Letnik 4, številka 13 September 2012 Povejmo si... Interno glasilo Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. Povejmo si... VSEBINA UČINKOVITO IN EKONOMIČNO PLANIRANJE POSAMEZNIKOVEGA ČASA IZ NAŠEGA VSAKDANJIKA… 3 SPOŠTOVANE STANOVALKE, SPOŠTOVANI STANOVALCI IN SPOŠTOVANO OSEBJE DOMA UPOKOJENCEV IDRIJA 4 POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI V ŽIVLJENJU STA MI ZARES POMAGALI VERA IN LJUBEZEN VEDNO SEM SE RAD POGOVARJAL Z VSEMI LJUMI 5 6 NAŠA VANDRANJA IZLET SKUPINE SONČNICA V ŠEBRELJE IN IDRIJSKE KKRNICE 8 POLETNI DOPUST STANOVALCEV IV. ETAŽE 10 POTEPANJE PO OKOLICI KOBARIDA 10 12 NASTOPI MOJ NASTOP Stran 2 14 GIBANJE OB GLASBI 15 KDOR RAD BERE, NIMA NIKOLI PREVEČ ČASA 16 TELOVADBA NA VRTU 19 IZ NAŠEGA NAVDIHA… MOJE LEPE POČITNICE 20 KOZE 21 DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA 21 KMET IN NJEGOV LJUBLJENEC OSEL 22 ISKRICA 22 MISEL 22 PREDSTAVITEV SLUŽB V DOMU OBLETNICA VEDRENJE Z VEDRINO DELAVNICA IZDELOVANJA MOZAIKOV 14 POMOČ DRUŽINI NA DOMU 23 ZA RAZVEDRILO 24 Letnik 4, številka 13 UČINKOVITO IN EKONOMIČNO PLANIRANJE POSAMEZNIKOVEGA ČASA Profesor je stal v predavalnici pred elitno skupino učencev in rekel: »Izvedli bomo eksperiment.« Izpod katedra je potegnil steklen vrč in ga napolnil z okroglimi velikimi kamni. Ko je bil do vrha poln, ga je postavil predse in vprašal učence: »Ali je vrč poln?« Vsi so potrdili. Profesor je malo počakal in še enkrat vprašal: »Ali res?« Nato je izpod katedra potegnil lonček z malo manjšimi kamni in ga vsul v vrč, ki je zapolnil luknje med velikimi kamni vse do dna. In zopet je vprašal učence: »Ali je sedaj poln vrč?« Tokrat so učenci počasi doumeli postopek. Eden je odgovoril: »Verjetno ni.« Profesor je še enkrat vzel lonček, v katerem je bil pesek. Tudi tega je vsul v vrč in tudi pesek je še poiskal luknje med kamni in jih zapolnil. Profesor je vprašal: »Kaj nam ta eksperiment pove?« Rekel je: »Veliki kamni predstavljajo v našem življenju naše zdravje, družino, prijatelje, izobrazbo, sanje, da počnemo to, kar nas veseli. Zapomniti si moramo, da človek na prvo mesto postavi »velike kamne«, ker, če da prednost malim kamenčkom, si bo življenje zapomnil z malenkostmi in ne bo imel zadosti dragocenega časa za pomembne stvari v življenju. (Vir.: Christian Godefroy) Vsi pa vemo, kako čas beži. Imejmo se radi in prijetno branje! Vanja Žigon Foto: Ana Vojska Stran 3 Povejmo si... SPOŠTOVANE STANOVALKE, SPOŠTOVANI STANOVALCI IN SPOŠTOVANO OSEBJE DOMA UPOKOJENCEV IDRIJA Ko smo se pred dobrimi petimi leti na pobudo takratnega in sedanjega župana občine Idrija g. Bojana Severja in ob podpori nadzornega sveta družbe FMR na čelu z njegovim predsednikom g. Stojanom Petričem začeli pogovarjati s predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o sodelovanju družbe FMR pri izgradnji novega doma upokojencev v Idriji, si nismo predstavljali časovne razsežnosti omenjenega projekta. Glede na to, da je bila takrat zakonodaja o javno zasebnem partnerstvu še čisto sveža in da predstavniki ministrstva niso točno vedeli, kako se lotiti zadeve, je minilo dve leti, da je bila družba FMR izbrana kot zasebni partner in investitor pri izgradnji I. faze novega doma upokojencev v Idriji. Nadaljnji dve leti sta bili potrebni za uskladitev projekta s potrebami njegovih bodočih uporabnikov in izgradnjo. Gradnja I. faze novega doma pa je bila končana v devetih mesecih med oktobrom 2010 in julijem 2011. Pred nekaj dnevi je minilo eno leto od odprtja I. faze doma in preselitve stanovalcev ter osebja v novo zgradbo, ki jo je skupaj s podizvajalci pravočasno in kvalitetno dokončal Kolektor Koling. Te dni potekajo zaključna dela na II. fazi doma, ki poleg dodatnih sob za oskrbovance obsega še varovana stanovanja, prostore za dnevno varstvo, prostor za telovadbo in fizioterapijo, kuhinjo z jedilnico in večnamenski prostor za prireditve in druženje. Po končanem tehničnem prevzemu objekta konec septembra pričakujemo, da bomo uporabno dovoljenje pridobili v drugi polovici oktobra letos. Tako bi lahko preselitev dela obstoječih stanovalcev in sprejem novih stanovalcev začeli še pred 31. oktobrom 2012. Že od začetka oktobra bo potekalo opremljanje sob in skupnih prostorov z že nabavljeno uskladiščeno opremo kakor tudi sprotna montaža nove opreme. Pričakujem, da bo tudi ta selitev potekala tako gladko in brez večjih nevšečnosti za stanovalce in osebje kot tista pred enim letom. Vsem stanovalkam in stanovalcem želim prijetno bivanje v novih prostorih, celotnemu osebju doma pa prijetno počutje na delovnem mestu ter ohranjanje zavzetosti in skrbnosti pri vsakdanjem delu tako s stanovalci kot tudi z zunanjimi uporabniki storitev Doma upokojencev Idrija. Andrej Kren, predsednik nadzornega sveta Doma upokojencev Idrija Foto: Ana Vojska Stran 4 Letnik 4, številka 13 POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI V ŽIVLJENJU STA MI ZARES POMAGALI VERA IN LJUBEZEN Že od malega so mi pravili Mara, uradno sem seveda Marija. Dvajsetega leta sem privekala na svet, Za gradom. Ko mi je bilo dve leti, je oče dobil stanovanje na Brusovši in tam sem živela dokler se nisem poročila. To je bilo leta 1941, 21. septembra. Bila je nedelja, ura pa natanko dvanajst. Prava nevesta sem bila, vsa v belem. Obleka do tal, čevlji z visoko peto, šlajer in bele rože. Kmalu sva zaradi moževe službe odšla v Istro, V Podlabin, kjer je bil rudnik karbona. Jaz sem šla mesec dni za možem, ker sprva ni bilo stanovanja. Podlabin so tedaj šele gradili. V Istri sva ostala skoraj osem let. Jaz sem popolnoma govorila istrijansko. Ker sem ves čas prepevala, so mi v Istri pravili tudi »štiglc«. Leta 1944 se je Možu Lojzetu pripetila huda rudniška nesreča. Ob vrtanju je naletel na staro mino. V tej nesreči je izgubil vid. Živo se spominjam teh dogodkov. Odpeljali so ga v bolnico v Pulo. Jaz sem šele drugi dan lahko šla k njemu. Ni bilo prevoza. Pulo so tedaj bombardirali in bolnišnica je bila brez oken, mrzlo je bilo v njej in hrane je primanjkovalo. Bil je januar. V skrbi za moža sem prosila mati prednico, ki je bila zelo stroga, če smem ostati pri možu, da bi nanj pazila. Ni bila navdušena nad predlogom, ker je bila resnično velika kriza s hrano in prostorom. Svetovala mi je naj se pogovorim z zdravnikom. Bil je Jud, okulist, a imela sem občutek, da je na moji strani. Skupaj smo se kasneje domenili, da lahko ostanem, ker sem prosila le za prenočišče in obljubila sem, da bom poprijela za vsako delo. V kuhinji, ambulanti, skratka, kjer bo potrebno. In tako sem v bolnišnici preživela pol leta. Vsako popoldne sem se z možem in še kakim drugim bolnikom pod roko sprehajala po bolnišničnem parku in postorila še to in ono na oddelku. 21. junija sva se po vseh mogočih zapletih le vrnila v Labin. Težka je bila tista pot. Ravno tedaj so potekale borbe in k sreči sva imela obe prepustnici. Nemško in partizansko. Ko smo naleteli na Nemce mi je še kako prav prišlo nekaj znanja nemščine. A dobro je šlo skozi, hvala bogu. Nek oficir mi je dejal, da sem še otrok, češ, kaj se podajam v vojno. Jaz pa sem na vso moč hitela z razlaganjem najine zgodbe. Moža je bilo silno strah, mene pa tudi. V Idrijo sva se vrnila leta 1948. Teta Franca naju je povabila k sebi, Za grad. Imela je namreč hišo. Uredila sva si prijetno domovanje. Leta 1949 in 1953 sta se nama rodila sinova. Cveto in Ivi. Mož ju je bil silno vesel. Vsa ju je pretipal. »Ne boj se,« mi je govoril. »Poznal ju bom tako kot poznam tebe.« Z mojo pomočjo se je kasneje privadil vseh mogočih opravil. Sva pa vsak dan hodila ven, na sprehode, da se je malo razmigal. Kamor je želel, tja sva jo mahnila. Bil je dober mož in nič siten. Če pa se je že kdaj pripetilo kaj takega sem imela navado reči: »Joj, meni se zdi, da bo jutri grmelo, ko takole tebe pogledam. Se mi zdi, da imaš nekam čuden obraz.« Pa se je Lojze zasmejal. Lepo sva se imela. Svojo delavno dobo sem prislužila na večih koncih. V kuhinji sem delala v Nebesih, na Soči, v vrtcu, zaključila sem pa v Merkatorju. Na Prenuti sem kuhala malice in kosila. Stran 5 Povejmo si... V domu sem dve leti. Prihod v dom je bil zame izredno težak korak. Pa ne zaradi doma, ampak zato, ker je bilo potrebno zapustiti svoj dom. Rada sem bila tam gori. S takim veseljem sem urejala stanovanje in res sem bila srečna v njem. Nekaj dni ob odhodu sem bila popolnoma zgubljena. To je bila zame lahko rečem, najhujša preizkušnja v življenju. Leto dni sem potrebovala, da sem se malce vživela. Zdaj pa je, hvala bogu, bolje. V življenju sta mi zares pomagali vera in ljubezen. Ljubezen, ker sva se z Lojzetom imela zares rada in lepo nama je bilo. Vedno pa sem se v stiskah z zaupanjem priporočala Mariji. Nisem imela navade na veliko moliti, jaz sem z Marijo govorila tako kot sem govorila z ljudmi, po domače. »Veš Marija, spet me to in to boli, a ne da mi boš pomagala.« Taka je bila in je moja molitev. Vsak večer se ji tudi zahvalim in prosim za to, da se lažje umirjam, da nisem tako zgubljena. Obiski mojih dveh sinov pa so nekaj najlepšega. Težko bi preživela tisto prvo leto, če jih ne bi bilo. Malce me spodbujata, malce tolažita, pa gre življenje naprej. Besedilo in foto: Ema Brelih Pripovedovala: Mara Koder VEDNO SEM SE RAD POGOVARJAL Z VSEMI LJUMI Tušar se pišem. Julijan je moje uradno ime, po domače sem pa Julče. Rojen sem leta 1943 v Jagrščah. Tam sem živel do svojega sedmega leta, potem se je mama poročila v Žabže in odšel sem z njo. Iz ranega otroštva imam nekaj malega spominov. Še pri sedmih letih sem hodil le oprijemajoč klopi ali kake druge stvari. Prezgodaj sem bil rojen in vse življenje sem se soočal s težavami z zdravjem. Še danes pa se mi zdi dragoceno, da sem se vseskozi lepo razumel s sestro in njenimi otroki. Šole sem se vse življenje bal. Govoril sem, da se bom skril v seno in me nihče ne bo dobil. Imel sem občutek, da bi bilo mami dolgčas, če bi odšel od doma, če bi ostala sama. Stran 6 Letnik 4, številka 13 Uradniki me pa tudi niso preganjali, ker vozila, da bi me prevažali tedaj ni bilo, peš pa poti na Bukovo, kjer je bila šola ne bi zmogel. Naokrog sem hodil »oprijemš«, na Bukovo k maši pa sem šel s palico. Nekaj poskusov, da bi šel v šolo je bilo. Naj bi hodil na Reko, kjer bi lahko tudi stanoval ali kasneje v zavod v Kamnik. Pa je na moje veliko veselje prišlo zavrnjeno. Mami sem se morda preveč smilil, če bi bila bolj stroga, bi morda še odšel kam v uk. Danes, ko sem prišel malce k pameti bi se najbrž drugače odločal, ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Mama je bila dobra ženska. Prenašala je tudi mojo veliko trmo. Ko me je zagrabila, sem se ulegel na tla in tulil na vse pretege. Nekaj pisanja in branja sta me naučili teta in mama. Vedno sem rad doma kaj postoril, kar je bilo v moji moči. Rad sem pomolzel kravo, olupil krompir, zakuril, skuhal kakšne makarone, mineštro, kavo in pomil posodo. Malo jaz, malo stroj, pa je bilo čisto pri hiši. Ni zmanjkalo dela. Če pa sem bil brez njega, sem malce podremal na svojem stolu. Za dom se nisem preveč težko odločil. Dali smo prošnjo, potem so večkrat klicali, da je prostor v domu. Po letu dni sem se pa le odločil. Tisti dan, ko je bilo treba oditi od doma je bilo kar hudo, a ne moreš pomagati. Decembra bo dve leti kar sem tu. Zadovoljen sem, čeprav je včasih kar malo dolgčas. A to je treba odmisliti in iti dalje. S sestrami se rad malo pogovorim, fajn so. Povedo mi kakšno novico, pa gre čas naprej. Rad hodim tudi v delavnico kjer zlagamo za Kolektor in Eto. To je resnično nekaj vredno. Rad grem tudi na skupine, da se malce družimo. Najlepše od vsega je pa tisto, ko me pride kdo iskat. Se človek počuti kar malce bolj pomembnega in sprejetega. Rad se pogovarjam z vsemi ljudmi. Morda me tudi zato svojci radi pokličejo. Rad se tudi smejim, se hecam. Veliko je vredno, da imam telefon, svojo televizijo in obiske domačih. Resnično mi veliko pomeni, da ostajam tako povezan s svojimi ljudmi. Hvaležen sem jim in mirno lahko rečem, da je bilo in je moje življenje prav u redu. Zadovoljen sem z njim. Stran 7 Besedilo: Metka Pavšič Pripovedoval: Julijan Tušar Foto: Ana Vojska Povejmo si... NAŠA VANDRANJA IZLET SKUPINE SONČNICA V ŠEBRELJE IN IDRIJSKE KKRNICE V začetku avgusta smo se s skupino Sončnica odpravili na izlet. Pot nas je najprej vodila po dolini reke Idrijce do Stopnika, nato pa navzgor po prenovljeni asfaltni cesti proti Šebreljam. Tam smo se najprej zapeljali do cerkve sv. Ivana, kjer smo si ogledali notranjost, zmolili in zapeli nekaj pesmi ter pozvonili na cerkveni zvon z upanjem, da se nam uresniči kakšna želja. Po ogledu prelepe okolice smo se odpravili do domačije Pr´Brelhu, kjer so nas pogostili s kavo in piškoti. Nekateri so bili v Šebreljah po dolgih letih, zato je gospa Marija izlet izkoristila tudi za kramljanje s starimi prijatelji iz vasi. Stran 8 Letnik 4, številka 13 Pot smo nadaljevali po strmi makadamski poti proti Idrijskim Krnicam. Na vrhu nas je pričakal lep razgled na okoliško pokrajino - na eni strani dolina Kanomljice ter krniška planota na drugi. Pot nas je nato vodila po lepi planoti, kjer ležijo raztresene krniške kmetije. Ko se je dan že bližal času za kosilo, smo se ustavili na kmetiji Pr´Graparju. Kmetija stoji na samem, na veliki jasi sredi gozda, od tam pa se pogled razlega vse od Vojskega prek Snežnika do hriba s cerkvico Svetih treh kraljev. Domači so nam pripravili mize, mi pa smo se lotili priprave kosila. Ana je pekla čevapčiče, hrenovke, ražnjiče, narezali smo bučke in pripravili osvežilno paradižnikovo solato s sirom. Sedeli smo v senci, se gostili ter uživali v naravi. Bil je čisto pravi piknik. Po obilnem kosilu smo se razgledali po bližnji okolici. Spoznali smo se z domačimi konji, prešteli govedo, ocenili kakšna bo letina sadja in pogledali, kako uspevajo vrtnine in poljščine. Siti, nadihani svežega zraka in polni lepih vtisov smo se odpravili nazaj v dolino. Besedilo: Karmen Kacin Foto: Ana Vojska Stran 9 Povejmo si... POLETNI DOPUST STANOVALCEV IV. ETAŽE V tednu med 30. julijem in 3. avgustom, so imeli stanovalci IV. etaže poletni dopust. Ta čas smo izkoristili za sprehode v naravi, tombolo, zabavo s plesom, družabnimi skupinami. Sredi tedna smo se odpravili na Travnik, kjer smo prijetno jutro izkoristili za sprehod, opazovali naravo in živali. Sami smo si nato pripravili pečen krompir, paradižnikovo solato, Urška pa je spekla čevapčiče in ražnjiče. Prijetno utrujeni smo se vrnili v dom. Seveda pa so dopustniki teden izkoristili tudi za potreben počitek in oddih. Besedilo in foto: Karmen Kacin POTEPANJE PO OKOLICI KOBARIDA Proti koncu avgusta sta nas lepo vreme in želja po potepanju popeljala proti Kobaridu. Tam smo si ogledali sirarski muzej OD PLANINE DO PLANIKE in izvedeli veliko o zgodovini in sedanjosti sirarstva v teh krajih in pridelavi drugih mlečnih izdelkov v mlekarni Planika. Njihovi izdelki so narejeni iz mleka pridelanega na hribovitih območjih občin Tolmin, Kobarid in Bovec, kjer se živina v poletnih mesecih pase. Nekatere izdelke smo imeli priliko okušati tudi mi. Pokušali smo različne sire: Bric, ki je namočen v vinu; Planika; Kober – tako rečejo domačini Kobaridu; stari sir Tolminc in sir Brincl z brinovimi jagodami. Poskusili smo tudi jogurt, kefir in kislo mleko. Stran 10 Letnik 4, številka 13 Odšli smo se naprej, proti Drežnici. Pred nami se je odprl lep razgled na Krn in vas Drežnico, sredi nje pa nas je pozdravila podoba mogočne cerkve Srca Jezusovega, ki smo si jo tudi ogledali. V cerkvi smo se ustavi kar lep čas, saj nam je domačin povedal številne zanimivosti o vasi in zgodovini cerkve. Občudovali smo zunanjost in notranjost cerkve. Krasijo jo številni vitraži in velik oltar z upodobitvijo Srca Jezusovega, ki je obdan z romarji pod Krnom. Za vse, ki niste odšli z nami, smo zapeli par pesmi in zmolili. Stran 11 Povejmo si... Čudovita narava nas je še dolgo zadržala v Drežnici, toda čas nas je gnal naprej. Vračali smo se proti domu in spotoma smo se čez Livek zapeljali še na Kolovrat, kjer so ostanki 1. svetovne vojne. Od tam je tudi lep razgled na dolino in okoliške vrhove. Lepo smo se imeli! Besedilo in foto: Ana Vojska OBLETNICA Zaplavaj, pesem, v sinje nam višave, razširi srca naša na stežaj! Ponesi misli v dalje in širine, kot da cveti nam v prsih večni maj zapoj o sreči, ki jo vsi želimo zapoj o soncu, ki zlati nebo, … (Marica Vozlič) VEDRENJE Z VEDRINO Pred desetimi leti, septembra, smo se prvič zbrale: delavke, sodelavke, kolegice. S kitaro in željo po petju je prišla še gospa Majda Lužnik in smo začele skupaj prepevati. Prišel je prvi nastop, v Modri dvorani, kjer je bilo srečanje stanovalcev primorskih domov in potem kar hitro december in praznični koncert. Spomnim se, da smo takrat zapele vse pesmi, kar smo jih znale, pa še smo se bale, da bo naš nastop prekratek. Spomnim pa se tudi vzdušja; s kakšno zbranostjo in navdušenostjo ste spremljali naše petje vi, stanovalci. Pogosto povem, da so božični koncerti v domu pravi sveti večer; pesmi nas povežejo in v vse se naseli praznik in mir. Nadaljevale smo z vajami ob torkih, kasneje smo jih prestavile na ponedeljek. Namesto Majde je prevzela prvo struno in vodenje Darja Pavšič. V naši pevski knjižici imamo več kot sto besedil pesmi, ki smo se jih naučile, za nami je veliko nastopov in kljub tremi, ki jo imamo še vedno, smo bolj sproščene in vešče nastopanja. Stran 12 Letnik 4, številka 13 Ker zborovska pesem lepo in ubrano zazveni le, če se glas vsakega posameznega pevca zlije z ostalimi, vemo, da lahko to dosežemo z rednimi vajami. Ko ob Darjinem vodstvu vsaka pevka išče svoj prostor in svoje mesto v skupini. Ob tem se včasih nasmejemo, komentiramo, popravljamo, se tudi jezimo, ko nam ne gre tako, kot bi rade. Izkušnje v teh letih pa so nam pokazale, da pregovor: »Konec dober, vse dobro!« res drži. Pevci seveda vedno praznujemo s poslušalci. Deseto obletnico skupnega petja bomo praznovale s koncerti. Zadnji četrtek v avgustu smo skupaj s številnimi poslušalci prepevale na Placu v Idriji. Ob res močnih aplavzih, spodbujanju, zbranem poslušanju smo vse pevke v pesem dale del sebe, svojih talentov, znanja, predvsem pa želje, da delamo in mislimo dobro ter k temu povabimo tudi druge. Vesele smo tudi, da nas je prišlo poslušati tako veliko število sodelavk in sodelavcev. Res nam veliko pomeni to, da nas spremljate tisti, s katerimi skupaj preživimo največ časa. Hvala! Stran 13 Besedilo: Ema Brelih Povejmo si... NASTOPI MOJ NASTOP Moja mami je stanovalcem večkrat obljubila, da jih bova z bratcem prišla obiskat. Med počitnicami smo to tudi storili. Obiskali smo jih na četrtkovi skupini. Zapela sem veliko pesmic. Čebelice, čebelice, ve moje ste prijateljice,…, Mi metuljčki, Če si srečen, Lisička je prav zvita zver. Najbolj sem jih nasmejala, ko sem zapela tisto: V gozdu čaka črni škrat, urno zgrabi te za vrat, živo uro ti navije in te z drenovko nabije, ti Rožle si zdaj na vrsti, škrata že srbijo prsti. Če pa škrat te ne dobi, teta Pehta te ulovi, za kosilo te zadavi, za večerjo te pospravi, ti Rožle si zdaj na vrsti, Pehto že srbijo prsti. Čisto za konec smo skupaj zapeli še: Le sekaj, sekaj smrečico. Najlepša hvala vsem, ki ste me prišli poslušat. Hvala Marku, ki je brenkal na kitaro in Ani, ki je vas povabila na skupino. Besedilo: Ilenija Prezelj Foto: Ana Vojska IZ NAŠEGA VSAKDANJIKA… DELAVNICA IZDELOVANJA MOZAIKOV V začetku poletja smo v našo sredo povabili gospo Brigito Jarc. Predstavila nam je tehniko izdelovanja mozaikov. Zbrali smo se v idrijskem domu. Delavnice smo se udeležili tako zaposleni kot tudi stanovalci obeh enot. Z zanimanjem smo poslušali kako mozaiki nastajajo, nato pa z še večjo vnemo tudi sami pričeli z izdelovanjem. Najprej smo izbrali podlago. Eni smo izdelovali sliko, drugi pa so okrasili keramični lonček. S pomočjo in z nasveti gospe Brigite je prav vsak izmed nas ob koncu delavnice lahko na ogled postavil svoj izdelek. Prav vsi pa smo se strinjali, da so mozaiki lepi, vendar pa od vsakega zahtevajo veliko mero vztrajnosti, potrpežljivosti in natančnosti. Stran 14 Letnik 4, številka 13 Besedilo: Klavdija Prezelj Foto: Ana Vojska GIBANJE OB GLASBI Z letošnjim letom smo ponovno začeli z gibanjem ob glasbi. To je posebna oblika vadbe, ki namenjena predvsem stanovalcem z nevrološkimi težavami. Pri nas smo se odločili, da v to aktivnost vključimo predvsem tiste stanovalce, ki so na invalidskih vozičkih oziroma so težje pokretni in običajni telovadbi težje sledijo. Sama vadba poteka enkrat tedensko, pod vodstvom delovne terapevtke. Vključenih je 6 – 10 stanovalk in stanovalcev. Namen teh vaj je izboljšati kvaliteto gibalnih vzorcev, koordinacijo in orientacijo. Izvajamo jih pretežno sede, najprej za mizo, nato pa v krogu. Vsakokrat pa izvajamo iste vaje v enakem zaporedju, ob spremljavi inštrumentalne glasbe. Delovna terapevtka tako vaje samo demonstrira, brez govornih navodil, stanovalci pa ji sledijo. Sam tempo in ritem izvajanja vaj nam narekuje glasba. Po potrebi posameznega stanovalca pri izvajanju vaj vodi delovna terapevtka. Za zaključek izvedemo dihalne vaje in se v tišini prepustimo glasbi. Besedilo: Klavdija Prezelj Foto: Nataša Pregelj Škvarč Stran 15 Povejmo si... KDOR RAD BERE, NIMA NIKOLI PREVEČ ČASA Med dopustom sem med drugim prebrala knjigo Zgodovina branja. Pisatelj opisuje, pravzaprav analizira, kaj se pri branju v bralcu dogaja in kako ga spreminja. Opisuje tudi različne načine branja in nas popelje po zgodovini srečevanj človeka z zapisanimi mislimi. Med drugim so v knjigi tudi besede, ki jih je o branju zapisal turški pisatelj Orhan Pamuk: »Življenje je enkratna vožnja in ko je pri koncu, se ne moreš znova vkrcati. Če pa imaš v rokah knjigo, naj bo še tako kompleksna in težavna, se po koncu spet lahko vrneš na začetek, če želiš, in jo znova prebereš. Tako doumeš težavna mesta, z njimi pa doumeš tudi življenje.« Pisatelj knjige pravi, da bi brez znanja pisanja še nekako preživel, ne more si pa predstavljati, da bi lahko živel brez da bi znal brati. Tisti, ki radi berete gotovo poznate občutek, ko knjiga potegne celega človeka vase in se od nje ni moč odtrgati. To je res nekaj posebnega! Koliko kosil se je prismodilo na račun zatopljenosti v knjigo! Z leti se želja po branju nič ne zmanjšuje, kvečjemu se lahko v starosti človek bolj sproščeno prepusti užitkom branja, saj lahko temu nameni več časa. To vedno znova potrjujete tudi stanovalci v domu. Branje zelo skrajša, pravzaprav kar izniči dolgčas, ob knjigah čas neverjetno hitro teče in omogoči umik v zasebnost in mir. Tisti, ki radi berejo jim ni nikoli dolgčas. Še premalo časa imajo. Tako pravi gospa Slavica: »Že navsezgodaj zjutraj mi Marica prinese v sobo Novice, potem preberem še Delo, do zajtrka mora biti to opravljeno, saj dopoldan ni več časa za branje. Popoldan, po kosilu, če ni drugih aktivnosti, vzamem v roke knjigo, a me kmalu premaga spanec. Več preberem zvečer, posebno, če po televiziji ni kaj prida. Knjigo hitro preberem, saj me vleče in zanima, kaj bo naprej. Najrajši berem domače. V jih je vedno kaj poznanega, v tujih knjigah so že imena tako komplicirana, da se jih je težko zapomnit in slediti. Pravkar sem končala zadnjo knjigo od Pahorja, pa je nisem natančno prebrala. Preskočila sem zapiske o raznih sestankih, bolj me zanima, kaj se je dogajalo v njegovem življenju nasploh. Je pa obsežna knjiga in res je dober, da je pri teh letih še tako bister. Zdaj je pa na vrsti ena od Ele Peroci. Je pa tudi tako debela, da jo bom morala imeti na mizi, ne morem z njo v posteljo. Knjige dobim v domski knjižnici, prinesejo jih tudi iz Mestne knjižnice, z njimi pa me zalaga tudi vnukinja Tanja. Ja, včasih bi bila rajši malo lačna, kot pa brez branja.« Stran 16 Letnik 4, številka 13 Gospa Marica Kogej vedno težje hodi in zadnje pol leta je prisiljena biti več v sobi in v postelji. Njen stavek: »Če še knjig ne bi imela, bi se mi zmešalo,« pove, kaj vse je človeku knjiga. Ko sem jo pobarala naj kaj pove o branju, ni takoj našla pravih besed. »Ne vem, kako naj začnem, da ne bom kaj narobe povedala. Že veliko knjig sem prebrala. Vedno sem rada brala, ampak prej ni bilo časa. Od kar sem v domu pa redno berem. Knjige so iz domske in Mestne knjižnice. Najrajši berem zgodovinske povesti, tudi iz prve in druge svetovne vojne, življenjske zgodbe ljudi. To me zanima. In vsakega nekaj mora biti. V zgodbo se tako vživim, da mi prav škoduje, prav utrujeno se počutim od razmišljanja in moram prekiniti. Včasih je težko brati, saj se ljudem dogajajo hude stvari. Ampak vse je res. Če doživiš celo življenje, veš, kako se obrača in da je vse možno. Rada imam, da je zgodba napeta, od vedno. Tak človek sem. Kriminalk ne berem, le povesti. V njih je opisano pravo življenje. Justina mi prinese časopise, kakšna stvar je tudi v njih vredna branja. Ja, čas pa res hitro teče, ko človek bere, prav neverjetno.« Soseda, ki je prisluhnila najinemu pogovoru je dodala še svoje razmišljanje o branju. Gospa Justina Peternelj: »Rada berem, rada pa tudi poslušam. Najboljši so taki romani v katerih je malo ljubezni, romantike, pa da se res nekaj dogaja. Lepe so kmečke povesti. Včasih malo poškilim, kakšen je konec, da potem bolj v miru berem celo zgodbo. Doma, ko sem bila mlada, sem rada brala. Spomnim se, da sem imela eno zelo, zelo debelo knjigo, ki sem jo celo skrivaj prebrala. Saj se je včasih zdelo branje zapravljanje dragocenega časa. Rada tudi poslušam, ko kdo drug bere. Takrat se ni treba ukvarjati s črkami in besedami in je več časa za to, da se človek lažje vživi, si naredi celo sliko v glavi, bolj živo si lahko predstavljam različne situacije.« Stran 17 Povejmo si... V domu je kar nekaj rednih bralk, ki vsak teden prežvečijo po dve knjigi, nekaj je takih, ki preberejo vse, kar piše v časopisih in nekaj takih, ki so v desetih minutah na zadnji strani. Vsak po svoje! Eno dobro uro tedensko v domu namenimo skupnemu branju. To zgleda tako, da se zbere 30-40 stanovalcev in poslušajo, ko berem. Letos smo na tak način že prebrali Jalnovo povest Cvetkova Cilka. Na začetku vsakega srečanja obnovimo zgodbo in se spomnimo, kje smo končali prejšnjič. Gospa Milka Kržišnik pravi, da ne more brati in ji je zelo žal za to. V časopisu vidi samo še naslove, manjšega tiska pa že ne več. »Lepše bi bilo, če bi lahko tudi sama brala, ampak tudi poslušam rada. Povest me je ganila, saj je v zgodbi marsikaj takega, kar se zgodi v vsakem življenju. Če gledamo za nazaj, so to tudi napačne odločitve, trpljenje in premagovanje težav, čeprav je lepo, ker je konec dober. V povesti je bilo opisano veliko kmečkih opravil, ob katerih sem se spomnila na domač kraj in na življenje v mladih letih.« Gospa Ivanka Gantar pa pravi, da ni za branje. »Poslušam pa rada, zelo rada. Joj, čisto lahko si predstavljam Cilko, Janeza, vse, ... Res je lepo, ko se dobimo tako skupaj in nam berete.« Na zadnjih dveh srečanjih smo brali pesmi in idrijske šaljive zgodbice, kar je tudi dobro tako, za predah. Nasmejali smo se in sprostili. Knjig je dovolj za vse in za različne okuse. Iz povedanega in zapisanega je jasno videti, kako dobro nam dene branje. Prepustimo se. Besedilo in foto: Ema Brelih Stran 18 Letnik 4, številka 13 TELOVADBA NA VRTU Torek je dan, ki je s strani fizioterapije rezerviran za telovadbo na oddelku za demenco. Med deseto in enajsto uro dopoldan, če je vreme lepo (kar je bilo letos pogosto), s temi stanovalci telovadimo na vrtu za domom. Tudi v torek, že v drugi polovici septembra, se je kljub hladnemu jutru in dobri vremenski napovedi soncu le uspelo povzpeti nad hribe, ki obkrožajo naš dom. Pobrisala sem nekaj stolov, ki so zloženi ob mali jedilnici in jih razporedila po asfaltiranem delu vrta. S sodelavko sva na vrt pospremili ali prepeljali večje število stanovalcev z oddelka za demenco in negovalnega oddelka, saj se je naredil res čudovit jesenski dan, katerega bi bilo grdo zamuditi za štirimi zidovi. Imam navado, da z zbranimi stanovalci pred začetkom telovadbe izmenjam nekaj besed, pogovorimo se o datumu, namenu našega srečanja, dogajanjih v domu…Stanovalce rada spodbudim, da pogledajo okrog sebe: na cvetoče rože, ptice, drevesa…, poskušamo jim najti prava imena. Nato pričnemo s postopnim razgibavanjem ramenskega obroča, vratu in trupa, nog in rok. Vaje stanovalcem sproti pokažem, poudarim, kako jih je treba pravilo izvesti, vaje izvajamo v določenem ritmu, nekatere hitreje, druge počasneje. Poleg vaj, ki razgibajo naše ude naredimo še vaje za spretnost in usklajenost naših gibov in dihalne vaje za boljšo predihanost pljuč. Na koncu vaj si privoščimo kozarec soka. Za motivacijo stanovalcev pri določenih vajah se poleg štetja in demonstracije pogosto poslužujem tudi besedne in miselne slikovne spodbude. Pri takih vajah jim na primer rečem, naj poskušajo oponašati vrtenje mlina, plavati po žabje, obirati jabolka, menjavati pregorelo žarnico. Tudi ta dan sem pred pričetkom ene vaje za roke rekla, naj oponašajo dviganje težke macole, ki jo držijo z obema rokama. In štejem: ena, dva, …Vidim, da ni ta pravega odziva in spodbujam besedno: dvignemo roko!.., ???. Popravim: dvignemo roke! Ne, zopet nisem dala pravih navodil! Za pomoč pri moji slovnici se hitro obrnem k upokojeni učiteljici: »No, kako se prav reče, vi boste to vedela?« Ona le za hip pomisli in izstreli kot iz topa: »Ja, dvigamo macolo!!« Vsi se glasno zasmejemo, le učiteljica je ostala resna in smo dvigali macolo do konca. Stran 19 Povejmo si... Ko sem se tega meseca v mojih dopustniških dneh potepala po južni Dalmaciji, je ena, že priletna gospa na nekem otoku v skromno njivico sadila krompir. Ko smo napeljali pogovor nam je povedala, da bo ta krompir, če bo vse tako kot je treba, na mizi v božičnem času. Tudi na našem domskem vrtu se je po večjem deževju opogumila sliva in zacvetela. Kaj mislite dragi stanovalci ji bo uspelo še letos obroditi sadove? Besedilo: Dunja Pirc Foto: Branko Pagon IZ NAŠEGA NAVDIHA… MOJE LEPE POČITNICE Letos sem imela dolg dopust. Cele tri tedne sem pohajala od Dekanov do Izole in tudi čez v Milje. Kopala sem se in uživala v lepih sprehodih. Jedla sem primorske jedi, slikala sem s pomočjo mojega vzornika, slikarja Dušana Fabiča, ki je imel razstavo 9. avgusta v galeriji Alga v Izoli. Vsi smo bili ganjeni, ker smo se zavedali, da mogoče ne bo imel nobene razstave več, ker je že v letih. Naslikala sem sliko z rožami. Na otvoritvi me je g. Dušan predstavil kot njegovo učenko. Rekel je, da bom imela prihodnje leto tudi jaz razstavo. Žal nisem preveč prepričana, da bo to res, saj nimam ravno zaupanja v svoje slikanje. Zame je bil velik uspeh to, da so mi vsi prisotni čestitali in zaploskali. Dobila sem tudi rože in tudi sliko smo prodali. 15. avgusta sem bila v Dekanih pri maši. Zelo sem bila ganjena, ker so lepo peli in spomin se je vračal na moja otroška in dekliška leta. Srečala sem več mojih znank in prijateljic, toda z vsemi se nisem utegnila srečati. Na dopustu sem se naučila tudi pravilnega vezenja, skvačkala sem tudi prtiček. Preden sem se vrnila nazaj v dom, sem obiskala grob mojih najdražjih. Na grobu sem prižgala svečko. Ko sem se vračala v Idrijo, sem premišljevala o našem domu in ugotovila, da je zares moj drugi dom. Veselila sem se snidenja z Romano, Karmen, Ano… in vsemi drugimi. Besedilo: Marija Bertok Foto: Ana Vojska Stran 20 Letnik 4, številka 13 KOZE Bilo je pred praznikom Marijinega vnebovzetja. V domski jedilnici smo začeli s slovesno sveto mašo in iz naših grl je zadonela pesem Lepa si, lepa si roža Marija. V parku pred jedilnico pa se je odvijala drugačna pesem – v park sta se zatekli dve kozi. Ko dobiš gosta mu postrežeš z najboljšim kar imaš. Kozici sta se pridno pasli, za malico so bili na jedilniku listki jablane in hruške, za večerjo pa porcija kraljevskih begonij. Delavke so iskale lastnika. Živali sta bili zelo lepi in krotki, tako sta našim stanovalcem popestrili popoldan. Končno je lastnik prišel in živali sta mu stekli naproti. Kaj se je zgodilo potem, preberite v naslednji številki našega časopisa. Besedilo in foto: Darja Ogrič DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA Se strinjate s tem? Osebno že mislim tako. Zato sem v vaše in lastno veselje zbrala nekaj zelo duhovitih domislic znanih in manj znanih osebnosti od tu in tam. Moj moto je namreč, kadar si dobre volje to podeli z drugimi, kadar pa si slabe, pa,če je le mogoče to zadrži zase in jo ne stresaj vse naokoli. Tako, pa naj bo dovolj za uvod in naj spregovorijo »moji izbranci«: Vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa ne bi bil rad star. (Oscar Wilde) Pametno govoriti je pogosto težko, pametno molčati pa je še težje. (Bodensted) Neka stvar je smešna, ko se dogaja drugemu. (W. Rogers) Izkušnje so najboljša šola, samo šolnina je draga. (Sartre) Mladost je nekaj, kar imajo samo mladi in kar cenijo starejši. (Nykle) So trenutki, ko gre vse narobe. Ne pustite se vznemirjati: MINEJO. (Renard) Za konec pa še misel neznanega avtorja: Nekoč sem klel in klel, ker čevljev nisem sam imel, a le do dne, ko jaz tako ubog, srečal sem moža, ki imel ni nog. Besedilo: Erika Gnezda Stran 21 Povejmo si... KMET IN NJEGOV LJUBLJENEC OSEL Kmet je imel svojega oslička zelo rad. Nekega dne je po nesreči padel v vodnjak. Ves žalosten in objokan je hodil od soseda do soseda in prosil za pomoč. Nihče ni hotel pomagati, rekli so, da ga bodo zasuli. Zbrali so se pred vodnjakom in vanjo metali zemljo. Niso videli, da je osel vsako lopato zemlje poteptal in stopal čeznjo. Na koncu je osel stopil iz vodnjaka, otresel z glavo, pristopil in se po muzal ob kmeta. Ponosna in z dvignjeno glavo sta stopala proti svojemu domu. Doma ga je kmet objel in poljubil. Oba sta bila stara in potrebna počitka. (Vir: internet, poučne zgodbe) V življenju je pomembno imeti svojo notranjo noto kvalitete lastnega življenja. Naj jo ne nižajo ljudje okoli vas, marveč dodaj svojemu življenju višaje. ISKRICA Stvari niso nikoli črno bele, nikar se ne jezite. MISEL Odpuščanje krepi tistega, ki odpušča. Če hočeš postati moder se nauči pametno spraševati, pazljivo poslušati, mirno odgovarjati in umolkniti, ko nimaš več kaj reči. Besedilo: Jožica Tončič Foto: Ana Vojska Stran 22 Letnik 4, številka 13 PREDSTAVIMO SE... POMOČ DRUŽINI NA DOMU Kakor vam je najbrž že znano, je bila s 1. 1. 2012 Domu upokojencev Idrija podeljena koncesija za izvajanje storitve pomoči družini na domu. S tem smo razširili svojo dejavnost tudi na izvedbo storitev v lokalni skupnosti. Cilj opravil, ki jih izvajamo na terenu, je omogočiti ljudem, da kljub različnim težavam, ki jih prinesejo s seboj starost, bolezni ali invalidnost, še naprej ostanejo v domačem okolju ter živijo kakovostno in polno življenje. Do storitve pomoči družini na domu so upravičene osebe stare nad 65 let, ki zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje, osebe z različnimi invalidnostmi, kronično bolne osebe in hudo bolni otroci ali otroci z težko v telesnem ali najtežjo motnjo v duševnem razvoju, ki niso vključeni v druge organizirane oblike varstva. Danes je v storitev pomoči družini na domu, ki jo izvajamo v Domu upokojencev d.o.o., vključenih 84 uporabnikov na področju občine Idrija in 14 uporabnikov na področju občine Cerkno. Sedem socialnih oskrbovalk, zaposlenih za izvajanje storitve pomoči družini na domu tako dnevno, individualno glede na potrebe uporabnikov pomaga uporabnikom pri zadovoljevanju potreb s področja temeljnih dnevih opravil, kot so oblačenje, umivanje, hranjenje; gospodinjske pomoči, kjer uporabnikom lahko omogočimo prinašanje enega pripravljenega obroka hrane, nabavo živil, kuhanje, čiščenje. Prav tako lahko v okviru storitve pomoči družini na domu pomagamo pri ohranjanje socialnih stikov, zagotavljanju spremstev in drugih za posameznika pomembnih opravilih. Glede na do sedaj izražene potrebe uporabnikov, izvajanje storitve v občini Idrija poteka vse dni v tednu med 7 in 19h, v občini Cerkno pa ob delavnikih od ponedeljka do petka med 7 in 15h. Vsekakor storitev pomoči družini na domu predstavlja pomoč h kakovostnejšemu življenju v domačem okolju, ko oseba zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti vseh opravil ne zmore več sama. Pri tem ne gre prezreti prispevka občin Idrija in Cerkno, ki s subvencioniranjem cene storitve omogočata, da storitev s ceno 5,27 eur/uro ostaja dostopna potencialnim uporabnikom. V Domu upokojencev Idrija, d.o.o. se bomo še naprej trudili za kakovostno, uporabniku prijazno storitev in se fleksibilno odzivali na ugotovljene potrebe uporabnikov v lokalni skupnosti. Klavdija Kobal Straus, vodja/koordinator pomoči na domu Dom upokojencev Idrija, d.o.o. Stran 23 Povejmo si... ZA RAZVEDRILO NAGRADNIKVIZ Pred vami je nov kviz. Pri vsakem vprašanju je pravilen samo en odgovor. Črko pred pravilnim odgovorom prenesite v spodnji tabeli (številka v kvadratku je številka vprašanja). Če boste na vprašanja pravilno odgovorili, boste dobili ime, ki ga je nekoč nosil festival narečnih popevk, hkrati pa je to tudi letni čas, ki se prav te dni pričenja. Veliko sreče pri reševanju! Rešitve prinesite v delovno terapijo do 20.10.2012! Kakšno je staro slovensko ime za mesec september? V – kimavec L – svečan M – rožnik Poleti se radi odpravimo na morje. Katero mesto na slovenski obali moramo obiskati, če se odločimo za obisk akvarija in pomorskega muzeja? K – Koper A – Ankaran E – Piran V visokogorju poleti cveti zaščitena roža. To je: B – spominčica S – planika J – lepi čeveljc Kateri slovenski pisatelj se je rodil v Zakojci? L – France Bevk G – Ciril Kosmač H – Ivan Cankar Katerega letnega časa se zaradi počitnic najbolj veselijo otroci? F – jeseni A – poletja Č – pomladi V poletnem času v Idriji tradicionalno poteka festival. Kateri? D – čipkarski dnevi U – klekljarski dnevi J – festival idrijske čipke V domu deluje vokalna skupina, v kateri prepevajo sodelavke obeh enot. Kako se imenujejo? P – Karlinca N – Vedrina Z - Veselje 1. 2. 3. 2. 4. 6. 2. 3. 2. 7. 5. Sestavila: Klavdija Prezelj Stran 24 Letnik 4, številka 13 SMEH JE POL ZDRAVJA »Kako je bilo na izpitu?« »Svečano in pobožno.« »Svečano?« »No, oba s profesorjem sva bila lepo oblečena.« »Razumem; ampak, zakaj pobožno?« »Ko je profesor vprašal, sem se pokrižal jaz, ko sem jaz odgovoril, se je pokrižal profesor.« Marko je pozabil nov dežnik in čez kakšen dan mu ga je brat prinesel. »Kje si ga dobil?« »V uradu za najdene predmete.« »Čudno, tam še nikoli nisem bil.« Star raztresen profesor je obupan. »Ne morem se več zravnati,« toži svoji ženi. Ta ga pogleda in mu pravi: »Kaj pa, če zgornjega gumba na suknjiču ne bi zapenjal na hlače?« Srečata se dva Gorenjca; prvi potoži, da nima sreče. »Pomisli, spet moram kupiti no glavnik, Pri starem se je odlomil zob,« je pravil. »Menda zaradi enega zoba ne boš kupoval glavnika?« »Moram, bil je zadnji.« (Vir: 1111 ŠAL) POIŠČITE RAZLIKE NA SLIKAH! Wikipedia Stran 25 Pripravila: Ana Vojska Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. GLASILO IZDAJA: Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. Arkova 4 5280 Idrija UREDNICA: Ana Vojska NA SPLETU NAS NAJDETE NA: www.duidrija.si Foto: Ana Vojska Hvala vsem, ki ste se potrudili, da je nastala nova, jesenska številka našega glasila. Z veseljem prebirajte napisano, čim več vaših idej, člankov, pesmi, fotografij… za naslednjo praznično obarvano, decembrsko številko glasila pa oddajte do 15. decembra v delovno terapijo ali po elektronski pošti na: [email protected] s pripisom za domski časopis. VELIKO NAVDIHA!