4. koncert
Modri abonma
sezona 2014/15
11. in 12. december 2014 ob 19.30
Gallusova dvorana
Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
Slovenski komorni zbor
Mešani pevski zbor Akademije za glasbo
dirigentka Keri-Lynn Wilson
sopran Maida Hundeling
mezzosopran Barbara Kozelj
tenor Marius Vlad
basbariton Thomas Gazheli
koncertni mojster Miran Kolbl
priprava zbora (SKZ) Martina Batič
priprava zbora (MPZ AG) Sebastjan Vrhovnik
Aldo Kumar
--------------
Triluna
Ludwig van Beethoven
Simfonija št. 9 v d-molu, op. 125
Allegro ma non troppo, un poco maestoso | Molto vivace | Adagio molto e cantabile – Andante
moderato | Finale: Presto – Allegro assai
Dirigentka Keri-Lynn Wilson je do sedaj nastopila v vodilnih opernih hišah ter dirigirala
najbolj znanim orkestrom. Nedavno je uspešno vodila Zeffirellijevo produkcijo Aide v Operi
Astana – državnem gledališču opere in baleta v Kazahstanu, debitirala pa je tudi v Angleški
narodni operi, s Puccinijevo opero Dekle z zahoda. Uspešno se je predstavila v številnih
opernih postavitvah v Dunajski državni operi (Tosca, Madame Butterfly in Traviata),
Marijinem gledališču (Lucia di Lammermoor), Bavarski državni operi (Traviata in Tosca), na
Puccinijevem festivalu v Torre del Lagu (Turandot, Madame Butterfly, Tosca in La bohème), v
veronski Areni (Tosca, Madame Butterfly in Lucia di Lammermoor), Losangeleški operi
(Lastovka/La Rondine), Izraelski operi (La bohème, Lady Macbeth in Pikova dama),
Washingtonski operi (Turandot), newyorški Operi Juilliard (Falstaff in Gianni Schicchi) ter v
Firencah (Seviljski brivec), Nici (Otello in Tosca), Rimu (Aida), Torinu (Lucia di Lammermoor),
Leipzigu (Madame Butterfly), Oslu (Tosca), Bariju (Ljubezenski napoj), Bilbau (La bohème in
Anna Bolena), Montrealu (Simon Boccanegra in Dekle z zahoda), Varšavi (Boris Godunov in
Lucia di Lammermoor), Bukarešti (Manon Lescaut in Jevgenij Onjegin), Palermu (Rigoletto) in
v
slovitem
Bolšoju
(Jolanta,
La
bohème
in
Tosca).
Dirigirala je orkestrom iz Pariza, Los Angelesa, Münchna, Montreala, Toronta, St. Paula,
Houstona, Washingtona, Aachna, Leipziga, Moskve, Sankt Peterburga, Madrida, Bukarešte,
Jeruzalema, Hongkonga, Zagreba itn. Pri založbi Dorian Records je leta 2008 izšla zgoščenka z
deli latinskoameriških skladateljev, ki jo je posnela s Simfoničnim orkestrom Simóna Bolívarja
iz Venezuele. V rojstnem Winnipegu (Kanada) se je učila flavto, klavir in violino, ko pa je
dobila štipendijo Bruna Walterja, je odšla na sloviti Juilliard ter tam končala študij dirigiranja
(pri profesorju Ottu-Wernerju Muellerju) in flavte (pri profesorju Juliusu Bakerju). Med
študijem je bila asistentka Claudia Abbada na Salzburškem festivalu, prislužila si je štipendijo
Glasbenega centra Tanglewood in pri triindvajsetih debitirala z Orkestrom Kanadskega
nacionalnega umetniškega centra. Med letoma 1994 in 1998, ko je bila asistentka dirigenta
Simfoničnega orkestra iz Dallasa, je gostovala tudi pri drugih orkestrih in tako se je začela
njena uspešna mednarodna kariera. Keri-Lynn Wilson je v lanski sezoni postala šefinja
dirigentka Orkestra Slovenske filharmonije.
Sopranistka Maida Hundeling se je pri šestih letih začela učiti klavir, pozneje pa petje pri
baritonistu Wernerju Schürmannu v Osnabrücku. Študirala je tudi pri Nancy Henninger v
Chicagu in Martinusu Stamosu Vogiatzisu v Nürnbergu. Mojstrske razrede je obiskovala na
Dunaju pri Walterju Berryju. Prejela je štipendijo bayreuthske Fundacije Richarda Wagnerja
(1998). Glasbena revija Opera News, ki jo objavlja Združenje Metropolitanske opere, je glas
Maide Hundeling s pohvalo opisala kot »žameten, za odtenek kovinski in neprekinjeno
izenačen vse od nižin pa do popolno usmerjenih višin«. Sopranistka Maida Hundeling se je v
sezoni 2013/14 vrnila k dvema naslovnima vlogama: k Salomi v projektu Opere v Edmontonu
in Turandot v Operi v Utahu in Slovaškem narodnem gledališču. Pela je tudi vlogo Sente v
Letečem Holandcu (Wiesbaden in Brno). Na koncertnih odrih je pod taktirko Śjan Džang prvič
nastopila s Simfoničnim orkestrom Giuseppe Verdi iz Milana v Beethovnovi Deveti simfoniji.
Nastopila pa je tudi na gala koncertu v Ostravi na Češkem, kjer je izvedla odlomke iz oper
Tristan in Izolda, Tannhäuser in Leteči Holandec. Maida Hundeling je slovenskemu občinstvu
že znana, saj je v sezoni 2012/13 na odru Cankarjevega doma pela vlogo Sente v produkciji
SNG Opera in balet Ljubljana.
Je redna gostja Državne opere v Pragi, kjer je z velikim uspehom izvedla velike vloge, kot je
Senta (Leteči Holandec), in naslovne vloge Turandot, Aida, Tosca ter Amelia (Ples v maskah).
V istem gledališču je nastopila tudi kot Katerina v Grškem pasijonu Bohuslava Martinůja,
Giulietta v Hoffmannovih pripovedkah in Donna Anna v Mozartovem Don Giovanniju.
Njene pomembnejše izvedbe del nemškega repertoarja vključujejo vloge Leonore (Fidelio),
Ariadne (Ariadna na Naksosu), Elizabete in Venere (Tannhäuser) ter Marie (Vojček).
Maida Hundeling je nedavno kot Krasava nastopila v koncertni izvedbi Libuše Bedřicha
Smetane in v naslovni vlogi opere Šarka češkega skladatelja Zdeněka Fibicha na festivalu
Smetanovi dnevi v Plznu.
Mezzosopranistka Barbara Kozelj je priznana pevka, tako doma kot tudi v svetu. Odlikuje jo
bogat, topel in izdelan glas. Petje je začela študirati v Ljubljani (pri profesorjih Marcosu
Bajuku in Ireni Baar) ter ga končala z magisterijem iz opere in samospeva pri profesorici Sasji
Hunnego na Kraljevem konservatoriju v Haagu.
Po odmevnem debiju v Bachovem Matejevem pasijonu s Kraljevim orkestrom
Concertgebouw v Amsterdamu in dirigentom Ivánom Fischerjem je njena kariera dobila krila.
Lansko sezono je debitirala v dvorani Carnegie Hall v New Yorku z Orkestrom sv. Luka pod
taktirko Ivána Fischerja, letošnjo sezono pa se z njegovim Budimpeškim festivalskim
orkestrom odpravlja na svetovno turnejo. Kot solistka v Mendelssohnovem Snu kresne noči
bo namreč nastopila v San Franciscu, Washingtonu, West Palm Beachu in Budimpešti, kot
tretja dama v Mozartovi Čarobni piščali pa v Berlinu, Abu Dhabiju, Budimpešti in Bruggeu
(Belgija). Z Mozartovim Requiemom bo nastopila še na Edinburškem festivalu.
Barbara Kozelj se že nekaj let redno pojavlja na koncertnem in opernem odru ter sodeluje s
priznanimi orkestri, na primer z Nizozemskim filharmoničnim in Nizozemskim komornim
orkestrom, Essenskimi filharmoniki, Orkestrom Akademije za staro glasbo, ansamblom
Gabrieli … ter dirigenti, kot so Jaap van Zweden, Genadij Roždestvenski, Stefan Soltesz,
Neeme Järvi, Kenneth Montgomery, Richard Egarr, Paul McCreesh, Reinbert de Leeuw in Jan
Willem de Vriend.
Predstavila se je z vlogami, kot so Ruggiero, Cyrus, Galateja in Juno (Händel), Orfej (Gluck),
Dorabella, Elvira ter druga in tretja dama (Mozart), otrok (Ravel), Herodiadin paž (R. Strauss),
Flosshilde in dekle s cvetlicami (Wagner). Nastopila je v Nizozemski operi, v Aaaltovem
glasbenem gledališču v Essnu in Opernem gledališču v Bonnu ter v prestižnih koncertnih
dvoranah, kot so Konzerthaus na Dunaju, Concertgebouw v Amsterdamu, Palau de la
Múusica v Barceloni, Narodni glasbeni avditorij v Madridu in Wigmorjeva dvorana v
Londonu.
Lansko pomlad je izšla zgoščenka z njenimi posnetki samospevov čeških skladateljev
Ulmanna in Buriana z ansamblom Ebony Band, naslednjo sezono pa bo posnela Bachov
Božični oratorij z orkestrom Akademije za staro glasbo in Richardom Egarrjem.
Tenorist Marius Vlad je eden najbolj cenjenih romunskih tenoristov, izvrsten pevec in
igralec. Rodil se je v mestu Cluj-Napoca v Romuniji, kjer je končal tudi študij solopetja na
tamkajšnji akademiji.
Debitiral je pri enaindvajsetih letih z Beethovnovo Deveto simfonijo in z vlogo Lenskega v
operi Evgenij Onjegin P. I. Čajkovskega v Madžarskem gledališču v Cluj-Napoci. Prvi vlogi, ki ju
je v tem gledališču še predstavil, sta bili Rodolfo v La bohème in Alfredo v Traviati. Leta 1996
je debitiral v Romunski državni operi v Bukarešti z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali.
Kot izvrsten glasbenik je nastopil na vseh opernih in koncertnih odrih v Romuniji. Izvedel je
več kot sto koncertov in predstav v Veliki Britaniji, Franciji, Španiji, Italiji, Nemčiji, Belgiji, na
Nizozemskem, v Avstriji, Švici, Bolgariji, Rusiji, Srbiji, na Japonskem in v Turčiji.
Marius Vlad je širok repertoar, ki med drugim zajema dela Händla (Mesija, Juda Makabejec,
Izrael in Egipt) in Mozarta (Čarobna piščal, Don Giovanni, Idomeneo), nadgradil z deli 20.
stoletja – s skladatelji, kot sta Benjamin Britten (Vojni rekviem, Serenada, Les
Illuminations/Razsvetlitve) in Arthur Honegger (Kralj David). Njegov repertoar za lirični tenor
vključuje vloge Rodolfa (La bohème), Alfreda (Traviata in Netopir), Nemorina (Ljubezenski
napoj) in Fausta. Sčasoma se je njegov glas z vlogami Pinkertona (Madame Butterfly), Don
Joséja (Carmen), Radames (Aida), Cavaradossi (Tosca) idr. razvil k repertoarju za spinto
tenor.
V zadnjih letih se je posvetil tudi zahtevnejšemu repertoarju za dramatični tenor in je danes
edini romunski tenor, čigar repertoar vključuje vloge Otella (Otello), Kalafa (Turandot),
Samsona (Samson in Dalila), Dona Alvara (Moč usode) in Tannhäuserja (Tannhäuser).
Leto 2013 je bilo zanj prelomno, saj je pod taktirko Daniela Barenboima nastopil v Državni
operi v Berlinu, v milanski Scali in na festivalu Proms v dvorani Royal Albert Hall v Londonu.
Med znanimi imeni, s katerimi je sodeloval, naj omenimo Rafaela Frühbecka de Burgosa,
Petra Ruzicko, Genadija Roždestvenskega, Antonia Pappana in Mareka Janowskega.
Nastopil je z Münchensko filharmonijo, Hamburško filharmonijo, Državno kapelo iz Berlina,
Berlinskim simfoničnim orkestrom, Državno kapelo iz Dresdna, Orkestrom Državne
akademije svete Cecilije iz Rima in opernimi hišami v Bukarešti, Bratislavi, Budimpešti,
Milanu, Berlinu, Freiburgu, Marseillu, Toulonu ...
Že devetnajst let uspešno poučuje na Akademiji za glasbo v Cluju. Med umetniki, ki jih je učil,
naj izpostavimo enega najboljših baritonistov na svetu Georgea Peteana.
Marius Vlad je leta 2010 prejel nagrado za najboljšega opernega pevca v Romuniji in nagrado
gala – romunsko nagrado odličnosti. Decembra 2012 je bil imenovan na mesto generalnega
direktorja Romunske državne opere Cluj-Napoca.
Basbaritonist Thomas Gazheli se je rodil v Karlsruheju, kjer je sprva začel z učenjem trobente
in violine. Petje je študiral na Visoki šoli za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Frankfurtu na
Majni pri profesorju Armandu MacLane-Lanierju, študij pa je zaključil pri profesorju Josefu
Metternichu v Münchnu. Že med študijem je sodeloval z Mestnim gledališčem v Freiburgu.
Sledile so vloge v Gledališču Basel in v Deželnem gledališču Gärtnerplatz v Münchnu, kjer je
kot prvi baritonist izvedel širok in raznolik operni repertoar. Redno gostuje na mednarodnih
opernih in koncertnih odrih. Nastopil je v Berlinski filharmoniji, koncertni hiši Musikverein na
Dunaju, Kölnski filharmoniji, v dvoranah Laeiszhalle v Hamburgu, Brucknerhaus v Linzu,
Liederhalle v Stuttgartu in še mnogih drugih koncertnih dvoranah. Nekaj let zapored je bil
povabljen k sodelovanju z Orkestrom Haydn iz Bolzana.
Na začetku sezone 2012/13 je v vlogi Dalanda (Leteči Holandec) uspešno debitiral v
Montrealski operi in kot Guzman (Alzira) na festivalu v Južni Tirolski. Leta 2013 ga je Leteči
Holandec popeljal v Narodni center za uprizarjajočo umetnost v Pekingu, Madžarsko državno
opero v Budimpešti in Grško narodno opero v Atenah. Gostoval je še v Palermu v vlogi
Wotana (Nibelungov prstan) in Rigoletta v Posarskem deželnem gledališču v Saarbrücknu.
V sezoni 2014/15 se vrača v Narodni center za uprizarjajočo umetnost v Pekingu, tokrat z
vlogo velikega svečenika (Samson in Dalila). Povabljen je bil v Semperjevo opero v Dresdnu,
da nastopi v Letečem Holandcu. Prihajajoči projekti letošnje sezone so vloge Wotana in
Albericha (Nibelungov prstan) v Gledališču Massimo v Palermu in v Tokiu, Oresta (Valkira) v
Detroitu ter Amfortasa (Parsifal) in Dona Pizarra (Fidelio) na festivalu v Erlu (Tirolska).
Dosedanji vrhunci njegove kariere so zagotovo debitantski nastopi v vlogi Albericha (Rensko
zlato) v Leipziški operi in na mednarodnem festivalu v Santanderju, Dalanda v Narodnem
centru za uprizarjajočo umetnost v Pekingu, Papagena (Čarobna piščal) v milanski Scali in v
Rimu, Escamilla v Veliki festivalni dvorani v Salzburgu ter Figara (Seviljski brivec) in Vojčka v
istoimenski operi na festivalu v Luzernu.
Doslej je nastopil s priznanimi dirigenti, kot so Constantinos Carydis, Paolo Carignani, Daniel
Harding, Gustav Kuhn, Riccardo Muti, Günther Neuhold in Keri-Lynn Wilson. Med opernimi
režiserji, s katerimi je sodeloval, naj izpostavimo Peera Boysena, Luca Bondyja in Vero
Nemirovo.
K sporedu
Vsestranski slovenski skladatelj Aldo Kumar (1954), ki letos slavi 60. jubilej, je ljubezen in
navdih do glasbe že zarana črpal iz ljudske pesmi in zborovskega petja pa tudi skozi bogato in
doživeto posredovano umetniško izkušnjo svojega srednješolskega učitelja glasbe Maksa
Pirnika. Leta 1980 je diplomiral na pedagoškem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani, leta
1995 pa pri prof. Alojzu Srebotnjaku še iz kompozicije. Po študiju v Ljubljani se je
izpopolnjeval pri mojstrih poljske avantgarde: Bogusławu Julienu Schaefferju, Krzysztofu
Meyerju in Włodzimierzu Kotońskem. Do leta 2003 je bil svobodni umetnik, zadnje desetletje
pa kot izredni profesor za področje zvoka predava na Akademiji za gledališče, radio, film in
televizijo v Ljubljani.
Kumarjev skladateljski opus obsega zborovska, solistična, komorna, simfonična in
vokalno-instrumentalna dela. Kot ustvarjalec posebno naklonjenost goji do istrske glasbe, ki
je tako ali drugače prisotna v številnih njegovih delih. Prav tako piše tudi glasbo za gledališče
in film ter televizijo. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Čelo Alp za veliki simfonični
orkester, Istrska suita za godalni orkester, Post Art ali Glej, piše ti Wolfgang za klavir in
godalni orkester, Varda concerto za klavir in simfonični orkester, Istralja za simfonični
orkester, Strastra za simfonični orkester in orgle. Aldo Kumar je prejel številne nagrade, med
drugim leta 2010 nagrado Prešernovega sklada.
Kot v pregledu slovenske instrumentalne glasbe zadnje četrtine 20. stoletja zapiše
muzikolog dr. Leon Stefanija, Kumarjevega ustvarjalnega sveta nikoli niso obrzdale kakšne
šole, slogi ali zvrsti. Poskus opredelitve njegovega dosedanjega simfoničnega opusa bi se
torej moral izteči v nekakšen estetski medprostor, presečišče ušesu privlačnih, iz tradicije
klasične glasbene logike izhajajočih oblikotvornih načel in podajanja glasbenih podob po
trenutnem, vedno intimno razumljenem navdihu. Slednjega je moč iskati tudi v Kumarjevi
najnovejši stvaritvi, skladbi Triluna, o kateri skladatelj zapiše: »Letošnje poletje je bil čas, v
katerem je nastajala moja nova skladba za simfonični orkester. Rojevanje dela je zaznamovalo
prav posebno, lahko bi rekel kozmično doživetje narave, ki se je globoko zarezalo vame in
zato močno vplivalo na oblikovno in zvočno plastenje nove kompozicije. Pisal sem jo na
travniku ob reki Idrijci, ki je iz dneva v dan kazala svoje drugačne podobe. Megle, ki so se po
pogostih deževnih obiskih dvigale nad rečnim večnim gibanjem, so pokrajino barvale vsak
dan v drugi svetlobi. Sonce je le redko zares pokazalo svojo pravo podobo. Tudi atmosfera
slišnega doživljanja je bila nekako drugačna, bolj vase zazrta, spokojnejša. Vso to, skoraj
negibno podobo, pa so pogosto presekali bliski, mogočna grmenja in strele, ki so s svojo
titansko močjo dajali slutiti, kako majhni smo in skoraj nepomembni. Neke noči so se megle
in oblaki, ki so lebdeli nad pokrajino, razporedili v neko nenavadno postavitev, tako da je luna
v njih dobila dva odseva. Na nebu so tako zasijale tri lune, prava in dve mimobežni sestri.
Tako je skladba dobila ime Triluna. Še več večerov sem pogledoval v nebo, pa te podobe
nisem več ugledal. Doživetje se je selilo v glasbo.«
V kompozicijskotehničnem smislu skladba Triluna črpa predvsem iz vseobsegajoče
svobode postmodernizma, v kateri skladatelj išče določenost izraza tako rekoč na vseh
koncih zvočnega sveta: v napetostih in sprostitvah mogočne orkestrske zvočnosti,
postopnem aditivnem variiranju, včasih spet v tipizirani, klišejsko prečiščeni strukturni gesti.
In prav v tem povezovanju navidezno nezdružljivih strukturnih prvin se zdi Kumar eden
zanimivejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Skladbo Triluna je skladatelj posvetil svojim
staršem.
Zdi se, da je Ludwig van Beethoven1 (1770–1827) svojo Deveto simfonijo snoval
domala skozi vse življenje, saj so se v tem delu zgostila vsa skladateljeva svetovnonazorska in
glasbena spoznanja. Beethoven si je vseskozi prizadeval, da bi glasbeni izraz ukrojil po
vzvišenih humanističnih idealih, v katere je sam brezpogojno verjel. Leta 1792 ga je kot
študenta v rojstnem Bonnu profesor literature na tamkajšnji univerzi Eulogius Schneider
navdušil nad Schillerjevo Odo radosti (An die Freude), katere občečloveško sporočilo se je
skladatelja globoko dotaknilo. Že leta 1812 jo je tako želel uglasbiti v obliki uverture z
zborom ter enega od njenih verzov vključil celo v libreto svoje edine opere Fidelio. Desetletje
kasneje pa je v skicirko zapisal glavno temo četrtega stavka simfonije.
Ustvarjanje Simfonije št. 9 v d-molu je potekalo skozi vse leto 1823, skladatelj pa se je
za uporabo zbora in solistov v finalu dokončno odločil šele potem, ko je že končal prve tri
stavke. Skladbo je uspel zaključiti februarja 1824, prva izvedba je bila v Dvornem gledališču
pri Koroških vratih na Dunaju 7. maja istega leta. Dirigiral je skladatelj sam, ki pa je bil tedaj
že popolnoma gluh, zato sta izvedbo dejansko vodila kapelnik Michael Umlauf in koncertni
mojster Ignaz Schuppanzigh, sin slovenskega profesorja na Dunaju ter dober Beethovnov
prijatelj. Očividci so zapisali, da je Beethovna po zadnjih akordih njegove simfonične
mojstrovine altistka Caroline Unger prijela za roko in ga obrnila proti publiki. Šele tedaj je
lahko zaznal navdušenje, ki ga je vzbudila njegova veličastna stvaritev.
Deveta simfonija velja za vrhunec ne samo Beethovnovega, temveč nasploh
simfoničnega ustvarjanja tako po velikosti in razsežnosti stavkov, kakor tudi po globini izraza.
Med Beethovnovo Osmo in Deveto simfonijo je premor kar enajstih let, ki je služil strogemu
prečiščenju ustvarjenega. Skladatelj je okrog leta 1814 dosegel vrh svoje slave, h kateri so
nedvomno veliko prispevala domoljubna dela, kot so Bitka pri Victoriji, Wellingtonova
zmaga, Obnovitev Germanije itd. Eden prvih Beethovnovih biografov, francoski pisatelj in
nobelovec Romain Rolland zapiše celo, da so ta, sicer manjvredna dela, bolj pripomogla k
njegovi priljubljenosti kot njegove simfonije. Toda slava je trajala zgolj kratek čas in spet so
se nanj zgrnili temni oblaki. Knežja podpora je začela usihati, odkar sta umrla kneza Kinsky in
Lobkowicz, sam se je zapletel v mučno tožarjenje s »prijateljem« Johannom Mälzlom zavoljo
sporne skladbe Bitka pri Victoriji, prej nadvse živahen ustvarjalni zagon pa so mu zavirale tudi
težave z nečakom Karlom, katerega skrbnik je postal po bratovi smrti.
Kljub temu ni izgubil upanja. V težnji, da bi človeštvu izpovedal pomembne misli, je
sklenil uglasbiti Schillerjevo Odo radosti in jo postavil na konec simfonije kot nekakšno
apoteozo. Da ne bi bila predolga, jo je mestoma skrajšal in ji dodal svoj lasten uvodni verz:
»Prijatelji, ne teh tonov, temveč uberimo prijetnejše in radostnejše!« (»O Freunde, nicht
diese Töne, sondern laßt uns angenehmere anstimmen und freudenvollere!«) S temi
1
Častni član (1819) Filharmonične družbe v Ljubljani, predhodnice Slovenske filharmonije.
besedami je skušal premostiti razliko v vzdušju med bolj ali manj dramatičnimi predhodnimi
stavki in odrešujočim finalom.
Delo je ob prvi izvedbi izzvalo različne vtise in pripombe. Dunaj ga je sicer navdušeno
sprejel, toda iz tujine so večinoma prišla le hladna priznanja. Tudi Beethovnovi stanovski
kolegi so si bili neenotni v sodbi. Nemški skladatelj Louis Spohr je denimo menil, da so prvi
trije stavki najšibkejši, kar jih je Beethoven kdaj napisal, četrti pa se mu je zdel trivialen in
brez okusa. Felix Mendelssohn Bartholdy pa je 13 let kasneje v pismu prijatelju Droysenu
zapisal: »Instrumentalni stavki sodijo k najvišjemu, kar poznam v umetnosti; od tam dalje pa,
ko vstopijo pevski glasovi, pa Beethovna tudi jaz ne razumem.« Zdi se, da Mendelssohnovo
nerazumevanje izhaja iz Beethovnove neusmiljene interpretacije zborovskega parta kot zgolj
še enega »instrumenta«. Tako Beethoven ni imel pretiranega razumevanja za pevske
glasove, ki so v nekaterih njegovih kompozicijah (denimo Missi solemnis) večkrat napisani na
meji izvedljivega.
Simfonija obsega štiri stavke. Prvi stavek se začenja z uvodom, ki prinaša drobce
glavne misli. Slednja nato zazveni v celotnem orkestru. Njeni sestavni toni predstavljajo
razloženi trizvok tonike d-mola. V nadaljevanju srečujemo še vrsto dopolnilnih glasbenih
domislekov, ki se navezujejo na glavnega in ga po svoje podpirajo, tako da je osnovno
vzdušje stavka mrko, uporno in tragično. Zlasti h koncu stavka se tragika še stopnjuje.
Uvajajo jo kromatični lestvični postopi basa, h katerim se oglašajo fanfare.
Drugi stavek je navidez nekoliko bolj prijazen, čeprav tudi v njem še vedno
prevladujejo temačne sile. Glavna misel izkazuje trmo in neugnanost. Osrednji del, trio, je
pastoralnega značaja. Slednji je znatno mirnejši od ostalega scherza in kaže nekaj podeželske
spokojnosti. Ponovitev scherza, še bolj pa dodana coda, končujeta to vedro razpoloženje.
Tretji stavek uvajata dva pripravljalna takta pihal. Nato se oglasi na široko razpredena
tema. Oblikovno je stavek niz variacij na glavno in stransko temo. Večji del variacij je
posvečen prvi temi, ki se ponekod povzdigne do vzvišenih abstrakcij.
Do dramatičnega izbruha pride v zadnjem, četrtem stavku. Najprej zabobni ves
orkester, po nekaj taktih pa nastopi recitativ v violončelih in kontrabasih. Nato Beethoven
ponovi teme vseh prejšnjih stavkov. Toda kakor da bi jih nevidna sila sproti zavrgla, izginejo
po nekaj taktih in spet prepustijo besedo tragičnemu recitativu. Slednjič v violončelih in
kontrabasih zazveni odrešujoča melodija, ki je glavna misel finala. Z nekaterimi izpolnilnimi
kontrapunkti se razvije v fugato. Sledi baritonski solo z recitativom, ki so ga bila poprej
prinesla nizka godala. Šele nato se začne prava himna radosti. Pevski del obsega tri poddele:
uvodno kitico, zmagovito koračnico in obet. Vsi odstavki so med seboj povezani z bolj ali
manj variirano osnovno himno, ki stavek tudi sklene. Koncu je dodan sklep s poudarkom na
svetlem, živahno radostnem akordu D-dura.
Vsekakor je Beethovnova Deveta simfonija že ob svoji praizvedbi presegla zgolj
umetniške okvire. Tako tudi danes skladateljeva uglasbitev Schillerjeve Ode radosti kot
himna združene Evrope zavoljo življenjskega optimizma velja za simbol upanja v svetlo
prihodnost človeštva. Beethovnova zadnja simfonija torej ni zgolj glasbeni mejnik, temveč
mejnik v duhovnem razvoju človeštva, saj idealno izraža občutje brezpogojne povezanosti
med vsemi ljudmi in vero v humanistične ideale, ki predstavljajo temelj naše civilizacije.
Jernej Weiss