1. No category

ČAS PA KAR BEŽI …
… in spet je leto naokrog
Ustvarjajmo svoj prostor
Tvoje življenje je pokrajina
naseli jo z ljudmi
ki jih ljubiš
daj jim mesto in prostor
in posadi svoj sadovnjak
povabi čebele iz travnikov onkraj
znanega
posej svoje njive za kruh
usmeri svoje vode
postavi mline
da nasitiš sebe in bližnjega
ogradi najnežnejši nasad
zaživi odprto
in na svojem.
Alenka Rebula
Pravijo, da je dobro, če se vsake toliko časa nekoliko ustavimo in v mislih zberemo stvari, ki so se nam
zgodile v bližnji preteklosti. Nekaj skupnih trenutkov, ki so zaznamovali predvsem družabno življenje
stanovalcev v preteklem letu v idrijskem domu upokojencev, sem poskušala zaobjeti na naslednjih
straneh. Veliko več od zapisanega se je zgodilo, vsakemu posebej in vsem skupaj. Obsežna knjiga bi
lahko nastala, le za pisanje smo bolj leni.
Nismo dolžni vsega zapisati. Je pa prav, da smo hvaležni za vse možnosti in priložnosti, ki nam jih je
prineslo na pot življenje. Nič se ne zgodi po naključju in kar tako. Naj nas hvaležnost in dobra volja
spremlja celo leto, ki je pred nami.
Želim vam prijetno branje. S posebnim spoštovanjem do Ivanke Božičeve, ki nam je zapustila bogato
bero življenjskih modrosti, dodobra preizkušenih v skorajda stoletni beri let. V začetku leta se je
poslovila tudi Kristina Kranjc. Dočakala je dobrih 106 let. Živeti s stoletniki, med nami sta še Franc
Majnik in Marija Alič, je nekaj posebnega. Darilo.
Številnim družabnim dogodkom in aktivnostim, ki so omenjeni v nadaljevanju, so se letos pridružile
dejavnsoti, ki potekajo v okviru Medgeneracisjekga centra in jih organizira Klavdija Kobal Straus,
vodja neinstitucionalnih programov v domu. Nove priložnosti tudi za stanovalce doma.
… in… gremo naprej … korajžno…
Ema Brelih, delovna terapevtka
Življenjske poti
Brez obupa, s pogumom in vero sem šla naprej v življenje
Ivanka Božič/Metka Pavšič
Rojena
sem
v
Godoviču, tudi v šolo
sem
hodila
tam.
Izhajam iz številne
družine. Imeli smo
bajto in tri krave. Vse
skupaj je bilo bolj
revno kot bogato.
Osem otrok nas je
bilo. Štiri sestre in
štirje bratje smo bili,
Jaz sem bila šesta po
vrsti. Bila je izjemno
ljubeča. Tudi oče je bil
fajn, a moški so
vseeno drugačni. Mama ni nikdar spregledala človeka, ki je imel neko potrebo. Bila je
izjemno radodarna. Kljub temu, da ni imela veliko, je Naša mama je bila zlata mama,
imela vedno kaj, da je dala.
kako naj rečem drugače.
Po šoli sem šla služit. Sprva v Gorico, a sem naletela na družino, ki ni bila prav nič fajn. Zatem
sem prišla v Idrijo »h Kavšču«. Imeli so gostilno in mesarijo. Tam sem pomivala in
pospravljala. Potem sem šla služit k mami mojega kasnejšega moža. V Godoviču je imela
gostilno. Kmalu pa so mamo zaradi ene besede Italijani zaprli. Nekega večera so namreč
imeli kraval v gostilni in ko je zaprla za njimi vrata je bleknila: »merde laške«. In je bilo dovolj.
Nekdo jo je slišal. Za leto dni so jo zaprli. Ni
Najhujše od vsega so bile denarne zadeve.
bilo druge kot da sem sama prevzela
Bala sem se, da se ne bi kje preveč zadolžila.
gostilno. Mož je bil sam in kmalu je bil
To je bila velika odgovornost.
vpoklican k vojakom. . Gostilna je slonela
povsem na meni. Kakor sem vedela in znala sem si spomagala. Vozila sem toliko, da sem
obdržala gostilno. A ljudje so kar radi hodili v našo gostilno. Pri Micki se je reklo. Največ sem
kuhala golaž, vampe in župco. Vsak dan so bile te jedi na razpolago. Hrane je šlo v Godoviču
veliko v promet, ker so ljudje hodili peš k maši. Iz Novega sveta, Veharš in drugih vasi. Ljudje
so hodili po uro peš in so bili po maši
Glede možitve se spomnim, da nam je oče dejal,
pošteno lačni.
Si nisem predstavljala, da bi kaki drugi
moški hodili k nam komandirat, kako se
bomo poročili. In sama sem se kasneje
poročila brez velikih besed. Nekako se mi
da bo treba koga dobiti, da se bomo pomenili
okrog teh reči. Sem mu pa rekla, če pa toliko
nismo vredni, da se bomo sami pomenili, potem
pa vse skupaj ni vredno nič.
3
Življenjske poti
je mož malce zasmilil, ker je bil sam. Vedela pa sem, da je dober človek. Balo so mi pripeljali
kar neko popoldne. Godoviški fantje so šli na moj dom na Ravan in mi pripeljali reči.
Nobenega časa ni bilo za lepe in umirjene priprave. Poročila pa sva se z možem kar zjutraj ob
šestih. Bila je sreda in župnik je moral nekam na sestanek. V nedeljo nama ni pasalo, ker je
bilo potrebno gostilno peljati naprej. In tako smo to reč opravili kar ob šestih zjutraj v
godoviški cerkvi. Nobene ohceti ni bilo. Ko se je mama vrnila iz internacije smo pripravili
kosilo za najbližje sorodnike. Bila sem lepa nevesta. Še živo se spominjam rjave obleke in
volnenega plašča limonine barve. Mož je imel črno obleko. Šopek je bil iz svežih nageljnov.
Leta 1952 smo se preselili v Idrijo. Mož se je zaposlil v rudniku. Bil je v nabavno-prodajnem
oddelku. Otroci so morali hoditi v šolo. Jaz sem gospodinjila in skrbela za moževa starša.
Dovolj dela sem imela. Živeli smo na Brusovšu. Dva sinova sta se nama rodila. Milan in Silvij.
Vedno sem imela vrt, ki sem ga obdelovala. A vedno sem imela drugo zemljo, ker svoje pač
nismo imeli. Vse sem pridelala doma.
Rada sem se vozila s kolesom. Tudi praktično je bilo. Sem šla s kolesom k Likarici, kjer sem
imela njivo. Tam sem delala, potem pa na kolo in domov kuhati južino. Tudi v Godovič sem
hodila s kolesom. Kar po Zali sem šla. Sama sem se naučila voziti. Brat je imel kolo. Ko je bilo
kaj malega časa sem poskušala z vožnjo.
Kasneje sem napravila tudi šoferski
izpit. Bila sem druga ženska v
Idriji, ki je opravila izpit.
Kmalu po vojni sem se lotila. Mož ni bil
za take reči. Šestnajst ur voženj sem
imela. Izpit sem delala v temi. Vozila
sem dokler nisem prišla v dom
upokojencev. Nikdar nisem imela kake
nesreče. Enkrat me je sicer vrglo iz
zasneženega cestišča na Vrhniki, da so
mi mogli pomagati na cesto. Sprva sem
vozila NSU, kasneje pa sem vse do
konca imela Mini moris. Prodala sem ga
nekim fantom iz Ajdovščine. Ne vem kje
so izvedeli, da ga imam v garaži. Še se
spomnim kako je mož Slavko govoril, da
ne bom naredila izpita, sin Milan pa je trdil, da ga bom. Prav hecno je bilo. Imela sem namreč
že čez petdeset let.
V dom sem prišla zaradi padce. Nisem se mogla sama rihtati. Tedaj nisem mislila, da bom tu
tudi ostala. Še v star dom sem prišla. Tam sem se kar nekako vživela. Tam mi je bilo bolj všeč.
Ne vem kaj je bilo tam, bolj domače je bilo.
4
Življenjske poti
A človek mora v življenju sprejeti vse kar pride in živeti dalje. Mene je vedno držalo nekaj
pokonci. Nikdar nisem obupavala. Vedno sem šla z močjo naprej. Tudi pesem nas je držala
pokonci. Vsi v družini smo bili dobri pevci. Brat je imel tak tenor, da bi bil zagotovo v operi,
če bi bil rojen v kasnejših časih. Vsako nedeljo smo se usedli pred našo hišo, mi in sosedovi in
smo prepevali. Kar tako, brez kake pijače. Slišalo se nas je daleč naokrog in kasneje nam je
kdo rekel, kako lepo da je bilo, ko smo prepevali. Tedaj še ni bilo radia. Tudi vera me je držala
pokonci. Doma smo bili zelo verni.
Vi ne veste kako sem si želela postati šivilja. Sanjarila sem o tem, da bi šla v mesto in bi tam
delala prave obleke za prodajo. Pa me oče ni hotel dati. Delati je bilo treba. H kmetu so me
dali, trdemu, da mi je bilo še dolgo žal, da sem tam preživela leto dni. A kaj se hoče, življenje
je pač tako in je treba iti naprej in
živeti. Veste, danes pa v svetu In če me kdo vpraša po dolgem življenju in receptu zanj
manjka ljubezni. Tega ni več. V bi mu povedala ravno to. Korajža in sprejemanje vsega.
družinah in med ljudmi. Premalo Vse je treba premagati z dobro voljo.
ljubezni je, z eno besedo rečeno. Ni zmeraj lahko.
Okrog stotega rojstnega dneva ne vem kaj lahko pričakujem, nimam kakih posebnih želja. Da
bi lahko kaj priponudila, če bi imela seveda kaj priponuditi. Baje, da se bodo v Franciji
sorodniki zbrali skupaj in prišli k meni. Na koncu pa bi rekla tole: »Trdno je treba stati in ne
omahovati.« Življenje ni vedno lahko.
So trenutki v življenju, ko se čutiš
osamljenega. Ko zgubiš starše, partnerja…
Nekaj časa je zelo težko, potem pa moraš
nekako pozabiti. Mi smo imeli našo mamo
strašno radi. Umrla je ravno v času, ko je bil
požgan Godovič. Pri nas je bilo težko, a ker so
bile hude tudi druge reči, smo nekako prenesli.
A vedno ostane neka bolečina, ko se tega
spominjaš. Pri nas smo se med seboj zelo lepo
razumeli. Imeli smo tudi sosede podobne
starosti. Živeli smo preprosto, a lepo življenje.
Ko mi je umrl mož, sem spet občutila grozno
bolečino. Ne vem kako bi prestala, če ne bi varovala dveh vnukov in zanje skrbela. Onadva sta mi
dala življenje. Tako hudo je bilo, da niti jokati nisem mogla. Ko so ga položili v grob sem ob srcu
začutila nekaj zelo mrzlega. Dolgo časa ni izginilo.
Danes se ne čutim osamljeno. Življenju se moraš prilagoditi takemu kot je. Saj bi včasih človek
želel, da je drugače, a kaj hočemo. V družbo moraš iti, ne se zapustiti in se dati v kak kot. Jaz sem
vedno zahajala med ljudi in tudi drugi k meni. A ni to za vsakega, ne zmore tega vsak.
Jaz sem kar dobrovoljna ženska. Vse težave sem v življenju premagovala na način, da sem
razmišljanje o njih že na začetku zaustavila. Nisem se poglabljala vanje. Vedno sem veljala za
veselo žensko. Kjer sem bila jaz, tam je bilo običajno veliko smeha. In tudi v domu mi največ pomeni
dobra družba, zato se udeležujem prav vseh stvari, ki se dogajajo v domu. Zato, da gre čas naprej.
Biti sam v sobi je dolgočasna stvar. V življenju se je vedno potrebno prilagajati. Nikdar nisem
obupovala in pri tem mi je bila v veliko pomoč vera.
5
Življenjske poti
Ob košnji sem vstajala ob pol štirih
Terezija Likar/ Metka Pavšič
Očeta nisem poznala. Iz vojske je
zadnjikrat prišel domov na obisk v
marcu, jaz pa sem bila rojena v
oktobru. Mama se je nato še
enkrat poročila. Iz prvega zakona
smo bile štiri dekleta. Spominjam
se revščine iz otroških let. Mama
je hodila v Čepovan, da je dobila
kaj za pod zob. Ko smo odrasle
smo se takoj poročile.
Moja vas so Idrijske Krnice, pri
Fajfku se reče po domače pri hiši.
Moža Franceta sem dobila v
Masorah, iz revne hiše. K meni na
kmetijo je prišel in skupaj sva jo
obdelovala. Bil je fajn mož,
deloven, varčen, rad je imel
otroke… A kaj, ko je bil takoj
odpoklican v italijansko vojsko, ko
pa se je iz Italije vračal, je šel takoj
kar naprej v partizane. Tista leta je bil pri nas njegov oče, da je pomagal pri kmečkih delih. Ko
se je mož vrnil domov je bil ranjen. V hrbet in nogo.
Težko je hodil, pa tudi na želodcu je zaradi slabe hrane Dvanajst otrok se nama je rodilo,
zbolel. Vesela pa sem, da sva skupaj živela kar le ena deklica je umrla, enajst pa
šestdeset let. Praznovala sva tudi biserno poroko jih je zraslo. Tako sem jih vesela.
Devetnajst vnukov imam, za pravnuke pa še vem ne natančno, toliko jih je, haha.
Aja, še to nisem povedala, da smo hodili k maši v Sp. Idrijo. Po uro in pol navzdol in po dve
uri navkreber. V šolo pa kot otroci nismo hodili zaradi oddaljenosti. Kar starši so nas po
malem naučili skladati črke, kasneje pa smo se sami trudili, da smo se bolje naučili branja.
Doma je bilo nekaj knjig.
Ko nisem mogla več delati, sem se preselila k hčerki v Idrijo. Zdaj sem osem mesecev v domu.
Pravim, da sem zdaj tu doma. Lepo mi je. Spoznala sem osebje in druge sostanovalce. Vsi so
tako prijazni. Dolgčas preganjam s knjigami, rada grem na petje, četudi ne znam pretirano
dobro peti, pa na pogovorne skupine tudi rada grem. Sploh pa imam zelo veliko obiskov,
kako jih ne bi imela pri tolikih otrocih. Vedno se jih razveselim.
6
Življenjske poti
Življenje mi je zelo hitro minilo. Le obdobje vojne je bilo
težko. Sama sem bila, zaradi nosečnosti sem težko
delala, revščina je bila povsod… Najhuje je bilo ob
košnjah, ko je bilo potrebno na glavi nositi bremena. Pa
je šlo vse naprej.
Zdaj, ko ležim na postelji včasih premišljujem kako sem
živela in se sprašujem kako sem vse to prestala. Pa sem.
Mislila sem si, da je pač potrebno živeti, ker so otroci tu
in jih je treba spraviti h kruhu. To mi je dajalo moč in voljo.Na štedilniku sem vedno imela
desetliterski lonec. Kuhala sem predvsem zelje, mineštre, ješprenj, za večerjo smo velikokrat
jedli kuhan krompir in kislo mleko. Kruha je primanjkovalo, pa tudi zabele, zato sem polento
dostikrat zabelila kar z masovnikom.
Se usedem k mizi, pojem, vse pustim in grem. Nikdar si nisem mislila, da bo
kdaj tako nobl zame. Zdaj imam čas za vse tisto za kar ga prej nisem imela;
gledanje televizije, prebiranje časopisov, klepetanje. Pri skoraj
petindevetdesetih letih je najbrž že čas za to, a ne?
Zdaj sem
prava gospa.
Rada delam rože iz najlonk
Mici Lapajne/ Metka Pavšič
Leta 1927 sem se rodila na Kovačevem rovtu.
Petero otrok nas je bilo. Kasneje smo se preselili
Za planine, v Kanomljo. Tam smo lahko redili
vsaj kravo in prašiča.
Leta 1949 sem se poročila in odšla v Idrijo.
Moža Franceta sem spoznala med vojno, ko je
bil kurir. Mimo naše hiše je hodil. Nekakšna
simpatija je bila med nama.
Predno sem se poročila sem s trebuhom za
kruhom odšla v Ljubljano. Pri neki ugledni
družini sem bila gospodinjska pomočnica, a sem
se kljub temu, da so bili prijazni ljudje počutila
nekako ponižano.
Po tej službi sem odšla v Zavod za slepe. Nahajal
se je v bivšem notredamskem samostanu. Tam
smo delali vse in všeč mi je bilo. Zjutraj smo
7
Življenjske poti
počistili sobe, ko so otroci šli v šolo, opoldan smo pomagali pri kosilu, ob popoldnevih pa
smo prali, šivali in likali. Imeli smo celo že lesen pralni stroj.
Zaradi sestrine bolezni sem se morala vrniti
domov. Mame nismo imeli, doma pa sta bila
še dva mladoletna brata. In že prvo nedeljo,
ko sem bila doma, me je France obiskal. Ko
sva se poročila sva živela na Vojkovi ulici.
Rodila sem dvojčici. Težko je bilo, ker je
vsega primanjkovalo. Ko sta dekleti malo
A kaj hočemo. Usoda je hotela drugače.
porasli, stari sta bili kakih dvanajst let, sem
začela hoditi k Fari honorarno v službo. Pri Bedancu sem bila natakarica. Kasneje sem delala
še v hotelu Nanos. Sprva v Kanonu, kasneje v restavraciji. Rada sem imela svoje delo.
Pokojnino sem dočakala na Iskri. Nekaj časa sem delala na tekočem traku, kasneje pa sem
imela samostojno delo za strojem. Vedno sem opravila normo.
A vse življenje mi je bilo žal, ker sem se
morala vrniti iz Ljubljane. Močno sem si
želela končati kako šolo. In v Zavodu za
slepe so mi tedaj tudi ponujali možnost
izobraževanja.
Ko sem bila v penziji sem spet začela
honorarno delati kot natakarica. Po vseh
idrijskih lokalih sem bila. Z možem sva se
lotila zidati tudi hišo in dodaten zaslužek je
bil potreben.
V septembru bo tri leta kar sem v domu.
Kar zadovoljna sem. Doma mi je bilo
dolgčas, pozimi nisem mogla ven, ker sem
živela ob cesti. Sprva sem želela priti le za
eno zimo, potem sem pa kar ostala.
Zadovoljna sem, ker imam svojo sobo.
Rada delam rože iz najlonk, ki sem se jih
naučila izdelovati tu, v domu. Rada tudi
kakšno zapojem in spim.
Če pogledam na svoje življenje se mi
zdi, da je bilo predvsem veliko hudega.
8
Življenjske poti
Naredil sem tudi po 1000 žlikrofov na dan
Janez Klemenčič/Metka Pavšič
Rodil sem se na Oblakovem
vrhu. Peti izmed sedmih
otrok sem bil. Svojih otroških
let se z veseljem spominjam,
četudi je bilo treba težko
delati. S sedmimi leti sem že
pasel živino tako kot bi bil
zaposlen. Za igro nismo
vedeli. Tudi jokal sem
velikokrat, ko je bilo treba
zjutraj iti na pašo.
V šolo sem sprva hodil na
Utre, ker je bil učitelj doma
od tam, po vojni pa je bila šola kar v naši hiši. V gornji hiši je bila, samo po stopnicah sem
tekel in že sem bil pri pouku. Justin Grošelj je bil dober učitelj, domačin. Ni bil prestrog.
Včasih me je dal tudi pred tablo klečati. Malce sem škilil levo in desno, nazaj si pa nisem upal
pogledati. Kaznovan sem bil, ker sem bil
navihan ali pa zato, ker nisem imel domače Pri vojakih se marsikaj naučiš. Bolj sem se
naloge. Pri osemnajstih sem šel k vojakom. znal urejati, poskrbeti zase.
Dve leti sem bil v Subotici, v Srbiji. Vojaščina
Včasih je že bilo težko, a tisto si premagal in
mi ni škodovala, sem prišel malce k pameti.
si postal bolj dedec.
Imam kar dobre spomine na to obdobje.
Po vojaščini sem iskal delo na Rudniku, ker tam ni bilo nič sem šel na borzo dela in tam so mi
ponudili delo negovalca v Psihiatrični bolnišnici. In sem šel. Nisem ostal dolgo, kake štiri
mesece. Poklicali so me k Rudniku in sem šel. Delal sem v jami, a sem zbolel na želodcu,
potem pa sem delal zunaj, pri izvozu rude. Po razpadu Rudnika sem za kratek čas odšel na
Iskro, kasneje še na Kolektor. Svojo delavno pot sem zaključil v Psihiatrični bolnišnici kjer sem
delal kot vratar. Rad sem bil to, rad sem bil med ljudmi.
Ko je bilo kaj prostega časa sem štrikal, pa tudi v kakšno klekljanje sem se rad vtaknil. Šrikati
in klekljati sem se naučil doma. Pozimi, ko ni bilo drugega dela sem sedel na peči in štrikal
puloverje in nogavice. Ata mi je dovolil, nič se mi ni posmehoval.
Svojo ženo, Marijo Vončina sem spoznal v bolnici. Ko sem bil prvič zaposlen gori, sem delal
predvsem nočne šihte in včasih sva se poklicala, tako, v strahu in malo poklepetala. Še danes
mi je dolgčas po njej. Že dvajset let sem vdovec in še vedno jo pogrešam. Rodila sta se nama
dva otroka.
9
Življenjske poti
V mladosti sem zelo rad tudi plesal. Hodil sem v Šebrelje, pa v Šebreljski vrh, redko v
Kanomljo. Ko sva se z Marijo poročila sva hodila pa v Mejco. Tudi ona je rada plesala. Na
morje nisva preveč rada hodila, sva pa rada smučala. V tem sva resnično uživala. Sprva sva
hodila na Vojsko, potem pa na Črni vrh.
Ko sem postal vdovec, sem začel
tudi kuhati. Sprva enolončnice,
fižolovko, mineštro, kasneje pa
bolj zahtevne jedi. Tudi žlikrofe.
Še sosedom sem jih nosil. Radi so
jih imeli. Včasih sem jih naredil
tudi po 1000 na dan.
Še na eno obdobje sem pozabil.
Pomembno obdobje. Deset let
sem bil tudi poštar v Idriji. Zelo
rad sem bil in ljudje so me imeli
radi. A ni bil ravno lahek poklic.
Nosili smo kot osli. Težki časopisi so bili, po štirikrat smo jih šli iskat na Pošto. Predvsem pa ni
bilo lahko v slabem vremenu. In vsak dan bi bil lahko pijan. A ga zaradi nevarnosti nisem
popil prav nič. Sem pa zato popil toliko več kave.
Res imam zdaj že sedeminsedemdeset
Spomnim se tudi stare gospe, Marice Krivec, ki mi
let, a po duši veste, sem še zelo, zelo
je vsakič, ko sem ji prinesel penzijo postregla z
mlad. In to me drži pokonci.
žlikrofi. Ko sem stopil skozi vrata so že bili na mizi.
Dve leti sem zdaj že v domu. Že prej sem vedno rekel, če bom jaz zbolel bom šel tja, kjer
znajo skrbeti za človeka, kjer so za to usposobljeni. Nikomur nisem želel biti v breme. Samo
štirinajst dni sem bil še v starem
domu, potem pa smo se že selili
v novo stavbo. Tu sem se zelo
vživel. To je moj tretji dom. Ni mi
žal, res ne. Počutim se enkratno,
vsaj četrtino ljudi sem že od prej
poznal. Od tu ne bom šel v
noben drug dom več, zame bo ta
tretji, zadnji. Rad bi še dolgo
živel. Všeč mi je, ker imam svojo
sobo, rad sem sam. Rad imam
družbo, a rad se tudi umaknem.
10
Viri moči
Ema Brelih
Življenje v domu niso zgolj izleti, prireditve in izjemni dogodki, ampak predvsem
vsakodnevna rutina. Včasih jo hočemo kar preskočiti. Morda zato, ker se zdi, da je
dolgočasna, če ne celo duhamorna. Promovirali in na ogled naj bi postavljali le atraktivnosti
in stvari za katere menimo, da nam delajo pozitivno reklamo.
Kultura, skupnost, čas in prostor v katerem živimo je strukturiran in kar precej natančno
ločen. Tudi v domu upokojencev. Prav to daje vsem občutek varnosti, zaupanja in urejenosti;
ljudje potrebujemo ustaljen ritem, navade. Povsod. Če je ta red dober, vpeljan in po meri
ljudi, so dobrodošli dogodki, ki ga zmotijo.
Vsak človek ima tudi red in svoj ritem, ki je bolj ali manj usklajen z ritmom okolja v katerem
večino časa živi. Doma ima vsak družinski član svoj vsakdanji »urnik«, ki pa je prilagojen in se
»pokriva« z ritmom šole, službe, življenja doma in še s čim.
Tudi v domu ni nič drugače. Zaposleni imamo svoj red in rutino, razpored, urnik, stanovalci
prav tako. Tako se nam poti križajo v pravem trenutku in vedno smo na pravem mestu; ko pa
pride vmes kaj nepredvidenega, ali ko kaj pozabimo, se stvari zapletejo. Večinoma so to
prijetni, normalni zapleti, včasih pa so tudi razlog za slabo voljo in razočaranje.
Včasih kdo vpraša, kaj stanovalci v domu počnejo cel ljubi dan. Saj nimajo nobenega
pametnega dela. To ni res. Vsak človek si, najprej sam, oblikuje svoj dan, svoje dejavnosti.
Neglede na to, kje živi in koliko je star.
Ko je poskrbljeno za osnovne stvari, osebno urejenost, hrano, zdravila, primerno udobnost, se
vsak razgleda naokoli in pogleda vase: Kaj pa zdaj? Kaj je na vrsti? Kaj me veseli? Ali je še kaj
nujnega? … Mnogo vprašanj…
V domu ponujamo nekaj možnosti, kamor se lahko vključijo stanovalci. Želja tistih, ki te
dejavnosti snujemo in vodimo je, da bi ponudili dejavnosti, v katerih bi se našlo čimveč
stanovalcev.
Dan začenjamo z nekajminutno telovadbo pred zajtrkom. Temu bi se lahko reklo »minute za
pretegovanje«. Da se pozdravimo, zbudimo, pretegnemo še rahlo zaspano telo in pogledamo
dan, ki je pred nami.
11
Viri moči
Ponedeljkova jutra so namenja tudi večerjam. Stanovalci boste že vedeli zakaj.
Vsak ponedeljek in četrtek dopoldan je vodena telovadba s fizioterapevtko Vojko. V dobri uri
se sistematično z vajami in pripomočki razgiba celo telo. Vaje večinoma potekajo sede.
Na varovanem oddelku v dopoldanskem času poteka druženje ob petju, klepetu, možganski
in telesni telovadbi. Včasih se malo pomasiramo, ponovimo poštevanko, italijanske besede, s
skupnimi močmi zrecitiramo kakšno staro pesem. Prav lepo je.
Ob ponedeljkih je v zgodnjih popoldanskih urah še pevska skupina. Vanjo so vključeni vsi, ki
imajo veselje do petja. Pojemo pesmi, ki so že malo oguljene in bi jih znali zapeti tudi sredi
noči, vedno pa je v »delu« tudi kakšna nova in treba se je kar potruditi, da osvojimo nova
besedila. Trenutno se učimo Avsenikovo Triglav in O nepričakovani dar.
V torek dopoldne so istočasno srečanja treh pogovornih skupin. Vanje se lahko vključi
kdorkoli, vendar pa so skupine zaprte. Poleg teh treh je ena skupina, ki poteka po istem
programu tudi v četrtek popoldne. To je skupina Bučke.
Po obveznem počitku po kosilu je čas za Kviz. Tako se je kar sama poimenovala skupina za
urjenje
spomina.
Stanovalci
pridejo vsak s svojo mapo, v
kateri je domača naloga in cela
ura
je
napeta.
Nekoliko
tekmovalnosti, veliko znanja,
brbotanje
v
možganih
in
zagnanost so res na višku.
Domače naloge se tudi plonka, če
je sila, pa vnuki priskočijo na
pomoč, medsebojno sodelovanje
je na višku. Res, prava šola.
V sredo dopoldne je velika
skupina v drugem nadstropju.
Stanovalci pridejo od vsepovsod.
Prednost imajo seveda tisti, ki se
sami ne morejo premikati. Veliko
pojemo, da se sliši po celem
domu. Pa tudi pogovarjamo se.
Prerešetamo novice, domske
zadeve, pomembne stvari in tudi
kaj takega, kar spada v rumeni
tisk. V popoldanskem času je
potekal tečaj italijanščine.
12
Viri moči
Četrtki so rezervirani za skupino na drugem nadstropju, Klepetalnico in ročna dela. Petki za
sestanke v gornjih dveh nadstropjih. Ti sestanki so praviloma dobro obiskani. Ker živi na
enem nadstropju veliko stanovalcev je prav, da se vsaj enkrat na teden sosedje vidijo in
srečajo. Tu je priložnost, da na glas povemo stvari, ki nas žulijo, predvsem v zvezi s domskim
življenjem, redom, pomanjkljivosti, pohvale, …
To je torej tedenska rutina, v katero je vključenih - vsaj v eno dejavnost, večinoma pa v več več kot tričetrt stanovalcev v domu. Nič ni obvezno. Vse kar je bilo obveznega, so stanovalci
v preteklosti že postorili. Gre za smiselne, rutinske dejavnosti, ki naša življenja bogatijo in
plemenitijo. Brez tega, brez vsakodnevnih kav in zajtrkov, umivanja, tablet, skupin, … tudi
praznikov ne bi bilo.
Controlliamo la presenza!
Tako se navadno uradno začne ura italijanščine. Generacija stanovalk in stanovalcev, ki so
zdaj v domu, je večinoma hodila v italijanske šole. To pomeni, da je bila na našem ozemlju
italijanska oblast in da so se novi gospodarji trudili Slovence poitaljančiti; uvedli so obvezno
italijanščino v urade in na vseh javnih mestih, posebej strogi so bili v šoli. Nastavili so
učitelje, ki niso znali niti besede slovensko in otroci so počasi osvajali italijanščino. Marsikdaj
se je zgodilo, da so potem otroci staršem prevajali razne uradne zadeve.
Primorci seveda niso nikoli sprejeli
jezika in kulture Italijanov za svojo.
Slovenskega srca in jezika se ne da kar
tako spremeniti. A znanje jezika je
ostalo
in
marsikateri
sedanji
srednješolec bi jim ga zavidal. Vsaj
tako pravi profesorica Sandra, ki uči
italijanščino dijake, osnovnošolce,
upokojence , … Že nekaj let zapored
pa enkrat tedensko tudi skupino
stanovalcev v domu upokojencev.
Čeprav na koncu ne bo resnih
spričeval in neopravičenih ur, je
vsako srečanje kar precej podobno
šolski uri. Srečanje se prične s
preverjanjem
prisotnosti
/
Controlliamo la presenza!/ in
kratkimi vprašanji; temu bi lahko
rekli tudi kratko preverjanje
znanja.
Nato sledi »glavna
tema«. Ker so se večino besed že
naučili v mladih letih, ni
potrebno učenje, pač pa zgolj
ponavljanje in brskanje po možganskih gubah. Najboljše zdravilo proti demenci! Včasih je
13
Viri moči
treba kakšno stvar dvakrat ponoviti, trikrat, … da se resnično osveži.
Prisluškovala sem učni uri, v kateri so raziskovali naše telo. Si predstavljate, da kot iz topa
izstrelite naslednje besede v italijanščini: noht, jetra, želodec, jezik, las, čelo, ključnica, ličnica,
brada, … To v tej skupini sploh ni problem. Potem pride na vrsto tudi slovnica… glagoli taki
in drugačni, prihodnji čas, … Vse je treba znati, če hočemo spodobno in pravilno nekaj
povedati. Ura neverjetno hitro mine. Učenke, tu pa tam tudi kakšen učenec, so vedno
zadovoljni, saj sami pr sebi dobijo potrditev, da jih možgani še niso pustili na cedilu. Dober
občutek.
VEČJE PRIREDITVE MED LETOM
JANUAR
Izlet na sv. Goro in ogled razstave jaslic
Slovenski Božič – spevoigra
Diaprojekcija o decembrskih praznovanjih
JUNIJ
Potopisno predavanje Lago di Maggiore
Koncert MPZ DU Idrija
Ogled slikarske razstave v kripti
FEBRUAR
Sv.maša
Koncert OMPZ Notranjska
Koncert učiteljskega zbora iz Logatca
JULIJ
Izlet v Rogatec in na Ptujsko goro
Medgeneracijsko druženje v sodelovanju z
ZPMS
Potopisno predavanje Romunija
Tombola, »sivkine« delavnice, šivalnica
MAREC
Nastop tolkalcev, OŠ Črni vrh nad Idrijo
Koncert ŽPZ Cerkljanke
Potopisno predavanje
Sv.maša
Otvoritev razstave ročno izdelanega cvetja
Koncert ŽPZ Iris
Pozdrav pomladi, DU Idrija, Univerza za 3ŽO in
Vrtec Idrija
SEPTEMBER
Potopisno predavanje Kirgizija n Mehika
Izlet Ljubljana in okolica, Idrijska Bela
Glasbeni nastop Polona in Maja
Čipke in tihotapstvo, Mestni muzej
Nove delavnice: Male sive celice
OKTOBER
Dan jezikov, prireditev pripravili učenci OŠ
Idrija
nastop učencev OŠ Idrija, Repa velikanka
izlet, v dom upokojencev Šentjur
sv. maša
Nejc Sever, telovadba malo drugače
APRIL
Rejc Drago - razstava
Potopisno predavanje JAPONSKA
Izlet Žiri, ogled čipkarske razstave
Ustvarjalne delavnice – velikonočna dekoracija
Pričetek Bralne skupine in italijanščina
MAJ
dr. Anton Bebler -predavanje
Budnica idrijskih godbenikov
Prisluhnimo pravljici, Stanka Žitnik
Koncert ŽPZ Kanomlja
Srečanje pevskih zborov v Mariboru
Ipavec Miran, avtoštopar
NOVEMBER
Sv.maša
Koncert , Idrijski oktet
DECEMBER
Nastop otrok iz vrtca in OŠ Idrija
Velika tombola in obisk Miklavža
Ogled razstave jaslic v Kripti
Božični koncert vokalne skupine Vedrina
Silvestrska prireditev z gost
14
Viri moči
Odgovor je skrit v naslednjih vrsticah.
Zgodba je dolga, zapisala sem nekaj momentov. Če bi zapisala vse, bi ostalo večina
neprebrano zato, ker nimamo časa, ker se nismo sposobni skoncentrirati, ker nam oči begajo
po tekstu in kar nekam hitijo – vse bi radi naredili takoj, mimogrede, ker se nam že mudi
nekam naprej. Tudi ročna dela. Na koncu si sicer lahko domišljamo, da smo tekst prebrali in
da vemo o čem govori, pri ročnih delih je nekoliko drugače. Ne moremo reči, da smo kar
tako, mimogrede nekaj naredili, kot na tekočem traku, in to celo dali drugim na ogled
Če mi ne verjamete, lahko sami preverite tako, da poskusite!
Tam oktobra se že začne… ko je zunaj lepa
jesen, ko so na mizah hruške in jabolka, grozdje
in orumenelo listje. Užij dan! A stranska vrata
so vedno nekoliko priprta, da se nekam med
vse te sprotne zadeve, prikrade misel na zimo
in december.
Vem, da se bodo že tam v drugi polovici
oktobra pojavila vprašanja: »Kaj bomo letos
delali novega?« Seveda ni treba na dolgo
razlagati. Vsi vemo, da se pogovarjamo o prednovoletnem času. Navadno odgovorim:
»Pojma nimam. Dajmo še malo počakati.«
Počakati pomeni, da ne začnemo kar takoj nekaj šivati in rezati, roke in prsti čakajo. A v
možganih in srcu se začne že poznano brbotanje, vznemirjenje, zvedavost, kombiniranje in
skrivnostnost.
Vse to še stopnjujejo pregledovanje revij; nekatere so že dokaj oguljene in scefrane. Ampak
vedno znova ugotavljamo, da je v nekaterih prav poseben praznični žar in čeprav se mi vsako
leto, ko jih odložim zdi, da v njih res ni nič, kar že ne bi stokrat videla, pa si naslednjo jesen
prav začudeno rečem: »Opa, to pa dobro izgleda, to bi bilo za uporabiti!«
In po novem seveda internet. O tem, kako nam gre kopiranje in učenje z internetom kdaj
drugič. Pregledovanje tega, kar so naredili drugi, je neskončno. Zdaj lahko to počnem skupaj
s stanovalci: računalnik, projektor, veliko platno in klikamo. Prav sproščujoče je, ko lahko
15
Viri moči
pokomentiramo, kar so na ogled postavili drugi. Nekatere stvari so res uporabne, vzbudijo
željo po posnemanju in »prestavitvi« v naš prostor in čas, druge spet nič. Res, čisto nič. Hitro
jih preletimo in naredimo daljši postanek pri tistih, kjer nam pade v oči barva, motiv, tehnika,
… Ene stvari se nam zdijo prezahtevne, druge preveč otročje.
O nekaterih se ne moremo zediniti. Saj si lahko predstavljate, kako je pri dvajsetih ženskah.
Moški tu nimajo kaj prida besede. Pa, saj se niti ne spoznajo na to.
Tako mine teden, dva, trije… potem pa se že začne bolj natančno štetje. »Sredi novembra
smo že, kaj bomo?« Uffffff. Še vedno ne vemo. Kaj ko bi uporabili kaj starega?. Seveda bomo,
ampak moramo pa narediti tudi kaj novega. Saj imamo čas in voljo. Dajmo!
Ja, res je. Človek si
vedno želi narediti kaj
lepega. Tudi ko sem
dobila kakšen zahteven
vzorec za klekljanje,
tak, da sem vmes
včasih že kar malo
obupala, ampak vedno
sem vztrajala do konca
in se učila in »gruntala«
toliko časa, da je bila
čipka dokončana. To
je posebno veselje
pogledati svoj izdelek v
katerega
si
vložil
znanje, čas, tudi trudne
noči in večere. Ampak splača se! /Slavica/
Če se je do zdaj dogajalo bolj v glavah in zunaj nas, z opazovanjem, brskanjem po
fotografijah, je nastopil čas, da poskusimo s konkretnim delom. Naredimo eno zvezdo iz
šeleshamerja.
»A bo?«
»Ne vem.«
To je že prvi znak, da ni čisto ok. A jo malo obrnemo. Spet
ogledujemo.
»Bo?«
»Ne, tako je še slabše.«
»Ne, ne .. ne bo še tako hitro, ni še vredu.«
Eni že malo nestrpno godrnjajo, da ni nobenega pametnega
dela, drugi pričakujejo model in imajo že v rokah svinčnike,
da ga bodo prerisali in izrezali.
Ura je tri, dovolj je bilo za danes. To bo treba malo prespati.
Naslednjič, ko se dobimo spet nekaj ustvarjamo. In naslednjič
16
Viri moči
spet. Ogledujemo si, kaj je nastalo. Šele, ko se nam vsem zdi, da je stvar dobra, se začne
resno delo prstov, rok, šivanke. Iščejo se škarje, šivanke prave debeline, nitka, volna.
»Ali mi, prosim, odrežete?
Kje je zdaj streha? Ali je prav
tako? Ojoj, kaj sem zdaj
naredila. Včasih sem to vse
znala, zdaj pa mi nikakor ne
gre. Ali bo to vredu? To
moram popraviti! Nič več ni
z mano! Veste, prav
razočarana sem nad sabo.
Počasi nam gre, koliko je
treba tega narediti? Kaj. ko
bi kar s šivalnim strojem!«
»Res so lepe. Ta rdeča barva
jih poživi! Ali bodo samo
hiške? Naredimo še kaj
drugega. Prerišite še kakšen model. Kako bomo pa to zdaj obesli? Vi ste pa natančni. Poglejte
mene, ali bo prav tako? Ali mi vtaknete, pet minut se že mučim? Joj, spet sem narobe prišila to
streho.«
»Veste, kdaj šivilja zastonj šiva? Ko začne šivati, brez da bi prej naredila vozel«. In tako naprej,
ure in ure. Ročno delo je posebne vrste sprostitev. Že res, da je lepo pogledati končni izdelek,
ampak tudi gibanje prstov, drsenje po mehki tkanini, enakomerna razporeditev šivov, čeprav
je to lahko tudi svojstven napor za prste in oči, je sproščujoče in pomirjujoče. Seveda se
vmes najde čas za klepet, predvsem o ženski stvareh.
Za svojo mizo je Vinko. On rabi svoj prostor in svoj mir. A
ne sme biti sam. To ga kar ubija. Prav bi bilo, da bi se mu
pridružil še kakšen moški, ampak domnevamo, da ostali
slutijo, da bi bilo za dva ali več petelinov premalo prostora.
Ženske smo tudi čisto zadovoljne z enim. Malo priganja,
vzpodbuja, pride naokoli in pokomandira. Ampak še bolj
kot to, nas potrebuje. «Ali mi lahko ena malo pridrži te
trakove. Kje je žica? Ali mi lahko date klešče, ker sam ne
morem do njih.«
Ko je delovna vnema na višku potrebuje dve
pomočnici. Ja, taki so moški. In potem jim še
nič ni prav. Ene so predebele, druge pretanke,
pretrde, prekratke… tiste slamice iz
časopisnega papirja, seveda. Rabi jih, ker plete
košare, smreke. Najzahtevnejša je zvezda
repatica.In potem pride vabilo, ponudba, da
lahko opremimo izložbo v centru Idrije.
17
Viri moči
Seveda bomo. Ampak to pomeni, da je treba pospešiti delo.
Meja med razvedrilom in hobijem ter obveznim
delom je zelo tanka.
Zdaj, ko imamo okraske pred sabo in vemo,
kakšen je prostor nas že gloda naslednja stvar:
»Kako to spraviti v tak red, da bo vzbudilo
pozornost, predstavilo naše delo?«
Radi bi tudi vzpodbudili vsakega, ki se mu bo oko
ustavilo na tej izložbi, k temu, da bi, tako kot smo
mi, z domišljijo, dobro voljo, ustvarjalnostjo, kreativnostjo, ter spretnostjo rok, našel v sebi
mir in zadoščenje ob delu in pogledu na lepo ročno delo. Praznovanje!
Kot delovna terapevtka
vidim v ročnih delih
veliko več kot vzorec in
izdelek, ki ga je naredila
človeška
roka.
Te
dodane vrednosti mi
niso dali šola, dodatna
izobraževanja, zahteve
nadrejenih
in
pričakovanja svojcev in
stanovalcev,
strokovnjaki, internet.
To slišim in vidim, ko
opazujem stanovalce pri
delu in v pogovorih. To
je edino merilo, s
katerim se lahko meri veličina vsake hišice, rožice, smrečice, lončka, ki je bil na ogled v
začetku decembra v središču Idrije.
Sivka
Na terasi je letos prvič cvetela sivka. Ker nihče nima izkušenj s to sicer zelo uporabno in
cenjeno rastlino smo se nekoliko previdno lotili obiranja. Neverjetno, koliko vprašanj kar
naenkrat. Ali porezati vse cvetove, kako visoko, kaj potem z njimi, … No, saj ko smo enkrat
začeli je kar šlo. Sivko smo obrali, večinoma posušili in spravili v male vrečke iz blaga. Le-te
bodo v omarah preganjale molje in odišavile perilo. Učili smo se tudi izdelovanja malih
butaric. To je spretnost, ki zahteva nekoliko več potrpljenja pa tudi znanja. Pri tem nam je
pomagala prostovoljka Darinka. Mimogrede pa smo skuhali še čaj. Nekaterim je prijal,
drugim spet ne. Okusi so pač različni. Sivka cvete vsako leto in še bo dišalo ….
18
FOTOKRONIKA 2014
Slovenski Božič
Spevoigra
izvajajo mešani pevski
zbor Zavratec in
Idrijski oktet
Prireditev s Tolkalci, OŠ Črni vrh nad Idrijo
Koncert ŽPZ Cerkljanke
Koncert ŽPZ Iris
19
FOTOKRONIKA 2014
Drago Rejc
Miran Ipavec
Stanka Žitnik
Koncert MPZ DU Idrija
Polona in Maja
Razstava ročno izdelanega cvetja
20
FOTOKRONIKA 2014
Medgeneracijska srečanja
21
FOTOKRONIKA 2014
Izleti
Ogled jaslic na Sv.gori
Čipkarska razstava v Žireh
Po Ljubljani
V Rogatec in na Ptujsko goro
Idrijska Bela
Park ob domu upokojencev v
Šentjurju
22
FOTOKRONIKA 2014
Revija pevskih zborov v Mariboru
Bučke pri Gabronu
PRIDNE ROKE NIKOLI NE MIRUJEJO
Domači piškoti so najboljši
Velika noč se bliža
Nabiranje in pospravljanje sivke
23
FOTOKRONIKA 2014
Ta lepi, praznični december
Ogled razstave jaslic v kripti
24
FOTOKRONIKA 2014
25
FOTOKRONIKA 2014
__________________________________________________________________________________
Prispevke zbrali Metka Pavšič in Ema Brelih, uredila Ema Brelih
Foto: arhiv DU Idrija
Delovna terapija, enota Idrija, januar 2012
26