1. No category

OPREDELITEV PROSTORSKIH
OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV
NELEGALNIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Naslov projekta
Naročilnica številka
Naročnik
REMEDISANUS
X/2011-IOP
OPERATIVNI PROGRAM IPA
SLOVENIJA - HRVAŠKA 2007-2013
INSTITUT ZA OKOLJE IN PROSTOR
Ipavčeva ul. 18, 3000 Celje
Kontaktna oseba:
dr. Cvetka Lasnik Ribarič
e-pošta: cvetka.ribarič@iop.si
Izvajalec
Odgovorni vodja projekta
Sodelavci na projektu
Projektna naloga
Datum
OKOLJSKO RAZISKOVALNI ZAVOD
Sp. Preloge 55
3210 Slovenske Konjice
Dr. Janja Klinčar
Katja Zajko
Slavko Kropej
Franc Zver
OPREDELITEV PROSTORSKIH OKOLJEVARSTVENIH
KRITERIJEV NELEGALNIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
16. 05. 2011
2
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
KAZALO
1 OPREDELITEV PROSTORSKO-OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV
1.1 VZROKI NEUREJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV
RANLJIVOST HIDROSFERE 2
2 ZAKONODAJA NA PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI
3 KLASIFIKACIJA ČRNIH ODLAGALIŠČ
3.1 SPLOŠNA RANLJIVOST OKOLJA ZA POJAVLJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ
3.2 DEJAVNIKI NEZAKONITEGA ODLAGANJA ODPADKOV
4 PROCESI PRI NELEGALNEM ODLAGANJU ODPADKOV IN NJIHOV VPLIV NA OKOLJE
4.1 PRIKAZ PROCESOV V ODLAGALIŠČU ODPADKOV
VPLIV POSAMEZNIH SPREMENLJIVK NA OKOLJE
5 OPREDELITEV PROSTORSKO-OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV
6 STABILNOST TAL
6.1 GEOLOŠKA PODLAGA POVRŠINSKA SLOJA
6.2 MREŽA POVRŠINSKIH VODOTOKOV IN STOJEČIH VODA
6.3 OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA
7 ONESNAŽENJE VODE
7.1 TRAJANJE ODLAGANJA ODPADKOV IN KOLIČINA PADAVIN
7.2 SKUPNA OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
8 PRIMER VREDNOTENJA ČRNIH ODLAGALIŠČ
8.1 METODOLOŠKA ZASNOVA VREDNOTENJA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
NA GIAM ZRC SAZU
9 FINANCIRANJE ODSTRANJEVANJA ČRNIH ODLAGALIŠČ
10 VIRI
4
6
7
8
12
12
13
14
15
18
19
19
20
20
21
21
23
25
28
30
31
KAZALO SLIK
Slika 1: Prikaz uporabe odpadkov kot virov
Slika 2: Saharoza (oligosaharid)
Slika 3: Fosfolipidi
Slika 4: Celoten transport in reakcijski procesi v deponijskem telesu
Slika 5: Sestava deponijskega plina v odvisnosti od časa
Slika 6: Sestava odpadkov v odvisnosti od razgradnje v deponijskem telesu
Slika 7: Vnosi na črno odlagališče
Slika 8: Iznosi iz črnega odlagališča
Slika 9: Odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. Avtor: Anja Čater, vir podatkov: Simon Kušar, 2000
Slika 10: Prikaz - odlagališče odpadkov kot prostorski sistem
3
7
14
14
15
16
16
19
20
21
21
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
1 OPREDELITEV PROSTORSKOOKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV
ravnanja s komunalnimi odpadki in kritje stroškov
odprave teh posledic občinam, če jih ni mogoče
naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali če
ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju
obremenitve ali če posledic ni mogoče drugače
odpraviti. Zakon o vodah določa, da odpadke iz vodnih
ter priobalnih zemljišč prevzame izvajalec lokalne javne
gospodarske službe ravnanja z odpadki, stroške pa krije
pristojno ministrstvo.
Uradni podatki o številu nedovoljenih odlagališč
odpadkov v Sloveniji in na Hrvaškem ne obstajajo.
Po ocenah nevladnih organizacij naj bi jih bilo okrog
15.000. Nedovoljenih odlagališč odpadkov slovenska
in hrvaška zakonodaja neposredno ne obravnava.
V besednjaku so odlagališča, ki so nastala zaradi
nespoštovanja predpisov o ravnanju z odpadki
obrazložena v nizu: črna odlagališča, smetišča
− dumping. Čezmerna obremenitev okolja je po
definiciji obremenitev, ki presega mejne vrednosti
emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja
ali dovoljeno rabo naravne dobrine. Nedovoljena
odlagališča odpadkov tej definiciji v celoti ustrezajo. Za
odpravo posledic čezmernega obremenjevanja okolja
je predvidena priprava programa ukrepov za izboljšanje
kakovosti okolja. Povzročitelj obremenjevanja krije
vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in
zmanjševanje onesnaževanja ter odpravo posledic.
Program sanacijskih ukrepov mora upoštevati tehnično
izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumnih stroških ter
njihovo upravičenost glede na predvideno izboljšanje.
Program sanacijskih ukrepov mora vsebovati zlasti:
Črna odlagališča so s svojim negativnim vplivom na
vode, prst, zrak, vegetacijo, živalstvo in nekatere
dejavnosti, kot je npr. turizem, nezaželen in moteč,
ponekod že izrazit in pomemben antropogen del
krajine. Črna odlagališča so pomemben del krajine, ki
je podvržena stalnim spremembam. Črna odlagališča
so posledica potrošniške nekulture in se nenehno
večajo, poleg tega nastajajo vedno nova. Zato lahko za
posamezno črno odlagališče opredelimo:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
• opredelitev čezmerne obremenitve okolja ali
njegovega dela;
• opis posledic čezmerne obremenitve okolja, ki jih je
treba odpraviti;
• ukrepe za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega
dela;
• opis izbranih tehnoloških in drugih rešitev ter
predvidenih ukrepov;
• oceno predvidenih dolgoročnih učinkov izbranih
ukrepov z vidika vplivov na okolje;
• imena pristojnih organov in izvajalcev gospodarskih
javnih služb;
• opis predvidene kakovosti okolja ali njegovega dela
po izvedenih ukrepih;
• okvirne roke za izvedbo ukrepov;
• oceno potrebnih finančnih sredstev;
• načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov;
Prostorsko kapaciteto;
Vpliv na tla, relief;
Vpliv na površinske vode;
Vpliv na talne vode;
Vpliv na živi svet;
Nosilnost tal;
Stabilnost tal;
Geološko podlago površinska sloja;
Vodoprepustnost oz. neprepustnost matične
podlage.
Črna odlagališča pomenijo veliko obremenitev za
okolje. Onesnaženje pride do voda preko izcednih
voda, ki so, odvisno od vrste in količine odpadkov,
različno onesnažene. Onesnaženje je lahko organsko
ali kemično. Medtem, ko se organsko onesnaženje
čisti v odvisnosti od časa in sestave vodonosnika, se
kemično onesnažene vode sčasoma praktično ne
očistijo. S ponikanjem izcednih voda neposredno v
zemljo se onesnažuje tudi prst, ki onesnaženje zadržuje.
Za zrak so lahko nevarni že odpadki sami (npr.
industrijski odpadki), do onesnaženja zraka pa lahko
pride tudi s sežiganjem odpadkov. Taka onesnaženja
so navadno lokalna in lahko vplivajo na vegetacijo.
V skladu z načelom subsidiarnega ukrepanja pa določa
odpravo posledic čezmernih obremenitev okolja zaradi
4
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Neurejena odlagališča z ostanki hrane pa so tudi
potencialni prenosnik bolezni (npr. stekline) z divjih na
domače živali. Karta projektnega območja s prikazom
ekološko pomembnih območij (obarvano rjavo) in
Nature 2000 (zeleno).
za sanacijo. Izvajanje ukrepov sanacije nelegalnih
odlagališč je predvsem pred začetkom turistične
sezone. Na ta način je bilo veliko odlagališč saniranih,
vendar se kmalu zopet pojavi kopičenje odpadkov. Zato
je potrebno občinam približati sistematično reševanje
tega problema na način, da poleg čiščenja izvajajo
redni nadzor v sodelovanju z inšpekcijskimi službami
in funkcionalno preoblikujejo očiščeno zemljišče.
Kataster črnih odlagališč je bil izdelan leta 2010 v
sklopu akcije Očistimo Slovenijo in Hrvaško. Ker so
nedovoljena odlagališča odpadkov zlasti v bližini mest
in na vodozbirnih območjih hudo moteča, celo nevarna,
se postavlja vprašanje nujnosti njihove sanacije. Ker
sredstev za popolno sanacijo v večini primerov ni
dovolj, je na podlagi vrednotenja njihovih negativnih
učinkov potrebno izdelati prednostni seznam odlagališč,
ki jih je treba sanirati prej kot druge. Pojavi se dilema,
ali je mogoče v vseh primerih uporabiti univerzalno
metodologijo vrednotenja. Mateja Breg in sodelavci
v prispevku Vrednotenje nedovoljenih odlagališč
odpadkov glede na nujnost njihove sanacije menijo, da
je to mogoče le do določene mere, dejanska izvedba
pa je odvisna zlasti od ranljivosti in obremenjenosti
konkretnega okolja, njegove namembnosti in
nenazadnje tudi od kakovosti zajema podatkov, kar
omogoča bolj ali manj širok izbor uporabljenih kriterijev.
Predstavljamo eno od možnosti, ki smo jo uporabili
pri vrednotenju nedovoljenega odlaganja odpadkov
na manjšem območju, na katerem je bil izveden zelo
Ekološko pomembna območja.
Sanacija nedovoljenih odlagališč odpadkov, ki so
nezaželena in moteča, ponekod tudi nevarna in
okoljsko čezmerno obremenjujoča je nujna, saj je
hkrati zaradi vpliva človeka preobražena tudi pokrajina.
Njihov pojav je neugoden tako z vidika onesnaževanja
okolja kot z vidika neurejenega pokrajinskega videza,
kar neposredno vpliva na kakovost bivalnega okolja.
Vse dosedanje študije o nedovoljenih odlagališčih
odpadkov na območju Ljubljane (Oikos 1996; Berden
Zrimec in drugi 2004) in še posebej na območju
Ljubljanskega polja (Kušar 2000) oziroma Jarškega
proda (Breg in drugi 2005) so pokazale, da je na
preučenih območjih veliko število nedovoljenih
odlagališč odpadkov, na katerih je odložena velika
količina odpadkov. Bolj ko je bila posamezna raziskava
osredotočena na manjše območje, večje število in
večje količine odpadkov je razkrila. Primerjalne hrvaške
analize so potrdile, da vsako nelegalno odlagališče
predstavlja tveganje za zdravje ljudi in okolje in jih je
zato treba nemudoma odpraviti. Ocenjuje se, da ta
seznam obsega 40 % celotnega števila nezakonitih
odlagališč, ki že samo po sebi predstavljajo prednost
Šentjur
Prikaz projektnega območja v Sloveniji (Občine Šentjur, Brežice, Sevnica).
5
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
podroben popis odlagališč. Pri vrednotenju so uporabili
devet kazalnikov, razvrščenih v štiri vsebinske sklope.
onesnaženja podzemnih voda z odpadnimi snovmi.
Kušar navaja, da je ocena pokrajinskega vpliva
nedovoljenih odlagališč odpadkov na kakovost
podtalnice rezultat kvalitativnega vrednotenja podatkov
o odlagališčih. Pri določanju ocene se medsebojno
povezujejo značilnosti odlagališča (površina,
prostornina, vrsta materiala) in pokrajinska občutljivost
podtalnice, ki odraža njeno samočistilno sposobnost
(globina gladine podtalnice, prepustnost krovne plasti
vodonosnika, prepustnost površinskega pokrova).
Vsakemu parametru je določil razrede in določeno
odlagališče odpadkov je glede na njegove lastnosti
uvrstil v posamezen razred pri vseh parametrih.
Seštevek razredov pomeni oceno pokrajinskega vpliva
odlagališča na kakovost podtalnice. Višja ko je ocena,
večje je tveganje, da izcedne vode vplivajo na kakovost
podtalnice.
PRIMERI VREDNOTENJA NEDOVOLJENIH
ODLAGALIŠČ ODPADKOV
V prispevku Mateje breg in sodelavcev ”Vrednotenje
nedovoljenih odlagališč odpadkov glede na nujnost
njihove sanacije” ugotavljajo, da so nekatere študije
predlogov sanacije izrazito izvedbeno-tehnično
naravnane (Vrhovšek, Macarol 2000; Javno podjetje
Snaga 2005) ali pa so predlogi sanacije zasnovani
organizacijsko-operativno (Bion 2004), se Šebenik
(1994) in Kušar (2000) podrobneje lotevata tudi
metodoloških načel vrednotenja nedovoljenih
odlagališč odpadkov. Šebenik izhaja iz potrebe po
izdelavi katastra nedovoljenih odlagališč. Za določitev
prednostnega seznama za ureditev odlagališč
priporoča določitev razredov, v katere naj se uvrstijo
odlagališča z natanko določenimi lastnostmi. Na ta
način je mogoče posamezno odlagališče razmeroma
enostavno uvrstiti v določen prednostni razred in
zagotoviti pravilnost njegove razvrstitve za daljše
časovno razdobje, saj domneva, da bo njihovo urejanje
trajalo več desetletij. Zaradi pokrajinske pestrosti
Slovenije in Hrvaške krajevni in pokrajinsko-ekološki
dejavniki odločilno vplivajo na določanje prednostnega
seznama urejanja. Med najbolj ogrožena, prednostna
območja uvršča vodovarstvena območja in kraško
površje. Šebenik predlaga urejanje odlagališč po
regionalni prednostni lestvici, znotraj posameznih regij
pa po prednostnih razredih, določenih za posamezna
odlagališča. Odlagališča z nevarnimi odpadki imajo
seveda absolutno prednost. Ne glede na prednostni
razred je smiselno čimprej sanirati posamična manjša
odlagališča, odlagališča zunaj depresij in zaradi
transporta odpadkov ob visokih vodah in njihovega
odlaganja v rečnih naplavinah tudi odlagališča v
vodotokih in na njihovih bregovih. Prednostno naj
bi se sanirala tudi naravovarstvena območja. Svoje
poglede je konkretiziral na primeru občine Kamnik, pri
čemer prednostni seznam na regionalni ravni izhaja
iz določitve prednostnega seznama pokrajinskoekoloških enot in varovalnih območij (v ospredje
postavi Veliko planino), prednostni seznam na lokalni
ravni pa je izdelal na podlagi ocene dejanske nevarnosti
Zaradi boljšega razumevanja dobljenih seštevkov
(vsote so od 9 do 25), je Kušar oblikoval pet razredov
z opisnim sistemom vrednotenja pokrajinskega
vpliva. Predstavi tudi možnost povečevanja pomena
določenega parametra s ponderiranjem, pri čemer
večjo težo pripiše vrsti odloženega materiala in globini
podtalnice. Avtor ugotavlja, da rezultati ponderiranja
(z vsotami od 12 do 33) bolj ustrezajo dejanskim
razmeram na Ljubljanskem polju. Vrstni red prednostne
sanacije nedovoljenih odlagališč je bil izveden na
podlagi razvrščanja v razrede.
Pri tem je v prvi fazi izpostavljeno vodovarstveno
načelo, po katerem je v potrebno sanirati
odlagališča glede na njihovo lego na posameznem
vodovarstvenem območju, v naslednji fazi pa se
odlagališča znotraj posamezne skupine prednostne
sanacije razporedijo glede na njihovo oceno
pokrajinskega vpliva na kakovost podtalnice.
1.1 VZROKI NEUREJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV
Poglavitni vzroki so lahko:
• popolna odsotnost zbiranja in odstranjevanja
komunalnih ter drugih odpadkov
• nekakovostno zbiranje in odstranjevanje odpadkov
• nepoučenost in nekulturnost ljudi.
6
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
V preteklosti so bili glavni vzroki nepravilnega odlaganja
odpadkov redek ali nereden odvoz gospodinjskih
odpadkov, redko odstranjevanje gradbenega
materiala in kosovnih odpadkov, slaba ozaveščevalnopreventivna dejavnost ipd. Danes je odstranjevanje
komunalnih in kosovnih odpadkov dobro organizirano.
Komunalni odvoz odpadkov se plačuje, za reden odvoz
pa skrbijo javne komunalne službe ali pooblaščenci za
zbiranje. Za nekatere odpadke, kot so npr. gradbeni
odpadki, je potrebno odvoz in deponiranje plačati
posebej, zato so te vrste odpadkov večkrat nelegalno
odložene. Kmetijstvo v modernih časih ustvari ogromno
odpadkov, medtem ko pa tradicionalno kmetijstvo ni
tako potratno z odpadki. Tudi industrijska produkcija ni
nič drugega kot produkcija odpadkov. Torej jasno je, da
smo se znašli pred problemom, ali veliko proizvajati in s
tem tudi ustvarjati veliko odpadkov ali z bolj naturalnimi
posegi privarčevat s sredstvi. Črna odlagališča so
tudi posledica neuresničevanja strategije popolnega
izvornega ločevanja odpadkov, posledično se 80 %
odpadkov nameni na odlagališče, kar je v nasprotju z
vizijo trajnostno usmerjene družbe.
Nezakonito odlaganje je velik problem, ki sproža resne
pomisleke glede varnosti, vrednosti nepremičnin in
kakovosti življenja v takšni skupnosti. Poleg tega črna
odlagališča predstavljajo veliko gospodarsko breme
lokalni skupnosti, ki je običajno odgovorna za čiščenje
takšnih nelegalnih odlagališč. Projekt Remedisanus
ima zato pomembno funkcijo v preprečevanju
nezakonitega odlaganja in izmenjave informacij ter
vzpostavitve partnerstva za razvoj in izvajanje strategije
za reševanje problema.
Ranljivost hidrosfere
Severni del Slovenije je bogatejši s podtalnico kot južni
del, ki je sestavljen iz apnenca in krasa. Južni del je
hkrati tudi bolj ranljiv, ker je sposobnost samočistilstva
podtalnice slabša od površinske reke. Vendar smo
kljub temu v Sloveniji in na Hrvaškem zelo nevarčni
s prostorom, kar je razvidno iz naše zelo razpršene
poselitve. Na Nizozemskem so npr. bolj varčni, saj na
enoto bivanjskega prostora porabijo 4x manj vode
(to je tudi zaradi visoke gostote prebivalstva, ki na
Nizozemskem šteje okoli 350 na km2, v Sloveniji in Na
Hrvaškem pa le 100 na km2). Slovenija in Hrvaška na
prvi pogled izgledata zelo dobro ohranjeni, saj je skoraj
70 % našega ozemlja gozdov, toda vedeti moramo,
da če ne bi posegali v prostor, bi Slovenija in Hrvaška
morali biti kar 95 % poraščeni z gozdovi. Naravni
habitat v Sloveniji in Hrvaški bi moral biti gozd, ki skoraj
več ne obstaja in smo ga ljudje naknadno posadili z
drevjem, ki ni bilo tipično za te kraje.
ODPADKI
ODPADKI
20 %
SUROVINE
80 %
Za 2.000.000 prebivalcev ima tako majhna država,
kot je Slovenija, 6.000 naselij, kar je presenetljivo
veliko, in samo 10 mest, ki štejejo več kot 10.000
prebivalcev. Takšna razpršena gradnja posledično
vpliva na veliko število črnih odlagališč, ki nastanejo
ob bližini zlasti redko naseljenih območij. Prostor bi
racionalizirali s tem, da bi se manjša naselja strnila v
večja mesta. Razlogi za to so geografski, zgodovinski
in geološki, pa tudi moralni. Prostor kot predmet
sociološkega proučevanja ima pomemben vpliv na
število, razporejenost in sestavo odpadkov na črnih
odlagališčih, ki se zaradi socioloških razlogov pojavljajo
v prostoru.
Slika 1: Prikaz uporabe odpadkov kot virov.
Pojem “smet” se razlikuje od “odpadkov” iz
ekonomskega vidika, saj moramo reciklirati nekaj, kar je
ekonomsko smiselno. Pri preusmeritivi odpadkov v vire
je pričakovati zmanjšanje nastajanja črnih odlagališč,
saj le-ta nastanejo predvsem zaradi neločevanja in
iz pričakovanega privarčevanja finančnih sredstev
(koristoljubnosti), predvsem, kadar gre za pravne
osebe.
7
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
2 ZAKONODAJA NA PODROČJU
RAVNANJA Z ODPADKI
odpadki izhajajo iz zakona o varstvu okolja.
Zakon o varstvu- ZVO-1 v tretji in četrti točki prvega
odstavka 149. člena določa, da sta obvezni občinski
gospodarski javni službi varstva okolja tudi zbiranje in
prevoz komunalnih odpadkov ter odlaganje ostankov
predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov.
Slovenija na področju ravnanja z odpadki sledi
temeljnim evropskim usmeritvam, ki kot prednostni
vrstni red zakonodaje in politike preprečevanja
nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi uporablja
hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer:
1. preprečevanje nastajanja odpadkov,
2. priprava odpadkov za ponovno uporabo,
3. recikliranje,
4. druga predelava (npr. energetska predelava),
5. odstranjevanje (npr. sežig in odlaganje).
Ustava RS s svojimi določbami zagotavlja spoštovanje
ustavnih garancij lokalne samouprave. V skladu z
ustavno zagotovljeno lokalno samoupravo imajo
namreč občine izvirno ustavno pooblastilo, da
samostojno opravljajo zadeve lokalnega pomena
(izvirne naloge), ki jih določijo s splošnimi akti občine ali
so določene z zakonom (21. člen ZLS).
Zakon o lokalni samoupravi - ZLS - iz določila prvega
odstavka 61. člena ZLS izhaja, da občina zagotavlja
opravljanje javnih služb, ki jih sama določi in javnih
služb, za katere je tako določeno z zakonom (npr.
obvezna občinska gospodarska javna služba varstva
okolja odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja
komunalnih odpadkov). V skladu z določilom 62. člena
ZLS občina tudi predpiše način in pogoje opravljanja
javnih služb, če zakon ne določa drugače.
Sistemske in razvojne naloge na področju ravnanja z
odpadki, se nanašajo na:
• sistemske rešitve na področju ravnanja z odpadki,
• pripravo normativnih aktov in operativnih
programov s področja ravnanja z odpadki in
sistemsko spremljanje njihovega izvajanja,
• sodelovanje v procesih oblikovanja evropske
zakonodaje in pripravo ter zastopanje stališč
Slovenije na mednarodnem nivoju.
Zakon o gospodarskih javnih službah- ZGJS in
Zakona o javno-zasebnem partnerstvu- ZJZP; način
in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb določa
ZGJS, ki pa ga v razmerjih javno-zasebnega partnerstva
pomembno spreminja in dopolnjuje ZJZP. Občine
se lahko avtonomno odločijo, katero organizacijsko
obliko bodo uporabile pri zagotavljanju javne
službe. Praviloma se odločajo med javnih načinom
zagotavljanja v obliki javnega podjetja ali zasebnim
načinom s podelitvijo koncesije osebi zasebnega prava.
Ne glede na način izvajanja gospodarske javne službe,
režim opravljanja dejavnosti v okviru zakona predpiše
lokalna skupnost.
Glavna cilja politike ravnanja z odpadki sta zato:
• zmanjšanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in
ravnanja z njimi na zdravje ljudi in okolje ter
• zmanjšanje uporabe virov in spodbujanje praktične
uporabe ustreznega ravnanja z odpadki.
Zato je pomembno ločevati odpadke že na izvoru
(tam, kjer nastanejo), in s tem prispevati k njihovi
pripravi za ponovno uporabo, recikliranje ali drugo
vrsto predelave.
Na področju ravnanja z odpadki sta poleg okoljskega
pomembna tudi ekonomski in socialni vidik. V skladu
s ciljem EU, naj bi le-ta postala “družba recikliranja”, ki
se poskuša izogibati nastajanju odpadkov in uporablja
odpadke kot vir. Zato so potrebni določeni ukrepi za
zagotavljanje ločevanja odpadkov na izvoru ter zbiranja
in recikliranja določenih tokov odpadkov. V skladu s
tem ciljem in zaradi poenostavitve predelave ali za
izboljšanje možnosti za predelavo je treba odpadke
pred oddajo v predelavo zbirati ločeno, če je tehnično
in okoljsko izvedljivo in to ne povzroča prevelikih
stroškov. Temeljni predpsi, ki urejajo ravnanaje z
Podzakonski akti s katerimi je država postavila
lokalnim skupnostim temeljne okvire pri urejanju
pogojev in načina opravljanja javne službe.
Uredba o ravnanju z odpadki vpliva na urejanje
predmeta javne službe predvsem s tem, ko določa
vrsto komunalnih odpadkov, ki so predmet obveznega
urejanja na lokalni ravni, ter definicije nekaterih pojmov
ravnanja z odpadki (npr. zbiranje, prepuščanje in
obdelava odpadkov), s katerimi si lahko občine
pomagajo pri konkretizaciji generičnih zakonskih
8
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
izrazov, s katerimi ZVO-1 opisuje vsebino javne službe
v tretji in četrti točki prvega odstavka 149. člena.
frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah in
premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij ali z razvrščanjem
komunalnih odpadkov v sortirnicah.
Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami
pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi
odpadki (v nadaljevanju: odredba) določa najmanjši
obseg in vsebino ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami,
ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja lokalne
javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Glede
na to, da odredba določa minimalne standarde pri
vzpostavitvi sistema ločenega zbiranja odpadkov,
imajo občine možnost, da z odlokom določijo strožje
standarde oziroma določijo širši obseg ločenega
zbiranja frakcij.
Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi
kuhinjskimi odpadki - Vlada je uvedla obveznost
lokalnih skupnosti, da v okviru javne službe zagotovijo
ločeno zbiranje kuhinjskih odpadkov od drugih ločeno
zbranih komunalnih odpadkov. Uredba natančneje
opredeljuje tudi poglavitne obveznosti izvajalca
javne službe glede načina zagotavljanja storitev
ločenega zbiranja kuhinjskih odpadkov in obveščanja
povzročiteljev o ravnanju s temi odpadki.
Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih
določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi
odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge
pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z
načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem
odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju z
namenom, da se v celotnem obdobju trajanja
odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje,
zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v
površinske vode, podzemne vode, tla in zrak, in v zvezi
z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo emisije
toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje
ljudi.
• Ločeno zbiranje in prevzemanje v zbirnih
centrih; na območju vsake občine in za vsako
naselje z več kot 8.000 prebivalci je treba urediti
najmanj en zbirni center. Zbirnega centra ni
treba urediti na območju občine, ki ima manj kot
3.000 prebivalcev, če je v okviru javne službe
zagotovljeno, da povzročitelji komunalnih odpadkov
lahko oddajajo ločene frakcije najmanj v enem
zbirnem centru na območju sosednjih občin.
• prevzemanje kosovnih odpadkov v zbirnih
centrih in na prevzemnih mestih kosovnih
odpadkov;
• razvrščanje zbranih komunalnih odpadkov v
sortirnici (vsaj izločanje papirja in lepenke ter
ločenih frakcij, ki so odpadna embalaža ali nevarni
odpadki);
• ločeno zbiranje in prevzemanje nevarnih
odpadkov.
Zavezujoč je dokončen datum, ki izhaja iz Direktiva
Sveta 1999/31/ES z dne 26.04.1999 o odlaganju
odpadkov na odlagališčih, ki v 14. členu določa, da
morajo države članice zagotoviti, da od 16.07.2009
dalje ne obratuje nobeno odlagališče, ki ni povsem
usklajeno z zahtevami direktive- isti datumi izhajajo
tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih,
s katero smo v pravni red RS prenesli Direktivo.
Zavezujoč je tudi datum iz Direktive Sveta 96/61/ES z
dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju
in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC Direktiva), po
kateri bi si morali vsi upravljavci odlagališč nevarnih
in nenevarnih odpadkov (razen inertnih), pridobiti
okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki
ureja vrste dejavnosti in naprave, ki lahko povzročajo
onesnaževanje okolja večjega obsega (IPPC
dovoljenja).
Udredba in Uredba o ravnanju z embalažo in
odpadno embalažo: izvajalec javne službe mora
zagotoviti, da se odpadna embalaža, ki se kot ločene
frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah ločenih
frakcij in zbirnih centrih ali z razvrščanjem komunalnih
odpadkov v sortirnicah, redno oddaja družbi za
ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE)
skladno s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in
odpadno embalažo. To velja tudi za odpadno embalažo,
onesnaženo z nevarnimi snovmi, ki se kot nevarne
9
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Zakonodaja o ravnanju z odpadki na Hrvaškem
Hrvaške strateške usmeritve ravnanja z odpadki v
tem trenutku še niso v celoti izkazale ustrezno raven
skladnosti s strategijo EU na področju ravnanja z
odpadki, čeprav so že narejene ustrezne analize.
Zakonodaja, ki je ciljno usmerjena k izboljšanju oblik
ravnanja z odpadki (kot so vzpostavljanje sistemov
ravnanja s posameznimi skupinami odpadkov, na
primer odpadna embalaža, izrabljene avtomobilske
gume, izrabljena motorna vozila, odpadna olja, baterije,
...), se postopno spreminja. Določena je taksa za
obremenjevanje okolja zaradi odlaganja komunalnih
in industrijskih odpadkov, zagotovljene so tudi ugodne
subvencije za sanacijo starih odlagališč in graditev novih
(do 40 % nepovratnih sredstev).
izrabljenimi motornimi vozili ipd.) in drugi predpisi, ki
obravnavajo zahteve po posameznih dovoljenjih in
pogoje o obratovanju objektov in naprav za ravnanje
z odpadki (odlaganje, sežiganje, mehansko in biološko
obdelavo odpadkov ipd.). Za razliko od Slovenije
predpise ne dopolnjujejo operativni programi, ampak
samo osnovni strateški dokument.
- Strategija ravnanja z odpadki, ki v splošnem določa
konkretne cilje in ukrepe. S temi akti je hrvaška
zakonodaja dobila prepoznavno obliko in strukturo,
podobno pravnemu redu EU. Ker gre za podobno
ureditev zakonodaje kot na področju Slovenije, pri se
pri pregledu hrvaške zakonodaje ni tako natančen.
• Zakon o otpadu (Narodne novine 178/04, 153/05)
je temeljni dokument, ki ureja področje odpadkov
na Hrvaškem. S tem zakonom se urejuje način
gospodarjenja z odpadki: načela in cilji gospodarjenja,
planski dokumenti, naloge in odgovornosti v zvezi
z gospodarjenjem z odpadki, stroški, informacijski
sistem, določila za tiste, ki ravnajo z odpadki,
prekomejni promet z odpadki, koncesije in nadzor
nad gospodarjenjem z odpadki. Planski dokumenti
gospodarjenja z odpadki so Strategija gospodarjenja
z odpadki Republike Hrvaške, načrt gospodarjenja
z odpadki v RH, regionalni (županijski) načrti
gospodarjenja z odpadki, mestni in občinski načrti.
V zadnjih letih so rezultati vidni, čeprav Hrvaška v
realizaciji še dosti zaostaja na področju ravnanja s
komunalnimi odpadki. Gre za relativno majhno stopnjo
ločenega zbiranja komunalnih odpadkov na izviru in še
zmeraj veliko število neurejenih odlagališč. Regionalni
koncepti ravnanja z odpadki pa so komaj nekje v
fazi načrtovanja. Del pravnega urejanja ravnanja s
komunalnimi odpadki prepušča zakonodaja lokalnemu
nivoju - občinam in županijam (regionalni nivo).
Zakonodaja imenuje občine kot odgovorne
za obsežen del področja ravnanja s komunalnimi
odpadki in županije kot odgovorne za ravnanje
s posameznimi vrstami odpadkov in predvsem z
industrijskimi (nenevarnimi) odpadki. Nevarni odpadki
so v celoti v ingerenciji na državni ravni. Občina oz.
županija naj bi bila zadolžena za povezovanje na
medobčinskem in medregijskem nivoju za ekonomsko
uspešnejše ravnanje z odpadki. Koncepti, ki naj bi
delovali na regijskem ali medregijskem nivoju še niso
uresničeni v praksi. Ustanovljen je le Konzorcij, ki
pokriva prav 4 županije našega projektnega območja,
le ta pa se trenutno ukvarja s problemi pridobivanja
lokacije za skupno odlagališče.
• Pravilnik o vrstama otpada (Narodne novine 27/96)
določa:
- vrste odpadkov, ki so odvisne od lastnosti in mesta
nastanka;
- način ravnanja s posamezno vrsto odpadkov;
- način podajanja podatkov o ravnanju z različnimi
vrstami odpadkov;
• Uredba o uvjetima za postupanje s opasnim
otpadom (Narodne novine 32/98) določa tehničnotehnološko opremljenost območij in prostorov za
skladiščenje, predelavo in odlaganje nevarnih odpadkov
ter potrebno posebno opremo za ravnanje z nevarnimi
odpadki. Določena je tudi raven poklicne kvalifikacije
zaposlenih, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem nevarnih
odpadkov.
• Krovni zakon, ki ureja področje okolja je Zakon o
zaštiti okoliša (Narodne Novine 82/94, 128/99), ki
ureja splošne zadeve področja varstva okolja in na
ta način indirektno tudi področje odpadkov. Okvirni
oziroma osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov,
je Zakon o ravnanju z odpadki. Podobno kot v Sloveniji,
ga dopolnjujejo skupine predpisov, ki obravnavajo
posamezne vrste odpadkov (npr.: ravnanje z odpadnimi
mineralnimi olji, embalažo in odpadno embalažo,
baterijami, izrabljenimi avtomobilskimi gumami,
• Uredba o kategorijama, vrstama i klasifikaciji
otpada s katalogom otpada i listom opasnog otpada
(Narodne novine 50/05 )
Določene so kategorije, vrste in klasifikacija odpadkov
10
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
v odvisnosti od značilnosti in mesta nastanka odpadkov
(vsebuje katalog odpadkov, seznam nevarnih odpadkov
in seznam odpadkov v prekomejnem prometu).
tega materiala je dovoljeno, če takšna obdelava ni
ekonomsko upravičena. Določene so takse, ki jih
plačujejo proizvajalci/uporabniki embalaže in tudi
nadomestilo stroškov za zbiranje, začasno skladiščenje,
transport in predelavo odpadkov.
• Pravilnik o ambalaži i ambalažnom otpadu
(Narodne novine 97/05) določa pravila ravnanja v
proizvodnji, prometu ter porabi embalaže ter pravila
ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno
uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne
embalaže. Postavlja zahteve za njeno označevanje
in odlaganje. Določene so obveze proizvajalcev,
zbiralcev in končnih predelovalcev odpadne embalaže.
Pomembno določilo je, da morajo proizvajalci, ki
dajo embalažo na tržišče, prevzeti to embalažo
nazaj. Obdelava mora omogočiti ponovno uporabo
ali recikliranje embalažnega materiala. Odlaganje
Pravilnik ni v celoti usklajen z zakonodajo EU in se
predvsem ukvarja z problemi terciarne
embalaže in to predvsem plastične (PET).
- način in roke plačevanja pooblaščenim zavezancem
za zbiranje, predelavo in recikliranje odpadnih baterij in
akumulatorjev.
11
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
3 KLASIFIKACIJA ČRNIH ODLAGALIŠČ
odpadkov, poznamo tudi pod nazivi, kot sta ”črna” ali
”divja odlagališča”. Nezakonito odlaganje različnih vrst
odpadkov razlikujemo od smetenja, ko posameznik ne
glede na lokacijo zavrže določen predmet (pločevinko,
cigaret, drobno embalažo in podobno). Nezakonito
odlaganje kakršnih koli odpadkov v naravnem okolju
je zdravstveno, ekološko in socialno nesprejemljivo
ravnanje.
Osnova črnega odlagališča je odpadek. In vrsta
odpadka je eden od možnih kriterijev razvrščanja črnih
odlagališč. Ostali kriteriji so velikost odlagališča, njegova
lega, gostota odpadkov itd. Šebenik (1994) razlikuje
sedem vrst odpadkov na črnih odlagališčih:
•
•
•
•
•
•
•
komunalne,
gradbene,
kosovne,
industrijske,
veterinarske,
odpadke znanstvenih ustanov,
odpadke čistilnih naprav in septičnih jam.
Odlaganje heterogenih odpadkov različnega izvora
predstavlja v prvi vrsti nevarnost in tveganje za
zdravje ljudi in narave. Odpadki glede na svojo fizično
in kemično sestavo velikokrat vsebujejo nevarne snovi.
Nepravilno odloženi odpadki na nenadzorovanih
lokacijah predstavljajo tudi gojišče za različne
prenašalce nalezljivih in drugih bolezni (glodavci,
komarji). Odlaganje bioloških odpadkov privablja in
hkrati nudi hrano različnim vrstam živali. Nekatere vrste
odpadkov omogočajo zadrževanje vode (npr. gume), ki
jo za svoj razvoj potrebujejo različni insekti.
Na črnih odlagališčih redko najdemo le en tip
odpadkov. Večinoma gre za črna odlagališča z več
vrstami odpadkov. Glede na pojavnost razlikujemo:
• točkovno
• linijsko
• ploskovno odlagališče.
Velikokrat se na takšnih lokacijah odpadki
nenadzorovano sežigajo. Zaradi heterogenosti
odpadkov se lahko pri takšnem sežiganju sproščajo tudi
zelo nevarni strupi. Predvsem v primerih, ko se sežigajo
predmeti (npr. PVC kabli) z namenom pridobivanja
kovine za prodajo zbiralcem odpadnih kovin. V takih
primerih prihaja do velikih emisij dioksinov in furanov.
Na večjih divjih odlagališčih lahko pride tudi do
samovžiga določenih vrst odpadkov, kar prav tako
rezultira v nenadzorovane emisije.
3.1 SPLOŠNA RANLJIVOST OKOLJA ZA
POJAVLJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ
Ranljivost je stanje okolja, prostora, zemljišča, pojava
ali sestavine okolja, ki je lahko vzrok za nastanek
negativnega vpliva, če bi se določen poseg uresničil
(Marušič, 2004). Črna odlagališča obremenilno vplivajo
na posamezne okoljske sestavine in dejavnosti, ki
se tam vršijo. Ranljivost okolja za pojavljanje divjih
odlagališč je povezana s prostorskimi sestavinami
področja kot so ceste, naselja, območja urejanja, raba
zemljišč in njihovo oddaljenostjo.
Divja odlagališča so vir nevarnosti za onesnaženje tal,
podtalnice in vodotokov z nevarnimi snovmi.
Vir nevarnih snovi so predvsem zavržena izrabljena
motorna vozila, sodi in druga voluminozna embalaža
z neznano vsebino, različna embalaža lakov, barv,
motornih olj in fitofarmacevtskih proizvodov. Zaradi
izpostavljenosti atmosferskim dejavnikom (različne
padavine) prihaja do izcejanja in pronicanja nevarnih
snovi v podtalnici.
OCENA STANJA IN UKREPI NA PODROČJU
NEZAKONITEGA ODLAGANJA ODPADKOV
V Sloveniji in na Hrvaškem se že desetletja soočamo
s problemom nezakonitega odlaganja različnih vrst
odpadkov v naravno okolje. Dolžnost povzročitelja
odpadkov je ravnati po pravilih ravnanja z odpadki, ki so
potrebni za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja
odpadkov in njihove škodljivosti za okolje. Lokacije,
na katerih so nezakonito zavržene različne vrste
Nezakonito odloženi odpadki zmanjšujejo vrednost
nepremičnin ter sploh kvarijo izgled krajine, s čimer
12
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
se neposredno znižuje kakovost bivanja v lokalnih
skupnostih. S tem je prizadeta tudi njihova blaginja,
saj morajo lokalne skupnosti (občine) pokrivati visoke
stroške odstranjevanja nezakonito odloženih odpadkov.
3.2 DEJAVNIKI NEZAKONITEGA
ODLAGANJA ODPADKOV
Glede na razprostranjenost identificiranih lokacij
nezakonito odloženih odpadkov v Sloveniji lahko
sklepamo, da gre za posledico ravnanja večjega števila
ljudi.
“Črna odlagališča” nastajajo razpršeno v okolju,
vendar predvsem ob nenadzorovanih in neosvetljenih
poteh in cestah v bližini naselij, v gramoznicah ali
drugih že obremenjenih lokacijah, kamor lahko storilec
neopaženo dostopi z vozilom in odpadke zavrže.
Nekatere raziskave so pokazale, da se manjši del
odpadkov nahaja na zasebnih zemljiščih. Večina lokacij
se nahaja na lokacijah v lasti pravnih oseb.
Splošno uveljavljeno stališče je, da so najmočnejši
dejavnik nezakonitega odlaganja odpadkov prav
obstoječa divja odlagališča. Zasmetenost okolice
deluje spodbujajoče na potencialne storilce, saj jim
ponujajo “izgovor”, da to počnejo tudi drugi.
Drugi najmočnejši dejavnik je izmikanje stroškom
in porabi časa. Ker imamo v Sloveniji celovito
urejen sistem ravnanja z odpadki (od povzročitelja
do odstranjevalca), raziskave o vrstah nezakonito
odloženih odpadkov kažejo neposredno na izvajalce
različnih gradbenih posegov, ki se z nezakonitim
odlaganjem želijo izogniti plačilu zakonitega
odstranjevanja odpadkov. Svoj delež prispeva tudi
lokalno prebivalstvo, ki se na ta način prav tako izogne
plačilu stroškov in si hkrati prihrani čas, ki bi ga v
nasprotnem primeru porabili za odvoz na zakonito
odlagališče ali v zbirni center v brezplačno oddajo.
Raziskave so pokazale, da gre za mešanico odpadkov
različnega izvora. Celovita raziskava na Ljubljanskem
polju je ugotovila, da prevladujejo divja odlagališča z
mešanimi odpadki (gradbeni, industrijski, komunalni,
odpadki iz primarnega sektorja, jalovina) lokalnega
izvora. Podrobnejša analiza je pokazala, da sta dve
tretjini odpadkov gradbenega izvora, petino
zasedajo odpadki primarnega sektorja, medtem
ko je komunalnih odpadkov desetina. Glede na
zadnji popis lokacij nezakonito odloženih odpadkov
lahko identificiramo še dodatne element problema:
veliko lokacij je onesnaženih z odloženo izrabljeno
azbestno-cementno kritino, ki predstavlja veliko
tveganje in nevarnost za prebivalstvo, v kolikor se s
takšnim odpadkom ravna nestrokovno.
Naslednji dejavnik je nezadostnost ali odsotnost
storitev zakonitega odlaganja. V Sloveniji imamo
vzpostavljen sistem zbirnih centrov na najmanj 3000
prebivalcev oziroma skoraj v vsaki občini. Zbirni
center je pokrit, posebej urejen in opremljen prostor
za ločeno zbiranje vseh vrst frakcij odpadkov, kjer
jih povzročitelji lahko prepuščajo izvajalcu in frakcij
odpadkov, ki jih izvajalec sam prevzame v zbiralnicah
in za začasno hranjenje posameznih frakcij odpadkov
do rednega prevzema frakcij odpadne embalaže ali
njihove prepustitve v ponovno uporabo, predelavo ali
odstranjevanje. Tudi redko zagotavljanje storitve odvoza
kosovnih odpadkov ali neprimerni delovni čas zbirnega
centra lahko prispeva k večjemu nezakonitemu
odlaganju odpadkov.
Vlada oz. ministrstvo ne zbira in ne vodi evidence
lokacij nezakonito odloženih odpadkov. Zato pa je
Agencija RS za okolje v sodelovanju z Ribiško zvezo
Slovenije v zadnjih letih v sklopu zbiranja podatkov o
malih onesnaževalcih voda identificirala preko 3.000
lokacij nezakonito odloženih odpadkov na območjih
vodotokov.
Za učinkovito soočenje s problemom nezakonitega
odlaganja odpadkov je potrebno dobro poznati
dejavnike za takšno ravnanje storilcev.
Med dejavnike štejemo tudi neznanje in nevednost
posameznikov glede posledic, ki jih nezakonito
odlaganje lahko povzroči v okolju.
13
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Srečamo pa tudi samozadostno prepričanje
storilcev, da so s plačilom davkov poravnali svoje
obveznosti do družbe in da so drugi za to plačani, da
čistijo za njimi.
nebeljakovinske komponenete (proteidi), se delijo na
fosfoproteide (so v mleku, papirju, vezanih ploščah),
kromoproteide (živali), nukleoproteide (celična jedra)
in glikoproteide (živali). Maščobe najdemo v naravi v
veliki množini v rastlinah in živalih. Maščobe skupaj z
voski predstavljajo enostavne lipide, sestavljeni lipidi, ki
so sestavina rastlin in živali, pa so fosfolipidi (sestavina
rastlinskih in živalskih celic).
4 PROCESI PRI NELEGALNEM ODLAGANJU
ODPADKOV IN NJIHOV VPLIV NA OKOLJE
Glavni delež biorazgradlijvih snovi na črnih odlagališčih
odpadkov predstavljajo naslednje sestavine:
•
•
•
•
papir, karton,
tekstil iz naravnih vlaken,
obdelan les, lubje, pluta, slama, listje, trava, vejevje,
hrana.
1. enostavni sladkorji ali monosaharidi
2. sestavljeni sladkorji oligosaharidi (najpomembnejša
je saharoza)
H
H
OH OH
H
H
OH
O
CH2OH
O
H
H
OH
OH
H
CHO
OC
C15H31
CH2O
P
O
O
CH2CH2
N(CH2)2
V rastlinah so maščobe predvsem v semenih (olivno
olje, sezamovo olje, repično olje, bučno olje, ...), v
mleku, svinjski masti, surovem maslu, ribjih oljih.
Nelegalno odvrženi biološki odpadki tako povzročajo
biološko onesnaženje območja črnega odlagališča.
Mikroorganizmi soustvarjajo fizikalne, kemične in
biološke pretvorbe ter na ta način spreminjajo sestavo
odloženih odpadkov. Mikroorganizme ločujemo po
morfologiji, kemičnih značilnostih, prehranjevalnih
navadah in metabolizmu. Večina pomembnih kemičnih
pretvorb, ki potekajo s pomočjo mikroorganizmov
je odvisna od encimskega delovanja. Pretvorbe
pa so odvisne tudi od zunanjih dejavnikov, kot so
temperatura, pH, koncentracije kemijskih snovi.
Ogljikove hidrate delimo v dve skupini :
H
C15H31
HO
• ogljikovih hidratov,
• beljakovin,
• maščob.
O
OC
Slika 3: Fosfolipidi.
Biorazgradljivi odpadki so v večji meri sestavljeni iz:
CH2OH
CH2O
Mikroorganizmi razgrajujejo odpadke pod:
CH2OH
• aerobnimi in
• anaerobnimi pogoji.
Slika 2: Saharoza (oligosaharid).
Beljakovine so sestavine rastlin in živali. Na črna
odlagališča prihajajo predvsem z nelegalnim
odlaganjem v komunalnih odpadkih iz gospodinjstev.
Beljakovine so sestavljene iz 50-55 % ogljika, 6-7 %
vodika, 15-17 % dušika, 18-24 % kisika in 0,52,5 % žvepla. Nekatere beljakovine vsebujejo tudi
fosfor, železo in druge elemente. Odložene odpadke
sestavljajo albumini (v jajcu, mleku, mišicah), globulini
(mišice), prolamini (pšenica, koruza, ječmen), histoni
(živalska celična jedra) in skleroproteini (kosti in
hrustanec). Beljakovine, sestavljene iz beljakovinske in
V začetni fazi odpadke razgrajujejo aerobni
mikroorganizmi (npr. Azotobacter), v kasnejših pa
hidrolitične, acidogene, acetogene in metanogene
bakterije. Dve tretjini metana nastaneta iz acetata,
tretjina pa iz redukcije CO2 s H2. Poleg biorazgradljivih
snovi vsebujejo odpadki tudi nevarne in anorganske
snovi, in sicer:
• v zelenih odpadkih so kovine, fungicidi, pesticidi,
azbest, ftalati;
• v papirju so klorfenoli, poliklorirani bifenili,
14
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
absorbljivi organski halogenidi;
• v umetnih smolah poliklorirani difenilni etri, ftalati,
klorbenzen, klorparafini, alkilaromati;
• v lesu klofenoli, arzen, krom (VI), svinec; amonijev
dušik, klorirani ogljikovodiki, benzenove spojine,
formaldehid, hlapne kisline (ocetna, butanojska),
nenasičene maščobne kisline, težke kovine, cianidi,
sulfidi, tanin.
potekati biokemični procesi, ki razgrajujejo prisotne
organske sestavine. Ti procesi trajajo tudi do sto let, pri
čemer se intenziteta razgradnje zmanjša za polovico
približno vsakih 5 do 8 let. Procesi razgradnje se
odvijajo v prisotnosti zračnega kisika (aerobni) in brez
prisotnosti zračnega kisika (anaerobni). V neprekritih
slojih potekajo pretežno aerobni procesi, v prekritih
slojih pa pretežno anaerobni. Pri teh procesih se
sproščajo toplota, plini in vodna para.
Ugotovitve fizikalno kemijskih analiz v izcednih vodah
odlagališč so pokazale, da koncentracija amonijevega
dušika med 1.500 in 3.000 mg/l v izcedni vodi
zmanjšuje retenzijski čas hranil. Visoke koncentracije
amonijevega dušika zavirajo delovanje metanogene
populacije in rezultat tega je akumulacija maščobnih
kislin. Na visoke koncentracije amonijevega dušika
neprilagojeni mikroorganizmi ne morejo sodelovati pri
tvorbi deponijskega plina.
Obseg in intenzivnost teh procesov sta poleg sestave
odpadkov, deleža in vrste organskih snovi, odvisna od:
• vsebnosti vlage oziroma hidravličnega
zadrževalnega časa,
• temperature v deponijskem telesu,
• kislosti,
• prisotnost hranil,
• prisotnosti inhibitorjev,
• načina odlaganja in oblikovanja deponije,
• kompaktiranosti,
• prekritosti deponijskega telesa.
4.1 PRIKAZ PROCESOV V
ODLAGALIŠČU ODPADKOV
Procese anaerobne razgradnje delimo v dva dela:
v del nastajanja tekočin in del nastajanja plina. V
deponijskem telesu pri razgradnji odpadkov nastajata
deponijski plin in izcedna voda.

PADAVINE
ODPADKI
IZCEDNE
VODE

IZHLAPEVANJE

BIOKEMIČNI
PROCESI
EMISIJE PLINOV


DEPONIJSKI PLINI

Na nelegalnih odlagališčih so prisotni drugačni pogoji
kot na leganih odlagališčih, predvsem gre za manjše
količine odpadkov in odsotnost kompaktiranja.
Vlaga je pomemben fizikalni faktor, ki vpliva na
produkcijo deponijskega plina, saj do neke mere
pospešuje matabolizem bakterij. Vlaga v deponijskem
telesu zavisi od deleža vlage v odloženih odpadkih,
od deleža padavin, ki pronicajo skozi površino, od
podtalnice in tudi od vode, ki nastaja pri razgradnji
odpadkov.
RAZGRADNJA
ODPADKOV,
SPREMEMBA
PROSTORNINE,
DEFORMACIJA

Slika 4: Celoten transport in reakcijski procesi v deponijskem telesu.
Infiltracija vode v deponijsko telo omogoča razgradnjo
odpadkov. Visoka vsebnost vlage izboljša mobilnost
potrebnih hranil in s tem rast bakterij.
Vpliv posameznih spremenljivk na okolje
Ravnanje z komunalnimi odpadki povzroča velike
emisije toplogrednih plinov. Ločimo odlagališča za
inertne odpadke, odlagališča za nenevarne odpadke in
odlagališča za nevarne odpadke. Komunalni odpadki se
odlagajo na odlagališča nenevarnih odpadkov, pogosto
so vir onesnaženja na črnih odlagališčih. Takoj po
odložitvi komunalnih odpadkov, ki vsebujejo organske
biorazgradljive snovi, pričnejo v deponijskem telesu
Metanogene bakterije so ključni dejavnik pri celotni
anaerobni razgradnji odpadkov in jih pogosto
primanjkuje v svežih odpadkih. Njihova rast je odvisna
od količine vode v deponijskem telesu in je največja, ko
odpadki vsebujejo 60 do 80 % (masnih) vlage.
Idealna temperatura za nastajanje metana je v
15
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
mesofilnem območju med 25 oC in 40 oC, termofilni
razkroj pa poteka 50 in 65 oC. Izven teh meja je
nastajanje metana manjše. Metanogene bakterije so
našli tudi v gejzirih na Islandiji, kjer je temperatura med
63 in 97 oC.
Aerobna faza zavisi od količine kisika, od stopnje
stisnjenosti odpadkov in od tega, kako hitro so odpadki
prekriti. Ko zmanjka kisika se začne druga faza,
anaerobna razgradnja.
Najugodnejša kislost je od pH 7,0 do 7,2. Nastanek
kislin (acidogene bakterije) v deponijskem telesu
privede do zmanjševanja pH, kar pomeni naraščanje
raztapljanja kovin. Metanogene bakterije reducirajo
kislost z bikarbonatom. Kislost je bolj inhibitorna za
metanogene kot za acidogene bakterije. Dodatek
kalcijevega hidroksida, natrijevega hidroksida ali
natrijevega karbonata zmanjša kislost. Za rast bakterij
je potrebna tudi vsebnost S, P, Na in Ca, ki so hranila
za rast mikroorganizmov. Na odlagališčih odpadkov
je pomembno, s kakšnega materiala so narejene
dnevne prekrivke, zato se v obratovalnem dnevniku
vodi sprotna evidenca uporabljenega materiala, saj
ima le-ta vpliv na procese v odlagališču. Pomembno
je, do kakšne mere so odpadki kompaktirani.
Posedki deponijskega telesa znašajo do 20 %.
Največje posedanje poteče v prvih 5 letih, čeprav so
posedanja zaznavna še 50 let po odlaganju odpadkov.
Gostota odpadkov v odlagalnem polju je odvisna od
predhodnega kompaktiranja, od sestave odpadkov, od
procesa biorazgradnje in od teže odloženih odpadkov.
Običajna gostota kompaktiranih biorazgradljivih
odpadkov znaša od 650 do 850 kg/m3.
Slika 5: Sestava deponijskega plina v odvisnosti od časa.
Slika 6: Sestava odpadkov v odvisnosti od razgradnje v deponijskem
telesu.
Aerobna faza
Aerobna faza je začetna faza v ciklusu razgrajevanja
biorazgradljivih odpadkov. V tej biokemični fazi so
aktivne bakterije, ki za svoje delovanje porabljajo zračni
kisik. Dobivajo ga iz deponijskega telesa, ulovljenega
v zraku med odpadki. Če so odpadki dodatno
kompaktirani, je med sloji odpadkov manj zraka, zato
je aerobna faza krajša. Mikroorganizmi (Salmonella,
P.aeruginosa, virusi) potrebujejo kisik v fazi aerobne
razgradnje, da iz organskih frakcij v odpadkih povzročijo
nastanek preprostejših ogljikovodikov, ogljikovega
dioksida, vode in toplote. Voda in ogljikov dioksid sta
glavna produkta, ogljikov dioksid izhaja kot deponijski
plin, ali pa se absorbira v izcedni vodi kot ogljikova
kislina, ki daje vodi kislost.
Anaerobna nemetanska faza
Na črnih odlagališčih poteka predvsem nemetanska
faza, torej anaerobna, saj so pogoji odloženih odpadkov
ustrezni, da so v tej fazi aktivne bakterije, ki delujejo
brez ali ob majhnih koncentracijah kisika. Ta faza
se imenuje tudi faza hidroliz in fermentacij. Različni
anaerobni mikroorganizmi, ki obstojijo v pogojih
zmanjšane količine kisika, postanejo dominantni.
Ogljikovi hidrati, masti, beljakovine in nukleinske kisline
se razgrajujejo v enostavnejše spojine. Polisaharidi
(celuloza, škrob, pektin) hidrolizirajo v oligosaharide
(maltoza, saharoza), ti pa v monosaharide (glukozo,
fruktozo). Ogljikovodiki, proteini in lipidi hidrolizirajo
v sladkor, ki se kasneje razgradi v ogljikov dioksid,
amonijak in organske kisline. Proteini se razgradijo
16
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
v amonijak in ogljikovo kislino ter CO2. V tej fazi je v
odpadkih visoka koncentracija amonijevega dušika,
poteka pri 30 do 50 oC, nastali plin je sestavljen iz
80 % CO2 in 20 % H2.
anaerobni oksidaciji metana so pridobili z vidiki uporabe
sprejemanja elektronov, posebno železa (III) (razpolovni
čas od 4,3 do 7,6 leta). Trajanje posameznih faz zavisi
od pogojev na posameznem odlagališču, zato so faze
lahko tudi daljše. Idealna biorazgradnja je mogoča
samo v homogenem odlagališču in pri stabilnih zunanjih
pogojih.
Anaerobna nestabilna metanska faza acetogena faza
Acetogena faza traja od nekaj mesecev do enega leta.
Nastajajo acetati in vodik. Organske kisline, ki nastajajo
v prejšnji fazi, se z delovanjem acetogenih bakterij
pretvorijo v ocetno kislino, derivate ocetne kisline,
CO2 in H2. Organske kisline, kloridni ioni, amonijevi
ioni in fosfatni ioni vplivajo na raztapljanje kovinskih
ionov. Zaradi povečanja topnosti kovinskih ionov se
poveča koncentracija le teh v izcednih vodah. V tej fazi
sulfat-redukcijski mikroorganizmi povzročijo nastanek
vodikovega sulfida iz sulfata v odpadkih.
V idealnih pogojih nastane iz tone glukoze C6H12O6
730 kg CO2 (50 %) in 270 kg CH4(50 %)
C6H12O6 + H2O  3CO2+3CH4
Pri črnih odlagališčih, kjer gre za nelegalno odlaganje
odpadkov, ni ukrepov za preprečevanje onesnaževanja
zraka in tal, zato se pojavljajo:
•
•
•
•
2 CH3COO- + Ca2+  ( CH3COO)2 Ca
Nastanek kislin zniža pH vrednost na 4 ali manj
Poleg biokemične razgradnje vedno lahko potekajo
tudi kemične reakcije. Tekoči produkti mikrobne
razgradnje, kot so organske kisline, večajo kemično
aktivnost v deponijskem telesu. V primerih, ko
temperatura pade na 15 oC (hladno vreme in plitvine),
se razgradnja upočasni.
vonjave,
leteči delci (papir, plastika),
prah,
neestetski videz.
Raziskave onesnaženja zraka na območju odlagališč
odpadkov so pokazale, da so se v ozračju povečale
koncentracije:
•
•
•
•
Faza oksidacije
Kadar je prisoten organski ogljik, ki je odporen na
razgradnjo, je hitrost nastajanja metana majhna, tako
da se v deponijskem telesu prične pojavljati kisik, ki
difundira iz ozračja. V zgornjih slojih deponije se prično
pojavljati aerobni odseki in odseki, kjer je redoks
potencial previsok za nastajanje metana. Oksidacija
metana ni nujno povezana s prisotnostjo prostega
kisika. Akceptor elektronov je lahko tudi železo (III).
Kisik, potreben za nastanek ogljikovega dioksida,
izhaja iz vode ali železovega hidroksida. Počasnejša
oksidacija poteka znotraj deponijskega telesa, kjer
obstajata metan in ogljikov dioksid, ni pa prostega
kisika. Hitrejša oksidacija poteka ob robu deponije, kjer
je kisika več. Razlike v hitrosti oksidacije so odvisne od
pogojev aerobne in anaerobne oksidacije. Aerobna
oksidacija metana z metanotrofnimi bakterijami je
znana (razpolovni čas od 0,7 do 1,2 leta), dokaze o
ogljikovega dioksida,
metana,
dušikovih oksidov in
fluoroogljikovodikov.
Po predvidevanjih je prav povečanje koncentracij teh
plinov v ozračju vzrok za nastanek učinka tople grede.
Segrevanje ozračja povzroča spremembe podnebja
na Zemlji. Povečalo se je tudi škodljivo ultravijolično
sevanje kot posledica tanjšanja stratosferske ozonske
plasti, k čemer delno prispevajo tudi ti plini. Toplogredni
učinek je posledica preprečenega odvajanja toplote
z zemeljske površine iz spodnjih slojev v zgornje. To
povzroča nezadostno ohlajevanje zemlje, ki je potrebno
zaradi delovanja sončnih žarkov. Zaradi porušenega
ravnotežja lahko pričakujemo počasno, toda stalno
naraščanje temperature na zemeljski površini in s
tem nevarne podnebne spremembe. Teh problemov
se zavedajo države, ki so podpisale Konvencijo o
17
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
klimatskih spremembah v Rio de Janeiru (1992) in
pripadajoči protokol v Kyotu (1996) za zmanjšanje
količine toplogrednih plinov. Podpisnica tega protokola
je tudi Slovenija. Odlagališča odpadkov so potencialni
viri za nastanek emisij toplogrednih plinov in ostalih, v
ozračje izpuščenih nevarnih snovi. To so škodljive snovi,
ki na splošno ovirajo delovanje ljudi, živali, rastlin, vsem
oblikam življenja v njihovem naravnem okolju. Črna
odlagališča nimajo enakih pogojev sestave odpadkov
kot legalna odlagališča, zato so vplivi na okolje milejši.
globe odstavka se upošteva teža prekrška in njegove
posledice za okolje.
Globe v zvezi z nepravilnim ravnanjem s komunalnimi
odpadki pa določajo predpisi lokalnih skupnosti, ki ne
sodijo v pristojnost nadzora inšpektorjev za okolje.
Vlada ima poleg pristojnosti nadzora in ukrepanja
tudi nalogo, da oblikuje dolgoročno, srednjeročno in
kratkoročno politiko v zvezi odstranjevanjem dejavnikov
spodbujanja nezakonitega odlaganja odpadkov. Ta
politika mora določiti cilje, ki jih želimo doseči ter
ukrepe, s katerimi bodo ti cilji doseženi, prav tako pa
tudi zagotoviti finančna sredstva, ki so potrebna za
izvajanje politik in ukrepov.
5 VLOGA LOKALNE SKUPNOSTI IN VLADE
Ravnanje s komunalnim odpadki sodi v izvirno
pristojnost občin, kar je določeno tako v Zakonu o
gospodarskih javnih službah in Zakonu o lokalnih
skupnostih kot tudi v Zakonu o varstvu okolja. Zato je
posledično tudi nazor ravnanja nad tovrstnimi odpadki
v pristojnosti nadzornih organov občin. To potrjujejo
tudi njihovi odloki v katerih je med drugim določena
obveznost evidentiranja in saniranja divjih odlagališč
odpadkov.
Načrt ukrepov odstranjevanja dejavnikov
spodbujanja nezakonitega odlaganja odpadkov
Ker izhajamo iz dejstva, da je področje ravnanja z
odpadki izvorna pristojnost občin, lahko vlada svojo
vlogo odigra predvsem v vlogi katalizatorja izmenjave
dobrih praks in uveljavljanja pozitivne zakonodaje. To
je tudi izhodišče za pripravo preliminarnega načrta
ukrepov odstranjevanja dejavnikov spodbujanja
nezakonitega odlaganja odpadkov.
V primeru, da gre za nepravilno odlaganje drugih
odpadkov v okolje v nasprotju s predpisi, je pristojnost
nadzora in ukrepanje na inšpektorjih Inšpektorata RS in
RH za okolje in prostor, ki skuša ugotoviti povzročitelja
odpadkov. Pomembno namreč je, da je za ravnanje
z odpadki primarno odgovoren njihov povzročitelj oz.
imetnik, zato mu inšpektor za okolje naloži obveznost
odstranitve in plačilo stroškov.
Poseben element problema sanacije stanja nezakonito
odloženih odpadkov v naravnem okolju je že omenjena
izrabljena azbestno-cementna kritina. Zaradi narave te
vrste odpadkov bo potrebno pripraviti poseben načrt.
Identificirani ukrepi
Dosedanje izkušnje saniranja “divjih odlagališč” so
identificirale zelo različne ukrepe za zmanjševanje
količin nezakonito odloženih odpadkov:
V primeru pa, da povzročitelja odpadkov ni možno
ugotoviti, inšpektor za okolje odredi odstranitev
teh odpadkov izvajalcu javne službe ali drugi osebi
pooblaščeni za ravnanje z določenimi vrstami
odpadkov. Enako pooblastilo za ukrepanje ima tudi
občinska inšpekcija v primeru, da gre za komunalne
odpadke. Stroški odstranitve bremenijo povzročitelja
oz. imetnika odpadka tudi, če ga odkrijejo naknadno.
• izvajanje sanacij obstoječih divjih odlagališč na
kritičnih območjih;
• izobraževanje lokalnega prebivalstva o posledicah
nezakonitega odlaganja odpadkov;
• pravočasno obveščanje občanov o možnostih
odlaganja v obstoječih zakonitih oblikah odlaganja,
na primer v zbirnih centrih;
• prebivalstvu ponuditi dodatne zakonite možnosti
odstranjevanja odpadkov: členitev potreb zbiranja
Za primere nepravilnega ravnanja z odpadki kot je
nepravilno odlaganje v okolju, je v predpisih s področja
nadzora inšpekcije za okolje in naravo določena globa
za fizično osebo in pravno osebo. Pri odločanju o višini
18
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
•
•
•
•
•
6 STABILNOST TAL
kosovnih in nevarnih odpadkov na izpostavljenih
območjih ter povečanje letnega števila zbiranj (več
kot dvakrat na leto);
priprava lokalnih načrtov preprečevanja
nezakonitega odlaganja odpadkov, ki upoštevajo
rezultate analize lokalnih dejavnikov – v
sodelovanju z lokalnim prebivalstvom;
označevanje območij pogostega nezakonitega
odlaganja odpadkov z opozorilnimi in informativnimi
napisi;
krepitev dejavnosti nadzora in sankcioniranja oz.
ciljano uveljavljanje predpisov;
izvajanje ukrepov oteževanje dostopa do območij
pogostega nezakonitega odlaganja odpadkov
(fizične ovire in podobno);
posebno pozornost nameniti trem vrstam
odpadkov, ki se pogosto odlagajo na črnih
odlagališčih:
6.1 GEOLOŠKA PODLAGA POVRŠINSKA SLOJA
Zaradi močne prepustnosti peščeno prodnih nanosov,
v katerih je podtalnica, je le-ta podvržena vplivom
dejavnosti na površju. Izcedne vode odlagališč
odpadkov, spiranje fitofarmacevtskih sredstev in gnojil,
ki se uporabljajo v kmetijstvu in druge odpadne vode
onesnažujejo podtalnico. Podtalnica je v večjem delu
Slovenije in Hrvaške glavni vir pitne vode, zato je
potrebno ohranjati takšno kakovost podtalnice, da bo
primerna kot pitna voda. Ker se podtalnica v prodnih
vodonosnikih pojavlja v ravninskih pokrajinskih tipih,
ki so v Sloveniji in na Hrvaškem najgosteje poseljeni,
najintenzivneje kmetijsko obdelani in prometno močno
obremenjeni, je v mnogo primerih ranljivost podtalnice
že kritična. To pomeni, da je potrebno obremenjevanje
zmanjšati, vzporedno pa vzpostaviti ukrepe za sanacijo
črnih odlagališč.
•
1. gradbenim odpadkom
2. izrabljeni azbestno-cementni kritini (salonitke)
3. gumam
Ker se podtalnica uporablja kot vir pitne vode, je njena
kakovost še posebej pomembna. Neurejena odlagališča
odpadkov so pogost dejavnik slabšanja kakovosti
podtalnice, saj so njihove izcedne vode, ki pronicajo v
podtalnico pogosto onesnažene z nevarnimi snovmi.
Vsebnost nevarnih snovi v izcednih vodah je odvisna
od sestave odpadkov. Prisotnost nevarnih odpadkov
močno poveča možnost onesnaženja podtalnice z
nevarnimi snovmi. Še dodaten problem predstavlja
odlaganje odpadkov v gramoznice, ki so zelo pogost
pojav na prodnih ravnicah. Ker so pogosto izkopane do
nivoja podtalnice, je občutljivost podtalnice še dodatno
povečana, opuščene gramoznice pa so v veliko
primerih postale neurejena odlagališča odpadkov. Iz teh
razlogov je proučitev neurejenega odlaganja odpadkov
na območjih podtalnice prednostna. Z mikroreliefnega
vidika prevladujejo odlagališča na ravnih tleh in
umetnih udorinah (gramoznice), odlagališča so prisotna
tudi na ježah teras, izkopanih jarkih in strugah potokov
ter na bregovih rek in jezer. Z vidika pokrajinske
rabe prevladujejo odlagališča v gozdu, na kmetijskih
površinah, neobdelanih površinah, v opuščenih kopih
ali kamnolomih, posamezna odlagališča so prisotna ob
robovih poti in cest, na vaških površinah in v grmovju.
Slika 7: Vnosi na črno odlagališče: kovinski sodi, kabli, bela tehnika,
gradbeni odpadki, plastična embalaža.
19
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice
je fizičnogeografski pristop proučevanja degradacije
okolja. Prek kazalcev so prikazane samočistilne
sposobnosti okolja podtalnice in antropogene
obremenitve v obliki neurejenih odlagališč odpadkov.
Na osnovi kvalitativnega vrednotenja kvantitativnih
kazalcev, ugotovljenih pri sistematičnemu kartiranju
neurejenih odlagališč in s pomočjo kartografskega
materiala ter njihovo uvrstitvijo v razrede, se
skuša predstaviti pokrajinski vpliv, ki ga odlagališča
predstavljajo za poslabšanje kakovosti podtalnice,
akumulirane v prodnih sedimentih.
6.2 MREŽA POVRŠINSKIH VODOTOKOV
IN STOJEČIH VODA
Črna odlagališča se pojavljajo tudi na območjih
podtalnice, in sicer:
•
•
•
•
izven poplavnih območij vodotokov;
v poplavnem območju potoka ali reke;
v površinskih vodah ali njihovi neposredni bližini;
v poplavnem območju stoječih voda.
Po Kušarjevi metodologiji ocene vpliva neurejenih
odlagališč na kakovost podtalnice (Kušar, 2000)
je za vsako odlagališče izračunana ocena vpliva na
podtalnico. Metodologija ocenjevanja pokrajinskega
vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost
podtalnice temelji na sistemskem pristopu obravnave
neurejenih odlagališč odpadkov.
Vsak kazalec je opredeljen s štirimi, izjemoma petimi
razredi. Uvrstitev v določeni razred prispeva enako
število točk. Vsota vseh točk, pridobljenih pri lastnostih
odlagališča in samočistilnih sposobnostih okolja
podtalnice, predstavlja oceno pokrajinskega vpliva
odlagališča na kakovost podtalnice. Višja ko je končna
vsota, večji je pokrajinski vpliv odlagališča odpadkov in
večje je tveganje za onesnaženje podtalnice
(Kušar 2000).
Iznosi iz odlagališča odpadkov kot prostorskega
sistema (sevanje, smrad, estetski izgled, zasmetenje,
izcedne vode) vplivajo na druge pokrajinske sisteme
v obliki njihovega onesnaževanja. Izcedne vode so
najpomembnejši iznos iz sistema (Kušar 2000).
6.3 OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA
Oddaljenost odlagališč od naselij:
• znotraj naselja
• v oddaljenosti do 100 m od naselja
• oddaljenost od 100 do 500 m
• oddaljenost 500 do 1.000 m od naselja
• več kot 1.000 m od najbližjega naselja
Dostopnost
• po kolovozu,
• po makadamu,
• po asfaltirani cesti,
• z vozilom nedostopna.
Slika 8: Iznosi iz črnega odlagališča: sevanje, smrad, estetski izgled,
zasmetenje, izcedne vode.
Pri proučevanju geografskih vidikov nedovoljenega
odlaganja odpadkov je uporabna fizičnogeografska
metoda. Zanjo je značilno, da v ospredje postavlja
proučevanje pokrajinskih posledic obremenitev v
posameznih fizičnogeografskih sestavinah – v ozračju,
vodi, reliefu, prsti in vegetaciji (Plut, 2004, str. 33).
Vse te obremenitve se pokažejo tudi pri nedovoljenem
odlagališču odpadkov v okolju. Pri fizičnogeografski
metodi gre za raziskovanje posledic človekovega vpliva
Kakovost izcedne vode iz odlagališča je odvisna
od njegovih lastnosti. Ko izcedna voda doseže
podtalnico, jo onesnaži. Podtalnica je glede na svoje
fizičnogeografske lastnosti pokrajinsko različno
občutljiva. Pokrajinska občutljivost predstavlja njene
samočistilne in regeneracijske sposobnosti. Z njimi
nevtralizira negativne vplive izcednih voda (Kušar,
2000). Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva
20
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
posega v fizičnogeografske sestavine, zlasti v ozračje in
vodne vire (Plut, 2004, str. 33). Tako je tudi v primeru
nedovoljenega odlagališča odpadkov človek tisti, ki ga
ustvari, in s tem tudi obremeni okolje.
Nedovoljeno odlagališče odpadkov je odprt sistem
v prostoru (Kušar, 2000, str. 9). Za odprt sistem so
značilni vnosi in iznosi. Odlagališče ima določeno
površino, količino odpadkov, sestavo odpadkov in
nanj se odpadki odlagajo v nekem časovnem obdobju
(Kušar, 2000, str. 9). Vnose v ta sistem predstavljajo
dodatni odpadki, voda (padavine, vodotoki, podtalnica)
in veter (zrak) (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi iz sistema
pa so izcedne vode, ionizirajoče sevanje, prstprehranjevalna veriga, smrad, zasmetenje večjih
površin in estetski izgled (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi
iz sistema so tisti, ki nato povzročajo obremenjevanje
okolja (Kušar, 2000, str. 9).
odlagališče
• DODANI ODPADKI
• VODA (PADAVINE,
VODOTOKI,
PODTALNICA)
• VETER (ZRAK)
• POVRŠINA
ODLAGALIŠČA
• KOLIČINAODPADKOV
• SESTAVA ODPADKOV
• ČAS ODLAGANJA
•
•
•
•
•
IZCEDNE VODE
•
IONIZIRAJOČE SEVANJE
•
PRST-PREHRANJEVALNA
7 ONESNAŽENJE VODE
Voda se lahko onesnaži z odpadki s površinsko
odtekajočo vodo in odtekanjem pod površje (Kupchella,
Hyland, 1993, str. 474). Onesnaženje pride do voda
pod odlagališčem prek ti. izcednih voda odlagališča
(Šebenik, 1994, str. 96). Na sestavo in lastnosti
izcednih vod vplivajo številni biološki, fizikalni in kemijski
procesi znotraj odlagališča, zato so izcedna voda,
njene količine in sestava odvisne od starosti deponije
oz. odloženih odpadkov, kakor tudi od prevladujočih
fizikalno kemijskih in bioloških procesov (Vuk, 1997,
str. 79). Te bodisi odtekajo v površinski vodotok,
bodisi poniknejo. Medtem, ko se kemično onesnažene
izcedne vode s časom praktično ne očistijo, se
onesnaženje, ki je posledica organskih odpadkov, čisti v
odvisnosti od časa zadrževanja in sestave vodonosnika.
Onesnaženje v produ se zadržuje dalj časa. Biološko
onesnaženje se ob tem zmanjšuje, kemično večinoma
ostane. Tako so med podzemnimi vodami najbolj
ogrožene kraške, nato talna voda v prodnih nanosih
in naprej glede na vodoprepustnost kamnine. Glede
določanja velikosti onesnaženja podzemne vode kot
dejavnika sestave in količine izcednih voda ni povsem
enotnih meril. Ocenimo lahko, da manjša, povsem
neurejena odlagališča gospodinjskih odpadkov,
posamično ne vplivajo bistveno na kakovost podzemne
vode, medtem ko so v regionalnem pogledu vplivi
zaradi velikega števila odlagališč vsekakor verjetnejši.
Vendar je možnost onesnaževanja težko opredeliti, saj
se pojavlja epizodno, ob večjem izpiranju odpadkov
VERIGA
•
SMRAD
•
ZASMETENJE VEČJIH
POVRŠIN
vnosi

•
sevanje
smrad
estetski izgled
zasmetenje
izcedne vode
prst
Slika 10: Prikaz - odlagališče odpadkov kot prostorski sistem.

•
kovinski sodi
kabli
bela tehnika
gradbeni odpadki
plastična
embalaža
•
•
•
•
•
•
ESTETSKI IZGLED
iznosi
Slika 9: Odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. Avtor: Anja Čater,
vir podatkov: Simon Kušar, 2000.
21
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
oz. v času padavin. Še sprejemljivo količino npr.
gospodinjskih odpadkov, to je količino, ko so izcedne
vode iz odlagališča še pod neko mejo potencialnega
ogrožanja kakovosti vodnih virov, je težko določiti
(Šebenik, 1994, str. 96).
1. razred: gradbeni odpadki in odkopan (zemeljski)
material
2. razred: nenevarni komunalni odpadki (plastika,
papir, steklo, kosovni odpadki)
3. razred: kmetijski odpadki (mrhovina, silaža, hrana,
gnoj, tropine, …)
4. razred: nevarni odpadki, ki povzročijo kemično
onesnaženje podtalnice – industrijski odpadki in
nevarni odpadki iz gospodinjstev (zdravila, pesticidi,
organska topila, mineralna olja, fenolne snovi, PCB, …)
Onesnaževalci voda iz odlagališč so predvsem kloridi,
nitrati, težke kovine in hidrokarbonati (Kupchella,
Hyland, 1993, str. 362). Vsa večja neurejena
odlagališča lahko prek izcednih voda lokalno
onesnažujejo prst, saj le-ta zadržuje onesnaženje
(Šebenik, 1994, str. 96). Pri odlaganju je treba paziti,
da preprečimo odlaganje težkih kovin in biološko
nerazgradljivih odpadkov, saj se le ti lahko akumulirajo
v prsti in jih iz te lahko absorbirajo rastline, lahko so
odnesene v potoke z odtokom ali pa se izcejajo v
podtalnico (Kupchella, Hyland, 1993, str. 489).
Neurejeno odlagališče odpadkov povzroča tudi zračne
emisije (vključno s toplogrednimi plini) (Europe´s
Environment, 1998, str. 151). Ob namernem
sežiganju odpadkov ali samovžigu in v primeru
lahkih, sipkih odpadkov (npr. livarski peski) neurejena
odlagališča vplivajo lokalno tudi na zrak, v manjši meri
na vegetacijo (Plut, 1995, str. 51; Šebenik, 1994,
str. 9).
Odlagališča, kjer prevladujejo gradbeni odpadki in
jalovina, so po količini odpadkov večja, okolju pa naj
bi bila neškodljiva (Šebenik, Šimec, 1993, str. 169).
Gradbeni odpadki pa so lahko nevarni v primeru, da
vsebujejo nevarne snovi, kot so na primer azbest,
svinec, živo srebro, kadmij, halogeni gorljivi ostanki ipd.
(Europe´s Environment, 1998, str. 159; Poročilo o
stanju …, 2002, str. 24).
Kmetijski odpadki so vir organskih snovi na
odlagališču. Pri razkrajanju organskih snovi nastajajo
na odlagališču plini, predvsem metan in ogljikov
dioksid (Kupchella, Hyland, 1993, str. 480). Organske
sestavine pod vplivom aerobnih in anaerobnih razmer
razpadejo predvsem na sulfate, karbonate, nitrate
in fosfate. Izcedna voda služi kot njihov prenašalec.
Večina snovi se na svoji poti zadrži v prsti, kjer jih
mikroorganizmi in bakterije razgradijo. Razlike v
sposobnosti razgradnje in v zgradbi organskih spojin
so pomembne z vidika izpiranja organskih snovi v
podtalnico (Kušar, 2000, str. 14).
Odlaganje odpadkov in njihovo sežiganje vpliva tudi na
nastanek organskih mikropolutantov (dioksini, furani),
toplogrednih plinov (metan) in hitro hlapljivih težkih
kovin (Europe´s Environment, 1998, str. 160).
V izjemnih primerih (večje količine jalovine) lahko pride
do nevarne plazitve odlagališča (npr. pred leti v Zagorju
ob Savi). Neurejena odlagališča z ostanki hrane so tudi
potencialni prenosnik bolezni (npr. stekline) z divjih na
domače živali (Šebenik, 1994, str. 97).
Med nevarnimi snovmi lahko izpostavimo predvsem
težke kovine in biološko nerazgradljive sintetične
snovi. Te snovi se mnogokrat absorbirajo iz okolja in se
kopičijo v organizmih do smrtnih količin. Najnevarnejše
težke kovine so svinec, živo srebro, arzen, kadmij,
kositer, krom, cink in baker. Težke kovine so sestavni
del baterij in elektronskih naprav. Pojavljajo pa se tudi v
pesticidih, zdravilih, barvnih pigmentih, lakih, črnilu
in barvah.
Tip materiala
Nedovoljeno odlagališče vsebuje različne tipe
odpadkov. Tipe materialov v odlagališču pa je treba
razvrstiti v razrede glede na to, kakšen vpliv ima
na okolje in v kakšni meri ga lahko onesnaži. Kušar
(2000, str. 15) je odpadke glede na tip materiala, ki
lahko v večji ali manjši meri onesnažijo okolje, uvrstil v
naslednje razrede:
V okolje pa težke kovine zaidejo pri proizvodnji, uporabi
22
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
in njihovem odlaganju na odlagališčih. Že zelo majhne
količine lahko povzročijo psihološke in nevrološke
posledice. Biološko nerazgradljive snovi so sestavni del
plastike, sintetičnih vlaken, sintetičnih gum, modernih
premazov, topil, pesticidov, zaščitnih premazov za les
in na stotine ostalih proizvodov. Te snovi so nevarne,
ker so tako podobne naravnim snovem in se tako
enostavno absorbirajo v telo. Če človek zaužije dovolj
veliko količino teh snovi, se lahko zastrupi in umre.
Lahko pa povzročijo tudi mutacije, rakava obolenja,
napake pri zarodkih, ledvične in jetrne okvare, sterilnost
in nešteto psiholoških in nevroloških problemov (Nebel,
Wright, 1998, str. 348).
akumulirajo v ribah in preko njih lahko tudi v človeka.
Odlagališče v vodovarstvenem območju ali celo nad
obstoječim zajetjem pa predstavlja veliko grožnjo
zdravju ljudi, saj lahko z izcednimi vodami onesnaži
pitno vodo.
7.1 TRAJANJE ODLAGANJA ODPADKOV IN
KOLIČINA PADAVIN
Pri vrednotenju nedovoljenih odlagališč odpadkov se
uporabljajo še drugi kazalci kot sta na primer trajanje
odlaganja in količina padavin. Trajanje odlaganja
vpliva na preperelost odpadkov in s tem na kakovost
izcedne vode. Količina padavin vpliva na izpiranje
izcednih vod iz nedovoljenega odlagališča odpadkov.
Ta kazalec prikazuje splošen vpliv na okolico. Višji kot je
razred, večji je vpliv na okolico.
Vpliv na okolico
Vpliv na okolico je kazalec, ki je razdeljen na tri razrede
(Šebenik, 1994, str. 132):
1. manj pomemben vpliv
2. kvari videz v širšem merilu
3. možno onesnaževanje vode
Zaščitena območja
Nedovoljena odlagališča odpadkov imajo na zaščitena
območja lahko večji ali manjši vpliv. Največjo nevarnost
predstavljajo vodovarstvenim območjem zaradi
možnosti onesnaženja pitne vode. Sledijo naravni
spomeniki in kulturni spomeniki, kjer lahko odlagališče
pokvari videz in s tem zmanjša pomen spomenika.
Razredi so zato naslednji (Šebenik, 1994, str. 132):
Bližina vode je kazalec, ki je razdeljen na šest razredov
(Šebenik, 1994, str, 132):
1. v razdalji do 100 m ni vode
2. voda je v razdalji do 100 m
3. ob bregu vodotoka
4. v vodotoku
5. vodovarstveno območje
6. nad obstoječim zajetjem
1. drugo
2. bližina kulturnega spomenika
3. bližina naravnega spomenika
4. vodovarstveno območje
Bližina vode je pomembna z vidika možnosti
onesnaženja teh vod z izcednimi vodami nedovoljenega
odlagališča odpadkov. Razredi so razporejeni glede
na ranljivost oziroma vpliv odlagališča na njih. Višji
kot je razred, večja je ocena vpliva odlagališča. Če je
odlagališče locirano ob bregu vodotoka, lahko voda
breg erodira in odpadke odnese po toku navzdol in
z njimi morebitne nevarne snovi, ki se tako vključijo
v vodni ekosistem. Če se odlagališče nahaja v
samem vodotoku, je stvar še slabša, saj se ti odpadki
transportirajo po toku navzdol in onesnažijo večji
del vodotoka. Morebitne nevarne snovi pa se lahko
7.2 SKUPNA OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA
NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV
Metodologija določanja skupne ocene pokrajinskega
vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov in njihove
sanacije je povzeta po Kušar (2000, str. 20-25).
Višji kot je razred, večji je možen vpliv odlagališča.
Odlagališča se razvrstijo v določen razred pri vseh
kategorijah na popisnem listu. Dobljene vrednosti se
razvrstijo v tabeli. Vrednotenje je rezultat seštevanja
vrednosti razredov posameznih kategorij. Višja kot je
skupna ocena, večji je vpliv nedovoljenega odlagališča
odpadkov na okolje in višje na prednostni listi za
23
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
sanacijo je posamezno odlagališče. Pri določanju
vrednotenja odlagališč z vidika prednostne sanacije pa
upoštevamo tudi samo prednost sanacije, ki je izbrana
glede na to, kje se nedovoljeno odlagališče odpadkov
nahaja in predlog sanacije, ki določa, kako naj bi se
odlagališče saniralo.
odpadkov, ki lahko ogrozijo okolje. Zasutje je možnost,
pri kateri lahko zasujemo odlagališča, ki nimajo vpliva
na okolje - gre torej za odpadke, ki okolju niso škodljivi
(Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Zasutje odpadkov
naj bi potekalo takole: tik nad odpadki sloj gramoznega
ali peščenega nasutja (za izravnavo), nato sloj ilovice ali
gline (okoli 10 cm), v vrhnjem sloju pa nekaj 10 cm
enakomerno debele rahle prsti, ki dopušča hitro
ozelenitev. Skupna debelina prekritja je okoli pol metra
(Šebenik, 1994, str. 103). Če so potrebne nadaljnje
raziskave odlagališča, se pač odločimo za to možnost
in preložimo sanacijo na čas, ko bo znano s čim imamo
opravka. Vsaka ureditev odlagališča naj bi se izvajala
strokovno po predhodnem načrtu in z zapisnikom o
izvedenem posegu. To je še posebej pomembno, kadar
se odlagališča zasipajo ali prekrivajo (Šebenik, 1994,
str. 104). Predlog sanacije ima naslednje razrede
(Kušar, 2000):
Gozd je pester ekosistem z veliko rastlinskimi in
živalskimi vrstami. Gozd ima tudi odlične nevtralizacijske
sposobnosti produktov človeške proizvodnje
(absorbira veliko ogljikovega dioksida). Predstavlja
tudi rekreacijski prostor in ima določeno doživljajsko
funkcijo. Z odlagališči v gozdnem ekosistemu se
zmanjšajo njegove samočistilne sposobnosti in poveča
nevarnost za živa bitja v tem ekosistemu. Zmanjša se
tudi rekreacijska funkcija gozda, saj odlagališča kvarijo
izgled gozdne pokrajine. Prednost sanacije vsebuje
naslednje razrede:
1. I. vodovarstveni pas, z odloki zaščitena naravna in
kulturna dediščina
2. II. vodovarstveni pas
3. obrečni prostor
4. oddaljenost od poselitve manjša od 150 m
5. gozd
6. III. vodovarstveni pas
7. druga območja
1. odvoz vseh odpadkov
2. odvoz dela odpadkov
3. zasutje
4. potrebne nadaljnje raziskave
5. drugo
Kataster odlagališč odpadkov
Zaradi obsega pojava je podatke o odlagališčih
potrebno skrbno dokumentirati v ti. Kataster odlagališč,
ki je običajno sestavljen iz dveh delov: grafičnega
prikaza lokacije in samih podatkov o odlagališču
(Šebenik, Špendl, 1992, str. 234). Po metodologiji
OIKOS-a pa je pravi kataster odlagališč odpadkov
rezultat popisa odpadkov. Podatki o odlagališčih so
shranjeni in vzdrževani na kartah (TTN 1:5000) in
v računalniški bazi (Stritih, Šebenik, 1991, str. 6).
Kataster odlagališč vsebuje podatke o identifikaciji
odlagališča, o legi odlagališča, lastnostih odlagališča ter
ostale informacije vključno s skicami ali fotografijami
(Šebenik, 1994, str. 29). Na vsaki lokaciji, kjer se
nahaja nedovoljeno odlagališče odpadkov, označimo
njegovo lokacijo na karti ustreznega merila in izpolnimo
popisni list in rezultat je kataster odlagališč odpadkov.
Prvi razred ima največjo težo pri prednostni sanaciji
nedovoljenih odlagališč odpadkov, z višanjem razreda
pa se prednost sanacije manjša. Ko določimo vpliv
odlagališča na okolje in določimo, kako nujna je
sanacija odlagališča, sledi še predlog sanacije. Sanacija
je možna na več načinov. Prva možnost je odvoz vseh
odpadkov. Odvoz vseh odpadkov se predlaga pri
odlagališčih, ki na kakršenkoli način ogrožajo okolje
(Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Odstranitev je nujna
tudi v primeru, ko je odlagališče v vodovarstvenem
pasu, ob bregovih vodotokov, v vodotokih in njihovem
poplavnem območju in priporočljiva za manjše količine
odpadkov, ki se nahajajo na robovih glavnih cest,
še posebej, če je na robu ceste grmovje, v gozdu ali
jarku (Šebenik, 1994, str. 103-104). Odvoz dela
odpadkov je naslednji način, ki je primeren za tisti del
24
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
8 PRIMER VREDNOTENJA ČRNIH ODLAGALIŠČ
Lastnosti odlagališča
Prikaz primerov popisnih listov za ovrednotenje
črnih odlagališč:
Površina odlagališča
1. do 15 m2
Vrsta podatka
Identifikacijski podatki
Lega odlagališča
Lastnosti odlagališča
2. 15-50 m2
• številka odlagališča
• podatki o popisovalcu
• datum popisa
3. 50-200 m2
4. več kot 200 m2
• Gaus-Krugerjevi
koordinati odlagališča
• nadmorska višina
• oddaljenost od poti
• razdalja od prve hiše
• relief
• raba tal
Količina odpadkov
1. manj kot 10 m2
2. 10-100 m2
•
•
•
•
•
površina odlagališča
količina odpadkov
vrsta odpadkov
stanje odlagališča
opremljenost
odlagališča
• sestava odpadkov po
deležih
Ostale informacije
• opis odlagališča
• opombe
• fotografije odlagališča
Ocena pokrajinskega vpliva posameznega odlagališča
odpadkov na okolje se ugotovi s pomočjo popisnega
lista na katerem se na eni strani izpolnijo podatki o
lastnostih odlagališča na drugi pa vpliv odlagališča
na okolje. Podatke o lastnostih odlagališča, to je
o površini odlagališča, o količini odpadkov in tipu
materiala, dobimo iz prvega popisnega lista o splošnih
značilnostih odlagališča. Podatke o vplivu odlagališča
na okolje, kot so bližina vode, vpliv na okolico in
zavarovana območja dobimo deloma na terenu deloma
s pomočjo občinskega geoinformacijskega sistema. Pri
ugotavljanju ocene pokrajinskega vpliva odlagališča na
okolje pri vsaki kategoriji izberemo ustrezen razred, ki
nam da določeno vrednost. Te vrednosti seštejemo in
seštevek je ocena pokrajinskega vpliva odlagališča
na okolje.
Vpliv odlagališča na
okolje
Bližina vode
1. v razdalji do 100 m
ni vode
2. voda v razdalji
do 100 m
3. ob bregu vodotoka
4. v vodotoku
5. vodovarstveno
območje
6. nad obstoječim
zajetjem
3. nad 100 m2
4. nad 1000 m2
Vpliv na okolico
1. manj pomemben vpliv
2. kvari videz v širšem
merilu
3. možno osnaževanje
vode
Gradbeni odpadki
1. gradbeni odpadki in
odkopan material
2. nenevarni komunalni
odpadki
3. organski odpadki
4. industrijski in nevarni
odpadki
Zavarovana območja
1. drugo
2. bližina kulturnega
spomenika
3. bližina naravnega
spomenika
4. vodovarstveno
območje
Vsota 1 (lastnosti
odlagališča)
Vsota 2 (vpliv
odlagališča na okolje)
Primer vrednotenja za odlagališče:
površina odlagališča: 2 količina odpadkov: 1 tip materiala: 2 bližina vode: 1
vpliv na okolico: 2
zaščitena območja:1
vsota 1 lastnosti odlagališča): 5
vsota 2 (vpliv odlagališča na okolje): 4
Vsota skupaj (ocena pokrajinskega vpliva
odlagališča na okolje): 9 (neznaten pokrajinski
vpliv).
25
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Dobljeni seštevki ocene pokrajinskega vpliva odlagališč
na okolje se gibljejo od številke 8 do 22. Vrednosti
se morajo zaradi boljše predstave razdeliti v razrede.
Podobno kot Kušar (2000, str. 47) se tudi tukaj
rezultati razdelijo v pet razredov:
Reševanje problematike nedovoljenih odlagališč
odpadkov bi moralo potekati v dveh stopnjah. Prva
stopnja je nujna sanacija obstoječih nedovoljenih
odlagališč odpadkov in s tem odstranitev točkovnih
oziroma v primeru večjih odlagališč ploskovnih virov
onesnaževanja.
1. razred: neznaten pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 8-10)
2. razred: majhen pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 11-13)
3. razred: srednji pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 14-16)
4. razred: visok pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 17-19)
5. razred: zelo visok pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 20-22)
Druga stopnja je strogo in nepopustljivo preprečevanje
in sankcioniranje novih kršiteljev (Smrekar 2007,
str. 29). Tudi v ciljih usmeritev in sistema ravnanja z
odpadki je zabeležena postopna odprava starih bremen
in sanacija ogroženih območij (Slokar, 1998, str.
18). Sanacija se predlaga glede na oceno nevarnosti
odlagališča, mikroreliefnih razmer ter reliefne rabe tal
v okolici odlagališča (Šebenik, Šimec, 1993, str. 161).
Sanacija odlagališč naj bi bila torej osnovana na podlagi
lokacije odlagališča, upoštevana pa naj bi bila tudi
prednostna območja sanacije (vodovarstvena območja,
zavarovana območja, pokrajinsko občutljiva območja) in
ocene okoljskega tveganja (Plut, 2002, str. 196).
Pri zgornji oceni pokrajinskega vpliva odlagališč na
okolje so vsi kazalci predstavljali isti delež pri končni
oceni. Ker pa imajo nekateri kazalci večji vpliv oziroma
težo, je prav, da se le ti ponderirajo in se s tem poveča
njihov delež pri končni oceni. Kot sta ugotovila že Kušar
(2001) in Šebenik (1994), ima večji pomen kazalec
tip odpadkov in v tem primeru še kazalec bližina vode.
Tema dvema kazalcema je zato pripisan ponder 2.
Kazalec tip odpadkov je pomemben zato, ker je od
tipa odpadkov odvisno, do kakšne mere bodo odpadki
onesnaževali okolje. Bližina vode pa je kazalec, ki je
pomemben z vidika prenašanja odpadkov z vodo,
onesnaženja pitne vode in vodnega ekosistema.
Po ponderiranju so se vrednosti ocen pokrajinskega
vpliva odlagališč odpadkov povečale. Nove vrednosti se
nahajajo med 12 in 26. Ker so vrednosti drugačne, se
morajo na novo postaviti tudi razredi:
Najprej je treba izdelati vrstni red sanacije. Vrstni red
sanacije se izdela na podlagi ocene o pokrajinskem
vplivu nedovoljenih odlagališč odpadkov na okolje. Višja
kot je ta ocena, višje je odlagališče na prednostnem
seznamu za sanacijo.
1. razred: neznaten pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 12-14)
2. razred: majhen pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 15-17)
3. razred: srednji pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 18-20)
4. razred: visok pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 21-23)
5. razred: zelo visok pokrajinski vpliv odlagališča na
okolje (ocena 24-26)
Najvišje ocene so prejela odlagališča, ki so v bližini
vodnih teles in tista, ki vsebujejo nevarne odpadke. Ta
odlagališča morajo biti takoj sanirana zaradi njihove
nevarnosti za okolje. Pri prednostni sanaciji se je
upoštevala tudi Kušarjeva (2000, str. 52) prirejena
lestvica prednostne sanacije:
26
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
Lestvica Območje
1.
I vodovarstveni pas, z odloki
zaščitena naravna in kulturna
dediščina
Število
2.
II vodovarstveni pas
0
3.
Obrečni pas
8
4.
Oddaljenost od poselitve
manjša od 150 m
2
5.
Gozd
5
6.
III vodovarstveni pas
0
7.
Druga območja
0
6
POPISNI LIST ZA
ODLAGALIŠČA
ODPADKOV
ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA
Naselje
KARTA
X=_______
Y=_______
H=_______m
RELIEF
1. struga vodotoka
2. rečni breg
3. pobočje
4. hudourniška grapa
5. _______________
RABA TAL
1. gozd
2. gozdni rob
3. grmišče
4. travnik, pašnik
5. njiva
6. površina v zaraščanju
7. urbana površina
8. rob ceste, poti
9. rob vodotoka, v vodotoku
10. vodovarstveni pas
varovanje
Popisni list - vrednotenje odlagališč odpadkov. Vir: Kušar, 2000.
DOSTOP DO ODLAGALIŠČ PEJSAŽNA IZPOSTAVLJENOST
ODLAGALIŠČA:
1. asfalt 1. vidno
2. makadam 2. delno vidno
3. kolovoz 3. skrito
4. steza
5. nič
ODDALJENOST OD POTI _____ m
RAZDALJA DO PRVE HIŠE:
1. do 150 m
2. 150-500 m
3. 501-1.000 m
4. več kot 1.000 m
OPIS ODLAGALIŠČA:
OPOMBE:
KARTA____ ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA
27
POVRŠINA
ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA
popisovalec:
datum:
VRSTA ODLAGALIŠČA:
1. splošno
2. zasebno
3. enkratno
4. industrijsko
STANJE ODLAGALIŠČA:
1. aktivno
2. neaktivno
OPREMLJENOST
ODLAGALIŠČA:
1. ograja
2. tabla za prepoved
odlaganja
3. ni urejeno
ODPADKI:
__% komunalni
__% kosovni
__% kmetijski
__% industrijski, obrtni
__% gradbeni
__% izkopi, jalovina
__% nevarni
__% drugo
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
8.1 METODOLOŠKA ZASNOVA VREDNOTENJA
NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV NA
GIAM ZRC SAZU
Največjo vlogo za pripravo prednostne lestvice sanacije
se pripiše ranljivosti območja nedovoljenega odlagališča
odpadkov; predstavlja 50 % skupne vrednosti lestvice.
Znotraj tega sklopa sta osrednja kazalnika povprečna
globina podtalnice in oddaljenost od ograjenega
vodovarstvenega območja 0, zato se vsakemu posebej
določi ponder 20 točk, vodovarstvenemu območju pa
preostalih 10 točk.
Določanje prednostne sanacije v elaboratu
Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
(2005) je izdelano na podlagi skrbno izbranih
kazalnikov, za katere predpostavljamo, da so ključni z
vidika okoljske problematike nedovoljenih odlagališč
odpadkov. Upoštevane so bile pokrajinsko-ekološke
značilnosti območja z vidika obremenjevanja vodnega
vira in drugih negativnih vplivov na kakovost okolja.
Določene so na podlagi gradiv o značilnostih podtalnice
in popisanih značilnosti odlagališč. Devet izbranih
kazalnikov je mogoče združiti v štiri vsebinske sklope in
jim glede na predpostavljeni pomen z vidika določanja
prednostne sanacije nedovoljenih odlagališč določiti
ponderje ali uteži.
Tudi vsem preostalim izbranim kazalnikom se določi
ponderje, ki pomenijo maksimalno število točk za
določeno odlagališče v okviru posameznega kazalnika.
Nabor kazalcev, ki določajo lastnosti odlagališča z vidika
stopnje obremenjevanja odlagališča, predstavlja 30 %
skupne ocene. Največjo breme predstavljajo nevarni
odpadki oziroma njihova absolutna količina, ki se ji v
tem primeru določi ponder 17 točk. Skupna količina
vseh odpadkov lahko prispeva 10 točk, utemeljenost
suma, da so pod površjem okolice obstoječega
odlagališča odloženi odpadki, pa še nadaljnje 3 točke.
Posameznim vsebinskim sklopom in njim pripadajočim
kazalnikom se določi različno vrednost oziroma delež
glede na njihov pomen v skupni oceni nujnosti sanacije
odlagališč:
Estetski vidik so raziskovalci obravnavali z vidika
spoznanja, da so dobro vidna in aktivna nedovoljena
odlagališča bolj problematična, saj kar “kličejo” k
nadaljnjemu nečednemu početju odlaganja odpadkov.
Z njihovo čimprejšnjo sanacijo se zato zmanjša možnost
nadaljnjega odlaganja odpadkov in s tem seveda
izboljša estetska vrednost pokrajine. Znotraj tega
vsebinskega sklopa, ki so mu namenili 15% vrednosti
skupne ocene v prednostni sanaciji odlagališča, so
njegovo aktivnost ovrednotili z 10 točkami in opaznost
s 5 točkami.
• I. ranljivost območja odlagališča (50 % skupne
ocene):
– oddaljenost od najožjega varstvenega območja
(20 %),
– povprečna globina podtalnice (20 %),
– lega odlagališča glede na vodovarstveno območje
(10 %);
• II. stopnja obremenjevanja odlagališča (30 %
skupne ocene):
– skupna količina odpadkov (10 %),
– količina nevarnih odpadkov (17 %),
– utemeljenost suma, da so pod površjem obstoječega
odlagališča odloženi odpadki (3 %);
• III. estetski vidiki obremenjevanja odlagališča
(15 % skupne ocene):
– aktivnost odlagališča (10 %);
– vidnost odlagališča (5 %).
• IV. terenska presoja možne sanacije odlagališča
(5 % skupne ocene):
način priporočljivega posega (5 %).
Najmanjši delež v skupni oceni pripisujejo terenski
presoji možne sanacije odlagališča, ki so ji zaradi
subjektivnosti popisovalca namenili le 5 % v skupni
oceni. Kljub temu menijo, da ima tudi tovrstno
vrednotenje nenadomestljivo vlogo pri razvrščanju
odlagališč v prednostno lestvico potrebne sanacije.
Popisovalec je enega od predvidenih priporočljivih
načinov sanacije odlagališč odpadkov predlagal na
podlagi značilnosti odlagališča in glede na njegovo
oddaljenost od črpališča vodnega vira. Skupno
največje možno število doseženih točk za posamezno
28
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
odlagališče odpadkov je 100 točk, dejansko dosežene
vrednosti so seveda nižje (najmanjše možno število
točk je 29). Okrogla vrednost zagotavlja boljšo
preglednost in glede na predvideno postopnost
sanacije razvrščanje posameznih odlagališč v
prednostne razrede, kakor tudi morebitno oblikovanje
različnega števila prednostnih razredov.
– 5. razred: od 1 do 100 m3: 2 točki;
– B. količina nevarnih odpadkov:
– 1. razred: od 2.001 do 4.000 m3: 17 točk,
– 2. razred: od 501 do 2.000 m3: 15 točk,
– 3. razred od 101 do 500 m3: 13 točk,
– 4. razred: od 51 do 100 m3: 11 točk,
– 5. razred: od 1 do 50 m3: 10 točk;
Točke, ki jih v skupni oceni lahko prispevajo posamezni
kazalniki, so bile določene na naslednji način:
I. RANLJIVOST OBMOČJA ODLAGALIŠČA:
– C. utemeljenost suma, da so pod površjem
obstoječega odlagališča odloženi odpadki:
– A. oddaljenost od najožjega vodovarstvenega
območja:
– 1. razred: sum obstaja: 3 točke,
– 2. razred: sum ne obstaja: 1 točka;
– 1. razred: od 0 do 300 m: 20 točk,
– 2. razred: od 301 do 600 m: 17 točk,
– 3. razred: od 601 do 900 m: 14 točk,
– 4. razred: od 901 do 1.200 m: 11 točk,
– 5. razred: od 1.201 do 1.500 m: 8 točk,
– 6. razred: od 1.501 do 1.800 m: 5 točk;
III. ESTETSKI VIDIKI OBREMENJEVANJA
ODLAGALIŠČA:
– A. aktivnost odlagališča:
– 1. razred: polno aktivno odlagališče: 10 točk,
– 2. razred: delno aktivno odlagališče: 5 točk,
– 3. razred: neaktivno, nezaraslo odlagališče: 3 točke,
– 4. razred: neaktivno, delno zaraslo odlagališče:
2 točki,
– 5. razred: neaktivno, zaraslo odlagališče: 1 točka;
– B. povprečna globina podtalnice:
– 1. razred: od 2,5 do 4,0 m: 20 točk,
– 2. razred: od 4,1 do 5,0 m: 17 točk,
– 3. razred: od 5,1 do 6,0 m: 14 točk,
– 4. razred: od 6,1 do 7,0 m: 11 točk,
– 5. razred: od 7,1 do 8,0 m: 8 točk,
– 6. razred: več kot 8,0 m: 5 točk;
– B. vidnost odlagališča:
– 1. razred: razkrito odlagališče: 5 točk,
– 2. razred: delno prekrito odlagališče: 3 točke,
– 3. razred: prekrito odlagališče: 0 točk;
– C. lega na vodovarstvenem območju:
IV. TERENSKA PRESOJA MOŽNE SANACIJE
ODLAGALIŠČA (na podlagi značilnosti odlagališča in
glede na njegovo oddaljenost od črpališča vodnega
vira lahko popisovalec predlaga enega od predvidenih
priporočljivih načinov sanacije odlagališč odpadkov):
– 1. razred: popoln odvoz materiala: 5 točk,
– 2. razred: delen odvoz materiala: 4 točke,
– 3. razred: izravnava materiala in zatravljanje: 2 točki.
– 1. razred: vodovarstveno območje I: 10 točk,
– 2. razred: vodovarstveno območje II: 5 točk;
II. STOPNJA OBREMENJEVANJA ODLAGALIŠČA:
– A. skupna količina odpadkov:
– 1. razred: od 5.001 do 10.000 m3: 10 točk,
– 2. razred: od 2.001 do 5.000 m3: 8 točk,
– 3. razred: od 501 do 2.000 m3: 6 točk,
– 4. razred: od 101 do 500 m3: 4 točke,
Z izbrano metodologijo je mogoče za vsako
nedovoljeno odlagališče odpadkov izračunati skupno
29
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
število točk, ki je odraz vrednotenja vseh upoštevanih
kazalnikov glede na njihove utežne vrednosti. Glede na
doseženo število točk je mogoče odlagališča razvrstriti
v pet razredov prednostne sanacije:
Učinkovite kampanje za ozaveščanje javnosti lahko
pomagajo zmanjšati nezakonito odlaganje odpadkov v
naravo, hkrati pa so cenejše kot sama izvedba sanacij.
Lokalne skupnosti bi zato morale podprti strategije
za preprečevanje nastajanja črnih odlagališč in
ne le izvajanje za čiščenja in sanacij. Kampanje za
ozaveščanje javnosti morajo biti usmerjene ciljno, na
posamezne ciljne skupine, vključno z podjetji, predvsem
gradbenimi in obrtniki.
1. razred: od 71 do 90 točk
2. razred: od 61 do 70 točk
3. razred: od 51 do 60 točk
4. razred: od 41 do 50 točk
5. razred: od 30 do 40 točk
Rezultati vrednotenja s prednostno listo in predlogi
za sanacijo nedovoljenih odlagališč odpadkov v praksi
kažejo, da je treba sanirati vsa nedovoljena odlagališča
odpadkov, vendar je zaradi velike količine odpadkov
nerealno pričakovati, da bi to lahko storili naenkrat.
Zato se je potrebno odločiti za pripravo vrstnega reda
prednostne sanacije na podlagi ocen zgoraj navedenih
vsebinskih sklopov.
Določiti je potrebno cilj in sporočilo (npr. zemljišča
brez črnih odlagališč, gradbeni material NE na črno
odlagališče, ...). Sporočila bi morala biti prisotna v
medijih, na različnih sestankih, predvsem pa tam, kjer
se pojavljajo akterji oz. povzročitelji črnih odlagališč.
Kljub znanemu dejstvu, da veliko črnih odlagališč
nastane prav zaradi izogibanja stroškov ravnanja z
gradbenimi odpadki, v praksi ni zaznati jasnih sporočil
podjetnikom-gradbincem o prepovedi odlaganja
gradbenih odpadkov v naravo in obvezno vključitev v
recikliranje tovrstnih odpadkov. Ker je mogoče slediti
vrsto in količino nastalih odpadkov z evidenčnimi listi,
je mogoče slediti tudi povzročitelje in jim naložiti plačilo
globe za izvršena dejanja.
Opažamo, da zaradi velike teže, ki jo ima sklop
ranljivost območja odlagališča, saj v praksi dosega
kar polovico vseh možnih točk, je večina odlagališč,
ki se uvrščajo v prvi razred z razponom od 71 do 91
točk (od teoretično možnih 100) v neposredni okolici
vodnih virov.
V javnosti se morajo pogosteje pojavljati vprašanja, kje
dobiti sredstva in na račun česa, da se izvede plačilo
sanacije, kajti stroški, ki so povezani s sanacijo so
visoki in pogosto prekriti, zato se podcenjuje pomen
preventive na tem področju.
9 FINANCIRANJE ODSTRANJEVANJA ČRNIH
ODLAGALIŠČ
Iskanje sredstva za razvoj programov in izvajanje
preprečevanja celovitega nezakonitega odlaganja
odpadkov ni vedno lahko in vsaka skupnost mora
opredeliti strategije, ki se najbolj ujemajo z njihovo
možnostjo lokalnih virov. Večina projektov, ki vključujejo
nezakonito odlaganje zahtevajo od posameznikov,
podjetij in vladnih institucij, da sodelujejo pri ureditvi
programov preprečevanja nastajanja črnih odlagališč
in ne le pri čistilnih akcijah. Lokalne skupnosti bi lahko
sanirale črna odlagališča, če bi imele zagotovljene
vire za financiranje stroškov s pristojbinami, ki bi bile
vgrajene v ceno ravnanja z odpadki. Ker tega vira ni, se
sanacije izvajajo s prostovoljci iz posameznih lokalnih
skupnosti in različnimi društvi.
Razviti je potrebno lokalne načrte za sistemsko
izvajanje akcij in promocij za uporabo zbirnih centrov in
prepoved odlaganja odpadkov v naravo.
Pomembno je, da občinski in mestni svetniki
podpirajo programe preprečevanja nelegalnega
odlaganja odpadkov v naravo in da v svojih programih
obravnavajo tovrstne probleme. Za uspešno izvedbo
programov je potrebno sodelovanje medijev, ki lahko
veliko prispevajo k širši okoljski osveščenosti javnosti.
Potrebno je tudi sprotno poročanje o učinkih, ki jih
program doseže in stanju na tem področju.
30
Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov
10 VIRI
downloads/il-dmpng.pdf
10.http://www.epa.gov/reg5rcra/wptdiv/illegal_dumping/
index.html
11.http://zgds.zrc-sazu.si/gv77-1bregfridlkladniksmrekar.pdf
12.Marušič I. 2004. ”Zapiski s predavanj predmeta
Varovalno prostorsko planiranje št. leto 2004.
Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta.
13.Mercedes Pardo. University Carlos III of Madrid
(Spain) Department of political science and
sociology.
14.Računsko sodišče, 2009. Revizijsko poročilo.
UREJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ.
15.Šebenik I. 1994. Pokrajinske značilnosti manjših
neurejenih odlagališč odpadkov v Sloveniji z
zasnovo akcijskega načrta ureditve in oceno
tveganja onesnaženja podzemnih voda. Ljubljana.
Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani: 135 str.
16.Šebenik I., Stritih J. 1991. Divja odlagališča
odpadkov v Sloveniji. Ljubljana. Zveza tabornikov
Slovenije. Oikos: 30 str.
17.Zorec D. 2007. Pokrajinsko-ekološki vidik ravnanja
z odpadki na območju Ptuja. Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo:
Magistrsko delo.
18.http://www.hcjz.hr/clanak.php?id=12592&rnd=
19.http://www.bistra.si/pdf/studija_izvedljivosti_SLO.pdf
1. Čater A. 2010. Geografski vidiki nedovoljenega
odlaganja odpadkov v občini Šentjur (KS RIFNIK in
okolica Šentjurja). Univerza v Ljubljani, Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo: Diplomsko delo.
2. Dokl A. 2009. Vplivi deponij komunalnih odpadkov
na okolje, Fakulteta za gradbeništvo.
3. Gostinčar P., Janežič K. 2005. Ljubljanska deponija
in črna odlagališča odpadkov na ljubljanskem barju.
V: Geografsko-raziskovalni tabor ”Ljubljansko
barje”. Ilc H., Košutnik J., Strmšnik K., Trobec T.
(ur.). Ljubljana, Društvo mladih geografov Slovenije:
42 - 44.
4. http://wastenot.enr.state.nc.us/swhome/
illegaldumpinginnc.htm
5. http://www.cambriarecycles.org/IllegalDumping/
IllegalDumping.htm
6. http://www.deq.state.or.us/lq/pubs/factsheets/sw/
CombatIllegalDumping.pdf
7. http://www.deq.state.or.us/lq/pubs/factsheets/sw/
CombatIllegalDumping.pdf
8. http://www.dnr.mo.gov/env/swmp/dumping/enf_
instruct.htm //w http://www.pima.gov/deq/waste/
illegaldump.html ww.scdhec.gov/environment/lwm/
recycle/pubs/illegal_dumping.pdf
9. http://www.epa.gov/reg5rcra/wptdiv/illegal_dumping/
31