Draga Karla! 1. Tajno – nešifrirano - pismo? Vladimir

Draga Karla!i
1. Tajno – nešifrirano - pismo?
Vladimir Gajšek
Vladimir Gajšek: Mi smo Titovi, Stalin je hitlerjansko naš!, 2015
Varnostni sistem Titove Jugoslavije je bil docela enostaven – diktator je odločal o vsem, samo
z diktatom ali celo le ustno ukazovalno, da se je vsak tak ukaz širil od zvezne udbe in vojske
do vsake krajevne skupnosti tudi partijsko, v SZDL, sindikalno in občinsko v miličništvu ali v
notranjih zadevah, ki so imele vso oblast, povezano s pravosodjem oziroma s sodstvom – tako
kot je morala povsod po uradih, šolah, miličniških postajah in v JNA viseti jugomaršalova
slika… - in prav proti tej enostavnosti ni mogel pravzaprav nihče nič, še celo po jugofirerjevi
smrti je nekaj vladala notranjedržavna histerija, vse do razpada jugodiktature v najbolj
krvavih vojnah na vsem območju zvezne države doslej, tudi z največjimi zločini, ki so se
sproščali z lokalno razrednimi vojskovanji in odcepljenimi kompartijskimi jedri. Ko se je
razsula paravojaško tudi JNA, se je šele lahko pokazala vsa nemoč Titove Jugoslavije ii.
Vojaškega slovenjenja je v izražanju primanjkovalo, ker je bila jugoslovanščina jezikovno
žargonska mešanica srbohrvaščine, vsi drugi jeziki pa so bili za žicami vojašnic in v
poveljstvih odpravljeni; npr. narod srh. = ljudstvo, komanda = poveljstvo itd., tako da je
socialistično samoupravni, kaj šele vojaški novorek mešanica izrazov, od imenovanja činov
do imen orožij, ukazov in drugega. Miličniški jeziki, tudi izrazi udbe, so bili narodni, jezik
vojaščine v Jugoslavije je pravzaprav umetni jezik, mešanica srbohrvaških izrazov, tudi v
turcizmih; enako velja za rabo neštevilnih kratic.
Karlo so spremljali v svoji udbovski praksi dopolnjevalni varnostnopolitični spisi in
opazovanja kot ocene, saj se je proces varnostnega načrtovanja glede na zunanje dejavnike
oblikoval po vsebinski obdelavi podatkov, po vodenju ali urejanju opazovalnih oz.
informativnih vsebin, v razporede teh vsebin ali neposredno v državnovarnostnem načrtu in
prilogah – tako je sleherno študijsko dnevno dogajanje v Opčinah oz. na Dragi spremljala
vrsta situacijskih dosjejev oz. map, ki so spadali v sam varnostni načrt, potem pa v zbirko
preverjenih podatkov, ki so jih potrdili v svojem določenem udbovskem okolju. Tako je
vodenje samega situacijskega dosjeja in njegova pravočasna uporaba za dopolnjevanje
varnostnopolitične ocene bila naloga samih upraviteljev varnostnih, a tudi obrambnih načrtov:
1.) Varnostno politična dogajanja v okolju Karle; 2.) pisna ocena dogajanja Karle, vložena v
situacijski dosje; 3.) ocena dogajanja, ki jo je izdelala udba za vrhuško in je bila sprejeta na
komiteju kot tajni dokument, za določne organe splošnega ljudskega odpora in družbene
samozaščite. Vse tri oblike uporabe situacijskega dosjeja so bile po potrebi dopolnjene v
celotni varnostnopolitični oceni, pa tudi v vsebinskih dopolnitvah aktivnosti in ukrepov za
preprečevanje izrednih kot protidržavnih dogajanj v času študijskih dni Karle in zanaprej.
Tako so situacijski dosjeji sistematično spremljali raznovrstne oblike varnostnopolitičnih
pojavov v okolju Karle, kar naj bi bila podlaga za nadaljnjo preventivno obvladovanje razmer,
a le v mejah delovanja in ukrepov udbe za preprečevanje izrednih varnostnopolitičnih
dogajanj ali razmer, kar je bilo tudi sestavni del samih varnostnih načrtov, v izvedbeni
pripravi pa sestavni del letnih programov udbe in celo splošne ljudske obrambe – zato so
situacijski dosjeji zagotavljali kot pripomoček načrtovanja svojo upravičenost in potrebnost.
Ker je šlo za razjasnjevanje posameznih nedorečenosti ali nedoslednosti pri udbaškem
spremljanju do spoznanja, da je varnostno načrtovanje vsekakor zahteven proces, povezan s
procesom samozaščitnega načrtovanja, se je pokazal v takem načrtovanju krožni tok
hierarhično razporejenih dejavnosti udbe za dosego čimvečje uporabnosti samega varnostnega
načrta, tako, da se je v sklope aktivnosti v varnostnem procesu udbe pokazala potreba ko
kontinuiteti, po metodološki in vsebinski skladnosti ali po enotnosti samega varnostnega ali
politično samozaščitnega načrtovanja; temu načrtovanju je vnaprej lahko nasprotovalo
dejstvo, da Draga ni nikoli vnaprej predstavila svojih akterjev, predavateljev, niti tematskih
sklopov, ki so zadevali sam varnostni načrt s smernicami, metodologijo, predpisi, varnostno
oceno, varnostnopolitično oceno ali prakso v samem temelju udbaškega delovanja, a to udbe
ni nikoli odvrnilo od organizacijske in vsebinske priprave na celovito izdelavo samega
varnostnega načrta, ki je zagotovil vrhuški oz. partiji potrebna izhodišča in nemoten pristop k
dograditvi varnostnega načrta po sebi.
V resnici Karlaiii ni nikoli bila tako državnopolitično nevarna ali sovražna, da ne bi bila pod
ponovnim preverjanjem, ali je varnostni načrt samo izraz dejanskega stanja v slovenski in
jugoslovanski politiki, o čemer itak niso bili seznanjeni niti občinski organi in ne sama
uporabnost varnostnega načrta, temveč so v partiji v vrhuški le razpravljali o vsebini
varnostno načrtovanih opazk in o sprejemanju varnostnega načrta posebej –
opreacionalizacija varnostnega načrta torej ni bila namenjena sama sebi v letnem programu
kot družbene samozaščite in državne varnosti, marveč je bila samo načrtna predloga za
varnostne priprave, kako je treba spremljati Drago oz. Karlo. Tako se je najprej znaška
udbaška varnostna praksa vsakokrat na ničelni začetni točki, da je pristopila k sistematičnemu
urejanju državne varnosti načrtno in po aktivnostih, ki so bile povezane z izdelavo,
dograjevanjem in informacijsko uporabo tega načrtovanja, po tej ničelni točki pa so se lotili
udbovci zahtevnega opravila ugotavljanja, ali je varnostni načrt pravzaprav državna visoka
tajnost, ki je usklajena z zakonskimi, političnimi, strokovnimi, posebej pa z varnostnimi in
varnostno politčnimi zahtevnosti države.
Nujni pogoj za udbo je bilo po tej plati dobro poznavanje predpisov, zakonov, smernic,
pooblastil, varnostno političnih ocen v svojih okoljih in svojem času ter obvladovanje
določnih prvin varnostnega načrtovanja, namreč v uporabi metod skupinskega političnega in
interdisciplinarnega delovanja v samem procesu varnostnih načrtov ter v organizacijskem in
vsebinskem obvladovanju horizontalnega in vertikalnega usklajevanja varnostnega načrta
udbe kot nepretrgana skrb za skladnost samozaščitnih, državnovarnostnih priprav, posebej pa
s sposobnostjo praktičnega razumetja strukture in vsebine samega varnostnega načrta, v
proučevanju problematike varnostnega načrta in spremljanju informacijskega gradiva na
področju spremljanja Karle itd. Šele poznavanje načrtnega spremljanja udbe in
dokumentiranja varnostnega načrta lahko formalno in z določili pojasni študijske dneve
Draga, z ohranjenimi dokumenti, smernicami in metodologijo varnostnega delovanja udbe,
poleg spremljajočih in povezujočih dokumentov, da je bilo delovanje Karle razumljivo,
pregledno in uporabno. Kdor pozna tajno delovanje udbe, lahko pri/po/zna delovanje vseh
tajnih svetovnih policij, ne glede na državno strukturiranost državne oblasti, le da z
drugačnimi učinkovanji v svojih družbenovarnostnih okoljih.
Legitimnost varstva države je bila varstveno in obrambno ilegalna, ker ni bila ne državna ne
družbena, temveč kompartijsko vodena doktrina, v organizaciji notranje policije kot oddelek
državne varnosti, po strategijah omejene kompromisnosti v kritičnih varnostnih okoliščinah,
po dinamičnem taktiziranju v samem izvajanju varnostnih udbaških akcij, torej po vojnih
metodah v razmislekih in odločitvah na dolgi rok, po ukrepih in posledično, zatem tudi
diskutabilno v razpravljanjih vodstev udbe in ljudske milice ter jna, družbene samozaščite in
splošnega ljudskega odpora, vse pa o varnostni prognozi pa načrtovanju, po lastnih
notranjekadrovskih, organizacijskih, gmotnih, tehničnih in drugih zmožnostih in pogojih
udbaštva ter vsega varstvenega in obrambnega sistema. Zato so bili potrebni informatorji kot
sredstvo varnostne strategije s svojimi, zlasti varnostno političnimi, tudi »zaupnimi«
informacijami, v samem odkrivanju kaznivih dejanj, s pooblastili za represivno ukrepanje,n z
delovnimi in fizičnimi in tehničnimi in specialnimi sredstvi, z odločitvami, vezanimi na
komiteje SLO, od šole do delavnice, v samozaščitnih kot političnih načrtovanjih in
dejavnostih, v udboangažmaju, sicer z natančnim poznavanjem strategije odtalnega delovanja,
kamor so posredno prištevali prav Karlo, z načrti za delovanje Narodne zaščite/NZ, s
srednjeročnimi in dolgoročnimi načrti varovanja družbenega usmerjanja, z združeno kot
sinergijsko močjo udbe, varnostnih organov, tako v ljudski milici/LM kot v JLA ter
varnostnih služb: osnovni oblikovalci take varnostne strategije so bili sploh organi za notranje
zadeve, torej posebej udba, varnostne službe v jna, republiški komiteji za splošno ljudsko
obrambo in družbeno samozaščito in delovna telea tako imenovanih družbenopolitičnih
skupnosti – sindikati, Socialistična zveza delovnega ljudstva/ SZDL… - in organizacij; vsa
operacionalizacija je razvidna v srednjeročnih plnih v programih družbene samozaščite in
splošne ljudske obrambe, sicer pa v delovnih ali akcijskih usmeritvah strokovnih subjektov v
obrambi in (samo)zaščiti. Karlo je zategadelj obravnavala vseksozi partijsko določena
varnostna politika – toda ljudskomiličniška in vojaška kot udbovka varnostna ocena Karle je
ustrezala le slovenskemu cekaju kot v določanju, kaj da je varnostna veda sploh.
Diferencirano postkomunistično kakor samopozabno namensko upravičevanje zločinske
diktature z jugofirerjem na čelu udbe in vojske pomeni tudi monopartijsko nadaljevanje
izvrševanja norih birokratizmov, ki se podrejajo oblastni moči, le da poslej, tudi v RS, svojim
lastnim težnjam in samovolji, običajno s prekoračitvijo pooblasti in v navezi nižjeuradnikih, a
edino izvršilnih oseb, povezanih med sabo horizontalno, ker je socialna in politična vertikala,
z vrhuško politikov vred, odtujena od življenja ljudi. Celo več, obstaja prikrita težnja
ohranitve jugoboljševiških vzorcev vladanja: v urbanizmu in (real)socialistično ali stilizirano
»samoumevni« spomeniški arhitekturi v Sloveniji, a tudi v drugih krajih bivše jugodiktature.
Ob zakonu o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982 ali ob raziskovanju
politično kriminoloških vprašanj se je že leto dni po Titovi smrti pokazala razpoka v
odrekanju socialistične morale, ki je bila kvečjemu ideološki izgovor za državno represijo in
nadaljevanje podrejenosti prava kompartiji, saj so bili tudi v sodstvu sodniki, tožilci, šefi
zaporov sami partijci. Šele po letu 1986 pa se je začela kakor dograjevati po novem doktrina
varnostnih ved. Dober izgovor je pri tem postal tako imenovani proces p/odružbljanja, kjer se
je pojavljala kvečjemu dezorganizacija in celo stihija. Ko v prvi Dragini petletki (1966 –
1970) Igor Omerza pove, da se je prve Drage udeležilo 150 izobražencev iz Trsta, Gorice,
avstrijske Koroške in matične domovine ali z udeleženci v drugih evropskih državah in
prekomorskih državah, so študijski dnevi postali nedvomno zanimivi za udbo tako, da je že
jugoslovanski podtekst bil varnostno podrejen belgrajski vrhuški: »kot pes zvesta udba je tako
prišla v nemilost pri Titu in je bila posledično (a ne za dolgo!) kadrovsko prepolovljena.
Obtožba, okoli katere se še danes krešejo mnenja, in verjetno nikoli ne bodo docela jasno, ali
je resnično, da naj bi udba po nalogu Rankovića prisluškovala Titu, je bila diktatorjev razlog
za Lekovo odstavitev. Meni se v tej zvezi dozdeva, da je vse skupaj bila predvsem politično
frakcijska dvorna kuhinja patološko ambiciozne Titove soproge Jovanke Broz, ki je uspešno
izkoristila despotovo paranoidnost. No, Rankovićeva odstranitev oziroma takratni Titov
udarec po udbi ni tema te knjige in jo omenjam samo zato, da bi lažje razumeli presenetljiv
molk slovenske udbe o prvi Dragi.« Omerzovo dojetje varnostnega podružbljanja zadeva
prizadevanja, ko so se tudi državne funkcije pokazale v svojih temeljnih slabostih, v plačani
lenobi, uradni neodgovornosti, omrežni dezorganizaciji, v stremuškem povzpetništvu in
oportunizmu, v odmiku z neuresničevanjem vsega, kar so se dogovorili v varnostnih organih,
organizacijah ali državnih službah, v razsipništvu naročilnic kot družbenega premoženja, v
socialistični samoodtujenosti, v vse večji bedi podjetij, v fraziranju o svobodni menjavi dela,
celo na področju varnosti, zaščite in obrambe. Vse takšno odtujevanje je v delovnih in
bivalnih okoljih bilo podrejeno sicer tako imenovani »varnostni zavesti delovnih ljudi in
občanov«, kar da bi bila njihova celo samoupravna pravica ali dolžnost; tako je udba
spremljala s svojimi informatorji, konfidenti, kolaboranti, se reče, s svojimi špeckahlami in
špekulativnimi špiclji, da je redne informacije o vsebini, metodah ali oblikah sovražnega in
drugega »družbeno škodljivega« delovanja podrejala svoji socialistični lokalnosti; ubda,
inšpekcijski organi, pravosodni organi, carinski organi, službe družbenega knjigovodstva,
uprava za družbene prihodke, tako imenovani zbori delavcev in samoupravna delavska
kontrola, delavski sveti in poslovodni organi, tudi zbori občanov, krajevne skupnosti, občine
in komiteji za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito – so bili podrejeni zvezi
komunistov »kot avantgardi in edini idejnopolitični sili v SZDL kot frontni nekakšni
organizaciji«, tako da so se slepili, kako da poznajo tudi razvoj preventive in družbene
samozaščite med ljudmi – udba in službe v svojem preventivno-represivnem aktivizmu so se
informirale, zapisnikarsko tajno razkrivale in raziskovale različna kazniva dejanja kot
vasezaprti sistem, ki pa je bil le vez sodelovanj med omenjenimi organi in drugimi
družbenimi pregledniki; celo v šolstvu ali vzgojnoizobraževalnih programih in procesih so
delovali udbaši zaščitniško tako, da bi sprožali varnostni interes ter potrebe zlasti višjih
razredov osnovnih šol, srednješolcev, študentov ter drugih, ki so se usposabljali ali
izpopolnjevali v večernih gimnazijah in širše, poleg učnih kadrov, da so izvajali svoje
varnostne naloge in ukrepe; le videz decentralizacije ali dekoncentracije samih državnih
organov, češ da komunizem ali samoupravni socializem že pripadata odmiranju države, so
pokazali, da so podrejeni kot nosilci strokovnega dela v varnostnem »podružbljanju«; ob
vsem tem so se udbomafijske metode »samoupravno« odločilno v podjetjih, v krajevnih
skupnostih, občinah in drugih organizacijah ter skupnostih vrinile kot obrambna funkcija
države in »razvoj socialističnih samoupravnih odnosov«, kakor je govoril jugofirer npr. ob
50-letnici Univerze v Ljubljani, kakor da so udba, ljudska milica in JNA nekakšna »naravna
potreba družbe, v kateri se ustvarja socialistično samoupravljanje. Nemogoče si je namreč
zamisliti uresničevanje samoupravnih pravic našega delavnega človeka na področju
ekonomskega, političnega, kulturnega in nasploh družbenega življenja brez uveljavljanja
pravic na področju obrambe in varnost«, kar pomeni da je vso oblast imel jugofirer z udbo,
notranjimi organi in vojsko. Takega rekanja niso mogli ne dojeti ne sprejeti nikoli v Dragi, kar
pomeni, da je bila tudi sama Karla neupoštevana tostran in onstran pravnega umovanja in ne v
smislu vojaško obrambne ali varnostno miličniške politike partijnosti. Kot pove kakor v
strokovni komponenti in idejnopolitčnem in družbenopolitičnem ter reaktivnem, to je
odzivnem reagiranju na kakor škodljivi pojav Karle, je treba omeniti vsaj poročilo 2.oddelka
slovenske ubde za leto 1956, v katerem je omenjen Alojz Rebula, tržaški romanopisec in
kristjan, ki je poslal komunističnemu kristjanu Edvardu Kocbeku pismo, v katerem je bilo
med drugim rečeno, da je pretresen ob madžarski vstaji ter je vabil Kocbeka, naj bi sodeloval
v reviji Sidro – tukaj so bili videti politični izseljenci Javornik, Beličič, Vodeb in Peterlin kot
slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa, sicer pa Tržačani kot takoimenovani krščanski
socialisti: Boris Pahor, Alojz Rebula, Pavle Merku; obenem pa vključeni s Slovensko
katoliško skupnost Mirko Javornik, Maks Šah, Jože Peterlin, Matej Poštovan in drugi, sicer pa
iz tujine Ciril Žebot, Rudi Čuješ, Lujo Leskovar, z avstrijske Koroške pa Anton Lipovšek,
Lambert Muri, Alojz Nemec, sicer iz Gorice študenta Drago Štoka in Sergij Bandelj, poleg
Saša Martelanca in Franca Mljača… Ko gre beseda o Edvardu Kocbeku, je treba vedeti, da je
tekoča politika ZKJ in ZKS redno spremljala, celo z napačnim prizvokom Kocbeka kot orodje
politično emigrantske politike, čeprav je bil tesen sodelavec jugofirerja, njegovih
kompanjonov Kardelja, Kidriča, Ivana Mačka – Matije in drugih v vrhu ZK ali vodilnem
sestavu SZDL, ko je izražal svojo politično voljo za skupni interes samostojne Slovenije, ob
znanju in sposobnostih izseljenskega izobraženstva. Ljudje in občani, kot se je reklo z vsem
obrambno-zaščitnem sistemu SFR Jugoslavije, se niso mogli ravnati po pravilih udbe, ljudske
milice ali JNA, saj se niso mogli ukvarjati in komajda, da so bili seznanjeni s kakšnimi
načrtovanimi in tekočimi nalogami varnosti, obrambe in zaščite, družbene samozaščite in
splošne ljudske obrambe, z delovanjem civilne zaščite in narodne zaščite, vse pa v kakor
drugih organizacijsko planskih dokumentih, ne ožje ne širše, kaj šele v obsegu aktivne
vključenosti v samozaščitne, politično varnostne ali obrambne priprave na praktičnem
področju preverjanja, tudi v samem bivalnem okolju in na delovnem mestu, kaj šele v širšem
okolju. Tako je tudi Edvard Kocbek v svoji življenjski kakovosti bivšega jugoslovanskega in
slovenskega političnega funkcionarja pripadal svoji slovensko zaščitni in obrambni varnostni
kulturi, niso pa ga zanimala podjetja in delavnice, delavne skupnosti in krajevne skupnosti ali
delegatske skupščine, kot da gre za podružbljanje varnostne funkcije, medtem ko so ga
državni organi in službe neprestano nadzorovale, ne da bi mu priznale pravice in dolžnosti kot
jugoslovanskemu državljanu ali ljubljanskemu občanu – tako je bil Edvard Kocbek nekako
izločen iz oblikovanja in izvajanja slovenske varnostne politike in strategije družbene
samozaščite ali splošne ljudske obrambe, čeprav bi ga lahko šteli za revolucionarja, ki je bil
prej koristen in nujen za prenovo slovenske miselnosti in narodne zavesti ter za samo
življenjsko kot varnostno kulturo. Kocbekova zasluga je, da je razkril vlogo tako imenovanih
socialističnih družbenih subjektov, posredno torej partije, SZDLja, različnih komitejev za
splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ne da bi se menil za udbo in organe za
ljudsko obrambo. S tem, ko je bila odvzeta Edvardu Kocbeku kot občanu vloga temeljnega
nosilca družbeno samozaščitnega ravnanja v svojem okolju, mu je bila tudi odvzeta
neodtujljiva in nedotakljiva pravica do obrambe socialističnega samoupravljanja, tudi najvišja
dolžnost in čast v legitimni možnosti, pobudi in interesu za dejavno vključevanje v urejanju
zadev varnosti, zaščite in obrambe, pravic in dolžnosti v svojem okolju, celo več, pripisali so
mu metode in oblike sovražnega in družbeno škodljivega delovanja, ki pa jih je kazal
vsebinsko kakor »nevarno«, saj so pristojni državni organi nenehno spremljali Edvarda
Kocbeka z izvajanjem ukrepov, tudi celo tako, kakor da Kocbek ni bil sposoben varovati
kakršnihkoli državnih, vojaških, uradnih, poslovnih in drugih tajnosti, še posebej v navezi na
Drago – Karlo.
Če je Draga poskušala primorsko, izseljensko po svoje kakorkoli le iskati dolgotrajnejši,
verjetno po nelagodju srečanj in v zagatah med demokracijo in socializmom tudi dialog, je to
pomenilo, da so slovenske kot matične varnostne in obveščevalne sile že obravnavale Drago
kot sovražni subjekt v pogojih izrednih protijugoslovanskih dogajanj, toda ne v neposredni
nevarnosti kakorkoli nastanka izrednih razmer, saj je vendar obstajal v SFR Jugoslaviji
relativni mir, zagotovljen s partijskim monolitom in predsedstvom socialistične republike
Slovenije, z nenehno vmesnim relativnim stanjem družbenih razmer navzven, sicer pa z
zagotavljanjem izvrševanja oblasti, tudi kakor zoper politično, ekonomsko, kulturno,
varnostno vohunjenje ali celo glede na zunanje pritiske na izredna varnostno politična
dogajanja na slovenskem ozemlju: tako je Draga bila označena nedvomno kot reakcionarna,
protirevolucionarna, notranje sovražna sila s svojimi kakor nacionalistični, šovinističnimi,
iredentističnimi, puhlimi izgredi, vzbujajočimi nestrpnost in z netenjem sovraštva ter
nezaupanja glede na varnostnopolitične probleme Slovenije in Jugoslavije – zato je udba
dosledno spremljala svojevrstno pretenciozno reševanje in obvladovanje Drage, češ, da šele
tako lahko rešuje tudi druge državne škodljivce in pojave nasprotovanja, ki da bi lahko
presegli meje varnostne problematike večjega obsega, z iluzijo, da je v ozadju »kapitalizem«;
in vendar Draga ni spodbujala nobenih nedovoljenih demonstracij, je pa napadala
socialistično samoupravno diktaturo, v svojih govorih pa je požela nedvomno tudi sovražne
ovacije, še posebej na sprejete politične ukrepe družbenopolitičnih organizacij in skupnosti ter
njihovih organov. Tako se zdi, da je Draga tiho prerasla kakor v obliko češ podtalne vojne,
posebej še s povečanjem sovražnega vpliva s svojevrstno »zamejsko«, politično emigrantsko
in celo domačo propagando kakor kulturna diverzija itak zoper SFR Jugoslavijo v tujini – zato
je udba spremljala Drago kot v nekakšnih izrednih razmerah na vseh ravneh, od duhovščine
do izobraženstva. Draga je potemtakem pomenila na Opčinah nenehno kultivirano diverzijo in
ideološko protikomunistično sabotažo. Igor Omerza tokrat Drage ne obravnava kot podtalno
mednarodni terorizem s svojimi akcijami na tujem ali posledično na ozemlju SFR Jugoslavije,
torej z atentati, izsiljevanji, grožnjami, ugrabitvami, s protisocialističnimi političnimi
zahtevami ali pogajanji, tako da je udba po drugi plati vendarle zapečatila določna
mednarodna varnostnopolitična dogajanja, za kar pa v sami Dragi ni bilo nobenih vzrokov ne
pogojev. Draga kot provokativni incident je za udbo pomenila tudi poseg v SFR Jugoslavijo
kot neuvrščeno državo, torej na zunanjepolitičnem področju. Udba se je tako sklicevala
nedvomno na z ustavo določeno ureditvijo družbenih vrednot, ki so, podobno kot v stalinizmu
le sestavni del države. Če bi bila Draga res področje le vsebinsko sovražnega ali družbeno
škodljivega delovanja z zunanjim izvorom, ki da se je neposredno navezal na notranjost
matice, da bi ogrožal jugodiktaturo in hkrati družbeno varnost, tedaj bi v mirnodobnih
razmerah to pomenilo, da bi lahko Draga ogrožala s svojimi domenami in ocenami prav
družbeni red SFR Jugoslavije. Kako so v vrhuški slovenske partije analizirali vrednostno
zunanjepolitično dogajanje razmer, je sicer bilo vseskozi po pristopih dokaj nepretehtano,
zlasti s stališča same moči in možne potegavščine za izredna družbena in politična dogajanja
– slovenska vrhuška je Drago obravnavala po svojem zanesljivem varnostnopolitičnem stanju
in s stališči oblasti, ki so segale od samega cekaja in politikov do sleherne občine in krajevne
skupnosti, do slehernega podjetja in delavnice, do sleherne ustanove in zavoda, od šole,
univerze do drugih področij. A kljub temu Draga nikoli ni presegala slovenskih občinskih
meja tako, da bi udba vključevala druge družbenopolitične organizacije ali komite za splošno
ljudsko obrambno in družbeno samozaščito, druge organizacije in organe države, kaj šele
vojsko. Učinkovitost nadzora Drage s političnega udbaškega vidika je pomenila ugotovljeno
politično težo v re-interpretaciji tudi posameznih dogodkov in dogajanj, pa naj je šlo za
ekonomske ali socialne situacije in celo za presojanje, ocenjevanje in vrednotenje samih
družbenih razmer v najširšem pomenu varnostnopolitičnih vidikov. Tako je vrhuška presojala
na svojih sejah predvsem zamejsko kot primorsko situiranost v varnostnopolitičnem pomenu,
da je določila strateško od nestrateškega delovanja, pa tudi s splošnimi spoznanji o obsegu in
posledicah kakorkoli škodljive Drage, toda z negativno politično konotacijo, z ekonomskim
zanikovanjem, s socialnim pretakanjem v bedo in hkrati v kulturno in cerkveno razsežnost.
Vrhuška je tudi vsakokrat oblastno ocenjevala fazo proučevanja družbeno škodljive Drage in
to na podlagi sistematske analize zbranih udbovskih podatkov, informacij in že ocenjenih
vsebin v sestavi vsake Drage posebej, obenem, ko je oblast na vrhu preverjala tudi nosilce,
vzroke, delujoče dejavnike in celo zakonitosti same organizacije Drage.
Kot je na pogovoru o Dragi pravilno ugotavljal kardinal Franc Rode, je po prvi udeležbi v
vasici Draga tudi opozoril, da je Drago kot Karlo pravzaprav najbolje poznala varnostno
obveščevalna služba v izkušnjah udbovske organizacije, povezane z vodstvom partije in
države, glede na idejno politične smernice, iz katerih so izhajale tudi osnovne ocene in moč
organov za notranje zadeve svojega preiskovalnega in preganjalnega področja, pri čemer pa je
le zanimivo, da v samem zgrajenem pristopu k varnostni funkciji države ni bilo nobenih
inovacijskih snovanj, vseprej pretežno le nagnjenost k represiji po svojih uradnih pooblastilih,
od miličnikov do udbašev, češ da skupaj določajo naloge in dela glede na varstvo tako
imenovane ustavne ureditve. Ker Omerzova Karla res razgalja udbovsko sistematično in
stalno spremljanje dogajanj na srečanjih Drage, je kardinal Franc Rode menil: »Draga ima
brez dvoma prihodnost kot 'branik' naše istovetnosti: evropske, krščanske, slovenske, v svojo
vizionarsko misel pa mora objeti zlasti slovensko državo, ki je še vedno in fieri, v nastajanju.«
Branik v tem primeru pomeni samo dejstvo, da je udbaška preventiva in represija prekrita,
tako v varnostnih oblikah preventivnega dela kot v operativno preventivnih oblikah dela
posebej ter po načelih samega preventivnega delovanja, kot da bi udba delovala javno, javno
nastopala in sodelovala, medtem, ko je dejansko sprejemala varnostne informacije po
konfidentih in kolaborantih, celo sistematično ter v povezavah zoper storilce protidržavnih
elementov interdisciplinarno. Zato Draga ni spadala v integralni del splošne ljudske obrambe,
češ, nič nas ne sme presenetiti, ampak samo v preventivno dejavnost, da ne bi prišlo do
presenečenj, saj je udba lahko natanko opredelila vlogo predavateljev, za katere je natanko
tudi vedela, kdo je kdo, od kod prihaja, kje bo deloval, kako bo nastopal in čemu bo zganjal
morebitno protijugoslovansko propagando – tako Drage ni so spremljali obveščevalni organi
JNA kot oboroženih sil, temveč po svojih varnostnih akcijah le udbaši.
Kako delujejo tajne - državnopolicijske – službe, ki so lahko preprosto nadvse uspešne?
Toda ne le znotraj države in režima, sistema ministrstev, vlade in državne oblike, ampak tudi
v konkurencah, a sodelujoče po svoje mednarodno?
(se nadaljuje)
file:///C:/Users/User/Documents/Draga%20Karla.pdf
Dosje in karakteristike - osebno:
Kje je Karla?
Kot piše znana srbska pisateljica Slavenka Drakulić v članku Zakaj se nisem vrnila v
Beograd (2009): »Čeprav so naši očetje med (drugo svetovno) vojno naredili veliko zločinov,
niso nikoli govorili o njih. Ne krivim jih za to, ker so molčali - priča sem podobnemu molku
po zadnjih vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu.
Ampak krivim nas, ker jim nismo postavili pravih vprašanj, npr. najbolj preprostega in
najtežjega od vseh: kaj si počel v vojni, oče?
Na meni/nas je ležala odgovornost za raziskovanje njihovih opravičil in njihovega
ideološkega tolmačenja zgodovine. Padli smo na izpitu zgodovine, ker tega nismo storili. Na
meni/nas je ležala odgovornost, odgovornost naslednje generacije, da izvemo resnico o
njihovi vojni, ki ni bila samo antifašistična vojna in komunistična revolucija - ampak je bila
tudi državljanska vojna. Mi pa smo verjeli v uradno verzijo iz šolskih učbenikov, zato ker smo
na ta način lažje živeli.
Naše stališče do preteklosti je bil eden od razlogov, da je bilo tako lahko pognati nove vojne v
devetdesetih letih... Ne smemo molčati. Ne smemo ponavljati lastnih napak ali napak naših
staršev. Vsi se moramo soočiti s preteklostjo. To je obveza vseh ljudi, ki niso bili priče
vojne...« (Drakulić, 2009)
**
Draga 2015 v Ljubljani
Komunistična slovenska vrhuška se je zanimala za ideološke pred/postavke svojih
nasprotnikov, da je bila obveščena, kaj vse da si pravijo o socialistično samoupravni oblasti –
zlasti razumniki. Svetovni slovenski kongres in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta ter
e-Časnik so (v sredo, 9. septembra 2015, ob 17.uri, v prostorih Svetovnega slovenskega
kongresa na Cankarjevi 1/IV, v Ljubljani) priredili okroglo mizo ob 50. obletnici Drage »Draga: prehojena pot, sedanjost in vizija«. Tako so nastopili kardinal njegova ekscelenca
msgr. dr. Franc Rode, Rim, Tomaž Simčič, Društvo slovenskih izobražencev, Trst in mag.
Igor Omerza, publicist, avtor knjige Karla - Udba o Dragi, Ljubljana, tokrat v polni dvorani
SSK z moderatorjem latinistom, urednikom e-Časnika dr. Alešem Mavrom. Že uvodni
pozdrav dr. Borisa Pleskoviča, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa in Sergija
Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev iz Trsta je nakazal vročo, tudi za
postmoderni čas politično aktualizirano tematiko, ki se razpoteza od prve Dragine petletke
(1966 – 1970), Študijskih dnevov v svinčenem desetletju (1971 – 1980) do zadnjih deset let
»Karle« (1981 – 1990). Drago pri Bazovici so slovenski politiki SRS tajno preimenovali v
»Karlo«, lot da ne gre za dolino, ampak za neko fantastično protikomunistično ali
klerofašistično afežejevko, torej za osebo, ki naj bi simbolizirala organizirani nastop v zraku
visečih slovenskih intelektualcev, s Cerkvijo v ozadju. Tako se nizajo Drage: Draga - ime za
naselje: Draga, Tutin Srbija, - Draga Bašćanska Draga Lukovdolska Draga Svetojanska
Draga, Velika -Hrvaška), - Draga pri Sinjem vrhu, Draga pri Šentrupertu, Draga, Škofja Loka,
Draga, Šmarješke Toplice, Draga, Štore - Slovenija; in označeno ime doline: - Draga
Sant'Elia = Draga pri Bazovici, Italija; Draga, dolina v Begunjah na Gorenjskem pod
Begunjščico - Slovenija.
Vsebinska izhodišča
Konec letošnjega avgusta je bil v znamenju jubilejnih, 50. študijskih dnevov Draga.
Draga je od samega začetka tik ob slovenski meji na Opčinah pri Trstu ustvarjala prostor za
odprt dialog tudi in predvsem o temah in vprašanjih, o katerih v matični Sloveniji zaradi
komunističnega režima ni bilo dovoljeno govoriti. Na Dragi so nastopili najpomembnejši
intelektualci in kulturniki slovenskega rodu, ki so v zadnjega pol stoletja pomembno
sooblikovali miselni, kulturni, vrednostni in politični kontekst slovenskega naroda v vseh treh
razsežnostih: v matični domovini, v zamejstvu in v zdomstvu.
Na okrogli mizi bomo spregovorili o prehojeni poti ter o pomembnih vsebinskih,
narodnostnih, kulturnih in političnih vidikih, ki jih je v preteklosti odpirala Draga.
Spregovorili bomo tudi o mestu in vlogi Drage v prihodnosti.
Okrogla miza bo svojevrsten poklon matične Slovenije Dragi in Društvu slovenskih
izobražencev iz Trsta za petdesetletno vztrajnost pri pripravi študijskih dnevov Draga.
PROGRAM
O Dragi, njeni zgodovini in njenem pomenu se bodo
**
50. Študijski dnevi Draga 2015 v iskanju novih izzivov
28. 8. 2015 – 30. 8. 2015 | Opčine
50. Študijski dnevi Draga 2015 bodo potekali v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od
petka, 28. avgusta, do nedelje, 30. avgusta, pod geslom »Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar
ne rani. Je pot, ki vodi k spremembi in napredku« (Pedro Opeka).
V petek, 28. avgusta, bo v popoldanskih urah, s pričetkom ob 16.30 na sporedu okrogla miza
pod naslovom Zakaj Draga?, na kateri bodo sodelovali Andrej Capuder, Katica Cukjati, Tine
Hribar in Sergij Pahor.
Okrogla miza hoče preveriti, kaj je v preteklosti pomenila Draga, ali je imela kakšno zaslugo
za demokratizacijo v Sloveniji in ali je prispevala h krepitvi kulture dialoga med Slovenci. Ali
ima danes še smisel, in če ga ima, kakšno vlogo naj odigra jutri?
V soboto, 29. avgusta, bo ob 16. uri predstavitev knjige Igorja Omerze o Dragi. Ob 17. uri bo
skupina mladih predstavila svoje voščilo ob visokem jubileju Drage na srečanju z naslovom
»Petdeset delcev še ni celota«. Šlo bo za mozaik misli in barv. Mladi kulturniki vseh vrst
bodo z različnimi izraznimi jeziki sestavljali lepljenko drobcev in odkruškov vsebin in
tematik, ki jih je Draga iz preteklosti prevedla v sedanjost. Ostal bo nezapolnjen, na srečo,
prav tisti košček, ki mozaik pušča odprt in s tem osmišlja Drago v novi, aktualni, a vselej
prepoznavni luč.
Zvečer ob 21. uri bo koncert skupine iz Benečije BK Evolution.
Ob 10. uri bo na sporedu predavanje Alenke Rebula z naslovom »Moč dvojine: preobrazba
moškega in ženske za narodno rodovitnost«. Moški in ženske smo drugačni, tako zaradi svoje
narave kot zaradi družbene in kulturne zgodovine, ki nas je ločila. Prikazani bodo nekateri
vidiki tega razhajanja in nerazumevanja, a tudi neizhojene poti, na katerih bomo lahko odkrili
globljo povezanost moške in ženske moči. Rodovi pred nami, ujeti v nasilje in boj za
preživetje, se niso mogli posvečati medsebojnemu odkrivanju. Danes je dialog možen, a
preizkuša našo velikodušnost, sposobnost odpuščanja in poravnave. Rodovitnost, ki si jo
želimo za narod in ki obnavlja skupnost, se začne v odnosih medsebojne podpore med
spoloma. Naša sposobnost preobrazbe v plemenitejše oblike ljubezni je edina stvarna podlaga
za etičen in pravičen narod, ki si ga vsi želimo. Ob 15.30 bo slovesna izročitev četrte
Peterlinove nagrade in predstavitev Rebulovega zbornika ob njegovi devetdesetletnici. Ob 16.
uri bo na sporedu predavanje dr. Edvarda Kovača pod naslovom »Že danes je jutri ali
slovenska prihodnost«. Ob vzpostavitvi svetovne trgovine in gospodarstva, ob velikih
podnebnih spremembah in ob poenotenju svetovne civilizacije, ko usihajo posamezni jeziki in
kulture, se Slovenici plaho oziramo okoli sebe. Toda mogoč je tudi pogumen polged v
prihodnost, saj živimo odločilne zgodovinske trenutke, ko izvirnost in ustvarjalnost v majhnih
rečeh ne omogočata samo nove vzorce življenja za preživetje, ampak zastavljata z novo
duhovnostjo okvirje novi civilizaciji. S svojo kulturo, duhovnostjo in etično zahtevnostjo smo
lahko Slovenci njeni sotvorci. Katere so prvine prihodnosti, ki jih zaznavamo že danes?
Informacije: Društvo slovenskih izobražencev, Ulica Gaetano Donizetti 3, 34133 Trst (Italija),
tel.: +39/040/370846, e-pošta: [email protected].
Opombe:
i
Teme in predavatelji Drage 1966 - 2013
3. – 4. septembra 1966
Anton Kacin: Položaj Slovencev danes
Valentin Inzko: Slovenci na Koroškem
Matej Poštovan: Slovenci na Primorskem
Janez Janžekovič: Znanost in svetovni nazori
Janez Janžekovič: Vprašanje človeške bitnosti in religije
Aleš Lokar: O tehniki sožitja in sodelovanja med ljudmi z različnim svetovnim nazorom
Matej Poštovan: Dialog v svetu
Reginald Vospernik: Kulturno duhovne razmere med mlajšo koroško generacijo
Drago Štoka: O problematiki slovenske mladine na Tržaškem
2. – 3. septembra 1967
Toussaint Hočevar: Današnji slovenski položaj in perspektive za bodočnost
P.Roman Tominec: Vloga krščanstva pri oblikovanju slovenske narodne zavesti
in kulture v 1200 letih. Ali more to vlogo krščanstvo nadaljevati?
Samo Pahor in Emidij Susič: Analiza sociološkega sestava zamejskih Slovencev
Drago Legiša: Kako približati današnjemu prebivalstvu naše javno delovanje?
Matej Poštovan: Slovenski zamejski katoličani in njihovo javno delovanje po koncilu
Vinko Zwitter: Pokoncilski položaj koroških Slovencev
Martin Kranner: Pogledi in praktične izkušnje na Goriškem
31. avgusta in 1. septembra 1968
Janko Pleterski: Združena Evropa inSlovenci
Ludvik Vrtačič: ABC slovenske problematike v obdobju združevanja Evrope
Feliks J. Bister: Slovenec med Vzhodom in Zahodom – Dediščina – Samospoznavanje –
Možnosti
Alojz Tul: Združena Evropa in narodna manjšina
Vekoslav Grmič: Dialog Cerkve s svetom
Vekoslav Grmič: Vzroki mednarodnega ateizma
Vladimir Klemenčič: Izseljevanje, problem Slovenije in Slovencev
Valentin Inzko: Koroška in izseljeniški problemi
Franc Mljač: Prispevek k razpravi o izseljevanju– Kanalska dolina
Rado Bednařik: Problem izseljevanja na Primorskem in v Beneški Sloveniji
Bogo Samsa: Izseljevanje iz tržaške pokrajine Izidor Predan: Beneška Slovenija
Alojz Rebula: Slovenci med domom in svetom
30. – 31. avgusta 1969
Fran Zwitter: Prelomna razdobja v zgodoviniSlovencev v XX. stoletju
Janko Zerzer: Koroški plebiscit – ozadja in posledice
Rudolf Klinec: Manjšinska problematika v luči naravnega prava, krščanske etike in cerkvene
zakonodaje
Drago Klemenčič: Verski položaj na Slovenskem
Maks Šah: Socialna preobrazba družbe s posebnim pogledom na zamejstvo
Boris Pahor: Za novo slovensko elito
Dušan Nendl in Franc Jeza: Kakšno pot naj izbirajo Slovenci za najboljšo mednarodno
uveljavitev
5. – 6. septembra 1970
Jože Goričar: Socialna preobrazba slovenske družbe
Ciril Zlobec: Današnja slovenska idejno kulturna stvarnost
Tomaž Pavšič: Kulturna povezanost
Emidij Susič: Mednarodna povezanost
Maks Miklavčič: O etičnem potencialu in stiski malih narodov pri sodobnem razvoju enotenja
človeške družbe
Matej Poštovan: Etični potencial in stiska malih narodov
Edvard Kocbek: Zaprtost in odprtost sodobne slovenske kulture
Vladimir Vremec: Idejno-kulturna stvarnost v zamejstvu in zdomstvu
Lev Detela: Odprtost in zaprtost slovenske kulture
4. – 5. septembra 1971
Jože Velikonja: Današnja vloga zdomske Slovenije
Drago Štoka: Perspektive slovenske narodne skupnosti v zamejstvu
Jurij Zalokar: Nekaj pogledov na psihologijo raznarodovanja
Gorazd Kušej: Novosti o družbenopolitični ureditvi Jugoslavije
Vladimir Murko: Politično-ekonomski položaj Slovenije po zveznih ustavnih dopolnilih
Ludvik Vrtačič: Kritične pripombe k ustavnim spremembam v Jugoslaviji
2. – 3. septembra 1972
Boris Sancin: O idejnem pluralizmu
Alojzij Šuštar: Svoboda vesti kot izraz človekovega dostojanstva
Jožko Tischler: Oris stanja narodne skupnosti na Koroškem
Emil Cencič: Oris stanja narodne skupnosti v Beneški Sloveniji
Damjan Paulin: Oris stanja narodne skupnosti na Goriškem in Tržaškem
Alojz Rebula: O spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot
1. in 2. septembra 1973
Janko Messner: Generacijska problematika na Koroškem
Valentin Birtič: Družina v Beneški Sloveniji
Ivan Hribernik: Kako gleda zdravnik na ljubezen v družini
Danilo Sedmak: Generacijska problematika na Tržaškem
Anton Trstenjak: Stara in nova podoba družine
7. – 8. septembra 1974
Bratko Kreft: Cankar in slovenstvo
Bogo Samsa: Dve mednarodni konferenci o manjšinah
Samo Pahor: Kaj moramo storiti, da se bodo naše razmere spremenile
Drago Štoka: Tržaška mednarodna konferenca o manjšinah
Valentin Inzko: »Skupna Koroška«
Peter Urbanc: Slovenci v Kanadi
Janez Zdešar: Slovenci – zdomci v Nemčiji
Andrej Kobal: Slovenec v svetu
6. – 7. septembra 1975
Drago Legiša: Mednarodna konferenca v Helsinkih in slovenska stvarnost
Pavel Apovnik, Damjan Paulin, Rafko Dolhar in Zorko Harej: Pomen samostojnega
javnega nastopanja (okrogla miza)
Rudolf Klinec: Kako je duhovščina pripravljala osvoboditev slovenskega naroda
na Primorskem
Venceslav Tuta – Rado Bednařik: Tudi ti so polagali temelje svobodi
4. – 5. september 1976
Franček Križnik: Marksizem in svoboda
Kazimir Humar: Dileme svobodnega tiska
Boris Pahor: Troje velikih sporočil (Kette – Cankar – Kosovel)
3. – 4. September 1977
Saša Martelanc: Slovenska misel, vzpluj
Lojze Ambrožič: Luči in sence v pokoncilski prenovi
Vinko Ošlak: Med srhom Kapitala in žarom Evangelija (Tri orodja za enajsto tezo)
2. – 3. september 1978
France Bučar: Ideologija in demokracija
Anton Ilc: Od poskusa totalnega uničenja do zarje novega krščanstva
Zorko Harej, Stojan Spetič, Maks Šah in Jože Pirjevec: Ob dramatični 30-letnici: Kominform
in slovenstvo (okrogla miza)
1.– 2. septembra 1979
France Vodnik: Bohinj: ob 40-letnici neke vizije
Oskar Simčič: Narodnost v teologiji in Cerkvi proti letu 2000
Sergij Pahor: Slovenski matični, zamejski in zdomski trenutek
30. – 31. avgusta 1980
Škof Lorenzo Bellomi: Vera in kultura za svobodnega človeka
Marij Maver: Slovenstvo v svoji kulturno politični informaciji danes
France Perko: Slovenska Cerkev iz preteklosti v prihodnost
4. – 6. septembra 1981
Katica Cukjati: Med domovino in zdomstvom
Anton Stres: Pod današnjimi miselnimi zvezdami
Marino Qualizza: 100 let Slovencev ob zahodni narodnostni meji
Viktor Blažič: Problemi razvoja, narodna zavest, pluralizem
3. – 5. septembra 1982
Ivo Jevnikar: 35 let političnih in pravnih bojev Slovencev v Italiji
Svetozar Stojanovič: Marksizem kot družbena teorija in ideologija
Vinko Ošlak: Mit revolucije v delu današnje teologije
Franc Rode: Duhovni tokovi v današnji Evropi
2. – 4. september 1983
Martin Jevnikar: Pregled slovenskega revialnega tiska
Reginald Vospernik, Alojz Rebula in Vinko Ošlak: Predstavitev prve številke Celovškega
zvona
Ljubo Sirc: Slovenija v osemdesetih letih
Janez Vodopivec: Kvas novega krščanstva
Reginald Vospernik: Na razvodju dveh kultur
31. avgusta – 2. septembra 1984
Jože Velikonja: Kje, domovina, si?
Bojan Štih: Vprašalna pola sodobnega slovenstva
Niko Prijatelj: Med vero in nevero
Tomaž Simčič, Marko Tavčar, Peter Močnik in Emidij Susič: Ključna vprašanja slovenstva
v očeh mlade zamejske generacije (okrogla miza po anketi)
30. avgusta – 1. septembra 1985
Gregor Batagelj: Štirideset let slovenskih daljav in bližin
Boštjan M. Zupančič: Slovenija konec 20.stoletja: prehod v novo dialektiko?
Ivan Štuhec: Med Getsemanijem in Taborom: žar in stiska kristjanovega upanja
Marko Dvořak: Duma 1985 – anatomija nekega zdomstva
5. – 7. septembra 1986
Franc Miklavčič: Slovenska Cerkev med Bogom in cesarjem
Predrag Matvejević: Matične dileme med narodnostjo in državljanstvom
Drago Ocvirk: Blagodejna odvečnost krščanstva
Milan Apih: Po plovbi čez Rdeče morje
4. – 6. septembra 1987
Rudolph M. Sussel: God bless Slovenija
Andrej Fink: S Prešernom pod Južnim križem
Bruno Korošak: Krščanstvo in eshaton
Andrej Capuder: Pot v obljubljeno deželo
2. – 4. septembra 1988
Karel Smolle: Manjšinstvo z evropske perspektive
Dobrica Ćosić: Glas od Donave na slovenski tribuni
Jožko Pirc: Ločitev duhov: v razhod ali v pluralizem?
Alojz Rebula: Kam plovemo?
1.- 3. septembra 1989
Stane Bah: O problemih in rešitvah v multikulturnih družbah
Ivan Verč in Tomaž Simčič: Manjšina – žrtev ideoloških bojev?
Branko Rozman: Vizije in meje narodne sprave
France Bučar: Slovenija med Evropo in Balkanom
31. avgusta – 2. septembra 1990
Igor Škamperle: Narodnost v postmoderni misli
Zdravko Inzko: Slovenija s perspektive širšega sveta
Janez Pogačnik: Slovenska Cerkev pred novimi nalogami
Spomenka Hribar, Ivo Jevnikar, Karel Smolle in Janez Zorec: Po zlomu polstoletne
diktature v nova slovenska obzorja (okrogla miza)
Ob Dragi: zasedanje osrednjega iniciativnega odbora za pripravo Svetovnega slovenskega
kongresa; srečanje slovenskih revij
30. avgusta – 1. septembra 1991
Justin Stanovnik: Lectio difficilior
Vlado Gotovac: Hrvatska med Mediteranom in Srednjo Evropo
Peter Tancig: Perspektive slovenske znanosti
Marko Rupnik: Vizija iz kaosa
Janko Prunk, Borut Pahor, Ivan Bizjak,
Tone Peršak, Janez Podobnik, France Golia in Vojko Vovk: Slovenija – realnost
in vizija (okrogla miza)
4. – 6. septembra 1992
Gorazd Kocijančič: Apofatizem in politika
Lojze Peterle: Kristjanovo politično tveganje
Janko Prunk: Od narodne identitete do državne osveščenosti
Edvard Kovač: Slovensko krščanstvo med tradicijo in prihodnostjo
Franc Rode: Da bi nam srca vnel za čast dežele
3. – 5. septembra 1993
Evgen Bavčar: Pariški pogled na Slovenijo
Miran Košuta, Mario Ravalico, Milan Gregorič in Amalia Petronio: Biti manjšinec
danes (okrogla miza)
Vinko Potočnik: Zakaj ostajam kristjan
Igor Senčar: Družba in mit
2. – 4. septembra 1994
Stane Gabrovec: Krščanstvo in oblikovanje slovenstva
Marija Jurič – Pahor in Hektor Jogan:Pri-sila spomina v identiteti koroških in tržaških
Slovencev
Lojze Čemažar: V novo sproščenost slovenskega kristjana (Razmislek pred Gospodom)
Janez Janša: Slovenci in prihodnost
1.- 3. septembra 1995
Brane Senegačnik: Postmoderna med smislom in nesmislom
Danilo Slivnik: Slovenija po petletni demokraciji
Jože Marketz: Sožitje med etnijami na verskem področju
Hubert Požarnik: Kako je z duhovno ekologijo?
*
Od nas so se od prejšnje Drage poslovili:
Dobrica Ćosić - predavatelj na Dragi 1988
Bogdan Žorž - predavatelj na Dragi 2005 in 2011
Janez Zdešar – predavatelj na Dragi 1974
Viktor Blažič – predavatelj na Dragi 1981
Andrej Malnič – predavatelj na Dragi 2002
*
30. avgusta – 1. septembra 1996
Jakov Jukić: Krščanstvo in Cerkev v postmoderni kulturi
Pavel Fonda: Multikulturnost – dileme neke manjšine
Mišo Jezernik: Multikulturnost ali interkulturnost
Peter Jambrek: Slovenski nacionalni program
Pavle Merkù: Slovenščina, matica naše narodne identitete
5. – 7. septembra 1997
Giorgio Banchig: 50 let po podpisu mirovnega sporazuma
Andrej Bajuk: Slovenija v evropskih integracijskih tokovih
Klaus Einspieler: Izvoljeno ljudstvo in narodi v svetem pismu
Andrej Capuder: Enoumje 2000
4. – 6. septembra 1998
Damjan Hlede: Izziv složnosti – vizija zamejstva
na prehodu v tretje tisočletje
Zorko Simčič: Biti (ali ne biti...) to, kar si?
Vprašanje asimilacije nekoč in danes
Rudi Koncilija: Hrepenenje po svobodi – gonilna sila kulture
Jože Pučnik: Sprava kot izhodišče za civilno rast Slovencev iz naroda v državo
3. – 5. septembra 1999
Milan Bufon, Peter Černic, Marko Štavar in Breda Susič: Kakšna prihodnost za slovensko
manjšino? (okrogla miza)
Bojan Pavletič: Južni Sokol kot priča slovenske prisotnosti v razvijajočem se Trstu
Matija Ogrin: Slomšek in vprašanja sodobne slovenske kulture
Vasko Simoniti: Med zgodovino in sedanjostjo
1. - 3. septembra 2000
Marta Ivašič, Vojko Kocjančič, Marijan Kravos: Kakšno šolo želi in potrebuje slovenska
manjšina?
Aleksander Zorn: Težave s slovensko identiteto
Tone Jamnik: Sprava – proces osvobajanja in znamenje poguma
Stane Granda: Združena Slovenija in slovenska država
31. avgusta – 2. septembra 2001
Evelina Umek, Damjan Hlede in Boris Siega: Zamejstvo brez meja (okrogla miza)
Janez Dular: Slovenska knjiga na poti v tretje tisočletje
Zvone Štrubelj: Antropološka in teološka izhodišča krščanske vere in duhovnosti v
tretjem tisočletju
Alenka Šverc, Nadja Maganja in Janko Merkač: Tisočletje laikov (okrogla miza)
Ivo Urbančič: Jezik in kultura Slovencev v času odpiranja v Evropo
30. avgusta – 1. septembra 2002
Jože Pirjevec, Aldo Rupel, Bojan Brezigar, Damjan Paulin: Manjšinske politične dileme
(okrogla miza)
Lucija Čok, Darko Darovec, Andrej Malnič: Zakaj tretja slovenska univerza (okrogla miza)
David Taljat: Z vero do veselja
Martin Brecelj: Med Evropsko zvezo in svetovno državo
5. – 7. septembra 2003
Črtomir Spacapan: Slovenci na obeh straneh meje ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo
Frane Adam: Majhne države in njihova identiteta v dobi globalizacije
Mirko Pelicon: Mladi in krščanstvo v postmoderni dobi
Alojzij Ambrožič: Nekaj misli o socialnem poslanstvu kristjana
3. – 5. septembra 2004
Tim Oliver Wüster: Sokratovo in Kristusovo vabilo
Jože Dežman: Slovenske sprave in resnice
Mitja Bregant: Kakšna prihodnost ob nastajajoči večverski, večnacionalni in civilizacijsko
pluralistični družbi?
Barbara Brezigar: Slovenija v Evropi
2. – 4. septembra 2005
Milan Gregorič: Na dveh straneh meje
Dean Komel: Politika, država in državljani. Kje je Slovenija?
Janez Gril: RKC d.d. ali po čem je danes odrešenje?
Bogdan Žorž, Janez Malačič, Tomaž Merše, Marjeta Cotman, Nasto Sancin: Ali nismo preveč
ravnodušni pred demografsko krizo? (okrogla miza)
1.- 3. septembra 2006
Miran Košuta: 60 let kulture v manjšinskem prostoru
Silva Matos, Cveto Heliodor, Janek Musek in Jože Ramovš: Slovenci v vrtincu naglih
družbenih sprememb (okrogla miza)
Katarina Kompan Erzar, Tomaž Erzar: Slovenski vernik med tradicionalno in osebno vero
Marko Stabej: Zvezde, vrtnice in trnje (Kam in kako s slovenščino?)
31. avgusta – 2. septembra 2007
Darka Zvonar, Anton Rupnik, Peter Brumen: Manjšina v očeh opazovalcev
Renato Podbersič, Tamara Pečar Griesser, France Kralj in Egon Pelikan: Priključitev
Primorske k matični domovini
Robert Petkovšek: Krščanstvo v dialogu s sodobno mislijo: kaj lahko krščanstvo ponudi
sodobnemu svetu?
Tine Hribar: Stanje duha na Slovenskem (Ob 300. številki Nove revije)
5. – 7. septembra 2008
Jurij Paljk, Franci Petrič, Hanzi Tomažič: Slovenski katoliški tisk (Kako z besedo do
ljudi?)
Alenka Puhar: Nočne barve in povešene oči
Zvone Štrubelj: Nova duhovna podoba
Primoža Trubarja
Igor Grdina: Trubar za vse čase
4. – 6. septembra 2009
David Bandelj: ...Mi se imamo radi
Boštjan Žekš: Slovenci v zamejstvu in po svetu po padcu meja v obdobju globalizacije
Edvard Kovač: Postkrščanska era ali vek novega krščanstva?
Matej Makarovič: Slovenija, Evropa in globalizacija
3. – 5. septembra 2010
Hektor Jogan, Damjan Paulin, Julija Berdon, Neža Kravos in Joži Peterlin: Odnosi med
generacijami
Zdravko Inzko, Karel Hren, Jože Marketz, Janko Zerzer: Koroški Slovenci 90 let po
plebiscitu
Mateja Rozman Pevec: Etika in sodobni človek – kaj vodi v srečno življenje?
2. – 4. septembra 2011
Bogdan Žorž, Kristina Martelanc: Kriza odnosov v družini
Rafko Dolhar: Ali lahko tudi zamejski Slovenci praznujemo 150-letnico Italije?
Anton Stres: Nova evangelizacija po slovensko
France Arhar: Od tolarja do evra
31. avgusta – 2. Septembra 2012
Roberto Battelli, Rudi Vouk, Damijan Terpin: Manjšina in zajamčeno politično zastopstvo
Lučka Kajfež Bogataj: Planetarne meje – ovira za rast, izziv za razvoj
Branko Klun: Nemir spraševanja, temeljna duhovnost in religija
Žiga Turk: Preteklost navidezne resničnosti.
Konstrukcije slovenskih resničnosti
30. avgusta – 1. septembra 2013
Vlasta Polojaz, Sara Brezigar, Marjan Kravos: Novi izzivi za manjšinsko šolo
Evald Flisar: Kdor previsoko leta, nizko pade!
Branko Cestnik: Cerkev na razpotju – 50 let potem
Aleš Maver: Slovenija pred ponavljanjem razreda
29. avgusta 2014 - 31. avgusta 2014
49. Študijski dnevi Draga 2014 - Park Finžgarjevega doma – Op čine /TS – Dunajska cesta 35
Petek, 29. avgusta 2014
Ob 16.30: dr. Alenka Stanič, dr. Valentin Inzko, dr. David Bandelj: - V svet(u) z možgani Življenjski prostor se širi. Srečujemo tisoče ljudi, preskakujemo celine, časovne pasove in
meje. Državne, kulturne, jezikovne, identitetne, vrednotne, osebne. Človek pa kljub globalnim
trendom, demokratizaciji, blagostanju ali krizi ostaja človek, duševno bitje z nogami in glavo.
Mlad človek išče svojo pot, doma ali v svetu, in s tem išče sebe. Kako odhajati v svet z
možgani in se vračati z dušo in razumom?
*
Sobota, 30. avgusta 2014
Ob 16.30: dr. Fabjan Hafner: - Sem dolgo upal in se bal - Prešernov verz kot izhodišče za
kritičen zamejski pogled na 22 let slovenske državnosti.
Nedelja, 31. agvusta 2014
Ob 10.00: dr. Marta Verginella, dr. Urban Vehovar - Politična raba spomina zmanjšuje
možnosti za preživetje in rast slovenskega naroda
Zdi se, da smo na Slovenskem nesposobni za umirjeno in spoštljivo refleksijo lastne
preteklosti. Brez naklonjenega in sprejemljivega odnosa do pluralne preteklosti ne moremo
razumeti sedanjosti, ne moremo zreti v prihodnost, niti ne moremo vzpostaviti sprejemajočega
odnosa do države in skupnosti, ki ji pripadamo.
Ob 15.30: Počastitev 90-letnice pisatelja Alojza Rebule in izročitev Letošnje Peterlinove
nagrade.
Ob 16.00: dr. Tadej Bajd, predsednik SAZU - Znanost, inženirstvo, materni jezik
Razvoj znanosti na Slovenskem, spremembe, ki so skozi čas nastajale
pri zagovarjanju doktorskih disertacij, težave, s katerimi se danes
spopadajo mladi pri vključevanju v raziskovalne skupine, in problemi
povezani z njihovim odhajanjem v tujino. Na slovenskih univerzah
je znatno manj tujih študentov in profesorjev kot na evropskih nasploh.
Smiselna uporaba maternega jezika in angleščine bo pripomogla
k internacionalizaciji slovenskih univerz ter tako privabila več
tujih študentov in zmanjšala odhajanje mladih na študij v tujino.
V nedeljo, 31. avgusta, bo ob 9. uri sv. maša, ki jo bo za udeležence Drage daroval tržaški
škof msgr. Gianpaolo Crepaldi.
Vstopanje mladih!
Letos je Draga zares zgodnja, čeprav ni prvič, da se v celoti odvija v avgustu, teden prej, kot
veleva njena skoraj 50-letna tradicija.
Letos smo se tako odločili, da bi ne bili moteči element drugim pomembnim dogodkom,
napovedanim za prvo septembrsko nedeljo.
Toda prava novost 49. Drage je vstop mladih v programski koncept študijskih dni. Mladi
so sprejeli organizacijo prvega dne ter izbrali temo in goste za uvodno okroglo mizo, ki bo
obravnavala eno izmed ključnih vprašanj sodobne družbe, se pravi nove poti mlajše
generacije, ki išče študijske in zaposlitvene možnosti v tujem okolju. Vstop mladih in
prepletanje njihovega programa s temami študijskih dnevov je vsekakor spodbudno in v
naprej usmerjeno dejanje.
Sobota je na Dragi priložnost za otvoritvene nagovore in pozdrave, predstavniki Svetovnega
slovenskega kongresa pa se bodo spomnili, da je pred petindvajsetimi leti prav na Dragi padel
predlog za njegovo ustanovitev. Sobotna tema bo dala priložnost uglednemu zamejskemu
kulturniku, da se loti vprašanja splošne krize, predvsem pa malodušja in apatije, ki je zajela
Slovenijo in je pljusknila tudi med manjšince. Kriza slovenske družbe bo našla v nedeljo
svoje logično nadaljevanje in zgodovinsko poglobitev v izvajanju dveh raziskovalcev, ki se
sprašujeta, koliko lastnih zgodovin poznamo, ali se znamo soočiti s spremembami
gospodarskega in političnega okolja ter spremembami, ki jih prinašajo nove tehnologije in ki
terjajo, da se jih Slovenci lotimo v duhu sprave in sodelovanja, kakor bi bilo želeti in
pričakovati sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne.
49. Draga se bo končala v nedeljo popoldne z nastopom predsednika Slovenske akademije
znanosti in umetnosti, ki bo govoril o pomenu znanosti in tehnologije za razvoj slovenske
družbe ter o posledicah zapostavljanja poučevanja tehnike v okviru splošnega izobraževanja.
Problemi, ki so še kako pomembni v času gospodarske krize. Zadnja tema na Dragi se bo torej
navezala na uvodno okroglo mizo. Kot je že tradicija našega skupnega razmišljanja s
pogledom naprej.
*
28. 8. 2015 – 30. 8. 2015, Opčine
50. Študijski dnevi Draga 2015 v iskanju novih izzivov - 50. Študijski dnevi Draga 2015 bodo
potekali v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 28. avgusta, do nedelje, 30.
avgusta, pod geslom »Resnica, izrečena z ljubeznijo, nikdar ne rani. Je pot, ki vodi k
spremembi in napredku« (Pedro Opeka).
V petek, 28. avgusta, bo v popoldanskih urah, s pričetkom ob 16.30 na sporedu okrogla miza
pod naslovom Zakaj Draga?, na kateri bodo sodelovali Andrej Capuder, Katica Cukjati, Tine
Hribar in Sergij Pahor.
Okrogla miza hoče preveriti, kaj je v preteklosti pomenila Draga, ali je imela kakšno zaslugo
za demokratizacijo v Sloveniji in ali je prispevala h krepitvi kulture dialoga med Slovenci. Ali
ima danes še smisel, in če ga ima, kakšno vlogo naj odigra jutri?
V soboto, 29. avgusta, bo
ob 16. uri predstavitev knjige Igorja Omerze o Dragi.
Ob 17. uri bo skupina mladih predstavila svoje voščilo ob visokem jubileju Drage na srečanju
z naslovom »Petdeset delcev še ni celota«. Šlo bo za mozaik misli in barv. Mladi kulturniki
vseh vrst bodo z različnimi izraznimi jeziki sestavljali lepljenko drobcev in odkruškov vsebin
in tematik, ki jih je Draga iz preteklosti prevedla v sedanjost. Ostal bo nezapolnjen, na srečo,
prav tisti košček, ki mozaik pušča odprt in s tem osmišlja Drago v novi, aktualni, a vselej
prepoznavni luč.
Zvečer ob 21. uri bo koncert skupine iz Benečije BK Evolution.
V nedeljo, 30. avgusta, bo ob 8.30 maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit
Stanislav Zore. Pri maši bo pel zbor Sv. Jernej z Opčin.
- nedelja, 30. avgusta, ob 10. uri bo na sporedu predavanje Alenke Rebula z naslovom »Moč
dvojine: preobrazba moškega in ženske za narodno rodovitnost«.
Moški in ženske smo drugačni, tako zaradi svoje narave kot zaradi družbene in kulturne
zgodovine, ki nas je ločila. Prikazani bodo nekateri vidiki tega razhajanja in nerazumevanja, a
tudi neizhojene poti, na katerih bomo lahko odkrili globljo povezanost moške in ženske moči.
Rodovi pred nami, ujeti v nasilje in boj za preživetje, se niso mogli posvečati medsebojnemu
odkrivanju. Danes je dialog možen, a preizkuša našo velikodušnost, sposobnost odpuščanja in
poravnave. Rodovitnost, ki si jo želimo za narod in ki obnavlja skupnost, se začne v odnosih
medsebojne podpore med spoloma. Naša sposobnost preobrazbe v plemenitejše oblike
ljubezni je edina stvarna podlaga za etičen in pravičen narod, ki si ga vsi želimo.
Ob 15.30 bo slovesna izročitev četrte Peterlinove nagrade in predstavitev Rebulovega
zbornika ob njegovi devetdesetletnici.
Ob 16. uri bo na sporedu predavanje dr. Edvarda Kovača pod naslovom »Že danes je jutri ali
slovenska prihodnost«. Ob vzpostavitvi svetovne trgovine in gospodarstva, ob velikih
podnebnih spremembah in ob poenotenju svetovne civilizacije, ko usihajo posamezni jeziki in
kulture, se Slovenci plaho oziramo okoli sebe. Toda mogoč je tudi pogumen polged v
prihodnost, saj živimo odločilne zgodovinske trenutke, ko izvirnost in ustvarjalnost v majhnih
rečeh ne omogočata samo nove vzorce življenja za preživetje, ampak zastavljata z novo
duhovnostjo okvirje novi civilizaciji. S svojo kulturo, duhovnostjo in etično zahtevnostjo smo
lahko Slovenci njeni sotvorci. Katere so prvine prihodnosti, ki jih zaznavamo že danes?
**
Priloga št. 5 MLADIKE – julij 2014. Odg. ur. Marij Maver. Reg. na sodišču v Trstu, Št. 193.
Poštnina plačana v gotovini. Tisk Grafika Soča d.o.o. - ISSN 2039-9324
V pripravi je Zbornik drag E 2013 s predavanji in diskusijo lanske Drage
**
DRAGA 2014
Supplemento n.1 al n. 5 del mensile MLADIKA – luglio 2014. Spedizione in a. p. - D.L.
353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n°46) art.1, comma 1, DCB Trieste - Filiale di Trieste Aut. Dir. PT di Trieste
Društvo slovenskih izobražencev – Ul. Donizetti 3 – 34133 Trst (Italija)
tel. +39 040 370846 – faks +39 040 633307 – e-mail: [email protected]
»Etos: to je širina, strpnost, gosposkost. Ta suverenost je na razpolago tudi Slovencu ...«
Alojz Rebula
**
Informacije: Društvo slovenskih izobražencev, Ulica Gaetano Donizetti 3, 34133 Trst (Italija),
tel.: +39/040/370846, e-pošta: [email protected].
**
ii
Strukture jugoslovanske oblasti jugoboljševiško - vojaško obrambno
Če je mogoče verjeti Romanu Leljaku, tedaj vemo, da je marca 1946 Ozna bila
reorganizirana v civilne miličniške in vojaške službe oddelkovno ali upravno, vse pa v
naklepu informirati partijske visoke funkcionarje kot odločilne dejavnike:
- Uprava za raziskovanje in dokumentacijo /LTID in Uprava državne varnosti UDBA,
- Vojaško obveščevalna služba /VOS) i Kontraobveščevalna služba /KOS).
KOS je 1955 je bil kot protiobveščevalno miličništvo v obrambi države preimenovan v
Organe varnosti /OB (organi bezbednosti) Jugoslovanske narodne armade /JNA),
udba je leta 1966 po Brionskem plenumu preimenovana v Službo državne varnosti /SDB
(služba državne bezbednosti). Sicer je že aprila 1942 izslepomišeni logorejni, a okrutno
nevarni komunistični vodja tovariš Bevc, tov. Edvard Kardelj poročal vrhuški, da so
izvršitelji, približno jih je 50, vsak dan na delu in so pripravljeni izvrševati vse naloge.
Že med vojno je bilo »banditsko« ilegalno v gozdovih poskrbljeno in za/ukazano, da je treba
brez milosti uničevati sovražne agente, domače izdajalce, provokatorje, ki izdajajo fašistom v
narativu »naše najboljše sinove«, da morajo štabi in politkomisarji budno paziti, da se v
partizanske odrede ne vtihotapijo provokatorji in ovaduhi, v primerih, da se le ti pojavijo, jih
je treba takoj ustreliti in njihova imena javno objaviti. Jugofirer kot stalinistični agent in
špicelj je odigral vlogo, ki mu jo je določila Sovjetska zveza.
13. maja 1944 se je kaplarski jugomaršal s svojimi pajdaši odločil ustanoviti Oddelek za
zaščito ljudstva/ Odelenje za zaštitu naroda –OZNA, nato je 18. maja 1944 bivši šivač
vojaških plaščev Aleksandar Ranković v Drvarju podpisal ukaze ali Navodila o formiranju
Ozne, pri čemer sta bila prisotna še sovjetsko stalinska obveščevalca Vladimirovič Burtakov
in Vasiljevič Tiškov Timofejev: za svojega namestnika na čelu Ozne je Aleksandar Ranković
- Leka postavil Svetislava Stevanovića - Ćeća.
Ozna je imela štiri oddelke:
Prvi je bil zadolžen in pristojen za obveščevalne posle, vodja oddelka je bil
Maksimilijan Baće, imenovan Maks in tudi Milić.
Drugi oddelek se je ukvarjal s protiobveščevalnimi dejavnostmi in agenturami, na čelu
tega oddelka je bil črnogorski Pavle Pekić.
Tretji oddelek se je ukvarjal z vojaškimi protiobveščevalnimi posli, vodil je ga
general Jefto Šašić.
Četrti oddelek , na čelu s Mijatom Vuletićem, je bil zadolžen za tehniko in zvezo.
Prvi načelniki so bili:
V Hrvaški Ivan Stevo Krajačić, njegov namestnik Marijan Cvetković;
v Srbiji Slobodan Penezić - Krćun;
v Sloveniji Ivan Maček - Matija;
v Bosni in Hercegovini Uglješa Danilović;
v Črni Gori Veljko Milatović;
v Makedoniji Bane Andrejev.
Jugomaršal je kot diktator 15. avgusta 1944. podpisal ukaz ali Navodilo o ustanovitvi
vojaške enote Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije = Korpus narodne obrane Jugoslavije
/KNOJ, vojaške formacije, zadolžene za boj s protiljudskimi vstajniki in za likvidacijo
protiljudskih tolp, za čiščenje osvobojenih ozemelj stankov sovražnih enot, špijonov in
diverzantov, tako je bil izvršilni KNOJ podrejen vrhuški, diktatorju in kakor načelniku
jugoslovanske Ozne Aleksandru Rankoviću - prvi povejnik Jugoslovanskega KNOJa je bil
Jovo Vukotić, njegov namestnik Nikola Ljubičić, prvi politkomisar prav tam je bil Vlado
Janjić in prvi obveščevalni oficir Mesud Hotić.
Treba je vedeti, da so »organi varnosti JLA« delovali pri Zveznem sekretariatu ljudske
obrambe /ZSLO), ko je bila namreč organizacijska struktura OB prilagojena organizaciji
JLA; pri jugoarmadnih oblasteh, garnizonih, polkih in drugih enotah so bile ustanovljene tako
imenovane Protiobveščebvalne skupiner - Kontraobveščevalne grupe /KOG; v Teritorialni
obrambi /TO je delovala Varnost teritorialne obrambe - Bezbednost teritorijalne odbrane
/BTO; VOSu je podrejena ZSLO, svojo delovanje in akcije je naslanjala na vojaških misijah
in jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih v tujini. UID, ki je preimenovana v Službo za
raziskovanje i dokumentacijo /SID, ta v sestavi Zveznega sekretariata za zunanje zadeve –
Savezni sekretarijat inostranih poslova/ SSIP
**
iii
Igor Omerza, Karla – Udba o Dragi, Imensko kazalo, Mladika, urednik: Marij Maver, za
založbo: Mitja Petaros, portretne in druge fotografije in preslikave dokumentov, Trst, 2015,
741 str.