b.8 področje uporabe ocene izpostavljenosti - ECHA
Smernice o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti Del B: Ocena nevarnosti Različica 2.1 december 2011 PRAVNO OBVESTILO Ta dokument vsebuje smernice o obveznostih v skladu z uredbo REACH in razlaga, kako te obveznosti izpolniti. Vendar pa uporabnike opozarjamo, da je edini verodostojni pravni referenčni dokument besedilo uredbe REACH ter da informacije v pričujočem dokumentu ne predstavljajo pravnega nasveta. Evropska agencija za kemikalije ne prevzema nobene odgovornosti za vsebino tega dokumenta. IZJAVA O OMEJITVI ODGOVORNOSTI Ta dokument je prevod izvirnega dokumenta, objavljenega v angleškem jeziku. Prevod in preverjanje popolnosti besedila je zagotovil Prevajalski center za organe Evropske unije. Znanstveno/tehnično vsebino dokumenta je pregledal pristojni organ Republike Slovenije. Prosimo, upoštevajte, da samo angleška različica tega dokumenta, ki je prav tako na voljo na tej spletni strani, velja kot izvirna različica. Smernice o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti Del B: Ocena nevarnosti Referenca: Datum objave: Jezik: ECHA-11-G-09-SL december 2011 SL © Evropska agencija za kemikalije, 2011 Naslovnica © Evropska agencija za kemikalije Razmnoževanje je dovoljeno le ob polni navedbi vira v obliki „Vir: Evropska agencija za kemikalije, http://echa.europa.eu/“ in če se o tem pisno obvesti enota za komunikacije pri agenciji ECHA ([email protected]). Če imate v zvezi s tem dokumentom vprašanja ali pripombe, jih pošljite na obrazcu za povratne informacije o smernicah (navedite sklic dokumenta, datum izdaje, poglavje in/ali stran dokumenta, na katero se nanaša vaša pripomba). Obrazec za povratne informacije je na voljo na spletni strani s smernicami agencije ECHA ali neposredno na tej povezavi: https://comments.echa.europa.eu/Comments/FeedbackGuidance.aspx Evropska agencija za kemikalije Poštni naslov: P.O. Box 400, FI-00121 Helsinki, Finska Naslov za obiskovalce: Annankatu 18, Helsinki, Finska PREDGOVOR Ta dokument opisuje zahteve po informacijah glede lastnosti snovi, izpostavljenosti, uporabe in ukrepov za obvladovanje tveganja ter ocene kemijske varnosti v skladu z uredbo REACH. Dokument je del zbirke smernic, ki so namenjene za pomoč vsem zainteresiranim skupinam pri pripravah na izpolnjevanje njihovih obveznosti v skladu z uredbo REACH. Ti dokumenti vsebujejo podrobna navodila za vrsto pomembnih postopkov sistema REACH ter nekatere posebne znanstvene in/ali tehnične metode, ki jih morajo v skladu z uredbo REACH uporabljati industrija ali organi. Smernice so bile zasnovane in obravnavane v okviru izvedbenih projektov REACH (REACH Implementation Projects, RIPs), ki so jih vodile službe Evropske komisije in v katerih so sodelovale zainteresirane skupine iz držav članic, industrije in nevladnih organizacij. Smernice so sprejeli pristojni organi držav članic in jih nato izročili agenciji ECHA za objavo in nadaljnje vzdrževanje. Osnutke vseh posodobitev smernic pripravi agencija ECHA, nato pa se predložijo v posvetovalni postopek, ki vključuje zainteresirane strani iz držav članic, industrije in nevladnih organizacij. Informacije o posvetovalnem postopku si lahko ogledate na naslovu: http://echa.europa.eu/doc/about/organisation/mb/mb_14_2011_consultation_procedure_guidance. pdf Smernice so na voljo na spletnih straneh Evropske agencije za kemikalije http://echa.europa.eu/reach_sl.asp Ko bodo končane ali posodobljene dodatne smernice, bodo objavljene na tej spletni strani. Pravna podlaga tega dokumenta je uredba REACH (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 1 . 1. Popravek Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije, spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006); ki je spremenjen z: Uredbo Sveta (ES) št. 1354/2007 z dne 15. novembra 2007 o prilagoditvi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) zaradi pristopa Republike Bolgarije in Romunije, Uredbo Komisije (ES) št. 987/2008 z dne 8. oktobra 2008 o spremembi prilog IV in V; Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi; Uredbo Komisije št. 453/2010 z dne 20. maja 2010 o spremembi Priloge II; Uredbo Komisije št. 252/2011 z dne 15. marca 2011 o spremembi Priloge I; Uredbo Komisije št. 366/2011 z dne 14. aprila 2011 o spremembi Priloge XVII (akrilamid), Uredbo Komisije št. 494/2011 z dne 20. maja 2011 o spremembi Priloge XVII (kadmij). Zgodovina dokumenta Različica Opomba Datum Različica 1 Prva izdaja maj 2008 Različica 1.1 V zadnji odstavek B.6.2.1 sklicevanja na oddelek R.7.12 Različica 2 Dodano je bilo poglavje B.8 avgust 2011 Različica 2.1 Popravek CLP in uredniške spremembe december 2011 je bil vključen popravek oktober 2008 DEL B: OCENA NEVARNOSTI Dogovor o navajanju uredbe REACH Odlomki, ki besedilo uredbe REACH navajajo dobesedno, so označeni v ležeči pisavi med narekovaji. Tabela izrazov in okrajšav Glejte poglavje R.20 Vodnik Slika v nadaljevanju prikazuje, kje v Smernicah je poglavje B.8 Informacije: razpoložljive, zahtevane/potrebne Ocena nevarnosti (HA) Ocena izpostavljenosti B ne stop Merila iz člena 14(4)? Dokument v poročilu o kemijski varnosti Obveščanje o ES prek SDS da Opredelitev tveganja (RC) da Tveganje nadzorovano? ne ponovitev DEL B: OCENA NEVARNOSTI KAZALO PREDGOVOR................................................................................................................................... 3 B.1 UVOD.................................................................................................................................... 9 B.1.1 Namen tega modula ............................................................................................................................... 9 B.1.2 Koraki pri ocenjevanju nevarnosti ........................................................................................................ 9 B.2 POSTOPEK ZBIRANJA IN OCENJEVANJA PODATKOV ............................................... 10 B.2.1 Zahteve po informacijah v skladu z uredbo REACH ........................................................................... 10 B.2.2 Zbiranje in ocenjevanje informacij ...................................................................................................... 10 B.3 ZBIRANJE INFORMACIJ – PRAKTIČNI VIDIKI............................................................. 13 B.3.1 Viri podatkov ...................................................................................................................................... 13 B.3.2 Evidentiranje strategije iskanja (oddelek R.3.2)................................................................................... 14 B.3.3 Souporaba podatkov............................................................................................................................ 14 B.4 OCENA RAZPOLOŽLJIVIH PODATKOV ........................................................................ 15 B.4.1 Ustreznost ........................................................................................................................................... 15 B.4.2 Zanesljivost ......................................................................................................................................... 15 B.4.3 Primernost .......................................................................................................................................... 15 B.4.3.1 Podatki o testih ............................................................................................................................................ 16 B.4.3.2 Podatki, ki ne izhajajo iz testiranj .................................................................................................................. 17 B.4.3.3 Podatki o ljudeh........................................................................................................................................... 18 B.4.4 Ocena in vključevanje vseh razpoložljivih podatkov, skupaj z določanjem zanesljivosti dokazov ......... 18 B.5 POSEBNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAHTEVE PO INFORMACIJAH IN STRATEGIJE TESTIRANJA.......................................................................................................... 19 B.5.1 Prilagoditve v skladu s Prilogo XI........................................................................................................ 19 B.5.2 Drugi dejavniki, ki vplivajo na potrebe po dodatnih informacijah ....................................................... 20 B.6 POSEBNE SMERNICE ZA KONČNE TOČKE................................................................... 21 B.6.1 Fizikalno-kemijske lastnosti................................................................................................................. 21 B.6.1.1 Vnetljivost .................................................................................................................................................. 23 B.6.1.2 Eksplozivnost .............................................................................................................................................. 23 B.6.1.3 Oksidativne lastnosti .................................................................................................................................... 24 B.6.1.4 Ostale fizikalno–kemijske lastnosti ................................................................................................................ 24 B.6.2 Končne točke za zdravje ljudi.............................................................................................................. 25 B.6.2.1 Navodila za toksikokinetiko .......................................................................................................................... 26 DEL B: OCENA NEVARNOSTI B.6.2.2 Draženje in jedkost ...................................................................................................................................... 26 B.6.2.3 Preobčutljivost kože in dihal ......................................................................................................................... 27 B.6.2.4 Akutna strupenost ........................................................................................................................................ 28 B.6.2.5 Strupenost pri ponovljenih odmerkih.............................................................................................................. 29 B.6.2.6 Strupenost za razmnoževanje in razvoj........................................................................................................... 30 B.6.2.7 Mutagenost ................................................................................................................................................. 30 B.6.2.8 Rakotvornost ............................................................................................................................................... 31 B.6.3 Končne točke za okolje ........................................................................................................................ 32 B.6.3.1 Strupenost za vodno okolje ........................................................................................................................... 32 B.6.3.2 Strupenost usedlin........................................................................................................................................ 33 B.6.3.3 Strupenost za mikroorganizme v čistilnih napravah ......................................................................................... 34 B.6.3.4 Razgradnja/biorazgradnja ............................................................................................................................. 34 B.6.3.5 Biološka koncentracija in kopičenje v organizmih v vodnem okolju .................................................................. 35 B.6.3.6 Kopičenje v kopenskih organizmih ................................................................................................................ 36 B.6.3.7 Dolgoročna strupenost za ptice...................................................................................................................... 36 B.6.3.8 Kopenska strupenost .................................................................................................................................... 36 B.7 IZPELJAVA VREDNOSTI UČINKOV S PRAGOM IN BREZ PRAGA.............................. 38 B.7.1 Opredelitev odziva v odvisnosti od odmerka/koncentracije za zdravje ljudi......................................... 38 B.7.1.1 Cilj in ključna vprašanja ............................................................................................................................... 38 B.7.1.2 Zakonske zahteve za določanje DNEL ........................................................................................................... 40 B.7.1.2.1 Izpeljava DNEL........................................................................................................................................... 40 B.7.1.2.2 Če DNEL ni mogoče izpeljati........................................................................................................................ 40 B.7.1.3 Pregled vidikov, ki jih je treba upoštevati pri izpeljavi DNEL / DMEL.............................................................. 41 B.7.1.4 Kako se izpelje DNEL.................................................................................................................................. 42 B.7.1.4.1 Opredeljevanje deskriptorjev odmerka in odločanje o načinu delovanja ............................................................. 42 B.7.1.4.2 Sprememba ustreznega(-nih) deskriptorja(-jev) odmerka za končno točko, da se popravi izhodišče ...................... 43 B.7.1.4.3 Uporaba faktorjev ocenjevanja za popravljeno izhodišče, da se pridobi posebni DNEL za končno točko za ustrezni vzorec izpostavljenosti................................................................................................................................................ 43 B.7.1.5 Izpeljava DMEL za končne točke brez praga .................................................................................................. 44 B.7.1.5.1 „Lineariziran“ pristop................................................................................................................................... 44 B.7.1.5.2 Pristop z „velikim faktorjem ocenjevanja“ (pristop „EFSA“) ............................................................................ 45 B.7.1.6 Kvalitativni pristop, kadar za končno točko deskriptor odmerka ni na voljo ....................................................... 45 B.7.1.7 Izberite najpomembnejši(-še) učinek(-nke) na zdravje ljudi za ustrezne vzorce izpostavljenosti ........................... 45 B.7.2 Predvidena koncentracija brez učinka (PNEC) za okolje ..................................................................... 47 B.7.2.1 Splošna načela za izpeljevanje vrednosti PNEC .............................................................................................. 47 B.7.2.2 Izpeljava PNEC za sladkovodno okolje .......................................................................................................... 49 B.7.2.3 Izpeljava PNEC za morsko vodo ................................................................................................................... 50 B.7.2.4 Izpeljava PNEC za usedline in tla .................................................................................................................. 50 B.7.2.5 Izpeljava PNEC za čistilno napravo (STP)...................................................................................................... 51 B.7.2.6 Izpeljava PNEC za oddelek zrak.................................................................................................................... 52 B.7.2.7 Izpeljava PNEC za plenilce in super plenilce .................................................................................................. 52 DEL B: OCENA NEVARNOSTI PODROČJE UPORABE OCENE IZPOSTAVLJENOSTI ................................................... 55 B.8 B.8.1 Ozadje in namen poglavja ................................................................................................................... 55 B.8.2 Splošna načela ..................................................................................................................................... 56 B.8.3 Ugotavljanje, ali je potrebna ocena izpostavljenosti ............................................................................. 58 B.8.4 Področje uporabe ocene izpostavljenosti.............................................................................................. 60 B.8.4.1 Področje uporabe ocene izpostavljenosti, ki se nanaša na toksikološke nevarnosti za zdravje ljudi........................ 61 B.8.4.1.1 Razvrščene akutne nevarnosti....................................................................................................................... 63 B. 8.4.1.2 Razvrščene dolgoročne nevarnosti ................................................................................................................ 63 B.8.4.1.3 Nerazvrščene nevarnosti ............................................................................................................................... 63 B.8.4.2 Področje uporabe ocene izpostavljenosti, ki se nanaša na nevarnosti za okolje.................................................... 64 B.8.4.2.1 Razvrščene nevarnosti .................................................................................................................................. 66 B.8.4.2.2 Nerazvrščene nevarnosti ............................................................................................................................... 66 B.8.5 Vrste ocen izpostavljenosti in opredelitev tveganja .............................................................................. 67 B.8.5.1 Zdravje ljudi................................................................................................................................................ 67 B.8.5.2 Okolje ........................................................................................................................................................ 69 Dodatek 1 Razredi nevarnosti v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 1272/2008........................................................... 70 Dodatek 2 Razvrstitev, povezana z učinki na zdravje ljudi po kratkoročni izpostavljenosti .......................... 71 Dodatek 3 Razvrstitev, povezana z učinki na zdravje ljudi po dolgoročni izpostavljenosti ............................ 72 Dodatek 4 Razvrstitev, povezana z učinki na okolje...................................................................................... 73 TABELE Tabela B-7-1: Faktorji za ekstrapolacijo tveganja od visokega do nizkega odmerka, ki se uporabljajo za izpeljavo DMEL............................................................................................................................................................ 44 Tabela B-7-2: Povzetek izpeljave posebnih DNEL/DMEL za končno točko ......................................................... 47 Tabela B-8-1: Ocena izpostavljenosti – pregled ................................................................................................. 60 Tabela B-8-2: Vrste ocen izpostavljenosti in opredelitev tveganja za zdravje ljudi ................................................ 67 SLIKE Slika B-7-1: Prikaz različnih korakov kvantitativne ocene tveganja za zdravje ljudi za končne točke s pragom........ 39 Slika B-8-1: Pregled postopka odločanja za ugotovitev potrebe po izdelavi ocene izpostavljenosti za zdravje ljudi in okolje ............................................................................................................................................................. 59 Slika B-8-2: Pregled postopka odločanja za opredelitev zahtevanega področja uporabe ocene izpostavljenosti za zdravje ljudi ............................................................................................................................................................... 62 Slika B-8-3: Pregled postopka odločanja za opredelitev zahtevanega področja uporabe ocene izpostavljenosti v zvezi z okoljem. ......................................................................................................................................................... 65 Del B: Ocena nevarnosti B.1 UVOD B.1.1 Namen tega modula Del R, ki je namenjen predvsem izkušenim toksikologom, ekotoksikologom in ocenjevalcem tveganja, vsebuje podrobne informacije in obsežne smernice o zbiranju in ocenjevanju vseh ustreznih in razpoložljivih informacij o intrinzičnih lastnostih snovi, ki jih je treba registrirati v skladu z uredbo REACH, o zahtevah po informacijah, ki jih navaja uredba, o opredelitvi vrzeli v podatkih ter o pridobivanju dodatnih podatkov, ki so potrebni za izpolnjevanje potreb uredbe. Del R vsebuje smernice za številna bolj zapletena vprašanja v skladu z uredbo REACH, vključno z zahtevami za testiranje v prilogah VII–X, integriranimi strategijami testiranja (ITS) za vsako končno točko ter prilagoditvami standardnega režima testiranja v skladu s stolpci 2 prilog VII do X in Priloge XI. Ta modul vsebuje bolj zgoščen pregled zahtev po informacijah v skladu z uredbo REACH, integriranih strategij testiranja za vsako končno točko ter možnosti za njihovo prilagajanje. Namenjen je nestrokovnjakom, ki bomo morda morali razumeti testni pristop, da bi lahko sodelovali s strokovnjaki pri sestavljanju registracijskih dokumentacij, in usmerja uporabnika na ustrezne oddelke podrobnejšega Dela R z navajanjem uvodnih smernic za: 1. zahteve po informacijah, ki jih opredeljuje uredba REACH 2. postopek zbiranja in ocenjevanja primernosti, zanesljivosti in popolnosti vseh razpoložljivih podatkov 3. uporabo vseh podatkov, vključno s podatki iz alternativnih testnih pristopov in metod 4. smernice o strategijah za pridobivanje dodatnih podatkov, ki so potrebni za oceno nevarnosti ter razvrščanje in označevanje B.1.2 Koraki pri ocenjevanju nevarnosti Smernice v tem modulu se, enako kot v njegovem dvojniku, Delu R, začnejo z opisom, kako se standardne zahteve po informacijah v uredbi REACH spreminjajo v skladu s tonažo snovi in splošnim postopkom, ki ga je treba upoštevati za izpolnjevanje potreb uredbe (Poglavje B.2). Koraki v postopku so dodatno opredeljeni, začnejo se z zbiranjem vseh ustreznih in razpoložljivih podatkov (Poglavje B.3), ki mu sledi ocena nevarnosti za razpoložljive podatke, postopek, ki je sestavljen iz treh elementov in se zaključi z oddelki v poročilu o kemijski varnosti: Korak 1. Ocena in združevanje razpoložljivih informacij (Poglavja B.4 do B.6) Korak 2. Razvrščanje in označevanje Korak 3. Izpeljava mejnih ravni nevarnosti za zdravje ljudi in okolje (Poglavje B.7) Razvrščanje in označevanje (korak 2) v Delu B ni v celoti zajeto, vendar poglavje R.7 vključuje smernice o tem, katere informacije se lahko upoštevajo kot ustrezne za razvrščanje in označevanje snovi. Kriteriji za razvrščanje in označevanje snovi in zmesi so navedeni v Prilogi. I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 (uredba CLP). 9 Del B: Ocena nevarnosti B.2 POSTOPEK ZBIRANJA IN OCENJEVANJA PODATKOV B.2.1 Zahteve po informacijah v skladu z uredbo REACH Standardne zahteve po informacijah Člen 10 uredbe REACH navaja najnujnejše podatke, ki jih je treba predložiti v okviru registracije. Običajno se zahteve po informacijah povečujejo s povečevanjem proizvedene ali uvožene količine v tonah kot je navedeno v členu 12 uredbe REACH; priloge VI–XI uredbe navajajo podrobne zahteve po informacijah za vsak količinski razpon (glejte tudi oddelek R.2.1). Člen 12(1) in Priloga VI izrecno zahtevata, da je treba v registracijsko dokumentacijo vključiti vse fizikalno–kemijske, toksikološke in ekotoksikološke podatke, ki so ustrezni in na voljo registracijskemu zavezancu. To pomeni vsaj podatke, navedene v prilogah VII–X, ob upoštevanju splošnih pravil za prilaganje teh standardnih režimov testiranja, ki so opredeljeni v Prilogi XI. Standardne zahteve po informacijah za registracijo in evalvacijo snovi so navedene v stolpcu 1 Priloge VII za snovi, registrirane v količinah ≥ 1 tono na leto, Priloge VIII za snovi, registrirane v količinah ≥ 10 ton na leto, Priloge IX za snovi, registrirane v količinah ≥ 100 ton na leto, in Priloge X za snovi, registrirane v količinah ≥ 1 000 ton na leto. Vsakokrat, ko se doseže novi količinski razpon, je treba izpolniti zahteve iz ustrezne priloge. To pomeni, da bodo informacije o snovi, ki je registrirana, na primer, v razponu 100 ton na leto, morale izpolnjevati zahteve iz prilog VII in VIII ter Priloge IX. Natančne informacije, ki se zahtevajo za vsako snov, se bodo razlikovale glede na tonažo, uporabo in izpostavljenost. Priloge se zato obravnavajo kot celota in v povezavi s skupnimi zahtevami po registraciji, evalvaciji in dolžnosti skrbnega ravnanja. Prilagoditve standardnih zahtev po informacijah Stolpci 2 v prilogah VII–X navajajo posebna pravila, na podlagi katerih se lahko zahtevane standardne informacije opustijo, nadomestijo z drugimi informacijami, zagotovijo v drugem času ali na drugi ravni tonaže ali kako drugače prilagodijo. Poleg teh posebnih pravil se lahko zahtevani standardni sklop informacij prilagodi tudi v skladu z določbami iz Priloge XI. Vse prilagoditve standardnih zahtev po informacijah morajo biti utemeljene v registraciji in poročilu o kemijski varnosti (kadar je to zahtevano), razlogi za vsako prilagoditev pa morajo biti jasno navedeni. Podrobnejše smernice o zahtevah po informacijah in ustreznih prilagoditvah so na voljo v poglavjih R.1 do R.6 dela R, ki vsebujejo splošne vidike, in poglavju R7, ki vsebuje posebne smernice za posamezne fizikalno-kemijske parametre ter končne točke za učinke na zdravje ljudi in okolje. B.2.2 Zbiranje in ocenjevanje informacij Priloga VI opisuje štiri korake, ki jih mora registracijski zavezanec upoštevati za izpolnitev zahtev po informacijah za snov: (glejte tudi oddelek R.2.2) Korak 1: zberite in souporabljajte obstoječe podatke Korak 2: upoštevajte potrebe po informacijah Korak 3: opredelite vrzeli v podatkih Korak 4: pridobite nove podatke ali predlagajte strategijo testiranja 10 Del B: Ocena nevarnosti Korak 1 V koraku 1 mora registracijski zavezanec zbrati vse ustrezne podatke o fizikalno–kemijskih lastnostih, toksikološke in ekotoksikološke podatke, ki so mu na voljo, ne glede na to, ali so podatki o določeni končni točki za določeno količino potrebni ali ne. To zajema razpoložljive obstoječe podatke o testiranju, ki se zahtevajo v skladu s prilogami VII–X, podatke iz drugih testiranj in vivo ali in vitro, podatke, pridobljene z netestnimi metodami (na primer s (Q)SAR, združevanjem snovi v skupine, navzkrižnim branjem, določanjem zanesljivosti dokazov), epidemiološke podatke in vse druge podatke, ki lahko pomagajo pri opredelitvi prisotnosti ali odsotnosti nevarnih lastnosti snovi. Taki podatki se lahko dobijo iz različnih virov, kot so interni podatki podjetij, podatki drugih proizvajalcev ali uvoznikov snovi, s sodelovanjem v forumu SIEF (člen 29 uredbe REACH), na zahtevo od agencije (člen 26 uredbe REACH) ali iz zbirk podatkov in drugih virov v literaturi, ki je na voljo javnosti ali dostopna na internetu. Ta korak zbiranja podatkov lahko obsega tudi ugotovitev vključenosti snovi v ustrezno kemijsko kategorijo (prim. Priloga XI, 1.5) in podatke, ki jih to zagotavlja (vključno z navzkrižnim branjem iz drugih snovi) ter informacije, ki se lahko prikličejo z računalniškimi orodji, na primer z modeli (Q)SAR. (Oddelka R.4.3.2 in R.6) V tej fazi mora registracijski zavezanec oceniti zanesljivost, ustreznost, primernost in popolnost vseh ustreznih in razpoložljivih podatkov o fizikalno–kemijskih lastnostih in obnašanju v okolju, toksičnosti in ekotoksičnosti snovi. Čeprav so merila za zanesljivost splošna, pa je odločitev o tem, ali je posamezni podatek zanesljiv (kar pomeni, kako mu določiti določno raven zanesljivosti, na primer z uporabo točke po Klimischu), odvisna od končne točke. (Oddelek R.4.2) Registracijski zavezanec mora zbrati tudi podatke o izpostavljenosti, uporabi in ukrepih za obvladovanje tveganja. To lahko zahteva več podrobnosti, na primer o proizvodnji (če poteka v EU), uporabi, rokovanju s snovjo ali izdelki, ki vsebujejo snov, ter njenem odstranjevanju (pri čemer se zajame celotni življenjski cikel snovi), ter obliki izpostavljenosti, kar pomeni načine, pogostost in trajanje. Registracijski zavezanec bo ob upoštevanju vseh teh informacij skupaj lahko opredelil potrebo po pridobitvi nadaljnjih podatkov. Celotno zbiranje podatkov mora biti dobro dokumentirano, da omogoča pravilno oceno popolnosti registracijske dokumentacije in prepreči ponavljanje na poznejši stopnji, saj mora vsak proizvajalec ali uvoznik (ter nadaljnji uporabnik in distributer) zbrati in hraniti vse informacije, ki jih potrebuje za izvajanje svojih nalog v skladu z uredbo REACH, 10 let po tem, ko je bila snov zadnjič proizvedena ali uvožena. Korak 2 V koraku 2 mora registracijski zavezanec na podlagi prilog VII do X opredeliti standardne zahteve po informacijah v skladu s tonažo, ki jo proizvaja ali uvaža. Te standardne zahteve bo morda treba prilagoditi v skladu s posebnimi kriteriji za zadevno končno točko, kakor je navedeno v stolpcih 2 prilog, ali v skladu s splošnimi kriteriji za prilagoditev zahtev po informacijah, ki so navedeni v Prilogi XI (oddelka R.2.1 in R.5.1). Za nekatere končne točke stolpci 2 navajajo pravila, v skladu s katerimi se lahko standardne informacije opustijo ali zahtevajo. Ta pravila se pogosto sklicujejo na podatke o drugih lastnostih ali končnih točkah zadevne snovi in tudi taki podatki morajo biti zanesljivi, kar pomeni, da morajo biti ocenjeni v skladu s korakom 1 (poglavje R.7). Kadar registracijski zavezanec uporabi kriterije iz Priloge XI (na primer glede znanstvene potrebnosti informacij, tehnične izvedljivosti testiranja in opustitve na podlagi izpostavljenosti), da bi prilagodil standardne zahteve po informacijah, mora to storiti na podlagi zanesljivih in primernih informacij, kot je navedeno v Prilogi XI, in dokumentirati v skladu z navedenimi smernicami (oddelek R.5.1). 11 Del B: Ocena nevarnosti Za snovi v postopnem uvajanju, proizvedene ali uvožene v tonaži, ki je enaka ali večja od 1 tone na leto, vendar je manjša od 10 ton na leto, se uporabljajo posebna pravila, če te snovi ne izpolnjujejo kriterijev iz Priloge III. V tem primeru so standardne zahteve po informacijah omejene na vse fizikalno–kemijske, toksikološke in ekotoksikološke podatke, ki so ustrezni in na voljo registracijskemu zavezancu, in vsaj na fizikalno–kemijske končne točke iz Priloge VII. Registracijski zavezanec mora temeljito dokumentirati, da kriteriji iz Priloge III niso izpolnjeni, na primer s predložitvijo razpoložljivih in zanesljivih podatkov o lastnostih, ki ustrezajo kriterijem za razvrščanje, in/ali o uporabi, če je to primerno. Podrobnejša navodila za prilagajanje zahtev po informacijah za snovi iz Priloge VII vsebuje Del R. (Oddelka R.2.1 in R.2.3) Korak 3 V koraku 3 registracijski zavezanec primerja potrebe po informacijah za snov, opredeljene v koraku 2, z zanesljivimi in ustreznimi podatki, ki so že na voljo, kakor je ugotovljeno v koraku 1. Za končne točke, za katere regulativnih zahtev iz uredbe REACH ni mogoče izpolniti z ustreznimi in razpoložljivimi informacijami, je treba podatke pridobiti v skladu s postopki v koraku 4. Korak 4 Kadar je bila v koraku 3 ugotovljena podatkovna vrzel za zahteve po informacijah iz priloge VII ali VIIl, mora registracijski zavezanec izvesti testiranje v skladu s členom 13. Kadar je bila v koraku 3 ugotovljena podatkovna vrzel za zahteve po informacijah iz priloge IX ali X, mora registracijski zavezanec pripraviti predlog za testiranje in ga vključiti v registracijsko dokumentacijo v skladu s členom 10(a)(ix). Registracijski zavezanec mora med čakanjem na rezultate testiranja izvajati in/ali priporočiti začasne ukrepe za obvladovanje tveganja ter jih vključiti v svoje scenarije izpostavljenosti in poročilo o kemijski varnosti kot dokumentacijo za nadzor tveganj (prim. Priloga I, 0.5 k uredbi REACH). Za vsako končno točko, navedeno v stolpcih 1 prilog VII–X, je bila pripravljena integrirana strategija testiranja, da se za končno točko zagotovi posebno navodilo za zbiranje in ocenjevanje razpoložljivih podatkov ter upoštevajo potrebe po novih podatkih in strategijah testiranja. Pregled teh strategij testiranja je v Poglavju B.6, podrobnosti pa so na voljo v oddelkih od R.7.1 do R.7.11. 12 Del B: Ocena nevarnosti B.3 ZBIRANJE INFORMACIJ – PRAKTIČNI VIDIKI V poglavju R.3 so na voljo podrobna navodila o strategijah za iskanje informacij in virih informacij, ki se lahko uporabijo v kritičnem prvem koraku zbiranja vseh razpoložljivih podatkov o snovi ali podatkov, ki se lahko uporabijo za opis lastnosti zadevne snovi. Naslednji oddelki tega dokumenta vsebujejo le kratek povzetek smernic in napotkov iz navedenih poglavij Dela R. B.3.1 Viri podatkov V skladu z uredbo REACH morajo registracijski zavezanci zbrati in predložiti vse ustrezne in razpoložljive podatke o intrinzičnih lastnostih snovi, ne glede na proizvedeno ali uvoženo količino, vključno z: (glejte tudi oddelek R.3.1) identiteto snovi fizikalno–kemijskimi lastnostmi izpostavljenostjo/uporabami/nastankom in aplikacijami strupenostjo za sesalce toksikokinetiko (oddelek R.7.12) kemijskimi kategorijami (oddelek R.6.2) strupenostjo za okolje obnašanjem v okolju, vključno s kemično in biotsko razgradnjo Kritični prvi korak je zbiranje vseh razpoložljivih podatkov o snovi in vseh ustreznih informacij, ki lahko pomagajo pojasniti lastnosti snovi. Ti potrebni podatki se lahko pridobijo iz velikega števila virov, ki med drugim zajemajo: interne datoteke podjetij in trgovinskih združenj (vključno s podatki iz testov) zbirke podatkov in zbirke sestavljenih podatkov dogovorjene sklope podatkov, kakor je program OECD za kemikalije, ki se proizvajajo v velikih količinah (HPV) objavljeno literaturo internetne brskalnike in ustrezne spletne strani modele (Q)SAR (oddelek R.6.1) souporabo podatkov v forumu za izmenjavo informacij o snoveh (forum SIEF) Dodatne informacije in navodila o vrstah podatkov, ki so morda uporabni, so skupaj s seznamom koristnih člankov o iskanju informacij o zdravju in nevarnosti ter okvirnim seznamom nekaterih 13 Del B: Ocena nevarnosti najpomembnejših razpoložljivih zbirk in baz podatkov na voljo v oddelkih od R.3.1 do R.3.4. Na spletni strani ECB (http://ecb.jrc.it/QSAR) je na voljo tudi seznam modelov (Q)SAR B.3.2 Evidentiranje strategije iskanja (oddelek R.3.2) Točna strategija za določeno snov je v veliki meri odvisna od te snovi. Ne glede na uporabljeno strategijo je pomembno zabeležiti, katere predpostavke so bile sprejete, kaj je bilo opravljeno in kdaj, ter rezultate. B.3.3 Souporaba podatkov V skladu s členom 29 uredbe REACH bo za vse snovi v postopnem uvajanju, za katere obstaja več kot en potencialni registracijski zavezanec, ustanovljen forum za izmenjavo informacij o snovi (forum SIEF). Namen foruma SIEF je omogočiti souporabo informacij, potrebnih za registracijo, in preprečevanje podvajanja študij. Da se to doseže, je potreben dogovor o pravicah dostopa do študij, ki vključujejo testiranje na živalih, v skladu z obveznimi pogoji za souporabo podatkov v forumu SIEF. Običajno bi se moral forum SIEF dogovoriti o podatkih, izpeljanih z uporabo prilog za testiranje VII do XI, in jih skupno predložiti, o razvrstitvi in označitvi snovi ter morebitnih predlogih za dodatno testiranje. Dodatna podrobna navodila o tem vidiku so na voljo v Smernicah za souporabo podatkov. 14 Del B: Ocena nevarnosti B.4 OCENA RAZPOLOŽLJIVIH PODATKOV Za vse razpoložljive podatke, ki so bili zbrani o snovi, je treba oceniti, ali so primerni za razvrščanje in označevanje, opredelitev statusa PBT (snovi, ki so obstojne, se kopičijo v organizmih ali so strupene) ali vPvB (snovi, ki so zelo obstojne in se zelo lahko kopičijo v organizmih) ter izpeljavo deskriptorja odmerka, ki bo uporabljen v oceni kemijske varnosti (CSA). Oceniti je treba popolnost podatkov (ali razpoložljivi podatki izpolnjujejo zahteve po informacijah v skladu z uredbo REACH) in njihovo kakovost (ustreznost, zanesljivost in primernost). B.4.1 Ustreznost Ustreznost pomeni mero, do katere podatki in testi ustrezajo za opredelitev določene nevarnosti ali tveganja. B.4.2 Zanesljivost Zanesljivost pomeni kakovost, ki jo vsebuje poročilo o testiranju ali publikacija, v primerjavi z želeno standardizirano metodologijo, in način, kako so postopek preskusa in rezultati opisani, da zagotovijo dokazilo o jasnosti in verodostojnosti ugotovitev. Pomembno je razlikovati med zanesljivimi metodami in zanesljivimi podatki. Klimischeva koda (oddelek R.4.2) je sistem točkovanja zanesljivosti podatkov. Sistem je sestavljen iz 4 kategorij zanesljivosti: 1. zanesljivo brez omejitev 2. zanesljivo z omejitvami 3. nezanesljivo 4. nedoločljivo Ta in drugi podobni sistemi točkovanja omogočajo razvrščanje in organizacijo podatkov za nadaljnje pregledovanje. Nove toksikološke in ekotoksikološke teste je treba izvajati v skladu z načeli dobre laboratorijske prakse (GLP), zaželena je tudi uporaba regulativno sprejemljivega protokola (na primer protokolov EU in OECD). Obstoječi podatki so bili morda pridobljeni pred uvedbo zahtev dobre laboratorijske prakse in standardizacije metod, zato je treba zanesljivost obstoječih študij skrbno oceniti. B.4.3 Primernost Primernost je uporabnost podatkov za oceno nevarnosti in tveganja. 15 Del B: Ocena nevarnosti B.4.3.1 Podatki o testih Uporaba podatkov o testih, izpeljanih iz standardiziranih metod EU ali mednarodnih standardiziranih metod V skladu s členom 13(3) uredbe REACH se testi, ki so potrebni za pridobitev podatkov o intrinzičnih lastnostih snovi, izvedejo v skladu s testnimi metodami iz uredbe Komisije ali v skladu z drugimi mednarodnimi testnimi metodami, ki jih Komisija ali agencija priznava kot ustrezne. Toksikološki in ekotoksikološki testi in analize se izvajajo v skladu z načeli dobre laboratorijske prakse (GLP). Nova uredba o testnih metodah (Uredba Sveta (ES) št. 440/2008) vsebuje vse testne metode, ki so bile prej vključene v Prilogo V k Direktivi 67/548/EGS. Podatki, pridobljeni s katero koli to testno metodo, se kot taki štejejo za primerne za regulativno uporabo. Druge mednarodno standardizirane testne metode bo morda v prihodnosti Komisija ali agencija priznala kot primerne za pridobivanje podatkov za regulativno uporabo. Komisija namerava uredbo o testnih metodah prilagajati tehničnemu napredku, kadar koli se razvije nova testna metoda, ki jo nacionalni koordinatorji držav članic znanstveno potrdijo in sprejmejo za regulativno uporabo. Uporaba podatkov o testih, izpeljanih iz drugih metod Podatki o testih, ki so izpeljani iz drugih vrst poskusov in/ali niso v skladu z načeli dobre laboratorijske prakse, se tudi lahko upoštevajo kot primerni za uporabo v skladu z uredbo REACH, če so izpolnjeni pogoji iz Priloge XI (1.1) k uredbi REACH. Uporaba podatkov in vitro v uredbi REACH Posebno pozornost je treba nameniti ocenjevanju primernosti podatkov in vitro. Razlikovati je treba med primernostjo metodologije in primernostjo podatkov, ki so pridobljeni z metodo. V uredbi REACH sta zdaj kot primerni navedeni dve kategoriji metod in vitro: Potrjene metode. Primeri obsegajo teste jedkosti za kožo in vitro in teste genotoksičnosti in vitro, na primer Amesov test mutagenosti salmonele tifimurium. Testi in vitro, ki izpolnjujejo mednarodno dogovorjene predvalidacijske kriterije, na primer kriterije Evropskega centra za validacijo alternativnih metod (ECVAM). Kriteriji za popolno validacijo in sprejetje testne metode (vključno z analizami in vitro) so navedeni v GD 34 OECD (oddelek R.4.3.1, Tabela R.4.–1). Uporaba primernih podatkov, izpeljanih iz metod in vitro Primerni podatki iz študij in vitro se lahko uporabljajo na naslednje načine: Podatki iz znanstveno potrjenih testov in vitro, ki so sprejeti za regulativne namene, lahko delno ali v celoti nadomestijo testiranje na živalih, odvisno od namena, za katerega je bila testna metoda potrjena. Najpomembnejši kriterij za sprejetje za regulativno uporabo je primernost podatkov, pridobljenih s tako analizo in vitro, za razvrščanje in označevanje in/ali oceno tveganja. Podatki, izpeljani iz primernih metod in vitro, se lahko uporabljajo za prilagoditev standardnega režima testiranja, določenega v prilogi XI. Podrobnosti so na voljo v oddelku R.4.3.1. 16 Del B: Ocena nevarnosti B.4.3.2 Podatki, ki ne izhajajo iz testiranj Podatke, ki ne izhajajo iz testiranj, sestavljajo podatki, pridobljeni z modeli (Q)SAR in strokovnimi sistemi, ter podatki, pridobljeni s pristopi združevanja v skupine (pristopi podobnih snovi in kemijskih kategorij). Podatki iz (Q)SAR Podatki iz (Q)SAR lahko podpirajo opustitev testiranja ali pa sprožijo dodatno testiranje. V skladu s Prilogo XI k uredbi REACH se lahko rezultati iz (Q)SAR uporabijo namesto testiranja, če so izpolnjeni naslednji pogoji: Rezultati so izpeljani iz modela (Q)SAR, za katerega je bila ugotovljena znanstvena veljavnost. Snov spada v področje uporabe modela (Q)SAR. Rezultati so primerni za razvrščanje in označevanje in/ali oceno tveganja. Zagotovljena je primerna in zanesljiva dokumentacija uporabljene metode. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, se rezultati (Q)SAR ne smejo uporabljati namesto testiranja, temveč se lahko uporabijo kot del pristopa določanja zanesljivosti dokazov. Vodnik za modele (Q)SAR je na voljo v poglavju R.6 Smernic o uredbi REACH: (Q)SAR in razvrščanje kemikalij v skupine (http://guidance.echa.europa.eu/docs/guidance_document/information_requirements_r6_en.pdf?ve rs=20_08_08), informacije o tem, kako oceniti njihovo veljavnost, pa na spletni strani OECD (www.oecd.org/env/existingchemicals/qsar). Modele (Q)SAR je treba dokumentirati z uporabo oblike za navedbo modela (Q)SAR (QMRF), napovedi za posamezni model pa je treba dokumentirati z uporabo oblike za navedbo napovedi (Q)SAR (QPRF). Oceno veljavnosti (Q)SAR in zanesljivost ocene (Q)SAR je treba dopolniti z oceno ustreznosti napovedi za regulativne namene, ki vključuje oceno popolnosti. Podrobnejša navodila za modele (Q)SAR in strokovne sisteme so navedena v oddelku R.6.1 in se osredotočajo zlasti na naslednja vprašanja: kako ugotoviti veljavnost modela (Q)SAR, kako ugotoviti primernost rezultata modela (Q)SAR za regulativne namene, kako dokumentirati in utemeljiti regulativno uporabo modela (Q)SAR, in kje poiskati podatke o modelih (Q)SAR. Podatki, pridobljeni s pristopi navzkrižnega branja in združevanja v skupine Pristopi navzkrižnega branja in združevanja v skupine se lahko uporabljajo za izpolnjevanje zahtev po informacijah v skladu z uredbo REACH. Registracijski zavezanec, ki uporablja take metode, mora zagotoviti znanstveno utemeljitev in dokazati, da je uporabljen pristop primeren za regulativne namene (razvrščanje in označevanje in/ali ocena tveganja). Primernost pristopa je treba oceniti za vsako posamezno zadevno snov. Podrobnejša navodila za pristope združevanja v skupine so navedena v oddelku R.6.2 in se osredotočajo zlasti na: koncept kategorije, njegovo mehanistično podlago ter povezavo med kategorijami in QSAR, 17 Del B: Ocena nevarnosti najpomembnejše pristope za zapolnjevanje podatkovnih vrzeli, kot so navzkrižno branje, analiza trendov in QSAR, postopki po korakih za navzkrižno branje na podlagi podobnosti in kemijskih kategorij, posebna vprašanja, ki jih je treba upoštevati za določene vrste kategorij, ter praktične vidike oblikovanja in dokumentiranja pristopov na podlagi kategorij. B.4.3.3 Podatki o ljudeh Za različne namene se lahko predložijo in uporabljajo štiri najpomembnejše vrste podatkov o ljudeh: 1. Analitične epidemiološke študije izpostavljenih populacij (študije nadzora primera, kohort in presečne študije) so uporabne za ugotavljanje povezave med izpostavljenostjo ljudi in učinki ter lahko zagotavljajo najboljše podatke za oceno tveganja. 2. Opisne ali korelacijske epidemiološke študije so uporabne za opredeljevanje področij za nadaljnje raziskave, vendar niso posebno uporabne za oceno tveganja, ker morda pogosto opredelijo le vzorce ali trende, ne morejo pa ugotoviti vzročnega agenta ali stopnje izpostavljenosti ljudi. 3. Poročila o primerih lahko dokažejo učinke, ki jih ni mogoče opaziti pri testnih živalih. Potrebna je temeljita ocena zanesljivosti in ustreznosti poročil o primerih, ker pogosto manjkajo kritični podatki, na primer o čistosti snovi, izpostavljenosti ljudi in učinkih. 4. Nadzorovane raziskave pri prostovoljcih so sprejemljive v zelo redkih primerih. Testiranje pri prostovoljcih se močno odsvetuje, kadar pa so že na voljo podatki dobre kakovosti, se lahko uporablja kot primerno v dobro utemeljenih primerih. B.4.4 Ocena in vključevanje vseh razpoložljivih podatkov, skupaj z določanjem zanesljivosti dokazov Pristop določanja zanesljivosti dokazov (WoE) ni natančno znanstveno opredeljen izraz ali dogovorjen formaliziran koncept. Zajema ocenjevanje ustreznosti, zanesljivosti in primernosti vsakega razpoložljivega podatka, medsebojno primerjavo različnih informacij in doseganje sklepa o nevarnosti. Ta postopek vedno vključuje strokovno presojo. Pomembno je dokumentirati in sporočiti, kako je bil pristop, ki temelji na dokazih, uporabljen na zanesljiv, trden in pregleden način. 18 Del B: Ocena nevarnosti B.5 POSEBNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA ZAHTEVE PO INFORMACIJAH IN STRATEGIJE TESTIRANJA B.5.1 Prilagoditve v skladu s Prilogo XI Kot je navedeno v oddelku B.2.2, so prilagoditve standardnih zahtev po informacijah možne pod določenimi pogoji; poleg preudarkov, ki upoštevajo posebnosti končnih točk, navedenih v stolpcih 2 prilog VII–X, Priloga XI opredeljuje tri področja prilagajanja: 1. Testiranje se ne zdi znanstveno potrebno: Obstoječi podatki, pristopi določanja zanesljivosti dokazov, netestne metode ter metode in vitro morda zagotavljajo podatke, ki se lahko ocenijo kot veljavni, zanesljivi, ustrezni in primerni za predvideni namen (razvrščanje in označevanje, ocena PBT in/ali ocena tveganja). Podrobnejša navodila so na voljo v oddelku R.5.2.1. 2. Testiranje ni tehnično izvedljivo: Oddelek 2 v Prilogi XI k uredbi REACH navaja, da se testiranje za določeno končno točko lahko opusti, če študije zaradi lastnosti snovi tehnično ni mogoče izvesti: – Testiranje se lahko opusti na podlagi fizikalno–kemijskih lastnosti snovi, na primer nizke topnosti v vodi, parnega tlaka, reaktivnosti itd., ki izključujejo uporabo nekaterih testnih metod. – Vnos natančnih in skladnih odmerkov snovi morda ni mogoč zaradi fizikalno–kemijskih lastnosti, na primer testiranje strupenosti spojin, ki niso vodotopne, za ribe in v potopljenih celičnih kulturah. Podrobnejša navodila o teh vidikih so na voljo v oddelku R.5.2.2. 3. Opustitev testiranja ali testiranje glede na izpostavljenost snovi: V nekaterih primerih lahko vzorec izpostavljenosti snovi, ki jo je treba registrirati, utemeljuje prilagoditev strategije testiranja, ki privede do opustitve študij, zahteve po študijah, nadomestila ali spremembe študij, ki se zahtevajo za uskladitev z uredbo REACH. Dodatne informacije in navodila o opustitvi ali nastanku zahtev po informacijah na podlagi izpostavljenosti so na voljo v Prilogi VIII (oddelka 8.6 in 8.7), Prilogi IX, Prilogi X in Prilogi XI k uredbi REACH ter v poglavju R.5.1 in poglavju R.7 teh smernic. Vsaka prilagoditev mora biti pravilno utemeljena in dokumentirana na podlagi kvalitativnega ali delno kvantitativnega pristopa določanja zanesljivosti dokazov (zaradi možnosti iz stolpcev 2) ali kvantitativne ocene izpostavljenosti v skladu s Prilogo I, vključno s pripravo scenarijev izpostavljenosti (zaradi možnosti iz Priloge XI). 19 Del B: Ocena nevarnosti B.5.2 Drugi dejavniki, ki vplivajo na potrebe po dodatnih informacijah Toksikokinetika Podatki o toksikokinetiki snovi lahko opredelijo optimalno vrsto in obliko študije, skupaj z nastavitvami odmerkov, ali celo zagotovijo, da dodatno testiranje ni potrebno. Dodatne informacije o toksikokinetiki so na voljo v oddelku R.7.12. Snovi, ki med testiranjem zahtevajo posebno pozornost Ustrezne podatke in metode, ki se uporabljajo za snovi, označene kot nestandardna snov, kompleksna snov ali snovi z neznano ali spremenljivo sestavo, kompleksni reakcijski produkti ali biološki material (snovi UVCB) je treba ocenjevati za vsak primer posebej. Dodatna navodila o teh obravnavah so na voljo v oddelku R.7.13. 20 Del B: Ocena nevarnosti B.6 POSEBNE SMERNICE ZA KONČNE TOČKE Poglavje R.7 vsebuje podrobna posebna navodila za zbiranje, ocenjevanje in, kadar je potrebno, pridobivanje podatkov o fizikalno–kemijskih lastnostih ter različnih končnih točkah za zdravje ljudi in okolje, kot pomoč registracijskim zavezancem pri zagotavljanju primernih in ustreznih podatkov za registracijo v skladu z uredbo REACH. Ključni sestavni del teh posebnih oddelkov za končne točke je integrirana strategija testiranja (ITS), ki zagotavlja navodila za opredeljevanje in pridobivanje ustreznih podatkov o snoveh, da se izpolnijo zahteve iz uredbe REACH. Ta dokument vsebuje temeljna načela smernic za vsako končno točko v oddelku R, v katerem so na voljo podrobnejši napotki in informacije. V zvezi s posebnimi navodili za končno točko je treba upoštevati naslednje splošne preudarke: - Končne točke v ocenjevanju nevarnosti so med seboj povezane: Podatki, zbrani v eni končni točki, lahko vplivajo na oceno nevarnosti/tveganja druge končne točke in se lahko uporabljajo za več kot eno končno točko. - Metode za pridobivanje dodatnih podatkov morajo biti zanesljive: Nove teste je treba izvajati v skladu s testnimi metodami, ki so navedene v uredbi Komisije, ali metodami, ki jih je kot primerne priznala Komisija ali agencija. Novi (eko)toksikološki testi morajo biti skladni z dobro laboratorijsko prakso ali drugimi primerljivimi standardi. - Upoštevati je treba produkte razgradnje in metabolite: Za produkte razgradnje in metabolite, ki se štejejo kot ustrezni za oceno kemijske varnosti, oceno PBT ali razvrščanje in označevanje, je morda potrebno dodatno raziskovanje. - Za testiranje strupenosti je treba izbrati ustrezni način izpostavljenosti: Izbira načina izpostavljenosti mora upoštevati vse razpoložljive podatke, kot so fizikalno– kemijske lastnosti snovi in ustrezni(-ne) način(-e) izpostavljenosti ljudi. Ekstrapolacija od načina do načina je možna za vsak primer posebej. Za vsako končno točko, za katero so podatki na voljo ali se zahtevajo, je treba v IUCLID 5 pripraviti grobi povzetek študije. Če je za isto končno točko na voljo več kot ena študija (na primer več kot en test ali podatki iz testiranja in podatki, ki ne izhajajo iz testiranja), je treba opredeliti ključno študijo. Ključna študija je običajno študija, ki vzbuja največjo zaskrbljenost, razen če je utemeljeno, da ta študija ni veljavna ali primerna. V tem primeru je treba grobi povzetek študije pripraviti tudi za študijo, ki dokazuje večjo zaskrbljenost od ključne študije, čeprav se ne uporablja za oceno nevarnosti. B.6.1 Fizikalno-kemijske lastnosti Registracijska dokumentacija za snov zajema podatke o večini splošnih fizikalno–kemijskih lastnosti že pri nizki ravni tonaže (povezave na ustrezne oddelke poglavja R.7 so navedene v seznamu): 21 Del B: Ocena nevarnosti Proizvodnja/uvoz 1 tone ali več na leto - Agregatno stanje snovi pri temperaturi 20 oC in tlaku 101,3 kPa - Tališče/zmrzišče (oddelek R.7.1.2) - Vrelišče (oddelek R.7.1.3) - Relativna gostota (oddelek R.7.1.4) - Parni tlak (oddelek R.7.1.5) - Površinska napetost (oddelek R.7.1.6) - Topnost v vodi (oddelek R.7.1.7) - Porazdelitveni koeficient n–oktanol/voda (oddelek R.7.1.8) - Plamenišče (oddelek R.7.1.9) - Vnetljivost (oddelek R.7.1.10) - Eksplozivne lastnosti (oddelek R.7.1.11) - Temperatura samovžiga (oddelek R.7.1.12) - Oksidativne lastnosti (oddelek R.7.1.13) - Granulometrija (oddelek R.7.1.14) Proizvodnja/uvoz 100 ton ali več na leto - Stabilnost v organskih topilih in identiteta ustreznih produktov razgradnje (potrebna le, če je stabilnost snovi kritična) (oddelek R.7.1.16) - Disociacijska konstanta (oddelek R.7.1.17) - Viskoznost (oddelek R.7.1.18) V poročilu o kemijski varnosti se ocenijo možni učinki na zdravje ljudi za najmanj tri fizikalno– kemijske lastnosti: eksplozivnost, vnetljivost in oksidativnost. Ocena možnih učinkov, ki izhajajo iz sposobnosti nevarnih kemikalij, da povzročajo nesreče, zlasti požar, eksplozije ali druge nevarne kemijske reakcije, obsega: nevarnosti, ki izhajajo iz fizikalno–kemijskega stanja kemičnih dejavnikov, dejavnike tveganja, ugotovljene pri skladiščenju, prevozu in uporabi, ter ocenjeno resnost nastanka. Cilj ocenjevanja nevarnosti fizikalno–kemijskih lastnosti je opredeliti razvrstitev in označitev snovi v skladu z uredbo CLP. Če podatki niso primerni za odločitev, ali je treba snov razvrstiti glede na določeno končno točko, registracijski zavezanec navede in utemelji ukrep ali odločitev, ki ju je zaradi tega sprejel. Dodatne informacije o posebni oceni fizikalno–kemijskih nevarnosti so na voljo v poglavju R.9. 22 Del B: Ocena nevarnosti B.6.1.1 Vnetljivost Vnetljivost snovi je pomemben varnostni vidik. Pri ravnanju z vnetljivimi snovmi, njihovi uporabi in skladiščenju je potrebna posebna previdnost, da se prepreči požar ali eksplozija. Vnetljivost se običajno obravnava kot lahkota, s katero se lahko snov sežge ali vžge. Snov je lahko le redko samovnetljiva (piroforna) ali se vžge v stiku z vodo. Na podlagi zbranih podatkov se lahko opredeli razlika pri razvrščanju in označevanju vnetljivih snovi ter njihovih možnih virov vžiga (na primer stik z vodo, elektrostatične iskre, varjenje/spajkanje), ki lahko – če so kombinirani – povzročijo resne učinke na zdravje ljudi. Ustrezni razred nevarnosti bo opredelil tehnična sredstva, ki jih je treba uporabiti za preprečitev nevarnih dogodkov, ki v kombinaciji z drugimi končnimi točkami, kakor so i) meje eksplozivnosti, ii) plamenišča (ki se uporabljajo samo za tekočine) ali iii) temperatura samovžiga, lahko privedejo do jasnih omejitev pri pogojih uporabe. Plini: vnetljivi plin je plin, ki ima območje vnetljivosti z zrakom pri 20 °C in standardnem tlaku (101,3 kPa). V poročilu o kemijski varnosti je treba opredeliti in dokumentirati spodnjo mejo eksplozivnosti (LEL) in zgornjo mejo eksplozivnosti (UEL) ali navesti, da plin ni vnetljiv. Spodnja in zgornja meja eksplozivnosti se običajno navajata kot prostorninski odstotek plina v zraku. Tekočine: ključno merilo za vnetljivost tekočin je plamenišče. Meri najnižjo temperaturo, pri kateri se lahko zmes hlapov/zraka nad tekočino vžge. Navaja, kako lahko se sproži gorenje te snovi. Trdne snovi: vnetljiva trdna snov je snov, ki se z lahkoto vname. Zlasti je težko gasiti požar pri kovinah v prahu. Pred izvedbo testiranja je dobro poznati morebitne eksplozivne lastnosti. Zabeležiti je treba največjo hitrost gorenja, skupaj s čistostjo, agregatnim stanjem in vsebnostjo vlage testne snovi. B.6.1.2 Eksplozivnost Eksplozivnost je opredeljena kot nagnjenost snovi k burni in hitri razgradnji pod ustreznimi pogoji, da se proizvede toplota in/ali plin. Ali lahko snov z eksplozivnimi lastnostmi povzroči eksplozijo, je odvisno od več dejavnikov. Za premagovanje teh spremenljivk so bili odkriti standardni testi s stalnimi parametri. Večina snovi nima eksplozivnih lastnosti in se testiranje lahko opusti na podlagi upoštevanja strukture. Za pline in tekočine ni treba testirati občutljivosti glede trenja. Postopki preverjanja, opisani v oddelku R.7.1.11, predstavljajo strategijo testiranja eksplozivnih lastnosti. Evropska komisija je izdala napotke za dobro prakso pri ocenjevanju in preprečevanju oblikovanja eksplozivnih atmosfer na delovnem mestu, preprečevanju vžiga eksplozivnih atmosfer in nadzorovanju učinkov eksplozije 2 . Ostale obveznosti glede ocene in varne uporabe eksplozivnih snovi obravnava Direktiva 96/82/ES o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (glejte oddelek R.9.1). 2 Sporočilo Komisije o nezavezujočih navodilih o dobri praksi za izvajanje Direktive 1999/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih zahtevah za izboljšanje varnosti in varstva zdravja delavcev, ki so lahko ogroženi zaradi eksplozivnega ozračja, ki je na voljo na spletni strani http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2003:0515:FIN:EN:PDF. Dodatne informacije so na voljo v http://ec.europa.eu/employment_social/emplweb/publications/publication_en.cfm?id=56 23 Del B: Ocena nevarnosti B.6.1.3 Oksidativne lastnosti Snovi z oksidativnimi lastnostmi lahko v stiku z drugimi snovmi, zlasti z vnetljivimi snovmi (glejte zgoraj in oddelek R.7.1.10), povzročijo močno eksotermno reakcijo. Te snovi lahko dražilno učinkujejo na kožo, oči in dihalne poti, ker lahko pri nastajanju visokih temperatur reagirajo s človeškim tkivom in s tem uničujejo biološki material. Večina snovi nima oksidativnih lastnosti in se testiranje lahko opusti na podlagi upoštevanja strukture. Pri trdnih snoveh se testiranja na eksplozivnih ali lahko vnetljivih snoveh ne sme izvajati. Organski peroksidi oblikujejo ločen razred snovi, ki so vedno oksidativne. Napotki za zbiranje in ocenjevanje razpoložljivih podatkov so na voljo v oddelku R.7.1.13. Opisani postopki preverjanja predstavljajo integrirano strategijo testiranja za oksidativne lastnosti. Če se uporabijo pravilno, je treba testirati le snovi, za katere se domneva, da so rezultati pri enem izmed testov oksidativnih lastnosti pozitivni. Vse snovi z oksidativnimi lastnostmi niso dejansko nevarne; nekatere so le rahlo oksidativne in pomenijo zelo majhno nevarnost. Za razlikovanje snovi, ki so nevarne, se oksidativne lastnosti snovi primerjajo z lastnostmi standardnih referenčnih snovi. B.6.1.4 Ostale fizikalno–kemijske lastnosti Pri pripravi ocene kemijske varnosti je pomembnih tudi več drugih fizikalno–kemijskih lastnosti. Vrelišče je ena od najbolj uporabnih lastnosti za opredelitev organskih spojin. Razen navedbe agregatnega stanja (tekočina ali plin) snovi pri sobni temperaturi je vrelišče tudi kazalnik hlapnosti celo za nestrokovnjake, pri čemer višja vrelišča pomenijo nižjo hlapnost. Vrelišče je najpomembnejši element enačb, s katerimi se ocenjuje parni tlak kemikalije kot funkcija temperature. Vrednost vrelišča je uporabna za opredelitev čistih snovi, skupaj s tališčem in refrakcijskim indeksom pa tudi kot merilo čistosti. Rezultati, dobljeni za zmesi ali nečiste vzorce, zahtevajo previdno razlago. Vrelišče je eno od meril, ki se uporablja za razvrstitev snovi v primerno kategorijo vnetljivosti (glejte zgoraj). Parni tlak je najpomembnejši parameter pri opredeljevanju obstoja in obnašanja snovi ter izpostavljenosti delavcev, potrošnikov in okolja zaradi njiju. Parni tlak kemikalije zagotavlja precejšnji vpogled v prehajanje in porazdelitev kemikalije v okolju in gospodarskih okoljih. Hlapnost čiste kemikalije je odvisna od parnega tlaka, izhlapevanje iz vode pa je odvisno od parnega tlaka in topnosti v vodi. Od parnega tlaka je odvisna oblika, v kateri je kemikalija prisotna v atmosferi. Stanje vodne površine in hitrost vetra imata močan vpliv na vsako izhlapevanje kemikalij. Podatki o parnem tlaku se zahtevajo kot predpogoj za študije na živalih in študije okolja. Ti podatki povedo, ali je snov lahko na voljo za vdihavanje v obliki hlapov in ali so za dermalne študije potrebni okluzivni pogoji (za omejevanje izhlapevanja s kože). Topnost v vodi je pomemben parameter, zlasti za okoljske presoje, ker je mobilnost testne snovi v veliki meri opredeljena z njeno topnostjo v vodi. Topnost v vodi lahko vpliva tudi na adsorpcijo in desorpcijo v tleh ter izhlapevanje iz vodnih sistemov. Poznavanje topnosti v vodi je predpogoj za določanje pogojev testiranja, na primer za strupenost za vodno okolje in kopičenje v organizmih. Opredeljevanje topnosti v vodi ni potrebno, če je snov hidrolitsko nestabilna pri pH 4, 7 ali 9 z razpolovno dobo manj kot 12 ur, takoj oksidira v vodi ali je vnetljiva v stiku z vodo. Topnost v vodi, 24 Del B: Ocena nevarnosti hidrolitska stabilnost in disociacijska konstanta kisline so med seboj povezane, zato ni mogoče nobene od njih meriti brez nekaj poznavanja drugih dveh. Porazdelitveni koeficient n-oktanol/voda (Kow) je eden od najpomembnejših fizikalno–kemijskih parametrov in se uporablja v številnih modelih ocenjevanja in algoritmih za porazdelitev v okolju, za sorpcijo, biološko razpoložljivost, biokoncentracijo, kopičenje v organizmih ter strupenost za ljudi in okolje. Zato je Kow kritični parameter za oceno kemijske varnosti (CSA), razvrščanje in označevanje (C&L) ter oceno PBT in ga je treba opredeliti z največjo možno natančnostjo. Kow ni treba opredeliti, če je snov popolnoma anorganska. Porazdelitveni koeficient n-oktanol/voda (Kow) je opredeljen kot količnik uravnotežene koncentracije raztopljene snovi v dvofaznem sistemu, sestavljenem iz topil n-oktanola in vode, ki se v glavnem ne mešata (oddelek R.7.1.8). Kow je zmerno odvisen od temperature in se običajno meri pri 25 °C. Opredeli se lahko z ustrezno metodo ocenjevanja na podlagi molekulske strukture ali z laboratorijskim testom. V literaturi in spletnih zbirkah podatkov o kemikalijah so na voljo napovedane in izmerjene vrednosti Kow za veliko število organskih snovi. Visoko kakovostne vrednosti Kow, ki so izpeljane iz poskusov ali strokovno pregledane in določene kot „priporočene vrednosti“, imajo prednost pred drugimi opredelitvami Kow. B.6.2 Končne točke za zdravje ljudi Obstajajo nekatera splošna načela, ustrezna za zahteve po informacijah in oceno nevarnosti, ki jih je treba upoštevati pri večini končnih točk za učinke: 25 Kadar se upoštevajo posebne informacijske strategije za končne točke, morajo informacije zadoščati za sprejetje odločitve o razvrstitvi glede na nevarnost ter zagotavljanje potrebnih podatkov za oceno nevarnosti in opredelitev izpeljane ravni brez učinka (DNEL). V skladu s Prilogo VI k uredbi REACH mora registracijski zavezanec zbrati vse razpoložljive podatke iz testov za snov, ki jo je treba registrirati, in vse druge razpoložljive in ustrezne informacije o snovi, ne glede na to, ali se testiranje za določeno končno točko pri določenem količinskem razponu zahteva ali ne. Kadar obstaja informacijska vrzel, ki jo je treba zapolniti, je treba, odvisno od ravni tonaže, pridobiti nove podatke (prilogi VII in VIII k uredbi REACH) ali predlagati strategijo testiranja (prilogi IX in X k uredbi REACH). Novi testi na vretenčarjih se izvedejo ali predlagajo le kot zadnja možnost, ko so bili izčrpani vsi drugi viri podatkov. Toksikološki podatki se lahko pridobijo iz zbirk podatkov in publikacij, na primer knjig, znanstvenih revij, dokumentov z merili, monografij in drugih publikacij. Ustrezni so lahko tudi objavljeni podatki o strukturno podobnih snoveh in fizikalno–kemijskih lastnostih. Praviloma so zaradi upoštevanja izpostavljenosti možne tri vrste prilagoditev testiranja: opustitev študije na podlagi izpostavljenosti, zahteva po dodatnih študijah na podlagi izpostavljenosti ali izbira ustreznega načina izpostavljenosti. Te prilagoditve niso primerne za vse končne točke (glejte poglavje R.5). V pristopu na podlagi kategorij ni treba testirati vsake snovi za vsako končno točko. Vendar morajo podatki, ki so na koncu sestavljeni za kategorijo, dokazati, da so primerni za podporo ocene nevarnosti, ocene tveganja ter razvrstitve kategorije in njenih članov. Končni sklop podatkov mora omogočati oceno netestiranih končnih točk, najbolje z interpolacijo med člani kategorije. Del B: Ocena nevarnosti Zanesljivost podatkov zagotavlja upoštevanje ustreznih smernic za testiranje in dobre laboratorijske prakse (sklicevanje na oceno podatkov v poglavju R.4). Povečanje učinka na podlagi odmerka je eno od meril za ocenjevanje pozitivnih rezultatov testiranj. V nekaterih primerih lahko učinki, kot je nasičenje ali bioaktiviranje, privedejo do stalnega odziva na višjih ravneh izpostavljenosti. Izpeljava DNEL se zahteva za oceno kemijske varnosti (CSA) snovi, ki se proizvajajo/uvažajo/uporabljajo v količinah 10 ton ali več na leto, ne pa pri količinah med 1 in 10 tonami na leto. Če so na voljo podatki za več vrst, je treba za oceno kemijske varnosti izbrati najbolj občutljivo, če je hkrati najustreznejša za ljudi. Naslednja poglavja vsebujejo povzetek posebnih zahtev po informacijah za končne točke in napotkov za oceno nevarnosti. B.6.2.1 Navodila za toksikokinetiko Čeprav uredba REACH izrecno ne zahteva pridobivanja toksikokinetičnih podatkov, pa zahteva, da se uporabijo vsi ustrezni razpoložljivi podatki za oceno toksikokinetičnega obnašanja snovi in da ocena nevarnosti za zdravje ljudi upošteva toksikokinetnični profil snovi. Toksikokinetični profil snovi opisuje absorpcijo, distribucijo, metabolizem in izločanje snovi. Poznavanje toksikokinetičnega obnašanja snovi, izpeljano iz razpoložljivih podatkov, lahko omogoči, da je dodatno testiranje z vidika predvidljivosti drugih lastnosti nepotrebno. Toksikokinetične študije lahko zagotovijo koristne in pomembne podatke, na primer o biološki razpoložljivosti snovi, linearnosti ali nelinearnosti ter nasičenosti absorpcije, poti metabolizma ali izločanja, kopičenju izhodnih spojin ali metabolitov v tkivih, morebitnem bioaktiviranju snovi in načinu njenega toksikološkega delovanja. Te in druge podobne dejavnike je pomembno upoštevati pri razlagi, oblikovanju kategorij, interpolacijah med testnimi vrstami in načini izpostavljenosti ter pri optimiranju oblike testiranja, na primer pri izbiri ustreznih odmerkov za študije in vivo. Toksikokinetično modeliranje (empirično ali psihološko) morda lahko oceni toksikokinetiko snovi hitreje in ceneje, kakor klasične študije in vitro ter in vivo, poleg tega pa zmanjšuje uporabo živali za poskuse. Obširnejša navodila za toksikokinetične podatke in njihovo uporabo so na voljo v oddelku R.7.12. Dodatki k oddelku R.7.12 navajajo primere in podatke, ki so ustrezni za toksikokinetiko, vključno s številnimi koristnimi fiziološkimi parametri za običajne laboratorijske vrste in živali (Dodatek R.7.121), prihodnjo uporabo metod in silico (računalniških metod) in/ali in vitro (Dodatek R.7.12-2), primer razvoja faktorja ocenjevanja z uporabo modeliranja PBK (Dodatek R.7.12-3) in izračune odstotka dermalne absorpcije na podlagi študij in vivo na podganah v kombinaciji s podatki in vitro ter predlog za stopenjski pristop k oceni tveganja (Dodatek R.7.12-4). B.6.2.2 Draženje in jedkost Draženje in jedkost pomenita lokalne učinke na koži, očeh ali v dihalnem sistemu. Jedkost povzroča trajne poškodbe tkiva, medtem ko se draženje kože, oči ali dihal šteje za popravljivo in običajno manj resno. Zahteve po informacijah o draženju/jedkosti obstajajo že pri najnižjem količinskem razponu (1–10 ton na leto). Najprej je treba oceniti vse razpoložljive podatke o ljudeh in živalih, obstoječo 26 Del B: Ocena nevarnosti razvrstitev, pH snovi in obstoječe študije akutne strupenosti v stiku s kožo. Znano je, da so močno kisle ali alkalne snovi ter močni oksidanti dražilni ali jedki, kar je odvisno od koncentracije. Kadar pri količinskem razponu 1–10 ton na leto na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče sklepati o dražilnosti in jedkosti snovi, je treba opraviti in vitro teste. Pri naslednjem količinskem razponu (10– 100 ton na leto) so standardne zahteve po informacijah in vivo študije draženja kože in oči. Preden se predloži testiranje in vivo, je treba upoštevati posebna pravila za prilagoditev iz stolpcev 2 v ustrezni prilogi (VIII) in splošna pravila za prilagoditev (Priloga XI). Za zdaj ni potrjenega testa za draženje dihalnih poti. Snovi, ki so jedke za kožo pri študijah in vivo, se ne smejo testirati v očeh. Podrobnosti o informacijski strategiji in zahtevah so na voljo v oddelku R.7.2.6. V nekaterih primerih ustrezni podatki izhajajo iz študij poklicnih primerov in ustreznih poročil. Pri ocenjevanju podatkov o ljudeh je treba uporabiti splošna navodila za ocenjevanje kakovosti podatkov (glejte poglavje R.4). Za kožo in oči so rezultati testov in vivo ustrezni, ker so mehanizmi teh lokalnih učinkov enaki za živali in ljudi. Nekatere razlike med vrstami so bile ugotovljene v mehanizmu draženja dihalnih poti. Kemikalija, za katero je znano ali napovedano, da je jedka za kožo, se samodejno upošteva kot hudo dražilna za oči. V skladu z načeli iz Priloge XI se lahko uporabljajo podatki iz QSAR ali navzkrižnega branja/kategorije. Podatki o draženju kože in dihalnih poti za ljudi so lahko na voljo in so bili večkrat podlaga za opredelitev mejne izpostavljenosti na delovnem mestu (OEL). Če snov izpolnjuje ustrezne kriterije za razvrstitev, dodatno testiranje običajno ni potrebno. Podrobna navodila o ocenjevanju in integrirani strategiji testiranja so na voljo v oddelku R.7.2. Podatki o natančni koncentraciji, ki povzroča draženje ali jedkost, niso vedno na voljo. Kadar podatkov ni, je treba uporabiti kvalitativni pristop, pri katerem testi zagotovijo pozitivni ali negativni odgovor, ukrepi za obvladovanje tveganja (RMM) pa se izpeljejo iz resnosti učinka (glejte Del E). Za jedke snovi je treba uporabiti stroge ukrepe, da se prepreči vsak stik. Občasno, kadar so bili pri študiji dermalne izpostavljenosti ali izpostavljenosti pri vdihavanju pri ponovljenih odmerkih zabeleženi klinični znaki draženja ali jedkosti, je mogoče pridobiti DNEL in ga uporabiti za opredelitev tveganja (glejte Dodatek 9 v R.8). B.6.2.3 Preobčutljivost kože in dihal Preobčutljivost kože lahko povzročijo aktivne snovi, ki lahko aktivirajo imunski sistem, kar privede do alergijskega odziva. Poznejše izpostavljenosti kože lahko izzovejo alergijski kontaktni dermatitis ali atopični dermatitis. Škodljivi učinki na zdravje po izpostavljenosti pri vdihavanju vključujejo astmo ali ekstrinzični alergijski alveolitis. Preobčutljivost dihalnih poti lahko povzročijo imunološki ali neimunološki mehanizmi. Zahteve po podatkih o preobčutljivosti kože (običajno lokalna analiza bezgavk – test LLNA) so določene za količinski razpon 1–10 ton na leto. Izogibati se je treba testiranju in vivo z jedkimi snovmi pri koncentraciji ali odmerku, ki povzroča jedkost. Pred testiranjem in vivo je treba upoštevati razpoložljive podatke, ki zadoščajo za razvrstitev, in pH snovi. Za preobčutljivost dihalnih poti ni standardnih zahtev po informacijah. V nekaterih primerih lahko za oceno nevarnosti zadoščajo razpoložljivi podatki o ljudeh. Dokazila o lokalni strupenosti, vnetju kože in razpoložljive podatke o draženju kože je treba upoštevati, ko se ocenijo rezultati lokalne analize bezgavk. Pokazalo se je, da je lokalna analiza bezgavk sorazmerno dobro povezana s podatki o preobčutljivosti kože za ljudi in se zato lahko uporablja za oceno nevarnosti. Pri ocenjevanju sposobnosti snovi za povzročanje preobčutljivosti se lahko uporabljajo podatki o ljudeh, na primer diagnostične klinične študije, medicinski nadzor delavcev in poročila o primerih (v medicinski literaturi). Kadar so podatki za ljudi zanesljivi in ustrezni, imajo prednost pred podatki za 27 Del B: Ocena nevarnosti živali. Vendar pomanjkanje pozitivnih rezultatov za ljudi ne razveljavi nujno pozitivnih in kakovostnih podatkov za živali. Analiza z modeli (Q)SAR je lahko koristna, ker lahko temelji na dejstvu, da je sposobnost kemikalije za povzročanje preobčutljivosti kože povezana z njeno sposobnostjo reagiranja s kožnimi proteini; ti oblikujejo kovalentno povezane konjugate, ki jih prepozna imunski sistem. To se največkrat zgodi zaradi elektrofilne reaktivnosti snovi. QSAR modeli za preobčutljivost dihal še niso na voljo. Uradno sprejetih testov in vitro za preobčutljivost kože ali dihalnih poti še ni. Podrobna navodila o ocenjevanju in integrirani strategiji testiranja so na voljo v oddelku R.7.3. Za snovi, ki povzročajo preobčutljivost kože, bi moral biti prvi pristop kvalitativna opredelitev tveganja na podlagi kategorizacije učinkovitosti (močni/skrajni in zmerni povzročitelji preobčutljivosti) in opredelitev ukrepov za obvladovanje tveganja (RMM), ki so opisani v Delu E. Določiti je treba DNEL (če je to mogoče), da se presodi preostala/rezidualna verjetnost tveganj po uvedbi ukrepov za obvladovanje tveganj. Določitev DNEL lahko temelji na podatkih iz lokalne analize bezgavk in/ali določanja zanesljivosti dokazov z uporabo podatkov iz lokalne analize bezgavk ter obstoječih podatkov za ljudi. B.6.2.4 Akutna strupenost Akutna strupenost pomeni škodljive učinke, ki nastanejo zaradi enkratne ali kratkotrajne izpostavljenosti. Ustrezni mehanizmi in simptomi so različni. Pogosto so ugotovljene patološke spremembe organov in tkiv, ki lahko povzročijo smrt. Akutno strupenost lahko povzroča več sistemskih učinkov; primera osnovnih mehanizmov sta osnovna in selektivna strupenost za celice. Jedke snovi povzročajo akutno strupenost; ker je jedkost lokalna, je obravnavana v poglavju o draženju/jedkosti. Zahteve po informacijah o akutni strupenosti pri zaužitju so določene za količinski razpon 1–10 ton na leto. Jedkih snovi in snovi, ki so že testirane pri vdihavanju, ni treba testirati. Standardne zahteve po informacijah za naslednji količinski razpon (10–100 ton na leto) zajemajo tudi dermalne teste in teste za vdihavanje. Zahteva je prilagojena glede na fizikalne lastnosti snovi in verjetni način izpostavljenosti ljudi. Na voljo so lahko podatki o strupenosti za ljudi, na primer v informacijskih centrih za zastrupitve in kliničnih poročilih o primerih. Primeri pri ljudeh so odraz izjemnih izpostavljenosti in zahtevajo previdno obravnavo pri izbiri ukrepov za obvladovanje tveganja. V primerjavi z nekaterimi drugimi končnimi točkami je za napovedovanje akutne strupenosti na voljo sorazmerno malo modelov (Q)SAR. Ustrezne obstoječe podatke o akutni strupenosti za živali je mogoče dobiti v znanstveni literaturi in zbirkah podatkov. Čeprav za zdaj uradno sprejeti testi in vitro niso na voljo, pa se potrjujejo testi strupenosti za celice, ki so morda nadomestilo za sistemske teste akutne strupenosti pri zaužitju. Na koncu ocene akutne strupenosti je treba upoštevati vrsto in popravljivost strupenih učinkov. Če se pri mejnem testu (običajno 2 000 mg/kg) ne pokažejo znaki akutne strupenosti, razvrstitev snovi glede na akutno strupenost navadno ni potrebna. Podrobna navodila so na voljo v oddelku R.7.4. Podatki o LD50 in LC50 lahko zagotovijo zadostno podlago za pridobitev DNEL. V nekaterih primerih je seveda kvalitativni pristop primernejši, ker testi ne zagotavljajo informacij o vseh vidikih akutne strupenosti pri ljudeh. Pri količinah nad 10 ton na leto je ugotavljanje DNEL za akutno strupenost največkrat nepotrebno, ker DNEL, ki temelji na strupenosti pri ponovljenih odmerkih, običajno zadošča za zagotovitev, da škodljivi učinki ne nastajajo. 28 Del B: Ocena nevarnosti Kadar se opravi mejni test in škodljivi učinki na zdravje niso ugotovljeni, se mejni odmerek lahko upošteva kot deskriptor odmerka pri določanju DNEL. V redkih primerih, kadar zaradi omejitev v testnih protokolih odmerka za akutno strupenost ni mogoče opredeliti, se opravi kvalitativna opredelitev tveganja zaradi akutne strupenosti za snovi, ki kažejo zelo visoko akutno strupenost / strupenost po enkratni izpostavljenosti (to so snovi, ki so v skladu z uredbo CLP opredeljene kot akutno strupene 1 in 2 ali STOT SE 1), se opravi kvalitativna opredelitev tveganja zaradi akutne strupenosti,. Za te snovi se uporabljajo zelo strogi ukrepi za obvladovanje tveganja (na primer zaprti sistemi itd.), da se zagotovi nadzor (glejte Del E). V bistvu morajo ukrepi za obvladovanje tveganja zagotoviti, da se najvišje stopnje koncentracije, ki presegajo dolgoročni DNEL, ne pojavijo. Upoštevajte, da rezultati standardnega testa akutne strupenosti običajno omogočajo kvantitativno opredelitev tveganja. Kadar obstaja možnost nastanka najvišjih stopenj izpostavljenosti (na primer pri vzorčenju ali povezovanju/ločevanju posod) in če je bila ugotovljena nevarnost akutne strupenosti (ki privede do razvrstitve in označitve), je treba določiti DNEL za najvišje stopnje izpostavljenosti (krajše od 15 minut) (glejte Dodatek 8 k oddelku R.8). B.6.2.5 Strupenost pri ponovljenih odmerkih Strupenost pri ponovljenih odmerkih pomeni splošne strupene učinke, ki nastanejo po dnevnih odmerkih snovi v 28 ali 90 dneh ali, v primeru kronične izpostavljenosti, daljšem delu življenjske dobe. Učinki, ki se preučujejo v teh študijah, lahko obsegajo spremembe morfologiji, fiziologiji, rasti ali življenjski dobi, klinični kemiji ali obnašanju. Pri količinskem razponu 10–100 ton na leto določene zahteve po informacijah zahtevajo 28– dnevno študijo, za naslednji količinski razpon pa 90–dnevno študijo. Najprimernejši način izpostavljenosti pri testiranju je verjetni način izpostavljenosti ljudi. Pred testiranjem in vivo je treba preučiti na primer fizikalno–kemijske lastnosti snovi, obstoječe podatke iz testiranja na živalih, toksikokinetične podatke, posebno strupenost (na primer, strupenost za imunski sistem, strupenost za živčni sistem), jedkost, izpostavljenost ljudi ter razmerje med strukturo in aktivnostjo (SAR). Podrobna integrirana strategija testiranja je na voljo v oddelku R.7.5.6 in Prilogi VIII. V skladu s smernicami za testiranje je treba izbrati najvišjo od treh ravni odmerkov s ciljem, da se izzove strupenost in ne smrt. Za prikaz vseh odzivov na odmerek in ravni brez opaženega škodljivega učinka (NOAEL) na ravni najnižjega odmerka je treba izbrati padajoče zaporedje odmerkov. Omeniti je treba, da lahko tudi študije strupenosti za razmnoževanje in razvoj zagotovijo podatke o splošnih toksikoloških učinkih, ki so posledica ponovljene izpostavljenosti. Podatki o študijah pri ponovljenih odmerkih morajo biti takšni, da omogočajo določitev razmerja med odmerkom in odzivom ter mejni učinek in da so lahko tudi podlaga za oceno kemijske varnosti ter razvrstitev snovi. Kadar so razpoložljivi pozitivni epidemiološki podatki zanesljivi in ustrezni, imajo prednost pred podatki za živali. Za zdaj ni na voljo odobrenih alternativ in vitro za ugotavljanje strupenosti pri ponovljeni izpostavljenosti na živalih. Pristopi QSAR za strupenost pri ponovljenih odmerkih za zdaj še niso natančno potrjeni, zato ni mogoče zagotoviti trdnih priporočil glede njihove uporabe v strategiji testiranja na tem področju. Podrobnosti so na voljo v oddelku R.7.5. Običajno se lahko podatki o NOAEL ali LOAEL dobijo v študijah strupenosti pri ponovljenih odmerkih. Običajno se uporabljajo tudi faktorji ocenjevanja za oceno znotraj vrst in med vrstami 29 Del B: Ocena nevarnosti (glejte oddelek B.7.1). Če v mejnem testu (do 1 000 mg/kg telesne mase) škodljivi učinki niso ugotovljeni, snovi običajno ni treba oceniti glede strupenosti pri ponovljenih odmerkih. B.6.2.6 Strupenost za razmnoževanje in razvoj Strupenost za razmnoževanje pomeni učinke, kot je zmanjšana plodnost, učinke na spolne žleze in motnje spermatogeneze, obsega pa tudi strupenost za razvoj. Učinki na razvoj obsegajo na primer učinke na rast in zaostalost v razvoju, nepravilnosti in funkcionalne pomanjkljivosti pri potomcih. Zahteve po informacijah so najprej določene pri količinskem razponu 10–100 ton na leto, kjer se zahteva presejalni test glede strupenosti za razmnoževanje/razvoj. Pri količinskem razponu 100– 1 000 ton na leto je treba izvesti študijo strupenosti za prenatalni razvoj. Če 28– ali 90–dnevna študija pokaže škodljive učinke na organih ali tkivih za razmnoževanje, se zahteva študija dvogeneracijske strupenosti za razmnoževanje. Študija dvogeneracijske strupenosti za razmnoževanje je standardna zahteva po informacijah za več kot 1 000 ton na leto. Za rakotvorne snovi in snovi, ki so mutagene za zarodne celice, pri katerih so tveganja nadzorovana, testiranje ni potrebno pri nobenem količinskem razponu. Dejavniki, ki lahko vplivajo na zahteve po testiranju, so QSAR, mutagene in rakotvorne lastnosti, razpoložljivi podatki za ljudi, izpostavljene snovem, ter zaskrbljenost glede endokrinih motenj. Podatke o strupenosti za razmnoževanje lahko zagotovijo epidemiološke študije, izvedene med prebivalstvom ali v poklicnih kohortah. Čeprav študije o strupenosti pri ponovljenih odmerkih niso namenjene neposredno raziskovanju strupenosti za razmnoževanje, lahko odkrijejo učinke na organe za razmnoževanje pri testnih živalih. Namen ocene je ugotoviti razliko med posebnim učinkom na razmnoževanje in škodljivim učinkom na razmnoževanje, ki je nespecifična posledica splošne strupenosti, čeprav podatki dostikrat ne omogočajo jasnega razlikovanja. Razmerje med strukturo in aktivnostjo omogoča pristope za ocenjevanje strupenosti za razmnoževanje, na primer, kadar se možnost strupenosti lahko ekstrapolira ali interpolira prek serij s podobno sestavo ali kategorije. Za zdaj uradno sprejetih smernic za teste in vitro, ki so ustrezni za strupenost za razmnoževanje, ni. Evropski center za validacijo alternativnih metod je pred kratkim objavil, da so znanstveno potrjeni trije testi, njihovi pozitivni rezultati so lahko koristni. Dodatna navodila so na voljo v oddelku R.7.6. Kadar razpoložljivi podatki to omogočajo, je treba izpeljati vrednost DNEL za učinke na plodnost (DNELfertility) in strupenost za razvoj (DNELdevelopment). Običajno se šteje, da ima strupenost za razmnoževanje osnovne mehanizme mejnega odmerka, zato bi podatki iz testov običajno morali zagotoviti vrednost NOAEL ali LOAEL. B.6.2.7 Mutagenost Tveganja, ki jih povzročajo mutagene snovi, je treba nadzorovati, da se preprečijo genetske okvare/spremembe. Če te spremembe potekajo v somatskih celicah, lahko povzročijo raka, če potekajo v zarodnih celicah, pa dedne genetske okvare. Standardne zahteve po informacijah o mutagenosti se začnejo že pri najnižji ravni tonaže (študija genske mutacije in vitro pri bakterijah). Pri naslednjem količinskem razponu, 10–100 ton na leto, se zahtevajo podatki o indukciji genskih mutacij in kromosomskih aberacij in vitro. Če se v študijah in vitro ugotovi mutageni učinek, se zahtevajo podatki iz ustrezne študije genotoksičnosti somatskih celic in vivo. Morda so na voljo podatki na podlagi (Q)SAR ali podatki iz združevanja v skupine. Zahteve po informacijah iz prilog k uredbi REACH ne obsegajo pridobivanja teh vrst podatkov, vendar bi bili uporabni pri analizi zanesljivosti dokazov. V mnogih primerih bo natančnost podatkov 30 Del B: Ocena nevarnosti QSAR zadostovala za pomoč ali omogočanje testiranja ali sprejetja določene regulativne odločitve, medtem ko je v drugih primerih negotovost morda nesprejemljiva zaradi hudih posledic morebitne napake. Podatki za ljudi so na voljo le občasno. Pri ocenjevanju podatkov iz testov je treba upoštevati aktivacijo presnove in fizikalno–kemijske lastnosti testne snovi. Toksikokinetični podatki so pomembni pri analizi, ali je testna spojina dejansko dosegla ciljni organ. Običajno so poskus in vivo ter podatki, pridobljeni z uporabo celičnih linij sesalcev, pomembnejši. Šteje se, da je ustreznost vrste testa s kazalniki, na primer povezava DNK in analiza SCE, manjša. Za snovi, ki so mutagene v somatskih celicah in vivo in lahko dosežejo zarodne celice, se ocenjuje, da lahko povzročijo dedne genetske okvare in zato razvrstijo kot mutagene snovi kategorije 2. Podrobna navodila so na voljo v oddelku R.7.7.1. Običajno iz razpoložljivih podatkov DNEL ni mogoče pridobiti. Kadar je treba uvesti stroge ukrepe za preprečevanje vsake izpostavljenosti ljudi mutageni snovi, je treba uporabiti kvalitativni pristop. Kvalitativna ocena in ustrezne kategorije obvladovanja tveganja so pojasnjene v delu E. B.6.2.8 Rakotvornost Rakotvorne snovi lahko povečajo nastanek tumorjev pri izpostavljeni populaciji. Rakotvornost lahko vključuje mutacije in negenetske pojave. Medtem ko je osnovni mehanizem dostikrat nastanek genetske okvare, pa obstajajo tudi drugi učinki, ki niso genotoksični, na primer stalno množenje celic in spremenjena medcelična komunikacija. Genotoksična rakotvornost se razlikuje od mnogih drugih vrst toksičnosti po zapoznelem učinku. Če so vključeni genotoksični mehanizmi, se šteje, da učinek nima mejnega učinka. Standardne zahteve po informacijah o rakotvornosti so določene le za najvišjo raven tonaže (nad 1 000 ton na leto). Vendar bo tudi na tej ravni potreba po testiranju rakotvornosti odvisna na primer od tega, ali gre za široko razpršeno uporabo, ali je izpostavljenost pogosta/dolgotrajna in ali je snov razvrščena kot mutagena kategorije 3, ali lahko povzroči hiperplazijo in/ali preneoplastične spremembe v študijah pri ponovljenih odmerkih. Ker so mutagene snovi kategorije 1A in 1B verjetno rakotvorne in se predpostavlja, da so tveganja ustrezno obvladovana, jih običajno ni treba testirati. Cilj integrirane strategije testiranja za mutagenost je zagotavljanje „zgodnjega opozorila“ o tveganju glede rakotvornosti. Obstajajo številni dokazi o pozitivni korelaciji med mutagenostjo snovi in vivo ter njihovi rakotvornosti v dolgoročnih študijah na živalih. Hiperplazija in preneoplastične spremembe, ugotovljene v študijah strupenosti pri ponovljenih odmerkih, lahko prispevajo tudi k določanju zanesljivosti dokazov za potencialno rakotvornost. Morda so na voljo ali se lahko pridobijo podatki iz QSAR ali navzkrižnega branja/kategorij. Te vrste podatkov so lahko koristne, saj so strukturna opozorila rakotvornosti dobro opredeljena in so za nekatere vrste snovi na voljo javni viri podatkov (na primer pripravljeni QSAR; glejte oddelek 7.7.8). Pri ocenjevanju možnosti za rakotvornost je pomemben pristop določanja zanesljivosti dokazov. Kadar je(so) na voljo bioanaliza(-ze) ali zanesljivi epidemiološki podatki za ljudi, so to najzanesljivejši podatki v oceni. Vendar ti podatki večinoma niso na voljo. Pomembno je, da ocena obravnava osnovni način ukrepanja (meja ali brez meje), ker vpliva na določitev DMEL in ukrepov za obvladovanje tveganja. Za regulativne namene je običajno dogovorjeno, da je treba snov z zadostnimi dokazi o genotoksičnosti obravnavati, kakor da je rakotvorna. Snovi z nekaterimi, vendar nezadostnimi dokazi o rakotvornosti je treba ocenjevati za vsak primer posebej. Kratkoročne in srednjeročne 31 Del B: Ocena nevarnosti biološke teste in študije, izvedene pri transgenih glodalcih, je treba upoštevati, če so na voljo, in se lahko celo predlagajo kot zamenjava za klasično biološko analizo glodalcev. Ocena rakotvornosti pri količinskem razponu, manjšem od 1 000 ton na leto, temelji na primer na podatkih o mutagenosti, študijah strupenosti pri ponovljenih odmerkih ter QSAR/kategorijah (glejte oddelek R.7.7.8). Za rakotvorno snov brez praga, za katero obstajajo ustrezni podatki o raku pri živalih, se upošteva pristop izpeljane ravni z minimalnim učinkom (DMEL). To pomeni tudi, da je treba uporabiti poseben veliki faktor ocenjevanja za končno točko, na primer 10 000, kar zagotavlja, da izpostavljenost povzroča minimalno tveganje. (Posebni deskriptor odmerka BMDL10 je treba deliti s tem faktorjem ocenjevanja. Ta in drugi „linearizirani“ pristopi so opisani v oddelku R.8.5.2. Kadar DMEL ni mogoče določiti, je treba uporabiti kvalitativni pristop k ocenjevanju; za obravnavanje tveganj, ki jih povzročajo rakotvorne snovi, pa zagotoviti najstrožje ravni ukrepov za obvladovanje tveganja (glejte Del E). B.6.3 Končne točke za okolje B.6.3.1 Strupenost za vodno okolje Akutna strupenost pomeni intrinzično lastnost snovi, ki škodi vodnemu organizmu pri kratkotrajni in/ali dolgotrajni izpostavljenosti tej snovi. Prevladujoči način izpostavljenosti je običajno izpostavljenost v vodi, vendar so lahko vodni organizmi izpostavljeni tudi prek hrane (na primer lipofilne snovi). Razlikujemo med kratkoročnimi (tako imenovanimi akutnimi) in dolgoročnimi (kroničnimi) učinki: Akutna strupenost: strupenost za vodne organizme, izpostavljene snovem, ki traja v razponu od nekaj ur do nekaj dni (sorazmerno kratko obdobje v primerjavi z življenjskim ciklom organizmov). Učinki se običajno pokažejo kot srednje letalne koncentracije ali koncentracije z učinkom (L/EC50); to je testna koncentracija, pri kateri je prizadetih 50 % organizmov ali pri kateri se meri 50-odstotni učinek za posebej opredeljeno končno točko (na primer učinki na hitrost rasti pri algah). Kronična strupenost: strupenost za vodne organizme, izpostavljene snovi za podaljšano obdobje. Dolžina (testne) izpostavljenosti je lahko zelo različna glede na uporabljene vrste, vendar je običajno sorazmerno dolga v primerjavi z dolžino življenjskega cikla organizma. Takšni kronični učinki običajno vključujejo več končnih točk, na primer preživetje, rast in razmnoževanje. Najpogosteje uporabljen parameter je najvišja testirana koncentracija, pri kateri učinek ni bil zaznan (koncentracija brez opaznega učinka ali NOEC 3 ); ta se lahko pogosto nadomesti z EC10, ki se lahko oceni na podlagi razmerja koncentracija–učinek. Dodatne informacije o podrobnostih in izpeljavi takšnih vrednosti so na voljo v oddelku R.7.8.4.1. Minimalne informacije, ki bi morale biti na voljo, zajemajo podatke o kratkoročni strupenosti za nevretenčarje in podatke o zaviranju rasti za vodne rastline pri najnižjem količinskem razponu (1– 10 ton na leto) ter podatke o kratkoročni strupenosti za ribe pri naslednjem količinskem razponu (10–100 ton na leto). Pri višjih količinskih razponih je treba dolgoročne učinke na nevretenčarje in ribe upoštevati glede na rezultate analize kemijske varnosti. 3 Uradna znanstvena opredelitev pojma NOEC (koncentracija brez opaznega učinka) je „koncentracija neposredno pod LOEC, ki nima statistično pomembnega učinka v primerjavi s kontrolnim vzorcem“ (OECD 211, 1998b). 32 Del B: Ocena nevarnosti Čeprav razvrščanje temelji na razpoložljivih podatkih, pa celotna primerjava s kriteriji zahteva podatke o akutni strupenosti za ribe, Daphnia in alge. Odsotnost dolgoročnih učinkov pri 1 mg/L se lahko uporablja za črtanje razvrstitve snovi. Več informacij bo na voljo v Smernicah za razvrščanje in označevanje. Dodatna navodila za pripravo ocene PBT so na voljo v Delu C. Vse razpoložljive podatke o strupenosti za vodno okolje je treba oceniti v oceni nevarnosti in, če je to primerno, uporabiti za izpeljavo splošne predvidene koncentracije brez učinka (PNEC) za vodni oddelek okolja. Minimalni zahtevani sklop podatkov zajema kratkoročne ali dolgoročne podatke za vse trofične ravni. Glede na rezultat morebitne opredelitve tveganja so morda koristne dodatne informacije. Oddelek R.7.8.4.1 vsebuje podrobne informacije o razlagi obstoječih podatkov ter navodila o uporabi podatkov, ki se ne nanašajo na testiranje, in podatkov iz testiranja, priporočene vrste, ustrezne končne točke in zanesljivost podatkov. V oddelku R.7.8.4 so na voljo tudi podatki o obravnavi težavnih snovi. Dodatek R.7.8-1 vsebuje dodatne informacije o lastnostih snovi, sistemih testiranja in drugih dejavnikih, ki vplivajo na ocenjevanje testov za vodno okolje. Oddelek R.7.8.5 vsebuje navodila za ocenjevanje strupenosti snovi v primerih, kadar je celotna količina razpoložljivih podatkov primerna za regulativne odločitve, in v primerih, ko obstajajo vrzeli v podatkih, ki jih je treba zapolniti. V oddelku R.7.8.5.4 so navedeni posebni preudarki za pripravo splošnih sklepov za različne regulativne končne točke strupenosti za vodno okolje, ki vključujejo razvrščanje in označevanje, oceno PBT in oceno kemijske varnosti. Oddelek R.7.8.5.3 vsebuje integrirano strategijo testiranja za strupenost za vodno okolje. B.6.3.2 Strupenost usedlin Usedline lahko delujejo kot ponor za kemikalije s sorpcijo (vezavo) onesnaževalcev na delce in kot vir kemikalij za pritok delcev z resuspenzijo ali desorpcijo nazaj v vodno fazo. Zaradi tega procesa usedline blažijo učinke onesnaževanja površinske vode, vendar lahko čez čas podaljšajo izpostavljenost in s tem pomenijo nevarnost za vodne skupnosti (morske in bentoške), česar iz koncentracij v vodnem stolpcu ni mogoče neposredno napovedati. Zato je treba snovi, ki se potencialno lahko v veliki meri nalagajo ali sorbirajo v usedlinah, oceniti glede strupenosti za (bentoške) organizme, ki živijo v usedlinah. Zaradi običajno dolgoročne izpostavljenosti bentoških organizmov snovem, ki se vežejo v usedlinah, so najustreznejši dolgoročni testi s subletalnimi končnimi točkami, na primer razmnoževanje, rast ali pojav. Za končne točke strupenosti za organizme v usedlinah ni standardnih zahtev po informacijah na ravneh proizvodnje ali uvoza do 1 000 ton na leto (priloge VII, VIII in IX). Vendar lahko nastane zahteva po podatkih (iz testiranj) na tonažah pod 1 000 ton na leto za snovi z log Kow > 3 ali z drugimi lastnostmi, ki kažejo na verjetnost adsorpcije v usedlinah. Pri tonažah ≥ 1 000 ton na leto registracijski zavezanec predlaga testiranje dolgoročne strupenosti, če rezultati ocene kemijske varnosti kažejo potrebo po nadaljnji preiskavi učinkov snovi in/ali ustreznih produktov razgradnje na organizme v usedlinah. Izbira ustreznega(-nih) testa(-tov) je odvisna od rezultatov ocene kemijske varnosti. Oddelek R.7.8.10.1 vsebuje podrobne informacije o razlagi obstoječih podatkov ter navodila o uporabi podatkov, ki se ne nanašajo na testiranje, in podatkov iz testiranja. Na voljo so tudi 33 Del B: Ocena nevarnosti informacije o prednostnih organizmih, ustreznih končnih točkah, načinih izpostavljenosti, sestavi usedlin, metodah primešanja, hranjenju, trajanju izpostavljenosti, kakovosti vode ter sistemu in načrtu testiranja. B.6.3.3 Strupenost za mikroorganizme v čistilnih napravah Strupenost za organizme v čistilnih napravah (STP) je treba oceniti, da se zaščitijo funkcije biološke razgradnje in odstranjevanja hranil ter učinkovitost procesa na splošno v komunalnih in industrijskih čistilnih napravah. Informacije o zaviranju respiracije aktivnega blata se zahtevajo pri količinah 10 ton na leto in višjih. Zaviranje respiracije je samo eden od številnih možnih učinkov na mikrobe, vendar je najširše sprejet kazalnik kombinirane dejavnosti mikroorganizmov v blatu. Informacije o zaviranju nitrifikacije je treba pridobiti, če obstajajo navedbe, da je lahko snov strupena za nitrifikacijske bakterije. Strupenost za organizme v čistilnih napravah se ne uporablja za razvrstitev glede nevarnosti za okolje in oceno PBT/vPvB. Podatki se uporabljajo le v oceni kemijske varnosti, kadar je treba izpeljati predvideno koncentracijo brez učinka za mikroorganizme, PNECmicro-organisms (ki se tu imenuje PNECstp), in jo uporabiti kot merilo strupenosti za izračun tveganja za čistilne naprave. Za izpeljavo PNECstp se zaradi pomanjkanja natančno ugotovljenih QSAR za strupenost čistilnih naprav uporabljajo predvsem podatki o zaviranju mikrobov, pridobljeni s poskusi. Razpoložljive podatke o mikrobiološki strupenosti je treba oceniti in, če je to primerno, uporabiti za izpeljavo predvidene koncentracije brez učinka (PNECstp). Glavni cilj integrirane strategije testiranja (ITS) za strupenost čistilnih naprav (STP) je zagotoviti, da se lahko na integralni način uporabijo vsi razpoložljivi podatki o izpostavljenosti, preden se začne novo testiranje. Integrirana strategija testiranja omogoča izboljšanje negativnih podatkov iz presejalne ravni s testiranjem višje stopnje. Predlagana shema se lahko upošteva za industrijske in/ali gospodinjske (komunalne) čistilne naprave, ker je uporabna za vzorec sproščanja kemikalije. B.6.3.4 Razgradnja/biorazgradnja Razgradnja je izguba ali preoblikovanje kemične snovi v okolju zaradi biotskih ali abiotskih procesov. Abiotska ali nebiološka razgradnja lahko nastane s fizikalno–kemijskimi procesi, na primer s hidrolizo, oksidacijo ali fotolizo. Biološka razgradnja lahko poteka v prisotnosti kisika (aerobna biorazgradnja) ali brez kisika (anaerobna biorazgradnja). Upoštevati je treba, ali se snov, ki se ocenjuje, lahko razgradi tako, da daje stabilne in/ali strupene produkte razgradnje. Kadar nastane takšna razgradnja, mora ocena pravilno upoštevati lastnosti (tudi strupene učinke in možnost kopičenja v organizmih) produktov, ki bi lahko nastali. Minimalne informacije, ki bi morale biti na voljo že pri količinskem razponu 1–10 ton na leto, so informacije o hitri biološki razgradljivosti (organskih snovi). Pri naslednjem količinskem razponu (10–100 ton na leto) morajo biti na voljo tudi podatki o hidrolizi. Pri višjih tonažah je treba upoštevati dodatne informacije o razgradljivosti v različnih delih okolja glede na rezultate analize kemijske varnosti. Informacije o razgradljivosti kemikalij se lahko uporabljajo za oceno nevarnosti (na primer za razvrščanje in označevanje), oceno tveganja (za oceno kemijske varnosti) in ocene obstojnosti (za oceno PBT/vPvB). 34 Del B: Ocena nevarnosti Ocena razgradljivosti in obstojnosti običajno temelji na podatkih, pridobljenih iz standardiziranih testov za hitro biorazgradljivost in hidrolizo. Upoštevajo se lahko tudi napovedi iz modelov QSAR za biorazgradljivost. Rezultati testov, ki simulirajo biorazgradljivost v vodi, vodnih usedlinah in tleh, so podatki višje stopnje, ki se tudi lahko uporabljajo za te namene. Druge vrste podatkov iz testov, ki se lahko upoštevajo pri oceni možne nevarnosti ali tveganja za okolje, zajemajo podatke iz simulacije čistilnih naprav (STP), podatke o inherentni biorazgradljivosti, anaerobni biorazgradljivosti, biorazgradljivosti v morski vodi in abiotskem preoblikovanju. Pri določanju, kateri podatki višje stopnje ali podatki iz simulacije so potrebni o razgradljivosti, je treba upoštevati način porazdelitve kemikalije in njene vzorce sproščanja ali izpustov. (Glejte oddelek R.7.9) B.6.3.5 Biološka koncentracija in kopičenje v organizmih v vodnem okolju Biološka koncentracija je kopičenje snovi, raztopljene v vodi, v vodnem organizmu. Biokoncentracijski faktor (BCF [L/kg]) je količnik med koncentracijo snovi v organizmu in koncentracijo v vodi, ko je doseženo dinamično ravnotežje. Izpelje se lahko na dva načina, statični ali dinamični (oddelek R.7.10.1.1). Za regulativne namene sta statični in dinamični (kinetični) biokoncentracijski faktor enake vrednosti medsebojno zamenljiva. Kopičenje je splošni izraz za čisti učinek absorpcije (sprejem), distribucije, metabolizma in izločanja (ADME) snovi v organizmu. Ti procesi so podrobno obravnavani v smernicah za toksikokinetiko sesalcev (oddelek R.7.12). Kopičenje v organizmih pomeni sprejemanje iz vseh okoljskih virov, vključno z vodo, hrano in usedlinami. Bioakumulacijski faktor (BAF) se lahko izrazi kot količnik dinamičnega ravnotežja med koncentracijo snovi v organizmu in koncentracijo v vodi ali usedlini. Ti faktorji se lahko uporabljajo za oceno koncentracije kemikalije v organizmu, ki živi v onesnaženi vodi ali usedlini. Biološka povečava pomeni kopičenje prek prehranjevalne verige. Lahko se opredeli kot povečanje notranje koncentracije snovi v organizmih (pri normalizirani maščobi) na naslednjih trofičnih ravneh v prehranjevalni verigi. Sposobnost biološke povečave se lahko prikaže s faktorjem biološke povečave (BMF) ali faktorjem trofične povečave (TMF). Pri tonaži ≥ 100 ton na leto je treba upoštevati izvedbo študije kopičenja v vodnem organizmu (predvsem pri ribah). Sposobnost kopičenja v organizmih je treba upoštevati v zvezi z dolgoročnimi učinki in razvrstitvijo glede nevarnosti za okolje. Za večino neioniziranih organskih snovi lahko začetna razvrstitev temelji na log Kow , če ni na voljo zanesljivega biokoncentracijskega faktorja (BCF) za ribe. Sposobnost kopičenja v organizmih(„B“) je del ocene PBT/vPvB. Zanesljivi izmerjeni podatki o biokoncentracijskem faktorju za ribe ali nevretenčarje so običajno potrebni za končne sklepe o sposobnosti kopičenja v organizmih pri snoveh, ki so PBT ali vPvB. Za organske snovi, za katere se pričakuje kopičenje s pasivno difuzijo, se lahko opravi presejalna ocena s presejalnimi merili na podlagi log Kow. V oceni kemijske varnosti se vrednosti biokoncentracijskega faktorja (BCF) za ribe in faktorja biološke povečave (BMF) uporabljajo za oceno sekundarne zastrupitve prostoživečih živali in rastlin ter za prehransko izpostavljenost ljudi. Za morske scenarije lahko ustreza tudi faktor biološke povečave za ptice in sesalce. Biokoncentracijski faktor za nevretenčarje se lahko uporablja za modeliranje prehranjevalne verige na podlagi porabe pri črvih ali školjkah v usedlinah. Če log Kow (ki je ustrezen le za neionizirane organske snovi) ni dober kazalnik sposobnosti kopičenja (glejte oddelek R.7.10.6), je treba upoštevati integrirano strategijo testiranja, morda je potreben test in vivo. Če biokoncentracijski faktor za ribe ni na voljo, se lahko uporabljajo biokoncentracijski faktorji, opredeljeni za druge vrste. 35 Del B: Ocena nevarnosti Za oceno tveganja prve stopnje se lahko uporabi predvideni biokoncentracijski faktor. Če količnik PEC/PNEC, ki temelji na vrednostih najslabšega primera biokoncentracijskega faktorja (BCF) ali privzetih vrednostih faktorja biološke povečave (BMF), pokaže možno tveganje na kateri koli trofični ravni, se lahko BCF/BMF izboljša, če je to potrebno. Za strokovno presojo razpoložljivih podatkov in odločanje o potrebi po dodatnem testiranju se lahko uporabi postopek določanja zanesljivosti dokazov (oddelek R.7.10.5). B.6.3.6 Kopičenje v kopenskih organizmih Kopičenje snovi iz tal v organizmih kopenskih vrst se prikazuje z akumulacijskim faktorjem živi organizmi glede na tla (BSAF), ki je podoben akumulacijskemu faktorju živi organizmi glede na usedlino za bentoške organizme. Druga možnost je, da je koncentracija v organizmu povezana s koncentracijo v vodi v razpokah z izračunom biokoncentracijskega faktorja BCF [L/kg]. Ti faktorji se lahko uporabljajo za oceno koncentracije kemikalije v organizmu, ki živi v onesnaženih tleh. Uredba REACH ne zahteva informacij o kopičenju v kopenskih organizmih, vendar je lahko glede na rezultate analize kemijske varnosti izvedba take študije koristna. Če je snov neionizacijska organska spojina, se za pridobivanje potrebnih informacij o biokoncentracijskem faktorju lahko uporabijo metode ocenjevanja na osnovi Kow. Če predvidena vrednost biokoncentracijskega faktorja pokaže tveganje, je treba izboljšati podatke o kopičenju v organizmih. Običajno bodo podatki iz testiranj potrebni le za količinski razpon 1 000 ton na leto, če analiza kemijske varnosti ugotovi, da so potrebni dodatni podatki o kopičenju v kopenskih organizmih. Dodatne podatke o tveganju glede kopičenja v organizmih lahko zagotovi opazovanje na terenu. (Glejte oddelek R.7.10.12) B.6.3.7 Dolgoročna strupenost za ptice Študije strupenosti za ptice lahko merijo subletalne in letalne učinke kratkoročne izpostavljenosti pri zaužitju, srednjeročne (do nekaj dni) subletalne in letalne učinke ali letalne učinke in učinke na razmnoževanje dolgoročne (do 20 tednov) prehranske izpostavljenosti. Zaradi majhne korelacije med kratkoročnimi in dolgoročnimi učinki so za analizo kemijske varnosti primerne le dolgoročne študije. Namen testa strupenosti za ptice je zagotoviti podatke, ki se lahko uporabljajo za oceno sekundarne zastrupitve, če ocena kemijske varnosti pokaže potrebo po takšni študiji (kar je očitno ustrezno za snovi, ki se lahko kopičijo v organizmih in so zelo strupene za sesalce). Predpostavlja se, da so podatki, pridobljeni za vrste, ki so uporabljene pri standardnih testnih metodah, reprezentativni za vse vrste. Prednost imajo prehranske študije, ker so najustreznejše za način izpostavljenosti, ki se raziskuje (glejte oddelek R.7.10.18). B.6.3.8 Kopenska strupenost Zaradi kompleksnosti in raznolikosti kopenskega okolja se lahko ocena celovitih učinkov za celotni oddelek doseže le z nizom končnih točk za ocenjevanje, ki zajemajo (i) različne načine izpostavljenosti kopenskih organizmov snovem (na primer zrak, voda v razpokah, razsuta zemlja) in (ii) najustreznejše taksonomske in funkcionalne skupine kopenskih organizmov (mikroorganizmi, rastline, nevretenčarji, vretenčarji), ki so lahko prizadete. 36 Del B: Ocena nevarnosti Področje uporabe ocene kopenskih učinkov v skladu s sprejeto uredbo REACH je omejeno na organizme v tleh v ožjem smislu, kar pomeni na organizme nevretenčarje, ki večino življenjske dobe preživijo v tleh in so izpostavljeni snovem prek poti v tleh, ter je v skladu s prejšnjo prakso v EU pri ocenjevanju tveganja novih in obstoječih snovi za okolje. Podatke o kratkoročni strupenosti za organizme v tleh je treba upoštevati za snovi v količinah ≥ 100 to na leto, razen če neposredna ali posredna izpostavljenost nista verjetni. Za snovi v količinah ≥ 1 000 ton na leto je treba upoštevati informacije o dolgoročni strupenosti glede na rezultate analize kemijske varnosti. Podatki o strupenosti za kopenske organizme se ne uporabljajo za razvrščanje in označevanje in tudi ne za oceno PBT. Kadar je ustrezna izpostavljenost kopenskega okolja verjetna, je treba ta oddelek okolja upoštevati v analizi kemijske varnosti. Za ocenjevanje kopenske izpostavljenosti in posledične strupenosti za organizme v tleh so ustrezne različne vrste podatkov. Koristni podatki so kemijske in fizikalne lastnosti snovi ter sistemi testiranja, pa tudi razpoložljivi podatki iz testov (in vitro ter in vivo) in rezultati iz netestnih metod, kakor je metoda uravnotežene porazdelitve. (Glejte oddelek R.7.11) 37 Del B: Ocena nevarnosti B.7 IZPELJAVA VREDNOSTI UČINKOV S PRAGOM IN BREZ PRAGA B.7.1 Opredelitev odziva v odvisnosti od odmerka/koncentracije za zdravje ljudi B.7.1.1 Cilj in ključna vprašanja V skladu z uredbo REACH morajo proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki zagotoviti, da proizvajajo, dajejo v promet ali uporabljajo snovi na takšen način, da ne povzročajo škodljivih učinkov za zdravje ljudi. Da se to oceni, je treba primerjati pričakovano izpostavljenost in možnost negativnih učinkov. To poglavje vsebuje kratek pregled opredeljevanja možnosti negativnih učinkov, kar pomeni „sposobnosti“ snovi kot elementa za opredelitev tveganja (Del E). Namen oddelka je nepoučenemu bralcu zagotoviti nekaj znanja o postopku in konceptih. Podrobnejši opis je na voljo v poglavju R.8. Znano je, da bosta upoštevanje podrobnih navodil in izdelava varnostne ocene zahtevala precej toksikološkega znanja in izkušenj. Za celovito oceno nevarnosti in varnostno oceno so potrebni podatki o obnašanju snovi v telesu (toksikokinetika, kar pomeni absorpcijo, distribucijo, metabolizem in izločanje) in na ustreznih končnih točkah za zdravje ljudi; podatki o akutni strupenosti, draženju in jedkosti, preobčutljivosti, strupenosti pri ponovljenih odmerkih, mutagenosti, rakotvornosti in strupenosti za razmnoževanje, pa tudi vsi drugi razpoložljivi podatki o strupenosti snovi. Upoštevati je treba, da so standardne zahteve po informacijah v skladu z uredbo REACH odvisne od tonaže. Pred izvedbo testiranja za pridobitev takšnih podatkov je treba seveda najprej zbrati in oceniti vse razpoložljive informacije, vključno s pravilno zbranimi in navedenimi podatki za ljudi (glejte poglavji R.3 in R.4). Cilj ocene teh informacij o nevarnosti je opredelitev NOAEL (ali drugega deskriptorja odmerka) za najpomembnejše učinke za zdravje ljudi ter negotovosti, ki obkrožajo NOAEL. Nato se izpelje DNEL (izpeljana raven brez učinka) tako, da se NOAEL deli s faktorji ocenjevanja, ki predstavljajo negotovosti (na primer glede ekstrapolacije med vrstami in ljudmi). DNEL pomeni raven izpostavljenosti, ki se pri ljudeh ne sme preseči. Kadar DNEL ni mogoče izpeljati, uredba REACH zahteva izvedbo kvalitativne ocene. Za končne točke brez praga (na primer rakotvornost brez praga) je lahko koristna priprava (delno) kvantitativne referenčne vrednosti (DMEL = izpeljana raven z minimalnim učinkom), če podatki to dopuščajo (glejte v nadaljevanju). Slika B-7-1 prikazuje različne korake postopka za določanje kvantitativnega DNEL. 38 Del B: Ocena nevarnosti atkov in toksikoloških študij Če je potrebno, spremenite deskriptor odmerka, da popravite izhodišče Izračunajte splošni faktor ocenjevanja na podlagi vseh negotovosti, vključenih v oceno Izdelajte DNEL tako, da deskriptor odmerka delite s splošnim faktorjem ocenjevanja Izdelajte opredelitev tveganja (RC) za vsak način izpostavljenosti (in dolgoročni / akutni / različne populacije) tako, da delite izpostavljenost z ustreznim DNEL; nadzor tveganja zahteva količnik < 1 Ko je tveganje za vsako posamezno izpostavljenost nadzorovano, izdelajte opredelitve tveganja, če je to primerno, za istočasno izpostavljenost za vse načine izpostavljenosti Slika B-7-1: Prikaz različnih korakov kvantitativne ocene tveganja za zdravje ljudi za končne točke s pragom Opomba: Ta slika se nanaša samo na kvantitativno opredelitev tveganja. V nadaljnjem besedilu in Delu E je dodatno prikazano, kako se ta shema dopolni s kvalitativno opredelitvijo tveganja. Sklepi o razvrstitvi in označitvi snovi v povezavi s potrebo po oceni izpostavljenosti in opredelitvi tveganja (RC) Eden od ciljev ocenjevanja nevarnosti za zdravje ljudi je razvrstitev in označitev snovi v skladu z uredbo CLP. Na podlagi zgoraj opisanih ocen nevarnosti za končno točko za zdravje ljudi se lahko sklepa, ali snov izpolnjuje kriterije za kateri koli razred ali kategorijo nevarnosti iz člena 14(4) uredbe REACH, kot so bili s 1. decembrom 2010 spremenjeni s členom 58(1) uredbe CLP, in sicer: razredi nevarnosti 2.1 do 2.4, 2.6 in 2.7, 2.8 vrste A in B, 2.9, 2.10, 2.12, 2.13 iz kategorij 1 in 2, 2.14 iz kategorij 1 in 2, 2.15 vrste A do F. razredi nevarnosti 3.1 do 3.6, 3.7 škodljivi učinki na spolno delovanje in plodnost ali razvoj, 3.8, razen narkotičnih učinkov, 3.9 in 3.10. razred nevarnosti 4.1: razred nevarnosti 5.1, (Le) ti razredi in kategorije bodo v nadaljnjem besedilu opisani kot „razredi ali kategorije nevarnosti iz člena 14(4)“ (kar pomeni, da so lastnosti PBT ali vPvB izrecno izključene). Če je snov razvrščena, je potrebna ocena izpostavljenosti in opredelitev tveganja, da se zagotovi nadzor nad tveganji, ki so povezana z ocenjenimi vrednostmi izpostavljenosti (za vse dejanske scenarije izpostavljenosti za snov: za proizvodnjo, opredeljene uporabe in stopnje življenjskega ciklusa, ki iz njih izhajajo). Kadar je to mogoče, je treba izpeljati DNEL, tudi za nerazvrščene snovi. 39 Del B: Ocena nevarnosti B.7.1.2 Zakonske zahteve za določanje DNEL B.7.1.2.1 Izpeljava DNEL Kadar je to mogoče, se v okviru ocene kemijske varnosti (CSA) izpelje DNEL za vse snovi, ki jih je treba registrirati in se proizvajajo/uvažajo/uporabljajo v količinah 10 ton ali več na leto. DNEL je treba dokumentirati v poročilu o kemijski varnosti (CSR). Če sta potrebna ocena izpostavljenosti in opredelitev tveganja, je treba nato DNEL: uporabiti v delu ocene kemijske varnosti, ki je namenjen opredelitvi tveganja, in sporočiti v varnostnem listu (SDS). V zvezi z izpeljavo DNEL uredba REACH med drugim navaja, da je morda treba opredeliti različne DNEL za vsako ustrezno populacijo ljudi (na primer delavce, potrošnike in ljudi, ki so izpostavljeni posredno prek okolja) in po možnosti za določene občutljive podskupine populacije (na primer otroke, nosečnice) ter za različne načine izpostavljenosti (oralni, dermalni, vdihavanje) in različno dolžino izpostavljenosti. Pri določanju DNEL je treba upoštevati negotovosti v oceni (na primer vključevanje razlik pri vrstah, različne občutljivosti ljudi in kakovost zbirke podatkov). DNEL se lahko šteje za „splošno“ raven brez učinka za določeno izpostavljenost (način, trajanje, pogostost), ki upošteva negotovosti/različnost v teh podatkih in izpostavljeni populaciji ljudi. Za izpostavljenost na delovnem mestu morda že obstajajo omejitve izpostavljenosti na delovnem mestu (OEL). Pod določenimi pogoji se omejitve izpostavljenosti na delovnem mestu in/ali podatki, ki so podlaga za določitev teh omejitev, lahko uporabijo za izpeljavo DNEL. Dodatne informacije so na voljo v Dodatku R.8-13. Primerjava izpostavljenosti/DNEL za vsak scenarij izpostavljenosti je praviloma preprosto orodje za opredelitev tveganja, zlasti za nadaljnje uporabnike, ki jim podatki o nevarnosti niso na voljo. Za vsak scenarij izpostavljenosti se lahko upošteva, da je tveganje za ljudi ustrezno nadzorovano, če ravni izpostavljenosti ne presegajo ustreznega DNEL. B.7.1.2.2 Če DNEL ni mogoče izpeljati DNEL za končno točko morda ni vedno mogoče izpeljati. Najočitnejši so primeri, kadar ni podatkov iz testiranj, ker na podlagi argumentov o izpostavljenosti testiranje ni potrebno (podrobnosti vsebuje poglavje R.5) ali ker zaradi lastnosti snovi testiranje ni bilo tehnično izvedljivo. Še bolj pomembno je, da se to lahko zgodi tudi, kadar: snov izraža učinek na način brez praga (na primer mutagene snovi ali snovi, ki so genotoksično rakotvorne). V tem primeru se običajno kot privzeta predpostavka upošteva, da preostalih tveganj ni mogoče izključiti niti pri zelo nizkih ravneh izpostavljenosti. Zato odmerka brez možnih učinkov ni mogoče ugotoviti, snov izraža učinek na način s pragom, vendar razpoložljivi podatki ne omogočajo zanesljive opredelitve praga (na primer povzročanje preobčutljivosti in draženje). Če DNEL ni mogoče izpeljati, uredba REACH zahteva, da se v delu ocene kemijske varnosti, ki je namenjen opredelitvi tveganja, „izvede kvalitativna ocena verjetnosti, da bo izvajanje scenarijev izpostavljenosti preprečilo učinke“. 40 Del B: Ocena nevarnosti Pri kvalitativnem pristopu je poudarek na ocenjevanju primernosti nadzora izpostavljenosti zadevne populacije ljudi z uporabo drugih podatkov, razen DNEL, za kvalitativni opis sposobnosti učinkovanja na zdravje, ki se nato uporabi za pripravo scenarijev izpostavljenosti z ukrepi za obvladovanje tveganja in delovnimi pogoji za nadzorovanje izpostavljenosti in s tem tveganj. Za učinek brez praga (na primer rakotvorne snovi brez praga) je lahko koristno v to kvalitativno oceno vključiti delno kvantitativni element, da se oceni verjetnost preprečitve učinkov. V takih primerih in pod predpostavko, da so na voljo podatki, ki to omogočajo, bi moral registracijski zavezanec razviti DMEL (izpeljana raven z minimalnim učinkom), kar pomeni referenčno raven tveganja, ki naj bi vzbujala zelo majhno zaskrbljenost za določen scenarij izpostavljenosti. DMEL, ki se izpeljejo v skladu z navodili, je treba obravnavati kot sprejemljivo raven učinkov in upoštevati, da to ni raven, za katero niso predvideni nobeni možni učinki, temveč izraža raven izpostavljenosti, ki ustreza majhnemu, morda teoretičnemu tveganju. DMEL je referenčna vrednost, povezana s tveganjem, ki jo je treba uporabljati za boljše usmerjanje ukrepov za obvladovanje tveganja. Poudariti je treba, da za rakotvorne in mutagene snovi direktiva o rakotvornih snoveh (2004/37/ES) zahteva, da se izpostavljenosti na delovnem mestu preprečijo/zmanjšajo na najmanjšo možno mero, če je to tehnično izvedljivo. Ker uredba REACH ne razveljavlja direktive o rakotvornih snoveh, mora pristop za nadzor izpostavljenosti na delovnem mestu izpolnjevati to zahtevo po zmanjšanju izpostavljenosti na najmanjšo možno mero. Pristop DMEL je uporaben pri pripravljanju ocene kemijske varnosti za presojo preostale/rezidualne verjetnosti tveganj. Na podlagi takšne presoje bo registracijski zavezanec morda moral izboljšati način uporabe ali priporočanja uporabe snovi s popravkom ustreznega(-nih) okvirnega(-nih) scenarija(-jev) izpostavljenosti za uporabo snovi. B.7.1.3 Pregled vidikov, ki jih je treba upoštevati pri izpeljavi DNEL / DMEL Na podlagi specifikacije v uredbi REACH je treba pri izpeljavi DNEL upoštevati več vidikov. Opozoriti je treba, da je pri tem delu potrebno strokovno znanje. Zahteve po podatkih: Izpeljava DNEL se zahteva za oceno kemijske varnosti (CSA) snovi, ki se proizvajajo/uvažajo/uporabljajo v količinah 10 ton in več na leto. Za izpeljavo DNEL je treba oceniti vse razpoložljive podatke o nevarnosti in, kadar je to mogoče, določiti deskriptorje odmerkov (N(L)OAEL, primerljivi odmerek itd.). Podatki lahko izvirajo iz opazovanj in študij na ljudeh, študij na poskusnih živalih (na primer 28/90–dnevne študije strupenosti pri ponovljenih odmerkih), študij in vitro in virov, ki ne vključujejo testiranja ((Q)SAR), navzkrižno branje ali kemijske kategorije). Ker se za vsak višji količinski razpon zahtevajo dodatne toksikološke informacije, ki omogočajo trdnejše ocene, je treba pri vsaki višji ravni tonaže DNEL ponovno preučiti. To velja tudi, če se pojavijo novi toksikološki podatki. Negotovost/različnost: uredba REACH zahteva, da se obravnavajo razlike med podatki o strupenosti (ki so pogosto pridobljeni iz študij na živalih) in dejanskim stanjem izpostavljenosti ljudi, ob upoštevanju različnosti in negotovosti znotraj vrst in med njimi. Za obravnavanje teh razlik je treba uporabiti faktorje ocenjevanja (AF). Uporabljeni faktorji ocenjevanja popravljajo negotovosti/razlike v podatkih o učinkih, in ne negotovosti glede izpostavljenosti. Populacije in načini izpostavljenosti: Morda bo treba DNEL izpeljati za delavce (dermalna izpostavljenost in izpostavljenost pri vdihavanju) in prebivalstvo (potrošniki in ljudje, ki so izpostavljeni prek okolja; dermalna izpostavljenost, izpostavljenost pri vdihavanju in/ali oralna izpostavljenost). Če je ustrezno, je morda treba oceniti tudi kombinirane načine izpostavljenosti. Pod določenimi pogoji je morda treba izpeljati tudi DNEL za nekatere podskupine populacije, da se na primer zajame večja občutljivost otrok. 41 Del B: Ocena nevarnosti Trajanje izpostavljenosti: Glede na scenarij izpostavljenosti lahko trajanje izpostavljenosti sega od enkratnega dogodka do izpostavljenosti, ki traja več dni/tednov/mesecev na leto, ali je celo stalna (na primer izpostavljenost ljudi prek okolja). Ker trajanje izpostavljenosti pogosto vpliva na učinke, ki lahko nastanejo, bo morda treba DNEL izpeljati za različno trajanje izpostavljenosti (dolgoročni DNEL – DNELlong-term in akutni DNEL – DNELacute), da se trajanje izpostavljenosti v študiji strupenosti čim bolj približa trajanju izpostavljenosti v scenariju izpostavljenosti. Sistemski in lokalni učinki: Glede na snov bo morda treba ugotoviti DNEL za sistemske učinke, lokalne učinke (dermalni ali vdihavanje) ali za obe vrsti učinkov. Enote: Ocene izpostavljenosti se običajno izražajo kot zunanje vrednosti (kar pomeni količino snovi na koži ali koncentracijo v vdihanem zraku). DNEL je treba zato po privzeti nastavitvi izraziti v ustreznih zunanjih vrednostih izpostavljenosti. Ustrezne zunanje enote odmerkov za DNEL so mg/oseba/dan (ali mg/cm2 telesne površine/dan), mg/kg telesne mase/dan in mg/m³ za dermalno in oralno izpostavljenost oziroma izpostavljenost pri vdihavanju. B.7.1.4 Kako se izpelje DNEL B.7.1.4.1 Opredeljevanje deskriptorjev odmerka in odločanje o načinu delovanja V okviru ocene študij strupenosti je treba opredeliti deskriptorje odmerka (na primer NOAEL, NOAEC, BMD, LD50, LC50, T25) za zadevno končno točko. Za določeno končno točko so morda na voljo podatki iz več zanesljivih in veljavnih študij (na primer za različne vrste, z različnimi trajanji) in za končno točko je opredeljenih več deskriptorjev odmerka. Ker ni mogoče vnaprej vedeti, kateri od teh deskriptorjev odmerka se bo pokazal kot najustreznejši za posebni DNEL končne točke, je zato morda včasih ustrezno izpeljati DNEL za več deskriptorjev odmerka za posamezno končno točko, preden se izbere najnižji DNEL za to končno točko. To je odvisno od strokovne presoje, ki vključuje tudi pristop določanja zanesljivosti dokazov. Sestavni del tega koraka je preučitev načina delovanja. Če snov izraža učinek z načinom delovanja s pragom, bo treba DNEL za to končno točko izpeljati na podlagi najustreznejšega deskriptorja odmerka. Če podatki, ki so na voljo, ne omogočajo zanesljive določitve praga in zato ni mogoče izpeljati kvantitativnega deskriptorja odmerka in DNEL, je treba uporabiti kvalitativni ali delno kvalitativni pristop (glejte oddelek B.7.1.6). Če snov izraža učinek na način brez praga (na primer genotoksične rakotvorne snovi), praviloma vsaka raven izpostavljenosti pomeni tveganje, zato odmerka brez učinka ni mogoče ugotoviti. Za te učinke je treba, kot je omenjeno že v oddelku B.7.1.2.2, izpeljati DMEL kot del kvalitativnega pristopa, če obstajajo podatki, ki to omogočajo. Če podatki ne omogočajo določitve DNEL ali DMEL, je treba uporabiti strogo kvalitativno oceno, navedeno v oddelku B.7.1.6). Če ima snov učinke s pragom in brez praga, je treba vzporedno s kvalitativnim pristopom razviti tudi DNEL. 42 Del B: Ocena nevarnosti B.7.1.4.2 Sprememba ustreznega(-nih) deskriptorja(-jev) odmerka za končno točko, da se popravi izhodišče V redkih primerih deskriptor odmerka ne bo neposredno primerljiv oceni izpostavljenosti z vidika načina izpostavljenosti, enot in/ali dimenzij. V takih primerih je potrebno preoblikovati deskriptor odmerka za učinek praga (na primer NOAEL) v pravilno izhodišče (na primer popravljen NOAEL) (oddelek R.8.4.2). To se uporablja: 1) kadar obstaja razlika v biološki razpoložljivosti med poskusnimi živalmi in ljudmi; 2) kadar je deskriptor odmerka za živali določen za način izpostavljenosti, ki je drugačen od izpostavljenosti ljudi (zahteva ekstrapolacijo od načina do načina); 3) kadar obstajajo razlike med pogoji izpostavljenosti ljudi in poskusno izpostavljenostjo; 4) za razlike v dihalnem volumnu med poskusnimi živalmi in ljudmi B.7.1.4.3 Uporaba faktorjev ocenjevanja za popravljeno izhodišče, da se pridobi posebni DNEL za končno točko za ustrezni vzorec izpostavljenosti Naslednji korak pri izračunu DNEL je obravnava negotovosti pri ekstrapolaciji podatkov iz poskusa na dejansko stanje izpostavljenosti ljudi (oddelek R.8.4). Vse te negotovosti/razlike se posamezno obravnavajo s faktorji ocenjevanja (AF). V idealnih razmerah bi morala vrednost vsakega posameznega faktorja ocenjevanja temeljiti na posebnih podatkih za snov. Vendar je treba največkrat uporabiti privzete faktorje ocenjevanja. Privzeti faktor ocenjevanja za razlike med vrstami obravnava razlike v občutljivosti med poskusnimi živalmi in ljudmi s privzeto predpostavko, da so ljudje občutljivejši od poskusnih živali. Ta faktor ocenjevanja ni potreben, kadar se kot izhodišče za opredelitev tveganja uporabljajo podatki za ljudi. Ljudje se po občutljivosti na delovanje strupa razlikujejo zaradi številnih bioloških razlogov, kot so genetski polimorfizem, starost, spol, zdravstveno stanje in prehranske razmere. Te razlike znotraj vrste so pri ljudeh večje, kakor pri sorodnejših poskusnih živalih. Zato je treba za te razlike znotraj prebivalstva in populacije delavcev, kakor je primerno, uporabiti faktorje ocenjevanja. Faktor ocenjevanja, ki omogoča upoštevanje razlike v trajanju poskusne izpostavljenosti in trajanju izpostavljenosti populacije in scenarija, ki se preučuje, je treba uporabiti ob upoštevanju, da a) se bo običajno poskusni NOAEL zmanjšal s podaljšanjem časa izpostavljenosti in b) da lahko pri podaljšanju časa izpostavljenosti nastanejo drugi in resnejši škodljivi učinki. Faktor ocenjevanja za razmerje med odmerkom in odzivom bi moral upoštevati razmak med odmerki v poskusu, obliko in nagib krivulje odziva na odmerek (zelo plitke in zelo strme krivulje lahko zahtevajo faktor ocenjevanja) ter obseg in resnost ugotovljenega učinka pri LOAEL. Faktor ocenjevanja za kakovost celotne zbirke podatkov bi bilo treba, če je to utemeljeno, uporabiti za nadomestilo preostalih negotovosti v izpeljanem DNEL. Posebno pozornost je treba nameniti NOAEL (ali drugim deskriptorjem odmerka), izpeljanim iz alternativnih podatkov, na primer podatkov in vitro, podatkov iz (Q)SAR, navzkrižnega branja ali kemijskih kategorij. Splošni faktor ocenjevanja se izračuna s preprostim množenjem posameznih faktorjev ocenjevanja. Da se izpelje posebni DNEL za končno točko za ustrezni vzorec izpostavljenosti (trajanje, pogostost, način in izpostavljena populacija ljudi), je treba splošni faktor ocenjevanja 43 Del B: Ocena nevarnosti uporabiti neposredno pri popravljenem(-nih) deskriptorju(-jih) odmerka na naslednji način (prikazan z NOAEL kot deskriptorjem odmerka): Endpoint specific B.7.1.5 DNEL NOAELcorr NOAELcorr AF1 AF2 _ AFn Overall AF Izpeljava DMEL za končne točke brez praga Te smernice določajo dve (privzeti) metodologiji, ki se lahko uporabljata za izpeljevanje DMEL (oddelek R.8.5). Rezultat „lineariziranega“ pristopa so v bistvu vrednosti DMEL, ki predstavljajo tveganje glede rakavega obolenja v celotnem življenjskem obdobju, in vzbujajo zelo majhno zaskrbljenost. Rezultat pristopa „velikega faktorja ocenjevanja“ so prav tako vrednosti DMEL, ki z vidika javnega zdravja predstavljajo majhno zaskrbljenost. Če podatki to omogočajo, se za izpeljavo DMEL lahko uporabljajo bolj izpopolnjene metodologije. Izbiro takšnih alternativnih metodologij je treba utemeljiti. B.7.1.5.1 „Lineariziran“ pristop Ta pristop za izpeljavo DMEL je izdelan na podlagi predpostavljenega linearnega odziva na odmerek med nastajanjem tumorja in izpostavljenostjo. Ta element lineariziranega pristopa je vgrajen v faktor ocenjevanja ekstrapolacije od visokega do nizkega odmerka. T25 (odmerek, ki povzroči 25 % tumorjev pri živalih) je treba uporabiti kot privzeti deskriptor odmerka za izhodišče pri linearni ekstrapolaciji. Kadar je potrebno, se ustrezni deskriptor(-ji) odmerka spremeni(-jo) na pravilno izhodišče, kot je opisano zgoraj za izpeljavo DNEL, vendar ob dodatnem upoštevanju razlik med pogoji izpostavljenosti na delovnem mestu in pogoji izpostavljenosti v življenjskem ciklu. Praviloma je treba upoštevati faktorje ocenjevanja, kot je navedeno zgoraj, vendar se v praksi običajno uporablja samo en faktor ocenjevanja zaradi razlik v stopnji metabolizma (alometrično razmerje) (razen pri lokalnih tumorjih in kadar se kot izhodišče za izpeljavo DMEL za vdihavanje, izraženega kot koncentracija v zraku, uporabi študija vdihavanja). Rezultat prejšnjih korakov (popravek izhodišča, uporaba faktorjev ocenjevanja) bi morala biti ustrezna (glede na način izpostavljenosti in absorpcijo) dnevna doza za ekvivalent življenjske dobe ljudi, HT25 („T25 za ljudi“). Korak ekstrapolacije od visokega do nizkega odmerka je naslednji korak do DMEL, kar pomeni raven izpostavljenosti s tveganjem, ki vzbuja zelo majhno zaskrbljenost (ob upoštevanju dejstva, da za rakotvorne snovi brez praga ni mogoče opredeliti ravni odmerka brez preostalega tveganja glede rakavega obolenja). Če se kot deskriptor odmerka uporablja primerljivi odmerek (BMD10 – izpeljani odmerek, ki po predpostavki povzroča 10 % tumorjev pri živalih), je treba uporabiti nekoliko višji faktor ekstrapolacije. Tabela B-7-1: Faktorji za ekstrapolacijo tveganja od visokega do nizkega odmerka, ki se uporabljajo za izpeljavo DMEL Faktor ekstrapolacije tveganja od visokega do nizkega odmerka (HtLF) Privzeta vrednost sistemskih tumorjev Za T25 ; za BMD10 Ekstrapolacija od visokega do nizkega odmerka Na primer pri: - 10-5 tveganja 25.000 ; 10.000 - 10-6 tveganja 250.000 ; 100.000 DMEL (ki temelji na izhodišču T25), na primer za tveganje glede rakavega obolenje na enega od 100 000 izpostavljenih (10-5), je izpeljan na naslednji način: 44 Del B: Ocena nevarnosti DMEL representing 10 5 risk = T 25corr T 25corr = AF1 _ HtLF AS 25000 „AF“ je kratica za faktor ocenjevanja, „AS“ pa za alometrično razmerje. Podrobnosti so pojasnjene v poglavju R.8. Ravni tveganja glede rakavega obolenja 10-5 in 10-6 se pri določanju DMEL za delavce oziroma prebivalce lahko upoštevajo kot okvirne sprejemljive ravni tveganja. B.7.1.5.2 Pristop z „velikim faktorjem ocenjevanja“ (pristop „EFSA“) Ta pristop za opredeljevanje in ocenjevanje tveganj glede rakotvornosti vključuje namesto linearne ekstrapolacije deskriptorja odmerka uporabo več faktorjev ocenjevanja ter BMDL10 (spodnja stopnja zaupanja BMD10) kot prednostni deskriptor odmerka. Kadar je potrebno, se deskriptor odmerka spremeni, popravljeni deskriptor odmerka pa se nato deli s skupnim faktorjem ocenjevanja 10 000 (za prebivalstvo) oziroma 5 000 (za delavce). Dodatne podrobnosti o izpeljavi teh splošnih velikih faktorjev ocenjevanja so na voljo v poglavju R.8. S tem postopkom se DMEL za prebivalstvo izračuna iz popravljene vrednosti BMDL10corr. na naslednji način: DMEL B.7.1.6 BMDL10 corr BMDL10 corr AF1 AF2 _ AFn 10000 Kvalitativni pristop, kadar za končno točko deskriptor odmerka ni na voljo Kadar za končno točko ni mogoče določiti zanesljivega deskriptorja odmerka, je treba izbrati bolj kvalitativni pristop. To se lahko uporablja za akutno strupenost, draženje/jedkost, povzročanje preobčutljivosti in mutagenost/rakotvornost. V tem primeru se za pripravo scenarijev izpostavljenosti z ukrepi za obvladovanje tveganja (RMM) in delovnimi pogoji (OC) za nadzor tveganja uporabljajo kvalitativne navedbe sposobnosti snovi. Del E vsebuje pristop, ki na način, sorazmeren vrsti in resnosti nevarnosti, povezuje razvoj scenarijev izpostavljenosti. Izhaja iz načela, da se obvladovanje tveganj, za katera vrednosti DNEL ni mogoče izpeljati, obravnavajo tako, da višja nevarnosti zahteva zagotovitev strožjih ukrepov za obvladovanje tveganja (dodatne podrobnosti so na voljo v oddelku R.8.6 in Delu E o opredeljevanju tveganja). B.7.1.7 Izberite najpomembnejši(-še) učinek(-nke) na zdravje ljudi za ustrezne vzorce izpostavljenosti Na podlagi izpeljave posebnega(-nih) DNEL ali DMEL za končno točko in kvalitativnega opisa končnih točk, za katere DNEL/DMEL ni mogoče določiti, se izbere(-jo) najpomembnejši učinek(nki) za zdravje in ustrezni kritični DN(M)EL in/ali določi kvalitativni opis sposobnosti (oddelek R.8.7 in Del E). Besedilo v nadaljevanju na kratko obravnava izbiro kritičnega(-nih) DNEL/DMEL. Dodatne podrobnosti o obravnavi končnih točk, za katere DNEL/DMEL ni mogoče izpeljati, vsebujeta poglavje R.8 in Del E. Kritični DN(M)EL, ki se uporablja za (delno) kvalitativno opredelitev tveganja, mora biti najnižji DN(M)EL, pridobljen za ustrezno kombinacijo populacije/načina/vzorca izpostavljenosti. 45 Del B: Ocena nevarnosti Izbrani DNEL ali DMEL se nato uporabijo za izpostavljenosti, povezane s scenariji izpostavljenosti. Za sistemske, dolgoročne učinke lahko ustreza pet DN(M)EL (odvisno od načinov izpostavljenosti in izpostavljenih populacij). Za dermalne načine izpostavljenosti in izpostavljenosti z vdihavanjem pri delavcih so največkrat potrebni dolgoročni DNEL. Morda je treba določiti tudi tri dolgoročne DNEL za prebivalstvo (dermalni, oralni in/ali vdihavanje), če je snov prisotna v izdelkih, ki so na voljo potrošnikom, ali se sprošča v okolje in je tam prisotna kot okoljsko onesnaževalo. Za nekatere snovi, pri katerih obstaja možnost najvišjih stopenj izpostavljenosti, dolgoročni DNEL (ki se pripravijo na podlagi povprečja npr. v delovnem dnevu) morda ne zagotavljajo zadostne ravni zaščite pred akutnimi sistemskimi učinki, ker lahko visoke kratkoročne izpostavljenosti močno presegajo dolgoročne DNEL. Na podlagi grobe ocene se to lahko zgodi, kadar dejanske najvišje ravni izpostavljenosti močno presegajo povprečne dnevne izpostavljenosti. V takih primerih je treba določiti akutni DNEL – DNELacute in ga oceniti v razmerju do najvišjih ravni izpostavljenosti, ki jo lahko doživijo ljudje. Običajno to vključuje DNELacute za vdihavanje za delavce, vendar se lahko uporablja tudi za potrošnike in teoretično tudi za vse druge načine izpostavljenosti. Za akutne in dolgoročne lokalne učinke je morda treba določiti DNEL za delavce in prebivalce, ki so izpostavljeni prek dermalnega načina in vdihavanja (kar pomeni štiri lokalne DNEL). 46 Del B: Ocena nevarnosti Tabela B-7-2: Povzetek izpeljave posebnih DNEL/DMEL za končno točko Končna točka Kvantitativni deskriptor odmerka1 (ustrezna enota) ali kvalitativna ocena Lokalni učinek2 Popravljeni deskriptor odmerka (ustrezna enota) Sistemski učinek3 Lokalni2 Sistemski3 Uporabljen splošni AF Posebni DNEL/DMEL za končno točko (ustrezna enota) Lokalni2 Sistemski3 Končna točka (...strupenost) - oralna - dermalna - vdihavanje Izberite ustrezno populacijo Enote so mg/m3 za vdihavanja in mg/cm2 za kožo, mg/osebo/dan (npr. izračunano na podlagi naložene količine na cm2, pomnožene z dejansko izpostavljeno površino telesa) ali meritev koncentracije za dermalno izpostavljenost 3 Enoti sta mg/m3 za vdihavanje in mg/kg telesne mase/dan za oralno in dermalno izpostavljenost 1 2 Na splošno (delno) kvantitativni postopek zajema opredelitev deskriptorja odmerka na podlagi razpoložljivih študij (stolpec 2), popravek deskriptorja na ustrezno enoto (stolpec 3), izračun splošnega faktorja ocenjevanja (stolpec 4); končni DNEL/DMEL (stolpec 5) se izračuna tako, da se deskriptor odmerka deli s faktorjem ocenjevanja. To je treba opraviti za lokalne in sistemske učinke ter ustrezne načine izpostavljenosti. Del E podrobno opisuje, kako je treba izvesti kvantitativno opredelitev tveganja na podlagi kvalitativnih in/ali (delno) kvantitativnih podatkov o odzivu na odmerek. B.7.2 Predvidena koncentracija brez učinka (PNEC) za okolje Ta oddelek vsebuje uvodni del, ki opisuje splošna načela za izpeljavo PNEC (oddelek B.7.2.1), tem sledi posebni del za vsako vrsto vrednosti PNEC, ki se lahko izpelje (oddelki od B.7.2.2 do B.7.2.7). B.7.2.1 Splošna načela za izpeljevanje vrednosti PNEC Namen Izpeljati predvideno koncentracijo brez učinka za dolgoročno in/ali kratkoročno izpostavljenost danega oddelka okolja (PNECcomp). Ozadje Predvidena koncentracija brez učinka (PNEC) je koncentracija kemikalije v katerem koli oddelku okolja, pod katero se nesprejemljivi učinki na vodni ekosistem in njegove organizme med dolgoročno ali kratkoročno izpostavljenostjo najverjetneje ne bodo pojavili. V idealnih primerih se PNEC izpelje iz podatkov o strupenosti, pridobljenih na podlagi laboratorijskega testiranja ali z netestnimi metodami za organizme, ki živijo v zadevnem oddelku okolja. Če podatki iz poskusov za organizme ali dani oddelek okolja (na primer tla) niso na voljo, se lahko vrednost PNEC oceni na podlagi rezultatov testov na vodnih organizmih. 47 Del B: Ocena nevarnosti Običajno so razpoložljivi podatki o strupenosti za vodno okolje odvisni od količine proizvedene ali uvožene snovi. Navadno so na razpolago podatki o kratkoročni strupenosti za organizme, ki predstavljajo tri trofične ravni/skupine organizmov (alge, nevretenčarji, ribe), kadar se snov proizvaja ali uvaža v količinah, ki so večje od 10 in manjše od 100 ton na leto, vendar so lahko občasno na voljo tudi podatki o drugih skupinah organizmov ali dolgoročni strupenosti. Za višje tonaže je pogosto na voljo več podatkov (prim. priloge VII–X k uredbi REACH). Ker je raznolikost ekosistemov velika in se v laboratoriju uporablja le nekaj vrst, je najverjetneje, da bodo ekosistemi občutljivejši na kemikalije, kakor posamezni organizmi v laboratoriju. Zato se rezultati testov pri ocenjevanju tveganja ne uporabljajo neposredno, temveč kot podlaga za ekstrapolacijo PNEC. Metode ekstrapolacije so bile razvite za ocenjevanje vrednosti PNEC za kemikalije v vodnem in kopenskem okolju. Na voljo sta dve različni metodi ekstrapolacije: metode s faktorji ocenjevanja in metode distribucije občutljivosti. Metode s faktorji ocenjevanja Splošno načelo teh metod je, da se rezultat laboratorijskega testa deli z ustreznim faktorjem ocenjevanja (AF). Čim manj je razpoložljivih podatkov, tem višji je faktor ocenjevanja. PNEC se ocenijo tako, da se najnižja vrednost strupenosti deli z ustreznim faktorjem ocenjevanja. Rezultati dolgoročnih testov (izraženi v EC10/NOEC za subletalni parameter) imajo prednost pred rezultati kratkoročnih testov (EC/LC50), ker dolgoročni rezultati zagotavljajo realnejšo sliko učinkov na organizme v celotnem življenjskem obdobju. Pri določanju velikosti teh faktorjev ocenjevanja je bilo obravnavanih več vidikov za ekstrapolacijo laboratorijskih podatkov za posamezno vrsto na ekosistem z več vrstami. Področja zajemajo: spremembe podatkov o strupenosti v laboratoriju in med laboratoriji; spremembe znotraj vrst in med vrstami (biološka varianca); ekstrapolacija kratkoročne strupenosti na dolgoročno; ekstrapolacija laboratorijskih podatkov na učinke na terenu. Metode distribucije občutljivosti Kadar je na voljo dovolj podatkov za matematični opis distribucije občutljivosti za različne vrste, se to lahko uporabi za oceno nizke koncentracije izpostavljenosti, ki pomeni zaščito za veliko večino vrst v ekosistemu. Metode distribucije občutljivosti temeljijo na statističnih kalkulacijah in zahtevajo s poskusi določene vrednosti NOEC za več testov (najmanj 10) z vrstami iz različnih taksonomskih skupin (najmanj 8). Te metode so namenjene za izračun koncentracije, za katero se predvideva, da zaščiti določen odstotek (na primer 95 %) vrst v ekosistemu pred strupenimi učinki. Predpostavke in zahteve za metode distribucije občutljivosti so podrobno opisane (oddelek R.10.3.1.3.) Kadar razpoložljivi podatki ne izpolnjujejo teh zahtev (kar je najpogosteje), se uporabljajo metode s faktorji ocenjevanja. Zato se največkrat uporabljajo metode s faktorji ocenjevanja in v tem dokumentu so opisane samo te metode. Podrobne informacije o metodah distribucije občutljivosti so na voljo v oddelku R.10.3.1.3. Koraki ocenjevanja Značilni pristop je uporaba metode s faktorji ocenjevanja (AF). Zato se uporabljajo naslednji koraki: 48 Del B: Ocena nevarnosti izberite ključne študije za vsako trofično raven/skupino organizmov za dani oddelek okolja opredelite najobčutljivejšo trofično raven/skupino organizmov, v tej skupini pa vrsto z najnižjo koncentracijo z učinkom opredelite ustrezni faktor ocenjevanja (AF) kot funkcijo razpoložljivih podatkov za izpeljavo PNECcomp delite najnižjo koncentracijo z učinkom s faktorjem ocenjevanja Izračun Za opredelitev PNEC se lahko uporabi naslednja splošna enačba: PNEC comp Min{ECcomp} AF Vnos Parameter Opis Vir Min{ECcomp} Najnižja veljavna koncentracija z učinkom za organizme iz oddelka okolja, kar pomeni EC50 ali LC50 za kratkoročno strupenost ali EC10/NOEC za dolgoročno strupenost, ki je običajno navedena v [mg/L] ali [mg/kg] Tehnična dokumentacija [prim. člen 10 (a) (vi) in (vii)] AF Faktor ocenjevanja; njegova velikost je odvisna od vrste in količine razpoložljivih podatkov o strupenosti Poglavje R.10.3.1 Parameter Opis Uporaba PNECcomp Predvidena koncentracija brez učinka za dani oddelek Ocena tveganja okolja, običajno izražena v [mg/L] ali [mg/kg] Rezultat B.7.2.2 Izpeljava PNEC za sladkovodno okolje Glede na razpoložljive podatke o strupenosti za vodne organizme se izberejo faktorji ocenjevanja za ekstrapolacijo testov strupenosti za posamezno vrsto na PNEC za zaščito organizmov, ki živijo v vodnem delu okolja. Za sladkovodno in morsko okolje razlikujemo naslednje trofične ravni: alge (primarni proizvajalci); nevretenčarji / Daphnia (primarni potrošniki); ribe (sekundarni potrošniki); druge vrste (na primer razgrajevala). Posebni faktorji ocenjevanja, ki se uporabljajo glede na razpoložljive podatke o strupenosti za okolje, so na voljo v poglavju R.10.3.1. 49 Del B: Ocena nevarnosti Primer: V dokumentaciji za snov, ki se proizvaja v količinah med 10 in 100 ton (zahteve iz Priloge VIII), so naslednji podatki o strupenosti za okolje Alge: Scenedesmus subspicatus EC50 (72 ur) = 10 mg/L Nevretenčarji: Daphnia magna Ribe: Pimephales promelas EC50 (48 ur) = 1 mg/L EC50 (96 ur) = 0,8 mg/L V tem primeru so na voljo samo podatki o kratkoročni strupenosti za okolje. Najobčutljivejša trofična raven so ribe z EC50 (96 ur) = 0,8 mg/L (= min{EChwater}). V skladu z oddelkom R.10.3.1.2 je faktor ocenjevanja (AF), ki ga je treba uporabiti, kadar so na voljo samo podatki o kratkoročni strupenosti na treh trofičnih ravneh, 1 000. PNECwater = 0,8 / 1 000 = 0,0008 mg/L = 0,8µg/L Če se za stopnjo življenjskega ciklusa ugotovi sproščanje v presledkih, je treba za opredeljevanje tveganja na tej stopnji upoštevati le kratkoročne učinke (samo za vodni oddelek okolja). Sproščanje v presledkih je opredeljeno kot „v presledkih, vendar se pojavlja poredko, kar pomeni manj kot enkrat mesečno in za največ 24 ur“ (oddelek R.16.2.1.5). Za razpoložljive podatke o kratkoročni strupenosti je treba uporabiti posebne faktorje ocenjevanja, kakor je navedeno v oddelku R.10.3.3. B.7.2.3 Izpeljava PNEC za morsko vodo Za izpeljavo PNEC za morsko vodo se uporabljajo različni faktorji ocenjevanja. Rezultat večje različnosti taksonov v morskem okolju v primerjavi s sladkovodnim je lahko večja porazdelitev občutljivosti vrst. V primerih, ko so na voljo le podatki za sladkovodne ali morske alge, mehkužce in ribe, je treba uporabiti višji faktor ocenjevanja, kakor za izpeljavo PNECwater za sladkovodno okolje. Višji faktor ocenjevanja odraža večjo negotovost pri ekstrapolaciji. Kadar so na voljo podatki za dodatne morske taksonomske skupine, na primer kotačnike, iglokožce ali mehkužce, se negotovosti pri ekstrapolaciji zmanjšajo in velikost faktorja ocenjevanja, ki se uporabi za sklop podatkov, se lahko zniža. Posebni faktorji ocenjevanja, ki jih je treba uporabiti, so na voljo v oddelku R.10.3.2.3. B.7.2.4 Izpeljava PNEC za usedline in tla PNEC za usedline in tla – PNECsediment/soil se lahko izpelje na dva načina, ki sta odvisna od razpoložljivih podatkov. rezultati testov na organizmih, ki živijo v usedlinah/tleh uporaba metode uravnotežene porazdelitve (EPM), kadar so na voljo le podatki o strupenosti (rezultati testov ali netestnih metod) za vodne (morske) organizme PNECsediment/soil je večinoma prvič izpeljan z uporabo metode uravnotežene porazdelitve in podatkov o strupenosti za vodne organizme, ker so rezultati testov na organizmih, ki živijo v usedlinah/tleh redko na voljo. Če so na voljo le podatki o vodnih organizmih, se PNECsediment/soil oceni na podlagi predpostavk, da je občutljivost organizmov, ki živijo v morju in usedlinah, primerljiva, vendar je v usedlinah/tleh razpoložljivost snovi zmanjšana zaradi sorpcije v (organsko snov) usedlin/tal. To pomeni uporabo izračunov porazdelitve pod predpostavko, da je ravnotežje 50 Del B: Ocena nevarnosti doseženo. Razpoložljivost podatkov o organizmih, ki živijo v usedlinah, odloča, ali je treba uporabiti en ali oba pristopa. Uravnotežena porazdelitev Če so na voljo le podatki za vodne organizme, se PNECsediment/soil izračuna iz uravnotežene porazdelitve. Poiščite PNEC za vodo – PNECwater ali PNEC za morsko vodo – PNECsaltwater v primeru morske usedline poiščite Koc (ključno študijo), ki je opredeljena v skladu s tem uporabite standardne značilnosti usedline in pogojev izračunajte na podlagi enačbe v nadaljevanju Za opredelitev PNECsediment za sladkovodni in morski oddelek okolja je treba uporabiti naslednjo enačbo: PNEC sediment (0.783 0.0217 K oc ) PNEC water PNECsediment se uporablja za standardne usedline na podlagi sveže nastale suspendirane trdne snovi z 10 % trdnih snovi in 10 % organskega ogljika. Za opredelitev PNEC tal – PNECsoil je treba uporabiti naslednjo enačbo: PNEC soil (0.174 0.0104 Koc) PNEC water PNECsoil se uporablja za standardna tla s 60 % trdnih snovi, 20 % vode in 20 % zraka ter 2 % organskega ogljika v trdnih snoveh tal. Metoda s faktorji ocenjevanja Če so na voljo podatki o organizmih, ki živijo v usedlinah ali tleh, je običajni pristop metoda s faktorji ocenjevanja, kot je opisano v oddelku B.7.2.1, z uporabo faktorjev ocenjevanja iz oddelkov R.10.5.2.2 za usedline in R.10.6.2 za tla. B.7.2.5 Izpeljava PNEC za čistilno napravo (STP) PNEC za mikroorganizme – PNECmicro-organisms – je koncentracija kemikalije v vodi, pod katero se nesprejemljivi učinki na mikroorganizme v čistilnih napravah (STP) najverjetneje ne bodo pojavili niti pri stalni (dolgoročni) izpostavljenosti. PNECmicro-organisms se običajno izpelje iz podatkov o strupenosti za mikroorganizme v aktivnem blatu, ki so pridobljeni na podlagi laboratorijskega testiranja ali z netestnimi metodami. Rezultati testa zaviranja respiracije aktivnega blata so predvidoma na voljo. Na voljo so lahko tudi drugi podatki, kot je opisano v oddelku R.10.4. Faktorji ocenjevanja, ki se uporabljajo za določitev PNECmicro-organisms, so v oddelku R.10.4.2. 51 Del B: Ocena nevarnosti B.7.2.6 Izpeljava PNEC za oddelek zrak Čeprav standardni postopek ne obstaja, je za upoštevanje podatkov o učinkih na oddelek zrak (na primer za izpostavljenost organizmov plinastim snovem) na voljo več možnosti, ker se upoštevajo biotski in abiotski učinki (glejte oddelek R.10.7). B.7.2.7 Izpeljava PNEC za plenilce in super plenilce Snovi, ki se kopičijo v organizmih in so slabo razgradljive, se lahko kopičijo v prehranjevalnih verigah in sčasoma povzročijo strupene učinke pri ribah, pticah in sesalcih plenilcih (tako imenovanih (super) plenilcih) na višjih stopnjah prehranjevalnih verig in tudi pri ljudeh. Ta učinek se imenuje sekundarna zastrupitev. Upoštevati je treba zlasti vnos prek prehranjevalnih verig, ki sčasoma privede do sekundarne zastrupljenosti; strategija za oceno sekundarne zastrupljenosti je razvita. Ta strategija upošteva predvideno koncentracijo izpostavljenosti PECcomp, neposredni vnos in posledično koncentracijo v hrani živih organizmov ter strupenost kemikalije za sesalce in ptice. Na podlagi tega se ocenijo možni učinki na ptice in sesalce v okolju prek vnosa skozi prehranjevalno verigo voda/tla → živi organizmi → plenilec → super plenilec – sesalec ali ptica. Dolžina prehranjevalne verige je odvisna od zadevnega oddelka okolja. Če ima snov sposobnost kopičenja v organizmih in je slabo razgradljiva, je treba upoštevati, ali je snov sposobna povzročati strupene učinke tudi, če se kopiči v višjih organizmih. Ta ocena temelji na razvrstitvah na podlagi podatkov o strupenosti za sesalce, kar pomeni razvrstitev STOT (ponavljajoča se izpostavljenost) kategorije 1 ali 2 (H372 „Škoduje organom pri dolgotrajni ali ponavljajoči se izpostavljenosti“, H373 „Lahko škoduje organom pri dolgotrajni ali ponavljajoči se izpostavljenosti“), strupeno za razmnoževanje kategorije 1A, 1B ali 2 (H360F „Lahko škoduje plodnosti“, H360D „Lahko škoduje nerojenemu otroku“, H360f „Sum škodljivosti za plodnost“, H361d „Sum škodljivosti za nerojenega otroka“, H362 „Lahko škoduje dojenim otrokom“). V tem primeru je potrebno opraviti podrobno oceno sekundarne zastrupljenosti. Ocena sekundarne zastrupljenosti poteka v obliki večstopenjskega procesa 1. Ocenite sposobnost snovi, da se kopiči v organizmih Zberite podatke o biokoncentracijskem faktorju (BCF) ali log Kow in razgradljivosti Primerjajte z naslednjimi merili log Kow 3; ali; BCF 100 in blažilna lastnost, na primer hitra razgradljivost ali hidroliza (razpolovna doba je manj kot 12 ur), ne obstaja Če so ta merila izpolnjena, nadaljujte z naslednjim korakom. 2. Izračunajte koncentracijo brez učinka v hrani (PNEC za oralni vnos pri plenilcu – PNECoral,predator) Značilni pristop je uporaba metode s faktorji ocenjevanja (AF). Zato se uporabljajo običajni koraki: 52 Del B: Ocena nevarnosti Za okoljski oddelek izberite ključne študije med razpoložljivimi podatki o oralni strupenosti za ptice ali sesalce (kar pomeni, da zberete podatke iz študij strupenosti, ki navajajo prehransko ali oralno izpostavljenost, pri čemer imajo prednost dolgoročne študije, ki navajajo NOEC na primer za smrtnost, razmnoževanje ali rast) Če so podatki na voljo samo v obliki NOAEL, je treba te NOAEL pretvoriti v NOEC z uporabo pretvornih faktorjev, ki so odvisni od preučevanih vrst sesalcev ali ptic. Pretvorni faktorji so prikazani v tabeli R.10–12 oddelka R.10.8. Opredelite ključno študijo med skupinami organizmov z najnižjo koncentracijo z učinkom Opredelite študijo, ki daje najnižje vrednost za ptice LC50bird, NOECbird ali NOEC za sesalce – NOECmammal. To je TOXoral Opredelite ustrezni faktor ocenjevanja (AF) kot funkcijo razpoložljivih podatkov. Faktorji ocenjevanja so na voljo v oddelku R.10.8. Za izpeljavo oralnega PNEC za plenilce – PNECoral,predator delite najnižjo koncentracijo z učinkom s faktorjem ocenjevanja Za izpeljavo PNECoral,predator se lahko uporabljajo naslednje enačbe NOEC oral,predator NOAEL oral,predator CONVpredator PNEC oral,predator TOX oral,predator AForal,predator 53 Del B: Ocena nevarnosti Vnos Parameter Opis Vir PECcomp Predvidena koncentracija v vodni fazi [Rezultat ocen izpostavljenosti] log Kow Porazdelitveni koeficient oktanol/voda Dokumentacija NOAELoral,predator Najnižja veljavna koncentracija z učinkom iz študij o Dokumentacija strupenosti prehrane ali oralne strupenosti za ptice ali sesalce, običajno navedena v [mg/kg telesne mase/dan] NOECoral,predator Najnižja veljavna koncentracija z učinkom iz študij o Dokumentacija [ali izračunano iz strupenosti prehrane ali oralne strupenosti za ptice ali NOAELpredator] sesalce, navedena v [mg/kg hrane] TOXoral,predator Najnižji LC50bird, NOECbird ali NOECmammal Dokumentacija [ali NOECoral,predator iz zgornjega podatka] AForal,predator Faktor ocenjevanja; njegova velikost je odvisna od vrste in količine razpoložljivih podatkov o strupenosti Tabela R.10–13 v oddelku R.10.8.2 Parameter Opis Uporaba PECoral Predvidena koncentracija v plenu/hrani, običajno navedena v [mg/kg] Ocena tveganja glede sekundarne zastrupljenosti PECoral,predator Predvidena koncentracija brez učinka v plenu/hrani, običajno navedena v [mg/kg] Ocena tveganja za oddelek tla Rezultat 54 Del B: Ocena nevarnosti B.8 PODROČJE UPORABE OCENE IZPOSTAVLJENOSTI B.8.1 Ozadje in namen poglavja Člen 14(1) in (4) uredbe REACH zahteva, da je treba oceno izpostavljenosti in nato opredelitev tveganja pripraviti za snovi, ki jih je treba registrirati in se proizvajajo ali uvažajo v količini, ki je enaka 10 tonam ali več na leto, in za katere registracijski zavezanec v oceni nevarnosti ugotovi, da snov izpolnjuje kriterije za razvrstitev v kateri koli razred nevarnosti ali kategorijo, določeno v členu 58(1) Uredbe (ES) št. 1272/2008 (uredba CLP), ki je s 1. decembrom 2010 spremenila člen 14(4) uredbe REACH, in sicer: razredi nevarnosti 2.1 do 2.4, 2.6 in 2.7, 2.8 vrste A in B, 2.9, 2.10, 2.12, 2.13 iz kategorij 1 in 2, 2.14 iz kategorij 1 in 2, 2.15 vrste A do F; razredi nevarnosti 3.1 do 3.6, 3.7 škodljivi učinki na spolno delovanje in plodnost ali razvoj, 3.8, razen narkotičnih učinkov, 3.9 in 3.10; razred nevarnosti 4.1; razred nevarnosti 5.1; ali lastnosti PBT, vPvB. Ti razredi, kategorije in lastnosti bodo v nadaljnjem besedilu opisani kot „razredi ali kategorije nevarnosti ali lastnosti iz člena 14(4)“.: Na podlagi tega, če je sklenjeno, da se za snov zahteva ocena izpostavljenosti in tveganja, je naslednji korak odločitev o področju uporabe ocene izpostavljenosti. V skladu s Prilogo I k uredbi REACH mora ocena izpostavljenosti zajeti vse nevarnosti, ki so bile opredeljene v skladu z oddelki 1 do 4 Priloge I k uredbi REACH. Zaradi jasnosti je treba opozoriti, da obstajajo tri vrste opredeljenih nevarnosti, ki zahtevajo oceno izpostavljenosti: nevarnosti, za katere obstajajo kriteriji za razvrščanje in podatki za ugotavljanje, ali snov izpolnjuje kriterije in je zato razvrščena; nevarnosti, za katere obstajajo kriteriji za razvrščanje in podatki o lastnostih snovi, ki kažejo, da snov ima te lastnosti, vendar je resnost učinkov nižja od kriterijev za razvrstitev in zato snov ni razvrščena; iii) nevarnosti, za katere za zdaj ni kriterijev za razvrščanje, vendar so na voljo podatki, ki kažejo, da snov ima takšne nevarne lastnosti. Za ponazoritev opredelitve nevarnosti, zlasti za nerazvrščene primere, je koristno upoštevati definicijo OECD za opredelitev nevarnosti: opredelitev nevarnosti mora obravnavati različne „vrste in naravo škodljivih učinkov, ki jih aktivna snov s svojo inherentno sposobnostjo povzroči organizmu, sistemu ali (sub)populaciji“ 4 . Škodljivi učinek pomeni „spremembo morfologije, fiziologije, rasti, razvoja, razmnoževanja ali življenjske dobe organizma, sistema ali (sub) populacije, ki ima za posledico poslabšanje funkcionalne sposobnosti, poslabšanje sposobnosti za vzpostavitev ravnovesja po dodatnem stresu ali povečanje dovzetnosti za druge vplive“. 5 4 http://www.who.int/ipcs/publications/methods/harmonization/en/terminol_part-II.pdf – definicija opredelitve nevarnosti OECD. 5 http://www.inchem.org/documents/harmproj/harmproj/harmproj1.pdf – definicija škodljivih učinkov OECD (IPCS RISK ASSESSMENT TERMINOLOGY, 2004). 55 Del B: Ocena nevarnosti Uredba REACH v Prilogi I določa tudi, da ocena izpostavljenosti upošteva vse stopnje življenjskega cikla snovi, ki izhajajo iz proizvodnje in opredeljenih uporab snovi. Za vsako stopnjo življenjskega cikla mora ocena izpostavljenosti zajeti vse izpostavljenosti, ki se nanašajo na nevarnosti, opredeljene v oceni nevarnosti, pripravljeni kot prvi del ocene kemijske varnosti, kakor je opisana zgoraj. Namen ocene izpostavljenosti je doseči varno uporabo snovi. Zato mora(-jo) scenarij(-i) izpostavljenosti, pripravljen(-i) na podlagi ocene, zagotavljati „nadzor tveganj“, ki izhajajo iz vseh opredeljenih nevarnosti. Te smernice so namenjene za pomoč registracijskim zavezancem pri opredeljevanju zahtevanega področja uporabe ocene izpostavljenosti na podlagi rezultata ocene nevarnosti učinkov za zdravje ljudi in okolje. Temeljijo na načelih in smernicah, ki jih že vsebujejo druga poglavja Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti (Smernice IR/CSA). Te smernice ne obsegajo zadev, ki jih obravnavajo druge smernice, na primer: argumentov o izpostavljenosti za odločanje vključitvi ali opustitvi podatkov za registracijo, kot je opredeljeno v prilogah VIII do X; zahtev za oceno izpostavljenosti za testiranje glede na izpostavljenost snovi zaradi opustitve standardnih zahtev po informacijah v skladu z oddelkom 3 Priloge XI (glejte poglavje R.5 Smernic); dodatnega področja uporabnosti ocene izpostavljenosti za snovi z lastnostmi PBT ali vPvB (glejte poglavje R.11 Smernic); predstavitve ukrepov za obvladovanje tveganja in opredelitve tveganja glede fizikalno– kemijskih nevarnosti v poročilu o kemijski varnosti (CSR), ker se te nevarnosti ocenjujejo na podlagi drugih načel in ne na podlagi ocene izpostavljenosti za toksikološke in ekotoksikološke nevarnosti. (Opozarjamo, da je pregled poglavja R.9 Smernic, ki obravnava to vprašanje, v pripravi). B.8.2 Splošna načela Ocena nevarnosti za zdravje ljudi in okolje v skladu s Prilogo I k uredbi REACH vključuje naslednje korake: 1. Ocena podatkov opredelitev nevarnosti na podlagi vseh razpoložljivih podatkov 6 in določitev kvantitativnega odziva (učinka) v odvisnosti od odmerka (koncentracije) ali, kadar to ni možno, delno kvantitativna ali kvalitativna analiza; 6 „Razpoložljivi podatki“ pomenijo podatke, ki so na voljo registracijskemu zavezancu, ko izpolnjuje zahteve po informacijah, opredeljene v prilogah VI do XI, in ko je opravil oceno teh podatkov. Opomba: Preudarki o uporabi in izpostavljenosti lahko že ustrezajo za izpolnjevanje zahtev po informacijah, na primer, da se opredelijo verjetni/manj verjetni načini izpostavljenosti za ljudi ali verjetnost izpostavljenosti tal/usedlin. Takšni preudarki o uporabi in izpostavljenosti lahko zajemajo opredelitev uporab, ki se jim je treba izogniti, delovnih pogojev, ki jih je treba zagotoviti za izključitev izpostavljenosti, ali obvladovanja tveganj, ki ga je treba sporočiti strankam. Za utemeljitev odsotnosti izpostavljenosti je morda potrebna tudi kvantifikacija sproščanja in izpostavljenosti. 56 Del B: Ocena nevarnosti 2. Razvrščanje in označevanje; 3. Opredelitev PNEC in DNEL. Podjetja, ki pripravljajo registracijsko dokumentacijo in izvajajo oceno kemijske varnosti (CSA), se bodo morala odločiti i) ali sta potrebni ocena izpostavljenosti in opredelitev tveganja, in če sta, ii) kakšno je zahtevano področje uporabe ocene izpostavljenosti. Tako lahko rezultati ocene nevarnosti sprožijo enega od naslednjih scenarijev: snov ne izpolnjuje kriterijev za noben razred, kategorijo nevarnosti ali lastnost iz člena 14(4) 7 : v tem primeru ocena izpostavljenosti ni obvezna; snov izpolnjuje kriterije za vsaj en razred ali kategorijo nevarnosti (fizikalno, zdravje ali okolje) ali je ocenjeno, da ima katero koli lastnost iz člena 14(4) uredbe REACH: v tem primeru je ocena izpostavljenosti obvezna in se mora upoštevati za vse ocene standardne izpostavljenosti, ki so navedene v Tabeli B-8-1. Upoštevajte tudi, da je ocena izpostavljenosti, če registracijski zavezanec prilagodi standardne zahteve po informacijah na podlagi preudarkov o izpostavljenosti v skladu z oddelkom 3 Priloge XI („testiranje glede na izpostavljenost snovi“), obvezna, da se izpolnijo pogoji iz te priloge. Kot je obravnavano v oddelku B.8.1, ocena izpostavljenosti ni omejena le na nevarnosti, ki se lahko razvrstijo, ali škodljive učinke, ugotovljene pri odmerkih/koncentracijah, ki zahtevajo razvrstitev, temveč mora zajeti vse nevarnosti, opredeljene v koraku 1 ocene nevarnosti (ocena podatkov). V nadaljevanju so primeri pogojev, v katerih bi ocena izpostavljenosti zajela tudi nerazvrščene nevarne lastnosti: kriteriji za razvrstitev določene vrste nevarnosti (na primer nevarnosti za okolje, povezane s tlemi in usedlinami ali zrakom) še niso opredeljeni 8 . Nevarnosti so bile morda opredeljene kljub odsotnosti kriterijev za razvrščanje (na primer z opazovanjem škodljivih učinkov pri organizmih, ki živijo v usedlinah ali tleh); nevarnosti so napovedane z modeli, na primer z metodo uravnotežene porazdelitve za pregled morebitnega tveganja v oddelkih usedlin ali tal na podlagi PNEC za vodno okolje; kriteriji za razvrščanje so opredeljeni (na primer za strupenost za vodno okolje ali kronično strupenost za zdravje ljudi), vendar je na podlagi ustreznih podatkov ugotovljeno, da kriteriji niso izpolnjeni, zato snov ni razvrščena kot nevarna za določeno končno točko (na primer iz 90–dnevne študije ponavljajoče se oralne izpostavljenosti [STOT-RE] do 100 mg/kg/dan ne izhaja specifična strupenost za cilje organe). Kljub temu so lahko ugotovljeni škodljivi učinki v študijah strupenosti za okolje ali strupenosti pri višjih koncentracijah ali odmerkih od tistih, ki zahtevajo razvrstitev, kar je treba upoštevati v oceni nevarnosti in lahko privede do izpeljave DNEL ali PNEC. Na podlagi opredelitve nevarnosti, dodeljene razvrstitve in izpeljanih DN(M)EL in PNEC lahko registracijski zavezanec sklepa, za katere toksikološke učinke, načine izpostavljenosti in cilje varstva okolja je potrebna ocena izpostavljenosti. 7 V tem okviru se „lastnosti“ nanašajo na PBT in vPvB (glejte Oddelek B.8.1) 8 Glejte posebne smernice za končno točko za organizme iz usedlin in tal, rastline, izpostavljene prek zraka, organizme v čistilnih napravah in plenilce, izpostavljene prek prehranjevalne verige, pa tudi oceno nastajanja ozona, možnost evtrofikacije in zakisljevanja ter katero koli drugo ustrezno nevarnost za okolje (Smernice IR/CSR, poglavje R.7). 57 Del B: Ocena nevarnosti B.8.3 Ugotavljanje, ali je potrebna ocena izpostavljenosti Slika B-8-1 prikazuje pregled postopka odločanja o potrebi po oceni izpostavljenosti na podlagi različnih rezultatov iz ocene nevarnosti. Če kriteriji za razvrščanje niso izpolnjeni in registracijski zavezanec dokaže, da snov ne izpolnjuje kriterijev, da bi bila obravnavana kot PBT ali vPvB, ocena izpostavljenosti sploh ni potrebna (kar pomeni, da ni obvezna). Če so izpolnjeni kriteriji za kateri koli razred, kategorijo nevarnosti ali lastnost iz člena 14(4) 9 , bo moral registracijski zavezanec določiti ustrezno področje uporabe ocene izpostavljenosti za zdravje ljudi in okolje. 9 V tem okviru se „lastnosti“ nanašajo na PBT in vPvB (glejte Oddelek B.8.1) 58 Del B: Ocena nevarnosti Slika B-8-1: Pregled postopka odločanja za ugotovitev potrebe po izdelavi ocene izpostavljenosti za zdravje ljudi in okolje 59 Del B: Ocena nevarnosti B.8.4 Področje uporabe ocene izpostavljenosti Tabela 1 prikazuje pregled področja uporabe ocene izpostavljenosti, kot je predlagano v poglavjih R.8, R.10 in R.16 Smernic o potrebah po informacijah in oceni kemijske varnosti. V standardni oceni izpostavljenosti se lahko obravnava do 35 ocen izpostavljenosti: te prikazuje Tabela B 8-1 10 . Registracijski zavezanec je morda ocenil nekatere vrste nevarnosti ali načine izpostavljenosti, ki za snov niso ustrezni (na primer odsotnost akutnih škodljivih učinkov za vse načine izpostavljenosti), zato se lahko ustrezna ocena izpostavljenosti opusti, ob upoštevanju rezultata ocene nevarnosti. Ostale ocene izpostavljenosti se lahko dodatno delijo (na primer na občutljive (sub) populacije delavcev ali potrošnikov). Tabela B-8-1: Ocena izpostavljenosti – pregled Oddelek ocene nevarnosti Ciljna skupina Zdravje ljudi Delavec Način izpostavljenosti Vrsta učinka Možno število ocen izpostavljenosti Vdihavanje Akutno in kronično, 4 Dermalno lokalno in sistemsko 4 ali oddelek okolja Oči Potrošnik 1 Vdihavanje Akutno in kronično, 4 Dermalno lokalno in sistemsko 4 Oči 1 Oralno Akutno in kronično, 4 lokalno in sistemsko Nevarnost za ljudi prek okolja Okolje Kronično sistemsko Vdihavanje 1 Oralno (hrana in pitna voda) 1 Voda morska (sladka, morska voda) 2 Voda morska (sladka, morska voda) 2 Vodna prehranjevalna veriga (sladkovodni plenilec, morski plenilec, morski super plenilec) 3 Ravnanje z odpadki 1 Zrak 11 1 Tla (kmetijska) 1 Talna prehranjevalna veriga 1 Število standardnih ocen izpostavljenosti za oceno izpostavljenosti 35 Na podlagi ocene razpoložljivih podatkov o nevarnosti snovi se lahko sklepa, ali je potrebna ocena izpostavljenosti za določeno ciljno skupino, vrsto učinka in trajanje izpostavljenosti, ter nato opredelitev tveganja v skladu s Prilogo I k uredbi REACH. Sliki B-8-2 in B-8-3 prikazujeta potek dela za sistematično obravnavo zahtev po oceni izpostavljenosti na podlagi rezultata ocene nevarnosti za zdravje ljudi in okolje. Poteka dela se začneta z razvrščenimi nevarnostmi snovi in ustrezno oceno izpostavljenosti. Registracijski zavezanec bi moral upoštevati tudi: 10 Za okolje je seznam ciljev varstva usklajen z obliko poročila o kemijski varnosti (CSR), ki se pripravi z orodjem za pripravo ocene kemijske varnosti in poročila o kemijski varnosti (Chesar) agencije ECHA. Ocene izpostavljenosti za travinje in podzemno vodo (kopenski ekosistem) tu niso posebej omenjene, ker ti elementi niso cilji varstva sami po sebi, temveč so potrebni le za oceno izpostavljenosti ljudi prek okolja. 11 To zadeva na primer učinke na višje vrste rastlin ali učinek na ozonski plašč. 60 Del B: Ocena nevarnosti ali so bili škodljivi učinki ugotovljeni v študijah, izvedenih pri najvišji praktično izvedljivi in biološko ustrezni koncentraciji za toksikološke končne točke, na primer v skladu s smernicami OECD in EU (npr. 1 000 mg/kg/dan v smernicah OECD kot mejni test za 90–dnevno študijo oralne strupenosti); ali so bili škodljivi učinki ugotovljeni v študijah, izvedenih pri najvišji praktično izvedljivi in biološko ustrezni koncentraciji za strupenost okolja, na primer v skladu s smernicami OECD in EU (npr. 100 mg/l v smernicah OECD kot mejni test za akutno strupenost za vodno okolje), ob upoštevanju lastnosti snovi, ki določajo njeno obnašanje v okolju. Če v študijah testiranj najvišjih priporočenih koncentracij/odmerkov škodljivi učinki niso bili ugotovljeni, bi to običajno pomenilo, da nevarnost ni bila opredeljena, da DNEL ali PNEC ni mogoče izpeljati 12 in da zato ocena izpostavljenosti za navedeni način izpostavljenosti, vrsto učinka ali cilj varstva ne bo potrebna. Če študija ni bila izvedena v skladu s standardom iz smernic EU ali OECD in so ugotovljeni škodljivi učinki (zlasti, kadar ravni odmerkov, pri katerih so bili ugotovljeni učinki, le nekoliko presegajo mejni odmerek v smernicah OECD za to končno točko), mora registracijski zavezanec navesti utemeljitev za neupoštevanje učinkov (na primer, ker niso biološko ustrezni) ali pripraviti oceno izpostavljenosti, kakor za vsako drugo opredeljeno nevarnost. B.8.4.1 Področje uporabe ocene izpostavljenosti, ki se nanaša na toksikološke nevarnosti za zdravje ljudi Slika B-8-2 prikazuje diagram za sistematično obravnavanje potreb po oceni izpostavljenosti za različne populacije ljudi, načine izpostavljenosti, vrste učinkov in trajanje izpostavljenosti. Temelji na načelih, opisanih v Delu E (Opredelitev tveganja) in poglavju R.8 (Odziv na odmerek [koncentracijo] v zvezi z zdravjem ljudi) Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti. Upoštevajte: za omogočanje opredelitve tveganja za ljudi prek okolja se sistematično zahtevajo ocene izpostavljenosti za različne dele okolja, kadar je izpeljan DNEL za dolgoročno sistemsko izpostavljenost prek vdihavanja in oralnih načinov za prebivalstvo. Za delavce in potrošnike ni treba izdelati ocene kratkoročne ali dolgoročne izpostavljenosti, če niso bili ugotovljeni škodljivi učinki za nobeno končno točko, ustrezno za zdravje ljudi. V tem primeru se lahko opusti tudi ocena izpostavljenosti ljudi prek okolja (hrana, pitna voda in zrak v prostoru). 12 Upoštevajte: To ne velja vedno za nevarnosti za okolje pri snoveh, ki so slabo topne v vodi. Upoštevajte tudi, da hudi (eko)toksikološki učinki (na primer smrtnost), ki so ugotovljeni le nekoliko nad mejnim odmerkom, kljub temu zahtevajo oceno izpostavljenosti. 61 Del B: Ocena nevarnosti Slika B-8-2: Pregled postopka odločanja za opredelitev zahtevanega področja uporabe ocene izpostavljenosti za zdravje ljudi 62 Del B: Ocena nevarnosti B.8.4.1.1 Razvrščene akutne nevarnosti V Dodatku 2 je tabela z razvrstitvami, ki lahko sprožijo potrebo po oceni v zvezi s kratkoročno izpostavljenostjo. Kadar je na voljo kratkoročni DNEL 13 , je treba opraviti ustrezno oceno kratkoročne izpostavljenosti z enakim referenčnim obdobjem, kakor je bilo uporabljeno za DNEL (na primer 15 min. za delavce), da se na kvantitativni način dokaže, da ta DNEL ne bo presežen. Kadar DNEL ni na voljo, je potrebna kvalitativna opredelitev tveganja, s katero se utemelji, da ukrepi za obvladovanje tveganja, opisani v scenariju izpostavljenosti, dovolj zmanjšujejo/preprečujejo kratkoročno izpostavljenost. Posebno pozornost je treba nameniti morebitnim trajnim/resnim škodljivim učinkom, ki so posledica kratkoročne izpostavljenosti. Pri strupenosti za razmnoževanje lahko celo enkratna kratkoročna izpostavljenost povzroči trajno reproduktivno napako. Posebno zaskrbljenost lahko vzbujajo razvrščeni ali nerazvrščeni učinki strupenosti za razvoj, ki so povezani s kratkoročno izpostavljenostjo ali jih povzroči takšna izpostavljenost. Enkratna kratkoročna izpostavljenost zaroda in/ali plodu v občutljivi časovni točki razvoja lahko privede do nepravilnosti in drugih nevarnosti za razvoj. Za nadzor tveganja glede teh škodljivih učinkov mora biti zagotovljeno, da ocenjena ali izmerjena kratkoročna izpostavljenost ne preseže dnevnega DNEL za strupenost za razmnoževanje. Zato je priporočljivo, da v primerih, ko je bil DNEL za razmnoževanje določen, ocena izpostavljenosti zajame kratkoročno in dolgoročno izpostavljenost z vidika njune ravni in pogostosti. B. 8.4.1.2 Razvrščene dolgoročne nevarnosti V Dodatku 3 je tabela z razvrstitvami, ki sprožijo potrebo po oceni dolgoročne izpostavljenosti. Kadar je DNEL na voljo, mora ocena izpostavljenosti na kvantitativni način dokazati, da povprečna izpostavljenost v delovnem dnevu (za delavce) ali potrošnikovem dnevu (za potrošnike) ne bo presegla dolgoročnega DNEL. Kadar DNEL ni na voljo, je potrebna kvalitativna opredelitev tveganja, s katero se utemelji, da ukrepi za obvladovanje tveganja, opisani v scenariju izpostavljenosti, dovolj zmanjšujejo/preprečujejo izpostavljenost. B.8.4.1.3 Nerazvrščene nevarnosti Registracijski zavezanec lahko poleg razvrščenih nevarnosti upošteva tudi škodljive učinke, ki ne zahtevajo razvrstitve. Če kriteriji za razvrstitev opredeljene nevarnosti niso izpolnjeni, je morda kljub temu mogoče izpeljati DNEL in bo zato potrebna tudi ocena izpostavljenosti (glejte primera c) in d) v nadaljnjem besedilu). Če snov ne izpolnjuje kriterijev za razvrstitev in DNEL ni mogoče izpeljati, lahko nevarnost kljub temu obstaja, zato mora registracijski zavezanec upoštevati raven in vrsto opredeljene nevarnosti ter utemeljiti pogoje uporabe, opisane v scenariju izpostavljenosti, v kvalitativni opredelitvi tveganja (glejte primera a) in b) v nadaljnjem besedilu). V nadaljevanju so takšni primeri, vendar lahko v praksi nastanejo tudi drugi: primer a): dokazi iz podatkov za ljudi, strukturna opozorila in/ali razvrstitev zaradi povzročanja preobčutljivosti kože lahko pomenijo, da ima snov morda lastnosti, ki povzročajo preobčutljivost dihal, vendar podatki niso dovolj dokončni, da bi izpolnjevali kriterije za razvrstitev. Upoštevajte: za te vrste učinkov, za katere v uredbi REACH ni standardnih zahtev po informacijah, so lahko na voljo omejeni podatki. Zato v takšnih primerih obstoječi dokazi lahko privedejo do ugotovitve, da nevarnost obstaja in je zato potrebna ocena izpostavljenosti; 13 Razpoložljive omejitve izpostavljenosti na delovnem mestu (OEL), ki jih je treba upoštevati, če je to primerno. 63 Del B: Ocena nevarnosti primer b): dokaz, da ima snov morda škodljive učinke na dihalne poti, na primer iz študij akutnega lokalnega draženja, pri čemer primerni podatki o strupenosti pri vdihavanju pri ponovljenih odmerkih niso na voljo za oceno te končne točke; primer c): ugotovljeni so učinki, ki ne zahtevajo razvrstitve zaradi strupenosti pri ponovljenih odmerkih, vendar so kljub temu ocenjeni kot škodljivi, na primer, resni učinki, ki nastanejo samo pri ravneh izpostavljenosti nad mejno vrednostjo iz razvrstitve zaradi strupenosti pri ponovljenih odmerkih; primer d): vsi ugotovljeni škodljivi učinki, za katere se lahko izpelje DNEL, vendar ne zahtevajo razvrstitve. B.8.4.2 Področje uporabe ocene izpostavljenosti, ki se nanaša na nevarnosti za okolje 14 Slika B-8-3 prikazuje postopek sprejemanja odločitve za upoštevanje potrebe po oceni izpostavljenosti za cilje varstva okolja. Za ekotoksikološke lastnosti postopek sprejemanja odločitev o tem, katere cilje varstva okolja je treba obravnavati v oceni izpostavljenosti, temelji na načelih, ki so že opredeljena v poglavjih R.10 in R.16 Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti. Za upoštevanje potrebe po oceni izpostavljenosti v zvezi s sekundarno zastrupljenostjo se lahko uporabljajo kriteriji iz oddelka B.7.2.7 Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti. V naslednjem oddelku je poseben poudarek namenjen oceni izpostavljenosti in opredelitvi tveganja za snovi, ki so v vodi slabo topne. Oddelek se sklicuje na načela in poteke dela, opredeljene v integriranih strategijah testiranja za vodo, tla in usedline, ki so opisane v poglavju 7b in 7c Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti. 14 Upoštevajte: Te smernice se ne uporabljajo za kovine. 64 Del B: Ocena nevarnosti Slika B-8-3: Pregled postopka odločanja za opredelitev zahtevanega področja uporabe ocene izpostavljenosti v zvezi z okoljem. 65 Del B: Ocena nevarnosti B.8.4.2.1 Razvrščene nevarnosti V Dodatku 4 je tabela z razvrstitvami, ki sprožijo potrebo po oceni izpostavljenosti okolja. Za snovi, ki so razvrščene kot škodljive, strupene ali zelo strupene za vodne organizme (to so: H412, H411, H410 in H400), se lahko izpelje PNEC za vodno okolje. V teh razmerah obstajajo nerazvrščene nevarnosti za oddelka usedlin in tal, ker se strupenost za vodne organizme uporablja kot kazalnik zaskrbljenosti za organizme iz usedlin in tal; za izpeljavo PNEC za usedline in tla je opravljena presejalna opredelitev tveganja z uporabo metode uravnotežene porazdelitve (EPM) 15 . Zato je kvantitativna ocena izpostavljenosti, kar pomeni izpeljavo PEC, obvezna za oddelke okolja voda, usedline in tla. Na podlagi testov ali drugih podatkov je bilo ugotovljeno, da so snovi, ki imajo le okoljsko razvrstitev, na primer „Lahko povzroči dolgotrajne škodljive učinke na vodne organizme“ (H413), obstojne v vodnem okolju in se lahko kopičijo v organizmih. Obstajajo tudi potencialne nevarnosti teh snovi za oddelka usedlin in tal, ker se te snovi morda kopičijo v vseh organizmih in so tudi potencialno obstojne v usedlinah in tleh. Zato je ocena izpostavljenosti, ki je lahko kvantitativna ali kvalitativna, kakor je primerno, obvezna za oddelke okolja voda, usedline in tla. Za snovi PBT in vPvB je bilo ugotovljeno, da so obstojne in se kopičijo v organizmih (in da so prejšnje tudi strupene) v celotnem okolju. Zato je kvalitativna ocena izpostavljenosti obvezna za oddelke okolja voda, usedline in tla. B.8.4.2.2 Nerazvrščene nevarnosti Če obstajajo podatki o strupenosti za okolje, ki kažejo učinke na vodnih organizmih, vendar snov ni razvrščena kot nevarna za vodno okolje, se lahko kljub temu izpelje PNEC za vodno okolje in s tem pokaže nevarnost za vodno okolje. V teh razmerah obstajajo tudi nerazvrščene nevarnosti za oddelka usedlin in tal, ker se strupenost za vodne organizme uporablja kot kazalnik zaskrbljenosti za organizme iz usedlin in tal; za izpeljavo PNEC za usedline in tla je opravljena presejalna opredelitev tveganja z uporabo metode uravnotežene porazdelitve (EPM) 16 . Zato je kvantitativna ocena izpostavljenosti, kar pomeni izpeljavo PEC, obvezna za oddelke okolja voda, usedline in tla. Če obstajajo podatki o strupenosti za organizme v usedlinah, ki kažejo učinke, se lahko izpelje PNEC za usedline in obstaja nevarnost za ta oddelek okolja. Zato je obvezna ocena izpostavljenosti za usedline. Če obstajajo podatki o strupenosti za organizme v tleh, ki kažejo učinke, se lahko izpelje PNEC za tla in obstaja nevarnost za ta oddelek okolja. Zato je obvezna ocena izpostavljenosti za tla. Učinki na čistilne naprave se lahko običajno ocenijo skupaj z opredelitvijo tveganja za vodo. Obstajajo tudi primeri, pri katerih je ocena izpostavljenosti potrebna v drugih pogojih, na primer za oceno sekundarne zastrupljenosti ali za snovi, ki so nevarne za zrak. O teh primerih odloči ocenjevalec tveganja za vsak primer posebej. 15 Pri pomanjkanju podatkov iz študij tal in usedlin se lahko PNEC za te cilje varstva izpeljejo iz podatkov o strupenosti za vodno okolje na podlagi metode uravnotežene porazdelitve (glejte poglavji R.10.5.2.1 in R.10.6.1 Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti). Metoda uravnotežene porazdelitve se uporablja pod naslednjimi pogoji: ni posebnega načina delovanja, ki bi usmerjal adsorpcijo v usedline; snov ni zelo adsorptivna; na adsorpcijo ne vplivajo drugi dejavniki, razen log Kow; poskusne študije tal in usedlin, ki bi dokazovale, da učinki niso pričakovani, niso na voljo; za uporabo metode uravnotežene porazdelitve za snovi z log Pow >5 se sklicujte na Del E.4.3.3 Smernic o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti. 16 Glejte opombo 12. 66 Del B: Ocena nevarnosti B.8.5 Vrste ocen izpostavljenosti in opredelitev tveganja Vrsto ocene izpostavljenosti in opredelitve tveganja določa rezultat ocene nevarnosti. B.8.5.1 Zdravje ljudi Tabela B-8-2 povzema vrste ocene izpostavljenosti, ki se lahko zahtevajo za zdravje ljudi, in je vključena zaradi prikaza povezanosti med področjem uporabe ocene izpostavljenosti in opredelitve tveganja ter obvladovanja tveganja (dodatne informacije so na voljo v Smernicah o zahtevah po informacijah in oceni kemijske varnosti). Tabela kombinira področje uporabe ocene izpostavljenosti (kar pomeni načine izpostavljenosti in vrste učinkov) z vrsto zahtevane opredelitve tveganja (kvantitativno ali kvalitativno) ter ustreznim ciljem obvladovanja tveganja (kar pomeni omejevanje izpostavljenosti na količnik opredelitve tveganja (RCR) < 1 ali zmanjšanje izpostavljenosti na najmanjšo možno mero). Levi stolpec Tabele B-8-2 kaže, ali je bila na podlagi ugotovljenih učinkov opredeljena nevarnost. Naslednja stolpca nato prikazujeta različne vrste učinkov, ki se lahko razvrstijo, in ugotavljata ali se lahko izpeljejo DNEL ali ne. „Ne“ v stolpcu DNEL kaže, da za ugotovljeni učinek razpoložljivi podatki ali vrsta učinka ne omogočajo opredelitve deskriptorja odmerka in zato „ravni brez učinka“ ni mogoče izpeljati. Ta rezultat nato določa vrsto opredelitve tveganja (kvantitativna ali kvalitativna), cilj obvladovanja tveganja (kar pomeni omejitev izpostavljenosti na raven brez učinka ali zmanjšanje izpostavljenosti na najmanjšo možno mero) ter vrsto zahtevane ocene izpostavljenosti (na primer povprečna dnevna izpostavljenost in/ali kratkoročna izpostavljenost med enkratnim dogodkom). Kadar DNEL ni mogoče izpeljati, so morda kljub temu potrebni elementi (delno) kvantitativne ocene. Na primer, morda je na voljo izpeljana raven z minimalnim učinkom (DMEL), ta se lahko primerja z ocenami izpostavljenosti, ki označujejo „izpostavljenost, zmanjšano na najmanjšo možno mero“. Če DMEL ni na voljo, mora registracijski zavezanec kljub temu navesti ocene izpostavljenosti kot dodatne dokaze za učinkovitost ukrepov za obvladovanje tveganja, opisanih v scenariju izpostavljenosti. Tabela B-8-2: Vrste ocen izpostavljenosti in opredelitev tveganja za zdravje ljudi Opredeljene nevarnosti Izpolnjeni kriteriji za Cilj obvladovanja tveganja: Ocena izpostavljenosti Vrsta opredelitve tveganja razvrstitev 17 DNEL se lahko izpelje Da Akutna lokalna Da Omejitev izpostavljenosti pri določenem načinu na RCR < 1 Zahtevana za kratkoročno izpostavljenost Kvantitativna Da Akutna lokalna Ne Minimiziranje izpostavljenosti pri Morda bodo potrebni dodatni dokazi Kvalitativna ali delno kvantitativna določenem načinu Da Akutna sistemska Da Omejitev kombinirane izpostavljenosti na RCR < 1 Zahtevana za kratkoročno izpostavljenost Kvantitativna Da Akutna sistemska Ne Minimiziranje izpostavljenosti pri vseh načinih Morda bodo potrebni dodatni dokazi Kvalitativna ali delno kvantitativna Da Kronična lokalna Da Omejitev izpostavljenosti pri določenem načinu na Zahtevana za povprečno dnevno izpostavljenost Kvantitativna 17 Glejte stavke o nevarnosti, ki opozarjajo na akutne lokalne in sistemske učinke (Dodatek 2) in kronične učinke (Dodatek 3). 67 Del B: Ocena nevarnosti Opredeljene nevarnosti Izpolnjeni kriteriji za razvrstitev 17 DNEL se lahko izpelje Cilj obvladovanja tveganja: Ocena izpostavljenosti Vrsta opredelitve tveganja RCR < 1 Da Kronična lokalna Ne Minimiziranje izpostavljenosti pri določenem načinu Morda bodo potrebni dodatni dokazi Kvalitativna ali delno kvantitativna Da Kronična Da Omejitev kombinirane izpostavljenosti na RCR < 1 Zahtevana za povprečno dnevno izpostavljenost Kvantitativna Ne Minimiziranje izpostavljenosti pri vseh načinih Morda bodo potrebni dodatni dokazi Kvalitativna ali delno kvantitativna Če opredeljene nevarnosti ne zahtevajo razvrstitve, je treba med vrstami učinkov in načinov izpostavljenosti zagotoviti enako razločevanje, kakor v zgornjih vrsticah. Sistemska Da Kronična Sistemska Da Ne Da Da Ne Ne Ne Ne Ne Za ustrezni način izpostavljenosti in vrsto učinka ocena izpostavljenosti ni potrebna. Opomba: če registracijski zavezanec prilagodi zahteve po informacijah na podlagi preudarkov o izpostavljenosti v oddelku 3 Priloge XI („testiranje glede na izpostavljenost snovi“), je treba to utemeljiti z oceno izpostavljenosti. Takšna ocena izpostavljenosti mora vedno vključevati ocene izpostavljenosti. Pomembno je upoštevati, da je treba za zdravje ljudi: razlikovati lokalne in sistemske učinke z vidika usmerjanja ukrepov za obvladovanje tveganja in izpeljave ustrezne opredelitve tveganja za posamezne načine izpostavljenosti za določeno snov (lokalni učinki) ali kombinirane načine izpostavljenosti za določeno snov (sistemski učinki). Ko je potreba po ukrepih za obvladovanje tveganja za način izpostavljenosti določena, je treba uvesti dejanske ukrepe za omejitev izpostavljenosti ali njeno zmanjšanje na najmanjšo možno mero, predvsem pri viru izpostavljenosti (kar pomeni, da imajo ukrepi za zadrževanje in tehnični nadzor prednost pred osebno zaščitno opremo); kratkoročne in dolgoročne učinke razlikovati z vidika usmerjanja obvladovanja tveganja in morebitne zahtevane ocene izpostavljenosti za najvišjo raven izpostavljenosti ali izpostavljenost med dogodkom; pri razlikovanju med vrstami ugotovljenih lokalnih učinkov in ustreznimi načini izpostavljenosti je treba upoštevati naslednje: če se ugotovijo dermalni učinki, to običajno sproži premisleke v zvezi z možnimi učinki na vdihavanje (razen če je na voljo dovolj podatkov o učinkih pri vdihavanju). Priporočljivo je tudi, da se pri ugotovitvi določenih akutnih lokalnih učinkov začne razmišljati, ali obstajajo mehanistično podobni dolgoročni učinki. Primer za to je draženje kože ali oči, ki lahko povzroči zaskrbljenost ne le glede akutnega, temveč tudi dolgoročnega draženja dihalnih poti. Očitno je učinek na dihalne poti ustrezen le, če ima snov dovolj visok parni tlak ali pod predvidljivimi pogoji uporabe tvori aerosol ali prah; razpoložljivost deskriptorja odmerka (in s tem možno izpeljavo DNEL) je treba razlikovati od stanja, ko za ugotovljene učinke DNEL ni mogoče izpeljati. Če DNEL ni na voljo, bodo ukrepi za obvladovanje tveganja usmerjeni na zmanjšanje izpostavljenosti na najmanjšo možno mero, tveganja pa bodo opredeljena na kvalitativni način. V takem primeru bodo prikaz učinkovitosti ukrepov za obvladovanje tveganja podprle ocene izpostavljenosti, namesto kvantitativne opredelitve tveganja. 68 Del B: Ocena nevarnosti B.8.5.2 Okolje Vrsta ocene izpostavljenosti, ki se lahko zahteva za okolje, je lahko kvantitativna ali kvalitativna. Zahteva se lahko za različne oddelke okolja: za vodo, usedline ali tla. Cilj varstva okolja se lahko med oddelki okolja razlikuje. Morda so v odvisnosti od primera potrebne tudi druge vrste ocene izpostavljenosti, na primer za oceno sekundarne zastrupljenosti ali učinkov na zrak. Učinki na čistilne naprave se lahko običajno ocenijo skupaj z opredelitvijo tveganja za vodo. 69 Del B: Ocena nevarnosti Dodatek 1 Razredi nevarnosti v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Razredi nevarnosti 2 3.1 3.2 3.3 3.4 3.5 3.6 3.7 3.8 3.9 3.10 4.1 5.1 Fizikalne nevarnosti Akutna strupenost Jedkost za kožo/draženje kože Huda poškodba oči/draženje oči Preobčutljivost dihal ali kože Mutagenost za zarodne celice Rakotvornost Strupenost za razmnoževanje: škodljivi učinki na spolno delovanje in plodnost ali na razvoj Specifična strupenost za ciljne organe – enkratna izpostavljenost (razen narkotičnih učinkov) Specifična strupenost za ciljne organe – ponavljajoča se izpostavljenost Nevarnosti pri vdihavanju Nevarno za vodno okolje Nevarno za ozonski plašč 70 Del B: Ocena nevarnosti Dodatek 2 Razvrstitev, povezana z učinki na zdravje ljudi po kratkoročni izpostavljenosti V oceni nevarnosti se sklene, ali je treba v skladu s kriteriji iz uredbe CLP snovi dodeliti katerega koli od naslednjih stavkov. Če je treba dodeliti te stavke, je morda potrebna ocena v zvezi s kratkoročno izpostavljenostjo (sistemsko ali lokalno) prek enega ali več načinov izpostavljenosti. Akutna strupenost 1 in 2 H300, H310, H330 Akutna strupenost 3 H301, H311, H331 Akutna strupenost 4 H302, H312, H332 Specifična strupenost za ciljne organe po enkratni izpostavljenosti (STOT SE): Škoduje organom H370, H371 Draženje dihalnih poti H335 Zaspanost ali omotica H336 Nevarnost pri vdihavanju H304 Jedko za dihalne poti EUH071 Strupeno ob stiku z očmi EUH070 Jedkost za kožo/draženje kože H314, H315 Huda poškodba oči/draženje oči H318, H319 Preobčutljivost dihal/kože H334, H317 Strupenost za razmnoževanje H360, H361 Mutagenost za zarodne celice H340, H341 Opomba: Tudi za snovi, ki so strupene za razmnoževanje, in snovi, ki so mutagene za zarodne celice, je morda ustrezna ocena kratkoročne izpostavljenosti, ker lahko tudi enkratna kratkoročna izpostavljenost povzroči škodljive učinke. 71 Del B: Ocena nevarnosti Dodatek 3 Razvrstitev, povezana z učinki na zdravje ljudi po dolgoročni izpostavljenosti V oceni nevarnosti se sklene, ali je treba v skladu s kriteriji iz uredbe CLP snovi dodeliti katerega koli od naslednjih stavkov. Če je treba dodeliti te stavke, je morda potrebna ocena v zvezi s dolgoročno izpostavljenostjo prek enega ali več načinov izpostavljenosti. Specifična strupenost za ciljne organe po ponavljajoči se izpostavljenosti (STOT RE): Škoduje organom H372, H373 Specifična strupenost za ciljne organe po enkratni izpostavljenosti (STOT SE): Draženje dihalnih poti H335 Nastanek kožnih razpok EUH066 Jedko za dihalne poti EUH071 Preobčutljivost dihal/kože H334, H317 Mutagenost za zarodne celice H340, H341 Rakotvornost H350, H351 Strupenost za razmnoževanje H360, H361, H362 72 Del B: Ocena nevarnosti Dodatek 4 Razvrstitev, povezana z učinki na okolje Voda, usedline, tla in mikroorganizmi V oceni nevarnosti se sklene, ali je treba v skladu s kriteriji iz uredbe CLP snovi dodeliti katerega koli od naslednjih stavkov. V takem primeru je potrebna ocena izpostavljenosti okolja. H400 Zelo strupeno za vodne organizme H410 Zelo strupeno za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki H411 Strupeno za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki H412 Škodljivo za vodne organizme, z dolgotrajnimi učinki H413 Lahko ima dolgotrajne škodljive učinke na vodne organizme Sekundarna zastrupitev V oceni nevarnosti se sklene, ali je treba v skladu s kriteriji iz uredbe CLP snovi dodeliti katerega koli od naslednjih stavkov. Če je treba dodeliti take stavke za zdravje ljudi, je morda potrebna ocena izpostavljenosti v zvezi s sekundarno zastrupljenostjo, če ima snov log Kow ≥ 3 ali biokoncentracijski faktor (BCF) ≥ 100 in ni lahko biološko razgradljiva. H373: Škoduje organom pri dolgotrajni ali ponavljajoči se izpostavljenosti (kat. 2) H372: Škoduje organom pri dolgotrajni ali ponavljajoči se izpostavjenosti (kat. 1) H360: Lahko škoduje plodnosti ali nerojenemu otroku (kat. 1A ali 1B) H361: Sum škodljivosti za plodnost ali nerojenega otroka (kat. 2) H362: Lahko škoduje dojenemu otroku 73 Del B: Ocena nevarnosti 74
© Copyright 2024