Po kraškem robu Ljubljanskega barja
16 Turistična t TT 18. decembra 2014 KROŽNA POT Brezovica Po kraškem robu Ljub Občina Brezovica, v kateri na dobrih 91 kvadratnih kilometrih oziroma v šestnajstih naseljih živi prek 11.800 prebivalcev, je osrednja občina Ljubljanskega barja, ki je pred dvema milijonoma let nastalo kot tektonska udorina na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Ker je ugrezanje ponekod potekalo počasneje, se nad barjansko ravnico, prepredeno s številnimi vodotoki, travniki, njivami in mejicami, dvigajo od 300 do 400 metrov visoki osamelci, pretežno porasli z gozdom. Na južnem robu Ljubljanskega barja, ki se vleče od Vrhnike do Iga, pa se srečujemo z značilnimi kraškimi pojavi, med katerimi je tudi okoli 50 metrov globoko sifonsko Podpeško jezero. P arkirišče na bregu enega najglobljih naravnih jezer v Sloveniji sva s predstavnico Krajinskega parka Ljubljansko barje Mašo Bratina izbrala za izhodišče devetkilometrske brezoviške krožne poti, poimenovane Po kraškem robu Ljubljanskega barja. Preden sva krenila, je pojasnila, da Jezero v istoimenski vasi (tudi Jezero pri Podpeči ali Podkrimsko jezero), ki je bilo 1988. razglašeno za naravni spomenik, leži na spodnjem koncu kraške kotanje Zajezero in se napaja iz desetih izvirov. Ti se stekajo v Mlinski potok, ta pa se na jugovzhodni strani izliva v jezero. Voda nato podzemno odteka skozi lijak in sifon ter po tristo metrih pride na dan večino- ma pri podružnični šoli Jezero kot izvir Hruškega potoka. Ob obilnejših padavinah se jezerska gladina dvigne tudi do treh metrov in poplavi zamočvirjeno ravnico. Poleti je tu priljubljeno kopališče, saj se voda segreje do 20 stopinj Celzija, krapi, postrvi, ščuke in druge vrste rib pa privabljajo ribiče. Ko sva se po dobro označeni poti začela vzpenjati grič Sv. Ana (484 m), nam je vodnica slikovito opisala značilnosti pred šestimi leti ustanovljenega Krajinskega parka Ljubljansko barje, ki se med Ljubljanskimi vrati, Polhograjskim in Krimskim hribovjem ter Dolenjskim podoljem razprostira na 135 kvadratnih kilometrih. To največje slovensko območje Skozi meglice se je pokazala Podpeč. ❶ Podpe ❷ Sv. Ana stoji na ❹ Sv. starodavnem gradišču. Tomaž se prvič omenja v 14. stoletju. Naša vodnica Maša Bratina mokrotnih travišč s sistemom mejic ter gozdnih, grmiščnih in vodnih površin spada v sedem občin, pri čemer naj- »Dežela mostišč in kraških gozdov« Kristina Šijanec, svetovalka za urbanizem in turizem na občini Brezovica: »Naša občina bi se lahko imenovala tudi dežela mostišč in kraških gozdov, saj 30 kvadratnih kilometrov njene površine pokriva Ljubljansko barje, na 60 kvadratnih kilometrih Krimskega hribovja z Rakitniško planoto pa se razprostira kraški gozd. Na njenem območju se prepleta različna kulturna in naravna dediščina (naravne vrednote, Natura 2000, Krajinski park Ljubljansko barje in druge). Ostanki mostiščarjev razkrivajo svojsko kulturo, ki jo je proučeval in opisoval tudi pisatelj Janez Jalen, ki je služboval v Notranjih Goricah. Območje Rakitne, kjer se mešajo zračni tokovi Alp in Jadranskega morja, s svojo klimo blagodejno vpliva na pljučne bolnike. Pestrost rastlinskega in živalskega sveta, ki privablja biologe, ornitologe, botanike, ribiče in lovce, spada med svetovne zanimivosti. Vizija občine na področju turizma je tako trajnostni razvoj, ki temelji na naravni in kulturni dediščini, krajevnih danostih in zemljepisni legi ter podeželskih posebnostih, s katerimi bogatimo našo ponudbo.« Po kraškem robu Ljubljanskega barja KROŽNA POT Podpeč Jezero ❷ ❶ ❻ ❸ ❺ Preserje ❹ ❶ Podpeško jezero ❷ Sv. Ana ❸ Počivališče ob poti v Preserju ❹ Cerkvica sv. Tomaža in samotna Jernejčkova kmetija na Planinci ❺ Ledena jama ❻ Zajezero ❸ Informativna tabla in počivališče ob poti v Preserju obsežnejši del leži v občini Brezovica. Več kot dve tretjini površine parka, razporejene v tri varnostna območja, je v glavnem zasebnih kmetijskih zemljišč, predvsem travnikov, njiv in vrtov. »Prvi stalni naseljenci na območju današnjega Ljubljanskega barja so bili koliščarji, ki so pred več tisoč leti živeli na obrobju izginjajočega jezera. Ko se je to spremenilo v močvirje, so se ljudje umaknili v višje predele. Prve posege človeka v osrednji barjanski prostor zasledimo v rimskem obdobju, ko so zgradili cesto med Babno Gorico in Igom. Cesarica Marija Terezija je barjansko ravnico želela spremeniti v žitnico. Po izgradnji Gruberjevega prekopa in Ižanske ceste se je začelo naseljevanje osrednjega dela Ljubljanskega barja. Barjanska tla so bila kljub izgradnji prekopa še vedno mokrotna in mehka, zato so morali hiše graditi na lesenih pilotih, ob travnikih, njivah in poljskih poteh pa so v dvesto letih izkopali okoli 5000 kilometrov izsuševalnih kanalov. Zaradi dobrih 150 let trajajočega intenzivnega rezanja šote se je površje Ljubljanskega barja zelo posedlo in velike poplavne vode so se vrnile. Vendar pa so povodnji v zadnjih letih razkrile, da novodobni graditelji na tem območju niso upoštevali zna- Tu se je 1931. na lovu ponesrečila Zora Luckmann. Nasmejana Knafelčeva markacija čilnosti barjanske narave, zato so bile posledice vodnih ujm toliko hujše,« pojasnjuje izvrstna poznavalka Ljubljanskega barja in poudarja, da barjanska tla delujejo kot naravni zadrževalnik poplavnih voda, naravna hladilna in čistilna naprava ter ohranjevalec bogate kulturne dediščine. Med njeno pripovedjo sva skozi mešan gozd in mimo starožitnih kamnitih pašniških ograj, prekritih z mahom, hitro prišla do spominskega znamenja Zori Luckmann, ki se je 1931. tu na lovu smrtno ponesrečila. Od tod sva potrebovala še kake četrt ure po strmem pobočju in že sva bila vrh nekdanjega gradišča, kjer so na kraju gotske prednice konec 16. stoletja pozidali zdajšnjo cerkvico sv. Ane. S tega »razglednega stolpa« se ob lepem vremenu odpre čudovit pogled na barjanski mozaik travnikov, njiv in gozda, prepleten z jelševimi mejicami Nekdanje kamnite pašniške ograje prerašča mah.
© Copyright 2024