1. No category

Projekt:
Usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno
vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi
potrebami v vzgojo in izobraževanje 2008-2011
Predavateljica:
mag. Klavdija Kustec
3. Faza
Na kaj pomislite ob besedi doživljajska
pedagogika (DP)?
Vaše dosedanje izkušnje z DP.
Izkušnje iz prakse
 letni delovni načrt (2008/09) VVZ Antona Medveda Kamnik – organiziranje
»doţivljajskega tabora«v sodelovanju z doc. dr. Zdenko Zalokar Divjak;
potekal v Porentovem domu – depandansi Tina v Kranjski Gori
http://www.naturo.si/wp-content/themes/tech/images/doc/Inidjski_tabor.pdf
Ni sebična rdeča vrtnica zato,
ker lepo, po svoji meri cveti sredi vrta,
sebična je, če zahteva, da
cveto rdeče tudi vse druge vrtnice
in še bolj, če zahteva, da so vrtnice
tudi vse druge cvetlice!
(Falatov, 1993)
Definicije DP:
 celosten (holističen) pedagoški pristop
vzbudi vse receptorje ; “z glavo, srcem in rokami”; gre za socialno,
čustveno, fizično in psihomotorično učenje (Krajnčan, 2007)
 k delovanju usmerjena metoda – aktivnosti pri katerih skozi
skupnost in doţivetje v naravi ali v pedagoških zaprtih prostorih
dobivamo nove prostorske in časovne perspektive ter osebne
kompetence (Ziegenspeck , 1999; Michl, 2000)
 ne doţivetje - namesto pogovorov – doživetje in pogovor skupaj
(Fürst, 1992)
 različna poimenovanja (avanturistična, akcijska, izkušenjsko uč. …)
Začet(ni)ki DP:
 Kurt Hahn (1886 – 1974); prispeval veliko k
izkušenjskemu učenju (učenje v naravi “terapija
doţivljanja” – telesni trening, ekspedicija, projekt,
humanitarna reševalna dejavnost)
 Alfred Adler, Maria Montessori, Edward Josep Flanagan,
Karl Friedrich May, Rudolf Steiner, Anton Semjonovič
Makarenko, Viktor Emil Frankl …
Kurt Hahn
 ideje in metode si je sposodil od: Platona, Arnolda, Etona,
Hermanna Leitza, Fitchta, Wilheima Meistra;
 razvoj pravičnega, poštenega človeka, ki je pazljiv in
aktiven drţavljan, ki ima čut dolţnosti do svojih
najbliţjih;
 verjel, da se vsak otrok rodi s prirojeno “duhovno močjo”
in sposobnostjo, da se pravilno odloča o moralnih
vprašanjih; to sposobnost izgubi zaradi “nezdrave
druţbe” in sil adolescence;
 kritizira prakso šol (npr. izpite)
DP cilji:
 na osebnem področju,
 na socialnem področju,
 na motoričnem oz. spretnostnem področju,
 na kognitivnem področju.
DP metode so ciljno usmerjene:
 k dvigovanju občutka lastne vrednosti,
 k krepitvi doţivetja (sebe; okolice),
 k predelavi samoumevnosti,
 k razvijanju občutka pripadnosti,
 k razvijanju socialnih kompetenc,
 k vadbi v samoodgovornosti ,
 k odnosu med posameznikom in naravnimi viri.
DP mediji (zemlja, ogenj, zrak, voda):
 v neokrnjeni naravi,
 v krajih, oddaljenih od urbanih središč,
 v krajih, ki omogočajo razne naravno-športne
aktivnosti,
 v mestih,
 v zraku,
 na vodi,
 za naslednjim vogalom.
Načela DP:
 Celostnost (telo, duša, duh; teorija – praksa)
 Naravnanost k delovanju (samoaktivno – pasivno)
 Naravnanost k skupini (skupinski procesi -
sodelovanje, komunikacija, odgovornost, zaupanje)
 Naloge (skupinsko lotevanje dela) in odnosi
(skupinsko sodelovanje)
 Stil vodenja (vsedopuščajoč t.i. laissez-faire,
ukazovalni, avtokratski, demokratični, popuščajoč)
Načela DP:
 Soodločanje in sooblikovanje (“njihova stvar”;
priprave)
 Nove možnosti odnosov (sprememba vzorcev;
osebni odnos - partnerstvo)
 Naravnanost na potrebe otrok in mladostnikov
(vprašanje identitete)
 Naravnanost k naravi
 Ven iz vsakdana (v ţivljenje brez medijev)
Stili oz. oblike vodenja (Poštrak, 2010)
Oblika
vodenja
Razgovor
Odgovornost Vloge
Ukrepi
demokratična
dogovorni
obojestranska
razvidne
dogovorjeni
nedogovorni
enostranska
razvidne
predpisani
mimobeţni
odsotna
nejasne
niso predvideni
dogovorna
(avtoriteta oprta na znanje,
sposobnosti, kompetence t.i. moč
argumentov)
avtoritarna
ukazovalno
nedogovorna
(avtoriteta oprta na poloţaj, t.i.
avtoriteto moči)
laisez-faire
neukazovalno
nedogovorna
(avtoriteta odsotna)
Kritični pogled na DP
 problem prenosa naučenega v situacijo “ponovno





doma”,
pomanjkljivo spremljanje po dejavnosti (samo uvid
premalo, potrebna je vaja za integracijo izkušenj v
vsakdanje ţivljenje ob podpori, spodbujanju in
usmerjanju),
kratkotrajnost dejavnosti (ne morejo povzročiti
občutnih sprememb),
napačne predstave oz. pričakovanja (počitnice, prosti
čas)
pomanjkljiva refleksija,
neustrezni mediji.
Priprava, izpeljava, ponavljanje.
http://www.widgit.com
Primer slučajnega odkritja nadarjenega otroka in
nadaljnje spodbujanje skozi projektno delo
DEČEK DEJAN, 4.5 LET, VKLJUČEN V VRTEC PRED LETOM IN POL Z IZREDNO VELIKIMI
TEŢAVAMI, JE SOVRSTNIKE VZTRAJNO ZAVRAČAL, TUDI Z VZGOJNIM OSEBJEM JE BIL
NEZAUPLJIV, GOVORIL LE, KAR JE BILO NUJNO. RAZŢIVEL SE JE LE NA IGRIŠČU, KJER SE JE
DRUŢIL Z VRSTNIKI IZ MALE ŠOLE. V USMERJENIH DEJAVNOSTIH SE JE DOLGOČASIL,
OBČASNO JE BIL V STAREJŠI SKUPINI, KJER JE KAZAL BOLJŠE POČUTJE. PRIŠEL PA JE DAN, KO
SE JE ZA DEJANA IN VSE V SKUPINI ŢIVLJENJE SPREMENILO. ZARADI PREHLADA JE
VZGOJITELJICA OSTALA BREZ GLASU IN NI MOGLA PREBRATI PRAVLJICE PRED POČITKOM. NA
NJENO PRESENEČENJE SE PONUDI DEJAN, DA PREBERE PRAVLJICO. DEJAN JE BRAL
POPOLNOMA TEKOČE IN VSI SO GA Z ZANIMANJEM POSLUŠALI IN OBČUDOVALI. NASLEDNJE
JUTRO SO GA OTROCI PRIČAKALI IN POVABILI K IGRI. BOJEČE SE JE NASMEHNIL IN POVABILO
SPREJEL. VES DAN JE BIL V SREDIŠČU POZORNOSTI. VSI SO GA OBČUDOVALI, DA ZNA BRATI
IN SI ŢELELI, DA BI TUDI ONI ZNALI. TAKO JE PRIŠLO DO IDEJE PROJEKTA »TUDI MI BI RADI
BRALI IN PISALI«. V ČASU PROJEKTA JE BIL DEJAN ZELO MOTIVIRAN IN NEUTRUDLJIV.
PRESENEČAL JE Z DOBRIMI IDEJAMI. SOVRSTNIKI SO GA SPREJELI, DO NJIH JE POSTAL
ZAUPLJIV, PRIJATELJSKI, NUDIL JIM JE POMOČ PRI SPOZNAVANJU ČRK, BRANJU IN PISANJU.
POSTAJAL JE KOMUNIKATIVNEJŠI, PRI DELU ZELO USTVARJALEN. VSEBINO ZGODB JE
DOŢIVLJAL ČUSTVENO IN JO PREMLEVAL DOLGO ČASA. JE DOBER ORGANIZATOR V SPONTANI
IGRI, PREVZEMA VODILNO VLOGO, KAR OTROK NE MOTI, KER NI VSILJIV IN JE POLN
ZANIMIVIH IDEJ. REDKO PRIDE V KONFLIKT, KI GA PONAVADI REŠI SAM. UMAKNE SE V
KNJIŢNI KOTIČEK, KJER PREBIRA KNJIGE ALI SE PREPUSTI POSLUŠANJU GLASBE. IZREDNO SE
ZANIMA ZA DELO VZGOJITELJICE IN POMOČNICE TER JIMA POMAGA.
Odkrivanje potencialno nadarjenih otrok s težavami v
vedenju skozi zadovoljevanje njihovih glasbeno plesnih
potreb
VILI, 5 LET, V STAREJŠI SKUPINI OTROK V VRTCU, IZHAJA IZ KMEČKE DRUŢINE S PETIMI OTROKI.
JE UKAZOVALEN, PRESENEČA Z IZVIRNIMI IDEJAMI, REŠITVAMI IN PREDLOGI. OTROCI GA
UPOŠTEVAJO. JE ZELO RADOVEDEN, ČE JE LE MOŢNOST, SE IZOGNE PRAVILOM IN DELA PO SVOJE.
PREIZKUŠA VZGOJITELJICO NA VSE NAČINE. ČE GA NA PRIMEREN NAČIN NE USPE PREUSMERITI,
LAHKO PODRE CELOTNO DEJAVNOST. NAJRAJE IMA PRAVLJICE, ŠE POSEBEJ TAKE, KJER SE LAHKO
VŢIVI V LIK KAKŠNEGA MOČNEGA JUNAKA. POVSOD HOČE BITI PRVI, PRESLIŠI NAVODILA, RAD
STRESA ŠALE, NEURESNIČENE ŢELJE VEČKRAT IZRAŢA Z BUJNO DOMIŠLJIJO. OB GLASBENI
DEJAVNOSTI SE POSMEHUJE, KRIČI, VENDAR V PLESU V DVOJICAH ZELO LEPO SODELUJE V PARU Z
DEKLICO. SPODBUDA ZA GLASBENO PLESNO IGRO V MEŠANI SKUPINI SO DELI NARODNIH NOŠ. VILI
SE EDINI OJUNAČI Z ŢELJO, DA ZRAVEN ŠE ENO ZAPLEŠE. OTROCI SE MU SMEJEJO, VILI UŢIVA.
POIŠČEJO SI SOPLESALCE, SAMI PLESNO USTVARJAJO, NEKATERI SE PREVEČ RAZŢIVIJO. TUDI VILI
OD SAMEGA VESELJA DIVJA IN KRIČAJE POJE. VZGOJITELJICA GA VZAME K SEBI, POKAŢE PLESNI
MOTIV, VILI PREDLAGA DRUG NAČIN VRTENJA. HITRO SE PRILAGAJA RITMIČNIM SPREMEMBAM,
VENDAR OB SEBI POTREBUJE NEKOGA, KI GA USMERJA. V IGRI KARAOKE, SE VILI DOMISLI, DA BI
PELI V DUETU. V IGRI OB GLASBI VLTAVA OTROCI NAJPREJ RIŠEJO, VILI ZELO NATANČNO PO RITMU
GLASBE, NATO PLEŠEJO. VILI PRI PLESU DOBI MOŢNOST USTVARJALNO OBLIKOVATI SKUPINO V VEČ
REK, KI JIH ZDRUŢI V MORJE IN GA POIMENUJE ATLANTSKI OCEAN.
ODNOS, V KATEREM SE UČENJE
SOUSTVARI
»Kako lahko vzgojitelji, učitelji, praktiki …
ustvarijo take odnose in pogovore s svojimi
otroki in mladostniki, da omogočijo vsem
udeleţencem dostop do lastne ustvarjalnosti in
razvijajo moţnosti tam, kjer se je prej zdelo, da
jih ni ?« Harlen Anderson (2007: 35)
KONCEPT DELOVNEGA ODNOSA
a)
 dogovor o sodelovanju
 instrumentalna definicija problema (P. Lüssi, 1991) in
soustvarjanje rešitve
 osebno vodenje (Bouwkamp, S. de Vries, 1995)
b)
 perspektiva moči (D. Saleebey, 1997)
 etika udeleţenosti (L. Hoffman, 1994)
 znanje za ravnanje (I. Rosenfeld, 1993)
 ravnanje s sedanjostjo ali koncept so-navzočnosti
(T. Andersen, 1994)
PERSPEKTIVA MOČI
“Praksa, ki temelji na perspektivi moči,
pomeni, da bo vse, kar delaš kot vzgojitelj,
učitelj, utemeljeno s tem, da pomagaš
odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti
otrokovo moč in vire, ko mu pomagaš, da
doseže svoje cilje, uresniči svoje sanje in
razbije okove oviranosti in nesreč.” (D. Saleebey, 1997)
ETIKA UDELEŽENOSTI
 objektivnega opazovalca nadomesti
sodelovanje
… kot nova osrednja vrednota socialne misli in
akcije se pojavlja etika udeleţenosti in ne več
iskanje “vzroka” ali “resnice” (Hoffman,1994 :23)
 strokovnjak odstopi od moči, ki mu ne
pripada - občutljivo skupno iskanje in
raziskovanje z otrokom
TEMELJNA »OPREMA« OTROKA
 občutek lastne vrednosti
 pravica do resničnosti
 dobre izkušnje z zadovoljevanjem potrebe po:
 edinstvenosti, avtonomiji, neodvisnosti – skrbi zase
 povezanosti v ljubezni, prijateljstvu, bliţini - skrbi za
druge
 sposobnost za ljubezen
 sposobnost za konflikt
 sposobnost za pogajanje
ZAKLJUČEK
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa mi začneš dajati nasvete,
nisi storil tega, kar sem te prosil.
Nasveti so poceni;
za ceno časopisa, dobim nasvet
tako od Dear Abby kot tudi od Billya Grahama.
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa mi rečeš, da ne bi smel tako čutiti,
mi poteptaš moja čustva.
Veš, ukrepam lahko sam; nisem nebogljen –
morda malce omahujem in mi manjka poguma,
toda nikakor nisem nebogljen.
Ko te prosim, da mi prisluhneš,
ti pa skušaš namesto mene rešiti moje probleme,
se mi izneveriš.
Zatorej poslušaj in mi le prisluhni.
Prisluhni! Prosil sem te samo, da mi prisluhneš,
ne da govoriš, ne da kaj storiš –
le prisluhni mi.
In če ţeliš kaj povedati ti,
počakaj minuto, da prideš na vrsto –
in potem bom jaz prisluhnil tebi.
NEZNANI AVTOR
[email protected]
Hvala za
pozornost in
sodelovanje!
Hvala za
pozornost in
sodelovanje!
Hvala za
pozornost in
sodelovanje!
Viri:
 Betchley David, Falconer Wendy (2002): Giving Colin a voice: The challenge of







narrative therapy with a client who has an intellectual disability and
communication difficulties. Australian Social Work, 55: 1, 3 – 12.
Cvetko, T. (1999). Ustvarjalni gib kot sredstvo sprostitve hiperaktivnih otrok v
podaljšanem bivanju. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta.
Čačinovič Vogrinčič Gabi et. al. (2009): Vzpostavljanje delovnega odnosa in
osebnega stika. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
Dragoš Srečo et. al. (2008): Krepitev moči. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
Dragoš Srečo, Leskošek Vesna (2003): Druţbena neenakost in socialni kapital.
Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne druţbene in politične študije, Ljubljana.
Faber Adel, Mazlish Elanie (1998): Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih
poslušamo. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Faber, Adele (1980). How To Talk So Kids Will Listen & listen So Kids Will Talk (
Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo; prevod iz izvirnika Olmer
Šoster). Ljubljana (1996): Mladinska knjiga.
Fojkar, T. (1998). Glasbeno-plesne potrebe nadarjenih otrok. Diplomsko delo.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Viri:
 Gammer Carole (2009): The child’s voice in family therapy: a systemic






perspective. W. W. Norton & Compaby, New York, London.
Gardner Howard (2006): Multiple intelligences, New Horizons. Basic
Books, New York.
Gorgon Thomas (1983): Trening večje učinkovitosti za učitelje. Svetovalni
center, Ljubljana.
Krajnčan Mitja (2007): Osnove doţivljajske pedagogike. Pedagoška
fakulteta, Ljubljana.
Kustec Klavdija (2007): »Kako plesati življenje in kako živeti ples
življenja?«; Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Magistrsko delo.
Univerza v Ljubljani: Fakulteta za druţbene vede.
Newton Yennifer M., Plummer Virginia (2009): Using creativity to
encourage reflection in undergraduate edducation. Reflective Practice, 10: 1,
67 – 76.
Poštrak Milko (2007): Uporaba ustvarjalnih pristopov pri delu z otroki in
mladostniki. Šolsko svetovalno delo, letnik XII, št 1/2, str. 11-17.