Zaključna konferenca »Prispevamo k širjenju medkulturnosti in uspešnemu vključevanju otrok priseljencev v vzgojo in izobraževanje« 14. in 15. maj 2015, Grand Hotel Bernardin, Portorož Povzetki plenarnih predstavitev Otrok v primežu odraščanja in globalizacije Dr. Aleksander Zadel Inštitut za osebni razvoj C.A.R. Univerza na Primorskem, FAMNIT, oddelek za psihologijo V izrazito storilnostnem svetu, kjer nam številke krojijo pogled na naš uspeh v življenju, je zelo težko odrasti. Še posebej otrokom, ki sledijo staršem v svet, ki jim je tuj in ga ne poznajo. Že tako je odraščanje polno na videz nerešljivih izzivov. Odraščanje v okolju tujega jezika, nepoznanih navad in običajev, pa včasih predstavlja nepremostljivo oviro na poti k pozitivni samopodobi in občutku lastne vrednosti. Otroci ne bi smeli biti stranska škoda posledic ekonomskih in političnih migracij staršev v tako imenovani ”boljši svet”. Srečevanje s predsodki in stereotipi je včasih manj zahtevno, kot je zahtevno iskanje svoje identitete v razkoraku med lastnimi občutji in pričakovanji staršev ter okolice. Kolikokrat na poti do ekonomske neodvisnosti staršev, pozabimo na otroke. Seveda bi bilo nesmiselno zmanjševati pomen ekonomske neodvisnosti, miru, političnega, verskega ali rasnega nestigmatiziranja. Življenje v miru in blagostanju je ena temeljnih človekovih pravic. Spoštovati je potrebno voljo in namero ljudi, ki se podajo na pot, da bi ju našli. Zakaj je na videz nerazumljivo, da se duševni mir otroka ne izraža v številkah, temveč v razigranem otroštvu, polnem priložnosti za sproščeno odzivanje na izzive okolja in odraščanja? Ali znamo v zgornjih izzivih najti sebe? Sebe kot posameznika in člana družbe. Kolikokrat pogledamo vstran, ko bi morali stopiti naprej in se odzvati na jok, izzivanje, nerazumevanje? Kolikokrat smo sposobni v tujcu videti, otroka, očeta, mamo? V obdobjih vsesplošne krize, ekonomske krize in krize vrednot, preveč radi vidimo v priseljencih razloge za naše težave. S svojim vedenjem do njih nismo pravi zgled našim otrokom. Prepogosto kažemo nestrpnost, aroganco, nesprejemanje in jih na ta način delamo nestrpne tudi njih. Skozi proces vzgoje in sekundarne socializacije imamo nešteto priložnosti, da pri sebi ozavestimo pričakovanja glede lastnega ravnanja in ravnanja otrok v odnosu do drugih. Priložnost imamo sebe in otroke naučiti empatije, strpnosti, medsebojnega upoštevanja in spoštovanja. Ne zgolj za to, da bi drugi otroci in njihovi starši živeli boljše, temveč tudi zato, da bi boljše živeli tudi mi. V miru, skladnosti in medsebojnem sprejemanju. Ali nas bodo tega morali naučiti šele naši otroci? Toda kdo bo učil njih? Jaz in drugi. Jezikovni in kulturni stiki -‐ okolje uspešnega odraščanja Dr. Lucija Čok Redna profesorica didaktike italijanskega jezika in večjezičnosti, znanstvena svetnica na področju preučevanja zgodnje večjezičnosti in družbenega jezikoslovja je zaslužna profesorica Univerze na Primorskem. Civilizacijske vrednote, tradicija humanizma in obče človeške norme so za strpno sožitje in sobivanje jezikov, kultur in etnij temelji zaščite vsega , kar so generacije pred nami dosegle v preteklosti. Da bi utrdili zavest o lastni vlogi v skupnosti, je potrebno veliko truda in dela ob skromnosti in genialnosti. Skromnost razumem v tem, da je vsak med nami pred odločitvijo, ali naj se prepozna v svoji nevednosti in spoznavanju drugačnega, naj bo dovolj pogumen, da se odloči za sprejemanje alternativ, ki jih ponujajo drugi, in se približa rešitvam, ki se zdijo mogoče in sprejemljive. Pojave in posebnosti, ki ju posameznik za lažje razumevanje in uporabo poenostavi in posploši, so preprosta in toga interpretacija resničnosti (stereotipi), ki v določenih okoliščinah onemogočajo videnje vsebine. Stereotipi pa pogosto vodijo v diskriminacijo, ker potencirajo različnost, ki je ne sprejemamo. Neenake obravnave, s katero se pripadnice in pripadniki narodnih/etničnih skupnosti srečujejo v vsakdanjem življenju, se izražajo v prikriti in odkriti diskriminaciji. Da bi ju presegli je potrebno prevrednotiti razlike na način, ki dopušča vsakemu posamezniku ohraniti svoje posebnosti in tiste značilnosti, ki ga opredeljujejo kot kulturno in družbeno bitje (Kramsch, 1996). Pripadniki različnih jezikovnih, kulturnih in etničnih skupin se lahko le v medsebojnem spoznavanju vživijo v bit druge skupnosti, kar omogoča medsebojno interakcijo brez predsodkov (Čok, 2009). Projekti, ki jih izvaja Osnovna šola Koper (med drugimi tudi »Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja«) poskušajo doprinesti k izboljšanju tega stanja. S podatki razvojnega in raziskovalnega dela je mogoče utrditi in razširiti vedenje o gibanjih migracij, vlogi šolskega izobraževalnega sistema pri tem ter skrb družbe za zaščito posameznika in migracijskih skupin, saj nam ponudijo primerjalen vpogled v doživljanje različnosti v posameznih okoljih. Ključne besede: jezik, kultura, stereotipi, diskriminacija, družbena interakcija. Slovenija kot dežela izseljevanja in priseljevanja Dr. Marijanca Ajša Vižintin Medkulturni inštitut za vključujoče izobraževanje, raziskovanje in sodelovanje Večji valovi izseljevanja s prostora današnje Slovenije v zadnjih dvesto letih so bili: 1) od konca 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne, 2) med obema vojnama in 3) v 60. in 70. letih 20. stoletja. Po strokovnih ocenah naj bi leta 1980 po svetu živelo okoli 500.000 Slovencev in njihovih potomcev (ZDA: 250.000, Nemčija: 60.000, Argentina: 30.000, Kanada: 30.000, Avstralija: 20.000, Francija in Beneluks: 20.000, Švedska: 6.000), ki so se izselili zaradi različnih razlogov (ekonomski, politični, osebni razlogi itd.) ali kombinacije razlogov. Ljudi, ki so se izseljevali iz Slovenije v drugi polovici 20. stoletja, so poimenovali zdomci, misleč, da so odšli z doma za določen čas – a se je izkazalo, da so večinoma postali izseljenci. V državah, kamor so se izselili, so si ustvarili družine, se zaposlili, izobraževali, otroci so se poročili, rodili so se vnuki … v tujini so si ustvarili svoj dom (in običajno skrbeli še za enega v Sloveniji). O Slovencih in njihovih potomcih v tujini posredno pričajo učitelji, ki poučujejo dopolnilni pouk slovenščine (v šolskem letu 2014/15: Nemčija 6; Srbija 5; BiH, Hrvaška, Švica 3; Francija, Makedonija 2; Nizozemska, Velika Britanija, Liechtenstein, Češka, Belgija 1); številna slovenska društva (npr. v Nemčiji je 20 slovenskih društev, na področju nekdanje skupne države Jugoslavije 44), Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pa ohranjanje slovenske kulture in jezika podpira z vsakoletnimi razpisi. V drugi polovici 20. stoletja je bila Slovenija sočasno dežela izseljevanja in priseljevanja. Slovenci so se izseljevali predvsem v Severno in Zahodno Evropo, obenem pa so v Slovenijo prihajali ljudje iz drugih jugoslovanskih republik, torej je šlo večinoma za notranje migracije. Tudi na začetku 21. stoletja prihaja v Slovenijo največ priseljencev iz držav naslednic nekdanje skupne države Jugoslavije (80–90 odstotkov), Slovenija je še vedno dežela priseljevanja: medtem ko ostaja število priseljenih slovenskih državljanov v letih 2008–2014 približno enako (povprečno okoli 2.700/leto, skupaj okoli 19.000), se je število priseljenih v Slovenijo precej zmanjšalo: od povprečno 27.800/leto v letih 2008–2009 (skupaj okoli 55.5000) do povprečno 11.600/leto v letih 2010–2014 (skupaj okoli 58.000). Hkrati je Slovenija tudi dežela izseljevanja: po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je v letih 2008–2011 iz Slovenije izselilo okoli 41.800 tujih državljanov (povprečno več kot 10.000/leto) in okoli 17.000 državljanov Slovenije (povprečno več kot 4.000/leto). V letih 2012–2014 se je iz Slovenije izselilo okoli 17.400 tujih državljanov (povprečno okoli 5.800/leto) in okoli 24.300 državljanov Slovenije (povprečno več kot 8.000/leto). Otroci priseljenci »ne padejo z neba«, ampak so »posledica« uradnih določitev tako v državi sprejema kot v izvorni državi (t. i. kvote), družbeno-‐političnih razmer v obeh državah ter osebnih odločitev. Osebne zgodbe otrok priseljencev in njihovih staršev pričajo o tem, da so si nekateri otroci priseljenci zapomnili točen datum odhoda/prihoda; o veliki želji družine, da (za)živi skupaj; o postopnem združevanju družine (pogosto živijo otroci določen čas ločeno od (enega od) svojih staršev) ali o hkratni selitvi celotne družine; o prisilnih selitvah zaradi vojn, etničnega ali verskega nasilja; o vračanjih v izvorno državo in spet nazaj v Slovenijo; o vzrokih za preseljevanje po Sloveniji (ugodnejša cena stanovanja; novo delovno mesto; nesprejemanje ali neustrezna podpora v okolju; prisilna preselitev zaradi urejanja statusa; izguba službe, stanovanja; neizplačevanje plač itd.). Pomembno je, da učitelji razumejo, da imajo otroci priseljenci različna izhodišča, da prepoznavajo razlike in delujejo v skladu z njimi ter da se zavedajo, da s svojim delom in odnosom odločilno vplivajo na vključevanje otrok priseljencev. Vključevanja otrok priseljencev in njihovih družin v Sloveniji – vidik Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport mag. Darinka Cankar Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Ob našem prejšnjem srečanju smo soglasno ugotovili, da v Sloveniji različne inštitucije, ki so odgovorne za vključevanje priseljencev v ustvarjalno in strpno družbeno okolje, ne sodelujejo tako kot bi lahko in bi morale. Strinjali smo se, da bi lahko s skupnimi močmi s sredstvi, ki jih država namenja delu s priseljenci, dosegli veliko boljše rezultate. Kljub pozivom, naj vendarle inštitucije skupaj načrtujemo sredstva, namenjena priseljencem, njihovim otrokom ter okolju, v katerem živijo, pa se bojimo, da se v prihodnji finančni perspektivi kaj bistvenega ne bo spremenilo. Vseeno pa lahko ugotovimo, da družba okoli nas postaja občutljivejša za vprašanja priseljencev, k čemer veliko pripomorejo tudi projekti kot je ta, na katerega zaključni konferenci smo danes. Nič se bolj ne dotakne posameznika kot stiska otroka, ki ne pozna jezika, ki ga govorijo njegovi učitelji in njegovi sošolci. Velikokrat nestrpnost tudi v šoli izvira iz nevednosti, predvsem pa iz strahu pred neznanim. Nekoga, ki se prvič znajde v neznanem okolju je prav tako strah, kot je očitno strah tiste, ki se s prišlekom srečajo. Večji ko je strah v okolju, večja je nestrpnost do neznancev, ki »vdirajo«, pa naj gre za priseljence iz drugih držav, drugih slovenskih mest, za ljudi s posebnimi potrebami ali pa zgolj mlade, ki se priseljujejo v starejše soseske. Nestrpnost ima veliko obrazov, pa vendar so vsi isti ... Upamo, da bodo projekti kot je »Prispevamo širjenju medkulturnosti in uspešnemu vključevanju otrok priseljencev v vzgojo in izobraževanje« pregnali nekaj tega strahu, odstrnili tabuje in resnično prispevali k večji strpnosti do tako ali drugače drugačnih. Medkulturna pedagogika v slovenskih šolah: razvoj in stanje Ivana Čančar Inštitut za raziskovanje in usposabljanje v vzgoji in izobraževanju -‐ IVIZ V slovenski vzgojno-‐izobraževalni sistem se že leta vključujejo učenci s kulturnim in z jezikovnim ozadjem različnim od slovenskega. V šolskem letu 2014/15 se je v slovenske šole vključilo 532 dijakov in 936 učencev1 priseljencev (MŠŠ, november 2014). Med strokovnimi delavci v osnovnih in srednjih šolah, ki so pogosto v stiku z učenci priseljenci prihaja do zavedanja, da je pri procesu vključevanja priseljenih učencev in njihovih družin pomembno poznavanje določenih vsebin in konceptov – iz področij socialnega in jezikovnega vključevanja ter medkulturnosti 2 . V sklopu projekta »Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja« smo zasnovali raziskavo, skozi katero smo želeli dobiti vpogled v trenutna stališča slovenskih učiteljev do medkulturnosti, spoznati njihove prakse v večkulturnih razredih in raziskati kako se na vključevanje v novo okolje odzivajo priseljeni učenci ter njihovi starši. 1
2
Število priseljenih učencev, ki so 1. leto prejeli dodatno pomoč pri urah slovenščine. V primerjavi z nekaterimi starejšimi raziskavami. V prispevku predstavim nekatere rezultate raziskave, ki kažejo na to, da se medkulturna pedagogika v slovenskem prostoru razvija, da pa tudi tisti učitelji, ki vsakodnevno delajo v večkulturnih razredih, menijo, da niso ustrezno usposbljeni v večkulturnih razredih ter si pri delu s priseljeni učenci želijo več podpore in gradiv. Medtem priseljeni učenci in njihovi starši izrazijo izredno pozitivna stališča do senzibilnih in razumevajočih učiteljev ter vsakršne pomoči, ki jim jo (po)nudi šola. Pojavi se vprašanje o izzivih in izhodiščih za implementacijo medkulturne pedagogike v slovenske šole glede na trenutno stanje. Povezanost vrednot in različnih kazalcev kakovosti v vzgoji dr. Sonja Rutar Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Pedagoški inštitut, RRCPI Korak za korakom Prvo in najpomembnejše vprašanje v vzgoji in izobraževanju je: kaj je cilj izobraževanja? Je to zgolj pasivna reprodukcija že obstoječega znanja ali stalna konstrukcija novih znanj (Piaget, 1977), pojmovanj, in predvsem zagotavljanje inkluzivne, socialno pravičnejše družbe. Če verjamemo v emancipatorni cilj vzgoje in izobraževanja, izhajamo iz transformativne paradigme Freira (1970), ki je verjel, da bi moralo izobraževanje omogočati že v samem procesu predvsem avtonomijo in osvobajanje. Drugo vprašanje je: kdo so udeleženci izobraževanja in kako naj bi dosegali vzgojno-‐izobraževalne cilje. Udeleženci izobraževanja so v javnem vzgojno-‐izobraževalnem sistemu vedno predstavniki različnih socialno-‐ekonomskih okolij, kultur, z različnimi pričakovanji v odnosu do vzgoje in izobraževanja, z različnimi osebnostnimi značilnostmi, različnimi načini učenja. Način doseganja vzgojno-‐izobraževalnih ciljev pa je tesno povezan z dogovorjenimi vrednotami in načeli vzgoje in izobraževanja. Že Izhodišča kurikularne prenove, leta 1996, so izpostavila naslednje temeljne vrednote: posameznik in njegov razvoj; svoboda in odgovornost udeležencev izobraževanja, enakost možnosti v izobraževanju za vse posameznike in različne družbene skupine, strpnost in solidarnost kot vsebina in način izobraževanja, nacionalna identiteta in odprtost za mednarodno sodelovanje, znanje kot vrednota-‐ vseživljenjskost izobraževanja. Danes, po skoraj dvajsetih letih je vsekakor jasno, da je potrebno strpnost zamenjati z imperativom spoštljivosti, kot izhodiščem odgovornosti do drugega, pred obličjem drugega (Lévinas, 1998). Kljub predpostavki, da je najprej potrebno iskati odgovor na vprašanje, kaj je cilj izobraževanja (vzgoje in izobraževanja), je potrebno poudariti, da so cilji operativna artikulacija temeljnih vrednot. Artikulacijo vrednot in ciljev pa je mogoče zaznati v načinu zagotavljanja kakovosti vzgoje in izobraževanja. Kajti raven kakovosti je neposreden odsev uresničevanja vrednot ter ciljev vzgoje in izobraževanja. In po definiciji UNESCA (2009), je samo z doseganjem ustrezne kakovosti izobraževanja, mogoče dosegati inkluzijo. Pri ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti pa je mogoče spremljati strukturne kazalce kakovosti (ki so objektivno merljivi, primerljivi med državami), procesne kazalce kakovosti (ki so povezani z načinom izvajanja procesa) ter učne rezultate (znanje, veščine, spretnosti in zagotovo tudi doseganje vključenosti v skupnost ter razvoj pozitivne identitete). Zato je izziv vzgoje in izobraževanja v prihodnosti definiranje vrednot in ciljev izobraževanja, in iz tega izhajajočih načel, ki vodijo v uravnavanje strukturnih in procesnih kazalcev kakovosti, ter posledično, učinkov oziroma rezultatov na področju vzgoje in izobraževanja za vse otroke, mladostnike, učence. Ključne besede: kakovost, vzgoja, izobraževanje, strukturni kazalci kakovosti, procesni kazalci kakovosti, učni dosežki