1. No category

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada
ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Operacija se izvaja
v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje
2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega
učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja«.
26
Lokostrelstvo
Klemen Božič
»Jaaa, Robin Hood je bil lokostrelec,« je otroški odgovor na
vprašanje, ali poznajo kakšnega lokostrelca.
Junak srednjega veka, ki je kradel bogatim in dajal revnim,
je globoko zasiran v povestih, filmih in otroških risankah. Še
dandanes velja za sinonim lokostrelstva, prav tako njegova
trofeja – puščica v razcepljeni puščici.
Otroci imajo prav pri športnih aktivnostih največjo izbiro,
pa naj si bo to v šolskih interesnih dejavnostih, športnih klubih,
šolah v naravi ali pri udejstvovanju s starši in sovrstniki. Med
njimi bi mnogi posegli po lokostrelstvu, vendar te možnosti
zaradi pomanjkanja opreme in ustreznega strokovnega
kadra le redkokje izkoristijo. Na območju Ankarana že 32
let deluje Lokostrelski klub Ankaran, ki s tečaji za začetnike,
predstavitvami za otroke, mladino in odrasle ter organizacijo
tekmovanj skrbi za prepoznavnost tega športa na obali. Na leto
izvede okoli 15 predstavitev lokostrelstva za osnovnošolsko
mladino, ki se po zaključenem tečaju, predstavitvi ali
tekmovanju z navdušenjem vrača v lokostrelske vrste.
LK Ankaran se trudi ohranjati tradicijo lokostrelskega
izročila in kodeksa, izobraževanje mlajših generacij ter
spodbujanje podmladka. Ob psihofizičnem udejstvovanju
se vadeči tudi družijo – socializirajo in razvijajo spretnosti,
ki so dandanes vse bolj izločene iz naše družbe: vztrajnost,
natančnost, poštenost in samodisciplina.
Udeleženci lokostrelskih delavnic se seznanijo z lokostrelsko
opremo in njeno uporabo, se naučijo osnovne tehnike strela z
lokom, spoznajo lokostrelske igre in tekmovalna pravila ter se
udeležijo prilagojenega lokostrelskega tekmovanja.
Pri teoretičnem delu obdelajo naslednje teme: skrb za
lastno varnost in varnost drugih udeležencev, vzdrževanje
in popravilo lokostrelske opreme, zgodovina lokostrelstva
kot načina preživljanja in športa ter vrsta tekmovanj in
tekmovalnih sistemov.
Seznanitev z lokostrelsko opremo in njeno uporabo
Lok je v osnovi vzmet, ki zbere z delom vloženo energijo in
jo potem sunkovito odda. S pomočjo tetive napetega loka se
sila energije prenese na puščico, ki zato poleti veliko hitreje in
dlje, kot bi jo vrgla roka.
Med osnovno lokostrelsko opremo spadajo naslednje stvari:
lok, tetiva, puščice, ščitnik za prste, ščitnik za roko, zanka in tok
za puščice. Med ostalo opremo spadajo še pripomočki, ki so
različni glede na slog streljanja in izbiro vsakega posameznika:
ščitnik za prsi, bergerjev gumb, merilna naprava, stabilizator,
sprožilec, T-merilo, rezervni deli in oprema, orodja za
popravilo loka in puščic.
Ročaj je osrednji del loka, ki drži oba kraka. Na določenih
mestih so vanj nameščeni vstavki z navoji za privijačenje
stabilizatorjev, merilne naprave in drugih dodatnih delov. Kjer 27
se dlan opira v ročaj, je nameščeno leseno ali plastično držalo,
ki je ortopedske oblike. Običajna dolžina ročajev se giblje
med 18’’ in 25’’. Navadno so ročaji iz ulite magnezijeve zlitine,
katerih teža se giblje med 0,8 in 1,4 kg. Obstajajo pa tudi ročaji
iz kompozitnega lesa ter ročaji iz obdelanega aluminija. Leseni
ročaji so težki od okoli 0,5 do 1,2 kg, aluminijasti pa od 0,7 do
1,3 kg.
Krak loka ima lahko v kompozitu zlepljene različne
materiale: les ali umetno peno kot polnilo, ABS-plastiko,
grafitno plastiko, karbonska vlakna, sredico ali zagozdo, les ali
umetno peno kot polnilo, karbonska vlakna, steklena vlakna,
visoko modularna steklena vlakna in les, plastiko ali tekstolit v
peti kraka. Kraki so kompozitna zlepljenka več plasti različnih
materialov, ki so izredno fleksibilni. V sredini zlepljenke je les
ali poliuretanska pena, ki služi kot polnilo. V spodnjem delu
kraka, ki se nalega v sedlo ročaja, je med dvema plastema
polnila zlepljena zagozda. Krake se namesti v ročaj s pomočjo
bajonetnega sistema ali s pomočjo vijakov. Dolžina krakov se
giblje med 64” in 70”.
Puščica je sestavljena iz naslednjih delov: iz cevka, jahača,
konice in peresa. Cevke so lahko iz lesa, fiberglasa, aluminija,
karbona in karbonskih vlaken, navitih okrog aluminijaste
cevke. Pri cevkah sta najpomembnejša upogljivost (statični
spin) in njena dolžina.
Lesene puščice so najcenejše in se uporabljajo v glavnem
le še za tradicionalno streljanje. Ob vlagi se krivijo in so zato
za resno (tekmovalno) streljanje neprimerne. Novejše lesene
puščice so že impregnirane proti vlagi. Puščice iz fiberglasa se
ob udarcih ne krivijo in so odpornejše proti poškodbam, a so v
primerjavi z aluminijastimi in karbonskimi puščicami težje in
se v glavnem uporabljajo za začetniške tečaje in lov.
Aluminijasta puščica je veliko kvalitetnejša od puščic iz
fiberglasa ali lesa, saj je lažja, trdnejša in tudi enostavnejša za
28 uporabo. Najbolj znane so aluminijaste puščice Easton tipa X7
in tipa XX75, ki se uporabljajo še danes tako med začetniki kot
tudi med resnejšimi lokostrelci.
Najtanjše in najtrdnejše so puščice iz karbonskih vlaken in
ker so tudi najlažje, imajo zaradi tega tudi nižjo parabolo leta.
Jahači puščic so ponavadi iz umetne mase in so različnih
tipov in oblik. Jahač si v večini primerov izberemo po osebnem
okusu. Prav tako je s peresi, čeprav tu poznamo več materialov,
kot so mehka ali trda plastika in naravna peresa. Dolžina
peres je različna, zato si jo lahko posameznik prilagodi svojim
lastnim potrebam. Enako velja tudi za konice, ki jih mora
izbrati posameznik glede na lastno znanje in upoštevajoč
ostalo opremo, ko uglašuje lok.
Danes uporabljamo predvsem puščice iz karbona,
aluminija in kompozita alu-karbon. Karbonske so v uporabi
predvsem za streljanje zunaj, v dvorani pa se ponavadi strelja z
aluminijastimi.
Glede na izbrano cevko se odločimo, kakšno konico
bomo izbrali – ni vseeno, ali je izbrana cevka aluminijasta
ali karbonska. Konice se med seboj razlikujejo po obliki,
materialih (jeklo, medenina, volfram …) in teži. Težo konice
merimo v grainih. Okvirno težo konice, ki naj bi ustrezala
izbrani cevki, podajo že proizvajalci cevk. Pritrdimo jih s
segretim poliamidnim lepilom.
Peresa se med seboj razlikujejo po materialih (naravna ali
umetna), po dolžini, trdoti in po obliki. Služijo izboljšanju
leta puščice. Med letom se puščica zavrti okoli svoje osi 50- do
100-krat na sekundo. Na puščico se lepi po tri peresa, in sicer
v razmaku 120° s pomočjo naprave, imenovane »fletcher« ali
»tri-liner«. Operešenje puščic poteka tako, da puščico najprej
očistimo z vato in acetonom, nato nanjo namestimo »fletcher«
in z njegovo pomočjo zarišemo tri črte, ki naj bodo primerno
oddaljene od konca puščice. Te črte nam bodo vodilo, kam
bomo zalepili izbrana peresa.
Jahač ali noks je najbolj trpežen del puščice. Vstavi se ga
v zadek cevke. Služi za prenašanje potisne sile iz tetive na
puščico, ki znaša okoli 7 kg na kvadratni milimeter. Izbiramo
lahko med različno velikimi, oblikovanimi in obarvanimi.
Tetiva je snop vrvic, ki povezujejo zgornji in spodnji krak.
Je iz poljubnega števila niti, ki so lahko različnih barv in
materialov (dacron, kevlar, fast flight …), izbranih glede na
potrebe lokostrelca. Na tetivi je centralno povitje s sedlom
(nocking point), ki je sestavljeno iz dveh delov. Med njiju se
namesti puščico.
Pri izbiri ali izdelavi tetive pazimo na njeno dolžino,
material in število niti. Tetiva mora biti za določen lok ustrezno
dolga. Dolžina tetive določa razdaljo med ročajem v njegovem
najglobljem delu držala in tetivo (okvirno razdaljo določi
proizvajalec loka in je imenovana osnovna napetost loka).
Imeti mora zadostno število niti, glede na potisno moč loka.
vlaken. Ločimo dve vrsti stabilizatorjev, in sicer centralni ter 29
dva stranska stabilizatorja, ki sta v primerjavi s centralnim
precej krajša.
Rest je vodoravna opora za puščico, ki je pritrjena na
loku. Prenesti mora težo puščice, ne sme pa ovirati puščice
med izletom. Ležišče je lahko plastično, kovinsko, magnetno,
samovzmetno, avtomatsko ali odmično.
Merilna naprava je del opreme pri ukrivljenem ali
sestavljenem loku. Pri olimpijskem slogu je to mehanična
naprava z merkom. Nastavljiva je po vodoravni in navpični
osi. Pri sestavljenem loku pa lahko ima ta merilna naprava tudi
lečo in vodno tehtnico za določanje navpičnega položaja loka.
Elektronska merilna naprava ni dovoljena v nobenem slogu.
Bergerjev gumb služi za regulacijo dinamičnega spina in
paradoksa puščice ob izletu. Uporabljajo ga strelci, ki streljajo s
prsti in ne uporabljajo mehanskega sprožilca.
Tleskač ali clicker je izdelan iz jeklene ploščate ali okrogle
paličice. Nekateri delujejo na principu vzmeti, ostali pa so
magnetni. Ponavadi ima možnost nastavitve po višini, jakosti
tleska in trdote oziroma pritiska na puščico. Služi kot zvočni
signal in omogoča vedno enak nateg loka – poteg puščice.
Stabilizatorji so naprave za blaženje vibracij po strelu,
omogočajo stabilnejši položaj loka med merjenjem, hkrati pa
usmerjajo odskok loka iz dlani. Dolžina teh palic se giblje med
50 in 75 cm. Izdelani so iz aluminija, karbonskih ali grafitnih
30
Tok ali tul je tulec za varno prenašanje puščic. Tok lahko
nosimo okrog pasu, na hrbtu ali pritjenega na loku. Ima vsaj
dva prekata, prostor za zapisnik in torbico za rezervne dele.
Toki so lahko usnjeni ali tkani.
tri tipe zank: zapestno zanko (drži lok obešen preko zapestja),
naprstno zanko (drži lok obešena na prstih, navadno okrog
kazalca in palca) ter zanko na loku.
Vsa oprema mora biti brezhibna in primerna
lokostrelčevemu znanju, zato naj začetnikom pri izbiri opreme
pomaga strokovnjak. Začetniki naj bi uporabljali loke manjše
potisne sile od 15–20 #. Pri izbiri opreme za tečaje, predstavitve
ali lokostrelske igre moramo paziti na:
Ščitnik za prste ali tab ščiti pregibe in blazinice prstov med
vlečenjem in spuščanjem tetive. Izdelan je iz več slojev trdega
in mehkega usnja. Velikost je prilagojena dolžini prstov.
•
•
•
•
•
•
telesno konstitucijo udeležencev,
dominantno okončino,
posameznikovo dolžino potega,
moč posameznika,
dominantnost očesa in
njegove želje po obliki udejstvovanja.
Osnovna tehika strela z lokom
Ščitnik za prsi ščiti pred udarci tetive, uporabljajo ga
predvsem ženske. Ščitnik za podlaket uporabljamo za zaščito
pred pred udarci tetive, ki jih povzroča lokostrelski paradoks
in je posebej nujen za začetnike, ki se še niso navadili obrniti
komolca vstran od tetive. Je obvezen del lokostrelčeve
varnostne opreme. Biti mora tanek, trd, ustrezno oblikovan in
primerno velik.
Z zanko ali šlingo si privežemo dlan na lok. Služi temu, da
lok po strelu ne zdrsne z roke, temveč ostane v dlani. Poznamo
Osnove tehnike se otroci naučijo na »suho«, kar pomeni, da
uporabljajo mimetiko, elastiko, ogledalo in druge pripomočke
za učenje osnovne tehnike strela. Pri instinktivni tehniki strela
– tehniki strela z golim lokom, ne uporabljamo nikakršnih
merilnih naprav. Osnova strela je viziranje in merjenje po
cevki, oziroma konici puščice v center lica z enim ali obema
očesoma. To tehniko uporabljajo v današnjem tekmovalnem
streljanju, razvila pa se je iz popolnega instinktivnega strela –
strela po občutku brez merjenja. Ta tehnika streljanja zahteva
veliko število izkušenj in treninga.
Moderna različica si pri merjenju pomaga z dvigovanjem
in spuščanjem roke, ki drži lok. S tem se spreminja kot, pod
katerim puščica zapusti lok. To lahko storimo na več načinov.
Face walking (sidramo na različnih točkah obraza), string
walking (sidramo zmeraj na isti točki, le tetivo prijemamo višje
ali nižje pod puščico), gap walking (sidramo in prijemamo
tetivo zmeraj na enak način, na tarčo pa merimo nad ali pod
centrom v različnih višinah – glede na razdaljo od tarče).
Koraki strela:
• lokostrelec zavzame naraven stabilen položaj (stopala v
širini ramen, prsti nog se dotikajo zamišljene linije do
tarče),
• sledi natikanje puščice na lok (petelinje pero je obrnjeno
stran od loka),
• v pripravi na strel lokostrelec prime tetivo s tremi prsti
v pregibu prvih členkov. Roka, ki drži lok, je iztegnjena
v višini ramen. Potisk ročaja loka je usmerjen v sredino
Y, katerega formiramo s palcem in kazalcem roke, s
katero držimo lok,
• napenjamo lok, desni komolec premikamo vzporedno
z nivojem zemljišča. Tetiva se napenja vzporedno z
roko, ki drži lok,
• sidramo, tetivo prislonimo v kotiček ustnice (desni rob
ustnic), s palcem se dotikamo spodnje čeljusti,
• napenjamo (z obratom lopatice) in obenem merimo,
• spustimo tetivo, prsti ki držijo tetivo se sprostijo
trenutno,
• sledi spremljanje puščice po letu.
Lokostrelske igre
Lokostrelske igre so namenjene predvsem predstavitvam
lokostrelstva, začetnikom in mlajšim tekmovalcem. Posluževali
naj bi se jih tudi starejši, ter s tem razbili monotonijo treningov.
Igre so nadgradnja osnovne izvedbe strela, saj gibanje izvajamo
v olajšanih ali oteženih okoliščinah. Lahko jih uporabljamo
kot samostojne vaje, vaje za odpravljanje specifičnih napak
posameznika, dopolnilne vaje pri treningu, kot obliko sprostitve
in v obliki tekmovanj za privajanje vadečih na tekmovalnost in
psihično obremenitev.
Z igrami vplivamo na razvoj koordinacije (preciznost, 31
ravnotežje, hitra odzivnost, zunaj- ter znotrajmišična
koordinacija) in moči. Osnovni namen je pridobivanje
novih gibalnih informacij in izkušenj, s katerimi izboljšamo
motorične programe (ki so shranjeni v centru za gibalni
spomin). Za izvedbo iger potrebujemo lokostrelsko opremo,
papir, pisalo, različna lica ...
Streljanje balonov: uporabimo lahko raznobarvne vodne
balone, ki jih pritrdimo na tarčo. Vsak lokostrelec ima
svoj balon. Ko ga zadene, lahko strelja še balone drugih
lokostrelcev. Različice: balone napihnemo bolj ali manj/
lokostrelce oddaljujemo od tarče/najprej streljajo samo na
balone rdeče barve, ko ti počijo, streljamo na zelene ...barve
balonov točkujemo, zmaga tisti, ki ustreli več točk/na tarči
razporedimo večje število balonov, zmaga tisti lokostrelec, ki
ustreli vse puščice brez zadetega balona.
Kegljanje: na vrvico, ki je napeta pred tarčo, navežemo
koščke kartona, zmečkane liste papirja. Lokostrelci poskušajo
zadeti določen cilj. Če cilj samo oplazijo, dobijo 1 točko, če
cilj preluknjajo, pa 2 točki. Različice: streljanje je dovoljeno
samo v kartone določenih barve/streljanje je dovoljeno samo
v nezadete cilje.
Križci krožci: na večji list papirja narišemo polja ter ga
pritrdimo na tarčo. Lokostrelci tekmujejo v parih, en proti
drugemu. Zmaga tisti, ki s streljanjem postavi tri puščice v
vrsto. Različice: zmaga, kdor prvi postavi puščice v vrsto, ne
glede na vrstni red streljanja/narišemo večja ali manjša polja/
streljamo dve ali več serij (po tri puščice).
Streljanje na premikajoči se cilj: na vrh tarče pritrdimo
letvico, nanjo pa v višini centra navežemo penasto žogico.
Žogico zanihamo v širini tarče. Zmaga tisti lokostrelec, ki
zadane žogico. Če lokostrelec zgreši in puščica ne ovira nihanja
32
žogice, lahko nadaljuje s streljanjem. Če lokostrelec s puščico
zaustavi nihanje in ne zadane žogice, izgubi. Različice: omejimo
število ustreljenih puščic/omejimo čas streljanja.
Streljanje na trak: uporabimo pripomočke iz prejšnje igre.
Namesto z vrvico privežemo žogico s trakom ali lepilnim
trakom, ki je hkrati tudi cilj. Zmaga tisti, ki je večkrat zadel
trak. Različice: lokostrelci streljajo, dokler ne pretržejo traku/
podaljšamo ali skrajšamo dolžino traku.
Streljanje na izpadanje: lokostrelci streljajo na tarčo z licem.
V vsakem krogu določimo cilj, ki ga morajo zadeti, sicer so
izločeni. Npr.: v prvem krogu morajo vsaj z eno puščico zadeti v
modro, v drugem krogu z dvema v rdečo ... Različice: omejimo
število puščic/povečamo razdaljo do tarče.
puščicama v isto polje, ostali izgubijo to črko/na papirju
pustimo tudi prazna polja.
Polž: na večji list papirja narišemo polža ter ga razdelimo na
manjša polja. Lokostrelci streljajo od večjega proti manjšemu
polju (sredini). Napredujejo lahko samo po zaporedno zadetih
poljih. Različice: če lokostrelec zadane v zadnje nasprotnikovo
polje dve puščici, se nasprotnik vrne na začetek.
Igre lahko organiziramo kot posamična ali kot skupinska
tekmovanja. Združimo lahko tudi več iger skupaj (npr.: ko
lokostrelec zadane rumeno polje na prepognjenem licu, lahko
cilja še balon), dodamo streljanje z različnih položajev (čep,
polklek, z zasukom trupa ...).
Skrb za lastno varnost in varnost ostalih udeležencev
Zlaganje lica: lokostrelci ustrelijo eno serijo na navadno lice,
pri naslednji seriji lice prepognemo na 270°, nato na 180° ...
Zmaga tisti, ki doseže več pik. Različice: lokostrelci nadaljujejo
serijo samo s puščicami, ki so zadele lice/lokostrelec, ki zgreši
lice, mora naslednjo puščico ustreliti iz polčepa ali polkleka.
Piramida: na večji list papirja narišemo piramido kock in
ga pritrdimo na tarčo. Zmaga tisti lokostrelec, ki prvi zadane
vse kocke od zgoraj navzdol. Različice: narišemo več manjših
piramid/v piramido streljajo od spodaj navzgor.
Streljanje na linije: na tarčo pritrdimo vrvice v vodoravni
ali navpični liniji. Zmaga tisti, ki ima puščice čim bliže vrvici.
Različice: vrvico pritrdimo v krogu/vsakemu lokostrelcu
določimo, v kateri del vrvice lahko strelja.
Sestavljanje besed: na večji list papirja narišemo polja, v
katerih so črke. Zmaga tisti lokostrelec, ki mu uspe z zadetki
sestaviti (izbrano) besedo. Različice: lokostrelci morajo
sestaviti točno določeno besedo/če lokostrelec zadane z dvema
Ker je lokostrelstvo ob neupoštevanju navodil lahko
nevaren šport, je treba otroke podučiti o varnosti tako na
delavnicah kot na treningih in kasneje na tekmovanjih. Kaj
je strelna linija, zakaj se ogrevamo, kako pravilno namestimo
ščitnike in pulimo puščice iz tarče, zakaj tetive ne prožimo brez
puščice, so le nekatera navodila, ki jih morajo otroci osvojiti in
upoštevati z lokom v rokah. Pri streljanju brez ščitnika lahko
pride do poškodbe podlahti in nastanka krvnih strdkov. Vadeči
se loka bojijo, saj jih boleče proženje tetive lahko odvrne od
lokostrelstva.
33
Zgodovina lokostrelstva
Streljanje z lokom preveva duh tisočletne tradicije in
psihologije daljnega vzhoda. Zgodovina uvršča izum loka
med revolucionarna odkritja človeštva. Inovacija loka in
puščice se je pojavila v istem času kot uporaba ognja in
govorne komunikacije med ljudmi. V tem času so bili moški
lovci, ženske pa nabiralke gozdnih sadežev. Z izumom loka in
puščice človek ni postal samo nabiralec plodov, ampak tudi
lovec. Od tedaj izhaja trajna povezava lova in lokostrelstva.
Izkopanine in raziskave dokazujejo, da je lok obstajal že v dobi
paleolitika. Potrditev za to so risbe v jami Altamira v Španiji.
O loku pričajo tudi jamske risbe v Libiji, narejene 3000 let pred
našim štetjem, domneva pa se, da je lok kot tretja človekova
inovacija star celo okrog 15.000 let.
V prazgodovini je bil vsak moški lovec. Lok in puščica sta
bila najučinkovitejše individualno orožje za daljavo, z največjim
dometom in prebojnostjo. To je, ob preprostosti in najcenejši
izdelavi ter enostavnim rokovanjem pogojevalo njegovo
široko uporabo, posebno v starem veku. Tedanjim nomadskim
narodom, v širokih puščavskih in stepskih pokrajinah vzhoda
(Huni, Perzijci, Skiti ...) je bil lok glavno orožje. Konjeniki
in posadke bojnih vozov, oboroženih z lokom, so se borili v
gibanju in v razpršenih formacijah.
Prav tako je bil lok glavno orožje Indijcem, Kitajcem in
Japoncem. Med evropskimi narodi, posebno med tistimi z
mestnimi civilizacijami (Grki, Rimljani) je bil lok pomožno
orožje. Z njim so bili oboroženi pretežno vojaki iz nižjih
družbenih slojev.
Tako so bile v Rimu z lokom oborožene pomožne enote, ki
so jih sestavljali tujci, v Grčiji pa so bili to pripadniki najnižjega
sloja ljudi z namenom bližnjega boja brez zaščite. Kelti in
Germani pa so lok uporabljali v glavnem za lov.
Najpreprostejša oblika loka ni nič drugega kot s segrevanjem
rahlo ukrivljena palica, opremljena s tetivo. Včasih je imel
lok samo eno krivino, drugič pa so bili sestavljeni iz dveh
simetričnih lokov, povezanih v sredini z ravnim »primežem«.
Lok je bil izdelan iz voljnega in elastičnega materiala dreves
(tisa, jasen, brest, breza, glog …), rogov (govejih, bivoljih,
kozjih, antilopinih …), trsja (bambusa) ali kovine (bakra,
brona, železa). Dolžina loka je bila različna. Normanski in
francoski je bil dolg 1 meter, italijanski 1,5 metra, angleški
dolgi lok od 1,8–2 metrov, japonski preko 2 metrov. V Aziji je
dolžina loka rasla iz zahoda proti vzhodu: najkrajši je bil turški
in najdaljši kitajski lok. Domet loka je bil od 100–200 metrov.
Navaden ali preprosti lok, znan tudi kot afriški lok, je bil
sestavljen iz ene same snovi, najpogosteje lesa. Uporabljali so
ga v glavnem v Afriki, na Madagaskarju, Oceaniji, Indijskem
polotoku in v Ameriki. Na vrhuncu svojega razvoja, ki so ga
34 predstavljali srednjeveški valižanski in angleški dolgi loki, sta
njihova preprostost in hitrost streljanja na bojišču nadvladali
moč in natančnost samostrelov. Dolgi lok je bil večja, težja
verzija preprostega enojnega loka. Zahteval je večjo moč
za napenjanje in je bil učinkovit na dolge razdalje. Njegove
puščice so bile smrtonosne še na razdalji 90 metrov. Izdelan je
bil iz enega samega kosa lesa, po navadi iz tisovine.
Okrepljeni lok je preprosti lok, ki ima dodano posebno
plast na hrbtu loka, najpogosteje živalsko kito. Uporabljali so
jih prerijski Indijanci. Severnoameriški Indijanci pa so imeli
ploščate loke, narejene iz tisovine s prilepljeno živalsko kito.
Lok indijancev z ameriškega zahoda je bil sestavljen iz več
kosov rogov, povezanih z živalsko kito. Loki Eskimov so bili
sestavljeni iz treh kosov rogovja severnega jelena in kite.
Večplastni loki se razlikujejo od drugih po tem, da so
narejeni iz treh ali več plasti, vendar so vse iz iste snovi.
Značilni so za samurajske bojevnike. Cenjeni so bili kot orožje
imenitnikov in so jih kljub višini pogosto uporabljali na konju.
Tak lok ima ročaj izrazito nizko, da se ne zapleta ob konja. Ko je
lok napet, se kaže njegova nesimetričnost: tetiva je ob napetosti
daleč nazaj, zato je bila puščica ustrezno dolga in težka.
Sestavljeni lok, znan bolj kot azijski, je bil z zunanje strani
ojačan s suhimi vlakni in žilami, na notranji strani pa s
koščenimi lističi. Najpogosteje je imel dve krivini. To je bilo
orožje Skitov, Sarmatov, Hunov, Mongolov, Japoncev, Kitajcev.
Izdelan je tako, da se povečata moč in prožnost vsake izmed
sestavljajočih snovi.
Turški lok je bil cenjen kot verjetno najboljši lok na svetu
vse do današnjih sodobnih lokov. Sestavljen je bil iz dveh
prog roževine, ki sta bili prilepljeni na leseno jedro, ki je bilo
okrepljeno s plastjo živalske kite. Leseno jedro je bilo izdelano
iz treh kosov, hrbet loka pa je bil prevlečen z lubjem ali usnjem
ali pobarvan. Turški lok je imel domet večji od katerega koli
drugega loka.
Z odkritjem ognjenega orožja sta lok in puščica izgubila
prvotni pomen bojnega orožja in se začela uveljavljati kot
športni rekvizit in pripomoček za lov.
V zasnovi je bila puščica preprosta, kljub temu pa zelo
skrbno izdelana. Njena masa in velikost sta usklajeni z lokom.
Biti mora popolnoma ravna in pravilno operešena, pa tudi
ravno prav upogljiva. Oblika puščične osti se mora skladati s
ciljem. Sestavljena je bila iz zašiljenega vrha, različnega trdega
materiala (kremena, kosti, vulkanskega stekla, bakra, brona ali
trdega lesa), palice iz mehkega lesa ali trstike, na spodnji del
pa je bilo nataknjeno ali zalepljeno perje ali listič lahkega
lesa.
Dolžina puščice dolgega loka je bila odvisna od dolžine
loka. Ustaljena mera je bila polovica dolžine loka. Puščice so
izdelovali iz jesenovega ali brezovega lesa, konice pa iz železa
ali jekla. Spodnji del puščice je bil opremljen z gosjimi peresi,
ki so umirila let puščice.
Osnovne oblike puščičnih osti so nastale že v kameni dobi,
večinoma pa so se ohranile tudi v času kovin. Ločili so različne
oblike puščičnih osti: rombaste ali suličaste, listaste, trikotne, z
zazobki, lastovičji rep, dletaste ...
Zareza ali jahač omogoči najboljšo namestitev puščice na
tetivi in prenos energije s sproščene tetive na puščico. Lahko
je samo preprosta zareza na repu puščice ali kot pri turških
puščicah posebej oblikovana iz roževine.
Peresi sta lahko dve, lahko pa tudi tri ali štiri (iz perja ali
druge snovi). Simetrično so pritrjena na repu puščice. Eno
izmed peres je lahko pobarvano in mu pravimo vodeče pero.
V Turčiji so bila peresa na vadbenih puščicah tudi spiralasta.
Nekatere puščice pri Bušmanih v Južni Afriki nimajo peres.
Peresa so bila na rep puščice trdno privezana ali prilepljena,
lahko pa tudi oboje hkrati.
Dobre, lesene paličice morajo biti fleksibilne in hkrati toge.
35
Rasti morajo ravno, ko pa se jih enkrat zravna, morajo take
tudi ostati. Med najboljšimi materiali za puščice je dren ali pasji
les. Take puščice so delali predvsem v južnih delih prerij, na
področju Komančev. Prav tako uporaben les za izdelavo puščic
je bodika, brogovita, divja vrtnica, čremsa in šmarna hrušica,
močvirska cedra in macesen. Večina originalnih paličic je bila
prej obarvanih in šele nato operesenih.
Tetiva se je spreminjala predvsem v materialih. Tako so jih
izdelovali iz kože, volovskih žil, črev, konjskih dlak ali svile.
Ker je bila občutljiva na vlago, so strelci nosili s seboj rezervna,
vzhodni narodi pa niso napadali v času dolgih deževnih dob.
Današnji umetni materiali popolnoma nadomeščajo nekdaj
uporabljana rastlinska in živalska vlakna, zato so tetive veliko
tanjše in imajo daljšo življenjsko dobo.
Lokostrelstvo kot šport
Lok kot športni rekvizit zasledimo prvič 1000 let pred našim
štetjem na Kitajskem. Takrat so prvi uvedli tekmovalna pravila,
na podlagi katerih so streljali v treh kategorijah na štirinajstih
različnih razdaljah. Lokostrelstvo je bilo del antičnih
olimpijskih iger v Grčiji od leta 776 pr. n. št. Ta tradicija se je
nato na istem mestu odvijala prihodnjih 1170 let. V času iger
so ustavili vse sovražnosti in vojskovanja ter tekmovali le v
športu.
Tudi Angleži so v srednjem veku prirejali tradicionalne
lokostrelske turnirje. Že v času vladavine Henrika I. (1068–
1100) je bila vadba lokostrelske veščine obvezna. Prve
lokostrelske šole so ustanavljali že v 13. in 14. stoletju, najstarejši
lokostrelski klub pa je bil ustanovljen že leta 1381 v Bruxllesu.
Današnji lokostrelski pozdrav »Vse v zlato« je bil prvič
izrečen 11. novembra 1856, ko je Horace A. Ford na razdalji 93
metrov za stavo zadel tri puščice zaporedoma v rumeno polje.
Lokostrelstvo se je na modernih olimpijskih igrah pojavilo
leta 1900 v Parizu, 1904 v St. Louisu, 1908 v Londonu in 1920
v Antwerpnu. Od takrat pa do leta 1972 lokostrelstvo ni bilo
olimpijska disciplina.
Pred 70 leti so na pobudo Francije, Estonije, Peruja, Švedske,
Švice in Češkoslovaške na prvem lokostrelskem kongresu
ustanovili mednarodno lokostrelsko federacijo – FITA, v kateri
so združili interese Francozov in Angležev v skupna in edino
veljavna pravila za lokostrelska tekmovanja. Nova pravila
so bila plod kompromisa med željo Angležev po streljanju
na dolge razdalje in željo Francozov po streljanju na kratke
razdalje. Sedež FITE je v Švici.
Lokostrelska zveza Slovenije
Letos, leta 2014, praznujemo 38-letnico obstoja Slovenske
lokostrelske zveze, ki je ob svojem nastanku združevala klube
iz Ljubljane, Maribora, Kranja, Radovljice, Ljutomera, Mute,
Velenja in Kamnika. Po osamosvojitvi Slovenije je bila ponovno
sprejeta med članice FITA kot samostojna organizacija leta
1992.
Dandanes lokostrelci športno nadaljujejo tisočletno veščino
in skrbijo za ohranjanje tradicije enega od najstarejših mitov
človeštva in civilizacije.
36
Lokostrelski klub Ankaran
Lokostrelski klub Ankaran je bil ustanovljen 29. 10. 1982
kot sekcija Strelske družine Ankaran. V vodstvu kluba so
tedaj bili: Vladimir Rosa kot vodja sekcije,Valentin Prelovec in
Miran Bavčar. Sprva je bilo v klubu le 19 članov. Danes jih šteje
klub kar 61.
Leta 1983 so dobili nekaj kvalitetne opreme ter že tekmovali.
Kmalu so se uspehi že hitro stopnjevali.
Aprila 1989 so na tekmi na Debelem rtiču podpisali
sporazum o pobratenju z lokostrelskim klubom iz Bergama
(Compagnia arcieri di Malpaga), kasneje še z klubom Most na
Soči. Vodenje kluba je prevzela Irena Rosa, ki je tudi aktivna
tekmovalka. Leta 2000 je sodila celo na olimpijskih igrah v
Sydneyu.
Članica Maja Kosem je nastopila na svetovnem prvenstvu
Indoor v Franciji in zasedla odlično 10. mesto, leta 1993 je bila
v Lokostrelski zvezi Slovenije proglašena za lokostrelko leta.
Aleš Rosa je na tekmovanjih FITA dosegel kar nekaj državnih
rekordov in v letu 2000 kar 19 svetovnih rekordov. To je bila
najuspešnejša bera svetovnih rekordov vseh časov. Istega leta je
bil v lokostrelski zvezi Slovenije Aleš proglašen za najboljšega
lokostrelca leta. V letu 2001 je dosegel dva nova evropska in
dva svetovna rekorda. Leto kasneje je prinesel iz Grčije zlato
medaljo.
Ankaranski klub je organiziral več kot 100 tekmovanj, med
njimi tudi občinsko prvenstvo osnovnih šol, mednarodno
tekmovanje Arrowhead 24 + 24 na Debelem rtiču, tekmovanje
v novi disciplini 70 m Round, ki je bilo organizirano prvič v
Sloveniji, FITA tekmovanja …
Uspešen tekmovalec je tudi Vladimir Rosa z naslovom
evropskega 3D prvaka, z evropskim rekordom, z zmago v
pokalu Alpe Adria ter z zmago med zmagovalci ter z dvema
državnima odličjema.
Dosedanji uspehi štejejo 24 svetovnih rekordov, 24
evropskih rekordov, 36 državnih rekordov ter več kot 70
državnih prvakov.
Lokostrelska zveza Slovenije je proglasila lokostrelski klub
Ankaran za Lokostrelski klub leta kar trikrat, in sicer v letih
1997, 2000 in 2001.
Posebna veja vzhodnjaškega lokostrelstva, kjer je izražena
predvsem psihična komponenta strela, sta ZEN in KYUDO
lokostrelstvo. Kyudo je tradicionalni japonski način streljanja
z lokom, ki je tesno povezan z zen budizmom. Tovrstna
lokostrelska zvrst se bistveno razlikuje od sodobnega
zahodnjaškega lokostrelstva, in to ne le po opremi in oblačilih,
pač pa tudi po načinu fizičnih priprav in načinu treniranja.
Namen našega modernega lokostrelstva je estetski užitek, šport,
rekreacija in vračanje k naravi, pri čemer stremi duhovna plat
k popolnosti v smeri zadevanja sredine tarče ter k doseganju
čim boljših rezultatov. Edino v trenutku spusta tetive lahko
iščemo povezavo med zen kyudo in modernim vzhodnjaškim
lokostrelstvom. Ob analizi spusta tetive bi pri obeh načinih
lahko prišli do vira, ki da povelje za sprožitev.
Pri zen lokostrelstvu so lok, način merjenja in strel povsem
drugotnega pomena, saj je prva duhovnost, bistvo je oseba,
ki strelja. Lokostrelec je obenem strelec in tarča – cilj. Vse se
vrti okrog jaza, v smislu ugotavljanja, kdo pravzaprav strelja.
Sam strel je namenjen spoznavanju osebe (osebnosti), ki ta
strel opravi (lok naj sam ustreli v sredino tarče). Glavni namen
doseganja takšnega duhovnega stanja je vzpostavitev umske
praznine, popolne odsotnosti razmišljanja v trenutku izstrela
puščice. Iz tega izhaja spoznanje, da obstaja še neka duhovna
razsežnost, ki ni povezana z mislimi.
Zen lokostrelstvo namerno povečuje kritični razmik med
mislimi lokostrelca ob trenutku strela. Na ta način prehaja v
vse globlje dimenzije biti. Ko pride do lokostrelčevega najbolj
napetega trenutka, središča v odločanju, je to zadetek v cilj, ki
je obenem tudi razsvetljevanje.
37