Recenzija Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni Elif Shafak, nagrajena turška pisateljica in univerzitetna pisateljica, je pripovedovalka zgodb. Doslej je izdala dvanajst knjig. Po Bolšji palači in Pankrtu iz Istanbula je Štirideset pravil ljubezni njen tretji roman preveden v slovenščino. V tej zgodbi se prepleteta vzhod in zahod, sedanjost in daljna preteklost, moški in ženska, in nenazadnje sufizem, na katerega prisega. Štirideset pravil ljubezni govori o pesniku Rumiju in njegovem prijatelju Šamsu iz Tabriza ter njunem odnosu. O teologu in sufiju in o tem, kako njuno srečanje spremeni Rumija v pesnika. Primerno vpletena je zgodba o Američanki in škotskem pisatelju. Knjiga skozi celotno branje ostaja dragocena in berljiva, pripoved pa značilno turška: lepa in kruta, sočna in dramatična. Teče skozi več glasov (berač, prostitutka, Rumijevi sorodniki, derviši, gostilničar, krvnik…) in bralci se skozi štirideset prelomnih točk skupaj z Ello prebijemo do poslednjega pravila: »Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezni moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta . Ljubezen je voda življenja. In ljubezen je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.« Roman o večnih pravilih ljubezni, ki jih velja upoštevati vsak dan. Alma Vidmar-Mederal
© Copyright 2024