Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 Tjaša Rozman
6. čAsopis Tjaša Rozman Muha Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 1 6. čAsopis KOLOFON Za prispevke v 6. čAsopisu so poskrbeli učenci 6. A Osnovne šole Žiri v šolskem letu 2014/2015.: Drejc Bajuk, Lena Bogataj, Pia Bogataj, Damjan Burnik, Nina Cankar, Zoja Čadež, Metka Frlic, Ana Govekar, Jan Govekar, Julita Kavčič, Nejc Kavčič, Lipe Lahajnar, Janez Naglič, Laura Pečelin, Miha Poljanšek, Tjaša Rozman Muha, Loti Seljak, Nejc Seljak, Živa Slabe, Ali Šifrar, Cene Trček, Krištof Trček. Samostojni likovni prispevki: Tjaša Rozman Muha (naslovnica), Loti Seljak Uredila: Laura Pečelin Žiri, maj 2015 UVODNIK Spoštovani bralci in bralke! Učenci 6. a razreda (že sama naslovnica je, kot lahko vidite povezana z našim razredom – kako, pa naj vam razložijo predstavniki ali predstavnice) smo vam pripravili nekaj naših zamisli v svojem razrednem časopisu. V našem časopisu lahko najdemo različne rebuse, križanke, šale, literarne in likovne prispevke, poročila in druge vrste prispevkov. Razred se z učenci in učenkami na zabaven način tudi predstavi. Našemu časopisu smo dali tudi prosto pot za preprosto samostojno ustvarjanje. Upamo, da vam bo časopis všeč, saj smo se zanj potrudili. Prijetno branje vam želim. Laura Pečelin, urednica 6. čAsopisa Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 2 6. čAsopis KDO SMO 6. A DREJC: košarka ga veseli, saj zadane koš za 3. LENA odbojkarica prava je, s tekom rada ukvarja se. PIA z velikim srcem živi, rolanje jo zelo veseli. DAMJAN na naravoslovje se spozna, saj vedno roko v zraku ima. NINA priznanje z lahkoto pridobi, vedno se ga veseli. ZOJA športnica je velika, saj je šport njena odlika. METKA rdečelasa je, s košarko ukvarja se. ANA plesalka hip-hopa je in rada vse počne. JAN jedi rad pripravlja in se z računalnikom ukvarja. JULITA boleha zaradi smeha, šalo pozna in se ne vda. NEJC KAVČIČ zamisli ima, naredi vse, kar se mu da. LIPE veliko pameti ima, kocke sestavljati dobro zna. JANEZ konje obožuje in florbol palici kraljuje. LAURA igriva punca je, ki ogromno stvari počne. MIHA športnik je, ki vedno v šoli kaj počne. TJAŠA prav umetniško riše, tudi besedil slabo ne piše. LOTI vedno polna smeha se nikoli ne upeha. NEJC SELJAK je pravi učenjak, vedno hoče biti prvak. ŽIVA zabavna punca vedno je, ocene dobre ima vse. ALI dober nogometaš je, nogometne tekme si ogleda vse. CENE s slušnim aparatom sedi, se šalam vsem smeji. KRIŠTOF potuje, si čevlje obuje, po svetu pohajkuje. UČITELJICA pomemben del razreda je, saj teste bi slabo pisali brez nje. Rime zložili: Drejc Bajuk, Julita Kavčič, Metka Frlic, Nejc Kavčič, Zoja Čadež ZIMSKA ŠOLA V NARAVI V ponedeljek, 6. 1. 2015, smo se odpravili v Cerkno. Začela se je zimska šola v naravi, ki je potekala do petka, 10. 1. Začeli smo z razvrščanjem v skupine. Napeto smo čakali kosilo. V torek naslednji dan smo že začeli smučati. Vozili smo se skoraj po vseh progah. V sredo zvečer pa nas je čakalo prijetno presenečenje. Učitelji so nas odpeljali v bazen. Ko smo končali s plavanjem, smo se vsi srečni odpravili v postelje. V četrtek smo smučali kot v torek in sredo, veliko torej. Ko smo zvečer odigrali vsaka skupina svoj skeč, smo nato plesali. Vsi utrujeni smo se odpravili spat. Naslednji dan je bil na žalost zadnji dan šole v naravi. Vsi smo po koncu smučanja vso opremo zložili v avtobus in se odpeljali domov v Žiri. Damjan Burnik Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 3 6. čAsopis PRIPRAVE ZA PREDSTAVITVE ZA STARŠE Prvi dan priprav je bil v sredo. Takrat smo se pripravljali fantje in punce. Priprave so potekale bolj slabo, saj fantje niso marali vaditi zraven glasbe, punce pa so izbirale, kaj bodo pele. Druge vaje so potekale naslednjo sredo popoldne, a tokrat smo vadili samo fantje. Takrat je bilo že malo bolje, saj še nihče ni znal vsega. Vadili smo eno šolsko uro. Naslednjič so bile vaje v petek popoldne. Spet smo vadili samo fantje. Takrat smo vsi znali že nekoliko več teksta. Naslednjič smo imeli vaje spet v sredo. Tokrat smo znali že vse, saj je bila že čez en teden predstavitev za starše. Punce niso znale še nič. Vadile so samo zadnja dva dneva pred predstavitvijo. Zadnje priprave so potekale eno uro pred prireditvijo. Takrat pa so vadile samo punce. Priprave so se splačale, saj smo se dobro odrezali in so nas vsi starši pohvalili. Nejc Seljak POROČILO O RAZREDNI PRIREDITVI ZA STARŠE V sredo, 18. 3. 2015, smo se učenci 6. A-razreda priredili predstavo za naše starše. Za začetek so dekleta zapele pesem Tinkare Kovač z naslovom Spet. Po njihovem nastopu so naših deklet so naši glasbeniki zaigrali na svoje glasbilo. Po njihovem nastopu je Lipe nastopil s svojimi za gledalce zelo zabavnimi oglasi. Po tej točki so dekleta zaplesale na pesem Bang Bang. Ker fantje na začetku niso veliko nastopali, so pokazali svojo kvalitete v prirejeni kratki dramski igri Ervina Fritza z naslovom Gozdni mož. V našem razredu imamo nekaj dobrih pesnikov, zato sta se na nastopu predstavili naši pesnici Ana in Nina. Nina je deklamirala pesem Voda kot vir življenja, Ana pa pesem Drevo želja (ki jo lahko preberete tudi v našem 6. čAsopisu). S pesmijo Na soncu, ki so jo zapela dekleta, smo zaključili prireditev. Na koncu smo si vzeli malo časa, se posladkali z različnimi pecivi ter poklepetali s starši. Starši so bili zelo navdušeni, saj so zelo uživali v vseh predstavitvah učencev. Veselijo se naslednjega srečanja. Miha Poljanšek PRVI VTIS Z ZADNJEGA POTOVANJA Bil sem v Vietnamu. Opisal bom dogodek, ko sem prišel. Z letalom smo pozno prispeli na letališče v Vietnamu. Bilo je vroče, čeprav je bilo pozno. Prišli smo do taksija in se odpeljali do hotela. Po cesti je mrgolelo motoristov in nekateri so imeli čez usta rutke. Z reklamami osvetljene ceste so bile zelo široke. Poleg cest je bilo veliko parkov. Ko smo prispeli, smo težko prtljago dali v hotel in sezuti vstopili. Najbrž so v vsaki sobi bili ventilatorji, sicer bi se skuhali. Na večer smo šli v restavracijo nasproti hotela. Ulice so ozke in hiše so zelo visoke. Jedli smo v drugem nadstropju. Njihova najpogostejša jed, ki smo jo tudi naročili, je juha z rezanci in jejo jo s palčkami. Končno smo se vrnili v hotel in zaspali. Krištof Trček Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 4 6. čAsopis MOJ KONJ(IČEK) Moj konj mi veliko pomeni, saj z njim preživim veliko prostega časa. S konji moramo delati vsak dan, da jih izurimo. Mlade konje moramo sprejeti lepo in z njimi začeti delati pri tretjem letu. Da se konj umiri in postane samostojen, moramo z njim delati vsak dan in počasi. S konjem delamo vsaj eno uro na dan. S konjem tudi tekmujemo. Poznamo delovne konje in športne konje. Pripomočki za jahanje: uzda, sedlo, brzda, martingali, podsedelni pas, nanosnik. Konji imajo eno ali več šibkih točk. Nekateri so mirni in nekateri temperamentni. Poznamo tudi različna tekmovanja, kot so spretnostna jahanja, štafeta, barel, parkur, pri katerem konji skačejo čez ovire. Konji rabijo družbo in čistočo, jejo travo, žito, kocke sladkorja in različna živila. Konjem čistimo hlev enkrat ali dvakrat na dan. Konji spijo na žaganju in odvečni travi. Živijo 26 let ali več. Nad konji sem navdušen zato, ker se z njimi razumem in jih imam rad. Janez Naglič Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 5 6. čAsopis Literarne strani KAČJI PRIJATELJ Leo se je prebudil navsezgodaj zjutraj. Spomnil se je, da je prejšnji teden praznoval svoj dvanajsti rojstni dan. Zlezel je iz postelje in se odpravil v kuhinjo, kjer je mama že pripravljala zajtrk. Živeli so na kmetiji in navadno so vstajali takoj po sončnem vzhodu. Kmalu je prišel tudi oče, ki je imel navado, da se je že pred zajtrkom razgledal po posesti. Imeli so nekaj polj in velik sadovnjak. Živine niso redili. Sedli so za mizo in se lotili sveže pečenega kruha. Čeprav Leo do takrat tega ni čutil, je bil zelo lačen. Mama je (kot zmeraj) čvekala tja v en dan in Leo je (prav tako kot zmeraj) ni poslušal, dokler ni načela njemu prav nič ljube teme – šole. Počitnice so se bližale koncu in Leo raje ni niti pomislil na to, da bo moral spet v šolo. Učenja ni maral, saj mu ni in ni šlo. Tudi pri sošolcih ni bil ravno priljubljen, ko pa so izvedeli, da je šla njegova mama prosjačit učiteljico, da ni ponavljal razreda, so ga zafrkavali še bolj. Za hrbtom je vedno slišal stvari kot so 'butelj' in 'le kdo ga je sploh sprejel v šolo', po tistem pa tudi 'mamin mucek' in 'priliznjenec'. Šolo je zasovražil iz dna srca. »Leo, ljubček, obljubi mi, da se boš letos v šoli bolj potrudil,« se je oglasila mama. Oče ji je takoj pritegnil: »Lani bi skoraj ponavljal razred! To bi bila za našo družino velika sramota. Glej, da se ne ponovi.« »Saj se trudim, a mi preprosto ne gre,« je ugovarjal Leo. »Ne trudiš se. Gotovo si zmožen več,« ni popustila mama. »Ne razumem snovi. Tako ali tako se nihče nikoli ne potrudi, da bi mi jo pošteno razložil,« je trmaril Leo. »To sploh ni res,« se je vmešal oče, »preveč časa preživiš zunaj in se ne zmeniš za učenje. Če se ne boš bolj potrudil, lahko dobiš hišni pripor.« »Saj ne moreta,« je vzkliknil Leo. Pri vseh njegovih tegobah se je le v naravi zares potolažil. Tam si je lahko vzel čas zase. Če bi ostal še brez te edine stvari, ki mu kaj pomeni, ne bi zdržal. »Pa lahko,« je odločno rekla mama, a takoj nato obnemela ob sinovem odzivu. »Vidva sta najslabša starša na svetu!« je zakričal in stekel skozi vrata. Oče se je ves jezen pognal za njim, a mama ga je ustavila: »Bo že prebolel, le čas potrebuje.« Oče je obupal in sedel nazaj. Leo je zbežal v sadovnjak. Ležal je pod staro jablano. Bilo je poleti, konec meseca avgusta, ko je vročina že nekoliko popustila in ko je vsa narava od prestane vročine in suše lažje zadihala; jutra so bila že bolj sveža, skorajda že hladna, najpomembnejše pa je bilo to, da se je ob jutrih na listih, travi in na vsakem delčku rastlinja že nabrala rosa, ki je ohladila in nahranila od suše izmučeno žitje. Leo je ležal tam in opazoval dogajanje okoli sebe. V jutranji tišini se je narava počasi prebujala. Fantu ni bilo mar za hlače, razmočene od jutranje rose, ki so jo prvi sončni žarki počasi oblizovali z listov in nosili s seboj v nebo. Okoli njega je bila narava in edino to mu je bilo pomembno. Zamislil se je. Razmišljal je o šolskem neuspehu, nesramnih sošolcih, starših in njihovi krivičnosti …, ko ga je nenadoma nekaj zmotilo. Bilo je tiho šumenje, kot bi se nekaj premikalo skozi posušeno travo. Nenadoma je ugotovil, kaj povzroča šum. Približevala se mu je velika živo zelena kača. Leo je planil pokonci in se stisnil k drevesu. Kača se mu je še naprej približevala, ne da bi se zmenila zanj. Kakšen meter ali dva od njega se je ustavila, dvignila glavo ter ga vprašujoče pogledala. Leo je vedel, da se ne sme premakniti, a postalo ga je strah. Najraje bi zbežal ali splezal na drevo, a vedel je, da bi ga kača v tem primeru zagotovo napadla. Žival ga je motrila s pogledom, nato pa se je splazila bliže. Leo ji je čisto trd od strahu sledil s pogledom. Plazila se je bliže in bliže ter se ovila okoli njegovih nog. Začutil je njene mrzle luske, nato pa je kača v trenutku švignila v travo. Obrnila se je nazaj proti njemu in ko je opazila, da se je fant premaknil, je ostro zasikala. Leo je zopet obstal in kača se je obrnila ter izginila v grmovju, ki je sadovnjak ločeval od gozda. Leo je opazil, da se je podrast malce premaknila, nato pa ni bilo o kači niti sledu več. Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 6 6. čAsopis Leo je bil od strahu kar malo omotičen. Bal se je, da bi se kača vrnila, pa tudi zeblo ga je, saj je ven zdirjal kar v pižami, zato se je odpravil v hišo. Tam se je preoblekel in smuknil v kuhinjo, kjer je pojedel kruh z marmelado. Staršem se je raje izognil, zato se je zopet izmuznil ven. Cel dan se je klatil po gozdu in na kačo skorajda pozabil. Sesedel se je na neki jasi, ko jo je zagledal. Bila je tik ob njem, zlita s podrastjo. Če bi stegnil roko, bi se je lahko dotaknil. Počasi se je splazila do njega. Njene luske so se svetile v popoldanskem soncu, njen jezik pa je švigal skozi zrak. Bila je bliže in bliže. Nenadoma je Leo začutil lahen dotik. Dotik majhnega razcepljenega gladkega jezika. Dotik kačjega jezika. Vdal se je v usodo in čakal ugriz, ki pa ga ni nikoli dočakal. Pogledal je kačo, ki ga je gledala naravnost v oči. Zopet se je podrgnila obenj. Njene mavrične luske so se bleščale kot svila. Zdelo se mu je, da razsvetljujejo temo, v kateri je živel. A to je bilo le za trenutek – dolg, lep trenutek, v katerem sta oba uživala. Kača je zasikala in izginila neznano kam. Še isti trenutek je Leo sklenil, da na tej jasi zagotovo ni bil zadnjič. A prišla je šola in s tem tudi nove skrbi. Leo je jaso obiskoval vsak dan po šoli, čez vikend pa je bil tam tudi nekaj ur. A iskana kača se ni prikazala. Leo v šoli prvi mesec ni imel težav. Sošolci so nanj tako rekoč pozabili, snovi pa skoraj niso jemali. A nato so se začele težave. Prvo ocenjevanje znanja je bilo pred vrati, on pa ni imel pojma, o čem so se učili. Usedel se je za knjige in se učil kot zmešan, a pridelal je komaj slabo trojko. Doma je bil hudir. Očka in mama sta bila, kot bi pozabila na lanske dvojke in še bolj pogoste cveke. Prepričana sta bila, da bo njun sin letos odličnjak in ju pri tem nič ni moglo ustaviti. Ko je Leo ves ponosen povedal za svoj dosežek, ga je oče že nadrl: »Tri?! Samo to?! Midva se trudiva, te vzgajava, ti dava vse, kar lahko, in ti nama pokažeš le tri?! Kakšna zahvala pa je to?!« Leo je ostal brez besed in potrto gledal v tla. Pričakoval je pohvalo, ne pa graje. »Če naslednje kontrolke ne boš pisal pet, dobiš hišni pripor,« se je razjezila še mama. Leo je imel dovolj. Stekel je ven in v gozd. Po licih so mu lile solze. Zopet se je znašel na tisti jasi. Zrušil se je na kolena. Nekaj minut je le sedel in ihtel. Nato pa je zaslišal šumenje listja. Odprl je oči. Skozi solze je zagledal kačo. Bila je prav tista dolga živo zelena, ki jo je videl že prej. Ni mu bilo mar zanjo, kači pa je očitno bilo zanj, saj se je ne meneč za njegovo ugovarjanje in presenečen izraz na obrazu zvila v klobčič v njegovem naročju. Nehal je jokati. Previdno se je dotaknil kače. Njene luske so se svetlikale v sončnih žarkih, ki so jih oblizovali. Žival mu je vzbujala strahospoštovanje, hkrati pa ga je nekaj na njej privlačilo. Zdelo se mu je, kot da ju druži posebna vez. Tako je sedel nekaj minut in nevede božal kačo po njenih gladkih luskah. Upal je, da bo nekoč njegova. Razmišljal je, kakšno ime bi ji dal. Dolgo se ni mogel ničesar domisliti, dokler mu ni nekaj padlo na pamet. »Ime ti bo Lučka, ker se tvoje luske svetijo kot luči in ker si trenutno edina svetla točka v mojem življenju,« je kači dejal Leo. Kača, ki je dotlej počivala v njegovem naročju, je odprla oči in ga pogledala. Videti je bilo, da ji ime ugaja. Nenadoma se je Leo spomnil, da mora domov. Kačo je nežno dvignil iz naročja. Zdrsnila je na tla. Preden je izginila v podrast, ga je še enkrat pogledala in čudno oblikovala usta, kakor da se želi nasmehniti. Leo se ji je nasmehnil nazaj in stekel domov. Tam se je – še vedno misleč na kačo – vdal svoji usodi in sedel za knjige. Opazil je, da mu gre učenje laže od rok. Ni mu bilo jasno, kako mu to uspe, nekaj pa mu je pravilo, da je povezano s kačo, s katero se je spoprijateljil. Leo se je veliko učil in v šoli mu je kazalo na bolje, a ko je bil pri geometriji poklican pred tablo, mu je vse znanje izpuhtelo iz glave in zopet je dobil tri. Vedel je, kaj to pomeni – dobil bo hišni pripor. Prej bi mu bilo morda celo vseeno, a zdaj se je želel družiti z novim kačjim prijateljem. Imel pa je še eno težavo. Eden od najpredrznejših sošolcev ga je začel zmerjati. Pripomnil je tudi neko zelo grdo opazko, zaradi katere je Leo močno zardel. Ves razred se mu je smejal, učiteljica pa ga je poslala nazaj v klop. Kljub vsemu svojemu trudu ni mogla povsem utišati hihitanja, ki ga Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 7 6. čAsopis je bilo še vedno moč slišati. Leo je bil osramočen. Prepričan je bil, da teh težav ne bo prebrodil tako zlahka. Ko je Leo prišel domov, ni rekel nič, le odprl je zvezek in ga pokazal staršema. Najprej je vzrojila mama: »Že spet tri ?! Potrudi se malo, no!« Nato je pritegnil še oče: »To bo hišni pripor! Preveč se podiš po gozdovih in se ne moreš zbrati!« Leo je le molčal, saj je vedel, da bo tako. Ni vedel, zakaj ga starša nikoli ne pohvalita, saj se je vendar izboljšal. Lansko leto bi bila gotovo zadovoljna, a od njega sta hotela več in več. Odslej Leo po šoli ni več zahajal v gozd, temveč je čepel v svoji sobi za knjigami in zvezki. Čeprav se je trudil, se ni mogel zbrati. Iz dneva v dan je bilo slabše in po tednu ali dveh ni več zdržal. Neko nedeljsko jutro, ko sta starša rada še malo poležala, se je tiho kot miška splazil ven in stekel v gozd. Poiskal je jaso, kamor se je zatekel že prejšnjič. Kača je bila tam, prav kakor bi ga čakala. Bil je prav vesel, da ga ni pustila na cedilu. Usedel se je k njej. Kača se je dvignila in se mu zopet zvila v naročju. Njegovo čohanje ji je prijalo, zato je tiho sikala. Tako sta sedela približno pol urice, nato pa se je Leo dvignil, stresel kačo s sebe, jo še počohal v slovo, nato pa stekel domov. Zagledal je očeta, kako stoji na polju. Čim tiše je stekel do vrat in vstopil. Vedel je, da je mama že budna, saj je oče vedno odšel na obhod šele, ko je že bila v kuhinji. Previdno se je splazil po stopnicah, potiho zaprl vrata in se vrgel na posteljo. Vedel je, da ga bo mama vsak čas prišla budit. Pokril se je in se pretvarjal, da spi. Kmalu je zaslišal mamine klice. Že je hotel zdrveti dol, a se je spomnil, da nima oblečene pižame. Mami je zaklical, da takoj pride in se hitro preoblekel, saj bi lahko kaj posumila. Nato je stekel na zajtrk. Poslej je vsak dan obiskoval kačo. Iz njemu neznanega vzroka mu je začelo v šoli zopet iti bolje, čeprav so ga sošolci še vedno zmerjali. Ob jutrih je sedel na jasi, božal Lučko in razmišljal o sošolcih, njihovem zmerjanju in svojem odzivu. Sklenil je, da jim bo pokazal, da ni kar tako. In jim je tudi res. Nekega dne, ko se je zjutraj vračal iz gozda, kjer je sedel s kačo v naročju, je imel zelo dober občutek. Prepričan je bil, da se bo zgodilo nekaj lepega. Na rame si je oprtal torbo in odšel na avtobusno postajo. Čeprav so se sošolci na avtobusu začeli hihitati, se ni zmenil zanje. Občutek ga ni zapustil. Spremljal ga je v garderobi, pri pouku, med malico. Z njim je bil vse do zadnje ure, ko so imeli matematiko. Leo je bil poklican k tabli. Zadržal je dih – to je bila njegova priložnost, da se dokaže! Ko je zapisoval prvi račun, je za hrbtom zaslišal pridušen smeh. Ni se zmenil za to in nadaljeval z računanjem. Prvi račun je rešil pravilno, tudi drugi in tretji mu nista delala težav. Učiteljica kar ni mogla verjeti. A čakal ga je še en, najtežji račun. Pogumno se ga je lotil. Množil je, sešteval, delil … in izračunal. Nihče, še on sam ni mogel verjeti – imel je prav! Leo kar ni mogel dočakati, da bo to povedal staršem. Oče je bil ponosen. Lea je hvalil na vse pretege. Mama je bila ganjena. Ostala je brez besed. Proslavili so s sladoledom. Nenadoma je mama vprašala sina: »Kako ti je uspelo? Nenadoma si postal odličnjak. To se ne zgodi kar čez noč. Je učenje končno obrodilo sadove?« Leu sladoled ni več teknil. Po kratkem premoru je dejal: » Nekaj vama moram pokazati.« Starša sta mu brez besed sledila ven v gozd do jase. Leo ju je tam ustavil. »Počakajta tu,« je dejal, »in ne prestrašita se.« Počasi se je odpravil na sredo jase in se usedel. Kmalu so zaslišali šumenje listja. Iz podrasti le kakšen meter od očeta se je začela plaziti velika zelena kača. Mama je tiho zacvilila. Starša se niti premakniti nista upala. Kača pa se ni zmenila zanju. Zlezla je k Leu in se mu zvila v naročje. Ko sta si starša opomogla od prvega šoka, ju je Leo povabil bliže. Sedla sta zraven njega, še vedno motreč kačo s prestrašenim, negotovim pogledom. Leo jim je počasi začel razlagati. Vse je povedal. O nesramnih sošolcih, težaškem učenju, prvem srečanju s kačo. Ko je končal, sta starša ostala brez besed. Prvi se je oglasil oče: »Ko sva ti prepovedala, da bi hodil ven, sva naredila največjo napako v življenju.« »Pomembne so nama bile samo ocene, ne pa ti,« je tiho pristavila mama. »Je že v Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 8 6. čAsopis redu,« ju je potolažil Leo. »Zdaj bo vse dobro.« Videti je bilo, da mu še nekaj leži na duši. Mama je to opazila. »Kaj te teži?« Nadaljevala je: »Nama lahko poveš.« »Rad bi,« je negotovo začel Leo, »rad bi imel kačo. Doma, pri sebi.« »Verjetno bi lahko uredili. Jutri pojdiva v mesto pogledat, kje lahko dobiš hrano in terarij.« Leo kar ni mogel verjeti. Skupaj s kačo, ki mu je visela za vratom, se je staršema vrgel v objem. Lučka je z zanimanjem ovohala očeta in mamo. Ko se je odločila, da sta ji všeč, se je podrgnila obnju in zadovoljno zasikala. »Odslej bo vse drugače,« je dejal Leo. Res je bilo. Starša sta ga vedno vprašala za mnenje, v šoli je postal odličnjak in tudi zmerjali ga niso. Najboljša stvar pa je bila, da je imela poslej Lučka v njegovi sobi prav posebno mesto – na predalniku poleg mize mu je lahko pomagala pri učenju. Vedno. Nina Cankar HAIKU(ji) (o naravi in letnih časih) Sončnico skrbi, ker sonce že zašlo je. Kje se ga dobi? Že dela se dan, sem vprašal sneg: "Le kam, kam?" "Padam prek poljan." Zvonček, pridi ven! Mar zaman sem prišel sem? Temu se uprem! Listje rumeni, ko ponoči se stemni, zvezda mi žari. Nam travo krasi sred juter jesenskih dni, se rosa glasi. Valovi šumé, vso mladino veselé, poleti, se ve. Gledam v nebo. Zimsko zvezdnato nebo. To je res lepo. Dehti in cveti okoli cest in poti. Vesel sem. Pa ti? Listje rumeni, da obilo hrušk dobi si ježek želi. Nina Cankar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 9 6. čAsopis POTOVANJE V PARIZ Neki deklici je ime Alja in res si želi postati modna oblikovalka. Uspešno je opravila srednjo šolo, zato pa se je vpisala na oblikovalno gimnazijo. Njena oblačila so bila prekrasna, kar dokazuje tudi njena zmaga na modnem oblikovanju v Parizu. Aljine kreacije so navdušile tudi slavno oblikovalko Adriano Loyd, ki je živela v Parizu. Aljo je povabila tja, kjer naj bi postala pomočnica uspešne oblikovalke. A najprej je Alja v to morala prepričati starše … Aljina starša sta se najprej zmrdovala nad njeno željo, a potem sta le privolila. Alja je kar zavriskala, ko je iz ust staršev zaslišala besedo »da«. Brž je odhitela v sobo, saj jo je pred odhodom čakal le še teden dni. Naslednji dan je to v šoli povedala tudi prijateljicam in te so ji zavidale. V soboto je ob štirih zjutraj že čakala na letališču s kovčkom in povabilom. Mislila je, da bo v Pariz odpotovala sama, a na letalu jo je čakala sama Adriana Loyd. Alja je mislila, da bo v Pariz odpotovala tako, da se bo pač usedla na letalo in čakala na pristanek. A letalo je zajela huda nevihta. Alja in Adriana sta hitro vzeli padalo in padli v gozd v Italiji. Nobena od njiju se ni huje poškodovala, ampak imeli sta težavo, saj v tem gozdu domujejo volkovi in druge krvoločne zveri. Na drevesu sta si postavile zavetje iz Aljinih oblačil in drugih stvari iz kovčka. Ta noč je bila topla in tako nista zmrzovali. Ko sta se naslednji dan zbudili, je bila Alja obupana, saj sta bili brez hrane. A Adriana je iz letala k sreči vzela nekakšno čokolado, ki te nasiti tudi, če vanjo le ugrizneš. Tako sta zajtrkovali, potem pa sta se odpravili na iskanje naselja, kjer naj bi poklicali Adrianine varnostnike. Hodili sta cel dan in imeli srečo, saj sta nekje našli vodo, ki sta jo nalili v plastenko, ki jo je Adriana vzela sabo. Šele zvečer sta prišli v San Marino, a tam nista našli človeka, ki bi govoril francosko, slovensko ali angleško. Vsi so znali le italijansko, pa tudi, če jih je večina nosila Adrianine obleke, popularne zvezde niso prepoznali. Prespali sta pri nekom, naslednje jutro pa je do njiju prišel sin prijaznega gospoda, koder sta prespali. Ta je znal govoriti angleško in povedali sta mu celo zgodbo. Prijazno jima je ponudil telefon in poklicali sta v Pariz. Naslednji dan sta že bili v Parizu in Alja je končno lahko poklicala z novim telefonom, saj je starega pustila na letalu. In tako je Alja postala Adrianina pomočnica in vedno sta se spominjali svojega potovanja, v lepo mesto Pariz. Pia Bogataj Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 10 6. čAsopis DREVO ŽELJA Nekoč je nekdo posadil seme presrečno, iz katerega je zraslo drevo prav posebno. To drevo je raslo, pomlad poletje jesen in zimo, dokler ni prvega sadeža rodilo. A POZOR! To drevo, izpolni ti željo vsako, ko le zate sadež rodi, ugrizni ga in želja izpolni se ti. To drevo pa bo cvetelo le, če na svetu ni besede, ki bole. To moraš upoštevati tudi ti, da lahko drevo še naprej živi. Ana Govekar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 11 6. čAsopis Bodi sam svoj mojster Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 12 6. čAsopis Šale – črni kotiček* (* Posebno opozorilo: Pozor! Ta vsebina je lahko žaljiva ali neprimerna.) ŠE MALO O BLONDINKAH Kako blondinka poskrbi, da živali ni več. Krta živega zakoplje, ribo utopi, ptiča pa vrže skozi okno. Zakaj gre blondinka v trgovino z brisačo in s pištolo? Ker piše, da so v TUŠ-u super akcije. PRESEŽKI Ko muho z enega kilometra z bazuko ustreliš v levo uho. Kaj je hitrost? Ko polža vrže z ovinka. Kaj je umetnost? Ko se v okrogli hiši usedeš v kot. Po spominu zapisal: Lipe Lahajnar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 13 6. čAsopis Za kratek čas SUDOKU 2 6 5 9 6 7 1 2 4 9 1 1 3 2 8 4 6 3 7 4 5 9 1 3 8 1 4 7 3 6 6 8 5 9 9 6 7 4 Nina Cankar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 14 6. čAsopis Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 15 6. čAsopis DVODELNI IZZIV 1. Odgovori na vprašanja in Odpadek je … - snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže. - darilo za prijatelje. - prelepa cvetlica. Na srednji Savi se načrtuje izgradnja … - 1 hidroelektrarne. - 100 hidroelektrarn. - 10 hidroelektrarn. Madagaskar je … - največji otok na svetu. - četrti največji otok na svetu. - najmanjši otok na svetu. 2. reši križanko. (SIRENA) (KLOP) (KVIZ) (SMREKA) (HRAST) (LIPA) (LIST) (CVET) (STEBLO) 2. Jan Govekar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 16 6. čAsopis REŠI, KAR ZNAŠ (po vrsti). Kemijska oznaka za vodik. Žival, ki se lahko naseli na našem lasišču. Kralj živali. Del pesti. Mesto, kjer začne teči reka. Vrsta plovila. Začimba, ki jo zelo pogosto uporabljamo. Registrska oznaka za Kranj. Oznaka za parkirišče. 1 2 3 4 5 6 7 8 2 Ali Šifrar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 17 6. čAsopis REBUSI __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 18 6. čAsopis __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ Nina Cankar Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 19 6. čAsopis VESOLJSKI LABIRINT – Pripravi se na tridelno potovanje (na naslednji strani). Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 20 6. čAsopis Cene Trček Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 21 6. čAsopis Čas je, da odložiš 6.čAsopis in poslušaš pri uri … Učenci in učenke 6. A-razreda, šolsko leto 2014/15 22
© Copyright 2024