1. No category

STROKOVNE PODLAGE ZA TEMATSKE
UČNE POTI PO DRAVINJSKI DOLINI
STROKOVNE PODLAGE ZA
EKOREMEDIACIJSKO UČNO POT
1. OPIS OBMOČJA
Območje občine Poljčane je idealno za vzpostavitev ekosistemsko bogatega okolja,
kjer je možno dosegati trajnost na vzajemen način z naravo. Z okrepitvijo naravnega
okolja z ekoremediacijami (ERM) in z vzpostavitvijo tematskega edukacijskega
poligona ERM v Modražah, z 10 tematskimi izobraževalnimi potmi ter Razvojnim
centrom narave, ima občina Poljčane neslutene možnosti globljega razvoja skupaj z
lokalnim prebivalstvom. Razvojni center narave naj bi bil organizacijsko središče za
upravljanje dejavnosti v občini (obvezne prakse za biotehniške šole, naravoslovni
dnevi, ekskurzije, projektni dnevi in projektni tedni, izobraževalni seminarji za
učitelje, delavnice za različne ciljne skupine, raziskovalni poligon za študente iz
Slovenije in tujine ter vzorčen primer ERM regije v Evropi).
Te dejavnosti potrebujejo varovano okolje, saj jih je možno izvajati le v ekosistemsko
pestrem okolju, kjer se živali in rastline nemoteno gibajo, razmnožujejo in s tem
bogatijo zunanji videz občine. Čeprav smo se v tej študiji Strokovne podlage za
uporabo ERM v občini Poljčane zavestno omejili samo na območje občine Poljčane,
bo kmalu potrebne dejavnosti, predstavljene v nadaljevanju, razširiti čez občinske
meje. Interes Razvojnega centra narave v Poljčanah namreč je, da postane regionalno
središče za okoljsko raziskovanje, izobraževanje in projektno delovanje v smeri
razvoja podeželja, kar pomeni povezavo z okoliškimi občinami ter njihovimi
dejavnostmi (Razvojni center narave bo povezovalec bioregije, ki jo sestavljajo občine
okoli Šentjurja ter podravskih občin, od koder pričakujemo tudi največ obiskovalcev).
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Pri udejanjanju trajnostnega razvoja, ki ga lahko dosegamo le s konkretnimi
aktivnostmi kot so ERM, je pomembno namreč naslednje:
- da sodelujejo ljudje iz lokalne skupnosti (pristop spodaj – navzgor)
- da izhajamo iz ekonomskega stanja lokalnega okolja
- da vključimo zainteresirana društva, posameznike in organizacije
- da pristopimo z inovativnimi projekti h trajnostnemu razvoju
- da promoviramo trajnostni razvoj na vseh nivojih in
- da se vključimo v razpoložljive programe (evropske in slovenske) za
pridobivanje dodatnih sredstev za vzpostavljanje trajnostne regije.
Občina Poljčane z Razvojnim centrom narave je s pridobitvijo izobraževalnih
projektov (Ministrstvo za šolstvo) že postala Učilnica v naravi, kar je razvojna
usmeritev pri načrtovanju drugih dejavnosti. Preusmeritev v poudarjanje življenja z
naravo, kar je osnovni cilj Učilnice v naravi v občini Poljčane, pa zahteva tudi
nekatere prilagoditve, ki jih bomo dosegli z ERM. ERM so namreč pristop
posnemanja delovanja narave v sedanjih okoliščinah (za razliko od nekaterih
renaturacij, ki želijo okolje vračati v naravno stanje), so ERM podpora naravnemu
okolju, da se ima le to zmožnost obnavljati, razvijati in vzdrževati. Zato so ERM
edini način zagotavljanja zdravega okolja, kjer lahko razvijamo edukativne,
raziskovalne in druge gospodarske dejavnosti (turizem, ekološko kmetijstvo).
Vzpostavljanje naravnih območij z ERM v občini Poljčane temelji na oživitvi
naravnih ekosistemov, ki jih je narava tod razvila v milijardah let. Med takimi
naravnimi ekosistemi so rečni sistemi, mrtvice, potoki, mokrišča, vlažni travniki in
gozdni ekosistemi. Ti naravni ekosistemi mejijo na antropogene površine, to so
poseljene površine še brez urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode, intenzivno
gojene njivske, travniške in vinogradniške površine, na opuščene rudniške površine
in kanalizirane vodotoke. Z ERM ukrepi, kot so rastlinske čistilne naprave,
utrjevanje brežin za preprečevanje plazov, vegetacijski pas proti širjenju
onesnaževanja iz kmetijstva, blažilne cone za varovanje naravnih virov (vodna
zajetja), sonaravne ureditve vodotokov in večnamenske funkcije ERM za okrepitev
naravnih ekosistemov, s temi pristopi lahko zagotavljamo trajnost v občini Poljčane
tako za domače prebivalstvo, kakor tudi za druge, saj želimo, da bi bila občina učno
okolje za različne generacije strokovnih profilov. S tem bo občina Poljčane postala
vzgled drugim in v sodelovanju ter povezavi bomo naredili največ za lastno
kvalitetno življenje, saj bomo varovali naravo.
Krepitev pomena trajnostnega razvoja izhaja iz prvenstvene potrebe po skrbi za
naravo in okolje, saj visoki stroški naravnih nesreč po Evropi kažejo, da se vidiki
upravljanja z naravo in okoljem niso vključevali v regionalno politiko. Posebno težo
ima varovanje in upoštevanje naravnih virov. To pa zahteva spremembe v načinu
življenja ljudi in načinu gospodarjenja, ki zahteva optimalno izrabo novih priložnosti
(kot je Natura 2000).
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Pojem ekoremediacije (ERM) se uporablja posnemanje delovanja narave in izhaja iz
nivoja ekosistemov (celoviti pristop). Z ERM torej na naravni način vzdržujemo in
čistimo okoljske sestavine, zlasti naravne vire. Te sposobnosti je narava razvila v
svoji evoluciji in so tudi danes, kljub tehnizaciji okolja prisotne okoli nas, le da ji
pogosto ne opazimo. V naravi namreč poteka veliko procesov, ki vzdržujejo naravno
ravnotežje, človek pa jih je mnogokje odstranil s pozidavo površin in z drugimi
antropogenimi posegi. Glede na to, da ima narava sposobnost samoščitenja in
samočiščenja, kar so zelo dobro poznali naši predniki, je to izjemna vrednost narave
in lahko danes služi kot preventiva ali kurativa za varovanje ali sanacijo okolja.
Bistvo ERM je, da so ti procesi konstantnosti in sigurni, da se vedno znova ponovijo
in da preverjeno delujejo tisočletja ter imajo mnoge sinergetske pozitivne učinke, ki
jih niti ne poznamo v potankosti. Ker ekoremediacije na eni strani omogočajo rabo
ekosistemskih dobrin (voda, zemlja, prod, sedimenti, zrak, rastline) in ekosistemskih
storitev (energija iz okolja, biodiverziteta, čistilna sposobnost, sposobnost ponorov
CO2), imajo v 21, stoletju zaradi pomanjkanja naravnih virov izjemno vrednost in
pomen.
Ekoremediacijske tehnologije vključujejo principe puferskih sposobnosti narave,
fiteremediacije (fitostabilizacijo, fitoekstrakcijo, fitostimulacijo, fitodegradacijo,
fitotransformacijo, fitovolatizacijo) in bioremediacijo za sanacijo onesnaženja v
okolju. Sonaravni (zeleni) pristopi večajo biodiverziteto in s tem vračajo ekosistem v
ravnotežje. Ekoremediacijske metode imajo potencial za zmanjševanje, preprečevanje
in odpravo naravnih katastrof (poplav, suš, plazov), netočkovnih virov onesnaženja
(kmetijstvo, transport) in točkovnih virov onesnaženja (komunalne, industrijske
odplake). Visoko učinkovitost lahko dosežemo z varovanjem življenjskega prostora,
posebej vodnih virov, potokov, rek, jezer, podtalnice in morja. Osnovne funkcije
ekoremediacij so visoka puferska sposobnost, samočistilna sposobnost, večanje
biotske pestrosti in zadrževanje vode. Z ekoremediacijami (fitoremediacijo,
puferskimi območji in rastlinskimi čistilnimi napravami (RČN) lahko revitaliziramo
degradirana območja (kamnolomi, obrobje cest), odstranjujemo čezmerne vsebnosti
hranil in čistimo odpadne vode.
ERM so sestavni del upravljanja z vodami, kjer je potrebno dosegati ohranjanje
habitatov in zagotavljanje samočistilne sposobnosti vodotokov. Prav tako so ERM
potrebne pri vzpostavljanju habitatov za ptice (vodomci, čuki, kosci, prepelice, rjavi
srakoperji, škorci in štorklje), ki jih moti zgodnja in hitra košnja trave, izginjanje
vlažnih travnikov, intenzivno gnojenje in sprememba rastlinskih združb in
zaraščanje. Zagotavljanje stabilnosti naravnih pogojev (vlažnost zraka, temperatura,
humifikacija tal) z ERM omogoča ustrezno kroženje vode, kar je pogoj za obstoj živih
bitij (kačji pastir je nakazovalec zdravih ekosistemov). Z ekološkim kmetijstvom in
permakulturo vzdržujemo kulturno pokrajino. Njive, ekstenzivni travniki, gozdovi
prepleteni z naselji, visokodebelni sadovnjaki, potoki in mejice ohranjajo mozaično
pokrajino.
4. TRASA UČNE POTI
Z ERM posnemamo delovanje narave. V naravi jih najdemo na mnogih mestih, kjer se je
narava sama začela čistiti in varovati (koprive ob iztoku fekalnih voda, gozdni in
grmičevnati robovi ob tekočih voda). S pogledom na dolino Dravinje hitro prepoznamo, kje
tečejo vode, kje se le te zadržujejo in kje so že degradirana območja. Dravinjska dolina
ustvarja naravne ERM oblike in so zgleden primer, kako se narava sama čisti in varuje.
Ponekod pa smo že posegli in spremenili naravne sestavine, zato jih moramo zopet s
pomočjo narave nadomestiti.
Sprehod po ERM učni poti:
Urbane ERM: ureditev okolice Razvojnega centra narave v središču Poljčan z nasadi
dreves, zelišči in vegetacijskimi pasovi. Vzpostavljen bo naravni ekosistem, ki pritegne druga
živa bitja in poveča biotsko pestrost. Funkcija urbanih ERM je blažitev mikro klime,
ustvarjanje biotopov in novih ekosistemov ter vpliv na boljše počutje ljudi.
ERM vodotoka (revitalizacije): ERM ureditev potoka Brežnice ob OŠ Poljčane je šolski
primer revitalizacije vodotoka. Z razgibanjem brežin, dna struge in okolice potoka bo
Brežnica znova zaživela. Potok Brežnica priteče iz severnega dela Dravinjskih goric in teče
skozi naselje Poljčane. ERM bi ga uredili le v urbanem delu območja, ker je pretekla ureditev
vodotoka enostranska (služi le odtoku vode), z ERM pa želimo zagotoviti večfunkcionalnost
vodotoka. V urbanem delu naselja Poljčane bi uporabili ukrepe v strugi in na brežini
in sicer lesene pragove, umetne zajede z odbijači, tolmune in brzice.
Za povečanje zadrževalnega časa vode in s tem omilitev poplavnega vala Brežnice bi
z ureditvami brežin zmanjšali poplave (ERM zajede), z lesenimi pragovi pa bi
povečali samočistilnost potoka in ustvarili nove habitate.
V okolici OŠ Poljčane bi razgibali Brežnico z ERM ukrepi, to je lesenimi pragovi, umetnimi zajedami in
odbijači, tolmuni in brzicami.
Potok Brežnica pri OŠ v Poljčanah.
Potok Brežnica pri OŠ Poljčane, teče v smeri proti vzhodu in se po 100 metrih izlije v
Dravinjo. Potok poplavlja in ker je v neposredni bližini šole in športnih objektov ter na
šolskem dvorišču bi lahko bil ERM urejen.
Vegetacijski pas pri kamnolomu: ERM so kot proti prašna in proti hrupna zaščita in
ločujejo regionalno cesto od industrijskega kompleksa. Marsikje bi z vegetacijskimi pasovi
izboljšali kvaliteto bivalnega okolja. Za preprečevanje onesnaženja virov pitne vode iz
prispevnih površin so zelo učinkovite vegetacijske bariere. Vegetacijski pasovi so pasovi
lesne grmovne in zeliščne vegetacije, ki ščitijo vodne vire, stoječe, tekoče vede ter tla pred
netočkovnimi (blažilna območja ob vodotokih ali stoječih vodah, ki mejijo na kmetijske
površine) in točkovnimi (samostojna gospodinjstva, različna naselja, izpusti iz industrije,
farm, odlagališč odpadkov, itd.). Z vegetacijskimi pasovi izboljšamo kvaliteto vode,
zaščitimo zrak in tla ter povečamo biološko pestrost.
Dograditi in podaljšati vegetacijske cone ob vodotokih in ob cestah.
Blažilna cona ob Dravinji: za preprečitev širjenja vnosov v tla iz vinogradov in
sadovnjakov se uporabljajo blažilne cone. Z zasaditvijo rastlin v pasovih zmanjšujemo
pronicanje fitofarmacevskih sredstev v tla in tako varujemo podzemno in tekočo vodo ter
seveda tla. Blažilna območja (ang. buffer zones) imajo mnogo ekoremediacijskih funkcij,
katere izboljšajo kvaliteto vode, zaščitijo zrak in tla ter povečajo biološko pestrost, vsled
izboljšanih prehrambenih in nastanitvenih lastnosti obvodnega habitata ter optimalnejših
svetlobnih, kisikovih in temperaturnih razmer za vodne živali in rastline. Ena od
pomembnejših iskanih lastnosti je sposobnost čiščenja onesnažene vode in zemljin.
Vegetacijske pasove bi postavili ob vse vodotoke v občini, s tem bi varovali vodne vire in okrepili
ekosisteme.
RČN v Studenicah: naselje Studenice čisti odpadno vodo z rastlinsko čistilno napravo.
Naprava za čiščenje odpadnih vod iz naselja Studenice (2X 150 PE bo sestavljena iz skupne
greznice (Emšer ali Imhoff), filtrirne, čistilne ter polirne grede, neto površine cca 900m2 oz..
2x 450 m/2. V idejni zasnovi bodo kot opcije predlagane tudi kompostna greda za mulj iz
greznice in bajer kot okrasni oz. večnamenski naravni sistem.
Info točka za RČN v Studenicah: razstavni prostor, gradiva za RČN in ERM, soba za
krajše seminarje in priprave na terenske oglede. Tehnični podatki o delovanju ERM.
Čiščenje v rastlinskih čistilnih napravah temelji na naravni sposobnosti čiščenja vode
močvirske vegetacije. Sistem RČN zahteva mehanično predčiščenje vode, čemur zadostuje
uporaba zadrževalnikov ali ČN v primeru terciarnega čiščenja. Posamezne enote sistema so
specifično načrtovane za vsak individualni primer, običajno pa ga sestavlja več vodotesnih
bazenov, nasajenih z različnimi močvirskimi rastlinami, med katerimi se najpogosteje
uporablja navadni trst (Phgramites australis), rogoz (Thypha latifolia) in šaši (Carex gracillis).
Voda se skozi sistem pretaka horizontalno ali vertikalno, pod površino substrata, ki je
navadno mešanica različnih vrst peska. Zato težav z razvojem insektov in smradu ni.
Rastlinske grede v glavnem sestavljajo plitki bazeni, oblikovani skladno z nagibom terena in
obloženi z HDPE folijo. Mulj iz mehanske stopnje oziroma iz usedalnika se praviloma
odvaža na najbližjo komunalno čistilno napravo. Napravo je zelo enostavno postaviti, prav
tako pa je enostavno obratovanje in vzdrževanje, ki ne povzroča večjih stroškov. Voda se
skozi sistem pretaka gravitacijsko in zato za obratovanje običajno ne potrebujemo
energetskega vira in strojne opreme. Napravo sestavlja več podenot z različnimi funkcijami
(filtracija, anaerobno, aerobno čiščenje, poliranje), zato jih lahko oblikujemo razgibano, glede
na oblikovanost danega prostora.
RČN Krasna: Rastlinska čistilna naprava za čiščenje odpadnih vod iz naselja Krasna je
dimenzionirana za 50 PE – ljudi. Sestavljena je iz filtrirne, čistilne ter polirne grede, neto
površine cca 130m2.
Fitoremediacije za čiščenje prsti: Rastline vseh vrst so lahko dober pokazatelj biološkega
odpravljanja velikega števila nevarnih snovi, ki so prisotne v različnih tipih okolja. Lahko se
uporabljajo za remediacijo industrijskega onesnaženja, odpravljanja posledic pri morebitnem
razlitju onesnaženih voda ali pri odpravljanju težav, ki nastanejo zaradi slabega odtekanja
voda. Procesi, ki pri vsem tem potekajo, so proces bioakumulacije, fitoekstrakcije,
fitostabilizacije in rizofiltracije. Vse te procese lahko združimo v skupino procesov, ki jo
imenujemo fitoremediacija.
ERM poligon:
Na ERM poligonu spoznamo naravne in grajene ekoremediacije, njihovo delovanje in
vzdrževanje. Med naravnimi so vodotok, gozdni ekosistem, travniški ekosistemi in med
grajenimi ERM za preprečevanje plazov, razgradnja odpadkov in rastlinska čistilna naprava.
Skupaj je 20 ERM objektov.
5. INFORMACIJE
Ekoremediacijska učna pot še ni tehnično urejena, urejala se bo po delih. Informacije in
vodenje bo potekalo preko Razvojnega centra narave v Poljčanah.
VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
Učna pot po Dravinjski dolini je zasnovana kot izobraževalno- doživljajska pot. Smiselna je
izvedba poti, ki bo presegla občinske meje ter bo povezovala tudi ostale občine ob reki
Dravinji, torej občino Slovenske Konjice, Makole in Majšperk. Na lokalnem nivoju se učna
pot po Dravinjski dolini navezuje na Samostansko učno pot; ob obeh poteh je tako
omogočeno spoznavanje naravne in kulturne dediščine območja ob reki Dravinji.
Območje
Dolina Dravinje
ERM ureditve
Vegetacijski pasovi in bariere
Dolina Brežnice
ERM ukrepi v strugi in na
obrežju
Dolina Bele
ERM razmeščanje struge z
vegetacijo
Center Poljčan
Park, drevored, bajer, ERM
ureditev Razvojnega centera
narave
Center v Zg. Poljčanah Vegetacijski pas za kulturno
dediščino in kamnolom
Studenice
Vegetacijska
cona,
ERM
ureditev
Toplega
potoka,
zaščita vodnega vira
Modraže
Vegetacijska cona in ERM
poligon
Okoliška naselja:
Rastlinske čistilne naprave
Stanovsko
Lovnik
Krasna
Studenice
Podboč
Stanovsko
Globoko
Hrastovec
prometnice
Vegetacijske cone
Javne površine
Avtobusna postaja
Železniška postaja
ERM park in ERM vrt
rezultat
Ekosistemsko obogatena
in
varovana
dolina
Dravinje
Ekosistemsko obogatena
dolina Brežnice
Ekosistemsko obogatena
dolina Bele
Izboljšanje
urbanega
okolja
Protihrupna
in
protiprašna zaščita
ERM
urejeno
naselje,
trajnostna vas
ERM
urejeno
naselje,
trajnostna vas
Odvajanje
in
čiščenje
odpadne vode z RČN
Protihrupna zaščita
Protiprašna zaščita
Ekosistemsko
bogato
okolje
Stoječe vode
Vodni izviri
Kmetijske površine
Travniki in njive
Individualne hiše
ERM zaščita
ERM zaščita vodnih virov
Permakultura
fitoremedaicija
Zeleni mostovi (koridorji)
ERM ureditev
Večnamebna funkcija
in Večnamembni ekosistemi
Ekosistemska obogatitev
Samooskrbni sistemi
LITERATRUA IN VIRI
Občinski program varstva okolja občine Poljčane, 2009. Limnos d.o.o., Ljubljana.
Poročilo o stanju okolja v občini Poljčane, 2009. Limnos d.o.o., Ljubljana.
Strokovne podlage za uporabo ekoremediacij v občini Poljčane, 2009. Inštitut za
promocijo varstva okolja, Maribor.
Vovk Korže Ana, Vrhovšek Danijel, 2006, Ekoremediacije za učinkovito varovanje
okolja, Inštitut za promocijo varstva okolja, Maribor;
Pripravila: dr. Ana Vovk Korže
UČNA TOČKA O ČEBELICAH, ZELIŠČIH IN
NJIHOVIH IZDELKIH
1. OPIS OBMOČJA
Neposredno ob železniški postaji Poljčane (v smeri proti zahodu) stoji Čebelarski dom.
Čebelarji Dravinjske doline so povezani v društvo in njihov namen je razširjati znanje in
izkušnje o življenju čebel kot živalske vrste, ki se je razvila že v pradavnini kot socialno
živalska vrsta. Prednost lege učne točke o čebelicah, zeliščih in njihovih izdelkih je v lahki
dostopnosti glede na vrsto prevoznih sredstev (vlak, osebni avto, peš).
Center čebelarskega društva Dravinjske doline v Poljčanah
Glavna dejavnost čebelarskega društva, ki ima razširjene panje po vsej Dravinjski dolini, je
oskrbovati čebele, odvzemati njihove pridelke in jih uporabljati v življenju. Cilj njihovega
delovanja je, prenašati tudi na mlajše rodove pomen čebel za razvoj nekaterih vrst rastlinstva
in človeka ter spoznati pomembnost medu in čebeljih pridelkov za zdravje.
V Sloveniji je dolga tradicija gojenja čebel in čebele so naša kulturna in naravna dediščina.
Za program osnovnega šolstva obstaja učni načrt za izbirni predmet Čebelarstvo. Predmet je
namenjen tretji triadi v OŠ. Glavna poglavja učnega načrta so vezana na prepoznavanje
čebele, čebelje družine in prebivališč čebele, razvoju in življenju čebel, življenju odraslih
čebel, čebeljemu telesu, hrani čebel in paši čebeljim pridelkom, ogroženosti čebel in
čebelarjenju.
Kot dodatna vsebina se na učni točki čebelic pojavlja zelišče, njihovo prepoznavanje in
učinki, saj so zelišča v neposredni okolici same učne točke.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Učna točka o čebelicah in zeliščih je namenjena neposredni izkušnji s ćebelami in zelišči, saj
naj bi mladi s tem, ko bi poznali življenje čebel, njihovih življenjskih prostorov in izdelkov,
pridobili čut za varovanje narave in okolja. Prav tako s to učno točko želimo razvijati odnos
do naravne in kulturne dediščine, ki se zrcali preko čebelarstva in zeliščarstva.
Kot posebna vrednost učne točke je pridobivanje neposredne izkušnje. Dijaki in učenci imajo
možnost preživeti nekaj ur v čebelarskem domu, kjer spoznajo potek ravnanja s čebelami in
zelišči. S tem ko si dijaki in učenci sami pripravijo čaj iz posebej pridelanih in posušenih
zelišč, so veliko bolj dovzetni za vrste zelišč, za okuse in večji interes imajo za prepoznavanje
posameznih zelišč.
Vzajemnost življenjskega prostora čebele in zeliščnih polj razumejo s prepoznavanjem
odvisnosti med kvaliteto okolja za ćebele in zastopanost vrste zelišč.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Carnica_bee_on_solidago.jpg
Bistvena posebnost učne točke o čebelicah in zeliščih je, da bodo lahko dijaki in učenci
opravljali lažja dela v čebelnjaku, kot so čiščenje čebelnjaka, odkrivanje satja in strganje
propolisa, priprava različnih opravil okoli čebelnjaka (barvanje panjev in izdelava sveč),
prepoznavanje zelišč na gredah ob čebelnjakih, gojenje zelišč ter uporaba proizvodov v
vsakdanjem življenju. Kuhali bodo zeliščni čaj in ob strokovnem vodstvu pekli medeno
pecivo.
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Vsebine, ki se pojavljajo v povezavi s čebelami in zelišči so lahko ali kot učne točke,
opremljene z učnimi tablami in opazovalnicami:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Zgodovina čebelarstva in zelišč
Osebna izkaznica čebele
Izvor čebel, najstarejša najdena čebela na svetu
Vrste čebel in zelišč
Čebelja družina
Matica
Trot
Zakaj čebela piči?
Kaj se zgodi s čebelo ko piči?
Kaj storiti po piku čebele?
Kako se čebele pogovarjajo?
Kako čebele vidijo?
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Kako čebele vonjajo?
Ali čebele slišijo?
Orientacija čebel, kako čebele najdejo pot domov
Bolezni čebel
Kakšno je satovje
Kaj vse potrebuje čebelar
Čebelnjaki nekoč in danes
Mesečna opravila v panju
Med
Medonosne rastline
Pridelava medu
Vrste medu
Izdelki iz medu
Zdravilni učinki medu
Apiterapija
Domača lekarna
Sladkorna bolezen in med
Od kod izraz medeni tedni?
Zakaj so čebele tako pomembne?
Albert Einstein je domnevno že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo
izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več
čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«
Dodatne dejavnosti:
• Muzej čebelarstva na prostem
• Čebelnjaki
• Stojnica s prodajo izdelkov iz medu
• Delavnice za otroke:
o izdelava sveč iz čebeljega voska;
o izdelava čebeljega mobila;
o pobarvanke z motivom čebel, medvedka Poo-ja;
o izdelava čebele iz kartona in papirja;
o kvizi;
o križanke;
o delovni listi.
• Knjige, pesmi, dokumentarni filmi, risanke, igrice o čebelah
Pri prepoznavanju zelišč ima pomembno vlogo označba posameznih zelišč, ki uspevajo
na zeliščnem vrtu in so posajene v obliki človeka, pri čemer so zelišča za glavo posajena v
zgornjem delu gred in za telo ter noge v spodnjem delu.
4. UČNA TOČKA
V zavetju gozdnega roba Dravinjskih goric v centru Poljčan stoji Čebelarski dom, obdan z
zelišči in čebeljo pašo. Na zemljišču Čebelarskega doma, ki je sedež Čebelarskega in
zeliščarskega društva, je tudi vodni izvir s pitno vodo. Ekosistemsko urejena okolica
omogoča čebelam mirno pašo. Po Dravinjski dolini je precej čebelarjev, odkar država daje
subvencije za postavitev čebeljih panjev, se za čebelarjanje odločajo tudi mladi. Čebelarsko
društvo tako združuje čebelarje po celotni Dravinjski dolini in obrobju.
Območje za zeliščarstvo ob čebelnjakih
OBISK ČEBELIC IN ZELIŠČ
Čebelice so drobne žuželke, ki z opraševanjem omogočajo ohranjanje ravnovesja v naravi, ob
tem pa nam dajejo čebelje pridelke, ki nam v hitrem tempu življenja pomagajo krepiti in
ohranjati naše zdravje.
Obiskovalci spoznajo naravne razmere za gojenje čebel in zelišč, način posaditve zelišč in
zgradbo ter notranjost čebelnjaka, njihova bivališča, način življenja, pašo in zelišča, ki
obkrožajo Čebelarski dom.
V čebelnjaku si lahko ogledajo postavitev čebeljih družin, satovje in tehnični postopek
priprave pridobivanja medu. Pri delu s čebelami je potrebno nositi posebno opremo, prav
tako je potrebno s čebelami ravnati strokovno. Za večje skupine se opiše celoten postopek
dela s čebelami, saj želimo, da bi se mladi navdušili nad temi izredno pomembnimi
ekosistemskimi členi našega planeta. Čebele so namreč indikator zdravega okolja in nam
hitro sporočijo, če je narava zastupljena (pogini čebel).
V čebelarskem in zeliščarskem domu je možno opazovati popolnoma od blizu čebelje
družine (čebelje družine sestavljajo delavke, matica in troti). Opisano bo razmerje delitve
dela med njimi. Obiskovalci bodo lahko videli čebeljo družino tudi v živo s pomočjo
opazovalnika za čebele. Cilj namreč je, opazovati vsakdanjik čebel, njihovo organiziranost,
način del, sporazumevanja, socialno plat odnosov znotraj čebeljih družin, odnos med matico
in delavkami, njihova komunikacija in reakcije. Gre za izredno dodelan način komuniciranja
v čebeljem svetu, ki se je razvil v milijardah let. Pravimo, da so čebele delavne in pametne,
takih vrednot se splača priučiti čimbolj zgodaj v življenju.
DELAVNICE:
Izdelovanje spominkov iz voska:
V Čebelarskem domu dobijo obiskovalci tudi informacije o medu in medenih izdelkih
(matični mleček, vosek, cvetni prah, propolis). Na tej učni točki je možnost delavnic, kjer
bodo različne ciljne skupine izdelovale različne izdelke iz voska,
Priprava in peka medenih kolačev:
Naučimo se lahko pripraviti testo za medene kolače, jih peči in tako pripraviti zdrave
sladščice, ki so jih poznale že naše stare mame. Ob tem bodo pridobili informacije o pomenu
uživanja medu in zelišč, kar bo popestreno z legendami, starimi izkušnjami in novodobnimi
zdravstvenimi odkritji.
Priprava zeliščnega čaja:
K medenim kolačem se izvrstno pije zeliščni čaj. Tako se naučimo najprej prepoznati zelišča,
njihovo vlogo, kaj pomaga, če nas boli želodec, če nas boli glava ali če smo slabe volje.
Zelišča imajo čudežno moč in iz zgodovine vemo, da so celo boljše zdravilo kot tablete.
Spoznali bomo tudi pogoje, ki jih potrebujejo zelišča (svetloba, toplota, vlaga) in način
sušenja zelišč ter si nato po pravilih skuhali najljubši zeliščni čaj.
Apiterapija – naravna pot do boljšega zdravja:
Čebelji izdelki so povsem naravna živila, neposreden dar narave čebel. Izjemno cenjeni so v
apiterapiji, to je uporaba čebeljih pridelkov za medicinske namene, kot so preprečevanje
bolezni, zdravljenje in okrevanje po bolezni. Spoznali bomo, zakaj uživati med in pridobili
bomo praktične nasvete o uživanju čebeljih pridelkov.
Razstava izdelkov iz medu:
Organizirane bodo občasne razstave o čebelah in zeliščih, ki jih bodo sooblikovali
obiskovalci in tako prispevali s svojimi izkušnjami k bogastvu risb, izdelkov in mnenj.
Degustacija izdelkov iz medu:
Z degustacijo medenih izdelkov bomo prepoznavali razlike med vrstami medu, ugotavljali,
zakaj do razlik prihaja in kako le te vplivajo na vrednost izdelka. Spoznavali bomo tudi
druge značilnosti izdelkov iz medu.
Blagovne znamke:
Dravinjska dolina je znana po medu, zato bomo prepoznali glavne pridelovalce medu in
njihove blagovne znamke. Seznanimo se tudi z drugimi čebelarji po Sloveniji in vrednotimo
prepoznavnost medu, njegovo vlogo v življenju.
Kako postanem čebelar?
Z aktivnim sodelovanjem pri obisku panjev, delu z njimi in s pomočjo literature, ki jo ima
Čebelarski dom ter navodil izkušenih čebelarjev, pridobimo pomembne in uporabne
informacije, kako lahko tudi sami postanemo čebelarji. V Čebelarskem domu je tudi vsa
potrebna oprema za delo s čebelami in zelišči ter priročna knjižnica.
5. INFORMACIJE
Ponudba aktivnosti na učni točki bo potekala preko Razvojnega centra narave v Poljčanah,
kjer bodo na voljo tudi tiskana gradiva – katalogi aktivnosti. Vodeno delo v čebelarskem
centru bo organizirano ob pomoči Društva čebelarjev Dravinjske doline. Za izvedbo
didaktičnih delavnic bodo na voljo usposobljeni animatorji ob sodelovanju strokovnjakov –
čebelarjev iz zeliščarjev.
VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
V okviru projektov v Poljčanah naj bi razširili dom čebelarjev tako, da bi pridobil dodatni
prostor za delavnice. Tako bi bil prvi prostor namenjen delu skupin, drugi (obstoječ, sedanji
prostor) pa shranjevanju produktov in opreme.
Razširjen del centra
Razširjene bodo tudi površine za zelišča in posamezne grede bodo tudi vidno označene.
Literatura in viri:
• http://www.zgs.gov.si/fileadmin/zgs/main/img/OE/04Ljubljana/GUP_CEBELARSKA/Utri
nkiUcnePoti.htm
• http://www.museo-plattner.it/index.htm
• http://taurachsoft.at/bienen/frame.htm
• http://www.bienenlehrpfad.ch/
• http://www.myswitzerland.com/en/offer.cfm?category=Activities_Excursions&subcat=Spe
cial_Trails&id=17871
• http://www.vcelapromoravskykras.cz/naucne-stezky-vcelarske-a-turisticke/text.html?id=60
• http://www.czechtourism.com/eng/uk/docs/133premier/data/2008-07-21-1008-rekreacnisporty-pamatky-a-historie-uhersky-ostroh.html
• http://vcelarionv.webnode.cz/vceli-naucna-stezka/
• http://www.seefeld.at/en/sommer/sehenswuerdigkeiten/bienenlehrpfad_reith.php
Pripravila: dr. Ana Vovk Korže
STROKOVNE PODLAGE ZA UČNO POT PO
DOLINI POTOČNIH RAKOV
1. Opis območja, predvidenega za izvedbo učne poti
Učna pot »Dolina potočnih rakov« se nahaja v Dravinjskih goricah, severno od kraja
Modraže, nedaleč od domačije Vovk. Odmaknjena lega doline med modraškimi griči na jugu
ter severnim grebenom med Vrholami pri Laporju in Štatenbergom, na sredi katerega se
pogled ustavi pri cerkvi Sv. Treh kraljev, je prav gotovo botrovala dejstvu, da je na tem
majhnem območju še danes ohranjen edinstven preplet ohranjene kulturne in naravne
krajine.
Dolino krasi ohranjen kompleks mokrotnih ekstenzivnih travnikov, bogato strukturiranih
gozdnih robov in prelepega nižinskega gozda s potokom. Manjši potok, ki v več krakih
izvira pod domačijo Vovk in se južno od Globokega izliva v Dravinjo je ohranjen v naravnem
stanju in je idealen učni poligon za prikaz naravne dinamike tekočih voda. Pestrost potočnih
in obpotočnih struktur ter raznolikih mikro bivališč je tukaj izjemna, zato ne preseneča
dejstvo, da so tukaj našle zatočišče ogrožene in zavarovane živalske vrste, kot sta na primer
rak koščak Austropotamobius torrentium in kačji pastir veliki studenčar Cordulegaster heros. Za
koščaka lahko celo trdimo, da je potok pod domačijo Vovk najboljše življenjsko okolje na
širšem območju Haloz in Dravinjskih goric. Območje vključuje tudi floristično zanimive
termofilne travne površine na zahodnem robu območja in gozdne jase ob samem potoku, ki z
mlakami in gozdnimi povirji lepo dopolnjujejo pisano paleto najrazličnejših bivališč.
2. Namen in cilji
Učno pot po dolini bi lahko razdelili v dva dela. Z ureditvijo informacijskega centra z
majhnim laboratorijem ter miniaturnih ekoremediacijskih poligonov v bližnji okolici, bo
dolinica v prvem delu postala pravcati ekoremediacijski in naravovarstveni učni poligon.
Sonaravnega urejanja in možnosti omilitve neugodnih vplivov na okolje se namreč najlažje
naučimo na praktičnih primerih iz narave same, za kar pa moramo seveda spoznati in
razumeti njihovo delovanje in zakonitosti. Zato je v drugem delu učne poti spust v dno
doline in naprej ob potoku v močvirni gozd, namenjen spoznavanju ekstenzivne kulturne
krajine in naravnih življenjskih okolij. Za vse omenjeno bo v »Dolini potočnih rakov« obilo
priložnosti!
3. Strokovne vsebine
Učna točka 1: Informacijski center »Doline potočnih rakov«:
Začetek učne poti po »Dolini potočnih rakov« je pri hiški na vrhu doline pod domačijo Vovk.
V avgustu je bila hiška in njena okolica še predmet urejanja in zato še ne kaže končne
podobe. V vsakem primeru je tukaj začetek in osrednja informacijska točka poti. Majhno
povirje je kot nalašč za ureditev vodnega biotopa v neposredni bližini hiške, kjer bi se lahko
obiskovalci za ogrevanje spoznali z nekaterimi najpogostejšimi močvirskimi rastlinami in
živalmi. Ob prvem obisku je bil zametek manjše plitve mlake pravzaprav že »naravno«
narejen, prisotne so bile zelene žabe, urhi, ličinke kačjih pastirjev modrega ploščca in odrasle
modrozelene deve, rogoz itd., vendar je bila že čez nekaj dni mlaka zasuta in izkopana
drugje. Kakorkoli, rastline in živali bodo naselile tudi to, smiselno bi jo bilo le še povečati od
sedanjega izkopa. V majhnem laboratoriju v hiški bo predstavljeno delovanje rastlinske
čistilne naprave, v bližnji okolici pa na praktičnih primerih izbrane ekoremediacijske vsebine
in njih uporaba...
Ob spuščanju po novo urezani cesti v samo dno doline, najprej prečkamo manjši potoček, v
katerem so bile opažne škarje raka koščaka Austropotamobius torrentium, ki sem posamič tudi
zaide in o katerem več v nadaljevanju. Na tem mestu bi lahko pri cesti potoček zajezili in
brez poglabljanja pridobili zelo plitvo močvirno območje, ki bi bilo kot nalašč za razrast
različnih močvirskih rastlin (možna lokacija rastlinske čistilne naprave)... Že po nekaj
korakih pridemo do manjšega ribnika, ki je značilen primer tipa stoječe vode na območju
Dravinjskih goric, brez večje biotopske vloge. Prestrmi bregovi, ribja populacija in delna
osenčenost ne omogočajo razvoja bujne obrežne in vodne vegetacije, ki bi bila po godu
raznolikemu močvirskemu in vodnemu življu.
Ko zavijemo mimo ribnika, prispemo na travnik v dnu doline, ki je bil avgusta žal sveže
pokošen, vendar je gotovo lep in značilen primer ekstenzivno gospodarjenega travniškega
življenjskega okolja. Travnik po celotni dolžini prehaja v lepo strukturiran in floristično
bogat gozdni rob, ki mestoma spominja na mejico in bi lepšega le stežka našli. Nižje ležeči
deli travnika imajo močviren značaj in so verjetno zelo zanimivi za nekatere vlagoljubne
vrste metuljev in drugih nevretenčarjev. Zlasti številčni so bili tukaj avgusta le nekaj
milimetrov veliki močvirski murenčki Pteronemobius heydenii, ki se za svojo drobno postavo
oglašajo presenetljivo glasno. V naravni depresiji pod gručo jelš sredi travnika bi bilo tukaj
možno z majhnim posegom urediti plitvo mlako s položnimi bregovi, ki bi se hitro zarasla in
bi še povečala pestrost raznolikih življenjskih okolij na tem majhnem območju. Poleg tega bi
s tem dobili tudi možnost neposredne primerjave strukture, raznolikost in procesov v
intenzivno in ekstenzivno upravljanih življenjskih okoljih – v tem primeru ribnik z ribami in
strmimi bregovi – plitva, bogato zaraščena mlaka brez rib...
Ustrezna izhodišča za vzpostavitev novega vodnega življenjskega okolja na območju
doline pod domačijo Vovk grafično prikazuje SLIKA 2. V besedi lahko najpomembnejša
povzamemo in v naslednjih alinejah:
• čim bolj bogata strukturiranost obale s polotoki, otoki, globljimi in plitvejšimi kanali
(povečevanje »obsega« biotopa in povečevanje obalne linije oz. površine različno
zaraščenih plitvin)
• položni bregovi (možnost za razrast močvirskih rastlinskih združb na čim večji
površini)
• dobra osončenost (grmovje ali drevje le na severni strani)
• vsaj osrednja vodna površina naj ima na osrednjem delu globino nekoliko več od 1
metra (preprečevanje popolne poletne izsušitve in zamrznjenja pozimi – omogočena
migracija vodne favne v ta del ob neugodnih razmerah)
• zagotovitev dolgoročne odsotnosti ribje populacije zaradi zniževanje plenilskega
pritiska in evtrofizacije, kar zajema odstranitev obstoječe ribje populacije in opustitev
vsakršnih načrtov za naseljevanje rib ali izvajanje ribištva.
SLIKA 2: Model profila skozi primerno ustvarjeno mlako z odonatološkega stališča.
Različne globine vode in nagibi bregov so podlaga za razvoj optimalnih življenjskih
združb rastlin in živali. V odvisnosti od količine hranil v podlagi in vodi se lahko
razvijejo povsem različne rastlinske in živalske združbe. V prikazanem modelu so med
sabo kombinirane rastline z različnimi hranilnimi zahtevami. Tako npr. naseljujeta
rastlini 5 in 6 s hranili revne vode, medtem ko so rastline 1, 12, 13 in 14 prilagojene na s
hranili bogate razmere: 1 Senecio aquaticus; 2 Juncus effusus; 3 Carex flava; 4 Caltha palustris;
5 Equisetum limosum; 6 Lysimachia thyrsiflora; 7 Chara sp.; 8 Nymphaea alba; 9 Iris
pseudacorus; 10 Phragmites australis; 11 Sparganium erectum; 12 Lemna minor; 13 Typha
latifolia; 14 Alisma plantago-aquatica; 15 Carex acutiformis (po KNAPP ET AL. (1983))
Podobno bi lahko na najbolj »suhem« delu travnikov z gnojenjem, setvijo travne mešanice in
pogosto košnjo uredili tudi manjši gojeni travnik. S tem bi v dolinici dobili pravcati učni
poligon tudi z vidika razlik med intenzivnim in ekstenzivnim upravljanjem travišč ter vpliva
le tega na njihovo biotsko raznolikost.
Če zaključimo s travniškimi habitatnimi tipi, velja omeniti še termofilno pobočje na vrhu
doline, ki je lep primer floristično bogatega ekstenzivnega travišča. Za vzdrževanje
ugodnega stanja, bi bila tukaj želena redka košnja (npr. enkrat letno jeseni ali celo na dve leti)
in odstranitev pokošene organske mase. Enak režim košnje, torej le enkrat letno jeseni, bi bil
optimalen tudi za ostale travniške površine v močvirnem dnu doline. Od posegov, ki bi
lahko negativno vplivali na lastnosti in vrednost območja se je treba odpovedati gnojenju in
pogostim košnjam ter popolnoma izključiti izsuševalne posege ter možnost premene
travnikov v koruzno njivo.
Učna točka 2: Sprehod ob potoku koščaka in studenčarja:
Manjši potok, ki v več krakih izvira pod domačijo Vovk in se po poldrugem kilometru južno
od Globokega izliva v Dravinjo, se na vrhu doline najprej vije ob raztresenih močvirnih
travnikih, njivah in sestojih jelševja. Ko vstopi v gozd se mu s severne strani pridružita še
dva manjša potočka ter iz dolinic tu in tam še kakšno povirje. Močno zavita in vijugava
struga, koreninski prepleti, erozijski useki, pa majhna prodišča, muljasti nanosi, tolmuni,
močvirni gozd... so značilni elementi naravno ohranjenih nižinskih potokov, ki jih lahko
tukaj spoznamo v najrazličnejših oblikah. Marsikje drugje smo prav takšne potoke uravnali
in »popravili«, močvirsko vegetacijo odstranili in gozd posekali oz. vse skupaj »olepšali«,
skratka uničili.
Naravno ohranjeni in bogato strukturirani potoki v gričevnem svetu Dravinjskih goric so
optimalno bivališče navadnega koščaka Austropotamobius torrentium. Omenjena naravna
ohranjenost in bogata strukturiranost potoka pod domačijo Vovk tej vrsti zelo ustreza. Glede
na opažene izjemne gostote populacij koščaka lahko celo trdimo, da je tukaj zanj ohranjeno
najboljše življenjsko okolje na širšem območju Haloz in Dravinjskih goric. Na višku poletja,
ko se raki levijo in so tudi podnevi pogosto zunaj svojih zatočišč v bregu ali pod kamenjem,
jih bomo gotovo opazili. Najbolj radovedni ljubitelji narave bodo koščaka odkrili pod skoraj
vsakim večjim ploščatim kamnom, vendar le, če se bodo čofotanja po potoku lotili počasi in z
občutkom ter seveda pazljivo, da manjših ali sveže prelevljenih račkov ne bi poškodovali.
Izmed nevretenčarjev živi v potoku tudi velik črno-rumen kačji pastir veliki studenčar
Cordulegaster heros. Njegovega prav tako ogroženega sorodnika povirnega studenčarja
Cordulegaster bidentata srečamo mnogo redkeje, le tu in tam v katerem od manjših povirnih
pritokov. Ob tem velja omeniti, da sodita koščak in veliki studenčar med evropsko ogrožene
vrste in ju varuje zajeten kupček naravovarstvenih direktiv. Močvirni gozd je zanimiv tudi
za dvoživke. Hribske urhe Bombina variegata bomo opazili v plitvejših lužicah in kolesnicah,
v katerih blatno dno se urno zakopljejo ob bližajoči nevarnosti. Tudi rjave žabe, med katere
sodi sekulja Rana temporaria, srečujemo poleti predvsem v gozdu. V mlakah oz. ribnikih pri
enem od krakov potoka, verjetno poteka zgodaj spomladi njihovo parjenje, po odložitvi
mresta pa zaživijo bolj samotarsko gozdno življenje.
Jasa ob potoku sredi jelševega loga je zanimivo življenjsko okolje za številne žuželke in
pomembno veča pisano paleto bivališč na tem majhnem območju. Nekdaj povsod pogost
mehki osat Cirsium oleraceum in številne kobulnice množično cvetijo na jasi ob potoku.
Njihova socvetja so priljubljeni pašnik številnih žuželk. Na posekah in gozdnih jasah pogosto
srečamo barvitega metulja gospico Argynnis paphia, pa črtastega medvedka Callimorpha
quadripunctaria, pegavčka Araschnia levana in številne druge. Svet hroščev je sicer popolnoma
neraziskan, smo pa na obravnavanem območju pogosto opazili malega rogača Dorcus
parallelopipedus, katerega klešče in telo so mnogo manjše kot pri večjem in bolj znanem
sorodniku rogaču.
Nekaj dejstev in zanimivosti o potočnih rakih ter koščaku
Rake (lat. Crustacea) uvrščamo med nižje nevretenčarje oz. v širše sorodstvo
členonožcev. So vrstno zelo bogata in raznolika živalska skupina, z nekaj desettisoč
opisanimi vrstami. V skupino potočnih rakov, ki jih uvrščamo v red deseterononožcev
(Decapoda), znanstveno pa jih imenujemo tudi dolgorepi škarjevci ali košarji
(Astacidea), sodijo pri nas le tri domorodne sladkovodne vrste rakov: jelševec ali
plemeniti rak Astacus astacus, navadni koščak Austropotamobius torrentium, primorski
koščak ali koščenec Austropotamobius pallipes ter tujerodni signalni rak Pacifastacus
leniusculus. Zlahka jih prepoznamo po močnih in dobro razvitih škarjah - ali domače
rečeno »kleščah« - na prvem paru nog, pa po dolgih tipalkah, spredaj zašiljeno čelno
ostjo na valjastem glavoprsju, ki je obdano s hitinastim košem in dolgem zadku, ki se
končuje z lepo razvito »repno plavutjo«. V potoku pod domačijo Vovk živi močna
populacija navadnega koščaka Austropotamobius torrentium.
Navadni koščak Austropotamobius torrentium (Schrank, 1803) je pri nas razširjen v
donavskem povodju, kjer se pojavlja v porečju Save in Drave ter zelo lokalno tudi v
porečju Mure. Njegovo pojavljanje v jadranskem povodju, kjer v podobnih bivališčih živi
primorski koščak ali koščenec Austropotamobius pallipes, je omejeno na zgornji tok Idrijce
ter nekaj pritokov Vipave in Soče Trenutno je za navadnega koščaka v Sloveniji znanih
okoli 350 natančnih lokacij.
Navadni koščak doseže velikost od 8-12 centimetrov in je odrasel mnogo manjši od
jelševca. Telo je obarvano rjavkasto, od peščenih, sivorjavih do zelo temnorjavih tonov.
Za razliko od jelševca spodnja strani škarij oz. klešč ni nikoli rdečkasta, ampak
rumenkasta. Koščak spolno dozori po 13-15 levitvah oz. v 3.-4. letu življenja. Zanimivo
je, da se račje ljubezenske igrice odvijajo konec jeseni in v začetku zime. Po oploditvi
nosijo samice okrogla jajčeca 6 do 7 mesecev – do naslednje pomladi – varno zlepljena
pod zadkom in v tem času le redko zapuščajo varno skrivališče. Pri prehrani koščak ni
izbirčen in je vsejed – hrani se z algami, vodnimi rastlinami in majhnimi vodnimi
nevretenčarji, tu in tam tudi z mrhovino in celo pripadniki iste vrste. Najbolj intenzivno
se hranijo poleti, pozimi večinoma mirujejo in so neaktivni. Med junijem in oktobrom so
izrazito nočno aktivni.
V ekološkem oziru lahko bivališča navadnega koščaka opišemo kot manjše, senčne,
neonesnažene, pretežno hribovske potoke, z morfološko bogato členjeno strugo ter
razmeroma hitrim in stalnim vodnim tokom. Naseljuje tudi zelo majhne in slabo vodnate
potočke ter povirja. Osebke pogosto najdemo v predelih tolmunov in zajezitev, kjer se
tok umirja ali vrtinči in kjer se nalaga odpadlo listje in drugi organski material.
Zadržujejo se tudi ob bregu, v spodjedah in med koreninami, v glavnem pa pod in med
kamni. Podobno kot jelševec, si tudi koščak v mehkejšo brežino pogosto izkoplje rove oz.
račine. Navadnega koščaka le izjemoma najdemo v večjih rekah in stoječih vodah, saj je
prilagojen življenju v hladnejših in s kisikom bolj bogatih tekočih vodah.
Čeprav je navadni koščak pri nas še vedno razmeroma pogost, je zaradi človekovih
posegov v naravne vodotoke v zadnjih desetletjih nedvomno marsikje že izginil.
Ogrožajo ga predvsem fizični posegi v naravna vodna okolja (regulacije, male
hidrocentrale, visoke prodne pregrade itd.), ki povzročajo fragmentacijo in izolacijo
bivališč. Ponekod navadnega koščaka močno ogroža tudi onesnaženje vodotokov, saj je v
tem oziru izjemno občutljiv. Zaradi nevarnosti pojava bolezni »račje kuge«, ki prizadene
tudi koščaka, predstavlja vnos invazivnih tujerodnih vrst rakov veliko tveganje tudi zanj.
Dolino pod domačijo Vovk krasi ohranjen kompleks mokrotnih ekstenzivnih travnikov,
bogato strukturiranih gozdnih robov in prelepega nižinskega gozda s potokom. V tej pestri
paleti močvirskih, vodnih in gozdnih bivališč ter bivališč ekstenzivne kulturne krajine so
našle zatočišče številne zanimive in ogrožene živalske in rastlinske vrste. Zato nudi dolina
potoka pod kmetijo Vovk sama po sebi idealne možnosti za izvajanje določenih
naravovarstvenih in okoljevarstvenih učnih vsebin in je za nameček prikupen kotiček tudi za
izven šolsko doživljanje ohranjene narave.
Predlog učnih vsebin
•
•
•
•
•
•
•
•
•
koncept in delovanje rastlinske čistilne naprave,
ekoremediacije,
mlaka kot življenjsko okolje za rastline in živali,
močvirni travnik kot življenjsko okolje za rastline in živali,
gozdni rob kot življenjsko okolje za rastline in živali – vegetacijski pasovi pri
ekoremediacijah,
življenjski krog vodnih živali – primer žab in kačjih pastirjev,
primer naravno ohranjenega potoka - prepoznavanje značilnih vodnih in obvodnih
struktur in bivališč,
močvirni gozd kot življenjsko okolje za rastline in živali,
zanimivosti iz življenja koščaka in velikega studenčarja kot vrst iz FFH direktive EU,
ogroženost vodnih nevretenčarjev, NATURA 2000 vsebine etc.
Ob predlagani ureditvi dodatnih življenjskih okolij (gojeni travnik, plitva, bogato zaraščena
in osončena mlaka), bi seznam možnih učnih vsebin še narasel, saj bi lahko v neposredni
bližini nazorno primerjali strukture, raznolikost in procese v intenzivno in ekstenzivno
upravljanih življenjskih okoljih (ribnik z ribami in strmimi bregovi – plitva, bogato zaraščena
mlaka brez rib; intenzivni gnojeni in pogosto košeni travnik – ekstenzivni močvirni travnik;
floristično bogato termofilno pobočje – vzorno košene in s travno mešanico zasejane brežine
ob cesti v dno doline...).
Priporočeni tehnični in učni pripomočki: repelent (zelo pomembno za nemoteno doživljanje
narave in orientiranje na predstavljene vsebine), škornji (oz. obutev, ki se lahko zmoči),
vodna mreža, banica, kečer, ročna lupa, učni listi za posamezne vsebine etc.
4. Trasa učne poti
Učna pot »Dolina potočnih rakov« se nahaja v Dravinjskih goricah, severno od kraja
Modraže, nedaleč od domačije Vovk. Učna pot bo potekala od hiške na vrhu doline, preko
močvirnih travnikov do potoka v gozdu in nato krožno nazaj do izhodiščne točke. Prva
informacijska tabla bo stala pri hiški na vrhu doline pod domačijo Vovk. Druga
informacijska tabla bo stala na gozdnem robu, v dnu doline, pred vstopom v gozd do
potoka.
5. Vsebina informacijske table
6. Vizija nadaljnjega razvoja učne poti
Dolina potoka pod kmetijo Vovk že sama po sebi nudi idealne možnosti za izvajanje določenih
učnih vsebin in doživljanje ohranjene narave, zato večje ureditve in »olepševanja« niso
smiselna. »Urejeno okolje« naj se omeji na okolico hiške na vrhu doline in ob spuščanju do
potoka v gozdu prehaja v vse bolj naravno. Ocena stroškov za vse dodatno predlagane
ureditve in dela (izkop in ureditev mlake, nakup travne mešanice, postavitev preprostih
klopi/debel za počitek...) je okvirno 3.000 EUR, začetne faze in sprotno upravljanje (košnja etc.)
pa precej manj.
Kar se tiče informativnih tabel bosta dve že izvedeni povsem zadostovali, saj bi jih večje
število, zlasti v močvirnem gozdu ob potoku, nagnilo tehtnico bolj na stran onesnaževanja.
Možna je seveda zelo diskretna označitev poti in posameznih točk z manjšimi tablicami.
Morda bi bilo zanimivo razmisliti tudi o možnosti predstavitve posameznih točk s pomočjo
mini MP3 predvajalnikov, ki bi si jih obiskovalci sposodili v hiški, pri posameznih točkah pa bi
preklopili na kratko predstavitev ustrezne vsebine (okvirni strošek ca. 1000 EUR). Druga
možnost, ki ne izključuje prve je zloženka ali priročna knjižica, kjer je lahko vključeno tudi
slikovno gradivo (okvirni strošek ca. 3000 EUR). Tretja možnost, v kolikor bodo v hiški na
voljo tudi računalniki, je priprava posebnega DVD-ja z razširjenimi vsebinami, bogatim
slikovnim materialom, besedili in učnimi listi posebej za učne vsebine, ki se bodo odvijale v
»Dolini potočnih rakov« (okvirni strošek 2000 EUR). Posamezne vsebine ali celoto bi bilo za
skupinske predstavitve možno tudi multivizijsko predstaviti (okvirni strošek za projektor 800
EUR) etc.
7. Povzetek vsebine
Učna pot »Dolina potočnih rakov« se nahaja v Dravinjskih goricah, severno od kraja
Modraže, nedaleč od domačije Vovk. Na tem majhnem območju je še danes ohranjen
edinstven preplet ohranjene kulturne in naravne krajine. Dolino krasi ohranjen kompleks
mokrotnih ekstenzivnih travnikov, bogato strukturiranih gozdnih robov in prelepega
nižinskega gozda s potokom. Manjši potok, ki v več krakih izvira pod domačijo Vovk in se
južno od Globokega izliva v Dravinjo, je ohranjen v naravnem stanju in je idealen učni
poligon za prikaz naravne dinamike tekočih voda. Tukaj so našle zatočišče ogrožene in
zavarovane živalske vrste, kot sta na primer rak koščak Austropotamobius torrentium in kačji
pastir veliki studenčar Cordulegaster heros. Za koščaka lahko celo trdimo, da je potok pod
domačijo Vovk najboljše življenjsko okolje na širšem območju Haloz in Dravinjskih goric.
Območje vključuje tudi floristično zanimive termofilne travne površine na zahodnem robu
območja in gozdne jase ob samem potoku, ki z mlakami in gozdnimi povirji lepo
dopolnjujejo pisano paleto najrazličnih bivališč.
Učno pot po dolini bi lahko razdelili v dva dela. Z ureditvijo informacijskega centra z
majhnim laboratorijem ter miniaturnih ekoremediacijskih poligonov v bližnji okolici, bo
dolinica v prvem delu postala pravcati ekoremediacijski in naravovarstveni učni poligon.
Drugi delu učne poti ob spustu v dno doline in naprej ob potoku v močvirni gozd, je
namenjen spoznavanju ekstenzivne kulturne krajine in naravnih življenjskih okolij.
Učna točka 1: Informacijski center »Doline potočnih rakov«:
Začetek učne poti po »Dolini potočnih rakov« je pri hiški na vrhu doline pod domačijo Vovk.
Tukaj je začetek in osrednja informacijska točka poti. Majhno povirje je kot nalašč za ureditev
vodnega biotopa – mlake v neposredni bližini hiške, kjer se bodo obiskovalci za ogrevanje
spoznali z nekaterimi najpogostejšimi močvirskimi rastlinami in živalmi. V majhnem
laboratoriju v hiški bo predstavljeno delovanje rastlinske čistilne naprave, v bližnji okolici pa
na praktičnih primerih izbrane ekoremediacijske vsebine in njih uporaba...
Ob spuščanju v dno doline, pridemo do manjšega ribnika, ki je značilen primer tipa stoječe
vode na območju Dravinjskih goric, brez večje biotopske vloge. Prestrmi bregovi, ribja
populacija in delna osenčenost ne omogočajo razvoja bujne obrežne in vodne vegetacije, ki bi
bila po godu raznolikemu močvirskemu in vodnemu življu.
Ko zavijemo mimo ribnika, prispemo na travnik v dnu doline, ki je lep in značilen primer
ekstenzivno gospodarjenega travniškega življenjskega okolja. Travnik po celotni dolžini
prehaja v lepo strukturiran in floristično bogat gozdni rob, ki mestoma spominja na mejico in
bi lepšega le stežka našli. Nižje ležeči deli travnika imajo močviren značaj in so zanimivi za
nekatere vlagoljubne živalske vrste.
Učna točka 2: Sprehod ob potoku koščaka in studenčarja:
Manjši potok, ki v več krakih izvira pod domačijo Vovk in se po poldrugem kilometru južno
od Globokega izliva v Dravinjo, se na vrhu doline najprej vije ob raztresenih močvirnih
travnikih, njivah in sestojih jelševja. Ko vstopi v gozd se mu s severne strani pridružita še
dva manjša potočka ter iz dolinic tu in tam še kakšno povirje. Močno zavita in vijugava
struga, koreninski prepleti, erozijski useki, pa majhna prodišča, muljasti nanosi, tolmuni,
močvirni gozd... so značilni elementi naravno ohranjenih nižinskih potokov, ki jih lahko
tukaj spoznamo v najrazličnejših oblikah. Marsikje drugje smo prav takšne potoke uravnali
in »popravili«, močvirsko vegetacijo odstranili in gozd posekali oz. vse skupaj »olepšali«,
skratka uničili.
Naravno ohranjeni in bogato strukturirani potoki v gričevnem svetu Dravinjskih goric so
optimalno bivališče navadnega koščaka Austropotamobius torrentium. Omenjena naravna
ohranjenost in bogata strukturiranost potoka pod domačijo Vovk tej vrsti zelo ustreza in
populacija koščaka je tukaj zelo številčna. Izmed nevretenčarjev živi v potoku tudi velik
črno-rumen kačji pastir veliki studenčar Cordulegaster heros. Njegovega prav tako ogroženega
sorodnika povirnega studenčarja Cordulegaster bidentata srečamo mnogo redkeje, le tu in tam
v katerem od manjših povirnih pritokov. Ob tem velja omeniti, da sodita koščak in veliki
studenčar med evropsko ogrožene vrste in ju varuje zajeten kupček naravovarstvenih
direktiv, med drugimi tudi dodatka II in IV Direktive o habitatih EU. Močvirni gozd je
zanimiv tudi za dvoživke, npr. hribskega urha Bombina variegata in rjavo žabo sekuljo Rana
temporaria. Jasa ob potoku sredi jelševega loga je zanimivo življenjsko okolje za številne
žuželke in pomembno veča pisano paleto bivališč na tem majhnem območju.
Dolino pod domačijo Vovk krasi ohranjen kompleks mokrotnih ekstenzivnih travnikov,
bogato strukturiranih gozdnih robov in prelepega nižinskega gozda s potokom. V tej pestri
paleti močvirskih, vodnih in gozdnih bivališč ter bivališč ekstenzivne kulturne krajine so
našle zatočišče številne zanimive in ogrožene živalske in rastlinske vrste. Zato nudi dolina
potoka pod kmetijo Vovk sama po sebi idealne možnosti za izvajanje določenih
naravovarstvenih in okoljevarstvenih učnih vsebin in je za nameček prikupen kotiček tudi za
izven šolsko doživljanje ohranjene narave.
Možne učne vsebine: (1) koncept in delovanje rastlinske čistilne naprave, (2) ekoremediacije,
(3) mlaka kot življenjsko okolje za rastline in živali, (4) močvirni travnik kot življenjsko okolje
za rastline in živali, (5) gozdni rob kot življenjsko okolje za rastline in živali – vegetacijski
pasovi pri ekoremediacijah, (6) življenjski krog vodnih živali – primer žab in kačjih pastirjev,
(7) primer naravno ohranjenega potoka - prepoznavanje značilnih vodnih in obvodnih
struktur in bivališč, (8) močvirni gozd kot življenjsko okolje za rastline in živali, (9)
zanimivosti iz življenja koščaka in velikega studenčarja kot vrst iz FFH direktive EU,
ogroženost vodnih nevretenčarjev, NATURA 2000 vsebine etc.
Priporočeni tehnični in učni pripomočki: repelent (zelo pomembno za nemoteno doživljanje
narave in orientiranje na predstavljene vsebine), škornji (oz. obutev, ki se lahko zmoči),
vodna mreža, banica, kečer, ročna lupa, učni listi za posamezne vsebine etc.
8. Priloga – Slikovni material za učno pot »Dolina potočnih rakov«
SLIKA 3: Začetek učne poti po dolini potočnih rakov je pri hiški na vrhu doline pod
domačijo Vovk. Poleg manjše mlake bo na tej učni točki v majhnem laboratoriju
predstavljena rastlinska čistilna naprava in izbrane ekoremediacijske vsebine
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 4: Manjši ribnik pod
domačijo Vovk je značilen primer
tipa stoječe vode na območju
Dravinjskih goric, ki nima večje
biotopske vloge. Prestrmi bregovi
in ribja populacija ne omogočajo
razvoja bujne obrežne in vodne
vegetacije, ki bi bila po godu
raznolikemu močvirskemu in
vodnemu življu (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 5: Močvirni travnik pod
domačijo Vovk je lep primer
ekstenzivnega travniškega
življenjskega okolja, ki prehaja v
lepo strukturiran in floristično
bogat gozdni rob. V naravni
depresiji bi bilo možno urediti
manjšo plitvo mlako s položnimi
bregovi, ki bi se hitro zarasta in
bi še povečala pestrost
raznolikih življenjskih okolij na
tem majhnem območju (Foto:
M. Bedjanič).
SLIKA 6: Na najbolj »suhem« delu
travnikov pod domačijo Vovk bi
lahko z gnojenjem, setvijo travne
mešanice in pogosto košnjo
uredili tudi manjši gojeni travnik.
Tako bi bila z neposredno
primerjavo, lepo vidna razlika med
intenzivnim in ekstenzivnim
upravljanjem travišč ter vpliv le
tega na njihovo biotsko
raznolikost (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 7: Termofilno pobočje na
vrhu doline je lep primer
floristično bogatega
ekstenzivnega travišča, kjer bi
bila za vzdrževanje želena
redka košnja (npr. jeseni ali na
dve leti) in odstranitev
organske mase (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 8: Manjši potok, ki v več
krakih izvira pod domačijo Vovk
je ohranjen v naravnem stanju in
je idealen učni poligon za prikaz
naravne dinamike tekočih voda,
ki se zrcali v pestrosti potočnih in
obpotočnih struktur ter raznolikih
mikro bivališč (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 9: Leno vijugava struga,
koreninski prepleti, erozijski
useki, pa majhna prodišča,
muljasti nanosi, tolmuni,
močvirni gozd... so značilni
elementi naravno ohranjenih
nižinskih potokov, ki smo jih
marsikje uravnali, »popravili«,
posekali ali celo »olepšali«,
skratka uničili (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 10: Naravno ohranjeni in bogato strukturirani potoki v gričevnem svetu
Dravinjskih goric so optimalno bivališče navadnega koščaka Austropotamobius
torrentium. Potok pod domačijo Vovk je najboljše življenjsko okolje koščaka na širšem
območju (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 11: Tako navadni koščak,
kot jelševec si v ilovnato obrežje
izkopljeta do 1 meter dolge rove, ki
jim pravimo »račine« (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 12: Odrasli potočni raki - na sliki je navadni koščak Austropotamobius
torrentium - so največji nevretenčarji v naših tekočih vodah, saj lahko dosežejo tudi
krepko preko decimeter dolžine. Trd hitinast oklep jih kot srednjeveške viteze dobro
varuje pred sovražniki in drugimi neprilikami. Tudi dobro razvite škarje oz. »klešče« so
strah in trepet vsega vodnega življa (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 13: Rak koščak
Austropotamobius torrentium je
širom po Evropi ogrožen. Pri nas je
zavarovan, kot naravovarstveno
prioritetna vrsta pa je uvrščen tudi
na dodatka II in IV Direktive o
habitatih EU. Država Slovenija je
dolžna ohranjati njegova bivališča
v naravnem stanju (Foto: M.
Bedjanič).
SLIKA 14 & 15: Veliki studenčar Cordulegaster heros (levo) in povirni studenčar
Cordulegaster bidentata (desno) sodita med največje žuželke v Evropi. Kljub
zastrašujočemu črnorumenemu vzorcu so studenčarji človeku popolnoma nenevarni.
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 16 & 17: V potoku pod kmetijo Vovk bomo z malo truda našli tudi ličinke kačjega
pastirja velikega studenčarja Cordulegaster heros. Ličinke studenčarjev, ki pred
preobrazbo v odraslo žuželko dosežejo velikost štirih centimetrov, so zakopane v
peskasto dno odraščale v vodnem okolju kar nekaj let in med tem požrešno prežale na
manjše vodne nevretenčarje (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 18: Jasa ob potoku sredi
jelševega loga je zanimivo
življenjsko okolje za številne
žuželke in pomembno veča
pisano paleto bivališč na tem
majhnem območju
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 19: Nekdaj povsod pogost mehki
osat Cirsium oleraceum množično cveti
na jasi ob potoku pod kmetijo Vovk.
Njegova socvetja so priljubljeni pašnik
številnih žuželk (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 20: Na posekah in
gozdnih jasah pogosto
srečamo gospico Argynnis
paphia. Še posebej zanimiv je
njihov svatbeni ples, s katerim
samček vabi predstavnico
nežnejšega spola k parjenju
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 21: Klešče samca malega
rogača Dorcus parallelopipedus
so mnogo manjše kot pri večjem
in bolj znanem sorodniku
rogaču. Na obravnavanem
območju je mali rogač zelo
pogost
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 22: Rjave žabe, med
katere sodi tudi sekulja Rana
temporaria, srečujemo poleti
predvsem v gozdu. V mlakah in
ribnikih poteka zgodaj spomladi
le njihovo množično parjenje,
po odložitvi mresta pa zaživijo
bolj samotarsko življenje (Foto:
M. Bedjanič).
Pripravil:
Matjaž Bedjanič, univ. dipl. biol.
STROKOVNE PODLAGE ZA UČNO POT
PODZEMNI ZAKLADI HALOZ
1. Opis območja, predvidenega za izvedbo učne poti
Geološko gledano je učna pot Podzemni zakladi Haloz vezana na apnence na območju
občine Poljčane. Blok karbonatnih kamnin Boča, ki je dvignjen do 980 metrov nad okolico je
obdan z nepropustnimi plastmi. Na stiku so nastali številni požiralniki (požiralnik na
Formili, požiralnik pri bolnišnici), v obrobju tega bloka so izviri (kraški izvir v Studenicah).
Zraven »karbonatnega bloka Boča« pa je pomemben tudi manjši čok apnenca jugovzhodno
od Poljčan. V njem je nastala soteska Šodergraben s številnimi manjšimi jamami, osameli kras
Leneša in jama Belojača. Na stiku tega starejšega apnenca z mlajšimi sedimentnimi
kamninami pa so nastala nahajališče rjavega premoga. Le tega so v »Rudniku premoga
Makole« s sektorjema Šega in Hrastovec – Kleče v preteklosti tudi izkoriščali.
2. Namen in cilji
Namen naloge je predstavitev izjemnega podzemnega bogastva, neponovljive geološke in
geomorfološke in nenazadnje tudi rudarske dediščina na območju občine Poljčane. Skupna
stična točka je apnenec, sedimentna kamnina, ki je pogojevala nastanek tako jame Belojače,
kot številnih kraških oblik. Na ta apnenec je vezan tudi nastanek premoga. Območje je v
preteklosti zaznamovalo rudarstvo, ki pa je po prenehanju pustilo pomemben pečat. Ostala
je bogata in še neraziskana rudarska dediščina, tako tehnična, etnološka in tudi nastajajoča
(kraške oblike v opuščenih rovih) geomorfološka.
3. Strokovne vsebine
Rudnik premoga Makole s sektorjema Šega in Hrastovec – Kleče
Premog
Premog je črna ali zelo temna sedimentna kamnina organskega izvora. V glavnem ga
sestavljajo poogleneli rastlinski ostanki. Nastal je s kopičenjem in kompakcijo nerazkrojenega
rastlinskega materiala, ki se je kopičil praviloma v močvirjih oz. okoljih brez prisotnosti
kisika.
Kakovost je odvisna od vsebnosti ogljika in jo podajamo s kurilno vrednostjo. Premogi, ki
vsebujejo veliko ogljika, imajo visoko kurilno vrednost.
Geološki podatki
Nahajališči premoga v Šegi in Hrastovcu - Kleče sodita v t.i. dravinjski premogovni pas, ki se
razteza med Pohorjem in vzhodnim podaljškom Karavank. V tem pasu je veliko majhnih
nahajališč premoga brez ekonomskega pomena. Pomembnejša nahajališča so le Stranice,
Zreče, Zbelovo, Hrastovec in Šega. Premog se pojavlja v spodnje miocenskih plasteh (20
milijonov let) blizu kontakta s permskih apnencem (280 milijonov let). Premog je
najverjetneje oligocenske starosti (28 milijonov let). Gre za rjavi premog z vsemi lastnostmi
črnega premoga. Zaradi visoke kurilne vrednosti (blizu 7000 kalorij) je uporaben v
metalurgiji, za koksiranje in za kovaštvo.
Zgodovina premogovnika Makole
Prve podatke o premogovniku Šega v Makolah zasledimo še iz Napoleonovih časov, ko so
tukaj premog izkoriščali Francozi. V letih 1912 do 1918 se je delalo v rovih v manjšem
obsegu. Zaposlenih je bilo od 4 do 6 rudarjev z enim nadzornikom. Premogovnik visoko
kaloričnega premoga, znanim pod takratnim imenom Slavica, so nato izkoriščali v stari
Jugoslaviji, v letih med 1924 do 1934. V tem obdobju je bilo v rudniku zaposlenih 10 delavcev
in nadzornik. Premog je veljal za dober kovaški premog z visoko kalorično močjo (kurilno
vrednostjo). Bil je v privatni lasti kmeta Antona Žnidarja, vendar je bil nato zaradi
pomanjkanja denarja leta 1934 zaprt. Med drugo svetovno vojno so ga izkoriščali Nemci.
Leta 1954, po predhodnih raziskavah rudnik prične ponovno delovati pod imenom Rudnik
črnega premoga Makole, s sedežem podjetja v Makolah. Predmet poslovanja tedanjega
podjetja je bilo pridobivanje in prodaja: črnega premoga, pridobivanje in prodaja kamenja,
gramoza in peska ter žganje in prodaja apna. Premogovnik v Makolah je zajemal sektorja
Šega in Hrastovec – Kleče. Odkopavali so večinoma le v stebrih preostale zaloge premoga,
raziskovali so malo in s skromnim uspehom. Zadnji direktor podjetja je bil Viktor Žnidarič.
Premogovnik je leta 1962 oz. 1963 prenehal delovati.
V premogovniku Šega je bilo leta 1954 zaposlenih okoli 40 rudarjev, kasneje se je njihovo
število povečalo. V premogovniku so se lahko zaposlile osebe, ki so dopolnile 18 let, za
zunanje službe pa so morali biti delavci stari vsaj 16 let. Pred nastopom dela so bili delavci
zdravniško pregledani, prinesti so morali potrdilo o sposobnostih za jamsko delo.
Poskusna doba je lahko trajala največ 14 dni, vendar se je delavno razmerje lahko prekinilo
že pred iztekom poskusne dobe. Pripravniški staž je trajal največ 3 leta, po tem so delavci
opravljali strokovni izpit s katerim so se usposobili za samostojno opravljanje svojega
poklica. Po 3 letih dela v rudarstvu so delavci lahko opravljali izpit za pomožnega kopača,
po 5 letih izpit za kopača in po 10 letih izpit za strelca. V premogovniku so bili zaposleni tudi
kovači, ki so skrbeli za popravilo orodja, koles, … Premog so skladiščili pri vhodu v glavni
rudnik. Tam so bile postavljene lesene barake. Zunaj rudnika so bile zaposlene tudi ženske.
Te so sejale premog.
Delovni čas je trajal 8 ur, pri čemer se je čas računal od vstopa v rov ali jašek, pa do izhoda na
površje. Delovni čas so na 6 ur skrajšali delavcem, če so le ti delali v jami, kjer je bila
temperatura višja od 30˚C ali pa so bila delovišča izjemno mokra. Delavci so smeli ponovno
priti na delo šele po 8 urah. Delovni čas je potekal v treh izmenah: od 6 do 14 ure, od 14 do
22 ure in od 22 do 6 ure. Med delom je delavcem pripadalo15 minut počitka. Imeli so tudi
letni dopust, ki so ga smeli začeti koristiti po 11 mesecih neprekinjenega dela. Delavci, ki so
bili v podjetju zaposleni 5 let so imeli pravico do 15 dnevnega dopusta. Plačo so dobili enkrat
mesečno.
Rudarji so imeli dela prost dan 4. decembra. Takrat goduje Sveta Barbara, zavetnica rudarjev
in vseh, ki delajo pod zemljo. Na ta dan so morali rudarji k sveti maši, da so se Sv. Barbari
priporočili za svojo srečo pri opravljanju zahtevnega in zlasti nevarnega poklica globoko pod
zemljo.
Premogovnik Makole kot naravna dediščina
Na območju nekdanjega premogovnika Makole je večina rudniških rovov zasuta in težko
dostopna. V enem delno ohranjenem in dostopnem rovu premogovnika Kleče so vidne plasti
premoga in premoškega skrilavca. Slabo so ohranjeni tudi leseni podporni stebri in lestve, po
katerih so rudarji prehajali iz enega v drug nivo. Zaradi bližine apnenca pa so se v opuščenih
rudniških rovih pričele oblikovati in nastajati miniaturne kraške oblike. Na stenah, stropu in
tudi dnu rovov lahko opazujemo miniaturne sigaste oblike – stalagmite, stalaktite, jamske
bisere, ponvice, koralaste oblike. Siga je tudi različno obarvana, od popolnoma prozorne do
rumene, rjave in rubinsko rdeče. Opuščeni rudniški rov Premogovnika Makole, kot
nahajališče premoga in sige, predstavlja izjemno pomembno naravno dediščino. Zaradi
navedenega je opuščen rudniški rov s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot
(Uradni list RS, št. 111/04) zavarovan kot geološka naravna vrednota državnega pomena.
Zraven tega pa pomembna tudi bogata etnološka dediščina.
Osameli kras in jama Belojača
Osameli kras
Ozemlje Slovenije je pretežno zgrajeno iz karbonatnih kamnine (2/3 ozemlja Slovenije
gradijo karbonatne kamnine). Za njih je pogosto in značilno zakrasevanje in s tem povezane
so pogoste kraške oblike in kraški pojavi. Drugače pa je na območju severovzhodne Slovenije
- Pohorje in Kobansko gradijo predvsem magmatske in metamorfne kamnine, Panonsko
nižino predvsem sedimenti in Haloze ter Slovenske Gorice miocenske kamnine. Tako so
kraški pojavi in kraške oblike na tem območju vezane le na krpe apnenca. Zaradi tega so ti
pojavi redki in na območju severovzhodne Slovenije tudi zelo pomembni.
Kraško območje sredi nekraškega ozemlja, to oazo krasa sredi nekraške okolice, imenujemo
osameli kras. O t.i. osamelem krasu lahko govorimo tudi na območju Boča. Blok karbonatnih,
tudi zakraselih kamnin Boča, doseže višino 980 metrov in je obdan z nepropustnimi
kamninami. Na tem stiku so številni požiralniki (požiralnik na Formili, požiralnik pri
bolnišnici), v obrobju tega bloka so izviri (kraški izvir v Studenicah). Pomemben je tudi
manjši čok apnenca južno od Makol. V njem je nastala soteska Šodergraben s številnimi
manjšimi jamami, osameli kras Leneša in jama Belojača.
Jama Belojača
Jamo znanstveniki uvrščajo med mlajše jame. Nastala je v permskem apnencu, za katerega so
značilni številni prelomi in tektonska razrušenost. Njen nastanek povezujejo s koncem
ledene dobe in veliko količino vode,ki je botrovala njenemu nastanku. Vhod v Belojačo je 20
metrov visoka razpoka, ki vodi v Vhodni rov. Ta je dolg dobrih 50 metrov in se razcepi v
Slepi rov in sifon, ki vodi do Križišča. Desni rokav je dolg 90 metrov in po njem teče potok.
Levi rokav ima tri nadstropja. Vodi v Krtov rov nad Križišče in Obelisk v Blatni rov. Do sedaj
je bilo odkritih več kot 600 metrov rovov. V rovih so zanimivi sistemi kapnikov. V jami
najdemo netopirje, pajke, jamske kobilice, hrošče in vešče. Še posebej pomembna je jama kot
zatočišče in prebivališče ogroženih vrst netopirjev, zlasti dolgokrilega netopirja in velikega
podkovnjaka.
Slika 1.
Belojača, tloris in
profil (Gospodarič,
R. 1960. Belojača,
kraška jama v
Halozah. Naše
jame, let. 2, str. 39.)
:
Drugo ime za Belojačo je po ljudskem izročilu tudi Večni čevljar... Pred mnogimi leti je namreč
živel ošabni čevljar. Nekega dne se je pregrešil in po smrti je bil obsojen na večno prenašanje križa.
Tako je s križem pripotoval v Studenice. Opazil ga je duhovnik in ga povprašal zakaj si je zaslužil tako
kazen. Čevljar mu je povedal zgodbo. Duhovniku se je čevljar zasmilil in mu je svetoval naj obišče Rim
in poskusi, da mu tam znižajo kazen. Čevljarju je uspelo, znižali so mu kazen in lahko se je vrnil v
svoj kraj ter se naselil v podzemlje Belojače. Od takrat se v jami še danes slišijo udarci čevljarskega
kladiva.
Naravna dediščina
Zavedati se moramo, da je geološka in geomorfološka dediščina nastajala in se razvijala
skozi dolge milijone let. Mnogi minerali in tudi fosili so zelo ranljivi, saj jih lahko z
nepremišljenim ravnanjem hitro uničimo, škoda ki nastane je nepopravljiva. Z
nekontroliranim obiskovanjem, razsvetljevanjem,… jame lahko škodujemo tudi njenim
prebivalcem.
Območje osamelega krasa Leneša, soteska Šodergraben, požiralniki, jama Belojača so s
Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04) zavarovani
kot naravne vrednote državnega pomena in z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti
in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenska
Bistrica (Ur. l. RS št. 21/92 ) zavarovani kot naravni spomeniki. Navedene vrednote so
zavarovane tudi z Uredbo o posebnih varstvenih območjih – območjih Natura 2000 (Uradni
list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07 in 43/08) kot območja Nature 2000.
Predlog učnih vsebin
•
Osameli kras in kraški pojavi,
•
Geologija, geološke naravne vrednote in naravovarstven pomen območij,
•
Rudnik in rudarstvo,
•
Etnološka zapuščina rudarstva.
4. Trasa učne poti
Informativna tabla bo stala v vasi Krasna, lokacija doživljajske točke – opuščeni rov bo
določena šele po opravljenih dodatnih raziskavah, muzej »Skrivnostnega podzemlja Haloz«
pa bo nastal v stari šoli v Studenicah.
Slika 2. Karta obravnavanega območja
5. Vsebina informacijske table
6. Vizija nadaljnjega razvoja učne poti
V prvi fazi bo postavljena v vasi Krasna informativna tabla. Namenjena bo predstavitvi
bogatega podzemlja v občini Poljčane, kar zajema predvsem osameli kras z jamo Belojačo in
rudarsko dediščino. Skupna točka obeh vsebin je apnenec. V nadaljevanju pa smo predvideli
ločeni predstaviti. Osameli kras in kraško podzemlja bi v sliki, besedi in s pomočjo
interaktivnega gradiva predstavili v muzeju »Skrivnostnega podzemlja Haloz«. Rudnik in
rudarsko dejavnost bi z eksponati, slikovnim gradivom ter ostalimi vsebinami prav tako
predstavili v muzeju, zraven tega pa bi se za obiske javnosti uredil in z ustreznimi gradivi
opremil opuščen rudniški rov.
Opuščen rudniški rov – doživljajska točka
• Na terenu s pomočjo arhivskih podatkov poiskati vhod v opuščeni rudniški rov;
• Opraviti preliminarne meritve in oceno primernosti ureditve opuščenega rudniškega
rova za obiske javnosti, kontaktna oseba g. Matjaž Kumprej, email:
[email protected];
• Pridobitev ustreznih dovoljenj za ureditev rudniškega rova;
• Priprava gradiv za popularizacijo opuščenega rudnika kot geološke in tehnične
dediščine (zloženka, interpretacijska tabla);
• Zbiranje in priprava gradiv, tako materialnih kot vsebinskih, za ureditev razstave
Premogovniki in rudarstvo na območju Haloz v muzeju »Skrivnostnega podzemlja
Haloz«;
• V projekt se naj v segmentu geološke in paleontološke značilnosti območja (vsebinsko
in z geološkimi eksponati) vključi tudi g. Vili Podgoršek, Kraigherjeva, Ptuj
Jama Belojača
• Izdelajo se strokovne podlage za omilitev problema negativnih vplivov obiska jame
Belojače, v katerem se opredeli možnost zapiranja jame za obiskovalce in druge
možnosti predstavitve kraških lepot jame in življenja netopirjev. V izdelavo
strokovnih podlag se vključi Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev
(kontaktna oseba: g. Primož Presetnik)
Osameli kras
• Z informativnimi tablami se lahko označi soteska Šodergraben, območje osamelega
krasa Leneš;
• Izdela se serija predstavitvenih zloženk (geološke, geomorfološke, dendrološke, …
naravne vrednote).
Muzej »Skrivnostnega podzemlja Haloz
• Zagotovi se stavba v kateri se uredi muzej (predvidoma v stari šoli v Studenicah);
• Izdelajo se strokovne podlage za muzej »Skrivnostno podzemlje Haloz«;
• Pridobijo se ustrezna gradiva in eksponati za ureditev in postavitev razstav Rudniki
in rudarstvo na območju Haloz in Osameli kras v Halozah;
• Izdelajo se ustrezna promocijska gradiva (zloženke, razstavni panoji);
•
V vzpostavljenem muzeju se lahko izvajajo številne tematske dejavnosti in aktivnosti
vezane na obe vsebini namenjene otrokom različnih starostnih obdobij ter tudi
odraslim (upokojenci, …).
7. Povzetek vsebine
Opis in skupen potek, kaj prikazuje:
Podzemlje Haloz skriva številne zaklade. Njihov nastanek je vezan na okoli 280 milijonov let
staro svetlo sivo sedimentno kamnino – apnenec. V krpi masivnega apnenca jugovzhodno
od Poljčan (južno od Makol) so in še nastajajo številne kraške oblike in pojavi. V tem t.i.
osamelem krasu lahko opazujemo vse kraške oblike – lijakaste vrtače, ponore, brezna in tudi
največjo »štajersko« jamo – Belojačo.
Na kontaktu te masivne kamnine z mnogo mlajšimi, le okoli 20 milijonov let starimi
kamninami pa je v geološki preteklosti nastalo »črno zlato«. Premog je v prvi polovici 20.
stoletja dajal kruh številnim družinam na tem območju. Premogovnik Makole s sektorjema
Šega in Hrastovec – Kleče je leta 1963 prenehal delovati. Ostala pa je etnološka, zgodovinska
in tehnična zapuščina, v opuščenih rudniških rovih pa nastaja »nova« dediščina – številne
mikro kraške oblike (kapniki, ponvice, zavese).
Apnenec je pogojeval nastanek kraških oblik t.i. osamelega krasa (kraški izvir v Studenicah,
vrtače in brezna na območju Leneša, jama Belojača...) ter nastanka mikro kraških oblik v
opuščenih rudniških rovih.
Sprehod po učni poti Podzemni zakladi Haloz:
•
Učna točka Krasna: na informativni tabli v središču vasi Krasna bodo predstavljene
osnovne informacije o bogatem podzemlju osamelega krasa v Halozah. Tako bodo
predstavljene za kras značilne kraške oblike in največja »štajerska« jama – Belojača, s svojim
jamskim okrasjem.
Tipične kraške oblike, ki pa so za severovzhodno »nekraško« Slovenije izjemno redke, lahko
nastajajo tudi v opuščenih rudniških rovih. Predstavljeno bo rudarstvo in premogovnik
Makole z obratoma Šega in Hrastovec – Kleče, ki je zaznamovalo življenje ljudi na tem
območju v času njegovega delovanja.
•
Opuščen rudniški rov – doživljajska točka: postavitev interpretativne table in
ureditev ter možnost ogleda dela opuščenega rudniškega rova, kjer bodo obiskovalci
spoznali in občutili delček težkega rudarskega kruha, pokukali v podzemlje in nabrali
košček premoga.
•
Muzej »Skrivnostnega podzemlja Haloz«: V muzeju bo predstavljena bogata
dediščina in zapuščina rudarstva Premogovnika Makole (sektor Šega in sektor Hrastovec –
Kleče). Predstavljen bo geološki nastanek premoga, ogled preparatov pod mikroskopom,
tehnična in etnološka dediščina.
Muzej bo namenjen tudi predstavitvi haloškega osamelega krasa, predstavitvi kraških
pojavov – kraški izvir v Studenicah, ponori in vrtače, jama Belojača in njeni prebivalci ter
predstavitvi naravovarstvenega pomena in ranljivosti »neponovljivega krasa«.
V muzeju bodo potekale tudi ustvarjalne delavnice na različne zgoraj navedene teme
(geološka, etnološka, kulinarična ...).
8. Viri
Aničić, B. & Juriša, M. 1984. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000 list Rogatec L 33 -68,
Zvezni geološki zavod Beograd.
Aničić, B. & Juriša, M. 1985. Tolmač za list Rogatec L 33 – 68. Zvezni geološki zavod,
Beograd, 76 str.
Fuchs, V (prired. Batagelj, V. et.al.), 1995. Enciklopedija nežive narave. Ljubljana, DZS, 349
str.
Gospodarič, R. 1960. Belojača, kraška jama v Halozah. Naše jame, let. 2, str. 39 – 42.
Gregorač, V. 1995. Mali leksikon geologije. Tehniška založba Slovenije, 134, 158, 199,
Ljubljana.
Hlad, B. 1995. Varovanje geološke dediščine. Uprava Republike Slovenije za varstvo narave,
Ljubljana.
Kelenc M. Kelenc, D. 2004. Belojača – kraški svet v malem: znana – neznana Slovenija, Gea,
14/11, str. 12 -14.
Kočevar, H. & Vidic, J. N. 1998. Izbrana poglavja iz osnov geologije. Biotehniška fakulteta,
Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 156. str.
Koselj, K. & N. Aupič, 2001. Prispevek k poznavanju favne netopirjev (Mammalia:
Chiroptera) vzhodne Slovenije. Natura sloveniae 3(2): 41-63.
Kryštufek, B., P. Presetnik & A. Šalamun, 2003. Strokovne osnove za vzpostavljanje omrežja
Natura 2000: Netopirji (Chiroptera) (končni poročilo). Prirodoslovni muzej Slovenije.
322 str, digitalne priloge.
Kamenšek, U., 2005. Favna Belojače (kraške jame pod Bočem). Dipl. delo, Odd. za biologijo,
Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 63 pp.
Kanop, M. 2002. Rudarstvo na področju Makol. Mladinski raziskovalni tabor Makole 2001,
ZOTKS – Gibanje znanost mladini, Ljubljana, 43 – 50 str.
Metlika, T. 1955. Rudnik črnega premoga v Šegi pri Makolah: kmet Žnidar propadel zaradi
rudnika – poizkusi tujih kapitalistov – posestnik Hajšek prikrival najdbo petnajst let.
Večer, 11/38, str. 4.
Novak, D. Osameli kras v podravskem delu SR Slovenije. Acta carsologica, Krasoslovni
zbornik, VI/4, Ljubljana, 59 – 78.
Pavšič, J. (ured.) 2006. Geološki terminološki slovar. Naravoslovnotehniška fakulteta,
Oddelek za geologijo, ZRS ZASU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana.
Hamrla, M. 1962. Poročilo o premogišču Šega – Makole, Geološki zavod Ljubljana, Ljubljana,
4 str.
arhiv Zgodovinskega arhiva na Ptuju, Pravila podjetja Rudnika črnega premoga Makole
(OLO Ptuj, II/7/55 751/55 sk.št. 4.)
9.Priloga – Slikovni material za učno pot »Podzemni zakladi Haloz«
SLIKA 3: Premogovnik Hrastovec – Kleče je v sredini prejšnjega stoletja
prenehal delovati. Narava je v opuščenih rudniških rovih pričela s
svojim delom – ustvarila je čudovite miniaturne kraške oblike.
(Foto: M. Bedjanič)
SLIKA 4: Sredi Haloz je v »krpi«
apnenca nastala jama Belojača.
Ta čudovit kraški biser v sicer
»nekraški« severovzhodni
Sloveniji, naravno vrednoto
državnega pomena, je treba
varovati in poskrbeti, da bo
ostala neokrnjena tudi v
prihodnje. (Foto: M. Bedjanič)
Pripravila:
mag. Mojca Bedjanič, univ. dipl. inž .geologije
Matjaž Bedjanič, univ. dipl. biolog
STROKOVNE PODLAGE ZA UČNI TOČKI
KAMNOLOMI V DOLINI BELE
1. Opis območja, predvidenega za izvedbo učne poti
Dolino potoka Bele, ki se vije ob regionalni cesti med Zgornjimi Poljčanami in Lovnikom, bi
lahko imenovali tudi dolina kamnolomov. Tukajšnja karbonatna geološka podlaga je namreč
odlična gradbena surovina. Belkasto obarvan drobljeni dolomit – po domače »poljčanar« – se
uporablja pri gradnji in posipavanju cest ter za številne druge namene v bližnji in daljni
okolici Poljčan. Največji kamnolom v dolini Bele izkorišča in upravlja podjetje Granit, nekaj
manjših kamnolomov je danes že opuščenih, dolini pa žal ni tuje niti nelegalno izkoriščanje
kamninske podlage brez ustreznih dovoljenj...
Če je zahodno pobočje doline tako na samem ustju globoko ranjeno in opustošeno vsled
človekovega izkoriščanja mineralnih surovin, pa se vzhodni rob doline Bele naslanja na
zelenilo strmih gozdnih pobočij Boča, ki so zavarovana kot krajinski park »Boč-Donačka
gora« in sodijo v okviru NATURA 2000 območja »Boč- Haloze- Donačka gora«, celo med
naravovarstveno najpomembnejša območja v Evropi. Meja krajinskega parka teče po dnu
celotne doline.
2. Namen in cilji
Učni točki sta zamišljeni kot predstavitev dveh obrazov človekovega delovanja v prostoru in
predstavitev možnosti omilitve neugodnih vplivov na naravo in bivanjsko okolje človeka.
Prva učna točka se nahaja nedaleč od Zgornjih Poljčan in predstavlja največji še delujoči
kamnolom v dolini Bele, njegov gospodarski pomen, okoljske probleme, ki jih prinaša tako
obsežen poseg v prostor ter ekoremediacijske možnosti omilitve le-teh. Druga učna točka
predstavlja manjši opuščeni kamnolom, kjer je narava v desetletjih po izkoriščanju ubrala
svojo pot in počasi ustvarja dragoceno nadomestno življenjsko okolje za rastlinski in živalski
svet. Čeprav se je to zgodilo nenačrtno in skorajda po srečnem naključju, je lahko to vzorčni
primer ekoremediacije, za katero je poskrbela narava sama in iz katere se lahko marsikaj
naučimo.
3. Strokovne vsebine
Granitov kamnolom
Dolomit
Dolomit je sedimentna kamnina nastala iz apnenca (najpogosteje nastane s kopičenjem
oklepov ali skeletov odmrlih organizmov, lahko pa se tudi obarja iz vode). Mineral kalcit, ki
gradi apnenec prekristali v mineral dolomit in tako nastane kamnina dolomit (op. dolomit je
skupno ime za mineral in kamnino). Do tega pride, kadar skozi apnenčasti sediment pronica
raztopina, ki je bogata z magnezijem. Pri tem se del kalcija v kristalni rešetki kalcita
nadomesti z magnezijem, proces imenujemo dolomitizacija. Pri dolomitizaciji pride do
prekristaljenja in zaradi tega se fosili, ki so značilni za apnenec v dolomitu ne ohranijo.
Na terenu bomo apnenec od dolomita najlažje ločili na osnovi fosilov in s pomočjo 10% HCl
kisline. Apnenec vsebuje fosilne ostanke, dolomit pa ne; apnenec (kalcit) burno reagira s
hladno 10% HCl.
Geološka zgradba nahajališča
Kamnolom tehničnega kamna – dolomita Poljčane se nahaja okoli 600 metrov jugozahodno
od Zgornjih Poljčan, na severozahodnem pobočju doline Bele ob cesti Poljčane – Rogaška
Slatina.
Širše območje Zgornjih Poljčan gradi masiven zrnat dolomit, ki pripada zgornjemu triasu
(starost okoli 230 milijonov let). Dolomitne plasti se iz kamnoloma v ozkem pasu nadaljujejo
proti Zgornjim Poljčanam in na drugi strani proti jugozahodu. Proti Zgornjim Poljčanam se
dolomit izklinja. Izkoriščanje ni več možno, prav tako izkoriščanje ni več možno proti severu,
kjer se dolomit konča ob kontaktu z laporovci in peščenjaki.
V kamnolomu Poljčane izkoriščajo močno zdrobljen, siv, svetlo siv, ponekod skoraj bel
dolomit triasne starosti. Uporaben je za pripravo kamenih agregatov za malte, betone, nasipe
in tampone.
Podjetje Granit d.d.
Podjetje Granit je bilo ustanovljeno leta 1946. Danes je Granit delniška družba, po številu
zaposlenih se uvršča med velika podjetja. Osnovna dejavnost podjetja so splošna gradbena
dela, zraven tega pa se ukvarjajo še gradbeno dejavnostjo (visokogradnje, nizka gradnja in
hidrogradnja). Gradijo po vsej državi, občasno tudi v tujini.
Kamnolom Poljčane sodi v svoji branži med starejša podjetja, podjetja s tradicijo. »Poljčanar«
kakor imenujejo pesek, je bil kot dober za fasade, znan vse do Prekmurja. V kamnolomu
upoštevajo okoljevarstvene zahteve za pridobivanje kamnine, dobro sodelujejo z različnimi
partnerji na različnih področjih, trudijo so se za sožitje z okolico, kar jim omogoča rast
dejavnosti. Ukvarjajo se z osnovno kamnolomsko dejavnostjo, proizvodnja obsega različne
vrste peskov in betonov za gradbeništvo, za nizke gradnje in kameno moko za kmetijske
potrebe.
Vplivi na okolje
Človek lahko s svojimi posegi v okolje poruši ravnotežje, ki vlada v naravi. Pri odpiranju
kamnolomov lahko prihaja do vplivov na vodo, tla, zrak, rastline, živali, relief, naravno in
kulturno dediščino in ljudi. Vplivi nastajajo pri odpiranju, med samim delovanjem
kamnoloma, kot tudi po zaključku pridobivanja mineralne surovine.
V kamnolomu v Poljčanah prihaja do obremenitev okolja pri obratovanju zaradi transporta v
kamnolomu, zunanjega transporta, hrupa, prahu in odpadkov. Transportne poti znotraj
kamnoloma so začasne, obremenitev s hrupom predstavlja drobljenje materiala, kar pa ne
povzroča pretiranega hrupa. Večji daljinski vpliv ima hrup zaradi zunanjega transporta. S
pridobivanje mineralne surovine in sanacijo v kamnolomu ne bodo proizvajali okolju
nevarnih in neprijaznih odpadkov. Vpliv na tla in rastline je največji v času izvajanja del. Pri
končni ureditvi in sanaciji ter biološki obnovi bo vpliv še vedno prisoten, vendar v bistveno
manjši meri.
Podjetje deluje v skladu s predpisi, obremenitve okolja pa so bistveno nižje od dovoljenih.
Sanacija Granitovega kamnoloma Poljčane
Beseda sanacija (lat. sanare zdraviti) pomeni (o)zdraviti in z izvedeno sanacijo izboljšamo in
uredimo nastalo stanje zaradi pridobivanja mineralne surovine. V preteklosti so se
kamnolomi odpirali brez načrtov – niso načrtovali časa trajanja pridobivanja, koliko
mineralne surovine se bo pridobilo, kdaj se bo pridobivanje zaključilo, …ponavadi se je
zgodilo, da sanacija po zaključku pridobivanja ni bila izvedena.
Kamnolom Poljčane je zasnovan v obliki amfiteatra, v katerem poteka pridobivanje s
pomočjo okoli 30 metrov visokih odkopnih etaž. Osnovna etaža leži na nadmorski višini 296
metrov, najnižja sega do višine 416 metrov.
Zanj je predvidena postopna sanacija, in sicer na delih kamnoloma, kjer ni več predvidenih
posegov. V postopku postopne sanacije jalovino uporabijo za zasutje izkoriščenih delov
kamnoloma, kar pa omogoča sprotno izvajanje sanacije. S tem se stroški sanacije razporedijo
na ves čas izkoriščanja in na koncu ostane le dokončna sanacija na manjšem delu prostora.
Sanacija se trenutno izvaja na severovzhodnem delu kamnoloma, kjer izkoriščanje
tehničnega kamna zaradi geoloških pogojev ni več mogoče. Popolna biološka obnova celotne
površine pa trenutno ni izvedljiva.
Predlog učnih vsebin
•
•
•
Spoznavanje sedimentov in sedimentih kamnin,
Vplivi na okolje,
Sanacija
Opuščeni kamnolom – življenjsko okolje rastlin in živali
Opuščeni kamnolom v dolini Bele se nahaja na desni strani potoka Bela, nedaleč od
magistralne ceste Lovnik - Zgornje Poljčane, ob makadamski poti proti Galkam. Kdaj je
kamnolom nastal ni natančno znano, glede na morfologijo sten in dna kamnoloma pa je
jasno, da tukaj ni potekalo dolgoletno izkopavanje v večjem gospodarskem obsegu. V letih
po prenehanju izkoriščanja se je kamnolom počasi zarasel, tako da je danes že stežka
dostopen. Kotanje na dnu kamnoloma je zalila voda, ki ne presahne niti v vročih poletnih
mesecih. Območje je tako po prenehanju človekove aktivnosti že dolga leta prepuščeno
naravni sukcesiji, ki je vsled razgaljene in s hranili revne kamnite dolomitne podlage
počasna, vendar je tukaj že razvila zanimivo sekundarno življenjsko okolje za številne
rastlinske in živalske vrste.
Ko se od makadamske ceste prebijemo skozi gosto jelševje in vrbovje do osrčja kamnoloma,
nas na sivih stenah pozdravi nekaj plezajočih grmičev najbolj prilagodljivih gabrov, rdečih
borov in vrb, mnogo bolj raznoliko močvirsko zelenilo pa se bohoti na bregovih mlak in
lužic, ki so raztresene po platoju. V družbi trstičja, rogoza, šašja in bičja nas bodo pomladi
pozdravili rumeni cvetovi vodne perunike Iris pseudacorus, sredi velike mlake pa poleti
sramežljivo celo nekaj cvetov lokvanja Nymphaea alba in listi plavajočega dristavca
Potamogeton natans. Dno nekaterih mlak je poraslo z livadami alg parožnic Chara sp., pozno
poleti pa se v mlakah razbohotijo tudi zelene in druge alge, ki popolnoma prerastejo ostalo
rastje.
Manjše mlake v kamnolomu so zlasti pomembne kot življenjski prostor številnih ogroženih
živalskih vrst. Toliko bolj, ker semkaj človek ni naselil rib, ki dvoživkam in manjšim vodnim
nevretenčarjem niso po godu. Če se najprej ozremo po dvoživkah, je še bolj od regljanja
številnih zelenih žab zanimivo skupno pojavljanje vseh treh pri nas živečih pupkov velikega pupka Triturus carnifex, alpskega pupka Triturus alpestris in navadnega pupka
Triturus vulgaris. Pomladni meseci so kot nalašč za opazovanje njihovega svatovanja v
mlakah, ki jih odrasli osebki kasneje zapustijo in zaživijo bolj skrito kopensko življenje.
Hribskega urha Bombina variegata bomo zlahka opazili v plitvejših lužicah, v katerih blatno
dno se urno zakopljejo ob bližajoči nevarnosti. V mlakah živita tudi kači belouška Natrix
natrix in kobranka Natrix tesselata, izmed plazilcev pa velja omeniti še pozidno kuščarico
Podarcis muralis, ki ji ugajajo topla sončna pobočja kamnoloma. V mlakah živi kar okoli 15
vrst kačjih pastirjev. Od srede pomladi naprej je tukaj izmed drobnih, letajočim vžigalicam
podobnih enakokrilih kačjih pastirjev, najpogostejši travniški škratec Coenagrion puella. Iz
druščine večjih in bolj robustnih raznokrilih kačjih pastirjev bomo v istem obdobju na tej ali
oni vejici gotovo opazili modrega ploščca Libellula depressa, medtem ko poleti in jeseni ne
bomo spregledali letalskih akrobacij velike modrozelene deve Aeshna cyanea. Pod vodo,
mnogo bolj skrito našim očem, živijo ličinke kačjih pastirjev, ki z izjemo neizprosnega
plenjenja manjših vodnih nevretenčarjev niso odraslim krilatcem prav nič podobne. Če nam
je bolj od brskanja po mulju pri srcu le počitek in poslušanje zvokov narave, bomo med
regljanjem žab morda prepoznali tudi napev drobnega, le nekaj milimetrov velikega
močvirskega murenčka Pteronemobius heydenii, ki se oglaša presenetljivo glasno za svojo
velikost in je za nameček tudi zelo poskočen.
Le nekaj korakov od kamnoloma teče potok Bela. Tik ob njem teče prometna regionalna
cesta, ki potok mestoma stiska tesno ob vzhodna pobočja doline in je zaslužna za hrup in
vsled človekove nemarnosti za raznoliko nesnago, vendar sta sama morfologija struge in
obpotočni svet tod ohranjena v dokaj naravnem stanju. Kratek sprehod ob vijugah potoka in
močvirnem gozdu je kljub komarjem prava osvežitev v poletni vročini. Najbolj radovedni
ljubitelji narave bodo v potoku pod kakšnim kamnom morda odkrili celo raka koščaka
Austropotamobius torrentium, ali pa bodo ob nizkem letu nad žuborečo gladino opazili
decimeter velikega črno-rumenega kačjega pastirja velikega studenčarja Cordulegaster heros.
Tod živi tudi plenilski hrošč močvirski krešič Carabus variolosus, ki se neredko poda za hrano
ali ubeži nevarnosti kar pod vodno gladino. Ob tem dodajmo le, da so omenjene vrste
drugod po Evropi ogrožene in jih varuje zajeten kupček naravovarstvenih direktiv, med
drugimi tudi dodatka II in IV Direktive o habitatih EU. Dejstvo, da so koščak, veliki
studenčar in močvirski krešič, kot pomembne indikatorske vrste, v zgornjem delu doline
Bele pogosti, je zgovoren dokaz o ohranjenosti tega koščka narave v občini Poljčane.
Kljub razmeroma majhnemu obsegu odlikuje kamnolom v dolini potoka Bela pestra paleta
močvirskih in vodnih bivališč, kjer so našle zatočišče številne zanimive in celo nekatere
ogrožene živalske in rastlinske vrste. Zato je kamnolom z ožjo okolico pod imenom »Bela –
habitat ogroženih živalskih vrst« kot pomembno sekundarno življenjsko okolje s Pravilnikom o
določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04) razglašen za zoološko
naravno vrednoto lokalnega pomena in predlagan za zavarovanje.
Predlog učnih vsebin
•
•
•
nadomestno življenjsko okolje za rastline in živali,
primer »naravne« ekoremediacije, ki je lahko vzorčen primer možne sanacije
kamnolomov,
mlaka kot življenjsko okolje,
•
•
•
potek naravne sukcesije v novonastalih stoječih vodah,
življenjski krog vodnih živali – primer žab, pupkov in kačjih pastirjev,
primer naravno ohranjenega potoka z značilnimi vodnimi in obvodnimi strukturami
etc.
Priporočeni tehnični in učni pripomočki: škornji (oz. obutev, ki se lahko zmoči), vodna
mreža, banica, ročna lupa
4. Trasa učne poti
Prva informativna tabla bo stala v Granitovem kamnolomu v Zgornjih Poljčanah, druga v
opuščenem kamnolom v dolini Bele, na desni strani potoka Bela, nedaleč od magistralne
ceste Lovnik - Zgornje Poljčane, ob makadamski poti proti Galkam.
Slika 1. Karta obravnavanega območja
5. Vsebina informacijske table
6. Vizija nadaljnega razvoja učne poti
Granitov kamnolom
V Granitovem kamnolomu se že v okviru ERM učne poti predvideva zasaditev
vegetacijskega pasu (protiprašna in protihrupna zaščita). V sodelovanjem z upravo podjetja
se lahko izvedejo dnevi odprtih vrat, kjer se predstavi kamnolom, sanacija, vplivi na okolje.
Eden izmed opuščenih kamnolom se lahko uredi kot učni poligon, kjer bi se na praktičnih
primerih pokazale različne možnosti in stopnje sanacije kamnoloma.
Opuščeni kamnolom – dragoceno življenjsko okolje rastlin in živali:
Zaradi zaraščenosti dostopa je treba (1) urediti dostopno pot do notranjosti kamnoloma, kar
naj bo narejeno diskretno, z majhnimi posegi in ob ohranitvi občutka »skritega kotička«.
Zadostuje že košnja vegetacije v širini do enega metra in odstranitev posameznih vej ali
grmovne zarasti ter posutje nekako zavite poti in depresij npr. s sekanci, kar bi dalo občutek
sonaravnosti. (2) Treba bi bilo odstraniti tudi smeti, ki se nahajajo v mlakah oz. pred njimi
(štedilnik, gume...), enako tudi v potoku Bela. (3) Preko manjšega kanala, ki teče vzporedno z
makadamsko cesto proti Galkam, bi bilo treba postaviti manjšo brv (npr. dva krajša hloda),
ki bi omogočala dostop peš, hkrati pa onemogočala dostop z motorji ali traktorji. (4) Na lepi
»razgledni« točki v notranjosti kamnoloma bi veljalo postaviti eno ali dve klopi za naključne
obiskovalce, prav tako čim bolj diskretno in »naravnega« izgleda. Ocena stroškov za vsa
omenjena dela je okvirno 1.500 EUR, začetne faze seveda bistveno manj. (5) Ker se je
nekaterih mlakah nabralo že precej organskega materiala in poleti okopnijo, bi v okviru
učnega procesa veljalo z leti ta ali oni del očistiti in poglobiti, ter potem znova spremljati
naravno sukcesijo.
7. Povzetek vsebine
Dolino potoka Bele, ki se vije ob regionalni cesti med Zgornjimi Poljčanami in Lovnikom, bi
lahko imenovali tudi dolina kamnolomov. Bela sedimentna kamnina – dolomit je dober
tehnični in gradbeni material. Kamnina, ki je poznana pod domačim imenom »poljčanar« se
uporablja pri gradnji in posipavanju cest ter za številne druge namene v bližnji in daljni
okolici Poljčan. Največji kamnolom v dolini Bele izkorišča in upravlja podjetje Granit. Nekaj
manjših kamnolomov je danes že opuščenih in nekateri med njimi so sčasoma postali
dragocena življenjska okolja za rastlinski in živalski svet. Svojevrstno pestrost človekovega
delovanja pa dolini žal prinašajo tudi poskusi nelegalnega izkoriščanja kamnine.
Učni točki sta zamišljeni kot predstavitev dveh obrazov človekovega delovanja v prostoru in
predstavitev možnosti omilitve neugodnih vplivov na naravo in bivanjsko okolje človeka.
Sprehod po učnih točkah »Kamnolomi v dolini Bele«:
Prva učna točka predstavlja največji še delujoči kamnolom v dolini Bele, njegov gospodarski
pomen, okoljske probleme, ki jih prinaša tako obsežen poseg v prostor ter ekoremediacijske
možnosti omilitve le-teh. Druga učna točka predstavlja manjši opuščeni kamnolom, kjer je
narava v desetletjih po izkoriščanju ubrala svojo pot in počasi ustvarja dragoceno
nadomestno življenjsko okolje.
•
Učna točka: Granitov kamnolom:
Granitov kamnolom je največji delujoči kamnolom v širši regiji, nahaja pa se nedaleč od
Zgornjih Poljčan na desni strani regionalne ceste proti Rogaški Slatini. S pomočjo
informativne table in ogleda se bodo obiskovalci seznanili z osnovno surovino – dolomitom,
njegovim nastankom in uporabno vrednostjo. Seznanili se bodo tudi z negativnimi vplivi na
okolje, ki jih povzroča odprto pridobivanje mineralne surovine ter prizadevanji podjetja
Granit za zmanjšanje teh vplivov ter načinom sanacije. V praksi bodo lahko spoznali
vegetacijsko bariero in njen pomen.
Priporočeni tehnični in učni pripomočki: zaščitna čelada in očala, pred obiskom kamnoloma
se je obvezno potrebno najaviti pri upravljalcu kamnoloma.
•
Učna točka: Opuščeni kamnolom – dragoceno življenjsko okolje rastlin in živali:
Opuščeni kamnolom v dolini Bele se nahaja na desni strani potoka Bela, nedaleč od
magistralne ceste Lovnik - Zgornje Poljčane, ob makadamski poti proti Galkam. Na tej točki
se bodo obiskovalci seznanili z opuščenim »nesaniranim« kamnolomom. V letih po
prenehanju izkoriščanja se je kamnolom počasi zarasel, kotanje na dnu je zalila voda, ki ne
presahne niti v vročih poletnih mesecih. Območje je tako po prenehanju človekove aktivnosti
že dolga leta prepuščeno naravni sukcesiji, ki je sicer počasna, vendar se je tukaj že razvilo
zanimivo sekundarno življenjsko okolje (mlake, luže, …) za številne rastlinske (trstičje,
rogoz, šaš, bičje, vodna perunika, lokvanj) in živalske vrste (zelene žabe, veliki pupek,
navadni pupek, alpski pupek, hribski urh, belouška, kobranka,pozidna kuščarica, kačji
pastirji). Obiskovalci bodo lahko spoznali »vzorčni« primer ekoremediacije, za katero je
poskrbela narava sama in iz katere se lahko marsikaj naučimo.
Le nekaj korakov od kamnoloma teče potok Bela, ki je kljub negativnemu vplivu bližnje
prometne regionalne ceste tod ohranjen v dokaj naravnem stanju. Tukaj lahko najdemo
potočnega raka koščaka, kačjega pastirja velikega studenčarja in hrošča močvirskega krešiča,
ki so pomembne indikatorske vrste. Njihova prisotnost je zgovoren dokaz o ohranjenosti
tega koščka narave v občini Poljčane.
Priporočeni tehnični in učni pripomočki: škornji (oz. obutev, ki se lahko zmoči), vodna
mreža, banica, ročna lupa
8. Viri
Aničić, B. & Juriša, M. 1984. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000 list Rogatec L 33 -68,
Zvezni geološki zavod Beograd.
Aničić, B. & Juriša, M. 1985. Tolmač za list Rogatec L 33 – 68. Zvezni geološki zavod,
Beograd, 76 str.
Dimkovski, T. & Rokavec, D. 2001. Nahajališča nekovinskih mineralnih surovin v Slovenije,
Površinski kopi 1. del, Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. 123 str.
Elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov tehničnega kamna –
dolomita na območju kamnoloma Poljčane (renovelacija9 in kamnoloma Poljčane – II (arhiv
podjetja Granit d.d.)
Flis, J. Poročila o vplivih kamnolomov na okolje. Površinski kopi in varovanje okolja: zbornik
referatov s pisnimi prispevki članov, Ljubljana, 27 – 32.
Fuchs, V (prired. Batagelj, V. et.al.), 1995. Enciklopedija nežive narave. Ljubljana, DZS, 349
str.
Gregorač, V. 1995. Mali leksikon geologije. Tehniška založba Slovenije, 134, 158, 199,
Ljubljana.
Keršič, J. Predstavitev podjetja Granit d.d., Pisna naloga za strokovni izpit. (arhiv podjetja
Granit d.d.)
Kočevar, H. & Vidic, J. N. 1998. Izbrana poglavja iz osnov geologije. Biotehniška fakulteta,
Oddelek za agronomijo, Ljubljana, 156. str.
Kortnik, J. 2001. Sanacija površinskih rudnikov. Površinski kopi in varovanje okolja: zbornik
referatov s pisnimi prispevki članov, Ljubljana, 53 – 58.
Pavšič, J. (ured.) 2006. Geološki terminološki slovar. Naravoslovnotehniška fakulteta,
Oddelek za geologijo, ZRS ZASU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana.
Španring, G. & Slana, V. 2008. Eden največjih kamnolomov v Sloveniji. Glasilo Občine
Poljčane. 1/1, Poljčane, str. 37
9. Priloga – Slikovni material za učni točki »Kamnolomi v dolini Bele«
SLIKA 2: Granitov kamnolom pri Zgornjih Poljčanah (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 3: Pravi občutek o
velikosti kamnoloma
dobimo le, če na fotografiji
poiščemo tovornjak in
traktor s prikolico
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 4: V kamnolomu Poljčane
izkoriščajo močno zdrobljen, siv,
svetlo siv, ponekod skoraj bel, 230
milijonov let star dolomit
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 5: »Poljčanar« je uporaben
za pripravo kamenih agregatov
za malte, betone, nasipe in
tampone. (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 6: V manjšem opuščenem kamnolom ob cesti Zgornje Poljčane –
Lovnik je narava v desetletjih po izkoriščanju ubrala svojo pot in počasi
ustvarila dragoceno nadomestno življenjsko okolje
za rastlinski in živalski svet (Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 7. Nekatere plitvejše
mlake so gosto zaraščene s
šašjem in bičjem, kar je še
posebej všeč številnim
dvoživkam in kačjim
pastirjem. (Foto: M. Bedjanič)
SLIKA 8: Mlake v kamnolomu
so bivališče vseh treh pri nas
živečih vrst pupkov – velikega,
alpskega in navadnega pupka.
Na sliki je skoraj poldrugi
decimeter velika samička
velikega pupka Triturus carnifex
v svatovski preobleki
(Foto: M. Bedjanič).
SLIKA 9: Sredi pomladi v mlakah
kamnoloma čudovito zacveti
vodna perunika Iris pseudacorus.
(Foto: M. Bedjanič)
SLIKA 10: Značilna pionirska
vrsta, ki hitro naseli tudi
najmanjše stoječe vode je
kačji pastir modri ploščec
Libellula depressa.
(Foto: M. Bedjanič)
Pripravila:
mag. Mojca Bedjanič, univ. dipl. inž .geologije
Matjaž Bedjanič, univ. dipl. biol.
STROKOVNE PODLAGE ZA EKOSISTEMSKO
UČNO POT LIČENCA
1. OPIS OBMOČJA
Ekosistemska učna pot Ličenca poteka po dolini istoimenskega potoka, ki leži
severozahodno od Poljčan. Območje, kjer se prepletajo ohranjeni kompleksi nižinskih
gozdov, mokrotni travniki, povirja, potoki z ohranjeno strugo in obrečno zarastjo ter
ekstenzivni ribniki, je eno izmed naravovarstveno najpomembnejših v Sloveniji. Biotska
pestrost doline Ličenca, ki jo pogojujejo številne redke in ogrožene rastlinske in živalske
vrste, je na zavidljivem nivoju.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Na območju doline potoka Ličenca je že izvedena Naravoslovna učna pot Petelinjek, ki je bila
osnovana in izvedena v okviru projekta LIFE III- Narava: ''Natura 2000 v Sloveniji upravljavski modeli in informacijski sistem'' pod okriljem Zavoda RS za varstvo narave z
lokalnimi partnerji: Zavodom za gozdove Slovenije-območno enoto Celje, Kmetijsko
gozdarskim zavodom Celje in Zavodom za ribištvo Slovenije.
Glede na dejstvo, da je območje doline potoka Ličenca izjemnega naravovarstvenega pomena
ter hkrati izjemno občutljivo in ranljivo, na območju ni smiselno razmišljati o izvedbi
dodatnih tabel. Umestnejša so razmišljanja v smislu zmanjševanja tabel na ranljivih
naravovarstvenih območij ter skrb za organizirane in vodene oglede majhnih skupin. Tako
nove aktivnosti v smislu označitve na območju doline potoka Ličenca niso načrtovane. Je pa
na mestu razmišljanje o nadgradnji varstva območja doline potoka Ličenca. Širše območje
Ličence je namreč razdeljeno med tri občine; občino Slovenske Konjice, občino Poljčane in
občino Slovenska Bistrica. Izjemen naravovarstveni pomen območja bi lahko združil
odgovorne vseh treh občin v skupnem cilju: pripravi strokovnih podlag za zavarovanje
območja kot krajinski park. Na ta način bi območje dobilo konkreten varstveni status, ki bi
omogočal upravljanje z območjem, kar je pogoj za ohranjenost območja v prihodnje. Občine
bi tako na vzorčnem primeru pokazale, da se skozi skupen cilj lahko naredi korak naprej v
aktivnem varstvu območja, ki je izjemnega naravovarstvenega pomena. Seveda bi bilo
potrebno osnovati kvalitetne strokovne podlage, ki bi bile temelj razglasitve krajinskega
parka. Le-te bi morale nastajati v stalni interakciji z lokalnim prebivalstvom, ki je pravzaprav
najbolj zaslužno za to, da se je območje ohranilo v tako zavidljivem stanju, kot ga poznamo
danes.
Ob množici gradiv, ki so bila za območje Ličence izdana v okviru projekta LIFE morda velja
razmisliti le še o izvedbi zloženke.
Sibirska perunika še najde optimalne življenjske pogoje na vlažnih travnikih v dolini potoka Ličenca.
(Foto: M. Bedjanič)
3. PREDLOG TEKSTA ZLOŽENKE K ŽE IZVEDENI EKOSISTEMSKI POTI:
Območje s skupnim imenom Ličenca pri Poljčanah združuje ohranjena ekstenzivna
mokrotna območja, ki se razprostirajo na 2700 hektarjih sredi Dravinjskih goric. Poleg doline
potoka Ličence, ki leži severovzhodno od Poljčan, območje označuje večje število manjših
potokov, ki dajejo značaj vlažnim in ohranjenim travnikom med naselji Ličenca, Žabjek in
Cigonca. V enoviti kompleks območja so vključeni tudi ohranjeni ostanki poplavnih gozdov
hrasta doba v Cigonci, ki predstavljajo enega izmed zadnjih ostankov teh nekoč obsežnih
gozdov v Sloveniji.
Mozaična pokrajina z dolinami bistrih potokov z ohranjeno obrečno zarastjo, mokrotnimi
travniki, ohranjenimi gozdovi, majhnimi povirji in ribniki, predstavlja enega izmed zadnjih
ostankov ekstenzivnih rab prostora na širšem območju med Pohorjem in Halozami. Zaradi
ekstenzivnega načina kmetovanja so se na območju ohranile številne redke in ogrožene
rastlinske in živalske vrste. Na mokrotnih travnikih tako še najdemo divje orhideje, med
katerimi je najpogosteje zastopana pegasta triprsta kukavica (Dactylorhiza maculata). Redkeje
se na območju pojavlja sibirska perunika (Iris sibirica), saj jo ogroža vse bolj intenzivno
gospodarjenje z nekaterimi travniškimi površinami. Svoj prehranjevalni prostor so na
mokrotnih travnikih ob Ličenci našle bele štorklje (Ciconia ciconia), ki tukaj še najdejo dovolj
hrane za ohranjanje populacije. Območje travnikov je pomemben življenjski prostor mnogim
redkim in ogroženim vrstam metuljev. Na ekstenzivno gojenih travnikih z zdravilno
strašnico (Sanguisorba officinalis) živijo kar trije izmed ogroženih vrst metuljev; temni in
strašnični mravljiščar ter travniški postavnež. V gozdnih robovih kjer je pestrost grmovnih in
drevesnih vrst precejšnja, je življenjski prostor še enega, v evropskem prostoru ogroženega
metulja, črtastega medvedka (Callimorpha quadripunctaria). Mokrišča v gozdu so izjemen
življenjski prostor nekaterih dvoživk, med njimi tudi hribskega urha (Bombina variegata) in
več vrst pupkov (Triturus spp.). Izjemnega naravovarstvenega pomena so ribniki Petelinjek,
ki pod skupnim imenom združujejo štiri, več kot 300 let stare ribnike: Štepihovec,
Štatenberšek, Polšak in Stari gaj. Vsi štirje so nastali z zajezitvami potoka Ličenca. Z ribniki,
ki so častitljive starosti, naj bi gospodarili že kartuzijani iz Žičke kartuzije, kar zlahka
razberemo iz zanimive knjige, ki ji izšla pred kratkim in opisuje samostansko kuhinjo
kartuzijanov. Nedvomno so po receptih, ki so oživeli v na novo izdani samostanski kuharici,
pripravljali tudi ribe, ulovljene v ribnikih Petelinjek. Danes z ribniki gospodari Zveza
ribiških družin Maribor. Prav zaradi ekstenzivnega gospodarjenja z njimi, kot tudi z
okoliškimi površinami, je v dolini Ličence ohranjena izjemna biotska raznovrstnost. V
ribnikih tako najdejo življenjski prostor številne vrste dristavcev (Potamogetum) in beli
lokvanji (Nymhaea alba). Na obrežju ribnikov najdemo rogoz, šašje, ločje, trstičje in preslice.
Izjemnega naravovarstvenega pomena so ribniki zaradi bogate favne kačjih pastirjev; v
njihovi okolici jih je bilo evidentiranih kar 35 vrst. Med njimi najdemo redke in ogrožene
vrste kot sta dristavični spreletavec (Leucorrhinia pectoralis) in veliki studenčar (Cordulegaster
heros). V okolici ribnikov ter v njih živijo mnoge vrste dvoživk, med njimi zelene žabe (Rana
kl. Esculenta), sekulja (Rana temporaria), navadna krastača (Bufo bufo) in zelena rega (Hyla
arborea). Med zanimivimi in ogroženimi vrstami na območju najdemo tudi medicinsko
pijavko (Hirudo medycinalis), med hrošči je opažen redek in ogrožen močvirski krešič (Carabus
variolosus).
Odmaknjenost doline potoka Ličenca je, ob umnem gospodarjenju s prostorom, botrovala k
izjemni ohranjenosti narave na tem majhnem koščku naše dežele. S previdnimi koraki in z
občutkom do narave vstopimo v ta enkraten prostor. Kolikor občutljivejši opazovalci bomo,
toliko bolj bomo spoznali skrivnosti narave v dolini potoka Ličenca.
Metulja strašničnega mravljiščarja lahko občudujemo na poplavnih travnikih, bogatih z
zdravilno strašnico. (Foto: M. Bedjanič)
4. TRASA ŽE IZVEDENE UČNE POTI
5. TABLE
Postavitev novih tabel na območju doline Ličenca ni predvidena.
6. VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
Učna pot, ki je že izvedena, predstavlja ogrodje, na katero se bodo navezovale preostale
vsebine, preko katerih bodo obiskovalci, še posebej otroci, spoznavali naravovarstveno
vrednost območja, s poudarkom na območjih Natura 2000.
Tako so v nadaljevanju načrtovane naslednje aktivnosti:
1. Glede na dejstvo, da je območje Ličence kompleksno in da se razprostira na območju
kar treh občin: Slovenske Konjice, Poljčane in Slovenska Bistrica, je na mestu
aktiviranje prepoznavnosti vsebin doline Ličenca tudi na območjih, kjer se do sedaj
naravovarstvene dejavnosti doslej niso vršile – torej na območju občine Poljčane in
Slov. Bistrica. V okviru Razvojnega centra narave je potrebna predstavitev tudi tega
območja ohranjene narave, z vsebinami in s posebnim poudarkom na Naturi 2000.
2. Otroci, ki bodo deležni naravovarstvenih izobraževanj v okviru Razvojnega centra
narave v Poljčanah bodo spoznavali tudi območje Ličence in sicer na terenu, preko
aktivnega doživljanja narave kot tudi preko naravovarstvenih igric, ki bodo, v
3.
4.
5.
6.
nadaljevanju, izvedene z namenom učenja o pomenu ohranjanja narave in dvigovanja
zavesti o njej.
Izvedena bo zloženka, ki bo predstavljala območje Ličence s poudarkom na vsebinah
Nature 2000.
V okviru multivizije, ki bo izvedena v eni izmed naslednjih faz v okviru Razvojnega
centra narave, bodo predstavljene izjemne naravovarstvene danosti območja Ličenca.
Območje Ličence se lahko uporabi tudi kot povezljivo območje treh občin v smislu
sodelovanja pri ohranjanju narave. Poda se lahko predlog, da se današnje območje
Nature 2000 razglasi za Krajinski park, s tem pa se podajo možnosti za njegovo
učinkovitejše upravljanje ter ohranjanje.
Območje Ličence je tako tudi testno območje naravovarstvenega sodelovanja več
občin z različnimi interesi v smislu poenotenega videnja – ohranitve neprecenljive
narave.
7. VIRI
Pripravila: Andreja Senegačnik, univ. dipl. inž. gozdarstva
Avgust, 2009
STROKOVNE PODLAGE ZA GOZDNO UČNO
POT BOČ
1. OPIS OBMOČJA
Gozdna učna pot Boč poteka po severni do severovzhodni strani pogorja Boča, ki se vzpenja
nad Dravinjsko dolino in ki se preko Plešivca navezuje na Donačko goro. Dostop na vrh Boča
je sicer mogoč iz več že izvedenih poti, ki potekajo, tako kot naša pot, bodisi iz Poljčan in
Studenic na osojni strani ali pa tudi iz smeri Kostrivnice in Spodnjega Gabrnika na južni,
Rogaški strani.
Gozdna učna pot poteka večinoma po gozdu in ima začetek v Zgornjih Poljčanah, ki so bile v
preteklih časih središče Poljčan in se nadaljuje po strmih pobočjih vse do razglednega stolpa
na Boču, od koder je ob lepem vremenu vidna tako rekoč vsa Slovenija.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Gozdna učna pot na Boč je že izvedena. V strokovnih podlagah, ki so pred nami, so
predstavljene strokovne vsebine učne poti ter vizija nadaljnjih aktivnosti na in ob poti, še
posebej v navezavi z razvojem v Sloveniji še ne dovolj razvite in poznane Gozdne
pedagogike, ki drugod po Evropi skozi izobraževanja promovira gozdno naravno dediščino
in uči otroke pa tudi odrasle o pomenu ohranjanja gozdov in narave v celoti.
Namen vzpostavitve Gozdne učne poti Boč je predstavitev naravne in kulturne dediščine
območja, s posebnim poudarkom na gozdni pedagogiki kot enega izmed najučinkovitejših
načinov izobraževanju otrok, v smislu spoznavanja navedenih vsebin in oblikovanja odnosa
do gozdne dediščine kot tudi, posledično, aktivnega sodelovanja pri ohranjanju le-te. Namen
vzpostavitve učne poti je torej v prvi vrsti edukativne narave, s poudarkom na
prepoznavanju dediščine, kot tudi na dvigu zavesti o nujnosti ohranjanja le-te. Hkrati bo z
vodenimi pohodi na že izvedeni poti obogatena turistična ponudba kraja, ki v Boču vidi
potencial za razvoj mehkega in sonaravnega, predvsem pa izobraževalnega turizma.
Strokovne podlage k učni poti so osnovane s ciljem posredovati gozdne vsebine otrokom, ki
bodo preko vsebin na učni poti razvili odnos do gozda in dreves ter narave v širšem smislu.
Pričakovati je, da bo osveščenost doprinesla k drugačnemu dojemanju gozdne in drevesne
dediščine kot tudi k aktivnemu ohranjanju le-te drugod po Sloveniji.
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Kompleksno območje Bočkega pogorja, ki se navezuje na Donačko goro ter hribovite
zahodne Haloze, odlikuje izjemna in ohranjena narava.
Bočko pogorje je posebej poznano po ohranjenih in strnjenih gozdovih, ki poraščajo njegova
strma pobočja. Gozdove na območju odlikujejo avtohtone drevesne vrste, med katerimi je
najpogosteje zastopana bukev (Fagus sylvatica), ali drugače, bolj povedno, mati slovenskih
gozdov.
Za območje je značilna tudi pestra vegetacija skalnih razpok, tako silikatnih kot tudi
karbonatnih. Naravovarstveni presežek predstavlja pisan svet divjih orhidej, ki rastejo na
suhih traviščih na karbonatnih tleh. Številčnost le-teh je med najvišjimi v evropskem prostoru;
habitatni tip polnaravnih suhih travišč in grmiščnih faz na karbonatnih tleh (Festuco –
Brometalia) pa predstavlja najpomembnejša rastišča čudovitih divjih orhidej. Suhi travniki na
Bočki ravni, kjer se je skozi stoletja paslo, danes pa se na območju izvaja ekstenzivna nega
travniških površin s košnjo, predstavljajo življenjski prostor še eni izmed redkih in ogroženih
rastlinskih vrst, velikonočnici (Pulsatilla grandis). Ta občutljiva stepska rastlina porašča
izolirano območje na katerem kljubuje številnim pritiskom iz okolja. V dolinah, ki se stisnjene
pod hribovji in pogorji so tam, kjer kmetje ne gospodarijo intenzivno, še ohranjeni nižinski
ekstenzivni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis), ki predstavljajo
pomemben habitatni tip območja Natura 2000. Pester in zanimiv pa ni zgolj rastlinski svet.
Dve izmed živalskih vrst, ki živita tukaj, dajeta območju dodano naravovarstveno vrednost.
Netopirja veliki in mali podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum in R. hipposideros) sta tisti
občutljivi vrsti, ki na območju ohranjene kulturne krajine z zadostnim številom varnih in
mirnih zatočišč, ki jih predstavljajo kraške jame in posamezni, predvsem sakralni objekti, še
najdejo kvaliteten življenjski prostor.
4. TRASA UČNE POTI
Območje Boča je tako že stoletja prepredeno s potmi in stezicami, ki jih, grizoč kolena,
ubirajo številni ljubitelji gora in narave. Nekaj izmed njih jih je bilo v preteklih desetletjih
opremljenih z informativnimi tablami, na katerih je predstavljena naravna in kulturna
dediščina območja. Gozdna učna pot Boč, ki nas vodi iz Poljčan pa vse do razglednega vrha
Boča, je v naravi že izvedena ter opremljena s tablami, ki so ponekod poškodovane, drugje
pa manjkajo objekti, ki jih table predstavljajo (npr. drevo). Smiselno bi bilo obnoviti obstoječe
table ter tiste, ki so brez objektov, ki naj bi jih označevale, prestaviti na lokacije kjer npr. raste
drevo, primerno za označitev. Izvedba dodatnih tabel ni smiselna, saj lahko kar hitro
prestopimo bariero med označevanjem v naravi, ki je smiselno in med onesnaževanjem s
tablami. Kot nadgradnja Gozdne učne poti Boč je načrtovana izvedba zloženke, na kateri
bodo predstavljene vsebine ob poti. Za obnovo tabel si je potrebno pridobiti soglasja avtorjev
poti kot tudi pristojnega Zavoda RS za varstvo narave, OE Maribor.
Bukovi gozdovi na Boču se ponašajo z ohranjenostjo in visokim deležem biotske raznovrstnosti. (Foto:
M. Bedjanič)
Točke od 1-6:
Ob vzponu po strmi grapi hudourniškega potoka so predstavljene avtohtone drevesne vrste,
ki rastejo na Boču: gorski javor, veliki jesen, divja češnja, navadni oreh, lipa in gorski brest.
(Točke 1,2,3,4,5 in 6). Otroci bodo s tipanjem lubja, z zavezanimi očmi, prepoznavali
drevesne vrste.
Točka 7:
Že kmalu po pričetku vzpona bo predstavljena dediščino preteklosti- ostanki apnenice.
Žganje apna je bilo v preteklosti na Bočkem pogorju zelo razširjeno, predvsem zaradi
zastopanosti obeh potrebnih surovin, apnenca in lesa. Otrokom bo predstavljena zgodovina
žganja apna na Boču.
Točka 8:
Na tej točki bo predstavljena gozdna cesta, ki je eden izmed uveljavljenih pripomočkov pri
današnjem gospodarjenju z gozdovi, saj olajša težko spravilo lesa v dolino. Pred desetletji so
namreč les z Boča spravljali večinoma s konji, ki so bili zaradi strmin in teže tovora shirani in
izmučeni; njihovo trpljenje je bilo neopisljivo.
Točka 9:
Na poti navkreber bo predstavljena krmilnica, ki služi za krmljenje divjadi v času, ko ni
dovolj hrane v naravi. Ob postanku se je smiselno vprašati, ali sta lov in lovstvo resnično tisti
dejavnosti, ki zagotavljata stabilnost ekosistemov? Ni morda človek s svojimi ravnanji preveč
antropocentričen in si tako dovoli posegati na področja, ki niso v njegovi domeni? Otroci
bodo razmišljali o etiki ubijanja živali in o odgovornosti posameznika do narave kot celote.
Točka 10:
Pohajkovanje po mehki pa tudi razgaljeni in kamniti podlagi nas opozarja, da že ves čas
stopamo na gozdna tla, ki bodo predstavljena na omenjeni točki. Otroci bodo spoznavali
gozdna tla, merili njihov pH, jih uvrščali med različne tipe, risali njihove profile.
Točka 11:
Hkrati nam pogled samodejno uhaja proti zeliščnemu in grmovnemu sloju, ki je na Boču
izjemen. Nekoliko više srečamo mlada drevesa, ki se borijo za svoj obstoj. Točka je
namenjena spoznavanju omenjenih slojev ter ozaveščanju o tem, kako pomembno je, da
rastlin, ki rastejo na zavarovanih območjih, kamor sodi Boč, ne trgamo.
Velikonočnica velja za najbolj občudovano cvetico Boča. (Foto: M. Bedjanič)
Točka 12:
Na točki bo predstavljena obnova gozda, ki v normalnih pogoji poteka naravno, v
ekstremnih razmerah pa je gozdu potrebno pomagati s t.i. umetno obnovo, ki je eno
najpomembnejših in najzahtevnejših opravil v sodobnih tehnikah gojenja gozdov.
Točka 13.
Predstavljeni bodo gozdovih z varovalnim značajem, ki varujejo nižje ležeča območja pred
plazovi, pred vodnimi ujmami in podobnim, zaradi česar je potrebna posebna previdnost pri
gospodarjenju z njimi.
Točka 14:
Na Boču še posebej izstopajo ohranjeni bukovi gozdovi, v katerih se, kot drugod v Sloveniji,
gospodari sonaravno, trajnostno in mnogo namensko. Točka je namenjena njihovemu
spoznavanju.
Ohranjeni bukovi gozdovi predstavljajo življenjski prostor alpskemu kozličku, redki in ogroženi vrsti
hrošča. (Foto: M. Bedjanič)
Točka 15:
Pot do vrha nas pelje po gorskem gozdu. Točka je namenjena predstavitvi gospodarjenja v
gorskih gozdovih, kjer je potrebna posebna pozornost, saj so tovrstni gozdovi v ekološkem
smislu izjemno krhki in občutljivi.
Točka 16:
Pot, ki nas vodi do vrha, postaja vse bolj strma in naporna. Drevesa vse težje rastejo. Z
vsakim korakom se nam vse bolj in bolj razgalja kraški obraz Boča (jame, vrtače),
predstavitvi katerega je namenjena ta točka.
Točka 17:
Pogled nam uide k drevesom, na katerih so modre oznake.
Te nas opozarjajo, da prihajamo v gozdni rezervat, ki je bil osnovan zaradi ohranjanja
pragozda na Boču. Tukaj velja poseben varstveni režim, ki se ga je potrebno držati, saj
vstopamo v posvečen prostor prvobitne narave, v katerega se ne posega. Točka je namenjena
spoznavanju gozdnega rezervata.
Točka 18:
Najlepša nagrada po vztrajnem in napornem vzponu je vrh Boča. Razgledni stolp ob dobri
vidljivosti ponuja poglede v skoraj zadnje kotičke naše dežele.
Morska čebulica z nežnimi cvetovi nas vsako pomlad pozdravlja pod samim vrhom Boča. (Foto: M.
Bedjanič)
Točka 19:
Vzponu sledi sestop mimo antenskega stolpa. Pot navzdol je strma in varovana. Na poti
navzdol je neizogiben obisk jame Balunjače. Špelca, poljčanska razbojnica, ki je skupaj z
dvanajstimi razbojniki plenila bogaboječe romarje, ki so romali skozi Lovnik do ljubičenske
cerkve Matere božje ali dalje do baročne sladkogorske cerkve, je v njen našla zatočišče zase in
morda, kot pravi legenda, tudi za bajen zaklad.
5. VSEBINE, KI BODO PRIKAZANE NA POSAMEZNIH TABLAH
Na Gozdni učni poti Boč ni predvidena izdelava novih tabel, načrtovana je zgolj njihova
obnova in prestavitev tistih, ki stojijo na mestu, kjer ni več objekta, ki naj bi ga prikazovale
(npr. Primer podrtih dreves). V okviru nadaljnjih aktivnosti bo izvedena zloženka, ki bo
predstavljala vsebine posameznih tabel, seveda ob aktivnem vodenju otrok in njihovem
angažiranem sodelovanju.
6. VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
Učna pot, ki je že izvedena, predstavlja ogrodje, na katero se bodo navezovale preostale
vsebine, preko katerih bodo obiskovalci, še posebej otroci, spoznavali gozdno in drevesno
ter preostalo dediščino območja.
Tako so v nadaljevanju načrtovane naslednje aktivnosti:
1. Smiselna je ponovna aktivacija apnenice, v sodelovanju z domačinom, ki pozna
tovrstno aktivnost. Otroci bi tako lahko v živo spoznali žganje apna in končni
proizvod.
2. Naravovarstveno izobraževanje, ki bo v okviru Razvojnega centra narave v prihodnje
potekalo na območju Poljčan je potrebno izvajati tudi na območju Boča. Planinsko
društvo Poljčane je lastnik doma na Boču, ki ga je potrebno obnoviti in vzpostaviti v
arhitekturno formo, ki bo čim bližje naravi (elementi iz lesa in kamna). Otroci bi del
naravovarstvenih izobraževanj preživljali tudi v Domu na Boču ter v sklopu
izobraževanj spoznavali vsebine Boča in okolice ter izostrili občutek do dediščine in
krajine, v kateri bivajo in ki je nadvse občutljiva. Prikazan bi jim bil problem
odpiranja kamnoloma pri Galkah in njegov vpliv na okolje, naravo in ljudi.
Spoznavali bi vsebine, ki so vezane na ostala, negozdna območja Boča, torej suhe
travnike, kjer raste velikonočnica, ter številne vrste divjih orhidej. Prikazan bi jim bil
primeren neprimernega gospodarjenja s travniškimi površinami, kjer raste
velikonočnica (primer gnojenja območja ob rastišču velikonočnice). Poseben
poudarek bi bil na spoznavanju kraškega značaja Boča, ki je posebej izrazit na
območju Galk. Predstavljena bi jim bila problematika gozdnih prometnic in
prekomerne sečnje, ki postaja vseslovenski problem. Posebej bi se izpostavili
problemi glede vožnje izven poti in cest, ki postaja v naravnih okoljih, kot sta Boč in
Pohorje, vedno večji problem. Otroci bi se z apeli, ki bi jih pisali v okviru
naravovarstvenih izobraževanj in pošiljali odgovornim institucijam, kalili tudi na
področju angažiranih okolje in naravovarstvenikov, ki so danes kot NGO-ji vedno
bolj pomemben segment naše družbe.
3. Na Boču, na območju Planinskega doma, bo osnovan Center Gozdne pedagogike, ki
bo izvajal izobraževanja za zainteresirane učitelje, profesorje, gozdarje in biologe iz
vse Slovenije. Center bo deloval v okviru Mednarodnega združenja za Gozdno
pedagogiko (Waldpeadegogik) in bo izvajal izobraževanja za izvajalce programa,
hkrati pa bo tudi organizacijsko in izvedbeno pokrival vodenja otrok in spoznavanje
gozda tako na območju Boča kot tudi širše.
Pripravila:
Andreja Senegačnik, univ. dipl. inž. gozdarstva
Avgust 2009
UČNA POT MED DREVESNIMI ZAKLADI
1. OPIS OBMOČJA
Občina Poljčane se ponaša z izjemno in ohranjeno drevesno dediščino. Učna pot, ki
predstavlja drevesne zaklade, je tako namenjena predstavitvi tistih izjemnih dreves, ki na
območju občine izstopajo, bodisi zaradi svoje redkosti, dimenzij, ki jih dosegajo, častitljive
starosti ali pa so zgolj na pragu izumrtja in je za njihovo ohranitev pomembno vsako, še
živeče drevo.
Na območju Zgornjih Poljčan in Križeče vasi ter Brezja tako najdemo 5 veličastnih dreves, ki
sodijo v kategorijo zgoraj navedenega. Na učni poti bodo predstavljene naslednje drevesne
vrste: lipa, pravi kostanj, brin, tisa in skorš.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Slovenija se, med drugim, lahko ponaša z izjemno pestrostjo drevesnih in grmovnih vrst.
Naši gozdovi so med bolje ohranjenim; po površinah, ki jih poraščajo, smo med vodilnimi v
Evropi. Da bi lažje in bolje spoznali gozd, je potrebno spoznati drevesne vrste, ki ga gradijo.
Posebej pomembne so tiste, ki so v našem prostoru avtohtone.
Drevesa pa seveda ne rastejo zgolj in samo v gozdu. Poseben pomen v slovenski zgodovini
so imela in imajo tista, ki so bila sajena na pomembnih mestih, kjer so se dogajali ključni
zgodovinski dogodki. Tako so še kako pomembne lipe, ki so jih sadili naši predniki pri svojih
kmetijah, da so v senci njihovih vej posedali in sklepali kupčije, ali tise, s katerimi se ponaša
domala vsaka mogočnejša pohorska kmetija, pa seveda pravi kostanji, ki so predstavljali vir
preživetja številnim generacijam. Pozabiti ne smemo na pionirske vrste, ki poseljujejo še
posebej revna tla, kot je brin ter seveda na posebnosti, ki vedno bolj izginjajo iz slovenskega
prostora. Žal med njimi najdemo tudi staro slovensko drevo – skorš, ki je s svojimi
zdravilnimi učinki, ne tako daleč nazaj, lajšal tegobe tako ljudem kot živalim.
Namen vzpostavitve Učne poti med drevesnimi zakladi je predstavitev in prepoznavanje
drevesne dediščine otrokom kot tudi ostalim obiskovalcem, v smislu spoznavanja navedenih
vsebin in oblikovanja odnosa do dendrološke dediščine kot tudi, posledično, aktivnega
sodelovanja pri ohranjanju le-te. Namen vzpostavitve učne poti je torej v prvi vrsti
edukativne narave, s poudarkom na prepoznavanju dediščine, kot tudi na dvigu zavesti o
nujnosti ohranjanja le-te. Hkrati bo z vzpostavitvijo učne poti obogatena turistična ponudba
kraja, ki sicer že živi v duhu promocije kulturne dediščine (Križeča vas- najbolj urejena
slovenska vas)
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Slovenija je dežela presežnikov. Tako imamo kar nekaj rekorderjev tudi med drevesnimi
vrstami. Sgermova smreka v Ribnici na Pohorju je npr. najvišja smreka na svetu; propadajoča
Maroltova jelka velja za najdebelejšo v Evropi. Na območju občine Poljčane sicer nimamo
dreves, ki bi dišala po presežnikih, vendar se jih med njimi najde dovolj, da jim je vredno
posvetiti samostojno učno pot. Tako kot povsod v Sloveniji je tudi na območju poljčanske
občine največ izjemnih in debelih ter starih lip.
Pod njimi so se v davnini zbirali starešine in vaški veljaki, naši predniki so jih sadili kot
simbol zmage nad Turki, bile so središča vaškega življenja; v srednjem veku brez njih ni bilo
cerkve, kapele, gradu, vasi ali trga. Cenjene pa niso bile zgolj kot osrednji element
družabnega življenja preteklih dni. Njen mehak, dišeč in prijeten les je vabil k izdelovanju
mnogih predmetov, tudi poganskih malikov; njeni cvetovi in listi so zdravili tisoč bolezni
('tiliae ad mille usus petendae' je zapisal Plinij starejši). Iz naštetih razlogov smo si jo bržkone
tudi Slovenci izbrali za svoj simbol. Na širšem slovenjebistriškem območju, kamor sodi tudi
območje občine Poljčane je kot naravni spomenik oz. kot naravna vrednota razglašenih kar
71 lip (Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih
spomenikov na območju občine Slovenska Bistrica, Ur. l. RS 21/92).
Seveda pa niso zgolj in samo lipe tista drevesa, ki se uvrščajo med drevesno dediščino. Kot
hišna, cerkvena drevesa, drevesa ob kapelicah in znamenjih se poleg lip pojavljajo še tise,
pravi kostanji, brini ter redkeje tudi sadna drevesa, kamor lahko prištevamo tudi skorš.
Kot drevesne naravne vrednote so spoznana drevesa ali skupine dreves (Uredba o zvrsteh
naravnih vrednot, Uradni list RS, št. 52/02):
- ki so izjemnih dimenzij, habitusa, starosti, ekosistemsko, znanstveno – raziskovalno ali
pričevalno pomebna ter vključujejo tudi rastišče takšnih dreves in se
- v naravi pojavljajo zlasti kot posamezno drevo zunaj gozdnega prostora ter skupina
dreves ali posamezno drevo v gozdu, ki zaradi izjemnih lastnosti izstopajo od dreves v
okolici.
Večino dendrološke dediščine se nahaja izven gozdnega prostora. V gozdu je evidentiranih
precej manjše število drevesnih naravnih vrednot kot jih najdemo izven gozdnega prostora,
v urbanem ali ruralnem okolju. Da je temu tako so botrovale sečnje lastnikov gozdov, ki so
za potrebe preživetja sekali les predvsem debelih dreves. V gozdu so se tako ohranila le tista
najdebelejša drevesa, ki so rasla na težko dostopnih, strmih in prepadnih območjih, kjer
posek drevesa in spravilo ni bilo mogoče. Posamezna mogočna drevesa v gozdu pa so se
ohranila za »seme« ter kot ponos in simbol kmetije.
4. TRASA UČNE POTI
Učna pot je zamišljena kot pot iz Zgornjih Poljčan, iz vasi Podboč do Križeče vasi in Brezja
ter naprej do Novak, na kateri bodo označene posamezne točke. Table, ki bodo postavljene
bodo označevale drevesno naravno dediščino. Prva izmed tabel bo postavljena pri domačiji
Černoga v Podboču in bo označevala izjemno tiso. Dve informativni tabli bosta predstavljeni
pri kmetiji Švagan v Križeči vasi kjer rasteta brina ter skorš. V Brezju bo predstavljen pravi
kostanj, ki je v lasti istega lastnika kot sta brina in skorš. Nazadnje bo predstavljeno
najdebelejše drevo na območju občine Poljčane, Kosirnikova lipa v Novakah. Predstavljena
bodo drevesa s presežniki, kot tudi drevesna vrsta, pomen ki ga imajo v zdravilstvu in
prehrani ter tudi mitološka 'vrednost' drevesa.
Za postavitev tabel pri drevesih je potrebno pridobiti soglasje Zavoda Republike Slovenije za
varstvo narave, OE Maribor. Za popestritev in doživeto spoznavanje drevesnih vrst bodo na
tablah ilustracije priznanega slovenskega ilustratorja.
Točka 1:
V vasi Podboč, pri domačiji Černoga, bo na informativni tabli predstavljena mogočna
Černogova tisa, ki velja za najdebelejše drevo te vrste v občini Poljčane.
Poleg drevesa bo predstavljena drevesna vrsta, njen pomen v mitologiji ter uporabna
vrednost drevesa in njegovih delov, v smislu zdravljenja in lajšanja različnih vrst bolezni.
Tise so v preteklosti pa tudi danes povezovali z demonskimi silami, ki naj bi jih ponazarjale.
V grški mitologiji je bila tisa posvečena boginji maščevanja, ki je krivičnike kaznovala s
tisinim strupom. Pri kristjanih pa je bila, vedno zelena, simbol večnega življenja. V
slovenskih gozdovih je le nekaj rastišč, kjer se je uspela ohraniti, nam najbližja so rastišča v
Halozah.
Točka 2:
V Križeči vasi, pri domačiji Švagan, bo na informativni tabli predstavljen brin, ki je v naravi
pogost na področjih, kjer se je nespametno gospodarilo z gozdom, tukaj pa je sajen kot hišno
drevo in sicer ob vhodu stare domačije. Pravzaprav gre za dve drevesi, ki krasita vhod in se
naslanjata na hišo, s krošnjami pa se pneta visoko nad ostrešje domačije. Poleg drevesa bo
predstavljena drevesna vrsta, njen pomen v zdravilstvu ter njena dolgoživost.
Brini in njegove veje ter jagode ima pomembno vlogo v ljudskem zdravilstvu. V preteklosti
so v času kuge okužene stavbe dimili z brinovimi vejami; njegove jagode veljajo kot eden
najučinkovitejših antiseptičnih sredstev, kar jih poznamo. Je dolgoživa drevesna ali tudi
grmovna vrsta, saj doseže starost do 2000 let.
Točka 3:
V Križeči vasi, pri domačiji Švagan, ki se že ponaša s parom izjemnih brinov, raste v njuni
neposredni bližini skorš. Na informativni tabli bo predstavljena ta staroslovenska drevesna
vrste, ki vse bolj izginja iz spomina še živečih. Včasih je veljala za uporabno in zdravilno ter
hranljivo drevesno vrsto, ki je bila v pomoč predvsem pri problemih s prebavo.
Predstavljena bo, poleg drevesne vrste in njene uporabnosti ter zdravilnih učinkov, tudi prva
omemba, ki jo povezujejo s Teofrastom. Skorš naj bi bil več kot 2300 let uporabljan v prehrani
ljudi in živali, kar je dodaten argument, da se potrudimo za njegov obstanek. V številnih,
predvsem germanskih deželah, je nadvse cenjeno skorševo vino pa tudi žganje in
marmelada. Pri nas je skoršev zgolj za vzorec, vsako še živeče drevo je izjemno v smislu
ohranjanja genetskega fonda, ki vse bolj izginja.
Točka 4:
V Brezju pri Poljčanah, v gozdu, ki je last kmeta Švagana, sicer ponosnega lastnika dveh
zgoraj omenjenih brinov in skorša, raste pravi kostanj, ki je zaradi starosti in dimenzij
razglašen za naravno vrednoto. Na informativni tabli, ki bo postavljena v bližini drevesa, bo
poleg drevesne vrste predstavljen njen pomen v prehrani in preživetju ljudi v preteklosti kot
tudi njegova siceršnja uporabnost v kulinariki. Poudarjene bodo njegove zdravilne lastnosti,
ki so ga proslavile poleg hranilne vrednosti plodov, ki so jih v davnih časih poimenovali
Zeusov želod. V preteklosti je namreč to, ali so kostanji dobro obrodili ali ne, določalo ali
bodo ljudje preživeli zimo siti ali lačni. V Italiji in Švici je kostanj veljal za hrano revežev, pri
nas pa so si ga privoščili tudi premožnejši sloji. Posebej so bili v času Avstro ogrske
monarhije čislani Slovenci, ki so na Dunaju v hladnih jesenskih dnevih pekli in prodajali vroč
kostanj. Danes ga, tam kjer uspeva, ogroža kostanjev rak, ki povzroča propad in sušenje
drevesa. Mogoče bi, glede na recesijo, ponovno veljalo obuditi izrek izpred stoletij, ki pravi:
''Za vsaka lačna usta eno kostanjevo drevo''.
Točka 5:
Pri domačiji Kosirnik, v Novakah, raste ob čudoviti stari hiši najdebelejše drevo v občini
Poljčane – Kosirnikova lipa. Na tabli, ki bo postavljena v bližini drevesa, bo predstavljeno
drevo, njen pomen v mitologiji, simbolika in zdravilni učinki lipe. Tudi tisti v smislu sprave,
na katero Slovenci čakamo že desetletja. Lipa sodi med najbolj spoštovana in čaščena
drevesa; njeni listi in cvetovi naj bi, kot je napisal že Plinij Starejši, pomagali pri tisočerih
boleznih. Slovenci smo si lipo izbrali za svoj simbol. Pogosto je bila sajena kot vaško drevo,
okoli katerega so se zbirali ljudje ob pomembnih dogodkih. Že v antiki je simbolizirala
prijateljstvo. Njeno grško ime je bilo 'Filira', tako je bilo ime ljudem vedno naklonjeni gozdni
nimfi. Poleg Slovanov so lipo častili tudi Germani in druga ljudstva. Že pred Karlom Velikim
(8. stol.) je imela lipo vsaka slovenska vas.
5. TABLE
Tabla 1:
Tabla 2:
Tabla 3:
Tabla 4:
Tabla 5:
6. VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
1. Učna pot petih predstavnikov drevesne dediščine je zgolj začetek označitve
preostalih naravnih spomenikov- dreves na območju občine Poljčane. S poenotenim
sistemom označevanja, ki skozi kratke in zanimive tekste predstavi drevesno vrsto in
njeno uporabnost, v navezavi z zgodovino in mitologijo, bodo v prihodnje označena
vsa pomembna drevesa na območju občine. Otroci bodo skozi tekste in ilustracije
spoznavali vsebine na lahkotnejši, manj obvezujoč način, hkrati pa se bo ohranjala
neprecenljiva drevesna dediščina, ki so jo za nas in naše zanamce čuvali že naši
predniki.
2. V prihodnosti je smiselno razmišljati o t.i. posvojitvah dreves na nivoju osnovnih šol
in vrtcev, kar pomeni, v praksi, da otroci za drevo, ki jim je dano v varstvo skrbijo v
smislu popularizacije in tudi osveščanja ter dobrodelnih prireditev, na katerih zbirajo
sredstva za obnovo drevesnih spomenikov (obžagovanje, oblikovanje krošnje,
čiščenje suhih vej). Posvojimo drevo je tako lahko ena izmed prepoznavnih akcij v
slovenskem merilu, ki na simpatičen način izraža skrb za drevesno dediščino pri
otrocih, hkrati pa jih vzgaja v občutljive odrasle, ki se zavedajo pomena ohranjene
drevesne dediščine.
Pripravila: Andreja Senegačnik, univ. dipl. inž. gozdarstva
Avgust 2009
STOKOVNE PODLAGE ZA SAMOSTANSKO
UČNO POT
1. OPIS OBMOČJA
Načrtovana Samostanska učna pot je prostorsko umeščena v Studenice, majhno trško naselje
jugovzhodno od Poljčan, ki predstavljajo občinsko, prometno in gospodarsko središče sveta
med Dravinjskimi goricami in Bočem. Studenice z bližnjo okolico že sedaj predstavljajo
kulturni in turistični center občine Poljčane.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Samostanska učna pot je načrtovana kot posledica ohranjene dediščine, ki se je tod uspela
ohraniti in ostati prepoznavna v lokalnem in širšem okolju, tako med naključnimi popotniki
kot tudi med strokovnjaki, ki jih zanimajo zgodovinski dogodki, ki jih je tod v preteklih
stoletjih narekoval obstoj samostana, ali pa se v dolino pod Bočem vračajo zaradi izjemne in
ohranjene narave, ki je pomembna tako v slovenskem kot tudi v širšem, evropskem merilu
(območje Nature 2000).
Namen vzpostavitve Samostanske učne poti je prezentacija kulturne in naravne dediščine
obiskovalcem Studenic in okolice, s posebnim poudarkom na izobraževanju otrok, v smislu
spoznavanja navedenih vsebin in oblikovanja odnosa do dediščine kot tudi, posledično,
aktivnega sodelovanja pri ohranjanju le-te. Namen vzpostavitve učne poti je torej v prvi vrsti
edukativne narave, s poudarkom na prepoznavanju dediščine, kot tudi na dvigu zavesti o
nujnosti ohranjanja le-te. Hkrati bo z vzpostavitvijo učne poti obogatena turistična ponudba
kraja, ki sicer že živi v duhu promocije kulturne dediščine (Studeniški večeri v samostanu,
Žive jaslice, Sveti trije kralji, Koledovanje ipd.)
Učna pot bo osnovana s ciljem povečati delež tistih obiskovalcev, še posebej otrok, ki bodo
preko vsebin na učni poti razvili odnos do naravne in kulturne dediščine v širšem smislu.
Pričakovati je, da bo osveščenost doprinesla k drugačnemu dojemanju dediščine kot tudi k
aktivnemu ohranjanju drugod po Sloveniji.
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Ujete med mogočno pogorje Boča in skrivnostno reko Dravinjo so Studenice daleč naokoli
poznane po spokojnosti, ki jo začuti obiskovalec domala ob vsakem koraku. Kar pritegne
obiskovalca pa ni samo mir, ki veje izza trških hiš Studenic, temveč so predvsem ostanki
nekoč mogočnega samostana in ohranjena narava, ki se bohoti v okolici in doživi vrhunec v
pojavnosti treh kraških izvirov izpod nederij Boča. Studenice so bile, zaradi zatišne in skrite
pozicije, poseljene precej pred prvo uradno omembo kraja leta 1212. Bleščeče čase, ki se
odsevajo še danes, so Studenice pričele doživljati okoli leta 1230, ko je Zofija Rogaška v kraju,
tik ob studencu milosti, postavila popotno postojanko s cerkvijo, poznano kot hospital. Po
letu 1237 je ta močna in vplivna plemkinja ustanovila na mestu hospitala ženski Marijin
samostan, ki ga je kot priorica tudi vodila. (Točka 1) Samostan je v obdobjih, ki so sledila,
doživljal številne spremembe. Bil je dograjen, povečana je bila prvotna cerkev, posvečena
Devici Mariji. Pred sredino 15. stoletja so samostanu dodali obzidje in več spremljajočih
objektov. V drugi polovici 17. in v prvi polovici 18. stoletja je bil samostan, skupaj s cerkvijo
Svetih Treh Kraljev, baročno spremenjen.
Nune, ki so živele v samostanu, so krojile tempo in utrip ter razvoj kraja, ki je bil v času
delovanja samostana izjemen. Zlata doba Studenic je trajala vse do leta 1782, ko je habsburški
cesar Franc Jožef II samostan ukinil. Leta 1788 je v hudem požaru pogorela večina samostana
in trga. Kar je ostalo od samostana je bilo prodano na dražbi leta 1827. Samostan je tako
prehajal iz rok v reke različnim lastnikom, dokler ga leta 1885 niso kupile sestre Magdalenke
iz Laubona v Šleziji na Poljskem. Samostan je ponovno zaživel, vanj so se naselile
Magdalenke iz Zagreba. Mirno obdobje je trajalo vse do leta 1941, ko so samostan zasedli
Nemci. Kasneje, med vojno, je bil samostan ponovno požgan. Leta 1949 je z denacionalizacijo
prešel v last države, vanj so se naselili zadružni delavci ter njihove družine. Leta 2000 je
samostan s cerkvijo in pripadajočimi zemljišči prešel v last mariborske nadškofije.
Samostan s cerkvijo Svetih Treh Kraljev predstavlja izjemno kulturno dediščino, zaradi česar
je razglašen za kulturni spomenik. Kulturna dediščina pa še zdaleč ni vse, zaradi česar
Studenice še danes pritegnejo številne obiskovalce od blizu in daleč. Ohranjena narava daje
čar Studenicam v vseh obdobjih leta. Kraj s samostanom in cerkvijo leži v zavarovanem
območju Krajinskega parka Boč- Donačka gora, ki predstavlja kompleksno zavarovano
območje z izjemnimi prvinami tako naravne kot kulturne dediščine. (Točka 2)
Vhod v cerkev Svetih Treh Kraljev krasita mogočna in stara kleka. (Foto: M. Bedjanič)
Studenice se naslanjajo na gozdnato pobočje Boča iz katerega izvira, skozi tri mogočne
kraške izvire (Točka 3), hladna in bistra voda, ki odžeja še tako razvajenega popotnika. Vode
iz kraških izvirov se združijo v osrednjo vodno telo, ki teče skozi Studenice, Topli potok.
(Točka 4) Ta je, zaradi čarobnosti in skrivnostnosti, predvsem pa izjemne vode, ki poleti
hladi, pozimi pa greje, osrednji motiv pravljice pisateljice Erne Starovasnik. Generacijam
otrok iz Studenic, Poljčan in okolice je prav ta pravljica pričarala skrivnost Studenic in
mistiko mogočne narave, ki jih obdaja. Tik ob samostanu je ujet in obzidan še en izvir, iz
davnine poznan kot milostni studenec. (Točka 5)
Izjemna pa je tudi drevesna naravna dediščina kraja. Ob vodnem zajetju znotraj samostana
rasteta dve mogočni lipi, ki sta zaradi starosti in dimenzij razglašeni za dendrološka naravna
spomenika. (Točka 6) Lipi sta zgolj dve izmed številnih dendroloških posebnosti območja.
Izjemna in zato tudi zavarovana sta kleka ob cerkvenem portalu Svetih Treh Kraljev (Točka
7) kot tudi kleka, ki rasteta na samostanskem pokopališču (Točka 8).
Samostan Studenice je osnovala Zofija Rogaška ob izviru milosti v tihi dolini pod Bočem.( Foto: M.
Bedjanič)
V dolini, ki vodi mimo samostana proti kraškim izvirom, so vidni ostanki kamnoloma v
katerem so lomili kamen za gradnjo samostanskih objektov. (Točka 9). Danes je kamnolom
opuščen in predstavlja habitat številnim rastlinskim in živalski vrstam, ki naseljujejo tovrstne
življenjske prostore. Pot do izvirov poteka po gozdu, ki je pester. V njem rastejo številne
avtohtone drevesne in grmovne vrste, ki so označene ob poti. (Točka 9). Sprehod po gozdu
nas, če se nekoliko vzpnemo in obiščemo Česnovo dolino, razveseli s preprogami sijoče
zelenega divjega česna ali čemaža, ki predstavlja pravo kulinarično popestritev in ki so ga
zagotovo na veliko uporabljale redovnice pri pripravi jedi v samostanski kuhinji. (Točka 10)
Med izjemno naravno dediščino Studenic in okolice pa vsekakor sodi reka Dravinja. Ta
čudovita reka (Točka 11), z ohranjeno naravno strugo ter sipkimi in erodirajočimi se stenami,
obraslimi z obrečno drevnino, predstavlja najbolje ohranjeno nižinsko reko v Sloveniji. V
stenah reke gnezdi sijajna a plaha ptica, ki je postala zaščitni znak Dravinjske doline,
vodomec. Reka skozi vse leto poplavlja, s čimer je zagotovljena rodovitnost in življenje ob
reki. Poplavni travniki, mrtvi rokavi in mrtvice ob reki nudijo življenjski prostor številnim
redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi velja omeniti občutljive
kačje pastirje, metulje, hrošče ter seveda ptice. Bela štorklja je ena izmed tistih, ki je zaradi
markantnosti ter pregovorno povečevanja rodnosti med obiskovalci še posebej čislana.
Dodaten čar svetu ob Dravinji dajejo obsežna trstišča, ki nudijo dom in zavetišča številnim
živalskim vrstam. Kompleksnost in ohranjenost območja uvršča reko Dravinjo s poplavnimi
travniki in samotnimi drevesi ter mejicami v elitno družbo evropsko najpomembnejših
območij za ohranjanje narave, med območja Natura 2000.
Visoko nad opisano naravno dediščino pa dominirata na eni strani cerkev Svete Lucije, ki so
jo v tretji četrtini 17. stoletja postavile nune (Točka 12), na drugi strani pa razvaline gradu
nad samostanom (Točka 13), ki je bil zgrajen v 15. stoletju in naj bi bil pod zemljo povezan s
samostanskim objektom. Ob razvalinah gradu, ki so deloma obnovljene, raste mladika,
potomka najstarejše trte na svetu, ki jo je Studenicam, kot prvemu ne urbanemu območju,
doniralo mesto Maribor. Na ponoven sijaj in veličino Studenic bo tako, poleg obnovljenega
samostana, vplivala tudi načrtovana obnova gradu nad Studenicami.
Studenice so z izjemno in ohranjeno kulturno in naravno dediščino ostale prepoznavne skozi
stoletja. Obdobja, ki prihajajo, prinašajo lepše in svetlejše čase, ki bodo pripomogli tako k
ohranjanju kot tudi k prepoznavanju dediščine, ki nam je zaupana v skrb in varovanje. Za
nas in tiste, ki prihajajo za nami.
4. TRASA UČNE POTI
Učna pot bo predstavljena na skupni informativni tabli, na kateri bodo označene posamezne
točke. K učni poti bo izdelana zloženka z opisi posameznih točk. Označevalne točke bodo
nemoteče postavljene k objektom, ki jih označujejo. Na območju Studenic namreč že obstaja
učna pot, ki označuje posamezne elemente večinoma naravne dediščine. Posamezne točke so
označene s tablami, ki predstavljajo drevesne vrste, kraške izvire, osameli kamnolom ipd.
Zaradi izjemno dragocene kulturne in naravne dediščine je smiselno, da se v zavarovano
območje Studenic ne postavlja novih tabel, saj bo v primeru le-tega prišlo do t.i.
onesnaževanja s tablami. Smiselna je postavitev ene velike table, na mestu, ki ni moteče
glede vizualne podobe samostana in okolice, na kateri bodo predstavljene vsebine. Za
postavitev table je potrebno pridobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine
Slovenije, OE Maribor in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, OE Maribor.
Točka 1:
Predstavljena bo ustanovitev samostana v Studenicah kot tudi izjemna kulturna dediščina, ki
jo skriva samostan s spremljajočimi objekti (Cerkev Sv. Treh kraljev, samostansko
pokopališče,…)
Točka 2:
Predstavljena bo naravna in kulturna dediščina Krajinskega parka Boč-Donačka gora, na
območju katerega ležijo Studenice.
Točka 3:
V vsej svoji mogočnosti bodo predstavljeni kraški izviri, ki jih občudujemo v dolini pod
Bočem kot tudi kraški značaj gore, ki se vzpenja nad Studenicami.
Kraški izviri v Studenicah, iz katerih priteče čista in bistra voda, so lahko dokaz, da je, kot pravi
legenda, v podzemlju Boča mogočno jezero v katerem prebiva več glavi zmaj.
(Foto: M. Bedjanič)
Točka 4:
Topli potok, ki predstavlja osrednje vodno telo Studenic, bo predstavljen v luči pripovedke
lokalne pisateljice Erne Starovasnik.
Točka 5:
Studenec milosti je botroval nastanku Studenic. Ob njem je namreč Zofija Rogaška postavila
samostan. Točka bo namenjena predstavitvi le-tega.
Točka 6:
Predstavljena bo drevesna naravna dediščina- izjemni lipi, ki rasteta na območju vodnega
zajetja znotraj samostana.
Točka 7:
Kleka, ki rasteta ob portalu cerkve Sv. Treh Kraljev predstavljata drevesno naravno
dediščino. Zaradi dimenzij in starosti ju je vredno predstaviti v luči ohranjanja redkih in
posebnih drevesnih vrst.
Točka 8:
Predstavljena bosta kleka ob nunskem pokopališču, ki prav tako predstavljata naravno
dediščino območja.
Točka 9:
Opuščen kamnolom predstavlja habitat redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim
vrstam, zato je več kot ustrezen za predstavitev naravovarstvenih vsebin.
Točka 10:
Predstavljen bo gozd in avtohtone drevesne in grmovne vrste, ki uspevajo na območju.
Točka 11:
Predstavljena bo Česnova dolina nad kraškimi izviri, kateri ime dajejo preproge divjega
česna ali čemaža, poznanega po blagem okusu, zaradi česar je cenjen v kulinariki.
Točka 12:
Predstavljena bo Dravinjska dolina z reko, ki velja za najbolje ohranjeno nižinsko reko v tem
delu Slovenije. Biser narave predstavlja poleg reke ohranjenost poplavnih travnikov, mrtvice,
depresije, trstišča ter mozaična krajina s samotnimi drevesi in mejicami.
Točka 13:
Predstavljena bo cerkev Sv. Lucije, ki dominira na hribu nad reko Dravinjo. Zgradile so jo
Studeniške nune konec 17. stoletja.
Točka 14:
Predstavljen bo grad nad samostanom, ki je bil last Celjskih grofov. Danes ob njem raste
potomka najstarejše vinske trte na svetu – darilo Mestne občine Maribor.
5. VSEBINE, KI BODO PRIKAZANE NA POSAMEZNIH TABLAH
Glede na načrtovano izvedbo zloženke k tabli, na kateri bodo označene točke, tabla razen
osnovnih informacij o dediščini, ne bo vsebovala tekstualnih oz. slikovnih gradiv.
6. VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
Učna pot v izvedbi kot je načrtovana, predstavlja ogrodje, na katero se bodo navezovale
preostale vsebine, preko katerih bodo obiskovalci, še posebej otroci, spoznavali naravno in
kulturno dediščino območja.
Tako so v nadaljevanju načrtovane naslednje aktivnosti:
1. Spoznavanje samostana preko posnetega filmskega materiala. Predlagam, da se na
območje samostanskega kompleksa postavi kamero-e, ki bodo obiskovalce popeljale
po samostanu, s predstavitvijo utripa samostana in življenja nun v preteklih časih.
2. V sklopu samostana je več kot smiselna aktivacija zeliščnega vrta, ki je bil del
samostanskega kompleksa. Otroci bi spoznavali zelišča in njihovo zdravilno
vrednost. V samostanu bi sami pripravljali zeliščne napitke, sušili zelišča, jih
negovali, nabirali. Hkrati je potrebno na območju samostana spremeniti vizualno
podobo kaptiranega izvira pred upravno samostansko stavbo, saj je današnja
neprimerna in moteča za območje zavarovane kulturne dediščine. Otroci bi lahko, na
učni poti, spoznavali zdravilne učinke vode iz na novo kaptiranega izvira, ki velja
daleč naokoli za enega z najkvalitetnejšo in zdravilno vodo. Otroci se bi spoznali tudi
z zgodovino steklarstva, ki je bila prisotna v davnini v okoliških območjih (Pohorje,
Donačka gora) ter s pomenom stekleničenja vode v stekleno embalažo, in ne v
zdravju in okolju škodljive plastenke.
3. V okviru Studeniške učne poti, ki deloma poteka na območju Krajinskega parka BočDonačka gora bi otroci obiskali Bočka raven, kjer uspeva velikonočnica, pragozd na
4.
5.
6.
7.
8.
9.
Boču, jamo Balunjačo, Travnike na Formili, Bukove gozdove, Kraško pečevje Galk in
spoznali naravovarstveni pomen območja.
Kraški izviri, ki so pomemben dejavni Studenic, navsezadnje je prav zaradi njih na
tem mestu nastal samostan, se naj vključijo v predstavitev geologije in rudarstva, ki
ima namen zaživeti v Muzeju podzemnih zakladov v Stari šoli v Studenicah.
Potrebna je obnova objekta v muzejske prostore ter takšna postavitev zbirk, ki bo
omogočala kreativno spoznavanje vsebin območja.
Topli potok, ki teče skozi Studenice, bi, glede na to, da je o njem napisana lepa in
občutena pripovedka, postal osrednja tema Pravljičnih večerov znotraj
samostanskega kompleksa, kjer bi najmlajši spoznavali bajke, pravljice in pripovedke
o krajih, ki so blizu.
V opuščenem kamnolomu blizu samostana, ki predstavlja habitat redkim in
ogroženim vrstam rastlin in živali, bi otroci spoznavali geološke pa tudi botanične in
zoološke ter naravovarstvene vsebine. Kamnolom bi bil prezentiran tudi v okviru že
omenjenega muzeja v Studenicah.
V okoliških gozdovih bi otroci spoznavali avtohtone drevesne in grmovne vrste
območja. Smiselna je postavitev zbirke lesa, iz drevesnih vrst Bočkega pogorja kot
tudi prikaz zgodovine gospodarjenja z gozdovi, ki ima na Boču že večstoletno
tradicijo.
V Česnovi dolini bi otroci spomladi spoznavali divji česen ali čemaž ter iz njega
izdelovali namaze, paste, kulinarične specialitete. Vsekakor bi bilo v Studenice
potrebno pripeljati tudi kulinarično ponudbo, ki bi ponujala domače izdelke in to na
višjem nivoju, daleč od t.i. avtobusnega turizma, kjer je poudarek na kvantiteti in ne
na kvaliteti. Otroci bi lahko sodelovali pri nabiranju sestavin za izdelke in produkte.
Ob Dravinji, kot osrednji reki območja, ki je hkrati ohranjena, bi otroci preko vsega
leta spoznavali utrip reke in sveta ob njej. Na doživljajskih podestih in v opazovalnici
ptic bi spoznavali ključne vsebine, s poudarkom na občutenju narave. Smiselna je
obnova kozolca na območju Dravinjske doline, na katerem bi otroci lahko prespali.
Seveda ne v spalnih vrečah, temveč na dišečem senu. Otroci bi pri kmetih ob
Dravinji lahko spoznavali kmečka opravila in to tista stara, avtohtona: ročno košnjo,
sušenje sena z vilami, grabljenje sena in spravilo v kopice ter na leseni voz, vožnja s
vprego, okopavanje okopavin ter se spoznali s principi ekološkega kmetovanja in
permakulture.
Pripravila: Andreja Senegačnik, univ. dipl. inž. gozdarstva
Avgust, 2009
UČNA POT PO DRAVINJSKI DOLINI
1. OPIS OBMOČJA
Dravinjska dolina je dobila ime po reki Dravinji, ki je najbolje ohranjena nižinska reka v tem
delu Slovenije. Dravinja izvira pod Roglo na Pohorju ter se izliva v reko Dravo v Šturmovcih
pri Ptuju. V zgornjem toku je Dravinja prava hudourniška rečica, ki pa se v nižinah prelevi v
tipično nižinsko reko. Od Draže vasi pa do Doklec je zanjo značilna naravna, v večinskem
delu neregulirana rečna struga s sipkimi in erodibilnimi stenami, obraslimi z avtohtono
drevesno in grmovno zarastjo. Poseben pečat Dravinjski dolini dajejo pol ekstenzivni
poplavni travniki, ki so življenjski prostor številnim redkim in ogroženim rastlinskim in
živalskim vrstam. Drobni biseri narave, med katere prištevamo mrtvice, depresije, samotna
drevesa, trstišča in mejice, zvišujejo naravovarstveni pomen območja. Prav zaradi naštetega
je območje Dravinjske doline prepoznano kot eno pomembnejših v smislu ohranjene narave
v Evropi in kot tako umeščeno v mrežo Nature 2000.
Človek, ki je skozi stoletja sobival v pokrajini ob reki, služeč svoj težko prigaran kruh tudi v
vsakoletnem boju s poplavami, danes prav zaradi njih dobiva priložnost, da le-te izkoristi
kot prednost za razvoj dejavnosti, ki so blizu ohranjanju narave in okolja. Ena izmed njih je
prav gotovo turizem v sozvočju z naravo, kot tudi sonaravno oz. ekološko kmetovanje.
2. NAMEN IN CILJ IZVEDBE UČNE POTI
Dravinja na območju občine Poljčane vijuga ujeta med Dravinjske gorice in pogorje Boča.
Dolina po kateri teče je dokaj ozka. Dravinja je reka z izrazitim poplavnim značajem; poplave
na območju Dravinjske doline so stalnica s katero so se naučili oz. se učijo živeti prebivalci
vasi ob njej. Poplave prinašajo v prostor ob reki življenje, hkrati pa tudi strah in tesnobo pred
izgubo pridelkov, košnje ter seveda pred poplavljanjem stanovanjskih in drugih objektov. Da
so poplave prednost, ki bi jo lahko izkoristili, če bi se naučili živeti z njimi, so spoznale
številne naravi bolj naklonjene dežele. V Avstriji, npr., izvajajo renaturacije rek, kjer
regulirani reki ponovno vrnejo njen naraven tok in poplavno sposobnost. Pri nas so podobna
razmišljanja še v povojih. Reko Dravinjo smo v večinskem delu uspeli ohraniti naravno, torej
s strugo, ki ni regulirana. Dravinja tako lahko služi kot vzorčen primer reke ob kateri ljudje
poplave izkoriščajo sebi v prid. Prav zaradi poplav je ob reki Dravinji ohranjena vrsta redkih
in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, zaradi katerih je območje Dravinjske doline
razglašeno za območje Nature 2000 in to po ptičji ter po habitatni direktivi.
Za boljše prepoznavanje vsebin, ki so naravovarstveno pomembne, je smiselno na območju
Dravinjske doline speljati učno pot. Na poti, ki bo umeščena med poplavne travnike,
mrtvice, strugo reke Dravinje, samotna drevesa, mejice ter trstišča bodo sprehajalci, še
posebej otroci, spoznavali pravi pomen reke in pomen poplav za življenje ob njej. Omenjene
vsebine bodo prepoznavali preko informativnih tabel, ki bodo postavljene ob poti od Poljčan
do Studenic. Tako bodo, na krajšem, vstopnem odseku, predstavljene štiri table, ki bodo
predstavljale naravovarstveni pomen reke, živalske in rastlinske vrste, katerih obstoj je
odvisen od ohranjene struge in mozaične pokrajine ob reki, katere glavne kvalitete so
ohranjeni pol ekstenzivni do ekstenzivni travniki, trstišča, mrtvice, mrtvi rokavi, depresije,
samotna drevesa, mejice ter njive s tradicionalnimi okopavinami in nenazadnje kulturna
dediščina območja, ki se zrcali v ohranjenih kozolcih toplarjih, ki jih je ob Dravinji kar nekaj.
Hkrati bo pot po Dravinjski dolini nadgrajena z opazovalnico ptic, ki bo hkrati služila kot
opazovalnica ter tudi kot prostor –učilnica za spoznavanje drugih živalskih in rastlinskih
vrst. Z opazovalnico bo povezan tudi t.i. doživljajski podest, s poudarkom na doživljajski
komponenti narave. Torej prisluhniti naravi, jo občutiti, otipati, zavohati, …
Dravinjska dolina predstavlja številne možnosti spoznavanja in učenja ter doživljanja
izjemne narave tako v slovenskem kot v evropskem merilu. Prav zaradi tega je na območju
med Poljčanami in Studenicami načrtovana učna pot, kjer bo obiskovalcem ponujeno zgoraj
navedeno. Poseben poudarek bo seveda na najmlajših, ki bodo preko sprehoda, iger,
opazovanj, doživljanja in sproščanja spoznavali edinstven svet Dravinjske doline.
3. STROKOVNE PODLAGE ZA IZVEDBO UČNE POTI
Reka Dravinja izvira pod Roglo na Pohorju. Vse do izliva v Dravo na območju Šturmovcev
daje pečat pokrajini skozi katero teče. V zgornjem toku je prava hudourniška rečica; kasneje
pa se prelevi v mogočno nižinsko reko, ki leno vijuga po dolini med Bočem in Halozami ter
Dravinjskimi goricami. Skozi tisočletja je reka dodobra spremenila svoj tok, vse do danes pa
je ostala prepoznavna zaradi številnih značilnosti. Je ena izmed tistih slovenskih rek, ki ima
na precejšnjem odseku, med Dražo vasjo in Doklecami, ohranjeno naravno strugo in obrežno
zarast. Zaradi ohranjene rečne dinamike obstajajo v strugi reke pestre hidromorfološke
strukture, poplavno območje pa v veliki meri pokrivajo ekstenzivni travniki različnih tipov,
ki s številnimi morfološkimi elementi, kot so mejice, vrbe glavače, drevesni osamelci,
zaraščeni mrtvi rokavi, okljuki in depresije, močvirja in mlake, tvorijo tipično podobo
kulturne krajine.
Območje predstavlja življenjski prostor številnim ogroženim in redkim rastlinskim in
živalskim vrstam. Ohranjena naravna struga reke Dravinje, ob kateri rastejo mogočna in
stara drevesa, ki se nagibajo nad strugo, nudi življenjski prostor eni izmed najlepših in
ogroženih vrst ptic v Sloveniji – vodomcu (Alcedo atthis). Ta plaha in le poredko videna ptica
gnezdi v sipkih dravinjskih stenah, vanje si izkoplje gnezdilni rov. Bela štorklja (Ciconia
ciconia) ima ob Dravinjski dolini eno izmed najmočnejših populacij v Sloveniji. Ta markantna
ptica, ki jo mnogi povezujejo s povečevanjem rodnosti, potrebuje za svoj obstanek ohranjene
naravne do pol naravne poplavne travnike ob reki Dravinji. Poleg bele štorklje in vodomca
gnezdi na območju Dravinjske doline precej vrst ptic, ki sodijo med ranljive in ogrožene.
Med njimi velja omeniti kosca (Crex crex), pivka (Picus canus), rjavega srakoperja (Lanius
collurio) in sršenarja (Pernis apivorus).
Izmed ostalih živalskih vrst so pomembne vrste metuljev, ki živijo na mokrotnih travnikih
ob Dravinji. Tudi ta drobna bitja s svojo prisotnostjo, tako kot npr. kačji pastir kačji potočnik
(Ophiogomphus cecilia), kažejo na ohranjenost okolja. Temni in strašnični mravljiščar
(Maculinea nausithous in M. teleius) ter močvirski cekinček (Lycaena dispar) so tisti posebneži,
ki večajo naravovarstveno vrednost območja. Ob Dravinji je pester tudi svet hroščev.
Omeniti velja rogača (Lucanus cervus), ki v preteklih desetletjih ni veljal za ogroženega, danes
pa ga srečujemo vse redkeje. Za svoj obstanek namreč potrebuje stara in trhla, propadajoča
drevesa pravega kostanja in hrasta, ki pa jih je v naših gozdovih vse manj. Nič manj pa ni
pomemben živalski svet v sami reki Dravinji. V strugi reke še najdemo ribo platnico (Rutilus
pigus), ki je redka tako v slovenskem, kot v evropskem merilu.
4. TRASA UČNE POTI
Učna pot po Dravinjski dolini je speljana od odcepa poljske poti, ki vodi iz lokalne ceste
Spodnje Poljčane-Zgornje Poljčane proti zaselku Podboč. Pot se nato vije med poplavnimi
travniki ter trstišči, mrtvicami, depresijami, samotnimi drevesi, mejicami, tradicionalnimi
okopavinami ter kulturno dediščino vse do Studenic, ki so locirane v tihi dolini pod Bočem.
Pot je razgibana; na njej je mogoče spoznavati številne naravovarstvene vsebine območja kot
tudi življenje ljudi, še posebej skozi neponovljivo kulturno dediščino – kozolce toplarje.
Na poti so tako načrtovane štiri informativne table, ki bodo obiskovalce seznanile z
vsebinami Dravinjske doline. Prav tako bo ob poti postavljena opazovalnica ptic ter
doživljajski poligon – objekta, ki bosta služila aktivnemu opazovanju in spoznavanju narave.
Objekta bosta med seboj povezana ter izdelana iz naravnega lesa, brez delov, ki se v naravi
ne reciklirajo. Objekta bosta služila kot model za postavitve podobnih, naravi sprejemljivih
objektov na poteh po vsej Sloveniji. Idejna zasnova opazovalnice ptic ter doživljajskega
podesta je priložena k strokovnim podlagam za Učno pot po Dravinjski dolini.
Na Učni poti po Dravinjski dolini bo mogoče spoznati naslednje vsebine:
Točka 1:
Predstavljena bo reka Dravinja kot srce Dravinjske doline, vse od njenega izvira v Skomarju
na Pohorju pa vse do izliva v reko Dravo pri Šturmovcih v bližini Ptuja. Izpostavljen bo njen
pomen v smislu ohranjene nižinske reke, ob kateri so razprostranjeni poplavni travniki in
mozaičen preplet kmetijskih površin, ki dajejo čar svetu ob reki. Predstavljena bo kulturna
krajina, ki se je razvila skozi delo številnih tu živečih kmetov, ki so prav zaradi modrega
kmetovanja in gospodarjenja s prostorom uspeli ohraniti reko in poplavne travnike ob njej.
Nanjo so življenjsko vezane številne rastlinske in živalske vrste, med njimi bodo posebej
izpostavljene ptice, metulji, kačji pastirji, hrošči pa tudi rastlinske vrste, ki domujejo na
poplavni travnikih. Poseben poudarek bo na osveščanju o naravovarstvenem pomenu
območja, ki se uvršča v elitno družbo naravovarstveno najvrednejših območij v Evropi – med
območja Natura 2000.
Ohranjena struga z avtohtono obrečno zarastjo uvršča reko Dravinjo med najbolj ohranjeno
nižinsko reko v tem delu Slovenije. (Foto: M. Bedjanič)
Točka 2:
V bližini vstopne table, ob poti med travniki, bo postavljena informacijska tabla, na kateri bo
predstavljeno posebno življenjsko okolje; ostanek stare struge reke Dravinje, v kateri zastaja
voda - mrtvica. Ta mokrotna področja so pravi mali raj v smislu biotske pestrosti območja. V
in ob mrtvicah domujejo številne redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Posebej bo
predstavljen njihov pomen za ohranjanje dvoživk, ki so hrana belim štorkljam, simbolu
Dravinjske doline. Ob mrtvice je ohranjen pas trstišča, ki je tisto življenjsko okolje, zaradi
katerega ob reki še gnezdijo številne plahe in redke vrste ptic. Jasno bo nakazana usmeritev,
ki kliče k ohranjanju tovrstnih življenjskih okolij, s poudarkom na ohranjanju mokrotnih
površin in območij, ki jih poraščajo trstišča.
Točka 3:
Predstavljena bo mozaična obrečna pokrajina kjer so na travnikih lepo ohranjena samotna
drevesa-soliterji kot tudi posamezni grmi in mejice. Navedene in predstavljene bodo živalske
vrste, ki so navezane na ta življenjska okolja: hrošč rogač, ki za svoj obstoj potrebuje stara in
trhla kostanjeva in hrastova drevesa in ptice, kot so pivka, rjavi srakoper,…pa tudi pomen
ohranjanja dreves, grmov in mejic za vzdrževanje populacije ptic, ki za svoj obstoj
potrebujejo ohranjena drevesa in grmovje ter mejice.
Točka 4:
Predstavljena bo reka Dravinja z zanjo tipičnimi elementi, kot so: ohranjena struga s sipkimi
in erodibilnimi stenami, v katerih gnezdi ena naših najsijajnejših ptic- vodomec. Predstavljen
bo pomen ohranjanja obrečne zarasti z naravovarstvenega vidika, še posebej pomen
ohranjanja starih in mogočnih dreves, ki se nagibajo nad strugo. Predstavljen bo poplavni
značaj reke, ki s poplavami v prostor prinaša življenje. Na reko in vodni ter obvodni svet so
vezane številne ogrožene vrste, med njimi kačji pastir kačji potočnik in riba platnica. Ob reki
so ohranjeni zanjo značilni habitatni tipi, ki pa jih na precejšnjih površinah izpodrivajo
rastline pritepenke ali neofiti, kamor sodi ob Dravinji pogosta žlezasta nedotika pa tudi
deljenolistna rudbekija in japonska dresen.
5. INFORMACIJSKE TABLE
TABLA 1:
TABLA 2:
TABLA 3:
TABLA 4:
VIZIJA NADALJNJEGA RAZVOJA UČNE POTI
Učna pot po Dravinjski dolini je zasnovana kot izobraževalno- doživljajska pot. Smiselna je
izvedba poti, ki bo presegla občinske meje ter bo povezovala tudi ostale občine ob reki
Dravinji, torej občino Slovenske Konjice, Makole in Majšperk. Na lokalnem nivoju se učna
pot po Dravinjski dolini navezuje na Samostansko učno pot; ob obeh poteh je tako
omogočeno spoznavanje naravne in kulturne dediščine območja ob reki Dravinji.
PRILOGE: Idejna zasnova za izvedbo opazovalnice ptic in doživljajskega poligona
Pripravila: Andreja Senegačnik, univ. dipl. inž. gozdarstva
Avgust 2009