnih organizacij bi bilo uspešnejše in učinkovitejše kot preko javnih zavodov, ki so jih ustanovile občinske in državne uprave. Pri slednjih namreč ni volunterskega dela, ki je tako značilno za NVO, stroški dela so bistveno večji, povečuje se število zaposlenih. NVO so s tem, ko so odrinjene od upravljanja z objekti zgubile domicil in postale najemnice ali celo podnajemnice v prostorih, ki so jih same zgradile z volunterskim delom, ker vlaganj ni bilo mogoče dokazovati z računi. Tako so skoraj vsa športna društva izgubila svoje matične prostore, saj se v dokazovanju (borbi za nepremičnine) amaterski - 54 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 delavci niso mogli kosati z državnimi profesionalnimi uradniki in dobro plačanimi najetimi pravniki. Prišlo je do »nacionalizacije« objektov in upravljanja, ki so jih ustanovile občine in ki odžirajo prej društvom namenjen denar. Pomembni člani strank so vključeni v delovanje nevladnih organizacij (združenj, skupin itd.), Zato imajo nevladne organizacije močan vpliv tudi na politične stranke, vendar odločanje na področju športa poteka na ravni državne uprave. Vpliv političnih strank pa je omejen le na imenovanje direktorja direktorata. Kasnejši vplivi so vezani bolj na organiziran vpliv iz Fakultete za šport. Ključni predstavniki Fakultete za šport ne pa nevladnih organizacij, večinoma odločajo skupaj z vladnimi predstavniki oz. državo (priprava aktov, kriterijev za sofinanciranje, usmeritev javnega financiranja…). Potrdim lahko, da v športni dejavnosti obstaja negativna korelacija med obsegom javnega in obsegom neprofitno volunterskega sektorja. Prostor, ki ga zavzema država z javnimi službami, dominira nad neprofitno volunterskim sektorjem. Večji je delež zaposlenih v javnem sektorju, manjši je delež zaposlenih v neprofitno volunterskem sektorju. Ključni vladni igralci pa so na drugi strani večinoma vključeni v delovanje športnih organizacijah, med katerimi zaseda pomembno mesto prostovoljno delo. Države EU je možno razvrstiti v več homogenih skupin glede na organiziranost, pravni red in financiranje športa. Glede na organiziranost imamo tipe držav, in sicer: države z močnim civilnim sektorjem in tudi vplivom države (tudi močno sofinanciranje predvsem športa mladih, športa za zdravje in državnih reprezentanc - večji % BDP za šport, države z močnim vplivom države na šport (sofinanciranje, zaposlovanje v športu preko državnih služb), sofinanciranje v % je veliko, absolutno pa manjše, saj gre predvsem za države vzhodne Evrope, kjer se je začel razgrajevati državni sistem športa, tržni pa »še« ni zaživel, Države z zelo razvito civilno sfero v športu, ki je skoraj povsem avtonomna, ima tudi manj državnih subvencij. To so države, ki so šport prepustile trgu, skrbijo le za šolsko mladino, poudarjeno pa je lastništvo in trg. GRAF 3.2: Celotni prihodki v športnih organizacijeh v letu 1998 Vir: Bednarik v Oplotnik (2004, 26). Med sodelovanjem nacionalnih športnih zvez in olimpijskimi komiteji z vladnimi strukturami v EU (po svetu) in s podobnimi strukturami v Sloveniji ni pomembnih razlik, vendar bi bilo za šport verjetno bolje, če bi ga pokrivalo drugo ministrstvo, saj se šolstvo (s prioriteto telesne - 55 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 - športne vzgoje, športa mladih) preveč usodno pomeša z društvenim športom. Namesto, da bi se šport mladih boril za sredstva znotraj šolskega sistema (in drugih predmetov), lobisti Fakultete za šport kot pedagoške in znanstvene inštitucije pomanjkanje sredstev iz šolskega in visokošolskega sistema kompenzirajo s sredstvi, namenjenimi športnim organizacijam, torej društvenemu sistemu športa. Bolje bi bilo dati sredstva uporabnikom, izvajalci meritev in svetovanj pa bi kandidirali za sredstva na podlagi konkurenčnosti in strokovnosti-uporabnosti svojih storitev. Sredstva so namreč namenjena ohranjanju konkurenčnosti športnikov in klubov, ne pa Fakulteti za šport. Za uspehe na športnih tekmovanjih so odgovorni športniki, zveze in klubi in tem mora biti omogočena izbira svetovalcev, tehnološke pomoči… Če da država denar izvajalcu storitev (Fakulteta za šport) za društva in zveze direktno, ta izvajalcu ni več odvisen od društev - zvez, pač pa od države, torej društva - zveze nimajo vpliva na kvaliteto in ceno storitve, ki naj bi bila namenjena ohranjanje njihove konkurenčnosti. V državah s konkurenčnim športom so inštituti za šport samostojni in dejansko samo v službi klubov, zveze in reprezentanc. V uvodu k Nacionalnemu programu športa za leto 2000 tedanji državni sekretar za šport navaja, da je že leta 1971 postavljal zahteve po sistemskih oz. zakonskih rešitvah na področju športa, kot protiutež modelu dogovarjanja in odločanja »posvečenih in nezamenljivih«. (Nacionalni program športa 2000) ZAKLJUČEK Po prepričanju športne javnosti država v Sloveniji preveč regulira področja, ki bi jih lahko avtonomno urejala sama organizirana civilna sfera oziroma nevladne organizacije. (Šugman in drugi 1999). V Sloveniji v nasprotju z naprednejšimi državami tudi nimamo enotnega registra ponudbe športnih dejavnosti, prav tako tovrstna ponudba ni ustrezno povezana med ponudniki storitev, po katerih je povpraševanje med uporabniki ponudb. Za izboljšanje zadovoljstva državljanov na področju športa bi bila zaželena večja stopnja avtonomije nevladnih organizacij pri urejanju področja ob sedanji ali večji finančni podpori države. (Giacomelli 2002) Potrebna bi bila analiza uresničevanja nacionalnega programa. Cilj naloge je pregledati razmerja med državno (oziroma javno) upravo in (vplivom) nevladnih organizacijami s področja športa. Nevladne organizacije lahko vplivajo tako na upravni kot tudi na politične stranke, saj so člani političnih strank pogosto dejavni na področju športa. V naši nalogi smo proučili razmerja med državno (oziroma javno) upravo in vplivom nevladnih organizacij na področju športa, zlasti tiste dejavnosti, ki so urejene neposredno preko področnih zakonov, ki urejajo in uokvirjajo dejavnost - vpletenost civilne družbe v procese urejanja - reguliranja področja športa. Dotaknila sem se uresničevanja Zakona o športu, nacionalnega programa na področju športa in vpliv zadnjih sprememb Zakona o društvih. Namen naloge je bil preučiti področja športa, analizirati zakonske okvirje, utemeljiti in poiskati glavne nevladne organizacije na teh področjih ter opredeliti njihovo vlogo in vpliv na spremembe zakonskih in podzakonskih aktov. Proučila sem teoretični okvir za ponudbo na področju športa, možnosti organizirane dejavnosti in ponudbo dopolnilnih dejavnosti v Sloveniji tako s strani državnih - javnih kot nevladnih, civilnih – zasebnih organizacij. Ta področja zahtevajo prilagoditev ponudbe nastalim spremembam v svetu in pripravo programov, ki bodo konkurenčni ponudbi najnaprednejših držav, po katerih se želimo zgledovati. - 56 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Treba je priznati, da soobstajata dva pravna sistema: državni in športni ter konkurenca med njima. Šele ko bomo lahko določili meje, potem lahko govorimo o sodelovanju, kar je za šport zaželeno. Pravna pravila, ki urejajo šport, so mednarodna in splošna državna pravila: mednarodna in državna pravila s področja urejanja (samo) športa in avtonomna pravila športnih organizacij. Cilj je s povečanim vplivom na zakonodajo in financiranje iz javnih sredstev omogočiti široko ponudbo dejavnosti ter povečati zadovoljstvo interesnih skupin in državljanov, ki se jih področje športa dotika. tem področjem je treba dodati nove razsežnosti. Ugotovila sem, da lahko interesne skupine vplivajo na hitrejšo in kvalitetnejšo spremembo osnovnih aktov, če jih pristojno ministrstvo in državna uprava vključi v pripravo že v začetni fazi. Sodelovanje in postopki morajo biti predpisani s pravili. Vpliv na politične stranke je možen z aktivnostjo predstavnikov nevladnih organizacij s pisnimi pobudami in lobističnimi aktivnostmi, politične stranke pa potem te pobude udejanijo z glasovanjem v državnem zboru in sprejemanjem novih posodobljenih zakonskih okvirjev. Ugotovila sem tudi, kako predstavniki vplivajo na posodobitev podzakonskih aktov, ki se preko pritiska interesnih skupin in vpliva političnih strank realizirajo tudi v podzakonskih aktih, ki jih sprejema vlada in posamezna ministrstva. Globalno športno politiko naj določa parlament, uresničujejo pa naj jo športna društva in zveze kot inštituti civilne družbe, ne pa občinski in državni javni zavodi s plačanimi javnimi službami. V nasprotnem primeru se lahko država hitro znajde v stanju državnega urejanja (prostovoljne dejavnosti) športa. (Šugman 2000) Položaj nevladnih organizacij je slab. Država ostaja le pri formalnih zavezah. Občine prispevajo dvakrat več sredstev za NVO kot država. Nekaj čez 15.000 evrov (na posamezno NVO) je povprečno na leto dobila le desetina nevladnih organizacij, 0,74 % je delež zaposlenih v NVO glede na vse delovno prebivalstvo v Sloveniji, manjši delež zaposlenih ima le še Romunija (Dvoršak 2007). Razvoj nevladnega sektorja je pri nas pod ravnijo razvitih držav (Dimnik 2009). Sekretarka Irma Mežnarič, na ministrstvu za javno upravo (MJU) odgovorna za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ugotavlja, da je nevladni sektor pri nas dokaj šibek. Mežnaričeva med drugim opozarja, da Slovenija po deležu prihodkov nevladnih organizacij v BDP močno zaostaja za drugimi državami v svetu. Skupni prihodki nevladnih organizacij pri nas predstavljajo 1,92 odstotka BDP, medtem ko je že leta 1995 povprečni delež prihodkov NVO v 22 državah sveta, ki so sodelovale v raziskavi, znašal 4,6 odstotka BDP. (Dimnik 2009) POVZETEK VPLIV ŠPORTNIH ORGANIZACIJ NA DRŽAVO PRI ODLOČANJU NA PODROČJU ŠPORTA V SLOVENIJI Proučevali smo vpliv predstavnikov športnih organizacij na odločitve državne uprave glede pravnih podlag in financiranja športa kot javnega interesa v Sloveniji. Cilj je bil ugotavljanje razmerja med vladnimi in nevladnimi organizacijami na področju športa. Podanih je nekaj ključnih informacij o pravnih, finančnih in organizacijskih dejstvih na področju organiziranosti športa, tako civilne družbe, kot javnega oz. državnega sektorja. Izvedene so - 57 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 primerjave z javnimi zavodi, ki predstavljajo nelojalno konkurenco športnim društvom in zvezam. Raziskana so strokovna mnenja s pomočjo intervjujev vodstev Strokovnega sveta RS in Fundacije za šport ter predstavnikov OKS in Nacionalnih športnih zvez, o sedanjem stanju in prihodnjih usmeritvah glede vpliva predstavnikov nevladnih organizacij na odločitve državne uprave. Rezultati so pokazali: da je vpliv predstavnikov nevladnih organizacij na odločitve države tako na področju zakonodaje kot financiranja premajhen; da javni zavodi s področja športa predstavljajo nelojalno konkurenco športnim društvom in zvezam. Predstavniki političnega življenja so vključeni v delo nevladnih organizacij s področja športa. LITERATURA 1. Agencija RS za javnopravne evidence in storitve. Dostopno prek: http://www.ajpes.si/ (10. september 2009). 2. Andreff, Wladimir. 2009. Play the Game Conference. Coventry, 8. – 12. junij. Dostopno prek: http://www.playthegame.org/uploads/media/Wladimir_Andreff-_Financing_of_ sport_in_times_of_crisis.pdf (30. avgust 2009). 3. Balent, Drago. 2009a. Intervju z avtorico. Ljubljana, 4. september. --- 2009b. Raziskava o financiranju športa v EU in Sloveniji: Podatki 27 športnih ministrstev Evropske unije, ostali podatki iz Statističnega urada Slovenije. Agencije za javne podatke in evidence Slovenije in virov Fundacije za šport (FŠO). Dostopno prek: http://www.fundacijazasport.org/ (31. avgust 2009). 4. Bednarik, Jakob. 1999. Nekateri vidiki financiranja in organiziranosti športa v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 5. Bergant Rakočević, V., ur. 2008. Šport & Pravo. Ljubljana: GV Založba. 6. Bergsgard, N.A., Houlihan, B., Mangset, P., Nodland, S.I., & Rommetvedt, H. (2007). Sport Policy: A comparative analysis of stability and change. Oxford: ButterworthHeinemann. 7. Branco Martins, Roberto. 2002. European Sport's first collective agreement. Rotterdam: T.M.C. Asser Institut. 8. Brackenridge, C. (1994). Fair play or fair game? Child sexual abuse in sport organizations. International Review for the Sociology of Sport, 29(3), 287-298. 9. Brackenridge, C. (2003). Dangerous sports? Risk, responsibility and sex offending in sport. The Journal of Sexual Aggression, 9(1), 3-12. 10. Canadian Sport Parachuting Association. (2008). Homepage. http: //www.cspa.ca/ (accessed 10.06.08). Ottowa: Canadian Sport Parachuting Association. 11. Cashmore, Ellis. 1990. Making sense of sport. Oxon: Routledge. 12. Cervero, Ronald M. 1994. Planning responsibility for adult education. A guide to Negotiating Power and Interests. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. 13. Chalip, Laurence, Arthur Johnson in Lisa Stachura. 1996. Nacional sports policies. An International Handbook. London: Greenwood Press. 14. Chaker, Andre-Noel. 1999. Study on national sports legislation in Europe. University of Jyvaskyla Finland: Council of Europe Publishing. 15. --- 2004. Good governance in sport. A European Survey. Strasbourg: Council of Europe Publishing - 58 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 16. Child Protection in Sport Unit (CPSU). (2006). Strategy for safeguarding children and young people in sport. London, UK: CPSU. 17. Child Protection in Sport Unit (CPSU). (2007). Standards for safeguarding and protecting children in sport. London, UK: CPSU. 18. Council of Europe. 1999. A compendium of national reports on laws affecting sport in countries having acceded to the European cultural convention. Reports drawn up at the request of the Committee for the Development of Sport. Strasbourg: Council of Europe Publishing. 19. Coalter, F. (2007). A wider social role for sport: Who's keeping score?. London: Routledge. 20. Čebulj, Janez. 1992. Značilnosti nove ureditve gospodarskih javnih služb. Mednarodni posvet. Prestrukturiranje javnega sektorja v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti. 21. De Bosscher, V., De Knop, P., van Bottenburg, M., & Shibli, S. (2006). A conceptual framework for analysing sports policy factors leading to international sporting success. European Sport Management Quarterly, 6(2), 185-215. 22. Dean, M. (2007). Governing societies: Political perspectives on domestic and ineternational rule. Maidenhead: Open University Press. 23. Department for Culture , Media and Sport (DCMS). (2000). A sporting future for all. London: DCMS. 24. Department for Education and Skills. (2004a). High quality PE and sport for young people. London: DfES 25. Department for Education and Skills. (2004b). Every child matters: Change for children. London, UK: DfES 26. Department for Education and Skills. (2005). Do you have high quality PE and sport in your school. London: DfES. 27. Department of Children, Schools and Families (DCSF)/DCMS. (2006). The national competition framework. London: DCSF/DCMS. 28. Department of Culture, Media and Sport. (2002). Game plan: A strategy for delivering government's sport and physical activty objectives. London: Author. 29. Doupona, Mojca in Krešimir Petrović. 2009. Šport in družba. Ljubljana: Fakulteta za šport - Inštitut za šport. 30. Dimnik, Lucija. 2009. Položaj nevladnih organizacij je slab. Država ostaja le pri formalnih zavezah. Sobotna priloga »Delo« (18. april). 31. Dvoršak, Jani. 2007. Status trenerjev v slovenskem športu. Posvet NPŠZ in OKS. Raziskava. Portorož od 20-21. junij. 32. ---2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 31. avgust. 33. Education and Culture DG. 2007. White paper on Sport. European commission. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 34. Elliot, Anthony. 1996. Subject to Ourselves. Cambridge: Polity Press. - 59 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 35. Elshtain, Jean B. in Timothy J. Cloyd. 1995. Politics and the Human Body. Vanderbilt: University Press Nashville. 36. European Union. (2008). Joint declaration of the Slovenian presidency of the European council, the presidents of the national Olympic committees of the European union member states, representatives of the executive committee of the European Olympic committees and the European commissioner responsible for sport on »social significance and dialogue in sport«. Ljubljana: Slovenian Presidency of the EU. 37. European Sports first collecitve labour Agreement. 2002. Roterdam: Council of Europe Publishing. 38. Fritzweiler, Jochen. 2007. Opredeljena športna tipična merila. Innsbruch: International Sports Lawyers Association. 39. Flintoff, A. (2003). The school sport co-ordinator programme: Changing the role of the physical education teacher? Sport. Education and Society, 8(2), 231-250. 40. Frey, J.H., & Johnson, A.T. (1985). Conclusion: Sports, regulation, and the public interest. In A. T. Johnson, & J.H. Frey (Eds.), Government and sport: The public policy issues. New Jersey: Rowman and Allanheld. 41. Green, M. (2005). Integrating macro and meso-level approaches: A comparative analysis of elite sport development in Australia, Canada and the United Kingdom. European Sport Management Quarterly, 5(2), 143-166. 42. Green, M., & Houlihan, B. (2005). Elite sport development: Policy learning and political priorities. London: Routledge. 43. Giacomelli, Oto. 2002. Javni interes in civilna športna sfera. Delo (13. maj). 44. Halgreen, Lars. 2004. European Sports Law. A comparative Analysis of European an American Models of Sport. Kobenhavn: Forlaget Thomson GadJura. 45. Hardman, K. (2002). European physical education/sport survey, summary report to the council of Europe Committee for the Development of Sport (CDDS). Strasbourg: Council of Europe. 46. Houlihan, B. (2005). Public sector sport policy: Developing a framework for analysis. International Review for the Sociology of Sport, 40(2), 163-185. 47. Houlihan, B., Bloyce, D., & smith, A. (2009). Developing the research agenda in sport policy. International Journal of Sport Policy, 1(1), 1-12. 48. Houlihan, B., & Green, M. (Eds.). (2008). Comparative elite sport development: Systems, structures and public policy. Oxford: Butterworth-Heinemann. 49. Horvat, Ludvik, Tomo Levovnik, Adolf Rajtmajer, Aleš Remih, Rajko Šugman, Matej Tušak, Aleks L. Vest in Milan Žvan. 1999. Stanje, Odnosi in Vrednote v Slovenskem športu. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. 50. Hvala, Erika. 2002. Šport in ideologija. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 51. Huizinga, Johan. 1992. Homo ludens. Zagreb: Naprijed. - 60 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 52. International Center for Not-for-Profit Law. 2001. Survey of Tax Laws affecting NGOs in Central and Eastern Europe. Dostopno prek: http://www.icnl.org/knowledge/pubs/ TaxSurveyCEE.pdf (2. oktober 2009) 53. Ilešič, Marko. 2008. Šport & pravo. Ljubljana: GV Založba. 54. Javornik, Marija, ur. 1998. Veliki splošni leksikon DZS. Ljubljana: DZS. 55. Jošt, Bojan.2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 1. september. 56. Kokalj, Vida. 2002. Pridobitna dejavnost društev. Pravna Praksa 21: 7. 57. Kovač, Cvetka. 2004. Primerjava poslovnih kultur držav članic EU. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 58. Kovač, Marjeta ur. 1995. Šport v Republiki Sloveniji. Dileme in perspektive. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 59. Klajnšček Ciril. 2002. Uzakonjanje obstoječega ali uzakonjanje možnosti, Lokalno globalno – socialno. 1. Kongres socialnega dela. Portorož 17.-19. oktober. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. 60. Kravanja, Jaka. 2006. Sponzorstvo kot strategija krepitve blagovne znamke podjetja. Specialistično delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 61. Kristan, Silvo. 2000. Športoslovje na Slovenskem danes. Ljubljana: Fakulteta za šport -Inštitut za šport. 62. Kuntarič, Aleksander. 2002. Organizacija in financiranje športa v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 63. Kukovica, Peter. 2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 4. september. 64. Kustec Lipicer, Simona. 2007. Cena uspeha. Evalvacijska analiza javne politike boja proti dopingu v vrhunskem športu v Sloveniji. Ljubljana: NTD d.o.o. 65. Levovnik, Tomo. 2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 4. september. 66. Long, Jonathan. 2007. Researching Leisure. Sport and Tourism. The Essential Guide. London: Sage. 67. Lukes, S. (2005). Power: AS radical view (2nd ed.). Basingstoke: Palgrave. 68. Lukšič, Andrej in Simon Delakoda. 2006. Strategija e-uprave za obdobje od leta 2006 do leta 2010. Ljubljana: Inštitut za ekologijo. Center za elektronsko demokracijo. 69. Makarovič, Matej. 2001. Usmerjanje modernih družb. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 70. Ministrstvo za šolstvo in šport. 1994. Evropska listina o športu in kodeks etike v športu. Council of Europe. Svet Evrope. Ljubljana: Tiskarna Domžale. 71. --- 1998. Zakon o športu. Ljubljana: Tiskarna Tone Tomšič. 72. Možina, Stane. 1998. Vodenje v neprofitnih organizacijah. Neprofitni management 1 (2-3): 5-8. 73. Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji (NPS). Ur. l. RS 24-1065/2000. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_NACP24.html (10. september 2009). 74. Odlok o soglasju k pravilom Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (OdFSO). Ur. l. RS 57-2604/1998. Dostopno prek: http://ius.info/Baze/REGI/F/E98A2CAT.htm (10. september 2009). 75. Odlok o ustanovitvi fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (OdFŠ). Ur.l. RS 9-361/1998. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ODLO509.html (10. september 2009). 76. Oplotnik, Marko. 2004. Financiranje športa v RS. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. - 61 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 77. Parrish, R. (2008). Access to major events on television under European law. Journal of Consumer Policy, 31, 79-98. 78. Pirnat, Rajko. 1988. Upravni aspekti javnega pooblastila. Doktorska desertacija. Ljubljana: Pravna fakulteta. 79. Pravila fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Ur. l. RS 67-3254/1998. Dostopno prek: http://ius.info/Baze/REGI/F/998CB6AT.htm (10. september 2009). 80. Pravilnik o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa. Ur. l. RS 95-4522/1999. Dostopno prek: http://ius.info/Baze/REGI/F/F991AAGJ.htm (10. september 2009). 81. Pucelj, Vesna. 2006. Pomen gibanja in športa za zdravje. Dostopno prek: http://www.ivz.si/index.php?akcija=novica&n=614 (31. avgust 2009) 82. Raco, M., & Imrie, R. (2000). Governmentality and rights and responsibilities in urban policy. Environment and Planning A, 32(12), 2187-204. 83. Rommetvedt, H. (2005). Norway: Resources count, but votes decide? From neocorporatist representation to neo-pluralist parliamentarism. West European Politics, 28(4), 740-763. 84. Retar, Iztok. 2002. Strategija športne rekreacije v RS. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 85. Regionalni center za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. Zavod za odprto družbo Slovenije. 1997. Vloga in financiranje NVO. Zbornik strokovnih prispevkov. Fiesa: Ministrstvo za okolje in prostor. 86. Siekmann, Robert C. R. in Janwillem Soek. 2005. The European union and Sport. Legal and Policy Documents. Hague: T.M.C. ASSER PRESS. 87. Sklep o postopku za kandidiranje in organiziranje velikih športnih prireditev v Republiki Sloveniji. Ur. l. RS 64-2363/1993. Dostopno prek: http://ius.info/Baze/REGI/F/K9393BGJ.htm (10. september 2009). 88. Slovenske nevladne organizacije – 1. forum 2002. Projekt “Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij v Sloveniji”. Gradivo za udeležence. Ljubljana: Cankarjev dom. 89. Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2005. Ljubljana: DZS. 90. Sodržnik, Janez. 2009. Intervju z avtorico. Ljubljana, 3. september. 91. Sotlar, Lucija. 1996. Ureditev javnih služb v Sloveniji s posebnim poudarkom na spremembah po sprejetju nove Slovenske Ustave. Magistrska naloga. Ljubljana: Pravna fakulteta. 92. STA- Siol portal. 2009. Težavno financiranje športa v času recesije. Dostopno prek: http://www.siol.net/sportal/drugi_sporti/preostalo/2009/08/tezavno_financiranje_sport a_v_casu_recesije.aspx (31. avgust 2009). 93. Strategija vlade za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, 25. januar 2005. Dostopno prek: http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_dokumenti/pdf/ STRATEGIJA_VLADE_RS_ZA_Z_NVO.pdf (10. september 2009). 94. Stojič Aljoša, 2009, »Enkratno«, članek v časopisu Večer stran 32,21.10.2009 95. Šport v Sloveniji. 1995. Ministrstvo za šolstvo in šport, 92 – 96. 96. »Šport kot prvina kakovosti življenja«. 2001. Olimpijski komite Slovenije. 97. Skinsley, M. (1987). The elite: Whose responsibility? British Journal of Physical Education, 18, 2. - 62 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 98. Sport Canada. (2007). Sport funding and accountability framework (SFAF IV: 20092013). Gatineau, Quebec, Canada: Sport Canada. 99. Available at www.canadianheritage.gc.ca/progs/sc/prog/cfrs-sfaf/sfafeling2009_e.cfm. 100. Sport England. (2005). Sport playing its part: the contribution of sport to community priorities and the improvement agenda. London: Sport England. 101. Šugman, Rajko. 1998. Organiziranost športa doma in po svetu. Ljubljana: Fakulteta za šport. 102. Šugman, R.; Horvat, L.; Levovnik, T.; Rajtmajer, A.; Remih, A.; Tušak, M.; Vest, A. in Žvan, M. 1999. Modeli športa v svetu in podržavljanje športa pri nas. Stanje odnosi in vrednote v slovenskem športu. Ljubljana: OKS-ZŠZ. 103. Šugman, Rajko. 2000. Definicije in vloga športa v družbi - zbrana besedila. GEA College 104. Horvat, Ludvik, Tomo Levovnik, Adolf Rajtmajer, Aleš Remih, Rajko Šugman, Tušak, Aleks L. Vest, in Milan Žvan. 1999. 105. Šugman, Rajko, Jakob Bednarik, Mojca Doupona-Topič, Gregor Jurak, Bobut Kolarič, Marko Kolenc, Martina Rauter in Matej Tušak. 2006. Športni menedžment. Ljubljana: Fakulteta za šport - Inštitut za šport. 106. Tavnar, Anton. 1997. Društva: Nova zakonodaja. Velenje: Pozoj. 107. Teršek, Andraž. 2009. Bobu bob. Večer: 14. september 2009. 108. Trstenjak, Verica. 1995. Nevladne organizacije - Pravna ureditev društev in ustanov. Pravna praksa 352: 30. 109. --- 1996. Ustanove in fundacije v novi zakonodaji. Gospodarski vestnik 9: 85. 110. --- 1998. Pravne podlage nevladnih organizacij v Sloveniji. Neprofitni Management 1: 59. 111. Tušak, Matej in Jakob Bednarik. 2002. Nekateri psihološki, socialni in ekonomski vidiki športa v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. 112. Uhan, Samo. 1998. Prava in neprava mnenja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 113. United Nations Volunteers. 2001. Getting to the people. Germany: UNV Bonn. 114. Ustava Republike Slovenije. Ur. l. RS 33/91. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_USTA1.html (10. september 2009). 115. Utenkar, Gorazd. 2009. Koliko je vredna medalja. Delo – Mag (31. avgust). 116. Vodeb, Roman. 2000. Ideološke paradigme v športu (…ko poseže vmes država). Trbovlje: FIT. 117. Vrečko, Igor. 2003. Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij za obdobje 2003 – 2008. Dostopno prek: http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/ nevladne_organizacije/Strategija-NVO.pdf (1. oktober 2009). 118. World Health Organization. (2004). Global strategy on diet, physical activity and health. Geneva: World Health Organization. 119. Zakon o igrah na srečo. Ur. l. RS 134/2003. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2003134&stevilka=5828 (10. september 2009). 120. Zakon o javnih naročilih. Ur. l. RS 24-1464/97 – ZJN. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_ZAKO1667.html (10. september 2009). - 63 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 121. Zakon o računskem sodišču. RS. Ur. l. RS 48 - 1825/94 - ZRS. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO2550.html (10. september 2009). 122. Zakon o športu. Ur. l. RS 22/1998. Dostopno prek: http://ius.info/Baze/REGI/F/Z983A1GJ.htm (10. september 2009). 123. Zakon o zavodih. Ur. l. RS 12/91. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO10.html (10. september 2009). 124. Zavod za mednarodno pravno izobraževanje in raziskovanje. 2002. Simpozij o pravnih vidikih športa. Ljubljana: SECLI. 125. Žižek, Slavoj. 1984. Birokratija i uživanje. Beograd: Radionica SIC. 126. Yamamoto, M. Y. Y. (2009). A comparative analysis of sport policy in Japan and the UK. Unpublished PhD thesis, Loughborough University. - 64 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Priloge: DOSEDANJE PRIPOMBE IN PREDLOGI NA OBSTOJEČI ZAKON O ŠPORTU IN NACIONALNI PROGRAM NEKAJ TEMELJNIH VPRAŠANJ, VEZANIH NA NORMATIVNO UREDITEV ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI: Pomen športa – na osebni in družbeni ravni – kako ga zajeti v zakonski okvir, ki je orodje države, v času in prostoru, ko šport dobiva nove dimenzije na družbeni in gospodarski ravni, - pregled vsebine športa in nova opredelitev ter ovrednotenje, kolikor je to potrebno, vloga športa v razvoju družbe in države – umestitev te vloge v nove družbene in gospodarske razmere, struktura športne organiziranosti – dopolnitev ali nova postavitev, razmerje med moderno državo in civilno družbo na področju športa. - Z A K O N O ŠPORTU - ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98) Teme, o katerih bi bilo vredno spregovoriti: Vsebine športa, ustreznost poimenovanja vsebin športa, pomen športa, vloga športa, komercializacija v športu, športne panoge, struktura športne organiziranosti, cilji države na področju športa, financiranje športa – javna sredstva, financiranje športa – zasebna sredstva, razmerje država - lokalne skupnosti na področju športa, vloga civilne družbe v športu, - razmerje država – civilna družba na področju športa, športna društva – nosilci športnih vsebin, status športnega društva v javnem interesu – jasnejša zakonska ureditev, poenostavitev postopkov, s katerimi država podeljuje pravice in nalaga obveznosti posameznikom ali pravnim osebam, večja preglednost pri delovanju države in civilne družbe na področju športa, medresorsko sodelovanje pri skrbi za šport. - 65 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 ZAKON O ŠPORTU (ZSpo) I. SPLOŠNE DOLOČBE 1. člen (javni interes v športu) Delovanje v športu je interesno in prostovoljno. Država in lokalne skupnosti skrbijo za uresničevanje javnega interesa v športu. Odprta vprašanja jasnejša opredelitev javnega interesa opredelitev javne službe v športu določitev subjektov v športu, ki to (javno) službo opravljajo opredelitev javne službe v športu jasnejša opredelitev, ali se zakon nanaša samo na izvajanje javnega interesa ali na vse izvajalce športne dejavnosti 2. člen (obseg javnega interesa) Javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena v vseh segmentih športa, ki se opredelijo v Nacionalnem programu športa (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) in programih športa lokalnih skupnosti, zlasti na področju: – športne vzgoje, – športne rekreacije, – kakovostnega športa, – vrhunskega športa, – športa invalidov. Športna vzgoja po tem zakonu je dejavnost otrok in mladine, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom zunaj obveznega vzgojno-izobraževalnega programa, ne glede na njegovo pojavno obliko. Športna rekreacija po tem zakonu je športna dejavnost odraslih vseh starosti in družin. Kakovostni šport po tem zakonu je priprava in tekmovanje posameznikov, ki nimajo objektivnih strokovnih, organizacijskih in materialnih možnosti za vključitev v program vrhunskega športa in jih program športne rekreacije ne zadovoljuje. Vrhunski šport po tem zakonu je priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda. Šport invalidov po tem zakonu je dejavnost invalidov vseh starosti, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom. Odprta vprašanja novo poimenovanje nekaterih vsebin širitev ali oženje nekaterih vsebin nekaj primerov: športna rekreacija in rekreativni šport kakovostni šport ali tekmovalni šport športna vzgoja – ali ta res spada na področje športa - 66 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 ustreznejša opredelitev poklicnega športa 3. člen (uresničevanje javnega interesa) Država uresničuje javni interes v športu tako, da: – zagotavlja sredstva za realizacijo nacionalnega programa, – spodbuja in zagotavlja pogoje za opravljanje in razvoj športne dejavnosti, – načrtuje, gradi in vzdržuje javne športne objekte, – vodi stimulativno davčno politiko. Lokalna skupnost uresničuje javni interes v športu tako, da: – zagotavlja sredstva za realizacijo dela nacionalnega programa, ki se nanaša na lokalne skupnosti in z zagotavljanjem sredstev za izvedbo lokalnega programa športa, – spodbuja in zagotavlja pogoje za opravljanje in razvoj športnih dejavnosti, – načrtuje, gradi in vzdržuje lokalno pomembne javne športne objekte. Sredstva za uresničevanje javnega interesa na ravni države in lokalnih skupnosti se zagotavljajo iz državnega proračuna in proračuna lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: javna sredstva). 4. člen (naloge v športu) Naloge v športu lahko opravlja vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba kot pridobitno ali nepridobitno dejavnost, če zakon ne določa drugače. Odprta vprašanja: smiselnost tega člena – izvajalci LPŠ so navedeni v 8. členu II. NACIONALNI PROGRAM ŠPORTA 5. člen (nacionalni program) Način uresničevanja javnega interesa v športu se opredeli z nacionalnim programom, ki ga sprejme Državni zbor na predlog Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada). Pred določitvijo predloga nacionalnega programa si mora vlada pridobiti mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in soglasje Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (v nadaljnjem besedilu: Olimpijski komite Slovenije). Če Olimpijski komite Slovenije in vlada ne dosežeta soglasja iz prejšnjega odstavka v šestih mesecih, vlada predloži nacionalni program v obravnavo Državnemu zboru, če z njim po ponovni obravnavi soglaša Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Odprta vprašanja: preverjanje nacionalnega programa in potreba po spreminjanje (vsaka štiri leta) 6. člen - 67 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (vsebina) Nacionalni program določa zlasti: – izhodišča in usmeritve športa, – vsebino in obseg posameznih pojavnih delov dejavnosti v športu, ki se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev, kot so športna vzgoja, športno rekreativna dejavnost, vrhunski šport, kakovostni šport, šport študentov in šport invalidov, – razvojne in strokovne naloge v športu, – upravljanje športa, – okvirna merila za finančno ovrednotenje. Odprta vprašanja: na novo opredeliti vsebine ter strokovne in razvojne naloge III. LETNI PROGRAM ŠPORTA 7. člen (letni program) Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada in letnimi programi, ki jih sprejmejo lokalne skupnosti. Letni program določa programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, in obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu in proračunih lokalnih skupnostih. Za uresničevanje javnega interesa v športu, opredeljenega z letnim programom, se zagotavljajo javna sredstva za sofinanciranje naslednjih vsebin: – interesna športna vzgoja otrok in mladine, – športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, – športna vzgoja otrok in mladine s posebnimi potrebami (z motnjami v razvoju), – športna dejavnost študentov, – kakovostni šport, – vrhunski šport, – športna rekreacija, – šport invalidov, – šolanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov, – izgradnja in vzdrževanje javnih športnih objektov, – delovanje Olimpijskega komiteja Slovenije, zvez športnih društev, ki jih ustanovijo društva za posamezne športne panoge (v nadaljnjem besedilu: nacionalne panožne športne zveze) in drugih asociacij v športu ter izvedba njihovih programov, – informatika v športu, – znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu, – informiranje o športu v medijih, – založniška dejavnost v športu, – propagandna dejavnost v športu, – razvojno-raziskovalna dejavnost, meritve, analize in svetovanja, – eksperimentalni programi v športu in – mednarodna dejavnost v športu. Pred sprejemom letnega programa si mora vlada pridobiti mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in Olimpijskega komiteja Slovenije. Odprta vprašanja: ali ohraniti vse dosedanje vsebine nova opredelitev katere od vsebin: namesto športna vzgoja otrok – športna dejavnost otrok 8. člen - 68 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (izvajalci letnega programa športa) Izvajalci letnega programa športa po tem zakonu so: – športna društva, – nacionalne panožne športne zveze in zveze športnih društev, ki jih ustanovijo društva za posamezna območja, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, Slovenska športna zveza v Avstriji in Zveza Slovencev na Madžarskem, – Olimpijski komite Slovenije, – zavodi, gospodarske družbe, zasebniki in druge organizacije, registrirane za opravljanje dejavnosti v športu, – ustanove, ki so ustanovljene za opravljanje dejavnosti v športu in so splošno koristne in neprofitne, – vrtci, osnovne šole, poklicne, srednje tehniške in srednje strokovne šole, gimnazije, višje strokovne šole in visokošolski zavodi. Športna društva in njihova združenja imajo pod enakimi pogoji prednost pri izvajanju nacionalnega programa. Delovanje izvajalcev iz prvega odstavka tega člena poteka po pravilih, ki jih izvajalci določijo s temeljnim aktom in v skladu s tem zakonom. Če je za športno panogo ustanovljenih več nacionalnih panožnih športnih zvez, ima v skladu s tem zakonom določene pravice in obveznosti le tista, ki je včlanjena v Olimpijski komite Slovenije ali v mednarodno športno zvezo in izpolnjuje pogoje, ki jih določi Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Odprta vprašanja: vprašanje izvajalcev letnega programa – kakšni in kateri javni zavodi so poleg civilne družbe lahko izvajalci nova opredelitev izvajalcev letnega programa opredeliti pojem "nacionalna panožna športna zveza" ali imajo vse zveze, ki pokrivajo isto športno panogo, enake pravice in obveznosti kako v prihodnje obravnavati več panožnih zvez za isto panogo kdo je lahko upravičenec za kandidiranje na razpisu za sofinanciranje javnih športnih objektov – ali res samo lastniki in upravljalci športnih objektov 9. člen (normativi in standardi) Za izvajanje letnega programa, ki ga v skladu s prvim odstavkom 7. člena sprejme vlada, podrobnejša merila določi minister, pristojen za šport (v nadaljnjem besedilu: minister), po predhodnem mnenju Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport. Za izvajanje letnih programov, ki jih v skladu s prvim odstavkom 7. člena sprejmejo lokalne skupnosti, določijo podrobnejša merila lokalne skupnosti. Merila iz prvega in drugega odstavka tega člena vsebujejo: – razvrstitev športnih panog v skupine glede na vsebino, – razvrstitev športnih panog glede na razširjenost in uspešnost, – programe, ki so v javnem interesu in njihov obseg, – višino sofinanciranja izbranih programov, ki so v javnem interesu. Odprta vprašanja: jasno opredeliti vsebino meril – kateri so program, ki so v javnem interesu . 10. člen (javni razpis) Izvajalca letnega programa na državnem nivoju izbere ministrstvo, pristojno za šport, na podlagi javnega razpisa. Izvajalce letnega programa v lokalni skupnosti izbere pristojni organ lokalne skupnosti, na podlagi javnega razpisa. Odprta vprašanja: - 69 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 na državni ravni je več izvajalcev možnost delitve sredstev brez javnih razpisov, če bi bili določeni naročeni programi 11. člen (pogodba) Z izvajalcem letnega programa sklene ministrstvo pogodbo, v kateri se določi: – vsebina in obseg programa, – čas realizacije programa, – pričakovani dosežki, – obseg sredstev, ki se zagotovijo iz državnega proračuna, – druge medsebojne pravice in obveznosti. Z izvajalcem programa športa v lokalni skupnosti sklene pogodbo pristojni organ lokalne skupnosti. Odprta vprašanja: kaj je v pogodbi, naj bo v podzakonskem aktu vprašanje smiselnosti navedbe o pričakovanih rezultatih 12. člen (izvršilni predpis) Način in postopek izbora izvajalcev letnega programa, sofinanciranje in spremljanje izvajanja programov športa podrobneje določi minister. Odprta vprašanja: črtanje člena – ni potreben poseben postopek za izbiro izvajalcev; veljajo lahko predpisi, ki veljajo za izvajanje proračuna IV. STROKOVNI SVET 13. člen (strokovni svet) Za odločanje o strokovnih zadevah v športu ter za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov vlada ustanovi Strokovni svet Republike Slovenije za šport (v nadaljnjem besedilu: strokovni svet). Člane strokovnega sveta imenuje vlada za šest let in so lahko ponovno imenovani. 14. člen (organiziranje delovanja) Za posamezna področja svojega delovanja lahko strokovni svet oblikuje komisije, ekspertne skupine in druga delovna telesa. Organiziranje in način dela strokovnega sveta se uredita s poslovnikom, ki ga sprejme strokovni svet z večino glasov. Strokovne in administrativne naloge za strokovni svet opravlja ministrstvo. Sredstva za delovanje strokovnega sveta se zagotavljajo iz sredstev državnega proračuna. 15. člen (sestava) - 70 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Strokovni svet ima predsednika in 16 članov. Vlada jih imenuje izmed uveljavljenih strokovnjakov s področja športne vzgoje, športne rekreacije, kakovostnega športa in vrhunskega športa, ter iz vrst zasebnikov oziroma podjetnikov na področju športa, od tega enega na predlog nacionalnih panožnih športnih zvez, ki niso vključene v Olimpijski komite Slovenije in sedem na predlog Olimpijskega komiteja Slovenije. Predsednika imenuje strokovni svet izmed svojih članov. Odprta vprašanja: preveriti ustreznost sestave strokovnega sveta nacionalne zveze, ki niso članice OKS, predlagajo tri člane novo področje, s katerega vlada imenuje člane sveta: šport invalidov 16. člen (pristojnosti) Strokovni svet: – določa programe usposabljanja za opravljanje strokovnega dela v športu, nosilce usposabljanja ter način preverjanja usposobljenosti, – določi ustrezno strokovno izobrazbo za strokovne delavce v športu, – ugotavlja in določa, katera nacionalna panožna športna zveza ima pooblastilo iz četrtega odstavka 8. člena tega zakona, – določi kriterije za kategorizacijo vrhunskih športnih dosežkov in trajanje naziva vrhunski športnik, ter daje mnenja in predloge: – k določitvi predloga nacionalnega programa, – k določitvi nalog v športu, – k letnemu programu, – k normativom in standardom za izvajanje letnega programa, – k postopku za preverjanje uživanja nedovoljenih poživil, – k predlogom zakonov in drugih predpisov, ki zadevajo področje športa, – in k drugim strokovnim nalogam nacionalnega pomena. Strokovni svet posreduje mnenja in predloge iz prejšnjega odstavka ministru in vladi. Odprta vprašanja: razmisliti o primernosti opredeljevanja pristojnosti strokovnega sveta - programi spopolnjevanja V. ŠPORTNI OBJEKTI 17. člen (športni objekti) Športni objekti so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori. Odprta vprašanja: definicija športnega objekta opredelitev o upravljanju športnih objektov 18. člen - 71 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (javni športni objekti) Javni športni objekti po tem zakonu so športni objekti, ki so državna lastnina ali lastnina lokalnih skupnosti. Odprta vprašanja: opredelitev narave športnih objektov, ki so v mešani lastnini 19. člen (mreža javnih športnih objektov) Mreža javnih športnih objektov obsega obstoječe javne športne objekte, merila za načrtovanje novih in za posodobitev obstoječih športnih objektov. Odprta vprašanja: razčistiti pojme mreža, normativi, standardi, priporočila natančneje opredeliti mrežo javnih športnih objektov 20. člen (namembnost) Javni športni objekt se mora uporabljati v javno dobro in za namen, za katerega je bil zgrajen in urejen. Če se javnemu športnemu objektu namembnost spremeni, se mora zagotoviti nadomestni javni športni objekt. 21. člen (prednost pri uporabi) Športna društva, ki izvajajo letni program imajo za izvajanje nacionalnega programa, pod enakimi pogoji, prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. Obvezni športni programi šolske športne vzgoje, ki se izvajajo v (na) javnih športnih objektih, imajo prednost pred izvajalci letnega programa. Način vzdrževanja, uporabe, upravljanja in koriščenja javnih športnih objektov se opredeli s pogodbo. 22. člen (normativi, standardi, priporočila) Normative, standarde in priporočila za načrtovanje, graditev, opremljanje in vzdrževanje športnih objektov, ki jih uporabljajo izvajalci letnega programa, predpiše minister po pridobljenem mnenju ministra, pristojnega za prostor. Normativi, standardi in priporočila iz prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi za športne objekte, ki so zasebna lastnina in v katerih se izvaja profitna dejavnost v športu. VI. JAVNI ZAVOD ZA ŠPORT 23. člen - 72 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (javni zavod) Javne zavode za šport (v nadaljnjem besedilu: zavod) lahko ustanovi država ali lokalna skupnost za opravljanje administrativnega, strokovnega, organizacijskega, tehničnega in drugega dela. Soustanovitelji zavodov so lahko tudi druge pravne in fizične osebe. Če je ustanoviteljev več, morajo biti njihove medsebojne pravice in obveznosti določene v aktu o ustanovitvi. Odprta vprašanja: jasnejša opredelitev javnega zavoda vprašanje javnih zavodov, ki opravljajo javno službo v pretežni ali manjši meri 24. člen (pristojnost) Pristojnosti zavoda so: – spremljanje in analiziranje nalog v športu ter izvajanje letnih programov, – dajanje pobud in predlogov ustanoviteljem za izboljšanje stanja v športu, – priprava strokovnih gradiv za ustanovitelje, – opravljanje strokovnih, administrativnih in tehničnih nalog za potrebe osrednje športne zveze, – sodelovanje pri izvajanju programov športne vzgoje otrok in mladine, – dajanje strokovne in organizacijske pomoči izvajalcem letnega programa, – sodelovanje z upravnimi organi, strokovnimi institucijami in skupinami, – načrtovanje izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev za delo v športu, – svetovanje pri načrtovanju, obnovi, izgradnji in upravljanju javnih športnih objektov, – zbiranje in dajanje podatkov za potrebe informatike v športu. Odprta vprašanja: pristojnosti zavodov za šport je potrebno glede na sedanje stanje razširiti, saj večina javnih zavodov s področja športa predvsem upravlja s športnimi objekti razmisliti o drugačni opredelitvi pristojnosti javnih zavodov na lokalni ravni 25. člen (svet) Zavod upravlja svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki: – ustanovitelja, – delavcev zavoda in – izvajalcev letnega programa. Sestavo, način imenovanja ali izvolitve članov sveta zavoda, trajanje mandata in pristojnosti sveta zavoda se določi z aktom o ustanovitvi. Odprta vprašanja: določbo o sestavi sveta zavoda se lahko črtal in sledi zakonu o zavodih VII. STROKOVNI DELAVEC V ŠPORTU 26. člen - 73 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (strokovni delavec) Strokovni delavec v športu je tisti, ki opravlja v športu vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo (v nadaljnjem besedilu: strokovno delo). Strokovni delavec v športu mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo oziroma ustrezno usposobljenost. Odprta vprašanja: opredeliti strokovno organizacijsko in vzgojno izobraževalno delo v športu uporabljata se oba pojma, ne da bi bila ustrezno definirana – lahko se upošteva sklepe strokovnega sveta 27. člen (izvršilni predpis) Ustrezno izobrazbo oziroma usposobljenost iz drugega odstavka prejšnjega člena določi strokovni svet, po pridobljenem mnenju Olimpijskega komiteja Slovenije, Fakultete za šport in pristojne nacionalne panožne športne zveze. 28. člen (vzgojno-izobraževalno delo v športni vzgoji) Kdor opravlja vzgojno-izobraževalno delo v športni vzgoji in je v rednem delovnem razmerju, mora imeti visokošolsko izobrazbo športne smeri. Odprta vprašanja: smiselnost te vsebine v zakonu o športu gre za pomembno vsebinsko vprašanje sprememba bi verjetno pomenila tudi delno spremenjen koncept samega zakona 29. člen (strokovni izpit) Strokovni delavec, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in neposredno opravlja vzgojno-izobraževalno delo, po končanem pripravništvu opravlja strokovni izpit. Strokovnemu delavcu, ki je opravil strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja ali ima naziv visokošolskega učitelja, ni treba opravljati strokovnega izpita v skladu s tem zakonom. Podrobnejše določbe o pripravništvu in strokovnem izpitu predpiše minister. 30. člen (potrdilo o usposobljenosti) Strokovni delavec, ki je ustrezno usposobljen, si pridobi potrdilo o usposobljenosti. Potrdilo o usposobljenosti izda nosilec usposabljanja. 31. člen (licenca) - 74 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Na podlagi potrdila o usposobljenosti izda licenco za opravljanje strokovnega dela Olimpijski komite Slovenije. Kriterije za izdajanje licenc iz prejšnjega odstavka pripravi Olimpijski komite Slovenije na predlog ustrezne nacionalne panožne športne zveze. Odprta vprašanja: olimpijski komite izda potrdilo, če gre za zvezo, ki je njegova članica – če ta ni članica, potrdilo izda zveza sama v zvezi s potrjevanjem licenc je nekaj nejasnosti, ki so morda tudi posledica premajhnega usklajevanja med olimpijskim komitejem in nacionalnimi panožnimi zvezami – razmisliti o drugačnem sistemu 32. člen (napredovanje) Strokovni delavci v športu, ki imajo višjo izobrazbo športne smeri in so v rednem delovnem razmerju, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, če imajo visokošolsko izobrazbo, pa tudi v naziv svetnik. Pogoje, način in postopek za napredovanje v nazive iz prejšnjega odstavka določi minister. 33. člen (gostujoči tuji strokovni delavci) Gostujoči tuji strokovni delavci, ki za določen čas opravljajo dele programa v športu ali sodelujejo pri izvajanju teh programov, morajo izpolnjevati pogoje, kakršni se zahtevajo za to delo v državi, iz katere prihajajo. Odprta vprašanja: vprašanje smiselnosti tega člena oz. njegove potrebnosti preveriti, ali niso gostujoči strokovni delavci v prednostnem položaju VIII. ZASEBNO DELO V ŠPORTU 34. člen (zasebni športni delavec) Posameznik lahko opravlja naloge v športu kot zasebni športni delavec, če: – ima ustrezno izobrazbo ali ustrezno usposobljenost za opravljanje te dejavnosti, (!) – ima licenco za opravljanje dejavnosti v športu, če je predpisana, – mu ni s pravnomočno odločbo prepovedano opravljanje te dejavnosti, – obvlada slovenski jezik, – ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zasebni športni delavec je vpisan v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu. Vodenje tega razvida predpiše minister. Odprta vprašanja: prečistiti pogoje za poklicne športne in zasebne športne delavce (prebivanje, znanje slovenskega jezika, prepoved opravljanja dejavnosti) natančnejša opredelitev pojma zasebnega dela v športu, zlasti z vidika statusa zasebnega športnega delavca enaka ureditev za poklicne športnike in zasebne športne delavce, ko gre za vprašanje zavarovanja, kadar športnik ali trener dela v tujini, zavarovan pa naj bi bil v Sloveniji - 75 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 35. člen (poklicni športnik) Posameznik lahko opravlja naloge v športu kot poklicni športnik, če: – je dopolnil starost petnajst let, – je aktiven športnik, – je član nacionalne športne zveze, – ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji. Poklicni športnik je vpisan v razvid poklicnih športnikov pri ministrstvu. Vodenje tega razvida predpiše minister. Odprta vprašanja: na novo opredeliti pravice in obveznosti poklicnega športnika (ki je vpisan tudi v razvid pri ministrstvu) vzporedno z navedenim je potrebno bolje opredeliti pojem "poklicni športnik". 36. člen (vpis v razvid in izbris) Zasebni športni delavci in poklicni športniki so se dolžni vpisati v razvid pri ministrstvu. Pri tem morajo predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev. Zasebni športni delavec ali poklicni športnik se lahko izbriše iz razvida zasebnih športnih delavcev ali poklicnih športnikov na svojo zahtevo ali po uradni dolžnosti, če ministrstvo ugotovi: – da ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, – da mu je s pravomočno odločbo izrečena prepoved opravljanja dejavnosti v športu, – da se ne ravna v skladu z mednarodnimi pravili in pravili nacionalnih športnih zvez ter v skladu z normami športne etike in morale. Odprta vprašanja: urediti možnost izbrisa iz razvida na željo vpisanega IX. ŠPORTNIK IN VRHUNSKI ŠPORTNIK 37. člen (športnik) Športnik po tem zakonu je vsaka fizična oseba, ki je registrirana pri nacionalni panožni športni zvezi in tekmuje v uradnih tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih športnih zvez. Odprta vprašanja: zakonsko bi bilo potrebno urediti zaposlovanje športnikov in trenerjev v državni upravi – zgolj sporazum o zaposlovanju ni zadostna podlaga kako športnikom iz tega člena zagotoviti več varstva na področju zagotavljanja nezgodnega zavarovanja - kdo bi to zagotavljal (OKS oz. panožne zveze ali država) 38. člen - 76 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 (vrhunski športnik) Naziv vrhunskega športnika si pridobi državljan Republike Slovenije, ki doseže vrhunski športni dosežek mednarodne vrednosti. Kriterije za vrhunski športni dosežek iz prvega odstavka in trajanje naziva določi strokovni svet na predlog Olimpijskega komiteja Slovenije, oziroma pristojne nacionalne športne zveze. Naziv iz prvega odstavka tega člena dodeli Olimpijski komite Slovenije na podlagi kriterijev iz drugega odstavka tega člena. Odprta vprašanja: nova opredelitev pojma vrhunski športnik, saj so vsi kategorizirani športniki vrhunski športniki - glede na prakso so tudi športniki državnega in mladinskega razreda vrhunski športniki status vrhunskih in poklicnih športnikov ter športnikov urediti v skladu z novimi razmerami v športu in družbi 39. člen (pravice) Vrhunski športnik si lahko pridobi pravico do: – zdravstvenega zavarovanja, – nezgodnega zavarovanja, – porodniškega varstva, – pokojninskega in invalidskega zavarovanja, – prilagoditve opravljanja obveznosti iz izobraževalnega programa. Postopek pridobitve in trajanje pravic iz prejšnjega odstavka predpiše minister. Odprta vprašanja: ne potrebujemo podzakonskega akta – te stvari so že urejene v področni zakonodaji 40. člen (prispevki iz državnega proračuna) Vrhunskemu športniku se na njegovo zahtevo iz državnega proračuna odobri plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, za nezgodno zavarovanje, za porodniško varstvo ter za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če ima naziv vrhunskega športnika svetovnega razreda in njegovi dohodki ne presegajo trikratnega povprečnega osebnega dohodka v Sloveniji. Podrobnejše pogoje in postopek za odobritev plačila prispevkov predpiše vlada. O zahtevi za odobritev plačila prispevkov odloči minister. Pogoji iz prvega odstavka tega člena se ugotavljajo vsako leto. Odprta vprašanja: ne potrebujemo podzakonskega akta, ker je mogoče odločbo o plačilu izdati na podlagi zakona preveriti vprašanje socialne pravičnosti pri sedaj veljavnem členu 41. člen (dolžnosti) Vrhunski športnik se mora: – na povabilo udeleževati nastopov reprezentanc Republike Slovenije, – ravnati v skladu z mednarodnimi pravili in pravili nacionalnih panožnih športnih zvez ter normami športne etike in morale. - 77 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Vrhunskemu športniku, ki neupravičeno ne izpolnjuje svojih dolžnosti, lahko minister, po pridobljenem mnenju pristojne nacionalne panožne športne zveze, omeji ali odvzame pravice, ki mu pripadajo iz naziva vrhunski športnik. Odprta vprašanja: črtati drugi odstavek tega člena, ker minister ne more odvzeti pravic, ki jih zagotavljajo področni zakonu naziv vrhunskega športnika lahko odvzame le organ, ki mu ga je podelil – to možnost bi bili potrebno predvideti v 39. členu X. ZDRAVSTVENO VARSTVO ŠPORTNIKOV 42. člen (zagotovitev zdravstvenega varstva) Izvajalci letnega programa morajo zagotoviti, da športno udejstvovanje ne škodi zdravju aktivnih udeležencev v športu. Odprta vprašanja: ta zahteva mora veljati za vse, ki so udeleženi v športu, ne le za izvajalce letnega programa športa (ti so samo financirani iz javnih sredstev) 43. člen (zdravstveni pregledi) Prehodni in obdobni zdravstveni pregledi, ki jih financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, so obvezni za športnike, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih nacionalnih panožnih športnih zvez. Natančnejše pogoje za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov določi minister, pristojen za zdravstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za šport. Odprta vprašanja: člen zapisat tako, da bo izvedljiv v praksi 44. člen (treniranje, tekmovanje) Nihče ne sme od športnika zahtevati, da trenira ali tekmuje v času bolezni ali poškodbe. 45. člen (mednarodna pravila) Športniki, organizatorji ali prireditelji tekmovanj, izvajalci letnega programa in pristojni zdravstveni delavci morajo spoštovati določila Evropske konvencije proti dopingu in določila Mednarodnega olimpijskega komiteja. - 78 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Odprta vprašanja: člen uskladiti z veljavnimi mednarodnimi pravnimi akti in dati podlago za preprečitev razpečevanja nedovoljenih poživil XI. ŠPORTNE PRIREDITVE 46. člen (športne prireditve) Športne prireditve po tem zakonu so organizirana športna srečanja in tekmovanja. 47. člen (varnost udeležencev) Organizator športne prireditve mora poskrbeti za varnost vseh udeležencev in gledalcev in zagotoviti nujno medicinsko pomoč. Odprta vprašanja: preveriti, ali je pojem nujna medicinska pomoč ustrezen glede na zakonodajo iz zdravstva 48. člen (točenje alkoholnih pijač) V športnem objektu, v katerem poteka športna prireditev, je prepovedano točenje alkoholnih pijač eno uro pred začetkom in med športno prireditvijo. Odprta vprašanja: na novo opredeliti prepoved točenja alkohola – jasnejša opredelitev, kjer bo prepoved vezana na prireditev in ne na 49. člen (osebe, ki so pod vplivom alkohola) Osebam, ki so pod vplivom alkohola, organizator ne sme dovoliti vstopa na športno prireditev. 50. člen (reklamiranje zdravju škodljivih proizvodov) Na športnih prireditvah je prepovedano objavljanje, prikazovanje in kakršnokoli reklamiranje zdravju škodljivih proizvodov. 51. člen (pirotehnična in druga sredstva) Na športno prireditev je prepovedano prinašati in tam uporabljati pirotehnična ali druga sredstva, zaradi katerih bi bila lahko ogrožena varnost športnikov in gledalcev. - 79 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 52. člen (velike mednarodne športne prireditve) Velike mednarodne športne prireditve po tem zakonu so: – olimpijske igre, – sredozemske igre, – univerziade, – svetovna in evropska prvenstva (tudi mladinska), – svetovni pokali, – grand prix mitingi in turnirji. Odprta vprašanja: jasneje opredeliti spodnjo mejo, do katere se šteje velika prireditev (grand prix mitingi in turnirji ni ustrezen pojem) velike prireditve so lahko tudi take, ki niso mednarodne velike športne prireditve je potrebno definirat po rangu, po subjektu, ki daje soglasje, in roku za izdajo soglasja (pred kandidaturo na mednarodni zvezi, pred izvedbo prireditve) obveznosti so odvisne tudi od tega, ali država sofinancira prireditev, in ali so predstavniki države pokrovitelji… prireditve 53. člen (kandidiranje in organiziranje velikih mednarodnih športnih prireditev) Kandidati za organizatorje velikih mednarodnih športnih prireditev v Republiki Sloveniji morajo: 1. oblikovati iniciativno telo za celostno pripravo kandidature za izpeljavo prireditve, 2. izdelati in predložiti ministrstvu študijo o organiziranju in financiranju prireditve, 3. pridobiti soglasje ustrezne nacionalne panožne športne zveze, če za prireditev ne kandidira Olimpijski komite Slovenije, 4. pridobiti predhodno soglasje za vložitev kandidature pri mednarodni športni zvezi ter soglasje za morebitno sofinanciranje iz državnih sredstev od: – Državnega zbora Republike Slovenije za olimpijske igre, za sredozemske igre in univerziade, – vlade za svetovna in evropska prvenstva, – ministra za svetovne pokale, grand prix mitinge in turnirje. Obveznosti iz prejšnjega odstavka veljajo za vse velike mednarodne športne prireditve, četudi organizator sam zagotovi sredstva. Podrobnejše pogoje o postopku za kandidiranje in organiziranje velikih športnih prireditev v Republiki Sloveniji predpiše vlada. XII. INŠPEKCIJA V ŠPORTU Odprta vprašanja: poglavje "inšpekcija v športu" je potrebno temeljiteje opredeliti (pristojnosti in pooblastila inšpektorja, pogoji za inšpektorja, sankcije…) celotno področje inšpekcije v športu bi bilo smiselno razdeliti v : strokovni nadzor inšpekcijski nadzor – skladno z urejenostjo podobnih organov na drugih področjih, da bi zagotovili zakonitost dela in namensko porabo javnih sredstev Osnutek novih členov: XX. člen - 80 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Inšpekcijski nadzor izvajanja določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nad delom subjektov, ki izvajajo……., opravljajo inšpektorji za šport ministrstva, pristojnega za šport. Inšpektorji so pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni. Za izvajanje svojih nalog lahko zahtevajo pomoč policije in drugih organov za inšpekcijski nadzor. XY. člen (1) Inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji pri izvajalcih letnega programa športa po xy. členu tega zakona. (2) Z globo…… tolarjev (evrov) se kaznuje za prekršek izvajalec letnega programa športa, s katerim sklene ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnost pogodbo za izvajanje letnega programa športa, ki inšpektorju na zahtevo ne pokaže oziroma ne izroči na vpogled zahtevanih dokumentov in dokazil. 54. člen (inšpekcija v športu) Inšpekcija v športu opravlja nadzor nad: – izpolnjevanjem pogojev za opravljanje nalog v športu nacionalnega pomena, – namensko porabo javnih sredstev, – upravljanjem in namensko uporabo javnih športnih objektov, – izpolnjevanjem standardov in normativov za izvajanje letnega programa, – izpolnjevanjem z zakonom določenih pravil za organizacijo tekmovanj, – opravljanjem prehodnih in obdobnih zdravstvenih pregledov - nadzor nad izvajanjem pogodb in – zlorabo temeljnih človekovih pravic športnikov. Odprta vprašanja: proučiti pristojnosti inšpekcije v športu opredeliti pritožbeni organ – tega sedaj ni, je le upravni spor na novo opredeliti, nad čim naj opravlja nadzor inšpektor opredeliti, kaj so pogoji za opravljanje nalog v športu nacionalnega pomena opredeliti, kaj so temeljne pravice športnikov 55. člen (inšpektorat za šolstvo in šport) Inšpekcijo opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport (v nadaljnjem besedilu: inšpektorat). 56. člen (letni program dela) Glavni inšpektor v soglasju z ministrom določi letni program dela inšpektorata v športu in organizira njegovo izvajanje. - 81 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 57. člen Odprta vprašanja: predlog za oblikovanje členov, kot je razvidno iz modrega teksta v nadaljevanju: (inšpektorji za šport) Nadzor v mejah pristojnosti opravljajo inšpektorji za šport (v nadaljnjem besedilu: inšpektor). Inšpektor mora imeti najmanj univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, najmanj pet sedem let delovnih izkušenj v športu in strokovni izpit za inšpektorja ter izpolnjevati tudi druge posebne pogoje in funkcionalna znanja, določena v aktu o sistemizaciji delovnih mest. Inšpektor, ki nima strokovnega izpita za inšpektorja, mora opraviti strokovni izpit za inšpektorja v enem letu od dneva imenovanja za inšpektorja. Strokovni izpit za inšpektorja opravlja inšpektor pred komisijo, ki jo imenuje minister, pristojen za šport. Minister, pristojen za šport, določi vsebino in način opravljanja strokovnega izpita za inšpektorja. Inšpektor ima pravico in dolžnost izpopolnjevati svoje strokovno znanje in se usposabljati za delo. Inšpektor mora vsako četrto leto opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Vsak preizkus se lahko opravlja največ dvakrat. Če inšpektor ne opravi preizkusa iz prejšnjega odstavka, glavni inšpektor predlaga njegovo razrešitev. Vsebino in postopek opravljanja strokovnega izpita in preizkusa strokovne usposobljenosti inšpektorjev predpiše minister. XY. člen Inšpektor izkazuje pooblastilo za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora s službeno izkaznico (in značko ?), ki jo izda minister, pristojen za šport. XY. člen (1) Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ima inšpektor pravico pregledati poslovne prostore, ki se uporablja jo pri izvajanju določb tega zakona ter pogodbe, listine, spise in druge dokumente organizacije, ki se nanašajo na izvajanje določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. (2) Inšpektor sme ugotavljati istovetnost oseb, ki v organizaciji opravljajo dela, nad izvajanjem katerih se opravlja nadzor ter preveriti, ali te osebe izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela, predpisane s tem zakonom. (5) (3) Če se pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da izvajalec ni usposabljen za opravljanje nalog v športu nacionalnega pomena, z odločbo odredi, da se mora ta kandidat ponovno usposobiti po predpisanem programu. Stroške (4) Z globo najmanj ______________tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, odgovorna oseba pa z globo najmanj __________tolarjev. (5) Z globo ______________tolarjev se kaznuje za prekršek oseba iz drugega odstavka tega člena, če ne izkaže svoje identitete na inšpektorjevo zahtevo. (6) Z globo __________ tolarjev se kaznuje za prekršek oseba, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena. XY. člen Pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pri izvajalcu letnega programa športa ima inšpektor pravico 1. pregledati evidence, ki jih organizacija vodi na podlagi tega zakona; 2. brezplačno pridobiti in uporabljati osebne in druge podatke iz uradnih evidenc in drugih zbirk podatkov, ki so potrebni za izvedbo inšpekcijskega nadzora; 3. pridobiti podatke in opraviti pregled naprav, opreme, evidenc in listin, obrazcev ter pečatov; 4. brezplačno dobiti kopije listin in drugih dokumentov, ki jih potrebuje v zvezi z izvedbo inšpekcijskega pregleda in izvedbo ukrepov; - 82 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 5. zaseči listine in 6. zaslišati stranke in priče v 7. opraviti druga dejanja, ki so v skladu z namenom inšpekcijskega nadzora. druge upravnem dokumente; postopku; XY. člen (1) Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da organizacija krši določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, ima pravico in dolžnost: 1. odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi; 2. organizaciji začasno prepovedati opravljanje dela za izvajanje določb tega zakona za čas, ki ga določi kot rok za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti; 3. prepovedati, da opravlja delo oseba, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela ali če ga opravlja v času, ko ji je omejena pravica opravljati to delo; 4. izdati plačilni nalog in izvesti druge postopke v skladu z zakonom o prekrških; 5. podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; 6. predlagati uvedbo disciplinskega postopka za strokovnega delavca organizacije; 7. z odločbo napotiti delavca organizacije na ponovno opravljanje izpita oziroma preizkusa, ki je predpisan s tem zakonom; 8. predlagati pristojnemu organu prekinitev pogodbe oziroma izvedbo ukrepov za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti; 9. odrediti ukrepe za odpravo in preprečitev nepravilnosti pri vodenju, uporabi ali posredovanju podatkov iz evidenc, predpisanih s tem zakonom. (2) Delavec organizacije, ki je z odločbo inšpektorja napoten na ponovno opravljanje izpita oziroma preizkusa, ne sme opravljati dela v zvezi z izvajanjem tega zakona, dokler ne opravi izpita oziroma preizkusa, na katerega je bil napoten. Xy. člen Če s tem zakonom ni določeno drugače, se za inšpektorja in inšpekcijski nadzor uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor. Predlog usmeritev: črta naj se 3. odstavek 57. člena XIII. INFORMATIKA V ŠPORTU 58. člen (razvid) Za organizirano in sistematično spremljanje stanja v športu in njegovega razvoja ter za vodenje dolgoročne politike razvoja v športu vodi ministrstvo (v nadaljnjem besedilu: upravljalec razvidov) naslednje evidence (v nadaljnjem besedilu: razvid): 1. razvid vrhunskih in drugih športnikov, 2. razvid poklicnih športnikov, 3. razvid zasebnih športnih delavcev, 4. razvid strokovnih delavcev v športu, 5. razvid izvajalcev letnega programa, 6. razvid športnih objektov, 7. razvid velikih mednarodnih športnih prireditev v Sloveniji, 8. razvid javnih zavodov v športu. Razvid vrhunskih in drugih športnikov vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, športno panogo, stopnjo kategorizacije, športne rezultate, dosežene na uradnih mednarodnih tekmovanjih in državnih prvenstvih. Razvid poklicnih športnikov vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, športno panogo. Razvid zasebnih športnih delavcev vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, področje športne dejavnosti, strokovno izobrazbo ali usposobljenost. Razvid strokovnih delavcev v športu vsebuje: ime in priimek, spol, rojstne podatke, prebivališče, naziv delodajalca, strokovno izobrazbo ali usposobljenost. Razvid izvajalcev letnega programa vsebuje: ime, sedež, ime in priimek zastopnika, naziv športne panoge ali dejavnosti. - 83 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Razvid športnih objektov vsebuje: zemljiškoknjižni izpisek, ime in naslov lastnika, homologacijo športnega objekta, pregledni nulti karton objekta. Razvid velikih mednarodnih športnih prireditev vsebuje: športno panogo, nivo, ime organizatorja, države udeleženke. Razvid javnih zavodov v športu vsebuje: ime in sedež, ime in priimek direktorja, njegov poklic in izobrazbo, imena in priimke drugih zaposlenih, njihove poklice in izobrazbo. Odprta vprašanja: jasno definirat evidence (registre) in razvide, ki jih vodi ministrstvo - gre za razliko med registri in razvidi in to mora biti iz zakona jasno razvidno – s tem bo tudi opredeljeno, kaj bo v resnici naloga ministrstva na tem področju dodati pravno podlago za vodenje razvida izdatkov z šport v lokalnih skupnostih 59. člen (uporaba razvidov) Osebni podatki iz prejšnjega člena se zbirajo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo za potrebe upravljalca evidenc, v drugih primerih pa le v skladu z zakonskimi predpisi. Pri izdelavi statističnih analiz se smejo osebni podatki uporabljati in objavljati tako, da identiteta vrhunskih in drugih športnikov, poklicnih športnikov, zasebnih športnih delavcev in strokovnih delavcev v športu ni razvidna. 60. člen (shranjevanje razvidov) Razvidi iz 58. člena se trajno hranijo pri upravljalcu razvidov. 61. člen (dokumentacija) Določila v zvezi z vodenjem, uporabo in shranjevanjem osebnih podatkov iz razvidov po tem zakonu se uporabljajo tudi za dokumentacijo, na podlagi katere so bili zbrani osebni podatki. Odprta vprašanja: preoblikovati 59. do 61. člen - določb, ki so vsebovane in veljajo na podlagi druge, zakonodaje, ni potrebno vnašati v zakon o športu (varstvo osebnih podatkov) zapisati samo določbe, ki jih zahteva zakon o varstvu osebnih podatkov XIV. KAZENSKE DOLOČBE 62. člen Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek: – delodajalec, ki zaposli posameznika, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe ali ni ustrezno usposobljen za opravljanje strokovnih del v športu (drugi odstavek 26. člena in 28. člen), – pravna oseba, ki ne poskrbi za izvajanje aktivnega zdravstvenega varstva športnikov, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih nacionalnih panožnih zvez (prvi odstavek 43. člena), – pravna oseba ali posameznik, ki od športnika zahteva, da trenira ali tekmuje v času bolezni ali poškodbe (44. člen), – športnik, organizator oziroma prireditelj tekmovanj, izvajalec letnega programa ali pristojni zdravstveni delavec, ki ne ravna v skladu s pravili Evropske konvencije proti dopingu in pravili mednarodnega olimpijskega komiteja (45. člen), – pravna oseba, ki ne poskrbi za varnost in ne zagotovi nujne medicinske pomoči na športni prireditvi (47. člen), – pravna oseba, če toči alkoholne pijače v nasprotju z 48. členom, dovoli vstop osebam, ki so pod vplivom alkohola v nasprotju z 49. členom, dovoli prinašati na tekmovanje in tam uporabljati pirotehnična ali druga sredstva, zaradi katerih bi bila ogrožena varnost športnikov, gledalcev ali drugih udeležencev športne prireditve v nasprotju z 51. členom, ali ki dovoli - 84 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 reklamiranje zdravju škodljivih proizvodov v nasprotju s 50. členom. Z denarno kaznijo najmanj 30.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz druge, tretje, pete ali šeste alinee prejšnjega odstavka. 63. člen Z denarno kaznijo najmanj 30.000 tolarjev se kaznujeta za prekršek zasebni športni delavec in poklicni športnik, če v določenem roku ne sporočita spremembe v zvezi s pogoji za vpis (36. člen). Odprta vprašanja: na novo opredeliti prekrške in kazni zanje – uskladitev z novim zakonom o prekrških XV. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 64. člen (družbena lastnina) Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča na katerih so športne površine in so prešla po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti. Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti. Za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z določili tega zakona, se uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte. Odprta vprašanja: preveriti potrebnost tega člena, glede na to, da so vsi roki že potekli v drugem primeru preveriti ustreznost oz. potrebnost zadnjega ostavka tega člena 65. člen (izobrazba) Strokovni delavec, ki ob uveljavitvi tega zakona ne izpolnjuje s tem zakonom predpisanih pogojev o izobrazbi, lahko še naprej opravlja vzgojno-izobraževalno delo na področju športne vzgoje, če si v osmih letih po uveljavitvi tega zakona pridobi predpisano izobrazbo. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko delavec, ki ima za eno stopnjo nižjo izobrazbo, kot je predpisana s tem zakonom, pa ob uveljavitvi tega zakona opravlja dela delavca v športni vzgoji že najmanj deset let, še naprej opravlja delo na področju športne vzgoje. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko delavec, ki ne izpolnjuje s tem zakonom predpisanih pogojev o izobrazbi in je ob uveljavitvi tega zakona opravljal delo delavca v športni vzgoji najmanj deset let, še naprej opravlja delo na - 85 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 področju športne vzgoje, če je pri svojem delu dosegel izjemne uspehe in mu to, na predlog nacionalne športne zveze, dovoli strokovni svet. Odprta vprašanja: člen spremeniti in poiskati drugačne vsebinske rešitve pregledati druge prehodne določbe v naslednjih členih in jih ustrezno prilagoditi . 66. člen (strokovni izpit) Strokovni delavec, ki do uveljavitve tega zakona ni opravil strokovnega izpita, lahko še naprej opravlja strokovno delo v športu, če v dveh letih opravi strokovni izpit. 67. člen (vodenje razvidov) Ministrstvo začne voditi razvide iz 58. člena tega zakona v 18 mesecih po uveljavitvi tega zakona. 68. člen (prvi nacionalni program) Ne glede na določbo 5. člena tega zakona si mora vlada pri sprejemanju prvega nacionalnega programa pridobiti mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in soglasje Olimpijskega komiteja Slovenije pred predložitvijo nacionalnega programa Državnemu zboru v drugo obravnavo. Če Olimpijski komite Slovenije in vlada ne dosežeta soglasja iz prejšnjega odstavka v šestih mesecih, vlada predloži nacionalni program v obravnavo Državnemu zboru, če z njim po ponovni obravnavi soglaša Strokovni svet Republike Slovenije za šport. 69. člen (podzakonski akti) Podzakonski akti za izvrševanje tega zakona morajo biti sprejeti najkasneje v enem letu po njegovi uveljavitvi. 70. člen (strokovni svet) Strokovni svet Republike Slovenije za šport se ustanovi v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. 71. člen (prenehanje veljavnosti podzakonskega akta) Do sprejema podzakonskega akta iz tretjega odstavka 53. člena tega zakona se uporablja sklep o postopku za kandidiranje in organiziranje velikih športnih prireditev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 64/93), razen določb, ki so v nasprotju s tem zakonom. 72. člen (prenehanje veljavnosti zakona) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o svobodni menjavi dela na področju telesne kulture (Uradni list SRS, št. 35/79). - 86 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 73. člen (uveljavitev) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 620-01/90-2/7 Ljubljana, dne 4. marca 1998. Osnutek STRATEGIJA ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI URA ZA ŠPORT V RS UDELEŽBA, VADBA, NASTOP - 87 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Ljubljana, december 2006 Ministrstvo pripravlja spremembe in dopolnitve Nacionalnega programa športa, kjer bodo upoštevana vsa navedena priporočila. NPŠ bo krajši, preglednejši, z jasno določeno strukturo, opredeljenimi nalogami in cilji ter merljivimi kazalniki. Opredeljena bo ocena učinkovitosti in izpostavljene osnovne prioritete nacionalnega programa v določenih časovnih obdobjih. NPŠ bo zasnovan kot jasna strategija oziroma načrt, vsakoletni proračun pa bo osnovna določitev prioritet. Dejstvo je, da uresničitev načrtov odvisna od finančnih sredstev. Gradiva ne bom več imenovali nacionalni program- pač pa bela knjiga Dokument mora biti kratek z dobro strukturo. Osredotočen bo na glavne podatke in informacije. Čisti nameni, boljše odločitve. Kratka razlaga ciljev. Natančni kazalniki - ne splošni Ocena učinkovitosti. Izpostaviti tir osnovne prioritete Spremembe predstavljajo 10-15% proračuna Proračun je osnova odločitev - ne pa strategije, ki so samo načrti. Če ni denarja za uresničitev ne pomagajo načrti saj nismo več v planskem gospodarstvu Opredeliti je potrebno Profesionalni šport in Fundacijo za financiranje športnih organizacij Naloge in rokovnik postopka priprave in sprejema sprememb in dopolnitev Nacionalnega programa športa: NALOGA IZVAJALCI Predstavitev aktivnosti, postopkov in rokovnika sprememb in dopolnitev NPŠ, sprejem in potrditev Formiranje delovne skupine Izdelava analiza veljavnega NPŠ upoštevajoč priporočila Računskega sodišča Izvedba delavnic ROKI Strokovni svet RS MŠŠ MŠŠ,Strokovnjaki Fakultete za šport, OKS in športnih zvez in lokalnih skupnosti oz. MŠŠ, lokalne skupnosti in - 88 - Mag. Drago Balent okroglih miz (posvetov) – analiza izvajanja veljavnega NPŠ, učinkov in obravnava nakazanih rešitev Priprava izhodišč in opredelitev jasnih ciljev, prioritet in kriterijev za merljivost doseganja ciljev NPŠ Predstavitev izhodišč sprememb in dopolnitev NPŠ Tekstualna priprava NPŠ 3/21/2012 občinske športne zveze V so- organizaciji z EKIPO MŠŠ, OKS, FŠ OKS in druge športne zveze, občinski/mestni Zavodi za šport Medresorska delovna skupina Predstavitev osnutka Medresorska delovna novega NPŠ Strokovnemu skupina svetu ministra in Strokovnemu svetu Vlade RS za šport Medresorsko usklajevanje, MŠŠ in člani medresorske usklajevanje z Službo Vlade delovne skupine za zakonodajo Obravnava Predloga NPŠ Minister za šolstvo in šport na VRS Parlamentarna procedura Minister za šolstvo in šport obravnave in sprejemanja in Vlada RS Predloga nacion. programa Program športa- Bela knjiga, Strategija 1. Uvod Program športa ( Bela knjiga, Strategija ipd.) bo slonela na treh glavnih stebrih: Socialna vloga, ekonomski vloga, organizacija oziroma vodenje športa. Izhodišče je upoštevanje civilne družba tako pri snovanju programa kot enakovrednem partnerstvu pri realizaciji programa. Šport je deljen na: Poklicni, ter amaterski tekmovalni šport in šport mladih usmerjenih v selektivni šport Šport za vse (kjer se poudarja poleg poudarjene usmeritve v šport mladih v društvih, športne dejavnosti družin, omogočanja vključevanja različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti, pojavlja osredotočenost na novo kategorijo - šport starostnikov). Šport invalidov. Telesna vzgoja, ter šport v šolah. 2. Cilji športne politike Želimo si postaviti merljive cilje. Cilj ni samo v tem, da bi ljudje bili čim več športno aktivni, pač pa da bi tudi uživali v športu. Ljudje bodo čim več športno aktivni z uporabo zdravega življenjskega sloga. - 89 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Povečati želimo število članov v športnih društvih. Povečati želimo število obiskovalcev ali udeležencev na družabnih športnih dogodkih, tekmah, prireditvah. Povečati želimo število obiskovalcev na pokritih športnih objektih in na naravnih vadiščih. Omogočiti želimo boljše pogoje za vadbo z ustreznim povečanjem in urejanjem športne infrastrukture. Vrhunski šport bo promoviran kot simbol ambicij naroda, način sproščanja ljudi in za povečanje nacionalnega ugleda tako doma kot v tujini. 3. Zdravi zaradi športa in telesne dejavnosti Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju Nacionalni akcijski program športa in telesne dejavnosti za zdravje. Vključiti več sektorjev Osredotočiti se na neaktivne ljudi Informiranje in motiviranje Športna vadba na zdrav način Športna medicina Športni pregledi vrhunskih športnikov Poškodbe pri športu 4. Aktivna udeležba v športu 4.1. Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju 4.2. Izobraževanje preko športa 4.2.1. Šolski šport in društveni šport –ustvarjanje vezi. 4.2.2 .Raziskave telesne dejavnosti v šolah 4.3. Šport na lokalni ravni 4.3.1. Nove priložnosti za integracijo v družbi ( Kolesarske steze, pešpoti, športne akcije, trim steze) 4.3.2 Vključevanje različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti (invalidi..) 4.3.3 Vključevanje različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti (emigranti, romi…) 4.4. Zvišanje družbenih vrednot in norm preko športa 4.4.1. Prostovoljstvo 4.4.2 Trenerji in vaditelji, vrhunski športniki kot ambasadorji 4.4.3 Huliganizem, agresija in nasilje - 90 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 5. Vrhunski šport 5.1 Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju. 5.2. Selekcija in evidentiranje nadarjenih, ter panožne športne šole 5.2.1. Selekcija in evidentiranje nadarjenih, ter regionalne panožne športne šole 5.2.2 Razvoj talentov in šolanje 5.2.3 Nacionalne panožne športne šole 5.3 Štipendiranje in zaposlovanje nadarjenih športnikov 5.4. Zaposlovanje trenerjev v panožnih športnih šolah 5.5. Anti-doping 5.6. Vrhunske prireditve in objekti za vrhunske prireditve 6. Partnerstvo v športu 6.1. Dejavniki v športu in medsebojne relacije 6.2.Izvajalci športnih programov in mednarodno sodelovanje 7. Politika financiranja športa 7.1. Delitev javnih sredstev na Ministrstvu za šolstvo in šport 7.2. Delitev javnih sredstev na Fundaciji za financiranje športnih organizacij 7.3. Delitev javnih sredstev za šport na lokalni ravni 1. Uvod Zakaj dokument o športni politiki? Težko si je predstavljati današnji življenjski utrip brez športa. Veliko ljudi je v šport vključenih, mnogi podpirajo športne organizacije, mnogo ljudi gleda športne prireditve. Program športa ( Bela knjiga, Strategija ipd.) predstavlja pomembne družbene vrednote: omogoča druženje in športno obnašanje in sloni na treh glavnih stebrih: Socialni vloga, ekonomski vloga, organizaciji oziroma vodenju športa. V slovenski družbi ima šport pomembno vlogo. V zadnjem obdobju se je tako kot v družbi tudi v športu dogodilo veliko sprememb. Pojavilo se je veliko novih športnih panog, moč športa v medijih in ekonomski vpliv športa je močno narasel, pojavili so se novi izzivi v povezavi športa z zdravjem družbe, prebivalcev in njegove vloge pri vključevanju posameznih skupin v družbo. Slovenija je dežela športa saj se s športno dejavnostjo aktivno ukvarjajo prebivalci v vseh obdobjih življenja, v šport pa se vključujejo ali so vpleteni tudi na druge načine. Športne organizacije, društva in zveze os odgovorni za ta uspehe. Športne aktivnosti otrok in mladine zaradi vpliva na razvoj mladega človeka imajo prednost v nacionalnem programu športa. Lokalne skupnosti kot najpomembnejši financer sofinancirajo predvsem programe športa otrok in mladine, športno rekreacijo in gradnjo športnih objektov in skrbijo za njihovo vzdrževanje. Ne smemo pozabiti niti šolskega sistema, ki vzpodbuja razvoj športa, pa tudi gospodarskih družb, ki skrbijo za dobro telesno počutje in sposobnosti svojih zaposlenih. Država Slovenija spodbuja razvoj športne družbe in vrednot, ki vodijo v - 91 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 zdrav življenjski slog , udeležbo v športni vadbi, spodbudi vrhunskim prireditvam in športnim rezultatom, ter vzpodbujanje športnih odnosov med ljudmi. Vlada je odgovorna za zagotavljanje kvalitetne športne ponudbe. Za razvoj športa skrbi s finančno in strokovno podporo predvsem na tistih področjih, ki pomembno vplivajo na razvoj športa, kot so izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov, gradnja športnih objektov, strokovna in raziskovalna dejavnost. Sledila bo določilom sprejete športne zakonodaje, usmeritvam Sveta Evropske unije in mednarodnim konvencijam, ki jih je ratificirala Slovenija. Za dosego teh ciljev moramo posodobiti nacionalni program športa, saj se je v slovenskem in svetovnem športu medtem veliko stvari spremenilo. Izhodišče je upoštevanje civilne družbe tako pri snovanju programa kot enakovrednem partnerstvu pri realizaciji programa. Znanje športnega sektorja, izobraževalnih in znanstvenih inštitucij, medijev, gospodarskega sektorja, športnih menagerjev in vseh ostalih je bilo upoštevano. Ideje, ki so navdihnile pisce dokumenta so bile iz številnih organiziranih okroglih miz in posvetov. Način uresničevanja javnega interesa v športu se opredeli z nacionalnim programom, ki ga sprejme Državni zbor na predlog Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada). V nacionalnem programu športa naj bi bila razvidna usmeritev države- družbe na tem področju saj ga predloži vlada in sprejme državni zbor (državni organi na najvišji ravni). Poudarjeno je sodelovanje najvišjega strokovnega organa na področju športa, vsaj to naj bi strokovni svet RS bil, če so bila imenovanja ustrezna. Poudarjena in nepogrešljiva je vloga OKS-ZSZ pri sprejemanju nacionalnega programa, saj brez mnenja te organizacije predlog ni možen. Nesporno je, da to omogoča stalen vsaj polovičen (partnerski- konvencijski) vpliv OKS-ZSZ na uresničevanje javnega interesa v športu in na so-kreiranje javnih programov in javnega financiranja v slovenskem športu. Ob teh zakonskih pravicah se nacionalne športne zveze in njihovo združenje OKS-ZSZ ne morejo izogniti tudi zakonskim odgovornostim za ustreznost, učinkovitost in transparentnost delovanja športnega področja. Ob kritikah nacionalnega programa gre potem največkrat za samokritike. Nacionalni program določa zlasti: izhodišča in usmeritve športa,- vsebino in obseg posameznih pojavnih delov dejavnosti v športu, ki se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev, kot so športna vzgoja, športno rekreativna dejavnost, vrhunski šport, kakovostni šport, šport študentov in šport invalidov, - razvojne in strokovne naloge v športu,- upravljanje športa, - okvirna merila za finančno ovrednotenje. Pri tistih, ki so pričakovali, takojšnjo realizacijo programa je prišlo, do razočaranja, saj so želje civilne družbe na področju financiranja iz javnega denarja običajno večkratno večje od namenjenih sredstev, tako kot ambicije posameznih zvez. Izvajanje nacionalnega programa se določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada in letnimi programi, ki jih sprejmejo lokalne skupnosti. Letni program določa programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, in obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu in proračunih lokalnih skupnostih. Za uresničevanje javnega interesa v športu, opredeljenega z letnim programom, se zagotavljajo javna sredstva za sofinanciranje naslednjih vsebin: - interesna športna vzgoja otrok in mladine, športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport,- športna vzgoja otrok in mladine s posebnimi potrebami (z motnjami v razvoju), - športna dejavnost študentov,- kakovostni šport,- vrhunski šport,- športna rekreacija,šport invalidov, - šolanje in izpopolnjevanje strokovnih kadrov, - izgradnja in vzdrževanje javnih športnih objektov, - 92 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 - delovanje Olimpijskega komiteja Slovenije, zvez športnih društev, ki jih ustanovijo društva za posamezne športne panoge (v nadaljnjem besedilu: nacionalne panožne športne zveze) in drugih asociacij v športu ter izvedba njihovih programov,- informatika v športu, - znanstveno-raziskovalna dejavnost v športu, - informiranje o športu v medijih, založniška dejavnost v športu, propagandna dejavnost v športu,- razvojno-raziskovalna dejavnost, meritve, analize in svetovanja,- eksperimentalni programi v športu in mednarodna dejavnost v športu. Pred sprejemom letnega programa si mora vlada pridobiti mnenje Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in Olimpijskega komiteja Slovenije. Ob tako določenih vsebinah in obveznem vplivu družbe oz. predstavnika nevladnih organizacij s tega področja (OKSZSZ) in najvišjega strokovnega organa, naj pravzaprav ne bi ostalo veliko prostora za kakršnokoli diskrecijsko odločanje. Izvajalci letnega programa športa so: športna društva, - nacionalne panožne športne zveze in zveze športnih društev, ki jih ustanovijo društva za posamezna območja, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, Slovenska športna zveza v Avstriji in Zveza Slovencev na Madžarskem, Olimpijski komite Slovenije, - zavodi, gospodarske družbe, zasebniki in druge organizacije, registrirane za opravljanje dejavnosti v športu, - ustanove, ki so ustanovljene za opravljanje dejavnosti v športu in so splošno koristne in neprofitne, - vrtci, osnovne šole, poklicne, srednje tehniške in srednje strokovne šole, gimnazije, višje strokovne šole in visokošolski zavodi. Pomembno je poudariti, da se natančno opredeljuje razlike in razmerja med pravnimi subjekti izvajalci letnega programa. Športna društva in njihova združenja imajo namreč pod enakimi pogoji prednost pri izvajanju nacionalnega programa. Če je za športno panogo ustanovljenih več nacionalnih panožnih športnih zvez, ima v skladu s tem zakonom določene pravice in obveznosti le tista, ki je včlanjena v Olimpijski komite Slovenije ali v mednarodno športno zvezo in izpolnjuje pogoje, ki jih določi Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Pomembno je opozoriti na dve možnosti, ki dajeta pomen statusu nacionalne panožne zveze, kar pa daje možnost konfliktov pri določanju statusa. Logično in pravilno bi bilo, da več velja status, ki ga daje Olimpijski komite, saj včlanjevanje v mednarodne športne zveze zahteva potrdilo o nacionalnem pomenu zveze od ustreznega ministrstva in OKS, torej je status nacionalne zveze vezan na pomen zveze v državi in ne mednarodni pomen zveze na status v državi. Analiza stanja v šport Nizka stopnja telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja – pomemben dejavnik tveganja nezdravega življenjskega sloga pri slovenskem prebivalstvu Nizka stopnja telesne (gibalne) dejavnosti za zdravje Otroci in mladostniki Po podatkih mednarodne raziskave »HBSC - Health Behavior in School-aged Children« iz leta 2001/02 so slovenski otroci v starosti 11 let v povprečju telesno aktivni vsaj eno uro dnevno približno štiri dni v tednu (dekleta 4,2 in fantje 4,9 dni). S starostjo se število dni v tednu, ko so otroci (13 in 15 letniki) vsaj eno uro telesno aktivni, zmanjšuje in znaša za 13 letnike: dekleta 3,7 in fante 4,5 dni v tednu, za 15 letnike pa: dekleta 3,4 in fante 4,2 dni v tednu (SZO, 2004). - 93 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Upadanje pogostosti telesne (gibalne) dejavnosti z leti je mogoče zaslediti v različnih državah in regijah Evrope. Po eni strani lahko sledimo trendu upadanja števila dni v tednu, ko so otroci in mladostniki telesno (gibalno) dejavni (ta trend je še zlasti izrazit pri dekletih), po drugi strani pa tudi bolj pogosto telesno (gibalno) dejavnih fantov v primerjavi z dekleti enake starosti. Podobno velja za število ur sedenja (pred televizorjem, računalnikom in pri pisanju domačih nalog), kjer je zgoraj omenjena raziskava odkrila, da je število ur sedenja pri starostnih kategorijah (11, 13 in 15 let) največje pri mladostnikih v starosti 13 let. Vendar pa ne moremo enostavno sklepati, da je večje število ur sedenja povezano z manj pogosto telesno (gibalno) dejavnostjo, saj stopnja povezanosti med pogostostjo telesne (gibalne) dejavnosti in številom ur sedenja ni značilna. Izsledki raziskave opravljene v Sloveniji sovpadajo z zgornjimi rezultati in kažejo, da 48% otrok starih 10 let (N=351) in 67% otrok starih 13 let (N=325) med tednom izven šole presedi štiri ure in več. Najbolj celovite in sodobne podatke o stanju (stopnji) telesne (gibalne) dejavnosti pri otrocih in mladostnikih pa lahko povzamemo po rezultatih nedavne raziskave CRP »Gibalna/športna aktivnost«. V vzorec otrok in mladostnikov so bili vključeni učenci in učenke četrtih (n= 429) in sedmih razredov devetletke (n= 403) ter 1., 3. in 5. letnika srednjih šol (n= 1079) iz vse Slovenije. Pri analizi statusa ter vedenjskega sloga otrok in mladostnikov ugotavljamo, da se kaže zelo podoben trend vpliva sodobnega načina življenja kot pri odraslih, saj jih je večina premalo telesno (gibalno) dejavnih. V povprečju četrtošolci v prostem času med tednom presedijo skoraj 4 ure in sedmošolci skoraj 5 ur na dan. Če tem uram dodamo še sedenje v šoli (5 do 6 ur), ugotovimo, da dnevno presedijo do 10 ur dnevno ali več. Med vikendom sedijo v povprečju četrtošolci 4 ure in sedmošolci dobrih 5,5 ur na dan. Srednješolci presedijo v prostem času med tednom dobre 4 ure na dan, srednješolke pa skoraj 5 ur na dan, med vikendom pa v 1. letniku oboji sedijo kar 6 ur, v 3. letniku 5 ur in v 5.letniku pa je opazno zmanjšanje sedenja saj fantje presedijo slabe 4 ure dekleta pa 4,5 ur na dan. V prostem času se pogosto ukvarja s športom slabih 60% četrtošolcev in 54% sedmošolcev, nikoli pa 6,3 % četrtošolcev in 4,3 % sedmošolcev. Pri srednješolcih se pogosto ukvarja s športom v vseh letnikih več kot 60% fantov, medtem ko se dekleta ukvarjajo s športom le včasih (50%). V raziskavi so ugotavljali tudi v kakšnih oblikah so otroci in mladostniki najbolj dejavni. Ugotovljeno je bilo, da so tako otroci kot mladostniki najbolj telesno (gibalno) dejavni v šoli, kar pomeni, da izvenšolske aktivnosti skoraj ne poznajo. Posebno dekleta so v vseh oblikah in starostnih obdobjih manj telesno dejavna kot fantje. V isti raziskavi so otroci in mladostniki v vseh starostnih skupinah izrazili relativno visoko pozitivno (več kot prav dobro) mnenje o trenutnem splošnem počutju. Velja zakonitost, da čim mlajši so merjenci, tem bolj so zadovoljni s svojim počutjem. V 4. razredu osnovne šole se za odlično trenutno počutje opredeli največje število učencev in učenk. V 5. letniku srednje šole je mnenje dijakov in dijakinj o trenutnem počutju najslabše, toda še vedno v povprečju več kot dobro. Zelo zanimiva je primerjava med trenutnim počutjem in pogostnostjo ukvarjanja s športom pri učencih in učenkah 4. razredov osnovne šole. Učenci in učenke, ki se pogosto ukvarjajo s športom se v največjem številu opredeljujejo, da imajo odlično kakovost življenja, hkrati pa se učenci in učenke, ki se nikoli ne ukvarjajo s športom v največjem številu opredeljujejo, da je njihova kakovost življenja zelo slaba. Tudi trenutno zdravstveno stanje in telesno pripravljenost učenci in učenke 4. razredov, ki se pogosto ukvarjajo s športom, pomembno bolje ocenjujejo, kot učenci, ki se nikoli ne ukvarjajo s športom. - 94 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Seveda nezadostne telesne (gibalne) dejavnosti v otroškem in mladostniškem obdobju še ne moremo neposredno povezovati s prisotnostjo bolezni, lahko pa z nekaterimi pomembni dejavniki tveganja, ki lahko ob dolgoročnem vplivu pomembno pripomorejo k nastanku, napredovanju oziroma pojavljanju zapletov KNB, na primer debelosti. Delež debelih učencev je drastično narasel med leti 1983 in 1993 (za 7,7 krat, iz povprečnih 0,6% leta 1983 na 6,3% leta 2003). V zadnjih desetih letih (1993 - 2003) se je naraščanje deleža debelih učencev povečalo za 1,3 krat. Porast deleža debelih je viden tudi pri učenkah (med leti 1983 do 1993 je delež narasel za 2,6 krat, med leti 1993 do 2003 pa za 1,9 krat, iz povprečnih 1,45% leta 1983 na 7,53% leta 2003) (sliki 12 in 13). Tudi odstotek otrok in mladine, ki jih z ITM po standardu IOTF (mednarodna organizacija, ki se ukvarja s problematiko debelosti (International Obesity Task Force – IOTF) označujemo kot debele, je v letu 2003 bistveno večji, posebej še pri mlajših starostnih kategorijah. Trendi sprememb ITM, ki je večji od 30, so zelo podobni tistim pri prekomerni telesni teži. Ugotavljamo, da je pri 19. letih debelih 1,8% deklet in 2,2% fantov. Debelost - učenci 8 Delež debelih učencev 7 6 5 4 3 2 1 0 7 let 8 let 9 let 10 let 11 let 12 let 13 let 14 let 15 let 16 let 17 let 18 let 19 let 1983 2,1 2,8 2,4 1,9 1,6 1,6 0,9 1,7 1,7 0,8 0,7 0,2 0,5 1993 4,8 4,8 4,5 4,2 3,7 3,7 3,1 2,9 2,2 1,5 1,6 1,4 1,1 2003 6,5 7,3 7,1 6,6 5,9 5,6 5,6 4,6 4,1 2,5 3,1 2,3 2,2 Starost Slika 1: Debelost pri slovenskih otrocih in mladostnikih, fantje (vir: Strel in sod, 2004). Debelost - učenke 8 Delež debelih učenk 7 6 5 4 3 2 1 0 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 1983 2,4 3 1,9 2,8 1,5 0,9 1,1 1,5 1,3 0,5 0,6 0,6 0,2 1993 5,2 5 4,2 3,5 2,9 2,8 2,3 1,9 1,7 1,5 1,4 1,2 0,8 2003 6,8 7,3 6,5 5,3 4 3,7 2,9 2,6 2,4 2,3 2,2 1,9 1,8 Starost Slika 2: Debelost pri slovenskih otrocih in mladostnikih, dekleta (vir: Strel in sod, 2004). Ob meritvah v letih 1983, 1993 in 2003 je bil največji odstotek otrok slovenske populacije s prekomerno telesno težo po ITM (25-30 kg/m2) pri fantih med 9 in 14 letom (17-20 %), pri dekletih pa med 8 in 13 letom starosti (16-19 %). Pri mlajših in starejših je delež manjši. Bistveno večje število otrok s prekomerno telesno težo leta 2003 v primerjavi z letom 1983 - 95 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 zahteva poglobljeno analizo okolja, v katerem živijo mladostniki v obdobju pubertete. Pri razlagi deleža otrok in mladine s prekomerno telesno težo je treba upoštevati, da so od 14. leta dalje potrebne korekture glede na ITM, ki ga opredeljuje IOTF, saj se je v letu 2003 ITM povečal v večji meri na račun povečane količine mišične mase in v manjši meri na račun podkožnega maščevja. Splošna vzdržljivost tako otrok kot mladostnikov se postopoma zmanjšuje. ITM v območju prekomerne telesne teže se pri merjencih moškega spola postopoma veča med 4. razredom osnovne šole, ko doseže vrednost 18,1 in 5. letnikom srednje šole, ko doseže vrednost 24,4. Povprečna vrednost ITM pri dekletih je nekoliko nižja kot 20. V 4. razredu je ITM deklic 18,4, v sedmem 20,6 in v srednji šoli dosega vrednost od 20,8 do 21,2. Prekomerna telesna teža in debelost izhajata iz prekomernega uživanja hrane in nezadostne telesne (gibalne) dejavnosti. Telesna (gibalna) dejavnost je v tem starostnem obdobju naravna potreba otroka in hkrati protiutež sedečemu načinu življenja. V teh letih se najlažje oblikujejo osnovni gibalni programi, otrok si razvija ne le gibalne in funkcionalne sposobnosti, temveč tudi intelektualne. Posebej zanimivi pa so razlogi, ki jih otroci in mladostniki navajajo kot pomembne za njihovo ukvarjanje telesno (gibalno) dejavnostjo za zdravje. Za odrasle morda nepričakovano, toda v prvi vrsti navajajo razloge, ki nimajo neposredne zveze z dejavniki zdravja, izboljšanjem forme ali krepitve organizma. V ospredje postavljajo socialne motive in dejavnike samopodobe, zabave in sprostitve. Odraslo prebivalstvo Raziskava „Z zdravjem povezan življenjski slog“ (2001), v kateri so ocenjevali vso telesno (gibalno) dejavnost, tako prostočasno kot tudi dejavnost v gospodinjstvu in na delovnem mestu, je med odraslimi Slovenci v starostnem obdobju 25-64 let odkrila vsaj 20% ljudi, ki so nezadostno telesno (gibalno) dejavni za osnovno zaščito svojega zdravja. Še slabše stanje glede redne telesne (gibalne) dejavnosti je pokazala raziskava o športno-rekreativni dejavnosti (2000), po kateri je v naši državi skoraj 60% odraslih prebivalcev športno neaktivnih, slaba četrtina občasno dejavnih in precej manj kot petina redno, vsaj dvakrat tedensko dejavnih. V raziskavi Petrović in sod., je bilo ugotovljeno, da je število športno neaktivnih v dvajsetletnem obdobju (1978 - 1998) nihalo za okoli 10% in se je ustalilo pod 50%. Stanje na tem področju se je po nekaterih podatkih v devetdesetih letih celo nekoliko poslabšalo, saj se je stopnja telesne (gibalne) dejavnosti med odraslo populacijo zmanjšala. Presečni raziskavi, ki sta bili v okviru programa Svetovne zdravstvene organizacije CINDI v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvedeni v Ljubljani, sta na področju telesne (gibalne) dejavnosti pokazali, da je le tretjina odraslih zadovoljivo telesno (gibalno) dejavnih za zaščito svojega zdravja. Delež mejno dejavnih se je v obdobju od 1990 – 1997 znižal na 40%, predvsem na račun povečanja deleža telesno (gibalno) povsem nedejavnih s 15% na 25%. Primerjava dobljenih podatkov med letoma 1998 in 2000 kaže na velike razlike tako pri rednem kot tudi pri občasnem športno rekreativnem udejstvovanju prebivalstva. Pri redno organizirani telesni (gibalni) dejavnosti se je število prebivalcev zmanjšalo za 5,3%, pri redni neorganizirani telesni (gibalni) dejavnosti pa za 7,6%. V letu 2000 pa izstopa podatek, ki kaže, da se je odstotek telesno (gibalno) nedejavnih povečal nad 50% (55,4%). Ugotovljene razlike v telesni (gibalni) dejavnosti med spoloma kažejo, da je bilo leta 2000 neaktivnih - 96 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 44,1% moških in 63,2% žensk. Ženske so bile največkrat telesno (gibalno) dejavne enkrat tedensko. Takih je bilo 11,1%, najmanj pa je bilo takih, ki so bile dejavne 4-6 krat na teden in sicer le 1,7%. Pri moških je bilo enkrat tedensko telesno (gibalno) dejavnih 15,5%, 2-3 krat tedensko pa 12%. Kot kažejo rezultati, navedena dejavnost s starostjo upada. V starosti 31-41 let je bilo redno dejavnih 15,3%, v obdobju 41-51 let 18,8%, v starosti 51-60 let 11,6%, nad 60 let pa je bilo aktivnih le še 7,6%. Vidna praga upadanja sta bila ugotovljena po 50. in 60. letu starosti. Bolj telesno (gibalno) dejavni so prebivalci z višjo izobrazbo. Tudi za odraslo prebivalstvo imamo glede telesne (gibalne) dejavnosti za varovanje in krepitev zdravja na voljo zelo sodobne in celovite podatke, ki so bili pridobljeni v okviru skupnega dela projekta »CINDI Slovenija 2002/03 in Gibalna/športna aktivnost za zdravje«, kjer se je na anketiranje in klinični pregled odzvalo 2274 odraslih prebivalcev Slovenije, pri testih telesne zmogljivosti pa je sodelovalo 871 odraslih. Rezultati analize telesne dejavnosti na celotnem številu respondentov te raziskave kažejo, da je za zaščito zdravja zadosti telesno (gibalno) dejavnih (5 in večkrat tedensko vsaj 30 minut hoje oziroma zmerne ali intenzivne telesne (gibalne) dejavnosti) 32,4% odraslih prebivalcev v starostni skupini od 25–64 let. Na drugi strani spektra je 16,0% odraslih Slovencev, ki niso nič telesno (gibalno) dejavni. Minimalno telesno (gibalno) dejavnih je 36,7%, mejno zadostno za zaščito zdravja pa je telesno (gibalno) dejavnih 15,1% odraslega prebivalstva (Slika 15). Primerjava rezultatov po obravnavanih kategorijah telesne dejavnosti za regijo Ljubljana (katere prebivalstvo je bilo vključeno v raziskavah CINDI Ljubljana 1990/91 in 1996/97) kaže, da se je stanje na področju telesne (gibalne) dejavnosti odraslih v zadnjih 6 letih spremenilo na bolje. Razveseljiv je podatek, da se je v zadnjem obdobju očitno zmanjšala oziroma praktično popolnoma izničila poprej stalno prisotna značilna razlika v pogostnosti telesne (gibalne) dejavnosti za zdravje med spoloma – pri čemer je potrebno poudariti, da je prišlo med ženskami do znatnega povečanja deleža redno zmerno intenzivno telesno (gibalno) dejavnih (Slika 15). Naslednja zelo pomembna ugotovitev je delež telesno (gibalno) zadostno dejavnih za zaščito zdravja po starostnih skupinah (Slika 17). Tu beležimo postopno zmanjševanje deleža redno telesno (gibalno) dejavnih v obdobju od 30. – 50. leta starosti, kar lahko razložimo predvsem z dejstvom, da je to obdobje, v katerem so odrasli »zaposleni« predvsem z zagotavljanjem materialnih dobrin oziroma izboljševanjem poklicnega statusa, kar bi lahko pomenilo, da si za prostočasno telesno (gibalno) dejavnost ne morejo, ne znajo ali nočejo »vzeti časa«. Ponovno se prične delež redno, zmerno intenzivno telesno (gibalno) dejavnih povečevati po 50. letu starosti, kar bi lahko bil tudi pokazatelj spreminjanja vrednot (skrb za povečano kakovost življenja oziroma zdravje v ožjem pomenu besede). Raziskava je ponovno potrdila, da je delež telesno (gibalno) dejavnih v prostem času večji v mestnem kot v primestnem oziroma vaškem okolju. 45,0 38,7 40,0 35,0 35,0 32,4 31,9 30,0 25,0 % 20,0 15,0 16,1 15,9 16,9 13,1 10,0 5,0 0,0 m oš ki žens ke SPOL KOLIČINA TELESNE DEJAVNOSTI V PROSTEM ČASU IN ZDRAVJE nič teles ne dejavnos ti m inim alna teles na dejavnos t m ejno zados tna teles na dejavnos t za zaš čito zdravja zados tna teles na dejavnos t za zaš čito zdravja - 97 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Slika 3: Gibalna/športna aktivnost pri odraslih prebivalcih Slovenije, po spolu (vir: CRP„Gibalna/športna aktivnost za zdravje“). 50,0 45,0 42,4 41,3 40,0 38,3 40,0 35,6 34,6 35,0 30,9 29,1 30,0 27,9 26,9 % 25,0 20,0 15,0 15,4 16,8 15,6 15,4 17,5 16,9 16,5 15,3 12,9 10,6 10,0 5,0 0,0 25-29 30-39 40-49 50-59 60-64 STAROST KOLIČINA TELESNE DEJAVNOSTI V PROSTEM ČASU IN ZDRAVJE Slika 17: nič telesne dejavnosti minimalna telesna dejavnost mejno zadostna telesna dejavnost za zaščito zdravja zadostna telesna dejavnost za zaščito zdravja Gibalna/športna aktivnost pri odraslih prebivalcih Slovenije, po starostnih skupinah (vir: CRP „Gibalna/športna aktivnost za zdravje“). Pomembnejši in za stanje javnega zdravja v Sloveniji bolj razveseljivi so rezultati analize gibalne/športne dejavnosti v prostem času, ki kažejo, da se redno, vsaj v eni obliki aktivnosti udejstvuje kar 47,3% odraslega slovenskega prebivalstva, občasno pa še dodatnih 42,3%. Pri tem je treba poudariti, da je največ redno, pa tudi občasno telesno (gibalno) dejavnih v kategorijah neorganizirane dejavnosti, ko za svojo aktivnost v glavnem poskrbijo sami. Delež prebivalstva, ki se udejstvuje v različnih oblikah organizirane telesne (gibalne) dejavnosti (v športnih društvih, klubih, pri zasebnih ponudnikih ali v okviru delovne organizacije) je sorazmerno majhen. V odrasli slovenski populaciji je v splošnem mogoče na osnovi rezultatov pričujoče raziskave zaključiti tudi, da je redna in zadostna količina prostočasne telesne (gibalne) dejavnosti povezana z boljšimi kazalniki zdravja. Med preiskovanci, ki so bili glede na nekatere mednarodno uveljavljene kriterije za opredelitev za zaščito zdravja zadostne telesne (gibalne) dejavnosti, ustrezno telesno aktivni, se je izkazala manjša pogostnost izraženosti posameznih dejavnikov tveganja in stopnje izraženosti globalne ogroženosti za pojav manifestne BSO v bližnji prihodnosti. Med preiskovanci z zvišanim krvnim tlakom prevladujejo osebe, ki se s telesno (gibalno) dejavnostjo ne ukvarjajo v nobeni obliki (57,1%) medtem, ko je med preiskovanci, ki so telesno (gibalno) dejavni arterijske hipertenzije bistveno manj (38,9% v skupini, ki je aktivna občasno v vsaj eni obliki oziroma 36,6% v skupini preiskovancev, ki so redno telesno (gibalno) dejavni v vsaj 1 obliki). Tak rezultat kaže, da je za manjšo pogostnost arterijske hipertenzije verjetno zadostna že občasna telesna (gibalna) dejavnost v vsaj eni obliki. Podoben je rezultat glede na vrednost celokupnega serumskega holesterola. Med osebami z zvišanim holesterolom jih je največ takih, ki niso aktivni v nobeni obliki (79,6%), med preiskovanci, ki so občasno aktivni v vsaj eni obliki jih ima zvišan celokupni serumski holesterol 76,6%, medtem, ko je delež oseb z zvišanim holesterolom najnižji med tistimi, ki so redno telesno (gibalno) dejavnih (72,1%). Tudi med osebami z zvečanim indeksom telesne mase (25,0 kg/m2 in več) je mogoče opaziti pomembne razlike glede na rednost ukvarjanja s - 98 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 telesno (gibalno) dejavnostjo. Med osebami, ki niso telesno (gibalno) dejavne v nobeni obliki je delež debelih najvišji (31,1%), med tistimi, ki so aktivni občasno v eni obliki delež debelih bistveno manjši (21,5%), še najmanjši pa je v skupini redno telesno (gibalno) dejavnih v vsaj eni obliki (17,2%). Med preiskovanci, ki sodijo v kategorijo velike koronarne ogroženosti (20% in večja verjetnost pojava manifestne koronarne bolezni v prihodnjih 10 letih) jih sodi v kategorijo tistih, ki so se opredelili, da niso telesno (gibalno) dejavni v nobeni obliki skupno 29,7%, občasno aktivnih v vsaj eni obliki je 15,1% preiskovancev, redno aktivnih v vsaj eni obliki pa jih je 14,8%. Nasprotno je mogoče med preiskovanci, ki so malo ogroženi s pojavom manifestne koronarne bolezni v bližnji prihodnosti ugotoviti velik delež občasno (57,6%) oziroma redno (57,8%) v vsaj eni obliki aktivnih oseb. Za stanje manjše srčno-žilne ogroženosti je pomembno že občasno ukvarjanje s telesno (gibalno) dejavnostjo v vsaj eni obliki. Osebe nad 65. let Stanje na področju redne telesne (gibalne) dejavnosti oseb, starejših od 65 let, je v Sloveniji razmeroma malo raziskano, saj je večina anket in raziskav, ki so bile opravljene, zajela le prebivalstvo v starostnem obdobju med 25. in 65. letom starosti. V raziskavi »Z zdravjem povezan življenjski slog se je izkazalo, da je nezadostne telesne (gibalne) dejavnosti s starostjo vedno manj, pri čemer pa je edino večje zmanjšanje, ki je tudi statistično značilno, zaslediti med starostnima skupinama 40 - 49 in 50 - 59 let. Tudi rezultati raziskav Slovensko javno mnenje so pokazali, da je redno ukvarjanje s telesno (gibalno) dejavnostjo bolj značilno za mlade. Z vidika longitudinalnega spremljanja obstaja v zaporednih raziskavah zadnjih treh desetletij značilen trend naraščanja deleža telesno (gibalno) nedejavnega prebivalstva s povečevanjem starosti ter značilen preskok k telesni (gibalni) nedejavnosti prav po 60 letu starosti. Delež neaktivnih ljudi po tem letu starosti je bil od leta 1989 do 1997 vseskozi malo pod 75%. Z aktivnim življenjskim slogom, ki pa ne zahteva nujno telesno-rekreativnega udejstvovanja, zmanjšamo možnosti pojava bolezni in/ali nastanka njihovih resnih zapletov ter izboljšamo splošno kakovost življenja posameznika in večjih skupin prebivalstva vseh starosti. Z vidika obravnave starejše populacije se zdi še posebej pomembno zmanjšanje števila od tuje pomoči odvisnih starostnikov in zvečanje števila tistih, ki so sposobni živeti kakovostno, samostojno življenje do visoke starosti. Šport v letu 2006 Udeležba v športu se je v zadnjih letih spreminjala. Veliko je tudi novih športnih panog in ljudi, ki se ukvarjajo s športom neorganizirano. Tek v naravi, skating, skate boarding, fitnes, aerobika, nordijski tek, inline hokey, floorball, ženski nogomet in ženski hokej so praktični primeri v Sloveiji. To so športi, ki so primerni za vadbo v manjših skupinah in so po večini rekreativni. Te spremembe so se dotaknile tudi tekmovalnega športa, zlasti ženske sov udeležbi pričele biti primerljivi z moškimi. Spremembe se dotikajo tudi vadbe starostnikov, invalidov. Poudarek je na socialnem vključevanju različnih manjšin (Romi, emigranti, socialno šibke skupine..). Društva imajo težave z vsemi spremembami na športnem trgu. Naš sistem povezovanja zvez in klubov in skrb zvez za razvoj klubov je prav tako ranljiv. Večina klubov ima težave s financiranjem svojih, včasih za razpoložljiva sredstva preambicioznih - 99 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 programov. Več kot 40% odrasle populacije, ne vadi dovolj za preprečitev bolezni. Debelost, srčne in žilne bolezni, diabetes, so postale vsakdanje bolezni in so direktno povezane s pomanjkanjem telesne dejavnosti. Slika je boljša v šolah, zlasti v osnovnih šolah, v srednjih šolah pa je trenutno stanje slabše. Problem ostaja vadba med počitnicami in ob koncih tedna, ko bi se dalo izkoristiti proste šolske kapacitete (telovadnice, igrišča), ki so zaprte in težko dosegljive. Organizacijski problem v društvih predstavlja tudi upadanje števila prostovoljcev, zlasti no področjih socialne integracije preko športnih dejavnosti. S športom se je lepo ukvarjati, kot tudi gledati. Šport povezuje ljudi, ne samo pri gledanju vrhunskega športa, ampak tudi pri lastni udeležbi s telesno aktivnostjo. Šport izvabi pri ljudeh najlepše, pa tudi manj lepe plati. S tem je povezana problematika vzgoje, uporaba poživil in poškodbe. Mediji imajo v kombinaciji s športom izjemen vpliv, zlasti dogodki, ki vzbudijo veliko pozornost v javnosti. To nedvoumno vpliva na spodbujanje ljudi, da sami postanejo telesno aktivni. Slovenija je nedvoumno uspešna v vrhunskem športu. Za nadaljevanje uspehov, je poleg ustrezne selekcije športnikov, zagotavljanja ustreznih pogojev, pomembna tudi strokovna podpora in ustrezno izobraževanje trenerjev. Šport predstavlja bistven del naše kulture. Lahko pa tudi zagotavlja pomembno podporo številnim ciljem politike: iboljšuje zdravje, povečuje povezovanje ljudi in socialno ter družbeno kiljučenost, podpora vrhunskemu športu, kot viru nacionalnega ponosa in potrditev karakterja Slovencev. 2. Cilji športne politike Šport lahko delimo na: Poklicni, ter amaterski tekmovalni šport in šport mladih usmerjenih v selektivni šport Šport za vse (kjer se poudarja poleg poudarjene usmeritve v šport mladih v društvih, športne dejavnosti družin, omogočanja vključevanja različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti, pojavlja osredotočenost na novo kategorijo šport starostnikov), šport invalidov. Telesna vzgoja, ter šport v šolah. Želimo si postaviti merljive cilje. Cilj ni samo v tem, da bi ljudje bili čim več športno aktivni, pač pa da bi tudi uživali v športu. Šport izobražuje, daje smernice in motivira ljudi, katere so namere, gledano na politiko športa in katere cilje želimo doseči. 1. Ljudje bodo čim več športno aktivni z uporabo zdravega življenjskega sloga. 2. Povečati želimo število članov v športnih društvih. 3. Povečati želimo število obiskovalcev ali udeležencev na družabnih športnih dogodkih, tekmah, prireditvah. 4. Povečati želimo število obiskovalcev na pokritih športnih objektih in na naravnih vadiščih. 5. Omogočiti želimo boljše pogoje za vadbo z ustreznim povečanjem in urejanjem športne infrastrukture. 6. Vrhunski šport bo promoviran kot simbol ambicij naroda, način sproščanja ljudi in za povečanje nacionalnega ugleda tako doma kot v tujini. Športni resor bo imel glavno vlogo pri uresničevanju teh ciljev. Veliko teh ciljev zahtev kvalitetni način izvedbe in ustrezno infrastrukturo, ki je pogoj za uresničitev zastavljenih ciljev. V podrobnosti bomo cilje opisovali v nadaljevanju tega dokumenta. Pri razvrščanju bomo uporabljali izraze: zdravje, aktivna udeležba in vrhunski šport. Skladno s slovenskim javnim mnenjem, se 57% Slovencev aktivno ukvarja s športom, v zadostni - 100 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 meri za ohranjanje zdravja. Vlada želi povečati ta odstotek. Cilj je vseživljenjsko ukvarjanje s telesno dejavnostjo. Pomembno je ne samo okrepiti individualno vadbo, pač pa motivirati ljudi društva, za omogočanje rekreativne dejavnosti prebivalcev. Šport v šolah je v Sloveniji dobro organiziran, kljub temu pa se v primerjavi s prejšnjimi generacijami vzdržljivost naših otrok v povprečju zmanjšuje. Težave s preveliko telesno težo ima 6% otrok, 3% zlasti deklet pa z podhranjenostjo, kar so simptomi nezdravega načina prehranjevanja. Število otrok, ki imajo preveliko telesno težo, se bo zmanjšalo v družbi, ki poudarja teelsno aktivnost. Pr5av tako se pri teh skupinah povečuje vzdržljivost. Prav tak problem predstavljajo zaposleni, katerih zdravstveno stanje in telesne zmogljivosti, v procesu staranja bi moral biti interes tudi delodajalcev. Fitnes centri v podjetjih bi moral postati standard. Zdravstvene zavarovalnice bodo izzvane k sofinanciranju aktivne, preventivne dejavnosti, saj se tako stroški pri kurativi bistveno znižujejo. Posebna pozornost bo posvečena starostnikom in tistim, ki so gibalno omejeni. Čas za: Uro športa, za vse. Športna društva ne bodo omogočala samo športnih tekmovanj, ampak veliko več. Moderna športna društva, klubi bodo stimulirani za iskanje partnerjev, kot so šole, podjetja in tudi ljudje individualno, z omogočanjem novih uslug. Društvo omogoča kvalitetnejše organizirano vadbo, to zahteva določeno stopnjo profesionalnosti, ki pa ne preprečuje prostovoljnega dela v društvih, pač pa mu je samo v podporo. Usposobljeni vaditelji in trenerji, so zlasti pomembni pri športu mladih. Visoki rezultati na mednarodnih tekmovanjih so vir inspiracije in entuziazma ter ponosa. Za dosego tega cilja je potrebna predanost več partnerjev. Centralna vlada igra pri tem manjšo vlogo, glavno odgovornost nosijo športne organizacije in športniki. Lokalne skupnosti so glavni financer športa v Sloveniji. Pozitivni image športa bi bila iluzija brez lokalne športne infrastrukture. 3. Zdravi zaradi športa in telesne dejavnosti 3. Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju Do leta 2012, najmanj 65% odraslih prebivalcev Slovenije bo vadilo 1 uro na dan (standard vadbe za ohranjanje zdravja) Do leta 2012 se bo znižal odstotek odrasle populacije, ki ne vadi ustrezno vsak dan v tedni za 10% Do leta 2012 Bo naraslo število podjetij, ki skrbijo za rekreacijo med in po delovnem času na 15% Do leta 2008 bo sprejet operativni načrt Nacionalnega programa telesne dejavnosti za zdravje Do leta 2009 bodo vzpostavljeni najmanj štirje regionalni centri za preventivne preglede vrhunskih športnikov Do leta 2012 so bo število poškodb zmanjšalo na 10% 3.2. Nacionalni akcijski program športa in telesne dejavnosti za zdravje vključuje usmeritve: Vključiti več sektorjev Osredotočiti se na neaktivne ljudi Z akcijami se bo potrebno osredotočiti na vzpodbujanje neaktivnih ljudi in tistih, ki se redko udeležujejo vadbe oz. športne dejavnosti. Neaktivne skupine obsegajo ljudi z kroničnimi boleznimi, ljudi z drugačno kulturno tradicijo in navadami in tistimi, ki razpolagajo z omejenimi finančnimi možnostmi za plačilo vadbe. - 101 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Informiranje in motiviranje Organizirane kampanje za promocijo telesne dejavnosti, zlasti hoje, kolesarjenja, plavanja, morajo biti del akcijskega načrta in voditi k spreminjanju vedenja občanov ter povečevanju vedenja o koristnosti telesne dejavnosti. Športna vadba na zdrav način Organizirane športne organizacije bodo glavne izvajalke za dosego ciljev, ki jih bo opredeljeval operativni akcijski načrt. Operativni akcijski načrt bo vključeval športna društva, šole, organizacije za pomoč pri telesnih dejavnostih starejših občanov. Izobraževalni sistem bo nosil glavno odgovornost za ustrezno telesno dejavnost in zdrav način življenja mladih. Načrt zajema tako šolske kot obšolske dejavnosti. Lokalne skupnosti s svojimi športnimi objekti in urejanjem prostora prijaznim za hojo, kolesarjenje in rekreativne dejavnosti v in okoli mesta bivanja oz. dela občanov. Potrebno bo poskrbeti za zelene površine. Skrb za promocijo športa in vadbe na delu je bolj pomembna, kot si mnogo delodajalcev misli. Zmerna telesna dejavnost zaposlenih, vodi k zmanjšanju in skrajšanju odsotnosti zaposlenih z dela in bolj zdravi zaposleni so bolj produktivni. Športna medicina Šport lahko povzroča bolečine ali poškodbe, ki so del i8ntenzivne telesne dejavnosti. Ustrezen nadzor, navodila in uporaba zaščitnih rekvizitov lahko pomagajo pri izogibanju poškodbam. Vlada se bo zaradi tega osredotočila na: kvaliteto v športni medicini, nadzor nad izvajanjem medicinske kontrole pri vrhunskih športnikih, posebne programe za preprečevanje poškodb. Vlada bo zagotavljala dodaten napredek pri dosegljivosti uslug športne medicine. Športni pregledi vrhunskih športnikov Nadzor nad pregledi vrhunskih športnikov se bo skoncentriral v športnomedicinske centre, ki bodo razbremenili nacionalne športne organizacije, v skrbi za zdravstveno stanje elitnih športnikov. Poškodbe pri športu Vzpostavil se bo informacijski sistem za spremljanje poškodb, ki bo omogočil klubom in zvezam globlji vpogled v naravo in vzroke poškodb in smernice, ki temeljijo na izkušnjah iz prakse in medicinske znanosti. 4. Aktivna udeležba v športu Šport lahko igra glavno vlogo pri vključevanju ljudi v družbo in pri povezovanju ljudi, ker je sproščujoč, zabaven tako za mladostnike, kot za starostnike in je odličen razlog za druženje. To je zlasti pomembno na lokalni ravni, kjer predstavlja šport tudi način uveljavljanja vrednot in preprečevanja vandalizma. Izobraževalne vrednote športa in telesne dejavnosti, so lahko učinkovite v povezovanju otrok, tako v šoli kot v prostem času in družbeni aktivnosti občanov pri zdravem načinu življenja. 4. Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju - 102 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 4.1. Cilji politike na tem področju: Do leta 2012 bodo vse šole omogočile vsem otrokom možnost vadbe vsak dan, vsaj eno uro v šolskih ali izven šolskih dejavnostih Do leta 2012 se bo število vadečih mladih, ki dosegajo standard vadbe za ohranjanje zdravja povečalo na 60% Do leta 2012 so bo število starejših ljudi in število ljudi z omejenimi gibalnimi sposobnostmi povečalo za 5% Do leta 2012 bo vzpostavljenih najmanj 20 klubov, društev, ki bodo skrbeli za vključevanje Romov, emigrantov in drugih manjšin ter za otroke z nižjim socialnim standardom Do leta 2012 se bo vzpostavila znamka kvalitete, s katero bo ocenjevanih najmanj 10% klubov, društev Vzpostavljenih bo najmanj 10m projektov na lokalni ravni, ki bodo vzpodbujali telesno dejavnost v življenju občin (peš v službo, kolesarske poti,..) Do leta 2012 bodo športne zveze podpisale sporazum s člani in predstavniki skupin navijačev o dobrem obnašanju v športu 4.2. Izobraževanje preko športa 4.2.1. Šolski šport in društveni šport –ustvarjanje vezi. 4.2.2 .Raziskave telesne dejavnosti v šolah 4.3. Šport na lokalni ravni Šport na lokalni ravni povezuje ljudi in jim omogoča udeležbo v družbenem življenju. To se doseže z včlanjevanjem v športna društva ali pa vadbo v skupinah s prijatelji, ali gledanjem tekem posameznih timov ali športnikov. S povezavo med klubi in občinami dosegamo cilje obeh organizacij. Občine bodo financirale programe klubov, ki bodo izpolnjevali ali prispevali k uresničitvi ciljev vključevanja občanov v njihove programe in izpolnjevali zahteve z merili standarda kvalitete programov. Uveljavljena bo kvalitetna znamka »Zdrav športni klub«, ki jo bodo podeljevale občine. Občine bodo pomagale klubom pri zahtevah glede objektov, pomoči pri usposabljanju strokovnih delavcev in pomoči pri programih športa v šolah. 4.3.1. Nove priložnosti za integracijo v družbi ( Kolesarske steze, pešpoti, športne akcije, trim steze) 4.3.2 Vključevanje različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti (invalidi..) 4.3.3 Vključevanje različnih socialnih skupin v družbo preko športne dejavnosti (emigranti, Romi…) 4.4. Zvišanje družbenih vrednot in norm preko športa 4.4.1. Prostovoljstvo 4.4.2 Trenerji in vaditelji, vrhunski športniki kot ambasadorji 4.4.3 Huliganizem, agresija in nasilje 5. Vrhunski šport Medalje uvrstitve in vrhunski dosežki so pomembni za slovensko družbo. Za uspešen športni narod, za narodni ponos. Vrhunski šport dosega široko publiciteto zahvaljujoč in tenzivnemu spremljanju medijev. To je razlog, zakaj je šport najboljši promotor države. - 103 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 5.1 Želimo si postaviti merljive cilje politike na tem področju. Cilji obsegajo: Selekcija, evidentiranje nadarjenih, ter panožne klubske panožne športne šole Selekcija in evidentiranje nadarjenih, ter regionalne panožne športne šole Razvoj talentov in šolanje Nacionalne panožne športne šole Štipendiranje in zaposlovanje nadarjenih športnikov Zaposlovanje trenerjev v panožnih športnih šolah in usposabljanje vrhunskih trenerjev Anti-doping Vrhunske prireditve in objekti za vrhunske prireditve Cilji programov: Do leta 2009 bo v vsak klub, ki tekmuje v državnem merilu imel panožno športno šolo Do leta 2012 bo na vseh osnovnih šolah delovala športna šola, povezana z enim ali več društvi Število talentov v posebnem nacionalnem programu bo naraslo za 10% (kategorizacija mladih športnikov) 150 vrhunskih športnikov, vključujoč tudi tiste s posebnimi potrebami bo dobilo štipendije 50 najboljših mladih športnikov bo pridobilo finančno podporo 100 najboljših trenerjev bo zaposlenih preko panožnih športnih šol 20 najboljših trenerjev posameznih izbranih športov bo zaposlenih iz sklada za trenerje 10 mednarodnih vrhunskih športnih prireditev, ki vključujejo člane, mladino, seniorje in ljudi z posebnimi potrebami, bo organiziranih vsako leto v Sloveniji z vladno podporo. 6. Partnerstvo v športu V javno športno politiko je vpletenih veliko partnerjev. Organizirani športni sektor, tržni sektor, ki zagotavlja blago in storitve za šport na trgu, gospodarstvo, mediji, vladne organizacije oziroma ministrstvo, občine in javni ter zasebni zavodi izpolnjujejo cilje, ki si jih je zadal šport. Centralna vlada se v politiki orientira predvsem na nacionalne cilje. Njena prva naloga je povezovanje in podpora zvez na nacionalni ravni ter pomoč pri nalogah, ki presegajo naloge lokalne skupnosti. Partnerji na nacionalni ravni so: OKS, ZŠZ, Nacionalne panožne športne zveze, Nacionalne zveze, Strokovni svet vlade RS za šport, Javni zavod – Inštitut za šport 6.1. Dejavniki v športu in medsebojne relacije 6.2. Izvajalci športnih programov in mednarodno sodelovanje 6.3. Zakonodaja in pravila Skupaj bomo zasnovali vse ukrepe za izogibanje preobsežnih omejitev v zakonodaji in pravilih. Pri snovanju pravilnikov se bomo posvetovali s športnimi organizacijami in pomembnimi partnerji. Za spreminjanje zakonodaje in pravilnikov bomo formirali skupine, v katerih bodo tudi predstavniki večine zainteresiranih partnerjev. 6.4. Znanje in športna politika na področju športne znanosti Odločitve na področju športa zahtevajo zanesljive podatke in ustrezne kazalnike o področju. Stalni vpogled v spremembe, ki se dogajajo na področju športa, je prav tako pomemben za - 104 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 ustrezne strateške odločitve. Pri tem si bomo pomagali z Inštitutom za šport RS in znanjem, ki ga bodo preko njega posredovali športnim organizacijam in športnikom najboljši raziskovalci in praktiki s področja. Zlasti vrhunski šport postaja vse bolj odvisen od znanja in tehnologije. Pričakujemo, da se bo v Inštitutu za šport RS razvil center za vrhunske eksperte in tudi center s področja rekreativnega športa. Veliko tega znanja je razvitega tudi zunaj športa, vlada si želi krepiti obstoječe povezovanje znanja med univerzami, različnimi fakultetami, raziskovalnimi inštituti, športom in gospodarstvom i povečati raziskovalne kapacitete pri inovacijah. 7. Politika financiranja športa Načeloma občani in športni sektor plačujejo sami za šport in vadbo. Čeprav so drugi viri življenjskega pomena za šport in ohranjanje dostopnosti vadbe za vse državljane. V Sloveniji se največ javnega denarja za šport nameni iz sredstev lokalnih skupnosti 17 mrd Sit, cca 46,3 mio Eur. Sledi denar iz državnega proračuna, ki je v višini 5,5 mrd Eur. Nato se pridobivajo javna sredstva tudi iz Fundacije za šport oziroma iz loterijskih sredstev. Športne organizacije so sofinancirajo tudi iz gospodarskih družb. Največji prihodki za šport izhajajo iz proračuna gospodinjstev. 7.1. Delitev javnih sredstev na Ministrstvu za šolstvo in šport Pravilnik za sofinanciranje na ministrstvu, se bo poenostavil in posodobil. Sredstva bodo vezana na realizacijo zastavljenih ciljev. Cilji bodo vrednoteni na podlagi merljivih kazalnikov. Tovrstna sprememba pravilnika se bo uresničila v sodelovanju s partnerji do konca leta 2007. Sofinanciranje individualnih športnih panog in njihovih zvez bo povezano s športno – medicinskim nadzorom, podporo klubom, promocij usposabljanj visoko kvalitetnim strokovnim kadrom, izborom in selekcijo talentov. Posodabljanje pravilnika bo obvezujoče tudi za financiranje športa na lokalni ravni, kjer bo predvidena najnižja meja sofinanciranja in jasno zastavljeni merljivi cilji. Sofinanciran bo tudi nacionalni načrt aktivnosti za udeležbo in integracijo različnih skupin v družbo preko športa. 7.2. Delitev javnih sredstev na Fundaciji za financiranje športnih organizacij Uskladilo se bo razdeljevanje javnih sredstev iz dveh nacionalnih virov, torej prihodkov iz loterije in prihodkov iz proračuna centralne vlade. Ministrstvo za šolstvo in šport je odgovorno za glavni del sredstev iz proračuna vlade. Tudi druga ministrstva bodo pomagala pri realizaciji načrtovanega načrta, ki izhaja iz te strategije. Pomemben delež sredstev za šport izhaja iz sredstev loterije, ki se razdeljuje športnim organizacijam preko njihovih predstavnikov, ki so v svetu fundacije za šport. Toda tudi ta denarna sredstva morajo biti razdeljena in uporabljena v skladu s Pravilnikom o merilih za sofinanciranje in pod nadzorom javnosti. Spremembe kriterijev in meril za sofinanciranje bodo usklajevana med partnerji. Načrtovano je sprotno spremljanje denarnih tokov javnih in zasebnih sredstev za šport. 7.3. Delitev javnih sredstev za šport na lokalni ravni Predvideno je povečanje sredstev tudi na lokalni ravni, zlasti za šport v šolah, modernizacijo in posodabljanje lokalnih športnih zmogljivosti za omogočanje športnih dejavnosti. Sofinancirali se bodo programi za udeležbo posebnih skupin ( socialno ogroženih otrok, emigrantov, Romov). Sofinancirali, se bodo programi, ki bodo krepili uveljavljanje zdravih vrednot med mladimi. Med njimi bodo tudi programi, ki bodo krepili povezovanje z lokalno skupnostjo preko športa. Del denarnih sredstev bo namenjen tudi razvijanju in širjenju znanja ter informiranosti znotraj lokalne ravni. - 105 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 Tabela: Proračun za programe športa 2008- 2016 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 ŠPORT IN ZDRAVJE Nacionalni akcijski načrt za šport in telesno dejavnost Šport za zdravje Znanje in informiranost Zdravi skozi šport skupno ŠPORT NA LOKALNI RAVNI Šolski šport in šport v šoli Posodobitev programov športnih dejavnosti na lokalnih ravneh Vključevanje skupin ( manjšin, socialno ogroženih otrok, emigrantov, Romov…) Sofinanciranje projektov za krepitev zdravih norm in vrednot Povezovanje z lokalno skupnostjo preko športa Sofinanciranje znanja in širjenja znanja ter inovacije Šport na lokalni ravni skupno VRHUNSKI ŠPORT Prepoznavanje, selekcioniranje in razvoj talentov Štipendije za vrhunske športnike Vrhunski trenerji Anti-doping programi Prireditve in oprema Sofinanciranje znanja in širjenja znanja ter - 106 - Mag. Drago Balent 3/21/2012 inovacije Skupno vrhunski šport IZGRADNJA ŠPORTNIH OBJEKTOV Šport skupno - 107 -
© Copyright 2024