Recenzija
Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni
Elif Shafak, nagrajena turška pisateljica in univerzitetna pisateljica, je
pripovedovalka zgodb. Doslej je izdala dvanajst knjig. Po Bolšji palači in Pankrtu
iz Istanbula je Štirideset pravil ljubezni njen tretji roman preveden v
slovenščino.
V tej zgodbi se prepleteta vzhod in zahod, sedanjost in daljna preteklost, moški
in ženska, in nenazadnje sufizem, na katerega prisega.
Štirideset pravil ljubezni govori o pesniku Rumiju in njegovem prijatelju Šamsu
iz Tabriza ter njunem odnosu. O teologu in sufiju in o tem, kako njuno srečanje
spremeni Rumija v pesnika. Primerno vpletena je zgodba o Američanki in
škotskem pisatelju.
Knjiga skozi celotno branje ostaja dragocena in berljiva, pripoved pa značilno
turška: lepa in kruta, sočna in dramatična. Teče skozi več glasov (berač,
prostitutka, Rumijevi sorodniki, derviši, gostilničar, krvnik…) in bralci se skozi
štirideset prelomnih točk skupaj z Ello prebijemo do poslednjega pravila:
»Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezni
moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno –
razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar
je, čista in preprosta . Ljubezen je voda življenja. In ljubezen je ogenj duše.
Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.« Roman o večnih pravilih
ljubezni, ki jih velja upoštevati vsak dan.
Alma Vidmar-Mederal