Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in njihovo
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO ADRIJANA PERKON Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje Magistrsko delo Mentor: izr. prof. dr. Karel Natek Ljubljana, 2014 Geografija, 2. stopnja IZJAVA O AVTORSTVU Adrijana Perkon izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom »Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje« v celoti moje avtorsko delo. Ljubljana, november 2014 Podpis:______________________ Zahvala Najlepše se zahvaljujem izr. prof. dr. Karlu Natku za vse napotke, pomoč in usmerjanje pri magistrski nalogi, ter vse strokovne in življenjske vzpodbude v času študija. Velika zahvala gre mojim domačim za potrpežljivost, vzpodbujanje in financiranje v času študija, brez česar bi svoj študij težje končala. Hvala vsem, ki ste bili pripravljeni sodelovati s svojimi informacijami, s katerimi ste omogočili, da je bila raziskava uspešna, ter hvala Mojci za lektoriranje. Najlepša hvala prijateljem, fantu in vsem, ki ste mi v vsem tem času stali ob strani, me vzpodbujali in motivirali, da sem delo dokončala. Brez vas bi težje prišla do uspešno zaključenega študija. IZVLEČEK Lokalni naravni viri kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje V magistrskem delu so na podlagi fizično in družbeno geografskih značilnosti Banjške planote študije posameznih primerov rabe lokalnih naravnih virov v preteklosti in v današnjem času, ovrednotene rabe lokalnih naravnih virov v različnih časovnih obdobjih (prvi polovici 19. in drugi polovici 20. stoletja) z vidika domačinov oziroma lokalnih prebivalcev. Raba tal izraža vrednotenje lokalnih naravnih virov, saj so ljudje uporabili, kar jim je okolje ponujalo. Največje spremembe so se zgodile v zadnjih 20-ih letih, saj raba naravnih virov izkazuje vrednotenje lokalnih naravnih virov, ki je pogojeno s spremenjenim načinom življenja, družbenimi, političnimi ter ekonomskimi spremembami. Glavni naravni omejitveni dejavnik Banjške planote v preteklosti je bila prst oziroma površine primerne za obdelovanje, danes pa je glavni omejitveni dejavnik prometna dostopnost, bližina gravitacijskih, zaposlitvenih in oskrbovalnih središč ter udobnost življenja. Z uporabo scenarijev smo poskušali predvideti prihodnji razvoj planote, ki je v največji meri odvisen od zainteresiranosti ljudi, torej socialnega kapitala in človeških virov. Z ohranitvijo poselitve ter ustreznim upravljanjem območja bi se ohranila tudi privlačna kulturna pokrajina, kar bi lahko pripomoglo k razvoju planote. Ključne besede: Banjška planota, Kal nad Kanalom, Lokovec, naravni viri, raba tal. ABSTRACT Local natural resources of karst region Banjšice plateau and their evaluation In this master thesis are with physical and human geography features of Banjšice plateau, case studies of use of local natural resources in the past and today and scenarios of the future development, evaluated use of local natural resources in different times (first half of 19th and second half of 20th century) from prospective of local people. Land use shows the evaluation of local natural resources, because people used what the environment gave to them. The biggest changes happened in last 20 years, because the evaluation of local natural resources changed because of different way of life, social, political, economic changes. The main limiting factor for development of Banjšice plateau in the past was soil or fields for agriculture, the main limiting factor for development today is comfort of life, nearby centres of gravity, employment and supply centres. By maintaining settlement and managing area will to preserve the culture landscape, would help for development of the plateau. Key words: Banjšice plateau, Kal nad Kanalom, Lokovec, natural resources, land use. II KAZALO UVOD ........................................................................................................................................ 3 1 METODOLOŠKA IN TEORETIČNA IZHODIŠČA ......................................................... 4 2 FIZIČNO- IN DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BANJŠKE PLANOTE .. 14 2.1 Fizičnogeografske značilnosti Banjške planote .......................................................... 14 2.1.1 Lega in omejitev Banjške planote ........................................................................ 14 2.1.2 Geološka podlaga ................................................................................................. 15 2.1.3 Reliefne značilnosti .............................................................................................. 21 2.1.4 Podnebne značilnosti ............................................................................................ 30 2.1.5 Hidrogeografske značilnosti ................................................................................. 33 2.1.6 Naravne nesreče na Banjški planoti ..................................................................... 42 2.1.7 Pedološke in vegetacijske značilnosti .................................................................. 43 2.1.8 Naravne vrednote na Banjški planoti ................................................................... 47 2.2 Družbenogeografske značilnosti Banjške planote ...................................................... 51 2.2.1 Upravna razdelitev ............................................................................................... 51 2.2.2 Poselitvene značilnosti ......................................................................................... 53 2.2.3 Demogeografske značilnosti ................................................................................ 55 2.2.4 Izobrazbena struktura ........................................................................................... 60 2.2.5 Druge demogeografske značilnosti ...................................................................... 61 2.2.6 Arhitekturne značilnosti ....................................................................................... 63 2.2.7 Morfologija in razporeditev naselij ...................................................................... 65 2.2.8 Raba tal na Banjški planoti................................................................................... 68 3 LOKALNI NARAVNI VIRI BANJŠKE PLANOTE IN NJIHOVO VREDNOTENJE .. 72 3.1 Študije primerov rabe lokalnih naravnih virov na Banjški planoti ............................. 72 3.1.1 Primer 1: Domačija v Lipcah (katastrska občina Kal nad Kanalom) ................... 74 3.1.2 Primer 2: Domačija v Zatrebežu (katastrska občina Kal nad Kanalom) .............. 83 3.1.3 Primer 3: Domačija v Lokovcu (katastrska občina Lokovec) .............................. 88 3.2 Glavne ugotovitve iz študij primerov.......................................................................... 93 3.3 Vrednotenje lokalnih naravnih virov Banjške planote................................................ 97 3.3.1 Relief .................................................................................................................. 101 3.3.2 Obdelovalne površine (prst) ............................................................................... 101 3.3.3 Kamen ................................................................................................................ 102 3.3.4 Gozd (biomasa) .................................................................................................. 107 3.3.5 Padavine ............................................................................................................. 108 3.3.6 Vodni izviri ........................................................................................................ 109 3.3.7 Sonce .................................................................................................................. 110 3.3.8 Veter ................................................................................................................... 111 3.3.9 Kulturna pokrajina.............................................................................................. 112 3.3.10 Naravne vrednote ............................................................................................... 113 3.4 SWOT analiza Banjške planote ................................................................................ 113 3.5 Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote ......................................... 114 4 SCENARIJI PRIHODNJE RABE LOKALNIH NARAVNIH VIROV ZA OHRANJANJE POSELITVE IN KULTURNE POKRAJINE NA BANJŠKI PLANOTI ... 117 4.1 »Optimistični scenariji« ............................................................................................ 117 4.1.1 Zavarovano območje .......................................................................................... 117 4.1.2 Obdelovanje in ohranjanje kulturne pokrajine ................................................... 118 4.1.3 Usmerjenost v turizem, zdravo življenje (kolesarski park), vikendaštvo, vrtičkarstvo 118 4.2 »Pesimistični scenariji« ............................................................................................ 120 1 4.2.1 Zaraščanje kulturne pokrajine ............................................................................ 120 4.2.2 Odseljevanje prebivalstva................................................................................... 120 4.2.3 Degradacija kulturne pokrajine .......................................................................... 120 5 SKLEP ............................................................................................................................. 123 6 SUMMARY..................................................................................................................... 125 7 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 127 SEZNAM PRILOG ................................................................................................................ 135 Seznam slik ............................................................................................................................ 135 2 UVOD Banjška planote je visoka kraška planota, ki predstavlja najsevernejši del Dinarskega krasa (Pavlin, 1998). Planota s svojimi naravnimi prvinami pogojuje različne lokalne naravne vire, katere so ljudje v preteklosti prepoznavali in uporabljali na različne načine, danes pa se je njihovo vrednotenje spremenilo. V magistrskem delu se posvečam analizi in vrednotenju lokalnih naravnih virov na Banjški planoti z vidika domačinov oziroma lokalnega prebivalstva v preteklosti in danes ter iskanju možnosti njihove prihodnje trajnostne rabe s pomočjo scenarijev. Glavni cilji magistrskega dela so: - predstavitev naravnih in družbenih značilnosti Banjške planote s poudarkom na dejavnikih, ki določajo obstoj naravnih virov; - identifikacija in analiza lokalnih naravnih virov Banjške planote na dveh nivojih (na celotni planoti in na izbranih lokalnih primerih); - raziskati rabo lokalnih naravnih virov Banjške planote nekoč v razmerah klasične agrarne družbe (19. in prva polovica 20. stoletja); - analiza in vrednotenje rabe lokalnih naravnih virov v preteklosti in današnjem času z vidika domačinov; - ugotavljanje razlik in vzrokov za spremembe med današnjo in preteklo rabo lokalnih naravnih virov na Banjški planoti; - ugotoviti glavni omejitveni dejavnik razvoja in poselitve Banjške planote v preteklosti in prihodnosti; - ovrednotiti različne možnosti trajnostne rabe lokalnih naravnih virov z upoštevanjem omejitev na Banjški planoti v prihodnosti (različni scenariji) za dosego optimalnega stanja območja predvsem za domačine. Delavne hipoteze v magistrskem delu so sledeče: 1. Prebivalci Banjške planote so omejene lokalne naravne vire v preteklosti v večji meri uporabljali, kot jih uporabljajo danes. 2. Odnos med človekom in naravo (naravnimi viri) na Banjški planoti je bil v preteklosti tesnejši, kot je danes, v preteklosti se je človek bolj prilagodil lokalnim naravnim virom in živel v sožitju z naravo, uporabil, kar mu je okolje ponujalo. 3. Na Banjški planoti so na razvoj in poselitev območja vplivali različni glavni omejitveni dejavniki (naravni in družbeni). 4. Lokalni naravni viri nudijo možnosti razvoja planote tudi v prihodnje, tako da se vzpostavi njihova sonaravna raba, ohrani obstoječa poselitev ter kulturna pokrajina. V delu so uporabljeni geografski metodološki pristopi za geografsko preučevanje okolja (Plut, 2004), kateri so prilagojeni na lokalni nivo obravnavanega območja. Poleg pregleda virov in literature o Banjški planoti in vrednotenju (lokalnih) naravnih virov, so v magistrskem delu uporabljene tudi druge geografske metode in tehnike znanstvenega proučevanja: - terensko kartiranje in analiziranje izbranih primerov, opazovanje na terenu, pogovor z domačini, intervjuji z gospodarji izbranih domačij; - analiza kartiranih naravnih virov in ostalih informacij pridobljenih na terenu ter analiza franciscejskega katastra za posamezne primere; - kabinetna obdelava podatkov in informacij, pridobljenih na terenu in iz drugih virov (ArcGis 10.1, Excel); prikaz in primerjava današnjega (leta 2014) stanja posameznega primera (rabe lokalnih naravnih virov) s preteklo rabo naravnih virov (prva polovica 19. in druga polovica 20. stoletja). 3 1 METODOLOŠKA IN TEORETIČNA IZHODIŠČA Tematika lokalnih naravnih virov kraškega okolja Banjške planote in njihovo vrednotenje je obravnavana z geografskega vidika. Osnovna literatura, po kateri so povzeta teoretična izhodišča v magistrski nalogi, je učbenik Geografija okoljskih virov (Plut, 2011). Če uporabimo na primer tradicionalni fizičnogeografski oziroma naravnogeografski metodološki pristop, modelno prikazan na sliki 1, ki izhaja iz delitve pokrajine na fizičnogeografske in družbenogeografske sestavine, v ospredje postavimo preučevanje pokrajinskih posledic antropogenih vplivov na posamezne naravnogeografske prvine: voda, prst, relief in vegetacija (Strahler in sod., 1974). Slika 1: Fizičnogeografski modelni pristop k obravnavanju tematike Vir: Leser, 1976. Sončevo obsevanje, geološka zgradba in relief odločilno vplivajo na razmestitev in količino obnovljivih in neobnovljivih virov nekega območja. Sončevo obsevanje vpliva na: - podnebje (veter, temperature, padavine itd.) oziroma je vir vse energije na Zemeljskem površju. Geološka zgradba vpliva na: - relief; - mineralne snovi; - vodonosnik; - stabilnost površja (potresi). Relief z nadmorsko višino in nakloni vpliva na: - delovanje geomorfnih procesov; - usmerjenost pobočij (ekspozicija); - podnebje (mikroklimatske značilnosti, veter, padavine, temperature); - vodne razmere; - prst; - rastlinstvo (vegetacijo); - rabo tal (kmetijske površine – gozd – naselja); 4 - poselitev. Vse sestavine okolja vplivajo druga na drugo vzajemno in tvorijo mrežo, ki jo imenujemo naravna pokrajina. S človekovim delovanjem, spreminjanjem in prilagajanjem naravnim pogojem pa se naravna pokrajina spremeni v kulturno pokrajino. Človek na podlagi svojega znanja, vedenja in interesov vrednoti pokrajino, v kateri živi in deluje. Relief z geološko zgradbo je glavni lokacijski dejavnik za naravne vire in posledično za človekove dejavnosti oziroma prilagoditve človeka naravni pokrajini na Banjški planoti. Pokrajinskoekološki metodološki pristop povezuje fizično geografijo z (bio)ekologijo. Ne gre le za raziskovanje posameznih pokrajinskoekoloških elementov, temveč tudi za njihovo celostno in kompleksno vrednotenje (Leser, 1976; Gams, 1986). Vloga pokrajinskoekoloških dejavnikov pri vrednotenju naravnega potenciala in ranljivosti posameznih pokrajinskoekoloških enot je zelo različna. Pokrajinskoekološka členitev in analiza ustreznih lastnosti pokrajinotvornih sestavin posameznih pokrajinskoekoloških enot z vidika nevtralizacijskih in regeneracijskih zmogljivosti ter proučitev polucijske obremenljivosti omogoča opredelitev stopnje ranljivosti okolja oziroma ranljivosti posamezne pokrajinskoekološke enote (Špes in sod., 1994). Sestavni del vsake pokrajine so naravni viri, ki jih delimo na zaloge ali neobnovljive vire in prilive ali obnovljive vire, kakor prikazuje slika 2 (Haggett, 2001; Mather, Chapman, 1995). Oba našteta tipa naravnih virov sta obnovljiva, vendar v različnih časovnih intervalih. Med neobnovljive naravne vire (naravne vire zalog) sodijo snovi, ki so postopoma nastajale v geološki zgodovini več milijonov let in so z vidika človekovega življenja obravnavana kot zaloge (Haggett, 2001; Mather, Chapman, 1995). Količina neobnovljivih virov, ki jo lahko uporabimo, je fizično omejena. Fosilne vire lahko uporabimo samo enkrat, medtem ko kovine lahko recikliramo, zato je pomembno upoštevanje optimalne stopnje rabe v določenem času. Poleg zmanjševanja zalog neobnovljivih virov je pomembna tudi posledična omejena samočistilna sposobnost okolja ob njihovi uporabi (Plut, 2011; Plut in sod., 2014). »Obnovljivi naravni viri (naravni viri priliva) so naravni viri, ki so obnovljivi v primerno kratkem obdobju z vidika človeka oziroma njegovega življenja.« (Plut, 2011, 12). V splošnem jih delimo na (slika 2) neposredno in posredno sončno energijo (veter, plimovanje, morski tokovi, energija vodotokov, biomasa) ter geotermalno energijo (Haggett, 2001). Haggett (2001) je med naravne vire uvrstil tudi pejsaž in prostor ter tako poudaril omejenost prostora in pomen prostorske oddaljenosti za človekove dejavnosti, saj je pokrajina naravni vir že sama po sebi, oziroma »del zemeljskega površja, ki ima glede na prepletanje geografskih pojavov, prvin in součinkovanje geografskih dejavnikov svojski značaj, videz, po katerem se razlikuje od okolice« (Geografski terminološki slovar, 2005). Lokalni naravni viri so viri narave, ki jih prebivalci uporabljajo za zadovoljevanje svojih potreb oziroma za blagostanje. Pomembno je ohranjanje kulturne pokrajine, ki jo prebivalci vrednotijo kot svojo, nekaj kar so ustvarili s svojim delovanjem v naravni pokrajini. Vrednotenje naravnih virov, fizične pokrajine določenega območja se iz generacije v generacijo spreminja in razvija. Besedna zveza naravni vir(i) že sama po sebi vključuje človekovo uporabo narave za obstoj in življenje, saj pomeni »obnovljivo, neobnovljivo ali stalno naravno bogastvo, ki je dostopno za človekovo rabo, npr. energetski viri, mineralne snovi, rodovitna prst, les, vodna moč, ribe, živali v divjini, naravne lepote« (Geografski terminološki slovar, 2005), osnovo za človekovo 5 dejavnost in življenje. V magistrskem delu se posvečam samo lokalnim naravnim virom Banjške planote, zato se bom tudi v teoretičnih izhodiščih posvetila zgolj tistim, ki so pogojevali, pogojujejo in bodo pogojevali poselitev in razvoj Banjške planote. Slika 2: Tipologija naravnih virov Vir: Haggett, 2001. Na Zemljo prihaja 99,9 % energije od Sonca, 0,1 % predstavljajo Zemljina toplota zaradi jedrske energije, geotermalne energije in gravitacije (radioaktivni razpad, geotermalna toplota, plimovanje). 30 % Sončeve energije se neposredno odbije nazaj v vesolje, večina od preostalih 70 % se absorbira v ozračje, kopno površje in vodne površine (2/3 se neposredno pretvori v toploto, 1/3 pa poganja hidrološki krog). Preostanek sončne energije se porabi za vetrove, valovanje in morske tokove, zelo majhen delež (0,00225 %) absorbirajo rastline pri fotosintezi (Mather, Chapman, 1995). Sonce je vir obnovljive energije v neposredni (Sončevo sevanje) in posredni obliki (biomasa, veter, hidrološki krog), ki človeštvu omogoča proizvodnjo in rabo toplotne, mehanske, kemijske in električne energije (Kemp, 2004). Desetletja se uporablja Sončeva energija za ogrevanje vode s sončnimi toplotnimi kolektorji na strehah stavb. Odkritje leta 1952, da sončna energija na silicijevi površini omogoča proizvodnjo električne energije, je privedlo do proizvodnje električne energije s pomočjo fotovoltaičnih (sončnih) celic (Medved, Arkar, 2009). Sončne celice je najprimerneje nameščati na strehe (fotonapetostna strešna kritina), s čimer ne degradiramo kmetijskih površin in uporabimo že degradirane površine (Plut, 2011). Sončevo energijo je mogoče pretvarjati v električno s pomočjo fotovoltaičnih oziroma foto napetostnih sistemov (Medved, Arkar, 2009). Gradnja zgolj velikih sončnih elektrarn bi lahko privedla do nadaljnjega centraliziranega vzorca energijske oskrbe, ki je v nasprotju z načeli 6 dolgoročne sonaravnosti (Plut, 2011). Pri proizvodnji energije iz obnovljivih ali neobnovljivih virov je potrebna kritična presoja porabljenih stroškov in vplivov na okolje oziroma predvidevanje učinka iz količine vloženega denarja. Centralizirano rabo obnovljivih virov je mogoče odpravljati z razvejanim električnim omrežjem ter z rabo mozaika lokalnih naravnih virov na posameznih območjih, s katerimi lahko dosežemo razvoj podeželja, vendar je pri tem potrebno upoštevati smotrnost investicije za prebivalce v ekonomskem, ekološkem in razvojnem smislu (Twidell, Weir, 2006). Energija biomase je odvisna od količine Sončeve energije, razpoložljivosti vode in rodovitnosti prsti. Prostor, zemljišče, ozemlje je fizična entiteta in v širšem pomenu besede dejansko pomeni vir (Kemp, 2004), katerega ne moremo iztrošiti, lahko pa spremenimo osnovne značilnosti in rabo prostora (Sustainable Use and …, 2005). Človek različno uporablja prostor in zemljišča že tisoče let, neposredno z uporabo mineralov, kamnin in prsti, posredno pa preko rastlin in živali (Vrišer, 1995). Razporeditev prebivalcev in dejavnosti v prostoru, oziroma organizacija v prostoru, nakazujejo koncentracijo ali razpršenost ljudi na določenem prostoru (Huggett, 2001). Oblike in sestavine pokrajine sprožajo pri posameznikih zelo različne vtise. Različne raziskave so namreč pokazale, da so za rekreacijske dejavnosti posebej privlačne razmeroma naravne, pestre in neonesnažene pokrajine (Jeršič, 1999). Pestrost in kakovost pokrajine postaja vse pomembnejši turistični lokacijski dejavnik in razvojni potencial (Plut, 2011). Obstoječe ekonomske teorije naravnih virov so nepopolne, pomanjkljive, enoznačne in necelovite, ker ne zagotavljajo univerzalne teorije za vse naravne vire in uporabljenih naravnih virov ne opredeljujejo dovolj natančno (Jowsey, 2007). Entropija je mera za stopnjo nereda znotraj sistema, ki v termodinamiki pomeni nepovračljivost energije. Energija je v naravi v različnih oblikah (toplotna, svetlobna, kemična, kinetična itd.), ob prehodu ene vrste v drugo prihaja do viška oziroma nekoristne energije. Pri naravnih procesih je delež neporabljene energije manjši, ohranja se visoka stopnja reda v sistemu, zato govorimo o nizki entropiji, v primerjavi s sistemi, kjer je antropogeni vpliv večji, delež neuporabljene energije večji, povečan nered v sistemu in prihaja do degradacije, govorimo o visoki entropiji (Geografski terminološki slovar, 2005). Izhajamo iz trditev, da so na planetu velike, a omejene zmogljivosti zadovoljevanja vse večjih prihodnjih materialnih potreb ter okoljskih in prostorskih pritiskov človeške vrste. Univerzalne omejitve za napredek človeštva na planetu in posledično tudi na lokalni ravni so prostor, naravni viri – zaloge neobnovljivih naravnih virov in prilivi obnovljivih naravnih virov ter samočistilne zmogljivosti okolja oziroma njegovih sestavin. Pri vrednotenju naravnih virov (cena) je potrebno vključiti tudi okoljske stroške, kar bi povečalo ceno naravnih virov in odlaganja odpadkov ter spodbudilo različne oblike reciklaže in zmanjšalo količino odloženih odpadkov (Plut, 2011). Sonaravno vrednotenje pomeni soočenje vrednosti pokrajinskih virov s pokrajinskoekološkega, ekonomskega in socialnega vidika, temeljnih za nadaljnje načrtovanje regionalnega razvoja vsake pokrajine, če želimo upoštevati trajnostna načela, tj. ohranjati naravne vire ter dolgoročno – trajno delovanje celotne družbe, ki skrbi za dvig kakovosti življenja, ter sonaravnost (naravi in okolju dolgoročno prilagojeno delovanje družbe) (Plut, 2002) oziroma načela uravnoteženega razvoja (Seljak, 2001). 7 Pri sonaravnem vrednotenju prostora je pomemben tudi socialni kapital, oziroma zmožnost za skupno delo v okviru skupin, ki želijo uresničiti skupni namen. Te zmožnosti so večinoma rezultat medsebojnega zaupanja, družbenih pravil in mrež. Socialni kapital je nevidni vir vključen v odnose med ljudmi in tako kot druge oblike kapitala (finančni, človeški, okoljski itd.) vpliva na gospodarske dejavnosti (Potočnik Slavič, 2009). Glavna dejavnika, ki vplivata na razvoj podeželja, sta poleg lokalnih naravnih virov oziroma endogenih naravnih potencialov tudi socialni in človeški kapital. Obstoječi načini vrednotenja kapitala so kvantitativno merljivi predvsem pri stvarnih oblikah kapitala (fizični, naravni, gospodarski, delno človeški), medtem ko so koncepti in načini merjenja ter vrednotenja nestvarnih oblik kapitala (socialni, organizacijski, kulturni, okoljski, delno človeški) nedorečeni in ne splošno sprejeti. »Razvojni potenciali nekega območja (podeželja) so tisti viri privlačnosti1 in kapital2, ki jih je možno uporabljati danes ali v bližnji prihodnosti za uravnotežen razvoj območja. Ovire pri izkoriščanju virov, privlačnosti in kapitala postavljajo njihova razpoložljivost, koristnost, dostopnost, tehnologija, trg ipd. Endogeni razvojni potenciali predstavljajo osnovo za razvoj posameznih dejavnosti na podeželju (bivanje, kmetijstvo in gozdarstvo, podjetništvo, turizem, rekreacija, varovanje okolja)« (Potočnik Slavič, 2010, 31). Pri analizi ključnih dejavnikov, ki vplivajo na zaposlovanje na podeželju EU, lahko prepoznamo ključno vlogo med notranjimi (lokalni viri in akterji) in zunanjimi silami (zunanji akterji, globalizacija). Ključni lokalni viri so naravni viri (gozd, prst itd.), ki služijo kot surovine za: gospodarske dejavnosti, podeželske privlačnosti (doživljajska zmožnost kulturne pokrajine, ohranjeno naravno okolje in zavarovana območja, pogoje za razvoj kmetijstva in gozdarstva itd.), prometno infrastrukturo (dobro razvita prometna infrastruktura lahko prispeva k učinkovitemu pretoku storitev in dobrin), družbeno infrastrukturo. Predpogoj uspešnosti podeželja so akterji, ki so vir energije, moči in uspešnosti podeželskih območij. Glavne skupine akterjev so zmožnosti politikov, podjetnikov in zaposlenih, notranja povezanost (mreže), zunanje mreže in vloga novincev (Terluin, 2001). V zadnjih desetletjih je bilo podeželje v prostorskem planiranju obravnavano kot nejasen »odprt prostor« (angl. open space), ki zasluži manj pozornosti oziroma je obrobnega pomena. Hkrati je znano, da rezultati prostorskega in ekonomskega planiranja, razviti v zadnjih desetletjih, niso najbolj primerni glede na zahtevnost socialno-ekonomskega sistema, ki poziva k posebnemu načrtovanju politik, različne glede na funkcije, poklice, izraze in odnose na podeželju. Podeželje je potrebno obravnavati drugače kakor mestni prostor. Potrebno je urejeno, učinkovito in trajnostno obravnavanje in razvijanje podeželja (Tassinari, Torreggiani, Benni, 2013). Pridevnik 'odprt' je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definiran kot »tisti, ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen« (SSKJ, 2000). Prostor je celota fizičnih pojavov, procesov na Zemljinem površju, nad in pod njim, do koder sežejo neposredni vplivi človekovih dejavnosti (Geografski terminološki slovar, 2005). Tako bi lahko besedno zvezo »odprt prostor« definirali kot od več ali vseh strani razmeroma dostopen del zemeljskega površja, do koder sežejo neposredni vplivi človekove dejavnosti. Zaznamujejo ga obsežne Privlačnost pomeni kakovost, lastnost nečesa, da deluje prijetno, privlačno. Kapital je skupek dobrin (materialnih, intelektualnih, duhovnih in moralnih), ki ga poseduje posameznik ali več oseb kot fizične ali pravne osebe, in lahko prinaša dohodek (Leksikon Geografija, 2003; Macmillan, 2002; Larousse, 2003; cv: Potočnik Slavič, 2010). 1 2 8 obdelane površine, ki segajo od stavb (poselitve) na eni do gozdnega roba na drugi strani. Izoblikovanost površja in posledično človekova organizacija prostora na Banjški planoti, ki vključuje tudi koncept »odprtega prostora«, je pomemben element, ki mora biti v prihodnosti primerno ovrednoten in posledično ohranjati podobo kulturne pokrajine. Pri sonaravnem vrednotenju je uporabljen geografski metodološki pristop s ključnimi vidiki oziroma postopki. Izbrani vidiki so bili določeni na podlagi celosti vrednotenja naravnih virov na obravnavanem območju, slednji so: - ekonomski ali gospodarski vidik; - pokrajinskoekološki vidik; - socialni in kulturni vidik. Ekonomski ali gospodarski vidik Določanje vrednosti okolja je posebno pomemben in zapleten postopek, predvsem z zakonodajnega vidika ter uveljavljanja okoljske politike, saj ni natančnih metod, s katerimi bi lahko ocenili realno vrednost okolja. Okoljska ocena omogoča določanje okoljskih kazni in prepovedi na podlagi ocen okoljskih škod, pomaga pri preprečevanju onesnaženja okolja v bodoče in je v pomoč pri varovanju obstoječih ekosistemov (Črnjar, 2002). Ekonomika okolja izpostavlja pomen gospodarskih odločitev in tržišča, lastništva pokrajinskih virov ter ceno storitev, ki jih nudi okolje. Potrebno je tudi oblikovanje pravnih in ekonomskih vidikov zaščite okolja. Današnji odnos do okolja bi lahko ocenili kot enosmeren in neodgovoren, ker ne priznavamo ustrezne (polne) cene gospodarski vlogi okolja. Za zagotovitev sonaravnega razvoja je potrebno stroške in koristi od onesnaževanja (zunanji, marginalni ali eksterni stroški) vključiti v cene proizvodov (Črnjar, 2002). Pokrajinskoekološki vidik Bistvo sonaravnega razvoja je ravnovesje med rabo virov in ohranjanjem njihovih zalog. Določeno naravno prvino opredeljujemo kot vir, če imamo znanje in tehnične postopke izkoriščanja in rabe ter povpraševanje po materialih ali storitvah (Rees, 1990). Sodobno pojmovanje naravnih virov je širše zasnovano z oznako viri okolja oziroma okoljski viri, ki jih lahko opredelimo kot del narave, ki človeku zagotavljajo dobrine in storitve, vključno s proizvodnjo kisika, možnostmi za rekreacijo, vrednotenjem pejsažne lepote ali odlaganja odpadkov (Plut, 2011). Socialni in kulturni vidik Analize percepcije in spoznanja – sodbe o okolju in navezanosti na obe bazični prvini človekovega funkcioniranja: bivanje in delo – so pokazale, da je potrebno razmere v okolju resno upoštevati, saj zdravo ali onesnaženo okolje vpliva na širše območje in povzroča migracije (Ira, Kollar, 1992). Pri doseganju trajnostnega in sonaravnega razvoja je pri sprejemanju odločitev bistvena udeležba javnosti (Keating, 1995). Posamezniki, skupine in organizacije morajo sodelovati pri postopkih ocenjevanja vplivov na okolje ter biti seznanjeni in vključeni v politično ravnanje in odločanje skupnosti, ko gre za potencialne vplive in učinke na prostor, kjer skupnost živi in dela (Taking Action, 1995). Javnost (zainteresirani in prizadeti prebivalci, živeči v določeni skupnosti), ki se opira na lokalna spoznanja in podatke, je pomemben dejavnik varstva okolja (Lah, 1995). 9 Viri okolja imajo za človeka različne vrednosti (Sheppard in sod., 2009; Plut, 2011): - intrinzične eksistenčne vrednosti biofizičnega sveta; - rekreacijske ali pejsažne vrednosti prostora; - vrednosti, ki podpirajo življenje: »naravna ekonomija« biofizikalnega sveta, ki ustvarja razmere, nujne za ohranjanje življenja; - vrednosti udobja: okolje oziroma viri (obnovljivi – voda, zemljišče, gozd, in neobnovljivi – nafta, minerali), ki so primerni za prodajo; - uporabne vrednosti: viri (obnovljivi in neobnovljivi) lokalnega okolja, ki so primerni za neposredno potrošnjo in prodajo; - vrednosti ponora: okolje, prostor kot »prosta« dobrina za odlaganje odpadkov in sprejemanje različnih emisij. S tržnega vidika imajo viri okolja lahko neposredno uporabno vrednost, posredno uporabno vrednost ali nimajo tržne vrednosti, vendar so nezamenljivi za človekovo preživetje. Viri v splošnem pomenu pomenijo vse, kar se lahko uporablja za zadovoljevanje človekovih potreb in želja (Gilpin, 1996). Obravnava naravnega vira kot kapitala pomeni, da ga je potrebno tržno ovrednotiti (Plut, 2011). Pri obravnavanju naravnih virov upoštevamo poleg tržnega tudi druge vidike, zato je v magistrskem delu uporabljen izraz »naravni viri« namesto »naravni kapital«. Naravna dediščina je tudi pomemben naravni vir (naravne vrednote, naravne zanimivosti). Po drugi strani je tudi naravni vir naravna vrednota, saj besedna zveza zaznamuje vrednotenje narave oziroma fizičnega okolja. V magistrski nalogi so z besedno zvezo naravna vrednota poimenovana različna zaščitena območja (zavarovana območja, Natura 2000, jame itd.). Reliefne oblike so ena najbolj razširjenih, opaznih in privlačnih naravnih prvin pokrajine. Geomorfologi in geologi, vključeni v varstvo narave, so začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uporabljati termin geodiverziteta za opisovanje pestrosti nežive narave (Erhartič, 2007). Erhartič (2007, 60) geodiverziteto definira kot »pestrost in kompleksna povezanost geoloških in geomorfoloških pojavov in procesov ter prsti na določenem območju.« Zakon o ohranjanju narave (2004) vključuje Uredbo o zvrsteh naravnih vrednot (Uredba o zvrsteh …, 2002), kjer so opisane in določene zvrsti naravnih vrednot (površinska in podzemeljska geomorfološka naravna vrednota, geološka, hidrološka, botanična, zoološka, ekosistemska, drevesna, oblikovana, krajinska naravna vrednota ter minerali in fosili). Varovanje vse geodiverzitete bi pomenilo probleme zaradi potreb družbe po rabi naravnih virov. Smotrno je zaščititi le najpomembnejše in najvrednejše dele nežive narave, katere je potrebno ustrezno strokovno ovrednotiti. V Uredbi o spremembah in dopolnitvah uredbe o zvrsteh naravnih vrednot (Uredba o spremembah …, 2003) so strokovna merila ohlapna: izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstvenoraziskovalna ali pričevalna pomembnost (Erhartič, 2007). Guthrie (2004) povzema razloge za ovrednotenje geodiverzitete: - oskrbovanje s proizvodi in storitvami; - sprejemanje odločitev vlad (zlasti za posege v prostor) skladno s trajnostnim upravljanjem geodiverzitete; - zadovoljstvo za ljudi, prinašanje blaginje; - prispevanje k napredku znanosti in industrije; - pomembnost za usposabljanje naravoslovcev (geografov, geomorfologov, geologov); 10 - učni pripomoček za izobraževanje (učilnica v naravi); dediščina nima le estetske, kulturne, zgodovinske vrednosti za človeka, temveč vrednost za vsa živa bitja. Razlog za ponovno definiranje nekaterih konceptov geomorfoloških naravnih vrednot, njihovo evidentiranje in vrednotenje obstoječe metodologije, je po mnenju Panizze (2003) t. i. geoturizem. Vrednotenje geomorfoloških vrednot naj bi potekalo po sledečih fazah: - izdelava karte geomorfološke dediščine iz geomorfološke karte (terensko delo, letalski posnetki); - pripisovanje (atributi) kvalitativne vrednosti izbrani geomorfološki dediščini glede na stopnjo pomembnosti (znanstvena, kulturna, socialno-ekonomska; lokalnega ali narodnega pomena); - določitev kvantitativnih vrednosti posamezni geomorfološki dediščini – z namenom pravilno ovrednotiti te sestavine okolja, ne samo za medsebojno primerjavo, temveč predvsem za njihovo primerjanje z ostalimi sestavinami okolja. Pri vrednotenju narave, naravnih virov in naravnih vrednot je problem, ob upoštevanju vseh meril, izključiti subjektivno komponento. Človek namreč posamezno naravno prvino (npr. reliefno obliko) vrednoti kot vrednoto ali vir. Opredeljevanje vrednosti narave lahko klasificiramo v 5 kategorij (Erhartič, 2007): - intrinzične (eksistenčne) vrednote; - kulturne in estetske vrednote; - socialno-ekonomske vrednote; - funkcijske in geosistemske vrednote; - znanstvenoraziskovalne in izobraževalne vrednote. Intrinzične vrednote Vsebujejo etične in filozofske vidike odnosa med naravo in družbo, zato jih je težko opisati. Nanašajo se namreč na etično prepričanje, da so nekatere stvari (npr. geodiverziteta) vrednote same po sebi in ne zaradi nečesa ali nekoga (Gray, 2004). Človek vrednoti posamezne dele narave na podlagi svojih želja in interesov. Intrizična vrednost posameznega dela narave pomeni, da je ne smemo izrabljati v smislu turizma, strogega fizičnega izkoriščanja (kamnolom gradbenega materiala, hidroelektrarne). Naravo moramo ustrezno strokovno vrednotiti, saj od nje živimo (je osnova za naše življenje in obstoj) (Erhartič, 2007). Kulturne in estetske vrednote Nežive sestavine okolja, vključno z geodiverziteto, pogojujejo in omogočajo razvoj človeka. Reliefne oblike dajejo identiteto prostoru, pokrajini, na katerega se človek naveže in se z njim poistoveti, kar posledično vpliva na človekovo splošno počutje in emocije (radost, navdih) in identiteto (npr. Triglav, Blejsko jezero). Posamezne pokrajine sprožijo pri ljudeh različne odzive, čustva, spomine, ki so odvisni od posameznikovih izkušenj in interpretacij. Zato je tudi od lokalne skupnosti odvisno vrednotenje in ohranjanje pokrajine (Gray 2004). Estetske vrednote se nanašajo na videz, občutke, ki jih fizično okolje vzbudi pri posamezniku. Posamezne pokrajine predstavljajo lokalnemu prebivalstvu in obiskovalcem (turistom) svojevrstno doživetje, pri čemer je pomembna raznolikost, kompleksnost, vzorci in lokalni značaj (Erhartič, 2007). 11 Socialno-ekonomske vrednote Varstvo naravnih vrednot ne pomeni samo strošek in omejitev, temveč tudi nove izzive, saj postaja kakovostno okolje vedno večja vrednota, ki jo je mogoče tržiti (Erhartič, 2007). Geodiverziteta ima več kot le teoretično ekonomsko vrednost, zato je težko izpostaviti zgolj ekonomsko, tržno vrednost. Ekonomska klasifikacija največkrat zajema nafto, premog, rudna bogastva, drage kamne in gradbeni material, kar je del geodiverzitete, ob tem pa so zanemarjeni prst, reliefne oblike, voda in drugi (obnovljivi) naravni viri. V ekonomiji je pomemben tržni odnos ponudbe in povpraševanja, kar za nekatere naravne vire težko vzpostavimo. Ker imajo vsi deli narave svojo vrednost, »ceno«, predlaga Winkler (2006) vrednotenje po koristih, ki jih narava (naravna dediščina) nudi. Gre za t. i. »willingness to pay« princip (WTP) (pripravljenost plačati), torej, koliko je (posameznik) uporabnik pripravljen plačati za dediščino. Razvile so se nekatere ekonomske okoljske tehnike vrednotenja, kot so metoda potovalnih stroškov, ki temelji na potovalnih in časovnih stroških, hedonistična in kontingenčna metoda. Posamezna območja (pokrajine, reliefne oblike, biotopi itd.) so po strokovnih merilih slovenske zakonodaje zaščitena zaradi edinstvenosti, redkosti, ogroženosti, njihove ekološke in estetske vrednosti. Gre torej za povezovanje intrizičnih vrednot z instrumentalnimi (primer prebivalcev na zaščitenih območjih). Geodiverziteta ima tudi zaposlitvene učinke v lokalni skupnosti na področju turizma in rabe naravnih virov (gradbeni kamen, relief za pridobivanje energije itd.), kar lahko ob ustreznem upravljanju pomeni pomemben prispevek k lokalni ekonomiji (Erhartič, 2007). Funkcijske in geosistemske vrednote Reliefne oblike, prsti, sedimenti, kamnine igrajo pomembno (funkcijsko vlogo) v sistemu fizičnega in biološkega okolja (Erhartič, 2007). Gray (2004) loči dve podskupini funkcijskih vrednot: - funkcijska vrednost kot zagotavljanje nujno potrebne podlage, habitatov in abiotskih procesov, ki omogočajo fizikalne in ekološke sisteme na površju Zemlje in zato podpirajo biodiverziteto; - koristoljubne (utilitaristične) vrednosti geodiverzitete človeški družbi. Geodiverziteta pogojuje pestrost koristoljubnih funkcionalnih vrednosti različnih delov zemeljskega površja, katera je temelj za razvoj in vse človekove aktivnosti, kar daje površju funkcionalno in ekonomsko vrednost. Specifična kombinacija reliefnih oblik, kamninske podlage in prsti naredi nekatera območja primerna za določene dejavnosti (npr. za kmetijstvo, izgradnjo smučišča, hidroenergetsko rabo). Znanstvenoraziskovalne in izobraževalne vrednote Potrebno je ohranjanje geoloških in geomorfoloških »zapisov« za izobraževanje in prihodnje raziskave. Pomembna je ustrezna strokovna interpretacija geodiverzitete, na podlagi katere bi lahko predvideli prihodnje dogajanje in spreminjanje pokrajine. Z uničevanjem naravnih sistemov spremenimo naravne procese abiotskih in biotskih sestavin okolja, kar posledično zmanjšuje naše možnosti raziskovanja. Z raziskavami sedanje geodiverzitete bi se lahko podprle nove teorije in razvijale inovativne tehnike ali ideje za raziskovanje in predvidevanje v prihodnosti (Erhartič, 2007). Geomorfološka naravna dediščina (geodiverziteta) nas spremlja in obdaja vsepovsod. Iz nje smo nastali, z njo smo neločljivo povezani, od nje smo odvisni. Zaradi naraščajočega števila in potreb prebivalstva prihaja do navzkrižja interesov in do prekomerne rabe geodiverzitete. 12 Potrebno jo je ustrezno vrednotiti na različnih prostorskih ravneh ter zanjo skrbeti, ohranjati in jo ustrezno tržiti (Erhartič, 2007). Relief je glavni lokacijski dejavnik oziroma naravni vir, ki je v preteklosti pogojeval ustrezno razmestitev rabe tal (naselja, obdelovalne površine, gozd itd.), danes pa se ga lahko izkorišča tudi za proizvodnjo elektrike. Kot primer rabe lokalnega naravnega vira reliefa Banjške planote, s katerim je bil opravljen velik poseg v naravno pokrajino in od katerega prebivalci nimajo neposrednih koristi, lahko izpostavim Črpalno hidroelektrarno v Avčah (ČHE Avče), zaradi katere so bili neposredno oškodovani prebivalci Kanalskega Vrha, predvsem zaradi izgube kmetijskih zemljišč in omejitve gibanja v neposredni bližini vasi (Natek, 2001). Gradnja tovrstnega objekta torej domačinom ni prinesla nikakršnih koristi, ravno tako na območju ne cveti turizem, od katerega bi domačini z ustrezno ponudbo lahko imeli koristi. Glavni namen magistrskega dela je obravnava in vrednotenje lokalnih naravnih virov z vidika lokalnega prebivalstva Banjške planote, torej za iskanje možnosti lokalne rabe razpoložljivih naravnih virov, ohranjanje naravnih vrednot in kulturne pokrajine, ki so jo ljudje ustvarili in jim (predvsem v preteklosti) pomeni preživetje ter jo vrednotijo drugače kakor drugi (zunanji) ljudje, ki nimajo neposrednega stika s pokrajino. Obravnavani lokalni naravni viri, naravne vrednote, kulturna pokrajina, odprti prostor, pejsaž itd., bi lahko pomenili pomemben vir za preživetje, razvoj in ohranjanja poselitve obravnavanega območja. Banjška planota leži med Sočo, Idrijco in Trnovskim gozdom in je bila v preteklosti težko dostopna. Ti kraji so bili odmaknjeni, ljudje so bili izolirani ter odvisni samo od virov, ki jih je ponujala planota in tako bili v neprestani borbi za obstoj. Oddaljenost od prebivalcev v dolinah, kjer so se rodovi menjali od Ilirov, Keltov, Rimljanov itd., se pozna tudi v narečju oziroma jeziku prebivalcev Banjške planote. Ime Banjšice (Bate in Baske) vsebuje stari koren 'vnt-'. Črka 'v' se je fonetično spremenila v črko 'b'. Pridevnik 'banjški', ki se izgovarja tudi kot 'benjški', je tvorjen iz osnove 'vent-' s pripono '-jo-' in '-sk'. Tako je ime Banjšice nastalo iz pridevniške oblike 'benjski' s pripono '-ica', kar daje ime 'benjščica' oziroma Banjšice (Pavlin, 2001). Na splošno se v literaturi uporablja izraz Banjšice za celotno širše območje planote. Za lokalne prebivalce poimenovanje Banjšice označuje samo naselje v najožjem smislu, za širše območje pa se uporablja izraz Banjška planota. V magistrskem delu uporabljam izraz Banjška planota za geomorfološko omejeno območje celotne planote, ki jo na severu omejuje dolina Idrijce, na zahodu Soška dolina, na vzhodu Čepovanski dol (Čepovanska suha dolina) ter na jugu Grgarsko kraško polje. Poimenovanje Banjšice uporabljam za območje naselja, ki združuje različne zaselke, med katerimi ni nobenega z imenom Banjšice (Pavlin, 2001). Planota postaja pomembno območje za lociranje obnovljivih virov (npr. črpalna hidroelektrarna Avče – akumulacijsko jezero na Kanalskem Vrhu, mala vetrna elektrarna Bate 1), oziroma je pomemben rezervoar pitne vode, ki izvira v Soški dolini kot Mrzlek in oskrbuje prebivalce Nove Gorice, Gorice, Vipavske in Soške doline. Širše gledano je torej Banjška planota pomemben naravni vir tudi za širšo regijo. Omejeni lokalni viri Banjške planote so bili predvsem v preteklosti velikega pomena za prebivalce. Skromnost in omejenost naravnih virov na obravnavanem območju sta namreč bila vzrok za trajnostno rabo le-teh v preteklosti. V prvi vrsti so prebivalci morali naravne vire prepoznati ter jih na pravilen način uporabiti, da so lahko preživeli. V Lokovcu npr. so najprej bukov les uporabili za kuhanje oglja, ki so ga izvažali na sosednjo Trnovsko planoto v fužine 13 in glažute. S sečnjo in krčenjem gozdov so pridobili gole površine (gmajne), katere so morali otrebiti kamenja za pridobitev obdelovalnih površin (njiv, travnikov) in posledično tipične kraške kulturne pokrajine (Mrak, 1993). Za ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine na Banjški planoti bo potrebno v prihodnosti ustrezno upravno poskrbeti in upoštevati omejene lokalne naravne vire. V nadaljevanju magistrskega dela so z vidika obravnavane teme opisane fizično- in družbenogeografske značilnosti Banjške planote. 14 2 FIZIČNOPLANOTE IN DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BANJŠKE Najprej so predstavljene fizičnogeografske značilnosti oziroma naravne prvine Banjške planote, ki pogojujejo razmestitev in intenzivnost družbenogeografskih značilnosti. 2.1 Fizičnogeografske značilnosti Banjške planote 2.1.1 Lega in omejitev Banjške planote Banjška planota, ki obsega približno 100 km2, je visoka kraška planota in leži v najsevernejšem delu dinarskega krasa. Na vzhodu se strmo spusti proti Čepovanskemu dolu, ki jo ločuje od Trnovskega gozda, na severu in zahodu se s strmimi pobočji postopoma spušča proti dolinama Idrijce in Soče (na sliki 4 je pogled proti zahodnemu delu planote), proti jugu pa v flišu postopoma prehaja v Grgarsko kotlino. Planota v celoti visi proti dolini Soče med Desklami in Mostom na Soči, saj vzhodni rob planote poteka na nadmorski višini od 800 do 1071 m (najvišji vrh Lašček oziroma Veliki Vrh), medtem ko zahodni rob planote leži na višini od 500 do 700 m (slika 3) (Pavlin, 1998). Slika 3: Nadmorske višine na Banjški planoti Banjška planota (Banjšice) sodi po geografski regionalizaciji (Gabrovec in sod., 1998) v makroregijo Dinarski svet, submakroregijo Dinarske planote in mezoregijo Kambreško in Banjšice. Po pokrajinski členitvi v Atlasu Slovenije za osnovne in srednje šole (2014) sodi 14 Banjška planota med Dinarskokraške pokrajine, po pokrajinskoekološki členitvi Slovenije (Špes in sod., 2002) pa sodi v enoto imenovano Dinarskokraška Slovenija. Naravnogeografsko obravnavano območje torej sodi v regijo dinarski svet. Slika 4: Pogled z Vetrnika proti zahodnemu delu Banjške planote z dolino Avščka, ki deli Banjško planoto na severni in južni del, v ozadju Julijske Alpe (Avtorica: Anita Selčan, 2014). 2.1.2 Geološka podlaga Površje Banjške planote gradijo karbonatne kamnine (kredni in jurski apnenci) ter paleocenski fliš. Poenostavljena karta geološke zgradbe Banjške planote (slika 5) prikazuje razporeditev kamnin na Banjški planoti po starosti. Najstarejše kamnine so iz obdobja paleozoika in sestavljajo južni ter jugozahodni del Banjške planote. Gre predvsem za pretežno drobnozrnate klastite, fliš, ponekod tudi za tanko plastovite karbonate. Skrajni vzhodni del Banjške planote sestavljajo apnenci in dolomit iz obdobja triasa, ki proti zahodu in jugu prehajajo v karbonate iz obdobja jure. Večji del Banjške planote sestavljajo karbonatne in nekarbonatne kamnine iz obdobja krede. Holocenske naplavine najdemo samo na območju Bat. V nadaljevanju so podrobno predstavljene kamnine na območju Banjške planote. Na skrajnem vzhodnem delu (na območju Lokovca) prevladujeta skladoviti in masivni dolomit ter skladoviti dachsteinski apnenec s plastmi in vložki dolomita (T32+3), ki proti zahodu prehajata v mikritni in oolitni apnenec z vložki apnenčevih breč (J11). Mikritni in oolitni apnenec iz obdobja jure (J32,3) sestavlja južni del Lokovca, ki proti jugozahodu v ozkem pasu prehaja v mlajši kredni mikritni in oolitni apnenec (K11) do skladovitega mikritnega in ploščastega apnenca (K12+3) na jugu Banjške planote (Podlaka, Madoni). Mikritni, ploščasti in grebenski kredni apnenec (K14+5) sestavljajo južni del Banjške planote med Čepovanskim dolom, sv. Lovrencem, Jelenkom ter dolino Avščka. Debelozrnato apnenčevo brečo z vložki laporja (4K23) najdemo na veliki površini na severnem delu Banjške planote med Bačo pri Modreju, Kanalskim in Tolminskim Lomom, Kalom ter dolino Soče. Vložke tanjših in debelejših plasti ter leče zelenkastega ter rdečega laporja (4K23) najdemo v okolici Kala in Levpe jugovzhodno od Avč. Na območju Kanalskega Vrha in Banjšic (osrednja Banjška planota) najdemo fliš z vložki apnenčevih breč in laporja (Pc1) (Buser, 1986). Generalno gledano je na apnenčasti podlagi nastalo kraško skalnato površje s kraškimi oblikami (slika 6), na flišu in laporju pa bolj gladko površje. Na Banjški planoti je viden prehod kraškega reliefa preko fluviokraškega v fluvialni relief. 15 Slika 5: Poenostavljena geološka zgradba Banjške planote 16 Slika 6: Apnenec na Banjški planoti, skalnato površje, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Skladoviti in masivni dolomit (T32+3) sestavlja območje med Čepovanom in Lokovcem, v njem najdemo debelejše vložke debelozrnatih dolomitnih breč, ki vsebujejo redke kose in bloke apnenca. Skladoviti dachsteinski apnenec s plastmi in vložki dolomita (T32+3) leži konkordantno nad dolomitom in je jasno skladovit z debelino plasti 20 cm do 3 metre. Debelejše vložke apnenčeve breče z glineno lapornatim vezivom najdemo v Lokovcu (Buser, 1986). Mikritni in oolitni apnenec z vložki apnenčevih breč (J11) sestavlja ozek pas med severnim delom Trnovskega gozda na jugu, Čepovanskim dolom, Lokovcem in Velikim vrhom na severu. Podobno kot v dachsteinskem so tudi v liasnem apnencu na območju Lokovca pogoste majhne in velike korozijske votline, ki jih v sredini zapolnjuje rožnati lapornati apnenec, okoli njih pa je votlina zapolnjena z žarkovitim kalcitom. V Lokovcu so tudi številne plasti apnenčeve breče. Vezivo breče je kontaktnega tipa, ponekod pa tvori vezivo zelenkasti lapor. V razvoju obravnavanih plasti na Trnovskem gozdu in na območju Lokovca je razlika poleg brečastih vložkov tudi v tem, da je na Trnovskem gozdu mnogo več oolitnega apnenca in se tam pogosto pojavljajo tudi bituminozni debelozrnati dolomiti, ki jih v Lokovcu ni več (Buser, 1986). Masivni apnenec s koralami in hidrozoji (J31,2) se pojavlja v 6 do 2 km širokem pasu med Trnovskim gozdom in vzhodnim delom Banjške planote, kjer se zaradi transgresivnega odnosa z zgornjekrednim flišem izklini, in je bil njegov glavni del podmorsko erodiran v času nastajanja fliša. V okolici Kala ni več pravih biohermnih apnencev, kot so južneje. Tukaj so razviti pretežno kalkarenitni apnenci z redkimi celimi majhnimi kolonijami koral in hidrozojev; večinoma so te zdrobljene, poleg njih pa številni odlomki bodic morskih ježkov, ki so kamenotvorne. V okolici Kala je še najbolj ohranjen severni del nekdanjega bariernega grebena, ki se je tukaj že rušil in dajal gradivo za predgrebenske breče in kalkarenitne apnence. Ti so sestavljali pregibni del Dinarske karbonatne platforme, ki se je spuščala proti severu v korito Slovenskega bazena (Buser, 1986). 17 Grebenski apnenec v Lokovcu prehaja navzgor v rjavkasto sivi do beli mikritni in oolitni apnenec (J32,3) in (K11). Na Trnovskem gozdu so v apnencu številne suhe pore in redki stromatolitni pasovi, oolitni apnenec pa prevladuje nad mikritom. Proti severu je oolitnega apnenca vedno manj in ga bočno nadomešča beli mikritni apnenec (Buser, 1986). Skladoviti mikritni apnenec in ploščasti apnenec (K12+3) poteka v širokem pasu med Trnovskim gozdom na jugu in Banjšicami na severu, kjer postaja vedno ožji zaradi tonjenja pod kredne in paleozojske flišne kamnine. Na nekaterih mestih dobimo med mikritnim tudi oolitni apnenec. Apnenec je skladovit z debelino plasti od 20 cm do 2 m. Vzhodno od Madonov na Banjšicah so nad apnencem tudi plasti debelozrnate apnenčeve breče. V nižjem delu obravnavanih plasti je na južnem delu Banjške planote nekaj metrov do 30 metrov debel vložek temno sivega, deloma bituminoznega ploščastega do lističastega apnenca (slika 7), ki vsebuje pole in gomolje roženca (Buser, 1986). Slika 7: Ploščast lapornat apnenec z gomolji roženca, severna Banjška planota, Tolminski Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Mikritni, ploščasti in grebenski apnenec (K14+5) se pojavlja v obliki temno sivega in rjavo sivega mikritnega in deloma bituminoznega apnenca, ki je skladovit z debelino plasti 20 cm do 2 m. V srednjem delu apnenca je nekaj metrov do 30 metrov debel horizont temno sivega tanko ploščastega do lističastega apnenca s polami in gomolji roženca, ki ima močan vonj po bitumnu. Južno od sv. Lovrenca na Banjšicah so v lističastem apnencu večji zogleneli rastlinski ostanki in sledovi bitumna v razpokah. Jugovzhodno od Kanalskega Vrha na Banjšicah prehaja temno sivi skladoviti mikritni apnenec postopoma bočno v sivi masivni grebenski apnenec. Okoli 100 metrov dalje proti severu pa skladovitost apnenca preneha in se pričenja grebenski apnenec, v katerem so tudi številni debelejši vložki debelozrnatih grebenskih breč iz kosov grebenskega apnenca (Buser, 1986). Rdečkasti in zelenkasti lapor (4K23) se pojavlja kot manjše nepravilne krpe in dolgi pasovi, ki leže kot erozijski ostanki na turonijskem in senonskem apnencu. Največkrat so najnižje plasti apnenca in laporja rdeče barve, navzgor pa je kamnina sive do zelenkaste barve. V 18 nižjem delu laporja so debelejši vložki apnenčeve breče s kosi in bloki rudistnega in kalkarenitnega apnenca, njihovo vezivo pa je rdeči lapor. Lapor in apnenec sta sediment globljega morja v obliki kanalov med dvignjenimi apnenčevimi grudami, na katerih so nastajali rudistni apnenci, drugod pa so nastale te kamenine šele po odložitvi rudistnih apnencev, saj leže laporji in lapornati apnenci večinoma transgresivno na apnenčevi podlagi. Lapornati apnenci in laporji so bili uvodni sediment flišne sedimentacije (Buser, 1986). Debelozrnata apnenčeva breča z vložki laporja (4K23) Apnenčevo brečo sestavljajo kosi in bloki pretežno rudistnega apnenca, poleg tega še mikritni in organogeni grebenski zgornjejurski, spodnje- in zgornjekredni apnenec ter kosi jurskega mikritnega in oolitnega apnenca. Kosi zgornjetriasnega apnenca in dolomita so redki. Na Dinarski karbonatni platformi je bil precejšen del prvotnih apnencev razrušen in presedimentiran v apnenčevo brečo, ki je nastala na pobočju karbonatne platforme in deloma tudi v severneje ležečem bazenu. Velikost odlomkov v breči je 5 do 10 cm, niso pa redki primeri blokov večjih kot 1 m3. Običajno je breča masivna in redko skladovita. Kosi in bloki so v breči trdno povezani in na njeni prepereli površini dobimo videz apnenca. Najpogosteje je vezivo breče zdrobljeni apnenec, redkeje kalcit ali lapor. Kosi apnenca se najpogosteje trdno stikajo in vezivo zapolnjuje le nekdanje vmesne votline (Buser, 1986). Fliš z vložki apnenčevih breč in laporja (Pc1) Spodnje paleocenske flišne plasti so na Banjšicah (slika 8) v obliki večje erozijske krpe. Mnogo večji obseg imajo te plasti med Kanalskim Vrhom, Anhovim, Korado, Ligom, Kambreškim in sosednjo Italijo. Na Banjšicah leže flišne plasti na severu normalno na maastrichtijskem flišu, medtem ko na vzhodu in zahodu ležijo transgresivno na spodnjekrednih apnencih. Celotni del paleocenskega fliša je bil sedimentiran v obrobnem oziroma proksimalnem delu flišnega bazena. Marsikje so plasti fliša pod brečasto plastjo nagubane ali pretrgane in vpete v brečo zaradi plazenja trdnih odlomkov in blokov po še nestrjenih flišnih plasteh (Buser, 1986). Slika 8: Fliš na južnem delu Banjške planote, okolica Banjšic (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 19 Masivni lapor, ki se pojavlja nad kalkarenitom ali brečo, je debel od nekaj metrov do 40 metrov, uporablja cementarna v Anhovem za izdelavo cementa. V okviru drobnega menjavanja laporja in peščenjaka se menjavajo nekaj cm do 80 cm debele plasti ene in druge kamnine, običajno pa prevladuje lapor. Povprečno vsebuje peščenjak do 44 % karbonata, poleg tega so prisotni še kremen, glinenci, drobci kamnine, sljuda in težki minerali (Buser, 1986). Na zahodu Banjška planota v flišu s strmimi pobočji prehaja v Soško dolino. V zgornjekrednih brečah, ki leže pod flišem na Banjški planoti, najdemo presedimentirane jurski, spodnjekredni in zgornjekredni grebenski apnenec s knidariji (Buser, 1986). Na Banjški planoti gre torej v splošnem za menjavanje fliša in trdih karbonatnih kamnin, tj. z veliko lapornatega apnenca, eocenski konglomerati in breče, v menjavanju z laporjem in peščenjakom. Predvsem na vzhodu in v srednjem delu je Banjška planota iz čistih krednih ter jurskih apnencev, na katerih se je razvil tipični kras oziroma skalnato površje, v katerih se je oblikovala tudi Čepovanska suha dolina (Melik, 1960). V površju Banjške planote je viden vpliv tektonskih prelomnic, ki potekajo v dinarski smeri SZ–JV. Med njimi je največja in najbolj izrazita avška prelomnica, ki deli planoto na severno in južno polovico in odreže med Kambreškim in Ročinjem debelejše vložke breč v flišu. Pri Avčah poteka proti dolini Avščka in vzhodno od Trušenj horizontalno zmakne kontakt med flišem in apnencem ter poteka dalje preko Čepovanskega dola na Lokve. Iz doline Idrije se prelomnica nadaljuje proti severozahodu preko Italije na Matajur, preko Robiča v dolino Nadiže in še naprej na Kobariški Stol ter v dolino Mije (Buser, 1986). Banjški prelom prečka flišne plasti med Idrijo in Sočo ter loči severno od Kanalskega Vrha senonski in spodnjepaleocenski fliš. Čepovanski prelom loči v dolini Soče volčanski apnenec in trdi flišni lapor ter spodnjekredni apnenec in zgornjekredno brečo. V Lokovcu je ob tem prelomu horizontalni premik meje med triasnim in liasnim apnencem na dolžini 1800 m. Med čepovanskim in avškim prelomom poteka kalski prelom, ki ločuje zgornjekredni fliš od enako starih apnenčevih breč in apnencev. Lokovški prelom poteka v smeri S–J med Lokovcem in dolino Idrijce po tektonsko zdrobljenih conah v zgornjetriasnem apnencu in dolomitu, ob katerem je nastala suha dolina, vzporedna s Čepovanskim dolom (Buser, 1986). Banjški sinklinorij obsega ozemlje med Mostom na Soči, Banjšicami, Grgarjem, Sabotinom, Goriškimi Brdi in Kolovratom. Meja med to enoto in trnovskim pokrovom je med Grgarjem, Kalom in Velikim vrhom, kjer so kredne in paleocenske globlje morske plasti naložene na plitvomorsko razvite triasne, jurske in kredne kamnine. Sinklinorij sestavljajo pretežno paleocenske flišne kamenine in breče, izpod katerih prihajajo ob prelomih na dan njihovi kredni apnenci. Na Banjšicah je med Svetom Trušnjami in Kalom večja sinklinala s smerjo osi v prečno dinarski smeri (SV–JZ), ki jo zapolnjujejo flišne plasti. Prvotni prečno-dinarski potek plasti je ohranjen le še v trdnem krednem apnencu in v flišu tik ob stiku z apnencem, medtem ko imajo flišne plasti v notranjosti sinklinale dinarsko smer (SZ–JV). Zahodno od omenjene sinklinale je antiklinala v spodnjekrednem apnencu, ki ima enako smer kot sinklinala. V obravnavani enoti Banjški sinklinorij je večja antiklinala v volčanskem apnencu v dolini Vogrščka pri Doblarju, severno od Kanalskega in Tolminskega Loma pa je v flišnih plasteh večja sinklinala. Zanimivi so pojavi luskanja (slika 9) v flišu in senonskem apnencu pri Batah in Banjšicah ter vzhodno od Deskel (Buser, 1986). 20 Slika 9: Pojav luskanja (luskasta geološka struktura) v flišu in apnencu na Kanalskem Vrhu, ob akumulacijskem jezeru za ČHE Avče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 2.1.3 Reliefne značilnosti Planota je »obsežno precej ravno ali rahlo razgibano površje, ki je s strmimi pobočji vidno omejeno od sosedstva, navadno v večji nadmorski višini na kopnem ali pod morjem« (Geografski terminološki slovar, 2005). Banjška planota je kraška planota, za katero je značilno, da je »zakrasela in bolj ali manj izrazito privzdignjena nad okolico« (Geografski terminološki slovar, 2005). Prvotno uravnano površje v Lokovcu na Banjški planoti, ki so ga izoblikovale površinske vode, je bilo preoblikovano zaradi krajevno različno intenzivnega zakrasovanja. Iz uravnave so se izoblikovali kopasti vrhovi, ob njihovem vznožju pa »ravnote« (Habič, 1968, 91), ki so bile pozneje razčlenjene v posamezne kraške uvale. Izrazitejših suhih dolin na tem območju ni, ker ni višjega kraškega zaledja (Habič, 1968). Banjška planota je netipična kraška planota, na kateri se menjavajo kredni apnenci, apnenčevi konglomerati in peščenjaki ter kredni in paleocenski lapor, za razliko od Trnovskega gozda, kjer prevladuje tipično dinarsko kraško skalnato površje, z globokimi vrtačami pravilnih oblik ter bukovimi in bukovo-jelovimi gozdovi na jurskih apnencih. Na Banjški planoti se menjavajo plitve do zmerno globoke kraške kotanje nepravilnih oblik ter vmesni kopasti vrhovi ali kratka kopasta slemena (Natek, 2001). Lokovec je po geološki zgradbi bolj podoben Trnovskemu gozdu, razen tektonike, saj tektonsko ne poteka v dinarski smeri, temveč v smeri S–J, skladi pa vpadajo proti zahodu (Habič, 1968). Ob robu nad Čepovanskim dolom je ohranjena terasa, na kateri so sledovi stare fluvialne akumulacije in na njej v Zgornjem Lokovcu (pri Špilenci) podolgovata uvala. Terasa je kraško preoblikovana, saj čez uvalo poteka večji prelom, ob katerem se stikata triasni dolomit in jurski apnenec. Tu se je namreč dolomitni grušč spiral v zakrasele apnence (Habič, 1968). 21 Slika 10: Vrtačasto površje osrednjega dela Banjške planote, Banjšice, Plomna, kjer tradicionalno pasejo govedo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Banjška planota se od sosednjega Trnovskega gozda razlikuje tudi v kulturni pokrajini, saj so ljudje naseljevali Banjško planoto že v prazgodovinski dobi, sprva kot pastirji na poletnih pašnikih, od srednjega veka dalje pa so se stalno naselili in skušali preživeti s skromnimi naravnimi viri; Trnovski gozd pa je ostal večinoma neposeljen (Natek, 2001). Površje na zahodnem in južnem delu Banjške planote je nižje, reliefne značilnosti pa so drugačne zaradi petrografske sestave in tektonske zgradbe. Plasti paleocenskega fliša in konglomeratov so namreč naložene na jurske apnence trnovske plošče zahodno od zgornjega dela Lokovca. Južno od avškega preloma so eocenski flišne in konglomeratne plasti naložene na zakraseli kredni apnenec. V severnem delu Banjške planote pa je manj eocenskega in več krednega fliša, lapornatih apnencev in skrilavcev (Habič, 1968). Na zahodnem delu Banjške planote je plast fliša debelejša, zato tam prevladuje površinsko spiranje. Na območju Kanalskega in Tolminskega Loma je bila plast fliša kmalu odstranjena in so grape po večini zakrasele, kar predstavlja poseben tip fluviokraškega reliefa (Habič, 1968). Slika 11: Spuščanje zahodnega dela Banjške planote proti Soški dolini, levo dolina Avščka, v ozadju Julijske Alpe, pogled iz okolice Zabrda proti zahodu (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Banjška planota ima značilnosti visoke kraške planote v osrednjem najvišjem delu v Lokovcu, delno tudi na Banjšicah (med Trušnjami, Svetom, Lohkami in Podlakami), kjer se je izoblikovalo vrtačasto površje. Na zahodni in južni strani, kjer je v podlagi več fliša, pa je površje bolj razčlenjeno (slika 12). Ob avškem prelomu je najgloblje zarezana dolina Avščka, ki se v Sočo izteka pri Avčah. V Lomu, Levpi in Kalu nad Kanalom prevladuje fluviokraški relief z grapami in dolinami, ki so v povirnih delih bolj položne, proti Soči pa vse bolj strme, zakrasele in brez površinskih tekočih voda. V tem delu ni izrazitih ponikalnic, ki prevladujejo v južnem delu Banjške planote, v Batah, na Kanalskem Vrhu, Ravnah, Grgarju (Janež in sod., 1997). 22 Slika 12: Prečni profili čez Banjško planoto. Slika 13: Severni flišni del Banjške planote, pogled proti severozahodu, na sredini naselje Kanalski Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Na kraškem površju Banjške planote so se izoblikovale vrtače in druge kraške globeli, ki so neenakomerno razporejene po celotni planoti. Največja gostota vrtač (slika 14) je na vzhodnem delu Banjške planote, na območju Lokovca (45 vrtač na km2) (Pavlin, 1998), kjer prevladujejo skledaste in lijakaste vrtače. Na vzhodni strani Lokovca je skoraj 3 km dolga 23 uvala Špilenca med Kladjem in Kredarjem, v kateri so različno globoke vrtače, na zahodni strani pa je razčlenjen vrtačasti dol med Korenom in Podgozdom. V Dolenjem Lokovcu so med kopastimi vrhovi plitvejše in bolj zaokrožene vrtače. Na flišnem zahodnem delu Banjške planote prevladujejo plitve uvale, rupe v naplavinah (Podlaka, Breg, Plana pri Lohkah), bolj vrtačast pa je apnenčasti hrbet med Lohkami in Kanalskim Vrhom. Podolje med Kanalskim Vrhom in Grgarjem predstavlja niz podolgovatih uval, ki so delno zasute z naplavinami s flišnega površja. Kjer ni naplavin, so dna uval vrtačasto razčlenjene (Janež in sod., 1997). Slika 14: Slikovito vrtačasto površje v Gorenjem Lokovcu. Na dnu vrtač so v preteklosti prevladovale njive, danes so se ene spremenile v travnike, druge pa se zaraščajo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 24 Slika 15: Flišni osrednji del Banjške planote, Banjšice, kjer so se izoblikovali kraški pojavi in oblike, primeren za živinorejo (Avtorica: Adrijana Perkon,2013). Slika 16: Sufuzijske vrtače na Banjšicah so nastale s spiranjem flišne preperine v zakraselem dnu suhih dolin (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Relief z nadmorsko višino, ekspozicijami, nakloni posredno ali neposredno vpliva na naravno in družbeno razmestitev sestavin Banjške planote (poselitev in kmetijstvo). Ekspozicija površja je npr. pomembna naravna pokrajinska prvina, saj skupaj z nekaterimi drugimi določa količino Sončeve energije, ki jo sprejme določen del površja. Pomen ekspozicije se poveča na območjih z večjim naklonom (Urbanc, 2002). 25 Naklon pomeni nagnjenost površja glede na vodoravno ravnino (Geografski terminološki slovar, 2005) in je eden glavnih omejitvenih dejavnikov na Banjški planoti. Zahodni in severni flišni del Banjške planote (pobočja doline Avščka, pobočja v Seniškem Bregu, Dolgem Lazu, Tolminskem in Kanalskem Lomu) ima največje strmine oziroma največje naklone (32,0–66,0°) (slika 17). Nekoliko bolj uravnan je osrednji in južni del Banjške planote na območju naselij Banjšice in Bate. Nakloni so bili izračunani iz 12,5-metrskega digitalnega modela reliefa s funkcijo »slope« v ArcGis 10.1 programu. Razredi naklonov so bili določeni na podlagi omejitev za delovanje človeka, kakor je prikazano v preglednici 1 (Natek, 1983). Povprečni naklon na Banjški planoti je 17°. Po večini se nakloni pobočij gibljejo od 10 do 25° (slika 17). Največji nakloni so na območju spuščanja pobočij proti dolini Avščka ter Vogrščka. Preglednica 1: Naklon površja kot omejitev za delovanje človeka (Natek, 1983). NAKLON (°) 0,0–1,9° 2,0–5,9° 6,0–11,9° 12,0–19,9° 20,0–31,9° 32,0–45,5° OMEJITEV ZA DELOVANJE ČLOVEKA • Možna je popolna uporaba vseh vrst mehanizacije v kmetijstvu in gozdarstvu; • umetno namakanje je preprosto; • optimalne razmere za gradnjo prometne in druge infrastrukture ter naselij. • Površje je težje prehodno za vozila na kolesih; • v kmetijstvu je možna uporaba vse mehanizacije, priporočljivo je oranje prečno na strmino; • umetno namakanje je možno z dodatnimi ukrepi; • odtekanje vode na takem površju je ugodno za gradnjo naselij in industrije, razmere so ugodne za gradnjo prometnic. • Površje je komaj prehodno za vozila na kolesih, potrebna je uporaba goseničarjev; • v kmetijstvu ne moremo uporabljati težjih strojev, pri 12–14° je zgornja meja uporabe traktorja; • poljedelstvo je možno le z oranjem vzdolž plastnic (konturnim oranjem); • gradnja stavb, infrastrukture in industrijskih naprav je otežena; • zgornja meja za razvoj mest. • Površje je neprehodno za vozila na kolesih, zgornja meja nagnjenosti cest; • možno je le ročno obdelovanje ali je potrebna uporaba posebnih traktorjev; • zgornja meja za njive; • gradnja stavb in infrastrukture je omejena. • Skrajna meja za uporabo goseničarjev; • le izjemoma je možna obdelava njiv; • le izjemoma je možna gradnja stavb in infrastrukture, ki jim nenehno grozijo usadi in zemeljski plazovi; • površje povečini poraščajo travniki in gozd, ki ima varovalni pomen. • Površje je za človeka prehodno le s skrajnimi napori (alpinizem); • površje je gospodarsko neproduktivno; • rastlinstvo je skromno in površja ne porašča sklenjeno; • vznožja pobočij so nevarna zaradi pobočnih procesov, kot so skalni podori in zemeljski plazovi. 26 Slika 17: Nakloni na Banjški planoti 27 Slika 18: Ekspozicije na Banjški planoti 28 Preglednica 2: Raba tal na Banjški planoti leta 2014 v odvisnosti od naklonov. Naklon (°) Raba tal 2014 (ha) Njive in vrtovi trajni nasadi travniške površine neobdelane in površine v zaraščanju Gozd pozidane površine druga raba3 Voda Vira: GURS, 2014; MKO, 2014. 0,0–1,9 12,61 1,29 3,35 2,0–5,9 39,10 8,24 18,21 6,0–11,9 34,07 19,30 33,71 12,0–19,9 11,76 42,25 32,44 1,54 1,02 4,69 0,64 17,20 10,52 6,66 22,24 8,04 59,14 26,97 18,47 36,10 24,44 21,51 39,76 34,68 26,14 36,01 2,15 20,0–31,9 32,0–66,0 2,40 0,06 26,59 2,34 11,71 0,58 19,91 32,93 9,71 24,12 0,00 1,29 6,24 1,12 6,75 0,00 S primerjavo naklonov glede na rabo tal (preglednica 2) lahko ugotovimo, da so njive in vrtovi na naklonih od 0,0 do 11,9°, nato se delež drastično zmanjšuje v odvisnosti od naklona – višji je naklon, manj je njiv in vrtov. Trajni nasadi in travniške površine so v večji meri prisotni na strmejših pobočjih (od 6 do 31,9°). Na istem naklonu je tudi največ neobdelanih in površin v zaraščanju, ki so nekoč bile obdelane. Več kot tretjina pozidanih površin je na naklonih od 6 do 11,9°, kar 26 % na naklonih od 12 do 19,9° oziroma isti delež na položnejšem terenu (od 0 do 5,9°). Približno 73 % gozda leži na naklonih od 12 do 66°. Po teh statističnih izračunih lahko povzamemo, da je relief z naklonom vplival na razporeditev rabe tal na Banjški planoti ter da morajo prebivalci obdelovati tudi težje dostopen in strm teren, oziroma da so na njem v preteklosti gradili hiše. Veliko travniških površin leži na naklonu, ki ni prehoden za vozila s kolesi, zato je marsikje potrebno ročno obdelovanje površin ali paša. Naklon je zelo pomemben tudi pri gozdarski dejavnosti, saj statistični izračuni nakazujejo, da so za gospodarjenje z gozdom potrebne posebne tehnike in mehanizacija, saj večina gozda leži na strmem terenu, ki je neprehoden za vozila na kolesih. Ekspozicije Preglednica 3: Raba tal leta 2014 v odvisnosti od ekspozicije. ravno severne severovzhodne vzhodne jugovzhodne južne jugozahodne zahodne njive in vrtovi trajni nasadi travniške površine 0,15 2,98 10,72 8,66 9,43 13,39 17,81 20,94 0,04 2,69 4,61 6,77 6,12 12,60 33,83 22,71 0,05 6,08 11,57 10,17 8,50 11,15 19,01 16,58 Raba tal 2014 (%) neobdelane in površine v gozd zaraščanju 0,01 0,01 5,18 6,52 11,31 12,25 9,25 11,05 10,49 7,56 11,98 8,46 19,98 14,73 15,98 19,61 pozidane površine druga4 raba voda 0,06 4,94 8,48 9,11 8,63 13,31 20,45 18,66 0,00 0,32 4,82 13,83 18,01 17,36 25,08 13,50 0,00 6,45 4,30 19,35 12,90 3,23 9,68 17,20 Kategoriji »Druga raba« in »Voda« pri interpretaciji nisem upoštevala, ker gre za zelo majhno površino (približno 0,01 % planote) glede na celotno planoto, zato so podatki v preglednici lahko nekoliko zavajajoči. 4 Kategoriji »Druga raba« in »Voda« pri interpretaciji nisem upoštevala, ker gre za zelo majhno površino (približno 0,01 % planote) glede na celotno planoto, zato so podatki v preglednici lahko nekoliko zavajajoči. 3 29 njive in vrtovi 13,12 severozahodne 2,79 severne Vira: GURS, 2014; MKO, 2014. trajni nasadi travniške površine 8,43 2,19 11,40 5,50 Raba tal 2014 (%) neobdelane in površine v gozd zaraščanju 11,17 13,96 4,64 5,85 pozidane površine druga4 raba voda 11,85 4,50 6,43 0,64 15,05 11,83 Iz primerjave rabe tal leta 2014 in ekspozicij (preglednica 3) lahko povzamem, da je največji delež obdelovalnih, pozidanih in gozdnih površin na zahodnih in jugozahodnih ekspozicijah (slika 18), ker je teh ekspozicij na Banjški planoti največ. Na južnih, jugozahodnih in zahodnih ekspozicijah leži največji delež trajnih nasadov (69,1 %), vendar je teh (sadovnjakov) malo. Na omenjenih ekspozicijah leži več kot polovica pozidanih površin (52,4 %) ter njiv in vrtov (52,1 %), vendar skoraj polovica (47,9 %) neobdelanih in površin v zaraščanju, ki so bile nekoč obdelovalne površine ter 48,7 % gozda. Približno 46,7 % teh ekspozicij predstavljajo travniške površine, ki pa prevladujejo tudi na vzhodnih, severozahodnih in severovzhodnih ekspozicijah. Najmanj je severnih ekspozicij, kar posledično pomeni tudi manjšo rabo tal na teh ekspozicijah. Izračuni dokazujejo usmerjenost Banjške planote proti zahodu, saj prevladujejo zahodne, jugo- in severozahodne ekspozicije, na katerih prevladujejo tudi različne rabe tal. 2.1.4 Podnebne značilnosti Za Banjško planoto je značilno zaledno zmerno sredozemsko podnebje (Ogrin, Plut, 2012). Povprečne julijske temperature v obdobju 1971–2000 so se gibale med 16 in 18 °C, povprečne januarske pa med -2 in 2 °C. Snežne padavine na planoti so omejene na višje dele nad 700 m nadmorske višine. V obdobju 1971–2000 je bilo na višjem vzhodnem delu planote povprečno 75 dni s snežno odejo, na nižjem zahodnem delu pa v povprečju 50 dni s snežno odejo (slika 19). Količina snega se v zadnjih letih zmanjšuje (Perkon, 2012), zato na območju (Kal nad Kanalom) zamira zimski turizem (npr. smučarski turizem). V zimskem času na planoti pogosto piha sunkovit severovzhodnik (burja), ki prinaša mrzel zrak in močno ohladi ozračje na planoti. 30 Slika 19: Povprečno letno število dni s snežno odejo v obdobju 1971–2000 na Banjški planoti. Vir: Podatki pridobljeni s spletne aplikacije ARSO. Slika 20: Jutranja megla poleti na Plomini na Banjšicah (Avtorica: Katarina Starc, 2009). 31 Banjška planota je del alpsko-dinarske orografske pregrade ki zračne mase z morja sili k dvigovanju, ohlajanju, kondenziranju in posledično vpliva na večjo količino padavin na tem območju. Povprečne letne padavine na Banjški planoti se gibljejo od 2000 do 3200 mm letno. Povprečno količino padavin za padavinsko postajo v Kalu nad Kanalom, za obdobje 1971– 2008, prikazuje slika 21. Največ padavin je padlo v jesenskem času, najmanj pa februarja, julija in avgusta. V obdobju je letno povprečno padlo 2137 mm padavin (Arhiv ARSO, 2014). Na območju Banjške planote pogojuje mikroklimatske značilnosti predvsem izoblikovanost površja. Prisojni in zavetrni deli imajo višje temperature kot privetrni in osojni deli pobočij. Na dnu vrtač in v drugih konkavnih oblikah pride do nižjih temperatur (temperaturne inverzije) in posledično nastane slana, predvsem v spomladanskem času. Slika 21: Klimogram za meteorološko postajo Kal nad Kanalom5 za obdobje 1971–2008 5 Padavinska meteorološka postaja Kal nad Kanalom je obratovala do konca leta 2008 (ARSO, 2014). 32 Slika 22: V zimskih mesecih na Banjški planoti zapade sneg. Pogled z Banjšic proti severozahodnemu delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). 2.1.5 Hidrogeografske značilnosti Površinskih vodnih tokov na vzhodnem, popolnoma apnenčastem delu Banjške planote ni. V osrednjem delu so apnenci prekriti s tankim pokrovom flišnih kamnin (lapor, kremenov peščenjak, apnenčev peščenjak ter breča). V apnenčevih peščenjakih in brečah, ki so kot leče in plasti vloženi v vododržne laporovce in kremenove peščenjake, se zbira voda in ta pride na dan v šibkih izvirih, ki z velikimi nihanji v izdatnosti pretoka kažejo na kraški značaj izvirov. Ob prelomni coni, ki lahko povezuje dve ali več karbonatnih leč, so izviri lahko izdatnejši, kot je na primer izvir Banjščka v Batah, izviri v Lohkah (Lošček izvira v višini 679 m v zgornjem delu v fliš zarezane grape, ki je usmerjena proti Mlaki pod Mrcinjami) in na Kanalskem Vrhu (slika 24) (Janež in sod., 1997). V dolini Avščka (slika 23) je več izvirov, najvišji je na nadmorski višini 640 m, imenovan Pri cerkvi. Na višini 600 m je izvir Pri bukvah, ki je stalen in ne zelo izdaten. Izvir Mournik leži na nadmorski višini 585 m ob prelomu in dobi vodo iz karbonatnih leč. Veliko nihanje v izdatnosti je bilo ugotovljeno na izviru Zabrdo. V spodnjem delu potoka Avšček je zajetje Kajža, ki oskrbuje Avče s pitno vodo. Omenjeni šibki izviri na Banjšicah so zelo pomembni za oskrbo z vodo nekaterih zaselkov. Obravnavano območje nudi ugodne možnosti za poselitev in kmetijstvo (živinorejo), kar pomeni, da so vode, ki se zbirajo v flišnih apnenčevih lečah plitvo pod površjem, onesnažene z organskimi snovmi ter po večjem deževju izdatno kalijo (Janež in sod., 1997). Stalni izvir Banjščka in nestalni izvir Sušec izvirata v grapi nad vasjo Bate ter ponikata v lastnih naplavinah na zakraseli ravnici pod vasjo. Izvir Banjščka je zajet za naselji Bate in Dragovico. Južno od vasi Kanalski Vrh je za napajanje živine zajet studenec Spodnja Mlaka, voda nato odteka po naplavljenem dnu slepe doline in ponika skupaj z vodami z levega flišnega brega blizu stika z apnenci (Janež in sod., 1997). 33 Slika 23: Avšček svojo strugo zareže v površje v osrednjem delu Banjške planote, pod zaselkom Vrhavč (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 34 Slika 24: Hidrogeografska območja, vodonosniki in površinski vodni tokovi na Banjški planoti 37 Na severnem delu Banjške planote se izpod Tolminskega in Kanalskega Loma stekajo površinske vode v dolino Vogrščka, ki se poleg južneje ležečega Avščka najgloblje zajeda v planoto. V povirju te grape prevladuje kredni fliš, v spodnjem delu pa kredni apnenci, zato je tu struga večinoma brez vode (Janež in sod., 1997). Večji del Banjške planote (na sliki 24 označeno z zeleno in rumeno barvo) zajema kraški razpoklinski vodonosnik, območje Bat, Banjšic ter skrajni jugozahodni del Banjške planote pa sestavljajo slabo prepustne kamnine, ob katerih se pojavljajo izviri pitne vode, ki so zajeti za oskrbo posameznih območij. Človekova dejavnost na Banjški planoti je povezana tudi s transportom, kmetijstvom, turizmom, gozdarstvom in industrijo, kar pomeni določeno nevarnost za neoporečnost podzemne kraške vode. Zato je potrebno natančno poznati napajalna območja posameznih izvirov, smeri pretakanja vode s površja skozi nezasičeno in zasičeno cono vodonosnika, oziroma poznati celotno delovanje vodonosnika ob različnih hidroloških pogojih (Turk in sod., 2013). Z najnovejšimi raziskavami (uporaba modela KARSYS) je bilo ugotovljeno, da se podzemna voda ne nahaja povsod na Banjški planoti, temveč samo tam, kjer so vodonosne kamnine (apnenec) spodaj in bočno obdane z neprepustnimi kamninami (dolomit in/ali fliš). Velika površina podzemne vode se nahaja v zaledju Mrzleka, v zahodnem delu Banjške planote. Pretakanje podzemnih voda je usmerjeno z Banjške planote v smeri Mrzleka in Kajže, kakor prikazuje tudi spodnja slika 25. Slika 25: Lokacije posameznih vodnih rezervoarjev na območju Trnovsko-Banjške planote. Prikazana so tudi napajalna območja posameznih izvirov in smeri pretakanja podzemnih voda v zasičeni in nezasičeni coni (Turk in sod., 2013). 38 Ugotovljeno je bilo, da ima avški prelom (oziroma predjamski prelom), ki poteka od Avč proti Predjami, pomembno vlogo pri pretakanju podzemnih voda, saj je vzdolž preloma prišlo do zmika med plastmi, zaradi česar so vodoprepustne plasti ob prelomu obdane z neprepustnim dolomitom in flišem. Oblikovali so se rezervoarji podzemne vode (slika 26), ki je lokalno dvignjena nad tisto, ki se nahaja v neposrednem zaledju izvirov. Podzemna voda se pretaka iz višje ležečih rezervoarjev podzemne vode, proti nižje ležečim rezervoarjem. Neprepustna prelomna cona (porušena in zdrobljena prelomna cona) poteka vzdolž preloma Predjama – Avče in naj bi ločevala podzemno vodo Mrzleka od podzemne vode Kajže (Turk in sod., 2013). Slika 26: Hidrološka razlaga modela Trnovsko-Banjške planote. Vodonosnih plasti ni na sliki. Prikazana je neprepustna podlaga in nad njo vodni rezervoarji podzemne vode. Rdeče črte nakazujejo meje med napajalnimi območij posameznih izvirov (Turk in sod., 2013). Vodonosne kamnine v zaledju Kajže so jurski in kredni apnenci, ki zaradi flišnega pokrova niso povsod dobro zakraseli in dobro prepustni za vodo (Janež in sod., 1997). Zato je natančna določitev gladine podzemne vode, brez dodatnih hidrogeoloških raziskav v napajalnem območju Kajže (slika 27), skoraj ni mogoča. Napajalno območje Kajže obsega približno 29 km2, ki pa ne prispeva samo Kajži, temveč tudi ostalim izvirom v dolini Avščka (Turk in sod, 2013). 39 Slika 27: Zajetje Kajža na vodotoku Avšček za oskrbo Kanala in okoliških vasi s pitno vodo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Vode s flišnega in zakraselega sveta Banjške planote se podzemno iztekajo v Sočo. Izjemoma del voda s planote odteka proti zahodu v Avšček, ki doseže Sočo le ob višjih vodah, ob sušah pa ponikne v lastni strugi pred Avčami. Vogršček se ob visokih vodah preliva iz Babje jame v Sočo, izliv nizkih voda pa ni znan. Edini stalni izvir na severnem delu Banjške planote je Hotešk pri Slapu ob Idrijci, ki se ob visokih vodah napaja tudi iz Čepovana in Gorenjega Lokovca (Janež in sod., 1997). Podzemne vode kraškega vodonosnika Banjške planote (ki je del Trnovsko-Banjškega vodonosnika) se izlivajo na površje v najnižjih točkah neprepustnega flišnega obrobja pri Mrzleku, Bokalcih (potopljena ob zajezeni strugi Soče za HE Solkan) in Kajži, kjer so zajetja za oskrbo s pitno vodo Spodnje in Srednje Soške doline, Nove Gorice in Gorice (Janež in sod., 1997). Za oskrbo Banjške planote s pitno vodo sta najpomembnejša stalna izvira v Čepovanu, Močile in Studenec, katerih voda ponika v breznu na območju lesnopredelovalnega obrata Gonzage, kjer je v preteklosti stala žaga. Izvira poleg Čepovana oskrbujeta tudi Srednji Lokovec, Kal nad Kanalom na Banjški planoti ter Lokve in Trnovo na Trnovski planoti (Janež in sod., 1997). Včasih so se na vzhodnem delu Banjške planote (Lokovec, Grudnica, delno Kal nad Kanalom) oskrbovali zgolj s kapnicami in kali, saj na tem območju ni nobenih vodnih izvirov. Kale (slika 28) so se v preteklosti uporabljali predvsem za napajanje živine, danes pa po večini niso v uporabi oziroma se opuščajo, zaraščajo in izginjajo. Na zahodnem delu planote je več manjših vodnih izvirov, s katerimi se prebivalci, poleg kapnic, že od nekdaj oskrbujejo. 40 Slika 28: Močilo – kal nad zaselkom Koprivišče je bil v rabi za napajanje živine, danes ni več v uporabi, je pa pomemben biotop za ohranjanje biodiverzitete (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Preglednica 4: Oskrba Banjške planote s pitno vodo. Naselje Tolminski Lom Kanalski Lom Dolgi Laz Grudnica Kal nad Kanalom Kanalski Vrh Levpa Seniški Breg Lokovec Banjšice Bate Oskrba s pitno vodo Danes Javni vodovod Vaški vodovod Kapnice Kapnice Kapnice, javni vodovod v gradnji Kapnice Vaški vodovod Kapnice, vodni izviri Kapnice, deloma javni vodovod Vaški vodovod Vaški vodovod Nekoč Kapnice, vodni izviri Kapnice Kapnice Kapnice Kapnice, vodni izviri Kapnice Kapnice Kapnice, vodni izviri Kapnice Kapnice, vodni izviri Kapnice, vodni izviri Viri: OPN Kanal, 2012; OPN Tolmin, 2012; OPN Nova Gorica, 2012. V zaselku Dol v naselju Kal nad Kanalom, so poleg korita (slika 29) izvir zajeli z vodnjaki, kjer vode nikoli ne zmanjka. V Tolminskem Lomu so se včasih oskrbovali predvsem s kapnicami in vodnimi izviri v neposredni bližini vasi, s kali, koriti, studenci, danes pa se oskrbujejo z javnim vodovodom (preglednica 4). Na Banjšicah, v Batah in Levpi se npr. oskrbujejo iz individualnih zajetij v neposredni bližini vasi. Problem teh vodnih zajetij je, da so kraškega značaja in se ob obilnem deževju skalijo, v sušnem obdobju pa ne zagotavljajo zadostne količine vode, ki je obenem večinoma tudi oporečna, zato domačini še vedno lovijo deževnico v vodnjake. V zadnjih letih želijo prebivalce Lokovca, Kala nad Kanalom, Levpe, Seniškega Brega oskrbeti s pitno vodo iz javnega vodovoda iz zajetja v Čepovanu, prebivalce južnejših delov Banjške planote pa z vodovodom iz Mrzleka. Nekatere redke raziskovalne vrtine za vodovod v dolini Avščka so se namreč pokazale za suhe, oziroma ne dovolj izdatne za oskrbo prebivalcev. Zaradi visokih cen in dolgotrajnosti tovrstnih raziskav se lokalne oblasti (občine) raje poslužijo že obstoječih vodnih izvirov oziroma zajetij, ki naj bi 41 zadostovali za oskrbo vseh prebivalcev Banjške planote. Večina prebivalcev bo najverjetneje tudi po napeljavi vodovoda uporabljala kapnice in druge izvire. Slika 29: Dolsko korito je primer korita, ki se še vedno uporablja za napajanje živine. Poleg tega je izvir v spodnjem zaselku Dol zajet oziroma polni vodnjake. Voda na tem izviru nikoli ne presahne (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). 2.1.6 Naravne nesreče na Banjški planoti Naravne nesreče so naravni procesi, sestavni del naravnega dogajanja, katerim se mora človek prilagoditi. Z geografskega vidika so zelo pomembne prilagoditve (Natek, 2002), ki »pomagajo ustvariti podobo krajine« (Gams, 1983, 13). Tudi na Banjški planoti potekajo naravni procesi, ki so različno pogojeni in omejeni ter katerim se mora človek prilagoditi. Z opozorilne karte verjetnosti pojavljanja zemeljskih plazov lahko razberemo, da je potencialna nevarnost pojavljanja zemeljskih plazov omejena na zahodni in južni del Banjške planote, predvsem na strma pobočja v flišu in laporju (Opozorilna karta verjetnosti pojavljanja zemeljskih plazov, 2005). Po pripovedovanju prebivalcev naj bi se pred 40 leti zgodil večji zemeljski plaz na območju Seniškega Brega (zahodna Banjška planota), a ni bilo večje gmotne škode. Leta 2009 pa naj bi zemeljski plaz, ki je zdrsnil po grapi, odnesel skoraj celotno cesto, ki pelje čez grapo, na ovinku pred vasjo Avšje (Perkon, 2014). V poletnih mesecih so pogosti močni nalivi, neurja s točo ter udari strel. Na Banjški planoti se v povprečju pojavi toča vsaj enkrat do trikrat letno. Vsaj enkrat v letu je velikost toče tako velika, da povzroči poškodbe objektov in kmetijskih kultur (Število dni s točo, 2013). V zimskih mesecih piha na Banjški planoti močan in sunkovit severovzhodnik burja, ki gradi snežne zamete in lomi drevesno vegetacijo, sadno drevje itd. Močna burja je leta 2005 polomila ogromno dreves. Na območju zaselka Megarči v Kalu nad Kanalom je npr. bilo potrebno izvesti gozdni golosek večjega območja (Okroglič, 2014). 42 Slika 30: Žledolom februarja 2014, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtor: Marko Perkon, 2014) Februarja 2014 je višje predele Banjške planote zajel žled (slika 30), ki je povzročil ogromno škode (ARSO, 2014). Glavne posledice žledoloma so bile poleg polomljenih dreves tudi uničene električne in telefonske napeljave, katere predstavljajo določeno nevarnost za prebivalce. Prebivalci v višjih delih Banjške planote so se v zadnjem žledolomu, v času izpada elektrike in odrezanosti od civilizacije, lahko oskrbeli s kurjavo na štedilnik (»šparget«), vodo iz vodnjaka (ročno jemanje vode iz vodnjaka) itd. (Bavdaž, 2014). 2.1.7 Pedološke in vegetacijske značilnosti Na apnenčasti podlagi Banjške planote prevladuje rendzina (slika 31), ki je mlada, plitva prst redko globlja od 30 cm, z enim samim jasno izraženim humusnim horizontom. Kljub pogosto dobrim kemičnim in fizikalnim lastnostim je zaradi plitvosti, skalovitosti in naklona raba tal gozd ali travniki. Na valovitem ali ravnem terenu flišnega dela Banjške planote prevladujejo evtrične rjave prsti, ki so bolj primerne za kmetijstvo, poselitev, infrastrukturo ali industrijo, na katerih pogosto nastanejo konflikti interesov rabe na teh prsteh (Repe, 2010). Na območju osrednjega dela Banjšic, Seniškega Brega in Tolminskega Loma, prevladujejo distrične rjave prsti, ki so zelo pogoste tudi drugje v Sloveniji, saj prevladujejo v vzpetem in razgibanem svetu. Na njih raste kisloljubno rastlinstvo (pogosti so bukovi gozdovi s pravim kostanjem). Kljub slabšimi kemijskimi lastnostmi so na njih zaradi blažjega reliefa kmetijske površine pogostejše kot na rjavih pokarbonatnih prsteh (Repe, 2010). Rjave pokarbonatne prsti nastanejo na trdih, kompaktnih karbonatnih kamninah (apnenci in dolomiti), na razgibanem, kraškem in skalovitem reliefu, brez površinskih vodnih tokov. Vsebujejo večji delež gline, zato je tekstura težka. Kljub dokaj dobrim fizikalnim in kemijskim značilnostim, zaradi reliefa in pomanjkanja vode na njem prevladuje gozd (bukev). Rjave pokarbonatne prsti se mozaično prepletajo z rendzinami, izpranimi prstmi in skalnatim površjem (Repe, 2010). 43 Slika 31: Tipi prsti na Banjški planoti 44 Na Banjški planoti prevladuje bukev (Fagus sylvatica) (sliki 32 in 33), ki uspeva in oblikuje svoje združbe v vseh fitogeografskih območjih, v vseh legah, na karbonatni in nekarbonatni in mešani karbonatno-nekarbonatni podlagi in na različnih talnih tipih (Dakskobler, 2008). V Sloveniji velja poleg smreke za gospodarsko najpomembnejšo drevesno vrsto, katere les je trd, težak, elastičen, na prostem slabše obstojen, z veliko ogrevalno močjo. Iz njega pridobivajo kakovostno oglje, uporaben je za izdelavo pohištva (upognjenega), parketa, vezanih plošč in za železniške pragove. Odpadni les bukve uporabijo za celulozo in pelete. Plodovi so užitni, če so praženi ali kuhani, surov žir pa so nekoč uporabljali za prehrano prašičev. Poleg naštetega je bukev primerna tudi za okras (Brus, 2010). Poleg bukve je na Banjški planoti razširjena tudi smreka (Picea abies). Najpogosteje raste na svežih in zračnih prsteh na vseh podlagah ter kjer je visoka zračna vlaga in padavine razporejene čez celo leto. Slabo prenaša sušo in vročino, odporna pa je proti mrazu in nizki zimski temperaturi. Smrekov les je mehek, elastičen in pogosto uporabljen les v Sloveniji: v gradbeništvu, pohištveni industriji, papirni industriji ter pri izdelavi glasbil. Iz smrekovih iglic je mogoče pridelati eterična olja, skorjo pa je mogoče uporabiti za strojenje. Pogosto jo, tudi na Banjški planoti, zasadijo na golosekih zaradi hitre rasti in kakovostnega lesa, saj omogoča največji vrednostni prirastek na enoto površine (Brus, 2012). V manjših razsežnostih pa so na Banjški planoti prisotni tudi lipa (Tilia Platyphyllos), črni gaber (Ostrya carpinifolia) in beli gaber (Carpinus betulus), veliki jesen (Fraxinus excelsior), divja češnja, črni bor, navadni brin, macesen itd. Črni bor (Pinus nigra) raste najraje na apnencu in dolomitu, na ekstremnih rastiščih na strmih skalnatih pobočjih in je odporen proti mrazu. Njegov les se uporablja v gradbeništvu in mizarstvu za izdelovanje stavbnega pohištva ipd. Zaradi velikih količin smole je primeren za smolarjenje, uporabljajo ga tudi za protivetrno zaščito in okras v parkih (Brus, 2012). Les črnega in belega gabra je trd, vendar slabo obstojen, težek za obdelovanje in ima na trgu nizko ceno, zato se ga uporablja predvsem za kurjavo. Les divje češnje je priljubljen, vendar na prostem ni preveč trajen, zato se uporablja za pohištvo. Kakovosten les češnje ima na trgu visoko ceno, zato je njeni negi v gozdu potrebno posvečati več pozornosti. Užitni so tudi plodovi divje češnje, ki jih je mogoče uporabiti za kompot, marmelado, sok, vino, žganje. Lipov les je mehek, zelo lahek, belkaste ali rumenkaste barve in prijetno dišeč ter je široko uporaben v mizarstvu, pri proizvodnji furnirjev, igrač, risalnih desk, cokel, oglja za risanje, delov glasbil orgel in klavirjev. Lipovo cvetje ima zdravilne lastnosti, zato se ga pogosto uporablja za čaje. Ličje iz skorje so včasih uporabljali v vrvarstvu, za pletenje vreč, košar, obutve in rogoznic. Veliki jesen je najbolj cenjen zaradi trdega, trajnega in lepega lesa, ki je primeren za izdelavo pohištva in parketa ter prenese hude obremenitve. Iz lesa velikega jesena so izdelani ročaji orodij in športni rekviziti (hokejske palice, smuči, telovadno orodje). Veliki jesen, ki raste na apnenčasti podlagi, ima krajša vlakna in je manj elastičen. Jesenovo listje so nekoč uporabljali za živinsko krmo, steljo, za obarvanje volne v zeleno (skorjo in modro galico pa črno) (Brus, 2012). Na pašnikih na plitvih, revnih in izčrpanih prsteh Banjške planote raste navadni brin (Juniperus communis). Brinov les je srednje težek, precej trd, trajen in prijetno dišeč, zato ga uporabljajo v rezbarstvu, za izdelavo polic, pip, okrasnih predmetov, škatlic itd., vendar v majhnih količinah. Zreli jagodasti storži se uporabljajo kot začimba, za brinovo olje in žgane pijače, poleg tega imajo zdravilne učinke, saj čistijo telo in pospešujejo krvno obtok (Brus, 2012). Evropski macesen (Larix decidua) raste ponekod na Banjški planoti na globokih, zračnih in z minerali bogatih prsteh na apnencu. Potrebuje zračno in talno vlago ter dobro prevetrene lege, 45 dobro prenaša zimski mraz ter spomladansko in jesensko slano. Dobro prenaša močan veter in obremenitve s snegom. Macesnov les je elastičen, obstojen in uporabljen v gradbeništvu in mizarstvu, macesnova smola pa ima zdravilne učinke (Brus, 2012). Slika 32: Vegetacija na Banjški planoti Slika 33: Bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 46 2.1.8 Naravne vrednote na Banjški planoti Naravne vrednote so tudi pomembni naravni viri, ki lahko omogočajo razvoj območja, vendar je tudi pri varovanju narave potrebno biti previden in s predpisi ustrezno poskrbeti za kompromis med varovanjem narave in razvojem planote. Na Banjški planoti so kot naravne vrednote zaščiteni nekateri pomembni naravni viri, kot so npr. jame, brezna (slika 34), vodna telesa (kali, vodotoki, izviri). Pomembno je varovanje celotnega območja Banjške planote, saj se vode z območja podtalno stekajo v izvire pitne vode. Na Banjški planoti so pogosta brezna in jame, ki so se v preteklosti uporabljala za odlagališča različnih odpadkov. Slika 34: Brezno v Rutah pod Korenom je globoko in dolgo 40 m in potencialno nevarno za obiskovalce, domačine in živali (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Omeniti velja brezno Ponor polne lune, ki se odpira na koncu kratke slepe dolinice na Kanalskem Vrhu pod vzpetino iz fliša in je z 370 m globine ter 1873 m dolžine najglobje brezno na Banjški planoti. V neposredni bližini leži brezno Jazben na Kanalskem Vrhu, ki je globoko 334 m in dolgo 868 m. V spodnjem položnem delu brezna teče stalen potoček, v katerega vdirajo večje vode šele v večji globini (Verša, 1997). Poleg omenjenih je eno globljih tudi Brezno na Levpah (236 m), Vodičnik (185 m) na območju naselja Kal nad Kanalom. Smognica, 492 m dolga, je najdaljša izvirna jama na zahodnem delu Banjške planote, na nadmorski višini 505 m. Razvila se je v apnenčevi breči, ki je tu debela 10 m in je del zgornjekrednih flišnih plasti. Vodni tok, ki teče skoznjo, oblikuje dno jamskih rovov, ostale dele pa voda, ki prenika s površja in polzi po jamskih stenah (Knez, Slabe, Šebela, 2005). 47 Slika 35: Brezno v bližini Brezna na Levpah v KO Kal nad Kanalom. Ni evidentirano v Katastru jam Slovenije. Brezno bo potrebno v prihodnosti evidentirati, saj predstavlja nevarnost za obiskovalce, raziskovalce in gozdarje območja (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Poleg brezen in jam so na obravnavanem območju kot pomembna naravna vrednota zaščiteni tudi: - jezero imenovano Na kalu, ki je pomemben biotop (slika 36); - Vodičnik, kal pod najvišjim vrhom Banjške planote – Laščkom; - soteska Vogrščka na severozahodu planote, ki se kot levi pretok izliva v reko Sočo, z občasnim vodnim tokom v volčanskih apnencih; - kal Lužarji in Mlaka pod Mrcinjami v naselju Banjšice (slika 37). Mlaka pod Mrcinjami je globoka okrog pol metra in obsega nekaj arov površine. Ob večji suši presahne, ob večji količini padavin pa poplavi kraško globel, kjer voda ponikne. Velja za ogrožen in redek življenjski prostor številnih vodnih rastlin in živali ter kot napajališče za živino (Predalpski biser – Banjšice, 2014). Južni del Banjške planote je vključen v območje Natura 2000 oziroma kot ekološko pomembno območje po direktivah o pticah in habitatih. Večji del južnega ter jugovzhodnega dela Banjške planote predstavljajo vodovarstvena območja, kjer veljajo posebni režimi in določila pri rabi in upravljanju prostora (slika 38). 48 Slika 36: Naravna vrednota Na kalu – jezero v severnem delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Slika 37: Naravna vrednota Mlaka v Mrcinjah na osrednji Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 49 Slika 38: Naravne vrednote na Banjški planoti 50 2.2 Družbenogeografske značilnosti Banjške planote Naravnogeografske značilnosti pogojujejo in so pogojevale razmestitev in oblikovanje družbenogeografskih značilnosti na Banjški planoti. V tem poglavju so predstavljene družbenogeografske značilnosti, ki se navezujejo na naravne vire obravnavanega območja. 2.2.1 Upravna razdelitev Banjška planota je upravno razdeljena na tri občine Goriške statistične regije. Zahodni del (naselja Kanalski Vrh, Seniški Breg, Levpa in Kal nad Kanalom) upravno spada v občino Kanal ob Soči, vzhodni del z Lokovcem, Batami in Banjšicami v občino Nova Gorica, severni del z naselji Dolgi Laz, Grudnica ter Kanalski in Tolminski Lom pa v občino Tolmin. Za geografski oris obravnavanega območja je bilo potrebno zaradi pridobivanja ažurnih podatkov določiti, katera naselja sodijo na Banjško planoto. Najtežje je določiti mejo na zahodnem delu, kjer se planota v flišu postopoma spušča proti Soški dolini ter na južnem delu, kjer Banjška planota prehaja v Grgarsko kotlino. Na severozahodna pobočja Banjške planote upravno (ne pa tudi geomorfološko) segajo tudi naselja Gorenji Log, Drebočnik in Postaja, ki jih nismo uvrstiti na Banjško planoto in jih ne bomo obravnavali ali vključili v analize. V magistrskem delu so torej obravnavana naselja (skupna površina 91,80 km2), ki geomorfološko ležijo na Banjški planoti in so prikazana na sliki 39. Poimenovanje Banjška planota (v nekaterih primerih se uporablja tudi krajši izraz Banjšice) se upravno uporablja za širše ruralno območje Mestne občine Nova Gorica (ki poleg naštetih naselij vključuje tudi Grgar, Čepovan, Grgarske Ravne, Dragovico), občine Tolmin (Postaja, Drebočnik, Gorenji Log) in občine Kanal ob Soči, in ne samo za geomorfološko omejeno planoto, kot je obravnavana v magistrski nalogi. Zgornja akumulacija črpalne hidroelektrarne Avče (ČHE Avče), ki je tudi obravnavana v magistrski nalogi, upravno pripada naselju Avče, ki delno sega na Banjško planoto, delno pa v Soško dolino. 51 Slika 39: Omejitev Banjške planote 52 2.2.2 Poselitvene značilnosti Banjška planota je območje mlajše agrarne naselitve, kjer je prevladovala živinoreja, za katero so bile naravne razmere najbolj primerne. Območje Banjšic je namreč prekrito z debelejšo plastjo flišne preperine in na njih prevladujejo obdelane površine. Teh je bilo v preteklosti več, vendar prevladujejo travniki in pašniki, ne pa njive (Melik, 1960). Glavni dejavnik poselitve Banjške planote je bila rodovitna in globoka prst, ki je omogočala preživetje prebivalcev. Naselje Banjšice je primer prilagajanja poselitve naravnim razmeram, saj zaselki ležijo na obodu flišne sinklinale, kjer poteka tudi meja z gozdom, tako da so flišne površine ohranjene za kmetijsko rabo. Naravne možnosti za kmetijstvo so pogojevale naseljevanje ljudi na območja flišnih kamnin sredi apneniškega sveta, kot na primer »suhe doline« v okolici Kanalskega Vrha, Tolminskega in Kanalskega Loma na SZ delu Banjške planote, kjer se je razvila živinoreja (Pavlin, 1998). Najbolj apnenčaste, vzhodne, s prstjo skromne površine so bile poseljene najkasneje (Mrak, 1995). Med krajevnimi imeni prevladujejo imena po reliefu, rastju ali vodnih pojavih, npr. Vrh, Lom, Kal, Zabrdo, Lokovec, Koprivišče, oziroma ponekod tudi kolektivna imena Škrlji, Madoni, Kuščarji, Humarji, ki pričajo o mladi poselitvi (Melik, 1960). Nekatere arheološke najdbe dokazujejo prisotnost ljudi na območju Banjške planote že v prazgodovinski dobi. V povezavi z Banjško planoto je pomembno arheološko najdišče v Grgarju, kjer so odkrili prazgodovinsko gradišče, v kamnolomu ob cesti proti Čepovanu pa so leta 1889 med skalami našli bronaste srpe, kar nakazuje na rabo ceste že v prazgodovinski dobi. Grgar namreč leži nad Solkanom, ki je bil prazgodovinsko-rimska postojanka, kjer so utrdbe obvladovale prehod v Soško in Čepovansko dolino. Sklepajo, da je bila rimska utrdba ob tej cesti tudi na hribu Lašček (1071 m). Poleg omenjene pa naj bi bile prazgodovinsko pomembnejše tudi poti proti Banjški planoti: Grgar–Ravne–Bate, (Sveto)–Banjšice (Trušnje, Mrcinje)–Kal nad Kanalom–Levpa–Avče in Banjšice–Kanalski Vrh–Kanal. Banjška planota meji na arheološke postojanke južno od Solkana v goriško-vipavskem območju, na postojanke v dolini Soče z veliko arheološko aglomeracijo v Mostu na Soči, na postojanke v dolini Bače in Idrijce, na Šentviško goro s Cerknim in antičnimi utrdbami na Vojskem in Novi Oselici (Truhlar, 1974). Po podatkih Registra nepremične kulturne dediščine je na območju Banjške planote veliko arheoloških najdišč, ki so v fazi raziskovanja preteklosti. Poleg geografske lege v neposredni bližini prehoda v Italijo, mejitev na staro cestno omrežje ter lega v sklopu pomembnih arheoloških aglomeracij, ki jo obkrožajo, nakazujejo na staro naseljenost na Banjški planoti tudi stara imena krajev, ledin, višin. Med naselji Bate, Sveto in Ravne se dviga hrib Sveti Lovrenc (799 m), na katerem so ruševine cerkve sv. Lovrenca, ki je znan zavetnik postojank z zatočišči. Za območje Banjške planote so značilna tudi krajevna imena predslovenskega izvora, kot so npr. Bate, Baske, Lohka, ledinska imena Gomila, Zagomila, Murovec, stara višinska poimenovanja in ruševine cerkev. Kal nad Kanalom tudi kaže staro obeležje, saj ima sv. Jurij močno rimsko-vojaško oznako (srečujemo ga v zvezi z antičnimi utrjenimi postojankami), ravno tako ima Veliki Ščur (814 m) najverjetneje zvezo s sv. Jurijem (Truhlar, 1974). Naseljevanje Banjške planote je potekalo iz različnih smeri, v različnih časovnih obdobjih in je bilo naravno geografsko pogojeno. Najprej naj bi bil stalno poseljen zahodni del (območje Levpe do Koprivišč), najkasneje pa severovzhodni in vzhodni del Banjške planote (Gorenji Lokovec) (Šuligoj, 1987). 53 Naseljevanje tega območja lahko razdelimo na štiri poselitvene faze. Prvo naseljevanje v začetku našega štetja je potekalo na flišnem zahodnem delu Banjške planote iz smeri Kanala ob Soči (Soške doline) (Mrak, 1995). Takrat sta bila naseljena kraja Levpa (danes samostojna krajevna skupnost) in Koprivišče (danes zaselek v KS Kal nad Kanalom). Ostala območja so občasno naseljevali pastirji. V 7. stoletju n. št. se je začelo prvo stalno naseljevanje tega območja. Nestalni prebivalci so se v takratnem obdobju pomikali višje ter s krčenjem gozdov pridobivali nove obdelovalne površine, predvsem pašnike (Šuligoj, 1987). Iz goriške smeri so naselje Banjšice začeli naseljevati v zgodnjem srednjem veku, torej v 8. in 9. stoletju, iz občasnih naselbin pastirjev so nastala stalna prebivališča podobno kot na zahodnem delu planote (Ipavec Filipič, 1986). Nadaljnji proces naseljevanja, od 10. do 15. stoletja, je bil počasen in dolgotrajen, vendar stalen in vztrajen. Cerkev sv. Tomaža pod Ščurom v Kalu nad Kanalom je bila zgrajena v 15. stoletju, za tem je počasi začelo nastajati naselje Kal nad Kanalom, kasneje pa višje ležeči zaselki (Šuligoj, 1987). V istem obdobju so začeli za stalno, iz smeri Mosta na Soči, naseljevati območje na severozahodnem delu Banjške planote (območje Tolminskega in Kanalskega Loma). Leta 1471 so v Kanalskem Lomu zgradili cerkev sv. Primoža in Felicijana, kot podružnično cerkev kanalske cerkve Marijinega vnebovzetja. Tolminski in Kanalski Lom sta upravno pripadala Goriški do konca druge svetovne vojne, ko je takratni režim Loma priključil Tolminski (Höfler, 2001). V 17. in 18. stoletja (doba glažutarstva in fužinarstva) so ljudje za stalno naseljevali najodročnejše in najmanj rodovitne predele Banjške planote. Leta 1848 je bila z zemljiško odvezo odpravljena tlaka, kmetje pa so morali od takrat naprej plačevati odkupnino za zemljo in zemljiški davek, ki so ga v tem času uredili po novem katastru. Odplačevanje zemlje in zemljiški davki so povzročili obubožanje kmetov. Na eni strani so nastale nezadolžene, na drugi pa revne kmetije (Šuligoj, 1987). V letih 1916 in 1917 so se morali prebivalci Banjške planote umakniti v notranjost Slovenije (na Cerkljansko, Dolenjsko, Notranjsko), saj so to območje uporabljali vojaki za šotorišča, skladišča, vojaške kuhinje, vojne bolnice, konjske hleve ipd. Žrtve na tem odseku fronte so pokopali pod hribom Ščur v zaselku Kal nad Kanalom. Ob koncu vojne, ko so se avstrijske čete umaknile iz Kala, so ga okupirali Italijani. Begunci so se vrnili tik pred zimo na opustošene domove, ki so jih s trdim delom in voljo obnovili z vojaškim materialom. Po podatkih v Kroniki KS Kal nad Kanalom se je moralo v času med obema vojnama 81 prebivalcev odseliti v razne predele sveta (v Jugoslavijo, Južno Ameriko, Francijo, Egipt in drugam). V času italijanske okupacije (1920–1943) so morali prebivalci Banjške planote govoriti italijanski jezik in biti okupatorjem popolnoma predani in pokorni (Šuligoj, 1987). Lokovec je bil slabo dostopen in oddaljen, zato ni bil primeren za stalno naseljevanje in je bil poseljen kasneje. Naseljevanje vzhodne Banjške planote se je začelo v 17. stoletju zaradi obsežnih bukovih gozdov (les), ki so ga oglarji potrebovali za izdelavo oglja za potrebe glažut v Trebuši in na Trnovski planoti (zahodni del Trnovskega gozda) in fužin na Gorenjskem. Po tolminskem puntu leta 1713 so ljudje pred grožnjami zemljiške gospode bežali v odročne kraje Lokovca in se lotili kmetovanja in si s krčenjem gozda in trebljenjem kamenja uredili njive, travnike in pašnike. V vrtačah je bilo več prsti, katero so kopali in z njo pokrivali siromašnejša tla, nastale jame pa zasipali s kamenjem in ga pokrili s prstjo. S kmetovanjem se je razvila tudi domača obrt, saj so ljudje vse potrebno izdelovali doma (zidarji, krovci, kamnoseki, izdelovalke lanene preje, tkalke platna in pletenje (Mrak, 1995). 54 V začetku 19. stoletja je avstrijsko cesarstvo sprejelo zaščitne ukrepe ter glažutam in fužinam prepovedalo uporabo oglja in pepelike, kar je onemogočilo njihovo delovanje, zato so se oglarji preusmerili v kovaštvo (slika 40), ki je prav tako potrebovalo oglje (Mrak, 1995). Med drugo svetovno vojno so prek Banjšic potekale različne ofenzive. Leta 1944 so bili požgani Lokovec, Čepovan in Lokve. Preko Banjšic je istega leta prodirala italijanska republikanska vojska, ki je po naseljih Banjške planote ustrahovala ljudi (Ipavec Filipič, 1986). Od prvih naselitev do druge polovice 20. stoletja so se ljudje na Banjški planoti ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Po drugi svetovni vojni je bila potrebna obnova stavb ter revitalizacija obdelovalnih površin, za preživetje na planoti. Veliko ljudi se je z željo po boljšem življenju »s trebuhom za kruhom« izselilo v tujino (Kanada, Avstralija, Argentina in drugam) ali v novo nastalo Novo Gorico, ki je nudila dobre zaposlitvene in naselitvene možnosti. Posledično so se zaselki na Banjški planoti praznili, o čemer še danes pričajo prazne in podrte stavbe. Tisti, ki so na Banjški planoti vztrajali, so se zaposlili v industriji na Banjški planoti (npr. tovarna čevljev Ciciban v Kalu nad Kanalom), v Čepovanu (Gonzaga), Salonitu Anhovo, Novi Gorici, ter doma ohranili kmetijsko dejavnost, ki je bila v večini primerov le dodatna dejavnost domačij na Banjški planoti. Z osamosvojitvijo Slovenije in razdelitvijo območja na več občin (od leta 1993 zahodni del planote pripada občini Kanal ob Soči) so se razmere spremenile in začel se je počasen propad manjših industrijskih obratov na Banjški planoti, ki so prebivalcem omogočali delavna mesta blizu bivališča, ki so ga lahko kombinirali s kmetijsko dejavnostjo doma. S pristopom k Evropski skupnosti leta 2004 in gospodarsko krizo v Sloveniji in svetu je propadla večina posameznih manjših, a za ohranjanje prebivalcev na območju zelo pomembnih podjetij. Slika 40: Prikaz kovaške dejavnosti v Malem muzeju kovaštva v Lokovcu, ki je zelo pomemben za ohranjanje tradicionalne specifične dejavnosti Lokovca (Avtorica: Anita Selčan, 2014). 2.2.3 Demogeografske značilnosti Z vidika trajnostne (sonaravne) rabe lokalnih naravnih virov je pomembno opredeliti tudi strukturo prebivalstva, ki živi na določenem območju, saj je od prebivalstva odvisen dosedanji in prihodnji razvoj obravnavanega območja. 55 Na Banjški planoti (približno 105,46 km2) je ob koncu leta 2013 živelo 1597 ljudi, največ v naselju Kalu nad Kanalom (320 prebivalcev). Gostota poselitve je bila 16,83 prebivalcev/ km2, ki je veliko nižja od slovenskega povprečja 98 prebivalcev/ km2 (SURS, 2014). Slika 41: Gibanje števila prebivalcev na Banjški planoti (1869–2012). Vir: SURS, 2014. Spreminjanje števila prebivalstva na Banjški planoti je izrazito pogojeno z zgodovinskim razvojem. Do leta 1910 se je število prebivalcev povečevalo (preglednica 5 in slika 41), po prvi svetovni vojni pa je viden drastičen upad števila prebivalcev (približno 1000 ljudi). Število prebivalcev se je po prvi svetovni vojni začelo vztrajno manjšati in se do leta 2012 (v približno 100 letih) skupno zmanjšalo za 4446 prebivalcev (73,8 %). Po drugi svetovni vojni so se ljudje v želji po boljšem življenju izseljevali v tujino (Kanada, Argentina, Avstralija, Jugoslavija, Švica, Francija, Italija itd.). Zaradi večjih zaposlitvenih možnosti in boljšimi možnostmi za življenje v novo nastali Novi Gorici, se je veliko ljudi izselilo z Banjške planote ter se ob vikendih vračalo domov na Banjško planoto. Upad števila prebivalcev je še dodatno pospešilo upadanje števila rojstev. V zadnjih dveh popisih število prebivalcev stagnira in se je od leta 2012 do leta 2014 nekoliko povečalo (preglednica 6 in slika 42). 56 Slika 42: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; SURS, 2014. 57 Preglednica 5: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote. NASELJE Kal nad Kanalom Kanalski Vrh Levpa Seniški Breg Banjšice Bate Lokovec Kanalski Lom Tolminski Lom Dolgi Laz Grudnica 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1966 1971 1981 1991 2002 2012 763 816 1174 1121 1244 940 794 713 616 582 514 435 371 318 323 190 191 197 198 194 163 176 151 109 112 93 83 74 60 57 467 502 570 611 656 574 486 456 366 333 297 241 224 194 185 260 279 308 319 340 297 345 281 235 221 188 174 159 137 131 767 775 742 810 845 746 607 548 479 445 402 315 293 264 258 461 454 441 447 461 346 397 312 286 258 220 202 182 178 152 1384 1418 1435 1445 1483 1260 1089 1060 859 707 604 514 404 294 280 385 397 392 360 368 302 243 242 214 199 206 141 135 96 93 277 289 322 274 303 256 162 163 142 122 112 100 95 81 71 88 91 101 99 99 64 74 69 39 42 44 27 27 ni podatka 16 114 119 112 94 129 109 93 79 63 60 43 20 14 ni podatka 11 SKUPAJ 5068 5240 5693 5679 6023 4993 4392 4005 3369 3039 2679 2225 Vir: Krajevni leksikon Slovenije, 1995; SURS, 2014. 58 1951 1622 1577 Preglednica 6: Število prebivalcev na Banjški planoti leta 2013. Naselje Število prebivalcev 320 Kal nad Kanalom 62 Kanalski Vrh 194 Levpa 133 Seniški Breg 254 Banjšice 157 Bate 285 Lokovec 93 Kanalski Lom 74 Tolminski Lom 15 Dolgi Laz 10 Grudnica Skupaj 1597 Vir: SURS, 2014. Leta 2012 je na Banjški planoti (preglednica 6) živelo 1597 ljudi (855 moških in 742 žensk). Najštevilnejše naselje s 320 prebivalci je naselje Kal nad Kanalom, sledijo Lokovec, Banjšice, Levpa, Bate, Seniški Breg. Najmanjše število prebivalcev živi v Dolgem Lazu in Grudnici. Slika 43: Starostna piramida Banjške planote za leto 2013 Vir: SURS, 2014. Iz starostne piramide (slika 43), ki prikazuje starostno in spolno strukturo prebivalstva Banjške planote za leto 2013, lahko razberemo večje število moških od števila žensk. Za naravni prirast, oziroma naravno povečanje prebivalstva, je pozitivno največje število žensk med 30 in 34 letom starosti, ki so v rodni dobi oziroma ima otroke. Vendar je zaskrbljujoč podatek, da je vse manj žensk mlajših od 25 let (večje je število moških v tem obdobju), torej 59 bo manj žensk in posledično nižji naravni prirastek. Hkrati pa je večje število žensk starejših od 65 let. Poleg tega je veliko večje število dečkov kot število deklic v starostni dobi od 0 do 14 let. Slika 44: Starostne skupine na Banjški planoti leta 2013 Vir: SURS, 2014. Indeks staranja, ki izkazuje razmerje med starim prebivalstvom (starim 65 let in več) in mladim prebivalstvom (starim od 0 do 14 let) pomnoženo s 100, znaša na Banjški planoti 119, kar nakazuje na nižji delež mladega prebivalstva (14 %) v primerjavi s starejšim prebivalstvom (17 %). Koeficient starostne odvisnosti je razmerje med številom otrok (od 0 do 14 let) in starejših (65 let in več) ter številom delovno sposobnih prebivalcev (starih od 15 do 64 let), pomnoženo s 100. Približno 45 otrok in starejših prebivalcev Banjške planote je odvisnih od 100 delovno sposobnih prebivalcev planote (slika 44) (SURS, 2014). Analiza prebivalstva kaže na skromen človeški potencial, ki bi v prihodnje prepoznali in ustrezno vrednotili lokalne naravne vire ter poskušali razvijati in ohranjati poselitev planote. 2.2.4 Izobrazbena struktura Več kot polovica (54 %) prebivalcev Banjške planote starih 15 let in več je v letu 2013 imela dokončano srednješolsko izobrazbo, 10 % višješolsko in visokošolsko in dobra tretjina (36 %) prebivalcev osnovnošolsko ali manj (SURS, 2014). V primerjavi s popisom leta 2002, ko je večina prebivalstva starega 15 let in več imela le osnovnošolsko izobrazbo ali manj (56 %), 42 % srednješolsko ter le 2 % višješolsko ali visokošolsko izobrazbo, se je izobrazba v naseljih na Banjški planoti izboljšala (Popis 2002, 2002). Izobrazba prebivalcev posredno vpliva na rabo lokalnih naravnih virov, vendar višja izobrazba ne pomeni tudi več konkretnega znanja. Ljudje so v preteklosti, ko je bila izobrazbena struktura slabša od današnje, z opazovanjem naravnih procesov, znanjem, prenesenim iz generacije v generacijo, prilagodili svoje dejavnosti in trajnostno uporabili omejene lokalne naravne vire na planoti. V današnjem času je potrebno (neformalno ali formalno) izobraževanje mlajših prebivalcev o trajnostni rabi naravnih virov, saj se je s spremenjenim načinom življenja spremenil tudi odnos do lokalnih naravnih virov, ki je podrejen drugim, ne lokalnim virom, ki so (ne vedno) cenejši, dostopnejši in boljši. Mlajše generacije domačinov z vse višjo izobrazbo v veliki večini ne poznajo (ker so 60 nezainteresirani) tradicionalnih veščin rabe naravnih virov na Banjški planoti. Višja izobrazba torej ne pomeni tudi boljšega upravljanja in rabe lokalnih naravnih virov oziroma boljšega znanja za upravljanje z omejenimi lokalnimi naravnimi viri. Spremembe načinov rabe naravnih virov so vse pogostejše in hitrejše (npr. uporaba nove mehanizacije in tehnologije za obdelovanje površin, gozdarjenje). Na tem področju so torej potrebni novi pogledi, prepoznavanje in iskanje možnosti za trajnostno rabo lokalnih naravnih virov, k čemur pripomore tudi izobrazba v sodelovanju s tradicionalnimi veščinami rabe naravnih virov na Banjški planoti. Mlajše generacije z višjo izobrazbo morda ne bodo ostale na Banjški planoti ali bodo svoja znanja in veščine, pridobljene na izobraževalnih ustanovah, poskušale izkoristiti na Banjški planoti. Idealno bi bilo povezovanje znanja, pridobljenega na izobraževalnih ustanovah in neformalnega učenja od starejšega prebivalstva (starejših generacij), kar bi pripomoglo k sonaravnemu razvoju planote. 2.2.5 Druge demogeografske značilnosti Druge izbrane in predstavljene demografske značilnosti (tip selitev, leto gradnje in naseljenost stanovanjskih stavb, gospodinjstva po številu članov). Leta 2011 je večina prebivalcev Banjške planote (72 %) živela v naselju prebivališča od rojstva, 13 % jih je priseljenih iz druge občine Goriške statistične regije, 11 % jih je priseljenih iz drugega naselja iste občine, manjši delež prebivalcev pa se je priselilo iz druge statistične regije in tujine (slika 45). Največ priseljencev je bilo v Kalu nad Kanalom in na Banjšicah. Po drugi svetovni vojni se je veliko ljudi izselilo v tujino ali v bližnjo novo nastalo Novo Gorico, kjer je bilo več možnosti za zaslužek in boljše življenje (Ipavec Filipič, 1986). V zadnjih letih je izseljevanje zaslediti med mlajšimi prebivalci Banjške planote, ki se začasno izselijo zaradi študija, dela, kasneje pa tudi za stalno. Po drugi strani lahko opazimo začasna bivališča oziroma vikende, v nekaterih primerih pa tudi stalne priselitve ljudi (nekdanjih sorodnikov izseljencev ali drugih ljudi, ki na Banjški planoti nimajo korenin). Tako stalna kot tudi začasna prebivališča so pomembna za ohranjanje kulturne pokrajine na obravnavanem območju (obdelovalne površine, urejene hiše itd.), po drugi strani pa stavbe s svojo svojevrstno (moderno) arhitekturno podobo lahko degradirajo kulturno pokrajino Banjške planote. Slika 45: Priselitve na Banjški planoti leta 2011 Vir: SURS, 2014. 61 Povprečna velikost gospodinjstva znaša 2, 5 člana. Analiza velikosti in demografske vitalnosti gospodinjstev (slika 46) je pokazala, da je 55 % gospodinjstev eno- in dvočlanskih (SURS, 2014). Ta dva tipa gospodinjstev sta na obrobnih podeželskih območjih v veliki meri vezana na demografsko osiromašena gospodinjstva. Strukturno in razvojno najugodnejša tipa gospodinjstev na obrobnih podeželskih območjih sta tipa s štirimi, petimi ali več člani (Klemenčič, Lampič, Potočnik Slavič, 2008). Na Banjški planoti skupaj predstavljata več kot četrtino (27 %) vseh gospodinjstev (SURS, 2014). Slika 46: Gospodinjstva po številu članov na Banjški planoti leta 2011 VIR: SURS, 2014. Močnejše, vitalno in potencialno možno ohranjanje poselitve na Banjški planoti lahko izkazujejo torej veččlanska gospodinjstva (v Kalu nad Kanalom, Levpi, Lokovcu in na Banjšicah), medtem ko naselja z največ gospodinjstvi z najmanj člani lahko pomenijo izumiranje posameznih naselij (Dolgi Laz, Grudnica) (preglednica 7). Preglednica 7: Gospodinjstva po naseljih Banjške planote leta 2011. Kal nad Kanalom Kanalski Vrh Levpa 119 38 18 24 24 Povprečna velikost gospodinjstva 15 2,7 20 68 6 18 3 18 5 9 2 12 4 11 2,9 2,8 Seniški Breg Banjšice Bate 46 102 61 11 25 20 9 35 16 12 19 10 8 16 8 6 7 7 2,8 2,5 2,5 Lokovec 115 41 27 12 26 9 2,4 7 5 4 3 0 0 2 1 1 1 0 0 2,0 2,0 39 28 610 13 9 188 13 5 144 7 9 110 4 3 105 2 2 63 2,3 2,4 2,5 Gospodinjstva SKUPAJ Dolgi Laz Grudnica Kanalski Lom Tolminski Lom Skupaj Vir: SURS, 2014. 1 član 2 člana 62 3 člani 4 člani 5 + članov Ob popisu nepremičnin leta 2011 je bilo na Banjški planoti 55 % stanovanj naseljenih, 45 % pa nenaseljenih, kar nakazuje na ogromen neizkoriščen stavbni fond in velik delež stavb (stanovanj), ki so zapuščene oziroma propadajo. Raziskava povezanosti lastništva s stanjem stavb za naselje Kal nad Kanalom je namreč pokazala, da na stanje stavb vpliva stalno prebivališče in število lastnikov (Perkon, 2011). Na primer, v vasi Grudnica je bila polovica hiš nenaseljenih, v Dolgem Lazu pa je bila skoraj polovica več nenaseljenih kot naseljenih stanovanj (preglednica 8). Velik delež nenaseljenih stanovanj nakazuje velik delež neizkoriščenega stavbnega fonda, ki bi se v prihodnje lahko uporabil, čeprav je problem v lastništvu (veliko število lastnikov, lastniki, ki živijo drugje ter mešano lastništvo). Sicer obstoječi neizkoriščen stavbni fond po večini ni priključen na vodovodno omrežje, kar je gotovo ena izmed pomanjkljivosti revitalizacije obstoječega stavbnega fonda. Preglednica 8: Naseljenost stanovanj po naseljih Banjške planote leta 2011. Naseljena stanovanja Nenaseljena stanovanja Skupaj 107 71 178 Kal nad Kanalom 19 12 31 Kanalski Vrh 62 43 105 Levpa 39 25 64 Seniški Breg 90 38 128 Banjšice 52 33 85 Bate 106 99 205 Lokovec 6 11 17 Dolgi Laz 4 8 12 Grudnica 29 20 49 Kanalski Lom 23 18 41 Tolminski Lom Skupaj 537 378 915 Vir: SURS, 2014. Po demogeografski analizi lahko povzamem, da je za Banjško planoto značilno upadanje prebivalstva, skromen človeški potencial, velik delež neizkoriščenega stavbnega fonda, ki gotovo vplivajo na vrednotenje lokalnih naravnih virov in oblikovanje kulturne pokrajine. Brez prebivalcev in njihovega ustreznega vrednotenja lokalnih naravnih virov za lastne koristi se obstoječa kulturna pokrajina ne bo ohranila oziroma se bo spremenila. 2.2.6 Arhitekturne značilnosti Banjška planota je prehodna mikroregija, na kateri lahko opazimo fizično in družbeno geografske prehode, ki se odražajo v pokrajini. Eden izmed pomembnih kazalcev prehodnosti Banjške planote je tudi arhitekturni tip stavb, ki je fizičnogeografsko (klimatske in geomorfološke razmere) ter družbenogeografsko pogojen (vplivi družbenih, upravnih sprememb skozi zgodovino planote). 63 Slika 47: Za severovzhodni del Banjške planote je značilen škofjeloško-cerkljanski tip stavb (desno stanovanjska stavba, levo kašča, kozolec – stog v ozadju), Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Na severnem delu planote prevladuje škofjeloško-cerkljanski tip stavb (slika 47), na južnem in osrednjem in zahodnem delu pa primorski arhitekturni tip stavb (slika 48) (Melik, 1960). Stavbe iz prve polovice 20. stoletja so po večini kamnite (široki, zidani, neravni zidovi okna majhna in na zavetrni (južni, jugozahodni) strani, krite s korci (strmina streh je odvisna od mikroklimatskih značilnosti – kjer so obilne (snežne) padavine, so strehe strmejše kot tam, kjer je (snežnih) padavin malo ali nič. Slika 48: Primorski tip stavbe na zahodnem robu Banjške planote, Avšje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 64 Po Fisterju (1993) sodi večji del Banjške planote v idrijsko-trnovsko arhitekturno regijo oziroma arhitekturno krajino Trnovska planota, zahodni del pa v soško-vipavsko arhitekturno regijo oziroma arhitekturno krajino Nova Gorica. Za severni del (na območju Lokovca, Tolminskega in Kanalskega Loma) so značilni kozolci (stogi) z betonskimi stebri (kolonami), kateri po večini propadajo. Nekateri so obnovljeni in še vedno v uporabi, čeprav se je njihova funkcija nekoliko spremenila. Na drugih delih Banjške planote so v agrarni dobi prevladovali preprosti leseni kozolci (slika 49) za sušenje žita, otave. Slika 49: Preprosti leseni kozolci, Sveto (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 2.2.7 Morfologija in razporeditev naselij Morfologija naselij izkazuje prilagajanje naravnim razmeram na Banjški planoti (slika 50). Osnovni lokacijski dejavnik, ki pogojuje morfologijo naselij, je relief. Naselja na južni, zahodni in severni Banjški planoti sestavljajo različno veliki (od 3 do 10 stanovanjskih stavb) in med sabo ter do centralnega kraja različno oddaljeni zaselki. Na območju Lokovca prevladujejo samotne kmetije, ki so med sabo različno oddeljene. Slika 50: Pogled na Banjško planoto s Slemena, opazna razpršena poselitev naselij, Banjšice (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 65 Morfologija naselij je razporeditev (tloris) zgradb v naselju (slika 52). Ta pokrajinski element je pomemben za obravnavo lokalnih naravnih virov, saj je povezan s specifično in raznoliko rabo omejenih naravnih virov na Banjški planoti. Tako npr. razporeditev stavb v naselju Lokovec izrazito izkazuje naselitev, ki je prilagojena kraškemu površju in katera je odvisna od rodovitne prsti. Kal nad Kanalom (slika 51) je gručasto naselje z izoblikovanim središčem za vse različno oddaljene zaselke, ki sestavljajo naselje Kal nad Kanalom. Banjšice pa so primer naselja z več zaselki, ki pa nimajo centralnega (središčnega) zaselka, niti zaselka z imenom Banjšice. Slika 51: Centralni del naselja Kal nad Kanalom s cerkvijo sv. Jurija in primorskim tipom stavb (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 66 Slika 52: Razporeditev naselij na Banjški planoti 67 2.2.8 Raba tal na Banjški planoti Za prikaz rabe tal na Banjški planoti sem združila kategorije rabe tal, kakor je prikazano v spodnji preglednici. Rabo tal prikazuje slika 54, s katere lahko razberemo, da na obravnavanem območju prevladuje gozd (67,4 %) (slika 53), četrtino vseh površin predstavljajo travniške površine, površinskih vodnih površin skoraj da ni. V zadnjih 50-ih letih se je raba tal zelo spremenila zaradi družbenih, ekonomskih, političnih in socialnih sprememb na Banjški planoti, vršili so se procesi ogozdovanja in zaraščanja obdelovalnih površin ter ozelenjevanja njiv, čemur se podrobneje posvečam v jedru naloge. Preglednica 9: Združene kategorije rabe tal po šifrantu. NOVA KATEGORIJA 1 Njive in vrtovi 2 Trajni nasadi 3 Travniške površine 4 Neobdelane in površine v zaraščanju 5 Gozd 6 Pozidane površine 7 Druga raba 8 Voda Vir: MKO, 2014. ŠIFRA 1100 1180 1190 1211 1212 1221 1222 1240 1230 1300 1800 1410 1420 1500 1600 2000 3000 4220 5000 VRSTA DEJANSKE RABE Njiva oziroma vrt Trajne rastline na njivskih površinah Rastlinjak Vinograd Matičnjak Intenzivni sadovnjak Ekstenzivni ali travniški sadovnjak Ostali trajni nasadi Oljčnik Trajni travnik Kmetijsko zemljišče poraslo z gozdnim drevjem Kmetijsko zemljišče v zaraščanju Plantaža gozdnega drevja Drevesa in grmičevje Neobdelano kmetijsko zemljišče Gozd Pozidano in sorodno zemljišče Ostalo zamočvirjeno zemljišče Suho, odprto zemljišče s posebnim rastlinskim pokrovom Odprto zemljišče brez ali z nepomembnim rastlinskim 6000 pokrovom 7000 Voda Slika 53: Obsežni bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 68 Slika 54: Raba tal na Banjški planoti leta 2014 69 Na območju Banjšic zaselki stojijo na obodu flišne podlage, kjer poteka tudi meja z gozdom, na flišnih površinah pa prevladuje kmetijska raba. Prebivalci so zaradi ugodnih naravnih možnosti za kmetijstvo poselili apnenčasti svet okrog flišnih površin (spodnje tri slike prikazujejo ograjeno pot, obdelovane terase in delane vrtače) v okolici Kanalskega Vrha, Tolminskega in Kanalskega Loma na severozahodnem delu Banjške planote. Tam je razvito skromno vodno omrežje, bujna rast trave na flišnih prsteh pa je osnova za živinorejo. Flišne kamnine prekrivajo tudi južni del planote, tj. obrobje Grgarske koline ter pobočje proti dolini Soče pri Desklah (Pavlin, 1998). Slika 55: S suhim zidom ograjena vaška pot, zaselek Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Slika 56: Obdelovane terase, Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 70 Slika 57: Delane vrtače s suhimi podpornimi zidovi, Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 71 3 LOKALNI NARAVNI VREDNOTENJE VIRI BANJŠKE PLANOTE IN NJIHOVO Lokalni naravni viri Banjške planote so poleg Sončevega obsevanja tudi relief, kamnine, gozd (les), padavine, manjši izviri in prst. Poselitev območja je pogojevala predvsem rodovitna prst, ki je bila predpogoj za preživetje ljudi na Banjški planoti. Območje je pomemben rezervoar pitne vode, zato je potrebno tudi s tega vidika varovanje in trajnostno upravljanje prostora na Banjški planoti. V zadnjih desetletjih postaja gozd zaradi povečanja gozdnih površin vse pomembnejši lokalni naravni vir, ki prinaša dobiček in delovna mesta tudi za domačine. Poleg omenjenega pa bo v prihodnosti razvoj tehnologije omogočal rabo Sončeve energije in energije vetra, od katerih pa prebivalci (verjetno) ne bodo imeli neposrednih koristi. Lokalni naravni viri Banjške planote so: - relief: kraške površinske oblike, fluviokras, izoblikovanost površja; - kamen: apnenec, lapor, tanko plastnati kalkarenitni apnenec; - prst: rendzina, rjava pokarbonatna prst, evtrična rjava prst; - gozd: prevladuje bukev, smreka, črni bor, macesen, beli gaber, lipa itd.; - voda: malo vodnih virov, velika količina padavin (kapnica); - sonce; - veter. V nadaljevanju sem analizirala in ovrednotila posamezne lokalne naravne vire Banjške planote v preteklosti in danes na konkretnih primerih oskrbovanja domačij z lokalnimi naravnimi viri na Banjški planoti. 3.1 Študije primerov rabe lokalnih naravnih virov na Banjški planoti Na Banjški planoti sem na podlagi kriterijev izbrala tri domačije6 (slika 58), ki sem jih s pomočjo sogovornikov, lastnikov ali gospodarjev analizirala in ovrednotila z vidika rabe lokalnih naravnih virov v različnih časovnih obdobjih. Prva domačija leži v srednjem (domačija v Lipcah), druga na skrajnem zahodnem (domačija v Zatrebežu), tretja pa na skrajnem vzhodnem delu (domačija v Lokovcu) Banjške planote. Pri analizi posamezne domačije so mi bili poleg franciscejskega katastra (raba tal v prvi polovici 19. stoletja, kali, studenci ali drugi izviri na tem območju niso vrisani) in ortofoto posnetkov v pomoč tudi posestni listi posameznih domačij ter pripovedovanja in opazovanja domačinov. Upoštevane in označene so samo površine (parcele) ter drugi lokalni naravni viri, s katerimi se je posamezna domačija oskrbovala, ne glede na lastništvo (npr. skupni pašniki ter prometnice, ki so v občinski lasti, parcele v najemu, kali, studenci, korita). Za posamezno domačijo sem skartirala lokalne naravne vire, s katerimi se je ali se oskrbuje (obdelovalne površine, gozd, vodnjaki, vodna zajetja, studenci ipd.). Obravnavane domačije so bile v preteklosti predvsem samooskrbne, saj je vsaka morala zadovoljiti potrebo po hrani in osnovnih surovinah. Domačija je hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem (SSKJ, 2000). Izognila sem se izrazu »kmetija«, ker ima konotacijo kmetijske dejavnosti na domačiji, čeprav je po SSKJ (2000) kmetija definirana kot zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji. Ker se večina domačij na Banjški planoti ne ukvarja več s kmetijsko dejavnostjo, sem se odločila, da bom uporabila izraz domačija. 6 72 Slika 58: Pregledna karta Banjške planote z označenimi obravnavanimi domačijami 73 3.1.1 Primer 1: Domačija v Lipcah (katastrska občina Kal nad Kanalom) Domačija v katastrski občini (v nadaljevanju KO) Kal nad Kanalom leži v zaselku Lipce na 834 m nadmorske višine (na sliki 58 obkrožena z rdečo barvo) na osrednjem delu Banjške planote. Zaselek je v prvi polovici 20. stoletja sestavljalo sedem, v drugi polovici 20. stoletja štiri, leta 2014 pa le ena stalno naseljena domačija. Prazne stavbe v zaselku so prepuščene propadanju, razen dveh, ki sta spremenjeni v začasno bivališče (vikend) ter domačijo, ki je sicer vzdrževana, čeprav v njej nihče ne živi. Domačije leže na apnenčasti, obdelovalne površine pa so deloma na lapornati deloma na apnenčasti podlagi. Prst na lapornati podlagi je globoka in ilovnata, na apnenčasti pa bolj plitva in suha (Bavdaž, 2014). Domačija v Lipcah je bila izbrana zaradi: - geomorfološke, geološke in hidrološke kompleksnosti; - statusa domačije: nekoč dobro stoječa domačija (bogatejša kmetija), v današnjem času pa se kmetijska dejavnost opušča; - nasledstva domačije: na domačiji ni potencialnih naslednikov za kmetijsko dejavnost, so potencialni nasledniki ohranjanja naselitve domačije; - sodelovanja: informatorka je bila pripravljena sodelovati. Prvotna domačija iz 18. stoletja je stala ob hlevu, o čemer, poleg pripovedi sogovornice, pričajo tudi letnica 1733 na manjšem kamnitem vodnjaku v vrtu in kamniti ostanki nekdanje stavbe (danes podporni zid) v vrtu. V prvi svetovni vojni je bila domačija požgana, leta 1924 pa na novo zgrajena z debelimi zidovi iz kamenja, ki so imeli znotraj zidov izolacijo iz prsti, ilovice in peska. Potencialnih nadaljevalcev kmetijske dejavnosti na domačiji ni, čeprav je v prihodnosti vse mogoče in je po mnenju sogovornice na domačiji kmetijska dejavnost mogoča s sodobnimi izpopolnjenimi tehnologijami in mehanizacijo (Bavdaž, 2014). Včasih ena bogatejših kmetij se danes ukvarja s samooskrbnim poljedelstvom, s pridelavo zelenjave, krompirja itd. Lastništvo obravnavane domačije se je po smrti zadnje gospodarice leta 2002 spremenilo in je mešano (en lastnik živi na domačiji, drugi v drugem zaselku iste KO, tretji v Novi Gorici in četrti v Kanadi). Približno tretjino (5,2 ha) travnikov še vedno kosijo, saj jih sedanji lastniki dajejo v najem ljudem, ki se ukvarjajo s kmetijstvom: npr. travnik, ki ga je mogoče strojno pokositi, pokosi nekdo, ki živi 5 km daleč in seno proda naprej kmetom, oddaljenim lahko tudi 20 km (ali več), saj krme (sena) iz leta v leto primanjkuje in je povpraševanje po njem pogosto (Bavdaž, 2014). Primerjava rabe tal v prvi polovici 19. stoletja (slika 59) (franciscejski kataster iz leta 1822) (Arhiv Republike Slovenije, 2014a) z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja nakazuje na manjše spremembe rabe tal oziroma rabe lokalnih naravnih virov. Na franciscejskem katastru so kot travnik opredeljene nekatere površine, ki so v drugi polovici 20. stoletja opredeljene kot njive. Glede na parcelno razdelitev so omenjene »njive« najverjetneje v preteklosti bile njive oziroma so imele poseben status travnika, kar iz virov ni točno razvidno. V 20. stoletju so postopoma začeli obdelovati njive tudi na lapornati podlagi, kjer je prst globlja in bolj ilovnata, verjetno zato, ker so rendzino na apnencu iztrošili (izčrpanost prsti), oziroma so plitvo prst na apnencu zamenjali z globljo prstjo na laporju. Njivo v Lopatah, kjer so sejali rž, krompir, pšenico, so v 90-ih letih 20. stoletja opustili tudi zaradi dostopnosti, saj do nje niso imeli urejene poti za oskrbovanje (Bavdaž, 2014). 74 Slika 59: Raba lokalnih naravnih virov na domačiji v Lipcah v prvi polovici 19. stoletja 75 Domačija v Lipcah se je v drugi polovici 20. stoletja oskrbovala z lastnih parcel (19,4 ha), občinskih skupnih pašnikov (32,9 ha) in travnikov v najemu (1,2 ha), kakor prikazuje slika 62. Na karti so označene parcele in naravni viri, ki jih je domačija uporabljala in s katerimi se je oskrbovala. Od nekdanjih 17-ih njiv sta danes v rabi samo dve ter vrt pri hlevu. Lastniško je danes domačija razdeljena na štiri dele, večina parcel se zarašča oziroma niso v uporabi. Njive so prebivalci v prvi polovici 19. in drugi polovici 20. stoletja obdelovali na površinah z manjšim naklonom in kjer je prst (rendzina) debelejša. Na apnenčastih tleh je bilo potrebno za pridobitev obdelovalnih površin zemljišča otrebiti kamenje in zgraditi suhe zidove za varovanje obdelovalnih površin pred vetrom ter označevanje in ograditev parcel (slike 55, 56 in 57). Na njivah so sejali rž za krmo, pšenico, ki so jo nosili mlet v Solkan (otrobe so uporabili za živino, moko pa za prehrano), repo, korenje ter sadili krompir. Njivi V kostanjih in Lopatah sta bili težji za obdelovanje, saj je prst izredno plitva in kamnita, na dnu vrtač pa je bila prst debelejša, zato so v njih po večini sadili fižol. Vrtače so na tem delu Banjške planote poimenovali »jame« oziroma »luknje«, na kar nakazujejo tudi pogosta ledinska imena, npr. V Luknji, V jami ipd. (Bavdaž, 2014). V drugi polovici 20. stoletja so redili govedo za meso in pomoč pri oranju, prevažanju ter krave za mleko, katerega so oddajali v mlekarno Planika v Kobarid. Mleko so pobirali po zaselkih, kasneje, ob zmanjšanju števila kmetij, ki so oddajale mleko, pa je bilo zbiranje mleka za vse kmetije v enem izmed zaselkov. Pogosto so doma delali mlečne izdelke, npr. maslo, ki so ga nosili prodajat na Jesenice, da so lahko kupili blago, npr. za rjuhe, ki so jih vezli doma v zimskem času. Poleg goveda so imeli tudi pujse za prodajo, zato so potrebovali velike količine krme (Bavdaž, 2014). Slika 60: Konec druge polovice 20. stoletja so na domačiji v Lipcah (in drugod po Banjški planoti) zaradi pomanjkanja prostora v skednju ali senikih pogosto shranjevali seno v kopah, ki so bile poleg senikov pomemben element kulturne pokrajine in so ga v zadnjih letih zamenjale bale (Avtorica: Kristina Bavdaž, 1990). 76 Zadnja košnja je bila približno 26. julija (na dan sv. Ane se ni smelo voziti z vozom, ker naj bi bila sv. Ana sežgana na vozu) na senožeti Vrh Lazna, kjer je trava zrasla najkasneje. Po prvi košnji je sledila druga košnja, košnja otave, za tem pa paša goveda tudi po travnikih. Njive in travnike so gnojili s hlevskim gnojem (kasneje tudi z umetnimi gnojili za jačanje izčrpanih prsti). Za shranjevanje sena so uporabljali poleg skednja nad hlevom tudi senike in izdelovali kope iz sena (slika 60) in »ostrve« (slika 61). To je bil nekoč pomemben element kulturne pokrajine na Banjški planoti, ki pa v zadnjih desetletjih izgublja na pomenu, saj seno po večini shranjujejo v obliki bal (Bavdaž, 2014). Slika 61: »Ostrve« – začasni način spravljanja sena. Ljudje so pred dežjem še ne popolnoma suho seno spravljali v manjše kope, da se seno ne bi preveč zmočilo. Po dežju so seno ponovno trosili po površini in ga do konca posušili. Včasih so postopek morali ponoviti večkrat. V današnjem času se kmetje ne poslužujejo tovrstnih postopkov, zato tudi »ostrv« in kop, nekdanjega prepoznavnega elementa kulturne pokrajine Banjške planote, ni več. Na skupnih pašnikih v državni lasti (vse domačije v zaselku Lipce so pasle na skupnih pašnikih in jih vzdrževale – npr. ograde) v Gmajni, kjer je tipična kraška gmajna, so pasli živino, ki se je napajala v kalih, močilih. Po drugi svetovni vojni (okoli leta 1970) je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) na tem kraškem terenu naredila bunkerje za primer vojne (Bavdaž, 2014). 77 Slika 62: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lipcah 78 Za oskrbo živine z vodo so bili pomembni kali, ki so jim rekli močila, ter deževnica, ki so jo lovili v vodnjake, sode. Deževnica je bila poleg obdelovalnih površin najpomembnejši naravni vir domačije (slika 66), zato so vsako kapljo dežja poskušali uloviti in shraniti (trije vodnjaki). Vodnjak v vrtu pri hlevu, kjer je stala nekdanja domačija, je iz leta 1733. Sogovornica je poudarila, da so bile padavine (sneg in dež) včasih dosti bolj »čiste«. Poleg kalov sta bila pomembna tudi studenec v Višjem dolu (slika 63), kamor so vodili napajat živino in kjer voda nikoli ne presahne, ter korito nad zaselkom Dol (Dolsko korito), katero so prav tako uporabljali za napajanje živine. Sneg je bil pomemben toplotni izolator (večja količina snega, boljša izolacija) za vodnjake, stavbe ter kulturne rastline (detelja, menika – krma za živali, česen, jesensko žito), ki pod snegom niso zmrznile in so spomladi hitro zrastle. Poleg naštetega so sneg tudi talili za pitno vodo, oziroma metali v vodnjak, da ne bi ostali brez vode v zimskem času, ter za zalivanje rož (pozimi so rože zalivali, tako da so na prst v lončnici položili sneg) (Bavdaž, 2014). Slika 63: Studenec v Višjem dolu so nekoč uporabljali za napajanje živine; bil je nekoliko večji, vendar se je sesul vase. Danes ni več v uporabi. (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). V drugi polovici 20. stoletja je bilo zelo malo gozda, kakor prikazuje tudi slika 62. Drva za ogrevanje in steljo so dobivali s čiščenjem travnikov in pašnikov (listje in veje leske so npr. uporabili za steljo za živino). Drva za zimo so večinoma delali iz suhih vej, ki so jih pobirali po gozdu (Bavdaž, 2014). Kamen so poleg gradnje stavb v prvi polovici 20. stoletja uporabljali tudi za tlakovanje tal (slika 64) v stavbah, doma predelovali v apno (apnenice so bile od domačije oddeljene približno 400 m, kakor je prikazano na sliki 62), tega pa so uporabljali za razkuževanje, beljenje ipd. Pesek so najpogosteje pripeljali s konjem iz reke Soče v Avčah. Okna hiše so bila majhna in lesena, kovana ograja na balkonu pa je iz prve polovice 20. stoletja. Okoli leta 1970 so okna povečali in leta 1993 obnovili streho z opečnatimi strešniki. 79 Pomembno je poudariti, da so v preteklosti ljudje delali solidarno, drug drugemu pomagali in niso delali za zaslužek, temveč so uslugo vrnili z uslugo, npr. ročna košnja s koso, žaganje in spravljanje drv. Pomemben vir zaslužka je bila prodaja zelišč in čajev v Novo Gorico, predvsem lipov čaj, kumina, bezeg, arnika, brinove jagode ipd., doma pa so poleg naštetega uporabljali tudi hrastovo lubje (za živino proti driski), šipek, črni trn, koprive, rman, pelin, »palaj« (začimba za krvavice) itd. Od sadnega drevja najbolj uspevajo jabolka, hruške, češplje in orehi, ki pa so jih imeli in imajo samo za samooskrbo. Slika 64: Z obdelanim apnencem tlakovana pot v skedenj na domačiji v Lipcah. Na levi strani je leta 2012 obnovljen vodnjak, kamor se zbirajo padavine s strehe hleva. Vodnjak je še vedno v uporabi za zalivanje vrta za hlevom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Intenziven proces zaraščanja (slika 65) je na domačiji prisoten zadnjih 10 let, saj se svet zarašča vse bliže stanovanjskih stavb in obdelovalnih površin, kar posledično pomeni tudi veliko divjadi, ki domačinom dela škodo. Obdelovalne površine se manjšajo in obdelujejo povečini le tiste, ki jih je mogoče obdelati strojno (npr. traktorsko oranje). Leta 2014 (slika 67) za samooskrbo obdelujejo dve večji njivi (vsako leto ena v prahi) v Gornjem Vrhu, kjer imajo krompir, zelenjavo, fižol; vrt pod hišo, kjer gojijo fižol, ter vrt pri hlevu, kjer pridelujejo sezonsko zelenjavo. Druge njive so vse zatravljene oziroma zaraščene. Travniške površine povečini oddajajo v najem (skoraj 5 ha), oziroma pokosijo drugi. Z drvmi (kurjava na drva) se oskrbujejo iz lastnega gozda oziroma zaraščenih površin. Glavni vir pitne vode je še vedno kapnica, še vedno sta v uporabi vodnjak pri hiši in pri hlevu (vodnjak v vrtu ni več v uporabi). Živine od leta 2009 nimajo več, razen šest kokoši za samooskrbo z jajci (Bavdaž, 2014). 80 Slika 65: Primer nekdaj obdelanih travnikov in pašnikov, ki so se popolnoma opustili in zarasli v Gmajni nad Lipcami (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). Večina njiv se je spremenila v travnik, nekatere tudi v gozd oziroma so preraščene z grmičevjem in trnjem (neobdelane in površine v zaraščanju). Zaraslo se je približno 1,5 ha njiv ter približno 8 ha travnikov. Slika 66: Vodnjak iz leta 1929 je še vedno glavni vir pitne vode na domačiji v Lipcah (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 81 Slika 67: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lipcah 82 3.1.2 Primer 2: Domačija v Zatrebežu (katastrska občina Kal nad Kanalom) Stalno naseljena domačija v Zatrebežu leži v KO Kal nad Kanalom, v naselju Seniški Breg na 469 m nadmorske višine (na sliki 58 obkrožena z rumeno barvo). Domačija stoji na zahodnem pobočju Banjške planote, ki se postopoma v flišu spušča proti Soški dolini, kamor še sega obsredozemsko podnebje. Prevladuje fluviokraški relief z večjimi (slika 76) nakloni. Prva stanovanjska stavba domačije je bila med prvo svetovno vojno porušena in po njej zgrajena nova iz kamenja in ilovice, ki so jo kopali za hišo, ter v 70-ih letih 20. stoletja obnovili. Domačija se še vedno ukvarja s samooskrbnim kmetijstvom (Breščak, 2014). Domačija v Seniškem Bregu je bila izbrana zaradi: - geomorfološke, geološke in hidrogeografske kompleksnosti; - statusa domačije: v današnjem času se kmetijska samooskrbnost ohranja, možnosti ohranjanja poselitve; - nasledstva domačije: na domačiji so potencialni nasledniki, ki bodo domačijo naseljevali v prihodnosti; - sodelovanja: informator je bil pripravljen sodelovati. V prvi polovici 19. stoletja (slika 68) so njive, po podatkih iz franciscejskega katastra iz leta 1822 (Arhiv Republike Slovenije, 2014b), v primerjavi z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja, predstavljale večji delež obravnavanih površin, katere so na različne načine ostale obdelane (kot travnik, pašnik, njiva, trajni nasad ali vrt). Pod hišo so v drugi polovici 20. stoletja imeli na rahlo nagnjenem prisojnem pobočju (zahodne ekspozicije) vinograd (imenovan V Brajdi), v katerem so pridelovali belo in rdečo sorto grozdja katanja nad njim pa sadovnjak (češnje, fige ipd.). Območje je na zavetrni strani in dobro zavarovano pred burjo ter do njega sega mediteranski vpliv. Na ilovnati prsti so gojili žita, pšenico, oves, ajdo, ki so jih z oslom nosili mlet v mlin v naselje Avšček. Gozda je bilo manj in nič zaraščenega, saj so pašnike, ograde in travnike vsakoletno čistili in material uporabili za ogrevanje ter steljo za živino. Obdelovalne površine so bile in so po mnenju sogovornika še vedno osnova za preživetje (Breščak, 2014). Njive in travniki so v neposredni bližini domačije, razen približno dveh hektarjev travnikov, ki sta oddaljena približno 2 km; gozd pa je v neposredni bližini domačije, saj se površine nekdanjih skupnih pašnikov zaraščajo in širijo proti pozidanim in obdelovalnim površinam. Kosijo vse lastne travniške površine (3 ha), 1,7 ha travnikov imajo v najemu. Kjer ni mogoča strojna obdelava, jih obdelujejo ročno. Danes imajo kravo in telico za samooskrbo z mesom in mlekom ter kokoši za oskrbo z jajci (Breščak, 2014). V drugi polovici 20. stoletja so oddajali mleko v mlekarno Planika v Kobarid, kar je pomenilo dodaten zaslužek, danes imajo mleko samo za lastno uporabo. Podobno kot v prvem primeru so tudi v zaselku Zatrebež imeli skupne pašnike (na sliki 69 označeno z rumeno), katere so vzdrževali in na njih pasli živino, ter s čiščenjem pašnikom pridobivali steljo in drva. Živina se je na omenjenih pašnikih napajala iz kalov, ki so se v zadnjih dveh desetletjih zarasli (Breščak, 2014). Z vodo se še vedno oskrbujejo iz kapnic (dva vodnjaka iz let 1926 in 1952), oziroma iz zajetja nad zaselkom, ki so ga zgradili leta 1972. Ko jim zmanjka vode, jo pripeljejo gasilci iz zajetja v Avčah. Ogrevajo se na drva, ki jih pripravijo sami iz lastnih gozdov. Na območju Zatrebeža ni bilo apnenic, zato so se z apnom oskrbovali iz drugih zaselkov, ki so apnenice imeli. 83 Poleg omenjenega so za samooskrbo bila pomembna tudi zelišča in čaji. Najpogosteje so uporabljali lipov čaj, kumino, bezeg, šipek, koromač, rman, ki pa ga niso prodajali (Breščak, 2014). Živine ne pasejo več na skupnih pašnikih, zato pašnike zarašča v gozd. Živina je večino časa v hlevu, oziroma se jeseni pase na pokošenih travnikih. Rožnata barva na sliki 70 prikazuje travnike, ki jih ima domačija v najemu danes. Zanje je značilno, da so blizu domačije, lažje dostopni in lažji za obdelovanje. Čeprav večino lastnih obdelovalnih površin obdelajo in poskušajo zaustaviti zaraščanje, se zaraščene površine drugih hitro širijo proti njihovim obdelovalnim in pozidanim površinam. V prihodnosti bi bilo na domačiji mogoče imeti turizem na kmetiji, saj naj bi bil po mnenju sogovornika sonaravni doživljajski turizem primeren za to območje in Banjško planoto. Poudariti velja tudi, da je potrebno stopiti v korak s časom in se iz preteklosti učiti za prihodnost ter ne obstati v takratnem času, saj nikoli ne bo moglo biti tako kot je bilo, saj se tehnologije, znanje, življenjski stil spreminjajo in jih je treba povezati s tradicionalno rabo naravnih virov na območju. Razmišljali so že o proizvodnji elektrike s sončno elektrarno doma (sončne celice na strehah), saj je območje dobro osončeno. Proizvedeno elektriko bi oddajali v omrežje in na ta način poleg zaslužka tudi izrabili Sončevo sevanje. 84 Slika 68: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Zatrebežu 85 Slika 69: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Zatrebežu 86 Slika 70: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Zatrebežu 87 3.1.3 Primer 3: Domačija v Lokovcu (katastrska občina Lokovec) Tretja obravnavana domačija stoji v Srednjem Lokovcu (Dolenji Hum), na nadmorski višini 862 m (na sliki 58 obkrožena z modro barvo). Pri domačiji se je reklo »Ta' dolenji« na Humu. Domačija je bila po prvi svetovni vojni porušena in po njej ponovno zgrajena. Obnovljena je bila leta 1980. Zemljišče domačije je vrtačasto in skalnato, čemur so se prilagodili tako, da so s trebljenjem kamenja s površja pridobili obdelovalne površine, ki so jih kosili oziroma prekopali za njive. Domačija v Lokovcu je bila izbrana zaradi: - geomorfološke, geološke in hidrološke specifičnosti (tipično kraško, kamnito površje); - statusa kmetije: v današnjem času se kmetijska dejavnost opušča; - nasledstva domačije: domačija je zapuščena oziroma zgolj začasno naseljena (vikend); - sodelovanja: informatorka je bila pripravljena sodelovati. Primerjava rabe tal v prvi polovici 19. stoletja (slika 71), predstavljene na franciscejskem katastru iz leta 1822 (Arhiv Republike Slovenije, 2014c), z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja (slika 72) po pripovedovanju sogovornice izkazuje večji delež obdelovalnih površin na obravnavani domačiji nekoč. Prst na domačiji v Lokovcu je veliko bolj kamnita, skalnata ter plitva kot na drugih dveh obravnavanih domačijah. Obdelovalne površine so zelo majhne in na posameznih parcelah ni mogoče strojno obdelovanje površin. Suhi zidovi, ki so jih zgradili iz kamenja, otrebljenega z obdelovalnih površin, na tem območju omejujejo parcele in so hkrati zaščita pred burjo. Obdelovali so predvsem vrtače, oziroma konkavne oblike, kjer je prst nekoliko globlja. Na severovzhodni strani domačije je na franciscejskem katastru gozd, ki je bil verjetno v drugi polovici 20. stoletja (verjetno že prej) izkrčen za travniške površine in pašnike. Danes je na tem območju ponovno gozd, površine v zaraščanju oziroma deloma obdelani travniki. Na dnu ene od vrtač so imeli v drugi polovici 20. stoletja apnenico, kjer so kuhali apno, in oglarsko kopo, v kateri so kuhali oglje za potrebe kovačije. V neposredni bližini domačije je brezno imenovano Bezen 2 pri Rajčevemu vrhu (Šuligoj, 2014). 88 Slika 71: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Lokovcu 89 Slika 72: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lokovcu 90 S čiščenjem pašnikov, travnikov in ograd, so pridobivali drva za kurjavo in steljo za živino. V Lokovcu naj bi bil proces zaraščanja po mnenju sogovornice dosti počasnejši zaradi nižjih temperatur, saj vse zraste kasneje, tudi grmičevje. Pri kmetijskih opravilih so si pomagali različno in uporabljali različne metode in vire, ki so jih imeli na razpolago. Tako so npr. več kosov vrečevine sešili skupaj in jih uporabili za nošenje sena (breme). Imeli so krave za meso in mleko, ki so ga oddajali v mlekarno Vipava (Šuligoj, 2014). V drugi polovici 20. stoletja je bilo kmetijstvo zgolj dopolnilna dejavnost, glavna dejavnost in dodaten vir preživljanja je bilo namreč kovaštvo. Kovačijo oziroma delovne prostore so imeli v hiši. V zadrugi v Srednjem Lokovcu, v centralnem zaselku Pri Cerkvi, so kupovali material, ki so ga doma kovali in obdelali, končne izdelke nato zopet odnesli v zadrugo, ki je končne izdelke posredovala naprej. S propadom kovaške zadruge v Lokovcu je veliko ljudi izgubilo glavni vir dohodka, vendar so vseeno lahko preživeli s samooskrbnim kmetijstvom. Poleg kovaštva so se na domačiji preživljali tudi z mizarstvom in obdelovanjem lesa. Glavni vodni vir so bile padavine, oskrbovali so se iz vodnjaka, zgrajenega leta 1909. Na dnu vrtače ob stanovanjski stavbi se ob obilnejšem deževju zadržuje voda in nastane nestalen kal (Šuligoj, 2014). Od leta 2012 je domačija nenaseljena, a jo lastniki redno obiskujejo ter vzdržujejo (prezračijo prostore, pokosijo manjše travniške površine), tako da je večina zemljišč v zaraščanju ali že prehaja v gozd (slika 74). Apnenica in kurišče za oglarsko kopo nista več v rabi, so pa še vedno vidni ostanki nekdanje uporabe dveh pomembnih lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja (bukov gozd in apnenec), ki v zadnjih dveh desetletjih izgubljata na vrednosti in uporabnosti (slika 73). V prihodnosti bo mogoče kateri od potomcev lastnikov naselil domačijo ali jo uporabljal kot začasno (vikend) ali stalno prebivališče (Šuligoj, 2014). Slika 73: Domačija v Lokovcu, suhi zidovi iz apnenca in obdelovalne terase. V ospredju je vrtača, na dnu katere so pridobivali apno v apnenicah, in kurišče za ogleno kopo, kjer so kuhali oglje. Na obodu vrtače stojijo stanovanjska stavba in gospodarska poslopja. V preteklosti so bile vse površine obdelane, danes pa se opuščajo in zaraščajo, razen lažje dostopne površine, ki jo še obdelujejo (zgornja terasa) (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 91 Slika 74: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lokovcu 92 3.2 Glavne ugotovitve iz študij primerov Glavne ugotovitve primerjave rabe naravnih virov posameznih domačij v različnih časovnih obdobjih so: - od prve polovice 19. stoletja do sredine 20. stoletja je zaznati le manjše spremembe rabe tal; - največje spremembe rabe naravnih virov so se zgodile v obdobju od druge polovice 20. stoletja do leta 2014; - število in površina obdelovalnih površin sta se najbolj zmanjšala v obdobju od druge polovice 20. stoletja do leta 2014; - največji delež obdelovalnih površin se zarašča na domačijah, kjer nimajo več živine, oziroma živine ne pasejo (primera Lipce in Lokovec); - od druge polovice 20. stoletja do leta 2014 se je v vseh primerih povečal delež gozda (v Zatrebežu z 1,5 % na 80 %, v Lipcah z 0,72 % na 59 %, v Lokovcu z 1 % na skoraj 11 % gozda, saj je na višjih nadmorskih višinah zaraščanje in spreminjanje v gozd počasnejše); - v zadnjem času se povečuje izkoriščanje gozda za drva (prodaja drv); - opustili so apnenice, ne delajo več oglarskih kop za kuhanje oglja, nekdanji glavni gradbeni element kamen (apnenec) so zamenjale opeke; - kalov na obravnavanih domačijah ni, a ponekod na Banjški planoti še vedno lahko opazimo manjše kale, predvsem tam, kjer pasejo živino; - večina korit in studencev ni več v uporabi za napajanje živine, temveč so nekatera obnovljena za mimoidoče oziroma obiskovalce; - po večini se za vodno oskrbo še vedno uporabljajo kapnice ali individualna vodna zajetja. Iz primerjav rabe tal na posameznih domačijah lahko povzamemo, da so skozi stoletja obdelovali iste obdelovalne površine, oziroma se lokacije obdelovalnih površin niso drastično spreminjale. Tako so npr. leta 2014 obdelovalne površine (sicer v manjšem obsegu) na istem območju kakor v prvi polovici 19. stoletja. Do največjih sprememb med obravnavanimi domačijami pri obdelovanju njiv je prišlo na domačiji v Lipcah, kjer so v drugi polovici 20. stoletja začeli obdelovati njive na globlji in vlažnejši prsti na lapornati podlagi na severozahodnih ekspozicijah ter postopoma opuščali njive na apnenčasti podlagi, ki ležijo na južnih in jugozahodnih ekspozicijah in so leta 2014 zaraščena. Obdelovalne površine v Zatrebežu so na severovzhodnih, zahodnih in vzhodnih ekspozicijah, zaraščajo pa se predvsem severne in severovzhodne ekspozicije, kar lahko vidimo na sliki 75. Na domačiji v Lokovcu so pozidane površine na severnih in severozahodnih ekspozicijah, obdelovalne površine pa na južnih, jugozahodnih in jugovzhodnih ekspozicijah. Na prelomu tisočletja so se začele opuščati in posledično zaraščati površine predvsem na severnih in severozahodnih ekspozicijah. Domačija v Lipcah je imela večino obdelovalnih površin na naklonih od 12 do 19,9° (slika 76), kar je zgornja meja za njive. Na takšnih površinah je možna zgolj ročna obdelava, oziroma je potrebna posebna mehanizacija, saj je površje neprehodno za vozila na kolesih. Pašniki so bili na strmejših pobočjih (20,0–77,5°), ki se v zadnjih desetletjih spreminjajo v gozd. Najprej so začeli opuščati obdelovalne površne na večjih naklonih, kasneje tudi na nekoliko položnejšem terenu (12,0–19,9°). Domačija v Zatrebežu obdeluje površine na strmejših pobočjih (12,0–31,9°), zato je potrebno dosti ročnega dela. V Lokovcu so bile njive obdelane predvsem na dnu vrtač oziroma na bolj ravnih površinah, pašne površine so bile na 93 nekoliko strmejšem terenu, ki so bile najprej prepuščene zaraščanju, travniške površine pa na naklonih 6,0–19,9°, ki so tudi težji za strojno obdelavo (Natek, 1983). 94 Slika 75: Raba naravnih virov leta 2014 glede na ekspozicije na obravnavanih domačijah 95 Slika 76: Raba naravnih virov leta 2014 glede na naklon na obravnavanih domačijah 96 3.3 Vrednotenje lokalnih naravnih virov Banjške planote »Vrednotenje (evaluation) je skupaj s spremljanjem bistveni del vsakega procesa načrtovanja, tako v zasebnem kakor tudi v javnem sektorju. Vrednotenje je pridobilo na pomenu po drugi svetovni vojni in se je uveljavilo predvsem v javnem sektorju, medtem ko zasebni sektor uporablja predvsem metode zagotavljanja kakovosti (quality management systems).« (Plut in sod., 2008, 133). Vrednotenje lokalnih naravnih virov se spreminja in posledično se spreminja tudi kulturna pokrajina. Kulturno pokrajino sestavljajo različne rabe prostora, kot so gozdne, kmetijske, pozidane, poseljene, v zadnjih desetletjih tudi zaraščene površine. Sonaravno kmetijstvo, upravljanje z gozdovi ter turizem so ključni za razvoj obravnavane pokrajine. Nove paradigme sodobnega turizma so usmerjene v aktivne oblike preživljanja prostega časa na prostem, soočamo se z večjo ekološko zavestjo večjega števila turistov, zato so kakovost virov okolja, pestrost in kakovost pokrajine vse pomembnejši dejavniki turizma in razvoja pokrajine (Plut, 2011). Lokalne naravne vire lahko ovrednotimo predvsem z vidika rabe s strani domačinov v različnih časovnih obdobjih. Na podlagi študije primerov posameznih domačij lahko povzamemo, da je skozi stoletji kmetijska dejavnost najbolj oblikovala kulturno pokrajino na Banjški planoti. Povzetke in ugotovitve študije primerov treh domačij lahko apliciramo na celotno Banjško planoto, saj je raba lokalnih naravnih virov na domačijah podobna. Največje razlike v rabi naravnih virov je opaziti med skrajnim vzhodnim delom (Lokovec), kjer tipično kraško kamnito površje pomeni večjo omejitev za obdelovanje in vodne vire, in zahodnim (Zatrebež) delom Banjške planote, kjer flišno-lapornata podlaga omogoča predvsem večje obdelovalne površine ter izvire pitne vode na stikih karbonatnih in nekarbonatnih kamnin. Na osnovi geološke zgradbe in reliefa se je skozi stoletja torej oblikovala različna raba naravnih virov, ki je pogojevala specifično kulturno pokrajino Banjške planote. Pri vrednotenjih uporabljamo različne vidike, kazalnike ter ravni vrednotenja. Ločimo dva vidika sistemskih vrednotenj lokalnih naravnih virov: - induktivni vidik vrednotenja lokalnih naravnih virov: lokalni (naravni) viri uporabljajo vire širše regije, države itd. Pri induktivnem vidiku gre za opazovanje, identifikacijo in lociranje pojavov, zbiranje gradiva, opazovanje, iskanje zvez z drugimi pojavi, dojemanjem pojavov v geografskem okolju (Plut, 2004); - deduktivni vidik vrednotenja lokalnih naravnih virov: lokalni (naravni) viri oskrbujejo širšo regijo, državo itd. Gre za pristop, pri katerem povezujemo in interpretiramo ugotovljena dejstva ter pojave v obravnavanem geografskem okolju (pokrajini) s splošnimi zakoni (Plut, 2004). Banjška planota se oskrbuje iz državnih in regionalnih (naravnih) virov. Z deduktivnega vidika Banjška planota posredno oskrbuje Novo Gorico, Gorico, Soško in Vipavsko dolino s pitno vodo, lesom (drvmi), rekreacijskimi in zelenimi površinami. V magistrskem delu sem se omejila na ekonomski, pokrajinskoekološki (PE) in socialni vidik vrednotenja Banjške planote na lokalni ravni (torej znotraj Banjške planote in posameznih krajev), z vidika lokalnih prebivalcev in ne z vidika širše regije ali države. Za ohranitev poselitve in kulturne pokrajine je namreč pomembno vrednotenje z vidika lokalnega prebivalstva, ki je bolj kot ljudje od zunaj, sposobno sonaravnega vrednotenja domače pokrajine, ki so jo ustvarili njihovi predniki. Njihovo vrednotenje je podrejeno sodobnemu načinu življenja, družbenim, ekonomskim, socialnim razmeram (Ažman Momirski, Kladnik, 2009; Urbanc, 2002). 97 Študije primerov izkazujejo specifičnost rabe lokalnih naravnih virov na posameznih območjih Banjške planote. Večina prebivalcev se je v preteklosti trajnostno oskrbovala z omejenimi lokalnimi naravnimi viri na način, kakor so predstavljeni v študijah primerov. Primerjava franciscejskega katastra z rabo tal v drugi polovici 20. stoletja in rabo tal leta 2014 izkazuje skromne spremembe rabe tal do sredine 20. stoletja, ko so se začele velike spremembe v rabi naravnih virov na območju Banjške planote. Poleg obdelovalnih površin se je na nekaterih delih spremenila tudi oskrba z vodo, kapnice so ponekod zamenjala individualna zajetja, redkeje vodovodna omrežja oziroma vodovodne napeljave. Gozdne površine so se povečale, zato je v zadnjih desetletjih postala pomembna dejavnost tudi gozdarstvo. Na spreminjanje funkcijske in morfološke podobe kulturne pokrajine Banjške planote skozi čas vplivajo kmetijstvo, poselitev, turizem, promet in infrastrukturni objekti (Urbanc, 2002). V preteklosti so relief, podnebne in talne razmere določevali rabo tal in naselitev na Banjški planoti. Sodobni procesi spreminjanja kulturne pokrajine Banjške planote so predvsem ogozdovanje, ozelenjevanje, depopulacija, propadanje arhitekturne dediščine. Kot izkazuje primerjava rabe tal v različnih časovnih obdobjih v vseh treh obravnavanih primerih, je na Banjški planoti prisoten intenziven proces ogozdovanja, saj se velik delež obdelovalnih površin spreminja v gozd. Propadanje arhitekturne dediščine se kaže v propadanju stavb in posledično neizkoriščenem stavbnem fondu ter v posameznih primerih modernih novogradenj. Obdelovalne površine so v vseh treh obdobjih (v prvi polovici 19., drugi polovici 20. stoletja in leta 2014) v neposredni bližini domačij, in sicer najbližje so njive in vrtovi, sledijo jim sadovnjaki ter travniške površine. Najdlje od domačije so gozdovi, ki se v zadnjem času vse bolj približujejo oziroma zraščajo proti obdelovalnim in pozidanim površinam. V letu 2014 so bile najintenzivneje obdelane njive v neposredni bližini domačij, na najbolj primerni prsti (dovolj globoka in rodovitna rendzina), na prisojnih pobočjih in na nižjih naklonih, kjer je na njih možna strojna obdelava. Najintenzivneje so obdelani travniki na manjših naklonih, gladkih površinah (čim manj konkavnih oblik), prisojnih pobočjih in prometno dostopnejšem terenu. Raba gozda oziroma zaraščenih površin se tudi zmanjšuje od pozidanih (stanovanjskih) površin proti gozdu, kar pomeni, da so obdelovalne in gozdne površine, ki bližje pozidanim površinam bolj uporabljene. Banjška planota velja za eno primernejših območij za izgradnjo vetrnih in sončnih elektrarn (Drole, 2012). Vendar je pri tem pomembno poudariti, da je ob tovrstnem razvoju potrebno upoštevati želje in interese domačinov, potomcev tistih, ki so to kulturno pokrajino ustvarili in oblikovali. V teoretičnem delu naloge predstavljena ČHE Avče je primer rabe reliefa (naravnogeografskih značilnosti) za proizvodnjo elektrike, od katere domačini nimajo neposrednih koristi. Zato je pri nadaljnjem razvoju pomembno, da se ustvari in oblikuje takšno politiko, da ostane Banjška planota poseljena, privlačna za bivanje in da se s poselitvijo ter ustreznimi dejavnostmi na planoti ohranja kulturna pokrajina ter prijetno bivalno okolje. 98 Slika 77: Oskrbovanje z deževnico na Banjški planoti je prisotno še danes, Kal nad Kanalom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). Raba lokalnih naravnih virov (konkretna dejavnost v okolju) izraža vrednotenje (subjektivno dojemanje okolja) posameznega lokalnega naravnega vira. Lahko sklepamo, da so omejeni lokalni naravni viri bolje vrednoteni kot naravni viri, ki jih je v izobilju. Na primer, v preteklosti so na kraškem površju Banjške planote bolj vrednotili in uporabljali omejene in majhne obdelovalne površine, kamen pa vrednotili manj, saj ga je bilo veliko in preveč. Skozi zgodovino se je vrednotenje lokalnih naravnih virov ter pokrajine (okolja, v katerem živimo) spremenilo, zaradi ekonomskih, socialnih, tehnoloških sprememb, kar se kaže tudi v spremenjeni pokrajini. Na zaraščenih površinah (nekdaj obdelane površine) se kaže negativno vrednotenje lokalnih naravnih virov, ki je pogojeno z različnimi fizično- in družbenogeografskimi dejavniki, npr. velik naklon, plitve prsti, velika oddaljenost od domačije, težja dostopnost, nemogoča strojna obdelava, način življenja, ekonomski, socialni razlogi. Pri obdelanih površinah pa gre za pozitivno vrednotenje lokalnih naravnih virov, tudi pogojeno z fizično- in družbenogeografskimi dejavniki, npr. globoka prst, manjši naklon, primerne ekspozicije, bližina domačije, lažja dostopnost (tudi z mehanizacijo), mogoča strojna obdelava, način življenja (zdrava prehrana), ekonomski in socialni razlogi. Dejavniki spreminjanja kulturne pokrajine na Banjški planoti izhajajo iz vrednotenja lokalnih naravnih virov. Med notranje dejavnike njenega spreminjanja lahko uvrstimo omejene lokalne naravne vire in njihovo neprepoznavanje, skromen človeški potencial, nezainteresiranost prebivalcev itd., med zunanje dejavnike pa dostopnost dobrin na trgu, uredbe, zakonski predpisi, prometna dostopnost, bližina večjih središč, družbene, tehnološke in ekonomske spremembe, drugačen način življenja itd. Posamezne lokalne naravne vire sem s pomočjo sogovornikov skušala ovrednotiti z vidika pogostosti rabe ter pomembnosti vira v različnih časovnih obdobjih. Rezultati opisnega vrednotenja domačinov posameznega lokalnega naravnega vira so našteti v preglednici 10. Na vseh treh obravnavanih domačijah je bila raba lokalnih naravnih virov podobna. Glavni omejitveni dejavniki so bili v vseh primerih geološka podlaga in relief z naklonom in ekspozicijo ter prst. Pomanjkanje vodnih virov domačini ne vrednotijo kot omejitveni 99 dejavnik, saj je padavin dovolj, da se lahko oskrbujejo s kapnicami. Poleg tega kot prednost omenjajo mehkost deževnice (mehka voda, brez vodnega kamna). Po njihovem mnenju je potrebno deževnico zbirati in shranjevati tudi v prihodnosti, saj je brezplačna (zaenkrat) in primerna za dejavnosti, pri katerih se porabi veliko vode, npr. zalivanje, pranje, pomivanje. Pri manjših individualnih zajetjih je, poleg izdatnosti vodnega vira, problem predvsem kaljenje ob večjem deževju. Na splošno domačini vrednotijo kot najpomembnejše naravne vire Sonce, ki je vir vse energije in življenja na Zemlji, relief z naklonom in ekspozicijami, vodne izvire, ki jih je malo oziroma jih ni, ter rodovitno in globoko prst za samooskrbo. Mnenja so, da bo vsak, ki bo znal sam pridelati hrano, v prihodnosti lahko preživel, tudi če ne bo imel denarja in službe. Preglednica 10: Raba lokalnih naravnih virov na Banjški planoti. Lokalni naravni vir Padavine (dež) Padavine (sneg) Izvir (zajetje) Kal – močilo Gozd Kamen, apnenec Prst (njive) Travniki Relief Vrtače, suhe doline Brezna, jame Namen rabe v preteklosti pitna voda, zalivanje, pranje, napajanje živine pitna voda, smučišče, izolator pitna voda, napajanje živine napajanje živine, kopanje kurjava, gradbeni material apno, gradbeni material hrana za ljudi in živali, osnova za preživetje košnja za živino razmestitev in oblika obdelovalnih površin, naselij oziroma rabe tal obdelava odpadki Namen rabe v sedanjosti pitna voda, zalivanje, pranje, napajanje živine izolator, turizem Namen rabe prihodnosti voda za zalivanje, pranje, pomivanje ipd. (pitna voda) - Potencial (ocena) veliko pitna voda, napajanje živine - pitna voda malo turizem malo kurjava, gradbeni material okras, estetika (zidovi) opuščanje, samooskrba, hrana (malo) košnja za živino po z mehanizacijo dostopnem terenu razmestitev in oblika obdelovalnih površin, naselij oziroma rabe tal zaraščanje kurjava, gradbeni material okras, estetika veliko zdrava hrana malo turizem veliko razmestitev in oblika obdelovalnih površin, naselij oziroma rabe tal veliko zaraščanje, permakultura raziskovanje, naravna vrednota, turizem ogrevanje vode, proizvajanje elektrike srednje sušenje, proizvodnja elektrike prehrana, zdravljenje ljudi in živali, prodaja, turizem veliko Sonce glavni vir energije na Zemlji, sušenje krme Veter sušenje krme raziskovanje, naravna vrednota, turizem ogrevanje vode, sušenje krme, proizvodnja elektrike (v manjši meri) sušenje Različne rastline (začimbe, čaji ipd.) prehrana, zdravljenje ljudi in živali, prodaja prehrana, zdravljenje ljudi in živali, prodaja 100 malo veliko veliko veliko veliko Preučeni primeri treh domačij nakazujejo naravne potenciale, ki jih Banjška planota ima in bi pri ustreznem vrednotenju omogočali nadaljnji razvoj preučenega podeželskega območja. Predpogoj za kakršenkoli razvoj in ohranjanje kulturne pokrajine pa je ohranjanje poselitve, ki je odvisna od prepoznavanja in vrednotenja obravnavanega območja. Iz pogovorov z domačini lahko povzamem, da je pomembno, da mlajše generacije čim več znanja pridobijo neposredno od starejše generacije, ki je površine obdelovala in pozna primernost posameznih območij za rabo tal. Prenos znanja in veščin obdelovanja (ki jih je mogoče v nekaterih primerih tudi nadomestiti s sodobno mehanizacijo) s starejše na mlajšo generacijo je zelo pomemben za nadaljnji trajnostni razvoj Banjške planote. Vendar sodobni način življenja in razmišljanja vodi mlajše generacije drugam. Sogovorniki so mnenja, da bomo v prihodnosti za preživetje potrebovali dragocena znanja starejše generacije, ki jih je potrebno že sedaj absorbirati ter povezati s sodobnim znanjem, tehnologijami in mehanizacijo, saj bodo nujno potrebna za nadaljnji trajnostni razvoj območja in ohranjanje kulturne pokrajine in poselitve. Povzamemo lahko, da so bili lokalni naravni viri na Banjški planoti v različnih časovnih obdobjih različno uporabljeni in poskušamo predvideti prihodnjo rabo posameznih lokalnih naravnih virov. Z velikimi družbenimi, ekonomskimi in socialnimi spremembami v zadnjih 20-ih letih se je veliko obdelovalnih površin začelo zaraščati. Obdelovalne površine so zelo pomembne, predvsem večje in na položnejšem terenu, za ohranjanje kulturne pokrajine z vzdrževanjem delanih vrtač, košnjo travnikov, vsaj tistih, ki jih je mogoče obdelati s sodobno mehanizacijo. Priložnosti je potrebno iskati v lokalnih (naravnih) virih, ki so v preteklosti pogojevali preživetje in poselitev na Banjški planoti. Poleg lokalnih naravnih virov je na Banjški planoti tudi precej neizkoriščenega stavbnega fonda, ki bi ga bilo potrebno urediti s primernimi politikami. 3.3.1 Relief Relief je osnova in predpogoj poselitve in dejavnosti ljudi na Banjški planoti. Relief v kombinaciji s sodobno tehnologijo, znanjem in mehanizacijo ostaja najpomembnejši naravni vir, čeprav ga nekateri ne prepoznavajo. V prihodnosti je s primernimi tehnologijami možna raba reliefa za izkoriščanje vetrne energije ter osončenost območja za izkoriščanje Sončeve energije. Obsežnejše površine z manjšim naklonom bodo najverjetneje obdelane tudi v prihodnosti. Proces zaraščanja je zaslediti predvsem na manjših pobočjih z večjimi nakloni, kot so npr. vrtače in druge konkavne oblike. Omenjene obdelovalne površine bi bile primerne za vrtičkarstvo, permakulturo ipd. 3.3.2 Obdelovalne površine (prst) Vrednotenje primernosti prsti za kmetijsko ali nekmetijsko rabo omogoča načrtovanje razvoja določenega območja. Prst kot naravni vir, torej obdelovanje zemlje in kmetijstvo, bi lahko bila tudi perspektiven lokalni naravni vir za ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine (pejsaž) na Banjški planoti in prispevala predvsem k lokalni samooskrbi s hrano ter oskrbi bližnjih središč Nove Gorice, Kanala in Tolmina z lokalno pridelano hrano. Nekdanje obdelovalne površine, posebno tiste, ki jih je mogoče strojno obdelati in so se v zadnjih dveh desetletjih zarasle, bi lahko ponovno obdelali tudi v sodobnem času oziroma v prihodnosti, kar bi pripomoglo k oskrbovanju z lokalno pridelano zdravo hrano. Problem predstavljajo predvsem površine, ki jih ni mogoče strojno obdelati, na katerih pa bi bilo primerno pasti govedo ali drobnico. Veliko je tudi takih površin, ki so primerne za strojno obdelavo, vendar 101 se zaradi lastništva, neekonomičnosti in demografske strukture prebivalstva opuščajo in zaraščajo. Z ohranjanjem obdelane in privlačne kulturne pokrajine bi, poleg ohranjanja poselitve, privabili tudi obiskovalce. Če primerjamo spremembo obdelovalnih površin (njive in vrtovi, trajni nasadi, travniki, pašniki) na obravnavanih domačijah skozi zadnja stoletja, lahko statistično izračunamo, da so se te zmanjšale za približno 80 % (domačiji v Lipcah in Zatrebežu za približno 90 %, v Lokovcu za približno 70 %), kar je razvidno tudi iz preglednice 11. Teoretično naj bi za varno prehransko oskrbo v Sloveniji (v geografsko in podnebno podobnih razmerah) potrebovali vsaj 3000 m2/prebivalca (Hrustel Majce, 2004). Na Banjški planoti je leta 2014 živelo 1597 prebivalcev, približno 2427 ha površin je bilo obdelanih, kar pomeni 1520 m2 obdelovalnih površin na prebivalca Banjške planote. To je približno 2000 m2/prebivalca manj od povprečja Evropske unije (3510 m2 na prebivalca), oziroma približno 700 m2 manj od slovenskega povprečja (2297 m2 na prebivalca) (Plut, 2011). Preglednica 11: Spreminjanje obdelovanih površin na obravnavanih domačijah v treh obdobjih. Obdelovalne površine (ha) domačija v Lipcah domačija v Zatrebežu domačija v Lokovcu prva polovica 19. stoletja 51,5 47,5 6,87 druga polovica 20. stoletja 50, 98 46,04 7,49 leta 2014 5,37 5,45 2,53 Ob 50 % povečanju obdelovalnih površin (še vedno manjši obseg obdelovanih površin v primerjavi z drugo polovico 20. stoletja) bi prišli na 2280 m2/prebivalca Banjške planote, ob 70 % povečanju na 2584 m2/prebivalca Banjške planote, ob 100 % povečanju pa na 3039 m2 obdelovalnih površin na prebivalca Banjške planote. Torej teoretično, če bi obdelali toliko površin, kot jih je bilo obdelanih v drugi polovici 20. stoletja, bi lahko dosegli (vsaj 50 %) prehransko samooskrbo Banjške planote. Problem je dostopnost, razdrobljenost in velikost obdelovanih površin, ki jih marsikje ni mogoče obdelati s stroji in bi ročna obdelava zahtevala veliko časa, napora in energije ter se ekonomično ne bi splačala. Ob tem je potrebno opozoriti, da se na Banjški planoti zarašča veliko površin, ki jih je mogoče obdelati s stroji. Mogoča bi bila ponovna raba pašnikov in usmerjenost v živinorejo (govedo, konjereja in drobnica). 3.3.3 Kamen Na Banjški planoti je bil apnenec poleg lesa osnovni gradbeni material za gradnjo stavb in drugih objektov, poti, tlakovanje različnih površin ipd., danes pa ga uporabljajo za razne zidove. Pogosto so iz apnenca pridobivali tudi apno za gradnjo, razkuževanje, beljenje sten ipd., kar se je začelo opuščati konec 20. stoletja. V prihodnje bi lahko ponovno poskušali pridobivati apno, vendar na sodoben način, in ga promovirati kot naravno razkužilo, ponovno uporabiti za beljenje sten v hišah itd. Leta 1885 so dogradili cerkev sv. Jurija v Kalu nad Kanalom, za katero naj bi po pripovedovanjih uporabili opeko iz opekarne, ki je bila v kilometer oddaljeni Goveji dragi. Domačini so opeko do cerkve spravljali po ''živem tekočem traku'' (Šuligoj, 1987). Na območju Kala nad Kanalom stoji nad zaselkom Koprivišče na nadmorski višini 634 m gotska 102 cerkev sv. Tomaža (danes podružnična cerkev župnije Kal nad Kanalom) iz leta 1475, krita s skrili (slika 78) (tanko plastnatim kalkarenitnim apnencem) iz neposredne bližine (Pavlin, 2007). Poleg omenjenih dveh je v naselju Kanalski Lom še cerkev sv. Primoža in Felicijana iz leta 1471, ki je ravno tako krita s skrili, za katere še ni ugotovljeno, od kod izvirajo. Skril so torej predvsem uporabljali za prekrivanje streh, danes pa se uporabljajo kot okrasni kamen. Slika 78: Cerkvica Sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom, krita s skrili iz Česala (Avtorica: Anita Selčan, 2014). Nahajališče tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad Kanalom Na območju Česala pri Kala nad Kanalom, ki geološko pripada zahodnemu delu večje geotektonske enote Trnovski pokrov, katerega gradijo pretežno karbonatne kamnine mezozojske starosti, so izvedli podrobnejše raziskave nahajališča tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca (slika 79). Ta namreč predstavlja uporabno mineralno surovino za strešno kritino, saj sta bila z geološkim kartiranjem ugotovljena ugodna geološka zgradba in kvaliteta tanko ploščastega apnenca ter lastništvo in ugodna geografska lega. Pri obdelavi rezultatov raziskovalnega vrtanja je bilo ugotovljeno, da segajo plasti skrilavega apnenca najmanj 5,3 m globoko. Poskusno, oziroma za potrebe raziskav, so na območju Česala od skupno 78 m3 velikega odkopa na površini 47 m2 pridobili 15,7 m3 skrilov (za 1 m2 položne strehe je potrebnih 0,2–0,3 m3 skrilov). Po mnenju gradbeništva Perčič iz Sežane je iz nahajališča Česalo možno pridobivanje in priprava kvalitetnih skrilov za obnovitvena dela kamnite strešne kritine na Banjšicah in širše (Vesel, Senegačnik, 2006). Pridobivanje strešnih skrilov je na lokaciji Česalo lahko gospodarno. Za dokončno vrednotenje in pridobitev zahtevane dokumentacije je potrebno izvesti še vse detajlne raziskave (raziskovalno vrtanje, izdelava poskusnega vseka, tehnološke in laboratorijske preiskave) (Vesel, Senegačnik, 2006). V Občinskem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPN) občine Kanal je predviden »kamnolom« Česalo v zaselku Cvetrež v naselju Kal nad Kanalom. »Na območju OPPN je nahajališče izredno kakovostnega kamna skrilavca, primernega za uporabo pri prenovi 103 objektov varovane kulturne dediščine. Nahajališče za izkoriščanje še ni odprto. Namen aktiviranja kamnoloma je zagotovitev kamna – skrilavca za potrebe obnavljanja objektov, grajenih z materiali avtohtonega izvora, zlasti zavarovanih objektov kulturne dediščine. Dopustne so dejavnosti, povezane s pridobivanjem in obdelavo mineralnih surovin« (OPN Kanal, 2012, 10181). »Prostorska ureditev naj vključuje tudi ureditev transportnih poti za zmanjšanje vplivov na poselitev v bližini kamnoloma. Dopusti se umestitev objektov za pridobivanje in obdelavo kamna. Pri načrtovanju se upošteva predpise s področja rudarstva in varstva okolja. V čim večji možni meri se ohranja obstoječa drevesna in grmovna vegetacija. Po končanih delih se kamnolom ustrezno sanira ter na površinah zaključenega kopa vzpostavi primarna raba prostora« (OPN Kanal, 2012, 10181). 104 Slika 79: Lega nahajališča tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad Kanalom 105 »V okviru OPPN je potrebno izvesti analizo stabilnosti tal ter opredeliti potrebne omilitvene ukrepe za preprečevanje plazenja tal in erozije. V okviru urejanja z OPPN se podrobneje vrednoti vpliv hrupa na okolico ter po potrebi opredeli ustrezne protihrupne ukrepe za zagotavljanje ustreznega nivoja hrupa« (OPN Kanal, 2012, 10181). Opis namena, funkcije in točnih določil obsega kamnoloma ali skriloloma niso točno navedeni in zelo ohlapni. V Občinskem podrobnem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPPN) je potrebno podati točna določila o posegu v prostor na lokalnem nivoju in poskrbeti za optimalno rabo prostora, tj. točno določiti rabo tal na območju, obseg in količina izkopa, predpise koriščenja itd. ter pri tem upoštevati predpise varovanja okolja ter vključevanje prebivalcev v načrtovanje predvidenega »kamnoloma« oziroma skriloloma. Nevarno je namreč, da bi nahajališče skrilavega apnenca (neobnovljivi naravni vir) na veliko uporabljali in z njim na veliko trgovali ter s tem povzročili ogromno rano v površju, prebivalci pa neposredno od tega ne bi imeli ničesar. S pravnimi akti (v OPPN) je potrebno preprečiti, da bi se lokalni neobnovljivi naravni vir izkoriščalo neomejeno ter v pravilnikih določiti točno določene kapacitete izkopa in ciljne skupine, katerim je neobnovljiv naravni vir namenjen. Na tem območju bi bilo najbolje, da je dovoljen samo omejen obseg izkoriščanja in zgolj za lokalne namene (ureditev vaškega jedra v Kalu nad Kanalom, obnovitev stavb kulturne dediščine, ki so krite s skrili na ožjem območju Banjške planote itd.). Slika 80: Detajl zida iz skril v Kalu nad Kanalom, v bližini Česala (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). Širše območje nahajališča Česalo, pobočja proti zaselku Dol, je geološko zgrajeno iz tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca, kar kažejo tudi terase in podporni zidovi iz skrilavcev (slika 80). Te bi lahko tudi zavarovali kot kulturno in naravno dediščino, pri čemer je potrebno poudariti pomen območja za lokalne prebivalce in v njihovo dobro vzpostaviti tudi upravljanje zavarovanega območja. Varovanje območja se mora torej prilagoditi željam in interesom domačinov omenjenega območja. Povezovanje in usklajevanje različnih interesov bi torej lahko privedlo do sonaravnega upravljanja omenjenega območja. Smiselno povezovanje urejenega vaškega jedra v Kalu nad Kanalom, cerkve sv. Tomaža ter skrilavih teras in suhih zidov bi lahko bilo izhodišče za oblikovanje turistične ponudbe Kala nad Kanalom, ki je trenutno nima. 106 3.3.4 Gozd (biomasa) Poleg tega, da je gozd življenjski prostor veliko živalskih in rastlinskih vrst, je tudi največji ponor ogljika na Zemlji. Lesna biomasa je tradicionalen ter hkrati sodoben, okolju prijazen in domač vir energije (Plut, 2011), katerega uporaba je široka tudi na Banjški planoti, a vseeno je zalog še veliko. Gozdnogospodarska enota Banjšice meri 17.113,346 ha, od tega je 12.049,5 ha gozdov (11.917,94 ha večnamenskih in 131,55 ha varovalnih gozdov). Poleg obravnavanega ožjega območja Banjške planote (KO Kal nad Kanalom, Kanalski Vrh, Bate, Banjšice, Lokovec, Kanalski Lom) zajema še katastrske občine Kanal, Morsko, Avče, Bodrež, Deskle, Grgar in Čepovan. Na njenem območju je 85,6 % zasebnih gozdov v lasti fizičnih oseb, 8,6 % državnih in 5,8 % občinskih gozdov. Lesna zaloga obsega 208,7 m3/ha, od tega 34,4 m3/ha iglavcev in 174,3 m3/ha listavcev, tekoči letni prirastek pa 4,98 m3/ha, od tega 0,62 m3/ha iglavcev in 4,36 m3/ha listavcev (Pravilnik o gozdnogospodarskem …, 2005). Gozd na Banjški planoti prekriva 67,4 % površja. Ustrezno sonaravno upravljanje z gozdovi (slika 81) bi za domačine prineslo nova delovna mesta (delovna mesta v gozdovih), omogočalo samooskrbo prebivalcev z lesom, možnost izdelovanja izdelkov z višjo dodano vrednostjo. V Čepovanu je lesnopredelovalna industrija (Gonzaga), v kateri so zaposleni predvsem domačini iz Čepovanske doline in Banjške planote. Na območju Banjške planote bi bilo mogoče ustanoviti center za predelavo lesa (delovna mesta, ohranjanje poselitve), kjer bi bile neposredno povezane vse faze obdelave lesa, od pridelave, predelave, uporabe in energetske izrabe ostankov pri predelavi. Na ta način bi lokalni naravni vir lahko prispeval k razvoju pokrajine, zmanjševanju dnevnih migracij v Novo Gorico in omilil izseljevanje z območja Banjške planote. Slika 81: Čiščenje smrekovega gozda po žledolomu na območju krajevne skupnosti Kal nad Kanalom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). 107 Les je ena pomembnejših svetovnih naravnih surovin in ima številne dobre lastnosti, saj je naraven in obnovljiv, vsesplošno razširjen in nastaja ob blagodejnem učinku na okolje. Poleg tega, da je dekorativen in ima sorazmerno dobre mehanske sposobnosti glede na nizko gostoto, je tudi dober toplotni in električni izolator. Uporablja se ga lahko v različne namene, pri čemer se upošteva njegove lastnosti. Kakovost lesa je odvisna od rasti drevesa, rastnih posebnosti ter poškodb zaradi delovanja različnih dejavnikov. Gozdne lesne proizvode glede na namen rabe delimo na les za kurjavo (vključuje tudi les za oglje), okrogli industrijski les, hlode za žago in furnir, les za celulozo in plošče ter drugi okrogli les (Medved, 2011). Na Banjški planoti je po zadnjem žledolomu ogromno dela za čiščenje gozdov, zato bi lahko vsaj začasno, v primernem letnem času, na tem območju zaposlili tehnično usposobljene gozdarje, ki bi v krajšem času gozd počistili in omogočili nemoteno gibanje živali in ljudi po gozdnih poteh. Tovrstno delo je zelo nevarno in je v zadnjem času terjalo tudi smrtne žrtve na planoti. Kljub velikemu potencialu biomase na Banjški planoti je potrebno biti pri prihodnjem upravljanju z gozdovi previden. Nekatere pozitivne izkušnje gozdarstva so pomembne za sonaravno večnamensko upravljanje z naravnimi viri, saj sta varstvo narave in gozdarstvo zelo tesno povezana. Potrebna je torej optimizacija pri gospodarjenju z gozdovi in prednost dati trajnemu delovanju gozda kot ekosistema (Plut, 2011). V 20. stoletju je na Banjški planoti delovalo več mizarjev in zidarjev, ki so pri delu uporabljali lokalni les (največkrat smreko), saj so večino dela pri gradnji opravili sami. V 17. in 18. stoletju so bukov les uporabljali tudi za kuhanje oglja, predvsem v Lokovcu, kar bi lahko ohranili in poskušali, npr. izdelovati oglje za risanje z geografsko oznako, kar bi vplivalo na razvoj turizma in prepoznavnost Banjške planote. V današnjem času so na planoti (v obravnavanih naseljih) samo še štirje mizarji ter štirje posamezniki, ki se ukvarjajo s sečnjo in žaganjem lesa, drvi (AJPES, 2014). Les je eden najpomembnejših naravnih virov Banjške planote, ki bi ga domačini lahko bolj sonaravno izkoristili. 3.3.5 Padavine Velika količina padavin, od 2000 do 2500 mm (Atlas okolja, 2014), pogojuje shranjevanje velike količine vode v kraškem vodonosniku ter oskrbovanje domačinov s kapnicami 7 (slika 82). V zadnjih letih se večina prebivalcev oskrbuje izključno s kapnico, ponekod pa padavinsko vodo iz večjih rezervoarjev s prestreženo padavinsko vodo uporabljajo kot alternativni vodni vir, oziroma v kombinaciji z individualnimi zajetji ali vodovodnim omrežjem. V zadnjih letih namreč poskušajo vse domačije na Banjški planoti oskrbeti z vodovodnim omrežjem. 7 Kapnica je voda zbrana, prestrežena ob padavinah, navadno s strehe (SSKJ, 2000). 108 Slika 82: Večji vodni rezervoar za vodo v Gorenjem Lokovcu. Na območju Lokovca so za oskrbo z vodo (deževnico) po 2. svetovni vojni zgradili več rezervoarjev – vodnjakov. Danes jih uporabljajo ob večjih sušah (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 3.3.6 Vodni izviri Območje Banjške in Trnovske planote je eno izmed najpomembnejših kraških vodonosnikov v Sloveniji. Večina naselij v okolici omenjenih kraških planot namreč dobiva pitno vodo iz omenjenega vodonosnika. Poleg izvirov Hublja, Podroteje, Divjega jezera in Lijaka je izredno pomemben vodni izvir Mrzlek, saj se z njegovo vodo oskrbujejo celotna Nova Gorica in Gorica v Italiji ter številna druga naselja v Vipavski in spodnji Soški dolini. Kraška voda se na izvirih Mrzleka (70 m nadmorske višine) preliva iz podzemlja v Sočo po špranjah in razpokah na obeh straneh struge, kjer je urejeno zajetje za oskrbo omenjenih krajev (Janež in sod., 1997). V apnenčevih peščenjakih in brečah, ki so kot leče in plasti vloženi v vododržne laporovce in kremenove peščenjake, se zbira voda, ki pride na dan na površju Banjške planote v šibkih izvirih, ki pa so zelo pomembni za lokalno oskrbo z vodo. Ob prepustni prelomni coni, ki lahko povezuje dve ali več karbonatnih leč, so izviri lahko tudi izdatnejši, kot je na primer izvir Banjščka v Batah, izviri v Lohkah in na Kanalskem Vrhu (Janež in sod., 1997). V Lohkah sta za oskrbo zajeta dva izvira Loščka, iz katerih se s pitno vodo oskrbujejo Lohke, Mrcinje in drugi zaselki na Banjšicah. Njuna minimalna izdatnost je 0,25 l/s, maksimalna pa 17,2 l/s, do katere pride ob velikem deževju, ko pa voda zaradi kalnosti ni primerna za pitje (Janež in sod., 1997). V magistrskem delu se ukvarjam samo z omejenimi lokalnimi naravnimi viri na omejenem ruralnem prostoru, torej s tistimi naravnimi viri, ki prispevajo k razvoju območja in imajo od 109 njih koristi predvsem domačini. Našteti vodni izviri (slika 83) so za domačine izrednega pomena, saj jih uporabljajo za vodno oskrbo posameznih zaselkov in domačij. V zadnjih letih poskušajo vse domačije priključiti na vodovodno omrežje. Večina Banjške planote bo dobivala pitno vodo iz vodnatega izvira v Čepovanu, saj so bile raziskave primernih vodnih izvirov v Avščku za vodooskrbo Banjške planote oziroma posameznih naselij neuspešne (premajhna izdatnost vodnih virov, suhe vrtine ipd.). Slika 83:Vodni izvir v Tolminskem Lomu je speljan v korito za napajanje živine in je še vedno v uporabi (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 3.3.7 Sonce Določene informacije o količini globalnega sončnega obsevanja na horizontalno površino na Banjški planoti lahko razberemo s slike 84. Prisojna pobočja Banjške planote so dobro osončena in primerna za postavitev sončnih celic, vendar bi s tem degradirali pomembne kmetijske površine, ki oblikujejo kulturno pokrajino Banjške planote. Mogoča bi bila postavitev fotovoltaičnih celic na strehe stavb, ki stojijo na prisojnih pobočjih, oziroma na degradiranih površinah (teh površin je malo), s čimer bi pridobili določeno količino elektrike. Problem je, ker tu ni dovolj porabnikov, nesmotrn pa bi bil izvoz elektrike daleč stran. Največjo količino Sončevega sevanja prejmejo južne, jugozahodne in jugovzhodne ekspozicije Banjške planote (slika 84). To so območja naselij Levpa, Seniški Breg, Tolminski Lom, Kanalski Vrh, Banjšice, Kal nad Kanalom in razdrobljeno v Lokovcu ter desna pobočja potoka Avšček. Najmanjšo količino prejete energije dobijo leva pobočja potoka Avšček, severna pobočja Banjške planote ter naselji Dolgi Laz in Kanalski Lom. Banjška planota je v splošnem dobro osončena in površine prejmejo precejšnje količine energije, ki bi jo prebivalci lahko izkoristili za samooskrbo z električno energijo ali oddajali v omrežje. 110 Slika 84: Osončenost površja na Banjški planoti Povprečno gospodinjstvo v Sloveniji je leta 2012 porabilo 3182 kWh elektrike letno (Poraba energije in goriv v gospodinjstvih 2012, 2013). Banjško planoto oskrbujeta z elektriko distributerja Elektro Primorska in E3. Možno bi bilo koriščenje energije Sonca s toplotnimi (energijo Sonca spreminjajo v toploto) ter fotonapetostnimi sprejemniki Sončeve energije (energijo Sonca spreminjajo v elektriko) (Rojs, 2011). Fotonapetostne sisteme delimo na tiste s priklopom na omrežje, ki proizvedeno električno energijo oddajajo v električno visokonapetostno omrežje, kjer se nato električna energija prenaša do končnih uporabnikov, in na avtonomne sisteme, ki so namenjeni direktnemu zagotavljanju potreb potrošnika po električni energiji in jih ni potrebno priklopiti na omrežje (Rojs, 2011). Iz pogovorov z domačini lahko povzamem, da bi nekateri imeli sončne elektrarne na strehah in pridobivali elektriko, s katero bi se samooskrbovali ali oddajali v omrežje in tako imeli določen dobiček, vendar tovrstno pridobivanje elektrike ni v porastu. Le redkokatera stavba na planoti ima na strehi nameščene toplotne sprejemnike Sončeve energije za ogrevanje vode. Začetne investicije so namreč visoke in jih je težko izpeljati brez vzpodbud in subvencij s strani države, občine. Poleg tega se začetna investicija povrne v 15-ih letih (Sončneelektrarne.com, 2014). 3.3.8 Veter Nov predlog Nacionalnega energetskega programa za obdobje 2010–2030 opredeljuje Banjšice–Lokovec kot eno izmed potencialnih območij za vetrne elektrarne v Sloveniji. Največji problem območja je poleg sunkovite burje tudi žled, ki se lahko kopiči na vetrnih elektrarnah. Poleg teh dveh omejitvenih dejavnikov je potrebno pri načrtovanju tovrstnega posega v kulturno pokrajino upoštevati tudi značilnosti pokrajine kot take ter zavarovana 111 območja narave, območja Nature 2000, značilno razpršeno poselitev Lokovca, torej naravno in kulturno dediščino (Urbančič in sod., 2011). Na območju Banjšic, natančneje na Slemenu, so leta 2009 postavili malo vetrno elektrarno Bate I (slika 85), z višino 15 m, premerom rotorja 8 m in močjo 15 kWh. Elektrarna je ob priklopitvi na električno omrežje veljala za največjo vetrno elektrarno v Sloveniji. V času delovanja od marca do decembra 2009 je proizvedla 28.005 kWh energije. Največji izkoristek je imela ob hitrosti vetra 13 m/s. Decembra 2009 jo je poškodovala močna burja in odtlej ne deluje več (Energetika, ekologija, ekonomija,…, 2011; Drole, 2012). Območje se je izkazalo za neprimerno za postavitev vetrnih elektrarn, saj sodi v Naturo 2000 in bi ogrožale ptice, ki živijo na tem območju, kot so rjavi srakoper, sršenar, podhujka in hribski škrjanec, kosec, prepelica, veliki strnad. Poleg tega bi bili ogroženi tudi habitatni tipi, kot so pomembni ilirski bukovi gozdovi in vzhodna submediteranska suha travišča, zaradi velikih posegov v prostor in degradacije pokrajine ter pejsaž pokrajine (Drole, 2012; Urbančič in sod., 2011). Slika 85: Mala vetrna elektrarna Bate I na Banjšicah ne obratuje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). 3.3.9 Kulturna pokrajina Eden pomembnejših virov Banjške planote je specifična kulturna pokrajina že sama po sebi, ki so jo ustvarili ljudje v preteklosti in se v zadnjem času spreminja. Ta naravno-kulturni vir bo najverjetneje pomemben element razvoja v prihodnosti, tako za ohranjanje poselitve kot za oblikovanje turistične dejavnosti. 112 Pomemben prepoznavni del kulturne dediščine preučevanega območja so bili poleg senenih kop tudi seniki, ki se v zadnjem času ne uporabljajo več zaradi drugačnega, sodobnega spravljanja sena v bale. Slama se tudi v Sloveniji začenja uporabljati tudi za naravne gradnje (Golibar, 2014). Obdelovanje in posledično ohranjanje kulturne pokrajine je potrebno predvsem na flišnih območjih osrednje Banjške planote (kmetijstvo) ter v vrtačah kraškega sveta (vrtičkarji), saj se bo le tako ohranjala privlačna kulturna pokrajina, prijetna za bivanje in razvojni potencial za turizem. Travnike, kjer je mogoča strojna obdelava, bi bilo mogoče strojno obdelati in tako ohraniti kulturno pokrajino. 3.3.10 Naravne vrednote Zavarovana območja narave na Banjški planoti sem obravnavala že v fizičnogeografskem delu naloge. Na tem mestu se mi zdi pomembno poudariti, da naravne vrednote domačinom pomenijo bolj omejitev kot prednost oziroma korist, saj so na zavarovanih območjih narave potrebni posebni načini upravljanja in delovanja, zato se tega izogibajo. Kot naravno vrednoto bi lahko na nek način zaščitili tudi nahajališče opisanega tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca v Česalu, kar pa bi pomenilo dodatne omejitve za gospodarjenje in upravljanje območja. Zavarovana območja narave morajo torej biti takšna, da bodo domačini, ne tuji vlagatelji, imeli koristi od tega (mehke oblike koriščenja nahajališča). Jame in brezna so najbolj pogosta v vzhodnem delu Banjške planote in niso zavarovana, kar pomeni nevarnost za domačine ali obiskovalce, ki terena ne poznajo, tako da bi bilo potrebno na tem področju ukrepati (npr. postavitev opozorilnih tabel za brezna). V bližini Brezna na Levpah mi je domačin pokazal brezno, ki ni vrisano v kataster jam Slovenije in bi ga bilo potrebno vnesti. 3.4 SWOT analiza Banjške planote V preglednici 12 so naštete prednosti, slabosti, priložnosti in tveganja razvoja Banjške planote na splošno, torej (naravni) potenciali, ki jih planota ima in jih je potrebno prepoznati, pravilno vrednotiti in trajnostno uporabiti. SWOT analiza je bila dopolnjena na podlagi mnenj informatorjev oziroma domačinov, s katerimi sem bila v kontaktu. Na splošno so domačini mnenja, da je potrebno tesnejše povezovanje med kraji, različnimi akterji in poskrbeti v prvi vrsti za ljudi, ki na tem območju živijo, ter s pravilnim upravljanjem poskrbeti za ustrezen razvoj z upoštevanjem njihovih mnenj in želja. 113 Preglednica 12: SWOT analiza Banjške planote PREDNOSTI - Osončenost, gozd, velika količina padavin, veter, primeren za vetrne elektrarne, privlačna kulturna pokrajina, čist hribovski zrak, posamezniki z vizijami in aktivnim delovanjem za razvoj Banjške planote. PRILOŽNOSTI - 3.5 SLABOSTI Žledolom januarja 2014, Burja, kraško površje, skromni vodni viri, odseljevanje, predvsem mladih, nezaščitena brezna, ni prenočišč za turiste, zaščita kulturne in naravne dediščine, ni vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, - neprimerne (majhne in strme) površine za strojno obdelovanje, - pomanjkanje snežnih padavin, - nepovezanost lokalnih skupnosti. TVEGANJA - Sončne elektrarne, vetrne elektrarne, biomasa, gozdarstvo, kulturna in naravna dediščina – turizem, kraško površje, arheološka najdišča, lesnopredelovalna industrija, priložnosti za raziskovanje in obisk specifičnih skupin obiskovalcev, pridelava zdrave hrane in povečanje samooskrbe, lokalna raba obnovljivih virov energije, delovna mesta za kvalificirano in nekvalificirano delavno silo. - Interesi zunanjih vlagateljev, onesnaževanje podtalnice (gnojenje, škropljenje), onesnaževanje prsti, pretirano krčenje gozda – pusta pokrajina, spremenjena in razvrednotena kulturna pokrajina, za turizem neprivlačna kulturna pokrajina, neprimerni pravilniki zaščite kulturne in naravne dediščine. Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote Banjška planota je s svojimi domačijami in prebivalci vpeta v širšo Goriško regijo ter je povezana tako s Slovenijo kot tudi sosednjo Italijo, kjer prehaja do dnevnih migracij ljudi, izmenjevanje virov, blaga storitev, znanja ipd. Mizarji in kamnoseki Banjške planote surovine za izdelke uvažajo od drugod in ne uporabljajo lokalnih surovin, saj je npr. apnenec za zunanjo uporabo izrazito neodporen (lahko pa bi ga uporabili za notranjo uporabo), les je zaradi rastnih pogojev neprimeren ali predrag, saj je npr. smrekovina od drugod cenejša. Konkurenca na trgu je velika in ljudje vedno izberejo cenejše surovine za izdelke, oziroma uporabijo, kar je dostopnejše in cenejše, in težko je spremeniti miselnost sedanjih in prihodnjih generacij, ko gre za kapital in dobiček. 114 Slika 86: Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote 115 Oskrbovanje prebivalcev Banjške planote (slika 86) s hrano in drugimi osnovnimi viri, ki jih ne pridelajo doma, poteka iz gravitacijskih središč (Nove Gorice, Kanala ali Tolmina). Z elektriko jih oskrbujeta distributerja E3 d. o. o., oziroma Elektro Primorska, s telefonom in internetom pa Telekom Slovenije d. d. Večina naravnih (in drugih) virov za oskrbo ljudi na Banjški planoti prihaja iz Goriške regije. Z Banjške planote izhajajo poleg naravnih virov (predvsem les, redkeje hrana) v gravitacijska središča (Nova Gorica, Kanal in Tolmin), v Italijo, Ljubljano in redkeje v druge dele Slovenije pa predvsem delovna sila (dnevne migracije), znanje in mladi, kar deloma tudi pripomore k demografski ogroženosti območja. V razvoju je tudi oskrbovanje vzhodnega, osrednjega in zahodnega dela (torej od Lokovca, preko Kala nad Kanalom proti Levpi in Seniškemu Bregu) planote z vodovodnim omrežjem iz zajetja v Čepovanu. 116 4 SCENARIJI PRIHODNJE RABE LOKALNIH NARAVNIH VIROV ZA OHRANJANJE POSELITVE IN KULTURNE POKRAJINE NA BANJŠKI PLANOTI Na ohranjanje poselitve na Banjški planoti poleg omenjenih vpliva veliko drugih različnih dejavnikov. Pomemben antropogeni element v pokrajini je poleg cestnega, telekomunikacijskega, internetnega omrežja tudi vodovodno omrežje, ki se širi in znotraj katerega naj bi do konca leta 2015 bila vsa gospodinjstva na Banjški planoti priključena nanj. V nadaljevanju skušam z uporabo scenarijev predvideti prihodnji razvoj Banjške planote na podlagi naravnih in drugih virov v različnih smereh. Scenarij je v splošnem hipotetično zaporedje dogodkov, ki je zgrajeno z namenom, da dobimo v središče pozornosti vzročno-posledične odnose in točke odločanja. Scenarij kaže, kako je po določenih korakih možno priti do nekega hipotetičnega položaja in kakšne alternative ima vsak udeleženec v tem procesu (Pučko, 1999). Tehnika razvijanja scenarijev se nanaša na razvijanje »najboljše« ali »idealne« slike nekega sistema v prihodnosti. Razvijanje scenarijev poteka s pomočjo intuitivnega ali koncepcijskega procesa, ki je običajno vezan na določeno temo. Izdelava scenarija za neko temo zahteva ravnanje v skladu z modelom okolja, ki je določen z izbiro ključnih dejavnikov, ki vplivajo na temo scenarija, predvidevanje njihovega razvoja, razvitje modela povezav med njimi in izdelavo scenarijev. Vsak izdelani scenarij ima različne posledice, ki jih v nadaljevanju ustrezno ovrednotimo (Pučko, 1999). Namen scenarijev je predvsem pomagati pri sprejemanju strateških odločitev v primerih, ko se srečujemo z veliko negotovostjo (Kristl, Miljevič, 2007). Scenariji so torej strateške usmeritve, s katerimi predvidevamo drugačno in spremenjeno podobo prostora, z namenom pomagati pri sprejemanju strateških odločitev (Ažman Momirski, Kladnik, 2009). 4.1 »Optimistični scenariji« V prvem sklopu scenarijev, t. i. »optimističnih scenarijev«, je predviden razvoj Banjške planote v pozitivno smer. Predvideni podscenariji tega scenarija se povezujejo in dopolnjujejo. Torej, zavarovano območje v kombinaciji s turizmom, ohranjanjem kulturne pokrajine (arhitekture, obdelovalnih površin) in ustrezni predpisi, ki bi domačinom prinašali korist, lahko pomeni pozitiven razvoj Banjške planote. V prihodnosti bo potrebno poskrbeti tudi za starejše ljudi na Banjški planoti, zato bi bilo mogoče razvijati delovna mesta tudi na področju oskrbe starejših na domu. 4.1.1 Zavarovano območje Zavarovanje območja oziroma varovanje naravnih in kulturnih vrednot Banjške planote lahko pomeni določene prednosti in slabosti. Z zavarovanjem pokrajine oziroma njenih specifičnosti bi območje začeli urejati posebni predpisi, ki pomenijo tudi omejeno delovanje človeka v takšni pokrajini. Zato bi bilo potrebno predpise prilagoditi tako, da bi lahko lokalni prebivalci na sodoben način tradicionalno in sonaravno upravljali s prostorom. Predpisi varovanja pokrajine bi bili smiselni za arhitekturno poseganje v pokrajino (npr. barva fasad stavb, uporaba lokalnih materialov). Smiselno bi bilo razmišljati o subvencijah za tradicionalno gradnjo, upravljanje s kulturno pokrajino ipd. Subvencije za kmetijske dejavnosti so vzpodbudile ohranjanje kmetovanja na Banjški planoti, vendar je poleg birokracije pogosto omejitveni dejavnik tudi relief in s tem povezana omejena strojna obdelava površin. 117 4.1.2 Obdelovanje in ohranjanje kulturne pokrajine Lahko bi na primer ustanovili nekakšno zadrugo, ki bi skrbela za promocijo, pomoč lokalnim proizvajalcem in pridelovalcem pri upravnih postopkih, distribucijo hrane, mleka in mlečnih izdelkov, drv, lesnih sekancev, elektrike iz sončnih celic, izdelovanje rastlinskih čistilnih naprav v prvi vrsti za domačine na Banjški planoti, viške pa izvažala v Novo Gorico in druga gravitacijska središča, v javne ustanove (npr. šole), restavracije, večje trgovske centre ipd. S tovrstnim združenjem bi pridobili delovna mesta (tudi za kvalificirano delovno silo) na planoti in dosegli večjo raven samooskrbnosti na planoti ter v regiji. To bi bilo mogoče ob ustreznih vzpodbudah države ter Evropske unije. Glavni dejavnik za izvedbo tovrstnega scenarija je zainteresiranost domačinov, njihove želje in interesi, saj v primeru nezainteresiranosti tovrstno združenje nima prihodnosti oziroma pomena. Začetne investicije v tovrsten projekt bi bile precejšnje, vendar bi s postopnim pristopom lahko ponudbo obogatili in razširili ter po potrebi zaposlili dodatno delovno silo iz lokalnega okolja. Najverjetneje bi na takšen način zadržali prebivalce na Banjški planoti in ohranili kulturno pokrajino. 4.1.3 Usmerjenost v turizem, zdravo življenje (kolesarski park), vikendaštvo, vrtičkarstvo V teoretičnih izhodiščih omenjena ČHE Avče za prebivalce nima neposrednih koristi. Tovrstne posege v prostor in rabo naravnih virov Banjške planote za »razvoj« je potrebno temeljito preučiti ter v prvi vrsti upoštevati potrebe in želje lokalnih prebivalcev. Zgornja akumulacija ČHE Avče bi lahko bila povod za razvoj turizma, saj je poznana širši javnosti, in bi lahko uspela in prinašala dobiček s sodelovanjem in povezovanjem med domačini in lokalnimi skupnostmi ter drugimi akterji. Enkrat letno je ob akumulaciji organizirana zabava, ki privablja mlade iz bližnjih in daljnih krajev, in takrat prostor zaživi. Največji problem je nezainteresiranost (mladih) domačinov, ki bi bili pripravljeni sodelovati, delati in vzpodbujati razvoj. Na primer, ob bazenu stoji objekt, ki je neizkoriščen in v katerem naj bi se v prihodnje izvajala gostinska ponudba, to pa bi bilo mogoče tudi razširiti, se povezati z lokalnimi kmetijami in na tem mestu promovirati celotno Banjško planoto z naravno (npr. jame za specifične skupine obiskovalcev) in kulturno dediščino (Mali muzej kovaštva v Lokovcu, cerkvica sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom itd.). Povezovanje kmetijstva, dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, gostinske ponudbe, lokalnih obrti, gozdarstva ipd. bi lahko v prihodnosti vzpodbudilo ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine na Banjški planoti. Pozitivni ukrep, ki bi prispeval k razvoju Banjške planote, bi lahko bile tudi tuje investicije, vendar je pri tovrstnih investicijah potrebno biti previden, saj lahko prinašajo za lokalno prebivalstvo več slabosti kot koristi. Razvoj planote je potrebno načrtovati v okviru zmogljivosti okolja oziroma ekosistemov, saj sonaravna raba naravnih virov teži k ekonomski optimizaciji njihove rabe v okviru zmogljivosti samega vira in ob upoštevanju zmogljivosti okolja za sprejemanje t. i. stranskih produktov njihove rabe (Plut, 2011). Pomembna je inovativnost in aktivnost lokalnega prebivalstva, da prepozna in korektno vrednoti (naravne) potenciale Banjške planote, njihove pobude in prizadevanja pa lahko privedejo do ustreznih ukrepov, uredb, pravilnika na lokalni, regionalni ravni in širše. Pri razvoju je potrebno slediti trajnostni rabi lokalnih naravnih virov, poskrbeti za delovna mesta na različnih področjih (npr. gozdarstvo, kamnoseštvo, obdelovanje kmetijskih površin, oskrba 118 starejših na domu, oskrba z lokalnimi izdelki, turizem). Subvencije za tradicionalno gradnjo in obnovo obstoječega stavbnega fonda bi, poleg že obstoječih subvencij za kmetijstvo in uporabo obnovljivih virov energije, pozitivno vplivale na izgled kulturne pokrajine. Vzpodbujanje lokalnih tradicionalnih obrti v sodobni, moderni preobleki in uporabnosti bi ravno tako prineslo določena delovna mesta in povečalo prepoznavnost območja. Tovrstni ukrepi bi vplivali tudi na razvoj turizma na planoti, razširjenje gostinske in drugih turističnih ponudb. Premišljena in sonaravna postavitev ter zagon sončnih in vetrnih elektrarn na pozidanih in degradiranih območjih bi tudi pozitivno vplivala na razvoj območja. Po optimističnem scenariju bi se z vsemi naštetimi ukrepi in tovrstnim razvojem ustvarilo precej delovnih mest za kvalificirano in nekvalificirano delovno silo, kar bi dodatno vplivalo na ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine. Spodbude za sonaravno zasnovano strategijo razvoja morajo izhajati iz lokalnega proti državnemu, Evropskemu nivoju. Primer priložnosti aktivnega vključevanja domačinov in lokalnih ponudnikov ter drugih akterjev je aktivno sodelovanje s konkretnimi projektnimi idejami za umestitev v Strategijo razvoja za hribovski del Severne Primorske. S projekti, ki temeljijo na sodelovanju in povezovanju različnih akterjev, bi lahko dosegli določen korak v razvoju Banjške planote. Izboljšanje energetske učinkovitosti bi zmanjšalo potrebe po novih virih energije in pritiske na okolje. Večja energetska učinkovitost in varčevanje z energijo hkrati podaljšujeta obdobje za razvoj alternativnih virov energije (Plut, 2011). Poleg opisanega predvidenega razvoja po »Optimističnem scenariju« je v preglednici 13 predvidena sonaravna raba lokalnih naravnih virov, ki bi omogočala razvoj, ohranitev kulturne pokrajine in poselitve na Banjški planoti. S pomočjo vzajemnosti, sodelovanja, inovativnosti in aktivnosti prebivalstva bi lahko našli rešitve za rabo in prodajo lokalnih naravnih virov na osnovi pretekle rabe na sodoben način (poleg drvi in lesa, je nekaj potenciala v trženju zdravilnih zelišč in čajev, v kmetijstvu, predvsem govedoreja, konjereja, za turizem, in drobnica, čeprav ni tradicionalna za Banjško planoto). V prihodnje se bo verjetno, kljub vodovodnemu omrežju, še vedno uporabljala deževnica, vsaj za zalivanje, pranje ipd., kar bi bilo smiselno vzpodbujati. Izvire in zajetja se bo uporabljalo v podobnem obsegu kot sedaj, ponekod pa jih bo zamenjalo vodovodno omrežje in se ne bodo več uporabljali (torej bodo zamrli). Na planoti so bili kali nekoč del tradicionalne kulturne pokrajine, zato jih je smiselno vzdrževati in obnavljati v konceptu kmetijske dejavnosti (govedo vzdržuje in oblikuje kal) in turistične privlačnosti (tradicionalna kulturna pokrajina). Naravne vrednote (jame, brezna, izviri itd.) bodo po »Optimističnem scenariju« pomembni del turistične in izobraževalno-raziskovalne ponudbe. Ob tem je potrebno opozoriti, da je potrebno jame, brezna in druge potencialno nevarne točke na Banjški planoti označiti in obiskovalce (ter domačine) opozarjati na nevarnost zdrsa ali padca vanje. Območja z rodovitno prstjo bi ostala obdelana, površine v zaraščanju pa bi se revitalizirale oziroma spremenile v pašnike, travnike. Optimizem tega scenarija je tudi v človeških virih, zainteresiranosti (mladih) domačinov, saj ti na Banjški planoti iščejo in vidijo potenciale, ki jih je mogoče na sonaravni način uporabiti in s tem povezati in ohraniti poselitev. Posamezni akterji s svojimi idejami, dejavnostmi in interesi bi se povezali med seboj in peljali razvoj v pozitivni smeri ter preudarno ravnali z okoljem, v katerem živijo. Tako je torej poleg človeških virov zelo pomemben tudi socialni kapital. 119 Preglednica 13: »Optimistični« scenarij razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov. Lokalni naravni vir »Optimistični scenarij« Padavine (dež) Snežne padavine Izviri (zajetje) Kal – močilo Gozd – les Kamen (apnenec, skril) Prst (njive) Travniki Relief Vrtače, suhe doline Brezna, jame Sonce Veter Rastline Prestrezanje padavin, raba za zalivanje in pranje Izogibanje investiranju v smučarski turizem Sonaravna raba lokalnih izvirov in njihovo vzdrževanje Sonaravno vzdrževanje kalov s pomočjo goveda Sonaravno gospodarjenje z gozdovi, prodaja lesa in drv za ogrevanje, mizarstvo Kamnoseštvo, skrilolom, varovanje naravne in kulturne dediščine Ohranjanje in obdelovanje površin (poljedelstvo) Sonaravna živinoreja (konjereja, govedoreja, drobnica) Ohranjanje kulturne pokrajine in razmestitev rabe tal, kolesarski park, turizem Obdelovanje, ohranjanje, permakultura, hortikultura, turizem, zavarovano območje Turizem, izobraževanje in raziskovanje, zavarovano območje Sončne elektrarne (nameščanje sončnih celic na strehe) Vetrne elektrarne (sonaravno razmeščanje na primerne lokacije) Nabiranje, prodaja in trženje zelišč, čajev itd. 4.2 »Pesimistični scenariji« Drugi sklop scenarijev, usmerjen v negativno smer in poimenovan »pesimistični scenariji«, predvideva zaraščanje kulturne pokrajine zaradi nezainteresiranih, apatičnih in pasivnih (mladih) domačinov, ki bi se izselili, starejši pa se preselili v domove za upokojence v bližnjih mestih. 4.2.1 Zaraščanje kulturne pokrajine Zaradi nezainteresiranosti, pasivnosti (mladih) domačinov, neustreznih uredb in pravilnikov, bi se lahko zgodilo, da bo zaraščanje kulturne pokrajine, odseljevanje prebivalstva na Banjški planoti vse intenzivnejše. Problem bi nastal pri neprepoznavanju ter apatičnosti prebivalcev v odnosu do kulturne pokrajine in lokalnih naravnih virov Banjške planote, to pa bi izkoristili tuji kapitalistično naravnani investitorji, ki bi območje izkoristili za dobiček in pri tem popolnoma ignorirali domačine. Problem so lahko tudi nesmotrne investicije, kot bi bila lahko investicija v smučišče v Kalu nad Kanalom. Čeprav je kraj poznan po manjšem smučišču, bi bila investicija v to turistično dejavnost nesmotrna tudi zaradi vse milejših zim, zato je potrebno turistično ponudbo v kraju iskati drugje ter se povezati s kraji na Banjški planoti. 4.2.2 Odseljevanje prebivalstva Odseljevanje prebivalstva je predvideno že v primerih opisanih v podscenariju zaraščanja kulturne pokrajine, saj se z zmanjšanjem števila prebivalcev zmanjša človeški potencial, ki je nujno potreben za ohranjanje kulturne pokrajine in razvoj območja. 4.2.3 Degradacija kulturne pokrajine Razvoj planote bo lahko šel v negativni smeri, ki bi privedla, poleg zaraščanja, do degradacije pokrajine in ustvarjanja degradiranih površin, katerih ne bi bilo mogoče ponovno uporabiti za kmetijstvo. Na Banjški planoti je mogoče izkoriščati obnovljive vire energije, vendar je pri tem potrebno upoštevati sonaravno komponento, korist za prebivalce in umeščenost objektov 120 v kulturno pokrajino. Seveda bi bile vetrnice in sončne celice sprva tujek na planoti, vendar bi lahko s pravilnim umeščanjem v tradicionalno kulturno pokrajino dosegli njeno privlačnost. Ob tovrstnih investicijah bi bilo potrebno poskrbeti tudi za domačine, npr. z delovnimi mesti, oziroma povezovanjem različnih dejavnosti na planoti. Država bi morala zakonsko urediti in poskrbeti za ustrezno rabo lokalnih naravnih virov v korist domačinov oziroma lokalnih prebivalcev, kar bi pomenilo ohranjanje kulturne pokrajine in poselitve, če predpostavljamo, da je državi v interesu, da ostane podeželski prostor poseljen. Prebivalci bi lahko npr. električno energijo pridobivali sami s pomočjo fotovoltaike, pri čemer je potrebno poskrbeti za ustrezne predpise, ki bodo v korist lokalnemu prebivalstvu in ne usmerjene v izkoriščanje naravnih virov, pri katerem domačini ne bi imeli neposrednih koristi. Do avgusta leta 2014 je bila kot ena izmed dopolnilnih dejavnosti na kmetiji dovoljena tudi proizvodnja električne energije iz Sončevega vira. Ministrstvo za kmetijstvo je s seznama dopolnilnih dejavnosti črtalo proizvodnjo električne energije iz vseh obnovljivih virov, razen tistih, ki so neposredno povezani z osnovno dejavnostjo kmetije, torej je dovoljena proizvodnja iz lesne biomase, gnoja, gnojevke in rastlinskega substrata (Uredba o dopolnilnih dejavnosti …, 2014). Kmetije, ki imajo sončne elektrarne, se bodo torej morale registrirati kot proizvajalke električne energije ali pridobiti status samostojnega podjetnika, kar pomeni dodatne stroške, administrativne ter druge zakonske obveznosti (Uredba o dopolnilnih dejavnosti…, 2014). Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ni Sončeva energija glavni vir vsega delovanja na Zemlji ter posledično tudi osnova in predpogoj za pridelavo hrane oziroma kmetijsko dejavnost? Torej je tudi Sončeva energija, iz katere se proizvaja elektrika za delovanje in obratovanje kmetije, »neposredno povezana z osnovno dejavnostjo kmetije«. Tovrstni ukrepi demotivirajo prebivalce, ki se ukvarjajo ali želijo ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo in dopolniti svojo dejavnost oziroma za delovanje sami proizvajati energijo. »Pesimistični scenarij« razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov predvideva predvsem neprepoznavanje, apatičnost in pasivnost domačinov, potomcev ljudi, ki so to pokrajino ustvarili in jim je bila osnova za preživetje. Najverjetneje (mladi) domačini ne bi znali prepoznati in uporabiti lokalnih naravnih virov, ki jih ima Banjška planota. Razvoj Banjške planote tako lahko gre v negativno smer (preglednica 14) za ohranjanje poselitve in kulturne pokrajine, predvsem v primeru, če se ne bo upoštevala sonaravna komponenta razvoja pri vseh lokalnih naravnih virih: npr. predvideni skrilolom v Česalu (v Kalu nad Kanalom) lahko pomeni degradiranje pokrajine in nobenih koristi za domačine. Lahko predvidevamo, da se bo nadaljeval trend zaraščanja in opuščanja obdelovalnih površin ter praznjenje hiš, zaselkov in posledično celotnih vasi. V primeru apatičnosti domačinov lahko gre tudi postavitev sončnih in vetrnih elektrarn v negativno smer, da domačini od teh nimajo koristi, delovnih mest ali privlačne pokrajine. V iskanju priložnosti za turizem je nevarnost, da bi se domačini ali tuji investitorji, ki niso neposredno povezani s pokrajino, odločili za nesmotrno investiranje v nepremišljene projekte, npr. smučišče v Kalu nad Kanalom. 121 Preglednica 14: »Pesimistični scenarij« razvoja Banjške planote z rabo lokalnih naravnih virov. Lokalni naravni vir Padavine (dež) Snežne padavine Izviri (zajetje) Kal – močilo Gozd – les Kamen (apnenec, skril) Prst (njive) Travniki Relief Vrtače, suhe doline Brezna, jame Sonce Veter Rastline »Pesimistični scenarij« Neuporaba padavin Nesmotrno investiranje v smučišče, tek na smučeh Zanemarjanje izvirov in vodnih zajetji Opuščanje kalov oziroma netradicionalna raba naravnega vira (plastični rezervoarji z vodo) N- sonaravno upravljanje z gozdovi (manipulacije pri odkupu lesa, drv) Netrajnostno koriščenje skriloloma v Česalu Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine Opuščanje obdelovalnih površin, zaraščanje kulturne pokrajine Neprepoznavanje potenciala naravnih vrednot Sončne elektrarne na obdelovalnih površinah, ni koristi za domačine Vetrne elektrarne na neprimernih površinah, ni koristi za domačine Neprepoznavanje potenciala, tuje in zunanje izkoriščanje Poleg domačinov bo morala tudi država spremeniti upravljanje in odnos do ruralnih in depupulacijskih območij v Sloveniji, saj z ne konkretnimi uredbami in mačehovskim odnosom do podeželskega prostora ne bo dosegla ohranjanja kulturne pokrajine oziroma poselitve na podeželju, temveč spodbudila še večje izseljevanje, »beg možganov« ter razvrednotenje in degradacijo kulturne pokrajine. Banjška planota ima veliko neizkoriščenega potenciala, katerega razvoj je odvisen tudi od vrednotenja s strani domačinov. Predvidevanje nadaljnjega razvoja Banjške planote je zelo težko, vendar je potrebno prepoznati in osmisliti potenciale, ki jih Banjška planota ima. Tuje (zunanje) investicije so nujne, vendar jih je potrebno dobro premisliti, sonaravno ovrednotiti in prilagoditi lokalnim razmeram. Pri tem je potrebno sodelovati z lokalnimi prebivalci, ki ta prostor drugače vrednotijo kot zunanji investitorji. Nedvomno se bo v prihodnosti planota razvijala s pomočjo aktivnih in zainteresiranih (mladih) domačinov, ki prepoznavajo potenciale območja. Nekateri posamezniki, društva in krajevne skupnosti se zelo trudijo za razvoj in ohranjanje kulturne pokrajine Banjške planote. V prihodnosti pa bodo s povezovanjem in sodelovanjem gotovo dosegli razvoj v pozitivno smer. 122 5 SKLEP Banjška planota s svojimi fizičnogeografskimi in družbenogeografskimi značilnostmi pogojuje razmestitev, vrednotenje in rabo lokalnih naravnih virov, čemur so se ljudje prilagodili tako, da so na flišni podlagi, kjer je prst globlja, obdelovali površine (travniki, njive), naselja pa gradili na apnenčasti podlagi. Območje so naselili kljub manjši prisotnosti vodnih izvirov, saj je padavin dovolj, da so se lahko oskrbovali(in se še vedno) z deževnico. Na skrajnem vzhodnem delu Banjške planote, ki je popolnoma kraški in je bil naseljen najpozneje, so imeli ljudje obdelovalne površine v vrtačah in suhih dolinah ter bili zaradi manj ugodnih naravnih razmer odvisni tudi od kovaštva. Kmetijstvo v kombinaciji z obrtmi (kovaštvo, oglarstvo, kamnoseštvo, mizarstvo, zidarstvo itd.) so bile dejavnosti, s katerimi so se ljudje na planoti preživljali. Za ohranjanje poselitve in privlačne kulturne pokrajine je predpogoj ugodna demografska struktura, ki pa je na Banjški planoti zdaj izrazito neugodna. Demografski potencial je namreč tisti dejavnik, ki bo pogojeval poselitev in razvoj Banjške planote tudi v prihodnosti. Na Banjški planoti poteka proces zaraščanja in opuščanja nekdaj za preživetje pomembnih lokalnih naravnih virov, obdelovalnih površin, in posledično kulturne pokrajine. Osnova za poselitev Banjške planote so namreč bile obdelovalne površine (relief in prst), ki v današnjem času niso vrednotene kot osnovni naravni vir. Pomembni naravni viri za razvoj Banjške planote, ki prebivalcem zaenkrat ne prinašajo neposrednih koristi, so veter, Sončeva energija, gozdovi, vodonosnik ter akumulacijsko jezero na Kanalskem Vrhu. Z ustreznim vrednotenjem lokalnih naravnih virov ter z upoštevanjem domačinov in njihovih koristi se lahko Banjška planota tudi v prihodnje razvija v pozitivni smeri. Naravni viri so bili pomemben vir preživetja v preteklosti. V sedanjosti se obdelovalne površine (ponekod tudi tiste, ki so možne obdelave z mehanizacijo) zaraščajo in spreminjajo v gozd, naravnega kamna apnenca se ne uporablja, ker je izrazito neobstojen, zaradi korozije in sodobne mehanizacije (pluženje, soljenje cest pozimi), vendar bi ga bilo mogoče uporabiti za notranjo opremo. Bukov les je primeren za kurjavo, posamezne druge vrste dreves pa tudi za mizarstvo. Neposredno od padavin (dežja) je še vedno odvisno veliko prebivalcev na Banjški planoti, saj se povečini še vedno oskrbujejo z deževnico. V začetku postavljene hipoteze lahko potrdim. 1. hipoteza: Prebivalci Banjške planote so omejene lokalne naravne vire v preteklosti uporabljali v večji meri kot danes. Študija primerov posameznih domačij je pokazala velike razlike v rabi lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja in drugi polovici 20. stoletja v primerjavi z današnjo, saj se veliko površin intenzivno zarašča in spreminja v gozd, oziroma veliko površin (predvsem pašnikov) ni več v rabi. 2. hipoteza: Odnos med človekom in naravo (naravnimi viri) na Banjški planoti je bil v preteklosti tesnejši, kot je danes. V preteklosti se je človek bolj prilagodil lokalnim naravnim virom in živel v sožitju z naravo, uporabil, kar mu je okolje ponujalo. Skozi raziskavo se je namreč pokazalo, da raba tal odraža vrednotenje posameznih lokalnih naravnih virov. Ljudje so v preteklosti uporabili, kar jim je domače okolje ponujalo. Raba lokalnih naravnih virov je bila trajnostna, saj so prebivalci morali preživeti z omejenimi lokalnimi naravnimi viri in pri tem misliti tudi na prihodnje generacije. 123 3. hipoteza: Na Banjški planoti so na razvoj in poselitev območja vplivali različni glavni omejitveni dejavniki (naravni in družbeni). V preteklosti so bili glavni omejitveni dejavniki naravnogeografski (rodovitna in globoka prst, razmestitev obdelovalnih površin glede na relief), danes pa so naravni nekoliko v ozadju, saj so glavni omejitveni dejavniki postali družbenogeografski dejavniki (ekonomski, politični, socialni). V sedanjosti in v prihodnosti je in bo najpomembnejši omejitveni dejavnik urejena infrastruktura (cestno, vodovodno, telekomunikacijsko in internetno omrežje) ter bližina gravitacijskega središča. 4. hipoteza: Lokalni naravni viri nudijo možnosti razvoja planote tudi v prihodnje, tako da se vzpostavi njihova sonaravna raba, ohrani obstoječa poselitev ter kulturna pokrajina. Pri tem bo potrebno upoštevati udobnost sodobnega življenja in z ustreznimi predpisi in uredbami poskrbeti za pravilno upravljanje in planiranje prostora. Med ključnimi strateškimi prednostnimi nalogami sta v strateških razvojnih dokumentih navedena sonaravni in okoljsko komplementaren policentrični, skladnejši razvoj. Pomemben je torej regionalni razvoj (Plut, 2011), spodbujanje endogenih potencialov posamezne regije za razvoj (Potočnik Slavič, 2010). Ugotovitve v magistrskem delu so lahko osnova za planiranje in razvijanje območja ter iskanje novih možnosti in priložnosti na planoti in s tem za preprečevanje odseljevanja prebivalstva in ohranjanje kulturne pokrajine. Najpomembnejše izhodišče je torej, da je upravljanje Banjške planote osredotočeno v korist lokalnih prebivalcev Banjške planote in ne za širše interese. Pretekla raba lokalnih naravnih virov je lahko osnova za usmerjanje razvoja, ob upoštevanju sodobnih tehnik, mehanizacije in znanja. Medgeneracijsko učenje, sodobne raziskave ter primeri dobre prakse so lahko v pomoč in vzpodbudo pri upravljanju s prostorom na Banjški planoti. Banjška planota ima naravne vire, ki so lahko ob pravilnem vrednotenju in sonaravni rabi potencial za sodobni razvoj in ne za stagniranje območja. Z ustreznimi notranjimi (socialni kapital, zainteresiranost in aktivno udejstvovanje prebivalcev) in zunanjimi (finančnimi, ekonomskimi, okoljskimi itd.) vzpodbudami je mogoče ohraniti poselitev in kulturno pokrajino. Tako kot druga slovenska podeželska območja ima tudi Banjška planota določen endogeni potencial. Tega bi bilo smiselno razvijati z neoendogenim razvojnim pristopom, ki bo omogočal njegovo uravnoteženo rabo, vendar zahteval tudi ustrezno preoblikovanje državnih ustanov in aktiviranje lokalnega prebivalstva ter odgovorno delovanje vseh vključenih. Na posameznih območjih Banjške planote se že aktivirajo in krepijo razvojni potenciali, vendar jih iz različnih razlogov (premajhna in premalo prepoznavna ponudba proizvodov, strah pred hitro spreminjajočimi razmerami na svetovnem trgu in zavest o ranljivosti podeželskih območij ipd.) še ne vključujejo v regionalne gospodarske kroge (Potočnik Slavič, 2010). Značilno je tudi pomanjkljivo povezovanje med različnimi akterji in zavistnost med prebivalci, kar bo potrebno v prihodnosti premagati in z aktivnim sodelovanjem ter močno voljo ohraniti obdelano in privlačno kulturno pokrajino. 124 6 SUMMARY Banjšice plateau is one of the specific karst region in Slovenia, which with its physical and social geography features layout, evaluation and use of local natural resources, what people have adapted in different ways. On flysch basis, where the soil is dipper, they have cultivated areas (meadows, fields) and on the limestone basis they built houses and buildings. People settled area even there are not a lot of water springs, because there is a lot of rain, that they can supply with rai water (and they still). On east part of Banjšice plateau, which is totally karstic and later inhabited, people had fields in dolinas and also depend on forging. Agriculture in combination with crafts (blacksmithing, charcoal burning, quarrying, carpentry, masonry) are the main activities people supply on Banjšice plateau. For the preservation of the settlement and attractive cultural landscape is a prerequisite advantageous demographic structure, which is on Banjšice plateau unfavourable. Demographic potential is the main factor for settlement and development in the future. On the Banjšice plateau runs the process of overgrowing and abandonment of fields, which have always been important for the survival of local natural resources, cultivated areas, and consequently the cultural landscape. The basis of settlement were areas which people can cultivated and made the cultural landscape. Important nowadays local natural resources are wind, solar energy, forest, aquifer and accumulation lake on the Kanalski Vrh. By appropriate evaluation of local natural resources and by compliance with the locals, Banjšice plateau can develop in positive way. Natural resources were very important source of supply in the past. Today cultivated fields and areas overgrowing (also that which we can cultivate by mechanization) and change in forest areas, natural stone is not in use anymore, because of instability, because of corrosion and mechanization (modern type of snow plowing, salting), but we can use this stone for inside use. Beech wood is useful for firewood, some of other type of wood also for joinery. A lot of people are still depend on rain water, because they still use rain water for supply. Use of limited local natural resources for live on the Banjšice plateau was bigger in the past, today is use of local natural resources not so strong and extended, because of social and technical changes, except wood, which is in nowadays life important natural resource of Banjšice plateau. The main differences between past and today’s natural resources use are useful for rural planning of this region. Organisation and form of use different natural resources on three different farms on the plateau shows small differences in natural resources use, because farms lay on different locations of Banjšice plateau, where are important the geology, relief, soil, microclimate etc. In this paper are used method of case study, observation and compering different historical sources. With this methods we can realized that people of Banjšice plateau used local natural resources more in the past (in first half of 19. and second half of 20. century) than today, what causes overgrowing of cultural landscape. So we can assume that relationship between human and nature (natural resources) was closer in the past, than it is today. The main contents of all strategy development papers are based on sustainable and environmental polycentric development. Regional development (Plut, 2011) and encouraging endogen potential of region are important for development of each region (Potočnik Slavič, 2010). 125 Conclusions in this paper can be basis for rural planning and development of Banjšice plateau and searching of new opportunities on the plateau and preventing depopulation inhabitants and conservation of cultural landscape. Management of this local area has to be oriented in benefits of local people and not for foreign interests. Past local natural resources use can be basis for guidance of development in combination of modern technic, mechanization and knowledge. Learning and teaching between different generations, contemporary researches and examples of good practice are also very important in management with space on Banjšice plateau. In last part of this paper I tried to predict the future development of Banjšice plateau using scenarios. “Optimistic scenario” predicts development of Banjšice plateau in positive way, so recognition and appropriate evaluation of local natural resources. “Pessimistic scenario” predicts development of Banjšice plateau in negative way or in increasing of emigration, negative demographic structure, overgrowing of cultivated landscape. Banjšice plateau has natural resources, which have to be appropriate evaluated and sustainable used. With appropriate endogen (social capital, interests and active of inhabitants) and external (financial, economic, environmental etc.) incentives is possible maintain settlement and cultural landscape. Endogen potential of Banjšice plateau is important to use for development of region, which can allow its balanced use. In this case we need to reorganization of state’s OBLAST, activate local people and responsible operation of all included. On some places of Banjšice plateau people are active and try to strengthen development potential, but they are not involved in different economic sphere because of some reasons like for example insufficiently recognized local products, fear of rapidly changing market realities and awareness of the vulnerability of rural areas (Potočnik Slavič, 2010). There is inadequate connecting between different actors and envy among inhabitants, which have to be solved in the future. There have to be active coopeartion and strong willingness to maintain cultivated landscape. 126 7 LITERATURA IN VIRI 1. AJPES (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve), 2014. URL: http://www.ajpes.si/prs/default.asp (Citirano 25. 9. 2014). 2. Aquarius d. o. o., 2011. Okoljsko poročilo za celovito presojo vplivov na okolje za Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030). Ljubljana, Aquarius d. o. o., 298 str. URL: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/EnergetikaZelen a_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/OP_VO_NEP_2011.pdf (Citirano 23. 7. 2014). 3. Arhiv Republike Slovenije, 2014a. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869). Goriška kresija. Katastrska občina Kal nad Kanalom 1822. URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202411 (Citirano 2. 3. 2014). 4. Arhiv Republike Slovenije, 2014b. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869). Goriška kresija. Katastrska občina Kal nad Kanalom 1822. URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202405 (Citirano 2. 3. 2014). 5. Arhiv Republike Slovenije, 2014c. Franciscejski kataster za Primorsko (1811 – 1869). Goriška kresija. Katastrska občina Lokovec 1822. URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=202874 (Citirano 2. 3. 2014). 6. Atlas okolja, 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Ok olja_AXL@Arso (Citirano 5. 5. 2014). 7. Atlas Slovenije za osnovne in srednje šole. 2014. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 128 str. 8. Ažman Momirski, L., Kladnik, D., 2009. Preobrazba podeželske kulturne pokrajine v Sloveniji. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 162 str. 9. Bavdaž, J., 2014. Domačija v Lipcah (osebni vir, 14. 4. 2014). Kal nad Kanalom. 10. Breščak, D., 2014. Domačija v Zatrebežu (osebni vir, 29. 3. 2014). Seniški Breg. 11. Brus, R., 2010. Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 112 str. 12. Brus, R., 2012. Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 406 str. 13. Buser, S., 1986. Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač listov Tolmin in Videm (Udine). 1987. Beograd, Zvezni geološki zavod, 162 str. 14. Črnjar, M., 2002. Ekonomika i politika zaštite okoliša. Ekologija – ekonomija – menadžment – politika. Rijeka, Ekomoski fakultet Sveučilišta u Rijeci, 364str. 15. Dakskobler, I., 2008. Pregled bukovih rastišč v Sloveniji. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 87, str. 3–14. 16. Drole, T., 2012. Geografske možnosti proizvodnje vetrne energije v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 122 str. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_201201_teja_drole.pdf (Citirano 27. 7. 2014). 17. Energetika, ekologija, ekonomija. Proizvodnja električne energije. 2014. URL: 18. Erhartič, B., 2007. Reliefne oblike kot geodiverziteta (geomorfološka naravna dediščina). Dela, 28, str. 59–74. 19. Gabrovec, M., 1996. Sončno obsevanje v reliefno razgibani Sloveniji. Geografski zbornik, 34, 1, str. 47–68. 20. Gams , I., 1986. Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje, gorovje. Geografski vestnik, 58, str. 77–81. 21. Gams, I., 1983. O razsežnosti in potrebnosti raziskovanja naravnih nesreč v Jugoslaviji. V: Naravne nesreče v Jugoslaviji s posebnim ozirom na metodologijo geografskega preučevanja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 5–16. 127 22. Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, str. 311–314. 23. Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str. 24. Gilpin, A., 1996. Dictionary of Environment and Sustainable Development. Chichester, John Wiley & Sons, 247 str. 25. Golibar, 2014. URL: http://www.golibar.com/index.php/slama-materiali (Citirano 24. 7. 2014). 26. Grafični podatki RABA za celo Slovenijo. MKO. 2014. URL: http://rkg.gov.si/GERK/ (Citirano 24. 6. 2014). 27. Gray, M., 2004. Geodiversity, valuing and conserving abiotic nature. London, University of London, Department of Geography, 434 str. 28. GURS, 2014. Podatki DMR 12,5, zemljiški kataster, topografske karte 1:25000, ortofoto posnetki. 2014. 29. Guthrie, M., 2004. The social and economic value of geodiversity. URL: http://www.geoconservation.com/EHWH/Conference/presentations/guthrie.htm (Citirano 13. 2. 2014). 30. Habič, P., 1968. Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Prispevek k poznavanju razvoja kraškega reliefa. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 243 str. 31. Haggett, P., 2001. Geography. A global Synthesis. Harlow, Prentice Hall an imprint of Pearson Education, 833 str. 32. Höfler, J., 2001. Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat. Goriška nadškofija. Goriški muzej, grad Kromberk, Nova Gorica, 208 str. 33. Hrustel Majce, M., 2004. Trajnostni razvoj in kmetijstvo. Usklajeno in sonaravno 11. Ljubljana, Svet za varstvo okolja RS, str. 99–102. 34. Ipavec – Filipič I., 1986. Kronika krajevne skupnosti Banjšice. Nova Gorica, Krajevna skupnost Banjšice, 41 str. 35. Ira, V., Kollar, D., 1992. Cognition of Environment as Part of the Relationship »ManEnvironment«. Geographica Slovenica, 23, str. 463–475. 36. Janež, J., Čar, J., Habič, P., Podobnik, R., 1997. Vodno bogastvo Visokega krasa. Idrija, Geologija d. o. o., 168 str. 37. Jeršič, M., 1999. Prostorsko planiranje rekreacije na prostem. Ljubljana, Urad RS za prostorsko planiranje, 135 str. 38. Jowsey, E., 2007. A new basis for assessing the sustainability of natural resources. United Kingdom, Energy, 32, str. 906–911. 39. Kastelec, D., Rakovec, J., Zakšek, K., 2007. Sončna energija v Sloveniji. Ljubljana, ZRC SAZU, 136 str. 40. Keating, M., 1995. Agenda za spremembo Srečanja na vrhu – Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku. Ljubljana, Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, 79 str. 41. Kemp, D., 2004. Exploring environmental Issues. London, Routledge, 444 str. 42. Klemenčič, M. M., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2008. Razvojna (ne)moč na obrobnih podeželskih območij Slovenije. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 58–63. 43. Knez, M., Slabe, T., Šebela, S., 2005. Smoganica – jama razvita v zgornjekredni breči. Acta Carsologica, 34, 2, str. 425–438. 44. Krajevni leksikon Slovenije, 1995. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D. (ur.). Ljubljana, DZS, str. 105, 467. 128 45. Kristl, M., Miljević, J., 2007. Razvoj scenarijev pri določanju poteka velikih infrastrukturnih projektov v prostoru. V: Likar, V. (ur.). Veliki razvojni projekti in skladni regionalni razvoj. Ljubljana, Založba ZRC, str. 131–141. 46. Lapajne, J., Šket Motnikar B., Zupančič, P., 2001a. Tolmač karte potresne nevarnosti v Sloveniji. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/podatki/tolmac_pospeska_ tal.html (Citirano 5. 5. 2014). 47. Lapajne, J., Šket Motnikar, B., Zupančič, P., 2001b. Karta potresne nevarnosti Slovenije – projektni pospešek tal. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/ potresna%20nevarnost/projektni_pospesek_tal.jpg (Citirano 5. 5. 2014). 48. Leser, H., 1976. Landschaftsoekologie. Stuttgart, E. Ulmer, str. 432. 49. Marinček, L., Čarni A., 2002. Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1:400.000. Ljubljana, ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija, 79 str. 50. Mather, A. S., Chapman, K., 1995. Environmental Resources. Burnt Mill, Longman Scientific and Technical, 279 str. 51. Medved, S., Arkar, C., 2009. Energija in okolje: obnovljivi viri energije. Ljubljana, Zdravstvena fakulteta, učbenik, 177 str. 52. Melik, A., 1960. Slovenija. Knj. 4. Slovensko Primorje. Ljubljana, Slovenska matica, 546 str. 53. Meteorološki arhiv. ARSO. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/app/webmet/ (Citirano 20. 6. 2014). 54. Mrak, J., 1995. Kovaštvo na Banjški planoti. Geografski vestnik, 67, 103–120 str. 55. Natek, K., 2001. Presoja vplivov na okolje pri načrtovani gradnji črpalne hidroelektrarne Avče z vidika geografije in geomorfologije. V: Marušič, J., Bačnar, D., Golobič, M., Lovka, M., Kranjčec, R., Mikoš, M., Natek, K., Polič, M., Rakovec, J., Smolar Žvanut, N., Udovič, A., Veselič, M., Vrhovšek, D. ČHE Avče. Črpalna elektrarna Avče. Okoljevarstvena (strateška) presoja idejne zasnove in presoja vplivov na regionalni in urbani razvoj. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, 253 str. 56. Natek, K., 2002. Ogroženost zaradi naravnih procesov kot strukturni element slovenskih pokrajin. Dela, 18, 1, str. 61–74. 57. Ogrin, D., Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 246 str. 58. Okroglič, S., 2013. Vetrolom pri Megarču (osebni vir, 13. 12. 2013). Kal nad Kanalom. 59. OPN Kanal – Občinski prostorski načrt Občine Kanal ob Soči. 2012. Uradni list RS, 98, str. 10062 – 10184. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=110894 (Citirano 10. 6. 2014). 60. OPN Nova Gorica – Občinski prostorski načrt Mestne občine Nova Gorica. 2012. Uradni list RS, 95, str. 9718–9807. URL: http://www.uradnilist.si/1/content?id=110794 (Citirano 10. 6. 2014). 61. OPN Tolmin – Občinski prostorski načrt Občine Tolmin. 2012. Uradni list RS, 78, str. 7846–7979. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=110154 (Citirano 10. 6. 2014). 62. Opozorilna karta verjetnosti pojavljanja zemeljskih plazov. 2005. 1:250000. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. 63. Osnovna geološka karta SFRJ. List Tolmin in Videm (Udine). 1987. 1:100.000. Beograd, Zvezni geološki zavod. 64. Panizza, M., 1995. Geomorfologia applicata: metodi di applicazione alla Pianificazione territoriale e alla valutazione d'Impatto Ambientale. Roma, La Nuova Italia Scientifica, 342 str. 65. Panizza, M., 2003. Karst landforms as geomorphosites. Dela, 20, str. 19–26. 129 66. Pavlin, B., 1998. Kambreško in Banjšice. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. Slovenija: pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 312–323. 67. Pavlin, B., 1998. Kambreško in Banjšice. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. Slovenija: pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 312–323. 68. Pavlin, M., 2001. Banjšice. Banjšice, Turistično društvo, 79 str. 69. Perkon, A. 2012. Geografska podpora pri določanju površin za smučišče na Banjški in Trnovski planoti. Raziskovalna naloga pri predmetu Geografska podpora odločanju (interno gradivo). Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 40 str. 70. Perkon, A., 2011. Funkcija in stanje stavb v naselju Kal nad Kanalom. Zaključno delo. Koper, Fakulteta za humanistične študije, Oddelke za geografijo, 50 str. 71. Perkon, J., 2014. Plaz v Avšjah (osebni vir, 23. 3. 2014). Seniški Breg. 72. Plut, D., 2002. Teoretični in terminološki vidiki koncepta trajnostnosti/sonaravnosti. Geografski vestnik, 74, 1, str. 73–86. 73. Plut, D., 2004. Geografske metode preučevanja degradacije okolja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 189 str. 74. Plut, D., 2011. Geografija okoljskih virov. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 167 str. 75. Plut, D., Trobec, T., Lampič, B., 2014. Regionalni viri Slovenije. Vodni viri Bele Krajine. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 108 str. 76. Plut., D., Cigale, D., Lampič, B., Mrak, I., 2008. Trajnostni razvoj varovanih območij – celostni pristop in aktivna vloga države. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 156 str. 77. Podatkovni portal SI-STAT. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp (Citirano 7. 5. 2014). 78. Popis prebivalstva 2002. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Popis2002/Popis2002.asp (Citirano 20. 6. 2014). 79. Poraba energije in goriv v gospodinjstvih 2012. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5803 (Citirano 19. 9. 2014). 80. Potočnik Slavič, I., 2009. Socialni kapital na Slovenskem podeželju. Dela, 31, str. 21– 36. 81. Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 132 str. 82. Pravilnik o gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Banjšice (2005– 2014), 2005. Uradni list RS, 4617, str. 11059. URL: http://www.uradnilist.si/1/content?id=75991#!/Pravilnik-o-gozdnogospodarskem-nacrtugozdnogospodarske-enote-Banjsice-(2005-2014) (Citirano 7. 5. 2014). 83. Predalpski biser – Banjšice, 2014. URL: http://www.banjsice.si/banjsice/naravne_znamenitosti/ (Citirano 20. 6. 2014). 84. Pučko, D., 1999. Strateško upravljanje. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 399 str. 85. Rees, J., 1990. Natural Resources. London in New York, Routledge, 499 str. 86. Register nepremične kulturne dediščine. 2014. URL: http://giskd6s.situla.org/giskd/ (Citirano 23. 5. 2014). 87. Repe, B., 2010. Prepoznavanje osnovnih prsti Slovenske klasifikacije. Dela, 34, str. 143–166. 88. Rojs, M., 2011. Sistemi za pridobivanje sončne energije. URL: http://www.energap.si/uploads/%C4%8Clanek%20%20Son%C4%8Dni%20sprejemni ki%20energije.pdf (Citirano 25. 6. 2014). 89. Seljak, J., 2001. Nove mere razvoja – kazalec uravnoteženega razvoja (KURA). IB revija, 4, 35, str. 27–37. 90. Sheppard, E., Porter, P., Faust, D., Nagar, R., 2009. A World of Difference. New York, The Guiford Press, 665 str. 130 91. Slovenija. Pokrajine in ljudje. 1998. Orožen Adamič, M., Perko, D., (ur.). Ljubljana Mladinska knjiga, str. 312–333. 92. Sneg, žled in padavine od 30. januarja do 7. februarja 2014. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/snegzled-padavine_30jan-7feb2014.pdf (Citirano 22. 10. 2014). 93. Sončneeleketrarne.com, 2014. URL: http://www.soncneelektrarne.com/ (Citirano 15. 9. 2014). 94. SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2000. Bajec A. in sod. (ur.). Ljubljana, SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS, 1714 str. 95. Sustainable Use and Management of Natural Resources, 2005. European Environment Agency Report 2005, Copenhagen. URL: http://ec.europa.eu/environment/natres/ (14. 4 . 2014). 96. Špeh, N., 2009. Sonaravno vrednotenje pokrajine na primeru Šaleške doline. Velenje, Visoka šola za varstvo okolja, 182 str. 97. Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K, Plut, D., Smrekar, A., 2002. Študija ranljivosti okolja: (metodologija in aplikacija). Geographica Slovenica, 35, 1-2, 150 str. 98. Število dni s točo, 2013. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://naravnenesrece.geopedia.si/toca.php (Citirano 30. 5. 2014). 99. Šuligoj, M., 1987. Kronika krajevne skupnosti Kal nad Kanalom. Kal nad Kanalom – Zveza združenj borcev NOV, 412 str. 100. Šuligoj, S., 2014. Domačija v Lokovcu (osebni vir, 12. 4. 2014). Lokovec. 101. Taking Action, An Environmental Guide for You and Your community, 1995. United Nations Environment Programme. 102. Terluin, I. J., 2001. Rural regions in teh EU. Exploring differences in economic development. Nederlands Geographical Studies, 289 str. 103. Truhlar, F., 1974. Banjška planota – arheološka terra incognita? Arheološki vestnik, 25, str. 550–551. 104. Turk, J., Petrič, M., Gabrovšek, F., Ravbar, N., Slabe, T., Malard, A., Jeannin, P., Vouillamoz, J., Masini, J., 2013. Opis delovanja kraških vodonosnikov Trnovsko – Banjške planote in Kaninskega pogorja. Postojna, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, 37 str. 105. Turk, J., Petrič, M., Gabrovšek, F., Ravbar, N., Slabe, T., Malard, A., Jeannin, P., Vouillamoz, J., Masini, J., 2013. Interpretacija delovanja vodonosnika visokega krasa z uporabo modela KARSYS. Acta carsologica, 42, 1, str. 61–74. 106. Twidell, J., Weir, T., 2006. Renewable Energy Resources. London in New York, Taylor & Francis, 601 str. 107. Urbanc, M., 2002. Kulturne pokrajine v Sloveniji. Ljubljana, ZRC SAZU, 224 str. 109. Urbančič, A., Sučić, B., Merše, S., Staničić, D., Lah, P., Česen, M., Al Mansour, F., Pušnik, M., Podgornik, A., Košnjek, Z., Bugeza, M., Brečevič, D., Jamšek, S., Bučar, A., Rojnik, E., Lampič, G., Tomšič, M., Dervarič, E., Skubin, G., Šijanec, M., 2011. Osnutek predloga Nacionalnega energetskega programa Republike Slovenije za obdobje do leta 2030: aktivno ravnanje z energijo. Ljubljana, Inštitut Jožef Štefan, 215 str. URL: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/ Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/NEP_2030_jun_2011.pdf (Citirano 19. 9. 2014). 110. Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetijah. 2014. Uradni list RS, 58, str. 6584–6594. URL: http://www.uradni-list.si/1/content?id=118599 (Citirano 25. 8. 2014). 131 111. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o zvrsteh naravnih vrednot. 2003. Uradni list RS, 67, str. 10382. URL: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlurid=20033226 (Citirano 25. 8. 2014). 113. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot. 2002. Uradni list RS, 52, str. 5298–5300. URL: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20022531 (Citirano 13. 6. 2014). 114. Verša, D., 1997. Ponor polne lune. Naše jame 39, 125–155. 115. Vesel, J., Senegačnik, A., 2006. Poročilo o rezultatih geoloških raziskav skrilavih vrst naravnega kamna za obnovo kamnitih kritin v zahodni Sloveniji. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije, 30 str. 116. Vrišer, I., 1995. Agrarna geografija. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 218 str. 117. Zakon o ohranjanju narave. 2004. Uradni list RS, 96, str. 11542–11574. URL: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20044233 (Citirano 25. 8. 2014). 132 Slika 87: Pregledna karta Banjške planote – severni del Vir: GURS, 2014. 133 Slika 88: Pregledna karta Banjške planote – južni del Vir: GURS, 2014. 134 SEZNAM PRILOG Seznam slik Slika 1: Fizičnogeografski modelni pristop k obravnavanju tematike ...................................... 4 Slika 2: Tipologija naravnih virov ............................................................................................. 6 Slika 3: Nadmorske višine na Banjški planoti ......................................................................... 14 Slika 4: Pogled z Vetrnika proti zahodnemu delu Banjške planote z dolino Avščka, ki deli Banjško planoto na severni in južni del, v ozadju Julijske Alpe (Avtorica: Anita Selčan, 2014)......................................................................................................................................... 15 Slika 5: Poenostavljena geološka zgradba Banjške planote .................................................... 16 Slika 6: Apnenec na Banjški planoti, skalnato površje, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 17 Slika 7: Ploščast lapornat apnenec z gomolji roženca, severna Banjška planota, Tolminski Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ................................................................................. 18 Slika 8: Fliš na južnem delu Banjške planote, okolica Banjšic (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013)......................................................................................................................................... 19 Slika 9: Pojav luskanja (luskasta geološka struktura) v flišu in apnencu na Kanalskem Vrhu, ob akumulacijskem jezeru za ČHE Avče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ........................ 21 Slika 10: Vrtačasto površje osrednjega dela Banjške planote, Banjšice, Plomna, kjer tradicionalno pasejo govedo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ............................................ 22 Slika 11: Spuščanje zahodnega dela Banjške planote proti Soški dolini, levo dolina Avščka, v ozadju Julijske Alpe, pogled iz okolice Zabrda proti zahodu (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014)......................................................................................................................................... 22 Slika 12: Prečni profili čez Banjško planoto. .......................................................................... 23 Slika 13: Severni flišni del Banjške planote, pogled proti severozahodu, na sredini naselje Kanalski Lom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .................................................................. 23 Slika 14: Slikovito vrtačasto površje v Gorenjem Lokovcu. Na dnu vrtač so v preteklosti prevladovale njive, danes so se ene spremenile v travnike, druge pa se zaraščajo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ........................................................................................................... 24 Slika 15: Flišni osrednji del Banjške planote, Banjšice, kjer so se izoblikovali kraški pojavi in oblike, primeren za živinorejo (Avtorica: Adrijana Perkon,2013). .......................................... 25 Slika 16: Sufuzijske vrtače na Banjšicah so nastale s spiranjem flišne preperine v zakraselem dnu suhih dolin (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ................................................................ 25 Slika 17: Nakloni na Banjški planoti ....................................................................................... 27 Slika 18: Ekspozicije na Banjški planoti ................................................................................ 28 Slika 19: Povprečno letno število dni s snežno odejo v obdobju 1971–2000 na Banjški planoti. ...................................................................................................................................... 31 Slika 20: Jutranja megla poleti na Plomini na Banjšicah (Avtorica: Katarina Starc, 2009). ... 31 Slika 21: Klimogram za meteorološko postajo Kal nad Kanalom za obdobje 1971–2008 ..... 32 Slika 22: V zimskih mesecih na Banjški planoti zapade sneg. Pogled z Banjšic proti severozahodnemu delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). ......................... 33 Slika 23: Avšček svojo strugo zareže v površje v osrednjem delu Banjške planote, pod zaselkom Vrhavč (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................................................. 34 Slika 24: Hidrogeografska območja, vodonosniki in površinski vodni tokovi na Banjški planoti ....................................................................................................................................... 37 Slika 25: Lokacije posameznih vodnih rezervoarjev na območju Trnovsko-Banjške planote. Prikazana so tudi napajalna območja posameznih izvirov in smeri pretakanja podzemnih voda v zasičeni in nezasičeni coni (Turk in sod., 2013). .................................................................. 38 135 Slika 26: Hidrološka razlaga modela Trnovsko-Banjške planote. Vodonosnih plasti ni na sliki. Prikazana je neprepustna podlaga in nad njo vodni rezervoarji podzemne vode. Rdeče črte nakazujejo meje med napajalnimi območij posameznih izvirov (Turk in sod., 2013). .... 39 Slika 27: Zajetje Kajža na vodotoku Avšček za oskrbo Kanala in okoliških vasi s pitno vodo (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 40 Slika 28: Močilo – kal nad zaselkom Koprivišče je bil v rabi za napajanje živine, danes ni več v uporabi, je pa pomemben biotop za ohranjanje biodiverzitete (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014)......................................................................................................................................... 41 Slika 29: Dolsko korito je primer korita, ki se še vedno uporablja za napajanje živine. Poleg tega je izvir v spodnjem zaselku Dol zajet oziroma polni vodnjake. Voda na tem izviru nikoli ne presahne (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). ...................................................................... 42 Slika 30: Žledolom februarja 2014, Kal nad Kanalom, zaselek Lipce (Avtor: Marko Perkon, 2014)......................................................................................................................................... 43 Slika 31: Tipi prsti na Banjški planoti ..................................................................................... 44 Slika 32: Vegetacija na Banjški planoti ................................................................................... 46 Slika 33: Bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ................. 46 Slika 34: Brezno v bližini Kanalskega Loma je globoko in dolgo potencialno nevarno za obiskovalce, domačine in živali (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ...................................... 47 Slika 35: Brezno v bližini Brezna na Levpah v KO Kal nad Kanalom. Ni evidentirano v Katastru jam Slovenije. Brezno bo potrebno v prihodnosti evidentirati, saj predstavlja nevarnost za obiskovalce, raziskovalce in gozdarje območja (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014)......................................................................................................................................... 48 Slika 36: Naravna vrednota Na kalu – jezero v severnem delu Banjške planote (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................................................... 49 Slika 37: Naravna vrednota Mlaka v Mrcinjah na osrednji Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .......................................................................................................................... 49 Slika 38: Naravne vrednote na Banjški planoti ....................................................................... 50 Slika 39: Omejitev Banjške planote ........................................................................................ 52 Slika 40: Prikaz kovaške dejavnosti v Malem muzeju kovaštva v Lokovcu, ki je zelo pomemben za ohranjanje tradicionalne specifične dejavnosti Lokovca (Avtorica: Anita Selčan, 2014). ........................................................................................................................... 55 Slika 41: Gibanje števila prebivalcev na Banjški planoti (1869–2012). ................................. 56 Slika 42: Gibanje števila prebivalcev po naseljih Banjške planote ......................................... 57 Slika 43: Starostna piramida Banjške planote za leto 2013..................................................... 59 Slika 44: Starostne skupine na Banjški planoti leta 2013 ........................................................ 60 Slika 45: Priselitve na Banjški planoti leta 2011 ..................................................................... 61 Slika 46: Gospodinjstva po številu članov na Banjški planoti leta 2011................................. 62 Slika 47: Za severovzhodni del Banjške planote je značilen škofjeloško-cerkljanski tip stavb (desno stanovanjska stavba, levo kašča, kozolec – stog v ozadju), Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................................................... 64 Slika 48: Primorski tip stavbe na zahodnem robu Banjške planote, Avšje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................................................... 64 Slika 49: Preprosti leseni kozolci, Sveto (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ........................ 65 Slika 50: Pogled na Banjško planoto s Slemena, opazna razpršena poselitev naselij, Banjšice (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .......................................................................................... 65 Slika 51: Centralni del naselja Kal nad Kanalom s cerkvijo sv. Jurija in primorskim tipom stavb (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ................................................................................ 66 Slika 52: Razporeditev naselij na Banjški planoti ................................................................... 67 Slika 53: Obsežni bukovi gozdovi na Banjški planoti (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .... 68 Slika 54: Raba tal na Banjški planoti leta 2014 ....................................................................... 69 136 Slika 55: S suhim zidom ograjena vaška pot, zaselek Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014)......................................................................................................................................... 70 Slika 56: Obdelovane terase, Koprivišče (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................ 70 Slika 57: Delane vrtače s suhimi podpornimi zidovi, Gorenji Lokovec (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................................................... 71 Slika 58: Pregledna karta Banjške planote z označenimi obravnavanimi domačijami .......... 73 Slika 59: Raba lokalnih naravnih virov na domačiji v Lipcah v prvi polovici 19. stoletja ..... 75 Slika 60: Konec druge polovice 20. stoletja so na domačiji v Lipcah (in drugod po Banjški planoti) zaradi pomanjkanja prostora v skednju ali senikih pogosto shranjevali seno v kopah, ki so bile poleg senikov pomemben element kulturne pokrajine in so ga v zadnjih letih zamenjale bale (Avtorica: Kristina Bavdaž, 1990). ................................................................. 76 Slika 61: »Ostrve« – začasni način spravljanja sena. Ljudje so pred dežjem še ne popolnoma suho seno spravljali v manjše kope, da se seno ne bi preveč zmočilo. Po dežju so seno ponovno trosili po površini in ga do konca posušili. Včasih so postopek morali ponoviti večkrat. V današnjem času se kmetje ne poslužujejo tovrstnih postopkov, zato tudi »ostrv« in kop, nekdanjega prepoznavnega elementa kulturne pokrajine Banjške planote, ni več. ......... 77 Slika 62: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lipcah ... 78 Slika 63: Studenec v Višjem dolu so nekoč uporabljali za napajanje živine; bil je nekoliko večji, vendar se je sesul vase. Danes ni več v uporabi. (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ... 79 Slika 64: Z obdelanim apnencem tlakovana pot v skedenj na domačiji v Lipcah. Na levi strani je leta 2012 obnovljen vodnjak, kamor se zbirajo padavine s strehe hleva. Vodnjak je še vedno v uporabi za zalivanje vrta za hlevom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................. 80 Slika 65: Primer nekdaj obdelanih travnikov in pašnikov, ki so se popolnoma opustili in zarasli v Gmajni nad Lipcami (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ......................................... 81 Slika 66: Vodnjak iz leta 1929 je še vedno glavni vir pitne vode na domačiji v Lipcah (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). .......................................................................................... 81 Slika 67: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lipcah................................. 82 Slika 68: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Zatrebežu 85 Slika 69: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Zatrebežu .................................................................................................................................................. 86 Slika 70: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Zatrebežu ............................ 87 Slika 71: Raba lokalnih naravnih virov v prvi polovici 19. stoletja na domačiji v Lokovcu .. 89 Slika 72: Raba lokalnih naravnih virov v drugi polovici 20. stoletja na domačiji v Lokovcu 90 Slika 73: Domačija v Lokovcu, suhi zidovi iz apnenca in obdelovalne terase. V ospredju je vrtača, na dnu katere so pridobivali apno v apnenicah, in kurišče za ogleno kopo, kjer so kuhali oglje. Na obodu vrtače stojijo stanovanjska stavba in gospodarska poslopja. V preteklosti so bile vse površine obdelane, danes pa se opuščajo in zaraščajo, razen lažje dostopne površine, ki jo še obdelujejo (zgornja terasa) (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). .. 91 Slika 74: Raba lokalnih naravnih virov leta 2014 na domačiji v Lokovcu ............................. 92 Slika 75: Raba naravnih virov leta 2014 glede na ekspozicije na obravnavanih domačijah ... 95 Slika 76: Raba naravnih virov leta 2014 glede na naklon na obravnavanih domačijah .......... 96 Slika 77: Oskrbovanje z deževnico na Banjški planoti je prisotno še danes, Kal nad Kanalom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2012). .......................................................................................... 99 Slika 78: Cerkvica Sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom, krita s skrilmi iz Česala (Avtorica: Anita Selčan, 2014). ............................................................................................................... 103 Slika 79: Lega nahajališča tanko plastnatega kalkarenitnega apnenca Česalo pri Kalu nad Kanalom ................................................................................................................................. 105 Slika 80: Detajl zida iz skril v Kalu nad Kanalom, v bližini Česala (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................................................................ 106 137 Slika 81: Čiščenje smrekovega gozda po žledolomu na območju krajevne skupnosti Kal nad Kanalom (Avtorica: Adrijana Perkon, 2014). ........................................................................ 107 Slika 82: Večji vodni rezervoar za vodo v Gorenjem Lokovcu. Na območju Lokovca so za oskrbo z vodo (deževnico) po 2. svetovni vojni zgradili več rezervoarjev – vodnjakov. Danes jih uporabljajo ob večjih sušah (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ...................................... 109 Slika 83:Vodni izvir v Tolminskem Lomu je speljan v korito za napajanje živine in je še vedno v uporabi (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013). ............................................................. 110 Slika 84: Osončenost površja na Banjški planoti .................................................................. 111 Slika 85: Mala vetrna elektrarna Bate I na Banjšicah ne obratuje (Avtorica: Adrijana Perkon, 2013)....................................................................................................................................... 112 Slika 86: Snovni in energijski tokovi prebivalcev Banjške planote ...................................... 115 Slika 87: Pregledna karta Banjške planote – severni del ....................................................... 133 Slika 88: Pregledna karta Banjške planote – južni del .......................................................... 134 138
© Copyright 2024