Potepanje po gričih v okolici Novega mesta: Križe, Veliki
Slatnik, Hribi, Hrušica, Hribi, Bendje, Križe
25.05.2010
Ob dogovorjeni uri smo se z avtomobili pripeljali do parkirišča gasilnega doma
Kriţe. Sončen dan je v nas oţivel veselje, radost in pričakovanje novih neznanih
izzivov. Skupina 20 pohodnikov je okoli 9.30 ure krenila na vaško pot, ki nas je
pripeljala do naselja Veliki Slatnik. Ţe med hojo so se nam ponujali čudoviti
pogledi proti naselju Hrušica, Zajčji Vrh, Gorjancem, Trdinovem vrhu, Straţkim
hribom in Trški gori.
Skratka, slikovita pokrajina naših krajev z neštetimi griči v vsakem letnem času
ponuja priloţnost, da se sprehodimo po zelenih stezicah, začutimo valovanje
polja, si spočijemo oči na paleti barv spomladansko majskega obdobja …
Na Veliki Slatnik se je sredi 19. stoletja iz Češke preselila druţina Mach. Johann
Mach je iz Azije dobil jajčeca japonske sviloprejke ali Jamajaja in jo skušal
gojiti v teh krajih zaradi pridobivanja svile. Metulji so mu ušli v naravo in se
naselili pri nas in širše po Evropi.
Posel gospodarsko ni uspel, je pa metulj postal neškodljiva alohtona vrsta pri
nas in se naselil širše po Evropi. S premerom kril do 15 cm je jamamaj naš
največji nočni pavlinček, v tej druţini se sicer najde vrsta s premerom kril do 30
cm! Prebiva v listnatih gozdovih (hrast, bukev), vendar pa se poleg hrasta hrani
tudi z listi murve, Morus.sp., zato je pogost v okrasnih parkih s to rastlino (Brdo
pri Kranju ipd.).
1
metulj
buba
Svilnata kokona
Iz druţine Mach je bil tudi znameniti fizik in filozof Ernest Mach, ki je preučeval
pretakanje tekočin in odkril Machovo valovno čelo, ki nastopi pri gibanju teles z
nadzvočno hitrostjo.
Z Machovo zapuščino je bila leta 1892 ustanovljena gospodinjska šola v
Šmihelu, ena prvih šol, ki je bila namenjena izobraţevanju dolenjskih deklet.
Kljub pomembnosti Machove dediščine za kulturno podobo Dolenjske, je ta v
našem času ostala pozabljena in prezrta. Machovo graščino, ki je stala sredi
Slatnika, je načel zob časa in so jo podrli.
Na pokopališču sredi vasi sta pokopana Johana in Johann Mach. Pot smo
nadaljevali proti griču, poraslim z vinogradi, Hribom, nato po gozdni poti proti
Hrušici. Na cesti juţno od Velikih Brusni proti Gabrju, se nahaja avtohtono
rastišče slovenske zavarovane in ogroţene vrste rumenega sleča (Rhododendron
2
luteum). Je prvo znano nahajališče te vrste pri nas. Najlepši je v prvi polovici
maja, ko mogočno cveti in diši.
Rumeni sleč (Rhododendron luteum) ali – kot pravijo domačini – Azalea, sodi
med ogroţene rastlinske vrste.
Rumeni sleč so v Sloveniji odkrili leta 1954. Profesor botanike dr. Tone Wraber
pa ga je uvrstil med sto znamenitih rastlin na Slovenskem, saj je na naših tleh
resnično rastlinski posebneţ. Zaradi redkosti sodi pri nas med ogroţene
rastlinske vrste in je zavarovan od leta 1976.
To je listopaden grm, ki s čudovitimi ţivo rumenimi in omamno dišečimi cvetovi
zacveti v začetku maja. Zelo mu ustrezajo kisla tla in topla prisojna lega. Raste
na gozdnem robu ali v gozdu, v iskanju sonca med krošnjami velikih dreves pa
lahko zraste v višino tudi več kot tri metre.
V Sloveniji so štiri nahajališča rumenega sleča: rastišče pri Boštanju, rastišče
med Gabrjami in Brusnicam in rastišče na Vrhku pri Trţišču, ki so del
evropskega ekološkega omreţja Natura 2000 ter rastišče na Vrhu pri
Topolovcu.
Po svetu pa je najbolj razširjen v goratih predelih ob vzhodni in juţni obali
Črnega morja, v pogorju Taurus v Turčiji, v Ukrajini in na vzhodnem Poljskem.
Slovenija je torej daleč od strnjenih nahajališč rumenega sleča, zato je njihovo
odkritje med poznavalci slovenske flore zbudilo veliko pozornosti in zanimanja.
Po ogledu rastišča Azalea so se začeli oglašati prazni ţelodčki in suha usta, zato
smo se dogovorili, da si ob gozdni jasi na vrhu Hrušice vzamemo čas za počitek,
jedačo in pijačo. Tudi od tukaj se nam je ponujal lep razgled po bliţnjih
naseljih, gričih in gozdovih.
3
Ker nas je sonce kar preveč grelo, je bil dobrodošel pohod po gozdnih poteh
proti naselju Bendje. Na gričih, ki so poraščeni ob robu z gozdom, ob poteh pa z
vinogradi, zidanicami ali celo stanovanjskimi hišami.
Pri prvem kriţišču nas je pozdravilo razpelo, pot smo nadaljevali levo, prišli do
drugega kriţišča. Tudi tukaj nas je pozdravilo razpelo.
Lepo obnovljen vinski hram nas je vabil, da se ustavimo, nekoliko odpočijemo,
skrijemo v njegovo senco in izkoristimo ta čas še za skupinsko fotografijo.
Okoli 13.00 ure smo se vsi veseli, nekoliko utrujeni, vroči, predvsem pa
zadovoljni, da smo zopet nekaj naredili za sebe, zaključili s pohodom.
Vodila, slikala in pripravila;
Anica Mušič
Maj 2010
4