1. No category

RIM 2011
seminar 35
Za nas je antika sinonim za tisočletja pred našim štetjem, ko so nastajale visoke
stare civilizacije in kulture v Mezopotamiji, Egiptu, na območju Grčije in Rima. Ob
tem pa se velikokrat ne zavedamo, da smo pravzaprav dediči teh stvaritev. In tudi,
če neposrednih povezav ne vidimo, vemo, da se je skozi renesanso in klasicizem
umetnost pogosto vračala k njim. Posebno v delih grške in rimske antike so umetniki pogosto iskali odgovore na večno vprašanje »kaj je umetnost«.
Danes se načrtuje in gradi z neverjetno hitrostjo, za študij umetnosti pa nam
ostaja malo časa. Študiramo predvsem nove materiale in koncepte, opazujemo in
proučujemo stavbe, ki nastajajo danes in s tem si nabiramo izkušnje in znanje. A
sodobno arhitekturo sodimo in ocenjujemo drugače in veliko hitreje, ker imamo
z njo neposreden stik in ker razumemo proces nastanka. Seveda je nujno, da kot
arhitekti ves čas spremljamo, kaj se v svetu arhitekture dogaja danes, vendar bi se
prav mi, ki razumemo, da nobena hiša ne stoji brez trdnih temeljev, morali zavedati, kako pomembno je za nas poznavanje klasične arhitekture.
Na tej ekskurziji bo manj stekla in kovine, tudi lesenih fasad ne bo, bo pa veliko
kamna. Ne ostanimo zgolj pri ‘gledanju’ teh neštetih kosov kamna, tlorisi in kratke
pojasnitve v knjigici so nam lahko v pomoč, da si predstavljamo nek čas, ki ga ni
več, čas, ko so nastajale monumentalne arhitekture, ko so naši predniki iznašli
pisavo in se zavedeli dragocene možnosti, da za seboj pustijo sled, zapisan spomin
na dogodek, misel in občutje.
Jana
Priprava gradiva
Petra Kuštrin
Matic Kalamar
Ami Kadribašić
Jana Kocjan
Oblikovanje
Aleš Kacin
Viri
Koch, W. Umetnost stavbarstva. Ljubljana:
Založba Mladinska knjiga, 1999
Zgodovina slikarske, kiparske in
arhitekturne umetnosti. Ljubljana:
Modrijan, 1998.
Rom: Kunst und Architektur. Potsdam:
Tandem Verlag GmbH, 2005.
Heurgon, J. Življenje in navade etruščanov.
Ljubljana: DZS, 1982.
Spletni viri in kolegi s seminarja Kobe.
Tisk in vezava
Printam.si
STROKOVNA EKSKURZIJA RIM
17.4.2011 - 23.4.2011
SEMINAR 35
Fakulteta za arhitekturo
Univerza v Ljubljani
Mentorja
prof. Miloš Florijančič
asist. Mitja Zorc
Organizacija
Ami Kadribašić
Jana Kocjan
Udeleženci
Matic Kalamar
Tadej Juranovič
Mateja Fajfar
Doris Golob
Katja Milošev
Luka Fabjan
Alja Mišigoj
Egon Murič
Matej Košmerl
Damir Flego
Petra Kuštrin
Rok Luzar
Aleš Kacin
Ambrož Bartol
Manca Žugič
Viktorija Žavbi
Lovrenc Košenina
Andrej Žerovnik
Jasna Strukelj
Tit Briški
Maja Baronik
Janez Gaberščik
Dominika Bučar
Nina Fabjančič
Tina Peršolja
Tadej Dobrajc
Zrinka Fičurin
Peter Krapež
Špela Žvokelj
1 dan, 17.4.2011, nedelja
Firenze: samostan
LA CERTOSA DEL GALLUZZO DI
FIRENZE
1
2 dan, 18.4.2011, ponedeljek
Vatikan
Castel Sant’ Angelo
Ponte Sant’ Angelo
Sant ‘ Agnese in Agone
Piazza Navona
Pantheon
Chiesa del Gesu
Chiesa di San Carlo Alle Quatro
Fontane
Chiesa di Sant’ Andrea al Quirinale
Piazza del Popolo
2
3
4
5
6
7
8
9
10
3 dan, 19.4.2011, torek
Terme di Caracalla
Circo Massimo
Capitolino
Foro di Traiano / Mercati Traianei
Foro Romano
Colosseo
Domus Aurea
Basilica S. Giovanni in Laterano
Santa Maria Maggiore
S. Maria d. Angeli
Terme di Diocleziano
Piazza di Spagnia
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
Program
4 dan, 20.4.2011, sreda
Via Appia
Monumente Alle Fosse Ardeatine
E.U.R.
OSTIA ANTICA
CERVETERI
24
25
26
27
28
5 dan, 21.4.2011, četrtek
Villa Adriana, Tivoli
29
6 dan, 22.4.2011, petek
Villa Madama
Stadio Olympico
Foro Italico
MAXXI
Pallazeto dello Sport
Auditorium Parco della Musica
Museo Nazionale Etrusco di Villa
Giulia
Museo e Galleria Borghese
30
31
32
33
34
35
36
37
7 dan, 23.4.2011, sobota
Modena
CIMITERO SAN CATALDO
DI ALDO ROSSI
38
24
25
26
27
28
29
Via Appia
Monumente Alle Fosse Ardeatine
4
E.U.R.
OSTIA ANTICA
CERVETERI
Villa Adriana, Tivoli
5
Program
HOTEL
Hotel Metro, Via di Rebibbia No. 18
ROMA 00156
T: (+39) 0640801778
F: (+39) 064078546
E: [email protected]
Program
2
Vatikan
Castel Sant’ Angelo
Ponte Sant’ Angelo
Sant ‘ Agnese in Agone
Piazza Navona
Pantheon
Chiesa del Gesu
Chiesa di San Carlo Alle Quatro
Fontane
3
Chiesa di Sant’ Andrea al Quirinale
Piazza del Popolo
Terme di Caracalla
Circo Massimo
Capitolino
Foro di Traiano / Mercati Traianei
Foro Romano
Colosseo
Domus Aurea
Basilica S. Giovanni in Laterano
Santa Maria Maggiore
S. Maria d. Angeli
Terme di Diocleziano
6
Piazza di Spagnia
Villa Madama
Stadio Olympico
Foro Italico
MAXXI
Pallazeto dello Sport
Auditorium Parco della Musica
Museo Nazionale Etrusco di Villa
Giulia
Museo e Galleria Borghese
2
3
4
5
6
7
8
9
10
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
30
31
32
33
34
35
36
37
Rimska umetnost
ANTIKA
Težko je določiti časovni okvir za rimsko
umetnost. V južni Italiji so bile grške
kolonije, v katerih je živelo mešano
prebivalstvo. Grška umetnost je vplivala
na etruščansko, ki pa je vendarle ohranila
svoj, italsko-etruščanski značaj. Ko pa
je leta 221 pr. n. š. Klavdij Marcel kazal
v svoji rimski vili grške umetnine, ki
jih je pripeljal z vojaškega pohoda po
Siciliji – tedaj je to bila Velika Grčija -,
se je zgornji sloj nad njihovo lepoto tako
navdušil, da poslej niso mogli več brez njih.
V naslednjih desetletjih je v Rim pritekal
veletok grških kipov in vaz ter zaznamoval
zunanjo podobo, kompozicijska pravila in
v dobršni meri tudi vsebino umetniškega
ustvarjanja v Rimu. Rimska umetnost je
zlagoma izoblikovala svoje poteze: v 2.
stoletju n.š., v času cesarja Hadrijana, se
je razširila po vsem imperiju, ki je obsegal
celotno Sredozemlje, zahodno Evropo in
del srednje Evrope.
Rimska umetnost je vrhunec dosegla v
obdobju cesarstva, najboljše pa so tiste
stvaritve, ki so povezovale tehnično znanje
in smisel za lepo – torej arhitektura.
OSVOJITEV SREDOZEMLJA
Ostanki najstarejših najdenih bivališč v
Rimu segajo v 8. stoletje pr.n.š. Koče iz
vejevja so sestavljale male vasi. Priti so
morali Etruščani, ki so se na mestu Rima
naselili ob koncu 7. stoletja pr.n.š., da je
na sedmih gričih zraslo pravo, z obzidjem
obdano mesto. Etruščani so vzdrževali
tesne stike z Grki, imeli pa so svojo
vero, uporabljali so pisavo in bili odlični
gradbeniki – obvladali so gradnjo lokov in
obokov. Vse to so povzeli Rimljani.
OD REPUBLIKE DO CESARSTVA
Leta 509 pr.n.š. so iz Rima izgnali
etruščanske vladarje in razglasili
republiko.
V 4. stoletju pr.n.š. se je rimska država
začela širiti in ob koncu 2. stoletja pr.n.š.
je že obsegala celoten italijanski polotok.
Rim je začel osvajati Sredozemlje,
predvsem Grčijo.
Politično življenje, neprilagojeno hitremu
širjenju Rima, se je pogrezalo v zmedo
in v 1. stoletju pr.n.š. je izbruhnila
državljanska vojna.
CESARSTVO (1. – 2. stoletje n.š.)
Rimski kovanec.
Leta 31 pr.n.š. je Oktavijan Avgust
odstavil Antonija, tekmeca za oblast. S
tem se je začel njegov vzpon proti vrhu
in polagoma je dobil popolno oblast.
Zlato dobo je cesarstvo doseglo v 2.
stoletju pod Antonini in Severi. Politične
strukture so se ustalile, zelo razvita
uprava se je opirala na močno uradništvo.
Rimska umetnost
Ob Trajanovi smrti leta 117, je bilo
cesarstvo najobsežnejše in osvajanj je
bilo konec. V cesarstvu je vladal mir
(Pax Romana). Zelo razvita mreža cest je
omogočala svobodno kroženje izdelkov.
Gospodarstvo je cvetelo. Cesarska oblast
je bila sorazmerno strpna do krajevnih
vladarjev, vendar je cesar po vsem
cesarstvu zapovedal čaščenje svoje osebe.
POČASNI ZATON RIMA (3. – 5. stoletje)
Na koncu 2. stoletja se je ravnotežje
začelo podirati. Čez mejo so vdirali
Germani, zaradi katerih se je Rim zapletal
v brezkončne vojne. Cesarjeva oblast
je usihala, močni so postali vojaški
poveljniki, ki so si od 2. stoletja na oblasti
sledili v naglem zaporedju, v vedno
večji zmedi in vojaški anarhiji. Poleg
tega so vojne cesarstvo osiromašile in
po izobilju 2. stoletja se je pogreznilo v
gospodarsko krizo. Na koncu 3. stoletja je
cesar Dioklecijan obnovil cesarsko oblast.
Da bi bilo upravljanje države boljše,
je cesarstvo razdelil na pol: vzhodno
in zahodno. Dioklecijanov naslednik
Konstantin je spet združil cesarstvo,
vendar je prestolnico prenesel iz Rima na
Vzhod in s tem je Rim dokončno izgubil
svoje prvenstvo.
Z milanskim odlokom leta 313 je
cesar priznal krščanstvo, do takrat
prepovedano in preganjano vero.
Pokristjanjevanje je pomenilo uradni
začetek pokristjanjevanja cesarstva.
V zgodnjem 4. stoletju se je zgodilo
marsikaj: zmagalo je krščanstvo in
poganski bogovi so se umaknili v ozadje,
uveljavila se je filozofska, ponotranjena
umetnost vzhodnega Sredozemlja.
Umetnost se je zelo spremenila in sijajnih
dni rimske umetnosti je bilo konec.
Območje rimskega imperija okrog leta 100.
Rimska umetnost
ETRUŠČANSKA UMETNOST
RIMSKA ARHITEKTURA
Etruščanska umetnost se je izoblikovala
na začetku 7. stoletja pr.n.š. in dosegla
vrhunec v 6. in 5. stoletju pr.n.š. Tedaj
so jo dosegli vplivi z Vzhoda, predvsem
arhaične Grčije. Vendar je v vseh zvrsteh
ustvarjanja etruščanska samosvojost
preoblikovala te vplive. Naklonjeni so bili
dekorativnemu, dela izražajo sproščenost
in lahkotnost in so kljub temu polna
realizma.
Svetišča, grajena iz opeke in lesa, se
niso ohranila, poznamo pa jih iz grobne
arhitekture, ki je bila v etruščanski
kulturi zelo pomembna. Veličastni
grobni prostori, nad katerimi se je dvigal
tumulus, zrcalijo značilnosti verske
arhitekture ali arhitekture stanovanjskih
hiš.
V etruščanskih grobnicah so našli mnoge
grobne pridatke, poleg tega pa velikanske
grobnice krasijo veličastne freske: v njih
je predstavljenih mnogo pogledov na
življenje Etruščanov.
Rimska arhitektura dolguje dobršen del
svoje podobe tehnološkim dosežkom, ko
so od 2. stoletja pr.n.š. uporabljali beton
kot vezivo pri gradnji.
Polagoma so preučili njegove tehnične
kakovosti in uvedli vedno bolj zapletene
oblike: lok, obok in končno kupolo. Ti
trije elementi, prevzeti od Etruščanov,
so postali značilnost rimske arhitekture.
Vendar beton ni lepega videza, zato so
ga zakrili s ploščami iz klesanega kamna.
Najbolj veličastne so bile iz marmorja, z
njimi so dosegli vtis bogatih notranjosti.
Ker zunanji zidovi pogosto niso bili
nosilni, so prevzeli krasilno vlogo in to
je pospešilo razvoj reliefov. Stavbe so
radi krasili s stebri in polstebri. Velike
tehnične možnosti betonske gradnje so
omogočile gradnjo vedno večjih stavb,
kar je ustrezalo rimskemu nagnjenju k
pretirani veličastnosti.
Plesalka (Grob z levinjama, Tarkvinija).
Rimsko žganje apna.
Etruščanska umetnost se je polagoma
zlila z rimsko, vendar je njen pečat še
vedno opazen v realističnem toku rimske
umetnosti.
Rimska umetnost
URBANIZEM
Po zgledu grške civilizacije je mesto
središče rimskega sveta. Od 2. stoletja
so Rimljani, ki so imeli izrazit smisel za
organizacijo, načrtovali mesta po zelo
strogih načelih. Z mrežo ulic, ki se sekajo
pravokotno, so mesta razdelili na otoke.
Taka kvadratna razdelitev je določala
tudi nadaljni razvoj mesta in opredelila
razdelitev vseh funkcij življenja v mestu.
Dve glavni cesti sta bili osi: cardo in
decumanus sta se sekali v središču
mesta. V sečišču je bil forum – središče
mestnega življenja. Forum je pravokoten
trg, ki ga obdajajo svetišča (versko
svetišče), bazilika (trgovsko in sodno
središče) in kurija (politično središče).
To urbanistično načelo so posnemali
v vseh mestih po rimskih provincah,
presenetljivo pa je, da je Rim kot
prestolnica izjema. V naključni rasti skozi
stoletja se je razvijal dosti bolj neurejeno.
Vsako rimsko mesto je bilo vključeno
v velikansko mrežo cest, razpeto prek
imperija. Gradnja vodovodov, ki se
je razvijala od 4. stoletja pr.n.š., kaže
popolno obvladovanje loka, vsako mesto
pa je imelo tudi urejeno kanalizacijo.
Rimska umetnost
ZASEBNA ARHITEKTURA
POSVETNA ARHITEKTURA
Razkošno okrašena bivališča pričajo
o zelo prefinjenem načinu življenja. V
mestih se je bivališče premožnih ljudi
imenovalo domus. Te stavbe so posnemale
shemo bivališč helenistične Grčije in so
bile zgrajene okrog atrija in peristila, tj.
dvorišča, obdanega s stebriščem. Vile
na podeželju so bile razkošna bivališča,
hkrati pa so ohranile nekatere značilnosti
kmetij. To razkošje je bilo v velikem
nasprotju z revščino mestnih četrti,
kjer so se na majhnem prostoru in v več
nadstropjih gnetle številne družine.
Rimska posvetna arhitektura je ustrezala
dvema glavnima zahtevama: morala je
ustreči praktičnim potrebam in izražati
veličastnost in mogočnost. Značilni tipi
rimske arhitekture so:
Bazilika je bila lahko tržnica ali sodišče,
in sicer pravokotna zgradba, razdeljena
na tri ladje. Glavna ladja je bila višja od
stranskih in je v gornjem delu imela okna.
Kopališče oz. terme so tipična rimska
iznajdba. Kot kraj, kjer so se pri kopanju
srečevali in urejali številne zadeve, so
bile terme v vsakdanjem življenju zelo
pomembne.
Gledališče je nadaljevalo grško zasnovo
stopničastega gledališča, naslonjenega na
pobočje griča.
Amfiteater je v celoti rimska novost.
Zasnovali so ga malo pred začetkom
našega štetja kot prizorišče za cirkuške
igre in borbe gladiatorjev.
ARHITEKTURA V SLUŽBI VERE
Italska hiša s peristilom, 2.-1. stol. pr.n.št.
V rimskem imperiju arhitektura svetišč
ne predstavlja le moči boga, ampak tudi
cesarjevo. Čeprav je bilo svetišče pogosto
namenjeno čaščenju pobožnega cesarja,
pa kot stavba povzema etruščansko in
italsko shemo. Zgrajeno je na visokem
podstavku, ki mu daje vzvišen položaj.
Predverje pred pročeljem podpira
stebrišče, ki se ob straneh svetišča
nadaljuje s stebri. Okrasje, umirjeno
na zunanjosti stavbe, je v notranjosti
izjemno razkošno. Rimljani so gradili
tudi majhna svetišča s krožnim tlorisom.
Vendar so v 2. stoletju arhitekturne
Rimska umetnost
novosti pri javnih zgradbah vplivale tudi
na versko arhitekturo, ki je prevzela bolj
izvirne oblike. Natsala so svetišča, kjer se
nad tlorisom kroga dviga kupola. Najbolj
veličastno med njimi je Hadrijanov
Panteon.
SLAVOLOK
Slavo vladarja je med vso cesarsko
arhitekturo najbolje izražal slavolok.
Namenjen je bil izključno poveličevanju
cesarjeve slave.
NOTRANJA DEKORACIJA, PRIČEVANJE
O PREFINJENEM ŽIVLJENSKEM OKOLJU
Rimsko cesarstvo dobro poznamo s fresk
iz mest, kot sta Herkulaneum in Pompeji,
ki jih je uničil izbruh Vezuva leta 79. Te
poslikave odlično dokumentirajo razvoj
rimskega slikarstva od 2. stoletja pr.n.š.
Mozaik je bil bistvena sestavina
arhitekturnega okrasja. Z njim so krasili
tla, včasih tudi zidove.
KIPARSTVO POUDARJA OSEBNOST
Portret je najbolj izviren prispevek
rimske umetnosti v svetovno zakladnico.
Drugače kot grška umetnost, ki je hotela
izraziti tip univerzalnega človeka, je
rimska dajala prednost osebnosti in
prepoznavnosti.
Rimski relief je bil dedič grškega
reliefa, vendar je bila njegova vloga v
rimski umetnosti popolnoma drugačna.
Poznamo dva temeljna tipa: relief z
zgodovinsko in z mitološko vsebino.
V času cesarstva je bil relief sijajno
propagandno sredstvo, posebno na
slavolokih in spominskih stebrih.
Rimsko kiparstvo poudarja osebnost.
Rimska umetnost
SREDNJI VEK
V začetku srednjega veka se je število
prebivalstva v Rimu zmanjšalo na
nekaj tisoč, nekdanja moč mesta je bila
le spomin. V 8. in 9. stoletju je papež
pridobil večjo moč in s tem se je središče
moči ponovno vrnilo v Rim. Nenehni
spori med papežem in cesarjem pa so
papeževo moč slabili. 10., 11. in 12.
stoletje predstavljajo najbolj bledo
obdobje rimske zgodovine.
RENESANSA
Noben znamenit dogodek ali zgodovinsko
dejstvo ni sprožilo razcveta renesanse.
Bila je široko kulturno gibanje, ki ga v
Italiji zaznamo že v 14. stoletju. Zrastla
je iz svobodomiselnega, humanističnega
delovanja učenjakov, filozofov, pisateljev,
politikov in umetnikov. Razvijala in
širila se je v 15. stoletju in v 16. stoletju
dokončno spremenila podobo Evrope.
Renesansa ima različne poteze in je
zapleteno gibanje. Vendar je ena njenih
bistvenih značilnosti želja po oživitvi
antične kulture.
Matematična pravila predstavljanja prostora.
Umetniški vidik – zanj so menili, da
je gibalo človeškega napredka – je
središče tega oživljanja. Prav takrat se
je izoblikovala nova in močna zavest
o povezanosti umetnosti tega časa s
prejšnjimi dobami.
Čeprav so renesančni ljudje antiko
spoštovali, njena avtoriteta ni bila
brezmejna. Znanost je od tistih časov
napredovala. Humanistom je bilo jasno,
da grško-rimske preteklosti ne bodo mogli
oživiti take, kakršna je bila takrat. Antike
niso hoteli suženjsko posnemati; hoteli so
jo razumeti, da bi ji postali enaki ali jo celo
presegli.
ARHITEKTURA
V 15. stoletju so prišli do spoznanja,
da ima umetnost lastne zakonitosti, te
pa so tesno povezane z zakonitostmi
v naravi. Poznali in uporabljali so
jih Grki in Rimljani, zato je bil velik
del naporov renesančnih umetnikov
posvečen preučevanju antičnih
spomenikov. Sestavili so preglednico
vseh antičnih oblik in zapisali pravila, ki
naj bi omogočala pravilno predstavljanje
prostora.
Rimska umetnost
BAROK
Z besedo »barocco« so v 16. in 17. v Evropi
označevali orientalske bisere nepravilne
oblike. Pozneje se je pomen besede razširil
tako, da izraža nenavadne, bizarne ali
muhaste koncepte, pa naj gre za predmet,
misel ali izraz. Kot kulturni fenomen se je
barok pojavil v zadnjih letih 16. stoletja
in je evropsko civilizacijo oblikoval do
približno leta 1760.
Kot umetnostni fenomen je barok
nastal v Rimu, papeškem mestu, na
vrhuncu katoliške prenove, imenovane
protireformacija. V nasprotju z renesanso,
ki je temeljila na intelektualizmu, se
je barok rodil kot izraz hotenja, da se
spoštuje dogma in obnovi stroga disciplina
pod trdim papeškim vodstvom. Njegova
naloga je bila spodbujati kolektivno
čustvovanje in spodbujati vernika z
omamljanjem njegovih čutov. Tako je
nastala dramatična umetnost, ki je
izrazito dinamična: uživa v diagonalah
in krivuljah, osupljivih zasukih, teatralni
igri in v vsem, kar zbuja presenečenje in
občudovanje.
Papež Klement VII. in Pavel V. sta na
koncu 16. stoletja in v začetku 17. stoletja
začela velikansko urbanistično reformo
Rima in njuni nasledniki so jo nadaljevali
na temo zmagujočega Rima. Ta reforma,
ki naj bi potrjevala moč katolicizma,
je bila predvsem dinamično jedro
estetskega izraza za povzdigovanje vere
in duhovne oblasti papeža.
Prvi miljnik baročne arhitekture je cerkev
Il Gesu.
Rimska umetnost
FAŠISTIČNA IN POVOJNA
ARHITEKTURA
Fašistična arhitektura označuje obdobje
italijanske arhitekture po letu 1920 (leta
1926 se je oblikovala skupina arhitektov
Gruppa 7). Nastala je v obdobju diktatorja
Mussolinija, katerega režim je bil zmes
modernih trendov in nostalgičnega
oziranja na mogočno preteklost
Rima. Zaznamovala sta jo obračanje h
klasicizmu in funkcionalizmu. Fašistično
arhitekturo poznamo tudi pod pojmom
racionalistična arhitektura, kot idealna
se je izkazala za gradnjo stanovanjskih
naselij.
Po fašistični se italijanska arhitektura
znova naveže na mednarodne tokove.
Večina povojne arhitekture ima zametke v
fašistični arhitekturi.
Prizor iz filma Last Man on Earth, 1964, v ozadju stolp na območju E.U.R.
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
CENTRALNA ZASNOVA
Okrogli tempelj
ANTIKA
stožčasta streha
povezje
stena svetiščne cele
vrata
okno
korinstki steber
tambur
podstavek
Panteon
ANTIKA
slepo okno
odprtina
kasete
atika
korintski
pilaster
atika
atika
korintski
steber
kupola
oltar
oltar
korintski
steber
cilindrični
podstavek
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
CENTRALNA ZASNOVA
Tempietto
RENESANSA
konzolni friz
povezje
kupola
balustrada
2. nadstropje
napušč
friz
arhitrav
1. nadstropje
dorski steber
podstavek
okrogla niša
strop
s kasetami
kupola
oltar
korintski
steber
portal
pritličje
pravokotna niša
vrata
laterna
povezje
BAROK
trikotni
zatrep
korintski
steber
niša
polkrožno izstopajoče
stebrišče
konveksno
stopnišče
polkrožen umaknjen
zid
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
Rimski tempelj na podijumu
ANTIKA
ZNAČILNOSTI FASAD
trikotni zatrep
povezje
predverje
stena svetiščne
cele
jonski polstebri
jonski
steber
podij
stopnice
Rimski slavolok
ANTIKA
vrata
posvetilo
kipIl Gesu
relief BAROK:
trikotni zatrep
atika
sklepnik
arhivolta
reliefni friz
figura na
zaklinku
korintski steber
podstavek z
reliefom
tondo
višji srednji
prehod
nižji stranski
prehod
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
ZNAČILNOSTI FASAD
trikotni
zatrep
polsteber
srednje okno
povezje
segmentni zatrep
nniša s figurami
medaljon
glavni portal
ANTIKA: bazilika
BAROK
Zgodnje baročna fasada: IL GESU
medaljon
korintski pilaster
voluta
trikotni zatrep
korintski
polstebri
kolosalni pilaster
stranski portal
podstavek
jonski
polsteber
jonski
polsteber
okno
banjasti obok s
kasetami
polkrožni lok
tla z mozaikom
srednja ladja
predverje
stranska ladja
opus sectile
korintski
steber
ANTIKA
Rimska bazilika
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
BAZILIKA
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
BAZILIKA
apsida
prečna ladja
ciborij
ZGODNJEKRŠČANSKA BAZILIKA
križni hodnik
arkade
vzdolžne ladje
korintski steber
stredinska ladja
slavolok z mozaikom
stranska ladja
predverje
niše s kapelami
glavni portal
oltar
stranski
vhod
križišče
BAROK
glavni oltar
apsida
sredinska ladja
prečna
ladja
traveja
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
ANTIKA
4. nadstropje
STEBRNI REDI
zaključni
napušč
konzola
korintski pilaster
okno
povezje
zobčasti
trak
3. nadstropje
korintski
polsteber
kip
povezje
2. nadstropje
jonski
polsteber
posvetilo
povezje
1. nadstropje
opornik
dorski
polsteber
Arkada
Značilnosti rimske arhitekture od antike do baroka
STEBRNI REDI
RENESANSA
kapitel z vencem
akantovih listov
pravokotno okno
s segmentnim
zatrepom
korintski
pilaster
friz
napušč
kapitel z voluto
arhitrav
pravokotno
okno s trikotnim
zatrepom
jonski
polsteber
napušč
povezje
friz
arhitrav
kapitel
dorski
polsteber
arkada
okno s segmentnim
zatrepom
baza
streha
okno s trikotnim
zatrepom
balustrada
s kipi
konzolni
friz
KOLOSALNI RED
povezje
zobčasti
trak
friz
arhitrav
podstavek
jonski steber
korintski
kolosalni pilaster
OGLEDI
1
Manierizem
CERTOSA DEL GALLUZZO
Samostan so v manierističnem slogu
postavili leta 1341 na južni strani
Firenc. V začetku je služil verskim
in izobraževalnim namenom, tam je
delovala tudi imenitna knjižnica. Cerkev
San Lorenzo deluje še danes. Vrhunec
delovanja je institucija doživela v 17. in
18. stoletju, ko je bil samostan dom okrog
stotim menihom. V času Napoleonovih
vojn je bila stavba močno poškodovana.
Notranjost krasijo freske, kipi in marmor.
Podoba samostana Certosa del Galluzzo
naj bi vplivala tudi na arhitekta Le
Corbusierja, ki je zapisal: ”Na toskanskem
podeželju sem vrh hriba videl kraljevati
moderno mesto.”
Barok
VATICAN
Vatikan predstavlja papeški državni
teritorij v zahodnem delu Rima. Razteza
se na 0,44 km2 in šteje 1000 prebivalcev.
Je najmanjša država na svetu in je dobila
ime po griču Vatikan na desnem bregu
reke Tibere. Obsega cerkev Sv. Petra,
papeževe vrtove in Petrov trg. Italija
je papeževo suverenost priznala 1929
z lateransko pogodbo. Takrat je bilo
vatikansko mesto proglašeno za stalno
nevtralno območje. Vatikansko mesto
kot državo razglaša ustavni zakon iz leta
1929. Sedanji poglavar države je papež
Benedikt XVI. V vatikanskem mestu sta
heliport in železniška postaja, osrednja
cestna povezava z Rimom pa je tako
imenovana Cesta sprave.
2
2
Barok
PIAZZA DI SAN PIETRO
Gianlorenzo Bernini
Leto: 1656 - 1667
Trg Sv. Petra je bil narejen za papeža
Alexandra VII. Bernini ga je zasnoval kot
velik prostor, preko katerega je omogočen
dostop do cerkve, hkrati pa dovoljuje
ogromnemu številu vernikov, da lahko
spremljajo papeževe nagovore.
Trg obdajajo v štiri vrste postavljeni in
iz travertinskega marmorja izklesani
dorski stebri - vseh skupaj jih je 300. Sam
Bernini je trg opisal kot “objemajoče roke
cerkve”.
Barok
BASILICA DI SAN PIETRO
Donato Bramante, Michelangelo,
Gianlorenzo Bernini
Leto: 1546 - 1564 in 1590
Bazilika Sv. Petra je najveličastnejša
cerkev v kr¬ščanskem svetu.
Starokrščansko Baziliko je dal zgraditi
Konstantin Veliki, stala pa je na mestu
mučeništva Sv. Petra.
Ker je bila starokrščanska bazilika
sv.Petra v Rimu sredi 15.stol že zelo
načeta, je papež Julij II. položil temeljni
kamen za novo cerkev. Dela so trajala
poldrugo stoletje.
Učenec Leonarda Da Vincija, Donato
Bramante, je pripravil tloris za središčno
arhitekturo s petimi kupolami in štirimi
enakimi pročelji.
Leta 1546 je dela prevzel 72-letni
Michelangelo. Videz cerkve je v veliki
meri njegovo delo. Umetnik se je odločil
za eno samo pročelje in s tem poudaril
os vzhod-zahod. Majhne prostore je
povezal v večje in okrepil nosilce pod
kupolo. Prav slednja, ki tako poudarja
središčnost, je zrcalo Michelangelovih
arhitekturnih idej: zraste iz pilastrov na
stičišču krakov in se z visoke bobnice
vzpne v nebo. Spremenil je tudi pročelje
ter tako s kolosalnim stebrnim redom
dosegel monumentalnost in zgoščenost. S
tem je ustvaril veličastno kuliso, za katero
se dviguje kupola.
Izkazalo se je, de ja cerkev premajhna,
zato je leta 1607 Carlo Maderna
podaljšal zahodni krak. S tem je bazilika
sv.Petra izgubila središčno zasnovo in se
spremenila v vzdolžno. Michelangelovo
vhodno stebrišče se je spremenilo v
pokrit predprostor, zato je prostor ob
vhodu delno zatemnjen.
V cerkvi naj bi bilo okoli 1000 dvoran, sob
in kapel – med njimi: Sikstinska kapela,
Rafaelove stanze, arhiv in dragocene
knjižne ter umetniške zbirke.
Dela so se končala, ko je med 1657 in
1667 Gianlorenzo Bernini izpeljal še
zamisel kolonad, ki kot elipsa objemajo
trg ter oblikujejo pogled na cerkev.
2
3
Antika
CASTEL SANT’ ANGELO
Castel Sant’ Angelo je leta 135 dal zgraditi
rimski cesar Hadrijan, kot mavzolej zase
in za svojo družino. Sprva se je imenoval
po cesarju, vendar so ga pozneje
preimenovali v »Angelski grad« zaradi
iste legende po kateri je dobil ime tudi
most pred njim – Ponte Sant’ Angelo.
Po Hadrijanovi smrti leta 138 so
sem spravili njegov pepel, skupaj s
posmrtnimi ostanki njegove žene Sabine
ter posvojenca Lucija Elija. Pozneje
so mavzolej uporabljali kot posmrtno
počivališče tudi drugih cesarjev, vse do
leta 217. Shranjene žare so bile uničene
leta 410 ob vdoru Vizigotov v Rim.
Devet let pred tem je bil objekt
spremenjen v trdnjavo, kasneje pa so jo
papeži vse do 14.sotletja uporabljali kot
zatočišče v primeru napada na mesto.
Vatikan je grad uporabljal tudi kot zapor.
Na Castel Sant’ Angelo je med drugim
postavljena zgodba, opisana v drami
Victoriena Sardouja, z naslovom La Tosca
iz leta 1887, po kateri je nastal libreto
(avtorja L.Illica in G.Giacosa) istoimenske
opere (1899) italijanskega skladatelja
Giacoma Puccinija.
Antika
PONTE SANT’ ANGELO
Leto: 134 – 139 n.št.
Most, iz travertinskega marmorja, ki ga
sestavljajo trije loki je bil zgrajen pod
vodstvom cesarja Hadrijana z namenon,
da prečka Tibero ter poveže mesto s
Hadrijanovim mavzolejem.
Ponte Sant’Angelo, prej znan pod imenom
Pons Aelius, je prehoden samo za pešce,
dostopen pa tudi po klančini z reke.
Veliko romarjev je na poti v Vatikan
izbralo pot preko mostu, zato se je vse do
vlade Gregorja I. imenoval most Sv. Petra.
Po legendi, ki pravi, da naj bi se nad
Hadrijanovim mavzolejem prikazal
angel in oznanil konec kuge, so most
preimenovali v Ponte Sant’ Angelo.
Leta 1450, se je most pod množico
vernikov zrušil. V želji po razširitvi
dostopa, so pri obnovi porušili rimski
slavolok in kar nekaj hiš.
Po 16.stol. so tukaj obešali trupla
kaznjencev. Kasneje, ko je papež Klement
VII. povišal davke, je most pridobil še kipa
apostola Petra in Pavla.
Naročilo za izdelavo desetih novih
angelov, je v 17.stol. dobil Bernini.
Dokončal je le dva, ki pa ju je obdržal
papež Klement IX. in sta sedaj v cerkvi
Sant’ Andrea Delle Fratte v Rimu.
4
5
Barok
SAN AGNESE IN AGONE
Carlo Rainaldi, Frencesco Borromini,
Gianlorenzo Bernini
Leto: 1652
Sant’ Agnese in Agone na Piazza Navona
je začel leta 1652 graditi Carlo Rainaldi.
S severnoitalijanskim dvostolpnim
pročeljem, osmerokotnik v 4-kotniku
z majhnimi vdolbinami v kotih,
raztegnjenem z dvema enakima kapelama
– vhodno in korno na zahodu oz.
vzhodu – pa z dvema globljima prečnima
kapelama – severno in južno – tako da vse
skupaj ustvarja vtis širokega, s pročeljem
vzporednega ovala, v obris katerega
štrlijo kosi zidovja.
Pri izgradnji objekta sta kasneje
omenjena še Francesco Borromini ter
kipar Gianlorenzo Bernini.
Bernini je v enako lego postavil pravo
jajčasto obliko pri svoji cerkvi iz leta
1634 (Propaganda Fide), ki ne stoji več
ter spet v letih 1658-79 pri cerkvi Sant’
Andrea al Quirinale.
Barok
PIAZZA NAVONA
Borromini in Rainaldi, Bernini
leto: 17. Stoletje
Piazza Navona s svojo obliko sledi
antičnemu stadionu (ki je lahko sprejel
tudi do 30 000 gledalcev). Trg je dala
zgraditi družina papeža Inocenca X in
povzema rimski slog 17. stoletja.
Krasijo ga tri fontane, ki jih je izdelal
oz. predelal baročni kipar Bernini.
Srednja in najbolj bogata je Fontana
štirih rek (1651). Vsaka izmed rek, ki
jo povezujemo z enim od kontinentov,
je predstavljena s kipom; Nil – Afrika,
Donava – EU, Ganges – Azija, Amazonka
– Amerika. Nad njimi pa se dviga, tedaj
odkriti, egipčanski obelisk, saj so od
Berninija zahtevali, da ga vključi v
kompozicijo.
Piazzo obkrožajo stanovanjske hiše, poleg
fontan pa dominanto na trgu predstavlja
še cerkev Sant’ Agnese, ki sta jo zasnovala
Borromini in Rainaldi.
6
7
Antika
PANTHEON
Leto: 118 – 126 n.š.
Panteon je bil zgrajen v 2.stol.n.št.
in predstavlja enega izmed
najpomembnejših sakralnih objektov na
svetu. Načrtovan je bil kot rimski tempelj,
vendar so ga kasneje posvetili v katoliško
cerkev. Predstavlja prvo centralno stavbo
monumentalnih dimenzij. Za razliko
od Grkov so Rimljani več pozornosti
namenili notranjosti. Zasnova je
dvodelna, sestavljena iz portika z osmimi
korintskimi stebri, razporejenimi v 3
vrste ter rotunde s kupolo. Portiko je
bil prvotno orientiran na pravokotno
dvorišče, zadaj pa na manjšo Piazza
della Rotonda. Premer rotunde je
43,3m, prekriva pa jo kupola z odprtino
– »oculus«, ki je od tam oddaljena
prav toliko kot znaša premer. V objekt
svetloba vstopa le skozi oculus premera
8,7m in osvetljuje kasetiran strop ter
bogato okrašene stene. Kasete se v 5ih
koncentričnih krogih zmanjšujejo in s
tem ustvarjajo iluzijo prostora. Kupola
je nekdaj, s svojo modro barvo posuto z
zlatimi zvezdami, predstavljala podobo
kozmosa. Tempelj pa je bil tedaj posvečen
7im planetarnim božanstvom.
Barok
CHIESA DEL GESU
Borromini in Rainaldi, Bernini
Giacomo Barozzi da Vignola, Giacomo
della Porta, Giovanni Battista Gaulli
Leto: 1568
Ne glede na Michelangelovo ponudbo,
da cerkev načrtuje brez plačila, sta
načrte zanjo izdelala Giacomo Barozzi da
Vignola in Giacomo della Porta. Arhitekt
Giacomo Vignola naj bi se pri snovanju
zgledoval po Albertijevi San Andrea. V
renesančnem obdobju so se arhitekti
začeli spraševati, kako bi razsežnosti
visoke glavne ladje in nižjih stranskih
pokazali na zunanjosti, hkrati pa se ne bi
odrekli vodilom klasičnega stavbarstva.
Alberti je v odgovor ponudil pritlični
del, urejen po sistemu slavolokov zmage,
zgornji del pa je bil širok le toliko kot
glavna ladja, vendar je imel ob strani
volute, ki iz ospredja stebrov rastejo
proti njemu pred prislonjenimi strehami
stranskih ladij.
Ta način je prevzel tudi Vignola v narisu
sprednje strani cerkve Il Gesu, kasneje pa
še della Porta, ki je namesto Vignolinega
narisa uporabil novega.
Pod mogočnim banjastim obokom se v
notranjosti pokaže izredna širina glavne
ladje, ki jo ob strani spremljajo stranske
ladje, sestavljene iz zaporedja kapel, od
katerih je vsaka posvečena določeni osebi
ali dogodku.
Najbolj impresivna dekoracija je stropna
freska, ki jo je naslikal Giovanni Battista
Gaulli.
Il Gesu uvaja v kompozicijo nekaj
posebnosti, ki so namenjene zgolj temu,
da omogočijo svetlobne učinke. Ladja
je osvetljena skozi okna nad kapelami,
zadnji predel nad kupolo pa je krajši,
manj odprt ter temnejši kot drugi.
V letih 1668-73 je sicer manieristična
cerkev dobila novo okrasje, ki sodi v
obdobje visokega baroka.
8
9
Barok
CHIESA DI SAN CARLO ALLE QUATRO
FONTANE
Frencesco Borromini
Leto: 1638 - 1641
»...Vsekakor pa je najsijajnejša razlaga
ovalne stavbe Borrominijev San Carlo.
Ta cerkev nam bolje kot katera koli
druga lahko pomaga razčleniti ogromne
prednosti baročnega arhitekta, ki je
lahko komponiral v ovalih namesto v
pravokotnikih ali krogih./.../Če hočemo
razčleniti talni načrt, moramo začeti pri
grškem, iz renesanse prevzetem križu s
kupolo. Borrominijeva kupola je povsem
prevladala nad kraki. Njihovi ogli so
poševno odrezani, tako da so stene pod
jajšasto kupolo podobne razvlečenemu
rombu, ...« (Pevsner, str.219-218)
Borromini je ovalno cerkev zasnoval
vzdolžno, tako da je vhod na eni in glavni
oltar na drugi strani.
Stene San Carla dajejo občutek
nenehnega valovanja in gibanja. Najlažje
je to opaziti na pročelju, ki je bilo dodano
leta 1667, v letu arhitektove smrti.
Barok
CHIESA DI SANT’ ANDREA AL
QUIRINALE
Majhna baročna cerkev Sant’ Andrea al
Quirinale je eno od najpomembnejših
Berninijevih del. Ovalen konveksen
vstopni portico se razteza v manjši
predprostor, oblikovan iz dveh vbočenih
sten. Zasnova je prečno ovalna z vhodom
na krajši osi, kateremu nasproti stoji
prezbiterij. Masivni obod z izmenjajočimi
se pravokotnimi ter ovalnimi vdolbinami,
v katerih so kapele, podpira ovalno
kupolo z okni. Skoznje pa vstopa svetloba,
ki osvetljuje belo in zlato štukaturo
kupole ter bogato obarvane kamne, ki so
vloženi v stene in tla.
10
11
Barok
PIAZZA DEL POPOLO
Giuseppe Valaier, Baccio Bigio, Bernini,
Carlo Rainaldi
Na severni strani ovalnega trga
prevladujejo vrata Porta del Popolo,
ki vodi do Via Flaminia. Slednja je
po izgradnji leta 220 povezala Rim z
jadranskim morjem, zato so mnogi
popotniki vstopili v mesto prav preko
trga.
Porta del Popolo je po naročilu Papeža
Pija IV. zasnoval arhitekt Baccio Bigio.
Vloga vrat Porta Flaminia (kot so se tedaj
imenovala), je bila očarati romarje, ki so
vstopali v mesto preko Via Flaminia. Ob
obisku švedske kraljice Kristine leta 1655
je Bernini okrasil notranjo stran vrat na
prošnjo papeža Aleksandra VII.
Poudarek trgu predstavlja tudi egipčanski
obelisk iz Heliopolisa ,ki ga je leta 1589, iz
Circusa Maximusa sem dal preseliti papež
Sikst V. Obelisk višine 23,2m, zgrajen
1300 p.n.š., je Avgust vzel iz Sončevega
templja v Heliopolisu 10 let p.n.š. ter
ga kot spomin na osvojitev Egipta dal
postavniti na Circus Maximus.
Za današnjo ovalno obliko trga je
odgovoren Giuseppe Valaier, ki je okrog
njega dodal stene. Prav tako je dodal še
osrednjo fontano ter štiri egiptovske leve
okrog obeliska.
Na južnem delu Piazze del Popolo na
obeh straneh Vie del Corso, ki vodi v srce
Rima na Piazza Venezia, stojita simetrični
cerkvi. Cerkvi Santa Maria dei Miracoli in
Santa Maria di Montesanto je leta 1658
posvetil papež Aleksander VII, zasnoval
pa ju je Carlo Rainaldi.
Ker je površina Santa Marie di
Montesanto manjša, cerkvi ne moreta
biti identični. Da pa bi kljub temu
ohranil simetrijo, je Rainaldi za to cerkev
oblikoval ovalno kupolo ter okroglo za
Santa Maira dei Miracoli.
Antika
TERME DI CARACALLA
Terme cesarja Dioklecijana so bile
največje in najrazkošnejše javno
kopališče imperija. Gradnjo je začel
Maksimiljan leta 298 v čast svojemu
so-cesarju Dioklecijanu, dela pa so bila
zaključena leta 306. Površina kopališča
zavzema površino 120 000 kvadratnih
metrov, kar je približno toliko kot terme
cesarja Caracalle (centralni del meri
280 metrov v dolžino in 160 v širino).
Vseeno pa je bila kapaciteta teh term
precej večja, predvsem zaradi večjih
prostorov in vhodov ter na splošno večje
funkcionalnosti, kar je omogočilo da se
je v termah lahko zadrževalo do 3000
obiskovalcev. Prostorska ureditev je
podobna kot pri večini term v cesarskem
obdobju, ko je bila programska shema že
izoblikovana.
1 - vhod
2 - apodyterium (slačilnica)
3 - palestrae (telovadnici za ogrevanje)
4 - tepidarium (topla dvorana pred vročo
kopeljo)
5 - caldarium (vroča kopel)
6 - frigidarium (dvorana za ohladitev
pred hladno kopeljo)
7 - natatio (hladna kopel)
8 - exedra (zunanje sedišče - gledališče)
9 - knjižnica
12
13
Antika
CIRCO MASSIMO
Circus maximus je antični rimski stadion
namenjen konjskim dirkam in masovnim
prireditvam. Stoji v dolini med Aventinom
in Palatinom, bil pa je prvi in največji
cirkus v starem Rimu. Meril je 620
metrov v dolžino in 120 v širino ter je
sprejel okoli osupljivih 250 000 gledalcev,
kar pomeni, da si je dirko lahko istočasno
ogledala četrtina rimskega prebivalstva. V
središču je bila steza za dvanajst vpreg, ki
so krožile okoli osrednje ovire (spina), ki
je bila okrašena s kipi bogov, egipčanskim
obeliskom in drugimi obeležji. Ostanki
cirkusa so dandanes skromni, vseeno
pa sta razvidni spina in steza ter ostanki
startnih vrat.
Renesansa
CAPITOLINO
Kapitolski grič, najvišji med sedmimi
rimskimi griči, je bil v času antike lokacija
mestnega arhiva in templjev, ki so se
dvigovali nad rimskim forumom. Na
mestu nekdanjih svetišč je po naročilu
papeža Pavla III. Michelangelo v obdobju
visoke renesanse uredil trg, ki se odpira
v smeri bazilike sv. Petra. Griču, ki se je
vedno obračal na Forum Romanum je
tako dal novo orientacijo. Načrtovanje
je podredil konjeniškemu kipu Marka
Avrelija, ki je bil v njegovem času cenjen,
ker je vladalo zmotno prepričanje,
da predstavlja Konstantina, prvega
krščanskega cesarja. Trg je ovalne oblike,
stavbi ob straneh, ki sta rahlo diagonalno
postavljeni pa delujeta kot kulisa. Prvotno
je ob strani stala le ena stavba, ki pa so
ji v 17. stoletju nasproti postavili njeno
kopijo po Michelangelovih načrtih. Do
trga vodi široko in položno stopnišče, ki
se na vrhu konča s kipoma Castorja in
Polluxa.
14
15
Antika
FORO TRAIANO / MERCATI TRAIANI
Forum je zgradil leta 112 cesar Trajan,
po vojni z Dačani, katere junaštva so
uprizorjena na Trajanovem stebru, ki je
stal ob baziliki na trgu. Pred izgradnjo so
zravnali del kapitolskega in kvirinalskega
griča. Osrednji prostor je pravokotnik
velik 200x120 metrov, obdan s stojami
in z eksedro ob obeh daljših stranicah.
Glavni vhod je bil na južni strani, severni
del pa je zaključevala bazilika Ulpia. Za
baziliko sta stali knjižnici, med katerima
je stal Trajanov steber, severno pa še
svetišče, posvečeno Trajanu.
Del kompleksa je bila tudi Trajanova
tržnica, na vzhodni strani trga. Možno
je, da je bil to prvi namensko zgrajen
trgovski center, čeprav je znano tudi ,
da so bili tu administrativni prostori.
Trgovine in stanovanja so bila v več
nadstropjih, verjetno pa je kompleks
vseboval tudi knjižnico.
Antika
15
16
Antika
FORO ROMANO
Rimski forum je bil dolga stoletja središče
Rima in celotnega rimskega imperija;
tako rekoč središče antičnega sveta.
V nasprotju s trgi iz obdobja imperija
njegova oblika ni načrtna, ampak se je
organsko, z manjšimi posegi razvijala
skozi stoletja. Začetki segajo v zgodnje,
deloma mitološko obdobje v času, ko je
bil na oblasti prvi rimski kralj Romul. Ta
je bil v vojni s Sabinskim kraljem Titusom
Tatiusom, ki se je utaboril na Palatinu.
Vojskujoči se ljudstvi sta sklenili premirje
v dolini med sabinskim palatinskim
gričem in Rumulovim kapitolomskim
gričem. Na tem mestu se je oblikoval
Forum Romanum. Centralni prostor, širok
okoli 50 metrov in 130 metrov dolg, se
je izoblikoval v obdobju republike med
obstoječimi templji in novimi bazilikami
ter templji, medtem ko se je njegova os
v imperialnem obdobju podaljšala do
Titovega slavoloka. Forum je bil središče
političnega življenja, prizorišče vojaških
sprevodov in eden redkih prostorov
v Rimu, kjer so se zbirali vsi sloji
prebivalstva.
1 - tabularium (mestni arhiv)
2 - tempelj konkordije
3 - vespazijanov tempelj
4 - saturnov tempelj
5 - julijska bazilika
6 - tempelj kastorja in poluksa
7 - avgustov slavolok
8 - vestin tempelj
9 - regia (prostori nadsvečenika rima)
10 - cezarjev tempelj
11 - hiša vestalk
12 - romulov tempelj
13 - tempelj antonina in favstine
14 - tribunal
15 - emilijska bazilika
16 - lacus curtius (kurtiusovo brezno)
17 - častni stebri
18 - tiberijev slavolok
19 - rostra (govorniški oder)
20 - slavolok septimija severa
21 - carcer tullianus (mamertinska ječa)
22 - curia (stavba senata)
Antika
16
17
COLOSSEO
Amfiteatri so bili simbol romaniziranega
sveta in rimskega izročila. Razne
uprizoritve brutalnosti, katerih prizorišča
so bile te stavbe, naj bi se sprva odvijale
na trgih, s katerih so se preselile v prvem
stoletju pred našim štetjem, ko se je
začela gradnja prvih aren. Prvi kamniti
amfiteater v Rimu je bil zgrajen v času
Avgusta; ampak zagotovo največji objekt
te vrste je zgradila dinastija Flavijcev v
prvem stoletju. Kolosej (ime naj bi dobil
po kolosalnem kipu Nerona, ki je stal
na tem mestu) je prejel lahko do 50000
gledalcev, ki so bili po družbenem statusu
razporejeni po tribunah. V areno so
vodila štiri glavna vrata, do tribun pa se
je dostopalo prek stopnišč in hodnikov.
Elipsasta stavba je dosegla višino skoraj
50 metrov v treh nadstropjih, ki jih
zaznamuje različni stebrni redi. Z loki so
preprečili, da bi bil obod videti odbijajoč,
hkrati pa so z arkadami razbremenili
pritiske.
Antika
17
18
Antika
DOMUS AUREA
Domus Aurea (zlata hiša) je bila velika
Neronova cesarska vila, zgrajena v
središču antičnega Rima. Po velikem
požaru leta 64, je bilo območje na
pobočju Eskvilina izpraznjeno in namesto
pogorelih hiš je cesar dal zgraditi palačo
z vrtovi in umetnim jezerom. Stavba je
bila zgrajena kot vila za zabave in kot
reprezentativen objekt, kjer se je zbiralo
vse bogastvo imperija. Po Neronovi
smrti je bila njegova Zlata hiša, Domus
Aurea, v vse večjo sramoto vladarjevim
naslednikom. V enem samem desetletju
so izropali marmor, dragulje in slonovo
kost. Kmalu po Neronovi smrti so
palačo zapolnili z zemljo in zgradili nove
stavbe. Danes palača leži pod ruševinami
Trajanovih kopeli. Ime Domus Area je
v sodobnih časih postalo sinonim za
bogastvo, obilje in razkošje.
Barok
BASILICA S. GIOVANNI IN LATERANO
Basilika svetega Janeza v Lateranu je
rimska katedrala, ki jo pogosto navajajo
kot mati vseh cerkva. Ustanovil jo je
Konstantin med leti 314 in 335, a je bila
večkrat uničena in znova zgrajena. Do
leta 1305 je bila s prizidano palačo prva
cerkev rima in sedež papeža. Sedanjo
baročno cerkev je zgradil arhitekt
Alessandro Galilei v osemnajstem
stoletju. V notranjosti je med mnogimi
relikvijami še šest papeških grobnic.
19
20
Barok
SANTA MARIA MAGGIORE
Bazilika svete Marije Velike je stara
katoliška cerkev v Rimu in je ena od štirih
velikih papeških bazilik. Po izročilu je
lokacijo izbrala Devica Marija s čudežnim
sneženjem nad hribom kjer stoji cerkev.
V obdobju, ko se je sedež cerkve vrnil v
Rim, je bila začasna rezidenca papeža,
ki se je nato preselil v rezidenco v
Vatikanu. Prvo stavbo, ki je bila značilna
starokrščanska cerkev je zgradil
papež Sikst tretji med leti 432-440. V
osemnajstem stoletju je bila prenovljena
in barokizirana tako njena fasada kot
notranjost, jedro zgradbe pa je ostalo v
večjem delu ohranjeno.
Manierizem
S. MARIA D. ANGELI
Santa Maria degli Angeli je cerkev v Rimu,
ki je edinstven primer prenove antične
stavbe . Zasnoval jo je Michelangelo
leta 1563, vendar projekta ni končal,
saj je leto zatem umrl, njegove načrte
pa je izpeljal Jacopo Lo Duca. Cerkev je
vključena v ostanke Dioklecijanovih term,
zato ima zunanjost cerkve edinstven
izgled, saj so zunanji zidovi del antičnega
kompleksa. Fasada cerkve iz 16. stoletja
je bila v 20. stoletju porušena tako da
zdaj vidimo stare zidove term. Vhod
v cerkev je na pročelju nekdanjega
calidariuma (topli bazen) term, osrednji
del pa je stari center antične stavbe:
frigidarium . Kljub močno spremenjeni
notranjosti, je jedro stare rimske stavbe
ostalo isto, objekt pa ni bil prepuščen
propadu, tako da je ta cerkev eden redkih
primerov rimskih term, v katerih lahko
občutimo njihov obseg.
21
22
Antika
TERME DI DIOCLEZIANO
Terme cesarja Dioklecijana so bile
največje in najrazkošnejše javno
kopališče imperija. Gradnjo je začel
Maksimiljan leta 298 v čast svojemu
so-cesarju Dioklecijanu, dela pa so bila
zaključena leta 306. Površina kopališča
zavzema površino 120,000 kvadratnih
metrov, kar je približno toliko kot terme
cesarja Caracalle (centralni del meri
280 metrov v dolžino in 160 v širino).
Vseeno pa je bila kapaciteta teh term
precej večja, predvsem zaradi večjih
prostorov in vhodov ter na splošno večje
funkcionalnosti, kar je omogočilo da se
je v termah lahko zadrževalo do 3000
obiskovalcev. Prostorska ureditev je
podobna kot pri večini term v cesarskem
obdobju, ko je bila programska shema že
izoblikovana.
1 - vhod
2 - apodyterium (slačilnica)
3 - palestrae (telovadnici za ogrevanje)
4 - tepidarium (topla dvorana pred vročo
kopeljo)
5 - caldarium (vroča kopel)
6 - frigidarium (dvorana za ohladitev pred
hladno kopeljo)
7 - natatio (hladna kopel)
8 - exedra (zunanje sedišče - gledališče)
9 - knjižnica
Barok
PIAZZA DI SPAGNIA
Piazza di Spagna je rimski trg, do
katerega vodijo pomembne ulice: Via
Margutta, Via Condotti, Via del Babuino.
Ime je prostor dobil po španski ambasadi,
v 17. stoletju pa je celotno območje
spadalo pod špansko ozemlje. V glavni
osi trga stoji Fontana della Barcaccia,
delo Pietra Berninija (očeta bolj slavnega
Gian Lorenza Berninija). Vodnjak je
bil izdelan po naročilu papeža Urbana
osmega v zgodnjem baroku med letoma
1627 do 1629. Oblika povzema ladjo, ki jo
je na trg prineslo ob poplavi Tibere. Nad
fontano se vzpenja veličastno stopnišče,
zgrajeno na začetku osemnajstega
stoletja po načrtih Francesca De Sanctisa.
Vzpon se konča na trgu Piazza Trinita dei
Monti, pred francosko cerkvijo Trinita
dei Monti, zgrajeno v 16. stoletju za
Ludvika XII po njegovi osvojitvi Napolija.
Troramno stopnišče je s svojimi terasami
priljubljeno ljudsko zbirališče.
23
24
Antika
VIA APPIA
Via Appia je ena prvih in strateško
najpomembnejših poti antičnega Rima.
Leta 312 pr.n.š. jo je dal zgraditi cesar
Apij Klavdij. Začela se je pri Porta Capena
pri Circus Maximusu in se končala
v Kapui, glavnem mestu Kampanije.
Kasneje je Rim povezovala z Brindisijem
v Apuliji, od koder se je trgovalo z
Vzhodom. Na vsakih devet oziroma deset
milj so bila v antičnem času postavljena
počivališča, kjer so si potujoči lahko
odpočili in zamenjali konje. Vzdolž
rimskih poti so navadno stale nekropole,
kjer so Rimljani kremirali in pokopavali
mrtve. Kasneje, ko je pokopavanje postalo
bolj pogosto kot kremiranje, so, zaradi
potrebe po več prostora, nastala
podzemna pokopališča ali katakombe.
60. leta
MAUSOLEO DELLE FOSSE ARDEATINE
23. marca leta 1944 so partizani v napadu
ubili 33 nemških policistov, zaradi česar
so nemške okupacijske sile v roku enega
dne izvedle poboj 335 Italijanov (10
Italijanov za vsakega ubitega Nemca,
pripeljali so jih 5 preveč, vendar so, da
bi pokol ostal prikrito dejanje, ubili vse).
Prvotno naj bi pripeljali in usmrtili le
zapornike, ki so bili obsojeni na smrt,
a ker teh ni bilo dovolj, so pripeljali
še ostale zapornike, 57 Židov in tudi
civiliste. Usmrtitev so izvedli v jamah
Ardeatine, ki so jih kasneje minirali, da bi
dejanje prikrili.
Po vojni so na mestu pokola leta 1952 v
spomin na žrtve postavili spomenik.
25
26
Fašistična arhitektura
E.U.R.
”Esposizione Universale di Roma” (EUR)
je okraj v južnem predmestju Rima, ki
so ga kot prizorišče svetovne razstave
leta 1942 začli graditi že sedem let prej,
vendar razstave zaradi vojne nikdar ni
bilo. Na tem mestu je Mussolini želel
zgraditi nov in sodoben del mesta,
ki bi s svojo arhitekturno podobo
častil fašizem. Namesto provizoričnih
pavilijonov so arhitekti razmišljali o
kompletni infrastrukturi, ki bi povezovala
posamezne monumentalne stavbe.
Projekt je bil zaključen v 50. letih. V
urbanističnem smislu se je izkazal za
uspešnega in postal je vzor za gradnjo
modernih mest.
Med bolj znanimi stavbami je
Palazzo della Civita Italiana (19381943), zasnovana v poklon uspehom
italijanskega naroda.
Antika
OSTIA ANTICA
V času Republike je bila Ostia pomembna
trgovska in vojaška baza ob obali pri
ustju reke Tiber. Mesto je se je širilo še
v času rimskega cesarstva, zaton pa je
doživelo v 4. stoletju n.š., ko je trgovanje
upadlo, pristanišče pa se je začelo muljiti.
Mesto, v katerem je na njegovem vrhuncu
živelo okrog 100 000 ljudi, je prizadela
še malarija in takrat so ga prebivalci
popolnoma zapustili.
Ker je bila Ostia stoletja pod peskom, je
mesto danes izjemno dobro ohranjeno.
Tloris mesta sledi vzorcu rimskih mest:
v sredi se pravokotno sekata cesti cardo
maximus in decumanus maximus, na teh
dveh glavnih oseh je politično in versko
središče forum s templjem, kurijo in
kapitolom. Od tod so se proti jugu, vzhodu
in zahodu razprostirala stanovanjska
naselja s templji, termami in stavbami
za razne namene. Na severni strani od
foruma proti pristanišču so najverjetneje
stale večje stavbe za skladiščenje in
trgovino. Tukaj se nahaja tudi merkantno
središče mesta Piazzale delle Corporazioni
z gledališčem.
27
28
Antika
CERVETERI
Etruščanski pokopališči pri Cerveteriju
in v Tarkviniji pričata o dosežkih
etruščanske kulture od 9. do 1.
stoletja n.š. Nekatera izmed grobišč
so monumentalna, vklesana v skalo, z
impresivnimi tumuli na vrhu. Notranjost
krasijo nadpovprečno ohranjene
poslikave in rezbarije, ki govorijo
o življenju in navadah prve mestne
civilizacije severnega Sredozemlja.
Grobišča pri Cerveteriju, znana tudi
pod imenom Banditaccia, sestavlja na
tisoče grobnic, organiziranih po vzorcu
mesta, z ulicami, majhnimi trgi in predeli.
Različni tipi grobnic kot edini ohranjen
dokaz govorijo o etruščanski stanovanjski
arhitekturi.
Antika
28
29
Antika
VILLA ADRIANA
Leta 118 n.š. je dal cesar Hadrijan na
120 hektarjev veliki posestvi zgraditi
vilo, nekakšen muzej na prostem, kjer
so v naravni velikosti stale reprodukcije
cesarjevih najljubših stavb v Grčiji in
Egiptu.
Med najbolj očarljivimi so tako
imenovano Morsko gledališče (Teatro
Marittimo), ribnik z otokom v sredini,
obdanim s stebri, 119 metrov dolg kanal,
ki je predstavljal Serapejevo svetišče blizu
Aleksandrije in dolina Tempe, legendarno
skrivališče boginje Diane. Poleg tega je
dal cesar zgraditi še Had, podzemlje, do
koder se je prišlo po podzemnih tunelih
iz različnih koncev vile.
Del parka je namenil tudi reprodukciji
‘akademskega nasada’, kjer je v Atenah
poučeval Platon.
Med 6. in 8. stoletjem je vila Hadrijana
padla v nemilost barabarov. Njeno
bogastvo je izginevalo tudi v obdobju
renesanse, ko so marmor porabljali za
izdelavo cementa.
Antika
29
30
Renesansa
VILLA MADAMA
Raphael je med letoma 1517 in 1518 za
kardinala Giuliana zgradil eno od najbolj
veličastnih vil z enim najbolj znanih
vrtov visoke renesanse na pobočjih
Monte Mario, zasnovano kot poletno
rezidenco. Sicer nedokončan kompleks
razkriva idejo hiše povezane z naravo, vrt
s stebriščem povezuje odprto središče s
terasastim delom, je eden najbolj znanih
vrtov visoke renesanse. Villa Madama je
bil prva izmed primestnih vil, namenjenih
zabavi. Na dvorišču so monumentalne
stopnice in krožni amfiteater, okoli
katerega so bili formalno urejeni vrtovi,
odprti oder, izkopan v pobočje, hipodrom
spodaj in terasasti vrt s pogledom
na Tibero. Rafael je zasnovo kasneje
prepustil svojim učencem.
Tudi Palladio je študiral vile, vplivi so
vidni v zasnovi za Redentore v Benetkah
in motivih za pročelje San Petronio v
Bologni.
Fašistična arhitektura
STADIO OLYMPICO
Objekt je bil zgrajen leta 1952 in je sprejel
82307 gledalcev. Nahaja se znotraj ˝Foro
Italico˝ (to je športni kompleks zgrajen
med leti 1928-1938). Leta 1960 je bil
prizorišče poletnim olimpijskim igram.
Stadion je projektiral arhitekt Annibale
Vitellozi in ga umestil na ravnino med
reko Tibero in hribom Monte Mario.
Spominja na ogromno odkrito ˝skledo˝,
ki se pogreza v tla, ne da bi motil okolico.
Leta 1989 je bil stadion zaradi zahtev
prenovljen, saj je naslednje leto gostil
svetovno prvenstvo v nogometu. Dodali
so mu streho, prenovili so tribune, vendar
so še vedno sledili osnovni ideji in ovalni
obliki, ki je posnemala tekaško stezo.
V projektu so predvidli porušitev dveh
tribun in jih pozicioniral 9 m bližje k
igrišču. Edina tribuna, ki je ostala ista je
Tribuna Tevere. Strešna konstrukcija se
opira na dvanajst betonskih stebrov in je
prekrita s polprosojno membrano, ki sega
45 metrov proti igrišču.
31
32
Fašistična arhitektura
FORO ITALICO
Foro Italico je športni kompleks, zgrajen
je bil med letoma 1928 in 1938 kot Foro
Mussolini (dobesedno Mussolinujev
forum ) po zasnovi Enrica Del Debbia in
kasneje, Luigija Morettija . Ideja izhaja iz
staro-rimske arhitekture, zasnova pa je
bila sprejeta kot mojstrovina italijanske
fašistične arhitekture.
Sestavljena je iz kompleksa športnih
ustanov, kot so Stadio Olimpico , Stadio
dei MARMI in Stadio del Nuoto (“plavanje
Stadium«). Kompleks je gostil pomembne
dogodke, najodmevnejši pa so poletne
olimpijske igre 1960. V končnem načrtu
Moretti opozarja na dve pravokotni
stavbi, povezani s sistemom odprtih
povezav, plašč stene se zapira in nato
odpira, da bi poglede usmeril proti
forumu. Prevleka iz marmorja , ki ga je
izbral Moretti, pripomore k povečanju
elegance in čistosti oblik.
Moretti pravi:
“ ... Foro Italico je mejnik razvoja, je
klasika sodobne italijanske arhitekture.
To delo je popolnoma moderno, še posebej
v veliki dvorani, kjer je ideja izražena v
strukturi in razporeditvi, tako se omogoči
igra razpršene svetlobe, ki osvetljuje
velik homogen volumen prostora. To je
prva stavba po klasični dobi, popolnoma
prekriti z marmorjem, kontrast med
oblikami in plemenitim dostojanstvom
marmorja daje preprostost, toplino in čar,
stavbo, katero objema, naredi zanimivo in
razburljiva ...
Sodobna arhitektura
MAXXI
Kompleks je vključen v urbano tkivo
mesta, ki ponuja novo, prepleteno in
“prepustno” plazo. Zunanja pot pešcev
sledi obliki objekta, znotraj velikega atrija
pa vodi pot v muzejske prostore,jedilnico,
knjigarno, avditorij in galerije.
Izbrani materiali kot so steklo, jeklo
in beton, dajejo razstavnim prostorom
nevtralen videz, medtem ko premične
plošče zagotavljajo fleksibilnost
postavitve razstave.
Ideja arhitekturne zasnove so stene,
ki skoraj linearno razmejujejo prostor
in s parom vzporednih zidov, ki sledijo
zgradbi, poudarjajo vzdolžno gibanje v
prostoru.
“MAXXI ne bi smeli obravnavati kot eno
stavbo - ampak kot kompleks. Ideja je,
da se odmaknemo od ideje “muzeja kot
objekta” in se približamo ideji “območja
stavb”. Po mnogih študijah se je ideja
razvila v koncept sotočja prog in sten, ki
se neprestano križajo, ter s tem ustvarjajo
zaprte in odprte prostore. To ni samo
muzej, ampak mestni kulturni center, kjer
se tokovi notranjega in zunanjega prostora
prepletajo. Stene MAXXI-ja predstavljajo
večje in manjše potoke. Glavni tokovi so
galerije, manjši pa so povezave in mostovi.
33
34
60. leta
PALLAZETO DELLO SPORT
Inženir gradbeništva, Pier Luigi Nervi,
je bil izbran na natečaju stadiona za
olimpijske igre leta 1960. V sodelovanju
z Annibalom Vitellozzijem je konstruiral
dvorano za 5000 gledalcev. Kupolasta
struktura iz armirano-betonskih reber
deluje tako lahkotno, da dobimo občutek,
da oporniki kupolaste konstrukcije
ne podpirajo, temveč jo vežejo k tlom.
Okenska odprtina, ki poteka po celotnem
obsegu, osvetljuje nizko kupolo od
spodaj. Dobimo ravno obratno izkušnjo
mase in svetlobe kot v Panheonu.
V EUR je bil zgrajen tudi večji pallazetto
dello sport za 16000 ljudi. Večji obseg in
kompleksnejša struktura ovita z jekleno
in stekleno fasado, je bila narejena v
sodelovanju z Marcellom Piaceninom.
Nervi v svojih spisih večkrat omenja, da
mora biti stavba ekonomična, zadostiti
mora funkcionalne potrebe, imeti
stabilno strukturo in trajne materiale,
vidna struktura stavbe pa doprinese tudi
k estetski vrednosti
Sodobna arhitektura
AUDITORIUM PARCO DELLA MUSICA
Gre za več-funkcijski glasbeni kompleks,
zgrajen konec leta 2002. Postavljen v
središče Flaminio , kjer so se l. 1960
odvijale Olimpijske igre, na mesto
izkopanin nekakšne rimske ‘’agore’’. Z
njim so želeli popestriti kulturo Rima
in urbani prostor obogatiti z glasbeno
vsebino.
Nastal je nekakšen glasbeni park s tremi
hroščem podobnimi dvoranami, ki so
povezane s foyerjem - pokritim skupnim
prostorom, ki se preko osrednjega
zunanjega amfiteatra širi v mesto na
eni strani in parkom na drugi. Različno
velike dvorane so ločene zaradi boljše
zvočne dilatacije. Obliko hroščev pa
imajo zaradi notranje akustike, pri čemer
s pomočjo njihovih ‘’kril’’ cel avditorij
prilagodijo koncertu. Foyer je obdan še
s studiji, knjižnico, vadbenimi sobami,
restavracijami, bari, trgovinami in
muzejem.
Dvorane so oblečene v pločevino, da
izstopajo od rdečih tal in sten iz lehnjaka.
Uporabljeni so še beton in svinec.
Notranjost pa je povsem lesena: “Wood is
music itself. Just remember Steinway, and
Stradivari”.
Auditorium Parco della Musica s svojimi
55000 m2 lahko ponudi blizu 8000 sedišč
za najrazličnejše glasbene zvrsti, od
rock-a, pop-a, jazz-a ali klasične glasbe,...
35
36
Manierizem
MUSEO NAZIONALE ETRUSCO DI VILLA
GIULIA
Villo Giulio je zgradil papež Julij III v
letih svojega vladanja med 1550 in 1555
na takratnem obrobju mesta. Je primer
renesančne primestne vile, relativno
majhen stanovanjski objekt z neločljivo
povezanim vrtom: vrt je zasnovan
arhitekturno, s terasami, povezanimi s
stopnicami, nimfami in fontanami. Načrt
vile je sestavljen iz niza treh dvorišč,
ki so razviti v globino.Za načrte je bil
zadolžen Giacomo Barozzi da Vignola,
za vrtni del in skulpture pa Bartolomeo
Ammanati pod nadzorstvom Giorgia
Vasaria. Poleg njiju je svoj pečat pustil
tudi Michelangelo.
Vila je tako postala eden najlepših
primerov manieristične arhitekture.
Kot je bilo v navadi, ima vila urban vhod
z vie Flamine ter manjšega na vrt. Sama
stavba je bila na meji med urbanim in
ruralnim.Vignola si je sprednjo fasado
zamislil kot interpretacijo rimskega
slavoloka in je obema nadstropjema
z sicer malo drugačnim oblikovanjem
namenil enako pozornosti. Danes je vila
dom nacionalnemu muzeju Etruščanske
umetnosti.
Manierizem
MUSEO E GALLERIA BORGHESE
Kompleks Villa Borghese je eden največjih
javnih parkov v Rimu, sestavljen iz palač
in vrtov, ki so bile nekoč v lasti družine
Borghese. Postavili so jo v začetku
sedemnajstega stoletja na željo kardinala
Scipione Caffarelli Borghese, kasneje
jo je kupil italijanski kral, potem so jo
prenovili v muzej in galerije.
Okrog vile je urejen vrt s skulpturami in
fontami, ki so razporejene v popolnem
ravnovesju z naravo. Zasnova je delo
dveh arhitektov - Flaminio Ponzio in
Giovanni Vasanzio. Razporeditev vrtov
je delo drugega arhitekta - Domenica
Savina. Večjih sprememb ni bilo do leta
1766, ko je princ Marcantonio IV odločil,
da se preoblikuje glavna stavba in park,
kasneje v 19. stoletju so bili vrtovi
predelani v angleški slog.
37
38
Moderna arhitektura
CIMITERO SAN CATALDO DI ALDO
ROSSI
Pokopališče San Cataldo sestoji iz dveh
delov – starega, ki ga je postavil arhitekt
Cesare Costa med leti 1858 in 1876, ter
modernega dela, zgrajenega po načrtih
arhitekta Alda Rossija.
V svojem velikem nedokončanem
projektu ”Mesto mrtvih” Rossi na
poetičen način raziskuje oblike pomena
in spomina. S projektom je skupaj z
arhitektom Gianijem Braghierijem zmagal
na natečaju leta 1972.