10 v Soboto
Aktualno
sobota,26.septembra2015
Festival, kjer se bloki
Kompleks Ristić (Arhiv Bitefa)
Bitef, Slovenci in Ristić
DARKA ZVONAR PREDAN
Včeraj se je v Beogradu končal
letošnji Bitef, mednarodni
gledaliških festival, ki bo prihodnje leto slavil petdesetletnico. Za
njim je pol stoletja dobrih in
slabih let, a se, čeprav je sijaj slave
z razpadom Jugoslavije zbledel in
je denarja za kulturo v obubožani
Srbiji komaj za vzorec, ne da.
Letošnji glavni (tekmovalni)
program je ponudil deset predstav, poleg domačih še tistih iz
regije oziroma držav na ozemlju
nekdanje Jugoslavije in iz, kot radi
rečejo Beograjčani, "prave" tujine
(Nemčije, Francije, Rusije). Vsakič
ima festival tudi svoj moto.
Letošnji se je glasil V spomin na
Jovana Ćirilova, torej v spomin na
lansko jesen preminulega
83-letnega Bitefovega umetniškega direktorja in selektorja, ki je
leta 1967 skupaj s sedem let
starejšo in zdaj že 26 let mrtvo Miro Trailović ta mednarodni
festival tudi ustanovil. Mira, ki so
ji prijatelji ljubkovalno nadeli
vzdevek "buldožer v krznenem
plašču", je bila takšna institucija,
da je veliki Eugene Ionesco, ko so
ga leta 1971 po vrnitvi iz Beograda
v Pariz vprašali, kaj vse je videl v
jugoslovanski prestolnici,
odgovoril: "Miro Trailović. Ni to
dovolj?" Ona in Ćirilov sta
pripeljala na Bitef največja
svetovna imena.
Vpliv Bitefa na Slovence
Tudi o veliki Miri, njenem šarmu
in ekstravaganci mi je med
festivalskim Bitefom pred tremi
leti pripovedoval Jovan Ćirilov, po
letih in stažu najstarejši direktor
kateregakoli gledališkega festivala
na svetu. Pa o velikem Jacku
Langu, kasnejšem francoskem
kulturnem ministru, ki je istega
leta kot Beograjčani, 1967.,
ustanovil podoben mednarodni
gledališki festival v Nancyju.
Francoskega so, postavljenega v
konservativno okolje, kjer so bili
na oblasti desničarji, finančno
zadušili, Bitef pa je ostal. Ćirilov je
bil z njim preživel kar nekaj držav
in sistemov. Predvsem po zaslugi
Mire Trailović, ki je znala sodelovati s politiki (mimogrede: njen
mož, znani novinar, je bil tudi
glavni urednik časopisa Politika), a
pri tem ohraniti umetniško in
človeško integriteto, si je festival že
pod komunizmom pridobil
avtoriteto in sloves nečesa, kar je
politično pomembno. Titu in
njegovi kamarili je ustrezalo
potrjevanje, da se Jugoslavija vse
bolj in bolj odpira, četudi jim
Bitefova prav nič socrealistična
estetika ni bila vedno po godu, je
za Večer pripovedoval Ćirilov.
Seveda so bili tudi poskusi
vsemogočne partije, da bi se
gledališka umetnost vrnila dva, tri
korake nazaj, stran od dekadence z
goloto in podobnimi "nečednostmi", a so Bitef v takšnih primerih
reševali predvojni komunisti z
velikansko avtoriteto, kakršen je
bil, denimo, literat Oskar Davičo.
Ne, tudi pod Miloševićem in s
krvavim razpadom Jugoslavije
beograjski gledališki festival ni
umrl. In tudi s smrtjo Ćirilova ne,
seveda pa tega marsikdo pogreša.
Tudi v Sloveniji. "Posebna ljubezen
in poklicna pozornost Ćirilova je
veljala slovenskemu gledališču," je
ob njegovi smrti lani zapisal Ivo
Svetina. "Že na prvem Bitefu je
nastopila ljubljanska Drama s
Korunovim Kraljem Learom;
sledile so mnoge slovenske
predstave, ki so jih režirali Žarko
Petan, Dušan Jovanović, Tomaž
Kralj, Ljubiša Ristić, Janez Pipan,
Tomaž Pandur, Dragan Živadinov,
Igor Štromajer, Vito Taufer, Branko
Potočan, Matjaž Farič, Tomi
Janežič, Diego de Brea, Janez Janša
... In kar je morda še pomembneje:
Bitef je močneje vplival na
slovensko gledališče kot na katero
koli drugo (jugoslovansko)
gledališče, pa četudi smo imeli v
Ljubljani priložnost videti le
peščico bitefovskih predstav. Naša
gledališka misel in dejanja niso le
hlepela po tujih vzorih in spodbudah, ampak so zanje bila tudi
odprta, pripravljena, zrela, ker je
slovensko gledališče v drugi
polovici prejšnjega stoletja že
zdavnaj opravilo z 'zamudništvom'." Sam Ćirilov pa je v
intervjuju za Večer septembra 2012
priznal Sloveniji, da je prva
vpeljala avantgardo, za njo Zagreb,
šele nato je avantgarda prišla v
Srbijo. Dušana Jovanovića je ob tej
priložnosti izpostavil kot sijajnega
slovenskega pisca, hrvaškega
režiserja Oliverja Frljića pa kot v
tem trenutku najpomembnejšega
režiserja na območju nekdanje
Jugoslavije.
Niti Slovenci niti Frljić niso
manjkali na letošnjem Bitefu, ki ga
je odprl (tako kot lani mariborsko
Borštnikovo srečanje) svetovni
gledališki hit Murmel Murmel v
izvedbi Berlinčanov, glavni
program pa so sklenili predsinoči
Moskovčani z Gogoljevimi
Mrtvimi dušami v režiji Kirilla
Serebrennikova. Iz Nemčije je
prišla še predstava Common
Ground režiserke Yael Ronen, iz
Francije pa Zbogom Jonathana
Capdeviella. V selekciji so bili
holandsko-srbski Diskretni šarm
marksizma Bojana Ðorđeva,
predstava HNK iz Zagreba Mi smo
kralji, ne ljudje v režiji in koreografiji Matije Ferlina, več kot opazen
pa je bil tudi delež Slovencev. Ne
samo zaradi Homerjeve zdaj na
Bitefu kar dvakrat nagrajene Iliade,
velike slovenske koprodukcije
ljubljanske Drame, Mestnega
gledališča ljubljanskega in
Cankarjevega doma v režiji Jerneja
Lorencija, marveč tudi zaradi
Frljićevega Kompleksa Ristić v
koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane,
Hrvaškega narodnega gledališča z
Reke, beograjskega gledališča Bitef
in MOT iz Skopja. Tudi predstavo
Srbskega narodnega gledališča iz
Novega Sada Smrt Ivana Iljiča, po
Tolstoju, je, kot že nekaj prejšnjih
novosadskih, režiral Slovenec,
Tomi Janežič, Srbija pa se je
Bitefovemu občinstvu in žiriji
predstavila še s predstavo beograjskega Centra za kulturno dekontaminacijo Ibsenov Sovražnik
ljudstva kot Brechtov poučni
komad v režiji Zlatka Pakovića.
Maša za Jugoslavijo
Pričakovano je največ zanimanja
vzbudila premiera Frljićevega
Kompleksa Ristić, predstave,
povezane z likom in delom
kontroverznega Ljubiše Ristića.
Dva kontroverzna režiserja torej,
39-letni hrvaški ustvarjalec Frljić,
rojen v bosanskem Travniku, in
68-letni Beograjčan Ristić, v
Prištini rojeni sin Titovega
generala, ki se, čeprav je že v
sedemdesetih izstopil iz partije, še
vedno razglaša za komunista in
Jugoslovana. Nekoč so ga uvrščali
med največje evropske gledališke
režiserje druge polovice 20.
stoletja, potem ko se je sredi
devetdesetih spentljal z Miloševićevo politiko in postal celo
v Soboto
sobota, 26. septembra 2015
Aktualno
11
rana meja ne pozna
predsednik Jugoslovanske levice
(Jul), stranke Miloševićeve žene
Mire Marković, pa so ga tako rekoč
izbrisali iz kolektivnega spomina.
Vsaj do zadnjega novosadskega
festivalskega Sterijevega pozorja,
na katerem so mu, ne brez
vznemirjenja v delu javnosti,
podelili nagrado za življenjsko
delo. In ga tako rehabilitirali
oziroma instrumentalizirali, kot
pravi Frljić, prepričan, da je
neuradna lustracija, ki je doletela
Ristića, sramotna, ker se je v Srbiji
zgodila samo njemu, vsi drugi pa
so oproščeni, čeprav je vrsta
krivcev za srbsko uradno politiko
devetdesetih dolga in vključuje
tudi sedanjo Vučićevo oblast.
Ni se težko strinjati z režiserjem,
da bi njegov Kompleks Ristić,
mozaično sestavljen iz prizorov,
spominjajočih na delo Ristića in
njegovega znamenitega KPGT (Kazalište, Pozorište, Gledališče,
Teatar), ki ga je skupaj s hrvaško
kolegico in partnerico Nado
Kokotović, igralcem Radetom
Šerbedžijo in slovenskim kolegom
Dušanom Jovanovićem ustanovil
leta 1977, pa tudi na razpad
Jugoslavije, lahko nosil tudi naslov
Maša za Jugoslavijo. To bi bila
seveda aluzija na Ristićevo
znamenito predstavo v ljubljanskem Mladinskem gledališču Maša
v a-molu, nastalo po kultnem
tekstu Danila Kiša Grobnica za
Borisa Davidoviča. Je pa občinstvo
v prepolni Bitefovi dvorani, kot so
poročali beograjski mediji,
Frljićevo predstavo, ki skorajda
brez besed, ob glasbi partizanskih
pesmi niza asociacije na kultne
Ristićeve predstave z brutalnimi
prizori pljuvanja, uriniranja na
narisano Jugoslavijo in umiranja,
pospremilo z dokaj medlim
ploskanjem. Ristića, ki je Frljićevi
predstavi, še preden je premierno
prišla v Beograd, namenil nekaj
ostrih, grenkih besed, v dvorani
menda ni bilo. Sicer pa sam še
vedno trmasto ustvarja v napol
porušeni beograjski Šećerani,
opusteli tovarni sladkorja, ki jo je
v Miloševićevih časih začel
spreminjati v gledališki raj z
dvoranami, gostinskimi lokali in
celo bazenčkom sredi predmestnega blata in mraka, potem pa so
se finančne pipice zaprle. To
poletje je na oder Šečerane na
novo postavil svojo kultno
predstavo Bolha v ušesu, Feydeaujevo bulvarko, k njeni režiji sta ga
bila nekoč davno nagovorila prav
beograjska Slovenca, Bojan Stupica
in Stevo Žigon, potem pa so jo v
beograjskem Jugoslovanskem
dramskem gledališču igrali kar 44
let, vse do nedavne smrti enega
njenih igralcev, Nikole Simića.
Ristić jo je zdaj spet zrežiral z
mladimi igralci, občasno pa v njej
nastopajo tudi stari, ki so ostali
predstavi zvesti vsa ta desetletja,
med njimi tudi Branka Petrić,
soproga mednarodne filmske
zvezde, pokojnega Bekima
Fehmiua. V Šečerani, šarmantni
mešanici obledelega razkošja in
kiča, sem Ristića lani tudi obiskala
in se zapletla z njim v ostro
polemiko o razpadu Jugoslavije in
vlogi Slovenije v njem, poslušajoč
Iliada (Arhiv Bitefa)
Kompleks Ristić je
odšel iz Beograda
brez nagrade,
je pa bila s kar
dvema, posebno
nagrado časopisa
Politika za najboljšo režijo in z
nagrado občinstva, ovenčana
Lorencijeva Iliada
očitke na račun Ćirilovega
intervjuja za Večer, ker je ta
umetnikom, ki so paktirali z
Miloševićevo politiko, namenil
precej kritičnih besed in pri tem
izpostavil prav Ristića. Očitno je
nekoč velikemu režiserju, za
katerega je tudi Ćirilov priznal, da
je v komunizmu rušil zidove in jo
zato marsikdaj skupil, potem pa
zaradi vstopa v politiko izgubil
marsikaterega prijatelja in
občudovalca, poslal "inkriminirani" Večer nekdo iz Slovenije.
Vrnitev igralca, ki je streljal
Kompleks Ristić je odšel iz
Beograda brez nagrade, zato pa je
bila s kar dvema, posebno nagrado
časopisa Politika za najboljšo režijo
in z nagrado občinstva, ovenčana
Lorencijeva Iliada. Jernej Lorenci je
zadnje čase očitno ljubljenec
festivalskih dvoran, saj je lani
njegovi poprej na Borštniku
nagrajeni Ponoreli lokomotivi na
Bitefu za las ušla nagrada občinstva, predlani pa je že dobil
nagrado Politike za najboljšo režijo,
takrat za Nevihto.
Poleg grand prixa Mire Trailović, ta
je letos pripadel francoskemu
Zbogom, je mednarodna žirija letos
prvič podelila še posebno nagrado,
poimenovano po Jovanu Ćirilovu.
Dobila jo je, če se malo pošalimo,
hvala bogu neodvisno od nove
srbsko-hrvaške trgovinske vojne in
mejnih blokad, hrvaška predstava
Mi smo kralji, ne ljudje. V žiriji so
poleg predsednice, beograjske
igralke Mirjane Karanović, sedeli
še igralec črnogorskega rodu Žarko
Laušević, dramaturg Stefan Blaske
iz Nemčije, poljska dramaturginja
Agnieszka Jakimiak in scenograf
Tomas Volgrav iz Belgije. Največ
medijske pozornosti med žiranti je
seveda požel Laušević, v osemdese-
tih letih eden najprepoznavnejših
igralcev v tedanji Jugoslaviji.
Izjemno popularnost mu je
prinesla vloga v srbski televizijski
nanizanki Sivi dom, za vlogo v
srbsko-hrvaškem filmu Oficir z
vrtnico pa je leta 1987 v Pulju dobil
zlato areno za najboljšega glavnega
igralca. Leta 1993 se je njegova
igralska kariera dobesedno krvavo
prekinila: v rodni Črni gori, v
Podgorici, ga je v nekem lokalu,
kamor je prišel z bratom, napadla
skupina mladih nasilnežev, on pa
je, da bi ubranil brata in sebe,
potegnil pištolo, usmrtil dva
napadalca, tretjega pa težko ranil.
Od kod mu pištola? Leta 1990, tik
pred izbruhom balkanske vojne, so
v Beogradu proti predstavi Sveti
Sava Siniše Kovačevića, v kateri je
odigral naslovno vlogo, protestirali
srbski nacionalistični skrajneži,
šešljevci, ki jim upodobitev lika
Svetega Save ni bila všeč, in
uprizoritev večkrat grobo prekinili. Lauševiću so kmalu po tem
začeli groziti, in to celo s smrtjo,
zato se je po nasvetu organov
pregona opremil s pištolo. Tri leta
kasneje je orožje v Podgorici res
uporabil. Obsodili so ga na 15
oziroma 13 let zapora. Leta 1998 so
mu kazen spremenili v štiri leta in
ga tedaj, že po štirih letih in pol,
prebitih v zaporu, izpustili, on pa
se je v strahu pred krvnim
maščevanjem, ki sta mu ga
napovedali družini ustreljenih,
umaknil v ZDA. Tam se je v
glavnem preživljal s fizičnim
delom, njegovih sodnih težav pa z
odhodom v Ameriko ni bilo konec.
Črnogorsko sodišče mu je, leta
2001, zaporno kazen spet spremenilo v 13 let, za njim je bila razpisana tiralica, po odcepitvi Črne gore
od Srbije pa je ostal tudi brez
veljavnih osebnih dokumentov.
Več let mu je grozila deportacija
– in to kljub temu da mu je Srbija
leta 2009 podelila srbsko državljanstvo, ga pomilostila in mu leta
2012 vročila še potni list – dokler si
ni leta 2013 končno pridobil
pravice do stalnega bivanja v ZDA
in hkrati do tako imenovane
zelene karte, ki mu omogoča
prosto gibanje tudi zunaj ameriških meja.
Po tragediji je Laušević leta 1999
posnel še dva filma (Nož in
Ranjeno deželo), potem pa
poniknil, dokler ni leta 2011 vstal
od pozabljenih s knjigo Leto mine,
dan nikoli, ki jo imamo tudi v
slovenskem prevodu. Igralec,
letnik 1960, ki je s streli iz pištole v
času, ko je pred njim, mladim,
šarmantnim, okronanim z več
filmskimi in gledališkimi nagradami, ležal svet, uničil nekaj življenj,
tudi svoje, jo je napisal na podlagi
svojih pretresljivih zapiskov iz
zapora. Zdaj je prišel v Beograd,
kjer bo to jesen tudi premiera filma
Smrdljiva bajka, v katerem je po
mnogih letih spet zaigral, in na
Bitefu obujal spomine na svoja
prva srečanja s festivalom pred
desetletji: "Spominjam se študentskih dni in radostne radovednosti,
koga nam bosta ta september
pripeljala MiraTrailović in Jovan
Ćirilov. Kakšno novo presenečenje
nam pripravljata? Nisem prepričan,
da danes znamo na pravi način
izmeriti zgodovinski pomen
Bitefovega vpliva na razvoj
gledališkega življenja pri nas. Sem
pa globoko prepričan, da nas
Ćirilov in njegove zvezdnate oči ne
gledajo samo z letošnjega plakata,
ampak tudi z nebeškega balkona,
na katerem skupaj z njegovo in
našo Miro nestrpno čakata, da
vidita, kako napreduje njun zdaj že
zreli otrok." •