16
Turistična t
TT
18. decembra 2014
KROŽNA POT Brezovica
Po kraškem robu Ljub
Občina Brezovica, v kateri na dobrih 91 kvadratnih
kilometrih oziroma v šestnajstih naseljih živi prek 11.800
prebivalcev, je osrednja občina Ljubljanskega barja,
ki je pred dvema milijonoma let nastalo kot tektonska
udorina na stičišču alpskega in dinarskega sveta.
Ker je ugrezanje ponekod potekalo počasneje, se nad
barjansko ravnico, prepredeno s številnimi vodotoki,
travniki, njivami in mejicami, dvigajo od 300 do 400
metrov visoki osamelci, pretežno porasli z gozdom. Na
južnem robu Ljubljanskega barja, ki se vleče od Vrhnike
do Iga, pa se srečujemo z značilnimi kraškimi pojavi,
med katerimi je tudi okoli 50 metrov globoko sifonsko
Podpeško jezero.
P
arkirišče na bregu enega najglobljih naravnih
jezer v Sloveniji sva
s predstavnico Krajinskega
parka Ljubljansko barje Mašo
Bratina izbrala za izhodišče
devetkilometrske brezoviške
krožne poti, poimenovane Po
kraškem robu Ljubljanskega
barja. Preden sva krenila, je
pojasnila, da Jezero v istoimenski vasi (tudi Jezero pri
Podpeči ali Podkrimsko jezero), ki je bilo 1988. razglašeno
za naravni spomenik, leži na
spodnjem koncu kraške kotanje Zajezero in se napaja iz
desetih izvirov. Ti se stekajo v
Mlinski potok, ta pa se na jugovzhodni strani izliva v jezero.
Voda nato podzemno odteka
skozi lijak in sifon ter po tristo
metrih pride na dan večino-
ma pri podružnični šoli Jezero
kot izvir Hruškega potoka. Ob
obilnejših padavinah se jezerska gladina dvigne tudi do
treh metrov in poplavi zamočvirjeno ravnico. Poleti
je tu priljubljeno kopališče,
saj se voda segreje do 20
stopinj Celzija, krapi, postrvi, ščuke in druge vrste
rib pa privabljajo ribiče.
Ko sva se po dobro označeni
poti začela vzpenjati grič Sv.
Ana (484 m), nam je vodnica
slikovito opisala značilnosti
pred šestimi leti ustanovljenega Krajinskega parka Ljubljansko barje, ki se med Ljubljanskimi vrati, Polhograjskim in
Krimskim hribovjem ter Dolenjskim podoljem razprostira
na 135 kvadratnih kilometrih.
To največje slovensko območje
Skozi meglice se je pokazala Podpeč.
❶ Podpe
❷ Sv. Ana stoji na
❹ Sv.
starodavnem gradišču.
Tomaž
se prvič
omenja v
14. stoletju.
Naša vodnica Maša Bratina
mokrotnih travišč s sistemom
mejic ter gozdnih, grmiščnih
in vodnih površin spada v
sedem občin, pri čemer naj-
»Dežela mostišč in kraških gozdov«
Kristina Šijanec, svetovalka za urbanizem in turizem na občini Brezovica: »Naša občina bi
se lahko imenovala tudi dežela mostišč in kraških gozdov, saj 30 kvadratnih kilometrov
njene površine pokriva Ljubljansko barje, na 60 kvadratnih kilometrih Krimskega hribovja z
Rakitniško planoto pa se razprostira kraški gozd. Na njenem območju se prepleta različna
kulturna in naravna dediščina (naravne vrednote, Natura 2000, Krajinski park Ljubljansko
barje in druge). Ostanki mostiščarjev razkrivajo svojsko kulturo, ki jo je proučeval in opisoval
tudi pisatelj Janez Jalen, ki je služboval v Notranjih Goricah. Območje Rakitne, kjer se
mešajo zračni tokovi Alp in Jadranskega morja, s svojo klimo blagodejno vpliva na pljučne
bolnike. Pestrost rastlinskega in živalskega sveta, ki privablja biologe, ornitologe, botanike,
ribiče in lovce, spada med svetovne zanimivosti. Vizija občine na področju turizma je tako
trajnostni razvoj, ki temelji na naravni in kulturni dediščini, krajevnih danostih in zemljepisni
legi ter podeželskih posebnostih, s katerimi bogatimo našo ponudbo.«
Po kraškem robu Ljubljanskega barja
KROŽNA POT
Podpeč
Jezero
❷
❶
❻
❸
❺
Preserje
❹
❶ Podpeško jezero ❷ Sv. Ana ❸ Počivališče ob poti v Preserju ❹ Cerkvica sv.
Tomaža in samotna Jernejčkova kmetija na Planinci ❺ Ledena jama ❻ Zajezero
❸ Informativna tabla in počivališče ob poti v Preserju
obsežnejši del leži v občini
Brezovica. Več kot dve tretjini
površine parka, razporejene
v tri varnostna območja, je v
glavnem zasebnih kmetijskih
zemljišč, predvsem travnikov,
njiv in vrtov.
»Prvi stalni naseljenci na območju današnjega Ljubljanskega barja so bili koliščarji,
ki so pred več tisoč leti živeli
na obrobju izginjajočega jezera. Ko se je to spremenilo v
močvirje, so se ljudje umaknili
v višje predele. Prve posege
človeka v osrednji barjanski
prostor zasledimo v rimskem
obdobju, ko so zgradili cesto
med Babno Gorico in Igom.
Cesarica Marija Terezija je
barjansko ravnico želela spremeniti v žitnico. Po izgradnji
Gruberjevega prekopa in
Ižanske ceste se je začelo naseljevanje osrednjega dela Ljubljanskega barja. Barjanska tla
so bila kljub izgradnji prekopa
še vedno mokrotna in mehka,
zato so morali hiše graditi na
lesenih pilotih, ob travnikih,
njivah in poljskih poteh pa so
v dvesto letih izkopali okoli
5000 kilometrov izsuševalnih
kanalov. Zaradi dobrih 150
let trajajočega intenzivnega
rezanja šote se je površje Ljubljanskega barja zelo posedlo
in velike poplavne vode so se
vrnile. Vendar pa so povodnji
v zadnjih letih razkrile, da
novodobni graditelji na tem
območju niso upoštevali zna-
Tu se je 1931. na lovu
ponesrečila Zora Luckmann.
Nasmejana Knafelčeva
markacija
čilnosti barjanske narave, zato
so bile posledice vodnih ujm
toliko hujše,« pojasnjuje izvrstna poznavalka Ljubljanskega
barja in poudarja, da barjanska tla delujejo kot naravni
zadrževalnik poplavnih voda,
naravna hladilna in čistilna
naprava ter ohranjevalec bogate kulturne dediščine.
Med njeno pripovedjo sva
skozi mešan gozd in mimo
starožitnih kamnitih pašniških ograj, prekritih z mahom,
hitro prišla do spominskega
znamenja Zori Luckmann,
ki se je 1931. tu na lovu smrtno ponesrečila. Od tod sva
potrebovala še kake četrt ure
po strmem pobočju in že sva
bila vrh nekdanjega gradišča,
kjer so na kraju gotske prednice konec 16. stoletja pozidali
zdajšnjo cerkvico sv. Ane. S
tega »razglednega stolpa« se
ob lepem vremenu odpre čudovit pogled na barjanski mozaik travnikov, njiv in gozda,
prepleten z jelševimi mejicami
Nekdanje kamnite pašniške
ograje prerašča mah.