1. No category

199. FOTO ZGODBA
JEZERA
SLOVENIJA - ITALIJA
GLASBA NA KLAVIRJU – MATIJA CERAR
Gruden, december, dvanajsti dan po vrsti, leta 2014.
Petek je. Kmalu zjutraj se glede na to, da je tako lep dan, odločiva za potep na Gorenjsko in še naprej tja do Belopeških
jezer. Obrnem ključ v avtu, ki bi rad stisnil nekaj iz sebe, pa mu ne uspe. Akumulator… Se zgodi. Še vedno bolje tu
doma, kot potem kje v Italiji. In se zmeniva, da ga zrineva ven iz garaže, s kakim sosedovim avtom potem sklemamo
vse in greva na servis zamenjat odsluženo. “Še malo, spustiva ga nazaj, poriniva, pa nazaj, pa naprej …, daj, daj še
malo, še en centimeter, je pragu in sva čez …!” Takrat pa nekaj vžge v levem komolcu, nekaj se mi strga in roka obvisi
ob telesu. O, sranjeeee, kaj naj pa sedaj? Pamet dela sto na uro.
Niti v bolnico ne morem. Vzamem telefon in kličem na servis Rodex. “Prosim vas, rešite me, naj se en mehanik pripelje
k nam z novim akumulatorjem, da se peljem namesto na potep, v bolnico…!” Čudež, ljudje. Samo v kopalnico sem si šel
obvezat komolec in mehanik je tu. Zamenja akumulator in avto vžge. Denarja ne mara. Naj pridem enkrat drugič
poračunat k njim, pravi.
Zdaj vem, zaposleni na Rodexu, zakaj ste že leta najboljši v Sloveniji.
LJUDJE STE IN TO ŠTEJE! HVALA VAM!
Stojim kot kup najhujše nesreče na dvorišču, avto teče in v glavi mi ropota le dvoje – potep, bolnica, potep, bolnica…
Ma, hudiča, bolnica …! Saj imam dve roki. Z desno si dam levo na volan, ga zagrabim kolikor lahko, pokličem ženo in
povem, da greva na potep. V bolnico pa jutri, ko bo dež.
Skozi vasi je vožnja problem, ko je potrebno dajati utripalke in še kaj, na AC, pa dam na tempomat in avto pridno gode novim
dogodivščinam naproti. Z AC zavijeva proti Kranjski gori in prvi postanek naredim v Rutah, Gozd Martuljku, sredi vasi pri tem kozolcu.
Niti iz avta ne grem, ko mi je muka z levo roko odpreti kljuko, ampak desna in fotoaparat pa še delata.
Pa vam vseeno namesto fotografije poklanjam to mojo sliko iz letošnjega koledarja, ki prikazuje točno to, kar sedaj slikam.
V dolini je mirno in sonček greje, da je nenavadno toplo. V hribih pa tako vleče, da pometa sneg z vrhov v doline.
Pa me je malo imelo, da bi šla na Vršič in na Sleme. O, kar v dolini ostaneva. Malo tudi zaradi roke, ki ni za v hribe in bregove.
V Kranjski Gori zavijeva za Vršič in ustaviva se na sončnem parkirišču poleg obeh jezer Jasna.
Dan je tako lep, ljudi je kar nekaj, največ tujcev, race in racmani se prevažajo sem ter tja po zeleni gladini …
Uživam, če odmislim belečo roko. In jo odmislim! Ljudje brez okončin kolobarijo na okoli, pa da jaz ne bi mogel, ko se me še vse drži!
Bolj kot roka me boli ta pogled in kruta resnica v tej naši Domovini, ki ni nič kriva, da se nam ne da več delati.
Tak lokal ob dveh tako lepih jezerih v vasi, ki živi od turizma, ne more biti že nekaj let zaprt.
Tumpasti kozli …! Pa nisem mislil nate, lepotec iz brona na skali pred zaprto gostilno v tako “mondeni” Kranjski Gori!
Tako lep dan in slaba volja ne gresta skupaj… Vrneva se do glavne ceste in nadaljujeva proti Ratečam.
Ustaviva na parkirišču na levi, kjer domuje gostišče Zelenci. Le nekaj minut hoje naju loči od tega BISERA SLOVENIJE.
Tu izvira Sava Dolinka. Brbota iz dna in priteka v jezero od še malo višje. O, noro …! Kako je tu nebeško lepo.
Premalokrat se ustaviva tu in tolikokrat se peljeva mimo!
Sama sva … Pa toliko lepote na kupu. Če si ne bi skorajda pretrgal roke, bi bila tu vsaj uro prej. Vse bi bilo še v srežu, belini,
in sonček bi se, kmalu potem, ko je vstal, še kopal v sinjemodrem jezeru. Pa je vseeno tako lepo.
Nekaj rac išče hrano po površini jezera in ribe se vozarijo po kristalno modri čisti vodi.
ZIMSKO JUTRO
Mraz,
ki reže do kosti,
zrak,
ki dihati ne da
in te duši,
ivje,
kakor čipke bel okras,
sneg,
ki kakor sladkor
škriplje pod podplati,
luč,
nekje v daljavi
se svetlobni snop zazna,
upanje,
da bo odšla megla...
Da dan bo, dan,
kot naj bi bil,
- od sonca darovan!
Janez Medvešek
Lična hiška z dohodnimi platoji, s stopnicami in nadstropjem, je pomaknjena ob rob gozda in povzpneva se na vršnji plato.
In dobim, kar močno želim. Sončkov bratec se kopa v jezeru in mi nagaja pri slikah, oni pravi, pa mi sije direktno v objektiv.
Malo zakrijem vse z roko in iztržim ta posnetek. Nad Poncami in nad Planico pometa veter.
Tu pa je tak mir, da ga lahko primem z roko. Desno, leva me boli! Hmmm, saj res…
Iz arhiva vam podarjam posnetek star kako leto nazaj, da boste videli, da je v zimi tu še vse lepše.
Ustavite se kdaj tu. Le 20 minut dragocenega življenja boste pustili tu, tudi če se vam peklensko mudi,
potem pa le hitite za drugimi na živčni tekmi bedakov na tem lepem svetu.
In vzame veter ta veliko brezovo metlo in tako salamensko pometa tudi po lepem Jalovcu tam zadaj za Poncami.
Kdo ve, kako je v nebesih …?
Verjetno zelo lepo, ko ni nikogar nazaj
na te božansko lepe zemeljske livade.
O, hudiča kosmatega, saj tudi iz pekla ni nikogar nazaj…?
Pa zakaj bi se ukvarjal z onimi “virtualnimi” problemi,
ko je pred nama košček naših tako lepih
slovenskih nebes. Nebes, za katere na potrebujemo
ne potnega lista, ne letalske vozovnice, ne agencije,
le leno rit moramo dvignit do avta in priti sem!
Kako lepo ime so jim nadeli naši pametni predniki.
ZELENCI …
Nad klopco, ki ima verjetno najlepšo pozicijo v vsej naši Domovini, leži trhel velikan. Mah ga zavija v svoje zelene krpe
in vlaga ga hoče razdejati na male koščke in v gnoj v Naravi. Pa se ne da. Biti tu, ob tem biseru, čeprav mrtev, je privilegij!
Nikamor se nama ne mudi in zavijem v Rateče. Všeč mi je ta biser pod Tromejo nasproti Planice.
Tudi tu se je še vsaj delno ohranilo obzidje, ki je varovalo naše prednike pred Turki, “ki so govorili srbsko”,
mi je v pošti po predstavljenih Hrastovljah napisal Marko. O, Marko ima šele rad to našo Domovino.
In veliko ve, kar nočejo vedeti vsi!
Jaz pa vem to, da sem kako leto nazaj slišal, da je v teh koncih meter in pol snega, na oni strani na Koroškem pa 2 metra.
In jaz ne bi bilo jaz, če ne bi šel pogledati to pravljico. Najprej sem, v Rateče, potem pa še naprej. Snega je bilo, da ga niso
imeli več kam dati. Pa lepote tudi. Zato sem to spravil na pastelno sliko, ki je sedaj novoletna voščilnica.
TO LETO BO DOBRO
Koliko v misli
ujetih želja...
koliko rok
v tople roke podanih...
koliko sanj
o prihodnosti zbranih...
izrečenih voščil
iz dna duše oddanih...
To leto bo dobro,
ker je tak kup želja.
Če dobroto poseješ,
vedno sreča iz nje zraste.
ZDRAVJA in SREČE
naj Vam vsem Bog da,
en tako velik kup,
da jo boste imeli
še za druge in zase!
Janez Medvešek
Malo za mejo v Ratečah, ki je komajda še meja, pa zanimivo, da nihče ne pobegne v odprta sosedova nebesa, razen mladih,
ki se jim v tej državi, kjer vlada NERED, slabo piše, se ustavim. Opazujem viharje v okolici Mangarta.
Tu pa imajo hudiči ples. Z baterijami in s ta velikimi metlami.
Na FUŽINAH sva, po sosedovo FUSINE IN VALROMANA. Tu pri tej zeleni hiši, na kateri piše tudi slovensko PRI SESTRAH,
zavijeva levo v breg proti obema jezeroma. Obe imeni sta v rabi. Mangartski jezeri in Belopeška jezera. Hmmm ..., zanimivo!
Enkrat je zapisano v dvojini, drugič v množini!
Ja .., dvojina. Ponosno povem, da me petletni vnuček Jaka popravi, ko rečem v žargonu - dve knjige. “Dedi, veš, reče se
dve knjigi, ne knjige, pa ne reče se kva, reče se kaj, da veš!” Upsss … Jaka, oprosti mi! Tudi Jože iz Argentine me včasih
v mojih zgodbah popravi, ko se mi v naglici kaj narobe zapiše. Še jih je nekaj, ki jim naš materin jezik pomeni nekaj svetega!
Pri prvem jezeru sva. Izstopiva pri gostišču Planika (Edelweiss) ob obali.
Uneslo me je. Mislil sem, da je vsaj prvo jezero povsem v soncu, pa ni tako. Modre sence pišejo po snegu in okrasto zlato se
pripenja tja v breg nad gostiščem na drugi, severni strani jezera. Danes ne greva okoli jezera. Sonce bo zašlo
in drugo jezero bo popolnoma v senci. Zdaj je dan tako kratek, kot odstrižene kratke hlače …
Le tja čez most pokorakava in se obrneva. Na pomlad se vrneva, kako lepo je tu …!
Na soncu je prijetno toplo, v senci pa mraz kmalu zleze tja za obleko in nogavice.
Nadaljujeva k drugem jezeru. Tu je pa prava zima. Še snega imajo nekaj v arhivu, mraza pa v izobilju.
Previdno se čez ledeno podlago premaknem do vode. Moral bi iti bolj desno po trati, pa …
Zanese me lepota svetlobe, ki se z vrhov smrek zrcali na gladini jezera.
Pod nogami drsi in škriplje. Kolikor je mogoče se izogibam lepotam, ki jih je dala na razstavo ob jezero Narava.
Za one, ki vidijo te prav posebne slike. Za nekaj zgodb jih je nastalo, pa je premalo prostora v zgodbi za kaj več.
POSTOJ!
Postoj, popotnik in poglej,
kako se je Nekdo
za té potrudil!
Hitiš,
drviš,
je trud zaman.
Na koncu konec čaka vse
in nič ne boš zamudil…!
Janez Medvešek
Na obali je še lepše. Sonce je skrito za Mangartom in čakam ga, da se premakne izza stene in oblije s svetlobo vse jezero.
Pa ne bo nič iz tega. Namesto, da bi posvetilo na jezero, se spusti za skale in utone za kuliso mogočnih gora na jugu.
Le še tam daleč je malo ožarjenega. Grem tja, grem za soncem …
Nekaj motivov je lepih tudi brez obsijanih svetlih in toplih žarkov.
Zdaj pa ne piha samo tam nad 2000 metrov do vrha Mangarta na 2679 m, ampak pošteno potegne tudi po dolini.
Zdajle stati tam na Mangartskem sedlu na parkirišču ni prijetno! Ali veste,
da se z avtom lahko pripelješ skoraj do tega roba, kjer tako salamensko veter pometa s snegom na višini več kot 2000 m?
Nekoč vam pokažem v eni zgodbi to nebeško razkošje.
Nekoč je z obale do teh dveh skal vodil leseni mostovž, pa ga je čas sesul.
Nekaj ostankov tega balkona nad jezerom pa je še ostalo …
Ponoči je bila tu megla in kar nekaj sreža, ki ga tu ne dobi sonce, se je še ohranilo na trati, vejah in bilkah, ki štrle iz gladine.
Grem tja skoraj do sončne obale, potem se vrnem, kajti svetloba ugaša in peklenski mraz se preganja z vetrom skupaj po
ledeni dolini.
Modrujem, da je tu zagotovo – 15, vse škriplje, tako je mraz, pa me preseneti temperatura prikazana v avtu, kjer kaže le – 1.
Komajda se ogrejeva na poti nazaj proti spodnjem jezeru in Ratečami.
Tu je dolina še odprta in je sončka še v izobilju. Tam na levi se tako lepo vidi na Stol.
Travnik pred nekdanjo carino še na sosedovem je zalilo in je tu še eno jezero več. Tudi prav.
Pred Mojstrano in Dovjem zavijem z glavne ceste levo med tisoč kozolcev.
Ubogi so skorajda vsi in delajo sramoto naši Domovini.
Le kaj si mislijo tujci, ko prepeljejo to pot?
Ustavim pri cerkvi. Tu je vse bolj urejeno. Morda zaradi slovenskega velikana triglavskega župnika Jakoba Aljaža,
ki ima tu na teh sončnih bregačah pri cerkvi na Dovjem svoj zadnji dom? Le kaj si misli ta pokončen Slovenec o nas?
Nič se nismo naučili iz zgodovine!
Oprosti nam, Jakob Aljaž, ki nas s slike gledaš s peklenskim strahom v očeh, kajti mi še vedno nismo opazili,
da je one veselice leta 1991 konec, ko smo po tisočletjih tiranije in hlapčevstva
na očitno prelahek način prišli do svoje države, s katero sedaj delamo kot svinja z mehom.
Ni ga junaka, da bi udaril po mizi in naredil RED! Ne rdečega, ne belega. Na razprodaji smo in kmalu bomo hlapci na svojem.
POLEG SEM BIL TISTI DAN
Poleg sem bil tisti dan,
poleg in sanjal,
žarel sem od vse silne radosti, sreče,
ko iz tistih morečih tisoč let starih sanj
se rojevalo je naše malo dete boječe.
In sedaj je te sreče vse manj …
Pokradli tatovi so zvrhane vreče
zakladov in truda
naših prednikov, nas,
razdelili so se na ta bele in rdeče
sprli ljudi, da vsak v svoj kot vleče
in nihče ne opazi,
da v NIČ teče čas …
In detece malo je dekle postalo,
brez postave, ponosa, v sramoto vseh nas,
ki prodaja se drugim za plehek denar
in namesto da bi si
tu, na svojem postlalo,
čaka, da vzame jo tuj gospodar.
Poleg sem bil tisti dan
in žarel sem od vse silne sreče …
Zdaj pa solza za solzo
po licu mi teče in v pest stiskam dlan…!
Janez Medvešek
Če imate v nebesih denar, Aljažev Jakob, štedi, te prosim, kajti kmalu boš lahko spet odkupil vrh od tujcev, zate
nekoč svetega in pravkar z vročim peklenskim ognjem ožarjenega Triglava.
Dan je še, ko se peljeva proti Radovljici in z veseljem z AC zavijem mimo spomenika slovenskima velikanoma bratoma
Vilku in Slavku Avsenik. Tam zadaj nad dolino kraljuje kopasti Stol. Zanimivo ime za hrib.
V starem delu Radovljice je že prazničen sejem.
Večeri se. Prodajalci pripravljajo svoje izdelke in ljudje prihajajo na zanimiv trg.
V tej hiš domuje tudi Čebelarski muzej. Fasada je tako zanimiva, da ti da ogled vsakega detajla kar malo dela.
O, pa užitka prav tako.
Malo se še sprehodiva med stojnicami, zavijeva v cerkev, pa na razstavo fotografij v čebelarski muzej in
zunaj je tema.
Lep dan je za nama. Če bi malo pohitela, bi se lahko zapeljala še malo naprej iz Belopeških jezer mimo
Trbiža do Rabeljskega jezera in bi jih bilo skupaj šest. Pa ni dolgo, kar sva ga obiskala. Vodo imamo radi.
Imamo jo v genih, kot ogenj in staro kmečko izbo, iz katere se širi vonj po domačem, po toploti iz zakurjene
peči, po dobrotah na stari mizi, metergi, v kateri je stara mama občasno mesila kruh.
Že tako lep dan je s takimi doživetji še polepšan. Nič ni napornega na tej poti in vse je enostavno najti.
Privoščite si to razkošje. Ni vse naše, pa nič zato. Meje smo si postavili le v glavah.
Če bo dan sončen, potem bo to potep, ki si ga boste zapomnili. Le še to. Mnogokrat se peljete v Planico, v
Kranjsko goro, čez mejo v Avstrijo, Italijo … Vozite se mimo enega najlepših biserov pri nas – ZELENCEV.
Le nekaj korakov je do tega raja in le nekaj minut. Ko boste videli ta del nebes, boste našo Domovino bolj
cenili. Če je povsod lepo, je tu – ZELO LEPO.
Ne dvomite v te moje stavke. Ne lažem. Mi k sreči, ko hvalim lepote naše Domovine, ni potrebno!
Naj vam bo lepo!
Besedilo in fotografije …… Janez Medvešek
Pesmi so pobrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno na Božični večer, v grudnu, decembru, 2014
GLASBA NA KLAVIRJU MATIJA CERAR
SIMON GREGORČIČ – VESELI PASTIR
[email protected]