1. No category

467
Arheološki vestnik 66, 2015, 467–471
Ocene in prikazi / Book reviews
Bettina Fischer-Genz, Yvonne Gerber, Hanna Hamel
(ur.): Roman Pottery in the Near East. Local Production
and Regional Trade. Proceedings of the round table held
in Berlin, 19-20 February 2010. Roman and Late Antique
Mediterranean Pottery 3, Archaeopress, Oxford 2014. ISBN
9781905739677, 215 strani.
Serija Roman and Late Antique Mediterranean Pottery
(RLAMP) je pri založbi Archaeopress začela izhajati leta
2012 in letos je izšel že njen tretji zvezek. Idejni očetje
serije in uredniki prvega zvezka z naslovom LRFW 1. Late
Roman Fine Wares. Solving problems of typology and chronology. A review of the evidence, debate and new contexts.
Roman and Late Antique Mediterranean Pottery 1 (2012)
so priznani znanstveniki Miguel Ángel Cau, Paul Reynolds
in Michel Bonifay. Ukvarjajo se predvsem z raziskovanjem
rimske keramike, njene proizvodnje in trgovine z njo v
Sredozemlju. Serija RLAMP je zasnovana kot referenčna
točka za mednarodni razvoj analiz sredozemske keramike
v rimskem obdobju. V njej bodo predstavljene inovativne
raziskave o keramiki z najrazličnejših področij: od tipoloških in kronoloških tem, objave pomembnih keramičnih
kontekstov ali keramičnih sekvenc, arheometričnih študij in
etnoarheoloških primerjav do bolj kompleksnih pristopov,
pri katerih raziskovalci na podlagi podatkov o keramiki
analizirajo rimsko gospodarstvo, proizvodnjo, distribucijo
in uporabo keramičnih predmetov v Sredozemlju.
V seriji je lani izšla še študija Philipa Millsa o keramičnem gradbenem materialu v severni Afriki (The Ancient
Mediterranean Trade in Ceramic Building Materials: A Case
Study in Carthage and Beirut. Roman and Late Antique
Mediterranean Pottery 2).
Pobudniki želijo v seriji ponuditi paleto metodoloških
pristopov, kar je še posebno pomembno za slovenske raziskovalce. Strokovnjake, ki se ukvarjamo z rimsko keramiko
v Sloveniji, družijo sicer podobni pristopi, utemeljeni na
mednarodni literaturi, toda ti še zdaleč niso uniformni,
predvsem pa jih drugi slovenski arheologi ne poznajo dobro.
V tretjem zvezku serije RLAMP so objavljeni prispevki
s konference, ki je potekala leta 2010 v Berlinu. Posvečena
je bila proizvodnji keramike v rimskem obdobju na območju sredozemskega Bližnjega vzhoda v njegovem ožjem
pomenu, torej v nestabilni regiji, ki se razteza čez Sirijo,
Libanon, Izrael in Jordanijo. Konferenca je bila namenjena
predvsem srečanju in razpravi raziskovalcev, saj potekajo v
regiji številni mednarodni projekti. Zvezek tako predstavlja
nekatere rezultate mednarodnih projektov in trenutno
stanje raziskav ter postavlja vprašanja za prihodnje delo.
Med 17 prispevki so nekateri zelo topografske narave.
Paul Newson je predstavil projekt “Land of Carchemish”
na sirsko-turški meji ob reki Evfrat, kjer so najprej s satelitskih posnetkov, pozneje pa s terenskimi pregledi odkrili
mnogo arheoloških najdišč od 4. st. pr. n. št. do 8. st. n. št.
Phil Mills je analiziral velike posode (melnice, bazene,
dolije, amfore in opeke) lokalne proizvodnje v mestu Ras
el Bassit na sredozemski obali severne Sirije, s katerimi so
trgovali tudi v širši regiji vzhodnega Sredozemlja. Njegovi
preliminarni rezultati, ki so utemeljeni na stratigrafsko
določenih kronoloških skupinah in statističnih razmerjih
posameznih tipov v posameznih kontekstih, kažejo razvoj
industrije v pozni antiki.
Agnès Vokaer se je z analizo keramičnih skupkov 3. in
4. stoletja iz mesta Apamea lotila raziskovanja proizvodnje
in distribucije keramike v rimski Siriji. Predvsem z analizo
t. i. Brittle Ware (sirske kuhinjske keramike) in gladke
keramike iz kalcitnih glin je ugotovila razlike v tradiciji
med zahodno Sirijo in regijo ob reki Evfrat.
Paul Reynolds obravnava rezultate analize keramike,
najdene na terenskih pregledih južnega teritorija mesta
Homs (rimska Emesa) ob reki Orontes v Siriji. Z natančnimi
kronološkimi in tipološkimi tabelami predstavi lokalno
in uvoženo keramiko v helenističnem (3.–1. st. pr. n. št.),
zgodnjerimskem (1.–3. st. n. št.) in bizantinskem oz.
zgod­njearabskem obdobju (4.–8. st.) na najdiščih območja
pregleda ter jo primerja z najdbami širše regije obalnega
Libanona (Bejrut in dolina Beka) in Sirije.
Razvoj lokalne keramične proizvodnje v mestu Baalbek
(antični Heliopolis, zdaj Libanon) od 1. do 4. st. n. št.
oriše Hanna Hamel, ki je analizirala večino kontekstov z
izkopavanj javnih stavb Nemškega arheološkega inštituta,
brandenburške univerze in Generalnega direktorata za
antikvitete od leta 2001.
Bettina Fischer-Genz je na podlagi gradiva z arheoloških pregledov podeželja okoli mesta Baalbek ugotavljala
lokalne tradicije v proizvodnji in uporabi keramike in
jih delno primerjala z mestnimi najdbami. Podeželski
konteksti zanimivo odsevajo veliko prevlado loncev in
predvsem velikih posod, ki kažejo na majhne skupnosti
z mešanim gospodarstvom vrtnarske pridelave kulturnih
rastlin in živinoreje.
Dina Frangié-Joly se je osredotočila na analizo nekaj
pomembnih tipov keramike, ki se pojavijo ob koncu
helenističnega oziroma na začetku rimskega obdobja v
Bejrutu. Natančno opiše nekaj stratigrafskih kontekstov iz
tega obdobja (1. st. pr. n. št. in 1. st. n. št.). Sledi natančen
opis fakture bejrutske keramike in proizvodnje lokalne
keramike v mestu od železne dobe; potrjena je z najdbami
lončarskih peči. V njih so izdelovali tudi “bejrutske amfore”,
kuhinjsko posodje, predvsem posnetke helenističnih kozic
in italskih pekačev z žlebom na ustju (“orlo bifido”), ter
posnetke kozarcev tankih sten – popolnoma nove oblike,
ki se pojavijo z nastankom kolonije v 1. st. pr. n. št. in z
romanizacijo mesta.
Z lokalno proizvodnjo keramike na obalah Libanona
v poznem helenističnem in zgodnjerimskem obdobju se
ukvarja tudi Urszula Wicenciak, le za mesto Jiyeh (antični
Porphyreon). Iz dveh dobro ohranjenih keramičnih kontekstov (prvi od poznega 3. do sredine oziroma konca 2. st.
pr. n. št., drugi od sredine 1. do zgodnjega 2. st. n. št.), v
katerih se je ohranilo veliko različnih keramičnih tipov in
468
Knjižne ocene in prikazi
proizvodnega škarta, dobimo dober vpogled v proizvodnjo
amfor in kuhinjskega posodja.
Ob pomoči štirih lončarskih peči iz 1. st. n. št., najdenih v antičnem mestu Yodfat (Izrael), Mordechai Aviam
na novo uvaja diskusijo o proizvodnji rimske keramike v
antični Galileji, za katero se je domneval le en večji lončarski center kuhinjskega posodja v mestu Kefar Hananya.
Čeprav kratek, a pomemben je prispevek Gerwulfa
Schneiderja in Malgorzate Daszkiewicz, ki predstavita
stanje arheometričnih raziskav helenističnega in rimskega
finega namiznega posodja z rdečim ali črnim premazom
z Bližnjega vzhoda ob pomoči metode “wavelength-dispersive X-ray fluorescence” (WD-XRF). Določevanje oz.
razločevanje referenčnih skupin je temeljilo na vsaj 15–20
prisotnih kemičnih elementih, toda pri nekaterih sta bili
pomembni le koncentraciji kroma in magnezija. Od leta
1976 so na Freie Universität Berlin ustvarili obsežno bazo
podatkov, saj so analizirali mnogo vzorcev keramike iz
najrazličnejših delov rimskega imperija ter s tem umogočili
jasnejšo predstavo o distribuciji in trgovini s keramičnim
posodjem v rimskem obdobju.
Malgorzata Daszkiewicz, Bernd Liesen in Gerwulf Schneider predstavljajo arheometrično študijo helenistične,
rimske in bizantinske kuhinjske keramike z izkopavanj
v mestu Umm Qais (antična Gadara, severna Jordanija).
Zofia Kowarska in Szymon Lenarczyk sta se lotila analize
hrambenih posod, velikih loncev – pitosov z izkopavanj
v mestu Chhîm (Libanon). Svojo tipologijo sta utemeljila
na obliki ustij in na fakturah, čeprav se je oblika tega
posodja le malo razlikovala od zgodnje bronaste dobe do
pozne antike.
Itamar Taxel in Mark Iserlis pa sta se posvetila keramičnim dvodelnim kadilnicam v poznorimski in bizantinski
Palestini. Z natančno analizo distribucije, petrografske
analize proizvodnje, najdiščnih podatkov in datacij ter z
eksperimentalno analizo funkcionalnosti sta jih povezala
z žganjem kadila in obredjem podeželskih Samarijanov in
njihovo zgodovino.
Jonathan Ferguson predstavi helenistično in rimsko
keramiko z izkopavanj univerze v Torontu v mestu Madaba
na osrednjih planotah Jordanije. Zanimiva sta predstavitev
posameznih oblik in tipov posodja po kronoloških fazah
najdišča na statističnih tabelah in risbah ter katalog z
naštetimi analogijami v ožji regiji.
Yvonne Gerber je primerjala navadno keramiko iz rimskega obdobja (1.–5. st.) v Petri (južna Transjordanija) s
keramično tradicijo v širši regiji, predvsem v srednji in
severni Transjordaniji, na najdišču Tell Hisban, ter izluščila
dve širši regionalni tradiciji “Palestininan common ware
koine” in “Nabataean common ware koine”.
Prispevek S. Thomasa Parkerja, zadnji v tem zvezku,
poseže najdlje na jug, do Rdečega morja, do antičnega
pristanišča Aila (današnja Aqaba, Jordanija). Avtor se
posveti predvsem lokalni navadni keramiki (“Aqaba ware”).
Čeprav zvezek ne daje prepoznavnejših analogij za slovensko območje, pa je oblika objav in pristopov v študiju
rimske keramike lahko marsikomu za zgled.
Tina ŽERJAL
Marko A. Janković, Vladimir D. Mihajlović, Staša
Babić (ur.): The Edges of the Roman World, Newcastle upon
Tyne 2014. ISBN 978-1-4438-5899-1, 265 pp.
Zbornik The Edges of the Roman World so, kot je zapisano v predgovoru, uredniki izdali zato, da bi se sprožila
diskusija o teoretičnih in metodoloških vprašanjih družbenih procesov znotraj rimskega imperija. Ideja za knjigo
je nastala med konferenco Imperialism and Identities at
the Edges of the Roman World (IIERW), ki je potekala
med 20. in 23. septembrom 2012 v Srbiji. Cilj je bil, da se
strokovnjaki različnih raziskovalnih področij in teoretično-metodoloških tradicij med seboj povežejo in opozorijo
na pomembne interakcije, ki so se v rimskem obdobju
dogajale na obrobju rimskega imperija.
Zbornik obsega nekaj več kot 250 strani, v njem pa je
poleg predgovora, uvoda, povzetka in kratkega opisa avtorjev zbranih 16 člankov z zgoraj omenjene konference.
Naslov dela je nekoliko neoprijemljiv in zato morda zavajajoč, vendar na kratko obrazložen v predgovoru: gre za
območja, ki so bila na obrobju rimskega imperija; uredniki
niso želeli poudariti problematike rimske nadvlade, še manj
pa homogenosti znotraj rimske države, opozoriti so želeli
ravno na najrazličnejše interakcije med Rimom in lokalnim
prebivalstvom. Družbeni, politični, kulturni, ekonomski in
drugi pojavi so se namreč razvijali tako znotraj rimskega
imperija kot tudi na območjih, ki so bila pod njegovim
vplivom. Mejna območja (edges) v naslovu ne pomenijo
samo geografskih območij, ki so bila v določenem trenutku
meje rimskega imperija in s tem predmet raziskav provincialnih študij, ampak je poudarek raziskav tudi na drugih
statusnih, kulturnih, etničnih, verskih, spolnih, starostnih,
poklicnih, bivalnih, ekonomskih značilnostih na mejah
imperija, ki so kljub svoji raznolikosti skupaj tvorile rimsko
državno strukturo. Avtorji člankov so različnih profilov,
od profesorjev do doktorskih študentov, ki v prispevkih
obravnavajo tako materialno kulturo določenih marginalnih
skupin kot tudi družbene procese znotraj teh skupin in jih
primerjajo z družbenimi procesi rimske države.
V prvem članku (str. 5–18) z naslovom Roman-barbarian
interactions and the creation of Dutch national identity:
The many faces of a myth se je Sergio González Sánchez
posvetil problematiki Batavijcev, ki so v 1. st. prebivali ob
spodnjem Renu. Edini ohranjen vir o tem plemenu je Tacit,
ki jih opiše kot pogumne in bojevite, kot rimski zavezniki
pa so služili v pomožnih enotah rimske vojske. Na podlagi
omenjenega rimskega konstrukta so se Nizozemci od 16.
st. naprej zgledovali po batavijskem mitu, in v Batavijcih
videli prednike svojega naroda. V pokolonialni dobi so mit
in predvsem ime plemena uporabili tako, da so prvo nizozemsko kolonijo na vzhodu poimenovali Batavia (Jakarta).
Lydia Langerwerf je v svojem prispevku (str. 19–32)
obravnavala provinco Sirijo v luči Zgodovine Kasija Diona. Čeprav je Kasij Dion pretiraval pri opisih uporov na
vzhodu, lahko njegovo interpretacijo razumemo kot izraz
strahu in zaskrbljenosti v tem delu rimske države.
Balkanskega prostora se je s člankom The “Hellenization”
process and the Balkan Iron Age archaeology dotaknil Ivan
Vranić (str. 33–47). Grška kultura se je s kolonizacijo pričela
širiti v arhaični dobi in v članku so povzeti samo nekateri
socialno-politični problemi, vezani na jugovzhodno Evropo.
Knjižne ocene in prikazi
Avtor poudarja, da na raziskovalnem področju prevladujejo
centralnoevropske in nemške akademske tradicije tako v
relativni in absolutni kronologiji arheoloških kultur kot pri
identifikaciji skupin na osnovi materialne kulture. Različne
etnične skupine so bile na območju Balkana že pred prihodom Grkov in Rimljanov, a šele z železno dobo se da na
podlagi materialne kulture te skupine med seboj razločiti.
Grški vpliv pri arheoloških najdbah se vidi predvsem na
jugu in na obalnem delu polotoka, pri čemer I. Vranić poudarja, da je intenziteta grškega vpliva najprej odvisna od
razdalje: vpliv je večji, če je grški vir bližji. Drugi pogoj za
sprejetje grške kulture je odvisen od regionalno-historičnega
konteksta in pripravljenosti ljudi, da ga sprejmejo. Čeprav
je bila prva grška kolonija ustanovljena že v 7. st. pr. Kr.
na Korčuli, pa se šele z drugim valom grške kulture pod
Dionizijem I. prične širša helenizacija ilirskih skupnosti
na obalnem predelu polotoka.
Gladiatorskim bojem se je v četrtem članku posvetil
Marko A. Janković (str. 48–60). Gladiatorske igre so se
v Rimu začele v 3. st. pr. Kr. kot del pogrebnega rituala,
kmalu pa so v veteranskih kolonijah in v bližini legijskih
taborov pričeli graditi amfiteatre. Čeprav rimski viri pri
opisih iger pretiravajo (pretirano število bitk, čas trajanja
boja in pretiravanje glede kakovosti uprizarjanja), pa so
ti viri tudi edini, ki ponujajo poimenovanja posameznih
gladiatorjev in njihovih tehnik bojevanja v areni: gladiator
Samnis, Gallus in Thraex. Boji so prikazovali moč in slavo
tako posameznika, ki je igre organiziral, kot slavo celotnega
rimskega sistema. Gladiatorski boji so bili tako spomin na
rimsko zmago in vojaške dosežke ter so označevali prevlado
civilizacije nad divjimi plemeni.
Verske tematike se v naslednjem članku dotakne Rocío
Gordillo Hervás (str. 61–71). V njem opiše, kako se je
mestna elita v kraju Perge v Pamfiliji okoristila z versko
politiko, da bi utrdila dvojno vez na eni strani z rimskim
imperijem in na drugi z grško tradicijo. Ta dvojnost je
jasno vidna na upodobitvah na mestnih vratih, pri čemer
se kipi grški bogov in junakov izmenjujejo z rimskimi
bogovi in člani tedanje vladarske družine.
Anna H. Wales v naslednjem članku med seboj primerja
legijske in pomožne tabore s poudarkom na družbenih
stikih znotraj tabora in njegovih kanab (str. 72–85).
Čašam za vino črne glazure iz Britanije, ki nosijo
gravirane napise, se posveti Shaun Anthony Mudd (str.
86–104). Ta vrsta posodja, znana tudi kot Moselkeramik,
se je izdelovala in izvažala med letoma 180 in 250. V
Britaniji je bila odkrita v urbanih naseljih in okoli njih
ter ob legijskih taborih. Napise na teh čašah avtor deli
v štiri skupine: na napise, ki spodbujajo k pitju, napise,
ki opozarjajo na pomembnost mešanja vina z vodo, za
tretjo skupino so značilni napisi, ki razglašajo pozitivne
učinke pitja, v zadnjo skupino pa sodijo napisi, povezani
s psihološko in socialno tematiko.
V naslednjem članku (str. 105–116) poskuša Andrzej
Dudziński na osnovi pogodb, ki so jih Kartažani podpisali z Rimom, ugotoviti, kakšen je bil položaj Kartagine
v Sredozemlju oz. kje so potekale meje med interesnima
območjema obeh velesil. Po Polibiju sta obe mesti pred
začetkom punskih vojn podpisali vsaj tri pogodbe, po Liviju
celo štiri. Rimskim ladjam je bilo tako prepovedano pluti
469
južno od mest Mastia in Tarsenum, s čimer so Kartažani
želeli zavarovati Mesinsko ožino.
Headhunting on the Roman Frontier: (Dis)respect, mockery, magic and the head of Augustus from Meroe je naslov
prispevka Uroša Matića (str. 117–134), v katerem si postavlja vprašanja v zvezi s skrivnostnim odkritjem bronaste
glave Avgusta pred mestnimi vrati kraja Meroe. Navaja tri
mogoče kontekste, zakaj se je glava ohranila, poleg tega
pa se sprašuje, kaj se je z glavo dogajalo pred zakopom
in čemu je bila zakopana prav pred vhodom v svetišče.
Vlogi in položaju galske in kanaanske elite znotraj rimske
države je posvetil svoj članek Aaron Irvin (str. 135–144).
Oba sistema sta angažirala lokalno elito, da je nadzorovala
ljudstvo: v Galiji so to bili equites, v pokrajini Kanaan pa
prav tako člani vojaške aristokracije, imenovani maryann.
Vprašanja integriranosti ljudi z grškimi koreninami v
rimsko državo na severu Anatolije se je lotil Jasper Majbom
Madsen v članku Being Roman and Greek: Local response
to the influence from Rome in northern Asia Minor (str.
145–158). Ugotavlja, da je bila provincialna elita v Pontu
in Bitiniji tako rimska kot grška; opozarja, da so deklicam
dali tria nomina brez gentilicija, kar kaže na nerazumevanje
rimske tradicije poimenovanja. Čeprav se med epigrafskimi
napisi dostikrat pojavlja grški patronimik, pa to bolj kot
na kulturno pripadnost kaže očetovo identiteto.
V naslednjem članku Ligia Ruscu obravnava sedem
grških mest ob zahodni obali Črnega morja, ki so bila
združena v t. i. praefectura orae maritimae (str. 159–171).
Najverjetneje so ta mesta sodila k provinci Makedoniji in
bila podrejena njenemu upravniku.
Odnosu med Dačani in Rimljani v 1. st. posveti pozornost Mariana Egri (str. 172–193). Ugotavlja, da ne gre
samo za trgovske stike ali vojne med Rimljani in Dačani,
ampak opozarja tudi na vlogo posameznika oz. skupine
z lastnimi interesi. Pred ustanovitvijo rimske province
Rimljani in Dačani niso izmenjavali le materialnih dobrin,
ampak tudi običaje, verovanja, ideje itd.
V naslednjem članku Vladimir D. Mihajlović piše o
teritoriju Skordiskov in o vlogi rimskih bronastih posod
na območju dolin srednje Donave in spodnje Save, katerih
fragmenti so se ohranili tako v naselbinah kot grobovih
(str. 194–218). Zanimivo je, da se bronasto posodje v grobovih pojavlja skupaj z orožjem, kar nakazuje višji status
pokojnika. Posodje je bilo dar rimskih vojakov lokalnim
bojevnikom, s čimer je bila poudarjena simbolna potrditev novonastalih vezi in osebni spomin prijateljstva med
obema skupinama, hkrati pa je bil izpostavljen tudi novi
status posameznika.
Podoktorski raziskovalec Danijel Džino v svojem članku
analizira spremembe v družbenih strukturah v Dalmaciji
po ustanovitvah rimskih civitates (str. 219–231). Pri tem
se opira na Plinija, ki navaja seznam peregrinskih civitates in njihovo velikost. Po rimski osvojitvi tega ozemlja
so Rimljani, kot kažejo arheološke najdbe, nadzorovali
območje z ustanavljanjem vojaških taborov in veteranskih
naselbin (Delminium, Salvium, Novum, Rider itd.). Moč
so si večali in utrjevali tudi s sklepanjem prijateljstev z
lokalnimi elitami.
Zadnji članek zbornika (str. 232–251) na kratko povzema,
zakaj so Rimljani novačili Batavijce v 2. in 3. st. v rimsko
vojsko. Batavijci so zaradi izčrpnosti zgodovinskih virov (Ta-
470
Knjižne ocene in prikazi
cit), epigrafike in arheoloških najdb eno najbolje raziskanih
plemen ob rimski meji. Formalno so bili od Avgusta naprej
vključeni v rimsko državo, in tedaj se je pričelo njihovo
novačenje. Razlogi so bili naslednji: Rimljani so Batavijce
videli kot bojevito ljudstvo, med svojimi vrstami so Batavijci
imeli dovolj moških, poleg tega pa so bili brez naravnih
virov. Zaradi svoje bojevite narave (po Tacitovem opisu gens
ferox) in vdanosti cesarju so služili v pomožnih enotah. Na
nagrobnikih se v 1. st. še pojavljajo z enim imenom, v 2. in
3. st. pa vidimo porast dveh ali treh imen, kar kaže na vpliv
podeljevanja rimskega državljanstva odsluženim vojakom.
Prav tako vse do 3. st. ostane na nagrobnikih poudarjen
izvor vojakov (natione Batavus).
Pričujoč zbornik vsebuje prispevke zelo različne tematike
in tudi kakovosti, je tipičen primer publikacije s konference,
pri kateri se uredniki niso posebej potrudili, da bi različne
teme bolj poenotili in jih smiselno povezali. Zanimivo je,
da nihče ni obravnaval province Panonije oz. zgodovine
nastanka te province, česar se v svojem prispevku dotakne
samo Danijel Džino. Nenavadno pa je, da je posebej obravnavana provinca Dalmacija. Žal v predgovoru zbornika
ni podatka, kdo so bili drugi udeleženci konference in s
katerimi referati so nastopili. Vsekakor pa zbornik zaradi
pestrosti prispevkov ponuja širok spekter teoretičnih,
arheoloških in epigrafskih raziskav na območju od Male
Azije do Galije, severne Afrike do Britanije.
Anja RAGOLIČ
Renáta Přichystalová, Marek Kalábek (ur.): Raněstředověké pohřebiště Olomouc – Nemilany. Katalog. Spisy
Masarykovy univerzity v Brně, Filozofická fakulta, 424,
Masarykova univerzita, Brno 2014. ISBN 978-80-2107521-4. 290 str., 110 slik, CD.
Avtomobilski vek z gradnjami avtocest omogoča velike
raziskave številnih novih arheoloških najdišč. Tako so pri
gradnji avtocestne obvoznice Olomouca na Moravskem
(R Češka) v letih 1998–2000 raziskali najdišče iz različnih
arheoloških obdobij, od eneolitika, preko zgodnje bronaste
dobe, zgodnjega srednjega veka, visokega srednjega veka, do
novega veka. Pred nami je katalog zgodnjesrednjeveškega
grobišča, ki ga sestavlja 56 okostnih grobov ljudi in konj iz
zadnjih desetletij 9. st. in iz prve polovice 10. stoletja. Pozornost je vzbudilo že med izkopavanji zaradi redke najdbe
karolinškodobnega meča z napisom “blagovne znamke”
+ULFBERHT+ in še redkejše najdbe sablje bolgarskega
tipa. Ugibanja, kaj se je dogajalo na tem obrobju Panonske
kotline, tedaj ko so jo zasedli Madžari, so se vrstila. Zato
smo lahko toliko bolj veseli izčrpne objave grobišča, ki jo
predstavlja obravnavana knjiga.
Začetni del za uvodom (Marek Kalábek) obsega arheološki katalog grobov in najdb z risbami grobov, okostij in
predmetov (Renáta Přichystalová, Marek Kalábek, Šárka
Trávničková, Petr Dresler). Ob risbah so pogosto tudi fotografije. Sledi antropološki katalog okostij (Lenka Vargová,
Ladislava Horáčková), kjer preseneča za zgodnji srednji vek
nizek delež otroških grobov (samo 12 od skupno 53 oseb,
običajno število bi bilo blizu 26). Arheozoološka analiza
(Gabriela Dreslerová) obravnava grobove konj. Na omenje-
nem meču in sablji so se ohranili ostanki tkanine (Helena
Březinová). Meč je tičal v leseni nožnici, znotraj obloženi
s tkanino, nato je bila celota ovita v tkanino, hkrati pa je
obstajal še najmanj tretji kos blaga. Ostanki blaga na sablji
so najverjetneje pokojnikova obleka. Petrografska analiza
kamnitih predmetov (Antonín Přichystal) je za predilno
utež pokazala, da najverjetneje izhaja z južne Moravske.
Analiza njihove izdelave (Ludmila Kaňáková Hladíková)
pa za nekatere kaže, da gre za drugotno uporabljene
mezolitske artefakte.
Obsežno poglavje (Renáta Přichystalová) je namenjeno
klasifikaciji grobov in obravnavi posameznih funkcionalnih
skupin predmetov ter njihovi dataciji. Za tem je kratko
poglavje o grobišču v kontekstu olomouške aglomeracije
(Renáta Přichystalová). Olomouc med madžarskimi osvajanji
ni propadel tako kot južnomoravska centra Pohansko in
Mikulčice. Grobišče Nemilany pripada satelitski naselbini,
grobovi kažejo razslojeno družbo. Severozahodna skupina
namreč premore lesene grobnice, bojevniško opremo in
dragocen nakit, česar pri jugovzhodni skupini ni. Gre za
najmanj dve povezani skupini grobov, ki bi lahko pripadali
beguncem z moravskega juga, a tudi ljudem iz Bolgarije,
kot kažejo značilne posode in sablja. Na izbiro prostora
za pokopavanje so morda vplivali tedaj še vidni sledovi
grobišča iz časa kulture vrvičaste lončenine.
Knjigi je priložen CD s slikovnim gradivom v barvah,
kar osmisli dosledno črno-bele miniaturne fotografije v
knjigi, in s kataloškimi podatki v tabelarični obliki, kar
je idealna možnost ustvarjalnega bralca za lastne analize
najdišča. Bralca od popolnega digitalnega užitka loči le
manjkajoč PDF celotne knjige. Pač pa v žepku s CD-jem tiči
tudi kartonček s šifrantom lege predmetov glede na okostje.
120 m dolgo grobišče z do 5 m dolgimi grobnimi jamami, razmaknjenimi tudi več kot 20 m, močno spominja
na tloris zgodnjesrednjeveške naselbine z zemljankami.
Renáta Přichystalová je opazila in prepričljivo dokazala,
da so grobovi razporejeni in usmerjeni v skladu s stranmi
sveta. Tako grobišče kar kliče po geometrijski in arheoastronomski analizi, ki bi upoštevala tudi njegovo vpetost
v širši prostor. Vsekakor to s tako odličnim katalogom
ne bi bilo težko.
Andrej PLETERSKI
Peter Milo: Frühmittelalterliche Siedlungen in Mitteleuropa. Eine vergleichende Strukturanalyse durch Archäologie
und Geophysik. Studien zur Archäologie Europas, Band 21,
Habelt, Bonn 2014. ISBN 978 -3-7749-3840-3. 702 strani,
460 slik, 31 kart, 12 diagramov, 13 tabel.
V arheologiji se ne zgodi velikokrat, da različna raziskovalca zelo široko obravnavata isto tematiko istega prostora,
istega časa in vsaj delno z istim gradivom. V takem primeru lahko opazujemo, kako na rezultate vplivajo različni
pristopi, metode, strategije, ideje. S štiriintridesetletnim
razmakom sta izšli doktorski disertaciji Petra Donata (Peter
Donat, Haus, Hof und Dorf in Mitteleuropa vom 7. bis 12.
Jahrhundert. Schriften zur Ur- und Frühgeschichte 33,
Berlin 1980) in Petra Mila (tu predstavljena knjiga). Oba
uporabljata geografsko poimenovanje Srednja Evropa. Za
Knjižne ocene in prikazi
prvega so to Nizozemska, Nemčija, Švica, Avstrija, tedanja Češkoslovaška in Poljska, drugi izpušča Švico, vendar
dodaja Madžarsko. Geografsko še vedno velja, da Evropa
sega do Urala in v tem pogledu je geografsko središče
Evrope Litva, natančneje točka nekaj kilometrov severneje
od Vilniusa. Naštete države seveda geografsko vse spadajo
v jugozahodno Evropo ali, natančneje, so severovzhodni
del jugozahodne Evrope. Zakaj potem trditev v naslovu, da
gre za Srednjo Evropo? Odgovor nedvomno ni geografski,
prej gre za vprašanje politične in kulturne pripadnosti, ki
s fizično geografijo nima nikakršne zveze.
Časovni razpon Petra Mila je 6.–10. st., s čimer se je
zavestno izognil poznejšim spremembam, ki jih pomeni
politični, gospodarski in poselitveni prodor srednjeveškega
rimskega cesarstva proti vzhodu ali zelo poenostavljeno
germanska kolonizacija slovanskih in baltskih ozemelj.
Obe knjigi vsebujeta katalog najdišč. Peter Donat jih je
zajel 358 (brez Madžarske, Romunije in Sovjetske zveze),
Peter Milo 183. Izbirna merila drugega so bila strožja, ker
se je osredotočil na bolje raziskana in objavljena najdišča,
ki omogočajo boljšo analizo. Morda še pomembnejša pa
je bila Milova odločitev, da se osredotoči na podeželske
naselbine, kar pomeni, da je izpustil naselbine nepoljedelskega, oblastnega in utrdbenega značaja, kot so Mikulčice
ali Pohansko in gradišča splošno. Medtem ko je pri Petru
Donatu povsem jasno, da je bil njegov glavni motiv raziskati razvoj fevdalnih proizvodnih odnosov ter njihovo
odslikavanje v naselbinski kulturi in je zato pregledal širši
časovni izsek in vse vrste najdišč, pri Petru Milu vzrok
za zožitev vpogleda ni pojasnjen ali pa sem jaz pojasnilo
morebiti spregledal. Lahko ugibam, da gre za poskus deideologizacije arheološke raziskave in zavestno prekinitev
tradicije vzhodnonemške zgodnjesrednjeveške arheologije,
ki so jo kadrovsko in organizacijsko po združitvi obeh
Nemčij načrtno razgradili.
Nekako vse močno spominja na arheološke raziskave v
Nemčiji po drugi svetovni vojni, ki so se desetletja načrtno
izogibale ideologizaciji in zato tudi kakršnimkoli teoretskim
razmislekom in se zatekale v hiperklasifikacije arheološkega
gradiva, ki so pogosto vodile do jalovih poskusov njihovega vrednotenja. Tudi pri Petru Milu opazimo mnogo
podrobnejšo členitev stavbnih členov kmečkega dvora in
stavbnih tlorisov vasi kot pri Petru Donatu. V razpravi
Milo tako kot že prej Donat ugotavlja, da se stavbne in
naselbinske oblike slovanskega in germanskega sveta v
mnogočem temeljito ločijo, da so slovanske stavbe mnogo
preprostejše, vendar zanesljivo ne zato, ker Slovani ne bi
obvladali zahtevnih arhitekturnih rešitev.
Že Peter Donat vidi v zgodnjesrednjeveških avtonomnih
dvorih z bivališči in gospodarskimi poslopji germanskega
ozemlja bivališča svobodnih kmetov z individualno lastnino, kar povzema tudi Peter Milo. Seveda slovanske vasi z
enakimi bivališči – pogosto brez sledov gospodarskih stavb
– kar kličejo k razlagam, da gre za skupine prebivalstva,
ki so imele zemljo v skupni lasti in obdelavi. Delno naj
bi bili s tem povezani polkrožni tlorisi vasi s skupnim
osrednjim prostorom. Na primeru vasi Březno (Češka) je
Milo pokazal, da se da isti vaški tloris razlagati tudi povsem
drugače, celo kot vas individualnih kmečkih dvorov. Tako
v zaključku za vasi brez gospodarskih poslopij še vedno
dopušča možnost skupinske lastnine, hkrati pa zaznava
471
tlorise individualnih dvorov z bivališči in gospodarskimi
poslopji že od naselitve Slovanov dalje, kar razlaga kot
individualno lastništvo zemlje. Vsekakor pa poudarja, da
ni tipične slovanske hiše, tipičnega slovanskega dvora in
tipičnega tlorisa slovanske vasi, in da lahko pri vsakem
novoodkritem najdišču pričakujemo nove stavbne in
naselbinske rešitve.
Pravzaprav gre za isti problem, na katerega so naleteli
poskusi etničnega razlaganja drobnih arheoloških predmetov. Tako kot okrasna zaponka ne more biti etnična
značka, tudi neka stavba, struktura dvora ali vasi ne
morejo biti znak gospodarsko-pravnega stanja. Razširitev
raziskave proti jugu bi potrdila Milova pričakovanja novih
stavbnih tipov (npr. stavbe s kamnitimi temelji ali stavbe
z dvignjeno pohodno površino). Primer staroslovanske
župe Bled (Andrej Pleterski, The Invisible Slavs. Župa
Bled in the “Prehistoric” Early Middle Ages. Opera Instituti
Archaeologici Sloveniae 28, Ljubljana 2013, PDF: http://
iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/the-invisible-slavs#v) potrjuje misel, da so Slovani že v trenutku naselitve poznali
individualno lastnino polja, da pa se to zelo verjetno ni
kazalo v tlorisu kmečkega dvora. Hkrati vemo, da so v
poznejšem času obstajali individualni kmečki dvori, vendar
je bilo zemljišče v lasti zemljiškega gospoda. Individualni
dvor pomeni individualno gospodarjenje, ki ni nujno
povezano z obliko lastnine. Poleg tega poznamo oblike
srenjske lastnine (kot so pašniki), na katerih se pase živina, ki pa je v individualni lasti, kar omogočajo odlično
domišljeni sistemi pravic in dolžnosti posameznikov v
vaški skupnosti. Zgolj nekaj stavbnih ali naselbinskih
tlorisov tako prepletenega družbeno-gospodarskega
sistema ne zmore pokazati. Milo bi imel več razlagalnih
možnosti, če ne bi izpustil neagrarnih naselij in gradišč,
ker bi našel več razlik, ki bi jih lahko tolmačil gospodarsko in družbeno. Prav tako bi imel več možnosti, če bi
dodal analize gospodarskih zaledij posameznih naselij.
V takem okviru, npr. naselje Roztoky pri Pragi, pokaže
svojo izjemnost, saj ležijo desetine zemljank neobičajne
majhnosti v ozki dolini Vltave, nerodno odmaknjeno od
poljskih površin in z neprepričljivimi ostanki množičnega ribolova. Hkrati pa gre za največjo koncentracijo
raziskanih staroslovanskih zemljank sploh. Funkcija te
naselbine ostaja nepojasnjena.
Zaključni del knjige Petra Mila so rezultati njegovih
geoprospekcijskih raziskav, pri katerih je ostal omejen le na
uporabo geomagnetizma. Z njimi je lahko opazil številne
poselitvene sledove na velikih površinah in v razmeroma
kratkem času. Seveda pa pri njihovi razlagi obstajajo številne
omejitve, informacijski šumi in stranpoti, ki jih je mogoče
razrešiti samo z arheološkim izkopavanjem.
Kaj je torej prineslo štiriintrideset let arheoloških izkopavanj in objav? Če odmislimo nove geološke metode
opazovanja, bi vse sklepe, do katerih je prišel Milo, lahko
ugotovil že tudi Donat po tedanjem stanju raziskav. Velja
pa tudi obratno. Razlika med njima je pravzaprav le v
tem, kaj želita najti. Kar pomeni, da je reševanje splošnih
vprašanj sedaj že najbolj odvisno od raziskovalca in njegove raziskovalne strategije, nikakor pa ne več od novega
kopičenja arheoloških informacij.
Andrej PLETERSKI