1. No category

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
ADRIJANA PERKON
Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in
njihovo vrednotenje
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Karel Natek
Ljubljana, 2014
Geografija, 2. stopnja
IZJAVA O AVTORSTVU
Adrijana Perkon izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom »Lokalni naravni viri kraškega
okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje« v celoti moje avtorsko delo.
Ljubljana, november 2014
Podpis:______________________
Zahvala
Najlepše se zahvaljujem izr. prof. dr. Karlu Natku za vse napotke, pomoč in usmerjanje pri
magistrski nalogi, ter vse strokovne in življenjske vzpodbude v času študija.
Velika zahvala gre mojim domačim za potrpežljivost, vzpodbujanje in financiranje v času
študija, brez česar bi svoj študij težje končala.
Hvala vsem, ki ste bili pripravljeni sodelovati s svojimi informacijami, s katerimi ste
omogočili, da je bila raziskava uspešna, ter hvala Mojci za lektoriranje.
Najlepša hvala prijateljem, fantu in vsem, ki ste mi v vsem tem času stali ob strani, me
vzpodbujali in motivirali, da sem delo dokončala. Brez vas bi težje prišla do uspešno
zaključenega študija.
IZVLEČEK
Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje
V magistrskem delu so na podlagi fizično in družbeno geografskih značilnosti Banjške
planote študije posameznih primerov rabe lokalnih naravnih virov v preteklosti in v
današnjem času, ovrednotene rabe lokalnih naravnih virov v različnih časovnih obdobjih (prvi
polovici 19. in drugi polovici 20. stoletja) z vidika domačinov oziroma lokalnih prebivalcev.
Raba tal izraža vrednotenje lokalnih naravnih virov, saj so ljudje uporabili, kar jim je okolje
ponujalo. Največje spremembe so se zgodile v zadnjih 20-ih letih, saj raba naravnih virov
izkazuje vrednotenje lokalnih naravnih virov, ki je pogojeno s spremenjenim načinom
življenja, družbenimi, političnimi ter ekonomskimi spremembami. Glavni naravni omejitveni
dejavnik Banjške planote v preteklosti je bila prst oziroma površine primerne za obdelovanje,
danes pa je glavni omejitveni dejavnik prometna dostopnost, bližina gravitacijskih,
zaposlitvenih in oskrbovalnih središč ter udobnost življenja. Z uporabo scenarijev smo
poskušali predvideti prihodnji razvoj planote, ki je v največji meri odvisen od
zainteresiranosti ljudi, torej socialnega kapitala in človeških virov. Z ohranitvijo poselitve ter
ustreznim upravljanjem območja bi se ohranila tudi privlačna kulturna pokrajina, kar bi lahko
pripomoglo k razvoju planote.
Ključne besede: Banjška planota, Kal nad Kanalom, Lokovec, naravni viri, raba tal.
ABSTRACT
Local natural resources of karst region Banjšice plateau and their evaluation
In this master thesis are with physical and human geography features of Banjšice plateau, case
studies of use of local natural resources in the past and today and scenarios of the future
development, evaluated use of local natural resources in different times (first half of 19th and
second half of 20th century) from prospective of local people. Land use shows the evaluation
of local natural resources, because people used what the environment gave to them. The
biggest changes happened in last 20 years, because the evaluation of local natural resources
changed because of different way of life, social, political, economic changes. The main
limiting factor for development of Banjšice plateau in the past was soil or fields for
agriculture, the main limiting factor for development today is comfort of life, nearby centres
of gravity, employment and supply centres. By maintaining settlement and managing area will
to preserve the culture landscape, would help for development of the plateau.
Key words: Banjšice plateau, Kal nad Kanalom, Lokovec, natural resources, land use.
II
KAZALO
UVOD ........................................................................................................................................ 3
1 METODOLOŠKA IN TEORETIČNA IZHODIŠČA ......................................................... 4
2 FIZIČNO- IN DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BANJŠKE PLANOTE .. 14
2.1
Fizičnogeografske značilnosti Banjške planote .......................................................... 14
2.1.1
Lega in omejitev Banjške planote ........................................................................ 14
2.1.2
Geološka podlaga ................................................................................................. 15
2.1.3
Reliefne značilnosti .............................................................................................. 21
2.1.4
Podnebne značilnosti ............................................................................................ 30
2.1.5
Hidrogeografske značilnosti ................................................................................. 33
2.1.6
Naravne nesreče na Banjški planoti ..................................................................... 42
2.1.7
Pedološke in vegetacijske značilnosti .................................................................. 43
2.1.8
Naravne vrednote na Banjški planoti ................................................................... 47
2.2
Družbenogeografske značilnosti Banjške planote ...................................................... 51
2.2.1
Upravna razdelitev ............................................................................................... 51
2.2.2
Poselitvene značilnosti ......................................................................................... 53
2.2.3
Demogeografske značilnosti ................................................................................ 55
2.2.4
Izobrazbena struktura ........................................................................................... 60
2.2.5
Druge demogeografske značilnosti ...................................................................... 61
2.2.6
Arhitekturne značilnosti ....................................................................................... 63
2.2.7
Morfologija in razporeditev naselij ...................................................................... 65
2.2.8
Raba tal na Banjški planoti................................................................................... 68
3 LOKALNI NARAVNI VIRI BANJŠKE PLANOTE IN NJIHOVO VREDNOTENJE .. 72
3.1
Študije primerov rabe lokalnih naravnih virov na Banjški planoti ............................. 72
3.1.1
Primer 1: Domačija v Lipcah (katastrska občina Kal nad Kanalom) ................... 74
3.1.2
Primer 2: Domačija v Zatrebežu (katastrska občina Kal nad Kanalom) .............. 83
3.1.3
Primer 3: Domačija v Lokovcu (katastrska občina Lokovec) .............................. 88
3.2
Glavne ugotovitve iz študij primerov.......................................................................... 93
3.3
Vrednotenje lokalnih naravnih virov Banjške planote................................................ 97
3.3.1
Relief .................................................................................................................. 101
3.3.2
Obdelovalne površine (prst) ............................................................................... 101
3.3.3
Kamen ................................................................................................................ 102
3.3.4
Gozd (biomasa) .................................................................................................. 107
3.3.5
Padavine ............................................................................................................. 108
3.3.6
Vodni izviri ........................................................................................................ 109
3.3.7
Sonce .................................................................................................................. 110
3.3.8
Veter ................................................................................................................... 111
3.3.9
Kulturna pokrajina.............................................................................................. 112
3.3.10
Naravne vrednote ............................................................................................... 113
3.4
SWOT analiza Banjške planote ................................................................................ 113
3.5
Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote ......................................... 114
4 SCENARIJI PRIHODNJE RABE LOKALNIH NARAVNIH VIROV ZA
OHRANJANJE POSELITVE IN KULTURNE POKRAJINE NA BANJŠKI PLANOTI ... 117
4.1
»Optimistični scenariji« ............................................................................................ 117
4.1.1
Zavarovano območje .......................................................................................... 117
4.1.2
Obdelovanje in ohranjanje kulturne pokrajine ................................................... 118
4.1.3
Usmerjenost v turizem, zdravo življenje (kolesarski park), vikendaštvo,
vrtičkarstvo 118
4.2
»Pesimistični scenariji« ............................................................................................ 120
1
4.2.1
Zaraščanje kulturne pokrajine ............................................................................ 120
4.2.2
Odseljevanje prebivalstva................................................................................... 120
4.2.3
Degradacija kulturne pokrajine .......................................................................... 120
5 SKLEP ............................................................................................................................. 123
6 SUMMARY..................................................................................................................... 125
7 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 127
SEZNAM PRILOG ................................................................................................................ 135
Seznam slik ............................................................................................................................ 135
2
UVOD
Banjška planote je visoka kraška planota, ki predstavlja najsevernejši del Dinarskega krasa
(Pavlin, 1998). Planota s svojimi naravnimi prvinami pogojuje različne lokalne naravne vire,
katere so ljudje v preteklosti prepoznavali in uporabljali na različne načine, danes pa se je
njihovo vrednotenje spremenilo. V magistrskem delu se posvečam analizi in vrednotenju
lokalnih naravnih virov na Banjški planoti z vidika domačinov oziroma lokalnega
prebivalstva v preteklosti in danes ter iskanju možnosti njihove prihodnje trajnostne rabe s
pomočjo scenarijev. Glavni cilji magistrskega dela so:
- predstavitev naravnih in družbenih značilnosti Banjške planote s poudarkom na
dejavnikih, ki določajo obstoj naravnih virov;
- identifikacija in analiza lokalnih naravnih virov Banjške planote na dveh nivojih (na
celotni planoti in na izbranih lokalnih primerih);
- raziskati rabo lokalnih naravnih virov Banjške planote nekoč v razmerah klasične
agrarne družbe (19. in prva polovica 20. stoletja);
- analiza in vrednotenje rabe lokalnih naravnih virov v preteklosti in današnjem času z
vidika domačinov;
- ugotavljanje razlik in vzrokov za spremembe med današnjo in preteklo rabo lokalnih
naravnih virov na Banjški planoti;
- ugotoviti glavni omejitveni dejavnik razvoja in poselitve Banjške planote v preteklosti
in prihodnosti;
- ovrednotiti različne možnosti trajnostne rabe lokalnih naravnih virov z upoštevanjem
omejitev na Banjški planoti v prihodnosti (različni scenariji) za dosego optimalnega
stanja območja predvsem za domačine.
Delavne hipoteze v magistrskem delu so sledeče:
1. Prebivalci Banjške planote so omejene lokalne naravne vire v preteklosti v večji meri
uporabljali, kot jih uporabljajo danes.
2. Odnos med človekom in naravo (naravnimi viri) na Banjški planoti je bil v preteklosti
tesnejši, kot je danes, v preteklosti se je človek bolj prilagodil lokalnim naravnim
virom in živel v sožitju z naravo, uporabil, kar mu je okolje ponujalo.
3. Na Banjški planoti so na razvoj in poselitev območja vplivali različni glavni
omejitveni dejavniki (naravni in družbeni).
4. Lokalni naravni viri nudijo možnosti razvoja planote tudi v prihodnje, tako da se
vzpostavi njihova sonaravna raba, ohrani obstoječa poselitev ter kulturna pokrajina.
V delu so uporabljeni geografski metodološki pristopi za geografsko preučevanje okolja (Plut,
2004), kateri so prilagojeni na lokalni nivo obravnavanega območja. Poleg pregleda virov in
literature o Banjški planoti in vrednotenju (lokalnih) naravnih virov, so v magistrskem delu
uporabljene tudi druge geografske metode in tehnike znanstvenega proučevanja:
- terensko kartiranje in analiziranje izbranih primerov, opazovanje na terenu, pogovor z
domačini, intervjuji z gospodarji izbranih domačij;
- analiza kartiranih naravnih virov in ostalih informacij pridobljenih na terenu ter
analiza franciscejskega katastra za posamezne primere;
- kabinetna obdelava podatkov in informacij, pridobljenih na terenu in iz drugih virov
(ArcGis 10.1, Excel); prikaz in primerjava današnjega (leta 2014) stanja posameznega
primera (rabe lokalnih naravnih virov) s preteklo rabo naravnih virov (prva polovica
19. in druga polovica 20. stoletja).
3
1
METODOLOŠKA IN TEORETIČNA IZHODIŠČA
Tematika lokalnih naravnih virov kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje je
obravnavana z geografskega vidika. Osnovna literatura, po kateri so povzeta teoretična
izhodišča v magistrski nalogi, je učbenik Geografija okoljskih virov (Plut, 2011). Če
uporabimo na primer tradicionalni fizičnogeografski oziroma naravnogeografski metodološki
pristop, modelno prikazan na sliki 1, ki izhaja iz delitve pokrajine na fizičnogeografske in
družbenogeografske sestavine, v ospredje postavimo preučevanje pokrajinskih posledic
antropogenih vplivov na posamezne naravnogeografske prvine: voda, prst, relief in vegetacija
(Strahler in sod., 1974).
Slika 1: Fizičnogeografski modelni pristop k obravnavanju tematike
Vir: Leser, 1976.
Sončevo obsevanje, geološka zgradba in relief odločilno vplivajo na razmestitev in količino
obnovljivih in neobnovljivih virov nekega območja.
Sončevo obsevanje vpliva na:
- podnebje (veter, temperature, padavine itd.) oziroma je vir vse energije na Zemeljskem
površju.
Geološka zgradba vpliva na:
- relief;
- mineralne snovi;
- vodonosnik;
- stabilnost površja (potresi).
Relief z nadmorsko višino in nakloni vpliva na:
- delovanje geomorfnih procesov;
- usmerjenost pobočij (ekspozicija);
- podnebje (mikroklimatske značilnosti, veter, padavine, temperature);
- vodne razmere;
- prst;
- rastlinstvo (vegetacijo);
- rabo tal (kmetijske površine – gozd – naselja);
4
- poselitev.
Vse sestavine okolja vplivajo druga na drugo vzajemno in tvorijo mrežo, ki jo imenujemo
naravna pokrajina. S človekovim delovanjem, spreminjanjem in prilagajanjem naravnim
pogojem pa se naravna pokrajina spremeni v kulturno pokrajino. Človek na podlagi svojega
znanja, vedenja in interesov vrednoti pokrajino, v kateri živi in deluje. Relief z geološko
zgradbo je glavni lokacijski dejavnik za naravne vire in posledično za človekove dejavnosti
oziroma prilagoditve človeka naravni pokrajini na Banjški planoti.
Pokrajinskoekološki metodološki pristop povezuje fizično geografijo z (bio)ekologijo. Ne gre
le za raziskovanje posameznih pokrajinskoekoloških elementov, temveč tudi za njihovo
celostno in kompleksno vrednotenje (Leser, 1976; Gams, 1986). Vloga pokrajinskoekoloških
dejavnikov pri vrednotenju naravnega potenciala in ranljivosti posameznih
pokrajinskoekoloških enot je zelo različna. Pokrajinskoekološka členitev in analiza ustreznih
lastnosti pokrajinotvornih sestavin posameznih pokrajinskoekoloških enot z vidika
nevtralizacijskih in regeneracijskih zmogljivosti ter proučitev polucijske obremenljivosti
omogoča opredelitev stopnje ranljivosti okolja oziroma ranljivosti posamezne
pokrajinskoekološke enote (Špes in sod., 1994).
Sestavni del vsake pokrajine so naravni viri, ki jih delimo na zaloge ali neobnovljive vire in
prilive ali obnovljive vire, kakor prikazuje slika 2 (Haggett, 2001; Mather, Chapman, 1995).
Oba našteta tipa naravnih virov sta obnovljiva, vendar v različnih časovnih intervalih. Med
neobnovljive naravne vire (naravne vire zalog) sodijo snovi, ki so postopoma nastajale v
geološki zgodovini več milijonov let in so z vidika človekovega življenja obravnavana kot
zaloge (Haggett, 2001; Mather, Chapman, 1995). Količina neobnovljivih virov, ki jo lahko
uporabimo, je fizično omejena. Fosilne vire lahko uporabimo samo enkrat, medtem ko kovine
lahko recikliramo, zato je pomembno upoštevanje optimalne stopnje rabe v določenem času.
Poleg zmanjševanja zalog neobnovljivih virov je pomembna tudi posledična omejena
samočistilna sposobnost okolja ob njihovi uporabi (Plut, 2011; Plut in sod., 2014).
»Obnovljivi naravni viri (naravni viri priliva) so naravni viri, ki so obnovljivi v primerno
kratkem obdobju z vidika človeka oziroma njegovega življenja.« (Plut, 2011, 12). V splošnem
jih delimo na (slika 2) neposredno in posredno sončno energijo (veter, plimovanje, morski
tokovi, energija vodotokov, biomasa) ter geotermalno energijo (Haggett, 2001).
Haggett (2001) je med naravne vire uvrstil tudi pejsaž in prostor ter tako poudaril omejenost
prostora in pomen prostorske oddaljenosti za človekove dejavnosti, saj je pokrajina naravni
vir že sama po sebi, oziroma »del zemeljskega površja, ki ima glede na prepletanje
geografskih pojavov, prvin in součinkovanje geografskih dejavnikov svojski značaj, videz, po
katerem se razlikuje od okolice« (Geografski terminološki slovar, 2005).
Lokalni naravni viri so viri narave, ki jih prebivalci uporabljajo za zadovoljevanje svojih
potreb oziroma za blagostanje. Pomembno je ohranjanje kulturne pokrajine, ki jo prebivalci
vrednotijo kot svojo, nekaj kar so ustvarili s svojim delovanjem v naravni pokrajini.
Vrednotenje naravnih virov, fizične pokrajine določenega območja se iz generacije v
generacijo spreminja in razvija.
Besedna zveza naravni vir(i) že sama po sebi vključuje človekovo uporabo narave za obstoj in
življenje, saj pomeni »obnovljivo, neobnovljivo ali stalno naravno bogastvo, ki je dostopno za
človekovo rabo, npr. energetski viri, mineralne snovi, rodovitna prst, les, vodna moč, ribe,
živali v divjini, naravne lepote« (Geografski terminološki slovar, 2005), osnovo za človekovo
5
dejavnost in življenje. V magistrskem delu se posvečam samo lokalnim naravnim virom
Banjške planote, zato se bom tudi v teoretičnih izhodiščih posvetila zgolj tistim, ki so
pogojevali, pogojujejo in bodo pogojevali poselitev in razvoj Banjške planote.
Slika 2: Tipologija naravnih virov
Vir: Haggett, 2001.
Na Zemljo prihaja 99,9 % energije od Sonca, 0,1 % predstavljajo Zemljina toplota zaradi
jedrske energije, geotermalne energije in gravitacije (radioaktivni razpad, geotermalna
toplota, plimovanje). 30 % Sončeve energije se neposredno odbije nazaj v vesolje, večina od
preostalih 70 % se absorbira v ozračje, kopno površje in vodne površine (2/3 se neposredno
pretvori v toploto, 1/3 pa poganja hidrološki krog). Preostanek sončne energije se porabi za
vetrove, valovanje in morske tokove, zelo majhen delež (0,00225 %) absorbirajo rastline pri
fotosintezi (Mather, Chapman, 1995).
Sonce je vir obnovljive energije v neposredni (Sončevo sevanje) in posredni obliki (biomasa,
veter, hidrološki krog), ki človeštvu omogoča proizvodnjo in rabo toplotne, mehanske,
kemijske in električne energije (Kemp, 2004).
Desetletja se uporablja Sončeva energija za ogrevanje vode s sončnimi toplotnimi kolektorji
na strehah stavb. Odkritje leta 1952, da sončna energija na silicijevi površini omogoča
proizvodnjo električne energije, je privedlo do proizvodnje električne energije s pomočjo
fotovoltaičnih (sončnih) celic (Medved, Arkar, 2009). Sončne celice je najprimerneje
nameščati na strehe (fotonapetostna strešna kritina), s čimer ne degradiramo kmetijskih
površin in uporabimo že degradirane površine (Plut, 2011).
Sončevo energijo je mogoče pretvarjati v električno s pomočjo fotovoltaičnih oziroma foto
napetostnih sistemov (Medved, Arkar, 2009). Gradnja zgolj velikih sončnih elektrarn bi lahko
privedla do nadaljnjega centraliziranega vzorca energijske oskrbe, ki je v nasprotju z načeli
6
dolgoročne sonaravnosti (Plut, 2011). Pri proizvodnji energije iz obnovljivih ali neobnovljivih
virov je potrebna kritična presoja porabljenih stroškov in vplivov na okolje oziroma
predvidevanje učinka iz količine vloženega denarja. Centralizirano rabo obnovljivih virov je
mogoče odpravljati z razvejanim električnim omrežjem ter z rabo mozaika lokalnih naravnih
virov na posameznih območjih, s katerimi lahko dosežemo razvoj podeželja, vendar je pri tem
potrebno upoštevati smotrnost investicije za prebivalce v ekonomskem, ekološkem in
razvojnem smislu (Twidell, Weir, 2006).
Energija biomase je odvisna od količine Sončeve energije, razpoložljivosti vode in
rodovitnosti prsti. Prostor, zemljišče, ozemlje je fizična entiteta in v širšem pomenu besede
dejansko pomeni vir (Kemp, 2004), katerega ne moremo iztrošiti, lahko pa spremenimo
osnovne značilnosti in rabo prostora (Sustainable Use and …, 2005). Človek različno
uporablja prostor in zemljišča že tisoče let, neposredno z uporabo mineralov, kamnin in prsti,
posredno pa preko rastlin in živali (Vrišer, 1995). Razporeditev prebivalcev in dejavnosti v
prostoru, oziroma organizacija v prostoru, nakazujejo koncentracijo ali razpršenost ljudi na
določenem prostoru (Huggett, 2001).
Oblike in sestavine pokrajine sprožajo pri posameznikih zelo različne vtise. Različne
raziskave so namreč pokazale, da so za rekreacijske dejavnosti posebej privlačne razmeroma
naravne, pestre in neonesnažene pokrajine (Jeršič, 1999). Pestrost in kakovost pokrajine
postaja vse pomembnejši turistični lokacijski dejavnik in razvojni potencial (Plut, 2011).
Obstoječe ekonomske teorije naravnih virov so nepopolne, pomanjkljive, enoznačne in
necelovite, ker ne zagotavljajo univerzalne teorije za vse naravne vire in uporabljenih
naravnih virov ne opredeljujejo dovolj natančno (Jowsey, 2007).
Entropija je mera za stopnjo nereda znotraj sistema, ki v termodinamiki pomeni
nepovračljivost energije. Energija je v naravi v različnih oblikah (toplotna, svetlobna,
kemična, kinetična itd.), ob prehodu ene vrste v drugo prihaja do viška oziroma nekoristne
energije. Pri naravnih procesih je delež neporabljene energije manjši, ohranja se visoka
stopnja reda v sistemu, zato govorimo o nizki entropiji, v primerjavi s sistemi, kjer je
antropogeni vpliv večji, delež neuporabljene energije večji, povečan nered v sistemu in
prihaja do degradacije, govorimo o visoki entropiji (Geografski terminološki slovar, 2005).
Izhajamo iz trditev, da so na planetu velike, a omejene zmogljivosti zadovoljevanja vse večjih
prihodnjih materialnih potreb ter okoljskih in prostorskih pritiskov človeške vrste.
Univerzalne omejitve za napredek človeštva na planetu in posledično tudi na lokalni ravni so
prostor, naravni viri – zaloge neobnovljivih naravnih virov in prilivi obnovljivih naravnih
virov ter samočistilne zmogljivosti okolja oziroma njegovih sestavin. Pri vrednotenju
naravnih virov (cena) je potrebno vključiti tudi okoljske stroške, kar bi povečalo ceno
naravnih virov in odlaganja odpadkov ter spodbudilo različne oblike reciklaže in zmanjšalo
količino odloženih odpadkov (Plut, 2011).
Sonaravno
vrednotenje
pomeni
soočenje
vrednosti
pokrajinskih
virov
s
pokrajinskoekološkega, ekonomskega in socialnega vidika, temeljnih za nadaljnje načrtovanje
regionalnega razvoja vsake pokrajine, če želimo upoštevati trajnostna načela, tj. ohranjati
naravne vire ter dolgoročno – trajno delovanje celotne družbe, ki skrbi za dvig kakovosti
življenja, ter sonaravnost (naravi in okolju dolgoročno prilagojeno delovanje družbe) (Plut,
2002) oziroma načela uravnoteženega razvoja (Seljak, 2001).
7
Pri sonaravnem vrednotenju prostora je pomemben tudi socialni kapital, oziroma zmožnost za
skupno delo v okviru skupin, ki želijo uresničiti skupni namen. Te zmožnosti so večinoma
rezultat medsebojnega zaupanja, družbenih pravil in mrež. Socialni kapital je nevidni vir
vključen v odnose med ljudmi in tako kot druge oblike kapitala (finančni, človeški, okoljski
itd.) vpliva na gospodarske dejavnosti (Potočnik Slavič, 2009).
Glavna dejavnika, ki vplivata na razvoj podeželja, sta poleg lokalnih naravnih virov oziroma
endogenih naravnih potencialov tudi socialni in človeški kapital. Obstoječi načini vrednotenja
kapitala so kvantitativno merljivi predvsem pri stvarnih oblikah kapitala (fizični, naravni,
gospodarski, delno človeški), medtem ko so koncepti in načini merjenja ter vrednotenja
nestvarnih oblik kapitala (socialni, organizacijski, kulturni, okoljski, delno človeški)
nedorečeni in ne splošno sprejeti. »Razvojni potenciali nekega območja (podeželja) so tisti
viri privlačnosti1 in kapital2, ki jih je možno uporabljati danes ali v bližnji prihodnosti za
uravnotežen razvoj območja. Ovire pri izkoriščanju virov, privlačnosti in kapitala postavljajo
njihova razpoložljivost, koristnost, dostopnost, tehnologija, trg ipd. Endogeni razvojni
potenciali predstavljajo osnovo za razvoj posameznih dejavnosti na podeželju (bivanje,
kmetijstvo in gozdarstvo, podjetništvo, turizem, rekreacija, varovanje okolja)« (Potočnik
Slavič, 2010, 31).
Pri analizi ključnih dejavnikov, ki vplivajo na zaposlovanje na podeželju EU, lahko
prepoznamo ključno vlogo med notranjimi (lokalni viri in akterji) in zunanjimi silami (zunanji
akterji, globalizacija). Ključni lokalni viri so naravni viri (gozd, prst itd.), ki služijo kot
surovine za: gospodarske dejavnosti, podeželske privlačnosti (doživljajska zmožnost kulturne
pokrajine, ohranjeno naravno okolje in zavarovana območja, pogoje za razvoj kmetijstva in
gozdarstva itd.), prometno infrastrukturo (dobro razvita prometna infrastruktura lahko
prispeva k učinkovitemu pretoku storitev in dobrin), družbeno infrastrukturo. Predpogoj
uspešnosti podeželja so akterji, ki so vir energije, moči in uspešnosti podeželskih območij.
Glavne skupine akterjev so zmožnosti politikov, podjetnikov in zaposlenih, notranja
povezanost (mreže), zunanje mreže in vloga novincev (Terluin, 2001).
V zadnjih desetletjih je bilo podeželje v prostorskem planiranju obravnavano kot nejasen
»odprt prostor« (angl. open space), ki zasluži manj pozornosti oziroma je obrobnega pomena.
Hkrati je znano, da rezultati prostorskega in ekonomskega planiranja, razviti v zadnjih
desetletjih, niso najbolj primerni glede na zahtevnost socialno-ekonomskega sistema, ki
poziva k posebnemu načrtovanju politik, različne glede na funkcije, poklice, izraze in odnose
na podeželju. Podeželje je potrebno obravnavati drugače kakor mestni prostor. Potrebno je
urejeno, učinkovito in trajnostno obravnavanje in razvijanje podeželja (Tassinari, Torreggiani,
Benni, 2013).
Pridevnik 'odprt' je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definiran kot »tisti, ki je od več
ali vseh strani razmeroma lahko dostopen« (SSKJ, 2000). Prostor je celota fizičnih pojavov,
procesov na Zemljinem površju, nad in pod njim, do koder sežejo neposredni vplivi
človekovih dejavnosti (Geografski terminološki slovar, 2005). Tako bi lahko besedno zvezo
»odprt prostor« definirali kot od več ali vseh strani razmeroma dostopen del zemeljskega
površja, do koder sežejo neposredni vplivi človekove dejavnosti. Zaznamujejo ga obsežne
Privlačnost pomeni kakovost, lastnost nečesa, da deluje prijetno, privlačno.
Kapital je skupek dobrin (materialnih, intelektualnih, duhovnih in moralnih), ki ga poseduje posameznik ali več
oseb kot fizične ali pravne osebe, in lahko prinaša dohodek (Leksikon Geografija, 2003; Macmillan, 2002;
Larousse, 2003; cv: Potočnik Slavič, 2010).
1
2
8
obdelane površine, ki segajo od stavb (poselitve) na eni do gozdnega roba na drugi strani.
Izoblikovanost površja in posledično človekova organizacija prostora na Banjški planoti, ki
vključuje tudi koncept »odprtega prostora«, je pomemben element, ki mora biti v prihodnosti
primerno ovrednoten in posledično ohranjati podobo kulturne pokrajine.
Pri sonaravnem vrednotenju je uporabljen geografski metodološki pristop s ključnimi vidiki
oziroma postopki. Izbrani vidiki so bili določeni na podlagi celosti vrednotenja naravnih virov
na obravnavanem območju, slednji so:
- ekonomski ali gospodarski vidik;
- pokrajinskoekološki vidik;
- socialni in kulturni vidik.
Ekonomski ali gospodarski vidik
Določanje vrednosti okolja je posebno pomemben in zapleten postopek, predvsem z
zakonodajnega vidika ter uveljavljanja okoljske politike, saj ni natančnih metod, s katerimi bi
lahko ocenili realno vrednost okolja. Okoljska ocena omogoča določanje okoljskih kazni in
prepovedi na podlagi ocen okoljskih škod, pomaga pri preprečevanju onesnaženja okolja v
bodoče in je v pomoč pri varovanju obstoječih ekosistemov (Črnjar, 2002).
Ekonomika okolja izpostavlja pomen gospodarskih odločitev in tržišča, lastništva
pokrajinskih virov ter ceno storitev, ki jih nudi okolje. Potrebno je tudi oblikovanje pravnih in
ekonomskih vidikov zaščite okolja. Današnji odnos do okolja bi lahko ocenili kot enosmeren
in neodgovoren, ker ne priznavamo ustrezne (polne) cene gospodarski vlogi okolja. Za
zagotovitev sonaravnega razvoja je potrebno stroške in koristi od onesnaževanja (zunanji,
marginalni ali eksterni stroški) vključiti v cene proizvodov (Črnjar, 2002).
Pokrajinskoekološki vidik
Bistvo sonaravnega razvoja je ravnovesje med rabo virov in ohranjanjem njihovih zalog.
Določeno naravno prvino opredeljujemo kot vir, če imamo znanje in tehnične postopke
izkoriščanja in rabe ter povpraševanje po materialih ali storitvah (Rees, 1990). Sodobno
pojmovanje naravnih virov je širše zasnovano z oznako viri okolja oziroma okoljski viri, ki jih
lahko opredelimo kot del narave, ki človeku zagotavljajo dobrine in storitve, vključno s
proizvodnjo kisika, možnostmi za rekreacijo, vrednotenjem pejsažne lepote ali odlaganja
odpadkov (Plut, 2011).
Socialni in kulturni vidik
Analize percepcije in spoznanja – sodbe o okolju in navezanosti na obe bazični prvini
človekovega funkcioniranja: bivanje in delo – so pokazale, da je potrebno razmere v okolju
resno upoštevati, saj zdravo ali onesnaženo okolje vpliva na širše območje in povzroča
migracije (Ira, Kollar, 1992).
Pri doseganju trajnostnega in sonaravnega razvoja je pri sprejemanju odločitev bistvena
udeležba javnosti (Keating, 1995). Posamezniki, skupine in organizacije morajo sodelovati pri
postopkih ocenjevanja vplivov na okolje ter biti seznanjeni in vključeni v politično ravnanje
in odločanje skupnosti, ko gre za potencialne vplive in učinke na prostor, kjer skupnost živi in
dela (Taking Action, 1995). Javnost (zainteresirani in prizadeti prebivalci, živeči v določeni
skupnosti), ki se opira na lokalna spoznanja in podatke, je pomemben dejavnik varstva okolja
(Lah, 1995).
9
Viri okolja imajo za človeka različne vrednosti (Sheppard in sod., 2009; Plut, 2011):
- intrinzične eksistenčne vrednosti biofizičnega sveta;
- rekreacijske ali pejsažne vrednosti prostora;
- vrednosti, ki podpirajo življenje: »naravna ekonomija« biofizikalnega sveta, ki
ustvarja razmere, nujne za ohranjanje življenja;
- vrednosti udobja: okolje oziroma viri (obnovljivi – voda, zemljišče, gozd, in
neobnovljivi – nafta, minerali), ki so primerni za prodajo;
- uporabne vrednosti: viri (obnovljivi in neobnovljivi) lokalnega okolja, ki so primerni
za neposredno potrošnjo in prodajo;
- vrednosti ponora: okolje, prostor kot »prosta« dobrina za odlaganje odpadkov in
sprejemanje različnih emisij.
S tržnega vidika imajo viri okolja lahko neposredno uporabno vrednost, posredno uporabno
vrednost ali nimajo tržne vrednosti, vendar so nezamenljivi za človekovo preživetje. Viri v
splošnem pomenu pomenijo vse, kar se lahko uporablja za zadovoljevanje človekovih potreb
in želja (Gilpin, 1996).
Obravnava naravnega vira kot kapitala pomeni, da ga je potrebno tržno ovrednotiti (Plut,
2011). Pri obravnavanju naravnih virov upoštevamo poleg tržnega tudi druge vidike, zato je v
magistrskem delu uporabljen izraz »naravni viri« namesto »naravni kapital«.
Naravna dediščina je tudi pomemben naravni vir (naravne vrednote, naravne zanimivosti). Po
drugi strani je tudi naravni vir naravna vrednota, saj besedna zveza zaznamuje vrednotenje
narave oziroma fizičnega okolja. V magistrski nalogi so z besedno zvezo naravna vrednota
poimenovana različna zaščitena območja (zavarovana območja, Natura 2000, jame itd.).
Reliefne oblike so ena najbolj razširjenih, opaznih in privlačnih naravnih prvin pokrajine.
Geomorfologi in geologi, vključeni v varstvo narave, so začeli v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja uporabljati termin geodiverziteta za opisovanje pestrosti nežive narave (Erhartič,
2007). Erhartič (2007, 60) geodiverziteto definira kot »pestrost in kompleksna povezanost
geoloških in geomorfoloških pojavov in procesov ter prsti na določenem območju.«
Zakon o ohranjanju narave (2004) vključuje Uredbo o zvrsteh naravnih vrednot (Uredba o
zvrsteh …, 2002), kjer so opisane in določene zvrsti naravnih vrednot (površinska in
podzemeljska geomorfološka naravna vrednota, geološka, hidrološka, botanična, zoološka,
ekosistemska, drevesna, oblikovana, krajinska naravna vrednota ter minerali in fosili).
Varovanje vse geodiverzitete bi pomenilo probleme zaradi potreb družbe po rabi naravnih
virov. Smotrno je zaščititi le najpomembnejše in najvrednejše dele nežive narave, katere je
potrebno ustrezno strokovno ovrednotiti. V Uredbi o spremembah in dopolnitvah uredbe o
zvrsteh naravnih vrednot (Uredba o spremembah …, 2003) so strokovna merila ohlapna:
izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska,
znanstvenoraziskovalna ali pričevalna pomembnost (Erhartič, 2007).
Guthrie (2004) povzema razloge za ovrednotenje geodiverzitete:
- oskrbovanje s proizvodi in storitvami;
- sprejemanje odločitev vlad (zlasti za posege v prostor) skladno s trajnostnim
upravljanjem geodiverzitete;
- zadovoljstvo za ljudi, prinašanje blaginje;
- prispevanje k napredku znanosti in industrije;
- pomembnost za usposabljanje naravoslovcev (geografov, geomorfologov, geologov);
10
-
učni pripomoček za izobraževanje (učilnica v naravi);
dediščina nima le estetske, kulturne, zgodovinske vrednosti za človeka, temveč
vrednost za vsa živa bitja.
Razlog za ponovno definiranje nekaterih konceptov geomorfoloških naravnih vrednot,
njihovo evidentiranje in vrednotenje obstoječe metodologije, je po mnenju Panizze (2003) t. i.
geoturizem. Vrednotenje geomorfoloških vrednot naj bi potekalo po sledečih fazah:
- izdelava karte geomorfološke dediščine iz geomorfološke karte (terensko delo, letalski
posnetki);
- pripisovanje (atributi) kvalitativne vrednosti izbrani geomorfološki dediščini glede na
stopnjo pomembnosti (znanstvena, kulturna, socialno-ekonomska; lokalnega ali
narodnega pomena);
- določitev kvantitativnih vrednosti posamezni geomorfološki dediščini – z namenom
pravilno ovrednotiti te sestavine okolja, ne samo za medsebojno primerjavo, temveč
predvsem za njihovo primerjanje z ostalimi sestavinami okolja.
Pri vrednotenju narave, naravnih virov in naravnih vrednot je problem, ob upoštevanju vseh
meril, izključiti subjektivno komponento. Človek namreč posamezno naravno prvino (npr.
reliefno obliko) vrednoti kot vrednoto ali vir. Opredeljevanje vrednosti narave lahko
klasificiramo v 5 kategorij (Erhartič, 2007):
- intrinzične (eksistenčne) vrednote;
- kulturne in estetske vrednote;
- socialno-ekonomske vrednote;
- funkcijske in geosistemske vrednote;
- znanstvenoraziskovalne in izobraževalne vrednote.
Intrinzične vrednote
Vsebujejo etične in filozofske vidike odnosa med naravo in družbo, zato jih je težko opisati.
Nanašajo se namreč na etično prepričanje, da so nekatere stvari (npr. geodiverziteta) vrednote
same po sebi in ne zaradi nečesa ali nekoga (Gray, 2004). Človek vrednoti posamezne dele
narave na podlagi svojih želja in interesov. Intrizična vrednost posameznega dela narave
pomeni, da je ne smemo izrabljati v smislu turizma, strogega fizičnega izkoriščanja
(kamnolom gradbenega materiala, hidroelektrarne). Naravo moramo ustrezno strokovno
vrednotiti, saj od nje živimo (je osnova za naše življenje in obstoj) (Erhartič, 2007).
Kulturne in estetske vrednote
Nežive sestavine okolja, vključno z geodiverziteto, pogojujejo in omogočajo razvoj človeka.
Reliefne oblike dajejo identiteto prostoru, pokrajini, na katerega se človek naveže in se z njim
poistoveti, kar posledično vpliva na človekovo splošno počutje in emocije (radost, navdih) in
identiteto (npr. Triglav, Blejsko jezero). Posamezne pokrajine sprožijo pri ljudeh različne
odzive, čustva, spomine, ki so odvisni od posameznikovih izkušenj in interpretacij. Zato je
tudi od lokalne skupnosti odvisno vrednotenje in ohranjanje pokrajine (Gray 2004).
Estetske vrednote se nanašajo na videz, občutke, ki jih fizično okolje vzbudi pri posamezniku.
Posamezne pokrajine predstavljajo lokalnemu prebivalstvu in obiskovalcem (turistom)
svojevrstno doživetje, pri čemer je pomembna raznolikost, kompleksnost, vzorci in lokalni
značaj (Erhartič, 2007).
11
Socialno-ekonomske vrednote
Varstvo naravnih vrednot ne pomeni samo strošek in omejitev, temveč tudi nove izzive, saj
postaja kakovostno okolje vedno večja vrednota, ki jo je mogoče tržiti (Erhartič, 2007).
Geodiverziteta ima več kot le teoretično ekonomsko vrednost, zato je težko izpostaviti zgolj
ekonomsko, tržno vrednost. Ekonomska klasifikacija največkrat zajema nafto, premog, rudna
bogastva, drage kamne in gradbeni material, kar je del geodiverzitete, ob tem pa so
zanemarjeni prst, reliefne oblike, voda in drugi (obnovljivi) naravni viri.
V ekonomiji je pomemben tržni odnos ponudbe in povpraševanja, kar za nekatere naravne
vire težko vzpostavimo. Ker imajo vsi deli narave svojo vrednost, »ceno«, predlaga Winkler
(2006) vrednotenje po koristih, ki jih narava (naravna dediščina) nudi. Gre za t. i.
»willingness to pay« princip (WTP) (pripravljenost plačati), torej, koliko je (posameznik)
uporabnik pripravljen plačati za dediščino. Razvile so se nekatere ekonomske okoljske
tehnike vrednotenja, kot so metoda potovalnih stroškov, ki temelji na potovalnih in časovnih
stroških, hedonistična in kontingenčna metoda. Posamezna območja (pokrajine, reliefne
oblike, biotopi itd.) so po strokovnih merilih slovenske zakonodaje zaščitena zaradi
edinstvenosti, redkosti, ogroženosti, njihove ekološke in estetske vrednosti. Gre torej za
povezovanje intrizičnih vrednot z instrumentalnimi (primer prebivalcev na zaščitenih
območjih).
Geodiverziteta ima tudi zaposlitvene učinke v lokalni skupnosti na področju turizma in rabe
naravnih virov (gradbeni kamen, relief za pridobivanje energije itd.), kar lahko ob ustreznem
upravljanju pomeni pomemben prispevek k lokalni ekonomiji (Erhartič, 2007).
Funkcijske in geosistemske vrednote
Reliefne oblike, prsti, sedimenti, kamnine igrajo pomembno (funkcijsko vlogo) v sistemu
fizičnega in biološkega okolja (Erhartič, 2007). Gray (2004) loči dve podskupini funkcijskih
vrednot:
- funkcijska vrednost kot zagotavljanje nujno potrebne podlage, habitatov in abiotskih
procesov, ki omogočajo fizikalne in ekološke sisteme na površju Zemlje in zato
podpirajo biodiverziteto;
- koristoljubne (utilitaristične) vrednosti geodiverzitete človeški družbi. Geodiverziteta
pogojuje pestrost koristoljubnih funkcionalnih vrednosti različnih delov zemeljskega
površja, katera je temelj za razvoj in vse človekove aktivnosti, kar daje površju
funkcionalno in ekonomsko vrednost. Specifična kombinacija reliefnih oblik,
kamninske podlage in prsti naredi nekatera območja primerna za določene dejavnosti
(npr. za kmetijstvo, izgradnjo smučišča, hidroenergetsko rabo).
Znanstvenoraziskovalne in izobraževalne vrednote
Potrebno je ohranjanje geoloških in geomorfoloških »zapisov« za izobraževanje in prihodnje
raziskave. Pomembna je ustrezna strokovna interpretacija geodiverzitete, na podlagi katere bi
lahko predvideli prihodnje dogajanje in spreminjanje pokrajine. Z uničevanjem naravnih
sistemov spremenimo naravne procese abiotskih in biotskih sestavin okolja, kar posledično
zmanjšuje naše možnosti raziskovanja. Z raziskavami sedanje geodiverzitete bi se lahko
podprle nove teorije in razvijale inovativne tehnike ali ideje za raziskovanje in predvidevanje
v prihodnosti (Erhartič, 2007).
Geomorfološka naravna dediščina (geodiverziteta) nas spremlja in obdaja vsepovsod. Iz nje
smo nastali, z njo smo neločljivo povezani, od nje smo odvisni. Zaradi naraščajočega števila
in potreb prebivalstva prihaja do navzkrižja interesov in do prekomerne rabe geodiverzitete.
12
Potrebno jo je ustrezno vrednotiti na različnih prostorskih ravneh ter zanjo skrbeti, ohranjati
in jo ustrezno tržiti (Erhartič, 2007).
Relief je glavni lokacijski dejavnik oziroma naravni vir, ki je v preteklosti pogojeval ustrezno
razmestitev rabe tal (naselja, obdelovalne površine, gozd itd.), danes pa se ga lahko izkorišča
tudi za proizvodnjo elektrike. Kot primer rabe lokalnega naravnega vira reliefa Banjške
planote, s katerim je bil opravljen velik poseg v naravno pokrajino in od katerega prebivalci
nimajo neposrednih koristi, lahko izpostavim Črpalno hidroelektrarno v Avčah (ČHE Avče),
zaradi katere so bili neposredno oškodovani prebivalci Kanalskega Vrha, predvsem zaradi
izgube kmetijskih zemljišč in omejitve gibanja v neposredni bližini vasi (Natek, 2001).
Gradnja tovrstnega objekta torej domačinom ni prinesla nikakršnih koristi, ravno tako na
območju ne cveti turizem, od katerega bi domačini z ustrezno ponudbo lahko imeli koristi.
Glavni namen magistrskega dela je obravnava in vrednotenje lokalnih naravnih virov z vidika
lokalnega prebivalstva Banjške planote, torej za iskanje možnosti lokalne rabe razpoložljivih
naravnih virov, ohranjanje naravnih vrednot in kulturne pokrajine, ki so jo ljudje ustvarili in
jim (predvsem v preteklosti) pomeni preživetje ter jo vrednotijo drugače kakor drugi (zunanji)
ljudje, ki nimajo neposrednega stika s pokrajino. Obravnavani lokalni naravni viri, naravne
vrednote, kulturna pokrajina, odprti prostor, pejsaž itd., bi lahko pomenili pomemben vir za
preživetje, razvoj in ohranjanja poselitve obravnavanega območja.
Banjška planota leži med Sočo, Idrijco in Trnovskim gozdom in je bila v preteklosti težko
dostopna. Ti kraji so bili odmaknjeni, ljudje so bili izolirani ter odvisni samo od virov, ki jih
je ponujala planota in tako bili v neprestani borbi za obstoj. Oddaljenost od prebivalcev v
dolinah, kjer so se rodovi menjali od Ilirov, Keltov, Rimljanov itd., se pozna tudi v narečju
oziroma jeziku prebivalcev Banjške planote. Ime Banjšice (Bate in Baske) vsebuje stari koren
'vnt-'. Črka 'v' se je fonetično spremenila v črko 'b'. Pridevnik 'banjški', ki se izgovarja tudi kot
'benjški', je tvorjen iz osnove 'vent-' s pripono '-jo-' in '-sk'. Tako je ime Banjšice nastalo iz
pridevniške oblike 'benjski' s pripono '-ica', kar daje ime 'benjščica' oziroma Banjšice (Pavlin,
2001).
Na splošno se v literaturi uporablja izraz Banjšice za celotno širše območje planote. Za
lokalne prebivalce poimenovanje Banjšice označuje samo naselje v najožjem smislu, za širše
območje pa se uporablja izraz Banjška planota. V magistrskem delu uporabljam izraz Banjška
planota za geomorfološko omejeno območje celotne planote, ki jo na severu omejuje dolina
Idrijce, na zahodu Soška dolina, na vzhodu Čepovanski dol (Čepovanska suha dolina) ter na
jugu Grgarsko kraško polje. Poimenovanje Banjšice uporabljam za območje naselja, ki
združuje različne zaselke, med katerimi ni nobenega z imenom Banjšice (Pavlin, 2001).
Planota postaja pomembno območje za lociranje obnovljivih virov (npr. črpalna
hidroelektrarna Avče – akumulacijsko jezero na Kanalskem Vrhu, mala vetrna elektrarna Bate
1), oziroma je pomemben rezervoar pitne vode, ki izvira v Soški dolini kot Mrzlek in oskrbuje
prebivalce Nove Gorice, Gorice, Vipavske in Soške doline. Širše gledano je torej Banjška
planota pomemben naravni vir tudi za širšo regijo.
Omejeni lokalni viri Banjške planote so bili predvsem v preteklosti velikega pomena za
prebivalce. Skromnost in omejenost naravnih virov na obravnavanem območju sta namreč
bila vzrok za trajnostno rabo le-teh v preteklosti. V prvi vrsti so prebivalci morali naravne vire
prepoznati ter jih na pravilen način uporabiti, da so lahko preživeli. V Lokovcu npr. so najprej
bukov les uporabili za kuhanje oglja, ki so ga izvažali na sosednjo Trnovsko planoto v fužine
13
in glažute. S sečnjo in krčenjem gozdov so pridobili gole površine (gmajne), katere so morali
otrebiti kamenja za pridobitev obdelovalnih površin (njiv, travnikov) in posledično tipične
kraške kulturne pokrajine (Mrak, 1993). Za ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine na
Banjški planoti bo potrebno v prihodnosti ustrezno upravno poskrbeti in upoštevati omejene
lokalne naravne vire.
V nadaljevanju magistrskega dela so z vidika obravnavane teme opisane fizično- in
družbenogeografske značilnosti Banjške planote.
14
2
FIZIČNOPLANOTE
IN
DRUŽBENOGEOGRAFSKE
ZNAČILNOSTI
BANJŠKE
Najprej so predstavljene fizičnogeografske značilnosti oziroma naravne prvine Banjške
planote, ki pogojujejo razmestitev in intenzivnost družbenogeografskih značilnosti.
2.1
Fizičnogeografske značilnosti Banjške planote
2.1.1 Lega in omejitev Banjške planote
Banjška planota, ki obsega približno 100 km2, je visoka kraška planota in leži v
najsevernejšem delu dinarskega krasa. Na vzhodu se strmo spusti proti Čepovanskemu dolu,
ki jo ločuje od Trnovskega gozda, na severu in zahodu se s strmimi pobočji postopoma spušča
proti dolinama Idrijce in Soče (na sliki 4 je pogled proti zahodnemu delu planote), proti jugu
pa v flišu postopoma prehaja v Grgarsko kotlino. Planota v celoti visi proti dolini Soče med
Desklami in Mostom na Soči, saj vzhodni rob planote poteka na nadmorski višini od 800 do
1071 m (najvišji vrh Lašček oziroma Veliki Vrh), medtem ko zahodni rob planote leži na
višini od 500 do 700 m (slika 3) (Pavlin, 1998).
Slika 3: Nadmorske višine na Banjški planoti
Banjška planota (Banjšice) sodi po geografski regionalizaciji (Gabrovec in sod., 1998) v
makroregijo Dinarski svet, submakroregijo Dinarske planote in mezoregijo Kambreško in
Banjšice. Po pokrajinski členitvi v Atlasu Slovenije za osnovne in srednje šole (2014) sodi
14
Banjška planota med Dinarskokraške pokrajine, po pokrajinskoekološki členitvi Slovenije
(Špes in sod., 2002) pa sodi v enoto imenovano Dinarskokraška Slovenija.
Naravnogeografsko obravnavano območje torej sodi v regijo dinarski svet.
Slika 4: Pogled z Vetrnika proti zahodnemu delu Banjške planote z dolino Avščka, ki deli Banjško planoto na
severni in južni del, v ozadju Julijske Alpe (Avtorica: Anita Selčan, 2014).
2.1.2 Geološka podlaga
Površje Banjške planote gradijo karbonatne kamnine (kredni in jurski apnenci) ter paleocenski
fliš. Poenostavljena karta geološke zgradbe Banjške planote (slika 5) prikazuje razporeditev
kamnin na Banjški planoti po starosti. Najstarejše kamnine so iz obdobja paleozoika in
sestavljajo južni ter jugozahodni del Banjške planote. Gre predvsem za pretežno drobnozrnate
klastite, fliš, ponekod tudi za tanko plastovite karbonate. Skrajni vzhodni del Banjške planote
sestavljajo apnenci in dolomit iz obdobja triasa, ki proti zahodu in jugu prehajajo v karbonate
iz obdobja jure. Večji del Banjške planote sestavljajo karbonatne in nekarbonatne kamnine iz
obdobja krede. Holocenske naplavine najdemo samo na območju Bat.
V nadaljevanju so podrobno predstavljene kamnine na območju Banjške planote. Na skrajnem
vzhodnem delu (na območju Lokovca) prevladujeta skladoviti in masivni dolomit ter
skladoviti dachsteinski apnenec s plastmi in vložki dolomita (T32+3), ki proti zahodu prehajata
v mikritni in oolitni apnenec z vložki apnenčevih breč (J11). Mikritni in oolitni apnenec iz
obdobja jure (J32,3) sestavlja južni del Lokovca, ki proti jugozahodu v ozkem pasu prehaja v
mlajši kredni mikritni in oolitni apnenec (K11) do skladovitega mikritnega in ploščastega
apnenca (K12+3) na jugu Banjške planote (Podlaka, Madoni). Mikritni, ploščasti in grebenski
kredni apnenec (K14+5) sestavljajo južni del Banjške planote med Čepovanskim dolom, sv.
Lovrencem, Jelenkom ter dolino Avščka. Debelozrnato apnenčevo brečo z vložki laporja
(4K23) najdemo na veliki površini na severnem delu Banjške planote med Bačo pri Modreju,
Kanalskim in Tolminskim Lomom, Kalom ter dolino Soče. Vložke tanjših in debelejših plasti
ter leče zelenkastega ter rdečega laporja (4K23) najdemo v okolici Kala in Levpe jugovzhodno
od Avč. Na območju Kanalskega Vrha in Banjšic (osrednja Banjška planota) najdemo fliš z
vložki apnenčevih breč in laporja (Pc1) (Buser, 1986). Generalno gledano je na apnenčasti
podlagi nastalo kraško skalnato površje s kraškimi oblikami (slika 6), na flišu in laporju pa
bolj gladko površje. Na Banjški planoti je viden prehod kraškega reliefa preko fluviokraškega
v fluvialni relief.
15
Slika 5: Poenostavljena geološka zgradba Banjške planote
16
Slika 6: Apnenec na Banjški planoti, skalnato površje, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2013).
Skladoviti in masivni dolomit (T32+3) sestavlja območje med Čepovanom in Lokovcem, v
njem najdemo debelejše vložke debelozrnatih dolomitnih breč, ki vsebujejo redke kose in
bloke apnenca. Skladoviti dachsteinski apnenec s plastmi in vložki dolomita (T32+3) leži
konkordantno nad dolomitom in je jasno skladovit z debelino plasti 20 cm do 3 metre.
Debelejše vložke apnenčeve breče z glineno lapornatim vezivom najdemo v Lokovcu (Buser,
1986).
Mikritni in oolitni apnenec z vložki apnenčevih breč (J11) sestavlja ozek pas med severnim
delom Trnovskega gozda na jugu, Čepovanskim dolom, Lokovcem in Velikim vrhom na
severu. Podobno kot v dachsteinskem so tudi v liasnem apnencu na območju Lokovca pogoste
majhne in velike korozijske votline, ki jih v sredini zapolnjuje rožnati lapornati apnenec, okoli
njih pa je votlina zapolnjena z žarkovitim kalcitom. V Lokovcu so tudi številne plasti
apnenčeve breče. Vezivo breče je kontaktnega tipa, ponekod pa tvori vezivo zelenkasti lapor.
V razvoju obravnavanih plasti na Trnovskem gozdu in na območju Lokovca je razlika poleg
brečastih vložkov tudi v tem, da je na Trnovskem gozdu mnogo več oolitnega apnenca in se
tam pogosto pojavljajo tudi bituminozni debelozrnati dolomiti, ki jih v Lokovcu ni več
(Buser, 1986).
Masivni apnenec s koralami in hidrozoji (J31,2) se pojavlja v 6 do 2 km širokem pasu med
Trnovskim gozdom in vzhodnim delom Banjške planote, kjer se zaradi transgresivnega
odnosa z zgornjekrednim flišem izklini, in je bil njegov glavni del podmorsko erodiran v času
nastajanja fliša. V okolici Kala ni več pravih biohermnih apnencev, kot so južneje. Tukaj so
razviti pretežno kalkarenitni apnenci z redkimi celimi majhnimi kolonijami koral in
hidrozojev; večinoma so te zdrobljene, poleg njih pa številni odlomki bodic morskih ježkov,
ki so kamenotvorne. V okolici Kala je še najbolj ohranjen severni del nekdanjega bariernega
grebena, ki se je tukaj že rušil in dajal gradivo za predgrebenske breče in kalkarenitne
apnence. Ti so sestavljali pregibni del Dinarske karbonatne platforme, ki se je spuščala proti
severu v korito Slovenskega bazena (Buser, 1986).
17
Grebenski apnenec v Lokovcu prehaja navzgor v rjavkasto sivi do beli mikritni in oolitni
apnenec (J32,3) in (K11). Na Trnovskem gozdu so v apnencu številne suhe pore in redki
stromatolitni pasovi, oolitni apnenec pa prevladuje nad mikritom. Proti severu je oolitnega
apnenca vedno manj in ga bočno nadomešča beli mikritni apnenec (Buser, 1986).
Skladoviti mikritni apnenec in ploščasti apnenec (K12+3) poteka v širokem pasu med
Trnovskim gozdom na jugu in Banjšicami na severu, kjer postaja vedno ožji zaradi tonjenja
pod kredne in paleozojske flišne kamnine. Na nekaterih mestih dobimo med mikritnim tudi
oolitni apnenec. Apnenec je skladovit z debelino plasti od 20 cm do 2 m. Vzhodno od
Madonov na Banjšicah so nad apnencem tudi plasti debelozrnate apnenčeve breče. V nižjem
delu obravnavanih plasti je na južnem delu Banjške planote nekaj metrov do 30 metrov debel
vložek temno sivega, deloma bituminoznega ploščastega do lističastega apnenca (slika 7), ki
vsebuje pole in gomolje roženca (Buser, 1986).
Slika 7: Ploščast lapornat apnenec z gomolji roženca, severna Banjška planota, Tolminski Lom (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2013).
Mikritni, ploščasti in grebenski apnenec (K14+5) se pojavlja v obliki temno sivega in rjavo
sivega mikritnega in deloma bituminoznega apnenca, ki je skladovit z debelino plasti 20 cm
do 2 m. V srednjem delu apnenca je nekaj metrov do 30 metrov debel horizont temno sivega
tanko ploščastega do lističastega apnenca s polami in gomolji roženca, ki ima močan vonj po
bitumnu. Južno od sv. Lovrenca na Banjšicah so v lističastem apnencu večji zogleneli
rastlinski ostanki in sledovi bitumna v razpokah. Jugovzhodno od Kanalskega Vrha na
Banjšicah prehaja temno sivi skladoviti mikritni apnenec postopoma bočno v sivi masivni
grebenski apnenec. Okoli 100 metrov dalje proti severu pa skladovitost apnenca preneha in se
pričenja grebenski apnenec, v katerem so tudi številni debelejši vložki debelozrnatih
grebenskih breč iz kosov grebenskega apnenca (Buser, 1986).
Rdečkasti in zelenkasti lapor (4K23) se pojavlja kot manjše nepravilne krpe in dolgi pasovi,
ki leže kot erozijski ostanki na turonijskem in senonskem apnencu. Največkrat so najnižje
plasti apnenca in laporja rdeče barve, navzgor pa je kamnina sive do zelenkaste barve. V
18
nižjem delu laporja so debelejši vložki apnenčeve breče s kosi in bloki rudistnega in
kalkarenitnega apnenca, njihovo vezivo pa je rdeči lapor. Lapor in apnenec sta sediment
globljega morja v obliki kanalov med dvignjenimi apnenčevimi grudami, na katerih so
nastajali rudistni apnenci, drugod pa so nastale te kamenine šele po odložitvi rudistnih
apnencev, saj leže laporji in lapornati apnenci večinoma transgresivno na apnenčevi podlagi.
Lapornati apnenci in laporji so bili uvodni sediment flišne sedimentacije (Buser, 1986).
Debelozrnata apnenčeva breča z vložki laporja (4K23)
Apnenčevo brečo sestavljajo kosi in bloki pretežno rudistnega apnenca, poleg tega še mikritni
in organogeni grebenski zgornjejurski, spodnje- in zgornjekredni apnenec ter kosi jurskega
mikritnega in oolitnega apnenca. Kosi zgornjetriasnega apnenca in dolomita so redki. Na
Dinarski karbonatni platformi je bil precejšen del prvotnih apnencev razrušen in
presedimentiran v apnenčevo brečo, ki je nastala na pobočju karbonatne platforme in deloma
tudi v severneje ležečem bazenu. Velikost odlomkov v breči je 5 do 10 cm, niso pa redki
primeri blokov večjih kot 1 m3. Običajno je breča masivna in redko skladovita. Kosi in bloki
so v breči trdno povezani in na njeni prepereli površini dobimo videz apnenca. Najpogosteje
je vezivo breče zdrobljeni apnenec, redkeje kalcit ali lapor. Kosi apnenca se najpogosteje
trdno stikajo in vezivo zapolnjuje le nekdanje vmesne votline (Buser, 1986).
Fliš z vložki apnenčevih breč in laporja (Pc1)
Spodnje paleocenske flišne plasti so na Banjšicah (slika 8) v obliki večje erozijske krpe.
Mnogo večji obseg imajo te plasti med Kanalskim Vrhom, Anhovim, Korado, Ligom,
Kambreškim in sosednjo Italijo. Na Banjšicah leže flišne plasti na severu normalno na
maastrichtijskem flišu, medtem ko na vzhodu in zahodu ležijo transgresivno na
spodnjekrednih apnencih. Celotni del paleocenskega fliša je bil sedimentiran v obrobnem
oziroma proksimalnem delu flišnega bazena. Marsikje so plasti fliša pod brečasto plastjo
nagubane ali pretrgane in vpete v brečo zaradi plazenja trdnih odlomkov in blokov po še
nestrjenih flišnih plasteh (Buser, 1986).
Slika 8: Fliš na južnem delu Banjške planote, okolica Banjšic (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
19
Masivni lapor, ki se pojavlja nad kalkarenitom ali brečo, je debel od nekaj metrov do 40
metrov, uporablja cementarna v Anhovem za izdelavo cementa. V okviru drobnega
menjavanja laporja in peščenjaka se menjavajo nekaj cm do 80 cm debele plasti ene in druge
kamnine, običajno pa prevladuje lapor. Povprečno vsebuje peščenjak do 44 % karbonata,
poleg tega so prisotni še kremen, glinenci, drobci kamnine, sljuda in težki minerali (Buser,
1986).
Na zahodu Banjška planota v flišu s strmimi pobočji prehaja v Soško dolino. V
zgornjekrednih brečah, ki leže pod flišem na Banjški planoti, najdemo presedimentirane
jurski, spodnjekredni in zgornjekredni grebenski apnenec s knidariji (Buser, 1986).
Na Banjški planoti gre torej v splošnem za menjavanje fliša in trdih karbonatnih kamnin, tj. z
veliko lapornatega apnenca, eocenski konglomerati in breče, v menjavanju z laporjem in
peščenjakom. Predvsem na vzhodu in v srednjem delu je Banjška planota iz čistih krednih ter
jurskih apnencev, na katerih se je razvil tipični kras oziroma skalnato površje, v katerih se je
oblikovala tudi Čepovanska suha dolina (Melik, 1960).
V površju Banjške planote je viden vpliv tektonskih prelomnic, ki potekajo v dinarski smeri
SZ–JV. Med njimi je največja in najbolj izrazita avška prelomnica, ki deli planoto na severno
in južno polovico in odreže med Kambreškim in Ročinjem debelejše vložke breč v flišu. Pri
Avčah poteka proti dolini Avščka in vzhodno od Trušenj horizontalno zmakne kontakt med
flišem in apnencem ter poteka dalje preko Čepovanskega dola na Lokve. Iz doline Idrije se
prelomnica nadaljuje proti severozahodu preko Italije na Matajur, preko Robiča v dolino
Nadiže in še naprej na Kobariški Stol ter v dolino Mije (Buser, 1986).
Banjški prelom prečka flišne plasti med Idrijo in Sočo ter loči severno od Kanalskega Vrha
senonski in spodnjepaleocenski fliš. Čepovanski prelom loči v dolini Soče volčanski apnenec
in trdi flišni lapor ter spodnjekredni apnenec in zgornjekredno brečo. V Lokovcu je ob tem
prelomu horizontalni premik meje med triasnim in liasnim apnencem na dolžini 1800 m. Med
čepovanskim in avškim prelomom poteka kalski prelom, ki ločuje zgornjekredni fliš od enako
starih apnenčevih breč in apnencev. Lokovški prelom poteka v smeri S–J med Lokovcem in
dolino Idrijce po tektonsko zdrobljenih conah v zgornjetriasnem apnencu in dolomitu, ob
katerem je nastala suha dolina, vzporedna s Čepovanskim dolom (Buser, 1986).
Banjški sinklinorij obsega ozemlje med Mostom na Soči, Banjšicami, Grgarjem, Sabotinom,
Goriškimi Brdi in Kolovratom. Meja med to enoto in trnovskim pokrovom je med Grgarjem,
Kalom in Velikim vrhom, kjer so kredne in paleocenske globlje morske plasti naložene na
plitvomorsko razvite triasne, jurske in kredne kamnine. Sinklinorij sestavljajo pretežno
paleocenske flišne kamenine in breče, izpod katerih prihajajo ob prelomih na dan njihovi
kredni apnenci. Na Banjšicah je med Svetom Trušnjami in Kalom večja sinklinala s smerjo
osi v prečno dinarski smeri (SV–JZ), ki jo zapolnjujejo flišne plasti. Prvotni prečno-dinarski
potek plasti je ohranjen le še v trdnem krednem apnencu in v flišu tik ob stiku z apnencem,
medtem ko imajo flišne plasti v notranjosti sinklinale dinarsko smer (SZ–JV). Zahodno od
omenjene sinklinale je antiklinala v spodnjekrednem apnencu, ki ima enako smer kot
sinklinala. V obravnavani enoti Banjški sinklinorij je večja antiklinala v volčanskem apnencu
v dolini Vogrščka pri Doblarju, severno od Kanalskega in Tolminskega Loma pa je v flišnih
plasteh večja sinklinala. Zanimivi so pojavi luskanja (slika 9) v flišu in senonskem apnencu
pri Batah in Banjšicah ter vzhodno od Deskel (Buser, 1986).
20
Slika 9: Pojav luskanja (luskasta geološka struktura) v flišu in apnencu na Kanalskem Vrhu, ob akumulacijskem
jezeru za ČHE Avče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
2.1.3 Reliefne značilnosti
Planota je »obsežno precej ravno ali rahlo razgibano površje, ki je s strmimi pobočji vidno
omejeno od sosedstva, navadno v večji nadmorski višini na kopnem ali pod morjem«
(Geografski terminološki slovar, 2005). Banjška planota je kraška planota, za katero je
značilno, da je »zakrasela in bolj ali manj izrazito privzdignjena nad okolico« (Geografski
terminološki slovar, 2005).
Prvotno uravnano površje v Lokovcu na Banjški planoti, ki so ga izoblikovale površinske
vode, je bilo preoblikovano zaradi krajevno različno intenzivnega zakrasovanja. Iz uravnave
so se izoblikovali kopasti vrhovi, ob njihovem vznožju pa »ravnote« (Habič, 1968, 91), ki so
bile pozneje razčlenjene v posamezne kraške uvale. Izrazitejših suhih dolin na tem območju
ni, ker ni višjega kraškega zaledja (Habič, 1968).
Banjška planota je netipična kraška planota, na kateri se menjavajo kredni apnenci, apnenčevi
konglomerati in peščenjaki ter kredni in paleocenski lapor, za razliko od Trnovskega gozda,
kjer prevladuje tipično dinarsko kraško skalnato površje, z globokimi vrtačami pravilnih oblik
ter bukovimi in bukovo-jelovimi gozdovi na jurskih apnencih. Na Banjški planoti se
menjavajo plitve do zmerno globoke kraške kotanje nepravilnih oblik ter vmesni kopasti
vrhovi ali kratka kopasta slemena (Natek, 2001). Lokovec je po geološki zgradbi bolj
podoben Trnovskemu gozdu, razen tektonike, saj tektonsko ne poteka v dinarski smeri,
temveč v smeri S–J, skladi pa vpadajo proti zahodu (Habič, 1968).
Ob robu nad Čepovanskim dolom je ohranjena terasa, na kateri so sledovi stare fluvialne
akumulacije in na njej v Zgornjem Lokovcu (pri Špilenci) podolgovata uvala. Terasa je
kraško preoblikovana, saj čez uvalo poteka večji prelom, ob katerem se stikata triasni dolomit
in jurski apnenec. Tu se je namreč dolomitni grušč spiral v zakrasele apnence (Habič, 1968).
21
Slika 10: Vrtačasto površje osrednjega dela Banjške planote, Banjšice, Plomna, kjer tradicionalno pasejo govedo
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Banjška planota se od sosednjega Trnovskega gozda razlikuje tudi v kulturni pokrajini, saj so
ljudje naseljevali Banjško planoto že v prazgodovinski dobi, sprva kot pastirji na poletnih
pašnikih, od srednjega veka dalje pa so se stalno naselili in skušali preživeti s skromnimi
naravnimi viri; Trnovski gozd pa je ostal večinoma neposeljen (Natek, 2001).
Površje na zahodnem in južnem delu Banjške planote je nižje, reliefne značilnosti pa so
drugačne zaradi petrografske sestave in tektonske zgradbe. Plasti paleocenskega fliša in
konglomeratov so namreč naložene na jurske apnence trnovske plošče zahodno od zgornjega
dela Lokovca. Južno od avškega preloma so eocenski flišne in konglomeratne plasti naložene
na zakraseli kredni apnenec. V severnem delu Banjške planote pa je manj eocenskega in več
krednega fliša, lapornatih apnencev in skrilavcev (Habič, 1968).
Na zahodnem delu Banjške planote je plast fliša debelejša, zato tam prevladuje površinsko
spiranje. Na območju Kanalskega in Tolminskega Loma je bila plast fliša kmalu odstranjena
in so grape po večini zakrasele, kar predstavlja poseben tip fluviokraškega reliefa (Habič,
1968).
Slika 11: Spuščanje zahodnega dela Banjške planote proti Soški dolini, levo dolina Avščka, v ozadju Julijske
Alpe, pogled iz okolice Zabrda proti zahodu (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Banjška planota ima značilnosti visoke kraške planote v osrednjem najvišjem delu v Lokovcu,
delno tudi na Banjšicah (med Trušnjami, Svetom, Lohkami in Podlakami), kjer se je
izoblikovalo vrtačasto površje. Na zahodni in južni strani, kjer je v podlagi več fliša, pa je
površje bolj razčlenjeno (slika 12). Ob avškem prelomu je najgloblje zarezana dolina Avščka,
ki se v Sočo izteka pri Avčah. V Lomu, Levpi in Kalu nad Kanalom prevladuje fluviokraški
relief z grapami in dolinami, ki so v povirnih delih bolj položne, proti Soči pa vse bolj strme,
zakrasele in brez površinskih tekočih voda. V tem delu ni izrazitih ponikalnic, ki prevladujejo
v južnem delu Banjške planote, v Batah, na Kanalskem Vrhu, Ravnah, Grgarju (Janež in sod.,
1997).
22
Slika 12: Prečni profili čez Banjško planoto.
Slika 13: Severni flišni del Banjške planote, pogled proti severozahodu, na sredini naselje Kanalski Lom
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Na kraškem površju Banjške planote so se izoblikovale vrtače in druge kraške globeli, ki so
neenakomerno razporejene po celotni planoti. Največja gostota vrtač (slika 14) je na
vzhodnem delu Banjške planote, na območju Lokovca (45 vrtač na km2) (Pavlin, 1998), kjer
prevladujejo skledaste in lijakaste vrtače. Na vzhodni strani Lokovca je skoraj 3 km dolga
23
uvala Špilenca med Kladjem in Kredarjem, v kateri so različno globoke vrtače, na zahodni
strani pa je razčlenjen vrtačasti dol med Korenom in Podgozdom. V Dolenjem Lokovcu so
med kopastimi vrhovi plitvejše in bolj zaokrožene vrtače. Na flišnem zahodnem delu Banjške
planote prevladujejo plitve uvale, rupe v naplavinah (Podlaka, Breg, Plana pri Lohkah), bolj
vrtačast pa je apnenčasti hrbet med Lohkami in Kanalskim Vrhom. Podolje med Kanalskim
Vrhom in Grgarjem predstavlja niz podolgovatih uval, ki so delno zasute z naplavinami s
flišnega površja. Kjer ni naplavin, so dna uval vrtačasto razčlenjene (Janež in sod., 1997).
Slika 14: Slikovito vrtačasto površje v Gorenjem Lokovcu. Na dnu vrtač so v preteklosti prevladovale njive,
danes so se ene spremenile v travnike, druge pa se zaraščajo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
24
Slika 15: Flišni osrednji del Banjške planote, Banjšice, kjer so se izoblikovali kraški pojavi in oblike, primeren
za živinorejo (Avtorica: Adrijana Perkon,2013).
Slika 16: Sufuzijske vrtače na Banjšicah so nastale s spiranjem flišne preperine v zakraselem dnu suhih dolin
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Relief z nadmorsko višino, ekspozicijami, nakloni posredno ali neposredno vpliva na naravno
in družbeno razmestitev sestavin Banjške planote (poselitev in kmetijstvo). Ekspozicija
površja je npr. pomembna naravna pokrajinska prvina, saj skupaj z nekaterimi drugimi določa
količino Sončeve energije, ki jo sprejme določen del površja. Pomen ekspozicije se poveča na
območjih z večjim naklonom (Urbanc, 2002).
25
Naklon pomeni nagnjenost površja glede na vodoravno ravnino (Geografski terminološki
slovar, 2005) in je eden glavnih omejitvenih dejavnikov na Banjški planoti. Zahodni in
severni flišni del Banjške planote (pobočja doline Avščka, pobočja v Seniškem Bregu,
Dolgem Lazu, Tolminskem in Kanalskem Lomu) ima največje strmine oziroma največje
naklone (32,0–66,0°) (slika 17). Nekoliko bolj uravnan je osrednji in južni del Banjške
planote na območju naselij Banjšice in Bate.
Nakloni so bili izračunani iz 12,5-metrskega digitalnega modela reliefa s funkcijo »slope« v
ArcGis 10.1 programu. Razredi naklonov so bili določeni na podlagi omejitev za delovanje
človeka, kakor je prikazano v preglednici 1 (Natek, 1983). Povprečni naklon na Banjški
planoti je 17°. Po večini se nakloni pobočij gibljejo od 10 do 25° (slika 17). Največji nakloni
so na območju spuščanja pobočij proti dolini Avščka ter Vogrščka.
Preglednica 1: Naklon površja kot omejitev za delovanje človeka (Natek, 1983).
NAKLON (°)
0,0–1,9°
2,0–5,9°
6,0–11,9°
12,0–19,9°
20,0–31,9°
32,0–45,5°
OMEJITEV ZA DELOVANJE ČLOVEKA
• Možna je popolna uporaba vseh vrst mehanizacije v kmetijstvu in gozdarstvu;
• umetno namakanje je preprosto;
• optimalne razmere za gradnjo prometne in druge infrastrukture ter naselij.
• Površje je težje prehodno za vozila na kolesih;
• v kmetijstvu je možna uporaba vse mehanizacije, priporočljivo je oranje prečno
na strmino;
• umetno namakanje je možno z dodatnimi ukrepi;
• odtekanje vode na takem površju je ugodno za gradnjo naselij in industrije,
razmere so ugodne za gradnjo prometnic.
• Površje je komaj prehodno za vozila na kolesih, potrebna je uporaba
goseničarjev;
• v kmetijstvu ne moremo uporabljati težjih strojev, pri 12–14° je zgornja meja
uporabe traktorja;
• poljedelstvo je možno le z oranjem vzdolž plastnic (konturnim oranjem);
• gradnja stavb, infrastrukture in industrijskih naprav je otežena;
• zgornja meja za razvoj mest.
• Površje je neprehodno za vozila na kolesih, zgornja meja nagnjenosti cest;
• možno je le ročno obdelovanje ali je potrebna uporaba posebnih traktorjev;
• zgornja meja za njive;
• gradnja stavb in infrastrukture je omejena.
• Skrajna meja za uporabo goseničarjev;
• le izjemoma je možna obdelava njiv;
• le izjemoma je možna gradnja stavb in infrastrukture, ki jim nenehno grozijo
usadi in zemeljski plazovi;
• površje povečini poraščajo travniki in gozd, ki ima varovalni pomen.
• Površje je za človeka prehodno le s skrajnimi napori (alpinizem);
• površje je gospodarsko neproduktivno;
• rastlinstvo je skromno in površja ne porašča sklenjeno;
• vznožja pobočij so nevarna zaradi pobočnih procesov, kot so skalni podori in
zemeljski plazovi.
26
Slika 17: Nakloni na Banjški planoti
27
Slika 18: Ekspozicije na Banjški planoti
28
Preglednica 2: Raba tal na Banjški planoti leta 2014 v odvisnosti od naklonov.
Naklon (°)
Raba tal 2014 (ha)
Njive in vrtovi
trajni nasadi
travniške površine
neobdelane in površine v
zaraščanju
Gozd
pozidane površine
druga raba3
Voda
Vira: GURS, 2014; MKO, 2014.
0,0–1,9
12,61
1,29
3,35
2,0–5,9
39,10
8,24
18,21
6,0–11,9
34,07
19,30
33,71
12,0–19,9
11,76
42,25
32,44
1,54
1,02
4,69
0,64
17,20
10,52
6,66
22,24
8,04
59,14
26,97
18,47
36,10
24,44
21,51
39,76
34,68
26,14
36,01
2,15
20,0–31,9 32,0–66,0
2,40
0,06
26,59
2,34
11,71
0,58
19,91
32,93
9,71
24,12
0,00
1,29
6,24
1,12
6,75
0,00
S primerjavo naklonov glede na rabo tal (preglednica 2) lahko ugotovimo, da so njive in
vrtovi na naklonih od 0,0 do 11,9°, nato se delež drastično zmanjšuje v odvisnosti od naklona
– višji je naklon, manj je njiv in vrtov. Trajni nasadi in travniške površine so v večji meri
prisotni na strmejših pobočjih (od 6 do 31,9°). Na istem naklonu je tudi največ neobdelanih in
površin v zaraščanju, ki so nekoč bile obdelane. Več kot tretjina pozidanih površin je na
naklonih od 6 do 11,9°, kar 26 % na naklonih od 12 do 19,9° oziroma isti delež na
položnejšem terenu (od 0 do 5,9°). Približno 73 % gozda leži na naklonih od 12 do 66°.
Po teh statističnih izračunih lahko povzamemo, da je relief z naklonom vplival na
razporeditev rabe tal na Banjški planoti ter da morajo prebivalci obdelovati tudi težje
dostopen in strm teren, oziroma da so na njem v preteklosti gradili hiše. Veliko travniških
površin leži na naklonu, ki ni prehoden za vozila s kolesi, zato je marsikje potrebno ročno
obdelovanje površin ali paša. Naklon je zelo pomemben tudi pri gozdarski dejavnosti, saj
statistični izračuni nakazujejo, da so za gospodarjenje z gozdom potrebne posebne tehnike in
mehanizacija, saj večina gozda leži na strmem terenu, ki je neprehoden za vozila na kolesih.
Ekspozicije
Preglednica 3: Raba tal leta 2014 v odvisnosti od ekspozicije.
ravno
severne
severovzhodne
vzhodne
jugovzhodne
južne
jugozahodne
zahodne
njive in
vrtovi
trajni
nasadi
travniške
površine
0,15
2,98
10,72
8,66
9,43
13,39
17,81
20,94
0,04
2,69
4,61
6,77
6,12
12,60
33,83
22,71
0,05
6,08
11,57
10,17
8,50
11,15
19,01
16,58
Raba tal 2014 (%)
neobdelane in
površine v
gozd
zaraščanju
0,01
0,01
5,18
6,52
11,31
12,25
9,25
11,05
10,49
7,56
11,98
8,46
19,98
14,73
15,98
19,61
pozidane
površine
druga4
raba
voda
0,06
4,94
8,48
9,11
8,63
13,31
20,45
18,66
0,00
0,32
4,82
13,83
18,01
17,36
25,08
13,50
0,00
6,45
4,30
19,35
12,90
3,23
9,68
17,20
Kategoriji »Druga raba« in »Voda« pri interpretaciji nisem upoštevala, ker gre za zelo majhno površino
(približno 0,01 % planote) glede na celotno planoto, zato so podatki v preglednici lahko nekoliko zavajajoči.
4
Kategoriji »Druga raba« in »Voda« pri interpretaciji nisem upoštevala, ker gre za zelo majhno površino
(približno 0,01 % planote) glede na celotno planoto, zato so podatki v preglednici lahko nekoliko zavajajoči.
3
29
njive in
vrtovi
13,12
severozahodne
2,79
severne
Vira: GURS, 2014; MKO, 2014.
trajni
nasadi
travniške
površine
8,43
2,19
11,40
5,50
Raba tal 2014 (%)
neobdelane in
površine v
gozd
zaraščanju
11,17
13,96
4,64
5,85
pozidane
površine
druga4
raba
voda
11,85
4,50
6,43
0,64
15,05
11,83
Iz primerjave rabe tal leta 2014 in ekspozicij (preglednica 3) lahko povzamem, da je največji
delež obdelovalnih, pozidanih in gozdnih površin na zahodnih in jugozahodnih ekspozicijah
(slika 18), ker je teh ekspozicij na Banjški planoti največ. Na južnih, jugozahodnih in
zahodnih ekspozicijah leži največji delež trajnih nasadov (69,1 %), vendar je teh
(sadovnjakov) malo. Na omenjenih ekspozicijah leži več kot polovica pozidanih površin (52,4
%) ter njiv in vrtov (52,1 %), vendar skoraj polovica (47,9 %) neobdelanih in površin v
zaraščanju, ki so bile nekoč obdelovalne površine ter 48,7 % gozda. Približno 46,7 % teh
ekspozicij predstavljajo travniške površine, ki pa prevladujejo tudi na vzhodnih,
severozahodnih in severovzhodnih ekspozicijah. Najmanj je severnih ekspozicij, kar
posledično pomeni tudi manjšo rabo tal na teh ekspozicijah. Izračuni dokazujejo usmerjenost
Banjške planote proti zahodu, saj prevladujejo zahodne, jugo- in severozahodne ekspozicije,
na katerih prevladujejo tudi različne rabe tal.
2.1.4 Podnebne značilnosti
Za Banjško planoto je značilno zaledno zmerno sredozemsko podnebje (Ogrin, Plut, 2012).
Povprečne julijske temperature v obdobju 1971–2000 so se gibale med 16 in 18 °C,
povprečne januarske pa med -2 in 2 °C. Snežne padavine na planoti so omejene na višje dele
nad 700 m nadmorske višine. V obdobju 1971–2000 je bilo na višjem vzhodnem delu planote
povprečno 75 dni s snežno odejo, na nižjem zahodnem delu pa v povprečju 50 dni s snežno
odejo (slika 19). Količina snega se v zadnjih letih zmanjšuje (Perkon, 2012), zato na območju
(Kal nad Kanalom) zamira zimski turizem (npr. smučarski turizem). V zimskem času na
planoti pogosto piha sunkovit severovzhodnik (burja), ki prinaša mrzel zrak in močno ohladi
ozračje na planoti.
30
Slika 19: Povprečno letno število dni s snežno odejo v obdobju 1971–2000 na Banjški planoti.
Vir: Podatki pridobljeni s spletne aplikacije ARSO.
Slika 20: Jutranja megla poleti na Plomini na Banjšicah (Avtorica: Katarina Starc, 2009).
31
Banjška planota je del alpsko-dinarske orografske pregrade ki zračne mase z morja sili k
dvigovanju, ohlajanju, kondenziranju in posledično vpliva na večjo količino padavin na tem
območju. Povprečne letne padavine na Banjški planoti se gibljejo od 2000 do 3200 mm letno.
Povprečno količino padavin za padavinsko postajo v Kalu nad Kanalom, za obdobje 1971–
2008, prikazuje slika 21. Največ padavin je padlo v jesenskem času, najmanj pa februarja,
julija in avgusta. V obdobju je letno povprečno padlo 2137 mm padavin (Arhiv ARSO, 2014).
Na območju Banjške planote pogojuje mikroklimatske značilnosti predvsem izoblikovanost
površja. Prisojni in zavetrni deli imajo višje temperature kot privetrni in osojni deli pobočij.
Na dnu vrtač in v drugih konkavnih oblikah pride do nižjih temperatur (temperaturne
inverzije) in posledično nastane slana, predvsem v spomladanskem času.
Slika 21: Klimogram za meteorološko postajo Kal nad Kanalom5 za obdobje 1971–2008
5
Padavinska meteorološka postaja Kal nad Kanalom je obratovala do konca leta 2008 (ARSO, 2014).
32
Slika 22: V zimskih mesecih na Banjški planoti zapade sneg. Pogled z Banjšic proti severozahodnemu delu
Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012).
2.1.5 Hidrogeografske značilnosti
Površinskih vodnih tokov na vzhodnem, popolnoma apnenčastem delu Banjške planote ni. V
osrednjem delu so apnenci prekriti s tankim pokrovom flišnih kamnin (lapor, kremenov
peščenjak, apnenčev peščenjak ter breča). V apnenčevih peščenjakih in brečah, ki so kot leče
in plasti vloženi v vododržne laporovce in kremenove peščenjake, se zbira voda in ta pride na
dan v šibkih izvirih, ki z velikimi nihanji v izdatnosti pretoka kažejo na kraški značaj izvirov.
Ob prelomni coni, ki lahko povezuje dve ali več karbonatnih leč, so izviri lahko izdatnejši, kot
je na primer izvir Banjščka v Batah, izviri v Lohkah (Lošček izvira v višini 679 m v zgornjem
delu v fliš zarezane grape, ki je usmerjena proti Mlaki pod Mrcinjami) in na Kanalskem Vrhu
(slika 24) (Janež in sod., 1997). V dolini Avščka (slika 23) je več izvirov, najvišji je na
nadmorski višini 640 m, imenovan Pri cerkvi. Na višini 600 m je izvir Pri bukvah, ki je stalen
in ne zelo izdaten. Izvir Mournik leži na nadmorski višini 585 m ob prelomu in dobi vodo iz
karbonatnih leč. Veliko nihanje v izdatnosti je bilo ugotovljeno na izviru Zabrdo. V spodnjem
delu potoka Avšček je zajetje Kajža, ki oskrbuje Avče s pitno vodo. Omenjeni šibki izviri na
Banjšicah so zelo pomembni za oskrbo z vodo nekaterih zaselkov. Obravnavano območje
nudi ugodne možnosti za poselitev in kmetijstvo (živinorejo), kar pomeni, da so vode, ki se
zbirajo v flišnih apnenčevih lečah plitvo pod površjem, onesnažene z organskimi snovmi ter
po večjem deževju izdatno kalijo (Janež in sod., 1997).
Stalni izvir Banjščka in nestalni izvir Sušec izvirata v grapi nad vasjo Bate ter ponikata v
lastnih naplavinah na zakraseli ravnici pod vasjo. Izvir Banjščka je zajet za naselji Bate in
Dragovico. Južno od vasi Kanalski Vrh je za napajanje živine zajet studenec Spodnja Mlaka,
voda nato odteka po naplavljenem dnu slepe doline in ponika skupaj z vodami z levega
flišnega brega blizu stika z apnenci (Janež in sod., 1997).
33
Slika 23: Avšček svojo strugo zareže v površje v osrednjem delu Banjške planote, pod zaselkom Vrhavč
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
34
Slika 24: Hidrogeografska območja, vodonosniki in površinski vodni tokovi na Banjški planoti
37
Na severnem delu Banjške planote se izpod Tolminskega in Kanalskega Loma stekajo
površinske vode v dolino Vogrščka, ki se poleg južneje ležečega Avščka najgloblje zajeda v
planoto. V povirju te grape prevladuje kredni fliš, v spodnjem delu pa kredni apnenci, zato je
tu struga večinoma brez vode (Janež in sod., 1997).
Večji del Banjške planote (na sliki 24 označeno z zeleno in rumeno barvo) zajema kraški
razpoklinski vodonosnik, območje Bat, Banjšic ter skrajni jugozahodni del Banjške planote pa
sestavljajo slabo prepustne kamnine, ob katerih se pojavljajo izviri pitne vode, ki so zajeti za
oskrbo posameznih območij.
Človekova dejavnost na Banjški planoti je povezana tudi s transportom, kmetijstvom,
turizmom, gozdarstvom in industrijo, kar pomeni določeno nevarnost za neoporečnost
podzemne kraške vode. Zato je potrebno natančno poznati napajalna območja posameznih
izvirov, smeri pretakanja vode s površja skozi nezasičeno in zasičeno cono vodonosnika,
oziroma poznati celotno delovanje vodonosnika ob različnih hidroloških pogojih (Turk in
sod., 2013).
Z najnovejšimi raziskavami (uporaba modela KARSYS) je bilo ugotovljeno, da se podzemna
voda ne nahaja povsod na Banjški planoti, temveč samo tam, kjer so vodonosne kamnine
(apnenec) spodaj in bočno obdane z neprepustnimi kamninami (dolomit in/ali fliš). Velika
površina podzemne vode se nahaja v zaledju Mrzleka, v zahodnem delu Banjške planote.
Pretakanje podzemnih voda je usmerjeno z Banjške planote v smeri Mrzleka in Kajže, kakor
prikazuje tudi spodnja slika 25.
Slika 25: Lokacije posameznih vodnih rezervoarjev na območju Trnovsko-Banjške planote. Prikazana so tudi
napajalna območja posameznih izvirov in smeri pretakanja podzemnih voda v zasičeni in nezasičeni coni (Turk
in sod., 2013).
38
Ugotovljeno je bilo, da ima avški prelom (oziroma predjamski prelom), ki poteka od Avč
proti Predjami, pomembno vlogo pri pretakanju podzemnih voda, saj je vzdolž preloma prišlo
do zmika med plastmi, zaradi česar so vodoprepustne plasti ob prelomu obdane z
neprepustnim dolomitom in flišem. Oblikovali so se rezervoarji podzemne vode (slika 26), ki
je lokalno dvignjena nad tisto, ki se nahaja v neposrednem zaledju izvirov. Podzemna voda se
pretaka iz višje ležečih rezervoarjev podzemne vode, proti nižje ležečim rezervoarjem.
Neprepustna prelomna cona (porušena in zdrobljena prelomna cona) poteka vzdolž preloma
Predjama – Avče in naj bi ločevala podzemno vodo Mrzleka od podzemne vode Kajže (Turk
in sod., 2013).
Slika 26: Hidrološka razlaga modela Trnovsko-Banjške planote. Vodonosnih plasti ni na sliki. Prikazana je
neprepustna podlaga in nad njo vodni rezervoarji podzemne vode. Rdeče črte nakazujejo meje med napajalnimi
območij posameznih izvirov (Turk in sod., 2013).
Vodonosne kamnine v zaledju Kajže so jurski in kredni apnenci, ki zaradi flišnega pokrova
niso povsod dobro zakraseli in dobro prepustni za vodo (Janež in sod., 1997). Zato je
natančna določitev gladine podzemne vode, brez dodatnih hidrogeoloških raziskav v
napajalnem območju Kajže (slika 27), skoraj ni mogoča. Napajalno območje Kajže obsega
približno 29 km2, ki pa ne prispeva samo Kajži, temveč tudi ostalim izvirom v dolini Avščka
(Turk in sod, 2013).
39
Slika 27: Zajetje Kajža na vodotoku Avšček za oskrbo Kanala in okoliških vasi s pitno vodo (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2013).
Vode s flišnega in zakraselega sveta Banjške planote se podzemno iztekajo v Sočo. Izjemoma
del voda s planote odteka proti zahodu v Avšček, ki doseže Sočo le ob višjih vodah, ob sušah
pa ponikne v lastni strugi pred Avčami. Vogršček se ob visokih vodah preliva iz Babje jame v
Sočo, izliv nizkih voda pa ni znan. Edini stalni izvir na severnem delu Banjške planote je
Hotešk pri Slapu ob Idrijci, ki se ob visokih vodah napaja tudi iz Čepovana in Gorenjega
Lokovca (Janež in sod., 1997).
Podzemne vode kraškega vodonosnika Banjške planote (ki je del Trnovsko-Banjškega
vodonosnika) se izlivajo na površje v najnižjih točkah neprepustnega flišnega obrobja pri
Mrzleku, Bokalcih (potopljena ob zajezeni strugi Soče za HE Solkan) in Kajži, kjer so zajetja
za oskrbo s pitno vodo Spodnje in Srednje Soške doline, Nove Gorice in Gorice (Janež in
sod., 1997).
Za oskrbo Banjške planote s pitno vodo sta najpomembnejša stalna izvira v Čepovanu, Močile
in Studenec, katerih voda ponika v breznu na območju lesnopredelovalnega obrata Gonzage,
kjer je v preteklosti stala žaga. Izvira poleg Čepovana oskrbujeta tudi Srednji Lokovec, Kal
nad Kanalom na Banjški planoti ter Lokve in Trnovo na Trnovski planoti (Janež in sod.,
1997).
Včasih so se na vzhodnem delu Banjške planote (Lokovec, Grudnica, delno Kal nad
Kanalom) oskrbovali zgolj s kapnicami in kali, saj na tem območju ni nobenih vodnih izvirov.
Kale (slika 28) so se v preteklosti uporabljali predvsem za napajanje živine, danes pa po
večini niso v uporabi oziroma se opuščajo, zaraščajo in izginjajo. Na zahodnem delu planote
je več manjših vodnih izvirov, s katerimi se prebivalci, poleg kapnic, že od nekdaj oskrbujejo.
40
Slika 28: Močilo – kal nad zaselkom Koprivišče je bil v rabi za napajanje živine, danes ni več v uporabi, je pa
pomemben biotop za ohranjanje biodiverzitete (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Preglednica 4: Oskrba Banjške planote s pitno vodo.
Naselje
Tolminski Lom
Kanalski Lom
Dolgi Laz
Grudnica
Kal nad Kanalom
Kanalski Vrh
Levpa
Seniški Breg
Lokovec
Banjšice
Bate
Oskrba s pitno vodo
Danes
Javni vodovod
Vaški vodovod
Kapnice
Kapnice
Kapnice, javni vodovod v gradnji
Kapnice
Vaški vodovod
Kapnice, vodni izviri
Kapnice, deloma javni vodovod
Vaški vodovod
Vaški vodovod
Nekoč
Kapnice, vodni izviri
Kapnice
Kapnice
Kapnice
Kapnice, vodni izviri
Kapnice
Kapnice
Kapnice, vodni izviri
Kapnice
Kapnice, vodni izviri
Kapnice, vodni izviri
Viri: OPN Kanal, 2012; OPN Tolmin, 2012; OPN Nova Gorica, 2012.
V zaselku Dol v naselju Kal nad Kanalom, so poleg korita (slika 29) izvir zajeli z vodnjaki,
kjer vode nikoli ne zmanjka. V Tolminskem Lomu so se včasih oskrbovali predvsem s
kapnicami in vodnimi izviri v neposredni bližini vasi, s kali, koriti, studenci, danes pa se
oskrbujejo z javnim vodovodom (preglednica 4). Na Banjšicah, v Batah in Levpi se npr.
oskrbujejo iz individualnih zajetij v neposredni bližini vasi. Problem teh vodnih zajetij je, da
so kraškega značaja in se ob obilnem deževju skalijo, v sušnem obdobju pa ne zagotavljajo
zadostne količine vode, ki je obenem večinoma tudi oporečna, zato domačini še vedno lovijo
deževnico v vodnjake. V zadnjih letih želijo prebivalce Lokovca, Kala nad Kanalom, Levpe,
Seniškega Brega oskrbeti s pitno vodo iz javnega vodovoda iz zajetja v Čepovanu, prebivalce
južnejših delov Banjške planote pa z vodovodom iz Mrzleka. Nekatere redke raziskovalne
vrtine za vodovod v dolini Avščka so se namreč pokazale za suhe, oziroma ne dovolj izdatne
za oskrbo prebivalcev. Zaradi visokih cen in dolgotrajnosti tovrstnih raziskav se lokalne
oblasti (občine) raje poslužijo že obstoječih vodnih izvirov oziroma zajetij, ki naj bi
41
zadostovali za oskrbo vseh prebivalcev Banjške planote. Večina prebivalcev bo najverjetneje
tudi po napeljavi vodovoda uporabljala kapnice in druge izvire.
Slika 29: Dolsko korito je primer korita, ki se še vedno uporablja za napajanje živine. Poleg tega je izvir v
spodnjem zaselku Dol zajet oziroma polni vodnjake. Voda na tem izviru nikoli ne presahne (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2012).
2.1.6 Naravne nesreče na Banjški planoti
Naravne nesreče so naravni procesi, sestavni del naravnega dogajanja, katerim se mora človek
prilagoditi. Z geografskega vidika so zelo pomembne prilagoditve (Natek, 2002), ki
»pomagajo ustvariti podobo krajine« (Gams, 1983, 13).
Tudi na Banjški planoti potekajo naravni procesi, ki so različno pogojeni in omejeni ter
katerim se mora človek prilagoditi. Z opozorilne karte verjetnosti pojavljanja zemeljskih
plazov lahko razberemo, da je potencialna nevarnost pojavljanja zemeljskih plazov omejena
na zahodni in južni del Banjške planote, predvsem na strma pobočja v flišu in laporju
(Opozorilna karta verjetnosti pojavljanja zemeljskih plazov, 2005). Po pripovedovanju
prebivalcev naj bi se pred 40 leti zgodil večji zemeljski plaz na območju Seniškega Brega
(zahodna Banjška planota), a ni bilo večje gmotne škode. Leta 2009 pa naj bi zemeljski plaz,
ki je zdrsnil po grapi, odnesel skoraj celotno cesto, ki pelje čez grapo, na ovinku pred vasjo
Avšje (Perkon, 2014).
V poletnih mesecih so pogosti močni nalivi, neurja s točo ter udari strel. Na Banjški planoti se
v povprečju pojavi toča vsaj enkrat do trikrat letno. Vsaj enkrat v letu je velikost toče tako
velika, da povzroči poškodbe objektov in kmetijskih kultur (Število dni s točo, 2013).
V zimskih mesecih piha na Banjški planoti močan in sunkovit severovzhodnik burja, ki gradi
snežne zamete in lomi drevesno vegetacijo, sadno drevje itd. Močna burja je leta 2005
polomila ogromno dreves. Na območju zaselka Megarči v Kalu nad Kanalom je npr. bilo
potrebno izvesti gozdni golosek večjega območja (Okroglič, 2014).
42
Slika 30: Žledolom februarja 2014, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtor: Marko Perkon, 2014)
Februarja 2014 je višje predele Banjške planote zajel žled (slika 30), ki je povzročil ogromno
škode (ARSO, 2014). Glavne posledice žledoloma so bile poleg polomljenih dreves tudi
uničene električne in telefonske napeljave, katere predstavljajo določeno nevarnost za
prebivalce. Prebivalci v višjih delih Banjške planote so se v zadnjem žledolomu, v času
izpada elektrike in odrezanosti od civilizacije, lahko oskrbeli s kurjavo na štedilnik
(»šparget«), vodo iz vodnjaka (ročno jemanje vode iz vodnjaka) itd. (Bavdaž, 2014).
2.1.7 Pedološke in vegetacijske značilnosti
Na apnenčasti podlagi Banjške planote prevladuje rendzina (slika 31), ki je mlada, plitva prst
redko globlja od 30 cm, z enim samim jasno izraženim humusnim horizontom. Kljub pogosto
dobrim kemičnim in fizikalnim lastnostim je zaradi plitvosti, skalovitosti in naklona raba tal
gozd ali travniki. Na valovitem ali ravnem terenu flišnega dela Banjške planote prevladujejo
evtrične rjave prsti, ki so bolj primerne za kmetijstvo, poselitev, infrastrukturo ali industrijo,
na katerih pogosto nastanejo konflikti interesov rabe na teh prsteh (Repe, 2010).
Na območju osrednjega dela Banjšic, Seniškega Brega in Tolminskega Loma, prevladujejo
distrične rjave prsti, ki so zelo pogoste tudi drugje v Sloveniji, saj prevladujejo v vzpetem in
razgibanem svetu. Na njih raste kisloljubno rastlinstvo (pogosti so bukovi gozdovi s pravim
kostanjem). Kljub slabšimi kemijskimi lastnostmi so na njih zaradi blažjega reliefa kmetijske
površine pogostejše kot na rjavih pokarbonatnih prsteh (Repe, 2010).
Rjave pokarbonatne prsti nastanejo na trdih, kompaktnih karbonatnih kamninah (apnenci in
dolomiti), na razgibanem, kraškem in skalovitem reliefu, brez površinskih vodnih tokov.
Vsebujejo večji delež gline, zato je tekstura težka. Kljub dokaj dobrim fizikalnim in
kemijskim značilnostim, zaradi reliefa in pomanjkanja vode na njem prevladuje gozd (bukev).
Rjave pokarbonatne prsti se mozaično prepletajo z rendzinami, izpranimi prstmi in skalnatim
površjem (Repe, 2010).
43
Slika 31: Tipi prsti na Banjški planoti
44
Na Banjški planoti prevladuje bukev (Fagus sylvatica) (sliki 32 in 33), ki uspeva in oblikuje
svoje združbe v vseh fitogeografskih območjih, v vseh legah, na karbonatni in nekarbonatni in
mešani karbonatno-nekarbonatni podlagi in na različnih talnih tipih (Dakskobler, 2008). V
Sloveniji velja poleg smreke za gospodarsko najpomembnejšo drevesno vrsto, katere les je
trd, težak, elastičen, na prostem slabše obstojen, z veliko ogrevalno močjo. Iz njega
pridobivajo kakovostno oglje, uporaben je za izdelavo pohištva (upognjenega), parketa,
vezanih plošč in za železniške pragove. Odpadni les bukve uporabijo za celulozo in pelete.
Plodovi so užitni, če so praženi ali kuhani, surov žir pa so nekoč uporabljali za prehrano
prašičev. Poleg naštetega je bukev primerna tudi za okras (Brus, 2010).
Poleg bukve je na Banjški planoti razširjena tudi smreka (Picea abies). Najpogosteje raste na
svežih in zračnih prsteh na vseh podlagah ter kjer je visoka zračna vlaga in padavine
razporejene čez celo leto. Slabo prenaša sušo in vročino, odporna pa je proti mrazu in nizki
zimski temperaturi. Smrekov les je mehek, elastičen in pogosto uporabljen les v Sloveniji: v
gradbeništvu, pohištveni industriji, papirni industriji ter pri izdelavi glasbil. Iz smrekovih iglic
je mogoče pridelati eterična olja, skorjo pa je mogoče uporabiti za strojenje. Pogosto jo, tudi
na Banjški planoti, zasadijo na golosekih zaradi hitre rasti in kakovostnega lesa, saj omogoča
največji vrednostni prirastek na enoto površine (Brus, 2012).
V manjših razsežnostih pa so na Banjški planoti prisotni tudi lipa (Tilia Platyphyllos), črni
gaber (Ostrya carpinifolia) in beli gaber (Carpinus betulus), veliki jesen (Fraxinus excelsior),
divja češnja, črni bor, navadni brin, macesen itd. Črni bor (Pinus nigra) raste najraje na
apnencu in dolomitu, na ekstremnih rastiščih na strmih skalnatih pobočjih in je odporen proti
mrazu. Njegov les se uporablja v gradbeništvu in mizarstvu za izdelovanje stavbnega pohištva
ipd. Zaradi velikih količin smole je primeren za smolarjenje, uporabljajo ga tudi za
protivetrno zaščito in okras v parkih (Brus, 2012). Les črnega in belega gabra je trd, vendar
slabo obstojen, težek za obdelovanje in ima na trgu nizko ceno, zato se ga uporablja predvsem
za kurjavo. Les divje češnje je priljubljen, vendar na prostem ni preveč trajen, zato se
uporablja za pohištvo. Kakovosten les češnje ima na trgu visoko ceno, zato je njeni negi v
gozdu potrebno posvečati več pozornosti. Užitni so tudi plodovi divje češnje, ki jih je mogoče
uporabiti za kompot, marmelado, sok, vino, žganje. Lipov les je mehek, zelo lahek, belkaste
ali rumenkaste barve in prijetno dišeč ter je široko uporaben v mizarstvu, pri proizvodnji
furnirjev, igrač, risalnih desk, cokel, oglja za risanje, delov glasbil orgel in klavirjev. Lipovo
cvetje ima zdravilne lastnosti, zato se ga pogosto uporablja za čaje. Ličje iz skorje so včasih
uporabljali v vrvarstvu, za pletenje vreč, košar, obutve in rogoznic. Veliki jesen je najbolj
cenjen zaradi trdega, trajnega in lepega lesa, ki je primeren za izdelavo pohištva in parketa ter
prenese hude obremenitve. Iz lesa velikega jesena so izdelani ročaji orodij in športni rekviziti
(hokejske palice, smuči, telovadno orodje). Veliki jesen, ki raste na apnenčasti podlagi, ima
krajša vlakna in je manj elastičen. Jesenovo listje so nekoč uporabljali za živinsko krmo,
steljo, za obarvanje volne v zeleno (skorjo in modro galico pa črno) (Brus, 2012).
Na pašnikih na plitvih, revnih in izčrpanih prsteh Banjške planote raste navadni brin
(Juniperus communis). Brinov les je srednje težek, precej trd, trajen in prijetno dišeč, zato ga
uporabljajo v rezbarstvu, za izdelavo polic, pip, okrasnih predmetov, škatlic itd., vendar v
majhnih količinah. Zreli jagodasti storži se uporabljajo kot začimba, za brinovo olje in žgane
pijače, poleg tega imajo zdravilne učinke, saj čistijo telo in pospešujejo krvno obtok (Brus,
2012).
Evropski macesen (Larix decidua) raste ponekod na Banjški planoti na globokih, zračnih in z
minerali bogatih prsteh na apnencu. Potrebuje zračno in talno vlago ter dobro prevetrene lege,
45
dobro prenaša zimski mraz ter spomladansko in jesensko slano. Dobro prenaša močan veter in
obremenitve s snegom. Macesnov les je elastičen, obstojen in uporabljen v gradbeništvu in
mizarstvu, macesnova smola pa ima zdravilne učinke (Brus, 2012).
Slika 32: Vegetacija na Banjški planoti
Slika 33: Bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
46
2.1.8 Naravne vrednote na Banjški planoti
Naravne vrednote so tudi pomembni naravni viri, ki lahko omogočajo razvoj območja, vendar
je tudi pri varovanju narave potrebno biti previden in s predpisi ustrezno poskrbeti za
kompromis med varovanjem narave in razvojem planote. Na Banjški planoti so kot naravne
vrednote zaščiteni nekateri pomembni naravni viri, kot so npr. jame, brezna (slika 34), vodna
telesa (kali, vodotoki, izviri). Pomembno je varovanje celotnega območja Banjške planote, saj
se vode z območja podtalno stekajo v izvire pitne vode. Na Banjški planoti so pogosta brezna
in jame, ki so se v preteklosti uporabljala za odlagališča različnih odpadkov.
Slika 34: Brezno v Rutah pod Korenom je globoko in dolgo 40 m in potencialno nevarno za obiskovalce,
domačine in živali (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
Omeniti velja brezno Ponor polne lune, ki se odpira na koncu kratke slepe dolinice na
Kanalskem Vrhu pod vzpetino iz fliša in je z 370 m globine ter 1873 m dolžine najglobje
brezno na Banjški planoti. V neposredni bližini leži brezno Jazben na Kanalskem Vrhu, ki je
globoko 334 m in dolgo 868 m. V spodnjem položnem delu brezna teče stalen potoček, v
katerega vdirajo večje vode šele v večji globini (Verša, 1997). Poleg omenjenih je eno
globljih tudi Brezno na Levpah (236 m), Vodičnik (185 m) na območju naselja Kal nad
Kanalom. Smognica, 492 m dolga, je najdaljša izvirna jama na zahodnem delu Banjške
planote, na nadmorski višini 505 m. Razvila se je v apnenčevi breči, ki je tu debela 10 m in je
del zgornjekrednih flišnih plasti. Vodni tok, ki teče skoznjo, oblikuje dno jamskih rovov,
ostale dele pa voda, ki prenika s površja in polzi po jamskih stenah (Knez, Slabe, Šebela,
2005).
47
Slika 35: Brezno v bližini Brezna na Levpah v KO Kal nad Kanalom. Ni evidentirano v Katastru jam Slovenije.
Brezno bo potrebno v prihodnosti evidentirati, saj predstavlja nevarnost za obiskovalce, raziskovalce in gozdarje
območja (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Poleg brezen in jam so na obravnavanem območju kot pomembna naravna vrednota zaščiteni
tudi:
- jezero imenovano Na kalu, ki je pomemben biotop (slika 36);
- Vodičnik, kal pod najvišjim vrhom Banjške planote – Laščkom;
- soteska Vogrščka na severozahodu planote, ki se kot levi pretok izliva v reko Sočo, z
občasnim vodnim tokom v volčanskih apnencih;
- kal Lužarji in Mlaka pod Mrcinjami v naselju Banjšice (slika 37).
Mlaka pod Mrcinjami je globoka okrog pol metra in obsega nekaj arov površine. Ob večji suši
presahne, ob večji količini padavin pa poplavi kraško globel, kjer voda ponikne. Velja za
ogrožen in redek življenjski prostor številnih vodnih rastlin in živali ter kot napajališče za
živino (Predalpski biser – Banjšice, 2014).
Južni del Banjške planote je vključen v območje Natura 2000 oziroma kot ekološko
pomembno območje po direktivah o pticah in habitatih. Večji del južnega ter jugovzhodnega
dela Banjške planote predstavljajo vodovarstvena območja, kjer veljajo posebni režimi in
določila pri rabi in upravljanju prostora (slika 38).
48
Slika 36: Naravna vrednota Na kalu – jezero v severnem delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014).
Slika 37: Naravna vrednota Mlaka v Mrcinjah na osrednji Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
49
Slika 38: Naravne vrednote na Banjški planoti
50
2.2
Družbenogeografske značilnosti Banjške planote
Naravnogeografske značilnosti pogojujejo in so pogojevale razmestitev in oblikovanje
družbenogeografskih značilnosti na Banjški planoti. V tem poglavju so predstavljene
družbenogeografske značilnosti, ki se navezujejo na naravne vire obravnavanega območja.
2.2.1 Upravna razdelitev
Banjška planota je upravno razdeljena na tri občine Goriške statistične regije. Zahodni del
(naselja Kanalski Vrh, Seniški Breg, Levpa in Kal nad Kanalom) upravno spada v občino
Kanal ob Soči, vzhodni del z Lokovcem, Batami in Banjšicami v občino Nova Gorica, severni
del z naselji Dolgi Laz, Grudnica ter Kanalski in Tolminski Lom pa v občino Tolmin. Za
geografski oris obravnavanega območja je bilo potrebno zaradi pridobivanja ažurnih podatkov
določiti, katera naselja sodijo na Banjško planoto. Najtežje je določiti mejo na zahodnem
delu, kjer se planota v flišu postopoma spušča proti Soški dolini ter na južnem delu, kjer
Banjška planota prehaja v Grgarsko kotlino. Na severozahodna pobočja Banjške planote
upravno (ne pa tudi geomorfološko) segajo tudi naselja Gorenji Log, Drebočnik in Postaja, ki
jih nismo uvrstiti na Banjško planoto in jih ne bomo obravnavali ali vključili v analize. V
magistrskem delu so torej obravnavana naselja (skupna površina 91,80 km2), ki
geomorfološko ležijo na Banjški planoti in so prikazana na sliki 39.
Poimenovanje Banjška planota (v nekaterih primerih se uporablja tudi krajši izraz Banjšice)
se upravno uporablja za širše ruralno območje Mestne občine Nova Gorica (ki poleg naštetih
naselij vključuje tudi Grgar, Čepovan, Grgarske Ravne, Dragovico), občine Tolmin (Postaja,
Drebočnik, Gorenji Log) in občine Kanal ob Soči, in ne samo za geomorfološko omejeno
planoto, kot je obravnavana v magistrski nalogi. Zgornja akumulacija črpalne hidroelektrarne
Avče (ČHE Avče), ki je tudi obravnavana v magistrski nalogi, upravno pripada naselju Avče,
ki delno sega na Banjško planoto, delno pa v Soško dolino.
51
Slika 39: Omejitev Banjške planote
52
2.2.2 Poselitvene značilnosti
Banjška planota je območje mlajše agrarne naselitve, kjer je prevladovala živinoreja, za
katero so bile naravne razmere najbolj primerne. Območje Banjšic je namreč prekrito z
debelejšo plastjo flišne preperine in na njih prevladujejo obdelane površine. Teh je bilo v
preteklosti več, vendar prevladujejo travniki in pašniki, ne pa njive (Melik, 1960). Glavni
dejavnik poselitve Banjške planote je bila rodovitna in globoka prst, ki je omogočala
preživetje prebivalcev. Naselje Banjšice je primer prilagajanja poselitve naravnim razmeram,
saj zaselki ležijo na obodu flišne sinklinale, kjer poteka tudi meja z gozdom, tako da so flišne
površine ohranjene za kmetijsko rabo.
Naravne možnosti za kmetijstvo so pogojevale naseljevanje ljudi na območja flišnih kamnin
sredi apneniškega sveta, kot na primer »suhe doline« v okolici Kanalskega Vrha,
Tolminskega in Kanalskega Loma na SZ delu Banjške planote, kjer se je razvila živinoreja
(Pavlin, 1998). Najbolj apnenčaste, vzhodne, s prstjo skromne površine so bile poseljene
najkasneje (Mrak, 1995). Med krajevnimi imeni prevladujejo imena po reliefu, rastju ali
vodnih pojavih, npr. Vrh, Lom, Kal, Zabrdo, Lokovec, Koprivišče, oziroma ponekod tudi
kolektivna imena Škrlji, Madoni, Kuščarji, Humarji, ki pričajo o mladi poselitvi (Melik,
1960).
Nekatere arheološke najdbe dokazujejo prisotnost ljudi na območju Banjške planote že v
prazgodovinski dobi. V povezavi z Banjško planoto je pomembno arheološko najdišče v
Grgarju, kjer so odkrili prazgodovinsko gradišče, v kamnolomu ob cesti proti Čepovanu pa so
leta 1889 med skalami našli bronaste srpe, kar nakazuje na rabo ceste že v prazgodovinski
dobi. Grgar namreč leži nad Solkanom, ki je bil prazgodovinsko-rimska postojanka, kjer so
utrdbe obvladovale prehod v Soško in Čepovansko dolino. Sklepajo, da je bila rimska utrdba
ob tej cesti tudi na hribu Lašček (1071 m). Poleg omenjene pa naj bi bile prazgodovinsko
pomembnejše tudi poti proti Banjški planoti: Grgar–Ravne–Bate, (Sveto)–Banjšice (Trušnje,
Mrcinje)–Kal nad Kanalom–Levpa–Avče in Banjšice–Kanalski Vrh–Kanal. Banjška planota
meji na arheološke postojanke južno od Solkana v goriško-vipavskem območju, na postojanke
v dolini Soče z veliko arheološko aglomeracijo v Mostu na Soči, na postojanke v dolini Bače
in Idrijce, na Šentviško goro s Cerknim in antičnimi utrdbami na Vojskem in Novi Oselici
(Truhlar, 1974). Po podatkih Registra nepremične kulturne dediščine je na območju Banjške
planote veliko arheoloških najdišč, ki so v fazi raziskovanja preteklosti.
Poleg geografske lege v neposredni bližini prehoda v Italijo, mejitev na staro cestno omrežje
ter lega v sklopu pomembnih arheoloških aglomeracij, ki jo obkrožajo, nakazujejo na staro
naseljenost na Banjški planoti tudi stara imena krajev, ledin, višin. Med naselji Bate, Sveto in
Ravne se dviga hrib Sveti Lovrenc (799 m), na katerem so ruševine cerkve sv. Lovrenca, ki je
znan zavetnik postojank z zatočišči. Za območje Banjške planote so značilna tudi krajevna
imena predslovenskega izvora, kot so npr. Bate, Baske, Lohka, ledinska imena Gomila,
Zagomila, Murovec, stara višinska poimenovanja in ruševine cerkev. Kal nad Kanalom tudi
kaže staro obeležje, saj ima sv. Jurij močno rimsko-vojaško oznako (srečujemo ga v zvezi z
antičnimi utrjenimi postojankami), ravno tako ima Veliki Ščur (814 m) najverjetneje zvezo s
sv. Jurijem (Truhlar, 1974).
Naseljevanje Banjške planote je potekalo iz različnih smeri, v različnih časovnih obdobjih in
je bilo naravno geografsko pogojeno. Najprej naj bi bil stalno poseljen zahodni del (območje
Levpe do Koprivišč), najkasneje pa severovzhodni in vzhodni del Banjške planote (Gorenji
Lokovec) (Šuligoj, 1987).
53
Naseljevanje tega območja lahko razdelimo na štiri poselitvene faze. Prvo naseljevanje v
začetku našega štetja je potekalo na flišnem zahodnem delu Banjške planote iz smeri Kanala
ob Soči (Soške doline) (Mrak, 1995). Takrat sta bila naseljena kraja Levpa (danes samostojna
krajevna skupnost) in Koprivišče (danes zaselek v KS Kal nad Kanalom). Ostala območja so
občasno naseljevali pastirji. V 7. stoletju n. št. se je začelo prvo stalno naseljevanje tega
območja. Nestalni prebivalci so se v takratnem obdobju pomikali višje ter s krčenjem gozdov
pridobivali nove obdelovalne površine, predvsem pašnike (Šuligoj, 1987).
Iz goriške smeri so naselje Banjšice začeli naseljevati v zgodnjem srednjem veku, torej v 8. in
9. stoletju, iz občasnih naselbin pastirjev so nastala stalna prebivališča podobno kot na
zahodnem delu planote (Ipavec Filipič, 1986). Nadaljnji proces naseljevanja, od 10. do 15.
stoletja, je bil počasen in dolgotrajen, vendar stalen in vztrajen. Cerkev sv. Tomaža pod
Ščurom v Kalu nad Kanalom je bila zgrajena v 15. stoletju, za tem je počasi začelo nastajati
naselje Kal nad Kanalom, kasneje pa višje ležeči zaselki (Šuligoj, 1987). V istem obdobju so
začeli za stalno, iz smeri Mosta na Soči, naseljevati območje na severozahodnem delu
Banjške planote (območje Tolminskega in Kanalskega Loma). Leta 1471 so v Kanalskem
Lomu zgradili cerkev sv. Primoža in Felicijana, kot podružnično cerkev kanalske cerkve
Marijinega vnebovzetja. Tolminski in Kanalski Lom sta upravno pripadala Goriški do konca
druge svetovne vojne, ko je takratni režim Loma priključil Tolminski (Höfler, 2001).
V 17. in 18. stoletja (doba glažutarstva in fužinarstva) so ljudje za stalno naseljevali
najodročnejše in najmanj rodovitne predele Banjške planote. Leta 1848 je bila z zemljiško
odvezo odpravljena tlaka, kmetje pa so morali od takrat naprej plačevati odkupnino za zemljo
in zemljiški davek, ki so ga v tem času uredili po novem katastru. Odplačevanje zemlje in
zemljiški davki so povzročili obubožanje kmetov. Na eni strani so nastale nezadolžene, na
drugi pa revne kmetije (Šuligoj, 1987).
V letih 1916 in 1917 so se morali prebivalci Banjške planote umakniti v notranjost Slovenije
(na Cerkljansko, Dolenjsko, Notranjsko), saj so to območje uporabljali vojaki za šotorišča,
skladišča, vojaške kuhinje, vojne bolnice, konjske hleve ipd. Žrtve na tem odseku fronte so
pokopali pod hribom Ščur v zaselku Kal nad Kanalom. Ob koncu vojne, ko so se avstrijske
čete umaknile iz Kala, so ga okupirali Italijani. Begunci so se vrnili tik pred zimo na
opustošene domove, ki so jih s trdim delom in voljo obnovili z vojaškim materialom. Po
podatkih v Kroniki KS Kal nad Kanalom se je moralo v času med obema vojnama 81
prebivalcev odseliti v razne predele sveta (v Jugoslavijo, Južno Ameriko, Francijo, Egipt in
drugam). V času italijanske okupacije (1920–1943) so morali prebivalci Banjške planote
govoriti italijanski jezik in biti okupatorjem popolnoma predani in pokorni (Šuligoj, 1987).
Lokovec je bil slabo dostopen in oddaljen, zato ni bil primeren za stalno naseljevanje in je bil
poseljen kasneje. Naseljevanje vzhodne Banjške planote se je začelo v 17. stoletju zaradi
obsežnih bukovih gozdov (les), ki so ga oglarji potrebovali za izdelavo oglja za potrebe glažut
v Trebuši in na Trnovski planoti (zahodni del Trnovskega gozda) in fužin na Gorenjskem. Po
tolminskem puntu leta 1713 so ljudje pred grožnjami zemljiške gospode bežali v odročne
kraje Lokovca in se lotili kmetovanja in si s krčenjem gozda in trebljenjem kamenja uredili
njive, travnike in pašnike. V vrtačah je bilo več prsti, katero so kopali in z njo pokrivali
siromašnejša tla, nastale jame pa zasipali s kamenjem in ga pokrili s prstjo. S kmetovanjem se
je razvila tudi domača obrt, saj so ljudje vse potrebno izdelovali doma (zidarji, krovci,
kamnoseki, izdelovalke lanene preje, tkalke platna in pletenje (Mrak, 1995).
54
V začetku 19. stoletja je avstrijsko cesarstvo sprejelo zaščitne ukrepe ter glažutam in fužinam
prepovedalo uporabo oglja in pepelike, kar je onemogočilo njihovo delovanje, zato so se
oglarji preusmerili v kovaštvo (slika 40), ki je prav tako potrebovalo oglje (Mrak, 1995).
Med drugo svetovno vojno so prek Banjšic potekale različne ofenzive. Leta 1944 so bili
požgani Lokovec, Čepovan in Lokve. Preko Banjšic je istega leta prodirala italijanska
republikanska vojska, ki je po naseljih Banjške planote ustrahovala ljudi (Ipavec Filipič,
1986).
Od prvih naselitev do druge polovice 20. stoletja so se ljudje na Banjški planoti ukvarjali s
poljedelstvom in živinorejo. Po drugi svetovni vojni je bila potrebna obnova stavb ter
revitalizacija obdelovalnih površin, za preživetje na planoti. Veliko ljudi se je z željo po
boljšem življenju »s trebuhom za kruhom« izselilo v tujino (Kanada, Avstralija, Argentina in
drugam) ali v novo nastalo Novo Gorico, ki je nudila dobre zaposlitvene in naselitvene
možnosti. Posledično so se zaselki na Banjški planoti praznili, o čemer še danes pričajo
prazne in podrte stavbe. Tisti, ki so na Banjški planoti vztrajali, so se zaposlili v industriji na
Banjški planoti (npr. tovarna čevljev Ciciban v Kalu nad Kanalom), v Čepovanu (Gonzaga),
Salonitu Anhovo, Novi Gorici, ter doma ohranili kmetijsko dejavnost, ki je bila v večini
primerov le dodatna dejavnost domačij na Banjški planoti.
Z osamosvojitvijo Slovenije in razdelitvijo območja na več občin (od leta 1993 zahodni del
planote pripada občini Kanal ob Soči) so se razmere spremenile in začel se je počasen propad
manjših industrijskih obratov na Banjški planoti, ki so prebivalcem omogočali delavna mesta
blizu bivališča, ki so ga lahko kombinirali s kmetijsko dejavnostjo doma. S pristopom k
Evropski skupnosti leta 2004 in gospodarsko krizo v Sloveniji in svetu je propadla večina
posameznih manjših, a za ohranjanje prebivalcev na območju zelo pomembnih podjetij.
Slika 40: Prikaz kovaške dejavnosti v Malem muzeju kovaštva v Lokovcu, ki je zelo pomemben za ohranjanje
tradicionalne specifične dejavnosti Lokovca (Avtorica: Anita Selčan, 2014).
2.2.3 Demogeografske značilnosti
Z vidika trajnostne (sonaravne) rabe lokalnih naravnih virov je pomembno opredeliti tudi
strukturo prebivalstva, ki živi na določenem območju, saj je od prebivalstva odvisen dosedanji
in prihodnji razvoj obravnavanega območja.
55
Na Banjški planoti (približno 105,46 km2) je ob koncu leta 2013 živelo 1597 ljudi, največ v
naselju Kalu nad Kanalom (320 prebivalcev). Gostota poselitve je bila 16,83 prebivalcev/
km2, ki je veliko nižja od slovenskega povprečja 98 prebivalcev/ km2 (SURS, 2014).
Slika 41: Gibanje števila prebivalcev na Banjški planoti (1869–2012).
Vir: SURS, 2014.
Spreminjanje števila prebivalstva na Banjški planoti je izrazito pogojeno z zgodovinskim
razvojem. Do leta 1910 se je število prebivalcev povečevalo (preglednica 5 in slika 41), po
prvi svetovni vojni pa je viden drastičen upad števila prebivalcev (približno 1000 ljudi).
Število prebivalcev se je po prvi svetovni vojni začelo vztrajno manjšati in se do leta 2012 (v
približno 100 letih) skupno zmanjšalo za 4446 prebivalcev (73,8 %). Po drugi svetovni vojni
so se ljudje v želji po boljšem življenju izseljevali v tujino (Kanada, Argentina, Avstralija,
Jugoslavija, Švica, Francija, Italija itd.). Zaradi večjih zaposlitvenih možnosti in boljšimi
možnostmi za življenje v novo nastali Novi Gorici, se je veliko ljudi izselilo z Banjške
planote ter se ob vikendih vračalo domov na Banjško planoto. Upad števila prebivalcev je še
dodatno pospešilo upadanje števila rojstev. V zadnjih dveh popisih število prebivalcev
stagnira in se je od leta 2012 do leta 2014 nekoliko povečalo (preglednica 6 in slika 42).
56
Slika 42: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote
Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; SURS, 2014.
57
Preglednica 5: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote.
NASELJE
Kal nad Kanalom
Kanalski Vrh
Levpa
Seniški Breg
Banjšice
Bate
Lokovec
Kanalski Lom
Tolminski Lom
Dolgi Laz
Grudnica
1869
1880
1890
1900
1910
1931
1948
1953
1961
1966
1971
1981
1991
2002
2012
763
816
1174
1121
1244
940
794
713
616
582
514
435
371
318
323
190
191
197
198
194
163
176
151
109
112
93
83
74
60
57
467
502
570
611
656
574
486
456
366
333
297
241
224
194
185
260
279
308
319
340
297
345
281
235
221
188
174
159
137
131
767
775
742
810
845
746
607
548
479
445
402
315
293
264
258
461
454
441
447
461
346
397
312
286
258
220
202
182
178
152
1384
1418
1435
1445
1483
1260
1089
1060
859
707
604
514
404
294
280
385
397
392
360
368
302
243
242
214
199
206
141
135
96
93
277
289
322
274
303
256
162
163
142
122
112
100
95
81
71
88
91
101
99
99
64
74
69
39
42
44
27
27 ni podatka
16
114
119
112
94
129
109
93
79
63
60
43
20
14 ni podatka
11
SKUPAJ
5068
5240
5693
5679
6023
4993
4392
4005
3369
3039
2679
2225
Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; SURS, 2014.
58
1951
1622
1577
Preglednica 6: Število prebivalcev na Banjški planoti leta 2013.
Naselje
Število prebivalcev
320
Kal nad Kanalom
62
Kanalski Vrh
194
Levpa
133
Seniški Breg
254
Banjšice
157
Bate
285
Lokovec
93
Kanalski Lom
74
Tolminski Lom
15
Dolgi Laz
10
Grudnica
Skupaj
1597
Vir: SURS, 2014.
Leta 2012 je na Banjški planoti (preglednica 6) živelo 1597 ljudi (855 moških in 742 žensk).
Najštevilnejše naselje s 320 prebivalci je naselje Kal nad Kanalom, sledijo Lokovec, Banjšice,
Levpa, Bate, Seniški Breg. Najmanjše število prebivalcev živi v Dolgem Lazu in Grudnici.
Slika 43: Starostna piramida Banjške planote za leto 2013
Vir: SURS, 2014.
Iz starostne piramide (slika 43), ki prikazuje starostno in spolno strukturo prebivalstva
Banjške planote za leto 2013, lahko razberemo večje število moških od števila žensk. Za
naravni prirast, oziroma naravno povečanje prebivalstva, je pozitivno največje število žensk
med 30 in 34 letom starosti, ki so v rodni dobi oziroma ima otroke. Vendar je zaskrbljujoč
podatek, da je vse manj žensk mlajših od 25 let (večje je število moških v tem obdobju), torej
59
bo manj žensk in posledično nižji naravni prirastek. Hkrati pa je večje število žensk starejših
od 65 let. Poleg tega je veliko večje število dečkov kot število deklic v starostni dobi od 0 do
14 let.
Slika 44: Starostne skupine na Banjški planoti leta 2013
Vir: SURS, 2014.
Indeks staranja, ki izkazuje razmerje med starim prebivalstvom (starim 65 let in več) in
mladim prebivalstvom (starim od 0 do 14 let) pomnoženo s 100, znaša na Banjški planoti 119,
kar nakazuje na nižji delež mladega prebivalstva (14 %) v primerjavi s starejšim
prebivalstvom (17 %). Koeficient starostne odvisnosti je razmerje med številom otrok (od 0
do 14 let) in starejših (65 let in več) ter številom delovno sposobnih prebivalcev (starih od 15
do 64 let), pomnoženo s 100. Približno 45 otrok in starejših prebivalcev Banjške planote je
odvisnih od 100 delovno sposobnih prebivalcev planote (slika 44) (SURS, 2014). Analiza
prebivalstva kaže na skromen človeški potencial, ki bi v prihodnje prepoznali in ustrezno
vrednotili lokalne naravne vire ter poskušali razvijati in ohranjati poselitev planote.
2.2.4 Izobrazbena struktura
Več kot polovica (54 %) prebivalcev Banjške planote starih 15 let in več je v letu 2013 imela
dokončano srednješolsko izobrazbo, 10 % višješolsko in visokošolsko in dobra tretjina (36 %)
prebivalcev osnovnošolsko ali manj (SURS, 2014). V primerjavi s popisom leta 2002, ko je
večina prebivalstva starega 15 let in več imela le osnovnošolsko izobrazbo ali manj (56 %),
42 % srednješolsko ter le 2 % višješolsko ali visokošolsko izobrazbo, se je izobrazba v
naseljih na Banjški planoti izboljšala (Popis 2002, 2002).
Izobrazba prebivalcev posredno vpliva na rabo lokalnih naravnih virov, vendar višja
izobrazba ne pomeni tudi več konkretnega znanja. Ljudje so v preteklosti, ko je bila
izobrazbena struktura slabša od današnje, z opazovanjem naravnih procesov, znanjem,
prenesenim iz generacije v generacijo, prilagodili svoje dejavnosti in trajnostno uporabili
omejene lokalne naravne vire na planoti. V današnjem času je potrebno (neformalno ali
formalno) izobraževanje mlajših prebivalcev o trajnostni rabi naravnih virov, saj se je s
spremenjenim načinom življenja spremenil tudi odnos do lokalnih naravnih virov, ki je
podrejen drugim, ne lokalnim virom, ki so (ne vedno) cenejši, dostopnejši in boljši. Mlajše
generacije domačinov z vse višjo izobrazbo v veliki večini ne poznajo (ker so
60
nezainteresirani) tradicionalnih veščin rabe naravnih virov na Banjški planoti. Višja izobrazba
torej ne pomeni tudi boljšega upravljanja in rabe lokalnih naravnih virov oziroma boljšega
znanja za upravljanje z omejenimi lokalnimi naravnimi viri. Spremembe načinov rabe
naravnih virov so vse pogostejše in hitrejše (npr. uporaba nove mehanizacije in tehnologije za
obdelovanje površin, gozdarjenje). Na tem področju so torej potrebni novi pogledi,
prepoznavanje in iskanje možnosti za trajnostno rabo lokalnih naravnih virov, k čemur
pripomore tudi izobrazba v sodelovanju s tradicionalnimi veščinami rabe naravnih virov na
Banjški planoti.
Mlajše generacije z višjo izobrazbo morda ne bodo ostale na Banjški planoti ali bodo svoja
znanja in veščine, pridobljene na izobraževalnih ustanovah, poskušale izkoristiti na Banjški
planoti. Idealno bi bilo povezovanje znanja, pridobljenega na izobraževalnih ustanovah in
neformalnega učenja od starejšega prebivalstva (starejših generacij), kar bi pripomoglo k
sonaravnemu razvoju planote.
2.2.5 Druge demogeografske značilnosti
Druge izbrane in predstavljene demografske značilnosti (tip selitev, leto gradnje in naseljenost
stanovanjskih stavb, gospodinjstva po številu članov). Leta 2011 je večina prebivalcev
Banjške planote (72 %) živela v naselju prebivališča od rojstva, 13 % jih je priseljenih iz
druge občine Goriške statistične regije, 11 % jih je priseljenih iz drugega naselja iste občine,
manjši delež prebivalcev pa se je priselilo iz druge statistične regije in tujine (slika 45).
Največ priseljencev je bilo v Kalu nad Kanalom in na Banjšicah. Po drugi svetovni vojni se je
veliko ljudi izselilo v tujino ali v bližnjo novo nastalo Novo Gorico, kjer je bilo več možnosti
za zaslužek in boljše življenje (Ipavec Filipič, 1986). V zadnjih letih je izseljevanje zaslediti
med mlajšimi prebivalci Banjške planote, ki se začasno izselijo zaradi študija, dela, kasneje pa
tudi za stalno. Po drugi strani lahko opazimo začasna bivališča oziroma vikende, v nekaterih
primerih pa tudi stalne priselitve ljudi (nekdanjih sorodnikov izseljencev ali drugih ljudi, ki na
Banjški planoti nimajo korenin). Tako stalna kot tudi začasna prebivališča so pomembna za
ohranjanje kulturne pokrajine na obravnavanem območju (obdelovalne površine, urejene hiše
itd.), po drugi strani pa stavbe s svojo svojevrstno (moderno) arhitekturno podobo lahko
degradirajo kulturno pokrajino Banjške planote.
Slika 45: Priselitve na Banjški planoti leta 2011
Vir: SURS, 2014.
61
Povprečna velikost gospodinjstva znaša 2, 5 člana. Analiza velikosti in demografske vitalnosti
gospodinjstev (slika 46) je pokazala, da je 55 % gospodinjstev eno- in dvočlanskih (SURS,
2014). Ta dva tipa gospodinjstev sta na obrobnih podeželskih območjih v veliki meri vezana
na demografsko osiromašena gospodinjstva. Strukturno in razvojno najugodnejša tipa
gospodinjstev na obrobnih podeželskih območjih sta tipa s štirimi, petimi ali več člani
(Klemenčič, Lampič, Potočnik Slavič, 2008). Na Banjški planoti skupaj predstavljata več kot
četrtino (27 %) vseh gospodinjstev (SURS, 2014).
Slika 46: Gospodinjstva po številu članov na Banjški planoti leta 2011
VIR: SURS, 2014.
Močnejše, vitalno in potencialno možno ohranjanje poselitve na Banjški planoti lahko
izkazujejo torej veččlanska gospodinjstva (v Kalu nad Kanalom, Levpi, Lokovcu in na
Banjšicah), medtem ko naselja z največ gospodinjstvi z najmanj člani lahko pomenijo
izumiranje posameznih naselij (Dolgi Laz, Grudnica) (preglednica 7).
Preglednica 7: Gospodinjstva po naseljih Banjške planote leta 2011.
Kal nad
Kanalom
Kanalski Vrh
Levpa
119
38
18
24
24
Povprečna
velikost
gospodinjstva
15
2,7
20
68
6
18
3
18
5
9
2
12
4
11
2,9
2,8
Seniški Breg
Banjšice
Bate
46
102
61
11
25
20
9
35
16
12
19
10
8
16
8
6
7
7
2,8
2,5
2,5
Lokovec
115
41
27
12
26
9
2,4
7
5
4
3
0
0
2
1
1
1
0
0
2,0
2,0
39
28
610
13
9
188
13
5
144
7
9
110
4
3
105
2
2
63
2,3
2,4
2,5
Gospodinjstva
SKUPAJ
Dolgi Laz
Grudnica
Kanalski Lom
Tolminski Lom
Skupaj
Vir: SURS, 2014.
1 član
2 člana
62
3 člani
4 člani
5 + članov
Ob popisu nepremičnin leta 2011 je bilo na Banjški planoti 55 % stanovanj naseljenih, 45 %
pa nenaseljenih, kar nakazuje na ogromen neizkoriščen stavbni fond in velik delež stavb
(stanovanj), ki so zapuščene oziroma propadajo. Raziskava povezanosti lastništva s stanjem
stavb za naselje Kal nad Kanalom je namreč pokazala, da na stanje stavb vpliva stalno
prebivališče in število lastnikov (Perkon, 2011). Na primer, v vasi Grudnica je bila polovica
hiš nenaseljenih, v Dolgem Lazu pa je bila skoraj polovica več nenaseljenih kot naseljenih
stanovanj (preglednica 8). Velik delež nenaseljenih stanovanj nakazuje velik delež
neizkoriščenega stavbnega fonda, ki bi se v prihodnje lahko uporabil, čeprav je problem v
lastništvu (veliko število lastnikov, lastniki, ki živijo drugje ter mešano lastništvo). Sicer
obstoječi neizkoriščen stavbni fond po večini ni priključen na vodovodno omrežje, kar je
gotovo ena izmed pomanjkljivosti revitalizacije obstoječega stavbnega fonda.
Preglednica 8: Naseljenost stanovanj po naseljih Banjške planote leta 2011.
Naseljena stanovanja Nenaseljena stanovanja Skupaj
107
71
178
Kal nad Kanalom
19
12
31
Kanalski Vrh
62
43
105
Levpa
39
25
64
Seniški Breg
90
38
128
Banjšice
52
33
85
Bate
106
99
205
Lokovec
6
11
17
Dolgi Laz
4
8
12
Grudnica
29
20
49
Kanalski Lom
23
18
41
Tolminski Lom
Skupaj
537
378
915
Vir: SURS, 2014.
Po demogeografski analizi lahko povzamem, da je za Banjško planoto značilno upadanje
prebivalstva, skromen človeški potencial, velik delež neizkoriščenega stavbnega fonda, ki
gotovo vplivajo na vrednotenje lokalnih naravnih virov in oblikovanje kulturne pokrajine.
Brez prebivalcev in njihovega ustreznega vrednotenja lokalnih naravnih virov za lastne koristi
se obstoječa kulturna pokrajina ne bo ohranila oziroma se bo spremenila.
2.2.6 Arhitekturne značilnosti
Banjška planota je prehodna mikroregija, na kateri lahko opazimo fizično in družbeno
geografske prehode, ki se odražajo v pokrajini. Eden izmed pomembnih kazalcev prehodnosti
Banjške planote je tudi arhitekturni tip stavb, ki je fizičnogeografsko (klimatske in
geomorfološke razmere) ter družbenogeografsko pogojen (vplivi družbenih, upravnih
sprememb skozi zgodovino planote).
63
Slika 47: Za severovzhodni del Banjške planote je značilen škofjeloško-cerkljanski tip stavb (desno
stanovanjska stavba, levo kašča, kozolec – stog v ozadju), Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Na severnem delu planote prevladuje škofjeloško-cerkljanski tip stavb (slika 47), na južnem
in osrednjem in zahodnem delu pa primorski arhitekturni tip stavb (slika 48) (Melik, 1960).
Stavbe iz prve polovice 20. stoletja so po večini kamnite (široki, zidani, neravni zidovi okna
majhna in na zavetrni (južni, jugozahodni) strani, krite s korci (strmina streh je odvisna od
mikroklimatskih značilnosti – kjer so obilne (snežne) padavine, so strehe strmejše kot tam,
kjer je (snežnih) padavin malo ali nič.
Slika 48: Primorski tip stavbe na zahodnem robu Banjške planote, Avšje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
64
Po Fisterju (1993) sodi večji del Banjške planote v idrijsko-trnovsko arhitekturno regijo
oziroma arhitekturno krajino Trnovska planota, zahodni del pa v soško-vipavsko arhitekturno
regijo oziroma arhitekturno krajino Nova Gorica.
Za severni del (na območju Lokovca, Tolminskega in Kanalskega Loma) so značilni kozolci
(stogi) z betonskimi stebri (kolonami), kateri po večini propadajo. Nekateri so obnovljeni in
še vedno v uporabi, čeprav se je njihova funkcija nekoliko spremenila. Na drugih delih
Banjške planote so v agrarni dobi prevladovali preprosti leseni kozolci (slika 49) za sušenje
žita, otave.
Slika 49: Preprosti leseni kozolci, Sveto (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
2.2.7 Morfologija in razporeditev naselij
Morfologija naselij izkazuje prilagajanje naravnim razmeram na Banjški planoti (slika 50).
Osnovni lokacijski dejavnik, ki pogojuje morfologijo naselij, je relief. Naselja na južni,
zahodni in severni Banjški planoti sestavljajo različno veliki (od 3 do 10 stanovanjskih stavb)
in med sabo ter do centralnega kraja različno oddaljeni zaselki. Na območju Lokovca
prevladujejo samotne kmetije, ki so med sabo različno oddeljene.
Slika 50: Pogled na Banjško planoto s Slemena, opazna razpršena poselitev naselij, Banjšice (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2014).
65
Morfologija naselij je razporeditev (tloris) zgradb v naselju (slika 52). Ta pokrajinski element
je pomemben za obravnavo lokalnih naravnih virov, saj je povezan s specifično in raznoliko
rabo omejenih naravnih virov na Banjški planoti. Tako npr. razporeditev stavb v naselju
Lokovec izrazito izkazuje naselitev, ki je prilagojena kraškemu površju in katera je odvisna
od rodovitne prsti. Kal nad Kanalom (slika 51) je gručasto naselje z izoblikovanim središčem
za vse različno oddaljene zaselke, ki sestavljajo naselje Kal nad Kanalom. Banjšice pa so
primer naselja z več zaselki, ki pa nimajo centralnega (središčnega) zaselka, niti zaselka z
imenom Banjšice.
Slika 51: Centralni del naselja Kal nad Kanalom s cerkvijo sv. Jurija in primorskim tipom stavb (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2013).
66
Slika 52: Razporeditev naselij na Banjški planoti
67
2.2.8 Raba tal na Banjški planoti
Za prikaz rabe tal na Banjški planoti sem združila kategorije rabe tal, kakor je prikazano v
spodnji preglednici. Rabo tal prikazuje slika 54, s katere lahko razberemo, da na
obravnavanem območju prevladuje gozd (67,4 %) (slika 53), četrtino vseh površin
predstavljajo travniške površine, površinskih vodnih površin skoraj da ni. V zadnjih 50-ih
letih se je raba tal zelo spremenila zaradi družbenih, ekonomskih, političnih in socialnih
sprememb na Banjški planoti, vršili so se procesi ogozdovanja in zaraščanja obdelovalnih
površin ter ozelenjevanja njiv, čemur se podrobneje posvečam v jedru naloge.
Preglednica 9: Združene kategorije rabe tal po šifrantu.
NOVA KATEGORIJA
1 Njive in vrtovi
2 Trajni nasadi
3 Travniške površine
4 Neobdelane in površine v
zaraščanju
5 Gozd
6 Pozidane površine
7 Druga raba
8 Voda
Vir: MKO, 2014.
ŠIFRA
1100
1180
1190
1211
1212
1221
1222
1240
1230
1300
1800
1410
1420
1500
1600
2000
3000
4220
5000
VRSTA DEJANSKE RABE
Njiva oziroma vrt
Trajne rastline na njivskih površinah
Rastlinjak
Vinograd
Matičnjak
Intenzivni sadovnjak
Ekstenzivni ali travniški sadovnjak
Ostali trajni nasadi
Oljčnik
Trajni travnik
Kmetijsko zemljišče poraslo z gozdnim drevjem
Kmetijsko zemljišče v zaraščanju
Plantaža gozdnega drevja
Drevesa in grmičevje
Neobdelano kmetijsko zemljišče
Gozd
Pozidano in sorodno zemljišče
Ostalo zamočvirjeno zemljišče
Suho, odprto zemljišče s posebnim rastlinskim pokrovom
Odprto zemljišče brez ali z nepomembnim rastlinskim
6000 pokrovom
7000 Voda
Slika 53: Obsežni bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
68
Slika 54: Raba tal na Banjški planoti leta 2014
69
Na območju Banjšic zaselki stojijo na obodu flišne podlage, kjer poteka tudi meja z gozdom,
na flišnih površinah pa prevladuje kmetijska raba. Prebivalci so zaradi ugodnih naravnih
možnosti za kmetijstvo poselili apnenčasti svet okrog flišnih površin (spodnje tri slike
prikazujejo ograjeno pot, obdelovane terase in delane vrtače) v okolici Kanalskega Vrha,
Tolminskega in Kanalskega Loma na severozahodnem delu Banjške planote. Tam je razvito
skromno vodno omrežje, bujna rast trave na flišnih prsteh pa je osnova za živinorejo. Flišne
kamnine prekrivajo tudi južni del planote, tj. obrobje Grgarske koline ter pobočje proti dolini
Soče pri Desklah (Pavlin, 1998).
Slika 55: S suhim zidom ograjena vaška pot, zaselek Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Slika 56: Obdelovane terase, Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
70
Slika 57: Delane vrtače s suhimi podpornimi zidovi, Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
71
3
LOKALNI
NARAVNI
VREDNOTENJE
VIRI
BANJŠKE
PLANOTE
IN
NJIHOVO
Lokalni naravni viri Banjške planote so poleg Sončevega obsevanja tudi relief, kamnine, gozd
(les), padavine, manjši izviri in prst. Poselitev območja je pogojevala predvsem rodovitna
prst, ki je bila predpogoj za preživetje ljudi na Banjški planoti. Območje je pomemben
rezervoar pitne vode, zato je potrebno tudi s tega vidika varovanje in trajnostno upravljanje
prostora na Banjški planoti. V zadnjih desetletjih postaja gozd zaradi povečanja gozdnih
površin vse pomembnejši lokalni naravni vir, ki prinaša dobiček in delovna mesta tudi za
domačine. Poleg omenjenega pa bo v prihodnosti razvoj tehnologije omogočal rabo Sončeve
energije in energije vetra, od katerih pa prebivalci (verjetno) ne bodo imeli neposrednih
koristi.
Lokalni naravni viri Banjške planote so:
- relief: kraške površinske oblike, fluviokras, izoblikovanost površja;
- kamen: apnenec, lapor, tanko plastnati kalkarenitni apnenec;
- prst: rendzina, rjava pokarbonatna prst, evtrična rjava prst;
- gozd: prevladuje bukev, smreka, črni bor, macesen, beli gaber, lipa itd.;
- voda: malo vodnih virov, velika količina padavin (kapnica);
- sonce;
- veter.
V nadaljevanju sem analizirala in ovrednotila posamezne lokalne naravne vire Banjške
planote v preteklosti in danes na konkretnih primerih oskrbovanja domačij z lokalnimi
naravnimi viri na Banjški planoti.
3.1
Študije primerov rabe lokalnih naravnih virov na Banjški planoti
Na Banjški planoti sem na podlagi kriterijev izbrala tri domačije6 (slika 58), ki sem jih s
pomočjo sogovornikov, lastnikov ali gospodarjev analizirala in ovrednotila z vidika rabe
lokalnih naravnih virov v različnih časovnih obdobjih. Prva domačija leži v srednjem
(domačija v Lipcah), druga na skrajnem zahodnem (domačija v Zatrebežu), tretja pa na
skrajnem vzhodnem delu (domačija v Lokovcu) Banjške planote.
Pri analizi posamezne domačije so mi bili poleg franciscejskega katastra (raba tal v prvi
polovici 19. stoletja, kali, studenci ali drugi izviri na tem območju niso vrisani) in ortofoto
posnetkov v pomoč tudi posestni listi posameznih domačij ter pripovedovanja in opazovanja
domačinov. Upoštevane in označene so samo površine (parcele) ter drugi lokalni naravni viri,
s katerimi se je posamezna domačija oskrbovala, ne glede na lastništvo (npr. skupni pašniki
ter prometnice, ki so v občinski lasti, parcele v najemu, kali, studenci, korita). Za posamezno
domačijo sem skartirala lokalne naravne vire, s katerimi se je ali se oskrbuje (obdelovalne
površine, gozd, vodnjaki, vodna zajetja, studenci ipd.). Obravnavane domačije so bile v
preteklosti predvsem samooskrbne, saj je vsaka morala zadovoljiti potrebo po hrani in
osnovnih surovinah.
Domačija je hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem (SSKJ, 2000). Izognila sem se izrazu »kmetija«, ker
ima konotacijo kmetijske dejavnosti na domačiji, čeprav je po SSKJ (2000) kmetija definirana kot zemljišče s
hišo in gospodarskimi poslopji. Ker se večina domačij na Banjški planoti ne ukvarja več s kmetijsko dejavnostjo,
sem se odločila, da bom uporabila izraz domačija.
6
72
Slika 58: Pregledna karta Banjške planote z označenimi obravnavanimi domačijami
73
3.1.1 Primer 1: Domačija v Lipcah (katastrska občina Kal nad Kanalom)
Domačija v katastrski občini (v nadaljevanju KO) Kal nad Kanalom leži v zaselku Lipce na
834 m nadmorske višine (na sliki 58 obkrožena z rdečo barvo) na osrednjem delu Banjške
planote. Zaselek je v prvi polovici 20. stoletja sestavljalo sedem, v drugi polovici 20. stoletja
štiri, leta 2014 pa le ena stalno naseljena domačija. Prazne stavbe v zaselku so prepuščene
propadanju, razen dveh, ki sta spremenjeni v začasno bivališče (vikend) ter domačijo, ki je
sicer vzdrževana, čeprav v njej nihče ne živi. Domačije leže na apnenčasti, obdelovalne
površine pa so deloma na lapornati deloma na apnenčasti podlagi. Prst na lapornati podlagi je
globoka in ilovnata, na apnenčasti pa bolj plitva in suha (Bavdaž, 2014).
Domačija v Lipcah je bila izbrana zaradi:
- geomorfološke, geološke in hidrološke kompleksnosti;
- statusa domačije: nekoč dobro stoječa domačija (bogatejša kmetija), v današnjem času
pa se kmetijska dejavnost opušča;
- nasledstva domačije: na domačiji ni potencialnih naslednikov za kmetijsko dejavnost,
so potencialni nasledniki ohranjanja naselitve domačije;
- sodelovanja: informatorka je bila pripravljena sodelovati.
Prvotna domačija iz 18. stoletja je stala ob hlevu, o čemer, poleg pripovedi sogovornice,
pričajo tudi letnica 1733 na manjšem kamnitem vodnjaku v vrtu in kamniti ostanki nekdanje
stavbe (danes podporni zid) v vrtu. V prvi svetovni vojni je bila domačija požgana, leta 1924
pa na novo zgrajena z debelimi zidovi iz kamenja, ki so imeli znotraj zidov izolacijo iz prsti,
ilovice in peska. Potencialnih nadaljevalcev kmetijske dejavnosti na domačiji ni, čeprav je v
prihodnosti vse mogoče in je po mnenju sogovornice na domačiji kmetijska dejavnost mogoča
s sodobnimi izpopolnjenimi tehnologijami in mehanizacijo (Bavdaž, 2014).
Včasih ena bogatejših kmetij se danes ukvarja s samooskrbnim poljedelstvom, s pridelavo
zelenjave, krompirja itd. Lastništvo obravnavane domačije se je po smrti zadnje gospodarice
leta 2002 spremenilo in je mešano (en lastnik živi na domačiji, drugi v drugem zaselku iste
KO, tretji v Novi Gorici in četrti v Kanadi). Približno tretjino (5,2 ha) travnikov še vedno
kosijo, saj jih sedanji lastniki dajejo v najem ljudem, ki se ukvarjajo s kmetijstvom: npr.
travnik, ki ga je mogoče strojno pokositi, pokosi nekdo, ki živi 5 km daleč in seno proda
naprej kmetom, oddaljenim lahko tudi 20 km (ali več), saj krme (sena) iz leta v leto
primanjkuje in je povpraševanje po njem pogosto (Bavdaž, 2014).
Primerjava rabe tal v prvi polovici 19. stoletja (slika 59) (franciscejski kataster iz leta 1822)
(Arhiv Republike Slovenije, 2014a) z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja nakazuje na manjše
spremembe rabe tal oziroma rabe lokalnih naravnih virov. Na franciscejskem katastru so kot
travnik opredeljene nekatere površine, ki so v drugi polovici 20. stoletja opredeljene kot njive.
Glede na parcelno razdelitev so omenjene »njive« najverjetneje v preteklosti bile njive
oziroma so imele poseben status travnika, kar iz virov ni točno razvidno.
V 20. stoletju so postopoma začeli obdelovati njive tudi na lapornati podlagi, kjer je prst
globlja in bolj ilovnata, verjetno zato, ker so rendzino na apnencu iztrošili (izčrpanost prsti),
oziroma so plitvo prst na apnencu zamenjali z globljo prstjo na laporju. Njivo v Lopatah, kjer
so sejali rž, krompir, pšenico, so v 90-ih letih 20. stoletja opustili tudi zaradi dostopnosti, saj
do nje niso imeli urejene poti za oskrbovanje (Bavdaž, 2014).
74
Slika 59: Raba lokalnih naravnih virov na domačiji v Lipcah v prvi polovici 19. stoletja
75
Domačija v Lipcah se je v drugi polovici 20. stoletja oskrbovala z lastnih parcel (19,4 ha),
občinskih skupnih pašnikov (32,9 ha) in travnikov v najemu (1,2 ha), kakor prikazuje slika
62. Na karti so označene parcele in naravni viri, ki jih je domačija uporabljala in s katerimi se
je oskrbovala. Od nekdanjih 17-ih njiv sta danes v rabi samo dve ter vrt pri hlevu. Lastniško je
danes domačija razdeljena na štiri dele, večina parcel se zarašča oziroma niso v uporabi.
Njive so prebivalci v prvi polovici 19. in drugi polovici 20. stoletja obdelovali na površinah z
manjšim naklonom in kjer je prst (rendzina) debelejša. Na apnenčastih tleh je bilo potrebno za
pridobitev obdelovalnih površin zemljišča otrebiti kamenje in zgraditi suhe zidove za
varovanje obdelovalnih površin pred vetrom ter označevanje in ograditev parcel (slike 55, 56
in 57).
Na njivah so sejali rž za krmo, pšenico, ki so jo nosili mlet v Solkan (otrobe so uporabili za
živino, moko pa za prehrano), repo, korenje ter sadili krompir. Njivi V kostanjih in Lopatah
sta bili težji za obdelovanje, saj je prst izredno plitva in kamnita, na dnu vrtač pa je bila prst
debelejša, zato so v njih po večini sadili fižol. Vrtače so na tem delu Banjške planote
poimenovali »jame« oziroma »luknje«, na kar nakazujejo tudi pogosta ledinska imena, npr. V
Luknji, V jami ipd. (Bavdaž, 2014).
V drugi polovici 20. stoletja so redili govedo za meso in pomoč pri oranju, prevažanju ter
krave za mleko, katerega so oddajali v mlekarno Planika v Kobarid. Mleko so pobirali po
zaselkih, kasneje, ob zmanjšanju števila kmetij, ki so oddajale mleko, pa je bilo zbiranje
mleka za vse kmetije v enem izmed zaselkov. Pogosto so doma delali mlečne izdelke, npr.
maslo, ki so ga nosili prodajat na Jesenice, da so lahko kupili blago, npr. za rjuhe, ki so jih
vezli doma v zimskem času. Poleg goveda so imeli tudi pujse za prodajo, zato so potrebovali
velike količine krme (Bavdaž, 2014).
Slika 60: Konec druge polovice 20. stoletja so na domačiji v Lipcah (in drugod po Banjški planoti) zaradi
pomanjkanja prostora v skednju ali senikih pogosto shranjevali seno v kopah, ki so bile poleg senikov
pomemben element kulturne pokrajine in so ga v zadnjih letih zamenjale bale (Avtorica: Kristina Bavdaž, 1990).
76
Zadnja košnja je bila približno 26. julija (na dan sv. Ane se ni smelo voziti z vozom, ker naj bi
bila sv. Ana sežgana na vozu) na senožeti Vrh Lazna, kjer je trava zrasla najkasneje. Po prvi
košnji je sledila druga košnja, košnja otave, za tem pa paša goveda tudi po travnikih. Njive in
travnike so gnojili s hlevskim gnojem (kasneje tudi z umetnimi gnojili za jačanje izčrpanih
prsti). Za shranjevanje sena so uporabljali poleg skednja nad hlevom tudi senike in izdelovali
kope iz sena (slika 60) in »ostrve« (slika 61). To je bil nekoč pomemben element kulturne
pokrajine na Banjški planoti, ki pa v zadnjih desetletjih izgublja na pomenu, saj seno po
večini shranjujejo v obliki bal (Bavdaž, 2014).
Slika 61: »Ostrve« – začasni način spravljanja sena. Ljudje so pred dežjem še ne popolnoma suho seno spravljali
v manjše kope, da se seno ne bi preveč zmočilo. Po dežju so seno ponovno trosili po površini in ga do konca
posušili. Včasih so postopek morali ponoviti večkrat. V današnjem času se kmetje ne poslužujejo tovrstnih
postopkov, zato tudi »ostrv« in kop, nekdanjega prepoznavnega elementa kulturne pokrajine Banjške planote, ni
več.
Na skupnih pašnikih v državni lasti (vse domačije v zaselku Lipce so pasle na skupnih
pašnikih in jih vzdrževale – npr. ograde) v Gmajni, kjer je tipična kraška gmajna, so pasli
živino, ki se je napajala v kalih, močilih. Po drugi svetovni vojni (okoli leta 1970) je
Jugoslovanska ljudska armada (JLA) na tem kraškem terenu naredila bunkerje za primer
vojne (Bavdaž, 2014).
77
Slika 62: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lipcah
78
Za oskrbo živine z vodo so bili pomembni kali, ki so jim rekli močila, ter deževnica, ki so jo
lovili v vodnjake, sode. Deževnica je bila poleg obdelovalnih površin najpomembnejši
naravni vir domačije (slika 66), zato so vsako kapljo dežja poskušali uloviti in shraniti (trije
vodnjaki). Vodnjak v vrtu pri hlevu, kjer je stala nekdanja domačija, je iz leta 1733.
Sogovornica je poudarila, da so bile padavine (sneg in dež) včasih dosti bolj »čiste«. Poleg
kalov sta bila pomembna tudi studenec v Višjem dolu (slika 63), kamor so vodili napajat
živino in kjer voda nikoli ne presahne, ter korito nad zaselkom Dol (Dolsko korito), katero so
prav tako uporabljali za napajanje živine. Sneg je bil pomemben toplotni izolator (večja
količina snega, boljša izolacija) za vodnjake, stavbe ter kulturne rastline (detelja, menika –
krma za živali, česen, jesensko žito), ki pod snegom niso zmrznile in so spomladi hitro zrastle.
Poleg naštetega so sneg tudi talili za pitno vodo, oziroma metali v vodnjak, da ne bi ostali
brez vode v zimskem času, ter za zalivanje rož (pozimi so rože zalivali, tako da so na prst v
lončnici položili sneg) (Bavdaž, 2014).
Slika 63: Studenec v Višjem dolu so nekoč uporabljali za napajanje živine; bil je nekoliko večji, vendar se je
sesul vase. Danes ni več v uporabi. (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
V drugi polovici 20. stoletja je bilo zelo malo gozda, kakor prikazuje tudi slika 62. Drva za
ogrevanje in steljo so dobivali s čiščenjem travnikov in pašnikov (listje in veje leske so npr.
uporabili za steljo za živino). Drva za zimo so večinoma delali iz suhih vej, ki so jih pobirali
po gozdu (Bavdaž, 2014).
Kamen so poleg gradnje stavb v prvi polovici 20. stoletja uporabljali tudi za tlakovanje tal
(slika 64) v stavbah, doma predelovali v apno (apnenice so bile od domačije oddeljene
približno 400 m, kakor je prikazano na sliki 62), tega pa so uporabljali za razkuževanje,
beljenje ipd. Pesek so najpogosteje pripeljali s konjem iz reke Soče v Avčah. Okna hiše so
bila majhna in lesena, kovana ograja na balkonu pa je iz prve polovice 20. stoletja. Okoli leta
1970 so okna povečali in leta 1993 obnovili streho z opečnatimi strešniki.
79
Pomembno je poudariti, da so v preteklosti ljudje delali solidarno, drug drugemu pomagali in
niso delali za zaslužek, temveč so uslugo vrnili z uslugo, npr. ročna košnja s koso, žaganje in
spravljanje drv.
Pomemben vir zaslužka je bila prodaja zelišč in čajev v Novo Gorico, predvsem lipov čaj,
kumina, bezeg, arnika, brinove jagode ipd., doma pa so poleg naštetega uporabljali tudi
hrastovo lubje (za živino proti driski), šipek, črni trn, koprive, rman, pelin, »palaj« (začimba
za krvavice) itd. Od sadnega drevja najbolj uspevajo jabolka, hruške, češplje in orehi, ki pa so
jih imeli in imajo samo za samooskrbo.
Slika 64: Z obdelanim apnencem tlakovana pot v skedenj na domačiji v Lipcah. Na levi strani je leta 2012
obnovljen vodnjak, kamor se zbirajo padavine s strehe hleva. Vodnjak je še vedno v uporabi za zalivanje vrta za
hlevom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
Intenziven proces zaraščanja (slika 65) je na domačiji prisoten zadnjih 10 let, saj se svet
zarašča vse bliže stanovanjskih stavb in obdelovalnih površin, kar posledično pomeni tudi
veliko divjadi, ki domačinom dela škodo. Obdelovalne površine se manjšajo in obdelujejo
povečini le tiste, ki jih je mogoče obdelati strojno (npr. traktorsko oranje).
Leta 2014 (slika 67) za samooskrbo obdelujejo dve večji njivi (vsako leto ena v prahi) v
Gornjem Vrhu, kjer imajo krompir, zelenjavo, fižol; vrt pod hišo, kjer gojijo fižol, ter vrt pri
hlevu, kjer pridelujejo sezonsko zelenjavo. Druge njive so vse zatravljene oziroma zaraščene.
Travniške površine povečini oddajajo v najem (skoraj 5 ha), oziroma pokosijo drugi. Z drvmi
(kurjava na drva) se oskrbujejo iz lastnega gozda oziroma zaraščenih površin. Glavni vir pitne
vode je še vedno kapnica, še vedno sta v uporabi vodnjak pri hiši in pri hlevu (vodnjak v vrtu
ni več v uporabi). Živine od leta 2009 nimajo več, razen šest kokoši za samooskrbo z jajci
(Bavdaž, 2014).
80
Slika 65: Primer nekdaj obdelanih travnikov in pašnikov, ki so se popolnoma opustili in zarasli v Gmajni nad
Lipcami (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
Večina njiv se je spremenila v travnik, nekatere tudi v gozd oziroma so preraščene z
grmičevjem in trnjem (neobdelane in površine v zaraščanju). Zaraslo se je približno 1,5 ha
njiv ter približno 8 ha travnikov.
Slika 66: Vodnjak iz leta 1929 je še vedno glavni vir pitne vode na domačiji v Lipcah (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2013).
81
Slika 67: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lipcah
82
3.1.2 Primer 2: Domačija v Zatrebežu (katastrska občina Kal nad Kanalom)
Stalno naseljena domačija v Zatrebežu leži v KO Kal nad Kanalom, v naselju Seniški Breg na
469 m nadmorske višine (na sliki 58 obkrožena z rumeno barvo). Domačija stoji na zahodnem
pobočju Banjške planote, ki se postopoma v flišu spušča proti Soški dolini, kamor še sega
obsredozemsko podnebje. Prevladuje fluviokraški relief z večjimi (slika 76) nakloni. Prva
stanovanjska stavba domačije je bila med prvo svetovno vojno porušena in po njej zgrajena
nova iz kamenja in ilovice, ki so jo kopali za hišo, ter v 70-ih letih 20. stoletja obnovili.
Domačija se še vedno ukvarja s samooskrbnim kmetijstvom (Breščak, 2014).
Domačija v Seniškem Bregu je bila izbrana zaradi:
- geomorfološke, geološke in hidrogeografske kompleksnosti;
- statusa domačije: v današnjem času se kmetijska samooskrbnost ohranja, možnosti
ohranjanja poselitve;
- nasledstva domačije: na domačiji so potencialni nasledniki, ki bodo domačijo
naseljevali v prihodnosti;
- sodelovanja: informator je bil pripravljen sodelovati.
V prvi polovici 19. stoletja (slika 68) so njive, po podatkih iz franciscejskega katastra iz leta
1822 (Arhiv Republike Slovenije, 2014b), v primerjavi z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja,
predstavljale večji delež obravnavanih površin, katere so na različne načine ostale obdelane
(kot travnik, pašnik, njiva, trajni nasad ali vrt). Pod hišo so v drugi polovici 20. stoletja imeli
na rahlo nagnjenem prisojnem pobočju (zahodne ekspozicije) vinograd (imenovan V Brajdi),
v katerem so pridelovali belo in rdečo sorto grozdja katanja nad njim pa sadovnjak (češnje,
fige ipd.). Območje je na zavetrni strani in dobro zavarovano pred burjo ter do njega sega
mediteranski vpliv. Na ilovnati prsti so gojili žita, pšenico, oves, ajdo, ki so jih z oslom nosili
mlet v mlin v naselje Avšček. Gozda je bilo manj in nič zaraščenega, saj so pašnike, ograde in
travnike vsakoletno čistili in material uporabili za ogrevanje ter steljo za živino. Obdelovalne
površine so bile in so po mnenju sogovornika še vedno osnova za preživetje (Breščak, 2014).
Njive in travniki so v neposredni bližini domačije, razen približno dveh hektarjev travnikov,
ki sta oddaljena približno 2 km; gozd pa je v neposredni bližini domačije, saj se površine
nekdanjih skupnih pašnikov zaraščajo in širijo proti pozidanim in obdelovalnim površinam.
Kosijo vse lastne travniške površine (3 ha), 1,7 ha travnikov imajo v najemu. Kjer ni mogoča
strojna obdelava, jih obdelujejo ročno. Danes imajo kravo in telico za samooskrbo z mesom in
mlekom ter kokoši za oskrbo z jajci (Breščak, 2014).
V drugi polovici 20. stoletja so oddajali mleko v mlekarno Planika v Kobarid, kar je pomenilo
dodaten zaslužek, danes imajo mleko samo za lastno uporabo. Podobno kot v prvem primeru
so tudi v zaselku Zatrebež imeli skupne pašnike (na sliki 69 označeno z rumeno), katere so
vzdrževali in na njih pasli živino, ter s čiščenjem pašnikom pridobivali steljo in drva. Živina
se je na omenjenih pašnikih napajala iz kalov, ki so se v zadnjih dveh desetletjih zarasli
(Breščak, 2014).
Z vodo se še vedno oskrbujejo iz kapnic (dva vodnjaka iz let 1926 in 1952), oziroma iz zajetja
nad zaselkom, ki so ga zgradili leta 1972. Ko jim zmanjka vode, jo pripeljejo gasilci iz zajetja
v Avčah. Ogrevajo se na drva, ki jih pripravijo sami iz lastnih gozdov. Na območju Zatrebeža
ni bilo apnenic, zato so se z apnom oskrbovali iz drugih zaselkov, ki so apnenice imeli.
83
Poleg omenjenega so za samooskrbo bila pomembna tudi zelišča in čaji. Najpogosteje so
uporabljali lipov čaj, kumino, bezeg, šipek, koromač, rman, ki pa ga niso prodajali (Breščak,
2014).
Živine ne pasejo več na skupnih pašnikih, zato pašnike zarašča v gozd. Živina je večino časa
v hlevu, oziroma se jeseni pase na pokošenih travnikih. Rožnata barva na sliki 70 prikazuje
travnike, ki jih ima domačija v najemu danes. Zanje je značilno, da so blizu domačije, lažje
dostopni in lažji za obdelovanje. Čeprav večino lastnih obdelovalnih površin obdelajo in
poskušajo zaustaviti zaraščanje, se zaraščene površine drugih hitro širijo proti njihovim
obdelovalnim in pozidanim površinam.
V prihodnosti bi bilo na domačiji mogoče imeti turizem na kmetiji, saj naj bi bil po mnenju
sogovornika sonaravni doživljajski turizem primeren za to območje in Banjško planoto.
Poudariti velja tudi, da je potrebno stopiti v korak s časom in se iz preteklosti učiti za
prihodnost ter ne obstati v takratnem času, saj nikoli ne bo moglo biti tako kot je bilo, saj se
tehnologije, znanje, življenjski stil spreminjajo in jih je treba povezati s tradicionalno rabo
naravnih virov na območju.
Razmišljali so že o proizvodnji elektrike s sončno elektrarno doma (sončne celice na strehah),
saj je območje dobro osončeno. Proizvedeno elektriko bi oddajali v omrežje in na ta način
poleg zaslužka tudi izrabili Sončevo sevanje.
84
Slika 68: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Zatrebežu
85
Slika 69: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Zatrebežu
86
Slika 70: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Zatrebežu
87
3.1.3 Primer 3: Domačija v Lokovcu (katastrska občina Lokovec)
Tretja obravnavana domačija stoji v Srednjem Lokovcu (Dolenji Hum), na nadmorski višini
862 m (na sliki 58 obkrožena z modro barvo). Pri domačiji se je reklo »Ta' dolenji« na Humu.
Domačija je bila po prvi svetovni vojni porušena in po njej ponovno zgrajena. Obnovljena je
bila leta 1980. Zemljišče domačije je vrtačasto in skalnato, čemur so se prilagodili tako, da so
s trebljenjem kamenja s površja pridobili obdelovalne površine, ki so jih kosili oziroma
prekopali za njive.
Domačija v Lokovcu je bila izbrana zaradi:
- geomorfološke, geološke in hidrološke specifičnosti (tipično kraško, kamnito površje);
- statusa kmetije: v današnjem času se kmetijska dejavnost opušča;
- nasledstva domačije: domačija je zapuščena oziroma zgolj začasno naseljena (vikend);
- sodelovanja: informatorka je bila pripravljena sodelovati.
Primerjava rabe tal v prvi polovici 19. stoletja (slika 71), predstavljene na franciscejskem
katastru iz leta 1822 (Arhiv Republike Slovenije, 2014c), z rabo tal v drugi polovici 20.
stoletja (slika 72) po pripovedovanju sogovornice izkazuje večji delež obdelovalnih površin
na obravnavani domačiji nekoč. Prst na domačiji v Lokovcu je veliko bolj kamnita, skalnata
ter plitva kot na drugih dveh obravnavanih domačijah. Obdelovalne površine so zelo majhne
in na posameznih parcelah ni mogoče strojno obdelovanje površin. Suhi zidovi, ki so jih
zgradili iz kamenja, otrebljenega z obdelovalnih površin, na tem območju omejujejo parcele
in so hkrati zaščita pred burjo. Obdelovali so predvsem vrtače, oziroma konkavne oblike, kjer
je prst nekoliko globlja.
Na severovzhodni strani domačije je na franciscejskem katastru gozd, ki je bil verjetno v
drugi polovici 20. stoletja (verjetno že prej) izkrčen za travniške površine in pašnike. Danes je
na tem območju ponovno gozd, površine v zaraščanju oziroma deloma obdelani travniki. Na
dnu ene od vrtač so imeli v drugi polovici 20. stoletja apnenico, kjer so kuhali apno, in
oglarsko kopo, v kateri so kuhali oglje za potrebe kovačije. V neposredni bližini domačije je
brezno imenovano Bezen 2 pri Rajčevemu vrhu (Šuligoj, 2014).
88
Slika 71: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Lokovcu
89
Slika 72: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lokovcu
90
S čiščenjem pašnikov, travnikov in ograd, so pridobivali drva za kurjavo in steljo za živino. V
Lokovcu naj bi bil proces zaraščanja po mnenju sogovornice dosti počasnejši zaradi nižjih
temperatur, saj vse zraste kasneje, tudi grmičevje. Pri kmetijskih opravilih so si pomagali
različno in uporabljali različne metode in vire, ki so jih imeli na razpolago. Tako so npr. več
kosov vrečevine sešili skupaj in jih uporabili za nošenje sena (breme). Imeli so krave za meso
in mleko, ki so ga oddajali v mlekarno Vipava (Šuligoj, 2014).
V drugi polovici 20. stoletja je bilo kmetijstvo zgolj dopolnilna dejavnost, glavna dejavnost in
dodaten vir preživljanja je bilo namreč kovaštvo. Kovačijo oziroma delovne prostore so imeli
v hiši. V zadrugi v Srednjem Lokovcu, v centralnem zaselku Pri Cerkvi, so kupovali material,
ki so ga doma kovali in obdelali, končne izdelke nato zopet odnesli v zadrugo, ki je končne
izdelke posredovala naprej. S propadom kovaške zadruge v Lokovcu je veliko ljudi izgubilo
glavni vir dohodka, vendar so vseeno lahko preživeli s samooskrbnim kmetijstvom. Poleg
kovaštva so se na domačiji preživljali tudi z mizarstvom in obdelovanjem lesa. Glavni vodni
vir so bile padavine, oskrbovali so se iz vodnjaka, zgrajenega leta 1909. Na dnu vrtače ob
stanovanjski stavbi se ob obilnejšem deževju zadržuje voda in nastane nestalen kal (Šuligoj,
2014).
Od leta 2012 je domačija nenaseljena, a jo lastniki redno obiskujejo ter vzdržujejo (prezračijo
prostore, pokosijo manjše travniške površine), tako da je večina zemljišč v zaraščanju ali že
prehaja v gozd (slika 74). Apnenica in kurišče za oglarsko kopo nista več v rabi, so pa še
vedno vidni ostanki nekdanje uporabe dveh pomembnih lokalnih naravnih virov v drugi
polovici 20. stoletja (bukov gozd in apnenec), ki v zadnjih dveh desetletjih izgubljata na
vrednosti in uporabnosti (slika 73). V prihodnosti bo mogoče kateri od potomcev lastnikov
naselil domačijo ali jo uporabljal kot začasno (vikend) ali stalno prebivališče (Šuligoj, 2014).
Slika 73: Domačija v Lokovcu, suhi zidovi iz apnenca in obdelovalne terase. V ospredju je vrtača, na dnu katere
so pridobivali apno v apnenicah, in kurišče za ogleno kopo, kjer so kuhali oglje. Na obodu vrtače stojijo
stanovanjska stavba in gospodarska poslopja. V preteklosti so bile vse površine obdelane, danes pa se opuščajo
in zaraščajo, razen lažje dostopne površine, ki jo še obdelujejo (zgornja terasa) (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014).
91
Slika 74: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lokovcu
92
3.2
Glavne ugotovitve iz študij primerov
Glavne ugotovitve primerjave rabe naravnih virov posameznih domačij v različnih časovnih
obdobjih so:
- od prve polovice 19. stoletja do sredine 20. stoletja je zaznati le manjše spremembe
rabe tal;
- največje spremembe rabe naravnih virov so se zgodile v obdobju od druge polovice
20. stoletja do leta 2014;
- število in površina obdelovalnih površin sta se najbolj zmanjšala v obdobju od druge
polovice 20. stoletja do leta 2014;
- največji delež obdelovalnih površin se zarašča na domačijah, kjer nimajo več živine,
oziroma živine ne pasejo (primera Lipce in Lokovec);
- od druge polovice 20. stoletja do leta 2014 se je v vseh primerih povečal delež gozda
(v Zatrebežu z 1,5 % na 80 %, v Lipcah z 0,72 % na 59 %, v Lokovcu z 1 % na skoraj
11 % gozda, saj je na višjih nadmorskih višinah zaraščanje in spreminjanje v gozd
počasnejše);
- v zadnjem času se povečuje izkoriščanje gozda za drva (prodaja drv);
- opustili so apnenice, ne delajo več oglarskih kop za kuhanje oglja, nekdanji glavni
gradbeni element kamen (apnenec) so zamenjale opeke;
- kalov na obravnavanih domačijah ni, a ponekod na Banjški planoti še vedno lahko
opazimo manjše kale, predvsem tam, kjer pasejo živino;
- večina korit in studencev ni več v uporabi za napajanje živine, temveč so nekatera
obnovljena za mimoidoče oziroma obiskovalce;
- po večini se za vodno oskrbo še vedno uporabljajo kapnice ali individualna vodna
zajetja.
Iz primerjav rabe tal na posameznih domačijah lahko povzamemo, da so skozi stoletja
obdelovali iste obdelovalne površine, oziroma se lokacije obdelovalnih površin niso drastično
spreminjale. Tako so npr. leta 2014 obdelovalne površine (sicer v manjšem obsegu) na istem
območju kakor v prvi polovici 19. stoletja. Do največjih sprememb med obravnavanimi
domačijami pri obdelovanju njiv je prišlo na domačiji v Lipcah, kjer so v drugi polovici 20.
stoletja začeli obdelovati njive na globlji in vlažnejši prsti na lapornati podlagi na
severozahodnih ekspozicijah ter postopoma opuščali njive na apnenčasti podlagi, ki ležijo na
južnih in jugozahodnih ekspozicijah in so leta 2014 zaraščena.
Obdelovalne površine v Zatrebežu so na severovzhodnih, zahodnih in vzhodnih ekspozicijah,
zaraščajo pa se predvsem severne in severovzhodne ekspozicije, kar lahko vidimo na sliki 75.
Na domačiji v Lokovcu so pozidane površine na severnih in severozahodnih ekspozicijah,
obdelovalne površine pa na južnih, jugozahodnih in jugovzhodnih ekspozicijah. Na prelomu
tisočletja so se začele opuščati in posledično zaraščati površine predvsem na severnih in
severozahodnih ekspozicijah.
Domačija v Lipcah je imela večino obdelovalnih površin na naklonih od 12 do 19,9° (slika
76), kar je zgornja meja za njive. Na takšnih površinah je možna zgolj ročna obdelava,
oziroma je potrebna posebna mehanizacija, saj je površje neprehodno za vozila na kolesih.
Pašniki so bili na strmejših pobočjih (20,0–77,5°), ki se v zadnjih desetletjih spreminjajo v
gozd. Najprej so začeli opuščati obdelovalne površne na večjih naklonih, kasneje tudi na
nekoliko položnejšem terenu (12,0–19,9°). Domačija v Zatrebežu obdeluje površine na
strmejših pobočjih (12,0–31,9°), zato je potrebno dosti ročnega dela. V Lokovcu so bile njive
obdelane predvsem na dnu vrtač oziroma na bolj ravnih površinah, pašne površine so bile na
93
nekoliko strmejšem terenu, ki so bile najprej prepuščene zaraščanju, travniške površine pa na
naklonih 6,0–19,9°, ki so tudi težji za strojno obdelavo (Natek, 1983).
94
Slika 75: Raba naravnih virov leta 2014 glede na ekspozicije na obravnavanih domačijah
95
Slika 76: Raba naravnih virov leta 2014 glede na naklon na obravnavanih domačijah
96
3.3
Vrednotenje lokalnih naravnih virov Banjške planote
»Vrednotenje (evaluation) je skupaj s spremljanjem bistveni del vsakega procesa načrtovanja,
tako v zasebnem kakor tudi v javnem sektorju. Vrednotenje je pridobilo na pomenu po drugi
svetovni vojni in se je uveljavilo predvsem v javnem sektorju, medtem ko zasebni sektor
uporablja predvsem metode zagotavljanja kakovosti (quality management systems).« (Plut in
sod., 2008, 133).
Vrednotenje lokalnih naravnih virov se spreminja in posledično se spreminja tudi kulturna
pokrajina. Kulturno pokrajino sestavljajo različne rabe prostora, kot so gozdne, kmetijske,
pozidane, poseljene, v zadnjih desetletjih tudi zaraščene površine. Sonaravno kmetijstvo,
upravljanje z gozdovi ter turizem so ključni za razvoj obravnavane pokrajine. Nove
paradigme sodobnega turizma so usmerjene v aktivne oblike preživljanja prostega časa na
prostem, soočamo se z večjo ekološko zavestjo večjega števila turistov, zato so kakovost
virov okolja, pestrost in kakovost pokrajine vse pomembnejši dejavniki turizma in razvoja
pokrajine (Plut, 2011).
Lokalne naravne vire lahko ovrednotimo predvsem z vidika rabe s strani domačinov v
različnih časovnih obdobjih. Na podlagi študije primerov posameznih domačij lahko
povzamemo, da je skozi stoletji kmetijska dejavnost najbolj oblikovala kulturno pokrajino na
Banjški planoti. Povzetke in ugotovitve študije primerov treh domačij lahko apliciramo na
celotno Banjško planoto, saj je raba lokalnih naravnih virov na domačijah podobna. Največje
razlike v rabi naravnih virov je opaziti med skrajnim vzhodnim delom (Lokovec), kjer tipično
kraško kamnito površje pomeni večjo omejitev za obdelovanje in vodne vire, in zahodnim
(Zatrebež) delom Banjške planote, kjer flišno-lapornata podlaga omogoča predvsem večje
obdelovalne površine ter izvire pitne vode na stikih karbonatnih in nekarbonatnih kamnin. Na
osnovi geološke zgradbe in reliefa se je skozi stoletja torej oblikovala različna raba naravnih
virov, ki je pogojevala specifično kulturno pokrajino Banjške planote.
Pri vrednotenjih uporabljamo različne vidike, kazalnike ter ravni vrednotenja. Ločimo dva
vidika sistemskih vrednotenj lokalnih naravnih virov:
- induktivni vidik vrednotenja lokalnih naravnih virov: lokalni (naravni) viri uporabljajo
vire širše regije, države itd. Pri induktivnem vidiku gre za opazovanje, identifikacijo in
lociranje pojavov, zbiranje gradiva, opazovanje, iskanje zvez z drugimi pojavi,
dojemanjem pojavov v geografskem okolju (Plut, 2004);
- deduktivni vidik vrednotenja lokalnih naravnih virov: lokalni (naravni) viri oskrbujejo
širšo regijo, državo itd. Gre za pristop, pri katerem povezujemo in interpretiramo
ugotovljena dejstva ter pojave v obravnavanem geografskem okolju (pokrajini) s
splošnimi zakoni (Plut, 2004).
Banjška planota se oskrbuje iz državnih in regionalnih (naravnih) virov. Z deduktivnega
vidika Banjška planota posredno oskrbuje Novo Gorico, Gorico, Soško in Vipavsko dolino s
pitno vodo, lesom (drvmi), rekreacijskimi in zelenimi površinami. V magistrskem delu sem se
omejila na ekonomski, pokrajinskoekološki (PE) in socialni vidik vrednotenja Banjške
planote na lokalni ravni (torej znotraj Banjške planote in posameznih krajev), z vidika
lokalnih prebivalcev in ne z vidika širše regije ali države. Za ohranitev poselitve in kulturne
pokrajine je namreč pomembno vrednotenje z vidika lokalnega prebivalstva, ki je bolj kot
ljudje od zunaj, sposobno sonaravnega vrednotenja domače pokrajine, ki so jo ustvarili
njihovi predniki. Njihovo vrednotenje je podrejeno sodobnemu načinu življenja, družbenim,
ekonomskim, socialnim razmeram (Ažman Momirski, Kladnik, 2009; Urbanc, 2002).
97
Študije primerov izkazujejo specifičnost rabe lokalnih naravnih virov na posameznih
območjih Banjške planote. Večina prebivalcev se je v preteklosti trajnostno oskrbovala z
omejenimi lokalnimi naravnimi viri na način, kakor so predstavljeni v študijah primerov.
Primerjava franciscejskega katastra z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja in rabo tal leta 2014
izkazuje skromne spremembe rabe tal do sredine 20. stoletja, ko so se začele velike
spremembe v rabi naravnih virov na območju Banjške planote. Poleg obdelovalnih površin se
je na nekaterih delih spremenila tudi oskrba z vodo, kapnice so ponekod zamenjala
individualna zajetja, redkeje vodovodna omrežja oziroma vodovodne napeljave. Gozdne
površine so se povečale, zato je v zadnjih desetletjih postala pomembna dejavnost tudi
gozdarstvo.
Na spreminjanje funkcijske in morfološke podobe kulturne pokrajine Banjške planote skozi
čas vplivajo kmetijstvo, poselitev, turizem, promet in infrastrukturni objekti (Urbanc, 2002).
V preteklosti so relief, podnebne in talne razmere določevali rabo tal in naselitev na Banjški
planoti. Sodobni procesi spreminjanja kulturne pokrajine Banjške planote so predvsem
ogozdovanje, ozelenjevanje, depopulacija, propadanje arhitekturne dediščine. Kot izkazuje
primerjava rabe tal v različnih časovnih obdobjih v vseh treh obravnavanih primerih, je na
Banjški planoti prisoten intenziven proces ogozdovanja, saj se velik delež obdelovalnih
površin spreminja v gozd. Propadanje arhitekturne dediščine se kaže v propadanju stavb in
posledično neizkoriščenem stavbnem fondu ter v posameznih primerih modernih
novogradenj.
Obdelovalne površine so v vseh treh obdobjih (v prvi polovici 19., drugi polovici 20. stoletja
in leta 2014) v neposredni bližini domačij, in sicer najbližje so njive in vrtovi, sledijo jim
sadovnjaki ter travniške površine. Najdlje od domačije so gozdovi, ki se v zadnjem času vse
bolj približujejo oziroma zraščajo proti obdelovalnim in pozidanim površinam. V letu 2014 so
bile najintenzivneje obdelane njive v neposredni bližini domačij, na najbolj primerni prsti
(dovolj globoka in rodovitna rendzina), na prisojnih pobočjih in na nižjih naklonih, kjer je na
njih možna strojna obdelava. Najintenzivneje so obdelani travniki na manjših naklonih,
gladkih površinah (čim manj konkavnih oblik), prisojnih pobočjih in prometno dostopnejšem
terenu. Raba gozda oziroma zaraščenih površin se tudi zmanjšuje od pozidanih
(stanovanjskih) površin proti gozdu, kar pomeni, da so obdelovalne in gozdne površine, ki
bližje pozidanim površinam bolj uporabljene.
Banjška planota velja za eno primernejših območij za izgradnjo vetrnih in sončnih elektrarn
(Drole, 2012). Vendar je pri tem pomembno poudariti, da je ob tovrstnem razvoju potrebno
upoštevati želje in interese domačinov, potomcev tistih, ki so to kulturno pokrajino ustvarili in
oblikovali. V teoretičnem delu naloge predstavljena ČHE Avče je primer rabe reliefa
(naravnogeografskih značilnosti) za proizvodnjo elektrike, od katere domačini nimajo
neposrednih koristi. Zato je pri nadaljnjem razvoju pomembno, da se ustvari in oblikuje
takšno politiko, da ostane Banjška planota poseljena, privlačna za bivanje in da se s
poselitvijo ter ustreznimi dejavnostmi na planoti ohranja kulturna pokrajina ter prijetno
bivalno okolje.
98
Slika 77: Oskrbovanje z deževnico na Banjški planoti je prisotno še danes, Kal nad Kanalom (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2012).
Raba lokalnih naravnih virov (konkretna dejavnost v okolju) izraža vrednotenje (subjektivno
dojemanje okolja) posameznega lokalnega naravnega vira. Lahko sklepamo, da so omejeni
lokalni naravni viri bolje vrednoteni kot naravni viri, ki jih je v izobilju. Na primer, v
preteklosti so na kraškem površju Banjške planote bolj vrednotili in uporabljali omejene in
majhne obdelovalne površine, kamen pa vrednotili manj, saj ga je bilo veliko in preveč. Skozi
zgodovino se je vrednotenje lokalnih naravnih virov ter pokrajine (okolja, v katerem živimo)
spremenilo, zaradi ekonomskih, socialnih, tehnoloških sprememb, kar se kaže tudi v
spremenjeni pokrajini. Na zaraščenih površinah (nekdaj obdelane površine) se kaže negativno
vrednotenje lokalnih naravnih virov, ki je pogojeno z različnimi fizično- in
družbenogeografskimi dejavniki, npr. velik naklon, plitve prsti, velika oddaljenost od
domačije, težja dostopnost, nemogoča strojna obdelava, način življenja, ekonomski, socialni
razlogi. Pri obdelanih površinah pa gre za pozitivno vrednotenje lokalnih naravnih virov, tudi
pogojeno z fizično- in družbenogeografskimi dejavniki, npr. globoka prst, manjši naklon,
primerne ekspozicije, bližina domačije, lažja dostopnost (tudi z mehanizacijo), mogoča
strojna obdelava, način življenja (zdrava prehrana), ekonomski in socialni razlogi.
Dejavniki spreminjanja kulturne pokrajine na Banjški planoti izhajajo iz vrednotenja lokalnih
naravnih virov. Med notranje dejavnike njenega spreminjanja lahko uvrstimo omejene lokalne
naravne vire in njihovo neprepoznavanje, skromen človeški potencial, nezainteresiranost
prebivalcev itd., med zunanje dejavnike pa dostopnost dobrin na trgu, uredbe, zakonski
predpisi, prometna dostopnost, bližina večjih središč, družbene, tehnološke in ekonomske
spremembe, drugačen način življenja itd.
Posamezne lokalne naravne vire sem s pomočjo sogovornikov skušala ovrednotiti z vidika
pogostosti rabe ter pomembnosti vira v različnih časovnih obdobjih. Rezultati opisnega
vrednotenja domačinov posameznega lokalnega naravnega vira so našteti v preglednici 10. Na
vseh treh obravnavanih domačijah je bila raba lokalnih naravnih virov podobna. Glavni
omejitveni dejavniki so bili v vseh primerih geološka podlaga in relief z naklonom in
ekspozicijo ter prst. Pomanjkanje vodnih virov domačini ne vrednotijo kot omejitveni
99
dejavnik, saj je padavin dovolj, da se lahko oskrbujejo s kapnicami. Poleg tega kot prednost
omenjajo mehkost deževnice (mehka voda, brez vodnega kamna). Po njihovem mnenju je
potrebno deževnico zbirati in shranjevati tudi v prihodnosti, saj je brezplačna (zaenkrat) in
primerna za dejavnosti, pri katerih se porabi veliko vode, npr. zalivanje, pranje, pomivanje.
Pri manjših individualnih zajetjih je, poleg izdatnosti vodnega vira, problem predvsem
kaljenje ob večjem deževju. Na splošno domačini vrednotijo kot najpomembnejše naravne
vire Sonce, ki je vir vse energije in življenja na Zemlji, relief z naklonom in ekspozicijami,
vodne izvire, ki jih je malo oziroma jih ni, ter rodovitno in globoko prst za samooskrbo.
Mnenja so, da bo vsak, ki bo znal sam pridelati hrano, v prihodnosti lahko preživel, tudi če ne
bo imel denarja in službe.
Preglednica 10: Raba lokalnih naravnih virov na Banjški planoti.
Lokalni naravni
vir
Padavine (dež)
Padavine (sneg)
Izvir (zajetje)
Kal – močilo
Gozd
Kamen, apnenec
Prst (njive)
Travniki
Relief
Vrtače, suhe
doline
Brezna, jame
Namen rabe v
preteklosti
pitna voda,
zalivanje, pranje,
napajanje živine
pitna voda,
smučišče, izolator
pitna voda,
napajanje živine
napajanje živine,
kopanje
kurjava, gradbeni
material
apno, gradbeni
material
hrana za ljudi in
živali, osnova za
preživetje
košnja za živino
razmestitev in
oblika
obdelovalnih
površin, naselij
oziroma rabe tal
obdelava
odpadki
Namen rabe v
sedanjosti
pitna voda,
zalivanje, pranje,
napajanje živine
izolator, turizem
Namen rabe
prihodnosti
voda za zalivanje,
pranje, pomivanje
ipd. (pitna voda)
-
Potencial
(ocena)
veliko
pitna voda,
napajanje živine
-
pitna voda
malo
turizem
malo
kurjava, gradbeni
material
okras, estetika
(zidovi)
opuščanje,
samooskrba,
hrana (malo)
košnja za živino
po z mehanizacijo
dostopnem terenu
razmestitev in
oblika
obdelovalnih
površin, naselij
oziroma rabe tal
zaraščanje
kurjava, gradbeni
material
okras, estetika
veliko
zdrava hrana
malo
turizem
veliko
razmestitev in oblika
obdelovalnih
površin, naselij
oziroma rabe tal
veliko
zaraščanje,
permakultura
raziskovanje,
naravna vrednota,
turizem
ogrevanje vode,
proizvajanje
elektrike
srednje
sušenje, proizvodnja
elektrike
prehrana, zdravljenje
ljudi in živali,
prodaja, turizem
veliko
Sonce
glavni vir energije
na Zemlji, sušenje
krme
Veter
sušenje krme
raziskovanje,
naravna vrednota,
turizem
ogrevanje vode,
sušenje krme,
proizvodnja
elektrike (v
manjši meri)
sušenje
Različne rastline
(začimbe, čaji
ipd.)
prehrana,
zdravljenje ljudi in
živali, prodaja
prehrana,
zdravljenje ljudi
in živali, prodaja
100
malo
veliko
veliko
veliko
veliko
Preučeni primeri treh domačij nakazujejo naravne potenciale, ki jih Banjška planota ima in bi
pri ustreznem vrednotenju omogočali nadaljnji razvoj preučenega podeželskega območja.
Predpogoj za kakršenkoli razvoj in ohranjanje kulturne pokrajine pa je ohranjanje poselitve, ki
je odvisna od prepoznavanja in vrednotenja obravnavanega območja.
Iz pogovorov z domačini lahko povzamem, da je pomembno, da mlajše generacije čim več
znanja pridobijo neposredno od starejše generacije, ki je površine obdelovala in pozna
primernost posameznih območij za rabo tal. Prenos znanja in veščin obdelovanja (ki jih je
mogoče v nekaterih primerih tudi nadomestiti s sodobno mehanizacijo) s starejše na mlajšo
generacijo je zelo pomemben za nadaljnji trajnostni razvoj Banjške planote. Vendar sodobni
način življenja in razmišljanja vodi mlajše generacije drugam. Sogovorniki so mnenja, da
bomo v prihodnosti za preživetje potrebovali dragocena znanja starejše generacije, ki jih je
potrebno že sedaj absorbirati ter povezati s sodobnim znanjem, tehnologijami in
mehanizacijo, saj bodo nujno potrebna za nadaljnji trajnostni razvoj območja in ohranjanje
kulturne pokrajine in poselitve.
Povzamemo lahko, da so bili lokalni naravni viri na Banjški planoti v različnih časovnih
obdobjih različno uporabljeni in poskušamo predvideti prihodnjo rabo posameznih lokalnih
naravnih virov. Z velikimi družbenimi, ekonomskimi in socialnimi spremembami v zadnjih
20-ih letih se je veliko obdelovalnih površin začelo zaraščati. Obdelovalne površine so zelo
pomembne, predvsem večje in na položnejšem terenu, za ohranjanje kulturne pokrajine z
vzdrževanjem delanih vrtač, košnjo travnikov, vsaj tistih, ki jih je mogoče obdelati s sodobno
mehanizacijo. Priložnosti je potrebno iskati v lokalnih (naravnih) virih, ki so v preteklosti
pogojevali preživetje in poselitev na Banjški planoti. Poleg lokalnih naravnih virov je na
Banjški planoti tudi precej neizkoriščenega stavbnega fonda, ki bi ga bilo potrebno urediti s
primernimi politikami.
3.3.1 Relief
Relief je osnova in predpogoj poselitve in dejavnosti ljudi na Banjški planoti. Relief v
kombinaciji s sodobno tehnologijo, znanjem in mehanizacijo ostaja najpomembnejši naravni
vir, čeprav ga nekateri ne prepoznavajo. V prihodnosti je s primernimi tehnologijami možna
raba reliefa za izkoriščanje vetrne energije ter osončenost območja za izkoriščanje Sončeve
energije. Obsežnejše površine z manjšim naklonom bodo najverjetneje obdelane tudi v
prihodnosti. Proces zaraščanja je zaslediti predvsem na manjših pobočjih z večjimi nakloni,
kot so npr. vrtače in druge konkavne oblike. Omenjene obdelovalne površine bi bile primerne
za vrtičkarstvo, permakulturo ipd.
3.3.2 Obdelovalne površine (prst)
Vrednotenje primernosti prsti za kmetijsko ali nekmetijsko rabo omogoča načrtovanje razvoja
določenega območja. Prst kot naravni vir, torej obdelovanje zemlje in kmetijstvo, bi lahko
bila tudi perspektiven lokalni naravni vir za ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine
(pejsaž) na Banjški planoti in prispevala predvsem k lokalni samooskrbi s hrano ter oskrbi
bližnjih središč Nove Gorice, Kanala in Tolmina z lokalno pridelano hrano. Nekdanje
obdelovalne površine, posebno tiste, ki jih je mogoče strojno obdelati in so se v zadnjih dveh
desetletjih zarasle, bi lahko ponovno obdelali tudi v sodobnem času oziroma v prihodnosti,
kar bi pripomoglo k oskrbovanju z lokalno pridelano zdravo hrano. Problem predstavljajo
predvsem površine, ki jih ni mogoče strojno obdelati, na katerih pa bi bilo primerno pasti
govedo ali drobnico. Veliko je tudi takih površin, ki so primerne za strojno obdelavo, vendar
101
se zaradi lastništva, neekonomičnosti in demografske strukture prebivalstva opuščajo in
zaraščajo. Z ohranjanjem obdelane in privlačne kulturne pokrajine bi, poleg ohranjanja
poselitve, privabili tudi obiskovalce.
Če primerjamo spremembo obdelovalnih površin (njive in vrtovi, trajni nasadi, travniki,
pašniki) na obravnavanih domačijah skozi zadnja stoletja, lahko statistično izračunamo, da so
se te zmanjšale za približno 80 % (domačiji v Lipcah in Zatrebežu za približno 90 %, v
Lokovcu za približno 70 %), kar je razvidno tudi iz preglednice 11. Teoretično naj bi za varno
prehransko oskrbo v Sloveniji (v geografsko in podnebno podobnih razmerah) potrebovali
vsaj 3000 m2/prebivalca (Hrustel Majce, 2004). Na Banjški planoti je leta 2014 živelo 1597
prebivalcev, približno 2427 ha površin je bilo obdelanih, kar pomeni 1520 m2 obdelovalnih
površin na prebivalca Banjške planote. To je približno 2000 m2/prebivalca manj od povprečja
Evropske unije (3510 m2 na prebivalca), oziroma približno 700 m2 manj od slovenskega
povprečja (2297 m2 na prebivalca) (Plut, 2011).
Preglednica 11: Spreminjanje obdelovanih površin na obravnavanih domačijah v treh obdobjih.
Obdelovalne površine (ha)
domačija v Lipcah
domačija v Zatrebežu
domačija v Lokovcu
prva polovica
19. stoletja
51,5
47,5
6,87
druga polovica
20. stoletja
50, 98
46,04
7,49
leta 2014
5,37
5,45
2,53
Ob 50 % povečanju obdelovalnih površin (še vedno manjši obseg obdelovanih površin v
primerjavi z drugo polovico 20. stoletja) bi prišli na 2280 m2/prebivalca Banjške planote, ob
70 % povečanju na 2584 m2/prebivalca Banjške planote, ob 100 % povečanju pa na 3039 m2
obdelovalnih površin na prebivalca Banjške planote. Torej teoretično, če bi obdelali toliko
površin, kot jih je bilo obdelanih v drugi polovici 20. stoletja, bi lahko dosegli (vsaj 50 %)
prehransko samooskrbo Banjške planote. Problem je dostopnost, razdrobljenost in velikost
obdelovanih površin, ki jih marsikje ni mogoče obdelati s stroji in bi ročna obdelava zahtevala
veliko časa, napora in energije ter se ekonomično ne bi splačala. Ob tem je potrebno
opozoriti, da se na Banjški planoti zarašča veliko površin, ki jih je mogoče obdelati s stroji.
Mogoča bi bila ponovna raba pašnikov in usmerjenost v živinorejo (govedo, konjereja in
drobnica).
3.3.3 Kamen
Na Banjški planoti je bil apnenec poleg lesa osnovni gradbeni material za gradnjo stavb in
drugih objektov, poti, tlakovanje različnih površin ipd., danes pa ga uporabljajo za razne
zidove. Pogosto so iz apnenca pridobivali tudi apno za gradnjo, razkuževanje, beljenje sten
ipd., kar se je začelo opuščati konec 20. stoletja. V prihodnje bi lahko ponovno poskušali
pridobivati apno, vendar na sodoben način, in ga promovirati kot naravno razkužilo, ponovno
uporabiti za beljenje sten v hišah itd.
Leta 1885 so dogradili cerkev sv. Jurija v Kalu nad Kanalom, za katero naj bi po
pripovedovanjih uporabili opeko iz opekarne, ki je bila v kilometer oddaljeni Goveji dragi.
Domačini so opeko do cerkve spravljali po ''živem tekočem traku'' (Šuligoj, 1987). Na
območju Kala nad Kanalom stoji nad zaselkom Koprivišče na nadmorski višini 634 m gotska
102
cerkev sv. Tomaža (danes podružnična cerkev župnije Kal nad Kanalom) iz leta 1475, krita s
skrili (slika 78) (tanko plastnatim kalkarenitnim apnencem) iz neposredne bližine (Pavlin,
2007). Poleg omenjenih dveh je v naselju Kanalski Lom še cerkev sv. Primoža in Felicijana iz
leta 1471, ki je ravno tako krita s skrili, za katere še ni ugotovljeno, od kod izvirajo. Skril so
torej predvsem uporabljali za prekrivanje streh, danes pa se uporabljajo kot okrasni kamen.
Slika 78: Cerkvica Sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom, krita s skrili iz Česala (Avtorica: Anita Selčan, 2014).
Nahajališče tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad Kanalom
Na območju Česala pri Kala nad Kanalom, ki geološko pripada zahodnemu delu večje
geotektonske enote Trnovski pokrov, katerega gradijo pretežno karbonatne kamnine
mezozojske starosti, so izvedli podrobnejše raziskave nahajališča tanko plastnatega
kalkarenitnega apnenca (slika 79). Ta namreč predstavlja uporabno mineralno surovino za
strešno kritino, saj sta bila z geološkim kartiranjem ugotovljena ugodna geološka zgradba in
kvaliteta tanko ploščastega apnenca ter lastništvo in ugodna geografska lega. Pri obdelavi
rezultatov raziskovalnega vrtanja je bilo ugotovljeno, da segajo plasti skrilavega apnenca
najmanj 5,3 m globoko. Poskusno, oziroma za potrebe raziskav, so na območju Česala od
skupno 78 m3 velikega odkopa na površini 47 m2 pridobili 15,7 m3 skrilov (za 1 m2 položne
strehe je potrebnih 0,2–0,3 m3 skrilov). Po mnenju gradbeništva Perčič iz Sežane je iz
nahajališča Česalo možno pridobivanje in priprava kvalitetnih skrilov za obnovitvena dela
kamnite strešne kritine na Banjšicah in širše (Vesel, Senegačnik, 2006).
Pridobivanje strešnih skrilov je na lokaciji Česalo lahko gospodarno. Za dokončno
vrednotenje in pridobitev zahtevane dokumentacije je potrebno izvesti še vse detajlne
raziskave (raziskovalno vrtanje, izdelava poskusnega vseka, tehnološke in laboratorijske
preiskave) (Vesel, Senegačnik, 2006).
V Občinskem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPN) občine Kanal je predviden
»kamnolom« Česalo v zaselku Cvetrež v naselju Kal nad Kanalom. »Na območju OPPN je
nahajališče izredno kakovostnega kamna skrilavca, primernega za uporabo pri prenovi
103
objektov varovane kulturne dediščine. Nahajališče za izkoriščanje še ni odprto. Namen
aktiviranja kamnoloma je zagotovitev kamna – skrilavca za potrebe obnavljanja objektov,
grajenih z materiali avtohtonega izvora, zlasti zavarovanih objektov kulturne dediščine.
Dopustne so dejavnosti, povezane s pridobivanjem in obdelavo mineralnih surovin«
(OPN Kanal, 2012, 10181).
»Prostorska ureditev naj vključuje tudi ureditev transportnih poti za zmanjšanje vplivov na
poselitev v bližini kamnoloma. Dopusti se umestitev objektov za pridobivanje in obdelavo
kamna. Pri načrtovanju se upošteva predpise s področja rudarstva in varstva okolja. V čim
večji možni meri se ohranja obstoječa drevesna in grmovna vegetacija. Po končanih delih se
kamnolom ustrezno sanira ter na površinah zaključenega kopa vzpostavi primarna raba
prostora« (OPN Kanal, 2012, 10181).
104
Slika 79: Lega nahajališča tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad Kanalom
105
»V okviru OPPN je potrebno izvesti analizo stabilnosti tal ter opredeliti potrebne
omilitvene ukrepe za preprečevanje plazenja tal in erozije. V okviru urejanja z OPPN se
podrobneje vrednoti vpliv hrupa na okolico ter po potrebi opredeli ustrezne protihrupne
ukrepe za zagotavljanje ustreznega nivoja hrupa« (OPN Kanal, 2012, 10181).
Opis namena, funkcije in točnih določil obsega kamnoloma ali skriloloma niso točno
navedeni in zelo ohlapni. V Občinskem podrobnem prostorskem načrtu (v nadaljevanju
OPPN) je potrebno podati točna določila o posegu v prostor na lokalnem nivoju in poskrbeti
za optimalno rabo prostora, tj. točno določiti rabo tal na območju, obseg in količina izkopa,
predpise koriščenja itd. ter pri tem upoštevati predpise varovanja okolja ter vključevanje
prebivalcev v načrtovanje predvidenega »kamnoloma« oziroma skriloloma.
Nevarno je namreč, da bi nahajališče skrilavega apnenca (neobnovljivi naravni vir) na veliko
uporabljali in z njim na veliko trgovali ter s tem povzročili ogromno rano v površju,
prebivalci pa neposredno od tega ne bi imeli ničesar. S pravnimi akti (v OPPN) je potrebno
preprečiti, da bi se lokalni neobnovljivi naravni vir izkoriščalo neomejeno ter v pravilnikih
določiti točno določene kapacitete izkopa in ciljne skupine, katerim je neobnovljiv naravni vir
namenjen. Na tem območju bi bilo najbolje, da je dovoljen samo omejen obseg izkoriščanja in
zgolj za lokalne namene (ureditev vaškega jedra v Kalu nad Kanalom, obnovitev stavb
kulturne dediščine, ki so krite s skrili na ožjem območju Banjške planote itd.).
Slika 80: Detajl zida iz skril v Kalu nad Kanalom, v bližini Česala (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014).
Širše območje nahajališča Česalo, pobočja proti zaselku Dol, je geološko zgrajeno iz tanko
plastnatega kalkarenitnega apnenca, kar kažejo tudi terase in podporni zidovi iz skrilavcev
(slika 80). Te bi lahko tudi zavarovali kot kulturno in naravno dediščino, pri čemer je
potrebno poudariti pomen območja za lokalne prebivalce in v njihovo dobro vzpostaviti tudi
upravljanje zavarovanega območja. Varovanje območja se mora torej prilagoditi željam in
interesom domačinov omenjenega območja. Povezovanje in usklajevanje različnih interesov
bi torej lahko privedlo do sonaravnega upravljanja omenjenega območja. Smiselno
povezovanje urejenega vaškega jedra v Kalu nad Kanalom, cerkve sv. Tomaža ter skrilavih
teras in suhih zidov bi lahko bilo izhodišče za oblikovanje turistične ponudbe Kala nad
Kanalom, ki je trenutno nima.
106
3.3.4 Gozd (biomasa)
Poleg tega, da je gozd življenjski prostor veliko živalskih in rastlinskih vrst, je tudi največji
ponor ogljika na Zemlji. Lesna biomasa je tradicionalen ter hkrati sodoben, okolju prijazen in
domač vir energije (Plut, 2011), katerega uporaba je široka tudi na Banjški planoti, a vseeno
je zalog še veliko.
Gozdnogospodarska enota Banjšice meri 17.113,346 ha, od tega je 12.049,5 ha gozdov
(11.917,94 ha večnamenskih in 131,55 ha varovalnih gozdov). Poleg obravnavanega ožjega
območja Banjške planote (KO Kal nad Kanalom, Kanalski Vrh, Bate, Banjšice, Lokovec,
Kanalski Lom) zajema še katastrske občine Kanal, Morsko, Avče, Bodrež, Deskle, Grgar in
Čepovan. Na njenem območju je 85,6 % zasebnih gozdov v lasti fizičnih oseb, 8,6 % državnih
in 5,8 % občinskih gozdov. Lesna zaloga obsega 208,7 m3/ha, od tega 34,4 m3/ha iglavcev in
174,3 m3/ha listavcev, tekoči letni prirastek pa 4,98 m3/ha, od tega 0,62 m3/ha iglavcev in 4,36
m3/ha listavcev (Pravilnik o gozdnogospodarskem …, 2005).
Gozd na Banjški planoti prekriva 67,4 % površja. Ustrezno sonaravno upravljanje z gozdovi
(slika 81) bi za domačine prineslo nova delovna mesta (delovna mesta v gozdovih),
omogočalo samooskrbo prebivalcev z lesom, možnost izdelovanja izdelkov z višjo dodano
vrednostjo. V Čepovanu je lesnopredelovalna industrija (Gonzaga), v kateri so zaposleni
predvsem domačini iz Čepovanske doline in Banjške planote. Na območju Banjške planote bi
bilo mogoče ustanoviti center za predelavo lesa (delovna mesta, ohranjanje poselitve), kjer bi
bile neposredno povezane vse faze obdelave lesa, od pridelave, predelave, uporabe in
energetske izrabe ostankov pri predelavi. Na ta način bi lokalni naravni vir lahko prispeval k
razvoju pokrajine, zmanjševanju dnevnih migracij v Novo Gorico in omilil izseljevanje z
območja Banjške planote.
Slika 81: Čiščenje smrekovega gozda po žledolomu na območju krajevne skupnosti Kal nad Kanalom (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2014).
107
Les je ena pomembnejših svetovnih naravnih surovin in ima številne dobre lastnosti, saj je
naraven in obnovljiv, vsesplošno razširjen in nastaja ob blagodejnem učinku na okolje. Poleg
tega, da je dekorativen in ima sorazmerno dobre mehanske sposobnosti glede na nizko
gostoto, je tudi dober toplotni in električni izolator. Uporablja se ga lahko v različne namene,
pri čemer se upošteva njegove lastnosti. Kakovost lesa je odvisna od rasti drevesa, rastnih
posebnosti ter poškodb zaradi delovanja različnih dejavnikov. Gozdne lesne proizvode glede
na namen rabe delimo na les za kurjavo (vključuje tudi les za oglje), okrogli industrijski les,
hlode za žago in furnir, les za celulozo in plošče ter drugi okrogli les (Medved, 2011).
Na Banjški planoti je po zadnjem žledolomu ogromno dela za čiščenje gozdov, zato bi lahko
vsaj začasno, v primernem letnem času, na tem območju zaposlili tehnično usposobljene
gozdarje, ki bi v krajšem času gozd počistili in omogočili nemoteno gibanje živali in ljudi po
gozdnih poteh. Tovrstno delo je zelo nevarno in je v zadnjem času terjalo tudi smrtne žrtve na
planoti.
Kljub velikemu potencialu biomase na Banjški planoti je potrebno biti pri prihodnjem
upravljanju z gozdovi previden. Nekatere pozitivne izkušnje gozdarstva so pomembne za
sonaravno večnamensko upravljanje z naravnimi viri, saj sta varstvo narave in gozdarstvo
zelo tesno povezana. Potrebna je torej optimizacija pri gospodarjenju z gozdovi in prednost
dati trajnemu delovanju gozda kot ekosistema (Plut, 2011).
V 20. stoletju je na Banjški planoti delovalo več mizarjev in zidarjev, ki so pri delu
uporabljali lokalni les (največkrat smreko), saj so večino dela pri gradnji opravili sami. V 17.
in 18. stoletju so bukov les uporabljali tudi za kuhanje oglja, predvsem v Lokovcu, kar bi
lahko ohranili in poskušali, npr. izdelovati oglje za risanje z geografsko oznako, kar bi
vplivalo na razvoj turizma in prepoznavnost Banjške planote. V današnjem času so na planoti
(v obravnavanih naseljih) samo še štirje mizarji ter štirje posamezniki, ki se ukvarjajo s sečnjo
in žaganjem lesa, drvi (AJPES, 2014). Les je eden najpomembnejših naravnih virov Banjške
planote, ki bi ga domačini lahko bolj sonaravno izkoristili.
3.3.5 Padavine
Velika količina padavin, od 2000 do 2500 mm (Atlas okolja, 2014), pogojuje shranjevanje
velike količine vode v kraškem vodonosniku ter oskrbovanje domačinov s kapnicami 7 (slika
82). V zadnjih letih se večina prebivalcev oskrbuje izključno s kapnico, ponekod pa
padavinsko vodo iz večjih rezervoarjev s prestreženo padavinsko vodo uporabljajo kot
alternativni vodni vir, oziroma v kombinaciji z individualnimi zajetji ali vodovodnim
omrežjem. V zadnjih letih namreč poskušajo vse domačije na Banjški planoti oskrbeti z
vodovodnim omrežjem.
7
Kapnica je voda zbrana, prestrežena ob padavinah, navadno s strehe (SSKJ, 2000).
108
Slika 82: Večji vodni rezervoar za vodo v Gorenjem Lokovcu. Na območju Lokovca so za oskrbo z vodo
(deževnico) po 2. svetovni vojni zgradili več rezervoarjev – vodnjakov. Danes jih uporabljajo ob večjih sušah
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
3.3.6 Vodni izviri
Območje Banjške in Trnovske planote je eno izmed najpomembnejših kraških vodonosnikov
v Sloveniji. Večina naselij v okolici omenjenih kraških planot namreč dobiva pitno vodo iz
omenjenega vodonosnika. Poleg izvirov Hublja, Podroteje, Divjega jezera in Lijaka je izredno
pomemben vodni izvir Mrzlek, saj se z njegovo vodo oskrbujejo celotna Nova Gorica in
Gorica v Italiji ter številna druga naselja v Vipavski in spodnji Soški dolini. Kraška voda se na
izvirih Mrzleka (70 m nadmorske višine) preliva iz podzemlja v Sočo po špranjah in razpokah
na obeh straneh struge, kjer je urejeno zajetje za oskrbo omenjenih krajev (Janež in sod.,
1997).
V apnenčevih peščenjakih in brečah, ki so kot leče in plasti vloženi v vododržne laporovce in
kremenove peščenjake, se zbira voda, ki pride na dan na površju Banjške planote v šibkih
izvirih, ki pa so zelo pomembni za lokalno oskrbo z vodo. Ob prepustni prelomni coni, ki
lahko povezuje dve ali več karbonatnih leč, so izviri lahko tudi izdatnejši, kot je na primer
izvir Banjščka v Batah, izviri v Lohkah in na Kanalskem Vrhu (Janež in sod., 1997).
V Lohkah sta za oskrbo zajeta dva izvira Loščka, iz katerih se s pitno vodo oskrbujejo Lohke,
Mrcinje in drugi zaselki na Banjšicah. Njuna minimalna izdatnost je 0,25 l/s, maksimalna pa
17,2 l/s, do katere pride ob velikem deževju, ko pa voda zaradi kalnosti ni primerna za pitje
(Janež in sod., 1997).
V magistrskem delu se ukvarjam samo z omejenimi lokalnimi naravnimi viri na omejenem
ruralnem prostoru, torej s tistimi naravnimi viri, ki prispevajo k razvoju območja in imajo od
109
njih koristi predvsem domačini. Našteti vodni izviri (slika 83) so za domačine izrednega
pomena, saj jih uporabljajo za vodno oskrbo posameznih zaselkov in domačij. V zadnjih letih
poskušajo vse domačije priključiti na vodovodno omrežje. Večina Banjške planote bo
dobivala pitno vodo iz vodnatega izvira v Čepovanu, saj so bile raziskave primernih vodnih
izvirov v Avščku za vodooskrbo Banjške planote oziroma posameznih naselij neuspešne
(premajhna izdatnost vodnih virov, suhe vrtine ipd.).
Slika 83:Vodni izvir v Tolminskem Lomu je speljan v korito za napajanje živine in je še vedno v uporabi
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
3.3.7 Sonce
Določene informacije o količini globalnega sončnega obsevanja na horizontalno površino na
Banjški planoti lahko razberemo s slike 84. Prisojna pobočja Banjške planote so dobro
osončena in primerna za postavitev sončnih celic, vendar bi s tem degradirali pomembne
kmetijske površine, ki oblikujejo kulturno pokrajino Banjške planote. Mogoča bi bila
postavitev fotovoltaičnih celic na strehe stavb, ki stojijo na prisojnih pobočjih, oziroma na
degradiranih površinah (teh površin je malo), s čimer bi pridobili določeno količino elektrike.
Problem je, ker tu ni dovolj porabnikov, nesmotrn pa bi bil izvoz elektrike daleč stran.
Največjo količino Sončevega sevanja prejmejo južne, jugozahodne in jugovzhodne
ekspozicije Banjške planote (slika 84). To so območja naselij Levpa, Seniški Breg, Tolminski
Lom, Kanalski Vrh, Banjšice, Kal nad Kanalom in razdrobljeno v Lokovcu ter desna pobočja
potoka Avšček. Najmanjšo količino prejete energije dobijo leva pobočja potoka Avšček,
severna pobočja Banjške planote ter naselji Dolgi Laz in Kanalski Lom. Banjška planota je v
splošnem dobro osončena in površine prejmejo precejšnje količine energije, ki bi jo prebivalci
lahko izkoristili za samooskrbo z električno energijo ali oddajali v omrežje.
110
Slika 84: Osončenost površja na Banjški planoti
Povprečno gospodinjstvo v Sloveniji je leta 2012 porabilo 3182 kWh elektrike letno (Poraba
energije in goriv v gospodinjstvih 2012, 2013). Banjško planoto oskrbujeta z elektriko
distributerja Elektro Primorska in E3. Možno bi bilo koriščenje energije Sonca s toplotnimi
(energijo Sonca spreminjajo v toploto) ter fotonapetostnimi sprejemniki Sončeve energije
(energijo Sonca spreminjajo v elektriko) (Rojs, 2011). Fotonapetostne sisteme delimo na tiste
s priklopom na omrežje, ki proizvedeno električno energijo oddajajo v električno
visokonapetostno omrežje, kjer se nato električna energija prenaša do končnih uporabnikov,
in na avtonomne sisteme, ki so namenjeni direktnemu zagotavljanju potreb potrošnika po
električni energiji in jih ni potrebno priklopiti na omrežje (Rojs, 2011). Iz pogovorov z
domačini lahko povzamem, da bi nekateri imeli sončne elektrarne na strehah in pridobivali
elektriko, s katero bi se samooskrbovali ali oddajali v omrežje in tako imeli določen dobiček,
vendar tovrstno pridobivanje elektrike ni v porastu. Le redkokatera stavba na planoti ima na
strehi nameščene toplotne sprejemnike Sončeve energije za ogrevanje vode. Začetne
investicije so namreč visoke in jih je težko izpeljati brez vzpodbud in subvencij s strani
države, občine. Poleg tega se začetna investicija povrne v 15-ih letih (Sončneelektrarne.com,
2014).
3.3.8 Veter
Nov predlog Nacionalnega energetskega programa za obdobje 2010–2030 opredeljuje
Banjšice–Lokovec kot eno izmed potencialnih območij za vetrne elektrarne v Sloveniji.
Največji problem območja je poleg sunkovite burje tudi žled, ki se lahko kopiči na vetrnih
elektrarnah. Poleg teh dveh omejitvenih dejavnikov je potrebno pri načrtovanju tovrstnega
posega v kulturno pokrajino upoštevati tudi značilnosti pokrajine kot take ter zavarovana
111
območja narave, območja Nature 2000, značilno razpršeno poselitev Lokovca, torej naravno
in kulturno dediščino (Urbančič in sod., 2011).
Na območju Banjšic, natančneje na Slemenu, so leta 2009 postavili malo vetrno elektrarno
Bate I (slika 85), z višino 15 m, premerom rotorja 8 m in močjo 15 kWh. Elektrarna je ob
priklopitvi na električno omrežje veljala za največjo vetrno elektrarno v Sloveniji. V času
delovanja od marca do decembra 2009 je proizvedla 28.005 kWh energije. Največji izkoristek
je imela ob hitrosti vetra 13 m/s. Decembra 2009 jo je poškodovala močna burja in odtlej ne
deluje več (Energetika, ekologija, ekonomija,…, 2011; Drole, 2012). Območje se je izkazalo
za neprimerno za postavitev vetrnih elektrarn, saj sodi v Naturo 2000 in bi ogrožale ptice, ki
živijo na tem območju, kot so rjavi srakoper, sršenar, podhujka in hribski škrjanec, kosec,
prepelica, veliki strnad. Poleg tega bi bili ogroženi tudi habitatni tipi, kot so pomembni ilirski
bukovi gozdovi in vzhodna submediteranska suha travišča, zaradi velikih posegov v prostor in
degradacije pokrajine ter pejsaž pokrajine (Drole, 2012; Urbančič in sod., 2011).
Slika 85: Mala vetrna elektrarna Bate I na Banjšicah ne obratuje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013).
3.3.9 Kulturna pokrajina
Eden pomembnejših virov Banjške planote je specifična kulturna pokrajina že sama po sebi,
ki so jo ustvarili ljudje v preteklosti in se v zadnjem času spreminja. Ta naravno-kulturni vir
bo najverjetneje pomemben element razvoja v prihodnosti, tako za ohranjanje poselitve kot za
oblikovanje turistične dejavnosti.
112
Pomemben prepoznavni del kulturne dediščine preučevanega območja so bili poleg senenih
kop tudi seniki, ki se v zadnjem času ne uporabljajo več zaradi drugačnega, sodobnega
spravljanja sena v bale. Slama se tudi v Sloveniji začenja uporabljati tudi za naravne gradnje
(Golibar, 2014).
Obdelovanje in posledično ohranjanje kulturne pokrajine je potrebno predvsem na flišnih
območjih osrednje Banjške planote (kmetijstvo) ter v vrtačah kraškega sveta (vrtičkarji), saj
se bo le tako ohranjala privlačna kulturna pokrajina, prijetna za bivanje in razvojni potencial
za turizem. Travnike, kjer je mogoča strojna obdelava, bi bilo mogoče strojno obdelati in tako
ohraniti kulturno pokrajino.
3.3.10 Naravne vrednote
Zavarovana območja narave na Banjški planoti sem obravnavala že v fizičnogeografskem
delu naloge. Na tem mestu se mi zdi pomembno poudariti, da naravne vrednote domačinom
pomenijo bolj omejitev kot prednost oziroma korist, saj so na zavarovanih območjih narave
potrebni posebni načini upravljanja in delovanja, zato se tega izogibajo. Kot naravno vrednoto
bi lahko na nek način zaščitili tudi nahajališče opisanega tanko plastnatega kalkarenitnega
apnenca v Česalu, kar pa bi pomenilo dodatne omejitve za gospodarjenje in upravljanje
območja. Zavarovana območja narave morajo torej biti takšna, da bodo domačini, ne tuji
vlagatelji, imeli koristi od tega (mehke oblike koriščenja nahajališča).
Jame in brezna so najbolj pogosta v vzhodnem delu Banjške planote in niso zavarovana, kar
pomeni nevarnost za domačine ali obiskovalce, ki terena ne poznajo, tako da bi bilo potrebno
na tem področju ukrepati (npr. postavitev opozorilnih tabel za brezna). V bližini Brezna na
Levpah mi je domačin pokazal brezno, ki ni vrisano v kataster jam Slovenije in bi ga bilo
potrebno vnesti.
3.4
SWOT analiza Banjške planote
V preglednici 12 so naštete prednosti, slabosti, priložnosti in tveganja razvoja Banjške planote
na splošno, torej (naravni) potenciali, ki jih planota ima in jih je potrebno prepoznati, pravilno
vrednotiti in trajnostno uporabiti. SWOT analiza je bila dopolnjena na podlagi mnenj
informatorjev oziroma domačinov, s katerimi sem bila v kontaktu. Na splošno so domačini
mnenja, da je potrebno tesnejše povezovanje med kraji, različnimi akterji in poskrbeti v prvi
vrsti za ljudi, ki na tem območju živijo, ter s pravilnim upravljanjem poskrbeti za ustrezen
razvoj z upoštevanjem njihovih mnenj in želja.
113
Preglednica 12: SWOT analiza Banjške planote
PREDNOSTI
-
Osončenost,
gozd,
velika količina padavin,
veter, primeren za vetrne elektrarne,
privlačna kulturna pokrajina,
čist hribovski zrak,
posamezniki z vizijami in aktivnim
delovanjem za razvoj Banjške planote.
PRILOŽNOSTI
-
3.5
SLABOSTI
Žledolom januarja 2014,
Burja,
kraško površje,
skromni vodni viri,
odseljevanje, predvsem mladih,
nezaščitena brezna,
ni prenočišč za turiste,
zaščita kulturne in naravne dediščine,
ni vodovodnega in kanalizacijskega
omrežja,
- neprimerne (majhne in strme) površine za
strojno obdelovanje,
- pomanjkanje snežnih padavin,
- nepovezanost lokalnih skupnosti.
TVEGANJA
-
Sončne elektrarne,
vetrne elektrarne,
biomasa, gozdarstvo,
kulturna in naravna dediščina – turizem,
kraško površje,
arheološka najdišča,
lesnopredelovalna industrija,
priložnosti za raziskovanje in obisk
specifičnih skupin obiskovalcev,
pridelava zdrave hrane in povečanje
samooskrbe,
lokalna raba obnovljivih virov energije,
delovna mesta za kvalificirano in
nekvalificirano delavno silo.
-
Interesi zunanjih vlagateljev,
onesnaževanje podtalnice (gnojenje,
škropljenje),
onesnaževanje prsti,
pretirano krčenje gozda – pusta pokrajina,
spremenjena in razvrednotena kulturna
pokrajina,
za turizem neprivlačna kulturna
pokrajina,
neprimerni pravilniki zaščite kulturne in
naravne dediščine.
Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote
Banjška planota je s svojimi domačijami in prebivalci vpeta v širšo Goriško regijo ter je
povezana tako s Slovenijo kot tudi sosednjo Italijo, kjer prehaja do dnevnih migracij ljudi,
izmenjevanje virov, blaga storitev, znanja ipd. Mizarji in kamnoseki Banjške planote surovine
za izdelke uvažajo od drugod in ne uporabljajo lokalnih surovin, saj je npr. apnenec za
zunanjo uporabo izrazito neodporen (lahko pa bi ga uporabili za notranjo uporabo), les je
zaradi rastnih pogojev neprimeren ali predrag, saj je npr. smrekovina od drugod cenejša.
Konkurenca na trgu je velika in ljudje vedno izberejo cenejše surovine za izdelke, oziroma
uporabijo, kar je dostopnejše in cenejše, in težko je spremeniti miselnost sedanjih in
prihodnjih generacij, ko gre za kapital in dobiček.
114
Slika 86: Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote
115
Oskrbovanje prebivalcev Banjške planote (slika 86) s hrano in drugimi osnovnimi viri, ki jih
ne pridelajo doma, poteka iz gravitacijskih središč (Nove Gorice, Kanala ali Tolmina). Z
elektriko jih oskrbujeta distributerja E3 d. o. o., oziroma Elektro Primorska, s telefonom in
internetom pa Telekom Slovenije d. d. Večina naravnih (in drugih) virov za oskrbo ljudi na
Banjški planoti prihaja iz Goriške regije. Z Banjške planote izhajajo poleg naravnih virov
(predvsem les, redkeje hrana) v gravitacijska središča (Nova Gorica, Kanal in Tolmin), v
Italijo, Ljubljano in redkeje v druge dele Slovenije pa predvsem delovna sila (dnevne
migracije), znanje in mladi, kar deloma tudi pripomore k demografski ogroženosti območja. V
razvoju je tudi oskrbovanje vzhodnega, osrednjega in zahodnega dela (torej od Lokovca,
preko Kala nad Kanalom proti Levpi in Seniškemu Bregu) planote z vodovodnim omrežjem
iz zajetja v Čepovanu.
116
4
SCENARIJI PRIHODNJE RABE LOKALNIH NARAVNIH VIROV ZA
OHRANJANJE POSELITVE IN KULTURNE POKRAJINE NA BANJŠKI
PLANOTI
Na ohranjanje poselitve na Banjški planoti poleg omenjenih vpliva veliko drugih različnih
dejavnikov. Pomemben antropogeni element v pokrajini je poleg cestnega,
telekomunikacijskega, internetnega omrežja tudi vodovodno omrežje, ki se širi in znotraj
katerega naj bi do konca leta 2015 bila vsa gospodinjstva na Banjški planoti priključena nanj.
V nadaljevanju skušam z uporabo scenarijev predvideti prihodnji razvoj Banjške planote na
podlagi naravnih in drugih virov v različnih smereh.
Scenarij je v splošnem hipotetično zaporedje dogodkov, ki je zgrajeno z namenom, da dobimo
v središče pozornosti vzročno-posledične odnose in točke odločanja. Scenarij kaže, kako je po
določenih korakih možno priti do nekega hipotetičnega položaja in kakšne alternative ima
vsak udeleženec v tem procesu (Pučko, 1999). Tehnika razvijanja scenarijev se nanaša na
razvijanje »najboljše« ali »idealne« slike nekega sistema v prihodnosti. Razvijanje scenarijev
poteka s pomočjo intuitivnega ali koncepcijskega procesa, ki je običajno vezan na določeno
temo. Izdelava scenarija za neko temo zahteva ravnanje v skladu z modelom okolja, ki je
določen z izbiro ključnih dejavnikov, ki vplivajo na temo scenarija, predvidevanje njihovega
razvoja, razvitje modela povezav med njimi in izdelavo scenarijev. Vsak izdelani scenarij ima
različne posledice, ki jih v nadaljevanju ustrezno ovrednotimo (Pučko, 1999). Namen
scenarijev je predvsem pomagati pri sprejemanju strateških odločitev v primerih, ko se
srečujemo z veliko negotovostjo (Kristl, Miljevič, 2007). Scenariji so torej strateške
usmeritve, s katerimi predvidevamo drugačno in spremenjeno podobo prostora, z namenom
pomagati pri sprejemanju strateških odločitev (Ažman Momirski, Kladnik, 2009).
4.1
»Optimistični scenariji«
V prvem sklopu scenarijev, t. i. »optimističnih scenarijev«, je predviden razvoj Banjške
planote v pozitivno smer. Predvideni podscenariji tega scenarija se povezujejo in
dopolnjujejo. Torej, zavarovano območje v kombinaciji s turizmom, ohranjanjem kulturne
pokrajine (arhitekture, obdelovalnih površin) in ustrezni predpisi, ki bi domačinom prinašali
korist, lahko pomeni pozitiven razvoj Banjške planote. V prihodnosti bo potrebno poskrbeti
tudi za starejše ljudi na Banjški planoti, zato bi bilo mogoče razvijati delovna mesta tudi na
področju oskrbe starejših na domu.
4.1.1 Zavarovano območje
Zavarovanje območja oziroma varovanje naravnih in kulturnih vrednot Banjške planote lahko
pomeni določene prednosti in slabosti. Z zavarovanjem pokrajine oziroma njenih specifičnosti
bi območje začeli urejati posebni predpisi, ki pomenijo tudi omejeno delovanje človeka v
takšni pokrajini. Zato bi bilo potrebno predpise prilagoditi tako, da bi lahko lokalni prebivalci
na sodoben način tradicionalno in sonaravno upravljali s prostorom. Predpisi varovanja
pokrajine bi bili smiselni za arhitekturno poseganje v pokrajino (npr. barva fasad stavb,
uporaba lokalnih materialov). Smiselno bi bilo razmišljati o subvencijah za tradicionalno
gradnjo, upravljanje s kulturno pokrajino ipd. Subvencije za kmetijske dejavnosti so
vzpodbudile ohranjanje kmetovanja na Banjški planoti, vendar je poleg birokracije pogosto
omejitveni dejavnik tudi relief in s tem povezana omejena strojna obdelava površin.
117
4.1.2 Obdelovanje in ohranjanje kulturne pokrajine
Lahko bi na primer ustanovili nekakšno zadrugo, ki bi skrbela za promocijo, pomoč lokalnim
proizvajalcem in pridelovalcem pri upravnih postopkih, distribucijo hrane, mleka in mlečnih
izdelkov, drv, lesnih sekancev, elektrike iz sončnih celic, izdelovanje rastlinskih čistilnih
naprav v prvi vrsti za domačine na Banjški planoti, viške pa izvažala v Novo Gorico in druga
gravitacijska središča, v javne ustanove (npr. šole), restavracije, večje trgovske centre ipd. S
tovrstnim združenjem bi pridobili delovna mesta (tudi za kvalificirano delovno silo) na
planoti in dosegli večjo raven samooskrbnosti na planoti ter v regiji. To bi bilo mogoče ob
ustreznih vzpodbudah države ter Evropske unije.
Glavni dejavnik za izvedbo tovrstnega scenarija je zainteresiranost domačinov, njihove želje
in interesi, saj v primeru nezainteresiranosti tovrstno združenje nima prihodnosti oziroma
pomena. Začetne investicije v tovrsten projekt bi bile precejšnje, vendar bi s postopnim
pristopom lahko ponudbo obogatili in razširili ter po potrebi zaposlili dodatno delovno silo iz
lokalnega okolja. Najverjetneje bi na takšen način zadržali prebivalce na Banjški planoti in
ohranili kulturno pokrajino.
4.1.3 Usmerjenost v turizem, zdravo življenje (kolesarski park), vikendaštvo,
vrtičkarstvo
V teoretičnih izhodiščih omenjena ČHE Avče za prebivalce nima neposrednih koristi.
Tovrstne posege v prostor in rabo naravnih virov Banjške planote za »razvoj« je potrebno
temeljito preučiti ter v prvi vrsti upoštevati potrebe in želje lokalnih prebivalcev. Zgornja
akumulacija ČHE Avče bi lahko bila povod za razvoj turizma, saj je poznana širši javnosti, in
bi lahko uspela in prinašala dobiček s sodelovanjem in povezovanjem med domačini in
lokalnimi skupnostmi ter drugimi akterji. Enkrat letno je ob akumulaciji organizirana zabava,
ki privablja mlade iz bližnjih in daljnih krajev, in takrat prostor zaživi. Največji problem je
nezainteresiranost (mladih) domačinov, ki bi bili pripravljeni sodelovati, delati in vzpodbujati
razvoj. Na primer, ob bazenu stoji objekt, ki je neizkoriščen in v katerem naj bi se v prihodnje
izvajala gostinska ponudba, to pa bi bilo mogoče tudi razširiti, se povezati z lokalnimi
kmetijami in na tem mestu promovirati celotno Banjško planoto z naravno (npr. jame za
specifične skupine obiskovalcev) in kulturno dediščino (Mali muzej kovaštva v Lokovcu,
cerkvica sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom itd.). Povezovanje kmetijstva, dopolnilnih
dejavnosti na kmetijah, gostinske ponudbe, lokalnih obrti, gozdarstva ipd. bi lahko v
prihodnosti vzpodbudilo ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine na Banjški planoti.
Pozitivni ukrep, ki bi prispeval k razvoju Banjške planote, bi lahko bile tudi tuje investicije,
vendar je pri tovrstnih investicijah potrebno biti previden, saj lahko prinašajo za lokalno
prebivalstvo več slabosti kot koristi. Razvoj planote je potrebno načrtovati v okviru
zmogljivosti okolja oziroma ekosistemov, saj sonaravna raba naravnih virov teži k ekonomski
optimizaciji njihove rabe v okviru zmogljivosti samega vira in ob upoštevanju zmogljivosti
okolja za sprejemanje t. i. stranskih produktov njihove rabe (Plut, 2011).
Pomembna je inovativnost in aktivnost lokalnega prebivalstva, da prepozna in korektno
vrednoti (naravne) potenciale Banjške planote, njihove pobude in prizadevanja pa lahko
privedejo do ustreznih ukrepov, uredb, pravilnika na lokalni, regionalni ravni in širše. Pri
razvoju je potrebno slediti trajnostni rabi lokalnih naravnih virov, poskrbeti za delovna mesta
na različnih področjih (npr. gozdarstvo, kamnoseštvo, obdelovanje kmetijskih površin, oskrba
118
starejših na domu, oskrba z lokalnimi izdelki, turizem). Subvencije za tradicionalno gradnjo in
obnovo obstoječega stavbnega fonda bi, poleg že obstoječih subvencij za kmetijstvo in
uporabo obnovljivih virov energije, pozitivno vplivale na izgled kulturne pokrajine.
Vzpodbujanje lokalnih tradicionalnih obrti v sodobni, moderni preobleki in uporabnosti bi
ravno tako prineslo določena delovna mesta in povečalo prepoznavnost območja. Tovrstni
ukrepi bi vplivali tudi na razvoj turizma na planoti, razširjenje gostinske in drugih turističnih
ponudb. Premišljena in sonaravna postavitev ter zagon sončnih in vetrnih elektrarn na
pozidanih in degradiranih območjih bi tudi pozitivno vplivala na razvoj območja. Po
optimističnem scenariju bi se z vsemi naštetimi ukrepi in tovrstnim razvojem ustvarilo precej
delovnih mest za kvalificirano in nekvalificirano delovno silo, kar bi dodatno vplivalo na
ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine.
Spodbude za sonaravno zasnovano strategijo razvoja morajo izhajati iz lokalnega proti
državnemu, Evropskemu nivoju. Primer priložnosti aktivnega vključevanja domačinov in
lokalnih ponudnikov ter drugih akterjev je aktivno sodelovanje s konkretnimi projektnimi
idejami za umestitev v Strategijo razvoja za hribovski del Severne Primorske. S projekti, ki
temeljijo na sodelovanju in povezovanju različnih akterjev, bi lahko dosegli določen korak v
razvoju Banjške planote.
Izboljšanje energetske učinkovitosti bi zmanjšalo potrebe po novih virih energije in pritiske
na okolje. Večja energetska učinkovitost in varčevanje z energijo hkrati podaljšujeta obdobje
za razvoj alternativnih virov energije (Plut, 2011).
Poleg opisanega predvidenega razvoja po »Optimističnem scenariju« je v preglednici 13
predvidena sonaravna raba lokalnih naravnih virov, ki bi omogočala razvoj, ohranitev
kulturne pokrajine in poselitve na Banjški planoti. S pomočjo vzajemnosti, sodelovanja,
inovativnosti in aktivnosti prebivalstva bi lahko našli rešitve za rabo in prodajo lokalnih
naravnih virov na osnovi pretekle rabe na sodoben način (poleg drvi in lesa, je nekaj
potenciala v trženju zdravilnih zelišč in čajev, v kmetijstvu, predvsem govedoreja, konjereja,
za turizem, in drobnica, čeprav ni tradicionalna za Banjško planoto).
V prihodnje se bo verjetno, kljub vodovodnemu omrežju, še vedno uporabljala deževnica,
vsaj za zalivanje, pranje ipd., kar bi bilo smiselno vzpodbujati. Izvire in zajetja se bo
uporabljalo v podobnem obsegu kot sedaj, ponekod pa jih bo zamenjalo vodovodno omrežje
in se ne bodo več uporabljali (torej bodo zamrli). Na planoti so bili kali nekoč del
tradicionalne kulturne pokrajine, zato jih je smiselno vzdrževati in obnavljati v konceptu
kmetijske dejavnosti (govedo vzdržuje in oblikuje kal) in turistične privlačnosti (tradicionalna
kulturna pokrajina). Naravne vrednote (jame, brezna, izviri itd.) bodo po »Optimističnem
scenariju« pomembni del turistične in izobraževalno-raziskovalne ponudbe. Ob tem je
potrebno opozoriti, da je potrebno jame, brezna in druge potencialno nevarne točke na Banjški
planoti označiti in obiskovalce (ter domačine) opozarjati na nevarnost zdrsa ali padca vanje.
Območja z rodovitno prstjo bi ostala obdelana, površine v zaraščanju pa bi se revitalizirale
oziroma spremenile v pašnike, travnike.
Optimizem tega scenarija je tudi v človeških virih, zainteresiranosti (mladih) domačinov, saj
ti na Banjški planoti iščejo in vidijo potenciale, ki jih je mogoče na sonaravni način uporabiti
in s tem povezati in ohraniti poselitev. Posamezni akterji s svojimi idejami, dejavnostmi in
interesi bi se povezali med seboj in peljali razvoj v pozitivni smeri ter preudarno ravnali z
okoljem, v katerem živijo. Tako je torej poleg človeških virov zelo pomemben tudi socialni
kapital.
119
Preglednica 13: »Optimistični« scenarij razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov.
Lokalni naravni vir
»Optimistični scenarij«
Padavine (dež)
Snežne padavine
Izviri (zajetje)
Kal – močilo
Gozd – les
Kamen (apnenec, skril)
Prst (njive)
Travniki
Relief
Vrtače, suhe doline
Brezna, jame
Sonce
Veter
Rastline
Prestrezanje padavin, raba za zalivanje in pranje
Izogibanje investiranju v smučarski turizem
Sonaravna raba lokalnih izvirov in njihovo vzdrževanje
Sonaravno vzdrževanje kalov s pomočjo goveda
Sonaravno gospodarjenje z gozdovi, prodaja lesa in drv za ogrevanje, mizarstvo
Kamnoseštvo, skrilolom, varovanje naravne in kulturne dediščine
Ohranjanje in obdelovanje površin (poljedelstvo)
Sonaravna živinoreja (konjereja, govedoreja, drobnica)
Ohranjanje kulturne pokrajine in razmestitev rabe tal, kolesarski park, turizem
Obdelovanje, ohranjanje, permakultura, hortikultura, turizem, zavarovano območje
Turizem, izobraževanje in raziskovanje, zavarovano območje
Sončne elektrarne (nameščanje sončnih celic na strehe)
Vetrne elektrarne (sonaravno razmeščanje na primerne lokacije)
Nabiranje, prodaja in trženje zelišč, čajev itd.
4.2
»Pesimistični scenariji«
Drugi sklop scenarijev, usmerjen v negativno smer in poimenovan »pesimistični scenariji«,
predvideva zaraščanje kulturne pokrajine zaradi nezainteresiranih, apatičnih in pasivnih
(mladih) domačinov, ki bi se izselili, starejši pa se preselili v domove za upokojence v bližnjih
mestih.
4.2.1 Zaraščanje kulturne pokrajine
Zaradi nezainteresiranosti, pasivnosti (mladih) domačinov, neustreznih uredb in pravilnikov,
bi se lahko zgodilo, da bo zaraščanje kulturne pokrajine, odseljevanje prebivalstva na Banjški
planoti vse intenzivnejše. Problem bi nastal pri neprepoznavanju ter apatičnosti prebivalcev v
odnosu do kulturne pokrajine in lokalnih naravnih virov Banjške planote, to pa bi izkoristili
tuji kapitalistično naravnani investitorji, ki bi območje izkoristili za dobiček in pri tem
popolnoma ignorirali domačine. Problem so lahko tudi nesmotrne investicije, kot bi bila lahko
investicija v smučišče v Kalu nad Kanalom. Čeprav je kraj poznan po manjšem smučišču, bi
bila investicija v to turistično dejavnost nesmotrna tudi zaradi vse milejših zim, zato je
potrebno turistično ponudbo v kraju iskati drugje ter se povezati s kraji na Banjški planoti.
4.2.2 Odseljevanje prebivalstva
Odseljevanje prebivalstva je predvideno že v primerih opisanih v podscenariju zaraščanja
kulturne pokrajine, saj se z zmanjšanjem števila prebivalcev zmanjša človeški potencial, ki je
nujno potreben za ohranjanje kulturne pokrajine in razvoj območja.
4.2.3 Degradacija kulturne pokrajine
Razvoj planote bo lahko šel v negativni smeri, ki bi privedla, poleg zaraščanja, do degradacije
pokrajine in ustvarjanja degradiranih površin, katerih ne bi bilo mogoče ponovno uporabiti za
kmetijstvo. Na Banjški planoti je mogoče izkoriščati obnovljive vire energije, vendar je pri
tem potrebno upoštevati sonaravno komponento, korist za prebivalce in umeščenost objektov
120
v kulturno pokrajino. Seveda bi bile vetrnice in sončne celice sprva tujek na planoti, vendar bi
lahko s pravilnim umeščanjem v tradicionalno kulturno pokrajino dosegli njeno privlačnost.
Ob tovrstnih investicijah bi bilo potrebno poskrbeti tudi za domačine, npr. z delovnimi mesti,
oziroma povezovanjem različnih dejavnosti na planoti.
Država bi morala zakonsko urediti in poskrbeti za ustrezno rabo lokalnih naravnih virov v
korist domačinov oziroma lokalnih prebivalcev, kar bi pomenilo ohranjanje kulturne
pokrajine in poselitve, če predpostavljamo, da je državi v interesu, da ostane podeželski
prostor poseljen. Prebivalci bi lahko npr. električno energijo pridobivali sami s pomočjo
fotovoltaike, pri čemer je potrebno poskrbeti za ustrezne predpise, ki bodo v korist lokalnemu
prebivalstvu in ne usmerjene v izkoriščanje naravnih virov, pri katerem domačini ne bi imeli
neposrednih koristi. Do avgusta leta 2014 je bila kot ena izmed dopolnilnih dejavnosti na
kmetiji dovoljena tudi proizvodnja električne energije iz Sončevega vira. Ministrstvo za
kmetijstvo je s seznama dopolnilnih dejavnosti črtalo proizvodnjo električne energije iz vseh
obnovljivih virov, razen tistih, ki so neposredno povezani z osnovno dejavnostjo kmetije, torej
je dovoljena proizvodnja iz lesne biomase, gnoja, gnojevke in rastlinskega substrata (Uredba
o dopolnilnih dejavnosti …, 2014).
Kmetije, ki imajo sončne elektrarne, se bodo torej morale registrirati kot proizvajalke
električne energije ali pridobiti status samostojnega podjetnika, kar pomeni dodatne stroške,
administrativne ter druge zakonske obveznosti (Uredba o dopolnilnih dejavnosti…, 2014).
Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ni Sončeva energija glavni vir vsega delovanja na
Zemlji ter posledično tudi osnova in predpogoj za pridelavo hrane oziroma kmetijsko
dejavnost? Torej je tudi Sončeva energija, iz katere se proizvaja elektrika za delovanje in
obratovanje kmetije, »neposredno povezana z osnovno dejavnostjo kmetije«. Tovrstni ukrepi
demotivirajo prebivalce, ki se ukvarjajo ali želijo ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo in
dopolniti svojo dejavnost oziroma za delovanje sami proizvajati energijo.
»Pesimistični scenarij« razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov predvideva
predvsem neprepoznavanje, apatičnost in pasivnost domačinov, potomcev ljudi, ki so to
pokrajino ustvarili in jim je bila osnova za preživetje. Najverjetneje (mladi) domačini ne bi
znali prepoznati in uporabiti lokalnih naravnih virov, ki jih ima Banjška planota. Razvoj
Banjške planote tako lahko gre v negativno smer (preglednica 14) za ohranjanje poselitve in
kulturne pokrajine, predvsem v primeru, če se ne bo upoštevala sonaravna komponenta
razvoja pri vseh lokalnih naravnih virih: npr. predvideni skrilolom v Česalu (v Kalu nad
Kanalom) lahko pomeni degradiranje pokrajine in nobenih koristi za domačine. Lahko
predvidevamo, da se bo nadaljeval trend zaraščanja in opuščanja obdelovalnih površin ter
praznjenje hiš, zaselkov in posledično celotnih vasi. V primeru apatičnosti domačinov lahko
gre tudi postavitev sončnih in vetrnih elektrarn v negativno smer, da domačini od teh nimajo
koristi, delovnih mest ali privlačne pokrajine. V iskanju priložnosti za turizem je nevarnost,
da bi se domačini ali tuji investitorji, ki niso neposredno povezani s pokrajino, odločili za
nesmotrno investiranje v nepremišljene projekte, npr. smučišče v Kalu nad Kanalom.
121
Preglednica 14: »Pesimistični scenarij« razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov.
Lokalni naravni vir
Padavine (dež)
Snežne padavine
Izviri (zajetje)
Kal – močilo
Gozd – les
Kamen (apnenec, skril)
Prst (njive)
Travniki
Relief
Vrtače, suhe doline
Brezna, jame
Sonce
Veter
Rastline
»Pesimistični scenarij«
Neuporaba padavin
Nesmotrno investiranje v smučišče, tek na smučeh
Zanemarjanje izvirov in vodnih zajetji
Opuščanje kalov oziroma netradicionalna raba naravnega vira (plastični rezervoarji
z vodo)
N- sonaravno upravljanje z gozdovi (manipulacije pri odkupu lesa, drv)
Netrajnostno koriščenje skriloloma v Česalu
Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine
Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine
Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine
Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine
Neprepoznavanje potenciala naravnih vrednot
Sončne elektrarne na obdelovalnih površinah, ni koristi za domačine
Vetrne elektrarne na neprimernih površinah, ni koristi za domačine
Neprepoznavanje potenciala, tuje in zunanje izkoriščanje
Poleg domačinov bo morala tudi država spremeniti upravljanje in odnos do ruralnih in
depupulacijskih območij v Sloveniji, saj z ne konkretnimi uredbami in mačehovskim
odnosom do podeželskega prostora ne bo dosegla ohranjanja kulturne pokrajine oziroma
poselitve na podeželju, temveč spodbudila še večje izseljevanje, »beg možganov« ter
razvrednotenje in degradacijo kulturne pokrajine.
Banjška planota ima veliko neizkoriščenega potenciala, katerega razvoj je odvisen tudi od
vrednotenja s strani domačinov. Predvidevanje nadaljnjega razvoja Banjške planote je zelo
težko, vendar je potrebno prepoznati in osmisliti potenciale, ki jih Banjška planota ima. Tuje
(zunanje) investicije so nujne, vendar jih je potrebno dobro premisliti, sonaravno ovrednotiti
in prilagoditi lokalnim razmeram. Pri tem je potrebno sodelovati z lokalnimi prebivalci, ki ta
prostor drugače vrednotijo kot zunanji investitorji.
Nedvomno se bo v prihodnosti planota razvijala s pomočjo aktivnih in zainteresiranih
(mladih) domačinov, ki prepoznavajo potenciale območja. Nekateri posamezniki, društva in
krajevne skupnosti se zelo trudijo za razvoj in ohranjanje kulturne pokrajine Banjške planote.
V prihodnosti pa bodo s povezovanjem in sodelovanjem gotovo dosegli razvoj v pozitivno
smer.
122
5
SKLEP
Banjška planota s svojimi fizičnogeografskimi in družbenogeografskimi značilnostmi
pogojuje razmestitev, vrednotenje in rabo lokalnih naravnih virov, čemur so se ljudje
prilagodili tako, da so na flišni podlagi, kjer je prst globlja, obdelovali površine (travniki,
njive), naselja pa gradili na apnenčasti podlagi. Območje so naselili kljub manjši prisotnosti
vodnih izvirov, saj je padavin dovolj, da so se lahko oskrbovali(in se še vedno) z deževnico.
Na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote, ki je popolnoma kraški in je bil naseljen
najpozneje, so imeli ljudje obdelovalne površine v vrtačah in suhih dolinah ter bili zaradi
manj ugodnih naravnih razmer odvisni tudi od kovaštva. Kmetijstvo v kombinaciji z obrtmi
(kovaštvo, oglarstvo, kamnoseštvo, mizarstvo, zidarstvo itd.) so bile dejavnosti, s katerimi so
se ljudje na planoti preživljali.
Za ohranjanje poselitve in privlačne kulturne pokrajine je predpogoj ugodna demografska
struktura, ki pa je na Banjški planoti zdaj izrazito neugodna. Demografski potencial je namreč
tisti dejavnik, ki bo pogojeval poselitev in razvoj Banjške planote tudi v prihodnosti. Na
Banjški planoti poteka proces zaraščanja in opuščanja nekdaj za preživetje pomembnih
lokalnih naravnih virov, obdelovalnih površin, in posledično kulturne pokrajine. Osnova za
poselitev Banjške planote so namreč bile obdelovalne površine (relief in prst), ki v današnjem
času niso vrednotene kot osnovni naravni vir. Pomembni naravni viri za razvoj Banjške
planote, ki prebivalcem zaenkrat ne prinašajo neposrednih koristi, so veter, Sončeva energija,
gozdovi, vodonosnik ter akumulacijsko jezero na Kanalskem Vrhu. Z ustreznim vrednotenjem
lokalnih naravnih virov ter z upoštevanjem domačinov in njihovih koristi se lahko Banjška
planota tudi v prihodnje razvija v pozitivni smeri.
Naravni viri so bili pomemben vir preživetja v preteklosti. V sedanjosti se obdelovalne
površine (ponekod tudi tiste, ki so možne obdelave z mehanizacijo) zaraščajo in spreminjajo v
gozd, naravnega kamna apnenca se ne uporablja, ker je izrazito neobstojen, zaradi korozije in
sodobne mehanizacije (pluženje, soljenje cest pozimi), vendar bi ga bilo mogoče uporabiti za
notranjo opremo. Bukov les je primeren za kurjavo, posamezne druge vrste dreves pa tudi za
mizarstvo. Neposredno od padavin (dežja) je še vedno odvisno veliko prebivalcev na Banjški
planoti, saj se povečini še vedno oskrbujejo z deževnico.
V začetku postavljene hipoteze lahko potrdim.
1. hipoteza: Prebivalci Banjške planote so omejene lokalne naravne vire v
preteklosti uporabljali v večji meri kot danes. Študija primerov
posameznih domačij je pokazala velike razlike v rabi lokalnih naravnih
virov v prvi polovici 19. stoletja in drugi polovici 20. stoletja v primerjavi z
današnjo, saj se veliko površin intenzivno zarašča in spreminja v gozd,
oziroma veliko površin (predvsem pašnikov) ni več v rabi.
2. hipoteza: Odnos med človekom in naravo (naravnimi viri) na Banjški planoti je
bil v preteklosti tesnejši, kot je danes. V preteklosti se je človek bolj
prilagodil lokalnim naravnim virom in živel v sožitju z naravo,
uporabil, kar mu je okolje ponujalo. Skozi raziskavo se je namreč
pokazalo, da raba tal odraža vrednotenje posameznih lokalnih naravnih
virov. Ljudje so v preteklosti uporabili, kar jim je domače okolje ponujalo.
Raba lokalnih naravnih virov je bila trajnostna, saj so prebivalci morali
preživeti z omejenimi lokalnimi naravnimi viri in pri tem misliti tudi na
prihodnje generacije.
123
3. hipoteza: Na Banjški planoti so na razvoj in poselitev območja vplivali različni
glavni omejitveni dejavniki (naravni in družbeni). V preteklosti so bili
glavni omejitveni dejavniki naravnogeografski (rodovitna in globoka prst,
razmestitev obdelovalnih površin glede na relief), danes pa so naravni
nekoliko v ozadju, saj so glavni omejitveni dejavniki postali
družbenogeografski dejavniki (ekonomski, politični, socialni). V sedanjosti
in v prihodnosti je in bo najpomembnejši omejitveni dejavnik urejena
infrastruktura (cestno, vodovodno, telekomunikacijsko in internetno
omrežje) ter bližina gravitacijskega središča.
4. hipoteza: Lokalni naravni viri nudijo možnosti razvoja planote tudi v prihodnje,
tako da se vzpostavi njihova sonaravna raba, ohrani obstoječa poselitev
ter kulturna pokrajina. Pri tem bo potrebno upoštevati udobnost
sodobnega življenja in z ustreznimi predpisi in uredbami poskrbeti za
pravilno upravljanje in planiranje prostora.
Med ključnimi strateškimi prednostnimi nalogami sta v strateških razvojnih dokumentih
navedena sonaravni in okoljsko komplementaren policentrični, skladnejši razvoj. Pomemben
je torej regionalni razvoj (Plut, 2011), spodbujanje endogenih potencialov posamezne regije
za razvoj (Potočnik Slavič, 2010).
Ugotovitve v magistrskem delu so lahko osnova za planiranje in razvijanje območja ter
iskanje novih možnosti in priložnosti na planoti in s tem za preprečevanje odseljevanja
prebivalstva in ohranjanje kulturne pokrajine. Najpomembnejše izhodišče je torej, da je
upravljanje Banjške planote osredotočeno v korist lokalnih prebivalcev Banjške planote in ne
za širše interese. Pretekla raba lokalnih naravnih virov je lahko osnova za usmerjanje razvoja,
ob upoštevanju sodobnih tehnik, mehanizacije in znanja. Medgeneracijsko učenje, sodobne
raziskave ter primeri dobre prakse so lahko v pomoč in vzpodbudo pri upravljanju s
prostorom na Banjški planoti.
Banjška planota ima naravne vire, ki so lahko ob pravilnem vrednotenju in sonaravni rabi
potencial za sodobni razvoj in ne za stagniranje območja. Z ustreznimi notranjimi (socialni
kapital, zainteresiranost in aktivno udejstvovanje prebivalcev) in zunanjimi (finančnimi,
ekonomskimi, okoljskimi itd.) vzpodbudami je mogoče ohraniti poselitev in kulturno
pokrajino. Tako kot druga slovenska podeželska območja ima tudi Banjška planota določen
endogeni potencial. Tega bi bilo smiselno razvijati z neoendogenim razvojnim pristopom, ki
bo omogočal njegovo uravnoteženo rabo, vendar zahteval tudi ustrezno preoblikovanje
državnih ustanov in aktiviranje lokalnega prebivalstva ter odgovorno delovanje vseh
vključenih. Na posameznih območjih Banjške planote se že aktivirajo in krepijo razvojni
potenciali, vendar jih iz različnih razlogov (premajhna in premalo prepoznavna ponudba
proizvodov, strah pred hitro spreminjajočimi razmerami na svetovnem trgu in zavest o
ranljivosti podeželskih območij ipd.) še ne vključujejo v regionalne gospodarske kroge
(Potočnik Slavič, 2010). Značilno je tudi pomanjkljivo povezovanje med različnimi akterji in
zavistnost med prebivalci, kar bo potrebno v prihodnosti premagati in z aktivnim
sodelovanjem ter močno voljo ohraniti obdelano in privlačno kulturno pokrajino.
124
6
SUMMARY
Banjšice plateau is one of the specific karst region in Slovenia, which with its physical and
social geography features layout, evaluation and use of local natural resources, what people
have adapted in different ways. On flysch basis, where the soil is dipper, they have cultivated
areas (meadows, fields) and on the limestone basis they built houses and buildings. People
settled area even there are not a lot of water springs, because there is a lot of rain, that they
can supply with rai water (and they still). On east part of Banjšice plateau, which is totally
karstic and later inhabited, people had fields in dolinas and also depend on forging.
Agriculture in combination with crafts (blacksmithing, charcoal burning, quarrying, carpentry,
masonry) are the main activities people supply on Banjšice plateau.
For the preservation of the settlement and attractive cultural landscape is a prerequisite
advantageous demographic structure, which is on Banjšice plateau unfavourable.
Demographic potential is the main factor for settlement and development in the future. On the
Banjšice plateau runs the process of overgrowing and abandonment of fields, which have
always been important for the survival of local natural resources, cultivated areas, and
consequently the cultural landscape. The basis of settlement were areas which people can
cultivated and made the cultural landscape. Important nowadays local natural resources are
wind, solar energy, forest, aquifer and accumulation lake on the Kanalski Vrh. By appropriate
evaluation of local natural resources and by compliance with the locals, Banjšice plateau can
develop in positive way.
Natural resources were very important source of supply in the past. Today cultivated fields
and areas overgrowing (also that which we can cultivate by mechanization) and change in
forest areas, natural stone is not in use anymore, because of instability, because of corrosion
and mechanization (modern type of snow plowing, salting), but we can use this stone for
inside use. Beech wood is useful for firewood, some of other type of wood also for joinery. A
lot of people are still depend on rain water, because they still use rain water for supply.
Use of limited local natural resources for live on the Banjšice plateau was bigger in the past,
today is use of local natural resources not so strong and extended, because of social and
technical changes, except wood, which is in nowadays life important natural resource of
Banjšice plateau. The main differences between past and today’s natural resources use are
useful for rural planning of this region. Organisation and form of use different natural
resources on three different farms on the plateau shows small differences in natural resources
use, because farms lay on different locations of Banjšice plateau, where are important the
geology, relief, soil, microclimate etc.
In this paper are used method of case study, observation and compering different historical
sources. With this methods we can realized that people of Banjšice plateau used local natural
resources more in the past (in first half of 19. and second half of 20. century) than today, what
causes overgrowing of cultural landscape. So we can assume that relationship between human
and nature (natural resources) was closer in the past, than it is today.
The main contents of all strategy development papers are based on sustainable and
environmental polycentric development. Regional development (Plut, 2011) and encouraging
endogen potential of region are important for development of each region (Potočnik Slavič,
2010).
125
Conclusions in this paper can be basis for rural planning and development of Banjšice plateau
and searching of new opportunities on the plateau and preventing depopulation inhabitants
and conservation of cultural landscape. Management of this local area has to be oriented in
benefits of local people and not for foreign interests. Past local natural resources use can be
basis for guidance of development in combination of modern technic, mechanization and
knowledge. Learning and teaching between different generations, contemporary researches
and examples of good practice are also very important in management with space on Banjšice
plateau.
In last part of this paper I tried to predict the future development of Banjšice plateau using
scenarios. “Optimistic scenario” predicts development of Banjšice plateau in positive way, so
recognition and appropriate evaluation of local natural resources. “Pessimistic scenario”
predicts development of Banjšice plateau in negative way or in increasing of emigration,
negative demographic structure, overgrowing of cultivated landscape.
Banjšice plateau has natural resources, which have to be appropriate evaluated and sustainable
used. With appropriate endogen (social capital, interests and active of inhabitants) and
external (financial, economic, environmental etc.) incentives is possible maintain settlement
and cultural landscape. Endogen potential of Banjšice plateau is important to use for
development of region, which can allow its balanced use. In this case we need to
reorganization of state’s OBLAST, activate local people and responsible operation of all
included. On some places of Banjšice plateau people are active and try to strengthen
development potential, but they are not involved in different economic sphere because of
some reasons like for example insufficiently recognized local products, fear of rapidly
changing market realities and awareness of the vulnerability of rural areas (Potočnik Slavič,
2010). There is inadequate connecting between different actors and envy among inhabitants,
which have to be solved in the future. There have to be active coopeartion and strong
willingness to maintain cultivated landscape.
126
7
LITERATURA IN VIRI
1. AJPES (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve), 2014.
URL: http://www.ajpes.si/prs/default.asp (Citirano 25. 9. 2014).
2. Aquarius d. o. o., 2011. Okoljsko poročilo za celovito presojo vplivov na okolje za
Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030). Ljubljana, Aquarius d. o. o., 298
str. URL: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/EnergetikaZelen
a_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/OP_VO_NEP_2011.pdf (Citirano 23. 7. 2014).
3. Arhiv Republike Slovenije, 2014a. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869).
Goriška kresija. Katastrska občina Kal nad Kanalom 1822. URL:
http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202411 (Citirano 2. 3. 2014).
4. Arhiv Republike Slovenije, 2014b. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869).
Goriška kresija. Katastrska občina Kal nad Kanalom 1822. URL:
http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202405 (Citirano 2. 3. 2014).
5. Arhiv Republike Slovenije, 2014c. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869).
Goriška kresija. Katastrska občina Lokovec 1822. URL:
http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202874 (Citirano 2. 3. 2014).
6. Atlas okolja, 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Ok
olja_AXL@Arso (Citirano 5. 5. 2014).
7. Atlas Slovenije za osnovne in srednje šole. 2014. Ljubljana, Založba Mladinska
knjiga, 128 str.
8. Ažman Momirski, L., Kladnik, D., 2009. Preobrazba podeželske kulturne pokrajine v
Sloveniji. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 162 str.
9. Bavdaž, J., 2014. Domačija v Lipcah (osebni vir, 14. 4. 2014). Kal nad Kanalom.
10. Breščak, D., 2014. Domačija v Zatrebežu (osebni vir, 29. 3. 2014). Seniški Breg.
11. Brus, R., 2010. Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga,
112 str.
12. Brus, R., 2012. Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga,
406 str.
13. Buser, S., 1986. Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač listov Tolmin in Videm
(Udine). 1987. Beograd, Zvezni geološki zavod, 162 str.
14. Črnjar, M., 2002. Ekonomika i politika zaštite okoliša. Ekologija – ekonomija –
menadžment – politika. Rijeka, Ekomoski fakultet Sveučilišta u Rijeci, 364str.
15. Dakskobler, I., 2008. Pregled bukovih rastišč v Sloveniji. Zbornik gozdarstva in
lesarstva, 87, str. 3–14.
16. Drole, T., 2012. Geografske možnosti proizvodnje vetrne energije v Sloveniji.
Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 122 str. URL:
http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_201201_teja_drole.pdf (Citirano 27. 7. 2014).
17. Energetika, ekologija, ekonomija. Proizvodnja električne energije. 2014. URL:
18. Erhartič, B., 2007. Reliefne oblike kot geodiverziteta (geomorfološka naravna
dediščina). Dela, 28, str. 59–74.
19. Gabrovec, M., 1996. Sončno obsevanje v reliefno razgibani Sloveniji. Geografski
zbornik, 34, 1, str. 47–68.
20. Gams , I., 1986. Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje, gorovje.
Geografski vestnik, 58, str. 77–81.
21. Gams, I., 1983. O razsežnosti in potrebnosti raziskovanja naravnih nesreč v
Jugoslaviji. V: Naravne nesreče v Jugoslaviji s posebnim ozirom na metodologijo
geografskega preučevanja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 5–16.
127
22. Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Inštitut za raziskovanje
krasa ZRC SAZU, str. 311–314.
23. Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M.
(ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str.
24. Gilpin, A., 1996. Dictionary of Environment and Sustainable Development.
Chichester, John Wiley & Sons, 247 str.
25. Golibar, 2014. URL: http://www.golibar.com/index.php/slama-materiali (Citirano 24.
7. 2014).
26. Grafični podatki RABA za celo Slovenijo. MKO. 2014. URL: http://rkg.gov.si/GERK/
(Citirano 24. 6. 2014).
27. Gray, M., 2004. Geodiversity, valuing and conserving abiotic nature. London,
University of London, Department of Geography, 434 str.
28. GURS, 2014. Podatki DMR 12,5, zemljiški kataster, topografske karte 1:25000,
ortofoto posnetki. 2014.
29. Guthrie, M., 2004. The social and economic value of geodiversity. URL:
http://www.geoconservation.com/EHWH/Conference/presentations/guthrie.htm
(Citirano 13. 2. 2014).
30. Habič, P., 1968. Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Prispevek k poznavanju razvoja
kraškega reliefa. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 243 str.
31. Haggett, P., 2001. Geography. A global Synthesis. Harlow, Prentice Hall an imprint of
Pearson Education, 833 str.
32. Höfler, J., 2001. Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na
Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat. Goriška nadškofija. Goriški muzej, grad
Kromberk, Nova Gorica, 208 str.
33. Hrustel Majce, M., 2004. Trajnostni razvoj in kmetijstvo. Usklajeno in sonaravno 11.
Ljubljana, Svet za varstvo okolja RS, str. 99–102.
34. Ipavec – Filipič I., 1986. Kronika krajevne skupnosti Banjšice. Nova Gorica,
Krajevna skupnost Banjšice, 41 str.
35. Ira, V., Kollar, D., 1992. Cognition of Environment as Part of the Relationship »ManEnvironment«. Geographica Slovenica, 23, str. 463–475.
36. Janež, J., Čar, J., Habič, P., Podobnik, R., 1997. Vodno bogastvo Visokega krasa.
Idrija, Geologija d. o. o., 168 str.
37. Jeršič, M., 1999. Prostorsko planiranje rekreacije na prostem. Ljubljana, Urad RS za
prostorsko planiranje, 135 str.
38. Jowsey, E., 2007. A new basis for assessing the sustainability of natural resources.
United Kingdom, Energy, 32, str. 906–911.
39. Kastelec, D., Rakovec, J., Zakšek, K., 2007. Sončna energija v Sloveniji. Ljubljana,
ZRC SAZU, 136 str.
40. Keating, M., 1995. Agenda za spremembo Srečanja na vrhu – Agenda 21 in drugi
sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku. Ljubljana, Umanotera – Slovenska
fundacija za trajnostni razvoj, 79 str.
41. Kemp, D., 2004. Exploring environmental Issues. London, Routledge, 444 str.
42. Klemenčič, M. M., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2008. Razvojna (ne)moč na
obrobnih podeželskih območij Slovenije. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 58–63.
43. Knez, M., Slabe, T., Šebela, S., 2005. Smoganica – jama razvita v zgornjekredni breči.
Acta Carsologica, 34, 2, str. 425–438.
44. Krajevni leksikon Slovenije, 1995. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D. (ur.).
Ljubljana, DZS, str. 105, 467.
128
45. Kristl, M., Miljević, J., 2007. Razvoj scenarijev pri določanju poteka velikih
infrastrukturnih projektov v prostoru. V: Likar, V. (ur.). Veliki razvojni projekti in
skladni regionalni razvoj. Ljubljana, Založba ZRC, str. 131–141.
46. Lapajne, J., Šket Motnikar B., Zupančič, P., 2001a. Tolmač karte potresne nevarnosti
v Sloveniji. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/podatki/tolmac_pospeska_
tal.html (Citirano 5. 5. 2014).
47. Lapajne, J., Šket Motnikar, B., Zupančič, P., 2001b. Karta potresne nevarnosti
Slovenije – projektni pospešek tal. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/
potresna%20nevarnost/projektni_pospesek_tal.jpg (Citirano 5. 5. 2014).
48. Leser, H., 1976. Landschaftsoekologie. Stuttgart, E. Ulmer, str. 432.
49. Marinček, L., Čarni A., 2002. Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije
v merilu 1:400.000. Ljubljana, ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija, 79 str.
50. Mather, A. S., Chapman, K., 1995. Environmental Resources. Burnt Mill, Longman
Scientific and Technical, 279 str.
51. Medved, S., Arkar, C., 2009. Energija in okolje: obnovljivi viri energije. Ljubljana,
Zdravstvena fakulteta, učbenik, 177 str.
52. Melik, A., 1960. Slovenija. Knj. 4. Slovensko Primorje. Ljubljana, Slovenska matica,
546 str.
53. Meteorološki arhiv. ARSO. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/app/webmet/
(Citirano 20. 6. 2014).
54. Mrak, J., 1995. Kovaštvo na Banjški planoti. Geografski vestnik, 67, 103–120 str.
55. Natek, K., 2001. Presoja vplivov na okolje pri načrtovani gradnji črpalne
hidroelektrarne Avče z vidika geografije in geomorfologije. V: Marušič, J., Bačnar,
D., Golobič, M., Lovka, M., Kranjčec, R., Mikoš, M., Natek, K., Polič, M., Rakovec,
J., Smolar Žvanut, N., Udovič, A., Veselič, M., Vrhovšek, D. ČHE Avče. Črpalna
elektrarna Avče. Okoljevarstvena (strateška) presoja idejne zasnove in presoja vplivov
na regionalni in urbani razvoj. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, 253 str.
56. Natek, K., 2002. Ogroženost zaradi naravnih procesov kot strukturni element
slovenskih pokrajin. Dela, 18, 1, str. 61–74.
57. Ogrin, D., Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana,
Znanstvena založba Filozofske fakultete, 246 str.
58. Okroglič, S., 2013. Vetrolom pri Megarču (osebni vir, 13. 12. 2013). Kal nad
Kanalom.
59. OPN Kanal – Občinski prostorski načrt Občine Kanal ob Soči. 2012. Uradni list RS,
98, str. 10062 – 10184. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=110894 (Citirano
10. 6. 2014).
60. OPN Nova Gorica – Občinski prostorski načrt Mestne občine Nova Gorica. 2012.
Uradni list RS, 95, str. 9718–9807. URL: http://www.uradnilist.si/1/content?id=110794 (Citirano 10. 6. 2014).
61. OPN Tolmin – Občinski prostorski načrt Občine Tolmin. 2012. Uradni list RS, 78, str.
7846–7979. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=110154 (Citirano 10. 6.
2014).
62. Opozorilna karta verjetnosti pojavljanja zemeljskih plazov. 2005. 1:250000. Ljubljana,
Geološki zavod Slovenije.
63. Osnovna geološka karta SFRJ. List Tolmin in Videm (Udine). 1987. 1:100.000.
Beograd, Zvezni geološki zavod.
64. Panizza, M., 1995. Geomorfologia applicata: metodi di applicazione alla
Pianificazione territoriale e alla valutazione d'Impatto Ambientale. Roma, La Nuova
Italia Scientifica, 342 str.
65. Panizza, M., 2003. Karst landforms as geomorphosites. Dela, 20, str. 19–26.
129
66. Pavlin, B., 1998. Kambreško in Banjšice. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. Slovenija:
pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 312–323.
67. Pavlin, B., 1998. Kambreško in Banjšice. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. Slovenija:
pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 312–323.
68. Pavlin, M., 2001. Banjšice. Banjšice, Turistično društvo, 79 str.
69. Perkon, A. 2012. Geografska podpora pri določanju površin za smučišče na Banjški in
Trnovski planoti. Raziskovalna naloga pri predmetu Geografska podpora odločanju
(interno gradivo). Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 40 str.
70. Perkon, A., 2011. Funkcija in stanje stavb v naselju Kal nad Kanalom. Zaključno delo.
Koper, Fakulteta za humanistične študije, Oddelke za geografijo, 50 str.
71. Perkon, J., 2014. Plaz v Avšjah (osebni vir, 23. 3. 2014). Seniški Breg.
72. Plut, D., 2002. Teoretični in terminološki vidiki koncepta trajnostnosti/sonaravnosti.
Geografski vestnik, 74, 1, str. 73–86.
73. Plut, D., 2004. Geografske metode preučevanja degradacije okolja. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 189 str.
74. Plut, D., 2011. Geografija okoljskih virov. Ljubljana, Oddelek za geografijo,
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 167 str.
75. Plut, D., Trobec, T., Lampič, B., 2014. Regionalni viri Slovenije. Vodni viri Bele
Krajine. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 108 str.
76. Plut., D., Cigale, D., Lampič, B., Mrak, I., 2008. Trajnostni razvoj varovanih območij
– celostni pristop in aktivna vloga države. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 156 str.
77. Podatkovni portal SI-STAT. Statistični urad Republike Slovenije. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp (Citirano 7. 5. 2014).
78. Popis prebivalstva 2002. Statistični urad Republike Slovenije. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Popis2002/Popis2002.asp (Citirano 20. 6. 2014).
79. Poraba energije in goriv v gospodinjstvih 2012. Statistični urad Republike Slovenije.
URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5803 (Citirano 19. 9. 2014).
80. Potočnik Slavič, I., 2009. Socialni kapital na Slovenskem podeželju. Dela, 31, str. 21–
36.
81. Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja.
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 132 str.
82. Pravilnik o gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Banjšice (2005–
2014), 2005. Uradni list RS, 4617, str. 11059. URL: http://www.uradnilist.si/1/content?id=75991#!/Pravilnik-o-gozdnogospodarskem-nacrtugozdnogospodarske-enote-Banjsice-(2005-2014) (Citirano 7. 5. 2014).
83. Predalpski biser – Banjšice, 2014. URL:
http://www.banjsice.si/banjsice/naravne_znamenitosti/ (Citirano 20. 6. 2014).
84. Pučko, D., 1999. Strateško upravljanje. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 399 str.
85. Rees, J., 1990. Natural Resources. London in New York, Routledge, 499 str.
86. Register nepremične kulturne dediščine. 2014. URL: http://giskd6s.situla.org/giskd/
(Citirano 23. 5. 2014).
87. Repe, B., 2010. Prepoznavanje osnovnih prsti Slovenske klasifikacije. Dela, 34, str.
143–166.
88. Rojs, M., 2011. Sistemi za pridobivanje sončne energije. URL:
http://www.energap.si/uploads/%C4%8Clanek%20%20Son%C4%8Dni%20sprejemni
ki%20energije.pdf (Citirano 25. 6. 2014).
89. Seljak, J., 2001. Nove mere razvoja – kazalec uravnoteženega razvoja (KURA). IB
revija, 4, 35, str. 27–37.
90. Sheppard, E., Porter, P., Faust, D., Nagar, R., 2009. A World of Difference. New
York, The Guiford Press, 665 str.
130
91. Slovenija. Pokrajine in ljudje. 1998. Orožen Adamič, M., Perko, D., (ur.). Ljubljana
Mladinska knjiga, str. 312–333.
92. Sneg, žled in padavine od 30. januarja do 7. februarja 2014. 2014. URL:
http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/snegzled-padavine_30jan-7feb2014.pdf (Citirano 22. 10. 2014).
93. Sončneeleketrarne.com, 2014. URL: http://www.soncneelektrarne.com/ (Citirano 15.
9. 2014).
94. SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2000. Bajec A. in sod. (ur.). Ljubljana,
SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS, 1714 str.
95. Sustainable Use and Management of Natural Resources, 2005. European Environment
Agency Report 2005, Copenhagen. URL: http://ec.europa.eu/environment/natres/ (14.
4 . 2014).
96. Špeh, N., 2009. Sonaravno vrednotenje pokrajine na primeru Šaleške doline. Velenje,
Visoka šola za varstvo okolja, 182 str.
97. Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K, Plut, D., Smrekar, A., 2002. Študija
ranljivosti okolja: (metodologija in aplikacija). Geographica Slovenica, 35, 1-2, 150
str.
98. Število dni s točo, 2013. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://naravnenesrece.geopedia.si/toca.php (Citirano 30. 5. 2014).
99. Šuligoj, M., 1987. Kronika krajevne skupnosti Kal nad Kanalom. Kal nad Kanalom –
Zveza združenj borcev NOV, 412 str.
100.
Šuligoj, S., 2014. Domačija v Lokovcu (osebni vir, 12. 4. 2014). Lokovec.
101.
Taking Action, An Environmental Guide for You and Your community, 1995.
United Nations Environment Programme.
102.
Terluin, I. J., 2001. Rural regions in teh EU. Exploring differences in economic
development. Nederlands Geographical Studies, 289 str.
103.
Truhlar, F., 1974. Banjška planota – arheološka terra incognita? Arheološki
vestnik, 25, str. 550–551.
104.
Turk, J., Petrič, M., Gabrovšek, F., Ravbar, N., Slabe, T., Malard, A., Jeannin,
P., Vouillamoz, J., Masini, J., 2013. Opis delovanja kraških vodonosnikov Trnovsko –
Banjške planote in Kaninskega pogorja. Postojna, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC
SAZU, 37 str.
105.
Turk, J., Petrič, M., Gabrovšek, F., Ravbar, N., Slabe, T., Malard, A., Jeannin,
P., Vouillamoz, J., Masini, J., 2013. Interpretacija delovanja vodonosnika visokega
krasa z uporabo modela KARSYS. Acta carsologica, 42, 1, str. 61–74.
106.
Twidell, J., Weir, T., 2006. Renewable Energy Resources. London in New
York, Taylor & Francis, 601 str.
107.
Urbanc, M., 2002. Kulturne pokrajine v Sloveniji. Ljubljana, ZRC SAZU, 224
str.
109.
Urbančič, A., Sučić, B., Merše, S., Staničić, D., Lah, P., Česen, M., Al
Mansour, F., Pušnik, M., Podgornik, A., Košnjek, Z., Bugeza, M., Brečevič, D.,
Jamšek, S., Bučar, A., Rojnik, E., Lampič, G., Tomšič, M., Dervarič, E., Skubin, G.,
Šijanec, M., 2011. Osnutek predloga Nacionalnega energetskega programa Republike
Slovenije za obdobje do leta 2030: aktivno ravnanje z energijo. Ljubljana, Inštitut
Jožef Štefan, 215 str. URL: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/
Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/NEP_2030_jun_2011.pdf
(Citirano 19. 9. 2014).
110.
Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetijah. 2014. Uradni list RS, 58, str.
6584–6594. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=118599 (Citirano 25. 8.
2014).
131
111.
Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o zvrsteh naravnih vrednot. 2003.
Uradni list RS, 67, str. 10382. URL: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlurid=20033226 (Citirano 25. 8. 2014).
113.
Uredba o zvrsteh naravnih vrednot. 2002. Uradni list RS, 52, str. 5298–5300.
URL: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20022531 (Citirano 13. 6. 2014).
114.
Verša, D., 1997. Ponor polne lune. Naše jame 39, 125–155.
115.
Vesel, J., Senegačnik, A., 2006. Poročilo o rezultatih geoloških raziskav
skrilavih vrst naravnega kamna za obnovo kamnitih kritin v zahodni Sloveniji.
Ljubljana, Geološki zavod Slovenije, 30 str.
116.
Vrišer, I., 1995. Agrarna geografija. Ljubljana, Oddelek za geografijo,
Filozofska fakulteta, 218 str.
117.
Zakon o ohranjanju narave. 2004. Uradni list RS, 96, str. 11542–11574. URL:
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20044233 (Citirano 25. 8. 2014).
132
Slika 87: Pregledna karta Banjške planote – severni del
Vir: GURS, 2014.
133
Slika 88: Pregledna karta Banjške planote – južni del
Vir: GURS, 2014.
134
SEZNAM PRILOG
Seznam slik
Slika 1: Fizičnogeografski modelni pristop k obravnavanju tematike ...................................... 4
Slika 2: Tipologija naravnih virov ............................................................................................. 6
Slika 3: Nadmorske višine na Banjški planoti ......................................................................... 14
Slika 4: Pogled z Vetrnika proti zahodnemu delu Banjške planote z dolino Avščka, ki deli
Banjško planoto na severni in južni del, v ozadju Julijske Alpe (Avtorica: Anita Selčan,
2014)......................................................................................................................................... 15
Slika 5: Poenostavljena geološka zgradba Banjške planote .................................................... 16
Slika 6: Apnenec na Banjški planoti, skalnato površje, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 17
Slika 7: Ploščast lapornat apnenec z gomolji roženca, severna Banjška planota, Tolminski
Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ................................................................................. 18
Slika 8: Fliš na južnem delu Banjške planote, okolica Banjšic (Avtorica: Adrijana Perkon,
2013)......................................................................................................................................... 19
Slika 9: Pojav luskanja (luskasta geološka struktura) v flišu in apnencu na Kanalskem Vrhu,
ob akumulacijskem jezeru za ČHE Avče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ........................ 21
Slika 10: Vrtačasto površje osrednjega dela Banjške planote, Banjšice, Plomna, kjer
tradicionalno pasejo govedo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ............................................ 22
Slika 11: Spuščanje zahodnega dela Banjške planote proti Soški dolini, levo dolina Avščka, v
ozadju Julijske Alpe, pogled iz okolice Zabrda proti zahodu (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014)......................................................................................................................................... 22
Slika 12: Prečni profili čez Banjško planoto. .......................................................................... 23
Slika 13: Severni flišni del Banjške planote, pogled proti severozahodu, na sredini naselje
Kanalski Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .................................................................. 23
Slika 14: Slikovito vrtačasto površje v Gorenjem Lokovcu. Na dnu vrtač so v preteklosti
prevladovale njive, danes so se ene spremenile v travnike, druge pa se zaraščajo (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2013). ........................................................................................................... 24
Slika 15: Flišni osrednji del Banjške planote, Banjšice, kjer so se izoblikovali kraški pojavi in
oblike, primeren za živinorejo (Avtorica: Adrijana Perkon,2013). .......................................... 25
Slika 16: Sufuzijske vrtače na Banjšicah so nastale s spiranjem flišne preperine v zakraselem
dnu suhih dolin (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ................................................................ 25
Slika 17: Nakloni na Banjški planoti ....................................................................................... 27
Slika 18: Ekspozicije na Banjški planoti ................................................................................ 28
Slika 19: Povprečno letno število dni s snežno odejo v obdobju 1971–2000 na Banjški
planoti. ...................................................................................................................................... 31
Slika 20: Jutranja megla poleti na Plomini na Banjšicah (Avtorica: Katarina Starc, 2009). ... 31
Slika 21: Klimogram za meteorološko postajo Kal nad Kanalom za obdobje 1971–2008 ..... 32
Slika 22: V zimskih mesecih na Banjški planoti zapade sneg. Pogled z Banjšic proti
severozahodnemu delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). ......................... 33
Slika 23: Avšček svojo strugo zareže v površje v osrednjem delu Banjške planote, pod
zaselkom Vrhavč (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................................................. 34
Slika 24: Hidrogeografska območja, vodonosniki in površinski vodni tokovi na Banjški
planoti ....................................................................................................................................... 37
Slika 25: Lokacije posameznih vodnih rezervoarjev na območju Trnovsko-Banjške planote.
Prikazana so tudi napajalna območja posameznih izvirov in smeri pretakanja podzemnih voda
v zasičeni in nezasičeni coni (Turk in sod., 2013). .................................................................. 38
135
Slika 26: Hidrološka razlaga modela Trnovsko-Banjške planote. Vodonosnih plasti ni na
sliki. Prikazana je neprepustna podlaga in nad njo vodni rezervoarji podzemne vode. Rdeče
črte nakazujejo meje med napajalnimi območij posameznih izvirov (Turk in sod., 2013). .... 39
Slika 27: Zajetje Kajža na vodotoku Avšček za oskrbo Kanala in okoliških vasi s pitno vodo
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 40
Slika 28: Močilo – kal nad zaselkom Koprivišče je bil v rabi za napajanje živine, danes ni več
v uporabi, je pa pomemben biotop za ohranjanje biodiverzitete (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014)......................................................................................................................................... 41
Slika 29: Dolsko korito je primer korita, ki se še vedno uporablja za napajanje živine. Poleg
tega je izvir v spodnjem zaselku Dol zajet oziroma polni vodnjake. Voda na tem izviru nikoli
ne presahne (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). ...................................................................... 42
Slika 30: Žledolom februarja 2014, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtor: Marko Perkon,
2014)......................................................................................................................................... 43
Slika 31: Tipi prsti na Banjški planoti ..................................................................................... 44
Slika 32: Vegetacija na Banjški planoti ................................................................................... 46
Slika 33: Bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ................. 46
Slika 34: Brezno v bližini Kanalskega Loma je globoko in dolgo potencialno nevarno za
obiskovalce, domačine in živali (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ...................................... 47
Slika 35: Brezno v bližini Brezna na Levpah v KO Kal nad Kanalom. Ni evidentirano v
Katastru jam Slovenije. Brezno bo potrebno v prihodnosti evidentirati, saj predstavlja
nevarnost za obiskovalce, raziskovalce in gozdarje območja (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014)......................................................................................................................................... 48
Slika 36: Naravna vrednota Na kalu – jezero v severnem delu Banjške planote (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................................................... 49
Slika 37: Naravna vrednota Mlaka v Mrcinjah na osrednji Banjški planoti (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2014). .......................................................................................................................... 49
Slika 38: Naravne vrednote na Banjški planoti ....................................................................... 50
Slika 39: Omejitev Banjške planote ........................................................................................ 52
Slika 40: Prikaz kovaške dejavnosti v Malem muzeju kovaštva v Lokovcu, ki je zelo
pomemben za ohranjanje tradicionalne specifične dejavnosti Lokovca (Avtorica: Anita
Selčan, 2014). ........................................................................................................................... 55
Slika 41: Gibanje števila prebivalcev na Banjški planoti (1869–2012). ................................. 56
Slika 42: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote ......................................... 57
Slika 43: Starostna piramida Banjške planote za leto 2013..................................................... 59
Slika 44: Starostne skupine na Banjški planoti leta 2013 ........................................................ 60
Slika 45: Priselitve na Banjški planoti leta 2011 ..................................................................... 61
Slika 46: Gospodinjstva po številu članov na Banjški planoti leta 2011................................. 62
Slika 47: Za severovzhodni del Banjške planote je značilen škofjeloško-cerkljanski tip stavb
(desno stanovanjska stavba, levo kašča, kozolec – stog v ozadju), Gorenji Lokovec (Avtorica:
Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................................................... 64
Slika 48: Primorski tip stavbe na zahodnem robu Banjške planote, Avšje (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2013). .......................................................................................................................... 64
Slika 49: Preprosti leseni kozolci, Sveto (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ........................ 65
Slika 50: Pogled na Banjško planoto s Slemena, opazna razpršena poselitev naselij, Banjšice
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .......................................................................................... 65
Slika 51: Centralni del naselja Kal nad Kanalom s cerkvijo sv. Jurija in primorskim tipom
stavb (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ................................................................................ 66
Slika 52: Razporeditev naselij na Banjški planoti ................................................................... 67
Slika 53: Obsežni bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .... 68
Slika 54: Raba tal na Banjški planoti leta 2014 ....................................................................... 69
136
Slika 55: S suhim zidom ograjena vaška pot, zaselek Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon,
2014)......................................................................................................................................... 70
Slika 56: Obdelovane terase, Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................ 70
Slika 57: Delane vrtače s suhimi podpornimi zidovi, Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2013). .......................................................................................................................... 71
Slika 58: Pregledna karta Banjške planote z označenimi obravnavanimi domačijami .......... 73
Slika 59: Raba lokalnih naravnih virov na domačiji v Lipcah v prvi polovici 19. stoletja ..... 75
Slika 60: Konec druge polovice 20. stoletja so na domačiji v Lipcah (in drugod po Banjški
planoti) zaradi pomanjkanja prostora v skednju ali senikih pogosto shranjevali seno v kopah,
ki so bile poleg senikov pomemben element kulturne pokrajine in so ga v zadnjih letih
zamenjale bale (Avtorica: Kristina Bavdaž, 1990). ................................................................. 76
Slika 61: »Ostrve« – začasni način spravljanja sena. Ljudje so pred dežjem še ne popolnoma
suho seno spravljali v manjše kope, da se seno ne bi preveč zmočilo. Po dežju so seno
ponovno trosili po površini in ga do konca posušili. Včasih so postopek morali ponoviti
večkrat. V današnjem času se kmetje ne poslužujejo tovrstnih postopkov, zato tudi »ostrv« in
kop, nekdanjega prepoznavnega elementa kulturne pokrajine Banjške planote, ni več. ......... 77
Slika 62: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lipcah ... 78
Slika 63: Studenec v Višjem dolu so nekoč uporabljali za napajanje živine; bil je nekoliko
večji, vendar se je sesul vase. Danes ni več v uporabi. (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ... 79
Slika 64: Z obdelanim apnencem tlakovana pot v skedenj na domačiji v Lipcah. Na levi strani
je leta 2012 obnovljen vodnjak, kamor se zbirajo padavine s strehe hleva. Vodnjak je še vedno
v uporabi za zalivanje vrta za hlevom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................. 80
Slika 65: Primer nekdaj obdelanih travnikov in pašnikov, ki so se popolnoma opustili in
zarasli v Gmajni nad Lipcami (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ......................................... 81
Slika 66: Vodnjak iz leta 1929 je še vedno glavni vir pitne vode na domačiji v Lipcah
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 81
Slika 67: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lipcah................................. 82
Slika 68: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Zatrebežu 85
Slika 69: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Zatrebežu
.................................................................................................................................................. 86
Slika 70: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Zatrebežu ............................ 87
Slika 71: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Lokovcu .. 89
Slika 72: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lokovcu 90
Slika 73: Domačija v Lokovcu, suhi zidovi iz apnenca in obdelovalne terase. V ospredju je
vrtača, na dnu katere so pridobivali apno v apnenicah, in kurišče za ogleno kopo, kjer so
kuhali oglje. Na obodu vrtače stojijo stanovanjska stavba in gospodarska poslopja. V
preteklosti so bile vse površine obdelane, danes pa se opuščajo in zaraščajo, razen lažje
dostopne površine, ki jo še obdelujejo (zgornja terasa) (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .. 91
Slika 74: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lokovcu ............................. 92
Slika 75: Raba naravnih virov leta 2014 glede na ekspozicije na obravnavanih domačijah ... 95
Slika 76: Raba naravnih virov leta 2014 glede na naklon na obravnavanih domačijah .......... 96
Slika 77: Oskrbovanje z deževnico na Banjški planoti je prisotno še danes, Kal nad Kanalom
(Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). .......................................................................................... 99
Slika 78: Cerkvica Sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom, krita s skrilmi iz Česala (Avtorica:
Anita Selčan, 2014). ............................................................................................................... 103
Slika 79: Lega nahajališča tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad
Kanalom ................................................................................................................................. 105
Slika 80: Detajl zida iz skril v Kalu nad Kanalom, v bližini Česala (Avtorica: Adrijana
Perkon, 2014). ........................................................................................................................ 106
137
Slika 81: Čiščenje smrekovega gozda po žledolomu na območju krajevne skupnosti Kal nad
Kanalom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................ 107
Slika 82: Večji vodni rezervoar za vodo v Gorenjem Lokovcu. Na območju Lokovca so za
oskrbo z vodo (deževnico) po 2. svetovni vojni zgradili več rezervoarjev – vodnjakov. Danes
jih uporabljajo ob večjih sušah (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ...................................... 109
Slika 83:Vodni izvir v Tolminskem Lomu je speljan v korito za napajanje živine in je še
vedno v uporabi (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................................................. 110
Slika 84: Osončenost površja na Banjški planoti .................................................................. 111
Slika 85: Mala vetrna elektrarna Bate I na Banjšicah ne obratuje (Avtorica: Adrijana Perkon,
2013)....................................................................................................................................... 112
Slika 86: Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote ...................................... 115
Slika 87: Pregledna karta Banjške planote – severni del ....................................................... 133
Slika 88: Pregledna karta Banjške planote – južni del .......................................................... 134
138