1. No category

Ana Podvršič
Ana Kralj: Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper:
Založba Annales, 2008.
255 strani (ISBN 978-961-6732-03-1), Cena 17 evrov
Glede na raziskave medijskega poročanja so komajda rojeno Slovenijo najprej ogrožali priseljenci in begunci z ozemlja bivše Jugoslavije, nedolgo zatem so domačini v bran pred romsko
nevarnostjo postavljali vaške straže, nedavno pa so se na seznam tistih, ki ogrožajo bitnost
slovenskega naroda in države, uvrstili še muslimani, homoseksualci ...
Če uporabimo besede Jožeta Kosa Grabarja, ki pravi, da so s slovensko pomladjo oz. osamosvojitvijo ene rožice zacvetele bolj, druge manj, tretje pa nič, bi lahko trdili, da slednje še
posebej velja tako za čedalje večje število brezposelne delovne sile kot tudi za migrantsko (in
manjšinsko) politiko nacionalne države. Slovenskega dogajanja ne moremo obravnavati izven
širšega družbenega dogajanja, zaznamovanega z nastankom depolitiziranih nacionalnih držav
in prehodom v (post)fordistični produkcijski sistem. Pred vladajočo elito se postavlja izziv legitimacije njene oblasti, način, kako opravičuje gospostvo kapitala in njegovo večanje razrednih
razlik, pa se kaže tudi v načinu obravnave priseljencev. Nekoč zaželena slabo plačana delovna
sila se čedalje bolj kaže kot grožnja evropski prosperiteti.
V monografiji Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem, migracije Ana Kralj preplet
procesov moderne »negostoljubnosti« razvitih držav do tujcev, ki se izraža na nacionalni in
nadnacionalni ravni z migrantsko politiko ter na lokalni ravni z nestrpnostjo do »drugačnih«,
obravnava v treh večjih sklopih. V prvem sklopu avtorica predstavlja družboslovne analize
modernejših procesov globalnega povezovanja, v nadaljevanju se posveča vlogi nacionalne
države in delovanju nacionalizmov, v tretjem, zadnjem delu pa ponuja obsežno študijo modernih
migracij s poudarkom na imigracijah iz perifernih držav svetovnega sistema. Analiza modernih
migracij v širšem kontekstu nacionalne države in globalizacijskih procesov naj bi pokazala, da
vse tri procese določa dialektika družbenega vključevanja in izključevanja.
V prvem sklopu avtorica poskuša priti do novega analitskega razumevanja globalizacije
s primerjanjem refleksij o globalizacijskih procesih A. Giddensa, Z. Baumana, U. Becka in I.
Wallersteina. Države v neoliberalnem kapitalizmu so soočene s širitvijo proizvodnje na svetovno
raven, ki spodbuja procese lokalno-regionalno-globalnih navezav. Procesi množičnih migracij,
vpliv potrošništva in razvoj komunikacijskih tehnologij oblikujejo stanje pluralizma identitet.
Posameznik naj bi deloval kot racionalni in individualni akter, trend individualizacije pa se izkaže kot ideologija neoliberalne globalizacije, ki omogoča discipliniranje »nevarnih razredov«
ter legitimira in poglablja družbeno neenakost v prid nosilcev ekonomske in politične moči.
Po eni strani razvijajoči se kapitalizem države sili v nadnacionalna povezovanja, po drugi
strani pa tehnološki napredek vpliva na naraščanje migracij, še posebej na dotok delovne sile s
kapitalistične periferije; s tem postanejo migranti žrtve prostorskega omejevanja, glavni namen
tega omejevanja pa je »ograjevanje od drugačnosti in preprečevanje komunikacije, ki s tem le še
utrjuje odtujenost 'našega sveta' od sveta 'drugih in drugačnih'« (str. 57). V skladu z Baumanovo
teorijo avtorica predlaga, da bi se koncept eksploatacije zamenjal s konceptom izključenosti, saj
je v kapitalistični svetovni ekonomiji postala produkcija »odvečnih« ljudi planetarni problem. Ti
postajajo žrtve kulturnega rasizma in »si prizadevajo, da bi bili izkoriščani, pa jim ne uspe, ker
so izključeni, izključeni pa so, ker so redundantni« (str. 131). Globalizacija in marginalizacija
sta dve plati iste neoliberalne medalje, ki po mnenju avtorice interpelira posameznika prek
spektakelske razsežnosti globalizacije.
Nacionalna država se je na globalizacijske procese odzvala z redefinicijo nacionalne identitete, kjer je suverenost naroda zamenjala suverenost ljudstva. Nova depolitizirana država
Družboslovne razprave, XXV (2009), 62
83
Recenzije
se oblikuje na osnovi nacionalne identitete, ki s pomočjo represivnih državnih mehanizmov
deluje ekskluzivno v mnoštvu modernih identitet. Ko presežno poudarjanje razlik postane njen
konstitutivni princip, vodi nacionalna identiteta v nacionalizem. Nacionalizem pa zagrabi posameznika v njegovi identitetni zmedi, ki so jo povzročili globalizacijski procesi, medtem ko
nacionalna pripadnost nudi »čustveno zadovoljujoč in kompenzacijski odgovor na sodobno krizo
pripadanja« (str. 132), v ozadju katere je pravzaprav strah pred identitetno izključenostjo.
Med drugim gre tudi za strah pred ekonomsko izključenostjo iz trga delovne sile, ki je
pravzaprav sestavni del kapitalističnega sistema, katerega del je redefinirana nacionalna država.
Nevarnost izključenosti je še toliko očitnejša, saj se vsakodnevno kaže v podobi migrantov,
ilegalnih priseljencev in azilantov. Hkratne procese (empiričnega) razslojevanja in (imaginarne)
enotnosti znotraj nacionalnih skupnosti avtorica razlaga s konceptom nacionalne države kot
posebne vrste ničte institucije, kjer procesi izključevanja in vključevanja na imaginarni in realni
ravni potekajo ravno obratno. Nacionalna država povezuje suveren narod, ki je le posledica
»družbenega inženiringa« (str. 95), imaginarno v homogeno celoto in ga hkrati ločuje od vseh
njej drug(ačn)ih, realno pa se navzven unificira v procesih nadnacionalnega združevanja, medtem ko navznoter proizvaja čedalje večje družbene razlike.
V tretjem sklopu avtorica aplicira zastavljeno analitsko obravnavo globalizacije in nacionalizma na analizo migracijskih procesov. Konceptualizacija tujca kot nasprotnika oziroma
sovražnika naroda, ki omogoča njegov fiktivni obstoj, avtorici omogoča pojasnjevanje mehanizmov za izključevanje nezaželenih in vključevanje kulturno primernejših, ki se na ravni
nacionalne politike kažejo kot diferenciacija tujcev, medtem ko ukrepi EU čedalje bolj delujejo
v smeri »kvalitetnejše« selekcije, represije in nadzora meja.
Izhodiščna teza Ane Kralj pri analizi migracijskih tokov je, da migracijske politike in trendi
sovplivajo drug na drugega. Pri tem opozarja, da se politike oblikujejo predvsem za potrebe
kapitala, torej delovne sile, in ne vidi, da nezaželenost prosilcev za azil ali ilegalnih imigrantov
odseva tudi čedalje večji razpad socialne države. Ti so v javnem diskurzu predstavljeni kot
paraziti, odvržki kapitalistične družbe, ki parazitirajo na davkoplačevalskih storitvah socialne
države, s čimer oblast prikriva čedalje večjo privatizacijo javnih storitev in neizpolnjevanje
svojih dolžnosti. Podobno ji koncept izključenosti ne omogoča interpretacije podatkov, ki
kažejo, zakaj med državami, ki za vstop v schengensko območje NE potrebujejo vizuma, ni
niti ene z afriškega kontinenta in iz arabskega sveta, le izjemoma katera iz Azije in le tri iz
nekdanjih republik Sovjetske zveze. Čedalje bolj represivna migracijska politika veča število
priseljevanj, ki so sedaj postala ilegalna, in vloženih prošenj za azil. A kot opozarja Kraljeva,
se termin ilegalnega priseljenca ne nanaša zgolj na politično kategorizacijo tujca, temveč državi
omogoča omejevanje dostopa do trga delovne sile. Avtorica svojo razpravo zaključuje z analizo
političnega in medijskega diskurza ter odzivov lokalnega prebivalstva na priseljence in preseljevanje v Sloveniji, s čimer potrjuje tezo, da je nacionalistična ideologija osrednja ideologija
današnjih nacionalnih držav.
Monografija Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem, migracije predstavlja obsežno
študijo svetovnega dogajanja, kjer analiza izhaja iz ene izmed trenutnih žrtev svetovnega sistema – migrantov. Kljub obsežnosti študije in obilici empiričnih aktualnih podatkov se lahko
bralec hitro zmede in izgubi rdečo nit. Do konceptualne nejasnosti pride še posebej ob začetni
primerjavi avtorjev, za katere se zdi, da se medsebojno izključujejo.
Avtorica sprva navaja Wallersteinovo pojmovanje globalizacije kot ideološkega slavljenja
neoliberalizma za potrebe svetovnega kapitalizma, nadaljnja analiza pa izhaja iz Baumanovega
pojma produkcije »človeških izvržkov« kot tistih, ki se ne morejo več vključiti v sistem kot
potrošniki. Vendar ker svet trenutno zasužnjuje kapitalistični svetovni sistem, si vsekakor ne
prizadeva za vedno večji padec kupne moč. Raje neprestano išče načine, kako delovni sili z
minimalnimi mezdami ohranjati dovolj kupne moči za ohranjanje sistema in kopičenja profita
ekonomsko-politične elite. O čemer navsezadnje priča tudi aktualno stanje.
84
Družboslovne razprave, XXV (2009), 62
Recenzije
V tej perspektivi bi lahko interpretirali tudi ilegalnega imigranta, ki pravno ne more stopiti na trg delovne sile. Kot pravi avtorica, si ti imigranti v državi gostiteljici stkejo podporne
ekonomsko-socialne družinske in prijateljske mreže, ki jim pomagajo oziroma velikokrat kar
omogočajo preživetje. Kaj niso tovrstne socialne mreže in poznanstva le eden izmed »nekapitalističnih« načinov, ki so strukturna nujnost kapitalizma in načini vključitve vsakogar v
kapitalistični sistem?
Avtorica imigranta definira kot racionalni in svobodni individuum, ki prek spektakelske
razsežnosti globalizacije ponotranja prozahodne vrednote, na njegovo odločitev za odhod pa
vplivajo tudi podobe »sanjskega sveta«, ki ga prepričajo o lastni revščini in krivičnosti razmer.
Vendar so svobodni posamezniki možni le v pravni sferi enakopravnih akterjev, kjer tudi potekajo procesi družbenega izključevanja in vključevanja ter so pravzaprav že način reprodukcije
razmerij podrejanja in gospostva. Znotraj pravne enakopravnosti se med drugim gibljejo tudi
človekove pravice, ki so le eden izmed ideoloških pojmov liberalizma. Zaključimo kar na začetku, z Wallersteinom, ki človekove pravice poveže s pojmom državljanstva. Oboje namreč
deluje z mehanizmom vključevanja in izključevanja ter predstavlja orodje vladajočih, ki z
(ne)podeljevanjem pravic utišajo borbene strasti vključenih in si s tem, ko izbrane prepričajo o
njihovem privilegiju, le omogočijo nadaljnje izkoriščanje.
Ana Tominc
Ruth Wodak in Michael Meyer (ur.): Methods of Critical Discourse Analysis.
Druga izdaja. London: Sage, 2009.
204 strani (ISBN 978-1-84787-455-9), 24 evrov
Skoraj dve desetletji po tem, ko so se Teun Van Dijk, Norman Fairclough, Gunther Kress,
Theo Van Leeuwen in Ruth Wodak zbrali v Amsterdamu, kjer so soočili svoje izrazito različne poglede na teorijo in metodologijo pri analizi diskurza, je v začetku tega leta drugič izšla
tudi ena od osrednjih zbirk razprav, Methods of Critical Discourse Analysis – Metode kritične
analize diskurza (KAD). Ta pristop, ki se na Slovenskem sicer še ni povsem udomačil, je v tujih
akademskih okoljih zavzel pomembno mesto v univerzitetnih kurikulumih, kjer se pojavlja kot
samostojni predmet v okviru družboslovno-humanističnih smeri, največkrat lingvistike (Lancaster, Dunaj) ali medijskih študij in komunikologije (Loughborough, Sydney). Zdi se, da je v
Sloveniji KAD zaenkrat bolj kot pri lingvistih doma na Fakulteti za družbene vede (od koder
je na primer Karmen Erjavec, soavtorica Kritične diskurzivne analize novinarskih prispevkov,
2007, pa tudi številni drugi), čeprav se po prenovi programov kot samostojni predmet pojavlja
tudi v okviru študija slovenistike (na primer v Novi Gorici, Kopru), poučujejo pa o njej tudi
drugod. Priložnosti, da predstavim drugo izdajo Metod KDA, ki bi morebiti lahko razrešila
marsikatero začetno zagato o vsebinskih, metodoloških, epistemoloških in nenazadnje tudi
praktičnih dilemah v zvezi z KAD, tako nikakor ne gre zamuditi.
Metode kritične analize diskurza (ker na Slovenskem pri prevajanju sintagme discourse
analysis vlada nered, namesto manj ustreznega prevoda »diskurzivna analiza« raje predlagam
izraz »analiza diskurza« in tako tudi kratico KAD, saj pri vsem skupaj pravzaprav ne gre za to,
ali naj bo analiza diskurzivna ali ne, ampak je bistveno, kaj analiziramo, torej diskurz – kakšna
analize se bomo lotili, je drugo, morda metodološko vprašanje) lahko štejemo med besedila, ki
jim gre mesto v vsaki družboslovni knjižnici – prvič zato, ker gre za najpreglednejši in časovno
najbolj aktualen uvod v KAD sploh, in drugič – ker so v njem zbrana besedila večine vidnih zaDružboslovne razprave, XXV (2009), 62
85