15. navadna nedelja – leto B
Jezus pošlje dvanajstere
Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi
duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne
denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli
stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne
poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj
se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih
ozdravljali. Mr 6,7-13
Naj na pot ne jemljejo ničesar …
Po lepem in bogatem dogajanju na oratoriju, smo se v soboto poslovili od otrok in staršev, v
nedeljo pa z animatorji umaknili na samoten kraj in se malo odpočili. Ob Soči smo svoj počitek
začeli s sveto mašo. Bogu smo se zahvalili za vse lepo in mu izročili naše prošnje.
Zgodba o Dominiku Saviu nas je vse nagovorila. Meni ostaja posebej v spominu odlomek iz igre,
ko se sveti Dominik v sanjah prikaže Don Bosku in ga glede preteklosti opomni, da je premalo
zaupal. »Če bi bolj zaupal Bogu«, mu pravi, »bi naredil še veliko več dobrega«. Vemo, da je bil
Don Bosko deležen tudi nekaterih čudežev, da je naredil ogromno, zato se človek še bolj vpraša,
kje smo navadni smrtniki, če je že Don Bosko premalo zaupal? Današnji evangelij nam je lahko
pravzaprav v spraševanje vesti. Jezus pravi učencem naj zaupajo in naj s seboj na pot ne nosijo
ničesar. Kaj naj to pomeni?
Če pogledamo v zgodovino svetnikov, bomo videli enega najbolj radikalnih primerov zaupanja v
sv. Frančišku Asiškem. Uboštvo in zaupanje je vzel čisto dobesedno. Živel je 'iz rok v usta' in
zaupal, da bo Bog poskrbel za vse, kar potrebuje. A ne pozabimo, da je bil večkrat tudi lačen!
Podobno zaupanje je živela Mati Terezija. Njena sobotna misel je kot nalašč za današnji dan.
Takole pravi: Ne želim, da naše delo postane posel, ampak da ostane delo ljubezni. Hočem, da
popolnoma zaupate Bogu, saj nas ne bo razočaral. Zanesimo se na njegovo besedo in skušajmo
doseči nebeško kraljestvo. Vse ostalo bo prišlo samo od sebe. Veselje, mir in sloga so
pomembnejši od denarja. Če Bog hoče, da nekaj naredim, mi da denar. Zavrnila sem ponudbo
kardinala Cooka, ki je želel mesečno plačevati 500 dolarjev vsaki sestri, ki dela v Harlemu. Rekla
sem mu: »Ali mislite, vaša vzvišenost, da bo Bog obubožal v New Yorku?«... Ne premišljujem o
denarju. Vedno pride. Pošilja ga Gospod. Opravljamo njegovo delo. On preskrbi potrebna
sredstva. Če nam ne da sredstev, to pomeni, da od nas tega dela ne pričakuje. Čemu bi si torej
delali skrbi?http://www.mirenski-grad.si/11-julij-1
Če se ustavimo ob misli Matere Terezije, nam je hitro razumljivo, da zaupanje zahteva dvoje: Da
se prepustimo božji logiki in zaupamo, da bo Bog poskrbel za materialne dobrine. A božja skrb je
povezana še z enim pogojem: Dal bo, kar potrebujemo, če bomo opravljali njegovo delo.
Skozi zgodovino Cerkve je bilo veliko poskusov radikalnega zaupanja. Vsak poskus pa je v
nevarnosti, da se izrodi. Zakaj? Prvi del je mogoče lažje ohraniti, kot nadaljevati drugega. Torej,
Bog naj poskrbi za nas – to še gre, čeprav že to ni ravno lahko. Še težje pa je zdržati v tem, ko
doživljamo, da Bog ne poskrbi za nas in nas sili k spraševanju ali mogoče to pomeni, da nismo na
tistem mestu, kjer hoče Bog ali mogoče ne delamo tistega, kar On pričakuje od nas.
Zdi se, da se tega, da mora drugi ali Bog poskrbeti za nas, še kar oprimemo, a da bi se vedno
resnično spraševali, kaj hoče Bog, ko npr. ne da duhovnih poklicev, ko ne pritegnemo vernikov ali
pa ko nam denar uhaja iz rok, ko nekateri posli ne uspevajo ipd. to pa je veliko težje. Pa vendar
je samo povezanost obeh zahtev logična in božja, vse ostalo je sprevrženost. Jezus
vsekakor ne želi, da živimo na tuj račun, ampak da naredimo vse, kar moremo v njegovi službi in
potem zaupamo, da bo on poskrbel za nas.
Naj z vami razmišljam še, kako bi to lahko zgledalo v vsakdanjem življenju. Dragi starši, če vam
je Bog naklonil otroke, jih sprejemajte z zaupanjem, da bo zanje tudi poskrbel. Najbrž ne čisto
tako, kot si želite, a samo v zaupanju vanj in z odgovornim delom, bo vse prav. Mogoče vam Bog
otrok ni podari, tudi takrat misli na vas in na vas računa. Če poskrbi za lilije na polju in vrabce
pod nebom, bo poskrbel tudi za tiste, ki so v kakršnikoli stiski. Vprašanje je vedno: Ali sem na
pravem mestu, ali počnem tisto, kar Bog od mene pričakuje? Če je mladega človeka navdušil nad
nekim poklicem, mu bo zagotovil tudi prihodnost. Dragi mladi, iščite, kaj je najbolj božje v vašem
življenju in to spolnjujte, za prihodnost bo poskrbel On, ki oblači tudi lilije in nasiti vrabce. Vsak
mora biti na svojem mestu odgovoren, delati moramo tisto, kar je prav in Bog bo poskrbel za
prihodnost. Naj nas ne obremenjuje najprej plačilo – to pride samo, od Boga, a naša naloga je
biti zvest njemu, ki nas pošilja. Naj bo Dominikov opomin Don Bosku tokrat posebej za vsakega
od nas: Če bomo resnično zaupali, bomo naredili še veliko več!