4.2. scenariji podnebnih selitev
Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Jurij Kočar RAZVOJ MIGRACIJSKIH PROCESOV ZARADI PODNEBNIH SPREMEMB V REGIJAH Z NIZKO OBALO Doktorska disertacija Mentor: izr. prof. dr. Jernej Zupančič Študijski program: Humanistika in družboslovje Področje: Geografija Ljubljana, 2014 1 2 ZAHVALA Hvala vsem, ki ste mi bili kakorkoli v oporo v času študija in pri nastajanju disertacije. Nekaterim sem še posebno hvaležen. V prvi vrsti se zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Jerneju Zupančiču, ki je vztrajno bdel nad mojimi koraki v akademsko življenje in mi pomagal s svojimi profesionalnimi in kolegialnimi nasveti. Hvala tudi prof. dr. Glennu McGregorju z Univerze v Aucklandu, ki mi je bil močna strokovna opora v času bivanja v Novi Zelandiji. Hvala msr. Mitji Leskovarju za pomoč pri vzpostavljanju stikov z osebjem Karitasa v Bangladešu. Hvala generalnemu tajniku Karitasa v Bangladešu dr. Benedictu Alu D´Rozariju, ki je poskrbel za logistiko in mi nudil strokovne nasvete v času mojega delovanja v Bangladešu. Hvala tudi njegovim sodelavcem v Daki, Khulni in Shyamnagarju: Md. Towhidulu Islamu, Tanmoyu Adhikariju, Nicholasu Ranjonu, Sanjibu Mondalu, idr. za sodelovanje pri izvedbi tehničnega dela terenske raziskave v okraju Shyamnagar in pri navezovanju stikov s ciljnimi skupinami raziskave. Posebna zahvala gre moji dragi ženi Marjani Majdič Kočar za pomoč pri obdelavi anket in za zvesto prestajanje napornega obdobja najinega skupnega življenja. 3 4 IZVLEČEK Razvoj selitvenih procesov zaradi podnebnih sprememb v regijah z nizko obalo Disertacija obravnava podnebne selitve, torej selitve, ki jih povzročajo izredni vremenski dogodki ali posledice spreminjanja podnebja. Za območje raziskovanja so bile izbrane tri vzorčne regije z nizko obalo, ki so najbolj ranljive na dviganje morske obale in druge posledice podnebnih sprememb: koralno otočje Tuvalu, delta Nila ter delta Gangesa in Bramaputre. Vse vzorčne regije pestijo številni okoljski in družbeno-gospodarski problemi, ki spodbujajo prebivalce k selitvi. Disertacija vsebuje rezultate terenske raziskave, ki je bila opravljena v okraju Shyamnagar v Bangladešu med prebivalci najbolj podnebno ranljivih naselij. Rezultati raziskave so pokazali, da je razen v primeru naravnih nesreč vpliv podnebja na odločitev za selitev obroben. V vzorčnih regijah se pojavljajo le prisilne podnebne selitve, ki spremljajo naravne nesreče, medtem ko so prostovoljne podnebne selitve nezaznavne, saj so podnebni selitveni dejavniki v senci gospodarskih. Disertacija obravnava tudi razvoj podnebnih selitev v prihodnosti. Ocene razvoja so predstavljene v štirih scenarijih podnebnih selitev. Najbolj verjetna sta zmerna scenarija, ki predvidevata nadaljevanje sedanjih trendov. Obstaja velika verjetnost, da se bo v naslednjih desetletjih obseg podnebnih selitev povečeval vendar ne bo prerasel v množični mednarodni pojav. KLJUČNE BESEDE: selitve, podnebne spremembe, naravna nesreča, scenariji, dviganje morske gladine ABSTRACT Development of migratory processes due to climate change in low-lying coastal regions The dissertation deals with climate migration, therefore migration caused by extreme weather events or the effects of climate change. Three model low-lying coastal regions were selected for research field, which are most vulnerable to sea level rise and other effects of climate change: Tuvalu islands, the Nile delta and the Ganges and Brahmaputra delta. All model regions suffered by numerous environmental and socio-economic problems that encourage residents to emigrate. The dissertation contains the results of field research, which was carried out in the Shyamnagar District in Bangladesh among the inhabitants of most vulnerable villages. The results showed that, except in the case of natural disasters, the climate impact on the decision to migrate is marginal. In the model regions only forced climate migration appears which is followed by natural disasters, while the voluntary climate migration is undetectable, because climate migration factors are overshadowed by the economic ones. The dissertation deals with the development of climate migration in the future. Assessments are presented in four scenarios of climate migration. Most likely are two scenarios, which provide the continuation of existing trends. In the coming decades, climate migration is likely to increase but it will not grow into a mass international phenomenon. KEY WORDS: migration, climate change, natural disaster, scenarios, sea level rise 5 6 KAZALO Seznam preglednic, grafov, shem, zemljevidov in slik Predgovor 11 13 1. UVOD 15 1.1. Predstavitev raziskovalnega problema 15 1.2. Delovna hipoteza 21 1.3. Namen in cilji raziskave 23 1.4. Organizacija dela 25 1.5. Terminološka vprašanja 29 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA 33 2.1. Selitve 2.1.1. Opredelitev pojma »selitve« 2.1.2. Kratek pregled teorij selitev 2.1.3. Vzroki selitev 2.1.3.1. Gospodarski vzroki selitev 2.1.3.2. Politični vzroki selitev 2.1.3.3. Osebni vzroki selitev 2.1.3.4. Okoljski vzroki selitev 2.1.4. Obstoječe selitve in ocene selitev v prihodnosti 2.1.5. Podnebne selitve 2.1.5.1. Opredelitev pojma »podnebne selitve« 2.1.5.2. Dejavniki podnebnih selitev 2.1.5.3. Primeri podnebnih selitev v preteklosti 2.1.5.4. Ocene obsega podnebnih selitev v prihodnosti 33 33 38 41 41 43 46 46 48 53 53 55 60 64 2.2. Podnebne spremembe 2.2.1. Opredelitev pojma »podnebne spremembe« 2.2.2. Vloga ogljikovega kroga pri spreminjanju podnebja 2.2.3. Paleoklimatski pregled spreminjanja podnebja 2.2.3.1. Spreminjanje podnebja v tektonski časovni skali 2.2.3.2. Spreminjanje podnebja v orbitalni časovni skali 2.2.3.3. Spreminjanje podnebja v tisočletni časovni skali 2.2.3.4. Spreminjanje podnebja v zgodovinski časovni skali 2.2.3.5. Spreminjanje podnebja v medletni časovni skali 2.2.4. Interakcija med podnebjem in človeštvom 2.2.4.1. Vpliv podnebja na razvoj človeštva 2.2.4.2. Vpliv človeštva na spreminjanje podnebja 2.2.4.3. Mednarodna prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb 69 69 71 73 73 75 77 78 79 79 79 81 87 7 2.2.4.4. Vprašanje podnebne ranljivosti 2.2.5. Scenariji podnebnih sprememb 2.2.5.1. Scenariji izpustov toplogrednih plinov (scenariji SRES) 2.2.5.2. Scenariji značilnih potekov koncentracij (scenariji RCP) 2.2.5.3. Scenarija podnebnih sprememb po Ruddimanu 2.2.5.4. Scenariji podnebnih sprememb po Met Office-u 89 89 93 97 99 99 3. METODOLOŠKA IZHODIŠČA 103 3.1. Metodologija proučevanja obstoječih podnebnih selitev 3.1.1. Izbira vzorčnih regij 3.1.2. Metodologija terenske raziskave v okraju Shyamnagar v Bangladešu 105 105 106 3.2. Metodologija proučevanja bodočih podnebnih selitev 3.2.1. Metoda scenarijev 3.2.2. Izdelava scenarijev podnebnih selitev 113 113 115 4. PODNEBNE SELITVE V REGIJAH Z NIZKO OBALO 119 4.1. Podnebna ranljivost območij z nizko obalo 4.1.1. Podnebna ranljivost okolja območij z nizko obalo 4.1.1.1. Geomorfološke značilnosti nizkih obal 4.1.1.2. Izpostavljenost in občutljivost okolja 4.1.1.3. Vpliv podnebnih sprememb na rečne delte 4.1.1.4. Vpliv podnebnih sprememb na koralne grebene 4.1.2. Podnebna ranljivost prebivalstva območij z nizko obalo 4.1.2.1. Vpliv podnebnih sprememb na oskrbo s pitno vodo in zdravje 4.1.2.2. Vplivi podnebnih sprememb na gospodarstvo 4.1.2.3. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva 119 120 120 122 126 129 130 132 132 134 4.2. Scenariji podnebnih selitev 4.2.1. Scenarij »stagnacija« 4.2.2. Scenarij »rast« 4.2.3. Scenarij »stopnjevanje« 4.2.4. Scenarij »stihija« 141 141 142 144 145 4.3. Vzorčna regija otočje Tuvalu 4.3.1. Geografski oris otočja Tuvalu 4.3.2. Selitve na otočju Tuvalu 4.3.2.1. Notranje selitve 4.3.2.2. Mednarodne selitve 4.3.2.3. Podnebne selitve 4.3.3. Podnebni selitveni dejavniki na otočju Tuvalu 4.3.3.1. Dviganje morske gladine 4.3.3.2. Zaslanjevanje tal 4.3.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov 4.3.3.4. Krepitev erozije 4.3.4. Nepodnebni selitveni dejavniki na otočju Tuvalu 149 149 151 151 151 152 154 155 155 156 157 158 8 4.3.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo 4.3.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture 4.3.4.3. Demografska rast 4.3.4.4. Družbeno-politična nestabilnost 4.3.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja 4.3.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva otočja Tuvalu 4.3.6. Scenariji podnebnih selitev na otočju Tuvalu 4.3.6.1. Scenarij »stagnacija« 4.3.6.2. Scenarij »rast« 4.3.6.3. Scenarij »stopnjevanje« 4.3.6.4. Scenarij »stihija« 158 160 161 162 162 163 166 166 168 169 170 4.4. Vzorčna regija delta Nila 4.4.1. Geografski oris delte Nila 4.4.2. Selitve v delti Nila 4.4.2.1. Notranje selitve 4.4.2.2. Mednarodne selitve 4.4.2.3. Podnebne selitve 4.4.3. Podnebni selitveni dejavniki v delti Nila 4.4.3.1. Dviganje morske gladine 4.4.3.2. Zaslanjevanje tal 4.4.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov 4.4.3.4. Krepitev erozije 4.4.4. Nepodnebni selitveni dejavniki v delti Nila 4.4.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo 4.4.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture 4.4.4.3. Demografska rast 4.4.4.4. Družbeno-politična nestabilnost 4.4.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja 4.4.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva delte Nila 4.4.6. Scenariji podnebnih selitev v delti Nila 4.4.6.1. Scenarij »stagnacija« 4.4.6.2. Scenarij »rast« 4.4.6.3. Scenarij »stopnjevanje« 4.4.6.4. Scenarij »stihija« 173 173 176 176 176 181 182 182 185 185 185 186 186 186 188 190 191 191 194 194 196 197 199 4.5. Vzorčna regija delta Gangesa in Bramaputre 4.5.1. Geografski oris delte Gangesa in Bramaputre 4.5.2. Selitve v delti Gangesa in Bramaputre 4.5.2.1. Notranje selitve 4.5.2.2. Mednarodne selitve 4.5.2.3. Podnebne selitve 4.5.3. Podnebni selitveni dejavniki v delti Gangesa in Bramaputre 4.5.3.1. Dviganje morske gladine 4.5.3.2. Zaslanjevanje tal 4.5.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov 4.5.3.4. Krepitev erozije 4.5.4. Nepodnebni selitveni dejavniki v delti Gangesa in Bramaputre 4.5.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo 4.5.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture 201 201 206 206 208 209 210 212 213 213 215 215 216 217 9 4.5.4.3. Demografska rast 4.5.4.4. Družbeno-politična nestabilnost 4.5.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja 4.5.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva delte Gangesa in Bramaputre 4.5.6. Scenariji podnebnih selitev v delti Gangesa in Bramaputre 4.5.6.1. Scenarij »stagnacija« 4.5.6.2. Scenarij »rast« 4.5.6.3. Scenarij »stopnjevanje« 4.5.6.4. Scenarij »stihija« 4.5.7. Podnebne selitve v okraju Shyamnagar – rezultati terenske raziskave 219 220 224 224 227 227 228 230 231 232 5. ZAKLJUČEK 245 6. POVZETEK 251 Summary Viri in literatura Priloga 255 259 277 10 SEZNAM PREGLEDNIC, ZEMLJEVIDOV IN SLIK GRAFOV, SHEM, PREGLEDNICE: Preglednica 1: Značilnosti scenarijev podnebnih selitev GRAFI: Graf 1: Nihanje temperature zraka v holocenu Graf 2: Rast globalne temperature zraka in trendi rasti Graf 3: Globalno segrevanje zraka po scenarijih SRES do leta 2300 Graf 4: Delež spremembe koncentracije toplogrednih plinov do leta 2050 glede na stanje iz leta 1990 po scenarijih Met Office-a Graf 5: Sprememba globalne temperature zraka do leta 2100 glede na današnje stanje po scenarijih Met Office-a Graf 6: Globalno dviganje morske gladine v obdobju 1993–2007 Graf 7: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij po naseljih Graf 8: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij po občinah Graf 9: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij Graf 10: Število otrok v družinah anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij Graf 11: Letni družinski dohodek anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij Graf 12: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine ljudstva Munda Graf 15: Starostna piramida prebivalstva Tuvaluja za leto 2013 Graf 16: Ocene dviganja morske gladine v delti Nila v 21. stoletju Graf 17: Ocene prizadetosti obale delte Nila zaradi dviganja morske gladine v 21. stoletju Graf 18: Starostna piramida prebivalstva Egipta za leto 2013 Graf 19: Starostna piramida prebivalstva Bangladeša za leto 2013 Graf 20: Opažene spremembe v okolju Graf 21: Morebitna območja priselitve Graf 22: Selitveni dejavniki privlačevanja na morebitnem območju priseljevanja Graf 23: Selitveni dejavniki odbijanja na območju izseljevanja (okraj Shyamnagar) Graf 24: Vzroki za priselitev v naselje Kachukhali Graf 25: Trenutne težave Mund iz naselja Kachukhali Graf 26: Mnenje o gojilnicah škampov SHEME: Shema 1: Koraki selitev iz kriznih žarišč Shema 2: Interakcija dejavnikov podnebnih selitev na območjih z nizko obalo Shema 3: Interakcija ključnih dejavnikov razvoja podnebnih selitev v prihodnosti Shema 4: Vpliv morebitnega dviganja morske gladine na obalo Bangladeša Shema 5: Interakcija med glavnim in drugimi dejavniki prostovoljnih selitev v okraju Shyamnagar 11 ZAMLJEVIDI: Zemljevid 1: Spreminjanje značilnosti padavin do leta 2100 po scenarijih SRES skupine A1B Zemljevid 2: Ranljivost rečnih delt na dviganje morske gladine Zemljevid 3: Položaj otočja Tuvalu v Tihem oceanu Zemljevid 4: Otočje Tuvalu Zemljevid 5: Segrevanje ozračja v jugozahodnem delu Tihega oceana Zemljevid 6: Tloris prestolnice Funafuti na otoku Fongafale. Zemljevid 7: Topografska karta delte Nila s hidrološkimi značilnostmi površja iz starega veka Zemljevid 8: Fizična karta delte Nila Zemljevid 9: Širjenje kmetijskih in urbanih površin v delti Nila v zadnji četrtini 20. stoletja Zemljevid 10: Vpliv dviganja morske gladine na prebivalstvo in kmetijstvo v delti Nila Zemljevid 11: Obstoječe stanje delte Nila oz. stanje po scenarijih »stagnacija« in »rast« Zemljevid 12: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 0,5 m po scenariju »stopnjevanje« Zemljevid 13: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 1 m po scenariju »stihija« Zemljevid 14: Fizična karta delte Gangesa in Bramaputre Zemljevid 15: Fizična karta Bangladeša Zemljevid 16: Klimatološka karta Bangladeša Zemljevid 17: Urbana središča v Bangladešu Zemljevid 18: Nadmorska višina delte Gangesa in Bramaputre Zemljevid 19: Obseg in razmerje med notranjimi in mednarodnimi selitvami v Bangladešu Zemljevid 20: Izpostavljenost Bangladeša naravnim nesrečam v letu 2007 Zemljevid 21: Delež hinduistov v Bangladešu po okrajih Zemljevid 22: Topografska karta okraja Shyamnagar Zemljevid 23: Položaj občine Munshiganj z naseljem Kachukhali SLIKE: Slika 1: Udeleženci seminarja o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije Slika 1: Sprejem pri dr. B. A. D'Rozariju, generalnem tajniku nevladne organizacije Karitas Bangladeš Slika 3: Terensko delo med prebivalci najbolj ranljivih naselij v okraju Shyamnagar Slika 4: Zračni posnetek osrednjega atola Funafuti z istoimensko prestolnico na otoku Fongafale Slika 5: Abrazija obale na otoku Fongafale Slika 6: Zbiralnik deževnice v mestu Funafuti Slika 7: Slabo stanje domačih vodnjakov na otočju Tuvalu Slika 8: Protipoplavna infrastruktura pred obalo Funafutija Slika 9: Šibek protipoplavni nasip pri naselju Chuibaria v okraju Shyamnagar Slika 10: Ženske iz naselja Khutikata z vrči s pitno vodo Slika 11: Dečka iz naselja Chuibaria z nalovljenimi morskimi raki Slika 12: Opuščena hiša hinduističnih izseljencev v Indijo v naselju Boskhali Slika 13: Eno od številnih protipoplavnih zatočišč v okraju Shyamnagar Slika 14: Satelitski posnetek gozda Sundarban z označenimi mejami okraja Shyamnagar Slika 15: Naselje Kachukhali 12 PREDGOVOR Podnebne spremembe predstavljajo na začetku 21. stoletja enega najbolj aktualnih globalnih problemov. O njih razpravlja tako strokovna kot laična javnost. Če je v drugi polovici prejšnjega stoletja predstavljala največji svetovni problem hladna vojna, ki je ob politični, ideološki, gospodarski in kulturni polarizaciji grozila človeštvu s svojimi katarzičnimi posledicami jedrskega spopada, je v zadnjih dvajsetih letih osrednja pozornost velikega dela javnosti usmerjena v okoljske probleme in še posebej v podnebne spremembe. Postavlja se vprašanje, ali je upravičen strah pred pojavi, kot so spreminjanje sestave ozračja in posledično spreminjanje režimov padavin, termične bilance posameznih območij in druge posledice, ali pa gre morda za zaroto, ki jo ustvarjajo in izrabljajo industrija, mediji in različni lobiji. Kratkoročno predstavlja večji problem sodobnega sveta velik socialni prepad med revnimi in bogatimi prebivalci planeta, ki je tako globok, da ni primerljiv z razkorakom v nobenem drugem zgodovinskem obdobju. Nizek naravni prirastek v državah v razvoju na eni strani in obubožane množice v prenaseljenih delih najrevnejših držav na drugi strani krepijo obstoječe mednarodne selitvene tokove. Gospodarskim selivcem in političnim beguncem se v zadnjem desetletju pridružujejo selivci, ki se selijo pretežno zaradi obsežnih okoljskih problemov. Za podnebne spremembe je značilna velika prostorska variabilnost njihove intenzivnosti in učinkovitosti. Tako bodo z manjšimi podnebnimi spremembami nekatera območja pridobila na privlačnosti, kar bo vplivalo na dinamiko njihovega gospodarstva in demografske rasti, medtem ko se bodo v drugih življenjski pogoji poslabšali, ponekod celo do te mere, da bo ogroženo preživetje prebivalcev. Po predvidevanju večine scenarijev podnebnih sprememb do konca 21. stoletja bi bila nadaljnja krepitev selitvenih tokov afriških revežev v razvite evropske države v prihodnjih desetletjih neizogibna. Tovrstne ocene begajo številne politike in snovalce državnih strategij v razvitem svetu, medtem ko se med prebivalstvom najbolj podnebno ranljivih držav krepi strah pred uničujočimi posledicami podnebnih sprememb. Dejansko se tovrstni mednarodni selitveni tokovi že krepijo, kar med drugim dokazujejo dogodki z italijanskega otoka Lampedusa in drugih sredozemskih dežel, ki jih selivci ilegalno prečkajo z namenom trajnega bivanja v državah EU. Dejansko je v primeru pogostih ilegalnih prestopov Afričanov v Evropo težko presoditi ali gre za običajne gospodarske selitve ali pa so med njimi tudi selivci, ki so se odločili za selitev zaradi pretežno okoljskih dejavnikov. Rezultati nekaterih raziskav, ki so bile opravljene med selivci z najbolj podnebno ranljivih območjih, so pokazali, da na odločitve za selitev vplivajo različni dejavniki, med katerimi so okoljski oz. podnebni največkrat v senci gospodarskih. Ključni cilj disertacije je ugotoviti in ovrednotiti povezavo med podnebnimi spremembami in selitvami. Selitve, ki jih povzročajo podnebne spremembe, so hkrati družbeni in naravni pojav, saj se pojavljajo tudi pri živalih in so vplivale na evolucijski razvoj človeštva. Kljub temu, se pojem »podnebne selitve« v znanosti šele uveljavlja in je še vedno empirično in teoretično podhranjen. S svojim raziskovalnim delom skušam na tam področju prispevati svoj košček k mozaiku tako slovenske kot mednarodne znanosti. 13 14 1. UVOD 1.1. PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA Osrednji raziskovalni problem v disertaciji so podnebne selitve. Te so rezultat interakcije različnih selitvenih dejavnikov, med katerimi se v večji meri pojavljajo tudi t.i. podnebni selitveni dejavniki. Proučevanje podnebnih selitev zahteva široko poznavanje različnih vsebin s področja fizične in družbene geografije, zato disertacija povezuje dve zelo različni in obsežni področji geografskega proučevanja: selitve in podnebne spremembe. Učinki vse bolj obsežnih podnebnih sprememb imajo precejšnjo prostorsko variabilnost. Tako intenzivnost učinkov v določeni regiji ni odvisna le od dinamike regionalnih podnebnih sprememb, temveč tudi od njene podnebne ranljivosti. Podnebna ranljivost posamezne regije je rezultat izpostavljenosti in občutljivosti okolja ter prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva (IPCC, 2007b, str. 336). Prilagoditvena zmogljivost določene družbene skupnosti je v korelaciji s stopnjo njene splošne razvitosti. Družbene skupnosti z uspešnim gospodarstvom ter visoko stopnjo solidarnosti, znanja in institucionalne učinkovitosti so se bolj sposobne spopadati s posledicami podnebnih sprememb. Skrajni prilagoditveni ukrep so podnebne selitve, za katerega se prizadeti prebivalci odločijo šele potem, ko so izrabljene vse druge možnosti spoprijemanja s posledicami podnebnih sprememb na prizadetem območju. Podnebne selitve se lahko pojavljajo v dveh oblikah: prostovoljne in prisilne (Brown, 2008). Prostovoljne podnebne selitve so odgovor na posledice dolgotrajnih podnebnih procesov in so zato slabo zaznavne, saj so podnebni selitveni dejavniki v senci gospodarskih. O razširjenosti prostovoljnih podnebnih selitev obstajajo le okvirne ocene, ki so pridobljene s terenskimi raziskavami med morebitnimi podnebnimi selivci na bolj ranljivih območjih. Druga oblika so prisilne podnebne selitve, ki so odgovor na kratkotrajne izredne vremenske dogodke, ki v svoji skrajnosti lahko povzročijo humanitarno katastrofo. Prisilni podnebni selivci so dobro zaznavni in običajno natančno statistično obdelani. Zanje sta značilni odsotnost selektivnosti in naklonjenost k povratništvu (Mesić, 2002, str. 268–270). Obstaja velika verjetnost, da se bodo podnebne selitve v prihodnosti krepile zaradi vztrajnosti podnebnih sprememb. V zadnjem desetletju se stopnjujejo znanstvene razprave o vlogi spreminjanja podnebja pri bodoči globalni razporeditvi prebivalstva. V ta namen so že izdelani scenariji podnebnih selitev (Brown, 2008, str. 27–30), ki vsebujejo ocene obsega bodočih podnebnih selitev. Scenariji predstavljajo različne možne poti razvoja podnebnih selitev v prihodnosti in se med seboj razlikujejo po stopnji verjetnosti in družbene sprejemljivosti. Atmosfera in biosfera sta najbolj dinamična elementa okolja, ki se hitro spreminjata, imata relativno kratek odzivni čas in sta v stalni interakciji (Ruddiman, 2000). Skozi geološki razvoj Zemlje se je podnebje spreminjalo z različno dinamiko in intenzivnostjo. Biosfera se je vselej hitro odzivala na podnebne spremembe, saj te močno vplivajo na življenjske pogoje na Zemlji. V primeru evolutivnih podnebnih sprememb se biosfera postopno prilagaja oz. se habitati postopno premeščajo, medtem ko v primeru občasnih revolutivnih sprememb prihaja do biotskih šokov, ki kratkoročno vodijo v zmanjšanje biotske pestrosti, dolgoročno pa v temeljite spremembe sestave in prostorske razporeditve biosfere. Zadnji večji revolutivni podnebni obrat je bila holocenska otoplitev, ki je omogočila vzpon človeške vrste tudi na račun nekaterih konkurenčnih bioloških vrst, obstoj katerih je danes ogrožen ali pa so že izumrle. Najbolj očitne podnebne spremembe se kažejo v menjavanju ledenih in medledenih dob, pri čemer gre za kontinuiran proces, ki poteka v orbitalni časovni skali (Ruddiman, 2000). Podnebne spremembe se v zadnjih desetletjih zaradi vpliva antropogenih dejavnikov razvijajo pospešeno in so primerljive z največjimi podnebnimi nihljaji v geološki preteklosti 15 Zemlje. Izraziti podnebni nihljaji vselej povzročajo množično izumiranje bioloških vrst oz. povečujejo njihovo evolucijsko dinamiko. Stanje podnebja je v popolni odvisnosti od nihanja Sončevega obsevanja, to pa je odvisno od položaja Zemlje v vesolju in sprememb na površju Sonca. Na podnebje občasno vplivajo tudi drugi eksogeni dejavniki, kot je meteorit, ki je pred 65 milijoni let povzročil močan podnebni šok in posledično globalno preobrazbo biosfere (Ruddiman, 2000, str. 143–146). Poleg zunanjih vplivov iz vesolja vplivajo na podnebje še endogeni dejavniki, ki povzročajo spremembe v sestavi atmosfere. Mednje sodijo: vulkanizem, orogeneza in sestava biosfere (razmerje med avtotrofnimi in heterotrofnimi organizmi), ki vplivajo na ogljikov krog. Ogljikovi plini v atmosferi so ključni termoregulatorji podnebja, saj se za razliko od aerosolov, ki imajo nasprotni učinek na toplotno bilanco Zemlje, v ozračju zadržujejo bistveno daljši čas (Jacobson idr., 2000, str. 282; Ruddiman, 2000, str. 99–101). V začetku leta 2011 je Svetovna meteorološka organizacija (angl. World Meteorological Organization - WMO) objavila rezultate merjenj predhodnega leta. Rezultati so pokazali, da je bilo leto 2010 najtoplejše v instrumentalnem obdobju opazovanja podnebja. Povprečna globalna temperatura zraka je bila za ≈ 0,5 ˚C višja od 30-letnega povprečja. Podobno topli leti sta bili še leti 2005 in 1998, kar kaže na globalno segrevanje ozračja (SMD, 2011). V strokovni javnosti je prevladalo mnenje, da so vzrok aktualnega globalnega segrevanja spremembe v koncentraciji ogljikovih plinov v ozračju. Nekatere ogljikove spojine v ozračju (CO2, CO, CH4 idr.) zavirajo oddajanje toplotne energije in s tem ovirajo proces termoregulacije na Zemlji, kar povzroča pojav sevalnega prispevka, obstoj katerega zagovarja teorija o toplogrednih plinih. Slednji so nepogrešljivi pri zagotavljanju življenjskih pogojev na Zemlji, saj bi bilo ozračje brez njih hladnejše za ≈ 34 ˚C (Dobravec, 2012, str. 56; Kajfež Bogataj, 2008, str. 13), tako pa rast koncentracije toplogrednih plinov v ozračju povzroča njegovo globalno segrevanje. Človek je bil znotraj svojega evolucijskega razvoja neposredno odvisen od okolja, saj je razpoložljivost naravnih virov v veliki korelaciji s stanjem podnebja. Človeštvo se je bilo prisiljeno odzivati na podnebne spremembe, ki so eden ključnih evolucijskih dejavnikov. V obdobju holocena je človeštvo izkoristilo svoje genetske prednosti in doseglo prevlado nad ostalimi biološkimi vrstami (Mesić, 2002, str. 17–20). Kljub temu je bila še pred nekaj stoletji prisotnost človeške vrste dovolj majhna, da se je ravnovesje v okolju na globalni ravni ohranjalo, medtem ko se je na nižjih ravneh že pojavljala degradacija okolja, kar je ogrozilo obstoj nekaterih kultur in celo civilizacij (Diamond, 2009). Na morebitne posledice podnebnih sprememb v prihodnosti opozarjajo ravno propadi nekaterih starih civilizacij. Človeštvo je v zadnjih dveh stoletjih z industrializacijo in njenimi globalnimi posledicami, kot so nagla demografska rast, krčenje gozda in potrošniški življenjski slog, korenito poseglo v ogljikov krog. S tem se je preobrazilo iz podnebnega opazovalca v pomembni podnebni dejavnik. S krčenjem gozdnih površin in uvajanjem intenzivnega kmetijstva zlasti živinoreje je temeljito spremenilo razmerje med avtotrofnimi in heterotrofnimi organizmi v biosferi, kar je povzročilo »zgoščanje« ozračja. Poleg tega je z netrajnostnim ravnanjem poseglo v energijske zaloge Zemlje, ki so shranjene v obliki fosilnih goriv. S povečevanjem rabe fosilnih goriv in s podrejanjem prehranjevalnega kroga se je človeška vrsta izjemno namnožila in s tem močno okrepila pritisk na naravne vire. Degradacija okolja še vedno traja in se celo stopnjuje (Kajfež Bogataj, 2012). Globalne podnebne spremembe se kažejo v segrevanju spodnje plasti ozračja in zgornje plasti svetovnega morja. Posledice spreminjanja podnebja so: krčenje ledenih površin, širjenje puščav, destabilizacija ozračja, dviganje morske gladine, zakisljevanje svetovnega morja in krepitev silovitosti in pogostosti izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni, ujme, dolgotrajne suše, požari v naravi ipd. (Kajfež Bogataj, 2008). Učinki globalnega segrevanja svetovnega morja so zaradi njegovega daljšega odzivnega časa še slabo zaznavni. Kljub temu 16 se morska gladina eksponentno dviga, spreminja okolje obalnega pasu in ogroža obalno prebivalstvo. Proces spreminjanja okolja ne poteka enakomerno, ampak so pritiski večji na poseljenih območjih, zlasti na tistih, ki so najbogatejša z osnovnimi naravnimi viri. Območja z nizko obalo so na stiku zgornje plasti svetovnega morja, spodnje plasti ozračja in roba kopnega, zato imajo v nižjih geografskih širinah razvito bogato in pestro biosfero. Ta območja so že od nekdaj privlačila človeštvo in so bila kultivirana že pred tisočletji. Območja nekaterih rečnih delt v Afriki in Aziji so v zadnjih desetletjih postala prenaseljena. Velika gostota prebivalstva, razvoj intenzivnega kmetijstva in urbanizacija povečujejo pritiske na zaloge naravnih virov. Vse intenzivnejša degradacija okolja na omenjenih območjih povečuje njegovo ranljivost, saj se mu v primeru izrednega vremenskega dogodka ravnovesje hitro poruši (IPCC, 2007b). Tudi majhni koralni otoki so zaradi ozemeljske omejenosti in izoliranosti zelo občutljivi na posledice podnebnih sprememb, zato sodijo med najbolj podnebno ranljiva območja na svetu (IPCC, 2007b). Otoške skupnosti so imele omejeno dostopnost naravnih virov že v preteklosti, zato so motnje v okolju občasno ogrožale njihov obstoj (Diamond, 2009), a so se kljub temu večinoma obdržale zaradi svoje visoke stopnje prilagoditvene zmogljivosti. Koralni otoki so kljub temu med vsemi majhnimi otoki najbolj ranljivi na posledice podnebnih sprememb (IPCC, 2007b). Na območjih z nizko obalo sta najočitnejši posledici globalnega segrevanja dviganje morske gladine in krepitev nestabilnosti ozračja. Proces dviganja morske gladine povzroča fizično krčenje kopnega, zaslanjevanje tal in vdiranje morske vode v podtalnico, kar ogroža oskrbo prebivalstva s pitno vodo in motnje v kmetijski proizvodnji, medtem ko destabilizacija ozračja povzroča vse intenzivnejše in pogostejše pojavljanje izrednih vremenskih dogodkov, med katerimi predstavljajo največjo grožnjo tropski cikloni (IPCC, 2007b). Človeštvo se na podnebne spremembe zavestno odziva z blažilnim in prilagoditvenim ukrepanjem (Kajfež Bogataj, 2012). Blažitev predstavlja prizadevanje človeštva za zmanjšanje stopnje spreminjanja podnebja, kar v sedanjem stanju pomeni prizadevanje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Blažilni ukrepi so usmerjeni v dolgoročno reševanje problema, vendar se zaradi nesoglasij mednarodne skupnosti zaenkrat ne izvajajo usklajeno. Posameznik lahko k reševanju problema prispeva največ s spreminjanjem svojega življenjskega sloga v smeri zmanjševanja lastnega ogljičnega odtisa. Vse dosedanje mednarodne podnebne konference (angl. Conference of the Parties - COP), ki so potekale v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (angl. United Nations Framework of Convention on Climate Change – UNFCCC), so bile bodisi neuspešne ali niso prinesle pričakovanih rezultatov, saj njihovi sklepi niso bili pravno zavezujoči (Kajfež Bogataj, 2012). Človeštvo na ta način prelaga izvajanje temeljitejših blažilnih ukrepov v prihodnost. Druga oblika zavestnega odzivanja človeštva je prilagoditev. Številna območja z nizko obalo imajo že sedaj težave s prenaseljenostjo tako zaradi demografske rasti kot degradacije okolja. Obalne skupnosti so prisiljene v izvajanje prilagoditvenih ukrepov, katerih uspešnost je odvisna od stopnje njihove prilagoditvene zmogljivosti. Skupnosti z različnimi prilagoditvenimi ukrepi kratkoročno sicer zmanjšujejo učinek posledic podnebnih sprememb, vendar jih ne odpravljajo. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva je med posameznimi skupnostmi zelo različna. Razvite države imajo v primerjavi z državami v razvoju na voljo večja finančna sredstva, več tehničnega znanja, bolj izobraženo in osveščeno prebivalstvo, bolj razvito infrastrukturo in večji nadzor nad pritiski na okolje, zato je tudi prilagoditvena zmogljivost njihovega prebivalstva večja. Države v razvoju so zato v veliki meri odvisne od mednarodne pomoči, ki nikakor ne more biti zadovoljiva. Poleg tega jih mednarodna pomoč spravlja v podrejen položaj in zmanjšuje njihovo neodvisnost. Kako velika je prilagoditvena 17 zmogljivost določene skupnosti se najbolj pokaže v primeru naravne nesreče (Kajfež Bogataj, 2012). Nezavestno odzivanje človeštva je trpljenje, ki je posledica neukrepanja (angl. »business as usual«) prizadete skupnosti, ki le nemočno opazuje usodne spremembe v okolju. Številni snovalci prilagoditvenih strategij to možnost vključujejo v svoje projekte kot posebno strategijo, ki pa v svojem bistvu to ni. Kljub temu predstavlja trpljenje osnovo za izdelavo najbolj pesimističnih scenarijev podnebnih sprememb (Kajfež Bogataj, 2012). Pri vseh skupnostih se pojavlja kombinacija vseh treh oblik odzivanja, vendar razmerje med njimi prostorsko variira. Večina razvitih držav, med njimi Slovenija, zaenkrat še ni močno podnebno prizadetih, zato so glede izvajanja prilagoditvenih ukrepov šele v fazi snovanja, medtem ko so učinkovitejše v blažilnem ukrepanju, ki ga vključujejo v strategije bodočega razvoja. Med blažilne ukrepe sodijo: prizadevanja za večjo rabo alternativnih energijskih virov, povečevanje energijske učinkovitosti, uvajanje trajnostnih tehnologij, izoliranje stavb, recikliranje odpadkov, spreminjanje življenjskega sloga idr. Razvite države so lahko na tem področju zelo učinkovite, saj predstavljajo največji vir izpustov toplogrednih plinov. Nasprotno dajejo države v razvoju večji pomen prilagajanju posledicam podnebnih sprememb, ker je njihov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov relativno majhen in ker so bolj pogosto prizadete zaradi učinkov podnebnih sprememb. Skrajni prilagoditveni ukrep so selitve (Brown, 2008). Slednje povzroča kritično poslabšanje življenjskih pogojev na podnebno najbolj izpostavljenih in občutljivih območjih. V kolikor spreminjanje podnebja destabilizira stanje okolja na nekem območju ali je le-to podvrženo občasnemu delovanju izrednih vremenskih dogodkov, se na njem lahko razvijejo podnebne selitve. Te se zaenkrat občasno pojavljajo le na regionalni ravni, a bi lahko že v 21. stoletju prerasle v množičen globalni pojav (Goldin idr., 2011). Spremembe v okolju so v zadnjih desetletjih največkrat posledica netrajnostnega ravnanja človeštva, tako da jih spreminjanje podnebja samo še dodatno povečuje. Podnebne selitve so med snovalci prilagoditvenih strategij nepriljubljen ukrep, saj so običajno posledica neustreznega izvajanja drugih prilagoditvenih strategij in predstavljajo neuspeh človeštva v »boju« z naravo. Pojem »podnebni selivci« še ni splošno uveljavljen. V rabi je kar nekaj podobnih pojmov, kot so »eko-migranti«, »okoljski begunci« in »podnebni begunci«, ki le deloma ustrezajo dejanskemu stanju (Mehedi 2010, str. 2). Pri uveljavljanju katerega koli pojma se ne da izogniti strokovnim zagatam in celo političnim pritiskom, zato je okrog terminološkega vprašanja še veliko nedorečenosti (Brown, 2008, str. 13–15, 36–37). Podnebni selitveni dejavniki so bili pri oblikovanju starejših selitvenih teorij zapostavljeni zaradi bistveno večjega pomena drugih selitvenih dejavnikov. Tako avtorji večine selitvenih teorij iz 19. in 20. stoletja ne obravnavajo okoljskih oz. podnebnih selitev, saj so ustvarjali v obdobju relativne podnebne stabilnosti in v času močne prevlade gospodarskih in političnih selitvenih dejavnikov (Mesić, 2002, str. 271–282). Zaznamoval jih je čas industrijske revolucije in političnih prevratov, ki je ustvarjal predvsem gospodarske in politične selitve. Na podnebno najbolj ranljivih območjih sveta še vedno prevladujejo gospodarski selitveni dejavniki, vendar sedanji trendi razvoja podnebnih sprememb kažejo na verjetno krepitev podnebnih selitvenih dejavnikov v prihodnosti. V državah v razvoju, ki so podnebno bolj ranljive od razvitih, sta procesa industrijske revolucije in nanjo vezanega demografskega prehoda na vrhuncu, zato imajo dobro razvite ruralno-urbane selitvene tokove, ki po eni strani razbremenjujejo prenaseljeno podeželje, a po drugi strani preobremenjujejo urbana središča, kar povzroča številne probleme zaradi stihijskega širjenja in ruralizacije mest (Afsar, 2000; Brown, 2008, str. 29; Goldin idr., 2011, str. 227). Raziskovanje podnebnih selitev znotraj obstoječih selitvenih tokov predstavlja precejšen izziv. Selitveni dejavniki so v medsebojni interakciji in so strukturalno prepleteni, tako da pri sleherni odločitvi posameznika za selitev 18 nastopajo kot zapleten sistem, znotraj katerega je težko opredeliti prevladujoč selitveni dejavnik (Mesić, 2002, str. 250–263). Podnebne selitve sicer spremljajo človeštvo že od njegovega pojava dalje. Obstaja velika verjetnost, da se je sodobni misleči človek (lat. Homo sapiens sapiens) iz Afrike razselil po svetu predvsem zaradi podnebnih sprememb (Klemenčič, 2007, str. 30; Mesić, 2002, str. 17– 20). Znani so tudi primeri iz preteklosti, ko so bile posamezne družbene skupnosti zaradi podnebnih sprememb prisiljene zapuščati svoje primarno okolje, npr. Normani iz Grenlandije in Anasazi iz kanjona Chaco v ZDA (Diamond, 2009). Tudi selitve Slovanov, Germanov in drugih plemenskih skupnosti v Evropi na prehodu iz starega v srednji vek so bile verjetno povezane z ohladitvami podnebja. Po prevladujočih ocenah bodočega obsega podnebnih sprememb bo Evropa bistveno manj prizadeta od sosednjih sušnih območij Afrike in Azije (IPCC, 2007b). Omenjena območja že danes predstavljajo velik globalni problem, saj jih ogroža stalno pomanjkanje hrane in vode, dveh osnovnih naravnih virov. Po drugi strani so ta ista območja redko poseljena z revnim prebivalstvom, ki se preživlja s tradicionalnim načinom gospodarjenja. Nomadi se praviloma ne vključujejo v medcelinske selitvene tokove, čeprav so selitve del njihove kulture (Black idr., 2008, str. 52–60). Podobno velja za ruralno prebivalstvo območij z nizko obalo. Obstaja sicer velika verjetnost, da bi se z nadaljnjim spreminjanjem podnebja v prihodnjih desetletjih na teh območjih selitveni tokovi okrepili, vendar še nekaj časa ne bodo dobili medcelinskih razsežnosti iz naslednjih razlogov: prizadete celinske države imajo še nekaj prostora za razvoj notranjih selitev (Egipt in Bangladeš), prebivalci majhnih otoških držav predstavljajo izredno majhen delež svetovnega prebivalstva, zato skoraj ne vplivajo na njegovo globalno razporeditev (Tuvalu). prisilni podnebni selivci se v primeru naravne nesreče praviloma razselijo znotraj meja svoje države in se čez čas vrnejo na svoje domove (Bangladeš). 19 20 1.2. DELOVNA HIPOTEZA Disertacija se posveča vprašanju selitev, katerih pomemben, glavni ali sploh edini razlog so spremembe okolja, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in vprašanju življenjskih pogojev na najbolj ranljivih območjih z nizko obalo. Ob upoštevanju dejstva, da so selitve večvzročni pojav (Goldin idr., 2011), je bila ena od osnovnih nalog disertacije raziskati vlogo podnebnih sprememb pri razvoju selitev oz. njihov vpliv na odločanje posameznika za selitev. Poznavanje značilnosti podnebnih selitvenih dejavnikov pomembno pripomore k boljšemu ocenjevanju obsega podnebnih selitev v prihodnosti. Po projekcijah IPCC-ja se bo v naslednjih desetletjih 21. stoletja nadaljevalo globalno segrevanje ozračja (IPCC, 2007a). Hkrati se bo v državah v razvoju ob nagli demografski rasti stopnjeval pritisk na okolje, kar bo okrepilo obstoječe notranje ruralno-urbane selitvene tokove. Pri obstoječih medcelinskih selitvah zaenkrat prevladujejo gospodarski vzroki, a bi lahko ob nadaljevanju sedanjih trendov spreminjanja podnebja selitveni tokovi v prihodnosti presegli gospodarske možnosti regionalnih urbanih središč in dobili mednarodne ali celo medcelinske razsežnosti. V zvezi s temi ugotovitvami je v disertaciji postavljena naslednja temeljna hipoteza: Dviganje morske gladine, kot posledica globalnih podnebnih sprememb, bo povzročilo prenaseljenost regij z nizko obalo in s tem množične selitve medcelinskih razsežnosti. Za njeno preverjanje je bilo treba najprej ugotoviti obstoječi obseg podnebnih selitev. Pojem podnebne spremembe še ni obče sprejet v znanosti, zato je bila potrebna njegova natančna opredelitev. Selitve so rezultat delovanja številnih interaktivnih selitvenih dejavnikov, ki vplivajo na motiv in človekovo odločitev za selitev (Mesić, 2002, str. 250–263). Vrsto selitev določa prevladujoč selitveni vzrok, torej tisti, kateremu daje selivec pri svoji odločitvi največji pomen. Podnebne spremembe najbolj neposredno vplivajo na revno agrarno prebivalstvo, katerega preživetje je v veliki odvisnosti od razpoložljivosti naravnih virov v okolju. Številčno podeželsko prebivalstvo držav v razvoju ima nizko prilagoditveno zmogljivost, zato lahko njegovo preživetje zagotavlja le stabilno okolje. Večina držav v razvoju je še vedno v fazi industrializacije, ki zajema le večja urbana središča, medtem ko periferna ruralna območja ostajajo zapostavljena, kar omogoča razvoj ruralno-urbanih selitvenih tokov. V njih prevladujejo začasne notranje selitve, ki v ruralnem območju izseljevanja zmanjšujejo pritisk na preobremenjene naravne vire, a hkrati prenašajo problem prenaseljenosti v mesta. Ena od posledic prehoda iz predindustrijske v industrijsko družbo je namreč agrarna prenaseljenost, saj je za tradicionalne skupnosti značilna nagla demografska rast, ker so le-te na vrhuncu demografskega prehoda. Prekomerno izkoriščanje naravnih virov in intenziviranje kmetijske proizvodnje pospešujeta degradacijo okolja. K njej v zadnjih desetletjih občutno prispevajo tudi podnebne spremembe, ki s svojimi posledicami zmanjšujejo dostopnost osnovnih naravnih virov, kot sta voda in hrana. Stanje že tako preobremenjenega okolja se slabša, kar krepi obstoječe in ustvarja nove selitvene dejavnike odbijanja. Če med selitvenimi dejavniki odbijanja prevladujejo dejavniki okolja oz. znotraj njih podnebni dejavniki, gre za podnebne selitve. Med podnebnimi selitvenimi dejavniki ločimo izredne vremenske dogodke in posledice podnebnih sprememb. Prvi ustvarjajo prisilne in druge prostovoljne podnebne selitve. Pri proučevanju podnebnih selitev ima razlika med obema vrstama ključni pomen. Prisilne podnebne selitve so skrajni prilagoditveni ukrep v primeru humanitarne katastrofe, ki sledi izrednemu vremenskemu dogodku. Nedavni dogodki so pokazali, da večja naravna nesreča običajno ne povzroča selitev mednarodnih razsežnosti, temveč zgolj začasno okrepi obstoječe notranje selitvene tokove. Celo največje humanitarne katastrofe v zadnjem stoletju niso povzročile nastanka medcelinskih selitev, medtem ko so analize starejših zgodovinskih 21 dogodkov pokazale, da pri ogroženi skupnosti dozori odločitev o odhodu šele po nizu zaporednih izrednih vremenskih dogodkov, ki se zvrstijo v tako kratkem času, da prizadeta skupnost ne zmore več sproti odpravljati njihovih posledic. Prisilne selitve imajo nizko stopnjo selektivnosti, saj se zanje odloči skupina prizadetih ljudi ne glede na njihov socialni položaj znotraj prizadete skupnosti. Tako je položaj prisilnih podnebnih selivcev podoben položaju begunca. Prisilne podnebne selitve na območjih, ki so občasno prizadeta z naravnimi nesrečami, nedvomno obstajajo, zato je dokazovanje njihovega obstoja nesmiselno. Povsem drugače je v primeru prostovoljnih podnebnih selitev. Do prostovoljne odločitve za selitev pride šele takrat, ko del prizadete skupnosti izgubi sleherno upanje na izboljšanje stanja v okolju oz. ko postanejo milejše oblike prilagoditvenega ukrepanja nezadostne. Prostovoljne podnebne selitve imajo visoko stopnjo selektivnosti in so največkrat rezultat odločitve posameznika. Preverjanje obstoja prostovoljnih podnebnih selitev je zapleteno, saj so podnebni selitveni dejavniki v veliki meri prikriti in slabo zaznavni. Pojavljajo se v kombinaciji z gospodarskimi dejavniki, ki praviloma prevladujejo. Med posledicami podnebnih sprememb je na območjih z nizko obalo najbolj prisotno dviganje morske gladine, ki neposredno pospešuje abrazijo in posredno vpliva na vrsto drugih dejavnikov spreminjanja okolja. Zaradi postopnosti procesa se da njegove negativne učinke v veliki meri odpravljati z izvajanjem prilagoditvenih ukrepov, vendar imajo najbolj ranljive skupnosti nizko stopnjo prilagoditvene zmogljivosti, zato pri njihovih članih slej ko prej dozori odločitev za selitev. Za prostovoljne podnebne selitve se praviloma odločajo mlajši delovno aktivni člani skupnosti, ki se zanje odločajo v prvi vrsti iz eksistencialnih razlogov. Tako so pri odločitvi ključni gospodarski vzroki, ki zasenčijo probleme okolja, čeprav slednji predstavljajo primarni selitveni vzrok in vsaj deloma vplivajo na slabo gospodarsko stanje skupnosti. Zaradi vzročne prepletenosti oz. zapletenosti prostovoljnih podnebnih selitev je preverjanje njihovega obstoja smiselno. Za mednarodne še bolj pa medcelinske selitve je značilna visoka stopnja selektivnosti, saj se zaradi njihove zahtevnosti zanje praviloma odločajo bolj kvalificirani člani skupnosti. Običajno se pojavljajo kot odgovor mestnega prebivalstva na pritiske ruralno-urbanih selitvenih tokov. Da bi lahko podnebne selitve v prihodnosti dobile medcelinske razsežnosti je v glavnem odvisno od razvoja prostovoljnih podnebnih selitev. Ob tem se postavlja vprašanje, ali so te na območjih z nizko obalo sploh že prisotne. Tekom izdelave disertacije se je namreč izkazalo, da je za ocenjevanje obsega in značilnosti prihodnjih podnebnih selitev potrebno dobro poznavanje sedanjega stanja podnebnih selitev, zato se je pojavila potreba po odgovoru na zastavljeno vprašanje. Pomembna faza v postopku preverjanja temeljne hipoteze je bilo zato preverjanje naslednje pomožne hipoteze: V podnebno najbolj ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih selitvenih tokov že prisotne prostovoljne podnebne selitve. 22 1.3. NAMEN IN CILJI RAZISKAVE Glavni namen raziskave je proučiti podnebne selitve, ki postajajo zaradi globalnih podnebnih sprememb vse bolj pogoste in zato aktualne v strokovni in laični javnosti. Raziskava naj bi pripomogla k pojasnjevanju pojava podnebnih selitev in njihovih značilnosti. V zadnjih dveh desetletjih je bilo veliko napisanega na področju dokazovanja obstoja podnebnih sprememb in vplivih človeštva na podnebje, medtem ko se disertacija ukvarja s proučevanjem vplivov podnebnih sprememb na človeštvo. Problem podnebnih selitev je v slovenski stroki slabo poznan, zato je bil namen raziskave tudi razsvetliti problematiko podnebnih selitev in s tem prispevati k razvoju slovenske geografije in drugih ved, ki se ukvarjajo z selitvami. Temeljni cilj raziskave je bil ugotavljanje prihodnjega razvoja podnebnih selitev na območjih z nizko obalo. Za dosego tega cilja je bilo potrebno preveriti razširjenost obstoječih podnebnih selitev in proučiti njihove značilnosti. Raziskava sledi še naslednjim vsebinskim in metodološkim ciljem: opredelitev pojma »podnebne selitve« in obravnava nekaterih drugih terminoloških zagat, opredelitev pomena dviganja morske gladine pri razvoju podnebnih selitev, ocena obsega bodočih podnebnih selitev na območjih z nizko obalo, označitev in obravnava najbolj podnebno ranljivih regij z nizko obalo, določitev obsega in smeri morebitnih selitvenih tokov v prihodnosti, opredelitev možnih vplivov podnebnih selitev na varnost držav priseljevanja, proučitev ranljivosti okolja in prebivalcev na območjih z nizko obalo ovrednotenje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva vzorčnih regij, proučitev prisotnosti podnebnih selitev v vzorčnih regijah, opozoriti na pomen ukrepanja v okviru prilagoditvenih strategij, izdelava scenarijev podnebnih selitev na globalni in regionalni ravni ter določitev njihove verjetnosti in družbene sprejemljivosti, medsebojna primerjava rezultatov proučevanja vzorčnih regij. 23 24 1.4. ORGANIZACIJA DELA Tema disertacije posega na dve različni geografski področji: selitve in podnebne spremembe. Poleg tega se loteva proučevanja podnebnih selitev iz dveh časovnih perspektiv. Temeljni namen disertacije je bil proučevanje podnebnih selitev v prihodnosti, vendar je bilo za izpolnitev temeljne naloge potrebna proučitev obstoječega stanja. Ker slovenska strokovna literatura o tem tipu selitev skoraj ne poroča, je bilo že na začetku potrebno izbrati širši pravzaprav globalni okvir tako pri upoštevanju dosedanjih izsledkov v znanstveni literaturi kot pri izvajanju terenske raziskave. V disertaciji je pozornost usmerjena v regije, ki se v znanstveni literaturi pojavljajo kot najboljši vzorčni primeri in so intenzivni del problema podnebnih selitev. Proučevanje podnebnih selitev je zahtevalo izbiro podnebno najbolj ranljivih območij sveta. Po ugotovitvah strokovnjakov, ki delujejo v okviru Medvladnega odbora o spremembi podnebja (angl. Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC), so posledice podnebnih sprememb najbolj očitne na polarnih območjih, vendar so ta neposeljena in zato ne predstavljajo demogeografskega problema. Med bolj ranljivimi območji sveta spada tudi območje Sahela, ki je redko poseljeno, težko dostopno, politično nestabilno in statistično slabo obdelano, kar bi zagotovo otežilo zbiranje podatkov in izvedbo terenske raziskave. Za raziskavo so bila zato izbrana gosto poseljena območja z nizko obalo, ki so prav tako močno izpostavljena dviganju morske gladine in njegovim posrednim vplivom. Med obalnimi nižinami so najbolj ranljivi koralni otoki in rečne delte. V raziskavo so bile vključene tri vzorčne regije z namenom, da bi bilo mogoče na osnovi njihovega medsebojnega primerjanja ugotoviti ali vsaj oceniti pojav, obseg, potek in posledice obstoječih in bodočih selitev, katerih edini, glavni ali vsaj pomembni vzrok so podnebne spremembe. Tako so bili izbrani koralno otočje (Tuvalu) in dve rečni delti (delta Nila in delta Gangesa in Bramaputre). Vse tri regije so obalne nižine z degradiranim okoljem in veliko gostoto poselitve, kar občutno vpliva na razvoj podnebnih selitev. Otočje Tuvalu ter delta Gangesa in Bramaputre imata še eno skupno lastnost, to je izpostavljenost delovanju tropskih ciklonov, ki občasno destabilizirajo okolje in delujejo kot »sprožilec« prisilnih podnebnih selitev. Za raziskovalno območje so bile izbrane regije z nizko obalo, ki odgovarjajo dodatnim družbeno-gospodarskim pogojem in imajo veliko okoljsko labilnost. Za proučevanje razvoja podnebnih selitev je bilo smiselno posvetiti več pozornosti regijam s krhko stabilnostjo okolja, v katerih se vsaj občasno pojavljajo izredni vremenski dogodki. Disertacija se osredotoča na problematiko selitev, zato so bila za raziskavo izbrana gosto poseljena obalna območja z zelo prisotnimi selitvenimi dejavniki odbijanja. Mednje sodi tudi nizka prilagoditvena zmogljivost prebivalstva, ki je rezultat neugodnih družbenogospodarskih razmer. Na osnovi pridobljenih podatkov se je kmalu pojavila potreba po obisku ene od vzorčnih regij, kjer bi bilo mogoče opraviti terensko raziskavo in preveriti pomožno hipotezo o obstoju aktualnih prostovoljnih podnebnih selitev. S terensko raziskavo bi bil vzpostavljen stik z morebitnimi podnebnimi selivci. Pozornost je vzbudil prispevek z naslovom »Climate change, migration and adaptation in Funafuti, Tuvalu«, ki je izšel v znanstveni reviji Global Environmental Change (Mortreux in Barnett, 2009). V članku s sicer bolj sociološko vsebino avtorja opisujeta rezultate anketiranja in intervjuvanja, ki sta jih pridobila med prebivalci tuvalujske prestolnice Funafuti. Članek je usmeril pozornost na Tuvalu, kjer bi bilo smiselno nadgraditi izsledke omenjene raziskave za potrebe disertacije. Prvi poskus vzpostavitve stika s ciljno skupino je bil opravljen v okviru študijskega obiska Aucklanda v Novi Zelandiji. Tamkajšnja Okoljska šola (angl. School of Environment), ki deluje v okviru Univerze v Aucklandu, uživa mednarodni ugled na področju proučevanja podnebnih sprememb in njihovih vplivov na prebivalstvo. Poleg tega je Nova Zelandija največja in najbolj razvita 25 polinezijska država, zato se vanjo stekajo selitveni tokovi iz bližnjih majhnih otoških držav med drugim tudi s Tuvaluja. Na povabilo direktorja omenjene šole klimatologa dr. Glenna McGregorja sem sredi leta 2010 obiskal Auckland. V treh mesecih so bili navezani stiki s strokovnjaki z omenjenega raziskovalnega področja, med drugim z dr. Paulom Kenchem, mednarodno uveljavljenim strokovnjakom na področju morfodinamike koralnih otokov (Webb in Kench, 2010). Poleg predavanj s področja klimatologije in obdelave literature iz tamkajšnje univerzitetne knjižnice sem se udeležil seminarja o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, ki ga je organizirala aucklandska univerza v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Na mednarodnem seminarju so sodelovali vladni predstavniki in strokovnjaki iz polinezijskih držav. Namen udeležbe je bila neposredna seznanitev s perečo problematiko in navezava stikov z udeleženci posveta, ki so mi kasneje priskrbeli del potrebnih podatkov in gradiv. Seminar je bil med drugim tudi priložnost za vzpostavitev stika s priseljenci s Tuvaluja, ki bi lahko predstavljali ciljno skupino v okviru morebitne terenske raziskave. Kljub večkratnim poskusom do stika ni prišlo, kar je zmanjšalo pomen obiska Nove Zelandije. Primeren bi bil tudi obisk omenjene otoške države, a tudi do njega ni prišlo zaradi logističnih ovir in pomanjkanja časa ter finančnih sredstev. Slika 1: Udeleženci seminarja o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije Avtor: J. Kočar Po neuspešnem poskusu proučitve obstoječega stanja podnebnih selitev med selivci s Tuvaluja je prišlo do odločitve o izvedbi terenske raziskave v eni od preostalih vzorčnih regij. Jeseni 2012 je bil opravljen obisk Bangladeša, ki velja poleg majhnih otoških in sahelskih držav za trenutno najbolj podnebno ranljivo državo na svetu. Bangladeš se v literaturi večkrat omenja kot študijski primer podnebno ranljive države s skromno prilagoditveno zmogljivostjo. Po pomoč sem se obrnil na msr. Mitjo Leskovarja iz Vatikana, ki je pred leti deloval kot tajnik nuncija v Bangladešu. Po večkratnih poskusih mu je uspelo navezati stik z generalnim tajnikom dobrodelne nevladne organizacije Karitas Bangladeš (angl. Caritas Bangladesh) dr. Benedictom Alom D'Rozarijem, ki je ponudil logistično podporo pri izvedbi terenske raziskave. Karitas Bangladeš mi je v času obiska med 20. oktobrom in 10. novembrom 2012 nudil namestitev, delovne prostore in tudi siceršnjo strokovno podporo osebja. Po proučitvi lokalnih razmer je prišlo do odločitve, da bo terensko delo opravljeno v 26 okraju Shyamnagar v jugozahodnem delu države, ki ga je leta 2009 ob že sicer slabih življenjskih pogojih prebivalstva dodatno prizadel tropski ciklon Aila. Skupaj s karitasovim osebjem iz regijskega centra v mestu Shyamnagar in najetim študentom iz Khulne (prevajalec) je bil sestavljena petčlanska delovna skupina. V devetih dneh, kolikor je trajala terenska raziskava, je bilo obiskanih deset najbolj podnebno ranljivih ter zaradi Aile najbolj prizadetih naselij. Vzpostavljen je bil neposreden stik z morebitnimi podnebnimi selivci, povratniki, začasnimi selivci, izseljenci in očividci naravne nesreče. Z motorji in čolni je bilo prevoženih ≈ 800 km poti. Med prebivalci najranljivejših naselij je bilo izpolnjenih 126 anket in opravljenih 20 intervjujev. Poleg tega je bilo zbrano ogromno slikovnega gradiva. Pred vrnitvijo v Dako so bili v Khulni opravljeni še intervjuji s tremi karitasovimi strokovnjaki in dvema profesorjema na tamkajšnji univerzi. Podobno delo je bilo opravljeno v Daki, kjer sta bila v vzorec intervjuvancev zajeta še dva profesorja z osrednje državne univerze in uslužbenca dobrodelnih nevladnih organizacij Barcik in Ledars, ki poleg Karitasa delujeta v Bangladešu. Po opravljenem terenskem delu je sledila analitična obdelava pridobljenih podatkov in primerjava z rezultati podobnih raziskav. Rezultati terenske raziskave predstavljajo pomemben del doktorske disertacije. Slika 1: Sprejem pri dr. B. A. D'Rozariju, generalnem tajniku nevladne organizacije Karitas Bangladeš Avtor: J. Kočar Temeljni prispevek disertacije so projekcije razvoja podnebnih selitev v prihodnosti. V ta namen so bili izdelani scenariji podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja tako na regionalni kot globalni ravni. Za osnovo so uporabljene ocene scenarijev značilnih potekov koncentracij (RCP), ki so izšli v zadnjem poročilu IPCC-ja iz leta 2013. Ob hkratnem upoštevanju rezultatov predhodnega proučevanja obstoječih podnebnih selitev v vzorčnih regijah so bili izdelani štirje scenariji podnebnih selitev. Scenariji se med seboj ločijo po različnem poteku blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja v 21. stoletju in so poimenovani po stopnji predvidene rasti podnebnih selitev. Med seboj se ločijo tudi po stopnjah verjetnosti in družbene sprejemljivosti. Z izdelavo globalnih in regionalnih scenarijev podnebnih selitev je bila raziskava sklenjena. 27 28 1.5. TERMINOLOŠKA VPRAŠANJA Področje raziskovanja podnebnih selitev ima kar nekaj terminoloških zadreg, ki se pojavljajo tako pri geomorfoloških, klimatoloških kot demografskih vsebinah. Izziv je predstavljala že izbira skupnega poimenovanja obravnavanih območij. V strokovni literaturi se pogosto pojavlja pojem »obalni sistemi« (Woodroffe, 2003) in ob upoštevanju majhne nadmorske višine, bi bil lahko uporabljen pojem »nizki obalni sistemi«. Vendar se omenjeni pojem po nepotrebnem opira na sistemsko teorijo, zato je manj primeren. Skupna značilnost proučevanih območij je prisotnost nizke obale. Nizka obala je preozek pojem, saj je obala le »mejno ozemlje med morjem in kopnim, podvrženo delovanju morskih valov in tokov, plimovanju, abraziji in akumulaciji« (Leksikon Cankarjeve založbe: Geografija, 1985, str. 146). Pojem je mogoče razširiti na »območja oz. regije z nizko obalo«. Območja, ki so v disertaciji podrobneje proučena, so rečne delte in koralni otoki. To niso kakršna koli območja z nizko obalo ampak jim je skupna majhna nadmorska višina zaledja. Temu dejstvu bi ustrezal pojem »nižina«, saj je to »zemeljsko površje v nizki nadmorski višini« (Leksikon Cankarjeve založbe: Geografija, 1985, str. 144). Če se nižina proti morju zaključuje z obalo, bi bil lahko uporabljen pojem »obalna nižina«, kar se pa v slovenskem geografskem izrazoslovju ne uporablja. V dispoziciji je v okviru naslova naveden pojem »regije z nizko obalo«, ki se je tekom raziskave izkazal za preširokega. Za regijo z nizko obalo velja, da ni nujno nižina, zato bi bilo smotrno pojem zožiti oz. ga natančneje opredeliti. Morda bi bil primernejši pojem »nižinske regije z nizko obalo« oz. kar »nižinske obalne regije«, saj je logično, da se nižina proti morju zaključuje z nizko obalo. Pojem »regija« nosi v sebi dodatno sporočilno vrednost in opredeljuje »večje ozemlje, ki ga družijo skupne naravne ali družbene značilnosti in na katerem se pojavi med seboj tako povezujejo, součinkujejo ali prepletajo, da dajejo ozemlju določeno svojskost in celovitost« (Krušič, 1985, str. 194). »Regije« so v disertaciji omejene predvsem na študijske primere, zato je bilo v večini primerov bolj smiselno uporabiti pojem »območje«. Disertacija se namreč osredotoča na učinke dviganja morske gladine, ki je posledica globalnega segrevanja. Ti učinki so neposredno prisotni le na ožjem obalnem pasu lahko pa tudi posredno v obliki tropsko-ciklonskih nevihtnih valov in zaslanjevanja tal v širšem obalnem zaledju. V nekaterih regijah (Bangladeš) zajemajo učinki tropskih ciklonov in zaslanjevanja tal tudi več sto kilometrov širok obalni pas, zato je bilo v disertaciji za območje raziskovanja najbolj smotrno uporabiti pojem »območja z nizko obalo«. Največje terminološke zadrege so bile prisotne v uporabi pojmov, ki so povezani s podnebnimi selitvami. Problematika tovrstnih selitev je relativno nova, zato ohranja številna odprta terminološka vprašanja na globalni ravni. Za raziskovalce je postala bolj zanimiva šele po objavi IPCC-jevega četrtega poročila (AR4) iz leta 2007. Da bodo predstavljale selitve v prihodnosti vse večji mednarodni problem kaže tudi napoved IPCC-ja, da bo do leta 2050 na svetu že 200 milijonov podnebnih selivcev (Brown 2008: 11 po IPCC, 2007b). Pri definiranju pojmov znotraj pojava podnebnih selitev obstajajo številne terminološke zadrege, ki izhajajo tudi iz političnih predsodkov (Brown, 2008). Terminološka vprašanja okrog pojma »podnebne selitve« so bila eden od pomembnih ciljev raziskave. Velik del uporabljene literature se posveča definiranju in ocenjevanju števila »okoljskih beguncev« ali »okoljskih selivcev«, ki izstopajo iz vrst ostalih selivcev. Pri tem je problematično, da takšne selitve v razvitem svetu razumejo kot velik politični izziv zaradi strahu pred valom iskalcev azila. Po drugi strani so lahko napovedi razvoja okoljskih oz. podnebnih selitev in argumenti v političnih razpravah neprimerni zaradi naslednjih dveh razlogov: napovedi števila morebitnih selivcev pogosto temeljijo na zelo grobih demografskih ocenah, saj statistika ne pokriva vseh najbolj ranljivih območij in malo verjetno je, da bi vsi prebivalci zapustili prizadeta območja zaradi vplivov podnebnih sprememb, kaj šele da bi 29 izbrali selitev v tujino oz. selitev v razvite zahodne države. Za medcelinsko selitev se namreč ne odločajo najrevnejši prebivalci, temveč le tisti, ki zmorejo plačati dolgo pot (Black idr., 2008). Malo verjetno je, da bi se ljudje, katerih življenje so ogrozile posledice podnebnih sprememb, nenadno odločili za selitev v Evropo ali Severno Ameriko. Pojem »podnebni begunec« izvira iz stališča, da so podnebne spremembe prvenstveno odgovorne za preganjanje ljudi iz njihovih domov, vendar je to stališče problematično, saj so selitve večvzročni pojav, v katerem součinkujejo številni različni dejavniki (Goldin idr., 2011). Pojem »okoljski begunci« je prvi uporabil Lester Brown (Kajfež Bogataj, 2008) že v 70. letih prejšnjega stoletja in se je v naslednjih desetletjih naglo razširil. Kljub svoji široki uporabi ni uradno sprejet, saj za to obstajajo pravne ovire. Tudi L. Brown daje terminološkemu vprašanju velik pomen in meni, da je bil prvi, ki je opozoril na naraščajoč problem okoljskih beguncev, Janos Bogardi, direktor okoljskega inštituta, ki deluje v okviru OZN. Vendar njegov predlog o razširitvi pojma »begunec« ni bil širše podprt. Konvencija OZN iz leta 1951 in Protokol iz leta 1967, ki obravnavata status begunca, podnebnih selivcev ne vključujeta. Uradna definicija pojma »begunec« temelji na zelo ozki razlagi in ga označuje kot »osebo, ki je zunaj svoje države ali življenjskega prostora in se ne more vrniti domov zaradi strahu pred preganjanjem«. Pojem »podnebni begunci« pogosteje uporabljajo raziskovalci iz podnebno ranljivih držav v razvoju, ki pritiskajo na razvite države, da priznajo status begunca tudi prisilnim podnebnim selivcem in zanje poskrbijo v skladu z mednarodnimi standardi, ki sicer veljajo za politične begunce. Z nasprotne strani obstajajo pomisleki, saj se razvite države otepajo svoje odgovornosti do žrtev posledic podnebnih sprememb. Torej se pri uveljavljanju katerega koli pojma ne da izogniti političnim pritiskom, zato je okrog tega vprašanja še vedno veliko nedorečenosti (Brown, 2008, str. 13–15, 36–37; Boyle idr., 1998, str. 182). O terminoloških zadregah v svoji študiji razpravlja tudi Hasan Mehedi (Mehedi, 2010). Meni, da se v literaturi pojavlja veliko med seboj podobnih pojmov, kot so »prisilni okoljski selivci«, »okoljsko motivirani selivci«, »podnebni begunci«, »klimatski migranti«, »klimigranti«, »okoljski razseljenci«, »eko-begunci«, »ekološki razseljenci« ipd. Med avtorji ni prišlo do soglasja, saj obstaja med omenjenimi pojmi kar nekaj razlik. Kljub temu so številne ugledne mednarodne organizacije, kot je UNHCR, sprejele pojem »Climate Induced Displaced People« (Mehedi 2010, str. 2), ki se ga lahko poenostavljeno prevaja v slovenščino kot »podnebni razseljenci«. Ob naravnih nesrečah se žrtve preselijo v različne kraje, torej jih spremlja razseljevanje. Prednost pojma je tudi njegova politična neoporečnost. Zato pojem »podnebni razseljenci« nosi v sebi dodatno informacijo nenadne odločitve, medtem ko je pojma »selivci« in »izseljenci« ne. po drugi strani omenjeni pojem ne pokriva prostovoljnih podnebnih selivcev, saj so ti vključeni v obstoječe selitvene tokove torej niso razseljenci. Poleg tega nespretno izraža dejansko stanje, saj si v primeru izrazitih naravnih nesreč, kot je npr. uničujoči tropski ciklon na koralnem otočju, s katerega so se prebivalci prisiljeni umakniti, le-ti zaslužijo pojem »begunci«. Pojem »podnebni begunci« bo morda v prihodnosti splošno sprejet, saj gre v tem in podobnih primerih nedvomno za prisilne oz. neprostovoljne selitve. Pri Mednarodni organizaciji za selitve (International Organization for Migration - IOM) raje uporabljajo pojem »okoljski selivci« (angl. evironmental migrants), s katerim označujejo »osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih ali napredujočih okoljskih sprememb, ki prizadenejo njihova življenja ali življenjske pogoje, prisiljeni in se selijo bodisi znotraj domačega ozemlja ali v tujino« (Goldin idr., 2011). Znotraj negativnih okoljskih sprememb imajo v zadnjih desetletjih pomembno vlogo podnebne spremembe in v primeru, da so te ključni selitveni dejavnik, se lahko v pojmu pridevnik »okoljski« nadomesti s pridevnikom »podnebni« in nastane pojem »podnebni selivci«, ki je uporabljen pojem v disertaciji. 30 Podnebni selivci so osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih izrednih vremenskih dogodkov, ki povzročijo humanitarno katastrofo, prisiljeni zapustiti svoje domove ali se za selitev odločijo prostovoljno zaradi napredujočih posledic podnebnih sprememb, ker v njih ustvarjajo občutek neperspektivnosti. Smiselno podoben pojem so »podnebne selitve«. Podnebne selitve so selitve, ki jih pretežno povzroča podnebni dejavnik bodisi kot izredni vremenski dogodek ali kot napredujoči podnebni proces, ki s svojimi posledicami dolgoročno ogrozijo preživetje prizadetih prebivalcev. Dejansko tudi pojem »podnebne selitve« ne pokriva obravnavanih pojavov celostno. Podnebje predstavlja le omejen del okoljskega sistema in je le eden od njegovih interaktivnih dejavnikov, kar zmanjšuje primernost omenjenega pojma. Pri odločitvi za selitev sodeluje cela vrsta različnih selitvenih dejavnikov. V primeru uporabe pojma »podnebne selitve« bi moral dejavnik podnebja oz. podnebnih sprememb prevladati nad ostalimi selitvenimi dejavniki. Nedvomno takšno stanje nastopi v primeru izrednih vremenskih dogodkov, ki porušijo ravnovesje v okolju in žrtve nimajo več možnosti zagotavljati svojih potreb po osnovnih naravnih virih. Na svoje izvorno območje se vsaj nekaj časa ne morejo vrniti zaradi dolgotrajnih okoljskih sprememb, ki tako poslabšajo možnosti preživetja, da preprečuje vrnitev. Ključni selitveni dejavnik odbijanja je v tem primeru izredna vremenska situacija, ki jo morda lahko pripišemo podnebnim spremembam, vendar je korelacijo težko dokazati. Poleg tega so podobne situacije, ki sprožajo selitvene valove, tudi drugi naravni pojavi, kakršna sta npr. potres in cunami, na katere podnebne spremembe nimajo nikakršnega vpliva. V primeru drugih, torej nevremenskih izrednih naravnih dogodkov, se lahko uporabi pomensko širše uveljavljen pojem »okoljski selivci«. Pojem »okoljske selitve« obsega skupino selitev, ki jih sprožajo spremembe v okolju. Podnebje je le eden od dejavnikov, zato se lahko o podnebnih selitvah govori le v primeru, da dejavnik podnebja prevlada nad ostalimi selitvenimi dejavniki (Brown 2008, str. 16–20). Podnebni selitveni dejavniki niso prisotni le ob naravnih nesrečah, ampak tudi ob relativno stabilnem stanju okolja. Zato obstaja možnost, da se sicer v manjšem številu vendar konstantno odločajo za podnebne selitve tudi ljudje, ki niso neposredno prizadeti zaradi izrednih vremenskih dogodkov, temveč jih motivira k selitvi strah pred nepredvidljivimi posledicami podnebnih sprememb v prihodnosti. Tako je pojem »podnebni razseljenci«, ki ga uveljavlja UNHCR, kakor tudi pojem »podnebni begunci« zato smiselno razširiti v pojem »podnebni selivci«, ki pokriva tako prisilne kot prostovoljne selivce. V okraju Shyamnagar predstavljajo ključni selitveni dejavnik odbijanja občasni pojavi uničujočega tropskega ciklona, katerega pojavnost je težko pripisati podnebnim spremembam, a hkrati tega ni mogoče izključiti. Opazovanja v zadnjih petdesetih letih so namreč pokazala, da se silovitost in pogostost tropskih ciklonov na območju Bengalskega zaliva ne povečujeta (Ahmed in Shamsuddin 2011, str. 63–75). Obstoječi selitveni tokovi v Bangladešu so odraz družbeno-gospodarskega neravnovesja v državi, katerega rezultat so množične ruralno-urbane selitve (Afsar, 2000). Pri prepoznavanju podnebnih selitev znotraj omenjenih selitvenih tokov je ključno upoštevanje okoljskih selitvenih dejavnikov odbijanja, ki so v znatni korelaciji s podnebnimi spremembami, zato je uporaba pojma »podnebni selivci« smiselna le v primeru, da omenjeni podnebni dejavniki očitno prevladujejo med ostalimi selitvenimi dejavniki. 31 32 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA 2.1. SELITVE 2.1.1. OPREDELITEV POJMA »SELITVE« Človeštvo je najbolj dinamičen del biosfere, zato je stalno gibanje ena od njegovih glavnih značilnosti. Gibanje prebivalstva je kompleksen pojav, pri katerem gre za splet več interaktivnih demografskih procesov. Osnovni obliki demografske dinamike sta naravno ali biološko in prostorsko ali selitveno gibanje (De Blij in Murphy, 1998, str. 81). Selitve so običajno opredeljene kot prostorski premiki posameznih prebivalcev ali selivcev z območja izseljevanja na območje priseljevanja in označujejo prostorsko mobilnost prebivalstva (Malačič, 2006, str. 144). Selitve so zapleten in kompleksen pojem z različnimi motivi, vzroki in specifičnimi oblikami in so multidisciplinarno področje raziskovanja (Mesić, 2002, str. 239). Selitve vplivajo na kulturo družbe priseljevanja, imajo psihološke učinke na selivce in vplivajo na gospodarstvo ter politično stabilnost v posameznih regijah. Selitve se pojavljajo v številnih oblikah, saj je težko povzeti skupne značilnosti selitev mladih iskalcev zaposlitve, upokojenih povratnikov, političnih beguncev in nomadov. Geografija se ukvarja predvsem s prostorskimi učinki selitev, z vzroki in posledicami selitev in z območji izseljevanja in priseljevanja (Boyle idr., 1998, str. 1–5). Pri pojmovanju selitev je za geografe najpomembnejše mehanično gibanje ljudi na določeni razdalji, s ciljem relativne trajnosti novega prebivališča. Selitve potekajo v treh fazah: izselitev, pot in priselitev. Izseljevanje ali emigracija je gibanje ljudi iz enega kraja stalnega bivanja v drug kraj stalnega bivališča oz. iz družbe izseljevanja v družbo priseljevanja. Gre za trajno, stalno ali dolgotrajno (nad eno leto) zapustitev kraja stalnega bivališča. Priseljevanje ali imigracija označuje stalni ali dolgotrajen prihod v nov kraj bivanja in pridobitev novega prebivališča. Povratništvo ali reemigracija je pojav, ko se nekdanji prebivalec kraja po daljšem obdobju bivanja za stalno vrne nazaj v izvorni kraj izseljevanja. Udeležence selitev predstavljajo: izseljenci ali emigranti, priseljenci ali imigranti in povratniki ali reemigranti (Kladnik idr., 2005, str. 223, 340). Selitve niso edina oblika gibanja, ki vpliva na prebivalstvo in njihove skupnosti. Mobilnost prebivalstva je izraz kulture posamezne družbe in je v korelaciji s stopnjo razvitosti države, kateri pripada. Vsakodnevna vožnja na delovno mesto je krožno gibanje. Naslednja stopnja mobilnosti je periodično gibanje, ki predstavlja različne sezonske selitve npr. zaradi izobraževanja (De Blij in Murphy, 1998, str. 93–95). Najpogostejši primer krožnega gibanja v predindustrijskih skupnostih predstavlja vsakodnevno odhajanje na polje in vračanje domov, medtem ko je v urbanizirani družbi vsakodnevni prevoz na delo v urbanem središču in lahko predstavlja večurno vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi. Suburbanizacija gospodarskih dejavnosti čas vožnje na delovno mesto še podaljšuje. Omenjeni pojav ima med drugim namen pritegniti delavce iz čim širšega mestnega zaledja. H krožnemu gibanju sodijo tudi raznovrstna vsakodnevna opravila, kot sta obisk prijateljev in nakupovanje, ter sezonsko gibanje, kot sta počitniško potovanje in obiski sorodnikov ob periodičnih praznikih. Posebna oblika krožnega gibanja je nomadizem (De Blij in Murphy, 1998, str. 93–95). Periodično gibanje se pojavlja v različnih oblikah. Poleg študentov, ki so za daljši čas nastanjeni v kraju študija in se vračajo domov le v času počitnic, sodijo v to skupino še vojaške misije, sezonsko delo v kmetijstvu in planšarstvo (De Blij in Murphy, 1998, str. 94). 33 Med vsemi vrstami gibanja je najpomembnejše selitveno gibanje. Stalna selitev pomeni za selivca povsem nov začetek v območju priseljevanja. Zanjo so značilni številni vzroki in oblike (De Blij in Murphy, 1998, str. 95). S spreminjanjem prostora bivanja spremeni selivec tudi družbeno okolje, v katerem veljajo drugačni družbeno-gospodarski odnosi, kulturna razvitost, navade, institucije idr. Tako selitve omogočajo druženje z ljudmi z drugačnimi lastnostmi, kar vodi v izmenjavo izkušenj, navad in idej. Selitve spodbujajo ustvarjalnost, vsestranski razvoj, širjenje in prepletanje različnih kultur ter zahtevajo prilagajanje. Hkrati imajo lahko tudi negativne posledice, kot so konflikti, zato so lahko dejavniki stagnacije ali nazadovanja družbenega razvoja. Priseljenec se v novem okolju lahko odziva pozitivno s prilagajanjem novemu družbenemu okolju, s sprejemanjem novega in z zavračanjem, opuščanjem oz. spreminjanjem starega ali negativno z zavračanjem novega ob pretežnem ohranjanju starega. Ob prilagajanju so priseljenci postavljeni v položaj, ki terja od njih ustvarjalne napore, torej so selitve praviloma ustvarjalne. Selitve lahko interpretiramo tudi kot prispevek k človekovi svobodi, saj je tisti, ki potuje, svobodnejši od tistega, ki ne sme ali ne more potovati. Selitve zahtevajo od selivca temeljite spremembe družbenih identitet (Klinar, 1976, str. 15). Z globalizacijo se pomen držav zmanjšuje in selitve postajajo v modernih družbah vse bolj prisotne in enostavne. Selitve so zelo pomemben dejavnik oblikovanja geografskega okolja, saj odločilno vplivajo na gostoto in razporeditev prebivalstva. Poznavanje selitev je pomembno tudi za boljše razumevanje preteklega in bodočega družbenega razvoja. Že prve raziskave selitev so proučevale njihovo selektivnost. Z njo se je ukvarjala zlasti demografija. Raziskovali so lastnosti selivcev, kot so: starost, spol, rasna pripadnost, izobrazba ipd. Raziskave so tako slonele na kvantitativnih podatkih, s katerimi so razpolagali statistični uradi ali so bili pridobljeni z anketiranjem. Zelo zgodaj je bila postavljena meja med notranjimi in zunanjimi selitvami (Mesić, 2002, str. 268). Selektivnost izhaja iz dejstva, da so znotraj družbe izseljevanja različne skupine ljudi, ki so različno dojemljive za selitve in zato se za izselitev odločajo selektivno. Pojavi se proces samoselekcije. Starostna selektivnost je omejena predvsem na starostno skupino 18–35 let. Kasnejše raziskave so iz te skupine izločile skupino 20–29 let kot najbolj aktivno selitveno skupino, ki se je najbolj sposobna hitro prilagoditi novemu okolju. Starejši so v povprečju veliko bolj družbeno in materialno vezani na svoj prostor bivanja in so zato selitvam manj naklonjeni. Spolna sestava prebivalstva vpliva na splošno oceno selektivnosti selitev v manjši meri. Spol je sicer zelo dober pokazatelj diferenciacije, a se pri različnih kulturah različno izraža. Čeprav velja splošno prepričanje, da se moški selijo pogosteje kot ženske, to v vseh kulturah ne drži. Podobno velja za stopnjo izobrazbe. Bolj izobraženi so načeloma bolj nagnjeni k izselitvi zaradi boljše sposobnosti sprejemanja novosti le v bolj razvitih družbah, medtem ko v državah v razvoju o tem odloča še vrsta drugih dejavnikov. Podobno velja za poklicno selektivnost. Mnenje, da se ljudje z zahtevnejšim poklicem pogosteje selijo zaradi večjega povpraševanja na trgu dela družbe priseljevanja, velja le v razvitejših družbah. V manj razvitih družbah so pogostejši selivci iz vrst obubožanih kmetov, ki iščejo zaposlitev v industriji, kot posledica demografskega prehoda oz. prenaseljenosti izvornega območja (Mesić, 2002, str. 268–270). Družbe priseljevanja pogosto organizirajo v družbah izseljevanja posebne institucije, s katerimi opravljajo predhodno selekcijo selivcev. Te institucije izbirajo selivce po zdravstvenih, izobrazbenih in drugih kriterijih. Institucionalno preverjanje selivcev se nadaljuje tudi po priselitvi v družbo priseljevanja, s katerim preverjajo njihove zdravstvene, delovne in moralne sposobnosti (Klinar, 1976, str. 30–32). Selitve delimo po trajanju na začasne in stalne. Kdor pri prekoračitvi meja osnovnega selitvenega območja spremeni stalno prebivališče je stalen in kdor ga ne spremeni je začasen selivec. Druga delitev razlikuje primarne, sekundarne in povratne selitve. Prva selitev iz 34 rojstnega kraja je primarna selitev in vse ostale so sekundarne, medtem ko je vrnitev v rojstni kraj je povratna selitev. Z vidika procesa urbanizacije je pomembna delitev na ruralne in urbane selitve oz. na selitve med vaškimi in mestnimi naselji. Ta delitev loči štiri možne tokove: ruralno-ruralni, ruralno-urbani, urbano-ruralni in urbano-urbani selitveni tok. Naslednja delitev je na posamične (individualne) in skupinske (kolektivne) selitve, pri čemer gre pri neorganiziranih masovnih selitvah za eksodus. V preteklosti so prevladovale kolektivne selitve zlasti v obliki kolonizacije neposeljenih območij, medtem ko so v sodobni družbi pogostejše individualne selitve. Najbolj splošna razvrstitev je na notranje in zunanje ali mednarodne selitve (meddržavne, medcelinske). Prve so sicer bolj množične, a imajo zunanje na države večji gospodarski in politični vpliv, zato se jim v stroki običajno posveča več pozornosti (Malačič, 2006, str. 145; De Blij in Murphy, 1998, str. 96). Posebno vlogo pri razumevanju podnebnih selitev ima delitev selitev glede na voljo na prostovoljne in prisilne selitve. Razliko med obema oblikama najbolje ponazarja primerjava med selitvami Evropejcev in Afričanov v Ameriko v 18. in 19. stoletju. Prvi so odhajali prostovoljno s precejšnjo mero avanturizma, medtem ko so bili drugi v selitev prisiljeni. Prvi so lahko vplivali na izbiro območja priselitve, drugi ne (De Blij in Murphy, 1998, str. 84). Večina evropskih priseljencev v Ameriko je iskala boljše možnosti in življenjske pogoje in le manjši del, kot npr. Irci, je bil v selitev prisiljen zaradi okoljskih in političnih vzrokov. Pri prisilnih selitvah prevladujejo selitveni dejavniki privlačevanja, kot so večje možnosti za uspeh. Še danes ti dejavniki ustvarjajo silo, ki prevladuje tako v mednarodnih kot v ruralnourbanih selitvenih tokovih, ki še vedno obstajajo znotraj držav v razvoju. Pomemben selitveni dejavnik, ki prispeva k razvoju prostovoljnih selitev, je želja po pridružitvi skupnosti s podobno kulturo ali političnim prepričanjem (De Blij in Murphy, 1998, str. 85). Čeprav v razvoj prostovoljnih selitev vsaj do neke mere usmerja politika, so vendarle rezultat odločitve posameznika. Pri prisilnih selitvah je vloga individualnega odločanja zanemarljiva tako glede odločitve same kot območja priseljevanja (Boyle idr., 1998, str. 181). Lastnosti selitev odražajo splet osebne odločitve, družbene dinamike selitvenih procesov ter političnih in gospodarskih struktur. Odločitve za selitev so rezultat številnih interaktivnih dejavnikov in vključujejo osebne stroške in tveganja, stopnjo izobrazbe, finančne vire, družbeni kapital, socialne mreže ipd. (Goldin idr. 2011, str. 120). Selitve se pojavljajo na različnih ravneh. Ljudje se ne gibljejo le iz ene celine ali države v drugo, temveč se gibljejo tudi znotraj posameznih držav ali celo znotraj posameznih mest. Številni dejavniki, ki vplivajo na selitve na globalni ravni, prispevajo k razumevanju selitev na lokalni ravni, čeprav lahko po drugi strani lastnosti posameznega kraja v veliki meri vplivajo na prostor in vzročnost selitev (De Blij in Murphy, 1998, str. 102). Če si selivci ustvarijo znotraj območja priseljevanja nov stalni dom, govorimo o stalnih selitvah. Drugi se odločijo le za časovno neopredeljene začasne selitve. Med njimi ločimo sezonske selitve (počitniška letovanja), tedenske selitve, pri katerih se selivci za konec tedna vračajo domov (študenti, čezmejni delavci) in dnevne selitve, ki predstavljajo vsakodnevno selitev iz obmestja v mesto (delavci, dijaki) ((Kladnik idr., 2005, str. 223; De Blij in Murphy, 1998, str. 81). Mesić navaja še nekaj drugih oblik selitev (Mesić, 2002, str. 250—263): Sinhijeva delitev selitev glede na obsežnost: množične, umirjene in šibke, Appleyardova delitev mednarodnih selivcev: stalni, začasni pogodbeni delavci, začasni profesionalni prehodni selivci (npr. strokovnjaki v mednarodnih ustanovah) in prikriti selivci (npr. ilegalni delavci). Mednarodnim selitvam je v stroki namenjena posebna pozornost. Pri njih sta tako območje izseljevanja kot priseljevanja v različnih državah. Po standardih OZN-a spadajo v kategorijo mednarodnih selivcev vse osebe, ki zamenjajo državo bivanja za obdobje dolgo več kot eno 35 leto, zato v njo ne sodijo: turisti, sezonski delavci, dnevni selivci in vsi ostali, ki se priselijo za krajši čas. Po časovnem minimumu bivanja se standardi posameznih držav nekoliko razlikujejo. V nekaterih državah, kot je Nemčija, statistika uvršča osebe med priseljence že po treh mesecih bivanja v državi. Po drugi strani registri prebivalstva nekaterih držav, kot je Velika Britanija, priseljencev sploh ne obravnavajo kot posebno kategorijo, zato obstajajo glede števila priseljencev le strokovne ocene. Veliko težavo pri definiranju mednarodnih selitev predstavlja prostorska dimenzija. V zelo velikih državah obravnavajo kot notranje selitve celo selitve na razdalji več tisoč kilometrov, saj je po definiciji mednarodnih selitvah potreben prestop mednarodne meje. S tem v zvezi je vprašanje mednarodnih selitev zelo povezano z vprašanjem državljanstva in mednarodnih odnosov. Danes so redki selivci, ki se doživljenjsko preselijo v tujo državo, saj je povratništvo vse bolj prisotno (Münz in Reiterer, 2007, str. 156–157). Pri opredeljevanju mednarodnih selitev je treba upoštevati naslednje elemente (Klinar, 1976, str. 16–20): fizično gibanje v geografskem prostoru, sprememba v interakcijskem sistemu, odločitev na osnovi hierarhično določenih vrednot, intervencijske ovire, socialne dimenzije, socialni nadzor in kompenzacijske funkcije. Fizično gibanje v geografskem prostoru povzroči relativno trajno spremembo bivališča, kar pomeni spremembo družbenega sistema in kulture v najširšem pomenu (Klinar, 1976, str. 17). Sprememba v interakcijskem sistemu nastopi, ko selivci pretrgajo odnose z družbo izseljevanja in vzpostavijo nove odnose v družbi priseljevanja. Spremembe se dogajajo v vseh družbenih sferah: na delovnem mestu, v odnosih do lokalne skupnosti, v politični ter socialni participaciji ipd. (Klinar, 1976, str. 17–18). Odločitev na osnovi hierarhično določenih vrednot sprejmejo selivci, ko presojajo smotrnost selitve. V družbi izseljevanja obstaja skupina prebivalstva, ki oceni, da svojih ciljev ne bo mogla uresničiti znotraj nje in vidi te možnosti v tujini. Potencialni izseljenci si izdelajo sistem vrednot na podlagi katerega sprejmejo odločitev. Odločitev je zelo zahtevna, ker so navezani na družbo izseljevanja in ker si izoblikujejo predstavo o družbi priseljevanja na osnovi stereotipov (Klinar, 1976, str. 18). Na odločitev za selitev vplivajo poleg selitvenih dejavnikov tudi intervencijske ovire. Obstaja cela vrsta intervencijskih ovir, ki se vrivajo med oba sistema, kot so: fizična razdalja, družbena distanca (problem pripadnikov tradicionalnih družb) ipd. (Klinar, 1976, str. 18–19). Socialne dimenzije se razvijejo, ko postanejo selitve množične. Med priseljenci in družbo priseljevanja ali med njimi samimi se razvijejo socialni odnosi. Pri veliki množici selivcev se razvijejo ponavljajoči vzorci obnašanja (Klinar, 1976, str. 19). Socialni nadzor in kompenzacijske funkcije so prisotni tako v družbi izseljevanja kot priseljevanja. Selitve so funkcionalne in disfunkcionalne za obe družbi in opravljajo pomembne funkcije družbenega razvoja. Družbam izseljevanja pomenijo selitve nekakšne kompenzacijske dejavnosti, ki kratkoročno olajšujejo socialne napetosti in preprečujejo izbruh konfliktov, medtem ko se v družbah priseljevanja lahko pojavita diskriminacija in segregacija, saj lahko družbena elita izrabi priseljence za dosego svojih ciljev, kot je npr. zameglitev socialnih problemov. Odprtost oz. zaprtost družb priseljevanja je odvisna od njihove kadrovske in zunanje politike (Klinar, 1976, str. 19–20). Na svetu prevladujejo selitveni tokovi, ki so zgodovinsko pogojeni in potekajo od gospodarsko, kulturno in politično slabše razvitih k razvitejšim družbam. Za vsak selitveni tok se razvije tudi šibkejši selitveni protitok. Nastali selitveni krog povezuje obe družbi. 36 Vzroki za povratništvo so v selitvenih dejavnikih odbijanja v družbi priseljevanja (diskriminacija, težave z adaptacijo, gospodarska kriza, domotožje ipd.) in selitvenih dejavnikih privlačevanja v družbi izseljevanja (pozitivne spremembe glede na izhodiščno stanje, sorodniki ipd.). V skupino povratnikov običajno spadajo razočaranci, upokojenci in inovatorji. Če se razmere v obeh družbah ne spremenijo bistveno, je povratništvo šibko (Klinar, 1976, str. 22–23). V svetu se širi mreža ti. verižnih selivcev. Število selivcev, ki so namenjeni v določeno državo je vse bolj odvisno od števila njihovih predhodnikov iz matične države, ki tam že bivajo. Socialne mreže, ki povezujejo priseljensko skupnost, so pomemben selitveni dejavnik privlačevanja, ki novim priseljencem lajša bivanje v državi priseljevanja. V številnih državah priseljevanja se povečuje število tistih selivcev, ki se sklicujejo na pravico do združitve z družino in tistih ki so v selitev prisiljeni zaradi humanitarnih razlogov (Kralj, 2008, str. 145). Selitev ni več tako težavna in tvegana, kot je bila v preteklosti. Sodobna prevozna sredstva in informacijska tehnologija sta bistveno zmanjšali vpliv intervencijskih ovir. Številne tehnološke novosti so svet približale in ga naredile bolj privlačnega. Uporaba klimatskih naprav je npr. prispevala k zmanjšanju povratništva z juga na sever ZDA. Sodobna komunikacijska sredstva omogočajo hitrejši pretok informacij med izseljenci in svojci ter med delodajalci in iskalci zaposlitve (De Blij in Murphy, 1998, str. 83). Za večino selivcev predstavlja razdalja kljub vsemu pomembno intervencijsko oviro, zato se pogosteje odločajo za selitev v bližnje območje priseljevanja, ki ni vedno najbolj zaželeno. Zato lahko selitve potekajo v več korakih. Pojav je zlasti prisoten pri prisilnih selitvah z nizko stopnjo selektivnosti. V primeru prisilnih selitev se begunci v prvi fazi zatečejo v begunska taborišča, v naslednjem koraku v manjša mesta, morda celo v prestolnico. Za izselitev v tujino se običajno odločijo šele njihovi potomci, ki napredujejo po socialni lestvici in so bolj pripravljeni na spoprijemanje z izzivi na območju priseljevanja (De Blij in Murphy, 1998, str. 84). Med vsemi demografskimi procesi spadajo selitve tako po obsegu raziskovanja kot po vsebinski in teoretični opredeljenosti med najmanj razvita področja demografije. V strokovni literaturi prevladuje statistični pristop, kar vodi do precejšnje opisnosti, zato je naloga znanosti, ki se s selitvami ukvarjajo, da presežejo opisnost in utrdijo teoretično utemeljeno vzročno posledično raziskovanje (Malačič, 2006, str. 144). Za merjenje selitev uporabljamo tri temeljne metode: trenutna (posnamemo stanje prebivalstva v nekem trenutku), stalna (stalno spremljanje podatkov) in retrospektivna (ugotavljanje preteklih selitev). Obseg selitev nam pokažeta bruto selitveni saldo (razmerje med številom priseljencev in stalnimi prebivalci) in splošni selitveni saldo (razmerje med številom izseljencev in priseljencev). V primerih, ko število priseljencev presega število izseljencev, govorimo o pozitivnem in v nasprotnem primeru o negativnem selitvenem saldu. V prvem primeru gre za države priseljevanja in v drugem za države izseljevanja. Selitveni saldo izražamo v promilih (%0). Če je negativni selitveni saldo višji od naravnega prirastka prebivalstva govorimo o zmanjševanju števila prebivalcev ali depopulaciji. Pri spremljanju selitev nas zanimajo tudi osebni podatki selivcev: spol, starost, poklic, izobrazba, narodnost, socialni status ipd., kar pridobimo s klasičnimi demografskimi metodami proučevanja (anketiranje, obdelava statističnih podatkov in metoda intervjujev) (Bračič, 1983, str. 131). V merjenje lahko vključimo tudi notranje selitve (Mesić, 2002, str. 267): stopnja zunanjih selitev = Z/P x 1000, stopnja notranjih selitev = N/P x 1000, neto selitvena stopnja = N – Z/P x 1000, skupna selitvena stopnja = N + Z/P x 1000. (Z = zunanji selivci, N = notranji selivci, P = prebivalci) 37 2.1.2. KRATEK PREGLED TEORIJ SELITEV Že prvi poskusi proučevanja selitev so pokazali, da so le-te zapleten proces. Prvi, ki je skušal postaviti zakone selitev, je bil Ernst Georg Ravenstein. Proučeval je notranje selitve v industrializirani Angliji in temu primerni so bili zaključki raziskav. Mnogi zakoni, čeprav je vanje dvomil celo sam, so postali opora kasnejšim raziskavam (Mesić, 2002, str. 273–275). Ob koncu 19. stoletja je F. J. Turner razvil »teorijo o talilnem loncu«. Njegovo delo temelji na trditvi, da ameriški duh ni rezultat anglosaške kulture ampak zlitje kultur evropskih priseljencev, ki so na ozemlju ZDA pomikali mejo zahodne kulture proti zahodu. Njegovi nasledniki so ga kritizirali, da je pri tem dal premajhen pomen zunanjim selitvam v ZDA (Mesić, 2002, str. 276–277). Kljub kritikam pa je pojem »talilni lonec« (angl. melting pot) še vedno zelo navzoč tudi v sodobni rabi. Razumevanje ameriške družbe je vezano v veliki meri prav na logiko selitev (Schefer, 2011, str. 221–227). ZDA so se v 19. stoletju širile ozemeljsko in demografsko z valovi selitev, ki vsaj deloma obstajajo še danes. Na začetku 20. stoletja se je razvila chicaška šola, ki je proučevala medgeneracijske razlike med priseljenci prve in druge generacije. Čeprav ni prinesla vidnejših rezultatov, je prva, ki je pri proučevanju selitev uporabila kvalitativne metode. Njen najpomembnejši predstavnik je Robert Ezra Park, ki je trdil, da konflikt in konkurenca med skupinami za omejene življenjske vire pripeljeta do asimilacije priseljencev. Bil je proti nasilni asimilaciji, a je hkrati verjel v njeno neizogibnost. Tudi pri njem je igral »talilni lonec« ključno vlogo. Po njegovem mnenju obstajajo tri stopnje na poti k popolni amerikanizaciji priseljencev: stik, akomodacija in asimilacija, faze med njimi pa lahko pripeljejo do konfliktov, družbene dezintegracije in psihološkega stresa. Park je tudi avtor pojma »kulturni hibrid«, ki opredeljuje človeka z dvojno identiteto, ki jo pridobi z vključitvijo v večinsko kulturo (Mesić, 2002, str. 278–282 po Park, 1950). Leta 1956 je Herold Sounders razvil teorijo ravnotežja. Z njo je opozoril na velike razlike v pritiskih prebivalstva na vire preživetja v različnih delih povojne Evrope. Rešitev za zmanjšanje napetosti je videl v selitvah, ki bi pripeljale do ponovnega ravnotežja. Glede na stopnjo razvitosti so bila nekatera območja prenaseljena, medtem ko je v drugih primanjkovalo delovne sile. V prvih je bil pritisk prebivalstva prevelik in ga je bilo treba znižati na dva načina bodisi z dviganjem življenjske ravni bodisi z zniževanjem standarda ali s kombinacijo obeh. Na osebni ravni je morebitni selivec vsaka oseba, ki je razpeta med svojimi zahtevami in svojim standardom. Kljub temu je njegova odločitev za selitev odvisna še od številnih drugih dejavnikov (Mesić, 2002, str. 287–288 po Herold, 1956). Po drugi svetovni vojni se je zopet povečal val selitev v Severno Ameriko in Avstralijo, zato so bile številne teorije chicaške šole nadgrajene. Akomodacija priseljencev se je pokazala za veliko bolj zapleteno, kot so jo opredeljevale starejše teorije. Nove poglede je razvil Shmuel Noah Eisenstadt, ki se je ukvarjal z judovskim naseljevanjem Izraela. Zavrnil je nujnost asimilacije in raje govoril o absorpciji (vsrkavanju) in integraciji (vključevanju) priseljencev. Izhajal je iz naseljevanja evropskih Judov, ki so bili zaradi svojega urbanega porekla bistveno bolj kulturno razviti od pripadnikov arabske staroselske ruralne družbe. Predvidel je, da bi kulturni in strukturalni pluralizem trajal tako dolgo, dokler bi lahko v družbi priseljevanja sporazumno razporejali gospodarsko moč. Podobne dvome o Parkovi asimilaciji so imeli raziskovalci pri belih priseljencih v Afriki (Mesić, 2002, str. 288–289 po Eisenstadt, 1954). Tudi v ZDA se pojavljajo kritiki, kot je bil Milton Gordon, ki je revidiral asimilacijski model in opozoril na različne vidike asimilacijskega procesa: kulturne, strukturalne in psihološke. Postavil je sedem spremenljivk, ki pripeljejo do asimilacije. Ob proučevanju etničnih skupin znotraj ZDA (Afroameričani, katoličani, Judi, Portoričani) je ugotovil, da niti ena ni popolnoma asimilirana, čeprav se ima za pripadnike ameriškega naroda. Za popolno asimilacijo je smatral stanje, ko se identiteta pripadnika priseljenske skupnosti zlije z 38 anglosaško protestantsko (WASP) identiteto prvih ameriških naseljencev. Pri katoličanih navaja njihovo vztrajanje na nekaterih moralnih normah, zaradi katerih so v stalnem konfliktu z večino. Največji pomen daje strukturalni asimilaciji, kateri sledijo vse ostale. To pa ne velja za kulturno asimilacijo (akulturacijo), ki lahko stagnira skozi več generacij in ne napreduje h končni asimilaciji. Ameriško družbo je videl kot pluralistično, a je kljub temu verjel v končno asimilacijo (Mesić, 2002, str. 289–292 po Gordon, 1964). Teorijo odbijanja in privlačevanja je razvilo več avtorjev, med katerimi je najpomembnejši Everett Lee. Odločitev za selitev ni naključna ali brezciljna temveč je posledica spoznanja posameznika, da na območju izseljevanja ni mogoče ustrezno zadovoljiti določenih potreb in interesov in da so te možnosti na območju priseljevanja večje. V tem smislu obstajata dve vrsti selitvenih dejavnikov: dejavniki odbijanja in dejavniki privlačevanja (Mesić, 2002, str. 292–298 po Lee, 1966; De Blij in Murphy, 1998, str. 83–84). Dejavniki odbijanja, imenovani tudi potisni dejavniki, prevladujejo na območju izseljevanja, medtem ko na območju priseljevanja prevladujejo dejavniki privlačevanja. Med dejavnike odbijanja spadajo: slabo gospodarsko stanje, brezposelnost, nizek osebni dohodek, razne diskriminacije, kot so politične, verske, rasne, socialne in druge, odstopanje od vrednostnega sistema družbe izseljevanja, omejene možnosti osebne rasti, naravne katastrofe, vojne ipd., medtem ko med dejavnike privlačevanja spadajo: učinkovito, dinamično, stabilno in razvejano gospodarstvo, večje možnosti zaposlitve, pričakovan soliden osebni dohodek, dobre možnosti izobraževanja, boljši splošni življenjski pogoji, socialna varnost, ugodno podnebje, povezano družinsko ter sorodstveno življenje ipd. Poleg selitvenih dejavnikov spremljajo selitve še intervencijske ovire, ki ovirajo selitveni proces, kot so velika oddaljenost, ideološko-politične razlike med izvornim in ciljnim okoljem, finančno stanje selivcev, poznavanje jezika ipd. (Mesić, 2002, str. 292–298; De Blij in Murphy, 1998, str. 81–84). Motiviranost za selitev je pri različnih družbenih skupinah različna. Običajno so najbolj selitveno motivirani mlajši, samski in revnejši prebivalci. Selitveni dejavniki selekcionirajo kategorije selivcev. Selektivnost selivcev je neposredno sorazmerna z dejavniki privlačevanja v družbi priseljevanja in obratno sorazmerna z dejavniki odbijanja v družbi izseljevanja. To pomeni, da je selektivnost izseljencev majhna takrat, kadar prevladujejo potisni dejavniki v družbi izseljevanja, kot so vojne in naravne katastrofe, ne da bi bili hkrati prisotni tudi dejavniki privlačevanja v družbi priseljevanja. Pri prisilnih selitvah je stopnja selektivnosti nizka, saj se selekcija uresničuje le pri selitvah, ki nastajajo na osnovi potreb in interesov. Izseljenci imajo pred odhodom težave pri tehtanju med selitvenimi dejavniki obeh družb, ker so jim razmere v družbi priseljevanja pretežno neznane, zato jih spremlja strah ali pretirana vera v stereotipe. Prostovoljni selivci predstavljajo aktivni in inovatorski del družbe izseljevanja in se dobro zavedajo svojega nizkega socialnega položaja in hkrati svojih možnosti na območju priseljevanja (Klinar, 1976, str. 23–26). Lee tudi navaja, da obseg selitev na nekem območju determinirajo naslednje spremenljivke: stopnja različnosti območij izseljevanja in priseljevanja, stopnja različnosti prebivalstva, moč intervencijskih ovir, stopnja nihanja gospodarske konjukture, stopnja razvitosti nekega območja, povečevanje obsega selitev, težnje selitev k ustaljenim tokovom ter obstoj selitvenih protitokov znotraj selitvenih krogov. Selitveni krog je sestavljen iz selitvenega toka iz območja izseljevanja na območje priseljevanja in selitvenega protitoka v obratni smeri. Selitveni tok vključuje v glavnem iskalce zaposlitve, selitveni protitok pa v glavnem strokovnjake, ki se v okviru mednarodne pomoči selijo na manj razvita območja izseljevanja. Učinkovitost selitvenega kroga je visoka, ko so na območju izseljevanja glavne determinante dejavniki odbijanja, ko so intervencijske ovire velike in ko je stanje gospodarstva v območju priseljevanja dobro. Medtem ko je učinkovitost selitvenega kroga majhna takrat, ko sta si območji izseljevanja in priseljevanja podobni in ko je stanje gospodarstva v območju priseljevanja slabo. Selitve so selektivne, ker različni ljudje različno reagirajo na selitvene 39 dejavnike. Selekcijo selivcev determinirajo selitveni dejavniki in intervencijske ovire. Pozitivno selekcijo kažejo tisti selivci katerih selitev je determinirana z dejavniki privlačevanja v območju priseljevanja in ki obvladujejo intervencijske ovire, medtem ko negativno selekcijo kažejo selivci, katerih selitev je odziv dejavnikov odbijanja v družbi izseljevanja. Glede na to, da se lastnosti selivcev nagibajo k bipolarnosti lahko pričakujemo, da bo na migranta vplivala približno enaka količina pozitivnih dejavnikov v družbi priseljevanja kot negativnih dejavnikov v izselitveni družbi. Selekcija selivcev je povezana z različnim obdobjem življenja. Skupne lastnosti selivcev so približno vmesni rezultat lastnosti obeh družb tako družbe priseljevanja kot družbe izseljevanja (Mesić, 2002, str. 292–298 po Lee, 1966). Slabost Leejeve teorije je, da predstavlja človeka oz. selivca kot »predmet« v njegovi pasivni vlogi. Človek pa ni pasivno bitje, ki je podvrženo izključno delovanju dejavnikov iz okolja, temveč je treba upoštevati tudi različne osebnostne lastnosti, saj se dejansko na selitvene dejavnike ljudje odzivajo različno (Mesić, 2002, str. 292–298 po Lee, 1966). Po neoklasični teoriji so tako notranje kot zunanje selitve rezultat neenake prostorske razporeditve delovne sile in kapitala, ki delovno silo išče. Selitve sproža izključno trg dela. Ta teorija velja tako na makro kot mikroravni. Na makro ravni so družbe priseljevanja le tiste, katerim primanjkuje delovne sile. Ko se okrepijo razlike med območji, se okrepijo tudi selitve. Sčasoma selitve oslabijo in ko so razlike med območji manjše od stroškov potovanja in posledic psiholoških stresov, se selitveni tok ustavi. Podobno se obnaša tudi selitveni protitok. Ko je razlika v vsebnosti kapitala med družbama velika je protitok kvalificiranih delavcev in strokovnjakov, ki prihajajo kot oblika mednarodne strokovne pomoči, velik, ko pa se razlika v kapitalu zmanjša, se umiri tudi selitveni protitok. Na mikroravni se mednarodne selitve izražajo kot seštevek osebnih odločitev glede stroškov in koristi selitev. Višina seštevkov o pričakovanih dobičkih na osebni ravni opredeljuje moč mednarodnega selitvenega toka. Zaradi velike širine osebnih odločitev je ta model redko izpostavljen empirični presoji. Zato neoklasična teorija ni mogla dati zadovoljivih razlag o selitvenih odločitvah (Mesić, 2002, str. 299–306 po Lee, 1966). Nova ekonomija selitev se je razvila v 80. letih 20. stoletja kot odgovor na pomanjkljivosti neoklasične teorije. Za razliko od slednje nova ekonomija dokazuje, da mednarodne selitve niso podvržene samo razlikam na mednarodnem trgu dela, temveč izhajajo tudi iz neuspeha na drugih tržiščih, ki ogrožajo materialno blagostanje družbe izseljevanja in zmanjšujejo možnosti hitrejšega napredka. Upošteva dejstvo, da je v razvitih družbah standard gospodinjstev zagotovljen s tržiščem osebnega zavarovanja ali z vladnim socialnim programom, medtem ko se investicijski kapital lahko dobi na kreditnem tržišču. Nasprotno je tega v družbah izseljevanja bistveno manj. Da bi si tamkajšnja gospodinjstva zagotovila višjo raven finančne varnosti, pošiljajo v tujino del svojih članov. Torej selitvene odločitve niso rezultat samo osebnih izračunov temveč strategija širših gospodinjstev oz. družin (Mesić, 2002, str. 306–309). Proučevanje selitev se od 70. let 20. stoletja dalje oddaljuje od popolnoma ekonomskih pristopov. Tako se je razvila teorija interakcijskega premika. Začetke socioloških vidikov zasledimo že v klasičnih teorijah družbene mobilnosti. Avtorji te teorije zavračajo hipotezo, da so odločitve ljudi za selitev samo reakcija na selitvene dejavnike in gospodarske kazalce, temveč je vsaka odločitev rezultat individualne presoje. Migrant se pri odločanju ne zaveda družbeno-gospodarskih trendov v skupnosti kateri pripada, torej so odločitve popolnoma prostovoljne. Za selitve so značilna naslednja dejstva: selitve so fizično gibanje posameznikov ali skupin (vendar to dejstvo nič ne pove o socioloških lastnostih selitev), k selitvam ne sodijo turistična potovanja (ker ne posegajo v interakcijski sistem), selitve omogoča proces odločanja na osebni ravni (ki je zasnovan na hierarhično urejenih sistemih vrednot in želja) in spremembe v teh sistemih lahko povzročijo spremembe interakcijskega sistema potencialnih 40 selivcev. Hkrati moramo upoštevati, da osebne odločitve same ne morejo oblikovati selitev. Zelo pomemben dejavnik je tudi odprtost oz. zaprtost tako družbe izseljevanja kot družbe priseljevanja. Selitve so torej družbeni proces, katerega rezultat je interakcijski premik in ta je v središču socioloških raziskav (Mesić, 2002, str. 309–313). Med najsodobnejšimi teorijami selitev izstopa teorija transnacionalizma, ki se je razvila predvsem znotraj sodobnih socialno-antropoloških pristopov. Transnacionalizem je proces, s katerim selivci ustvarjajo in ohranjajo multiple socialne odnose, ki povezujejo njihovo družbo izseljevanja z družbo priseljevanja. Transnacionalne skupnosti in transnacionalni družbeni prostori selivcem olajšujejo preživetje v družbi priseljevanja (Kralj, 2008, str. 151). 2.1.3. VZROKI SELITEV Splošna izhodišča za raziskovanje vzrokov selitev pogosto izhajajo iz teorije odbijanja in privlačevanja. Na odločitev za selitev vpliva splet selitvenih dejavnikov v obeh družbah in intervencijskih ovir, ki so vrinjene med obe družbi. Pri vsaki odločitvi za selitev nek selitveni dejavnik prevlada in s tem določi vzročnost selitev. Prevladujoči selitveni dejavnik določi vrsto selitve in zasenči vpliv drugih vzrokov, kar pa ne pomeni, da ti ne obstajajo. Za potrebe disertacije so vzroki selitev razvrščeni v naslednje skupine: gospodarski, politični, verski, osebni in okoljski vzroki selitev. V okviru okoljskih vzrokov obstajajo še specifični podnebni vzroki, ki izvirajo iz vplivov podnebnih sprememb na človeštvo. Ob proučevanju selitev je treba še upoštevati, da je odločitev za selitev pri vsakem posamezniku specifična, saj je posledica interakcije različnih selitvenih vzrokov. 2.1.3.1. GOSPODARSKI VZROKI SELITEV Gospodarski vzroki selitev povzročajo gospodarske selitve, ki sledijo potrebam na gospodarskem trgu in so odraz tržnih zakonitosti oz. tržne dinamike. Tako se tudi pogoji za gospodarske selitve stalno spreminjajo in niso dolgoročno stabilni, kar povzroča stalno nihanje intenzivnosti gospodarskih selitev. Najpogostejše so v državah v razvoju, v katerih vlada brezposelnost, nizek življenjski standard, brezperspektivnost, počasen razvoj ipd., torej cela vrsta dejavnikov odbijanja. Na teh območjih rast delovnih mest ne sledi naravnemu prirastku ali motiviranosti prebivalstva, kar ustvarja odvečno delovno silo. Nasprotno so v družbi priseljevanja prisotni skoncentriran kapital, visoka tehnologija, višji življenjski standard, hitra dinamika razvoja ipd., zato v teh družbah naravni prirastek in motiviranost prebivalstva ne sledita rasti števila delovnih mest, kar ustvarja primanjkljaj na trgu delovne sile. (Boyle idr., 1998, str. 83). Začetki gospodarskih selitev segajo v čas srednjeveške kolonizacije podeželja, vendar so postale množične šele s pojavom industrijske revolucije. Ta je v družbi sprožila demografski prehod, ki je zaradi velikega naravnega prirastka povzročil prenaseljenost podeželja. Množice obubožanih kmetov so se selile v mesta, industrijske pokrajine ali na druge celine. Gospodarske selitve so zaradi razsežnosti gospodarskih vzrokov daleč najpogostejše. Razmere v gospodarsko razvitih družbah privlačijo priseljence iz manj razvitih družb, sprva s prevlado nekvalificiranih delavcev. Kasneje se socialna sestava priseljencev izboljša, torej se delež srednje kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev poveča. Nekvalificirane delavce vodi v izseljevanje zadovoljevanje osnovnih eksistenčnih potreb (»s trebuhom za kruhom«), medtem ko se visoko kvalificirani delavci selijo zaradi boljših razmer osebne izpopolnitve in višjega osebnega standarda (»za bolje obložen kruh«). Manj razvite družbe rešujejo z gospodarskimi selitvami svoje družbeno-gospodarske probleme, ki pogosto izvirajo iz prenaseljenosti, čeprav jo zelo redko dojemajo kot svoj primarni problem. Družbe izseljevanja 41 z odlivom delovne sile hkrati izgubljajo velik del svojega strokovnega kadra (Klemenčič, 2007). Takšen neoklasicističen pristop k razumevanju gospodarskih selitev obravnava gospodarske selitve zgolj kot sredstvo za zadovoljevanje potreb na trgu dela, ne vključuje pa behaviorističnega vidika, ki bi pojasnil, zakaj npr. turški selivci za državo priseljevanja raje izbirajo Nemčijo kot katero drugo primerljivo državo v njeni soseščini. Razlog je v tem, da bolj kot osebna izbira na odločitev migranta pri izbiri države priseljevanja vplivajo številne politične, kulturne, kolonialne, tržne in poslovne vezi (Boyle idr., 1998, str. 84). Stimulator mednarodnih gospodarskih selitev so tudi potrebe na delovnem trgu razvitih držav. Te za obstoj lastne blaginje priseljence pogosto izkoriščajo. To ustvarja socialne konflikte, saj poceni delovna sila iz vrst priseljencev znižuje osebni standard domačih nekvalificiranih delavcev. Preprečevanje zlorab na domačem trgu dela bi morala biti naloga vsake pozitivne politike priseljevanja (Gregory idr. 2009, 462–464). Primeri iz preteklosti kažejo, da se država najhitreje razvija takrat, ko se uskladita dotok svežega kapitala in tuje delovne sile. Na tak način sta gospodarski razcvet doživeli ZDA na začetku in Nemčija v drugi polovici 20. stoletja. Države, ki uvažajo kapital in hkrati izvažajo delovno silo, so praviloma manj razvite (Goldin idr., 2011, str. 127). Intenzivnost gospodarskih selitev se spreminja skladno s splošnimi gospodarskimi nihanji. Gospodarske selitve služijo izravnavanju potreb različno razvitih delov sveta, zato so regulator in stabilizator na mednarodnem trgu dela (Klinar, 1976, str. 27–29). Med gospodarskimi selitvami prevladujejo prostovoljne selitve, vendar se v času družbenih stresov pojavljajo tudi v obliki prisilnih selitev. Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev navaja naslednje oblike gospodarskih selitev in jih rangira po stopnji prisile v naslednjem vrstnem redu: sužnji, prisilni delavci, žrtve naravnih katastrof, premeščeni delavci, medtem ko med prostovoljne gospodarske selivce uvršča ilegalne delavce, gostujoče delavce, delavske selivce, povratnike in upokojence. Neobičajno pri tej tipologiji je, da so okoljski selivci obravnavani v okviru gospodarskih selitev, kar kaže med drugim na veliko prepletenost gospodarskih in okoljskih vzrokov selitev (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988). Poznamo tudi nekaj posebnih gospodarskih selitvenih gibanj. Tak pojav je »beg s podeželja«, ki označuje množične selitve obubožanih kmetov iz prenaseljenega podeželja v razvijajoča industrijska mesta. Podobna oblika je »beg z gora«, pri katerem prebivalstvo zapušča slabo integrirana hribovska naselja in se seli v nižje ležeča naselja. Odročna hribovita območja se s tem praznijo oz. postanejo tipična območja depopulacije (Kladnik, 2001, str. 24–25). Kot velik problem gospodarsko manj razvitih držav je »beg možganov« (angl. brain-drain). S tem pojmom označujemo izseljevanje strokovnjakov, ki se selijo v gospodarsko bolj razvite države. Pod osnovno definicijo pojma »selitve visoko kvalificiranih delavcev« (angl. highskilled migration) spadajo selivci z dokončano vsaj dvoletno višjo šolo, nekateri avtorji pa vključujejo v to skupino še različne ustvarjalce, kot so umetniki, športniki in podjetniki (Goldin idr., 2011, str. 128). Glavni dejavniki privlačevanja so višji osebni dohodki in boljše možnosti napredovanja, specializacije ter znanstvenega sodelovanja v družbah priseljevanja. Enega najvišjih prilivov strokovnjakov imajo ZDA (tretjina vseh priseljencev), večina ostalih razvitih držav strokovnjake hkrati sprejemajo in izgubljajo (tudi Slovenija), medtem ko manj razvite države strokovnjake izgubljajo (Egipt, Bangladeš). To predstavlja v prizadetih državah dvojno škodo, saj hkrati izgubljajo sredstva za izobraževanje in strokovni kader potreben za lastni razvoj. V nasprotni smeri se strokovnjaki selijo le v okviru selitvenega protitoka, torej mednarodne pomoči (Goldin idr., 2011, str. 128–130). Nasprotni pojav so selitve nizko kvalificiranih delavcev (angl. low-skilled migration), ki so iskani zlasti v razvitih državah, kjer primanjkuje poceni delovne sile. Zaposlujejo se največkrat v gradbeništvu, servisnih dejavnostih in v kmetijstvu (sezonsko delo). Države priseljevanja spodbujajo začasnost selitev, saj jim je v interesu da gostijo delavce le v 42 njihovem aktivnem obdobju. V resnici se začasnost selitev nekvalificiranih delavcev največkrat preobrazi v stolno izseljenstvo, do česar so razvite države še posebej pozorne (Goldin idr., 2011, str. 130–133). V zadnjih desetletjih se je pod vplivom globalizacije razvila še oblika selitev brez delovnih viz (angl. visa-free migration). Oblika je rezultat ideje o prostem pretoku delovne sile, po kateri so delavci lahko zaposleni zunaj svoje matične države, ne da bi menjali državljanstvo. Najbolj razširjene so tovrstne selitve na prostoru Evropske unije in med Avstralijo in Novo Zelandijo (Goldin idr., 2011, str. 133–137). Kot zadnjo obliko mednarodnih gospodarskih selitev Goldin in sodelavci navajajo še selitve študentov (angl. student migration). Ta oblika doživlja največji razmah. Študenti si od študija v tujini obetajo pridobitev izobrazbe, s katero bi imeli pri iskanju zaposlitve določeno prednost ali pa osnovo za kasnejšo izselitev. Med razvitimi državami imajo največji delež tujih študentov ZDA (20 %), sledijo Velika Britanija, Francija in Nemčija, kar kaže med drugim na določeno prednost držav, ki imajo za uradni jezik enega od svetovnih jezikov. Državam priseljevanja dejavnost prinaša precejšnje koristi, saj poleg šolnin in drugih stroškov študija, lahko izbirajo med najboljšim kadrom (Goldin idr., 2011, str. 137–140). V državah v razvoju so zelo prisotne selitve, ki so posledica družinskih odločitev, da ob finančni stiski pošljejo na začasno delo svojega družinskega člana z namenom, da z nakazili pomaga premostiti družinsko stisko (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Gospodinjstva pogosto pošiljajo svoje člane v tujino z namenom, da bi si zagotovila višjo raven finančne varnosti. V primeru notranjih selitev gre običajno za nekvalificirane delavce, ki prihajajo iz tradicionalnega okolja in se selijo v urbana središča znotraj matične države. Pri revnih gospodinjstvih je odločitev za selitev del strategije preživetja (Zohry, 2005). V tem primeru gre pri odločitvi za selitev za močno prepletenost gospodarskih, osebnih, lahko celo okoljskih vzrokov selitev, če izvirajo težave družinskega gospodarstva iz zmanjšanja dostopnosti osnovnih naravnih virov. 2.1.3.2. POLITIČNI VZROKI SELITEV Politični vzroki selitev povzročajo politične selitve, ki so največkrat posledica vojn in političnih revolucij oz. prevratov znotraj iste ideološke formacije. Ob temeljitih (revolucionarnih) političnih spremembah, ko se zamenjajo družbene elite, pride do družbene polarizacije. Zlasti če obrate spremlja nasilje, se oba pola spopadeta. Končni rezultat konflikta je prevlada ene skrajne opcije, ki izvede pritisk na nasprotno opcijo. Pritisk izvaja kot politično preganjanje, izvajanje nasilja, uvedbo diktature in kratenje človekovih pravic nad ljudmi z drugačnim političnim prepričanjem. Poražena opcija je prisiljena iskati zatočišče v tistih državah, v katerih pričakuje več tolerance in svobode ali v tistih, ki so blizu njenemu političnemu prepričanju. Za politične selitvene skupnosti je značilno, da nimajo interesa po asimilaciji v novem okolju, pač pa težijo k ohranjanju svoje identitete in hrepenijo po vrnitvi. To je posledica neprostovoljnosti odločitev za selitev (Boyle idr., 1998, str. 180–181). Ljudje se selijo zaradi strahu, da njihova kultura ne bo preživela politične tranzicije in v veri, da bo območje priseljevanja za njih varnejše. V 90. letih 20. stoletja so se selili vzhodnoevropski Judje v Izrael po razpadu Sovjetske zveze in belci iz JAR v Avstralijo, Evropo in ZDA po padcu rasističnega režima (De Blij in Murphy, 1998, str. 83). Politične selitve sproži tudi pomikanje meja med sprtimi državami (med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni) ali nastanek novih držav (Pakistan). Tako se je po razpadu britanske kolonije Indije na hinduistično Indijo in muslimanski Pakistan, preselilo v Pakistan na milijone muslimanov (De Blij in Murphy, 1998, str. 83). Skrajna oblika so politično-vojaške selitve v obliki nasilnih izgonov. Vojna med državami Zahodnega Balkana je v 90. letih 20. stoletja prisilila v selitev tri milijone ljudi (De Blij in Murphy, 1998, str. 82) 43 Prisilne selitve najpogosteje sprožajo politični vzroki selitev. Vendar niso vse prisilne selitve hkrati tudi politične. Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev navaja naslednje oblike političnih selitev in jih rangira po stopnji prisile v naslednjem vrstnem redu: konvencionalni begunci, masovni pregnanci, osebe brez državljanstva, žrtve vojn, izgnanci, etnični pregnanci in žrtve diskriminacije, medtem ko med prostovoljne politične selivce uvršča goljufe, disidente, teroriste in vohune (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988). Nekaj največjih selitvenih tokov v zgodovini so oblikovale prisilne selitve. Največja med njimi je bila čezatlantska trgovina s sužnji, ki je povzročila selitev več deset milijonov Afričanov v Ameriko, za katere je bila značilna visoka stopnja smrtnosti. Obstajajo ocene o 12–30 milijonih prisilnih selivcih iz Afrike, od tega jih je bilo v ZDA priseljenih »le« en milijon. Trgovina s sužnji je uničila številne skupnosti v Podsaharski Afriki. Kljub temu, da s trgovino s sužnji ni primerljiv noben drug primer selitev, so tudi drugi vplivali na globalno razporeditev prebivalstva. Tako je bilo v 18. in 19. stoletju preseljenih več 10.000 prebivalcev Velike Britanije v kazenske kolonije v Avstraliji. V istem obdobju je bilo podobno premeščenih več tisoč Indijancev v rezervate ZDA. Iz političnih razlogov je bilo v prvi polovici 20. stoletja v Sovjetski zvezi nasilno preseljenih več milijonov pripadnikov narodnostnih manjšin v osrednje in vzhodne dele države. Prisilne selitve se danes ne pojavljajo le v obliki beguncev, ki bežijo pred vojaškim in političnim nasiljem, ampak se pojavljajo tudi v obliki prisilne repatriacije, ko se država priseljevanja odloči, da bo del nezaželenih priseljencev vrnila v matično državo izseljevanja. Večina aktualnih selitev po svetu je vendarle prostovoljnih. Prostovoljni selivci se pogosteje vračajo kot prisilni, saj je tudi to del njihove svobodne izbire (De Blij in Murphy, 1998, str. 85–86). Prisilne selitve spremljajo humanitarne krize, saj so selivci pogosto izpostavljeni lakoti in nalezljivim boleznim. Kritična je zlasti namestitev v begunskih taboriščih v bližini kriznih žarišč. Število beguncev po svetu stalno raste, saj jih je še leta 1970 bilo 2,9 milijonov, čez deset let je število naraslo na 8 milijonov, leta 1997 pa je po podatkih UNHCR bilo že 22 milijonov beguncev in 25 milijonov pregnancev (De Blij in Murphy, 1998, str. 86). Najhitrejši porast beguncev je bil zabeležen v letu 1991, ko se je po podatkih UNHCR-a število beguncev dnevno povečalo za 3300 na dan. Vse lažji pretok informacij po svetu olajšuje potek prisilnih selitev, saj po eni strani pomaga morebitnim beguncem pri odločanju glede območja priseljevanja kot mednarodni javnosti pri spoznavanju in razumevanju motivov, ki sprožajo prisilne selitve. Število prisilnih selivcev narašča hitreje od števila celotne svetovne populacije. K rasti števila mednarodnih beguncev prispeva tudi dejstvo, da je na svetu vse več držav, saj bi bili mnogi mednarodni begunci v primeru večjih držav notranji selivci. Večina begunskih kriz v zgodnejših zgodovinskih obdobjih je bila kratkotrajnih, saj so le v redkih primerih trajale dlje od enega leta. V zadnjih desetletjih so begunci daljši čas odvisni od »gostoljubnosti« držav v katere se zatečejo in od uslug mednarodnih humanitarnih organizacij. Po drugi strani je njihova prisotnost bolj konfliktna znotraj družbe priseljevanja (Boyle idr., 1998, str. 183–184). UNHCR in številne humanitarne organizacije, ki se ukvarjajo z begunsko problematiko, ločijo med mednarodnimi begunci, ki so prestopili državno mejo, in notranjimi begunci, ki so ostali znotraj svoje države. Status begunca ščiti mednarodna zakonodaja, ki je zavezujoča tudi za države priseljevanja, zato je pridobitev statusa zapletena. Položaj beguncev je v veliki meri odvisen od volje države priseljevanja. Tako imajo palestinski begunci v Jordaniji status stalnih beguncev, medtem ko imajo v Libanonu še vedno status začasnih beguncev (De Blij in Murphy, 1998, str. 86–87). Razporeditev beguncev po svetu je zelo neenakomerna. Večina beguncev se zateče v države, ki obdajajo krizna žarišča. Leta 1995 je bilo največ beguncev je iz Afriških držav (47%), sledila je Azija. Obe celini skupaj sta prispevali kar 80 % vseh beguncev. Samo Afganistan in Ruanda sta prispevala tretjino celotnega števila beguncev in naslednjih pet držav še okrog 44 polovico. Velike razlike so tudi med državami priseljevanja, ki begunce sprejemajo. Več kot polovica vseh enega milijona beguncev, ki se je zateklo v Evropo, je bilo v Nemčiji, medtem ko je denimo na Japonskem takrat zaprosilo za azil komaj 0,06 % vse svetovne populacije beguncev. Največkrat so države, ki begunce sprejmejo, revne in slabo pripravljene na njihov sprejem, saj mejijo na krizno žarišče, kar pogosto povzroča begunske krize. Precejšnje razlike so tudi v prispevku posameznih držav za zaščito beguncev. Deset od štirinajstih držav ki nudijo finančno podporo je iz Zahodne Evrope, tako Švedska in Norveška prispevata kar 10krat več po prebivalcu kot ZDA, čeprav je slednja po skupni vrednosti največji donator na svetu (Boyle idr., 1998, str. 187). Shema 1: Koraki selitev iz kriznih žarišč Vir: Feinstein International Center (Splet 36) Begunci se bolj ali manj selijo po ustaljenem modelu, ki ga Boyle s sodelavci navaja v osmih fazah (Boyle idr., 1998, str. 191): spoznanje obstoja nevarnosti, odločitev za beg, obdobje izjemne nevarnosti in beg, prihod na varno območje, življenje v begunskem taborišču, nadaljnja selitev v tretjo državo, začetek preselitev, srednja do pozna faza preselitve. Model med drugim vključuje selitvene korake, katere je na svoji spletni strani objavil tudi Feinsteinov mednarodni center (angl. Feinstein International Centre) in so prikazani na spodnji shemi. Po njem begunci najprej zapustijo krizno žarišče in se nastanijo v begunskih taboriščih. V kolikor se čez čas ne vrnejo domov, se v naslednjem koraku preselijo v bližnje mesto in si ustvarijo novo življenje. Njihovi potomci lažje napredujejo po družbeni lestvici in se pogosto preselijo v prestolnico, kjer si pridobijo izobrazbo ali si priskrbijo boljše delovno mesto. Prisilne selitve podobno kot ruralno-urbane v glavnem nimajo mednarodnih 45 razsežnosti zlasti v primeru, ko krizno žarišče ne zajame cele države in so begunska taborišča nameščena v matični državi. Kljub temu vplivajo na razvoj mednarodnih selitev posredno, saj prenašajo konflikt iz kriznih žarišč v mesta oz. prestolnice, kar spodbuja tamkajšnje mlade izobražence k izseljevanju. Podobno velja tudi za potomce beguncev, ki so pogosteje naklonjeni življenju v tujini oz. v diaspori (Splet 28, Goldin idr., 2011, str. 226–228). Kljub temu, da je ločevanje med prostovoljnimi in prisilnimi selitvami pogostokrat zapleteno, je možno spoznati begunce po njihovih naslednjih značilnostih (De Blij in Murphy, 1998, str. 87): selijo se brez svojega imetja razen osebne prtljage, vsaj na začetku potujejo peš, s kolesom, z vozom ali čolnom, potujejo brez ustreznih dokumentov. Omenjene značilnosti so rezultat nenadne odločitve za selitev, v katero so prisiljeni. V tem smislu se okoljski oz. podnebni prisilni selivci primerljivi s političnimi begunci in bi jih bilo smiselno smatrati za begunce. Kljub temu prisilni podnebni selivci v nobenem primeru ne morejo postati prosilci za azil zaradi političnega nesoglasja o definiciji statusa begunca, ki se pojavlja med razvitimi državami in podnebno bolj ranljivimi državami v razvoju (Brown, 2008, str. 13–15, 36–37; Boyle idr., 1998, str. 182). 2.1.3.3. OSEBNI VZROKI SELITEV Osebni vzroki selitev povzročajo osebne selitve. Omejene so na ožji krog ljudi, ki se seli zaradi osebnih razlogov. Poznamo zelo veliko osebnih vzrokov kot so: zdravstvene težave, avanturizem, želja po druženju ipd. Pravzaprav so osebni vzroki selitev lahko prisotni tudi pri vseh drugih tipih selitev, čeprav niso dominantni. Posebna oblika v skupini osebnih selitev so verižne selitve, pri katerih grejo za primarnimi izseljenci še njihovi ožji družinski člani ali člani širšega sorodstva (Gregory idr., 2009, str. 463). Družina ima velik pozitivni in negativni vpliv na selitve in če pri odločitvi za selitev prevladajo družinski vzroki se razvijejo družinske selitve. Slabo gospodarsko stanje v družinskem gospodinjstvu, združitev družinskih članov ipd. spodbujajo k izseljevanju, medtem ko problemi ločene družine, težave z adaptacijo celotne družine v družbi priseljevanja otežujejo odločitve o izselitvi. Družinski odnosi spodbujajo priseljence k povratništvu (Klinar, 1976, str. 30). Velika prepletenost selitvenih dejavnikov otežuje prepoznavanje tudi osebnih selitev. V tradicionalnem podeželskem okolju pride v družinah, ki se znajdejo v finančnih stiskah, pogosto do odločitve za začasno izselitev družinskega člana, največkrat mladega moškega, na območje z boljšimi možnostmi zaposlitve z namenom, da bi z nakazili pomagal svoji družini premostiti stisko. V bolj urbaniziranem okolju se pogosteje odločijo za odhod v tujino. Tovrstne začasne selitve se pogosto preobrazijo v trajne (Zohry in Harrell-Bond, 2003, Black, 2001) in dolgotrajno vplivajo na odnose v družini. V tem primeru gre za interakcijo med osebnimi in gospodarskimi vzroki selitev, zato ni jasno ali gre za osebne ali gospodarske selitve. Enako velja tudi za naravo verižnih selitev, ki lahko sledijo prvotni izselitvi. Po Richmondovi tipologiji prisilnih selitev so osebni vzroki vključeni v skupino družbenih in političnih vzrokov in jim ne namenja posebnega mesta (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988). 2.1.3.4. OKOLJSKI VZROKI SELITEV Okoljski vzroki selitev povzročajo okoljske selitve. Pogosteje se pojavljajo v tradicionalnih družbah, ki se preživljajo pretežno s primarnimi dejavnostmi. Njihovo preživetje je zelo 46 odvisno od dostopnosti osnovnih naravnih virov (pitna voda in hrana) v okolju. Rast števila prebivalstva in spremembe v procesu izkoriščanja povečujeta pritisk na naravne vire, kar destabilizira ravnovesje v okolju. Pritiski na osnovne naravne vire se povečujejo do kritičnega praga, ko okolje postane agrarno prenaseljeno. Okoljske selitve se glede na voljo podobno kot politične pojavljajo v dveh oblikah: prostovoljne in prisilne (Brown, 2008, str. 16–20). Primer največje okoljske selitve je po mnenju De Blija (1998) preseljevanje več sto tisoč Ircev v severovzhodni del ZDA v 40. letih 19. stoletja. Dejansko je predstavljala krompirjeva plesen le povod za sprostitev prenaseljene Irske na območja z veliko potrebo po delovni sili (De Blij in Murphy, 1998, str. 82). Velika težava pri definiranju prostovoljnih okoljskih selitev je interakcijsko delovanje okoljskih in drugih selitvenih dejavnikov. Okoljski dejavniki so običajno prisotni že v »normalnih« razmerah, vendar so v senci prevladujočih predvsem gospodarskih dejavnikov, ki izvirajo iz družbeno-gospodarskih odnosov znotraj družbe izseljevanja kot na primer spremembe v posestniških odnosih, ki povzročajo socialno degradacijo tradicionalne družbe in posledično agrarno prenaseljenost. Prostovoljne okoljske selitve so tako težje zaznavne in so v senci drugih, zlasti gospodarskih, selitev. Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev obravnava okoljske vzroke kot gospodarske in jim ne posveča posebne pozornosti. Verjetno je razlog v tem, da nastopajo okoljski vzroki največkrat v kombinaciji z gospodarskimi, verjetno pa je razlog tudi v manjšem upoštevanju okoljskih problemov v 80. letih 20. stoletja ali pa potreba po čim večjem poenostavljanju (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988). Dejavniki, ki sprožijo prisilne okoljske selitve so običajno izredni naravni pojavi (npr. tropski ciklon, suša, poplava, gozdni požar, rušilni potres in cunami), ki v zelo kratkem času porušijo krhko ravnovesje v okolju. Za prebivalstvo nastopi obdobje negotovosti. Dostopnost osnovnih naravnih virov se močno zmanjša. Lahko nastopi lakota in izbruhnejo epidemije z vodo povezanih nalezljivih bolezni. Različne oblike človekoljubne pomoči pri obsežnih naravnih nesrečah dostikrat niso dovolj učinkovite, kar lahko privede do humanitarne katastrofe. Ob njih se okrepijo obstoječi selitveni tokovi tako imenovanih »okoljskih beguncev« v sosednje pokrajine, industrijska mesta in redkeje v sosednje države, torej v tista območja priseljevanja, v katera so se izseljevali svojci beguncev že pred katastrofo. Naravne katastrofe lahko vodijo tudi v destabilizacijo družbenih odnosov in politične konflikte. Tudi v tem primeru se okoljski in politični vzroki selitev interakcijsko prepletajo. Posebna oblika okoljskih vzrokov so podnebni vzroki, ki povzročajo podnebne selitve. Lastnosti podnebnih selitev se ločijo od širših okoljskih selitev le po vzroku, ki izvira iz dejavnikov podnebja. Prisilne podnebne selitve povzročajo izredni vremenski dogodki, kot so tropski ciklon, suša in poplava. Silovitost in pogostost izrednih vremenskih dogodkov se v zadnjem stoletju krepita zaradi podnebnih sprememb. Podnebne spremembe so v okolju stalno prisotne in so bile že v preteklosti eden ključnih dejavnikov evolucijskega in družbenega razvoja človeštva (Mesić, 2002, str. 17–24). Podnebne spremembe lahko tako močno posežejo v način preživljanja, da ta ne zmore več zagotavljati obstoja prizadetega prebivalstva. Osiromašeni so osnovni naravni viri, kot so voda, tla in bivalni prostor, kar vodi v zmanjšanje obsega kmetijske proizvodnje in posledično v agrarno prenaseljenost. Primeri podnebnih selitev so znani že iz zgodovine. Danes so najbolj prizadeta sušna območja, območja nizkih obal in koralnih otokov ter območja velikih porečij z monsunskim tipom podnebja. Prisilne podnebne selitve se zaenkrat pojavljajo le na regionalni ravni na območjih, ki jih prizadenejo izredni vremenski dogodki, medtem ko so prostovoljne podnebne selitve še nezaznavne vendar bi lahko v prihodnosti prerasle v enega največjih globalnih problemov zaradi stopnjevanja podnebnih sprememb. Podnebni vzroki spodbujajo tudi selitve upokojencev v toplejše kraje (Florida) in sezonske selitve v turistične kraje (Sredozemlje). Pojavljajo se tudi selitve okoljsko osveščenih 47 posameznikov, običajno izobražencev, ki se skušajo izogniti velikim izzivom podnebnih sprememb in se zatekajo na območja z ugodnejšimi obeti za prihodnost (Nova Zelandija). Omenjene skupine selivcev je primerneje obravnavati v okviru osebnih vzrokov selitev. 2.1.4. OBSTOJEČE SELITVE IN OCENE SELITEV V PRIHODNOSTI Leta 2007 je živelo zunaj držav svojega rojstva več kot 190 milijonov ljudi, ki so predstavljali 3 % svetovne populacije. Od teh jih je 116 milijonov živelo v razvitih državah, kjer so predstavljali skoraj desetino prebivalstva. V državah v razvoju jih je bilo 75 milijonov ali 1,4 % prebivalstva. Več kot tretjina vseh mednarodnih selivcev je živelo v Evropi oz. več kot petina (22 %) v državah EU. Več kot četrtina (28 %) vseh selivcev je živelo v Aziji, v glavnem v zalivskih državah, Indiji, Vzhodni Aziji in Jugovzhodni Aziji. Za azijske selivce so bile najprivlačnejše države priseljevanja t.i. »azijski tigri«: Južna Koreja, Hong Kong, Tajvan, Malezija in Singapur. Druge pomembne države priseljevanja so bile ZDA, Avstralija, Nova Zelandija, Rusija, Brazilija, Južna Afrika, Libija in nekatere zahodnoafriške države. Posebno veliko skupino selivcev so predstavljali politični begunci na različnih območjih Afrike (Münz in Reiterer, 2007, str. 154–155). Število prebivalcev ZDA se letno poveča za okrog tri milijone, k temu priseljenci prispevajo 40 %. V državah EU znaša letna prirast prebivalstva okrog dva milijona, od tega > 80 % zaradi priseljevanja. V Rusiji se število prebivalstva letno zmanjša za okrog milijon ljudi in bi bilo zmanjšanje brez priseljevanja celo dvakrat večje. Podatki kažejo na velik pomen selitev za prihodnji družbeno-gospodarski razvoj držav severne poloble. (Münz in Reiterer, 2007, str. 164). V znanosti prevladuje ocena, da se bo na globalni ravni obstoječi trend krepitve selitvenega gibanja nadaljeval še vsaj v prvi polovici 21. stoletja. Ocene med drugim temeljijo na stanju zadnjih 25 let, ko se je skupno število mednarodnih selivcev podvojilo. Velike gospodarske in politične spremembe ter naraščajoče spremembe v okolju spodbujajo ljudi k iskanju novega kraja bivanja. Z nadaljnjim razvojem se bodo verjetno še naprej zmanjševala tveganja in stroški selitev zaradi zniževanja transportnih stroškov, razvoja komunikacijskih sredstev in širjenja transnacionalnih družbenih in gospodarskih mrež. Posledično bodo družbe sredi stoletja bolj multikulturne, kot so bile kdajkoli v preteklosti (Goldin idr., 2011, str. 213). Pri osmišljanju razvoja selitvenega gibanja v prihodnosti je potrebno upoštevati napovedi demografske rasti. Po ocenah OZN bi svetovno prebivalstvo do leta 2050 zraslo na 7,8–11.9 milijard, s povprečjem 9,2 milijardi (UNESA, 2007). Število ljudi, ki živijo zunaj meja matične države, je naraslo s 75 milijonov v letu 1960 na 191 milijonov v letu 2005, kar predstavlja ≈ 2,5–3 % svetovnega prebivalstva. Ob upoštevanju možnosti, da bo število selivcev še naprej raslo po stopnji zadnjih desetletij 20. stoletja, lahko število mednarodnih selivcev sredi 21. stoletja doseže število 235–415 milijonov s povprečno vrednostjo 275 milijonov, kar pomeni 40% povečanje s tem, da bo obseg notranjih selitev vsaj tako velik kot mednarodnih in bodo pogostejše pri revnem prebivalstvu (Black idr., 2010, str. 5). Za prihodnji razvoj mednarodnih selitev bosta ključna nadaljnje odpravljanje ovir za mednarodno gospodarsko sodelovanje in krepitev transnacionalizma, ki se je pojavil kot posledica mehčanja režima na državnih mejah. V prihodnosti se bo zelo verjetno krepil proces integracije, izmenjave, medkulturnih stikov in čezmejnega sodelovanja. Medtem ko je ritem globalizacije lahko nereden, sta gibanje in čezmejna interakcija stalna (Goldin idr., 2011, str. 215). V prihodnosti bodo številni selitveni dejavniki zlasti v državah v razvoju še izraziteje spodbujali prebivalce k odločitvam za selitev, medtem ko bodo razvite države še naprej sprejemale nove selivce, k čemur jih bodo spodbujale njihove notranje strukturne spremembe. Še vedno bodo prevladovali selitveni tokovi iz držav v razvoju v razvite države, medtem ko 48 bodo pomembne tudi selitve znotraj obeh skupin držav. Izseljevanje iz držav v razvoju se bo še naprej krepilo in to kljub njihovemu verjetnemu gospodarskemu razvoju, saj bodo ostale tudi očitne razlike v višini plač v primerjavi s tistimi v razvitih državah. Gospodarski razvoj držav v razvoju bo pri mladini krepil usposobljenost in pripravljenost na mednarodne selitve. Pomembno vlogo pri razvoju selitev bodo še naprej imeli visoka demografska rast in okoljske spremembe. Razvite države bodo hkrati še naprej privlačne za nelegalne nekvalificirane selivce (Goldin idr., 2011, str. 214–215). Obstoječe stanje bo vplivalo na vlade razvitih držav, da bodo še skrbneje izvajale selitveno politiko z namenom, da bi selitve čim bolje izkoristile. Zaradi vse večjega števila selivcev v prihodnosti bo potrebno nadaljnje spreminjanje mednarodne selitvene politike, saj selitve že zdaj niso več izključno problem posameznih držav, ampak predstavljajo globalni problem, katerega reševanje zahteva mednarodno sodelovanje. Kljub temu obstajajo glede integracije med območji priseljevanja precejšnje razlike. Priseljenci se v ZDA lažje integrirajo v družbo priseljevanja kot v Evropi, kar bi lahko v prihodnosti povzročilo resnejše konflikte, ki bi imeli negativni vpliv na priseljevanje (Münz in Reiterer, 2007, str. 165). Rast svetovnega gospodarstva je okrepila mednarodne selitvene tokove, na katere je ugodno vplival Sporazum o trgovini s storitvami (angl. General Agreement on Trade in Services GATS), ki je nastal znotraj Svetovne trgovinske organizacije. Mednarodni sporazumi nastanejo z namenom, da bi zaščitili interese šibkejših pred močnejšimi, a hkrati najbogatejšim državam ne morejo preprečiti postavljanja lastnih pravil priseljevanja. Nekdanji ekonomist pri Svetovni banki Lant Pritchett je zapisal: »Če je vse globalizirano, zakaj ne bi bila tudi delovna sila« (Pritchett, 1997). Danes ljudje delajo v povsem globaliziranih državah, a je mobilnost delovne sile še vedno strogo omejena. Po letu 2000 se je kar nekaj svetovnih organizacij, med katerimi sta tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (angl. Organisation for Economic Co-operation and Development - OECD) in Svetovna banka, začelo zavzemati za sprostitev trga z delovno silo (Goldin idr., 2011, str. 217). Globalizacija temelji na stoletja dolgih družbeno-gospodarskih odnosih in je podprta z aktualnimi mednarodnimi organizacijami ustanovljenimi po drugi svetovni vojni, kot sta Svetovna banka (angl. World Bank - WB) in Mednarodni monetarni sklad (angl. International Monetary Fund - IMF) in še mlajša Svetovna trgovinska organizacija (angl. World Trade Organisation - WTO), ki je nasledila Splošni sporazum o carinah in trgovanju (angl. General Agreement on Tariffs and Trade - GATT) kot korak v smeri ustvarjanja novega svetovnega reda. V prihodnosti bo proces globalizacije verjetno podkrepljen z novimi naddržavnimi organizacijami. Posledica delovanja omenjenih organizacij je sproščanje svetovnega trga z dobrinami, storitvami in kapitalom. Povprečne tarife na industrijske proizvode so se v drugi polovici 20. stoletja znižale s 40 % v letu 1947 na komaj 3 % v letu 1994 (Goldin idr., 2011, str. 216). H krepitvi globalizacije pripomore tudi razvoj komunikacijskih tehnologij, ki zmanjšujejo družbene razdalje med ljudmi, ki so fizično ločeni z razdaljo tudi več tisoč kilometrov. Po ocenah OZN-a je leta 2009 svetovni splet uporabljalo 1,5 milijarde ljudi in 60 % jih je imelo prenosni telefon. Prav tako so se v drugi polovici 20. stoletja izrazito zmanjšali stroški letalskega prevoza, kar je posledično zmanjšalo socialna in psihološka tveganja ter stroške selitev. Sodobna komunikacijska in družabna omrežja omogočajo ohranjanje stikov s sorodniki in prijatelji celo v drugi generaciji priseljencev. Globalizacija in selitve ustvarjajo kozmopolitansko družbo prihodnosti, za katero je značilen prost pretok ljudi, dobrin, idej in finančnih sredstev. Bolj ko se bo sproščal svetovni trg, glasnejši bodo pozivi k liberalizaciji mobilnosti delovne sile (Goldin idr., 2011, str. 218). Tudi Münz in Reiterer v svojem delu »Overcrowded World?« pričakujeta, da se bodo tekom 21. stoletja selitveni tokovi krepili in sicer zaradi naslednjih ključnih vzrokov (Münz in Reiterer, 2007, str. 165–166): 49 Prebivalstvo razvitih držav se bo še naprej staralo in vedno več držav bo imelo negativni naravni prirastek. Nizka rodnost v razvitih državah bo slej ko prej pripeljala do pomanjkanja kvalificirane delovne sile, kar bo prisililo države k »mehčanju« politike priseljevanja. Države v razvoju bodo ohranile visoko stopnjo demografske rasti, zlasti države Podsaharske Afrike. Pritiski na meje razvitega sveta se bodo v prihodnosti samo še povečevali in strožja kontrola na zunanjih mejah ne bo zadostovala. Povečevalo se bo število podnebnih selivcev in političnih beguncev. Na najbolj podnebno ranljivih območjih bodo notranje podnebne selitve prerasle v mednarodne. Pri zadnjem vzroku Münz in Reiterer navajata, da bodo med vsemi podnebno ranljivimi območji največ selivcev prispevala območja z nizko obalo (Münz in Reiterer, 2007, str. 166). Naraščanje števila selivcev bo po eni strani rezultat večjih pritiskov selitev in po drugi strani večje naklonjenosti selitvam. Raziskovalcem pri prepoznavanju območij, ki bodo v prihajajočih desetletjih občutno prispevala k razvoju selitev, pomagajo izkušnje iz preteklosti. Goldin s sodelavci v svojem delu »Exceptional People« za prihodnost izpostavlja šest dejavnikov, ki bodo ključno vplivali na krepitev selitvenih tokov (Goldin idr., 2011): velike mednarodne razlike v višini plač, gospodarski razvoj v najrevnejših državah, urbanizacija, dvig izobrazbe v državah v razvoju, rast števila delovno-aktivnega prebivalstva v državah v razvoju, podnebne spremembe in okoljski stres. Kljub temu, da gre po ocenah selitvenega gibanja v prihodnosti pričakovana njegovo krepitev, je strah pred »poplavo revežev« v razvitem svetu verjetno pretiran, saj je odločitev posameznika za selitev kompleksna in ni nikoli odraz le enega selitvenega dejavnika, kot je npr. revščina. Najrevnejši prebivalci imajo namreč zelo omejen dostop do finančnih virov, izobrazbe in socialnih mrež, ki bi jim omogočili ali vsaj olajšali selitve v tujino. Mednarodni selivci se bodo tudi v prihodnosti nagibali k boljšemu zaslužku in priložnostim ter k večji varnosti, pri čemer bodo dajali prednost bližnjim državam in območjem z razvito socialno mrežo, znotraj katere se bodo počutili varno (Goldin idr., 2011, str. 220). Selitvene pritiske ustvarja tudi razmerje v višini plač med državami izseljevanja in priseljevanja. V obdobju zadnjih dvesto let so bile po mnenju zgodovinarjev razlike v plačah eden ključnih selitvenih dejavnikov. Razkorak v plačah je bil v tem obdobju v stalnem porastu (z 1 : 2 med ZDA in Irsko v začetku 19. stoletja na 1 : 3 med ZDA in Italijo v začetku 20. stoletja). Danes je razkorak večji kot kdajkoli prej, saj položaj manj razvitih držav dodatno slabi globalizacija. Tudi v primeru, da bi se razkorak v prihodnosti bistveno zmanjšal, to ne bi občutno vplivalo na obseg selitev (Goldin idr., 2011, str. 223). Pritchett ob tem ocenjuje, da je razkorak v plačah med razvitimi državami in državami v razvoju v obdobju 1870–1990 narasel 5-kratno (Pritchett, 1997). Nesorazmerja v rasti in prihodkih vodijo v rast stopnje neenakosti med državami. Pred industrijsko revolucijo je bilo razmerje v plačah med najbogatejšimi in najrevnejšimi območji sveta 5 : 1, kar je bistveno manj od obstoječega 400 : 1, čeprav je gospodarstvo na globalni ravni na splošno stalno raslo. Omenjena neenakost je samo po letu 1978 narasla za petino. V preteklosti je prevladovala neenakost znotraj držav, medtem ko je danes znatno večja med različnimi državami. Če je v 19. stoletju neenakost v plačah med ZDA in Evropo znašala 1 : 2 do 1 : 4, danes ta znaša med ZDA in državami v razvoju v povprečju 1 : 5 ob dejstvu, da je v nekaterih državah Podsaharske Afrike povprečna plača celo 15-krat nižja od tiste v ZDA. Kljub temu neenakost v plačah sama ne povzroča selitev, jih pa spodbuja (Goldin idr., 2011, str. 223). 50 Pomemben selitveni dejavnik je tudi gospodarska rast v najmanj razvitih državah. Večina razvitih družb je šla v preteklosti vzporedno z demografskim tudi skozi t.i. selitveni prehod. Vzporedno z njihovo gospodarsko rastjo se je stopnjeval tudi selitveni pritisk, vendar se je z višanjem plač le-ta postopoma zmanjševal in države so se preobrazile iz držav izseljevanja v države priseljevanja. Lep primer so države Južne in Srednje Evrope, kamor sodi tudi Slovenija. Selitveni prehod, ki ga doživljajo družbe v državah v razvoju, se bo verjetno nadaljeval tudi v naslednjih petdesetih letih (Goldin idr., 2011, str. 224). Ob tem Hatton in Williamson predvidevata, da se bodo selitveni tokovi iz Karibskih držav v ZDA v prihodnosti umirjali, medtem ko bodo iz Srednjega Vzhoda, Azije in Severne Afrike ostali stabilni, iz držav Podsaharske Afrike pa se bodo znatno okrepili (Haton in Williamson, 1994). Te projekcije temeljijo na spoznanjih, da so številne srednje razvite države že dosegle vrh izseljevanja in da v njih rast plač že zmanjšuje selitveni pritisk. Po drugi strani gospodarska rast v manj razvitih državah, katero spremljajo demografske spremembe, dviganje plač in boljša izobrazba, zelo spodbuja izseljevanje (Goldin idr., 2011, str. 224). Svetovna banka je leta 2007 zaznala največjo realno rast BDP-ja v državah Podsaharske Afrike ter Južne in Vzhodne Azije (World Bank, 2009). Kljub pričakovanjem, da bo selitveni pritisk zmanjšala gospodarska pomoč najmanj razvitim državam, ga v bistvu povečuje. Nadaljnja gospodarska rast v najmanj razvitih državah bo zagotavljala obstoj selitvenih tokov še v naslednjih desetletjih (Goldin idr., 2011, str. 224). Pomemben selitveni dejavnik v prihodnosti bo po mnenju Goldina in sodelavcev urbanizacija. V zadnjem obdobju prvič v zgodovini večina svetovnega prebivalstva živi v mestih. Vse kaže, da se bo trend širjenja urbanizacije nadaljeval tudi v prihodnosti. Proces bo še posebno intenziven v državah v razvoju (Goldin idr., 2011, str. 227). Na svetu je trenutno že več kot 400 milijonskih mest in več kot 300 milijonov ljudi živi v mestih z več kot 10 milijonov prebivalci (Münz in Reiterer, 2007, str. 168-184). Leta 2050 naj bi v Aziji živela polovica vsega svetovnega mestnega prebivalstva ter četrtina v Afriki in Srednjem vzhodu. V državah v razvoju naj bi bila tudi največja mesta. Razloga naj bi bila predvsem dva: visoka demografska rast in ruralno-urbane selitve. Slednje so najbolj razširjene v najhitreje razvijajočih državah, kot so Turčija, Kitajska in Mehika, katere znatno prispevajo k celotnemu obsegu mednarodnih selitev. Okrog 1,3 milijarde ljudi je še vedno zaposlenih v kmetijskih dejavnostih in glede na obstoječe trende jih bo v naslednji polovici stoletja kmetovanje opustilo še okrog pol milijarde (Goldin idr., 2011, str. 227). Selitev v mesta jih verjetno ne bo pripeljala do mednarodnih selitev, vendar jih bo približala socialnim mrežam, virom zaposlitve, boljšim dohodkom in izobraževanju, k stvarem torej, ki olajšujejo odločitev za selitev. Mestni prebivalci so mednarodnim selitvam bolj naklonjeni in njihova izpraznjena delovna mesta zapolnjujejo priseljenci s podeželja, ki sčasoma, še pogosteje pa njihovi potomci, tudi sami postanejo morebitni mednarodni selivci. Samo v kitajska mesta se bo po ocenah v naslednjih dvajsetih letih priselilo 300 milijonov podeželanov. Proces je še intenzivnejši v Afriki, kjer se je v drugi polovici 20. stoletja število mestnega prebivalstva več kot podvojilo. Na območjih kjer rasti mest hkrati ne sledi tudi industrializacija prihaja do velike brezposelnosti med mladimi. Leta 2030 bo kar 60 % vseh mestnih prebivalcev mladoletnih. V Podsaharski Afriki bo delež mladoletnih rasel do leta 2040, kar bo verjetno močno vplivalo na krepitev mednarodnih selitvenih tokov (Goldin idr., 2011, str. 226–228). Velik vpliv na razvoj mednarodnih selitev ima tudi dvig izobrazbe. Ta je v močni korelaciji z naklonjenostjo selitvam. Mladi se pogosto selijo v mesta z namenom pridobitve izobrazbe, s katero si lahko zagotovijo boljše življenjske pogoje. Na podeželju namreč zelo težko dobijo primerno službo. Urbanizacija in rast izobrazbe sta procesa, ki se vzajemno krepita (Goldin idr., 2011, str. 226–228). V prvi polovici 21. stoletja bo več milijonov študentov v državah v razvoju zaključilo višjo in visoko šolo doma ali v tujini. Ocene za prihodnost, ki temeljijo na obstoječih trendih, kažejo naglo rast števila izobraženih delavcev iz držav v razvoju. Razlogi 51 so v glavnem trije: rast deleža mladih s primarno in sekundarno stopnjo izobrazbe, internacionalizacija izobraževanja na terciarni stopnji in mednarodne investicije v terciarno izobraževanje v okviru pomoči manj razvitim državam. V državah v razvoju si mladi pogosto izberejo študij z namenom, da si povečajo možnosti za izselitev v razvite države. Do leta 2050 bo delež otrok s končano osnovno šolo zrasel na 70 % in podoben trend je prisoten tudi na stopnji sekundarnega izobraževanja (Bruns idr, 2003, str. 42). Posledično se bo krepilo tudi izobraževanje na terciarni stopnji. Študenti iz manj razvitih držav študirajo na tujem, ker jim domače okolje ne nudi želenega izobraževanja ali pa si s prepoznavno diplomo skušajo izboljšati svoj položaj na mednarodnem trgu dela (Bashir, 2007, str. 21). Število vpisov na visokošolski študij se je povečalo iz 69 milijonov v letu 1990 na 114 milijonov v letu 2004, s tem, da se je na območjih zunaj Evrope in Severne Amerike povečalo za 90 %, deloma po zaslugi podvojitve mednarodne pomoči za razvoj terciarnega izobraževanja v državah v razvoju. Latinska Amerika, Kitajska in Indija letno povečujejo vpis za 2–3 %, Podsaharska Afrika pa bo do sredine 21. stoletja število diplomantov podvojila (Lutz idr., 2008, str. 22). Temu primerno bo rasel tudi pritisk na univerze v razvitih državah. Samo med letoma 1999 in 2004 je število mednarodnih študentov iz Podsaharske Afrike v razvitih državah naraslo za 78 %. Število mednarodnih študentov bo naraslo iz 3 milijonov v letu 2009 na 15 milijonov v letu 2025 predvsem na račun študentov iz držav v razvoju (Altbach, 2004). Kar četrtina izobraženih priseljencev v ZDA se je predhodno izpopolnjevalo v ZDA in kar polovica tujih izobražencev v Avstraliji ima tamkajšnjo diplomo (IOM, 2008, str. 122). Odpiranje podružničnih univerz na mednarodni ravni prav tako prispeva k internacionalizaciji terciarnega izobraževanja, kar znatno prispeva h krepitvi mednarodnih selitvenih tokov. Zelo pomemben dejavnik rasti mednarodnih selitev je po mnenju Goldina in sodelavcev visok delež delovno aktivnega prebivalstva na vrhuncu demografskega prehoda, ko je naravni prirastek največji. V takem položaju je danes večina držav v razvoju. V prihodnosti se pričakuje nadaljevanje obstoječega trenda rasti, saj so številne najmanj razvite države šele na začetku svojega demografskega prehoda. V drugi fazi demografskega prehoda močno prevladuje mlajše prebivalstvo kar ustvarja močne ruralno-urbane selitve in rast mest. Večina gosto poseljenih držav v razvoju je to fazo že prešla, zato se sooča z ogromnim številom delovno-aktivnega prebivalstva. Intenzivnost rasti naravnega prirastka je po svetu različna. V državah kjer je večja, se soočajo z večjim problemom odvečne delovne sile in obratno (Goldin idr., 2011, str. 235). Rast selitev proti koncu 20. stoletja gre med drugim pripisati ogromni populaciji mladih iz Vzhodne Azije (Haton in Williamson, 2004). Večina drugih držav v razvoju bo podoben proces doživljala še v naslednjih nekaj desetletjih. Samo v Podsaharski Afriki naj bi v obdobju 2005–2050 število prebivalstva naraslo za približno milijardo in to kljub epidemiji aidsa. Podobne ocene veljajo tudi za Južno in Srednjo Azijo. Izrazito rast števila prebivalstva bo spremljala krepitev mednarodnih selitvenih tokov in to kljub temu, da rast števila prebivalstva sama ne more povzročiti mednarodnih selitev. Po ocenah se bo dolgoročno rodnost v vseh državah močno zmanjšala, saj bodo sredi 21. stoletja imele več kot dva otroka na žensko le še države Podsaharske Afrike, tako da se bodo morale mnoge aktualne države v razvoju v prihodnosti ukvarjati s pomanjkanjem delovne sile zlasti v mlajši starostni skupini (Goldin idr., 2011, str. 235). Kot zadnji dejavnik razvoja selitev v prihodnosti Goldin in sodelavci omenjajo podnebne spremembe in okoljski stres (Goldin idr., 2011, str. 236–241). Temu dejavniku je v disertaciji posvečena posebna pozornost, zato je obdelan v posebnem poglavju. 52 2.1.5. PODNEBNE SELITVE Podnebne selitve so oblika okoljskih selitev. Pojavijo se v primeru, da pri odločitvi za selitev med vsemi selitvenimi dejavniki prevladajo posledice podnebnih sprememb. Podnebne selitve predstavljajo osrednji predmet proučevanja raziskovalne naloge. 2.1.5.1. OPREDELITEV POJMA »PODNEBNE SELITVE« Podnebne selitve so največkrat začasne in v glavnem del ruralno-urbanih selitev ter so pogosto odgovor na naravne katastrofe, ki jih povzročajo izredni vremenski dogodki, kot so tropski cikloni, poplave in suše. Če bi se uresničile ocene večine scenarijev podnebnih sprememb in bi izredni vremenski dogodki res postali silovitejši in pogostejši, bi se število podnebnih selivcev občutno povečalo, podnebne selitve pa bi pridobile na trajnosti. Prepoznavanje prostovoljnih podnebnih selitev je zaenkrat težavno zaradi prepletenosti različnih selitvenih vzrokov, pri čemer je potrebno poudariti pomen vpliva družbenogospodarskih selitvenih dejavnikov. Medtem, ko je prostovoljne podnebne selitve težko opredeliti, ker se le-te izgubljajo v množici prevladujočih gospodarskih vzrokov, je pri prisilnih podnebnih selitvah opredeljevanje preprostejše. Ključni motivacijski element vseh živih bitij je namreč boj za preživetje, zato se zelo revno prebivalstvo, ki živi v veliki odvisnosti od osnovnih naravnih virov, ravna v skladu z normami občih naravnih zakonov. Ob izrednih vremenskih dogodkih se stanje bivalnega okolja naglo poslabša in prebivalstvu grozi pomanjkanje osnovnih naravnih virov, kot sta pitna voda in hrana. Če je prilagoditvena zmogljivost prizadete skupnosti nezadovoljiva, so njeni pripadniki prisiljeni k izbiri začasne selitve kot skrajne oblike prilagajanja. Če se sčasoma razmere prizadetega okolja stabilizirajo, se je prizadeto prebivalstvo pripravljeno vrniti nazaj, ker je na svoje izvirno okolje tradicionalno navezano. V primeru, da je njihov življenjski prostor trajno izgubljen, stečejo procesi integracije in akulturacije v družbo priseljevanja, začasne selitve se preobrazijo v stalne in do povratništva ne pride. Pri tej skupini ljudi lahko brez težav govorimo o podnebnih selivcih, saj je bil ključni dejavnik njihove selitve izredni vremenski dogodek. Dejansko je takšnih selivcev zelo malo v primerjavi z velikim številom gospodarskih selivcev na istem območju izseljevanja. Izredni vremenski dogodek v bistvu le začasno okrepi obstoječe ruralno-ruralne in ruralno-urbane selitvene tokove, kar je opazno kot nihljaj obstoječih selitvenih tokov. Rezultati raziskav v Bangladešu kažejo visoko korelacijo med selitvami in rastjo poplavnega tveganja. Podnebne selitve v Bangladešu je smiselno proučevati tudi z vidika: gospodarskih sprememb v državi in v sosednji Indiji, rasti prestolnice Dake, postopne rasti potreb revnega podeželskega prebivalstva, zakonov dedovanja in neurejenih posestniških odnosov (Abrar in Azad, 2004). V IPCC-jevem poročilu AR4 so kot možni vir selitev omenjeni tudi etnični konflikti. Ti se med drugim krepijo tudi zaradi tekmovanja za vse bolj omejene naravne vire. Pri tem je treba upoštevati tudi vse druge vzroke konfliktov znotraj ranljive družbe izseljevanja. Tako je v Afriki večina konfliktov povezanih z nadzorom nad naravnimi viri, kot so nafta, diamanti in rude, torej nad surovinami, ki ne spadajo med osnovne naravne vire. Pri dokazovanju povezave raznih družbenih konfliktov s podnebnimi spremembami je zato potrebna večja previdnost (IPCC, 2007b). V primeru naravne nesreče, ki povzroči humanitarno katastrofo, se ljudje običajno razselijo na območja v bližnji okolici in se pogosto čez nekaj časa vrnejo na svoje domove. V zvezi s tem je smiselno navesti tri primere. Prvi primer so poplave v osrednjem in južnem Mozambiku v marcu 2000, ki so povzročile razselitev okrog milijona ljudi, ki so se po nekaj mesecih večinoma vrnili (Goldin idr., 2011, str. 238). Drug primer je azijski cunami iz leta 2004, ki je 53 terjal okrog 200.000 smrtnih žrtev in razselitev okrog pol milijona ljudi. Razselitev je v glavnem stekla znotraj prizadetih regij in le peščica selivcev se je vključila v obstoječe mednarodne selitvene tokove (Black idr., 2008, str. 16). Tretji primer prisilnih podnebnih selitev je tropski ciklon Katrina, ki je povzročil najintenzivnejšo selitev v zgodovini ZDA. V obdobju dveh tednov je 1,5 milijona ljudi zapustilo obalo Mehiškega zaliva, kar je vsaj štirikrat toliko kot v primeru t.i. »peščene sklede« v tridesetih letih 20. stoletja. Do leta 2010 se je vrnila že več kot tretjina prebivalcev New Orleansa, medtem ko so se ostali razselili po območju ZDA. Kljub temu so imele začasne selitve velik vpliv na kakovost življenja prizadetih prebivalcev, a razen v redkih primerih niso prerasle v mednarodne selitve (Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 332, 336). Mednarodne selitve se pojavijo, ko je družbeno-gospodarski temelj preživetja širše ali trajno prizadet in so možnosti razseljevanja v domačem okolju izčrpane. V takih primerih družine pošljejo v tujino svojega člana z namenom, da bi okrepil družinski proračun, saj je kmetovanje nezadovoljivo, medtem ko so zaposlitvene možnosti v bližnjem mestu slabe. Tudi v teh primerih postopne degradacije okolja se je v preteklosti izkazalo, da se ljudje raje preselijo v bližino domačega kraja in pri tem zelo redko prečkajo državno mejo. V primeru naraščajoče dezertifikacije Sahela se mnogi prebivalci Sudana odzivajo z začasno notranjo selitvijo in spreminjanjem virov preživetja (Black idr., 2008, str. 52–59). Dezertifikacija je v obdobju 2008–2009 povzročila tudi selitev več sto družin iz polpuščave Nandon na severu Gane in nobena od njih ni odšla v tujino, saj je na jugu države še dovolj primernega prostora za naselitev (Black idr., 2008, str. 37–43, Knight, 2009). Pri tovrstnih poskusih posploševanja je potrebna previdnost., saj so pomembni tudi dejavniki privlačevanja v sosednjih državah. Družbeno-gospodarsko stanje teh držav običajno ni občutno boljše od stanja v območju izseljevanja oz. je v nekaterih primerih celo slabše. Malo je verjetno, da bi se na primer žrtve Katrine odločile za selitev v Mehiko ali v eno od karibskih držav ali da bi se prebivalci Gane zatekali v sosednje sahelske države. Po drugi strani bi bile mednarodne selitve zelo verjetne v primeru, da bi omenjena ranljiva območja mejila na države z bistveno boljšim življenjskim standardom prebivalstva. Tudi v teh primerih se izkaže, da imajo največkrat ključni selitveni dejavniki navideznih okoljskih selitev dejansko gospodarsko naravo. Dokler so viri zaslužka v domači državi zadovoljivi, je selitveni pritisk na sosednje države majhen. To je v veliki meri odvisno od gospodarskih možnosti v domači državi in notranjih prilagoditvenih ukrepov za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. V prihodnostjo bodo posledice podnebnih sprememb v veliki meri odvisne od lokalnih prilagoditvenih strategij in pripravljenosti politike za drznejše ukrepanje. V najrevnejših državah, kot so sahelske, podnebne spremembe vodijo v politične konflikte povezane z nadzorom nad uporabo naravnih virov, tako da se pojavljajo mednarodne selitve v obliki političnih beguncev, ki so primarno okoljski (Goldin idr., 2011, str. 238–239). Ob nadaljnjem dviganju morske gladine v naslednjih desetletjih bodo prizadete predvsem majhne otoške države, kot so Maldivi, katerih 80 % ozemlja leži na nadmorski višini nižji od 1 m in na katerih stoji skoraj polovica hiš znotraj stometrskega obalnega pasu. Leta 2007 je tropski ciklon povzročil trajno potopitev 55 otokov, s tem, da bodo z nadaljnjim spreminjanjem podnebja podobne naravne nesreče še pogostejše in obsežnejše. Zato je predsednik države M. Nasheed leta 2008 dal pobudo, da bi del narodnega dohodka pridobljenega od turizma namenili nakupu nadomestnega ozemlja v Indiji, Šrilanki ali Avstraliji. V prihodnosti se bodo selitveni tokovi v prestolnico na otoku Male še krepili. Mesto je zaščiteno s protipoplavno infrastrukturo in z nasadi rastlin za razslanjevanje tal. Male je drugi najgosteje poseljeni otok na svetu, zato se na njem krepi težnje po izseljevanju (Goldin idr., 2011, str. 239). Drugi primeri razvoja podnebnih selitev zaradi dviganja morske gladine so razloženi v nadaljevanju. 54 Način, s katerim bodo okoljske spremembe vplivale na preživetje ljudi in povzročale selitvene pritiske, bo v veliki meri odvisen od socialne politike ogroženih držav in njihove sposobnosti hitrega posredovanja ob naravnih nesrečah. Po mnenju Olija Browna je veliko naravnih nesreč vsaj deloma povzročenih s strani človeštva. Te postanejo problematične le v primeru, da je prizadeta skupnost posebno ranljiva na njihove posledice oz. ima majhno prilagoditveno zmogljivost. V primeru tropskega ciklona je nevarnost največja takrat, ko na prizadetem območju ni prisotnega učinkovitega sistema hitrega obveščanja prebivalstva in gre za neprimerno gradnjo hiš ter slabo poučenost prebivalstva o ravnanju ob naravnih nesrečah (Brown, 2007). Brownovo trditev potrjuje primerjava posledic dveh podobnih tropskih ciklonov v Bangladešu in ZDA. V Bangladešu je tropski ciklon Gorky leta 1991 zahteval 138.000 smrtnih žrtev in 10 milijonov brezdomcev. V naslednjem letu je precej hujši tropski ciklon Andrew, ki je prizadel Florido in Louisiano, terjal »le« 65 smrtnih žrtev ter povzročil komaj opazno razselitev prebivalstva (Brown, 2007, str. 11–12). Učinki izrednih vremenskih dogodkov bodo v prihodnosti med drugim pogojeni s stopnjo prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Najbolj prizadeti so najrevnejši prebivalci, saj živijo na marginalnih območjih, ki so pogosto naravnim nesrečam najbolj izpostavljena. V kolikor bodo podnebne spremembe v prihodnosti vplivale na življenja milijonov ljudi, bodo zagotovo imele vpliv tudi na razvoj selitev. Prebivalstvo, ki bo izpostavljeno socialnim, gospodarskim in okoljskim stresom, bo iskalo izhod iz krize s selitvijo na območja z večjo varnostjo in boljšimi priložnostmi. 2.1.5.2. DEJAVNIKI PODNEBNIH SELITEV Podnebne selitve so skrajni prilagoditveni ukrep in so pogojene s podnebno ranljivostjo okolja. Dejavniki podnebne izpostavljenosti in občutljivosti okolja na eni in prilagoditvene zmogljivost prebivalstva na drugi strani so hkrati dejavniki podnebnih selitev. Poleg ključnih selitvenih dejavnikov, ki izvirajo iz ranljivosti okolja, so prisotni še selitveni dejavniki, ki so skupni drugim oblikam selitev. Dejavniki podnebnih selitev predstavljajo osnovo proučevanja podnebnih selitev, zato so se z njimi ukvarjali že številni raziskovalci. Po mnenju Blacka in sodelavcev so glavni naslednji dejavniki podnebnih selitev (Black idr., 2008): omejena dostopnost naravnih virov, različne zaposlitvene možnosti, ranljivost okolja, selitvene mreže, politična nestabilnost. Poleg glavnih selitvenih dejavnikov avtorji navajajo še naslednje intervencijske dejavnike (Black idr., 2008): vztrajna revščina in neenakost, odvisnost od naravnih virov, vladna politika, infrastruktura, degradacija okolja. Dejavnike podnebnih selitev obravnava tudi Brown, pri čemer navaja delitev po Robertu McLemanu z Univerze v Ottawi. Slednji je razvrstil dejavnike podnebnih selitev na podnebne in nepodnebne dejavnike. Med podnebnimi dejavniki loči podnebne procese in podnebne dogodke. Podnebni procesi so počasni in vztrajni, medtem ko so podnebni dogodki nenadni in 55 dramatični (Brown, 2008, str. 16–20 po McLeman in Smit, 2005). Namesto pojma »podnebni dogodek« se v slovenski strokovni literaturi (Kajfež Bogataj, Bergant, Črepinšek idr.) uporablja pojem »izredni vremenski dogodek« (Splet 34). K podnebnim procesom spadajo posledice postopnega spreminjanja podnebja, kot so dviganje morske gladine, zaslanjevanje tal, dezertifikacija, slabšanje razpoložljivosti pitne vode ter zakisljevanje svetovnega morja. Dviganje morske gladine ogroža nekatera obalna območja do te mere, da postajajo neprimerna za poselitev. Podnebni procesi že danes ogrožajo obstoj številnih podnebno ranljivih skupnosti. Tako morajo morajo npr. nekatere ženske v Sahelu nositi vodo iz vodnjakov, ki so oddaljeni 25 km. V kolikor bi se razdalja še povečala, bi se njihova skupnost verjetno preselila (Brown, 2008, str. 17). Izredni vremenski dogodki, kot so poplave, suše in tropski cikloni, so po drugi strani nenadne spremembe v okolju. Mednje štejemo redke vremenske pojave, ki močno odstopajo od povprečnega stanja. Kadar izredni vremenski dogodki povzročijo veliko škodo in prizadenejo večje območje ter prebivalstvo na njem, jih prištevamo med naravne nesreče (Splet 34 po Hohmann, 2003). Te imajo na podnebne selitve precej večji vpliv kot podnebni procesi. Brown to potrjuje s primerom tropskih ciklonov Katrina in Rita, ki sta prizadela obalo Mehiškega zaliva ZDA v avgustu in septembru 2005 in sta povzročila dva milijona brezdomcev. V poročilu Rdečega križa za leto 2000 ocenjujejo, da je število žrtev naravnih katastrof naraslo s povprečno 211 milijonov v 90. letih 20. stoletja na 256 milijonov v letu 2000 (Brown, 2008). Poleg podnebnih dejavnikov imajo po mnenju McLemana pri razvoju podnebnih selitev velik pomen nepodnebni dejavniki, ki imajo družbeno naravo. Izredni vremenski dogodki lahko na nekem območju povzročijo humanitarno katastrofo le v primeru njegove velike ranljivosti, saj ta ni odvisna le od stopnje podnebne izpostavljenosti in občutljivosti okolja temveč tudi od stopnje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. McLeman med nepodnebne dejavnike podnebnih selitev uvršča (Brown, 2008, str. 17–19 po McLeman in Smit, 2005): sistem zgodnjega obveščanja, kakovost gradnje objektov, osveščenost prebivalstva, izpostavljenost bivališč, prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. V okviru disertacije je bila podnebnim selitvenim dejavnikom posvečena velika pozornost tudi v terenski raziskavi, ki je potekala v okraju Shyamnagar v Bangladešu. K boljšemu poznavanju razmer, je bil potreben podroben pregled dejavnikov ranljivosti okolja in prebivalstva, ki so hkrati dejavniki odbijanja morebitnih podnebnih selitev. V kolikor bi rezultati raziskave pokazali, da pri odločanju morebitnih in obstoječih selivcev za selitev prevladujejo vplivi podnebnih selitvenih dejavnikov, bi bila pomožna hipoteza potrjena. Po mnenju Blacka in sodelavcev obstajata dva pristopa k ugotavljanju dejavnikov podnebnih selitev (Black idr., 2008): določitev posledic podnebnih sprememb, ki bi v prihodnosti lahko vplivale na selitve, določitev selitvenih dejavnikov, ki so občutljivi na posledice podnebnih sprememb. Pri prvem pristopu se je potrebno osredotočiti na posledice podnebnih sprememb, ki bi lahko ogrozile obstoj določene skupnosti. Podnebne spremembe imajo s človeškega vidika največji vpliv na oskrbo z osnovnimi naravnimi viri, kot sta voda in hrana, torej so najtesneje povezane s stanjem v okolju. Vsaka sprememba v okolju lahko občutno vpliva na stabilnost družbe in njenega gospodarstva. Podnebne spremembe se lahko izražajo v obliki postopnih okoljskih sprememb, kot so: spreminjanje obsega rodovitnih polj, povečevanje vodnega stresa, zmanjševanje biotske pestrosti, spremembe v razporeditvi in produktivnosti rib ipd., ali 56 v obliki izrednih vremenskih dogodkov, kot so: poplave, tropski cikloni, suša ipd. Zato je smiselno pri proučevanju podnebnih selitev ločevati med postopnimi podnebnimi procesi in posameznimi izrednimi vremenskimi dogodki. Nekatere počasne ali postopne okoljske spremembe, ki so v korelaciji s podnebnimi spremembami, skoraj ne predstavljajo selitvenih dejavnikov, saj je malo verjetno, da bi na primer spremembe v lastnostih malarije občutno okrepile obstoječe selitvene tokove. Po drugi strani bi propadanje koral, mangrov in ribjega zaroda verjetno pozitivno vplivalo na razvoj selitev tistih skupnosti, ki so od omenjenih virov neposredno in življenjsko odvisne. Nasprotno bi lahko pozitivne posledice, kot so: podaljšanje rastne sezone, povečanje stopnje rasti in zmanjšanje tveganja pred zmrzaljo, na nekaterih območjih srednjih in višjih geografskih širin spodbudile priseljevanje kmetijskih delavcev (Brown, 2007; Black idr., 2008, str. 19). Drug način razumevanja možnih vplivov podnebnih sprememb na selitve je določitev glavnih dejavnikov obstoječih selitev, ki so občutljivi na vplive podnebnih sprememb. V strokovni javnosti prevladuje mnenje, da med dejavniki mednarodnih selitev prevladujejo dejavniki odbijanja nad dejavniki privlačevanja in posredovanja, vendar glede tega obstajajo tudi pomisleki. Selitveni dejavniki odbijanja imajo visoko stopnjo prostorske variabilnosti tako v pomenu kot v občutljivosti na podnebne spremembe. Na krajše selitve običajno vplivajo drugačni selitveni dejavniki kot na daljše in stalnejše. Krajše krožne selitve so pogosto rezultat izpostavljenosti šokom (lakota, poplave), trenutnega ali ponavljajočega pomanjkanja zaposlitve oz. dohodka, medtem ko so daljše selitve bolj načrtovane in pogosto posledica odločitev gospodinjstva, da se njegov posamezni član izseli z namenom, da pridobi dolgoročne koristi preostalim članom gospodinjstva. Podnebne spremembe zato bolj vplivajo na krajše selitve, saj le-te zajemajo revnejše prebivalstvo. Revni selivci namreč nimajo dovolj denarja za kritje stroškov daljših poti, zato se v primeru naravne nesreče odločijo za krajšo selitev. Poleg njih se za krajše selitve odločijo tudi tisti prebivalci, ki selitvam načeloma niso naklonjeni (Black idr., 2008, str. 24). Prebivalci podeželja so najmanj odvisni od družbeno-gospodarskih dejavnikov, saj so neposredno odvisni od naravnih virov, rodovitnosti tal in drugih naravnih proizvodnih dejavnikov. V nasprotju z njimi bo v urbanih območjih stopnja podnebne ranljivosti odvisna od moči mestnega gospodarstva oz. njegove prilagoditvene zmogljivosti in od obsega vlaganj v obrambno infrastrukturo in zaščite najbolj ranljivih mestnih prebivalcev. Po ocenah bodočih ruralno-urbanih selitev se bo v obdobju naslednjih 20–30 let število prebivalstva največjih mest dramatično povečalo. To dejstvo je zaskrbljujoče, ker ni jasno ali se bodo ta mesta sposobna spoprijemati s tako velikim povečanjem števila prebivalcev in ali je lahko velika gostota prebivalstva sama dejavnik, ki sproža nasilno konfliktnost in selitve (Black idr., 2008, str. 25). Odločitev posameznikov in družin za selitev je zelo odvisna od njihovega lastnega premoženja, ki ne vključuje le fizičnega premoženja, kot so obdelovalna zemlja in druge nepremičnine, temveč tudi njihov človeški in socialni kapital. To so pokazale podnebne selitve v preteklosti, kot je bilo v primeru t.i. »peščene sklede« v ZDA. Suše, lakote in poplave ne vplivajo na vse skupine prebivalstva enakomerno, ampak je ranljivost posameznika odvisna bolj od njegove nadarjenosti in družbenega položaja kot od razpoložljivosti delovnih mest, hrane ali stanovanj na določenem območju. Nekaterim prizadetim prebivalcem je preprosto lažje oditi kot drugim (Black idr., 2008, str. 25). Podnebne spremembe v prihodnosti ne bodo ustvarjale le selitvenih dejavnikov odbijanja, ampak tudi dejavnike privlačevanja na območjih priseljevanja. Ogromna območja na jugu ZDA in v Južni Evropi trenutno sprejemajo številne delavce iz Srednje Amerike oz. Afrike, ki so usposobljeni za delo v namakalnem kmetijstvu. Zmanjševanje količine padavin in segrevanje ozračja bosta v prihodnosti verjetno povečala proizvodne stroške na omenjenih območjih, kar bi lahko spodkopalo kmetijsko proizvodnjo in posledično zmanjšalo obseg 57 priseljevanja ali ga morda celo ustavilo oz. preusmerilo na druga območja ali v druge zaposlitvene sektorje. Po drugi strani bodo območja Severne Evrope in Osrednje Rusije lahko s podnebnimi spremembami veliko pridobila zaradi podaljšanja rastne sezone. Na omenjenih območjih bi bil lahko učinek podnebnih sprememb pozitiven in bi se obstoječi selitveni tokovi iz Južne in Vzhodne Evrope v Severno Evropo ter iz Osrednje Azije v Rusijo dodatno okrepili (Black idr., 2008, str. 26, Kajfež Bogataj, 2008). Shema 2: Interakcija dejavnikov podnebnih selitev na območjih z nizko obalo Vir: Litchfield, 2010 Tudi po mnenju Browna je potrebno pri proučevanju podnebnih selitev hkrati upoštevati selitvene dejavnike privlačevanja. Podnebne spremembe bodo imele v primeru manjšega dviga temperature (2–3 ˚C) na nekaterih območjih pozitivne učinke na okolje, kar gre po njegovem pripisati naslednjim razlogom (Brown, 2008, str. 19–20): višje temperature zraka bodo ugodno vplivale na rastno sezono in zmanjšale tveganje zmrzali na območjih srednjih in višjih geografskih širin in povzročile širjenje nekaterih kmetijskih kultur proti poloma, učinek fertilizacije zaradi večje koncentracije CO2 v atmosferi, ki bi lahko povečal kmetijske donose in gostoto rastja na nekaterih območjih, spremembe značilnosti padavin lahko povzročijo krepitev padavin na območjih, ki danes trpijo zaradi sušnosti (toplejši Atlantski ocean in bolj vroča Sahara bi lahko vplivala na večjo namočenost Sahela). 58 Podnebne spremembe torej ustvarjajo tako selitvene dejavnike odbijanja kot dejavnike privlačevanja, ob tem da bi bile v primeru večjih podnebnih sprememb posledice izključno negativne. Dejavniki podnebnih selitev so v zapleteni interakciji z drugimi okoljskimi in družbenogospodarskimi dejavniki na ogroženem območju. Na najbolj ranljivih regijah z nizko obalo, kot so rečne delte, je pomemben družbeni selitveni dejavnik agrarna prenaseljenost. Obstoječe družbeno-gospodarsko stanje podeželja v državah v razvoju je podobno stanju evropskega na vrhuncu industrijskega obdobja, ko so obstajali zelo močni ruralno-urbani selitveni tokovi celo na mednarodni ravni. Selivci iz prenaseljenega evropskega podeželja so polnili bližnja in bolj oddaljena urbana središča ter industrijske regije. Izrazito močan je bil selitveni tok v Združene države Amerike (Klemenčič, 2007). Tudi evropsko podeželje so občasno pestile naravne katastrofe, kot so bolezni kulturnih rastlin (krompirjeva in trtna plesen) in sezonske suše, ki so občasno preobremenile okolje in okrepile lakoto in smrtnost prebivalstva. S tem so številne viničarje, agrarne delavce in revne kmete prisilile v izseljevanje (Zwitter, 2012). Kljub temu se te selitve v znanstveni literaturi v glavnem obravnavane kot gospodarske, čeprav bi jim bilo primerneje pripisati okoljski značaj. Nepodnebni dejavniki podnebnih selitev so zelo raznoliki. Mednje med drugim sodijo: rast števila prebivalstva, velike socialne razlike in negativna selitvena politika. Podnebna ranljivost neke skupnosti ni stalna, ampak se lahko poveča ali zmanjša iz razlogov, ki nimajo nikakršne zveze z izpusti toplogrednih plinov. Negativni nepodnebni selitveni dejavniki, ki marginalizirajo morebitne selivce, lahko predstavljajo vsaj tako pomemben problem kot podnebne spremembe same (Brown, 2008, str. 20). Kot je zapisal Steve Lonergan s kanadske Univerze v Viktoriji, »… obstaja prepogosto nekritično sklepanje obstoja neposredne in enostavne vzročne povezave med degradacijo okolja in selitvijo prebivalstva. Avtorji v takšnih delih namigujejo, da bi lahko bila degradacija okolja kot možen vzrok selitve prebivalstva ločena od drugih družbenogospodarskih vzrokov. Degradacija okolja je tako družbeno kot prostorsko pogojena in samo skozi strukturalno razumevanje okolja v širšem politično-kulturnem kontekstu regije ali držav lahko prepoznamo zakonitost, ki spodbuja prebivalstvo k izseljevanju.« (Lonergan, 1998, str. 8). Podnebne spremembe bi lahko v prihodnosti igrale ključno vlogo pri razvoju selitvenih gibanj, vendar je treba k razumevanju obstoječega problema pristopati kompleksno, kar predstavlja veliko oviro planerjem pri snovanju razvojnih strategij, saj problem težko prepoznajo in ovrednotijo, dokler ga ne vidijo v konkretnih podobah (Brown, 2008, str. 20). Razvoj podnebnih selitev v prihodnosti je po Brownu odvisen od naslednjih ključnih dejavnikov (Brown, 2008): količina prihodnjih izpustov toplogrednih plinov, bodoča demografska rast in razporeditev prebivalstva, obseg bodočih podnebnih sprememb, prilagoditvena zmogljivost prebivalstva. Ti ključni selitveni dejavniki bi v prihodnosti lahko odločilno vplivali na obseg podnebnih selitev. Našteti dejavniki so sistemsko prepleteni in so v medsebojni interakciji (shema 3). Kljub temu, da so podnebne selitve v prvi vrsti odvisne od podnebnih sprememb, shema poudarja pomen nepodnebnih (družbenih) selitvenih dejavnikov. Rast in razporeditev ter prilagoditvena zmogljivost prebivalstva neposredno vplivajo na razvoj podnebnih selitev, medtem ko bodoči izpusti toplogrednih plinov vplivajo na selitve zgolj posredno. Od količine bodočih izpustov je odvisen obseg bodočih podnebnih sprememb kot najpomembnejšega dejavnika podnebnih selitev. Na količino toplogrednih plinov po eni strani vplivajo demografski kazalci, po drugi strani pa podnebne spremembe same, saj podnebni sistem 59 vsebuje celo vrsto povratnih zank, poleg tega pa bo od podnebnih sprememb odvisno tudi bodoče ravnanje človeštva s fosilnimi gorivi. Toplejše zime v višjih geografskih širinah bi lahko zmanjšale porabo fosilnih goriv, vendar pri tem ni jasno koliko več bi se sorazmerno temu povečala poraba za pogon klimatskih naprav. Pomemben del prilagoditvene strategije je tudi izvajanje energijske prenove objektov in inovacij za povečanje energijske učinkovitosti posameznih naprav vključno s prevoznimi sredstvi. Slabost sheme je, da ne upošteva bodočega življenjskega standarda prebivalstva, od katerega sta odvisni tako prilagoditvena zmogljivost posamezne skupnosti kot bodoča poraba fosilnih goriv, vendar je ta spremenljivka ključni dejavnik gospodarskih selitev, zato je glede njene uporabe pri proučevanju podnebnih selitev smiselna večja previdnost. Shema 3: Interakcija ključnih dejavnikov razvoja podnebnih selitev v prihodnosti Avtor: J. Kočar 2.1.5.3. PRIMERI PODNEBNIH SELITEV V PRETEKLOSTI Rezultati antropoloških raziskav kažejo, da se je človeška družba zaradi vpliva podnebnih sprememb naglo spreminjala. Še več, podnebne spremembe so eden ključnih dejavnikov evolucijskega razvoja bioloških vrst. Zaradi relativno kratkega odzivnega časa spreminjajoče podnebje izrazito vpliva na stabilnost geografskega okolja in s tem na stanje habitata. Vsak niz podnebnih šokov ogrozi biotsko pestrost in dolgoročno vodi v njeno zmanjšanje. Po drugi strani se nekatere vrste razbohotijo na račun drugih in doživijo svoj evolucijski vzpon. Omenjena naravna zakonitost je pogojevala tudi evolucijo človeka. Prvi človeku podoben prednik, spretni človek (lat. Homo habilis), se je pojavil na prehodu v pleistocen pred okrog 2,5 milijoni let. Človekovo končno izoblikovanje se je zgodilo pod pritiskom velikih podnebnih sprememb tekom menjavanja ledenih in medledenih dob. Obstajajo podatki o obstoju svojevrstnega stabilnega ekosistema v spodnjem pleistocenu, ki se je raztezal od Afrike do Sundskih otokov. Znotraj tega prostora so se človekovi predniki prosto gibali v okviru prostorske pretočnosti, s katero se je zagotavljal pretok genetskega materiala iz ene horde v drugo pod vplivom okoljskih sprememb (Mesić, 2002, str. 17–20, Goldin idr., 2011, str. 11–18). Prazgodovinske selitve se začnejo s pojavom pokončnega človeka (lat. Homo erectus) v spodnjem paleolitiku. Pojav zavesti in prve oblike učinkovanja na naravo (izdelava orodja in 60 obvladovanje ognja) so omogočili niz selitev vrste v hladnejšo Evrazijo. Tudi omenjene selitve so bile verjetno pogojene s podnebnimi spremembami, ki so spremljale menjavanje ledenih in medledenih dob. V času srednjega paleolitika se pojavi ledenodobna oblika mislečega človeka, neandertalec (lat. Homo sapiens neanderthalensis), ki je osvajal nova območja v razmeroma toplih medledenih dobah in prodrl globoko na sever. V toplih sezonah so neandertalci prodirali do samega roba nekdanje tundre in se sezonsko vračali na jug. V takšnih pogojih so navezale stike različne skupine ljudi, kar je omogočilo mešanje kultur in povzročalo občasne konflikte. Neandertalci so prišli v stik s predstavniki sodobnega mislečega človeka (lat. Homo sapiens sapiens), ki se je v več valovih priselil iz Afrike zaradi podnebne otoplitve. Nihanje podnebja v tretji fazi würmske poledenitve pred okrog 30.000 leti je omogočilo sodobnemu mislečemu človeku, da se je iz Afrike razselil po celotni ekumeni in v Evropi izrinil neandertalca zaradi konfliktov in višje prilagoditvene zmogljivosti, medtem ko je neandertalec podnebnim spremembam podlegel. Nekatere skupine novih prebivalcev Evrope so se na območju jugozahodne Francije in južne Nemčije sezonsko selile tudi po 300–600 km na leto, medtem ko so sledile čredam severnih jelenov. Ker je bilo prostora dovolj, se jim po končani lovni sezoni ni bilo potrebno vračati na izhodišče, zato so se z lovci selile tudi njihove družine, kar Mesić imenuje »integralne selitve«. Paleolitski lovci so se do narave vedli zelo grabežljivo, saj so morali obvladovati obsežna območja. Z lovskimi pohodi je človek osvojil tudi Ameriko. S povečanjem števila pripadnikov človeške vrste se je hkrati povečal pritisk na osnovne naravne vire, kar je vplivalo na zmanjšanje biotske pestrosti že v tem zgodnjem obdobju (Mesić, 2002, str. 17– 20). Po rezultatih raziskav opravljenih v ZDA, naj bi človek, po pisanju Weismana, bistveno pripomogel k izumrtju številnih velikih ledenodobnih živalskih vrst, med drugim tudi mamuta (Ruddiman, 2000; Weisman, 2009, str. 45–56). Po mnenju Fiedla, je vsako povečanje števila prebivalstva na nekem območju ali prihod druge skupine lahko povzročil porušenje ravnotežja med naravnimi danostmi in človekovimi potrebami. Sledila je postopna selitev, ki je sledila najugodnejšim naravnim potem, dokler niso selivci prispeli do naravnih meja nekega habitata. Tam so bivali tako dolgo, dokler se niso novim razmeram prilagodili in se pripravili na osvajanje novih območij. Tisti, ki se niso uspeli prilagoditi, so izginili ali so uspeli najti območje z ugodnejšim podnebjem. Na ta način so predniki Indijancev prodirali proti jugu in prepuščali hladne severne predele bodočim skupinam selivcev (Fiedel, 1992, str. 31–33). Porušenje ravnotežja med naravnimi danostmi in človekovimi potrebami lahko v zelo kratkem času poruši tudi izredni vremenski dogodek ali pa se to zgodi postopoma v okviru podnebnega procesa. Na območjih, kjer še danes obstajajo tradicionalne skupnosti, kakršno je ljudstvo Munda v Bangladešu, je odvisnost človeka od narave zelo velika (Kočar, 2012), kar kaže na to, da so bile selitve viškov prebivalstva od nekdaj skrajna oblika prilagoditvenih ukrepov. Mesić v sklepu poglavja o prazgodovinskih selitvah citira tekst iz doktorske disertacije Emila Heršaka: »Na izredno selitev so vplivale motene selitve lovnih živali, niz podnebnih fluktuacij, novih razporeditev morja, kopnega in zaledja, a hkrati tudi postopni kulturni razvoj ... Obstajal je dialektični proces v katerem je človek menjal podnebja, a tudi nova podnebna stanja njega.« Dejansko so vsi omenjeni selitveni dejavniki vsaj posredno povezani s podnebnimi spremembami (Mesić, 2002, str. 17–20 po Heršak, 2000). Med 7. in 5. tisočletjem pr. K. se je pojavila neolitska revolucija. S poljedelstvom je postala družba statična in selitev je postala nekaj neobičajnega kot izraz naravnih in družbenokulturnih motenj. Človekova interakcija z naravo je postala povezana s proizvodnjo in okoljski selitveni vzroki niso bili več prevladujoči. Lakota in višek prebivalstva kot ključna selitvena dejavnika postaneta del gospodarskih selitvenih vzrokov. Po drugi strani je človek ravno s širjenjem kmetijstva občasno porušil ravnovesje v lokalnem okolju, čemur so sledile okoljske selitve. Po prvem valu širjenja kmetijstva v Srednjo Evropo v prvi polovici 2. 61 tisočletja pr. K. je ohladitev podnebja povzročila nastanek kislih pustot in prisilila naseljence k vrnitvi na izhodiščna območja, kar je povzročalo konflikte s staroselci (Goldin idr., 2011, str. 18–28; Mesić, 2002, str. 21–22). Alternativo načinu življenja stacionarnih kmečkih skupnosti v neolitiku je predstavljal nomadizem. Slednji je nastal kot oblika živinoreje v obdobju podnebnega nihanja pred 6000 leti v Vzhodni Afriki. Med nomadska ljudstva so spadali tudi Skiti v evrazijskih stepah. Živeli so na vozovih, podobno kot kasnejši Mongoli in Tatari, kar jim je omogočalo veliko mobilnost. Tako je lahko že najmanjši izredni vremenski dogodek pri nomadskih ljudstvih sprožil val preseljevanja tudi na velike razdalje. V neolitiku so se selile tudi posamezne poljedelske skupnosti zaradi pretirane demografske rasti in podnebnih sprememb. Slednje so tako tudi v neolitiku ostale očitni neposredni selitveni dejavnik. V zadnjih 5000 letih so velike podnebne spremembe prizadele Saharo, ki je bila še v času neolitika zelena in kultivirana. Desertifikacija predstavlja podnebni proces, ki še traja. Posledice desertifikacije so bile postopno preseljevanje prebivalstva proti jugu in fizična ločitev kultur Podsaharske Afrike od kultur Sredozemlja in Jugozahodne Azije. Na prehodu iz drugega v prvo tisočletje pr. K. je ohladitev podnebja na območju evrazijskih step povzročila niz zaporednih suš, kar je vsaj deloma pripomoglo k selitvam živinorejskih skupnosti (Goldin idr., 2011, str. 11–18; Mesić, 2002, str. 21–22). Prav tako obstajajo dokazi, da so bili pogoji za nastanek prvih velikih civilizacij povezani z daljšim sušnim obdobjem, ki je prizadel neolitske skupnosti. Prvi civilizaciji v Egiptu in Mezopotamiji sta nastali, ko so bili ljudje prisiljeni v selitev z območij vse bolj suhih step na območja velikih porečij. Posledično sta potreba po organizaciji gosto poseljene družbe in skrb za oskrbo s hrano postali eden ključnih pospeševalcev razvoja prvih civilizacij (Brown, 2008, str. 21). Iz zgodovine starega veka je znana tudi množična selitev Judov v Egipt kot posledica daljše osušitve Palestine (Münz in Reiterer, 2009, str. 128–129). Sumerska, egipčanska in kitajska civilizacija so se najhitreje razvijale v obdobjih priseljevanja, saj so priseljenci prinašali inovacije in pospešili preoblikovanje okostenelih konservativnih struktur. Po drugi strani so vdori barbarskih ljudstev na civilizirana območja povzročali njihovo nazadovanje. Zanimivo je, da sta bila dolina Nila in nižavje v Mezopotamiji poseljena relativno pozno, kar kaže na kolonizacijo podnebnih selivcev. Ti naj bi bili zaradi suš prisiljeni zapustiti območje rodovitnega polmeseca in naseliti vlažne pustote. Obstaja celo možnost, da so prebivalci rodovitnega polmeseca v neolitiku, zaradi izsekavanja naravnega rastja ob zgornjem toku Evfrata in Tigrisa, okrepili rečno erozijo, ki je okrepila sedimentacijo v spodnjem toku, s čimer se je območje Sumerja dvignilo nad morsko gladino. Podnebne spremembe naj bi vplivale tudi na poselitev Krete, na priseljevanje azteških prednikov na otoke jezera Texaco, na propad mikenske civilizacije ipd. (Mesić, 2002, str. 23– 24). Celo legendi o Atlantidi in vesoljnem potopu najlažje razlagamo s pojavom izrednih vremenskih dogodkov, vendar za to nimamo znanstvene podlage. Izčrpanost tal, njeno netrajnostno izkoriščanje, pretirana rast prebivalstva v neskladju z možnostmi okolja so dejavniki kolonizacije kot enega od oblik okoljskih selitev. Eden pomembnejših dejavnikov starogrške kolonizacije so bili nizi sezonskih suš, ki so v grških polis povzročili lakoto, čeprav so imeli pomembno vlogo tudi politični selitveni dejavniki, ki so bili prisotni skozi celotno zgodovino (Mesić, 2002, str. 25–28). Mnogo kasneje, v 4. stoletju, sta daljša krepitev sušnosti in padec temperature zraka povzročila germansko osvajanje Evrope in vdore azijskih Hunov, kar je vodilo v postopen zaton zahodnega rimskega cesarstva (Münz in Reiterer, 2009, str. 127–128). Po selitvi germanskih plemen v Zahodno Evropo in vpadih Hunov so po letu 5200 izpraznjena območja v delih Vzhodne, Srednje in Jugovzhodne Evrope poselili Slovani (Klemenčič, 2007, str. 31) vsaj deloma zaradi okoljskih sprememb. Podobno je arabsko širjenje v Sredozemlje v 8. stoletju bilo deloma posledica daljšega sušnega obdobja v Jugozahodni Aziji (Brown, 2008, str. 21). Podobnih 62 podnebnih selitev je bilo v predindustrijskem obdobju zelo veliko, saj je bila družba odvisna pretežno od primarnih dejavnosti, ki so zaradi neposredne odvisnosti od naravnih pogojev zelo ranljive na podnebne spremembe. Z vplivi podnebnih sprememb na razvoj človeštva v predindustrijskem obdobju se je ukvarjal tudi Jared Diamond, ki je v svoji knjigi z naslovom Propad civilizacij opisal razloge za propad številnih kultur oz. v nekaterih primerih izginotje celih skupnosti in s tem skušal opozoriti na resnost pojava aktualnih podnebnih sprememb. Med drugim je pri tem uporabil dva očitna primera: normanske koloniste na obalah južne Grenladije in Anasaze iz Kanjona Chako v jugozahodnem delu ZDA. Rezultati njegovih raziskav so pokazali, da so imele pri obeh pretežno agrarnih skupnostih podnebne spremembe ključen vpliv na propad kulture, oz. so povzročile celo njihovo izginotje. Za obe skupnosti je bil usoden srednjeveški minimum oz. mala ledena doba. Globalno ohlajanje se je na regionalni ravni pokazalo kot padec temperature zraka (Normani) in okrepljena sušnost (Anasazi). Posledice podnebnih sprememb so močno posegle v utečene lastnosti kmetijske proizvodnje obeh skupnosti (Diamond, 2009). Pri Normanih se je pokazal velik pomen prilagoditvene zmogljivosti pri omejevanju ranljivosti skupnosti. Normani so se raje kot za prilagajanje s preusmeritvijo na lov na tjulnje odločili za izselitev. V tem primeru selitve niso predstavljale skrajni prilagoditveni ukrep ampak so bile rezultat prostovoljne odločitve skupnosti. Da je bilo na Grenlandiji možno preživeti, dokazuje obstoj skupnosti Inuitov, ki so bili zaradi svojega načina življenja manj ranljivi na podnebne spremembe. K večji ranljivosti Normanov je pripomogla tudi degradacija okolja zlasti v obliki uničevanja gozda in erozije tal (Diamond, 2009, str. 265– 293). Pri Anasazih so se najprej pokazale težave z vodo, saj so imeli razvito namakalno poljedelstvo. Poleg tega je bil velik problem pomanjkanje lesa, kajti izsekavanje je že v preteklosti presegalo naravno obnovo. Z nastopom sušnega obdobja so nastopile še težave s prenaseljenostjo in politično nestabilnostjo. Tudi v primeru Anasazov je šlo za prostovoljno selitev, saj je bil odhod načrtovan. Tudi v tem primeru so bili lahko podnebni dejavniki prikriti, torej v senci nepodnebnih dejavnikov (Diamond, 2009, str. 152–172). Primera Normanov in Anasazov potrjujeta obstoj prostovoljnih podnebnih selitev v preteklosti. Podnebne spremembe so torej na regionalni ravni lahko tako obsežne, da se skupnost za izselitev odloči prostovoljno. Za obe skupnosti velja, da so bile možnosti za preselitev na varnejša območja velike. Diamond v svojem delu med drugim obravnava tudi skupnost na Velikonočnih otokih. Skupnost se je soočila s posledicami degradacije okolja, ki jo je z izsekavanjem gozda povzročila sama. Do okoljskih selitev v tem primeru ni prišlo zaradi prevelike izoliranosti otočja. Skupnost se je v manjšem številu obdržala, a je prišlo do degradacije njihove kulture (Diamond, 2009, str. 93–135). Postopno osvajanje Novega sveta in posledično naseljevanje Evropejcev, ki sta zaznamovala novi vek do nastopa industrijske revolucije, skoraj nista bila povezana z okoljskimi stresi na območju izseljevanja. Selitve so imele gospodarsko in v manjši meri politično naravo (Klemenčič, 2007, str. 32–35). Tudi v obdobju zadnjih dvesto let, ko je industrializacija globoko posegla v družbene odnose, so prevladovale gospodarske selitve, a so pri nekaterih tradicionalnih agrarnih skupnostih opazni tudi okoljski selitveni dejavniki. Za to obdobje je že na voljo večje število podatkov in večja empiričnost. Tako Brown in Black s sodelavci navajajo kot primer okoljskih oz. podnebnih selitev izseljevanje kmetov iz Oklahome in širšega območja Velikih planjav v ZDA v času t.i. »peščene sklede« v 30. letih 20. stoletja. Nekaj zaporednih let s podpovprečnimi padavinami in nadpovprečnimi temperaturami zraka je ob veliki gospodarski krizi, povzročilo izselitev malih kmetov predvsem tistih iz najbolj ogroženih posesti. Verjetno se jih je v sosednje zvezne države izselilo okrog 300.000. Po drugi strani je večina selivcev, ki 63 je odšla v Kalifornijo, izhajala iz jedrnih družin z nadpovprečno izobrazbo iz poklicne sfere in so imeli podporo širše družine, člani katere so že bili v Kaliforniji. Med selivci je bilo tudi veliko manjših kmetov, ki niso bili obremenjeni z večjimi investicijami v obdelovalno zemljo in so bili nanjo vezani manj kot veleposestniki (Black idr., 2008, str. 25; Brown, 2008, str. 22). Tudi ta primer kaže na to, da je odločitev za selitev običajno sprejeta na ravni gospodinjstva in je povezana z osebno preračunljivostjo družbenega in finančnega kapitala. Selitev je običajno skrajni prilagoditvenih ukrep, ki ga gospodinjstva izberejo za odgovor na podnebni stres in se zanjo odločijo le v dveh primerih (Brown, 2008, str. 22): ko ostali ukrepi ne omogočajo zagotovitve izpadlega dohodka oz. življenjskih virov, ko jih širša skupnost in država nista sposobni primerno zaščititi. V zgodovini so manj znani pojavi okoljskih selitev v povezavi z dviganjem morske gladine. Ta se je v preteklosti dvigala dovolj počasi, da so se ji prebivalci postopoma prilagajali in zato množične selitve niso bile potrebne. Nasprotno so naravne katastrofe, ki so jih povzročili izredni vremenski dogodki, skoraj vedno povzročile razseljevanje prebivalstva. Tako je npr. azijski cunami iz leta 2004 terjal preko 200.000 žrtev in dvakrat toliko izseljencev, ki pa se tudi v tem primeru v glavnem niso izselili v razvite države, ampak v okoliške regije oz. sosednje države. Življenjski standard v državah pri izbiri ni imel pomembnejše vloge (Goldin idr., 2011, str. 238). Podobno je bilo v primeru tropskega ciklona Aila v Bangladešu (Kočar, 2013b). Podnebni selivci, ki se odločijo za mednarodno selitev, običajno izberejo družbo priseljevanja s kulturo, kot je podobna njihovi. Tako okoljski selivci iz Bangladeša za ciljno državo najpogosteje izbirajo Indijo in Pakistan, tako kot so Indonezijci iz Sumatre v času cunamija pogosto izbrali Malezijo. Medcelinski selivci se pri odločanju ozirajo po zgodovinskih in celo bivših kolonialnih razmerjih. Velika Britanija je bila v preteklosti očitna ciljna država priseljevanja za Pake in zahodne Indijce, Francija za frankofonske priseljence iz Zahodne Afrike, medtem ko sta bili Avstralija in Nova Zelandija privlačnejši za selivce iz Polinezije. Poplave v Bangladešu leta 1998 so bile do zdaj najhujša tovrstna naravna katastrofa na svetu. Dva meseca trajajoča potopitev dveh tretjin površja države, onesposobitev infrastrukture in kmetijske proizvodnje ter 21 milijonov brezdomcev so bile posledice katastrofe, ki je med prebivalstvom vzbudila skrb za negotovo prihodnost države. V istem letu so poplave kitajske reke Jangce začasno razselile 14 milijonov prebivalcev in prisilile oblasti v aktiviranje vojske v do zdaj največji mirnodobni akciji, s katero so pomagali ljudem in usposobili poškodovano infrastrukturo (Brown, 2008). Takšnih in podobnih naravnih katastrof je bilo v preteklosti še veliko in bodo z nadaljnjim razvojem podnebnih sprememb vse pogostejše. V disertaciji je v nadaljevanju več pozornosti namenjeno tropskemu ciklonu Aila, ki je leta 2009 prizadel jugozahodni del Bangladeša. Na osnovi izkušenj iz preteklosti je razvidno, da je bilo geografsko okolje skupaj s stanjem podnebja že od nekdaj eden ključnih selitvenih dejavnikov, toda šele nedavni izredni vremenski dogodki so prispevali uporabnejše informacije o lastnostih podnebnih selitev in služijo kot uporaben vir za ocenjevanje posledic bodočih podnebnih sprememb. Kljub temu obstaja velika razlika med opazovanjem preteklih in napovedovanjem morebitnih prihodnjih selitev, saj je stanje okolja v prihodnosti odvisno od vrste težko predvidljivih spremenljivk. 2.1.5.4. OCENE OBSEGA PODNEBNIH SELITEV V PRIHODNOSTI Številna predvidevanja razvoja podnebnih selitev, podajajo ocene verjetnih množičnih selitev podnebnih selivcev v razponu med 150–200 milijonov do več kot 1 milijarde. Nižja ocena, ki jo je objavila revija Stern v sredini 90. let 20. stoletja, je bila zelo kritizirana, medtem ko zgornja ocena o več kot milijardi selivcev, ki jo je objavil Christian Aid, temelji zgolj na 64 ocenah Sterna, da bodo »… podnebne spremembe povzročile na stotine milijonov žejnih in lačnih ljudi, ki bodo izpostavljeni poplavam in nalezljivim boleznim.« (Stern, 2006). IPCC v svojem četrtem poročilu (AR4) podaja najbolj verjetne ocene o številu okoljskih selivcev zaradi upoštevanja tako posledic podnebnih sprememb kot demografskih lastnosti, vendar tudi dramatične napovedi IPCC-ja o okrog 200 milijonih t.i. »okoljskih beguncev« do leta 2050 (Black idr., 2008; IPCC, 2007b) niso dovolj preverjene. Težko je verjeti, da bi tako občutno povečanje števila prisilnih selivcev in podvojitev celotnega števila selivcev povzročile samo podnebne spremembe (Goldin idr., 2011, str. 237). Kljub temu je zelo verjetno, da bodo bodoči obsežni posegi v okolje dodatno okrepili obstoječe selitvene tokove. Okoljski stres bo imel verjetno v 21. stoletju izredne razsežnosti in velik vpliv na razvoj mednarodnih selitev zlasti v državah v razvoju, kjer bodo v primerjavi z razvitimi državami podnebne spremembe večje in prilagoditvena zmogljivost prebivalstva manjša. V četrtem poročilu IPCC-ja (AR4) so vzroki za zapletenost ocen bodočega razvoja podnebnih selitev povzeti po delu avtorjev Unruha, Krola in Kliota. Po njihovem mnenju so ocene o številu morebitnih okoljskih selivcev v najboljšem primeru zgolj ugibanja iz naslednjih razlogov (IPCC, 2007b po Unruh idr., 2004): selitve na podnebno ranljivih območjih niso enosmerne in stalne, ampak večsmerne ter pogosto začasne in dramatične, vzroki selitev so pogosto raznovrstni in kompleksni ter niso neposredno povezani s podnebnimi nihanji in spremembami, selitve so pogosto odgovor na dolgoletno sezonsko nihanje stanja okolja in hkrati predstavljajo strategijo za kopičenje bogastva ali za izhod iz revščine, ki koristi tako območjem izseljevanja kot območjem priseljevanja, glede števila podnebnih selivcev obstajajo za številna najbolj ranljiva območja zgolj ocene, ker obstaja malo zanesljivih popisov prebivalstva in ustreznih raziskav, na globalni ravni obstajajo terminološka nesoglasja glede pojma »okoljski begunci«. Bangladeš ima že danes smrtne žrtve zaradi vsakoletnih poplav in tropskih ciklonov. V primeru, da se morska gladina dvigne za 1 m, bi se potopilo 16 % vseh riževih polj, kar bi povzročilo pojav 13 milijonov prisilnih selivcev in izginotje mangrovskega gozda Sundarban. V primeru dviga morske gladine za 0,5 m bi se potopilo 1800 km² delte Nila in bi bilo treba preseliti 3,8 milijonov ljudi, medtem ko bi se v primeru dviga za 1 m potopilo 15 % vse obdelovalne zemlje in preselilo 6 milijonov ljudi, samo v Aleksandriji polovica prebivalcev. Na Kitajskem je ogroženih 72 milijonov prebivalcev velikih mest (Šanghaj, Tianjin) in več 10.000 km² površja. Tudi v Nigeriji je ogrožen obstoj pol milijona ljudi. Samo navedenim najbolj ranljivim državam grozi v 21. stoletju pojav blizu 100 milijonov podnebnih beguncev, s tem da je pri navedenih ocenah o številu bodočih podnebnih selivcev le delno upoštevana naravna demografska rast (Hardy, 2004). Na področju ocenjevanja družbeno-gospodarskih posledic podnebnih sprememb je bil v preteklem desetletju dosežen znaten napredek. Ocene kažejo, da se bo s podnebnimi spremembami družbeno-gospodarska škoda na splošno stopnjevala. Bolj kratkoročno se bo to pokazalo z naraščanjem variabilnosti podnebja in izrednih vremenskih dogodkov ter bolj dolgoročno z dviganjem morske gladine. Posledice podnebnih sprememb in dviganja morske gladine bodo v glavnem negativne, razen pozitivnih izjem, kot so npr. boljši ribolovni pogoji na nekaterih območjih. Brez prilagoditvenih ukrepov za zaščito obale, bi lahko škoda do leta 2080 narasla desetkratno morda celo bolj, kar pomeni, da bi samo dviganje morske gladine na letni ravni prizadelo okrog 100 milijonov ljudi. Posledice bodo nekoliko hujše za države v razvoju, kjer bo izvajanje prilagoditvenih ukrepov za družbo bolj obremenjujoče v primerjavi z razvitimi državami. Ocene na globalni ravni bi bilo smiselno dopolniti z ocenami pridobljenimi na regionalni in lokalni ravni (IPCC, 2007b, str. 338–339). 65 Po ocenah, ki jih navaja Eursion, bo v Evropi do leta 2020 število prebivalcev, ki bodo trpeli zaradi abrazije in nevarnosti poplav, doseglo vrednost 158.000. Zaradi dviganja morske gladine bo izginila polovica evropskih obalnih mokrišč (Eurosion 2004). Iz mest Aleksandrija, Rosetta in Port Said na obali delte Nila bi se v primeru dviga morske gladine za 0,5 m moralo izseliti več kot 2 milijona ljudi, izgubljenih bi bilo 214.000 delovnih mest in izginila bi zemljišča v vrednosti 35 milijard USD (El-Raey, 1997). Okoljske spremembe bodo oblikovale lastnosti selitev na osnovi ogroženosti obstoja posamezne skupnosti in njene prilagoditvene zmogljivosti. Univerza Združenih narodov v svojih poročilih navaja, da je osnovni način, s katerim okoljske spremembe sprožajo selitve, ogrožanje preživetja. Bolj kot je preživetje odvisno od kakovosti okolja, močnejša je vloga okoljskih dejavnikov odbijanja pri odločitvah za selitev (Goldin idr., 2011, str. 237–238). V primeru dolgotrajnih suš že danes prihaja do selitev v mnogih sušnih območjih Afrike. V Etiopiji je bila po podatkih UNDP-ja v obdobju 1999–2004 polovica prebivalcev vsaj enkrat v življenju soočena z daljšo sušo (Black idr., 2008, str. 44–51). Vsaka naslednja suša poveča ranljivost prebivalstva z razpadom ključnih varovalnih mehanizmov, kot je živina, saj pride s sušo do slabitve živinskega trga in s tem do manjšanja možnosti za dopolnjevanje črede (Sudan). Na splošno lahko ob nadaljnji krepitvi sušnega tveganja pričakujemo krepitev obstoječih selitvenih tokov, posebno v Sahelu, kjer je naravni prirastek prebivalstva izredno visok. V stroki prevladuje mnenje, da so odločitve posameznikov za mednarodno selitev v Evropo ali Severno Ameriko povezane z ogromnimi potnimi stroški, vključno z nelegalnim plačilom za prečkanje meje. Čeprav se zdijo medcelinske selitve v prihodnosti neizbežne, je bolj verjetno, da se bodo podnebni selivci selili pretežno v bližnja mesta ali na ruralna območja z ugodnejšim podnebjem znotraj matične države. Redkejše mednarodne selitve bodo verjetno usmerjene v regionalna velemesta, kot so v Sahelu: Lagos, Abidžan in Akra, in na podeželje sosednjih držav v primeru naravnih katastrof, ki močno zmanjšajo možnost izbire območja priseljevanja (Black idr., 2008, str. 20). Po ugotovitvah strokovnjakov združenih v IPCC-ju se v Latinski Ameriki nekatera sušna območja, kot so: južni Čile, jugozahodna Argentina, južni Peru in zahodni del Srednje Amerike, sušijo, medtem ko se na nekaterih drugih sušnih območjih, kot so: jugovzhodna Brazilija, Paragvaj, Urugvaj, argentinske Pampe in nekateri predeli Bolivije, padavine krepijo, kar oboje vpliva na spremembe kmetijske proizvodnje (IPCC, 2007b, str. 583). ZDA že zdaj prejemajo okrog 164.000 mehiških priseljencev letno (OECD, 2007, str. 38), medtem ko selivci iz Gvatemale, Hondurasa in Salvadorja izbirajo za ciljno državo Mehiko, a pogosto le za vmesni cilj na poti v ZDA (IOM, 2005, str. 88). V tem smislu bi lahko krčenje kmetijskih površin in propadanje drugih gospodarskih virov na ruralnih območjih Srednje Amerike okrepilo selitve kmetijskih delavcev v ZDA, vendar je malo verjetno, da bi se hkrati okrepile selitve iz Južne Amerike v Mehiko, saj bi ob stopnjevanju okoljskih problemov ta postala manj privlačna za priseljevanje. Prav tako se bodo verjetno poslabšale podnebne razmere tudi v jugozahodnem delu ZDA, kar bo zmanjšalo dohodke od kmetijstva in posledično povpraševanje po kmetijskih delavcih (Black idr., 2008, str. 21). Tudi življenje na poplavno najbolj ogroženih območjih z nizko obalo postaja vse bolj tvegano. Po projekcijah za leto 2015 bo na svetu od 22 največjih mest kar 16 obalnih, ki bodo imela preko 260 milijonov prebivalcev. Med njimi jih bo večina v državah v razvoju (UNESA, 2007). Prisilne podnebne selitve tudi v prihodnosti ne bodo dolgotrajne. V primeru azijskega cunamija leta 2004 je bilo 200.000 smrtnih žrtev in preko 400.000 prisilnih selivcev. Večina selivcev se je razselila v ožjo okolico in se kmalu vrnila. Pojav cunamijev sicer ni povezan s podnebnimi spremembami, a je bil omenjeni po svojih posledicah primerljiv z obsežnimi izrednimi vremenskimi dogodki. Eden verjetnih vzrokov, da se ljudje niso preselili v bližnje bogatejše države, je bila hitra mednarodna pomoč, ki je preprečila humanitarno katastrofo (Black idr., 2008, str. 16). 66 Zaradi poplav se v Bangladešu vsako leto preseli več milijonov prizadetih prebivalcev, a se jih večina vrne in ponovno zgradi svoja bivališča. Po drugi strani obstajajo regije z zelo nizko stopnjo poplavne ogroženosti, kot je Sylhet, ki kljub temu prispeva največ bangladeških priseljencev v Veliki Britaniji. Nepodnebni selitveni dejavniki, kot so: revščina, pomanjkanje kmetijskih površin in izguba gospodarskih možnosti, so vse bolj v senci vse pogostejših poplav, ki postajajo najpogostejši selitveni dejavnik v državi. Tako kot suša lahko tudi pogoste poplave privedejo do ruralno-urbanih, ruralno-ruralnih in protistresnih selitev, vendar ni dokazov o njihovem vplivu na selitve v razvite države (Black idr., 2008, str. 21). Naslednji primer pogosto poplavljene regije je obala Mehiškega zaliva. Leta 2007 je iz mehiške zvezne države Tabasko pribežalo veliko prisilnih selivcev v sosednji Veracruz. Vse pogostejši uničujoči tropski cikloni in spremljajoče poplave bodo verjetno tudi v prihodnosti povzročali predvsem začasne selitve in ob tem ni jasno kdaj se bodo prizadeti prebivalci začeli odločati za stalnejše oblike selitve. Selitve delavcev iz Gvatemale in južne Mehike v ZDA in razvitejše predele Mehike so prisotne že desetletja. Selitveni tokovi iz Veracruza v ZDA so se začeli krepiti v 90. letih 20. stoletja, kar bi lahko bilo povezano z vse večjo okoljsko škodo, ki jo povzročajo poplave in tropski cikloni. Med pomembnimi selitvenimi dejavniki so bili prisotni tudi gospodarski, kot sta padec cen kmetijskih pridelkov in namensko varčevanje za gradnjo hiše ali ustanovitev lastnega podjetja (Black idr., 2008, str. 21–22). Med vplivi tveganja suše in vplivi tveganja poplav verjetno obstaja korelacija, saj se pri obeh posledično pojavlja krepitev notranjih ruralno-urbanih selitev. Rast obalnih mestih dodatno povečuje njihovo poplavno ranljivost. Po ocenah OZN-a bo leta 2015 v 45 obalnih velemestih Afrike živelo 123 milijonov (10 %) prebivalcev, pri čemer niso upoštevani morebitni podnebni selivci. Od teh jih bo 53 milijonov živelo v 18 poplavno ranljivih velemestih, vključno z največjim afriškim mestom Lagos (Black idr., 2008, str. 22). Leta 2005 je dobra milijarda ljudi (šestina svetovnega prebivalstva) živela v marginalnih naseljih, od tega 90 % v državah v razvoju (UNPF, 2007). Ob dejstvu, da odpade velik del rasti afriških mest na rast marginalnih naselij, ki so običajno na okoljsko najbolj ogroženih predelih velemest, lahko ruralno-urbana selitev preprosto pomeni prenos podnebne ranljivosti s podeželja v mesta. Na osnovi ocen prihodnjih podnebnih selitev je Brown kot prvi izdelal scenarije podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja. Pri svojem delu je izhajal iz scenarijev SRES (IPCC, 2007a). Svoje scenarije je poimenoval po vplivu, ki bi ga razvoj dogodkov po posameznem scenariju imel na okolje in človeštvo. Poimenovanje ni najbolj spretno, ker se ne opira na različne poti razvoja podnebnih selitev, zato je vsebinsko manj primerno. Izdelal je naslednje tri scenarije (Brown, 2008, str. 27–30): scenarij »dober«, scenarij »slab«, scenarij »grd«. Za osnovo scenarija »dober« je vzel scenarije SRES družine B1 in je za okolje najugodnejši scenarij. Po njem je vpliv podnebnih sprememb sorazmerno majhen, toda temu primerna je tudi njegova majhna verjetnost. Scenariji družine B1 opisujejo svet katerega prebivalstvo bi naraščalo do sredine 21. stoletja in doseglo vrednost 9 milijard, nato bi se trend obrnil in bi padlo na vrednost 7 milijard do konca stoletja. Predvideva nagle spremembe v svetovnem gospodarstvu v smeri prevlade servisnih in informacijskih dejavnosti, zmanjšanja odvisnosti od surovin in uporabe tehnologije, ki bi temeljila na čisti in učinkoviti rabi obnovljivih virov. Poudarek je na obstoju trajnostnega gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja, vključno z povečanjem družbene pravičnosti toda ne na račun dodatnih okoljskih obremenitev. Scenarij »dober« se s scenariji SRES družine B1 razhaja v tem, da bi po njem 67 prišlo do odgovornega mednarodnega sodelovanja pri naporih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Prizadevanjem za zmanjšanje izpustov bi se pridružile tudi države BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska). Koncentracija atmosferskega CO2 bi se ob koncu stoletja stabilizirala na okrog 600 ppm, temperatura zraka bi se dvignila za okrog 1,8 ˚C, medtem ko bi dvig morske gladine dosegel vrednost 0,18–0,38 m glede na predindustrijsko obdobje. Obstajal bi tudi mednarodni program pomoči razvitih držav najbolj prizadetim območjem. Brown pri tem navaja ocene Sterna, po katerih bi tudi relativno majhen dvig temperature zraka na nekaterih območjih, kot sta Sredozemlje in Južna Afrika, povzročil 20– 30% zmanjšanje oskrbe z vodo in zmanjšanje proizvodnje žita na območjih tropskega pasu. V Afriki bi se površina žitnih polj skrčila za 5–10 %. Hkrati bi bilo zaradi poplavljanja obalnega pasu letno prizadetih več kot 10 milijonov prebivalcev (Brown, 2008 po Stern, 2006). Brown meni, da je ob takšnih pogojih ocena 200 milijonov t.i. »podnebnih beguncev« v letu 2050 pretirana. Kljub temu pričakuje 5-10% povečanje selitev znotraj obstoječih selitvenih tokov. Pritisk podeželskega prebivalstva v mesta bi se sicer okrepil, vendar ne bi bistveno vplival na značilnosti obstoječih ruralno-urbanih selitev (Brown, 2008, str. 27–28). Scenarij »slab« se v izhodišču naslanja na scenarije SRES skupine A1B. V njem Brown predvideva svet nagle gospodarske rasti s hkratno rastjo števila prebivalstva, ki bo doseglo višek sredi stoletja, nato pa bi sledil upad s hkratno rastjo novih in učinkovitejših tehnologij. Scenarij predvideva gospodarsko rast, povečanje družbene in kulturne interakcije in trajno zmanjšanje regionalnih razlik v življenjskem standardu prebivalstva. Po tem scenariju gre za uravnoteženo rabo tako fosilnih kot obnovljivih energijskih virov. Mednarodna prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov bi bila neenotna in neuspešna, izvajanje blažilnih ukrepov pa prelagano v nedogled. V krepitev prilagoditvene zmogljivosti najbolj ranljivih skupnosti bi bilo investirano premalo sredstev. Tudi pri tem scenariju se Brown naslanja na ocene revije Stern, po katerih pomeni dvig temperature zraka za 3 ˚C moteno oskrbo s pitno vodo za 1–4 milijarde ljudi in izpostavljenost lakoti za 150–550 milijonov ljudi (Brown, 2008 po Stern, 2006). Pogoste poplave območij z nizko obalo bi letno prizadele 11–170 milijonov ljudi. Ogrožena območja bi hitro postala neposeljena, saj bi se okrepile tako notranje ruralnourbane selitve kot mednarodne selitve v bogatejše države zlasti mladih izobražencev. Medtem bi bili milijoni ljudi začasno preseljenih zaradi izrednih vremenskih dogodkov (Brown, 2008, str. 28–29). Tretji, scenarij »grd«, za izhodiščno osnovo uporablja scenarije SRES skupine A1FI. Podobno kot pri skupini A1B je tudi v njih predvidena nagla gospodarska rast z rastjo števila prebivalstva do sredine stoletja in kasnejšim padanjem. V nasprotju s scenarijem »slab« prevladuje uporaba fosilnih goriv in gre v bistvu za scenarij »brez ukrepanja«, ki ne upošteva sklepov Kjotskega protokola, UNFCCC-ja in drugih blažilnih in prilagoditvenih ukrepov. S tem trendom bi ob koncu stoletja dosegla koncentracija CO2 v ozračju vrednost 1550 ppm, kar je 5-kratna vrednost glede na predindustrijsko obdobje in 4-kratno povečanje glede na obstoječe stanje. Dvig temperature zraka bi znašal 4 ˚C oz. bi bil v razponu med 2,4–6,4 ˚C in morska gladina bi se dvignila za 0,29–0,59 m. Po ocenah revije Stern bi takšne razmere v Južni Afriki in Sredozemlju povzročile zmanjšanje oskrbe s pitno vodo za 30–50 %. V Afriki in Avstraliji bi kmetijstvo nazadovalo za 15–30 %. Zaradi močne podnebne intenzivnosti bi se število poplavno prizadetih prebivalcev na letni ravni dvignilo na 160 milijonov v letu 2050, oz. na 420 milijonov v letu 2100. Po tem scenariju bi bilo predvideno število 200 milijonov t.i. »podnebnih beguncev« kmalu preseženo (Brown, 2008, str. 29 po Stern, 2006). Vsi predstavljeni scenariji upoštevajo le linearno razvijajoče podnebne spremembe. Stanje pa se lahko hitro poslabša ob nepričakovanih podnebnih spremembah zaradi povratnih zank, kot je npr. oslabitev Zalivskega toka v Atlantskem oceanu zaradi taljenja ledu na Grenlandiji. Samo izginotje ledu na Grenlandiji bi povzročilo dvig morske gladine za ≈ 7 m (IPCC, 2007b, str. 13). 68 2.2. PODNEBNE SPREMEMBE 2.2.1. OPREDELITEV POJMA »PODNEBNE SPREMEMBE« Podnebje so značilnosti vremena nad določenim območjem v daljšem obdobju (Petkovšek in Leder, 1990), torej je spremenljivo že po definiciji. Zanj je značilno pogostno in sezonsko spreminjanje. Podnebje nekega ožjega območja se določa glede na 30-letno povprečje. Podnebje ni stalnica temveč predstavlja kaotični sistem. Spreminja se zaradi svoje notranje spremenljivosti in zunanjih vplivov, bodisi naravnih ali antropogenih (Kajfež Bogataj, 2008, str. 12). Podnebni sistem sestavljajo interaktivni podnebni elementi, kot so: atmosfera, hidrosfera, kriosfera, biosfera (Kajfež Bogataj, 2008, str. 10) in po mnenju Slovenskega meteorološkega društva še litosfera (SMD, 2011, str. 4). Za stanje podnebnega sistema je ključna atmosfera, ki s svojo sestavo vpliva na energijsko bilanco Zemlje. Kemična sestava ozračja oz. deleži aerosola, vodne pare, ogljikovega dioksida (CO2), ozona (O3) in drugih poliatomnih plinov v njem neposredno vplivajo na absorpcijo in prepuščanje Sončevega obsevanja v ozračju, ki predstavlja skoraj edini energijski vir znotraj podnebnega sistema. Velik vpliv na energijsko bilanco Zemlje imata različni toplotni kapaciteti kopnega in morja. Slednja je kar dvakrat večja od prve (Kajfež Bogataj, 2008, str. 10). Časovno dojemanje podnebnih sprememb predstavlja za klimatologe velik izziv, saj se Zemlja in človeštvo spreminjata z bistveno drugačno hitrostjo. Zemlja je nastala pred 4,55 milijardami let in za veliko večino tega časa stanje podnebja ni poznano, saj so endogene in še bolj eksogene sile sproti odstranjevale dokaze. Bolj znano je stanje za obdobje zadnjih nekaj sto milijonov let, kar predstavlja komaj 10 % preteklosti Zemlje. Pregled obdobja zadnjih treh milijonov let pokaže, da so se v njem menjavala toplejša in hladnejša obdobja v različnih časovnih intervalih. Nihanje podnebja je potekalo v intervalih dolgih 10.000–100.000 let (Ruddiman, 2000, str. 4–5). Študije podnebnega sistema so zaradi interaktivnosti številnih podnebnih elementov tako zapletene, da vsaka večja raziskava zahteva interdisciplinarno sodelovanje med klimatologi, meteorologi, geografi, oceanografi, kemiki, glaciologi, ekologi idr. Če gre za raziskave podnebja v preteklosti, to zahteva še dodatno sodelovanje geologov, geofizikov, geokemikov idr. Geografija bi lahko zaradi svojega interdisciplinarnega značaja imela povezovalno vlogo med omenjenimi sorodnimi vedami. V zadnjih desetletjih se je znanje o podnebnem sistemu zelo poglobilo. Teoriji, ki sta prispevali k razumevanju podnebnih sistemov sta Darwinov nauk o evoluciji bioloških vrst in Wegenerjeva teorija o premikanju litosferskih plošč. Dejavniki podnebnega sistema so: tektonika, orbitalni položaj Zemlje, jakost Sončevega obsevanja in v zadnjih stoletjih človeštvo (Ruddiman, 2000, str. 8). Najpomembnejše med njimi je bilo Sončevo obsevanje tal, ki zaradi spremenljive dejavnosti Sonca, sprememb Zemljine orbite ter nagiba osi vrtenja, ni bilo stalno. Na sestavo ozračja vplivajo naravni dejavniki in v zadnjih stoletjih predvsem človeštvo, ki je trenutno prevladujoči podnebni dejavnik (Kajfež Bogataj, 2008, str. 12). Za odzivnost podnebnega sistema na spreminjanje njegovih dejavnikov je potreben določen odzivni čas. To je čas, ki ga posamezni element podnebnega sistema potrebuje, da se na spremembe odzove v celoti. Je sedemkrat krajši od časa, ki je potreben, da se ravnotežje v sistemu spet vzpostavi. Zato so znotraj odzivnega časa spremembe najmočnejše, potem pa njihov vpliv postopoma usahne. Razumevanje je toliko bolj zapleteno, ker imajo posamezni elementi podnebnega sistema različen odzivni čas. Omenjena lastnost podnebnega sistema ima ključni pomen pri delovanju njegovih termostatičnih sposobnosti, ki zmanjšujejo stresnost podnebnih sprememb. Ozračje ima med vsemi elementi podnebnega sistema najkrajši odzivni čas, le nekaj ur ali dni, relief nekaj ur do nekaj tednov, tekoča voda malo 69 daljšega od reliefa, zgornja plast stoječih voda (do globine 100 m) nekaj tednov do mesecev, voda v globinah oceanov več desetletij do stoletij in ledeni pokrovi 10.000 let in več. Odzivanje posameznih elementov torej vedno poteka z določenim zamikom. Če so spremembe počasne, se elementi odzivajo hitro in obratno, ko gre za hitre spremembe se elementi odzivajo počasi, medtem ko se nekateri sploh ne odzovejo. Slednja ugotovitev je za razumevanje posledic nihljaja atmosferskega CO2 ključnega pomena. Ledeni pokrovi se bodo odzvali na nihljaj minimalno, zato je malo verjetno, da bi zaradi aktualnih podnebnih sprememb Zemlja izgubila večino polarnega ledu (Ruddiman, 2000, str. 8-15). Vsak element podnebnega sistema reagira na spremembe v okviru svojega odzivnega časa, vendar je odzivanje interaktivno. Ob povečanem obsevanju Sonca, se hitro odzivni elementi, kot je zrak, hitro segrejejo, medtem ko se npr. taljenje ledenih pokrovov morda še niti ni začelo. Pri tem ni znano ali bodo segreta tla ob ledenem pokrovu taljenje pospešila ali ga bo hladen zrak nad pokrovom upočasnil. Posledice okrepljenega obsevanja Sonca so zato v veliki meri nepredvidljive. Nepredvidljivost rezultatov interaktivnega spreminjanja elementov podnebnega sistema otežuje napovedovanje posledic podnebnih sprememb. Napovedovanje sprememb za več desetletij naprej je zato tvegano početje (Ruddiman, 2000, str. 15–16). Interaktivnost elementov podnebnega sistema povzroča pojav povratne zanke. Odzivanje nekaterih podnebnih elementov podnebne spremembe pospešuje, medtem ko ga odzivanje drugih zavira. V prvem primeru govorimo o pozitivni in v drugem o negativni povratni zanki. Primer pozitivne povratne zanke je naslednji: padec temperature zraka sproži večanje ledenih pokrovov, kar okrepi albedo in temperatura zraka se dodatno zniža. Medtem ko je primer negativne povratne zanke naslednji: večja koncentracija CO2 ozračje segreje, s tem okrepi izhlapevanje, večja vlažnost ozračja poveča oblačnost, kar okrepi albedo in zrak se spet začne ohlajati (Ruddiman, 2000, str. 16–17). Paleoklimatologi proučujejo podnebje v preteklosti in ga primerjajo z današnjim. Najzgodnejše sistematično opazovanje vremena je potekalo v 17. stoletju in se razmahnilo v naslednjih stoletjih, ko se je število meteoroloških postaj hitro povečevalo. Na Slovenskem so postavili prvo opazovalnico v Trstu leta 1779, vendar so se njeni podatki izgubili. Najstarejši podatki za slovensko ozemlje segajo v leto 1851. Obdobje sistematičnega opazovanja vremena imenujemo instrumentalno obdobje (Kajfež Bogataj, 2008, str. 18). Za predinstrumentalno obdobje se v glavnem uporabljajo posredni zapisi nekdanjega podnebja. To so: fenološki podatki, podatki o letinah, gibanje cen hrane, podatki o ledenikih, analize morenskega materiala, raziskave lišajev, dendroklimatološke raziskave, pelodne analize sedimentov, analiza planktona v morskih sedimentih in fosilni ostanki živih bitij (Kajfež Bogataj, 2008, str. 18). V paleoklimatologiji se uporabljajo radioizotopske, paleomagnetne, kemijske in biološke metode datiranja. Najboljši paleopodatki so pridobljeni iz globokih vrtin v večnem ledu. Pri gorski poledenitvi sežejo vrtine preko 200 m v globino, pri celinski pa celo preko 3 km. Kvalitativni podatki se pridobivajo z opazovanjem kristalne strukture, kvantitativni, kot je temperatura, pa z izotopsko analizo ledu. Podobno je tudi opazovanje žveplovih spojin in berilija. Pomembni so tudi mehurčki zraka s premerom 0,3 mm, ki so ujeti v ledu, saj omogočajo vpogled v sestavo ozračja v preteklih obdobjih (Kajfež Bogataj, 2008, str. 18-20). Rezultati omenjenih meritev omogočajo rekonstrukcijo preteklih podnebnih razmer. Časovni potek odstopanj globalne temperature zraka in nihanje koncentracije CO2 in CH4 v zračnih mehurčkih v zadnjih 450.000 letih kažeta menjavanje toplejših in hladnejših obdobij v preteklosti. Menjavanje slednjih vedno sovpada z nihanjem omenjenih plinov. Ta nihanja so bila v preteklosti naravna in vedno povezana z nihanjem količine energije, ki jo je Zemlja prejemala od Sonca. Spreminjanje količine energije je bila večinoma posledica sprememb astronomskih parametrov Zemljine krožnice, kot so spreminjanje ekscentričnosti tira, nagiba Zemljine osi in precesije, torej sprememb v orbitalni časovni skali (Kajfež Bogataj, 2008, str. 70 20). Podnebne spremembe se razvijajo po različnih časovnih skalah, kar klimatologom otežuje delo. 2.2.2. VLOGA PODNEBJA OGLJIKOVEGA KROGA PRI SPREMINJANJU Ogljik je četrti najpogostejši element v vesolju in je glavni gradnik življenja. Na Zemlji obstaja veliki biokemični ogljikov krog, ki predstavlja kroženje ogljikovih kemičnih spojin med sferami, ki tvorijo Zemljino površje. Znotraj biokemičnega ogljikovega kroga obstajata dva različna ogljikova kroga, ki potekata v različnih časovnih skalah. Geološki ogljikov krog merimo v milijonih let, medtem ko biološki ali fizični ogljikov krog poteka v dnevni do tisočletni časovni skali (Jacobson idr., 2000, str. 282). Pri geološkem ogljikovem krogu gre za kroženje ogljika med kamninami in morjem. Geološki ogljik je vezan s kalcijem in magnezijem v karbonatnih kamninah in se zaradi kemičnega preperevanja in erozije kopiči v obliki morskih sedimentov. Od tam se s tektonskim premikanjem litosferskih plošč na območjih destruktivnih stikov počasi pomika v spodnje plasti litosfere do globine ≈ 80 km, kjer se zaradi visoke temperature preobraža v CO2. Ta povzroča vulkanizem in ogljik se v obliki vulkanskih produktov in mineralne vode vrača v atmosfero, iz katere se spet veže v karbonatne kamnine ali se odlaga neposredno v morje. Z vulkanizmom se v atmosfero sprosti letno 0,15 Gt ogljika. V primeru, da bi vulkanizem zastal, bi pri zdajšnjem izločanju ogljika iz atmosfere le tega zmanjkalo v 4000 letih. Kljub temu vulkanizem ne deluje kot podnebni regulator (Ruddiman, 2000, str. 92). Kemično preperevanje deluje v obliki negativne povratne zanke in ima dolgoročni vpliv na stanje podnebja. Okrepljeno kemično preperevanje povzroča izločanje atmosferskega CO2 kar ohlaja Zemljino ozračje, vendar je proces prepočasen, da bi lahko vplival na obstoječe spreminjanje podnebja (Ruddiman, 2000, str. 96–98). Biološki ali fizični ogljikov krog obsega dva nasprotna procesa: fotosintezo in dihanje. Po hipotezi Gaia je ogljik tako tesno povezan z življenjem na Zemlji, da ima biosfera ključno vlogo pri njegovem kroženju in glavno vlogo podnebnega regulatorja. Kritiki teorije navajajo, da ima biosfera tako pomembno vlogo šele v zadnjem obdobju Zemljinega razvoja, saj so se kopenske rastline pojavile šele pred 0,4 milijardami let, medtem ko so dosegle večji pomen šele pred nekaj deset milijoni let ali povedano drugače, rastline nimajo pomembne vloge podnebnega regulatorja kar pri 90 % Zemljine preteklosti, vendar hkrati drži, da je vloga fitoplanktona pri tem slabo raziskana (Ruddiman, 2000: 99–101). Fotosinteza je kemični proces pretvarjanja atmosferskega ogljika v ogljikove hidrate, ki jih tako rastline kot živali porabljajo v procesu dihanja, ki je nasprotni proces fotosinteze. Oba procesa igrata pomembno vlogo tudi pri geološkem ogljikovem krogu. Kopenske rastline npr. upočasnjujejo erozijo prsti in fitoplankton vsrkava v morju raztopljeni ogljik za tvorjenje lastnih apnenčastih struktur, ki se potem odlagajo v obliki sedimentov. V obdobju, ko so znotraj biosfere rastline prevladovale nad živalmi, se je ogljik nalagal v obliki rastlinskih fosilnih sedimentov, ki jih danes človeštvo uporablja kot fosilna goriva (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). V obdobjih, ki so prehladna ali presuha, biološki ogljikov krog zastane. Spreminjanje razmerja med fotosintezo in dihanjem povzroča nihanje atmosferskega ogljika oz. koncentracije CO2. Tako nastane sezonsko nihanje atmosferskega CO2, katerega hitrost je desetkrat večja od hitrosti kopičenja antropogenega atmosferskega ogljika (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). V obdobju dolgem nekaj let ali desetletij se na površju lahko shranijo ali sprostijo ogromne količine ogljika. Ob odstranitvi gozda za potrebe kmetijstva se ogljik nakopičen v biosferi in 71 prsti sprosti in dvigne koncentracijo atmosferskega ogljika in obratno v primeru ozelenjevanja (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). Koncentracija CO2 v morju je odvisna od temperature njegove zgornje plasti, lastnosti strujanja in od bioloških procesov fotosinteze in dihanja. Hladna voda sprejema več atmosferskega ogljika, medtem ko topla voda ogljik sprošča v atmosfero. V severnem Atlantskem oceanu se površinska voda spušča v globino in s tem prispeva k odvajanju ogljika, medtem ko se v tropskem pasu globinska voda dviga in odvaja ogljik v ozračje. Morski fitoplankton izloča velike količine atmosferskega ogljika, vendar poteka nihanje procesov fotosinteze in dihanja hitreje, zato v nasprotju s kopenskimi rastlinami ne prispeva k sezonskemu nihanju CO2. Morski ogljik se s fitoplanktonom izloča zelo počasi in se odlaga na dnu v obliki sedimentov (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). Poleg naravnih dejavnikov vpliva na kroženje ogljika tudi človeštvo s svojimi dejavnostmi, kot sta kurjenje fosilnih goriv in deforestacija. Z izkoriščanjem fosilnih goriv človeštvo dovaja ogljik v atmosfero hitreje, kot se le-ta izloča po naravni poti s sedimentacijo, kar povzroča rast koncentracije CO2 v atmosferi. Človeštvo enako učinkuje s krčenjem gozda za potrebe kmetijstva, saj z njim sprošča v gozdu nakopičen CO2 v atmosfero. Deforestacija prispeva petino vsega antropogenega ogljika v atmosferi in v nekaterih državah v razvoju celo presega delež sproščenega ogljika iz fosilnih goriv. Poleg tega ima krčenje gozda še posredni učinek, saj se s tem procesom manjša delež rastlinske biomase v biosferi, kar zmanjšuje proces fotosinteze. Zaradi dejavnosti človeštva je danes koncentracija CO2 v ozračju večja kot kdajkoli v obdobju najmanj zadnjih pol milijona let (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). Vendar ves antropogeni CO2 ne ostane v ozračju, temveč se ga del izloči v zgornjo plast svetovnega morja. Kurjenje fosilnih goriv sprošča na letni ravni 5,5 Gt ogljika v atmosfero, medtem ko deforestacija prispeva dodatnih 1,6 Gt. Od skupnih 7,1 Gt ogljika, ki se letno sprosti v atmosfero zaradi antropogenih dejavnikov, ga ≈ 3,2 Gt ostane v atmosferi, ≈ 2 Gt se ga izloči v svetovno morje, medtem ko ga ≈ 1,9 Gt ni evidentiranih. Ni povsem jasno kaj se bo s tem ogljikom dogajalo v prihodnosti, kar predstavlja določeno težavo pri izdelavi scenarijev podnebnih sprememb. Pri tem se pojavljajo številne možnosti, mdr. bi verjetna reforestacija v razvitih državah pospešila izločanje odvečnega atmosferskega ogljika (Jacobson idr., 2000, str. 284–302). Na podnebje v zadnjem času odločilno vplivajo spremembe v koncentraciji toplogrednih plinov v ozračju. Teorijo o topli gredi je razvil švedski fizik in Nobelov nagrajenec Svante Arrhenius že konec 19. stoletja. Za belo (vidno) svetlobo, ki prihaja na Zemljo zaradi Sončevega obsevanja, so vsi atmosferski plini prozorni, zato ob jasnem vremenu skoraj neovirano prodira skozi atmosfero. Majhen del Sončevih žarkov se odbije od oblakov, medtem ko del bele svetlobe tla absorbirajo in vračajo energijo v ozračje v obliki toplotnega sevanja, ki deluje v infrardečem (IR) spektru. Valovi IR sevanja so daljši od valov bele svetlobe. Pri nekaterih valovnih dolžinah IR sevanja, ga poliatomni (predvsem triatomni: H2O, CO2, O3) atmosferski plini absorbirajo tako močno, da ga le ≈ 30 % neovirano zapusti Zemljo, medtem ko se ostalih 70 % v atmosferi zadrži. Isti plini, ki IR sevanje absorbirajo, ga potem v enakih valovnih dolžinah izsevajo nazaj v atmosfero. Podobno kot tla tudi ozračje seva v IR spektru tako navzgor kot navzdol. Tisti del, ki seva navzdol, tla dodatno segreva, zaradi česar je ozračje na Zemlji za kakšnih 33–35 ˚C toplejše, kot bi bilo v primeru odsotnosti toplogrednih plinov. Na ta način ostane del energije, ki bi se sicer izgubil v vesolje, ujet v spodnjem delu atmosfere. Delež toplogrednih plinov brez vodne pare v atmosferi je na videz zanemarljiv in znaša < 0,1 % suhega zraka, vendar ti s svojo prisotnostjo povzročajo učinek tople grede (Dobravec, 2012, str. 56; Kajfež Bogataj, 2008, str. 13; SMD, 2011, str. 6). Prisotnost toplogrednih plinov v atmosferi pogojuje obstoj življenja na Zemlji. Nihanje koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi povzroča spreminjanje podnebja. 72 V znanosti je prevladalo mnenje, da se spodnja plast ozračja in zgornja plast morja nenormalno segrevata, kar je posledica dejavnosti človeštva v zadnjih 250 letih v obliki masovne proizvodnje energije in krčenja biosfere. Proizvodnja energije že od začetka industrijskega obdobja temelji na fosilnih gorivih, ki ob izgorevanju izločajo ogljikove pline, med katerimi je najbolj prisoten CO2. Antropogeni izpusti toplogrednih plinov ne vplivajo na spreminjanje podnebja neposredno ampak posredno, tako da spreminjajo energijsko bilanco površja, zaradi česar narašča globalna ravnovesna temperatura (SMD, 2011, str. 5). Poleg tega ključnega antropogenega toplogrednega plina, ki predstavlja 80 % vseh antropogenih izpustov, so prisotni še drugi. Poleg CO2 k naravnim toplogrednim plinom štejemo še metan (CH4) in didušikov oksid (N2O), medtem ko so drugi sintetičnega izvora in pred človeštvom niso obstajali. To so drugi dušikovi oksidi (NOx), fluorirani ogljikovodiki (CFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Največji toplogredni učinek ima sicer vodna para (H2O), ki pa v tekočem stanju v obliki oblakov enakovredno ustvarja albedo učinek, zato pri globalnem segrevanju verjetno nima pomembne vloge, vendar podrobnosti še niso raziskane. 2.2.3. PALEOKLIMATSKI PREGLED SPREMINJANJA PODNEBJA 2.2.3.1. SPREMINJANJE PODNEBJA V TEKTONSKI ČASOVNI SKALI Glavni vzrok za spreminjanje podnebja v tektonski časovni skali je premikanje litosferskih plošč, ki spreminja razmerje med morjem in kopnim, njihovo razporejenost in položaj na Zemljinem plašču (Rakovec, 2012, str. 59). Zaradi velike časovne oddaljenosti procesov je okrog tektonskih plošč še veliko nejasnosti. Ruddiman navaja dve daljši toplotni stanji, ki sta zaznamovali obdobje zadnjih 100 milijonov let, saj globljega vpogleda v preteklost, ki bi dal še dovolj zanesljive podatke, ni. Obstajata naslednji dve obdobji (Ruddiman, 2000): obdobje »rastlinjaka«, obdobje »hladilnice«. Obdobje »rastlinjaka« je bilo toplo obdobje, ko na Zemlji ni bilo prisotnega stalnega ledu. Obdobje je zaradi aktualnega segrevanja Zemlje zanimivo, saj so njegove vrednosti primerljive z vrednostmi, ki so predvidene za razvoj podnebja v 21. stoletju (Ruddiman, 2000, str. 130). Pred 100 milijoni let je Pangea že razpadla na posamezne celine, ki so bile po površini manjše od današnjih, saj je bila morska gladina višja za ≈ 200 m. Obdobje je bilo zelo dejavno v nalaganju karbonatnih plasti, ki so nastajale iz odmrlega lupinastega planktona imenovanega luknjičarke (lat. Foraminifere). Geološko dobo imenujemo kreda po bogatih plasteh najčistejše oblike apnenca. V severnem polarnem pasu so našli fosile zimzelenih dreves in toploljubnih plazilcev. Koralni grebeni so bili za 10 ˚ geografske širine bliže poloma (Ruddiman, 2000, str. 130). Ozračje na Zemlji je bilo toplejše od današnjega, v polarnem pasu za kar 20–40 ˚C in v ekvatorialnem pasu za komaj kakšno stopinjo. Obstajajo ocene, da je bila koncentracija CO2 v ozračju 4–10-krat večja od današnje. Na Grenlandiji so odkrili fosile zimzelenih rastlin, podobnih kruhovcu. Takratni plazilci so bili verjetno občutljivejši na mraz od današnjih, saj so predniki slednjih preživeli kasnejše daljše ohladitve (Ruddiman, 2000, str. 131–132). Učinek povečevanja koncentracije atmosferskega CO2 na podnebje je manjši od učinka zmanjševanja. Zmanjševanje koncentracije CO2 v ozračju spremlja močan pozitivni povratni učinek ledu (albedo), medtem ko povečevanje blaži večja oblačnost in zasičenost ozračja s CO2, ki nastopi, ko je koncentracija CO2 v ozračju tako visoka, da ne vpliva več na njegovo segrevanje. Da bi bila polarna poledenitev na Zemlji ogrožena, bi morala koncentracija CO2 73 za štirikrat preseči tisto, ki je predvidena po pesimističnem scenariju za obdobje ob koncu 21. stoletja. V tem primeru, bi se povprečna temperatura zraka na Zemlji dvignila za 5 ˚C in bi znašala 20 ˚C in povprečna letna temperatura zraka na polih bi se dvignila na 0 ˚C, kar ne bi več zadostovalo za ohranjanje ledu. Vendar se ledeni pokrovi v relativno kratkem času nihljaja antropogenega CO2 verjetno ne bodo močneje odzvali (Ruddiman, 2000, str. 133). Veliko je tudi ugibanj, kakšno je bilo v tem obdobju strujanje morja. V zvezi z njim se je razvilo kar nekaj hipotez, ki v glavnem zagovarjajo njegovo okrepitev glede na današnje stanje. Tako je možno, da se je toplota po Zemlji hitreje razporejala, a je hkrati možno, da so se bolj aktivirale tudi spodnje plasti svetovnega morja, kar je zgornjo plast ohlajalo. K večjemu mešanju vode v svetovnem morju bi lahko pripomogli tudi ostali dejavniki, kot sta slanost morja in količina padavin, kar bi lahko vodilo še k hitrejšemu segrevanju polarnih pasov. Za to obdobje obstaja veliko nejasnosti, dakar zmanjšuje njegovo uporabnost pri ocenjevanju posledic nadaljnjega spreminjanja podnebja. Nepojasnjeno ostaja tudi dejstvo, da se podnebje na polih segreva hitreje kot ob ekvatorju (Ruddiman, 2000, str. 135–136). Zanimivo je tudi področje transgresije morja. Morska gladina je bila v času krede bistveno višja. Ker se morska gladina dviga vertikalno, se spreminja tudi horizontalna podoba svetovnega morja. Razmerje med vertikalno in horizontalno smerjo je 1 : 1000, kar pomeni, da se v primeru dviga morske gladine za 100 m, trajno potopi 100 km širok pas nizke obale. To je pomemben podatek za predvidevanje krčenja obalnih območij z aktualnim dviganjem morske gladine. Obratno seveda velja tudi za regresijo morja. Če je gladina nižja, kot je npr. danes, se sedimenti usedajo na robove celin, ali pa celo na morsko dno, medtem ko se v primeru višje morske gladine poveča površina šelfnih območij in sedimenti v njih zastajajo. Morska gladina v času krede (pred 100–80 milijoni let) je bila za ≈ 200 m višja in večina nizkih obal in notranjih nižin je bila poplavljenih. Tektonika litosferskih plošč je bila takrat dejavnejša in grebeni na konstruktivnih stikih so bili za polovico višji od današnjih, kar je dodatno vplivalo na višino morske gladine. K temu so pripomogle tudi vulkanske planote, ki so spremljale podmorske grebene. Na višino gladine morja prav tako vpliva kolizija ali trk celin. Ob trku dveh litosferskih plošč se kamninska masa stisne, kopno se skrči in izostatična korenina poglobi. Posledica skrčenja kopnine je povečanje oceanske kotanje in padec morske gladine. V zadnjih 55 milijonih let se je zaradi kolizije prostornina svetovnega morja povečala za 2 milijona km² ob hkratnem znižanju morske gladine za 40 m (Ruddiman, 2000, str. 137– 141). K vzrokom za transgresijo morja v času krede štejemo tudi odsotnost ledenih pokrovov. Antarktika ima danes tako velike količine ledu, da bi se v primeru popolne stalitve morska gladina dvignila za 66 m, zaradi Grenlandije pa še za dodatnih 6 m, torej skupaj za 72 m. Antarktika se z ledom bogati že zadnjih 35 milijonov let, Grenlandija pa 3–7 milijonov let. Zadnji dejavnik, ki vpliva na višino morske gladine, je toplotno raztezanje morja, zaradi katerega je bila morska gladina v času krede višja za 7 m. Pri osmišljanju stanja podnebja v kredi se je treba zavedati površnosti ocen, saj so slabo poznane posledice ugrezanja morskega dna zaradi večje količine vode in količine sedimentov, ki so se nabrale v času od krede do danes. Transgresija morja ima ugodne posledice na podnebni sistem. Z zalitjem širokih predelov notranjosti celin se maritimnost le teh poveča, zaradi česar je podnebje bolj blago. Logično bi bilo, da je višina morske gladine odvisna od količine polarnega ledu, vendar je verjetna tudi obratna hipoteza: večja maritimnost povzroča dejavnejši vodni krog, kar ima za posledico večjo oblačnost in zimsko zasneženost, to pa povečuje učinek albeda (Ruddiman, 2000, str. 141–143) V obdobje »rastlinjaka« sodi tudi trk kometa pred okrog 65 milijoni let. Komet, ki je treščil na Jukatan, naj bi povzročil izginotje 70 % vseh bioloških vrst (vključno z velikimi plazilci), 40 % vseh takratnih genov na Zemlji in 96 % vrst luknjičark. Dokaze za trk najdemo v zelo tanki plasti iridija (Ir), kemijskega elementa, ki ga je v asteroidih 10.000-krat več kot na Zemlji. Ob 74 trku sproščena energija naj bi bila štirikrat večja od energije vsega današnjega razpoložljivega jedrskega orožja na Zemlji. Motnje v atmosferi so povzročile, da naj bi se v stratosfero dvignila ogromna količina aerosola, ki naj bi potem še več mesecev lebdel v ozračju, kar naj bi povzročilo večmesečno zatemnitev neba in ohladitev ozračja. Prišlo naj bi do izrazitega podnebnega stresa, ki je vodil v zmanjševanje biotske pestrosti. Na dolgoročni razvoj podnebnega sistema trk ni imel nikakršnega vpliva in v sedimentih skoraj ni zaznaven. Kljub »biološki katastrofi« podnebni sistem dolgoročno ni bil bistveno prizadet. Podobno bo verjetno tudi z aktualnim nihljajem atmosferskega CO2, ki naj bi bil sicer dolgotrajnejši, a tudi blažji (Ruddiman, 2000, str. 143–146). Obdobje »hladilnice« označuje obstoječe stanje s stalno prisotnimi polarnimi ledenimi pokrovi. Tudi za obdobje zadnjih 55 milijonov so podatki shranjeni v morskih sedimentih. V lupinicah odmrlih luknjičark so shranjeni podatki o prostornini ledenega pokrova in lokalni temperaturi morja (kisikova izotopa 18O in 16O) (Ruddiman, 2000, str. 147–155). Eno od verjetnejših razlag za ohladitev ozračja ponuja hipoteza BLAG, po kateri upočasnitev dinamike litosferskih plošč zniža koncentracijo atmosferskega CO2. Hipoteza je primerna za obdobje pred 15 milijoni leti, medtem ko sedanja povečana dinamika litosferskih plošč ne vpliva bistveno na stanje podnebja (Ruddiman, 2000, str. 155–156). Druga pomembnejša je hipoteza o dviganju in preperevanju, po kateri se zaradi orogeneze povečata mehanično drobljenje in kemično preperevanje kamnin. Kemično preperevanje črpa CO2 iz ozračja in s tem znižuje njegovo koncentracijo. Alpidska orogeneza v zadnjih 10 milijonih let je bila zelo dejavna, zato je obstoječe površje Zemlje bolj razgibano, kot je bilo v predhodnih geoloških obdobjih. Najočitnejša posledica obstoječe kolizije je razvoj Himalaje in Tibetanske planote, ki sta močno vplivali na razvoj sedanjega monsunskega sistema. Največji vpliv na obstoječe stanje podnebja ima Tibetanska planota s povprečno nadmorsko višino ≈ 5000 m in površino ≈ 2 milijona km², medtem ko je vpliv ostalih gorstev manjši, saj so obstajala že v obdobju »rastlinjaka«. Pomembni podatki o stopnji fizičnega preperevanja so zbrani v morskih sedimentih, ki so najdebelejši na dnu Bengalskega zaliva, pri nastanku katerih so imeli pomembno vlogo poletni monsuni. Določanje stopnje kemičnega preperevanja je zelo težavno (Ruddiman, 2000, str. 156–161). Tretja je hipoteza o oceanskem prenosu toplote, po kateri se z otoplitvijo ozračja strujanje morja okrepi, tako da se toplota bolj enakomerno razporeja po planetu. V obdobju zadnjih 55 milijonov let je strujanje šibkejše, kar je lahko posledica prekinitve morskih prelivov, ki omogočajo pretok toplote in soli. S stikom obeh ameriških celin se je prekinil morski preliv, ki je obstajal na območju današnje Paname. Prekinitev se je zaključila pred štirimi milijoni let. Zalivski tok naj bi se zaradi zmanjšanega dotoka slane vode iz Tihega oceana zmanjšal, in v severni Atlantski ocean naj bi pritekalo manj tople vode. Podoben vpliv ima tudi osamitev Antarktike, okrog katere morje kroži in preprečuje priliv tople vode iz tropov. Vse omenjene hipoteze so slabo dokazane (Ruddiman, 2000, str. 161–164). 2.2.3.2. SPREMINJANJE PODNEBJA V ORBITALNI ČASOVNI SKALI Gre za podnebne spremembe, ki so povezane s spremembami položaja Zemlje na krožnici (orbiti) po kateri kroži okrog Sonca. Spremembe položaja Zemlje glede na Sonce vplivajo na spremembe v sprejemanju količine Sončevega obsevanja, kar neposredno vpliva na podnebni sistem. V zvezi s tem poznamo tri oblike nihanj, ki se z različnimi povratnimi dobami med seboj pokrivajo oz. kombinirajo in ustvarjajo podnebne spremembe v orbitalni časovni skali. Nihljaji nastopajo v edinstvenih kombinacijah, ki jih poznamo iz preteklosti in ki jih lahko matematično predvidimo za prihodnost. Nihanje podnebja v orbitalni časovni skali je rezultat učinka treh različnih oblik motenj gibanja Zemlje (Ruddiman, 2000, str. 173–273; Lamb, 1995, str. 320–322). 75 Podnebne spremembe v orbitalni skali so ključne za menjavanje ledenih in medledenih dob. Možne vzroke ledenih dob je prvi pojasnil astronom Milutin Milanković leta 1941. Po njegovem mnenju je umikanje ledenih pokrovov po ledenih dobah povezano z močnejšim sevalnim učinkom Sonca, kot posledica anomalij v kroženju Zemlje (Rakovec, 2012, str. 58). Po tem vzorcu se je podnebje spreminjalo vsaj v zadnjih 600.000 letih. Ledene dobe se pojavljajo v treh različnih periodah: na 100.000, 40.000 in 23.000 let, odvisno od oblik motenj Zemljinega gibanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 13–20). Milanković je izračunal, da vse orbitalne spremembe osončenosti Zemlje skupaj lahko znatno vplivajo na podnebne spremembe v vrednosti ≈ ± 10 %. Njegovo teorijo so dokončno potrdile analize vzorcev vrtin na Antarktiki in Grenlandiji (Rakovec, 2012, str. 58). Spremembe koncentracije CO2 v ozračju v primeru podnebnih sprememb v orbitalni skali nastopajo kot posledica in ne kot vzrok za podnebne spremembe, kar je značilnost obstoječih podnebnih sprememb. Ruddiman omenja naslednje štiri dejavnike podnebnih sprememb v orbitalni časovni skali (Ruddiman, 2000, str. 173–273): spreminjanje nagiba Zemljine osi, ekscentričnost Zemljine krožnice, precesija Zemlje, monsuni. Kot nagiba osi se zaradi privlačnosti Jupitra dolgoročno spreminja od 22,2–24,5 ˚. Zemlja ima danes približno srednjo vrednost nagiba (23,5 ˚) z negativnim trendom. Nagib osi določa položaj povratnikov in tečajnikov na Zemlji, kar vpliva na razporeditev podnebnih pasov. Če se nagib poveča, se razširita tropski in polarni podnebni pas na račun zmerno toplega in obratno. S tem se povečata območji polarnega dneva oz. noči. Ker je stanje severnih ledenih pokrovov najbolj odvisno od dolžine polarnega poletja, pomeni večji nagib hkrati tudi toplejše podnebje. Nihanje nagnjenosti Zemljine osi poteka v časovnih intervalih 41.000 let (Rakovec, 2012, str. 58; Ruddiman, 2000, str. 175). Krožnica spreminja svojo obliko od bolj okrogle do bolj elipsaste. Ekscentričnost se spreminja v vrednosti od 0,005–0,061. Današnja vrednost znaša 0,017 in je blizu pravega kroga (vrednost 0), zato je prejeta količina Sončevega obsevanja čez leto razporejena dokaj enakomerno. Najkrajši intervali nihanja se pojavljajo vsakih 100.000 let, obstajata še dva komaj zaznavna: na 423.000 in 2,1 milijona let. Večja kot je ekscentričnost Zemljine krožnice, večje so razlike v segrevanju posameznih predelov Zemlje. Če so celinska območja bolj obsevana od morskih območij je globalna temperatura zraka višja in obratno (Ruddiman, 2000, str. 175–176; Lamb, 1995, str. 322). Precesija zemlje povzroča spreminjanje položaja solsticijev in ekvinokcijev glede na ekscentričnost krožnice. Pojav spominja na gibanje otroške vrtavke, saj v primeru Zemlje njena navidezna os kroži. To povzroča spremembe v količini prejetega Sončevega sevanja. Precesijo povzročata gravitaciji Sonca in Meseca in ni povezana s spreminjanjem položaja Zemljine osi. Poleg precesije Zemljine osi obstaja še precesija krožnice. Njuna kombinacija predstavlja nihanje s ponavljajočimi se intervali na 23.000 let, to je čas, v katerem npr. spomladanski ekvinokcij zamenja vse položaje na krožnici in se povrne v svoj prvotni položaj. V primeru, da bi bila krožnica povsem okrogla, precesija ne bi vplivala na stanje temperature zraka na Zemlji. Zemlja zaradi lastne precesije menja položaj med dvema skrajnostma: odsončje ali afelij (hladnejša poletja na severni polobli kot na južni) in prisončje ali perihelij (toplejša poletja na severni polobli kot na južni). Ko je Zemlja bliže položaju perihelija, je globalno podnebje toplejše in obratno. Danes smo v bližini afelija (Ruddiman, 2000, str. 179–185). Na različno segrevanje polobel vpliva tudi razporeditev kopnega in morja. Severna polobla se v obdobju tople sezone segreva bolj kot južna, ker je slednja izrazito morska. 76 V povezavi s podnebnimi spremembami v orbitalni skali je najbolj znana Kutzbachova orbitalno-monsunska hipoteza, po kateri se v obdobju okrepljene intenzivnosti Sončevega obsevanja okrepi moč poletnih monsunov, kar je posledica okrepljenega izhlapevanja iz segretega morja. Sušna subtropska območja ozelenijo (Sahel), medtem ko se območja slanih puščav spremenijo v jezera (Čadsko jezero). Za sedanje stanje je značilen obratni proces širjenja puščav zaradi šibkih poletnih monsunov, vendar bi z nadaljnjim spreminjanjem podnebja lahko v prihodnosti prišlo do krepitve poletnih monsunov (Ruddiman, 2000, str. 195–197). 2.2.3.3. SPREMINJANJE PODNEBJA V TISOČLETNI ČASOVNI SKALI Podatki za podnebne spremembe v tisočletni skali se nahajajo v plasteh ledu in jezerskih sedimentov. Ni povsem jasno kaj v zadnjih 8000 letih prevladuje v nihanju v intervalih 1500 let. Velik problem predstavlja časovno opredeljevanje posameznih dejavnikov. Ker imajo spremembe podnebja v tisočletni skali večjo frekvenco od tistih po orbitalni, bi bile lahko pomembne za prihodnji razvoj človeštva. O vzrokih podnebnih sprememb v tisočletni časovni skali obstajajo naslednje tri hipoteze (Ruddiman, 2000, str. 175–352): hipoteza o procesih znotraj ledenih dob, hipoteza o interakciji dejavnikov podnebnega sistema, hipoteza o zunanjih vplivih na podnebni sistem. Procesi znotraj ledenih pokrovov se odvijajo znotraj ledenih pokrovov na stiku med ledeno gmoto in kamninsko podlago. Ti procesi so omejeni na območja robov ledenih pokrovov v neposredni bližini morja. Pred iztekom ledenega pokrova v morje je kamninska podlaga malce dvignjena v prag, ki zavira polzenje ledu v morje. S taljenjem ledu na robovih ledenih pokrovov se pragovi občasno prestavljajo v smeri proti notranjosti ledenih pokrovov. To povzroča nihanje v hitrosti taljenja ledenih pokrovov, kar komaj zaznavno vpliva na nihanje globalne temperature zraka. Ta hipoteza je dvomljiva, ker podnebje stalno niha v intervalu 1000–2000 let (Ruddiman, 2000, str. 345–347). Graf 1: Nihanje temperature zraka v holocenu Vir: Global Warming Art (Splet 37) 77 Dejavniki podnebnega sistema so med seboj v interakciji, saj imajo različni elementi podnebnega sistema različni odzivni čas. Elementi s krajšim odzivnim časom (koncentracija atmosferskega CO2, zgornja plast morja in morski led) učinkujejo hitro na dejavnike z daljšim odzivnim časom in podnebni sistem zaniha. Našteti labilni dejavniki močno vplivajo na temperaturo in slanost morja, kar vpliva na nihanje strujanja v oceanih, to pa na globalne podnebne spremembe (Ruddiman, 2000, str. 347–348). Tretja hipoteza poudarja pomen sprememb zunanjih dejavnikov (moč obsevanja Sonca, magnetno polje) in vulkanizma, vendar se ti ne pojavljajo v rednih intervalih (Ruddiman, 2000, str. 348–350). 2.2.3.4. SPREMINJANJE PODNEBJA V ZGODOVINSKI ČASOVNI SKALI Vzroki za desetletne do stoletne spremembe podnebja (Rakovec, 2012) so spremenljivost obsevanja Sonca in nekateri notranji vzroki samega podnebnega sistema, med katere spadajo tudi antropogene podnebne spremembe. Dejavnost Sonca ni enakomerna, čeprav se gostota energijskega toka Sončevega obsevanja imenuje solarna konstanta. Najbolj znana odstopanja povzročajo Sončeve pege. Več kot jih je, večje je sevanje in obratno. To nihanje je minimalno, saj ne odstopa od solarne konstante za več kot ± 0,6 %0 in skoraj ne vpliva na aktualno globalno segrevanje. Vseeno obstaja možnost, da je bila ravno daljša izrazita odsotnost Sončevih peg kriva za pojav male ledene dobe (Rakovec, 2012, str. 55). Podatke za nihanje v zgodovinski časovni skali dobimo iz drevesnih letnic, sedimentov koral in rezultatov merjenj s sodobnimi instrumenti. Mala ledena doba med 14. in 19. stoletjem je bila najpomembnejši podnebni nihljaj v zgodovinski skali. Sledila je srednjeveškemu podnebnemu optimumu, manjši otoplitvi, ki je bila približno med letoma 1000 in 1300. Mala ledena doba je povzročila zamrzovanje površinske vode na severnem delu Evrope in okrepitev gorskih ledenikov. V resnici ni bila prava ledena doba, saj se polarni ledeni pokrovi niso okrepili, a je hkrati možno, da je bila prvi korak v smeri prihodnje ledene dobe kot posledica sprememb v orbitalni skali, ali pa je bila le manjši nihljaj ohladitve v tisočletni skali. Pri tem se postavlja pomembno in zanimivo vprašanje: »Ali je človeštvo s svojimi dejavnostmi zaustavilo naravni proces ohlajevanja in s tem začasno prestavilo začetek nove ledene dobe za nedoločen čas?« (Ruddiman, 2000, str. 354–382; Lamb, 1995, str. 187–240). Na podlagi številnih meteoroloških podatkov in drugih opazovanj ter meritev v zadnjih 150. letih je v znanosti prevladalo mnenje, da se planet globalno segreva. Segrevanje je splošno in enotno. Spodnja plast ozračja in zgornja plast morja se segrevata, led se tali in morska gladina se dviga. Instrumentalna opazovanja so pokazala dvig povprečne globalne temperature zraka nad tlemi v preteklih 100 letih s precejšnjo stopnjo prostorske in časovne variabilnosti. V obdobju 1906–2005 se je zrak segrel za 0,74 ˚C ± 0,18 ˚C. Samo v drugi polovici obdobja se je zrak segreval v povprečju za 0,13 ˚C na desetletje (Kajfež Bogataj, 2008, str. 32), medtem ko se je v obdobju 1980–2009 segreval že po stopnji 0,16 ˚C na desetletje (SMD, 2012, str. 9). Povišanje temperature v svetovnem morju je zaznano v njegovi zgornji plasti do globine 3000 m. Temperatura zraka nad Arktiko raste dvakrat hitreje od Zemljinega povprečja, zato se je območje permafrosta v zadnjem stoletju skrčilo za 7 %. Na kopnih območjih zmernotoplega podnebnega pasu se je zmanjšalo število hladnih dni, medtem ko se je število vročih dni povečalo. Zlasti so se zvišale minimalne nočne temperature zraka (Kajfež Bogataj, 2008, str. 32). Najmanj so se segrela nekatera območja Tihega, Atlantskega in Južnega oceana. Doslej globalno najtoplejša leta so bila: 2010, 2005 in 1998 (SMD, 2012, str. 9). V drugi polovici 20. stoletja je bila stopnja dviganja morske gladine 1,8 mm/leto oz. 3,1 mm/leto v zadnjem desetletju in še raste (Kajfež Bogataj, 2008, str. 32). 78 Globalno segrevanje ozračja je v obdobju 1988–2004 povzročilo povečanje vlažnosti zraka za 1,2 %, kar povečuje pogostost obilnih padavin celo na območjih , ki se sušijo. Regionalna variabilnost je pri tem še večja kot pri segrevanju ozračja. Povečevala se je tudi pogostost suš zaradi sprememb v globalnem kroženju zraka. Sušnost se povečuje po letu 1970 v Sahelu, Sredozemlju, Južni Afriki in Južni Aziji, medtem ko se vlažnost povečuje v vzhodnih delih ZDA, Severni Evropi in Severni Aziji. V istem obdobju je zaradi zakisljevanja morja padla vrednost pH morske vode za 0,1 pH enot, kar pomeni 30 % povečanje koncentracije vodikovih ionov. S spreminjanjem lastnosti vodnega kroga se spreminja slanost v posameznih delih svetovnega morja. Kljub številnim spremembam ni dovolj trdnih dokazov za spremembe na Antarktiki in v značilnostih tropskih ciklonov, neviht, toče ipd. Odsotnost zaznavanja sprememb je lahko posledica daljšega odzivnega časa omenjenih podnebnih elementov ali pomanjkljivega opazovanja na nekaterih območjih sveta in kratkega obdobja satelitskega opazovanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 33–34). 2.2.3.5. SPREMINJANJE PODNEBJA V MEDLETNI ČASOVNI SKALI Kot nihanje podnebja z zelo kratko periodo Rakovec omenja medletne spremembe, med katerimi je najbolj znano nihanje podnebja zaradi menjanja pozitivne ali tople faze (El Niño) in negativne ali hladne faze (La Niña). Ob pozitivni fazi nihanja (angl. El Niño-Southern Oscillation - ENSO) se ozračje nekoliko segreje in ob negativni nekoliko ohladi. Ob pojavu La Niñe je segreta zgornja plast Tihega oceana v njegovem zahodnem in osrednjem delu. Zaradi okrepljenega dviganja zraka nastane območje nizkega zračnega pritiska, ki povzroči gibanje zračnih mas iz območja Indijskega oceana in vzhodnega dela Tihega oceana. Ustvarjen zračni tok poriva tudi površinsko vodo, zato se ob ameriški obali iz globin dviguje hladna in hranljiva voda, kar ugodno vpliva na tamkajšnji ribji zarod. Ta režim se v tri do sedem letnem ciklu menja z inverznim pojavom imenovanim El Niño, ob katerem se topla površinska voda nabira v vzhodnem delu Tihega oceana, kar povzroči kompenzacijski tok v spodnjih plasteh ozračja iz osrednjega Tihega oceana proti Ameriki. Tam topla voda tone v globino, kar siromaši ribji zarod (Rakovec, 2012, str. 53; SMD, 2012, str. 7). ENSO vpliva na monsunski režim nad Južno Azijo, zato je v nadaljevanju pogosto omenjen. Zaradi naravne spremenljivosti podnebja, ki je posledica oceanskega nihanja (ENSO) in zunanjih dejavnikov (Sončeva dejavnost, vulkanski izbruhi), se temperatura zraka pri tleh iz leta v leto spreminja in ne narašča enakomerno, tako da je zanesljivost ocene o globalnem segrevanju močno odvisna od dolžine izbranega obdobja merjenja (SMD, 2013, str. 8). Nihanje podnebja s še krajšo periodo je menjavanje letnih časov oz. sezonska spremenljivost podnebja na letni ravni, ki je posledica revolucije Zemlje. Na območju tropskega pasu ni velikih sezonskih temperaturnih razlik, zato se tam letni časi pojavljajo kvečjemu v menjavanju deževne in sušne dobe (Rakovec, 2012). Sezonsko nihanje podnebja je sicer najopaznejše spreminjanje podnebja, vendar se v strokovni literaturi (Ruddiman, 2000) ne omenja v okviru podnebnih sprememb. 2.2.4. INTERAKCIJA MED PODNEBJEM IN ČLOVEŠTVOM 2.2.4.1. VPLIV PODNEBJA NA RAZVOJ ČLOVEŠTVA Podnebne spremembe so v preteklosti dvakrat očitno posegle v razvoj človeške vrste. V obdobju pred 6–4 milijoni let je ohladitev razredčila tropski deževni gozd. Skupni prednik človeka in šimpanza se je »razšel« s prednikom velikih opic (gorila, pavijan). Druga velika sprememba je nastopila pred 2,7–2,5 milijoni let. Ledena doba je dodatno osušila območja Vzhodne Afrike in prednik sodobnega človeka se je soočil z razmerami savane. Okoljske 79 spremembe, ki so spremljale menjavanje ledenih in medledenih dob, so prispevale k prilagajanju človeka, tako da je postajal vse spretnejši in razumnejši (Ruddiman, 2000, str. 384–391; Mesić, 2002, str. 17–20 po Heršak, 2000). Podnebne spremembe so vplivale tudi na pojav in razvoj kmetijstva. V začetku ledene dobe pred okrog 10.000 leti se je začela neolitska revolucija. Podnebje nad rodovitnim polmesecem v Jugozahodni Aziji je bilo bolj sušno in hladno od današnjega, vendar prijaznejše kot med zadnjo ledeno dobo. Zadnja ohladitev ob koncu zadnje ledene dobe je mlajši dryas, ki se imenuje po rastlini alpska velesa (lat. Dryas octopetala). V obdobju pred 13.000–11.700 leti se je okrepilo že tako sušno podnebje nad vzhodnim Sredozemljem (Ruddiman, 2000, str. 391–394). Prehod iz mlajšega Dryasa v holocen je bil zelo oster in hiter. Ozračje nad Grenlandijo se je segrelo za > 15 ˚C v okoli 1500 letih. Sledila je ohladitev ozračja na severni polobli, kar je lahko posledica pritoka večje količine sladke vode iz Grenlandije. Ta je verjetno upočasnila Zalivski tok, ki je del velikega oceanskega termohalinega kroženja ali t.i. transportnega traku. Bolj slana voda, ki jo je prinašal Zalivski tok, je zaradi večje teže tonila hitreje, kar je zmanjševalo njegov vpliv na podnebje Severnega Atlantskega oceana. Transportni trak je ponovno obnovila šele vnovična vzpostavitev ravnotežja v slanosti obeh voda zaradi več stoletnega izhlapevanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 21). Obstaja verjetnost, da se je zaradi sušnih razmer rodovitnega polmeseca razvilo kmetijstvo, medtem ko je območje Arabskega polotoka in Sahare bilo bolj namočeno zaradi močnejših poletnih monsunov. Prva egiptovska civilizacija se je pred 6000 leti zato razvila v ugodnejših podnebnih razmerah od današnjih, saj sta vodostaj in rečni režim Nila omogočala redno sezonsko poplavljanje (Ruddiman, 2000, str. 391–394; Mesić, 2002, str. 23–24 po Heršak, 2000). Okrog omenjene teze obstajajo pomisleki, kajti človeštvo ni produkt okolja ampak je imelo glavno vlogo pri nastanku prvih civilizacij. V obdobju med 6. in 4. tisočletjem pr. K. so bile temperature zraka relativno visoke, zato se to obdobje imenuje atlantski podnebni optimum. Sledilo je počasno ohlajanje, tako da so bile temperature zraka okrog leta 1 nižje za ≈ 0,5 ˚C od današnjih. Najhladneje naj bi bilo med letoma 900 in 450 pr. K., kar naj bi bil eden pomembnih vzrokov za veliko selitev ljudstev (Kajfež Bogataj, 2008, str. 21). Med letoma 500 in 1300 je bilo toplo obdobje s temperaturami, ki so bile za 1 ˚C višje od današnjih: To obdobje imenujemo srednjeveški podnebni optimum. Ugodno podnebje je omogočilo Normanom, da so v 9. stoletju poselili Islandijo in stoletje kasneje še Grenlandijo (Ruddiman, 2000, str. 354–382; Kajfež Bogataj, 2008, str. 22; Diamond, 2009, str. 194–227). V Evropi je sledilo obdobje izrazite podnebne labilnosti, ki je trajalo do začetka 15. stoletja. Pogosto so se pojavljali izredni vremenski dogodki, kot so poplave, suše in ostre ter mile zime. V 13. in 14. stoletju so poplavni valovi na obalah severozahodne Evrope terjali 100.000–400.000 smrtnih žrtev, kar je bila verjetno posledica dviganja morske gladine v obdobju srednjeveškega podnebnega optimuma (Ruddiman, 2000, str. 354–382). Zaradi izrednih vremenskih dogodkov je propadla normanska kolonizacija Grenlandije (Diamond, 2009, str. 265–293) in v večjem delu Anglije so opustili gojenje vinske trte in žita v Severni Evropi. Med drugim je prišlo tudi do izbruhov epidemij kuge in družbenih nemirov. Sledila je manjša ohladitev imenovana mala ledena doba med letoma 1450 in 1850. Ta je bila na regionalni ravni in je zajela le Evropo, kar je vplivalo na kmetijstvo in bivanjske navade ljudi. Temperatura zraka je začela znova naraščati ob koncu 19. stoletja. Aktualne spremembe so globalne in ne potekajo linearno temveč eksponentno. Manjši višek je bil med letoma 1930 in 1950, nato je sledilo rahlo znižanje. V 80. letih 20. stoletja je nastopil zadnji višek, ki še vedno traja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 22–23). Ključni dejavnik recentnih podnebnih sprememb je po teoriji toplogrednih plinov človeštvo. Dlje ko bo človeštvo ravnalo netrajnostno, večje bodo posledice. Posledice so opazne že 80 danes na različnih elementih pokrajine z različnim odzivnim časom, zato niso povsod enako očitne. Podnebne spremembe destabilizirajo stanje v okolju in ponekod že negativno vplivajo na zdravstveno stanje prebivalstva. Čeprav se proces segrevanja ozračja še zlepa ne bo ustavil, bi ga verjetno z odločnimi blažilnimi ukrepi, torej z učinkovitim zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov v ozračje, zavrli, vendar ne tudi zaustavili. Podnebje se bo zaradi preteklih dejavnosti človeštva antropogeno spreminjalo še desetletja, morda stoletja, zato se še večjim posledicam globalnega segrevanja v prihodnosti ne bo dalo izogniti. Podatki o povprečni temperaturi spodnje plasti ozračja temeljijo na meritvah, ki so jih izvajali po letu 1850. V zadnjem stoletju se je povprečna temperatura zraka dvignila v povprečju za 0,85 C, na nekaterih območjih celo za 2,22 C. To je verjetno šele začetek stopnjujočega procesa segrevanja ozračja. Kako obsežne so lahko posledice nadaljnjega segrevanja nam pokaže razlika med povprečno temperaturo zraka na vrhuncu zadnje pleistocenske poledenitve in današnjo, ki znaša ≈ 5 C. Po podatkih Podnebnega združenja, ki deluje v okviru Univerze Vzhodne Anglije, iz leta 2007, je bilo od začetka meritev leta 1850, v tridesetletnih obdobjih kar 27 najtoplejših let v zadnjem obdobju 1978–2007. Svetovna meteorološka organizacija je v prejšnjem desetletju razglasila leto 2005 za drugo najtoplejše leto, takoj za letom 1998. Tudi opazovanje temperaturnih skrajnosti pokaže, da se zmrzali pojavljajo redkeje kot vročinski valovi. Ob takšnih podatkih, ki sovpadajo z rezultati drugih raziskovalnih ustanov, je dvom o globalnem segrevanju podnebja zelo majhen (Kajfež Bogataj, 2008, str. 22–23). Segrevanje ni omejeno zgolj na ozračje, temveč ga absorbira tudi zgornja plast svetovnega morja, ki odločilno vpliva na podnebje. Obstaja možnost, da se bo toplota iz svetovnega morja vrnila v ozračje tako, da se v polarnem pasu zgornja plast svetovnega morja ne bo dovolj ohladila, da bi potonila, kar bi zmanjšalo dinamiko globalnega strujanja. V tem primeru bi se svetovno morje lahko spremenilo v stoječo mlakužo in globalna toplotna izravnava bi se zmanjšala. To bi povzročilo dodatno segrevanje tropskih območij in ohlajevanje polarnih, kar bi lahko povzročilo nastanek manjše ledene dobe v zmernih širinah severne poloble. Ob obstoječem trendu globalnega segrevanja bi se to lahko zgodilo že proti koncu 21. stoletja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 22–23). Nihanje globalne temperature zraka je bilo prisotno tudi v preteklih stoletjih, vendar noben obstoječi naravni dejavnik podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih ni bil tako dejaven, da bi povzročil tako očitne podnebne spremembe. Povzroča jih v glavnem človeštvo, ki je z izpusti toplogrednih plinov in s krčenjem gozda posegel v naravni ogljikov krog. 2.2.4.2. VPLIV ČLOVEŠTVA NA SPREMINJANJE PODNEBJA Pred industrijsko revolucijo se je podnebje spreminjalo skoraj brez vpliva človeštva. Redki so primeri, ko je človeštvo s svojim delovanjem v okolju, kot je sprememba rabe tal zaradi razvoja kmetijstva, vplival na podnebje, vendar je bil ta vpliv omejen na regionalno raven. Z začetkom industrijske revolucije je vpliv človeštva na podnebje postal globalen. Posledice delovanja človeštva v okolju se kažejo zlasti v izpustih toplogrednih plinov, ki so skoraj zagotovo ključni dejavnik obstoječih podnebnih sprememb. Pomen naravnih in antropogenih vplivov na podnebni sistem obravnavamo s pomočjo sprememb energijske bilance planeta. Pri tem uporabljamo pojem sevalni prispevek (angl. radiative forcing – RF), ki ga izražamo z mersko enoto W/m². Pozitivni RF (večje obsevanje Sonca) povzroča globalno segrevanje, medtem ko negativni RF (povečana količina aerosola ob vulkanskih izbruhih) povzroča globalno ohlajanje. Sevalni prispevek znaša zaradi naravnih in antropogenih procesov med 0,8 in 1,3 W/m², od tega je samo antropogeni vpliv 1,5 ± 1,0 W/m². Iz tega podatka je razvidno, da človeštvo dejavno spreminja podnebje (Kajfež Bogataj, 81 2008, str. 14–15). Na osnovi različnih vrednosti sevalnega prispevka so bili pri IPCC-ju leta 2013 izdelani scenariji značilnih potekov koncentracij ali na kratko scenariji RCP. Graf 2: Rast globalne temperature zraka in trendi rasti Vir: Glenn McGregor po IPCC, 2007 Slovensko meteorološko društvo je ob analizi ugotovitev različnih ustanov povzelo, da se vpliv spremenjene koncentracije toplogrednih plinov v ozračju v zadnjih desetletjih kaže v obliki naslednjih značilnih temperaturnih vzorcev (SMD, 2013, str. 12): troposfera se je segrela, medtem ko se je stratosfera ohladila, segrevanje je bilo v splošnem večje nad kopnim kot nad morjem, nad kopnim so se zime segrele bolj kot poletja, tropopavza se je dvignila, svetovno morje se je segrelo. Pred industrijsko revolucijo je bila raven CO2 v ozračju ≈ 280 prostorninskih delcev na milijon (ppm) ali slabih 0,03 % celotne sestave atmosfere. Iz analize arktičnega ledu je razvidno, da je ta količina bila skoraj nespremenjena vsaj zadnjih 60.000 let. Večje spremembe so se začele dogajati v drugi polovici 20. stoletja, ko je svet vstopil v obdobje naglega gospodarskega razvoja. Leta 2007 je bila raven CO2 v ozračju že 384 ppm in je rasla po stopnji ≈ 2 ppm/leto. Zemeljska atmosfera se je tako v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo segrela že za 0,8 C ob dejstvu, da proces segrevanja pospešeno napreduje. Proces torej ne napreduje linearno temveč eksponentno. Količina toplote bi zaradi zakona vztrajnosti naraščala tudi v primeru, da se koncentracija atmosferskega ogljika ne bi več spreminjala. Zato so dejanske posledice »zgoščanja« ozračja opazne šele v daljšem časovnem obdobju. Človeštvo posredno vpliva tudi na zmanjševanje biotske pestrosti. Izumiranje bioloških vrst je v geološki preteklosti bilo v glavnem povezano s podnebnimi spremembami. V obdobju zadnjih 550 milijonov let je bilo pet obdobij, v katerih je v geološko zelo kratkem času (nekaj 100.000 let) izumrlo med 75–95 % bioloških vrst. Danes je po ocenah Svetovne zveze za 82 ohranitev narave (angl. International Union for Conservation of Nature - IUCN) zaradi človeštva stopnja izumiranja 100–1000 krat večja od povprečne naravne. Po napovedih do leta 2050 grozi izumrtje okrog 20.000 vrstam ali 30 % vseh vrst, ki so obstajale pred vzponom človeštva. Rezultati opazovanj so pokazali, da smo na pragu šestega množičnega izumiranja vrst. Izumiranje povzročajo dejavnosti človeštva v okolju in antropogene podnebne spremembe (IUCN, 2008; SMD, 2013, str. 14). Primer ameriških Anasazov in Majev (Diamond, 2009, str. 152–193) dokazuje, da človeštvo že od prvih oblik družbenega življenja ni samo opazovalec ampak tudi aktivni ustvarjalec podnebja. Najprej je deloval na regionalni ravni, medtem ko danes deluje globalno. Še večji učinek kot na podnebni sistem je imelo človeštvo na biosfero, ki je zaradi svojega krajšega odzivnega časa bolj občutljiva od atmosfere. Tako povezujejo spremenjene tehnike lova ob koncu zadnje ledene dobe, z množičnim izumrtjem ledenodobnih velikih živali (mamuti, sabljasti tiger, jamski medved idr.), ki sovpadajo s časom velikih selitev človeštva. Podnebje na regionalni ravni je spreminjalo tudi uničevanje gozdov zaradi potreb po kurjavi in širjenje kmetijskih površin (Ruddiman, 2000, str. 394–395). Iz poročila IPCC-ja iz leta 2007 je razvidno, da se je količina večine toplogrednih plinov v ozračju glede na predindustrijsko obdobje povečala. Do leta 2005 je koncentracija CO2 v ozračju narasla za 35 %, N2O za 18 % in CH4 za 148 %. Pri slednjem gre za plin, katerega količina je v prihodnosti najbolj nepredvidljiva. Med pomembnejšimi toplogrednimi plini je še vodna para, medtem ko večina ostalih toplogrednih plinov pred industrijsko revolucijo ni obstajala. Hkrati so podali oceno, da obstaja 90% verjetnost, da je obstoječe spreminjanje podnebja antropogeno (IPCC, 2007). Vsi scenariji razvoja podnebnih sprememb za obdobje do konca 21. stoletja, ki temeljijo na scenarijih izpustov toplogrednih plinov, napovedujejo nadaljnje globalno segrevanje. Skoraj ni razloga, da bi se proces do konca stoletja zaustavil, saj so posledice v naravi zelo dolgoročne. Ker so nekatera predvidevanja za konec stoletja zelo dramatična in ker je osmišljanje prihodnosti zaradi velikega števila dejavnikov problematično, so scenariji za obdobje po letu 2100 zelo redki. Po vseh predstavljenih scenarijih se bo globalna temperatura zraka do konca stoletja dvignila za 2,5–6,2 C glede na leto 1990. Po najbolj pesimističnem scenariju SRES bi temperaturna razlika presegla temperaturno razliko med zadnjo ledeno dobo in sedanjostjo. Posamezni elementi pokrajine bodo deležni velikih sprememb, kar se bo odražalo v občutnem in stopnjujočem zmanjševanju biotske pestrosti. Kljub temu je dvig globalne temperature zraka le ena od posledic podnebnih sprememb. Na stanje okolja v prihodnosti bodo vplivale tudi spremembe drugih elementov podnebnega sistema. Krčenje polarnega morskega ledu, spremembe vzorcev vremena, spremembe v zalogah in kakovosti pitne vode ter dvig morske gladine so le najočitnejše posledice globalnega segrevanja. Vse omenjene spremembe bodo vplivale na ekosisteme in na zdravstveno stanje prebivalstva. Med bolj resnimi in možnimi učinki podnebnih sprememb je dviganje morske gladine, ki ga povzroča toplotno raztezanje morske vode in taljenje kopenskega ledu. Ocene prihodnjega dviganja morske gladine so negotove, a so hkrati ključni podatek za izdelavo scenarijev podnebnih selitev na območjih z nizko obalo. Po najbolj pesimističnem scenariju SRES bi bila morska gladina ob koncu stoletja višja za 0,61–1,83 m, odvisno od odzivanja polarnega ledu, ki je nepredvidljivo. V primeru, da bo postal nestabilen le eden od celinskih ledenih pokrovov, grenlandski ali zahodno antarktični, bi se morska gladina dvigala še dlje kot tisočletje. To bi lahko povzročilo dvig morske gladine za najmanj 6 m, kar bi usodno vplivalo na razvoj obalnih mest in obalnih nižin ob dejstvu, da že najmanjši dvig znižuje kakovost življenja številnih obalnih prebivalcev. Obdobje zadnjih dvesto let sestavljata dve stopnji, ki kažeta spreminjanje koncentracije CO2 v ozračju (Kajfež Bogataj, 2008): 83 antropocentrična stopnja 1 (do leta 1945), antropocentrična stopnja 2 (po letu 1945). Antropocentrično stopnjo 1 zaznamujeta razvoj znanosti in industrializacije ter nagla demografska rast. Razvijalo se je potrošništvo, ki je temeljilo na tehnologiji izrabe fosilnih goriv. V antropocentrični stopnji 2 se je vpliv dejavnikov iz prve stopnje stopnjeval, zato jo lahko imenujemo tudi doba velikega pospeševanja. Zaznamujejo jo globalizacija, ki je posledica komunikacijskih, gospodarskih in finančnih mrež ter mednarodnih ustanov, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Sodobni čas je v največji meri odvisen od poceni in lahko dostopnih fosilnih energijskih virov. Zanj so značilni še: internacionalizacija znanosti in tehnologij, globalno gospodarstvo in vse večji pritiski na naravne vire. Za stalno rast omenjenih parametrov je potrebna nenehna demografska rast in širjenje potrošniškega življenjskega sloga (Kajfež Bogataj, 2008, str. 24). V primerjavi s stanjem pred 200 leti živi danes na Zemlji 6,5-krat več prebivalcev, v povprečju vsak prebivalec porabi 5–6-krat več energije, BDP na prebivalca je zrasel za 17krat in mobilnost je večja za kar 1000-krat. Vsako leto človeštvo izkrči površino gozda, ki je 120-krat večja od Slovenije (Kajfež Bogataj, 2008, str. 27). V obdobju med leti 2002 in 2011 je bila Kitajska kot največji proizvajalec toplogrednih plinov odgovorna za 80 % rasti svetovnih letnih izpustov, a je bila hkrati med tistimi državami, ki so več vlagale v razvoj zelene tehnologije kot v izkoriščanje premoga (Readfearn, 2013). Delovanje človeštva v zadnjih 200 letih predstavlja izjemni poseg v podnebni sistem. Človeštvo deluje najbolj neposredno z izpusti raznih spojin v ozračje, ki rušijo naravno ravnovesje v okolju. Antropogeni izpusti, ki najtemeljiteje posegajo v stanje ozračja, so (Ruddiman, 2000, str. 396–404): ogljikov dioksid (CO2) zaradi krčenja gozdov in kurjenja fosilnih goriv, metan (CH4) zaradi širjenja riževih polj in živinoreje, žveplovi aerosoli (SO2) zaradi kurjenja rjavega premoga, klorofluorovodikove spojine (CFC-ji) zaradi uporabe pršil, hladilnikov in penastih izolacijskih materialov. Dokazi za obstoj ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju preteklih geoloških obdobij so shranjeni v ledenih pokrovih. Ugotovljeno je, da je bila od začetka zadnjega taljenja ledenih pokrovov koncentracija v ozračju 280 ppm, torej več tisočletij nespremenjena. V plasteh ledu iz obdobja okrog leta 1800 se začne koncentracija CO2 postopno dvigati, kar sovpada z začetkom industrijske revolucije. Tudi rezultati zaporednih merjenj koncentracije CO2, s katerimi je začel leta 1958 C. Keeling na Havajih, so pokazali, da je koncentracija CO2 stalno rasla in je konec 20. stoletja dosegla že 365 ppm, kar je 30% povečanje glede na leto 1800, ob tem, da se je 70 % rasti zgodilo po letu 1950. V 19. stoletju je na rast CO2 prevladujoče vplivalo krčenje gozdov, v 20. stoletju pa kurjenje fosilnih goriv ob dejstvu, da v tropskem podnebnem pasu vpliv krčenja gozdov še vedno prevladuje. Danes kurjenje fosilnih goriv predstavlja 90 % vsega povečevanja (Ruddiman, 2000, str. 396). Večji del antropogenega CO2 (55 %) prehaja v atmosfero, 25–30 % ga vstopa v zgornjo plast svetovnega morja in le 15–20 % se vrača v biosfero. Opazovanje koncentracije CO2 v svetovnem morju je težavno, ker se voda meša počasneje kot zrak, zato prihaja do velikih regionalnih odstopanj in je potrebnih več merjenj. V spodnjih plasteh svetovnega morja (pod globino 100 m) še ni zaznavnih sprememb razen na območju velikega mešanja na severu Atlantskega oceana, kjer se zaradi globalnega strujanja pogreza površinska voda. Nekaj atmosferskega CO2 se je vrnilo v biosfero s ponovnim pogozdovanjem v Severni Ameriki in Evropi v drugi polovici 20. stoletja. Druga pot za odstranjevanje je fertilizacija. Rastline zaradi večje koncentracije CO2 84 rastejo hitreje in ob oksidaciji njihovih odmrlih delov nekaj CO2 vstopa v tla ter z njo konča v sedimentih estuarjev in šelfnih morij (Ruddiman, 2000, str. 397–398). Koncentracija CO2 danes narašča hitreje kot kdajkoli v zadnjih 2000 letih, približno 2 ppm na leto. V obdobju 1970–2004 so se globalni izpusti CO2 povečali za 80 %, medtem ko je bila porast koncentracije vseh toplogrednih plinov skupaj 70 %. Pri tem so razlike med razvitimi državami in državami v razvoju očitne. K povečanju koncentracije toplogrednih plinov v ozračju so prispevale največ ZDA in evropske države, Kitajska je prispevala 8 %, in Indija, kjer danes živi vsak peti prebivalec planeta, 2 %. Leta 2004 so razvite države, v katerih živi podobno število prebivalstva kot v Indiji, prispevale 46 % izpustov toplogrednih plinov. Kar 45 % prispeva energetika, 24 % odpade na promet (18 % na cestni promet), 18 % na industrijo in gradbeništvo, gospodinjstva prispevajo 8 % in drugi sektorji 5 %. Od vseh naštetih virov najhitreje narašča letalski promet z letno stopnjo 5 %, torej bo v naslednjih dvajsetih letih verjetno narasel za 2–3-krat (Lučka Bogataj, 2008, str. 28–29). Za upoštevanje vpliva še drugih toplogrednih plinov, se pretvori njihovo vrednost povečanja v vrednost povečanja CO2. Torej, če se doda njihov vpliv k vplivu CO2, nastane njegov ekvivalent (CO2 eq). Tudi koncentracija metana (CH4) je razvidna iz rezultatov opazovanj polarnega ledu. Predindustrijska raven koncentracije CH4 je bila 700 delcev na milijardo (ppb). Po letu 1900 je začela koncentracija naglo rasti in je že leta 1983 dosegla 1700 ppb, torej je narasla za 150 %. Metan ima 21-krat močnejši toplogredni učinek kot CO2, a je kljub temu manj problematičen, saj ga je bistveno manj in se v atmosferi zadržuje krajši čas kot CO2 ter se izloči že po nekaj letih. CH4 nastaja ob razkrajanju rastlin ob pogojih nepopolne oksidacije, kot so anaerobni pogoji v prebavilih rastlinojedih živali. Glive kvasovke razkrajajo odmrle rastline in iz njih sproščajo ogljikove atome, ki se ob pomanjkanju kisika vežejo z vodikovimi atomi v spojino metana. Naravni metan predstavlja 30 % (mokrišča, termiti, svetovno morje) in antropogeni 70 % vsega metana (surova fosilna goriva, riževa polja, živinoreja, kurjenje biomase, mestna kanalizacija, živalski iztrebki in gospodinjski odpadki). Več milijonov ton metana je shranjenega v zračnih mehurčkih, ki so ujeti v permafrostu in v ledu zamrznjenih jezer polarnega podnebnega pasu. Učinki metana, ki bi se lahko sprostil ob nadaljnjem globalnem segrevanju, ostajajo nejasni (Ruddiman, 2000, str. 398–399). Med največjimi proizvajalci metana je govedoreja. Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije posamezna krava s podriganjem dnevno izpusti v ozračje od 100 do > 500 l metana, kar je preračunano v ekvivalentni CO2 (CO2 eq) precej več kot znaša povprečni dnevni izpust enega avtomobila. Povedano drugače, v Sloveniji se ob proizvodnji enega litra mleka sprosti v ozračje ≈ 0,8 kg CO2 eq. Govedo proizvaja tudi N2O, ki je kar 310-krat učinkovitejši toplogredni plin od CO2. (Splet 6). Žveplovi aerosoli so stranski produkti metalurgije in izgorevanja premoga. Plin žveplov dioksid (SO2) reagira z vodno paro in se preobrazi v žveplove aerosole. Ti se nahajajo v spodnji plasti troposfere, zato se iz nje izločajo s padavinami. Najprej so se v večjih koncentracijah zadrževali le pri tleh in povzročali lokalni pojav smoga. Danes segajo izpusti že do višine 3 km in potujejo tudi več 100 km daleč. Zaradi njih se je zrak nad mesti in industrijskimi območji močno poslabšal. Sredi 20. stoletja je antropogeni SO2 prevladal nad naravnim tudi nad Grenlandijo. Po letu 1980 je zaznano padanje koncentracije zaradi omejitvenih ukrepov v ZDA (oblikovanje postindustrijske družbe) in Evropi (propadanje socialističnega gospodarstva), vendar to ni globalni trend, ker nekatere ključne države (Kitajska) izpuste še vedno povečujejo. Nasprotno kot toplogredni plini ima SO2 zaviralni pomen pri segrevanju ozračja. Žveplovi aerosoli imajo albedo učinek, vendar njihova vloga kvantitativno ni poznana, saj kot kondenzacijska jedra pripomorejo k večji oblačnosti, katere vloga v toplotni bilanci Zemlje še ni povsem jasna (Ruddiman, 2000, str. 399–401). 85 Klorofluorovodikove spojine (CFC-ji) so sintetičnega izvora in prvotno v naravi niso obstajale. V atmosferi se pojavljajo zadnjih 100 let. Pozornost so pritegnile s pojavom ozonske luknje, ki se je v 70. letih 20. stoletja začela sezonsko pojavljati nad poloma zlasti nad Antarktiko. Danes je dokazano, da klorovi in fluorovi atomi razbijajo molekule ozona (O3), se usedajo na proste kisikove atome in preprečujejo njegovo ponovno tvorbo. Poleg tega imajo CFC-ji tudi manjši toplogredni učinek. Hitro razkrajanje stratosferske plasti ozona je sprožilo hiter odziv svetovne javnosti. Leta 1987 so v Montrealu podpisali mednarodni sporazum o zmanjševanju izpustov CFC-jev, s katerim so začasno obrnili trend rasti ozonske luknje, a hkrati obudili trgovanje s CFC-ji (Ruddiman, 2000, str. 401–403). Pojavlja se tudi industrijski ozon, ki se zadržuje v spodnjih plasteh troposfere. Ta je zdravju škodljiv in ima lokalni toplogredni učinek in zanemarljivo vpliva na obnavljanje ozonske luknje (Ruddiman, 2000, str. 401–403). Človeštvo je v 20. stoletju močno vplivalo na koncentracijo toplogrednih plinov, vendar je treba upoštevati, da se naravni proces spreminjanja podnebja ni zaključil, zato se postavlja naslednje vprašanje, ali je vloga človeštva pri obstoječih podnebnih spremembah prevladujoča ali obrobna oz. kakšno je razmerje med naravnimi in antropogenimi vplivi. Na vprašanje je mogoče odgovoriti tako, da se za vsak naravni dejavnik izmeri obseg njegovega vpliva in se ga primerja z dejanskim obsegom podnebnih sprememb. Potrebno je torej ugotoviti, kako velik vpliv so imeli v 20. stoletju dokazani naravni dejavniki podnebnih sprememb. Ruddiman navaja rezultate vpliva posameznih naravnih podnebnih dejavnikov, ki prispevajo svoj delež k naravnim spremembam podnebja in potekajo po različnih časovnih skalah. Za vsak dejavnik navaja vrednost spremembe temperature zraka v 20. stoletju. Vrednosti so podane po različnih tektonskih skalah (Ruddiman, 2000, str. 406– 408): V tektonski časovni skali je v obdobju zadnjih 50–100 milijonov let globalna temperatura zraka padla za 5–10 ˚C, torej je v zadnjih 100 letih padla za komaj 0,00001 ˚C, kar ni omembe vredno v primerjavi z dvigom za 0,6 ˚C v 20. stoletju. V orbitalni časovni skali so se v obdobju pred 17.000–6000 leti stalili številni ledeni pokrovi na severni polobli. Po tem obdobju se je Zemlja malo ohladila in v prihodnosti pričakujemo nastop nove ledene dobe. V 5000-letnem obdobju ohlajanja to ni preseglo 1 ˚C, torej se je ohlajalo za 0,02 ˚C/100 let. Tudi v predhodnem obdobju ogrevanja (11.000 let) je temperatura zraka zrasla le za 4–6 ˚C, torej je rasla za 0,05 ˚C/100 let, kar skoraj ne vpliva na visoko stopnjo obstoječih podnebnih sprememb. V tisočletni časovni skali obstaja možnost, da imajo na dogajanje v obdobju zadnjih 100 let te spremembe večji vpliv. Spremembe v zadnjih 900 letih pred 20. stoletjem nam kažejo padec temperature zraka za 0,2–0,25 ˚C. Pri tem sta pomembni dve obdobji: obdobje »male ledene dobe« in obdobje 400 let pred njo. V tej časovni skali znaša povprečna sprememba 0,02 ˚C/100 let ob upoštevanju, da je pol tisočletja temperatura zraka rasla, pol pa padala. To je spet izredno malo v primerjavi s povečanjem za 0,6 ˚C v 20. stoletju. V zgodovinski časovni skali imajo na tako kratek čas vpliv le Sončeve pege, vulkanski izbruhi in pojavljanje El Niña. Slednja delujeta na regionalni ravni in imata zanemarljiv globalni vpliv, medtem ko so Sončeve pege, ki krepijo moč Sončevega obsevanja, prispevale tretjino celotne vrednosti segrevanja ozračja v 20. stoletju, torej so segrele ozračje za 0,2 ˚C. Za nekatere znanstvenike je to dovolj, da jim pripisujejo ključno vlogo pri sodobnih podnebnih spremembah, vendar je treba upoštevati, da toplogredni plini njihov vpliv krepijo. 86 Na podlagi teh rezultatov znaša delež antropogenih toplogrednih plinov v procesu podnebnih sprememb 20. stoletja 2/3 oz. razmerje med prispevkom naravnih dejavnikov podnebnih sprememb in prispevkom človeštva je 1 : 2 (Ruddiman, 2000, str. 408). Koncentracija CO2 v ozračju je v 20. stoletju narasla za 30 %. Ob upoštevanju še drugih toplogrednih plinov, vrednost katerih je preračunana v CO2 eq, je bilo dejansko povečanje kar 50%. Ob takšnem povečanju bi neposredno obsevanje Sonca moralo dvigniti temperaturo zraka za 1,25 ˚C, vendar so termostatične lastnosti podnebnega sistema s celo vrsto negativnih povratnih zank (vodna para ter albedo ledu, oblakov in smoga) in z različnim odzivnim časom podnebnih elementov, preprečile in ohranile povečanje na vrednosti 0,6 ˚C oz. 0,8 ˚C v celotnem industrijskem obdobju (Ruddiman, 2000, str. 408–412). 2.2.4.3. MEDNARODNA SPREMEMB PRIZADEVANJA ZA BLAŽENJE PODNEBNIH Pojma »globalno segrevanje« in »podnebne spremembe« sta se pojavila v 80. letih 20. stoletja, ko so prvič zaznali učinek »tople grede«. Odziv zahodnih medijev je bil šibek do pojava katastrofalne suše v ZDA leta 1988. Po njej je glavni Nasin klimatolog dr. James E. Hansen opozoril na nenormalno vroče vreme in pojav globalnega segrevanja. Konec istega leta se je britanski tisk razpisal o mnenju takratne predsednice vlade Margaret Thatcher, ki je opozorila na nevarnost podnebnih sprememb z namenom promocije razvoja jedrske energije v državi. Še istega leta sta Svetovna meteorološka organizacija (angl. World Meteorological Organization - WMO) in Okoljski program Združenih narodov (angl. United Nations Environment Programme – UNEP) ustanovila Medvladni odbor o spremembi podnebja (angl. Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC) z namenom pridobivanja znanstvenih, tehničnih in družbeno-gospodarskih informacij, na podlagi katerih bi ocenili podnebno ogroženost človeštva. Delovanje organizacije temelji na delu več kot 1000 znanstvenikov iz različnih delov sveta, ki na nekaj let pregledajo obstoječo literaturo in povzetke objavijo v skupnem poročilu. Poročilo je napisano s precejšnjo mero usklajenosti in zadržanosti (Novak, 2010). Vseeno so globalno segrevanje potrdila že prva poročila IPCC-ja in pokazala, da je bilo globalno segrevanje v zadnjih petdesetih letih posledica dejavnosti človeštva (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. V). V tretjem poročilu IPCC-ja (TAR) iz leta 2001 je bilo ocenjeno, da se je od konca 19. stoletja globalna temperatura zraka dvignila za 0,6 ± 0,2 ˚C. Četrto poročilo (FAR ali AR4) je popravilo oceno na 0,74 ± 0,18 ˚C in napovedalo dvig globalne temperature zraka do leta 2100 še za dodatnih 1,4–5,8 ˚C odvisno od scenarija izpustov toplogrednih plinov (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. V). Leta 2013 je bilo objavljeno peto poročilo (AR5), ki v večji meri upošteva blažilne učinke dejavnikov podnebnega sistema (IPCC, 2013a). Na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (angl. United Nations Conference on Environment and Development - UNCED) v Riu de Janeiru junija 1992 je bila oblikovana Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change - UNFCCC). Namenjena je stabilizaciji koncentracije toplogrednih plinov v ozračju do ravni, ki še ne bi usodno vplivala na stanje v okolju in s tem na bodoči razvoj človeštva ali, drugače povedano, preprečila naj bi nevarne antropogene posege v podnebni sistem. Slabost pogodbe je ta, da za države podpisnice ni pravno zavezujoča. Pogodba vključuje določbe za posodobitev ali protokole, med katerimi je glavni Kjotski protokol, ki je v javnosti zasenčil pomen UNFCCC-ja. Priprave na Kjotski protokol so potekale že na konferencah sredi 90. let 20. stoletja, na katerih so razpravljali o vzpostavitvi pravno zavezujočih obveznosti za razvite države glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Na prvi konferenci pogodbenic UNFCCC-ja v Berlinu leta 1995 so bile predlagane obveznosti, medtem ko je bil že na naslednji konferenci 87 UNFCCC-ja v Kjotu (angl. Conference of the Parties - COP 3), leta 1997, sprejet Kjotski protokol, ki je okrepil mednarodni odziv na podnebne spremembe. Protokol je bil sprejet s konsenzom pogodbenic in vsebuje pravno zavezujoče cilje glede izpustov toplogrednih plinov. Države EU so ratificirale protokol konec maja 2002. Razvite države so se z njim zavezale k zmanjšanju skupnih izpustov šestih toplogrednih plinov (CO2, CH4, NOx, SF6, HFC, PFC) do leta 2012 za najmanj 5,2 % glede na leto 1990 (EU in večina vzhodnoevropskih držav za 8 %, ZDA za 7 %, Kanada za 6 %, Madžarska, Japonska, Poljska, Rusija, Nova Zelandija in Ukrajina bi morale izpuste stabilizirati, medtem ko bi lahko Avstralija, Norveška, in Islandija izpuste celo nekoliko povečale). Protokol spodbuja vlade k medsebojnemu sodelovanju, izboljšanju energetske učinkovitosti, spremembam na energetskem in prometnem področju, uporabi obnovljivih energijskih virov, primernemu ravnanju z odpadki, zaščiti gozdov ipd. (Novak, 2010). Glavna pomanjkljivost Kjotskega protokola je neresnost večine držav, med drugim ZDA, ki ga kot edina članica OZN ni ratificirala, medtem ko je Kanada konec leta 2011 od njega odstopila, potem ko ni izpolnila obvez in je svoje izpuste celo povečala za 17 % (Splet 7). Poseben problem predstavljajo najhitreje razvijajoče države, kot sta Indija in Kitajska, ki ju protokol v ničemer ne zavezuje (Novak, 2010). Po drugi strani kar nekaj držav članic EU uspešno izvaja ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, med njimi zlasti Nemčija, deloma tudi zaradi velikega vpliva okoljevarstvene politične opcije (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. V). Z namenom podaljšanja oz. dopolnitve Kjotskega protokola je potekala decembra 2008 v Kopenhagnu podnebna konferenca v okviru OZN (COP 14). Namen konference je bil doseči dogovor za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Kljub veliki pompoznosti in pričakovanjem, se je konferenca končala neuspešno, brez obvezujočega dogovora. Konferenca je potekala v znamenju ZDA, in hitro razvijajočih držav (Brazilija, Kitajska, Indija in JAR), medtem ko je bila EU zapostavljena. Ključni osebi sta bila predsednika ZDA in Kitajske. Dogovor, ki bi bil sprejet, bi morda ohranil vrednost globalnega segrevanja na 2 ˚C do konca 21. stoletja, a do dogovora ni prišlo (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. VI). Po velikem razočaranju je sledilo še nekaj podnebnih konferenc držav članic Kjotskega protokola, ki potekajo vsak konec leta (običajno v novembru) v različnih krajih sveta. Konferenca v Cancunu (COP 16) leta 2010 je prinesla napredek na področju pomoči državam v razvoju v okviru t.i. Zelenega sklada (Splet 8). Leta 2011 je sledila podnebna konferenca v Durbanu (COP 17), ki je kljub pozitivnim odzivom v EU prinesla le časovnico novega obvezujočega sporazuma, ki naj bi bil sprejet konec leta 2015 v Parizu na COP 21 (Splet 9). Konferenca v Dohi (COP 18) leta 2012 je kljub skromnemu napredku dodatno utrla pot novemu podnebnemu sporazumu in omogočila začetek drugega obdobja Kjotskega protokola s 1. januarjem 2013. Po ugotovitvah Evropske komisije (Splet 10) bi bilo nujno razširiti krog sodelujočih držav, saj trenutno sodelujoče države vključno z EU prispevajo komaj 14 % globalnih izpustov toplogrednih plinov. Zadnja konferenca (COP 19) je bila leta 2013 v Varšavi, ki je bila v znamenju pričakovanja novega poročila IPCC-ja (AR5). Cilj konference doseči soglasje pred podpisom novega sporazuma - ni bil dosežen in edini omembe vreden napredek je dogovor o pomoči državam v razvoju za zmanjšanje pritiska na gozdne vire. Lučka Kajfež Bogataj, ki se je konference udeležila, je ocenila napredek v pogajanjih z oceno »pozitivna ničla« (Splet 12). Izkupiček vseh konferenc, ki so se zvrstile po podpisu Kjotskega protokola, je zanemarljivo majhen in ne zbuja velikega upanja o skorajšnjem ukrepanju mednarodne politike. Od cilja - omejiti segrevanje ozračja na 2 ˚C do konca stoletja - se človeštvo stalno oddaljuje in to je pomemben podatek, ki ga je treba upoštevati pri izdelavi scenarijev podnebnih sprememb in pri ocenjevanju njihove verjetnosti. K neuspelim poskusom pravno obvezujočega dogovora prispeva tudi globalna gospodarska kriza, ki je leta 2008 prizadela številne razvite države. Vsako energijsko prestrukturiranje zahteva ogromna proračunska sredstva, ki se obrestujejo šele na dolgi rok, zato predstavljajo 88 za razvite države veliko breme v ostrem boju za globalno konkurenčnost. Malo verjetno je, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do revolucionarnih potez, ki bi trende izpustov obrnile v nasprotno smer. Prihodnost ostaja negotova, zato bolj pesimistični scenariji razvoja podnebnih sprememb pridobivajo na svoji verjetnosti. 2.2.4.4. VPRAŠANJE PODNEBNE RANLJIVOSTI Celovita ocena možnih vplivov podnebnih sprememb na določeno območje mora vključevati najmanj tri komponente ranljivosti (IPCC, 2007b, str. 336): izpostavljenost okolja, občutljivost okolja, prilagoditvena zmogljivost prebivalstva. Različni tipi obalnih sistemov so različno izpostavljeni vplivom podnebnih sprememb. Prav tako so različno občutljivi na posledice spreminjanja podnebja oz. so različno odporni na podnebne spremembe in dviganje morske gladine. Tudi razlike v geoloških, bioloških in oceanografskih procesih imajo lahko bistveno različne vplive na posamezni obalni tip na različnih lokacijah. Najbolj ranljivi tipi obal oz. žarišča podnebne ranljivosti so: delte, estuarji, koralni grebeni, koralni otoki in zaledenele obale. Med bolj ranljive tipe obal spadajo še: nizko ležeča obalna mokrišča, majhni otoki nekoralnega izvora, peščene in prodnate plaže ter klifi iz mehkih kamnin. Dviganje morske gladine bo neposredno povečalo ranljivost vseh omenjenih obalnih območij, vendar bo njena pojavnost po svetu neenakomerna. Na ranljivost mnogih tipov obal vpliva tudi spremenljivost tropskih ciklonov, valovanja, akumulacije in sposobnosti oblikovanja kopnih površin, zato je nujno pri ocenjevanju ranljivosti posameznih obalnih območij upoštevati njihove lokalne oz. regionalne razlike (IPCC, 2007b, str. 336). Razumevanje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva je še težje od razumevanja načinov odzivanja naravnih sistemov, kar predstavlja oviro pri ocenjevanju njenega obsega. Vseeno poznamo nekatere ključne značilnosti družbene ranljivosti. Verjetno bo na večini naravnih obalnih območjih več sočasnih nepodnebnih stresov, ki bodo izzvali krepitev vplivov podnebnih sprememb. Pri tem kažejo največjo ranljivost koralni otoki in rečne delte (IPCC, 2007b, str. 336). Medtem ko je fizična izpostavljenost pomemben vidik ranljivosti tako za naravo kot družbo, je pomanjkljivo prilagajanje podnebnim spremembam najpomembnejši dejavnik ustvarjanja žarišč ranljivosti. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva je v največji meri odvisna od stopnje razvitosti družbe. V državah v razvoju si lahko pomagajo s preseljevanjem prebivalstva iz nizkih obalnih območij v višje ležeča območja, vendar bo brez potrebnih finančnih virov njihova ranljivost bistveno večja, kot na primerljivih obalah razvitih držav. Med scenariji SRES kažejo tisti iz družine A2 največjo ranljivost, seveda odvisno od prilagoditvene zmogljivosti posamezne skupnosti. Družbeni razvoj odločilno vpliva na stopnjo ranljivosti, kajti običajno dobra zdravstvena oskrba in razvita tehnologija dvigujeta prilagoditveno zmogljivost prebivalstva, medtem ko jo revščina slabi. Ob tropskem ciklonu Katrina se je izkazalo, da pomanjkljiva osveščenost prebivalstva in odsotnost ustreznih ustanov za zaščito prebivalstva lahko zelo povečata ranljivost prebivalstva (Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 332, 336). 2.2.5. SCENARIJI PODNEBNIH SPREMEMB Človeštvo bo s svojim delovanjem ključno vplivalo na razvoj podnebja v prihodnosti. Velika večina industrijskih držav si že vsaj 20 let prizadeva zmanjšati porabo fosilne energije, vendar le z majhnimi uspehi v smeri uvajanja trajnostnih energijskih virov in dviganja energijske 89 učinkovitosti. Skoraj povsod po svetu, ne glede na stopnjo razvitosti posamezne države, poraba fosilne energije še vedno raste, saj je v veliki interakciji z gospodarsko rastjo. Tako velja, da ob 3% gospodarski rasti, poraba energije poraste za 2 % (Kajfež Bogataj, 2008, str. 42). Prihodnje naravne podnebne spremembe bodo tako počasne in blage, da jih posameznik znotraj aktualnega nihljaja CO2 skoraj ne bo opazil. Odločujoči dejavnik spreminjanja bo še naprej koncentracija CO2 v ozračju. Koncentracija SO2 bo imela že precej manjši pomen. Temeljni trend stopnje rasti CO2 je bil v prejšnjem stoletju 0,3 %/leto in pospešeno raste (Ruddiman, 2000, str. 412–414). Na prelomu tisočletja je raven CO2 rasla že po stopnji 1,5 ppm (0,4 %)/leto in bo v prihodnosti še rasla v nepoznanih vrednostih. Pri predvidevanju podnebja v prihodnosti je potrebno oceniti količino bodočih antropogenih izpustov toplogrednih plinov in način njihove razporeditve po rezervoarjih podnebnega sistema (ozračje, morje in kopno) (Ruddiman, 2000, str. 425). Posledice podnebnih sprememb v okolju in družbi ne bodo odvisne le od odziva sistema Zemlje na spremenjeno energijsko bilanco, ampak tudi od odziva človeštva prek sprememb v tehnologiji, gospodarstvu, življenjskih navadah in politiki (Moss idr., 2010, str. 747–756). Ob upoštevanju omenjenih sprememb je možno izdelati različne scenarije izpustov toplogrednih plinov in aerosolov, ki nam služijo za oceno predvidenega vpliva človeštva na podnebje v prihodnosti. Podatek o spremembah koncentracije toplogrednih plinov in delcev v ozračju predstavlja osnovo za izdelavo podnebnih modelov, s katerimi ocenjujemo spremembe v energijski bilanci Zemlje in posledični odziv podnebnega sistema. Pri tem moramo upoštevati tudi notranjo spremenljivost podnebnega sistema. Po drugi strani pomenijo ravno scenariji izpustov, podnebni modeli in notranja spremenljivost podnebnega sistema osnovne vire negotovosti v predvidevanjih sprememb podnebja (Bergant, 2012, str. 84). K negotovosti ocen globalnega segrevanja in sprememb značilnosti padavin za prvih nekaj desetletij, največ prispeva modelska nenatančnost in najmanj scenariji, saj se pri slednjih pokažejo bistvene razlike šele po dvajsetih letih. Za negotovost ocen v bolj oddaljenih časovnih obdobjih velja ravno obratno, medtem ko je prispevek notranje spremenljivosti podnebja konstanten, saj je podnebje kaotično že samo po sebi ne glede na njegovo stanje (Moss idr., 2010, str. 747–756) Podobno kot Kajfež Bogatajeva (2008) tudi Ruddiman pri predvidevanju bodočih izpustov toplogrednih plinov upošteva tri glavne podnebne dejavnike (Ruddiman, 2000, str. 425–426): demografska rast, količina izpustov toplogrednih plinov na prebivalca, spremembe v rabi ogljika (stopnja razvoja trajnostne tehnologije). Predvidevanje demografske rasti je zapleteno, ker številne države z velikim številom prebivalstva izvajajo negativno demografsko politiko (Kitajska, Indija). Najverjetneje bo prebivalstvo raslo do vrednosti dobrih 11 milijard, potem pa bi se nekje v obdobju 2075–2100 trend rasti obrnil. Skorajšnja podvojitev trenutnega števila prebivalstva je eden glavnih dejavnikov predvidene rasti CO2. Količina izpustov toplogrednih plinov na prebivalca je odvisna od splošnega življenjskega standarda na Zemlji, ki trenutno raste, z njim pa se spreminjajo tudi življenjske navade prebivalstva. Proces preobražanja v energijsko potrošniško družbo je na vrhuncu, medtem ko še kar nekaj regij po svetu čaka na začetek preobrazbe. Pri spremembah v rabi ogljika se približujemo dvema viškoma, najprej višku rabe nafte in nato še zemeljskega plina. Njuna poraba bo zaradi izčrpanja obstoječih virov kmalu začela padati. V primeru, da bo relativno čista energijska vira nadomestil precej bolj umazan rjavi premog, saj so zaloge črnega že skoraj izčrpane, se bo stanje v okolju še poslabšalo. Uporaba 90 rjavega premoga bo verjetno vztrajala do konca dobe fosilnih goriv. Rjavi premog, ki ga je na zalogi še za več stoletij, je energent slabše kakovosti, ki ob izgorevanju proizvaja velike količine CO2 na enoto uporabne energije. Še slabše kakovosti je lignit. Vseeno je malo verjetno, da ne bi tehnološki razvoj vsaj malo vplival na zmanjšanje porabe fosilnih goriv, zlasti če se bodo ta dražila. Pri tem igra pomembno vlogo tudi mednarodna politika (Ruddiman, 2000, str. 425–426). Po ugotovitvah IPCC-ja (AR4) lahko za obdobje naslednjih dvajsetih let pričakujemo nadaljnje segrevanje po stopnji 0,02 ˚C/leto, medtem ko bo nadaljnje odzivanje podnebnega sistema odvisno od prihodnjega ravnanja človeštva. V najboljšem primeru bo ob koncu 21. stoletja globalna temperatura zraka višja za 1,8 ˚C (glede na obdobje 1961–1990), ob nadaljevanju obstoječih trendov pa za 4 ˚C z zgornjo mejo 6,4 ˚C (Kajfež Bogataj, 2008, str. 44). Pri prihodnjih podnebnih spremembah bodo pomembno vlogo imele tudi regionalne razlike. Nadpovprečno se bodo segreli kopno in območja višjih geografskih širin severne poloble, medtem ko se bodo najmanj segrela območja Južnega oceana in Severnega Atlantskega oceana. Količina padavin se bo povečala v tropskem pasu ter v srednjih in višjih geografskih širinah, do zmanjšanja pa bo prišlo v subtropskem pasu, vendar so ocene spreminjanja padavin precej nezanesljive. Morska gladina naj bi se v povprečju dvignila za 0,40 m, kar bi močno ogrozilo obstoj koralni otokov in obalnega pasu rečnih delt ter drugih obalnih nižin (Kajfež Bogataj, 2008, str. 45). Scenariji podnebnih sprememb so narejeni na osnovi izračunov podnebnih modelov, ki temeljijo na osnovi različnih scenarijev izpustov toplogrednih plinov. Modeli omogočajo izračune prihodnjih stanj podnebja na globalni ravni in ob podpori različnih pristopov za boljšo ločljivost dobro opišejo značilnosti podnebja na regionalni ravni (Bergant, 2012, str. 84). Ocene prihodnjih podnebnih sprememb običajno temeljijo na izračunih treh tridimenzionalnih numeričnih modelih, ki vključujejo opise glavnih fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov v ozračju, morju, ledu in na kopnem ter njihovo interakcijo. Ne glede na raznolikost vsi scenariji podnebnih sprememb vsebujejo nekaj skupnih ugotovitev (Bergant, 2012, str. 85): segrevanje kopnega in morja, večje segrevanje zraka na območjih višjih severnih geografskih širin, dvig temperature zraka nad večjim delom kopnega za > 2 ˚C v nekaj desetletjih v primerjavi s stanjem pred industrijskim obdobjem. Največja pomanjkljivost obstoječih modelov bodočih podnebnih sprememb je nezadostna prostorska natančnost rezultatov splošne cirkulacije, ki se sicer z razvojem računalnikov povečuje. V primeru potrebe po poznavanju stanja na manjših območjih, si je možno pomagati s prehodom na večjo ločljivost (Bergant, 2012, str. 86). Podnebje je kaotičen sistem, ki ne dopušča natančnega napovedovanja stanja v prihodnosti. Na dogajanje v obdobju zadnjih dvesto let imajo naravni dejavniki, ki neodvisno od človeka krojijo naravno nihanje podnebja, zanemarljiv vpliv. Z industrijskim obdobjem so družbeni dejavniki postali dominantni zato predstavljajo ključno spremenljivko aktualnih podnebnih sprememb. Pri izdelavi scenarijev podnebnih sprememb gre za okvirne ocene sprememb povprečnega stanja in variabilnosti podnebja, zato se govori o scenarijih ali projekcijah in ne o napovedih. Scenarij je verjeten in pogosto poenostavljen opis morebitnega poteka prihodnosti, ki temelji na razumljivih in smiselnih predpostavkah o ključnih povezavah in dejavnikih (Kajfež Bogataj, 2008, str. 42). Projekcije prihodnjih podnebnih sprememb so težko primerljive z vremenskimi napovedmi. Nemogoče je izdelati zanesljiva deterministična predvidevanja podnebnega obnašanja v naslednjih desetletjih ali celo stoletjih, kot je sicer praksa pri vremenoslovcih. Nemogoče je 91 tudi izdelati projekcije pogostosti pojavljanja pridobljenih rezultatov. Projekcije podnebnih sprememb so nezanesljive, ker so odvisne od scenarijev izpustov toplogrednih plinov zaradi nepreciznosti in slabega razumevanja modelov podnebnega sistema ter zaradi notranje podnebne variabilnosti (IPCC, 2013a, str. 10). V disertaciji so predstavljeni scenariji različnih avtorjev in ustanov, ki so pri svojem delu uporabili različno metodologijo. Med njimi igrajo največjo težo strokovnjaki, ki sodelujejo v IPCC-ju. Njihovi scenariji predstavljajo osnovo številnim drugim študijam. (Brown, 2008; Ruddiman, 2000; World Bank, 2012) Po vseh scenarijih podnebnih selitev v 21. stoletju bi v obdobju do sredine stoletja podnebne spremembe okrepile selitveno gibanje prebivalstva. Določeni deli sveta bi postali za življenje manj primerni, oskrba z vodo in hrano bi postala bolj neredna, povečali bi se pogostost in silovitost poplav in tropskih ciklonov. Po podatkih četrtega poročila IPCC-ja (IPCC, 2007a) in nekaterih meteoroloških ustanov (Met Office) se pričakuje, da bo leta 2099 svet v povprečju toplejši za 1,8–4 ˚C. Ogromna območja bi postala bolj sušna in delež stalno suhih območij bi do leta 2050 zrasel z 2 na 10 %. Tudi delež ozemelj, ki jih ogrožajo i suše, se bi do konca stoletja povečal z 1 na 30 %. Značilnosti padavin bi se spremenile zaradi vse intenzivnejšega vodnega kroga, tako da bi na nekaterih območjih sveta nalivi postali pogostejši in silovitejši, kar bi okrepilo erozijo in poplavljanje (Brown, 2008). IPCC v četrtem poročilu (AR4) opozarja, da bi spremenjene značilnosti padavin in intenzivnejši vodni krog okrepili tudi druge izredne vremenske pojave, kot so suše in tropski cikloni, ki bi postali pogostejši in silovitejši. Južnoazijski monsun bi se do leta 2050 okrepil za petino. Nasprotno bi bilo v subtropskem pasu manj padavin. Do leta 2050 bi imeli notranji predeli Podsaharske Afrike na letni ravni za 10 % manj padavin. IPCC med drugim opozarja, da bi se v Podsaharski Afriki kmetijski donosi že do leta 2020 znižali za polovico. Kmetijska proizvodnja bi v mnogih afriških državah postala še bolj podnebno pogojena (IPCC, 2007b, str. 10). Tudi po podatkih za Srednjo in Južno Azijo bi se do sredine stoletja padavine skrčile za 30 % (IPCC, 2007a, str. 11). Nekatere jate rib bi se preselile v hladnejše dele svetovnega morja in bi se lahko izčrpale s tem, ko bi šibkejši morski tokovi in višje temperature zgornje plasti morja povzročile pogostejše cvetenje alg in beljenje koral. Poročila zaradi tega predvidevajo tudi krepitev različnih zdravstvenih problemov, kar bi razširilo pojav podhranjenosti, črevesnih kužnih bolezni in vektorskih bolezni (malarija). Taljenje ledenikov bi povečalo nevarnost sezonskih poplav in zmanjšalo oskrbo z vodo v sušnem obdobju pri šestini svetovnega prebivalstva živečega predvsem na indijski podcelini in delih Kitajske ter Andov. Povečalo naj bi se tudi poplavljanje ledeniških jezer zlasti v gorskih državah, kot so Nepal, Peru in Butan (Brown, 2008). Povprečna morska gladina, upoštevajoč dviganje in ugrezanje površja obalnih območij, naj bi se po predvidevanjih dvignila za 0,08–0,13 m do leta 2030, za 0,17–0,29 m do leta 2050 in za 0,35–0,82 m do leta 2100 (odvisno od uporabljenih modelov in scenarijev). V nevarnosti so zlasti rečne delte in druga območja obalnih mokrišč. Po bolj pesimističnih scenarijih bi bila izguba mokrišč do leta 2050 in še posebej do leta 2100 25–42% glede na obstoječe stanje (Brown, 2008). Po podatkih Nichollsa in Loweja, ki sta upoštevala projekcijo srednje podnebne občutljivosti, se bo število vsakoletnih žrtev poplav povzpelo na 10–25 milijonov do leta 2050 oz. na 40– 140 milijonov do leta 2100 odvisno od uporabljenega scenarija izpustov toplogrednih plinov (Nicholls in Lowe, 2004). Podnebne spremembe bodo v prihodnosti dodatno izzivale prilagoditveno zmogljivost številnih skupnosti in bi v interakciji z nekaterimi obstoječimi družbenimi problemi, kot so preskrba s hrano in pitno vodo ter nizka sposobnost varovanja marginalnih območij, lahko nekaterim skupnostim celo ogrozile obstoj. Prizadeta območja na določeni točki razvoja 92 podnebnih sprememb ne bodo več zagotavljala oskrbe z osnovnimi naravnimi viri, zato bodo posamezniki spodbujeni k selitvi v območja z večjimi možnostmi preživetja. Izredni vremenski dogodki bi lahko v relativno kratkem času prispevali k razselitvi velikega števila ljudi, a tudi mnogo počasnejši podnebni procesi bi lahko dolgoročno prispevali k okrepljenemu preseljevanju prebivalstva. Ob navedenih podatkih je zelo verjetno, da bi se stanje okolja v nekaterih delih sveta spremenilo do te mere, da bi bilo ogroženo preživetje milijonov ljudi, kar bi vodilo v krepitev obstoječih selitvenih tokov. 2.2.5.1. SCENARIJI IZPUSTOV TOPLOGREDNIH PLINOV (SCENARIJI SRES) Strokovnjaki znotraj Medvladnega odbora o spremembi podnebja (angl. Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC) so v svojem četrtem poročilu (angl. Fourth Assessment Report - AR4) iz leta 2007 objavili Posebno poročilo o scenarijih izpustov (angl. Special Report on Emission Scenarios – SRES). V njem so podali več scenarijev izpustov toplogrednih plinov za obdobje do leta 2100, nekatere celo za daljša obdobja. Ti predstavljajo različne podobe prihodnosti sveta v dveh ločenih dimenzijah (IPCC, 2007): gospodarsko : okoljsko, globalno : regionalno. Scenariji ne vključujejo aktualnih podnebnih pobud, kar pomeni, da noben scenarij ne upošteva zamišljenega izvajanja Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) ali omejevanja izpustov po Kjotskem sporazumu, a kljub temu upoštevajo ohranjanje trenutne intenzivnosti podnebnih sprememb. Obstaja šest skupin scenarijev bodočih trendov izpustov toplogrednih plinov, ki so združeni v štiri družine scenarijev (Brown, 2008, str. 54 po IPCC, 2007a): družina scenarijev A1, družina scenarijev A2, družina scenarijev B1, družina scenarijev B2. Scenariji iz družine A1 predvidevajo prihodnost sveta z naglo rastjo gospodarstva, hitrim uvajanjem novih učinkovitejših tehnologij in demografsko rastjo. Slednja bi dosegla svoj višek v sredini stoletja in potem bi se trend postopoma obrnil navzdol. Scenariji poudarjajo pomen usklajevanja med regijami, obsega gradnje ter večanja kulturne in družbene prepletenosti s stalnim zmanjševanjem medregionalnih razlik v višini osebnega dohodka. Z gospodarskega vidika gre za optimalne scenarije s poudarkom na globalnem gospodarskem razvoju. Temperatura naj bi do konca 21. stoletja narasla v vrednosti 1,4–6,4 °C, odvisno od skupine scenarijev. Družina scenarijev A1 vsebuje tri skupine scenarijev, ki podajajo alternativne smeri tehnoloških sprememb v energijskem sistemu in se razhajajo glede uporabe različnih tehnologij ter upoštevajo različne možnosti glede skrbi za okolje in vpeljave čistejših in učinkovitejših tehnologij: scenariji skupine A1FI upoštevajo intenzivno rabo fosilnih goriv in nadaljnjo uporabo fosilno intenzivne tehnologije; predstavljajo najbolj pesimistično možnost razvoja dogodkov in se omenjajo tudi kot »črni« scenariji oz. scenariji »brez ukrepov«); predviden je najverjetnejši dvig temperature zraka do leta 2100, za 4,0 °C v razponu 2,4–6,4 °C in dvig morske gladine v razponu 0,26–0,59 m, scenariji skupine A1T upoštevajo prehod na alternativne energijske vire in uporabo tehnologije brez fosilnih energijskih virov; predviden je najbolj verjeten dvig 93 temperature zraka do leta 2100, za 2,4 °C v razponu 1.4–3.8 °C in dvig morske gladine v razponu 0,20–0,45 m, scenariji skupine A1B upoštevajo uravnoteženo rabo fosilnih goriv in alternativnih virov ter uporabo tehnologij z uravnoteženim izkoriščanjem raznovrstnih energijskih virov (uravnoteženost je mišljena kot možnost, da se tehnologija ne bi zanašala na en sam energijski vir ob tem, da bi bila dinamika napredka enaka ne glede na vir in da se bi obstoječe tehnologije umaknile novim); predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 2,8 °C v razponu 1,7–4,4 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,21–0,48 m. Zemljevid 1: Spreminjanje značilnosti padavin do leta 2100 po scenarijih SRES skupine A1B Vir: Glenn McGregor po IPCC, 2007 Scenariji iz družine A2 upoštevajo nadaljevanje hitre rasti gospodarstva in števila prebivalstva s poudarkom na regionalizaciji. Scenariji predvidevajo zelo raznolik svet in njihovo bistvo je v poudarjanju regionalne samozadostnosti ter ohranjanju lokalnih identitet. Po njih bi se regionalne lastnosti rodnosti usklajevale zelo počasi, kar bi posledično prineslo nadaljevanje hitre rasti prebivalstva. Gospodarski razvoj bi stal na regionalnih temeljih in bi bile s tem gospodarska rast in tehnološke spremembe bolj regionalno raznolike ter počasnejše kot pri drugih družinah scenarijev. Gospodarski razvoj ima prednost pred varovanjem okolja. Predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 3,4 °C v razponu 2,0– 5,4 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,23–0,51 m. Scenariji iz družine B1 upoštevajo nadaljevanje hitre rasti gospodarstva in števila prebivalstva, a hkrati nagel razvoj terciarnega sektorja in informacijske tehnologije, ki bi okrepila trajnostni razvoj. Scenariji predvidevajo svet z visokim številom prebivalstva, ki bi doseglo višek v sredini 21. stoletja in bi potem padalo kot po scenarijih iz družine A1, toda s temeljitimi spremembami v gospodarskih strukturah v smeri zmanjševanja materialne intenzivnosti in uvajanja čistih in učinkovitih tehnologij. Scenariji dajejo prednost varovanju okolja pred gospodarskim razvojem. Poudarek je na globalnih rešitvah za doseganje gospodarskega, družbenega in okoljskega trajnostnega razvoja vključno z upoštevanjem enakopravnosti, toda brez dodatnih podnebnih pobud. Predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 1,8 °C v razponu 1,1–2,9 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,18–0,38 m. Scenariji iz družine B2 upoštevajo upočasnjeno rast gospodarstva in števila prebivalstva, manjšo složnost svetovne družbe in do okolja prijazen razvoj. Scenariji iz družine B2 predvidevajo svet temelječ na lokalnih rešitvah za doseganje gospodarskega, družbenega in 94 okoljskega trajnostnega razvoja. To je svet s stalnim naraščanjem števila prebivalstva, a po nižji stopnji kot pri scenarijih iz družine A2, srednjo stopnjo gospodarskega razvoja in s počasnejšimi in bolj raznolikimi tehnološkimi spremembami kot so v scenarijih iz družin B1 in A1. Čeprav so tudi ti scenariji usmerjeni v varovanje okolja in družbeno enakopravnost, so osredotočeni na lokalno in regionalno raven. Ta skupina scenarijev je z vidika okolja najbolj optimistična. Predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 2,4 °C v razponu 1,4–3,8 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,20–0,43 m. Po najbolj pesimističnih scenarijih (A1FI) bi se vrednost koncentracije CO2 v zraku do leta 2200 povečala za 3–4-krat glede na naravno izhodišče (280 ppm), potem pa bi naglo padala do leta 2300, medtem ko bi po najbolj optimističnih scenarijih (B2) fosilna goriva hitro in v večji meri nadomestili z bolj trajnostnimi energijskimi viri s hkratnim spodbujanjem varčevanja. Po teh scenarijih bi se trend izpustov toplogrednih plinov obrnil že po nekaj desetletjih in bi se stanje ozračja vrnilo na izhodiščni položaj že okrog leta 2100 (Ruddiman, 2000, str. 425–426). Vsi scenariji naj bi imeli približno enako verjetnost, vendar po mnenju Kajfež Bogatajeve scenariji iz skupine A1FI in družine A2 vse bolj pridobivajo na svoji verjetnosti (Kajfež Bogataj, 2008). Težje od predvidevanja izpustov toplogrednih plinov, je predvidevanje koncentracije atmosferskega CO2 oz. kako bo podnebni sistem prerazporedil višek CO2 po svojih rezervoarjih. CO2 se bo verjetno kopičil v ozračju le delno, saj se bo približno polovica CO2 izločala preko biosfere in zgornje svetovnega morja, a le v primeru, če se proces izločanja v prihodnosti ne bi spreminjal. Ves presežni atmosferski CO2 bo slej ko prej končal v svetovnem morju in bo okrepil njegovo zakisljevanje. Po nekaj tisočletjih se bo posedel in ustvaril tanko plast apnenca na dnu svetovnega morja. Posedanje CO2 iz zgornje v spodnjo plast svetovnega morja, kar se trenutno dogaja na območju severnega Atlantskega oceana, je v prihodnosti vprašljivo, saj ni znano, kaj se bodo na podnebne spremembe odzivali morski tokovi. Če bi se strujanje upočasnilo ali celo ustavilo, bi se upočasnilo tudi izločanje atmosferskega ogljika. Druga neznanka je fotosinteza, ki bi se lahko okrepila zaradi ozelenjevanja tundre in ledenih pokrovov, morda celo puščav, vendar pri tem ni upoštevan odzivni čas, ki je potreben za razvoj prsti in prilagoditev biosfere. Poleg tega bo verjetno človeštvo nadaljevalo s krčenjem gozdnih površin zlasti v tropskem pasu, kjer je fotosinteza najintenzivnejša in s tem omejilo proces krepitve fotosinteze (Ruddiman, 2000, str. 426–429). Pri IPCC-ju so klimatologi na osnovi scenarijev SRES izdelali scenarije razvoja podnebnih sprememb. Tudi v tej kategoriji obstajajo štiri skupine scenarijev, ki upoštevajo različne smeri družbeno-gospodarskega razvoja v 21. stoletju. Kajfež-Bogatajeva povzema rezultate strokovnjakov IPCC-ja, ki predvidevajo nadaljevanje segrevanja ozračja po stopnji 0,2 ˚C na desetletje za naslednjih dvajset let, medtem ko za preostalo obdobje do konca stoletja pogojujejo razvoj z nadaljnjim ravnanjem človeštva. Razpon med ocenami dviga temperature zraka dveh skrajnih scenarijev je zelo velik in znaša 4,6 ˚C, kar kaže na veliko tveganje napovedovanja oz. na slabo poznavanje razvoja omenjenih treh družbenih spremenljivk. Ocene o dvigu temperature zraka do konca 21. stoletja so podane glede na povprečno stanje iz tridesetletnega obdobja 1960–1990. Vsaka družina oz. skupina scenarijev vsebuje scenarije z boljšim ali slabšim izidom podnebnih sprememb. Najbolj pesimistični scenariji v družinah oz. skupinah vsebujejo dvig temperature zraka v naslednjih vrednostih: B1 s povprečnim dvigom temperature za 2,9 ˚C, sledijo A1T in B2 (+3,8 ˚C), A1B (+4,4 ˚C), A2 (+5,4 ˚C) in scenarij skupine A1FI (+6,4 ˚C), (Kajfež Bogataj, 2008, str. 43–44). Povprečna pesimistična ocena se giblje ≈ +4 ˚C in pomeni korenite spremembe podnebja s težko predvidljivimi in predstavljivimi posledicami. Za vse scenarije velja, da bodo regionalni vzorci segrevanja ozračja močno odstopali od globalnega povprečja. Različni bodo tako obseg kot lastnosti podnebnih sprememb. 95 Nadpovprečno se bodo segrela območja celin in severnih zemljepisnih širin, medtem ko bodo območja Južnega oceana in severnega Atlantika najmanj spremenjena (Kajfež Bogataj, 2008, str. 44). Graf 3: Globalno segrevanje zraka po scenarijih SRES do leta 2300 Vir: Glenn McGregor, 2010 po IPCC, 2007 Večjo uganko kot temperatura zraka predstavljajo značilnosti padavin. Na osnovi rezultatov proučevanj podnebnih sprememb v preteklosti je znano, da dviganje globalne temperature zraka hkrati pomeni bolj dinamičen vodni krog oz. okrepitev padavin. Obratno velja za ohlajanje. Toplejša obdobja so hkrati bolj vlažna vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami (Ruddiman, 2000). Kajfež Bogatajeva povzema, da se bo količina padavin predvidoma povečala v tropih (predvsem nad oceanskim delom tropov in delom Severne Afrike in Južne Azije) ter v srednjih in višjih geografskih širinah, zmanjšala pa naj bi se predvsem v subtropskem pasu. Ocene so zelo nezanesljive zaradi neenotnosti modelov. Vseeno prevladuje ocena temelječa na trendu zadnjih desetletij, da bo zaradi sezonske suše močno prizadeto Sredozemlje (Kajfež Bogataj, 2008, str. 44). Scenariji narejeni za dviganje morske gladine temeljijo na toplotnem raztezanju morja in taljenju ledenih pokrovov. Morska gladina se bo v povprečju dvignila za vsaj 0,4 m z možnostjo bistveno večjega dviga (Kajfež Bogataj, 2008, str. 45). Najbolj optimistične ocene kažejo na 2,4-krat večji pospešek rasti v 21. stoletju v primerjavi s prejšnjim stoletjem. Rezultati opazovanj krčenja ledenih pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki so pokazali, da bi se po najbolj optimističnih scenarijih skupine A1FI v 21. stoletju morska gladina dvignila za 0,05–0,11 m. Lokalna odstopanja od povprečnega dviganja morske gladine nastanejo zaradi regionalnih razlik v stopnjah spreminjanja morske gladine in v geološkem dviganju oz. ugrezanju površja. Kombinacija antropogenega ugrezanja obal na lokalni ravni in globalnega dviganja morske gladine bi lahko ogrozila obstoj rečnih delt in obalnih mest. Zaskrbljujoče postaja tudi povečevanje števila ekstremnih dvigov gladine kot posledica splošnega dviganja morske gladine in silovitosti tropskih ciklonov. Povečali bi se silovitost in 96 pogostost tropskih ciklonov. To pomeni, da bi dodatni podnebni dejavniki verjetno še okrepili ogroženost obalnih območij nižjih in srednjih geografskih širin. Povečanje silovitosti tropskih ciklonov v zadnjih treh desetletjih je povezano s segrevanjem zgornje plasti svetovnega morja. Spremembe drugih lastnosti svetovnega morja so manj verjetne in obstaja celo možnost, da bi se lahko število tropskih ciklonov v prihodnosti celo zmanjšalo. Enako velja za pojavljanje ekstremnih valov, čeprav je bolj verjetno, da se bosta moč in pogostost ekstremnih valov krepili. V povezavi s spremembami v vodnem krogu so možne tudi spremembe vodnega pretoka rek, ki napajajo obalna območja, vendar je tudi okrog tega veliko nejasnosti. Krepitev pritekanja vode v obalna območja je pričakovano na obalnih območjih Arktike, severne Argentine, južne Brazilije in v nekaterih delih Indije, Kitajske ter Avstralije, medtem ko je njegovo zmanjševanje bolj verjetno na obalnih območjih južne Argentine in Čila, zahodne in južne Afrike ter Sredozemlja. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati tudi učinke dodatnega človekovega poseganja v okolje (IPCC, 2007). 2.2.5.2. SCENARIJI ZNAČILNIH POTEKOV KONCENTRACIJ (SCENARIJI RCP) Sredi leta 2013 je izšlo poročilo prve delovne skupine IPCC-ja v okviru petega celostnega poročila (AR5). Novi scenariji so bili izdelani z namenom, da nadomestijo scenarije SRES iz predhodnega poročila (AR4) in so izdelani po prenovljeni metodologiji. Ključna razlika novih scenarijev v primerjavi s scenariji SRES je v tem, da je bila pri njihovi metodologiji upoštevana blažitev kot posledica prihodnjih možnih družbenih ukrepov in prizadevanj za zmanjšanje količine izpustov toplogrednih plinov (World Bank, 2012, str. 22). Izdelani so scenariji značilnih potekov koncentracij, ki se razlikujejo po možnih poteh sprememb koncentracije toplogrednih plinov v ozračju do konca stoletja in čez. Scenariji značilnih potekov koncentracij (angl. Representative Cocentration Pathways) so označeni s kratico RCP, kateri je dodana različna vrednost sevalnega prispevka toplogrednih plinov in aerosolov. Pri tem so mišljene anomalije v ravnotežju med sprejetim in oddanim sevanjem, kar povzroča globalno segrevanje spodnje plasti ozračja oz. gre za različne vrednosti pozitivne sevalne bilance. Skrbno izbrani scenariji so izdelani na osnovi integriranega modeliranja ocen, podnebnega modeliranja ter modeliranja vplivov in njihovih analiz. Pri izdelavi so bile upoštevane vse gospodarske, tehnološke in okoljske spremembe, ki so se zgodile v zadnjem desetletju. Upoštevane so tudi različne možne smeri družbenogospodarskega razvoja v prihodnosti, ki bi vplivale na bodočo količino izpustov toplogrednih plinov. Vrednosti sevalnega prispevka so izračunane na podlagi različnih ocen bodoče količine CO2 eq v ozračju. Druga delovna skupina IPCC-ja pripravlja poročilo o družbenogospodarskih posledicah na osnovi različnih scenarijev RCP (World Bank 2012: str 22). Izdelani so bili naslednji scenariji RCP (IPCC, 2013a; World Bank 2012; Kajfež Bogataj, 2013): scenarij »učinkovita blažitev« (RCP2,6), scenarij »nizki izpusti« (RCP4,5), scenarij »srednji izpusti« (RCP6), scenarij »visoki izpusti« (RCP8,5). Scenarij »učinkovita blažitev« (RCP2,6) predvideva višek sevalnega prispevka pri vrednosti ≈ 3W/m² pred letom 2100 in nato njegov upad. Leta 2100 bi sevalni prispevek znašal 2,6 W/m² (≈ 490 ppm CO2 eq) (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005 dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7). 97 Scenarij »nizki izpusti« (RCP4,5) predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 4,5 W/m² (≈ 650 ppm CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005 dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila v povprečju za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7). Scenarij »srednji izpusti« (RCP6) predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 6 W/m² (≈ 850 ppm CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005 dvignila za 1,4–3,1 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7). Scenarij »visoki izpusti« (RCP8,5) predvideva pot nadaljnje rasti sevalnega prispevka, ki vodi v vrednost 8,5 W/m² (≈ 1370 ppm CO2 eq) v letu 2100. Gre za najbolj pesimističen scenarij RCP in je edini, ki ne predvideva blažilnih ukrepov za zmanjšanje koncentracije CO2 v ozračju ter je zato primerljiv s skupino scenarijev A1FI (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005 dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila v povprečju za 0,45–0,81 m (do leta 2100 za 0,53–0,97 m) in bi se dvigala s hitrostjo 7–15 mm/leto (IPCC, 2013b, str. 7). Tudi po scenarijih RCP obstajajo velike regionalne razlike v razvoju podnebja in se glede tega bistveno ne ločijo od scenarijev SRES. Obstaja velika verjetnost, da bi do konca 21. stoletja globalno segrevanje zraka nad kopnim vplivalo na dvig povprečne temperature zraka nad morjem za 1,4–1,7 ˚C. Zaradi slabitve strujanja v Atlantskem oceanu, bi se najbolj segrelo površje na severnem polarnem pasu, medtem ko bi se površje južnega polarnega pasu segrelo bistveno manj zaradi večjega vertikalnega mešanja svetovnega morja, večjega sprejemanja toplote s strani svetovnega morja in večje obstojnosti antarktičnega ledenega pokrova. Po vseh scenarijih naj bi se najmanj segrelo ozračje nad območji severnega Atlantskega oceana in Južnega oceana. Vertikalno naj bi se ozračje najbolj segrelo v zgornji plasti troposfere, medtem ko bi se v stratosferi ohladilo. Povečala bi se tudi ekstremnost podnebja. Do konca stoletja naj bi se okrepila silovitost in pogostost izrednih vremenskih dogodkov, kot so vročinski valovi in tropski cikloni, izredno redko bi se pojavljale ekstremne ohladitve v zimskem času. Količina padavin bi se zaradi globalnega segrevanja v povprečju povečala, vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Na nekaterih območjih bi prišlo do občutnega povečanja in na drugih do zmanjšanja, medtem ko na nekaterih območjih sploh ne bi bilo zaznati občutnih sprememb. Po večini scenarijev RCP bi prišlo do okrepitve padavin v vrednosti 1–3 %/1˚C, le po scenariju RCP2,6 bi se količina padavin povečala za 0,5–4 %/1 ˚C (IPCC, 2013a, str. 45–53). Po scenariju RCP8,5 bi se na območjih višjih geografskih širin količina padavin povečala tako zaradi povečanja specifične vlažnosti toplejše troposfere kot zaradi krepitve transporta vlage iz območij tropskega pasu. Z dvigom temperature zraka bi se povečal tudi kontrast med suho in deževno sezono. Številnim sušnim in polsušnim območjem srednjih in nižjih geografskih širin bi se količina padavin povečala, medtem ko bi se silovitost in pogostost tropskih ciklonov okrepila na globalni ravni, zlasti na obstoječih območjih pojavljanja tropskih ciklonov. Nad večjim delom svetovnega morja bi se okrepilo izhlapevanje, medtem ko bi se v Južni Evropi, Bližnjem Vzhodu in Južni Afriki pojavila zmanjšanje količine padavin in posledično upadanje kmetijske proizvodnje. (IPCC, 2013a, str. 45–53). Tudi temperatura zgornje plasti morja bi do konca 21. stoletja narasla po vseh scenarijih RCP. Na nekaterih območjih se bo temperatura v zgornji plasti dvignila za 0,5 ˚C (RPC2,6) do 2,5 ˚C (RCP8,5) in na globini 1000 m od 0,3 ˚C (RCP2,6) do 0,7 ˚C (RCP8,5). Zelo verjetno je, da bi Zalivski tok oslabel za 20–30 % (RCP4,5) oz. za 36–44 % (RCP8,5), vendar je skoraj nemogoče, da bi se že do konca stoletja povsem ustavil (IPCC, 2013a, str. 58–60). 98 2.2.5.3. SCENARIJA PODNEBNIH SPREMEMB PO RUDDIMANU Poleg IPCC-jevih scenarijev obstaja še več drugih scenarijev bodočih izpustov toplogrednih plinov in nanje vezanih podnebnih sprememb. Tako Ruddiman (2000) navaja dva preprosta scenarija podnebnih sprememb: scenarij »dvakratni CO2«, scenarij »štirikratni CO2«. Po scenariju »dvakratni CO2« bo njegova koncentracija rasla do leta 2200 in potem začela postopno padati. Po tem scenariju bi nihljaj atmosferskega CO2 dosegel višek že okrog leta 2100, ko bi bilo stanje koncentracije CO2 primerljivo s stanjem pred 5–10 milijoni let. Po tem scenariju bi na višku nihljaja atmosferskega CO2 severni predeli Atlantskega oceana ostali brez morskega ledu in območje današnje tundre bi prerasla tajga. Na Grenlandiji bi se stalili robovi ledenega pokrova, medtem ko bi njegovi osrednji deli ostali stabilni. Sočasno bi prišlo do pomika rastlinskih pasov proti poloma in številne polpuščave bi ozelenele. Izhlapevanje bi postalo intenzivnejše, ker bi toplejši zrak prejemal večje količine vlage. Posledično bi se okrepile padavine, vendar le na regionalni ravni. Izginili bi vsi gorski ledeniki. Gladina morja bi še naprej naraščala, a je hkrati možno, da bi se padavine nad Grenlandijo okrepile in prispevale k odebelitvi ledenega pokrova. Vseeno bi raztezanje morja ostalo nemoteno. Povprečna globalna temperatura zraka bi se dvignila za 2,5 ˚C, z velikim regionalnim odstopanjem. Tako bi se v višjih geografskih širinah povprečna temperatura zraka dvignila za 3,25 ˚C, povprečna zimska temperatura pa celo za 4,25 ˚C. Pojavil bi se tudi zamik v trajanju letnih časov. Zimska sezona bi se skrajšala za dva meseca, torej bi se začela kasneje in končala prej. Spremembe bi se razvijale postopoma, zato bi jih ljudje komaj zaznavali. Za območje, ki vključuje tudi Slovenijo, Ruddiman po tem scenariju predvideva dvig temperature zraka za 3–3,25 ˚C, krepitev poletne sezonske suše in znatno zmanjšanje količine padavin. Konvekcijske padavine bi postale pogostejše od ciklonskih (Ruddiman, 2000, str. 431–434). Po scenariju »štirikratni CO2« bi koncentracija CO2 rasla do leta 2500 in potem začela postopno upadati. Po tem scenariju bi bile spremembe približno dvakrat večje kot pri scenariju »dvakratni CO2«, vendar je malo verjeten zaradi blažilnega ukrepanja. Na višku nihljaja atmosferskega CO2 bi bilo stanje primerljivo s stanjem v obdobju krede, ki je opisano že v poglavju o spremembah v tektonski časovni skali. Morska gladina bi se dvignila za 1–2 m, kar bi poplavilo vsaj 1 km širok pas nizke obale, medtem ko bi bil na najbolj ranljivih območjih, kot so rečne delte, pas širok več deset kilometrov. Povprečna temperatura zraka bi se dvignila za 4–5 ˚C. Kljub temu bi jedra polarnih ledenih pokrovov prestala nihljaj atmosferskega CO2 zaradi svojega izredno dolgega odzivnega časa. Na severni polobli bi se tajga razširila na skrajne polarne robove celin (Ruddiman, 2000, str. 434–435). Za razliko od količine izpustov, ki lahko upade zelo hitro (gospodarska kriza, razvoj »zelene tehnologije«, izčrpanje zalog fosilnih goriv), koncentracija CO2 v zraku pada bistveno počasneje zaradi počasnega procesa izločanja v svetovno morje. Tudi ko se bodo izpusti zmanjševali, bo koncentracija še vedno rasla do točke, na kateri bo izločanje preseglo izpuste. Predindustrijsko stanje koncentracije CO2 bi tako dosegli šele čez okrog 1000 let (Ruddiman, 2000, str. 429). 2.2.5.4. SCENARIJI PODNEBNIH SPREMEMB PO MET OFFICE-U Ob upoštevanju obstoječih trendov antropogenih izpustov toplogrednih plinov so Jason Lowe in sodelavci v okviru britanskega meteorološkega inštituta Met Office leta 2008 izdelali scenarije izpustov toplogrednih plinov in jih objavili na spletni strani omenjene organizacije 99 (Splet 5). Scenariji so izdelani za obdobje do leta 2100 in temeljijo na izhodiščnem stanju iz leta 1990. Pomanjkljivost scenarijev je v tem, da niso upoštevani možni naravni izpusti, ki bi se lahko sprostili zaradi sprememb v naravnem okolju. Pri inštitutu Met Office so izdelali naslednje scenarije podnebnih sprememb (Splet 5): scenarij »zgodnje in hitro zmanjšanje izpustov«, scenarij »zgodnje, a počasno zmanjšanje izpustov«, scenarij »pozno in počasno zmanjšanje izpustov«, scenarij »kot običajno«. Po najbolj optimističnem scenariju »zgodnje in hitro zmanjšanje izpustov« bi se izpusti začeli zmanjševati že leta 2010 po 3% letni stopnji. Ne samo da je leto 2010 že poteklo, malo verjetna je tudi stopnja zmanjševanja ob upoštevanju trenutnega trenda, ki presega dviganje za 1 % letno, kar je celo več od predvidevanj v najbolj pesimističnih scenarijih SRES (IPCC, 2007a). Tudi v primeru, da bi se scenarij uresničil, bi globalna temperatura zraka zrasla do konca 21. stoletja za 2 ˚C zaradi dolge obstojnosti atmosferskega CO2. Količina izpustov toplogrednih plinov bi se do leta 2100 zmanjšala za 47 % (Splet 5). Scenarij »zgodnje, a počasno zmanjševanje izpustov« predvideva zmanjšanje količine izpustov toplogrednih plinov do leta 2050 na raven iz leta 1990. Globalna temperatura zraka, bi se do konca stoletja kljub temu dvignila za 2,9–3,8 ˚C. Trend zmanjševanja izpustov bi se začel zmanjševati že po letu 2010. Čeprav se to ni zgodilo, je po drugih kriterijih scenarij še vedno precej verjeten (Splet 5). Scenarij »pozno in počasno zmanjšanje izpustov« predvideva povečanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2050 za 76 %, s tem, da bi se trend izpustov obrnil že leta 2030. Ta scenarij je trenutno zelo verjeten, saj odraža obstoječe trende. Do leta 2100 bi se globalna temperatura zraka dvignila za 4–5,2 ˚C, kar je za 1 ˚C več kot po ocenah prejšnjega scenarija (Splet 5). Graf 4: Delež spremembe koncentracije toplogrednih plinov do leta 2050 glede na stanje iz leta 1990 po scenarijih Met Office-a Avtor: J. Kočar Vir: Met Office (Splet 5) Scenarij »kot običajno« izključuje kakršna koli prizadevanja, ki bi vodila k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Upošteva trenutne trende rasti količine izpustov, ki bi se do leta 2050 dvignila za 132 %, medtem ko bi se globalna temperatura zraka do leta 2100 dvignila za 100 5,5–7,1˚C. Verjetnost scenarija je bila ocenjena na 10 %, a se glede na ravnanje prebivalstva v zadnjem desetletju povečuje (Splet 5). Graf 5: Sprememba globalne temperature zraka do leta 2100 glede na današnje stanje po scenarijih Met Office-a Avtor: J. Kočar Vir: Met Office (Splet 5) 101 102 3. METODOLOŠKA IZHODIŠČA Ocene razvoja podnebnih selitev temeljijo na lastnostih dejavnikov, ki z določeno verjetnostjo sprožajo podnebne selitve. Pri tem je upoštevano prevladujoče mnenje v znanosti, da imajo podnebne spremembe antropogen izvor. Ugotovitev je podkrepljena s številnimi študijami pozitivistično usmerjenih znanstvenikov iz IPCC-ja, ki deluje v okviru OZN-a in trenutno velja za najbolj merodajno ustanovo na tem področju. Disertacija se namerno izogiba presojanju sporov med IPCC-jem in alternativnim NIPCC-jem (angl. Nongovernmental International Panel on Climate Change), ki ga sestavljajo nasprotniki teorije o antropogenosti podnebnih sprememb, saj to ni predmet proučevanja. Doktorska disertacija obsega raziskavo o razvoju podnebnih selitev, ki jo sestavljata dva časovno različna pristopa: proučevanje obstoječih podnebnih selitev v treh vzorčnih regijah, izdelava scenarijev podnebnih selitev v treh vzorčnih regijah. 103 104 3.1. METODOLOGIJA PODNEBNIH SELITEV PROUČEVANJA OBSTOJEČIH 3.1.1. IZBIRA VZORČNIH REGIJ Različna opazovanja po svetu so pokazala, da se posledice podnebnih sprememb ne pojavljajo enakomerno ampak obstajajo očitne regionalne razlike (IPCC, 2007b). Različne regije so na podnebne spremembe in njihove posledice, kot je dviganje morske gladine, različno ranljive. Temperatura zraka po svetu raste z različno intenzivnostjo v korelaciji z geografsko širino. V polarnem podnebnem pasu je segrevanje nekajkrat večje kot v tropih, zato so tam učinki na naravno okolje večji. Kljub temu je ranljivost prebivalstva omenjenih območij relativno majhna, saj imajo stabilnejše okolje zaradi ugodnejše razporeditve prebivalstva ter visoke prilagoditvene zmogljivosti. Black in sodelavci ugotavljajo, da obstajata dve ključni območji, v katerih je velika verjetnost, da se bodo počasne podnebne spremembe odrazile v spremembah lastnosti selitev (Black idr., 2008): območja tropskega in subtropskega sušnega podnebnega pasu, kjer bo verjetno prišlo do povečanja tveganja suše, vročinskih valov ter vodnega stresa (sahelske države), tropske obalne delte, kjer bo verjetno prišlo do nadaljnjega dviganja morske gladine, povečanja sezonskih padavin, povečanja intenzivnosti tropskih ciklonov ter nadaljnjega krčenja gorskih ledenikov (Bangladeš). »Na obeh območjih bi lahko upadanje predvidljivosti vremenskih sistemov spodkopavalo prilagoditveno zmogljivost najrevnejšega prebivalstva in igralo ključno vlogo pri njihovem odločanju za selitev« (Black idr., 2008). Med najbolj podnebno ranljive regije spadajo gosto naseljena območja z nizko obalo, kot so rečne delte in majhni koralni otoki. Omenjene regije so skrajno ranljive iz naslednjih razlogov: zelo majhna nadmorska višina, velika podnebna izpostavljenost in občutljivost okolja, velika gostota prebivalstva, revščina, nizka prilagoditvena zmogljivost prebivalstva. Med vsemi območji z nizko obalo tem kriterijem najbolj ustrezajo gosto poseljene delte v Aziji in Afriki in majhne otoške države v osrednjem delu Tihega oceana. V disertaciji so predstavljene naslednje vzorčne regije: otočje Tuvalu kot primer majhne otoške države, delta Nila kot primer regije z nizko obalo z zelo gosto poselitvijo, delta Gangesa in Bramaputre kot primer regije z nizko obalo z največjim številom prebivalcev. Prvi pristop zajema analitičen pregled stanja na območju posameznih vzorčnih regij, ki vključuje osrednjo neznanko proučevanja, tj. obstoj podnebnih selitev. Preiskava se v okviru posamezne vzorčne regije osredotoča k potrditvi ali ovržbi hipoteze o obstoju podnebnih selitev. Pri vseh regijah se raziskava naslanja na sekundarne vire, ki so rezultat predhodnih raziskav o selitvah v vsaki od vzorčnih regij. Pri zadnji regiji, tj. delta Gangesa in Bramaputre, so dodatno upoštevani rezultati terenske raziskave, ki je imela namen proučiti isto problematiko na osnovi primarno pridobljenih podatkov. 105 3.1.2. METODOLOGIJA TERENSKE SHYAMNAGAR V BANGLADEŠU RAZISKAVE V OKRAJU Za izvedbo terenske raziskave je bil izbran Bangladeš, ki sodi tudi po ocenah nekaterih avtorjev (Brown, 2008; Black idr., 2008) med območja z že razvitimi podnebnimi selitvami. Terensko delo je potekalo med 20. oktobrom in 10. novembrom 2012. Stabilnost okolja različnih delov Bangladeša ogrožajo različne posledice podnebnih sprememb. Jugozahodni obalni del, v katerem je tudi okraj Shyamnagar, najbolj ogroža dviganje morske gladine. Na osnovi predhodnih raziskav je bilo upoštevano, da lahko očitne podnebne selitve povzroči le izredni vremenski dogodek. V primeru okraja Shyamanagar je bil to uničujoč tropski ciklon. Zadnji, z imenom Aila, je leta 2009 prizadel širšo okolico mangrovskega gozda Sundarban in še najbolj okraj Shyamnagar na skrajnem jugozahodu Bangladeša (Mehedi, 2010). Okraj Shyamnagar je bil izbran za območje terenske raziskave po posvetu s strokovnimi sodelavci nevladne dobrodelne organizacije Karitas Bangladeš (angl. Caritas Bangladesh) na njenem sedežu v Daki. Ob logistični in precejšnji strokovni podpori sodelavcev omenjene organizacije je bila sestavljena delovna skupina, ki so jo ob meni sestavljali še trije uslužbenci karitasovega centra v Shyamnagarju in študent Univerze v Khulni. Terensko delo se je izvajalo med prebivalci najbolj ranljivih in med Ailo najbolj prizadetih naselij. Za potrebe terenskega dela je bilo v desetih dneh z motorji in čolni prevoženih > 800 km. Terenska raziskava v okraju Shyamnagar temelji na podatkih, ki so bili pridobljeni z anketiranjem in intervjuvanjem naslednjih ciljnih skupin: prebivalci najbolj ranljivih naselij, pripadniki ljudstva Munda, obstoječi selivci, strokovnjaki in poznavalci s področja podnebnih selitev. Z anketiranjem je bila pridobljena vrsta različnih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, ki so bili osnova kasnejši obdelavi, medtem ko so intervjuji prispevali kvalitativne podatke, ki so poglobili vedenje o okoljskih problemih, pristopanju k njihovemu reševanju, pomenu podnebnih selitev ipd. Intervjuvanje je potekalo med pripadniki vseh štirih ciljnih skupin in je razen pri zadnji potekalo sočasno z anketiranjem. Rezultati intervjujev so bogat vir informacij o lastnostih anketirancev, njihovem načinu življenja, življenjskih razmerah na proučevanem območju in okoliščinah tropskega ciklona Aila, zato so intervjuji služili kot kvalitativni dodatek rezultatom anket. Vzorec intervjuvancev je bil pester tako po starostni kot verski sestavi, a bistveno manj pester po spolni sestavi, saj sta sodelovali le dve intervjuvanki. Točno število opravljenih intervjujev ni znano, saj so se pri nekaterih naseljih ohranili le rezultati in ne celotni intervjuji. Vprašanja so bila prilagojena lastnostim intervjuvanca. Tako so očividci Aile opisovali dogajanje okrog naravne katastrofe, obstoječi selivci so razpravljali o pogojih bivanja v kraju priselitve, kmetijski najemniki so tožili čez pogoje dela in okoljske probleme ipd. Anketni listi in povzetki intervjujev so predstavljeni v dodatku na koncu disertacije. V prvo skupino anketirancev so bili zajeti prebivalci podnebno najranljivejših naselij, ki so bila med Ailo v celoti poplavljena. Rezultati pridobljeni z anketiranjem te ciljne skupine predstavljajo podatkovno bazo terenske raziskave. Izpolnjenih je bilo skupno 99 anket iz naslednjih petih občin oz. desetih naselij: občina Munshiganj: Mathurapur (12) in Dakhin/South Kadamtala (4), občina Gabura: Gainbari (7) in Lebubunia (16), občina Padma Pukur: Chuibaria (3), Caritaspara (10) in Khutikata (5), 106 občina Ramjan Nagar: Golakhali (11) in Kalinchi Koloni (12), občina Kaikhali: Purba/East Kaikhali (18). Graf 7: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij po naseljih Vir: Anketiranje prebivalcev najbolj ranljivih naselij (The Questionnaire 1), 2012, N = 99 Graf 8: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij po občinah Vir: Anketiranje prebivalcev najbolj ranljivih naselij (The Questionnaire 1), 2012, N = 99 Anketni vprašalnik (Questionnaire 1) je vključeval 17 vprašanj iz naslednjih sklopov: vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost, kraj bivanja, izobrazba, družinski člani in letni družinski dohodek, vprašanja glede podnebnih sprememb, kot so: opažanje vplivov podnebnih sprememb in zaskrbljenost glede posledic podnebnih sprememb, vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: nagnjenost k selitvi, želeni kraji priseljevanja, selitveni dejavniki privlačevanja in odbijanja in vpliv podnebnih selitvenih dejavnikov. 107 Anketiranje je potekalo v naseljih, ki so med vsemi v okraju Shyamnagar najbolj ranljiva na podnebne spremembe. Omenjena naselja so v neposredni bližini rečnih rokavov, na najbolj izpostavljenih predelih, kot so nasipi in poplavne ravnice. Slednje so v depresiji, saj rečni rokavi tečejo po izgonu. V deževni dobi in v primeru izrednih vremenskih dogodkov voda v rokavih naraste in ogroža omenjena naselja. Anketiranje naključno izbranih prebivalcev je bilo opravljeno sočasno z intervjuvanjem posameznikov in fotografiranjem okolja. Prebivalci omenjenih vasi in zaselkov so zelo revni, ne glede na to ali pripadajo muslimanski večini ali hinduistični manjšini. Pri raziskavi so bile občine in naselja izbrani premišljeno in enakomerno. Slika 3: Terensko delo med prebivalci najbolj ranljivih naselij v okraju Shyamnagar Avtor: J. Kočar Vir: Terenska raziskava, 2012 Vsa v terensko raziskavo zajeta naselja so bila med Ailo popolnoma uničena. Po Aili je bila večina naselij obnovljenih, medtem ko so bila nekatera prenovljena s premestitvijo bivališč na varnejša mesta in utrditvijo protipoplavne infrastrukture. Kljub temu ostajajo naselja najbolj ranljiva v okraju Shyamnagar, ki jih lahko v prihodnosti tropski ciklon znova prizadene. Prebivalci najbolj ranljivih naselij so izseljevanju naklonjeni, zato obstaja pri njih velika verjetnost razvoja podnebnih selitev. Vzorec anketirancev je zajel 99 polnoletnih oseb, ki so bile za anketiranje dobro motivirane, kar je olajšalo terensko delo. Med prebivalci bangladeškega podeželja, zlasti pri muslimanski večini, so razširjeni patriarhalni odnosi, zato je bila dostopnost žensk omejena. V vzorcu anketiranja je bilo moških kar 80 %. Pri slednjih je obstajala veliko večja pripravljenost za sodelovanje, a je bilo vseeno vloženega precej truda, da so k anketiranju pristopale tudi ženske. Tudi starostna sestava anketirancev ni bila najbolj ugodna, saj gre nagnjenost k selitvam bolj pričakovati pri mlajši populaciji (Afifi, 2011; Mortreux idr., 2009). Največkrat so odgovarjali gospodarji družin, zato je bilo kar 60 % anketirancev starejših od 40 let. Družinski člani so med seboj zelo povezani in se o pomembnih stvareh posvetujejo, zato mnenje gospodarja v veliki meri odraža mnenje in bodoče odločitve ostalih družinskih članov. To velja tudi za odločitve za začasne selitve mlajših moških družinskih članov, ki se izselijo z namenom, da bi z denarnimi nakazili povečali dohodek domačega gospodinjstva. V življenju prebivalcev bangladeškega podeželja igra družina pomembno vlogo. Kar 94 % anketirancev je bilo poročenih, ostali so bili samski ali ovdoveli. Za relativno velike družine revnih skupnosti je značilno, da ob finančnih stiskah pošljejo v mesto ali celo v tujino 108 mlajšega moškega člana, da služi in pošilja domov del svojega zaslužka ter se po krizi običajno vrne domov (Afsar, 2000; Brown, 2008, str. 22). Intervjuji opravljeni med prebivalci okraja Shyamnagar so pokazali, da so takšne oblike začasnih selitev prisotne tudi v Bangladešu. Graf 9: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Izobrazbena sestava anketirancev kaže na marginalni položaj skupnosti v odnosu do ostalih prebivalcev Bangladeša. Večina anketirancev je bila neizobražena, dobra četrtina jih je imela končano osnovno in desetina srednjo šolo, medtem ko višje in visoke izobrazbe ni imel nihče. Zanimiv je tudi podatek o številu otrok v družini anketiranca. Otroka je imelo 92 % anketirancev. Tretjina anketirancev je imela enega otroka, 28 % dva in tretjina tri ali več oz. desetina pet ali več. Tudi ti podatki kažejo na močno vlogo družine v življenju skupnosti. Graf 10: Število otrok v družinah anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Prebivalci okraja Shyamnagar so v glavnem potomci priseljencev. Kolonizacija je potekala zadnjih dvesto let in se je umirila šele pred nekaj desetletji, zato je za prebivalce značilna velika mobilnost (Munda, 2008). Poleg tega večina nima lastne obdelovalne zemlje in živijo v skromnih bivalnih objektih, kar ugodno vpliva na njihovo mobilnost. 109 Zadnji podatek o skupini anketirancev je višina celoletnega družinskega dohodka. Ta je pričakovano zelo nizka in v povprečju znaša dobrih 300 EUR, saj 43 % družin zasluži manj kot 300 EUR. Podatek, da vsaka druga družina preživi z manj kot enim evrom na dan, je dober indikator revščine. Graf 11: Letni družinski dohodek anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Populacija iz prve ciljne skupine je bila v veliki meri socialno homogena, kljub precejšnjim kulturnim in verskim razlikam. Anketiranci so pripadali patriarhalni skupnosti revnih in neizobraženih kmečkih delavcev. Drugo ciljno skupino so predstavljali pripadniki najranljivejšega ljudstva Munda. Manjša strnjena skupina živi v naselju Kachukhali, ki ga je postavil Karitas kmalu po katastrofi, torej so se vsi anketiranci priselili v novo naselje kot brezdomci. Munde zaradi svojega načina življenja predstavljajo posebnost shyamnagarskega podeželja. Vse ankete so bile izpolnjene v naselju Kachukhali. Uradni podatki o številu Mund v okraju Shyamanagar ne obstajajo, zato je nemogoče ugotoviti kolikšen delež je pokril vzorec anketirancev. Sodelovalo je 20 od 25 družin, ki bivajo v naselju. K izpolnjevanju ankete je v vsaki družini pristopil po en družinski član, zato je bilo izpolnjenih 20 anket. Anketni vprašalnik (Questionnaire 2) je vključeval 13 vprašanj iz naslednjih skupin: vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost in število družinskih članov, vprašanja glede problemov eksistenčne narave, kot so: napadi tigra, gojilnice škampov, vloga nevladnih dobrodelnih organizacij pri zagotavljanju socialne varnosti vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: vzroki selitev, dejavniki privlačevanja in odbijanja v kraju priselitve ter nagnjenost k ponovni selitvi. Med anketiranci so v 80 % prevladovali moški, ker so bili bolj pripravljeni na sodelovanje kot ženske. Prevladovali so anketiranci iz zrele starostne skupine, saj je bilo največ anketirancev (45 %) iz starostne skupine med 41 in 50 let, medtem ko so mlajši in starejši anketiranci sodelovali v približno enakem deležu. 110 Graf 12: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine ljudstvo Munda Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20 Povprečno število družinskih članov je bilo 4,6, kar je glede na državno povprečje relativno malo. Vzrok je verjetno tudi v precejšnjem številu starejših prebivalcev. Za potrebe raziskave o selitvah bi bila primernejša mlajša in spolno bolj mešana populacija, a je treba upoštevati, da je v naselju skoraj ni mlajših družin in da Munde ohranjajo tradicionalno življenje, tako da v družinah izrazito prevladujejo patriarhalni odnosi. Pri družinskih odločitvah je ključno mnenje moškega nosilca gospodinjstva, zato so pridobljeni podatki ustrezen indikator stanja na območju raziskave. Tretjo ciljno skupino so predstavljali obstoječi selivci. Pri njih gre večinoma za delavce na začasnem delu v urbanih središčih. V času verskih praznikov, ko so bili številni selivci na obisku pri svojih svojcih, je bilo opravljenih 7 anket. Vsi anketiranci so bili iz občine Kaikhali, za katero sem pri nevladni organizaciji Ledars pridobil seznam izseljencev. Zaradi izredno majhnega števila anket so pridobljeni podatki lahko koristili le kvalitativni obravnavi raziskovalnega problema. Vsi anketiranci so bili odrasli moški. Anketni vprašalnik (Questionnaire 3), je vključeval 13 vprašanj iz naslednjih skupin: vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost in število družinskih članov, vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: kraj priselitve, vzroki selitve, dejavniki privlačevanja in odbijanja v kraju priselitve ter nagnjenost k ponovni selitvi. Četrto skupino podatkov predstavljajo rezultati intervjuvanja strokovnjakov in poznavalcev področja podnebnih selitev. Intervjuvanje je bilo opravljeno na treh različnih lokacijah: pet v okraju Shyamnagar, štiri v Khulni in tri v Daki. Povzetki intervjujev so predstavljeni v dodatku disertacije. V skupino intervjuvanih strokovnjakov je bilo zajeto: šest pripadnikov petih nevladnih dobrodelnih organizacij (Barcik: Sukanta Sen, BCAS: dr. Dwjien Mallick, Karitas Bangladeš: Sanjib Kumar Mondol in Sudeb Kumardas, Ledars: Mohon Kumar Mondal ter Nabolok: Imtiaz Ahmed). 111 trije profesorji z univerz v Daki (dr. Ahsan Ali) in Khulni (dr. Saroar M. Mustafa in dr. Mohsin Uddin Ahmed). drugi poznavalci razmer: zdravnik Asaduzzaman, dr. spl. med., ravnatelj osnovne šole Haroshit Kumar Mondol in katoliški duhovnik msr. Luigi Paggi. Vprašanja v intervjujih so bila prilagojena tipu intervjuvanca. Tako je v intervjujih pripadnikov nevladnih organizacij v ospredju okoljska problematika, prilagoditveni ukrepi, ki jih izvajajo. V intervjujih univerzitetnih profesorjev je poudarek na metodoloških vprašanjih in njihovemu dojemanju problematike podnebnih selitev. Zdravnik in ravnatelj sta v svojem intervjuju vsak s svojega področja spregovorila o dogodkih okrog Aile in o naravi svojega dela, medtem ko je duhovnik opisal svoje misijonarsko poslanstvo, ki ga opravlja med pripadniki ljudstva Munda. 112 3.2. METODOLOGIJA PODNEBNIH SELITEV PROUČEVANJA BODOČIH 3.2.1. METODA SCENARIJEV Scenaristika predstavlja v disertaciji osrednjo metodo pri ocenjevanju bodočih podnebnih selitev. V geografiji je scenaristika sicer redka, a zelo uporabna metoda postavljanja možnih trendov razvoja v prihodnosti. Bolj prisotna je v družboslovnih vedah, kot sta sociologija in ekonomija, saj je osnovna metoda družbenega načrtovanja. Gre torej za kvalitativno metodo, ki je za njene kritike z vidika pozitivistične znanosti sporna oz. znanstveno podhranjena in jo pogosto primerjajo s futuristiko. Kljub temu ji ne gre oporekati njene empiričnosti, saj izdelava scenarijev ni iracionalno napovedovanje, temveč je delovna metoda, ki se opira na podatke, pridobljene s kvantitativnimi metodami proučevanja in upošteva pretekle izkušnje, na osnovi katerih se izdelajo simulacije stanja v prihodnosti. Slednje vendarle ne opravičuje morebitno nekritičnost snovalcev scenarijev, zato je pri izdelavi scenarijev potrebna pazljivost, da se ne sprejemajo sklepi brez empiričnega ozadja. Po drugi strani so mogoči vsi scenariji, zato je pri izdelavi potrebna ustrezna mera drznosti, a hkrati ustrezna kritičnost pri vrednotenju verjetnosti. Scenaristika je ena od kvalitativnih metod, med katere spadajo še simulacijske igre, večnivojske analize, »možgansko viharjenje« in Delphi analiza. Scenaristika je temeljna metoda futurologije in je pogosto uporabljena pri številnih vedah, kot so: obramboslovje, ekonomija, politologija, klimatologija, demografija ipd. Njen cilj je jasna predstavitev in razumevanje možnega bodočega razvoja in pritegnitev pozornosti na dolgoročne posledice konkretnih današnjih odločitev. Scenarij je lahko tudi baza za bolj formalen model odločanja. S tega vidika je primeren kot podlaga za prostorsko načrtovanje, kot najbolj formalizirano obliko odločanja o prostorskih razvojnih možnostih. Metoda scenaristike vključuje konstrukcijo logične in prepričljive slike obstoječega in verjetnega bodočega stanja (Parsons, 1995). S scenaristiko se poizkuša simulirati razvoj oz. variante družbenega razvoja. postopek je koristen, ker omogoča jasno predstavitev najrazličnejših trendov in njihovih vplivov na celotni družbeni razvoj. Smiselnost in uporabnost te metode je predvsem v tem, da vsaj deloma popravlja dve temeljni pomanjkljivosti pozitivističnega analitičnega pristopa:: sektorsko pristranskost in hiperkompleksnost informacijskih baz, ki zelo otežujeta identifikacijo najvplivnejših trendov (Kos, 1998). Opozoriti je treba tudi na številne slabosti, ki zmanjšujejo empiričnost metode. Pri zmanjševanju kompleksnosti oz. pri selektivni izbiri najbolj reprezentativnih trendov je neizbežna določena mera zavednega in nezavednega osebnega presojanja. V postopku selekcije obstaja relativno velika verjetnost spregleda navidezno marginalnega, a morebiti zelo pomembnega elementa, ki lahko korenito spremeni vrednotenje teže konkretnih dogajanj. Postopek vrednotenja ni mogoče povsem objektivizirati (Kos, 1998). Na osnovi pozitivističnega pristopa, ki izhaja iz predpostavke, da je mogoče z racionalnim vpogledom v naravo nekega dogajanja odkriti temeljne zakonitosti, ki ga poganjajo, je mogoče izpeljati znanstveno ustrezen model bodočega razvoja dogodkov. Ker pa se družbeni razvoj ne odvija z velikimi spremembami, pač pa ga sestavljajo številni majhni koraki naprej pa tudi nazadovanja, pavze ipd., se razvoj dogodkov v realnosti izkaže kot rezultat prepletanja raznolikih variant oz. različnih scenarijev. Pisec scenarijev prihodnosti, ki stremi k osvetljevanju vseh možnih opcij, pride v nevarnost, da svoje analize nikoli ne konča, ker v vsaki novi fazi odkriva nove spremenljivke, zato je pot do razumnega števila scenarijev je zelo težka (Kos, 1998). 113 Naslednja dilema pri pisanju scenarijev se pojavlja v številu problemov, ki jih je treba upoštevati. V projekcije je laže uvrstiti probleme, ki so vsaj domnevno pereči, čeprav projektivno niso zelo pomembni. Če ni jasno katera so najpomembnejša razvojna vprašanja, je zelo težko izdelati hierarhijo problemov. Pomemben dejavnik vrednotenja problemov je tudi časovna dimenzija. Problem mora doseči neko stopnjo dozorelosti, da ga pisec sploh opazi. Vsak pisec prepoznava probleme subjektivno, v okviru svojega znanja in interesov, čemur se ne morejo izogniti niti največji profesionalci. Kljub temu metodološka korektnost piscu omogoča, da se v postopku definiranja izogne stereotipnim zaznavam in interpretacijam. Pri definiranju problemov je pomembna tudi kakovost podatkov in raven posploševanja (Kos, 1998). V zvezi z veliko sposobnostjo zbiranja in manipuliranja s podatki obstaja problem sposobnosti dojemanja vzročno posledičnih zvez med pojavi oz. problemi. Ob pomanjkanju podatkov je problem še večji, težave pa lahko povzroči tudi prevelika izbira podatkov. Razlika v dostopnosti in obdelanosti podatkov lahko zavaja in usmerja pozornost v tista problemska področja, kjer so podatki dostopnejši in kakovostnejši. V postopku strukturiranja in definiranja problemov je treba upoštevati pluralnost pristopov (Kos, 1998). Scenariji so torej posebna oblika poskusov, da se iz analize sedanjih dogodkov prikazuje podoba prihodnosti na temelju teoretskih modelov, ideoloških usmeritev ali, največkrat, obojih. Scenarije je mogoče izdelati kot projekte, pri katerih se skuša na podlagi analize preteklih dogodkov in sedanjega stanja osmisliti stanje v prihodnosti ali pa se izbere obratni postopek, po katerem se na osnovi ocene sedanjega stanja poskuša postaviti smeri, v katerih naj bi se družba razvijala v prihodnosti. Najbolj logičen in podkrepljen scenarij bi lahko mobiliziral strokovne razprave in pripomogel k celovitejšemu dojemanju posameznih problemov. Kljub temu da metoda ne uživa posebnega znanstvenega ugleda, izvira iz istih temeljnih predpostavk kot kvantitativne metode konstituiranja (Saksida idr., 1980). Uporabo scenaristike poleg omenjenih slabosti omejuje tudi njena interdisciplinarnost. Scenariji morajo biti sintezne zgodbe, kar spremljajo disciplinarne omejitve oz. t.i. »disciplinarni imperializem«. Zaradi svoje celovitosti je metoda zlasti primerna za prostorske projekcije, katere je nemogoče omejiti na ozko sektorsko dimenzijo (Kos, 1998). Iz tega vidika je scenaristika zelo uporabna v geografiji, kar bi bilo smiselno v prihodnosti bolje izkoristiti. Vse bolj negotova usoda okolja v prihodnjih desetletjih zaradi vse večjih družbenogospodarskih pritiskov človeštva spodbuja geografsko znanost k temu, da izkoristi svojo interdisciplinarno naravo in pripomore k snovanju razvojnih strategij tako na globalni kot nižjih ravneh. Eden glavnih okoljskih izzivov v prihodnosti predstavljajo podnebne spremembe. Čeprav so meteorološka znanost in tehnike modeliranja podnebja v tem stoletju močno napredovale, še vedno ne moremo z gotovostjo predvideti vpliva podnebnih sprememb na vremenski sistem. Obstajajo negotovosti na primer o tem, v katero smer se bodo spreminjale značilnosti padavin in v kolikšni meri bodo spremembe vplivale na pogostost in silovitost tropskih ciklonov. Dolgo časa se je znanost ukvarjala predvsem z učinki, ki bi jih imele nadaljnje podnebne spremembe na okolje, medtem ko je bilo precej manj pozornosti namenjene predvidevanju vplivov podnebnih sprememb na človeštvo. Interakcija različnih meteoroloških in družbenih dejavnikov je ustvarila lažne vzročne in posledične modele, ki so pogosto neprimerni. Posledično so podobe, ki so bile ustvarjene v preteklosti, le malo boljše od ugibanj. Razvoj boljših projekcij bo v prihodnosti zahteval več obdelave kvantitativnih podatkov, kot je bila praksa v preteklosti. Projekcije so zapletene zaradi naslednjih treh vzrokov (Brown, 2008, str. 24–25): negotovost ocen bodoče gostote in razporeditve prebivalstva, odsotnost trdnih baznih podatkov za trenutna selitvena gibanja, odvisnost dogajanja v drugi polovici 21. stoletja od današnjih dejavnosti človeštva. 114 Trenutno svetovno prebivalstvo raste po stopnji 1,1 % in ocene za leto 2050 kažejo, da bo število svetovnega prebivalstva doseglo številko 9,075 milijard. Dodatno težavo pri ocenjevanju predstavlja pospešena selitev v urbana območja, saj že danes živi večina svetovnega prebivalstva v mestih in je stopnja rasti mestnega prebivalstva dvakrat večja od rasti celotnega svetovnega prebivalstva. V Sahelu, v eni najbolj podnebno ranljivih regij na svetu, je že danes stopnja rasti prebivalstva 3,1 % in stopnja rasti mestnega prebivalstva 7 %. Absurdno bi bilo razloge za notranje ruralno-urbane selitvene tokove pripisovati le podnebnim spremembam, vendar je upoštevanje njihove vloge v njih smiselno (Brown, 2008, str. 24–25). Manjkajo predvsem bazni podatki za države v razvoju, zlasti malo jih je o notranjih selitvah. Omejitve v obsegu podatkov so vidne že ob proučevanju mednarodnih selitev. V stroki je prevladalo mnenje, da bo večina prisilnih selivcev ostajala znotraj meja lastne države, vendar teza še ni potrjena zaradi pomanjkanja podatkov (Brown, 2008, str. 24–25). Podnebni sistem ima precejšnjo stopnjo vztrajnosti, kar lahko pomeni, da so napovedane podnebne spremembe v drugi polovici 21. stoletja lahko pretirane. Kljub temu, da sta obstoj in narava bodočih podnebnih sprememb povezani z današnjo količino izpustov toplogrednih plinov, so poskusi napovedovanja podnebnih sprememb za obdobje po letu 2050 zelo tvegani (Brown, 2008, str. 24–25). Predvidevanje naravnega spreminjanja podnebja je ob dobrem poznavanju obstoječih trendov relativno enostavno, kar ne velja za nekatere družbene dejavnike selitev. Tako je skoraj nemogoče predvideti skupno število ljudi, ki bi se v prihodnosti selili pretežno zaradi sprememb v okolju. Preprosta povezava med okoljskimi vzroki in vplivi na družbo običajno ne obstaja. Po drugi strani se bo v prihodnosti človeštvo skoraj zagotovo soočilo z vse večjimi motnjami v okolju. Kako se bodo ljudje v prihodnosti odzivali na okoljske izzive bo zelo odvisno od lokalne prilagoditvene zmogljivosti in odzivanja politike prizadetih držav. O tem, kakšne bodo podnebne selitve in njihove posledice v sredini ali celo ob koncu 21. stoletja, nimamo natančnejših napovedi. Kljub temu Black s sodelavci z Univerze v Sussexu navaja, da ocene možnega števila okoljskih oz. podnebnih selivcev temeljijo na kartiranju verjetnih podnebnih sprememb, vendar samo to ne zadošča za dobro razumevanje občutljivosti selitev na posledice podnebnih sprememb. Po njihovem mnenju še vedno ni jasno v kolikšni meri lahko podnebne spremembe same delujejo kot dominantni selitveni dejavnik, ločen od drugih (gospodarskih, socialnih, političnih idr.) dejavnikov. To se kaže tudi v dejstvu, da ocenjena razširjenost podnebnih selitev v prihodnjih letih ni bistveno drugačna od skupnega povečanja selitev kot posledica utečenih selitvenih dejavnikov (Black idr., 2008). 3.2.2. IZDELAVA SCENARIJEV PODNEBNIH SELITEV Za izhodišče pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev so bili izbrani štirje scenariji podnebnih sprememb, ki so bili izdelani v okviru IPCC-ja in objavljeni v njegovem zadnjem poročilu (AR5) iz leta 2013. Pri tem so bili vsaj deloma upoštevani tudi scenariji predhodnega poročila (AR4). Posameznim podnebnim scenarijem, ki so objavljeni na IPCC-jevi spletni strani (IPCC, 2013a), so bile dodane lastne ocene bodočega razvoja nepodnebnih selitvenih dejavnikov in ovrednotenje njihove verjetnosti. Scenariji podnebnih selitev so izdelani za obdobje do leta 2100, torej prikazujejo stanje ob koncu 21. stoletja. Izdelani so najprej na globalni ravni in predstavljajo osnovo pri izdelavi scenarijev na regionalni ravni za vsako vzorčno regijo posebej. Pri izdelavi selitvenih scenarijev na globalni ravni so bili upoštevani le vplivi globalnih podnebnih sprememb, saj ni bilo osnove za upoštevanje regionalnih posebnosti. Nasprotno so bile pri izdelavi selitvenih 115 scenarijev na regionalni ravni, za vsako posamezno vzorčno regijo upoštevane njene posebnosti. Pri proučevanju selitev imajo pomembno vlogo selitveni dejavniki. Na podnebne selitve, zlasti prisilne, v večji meri vplivajo selitveni dejavniki odbijanja, zato jim je v disertaciji posvečena večja pozornost. Upoštevani so tako podnebni kot nepodnebni dejavniki odbijanja. Obravnava raziskovalnega problema v treh vzorčnih regijah je bila izvedena iz potrebe po bolj natančni predstavitvi vplivov podnebnih sprememb na razvoj selitvenega gibanja. Eden od vzrokov regionalnega pristopa k raziskovanju podnebnih selitev je bila primerjava med posameznimi regijami, ki je ena od možnih načinov ugotavljanja zakonitosti pojava. Za ključni kriterij pri izdelavi scenarijev je bilo izbrano dviganje morske gladine, saj so vse tri vzorčne regije območja z nizko obalo in jih dviganje morske gladine ogroža neposredno. Na koncu obravnave posamezne regije so izdelani metodološko usklajeni scenariji. V njih so med drugim zajete posledice, ki bi jih imele nadaljnje podnebne spremembe na okolje in prebivalstvo vključno z razvojem podnebnih selitev kot skrajne oblike prilagoditvenega ukrepanja. Pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev so bile upoštevane tudi regionalne značilnosti obstoječih in preteklih selitev. Izkazalo se je, da imajo ravno selitvene navade določene skupnosti med ostalimi nepodnebnimi selitvenimi dejavniki izreden pomen pri predvidevanju prihodnjih selitvenih trendov, torej so bili pri izdelavi selitvenih scenarijev uporabljeni pristopi behavioristične smeri geografskega proučevanja. Osnovna konstrukcija scenarijev podnebnih selitev je izdelana po zgledu metodoloških pristopov delovne skupine sociologov iz Ljubljane, ki je pod vodstvom Staneta Sakside leta 1980 sodelovala pri projektu Slovenija 2000. Pri tem je izdelala štiri scenarije bodočega družbenega in prostorskega razvoja Slovenije (Saksida idr., 1980). Konstrukcija scenarijev podnebnih selitev temelji na kombinaciji dveh dimenzij s štirimi vrednostmi: zelo visoka/visoka/nizka/zelo nizka stopnja blažilnega ukrepanja (V/v/n/N), zelo visoka/visoka/nizka/zelo nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (V/v/n/N). Kombinacija dveh dimenzij s štirimi vrednostmi vodi do nastanka štirih konstrukcij scenarijev: zelo visoka stopnja blažilnega in zelo visoka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (VV), visoka stopnja blažilnega in nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (nv), nizka stopnja blažilnega in visoka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (vn), zelo nizka stopnja blažilnega in zelo nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (NN), Tako z vidika vplivov na podnebne selitve kot vplivov na okolje si scenariji sledijo od najugodnejšega k najmanj ugodnemu. Scenariji podnebnih selitev so narejeni na osnovi konstrukcije scenarijev in so poimenovani po trendu bodoče rasti podnebnih selitev. Ta bo v prihodnosti odvisen od interakcije različnih podnebnih in nepodnebnih selitvenih dejavnikov, ki so odvisni od stopnje blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja družbe tako na globalni kot regionalni ravni. Ob dodatnem upoštevanju trendov globalnih podnebnih sprememb, razpoložljivih statističnih demografskih podatkov in stopnje prilagoditvenih zmogljivosti podnebno izpostavljenih skupnosti so izdelani naslednji scenariji podnebnih selitev: scenarij »stagnacija« (VV), scenarij »rast« (nv), scenarij »stopnjevanje« (vn), scenarij »stihija« (NN). Scenarij »stagnacija« je z vidika stabilnosti podnebja in posledično razvoja podnebnih selitev najbolj optimističen in vsak naslednji je manj ugoden. Posebnost predstavlja scenarij 116 »stihija«, ki predvideva odsotnost blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja in nenadzorovan razvoj dogodkov. Omenjeni scenarij predstavlja najbolj pesimistično možnost razvoja podnebnih sprememb in podnebnih selitev. Podrobne lastnosti posameznih scenarijev so opisane v naslednjem poglavju. Razlike med scenariji podnebnih selitev izhajajo iz različne stopnje odzivanja človeštva v obliki zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in dviganja prilagoditvene zmogljivosti skupnosti na ogroženih območij. Za prve tri scenarije, v katerih je predvideno odzivanje človeštva, je značilen dvig morske gladine za približno 0,5 m, v razponu med 0,26–0,62 m s srednjo vrednostjo 0,44 m. Pri scenariju »stihija« je za izhodišče vzet dvig morske gladine v vrednosti približno 1 m, kar je zaokrožena zgornja vrednost scenarija (0,97 m), katerega cilj je prikaz najmanj ugodnega poteka razvoja dogodkov v 21. stoletju in lahko služi snovalcem razvojnih strategij za svarilo pred posledicami morebitne popolne pasivnosti človeštva in s tem popolne odsotnosti blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Preglednica 1: Značilnosti scenarijev podnebnih selitev Podnebni scenarij Stopnja blažilnega ukrepanja Stopnja prilagoditvenega ukrepanja STAGNACIJA zelo visoka (V) zelo visoka (V) RAST nizka (n) visoka (v) STOPNJEVANJE visoka (v) nizka (n) STIHIJA zelo nizka (N) zelo nizka (N) Primerljivost s scenariji (RCP, SRES, Brown) RCP2,6 B1 dober RCP6 A1B Slab RCP4,5 A1T slab RCP8,5 A1FI grd Stopnja verjetnosti Sprejemljivost scenarija nizka ugoden visoka zadovoljiv visoka neugoden nizka zelo neugoden Avtor: J. Kočar V scenarijih so predvideni različni poteki razvoja dogodkov, ki bi verjetno sprožili podnebne selitve in različno vplivali na njihove lastnosti (obseg, smeri, vrste, idr.). Scenariji se razlikujejo tudi po stopnji verjetnosti, čeprav nobenega od njih ni smiselno izključiti. Bolj verjetna sta drugi in tretji scenarij, saj je malo verjetno, da bi po eni strani človeštvo v kratkem spremenilo svoj življenjski slog ali se po drugi strani pasivno prepustilo degradaciji okolja, saj že danes razpolaga z ustreznim znanjem in številnimi tehnološkimi rešitvami. Prvi je verjeten le v primeru takšnega razvoja dogodkov, ki bi človeštvo šokiral in občutno dvignil njegovo okoljsko osveščenost. Projekcije razvoja antropogenih izpustov toplogrednih plinov oz. podnebnih sprememb, ki so bile predstavljene v številnih scenarijih četrtega poročila IPCC-ja (AR4), so bile pri različnih avtorjih osnova pri izdelavi lastnih scenarijev. Na ta način je svoje scenarije podnebnih selitev izdelal Brown (Brown, 2008), kar je predstavljeno že v prejšnjem poglavju. V letu 2013 je IPCC izdal novo serijo scenarijev, ki predstavljajo osnovo petega poročila (AR5). Zadnji scenariji RCP so sodobnejši in upoštevajo nekaj novih spremenljivk, med katerimi ima blažitev posledic podnebnih sprememb posebno mesto. Za osnovo pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev, ki so predstavljeni v disertaciji, so bili uporabljeni štirje novi IPCC-jevi scenariji RCP. Za primerjavo so bili uporabljeni še scenariji 117 SRES predhodnega poročila (AR4) in imeli pri tem prednost tisti, ki predvidevajo nadaljevanje obstoječega gospodarskega razvoja. Ob upoštevanju obstoječih gospodarskih trendov je malo verjetno, da bi se družbeni razvoj znova usmeril na regionalno ali celo lokalno raven. Obstoječim scenarijem RCP (IPCC, 2013b), so bile dodane ocene bodočega razvoja nepodnebnih selitvenih dejavnikov in ocene njihove verjetnosti in družbene sprejemljivosti. Zdi se logično, da so za družbo sprejemljivejši tisti scenariji, ki predvidevajo večje blažilno ukrepanje in posledično manjši sevalni prispevek, a se je v procesu raziskave izkazalo, da za scenarije podnebnih selitev to ne drži. Rezultati raziskave obstoječih podnebnih selitev so namreč pokazali, da ima prilagoditveno ukrepanje na razvoj podnebnih selitev kratkoročno precej večji vpliv od blažilnega. Razlog je po eni strani ta, da območja z nizko obalo najbolj ogroža dviganje morske gladine, ki ima dolg odzivni čas, torej bi povečano blažilno ukrepanje nanj vplivalo dolgoročno. Po drugi strani je število žrtev izrednih vremenskih dogodkov v veliki meri odvisno od prilagoditvene zmogljivosti prizadete skupnosti. To je razlog, da je pri scenariju »rast« za osnovo vzet scenarij RCP6 in ne scenarij RCP4,5, ki je upoštevan pri scenariju »stopnjevanje« s sicer slabšim izidom. 118 4. PODNEBNE SELITVE V REGIJAH Z NIZKO OBALO 4.1. PODNEBNA RANLJIVOST OBMOČIJ Z NIZKO OBALO Vplivi podnebnih sprememb na okolje so zelo raznoliki. Najbolj očitni posledici podnebnih sprememb sta dezertifikacija in taljenje ledu, ki neposredno vplivata na kakovost življenja na redko poseljenih območjih sveta, medtem ko je na gosto poseljenih območjih z nizko obalo najočitnejša posledica podnebnih sprememb dviganje morske gladine. Slednja v kombinaciji z nekaterimi drugimi posledicami podnebnih sprememb destabilizira okolje in ogroža obstoj obalnih skupnosti. Glede podnebne ranljivosti obstajajo med posameznimi obalnimi regijami precejšnje razlike. Najbolj podnebno izpostavljene so tiste, v katerih je stanje okolja skrajno labilno in se občasno pojavljajo izredni vremenski dogodki. Ti občasno v okolju presežejo njegov kritični prag in ga spravijo iz ravnovesja. Ranljivost regije je hkrati v veliki meri pogojena z družbeno-gospodarskimi dejavniki. Ena od ključnih dejavnikov podnebne ranljivosti območij z nizko obalo je prenaseljenost, ki povzroča velike pritiske na tamkajšnje osnovne naravne vire, kot sta pitna voda in hrana. Prebivalstvo najbolj ranljivih območij z nizko obalo je revno in se preživlja s tradicionalnimi dejavnostmi, ki so odvisne od neposredne razpoložljivosti osnovnih naravnih virov. Prebivalci se soočajo z revščino že v normalnem stanju okolja, ki izvira iz omejenosti in težke dostopnosti naravnih virov, slabe izobrazbene sestave in pogosto neurejenih posestniških odnosov. Omenjene neugodne družbeno-gospodarske razmere pogojujejo slabo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Na podnebno ranljivost prebivalstva določene regije odločilno vpliva njegova prilagoditvena zmogljivost, ki je v očitni korelaciji z družbeno-gospodarsko razvitostjo regije. Na tem področju so razvite države v izraziti prednosti pred državami v razvoju, zato je njihova podnebna ranljivost manjša. Regije z nizko obalo spadajo med podnebno najbolj ranljiva območja na svetu. Vse vzorčne regije, ki so zajete v raziskavo, sodijo med najgosteje poseljene dele sveta. Najbolj očitne posledice podnebnih sprememb, ki se pojavljajo v vzorčnih regijah, so dviganje morske gladine, občasne poplave, sezonske suše in občasni tropski cikloni in hkrati predstavljajo podnebne selitvene dejavnike odbijanja. Po ranljivosti so z njimi primerljiva le še sušna območja v državah v razvoju, ki jih občasno prizadene izredna sezonska suša, npr. sahelske države (Black idr., 2008). Katastrofalna suša lahko zajame obsežnejša območja kot je območje obalnega pasu, vendar so sušna območja praviloma redko poseljena. Med obema tipoma regij obstajajo velike naravne in družbeno-gospodarske razlike, zato sta si med seboj težko primerljiva. Poleg tega je ruralno prebivalstvo sušnih območij težje dostopno in posledično manj ugodno za raziskovanje. Prilagoditvena zmogljivost je najnižja pri revnem prebivalstvu, ki poseljuje najbolj podnebno izpostavljena območja tako na nerazvitem podeželju kot v marginalnih naseljih razvitih velemest. Slednja so običajno v mestnih predelih, ki so najbolj izpostavljeni izrednim vremenskim dogodkom ( Brown, 2008, str. 18; IPCC, 2007b, str. 332). Strokovnjaki IPCC-ja ocenjujejo, da bosta Afrika in Azija tudi v 21. stoletju najbolj poplavno ogroženi celini. Scenariji podnebnih sprememb, ki upoštevajo dviganje morske gladine, predvidevajo za okolje teh območij očitno poslabšanje stanja v 80. letih 21. stoletja. (IPCC, 2007b, str. 333–334). Zelo ranljive so tudi majhne otoške države, ki jim po večini scenarijev podnebnih sprememb grozi popolna trajna potopitev že pred koncem stoletja. Razlog je v njihovi ozemeljski omejenosti, majhni nadmorski višini, izoliranosti in stopnjevanju dviganja morske gladine. Številnim znanstvenikom in snovalcem prilagoditvenih strategij se zdi organizirana razselitev prebivalstva koralnih otokov edini smiselni prilagoditveni ukrep, 119 vendar zaradi svoje skrajnosti ne uživa široke politične podpore. Razvoj podnebnih selitev v majhnih otoških državah je v prihodnosti skoraj neizbežen. Najgosteje poseljene regije z nizko obalo so velike rečne delte v tropskem in subtropskem delu Azije in Afrike. Mnoge med njimi so bile zaradi ugodnih življenjskih pogojev gosto poseljene že v starem veku in so danes marsikje agrarno prenaseljene. Otočje Tuvalu v Polineziji je v središču zanimanja svetovne strokovne javnosti. Tamkajšnji selitveni tokovi zaradi ozemeljske omejenosti otočja ne bodo nikoli prerasli v globalni problem. Kljub temu je otočje za raziskovanje podnebnih selitev zelo primerno, saj je obstoj otoške skupnosti dolgoročno skoraj nemogoč. Njegovo prebivalstvo se občasno že srečuje z neugodnimi vplivi podnebnih sprememb, ki se najočitneje kažejo ob občasnem delovanju tropskih ciklonov in plimnih valov, zato ima otoška skupnost velik selitveni potencial. Tudi delta Nila v Egiptu je bila zaradi svojih ugodnih naravnih pogojev gosto poseljena že v preteklosti, vendar je njeno število prebivalstva nihalo v skladu z nihanjem razpoložljivosti naravnih virov. V preteklem stoletju se je število prebivalstva močno povečalo tudi zaradi demografskih posebnosti muslimanske populacije. Območje je agrarno prenaseljeno, zato obstaja velika verjetnost, da znotraj utečenih gospodarskih ruralno-urbanih selitvenih tokov obstajajo tudi prostovoljne podnebne selitve, ki bi lahko v prihodnosti dobile mednarodne razsežnosti. Ugodna lega ob Sredozemskem morju omogoča razvoj mednarodnih selitvenih tokov v Evropo. Egipt velja za podnebno najbolj ranljivo državo v neposredni soseščini Evrope, zato ima stanje okolja v Egiptu velik pomen za družbeno stabilnost širše regije. Delta Gangesa in Bramaputre, ki skoraj v celoti leži v Bangladešu, je precej podobna delti Nila v Egiptu. Kljub temu ima regija še nekaj posebnosti, ki v primerjavi s prejšnjo regijo dodatno dvigujejo selitveni potencial prebivalstva. Obalno območje Bangladeša ima slabše razvito gospodarstvo in revnejše prebivalstvo, kar dodatno zmanjšuje njegovo prilagoditveno zmogljivost. Pestra verska sestava prebivalstva občasno povzroča družbene konflikte, kar povečuje selitveni potencial v regiji. Obalno območje regije občasno prizadenejo tropski cikloni, ki so lahko katastrofalni, ne toliko zaradi svoje silovitosti kot zaradi nizke prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva, ki izvira tudi iz neprimernih družbeno-gospodarskih posestniških odnosov. Začetki poselitve ožjega zaledja obale ne segajo daleč v preteklost, saj je prvotno naseljevanje močno omejeval težko prehodni mangrovski gozd. Družbeni pritiski v obliki krčenja gozda in kolonizacije so v zadnjih dvesto letih povečali labilnost okolja. Obalni pas Bangladeša predstavlja študijski primer območja razvoja podnebnih selitev, saj so v njem posledice podnebnih sprememb za prebivalstvo najbolj usodne. Na podnebno ranljivost prebivalstva določene regije odločilno vpliva njegova prilagoditvena zmogljivost, ki je v očitni korelaciji z družbeno-gospodarsko razvitostjo regije. Na tem področju so razvite države v izraziti prednosti pred državami v razvoju, zato je njihova podnebna ranljivost manjša. Prebivalstvo nekaterih najbolj izpostavljenih obal je zelo ranljivo na posledice izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni. Nevarnostim tropskih ciklonov je letno izpostavljeno okrog 120 milijonov ljudi in samo v obdobju 1980–2000 so tropski cikloni terjali okrog 250.000 žrtev (IPCC, 2007b, str. 317). 4.1.1. PODNEBNA RANLJIVOST OKOLJA OBMOČIJ Z NIZKO OBALO 4.1.1.1. GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI NIZKIH OBAL Oblika obale je rezultat interakcije geomorfnih dejavnikov morja in kopnega v različnih obdobjih na različnem prostoru. Vpliv družbenih geomorfnih dejavnikov se povečuje in ponekod že prevladuje. Obalne reliefne oblike so lahko rezultat enkratnih dogodkov, kot so tropski cikloni, in se nato v glavnem vračajo v svojo prvotno obliko pod vplivom 120 dinamičnega ravnotežja med učinki valovanja in akumulacije rečnih sedimentov. Obale odgovarjajo spremembam zunanjih sil z nepredvidljivim notranjim odzivanjem, kar otežuje ugotavljanje posledic podnebnih sprememb. Večina obal po svetu kaže posledice recentnih erozijskih procesov. Okrepljena abrazija je v glavnem rezultat delovanja naravnih dejavnikov, kot so dviganje morske gladine, spremembe značilnosti vetrov, spremembe na dnu morja in zmanjšana akumulacija rečnih sedimentov. Pri proučevanju obal predstavlja največji izziv opazovanje sprememb zunanjih dejavnikov, kot so podnebje, akumulacija in izredni vremenski dogodki (Woodroffe, 2003, str. 1–9). Obliko obale spreminjajo tudi kratkotrajna podnebna nihanja, kot je ENSO, ki se v povprečju ponavlja v razponu 2–7 let. Dosedanje raziskave so pokazale, da lahko na dinamiko obal vplivajo z El Niñom povezani prevladujoči vzorci vetrov in tropskih ciklonov. S pogostejšim in izrazitejšim pojavom El Niña je verjetno povezano tudi beljenje koral v Indijskem oceanu (Woodroffe, 2003, str. 131–136). Na dinamiko obal vplivajo tudi dejavniki, ki delujejo s kopnega. Ti z zaviranjem odvajanja vode, sedimentov in hranil ogrožajo obstoj morskih ekosistemov. Med njimi je najpomembnejši dejavnik človeštvo, ki vpliva s svojimi dejavnostmi, kot so krčenje gozda in posegi v hidrološki sistem (Woodroffe, 2003, str. 136–140). Primer je porečje Huang Heja, v katerem se je v obdobju zadnjih 2000 let rečna erozija okrepila za 2–10-krat, medtem ko se je v številnih drugih rekah transport sedimentov zmanjšal zaradi gradnje jezov in prekopov (IPCC, 2007b, str. 319). Na dinamiko obal s svojimi fizičnimi lastnostmi vpliva tudi morje. Okrepljeno valovanje, ki spremlja tropske ciklone, utrjuje obalo z narivanjem morskih sedimentov, pri čemer občasno nastajajo ekstremno visoki valovi. Cunamiji so sicer redek, a izredno uničujoč pojav. Segrevanje zgornje plasti svetovnega morja vpliva na ekološke in geomorfološke spremembe obale. Na delovanje valov lahko odločilno vpliva tudi prisotnost morskega ledu. Drugi zunanji vplivi so še aerosoli in invazivne biološke vrste (IPCC, 2007b, str. 319–320). Dinamika obal je kompleksna. Erozija, transport in akumulacija rečnih sedimentov pogosto kažejo časovni zamik, zato je morfološki razvoj nizkih obal rezultat »tekmovanja« med dovajanjem in odvajanjem sedimentov. Oblika obale je rezultat ravnovesja vseh treh procesov, kar se kaže tako v njenem vertikalnem kot horizontalnem videzu. Zunanji dejavniki, kot so tropski cikloni, pogosto sprožijo spremembe, ki to ravnovesje porušijo. Na transport sedimentov vplivajo tudi podnebne spremembe in dviganje morske gladine. Ravnotežje med nanašanjem sedimentov in morfološkim prilagajanjem obale se lahko vzdržuje le ob nižji stopnji dviganja morske gladine. V primeru višje stopnje dviganja morske gladine se lahko prilagajanje obale prekine, zlasti na območjih, kjer je nanašanje rečnih sedimentov že sicer skromno. Ob takšnih pogojih lahko naravni in umetni nasipi popustijo in pride do poplav priobalnih ravnic. Preseganje kritičnega praga morske gladine povzroča trajno potopitev delov obalnega pasu z vsemi geomorfološkimi in ekološkimi posledicami. Če bi se morska gladina na nekaterih obalnih delih vatenskega morja še naprej dvigala po stopnji ≥ 10 mm/leto bi prihajalo do nadaljnje transgresije morja. Pri različnih obalah bi bil kritični prag dviganja dosežen pri specifičnih vrednostih odvisno od njihovih hidrodinamičnih in sedimentacijskih lastnosti. Boljše razumevanje kritičnih pragov in njihovega neobičajnega obnašanja bi pomagalo planerjem in inženirjem pri načrtovanju učinkovitejših prilagoditvenih ukrepov, kot so nadzorovana gradnja bivalnih objektov, gradnja protipoplavne infrastrukture ipd. (IPCC, 2007b, str. 320; Woodroffe, 2003, str. 90–142). 121 4.1.1.2. IZPOSTAVLJENOST IN OBČUTLJIVOST OKOLJA IPCC je v svojem četrtem poročilu (AR4) objavil poročilo druge delovne skupine, v katerem so podrobno opisane posledice podnebnih sprememb na območjih z nizko obalo. Po njenih ugotovitvah nekatere obale že danes doživljajo neželene posledice globalnih podnebnih sprememb in z njimi povezanega dviganja morske gladine. Globalno dviganje morske gladine je v zadnjem stoletju povečalo pogostost poplav, abrazijo in izgubljanje ekosistemov na obalnih območjih, vendar s precejšnjo lokalno oz. regionalno variabilnostjo, ki je rezultat vplivov drugih dejavnikov. Že proti koncu 20. stoletja so učinki globalnega segrevanja povzročili taljenje ledenih plošč in permafrosta, prestavljanje obal in pogostejše beljenje oz. odmiranje koral (IPCC, 2007b, str. 317). Obale bodo v prihodnjih desetletjih še bolj izpostavljene posledicam podnebnih sprememb, ki bodo različno prisotne na lokalni in regionalni ravni. Pričakovane spremembe, ki bodo na splošno negativne, so naslednje (IPCC, 2007b, str. 317): pospešeno dviganje morske gladine do vrednosti vsaj 0,6 m do leta 2100, nadaljnje segrevanje zgornje plasti svetovnega morja za vsaj 3˚ C do leta 2100, krepitev silovitosti in pogostosti tropskih ciklonov, krepitev ekstremnosti valovanja krepitev podnebnih šokov, spreminjanje razporeditve padavin, zakisljevanje svetovnega morja. Dviganje morske gladine je najočitnejša posledica podnebnih sprememb na območjih z nizko obalo. Po podatkih najstarejših merjenj, ki so bila opravljena v Amsterdamu od leta 1700 dalje, se je morska gladina proti koncu predindustrijskega obdobja dvigala po stopnji 0,01 mm/leto. Ob upoštevanju trenutnih trendov naraščanja stopnje dviganja, bi se morska gladina do leta 2100 dvignila za 0,34 m. Tudi v primeru, da bi stopnja dviganja v 21. stoletju ostala enaka stopnji ob koncu 20. stoletja, bi se morska gladina do konca stoletja dvignila za 0,18 m, kar je hkrati najnižja ocena za leto 2100 (0,18–0,59 m), ki je bila objavljena v poročilu IPCCja (AR4) leta 2007. Znanost še vedno ne razpolaga z natančnimi podatki o obnašanju ledenih pokrovov, zato bi bil dvig lahko še večji, na kar opozarjajo številni znanstveniki (IPCC, 2007a). Dviganje morske gladine je rezultat naslednjih dejavnikov s precejšnjo prostorsko variabilnostjo (Splet 27): toplotno raztezanje morja, taljenje ledu, fizični dejavniki (tektonika), sedanja spremenljivost svetovnega morja (El Niño), zračni tlak. Morska voda se ob segrevanju razteza. Temperatura vode v zgornji plasti svetovnega morja se zelo hitro izenačuje s temperaturo zraka v spodnji plasti ozračja. Prenos toplote v spodnje plasti svetovnega morja je zelo dolgotrajen proces, zato se bo verjetno zgornja plast v tem stoletju zelo hitro segrevala. Temperatura morja narašča, saj se je v zadnje pol stoletja v njegovo zgornjo plast ujelo 10 % vse toplotne energije, ki je nastala zaradi toplogrednega učinka. Od začetka prejšnjega stoletja se je vpliv toplotnega raztezanja na dviganje morske gladine dramatično povečal. Sredi 20. stoletja je toplotno raztezanje morja predstavljalo četrtino vrednosti dviganja morske gladine, medtem ko je v zadnjem desetletju njegov prispevek že presegel polovico. Pri tem obstaja precejšnja prostorska variabilnost, saj različni 122 deli svetovnega morja prejemajo različno količino toplotne energije. V obdobju 1993–2003 je znašal prispevek toplotnega raztezanja 1,6 mm/leto, kar je predstavljalo 57 % celotnega dviganja morske gladine. Graf 6: Globalno dviganje morske gladine v obdobju 1993–2007 Vir: Carboun (Splet 38) Tudi taljenje ledenikov, morskega ledu, ledenih pokrovov in ledenih plošč kot posledica globalnega segrevanja ozračja občutno prispeva k dviganju morske gladine. Na taljenje gorskih ledenikov in ledenih plošč odpade blizu 60 % vsega prispevka taljenja ledu, torej več kot prispeva taljenje ledenih pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki skupaj. V obdobju 1993– 2003 je znašal skupni prispevek taljenja ledu 2,8 mm/leto, kar je predstavljalo 43 % celotnega dviganja morske gladine (IPCC, 2007b; Splet 27). Ugrezanje in dviganje površja je povezano s tektoniko litosferskih plošč ter posledicami črpanja fosilnih goriv in drugih oblik rabe obalnega pasu, vendar ta dejavnik ne vpliva na spremembe v količini vode v svetovnem morju in ima veliko regionalno variabilnost (Splet 27). Višina morske gladine se spreminja tudi zaradi nihanja El Niña, ki povzroča prestavljanje vode z enega dela Tihega ocean na drugega (Splet 27). Na višino morske gladine vpliva tudi zračni tlak. Skrajna posledica delovanja tega dejavnika je plimni val, ki nastane v kombinaciji obilnega deževja, plime in nizkega zračnega tlaka (Splet 27). Raztezanje in taljenje sta edina dejavnika, ki prispevata h krepitvi celotne prostornine svetovnega morja, kar se najbolj odraža v dviganju morske gladine. Po izračunih se je v obdobju 1999–2003 morska gladina dvigala po stopnji 2,8 ± 0,7 mm/leto, vendar je ta vrednost manjša od izmerjene vrednosti 3,1 ± 0,7 mm/leto za 0,3 mm/leto oz. 10 %. Do razlike je verjetno prišlo, ker izračuni raztezanja svetovnega morja niso zajeli njegove celotne prostornine ampak so bili narejeni le za plast do globine 2000–3000 m, ker zbrani podatki niso pokrivali celotnega sveta in zaradi številnih drugih vzrokov, ki so izhajali iz metodologije merjenja (IPCC, 2007a). Dviganje morske gladine ima največji vpliv v regijah z nizko obalo, saj se soočajo s krčenjem ozemlja. Po ocenah bodo območja, ki so v neposredni bližini morja, v prihodnosti pogosteje poplavljena in nevihtni valovi, ki spremljajo delovanje tropskih ciklonov, bodo prodirali globlje v notranjost. Poleg tega se bo povečal vpliv drugih naravnih pojavov, kot so: plimni val, valovanje, poplavljanje rek ipd. Dviganje morske gladine bo imelo znaten vpliv na strukturo, vlogo in zmogljivost obalnih ekosistemov tako na kopnem kot v morju. Slednji so sicer zelo prilagodljivi, vendar jih pri tem omejujejo litoralizacija in druge oblike družbeno123 gospodarskega ravnanja z obalo. Tako bi se v Bangladešu mangrovski gozd zlahka razrasel na območja v zaledju, a mu to preprečuje kulturna raba tal, ki povzroča degradacijo njihovega okolja (IPCC, 2007b). Nadaljnje dviganje morske gladine bi imelo izreden vpliv na družbeni razvoj v regijah z nizko obalo, zaradi izjemnega družbeno-gospodarskega pomena obale. Med vsemi oblikami rabe obalnega pasu bodo najbolj prizadeti: turizem, kmetijstvo, ribolov, gozdarstvo in infrastruktura (IPCC, 2007b). Večanje koncentracije CO2 v ozračju znižuje pH morske vode v zgornji plasti svetovnega morja (po letu 1750 za vrednost 0,1), vendar zakisljevanje zaenkrat nima opaznega vpliva na obalne ekosisteme (Kolbert, 2011). Rezultati nekaterih raziskav so pokazali krepitev pogostosti in silovitosti tropskih ciklonov. Morska gladina je v 20. stoletju na globalni ravni rasla v povprečju po stopnji 1,7 ± 0,5 mm/leto, medtem ko je v obdobju 1950–2007 temperatura zgornje plasti svetovnega morja zrasla v povprečju za 0,6 °C, kar je povezano z segrevanjem ozračja na obalnih območjih. Veliko obal je izpostavljenih abraziji in izgubam ekosistemov, vendar le nekaj raziskav težko dokaže nedvomno povezavo med krčenjem obalnih nižin in dviganjem morske gladine. Abrazija je prisotna na mnogih nizkih obalah po svetu, vendar pri tem ni jasno, v kolikšni meri je ta pogojena z dviganjem morske gladine in koliko z neposrednimi učinki posegov človeštva. Po drugi strani dolgoletne raziskave ekosistemov visokih obal kažejo očitno povezavo med njihovim preoblikovanjem in trendom podnebnih sprememb. Pri nizkih obalah je zelo težko izključiti učinke podnebnih sprememb, zlasti pri tistih v polarnem pasu in na tropskem območju koralnih grebenov (IPCC, 2007b, str. 320). To je dokaz za niz neželenih vplivov podnebnih sprememb na polarne obale, čeprav ima segrevanje ozračja na višjih geografskih širinah lahko tudi pozitivne učinke, kot je podaljšanje turistične in navtične sezone (Kajfež Bogataj, 2008, str. 45). Krčenje ledenega pokrova povzroča večje učinke valovanja na izpostavljenih delih obal. Dviganje morske gladine počasi spodjeda nizke obale, kar povzroča pomikanje obalne črte v smeri kopnega. To velja zlasti za obale na območjih permafrosta. Segrevanje ozračja pospešuje njegovo taljenje in ugrezanje površja zaradi krčenja masivnega kopenskega ledu. Posledicam krčenja ledenega pokrova so lahko podvržene tudi obale, ki so sezonsko obdane z morskim ledom (Woodroffe, 2003, str. 486–488). V zadnjih desetletjih se je obseg morskega ledu zmanjšal na Beringovem in Baltskem morju in verjetno tudi v Zalivu Sv. Lovrenca (IPCC, 2007b, str. 320). Globalno segrevanje predstavlja grožnjo tudi koralnim grebenom. Za obstoj koral je toplotni stres še usodnejši v povezavi z nekaterimi posegi človeštva, kot je pretiran ribolov. Korale se umikajo na račun drugih morskih organizmov (IPCC 2007b, str. 321). Poleg dviganja morske gladine lahko usodno posežejo v stanje okolja na območjih z nizko obalo tudi tropski cikloni. Po večini scenarijev razvoja podnebnih sprememb bi se v prihodnosti okrepili njihova silovitost in pogostost. Nadaljnje spreminjanje podnebja bi lahko ogrozilo družbeni razvoj nekaterih gosto poseljenih rečnih delt tako v državah v razvoju kot v razvitih državah, kar je pokazala izkušnja s tropskim ciklonom Katrina. Mesto New Orleans je izpostavljeno ugrezanju površja po večletni povprečni stopnji 6 mm/leto, na najbolj izpostavljenih predelih celo po stopnji 10–15 mm/leto ali več. Gradnja protipoplavnih nasipov ob glavnem kanalu zmanjšuje akumulacijo rečnega materiala, kar povzroča krčenje površine delte. Nasipi so zgrajeni z namenom, da bi zmanjšali tveganje poplav v primeru tropskega ciklona. Hitra urbanizacija v 20. stoletju je močno povečala pritisk na okolje in s tem njegovo ranljivost na poplave. Številne raziskave so že pred katastrofo kazale na večanje ranljivosti območja, vendar mestne oblasti niso izvajale primernih prilagoditvenih ukrepov. Konec avgusta 2005 se je tropski ciklon 5. stopnje približal obali New Orleansa. Čeprav se mu je moč pred obalo zmanjšala na 3. stopnjo, je povzročil 5 m visok nevihtni val, ki je predrl 4,5 m visok protipoplavni nasip. Morska voda je 124 poplavila 70–80 % površine mesta. Najbolj prizadeti del mesta se je znašel 1–6 m pod vodo. Umrlo je okrog 1100 predvsem revnih in ostarelih ljudi, ki so živeli v marginalnih četrtih mesta v neposredni bližini obale. Končna neposredna škoda je presegla 100 milijard USD. Od poplavljenih domov jih okrog 35.000 ni bilo zavarovanih in zaradi poplavljenih naftnih polj se je v državi podražila nafta. Takoj po izrednem vremenskem dogodku je sledila humanitarna katastrofa, v kateri je več 10.000 ljudi poiskalo začasno zatočišče. Obnova je dvignila ceno gradnje v celotnem južnem območju ZDA in zmanjšale so se razne druge postavke v zveznem proračunu, ker je bil denar preusmerjen v pomoč pri obnovi. Leta 2005 je imel New Orleans okrog pol milijona prebivalcev, pol leta po Katrini jih je imel le še 155.000 in do leta 2008 je njihovo število spet naraslo na 272.000, kar je še vedno komaj 56 % glede na stanje pred naravno katastrofo (Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 332). Primer tropskega ciklona Katrina je pokazal, da so lahko tudi najbolj razvite države, kot so ZDA, zelo ranljive na delovanje tropskih ciklonov. Število prisilnih podnebnih selivcev je bilo visoko in večina se jih ni vrnila niti po treh letih. Narava katastrofe se med razvitimi državami in državami v razvoju bistveno ne razlikuje in sama količina razpoložljivih sredstev namenjenih za izgradnjo obrambne infrastrukture ne zadostuje, če se hkrati ne izvajajo drugi prilagoditveni ukrepi (IPCC, 2007b, str. 332). Spreminjanje podnebja negativno vpliva tudi na korale, saj so občutljive na toplotne strese in imajo nizek prilagoditveni prag. Dvig temperature zgornje plasti svetovnega morja za 1–3 ˚C bi povzročil pogostejše beljenje koral oz. njihov pogin, razen če se ne bi postopno prilagodile novim razmeram (IPCC, 2007b, str. 321; Kolbert, 2011). Ogroženi so tudi ekosistemi obalnih mokrišč, kot so slane marše in območja mangrov, zlasti tista s skromno sedimentacijo. Degradacija obalnih ekosistemov, posebno mokrišč in koralnih grebenov, ima resne posledice na počutju prebivalstva, ki se preživlja na račun njihovih naravnih virov. Vse pogostejše poplave in uničevanje zalog pitne vode, ribjih jat in drugih naravnih virov bi lahko v prihodnosti negativno vplivali na življenje več sto milijonov ljudi oz. na obstoj njihovih skupnosti (IPCC, 2007b, str. 330–336). Na podnebno ranljivost okolja območij z nizko obalo vpliva poleg posledic podnebnih sprememb tudi delovanje človeštva, ki običajno v še večji meri prispeva k degradaciji okolja. Kljub temu, da vsa obalna območja niso poseljena, so nekatera močno obremenjena s posledicami delovanja človeštva. Pritisk na obalna območja se je dramatično povečal v 20. stoletju in verjetno se bo sedanji pozitivni trend nadaljeval. Demografska rast na območjih z nizko obalo vodi v širjenje kmetijskih površin, ribogojnic, gojilnic škampov, industrije, poselitve in gozdnih plantaž. Slaba četrtina (23 %) svetovnega prebivalstva živi v 100kilometrskem obalnem pasu, ki je na nadmorski višini < 100 m. Rast števila prebivalcev na obalnih predelih je približno trikrat hitrejša od svetovnega povprečja. Obala je privlačna za širjenje gospodarskih dejavnosti, priseljevanje prebivalstva in razvoj mest ter turističnih zmogljivosti. Priseljevanje prebivalstva na obalna območja je prisotno tako v razvitih državah kot v državah v razvoju. Tako je kar 60 % od vseh 39 metropolitanskih mest na svetu, ki imajo več kot 5 milijonov prebivalcev, v stokilometrskem obalnem pasu in le štiri od šestnajstih, ki imajo več kot 10 milijonov prebivalcev, niso v njem. Nagla urbanizacija obale ima številne okoljske posledice. Širjenje zatokov in poglabljanje morskega dna zaradi ustvarjanja novih pomorskih poti ter gradnja pristaniških objektov in cevovodov povzročajo vdiranje slane vode v podtalnico in zaslanjevanje tal na zalednih območjih (IPCC, 2007b, str. 319; Woodroffe, 2003, str. 476–497). Pritisk prebivalstva na obale se je skozi 20. stoletje dramatično krepil in ta trend se očitno nadaljuje tudi v 21. stoletju. Po ocenah scenarijev SRES bi se obalno prebivalstvo povečalo z 1,2 milijard v letu 1990 na 1,8–5,2 milijardi v letu 2080, odvisno od intenzivnosti priseljevanja. Večanje števila obalnega prebivalstva povzroča dodatne pritiske nad površjem in vodne vire v obliki gradnje jezov, slabitve akumulacije sedimentov ipd. Gosto poseljene 125 rečne delte, urbana območja ob nizkih obalah in koralni otoki so ključna žarišča ranljivosti obalnega prebivalstva. Ta so prisotna tam, kjer močni pritiski na naravne vire sovpadajo z nizko prilagoditveno zmogljivostjo prebivalstva. Tako imajo države v razvoju na območjih z nizko obalo zelo ranljivo prebivalstvo (IPCC, 2007b, str. 317). Neposredni učinki ravnanja obalnih prebivalcev precej bolj pospešujejo degradacijo tamkajšnjega okolja kot učinki podnebnih sprememb. Najbolj neposredni učinki so osuševanje mokrišč, krčenje mangrovskih gozdov in odvajanje odplak v priobalne vode. Še bolj agresivne dejavnosti so izkopavanje peska, črpanje fosilnih goriv, pretiran ribolov, vnašanje invazivnih bioloških vrst in gradnja protipoplavne infrastrukture. Načrtovani posegi, kot so gradnja jezov, prekopov in drugih vodnih objektov, spreminjajo obliko obale, kroženje vode in razporejanje sedimentov. Naravni sistemi so neposredno prizadeti že ob manjših gradbenih posegih, kar velja zlasti za kroženje hranil in strukturo obalnih sipin. Zelo občutljiva na posege človeštva je tudi razporeditev naravnih virov v obalnih ekosistemih. V mangrovskih gozdovih in maršah je razporejanje naravnih virov v popolnem ravnovesju. Kakršni koli posegi človeštva v njih močno ogrozijo zbiranje in preobražanje hranil, blažitev delovanja valov in tropskih ciklonov, vezavo sedimentov ter stabilnost ekosistema (IPCC, 2007b, str. 319; Woodroffe, 2003, str. 476–497). 4.1.1.3. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA REČNE DELTE Območja rečnih delt imajo zelo nizko nadmorsko višino in se še pogrezajo, zato so med vsemi podnebnimi sistemi najbolj izpostavljena učinkom dviganja morske gladine. Človeške dejavnosti, kot so črpanje podtalnice, gradnja jezov za zadrževanje sedimentov, in gradnja protipoplavnih nasipov, povečujejo občutljivost njihovega okolja. Poleg tega so nekatere gosto poseljene (Ganges, Bramaputra, Nil, Jangce) in dobro izkoriščene (zasipavanje naravnih mokrišč) (Hardy, 2004). Rečne delte običajno oblikuje kombinacija delovanja reke, valovanja in plimovanja. V tistih delih, kjer prevladuje delovanje reke, se delta polni z rečnimi sedimenti in pri tem nastajajo nasipi in stranski rokavi, ki meandrirajo in se pretakajo, kar ustvarja mrtve rokave na obalni ravnici. V delih delte, kjer prevladuje delovanje valov, nastajajo nizi vzporednih peščenih grebenov v morju ob obalni črti, ki se sčasoma združijo v peščene grebene. V tistih delih, pri katerih gre za izrazito delovanje plimovanja, se rokavi razširjajo v lijakasta ustja. V deltah se izoblikujejo številne reliefne oblike, vendar je sočasno dejaven le posamezen del delte in to običajno tisti, kjer prevladuje delovanje reke, medtem ko na zapuščene dele delte, kjer je prisoten le šibki tok reke, bolj vplivajo dejavniki morja (Woodroffe, 2003, str. 321–356). Delte bolj kot posledice podnebnih sprememb ogroža neposredno ravnanje človeštva. Zmanjševanje rečne akumulacije zaradi gradnje rečnih jezov in zmanjševanje plimovanja zaradi gradnje protipoplavnih nasipov sta tipični posledici neposrednega delovanja človeštva. Spremembe v odtekanju površinskih voda in akumulaciji rečnih sedimentov lahko bistveno pripomorejo k podnebni ranljivosti delte. Površje delte Misisipija se tako zaradi antropogenega krčenja akumulacije, zaslanjevanja tal in dviganja morske gladine v obalnih maršah zelo hitro ugreza, saj je samo v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja delta izgubila preko 1500 km² obalne marše. Do leta 2050 bi se lahko, ob nadaljevanju sedanjih trendov, trajno potopilo še dodatnih 1300 km² površine. Nadaljnje dviganje morske gladine in krepitev tropskih ciklonov lahko razmere še poslabšata. Izguba zaščitnih obalnih območij ima lahko katastrofalne družbene posledice, kar je pokazal tudi primer tropskega ciklona Katrina (Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 326–328). Rečne delte že dolgo veljajo za najbolj ranljiva območja na dviganje morske gladine. Slednje lahko nadpovprečno prizadene številne gosto poseljene delte, kot so delte Gangesa in Bramaputre, Nila, Mekonga, Misisipija ter Jangceja. Naravno ugrezanje površja, kot 126 posledica sprijemanja sedimentov, je okrepljeno zaradi izsuševanja, ki povečuje nevarnost poplav zlasti v mestih, kot so Bangkok, New Orleans in Šanghaj (IPCC, 2007b, str. 326–328). Najbolj izpostavljena država je Bangladeš, katerega večji del leži na območju rečne delte Gangesa in Bramaputre. Kombinacija pospešenega dviganje morske gladine in večjih ekstremnih odstopanj v višini morske gladine ima lahko velik vpliv na obalno prebivalstvo. Interakcija dejavnikov, kot so raztezanje morja (posledica segrevanja zgornje plasti morja v Bengalskem zalivu), monsunsko deževje, ugrezanje površja in dejavnosti človeštva, bi lahko pripeljala do stanja, ko bi se območje še obstoječega mangrovskega gozda Sundarban preobrazilo v območje gojenja škampov, kar bi znatno povečalo izpostavljenost obale posledicam podnebnih sprememb (Singh, 2001). Zemljevid 2: Ranljivost rečnih delt na dviganje morske gladine Vir: Carboun (Splet 38) Čeprav rečne delte ogroža dviganje morske gladine, so te bolj prizadete zaradi učinkov delovanja človeštva. Ob analizi satelitskih posnetkov štirinajstih največjih rečnih delt je bilo v obdobju 14 let zaznano izginotje mokrišč v skupni površini 15.845 km². Pravzaprav propadajo vse rečne delte, vendar so za večino izgubljenih površin krive dejavnosti človeštva. V Aziji, kjer so bile delte gosto poseljene že v starem veku, je izgradnja rečnih jezov povzročila zmanjšanje rečne akumulacije in s tem okrepila abrazijo, kar ima obsežne posledice za območja obalnega pasu. Samo v primeru reke Huang He se je stopnja akumulacije rečnega materiala v delti zmanjšala z 1,1 milijarde na 0,4 milijarde ton/leto. Posegi človeštva se bodo nadaljevali tudi v prihodnosti (IPCC, 2007b, str. 326–328). Ranljivost delt bi zmanjšalo njihovo integrirano upravljanje. V primeru, da reke prinašajo velike količine sedimentov, bi jih bilo smiselno prestreči in porabiti za nasipavanje površja. Nasprotno so v Bangladešu celo ob podpori Svetovne banke nespametno uporabljali sedimente za utrjevanje protipoplavnih nasipov, kar je še povečalo občutljivost delte na dviganje morske gladine. S poglabljanjem odtočnih sistemov namreč povzročajo, da reke sedimente odnašajo v morje, namesto da bi jih nasule po površju delte. Neustrezno ravnanje s sedimenti pospešuje ugrezanje površja delte. Ta napaka je bila storjena tudi na območju delte Misisipija, medtem ko v Egiptu podobni posegi niso mogoči, ker sedimenti zastajajo pred Asuanskim jezom, kar je še slabše. Tudi morebitna rekonstrukcija jezu, s katero bi zmanjšali 127 težavo, ne bi bila smiselna, ker je tok reke prešibek, da bi omogočal novo sedimentacijo. Ustreznejši prilagoditveni ukrep za zaščito delte bi bilo polderiranje (Hardy, 2004). V 40 deltah po svetu živi okrog 300 milijonov ljudi in povprečna gostota prebivalstva znaša okrog 500 preb./km². Med njimi imata največje število prebivalcev delta Gangesa in Bramaputre in največjo gostoto prebivalstva delta Nila. Na območjih najbolj ogroženih rečnih delt naj bi bilo do leta 2050 samo v deltah Gangesa in Bramaputre, Mekonga ter Nila neposredno prizadetih okrog milijon prebivalcev. V vsaki od naslednjih devetih najbolj prizadetih delt naj bi živelo več kot 50.000 prebivalcev in več kot 5000 v vsaki od naslednjih dvanajstih. V istem obdobju naj bi na območju rečnih delt živelo tri četrtine podnebno ogroženih prebivalcev Azije (Ericson idr., 2006). Oblika površja teh območij je rezultat naravnega geomorfološkega razvoja, intenzivne rabe tal in rasti nekaterih največjih urbanih aglomeracij na svetu. Številni prebivalci so že danes žrtve poplav tako zaradi tropskih ciklonov kot zaradi sezonskih rečnih poplav (IPCC, 2007b, str. 326–328). V Aziji je enajst večjih delt na rekah, ki odvajajo vodo s Tibetanske visoke planote. Te rečne delte so za prebivalstvo Azije vitalnega pomena, saj zagotavljajo bivališče milijonom ljudi vključno s prebivalci sedmih velemest. Delte na Kitajskem imajo tudi izrazit gospodarski pomen in nudijo življenjski prostor številnim endemičnim biološkim vrstam. Povečana pogostost in obseg poplav bi lahko bila usodnejša v velemestih, kot sta Bangkok in Šanghaj, ki so že zdaj prizadeta zaradi antropogenega ugrezanja površja. Podnebne spremembe v kombinaciji z delovanjem človeštva lahko povzročijo pomikanje obale v smeri kopnega tudi za več metrov letno. Problemi, ki nastajajo v zvezi z vdori morske vode v podtalnico, krčenjem mangrovskih gozdov, kmetijsko proizvodnjo in rečnim ribolovom, se lahko z nadaljnjim spreminjanjem podnebja še poslabšajo (IPCC, 2007b, str. 326–328). Rečne delte so lahko prizadete tudi zaradi pomanjkanja sedimentov, ki zastajajo pred jezovi vzdolž rečnih tokov. Zastajanje sedimentov v zgornjih delih rečnega toka povzroča, da so rečne delte še bolj ranljive na podnebne spremembe in dviganje morske gladine. Spoprijemanje s posledicami podnebnih sprememb bo v prihodnosti predstavljalo velik izziv. Trajnostni razvoj delt v tropskem in subtropskem delu Azije bo v prihodnosti v veliki meri odvisen od politik in programov upravljanja, ki promovirajo integriran in koordiniran razvoj rečnih delt in območij vzdolž rečnega toka, uravnotežen gospodarski razvoj ter celovito zaščito pred vplivi reke, morja in človeštva (IPCC, 2007b, str. 326–328). Jugozahodni rob delte Gangesa in Bramaputre porašča mangrovski gozd Sundarban, ki je prav tako zelo ranljiv na spreminjanje podnebja. Mangrovski gozdovi prevladujejo v interbibavičnem pasu subtropskih in tropskih obal v pasu med 25 ° severne in 25 ° južne geografske širine. Rastišča mangrov kažejo kombinacijo pozitivnih posledic podnebnih sprememb, kot sta povečevanje koncentracije CO2 in dvig temperature v ozračju, ter negativnih, kot sta povečevanje slanosti morja in krepitev abrazije. Odzivnost poraslih obalnih mokrišč na podnebne spremembe je slabo proučena. Vseeno je zelo verjetno, da je obstoj mangrovskih gozdov odvisen tako od razpoložljivosti sedimentov kot od sposobnosti priraščanja mangrov, s katerim izničijo učinke dviganja morske gladine. Mangrove razvijejo koreninski sistem, s katerim si utrjujejo podlago, vendar lahko v primeru, da ni zadovoljivega prirasta korenin, hitro pride do pomanjkanja šote. Motnje v rasti korenin povzročajo tropski cikloni. Pri razvoju tal ima pomembno vlogo raven podtalnice, zato bi moralo biti več pozornosti posvečeno hidrološkim vplivom, kot sta dviganje morske gladine in ravnanje z vodnimi viri. Globalna ocena rasti mangrov je pokazala, da je stopnja vertikalne rasti različno velika, vendar znaša povprečno 5 mm/leto. Ne glede na to se veliko mangrovskih obal ugreza tudi zaradi dviganja morske gladine (IPCC, 2007b). 128 4.1.1.4. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA KORALNE GREBENE Koralni grebeni so marsikje prizadeti zaradi kombinacije delovanja človeštva (pretirani ribolov, onesnaževanje) in podnebnih sprememb. Izumiranje koral v Karibskem morju je povezano z virusnimi obolenji in delovanjem tropskih ciklonov, medtem ko so koralni grebeni v Tihem oceanu posebno izpostavljeni obdobjem beljenja zaradi toplejše vode v času pojava El Niña (IPCC, 2007b, str. 330). Beljenje koral zaradi izgubljanja simbiotskih alg in/ali njihovih pigmentov, so opazili na številnih koralnih grebenih od zgodnjih 80. let 20. stoletja dalje. Pojav je zaznaven v času sezonskega povišanja temperature in Sončevega obsevanja v zgornji plasti svetovnega morja. Korale bledijo že v primeru, da se temperatura morja dvigne za 1 °C nad povprečni sezonski temperaturni višek in pogosto v kombinaciji z močnim Sončevim obsevanjem. Čeprav si nekatere korale sčasoma povrnejo svojo naravno barvo, sta lahko njihova rast in razmnoževanje za daljše obdobje občutno zmanjšana. Če je beljenje dolgotrajno ali če se temperatura zgornje plasti morja dvigne za 2 °C nad povprečni sezonski temperaturni višek, korale poginejo. Večji obseg beljenja je bil opažen v obdobjih 1982–83, 1987–88 in 1994–95. Nekaj beljenja se je pojavilo leta 1998 kot posledica izredno močnega pojava El Niña, ki je nastopilo v enem izmed rekordno toplih let. Rezultati podnebnih modelov kažejo, da bodo v prihodnosti toplotni pragovi preseženi še pogosteje, tako da bi se beljenje pojavljalo pogosteje, kot bi se grebeni lahko obnavljali. Če bodo toplotni pragovi pri koralah ostali nespremenjeni, bodo pogostejša beljenja in pogini v prihodnosti neizogibna, vendar s precejšnjo prostorsko variabilnostjo, ki izhaja iz različne občutljivosti koralnih grebenov. Slednja je posledica različne morske globine in različnih bioloških vrst. Zadnje raziskave so dale nekaj hipotez, ki predvidevajo, da bi se lahko korale na beljenje prilagodile, tako da bi zamenjale temperaturno občutljive simbiotske alge z manj občutljivimi, s čimer bi dvignile svoj toplotni prag. Za obstoj koral je segrevanje zgornje plasti svetovnega morja nevarnejše v kombinaciji z drugimi stresnimi dejavniki, kot je denimo zakisljevanje morja, ki povzroča zmanjševanje koncentracije karbonatov v morski vodi. Korale in drugi apnenčasti organizmi so močno podvrženi posledicam segrevanja morja. Beljenje je v preteklih desetletjih prizadelo že številne koralne grebene, kar jim zmanjšuje pokritost s koralami in biotsko pestrost. Na koralne grebene vplivajo tudi nepodnebni dejavniki s prevlado antropogenih. Pri ogroženosti koralnih grebenov gre za kombinacijo globalnih podnebnih sprememb in lokalnih antropogenih dejavnikov. Med slednjimi so litoralizacija, onesnaževanje morja, pretiran ribolov in okrepljena sedimentacija, poleg njih pa še izkopavanje peska za potrebe gradbeništva, lov na eksotične živali in prodiranje invazivnih bioloških vrst (IPCC, 2007b, str. 330). Obsežno beljenje koral je povezano s segrevanjem zgornje plasti svetovnega morja, zlasti v času sezonskega temperaturnega viška. Zelo obsežno beljenje je bilo opaženo na območjih Indijskega oceana v povezavi z ekstremnimi pogoji El Niña v letu 1998. Številni koralni grebeni so bili izpostavljeni toplotnim stresom že v 20. stoletju pa vendar je bilo beljenje opaženo šele po letu 1980. Očitno imajo korale določene genetske in ekološke zmogljivosti prilagajanja temperaturnim spremembam. Vseeno obstaja velika verjetnost, da se bo prihodnje segrevanje morja za 1–3 ˚C poznalo v pogostejšem pojavljanju beljenja in v bolj razširjenem poginu, če se korale ne bodo odzvale s prilagajanjem novim podnebnim razmeram in s spremembami v sestavi simbiotskih alg. Tako bo sposobnost obstoja koralnih grebenov v prihodnosti verjetno odvisna od obsega drugih antropogenih dejavnikov in pogostostjo pojavov beljenja (IPCC, 2007b, str. 330). Poleg beljenja obstajajo še druge grožnje obstoju koralnih grebenov, ki so povezane s podnebnimi spremembami. Povečana koncentracija CO2 v morski vodi bo vodila v njeno zakisljevanje oz. v zmanjšanje sposobnosti tvorjenja apnenčastih struktur morskih 129 organizmov. Koncentraciji CO2 v ozračju in zgornji plasti svetovnega morja sta v ravnotežju. Če se koncentracija CO2 v ozračju poveča, se ga več raztopi v svetovnem morju. Ta v vodi tvori ogljikovo kislino, ki je šibka, a pomembno zniža pH morske vode. Naravni pH morske vode je rahlo bazičen (8,16), čemur je prilagojeno življenje v njem. Od začetka industrializacije se je znižal že za 0,1 pH enot. Kemično ravnotežje v morski vodi se lahko zelo hitro poruši. Najbolj prizadete so populacije koral in tudi školjk ter drugih lupinarjev. V bolj kislem okolju začne primanjkovati karbonatnih ionov, ki so osnovni gradniki apnenčastih struktur morskih organizmov. Ob zdajšnjih trendih bo ob koncu 21. stoletja sprememba v kislosti svetovnega morja trikrat večja in stokrat hitrejša od sprememb na prehodu iz ledene v medledeno dobo. Tako naglih in velikih sprememb v kislosti ocena ni bilo že vsaj 21 milijonov let, zato se verjetno številni morski organizmi na spremembe ne bodo prilagodili (SMD, 2012, str. 26). Rušenje koralnih grebenov lahko povzroči intenzivnejše valovanje, kar bi povečalo abrazijo koralnih otokov. Dviganje morske gladine v prihodnjih desetletjih bo verjetno dodatno ogrožalo prizadete grebene. V času zgodnjega holocena je rast koralnih grebenov sledila dviganju morske gladine zaradi taljenja ledenih pokrovov. Počasna rast gladine morja povzroča trajno potopitev nekaterih grebenov in rekolonizacijo koral, a le tam, kjer so prvotna območja bibavičnega pasu postala primerna za razvoj koral (IPCC, 2007b, str. 330). Veliko koralnih grebenov je prizadetih zaradi tropskih ciklonov. Poškodbe so po obsegu različne, od manjših poškodb najbolj lomljivih koral, do uničenja večine koral na grebenu večjih razsežnosti in zasipanja poseljenih grebenov z zdrobljenimi delci. Tropski cikloni povzročajo velike motnje v sestavi in številčnosti koral, zaradi česar potrebujejo grebeni daljši obnovitveni čas. Zaporedje usedlin na vrhu grebenov priča o delovanju tropskih ciklonov v preteklosti. Raziskave na severnem delu Velikega koralnega grebena v Avstraliji niso pokazale večjih odstopanj v pogostosti tropskih ciklonov v zadnjih 5000 letih. Večja silovitost tropskih ciklonov ima lahko uničujoče posledice tako za greben kot za prebivalce koralni otokov (IPCC, 2007b, str. 330). Obstajajo tudi delne ugotovitve, ki kažejo, da lahko globalno segrevanje povzroči krepitev koralnih območij. Tako je bilo na Floridi opaženo širjenje korale Acropora v smeri proti severu, kljub poslabšanju stanja na koralnih grebenih Karibskega morja, vendar je tam tudi nekaj omejevalnih okoliščin, kot so manjša biotska pestrost in omejenost površin s primerno podlago za razvoj koralnih grebenov (IPCC, 2007b, str. 330). Usoda majhnih koralnih otokov je še posebej zaskrbljujoča. Zdajšnji koralni otoki v Indijskem in Tihem oceanu so nastali v preteklem tisočletju, ko se je morska gladina zniževala. Usoda teh otokov zaradi dviganja morske gladine ostaja nejasna. Treba bo ugotoviti kritični prag sprememb, ki bi lahko onemogočil obstoj ekoloških in družbenih sistemov na koralnih otokih. Reševanje problema omejuje pomanjkanje podatkov, lokalnih raziskav o škodi in gospodarskih dejavnosti, ki bi lahko omogočile obnavljanje koralnih otokov oz. celih malih otoških držav, kot so Maldivi, Kiribati in Tuvalu (IPCC, 2007b, str. 330). 4.1.2. PODNEBNA RANLJIVOST PREBIVALSTVA OBMOČIJ Z NIZKO OBALO Medtem ko je koralne grebene in polarna območja globalno segrevanje spodnje plasti ozračja že prizadelo so rečne delte in koralni otoki izredno izpostavljeni dviganju morske gladine in spremljajočim dejavnikom. Vplivi na družbo in gospodarstvo so odvisni od silovitosti in pogostosti obstoječih procesov in izrednih naravnih dogodkov. Gosto poseljene obale Vzhodne, Južne in Jugovzhodne Azije so že izpostavljene delovanju silovitejših in 130 pogostejših tropskih ciklonov, katerim se bodo v prihodnosti pridružile še druge posledice podnebnih sprememb (IPCC, 2007b, str. 330–331). Tveganje izrednih vremenskih dogodkov trenutno nosijo predvsem države v razvoju, vendar so posledicam naravnih nesreč podvržene tudi razvite države. Škodo, ki jo utrpi določena skupnost, je običajno opredeljena z izgubo bivališč in številom smrtnih žrtev, medtem ko ni upoštevana posredna škoda v poslovanju, družbenih odnosih, raznih ustanovah, naravnih virih in okolju. Iskanje načina za ovrednotenje tovrstne škode predstavlja vse večji izziv (IPCC, 2007b, str. 337–338). V primeru naravne nesreče se poslabšajo odnosi med družinskimi člani predvsem zaradi gmotnih težav vključno z izgubo delovnih mest, poslabšanja bivalnih pogojev in motenj v javnih storitvah, kot sta izobraževanje in zdravstveno varstvo. Posredna škoda nastane zaradi zdravstvenih problemov, ki so posledica poškodovanih bivališč, prizadetosti javnih služb, temperaturnih skrajnosti, okužene hrane, onesnažene pitne vode in kužnih bolezni. Družine so zaradi izrednih razmer izpostavljene stresu, ki vodi v medsebojne konflikte (IPCC, 2007b, str. 337–338). Med vsemi izrednimi vremenskimi dogodki so najhujši tropski cikloni, ki imajo na obalnih območjih največje gospodarske, družbene in okoljske posledice. Vsako leto je tropskim ciklonom izpostavljenih več kot 119 milijonov ljudi (UNDP, 2004). V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja je zaradi posledic tropskih ciklonov umrlo več kot 250.000 ljudi. Od celotnega števila žrtev jih odpade na Bangladeš 60 %. Število žrtev se je v zadnjih letih zmanjšalo na račun boljšega obveščanja, pripravljenosti in osveščenosti prebivalstva ter večjega občutka za javno odgovornost (ISDR, 2004). Najbolj so izpostavljene regije z gosto poseljenim obalnim območjem, kot so rečne delte na Kitajskem, Filipinih, Japonskem, v Indiji in Bangladešu (UNDP, 2004). Čeprav se za enkrat na Japonskem pogostost tropskih ciklonov na letni ravni ne spreminja, število katastrof počasi upada, kar je posledica vse boljših zaščitnih ukrepov oz. visoke prilagoditvene zmogljivosti japonske družbe. Kljub temu celoletna globalna škoda zaradi tropskih ciklonov še vedno presega 250 milijonov USD. Stanje se slabša na jugovzhodni obali ZDA, kjer se silovitost in pogostost tropskih ciklonov povečujeta in se bosta verjetno tudi v prihodnosti (IPCC, 2007b, str. 338–339). Veliko škode povzroča tudi abrazija obale. Zaradi nje je bila v letu 2004 prizadeta petina obale EU, ob tem, da se obala fizično krči za ≈ 15 km²/leto. Po ocenah za leto 2001 je bilo za izvajanje zaščitnih ukrepov porabljenih 4 milijarde USD, kar je za ≈ 30 % več kot leta 1986 (Eurosion, 2004). Raziskave o vplivih in posledicah podnebnih sprememb na družbo so pokazale naslednje značilnosti (IPCC, 2007b, str. 330–331): na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva v veliki meri vplivajo velike regionalne razlike v vplivu podnebnih sprememb, občutljivosti obal in družbeni razvitosti, ranljivost na posledice podnebnih sprememb je močno povezana z različno stopnjo družbeno-gospodarskega razvoja; obstajajo tudi velike razlike v ogroženosti obal ob upoštevanju različnih scenarijev izpustov toplogrednih plinov, kljub možni ustalitvi dviganja morske gladine v prihodnosti ni jasno kakšne bodo dolgoročne posledice, kateri vplivi bodo izginili in kateri bodo le odloženi s stabilizacijo koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, podnebna ranljivost nekega območja se pokaže ob izrednem vremenskem dogodku, ki bolj prizadene države v razvoju kot razvite države zaradi različne stopnje prilagoditvene zmogljivosti; tako je npr. prebivalstvo gosto poseljenih obalnih območij Indije, Kitajske in Bangladeša bolj ranljivo od prebivalstva razvitejših koralnih otokov. 131 4.1.2.1. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA OSKRBO S PITNO VODO IN ZDRAVJE Neposredni vpliv dviganja morske gladine na zaloge pitne vode na območjih z nizko obalo se kaže najprej v vdiranju morske vode v podtalnico in rečne sisteme ter krepitvijo poplavljanja, valovanja in tropskih ciklonov. Območja z nizko obalo imajo nadpovprečno demografsko rast, kar povečuje pritiske na usihajoče zaloge pitne vode (IPCC, 2007b, str. 331). Morska voda vdira v plitve obalne vodonosnike zaradi številnih naravnih in družbenih dejavnikov. Posledice vdiranja so odvisne od: velikosti vodonosnikov, geoloških lastnosti, stopnje umikanja podtalnice, pritoka sladke vode iz zaledja, podvodnega pritoka podtalnice in količine padavin. Čeprav se padavine in poplave s spreminjanjem podnebja na obalah v povprečju krepijo, se zaloge podtalnice krčijo zlasti na sušnih obalnih območjih. Tako npr. dviganje morske gladine v Bengalskem zalivu povzroča zaslanjevanje rečne vode v rečnih rokavih delte Gangesa in Bramaputre (IPCC, 2007b, str. 331). Najbolj prizadeti so: države v razvoju s suhim podnebjem in obsežnimi območji obalnih nižin, obalna velemesta (zlasti azijska ob Tihem oceanu) ter majhne otoške države. Ocene bodočega stanja zalog pitne vode so nezanesljive zlasti tam, kjer poraba vode sezonsko močno niha. Pri ocenjevanju je treba upoštevati tudi porabo vode, ki je potrebna za namakanje (IPCC, 2007b, str. 331). Na osnovi scenarijev SRES so izdelane ocene, ki predvidevajo, da bi velike težave z vodo nastopile sredi 21. stoletja, ko bi število prebivalstva postalo problematično. Kritične regije z visoko občutljivostjo na vodne strese, kot so nekatere obale na zahodni strani Južne Amerike in obala Alžirije obstajajo že danes (IPCC, 2007b, str. 331). Zdravstveno stanje obalnega prebivalstva je zelo občutljivo na podnebne spremembe in ga zlasti ogrožajo izredni vremenski dogodki, kot so poplave, tropski cikloni in suše. Izpostavljenost nizkih obal je pri tem največja. Vpliv podnebnih sprememb na zdravje prebivalstva bo v prihodnosti pogojen s splošnim zdravstvenim stanjem prebivalstva, z njegovo kljubovalnostjo, z nadzorom nad nalezljivimi boleznimi in drugimi zdravstvenimi ukrepi. Obalno prebivalstvo, ki je pretežno odvisno od virov morske hrane, je zelo ranljivo v zdravstvenem in gospodarskem smislu. Tudi ekološki procesi v morju, ki so povezani s segrevanjem morske vode, vplivajo na izpostavljenost koleri in drugim črevesnim boleznim, cvetenju morja ter zastrupitvi z ribami in morskimi sadeži (IPCC, 2007b, str. 334–335). Kljub temu prepričljivih dokazov o vplivu podnebnih sprememb na zdravje ni. Na zdravstveno stanje prebivalstva bolj kot same podnebne spremembe slabo vplivajo neugodne družbeno-gospodarske razmere na določenem območju (IPCC, 2007b, str. 334–335). 4.1.2.2. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA GOSPODARSTVO Podnebne spremembe imajo med vsemi gospodarskimi dejavnostmi najslabši vpliv na kmetijstvo. Na ribolov poleg podnebnih sprememb slabo vplivajo tudi družbeni dejavniki, kot so: pretiran ribolov, uničevanje habitatov in degradacija morja. Možno povečanje potenciala kmetijske proizvodnje zaradi ugodnih vplivov podnebnih sprememb in večje koncentracije CO2 v ozračju bi lahko izboljšalo oskrbo s hrano, vendar obstaja visoka stopnja prostorske variabilnosti. Tako bi npr. podnebne spremembe blagodejno vplivale na kmetijstvo v Severni Evropi, medtem ko bi v Južni, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi prišlo do njegovega krčenja (IPCC, 2007b, str. 333). Na poljedelstvo bi lahko negativno vplivali: pogostejši izredni vremenski dogodki, okrepljeno deževje in daljša sušna obdobja. Okrepljeno delovanje tropskih ciklonov ima že zdaj negativne posledice na kmetijstvo obalnih območij npr. na nasade kokosove palme v Indiji in sladkornega trsa ter banan v avstralskem Queenslandu. Na kmetijstvo obalnega pasu 132 negativno vpliva tudi dviganje morske gladine. Modeli poplavljanja so pokazali občutno poslabšanje razmer na območjih nasadov riža v delti Mekonga, še preden bi se morska gladina dvignila za 0,2–0,4 m. Poplave in zaslanjevanje v prihodnosti ogrožajo tudi nasade oljnih in kokosovih palm v Beninu ter na Slonokoščeni obali in nasade manga, indijskih oreščkov ter kokosovih palm v Keniji (IPCC, 2007b, str. 333). Na podnebne spremembe so prav tako zelo občutljivi obalni gozdovi, kar je pokazal primer tropskega ciklona Katrina. Prirast gozdov na območjih pogozdovanja na vzhodni obali Severnega otoka v Novi Zelandiji je vse manjša zaradi zmanjševanja količine padavin. Zaslanjevanje tal in vse pogostejše poplave, ki jih povzroča dviganje morske gladine, zmanjšujejo obnovitveno sposobnost dreves vključno z mangrovami, ki so že tako ogrožene (IPCC, 2007b, str. 333). Podnebne spremembe bodo imele v prihodnosti močan negativni vpliv na biotsko pestrost, vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Biološke vrste obalnega pasu bodo bolj prizadete kot morske in tiste v zmerno toplem pasu bolj kot tropske. V Evropi se bodo jate sardin in sardel verjetno pomaknile proti severu Severnega morja. Spremenijo se lahko ekosistemi in produktivnost obalnih lagun, kar bo predvsem odvisno od sprememb na območju mokrišč, dotoka sladke vode in vdiranja soli, torej tistih dejavnikov, ki vplivajo na obstoj številnih bioloških vrst. Okrepljeno delovanje El Niña in segrevanje zgornje plasti morja, spremenjene lastnosti vetrov in pomanjkanje kisika v vodi bi lahko skrčili območja drstišč in lovišč sardel v Peruju. Prav tako je zaskrbljujoč podatek, da lahko podnebne spremembe povečajo cvetenje morja in okuženost voda s patogenimi mikroorganizmi, kar bi imelo negativen vpliv na morske organizme in ljudi. Kljub temu je korelacija med segrevanjem in cvetenjem morja še vedno majhna. Tudi obseg evtrofikacije obalnih voda bo verjetno različen zaradi različnega stanja posameznih obal. Zaskrbljujoče je tudi zakisljevanje svetovnega morja, čeprav so posledice še vedno slabo raziskane. Podnebne spremembe bodo slabo vplivale tudi na akvakulture, vendar je tudi na tem področju še precej neznank (IPCC, 2007b, str. 333). Podnebne spremembe lahko močno vplivajo na obalni turizem, ki je močno odvisen od »sonca, morja in peska«. Z globalnega vidika je želja po ugodnem podnebju glavni dejavnik turističnih potovanj iz Severne in Srednje Evrope v Sredozemlje (16 % svetovnega turizma) in iz Severne Amerike na Karibsko otočje (1 % svetovnega turizma). Po ocenah Svetovne trgovinske organizacije bo leta 2020 število mednarodnih turistov naraslo na 1,5 milijard (WTO, 2003). Podnebne spremembe lahko vplivajo na turizem neposredno v obliki izbire turistične destinacije in posredno v obliki pomikanja obal zaradi dviganja morske gladine. Turisti se odločajo za posamezno destinacijo na osnovi svoje starosti in višine dohodka. Na odločitve o destinaciji vpliva tudi vse večja okoljska osveščenost prebivalstva glede interakcije med tanjšanjem ozonske plasti in spreminjanjem podnebja, ki povečuje izpostavljenost kože UV žarkom. Segrevanje spodnje plasti ozračja na splošno na turizem vpliva ugodno, razen na območjih kjer dviganje morske gladine povzroča degradacijo plaže in izvajanje prilagoditvenih ukrepov ni smiselno. Negativni vplivi podnebnih sprememb se kažejo še v propadanju koralnih grebenov, medtem ko spremembe v temperaturi in padavinskih režimih lahko vodijo v težave v oskrbi s pitno vodo in posledično v zmanjševanje turistične dejavnosti (IPCC, 2007b, str. 335–336). Podnebne spremembe lahko vplivajo na mednarodne turiste pred in med potovanjem in na destinaciji sami. Ker je turizem še vedno v vzponu, bodo nanj podnebne spremembe veliko manj vplivale, kot na rast prebivalstva in na nekatere druge gospodarske panoge. Višje temperature zraka bodo vplivale na spremembo destinacij zlasti v Evropi. Poletni vročinski valovi v Južni Evropi bi lahko vodili v prestavljanje viška turistične sezone v spomladanski in jesenski čas in rast turistične dejavnosti ob Severnem in Baltskem morju (Kajfež Bogataj, 133 2008, str. 48–49). Čeprav so nove podnebne niše nujne, empirični podatki ne kažejo zmanjšanja pomena destinacij na toplejših območjih. Križarjenje je npr. povsem neobčutljivo na dviganje morske gladine. Na tropskim ciklonom najbolj izpostavljenih obalah bo cena zavarovanja za turiste stalno rasla ali pa bo postalo zavarovanje neučinkovito. V letu 2004 so štirje zaporedni tropski cikloni na Floridi povzročili ogromno škodo v turistični infrastrukturi in izgube v poslovanju (IPCC, 2007b, str. 335–336). 4.1.2.3. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA Podnebna ranljivost določene skupnosti je odvisna od podnebne izpostavljenosti in občutljivosti okolja ter njene prilagoditvene zmogljivosti, ki je močno odvisna od stopnje družbeno-gospodarske razvitosti. V prihodnosti bo proces izvajanja prilagoditvenih ukrepov večji izziv za države v razvoju kot za razvite. Sposobnost prilagajanja je zelo pomemben dejavnik žarišč družbene ranljivosti, saj je izpostavljenost obal na globalni ravni porazdeljena dokaj enakomerno. Nekatere obalne skupnosti imajo visoko prilagoditveno zmogljivost, zato so precej manj ranljive na podnebne spremembe. Ranljivost skupnosti se dodatno krepi z rastjo števila prebivalstva. Brez ustreznih finančnih in drugih virov bo ranljivost prebivalstva v državah v razvoju bistveno večja od ranljivosti prebivalstva v razvitih državah, čeprav je v prvih pri nekaterih izražen velik družbeno-politični interes po zaščiti ali premestitvi ogroženega prebivalstva. Med posameznimi državami v razvoju obstajajo razlike v stopnji ranljivosti in tudi razvite države niso odporne pred izrednimi vremenskimi dogodki (IPCC, 2007b, str. 336). Cena prilagoditvenih ukrepov na ogroženih območjih je bistveno nižja od cene morebitnega odpravljanja posledic škode po podnebnih dogodkih. Finančne izgube, ki nastajajo ob naravnih katastrofah, so na splošno ogromne in prizadenejo gospodarstvo, prebivalstvo, bivališča, javno infrastrukturo, oskrbo z naravnimi viri in okolje samo, medtem ko lahko prilagoditveni ukrepi prinesejo številne dodatne razvojne prednosti celo v primeru, da do katastrofe ne pride. Po ocenah najbolj pesimističnega scenarija SRES bi dviganje morske gladine v kombinaciji z drugimi posledicami podnebnih sprememb, kot je krepitev silovitosti tropskih ciklonov, povzročila, da bi večina koralnih otokov postala za poselitev neprimerna, kar kaže na nujnost izvajanja prilagoditvenih ukrepov (IPCC, 2007b, str. 342–344). Obale številnih evropskih in vzhodnoazijskih držav, kot sta Nizozemska in Japonska, imajo že tradicionalno zasnovano obrambo pred poplavami in abrazijo. Od umetne zaščite obal so zlasti odvisna številna velemesta, kot so Tokio, Šanghaj, Hamburg, Rotterdam in London. Ti urbani kompleksi so ranljivi že na manjše podnebne dogodke. Posebno izpostavljena so obalna mesta na območjih depresij, kot je New Orleans, saj je verjetnost porušenja obalnih nasipov ob ekstremno visoki vodi zelo velika. Podnebne spremembe in dviganje morske gladine povečujejo verjetnost poplav, zato veliko mest načrtuje utrditev protipolavnih objektov, kot so nasipi in zapornice, na primer: nasipi ob Temzi v Londonu, objekti na Nizozemskem in v Šanghaju ter načrti zaščite Benetk (Hardy, 2004). Poznavanje lastnosti poplavljanja se izboljšuje, vendar je natančno lociranje morebitnih poplavnih žarišč težko izvedljivo, saj je pojavljanje poplav odvisno od številnih nepredvidljivih družbenih, tehničnih in okoljskih dejavnikov. V naslednjih desetletjih bo število poplavno ogroženih prebivalcev še naprej raslo. Pri tem izstopajo azijske države, kot so Bangladeš, Kitajska, Japonska, Vietnam in Tajska, ki imajo že zdaj težave s poplavami obal. Zelo ogrožene so tudi obale Vzhodne Afrike, saj se problemi pojavljajo v kombinaciji tropskih ciklonov in hitre rasti števila obalnega prebivalstva (IPCC, 2007b, str. 333–334). Po ocenah IPCC-ja bosta v 21. stoletju najbolj poplavno ogroženi Afrika in Azija. Scenariji podnebnih sprememb, ki upoštevajo dviganje morske gladine, za ta območja predvidevajo 134 očitno poslabšanje stanja v 80. letih 21. stoletja. Krepitev tropskih ciklonov in antropogeno ugrezanje površja bi lahko stanje še poslabšala (IPCC, 2007b, str. 333–334). Na oceno obsega poplav v prihodnosti vplivajo stopnja dviganja morske gladine, družbenogospodarsko stanje in izvajanje prilagoditvenih ukrepov. Po projekcijah vseh scenarijev SRES človeštvo v 21. stoletju ne bo izvajalo ustreznih protipoplavnih ukrepov, ki bi v primeru dviga morske gladine za 0,4 m preprečili več kot 100 milijonov žrtev letno. Morebitna nadgradnja protipoplavne infrastrukture bi lahko bistveno zmanjšala posledice poplav, vendar je ta povezana z ogromnimi finančnimi vložki, ki jih večina prizadetih držav ne bo zmogla (IPCC, 2007b, str. 333–334). Razvite države bodo pričakale učinke dviganja morske gladine bistveno bolj pripravljene kot države v razvoju, saj so za preprečevanje in odpravo posledic potrebni znanje in velika finančna sredstva. Po mnenju Hardya bi škoda zaradi dviganja morske gladine za 1 m samo v ZDA povzročila (Hardy, 2004): trajno potopitev 30.000 km² površja, uničenje 26–82 % obalnih mokrišč, trajno potopitev 13.000–26.000 km² suhe obale, stroške za 270–475 milijard USD zaradi izgube ekstenzivnih zemljišč in stroškov prilagoditvenih ukrepov, pri čemer intenzivna zemljišča niso vključena. V večjih urbanih središčih, kot so New York, Washington, London in Amsterdam, bi stroški za izgradnjo zaščitnih objektov znašali več bilijonov USD. Nizozemsko, državo z najdaljšo tradicijo varovanja obale, bi popolna zaščita pred dvigom morske gladine za 0,5 m stala 3,5 bilijonov USD (Hardy, 2004). Ocene stroškov so tako visoke, da bi jih razvite države težko poravnale, države v razvoju pa nikakor, medtem ko bi dodatne težave povzročali še spori med različnimi interesnimi skupinami (Hardy, 2004). Dober primer družbenega nesoglasja so Benetke, ki se ugrezajo že več stoletij. Že leta 1966 so bili izdelani načrti za izgradnjo premičnih zapornic, ki bi ločile mestno jedro in laguno od morja, vendar do izgradnje do danes ni prišlo. Kljub vsakoletnemu poplavljanju osrednjega trga, mesta niso zaščitili. V drugi polovici 20. stoletja se je število prebivalstva več kot prepolovilo, tudi zaradi vse pogostejšega poplavljanja. Pričakovani lokalni dvig morske gladine za 0,3 m do leta 2100, bi povzročil trajno potopitev trga. Zapornice bi mesto stale 2,5–3 milijarde USD (Hardy, 2004). Države v razvoju bodo prizadete bistveno bolj kot razvite. Te verjetno ne bodo sposobne niti tehnološko niti finančno speljati zahtevnih inženirskih posegov. Egipt, južna Kitajska in Bangladeš so regije, ki bodo verjetno v prihodnosti prispevale največ podnebnih selivcev. Za prodiranje morja ni krivo samo dviganje morske gladine, temveč predvsem drugi naravni procesi in antropogeni posegi, kot so zmanjševanje vnosa sedimentov, vdori slane vode, melioracijski postopki (drenažiranje, nasipavanje) in krčenje mangrovskih gozdov. Najbolj izpostavljeni deli obalnih območij so mokrišča. Na Kitajskem je večina mokrišč že melioriranih in zavarovanih z nasipi. V Maleziji so mokrišča spremenili v riževa polja, v Senegalu in Nigeriji uničuje mokrišča napredovanje slane vode, delta Nila pa se ugreza zaradi pomanjkanja recentnih rečnih sedimentov, ki zastajajo za višje ležečimi jezovi. Obalna mokrišča so že danes tako močno prizadeta, da bodo v glavnem uničena že pred večjimi učinki dviganja morske gladine nato pa dokončno, saj verjetno ne bo dovolj sredstev niti za zaščito intenzivnih površin (Hardy, 2004). Boljše zaščite bodo deležna večja mesta. V zadnjih stotih letih se je Šanghaj zaradi antropogenih posegov ugreznil za slabe 3 m in strokovnjaki menijo, da se je proces ustavil. Nasprotno se mesto Tianjin še vedno pogreza za kar 0,05 m/leto, kar povečuje njegovo ranljivost. Dvig morske gladine za 1 m bi v kombinaciji z uničujočim tropskim ciklonom lahko začasno potopil kar 96 % mesta. V Aleksandriji so zaenkrat najbolj na udaru mestne 135 peščene plaže, katerim mestne oblasti posvečajo veliko pozornosti v obliki nasipavanja s svežimi sedimenti v kombinaciji z drugimi prilagoditvenimi ukrepi. Pomemben prilagoditveni ukrep je tudi prepoved gradnje objektov ob obali. V Urugvaju imajo za to ustrezno zakonsko ureditev, medtem ko je v Venezueli priobalna gradnja ustaljena praksa. V Senegalu še vedno pospešeno gradijo hotelske komplekse tik ob obali. Kljub temu je obalno turistično gospodarstvo povsem odvisno od stanja peščenih plaž, kar sili oblasti v njihovo stalno vzdrževanje (Hardy, 2004). Prilagoditveni ukrepi močno prispevajo k zmanjševanju škode, saj ta ob ustreznem varovanju doseže le 8 % tiste, do katere bi prišlo brez ustreznega ukrepanja. Najpogostejši zaščitni ukrepi so: nasipanje plaž, gradnja zaščitnih objektov in utrjevanje pristanišč. Višina stroškov je odvisna od pomembnosti posameznih ukrepov. Nasipanje plaž predstavlja > 35 % stroškov (v Urugvaju 98 %), gradnja zaščitnih zidov je najcenejša (v Nigeriji > 50 % stroškov), medtem ko utrjevanje pristanišč predstavlja > 20 % stroškov. Poleg navedenih so še stroški preseljevanja prebivalstva (Hardy, 2004). Kot sta pokazali prvi dve poročili IPCC-ja iz let 1996 in 2001 (AR1, AR2), so posamezna prizadevanja za zmanjšanje nevarnosti pred podnebnimi spremembami na obalnih območjih manj učinkovita od ukrepov programa Integriranega upravljanja obalnega območja (angl. Integrated coastal zone management - ICZM), ki vključuje dolgoročno načrtovanje na državni in mednarodni ravni (IPCC, 2007b, str. 340). Načrtovanju prilagoditvenih ukrepov predstavljajo velik izziv aktualni izredni vremenski dogodki. Težavo predstavljajo nenatančne ocene možnih načinov odzivanja obalnih območij na dejavnike podnebnih sprememb. Zelo pomembno je poznavanje meje do katere se obalna območja lahko prilagodijo in še naprej služijo življenju obalnega prebivalstva. Obratno lahko pomanjkljivo znanje o delovanju obalnih sistemov zmanjša ali celo izniči učinek prilagoditvenih ukrepov. Dolgoročna učinkovitost in izvajanje preprostih ukrepov, kot je nasipanje plaž, sta vprašljiva zaradi raznolikih ciljev znotraj ICZM-ja. Nerešeno ostaja tudi vprašanje, kdo bo imel od prilagoditvenih ukrepov koristi in kdo bo kril njihove stroške. Potrebno bi bilo tudi dvigniti osveščenost prebivalstva glede pomena ukrepanja (IPCC, 2007b, str. 340–342). ICZM predstavlja veliko priložnost, da se problemi rešujejo kompleksno in velja za najprimernejši proces spoprijemanja s posledicami podnebnih sprememb in dviganja morske gladine ter z drugimi obalnimi izzivi. Dviganje prilagoditvene zmogljivosti je pomemben del ICZM-ja in velja za enega od tistih ukrepov, ki ohranjajo trajnostni razvoj obalnega pasu in upošteva posledice podnebnih sprememb. Ukrepi se morajo izvajati v širšem okviru načrtovanja in upravljanja obalnih območij. ICZM se osredotoča na vključevanje in uravnoteženje številnih ciljev v procesu načrtovanja. Načelo enakomernega razdeljevanja družbenih in okoljskih dobrin je ključni dejavnik trajnostnega razvoja ICZM-ja, vendar je težko dosegljiv. Pri tem je treba upoštevati pravne in institucionalne okvire, ki podpirajo načrtovanje na lokalni in državni ravni. Različne družbene skupine imajo različne in pogosto konfliktne poglede na to, kateri razvojni cilji in okoljski ter družbeni pomisleki imajo prednost (IPCC, 2007b, str. 340–345). Sposobnost obalnega sistema, da si po naravnih nesrečah opomore in s svojimi naravnimi viri ponovno služi potrebam človeštva, je testirana z naraščajočo pogostostjo. Potrebno je širše proučevanje odpornosti obalnih območij in aktivno utrjevanje njihove prilagoditvene zmogljivosti (IPCC, 2007b, str. 340–345). S pomanjkanjem fizičnih, gospodarskih in institucionalnih možnosti za zmanjševanje družbenega tveganja se zmanjšuje prilagoditvena zmogljivost prebivalstva, a po drugi strani tudi najvišja stopnja prilagoditvene zmogljivosti ne zadostuje, če hkrati ni zavezanosti družbe k trajnostnemu razvoju (Luers in Moser, 2006). 136 Na podnebne spremembe se odzivata tako prilagoditev, ki vključuje načrtovanje in upravljanje obalnega območja, kot blažitev, ki vključuje zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, zato je primerna njuna skupna obravnava. Dviganje morske gladine se na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov odziva počasneje od drugih posledic podnebnih sprememb, zato ga blažitev sama ne more ustaviti. Prilagoditveni ukrepi lahko zmanjšajo učinke podnebnih sprememb v kratkem času, medtem ko blažilni ukrepi delujejo bolj dolgoročno in na globalni ravni zaradi bistveno daljšega odzivnega časa. Blažitev vseeno zmanjšuje stopnjo dviganja morske gladine v prihodnosti in upočasnjuje in omejuje potrebo po prilagoditvenih ukrepih, zato vsaka odgovorna politika prilagoditev in blažitev obravnava vzajemno. Zapostavljanje oz. prelaganje izvajanja prilagoditvenih ukrepov pomeni podcenjevanje posledic podnebnih sprememb, zato je proučevanje prihodnjega razvoja podnebnih sprememb smiselno. To omogoča izdelavo ustreznih strategij, ki vključujejo tako blažilne kot prilagoditvene ukrepe (IPCC, 2007b, str. 340–345). Obalna območja so dinamična, prostorsko omejena in razvojno privlačna. Omenjene lastnosti lahko pripeljejo do številnih stresov, ki pogosto povzročajo degradacijo območij in izgube v dejavnostih, ki so odvisne od obalnih naravnih virov. Nagel gospodarski razvoj obalnih območij povečuje njihovo ranljivost tudi brez vplivov podnebnih sprememb. V 20. stoletju se je samo iz notranjosti Kitajske preselilo na obalno območje okrog 100 milijonov ljudi, kar je prispevalo k naglemu gospodarskemu razvoju, a hkrati povzročilo težave v upravljanju obalnih območij. Težave so prisotne na večini poseljenih obalnih območij in povečujejo konflikt med ohranjanjem okolja in gospodarskim razvojem. Sprejete razvojne odločitve imajo lahko daljnosežne posledice. Podnebne spremembe in dviganje morske gladine povečujejo težave pri doseganju trajnostnega razvoja obalnih območij z resnimi ovirami v državah v razvoju, med drugim tudi zaradi njihove nizke prilagoditvene zmogljivosti. Doseganje razvojnih ciljev je oteženo, medtem ko še več težav predstavlja zagotavljanje trajnostnega razvoja, ki obsega vrnitev izgubljenih okoljskih virov in izboljšanje življenjskih pogojev revnega obalnega prebivalstva. Učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam in dviganju morske gladine bo v prihodnosti vključevalo znatna finančna sredstva, ki bi sicer bila namenjena drugim namenom (IPCC, 2007b, str. 340–345). Pri načrtovanju izvajanja prilagoditvenih ukrepov pomagajo izkušnje z nedavnimi izrednimi vremenskimi dogodki. Znanstvena literatura in državna poročila o vplivih tropskih ciklonov vključujejo naslednje ugotovitve (IPCC, 2007b, str. 340–345): učinkovito zgodnje obveščanje in sistem odzivanja lahko zmanjšata število smrtnih žrtev in obseg poškodb na objektih in infrastrukturi, izobraževanje, osveščenost in osebne izkušnje so pomembni dejavniki zmanjšanja ranljivosti prebivalstva, veliko različnih ovir, kot so dolg opozorilni čas, slabo dostopne intervencijske poti in potreba po zaščiti premoženja, zmanjšujejo možnosti in voljo ljudi, da se umaknejo pred bližajočo katastrofo, obalne reliefne oblike (koralni grebeni, nizi priobalnih otočkov) in ekosistemi mokrišč (mangrove, marše) predstavljajo prvi naravni varovalni pas pred pretečimi tropskimi cikloni in poplavami, ne glede na njihov obseg, zaporedno ponavljanje izrednih vremenskih dogodkov zmanjšuje učinkovitost naravne in umetne obrambe, v obdobju po podnebnih dogodkih pri žrtvah nastopajo dodatne težave zaradi izgube imetja in psihičnih stresov, ranljivost območja dodatno povečuje stihijska gradnja objektov, učinkovita zaščita pred nesrečami in odzivi nanjo so v enaki meri odvisni tako od učinkovitosti vlade in njenih ustanov kot ustrezne pripravljenosti prebivalstva. 137 Različne skupnosti imajo različno prilagoditveno zmogljivost. Pastirske skupnosti v Sahelu npr. so socialno, kulturno in tehnično opremljene za spopadanje z drugačnimi naravnimi tveganji kot tiste v Himalaji (Brown, 2008, str. 18). Zdravstveno stanje skupnosti in posameznika, sposobnost prilagajanja, podučenost o nesrečah in odzivni čas so le nekatere determinante ranljivosti. To dokazujejo razlike med različno razvitimi državami. Brown pri tem navaja podatke Rdečega križa, po katerih je v desetletju med letoma 1994 in 2003 v razvitih državah umrlo v povprečju 44 ljudi na naravno nesrečo, v državah v razvoju pa kar 300. Tako ima, na primer Bangladeš, bistveno nižjo prilagoditveno zmogljivost kot ZDA, kar pokaže primerjava dveh podobno silovitih tropskih ciklonov. Tako je, na primer tropski ciklon Gorky aprila 1991 zajel okrožje Chittagong v Bangladešu. Veter, ki je presegal hitrost 260 km/h, in 6 m visok nevihtni val sta terjala vsaj 138.000 smrtnih žrtev in okrog 10 milijonov brezdomcev. Avgusta naslednje leto je podobno silovit tropski ciklon Andrew prizadel Florido ter Louisiano v ZDA in z vetrom, ki je pihal s hitrostjo 280 km/h, ter valovi visokimi do 5,2 m povzročil sicer škodo za 43 milijard USD, a terjal »le« 65 smrtnih žrtev (Brown, 2008, str. 19). S številnimi izzivi podnebnih sprememb bo soočeno predvsem revnejše prebivalstvo sveta, zato se bosta mednarodna politika in politika posameznih držav v razvoju odzvali z različnimi prilagoditvenimi ukrepi. Cilj ukrepov je krepitev prilagoditvene zmogljivosti najbolj ogroženih prebivalcev in zmanjševanje njihove potrebe po izselitvi iz prizadetih območij. Obseg ukrepov bi moral biti omejen, da ne bi z njimi dodatno spodkopavali obstoječe prilagoditvene zmogljivosti revnega prebivalstva. Za zgled je lahko politika nekaterih velemest, ki blaži učinke prenaseljenosti in s tem preprečuje oz. omejuje obseg mednarodnih selitev. Obstaja namreč bojazen, da bi bila politika, ki bi temeljila zgolj na omejevanju podnebnih selitev, obsojena na propad. To je delno posledica vztrajnosti podnebnega sistema, ki zagotavlja nadaljnje globalno segrevanje v prihodnjih desetletjih oz. stoletjih in to celo v primeru morebitne takojšnje prekinitve antropogenih izpustov toplogrednih plinov (Black idr., 2008, str. 61–63). Skrajni prilagoditveni ukrep so podnebne selitve, ki imajo pozitivne in negativne posledice tako na posamezne selivce kot na območje izseljevanja in priseljevanja. Politične odločitve bi se morale razvijati v smeri podpore morebitnim podnebnim selivcem. Po mnenju Blacka in sodelavcev za to obstajajo različni politični ukrepi (Black idr., 2008, str. 62–63): vključevanje selitev v Nacionalne prilagoditvene programe ukrepanja (angl. National Adaptation Programmes of Action - NAPA), ki so usmerjeni v pomoč manj razvitim državam pri določanju in uvrščanju prednostnih ukrepov pri prilagajanju na podnebne spremembe, vključevanje podnebnih sprememb in podnebnih selitev v državne razvojne strategije, zagotavljanje socialne varnosti revnejših selivcev tako notranjih (ruralno-urbanih in ruralno-ruralnih) kot zunanjih, ki po selitvi lahko postanejo žrtve izkoriščanja, zlorab in fizičnega nasilja, zagotavljanje bivališč, pitne vode, osnovnega zdravstva, osnovnega izobraževanja in zaposlovanja v marginalnih naseljih znotraj velemest in na podeželju, odpravljanje konfliktov po prečkanju politično občutljive meje, kakršna je med Bangladešem in Indijo, kjer trenutno stoji 3,6 metrska ograja (po izkušnjah z meje med Mozambikom in Južnoafriško republiko so takšni ukrepi neučinkoviti), razširitev definicije pojma »begunec«, ki bi upoštevala tudi dejavnike okolja in podnebnih sprememb, a kljub trudu nekaterih držav v razvoju in nevladnih organizacij trenutno v svetu za to ni večjega interesa, podpora premestitvi prizadetega prebivalstva, ki je verjetno najbolj sporna možnost, saj je lahko razumljena kot prisilna selitev (po izkušnjah iz Etiopije, kjer so v 80. letih prejšnjega stoletja iz severnih sušnih območij premestili več deset tisoč ljudi na jug 138 države, gre za sporno početje, saj nekateri obstoječi podnebni modeli predvidevajo za Etiopsko višavje postopno izboljšanje stanja zaradi povečanja padavin kot posledica krepitve poletnega monsuna). Ključno področje ukrepanja mora biti podpora nadaljnjemu raziskovanju tako za razumevanje vzrokov in posledic podnebnih selitev kot za ocenjevanje verjetnega števila selivcev. Pri tem je treba upoštevati tako lokalne kot regionalne posebnosti (Black idr., 2008, str. 63). V primeru majhnih otoških držav, kot je Tuvalu, obstaja v prihodnosti velika verjetnost razvoja širših podnebnih selitev, saj je drugačen potek dogodkov ob sedanjem trendu dviganja morske gladine dolgoročno malo verjeten. Trenutno se očitne podnebne selitve na Tuvaluju še ne pojavljajo, saj so okoljski selitveni dejavniki v senci gospodarskih. Tako v primeru Polinezije zaenkrat obstajajo le ugibanja glede bodočega razvoja selitvenih tokov. Povsem drugače je z gosto poseljenima rečnima deltama v Egiptu in Bangladešu. Za razliko od Tuvaluja in Bangladeša je delta Nila v Egiptu manj izpostavljena delovanju izrednih vremenskih dogodkov. Prebivalci obalnega območja Bangladeša so revnejši in manj izobraženi od prebivalcev Polinezije, a imajo hkrati večje možnosti za razvoj notranjih selitev. 139 140 4.2. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV 4.2.1. SCENARIJ »STAGNACIJA« Scenarij »stagnacija«, ki predstavlja scenarij z zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja, predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez večjih okoljskih stresov celo na regionalni ravni. Za izhodišče je vzet najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita blažitev« (RCP2,6), v katerem je predviden višek sevalnega prispevka pri vrednosti ≈ 3W/m² pred letom 2100 in nato njegov upad. Leta 2100 bi sevalni prispevek znašal 2,6 W/m² (490 ppm CO2 eq) (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina v povprečju dvignila za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m. Scenarij je primerljiv z Brownovim »dobrim« scenarijem, ki ga je izdelal na osnovi scenarijev SRES družine B1 (Brown, 2008). Obseg podnebnih selitev se ne bi bistveno povečal oz. bi rasel v okviru splošne krepitve selitvenih tokov. Počasna rast podnebnih selitev bi bila dodatno omejena z ustreznimi prilagoditvenimi ukrepi, ki bi se izvajali z znatno mednarodno pomočjo najbolj prizadetim območjem, kot so regije z nizko obalo. Dviganje morske gladine bi na omenjenih območjih že predstavljalo večji okoljski problem, vendar bi ga uspešno omejevali z gradnjo protipoplavne infrastrukture, zlasti na gosto poseljenih delih obalnega pasu. Scenarij predvideva sprotno prilagajanje in sanacijo ob izrednih vremenskih dogodkih poškodovane infrastrukture. Nekoliko bi se okrepili obstoječi selitveni tokovi v območja višjih geografskih širin, saj bi relativno majhne globalne spremembe podnebja ugodno vplivale na tamkajšnji družbenogospodarski razvoj, kar bi ugodno vplivalo na premeščanje območij koncentracije prebivalstva, a bi tudi v primeru omenjenih selitvenih tokov gospodarski selitveni dejavniki prevladovali nad okoljskimi. Pri vseh ostalih scenarijih podnebnih sprememb so le-te prevelike, da bi koristile kateremu koli območju sveta. Umirjena in nadzorovana rast podnebnih selitev bi bila rezultat zgodnjega in korenitega prestrukturiranja gospodarstva v smeri uvajanja »zelene tehnologije« in opuščanja uporabe fosilnih goriv. Posledično bi zelo hitro prišlo do sprememb v miselnosti in okoljske osveščenosti prebivalstva. Pozitivne spremembe bi spremljala visoka stopnja mednarodnega sodelovanja in ugodno odzivanje naravnega okolja. Kljub relativno majhnim vplivom podnebnih sprememb na okolje, bi prišlo do poslabšanja njegovega stanja glede na izhodiščno stanje, a bi se vseeno spremembe razvijale postopoma, kar bi družbi omogočalo uspešno prilagajanje. Številna obalna mesta držav v razvoju, ki jih dodatno ogrožajo tropski cikloni, bi bila vseeno močno prizadeta, vendar bi bilo stanje še mogoče sproti sanirati in se izogniti obsežnim podnebnim selitvam. Dinamika sprememb bi ostala podobno nizka, kot je danes, medtem ko bi se pri nekaterih elementih pokrajine s krajšim odzivnim časom proti koncu stoletja celo postopoma umirjala. Slednje ne velja za dviganje morske gladine, ki se kljub morebitni takojšnji ustavitvi izpuščanja toplogrednih plinov do konca stoletja ne bo ustavilo. Ravno dviganje morske gladine bi lahko na območjih z nizko obalo povzročalo največ okoljskih problemov, ki bi vodili v krepitev obstoječih gospodarskih selitvenih tokov. Vse ostale posledice podnebnih sprememb bi bile manjše kot pri ostalih scenarijih. Obstoječi okoljski problemi, kot sta vodni stres in krčenje kmetijske proizvodnje, bi se vseeno poglabljali, vendar bi bile spremembe postopne in bi se jim bilo mogoče sproti prilagajati. Podnebne selitve bi bile kot skrajni prilagoditveni ukrep izvajane le izjemoma. Trend rasti prebivalstva se bistveno ne bi spremenil, saj je predvidena nadaljnja rast do sredine stoletja in kasnejše postopno upadanje, kar bi sicer prispevalo k popuščanju pritiskov na okolje, a bi hkrati rasel življenjski standard prebivalstva in z njim pritisk na naravne vire. 141 Zato je smiselno iskati vzroke postopnega zmanjševanja vpliva človeštva na okolje v drugih družbeno-gospodarskih dejavnikih, kot so hiter razvoj »zelenih tehnologij«, visoka stopnja mednarodnega sodelovanja in pomoči in spremembe življenjskega sloga. Do uresničitve scenarija bi prišlo le v primeru, da bi se zgodile nagle in korenite spremembe v rabi fosilnih goriv. Ukrepi bi vključevali vodeno in nadzorovano prestrukturiranje gospodarstva v nizkoogljično družbo, ki bi razpolagalo z energijo pridobljeno iz obnovljivih virov. Stabilizacija razmer v okolju bi bila rezultat usklajenega delovanja mednarodne politike, ki bi bila podkrepljena z visoko stopnjo sodelovanja na mednarodnih srečanjih, kot so podnebne konference, katerih sprejete zaveze bi ključne države in večina ostalih dosledno spoštovale in izvajale. Potrebne bi bile velike spremembe v osveščenosti prebivalstva in njihovem življenjskem slogu. To bi vplivalo na zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in posledično prerazporeditev politične moči v svetu v škodo držav izvoznic nafte (zalivske države, Rusija idr.). Glede na počasni napredek v prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na preteklih podnebnih konferencah je verjetnost tega scenarija majhna. Pred naslednjo podnebno konferenco v Parizu, ki bo leta 2015, ni zaznati občutnega povečanja politične volje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Globalna gospodarska kriza zadnjih let je pri mnogih državah, med njimi je zagotovo tudi Slovenija, zavrla prizadevanja za uvajanje »zelene tehnologije« in krepitev energijske učinkovitosti. Gospodarska kriza je zaradi varčevalnih ukrepov v nekaterih državah kratkoročno sicer zmanjšala količino izpustov toplogrednih plinov, vendar dolgoročno to pomeni odlašanje na področju prestrukturiranja gospodarstva in krepitve prilagoditvene zmogljivosti. Za okolje ugodni učinki zadnje gospodarske krize so na globalni ravni skoraj neopazni. Drug zavirajoč dejavnik, ki zmanjšuje verjetnost scenarija, so težave, ki bi nastale zaradi nagle in radikalne spremembe v rabi energijskih virov, ki bi zavrle prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, tako da proces sprememb ne bi potekal tako gladko, kot je predvideno v scenariju. Nagla preusmeritev gospodarstva bi namreč zelo prizadela stabilnost držav proizvajalk nafte, ki so že danes politično nestabilne in problematične in občasno ogrožajo svetovni mir. Samo na območju zalivskih držav živi več 100 milijonov prebivalcev z najvišjo stopnjo demografske rasti, ki se preživljajo pretežno s prihodki od načrpane nafte. Da bi ohranili svetovni mir, bi bila potrebna znatna mednarodna pomoč prizadetim državam, ki pa je ob kopičenju okoljskih problemov v razvitih državah v prihodnosti vprašljiva. Tovrstne nepredvidljive situacije močno zmanjšujejo verjetnost scenarija. Obstaja še manjša možnost, da bi občutno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov povzročila neka katastrofa globalnih razsežnosti, ki bi šokirala prebivalstvo in močno zmanjšala njegov trenutni življenjski standard. Vendar je napovedovanje »apokaliptičnih« dogodkov obremenjeno z velikim tveganjem, kar močno zmanjšuje verjetnost scenarija, a se kljub temu takšnih možnosti ne da izključiti. 4.2.2. SCENARIJ »RAST« Scenarij »rast«, ki predstavlja scenarij z nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja, predvideva linearno rast podnebnih selitev. Podnebne selitve še vedno ne bi ustvarjale večjih družbenih šokov, vsaj ne na globalni ravni. Scenarij je izdelan na osnovi ocen pesimističnega scenarija RCP »srednji izpusti« (RCP6), ki predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 6 W/m² (≈ 850 pom CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,48 m. Scenarij je 142 primerljiv s scenariji SRES skupine A1B, ki so osnova Brownovega scenarija »slab« (Brown, 2008, str. 27). Od predhodnega scenarija se ta razlikuje po manjših prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in učinkovitejšem odzivanju držav na izzive okoljskih problemov. Med državami bi bila precejšnja stopnja solidarnosti in odgovorno pristopanje k reševanju okoljskih problemov. Nadaljevanje netrajnostne gospodarske rasti bi občutno poslabšalo stanje okolja, kar bi prizadelo zlasti revno podeželsko prebivalstvo na najbolj podnebno ranljivih regijah. Prilagoditvena zmogljivost najbolj ranljivega prebivalstva bi se ob precejšnji mednarodni pomoči krepila, tako da bi ostal pojav podnebnih selivcev na obvladljivi ravni.. Stanje okolja bi se na najbolj ogroženih delih sveta, kamor sodijo tudi obravnavane regije, poslabšalo do te mere, da prizadete skupnosti same ne bi uspele sproti sanirati škode, ki bi nastala ob naravnih nesrečah. Življenjski pogoji bi se postopoma tako poslabšali, da bi se kritično zmanjšala možnost preživetja. Ob trajnemu pomanjkanju osnovnih naravnih virov bi se bili številni obubožani kmetje prisiljeni preseliti na ugodnejša območja. Hkrati s pojavom podnebnih selitev bi se okrepili tudi drugi selitveni tokovi tako notranji kot mednarodni. Scenarij »rast« predvideva postopno krepitev selitvenih tokov kot odgovor na vse slabše stanje okolja in na pripravljenost stabilnejših držav, da sprejmejo selivce. Scenarij predvideva nadaljevanje nezadostnega blažilnega ukrepanja in njegovega odlašanja, kot je praksa v zadnjih desetletjih. Kljub pritiskom najbolj prizadetih držav in številnih nevladnih in mednarodnih organizacij na razvite države, tudi v prihodnosti ne bi prišlo do učinkovitih mednarodnih dogovorov o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Najodgovornejše države se tudi v prihodnje ne bi uspele dogovoriti zaradi lastnih sebičnih interesov in velike moči gospodarskih lobijev. Slednji bi v ZDA ovirali razvoj »zelene tehnologije« in njeno zaostajanje na tem področju za naglo razvijajočimi državami. Tudi Kitajska, danes največja proizvajalka toplogrednih plinov, bi nadaljevala z izkoriščanjem rjavega premoga, ki ji predstavlja osnovni energijski vir. EU bi prepočasi nadaljevala z ukrepi za zmanjšanje izpustov in še to predvsem zaradi želje po večji energetski neodvisnosti in manj iz okoljevarstvenih razlogov. Kljub naporom največjih proizvajalk toplogrednih plinov ne bi prišlo do bistvenega izboljšanja, saj bi se umazana industrija nenehno selila v vse revnejše države s pomanjkljivo okoljsko zakonodajo. Ukrepi za zmanjšanje izpustov bi bili nekoordinirani in prepuščeni interesom in sposobnostim posameznih držav in lobijev. Scenarij sicer upošteva trenutno stanje blažilnega ukrepanja, ki se izvaja na regionalni ravni v odsotnosti skupnega usklajevanja. Takšno »vrtičkarstvo« posameznih držav bi se nadaljevalo tudi v naslednjih desetletjih in bi bilo rezultat brezobzirnega tekmovanja na svetovnem trgu. Prilagoditveni ukrepi bi prerasli meje posameznih držav, zato bi bile manj razvite države z nizko prilagoditveno zmogljivostjo deležne večje mednarodne pomoči. Pozitivne učinke prilagoditvenega ukrepanja bi omejevala nenehna rast prebivalstva in širjenja potrošniškega življenjskega sloga. Osnovni naravni viri, kot sta pitna voda in hrana, bi bili težje dostopni, povpraševanje po njih bi se krepilo in zato bi njihova cena stalno rasla. Vse večja osveščenost prebivalstva zaradi vse hujših okoljskih problemov in krčenje osebnega standarda zaradi stalne rasti cen naravnih virov, bi sčasoma uspela prisiliti izdelovalce razvojnih strategij k ukrepanju, kar bi šele dolgoročno vodilo v postopno zmanjševanje izpustov. Scenarij predvideva nadaljevanje sedanjih trendov, zato je njegova verjetnost velika. Prednost daje aktualnim razmeram, ki bodo kratkoročno zagotovo imele velik vpliv na družbeni razvoj. Po drugi strani je malo verjetno, da bi se trenutne razmere nadaljevale v nedogled in je s tega stališča bolj verjetno, da bi v prihodnosti prišlo do zasuka v pozitivno ali v negativno smer. Ob upoštevanju dejstva, da bi posledice na okolje imele lahko katastrofalne razsežnosti, scenarij ne zagotavlja stabilnega družbeno-gospodarskega razvoja. 143 Posledice dviganja morske gladine ne bi bistveno odstopale od posledic prejšnjega scenarija, saj je vrednost dviga le za malenkost večja. Tako kot pri Brownovem »slabem« scenariju so tudi pri tem scenariju uporabne ocene Sterna (Brown, 2008 po Stern, 2006). Po teh ocenah pomeni dvig temperature zraka za 3 ˚C, da bo motena oskrba s pitno vodo za 1 do 4 milijarde ljudi in s hrano za 150–550 milijonov ljudi ter da bodo pogoste poplave nizkih obalnih sistemov letno prizadele 11 do 170 milijonov ljudi. Ocene imajo zelo širok razpon, kar kaže na veliko metodološko podhranjenost in šibko empiričnost predvidljivosti dolgoročnih scenarijev. 4.2.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE« Scenarij »stopnjevanje«, ki predstavlja scenarij z visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja, predvideva eksponentno rast podnebnih selitev. Podnebne selitve bi prerasle v dejavnik družbeno-politične nestabilnosti v svetu. Scenarij ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5), ki predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 4,5 W/m² (≈ 650 ppm CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1– 2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 1,9 ˚C in morska gladina za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m. Scenarij je primerljiv s scenariji SRES skupine A1T., ki so osnova Brownovega scenarija»slab« (Brown, 2008, str. 27). Obseg podnebnih selitev bi stalno rasel, a do konca stoletja še vedno ne bi prerasel v globalni problem, temveč bi ostal omejen na regionalno raven. Povečani pritiski na okolje bi okrepili podnebne spremembe in njihov vpliv na prebivalstvo, vendar bi bili zaradi uspešnega prestrukturiranja gospodarstva manjši, kot v naslednjih dveh scenarijih. Motnje v gospodarskem razvoju bi slabo vplivale na krepitev prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva najranljivejših območij in na solidarnost mednarodne skupnosti. Kot pri predhodnem scenariju, bi prestrukturiranje gospodarstva prineslo težave gospodarstvu zlasti držav izvoznic fosilnih goriv. Velika gospodarska diferenciacija bi vplivala na povečanje mednarodnih gospodarskih selitvenih tokov. Povečana konfliktnost v svetu bi zmanjšala pripravljenost za mednarodno sodelovanje tudi pri odpravljanju posledic okoljskih problemov in dviganju prilagoditvene zmogljivosti v najranljivejših državah. Nestabilnost v svetu bi pogosto vodila v pojav političnih beguncev. Razvoj podnebnih selitev bi bil omejen na regionalno raven. Podnebni dejavniki prostovoljnih selitev bi pridobivali na pomenu, kar bi bil rezultat slabšanja stanja okolja na ogroženih območjih in nezadovoljivih prilagoditvenih ukrepov. Povečalo bi se tudi število prisilnih podnebnih selivcev, ki bi se še vedno pojavljali v okviru notranjih selitev in redko prehajali v mednarodni problem. Podnebni selivci, bi zaradi vztrajnosti podnebnih sprememb postali globalni problem šele po letu 2100, ko bi podnebne spremembe imele občutnejše posledice za prebivalstvo. Scenarij predvideva postopno preusmeritev energetskega sistema na obnovljive energijske vire. Tako kot po scenariju »stagnacija« bi tudi po tem prišlo do korenitih sprememb, vendar bi se zgodile v daljšem časovnem obdobju in bi manj stresno vplivale na gospodarski razvoj. Scenarij upošteva pozitivne trende, ki se dogajajo v avtomobilski industriji, v načrtovanju gradnje jedrskih elektrarn, razvijanju varčnejših tehnologij in stanovanjskih gradenj ipd. Upoštevane so realne možnosti, ki jih ponujajo tehnološki razvoj in prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Države v razvoj bi bile pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov v veliki meri prepuščene same sebi. Scenarij predvideva večjo aktivnost na področju zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, a ob skromnem mednarodnem sodelovanju. Njegovo verjetnost povečuje obstoječa politična nestabilnost, ki jo ustvarja tekmovalnost med svetovnimi velesilami. Velika tekma bi se 144 odvijala med porabnicami in proizvajalkami fosilnih goriv. Postopen prehod v nizkoogljično družbo, bi mednarodne odnose kratkoročno še poslabšal. Scenarij je sprejemljiv z okoljskega in zadovoljiv z gospodarskega vidika. Dvig globalne temperature zraka za 2 ˚C sicer še omogoča srednjeročni razvoj brez hujših pretresov (World Bank, 2012), vendar z opaznim poslabšanjem stanja v okolju. Segrevanje zraka bi se nadaljevalo s sedanjim trendom vse do konca stoletja in potem bi se stopnja segrevanja občutno zmanjšala, a bi temperatura rasla vsaj še dvesto let. Že po tem scenariju bi človeštvo dolgoročno spremenilo podnebje na Zemlji in bi bila za vrnitev v izhodiščno stanje potrebna stoletja. Dvig globalne temperature zraka za 2 ˚C bi pomenil za nekatera območja višjih geografskih širin trikrat tolikšen dvig in bi morda s stališča rasti prebivalstva in kmetijske proizvodnje dolgoročno pridobila, vendar bi bilo stanje okolja nestabilno, dokler se ne bi spremembe umirile in bi se v okolju vzpostavilo novo ravnovesje. Spremembe značilnosti padavin, prihod invazivnih bioloških vrst, povečana erozija tal, degradacija borealnega gozda, poplave zaradi taljenja ledenikov in taljenje permafrosta so le nekatere od neugodnih okoljskih sprememb. Zato je navajanje ugodnih vplivov na nekaterih območjih, kot je Severna Evropa (Kajfež Bogataj, 2008, str. 48–49), pretirano. Okoljske spremembe bi prinesle človeštvu dolgoročne koristi le, če bi bile majhne tako po obsegu kot po intenzivnosti. Velike težave bi tako kot po prejšnjem tudi po tem scenariju povzročilo dviganje morske gladine. Dvig za 0,50 m bi resno ogrozil obstoj koralnih otokov in otoških skupnosti. Na obalnih mokriščih bi prihajalo do zaslanjevanja tal in na območjih delt do prodiranja morske vode v podtalnico (Kajfež Bogataj, 2008, str. 49). Do krepitve silovitosti in pogostosti tropskih ciklonov bi prišlo zaradi segrevanja zgornje plasti svetovnega morja, kar bi povzročilo občasno povečanje števila prisilnih podnebnih selivcev. Ranljivost območij bi se stopnjevala, vendar bi bila škoda še obvladljiva. Z izdatno mednarodno pomočjo bi škodo lahko zmanjšali, a po tem scenariju ni predvidena. Prednost scenarija je postopen gospodarski prehoda v nizkoogljično družbo s še obvladljivimi posledicami v okolju. Njegova verjetnost je velika, ker je utemeljen na osnovi realnega stanja sveta in upošteva sedanje trende družbenega razvoja in podnebnih sprememb. 4.2.4. SCENARIJ »STIHIJA« Scenarij »stihija«, ki predstavlja scenarij z zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja, predvideva nenadzorovano, stihijsko rast podnebnih selitev z zelo velikimi posledicami za stabilnost sveta. Scenarij je izdelan na osnovi predvidevanj najbolj pesimističnega scenarija RCP »visoki izpusti« (RCP8,5). Vključuje pot nadaljnje rasti sevalnega prispevka, ki vodi v vrednost 8,5 W/m² (≈ 1370 pom CO2 eq) v letu 2100. Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m, kar bi močno ogrozilo obstoj skupnosti na območjih z nizko obalo. Dvignila bi se tudi temperatura zgornje plasti svetovnega morja za 0,7 ˚C in Zalivski tok bi oslabel za ≈ 40 %. Scenarij je primerljiv s scenariji SRES skupine A1FI, ki so hkrati osnova Brownovega »grdega« scenarija (Brown, 2008, str. 27). Število prebivalstva bi se dvigalo do konca stoletja, ko bi doseglo vrednost 12 milijard, potem pa bi začelo upadati (World Bank, 2009). Zaradi velike prizadetosti okolja in visoke rasti prebivalstva zlasti v državah v razvoju, bi se močno povečalo število ogroženih prebivalcev, kar bi vplivalo na naglo rast števila podnebnih beguncev in drugih podnebnih selivcev. Podobno, kot navaja Brown, bi tudi po tem scenariju število podnebnih selivcev na letni ravni preseglo 200 milijonov že pred letom 2050, do konca 21. stoletja pa bi njihovo število doseglo vrednost od pol do ene milijarde, kar pomeni, da bi bil podnebni migrant vsak deseti 145 do dvajseti prebivalec sveta (Brown, 2008). Pri tem bi večino podnebnih selivcev predstavljali prisilni podnebni selivci, torej žrtve številnih izrednih vremenskih dogodkov, kot so poplave, tropski cikloni in poplave. Poleg njih, bi bilo še več milijonov selivcev spodbujenih s podnebnimi procesi, kot so dezertifikacija, zaslanjevanje kmetijskih površin in dviganje morske gladine. V resnici so ocene o možnem številu podnebnih selivcev nepreverljive, saj je nemogoče predvideti vseh posledic, ki bi imele vpliv na življenje ogroženega prebivalstva. Slabo je poznavanje delovanja tako pozitivnih kot negativnih povratnih zank v naravi in odzivnega časa posameznih elementov pokrajine. Verjetno bi obsežna območja južne Kitajske, Južne Azije, Sahela in Podsaharske Afrike postala stalno neposeljena. Preostali deli ekumene bi bili pod močnim pritiskom priseljevanja, kar bi tudi v njih povzročalo težave s prenaseljenostjo. Osveščenost prebivalstva bi ostala relativno nizka in nezaupanje v državno politiko bi se povečalo in posledično se ne bi spremenila niti mednarodna politična volja za odpravljanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb. V okolju bi na globalni ravni prišlo do katastrofalnih posledic. Potrebna bi bila stoletja, če ne tisočletja, za ponovno stabilizacijo podnebnega sistema. Z odpravljanjem posledic bi bile obremenjene številne prihodnje generacije in na splošno bi bila prihodnost človeštva negotova. V okolju bi prišlo do precejšnjega zmanjšanja biotske pestrosti, kar bi ogrozilo obstoj številnih skupnosti. Verjetnost scenarijev je majhna iz dveh razlogov. Po eni strani bi ravno grožnja tega scenarija lahko pripeljala do množičnega družbenega gibanja za zmanjšanje izpustov, saj je malo verjetno, da bi človeštvo ostalo v nedogled brezbrižno in ne bi ukrepalo. V zadnjih desetletjih je namreč prišlo do pomembnih korakov v smeri razvoja »zelene tehnologije« in osveščenosti prebivalstva tako v razvitem kot razvijajočem se svetu. Obstajajo tudi načrti za zmanjšanje učinkov toplogrednih plinov na globalni ravni, ki pa so zaenkrat še predragi in z nepredvidljivimi posledicami (Kajfež Bogataj, 2012). Po drugi strani je velika pomanjkljivost scenarija neusklajenost med trendi posameznih družbenih procesov. Nemogoče je namreč, da bi bilo možno nadaljevanje nebrzdane gospodarske rasti ob velikem pomanjkanju osnovnih naravnih virov in velikih migracijskih premikih, ki bi verjetno povzročili številne konflikte na območjih priseljevanja. Konflikti bi se pojavili tudi na območjih izseljevanja, kjer bi gospodarski krizi, lakoti in revščini sledila še politična kriza. Takšna praksa se že zdaj pojavlja v Afriki tako v podsaharskem kot arabskem delu. Pojavi gospodarske, politične in okoljske nestabilnosti bi vodili v padanje življenjskega standarda in posledično v krčenje števila prebivalstva in gospodarske aktivnosti tudi v tistih delih sveta, ki so danes gospodarsko stabilni. Prisotnost vseh omenjenih okoljskih in družbenih procesov bi vodila v kaotično stanje celega sveta, to pa bi vodilo v razpadanje globalnega gospodarstva in postopen razkroj potrošniško naravnane civilizacije. Takšne razmere bi bile podobne tistim, ki so spremljale propad civilizacij v preteklosti (Diamond, 2009), ki so razpadle zelo hitro po dosegu svojega vrhunca. V primeru propada globalne civilizacije bi bile posledice še mnogo hujše. Takšen negativen potek dogodkov bi močno prizadel razvoj človeštva, a po drugi strani bi z okoljskega vidika pomenil olajšanje. V tem primeru ob koncu stoletja v okolju ne bi bilo tako velikih sprememb, kot jih predvideva zadnji scenarij. Zaradi vseh naštetih pomanjkljivosti je verjetnost tega scenarija relativno majhna in je primerljiva z verjetnostjo scenarija »stagnacija«. Kljub temu, da je scenarij med vsemi najbolj pesimističen, so možne poti razvoja dogodkov s še slabšim izidom. Scenarij »stihija« namreč ne upošteva možnih pozitivnih povratnih zank, ki bi se zgodile v naravi, kot so sprostitev metana ujetega v permafrostu, upočasnitev ali celo zaustavitev dinamike globalnega strujanja svetovnega morja, popolno izginotje arktičnega celinskega ledu ipd. Poročilo revije Stern ocenjuje, da bi izginotje arktičnega ledenega pokrova povzročilo trajno potopitev 4 milijonov km² kopnega, ki danes predstavlja dom 310 milijonom ali 5 % svetovnega prebivalstva (Brown, 2008 po Stern, 2006). Ob tem je treba 146 upoštevati podobno nestabilnost zahodnega dela Antarktike. Število podnebnih selivcev bi lahko bilo še mnogo večje ob upoštevanju obstoječih ruralno-urbanih selitev, litoralizacije in nadaljnje naravne demografske rasti. Posledice takšnih razsežnosti so nepredvidljive, zato je pri njihovem upoštevanju potrebna velika mera previdnosti. 147 148 4.3. VZORČNA REGIJA OTOČJE TUVALU 4.3.1. GEOGRAFSKI ORIS OTOČJA TUVALU Otočje Tuvalu, v kolonialnem obdobju znano po imenu Ellice, je polinezijsko otočje, ki se nahaja na približno polovici poti med Havaji in Avstralijo in le nekaj stopinj geografske širine južno od ekvatorja blizu datumske meje. Tropsko otočje sredi Tihega oceana leži na zahodnem robu Polinezije v bližini Kiribatov (Mikronezija) in Fidžija (Melanezija). Otočje Tuvalu sestavlja devet koralnih otokov. Trije med njimi so grebenasti koralni otoki (Nanumanga, Niulakita in Niutao) in pet je pravih koralnih otokov (Funafuti, Nanumea, Nui, Nukufetau in Nukulaelae), medtem ko ima en otok lastnosti obeh (Vaitupu). Tuvalu je otoška država, saj koralni otoki predstavljajo večino ozemlja države. Bolj znane otoške države s podobnimi okoljskimi težavami so še Kiribati, Marshallovi otoki in Maldivi (GIC, 2008; Haws, 2012, str. 45–47) . Površje je uravnano in se dviga največ pet metrov nad morjem, tako da je večina površja pod dvema metroma nadmorske višine (Haws, 2012, str. 45–47). Po površini je Tuvalu s svojimi 26 km² četrta najmanjša država na svetu (McLean in Hosking, 1991). Zemljevid 3: Položaj otočja Tuvalu v Tihem oceanu Vir: TreeHugger (Splet 39) Podnebje je tropsko, rahlo sezonsko in je v korelaciji s temperaturo zgornje plasti morja oz. južnega nihanja El Niña. Vzhodni pasati, ki okrepljeno pihajo v času med majem in oktobrom 149 (La Niña), prinašajo sušno vreme, v preostanku leta, med novembrom in aprilom, se z zahoda okrepijo vlažne zračne mase, ki jih občasno spremljajo tropski cikloni (El Niño). Deževna doba je posledica kombinacije vplivov intertropske konvergenčne cone in monsuna. Močnejše delovanje tropskih ciklonov je za enkrat redko, vendar so trije zaporedni tropski cikloni v letu 1997 opozorili na izredno izpostavljenost otočja dviganju morske gladine. Na osnovi podatkov meteoroloških meritev v obdobju 1950–2009 je bil zaznan trend segrevanja tako na letni kot sezonski ravni in je večji v deževni dobi. V istem obdobju niso bile zaznane spremembe v značilnostih nihanja El Niña (Haws, 2012, str. 45–47). Prebivalstvo pripada skupini polinezijskih ljudstev, ki so se priselila z obal Jugovzhodne Azije. Otočje je v poznem 19. stoletju prišlo pod britanski vpliv. Znotraj Britanske zveze narodov je pod imenom Tuvalu dobilo neodvisnost leta 1978 in leta 2000 članstvo v OZN (GIC, 2008). Zemljevid 4: Otočje Tuvalu Vir: Pacific Islands Network (Splet 40) Stik z Evropejci v 19. stoletju je povzročil bolezni, vojne in lakoto, kar je v prvih desetletjih zdesetkalo število polinezijskega prebivalstva. Po drugi svetovni vojni se je naravni prirastek močno povečal. Demografski prehod še ni končan, zato se na osrednjem otoku pojavlja prenaseljenost (Clammer, 1979, str. 324–329). Po popisu iz leta 2005 je država štela 10.441 prebivalcev, najmanj med članicami OZN, medtem ko je bil po gostoti prebivalstva s 441 preb./km² na kar 22. mestu (GIC, 2008). Leta 2012 je bilo v državi 12.400 prebivalcev (Haws, 2012, str. 45–47), torej se je gostota prebivalstva povečala na 477 preb./km². Po teh podatkih se je število prebivalcev v sedmih letih povečalo za dobrih 8 %. 150 Leta 2005 je bilo povprečno število otrok na žensko 3,1, naravni prirastek prebivalstva je bil 1,4 %, medtem ko je bil selitveni saldo negativen in zanemarljiv (GIC, 2008). Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada iz leta 2012 je BDP dosegal vrednost 3338 USD/preb., kar je Tuvalu uvrščalo na 138. mesto na svetu, in je bil približno osemkrat nižji kot v Sloveniji (28.195 USD/preb.) (IMF, 2013). Istega leta je bila stopnja urbanizacije 50 % (Haws, 2012, str. 45–47) in je bila primerljiva s svetovnim povprečjem. V državi prevladujejo notranje ruralno-urbane selitve v prestolnico Funafuti, saj so mednarodne selitve slabo razvite. Med mednarodnimi selivci prevladujejo sezonski kmetijski delavci, ki se zaposlujejo v Novi Zelandiji in študenti, ki odhajajo na študij na regijske univerze, zlasti na Fidži. Tuvalu sodi med podnebno najbolj ranljive majhne otoške države. Za koralna otočja je značilno, da je njihova morfologija odvisna od rasti koral, da imajo plitvo in nestalno podtalnico, visoko gostoto prebivalstva ter da njihovo gospodarstvo temelji na ribištvu. Tako kot vsem koralnim otočjem tudi Tuvaluju preti popolna trajna potopitev ozemlja, kar povečuje njegovo primernost za raziskovanje podnebnih selitev. 4.3.2. SELITVE NA OTOČJU TUVALU Na celotnem območju Polinezije so selitve zelo razširjen pojav, saj so del življenjskega sloga in številni prebivalci se selijo večkrat v življenju. Prve selitve z območja Tuvaluja so imele gospodarsko naravo, saj so selivci večinoma odhajali ne delo v nasade na Samoi in v Queenslandu (Avstralija), kasneje v rudnike fosfatov na Kiribatih in se pogosto zaposlovali kot mornarji na trgovskih ladjah. Izseljenci so pošiljali nakazila svojim družinam, a so se po zaprtju rudnikov mnogi vrnili, kar je naglo zmanjšalo skupno vrednost nakazil. Tuvalu ne omogoča visokošolskega študija, zato mnogi mladi odhajajo na študij v tujino zlasti na najbližji Fidži. Tuvalujske oblasti spodbujajo izseljevanje v Avstralijo in Novo Zelandijo iz naslednjih razlogov (Gemenne in Shen, 2009): zmanjševanje gostote poselitve v prestolnici Funafuti, večanje skupne vrednosti nakazil, iz strahu pred posledicami podnebnih sprememb. 4.3.2.1. NOTRANJE SELITVE Potovanja med notranjimi otoki so bila v 20. stoletju redka, saj so bila vezana na uporabo manjših čolnov ter dragega hidroplana. V poznih 90. letih je avstralska vlada podarila Tuvaluju ladjo z namenom, da bi se izboljšala notranja komunikacija. Mednarodna pomoč je omogočila cenejša potovanja in posledično naglo gospodarsko rast, ki je postala na prelomu stoletja pomemben selitveni dejavnik privlačevanja. V prestolnici so zgradili številne nove objekte, kot so: upravna stavba, bolnišnica, telekomunikacijski center in pomol za potrebe pomorske šole. S sredstvi od licenčne prodaje državne domenske končnice »tv« so asfaltirali ceste in zgradili trgovine. Notranji selitveni tokovi so se v nekaj letih nekajkrat povečali in povzročili val priseljevanja v prestolnico. Vlada skuša tokove umiriti z naglim razvojem storitev in izgradnjo infrastrukture na zunanjih otokih (Gemenne in Shen, 2009). 4.3.2.2. MEDNARODNE SELITVE Prebivalci Tuvaluja za državo izseljevanja najpogosteje izberejo Fidži, Avstralijo, ZDA in Novo Zelandijo (Gemenne in Shen, 2009). Začasne selitve na otok Fidži so najpogostejše pri mladih, ki odhajajo na študij na tamkajšnjo univerzo (angl. University of South Pacific), ki pokriva območje regije Južni Tihi ocean, del katere je tudi Tuvalu. Študenti običajno 151 prejemajo štipendijo Azijske razvojne banke ali Južnopacifiške komisije (angl. South Pacific Commission - SOPAC), s katero jim je v času študija omogočeno bivanje s svojo ožjo družino. Po končanem študiju morajo Fidži zapustiti. Drug pomemben razlog za priseljevanje Tuvalujcev na Fidži so številne mednarodne in regionalne organizacije, ki imajo tam svoj upravni sedež oz. predstavništvo. Tudi uslužbenci teh organizacij se na Fidži priseljujejo s svojimi družinami, kjer pogosto tudi ostanejo. Selitveni tokovi se v zadnjih letih umirjajo zaradi uvedbe vizumov za obiskovalce iz okoliških otoških držav. Kljub temu tuvalujska skupnost na Fidžiju ostaja prisotna in je dobro organizirana (Gemenne in Shen, 2009). Tudi selitve v Avstralijo in ZDA so se v zadnjih letih umirile zaradi stroge selitvene politike teh dveh držav. Po navedbah tuvalujskega zunanjega ministrstva je število izseljencev v Avstraliji pod 300, katerih večina živi na območju Brisbanea (Gemenne in Shen, 2009). Pomembnejše so selitve v Novo Zelandijo, saj je število izseljencev ocenjeno na 3000, v glavnem na območju Aucklanda. Priseljevanje v Novo Zelandijo ima dolgo in zapleteno zgodovino. Leta 1970 so imele novozelandske oblasti slabe izkušnje s skupnostjo s Tonge, saj je s svojo konfliktnostjo izzvala grobo ravnanje policije do pripadnikov vseh polinezijskih skupnosti v državi. Poulične aretacije polinezijskih priseljencev so poslabšale odnose med Novo Zelandijo in njenimi sosedi. Medsosedski odnosi imajo v veliki meri še vedno neokolonialni značaj in vključujejo pomoč, trgovino in priseljevanje. Obstoječe priseljevanje se izvaja v dveh oblikah. Prva je priseljevanje s Fidžija, Tuvaluja, Kiribatov in Tonge v okviru skupne letne kvote 650 ljudi, od katere jih Tuvalu lahko prispeva 75. Kvoto Tuvalu komaj zapolni. Priseljenci morajo odgovarjati strogim pogojem, kot so: znanje angleščine, dragi zdravniški pregledi in ponudba za delo. Po uspešni integraciji se jim lahko pridružijo še njihovi družinski člani. Drugo obliko selitev predstavljajo sezonske selitve kmetijskih delavcev. Po izteku delovne vize, ki traja 6–9 mesecev, se morajo vrniti domov. Sporazum velja od leta 2008 (Gemenne in Shen, 2009). 4.3.2.3. PODNEBNE SELITVE Prvi, ki je predlagal strategijo preselitve celotnega prebivalstva malih tihooceanskih otoških držav je bil nekdanji avstralski minister Brian Fisher. Ta je leta 1996 javno pozval k izselitvi prebivalstva malih otoških držav in pri tem navajal njeno gospodarsko upravičenost. Drugi predlogi so se nagibali k vzpostavitvi mehanizmov za zmanjšanje števila morebitnih prisilnih podnebnih selivcev (Byravan in Rajan, 2005). V strokovni javnosti je kasneje prevladalo mnenje, da je bolje, da se ljudi k izselitvi ne spodbuja, temveč se jim omogoči ustrezno življenje na izvornih območjih (Barnett in Adger, 2005). Kljub temu si tuvalujske oblasti prizadevajo za zmanjšanje brezposelnosti tudi z zaposlovanjem svojih državljanov v tujini oz. spodbujajo nadzorovano izseljevanje. V zvezi s tem ima Tuvalu podpisane sporazume z Novo Zelandijo in Avstralijo, ki med drugim določajo sicer nizke letne kvote priseljevanja. Tuvalu ima z Novo Zelandijo podpisan sporazum s katerim se je slednja zavezala, da bo letno sprejela 30 priseljencev s Tuvaluja, ki jih domnevno ogrožajo posledice podnebnih sprememb. Pojmu »podnebni begunec« se izogibajo tudi v Novi Zelandiji, kar dokazuje primer zavrnitve prošnje za azil priseljencu s Kiribatov, ki se je leta 2013 skliceval na mednarodno pravo za zaščito beguncev (Splet 29; Splet 30). Stereotip o »okoljskih beguncih« iz malih otoških držav se v novozelandskih in avstralskih medijih pogosto pojavlja. Posebno Tuvalu je razumljen kot regija morebitnih prisilnih podnebnih selivcev. Tako Farbotko navaja podatek, da je samo v letu 2001 avstralski dnevnik The Sidney Morning Herald 21-krat opozoril na neizogibnost prisilnih podnebnih selitev s Tuvaluja (Farbotko, 2005). Prav tako so bili narejeni številni dokumentarni filmi o »izginjajočem« Tuvaluju, v katerem se bodo v 21. stoletju razvile množične selitve (Chambers in Chambers, 2007). Tuvalu je predstavljen tudi v Gorovi Neprijetni resnici kot 152 primer izpostavljenosti uničujočemu valovanju morja (Gore, 2007, str. 186–187). Za medijsko pozornost niso zaslužni samo mediji, temveč tudi tuvalujske oblasti, ki so že pred tem na različnih konferencah OZN osveščale udeležence o podnebni ranljivosti otočja in opozarjale na možnost razvoja podnebnih selitev (Connell, 2003). Kljub temu razmere na otočju niso tako kritične, kot so prikazane v medijih. Nanje vplivajo tudi različne nevladne organizacije, ki se trudijo osvestiti mednarodno javnost o resnosti posledic podnebnih sprememb, kar večkrat vodi k napihovanju problema. Tuvaluju v 21. stoletju grozi popolna trajna potopitev in popolna preselitev prebivalstva, zato je zelo primeren za raziskave o podnebnih selitvah. Zaenkrat na območju Tihega oceana do podnebnih selitev še ne prihaja, saj v opravljenih raziskavah velika večina selivcev iz malih otoških držav ne navaja podnebnih sprememb za glavni selitveni vzrok (Mortreux in Barnett, 2009). Kljub temu obstaja precejšnja verjetnost, da bodo mednarodna javnost, tuvalujske oblasti in prebivalstvo v prihodnosti izbrali izseljevanje za edini prilagoditveni ukrep. Pri določanju stopnje verjetnosti, da se bodo v bližnji prihodnosti na Tuvaluju razvile množične podnebne selitve, je potrebno upoštevati stanje osveščenosti prebivalstva. Po raziskavah, ki sta jih opravila Mortreux in Barnett izključno na otočju Tuvalu, obstajajo trije ključni dejavniki osveščenosti: moč vere, izkušnje s podnebnimi spremembami in navezanost na dom (Mortreux in Barnett, 2009). Moč vere je kot dejavnik morda malce presenetljiv, vendar zelo očiten. Kljub dobronamernim prizadevanjem duhovnikov predstavlja vera svojevrstno oviro pri osveščanju prebivalstva o resnosti okoljskih problemov in posledično pri dviganju njegove prilagoditvene zmogljivosti. Po drugi strani vera krepi moralo prebivalstva in s tem zavira proces izseljevanja. Tuvalujska skupnost je konservativna, zato ima duhovnost pomembno mesto v njeni kulturi (Mortreux in Barnett, 2009). Naslednji dejavnik osveščenosti prebivalstva so njegove izkušnje s posledicami podnebnih sprememb. Razlog za majhno zaznavnost problema je tudi v obstoju ruralno-urbanih selitvenih tokov. V prestolnici Funafuti je po podatkih pridobljenih z državnim popisom iz leta 2002 avtohtona le četrtina prebivalcev (Tuvalu Census, 2002). Med alohtonim prebivalstvom prevladujejo priseljenci z drugih otokov v državi. Poleg tega so Tuvalujci mlado prebivalstvo, tako da se mlajši prebivalci v povprečju slabo zavedajo grožnje podnebnih sprememb, saj v svojem življenju niso pridobili večjih izkušenj z njihovimi posledicami. Bolj osveščeni starejši prebivalci se po drugi strani čutijo za izselitev prestare. Najpogosteje opažena posledica podnebnih sprememb je krepitev valovanja. Problema se najbolj zavedajo tisti prebivalci, ki so v preteklosti že doživeli tropske ciklone in spremljajoče nevihtne valove. Težava je tudi v tem, da se ljudje bolj kot s podnebnimi spremembami obremenjujejo z aktualnimi družbeno-političnimi težavami v državi, kot so: prenatrpanost bivališč, neurejeno ravnaje s komunalnimi odpadki, brezposelnost, nezdrave prehranjevalne navade in neprimerna zdravstvena oskrba, medtem ko se jim zdijo podnebne spremembe časovno odmaknjen problem (Mortreux in Barnett, 2009). Zadnji med dejavniki osveščenosti prebivalcev je njihov odnos do domovine. Kljub temu, da so povprečni prebivalci do nje kritični, njenih problemov v glavnem ne navajajo kot razlog za izselitev. Večina meni, da bi na območju priseljevanja pogrešali: domačo kulturo in življenjski slog, sorodstvo, skupnost, torej vse, kar je povezano z njihovim kulturnim prostorom. Hitra organizirana selitev bi bila za večino prebivalcev Tuvaluja zelo stresna. Zato med osveščenimi uradniki velja izseljevanje kot skrajna prilagoditvena možnost, saj bi premestitev prebivalstva povzročila izgubo suverenosti in identitete Tuvaluja (Mortreux in Barnett, 2009). 153 4.3.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI NA OTOČJU TUVALU Majhni otoki imajo značilnosti, ki pripomorejo k zelo visoki stopnji ranljivosti na posledice podnebnih sprememb. V večini primerov imajo majhni otoki nizko prilagoditveno zmogljivost, saj je cena prilagoditvenih ukrepov glede na višino BDP-ja visoka (IPCC, 2007b, str. 689). Med najbolj prizadetimi so koralni otoki tropskega in subtropskega podnebnega pasu, kakršen je tudi Tuvalu. Obale majhnih otokov so v primerjavi z njihovo površino zelo dolge. Otoki so raznoliki in dovolj bogati z naravnimi viri, da še zagotavljajo primerno oskrbo otoškega prebivalstva. Okolje je prizadeto zaradi kombinacije pritiskov človeštva in podnebnih sprememb. Podnebna ranljivost majhnih otokov narašča z dviganjem morske gladine, segrevanjem morja in domnevno krepitvijo tropskih ciklonov. Njihove naravne vire najbolj ogrožajo: krepitev abrazije in poplav ter vse pogostejši vdori morske vode v podtalnico (IPCC, 2007b, str. 697– 698). Slika 4: Zračni posnetek osrednjega atola Funafuti z istoimensko prestolnico na otoku Fongafale Vir: NASA (Splet 41) Za Tuvalu se v prihodnosti pričakuje nadaljnje segrevanje ozračja in morja vključno s temperaturnimi skrajnostmi. Spremenile bi se tudi značilnosti padavin, medtem ko bi se pojavnost suše in tropskih ciklonov zmanjšala. Zakisljevanje morja in stopnja dviganja morske gladine bi se še naprej povečevala (Haws, 2012, str. 45–47). Na podlagi meteoroloških opazovanj so očitne naslednje podnebne spremembe: krepitev vetra, spremembe v smereh vetra, nepredvidljivost padavin, pogostejši vročinski dnevi in večja splošna nepredvidljivost vremena (Splet 26). Poleg podnebnih sprememb in dviganja morske gladine na izredno ranljivost majhnih tihooceanskih otokov vplivajo še naslednji dejavniki: družbeno-gospodarska razvitost, razpoložljivost naravnih virov, prostorska omejenost, izredni vremenski dogodki in drugi izredni naravni pojavi (cunami). 154 4.3.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE Dviganje morske gladine povečuje vdiranje morske vode v podtalnico, učinek nevihtnih valov, ki spremljajo tropske ciklone, in druge nevarnosti, ki ogrožajo infrastrukturo, prebivalstvo in razpoložljivost naravnih virov. Dviganje morske gladine v Tihem oceanu lahko povzroči krčenje površine številnih majhnih otokov, na katerih je urbana infrastruktura nameščena v glavnem ob obali. Na Tihem oceanu živi večina prebivalcev majhnih otokov znotraj 1,5 km širokega obalnega pasu. Mednarodna letališča, ceste in mesta so nameščeni vzdolž obale ali na tankih koralnih grebenih (IPCC, 2007b, str. 690–692). Na podlagi rezultatov pridobljenih na otoških obalnih postajah v obdobju vsaj zadnjih 50 let je bilo ugotovljeno, da se je morska gladina v povprečju dvigala po stopnji 1,6 mm/leto, vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Morska gladina se najhitreje dviga v osrednjem in vzhodnem delu Tihega oceana in sicer po stopnji 2–2,5 mm/leto z največjo vrednostjo 3 mm/leto (IPCC, 2007b, str. 690–692). Slika 5: Abrazija obale na otoku Fongafale Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010 Dviganje morske gladine ima izredno velik vpliv na ranljivost koralnih otokov. Po vseh scenarijih SRES bi globalni dvig morske gladine do konca 21. stoletja glede na stanje v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja dosegel vrednost 0,19–0,58 m (IPCC, 2007a). Na območju Tuvaluja se od leta 1993 morska gladina dviguje po stopnji > 5 mm/leto (Haws, 2012, str. 45–47), kar je precej večja vrednost od svetovnega povprečja. Stopnja dviganja bo v 21. stoletju zagotovo presegla stopnjo iz obdobja 1961–2003 (1,8 ± 0,5 mm/leto). Podnebni modeli prikazujejo tudi geografsko nihanje morske gladine zaradi neenakomerne distribucije temperature in slanosti ter sprememb v strujanju morja. Regionalno nihanje in lokalne razlike so odvisne od številnih dejavnikov, ki niso povezani s podnebnimi spremembami, kot sta tektonika otokov in izostatično gibanje v medledeni dobi (IPCC, 2007b, str. 694) 4.3.3.2. ZASLANJEVANJE TAL Dviganje morske gladine ima precejšen vpliv na sestavo tal, ki postajajo vse bolj slana. Vse večje zaslanjevanje tal ogroža kmetijsko proizvodnjo, kar še posebej velja za gojenje pulake. Težave v kmetijstvu, ki jih povzroča zaslanjevanje tal, lahko zmanjša varnost preskrbe s hrano na Tuvaluju, zlasti na zunanjih otokih, kjer so ljudje v večji meri odvisni od lokalnega 155 kmetijstva. Da bi zmanjšali učinek zaslanjevanja si oblasti prizadevajo z uvajanjem odpornejših kultur. Zaslanjevanje tal ogroža tudi oskrbo s pitno vodo, kar oblasti odpravljajo s postavitvijo novih rezervoarjev in večanjem zmogljivosti vodnih zajetij. 4.3.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV Koralni otoki so zaradi svoje krhkosti in majhnosti izredno občutljivi na delovanje tropskih ciklonov, kar dokazujejo izredni vremenski dogodki iz preteklosti. Dober primer je otok Manihiki v Cookovem otočju, ki ga je leta 1997 prizadel tropski ciklon Martin. Do osem metrov visoki valovi so terjali 19 smrtnih žrtev (3 % prebivalstva), 400 prebivalcev so evakuirali in infrastruktura na otoku je bila popolnoma uničena (Splet 1). Podobne naravne nesreče se periodično pojavljajo tudi na Tuvaluju, ki ga tropski cikloni občasno resno prizadenejo. Tudi v primeru, da se v prihodnosti silovitost tropskih ciklonov ne bi okrepila, bi bili ti v kombinaciji z dviganjem morske gladine bolj uničujoči (Haws, 2012, str. 45–47). Tropski cikloni in drugi izredni vremenski dogodki imajo občasno katastrofalne razsežnosti. Podnebje v osrednjem delu Tihega oceana je rezultat številnih dejavnikov, kot so: režim pasatov, sezonsko nihanje konvergenčne cone in subtropskih anticiklonov ter zapleteno nihanje El Niña. Številne raziskave so pokazale, da so lahko podnebne spremembe že zdaj vzrok za odstopanja posameznih nihanj od dolgoletnega povprečja. V obdobju 1901–2004 se je temperatura zgornje plasti morja in spodnje plasti ozračja dvignila za 0,6–1 °C in to kljub manjši ohladitvi ozračja v 40. letih 20. stoletja. Proces segrevanja se je močno okrepil v 70. letih. Spremembe se pojavljajo tudi v letnem povečevanju števila vročih dni in toplih noči. Analiza ekstremnih dnevnih padavin v Južnem Tihem oceanu v obdobju 1960–2003 je pokazala njihovo povečanje, vendar ne tolikšno kot pri temperaturnih skrajnosti. Spreminja se tudi pojavnost tropskih ciklonov, kar je v glavnem odraz sprememb v obnašanju El Niña, ki vpliva na njihovo prerazporeditev. Če se nekje pojavljajo pogosteje, se posledično drugje redkeje. V času delovanja El Niña se v zahodnem delu Tihega oceana pogostost tropskih ciklonov zmanjša na račun pogostejšega pojavljanja v njenem osrednjem in vzhodnem delu in obratno, ko pojava El Niña ni. Po letu 1970 se je na letni ravni povečalo število tropskih ciklonov 4. in 5. stopnje, medtem ko se je na večini območij njihovo skupno število zmanjšalo. Največ tropskih ciklonov je bilo leta 1997, za katerega je bilo značilno močno delovanje El Niña zaradi močnega segrevanja ozračja in morja. V času delovanja El Niña tropski cikloni najbolj ogrožajo otoke v osrednjem delu Južnega Tihega oceana. V jugozahodnem delu Tihega oceana je bila ob primerjavi obdobij 1975–1989 in 1990–2004 ugotovljena vsaj podvojitev pogostosti tropskih ciklonov 4. in 5. stopnje (IPCC, 2007b, str. 690–692). Čeprav trdni dokazi o spremembah obnašanja tropskih ciklonov še vedno ne obstajajo, sinteza obstoječih modelov kaže, da se bosta v prihodnosti povečali maksimalna hitrost viharjev in intenzivnost padavin. Hkrati bi se lahko povečalo tudi število uničujočih tropskih ciklonov, čeprav bi se skupno število tropskih ciklonov zmanjšalo. Verjetno se bo do leta 2050 za 5–10 % povečala tudi ekstremnost viharjev, ki spremljajo tropske ciklone. Približno za četrtino bi se lahko povečal tudi višek padavin. Čeprav je malo verjetno, da bi prišlo do premeščanja območij nastajanja tropskih ciklonov, je zelo verjetno, da bi na nekaterih območjih le-ti nastajali pogosteje. Spremembe v poteh tropskih ciklonov so odvisne od obnašanja El Niña. (IPCC, 2007b, str. 695). Najhujši katastrofalni tropski cikloni, ki so v zadnje pol stoletja prizadeli Tuvalu so bili Bebe (1972), Ofa (1990) in Gavin (1997). Slednji je trajal kar 15 dni in povzročil škodo v vrednosti 2 milijonov USD. Največ škode je bilo na bivalnih objektih, rastju in javnih zgradbah. Izredne razsežnosti je imela tudi abrazija. Večina polj je bila zalitih z morsko vodo in veliko škode je bilo na šolskih objektih. Zadnji tropski ciklon s smrtnimi žrtvami je bil Bebe, v katerem je 156 umrlo pet ljudi, 800 prebivalcev pa je postalo brezdomcev. Večino materialne škode na plovilih, drevju in poljščinah sta povzročila vihar in nevihtni val, ki je preplavil polovico ozemlja otoka Funafuti. V obdobju 2003–2011 je državo prizadelo osem tropskih ciklonov, ki so vztrajali nad otočjem tri do osem dni. Tropski cikloni so za krajši čas oslabili oskrbo prebivalstva, povzročili odpoved letalskih poletov in preprečili plovbo. Odkritih je bilo nekaj hiš in v državi je bilo razglašeno izredno stanje. V 21. stoletju katastrofalnega tropskega ciklona še ni bilo (UNCTAD, 2012). 4.3.3.4. KREPITEV EROZIJE Morska erozija ali abrazija na otokih ima največji vpliv na koralne otoke, zato ogroža dolgoročni obstoj majhnih otoških držav. Koralni otoki so nastali v preteklem tisočletju, ko se je morska gladina spuščala. Količina sedimentov, iz katerih so zgrajeni koralni otoki, je konstantna in se spreminja le v njihova razporeditev. Z nadaljnjim dviganjem morske gladine bi bile obale podvržene vse večji abraziji in sedimenti bi se premeščali na dno otoške lagune, kar bi vplivalo na preoblikovanje koralnih otokov vsaj v tolikšni meri kot dviganje morske gladine. Neposeljeni koralni otoki so precej manj ranljivi od degradiranih poseljenih otokov in bi se lahko obdržali daljši čas (IPCC, 2007b, str. 694). Moč abrazije je odvisna od velikosti nagiba obale proti globini morja do katere sega vpliv valovanja (povprečno do globine 10 m). Manjši je nagib, močnejše je valovanje in širše je z abrazijo prizadeto območje. To pomeni, da bi dvig morske gladine za 1 m povzročil abrazijo povprečno 100 m širokega obalnega pasu (Nichols in Leatherman, 1995). Abrazija je najverjetnejši problem majhnih nizkih otokov, ki ga povzroča dviganje morske gladine, a je treba pri tem upoštevati, da obalna območja niso pasivna, temveč se odzivajo dinamično na različne načine in odvisno od številnih dejavnikov, kot so: tip obale, trdota kamnine, stopnja akumulacije v primerjavi s stopnjo ugrezanja, vrsta sedimentov (pesek ali prod), prisotnost biološke zaščite (mangrove) in stanje koralnih grebenov. Tako degradacija koralnih grebenov zmanjšuje obrambo pred valovi in prispeva h krepitvi abrazije (IPCC, 2007b, str. 694). Tudi na Tuvaluju je krepitev abrazije rezultat tako dviganja morske gladine kot degradacije obalnega pasu. Krčenje ozemlja je v glavnem posledica delovanja človeštva, kot sta pozidava obale in izkopavanje sedimentov za potrebe gradbeništva, in je le delno posledica delovanja tropskih ciklonov. Tako so tudi v primeru Tuvaluja poseljena območja bolj občutljiva na abrazijo kot neposeljena (UNCTAD, 2012). Ob tem preseneča zanimiva ugotovitev Kencha in Webba, da se je v zadnjih desetletjih večina majhnih koralnih otokov v osrednjem delu Tihega oceana, kamor sodi tudi Tuvalu, povečala. Rezultati primerjanj zgodovinskih letalskih posnetkov s sodobnimi satelitskimi posnetki so pokazali, da je v drugi polovici 20. stoletja 86 % otokov ostalo stabilnih, od tega se jih je polovica celo nekoliko povečala. Površje se je zmanjšalo le na 14 % otokov. Podatek je toliko bolj presenetljiv ob dejstvu, da se je morska gladina v Tihem oceanu v proučevanem obdobju dvigala po stopnji 2 mm/leto. Avtorja to ugotovitev utemeljujeta z naslednjimi tremi domnevami (Webb in Kench, 2010): otoki so geomorfološko obstojni, ker se sedimenti koralnega grebena lahko dvignejo in tvorijo mlado površje otoka, otoki so dinamične reliefne oblike, ki se fizično odzivajo na vplive s strani morja, med katerimi je dviganje morske gladine le eden od dejavnikov, okrepljena abrazija na izpostavljenih delih obale ustvarja sedimente, ki se lahko akumulirajo v zatišnih delih obale in s tem pripomorejo k spremembi oblike otoka. 157 Omenjene domneve bi bilo primerno upoštevati pri izdelavi prilagoditvenih strategij, a pri tem je hkrati pomembno, da imajo razmere veliko prostorsko variabilnost, torej bi bilo potrebno sprejemati odločitve za vsak otok posebej. Avtorja raziskave sta med drugim opazovala tudi sestavne otoke, ki tvorijo obroč atola Funafuti, osrednjega otoka v otočju Tuvalu. Rezultati opazovanj so pokazali, da se je otok Funamanu v opazovanem 19-letnem obdobju povečal za 28,3 %, kar ob upoštevanju dolžine opazovalnega obdobja predstavlja največje povečanje med vsemi opazovanimi otoki v osrednjem delu Tihega oceana. Površina večine sestavnih otokov atolovega obroča se je spremenila v povprečnem razponu < ± 3 %, kar je malo, vendar je pri tem spet treba upoštevati relativno kratko obdobje opazovanja. Za sestavne otoke atola Funafuti je značilno, da se pomikajo v smeri lagune, torej je ranljivejše tisto prebivalstvo, ki se naseljuje ob zunanjem robu atola, ki je obrnjen na odprto morje (Webb in Kench, 2010). Kljub spodbudnim rezultatom omenjene raziskave ostaja odprto vprašanje, kako se bodo ob pospešenem dviganju morske gladine odzivali otoki v prihodnosti. 4.3.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI NA OTOČJU TUVALU 4.3.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO Večina majhnih otokov ima majhne zaloge pitne vode. Koralni otoki nimajo površinskih voda in vodotokov, zato je oskrba s pitno vodo vezana na zbiranje deževnice in črpanje podtalnice. Številni otoki že danes občutijo občasne vodne strese zaradi izostajanja padavin in prekomernega črpanja podtalnice. Zlasti pri nizkih otokih, kakršni so koralni otoki, je onesnaževanje podtalnice pogost pojav. Oporečnost pitne vode vpliva na slabšanje zdravstvenega stanja prebivalstva oz. na širjenje nalezljivih bolezni. Tako notranjost otokov kot njihova obala sta v zadnjih desetletjih močno izpostavljeni degradaciji in destrukciji (IPCC, 2007b, str. 695–697). Oskrba s pitno vodo na Tuvaluju na splošno ni problematična, razen občasno ob pojavljanju sezonske suše. Podtalnico ogroža onesnaževanje, saj so zaloge podtalnice majhne in krhke (Haws, 2012, str. 45–47). Dviganje morske gladine povzroča pogostejše vdore morske vode v podtalnico, povečanje abrazije in trajno potopitev obalnih ekosistemov. Številno otoško prebivalstvo je vezano na črpanje pitne vode neposredno iz podtalnice. Ker je sladka voda lažja od slane, plava na slani vodi v obliki leče. Sladka voda se stiska dokler se njena gostota ne izenači z gostoto slane vode in se zmešata (Nichols in Leatherman, 1995). Pritisk na zaloge pitne vode se krepi tudi z visoko stopnjo demografske rasti. V sušnih obdobjih prihaja do prečrpanja podtalnice, kar povzroča njeno mešanje s slano vodo, zato se je ob vodnem stresu prebivalstvo prisiljeno oskrbovati z deževnico (Haws, 2012, str. 45–47). V oktobru 2011 so Tuvalu in sosednji otočji Tokelau in Samoa pestile hude težave z oskrbo s pitno vodo. Otočane so s pitno vodo dnevno oskrbovala novozelandska letala ob podpori ameriških vojaških sil iz oporišča na Ameriški Samoi. Sušo je povzročala izredno močna La Niña, ki je z okrepljenimi jugovzhodnimi pasati zadrževala vlažne zračne mase nad Jugovzhodno Azijo (Splet 2). Stanje oskrbe s pitno vodo dodatno poslabšujejo razvoj turizma, poškodbe obstoječe vodovodne infrastrukture, erozija tal ter onesnaževanje podtalnice s fitofarmacevtskimi sredstvi in fekalijami. Javna oskrba s pitno vodo je zato draga in na nekaterih otokih predstavlja kar 3 % BDP-ja (Hajkowicz, 2006). Leta 2011 je izredno dolgotrajna suša prisilila vlado Tuvaluja, da je razglasila izredno stanje. Padavine so zamujale šest mesecev, kar je povzročilo preobremenitev otoških vodnih virov. Prečrpanje podtalnice je povzročilo vdor morske vode v vodonosnike. To leto je bilo v 158 celotnem instrumentalnem meteorološkem obdobju Tuvaluja (zadnjih 80 let) drugo najbolj sušno (UNCTAD, 2012). Slika 6: Zbiralnik deževnice v mestu Funafuti Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010 Pojav suše povezujejo s pojavom izredno močne La Nine, ki je v Avstraliji povzročila katastrofalne poplave v obdobju 2010–2011. Nihanje La Nine in El Nina izrazito vpliva na podnebje Tuvaluja. Prva povzroča suše, medtem ko drugi prinaša tropske ciklone. Suša leta 2011 je prizadela polovico prebivalcev zlasti na otokih Funafuti in Nukulaelae. Dnevna oskrba z vodo je na vrhuncu krize dosegala le 40 l/družino, kar je pod mednarodnimi standardi. Škodo so utrpela tudi polja posajena s tarom, ki je zelo občutljiv na vodne strese. Naprave za razsoljevanje zagotavljajo pitno vodo za komaj slabo polovico prebivalstva Funafutija, ki se sicer v glavnem oskrbuje z deževnico. V času suše leta 2011 so bile mednarodne donacije usmerjene v postavljanje dodatnih razsoljevalnih naprav in dostavo goriva, ki je bilo potrebno za njihovo obratovanje (UNCTAD, 2012). Za 21. stoletje so predvidene manjše spremembe v količini padavin (< 10 %), vendar še ni jasno v katero smer. Padavine naj bi se okrepile v poletnem času, enako velja tudi za intenzivnost dnevnih padavin (FAO, 2008). Na Tuvaluju so padavine vse bolj intenzivne in vse manj pogoste, medtem ko za izredne vremenske dogodke velja ravno obratno. Padavine se pojavljajo skozi celo leto, celo med sušnim obdobjem (Splet 26). Po večini scenarijev SRES bi bili v 21. stoletju viri pitne vode na majhnih otokih resno ogroženi. Večina majhnih otokov ima zelo majhne zaloge pitne vode, ki jih dodatno ogrožajo spremembe značilnosti padavin. Količina poletnih padavin se bo po ocenah bodočega spreminjanja podnebja zmanjšala. Morebitna krepitev zimskih padavin primanjkljaja verjetno ne bo mogla nadomestiti. V Tihem oceanu bi na večini koralnih otokov 10% zmanjšanje povprečne količine padavin do leta 2050 povzročilo 20% zmanjšanje zalog pitne vode, medtem ko se v kombinaciji z dviganjem morske gladine problem še povečuje (IPCC, 2007b, str. 697). Spremembe padavin bodo kljub verjetni rahli okrepitvi poletnih sezonskih padavin neugodne, zato bi moralo biti prizadevanje za kakovostno oskrbo s pitno vodo ključni del strategij družbenega in gospodarskega razvoja (Hajkowicz, 2006). 159 4.3.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE Gospodarstvo majhnih otokov je že tradicionalno odvisno tako od samooskrbnega kmetijstva kot intenzivnega kmetijstva. Slednji predstavlja pomemben vir deviz v državi. Pri večini majhnih otokov se delež kmetijstva v BDP-ju zmanjšuje zaradi padanja konkurenčnosti na svetovnem trgu, izčrpanja tal in problemov z oskrbo s pitno vodo zaradi širjenja turizma (FAO, 2004). Lokalna proizvodnja hrane je za prebivalstvo majhnih otokov življenjskega pomena. Prehransko varnost v prihodnosti ogrožajo dejavniki podnebnih sprememb, kot so: podaljševanje sušnih obdobij, zmanjševanje rodovitnosti in krepitev denudacije. V prihodnosti bi lahko škodo v kmetijstvu povzročala tudi morebitna krepitev tropskih ciklonov (IPCC, 2007b, str. 698–700). Tradicionalno kmetijstvo se na Tuvaluju opušča, zato se povečuje njegova odvisnost od uvoza manj kakovostne hrane (Haws, 2012, str. 45–47). Poseben problem v kmetijstvu predstavlja poplavljanje obdelovalnih površin pulake. Pulaka (lat. Cyrtosperma merkusii) je kulturna rastlina z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov, zato ima izredno vlogo v prehranjevanju otoške skupnosti. Vzgajajo jo v plitvih jamah, ki jih izkopljejo v apnenčasto strukturo otoka in jih zalijejo s sladko vodo podobno kot riževa polja. Ob nevihtnem valu lahko morska voda vdre v obdelovalne jame in uniči pridelek, saj rastlina ni odporna na povečano slanost vode (UNCDT, 2012). Eden od gospodarskih stebrov otoških držav je ribolov, ki ga marsikje ogroža prelov. Ribolov predstavlja pomemben delež BDP-ja na Tuvaluju. Velik vpliv na ribolov imajo spremembe v pojavljanju in intenzivnosti delovanja El Niña. Segrevanje zgornje plasti svetovnega morja in dviganje morske gladine krepita: kalnost morske vode, količino hranil in kemikalij v morju, uničujoče delovanje tropskih ciklonov ter zmanjševanje prirasta koral zaradi zakisljevanja morja. Vse te spremembe lastnosti morja negativno vplivajo na rast koralnih grebenov in obstoj drugih morskih ekosistemov, ki pogojujejo razvoj ribjega zaroda. Podnebne spremembe lahko postopoma privedejo do sprememb v smeri gibanja ribjih jat. V nasprotju s spremembami v kmetijski proizvodnji so spremembe v obnašanju in drugih lastnostih rib težko predvidljive. Na ribji zarod negativno vpliva tudi degradacija koralnih grebenov (IPCC, 2007b, str. 698–700). Po podatkih Komiteja za razvojno politiko (angl. Commitee for Development Policy - CDP), ki deluje v okviru OZN, se je leta 2009 delež kmetijstva in ribolova v BDP-ju Tuvaluja gibal okrog vrednosti 15 %, ob tem da ima Tuvalu med vsemi majhnimi otoškimi državami v Tihem oceanu najvišjo raven nestabilnosti kmetijske proizvodnje, oz. je bila ta kar dvakrat večja od povprečja. Po podatkih Svetovne banke je v zadnjih letih kmetijska proizvodnja sicer stabilna, a neugodni pogoji kmetijstva močno krepijo gospodarsko ranljivost države (UNCTAD, 2012). Majhna gospodarstva so bolj ranljiva na zunanje strese, kot so izredni naravni pojavi in podnebne spremembe, ker običajno temeljijo na eni ali nekaj gospodarskih dejavnostih, kot sta turizem in ribolov. Turizem je glavna dejavnost mnogih otoških držav in njegov pomen se še povečuje, vendar bi učinki podnebnih sprememb lahko imeli nanj velik vpliv. (IPCC, 2007b, str. 701–702). Kljub temu je pomen turizma v gospodarstvu Tuvaluja majhen oz. zanemarljiv. Dotok prihodkov Tuvaluja temelji na najemninah za ribolovna dovoljenja in za državno domensko končnico. Projekti za razvoj turizma, ki so bili izdelani po zgledu Maldivov, so se izkazali za nerealne zaradi previsokih cen storitev, s katerimi bi lahko pritegnili pozornost tujih vlagateljev. Glavni vzrok morebitne gospodarske nestabilnosti je verjetno v majhnosti otoškega gospodarstva, saj je sedanja gospodarska rast Tuvaluja dejansko ugodnejša od gospodarske rasti v marsikateri večji državi. Po podatkih CDP-ja je stopnja izvozne nestabilnosti za 70 % višja od povprečja majhnih otoških držav v Tihem oceanu. V obdobju 160 2006–2010 je vrednost skupnega izvoza blaga in storitev nihala v razponu 1,9–2,7 milijonov EUR. Pri tem je izvoz storitev predstavljal 4,8-krat višjo vrednost od izvoza blaga. Nihanje izvoza je bilo kar 40%, kar potrjuje domnevno nestabilnost gospodarstva (UNCTAD, 2012). Kakovost bivanja na majhnih otokih se slabša s poškodbami infrastrukture in prometnih povezav. Posredno so prizadete: gospodarske dejavnosti, ponudba zdravstvene oskrbe, oskrba s pitno vodo in hrano ter trgovina. Energijska oskrba večine majhnih otokov je odvisna od uvoženih fosilnih goriv. Razvojna politika se pogosto zgleduje po razvitejših, mnogo večjih državah, ki imajo povsem drugačne naravne pogoje razvoja. Slednje so jim pogosto pripravljene pomagati z nameščanjem objektov za izrabo obnovljivih energijskih virov, ki predstavljajo v nekaterih otoških državah, med katerimi je tudi Tuvalu, že pomemben energetski delež (IPCC, 2007b, str. 702–703). Ob dejstvu, da je večina letališč in prometnic nameščena tik ob obali, je zelo verjetno, da bo dviganje morske gladine po sedanji stopnji že do sredine stoletja terjalo trajno potopitev velikega dela otoške prometne infrastrukture. Škodo bi lahko povzročali tudi tropski cikloni (IPCC, 2007b, str. 702–703). Velik problem na Tuvaluju predstavlja sodobna gradnja bivalnih objektov. Tradicionalna gradnja iz naravnih lokalnih materialov je v preteklosti omogočala hitro obnovo po naravnih nesrečah, medtem ko sodobna gradnja, ki je odvisna od uvoženega gradbenega materiala, povečuje ranljivost na toplotni stres, podaljšuje čas obnove in povečuje pritisk na zračni promet (UNCTAD, 2012). Večina prebivalcev Tuvaluja je neposredno izpostavljena delovanju oceana. Več kot 90 % vseh gospodinjstev je nameščenih na poseljenih območjih z nadmorsko višino < 3 m, pogosto neposredno ob obali. Življenja obalnih prebivalcev so v primeru plimnega vala ali tropskega ciklona ogrožena, zato so se ti prisiljeni začasno namestiti v višje nameščena zatočišča. Po ocenah CDP-ja se je zaradi poplav v obdobju 1990–2007 znašlo v vlogi brezdomcev 5–6 % prebivalcev. Večji delež med otoškimi državami v osrednjem delu Tihega oceana je imela le še Samoa (UNCTAD, 2012). 4.3.4.3. DEMOGRAFSKA RAST Stik z Evropejci v 19. stoletju je v nekaj desetletjih zdesetkal prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni se je naravni prirastek močno povečal. Demografski prehod še traja, zato otočju grozi prenaseljenost (Clammer, 1979). Po popisu iz leta 2005 je država štela 10.441 prebivalcev, najmanj med članicami OZN, medtem ko je bil po gostoti prebivalstva s 441 preb./km² na 22. mestu (GIC, 2008). Leta 2012 je bilo v državi 12.400 prebivalcev (Haws, 2012, str. 45–47), torej se je gostota prebivalstva povečala na 477 preb./km². Po teh podatkih se je število prebivalcev v sedmih letih povečalo za dobrih 8 %. Letna demografska rast se po letu 2006 giblje v razponu 0,2–0,6 % (UNCTAD, 2012). Leta 2005 je bilo povprečno število otrok na žensko 3,1, naravni prirastek prebivalstva je znašal 1,4 %, medtem ko je bil selitveni saldo zanemarljivo majhen, a negativen (GIC, 2008). Stopnja urbanizacije znaša 50 % in je primerljiva s svetovnim povprečjem (Haws, 2012, str. 45–47). 161 Graf 15: Starostna piramida prebivalstva Tuvaluja za leto 2013 Vir: Index Mundi (Splet 42) 4.3.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST Vlade otoških držav skušajo z nekaterimi družbenimi dejavniki ranljivosti, kot je hitra demografska rast, okrepiti gospodarstvo. Posledično se povečujejo pritiski na naravne vire, kot so gozdovi, ribji zarod in plaže, s čimer se preobremenjuje infrastruktura, povečujejo socialna neenakost, brezposelnost in stopnja urbanizacije, krepi politična nestabilnost ter poglablja prepad med potrebami in ponudbo zdravstvenih in izobraževalnih storitev, kar na koncu vodi v stagnacijo gospodarstva in ne v njegovo rast. Vsi ti dejavniki interaktivno krepijo ranljivost družbe in okolja na podnebne spremembe (IPCC, 2007b, str. 695–697). Prebivalstvo številnih majhnih otokov ima poseben življenjski slog, ki je prilagojen domačemu naravnemu okolju. Tradicionalno znanje, kjer je še ohranjeno, temelji na podpornih socialnih mrežah, ki obstajajo znotraj skupnosti. Družbene spremembe, kot so: rast prebivalstva, širjenje potrošništva in odvisnosti od uvoženega blaga, ruralno-urbane selitve, urbanizacija, kopičenje smeti ter razvoj sodobne industrije in turizma, so spremenile življenjski slog prebivalstva na številnih otokih. Prekinitev pogodb o odkupu tropskih kmetijskih pridelkov, ki jih imajo razvite države sklenjene z otoškimi državami, lahko sproži val brezposelnosti, kar bi občutno povečalo delež revnih otočanov. Ravno zmanjševanje kmetijske proizvodnje, ki je posledica liberalizacije trga, povečuje družbeno ranljivost prebivalstva na podnebne spremembe, kar v kombinaciji s spremembami življenjskega sloga slabi tradicionalne socialne mreže znotraj otoških skupnosti. To lahko vodi v propadanje tradicije, socialne enakosti, dostojanstva in zaupanja, ki predstavljajo stebre odpornosti lokalnih otoških skupnosti v Tihem oceanu (IPCC, 2007b, str. 695). 4.3.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA Veliko otoških držav že zdaj trpi zaradi obremenitve s podnebno občutljivimi boleznimi, povečano umrljivostjo zaradi naravnih nesreč in širjenjem kužnih bolezni. Tropski cikloni, poplave in suše imajo tako kratkoročne kot dolgoročne posledice za zdravje prebivalstva, kot so utopitve, telesne poškodbe, lakota ipd. (IPCC, 2007b, str. 700–701). 162 Številne otoške države v tropskem in subtropskem pasu imajo težave s pojavom različnih tropskih bolezni (malarija, rumena mrzlica in leptospiroza) ter z vodo in hrano povezanimi boleznimi (kolera, driska, zastrupitve s hrano, okužbe s salmonelo, respiratorne bolezni idr.). Razširjenost mnogih bolezni se na otoških državah povečuje zaradi skromne zdravstvene oskrbe, neprimerne infrastrukture, neprimernega ravnanja z odpadki, povečevanja števila mednarodnih potovanj in posledic podnebnih sprememb zlasti tistih, ki so povezane z oporečno pitno vodo (WHO, 2003). Slika 7: Slabo stanje domačih vodnjakov na otočju Tuvalu Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010 Druge s podnebjem povezane bolezni, kot so driska, vročinski udar, kožne bolezni, akutne okužbe dihal in astma, so tudi že prisotne in bi se njihova pojavnost s podnebnimi spremembami še povečala. Težava je še toliko večja, ker ima večina otoških držav slabo razvite in dostopne zdravstvene storitve, neustrezno infrastrukturo, pomanjkljivo ravnanje z odpadki in se srečuje z rastjo mednarodnega prometa (IPCC, 2007b, str. 689–703). 4.3.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA OTOČJA TUVALU Otoki Tuvaluja so majhni in obdani z oceanom ter so na območjih, ki so nadpovprečno izpostavljena podnebnim in geološkim naravnim nesrečam. Tako kot večina poseljenih malih otokov v tropskem in subtropskem podnebnem pasu imajo gosto poselitev in še vedno visok naravni prirastek. Njihovo gospodarstvo je odvisno od zelo omejenih lokalnih naravnih virov in je izpostavljeno zunanjim vplivom globalnega trga in selitvenih tokov. Zato je prilagoditvena zmogljivost otoškega prebivalstva relativno nizka, kljub stalnemu prilagajanju okoljskim izzivom, kar je del njegove kulturne tradicije. Za ukrepanje proti posledicam podnebnih sprememb je pristojno Ministrstvo za naravne vire, energijo in okolje, čeprav imajo pomembno vlogo tudi številne druge organizacije (Haws, 2012, str. 45–47). Prilagoditvena zmogljivost prebivalcev Tuvaluja je na splošno majhna iz naslednjih vzrokov: izredno majhno ozemlje, nizek osebni dohodek, nizek bruto domači proizvod ter omejene možnosti za tehnološki razvoj in posodabljanje infrastrukture. Tuvalu je država v razvoju in sama nima ustreznih sredstev za izvajanje prilagoditvenih ukrepov, zato so ti odvisni od mednarodne pomoči. 163 Tuvalu sam ne more preprečiti nadaljnjih podnebnih sprememb, saj je njegov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov zanemarljiv. Letni ogljični odtis vseh prebivalcev je komaj 5 t, torej je manjši od tistega, ki ga proizvede posamezni prebivalec Slovenije (7,9 t/preb.) (Splet 25). Slika 8: Protipoplavna infrastruktura pred obalo Funafutija Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010 Medtem ko je fizična izpostavljenost pomembna komponenta ranljivosti okolja, je pomanjkljivo prilagajanje najpomembnejši dejavnik ustvarjanja žarišč družbene ranljivosti. Sposobnost prilagajanja je najbolj odvisna od stopnje razvitosti družbe. V večjih državah v razvoju si lahko pomagajo s preseljevanjem prebivalstva iz območij z nizko obalo na višje ležeča območja, kar v primeru Tuvaluja ne pride v poštev. Prebivalstvo je tako prisiljeno izbirati med kljubovanjem degradaciji okolja in izselitvijo v tujino. Razvite države bodo verjetno pričakale učinke dviganja morske gladine bistveno bolj pripravljene kot države v razvoju, saj so za preprečevanje in odpravo posledic potrebni znanje in velika finančna sredstva. Po drugi strani države v razvoju same v glavnem ne bodo sposobne izpeljati zahtevnih inženirskih posegov (Nichols in Leatherman, 1995). Zaradi posebnega geografskega položaja bodo prizadete vse polinezijske države. Nekatere med njimi, npr. Tuvalu, bi lahko v celoti izginile. Ravno zaradi velike ranljivosti so na Tuvaluju zadnja leta dosegli izjemen napredek v načrtovanju in izvajanju preventivne okoljske politike. Po pisanju ameriškega Global Investment Centra je vlada že leta 1997 izdelala načrt ravnanja z okoljem z naslovom »Državne strategije ravnanja z okoljem« (angl. National Environmental Management Strategies - NEMS). To je osrednji razvojni dokument okoljske politike in ukrepanja. Še istega leta so v okviru NEMS-a ustanovili Zavarovano območje Funafuti, ki obsega obalna in morska območja na zahodni strani lagune v bližini glavnega mesta in obsega najbogatejše koralne grebene na otoku. Z njim skušajo ohraniti bogato biotsko pestrost otočja. Čez dve leti je vlada na osnovi NEMS-a in ob pomoči Avstralije in Evropske unije začela s Projektom ravnanja z odpadki, s katerim skuša urediti področje ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami. Pri reševanju okoljskih problemov majhnih otoških držav ima pomoč razvitih držav velik pomen. (GIC, 2008). 164 Količina podtalnice je omejena, zato vlada v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom stalno podpira projekte za povečanje in izboljšanje zbiranja in shranjevanja deževnice in nabavlja naprave za razsoljevanje. Pri tem ji v zadnjem času pomagajo Nova Zelandija, Avstralija in ZDA. Vsi tovrstni ukrepi zaenkrat niso zadovoljivi zato je oskrba s pitno vodo nezadovoljiva (GIC, 2008). Zemljevid 6: Tloris prestolnice Funafuti na otoku Fongafale. Vir: Tuvaluislands (Splet 43) Oblasti se zavedajo, da gospodarski in družbeni razvoj lahko škodujeta stanju okolja, zato skušajo s sanacijskimi ukrepi ohraniti sedanje stanje in popraviti napake iz preteklosti. Glavni namen NEMS-a je dviganje okoljske osveščenosti prebivalstva in izboljšanje ravnanja z okoljem. NEMS med drugim vključuje ukrepe, ki so v skladu z Integriranim upravljanjem obalnih območij (ICZM) in državno okoljsko zakonodajo (GIC, 2008). Obalni pas Tuvaluja je močno izpostavljen dejavnostim prebivalstva. Z namenom, da bi zmanjšali škodo v naravnem okolju oblasti izvajajo naslednje ukrepe (GIC, 2008): preprečevanje pozidave in ozelenjevanje na območju obalnega pasu, zaščita obstoječega obalnega rastja, strožji nadzor nad večjimi posegi v prostor, preprečevanje izkopavanja surovega gradbenega materiala na obalnem pasu, izgradnja valobranov, preobrazba območja v prvotno naravno stanje, kjer je to še mogoče. V okviru NEMS-a oblasti sodelujejo z mednarodno Okoljsko preiskovalno agencijo (angl. Environmental Investigation Agency - EIA). Tudi v primeru, da dviganje morske gladine ne bo predstavljalo ključnega okoljskega problema, bodo omenjeni ukrepi prispevali k varovanju narave in zdravja ljudi (GIC, 2008). 165 Na mednarodni ravni je Tuvalu eden od vnetih zagovornikov Kjotskega protokola o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in najglasnejši med tistimi, ki opozarjajo na uničevalne posledice globalnega segrevanja in dviganja morske gladine na vseh pomembnejših mednarodnih srečanjih. Izredni vremenski dogodki pomembno vplivajo na gospodarstvo majhnih otokov. Eden ključnih izzivov je čas, ki je potreben za obnovo po katastrofi. V preteklosti so bile naravne nesreče redkejše in so povzročale manjšo gmotno škodo. V prihodnosti bi bili lahko izredni vremenski dogodki še pogostejši in bolj uničujoči, kot so danes, in bi zahtevali daljši obnovitveni čas. V tem primeru obnova ne bi bila več celovita, kar bi dolgoročno pomenilo izgubo ozemlja, zmanjšanje kmetijske proizvodnje zaradi trajne zaslanjenosti tal in slabšanje bivalnih razmer, saj obnova ne bi bila končana v obdobju pred naslednjo katastrofo (IPCC, 2007b, str. 695–697). Vlada Tuvaluja sodeluje v mnogih mednarodnih projektih, ki dvigujejo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Pri tem sodeluje s številnimi humanitarnimi nevladnimi organizacijami in drugimi globalnimi institucijami, vključno z donatorji. Večinoma so to organizacije znotraj OZN (UNDP, WHO, UNEP, FAO, UN-HABITAT idr.), Evropska unija, Svetovna banka, energetska multinacionalka (JICA) in posamezne razvite države (Avstralija, ZDA, Japonska, Nova Zelandija). V teku so številni projekti na naslednjih področjih (Haws, 2012, str. 45–47): uvajanje alternativnih virov energije (bioplin, energija Sonca), izobraževanje in osveščanje prebivalstva, gradnja protipoplavne infrastrukture in kakovostnih bivalnih objektov, postavitev razsoljevalnih naprav, razvoj komunikacij, ozelenjevanje obal z mangrovami, nasipavanje plaž, zaščita koralnih grebenov, krepitev zdravstvene oskrbe. 4.3.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV NA OTOČJU TUVALU 4.3.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA« Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Po njem bi se povprečna temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m. Scenarij predvideva skorajšnjo stagnacijo rasti podnebnih selitev brez večjih pretresov celo na regionalni ravni. Obseg in lastnosti selitev se bistveno ne bi spremenili. Še vedno bi prevladovale notranje selitve, čeprav bi se obstoječi ruralno-urbani selitveni tokovi nekoliko umirili. Mednarodne selitve bi se nekoliko okrepile in bi bile še naprej usmerjene v regionalna izobraževalna središča ter območja sezonskega dela. Prostovoljne podnebne selitve bi bile še vedno nezaznavne, saj vplivi podnebnih sprememb ne bi spremenili stanja v okolju do te mere, da bi se bistveno poslabšala kakovost življenja na otočju. Prisilne podnebne selitve bi se pojavljale občasno v primeru delovanja uničujočega tropskega ciklona, ki bi povzročil nihljaj v obstoječih selitvenih tokovih, vendar bi se večina selivcev čez čas vrnila. Učinke delovanja tropskega ciklona bi zmanjšali z izgradnjo protipoplavne infrastrukture, zlasti na območju gostejše poselitve, kot je prestolnica Funafuti. Po tem scenariju bi bil Tuvalu deležen precejšnje mednarodne pomoči. Razvite države, ki so že zdaj vključene v mednarodne 166 projekte nudenja pomoči, bi bile v prihodnosti še bolj dejavne, zlasti v primeru morebitne humanitarne katastrofe, ki bi jo povzročil tropski ciklon. Na območju Tuvaluja se morska gladina dviga po nadpovprečno visoki stopnji, zato je smiselno upoštevati njeno zgornjo vrednost. Tako bi se že po tem scenariju morska gladina do konca stoletja dvignila za ≈ 0,5 m. Pri segrevanju ozračja je primerno upoštevati nekoliko manjše vrednosti, saj leži otočje v ekvatorialnem podnebnem pasu, kjer so spremembe temperature najmanjše. Segrevanje z razponom 0,3–1 ˚C skoraj ne bi vplivalo na življenjske pogoje v državi, zlasti če upoštevamo njeno veliko maritimnost. Dviganje morske gladine predstavlja zaradi geomorfoloških značilnosti regije največjo grožnjo otoškemu prebivalstvu. Scenarij predvideva ugoden razplet dogodkov do konca stoletja in je med vsemi najbolj optimističen. Kljub temu je treba upoštevati izredno krhkost otoškega obalnega sistema, pri čemer da bi že dvig morske gladine za 0,5 m predstavljal resno grožnjo državi oz. njenemu prebivalstvu. Majhnost ozemlja države prinaša prebivalstvu koristi in slabosti. Prednost njene majhnosti je v tem, da v svetovnem merilu ne predstavlja velikega problema in bi ji lahko že z manjšimi sredstvi občutno pomagali. Država dejansko zbuja pozornost bogatih tihooceanskih držav, kot so ZDA, Avstralija, Nova Zelandija in Japonska, ki so ji v preteklosti že večkrat pomagale, a po drugi strani je slabost njene majhnosti v veliki občutljivosti okolja. Scenarij predvideva uspešno izvajanje prilagoditvenih strategij, s katerimi bi država ob izdatni strokovni in finančni mednarodni pomoči uspela omejiti učinek abrazije in dviganja morske gladine. Scenarij hkrati predvideva visoko stopnjo solidarnosti držav pri spoprijemanju z globalno okoljsko krizo in veliko naklonjenost razvitih držav blažilnemu ukrepanju, kar bi vplivalo na stopnjo nadaljnjega spreminjanja podnebja. Tako bi se segrevanje ozračja že proti koncu tega stoletja začelo umirjati. Nasprotno bi se dviganje morske gladine zaradi velike vztrajnosti svetovnega morja nadaljevalo z nezmanjšano hitrostjo tudi po letu 2100, kar bi v 22. stoletju lahko ogrozilo obstoj koralnih otokov. Poseljeni deli obale so bolj degradirani in zato bolj občutljivi na abrazijo. Z izgradnjo ustrezne protipoplavne infrastrukture na obalah, ki so obrnjene na odprto morje, bi preprečili transgresijo morja. Z nasipi bi utrdili tudi prometno infrastrukturo, tako da ne bi bila podvržena delovanju abrazije. Tudi težave z morebitnimi spremembami značilnosti padavin, ki bi lahko povzročale občasne suše, bi ustrezno odpravljali z izgradnjo primerne vodovodne infrastrukture vključno z dograditvijo dodatnih razsoljevalnih naprav, ki bi v času vodnih stresov nadomeščale podtalnico. Težave z oporečnostjo pitne vode bi reševali z izgradnjo čistilnih naprav in povečevanjem osveščenosti prebivalstva. Krepitev pogostosti in intenzivnosti tropskih ciklonov bi bila zanemarljiva, obstoječo nevarnost bi zmanjšali z izboljšanjem sistema zgodnjega obveščanja in z utrjevanjem obale, kar bi preprečilo vdor morske vode v primeru visokega nevihtnega vala. V okviru prilagoditvenih ukrepov proti abraziji bi izpeljali pogozdovanje z mangrovami. Večjo težavo bi predstavljalo ohranjanje kmetijstva. Samooskrba s hrano bi bila še naprej omejena, vendar bi bilo na svetovnem trgu dovolj hrane, čeprav bi bila precej dražja od današnje, saj bi omejevanje porabe fosilnih goriv povečalo stroške proizvodnje in transporta. Stopnjo samooskrbe s hrano bi dodatno zmanjšali nadaljnja demografska rast in degradacija morskega ekosistema. Država bi brez večjih pretresov ostala notranje stabilna, kar bi vplivalo tudi na relativno majhno izseljevanje. Verjetnost scenarija je majhna, kot je tudi majhna verjetnost ugodnega obsega podnebnih sprememb, saj je malo verjetno, da bi na svetovni ravni v naslednjih letih prišlo do temeljitega zasuka v miselnosti človeštva in bi bile glavne države proizvajalke toplogrednih plinov sposobne uspešno prestrukturirati svoja gospodarstva z namenom ustvarjanja nizkoogljične družbe. Po drugi strani je scenarij precej bolj verjeten v smislu dviganja prilagoditvene zmogljivosti države, saj predvideva nadaljevanje sedanjega pozitivnega trenda v spopadanju s posledicami podnebnih sprememb. 167 4.3.6.2. SCENARIJ »RAST« Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,48 m. Stanje okolja bi se nekoliko poslabšalo, kar bi med prebivalstvom povečalo naklonjenost izseljevanju. Mednarodna skupnost bi bila po drugi strani zelo prizadevna za povečanje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva na Tuvaluju. Kljub temu bi bilo postopno izseljevanje nujno, saj država svojemu prebivalstvu ne bi bila več sposobna zagotavljati osnovne varnosti. Študije na otočju Kiribati so pokazale, da bi kombinacija dviga morske gladine za 0,5 m in zmanjšanja količine padavin za 25 % lahko povzročila zmanjšanje količine podtalnice za 65 % (World Bank, 2000). Dvig morske gladine sicer ne bi bil bistveno večji kot pri prejšnjem scenariju, a bi se znatno poslabšalo splošno stanje okolja. Mednarodna solidarnost, ki ima ključni pomen pri oskrbovanju in zaščiti države, bi bila ostala na visoki ravni, kar bi ji omogočalo stabilno stanje svetovnega gospodarstva. Dviganje morske gladine bi okrepilo abrazijo, vendar bi jo z ustreznimi protipoplavnimi ukrepi v glavnem uspeli zadržat. Vseeno bi bil ogrožen obstoj številnih bivališč, ki so nameščena v neposredni bližini obale. Pogostejši vdori morske vode v podtalnico in na obdelovalne površine bi prizadeli oskrbo prebivalstva s pitno vodo in hrano a bi z ustrezno mednarodno pomočjo uspeli preprečevati lakoto. Mednarodna pomoč bi bila največja v primeru naravnih nesreč, ki bi jih povzročili občasni izredni vremenski dogodki in bi uspešno preprečevala pojav prisilnih podnebnih selitev. Obstoječi selitveni tokovi bi se vseeno okrepili, saj bi bilo gospodarsko stanje v državi slabo in za mladino neperspektivno. Ena redkih prednosti za prebivalstvo, ki so predvidene v tem scenariju je ohranjanje mednarodnega letalskega in pomorskega prometa, ki bi omogočal pretok ljudi in blaga. Stopnja samooskrbe s hrano bi bila zelo nizka, zato bi bili prebivalci povsem odvisni od uvoza drage in manj kakovostne hrane. Nadaljnje povečevanje pritiskov na okolje bi njegovo stanje še poslabšalo. Prizadeti bi bili zlasti morski ekosistemi. Zmanjšana biotska pestrost in beljenje koral zaradi zakisljevanja svetovnega morja ter zmanjševanje ribjega zaroda zaradi prelova in slabega splošnega stanja svetovnega morja bi dodatno ogrozili oskrbo s hrano. Visoka demografska rast in notranje ruralno-urbane selitve, bi v prestolnici Funafuti povzročile prenaseljenost. Zdravstveno stanje prebivalstva bi se poslabšalo zaradi preobremenjenosti naravnih virov, prenaseljenosti in pomanjkljive zdravstvene oskrbe. Poleg vektorskih bolezni in bolezni povezanih z oskrbo s pitno vodo in hrano, bi se okrepile civilizacijske bolezni. Razlog bi bil v vse večji odvisnosti prebivalcev od uvožene nizkokakovostne hrane, kar bi povečalo problem civilizacijskih bolezni zlasti v prestolnici. Ob pojavu morebitnega uničujočega tropskega ciklona, bi z ustreznim prilagoditvenim ukrepanjem in izdatno mednarodno pomočjo preprečili val prisilnih podnebnih selivcev. Bolj bi bile razvite prostovoljne podnebne selitve v bližnje razvite države, ki bi bile nadzorovane s strani meddržavnih sporazumov. Prednost scenarija je v visoki stopnji mednarodne solidarnosti in uspešnem izvajanju prilagoditvenih strategij, a po drugi strani bi se stanje okolja naglo slabšalo, kar bi poslabšalo tudi splošno stanje v državi. Tuvalu je zelo majhno gospodarstvo brez lastne industrije, tako da je njegova ranljivost predvsem odvisna od obsega podnebnih sprememb. Dvig morske gladine bi se v primerjavi s predhodnim scenarijem za malenkost povečal, vendar ob ustreznih prilagoditvenih ukrepih še vedno ne bi vitalno ogrožal regije. Obseg gospodarskih naložb bi se ob ugodni globalni gospodarski rasti celo okrepil, vendar bi šli ukrepi v smer večje 168 gospodarske odvisnosti Tuvaluja od mednarodnih korporacij, kar bi negativno vplivalo na lokalno samooskrbo in hkrati ustvarjalo lažno podobo o gospodarski stabilnosti. Ugodni gospodarski kazalci bi vplivali na nadaljnje večanje števila prebivalcev, kar bi okrepilo pritisk na naravne vire. Velik problem bi predstavljala oskrba s pitno vodo in hrano. Ob postopnem opuščanju fosilnih goriv bi bile cene prevozov še vedno znosne, kar bi ugodno vplivalo na pretok blaga in ljudi. V letih sezonskega vodnega stresa bi večino hrane uvozili in prihajalo bi do preobremenitve vodonosnikov. Posledice vodnih stresov bi omejevali s postavitvijo dragih razsoljevalnih naprav, ki bi le delno pokrivale potrebe po vodi, tako da bi se del prebivalcev še vedno oskrboval z deževnico. Pomen zbiralnikov deževnice bi bil večji na podeželju, kjer bi primanjkovalo drugih virov pitne vode. Ob hujših vodnih stresih bi bilo poskrbljeno za mednarodno pomoč. Stabilno svetovno gospodarstvo bi vplivalo tudi na ugodne gospodarske razmere na Tuvaluju, vendar bi vse večja odvisnost od globalnega trga še povečala ranljivost otoškega gospodarstva. Dohodek od najemnin za podeljena ribolovna dovoljenja bi se zmanjšal zaradi zmanjšanja ribjega zaroda, zato bi se njegov pomen za nacionalno gospodarstvo zmanjšal. Verjetnost scenarija je velika. Do večjih okoljskih težav bi prišlo šele z nadaljnjim dviganjem morske gladine v 22. stoletju. 4.3.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE« Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5) in predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 1,9 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m. Scenarij predvideva eksponentno rast podnebnih selitev s postopnim slabšanjem stanja okolja. Obseg podnebnih selitev bi se po tem scenariju naglo večal, a kljub temu do konca stoletja še ne bi prerasel v obsežen mednarodni problem. Notranji selitveni tokovi bi se okrepili, kar bi spodbudilo mednarodne selitve zlasti v azijske države z ugodno gospodarsko rastjo. Še vedno bi prevladovali gospodarski selitveni dejavniki, medtem ko bi se pomen okoljskih oz. podnebnih selitvenih dejavnikov krepil zlasti v obdobjih podnebnih stresov. Ob morebitnem pojavu uničujočega tropskega ciklona, bi se stanje naglo poslabšalo, saj prilagoditveni ukrepi ne bi bili zadostni in mednarodna humanitarna pomoč bi bila skromna, tako da bi bila država v veliki meri prepuščena sama sebi. Slabšanje stanja okolja v strateško pomembnejših regijah sveta, bi zmanjšalo pozornost razvitih držav do reševanja okoljskih problemov v majhnih otoških državah. Svetovno gospodarstvo bi bilo nestabilno, tako da bi bile razvite države osredotočene na reševanje lastnih problemov. Obstoječi mednarodni selitveni tokovi bi se nekoliko okrepili, vendar bi tradicionalne države priseljevanja, kot so Nova Zelandija, Avstralija in Fidži, uvedle strožjo politiko priseljevanja, tako da bi bilo izseljevanje s Tuvaluja strogo nadzorovano in omejeno. Mnogi mladi prebivalci Tuvaluja, ki bi želeli zapustiti otok, tega ne bi mogli storiti, zato bi družbena napetost naraščala. Slabe razmere na otoku bi ustvarile notranja trenja med prebivalstvom, vendar bi država uspela ohraniti šibko politično stabilnost. Ob morebitnih tropskih ciklonih bi se povečala verjetnost pojava prisilnih podnebnih selivcev zaradi majhne prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Prebivalstvo bi bilo prisiljeno k postopnemu umikanju na varnejša območja, ki niso obrnjena proti odprtemu morju. Z nadaljnjim segrevanjem ozračja bi se povečala ogroženost zdravstvenega stanja prebivalcev, vendar bi zdravstvena oskrba ostala na zadovoljivi ravni. Gospodarske razmere v svetu bi se zaradi velikih zasukov nekoliko poslabšale, kar bi vplivalo tudi na poslabšanje gospodarstva na Tuvaluju. Transportni stroški bi se povečevali in 169 povzročili rast cen uvoženega blaga. Nižji BDP bi zmanjšal investicije v izvajanje prilagoditvenih ukrepov. Težave na globalnem trgu bi spodbudile oblasti k dvigu samooskrbe, kar bi po eni strani povečalo suverenost države, a bi po drugi strani vplivalo na padec življenjska standarda prebivalstva. Sedanji pozitivni trendi demografske rasti bi se nadaljevali. Prestolnica bi še naprej rasla na račun priseljevanja s podeželja. Z nadaljnjo centralizacijo države bi se nadaljeval proces depopulacije na perifernih otokih. Do večjih družbenih konfliktov kljub temu ne bi prihajalo. Večina mladih bi ostajala v državi, a bi se hkrati nekoliko povečal pritisk selivcev na zunanje meje. Verjetnost scenarija je največja, saj predstavlja nadaljevanje sedanjih trendov razvoja brez večjih družbeno-gospodarskih stresov, ki so težko predvidljivi. Z okoljskega vidika je neugoden, saj bi se pritisk na okolje povečal zlasti na osrednjem otoku Funafuti. 4.3.6.4. SCENARIJ »STIHIJA« Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti« (RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna globalna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m. Scenarij predvideva izjemno povečanje števila podnebnih selitev. Tolikšen dvig morske gladine bi imel verjetno katastrofalne posledice za majhne otoške države, saj bi bil trajno potopljen velik del njihovega površja. Manjši je nagib obale, močnejše je valovanje in širše je od abrazije prizadeto območje. To pomeni, da bi dvig morske gladine za 1 m povzročil abrazijo povprečno 100 m širokega obalnega pasu. (Nichols in Leatherman, 1995). Z ustrezno protipoplavno infrastrukturo bi zaščitili le najvitalnejše predele prestolnice Funafuti, ki bi postala nekakšna »trdnjava« z zelo slabimi življenjskimi pogoji. Velika koncentracija prebivalstva v mestu skoraj brez lastnih virov preživetja bi bila zelo ranljiva na kakršne koli strese. V takšnih okoliščinah bi bilo nujno omogočiti izseljevanje na manj prizadeta ozemlja zunaj države. Izseljevanje bi moralo potekati načrtno in nadzorovano, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do nelegalnih pobegov. Preseljevanje prebivalstva bi postala nujna prilagoditvena strategija, saj bi le tako preprečili pogoste humanitarne katastrofe. Nevarnost le-teh bi bila velika zlasti ob pojavu delovanja uničujočega tropskega ciklona. Verjetno bi se organizirano izseljevanje začelo šele po eni od naravnih katastrof, ki bi se zgodila na Tuvaluju ali v eni od sosednjih majhnih otoških držav, saj bi dogodek vzbudil pozornost mednarodne skupnosti. Veliko vlogo pri tem bi odigrale tudi nevladne organizacije. Ostarelo prebivalstvo, ki bi na otoku še ostalo, bi živelo v zelo slabih pogojih. Glavni problem bi predstavljala oskrba z vodo in hrano, ki bi zadoščala za preživetje le omejenega števila prebivalcev. Večina obdelovalnih površin bi bila trajno potopljenih in morski ekosistem bi bil močno prizadet, kar bi zmanjšalo ribolov. Prebivalstvo bi trpelo splošno pomanjkanje hrane pridobljene iz lokalnega okolja ali iz pošiljk mednarodne pomoči. Tudi kakovost zdravstvenih storitev in zdravstveno stanje prebivalstva bi bila vse slabša, kar bi se odražalo v povečani stopnji umrljivosti. Selitveni dejavniki odbijanja bi pridobivali na pomenu, kar bi spodbujalo morebitne selivce k odločitvi za selitev. V kolikor ne bi prišlo do popolne ignorance problema in se prebivalstvo ne bi moglo izseliti legalno, bi prišlo do politične destabilizacije v državi, ki ne bi poskrbela za zaščito svojega prebivalstva. Pojavili bi se nelegalni begunci, katerih smrtnost na begu bi bila lahko visoka. Verjetnost scenarija je majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo v naslednjih desetletjih ne bi ukrepalo v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, oz. izboljšanja prilagoditvene zmogljivosti najbolj ranljivih skupnosti. Ocena verjetnosti je izdelana za obdobje do konca 170 stoletja in ne vključuje bolj oddaljene prihodnosti. Morska gladina bi ob sedanjih trendih dviganja v 22. stoletju zagotovo presegla višino 1 m in to kljub verjetnim blažilnim ukrepom v 21. stoletju. Dolgoročno bi na Tuvaluju prišlo do popolne izgube površja zaradi trajne potopitve. Večina predvidevanj v scenariju »stihija« se lahko uresniči po letu 2100, zato bi ga bilo primerno upoštevati pri izdelavi državnih prilagoditvenih strategij. Med vsemi podnebno najbolj ogroženimi regijami so koralni otoki najbolj ranljivi in imajo zaradi svoje ozemeljske omejenosti najmanjšo prilagoditveno zmogljivost. Verjetnost »črnih« scenarijev je zato pri njih največja. 171 172 4.4. VZORČNA REGIJA DELTA NILA 4.4.1. GEOGRAFSKI ORIS DELTE NILA Delta Nila je ena največjih na svetu in se razprostira na severu Egipta, med Aleksandrijo na zahodu, Port Saidom na vzhodu in Kairom na jugu. Delta ima značilno obliko trikotnika z 240 km dolgo severno obalo, ki je od skrajne točke na jugu oddaljena 160 km. V regiji je četrtina vseh sredozemskih mokrišč (El Raey, 2011). Obala je izpostavljena abraziji in ima številne lagune s povečano slanostjo, ki jih v Egiptu pogosto obravnavajo kot jezera. V preteklosti se je Nil izlival v morje skozi sedem rečnih rokavov, a so večino njih s protipoplavnimi ukrepi v 20. stoletju izsušili in vodo preusmerili v dva večja rokava: Damietta na vzhodnem in Rosetta na zahodnem delu delte, ki se izlivata v bližini istoimenskih mest. S protipoplavnimi ukrepi, ki so med drugim vključevali tudi izgradnjo Asuanskega jezu, so močno posegli v sedimentacijo reke s čimer so osiromašili tla (El Sharkawy idr., 2009). Rečne delte imajo značilno majhno nadmorsko višino, zato je dviganje morske gladine ena najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb v regiji. Na razdalji med morjem in Kairom (160 km), se površje dvigne za 23 m, torej se v povprečju dviga po stopnji ≈ 0,05 m/km. Dejansko se dviga eksponentno in je ogroženi obalni pas precej širši, kot bi bil v primeru enakomernega dviganja, kar povečuje ranljivost obalnih naselij (Link idr., 2012). V Egiptu prevladuje vroče puščavsko podnebje, vendar imajo obmorski deli delte sredozemsko podnebje z izrazitimi sezonskimi padavinami, s suhimi vročimi poletji, milimi zimami ter z relativno šibkimi neenakomernimi in nepredvidljivimi padavinami. Na ožjem priobalnem pasu te dosežejo vrednost 410 mm/leto in v glavnem zapadejo v hladni sezoni med oktobrom in marcem. Količina padavin proti notranjosti naglo pada, tako da območja južno od Kaira letno prejemajo le še 2–5 mm padavin. Ob severni obali se občasno pojavlja sneg (Huhne in Slingo, 2011). Povprečna poletna temperatura zraka v Egiptu je 27–32 °C in zimska 13–21 °C, vendar je za temperaturo značilna velika prostorska variabilnost. Puščavska območja imajo surovo podnebje z velikim dnevnim temperaturnim razponom, medtem ko v obmorskem pasu hladi ozračje stalen severozahodnik, zato je najhladnejše in najbolj vlažno območje v državi. Proti jugu kontinentalnost hitro narašča, zato skrajno visoke temperature zraka že v Kairu dosegajo vrednost 48 °C (Huhne in Slingo, 2011). Sredozemska obala v Egiptu je intenzivno izkoriščena. Prisotni sta tako industrija kot turistična dejavnost. Med gospodarskimi dejavnostmi v zaledju obale prevladuje kmetijstvo oz. ribolov v lagunah in jezerih v neposredni bližini obale. Kljub temu, da pokriva delta komaj 4 % ozemlja države, zagotavlja tretjino celotne kmetijske proizvodnje in skoraj 2/3 celotnega ribolova. Delta predstavlja eno redkih regij v državi, kjer je možna proizvodnja večjih količin hrane (Link idr., 2012, str. 4). Delta je v preteklosti doživljala velike spremembe, ki so bile rezultat tako naravnih kot družbenih dejavnikov. Najočitnejša dejavnika sta abrazija in izsuševanje mokrišč za potrebe širjenja kmetijske proizvodnje. Z obsežno melioracijo so povečali kmetijske površine za več 100 km² in spremenili številna nerodovitna območja v ribogojnice, s čimer so povečali ranljivost okolja na dviganje morske gladine in ugrezanje površja. Tako bi bili ukrepi za stabilizacijo površja potrebni tudi v primeru stabilnega stanja morske gladine (El Ashkarawy idr., 2009). Egipt ima okrog 85 milijonov prebivalcev in 77 preb./km² (Splet 17; Splet 23). Na območju delte Nila živi približno polovica Egipčanov. Če se k tej vrednosti prišteje še 17 milijonov prebivalcev Kaira, ki leži na vršaju na prehodu iz doline v delto, se število prebivalcev delte približa vrednosti 60 milijonov. Povprečna gostota prebivalstva na območju delte celo na podeželju presega 1000 preb./km². Drugo največje mesto v regiji je Aleksandrija z več kot 173 štirimi milijoni prebivalcev in je zaradi obmorske lege najbolj ranljiva na dviganje morske gladine. Poleg Kaira in Aleksandrije so na območju delte še naslednja večja mesta: Shubra al Khaymah, Port Said, El Mahalla, El Kubra, El Mansura, Tanta in Zagazig. Zemljevid 7: Historiografski prikaz hidroloških značilnosti delte Nila Vir: DePaul University (Splet 44) BDP na prebivalca znaša 1559,6 USD in je za okrog 12-krat manjši kot v Sloveniji (18.497,1 USD) (Splet 17). V kolonialnem obdobju je bil Egipt dežela priseljevanja. Po osamosvojitvi v drugi polovici 20. stoletja je doživel naglo demografsko rast, kateri ni v zadostni meri sledila gospodarska, zato je brezposelnost preraščala v vse večji problem. Nesorazmerje med demografsko in gospodarsko rastjo je egiptovska družba zmanjševala tudi z gospodarskimi selitvami zlasti v naglo razvijajoče zalivske države in deloma tudi v razvite zahodne države. Pri mednarodnih selitvah prevladujejo začasne. Izseljenci z nakazili prispevajo k višjemu standardu svojcev v domovini. Med njimi je vse večji delež kvalificiranih delavcev. Egipt je ostal hkrati območje priseljevanja za selivce iz bližnjih sahelskih držav in politične begunce iz palestinskih ozemelj v Izraelu, za katere je značilna nizka stopnja selektivnosti, kar pripomore k ustvarjanju družbenih konfliktov. Glede na to, da je do sredine 21. stoletja predvidena nova podvojitev prebivalstva in da se bo oskrba z naravnimi viri slabšala, postaja regija žarišče degradacije okolja in eno od morebitnih območij izvora podnebnih selivcev. 174 Zemljevid 8: Fizična karta delte Nila Vir: Atlas of the World (The Times, 1985, str. 86) 175 4.4.2. SELITVE V DELTI NILA Egipt ima razvite selitvene tokove in je obenem država priseljevanja in izseljevanja. Med priseljenci je največ prisilnih selivcev iz skoraj 30 držav, med katerimi prevladujejo politični begunci iz sosednjih držav. V kolonialni dobi je bil Egipt dežela priseljevanja. Z osamosvojitvijo se je preobrazil v državo izseljevanja, saj je v 50. letih prejšnjega stoletja demografska rast presegla gospodarsko, obenem pa se je v zalivskih državah razširila naftna industrija. Zaradi neenakomernega regionalnega razvoja so se najbolj krepili notranji selitveni tokovi, vendar so politični, demografski in gospodarski pritiski povzročali tudi izseljevanje v tujino. Podatki uradne egiptovske statistične agencije (angl. Central Agency for Public Mobilization and Statistics – CAPMAS) kažejo, da so se v arabske države (Saudska Arabija, Libija, Kuvajt, Združeni arabski emirati (ZAE), Katar, Jemen in Oman) razvile začasne selitve, v zahodne države (ZDA, Kanada, Italija, Avstralija, Grčija, Nizozemska, Francija, Velika Britanija in Nemčija) pa stalne. (Afifi, 2011). 4.4.2.1. NOTRANJE SELITVE V regiji so notranje selitve bolj razširjene od mednarodnih, saj se kmetje in nomadi zaradi revščine in tradicionalnih vrednot zelo redko odločajo za selitev v tujino (Afifi, 2011). Notranje selitve v Egiptu potekajo v naslednjih smereh (Zohry, 2005): iz obrobja v Kairo (60 % iz delte Nila), iz juga na sever (iz južnega v severni Egipt), iz notranjosti na obalo Rdečega morja (v turistična središča). Delež urbano-ruralnih selitev znotraj notranjih selitev je majhen in se še zmanjšuje, saj se je zmanjšal s 24,6 % (1976) na 13,1 % (1986) in ostal na tej ravni tudi v letu 1996. Največji delež med selitvami so predstavljale urbano-urbane selitve in je v zadnjih desetletjih precej nihal: 64,3 % (1976), 72,9 % (1986) in 60,4 % (1996). Za državo v razvoju je nenavadno, da se povečuje delež urbano-ruralnih selitev: 6,5 % (1976), 10,3 % (1986) in 23 % (1996). Ruralno-ruralne selitve so najmanj prisotne, saj je bil ob vseh popisih njihov delež ≈ 4 % (Zohry, 2005). Pomen okolja pri razvoju selitev je težko opredeliti, saj so se predhodne raziskave osredotočale le na druge selitvene dejavnike. Poleg tega ne obstajajo numerični podatki za selitve na novokultivirana območja v puščavi, kamor so v 80. letih 20. stoletja oblasti usmerjale kmete iz doline Nila. 4.4.2.2. MEDNARODNE SELITVE Egipt je bil v kolonialni dobi območje priseljevanja. Vanj so se med drugim priseljevale tudi goriške Slovenke imenovane »aleksandrinke«, ki so na prelomu iz 19. v 20. stoletje v Egiptu služile pri bogatih evropskih družinah (Kozinc, 2008). Egipt je po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 doživel nagel gospodarski razvoj in s tem postal magnet za priseljence iz Evrope, ki je v tem času bila sredi demografskega prehoda in politične nestabilnosti. Prevladovale so prisilne politične selitve z nizko stopnjo selektivnosti. Vanj so se priseljevali prebivalci Rusije (med socialistično revolucijo), Armenci (med turškim genocidom), vodstva balkanskih držav (med 2. svetovno vojno), voditelji narodnih gibanj afriških držav (60. leta) ipd. Povezanost Egipta z evropskim prostorom je bila močna do 50. let 20. stoletja, ko je zavladal Naser s protikolonialno in panarabsko politiko. Po odhodu večine Evropejcev in po vojni z Izraelom se je okrepil pritisk palestinskih beguncev (Zohry, 2005). 176 Po Soundersovi teoriji ravnotežja (Mesić, 2002, str. 287–288 po Herold, 1956) ima Egipt velik presežek delovne sile in ga hkrati pesti pomanjkanje investicijskega kapitala. Z namenom, da bi se razvojno uravnotežil z državami priseljevanja, oblasti spodbujajo izseljevanje. Pomanjkanju kapitala, ki je ob visoki demografski rasti potreben za odpiranje novih delovnih mest, se pridružujejo številni selitveni dejavniki odbijanja, kot so: slabo gospodarsko stanje, brezposelnost, nizek osebni dohodek, diskriminacija različnih manjšin, odstopanje od vrednostnega sistema tradicionalne družbe, omejene možnosti osebne rasti ipd. Poleg tega se je v zadnjem času pojavila še splošna družbena kriza, ki je povzročila padec Mubarakovega režima. V prihodnosti se bodo verjetno omenjenim selitvenim dejavnikom odbijanja pridružili še okoljski problemi (Zohry, 2005). Glavni selitveni dejavnik privlačevanja so močne sorodstvene vezi, čeprav je po drugi strani ravno velika družina lahko pomemben dejavnik izseljevanja. Gospodinjstva namreč pogosto pošiljajo svoje člane v tujino z namenom, da bi si zagotovila višjo raven finančne varnosti. Pri gospodinjstvih je odločitev za selitev del strategije preživetja. Zaradi visoke stopnje demografske rasti bo verjetno v Egiptu tako tudi v prihodnje (Zohry, 2005). Na začetku 21. stoletja je delalo v tujini več kot 3 milijone Egipčanov, od tega 2/3 v zalivskih državah. Egiptovsko gospodarstvo je v veliki meri vpeto v globalni trg z dejavnostmi, kot so: turizem, investicije izseljenskega kapitala, transport skozi Sueški prekop in naftna industrija, kar zmanjšuje njegovo stabilnost. Ključni dejavnik mednarodnih selitev v Egiptu so bile v 20. stoletju razmere v zalivskih državah (Zohry, 2005). Prvi večji val izseljevanja v 20. stoletju se je pojavil sredi 50. let, ko je demografska rast presegla gospodarsko, kar je povečalo brezposelnost. Večina izseljencev se je zaposlila kot nizko kvalificirana delovna sila v zalivskih državah. Po vojni z Izraelom leta 1967 je nastopila gospodarska kriza, ki je sprožila izseljevanje izobražencev. Številni študentje se po končanem študiju v tujini niso vrnili v domovino. Z ustavnimi spremembami iz leta 1971 so liberalizirali selitveno politiko zaradi naslednjih vzrokov (Zohry, 2005). zmanjševanje brezposelnosti, zmanjševanje plačilnega deficita in financiranje zasebnih projektov, oskrba »bratskih« arabskih držav s potrebno delovno silo, zmanjševanje pritiska političnih in gospodarskih težav v državi. Druga faza izseljevanja se je začela neposredno po vojni z Izraelom leta 1973. O Egipčanih je pred tem obstajal stereotip o statični tradicionalni družbi, člani katere se le redko selijo in pogosto vračajo. Naftna kriza v 70. letih 20. stoletja je povzročila dvig svetovne cene nafte in posledično naglo gospodarsko rast v zalivskih državah, kar je pritegnilo odvečno delovno silo iz Egipta. Leta 1975 se je povzpelo število izseljencev s 70.000 na 655.000. Hkrati se je povečalo izseljevanje visoko kvalificiranih delavcev (učitelji, zdravstveno osebje, veterinarji, farmacevti) v druge arabske države. Položaj egiptovskih izseljencev v zalivskih državah je ogrozil dotok poceni delovne sile iz Južne in Jugovzhodne Azije, kar je vplivalo na poslabšanje delovnih pogojev in znižanje plač. V začetku 80. let je število izseljencev preseglo milijon, zato je vlada prenehala spodbujati izseljevanje (Zohry, 2005). Pravo krizo izseljevanja je povzročila iraško-iranska vojna v 80. letih 20. stoletja, ki je prizadela trgovino z nafto. Svetovna cena nafte je naglo padla, kar je v zalivskih državah povzročilo zmanjševanje zaposlovanja v gradbeništvu. Spremenila se je tudi struktura izseljencev, saj se je povečalo izseljevanje izobražene delovne sile, medtem ko so v zalivskih državah veliko tujih nekvalificiranih delavcev nadomestili z domačimi (Zohry, 2005). Na izseljevanje je močno vplivalo sprejetje selitvenega zakona leta 1983, s katerim je bil med drugim določen status izseljenca. Zakon je omogočil stalnim izseljencem dvojno državljanstvo in izenačil investiranje izseljencev z investiranjem tujih vlagateljev. Ugodni selitveni zakon kaže na veliko naklonjenost države izseljevanju in je močno posegel v 177 selitvene navade v Egiptu. Izseljevanje je doseglo vrhunec leta 1983, tik preden je naftna kriza poslabšala razmere na trgu dela v zalivskih državah. V tem letu je delalo v tujini 3,3 milijone delavcev. Iraško-iranski vojni je sledila naftna kriza in regija je zašla v recesijo. Kljub temu, da je večina izseljencev ostala v tujini, je bil začasno ustavljen dotok nove delovne sile. Leta 1990 je bilo v tujini 2,2 milijona Egipčanov (Zohry, 2005). Zalivska vojna med Kuvajtom in Irakom leta 1990 je povzročila prepolovitev števila novih delovnih dovoljenj in povratništvo je preseglo izseljevanje. Po vojni so se razmere vrnile v predhodno stanje, a so zalivske države težile k zmanjšanju zaposlovanja tujih delavcev zaradi slabitve gospodarske rasti, tako da so številni povratniki ostali v Egiptu. Po štetju iz leta 1996 je število delavcev na tujem doseglo vrednost 2,8 milijonov in še raste. Izseljevanje je v zadnjem času spet intenzivno, ker je izdajanje delovnih dovoljenj v zalivskih državah odvisno od njihove gospodarske aktivnosti oz. od svetovne cene nafte (Zohry, 2005). Poleg tega je selitvene tokove v zadnjih letih okrepila tudi splošna družbena kriza v Egiptu, ki jo spremljajo politični prevrati. Egipčani so tudi v tujini ostali tradicionalno zvesti svojim družinam in velik del svojih zaslužkov pošiljajo sorodnikom v obliki nakazil. Pojav je pogostejši pri muslimanskih tradicionalnih družbah (Albanci, Turki). Leta 1979 je ta prispevek znašal 2 milijardi USD, kar je bilo primerljivo z vsoto dohodkov od pridelave bombaža, pristojbin Sueškega prekopa in turizma (Zohry, 2005). Začasnih selivcev je okrog 2 milijona in večina jih dela v arabskih državah: Saudski Arabiji, Libiji, Jordaniji in Kuvajtu. V Saudski Arabiji predstavljajo Egipčani 40 % vseh tujih delavcev, manjše skupine so še v njenih sosednjih državah: Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar in ZAE, medtem ko je dotok delavcev v Irak in Libijo močno oviran zaradi politične nestabilnosti obeh držav. Število bilateralnih mednarodnih pogodb je odvisno od političnega stanja. Tik po zalivski vojni leta 1991 jih je bilo 589 in leto kasneje že 39.812. Število pogodb je doseglo višek leta 1994, v drugi polovici 90. let je padalo in nato spet naraščalo (Zohry, 2005). Med začasnimi selivci predstavljajo moški skoraj 90% delež, kar pomeni, da začasne selitve ne znižujejo rodnosti, prej nasprotno, z nakazili se dviguje družinski standard, kar na rodnost vpliva ugodno. Izobrazbena sestava egiptovskih začasnih selivcev v zalivskih državah je zelo raznolika. Delež izobražencev je od sredine 70. let naraščal, vendar je bilo še leta 2002 dve tretjini začasnih selivcev nekvalificiranih delavcev, ki pa so vse bolj izpostavljeni hudi konkurenci priseljencev iz Južne in Jugovzhodne Azije. Delež izobražencev je narasel z 20 % (1985) na 40 % (1990) in se še krepi. Delež omenjenih skupin je najvišji v Jemnu (69 %), medtem ko je bil delež nekvalificiranih delavcev na začetku 21. stoletja najvišji v Libanonu (75 %), Iraku in Jordaniji (Zohry, 2005). Vsako leto se iz Egipta preseli več tisoč stalnih selivcev v zalivske in zahodne države. Gre za izobražence, predvsem zdravnike, inženirje in učitelje. V preteklosti jih je največ odhajalo v Irak, kjer so se zaposlovali kot agronomi in strokovnjaki za namakanje v redko naseljenih rodovitnih območjih na jugu države. Poleg zalivskih držav je najpogostejše območje izseljevanja Severna Amerika. Egipt je z velikim deležem izobraženih izseljencev država, ki je na nekaterih področjih razvoja dosegla visoke standarde in je bolj primerljiva z Indijo kot z nerazvitimi sosednjimi državami v Afriki (Collyer, 2004; Zohry, 2005). Številni egiptovski začasni priseljenci v arabskih državah so se v zadnjih desetletjih preobrazili v stalne priseljence v Evropi in Severni Ameriki. Preusmeritev v nove države se je zgodila nadzorovano po uradni poti in je temeljila na dvostranskih mednarodnih pogodbah zlasti v gradbeništvu (Zohry, 2005). Od začetka 60. let dalje stalno narašča izseljevanje Egipčanov v države EU in Severno Ameriko. Pred desetimi leti je bilo skupno število stalnih egiptovskih izseljencev v zahodnih državah okrog 824.000. Približno 80 % jih je skoncentriranih v naslednjih petih državah: 178 ZDA (318.000 ali 38,6 %), Kanada (110.000 ali 13,3 %), Italija (90.000 ali 10,9 %), Avstralija (70.000 ali 8,5 %) in Grčija (60.000 ali 7,3 %). Precej jih je tudi v Avstriji (14.000 ali 1,7 %) (Zohry, 2005). Leta 2000 je v zahodnih državah status priseljenca pridobilo komaj 590 selivcev, od tega 221 položaj stalnega priseljenca in 369 državljanstvo. Vrednosti so relativno nizke. Število moških priseljencev je bilo 441, kar je predstavljalo okrog 3/4 egiptovskih priseljencev. Največ selivcev (158) je odšlo v ZDA, od tega 70 % neposredno iz Egipta. Od priseljencev z državljanstvom jih je bila slaba tretjina v Italiji. Večina priseljencev (2/3) je bila v starostni skupini 30–49 let. Priseljenci, ki so prišli neposredno iz Egipta, so v povprečju mlajši od tistih, ki so pridobili državljanstvo. Delež priseljencev s terciarno izobrazbo je bil 46 % (Zohry, 2005). Lastnosti mednarodnih gospodarskih selitev so dober pokazatelj selitvene selektivnosti. Selitvena politika v državah priseljevanja je ključni selitveni dejavnik, saj preko priseljencev vpliva tudi na njihove znance v domovini. Značilnosti mednarodnih selitev opredeljujejo naslednji kriteriji (Zohry in Harrell-Bond, 2003): makrostrukturni dejavniki v državah izseljevanja in priseljevanja, lastnosti gospodinjstev, sestava izseljencev. Makrostrukturni dejavniki v Egiptu in v državah priseljevanja so skupek gospodarskih in družbenih dejavnikov kot so: struktura in možnosti zaposlovanja, višina plač, lastniška struktura posesti, promet, komunikacije, sorodstvene vezi, sistem dedovanja, solidarnost, gospodarska razvitost, neenakost med regijami ter narodnostna sestava. To so ključni dejavniki, ki nam pomagajo razložiti razlike v intenzivnosti izseljevanja v različnih regijah oz. skupnostih. Vseeno je glavni selitveni dejavnik visoka stopnja brezposelnosti (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Pomemben selitveni dejavnik so tudi lastnosti gospodinjstev. Po raziskavah (Zohry in HarrellBond, 2003), ki so bile opravljene na osnovi intervjujev, je povprečno gospodinjstvo z izseljenimi družinskimi člani štelo 6,4 članov, medtem ko je povprečno gospodinjstvo z neizseljenimi člani štelo 5,2 člana, kar pomeni da izseljenci prihajajo v povprečju iz večjih družin. Večina (59 %) izseljencev se kljub svoji mladosti poroči že pred izselitvijo. Na odločitev za selitev močno vpliva tudi gmotno stanje gospodinjstva. Tretjina izseljencev izhaja iz revnih gospodinjstev. Iz tega sledi, da je izseljevanje iz Egipta del strategije preživetja, kar je dober pokazatelj začetne stopnje agrarne prenaseljenosti (Zohry in HarrellBond, 2003). Sestava izseljencev prav tako pomembno vpliva na izseljevanje. Večino začasnih selivcev predstavljajo moški, ki zapustijo svoje žene na podeželskih posestvih, kjer morajo same prevzeti gospodarjenje. Več kot 75 % izseljencev je ob prvi selitvi mlajših od 35 let in v starostni skupini 18–24 let jih je slaba tretjina. Delež izseljencev, ki so bili ob prvi izselitvi starejši od 50 let je zelo majhen (2,6 %), medtem ko znaša delež te starostne skupine med neizseljenci 17,7 %. Povprečna starost izseljencev v primerjavi z neizseljenci je nižja za 5 let. Tretjina izseljencev (32,7 %) ima sekundarno izobrazbo, medtem ko je večina neizseljencev neizobraženih (37,7 %). Izseljenci imajo tako boljšo izobrazbo od neizseljencev, torej je pri izseljevanju prisotna prostovoljna samoselekcija (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Raznolika je tudi gospodarska sestava izseljencev. Okrog 40 % izseljencev je bilo pred izselitvijo zaposlenih v javnem sektorju, medtem ko je ta delež med neizseljenci kar 53 %. Varnost zaposlitve v zasebnem sektorju ali celo neprijavljenih oblikah dela je bistveno manjša kot v javni upravi, zato so delavci v zasebnem sektorju bolj motivirani za izselitev. Med izseljenkami jih slaba tretjina (32 %) ostaja doma v vlogi gospodinje, medtem ko je ta delež 179 med neizseljenkami kar dvakrat večji (66 %). Redno zaposleni in podjetniki so tudi v Egiptu manj zainteresirani za izselitev (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Zaradi očitne prevlade gospodarskih selitev je glavni selitveni motiv služenje denarja in pridobivanje dobrin, kar je zelo pomembno tako za družine izseljencev kot za državo izseljevanja. Pod pojmom nakazila niso mišljene samo finančne transakcije, temveč tudi pošiljanje dobrin, čeprav prve prevladujejo. Večina nakazil je namenjenih svojcem in prijateljem v domovini in so poslane osebno (osebna nakazila), nekaj pa zberejo in pošljejo tudi organizacije izseljenskih skupnosti (kolektivna nakazila) (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Na intenzivnost nakazil vplivajo številni dejavniki: število izseljencev, višina plač, gospodarska dinamika v Egiptu in državi priseljevanja, menjalniški tečaji, politične razmere, možnosti nakazovanja, izobrazbena sestava izseljencev, čas bivanja v državi priseljevanja, finančno stanje gospodinjstev in moč sorodstvenih vezi (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Skupna nakazila se gibljejo med 6,1 (1992) in 2,9 (2001) milijard USD. V 90. letih je bil zaznan trend rahlega upadanja, verjetno tudi zaradi vedno večjega umirjanja globalne gospodarske rasti. Po podatkih Trading Economicsa (2013) je bila v prvem desetletju 21. stoletja vrednost nakazil relativno nizka in kljub rahlemu pozitivnemu trendu skoraj ni presegla vrednosti 2 milijard USD. Občuten skok vrednosti je zaznati v letih po političnem prevratu, potem je sledilo umirjanje. Leta 2012 so se nakazila spet povečala do vrednosti 5 milijard USD, s čimer so dosegla raven iz 90. let prejšnjega stoletja (Splet 17). Tretjina vseh nakazil prihaja iz Saudske Arabije in ZAE (33,4 %), kar je za eno odstotno točko manj od deleža nakazil iz ZDA. Te tri države skupaj predstavljajo kar 68 % vseh nakazil. Iz tega vidika gre za najpomembnejše države priseljevanja. Vrednost nakazil iz zalivskih držav je zelo odvisna od cene nafte na svetovnem trgu. Kadar ta naraste, se dvigne tudi vrednost nakazil in obratno. Tudi sicer so razlike med stalnimi izseljenci v ZDA in začasnimi selivci v zalivskih državah velike. Saudska Arabija kljub trikrat večjem številu egiptovskih priseljencev zaostaja po skupni vrednosti nakazil. Tako posamezniki v ZDA v povprečju nakazujejo 1,5-krat višja nakazila od tistih v zalivskih državah (Zohry in HarrellBond, 2003). Vrednost nakazil iz evropskih držav je glede na število priseljencev relativno majhna in predstavlja komaj 15% delež. Korelacija med številom izseljencev in deležem nakazil v evropskem primeru ni jasna. Precejšnje razlike so tudi med samimi evropskimi državami. Vrednost nakazil iz glavnih držav priseljevanja (Italija, Nizozemska in Grčija) so nižja od nakazil iz Švice in Velike Britanije. Razlog je raznolika družbena sestava priseljencev (gospodarska, izobrazbena) in različna višina dohodkov v državah priseljevanja. Vrednost nakazil iz zalivskih držav omejujejo neugodni menjalni tečaji (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Večina (74 %) nakazil gospodinjstvom se v Egiptu porabi za zadovoljevanje sprotnih potreb po hrani, oblačilih in zdravstvu, sledijo stanarine (7,3 %) ter stroški izobraževanja (3,9 %). Precej se še porabi za gradnjo in obnovo hiš, nakup posesti in živine. Na splošno se le majhen del nakazil porabi za varčevanje in investicije v egiptovsko gospodarstvo, kar bi dolgoročno imelo pozitiven učinek na BDP in zaposlitvene možnosti v Egiptu (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Množično izseljevanje je za države v razvoju tudi škodljivo. Za izobraževanje strokovnjakov porabijo ogromno proračunskih sredstev. Problem je še posebej pereč v državah s prevladujočim javnim šolstvom, kakršen je Egipt. »Beg možganov« predstavlja v Egiptu velik problem, saj ta ni sposoben zadržati visoko usposobljenih strokovnjakov, tako se 2,5 % visoko izobraženih Egipčanov sproti izseljuje v ZDA in 5 % v druge države OECD-ja (Zohry in Harrell-Bond, 2003). 180 4.4.2.3. PODNEBNE SELITVE Egipt je med okoljsko najbolj ranljivimi državami, zato se okoljski problemi vse bolj pogosto pridružujejo prevladujočim gospodarskim selitvenim vzrokom. Na stanje v okolju v veliki meri vplivajo podnebne spremembe, zato gre vsaj pri nekaterih primerih za možnost pojava podnebnih selitev. Tako kot pri ostalih vzorčnih regijah se tudi pri delti Nila ob proučevanju prostovoljnih selitev postavlja ključno vprašanje, v kolikšni meri so poleg gospodarskih prisotni okoljski oz. podnebni selitveni dejavniki. Za območje Egipta je opravil tovrstno raziskavo dr. Tamer Afifi, raziskovalec na Inštitutu OZN za okolje in varnost ljudi (angl. United Nations University Institute for Environment and Human Security – UNU-EHS). Afifi je raziskoval vpliv okolja na gospodarske selitve na območjih delte in doline Nila. Med drugim je ugotovil, da večina strokovnjakov s področja selitev zavrača idejo o neposredni korelaciji med okoljem in selitvami, saj menijo, da sta glavna selitvena dejavnika revščina in brezposelnost. Kljub temu so rezultati raziskave pokazali, da so okoljski problemi pomemben dejavnik selitev zlasti med selivci s podeželja (Afifi, 2011). Glavni razlog za brezposelnost in gospodarske težave v regiji je padec kmetijske proizvodnje, ki je posledica degradacije okolja, pri čemer je največji okoljski problem dezertifikacija. Rezultati raziskave so pokazali, da 72 % vseh anketirancev meni, da so na njihovo odločitev za selitev vplivali med drugim okoljski problemi. Večina (69 %) se jih je izselila samovoljno, medtem ko so se ostali preselili pod pritiskom družinskih članov. Kar 48 % jih je menilo, da se bodo zaradi okoljskih sprememb v bodoče spet morali seliti in večina med njimi (63 %) jih o tem že razmišlja. Anketiranci, ki niso pokazali zanimanja za selitev, so bodisi močno navezani na svoje bivalno okolje bodisi so nanj dobro prilagojeni (Afifi, 2011). Selitve se pojavljajo zlasti v delti in dolini Nila in so v večini primerov rezultat krčenja dohodkov in visoke stopnje brezposelnosti zaradi deagrarizacije, ki je posledica degradacije okolja. Okoljski selivci se najpogosteje vključujejo v ruralno-ruralne selitvene tokove. Večina selivcev ni izbrala za območje priseljevanja prestolnice ali kakšnega drugega urbanega središča v regiji zaradi velikih kulturnih razlik med mestom in podeželjem oz. zaradi navezanosti na tradicionalno življenje. Nekateri med njimi so raje izbrali novokultivirana sušna območja v vzhodnem in zahodnem robu delte, kamor so se preselili iz osrednjih delov delte ali iz doline Nila. Tam je vlada začela izvajati dva velika projekta ozelenjevanja puščave. Med težavami na katere so naleteli na območju priseljevanja so v raziskavi največkrat omenili moteno oskrbo s pitno vodo, pomanjkljivo infrastrukturo, nekakovostne bivalne objekte in pomanjkanje šol za sekundarno stopnjo izobraževanja. Kljub obljubam o zaposlitvi so številni priseljenci postali brezposelni zaradi zaslanjevanja tal in motene oskrbe s pitno vodo. Nekateri med njimi so se ponovno selili na nova območja, potem ko so veleposestniki, torej njihovi delodajalci, opustili kmetijsko proizvodnjo zaradi pomanjkanja podzemeljske vode za potrebe namakanja (Afifi, 2011). Druga skupina v raziskavo vključenih selivcev se je preselila s svojimi starši iz osrednjega dela delte in doline Nila, kjer so bili kmetje v 80. letih 20. stoletja. Posestva, s katerih so se preselili, so njihovi lastniki pozidali ali jih spremenili v območja strganja tal za potrebe lokalnih opekarn. Ob tem njihovi starši niso bili pravno zaščiteni, zato so se preselili z namenom, da bi ohranili obstoječi življenjski standard družine. Druga možnost je bila začasna selitev moških v zalivske države, vendar večina njihovih očetov ni uspela skleniti delovne pogodbe (Afifi, 2011). Tretjo skupino so predstavljali priseljenci iz oaz Zahodne puščave, ki so se preselili v Kairo. Območje izseljevanja je bilo prizadeto z dezertifikacijo oz. prodiranjem peščenih sipin na kmetijska območja. V Zahodni puščavi so peščene sipine v nekaterih primerih zasule cele vasi. Njihovi prebivalci so se preselili, vendar sta zaradi pomanjkanja statističnih podatkov 181 njihovo število ali območje priseljevanja v veliki meri neznana. Del selivcev se je zatekel v marginalna naselja Kaira, kjer so pričakovali bolj kakovostno življenje. Poleg onesnaženega ozračja se priseljenci v Kairu srečujejo še s pomanjkanjem pitne vode in elektrike. Denar, ki ga zaslužijo s slabo plačanim delom, v glavnem porabijo za sprotne življenjske stroške, ki so v prestolnici nekajkrat višji kot na podeželju. V novem okolju se počutijo ponižane in mnogi razmišljajo o vrnitvi (Afifi, 2011). Poleg selitvenih dejavnikov odbijanja, kot sta revščina in brezposelnost, ki sta v veliki korelaciji z degradacijo okolja, so pomembni tudi dejavniki privlačevanja na območjih priseljevanja, kot je višji življenjski standard v urbanih središčih. Večina morebitnih selivcev bi se preselila samo v primeru, če bi jim bila odvzeta možnost preživljanja v kraju bivanja na primer s spremembo namembnosti zemljišč. Pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitev za izselitev, je lastništvo posesti. Kmetje, ki imajo v lasti posest, se odločijo za selitev le v skrajnih primerih. Razdalja ima na notranje selitve v Egiptu majhen vpliv, kar potrjuje dejstvo, da mnogi selivci razmišljajo o vrnitvi, ker pogoji na območjih priseljevanja ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj (Afifi, 2011). Egiptovske oblasti okoljskim selitvam ne posvečajo veliko pozornosti. Pojav notranjih selitev povezujejo z gospodarskim razvojem, čeprav ima degradacija okolja nedvomno velik vpliv na življenjski standard podeželskega prebivalstva. S strategijo, ki bi vključevala ukrepe za omejevanje okoljskih problemov, kmetijske subvencije in razvoj alternativnih virov preživetja, bi vlada pripomogla k izboljšanju stanja na podeželju in dviganju prilagoditvene zmogljivosti podeželskih skupnosti, s čimer bi omilila pritisk na mesta (Afifi, 2011). Za boljše razumevanje morebitnih okoljskih oz. podnebnih selitev v regiji bi bili potrebni dodatni podatki in raziskave. Ustrezna podatkovna baza bi prispevala k celovitejši politiki oblasti do reševanja selitvene problematike in pri tem omogočila mednarodno sodelovanje, sprejemanje ustreznih ukrepov za zaščito okolja in celosten razvoj gospodarstva (Afifi, 2011). 4.4.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI NILA Rečne delte na območju nižjih geografskih širin spadajo med najrodovitnejša območja sveta, zato so večinoma kmetijsko intenzivno izkoriščene in gosto poseljene. Delte so zelo ranljive na dviganje morske gladine in druge posledice globalnih podnebnih sprememb zaradi svoje zelo majhne nadmorske višine. Po ocenah IPCC-ja (AR4) je delta Nila eno od treh na globalno dviganje morske gladine najbolj ranljivih območij na svetu (IPCC, 2007b). Segrevanje spodnje plasti ozračja, je na regionalni ravni posledica sprememb v sestavi biomase, izpustov toplogrednih plinov, erozije tal in hitrosti vetra. Spremenjeno stanje podnebja bi lahko povečalo količine peska, ki ga veter raznaša po državi in s tem povzroča gospodarske težave ter slabša zdravstveno stanje prebivalstva. Takšne spremembe bi lahko v prihodnosti povzročile demografske (povečan pritisk izseljevanja v Evropo) in druge družbeno-gospodarske motnje. 4.4.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE V hitrosti dviganja morske gladine obstajajo precejšnja regionalna odstopanja, ki so rezultat raznolike dinamike morja in lokalne variabilnosti v intenzivnosti ugrezanja površja. Dviganje morske gladine ogroža celotno egiptovsko obalo, ki je dolga dobrih 3500 km in njen najbolj ogrožen del je sredozemska obala delte. V obalnem pasu živi > 40 % prebivalcev Egipta, največ na območju delte med Aleksandrijo in Port Saidom. Čeprav delta Nila predstavlja komaj 4 % državnega ozemlja, je edino večje kmetijsko območje v državi. Ocene nadaljnjega spreminjanja podnebja kažejo, da je delta Nila ena tistih regij, ki bodo v primeru dviga morske gladine za 1 m najbolj prizadete, saj bi bila obsežna območja, ki so neposredno 182 izpostavljena delovanju morja, trajno poplavljena. Degradacija virov sladke vode na obsežnem ozemlju bi imela uničujoče posledice na namakalno poljedelstvo (Huhne in Slingo, 2011; Link idr., 2012). Morska gladina se na različnih delih obale dviga z različno hitrostjo. Stopnja dviganja je v razponu 1,8–4,9 mm/leto in je največja v vzhodnem delu delte ob rokavu Rosetta in najmanjša v njenem skrajnem zahodnem delu. Razlika je posledica različnih geoloških lastnosti (Link idr., 2012). Ocene gospodarskih posledic dviganja morske gladine v Aleksandriji kažejo na potrebo po dograditvi protipoplavne infrastrukture, saj bi v nasprotnem primeru že dvig morske gladine za 0,5 m povzročil občutno škodo v industrijskem sektorju. Že zdaj se izvajajo številni prilagoditveni ukrepi za zmanjšanje učinkov dviganja morske gladine. Porabljenih je bilo že okrog 300 milijonov USD za izgradnjo morskih zidov vzdolž najbolj ogroženih delov obale. Abrazija se je na umetno utrjenih območjih občutno zmanjšala, ponekod se je pojavila celo akumulacija, vendar se je po drugi strani okrepila na delih nezaščitene obale, ki so v stiku s protipoplavno infrastrukturo, kar kaže na potrebo po celovitem ravnanju z obalnim območjem. V okviru državnih prilagoditvenih strategij so vključeni tudi ukrepi za zaščito vodnih virov, ki naj bi pokazali prve rezultate leta 2017, vendar je njihova slabost v tem, da so namenjeni v glavnem za zaščito turistične infrastrukture, medtem ko se na ostalih območjih ukrepi v glavnem ne izvajajo. V kolikor bi se oblasti v Egiptu hotele spoprijeti z izzivi, ki jih prinaša dviganje morske gladine, bi morale nemudoma opustiti strategijo neukrepanja in se čim prej resno lotiti projektov za izgradnjo protipoplavne infrastrukture in osveščanja prebivalstva ter v odločanje vključiti civilno družbo (Link idr., 2012). Dviganje morske gladine sicer za enkrat še ne predstavlja večjega problema v regiji, saj je proces še relativno počasen in obstajajo naravne prepreke, kot so sipine, ki še zadovoljivo zadržujejo prodiranje morja. K zaščiti obale pripomoreta tudi protipoplavna infrastruktura in obalna cesta, ki poteka po utrjenem nasipu. Po drugi strani obstajajo procesi, ki vodijo v smeri trajne potopitve na primer odstranjevanje obalnih sipin in ugrezanje površja v zaledju obale zaradi črpanja podzemeljske vode. Ugrezanje površja najbolj ogroža zaledje Aleksandrije in je največje v primeru potresa. Pojav v kombinaciji z majhno nadmorsko višino in uravnanostjo terena predstavlja velik okoljski problem. Večina 50 km širokega obalnega območja je na nadmorski višini manjši od 2 m in je zaščitena pred poplavami z 1–10 km širokim pasom peščenih sedimentov, ki jih nanašata Rosetta in Damietta, in je od izgradnje Asuanskega jezu izpostavljen močni eroziji (El Sharkawy, 2009). Območja depresije (20 % površine delte) in območja z nadmorsko višino manjšo od 2 m (25 % površine delte) bodo v primeru nadaljnjega dviganja morske gladine zelo izpostavljena poplavljanju (Link idr., 2012). Pri proučevanju vplivov dviganja morske gladine na obalni pas je treba upoštevati, kombinacijo številnih dejavnikov, ki prispevajo k ranljivosti regije. Med njimi je zagotovo tektonsko delovanje posameznih delov obalnega pasu v obliki ugrezanja površja. Pri tem je treba biti pozoren na prispevek človekovega delovanja v pokrajini. V Aleksandriji se morska gladina dviga po stopnji 2,2 mm/leto, vendar je to dviganje le navidezno, saj se dejansko dviga po stopnji 1,7 mm/leto, medtem ko se površje ugreza po stopnji 0,5 mm/leto (Link idr., 2012). Za ugrezanje je značilna visoka stopnja prostorske variabilnosti. Na območju delte Nila se tudi površje ugreza z različno dinamiko. Vrednost stopnje ugrezanja površja je v razponu 3–5 mm/leto (Argawala idr., 2004). Po meritvah Obalnega raziskovalnega inštituta (angl. Coastal Research Institute) iz Aleksandrije se v Aleksandriji površje ugreza po stopnji 1,6 mm/leto in v Port Saidu 2,3 mm/leto, po nekih drugih meritvah pa v Aleksandriji po stopnji 2 mm/leto in v Port Saidu 4 mm/leto. Ocene ugrezanja se zelo razlikujejo glede na različne postopke merjenja, vendar ima pojav nedvomno velik pomen. Na podlagi satelitskih 183 posnetkov bi se hitrost ugrezanja lahko v prihodnosti podvojila, že zdaj pa se 6,5–6,9 % urbanih površin v Aleksandriji ugreza po stopnji 5–9 mm/leto (El Raey, 2011). Graf 16: Ocene dviganja morske gladine v delti Nila v 21. stoletju Vir: MDG Achievement Fund (Splet 45) Dviganje morske gladine neposredno ogroža 30 % obale, v glavnem njena območja, ki nimajo naravne zaščite ali so povsem ravna ali pa so zgrajena iz drobnega peska. Obratno najmanj ogrožena območja predstavljajo obale z naravno (55 %) ali umetno (15 %) zaščito, ob tem, da so območja z naravno zaščito občutljivejša od tistih z umetno. Posebno občutljiva na dviganje morske gladine so severozahodna nizko ležeča območja z visoko stopnjo ugrezanja. Dviganje morske gladine ogroža tudi obstoj obalnih mest. Po ocenah Svetovne banke dviganje morske gladine med vsemi državami v regiji Afrika in Srednji vzhod najbolj ogroža ravno Egipt, kjer je zaradi dviganja morske gladine že zdaj ogrožen obstoj 2,67 milijonov ljudi. Poleg tega je po stopnji ogroženosti mest peta država na svetu. Port Said je zaradi dviganja morske gladine v kombinaciji z ujmami med prvo deseterico najbolj ogroženih mest na svetu in prvi v regiji Severna Afrika in Srednji vzhod (El Sharkawy, 2009). Ocenjena škoda ob morebitnem dvigu za 5 m znaša samo v mestu Rosetta 2 milijardi USD, ob tem da bi izgubili 2/3 delovnih mest (Argawala idr., 2004). Graf 17: Ocene prizadetosti obale delte Nila zaradi dviganja morske gladine v 21. stoletju Vir: MDG Achievement Fund (Splet 45) 184 V primeru dviga za 14 m, do katerega bi prišlo v primeru izginotja ledenih pokrovov na Grenlandiji in v Zahodni Antarktiki, bi transgresija morja dosegla obmestje Kaira, tako da bi bila delta Nila skoraj v celoti trajno potopljena (Splet 22). 4.4.3.2. ZASLANJEVANJE TAL Čeprav so delte izrazito ranljive na dviganje morske gladine, je trenutno na območju delte Nila najbolj pereč okoljski problem zaslanjevanje tal. Pojav ogroža številna namakalna območja v dolini in delti Nila ter na novokultiviranih območjih. Zaslanjevanje tal povzroča padec njene rodovitnosti in podaljšuje čas, ki je potreben za njeno regeneracijo. Vzrok za zaslanjevanje tal je v prekomernem namakanju in uporabi organskih gnojil ter v drugih netrajnostnih postopkih kmetijske proizvodnje. Problem se je pojavil na začetku 70. let prejšnjega stoletja po izgradnji Asuanskega jezu, ko se je posledično zmanjšala letna akumulacija rodovitnih sedimentov. Z zmanjšanjem poplavljanja so postale posledice intenzivne uporabe umetnih gnojil očitnejše. Tla v dolini in delti Nila so se ob hkratnem zmanjšanju poplavljanja ter izvajanja netrajnostnih načinov namakanja sčasoma izčrpala. Z uporabo umetnih gnojil so kmetovalci skušali nadomestiti izpadla naravna hranila in povečati produktivnost intenzivnega kmetijstva. K slabšanju kakovosti tal so dodatno prispevali še uporaba fitofarmacevtskih sredstev, odvajanje komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter pomanjkljiva kontrola ustreznih ustanov (Afifi, 2011; Argawala idr., 2004; Huhne in Slingo, 2011). Zaslanjevanje ogroža ≈ 30 % namakalnih površin v Egiptu. Prizadetost tal v delti Nila je prostorsko neenakomerna. V severnem delu delte Nila je kljub namakanju z ujeto deževnico ogroženih 60 % kmetijskih površin, medtem ko je v osrednjem in južnem delu delte takšnih 20 %. Zaslanjevanje tal najbolj ogroža območja, ki jih namakajo s podzemeljsko vodo. V Egiptu so tri takšna območja: kultivirana območja nekdanje puščave na zunanjem robu doline Nila, območja v notranjosti Sinaja in oaze (Afifi, 2011). 4.4.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV Pomemben dejavnik ranljivosti obale so izredni vremenski dogodki, kot so vročinski valovi, neurja in peščeni viharji, ki naj bi po ocenah IPCC-ja (AR4) v prihodnosti vse pogosteje in intenzivneje delovali tako ob sredozemski obali kot drugje po državi. Omenjeni izredni vremenski dogodki bodo vplivali na kmetijsko proizvodnjo, življenjsko dobo gradbenih materialov in zdravje ljudi. Okrepljeno delovanje neurij bi imelo izrazito negativni vpliv na pomorski transport (El Raey, 2011). V času morebitnega večjega neurja bi se ranljivost obale najmanj podvojila. V takšnih okoliščinah bi bilo samo v Port Saidu prizadetih 2,6 milijona prebivalcev, saj je najbolj ranljiv med vsemi sredozemskimi obalnimi mesti (Huhne in Slingo, 2011; Link idr., 2012). 4.4.3.4. KREPITEV EROZIJE Vetrna erozija ali korazija je zaradi sušnosti podnebja in krepitve posledic podnebnih sprememb glavni dejavnik degradacije okolja v puščavskih območjih, v notranjosti Sinaja ter v priobalnem pasu. Peščene sipine in druge peščene reliefne oblike se hitro odzivajo na korazijo in akumulacijo peščenih sedimentov. Najpogosteje se pojavljajo v Zahodni puščavi in v manjšem obsegu tudi v Vzhodni puščavi, kjer povzročajo različno škodo v pokrajini in v skrajnih primerih povsem uničijo vasi. Podnebne spremembe bi lahko v prihodnosti problem peščenih sipin še okrepile (Afifi, 2011). 185 Korazija ogroža ≈ 90 % vsega ozemlja države. Odnašanje zgornje plasti tal ogroža razvoj kmetijstva, cestni promet in zdravstveno stanje prebivalstva. V povprečju je stopnja izgubljanja tal v oazah Zahodne puščave ocenjena na 4,5–66,9 t/ha/leto. Površina območja, ki ga ogroža premikanje peščenih sipin, je ocenjena na 6720 km². Na najbolj izpostavljenih območjih se je od 60. let 20. stoletja dalje obdelovalna površina skrčila za četrtino. Precej manjša je denudacija, ki povzroča izpiranje tal v obsegu 0,8–5,3 t/ha/leto (Afifi, 2011). Abrazija predstavlja velik problem v mestu Damietta, kjer je bil samo v obdobju 1983–1995 izgubljen 500 m širok pas obale, vendar so nato umetno utrdili obalo in zavrli nadaljnjo transgresijo morja. Kljub temu, ti ukrepi v primeru večjega dviga morske gladine ne bi zadoščali. (El Sharkawy, 2009). 4.4.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI NILA Vodnatost in vodostaj reke Nil se ob zmanjševanju količine padavin in vse večjem pritisku prebivalstva na vodne vire v sosednjem Sudanu znižujeta. Ob hkratnem upoštevanju nagle rasti števila prebivalcev in netrajnostnega razvoja kmetijstva je Egipt med državami, ki so v neposredni bližini Evrope, ekološko najbolj ogrožena država. Zaradi velike gostote prebivalstva prihaja na območjih koncentracije prebivalstva do pojava prenaseljenosti, kar krepi obstoječe gospodarske selitvene tokove. 4.4.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO Prvi neposredni učinek podnebnih sprememb na prebivalstvo Egipta je motena oskrba s pitno vodo. Egipt je ena od tistih afriških držav, ki so zaradi podnebnih sprememb zelo dovzetne na vodne strese. Nil odvaja vodo iz Etiopskega hribovja (86 %) in ekvatorialnih jezer (14 %) in prispeva 95 % sladke vode v državi. Voda je že zdaj omejen naravni vir in njena oskrba prebivalstva je pomemben kazalec revščine. Količina razpoložljive pitne vode na letni ravni, ki še zagotavlja varnost prebivalstva, je 1000 m³/preb. Potrebe po vodi so bile leta 2000 ocenjene na 70 km³ in so že takrat presegale razpoložljive zaloge v državi. (El Sayed, 2012; Huhne in Slingo, 2011). V zvezi s tem je britanska revija The Guardian objavila mnenje prof. Salaha Solimana iz aleksandrijske univerze. Soliman med drugim meni, da Egipt že danes pesti pomanjkanje vode, saj zaloge vode znašajo le 700 m³/preb. V naslednjih 50 letih bi se zaradi okrepljenega izhlapevanja in izkoriščanja vodostaj reke Nil zmanjšal še za dodatnih 70 % (Splet 22). Vdori slane vode v kombinaciji z zaslanjevanjem tal slabšajo kakovost podtalnice. Količina padavin proti jugu naglo pada, od 180 mm/leto na severu, 20 mm/leto v osrednjem delu do 2 mm/leto na jugu države (El Sayed, 2012). Največji porabnik vode je kmetijstvo (85 %), sledijo gospodinjstva in industrija (El Sharkawy, 2009). Po pričakovanjih naj bi se do leta 2050 potrebe po vodi povečale za 5 %, ob tem, da se hkrati predvideva nadaljnje krčenje razpoložljivih zalog vode. Najbolj prizadet bi bil kmetijski sektor, ki zaposluje 40 % delovne sile in predstavlja 20 % BDP-ja (El Sayed, 2012). 4.4.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE Dviganje morske gladine in trajna potopitev obsežnih območij delte, ki je največje kmetijsko območje v državi, bi močno prizadela oskrbo prebivalstva s hrano. Okrog polovica pridelkov vključno s pšenico, bananami in rižem je pridelana v delti. Poleg tega bi bila obsežna območja prizadeta zaradi prodiranja slane vode iz Sredozemskega morja, ki bi vdrla v podzemeljsko vodo potrebno za namakanje. 186 Kombinacija posledic podnebnih sprememb, kot so zaslanjevanje tal, dviganje morske gladine in podnebni stresi, bi močno prizadela kmetijsko proizvodnjo in oskrbo prebivalstva s hrano. Samo zaradi segrevanja spodnje plasti ozračja bi prišlo do izpada dohodka od kmetijskih dejavnosti za 10–60 %. Pridelava strateško pomembnih poljščin bi do sredine stoletja dosegla občutno zmanjšanje. El Sayed navaja, da bi se proizvodnja pšenice zmanjšala za 18 %, riža za 11 % in koruze za 19 %, medtem ko so ocene Solimana še bolj pesimistične in meni, da bi se izpad dohodkov od kmetijstva v kombinaciji z drugimi okoljskimi problemi v naslednjih 30 letih zmanjšal za 1000 USD/ha, proizvodnja pšenice in koruze bi se skrčila za 40 % ter proizvodnja riža za 50 % (El Sayed, 2012; Splet 22). Takšne izgube v kmetijstvu bi močno povečale podhranjenost in lakoto med revnimi prebivalci. Po predvidevanjih Svetovne banke bi do leta 2060 letne zaloge razpoložljive vode padle na vrednost 452 m³/preb., kar je komaj polovica količine, ki še zagotavlja varnost oskrbe (El Sayed, 2012). Pomemben vir dohodka na območju delte predstavlja ribolov, ki prinaša 60 % celotnega ulova v državi. Ekološke spremembe jezer bi okrnile ribiško dejavnost, kar bi negativno vplivalo na BDP in brezposelnost. Po podatkih Svetovne banke je Egipt po prizadetosti BDP-ja zaradi podnebnih sprememb tretja država na svetu. Ob morebitnem dvigu morske gladine za 1 m bi se BDP zmanjšal za 6,44 % med drugim tudi zaradi prizadetosti kmetijstva, ki predstavlja pomemben delež (20 %) znotraj egiptovskega gospodarstva. Kmetijska proizvodnja bi se skrčila za 12,5 % in v primeru dviga za 5 m za dobro tretjino (35 %) (El Sharkawy, 2009). Zemljevid 9: Širjenje kmetijskih in urbanih površin v delti Nila v zadnji četrtini 20. stoletja Vir: FAO (Splet 46) Egipt je država v razvoju in v primerjavi z razvitimi državami močno zaostaja po vrednosti BDP-ja na prebivalca. Prebivalstvo je zlasti na podeželju zelo obremenjeno z golim preživetjem, zato med ljudmi vlada splošna apatija do okoljskih problemov. Lokalni mediji so sicer polni senzacionalnih novic o okoljski problematiki, vendar ljudje ostajajo tradicionalno skeptični glede resnosti problema tudi zato, ker mnoge novice niso podkrepljene z znanstvenimi podatki (Splet 22). Problem predstavljajo tudi neurja, saj je glede njih Egipt v celotni regiji Severna Afrika in Srednji vzhod najbolj ogrožena država. Vpliv neurij se s podnebnimi spremembami povečuje, kar negativno vpliva na kmetijsko proizvodnjo. 187 Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na nekmetijske dejavnosti v Egiptu. Večina industrije je na zelo izpostavljenih območjih tik ob obali. (El Sayed, 2012). Posledice podnebnih sprememb bi bile škodljive tudi za turizem. Okrnjene bi bile tako turistična infrastruktura kot povpraševanje. Urbanizacija in strganje tal sta procesa, ki sta posledica delovanja človeka. Širjenje naselij, industrijskih površin in infrastrukture predstavlja grob poseg v okolje. Urbanizacija krči rodovitna območja, ki bi bila lahko namenjena kmetijski proizvodnji. Oblasti so se lotile reševanja problema šele leta 1996 s strogo zakonodajo, ki je namenjena večjemu nadzoru, vendar je ta prišla zelo pozno, tako da je marsikje že prišlo do nepovratne škode (Afifi, 2011). Strganje tal je postopek, ki se izvaja pri procesu pridobivanja gline za potrebe opekarn. Tudi ta dejavnost povzroča krčenje rodovitnih površin. Oblasti so s strogo zakonodajo, sprejeto sredi 80. let, dejavnost prepovedale in povzročile njen skorajšnji propad (Afifi, 2011). 4.4.4.3. DEMOGRAFSKA RAST Veliko večino ozemlja države (97 %) pokriva puščava in samo 5 % predstavlja ekumena z okrog 85 milijoni prebivalcev. V podeželskih delih delte je povprečna gostota prebivalstva 1000–1600 preb./km² (Splet 17; El Sharkawy, 2009), ob upoštevanju urbanega prebivalstva je gostota prebivalstva v regiji ≈ 4000 preb/km² (El Sayed, 2010). Regija je območje z največjo koncentracijo prebivalstva v državi, zato bi trajna potopitev obmorskih območij pomenila za milijone prebivalcev izgubo življenjskega prostora, kar bi verjetno vodilo v množične selitve. Graf 18: Starostna piramida prebivalstva Egipta za leto 2013 Vir: Index Mundi (Splet 53) Ob obalah Egipta živi več kot 32 milijonov ljudi, večina ob obali delte med Aleksandrijo in Port Saidom, ki je dolga 275 km (Link idr., 2012, str. 4). Prevladujoči dejavnik mednarodnih selitev je velik naravni prirastek s pozitivnim trendom rasti, ki zagotavlja nadaljnjo rast prebivalstva še v naslednjih desetletjih. Medtem ko se je podvojitev prebivalstva v prvi polovici 20. stoletja zgodila po 50 letih (z 9,7 na 19 milijonov), se je naslednja že v manj kot 30 letih (1947–1976). Pozitivni trend se počasi umirja, vendar je rast še vedno izjemno visoka. Aktualni letni naravni prirastek prebivalstva znaša ≈ 2 %. Velika večina (95 %) prebivalcev živi na območjih ob Nilu, ki predstavljajo 5 % državnega ozemlja. Zelo veliko 188 prebivalcev je naseljenih na območjih med puščavo in morjem, zato lahko vsak večji stres v regiji okrepi selitvene tokove. Začetki demografske politike v Egiptu segajo v 50. leta 20. stoletja, vendar so bili njeni učinki opazni šele po letu 1985, ko je bil ustanovljen Državni svet za prebivalstvo (angl. National Population Council), kar sovpada s pojavom prvega večjega vala izseljevanja. Populacija še vedno narašča za 1,4 milijone na leto in bi po ocenah OZN leta 2026 dosegla vrednost 96 milijonov ter leta 2065 bi dosegla svoj višek s 115 milijoni prebivalcev. Ključna vzroka tako hitre demografske rasti sta dva (El Sayed, 2012).: visoka stopnja rodnosti (3,5 rojstev na žensko), zagon prebivalstva (angl. population momentum), ki bo povzročal rast tudi po zmanjšanju stopnje rodnosti. Zemljevid 10: Vpliv dviganja morske gladine na prebivalstvo in kmetijstvo v delti Nila Vir: Reliefweb (Splet 47) Stopnja rodnosti je najvišja na ruralnih območjih na jugu države, kjer živi dobra tretjina družin pod pragom revščine. Po ocenah OZN bi tudi na območju delte število prebivalstva raslo še nekaj desetletij, čeprav v razvitejših severnih delih države stopnja rodnosti že danes komaj presega vrednost dveh rojstev na žensko. Vzrok je v zagonu prebivalstva, ki ga povzroča velik delež plodnih žensk iz »baby-boom« generacije in je posledica velike rasti prebivalstva v preteklosti. Hitra rast prebivalstva ustvarja težave v zaposlovanju. Brezposelnost je v Egiptu relativno visoka in je bila po podatkih iz leta 1913 13,4 % (Grabska, 2006), kar je približno toliko kot v Sloveniji (Splet 17). Po podatkih Trading Economicsa (2013) je bila stopnja brezposelnosti v letih pred strmoglavljenjem Mubarakovega režima stabilna z vrednostjo 8–9 %, potem pa je začela rasti. Rast BDP-ja je bila pred političnim prevratom leta 2011 na letni ravni ≈ 6 %, kar je zadoščalo za ustvarjanje 370.000 novih delovnih mest letno. Da bi se brezposelnost 189 obdržala na enaki ravni, bi jih morali že takrat letno ustvarjati dvakrat toliko, vendar se je stanje po političnem prevratu naglo poslabšalo. Po negativni rasti BDP v začetku leta 2011 je že čez eno leto dosegla predhodno raven, vendar je potem postopoma padala in v letu 2013 dosegla vrednost 1–2 %, kar je daleč premalo za zagotavljanje primernega števila novih delovnih mest (Splet 17). S slabim stanjem v gospodarstvu se krepijo mednarodni selitveni tokovi, saj so najbolj prizadeti mladi izobraženci. Neugodno je tudi razmerje v deležih zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju. Podatki kažejo, da je bila regija že pred splošno krizo prenaseljena. 4.4.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST Degradacija delte, demografska rast in krčenje gospodarstva bi povzročili porast mednarodnih konfliktov. Že zdaj obstajajo napetosti med Egiptom in nekaterimi sosednjimi državami, kot sta Sudan in Etiopija, zaradi nadzora nad vodnimi viri reke Nil. S krčenjem razpoložljivih vodnih zalog reke in povečevanjem pritiskov nanje se problem dodatno zaostruje (El Sayed, 2012). Korupcijski škandali Mubarakove politike so dodatno zmanjšali zaupanje prebivalstva v dobronamernost državnih institucij. Delovanje skrajnih terorističnih organizacij, kot je Al Kaida, je bilo še nedavno v Egiptu zelo prisotno, kar je ogrožalo njegovo politično in gospodarsko stabilnost. Al Kaida je najostreje udarila z bombnim napadom na Sharm el Sheikh, 23. 7. 1995, v katerem je umrlo 88 ljudi. Poleg tega je trenutni voditelj Al Kaide Ajman al Zavahiri po rodu Egipčan (Splet 19). Al Kaida vpliva na politiko v Egiptu preko sorodne organizacije Islamska bratovščina, ki pa je v zadnjih mesecih prepovedana in je z nastopom predsednika Al Sisija utrpela veliko škode in bo verjetno še naprej preganjana. Po zaprtju njenega voditelja Mursija julija 2013 so jo začasne oblasti prepovedale in jo razglasile ta teroristično organizacijo (Splet 33). Terorizem krepi vpliv selitvenih dejavnikov odbijanja na prebivalce Egipta, kar povečuje izseljevanje zlasti izobražencev. Po drugi strani pa islamski skrajneži nekatere mlade obračajo k tradiciji, kar bi lahko v prihodnosti imelo negativni učinek na razvoj selitev. Na stabilnost v državi imajo velik vpliv tudi politični begunci. Morebitni nepričakovani val beguncev iz sosednjih držav bi povečal konfliktnost družbe, kar bi lahko politično destabiliziralo državo in okrepilo ustaljene selitvene tokove. Egipt je v politično nestabilnem delu sveta, zato predstavljajo pritiski beguncev občasno velik problem. Med begunci prevladujejo Palestinci in Sudanci, s katerimi ima Egipt precej težav (Grabska, 2006). Palestinci so se začeli priseljevati že v sredini 30. let 20. stoletja, bolj intenzivno pa v času spopadov v letih: 1948, 1967, 1990–91 (El Abed, 2003). Palestinci predstavljajo za egiptovske oblasti vse večje breme, zato so na meji z Gazo zgradile neprehoden zid in zalile ilegalne podzemne rove z vodo. Glavni razlog za krepitev prisilnih selitev v Egipt so vojne in kratenje človekovih pravic na območju sosednjih držav. Begunci v Egiptu pripadajo kar 30 različnim narodnostim. Večje skupnosti predstavljajo: Sudanci, Somalci, Etiopijci in Eritrejci, medtem ko so ostale skupine bistveno manjše, vendar prihajajo iz zelo nestabilnih držav, kot so: Afganistan, Liberija, Sierra Leone, Jemen, Burundi in v zadnjem času tudi iz Sirije (Grabska, 2006). Danes Kairo predstavlja enega od petih največjih urbanih zatočišč za begunce na svetu Trditev je dana na osnovi podatkov, ki jih zbira UNHCR. Begunci pripadajo daleč najrevnejšim prebivalcem Kaira in se izolirajo v posameznih četrtih (getih), katerim dajejo svojstven kulturni in verski značaj. Zelo težko je dati natančen podatek o številu beguncev, ocene se gibljejo med 0,5 in 3 milijoni. Največja skupina so Palestinci, ki imajo med vsemi ostalimi begunskimi skupnostmi poseben privilegiran položaj. So edina priseljenska skupnost, ki ima dostop do brezplačnega šolstva v Egiptu, sicer z določenimi omejitvami. Tudi ocene o 190 številu Palestincev v Egiptu so zelo različne, od 50.000 (uradni podatek Vlade) in 100.000 (mediji), do 1 milijona (egiptovsko veleposlaništvo v Amanu). Zadnja ocena je vezana na uporabo potnih listov in je verjetno pretirana (Grabska, 2006). Precej slabši je odnos oblasti do druge največje skupnosti, do beguncev iz Sudana. Šolanje sudanskih otrok je oteženo, ker so po odloku Vlade za vpis potrebni številni dokumenti, po drugi strani pa sudanski begunci zavračajo šolanje v arabščini. V Južnem Sudanu so se nedavno borili proti arabski prevladi. Zato kot učni jezik v Egiptu zavračajo arabščino in zahtevajo angleščino, kljub zelo majhnim možnostim zaposlitve v angleško govorečih državah. Odnos egiptovskih oblasti do njih je zato slab. Tudi mediji spodbujajo nestrpnost in označujejo begunce kot tekmece za delovna mesta, kar vsaj deloma drži, saj delodajalci zaradi njih krčijo delavske pravice (Grabska, 2006). Odklonilen odnos Egipčanov do priseljencev se zdi logičen, vendar neupravičen, saj je plod številnih predsodkov in stereotipov. Egiptovska večina je do priseljenskih skupnosti nestrpna in izvaja formalno in neformalno segregacijo v vseh njenih oblikah: prostorski, socialni in zaposlitveni. Begunci uživajo podporo mednarodnih humanitarnih organizacij, kot sta UNHCR in Karitas ter številnih drugih nevladnih organizacij. Zaposlujejo se na tistih delovnih mestih, ki jih Egipčani zavračajo, pri čemer gre za dodatno segregacijo (Grabska, 2006). 4.4.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA Podnebne spremembe bi imele škodljive posledice na zdravje ljudi, ki bi se z večanjem gostote prebivalstva še poslabšalo. Učinki na zdravstveno stanje prebivalstva se bodo pokazali v širjenju astme, infekcijskih bolezni, vektorskih bolezni, kožnega raka, sive mrene in vročinskih kapi. Povečala bi se tudi pogostost smrti zaradi srčno-žilnih bolezni, driske in griže. Pričakuje se tudi povečanje umrljivosti otrok in podhranjenosti (El Sayed, 2010). 4.4.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA DELTE NILA Prebivalstvo Egipta samo skoraj ne more vplivati na nadaljnji razvoj podnebnih sprememb, saj je njegov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov majhen in znaša 0,5 % oz. je devetkrat nižji na prebivalca kot v ZDA (Splet 22). Vrednost ogljičnega odtisa prebivalcev Egipta je 2,5 t/preb. in je trikrat manjši kot v Sloveniji (7,9 t/preb.)(Splet 24). Egipt se zato vse pogosteje pridružuje skupini najbolj ranljivih držav, ki na mednarodnih podnebnih konferencah pozivajo mednarodno javnost k blažilnemu ukrepanju (El Sharkawy, 2009). Da je Egiptu pri premagovanju okoljskih sprememb potrebna mednarodna pomoč, pritrjuje podatek, da je že sedaj tretjina mednarodne pomoči namenjena izvajanju prilagoditvenih ukrepom za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb (Argawala idr., 2004). Egipt ima na področju izvajanja prilagoditvenih ukrepov dolgo tradicijo. Prvi zaščitni objekt je bil postavljen že leta 1780 in še vedno deluje. Gre za 1,4 m visok in 10 km dolg morski zid Abu Quir. V Aleksandriji so izpeljali kar nekaj projektov nasipanja plaž v obdobju 1987– 1995, z namenom zmanjševanja delovanja abrazije in obogatitve turistične ponudbe. Država že 30 let izvaja ukrepe za zmanjšanje delovanja erozije, vključno s postavitvijo jezov na Nilu. Po drugi strani še vedno ni bil izpeljan projekt, ki bi bil namenjen izključno prilagoditvi na dviganje morske gladine. Pristojne oblasti so do problema še vedno brezbrižne in pri tem navajajo naslednje argumente: da je proces dviganja morske gladine zelo počasen, da bodo prizadeta le nekatera območja in da se investicije ne izplačajo. Vsaj zadnji argument ne drži, saj bi bili po mnenju IPCC-ja (AR4) in domače znanstvene stroge stroški prilagoditvenih ukrepov nižji od stroškov kasnejšega odpravljanja posledic (Splet 20, Splet 21). 191 Poleg dviganja morske gladine predstavljajo v regiji resen problem še abrazija, ugrezanje površja, onesnaževanje, pritiski na zemljišča in degradacija ekosistemov. Najbolj ranljiva so obalna mesta: Aleksandrija, Port Said in Rosetta. Omenjena tri mesta so močna gospodarska središča v državi in bi bila v primeru neukrepanja v prihodnosti zelo prizadeta, kar bi imelo resne družbeno-gospodarske posledice za celo državo. Mestne oblasti v Aleksandriji so za izgradnjo morskih zidov namenile že 300 milijonov USD. Egiptovsko ministrstvo pristojno za okolje je pripravilo študijo (angl. National Strategy Study), ki naj bi bila osnova za izdelavo strategij ukrepanja proti napredovanju morja. Rezultat študije je bil izdelava strategije dviganja prilagoditvene zmogljivosti ali na kratko prilagoditvena strategija. Največ kritik javnosti, ki jih je deležno izvajanje prilagoditvenih ukrepov, gre na račun preračunljivosti oblasti. V javnosti prevladuje mnenje, da so ukrepov največkrat deležna le območja z razvito turistično infrastrukturo, na katerih oblasti presodijo, da je vložek v zaščito manjši od morebitne izgube dohodkov od dejavnosti (El Raey, 2011; El Sharkawy, 2009). Lokalne oblasti obeh največjih pristaniških mest Aleksandrija in Port Said so že pred tem izdelale podobne strategije na lokalni ravni z namenom, da bi se na podlagi stroškovne ocene odločile za najboljšo obliko prilagoditve. Vsi ukrepi oblasti imajo namen blažiti učinke posledic podnebnih sprememb. Obstajajo naslednje možne prilagoditvene strategije (El Raey idr., 1999, str. 5–7; Argawala idr., 2004, str.: 31–32): obnavljanje plaž, gradnja nasipov in valolomov, nadzorovan razvoj, integrirano upravljanje obalnih območij (ICZM), sprememba namembnosti tal, neukrepanje. Strategija »obnavljanje plaž« vključuje: dodajanje peska za nadomeščanje odplavljenega, oblikovanje umetnih priobalnih nasipov za zaščito pred neurji, postavitev rezervoarjev peska, izgradnjo melioracijskega sistema in izgradnjo valobranov. Slednji so iz trde konstrukcije, postavljeni pravokotno na smer obale in preprečujejo odnašanje peska. Ukrepi se zgledujejo po polderiranju na Nizozemskem. Stroškovno se izplačajo, saj lahko z njimi plaže celo razširijo in s tem prispevajo k razvoju raznih dejavnosti, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Ukrepi imajo ugodne učinke na okolje. Valobrani ugodno vplivajo na ribji zarod, saj usmerjajo ribje jate na odprto morje, medtem ko dovajanje novega peska bogati vodo s hranljivimi snovmi. Ukrepi ščitijo tudi zaledne kmetijske površine pred poplavami in zaslanjevanjem tal. Dobro jih sprejema tudi javnost, saj okolja ne skazijo pretirano. Ugodni vplivi na neagrarno gospodarstvo se kažejo v zaščiti industrijskih površin pred poplavami. Še ugodneje vplivajo na razvoj turizma, saj ščitijo plaže in hotele ter povečujejo zaposlovanje v turističnem sektorju (El Raey idr., 1999, str. 5–7). Pomembna je tudi strategija »gradnja nasipov in valolomov«. Valolomi so objekti, ki zmanjšujejo energijo valov. Postavljeni so v morju vzporedno na smer obale. Okoljski vpliv ukrepov je ugoden, saj preprečujejo abrazijo in v praksi veljajo za enega boljših načinov zaščite obale. Slabost ukrepov je, da so relativno dragi ter do neke mere škodijo družbi in okolju. Tako bi se morali ribiči prilagoditi z nabavo opreme, ki bi jim omogočala plovbo na odprto morje. Valolomi odlično ščitijo objekte in kmetijske površine ob obali in tudi ostale dejavnosti, kot sta industrija in turizem, niso prizadete. Valolomi so pogosti v razvitih državah na primer obala delte Pada v Italiji (El Raey idr., 1999, str. 5–7). Strategija »nadzorovan razvoj« vključuje zakonit nadzor gospodarskega razvoja, izvajanje predpisanih ukrepov za omejitev stihijskega razvoja, prepoved nadaljnjega razvoja na ogroženih območjih in izvajanje postopkov za preprečevanje abrazije. Ta strategija ima kratkoročno velike negativne finančne posledice, vendar mnogo pozitivnih učinkov zlasti na 192 okolje. Žal v Egiptu strategija ni učinkovita, saj se nadzor izvaja pomanjkljivo predvsem na območjih intenzivne rabe tal. V večini držav v razvoju se zakoni izvajajo le takrat, kadar uživajo polno podporo javnosti, torej da jih javnost dojema kot koristne. Problem predstavlja tudi visoka stopnja koruptivnosti egiptovske družbe. Ta strategija je daleč od možnosti izvajanja, razen če bi v državi prišlo do pozitivnih družbeno-gospodarskih sprememb. Strategija ne bi imela vpliva na ribištvo in kmetijstvo, imela pa bi negativni vpliv na druge gospodarske panoge. Za izvajanje te strategije bi bila potrebna učinkovita inšpekcijska služba (El Raey idr., 1999, str. 5–7). Strategija, ki upošteva »Integrirano upravljanje obalnih območij (ICZM)« predstavlja najbolj optimalno izrabo naravnih virov ob upoštevanju številnih kriterijev. Zahteva uporabo geografskega znanja, sistem zunanje kontrole in sistem odločanja podprtega z osveščanjem prebivalstva in finančnim vlaganjem. Strategija se na splošno opira na način upravljanja z okoljem, ki ga podpirajo Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju (angl. United Nations Committee for Economic Development - UNCED), Program Združenih narodov za razvoj (angl. United Nations Development Programme – UNDP) in Evropska komisija, kot najboljši način za varovanje naravnih virov in spodbujanje trajnostnega razvoja na obali. ICZM je relativno nov, interdisciplinaren in razvijajoč pristop, ki se osredotoča na zbiranje informacij, načrtovanje in spremljanje izvajanja. Cilji strategije so (El Raey idr., 1999, str. 5– 7; Splet 21): osveščanje javnosti, razvoj gradbene kapacitete, sodelovanje pri načrtovanju odpravljanja problemov, zagotavljanje koristi tako za lokalno skupnost kot državo, izboljšanje kakovosti življenja, čim bolj optimalna izraba naravnih virov z vertikalnim in horizontalnim povezovanjem ustanov pri razvoju in sprejemanju odločitev, zmanjševanje degradacije okolja in uvajanje trajnostnega razvoja. V egiptovskem parlamentu so sprejeli pravilnik, ki pri načrtovanju upravljanja z obalnimi viri in zaščite pred posledicami podnebnih sprememb upošteva ICZM. Državna prilagoditvena strategija vključuje naslednje elemente: ustanovitev sistema ustanov za nadziranje, zbiranje podatkov, osveščanje prebivalstva, podpiranje raziskav za potrebe prilagoditvenih ukrepov (biotehnologija, razvoj obnovljivih virov, postopki razslanjevanja) in razvoj geoinženiringa (zaščitna infrastruktura) (El Raey, 2011). Možnosti, ki jih ponuja strategija »spremembe namembnosti tal« je na bolj ranljivih območjih še vedno odprta. Cilj je uporaba milejših metod izrabe tal ali takšnih, ki so primernejše za nizka obalna območja, kot je npr. gojenje škampov (El Raey idr., 1999, str. 5–7). Strategija »neukrepanje« pravzaprav ni oblika prilagoditve, saj pomeni, da ne bi bilo storjeno nič v smeri reševanja problemov. Ta možnost ne predstavlja nobenih finančnih vložkov in temu primerne so tudi njene koristi in posledice. Negativni učinki na okolje so veliki, kar slabo vpliva na njegov prihodnji obstoj. V tem primeru bi prišlo do trajne potopitve kmetijskih površin, infrastrukture ter številnih hotelov, tovarn in bivališč. Prizadeti bi bili vse gospodarski sektorji (El Raey idr., 1999, str. 5–7). 193 4.4.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV V DELTI NILA 4.4.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA« Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Po njem bi se povprečna temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m. Scenarij predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez večjih pretresov celo na regionalni ravni. V primeru delte Nila bi se okrepili vsi selitveni tokovi z izjemo tistih v zalivske države. Zastoj gospodarske rasti v zalivskih državah bi preusmeril selitvene tokove v naglo razvijajoče države v Aziji, kjer bi potrebovali mlado delovno silo (Kitajska) in Evropo zaradi njene geografske bližine, visokega življenjskega standarda in neugodne demografske rasti. Koncentracija toplogrednih plinov v ozračju bi stagnirala oz. bi začela proti koncu 21. stoletja upadati in temu primerno bi se začel umirjati trend podnebnih sprememb. Učinkoviti blažilni ukrepi na globalni ravni bi ugodno vplivali na stanje okolja v regiji, zato se prostovoljne podnebne selitve ne bi pojavljale. Obseg selitev bi se z nadaljnjim naraščanjem prebivalstva in liberalizacijo življenjskih navad še vedno krepil, vendar bi šlo za očitno prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov. Obstaja sicer verjetnost občasnega pojava prisilnih podnebnih selitev v primeru izrednih vremenskih dogodkov, kot je sezonska suša, a je država dovolj razvita, da bi jih z dviganjem prilagoditvene zmogljivosti vsaj omejila, če ne preprečila. Razvite evropske države bi Egiptu še naprej posvečale veliko pozornosti zaradi njegove geografske bližine, velike verjetnosti okoljske krize in geografskega položaja, ki ustvarja nekakšno »bariero« med Evropo in problematično Podsaharsko Afriko. Egipt bi bil ob morebitnih naravnih nesrečah deležen precejšnje mednarodne humanitarne pomoči, ki bi zmanjšala ali celo preprečila pojav prisilnih podnebnih selivcev. Na območju delte Nila imajo velike težave z ugrezanjem površja, kar krepi učinek dviganja morske gladine. Rezultati meritev ugrezanja zelo nihajo, zato je nemogoče predvideti, kakšen bo njegov prispevek v celotnem dviganju morske gladine, verjetno pa bo ta presegla srednjo vrednost, zato je v vseh štirih scenarijih upoštevana zgornja vrednost globalnega dviganja morske gladine. Že po prvem scenariju bi ta presegla vrednost 0,5 m. Kljub zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, bi se zaradi vztrajnosti podnebnega sistema morska gladina še naprej dvigala, zato bi bilo izvajanje državnih prilagoditvenih strategij nujno. S prilagoditvenimi ukrepi bi utrdili bregove obale in preprečili prodiranje morja v notranjost. Egiptu bi pri tem pomagala mednarodna skupnost vključno z EU deloma tudi zaradi strahu pred valom podnebnih selivcev iz Egipta. Posebnost optimističnega scenarija je ugoden družbeni razvoj. Razvoj »zelene tehnologije« in usmerjenost v trajnostni življenjski slog v razvitih državah, bi zmanjšala povpraševanje po fosilnih gorivih, kar bi zalivskim državam, kjer je zaposlena večina egiptovskih začasnih selivcev, prineslo gospodarske težave. Tako bi naglo zmanjšanje dohodkov od prodaje nafte negativno vplivalo na družbene razmere v Egiptu. Egipt ima velike možnosti za izkoriščanje Sončeve energije, ki bi lahko pripomogla k prestrukturiranju gospodarstva morda celo k razbremenitvi hidroelektrarne v Asuanu. S povečanjem rečnega pretoka skozi jez bi se okrepila akumulacija sedimentov, kar bi ugodno vplivalo na obnavljanje delte in zmanjšalo težave z zaslanjevanjem tal. Z vzpostavitvijo nadzorovanega poplavljanja rečnih rokavov, bi postalo kmetijstvo bolj trajnostno. S ponovnim dovajanjem naravnih hranil in uvajanjem rečnega namakanja, bi zmanjšali rabo umetnih gnojil in namakanje s podzemeljsko vodo. Preobrazba kmetijske proizvodnje bi bila 194 za gospodarstvo sprva obremenjujoča, vendar bi dolgoročno dala pozitivne rezultate. Ustrezna protipoplavna infrastruktura ob obali bi omejila moč morebitnih neurij. Dvig temperature zraka za dodatno 1 ˚C, bi pomenil večjo obremenitev v času poletnih vročinskih valov. Okrepila bi se tudi evapotranspiracija rastlin, kar bi še povečalo pritiske na vodne vire. Segrevanje ozračja bi po drugi strani imelo ugoden vpliv na razvoj kmetijstva in turizma v zimski sezoni, a bi bil skupni učinek dviganja temperature zraka negativen. Z ustrezno zakonodajo bi v Egiptu omejili proces urbanizacije in s tem obvarovali rodovitna območja pred nadaljnjo deagrarizacijo. Z zmanjšanjem zaslanjevanja tal in uspešnim preprečevanjem vdorov slane vode v podtalnico bi za silo ohranili ustrezno oskrbo s pitno vodo. Zemljevid 11: Sedanje stanje delte Nila oz. stanje po scenarijih »stagnacija« in »rast« Vir: GRID - Arendal (Splet 49) Vsakršna sprememba podnebja bi bila za kmetijstvo stresna, zato bi bila oskrba s hrano motena. Samooskrba s hrano bi se v Egiptu še naprej zmanjševala, kar bi povečevalo odvisnost od uvoza drage hrane. Tudi po tem scenariju bi se stopnja revščine povečala. Veliki demografski rasti, ki bi vztrajala še vse stoletje, ne bi sledilo odpiranje primernega števila delovnih mest. Gospodarska kriza, ki bi prizadela širšo regijo zaradi zmanjšanja dohodka od prodaje nafte, bi prizadela tudi Egipt. Zmanjšanje nakazil delavcev v zalivskih državah bi ogrozilo obstoj številnih revnejših gospodinjstev, kar bi okrepilo notranje selitve. Hiter prehod svetovnega gospodarstva v bolj trajnostne nizkoogljične oblike proizvodnje, bi v Egiptu povzročil gospodarski stres, ki bi zamajal politično stabilnost države. Aktualna družbena nasprotja bi se v 21. stoletju nadaljevala, zato bi za egiptovske oblasti vzpostavljanje reda in miru predstavljalo velik izziv. Scenarij je dolgoročno ugoden, saj ne predvideva bistvenega poslabšanja stanja in v nekaterih ozirih celo dopušča možnost izboljšanja, zato predstavlja ustrezno strategijo za dolgoročni razvoj. Njegova verjetnost je zaradi sedanjih trendov svetovnega razvoja majhna, saj zaenkrat vodilne države proizvajalke toplogrednih plinov prepočasi odzivajo z blažilnim ukrepanjem. V svetu na splošno še vedno obstaja pozitivni trend povečevanja izpustov toplogrednih plinov in prelaganja reševanja problema v prihodnost. Moteno je tudi ustrezno izvajanje prilagoditvenih ukrepov v Egiptu zaradi politične nestabilnosti, koruptivnosti, pomanjkanja osveščenosti in splošne apatije prebivalstva do reševanja okoljskih problemov. 195 4.4.6.2. SCENARIJ »RAST« Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,48 m. Obstoječi selitveni tokovi bi se okrepili. Nadaljevanje ugodne svetovne gospodarske rasti bi omogočala nastajanje novih delovnih mest v regionalnih urbanih središčih zalivskih držav, katerih ne bi zajela gospodarska kriza, ki bi jo povzročil zastoj v globalnem blažilnem ukrepanju. Stopnja demografske rasti avtohtonega prebivalstva bi se ob vse večji urbanizaciji umirjala, a bi ostala na visoki ravni zaradi stalnega priseljevanja iz sahelskih držav, kar bi zmanjševalo možnosti zaposlovanja v državi. Vloga podnebnih selitvenih dejavnikov bi se povečala, vendar bi bili še vedno v senci prevladujočih gospodarskih dejavnikov. Notranji selivci bi se še naprej usmerjali v mesta in tudi na nova kmetijska območja v državi. Gospodarstvo bi bilo stabilno, kar bi pripomoglo k dviganju prilagoditvene zmogljivosti. Z izgradnjo protipoplavne infrastrukture bi uspeli zadržati transgresijo morja, tako da bi ohranili tudi najbolj ogrožena obalna mesta, kot sta Aleksandrija in Port Said. V primeru morebitnega pojava izrednega vremenskega dogodka bi ta lahko popustila, kar bi vodilo do humanitarne katastrofe večjih razsežnosti in do pojava prisilnih podnebnih selivcev. V kolikor bi protipoplavna infrastruktura zdržala, do večjih pojavov podnebnih beguncev ne bi prihajalo, saj bi država v primeru suše in drugih podnebnih stresov uspela pravočasno ukrepati tudi s pomočjo mehanizmov mednarodne pomoči.. Problematična bi bila nadaljnja demografska rast. Vztrajanje pri izdatni rabi fosilnih goriv oz. njihovo zgolj postopno opuščanje, bi ohranilo stabilnost zalivskih držav, kar bi ugodno vplivalo na gospodarski razvoj Egipta. Obstoječi selitveni tokovi bi se z dodatnimi demografskimi pritiski in stopnjevanjem degradacije okolja še okrepili in blažili družbene konflikte v državi. Hkrati bi se razvili selitveni tokovi v nove gospodarske velesile v Aziji. Stabilnost države bi dodatno slabili priseljenci iz muslimanskih sahelskih držav, ki bi se umikali pred dezertifikacijo. Vse večji in pogostejši družbeni konflikti bi povzročili politično destabilizacijo države. Radikalizacija islama bi ogrožala stabilnost v Egiptu in povečala možnost terorističnih napadov v državah EU, zato bi bile te zadržane do priseljevanja iz Egipta, a bi bile po drugi strani dodatno spodbujene k nudenju humanitarne, strokovne in finančne pomoči, s katerim bi poskušale zmanjšati pritisk na svoje zunanje meje. Priseljenci iz Podsaharske Afrike bi dodatno obremenjevali razpoložljive naravne vire v Egiptu. Na stabilnost Egipta bi ugodno vplivala nadaljnja gospodarska stabilnost zalivskih držav, s katerimi bi ostal močno povezan. Slednjim bi Egipt še naprej zagotavljal kakovostno delovno silo. Mladi izobraženci bi se izseljevali tudi v države EU, ki bi Egiptu hkrati nudile oporo pri premagovanju okoljske in begunske problematike. Stanje v okolju bi se kljub relativno ugodnim vplivom gospodarstva in prilagoditvenih strategij občutno poslabšalo. Okoljski stresi bi postali vse pogostejši, vključno z neurji v obalnem pasu. Njihova povečana intenzivnost bi lahko povzročala poškodbe na protipoplavni infrastrukturi. V primeru njene poškodbe bi prišlo do poplav večjih razsežnosti kar bi imelo za obalni pas in njegove prebivalce hude posledice. V državi bi zagotovo prišlo do večjega pomanjkanja osnovnih naravnih virov zlasti vode in hrane. Problemi, kot so lakota, brezposelnost in brezdomstvo, bi se v primerih občasnih izrednih vremenskih dogodkov stopnjevali. Največjo nevarnost predstavljata morebitno neurje, ki bi povzročilo vdor morske vode na površje, in suša, ki bi dodatno prizadela kmetijsko proizvodnjo. V takih primerih bi v državi prišlo do naravne nesreče, ki bi zahtevala mednarodno posredovanje v obliki humanitarne pomoči. V kolikor sistem mednarodne pomoči ne bi bil dovolj učinkovit, bi se 196 okrepile prisilne selitve v bližnje države. Slednje, med njimi bi bile tudi južnoevropske, bi se srečevale z občasnimi valovi prisilnih podnebnih selivcev. Humanitarnih katastrof večjih razsežnosti ta scenarij ne predvideva zaradi visoke stopnje prilagoditvenega ukrepanja tako s strani države kot mednarodne skupnosti. Verjetnost scenarija je velika, saj je narejen na osnovi sedanjih trendov nezadostnega izvajanja blažilnih ukrepov tako na regionalni kot globalni ravni. Scenarij služi kot opozorilo o nujnosti tako blažilnega kot prilagoditvenega ukrepanja. 4.4.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE« Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5). Scenarij predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 1,9 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m. Scenarij predvideva eksponentno rast podnebnih selitev, ki bi prerasle regionalni okvir. Ključna razlika v primerjavi s predhodnim scenarijem je v slabšem prilagoditvenem ukrepanju, kar bi nekoliko povečalo učinek podnebnih sprememb na prebivalstvo. Blažilno ukrepanje bi bilo sicer večje, tako da bi ohranilo pozitiven učinek na okolje. Nezadostno izvajanje prilagoditvenih strategij bi poslabšalo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva, a bi po drugi strani blažilno ukrepanje razvitih držav prispevalo k znižanju sedanjega trenda podnebnih sprememb. Ocene škode, ki bi nastala ob dvigu morske gladine za skoraj 0,5 m ob odsotnosti ustreznega prilagoditvenega ukrepanja so različne, a so vse po vrsti slabe za prebivalce obalnega pasu in posredno za ves Egipt. Scenarij predvideva hujše posledice dviganja morske gladine, saj prilagoditveni ukrepi v Egiptu ne bi uspeli omejiti posledic dviganja morske gladine. Nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja bi se odrazila tudi na drugih področjih nacionalne varnosti, kot je pomanjkanje osnovnih naravnih virov zlasti vode in hrane. Hud problem bi še naprej predstavljalo zaslanjevanje tal, ki ga ne bi uspeli omejiti. Vztrajanje pri obstoječi obremenitvi asuanske hidroelektrarne bi še naprej povzročalo postopno degradacijo delte in dodatno krčenje kmetijske proizvodnje. Izpade dohodkov iz kmetijstva bi ustrezno nadomeščali s širjenjem nekmetijskih dejavnosti. Egipt bi vsaj kratkoročno ohranil ugodno gospodarsko rast, kar bi dvignilo prilagoditveno zmogljivost njegovega prebivalstva. Gospodarski kazalci so vsaj do sredine stoletja ugodnejši kot po drugih scenarijih. Po drugi strani bi bila dodatno zmanjšana kmetijska samooskrba. Egipt bi bil prisiljen v uvoz vse večjih količin hrane, kar bi vplivalo na rast cen in padanje kakovosti. Kakovostno hrano bi si lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, medtem ko bi bili nižji socialni sloji na podeželju izpostavljeni občasni lakoti. Dvig temperature zraka za > 2 ˚C bi dodatno ogrozil kmetijsko proizvodnjo. Suše bi bile pogostejše in intenzivnejše, okrepile bi se ujme ob obali, ki bi občasno uničevale protipoplavno infrastrukturo in ogrozile življenje v obalnih mestih. Pogostejši bi bili tudi pojavi peščenih viharjev, ki bi pritiskali na robove delte in pospeševali dezertifikacijo. Škoda v okolju bi bila še komaj obvladljiva in podnebje bi bilo trajno spremenjeno. Država bi še naprej imela velike težave s sistemsko korupcijo, ki bi ovirala uvajanje trajnostnega razvoja, družbeno solidarnost in varnost prebivalstva. Na stanje v Egiptu bi v veliki meri vplivale tudi razmere v širši regiji. Zalivske države in Libija bi se srečevale z gospodarskimi težavami, ki bi izvirale iz postopnega globalnega opuščanja rabe fosilnih goriv. Številni delavci bi se morali iz teh držav vrniti domov, pri ostalih pa bi se zmanjšala vrednost nakazil, kar bi najbolj prizadelo revna gospodinjstva. Drug vpliv bi prišel iz sosednjih sahelskih držav, ki bi imele večje težave z nadaljnjim 197 spreminjanjem podnebja. Število podnebnih selivcev iz omenjenih držav bi se povečalo in okrepilo pritisk na naravne vire. Dvignila bi se tudi stopnja revščine, kar bi dodatno znižalo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Problemi, kot so lakota, brezposelnost in brezdomstvo, bi ob morebitnih izrednih vremenskih dogodkih prerasli v širši problem. Največjo nevarnost predstavljata neurje, ki bi povzročilo vdor morske vode na površje, in suša, ki bi dodatno prizadela kmetijsko proizvodnjo. Suša ne bi bila tako problematična kot v bližnjih sahelskih državah, saj bi izpad kmetijske proizvodnje Egipt nadomestil z uvozom hrane. Program Združenih narodov za naselja (angl. United Nations Settlements Programme UNSP) za obdobje 2008–2009 predvideva, da bi dvig morske gladine za 0,5 m ob pomanjkljivem prilagoditvenem ukrepanju lahko povzročil krepitev abrazije in poplav ter dvig podtalnice, zaradi česar bi se z območja delte moralo izseliti 2 milijona prebivalcev. Obenem bi bilo izgubljenih 214.000 delovnih mest, medtem ko bi izguba lastnine in izpad dohodkov od turizma egiptovsko družbo stala 35 milijard USD (Splet 21). Svetovna banka navaja možnost še hujših posledic. V primeru dviga morske gladine za 0,5 m, bi se trajno potopilo 1800 km² delte, ogrožen bi bil obstoj 5 % urbanih površin in preseliti bi bilo treba 3,8 milijonov ljudi (Hardy, 2004, El Sharkawy, 2009). Ocene vplivov podnebnih sprememb na širše območje Aleksandrije kažejo, da bi bilo ob morebitnem dvigu morske gladine za 0,5 m več kot 1,5 milijonov prebivalcev širšega območja mesta prisiljeno v izselitev in da bi škoda na zemljiščih in infrastrukturi vključno z opustitvijo pristaniške dejavnosti znašala > 30 milijard USD. Dvig morske gladine za 0,5 m bi povzročil tudi vdor slane vode v vodonosnike delte v območju 9 km širokega pasu, kar bi imelo negativne posledice na kmetijsko proizvodnjo in na oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Številni prebivalci obalnega pasu, bi se morali preseliti v manj ogrožene dele države (Link idr., 2012). Zemljevid 12: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 0,5 m po scenariju »stopnjevanje« Vir: GRID – Arendal (Splet 50) Vplive na kmetijsko proizvodnjo je proučeval tudi El Sayed in opozoril, da se v Aleksandriji nahaja 40 % odstotkov egiptovske industrije in bi že dvig morske gladine za samo 0,25 m povzročil izselitev 60 % prebivalstva in trajno potopitev 56 % industrijskega sektorja. Dvig 198 morske gladine za 0,5 m bi bil za mesto še bolj katastrofalen. Pomenil bi izgubo 67 % prebivalstva, 66 % industrijskega sektorja in 76 % storitvenega sektorja. Uničeno bi bilo 30 % mestnega območja, evakuirati bi bilo potrebno 1,5 milijonov ljudi in izgubljenih bi bilo več kot 195.000 delovnih mest. Poleg Aleksandrije bi bila prizadeta tudi druga obalna mesta v regiji. Dvig morske gladine za 0,5 m bi v drugem največjem mestu Rosetti povzročil za 2 milijardi USD škode in izgubo več kot tretjine delovnih mest. El Sayed pri tem povzema tudi ocene UNFCCC-ja (1999), ki predvidevajo preselitev 2 milijonov prebivalcev delte. Pri dvigu morske gladine za 0,5 m bi se trajno potopila skoraj polovica turistične infrastrukture v Aleksandriji, kar bi imelo posredno negativni učinek na druge gospodarske dejavnosti, saj turizem zagotavlja petino vseh deviz v državi in zaposluje 12,6 % delovne sile (El Sayed, 2012). Preselitev milijonov prebivalcev obalnega pasu samo zaradi dviganja morske gladine, bi imelo negativne posledice za notranje dele regije, ki bi postali izrazito prenaseljeni zlasti ob upoštevanju sedanjih trendov demografske rasti. Poleg tega bi nadaljnja degradacija okolja pomenila še celo vrsto drugih okoljskih težav. Verjetnost scenarija »stopnjevanje« je velika, saj scenarij predvideva nadaljevanje sedanjih trendov prilagoditvenega ukrepanja, ki bi lahko Egipt pripeljal do postopnega razkroja družbe, katerega predvideva naslednji najbolj pesimistični scenarij. Scenarij »stopnjevanje« služi kot opozorilo oblastem o nujnosti izvajanja blažilnih in prilagoditvenih ukrepov. Slednji naj bi vključevali zlasti izgradnjo obalne protipoplavne infrastrukture, ki bi v primeru izrednih vremenskih dogodkov preprečevala vdore morske vode. 4.4.6.4. SCENARIJ »STIHIJA« Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti« (RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Po njem bi se temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,75 m z zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m. Scenarij predvideva, da človeštvo v prihodnjih desetletjih ne bi ukrepalo v smeri blažitve vplivov podnebnih sprememb in bi se globalni dvig morske gladine približal vrednosti 1 m, kar bi imelo za prebivalstvo gosto poseljene delte Nila katastrofalne posledice. Tudi v primeru dviga morske gladine za 1 m so ocene posledic avtorjev različne. Tako Svetovna banka ocenjuje, da bi bilo prizadetih ≈ 10 % prebivalcev Egipta, trajno bi se potopilo 15 % kmetijskih površin, pregnano bi bilo okrog 6 milijonov ljudi in izgubljenih bi bilo 4500 km² kmetijskih površin (Hardy, 2004), medtem ko El Sharkawy še opozarja, da bi bilo izgubljeno celotno območje Aleksandrije in da bi bila pri vseh obalnih mestih najbolj prizadeta marginalna naselja (El Sharkawy, 2009). Link in sodelavci opozarjajo, da bi se v primeru dviga morske gladine za 1 m BDP v Egiptu zmanjšal za 6,5 %, medtem ko bi se kmetijska proizvodnja skrčila za 12,5 %, kar bi močno ogrozilo varnost preskrbe s hrano v prihodnosti. Problem bi dodatno povečal manjši ulov rib v jezerih in lagunah v severnem delu delte, saj bi na mnogih ribolovnih območjih prišlo do propada dejavnosti in s tem zmanjšanja BDP-ja (Link idr., 2012). Scenarij poleg tega predvideva nadaljnjo demografsko rast po sedanjih trendih, ki pa bi ob tako hudih posledicah podnebnih sprememb postala vprašljiva. Okrnjeno okolje delte preprosto ne bi omogočalo obstoja tako velikega števila ljudi, kar bi zagotovo vodilo v izseljevanje in zmanjšanje rodnosti. Veliki pritiski na zunanje meje ne bi bili prisotni le ob izrednih vremenskih dogodkih, kot je v primeru prejšnjega scenarija, ampak bi bili konstantni. Egipt bi prispeval pomemben delež v skupnem številu podnebnih selivcev, ki naj bi po 199 ocenah IPCC-ja leta 2050 doseglo 200 milijonov, leta 2100 pa že vrednost 0,5–1 milijarde (IPCC, 2007b). Poleg dviganja morske gladine bi svoj delež k splošni okoljski krizi prispevalo tudi segrevanje ozračja, ki bi v Egiptu povzročilo hude težave. Vročinski valovi v poletnem času bi postali še bolj neznosni in dezertifikacija bi se okrepila. Obstaja sicer možnost, da bi višja temperatura zraka okrepila monsunsko deževje nad Etiopskim višavjem, kar bi okrepilo vodnatost Nila, vendar bi se ta proces razvijal s precej manjšo dinamiko kot stalno večanje pritiskov na vodne vire v Sudanu in Egiptu. Vodni stresi bi bili ob tako velikih spremembah podnebja neizogibni. Odnosi Egipta s sosednjim Sudanom so že zdaj obremenjeni s spori okrog vodne oskrbe. Višja temperatura zraka, motena oskrba s pitno vodo, stalno prisotna lakota ipd. bi zelo negativno vplivali na zdravstveno stanje prebivalstva. V tako negotovih razmerah bi se povečalo število smrti zaradi pregretja, obolevnost za boleznimi, ki so povezane z oporečno vodo in hrano, in drugimi z vodo povezanimi boleznimi, kot sta malarija in rumena mrzlica. Zemljevid 13: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 1 m po scenariju »stihija« Vir: GRID – Arendal (Splet 50) Splošna in trajna okoljska kriza bi državo popolnoma destabilizirala, kar bi lahko pripeljalo do nasilnih spopadov. Slednji bi lahko vodili v državljansko vojno, ki bi se lahko razširila v sosednje države. Bližnji vzhod je bil že v 20. stoletju največje krizno žarišče na svetu in Egipt je bil kar nekajkrat vpleten v vojno z Izraelom, ki bi bil zaradi humanitarne krize v Egiptu med vsemi državami najbolj obremenjen. Verjetnost scenarija »stihija« je sicer majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo ne bi ukrepalo v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in odpravljanja posledic podnebnih sprememb. Kljub temu se ga nikakor ne sme izključiti, saj je Egipt dejansko država z nakopičenimi okoljskimi in družbenimi problemi. Za enkrat je stanje še obvladljivo, vendar se stvari ne odvijajo v pozitivni smeri, saj oblasti premalo vlagajo v dvigovanje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Scenarij lahko služi snovalcem prilagoditvenih strategij kot resno opozorilo pred nevarnostjo neukrepanja. V primeru uresničitve scenarija bi na obrobju Evrope že v tem stoletju prišlo do ene najhujših trajnih humanitarnih katastrof v zgodovini človeštva. 200 4.5. VZORČNA BRAMAPUTRE REGIJA DELTA GANGESA IN 4.5.1. GEOGRAFSKI ORIS DELTE GANGESA IN BRAMAPUTRE Bangladeš leži na območju ene največjih rečnih delt z gosto razvito rečno mrežo Gangesa, Bramaputre, Meghne in več kot 230 drugih rek z razvejanim sistemom rečnih rokavov, po katerih se pretaka voda v obeh smereh. Večino države pokriva nižina s površino 147.570 km² (80 %) in petino države zavzema območje z nadmorsko višino, ki je nižja od 1 m. Poplavne ravnice pokrivajo 8 % države, zato je podvržena rednim ali občasnim poplavam, razen območij v severozahodnem in jugovzhodnem delu, kjer nadmorska višina presega 30 m (Litchfield, 2010). Za podnebje Bangladeša so značilne visoke temperature, obilne padavine, visoka vlažnost in velika sezonska variabilnost. Čeprav večji del države leži v subtropskem pasu, je zanjo značilno tropsko podnebje, saj se pred gorsko verigo Himalaje večji del leta zadržujejo tople in vlažne zračne mase. Izmenjujejo se tri glavne sezone: vroče poletje z visokimi temperaturami, ki občasno presežejo 40 ˚C, z visoko stopnjo evaporacije in nerednim, a obilnim deževjem med marcem in junijem; vroča in vlažna monsunska sezona, s temperaturami od 20–36 ˚C, z obilnimi padavinami med junijem in oktobrom, ko zapade okrog 2/3 vseh letnih padavin; hladnejša in sušna zima od novembra do marca, s temperaturami od 8–15 ˚C in z najnižjo temperaturo 5 ˚C v severnem delu države (Litchfield, 2010). Bangladeš ima 152 milijonov prebivalcev in je z gostoto 1142 preb./km² ena najgosteje poseljenih držav na svetu (Splet 17). Gospodarska rast je ugodna, saj je bila leta 2012 po podatkih Svetovne banke 6,2% (Splet 23). BDP na prebivalca znaša skromnih 597,5 USD in je za okrog 30-krat manjši kot v Sloveniji (18.497,1 USD) (Splet 17). 201 Zemljevid 14: Fizična karta delte Gangesa in Bramaputre Vir: Atlas of the World (The Times, 1985, str. 28) 202 Zemljevid 15: Fizična karta Bangladeša Vir: Vidiani (Splet 51) 203 Zemljevid 16: Klimatološka karta Bangladeša Vir: NGO Forum (Splet 52) 204 Zemljevid 17: Urbana središča v Bangladešu Vir: Population Labs (Splet 53) Bangladeš skoraj v celoti leži na rečni delti, ki ima med vsemi največje število prebivalstva. Prevladujejo notranje ruralno-urbane selitve zlasti v prestolnico Daka, ki je eno od najhitreje rastočih urbanih središč na svetu. V notranjih selitvah prevladujejo nekvalificirani selivci, ki bivajo v neurejenih marginalnih naseljih večjih mest in s slabo plačanimi deli služijo denar za vzdrževanje svojcev na podeželju. Močan pritisk priseljevanja v mesta spodbuja mlade mestne izobražence k izseljevanju v tujino. Glavni selitveni tokovi so usmerjeni v sosednjo Indijo, zalivske države in gospodarsko hitro rastoče države Jugovzhodne Azije. Precej izseljencev iz Bangladeša odhaja tudi v angleško govoreče države. V obdobju osamosvajanja v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so bile prisotne tudi politične selitve. Bangladeš ima velike možnosti za razvoj podnebnih selitev, saj se te že pojavljajo v obliki prisilnih podnebnih selitev v prvih tednih po občasnih naravnih nesrečah. 205 Zemljevid 18: Nadmorska višina delte Gangesa in Bramaputre Vir: Global Warming Art (Splet 54) 4.5.2. SELITVE V DELTI GANGESA IN BRAMAPUTRE Večino ruralno-urbanih selivcev vodi prevladujoči gospodarski motiv in so v primeru naravne nesreče morebitni selivci le še dodatno motivirani. Želja po višjem življenjskem standardu se v njih razvija dolgo časa in ob naravni nesreči samo dokončno dozori v odločitev za selitev. 4.5.2.1. NOTRANJE SELITVE Eden največjih izzivov bangladeške družbe je nadaljevanje rasti mestnega prebivalstva. Leta 2005 je v mestih živela četrtina vsega prebivalstva, kar je približno za polovico manj od svetovnega povprečja. Po ocenah Sklada Združenih narodov za dejavnosti o prebivalstvu (angl. United Nations Population Fund – UNFPA) jih bo leta 2030 živelo v mestih 40 %. Po podatkih Svetovnega programa Združenih narodov za hrano (angl. World Food Programme – WFP) je eden od ključnih dejavnikov povečanja nagla demografska rast v državi, saj bi se prebivalstvo do leta 2030 povečalo za 50 milijonov. Glavni selitveni dejavnik v Bangladešu je pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, ki ustvarja ruralno-urbane selitvene tokove. Selivci v glavnem prihajajo iz velikih družin, saj je to način njihovega preživetja. Notranjim selitvam so naklonjeni v glavnem revni prebivalci. Okrog 70 % prebivalcev podeželja pripada sloju kmetijskih delavcev, ki niso lastniki posestev, saj so večinoma v rokah veleposestnikov. Rečna erozija vsako leto povzroči pojav več kot milijon brezdomcev. Razseljenci se sprva skušajo naseliti znotraj svojega naselja, potem v sosednjih naseljih in šele, ko odpadejo vse druge možnosti izberejo za območje priseljevanja mesto. Tujino izberejo le redki selivci, ki imajo dostop do tamkajšnjih socialnih mrež (Splet 32). 206 Zemljevid 19: Obseg in razmerje med notranjimi in mednarodnimi selitvami v Bangladešu Vir: Litchfield, 2010 Sezonske selitve tako v ruralna kot urbana območja zagotavljajo revnim kmetijskim delavcem dohodke v obdobjih slabše letine, ko pošlje v mesta svoje člane 19 % gospodinjstev. Pri najrevnejših gospodinjstvih znaša ta delež kar 25 %. Tako npr. v vaseh Faridpur in Rajbari na severozahodu države pošilja odrasle družinske člane na sezonsko delo v bližnja mesta skoraj 207 2/5 kmečkih gospodinjstev. (Afsar in Baker, 1999; Afsar, 2003; Hossain in dr., 2003). Začasni selivci zagotavljajo nekaterim vasem kar 80 % vseh dohodkov (Afsar, 2003 po Toufique, 2002). V ruralno-urbanih selitvenih tokovih prevladujejo dolgotrajne selitve predvsem v Dako in Chittagong. Obstajajo ocene, da so od razglasitve neodvisnosti leta 1971 dolgotrajne ruralnourbane selitve k celotni rasti mest prispevale kar dvotretjinski delež. Okrog 2/3 vseh selitev predstavljajo notranje ruralno-urbane selitve, kar je veliko v primerjavi z notranjimi ruralnoruralnimi selitvami, ki jih je le desetina (Afsar, 2003 po Rahman idr., 1996). Celotne selitve v mesta so se konec 20. stoletja povečale s stopnje 1,2 %0 leta 1984 na kar 16,4 %0 leta 1998, kar je veliko v primerjavi s povečanjem ruralno-ruralnih selitev v enakem obdobju z 1,5 %0 na 4 %0 (Afsar, 2003). Tipični gospodarski selivci so mladi revni moški, čeprav se je v zadnjih letih stanje občutno spremenilo zaradi zaposlovanja žensk v tekstilni industriji. Večina revnih selivcev živi v marginalnih naseljih velemest, ki rastejo po 4% letni stopnji in v katerih živi 86 % vsega mestnega prebivalstva (UN-HABITAT, 2007). Takšna območja so nevarna, neprivlačna in so na najbolj ranljivih območjih, kakršne so poplavne ravnice. Ta območja so med vsemi deli mesta najbolj izpostavljena in občutljiva na izredne vremenske dogodke (Barkat in Akhter, 2003). Raziskava, ki jo je opravila Rita Afsar iz Bangladeškega inštituta za razvojne študije (angl. Bangladesh Institute of Development Studies), je pokazala, da so poskusi državnih organov, da preselijo najemnike iz marginalnih naselij, okrepili nasilje tako med priseljenci in policisti kot med priseljenci samimi. Priseljenci na območju priseljevanja iščejo delo in krepijo konkurenco na trgu delovne sile. Večina moških priseljencev se zaposluje kot rikšarji, kar povzroča zasičenost na trgu dela. Velika ponudba delovne sile povzroča nižanje plač, ki pogosto ne zadostujejo niti za pokrivanje stroškov nastanitve in hrane, kar postavlja priseljence v negotov položaj. Pritisk priseljencev na trgu dela povzroča konflikte med priseljenci in nasilnimi skupinami, ki ščitijo interese avtohtone skupnosti (Afsar, 2000). 4.5.2.2. MEDNARODNE SELITVE Po deležu izseljencev je Bangladeš vodilna država na svetu. Mednarodne selitve imajo pomembno vlogo tako v preživljanju posameznika kot v narodnem gospodarstvu saj po podatkih iz leta 2006 prispevajo ≈ 5,5 milijard USD k skupnemu BDP-ju. Od vseh izseljenskih nakazil, ki so namenjena svojcem v Južni Aziji se jih v Bangladeš steka 12 %. V okviru bangladeške vlade deluje posebno ministrstvo, ki vzdržuje stike z izseljenci in se pogaja s tujimi vladami in delodajalci o potrebah na delovnem trgu. Tokovi izseljenskih nakazil se v zadnjih desetletjih krepijo po letni stopnji 10 %, kar krepi domače gospodarstvo in mednarodno sodelovanje. V obdobju 2000–2005 je obseg mednarodne pomoči stalno naraščal, vzporedno s povprečno 6% rastjo BDP-ja. Za primerjavo so nakazila in nadomestila za delavce istočasno rasla po letni stopnji 18 %, kar je štirikrat hitreje od vrednosti mednarodne pomoči, ki jo je prejemala država, vendar je bilo kar 40 % izseljenskih nakazil nelegalnih (IOM, 2005, str. 124; Black idr, 2008, str. 32–36). Večina medcelinskih izseljencev iz Bangladeša živi in dela v Veliki Britaniji in ZDA, v vsaki po okrog pol milijona. Od sredine 70. let 20. stoletja nenehno rastejo krajše dogovorjene selitve v Srednjevzhodno in Jugovzhodno Azijo, ki trenutno med mednarodnimi selitvami prevladujejo. V omenjenem obdobju se je več kot 3 milijone prebivalcev Bangladeša preselilo na druge celine. Po letu 2000 sta obseg selitev nekoliko zmanjšala povečanje stroškov selitev in okrepitev konkurence sosednjih držav. Večino selivcev predstavljajo slabo izobraženi moški delavci, vendar je število neuradnih selivk verjetno višje od uradne ocene 1 %. Medtem 208 ko imajo mednarodni selivci finančno podporo svojih družin, se številni revni selivci selijo z vizami, ki jih pridobijo preko zaposlitvenih in socialnih mrež (Black idr, 2008, str. 32–36). Po drugi strani se krepi pritisk nelegalnih selivcev na zunanje meje, kar povzroča konflikte v sosednji Indiji. Po poročanju mednarodne organizacije za človekove pravice Human Rights Watch (HRW) je Indija med Zahodno Bengalijo in Bangladešem zgradila 2000 km dolgo in 3,7 m visoko elektrificirano ograjo, ki jo nadzorujejo z vojaškimi patruljami. Po ocenah indijske vlade omejeni naravni viri v državi komaj zagotavljajo preživetje avtohtonega lokalnega prebivalstva, zato so po njihovem mnenju za reševanje problema podnebnih selitev pristojne razvite države. Državna meja je sicer nadzorovana z obeh strani, vendar je indijska vojska pri tem nasilnejša, pogosto strelja na nelegalne selivce in z nasiljem obremenjuje okoliško prebivalstvo. Od postavitve ograje dalje je bilo pobitih že preko 1000 prebežnikov (HRW, 2010). Vpliv podnebnih sprememb na mednarodne selitve bo v naslednjih desetletjih manjši, ker so le-te odvisne od obstoja socialnih mrež, ki jih zagotavljajo sorodstvene vezi. Obstoječe socialne mreže v Veliki Britaniji, ZDA in zalivskih državah verjetno v prihodnosti ne bodo prizadete kljub nadaljnjemu spreminjanju podnebja (Black idr, 2008, str. 32–36). 4.5.2.3. PODNEBNE SELITVE Kljub dobremu poznavanju podnebnih sprememb so posledice, ki bi jih te imele na razporeditev prebivalstva ali selitve, nepredvidljive in nejasne. Dokazovanje vzročne prepletenosti in interaktivnosti med antropogenimi podnebnimi spremembami in selitvami tudi v Bangladešu otežujejo številni nepodnebni selitveni dejavniki. Do težav prihaja tudi zaradi terminološke nedorečenosti in metodološke podhranjenosti proučevanja podnebnih selitvenih dejavnikov. Dodatno težavo predstavlja še ločevanje med prostovoljnimi in prisilnimi selitvami (Mollah idr., 2011, str. 10). Selitve so bile v obdobjih intenzivnega spreminjanja podnebja pomemben prilagoditveni ukrep že v preteklosti. Tudi danes se na nekaterih najbolj ranljivih območjih mnogi posamezniki ali celo posamezne lokalne skupnosti odločajo podobno, medtem ko bo nadaljnje spreminjanje podnebja verjetno še okrepilo obstoječe podnebne selitve. V preteklosti so večji izredni vremenski dogodki na območju Bangladeša že sprožali manjše valove mednarodnih selitev, zato se oblasti sosednje Indije bojijo, da bodo v prihodnosti selitveni tokovi iz Bangladeša prerasli v množičen mednarodni pojav. Pritisk na zunanje meje povečujejo naslednji dejavniki: motena oskrba z vodo in hrano, stalna demografska rast, degradacija okolja, neenakomerna razporeditev naravnih virov in gospodarsko zaostajanje bangladeškega podeželja. Na svetu zaradi rečne erozije vsako leto izgubi svoje domove in obdelovalno zemljo več kot milijon prebivalcev. Žrtve poplav iščejo zatočišče najprej znotraj svojih vasi in šele čez nekaj časa v bližnjih naseljih. Selitveno gibanje prizadetega prebivalstva sledi spremembam površja zaradi izmeničnega delovanja rečne erozije in akumulacije. Medtem ko se bočna erozija lahko okrepi v zelo kratkem času, lahko tudi tekom dneva, je rečna akumulacija dolgotrajen proces in se pogosto pojavlja na drugih mestih kot erozija. Selitveni pritiski lokalnih prebivalcev se krepijo dokler se na koncu, ko so izrabljene vse druge možnosti, le-ti preselijo v mesta (Rahman idr., 2007). Pogoste naravne nesreče resno ogrožajo življenja prebivalcev. Po podatkih Evropske agencije za okolje se je v zadnjih dvajsetih letih v obalnem delu Bangladeša pojavilo 6000 brezdomcev (Splet 3). Poplave v letih 1988 in 1989 so povzročile 45 oz. 30 milijonov brezdomcev in skupno 3000–7600 smrtnih žrtev (Rahman idr., 2007). Dokazovanje vplivov podnebnih nesreč na razseljevanje prebivalstva je problematično kljub njihovim številnim žrtvam. Tako je npr. izdatno monsunsko deževje leta 2007 prizadelo več 209 kot 10 milijonov prebivalcev v 39 od 64 okrožij Bangladeša, kar je začasno močno okrepilo ruralno-urbane selitvene tokove v državi. Samo v Dako se je v tednih po katastrofi priseljevalo ≈ 3000 selivcev dnevno. Po drugi strani je bilo izseljevanje bistveno manjše na tistih območjih, kjer je bil vzpostavljen sistem hitre pomoči, kar opozarja na velik pomen prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva v primeru naravnih nesreč (Rahman idr., 2007). Bangladeška organizacija Unnayan Onneshan - The Innovators je v svoji raziskavi o posledicah podnebnih sprememb navedla, da so ključni dejavniki podnebnih selitev v Bangladešu rečna erozija, sezonske suše in dviganje morske gladine. Po njenih ocenah je rečna erozija leta 2011 ogrožala območje veliko 103 km² in posledično povzročila razselitev okrog 130.000 ljudi in to kljub dejstvu, da so prebivalci Bangladeša na škodljivo delovanje rečne erozije dobro pripravljeni. Med vsemi procesi povezanimi s podnebnimi spremembami je najhujša ponavljajoča sezonska suša. Ta uničuje kmetijstvo in povzroča tako gospodarsko kot okoljsko škodo. S sušo prizadeto območje obsega slabo tretjino države. Med bolj prizadetimi so kmetijsko razvita območja na severozahodu države, na katerih je povprečna gostota prebivalstva 986 preb./km². Samo ob suši leta 2011 se je za začasno ali sezonsko izselitev odločilo dobrih pol milijona prebivalcev Bangladeša (Mollah idr., 2011, str. 36–38). Svetovna banka je v svojem poročilu o Bangladešu podala ocene morebitnih posledic v primeru dviga morske gladine za 0,1 m do leta 2020, 0,25 m do leta 2050 in 1 m do leta 2100. Dvig morske gladine bi v tem primeru prizadel 2 %, 4 % oz. 17,5 % celotnega ozemlja države (World Bank, 2000b). Mollah in sodelavci v svojem delu navajajo tudi ocene Okoljskega programa Združenih narodov (angl. United Nations Environment Programme – UNEP) iz leta 1989, po katerih bi dvig morske gladine za 1,5 m do leta 2030 prizadel 22.000 km² površja ali 16 % ozemlja države in 17 milijonov ljudi oz. 15 % celotnega prebivalstva (Mollah idr., 2011). Ocena je morda pretirana, saj do tako velikega dviga morske gladine do konca stoletja verjetno ne bo prišlo. Kljub temu se oceni UNEP-a in Svetovne banke o številu prizadetega prebivalstva približno ujemata. Do podobnih ocen ogroženosti površja je prišla tudi bangladeška organizacija Unnayan Onneshan - The Innovators. Raziskava iz leta 2011 je pokazala, da bi dvig morske gladine za 1 m do leta 2100 povzročil trajno potopitev 25.000 km² površja (17,5 % države) s populacijo 31,5 milijonov ljudi, ki bi bili prisiljeni v razselitev (Mollah idr., 2011, str. 39). To je skoraj dvakratna vrednost glede na UNEP-ovo oceno razseljencev iz leta 1989, ki verjetno ni ustrezno upoštevala trendov nagle demografske rasti. 4.5.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI GANGESA IN BRAMAPUTRE Rečne delte na območju nižjih geografskih širin spadajo med najrodovitnejša območja sveta, zato so večinoma kmetijsko intenzivno izkoriščene in gosto poseljene. Rečne delte so zaradi nizke nadmorske višine zelo ranljive na dviganje morske gladine in druge posledice globalnih podnebnih sprememb. Bangladeš pokriva skoraj celotno območje delte rečnega sistema Gangesa in Bramaputre, zato velja za eno najbolj podnebno ranljivih držav na svetu (Black idr., 2008, str. 27; Brown, 2008, str. 27–36). Rahlo ravnovesje v okolju, ki v pokrajini zaradi skromnega življenjskega sloga prebivalcev še obstaja, lahko poruši že najmanjši izredni vremenski dogodek, kot so suša, poplava in tropski ciklon. Bangladeš je in bo zaradi podnebnih sprememb med najbolj prizadetimi državami na svetu. Podnebno ranljivost države povečujejo omejene gospodarske možnosti, zakasnel družbeni razvoj, velika odvisnost od osnovnih naravnih virov, neprimerna infrastruktura in institucionalna nerazvitost. Vplivi podnebnih sprememb so vidni tudi v krepitvi izrednih naravnih pojavov, ki občasno povzročajo naravne nesreče. 210 Zemljevid 20: Izpostavljenost Bangladeša naravnim nesrečam v letu 2007 Vir: Svetovna banka (Splet 55) Napovedi posledic nadaljnjega spreminjanja podnebja so neugodne. Te vključujejo: podaljševanje obdobij in širjenje območij sezonske suše ter vodnih stresov v severovzhodnem delu države, krepitev in intenziviranje tropskih ciklonov ter nadaljnje dviganje morske gladine na obalnem območju, krepitev bočne rečne erozije in pogostejše poplave zaradi krepitve padavin, nadaljnjega taljenja ledenikov ter mašenja drenažnega sistema delte na njenem celotnem območju, vdiranje morske vode v površinske vode, podtalnico in zaslanjevanje tal v južni polovici države (Black idr, 2008, str. 27). Najbolj ranljiva območja Bangladeša so zelo raznolika, zato so različni tudi vplivi podnebnih sprememb. Najbolj ranljiva območja v Bangladešu so: obalno območje na jugu, severozahodni in osrednji predeli ter območje ravnine ob vznožju Himalaje na severu države (Black idr, 2008, str. 32–34). Po napovedih IPCC-ja (AR3) naj bi dviganje morske gladine ogrozilo 10–21 % površin v državi, ki bi bile ob dvigu za 0,45–1 m občasno poplavljene, kar bi neposredno ogrozilo 11 % oz. 70 milijonov prebivalcev (Black idr, 2008, str. 32–34, IPCC, 2001). V nadaljevanju bi lahko dvig morske gladine premaknil obalo proti notranjosti države in bi se s tem podaljšale poti vse pogostejših in silovitejših tropskih ciklonov, kar bi lahko vodilo do stalnega izgubljanja površja (Rahman idr., 2007). Čeprav nedavne naravne nesreče v glavnem še niso okrepile stalnih mednarodnih selitvenih tokov, se to lahko v prihodnosti zgodi, če bi podnebni šoki postali pogostejši in bi škoda na infrastrukturi presegla možnosti sprotnega odpravljanja posledic (Black idr, 2008, str. 32–34). 211 4.5.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE Okrog 75 % Bangladeša je na nižji nadmorski višini od 10 m in okrog 20 % države predstavljajo območja, ki so ob monsunskem deževju izpostavljena sezonskim poplavam. (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 37). Ta območja bi v primeru dviga morske gladine za 1 m morje preplavilo v celoti, država bi izgubila tretjino riževih polj in 20 milijonov prebivalcev bi bilo prisiljenih v izselitev (IPCC, 2007b, str. 469–506; The World Bank, 2012, str. 29–34). Ocene stopnje globalnega dviganja morske gladine so zelo različne in so se v obdobju 1993– 2009 gibale med vrednostma 1,6 in 3,3 mm/leto, saj na dviganje vplivajo številni globalni in regionalni dejavniki. (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 39). Vseeno je zaznaven trend eksponentnega dviganja morske gladine. Če bi se v tem stoletju globalna temperatura zraka dvignila za 4 ˚C, bi se, po bolj verjetnem scenariju, morska gladina do leta 2030 dvignila za 0,2 m in do leta 2100 za ≈ 1 m (The Daily Star, 2012; The World Bank, 2012, str. 29–36). V okraju Shyamnagar je dviganje morske gladine najočitnejša posledica globalnih podnebnih sprememb, na katerega lokalna skupnost ne more vplivati. Območje okraja Shyamnagar bi v primeru dviga morske gladine za 1 m, v kombinaciji s tropskim ciklonom ali poplavami, morje poplavilo v celoti. Vsa najranljivejša območja, ki so zajeta v terenski raziskavi, bi bila degradirana že ob morebitnem dvigu morske gladine za 0,5 m. Izgubljen bi bil tudi mangrovski gozd Sundarban, ki ščiti kopno pred plimovanjem in valovanjem morja. Država ima premalo sredstev za izgradnjo ustreznih in dragih zaščitnih nasipov, medtem ko bi bila morebitna mednarodna pomoč nezadostna. Drugi prilagoditveni ukrepi, kot so prestrukturiranje kmetijstva, gradnja zatočišč in pogozdovanje, dolgoročno ne bi zadostovali. Vendar je pri tem treba upoštevati številne blažilne okoliščine. Ena takšnih je velika verjetnost, da bi bile okoljske spremembe postopne in bi se prebivalstvo lahko postopno izseljevalo s prizadetih območij. Razen v primeru hujših naravnih nesreč verjetno do obsežnih podnebnih selitev ne bi prišlo. Shema 4: Vpliv morebitnega dviganja morske gladine na obalo Bangladeša Vir: Litchfield, 2010 Dviganje morske gladine najbolj ogroža najnižja obalna območja, med katerimi je tudi mangrovski gozd Sundarban, ki porašča najjužnejši del okraja Shyamnagar, predstavlja 212 naravni prehod med kopnim in morjem ter ima hkrati pomembno varovalno vlogo pri fizičnem ohranjanju delte. Degradacijo gozda povzročata zaslanjevanje tal in nelegalno krčenje. Velik del gozda je ob plimi poplavljen in zato v njem zastaja brakična voda. Postopno dviganje morske gladine krči območje pragozda. Morska voda ne pritiska le z obale, temveč tudi iz stranskih rokavov drenažnega sistema delte. S kopnega nanj pritiska še prebivalstvo, ki mu z nelegalnimi posegi krči obseg in zmanjšuje biotsko pestrost ter s tem pospešuje njegovo degradacijo, saj so izkrčena območja bolj izpostavljena dviganju morske gladine in delovanju tropskih ciklonov (Gain idr, 1998, str. 144–145). 4.5.3.2. ZASLANJEVANJE TAL Zaslanjevanje tal je pojav, ki spremlja prodiranje oceana v notranjost celine in znižuje kakovost življenja prebivalcev južnega Bangladeša. V Bangladešu se je zaslanjevanje tal samo v obdobju 1973–2003 razširilo na 0,17 milijonov hektarjev novih površin, kar predstavlja petino celotnega površja (IUCN idr., 2009, str. 45). Sol je prekomerno prisotna v zraku, vodi in tleh, tako da se njenemu uničujočemu delovanju ni mogoče izogniti. Rodovitnost tal na prizadetih območjih stalno pada in gojenje nekaterih tradicionalnih kultur je že opuščeno. Tradicionalne sorte riža nadomeščajo hibridne, ki so prilagojene na višje koncentracije soli, vendar te zahtevajo intenzivnejše kmetovanje z uporabo fitofarmacevtskih sredstev, kar dodatno obremenjuje okolje (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 37–50). Prilagoditveni ukrepi proti zaslanjevanju tal, kot je gojenje morskih rakov, zaenkrat koristijo bolj zunanjim (mestnim) veleposestnikom, kot lokalnemu prebivalstvu (Black idr, 2008, str. 32–34). Podnebne spremembe v kombinaciji s posegi človeka ogrožajo tudi vire pitne vode. Dviganje morske gladine, suše, tropski cikloni in gojilnice škampov povzročajo vdore slane vode v podtalnico. S segrevanjem spodnje plasti ozračja se krepita evaporacija in evapotranspiracija, kar dodatno znižuje raven podtalnice (Linchfield, 2010). 4.5.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV Nekateri naravni dejavniki in družbeni pritiski so v zadnjih desetletjih spravili okolje na mejo stabilnosti. Destabilizirano okolje je izredno ranljivo na kakršne koli strese in je v zelo krhkem ravnovesju, ki ga lahko poruši že izredni vremenski dogodek. Izredni vremenski dogodki, ki ogrožajo stabilnost okolja delte Gangesa in Bramaputre so: tropski cikloni, poplave in suše. Tropski cikloni med vsemi oblikami izrednih vremenskih dogodkov na obalnih območjih tropskega podnebnega pasu najbolj ogrožajo življenje in lastnino prebivalcev. Obale Bengalskega zaliva so v svetovnem merilu najbolj ranljivo območje zaradi delovanja tropskih ciklonov, čeprav od okrog 80 tropskih ciklonov, ki se letno pojavijo na svetu, le dva ali trije nastanejo v Bengalskem zalivu. Vzrok je v nizki prilagoditveni zmogljivosti revnega prebivalstva. Tako je kar polovica vseh svetovnih žrtev (povprečno 5000 na leto) iz Bangladeša (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 63–75), vendar je podatek zavajajoč, saj sta visoko število žrtev v preteklosti povzročila predvsem dva ekstremna tropskega ciklona: Bob 01, ki je leta 1991 terjal najmanj 138.000 žrtev in Bhola iz leta 1970 z več kot pol milijona žrtev (Ahmed, 2012), kar je občutno dvignilo vrednost dolgoletnega povprečja. Po ocenah IPCC-ja (AR4) naj bi se v zadnjih letih pogostost in intenzivnost tropskih ciklonov krepili in bi se do konca stoletja povečala za 5–10 % (IPCC, 2007a), vendar po uradnih ocenah Bangladeškega meteorološkega oddelka (angl. Bangladesh Meteorological 213 Department – BMD), sedanji trendi tega ne potrjujejo (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 63– 75). Zadnji katastrofalni tropski ciklon v Bangladešu je bil Aila, 25. maja 2009. Zajel je obmejno območje med Indijo in Bangladešem južno od Kalkute in prizadel celotni okraj Shyamnagar. Po mednarodni lestvici Svetovne meteorološke organizacije (angl. World Meteorological Organization - WMO) je bila Aila superciklon, tj. ciklon največje energijske vrednosti (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 67). Po uradnih podatkih Direktorata za površje in okrevanje (angl. Directorate of Relief and Rehabilitation - DRR), ki deluje v okviru bangladeške vlade, je ciklon Aila v obeh državah terjal 330 smrtnih žrtev, poleg njih je bilo pogrešanih še 8.208 oseb in našteli so milijon brezdomcev. Za diarejo je zbolelo 7000 ljudi, štirje so umrli. Samo v Bangladešu je bilo zaradi s tropskim ciklonom pogojenih bolezni ogroženih okrog 20 milijonov ljudi. Nekaj tednov po naravni nesreči se je približno tretjina prebivalcev najbolj prizadetih naselij v okraju Shyamnagar preselila v bližnja mesta, veliko tudi v Khulno in Dako ter Kalkuto v sosednji Indiji (Ahmed, 2012). Bolj kot vihar, ki je dosegal hitrost 120 km/h, je bil uničujoč šestmetrski nevihtni val, ki je poplavil ≈ 80 % okraja Shyamnagar in dobesedno odplavil vsa vaška naselja ob rečnih rokavih oz. ob gozdu Sundarban. Aila je dosegla svoj višek sredi dneva, zato se je prebivalstvo uspelo množično umakniti na višje nasipe, drevesa, drogove in v takrat zelo redka protipoplavna zatočišča. Največ žrtev in škode je bilo v naseljih na robu Sundarbana, ki so postavljena na najbolj izpostavljenih območjih. Kljub dobri ozaveščenosti in pripravljenosti oblasti ter tamkajšnjih nevladnih organizacij je Aila terjala v Bangladešu 193 življenj, kar je vseeno malo v primerjavi z nekaterimi podobnimi naravnimi nesrečami v preteklosti. Superciklon je imel dolgoročni učinek na kakovost življenja. Resno je bilo prizadetih 26.580 prebivalcev, medtem ko jih je škodo utrpelo okrog pol milijona (Mehedi, 2010). Skupna površina Bangladeša meri 147.579 km² in večino države prekriva nižina. Poplavne ravnice pokrivajo 8 % države, zato je podvržena rednim ali občasnim poplavam, razen na območjih na skrajnem severozahodu in jugovzhodu države. Vsako leto je redno poplavljenih ≈ 30–70 % države. Poplave omejuje obsežna sedimentacija, ki je posledica izredno nizkega naklona površja (Litchfield, 2010). Po projekcijah IPCC-ja (AR4) bi se s krepitvijo monsunov povečali tudi količina (20 %) in ekstremnost padavin in, posledično, pogostost poplav (IPCC, 2007a). Deževna obdobja bi prekinjala obdobja suše, ki bi oslabila drenažni sistem delte in s tem zmanjšala sposobnost odvajanja vode ob nenadnih obilnih deževjih (Litchfield, 2010). Dviganje morske gladine bi v prihodnosti okrepilo poplavljanje obal, zlasti v primeru nevihtnih valov, ki spremljajo tropske ciklone. Poleg tega dviganje morske gladine hkrati povzroča dviganje gladine rek, kar povzroča zastoje v delovanju drenažnega sistema delte. Zmogljivost odvajanja vode bi se zmanjšala tudi zaradi drugih posledic podnebnih sprememb, kot je zamuljevanje estuarjev, ki bi se pojavilo z okrepljenim odvajanjem vode in dviganjem gladine rek (Litchfield, 2010). Segrevanje spodnje plasti ozračja povzroča krepitev taljenja ledenikov v Himalaji, s tem kratkoročno dviganje gladine rek in dolgoročno njen upad. Po ocenah IPCC-ja (AR4), se ledeniki v Himalaji krčijo z največjo hitrostjo na svetu (Litchfield, 2010). Bangladeš je ena najbolj namočenih držav na svetu, vendar so zaradi monsunskega podnebja razlike v regionalni in časovni razporeditvi padavin zelo velike. Povprečna letna količina padavin je velika in niha med 5690 mm na severovzhodu in 1110 mm na zahodu države in kar 80–84 % padavin pade v deževnem obdobju med junijem in oktobrom. Količina padavin niha tudi na medletni ravni in sicer povprečno za 23 %, tako da občasno pade tudi za pol manj padavin glede na letno povprečje. Takrat nastopi izjemna sezonska suša, ki prizadene zlasti severozahodni del države (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 76–85). 214 Da bi se izognili sezonski suši so v preteklosti kmetje razvili namakalni sistem, ki je danes ogrožen zaradi zadrževanja vode v akumulacijskih jezerih sosednje Indije. Sezonsko nizek vodostaj rek povzroča vdiranje morske vode v rečno mrežo delte in brakična voda začasno onemogoči namakanje. Po drugi strani nizek vodostaj slabi rečni transport in akumulacijo, kar preprečuje zadovoljivo obnavljanje rečne delte. Podnebne spremembe povzročajo postopno krajšanje deževne dobe, zato monsunsko deževje občasno kasni tudi za več mesecev. Po napovedih IPCC-ja (AR4) naj bi se v tem stoletju intenzivnost sezonske suše krepila (Cruz idr., 2007, IPCC, 2007a). Nadaljnje segrevanje ozračja in morebitno zmanjšanje sezonskih padavin bi okrepila intenzivnost in pogostost suš. Ker monsunsko deževje predstavlja 80 % vseh padavin v Bangladešu, lahko njegova oslabitev znatno prispeva h krepitvi sušnosti. Na sušo so najbolj občutljivi jugozahodni in severozahodni predeli države. Večja ekstremnost padavin vodi h krepitvi ekstremnosti suš, kar bi na omenjenih območjih lahko okrepilo že obstoječi zimski vodni stres. H krepitvi vodnih stresov bi dolgoročno prispevalo tudi krčenje himalajskih ledenikov (Litchfield, 2010). Slika 9: Šibek protipoplavni nasip pri naselju Chuibaria v okraju Shyamnagar Avtor: J. Kočar Vir: Terenska raziskava, 2012 4.5.3.4. KREPITEV EROZIJE Vodostaj reke sezonsko niha bistveno bolj kot v preteklosti, kar dodatno slabi stabilnost sistema rečne delte (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 50–63). V deževnem obdobju rečna voda prodira iz povirij v Himalaji in občutno krepi bočno erozijo, kar slabi protipoplavne nasipe (Gain idr, 1998, str. 27–41). Za njihovo obnovo poskrbi lokalno prebivalstvo. Nasipi so zgrajeni ročno iz zbitega blata in so zelo ranljivi na delovanje bočne erozije. Rečni rokavi tečejo po izgonih, medtem ko so naselja na nasipih ali redkeje v depresijskih poplavnih ravnicah ob rečnih izgonih, kar močno krepi ranljivost prebivalstva. 4.5.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI GANGESA IN BRAMAPUTRE Obalna območja so izjemno ranljiva na dviganje morske gladine in kar 12 od 19 okrožij v državi je izpostavljenih delovanju morja. Gostota prebivalstva v notranjih predelih države znaša ≈ 1200 preb./km², medtem ko imajo obalna območja na izpostavljenih predelih povprečno gostoto 570 preb/km², kar vseeno prispeva k agrarni prenaseljenosti. 215 Stopnja urbanizacije je visoka. Delež mestnega prebivalstva je leta 2011 znašal 28,4 % in raste po 15% letni stopnji, torej se vsako leto delež poveča za 3 odstotne točke (Splet 18). Samo v Dako se vsako leto priseli 35.000 novih priseljencev, a ti ne prihajajo samo iz podnebno najbolj ogroženih območij, ampak gre za splošen pojav (Afsar, 2000). Po ocenah za leto 2030 bi se delež mestnega prebivalstva lahko dodatno povečal za 40 %, a le pod pogojem, da bi se hkrati povečalo število podeželskega prebivalstva za 17 milijonov (Black idr, 2008, str. 27). Povečana ranljivost okolja bi lahko v prihodnosti zmanjšala dohodke od kmetijstva in povečala tveganje prebivalstva. K temu bi bistveno pripomogla odsotnost učinkovitih prilagoditvenih ukrepov in krčenje finančne pomoči zaradi vse pogostejših naravnih nesreč. Degradacija, urbanizacija in drugi posegi v okolje bi lahko v prihodnosti prizadeli rečni ribolov, ki revnemu prebivalstvu predstavlja pomemben vir preživetja. Onesnaževanje zraka in neurejenost kanalizacije v mestih, povzročata škodo v vrednosti 4 % BDP-ja. Vse večji posegi v rastišča mangrov zmanjšujejo ključne samoohranitvene sposobnosti obalnih ekosistemov. Poljedelstvo postaja vse bolj intenzivno, kar pospešuje zaslanjevanje tal. S tem, ko degradacija okolja stopnjuje podnebno občutljivost prebivalstva, postaja pomemben selitveni dejavnik odbijanja (Black idr, 2008, str. 34–35). 4.5.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO Podnebne spremembe v kombinaciji s posegi človeka ogrožajo tudi vire pitne vode. V okraju Shyamnagar podtalnica kljub padanju kakovosti ostaja glavni vir pitne vode. Vodo črpajo iz javnih vodnjakov s pomočjo ročnih črpalk v središču večjih vasi. Deževnica odteka v sladkovodne ribnike, ki pripadajo posameznim kmetijam. Nekaj deset kvadratnih metrov velike površine vode so namenjene ribolovu, pranju, zalivanju, umivanju in drugim gospodinjskim namenom ter jo ob vodnem stresu prebivalci celo pijejo. Slika 10: Ženske iz naselja Khutikata z vrči s pitno vodo Avtor: J. Kočar Vir: Terenska raziskava, 2012 Najrevnejše prebivalstvo običajno biva v zaselkih, zato je njihova oskrba s pitno vodo vezana na vodnjake iz oddaljenih vasi. Ženske so prisiljene nositi vodo v priročnih posodah tudi več kilometrov daleč. Težavo bi omilili s postavitvijo skupnih zbiralnikov deževnice, ki bi prebivalcem zaselkov zadoščali za oskrbo s pitno vodo vsaj nekaj dni po deževju. Prebivalci zaselkov sami investicije ne zmorejo. Nabava zbiralnikov je ena od prednostnih nalog oblasti 216 in številnih nevladnih organizacij, saj trenutne zmogljivosti zbiralnikov še ne zadovoljujejo potreb. 4.5.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE Bangladeš je država v razvoju, zato se industrija razvija le točkovno, zlasti v 16 milijonski prestolnici Daka in štirikrat manjšem pristaniškem mestu Chittagong. Že v gospodarstvu Khulne, tretjega največjega milijonskega mesta v državi, prevladuje obrt, medtem ko je odročno podeželje povsem izključeno iz industrijskega razvoja. Skupni učinek podnebnih sprememb bo negativen zlasti za kmetijstvo. Čeprav je sezonsko poplavljanje ugodno zaradi nanašanja hranljivih snovi, imajo izredne poplave ravno nasproten učinek. Bangladeš je zaradi izrednih poplav v obdobju 1962–1988 izgubil v povprečju pol milijona ton riža na leto, kar ustreza ≈ 30 % letnega uvoza žit. Krčenje kmetijske proizvodnje povzročajo tudi drugi vplivi podnebnih sprememb, kot so ekstremne temperaturne vrednosti, suše in zaslanjevanje. Podnebne spremembe lahko v kombinaciji z rastjo števila prebivalstva občutno zmanjšajo produktivnost in dostopnost naravnih virov. Lokalna dostopnost naravnih virov, kot so: ribji zarod, gozd in kultivirani rečni bregovi, se zmanjšuje, kar sili obubožane kmečke delavce v izseljevanje. S krepitvijo vodnih stresov se zmanjšuje proizvodnja riža, ki za rast potrebuje velike količine vode. Riž je posebno občutljiv na globalno segrevanje ozračja. Dolgoročne spremembe žetvenih lastnosti riža lahko pripeljejo do krčenja proizvodnje in dohodkov v kmetijstvu. Že relativno majhno zmanjšanje količine padavin v letu 2006 je v proizvodnji riža povzročilo izgubo v vrednosti 25–30 % (Rahman idr., 2007). Morebitni dvig temperature zraka za 4 ˚C bi povzročil 28% krčenje proizvodnje riža in 68% krčenje proizvodnje pšenice. Spremembe v temperaturi in padavinah že danes slabšajo razmere v kmetijstvu v številnih predelih države in obseg kmetijskih površin se stalno krči. Krajšanje zimske sezone zmanjšuje pridelavo krompirja in drugih zimskih kultur. Po ocenah IPCC-ja (AR4) bi se do leta 2050 proizvodnja riža in pšenice v Bangladešu postopno skrčila za 8–32 %. Kombinacija krčenja kmetijske proizvodnje in demografske rasti naj bi dvigala ceno hrane, kar bi vodilo v poglabljanje socialnih težav in posledično v politično destabilizacijo (Litchfield, 2010). Krčenje naravnih virov zlasti kmetijske proizvodnje krepi obstoječa ruralno-urbana odstopanja v višini dohodkov in dostopnosti storitev. V sušnem severozahodnem delu države, kjer letna količina padavin dosega komaj polovico državnega povprečja (1240 mm/leto), so se v obdobju 1978–1990 že soočili s trendi dviganja temperature zraka po stopnji 0,05 ˚C/leto in s krajšanjem trajanja monsunov (Rahman in Alam, 2003). V prihodnosti se lahko zaradi krepitve sušnosti izjalovi sleherno vlaganje države v razvoj kmetijstva (Rahman idr., 2007), zato je pričakovana krepitev ruralno-urbanih selitev. Krepili se bodo tudi mednarodni selitveni tokovi, saj bodo mesta preobremenjena in ne bodo obvladovala svojega trga delovne sile (Black idr, 2008, str. 32–34). Čeprav je gospodarski razvoj usmerjen v sekundarni in terciarni sektor, predstavlja primarni sektor okrog petino BDP-ja in bo verjetno ostal največji delodajalec tudi v prihodnosti. Deagrarizacija bo vseeno neposredno prizadela velik del prebivalstva in bo postala pomemben selitveni dejavnik (Black idr, 2008, str. 34–35). Kmetijska »zelena revolucija« se je konec prejšnjega stoletja razširila iz Indije tudi na območje Bangladeša. V obalnem območju, kjer je brakične vode na pretek, so se začele pojavljati farme za gojenje škampov. Nekdanja riževa polja so nadomestila ogromna trajno poplavljena območja gojilnic. Nasipe, ki ločujejo polja od rečnih rokavov, so oslabili z izgradnjo pretočnih vratc. Skromna bivališča so prestavili na nasipe in rečne bregove tako da 217 nekatera naselja stojijo na otokih sredi trajno poplavljenih tal. S tem se je povečala podnebna ranljivost prebivalstva. V jesenskem obdobju revni prebivalci za daljši čas ostanejo brez lastnih virov hrane, zato so jo prisiljeni kupovati na bližnji tržnici z denarjem, ki ga težko zaslužijo s prodajo rib, lesa in medu, ki so pridobljeni na ozemlju javnega značaja. Veleposestniki se za gojenje škampov odločajo zaradi nekajkrat večjega zaslužka, kot bi ga imeli z vzgajanjem riža, a s tem ogrožajo obstoj številnih naselij, saj zaposlujejo precej manjše število delavcev in s tem povečujejo brezposelnost. Vaščani v glavnem niso lastniki posesti, zato jim je onemogočeno sodelovanje pri načrtovanju gospodarskega razvoja v lastnem bivalnem okolju. Slika 11: Dečka iz naselja Chuibaria z nalovljenimi morskimi raki Avtor: J. Kočar Vir: Terenska raziskava, 2012 Veliko težavo v primarnem gospodarskem sektorju predstavljajo tropski cikloni. Ob občasni razglasitvi nevarnosti tropskega ciklona so ribiči lahko več dni ob svoj dohodek, kar za mnoge revne člane skupnosti pomeni krajše obdobje lakote. V primeru naravne nesreče so posledice veliko hujše. Kljub preživetju, lahko prizadeti prebivalci trajno izgubijo svoj življenjski prostor in ostanejo brez vsega imetja. Največjo nevarnost predstavlja nevihtni val, saj lahko morska voda predre poškodovane nasipe in poplavi kmetijske površine, da te niso več primerne za gojenje škampov in še manj za vnovično pridelavo riža. Slana voda se iz poplavljenih območij ne umakne več let in namesto škampov, ki živijo v brakični vodi, začnejo gojiti morske rake, ki zahtevajo bolj slano vodo. Farme morskih rakov so običajno zadnja oblika kmetijske proizvodnje pred dokončno izgubo kopnega površja. Prilagoditveno zmogljivost držav v razvoju omejuje tudi slabo razvita infrastruktura. Država ima slabo razvito cestno in železniško omrežje. Regionalne ceste največkrat vzdržujejo kar na lokalni ravni. Kjer je le mogoče preprosto prebivalstvo uporablja vodne poti, ki so cenejše, a nevarne in zamudne. Na poplavno izpostavljenih območjih so pogoji za izgradnjo prometne infrastrukture še slabši. Ponudba naftnih derivatov je skromna tudi zaradi majhnega povpraševanja, saj velika večina prebivalcev za prevoz na krajše razdalje izbira rikšo, je pa toliko večji pritisk na medkrajevni avtobusni prevoz, ki povezuje le regionalna središča. Avtobusi so v izredno slabem stanju, vozovnice si je potrebno zagotoviti več dni pred odhodom, potniki pa potujejo celo na strehi, kar močno zmanjšuje varnost cestnega prometa. Zelo razširjena vozila so lahki motorji in čolni na vesla, ki ne potrebujejo urejenih prometnic. Stanje komunikacij se v zadnjem času izboljšuje zaradi hitrega razvoja brezžičnih povezav. Številna naselja še vedno niso povezana z državnim energetskim sistemom, zato si nekateri prebivalci pomagajo z miniaturnimi solarnimi ploščami, ki jim zagotavljajo električno 218 energijo za osvetljevanje bivališč. Trgovina je, zaradi nizkega standarda na območju okraja Shyamnagar, zelo slabo razvita. V središču mesta so prisotne redke trgovine z mešanim blagom, medtem ko za potrebe po živilih poskrbijo tržnice in majhne trgovine v večjih naseljih. V naseljih s slabo razvito prometno infrastrukturo je obseg nakazovanja sredstev družinskim članom manjši. Razdeljevanje občasne pomoči močno ovirajo slabo vzdrževane prometnice, tako da ta dostikrat ne konča v pravih rokah. Huda revščina na slabo dostopnih otokih zajema kar 80 % prebivalstva, kar zelo presega državno povprečje, ki znaša 23 %. Če bi se stanje infrastrukture ne podeželju izboljšalo, bi se obstoječi selitveni tokovi v prihodnosti lahko celo obrnili (Black idr, 2008, str. 34–35). Na prilagoditveno zmogljivost vpliva tudi stanje bivališč. Na bangladeškem podeželju prevladujejo zidana bivališča. Pri gradnji uporabljajo ročno izdelano opeko iz lokalnih opekarn. Zaslanjevanje tal znatno prispeva k njihovemu hitremu propadanju, zato je potrebno njihovo stalno obnavljanje. V okraju Shyamnagar so razmere daleč pod državnim povprečjem. Izredno majhne hiše so v glavnem zgrajene iz blata, kateremu je primešana manjša količina živalskih iztrebkov. Redke strehe so prekrite s pločevino, medtem ko je večina slamnatih, ki so dodatno utrjene z ribiškimi mrežami. Še ranljivejše so hiše iz trstičja, ki se pojavljajo v manjšem številu pri najrevnejših prebivalcih. Bivališča agrarnih delavcev so največkrat postavljena na nasipih, rečnih bregovih ali so celo v depresijah ob rečnih izgonih. Našteta območja so povsem neprimerna in zelo ranljiva na posledice podnebnih sprememb, kot so poplave in tropski cikloni. Številne vladne in nevladne organizacije skušajo zmanjšati izpostavljenost prebivalstva z izgradnjo zatočišč, ki imajo poleg varovalne vloge še druge funkcije, kot so sedež šole, tržnice, upravnih organov idr. Zatočišča so betonska in nekaj metrov dvignjena nad površje, dovolj da so popolnoma varna pred poplavami in delovanjem nevihtnih valov. V okraju Shyamnagar se je po tropski ciklonu Aila njihovo število znatno povečalo, vendar potrebe še vedno presegajo ponudbo. 4.5.4.3. DEMOGRAFSKA RAST Število prebivalstva v Bangladešu raste po letni stopnji 1,59 %, v glavnem zaradi še vedno visoke rodnosti (22,1 %0) v primerjavi z štirikrat nižjo smrtnostjo (5,7 %0). Na rast števila prebivalstva minimalno vpliva tudi negativni selitveni saldo (0,5 %0) (Splet 18). V zadnjem desetletju je opažen negativni trend rasti rodnosti, vendar bodo učinki nagle rasti v preteklosti opazni še desetletja. Letna stopnja rasti se počasi umirja in naj bi po predvidevanjih v obdobju 2045–2050 padla na 0,56 %. Do sredine 21. stoletja naj bi se število prebivalstva povečalo za 100 milijonov in bi leta 2050 štelo 254 milijonov, medtem ko bi gostota prebivalstva zrasla na vrednost 1764 preb./km² (Splet 31). Afriške in azijske delte so območja z največjo gostoto prebivalstva na svetu. Bangladeš skoraj v celoti leži na območju delte Gangesa in Bramaputre, zato je z gostoto prebivalstva 1142 preb./km² (2010) ena najgosteje poseljenih držav na svetu (Splet 17). Vse države v razvoju, zlasti pa muslimanske, imajo visoko demografsko rast, ki marsikje kritično povečuje pritisk na okolje. Kljub veliki razpoložljivosti naravnih virov in skromnemu načinu življenja, so območja tako gosto poseljena, da rahlo ravnovesje v okolju popušča. Okraj Shyamnagar ima s svojimi 680 preb./km² skoraj enkrat nižjo gostoto od državnega povprečja, vendar ima bistveno slabše naravne pogoje. (Mehedi, 2010). Ravno gosta prebivalstva, ki marsikje prehaja v agrarno prenaseljenost, je ključni dejavnik ranljivosti območja in znižuje njegovo prilagoditveno zmogljivost. V nasprotnem primeru bi se prebivalstvo brez večjih težav preseljevalo na varnejša območja oz. se na najbolj izpostavljena območja sploh ne bi naseljevalo. 219 Graf 19: Starostna piramida prebivalstva Bangladeša za leto 2013 Vir: Index Mundi (Splet 56) 4.5.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST Demografska rast v kombinaciji s spreminjanjem podnebja negativno vpliva na politično stabilnost države. Pospešeno uničevanje okolja in preobremenjenost mestnih storitev bi lahko preobremenila vladne finančne in institucionalne vire, kar bi se lahko odražalo v krepitvi mednarodnih selitvenih tokov (Black idr, 2008, str. 32–34). Bangladeš je država z visoko stopnjo konfliktnosti, v kateri se občasno pojavljajo notranji in meddržavni konflikti. Nasilje se občasno pojavlja zaradi posestniških sporov in motenj v oskrbi s hrano ter razpoložljivosti delovnih mest. Občasno nasilje krepi notranje ruralnourbane selitvene tokove in pritisk selivcev na zunanjo mejo z Indijo. Temu primerno je tudi letno število smrtnih žrtev nasilja, ki znaša od 1000–10.000 in bi se v prihodnosti lahko podeseterilo (Litchfield, 2010). Kljub temu, da bo okolje sosednje Zahodne Bengalije v Indiji podobno prizadeto kot okolje Bangladeša, se bodo selitveni tokovi v sosednjo Indijo verjetno še okrepili. Pomanjkljivo dodeljevanje mednarodne pomoči Bangladešu in indijski Zahodni Bengaliji povečuje napetosti med državama in s krepitvijo mednarodnih selitvenih tokov se bo ta še stopnjevala (Black idr., 2008, str. 35–36). Politična stabilnost v celotni Južni Aziji je v veliki meri odvisna od medverskih odnosov. Na območju Bangladeša prevladujejo muslimani, ki predstavljajo 90,4 % (2010) prebivalstva, vendar so prisotna precejšnja regionalna odstopanja. Bangladeš je četrta največja muslimanska država z 9,2 % svetovne muslimanske populacije. Delež muslimanov v državi stalno raste, saj se je od leta 1990 povečal za dobri dve odstotni točki (Splet 14). Islam se je v Bangladeš razširil šele v času Mogulske dinastije v 18. stoletju. Islamizacija je zajela širše podeželske množice zlasti pripadnike nižjih kast, ki so se v upanju na izboljšanje svojega socialnega položaja množično spreobračali v islam. Muslimanski duhovniki občasno ustrahujejo pripadnike drugih ver, saj se dobro zavedajo večinskega položaja svoje verske skupnosti. Ta je deležna prikritih državnih privilegijev, kot sta lažji dostop do državnih služb in boljši položaj v vojski, kar je deloma posledica visoke stopnje koruptivnosti bangladeške družbe. Nekaterih marginalnih skupnosti, kakršna so Munde, val islamizacije ni dosegel, zato kombinirajo svojo hinduistično veroizpoved s tradicijo animizma in so zato s strani verske 220 večine pogosto prezirane. Grožnje muslimanske skupnosti dosežejo višek ob verskih konfliktih na globalni ravni. Slika 12: Opuščena hiša hinduističnih izseljencev v Indijo v naselju Boskhali Avtor: J. Kočar Terenska raziskava, 2012 Največjo manjšino predstavljajo hinduisti, ki jih je v državi ≈ 8 %, sledijo kristjani z 0,5 % (Splet 15). Tako hinduisti kot kristjani so najbolj prisotni na jugozahodu države in živijo v izoliranih soseskah v mestih in na podeželju. Vsaj v mestih so bolje situirani od muslimanov, kar je posledica zgodovinskega razvoja. Kristjani predstavljajo v glavnem urbano prebivalstvo in so potomci pripadnikov višjih kast, ki so se pod vplivom Evropejcev spreobrnili v krščanstvo. Pripadniki hinduistične in krščanske verske skupnosti sprejemajo svoj manjšinski položaj, so strpnejši, pogosto branijo skupne interese in so med seboj solidarni. Bangladeška družba sicer deluje navzven strpno, vendar so v njej prisotne prikrite oblike verske nestrpnosti. Kljub temu je verska toleranca občutno večja v primerjavi s Pakistanom, Egiptom in podobnimi muslimanskimi državami. Razlog je med drugim tradicionalno strpna narava Bengalcev in relativno pozna islamizacija. K večji enotnosti prebivalcev je pripomogla osamosvojitvena vojna leta 1971, ko so se kljub verski raznolikosti skupaj uprli nadvladi Pakistancev. Hinduistom se je po osamosvojitveni vojni zaradi njihove pomembne vloge v njej položaj nekoliko izboljšal. Slabši medverski odnosi so v zaledju pristaniškega mesta Chittagong v jugovzhodnem delu države, v obmejnem območju z Mjanmarom. To območje odstopa od bangladeškega povprečja tako v naravnih kot družbenih značilnostih. Avtohtono prebivalstvo predstavlja ljudstvo sinotibetanskega izvora, ki se od bengalske večine loči po rasnih in družbenih lastnostih. Pripadajo budistični veroizpovedi in z 1% deležem predstavljajo posebnost v bangladeški družbi (Splet 15). Poseljujejo edino hribovito območje v državi, ki je precej manj ranljivo zaradi posledic podnebnih sprememb in zato privlačno za priseljevanje. Pokrajina ima manjšo gostoto prebivalstva, zato vlada prikrito naseljuje okoljske selivce muslimanske veroizpovedi iz drugih delov države. Budistična manjšina se upira priseljevanju, kar občasno sproža nasilne konflikte. Nadaljnje spreminjanje podnebja bi lahko pokrajino Chittagong dodatno destabiliziralo. 221 Zemljevid 21: Delež hinduistov v Bangladešu po okrajih Vir: GeoCurrents (Splet 57) Uradni podatki o verski sestavi okraja Shyamnagar niso dostopni, vendar po ocenah poznavalcev predstavljajo versko večino muslimani (≈ 80 %). Pomembna verska skupnost so še hinduisti, medtem ko so kristjani in animisti redki. Tako za muslimansko kot krščansko skupnost je značilna velika mera solidarnosti in dobre organiziranosti, kar ugodno vpliva na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Hinduistično skupnost v okraju Shyamnagar sestavljajo pripadniki višjih socialnih slojev, kar zmanjšuje njihovo podnebno ranljivost. Na politično stabilnost v državi vplivajo tudi socialni odnosi. Na bangladeškem podeželju še vedno prevladujejo fevdalni posestniški odnosi, saj večina kmečkega prebivalstva nima lastne posesti, temveč so najemniki ali priložnostni delavci na veleposestih (Munda, 2008). Učinki prehoda iz agrarne v industrijsko družbo se kažejo predvsem v demografski eksploziji, nagli urbanizaciji in ruralizaciji mest. Mesta v Bangladešu so po rasti, prenaseljenosti in ruralizaciji v samem svetovnem vrhu (Afsar, 2000). Priseljenci ne prihajajo le iz podnebno ogroženih območij, ampak gre za splošen pojav. Dobro razviti ruralno-urbani selitveni tokovi sicer prispevajo k zmanjševanju agrarne prenaseljenosti, a v bistvu le prenašajo problem iz podeželja v mesta, kar ustvarja pojav marginalizacije z vsemi njenimi problemi vključno s povečanjem družbene konfliktnosti. 222 Zagotavljanje varnosti je pomanjkljivo tudi v okraju Shyamnagar. Nevarnost prihaja iz območja gozda Sundarban, v katerem se skrivajo oborožene tolpe skrajnežev, ki od nabiralcev izsiljujejo denar. Pripadniki tolp občasno vdirajo v zaselke v bližini gozdnih robov, kjer ropajo in maltretirajo vaščane zlasti upravnike veleposestniških domov. Oblasti so pri reševanju problema nemočne in pogosto brezbrižne. Nevarnejša so srečanja z bengalskimi tigri, ki ogrožajo življenje gozdnih nabiralcev. Srečanja so sicer redka, a pogosto usodna. Tigri zahajajo tudi na območje obgozdnih zaselkov, uničujejo redko živino in ogrožajo prebivalstvo. Nekatere okoljevarstvene organizacije si prizadevajo ohraniti ogroženo vrsto bengalskega tigra, medtem ko številne nevladne humanitarne organizacije osveščajo nabiralce o ustreznem ravnanju v primeru srečanja s tigrom in izvajajo programe pomoči družinam žrtev tigrovih napadov. K družbeni konfliktnosti prispevajo še nesposobnost vaških starešin, alkoholizem in prezgodnje poroke (Munda, 2008). Velik problem v regiji, ki povečuje družbeno-politično nestabilnost je revščina. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je BDP na prebivalca leta 2012 znašal 2039 USD/preb. Bangladeš se s tem podatkom v svetovnem merilu uvršča na 154. mesto. Za primerjavo je bil v Bangladešu BDP na prebivalca skoraj štirinajstkrat manjši kot v Sloveniji (28.195 USD/preb.) (IMF, 2013). Večina revnih prebivalcev okraja Shyamnagar je odvisnih od primarnih dejavnosti. Stopnja revščine je 48,65 % in se še povečuje (Mehedi, 2010). V okraju Shyamnagar prevladujejo majhne kmetije, ki imajo ob stanovanjskem objektu ribnik za oskrbo z ribami, ki predstavljajo glavni vir beljakovin. Ribnik je obenem vir sladke vode za potrebe gospodinjstva. Prebivalstvo najbolj ranljivih območij ob gozdu Sundarban običajno ne obdeluje lastne zemlje in ne razpolaga z lastnim ribnikom, ampak se pretežno preživlja z delom na veleposestvih. Pred desetletji je bilo dela na posestvih riževih polj dovolj. Imeli so razvito ekstenzivno živinorejo, ki je danes prava redkost, zato najrevnejši prebivalci dopolnjujejo osnovno dejavnost z ribolovom, sečnjo in nabiranjem medu divjih čebel na območjih javnega značaja. Z razvojem gojilnic škampov vse več prebivalcev ostaja brez zaposlitve in dopolnilne dejavnosti postajajo njihov glavni vir preživetja. Posebno visoka stopnja revščine je pri pripadnikih ljudstva Munda, ki so še pred desetletji bili lastniki posesti, katere so jo prejeli od kolonizatorjev. Lastništvo je postopoma prehajalo v roke iznajdljivejšim bengalskim priseljencem. Po ugotovitvah Munde so slednji pri prenosu lastništva uporabljali vrsto prevar. Izkoristili so njihovo nepismenost in slabo znanje bengalščine in jim ob stiskah dajali neugodna posojila, ki so jih potem obubožani pogosto vračali v obliki obdelovalne zemlje (Munda, 2008). V pretežno kmetijski državi je ključni razlog za revščino družbeni položaj kmečkih delavcev, ki je primerljiv s položajem kmečkih delavcev na slovenskem podeželju v zadnji fazi predindustrijskega obdobja, s tem da obstajajo tudi med njimi socialne razlike. Munde so na splošno slabše plačani kot bengalski delavci in so po opravljenem delu pogosto opeharjeni. Na sosednjih območjih, kjer iščejo sezonsko delo na riževih poljih ali v lokalnih opekarnah, so moški več tednov ločeni od svojih družin. Delodajalci jim nudijo bivanje, a jih po opravljenem delu pogosto ne izplačajo (Kočar 2013a). Škampi so za veleposestnike »belo zlato«. Gojilnice so se začele širiti v 80. letih 20. stoletja na območjih z brakično vodo v priobalnem pasu. Prvotno tradicionalno kmetijstvo je omogočalo revnemu kmečkemu prebivalstvu redno hrano in dohodek, medtem ko so se danes prisiljeni preživljati pretežno z ribolovom, sečnjo in nabiranjem medu divjih čebel. Medtem ko lastniki farm bogatijo, se družine njihovih najetih delavcev pogrezajo v vse večjo revščino. Čeprav je Bangladeš v zadnjih letih znatno napredoval po družbeno-gospodarskih kazalcih (Splet 17), polovica prebivalcev še vedno živi pod pragom revščine in več kot polovica je še vedno funkcionalno nepismenih. V državi obstaja izrazita neenakost v dostopnosti storitev. Tako je na primer delež rojstev, ki je pod nadzorom zdravstvenega osebja, pri revnih 223 prebivalcih komaj 1,5 odstoten, medtem ko pri bogatih znaša 22 %. Razpon med socialnima skupinama je daleč nad svetovnim povprečjem. Revščina pri prebivalstvu spodkopava obvladovanje in načrtovanje podnebnih tveganj in tako postane izselitev za mnoge edina možnost izbire (Black idr, 2008, str. 34–35). 4.5.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA Toplo, vlažno podnebje in obsežne vodne površine ustvarjajo ugodne pogoje za pojav vektorskih bolezni. Malarija in rumena mrzlica se v regiji sicer pojavljata redko, vendar je kljub temu spanje pod zaščitno mrežo neizogibno. Prebivalcem povzročajo več težav tudi črevesne bolezni zaradi okužb z oporečno vodo, kar je glavni razlog za višjo smrtnost med otroki. Prebivalstvo občasno oboleva za boleznimi, kot so: driska, hepatitis tipov A in E, leptospiroza ter tifusna vročica (Splet 18). Velik zdravstveni problem predstavljata občasna lakota in nekakovostna hrana. V normalnih okoliščinah se prebivalci prehranjujejo z rižem, zelenjavo in ribami. Ob stiskah hrano dopolnjujejo z nabranimi polži in vodnimi hijacintami in nekaj dni na leto stradajo. Posebno zdravstveno težavo predstavljajo prezgodnji porodi, kot posledica dogovorjenih porok (Munda, 2008). Povprečna starost prvorodnic je v Bangladešu 18 let (Splet 18). Bangladeška vlada državljanom zagotavlja brezplačno osnovno zdravstveno oskrbo. Delež BDP-ja, ki ga namenja zdravstvu znaša 3,7 %, kar uvršča Bangladeš na 174. mesto na svetu. K slabemu stanju v zdravstvu prispevajo slaba razvitost lokalnih ambulant in kronično pomanjkanje zdravnikov (0,4/1000 preb.) ter bolniških postelj (0,6/1000 preb.) (Splet 18). Revni prebivalci marginalnih zaselkov pogosto ne zmorejo plačati stroškov prevoza v ambulanto, zato posegajo po tradicionalni medicini. Oskrba z alopatskimi zdravili je sicer na primerni ravni, vendar je strokovnost prodajnega osebja številnih zasebnih lekarn nizka. Dober kazalec razvitosti je stanje higiene, ki je na celotnem območju Južne Aziji slaba, k čemur prispeva tudi slabo stanje stranišč. Na bangladeškem podeželju ima dostop do urejenega stranišča 55 % prebivalcev, pri urbanem prebivalstvu pa je ta delež večji le za dve odstotni točki (Splet 18). Opravljanje potrebe na prostem, kjer ni poraščenosti, je problematično zlasti za ženske (Munda, 2008). Stanje stranišč se ob podpori nevladnih organizacij izboljšuje, čeprav so standardi še vedno kritični. Na tržišču je na voljo dovolj preprostih betonskih stranišč, ki jih postavljajo na prostem na vrhu greznične jame. Ta je postavljena tako, da vsaj za silo ločuje fekalije od vode v ribnikih. Poznavanje osnovnih higienskih navad je med prebivalci še vedno šibko. V gospodinjstvih ne uporabljajo detergentov, pogosto niti mila, kar je z okoljskega vidika sicer pozitivno, z vidika zdravstvene varnosti pa zelo sporno. Ljudje sicer redno skrbijo za osebno higieno, saj se vsak dan pred kosilom v celoti umijejo v ribniku. 4.5.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA DELTE GANGESA IN BRAMAPUTRE Prilagoditvena zmogljivost družbe je po svetu zelo različna. V razvitih državah je višja kot v državah v razvoju. Razlike izhajajo iz njihove različne stopnje družbene in gospodarske razvitosti. Države v razvoju, zlasti muslimanske, imajo visok naravni prirastek in visoko stopnjo revščine. V primeru naravne nesreče lahko prebivalci trajno izgubijo svoj življenjski prostor in postanejo brezdomci. Če območje ni agrarno prenaseljeno, se lahko ljudje preseljujejo na manj ogrožena območja oz. na najbolj ranljivih sploh ne živijo. Z večanjem števila prebivalcev se krepijo pritiski na razpoložljive naravne vire, kar negativno vpliva na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Možnosti izseljevanja najrevnejšega prebivalstva v oddaljena območja in v tujino so majhne, saj imajo slabo razvite socialne mreže, nizko 224 izobrazbo ter razen ribolova in nabiralništva ne obvladajo drugih dejavnosti. Za to skupino ljudi je življenje v ogromnih urbanih središčih še posebej stresno in nepriljubljeno. Prebivalci Bangladeša sami ne morejo pomembno vplivati na nadaljnje spreminjanje podnebja, saj je njihov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov majhen. Vrednost ogljičnega odtisa prebivalcev v Bangladešu je med najmanjšimi na svetu in je 0,4 t/preb., torej je skoraj 20-krat manjši kot v Sloveniji (7,9 t/preb.) (Splet 24). Ob podpori državnih in številnih humanitarnih nevladnih organizacij (angl. Non Governmental Organization – NGO) bi se lahko prisilne podnebne selitve v veliki meri zmanjšale ali celo preprečile. Kritični so namreč le prvi tedni po naravni nesreči, saj se sčasoma okolje stabilizira, dokler se spet ne uravnovesi. Če širša skupnost v kritičnem obdobju poskrbi za začasno nastanitev žrtev in jim zagotovi osnovne vire preživetja, se te redkeje odločijo za izselitev (Mehedi, 2010). S primernimi prilagoditvenimi ukrepi se po nekaj mesecih po naravni nesreči brezdomcem omogoči vračanje, kar bistveno zmanjša dolgoročne posledice izrednega vremenskega dogodka. Omenjene ustanove pomagajo prebivalstvu z izvajanjem svojih prilagoditvenih strategij, a s svojim delovanjem ne morejo zaustaviti procesa degradacije okolja, lahko pa ga zavirajo in zmanjšajo njegov vpliv. Delovanje nevladnih organizacij je etično in koristno, zato je vredno mednarodne podpore. Prilagoditveno zmogljivost prebivalstva dvigujejo z dejavnostmi, kot so: gradnja bivališč, sanitarij, vodnjakov in protipoplavnih zatočišč, izobraževanje ter uvajanje odpornejših kulturnih rastlin (Mehedi, 2010). Njihov pomen je primerljiv z vlogo samostanov pri razvoju podeželja v srednjeveški Evropi. Slika 13: Eno od številnih protipoplavnih zatočišč v okraju Shyamnagar Avtor: J. Kočar Vir: Terenska raziskava, 2012 Na prilagoditveno zmogljivost Bangladeša v veliki meri vplivajo zapleteni medverski odnosi. Vera ima za življenje povprečnih državljanov velik pomen, kar je splošna značilnost Južne Azije. Od verske pripadnosti so odvisni: odnosi v družini in širši skupnosti, naravni prirastek, ambicioznost, samozavest, solidarnost ipd., zato se ob okoljskih stresih različne verske skupnosti odzivajo različno. Šibka zakonodaja in pravni red ter visoka stopnja koruptivnosti povzročajo slabšanje javnih storitev in sposobnosti vlade za njihovo izvajanje. To vodi v močno centralizacijo političnega in upravnega sistema v državi. Obstoječa raziskava o učinkovitosti vladanja, ki jo je opravila Svetovna banka, je pokazala, da bangladeška vlada izrazito težko izvaja nadzor nad korupcijo, politično stabilnostjo, kakovostjo storitev in vladavino prava, kar negativno vpliva na dolgoročno zanimanje tujega kapitala za naložbe v gospodarstvu in krepi mednarodne selitvene tokove (Black idr, 2008, str. 34–35). 225 Po indeksu koruptivnosti (2013) je Bangladeš na 136. mestu med 177 državami sveta (Splet 16). Na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva znatno vplivajo naslednji dejavniki: izgradnja protipoplavne infrastrukture, vzpostavitev sistema nudenja hitre pomoči, osveščanje prebivalstva, sistem zgodnjega obveščanja. Ena od prednostnih nalog politike bi morala biti izgradnja protipoplavne infrastrukture in vzpostavitev sistema nudenja hitre pomoči žrtvam poplav z namenom, da bi preprečila preobrazbo začasnih selitev v stalne. To je med drugim eno od poslanstev državnega Programa celovitega upravljanja ob naravnih nesrečah (angl. Comprehensive Disaster Management Programme - CDMP), ki je podprt s sredstvi mednarodnih organizacij v vrednosti 14,5 milijonov USD. Program je namenjen zmanjševanju tveganja kapitalskih vlagateljev in med drugim vključuje naslednje ukrepe: zgodnje obveščanje prebivalstva, krepitev pripravljenosti na naravne nesreče, zmanjševanje stopnje revščine in prelaganje reševanja problemov z ravni posameznih nevladnih organizacij na raven strateško naravnanih državnih uradov. Ker program ukrepanja še ni polno zaživel, so poplave in tropski cikloni v letu 2007 močno prizadeli prebivalstvo, zato bi bilo potrebno okrepiti vlaganja na prizadeta območja (Black idr, 2008, str. 35–36; Splet 13). Ob dejstvu, da bodo podnebne spremembe vplivale na krepitev ruralno-urbanih selitvenih tokov zlasti v marginalna naselja večjih mest, je potrebno v prihodnosti namenjati več pozornosti infrastrukturi in osnovni varnosti mestnega prebivalstva. V marginalnih naseljih je opaženo ugrezanje površja, ki bi se v prihodnosti lahko še okrepilo. Kratkoročno bi bilo potrebno izboljšati področje pripravljenosti in odzivnosti mest na izredne vremenske dogodke in dolgoročno zagotoviti pravico do posesti milijonom ranljivih prebivalcev marginalnih naselij (Black idr., 2008, str. 35–36). Ob tem ni nobene potrebe po sistematični preusmeritvi vlaganj s podeželja v mesta. Po ocenah bi v prihodnosti raslo tudi število podeželskega prebivalstva, kar bi še naprej krepilo ruralno-urbane selitvene tokove. Propadanje proizvodnih sistemov na podeželju (sušni predeli na severozahodu države) in krčenje števila prebivalcev (na rečnih otokih) sta za enkrat še obvladljiva. Številne lokalne prilagoditvene strategije, kot je Zmanjševanje ranljivosti na podnebne spremembe (angl. Reducing Vulnerability to Climate Change – RVCC), ki jo izvaja Kanadska mednarodna razvojna agencija (angl. Canadian International Development Agency – CIDA), zadovoljivo krepijo produktivnost podeželja (tako kmetijsko proizvodnjo kot podeželsko obrt), lokalne možnosti preživetja prebivalcev in osveščenost lokalnega prebivalstva o podnebni problematiki. Vlaganja finančnih sredstev v ranljiva območja so stroškovno upravičena, saj so manjša od obsega škode na infrastrukturi in kmetijskih površinah, ki nastane ob morebitni naravni nesreči (Black idr., 2008, str. 35–36). Vlada in nevladne organizacije skrbijo za dviganje osveščenosti prebivalstva o okoljskih problemih, vključno s posledicami podnebnih sprememb. Osveščanje se izvaja preko državnega izobraževalnega sistema in številnih dejavnosti nevladnih organizacij. Zavest o pomenu osveščenosti prebivalstva je pri slednjih zelo visoka, zato je izobraževanje sestavni del vseh njihovih prilagoditvenih strategij. Raziskava, ki je bila izvedena v okraju Shyamnagar, je pokazala presenetljivo visoko stopnjo okoljske osveščenosti prebivalstva, kar pozitivno vpliva na njegovo prilagoditveno zmogljivost. Relativno majhno število smrtnih žrtev tropskega ciklona Aila je bilo v veliki meri rezultat izboljšanega sistema zgodnjega obveščanja. K temu je pripomogel tudi splet srečnih naključij. Nevihtni val, ki je terjal največ žrtev, se je razvil sredi dneva, tako da so oblasti uspele 226 pravočasno opozoriti prebivalstvo. V primeru nočnega delovanja nevihtnega vala bi bilo število smrtnih žrtev verjetno večje. Pozivi na evakuacijo se na območjih razvitih držav izvajajo preko sredstev množičnega obveščanja, ki pa so v okraju Shyamnagar slabo prisotna. Odsotnost radia, televizije, telefonov in statičnih siren močno omejuje možnosti zgodnjega obveščanja v regiji. Premalo je tudi pripadnikov vojske, policije in drugih organov za zagotavljanje javne varnosti, ki bi s svojimi sredstvi in metodami lahko bistveno pripomogli k dvigu prilagoditvene zmogljivosti. V primeru Aile si je prebivalstvo pomagalo s prostovoljci, ki so na motorjih in z zvočniki opremljenimi tovornjaki prevozili ogrožena območja in širili pozive k evakuaciji. Kljub temu so nekatera najbolj ranljiva območja izpadla iz sistema zgodnjega obveščanja in število žrtev je bilo tam večje. 4.5.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV V DELTI GANGESA IN BRAMAPUTRE 4.5.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA« Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C in morska gladina v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m. Scenarij »stagnacija« predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez večjih pretresov celo na regionalni ravni. Selitveni tokovi se po tem scenariju ne bi bistveno spremenili. S povečano gospodarsko vlogo podeželja bi se umirili celo ruralno-urbani selitveni tokovi, ki bi jih vsaj deloma nadomestile ruralno-ruralne selitve na manj okoljsko prizadeta območja. Kljub temu bi se obseg mednarodnih selitev še nekoliko povečal vzporedno z dviganjem življenjskega standarda. Selitveni tokovi v zalivske države bi oslabili, a bi se hkrati okrepile selitve v druge muslimanske države v Jugovzhodni Aziji. Okrepil bi se tudi pritisk v urbana in industrijska središča sosednje Indije, kamor bi odhajali predvsem mladi izobraženci. Obseg prostovoljnih podnebnih selitev ne bi presegel obstoječega, torej bi bile še vedno zelo redke in v glavnem nezaznavne zaradi prevlade gospodarskih dejavnikov. Obseg prisilnih podnebnih selitev bi se zmanjšal, saj bi se zmanjšale tudi posledice delovanja izrednih vremenskih dogodkov zaradi uspešnega izvajanja prilagoditvenih strategij. Bangladeš je na območju nižjih geografskih širin, zato je zelo verjetno, da bi bil dvig temperature zraka pod svetovnim povprečjem in bi dosegel spodnje vrednosti (< 1 ˚C), medtem ko bi bilo dviganje morske gladine v kombinaciji z ugrezanjem površja intenzivnejše od svetovnega povprečja (≈ 0,5 m) in bi že po najbolj optimističnem scenariju predstavljalo resen problem. Dviganje morske gladine v regiji že danes predstavlja najočitnejšo posledico globalnih podnebnih sprememb. Ogrožen bi bil obstoj celotnega območja obstoječega obalnega pasu, vendar bi ga ohranjali z učinkovitim izvajanjem prilagoditvenih ukrepov podprtih z izdatno materialno in strokovno pomočjo mednarodne skupnosti. Prilagoditveni ukrepi bi vključevali: gradnjo protipoplavnih nasipov ob rečnih rokavih, ohranjanje in obnavljanje mangrovskega gozda, vračanje k pridelavi tradicionalnih kmetijskih kultur, osveščanje prebivalstva ipd. Dviganje morske gladine bi ogrozilo obstoj mangrovskega gozda, zato bi omogočili njegovo pomikanje v notranjost in s tem zavrli njegovo krčenje zaradi njegove izredne vloge pri varovanju kopnega pred napredovanjem oceana. V zaledju gozda bi opustili kmetijstvo in omogočili ozelenjevanje. Tudi ta ukrep bi bil podprt z mednarodno pomočjo. 227 Z dvigom morske gladine bi se proti notranjosti države pomaknil tudi pas zaslanjevanja, kar bi dodatno zmanjšalo produktivnost bangladeškega kmetijstva v obalnem območju in okrepilo revščino in lakoto številnih kmetov. Z okrepljenim delovanjem kmetijskih družb in vključevanjem mednarodne strokovne in finančne pomoči bi problem uspešno obvladovali z ukrepi, kot je uvajanje novih sort kmetijskih kultur, ki so prilagojene višjim koncentracijam soli v tleh. Posledice spreminjanja značilnosti padavin vključno s spremembami delovanja monsunov bi imele negativen vpliv na kmetijsko proizvodnjo, vendar bi bile še obvladljive in bi jih bilo še mogoče sanirati. Dviganje morske gladine, spreminjanje značilnosti padavin, krčenje himalajskih ledenikov in zamuljevanje estuarjev so procesi, ki bi povečali poplavno tveganje. Država bi bila sama komaj sposobna vzdrževati osnovno protipoplavno infrastrukturo. Prilagoditveni ukrepi bi se izvajali ob podpori mednarodne pomoči in prostovoljnega dela lokalnega prebivalstva, vendar bi vseeno občasni izredni vremenski dogodki povzročali težave. Lastnosti tropskih ciklonov se zaradi vztrajnosti podnebja ne bi bistveno spremenile, a bi se pokazali ugodni rezultati izvajanja ustreznih prilagoditvenih strategij s strani države v sodelovanju s številnimi nevladnimi organizacijami na državni in mednarodni ravni. Oskrba s pitno vodo bi se na splošno izboljšala, čeprav bi bilo na najbolj ogroženih območjih prebivalstvo prisiljeno v zbiranje deževnice zaradi previsoke cene čistilnih in razsoljevalnih naprav. Scenarij predvideva mednarodno solidarnost in politiko sožitja v državi, zato podnebne spremembe ne bi bistveno poslabšale politične stabilnosti države. Uspešno obvladovanje postopnih okoljskih sprememb bi pozitivno vplivalo na medverske in socialne odnose. Trajnostno naravnana gospodarska politika bi uspešno urejala odnose na podeželju in s tem oslabila ruralno-urbane selitvene tokove. Izboljšanje razmer na podeželju in zmanjšanje selitvenega pritiska v marginalna naselja v urbanih središčih bi zmanjšala revščino in okrepila zdravstveno stanje prebivalstva. Optimistični scenarij »stagnacija« pogojuje vrsta srečnih naključij. Temu primerno je njegova verjetnost majhna. Scenarij bi bil lahko ustrezen cilj državnih prilagoditvenih strategij, saj za Bangladeš predstavlja zgodbo o uspehu. 4.5.6.2. SCENARIJ »RAST« Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,48 m. Glede na regionalne značilnosti podnebja, je pri Bangladešu primerno upoštevati podpovprečen dvig temperature zraka, tj. za ≈ 2 ˚C in nadpovprečen dvig morske gladine, tj. za > 0,5 m. Vse slabše razmere v okolju bi kljub okrepljenemu prilagoditvenemu ukrepanju povzročile krepitev selitvenih tokov. Številna prizadeta območja bi postala za poselitev neprimerna, zato bi vloga podnebnih selitvenih dejavnikov pri razvoju notranjih selitev postala očitna. Prebivalci najbolj ranljivih območij bi se ob splošnem pomanjkanju osnovnih naravnih virov še pogosteje odločali za selitev v mesta ali na varnejša podeželska območja. Delež stalnih selitev bi naraščal na račun začasnih. Močno bi se povečalo tudi število prisilnih podnebnih selivcev. Vse pogostejši in silovitejši tropski cikloni ter drugi izredni vremenski dogodki bi še naprej terjali smrtne žrtve in občasno ustvarjali brezdomce, ki bi se razseljevali s tem, da se mnogi med njimi ne bi vrnili. Okrepljeni tokovi notranjih selitev bi povzročali prenaseljenost 228 na območjih priseljevanja zlasti v marginalnih naseljih velikih mest, kar bi v bolje situiranem sloju prebivalstva krepilo naklonjenost mednarodnim selitvam. Sicer ustrezno izvajani prilagoditveni ukrepi bi le delno omogočali varno umikanje prebivalstva. Delovanje nevladnih organizacij bi bilo v veliki odvisnosti od mednarodne skupnosti, medtem ko bi bile državne organizacije manj učinkovite zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih virov in obstoja sistemske korupcije. Izvajali bi se tudi večji projekti, kot sta pogozdovanje in gradnja nasipov, vendar ne bi zadoščali dejanskim potrebam. Prilagoditveni ukrepi bi obsegali tudi sprotno odpravljanje posledic naravnih nesreč, ki pa ne bi uspeli sproti sanirati škode v okolju. Na območju okraja Shyamnagar bi dviganje morske gladine v kombinaciji s poplavami, plimnimi valovi in tropskimi cikloni lahko povzročilo uničenje naselij na robu gozda, ki so bila močno prizadeta že ob delovanju tropskega ciklona Aila. Prizadetost mangrovskega gozda bi bila vsaj kratkoročno manjša zaradi njegove manjše ranljivosti, ki izhaja iz ohranjenega naravnega habitata in stabilnosti površja, vendar bi njegova dolgoročna usoda postala negotova. Trajna potopitev kmetijskih površin v zaledju gozda, bi postopno odrezala mangrovski gozd od kopnega, tako da bi ta razpadel na več nestabilnih otokov, ki bi bili precej bolj ranljivi na dviganje morske gladine. Pri tem bi postopno prišlo do dveh očitnih sprememb: prekinil bi se dotok sedimentov in povečala bi se slanost vode, kar bi propadanje gozda še pospešilo. Indijski del Sundarbana je na območju z nižjo nadmorsko višino, zato je ranljivejši in bi propadal še hitreje. Oslabitev mangrovskega gozda bi drastično okrepila proces zaslanjevanja južnega dela države, ki ga s prilagoditvenimi ukrepi ne bi uspeli zaustaviti, kar bi vodilo v naglo rast revščine in lakote na podeželju. Še večje težave bi povzročale spremembe značilnosti padavin. Okrepljeno pojavljanje sezonskih suš nekaj zaporednih let bi imelo hude posledice za celotno prebivalstvo Bangladeša. Okrepljena mednarodna pomoč bi le deloma preprečevala lakoto, ki bi ob morebitni naravnih nesrečah prizadela večje število ljudi. Sušam, poplavam, tropskim ciklonom in drugim izrednim vremenskim dogodkom bi zato pogosto sledila humanitarna katastrofa. Posredni učinki dviganja morske gladine bi bili hujši od neposredne fizične izgube kopnega. Učinkovitost protipoplavnih ukrepov države bi bila marsikje preskromna, da bi preprečila katastrofalne posledice poplav. Številni prilagoditveni ukrepi bi se izvajali le na lokalni ravni, zato bi bili skromni in nestrokovni. Po vse pogostejših poplavah lokalno prebivalstvo ne bi bilo sposobno sproti sanirati stanja v okolju in problemi bi se kopičili. Ob pogostih izrednih vremenskih dogodkih bi se število prisilnih podnebnih selivcev stalno večalo. Vse hujši vodni stresi bi poslabšali oskrbo s pitno vodo, zato bi prebivalstvo pogosteje posegalo po oporečni vodi, kar bi poslabšalo zdravstveno stanje prebivalstva. Zadovoljiva gospodarska rast, ki ne bi bila motena z naglim prestrukturiranjem gospodarstva, bi poglabljala socialne razlike med revno večino in bogato manjšino, kar bi krepilo družbene konflikte. Politično stabilnost bi ohranjala krepitev državnih institucij, kar bi po drugi strani ohranjalo visoko stopnjo sistemske korupcije v državi. Mlado prebivalstvo, prisotnost skrajnih ideologij, prenaseljenost mest, velika demografska rast ipd. bi bili dodatni dejavniki nestabilnosti. Konflikti bi bili omejeni na urbano okolje in se v glavnem ne bi širili na podeželje. Stanje bi bilo primerljivo s stanjem v današnjem Egiptu. Kljub političnim prevratom, bi bila notranja destabilizacija odnosov obvladljiva in ne bi zamajala mednarodnih odnosov v Južni Aziji. Destabilizacija družbenih odnosov v mestih bi okrepila selitveni pritisk v tujino, saj bi mnogi mladi izobraženci želeli zapustiti državo tudi zaradi krepitve notranjih ruralno-urbanih selitvenih tokov. Smeri obstoječih selitvenih tokov se bistveno ne bi spremenile, kvečjemu bi se tokovi okrepili. Verjetnost scenarija je velika, saj le-ta predvideva krepitev prilagoditvenega ukrepanja in upošteva realno stanje v Bangladešu. 229 4.5.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE« Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5) in predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 1,9 ˚C in morska gladina za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m. Tako kot pri prejšnjem scenariju je tudi pri tem primerno upoštevati podpovprečno vrednost dviga temperature, tj. za ≈ 1,5 ˚C, in nadpovprečno stopnjo dviganja morske gladine, tj. > 0,5 m. Neposredni učinek dviga regionalne temperature zraka bi bil majhen, medtem ko bi bili njegovi posredni učinki veliki. Po napovedih IPCC-ja (AR3) naj bi dviganje morske gladine ogrozilo 10–21 % površin v državi, ki bi bile ob dvigu za 0,45–1 m občasno poplavljene, kar bi neposredno ogrozilo 11 % oz. 70 milijonov prebivalcev (Black idr, 2008, str. 32–34, IPCC, 2001). V nadaljevanju bi lahko dvig morske gladine premaknil obalo proti notranjosti države, s čimer bi se podaljšale poti vse pogostejših in silovitejših tropskih ciklonov, kar bi na gosto poseljenih delih države lahko povzročilo pojav večjih humanitarnih katastrof (Rahman idr., 2007). Obstoječi selitveni tokovi bi se postopno okrepili. Še vedno bi prevladovale notranje ruralnourbane selitve, ki bi se usmerile v nova industrijska središča, kar bi vsaj deloma razbremenilo Dako. Prestrukturiranje gospodarstva v nizkoogljične oblike proizvodnje bi bilo počasnejše kot pri scenariju »stagnacija«, tako da ne bi bistveno ogrozilo obstoječega svetovnega gospodarskega razvoja, s čimer bi Bangladeš ohranil ugodno gospodarsko rast. Agrarna prenaseljenost bi še naprej zagotavljala stalen selitveni tok s podeželja v naglo razvijajoča mesta. Veliki selitveni pritiski bi spodbujali mlade izobražence k izbiri za delo v tujini. Ugodna gospodarska rast v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji bi ustvarjala prosta delovna mesta tudi za priseljence iz Bangladeša, zanimiva bi ostala tudi Indija. Zmanjšana raba fosilnih goriv bi zmanjšala gospodarsko stabilnost zalivskih držav, ki so tradicionalne države priseljevanja za muslimanske izseljence iz Bangladeša, zato bi se selitveni tokovi preusmerili v gospodarsko bolj stabilne države. Izseljevanje v Evropo bi še bolj kot danes ovirale vedno hujše intervencijske ovire, saj bi ob splošnem pritisku selivcev iz Afrike in Azije Evropa dodatno poostrila nadzor nad priseljevanjem. Vse večji pritiski na okolje bi okrepili okoljski stres, tako da bi prihajalo do vse pogostejših in silovitejših izrednih vremenskih dogodkov. Scenarij predvideva nizko stopnjo prilagoditvene zmogljivosti, ki bi bila med drugim rezultat zmanjševanja pomoči mednarodne skupnosti. Vse večji okoljski problemi in veliki stroški prestrukturiranja gospodarstva bi odvračali razvite države od solidarnosti. Prilagoditveno ukrepanje bi bilo tako vse bolj odvisno od domačih oblasti, ki bi ohranile visoko stopnjo koruptivnosti. Skromni prilagoditveni ukrepi, pogosto izvajani na lokalni ravni, ne bi zadostovali za odpravljanje posledic podnebnih sprememb. Prilagoditveno ukrepanje bi bilo vse bolj odvisno od preobremenjenih nevladnih organizacij in prostovoljnega dela lokalnega prebivalstva. Z omejenim izvajanjem prilagoditvenih ukrepov bi se ob morebitnem delovanju tropskih ciklonov povečala število žrtev in materialna škoda. Število prisilnih podnebnih selivcev bi eksponentno naraščalo. Znotraj notranjih selitvenih tokov, ki bi potekali iz najranljivejših območij, kakršen je okraj Shyamanagar, v številna naglo razvijajoča mesta v državi in bi pridobivali na pomenu podnebni selitveni dejavniki. Kljub relativno ugodnemu trendu blažilnega ukrepanja po svetu bi se stanje okolja v regiji slabšalo. Globalni dvig morske gladine za 0,5 m do leta 2100 bi povzročil trajno potopitev 10–15 % državnega ozemlja. Posledice bi bile največje v zaledju gozda Sundarban, kjer je okraj Shyamnagar. Trajno bi se potopili tudi številni otoki, ki zdaj deloma zapirajo vhode v estuarje ter zmanjšujejo moč valovanja in plimovanja. Estuarji bi se razširili globoko v 230 notranjost države in okrepili bočno rečno erozijo. Dokler bi bilo prisotno taljenje himalajskih ledenikov, bi okrepljena akumulacija vsaj deloma zavirala transgresijo morja, a le v primeru, da ne bi sedimenti zastajali v kotanjah akumulacijskih jezer v srednjem toku rek. Tudi zaslanjevanje tal in podtalnice bi povzročalo večje težave kot po predhodnih scenarijih predvsem zaradi nižje prilagoditvene zmogljivosti prebivalcev. Krčenje rodovitnosti tal bi zagotovo okrepilo revščino na podeželju, ki bi znatno prispevala h krepitvi ruralno-urbanih selitvenih tokov. Na proizvodnjo hrane bi izrazito vplivale tudi spremembe značilnosti padavin. Sezonske suše bi se okrepile in postale reden pojav, kar bi stresno vplivalo na kmetijsko proizvodnjo. Dokaj stabilno stanje globalnega in bangladeškega gospodarstva, bi lajšalo posledice izpadov kmetijske proizvodnje in vsaj za silo preprečevalo lakoto na podeželju. Odvisnost od kupovanja hrane na svetovnem trgu bi močno vplivala na dviganje cen hrane, kar bi bilo težavno zlasti na podeželju zaradi šibke kupne moči prebivalstva. Scenarij »stopnjevanje« predvideva pospešen razkroj družbenih odnosov, ki bi vodil v stopnjevanje socialne napetosti in še bolj sebično ravnanje predstavnikov lokalne družbene elite. Kulturna pestrost Bangladeša bi spodbujala konfliktnost zlasti na multikulturnih območjih, kakršen je okraj Shyamnagar. Odsotnost tako notranjega kot mednarodnega nadzora bi lahko pripeljala do obračunavanja muslimanske večine nad verskimi manjšinami, lahko celo v državljansko vojno, kar bi verjetno vodilo v mednarodni konflikt s sosednjima državama Indijo in Mjanmarom. Politična destabilizacija države bi imela za posledico razvoj političnih beguncev, ki bi se jim ob naravnih nesrečah pridružili še prisilni podnebni selivci. Scenarij temelji na predvidevanju nadaljevanja sedanjih negativnih trendov tako v Bangladešu kot po svetu, zato je njegova verjetnost velika. 4.5.6.4. SCENARIJ »STIHIJA« Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti« (RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m. Scenarij predvideva občutno okrepitev obstoječih selitvenih tokov in nastanek novih. Najbolj bi se okrepile notranje selitve z območij, ki bi bila trajno degradirana ali celo izgubljena. Notranje selitve bi destabilizirale območja priseljevanja, kar bi okrepilo mednarodne selitve z majhno selektivnostjo. Selitveni tokovi bi se usmerili v katere koli države priseljevanja, ki bi bile pripravljene sprejemati številne selivce iz Bangladeša. Podnebne selitve bi postale očitne, saj bi se večina selivcev selila zaradi izgube osnovnih naravnih virov, tudi če ne bi šlo za prisilne podnebne selivce neposredno po naravni nesreči. Po tem scenariju bi bil za Bangladeš problematičen že dvig temperature zraka za ≈ 3 ˚C. Precej toplejše ozračje bi dramatično destabiliziralo podnebje. Nepredvidljivo menjavanje izrazitih suš in obilnih padavin bi drastično skrčilo kmetijsko proizvodnjo in poslabšalo oskrbo s pitno vodo in zdravstveno stanje ljudi. Znameniti mangrovski gozd Sundarban, ki danes predstavlja drugo največje območje mangrov na svetu in zadnji habitat bengalskega tigra, bi zagotovo izginil (Hardy, 2004). S tem bi bila odstranjena naravna pregrada, ki ščiti kopno pred abrazijo. Vsa območja v zaledju mangrovskega gozda vključno z okrajem Shyamnagar bi bila v primeru dviga morske gladine za 1 m v kombinaciji z izrednimi vremenskimi dogodki v celoti trajno potopljena. Zaslanjevanje tal, ki trenutno ogroža tretjino države, bi zajelo večino državnega ozemlja. Razmere v južni polovici države bi postale za prebivalstvo nevzdržne, saj bi v kombinaciji z drugimi posledicami podnebnih sprememb prišlo do drastičnega krčenja kmetijske 231 proizvodnje, ki bi vodilo v splošno lakoto v državi. Življenje milijonov prebivalcev bi bilo ogroženo. Območje z manjšo nadmorsko višino od 1 m pokriva približno petino države (Litchfield, 2010). Če bi se v tem stoletju globalna temperatura zraka dvignila za 4 ˚C, bi se do leta 2030 morska gladina dvignila za 0,2 m in do leta 2100 za ≈ 1 m (The Daily Star, 2012; The World Bank, 2012, str. 29–36). Morebitni dvig globalne temperature zraka za 4 ˚C bi v Bangladešu povzročil 28% krčenje proizvodnje riža in 68% krčenje proizvodnje pšenice. Spremembe v temperaturi in padavinah že danes slabšajo razmere v kmetijstvu v številnih predelih države, zato se obseg kmetijskih površin stalno krči. Krajšanje zimske sezone zmanjšuje pridelavo krompirja in drugih hladnoljubnih kmetijskih kultur. Po ocenah IPCC-ja (AR4) bi se že do leta 2050 proizvodnja riža in pšenice v Bangladešu postopno skrčila za 8–32 %. Kombinacija krčenja kmetijske proizvodnje in demografske rasti bi vplivala na stalno dviganje cene hrane, kar bi vodilo v poglabljanje socialnih razlik in v politično destabilizacijo (Litchfield, 2010). Ocene o številu podnebnih selivcev se zelo razlikujejo. Tako Svetovna banka ocenjuje, da bi v primeru dviga morske gladine za 1 m Bangladeš izgubil tretjino svojih riževih polj, kar bi prisililo v preselitev 20 milijonov prebivalcev (The World Bank, 2012, str. 29–34). Medtem ko Litchfield povzema podatke IPCC-ja (AR4) in meni, da bi dvig morske gladine za 1 m povzročil izgubo površja v velikosti 29.846 km² in posledično razselitev okrog 14,8 milijonov prebivalcev (Litchfield, 2010 po IPCC, 2007a). Pri teh ocenah je treba upoštevati, da vključujejo le posledice dviganja morske gladine, v resnici pa bi bil skupni učinek vseh posledic veliko večji. Kombinacija obsežne izgube kopnega in pogostega pojavljanja izrednih vremenskih dogodkov katastrofalnih razsežnosti, bi povzročilo naglo deagrarizacijo na državni ravni. Redno pojavljanje z lakoto povezanih humanitarnih katastrof predstavlja največjo grožnjo Bangladešu. Obubožana država in mednarodna pomoč bi odpovedali. Posledice vse pogostejših in silovitejših poplav bi prekoračile prilagoditveno zmogljivost prebivalstva, ki bi bilo prisiljeno v stalno preseljevanje. K splošnemu kaosu v družbi bi dodatno prispevali tropski cikloni. Ti bi zaradi propada mangrovskega gozda vdirali vse globlje v državo in s svojimi nevihtnimi valovi ogrožali gosto poseljena območja. Vsak močnejši tropski ciklon bi za državo pomenil nevarnost humanitarne katastrofe. Oskrba s pitno vodo bi postala trajno ogrožena z večjimi izpadi ob izrednih vremenskih dogodkih. Z vodo povezane in vektorske bolezni bi postale stalen pojav. Stanje popolne degradacije družbe bi vodilo v splošno obračunavanje med prebivalstvom. Družbeni konflikti bi se pojavljali v različnih oblikah in bi sprožali občasne valove beguncev z nedoločljivimi smermi razseljevanja. Število prisilnih selivcev tako političnih kot podnebnih bi močno naraslo. Vsako ocenjevanje njihovega števila bi bilo zaradi velike nepredvidljivosti stanja golo ugibanje, a bi jih na letni ravni verjetno bilo več milijonov. Nestabilni bi bili tudi drugi deli Južne Azije, kar dodatno otežuje predvidevanje. Vsekakor bi takšno stanje vodilo v nacionalno katastrofo in dolgoročno nestabilnost regije. Verjetnost scenarija je majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo ne bi ukrepalo v smeri preprečevanja globalne katastrofe in bi prepustilo razvoj dogodkov zakonom narave. Scenarij služi kot opozorilo pred blažilnim in prilagoditvenim neukrepanjem. 4.5.7. PODNEBNE SELITVE V OKRAJU REZULTATI TERENSKE RAZISKAVE SHYAMNAGAR – Terenska raziskava je obsegala anketiranje obstoječih in morebitnih podnebnih selivcev in intervjuvanje očividcev tropskega ciklona Aila strokovnjakov iz raziskovalnega področja in drugih poznavalcev razmer. Ključni del je predstavljalo anketiranje prebivalcev 232 najranljivejših naselij, medtem ko so intervjuji prispevali pomembne kvalitativne podatke, ki služijo za boljše razumevanje predmeta raziskave. Slika 14: Satelitski posnetek gozda Sundarban in označenimi mejami okraja Shyamnagar Vir: TreeHugger (Splet 58) Okraj Shyamnagar v celoti leži na enem okoljsko najbolj ranljivih območij Bangladeša, vendar zanj velja velika prostorska variabilnost ranljivosti. Najbolj okoljsko stabilna območja so v bližini regionalnega središča na severu okraja, medtem ko so najranljivejša naselja na jugu, ob rečnih rokavih v neposredni bližini mangrovskega gozda Sundarban. Prebivalci, ki so zajeti v vzorec anketiranja, spadajo tudi na ravni Bangladeša v najranljivejšo skupino prebivalcev in so zato najbolj dovzetni za razvoj podnebnih selitev. Med največjimi presenečenji rezultatov anketiranja prebivalcev najranljivejših naselij je bila njihova okoljska osveščenost. Anketiranci so izrazili zelo visoko občutljivost do tega problema. V zadnjih letih je opazilo spremembe v okolju kar 91 % anketirancev. Delež je zelo visok, saj se je v podobni raziskavi, ki je bila opravljena v Funafutiju na otočju Tuvalu (Mortreux in Barnett, 2009), izkazalo, da so mladi na spremembe manj dovzetni zaradi slabšega pregleda nad stanjem v preteklih desetletjih. Na visok delež sta zagotovo vplivali izkušnja s tropskim ciklonom Aila, ki je med prebivalci vzbudil večjo zaskrbljenost, in višja povprečna starost anketirancev. V okraju Shyamnagar se je izkazalo, da ima mnenje o okoljskih spremembah pri odločanju za selitev pomembno vlogo, ne pa tudi ključne. 233 Zemljevid 22: Topografska karta okraja Shyamnagar Vir: Univerza v Khulni 234 Še večji delež (97 %) so predstavljali anketiranci, ki so bili zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb. O problemih, ki jih prinašajo podnebne spremembe, se v Bangladešu veliko razpravlja in dejavnosti vlade in nevladnih organizacij so v veliki meri usmerjene v odpravljanje njihovih posledic. Prebivalci, ki so bili nedavno soočeni s posledicami podnebnih sprememb, so zelo dobro podučeni o zaščitnih ukrepih, kakršna je na primer evakuacija v zatočišča ob morebitnem pojavu uničujočega tropskega ciklona. Oblasti pogosto preventivno razglasijo rdeči alarm, ki prebivalcem za več dni prepreči rečni ribolov, kar zmanjšuje samooskrbo s hrano. Anketiranci so izrazili mnenje glede vse hujše degradacije okolja, ki jo vsaj posredno povzročajo podnebne spremembe. V odgovoru na vprašanje: »Katere okoljske spremembe opažate v zadnjih letih?« so lahko navedli poljubno število posledic. Odgovori so bili zelo pestri, kar spet kaže na dobro osveščenost prebivalstva. Absolutna večina anketirancev je navedla krepitev poplav in le nekaj manj krepitev rečne erozije, kar kaže na velike težave, ki jih prinašajo izredni vremenski dogodki. Tako so kar 28-krat omenili težave s krepitvijo tropskih ciklonov, kar je verjetno posledica delovanja Aile in pogostih preventivnih opozoril, ki omejujejo ribolov. V skupino s poplavljanjem povezanih dejavnikov sodi tudi krepitev plimovanja, kar so navedli 9-krat. Med ostalimi posledicami podnebnih sprememb ima večjo pozornost le še zaslanjevanje tal in podtalnice, medtem ko so bili s sušnostjo povezani dejavniki redko omenjeni. Graf 20: Opažene spremembe v okolju Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Kljub temu kar 96 % anketirancev ni načrtovalo izselitve. Nenaklonjenost selitvam vsaj deloma izhaja iz uspešnosti izvajanja številnih prilagoditvenih programov, saj le-te predstavljajo skrajni prilagoditveni ukrep. K takšnemu rezultatu je prispevala tudi večletna odsotnost uničujočega tropskega ciklona. Vseeno so o selitvah razmišljali vsi anketiranci, od tega tretjina nanjo pomisli pogosto, medtem ko ostali dve tretjini redko. Rezultat je opozoril na labilno stanje okolja in prevladujoče nezadovoljstvo prebivalstva. Na vprašanje »Kam bi se želeli preseliti?« jih je kar polovica navedla bližnje naselje, kar se da razložiti s spoznanjem, da se tradicionalne skupnosti težje odločajo za popolno preobrazbo življenjskih navad in so naklonjene ohranjanju skromnega življenjskega sloga. Selitvi v bližnja mesta je dala prednost petina anketirancev, nekaj jih je celo razmišljalo o selitvi v 235 prestolnico Dako in le en anketiranec bi izbral za območje priseljevanja Indijo. Ostali o tem vprašanju niso imeli izoblikovanega mnenja in so odgovarjali, da jim je vseeno, le da bi dobili delo in da bi bili na varnem. Rezultati so morda malce presenetljivi z ozirom na to, da je po mnenju uslužbencev Karitasa na območju raziskovanja ≈ 20 % prebivalcev hinduistov, ki so tradicionalno naklonjeni Indiji, saj imajo tam razvito sorodstveno mrežo, a po drugi strani gospodarsko stanje v sosednji indijski zvezni državi Zahodna Bengalija z bližnjo prestolnico Kalkuta ni bistveno boljše kot v Bangladešu. Rezultati so potrdili dosedanje ugotovitve, da se revno prebivalstvo bangladeškega podeželja zelo redko odloča za mednarodne selitve (Afsar, 2003; Hossain idr., 2003). Podnebne selitve v Bangladešu verjetno še nekaj časa ne bodo prerasle v mednarodni problem. Do podobnih rezultatov so prišli tudi v raziskavi v Funafutiju (Mortreux in Barnett, 2009). Ruralno-ruralne in ruralno-urbane selitve, ki so sicer v Bangladešu stalen pojav, imajo predvsem gospodarski značaj. Podnebni selitveni dejavniki prevladajo le v času izrednih vremenskih dogodkov, sicer so v senci gospodarskih selitvenih dejavnikov. Graf 21: Morebitna območja priselitve Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Ustrezni tej ugotovitvi so tudi rezultati odgovorov na vprašanje »Kaj pričakujete od ciljnega kraja izselitve?«. V odgovoru so anketiranci lahko navedli več pričakovanj. Velika večina, kar 80 % anketiranih, jih je pričakovalo zaposlitev, desetina jih je navedla boljše bivalne pogoje, en anketiranec je navedel večje možnosti izobraževanja in 7 % jih je pričakovalo več varnosti. Pri slednjih je bila mišljena varnost pred napadi oboroženih tolp, ki pod krinko neke skrajne levičarske ideologije, prežijo na gozdne nabiralce in vaščane ob robu gozda Sundarban ter od njih izsiljujejo denar. Precej anketirancev (40 %) je navedlo okoljske probleme, a od tega jih je 80 % omenilo manjšo možnost pojava tropskega ciklona, torej so se jim spremembe v okolju zaradi spreminjanja podnebja zdele na morebitnem območju priseljevanja bolj obvladljive. Tudi ti rezultati so pokazali prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov nad podnebnimi. 236 Graf 22: Selitveni dejavniki privlačevanja na morebitnem območju priseljevanja Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Tej ugotovitvi še bolj pritrjujejo rezultati odgovorov na vprašanje »Kaj vam ni všeč v kraju bivanja?«. Pričakovano jih je velika večina (86 %) navedla pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, 13 % jih je navedlo ranljivost okolja, 6 % nevarnost tropskih ciklonov, 4 % izpostavljenost divjim živalim (tiger) in gozdnim roparskim tolpam, 3 % jih je navedlo slabe bivalne pogoje in po en anketiranec je omenil rečno erozijo, zaslanjevanje tal in slabo oskrbo s pitno vodo. Seštevek deležev vseh z okoljem povezanih dejavnikov skupaj je komaj 22 %, kar kaže na očitno prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov. Graf 23: Selitveni dejavniki odbijanja na območju izseljevanja (okraj Shyamnagar) Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99 Precej bolj pesimistični so bili glede prihodnosti. Velika večina (81 %) anketirancev je bila prepričana, da se bodo morali zaradi okoljskih sprememb v prihodnosti izseliti in tudi ostalih 9 % je navedlo izselitev kot možno izbiro. To si je možno razlagati na dva načina. Prvi je ta, 237 da se hujši okoljski problemi kažejo šele v zadnjem desetletju ali dveh in da se je čas očitnih posledic šele začel, medtem ko je drugi sicer manj verjeten ta, da se z vsemi programi nevladnih in državnih organizacij ter s poročanjem medijev med ljudmi ustvarja pretiran strah pred spremembami v okolju. Za objektivnejšo predstavo o dejanski podnebni izpostavljenosti in občutljivosti okolja je bilo potrebno izvesti tudi kvalitativne metode raziskovanja (intervjuvanje) ter pregledati obstoječo literaturo. Prostovoljne podnebne selitve na najranljivejših območjih okraja Shyamnagar trenutno niso prisotne. Občasno se pojavljajo le prisilne podnebne selitve v obliki razseljevanja tik po naravnih katastrofah, ki jih občasno povzročajo uničujoči tropski cikloni. Tradicionalna skupnost se v težnji po preživetju primarno nagiba k zadovoljevanju potreb po hrani. V kolikor jim preživetje v njihovem bivalnem okolju ni zagotovljeno, se skupnost nagiba k izselitvi. Boj za preživetje usmerja skupnosti v ravnanju in izbiri. Tako so ravnale plemenske skupnosti že v prazgodovinskem obdobju. Sodobne tradicionalne skupnosti so v glavnem revne, zato so zelo ranljive na izredne vremenske dogodke. Preživetje članov skupnosti je po naravni katastrofi ogroženo kljub obsežni mednarodni humanitarni pomoči vsaj dokler ne najdejo zadovoljivih virov preživljanja. Naravni viri v primeru okraja Shyamnagar usihajo zaradi agrarne prenaseljenosti degradiranega okolja, medtem ko pogojev za razvoj neagrarnih dejavnosti ni. Na območju okraja Shyamnagar bi bilo potrebno preurediti posestniške odnose, s katerimi bi zmanjšali samovoljo veleposestnikov, ki preusmerjajo tradicionalno kmetijsko proizvodnjo v intenzivne oblike gojenja škampov in brezobzirno izkoriščajo socialno stisko kmečkih delavcev. Prilagoditveni ukrepi, ki jih izvajajo državne in nevladne organizacije, bi morali biti kompleksni in se ne bi smeli izvajati mimo širših družbeno-gospodarskih reform. V nasprotnem primeru bo v naslednjih desetletjih množično izseljevanje revnega prebivalstva iz najbolj podnebno ranljivih območij sveta postalo realnost. Rezultati o stanju podnebnih selitev na najranljivejših območjih okraja Shyamanagar temeljijo tudi na podatkih pridobljenih z anketiranjem obstoječih selivcev. Med anketiranci so prevladovali začasni izseljenci, ki so bili ob prazniku v večjem številu na obisku pri svojcih. Vsi so se preselili zaradi iskanja dela, dva med njimi sta omenila še izgubo bivališča. Več kot polovica se jih je izselila neposredno po Aili, medtem ko so ostali odšli pred njo. Vsem so se zdele razmere v novem okolju boljše in pri tem so vsi za razlog navedli delo. Enemu je bila poleg tega všeč še varnost pred tropski ciklonom in enemu bivališče. Na vprašanje »Ali ste zadovoljni s trenutno situacijo?« so vsi odgovorili pritrdilno, a da jih še vedno pesti nekaj problemov. Največ (42 %) se jih je pritoževalo nad bivalnimi pogoji, saj jih v enem prostoru biva tudi po več deset hkrati, dva pa sta se pritožila nad slabo oskrbo s pitno vodo. Nihče med njimi ni razmišljal o novi selitvi ali o skorajšnji vrnitvi. Vsi anketiranci so bili tudi intervjuvani. V vzorcu so bili zajeti nekvalificirani delavci, ki so zaposleni kot rikšarji in priložnostni delavci v večjih mestih Bangladeša. Tudi iz teh rezultatov je razvidno, da pri odločanju za selitev prevladujejo gospodarski vzroki, a po drugi strani so se selitve zelo povečale po Aili. Tudi ti rezultati so pokazali obstoj podnebnih selitvenih dejavnikov, ki so v senci gospodarskih, torej obstoj prostovoljnih podnebnih selitev ni bil ugotovljen. Del raziskave je potekal med pripadniki ljudstva Munda, ki predstavlja posebnost shyamnagarske družbe. Munde imajo predindoevropske rasne poteze in govorijo jezik avstralo-azijske skupine. Njihovo identiteto opredeljujejo še svojevrstna zgodovina, družbena struktura in vera. Živijo izolirano v jedrnih družinah in kljub temu, da se po poroki otroci odselijo, ohranjajo močne družinske vezi (Munda, 2008). V 6. stoletju so se ustalili na ozemlju današnje zvezne države Jharkand v severnem delu Indije. Od tam so se razseljevali v sosednje regije po indijski podcelini in danes štejejo okrog milijon pripadnikov. Na ozemlje 238 današnjega Bangladeša so se naseljevali postopoma. Največji val so predstavljali pionirji severnega roba gozda Sundarban na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Naseljevali so jih Zamindarji, indijsko plemstvo iz Kalkute, ob podpori Britanske vzhodnoindijske družbe. Krčili so gozd, zato so jih Bengalci poimenovali »Buno« (slov. »Ljudje iz gozda«) in jih s tem dolgoročno stigmatizirali. Pokrajino so kultivirali z riževimi polji, med katera so postavili nasipe in jih med seboj povezali s pretočnim sistemom. Danes jih v Bangladešu živi le okrog 3000 v tridesetih naseljih na obalnem območju jugozahodnega dela države (Mehedi, 2010). V nasprotju z ostalim prebivalstvom imajo negativni naravni prirastek. Sami ocenjujejo, da se jih je v preteklih desetletjih izselila v Indijo vsaj polovica in se naselila v manjšem mestu Bongaonna v bližini Kalkute. Ob tem so se med rojaki razvile močne čezmejne vezi, a kljub temu mnogi ostajajo v Bangladešu, saj v Indiji položaj Mund ni bistveno boljši kot v Bangladešu (Munda, 2008). Zemljevid 23: Položaj občine Munshiganj z naseljem Kachukhali Vir: Univerza v Khulni Celotno anketiranje pripadnikov ljudstva Munda je bilo izvedeno v naselju Kachukhali, ki je v občini Munshiganj na južnem robu poseljenega dela okraja Shyamnagar v bližini gozda Sundarban. Zaselek je zgradil Karitas Bangladeš v letih 2010–2011. Sredstva v višini 750– 800 EUR na bivališče je prispeval Luksemburg. Na območju velikem 2468 m² živi 25 družin, 239 torej je parcela posameznega gospodinjstva velika slabih 100 m². V naselju živijo pripadniki ljudstva Munda, v glavnem hinduisti, le dve družini sta muslimanski. Bivališča so zgradili lokalni rokodelci iz bambusa, kar je nenavadno, saj so tradicionalna bivališča v okraju Shyamnagar večinoma grajena iz blata. Bivališča so razporejena v ravni vrsti, stisnjena ob umetnem kanalu obdanem z riževimi polji sosednjih veleposestnikov. Slika 15: Naselje Kachukhali Avtor: J. Kočar Prebivalci niso niti lastniki niti najemniki obdelovalnih površin, zato se preživljajo pretežno z nabiralništvom. Nabirajo gozdne sadeže, med divjih čebel, les ipd. v glavnem za samooskrbo. Preostanek blaga prodajo na tržnici v Munshiganju, da si z zaslužkom kupijo najnujnejša živila. Denarja jim pogosto zmanjka, zato občasno trpijo lakoto. Pitna voda je neposredno na voljo le v deževni dobi in nekaj tednov po njej, dokler ne porabijo deževnice. Preostanek leta jo dnevno nosijo iz vaškega vodnjaka, ki je od zaselka oddaljen dva kilometra. V gozdu nanje pretijo številne nevarnosti. Poleg tigra jim življenje otežujejo roparske tolpe na katere naletijo vsaj dvakrat letno. Roparji ob srečanju od njih izsilijo tudi po več tisoč tak (100 Tk ≈ 1 EUR, oktober 2012). Družinski mesečni dohodek je nereden in znaša 2500–3000 Tk. Povprečna družina ima zelo malo domačih živali kvečjemu kakšno kokoš in izjemoma kravo. V anketah so med drugim odgovarjali na vprašanje o vzrokih priselitve v zaselek. Vsi anketiranci so se priselili po tropskem ciklonu Aila, zato so ga skoraj vsi navedli kot glavni selitveni vzrok. Trije anketiranci so poleg tropskega ciklona navedli še novo bivališče in en rečno erozijo, ki sta dejansko posledica delovanja tropskega ciklona. Zanimivo je, da v tej ciljni skupini ni nihče navedel zaposlitve, kar kaže na slabe zaposlitvene možnosti v okraju Shyamnagar in organizirano naseljevanje brezdomcev po tropskem ciklonu Aila. Da so prebivalci načeloma zadovoljni z bivanjem v zaselku, je razvidno iz rezultatov, po katerih jih je velika večina (80 %) menila, da so življenjske razmere po priselitvi v Kachukhali boljše. Štirje anketiranci se s tem niso strinjali in med njimi je eden potožil nad nevarnostjo tigra in gozdnih tolp. Med zadovoljneži jih je 90 % navedlo boljše bivališče, eden je pohvalil oskrbo s pitno vodo, medtem ko jih nekaj ni podalo mnenja. 240 Graf 24: Vzroki za priselitev v naselje Kachukhali Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20 Kljub temu, da jih je bilo 90 % zadovoljnih s trenutnim stanjem, so navedli številne težave, ki jim še vedno grenijo življenje. Večina jih je izpostavila problem pomanjkanja zaposlitve. Slaba četrtina je potožila nad slabo oskrbo s pitno vodo, ki je v glavnem rezultat neprimernega gospodarjenja z okoljem in manj podnebnih sprememb. Ostali so navedli še nevarnosti divjih živali in roparjev, slabe cestne povezave, težave s plovnostjo rečnega rokava, ki je v času plime in deževja neprimeren za promet, in uničevanje okolja s precejšnjo mero samoobtoževanja. Na vprašanje »Ali se bojite srečanja s tigrom?« so vsi odgovorili pritrdilno, kar potrjuje resnost problema gozdnih nabiralcev. Graf 25: Trenutne težave Mund iz naselja Kachukhali Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20 O ponovni selitvi jih kljub boljšim življenjskim pogojem v novem naselju razmišlja kar 40 %. Glede na precejšnjo starost anketirancev je ta delež presenetljivo velik. Kljub izboljšanim bivalnim pogojem nimajo zagotovljene oskrbe s hrano. Poleg tega so njihova bivališča skromna in prebivalci nimajo redne zaposlitve. Na domači kraj so navezani le zaradi tradicionalnega načina preživljanja in obstoja socialnih mrež. Odsotnost lastništva in omejeni 241 viri preživetja povečujejo njihovo naklonjenost selitvam, ki so hkrati sestavni del njihove kulturne tradicije. Na vprašanje »Kaj menite o gojilnicah škampov?« je izrazilo svoje mnenje 70 % vprašanih. Med njimi jih je večina (57 %) odgovorila, da škodujejo okolju in 43 % jih je menilo, da koristijo le veleposestnikom. Nihče ni podal dveh mnenj. Rezultat je pokazal na veliko neenotnost pri opredeljevanju do problema, čeprav so imeli vsi do gojilnic odklonilno mnenje. Vzrok, da jih skoraj tretjina ni izrazila svojega mnenja, je lahko v slabi osveščenosti ali pa v pomanjkanju samozavesti oz. v strahu pred delodajalci. Graf 26: Mnenje o gojilnicah škampov Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20 Ob vprašanju o pomenu pomoči organizacije Karitas Bangladeš jih je večina (38,2 %) navedla skrb za bivališča. To je razumljivo, saj jim je organizacija v celoti zgradila novo naselje. Kot vir denarne pomoči jih je navedla 17,6 %, kar kaže na prizadevnost organizacije, da bi dvignila finančno stabilnost vaščanov v boju proti izkoriščanju delodajalcev. Dobra desetina (11,8 %) jih je omenila osveščanje glede okoljskih problemov, kar prispeva k dviganju prilagoditvene zmogljivosti. Pogosto so bili odgovori podkrepljeni z veliko mero samokritičnosti. Mnogi se zavedajo, da s svojimi posegi v gozdu prispevajo k njegovi degradaciji. Nekaj jih je še navedla druge dobrine, kot so majhne solarne plošče, ki so jih prejeli za zagotavljanje hišne razsvetljave. Ostala četrtina (23,5 %) jih je omenila splošno pomoč, pri čemer so verjetno mislili na zgoraj navedene dejavnosti. Območje zaselka še vedno ogrožajo izredni vremenski dogodki. V primeru, da bi se ponovil Aili podoben tropski ciklon, bi hiše poplavilo do polovice. V deževni dobi se voda dvigne do roba protipoplavnega nasipa, ki obdaja kanal. Med prebivalci zaselka prevladujejo z vodo pogojene bolezni, ki so v glavnem povezane z uživanjem vode iz bližnjega kanala. Problematične so tudi vektorske bolezni, kot je malarija, ki občasno zlasti med otroki terja smrtne žrtve. Bolezni zaradi revščine in verskega prepričanja pogosto ne zdravijo alopatsko, saj jih povezujejo z usodo. Otroci obiskujejo šolo pri starosti 6–16 let. Osnovna šola je brezplačna, medtem ko je nadaljevanje šolanja brezplačno le za dekleta, za fante pa plačljivo. Prezgodnjih porok v zaselku ni. Poročajo se polnoletni, kakor predpisuje državni zakon. Po mnenju intervjuvancev kakovost življenja pada, kar utemeljujejo z dejstvom, da so njihovi starši pogosto dočakali visoko starost, nekateri celo > 100 let, medtem ko je današnja pričakovana starost 65–70 let. Razlog je po njihovem mnenju v manj kakovostni prehrani in onesnaženem okolju. Ugotovitve temeljijo zgolj na njihovem mnenju in niso preverjene, zato bi bila za to vprašanje smiselna podrobnejša raziskava. 242 Hrana kot osnovni naravni vir predstavlja tudi pri Mundah ključni dejavnik preživetja. Potreba po iskanju hrane je glavni motiv ravnanja tradicionalnih skupnosti in Munde pri tem niso izjema. Revščina, ki se kaže v povezavi z brezposelnostjo in izpostavljenostjo občasni lakoti, je med Mundami v okraju Shyamnagar prevladujoč selitveni dejavnik. Dejavniki okolja oz. globalne podnebne spremembe v normalnih razmerah bistveno manj vplivajo na odločitve glede selitev, zato imajo te izrazito gospodarski značaj. Podatek, da je večina anketirancev obeh ciljnih skupin raziskave za svoj ključni problem izpostavila pomanjkanje zaposlitve, opozarja na dejstvo, da stanje gospodarstva v prvi vrsti pogojuje obstoj skupnosti, zato je brezposelnost tudi ključni selitveni dejavnik odbijanja. Trenutno ima stanje okolja bistveno manjši neposredni vpliv na odločitve za selitev, a ima hkrati negativni vpliv na stanje gospodarstva, tako da predstavlja posredni vzrok selitev. Čeprav okoljski problemi posredno vplivajo na slabo gospodarsko stanje, so jim anketiranci pripisali drugotni pomen, saj poleg njih nanj vplivajo še družbeno-geografski dejavniki, ki izvirajo iz neurejenih posestniških odnosov, marginalnega družbenega položaja, splošne nerazvitosti območja ipd. Rezultati raziskave so pokazali precejšnjo interakcijsko prepletenost selitvenih dejavnikov, kar otežuje njihovo rangiranje. Ob vsem tem je vendarle potrebno izpostaviti, da večina selitvenih dejavnikov odbijanja bolj ali manj negativno vpliva na gospodarsko stanje skupnosti. Selitveni dejavniki odbijanja, kot so: degradacija okolja, občutek neperspektivnosti, nevarnosti v gozdu, občasna lakota, izredni vremenski dogodki, slabo zdravstveno stanje prebivalstva, motena oskrba s pitno vodo, slaba prometna in energetska infrastruktura, neurejena bivališča, nesoglasja z veleposestniki, ignoranca oblasti ipd., se odražajo v slabem gospodarskem stanju, ki zmanjšuje kakovost življenja in možnosti preživetja. Negativni vplivi selitvenih dejavnikov na stanje gospodarstva so lahko naslednji: izčrpanost kmetijskih površin in vse nižji hektarski donosi, pomanjkanje podjetnosti in pomanjkanje začetnega kapitala, oviranje ustreznega in trajnostnega izkoriščanja gozda, zmanjšana delovna sposobnost zaradi podhranjenosti in bolezni, izguba površja in uničenje gospodarske infrastrukture zaradi tropskih ciklonov, slabe možnosti razvoja nekmetijskih dejavnosti zaradi težke dostopnosti in energetske zaostalosti, neustrezno gospodarjenje (gojenje škampov) zaradi sebičnosti veleposestnikov in skorumpiranosti politikov ipd. Interakcija obstaja tudi v obratnem smislu, torej da slabo gospodarsko stanje pogojuje obstoj ostalih problemov oz. selitvenih dejavnikov odbijanja: brezposelnost povečuje pritisk na okoljske vire (krčenje gozda, pretiran ribolov ipd.), pojav občutka neperspektivnosti zlasti med mladimi, nujnost nevarnega dela v gozdu, pomanjkanje sredstev za gradnjo kakovostnih bivališč, pomanjkanje sredstev za izgradnjo vodovodne in prometne infrastrukture, pomanjkanje sredstev za dvig prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva, velika odvisnost kmečkih delavcev od samovolje veleposestnikov, majhne možnosti političnega delovanja ipd. Ugotovitev, da prostovoljne podnebne selitve v okraju Shyamanagar še niso razvite, je pomembna tudi zato, ker se v strokovni literaturi (Black idr, 2008; Brown, 2008) pogosto navaja Bangladeš kot študijski primer območja, kjer se podnebne selitve že pojavljajo. Te so sicer prisotne, a le v obliki prisilnih selitev kot odgovor na občasen pojav izrednega 243 vremenskega dogodka, vendar imajo prisilne podnebne selitve bistveno drugačne lastnosti kot prostovoljne. Med drugim se jih da s primernimi prilagoditvenimi ukrepi omejiti, tako da te v prihodnosti ne bi prerasle v mednarodni problem. Shema 5: Interakcija med glavnim in nekaterimi drugimi dejavniki prostovoljnih selitev v okraju Shyamnagar Avtor: J. Kočar 244 5. ZAKLJUČEK V disertaciji so predstavljene tri vzorčne regije, ki so si med seboj dovolj podobne, da omogočajo medsebojno primerjavo in hkrati dovolj različne, da zagotavljajo primerno reprezentativnost podnebnih selitev kot predmeta raziskave. Vse tri vzorčne regije so nizko ležeča območja z nizko obalo, ki so močno izpostavljena dviganju morske gladine in drugim posledicam podnebnih sprememb. Toplo podnebje in dostopnost naravnih virov sta že v preteklosti nudila ugodne življenjske pogoje, kar je omogočilo gosto poselitev prebivalstva. Pritiski na naravne vire so posledično veliki in ogrožajo stabilnost okolja, kar povečuje občutljivost regij na podnebne spremembe. Prebivalstvo vseh treh regij ima visoko stopnjo ranljivosti na podnebne spremembe in njihove posledice, zato obstaja pri njem velika verjetnost razvoja podnebnih selitev, ki bi lahko ob nadaljnjem spreminjanju podnebja v prihodnosti prerasle v širši družbeni problem. Kljub temu je verjetnost razvoja podnebnih selitev po regijah različna, kar je posledica različnih stopenj izpostavljenosti in občutljivosti okolja ter prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Prebivalce vzorčnih regij med vsemi posledicami podnebnih sprememb najbolj neposredno ogroža dviganje morske gladine. Podnebno najbolj izpostavljeno je prebivalstvo otočja Tuvalu, saj je regija prostorsko zalo omejena in izpostavljena delovanju maritimnih dejavnikov. Velik del infrastrukture je nameščene neposredno ob obali, ki je obrnjena na odprto morje, zaradi česar je izpostavljena abrazijskemu delovanju. To je največje v primeru nevihtnih valov, ki spremljajo tropske ciklone. Krepitev silovitosti in pogostosti tropskih ciklonov, ki je možna posledica podnebnih sprememb, bi lahko v prihodnosti bistveno pripomogla k destabilizaciji okolja. Za prebivalstvo so neugodne tudi spremembe značilnosti padavin. Občasne suše v vzhodnem delu Tihega oceana zaradi pojava La Niñe, že danes ogrožajo vodno oskrbo prebivalcev Tuvaluja, ki je vse bolj motena predvsem zaradi vdiranja morske vode v podtalnico pa tudi zaradi vse večje porabe, onesnaževanja in slabe vodovodne infrastrukture. Prednost Tuvaluja pred ostalima regijama predstavljajo koralni grebeni, ki zmanjšujejo učinke abrazije, vendar tudi njih ogrožajo podnebne spremembe. Propadanje koralnih grebenov v kombinaciji z dviganjem morske gladine povečuje moč abrazije. Spremembe v okolju ogrožajo zdravje prebivalcev, ki so čedalje bolj izpostavljeni črevesnim in vektorskim boleznim. Otočje Tuvalu ima zelo nizko stopnjo kmetijske samooskrbe, ki se še znižuje zaradi hitre rasti števila prebivalcev in vse očitnejših vplivov podnebnih sprememb. Še bolj nestabilen je nekmetijski gospodarski sektor, katerega razvoj omejujeta njegova majhnost in izoliranost. Kljub vsemu Tuvalu med vzorčnimi regijami ohranja največjo družbeno-politično stabilnost. K relativno visoki prilagoditveni zmogljivosti prebivalstva prispevajo programi mednarodne pomoči. Številne mednarodne organizacije in razvite države izvajajo ukrepe za krepitev prilagoditvene zmogljivosti, kar posledično zmanjšuje neodvisnost Tuvaluja. Majhnost regije je v marsičem tudi koristna, saj njeno maloštevilno prebivalstvo ne predstavlja globalnega problema, poleg tega pa bi se dalo že z manjšim finančnim vlaganjem znatno izboljšati razmere v regiji. Kljub očitnemu poslabšanju stanja okolja v zadnjih desetletjih podnebne selitve v regiji še niso razvite. Zaenkrat še vedno prevladujejo notranje selitve, predvsem z obrobja v prestolnico. Šibki tokovi mednarodnih selitev so usmerjeni na sosednji Fidži in v Novo Zelandijo ter so v glavnem rezultat vpliva gospodarskih in osebnih vzrokov (izobraževanje). Večina prebivalcev odklanja izseljevanje zaradi velike vloge tradicionalnih vrednot, a kljub temu obstaja v prihodnosti velika verjetnost, da se bodo z nadaljnjim spreminjanjem podnebja okoljske razmere na otočju poslabšale do te mere, da se bo prebivalstvo množično odločalo za izselitev. Prostovoljne podnebne selitve so že vključene v državne prilagoditvene strategije, a le kot skrajna oblika prilagoditve. Morebitni selitveni tokovi bodo usmerjeni v bližnje razvite države, kot sta Nova Zelandija in Avstralija, s katerima ima Tuvalu že podpisane sporazume za postopno preseljevanje prebivalstva. 245 Prebivalci rečnih delt imajo v primerjavi s prebivalci majhnih koralnih otokov večje možnosti za preselitev na višje ležeča območja v zaledju obale, vendar obstajajo tudi med deltami precejšnje razlike. Prednost delte Nila je v odsotnosti tropskih ciklonov, ki v obeh drugih vzorčnih regijah občasno destabilizirajo okolje. Vseeno bi lahko morebitna okrepitev vročinskih valov, peščenih viharjev in neurij v prihodnosti povečala občutljivost regije na podnebne spremembe. Namakalno kmetijstvo ogroža zaslanjevanje tal, ki je posledica agrotehničnih ukrepov in izgradnje Asuanskega jezu v drugi polovici 20. stoletja. Zaslanjevanje tal povzroča dolgotrajno namakanje ob omejenih možnostih sezonskega poplavljanja in zgolj občasnih padavinah. Težava je največja v zaledju obale, kjer k problemu dodatno prispevata še dviganje morske gladine in ugrezanje površja. Posledično so območja v zaledju obale že v veliki meri opuščena. Kombinacija vdorov slane vode in zaslanjevanja tal povzroča slabšanje kakovosti podtalnice in s tem zmanjšuje njeno dostopnost. Posledice podnebnih sprememb ogrožajo kmetijsko proizvodnjo in oskrbo prebivalstva s hrano. Po ocenah spreminjanja podnebja v prihodnosti se bo kmetijska proizvodnja v regiji občutno skrčila že do sredine 21. stoletja, kar predstavlja za tamkajšnjo skupnost največji izziv. Zaradi koncentracije neagrarnih dejavnosti v obalnem pasu, bi trajna izguba njegovih delov imela negativni vpliv na celotno gospodarstvo. Na obali delte je namreč skoncentriran velik del pristaniških in industrijskih obratov v državi. Obstoječe gospodarstvo že nekaj časa ne zmore zagotavljati zadovoljivega števila delovnih mest za naglo rastoče prebivalstvo, kar prispeva k družbeno-politični nestabilnosti regije. V prihodnosti bi lahko morebitni politični prevrati občutno okrepili obstoječe selitvene tokove. Pri vzpostavljanju prilagoditvene zmogljivosti imajo prebivalci delte Nila številne prednosti. Velik del obale je urbaniziran in zaščiten s protipoplavno infrastrukturo, zlasti na območju večjih obalnih mest, kot so Aleksandrija, Port Said in Rosetta. Poleg tega je morje v priobalnem pasu plitvo, kar olajšuje izgradnjo protipoplavne infrastrukture. Nedavni politični nemiri so opozorili na dobro obveščenost in organiziranost urbanega prebivalstva, ki prevladuje na obalnem pasu. Večje težave so v izvajanju prilagoditvenih strategij zaradi visoke stopnje koruptivnosti v državi. Oskrba s hrano zaenkrat ni motena, saj je država še vedno izvoznica hrane, vendar so ocene vplivov podnebnih sprememb na vodne vire in kmetijstvo v prihodnosti zelo pesimistične, kar bi lahko povečalo stopnjo revščine in družbeno-politične nestabilnosti. Selitve imajo v egiptovski družbi dolgo tradicijo. Država je že zdaj pod močnim vplivom pritiska selivcev iz sosednjih sahelskih držav, katerim Egipt predstavlja vmesno postajo na poti v razvite države. Po drugi strani se bo v primeru občutnega dviga morske gladine prebivalstvo moralo umakniti iz prizadetih območij obalnega pasu. Število selivcev bo verjetno zaradi goste poselitve regije veliko. Podeželsko prebivalstvo se bo verjetno umaknilo na rodovitna območja v notranjosti delte, medtem ko se bo prebivalstvo obalnih mest v veliki meri vključevalo v obstoječe mednarodne selitvene tokove, ki so usmerjeni v države EU, ZDA in zalivske države, odvisno od njihovih bodočih zaposlitvenih možnosti. Deagrarizacija, propadanje neagrarnega gospodarstva, koncentracija priseljencev in kopičenje okoljskih problemov bodo verjetno negativno vplivali na družbeno-politično stabilnost v državi, kar bi lahko v prihodnosti občasno sprožalo selitvene valove političnih beguncev. Podnebne selitve v delti Nila še niso razvite. Za razvoj prisilnih ni prisotnih uničujočih izrednih vremenskih dogodkov, medtem ko imajo prostovoljne selitve gospodarski značaj in nanje podnebni selitveni dejavniki vplivajo zgolj posredno. Vseeno obstaja velika verjetnost, da bo v naslednjih desetletjih naglo slabšanje stanja okolja okrepilo selitvene tokove tudi zaradi posledic podnebnih sprememb. V primerjavi z otočjem Tuvalu in delto Nila ima obalni pas delte Gangesa in Bramaputre redko poseljeno obalo, saj so zaradi nestabilnosti in poraščenosti površja naselja pomaknjena v zaledje, medtem ko je širši obalni pas v dobršni meri poraščen z mangrovskim gozdom. Slednji ima ključno vlogo pri varovanju obalnega pasu, saj s svojo prisotnostjo zmanjšuje učinek abrazije in posledično napredovanje morja na račun kopnega. Širše zaledje obale je 246 kljub temu izredno občutljivo na dviganje morske gladine. Prebivalstvo, ki je v preteklosti koloniziralo in izkrčilo obsežna območja v zaledju mangrovskega gozda, je povečalo izpostavljenost okolja delovanju morja. Obseg mangrovskega gozda se zmanjšuje tako na račun napredujočega morja kot netrajnostnega ravnanja prebivalstva, ki nanj pritiska s smeri kopnega. Izgradnjo protipoplavne infrastrukture, brez katere se dolgoročno ni mogoče spopadati z dviganjem morske gladine, ovira nedostopnost obale. Ustrezni ukrepi se lahko izvajajo le neposredno ob izpostavljenih naseljih v obliki izgradnje nasipov ob rečnih rokavih. Ustreznost nasipov je vprašljiva zlasti v času delovanja tropskega ciklona in sezonskih poplav. Poleg dviganja morske gladine ogrožajo stabilnost okolja tudi druge posledice podnebnih sprememb. Krepitev monsunskih padavin in pospešeno taljenje himalajskih ledenikov krepita učinek vsakoletnih sezonskih poplav. Vodostaj rečnih rokavov sezonsko niha bistveno bolj kot v preteklosti, kar dodatno slabi stabilnost sistema rečne delte. Po drugi strani predstavlja vse večji problem krepitev sezonske suše, kar povzroča težave pri oskrbi s pitno vodo in hrano. Regija je najbolj ranljiva v času delovanja občasnih tropskih ciklonov, ki bolj kot drugje po svetu ogrožajo tamkajšnje prebivalstvo. Največji učinek na prebivalstvo ima nevihtni val, ki potisne morsko vodo v estuarje rečnih rokavov, predre protipoplavne nasipe in poplavi obsežne kmetijske površine ter naselja. Vendar ocene o prihodnji krepitvi pogostosti in silovitosti tropskih ciklonov v primeru Bangladeša niso potrjene. Poleg posledic podnebnih sprememb regijo ogrožajo še številni nepodnebni dejavniki. Med njimi izstopa motena oskrba s pitno vodo in krčenje kmetijske proizvodnje, ki sta v tesni korelaciji z revščino. Prvo ogroža sezonska suša in onesnaževanje ter zaslanjevanje podtalnice. Slednje ima negativni vpliv tudi na kmetijstvo, ki ga dodatno ogrožajo neurejeni posestniški odnosi. Poseben problem predstavljajo gojilnice škampov, s katerimi veleposestniki nadomeščajo riževa polja v želji po večjem zaslužku, a s tem hkrati zmanjšujejo kmetijsko samooskrbo in število delovnih mest. Visoka demografska rast ob hkratnem splošnem pomanjkanju povzroča prenaseljenost podeželja, ki vodi v stalne ruralno-urbane selitve. Prebivalstvo Bangladeša poleg gospodarskih in okoljskih težav pesti še družbeno-politična nestabilnost, ki izhaja iz verskih in socialnih nasprotij. Neprimerni posestniški odnosi posredno vplivajo tudi na zdravstveno stanje prebivalstva. Visoka stopnja revščine povzroča podhranjenost prebivalstva in izpostavljenost boleznim, ki so rezultat neprimerne oskrbe s pitno vodo. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva je med vsemi vzorčnimi regijami v Bangladešu najmanjša. Stanje bivališč je izredno slabo. Naselja najranljivejših prebivalcev so v neposredni bližini rečnih rokavov obdana s pomanjkljivo protipoplavno infrastrukturo, katero največkrat vzdržuje lokalno prebivalstvo. Rečni rokavi tečejo po izgonih, zato so številna bivališča postavljena pod ravnijo rečne gladine. Prometna infrastruktura je pomanjkljiva in poplavno ogrožena. V primeru večjih poplav je prometno odrezan velik del prebivalstva, kar zmanjšuje možnosti vzpostavljanja sistema hitre pomoči za primer naravnih nesreč. Pri dviganju prilagoditvene zmogljivosti znatno prispevajo različne nevladne organizacije, ki izvajajo različne prilagoditvene ukrepe, kot so gradnja zatočišč, osveščanje prebivalstva ipd. Izredni vremenski dogodki na območju delte Gangesa in Bramaputre pogosto terjajo številne žrtve ravno zaradi nizke prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva, zato so ravno v tej regiji podnebne selitve najbolj razvite. Ocene podnebnih selitev v prihodnosti kažejo na nadaljnjo krepitev obstoječih selitvenih tokov. Večina notranjih selivcev se vključuje v notranje ruralno-urbane selitvene tokove z jasno prevlado gospodarskih vzrokov, zato so podnebni selitveni dejavniki v senci gospodarskih. Z nadaljnjo degradacijo okolja v zaledju mangrovskega gozda se bodo obstoječi selitveni tokovi le še krepili. Med selivci prevladujejo začasni selivci, ki odhajajo v prestolnico in bližnja urbana središča, a le z namenom, da bi z nakazili pomagali ostalim članom gospodinjstva v domačem kraju. Tudi zato se večina po določenem času vrne. Delež urbanega prebivalstva je v Bangladešu še vedno pod 30 %, kar opozarja na dejstvo, da ruralno-urbani selitveni tokovi še nekaj časa ne bodo oslabili. Po drugi strani je zlasti 247 prestolnica prenaseljena, tako da se iz nje v večjem številu izseljuje mlajše izobraženo prebivalstvo, ki se v glavnem odloča za selitev v razvitejše države. Ruralno-urbane selitve vplivajo na mednarodne selitve zgolj posredno, saj se iz gospodarskih vzrokov običajno izseljujejo najrevnejši prebivalci brez sredstev in sposobnosti, ki so potrebni za integracijo v tuji državi. Stalen dotok poceni delavne sile v mesta znižuje kakovost bivanja v urbanem okolju, kar spodbuja mlade izobražence k izseljevanju v tujino. Zaenkrat prostovoljne podnebne selitve tudi v Bangladešu še niso razvite zaradi majhne vloge podnebnih dejavnikov pri odločitvah posameznikov za selitev. Obstaja velika verjetnost, da bodo posledice nadaljnjega spreminjanja podnebja v prihodnosti okrepile obstoječe selitvene tokove, a verjetno ti v večji meri ne bodo prerasli v mednarodni pojav, temveč bodo še naprej zgolj posredno vplivali na izseljevanje mestnega prebivalstva iz države. Za razliko od ostalih vzorčnih regij so v Bangladešu že prisotne prisilne podnebne selitve, ki se bodo zaradi nizke prilagoditvene zmogljivosti tudi v prihodnosti pojavljale ob večjih naravnih nesrečah. Ob morebitnih humanitarnih katastrofah bi del prisilnih podnebnih selivcev pritisnil na mejo s sosednjo Indijo, kar bi lahko povzročilo verske konflikte in destabilizacijo države, zato je verjetnost pojava prisilnih selivcev tudi v prihodnosti precejšnja. Podnebne selitve se med vsemi vzorčnimi regijami zaenkrat pojavljajo le v delti Gangesa in Bramaputre v Bangladešu in še tam le v obliki prisilnih podnebnih selitev, ki so posledica občasnega pojava izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni in poplave. Za prisilne selitve sta značilni nizka stopnja selektivnosti in kratkotrajnost. Pojav prisilnih podnebnih selivcev je očiten, saj se ob humanitarnih katastrofah razseli večje število brezdomcev iz povsem eksistencialnih razlogov. V primeru neustreznega prilagoditvenega ukrepanja se nekaj tednov po nesreči pojavi nihljaj v obstoječih ruralno-urbanih selitvenih tokovih. Po postopni stabilizaciji okolja se čez nekaj mesecev velika večina selivcev vrne in si ustvari nova domovanja. Le redki selivci ostanejo na območjih priseljevanja. Iz tega sledi, da prisilne podnebne selitve ne morejo v večji meri neposredno vplivati na mednarodne in še manj na medcelinske selitvene tokove. Poleg tega so rezultat izrednih vremenskih dogodkov, ki niso nujno posledica podnebnih sprememb, saj je njuna interakcija pogosto nejasna. Morebitni pojav medcelinskih podnebnih selitev v prihodnosti bi bil v veliki meri odvisen od razvoja prostovoljnih podnebnih selitev, a se pri tej ugotovitvi pojavljajo dvomi o tem ali so na območjih raziskave le-te sploh že prisotne. V ta namen je bila postavljena naslednja pomožna hipoteza: »V podnebno najbolj ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih selitvenih tokov že prisotne prostovoljne podnebne selitve«. Znotraj obstoječih ruralno-urbanih selitev na podnebno ranljivih območjih z nizko obalo se že pojavljajo okoljski oz. podnebni selitveni dejavniki, čeprav so, kot so pokazali rezultati raziskave, pri vseh vzorčnih regijah v senci prevladujočih gospodarskih selitvenih dejavnikov, ki dajejo obstoječim notranjim selitvam gospodarski značaj. Razlog je v tem, da se podnebno pogojeni okoljski problemi izražajo v pomanjkanju osnovnih naravnih virov, kar med prebivalstvom ustvarja revščino, ki je ključni selitveni dejavnik na območjih raziskave. S tega vidika so podnebni dejavniki podrejeni gospodarskim in na odločitev za selitev vplivajo v manjši meri ali zgolj posredno. Pri tem ostaja odprto vprašanje: »Ali se prostovoljne podnebne selitve sploh lahko pojavljajo v samostojni obliki, ali pa so podnebni selitveni dejavniki v vsakem primeru podrejeni gospodarskim?«. S tega vidika lahko degradacija okolja kot posledica podnebnih sprememb sicer pripomore k razvoju gospodarskih selitev, nikakor pa ne more prevladati nad gospodarskimi dejavniki pri odločanju posameznika za selitev. Potemtakem posledice podnebnih sprememb ne morejo same ustvariti prostovoljnih selitvenih tokov ampak kvečjemu pripomorejo h krepitvi obstoječih gospodarskih selitvenih tokov. Po drugi strani primeri iz preteklosti mečejo na to tezo senco dvoma. Iz zgodovine je znanih kar nekaj primerov, ko se je podnebno ogrožena skupnost prostovoljno odločila za množično 248 izselitev. Med očitne primere sodijo Anasazi iz kanjona Chako, Normani z Grenlandije in kmetje iz Velikih planjav, ki so bili žrtve pojava t.i. »peščene sklede«. V vseh treh primerih so podnebne spremembe povzročile postopen upad dostopnosti naravnih virov in nevzdržne življenjske razmere, ki so pripeljale prizadeto skupnost do prostovoljne odločitve za množično izselitev. Vendar tudi ti primeri kažejo na izredno visoko stopnjo interaktivnosti med podnebnimi in gospodarskimi dejavniki. Življenje tradicionalnih ruralnih skupnosti je namreč tako zelo odvisno od razpoložljivosti osnovnih naravnih virov, da ti pogojujejo njihov gospodarski obstoj. Tako neposredna odvisnost od lokalne razpoložljivosti vode in hrane vodi člane skupnosti k odločitvi za selitev, vendar šele takrat, ko so izrabljene vse druge oblike prilagoditvenega ukrepanja in ko ni možen umik na bližnja varnejša območja. Verjetno bo v prihodnosti do podobnih odločitev prišlo v skupnostih majhnih otoških držav, kot je Tuvalu, kjer je že nekaj let aktualna strategija za organizirano izselitev prebivalstva. V zadnjem primeru sicer ne gre za revno ruralno prebivalstvo, temveč za razvito urbano skupnost. Primer bi sicer potrdil obstoj prostovoljnih podnebnih selitev, a bi bilo število selivcev na globalni ravni zanemarljivo. Na osnovi obdelave vzorčnih regij in rezultatov terenske raziskave je bilo ugotovljeno, da se na območjih z nizko obalo prostovoljne podnebne selitve še ne pojavljajo, s čimer je pomožna hipoteza ovržena. Spoznanja o obstoju in pojavljanju podnebnih selitev so pripomogla k preverjanju naslednje temeljne hipoteze: »Dviganje morske gladine, kot posledica globalnih podnebnih sprememb, bo povzročilo prenaseljenost regij z nizko obalo in s tem množične selitve medcelinskih razsežnosti«. V ta namen so bili izdelani scenariji podnebnih selitev, med katerimi sta pri vseh treh regijah najbolj verjetna scenarija »rast« in »stopnjevanje«. Prvi predvideva nadaljevanje sedanjega trenda gospodarskega razvoja ob višji stopnji prilagoditvenega in nižji stopnji blažilnega ukrepanja, medtem ko drugi obratno predvideva manj učinkovito prilagoditveno ukrepanje in večja globalna prizadevanja za zmanjšanje koncentracije toplogrednih plinov. V obeh primerih bi šlo za dvig morske gladine za ≈ 0,5 m, učinke katerega bi se še dalo omejevati do te mere, da bi preprečili eksodus prebivalstva iz ogroženih območij. Po ocenah obeh bolj verjetnih scenarijev bi se podnebne selitve krepile v vseh vzorčnih regijah, pri drugem še nekoliko bolj, vendar bi se pojavljale le v obliki prisilnih selitev, ki bi se pojavile v primeru občasnih naravnih nesreč. Prilagoditveni ukrepi bi bili po scenariju »rast« učinkovitejši, saj bi bila bolje organizirana mednarodno sodelovanje in pomoč, s čimer bi bila tudi najrevnejša območja deležna primernega prilagoditvenega ukrepanja, kar pa še vedno ne bi preprečilo postopne rasti obsega podnebnih selitev. Po scenariju »stopnjevanje« bi bilo prilagoditveno ukrepanje odvisno le od pripravljenosti regionalnih oblasti, zato bi bilo manj učinkovito in posledično bi število prisilnih podnebnih selivcev eksponentno naraščalo. V primeru Egipta je scenarij »rast« celo najbolj optimističen, saj ohranja gospodarsko in politično stabilnost zalivskih držav. Po scenariju »stagnacija« bi namreč prišlo do naglega uvajanja trajnostnih oblik gospodarstva, kar bi vodilo v zmanjševanje rabe fosilnih goriv. To bi za zalivske države pomenilo precejšen gospodarski šok, ki bi povzročil družbeno-politično nestabilnost širše regije s precejšnjim vplivom na Egipt. Količina letnih izpustov toplogrednih plinov bi sicer naglo upadla, vendar bi posledice podnebnih sprememb, kot je dviganje morske gladine, zaradi svoje vztrajnosti učinkovale vsaj še nekaj desetletij. Obseg podnebnih selitev se proti koncu stoletja ne bi niti bistveno povečal niti zmanjšal. Scenarij »stagnacija« je razen na območju delte Nil najbolj optimističen, a ima hkrati nizko stopnjo verjetnosti, saj je ob zdajšnjemu oklevanju predstavnikov držav na podnebnih konferencah malo verjetno, da bi se stanje v prihodnosti bistveno izboljšalo. Za vse tri regije je najbolj pesimističen scenarij »stihija«, saj predvideva neobvladljivo slabšanje razmer v okolju, gospodarstvu, mednarodnih odnosih in posledično razmah podnebnih selitev. Odsotnost blažilnega ukrepanja in mednarodnega prizadevanja za rešitev problema bi pripeljalo do ogromnega povečanja obsega podnebnih selitev. Po tem scenariju bi se razmere na nekaterih območjih z nizko obalo 249 poslabšale do te mere, da bi prišlo do množičnih trajnih selitev. Iz najbolj ranljivih regij sveta bi se redno izseljevali reveži, katerih selitveni tokovi bi preraščali v mednarodne razsežnosti, v redkih primerih celo v medcelinske. Tudi zadnji scenarij je malo verjeten, saj je skoraj nemogoče, da človeštvo kljub svojemu znanju in obstoječih tehnoloških zmožnostih ne bi storilo nič v smeri odpravljanja posledic podnebnih sprememb. Scenarij »stihija« predvideva dvig morske gladine za 1 m, kar je skoraj dvakratna vrednost dviga pri ostalih treh scenarijih. Tolikšen dvig morske gladine bi imel hude posledice zlasti za otočje Tuvalu, kateremu bi se površje občutno zmanjšalo. Tudi ostali dve regiji bi bili prizadeti s trajno izgubo površja, saj prilagoditveni ukrepi ne bi zadostovali. Pri tem je smiselno poudariti, da so možni tudi bolj pesimistični scenariji, katerih tveganje je preveliko, da bi bili zajeti v disertaciji, a se jih kljub temu ne da izključiti. Za preverjanje temeljne hipoteze je bila potrebna velika mera previdnosti, saj za vprašanja prihodnosti jasni odgovori ne obstajajo. Temeljna hipoteza ne pogojuje oblike selitev, torej ali gre za podnebne ali katere druge selitve, kar je olajšalo njeno preverjanje. Na osnovi rezultatov raziskave, ki so pokazali visoko stopnjo interaktivnosti podnebnih in gospodarskih dejavnikov znotraj obstoječih prostovoljnih selitev, sledi, da obstaja velika verjetnost, da bodo v prihodnosti podnebne spremembe občutno vplivale na obseg obstoječih selitev. Razen pri prvem scenariju »stagnacija«, ki je malo verjeten, je pri vseh ostalih scenarijih podnebnih selitev predvidena rast podnebnih selitev s precejšnjo kvantitativno variabilnostjo. Tako obstaja velika verjetnost, da se bodo obstoječi notranji selitveni tokovi v naslednjih desetletjih okrepili. Krepitev obstoječih ruralno-urbanih selitvenih tokov bo posredno povzročila krepitev mednarodnih selitvenih tokov iz naglo rastočih urbanih središč, ki bodo tudi v regijah z nizko obalo dobivali medcelinske razsežnosti. Poleg tega obstaja tudi velika verjetnost, da bo nadaljnje dviganje morske gladine prizadelo koralna otočja, kakršen je Tuvalu, do te mere, da se bodo prebivalci množično odločali za organizirano prostovoljno izselitev, vendar število le-teh ne bo predstavljalo problema na globalni ravni. Kljub navedenim rezultatom raziskave, ki so bili pridobljeni z metodo scenarijev, temeljne hipoteze ni mogoče niti potrditi niti ovreči, saj metoda scenarijev nima ustrezne empirične podlage, ki bi podajala jasne odgovore. Stanje v prihodnosti je namreč nepredvidljivo do te mere, da ge je nemogoče preveriti s katero koli obstoječo znanstveno metodo in bi bile sleherne morebitne trditve neobjektivne oz. neodgovorne. Scenaristka omogoča le postavljanje ocen, ki so v precejšnji meri subjektivne in površne. Tekom raziskave se je izkazalo, da se temeljne hipoteze v nobenem primeru ne da preveriti. Rezultati raziskave o možnem obsegu in verjetnem poteku razvoja podnebnih selitev v prihodnosti so tako uporabni zgolj kot koristna informacija ustvarjalcem strategij bodočega družbenega razvoja. 250 6. POVZETEK Osrednji predmet proučevanja v disertaciji so podnebne selitve. Pri njih gre za tip selitev, kjer med selitvenimi dejavniki prevladujejo vplivi podnebja. Selitve so rezultat interakcije številnih po pomenu različnih dejavnikov. Na odločitev za selitev podnebnega selivca v največji meri vpliva labilno stanje okolja, ki je rezultat podnebnih nihljajev v obliki izrednih vremenskih dogodkov, kot so suša, tropski ciklon in poplave, ali postopnega spreminjanja podnebja. V prvem primeru se pojavljajo prisilne podnebne selitve, ki se na najbolj podnebno ranljivih območjih občasno že pojavljajo, medtem ko gre v drugem primeru za prostovoljne podnebne selitve, katerih dejavniki so še v senci drugih zlasti gospodarskih dejavnikov in zato na območjih z nizko obalo še niso prisotne v samostojni obliki. Podnebne selitve so obstajale že v preteklosti, vendar jih starejše teorije obravnavajo le v okviru drugih oblik selitev, zlasti gospodarskih. Zaradi tega podnebne selitve še danes niso natančno definirane. Do težav prihaja že na terminološkem področju. Najbolj sporen je pojem »podnebni begunci«, ki iz političnih razlogov ni sprejemljiv za razvite države, katere predstavljajo območja priseljevanja domnevnih podnebnih selivcev. V disertaciji je zato uporabljen pojem »prisilni podnebni selivci«. Znanost se s podnebnimi selitvami v večji meri ukvarja šele v zadnjem desetletju, ko je v znanstvenih krogih prevladalo spoznanje o širših posledicah aktualnih podnebnih sprememb, ki jih bodo v prihodnjih desetletjih imele na svetovno prebivalstvo. Zato se v znanstvenih razpravah vse pogosteje pojavljajo ocene o obsegu in značilnostih selitev, ki bi jih povzročile nadaljnje podnebne spremembe oz. njihove posledice. Disertacija se posveča proučevanju pojava podnebnih selitev na gosto poseljenih območjih z nizko obalo s poudarkom na rečnih deltah in koralnih otokih, ki spadajo med podnebno bolj ranljiva območja na svetu. Med vsemi posledicami podnebnih sprememb je na območjih z nizko obalo najbolj problematično dviganje morske gladine, ki z drugimi dejavniki ogroža obstoj tamkajšnjih skupnosti. V disertaciji je postavljena naslednja temeljna hipoteza: »Dviganje morske gladine, kot posledica globalnih podnebnih sprememb, bo povzročilo prenaseljenost regij z nizko obalo in s tem množične selitve medcelinskih razsežnosti«. Za preverjanje slednje je bila uporabljena metoda scenarijev. Pogoj za izdelavo scenarijev podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja, je bila proučitev obstoječega stanja podnebnih selitev. Izkazalo se je, da so očitno prisotne le prisilne podnebne selitve, medtem ko je okrog obstoja prostovoljnih podnebnih selitev še veliko nejasnosti. Da bi v prihodnosti prišlo do množičnega pojava podnebnih selitev je v veliki meri odvisno od razvoja prostovoljnih selitev, saj imajo prisilne selitve nižjo stopnjo selektivnosti, so kratkotrajne in manj obsežne. Za preverjanje obstoja prostovoljnih podnebnih selitev je bila postavljena naslednja pomožna hipoteza: »V podnebno najbolj ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih selitvenih tokov že prisotne prostovoljne podnebne selitve«. Ni namreč še povsem jasno v kolikšni meri podnebni dejavniki vplivajo na obstoječe selitvene tokove. Ali pri prostovoljnem odločanju posameznika za selitev podnebni selitveni dejavniki že prevladujejo ali pa so še vedno v senci gospodarskih selitvenih dejavnikov? Za proučevanje morebitnih obstoječih podnebnih selitev so bile izbrane tri vzorčne regije, ki so med območji z nizko obalo najbolj izpostavljene dviganju morske gladine in drugim posledicam podnebnih sprememb. To so koralno otočje Tuvalu v Tihem oceanu in dve gosto poseljeni rečni delti: delta Nila v Egiptu ter delta Gangesa in Bramaputre v Bangladešu. Vse tri vzorčne regije so zelo ranljive na posledice podnebnih sprememb, vendar imajo različni dejavniki ranljivosti v njih različen pomen. Za vsako regijo posebej je opravljena analiza obstoječih oblik selitvenega gibanja, selitvenih dejavnikov in prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. 251 Rezultati raziskave so pokazali, da na otočju Tuvalu podnebne selitve še niso razvite. Izredna majhnost in labilnost površja povečujeta izpostavljenost in občutljivost okolja na posledice podnebnih sprememb. Po drugi strani je prilagoditvena zmogljivost prebivalstva velika in dobro podprta s strani mednarodne skupnosti. Kljub temu ima med vsemi vzorčnimi regijami Tuvalu najmanjše možnosti dolgoročnega obstoja, a hkrati zaradi svoje majhnosti regija ne predstavlja globalnega problema. Prebivalstvo je do izseljevanja zadržano, saj je v njem razširjen stereotip o lagodnem življenju na otočju, ki ga vsaj zaenkrat podnebne spremembe v večji meri ne ogrožajo. V strokovni javnosti razširjeno mnenje o pojavu prvih prostovoljnih podnebnih selivcev ravno iz omenjene otoške države je nastalo zaradi obstoja možnosti trajne potopitve velikega dela površja. Danes sicer redki izseljenci zapuščajo državo zaradi izobraževanja ali boljšega zaslužka in večina med njimi se čez čas vrne. Tudi na območju delte Nila se podnebne selitve še ne pojavljajo. Na območju regije obstajajo izrazito neugodni družbeni dejavniki ranljivosti, kot sta hitra demografska rast in politična nestabilnost. Zelo pomemben dejavnik ranljivosti je tudi prostorska omejenost življenjskega prostora prebivalstva, ki omejuje razvoj notranjih selitev. Prednost regije sta nedvomno večja gospodarska moč države in relativno ugoden geostrateški položaj ob Sredozemskem morju. Regija predstavlja žarišče okoljske labilnosti v neposredni bližini Evropske unije, kar povečuje verjetnost njenega aktivnega vključevanja v reševanje problema. Dviganje morske gladine ogroža prebivalstvo obalnih območij regije, kjer se življenjski pogoji naglo slabšajo, vendar so obalna mesta, kot sta Aleksandrija in Port Said, med največjimi gospodarskimi središči v državi, tako da uspešno nudijo delo propadlim kmetom iz zaledja. Vseeno so ocene okoljskega stanja v prihodnjih desetletjih zaradi vse večjega krčenja osnovnih naravnih virov negativne. Degradacija okolja na območju delte je bolj rezultat neustreznega ravnanja z naravnimi viri kot vplivov podnebnih sprememb. Okoljski selivci z območij, ki so prekomerno izpostavljena zaslanjevanju tal in sušam, se vključujejo v ruralno-urbane selitvene tokove v marginalna naselja Kaira in ruralno-ruralne selitvene tokove v na novo pridobljena kmetijska območja na obrobju puščave. Priseljenci so nad stanjem na območju priseljevanja praviloma razočarani in se pogosto vračajo na območje izseljevanja. Mednarodni selitveni tokovi vključujejo bodisi izobražence, ki se selijo v razvite zahodne države, bodisi selivce, ki odhajajo na začasno delo v zalivske države. Tako prvi kot drugi pošiljajo svojcem nakazila, ki predstavljajo pomemben vir preživetja revnih gospodinjstev. V delti Gangesa in Bramaputre se za razliko od ostalih dveh regij podnebne selitve že pojavljajo, a le v obliki prisilnih podnebnih selitev, medtem ko prostovoljne podnebne selitve tudi v tem primeru še niso prisotne. Prednosti regije so: ugodna gospodarska rast, visoka stopnja družbene organiziranosti in solidarnosti ter v tem, da ima še nekaj redko poseljenih območij. Po drugi strani ima regija med vsemi vzorčnimi regijami najbolj revno in neizobraženo prebivalstvo. Slabosti regije so še: krhka politična stabilnost, prenaseljenost in izpostavljenost okolja delovanju tropskih ciklonov. Ob prevladujočih gospodarskih vzrokih selitev se v veliki meri pojavljajo politični vzroki, saj je Bangladeš prizorišče trajne verske nestrpnosti. Tako so v ozadju reševanja okoljskega vprašanja prisotni politični motivi tako v smislu naseljevanja pripadnikov muslimanske večine v hribovje jugovzhodnega dela države kot izseljevanja hinduistov v sosednjo Indijo. Ruralno-urbane selitve se pojavljajo v glavnem med najrevnejšimi prebivalci, ki so življenjsko odvisni od razpoložljivih naravnih virov v lokalnem okolju, vendar tudi pri njih prevladujejo gospodarski selitveni motivi, ki izhajajo iz neprimerno urejenih posestniških odnosov in neustreznega ravnanja veleposestnikov. Slednji z opuščanjem tradicionalnih kulturnih rastlin in uvajanjem oblik intenzivne kmetijske proizvodnje, kot je gojenje škampov, povečujejo revščino v regiji, ki predstavlja prevladujoči selitveni dejavnik odbijanja. Posebna pozornost je v disertaciji namenjena okraju Shyamnagar v Bangladešu, kjer je bila opravljena terenska raziskava. Za ciljno skupino so bili izbrani morebitni podnebni selivci in 252 očividci tropskega ciklona Aila, ki je leta 2009 prizadel naselja ob rečnih rokavih na robu gozda Sundarban. Prebivalstvo se je po nekaj tednih izrednih razmer začelo množično izseljevati na varnejša območja, hkrati pa so se okrepili ruralno-urbani selitveni tokovi v bližnja mesta in celo v Dako in Indijo. Kljub temu do selitev večjih mednarodnih razsežnosti ni prišlo. Notranji selitveni tokovi so po nekaj mesecih začeli slabeti in se končno ustalili na običajni ravni. Devetdnevno terensko delo je bilo izvedeno v času obiska Bangladeša med 20. oktobrom in 10. novembrom 2012 v sodelovanju s tamkajšnjim Karitasom (angl. Caritas Bangladesh), ki mi je nudil logistično in strokovno podporo. Za potrebe terenskega dela je bila sestavljena petčlanska delovna skupina, v katero so bili vključeni trije aktivisti Karitasa in zunanji sodelavec. V vzorec anketiranja so bili zajeti prebivalci desetih najbolj ranljivih naselij, med katerimi je bilo izpolnjeno 126 anket in opravljenih 20 intervjujev. Poleg tega je bilo zbrano precej slikovnega gradiva. V Daki, Khulni in Shyamnagarju je bilo opravljeno še 11 intervjujev z aktivisti Karitasa in drugih nevladnih organizacij ter univerzitetnimi profesorji, strokovnjaki s področja predmeta raziskave. V osrednji knjižnici Karitasa v Daki in univerzitetni knjižnici v Khulni je bilo pregledano statistično gradivo za okraj Shyamnagar in literatura predhodnih raziskav v Bangladešu. Po opravljenem terenskem delu je sledila analitična obdelava pridobljenih podatkov in primerjava z rezultati podobnih raziskav po svetu. Tudi rezultati terenske raziskave v okraju Shyamnagar, ti predstavljajo osrednji del doktorske disertacije, so pokazali, da se na območjih z nizko obalo podnebne selitve pojavljajo le v obliki prisilnih, saj prostovoljne še niso razvite. Pri odločitvi za selitev imajo okoljski problemi vključno s posledicami podnebnih sprememb zaenkrat le obrobni pomen celo na podnebno najbolj ranljivih območjih sveta, kakršen je okraj Shyamnagar. Člani marginalnih skupnosti so tako revni, da jih pri življenjskih odločitvah vodi boj za preživetje. Poleg tega je labilno stanje okolja bolj kot posledica podnebnih sprememb rezultat neustreznega ravnanja lokalne skupnosti. Ruralno-urbane selitve iz ranljivih območij so v prvi vrsti posledica gospodarske preobrazbe podeželja, ki spremlja prehod iz agrarne v industrijsko družbo. Pomen spreminjanja podnebja je pri tem postranski, zato je verjetnost eksodusa žrtev podnebnih sprememb na ozemlje tujih držav relativno majhna. Rezultati raziskave so pokazali, da v vseh treh vzorčnih regijah prostovoljne podnebne selitve še niso razvite, s čimer je pomožna hipoteza ovržena. Pri prostovoljni odločitvi za selitev podnebni selitveni dejavniki praviloma nikoli ne prevladajo nad gospodarskimi. Za enkrat posledice podnebnih sprememb v glavnem učinkujejo le posredno v obliki gospodarskih težav, ki jih degradacija okolja še dodatno povečuje. Ob tem ostaja nerešeno naslednje vprašanje: »Ali se prostovoljne podnebne selitve sploh lahko razvijejo v samostojen pojav, ali pa bodo podnebni selitveni dejavniki vedno v senci gospodarskih?«. Rezultati raziskave so pokazali, da na območju vzorčnih regij ta oblika selitev, ki je sicer teoretično možna, zaenkrat ne obstaja. Po drugi strani se v Bangladešu prisilne podnebne selitve vsaj občasno že pojavljajo in sicer ob izrednih vremenskih dogodkih. Slednji niso nujno v korelaciji s podnebnimi spremembami, tako da je zaenkrat nemogoče potrditi, da imajo le-te neposredni vpliv na razvoj selitvenega gibanja. Podnebne selitve so po svoji naravi še najbolj podobne političnim selitvam, ki se ravno tako razvijajo na območjih kriznih žarišč. V obeh primerih gre za prisilne selitve z nizko stopnjo selektivnosti. Ravno podobnost obeh oblik selitev, bi lahko služila kot dober argument pri uveljavljanju statusa »podnebnih beguncev«, torej bi bila uveljavitev tega pojma smiselna. Osrednji cilj disertacije je ocenjevanje možnega poteka razvoja podnebnih selitev v prihodnosti. Za preverjanje temeljne hipoteze so izdelani štirje scenariji podnebnih selitev tako na globalni kot na regionalni ravni za vsako vzorčno regijo posebej. Scenariji so poimenovani glede na intenzivnost rasti podnebnih selitev do konca 21. stoletja in se med seboj razlikujejo po stopnji blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Scenariji imajo poleg 253 tega različno stopnjo verjetnosti in družbene sprejemljivosti. Narejeni so na osnovi ocen scenarijev RCP iz zadnjega IPCC-jevega poročila iz leta 2013. Rezultati izdelave scenarijev podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja so pokazali, da obstaja velika verjetnost, da bodo na območjih z nizko obalo podnebne selitve pod vplivom nadaljnjega spreminjanja podnebja prerasle v globalni problem, a le ob naslednjih pogojih: nadaljnja degradacija okolja bi v kombinaciji z vplivi podnebnih sprememb ogrozila preživetje prebivalstva, prizadete države bi postale v celoti prenaseljene in brez ustreznih območij priseljevanja, velik del obalnih območij bi bil trajno potopljen zaradi transgresije morja. Do množičnih podnebnih selitev bi lahko prišlo v vseh treh vzorčnih regijah, vendar ne po ocenah vseh scenarijev. Pojav množičnih podnebnih selitev v največji meri predvideva najbolj pesimističen scenarij »stihija«, ki je sicer malo verjeten, a le zato, ker je časovno omejen z obdobjem do konca 21. stoletja. Dviganje morske gladine je namreč vztrajen pojav in se bo verjetno nadaljevalo še v naslednjih stoletjih, torej v obdobju, ki ga scenarijih ne zajemajo. Po tem scenariju, ki upošteva dvig morske gladine za 1 m, bi se stanje okolja spremenilo do te mere, da bi bilo izseljevanje neizbežno. Verjetnost scenarija je majhna, ker je malo verjetno, da človeštvo ob vsem razpoložljivem znanju in tehničnih sposobnostih v prihodnosti ne bi izvajalo blažilnih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in se spremembam ne bi prilagajalo. Vsi ostali scenariji predvidevajo dvig morske gladine za ≈ 0,5 m, vendar ob različnih družbenih okoliščinah. Pri vseh vzorčnih regijah bi bilo še mogoče zadržati val preseljevanja podnebnih selivcev. Najbolj verjetna sta srednja scenarija »rast« in »stopnjevanje«, saj predvidevata nadaljevanje sedanjih trendov družbenega prizadevanja za izvajanje blažilnih in prilagoditvenih ukrepov, medtem ko je prvi scenarij »stagnacija«, ki je med vsemi najbolj optimističen, manj verjeten, saj predvideva temeljite in nagle pozitivne spremembe v ravnanju človeštva. Preverjanje temeljne hipoteze je oteženo zaradi nejasnosti poteka dogodkov v prihodnosti, zato je pri odgovoru potrebna visoka stopnja previdnosti. Kljub temu je zaradi teže problema in neugodnih ocen bodočega spreminjanja podnebja prevladala ocena, da obstaja precejšnja verjetnost, da bodo podnebne selitve na območjih z nizko obalo še v tem stoletju dobile medcelinske razsežnosti, a z visoko stopnjo prostorske variabilnosti. Pri tem je treba opozoriti, da ocene pridobljene z metodo scenarijev nimajo ustrezne empirične podlage, zato ne morejo služiti preverjanju temeljne hipoteze. Tekom raziskave se je namreč izkazalo, da bi bilo sleherno postavljanje trditev v zvezi s stanjem podnebnih selitev v prihodnosti neprimerno, zato temeljene hipoteze v nobenem primeru ni mogoče preveriti. Ob sklenitvi raziskave podnebnih selitev ostajajo odprta še naslednja vprašanja: Ali obstajajo podobnosti z morebitnimi podnebnimi selitvami v Sahelu? Kakšen je razvoj podnebnih selitev v drugih regijah z nizko obalo? Katere dejavnike bi bilo še primerno upoštevati pri izdelavi scenarijev? Kakšen naj bi bil ustrezen odziv Evropske unije na problem podnebnih selitev? 254 SUMMARY Translated by Karmen Berlič and Cristopher Hartley The main topic of the present dissertation is the study of climate migration, which can be defined as a migration caused primarily by climatic factors. Migrations are the result of numerous interacting factors, which differ in content. People decide to migrate primarily due to the instability of environmental factors, which are brought about by climatic variations, either in the form of extreme weather concurrencies like drought, cyclones or floods, or by gradual climate change. In the first case there is occurrence of involuntary climate migrations, which are already present occasionally in the most vulnerable areas. In the second case there is occurrence of voluntary climate migrations, which appear along with other mostly economical factors and cannot be therefore regarded independently. Climate migrations existed in the past as well, but they were regarded by the older theories only as a part of other types of migration, mostly economical. It is for this reason that even today climate migrations are not thoroughly defined. There are issues with terminology, the most disputable being “climate fugitives”. In-depth research of climate migration has been carried out extensively only in the last decade, after scientists realised the wider consequences of current climate changes that will affect global population in the coming decades. As a result, researchers are elaborating on evaluations of the extent and characteristics of migrations caused by further climate change or their consequences. This dissertation focuses on climate migration appearances in densely populated areas with low-lying coastal regions, and deals primarily with river deltas and coral reefs belonging to more climatically vulnerable areas of the world. One of the most problematic consequences of climate change in low-lying coastal regions is rising sea levels, which among other factors endangers local communities. This dissertation presents the following primary hypothesis: “Sea level rise as a consequence of the global climate change will cause overpopulation in the regions with low-lying coastal regions and thereby massive intercontinental migrations.« The scenario methodology was applied in order to test the hypothesis. To apply the scenarios to climate migrations for the period until the end of 21st century, a study of the current situation of climate migration was necessary. It was established by the study that only involuntary migrations were present, while there were many misperceptions regarding the existence of voluntary climate migrations. Massive occurrence of climate migration in the future depends largely on voluntary climate migrations, as the involuntary migrations show lower level of selectivity, shorter duration and rare occurrence rates. To test the presence of voluntary climate migration the following hypothesis has been set: “Voluntary climate migration is already present in the existing migrating tendencies of the population in the most climatically vulnerable regions with low-lying coastal regions.” It is not yet completely clear to what extent the climate factors affect the existing migration flow. Are climate factors the dominating elements when taking decision on voluntary migration, or are they still overshadowed by social causes of migration? To study the potential existing climate migration three regional samples with low-lying coastal regions were selected, which are subject to the most extreme sea level rise and other consequences of climate change. These are: The Coral Tuvalu Islands in the Pacific and two densely populated river deltas: The Nile delta and the Ganges and Brahmaputra delta in Bangladesh. All three model regions are highly vulnerable, but they have a different set of vulnerability factors within their various definitions. For each region a separate analysis of the existing forms of the migration flow, of the migration factors and of the adaptive capability of population has been performed. 255 The results of the study have shown that climate migrations in the Tuvalu Islands have not been developed yet. A considerably small and unstable surface area, increases the exposure and vulnerability of the environment to the consequences of climate change. On the other hand, the adaptive capacity of social community is large and internationally well supported. Nevertheless, Tuvalu has the lowest chance of long-term existence when compared with the other model regions, but due to its small size it does not represent a global problem. The population there also shows resistance towards going abroad, because there is a stereotype of the leisurely life in the islands, which for now is not critically affected by climate change. General opinion about the possibility of the first climate migrants from Tuvalu has resulted from the existence of the probability that the whole archipelago could be permanently submerged. Rare emigrants leave the country to gain a tertiary education or to achieve better earnings and the majority of them over time re-migrate. The Nile Delta is also not yet characterized by the climate migrations. This region has highly unfavourable social vulnerability factors such as rapid population growth, and political instability. A very negative vulnerability factor is also a limited amount of habitable space geographically, which limits the development of internal migration. The advantages of the region are certainly, a stronger economy and a relatively favourable Mediterranean geostrategic position on the Mediterranean Coast. However, the region represents a real "environmental time bomb" in the immediate vicinity of the European Union, which increases the possibility of its intervention in solving the problem. The sea level rise threatens populations of the coastal areas in the region, where living conditions rapidly deteriorate, but coastal cities such as Alexandria and Port Said, one of the largest economic centres in the country, successfully offer jobs to failed farmers from the hinterland. However, the forecast for the future of these areas is rather pessimistic, due to increasing contraction of basic natural resources. Environmental degradation in the Nile Delta is more the result of mindless mismanagement of natural resources than that of the effect of climate change. Environmental migrants from areas which are heavily exposed to soil salinisation and drought are involved in the rural-to-urban migration flows to the slums of Cairo and in rural-to-rural migration flows found in the newly acquired agricultural areas on the edge of the desert. Immigrants are generally frustrated about conditions in the area of immigration and they often re-migrate. International migration flows involve the intellectuals who migrate to developed Western countries and the labourers who migrate for temporary work to the Gulf countries. They both send remittances to their relatives, which constitute an important source of livelihood to poor households. The Ganges and Brahmaputra Delta differ from the other two model regions in that climate migration is already present here, however only in the form of forced climate migration, whilst voluntary climate migration is still undetectable. Advantages of the region are favourable economic growth, a high level of social organization and solidarity and also its sparsely populated territories, which direct its internal migratory flows. On the other hand, the region has the poorest and least educated population. The disadvantages are its fragile political stability, overpopulation and environmental exposure to cyclones. Besides the prevailing economic reasons there are predominant political reasons emerging as Bangladesh is the scene of permanent inter-religious tensions. In the background of solving environmental issues lie present political motives in terms of the Muslim migration to the hills in South-East part of the country or Hindu migration to neighbouring India. Voluntary climate migration occurs mainly among the poorest people who are still critically dependent on the available natural resources in the environment. However, even the economic causes of migration are dominated by inappropriate possessing relations and improper handling of landowners who abandon traditional crops and introduce intensive forms of agricultural production, such as 256 shrimp farming. In this way they increase poverty in the region, which represents the dominant migration push factor. This dissertation pays special attention to the District of Shyamnagar in Bangladesh where the fieldwork has been carried out. The test group were potential climate migrants who witnessed Tropical Cyclone Aila firsthand. The cyclone affected settlements along river banks at the edges of the Sundarban forest. After a few weeks of emergency, population massively migrated to the safer areas. The currents of rural-to-urban migration to nearby cities and even to Dhaka or India intensified as well. However, a major international migration of climate refugees did not occur. Internal migration flows began to slow down after few months and eventually stabilized at a normal level. The fieldwork was carried out during a Bangladesh visit between 20 October and 10 November 2012. It was supported by the local Caritas office, which provided logistic support and expertise. A five-man team was set up for the fieldwork purposes, which comprised of three Caritas activists and an independent co-worker. The questionnaire sample was given to inhabitants of the ten most vulnerable settlements and amounted to 126 filled-in questionnaires and 20 interviews. A good amount of photographic material was also collected. An additional 11 interviews with Caritas activists and other NGOs and university professors were held in Daka, Khulna and Shyamnagar. Statistical data for the Shyamnagar area, and the preliminary research literature on the topic has been reviewed in Khulna University Library and in the Caritas Central Library in Daka. The fieldwork was followed by data analysis and comparison with similar research results from around the world. The results obtained on field research in the District of Shyamnagar, which is the focal point of the dissertation, show that climate migrations appear only in the form of forced climate migrations, because voluntary climate migrations had not developed yet. Environmental problems including climate change effects have only marginal influence on migration decisions, even in the most climatevulnerable areas of the world like Shyamnagar. Members of marginalized communities are so poor that the fight for survival dominates their life choices. Unstable environment is mainly due to improper local interventions. Causes of rural-to-urban migration from vulnerable areas should primarily be looked for in the economic transformation of rural areas, which accompanies the transition from agrarian to industrial society. Impacts of climate change in the low-lying coastal areas currently play a minor role and fear of exodus of climate migrants in the international dimension is, for now, negligible. The obtained results show that in all three model regions voluntary climate migrations had not developed yet, therefore the supporting hypothesis must be dismissed. In the decision to migrate, climate migration factors normally remain in the shadow of the economic ones. Currently, the consequences of the climate change have only an indirect effect in the form of economical problems, which are additionally aggravated by environmental degradation. The following question remains open:”Can voluntary climate migrations ever appear as separate phenomena or will they remain in the shadow of the economic factors?” The study shows that for the time being voluntary climate migrations, which in theory seem logical, do not exist in the model regions. However, Bangladesh experiences occasional forced climate migrations, which happen along with the natural disasters caused by extreme weather conditions. These are not necessarily related to the climate change, therefore currently it cannot be confirmed that weather conditions directly influence the migration flows. Climate change migrations are in their nature similar to political migrations, which also appear in the crisis areas. Both instances are cases of forced climate migrations with a low level of selectivity. It is exactly the similarity between these two forms of migrations that could be viewed as a good argument for justifying the status of a “climate refugee” and confirms that the use of the term is sensible. 257 The main objective of this dissertation is the assessment of the potential for future development of climate migrations. In order to test the set the primary hypothesis, four scenarios of climate migrations on the global as well as on the regional level have been developed separately for each model region. Scenarios have been named after the climate migration growth intensity until the end of the 21st century and differ in the level of mitigation and adaptive actions. Scenarios also have different levels of probability and social acceptability. They are based on the evaluations of the RCP scenarios found in the last IPCC report, which was published in 2013. The results of the established scenarios for the period until the end of the 21 st century show that there is a high probability that due to the further climate change, migrations in the lowlying coastal areas will develop into a global problem by the end of the century, but only under the following conditions: Further environmental degradation combined with the effects of climate change would threaten the survival of the population, Affected countries would become completely overpopulated and devoid of uninhabited land for resettlement of the population, Small island states would lose most of their territory due to the transgression of the sea. Mass climate migrations could appear in all three model regions, but not on projections of all possible scenarios. Maximum likelihood of the occurrence of mass climate migration has the most pessimistic scenario "uncontrollability", which is unlikely, but only because it is timed to the end of the 21st century. Sea level rise is very persistent and it is likely to continue for the next few centuries, a timescale which the scenarios do not include. In this scenario, which represents a sea level rise of 1 m, the environmental state would change to the point where migration would become inevitable. The probability of the scenario may be small, as it is unlikely that humanity with all available knowledge and technical skills will not implement mitigation circumstances restructuring towards a low carbon society. All other scenarios predict a sea level rise of about 0.5 m, but with different social circumstances. In all model regions it would be still possible to prevent the wave of climate migration. Most likely are the medium scenarios "growth" and "escalation", because they provide for the continuation of existing trends of social efforts to implement mitigation and adaptation measures, while the first scenario, "stagnation", which is the most optimistic is less likely, because it provides for rapid shifts in the direction of the transformation to a low carbon society. Verification of the primary hypothesis is not straight forward as the events in the future cannot be foreseen and therefore it must be dealt with extreme care. Nevertheless, the issue is serious and the prospects for the future of climate change rather negative, therefore it is estimated that there is a substantial likelihood that climate migration in the low-lying coastal regions will escalate into the international dimension in this very century, but with a high level of spatial variability. Moreover, as there is no sufficient foundation for the evaluations obtained by the scenario method, they cannot be used to verify the primary hypothesis. It was established during the research that any conclusions drawn about the future climate migration would be inappropriate, therefore the primary hypothesis cannot be verified in any case. At the conclusion of the research on climate migration the following issues remain open: Are there any similarities to the potential climate migrations in Sahel? What kind of climate migration is occurring in similar low-lying coastal regions? What other climate migration factors would be appropriate to include into the scenarios? Which appropriate responses of the European Union would be suitable on the issue of climate migration? 258 VIRI IN LITERATURA Abrar, C.R. in Azad, S.N., 2004. Coping with displacement: riverbank erosion in north-west Bangladesh. University Press Ltd, Daka, 132 str. Adger, W. N., Huq, S., Brown, K., Conway, C., Hulme, M., 2003. Adaptation to Climate Change in the Developing World. Progress in Development Studies, 3, str. 179–195. Afifi, T., 2011. Stealth Environmental Influences on Economic Migration in Egypt. Discussion Paper Series No.1, Africa Intiative and The Centre for International Governance Innovation – CIGI, Waterloo, 20 str. URL: http://www.cigionline.org/sites/default/files/no1%20rebrand_1.pdf (Citirano 15. 12. 2013). Afsar, R., 2000. Rural-Urban Migration in Bangladesh. The University Press Limited, Daka, 290 str. Agrawala, S., Moehner, A., El Raey, M., Conway, D., Aalst, M., Hagenstad, M., Smith, J., 2004. Develpmnet and Climate Change in Egypt: Focus on Coastal Resources and the Nile. Environment Directorate and Environment Policy Committee, OECD, Pariz, 68 str. URL: http://www.oecd.org/environment/cc/33330510.pdf (Citirano 12. 11. 2013). Ahmed, N., 2012. Post Cyclone Chalenges of Relief & Rehabilitation Operation in Coastal Areas. URL: http://ions.gov.in/sites/default/files/Papers%20presented%20during%20seminar9.pdf (Citirano 30. 11. 2012). Ahmed, R., Shamsuddin, S. D., 2011. Climate Change: Issues and Perspectives for Bangladesh. Shahitya Prakash, Daka, 95 str. Altbach, P. G., 2004. Higher Education Crosses Borders, Change: The Magazine of Higher Learning, 36, 2, Philadelphia, str. 18–24. URL: http://pdf/research/Higher%20Education%20Crosses%20Borders-%20Change.pdf (Citirano 12. 10. 2012). APN, 2004. The Mega-Deltas of Asia: A conceptual Model and its Application to Future Delta Vulnerability. Asia-Pacific Network for Global Change Research, 71 str. URL: www.apn-gcr.org/.../4ae5a833112413abad1b9241270b0... (Citirano 16. 11. 2013). Barnett, J., 2001. Adapting to Climate Change in Pacific Island Countries: the Problem of Uncertain. World Developement, 29, str. 977–993. URL: http://www.sustainable.unimelb.edu.au/files/mssi/Barnett_Adapting-to-climate-change-inPacific-countries-2001_67062.pdf (Citirano 5. 1. 2013). Barnett, J., Adger, N., 2003. Climate Dangeres and Atoll Countries. Climatic Change, 61, str. 321–337. URL: http://moodle.hampshire.edu/pluginfile.php/17765/mod_resource/content/0/Barnett%20%20A dger%20-%20Climate%20Dangers%20%20Atoll%20Nations.pdf (Citirano 9. 2. 2013). 259 Barnett, J., Adger, N., 2005. Security and Climate Change: Towards an Improved Understanding. Human Security and Climate Change workshop, Oslo. URL: http://www.gechs.org/downloads/holmen/Barnett_Adger.pdf (Citirano 27. 9. 2011). Bashir, S., 2007. Trends in International Trade in Higher Education: Implications and Options for Developing Countries. World Bank, Washington. URL: http://siteresources.worldbank.org/EDUCATION/Resources/2782001099079877269/547664-1099079956815/WPS6_Intl_trade_higherEdu.pdf (Citirano 7. 10. 2013). Belt, D., 2011. Preteča ujma. National Geographic Slovenija, IV, 5, Založba Rokus Klett, d.o.o., Ljubljana, str. 52–77. Bergant, K., 2012. Podnebne spremembe v prihodnosti in negotovost njihovih napovedi. Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 83–91. Bevc, M., 2000. Meddržavne selitve in imigrantska politika v razvitih državah s poudarkom na državah EZ. IB revija, XXXIV, 2, Ljubljana, str. 72–88. Black, R., 2001. Environmental Refugees: Myth or Reality. UNHCR New Issues in Refugee Research Working Paper, 34, UNHCR, Ženeva. Black, R., Kniveton, D., Skeldon, R., Coppard, D., Murata, A., Schmidt-Verkerk, K., 2008. Demograpfics and Climate Change: Future Trends and Policy Implications for Migrations. University of Sussex - Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton. URL: http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-T27.pdf (Citirano 7. 3. 2010). Boano, C., 2008. FMO Research Guide on Climate change and displacement. Forced Migration Online (FMO), University of Oxford, Oxford. URL: http://www.forcedmigration.org/guides/fmo046 (Citirano 15. 10. 2013). Boyle, P., Halfacree, K., Robinson, V., 1998. Exploring Contemporary Migration. Addison Wesley Longman, New York, 282 str. Bračič, V., 1983. Sodobni svet 1. Založba Obzorja, Maribor, str. 98–139. Brown, O., 2007. Climate Change and Forced Migration: Observations, Projections and Implications. Human Development Report Office Occasional Paper, 2007/17, UN Development Programme, New York. URL: http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr2007-8/papers/brown_oli.pdf (Citirano 22. 10. 2011). Brown. O., 2008. Migration and Climate Change. International Organization for Migration, Ženeva. URL: http://publications.iom.int/bookstore/free/MRS-31_EN.pdf (Citirano 19. 9. 2012). Bruns, B., Mingat, A., Rkotomalala, R., 2003. Achieving Universal Primary Education by 2012: A Chance for Every Child, World Bank, Washington. URL: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/EXTEDUCATION/0,,contentMD 260 K:20225533~menuPK:540090~pagePK:148956~piPK:216618~theSitePK:282386~isCURL: Y,00.html (Citirano 13. 9. 2013). Buckley, R., 2002. Millions of Migrants: Seeking Asylum and A Better Life. Understanding Global Issues, Cheltenham, 18 str. Byravan, S., Rajan, S., 2005. Immigration could easy change impact. URL: http://www.nature.com (Citirano 28. 9. 2011). Chambers, A., Chambers, K., 2007. Five takes on climate and cultural change in Tuvalu. The Contemporary Pacific, 19, 1, University of Hawaii Press, Manoa - Honolulu. Clammer, J., 1979. Ljudstva sveta 1. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 316–329. Collyer, M., 2004. The Delvelopment Impact of Temporary International Labour Migration on Southern Mediterranean Sending Countries: Contastic examples of Marocco and Egipt. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 54 str. URL: http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-T6.pdf (Citirano 17. 12. 2012) Connell, J., 2003. Losing ground? Tuvalu, the greenhouse effect and the garbage can. Asia Pacific Viewpoint, 44, 2. URL: http://onlinelibrary.wiley.com (Citirano 1. 10. 2011). Connell, J. in Conway, D., 2000. Migration and remittances in island microstates: A comparative perspective on the South Pacific and the Caribbean. International Journal of Urban and Regional Research, 24, 1. URL: http://www.ijurr.org (Citirano 5. 10. 2011). Cruz, R. V., idr., 2007. Asia - Climate Change 2007: Impacts, Adaptation and Vulnerability. Contribution of Working group II to the FAR of the IPCC, Cambridge University Press, Cambridge, str. 469–506. De Blij, H. J., Murphy, A. B., 1998. Human Geography: Culture, Society, and Space, John Wiley & Sons, Inc., New York, 556 str. Diamond, J., 2009. Propad civilizacij, Učila International, Tržič, št. 608 str. Dolinar, M., Bertalanič, R., Demšar, M., Dvoršek, D., Nadbath, M., Pavčič, B., RoethelKovač, M., Vertačnik, G., Vičar, Z., 2010. Spremenljivost podnebja v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Ljubljana, 12 str. URL: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/publications/spremenljivost%20 podnebja.pdf (Citirano 25. 9. 2012). El Raey, M., 1997. Vulnerability Assessment of the Coastal Zoneof the Nile Delta of Egypt, to the Impacts of Sea Level Rise. Ocean and Coastal Management, 37, str. 29–40. URL: http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0964569197000562 (Citirano 7. 10. 2011). El Raey, M., Dewidar, K., El Hattab, M., 1999. Adaptation to the Impacts of Sea Level Rise in Egypt. Institute of Graduate Studies and Research, University of Alexandria, Aleksandrija, 12 str. URL: http://www.int-res.com/articles/cr/12_2/c012p117.pdf (Citirano 7. 4. 2013). 261 El Raey, M., 2011. Impact of Sea Level Rise on the Arab Region: Egypt. University of Alexandria, Aleksandrija, str. 20–27. URL: http://www.arabclimateinitiative.org/Countries/egypt/ElRaey_Impact_of_Sea_Level_Rise_on _the_Arab_Region.pdf (Citirano 22. 12. 2013). El Sayed, K. H., 2010. The Future Impacts of Climate Change on Egiptian Population. URL: http://www.iussp.org/sites/default/files/event_call_for_papers/Extended%20abstract_Climate %20change%20in%20Egypt_Khaled%20Hassan_0.pdf (Citirano 17. 11. 2011). El Sharkawy, H., Rashed, H., Rached, I., 2009. Climate Change: The impacts of Sea level Rise on Egypt. 45th ISOCARP Congress, 11. str. URL: http://www.isocarp.net/data/case_studies/1456.pdf (Citirano 7. 12. 2013). Ericson, J. P., Vorosmarty, C. J., Dingman, S. L., Ward, L. G. in Meybeck, M., 2006. Effective Sea Level Rise and Deltas: Causes of Change and Human Dimension Implications. Global Planet Change, 50, str. 63–82. URL: http://ccom.unh.edu/sites/default/files/publications/Ericson_2005_GPC_Effective_sealevel_rise_and_deltas.pdf (Citirano 7. 9. 2011). Eurosion, 2004. Living with Coastal Erosion in Europe: Sediment and Space for Sustainability. Major Findings and Policy Recommendation of the Eurosion Project, 1, Directorate General Environment, European Commision, 54 str. URL: http://www.eurosion.org/reports-online/part1.pdf (Citirano 13. 12. 2012). Farbotko, C., 2005. Tuvalu and climate change: constructions of environmental displacement in the Sydney Morning Herald. Geografiska Annaler, B 87, 4, Swedish Society for Anthropology and Geography, Štokholm. FAO, 2004.: Chalenges and Emerging Issues in Agriculture, Forestry and Fisheries. Interregional Conference on Small Island Developing States, FAO & SIDS, Bahami, 26.–30. 1. 2004, Rim. URL: http://www.fao.org/docrep/006/Y5203E/Y5203E00.HTM (Citirano 17. 12. 2012). FAO, 2008. Climate Change and Food Security in Pacific Island Countries, Rim. URL: http://www.fao.org/climatechange/17003-02529d2a5afee62cce0e70d2d38e1e273.pdf Fiedel, S., 1992. Prehistory of the Americas. Cambridge University Preess, London. Gain, P., Moral, S., Raj, P., Sircar, L., 1998. Bangladesh Environment: Facing the 21st Century. Society for Environment and Human Development, Daka, 340 str. Gemenne, F., Shen, S., 2009. Environmental Change and Forced Migration Scenarios: Tuvalu and New Zealand. EACH-FOR, 32 str. URL: www.ehs.unu.edu/file/download/7739.pdf (Citirano 6. 1. 2014). GIC, 2008. Tuvalu Country Study Guide. Global Investment Center, Washington. Goldin, I., Cameron, G., Balarajan, M., 2011. Exceptional People: How Migration Shaped Our World and Will Define Our Future. Princeton University Press, Princeton, 371 str. 262 Gore, A., 2007. Neprijetna resnica. Mladinska knjiga, Ljubljana, 327 str. Gordon, M., M., 1964. Assimilation in American Life: The Role of Race, Religion, and National Origins. Oxford University Press, New York. Gould , W. T. S., 2009. Population and Development. Routledge, New York, 299 str. Government of Bangladesh, 1994. Vulnerability of Bangladesh to Climate Change and Sea Level Rise: Cocepts and Tools for Calculating Risk in Integrated Coastal Zone Management. Tehnical Report, Ministry of Environment and Forests, Daka. Grabska, K., 2006. Who Asked Them Anyway? Rights, Policies and Wellbeing of Refugees in Egypt. Forced Migration and Refugee Studies, American University in Cairo, Kairo, 60 str. URL: http://www.migrationdrc.org/publications/research_reports/Kasia_Egypt_Research_ReportED ITED.pdf (Citirano 13. 3. 2011). Grothmann, T., Patt, A., 2005. Adaptive capacity and human cognition: The process of individual adaptation to climate change. Global Environmental Change – Human and Policy Dimensions, 15, 3, Amsterdam. URL: http://www.sciencedirect.com (Citirano 16. 9. 2011). Hajkowicz, S., 2006. Coast Scenario for Coastal Water Pollution in a Small Islands Nation: a Case Study from the Cook Islands. Coastal Management, 34, str. 369–389. URL: http://www.ingentaconnect.com/content/tandf/ucmg/2006/00000034/00000004/art00002 (Citirano 3. 12. 2012). Hardy, J. T., 2004. Climate Change: Causes, Effects and Solutions. John Wiley & Sons Ltd., Chichester. Haton, T. J., Williamson, J. G., 1994. What Drove the Mass Migrations from Europe in the Late Nineteenth Century. Population and Development Review, 20, 3, str. 533–557. Haws, M., 2012. Asia Environmental Field Support: State of Climate Change Vulnerability and Adaptation in Selected Pacific Island Nations. International Resources Group, Washington, 93 str. Hayden, T., 2006. Uničujoči tropski cikloni. National Geographic Slovenija, I, 8, Založba Rokus Klett, Ljubljana. Heršak, E., 2000. Migracije u drevnosti (Doktorska disertacija). Sveučilište u Zagrebu, Zagreb. HRW, 2010. »Trigger Happy« Excessive Use of Force by Indian Troops at the Bangladesh Border. Human Rights Watch, New York. URL: http://www.hrw.org/sites/default/files/reports/Bangladesh_1210_web.pdf Citirano (10. 12. 2013). Huhne, C. in Slingo, J., 2011. Climate: Observations, Projections and Impacts – Egypt. Met Office, Devon, 128 str. URL: http://www.metoffice.gov.uk/media/pdf/4/j/Egypt.pdf (Citirano 17. 12. 2013). 263 IMF, 2013. World Economic Outlook Database: April 2013. International Monetary Fund. URL: http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2013/01/weodata/weorept.aspx?... (Citirano 14. 9. 2013). IOM, 2005. World Migration 2005: Cost and Benefits of International Migration. International Organisation for Migration, Ženeva. URL: http://publications.iom.int/bookstore/free/wmr_2005.pdf (Citirano 15.9. 2012). IOM, 2008. World Migration 2008: Managing Labor Mobility in the Evolving Global Economy. International Organisation for Migration, Ženeva. URL: http://publications.iom.int/bookstore/free/WMR_1.pdf (Citirano 12. 9. 2013). IPCC, 2007a. Climate Change 2007: The Phisical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Cambridge University Press, Cambridge, 996 str. IPCC, 2007b. Climate Change 2007: Impacts, Adaptation and Vulnerability. Contribution of Working Group II to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Cambridge University Press, Cambridge, 976 str. IPCC, 2013a. Climate Change 2013: The Phisical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Štokholm, 177 str. URL: http://www.climatechange2013.org/images/uploads/WGIAR5_WGI12Doc2b_FinalDraft_Chapter12.pdf (Citirano 12. 11. 2013). IPCC, 2013b. Climate Change 2013: The Phisical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Štokholm, 124 str. URL: http://www.climatechange2013.org/images/uploads/WGIAR5_WGI12Doc2b_FinalDraft_Chapter13.pdf (Citirano 12. 11. 2013). ISDR, 2004. Living with Risk: A Global Review of Disaster Reduction Initiatives. International Strategy for Disaster Reduction (ISDR). URL: http://www.unisdr.org/files/657_lwr1.pdf (Citirano 12. 9. 2012). IUCN, 2008. Species susceptibility to climate change impacts. International Union for Conservation of Nature. URL: http://cms-data.iucn.org/downloads/climate_change_and_species.pdf (Citirano 15. 12. 2009). IUCN, UNEP, UNU, 2009. Biodiversity Conservation and Responce to Climate Variability at Community Level. International Union for Conservation of Nature, UN Environment Programme, UN University, Daka. URL: http://data.iucn.org/dbtw-wpd/edocs/2009-055.pdf (Citirano 20. 12. 2012). Jacobson, M., Charlson, R. J., Rodhe, H., Orians, G. H., 2000. Earth System Science: From Biogeochemical Cycles to Global Changes. Elsevier Academic Press, London, 527 str. 264 Jones, R. G., Noguer, M., Hassell, D. C., Hudson, D., Wilson, S. S., Jenkins, G. J., Mitchell, J. F. B., 2004. Generating high resolution climate change scenarios using PRECIS. Met Office Hadley Centre, Exeter, 40 str. URL: http://www.metoffice.gov.uk/media/pdf/6/5/PRECIS_Handbook.pdf (Citirano 30. 5. 2013). Kajfež Bogataj, L., 2008. Kaj nam prinašajo podnebne spremembe?. Pedagoški inštitut, Ljubljana, 134 str. Kajfež Bogataj, L., 2012. Vroči novi svet. Cankarjeva založba, Ljubljana, 211 str. Klemenčič, M., 2007. Migrations in History. Immigration and emigration in historical perspective, Edizioni Plus, Pisa University Press, Piza, str. 27–54. Klinar, P., 1985. Mednarodne migracije v kriznih razmerah. Založba obzorja, Maribor, 212 str. Klinar, P., 1976. Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Založba obzorja, Maribor, 26 str. Knight, S., 2009. The Human Tsunami. Financial Times, London. URL: http://www.ft.com/intl/world/africa (Citirano 19. 6. 2010). Kočar, J., 2012. Otočje Tuvalu kot primer ranljivosti atolov na dviganje morske gladine zaradi podnebnih sprememb. Geografija v šoli, XXI, 3, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, str. 55–62. Kočar, J., 2013a. Problem podnebnih selitev na primeru ljudstva Munda v Bangladešu. Geografija v šoli, XXII, 1, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, str. 67–77. Kočar, J., 2013b. Podnebne selitve v okraju Shyamanagar v Bangladešu. Dve domovini, 38, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Ljubljana, str. 113–128. Kolbert, E., 2011. Zaradi izpustov ogljika se spreminjajo tudi morja. National Geographic Slovenija, VI, 4, Založba Rokus Klett, Ljubljana, str. 96–117. Kos, D., 1998. Sociološki vidiki v republiškem prostorskem planu, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Kozinc, D., 2008. Pravili so jim Aleksandrinke. Educa, Ljubljana. Kralj, A., 2008. Nepovabljeni: Globalizacija, nacionalizem in migracije, Založba Annales, Koper, 255 str. Krušič, M., 1985. Leksikon Cankarjeve založbe: Geografija. Cankarjeva založba, Ljubljana, 272 str. Lamb, H. H., 1995. Climate, History and the Modern World. Routledge, London, 433 str. 265 Lazrus, H., 2008. Weathering the Waves: Climate Change and Vulnerability in Tuvalu. University of Washington, Seattle. URL: http://www.ehs.unu.edu/file/get/4016 (Citirano 6. 1. 2014). Lee, E., S., 1969. A Theory of Migration. Cambridge University Press, Cambridge. Lewis, R., 2005. Ecological Engineering for Successful Management and Restoration of Mangrove Forests. Ecological Engineering, 24, str. 403–418. URL: http://international-ocean-station.org/download/20100103docs/Art.%202%20Abbadie.pdf (Citirano 27. 12. 2012). Lichfield, W., A., 2010. Climate Change Induced Extreme Weathwr Eventsand Sea Level Rise in Bangladesh Leading to Migration and Conflict. ICE Case Studies, 229 str. URL: http://www1.american.edu/ted/ice/Bangladesh.html (7. 12. 2013). Link, P. M., Kominek, J., Scheffran, J., 2012. Impacts of sea level Rise on the Coastal Zones of Egypt. Working Paper CLISEC-25, University of Hamburg, Hamburg, 15 str. URL: http://clisec.zmaw.de/fileadmin/user_upload/fks/publications/workingpapers/Working_paper_CLISEC-25.pdf (Citirano 13. 12. 2013). Lonergan, S., 1998. The Role of Environmental Degradation in Population Displacement. Environmental Change and Security Project Report, Issue 4. URL: http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CDUQFjAB& url=http%3A%2F%2Fmercury.ethz.ch%2Fserviceengine%2FFiles%2FISN%2F136077%2Fic Fichaptersect_singledocument%2F97fcdaac-c13b-4826-9829eca10a8a259b%2Fen%2Fch_1.pdf&ei=plBoUs_DDYvOsgbSw4HQDw&usg=AFQjCNEDD AF18BaSJLJT4KpSXbGYerLxlQ&bvm=bv.55123115,d.Yms (Citirano 17. 9. 2013). Luers, A. L. in Moser S. C., 2006. Preparing for the impacts of climate change in California: Opportunities and constraints for adaptation. California Climate Change Center, Sacramento. URL: http://www.susannemoser.com/documents/Luers-Moser_PreparingforCCImpactsinCA_CEC500-2005-198-SF.pdf (Citirano 25. 11. 2012). Lutz, W., Sanderson, W., Scherbov, S., K. C., S., 2008. Demographic and Human Capital Trends in Eastern Europe and Sub-Saharan Africa. Migration Policy Institute, Washington. URL: http://www.migrationpolicy.org/pubs/lutz-paper.pdf (Citirano 10. 9. 2013). Malačič, J., 2006. Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 339 str. McGregor, G., 2010. Osebna zbirka McLean, R. F., Hosking, P. L., 1991. Tuvalu Land Resources Survey. Country Report, University of Auckland, Auckland. McLeman, R. in Smit, B., 2005. Assessing the security implications of climate changerelating migration. Predstavitev na mednarodni delavnici z naslovom Human Security and Climate Change, Oslo, 20 str. 266 Mehedi, H., 2010. Climate Induced Displacement: case study of cyclone Aila in the southwest coastal region of Bangladesh. Humanitywatch, Khulna. Mesić, M., 2002. Međunarodne migracije: tokovi i teorije. SOCIETAS, Zavod za sociologiju, Zagreb, 406 str. Michel, D., Pandya, A., 2010. Coastal Zones and Climate Change. The Henry L. Stimson Center, Washington, 22 str. URL: http://www.stimson.org/images/uploads/research-pdfs/Mohamed.pdf (Citirano 13. 12. 2013). Molah, T. H., Baten, M. A., Titumir, R. A. M., 2011. Accountin Climate Induced Displacement in Bangladesh: An exploratory GIS based study. Unnayan Onneshan – The Innovators, Daka, 43 str. URL: http://www.unnayan.org/reports/Livelihood/Accounting_Climate_Induced_Displacement_in_ Bangladesh_-_An_exploratory_GIS_based_study_2011.pdf (Citirano 15. 11. 1912). Mortreux, C., Barnett, J. 2009. Climate change, migration and adaptation in Funafuti, Tuvalu. Global Environmental Change, 19, Amsterdam. URL: http://www.elsevier.com/locate/gloenvcha (Citirano 4. 10. 2011). Moss, R. H., Edmonds, J. A.,Hibbard, K. A., Manning, M. R., Rose, S. K., van Vuuren, D. P., Carter, T. R., Emori, S., Kainuma, M., Kram, T., Meehl, G. A., Mitchell, J. F. B., Nakicenivic, N., Raihi, K., Smith, S. J., Stoufer, R. J., Thomson, A. M., Weyant, J. P., Wilbanks, T. J., 2010. The Next Generation for Climate Change Research and Assessment. Nature, 463, str. 747–756. MPC, 2013. MPC - Migration Profile: Egypt. Robert Schuman Centre for Advanced Studies in European University Institute, San Domenico di Fiesole, 13 str. URL: http://www.migrationpolicycentre.eu/docs/migration_profiles/Egypt.pdf (Citirano 15. 12. 2013). Munda, K., 2008. Causes, Consequences of and Remedies to Poverty of the Tribal Mundas of the Sundarban Forest. University of Khulna, Department of Economic Studies, Khulna. Münz, R., Reiterer, A., 2009. Overcrowded World?: Global Population and International Migration. Haus Publishing, London, 324 str. Nichols, R. J., Leatherman, S. P., 1995. As Climate Changes: International Impacts and Implications: Global Sea-level Rise. Cambridge University Press, Cambridge. Nichols, R. J., Lowe, J., 2004. Benefits of Mitigation of Climate Change for Coastal Areas. Global Environmental Change, 14, Elsevier, New York, str. 229–244. Novak, N., 2010. Strokovne podpore pri oblikovanju novega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah: primer IPCC (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 80 str. URL: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/novak-natasa1.pdf (Citirano 15. 6. 2013). OECD, 2007. International Migration Outlook: Annual Report 2007 Edition. Organisation for Economic Co-Operation and Development, Pariz. URL: 267 http://www.keepeek.com/Digital-Asset-Management/oecd/social-issues-migrationhealth/international-migration-outlook-2007_migr_outlook-2007-en#page309 (Citirano 7. 3. 2012). Olmos, S., 2001. Vulnerability and Adaptation to Climate Change: Concepts, Issues, Assessment Methods. Centre for International Climate and Environmental Research, Oslo. URL: http://www.iisd.org/cckn/pdf/va_foundation_final.pdf (Citirano 23. 9. 2011). Ogrin, D., 2012. Podnebni trendi po letu 1850, Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 72– 82. Park, R., 1950. Race and Culture. Free Press, Glencoe. Parsons, W., 1995. Public Policy: An Introduction to the Theory and Practice of Policy Analysis, Edward Elgar Publishing Ltd., Cheltenham, 675 str. Pender, J. S., 2010. Climate Change: Its Impacts and Possible Community Based Responses in Bangladesh. Norwegian Church Aid Actaliance, Daka. Pritchett, L., 1997. Divergence: Big Time. Journal of Economic Perspectives, 11, 3, Pittsburgh, str. 3–17. URL: http://www.econ.psu.edu/~aur10/Econ%20570%20Fall%202009/Pritchett%20JEP%201997.p df (Citirano 3. 9. 2013). Rahman, A., Alam, M., 2003. Mainstreaming Adaptation to Climate Change in Least Development Countries. Working Paper, 2, Bangladesh Country Study, London, 37 str. URL: http://pubs.iied.org/pdfs/10003IIED.pdf (Citirano 13. 4. 2013). Rahman, A., Alam, M., Alam, S. S., Uzzaman, M. S., Rashid, M., Rabbani, G., 2007. Risk Vulnerability, and Adaptation in Bangladesh. Background Paper commissioned for the Human Development Report 2007–2008, New York, 86 str. URL: http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr20072008/papers/rahman_alam_alam_uzzaman_rashi d_rabbani.pdf (Citirano 17. 4. 2013). Rakovec, J., 2012. Vzroki za spreminjanje podnebja. Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 51–60. Readfearn, G., 2013. Australia slides down to bottom on climate change performance index. The Guardian, London. URL: http://www.theguardian.com/environment/2013/nov/18/australia-climate-change-un-warsaw (Citirano 18. 11. 2013). Richmond, A., 1988. Sociological theories of international migration: the case of refugees. Curent Sociology, 36, International Sociological Association, str. 7–25. Ruddiman, W. F., 2000. Earth’s Climate: Past and Future. W. H. Freeman and Company, New York, 465 str. 268 Sabates-Wheeler, R., 2005. Tackling Poverty-Migration Linkages: Evidence from Ghana and Egypt. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 48 str. Saksida, S., Dokler, J., Antončič, V., Jezernik, M., Lipovšek, B., Mežnarić, S., Novak, M., Pintar, E., M., Šćepanović, R., 1980. Alternativne bodočnosti Slovenije do leta 2000: Sociološki aspekti družbenega planiranja. RSS, Ljubljana, 216 str. Scheffer, P., 2011. Immigrant Nations. Polity Press, Cambridge, 390 str. Shamsuddoha, M., idr., 2012. Displacement and Migration from Climate Hot-spots in Bangladesh: Causes and Consequences. ActionAid Bangladesh, Daka. Singh, O. P., 2001. Cause-effect Relationships Between Sea Surface Temperature, Precipitationand Sea Level Along the Bangladesh Coast. Theoretical and Applied Climatology, 68, Springer-Verlag, Berlin, str. 233–243. Sinha, C. C. in Bushell, R., 2002. Understanding the Linkage Between Biodiversity and Tourism: a Study of Ecotourism in a Coastal Village in Fiji. Pacific Tourism Review, 6, New York, str. 35–50. URL: http://www.ingentaconnect.com/content/cog/ptr/2002/00000006/00000001/ptr145 (Citirano 10. 2. 2013). Sounders, H., 1956, Human Migration and Social Equilibrium, Population Theory and Policy, Glencoe. SMD, 2011. Stališče SMD o podnebnih spremembah. Vetrnica – glasilo Slovenskega meteorološkega društva, 3, 11, Ljubljana, str. 4–29. Splet 1. URL: http://www.cookislands.org.uk/manihiki.html (Citirano 10. 10. 2011). Splet 2. URL: http://www.tuvaluislands.com/ (Citirano 11. 10. 2011). Splet 3. URL: http://www.eea.europa.eu/sl/eea-signali/signali-2011/galleries/climate-refugees (Citirano 1. 3. 2013). Splet 4. URL: http://www.bupedu.com/lms/admin/uploded_article/eA.553.pdf (Citirano 3. 10. 2011) Splet 5. URL: http://www.metoffice.gov.uk/research/hadleycentre/news/evidence_cc.html (Citirano 28. 5. 2013). Splet 6. URL: https://www.govedo.si/pls/demo/!portal_pkg.startup?j=SI&m=522&v_vec=30 (Citirano 3. 6. 2013). Splet 7. URL: http://www.siol.net/novice/znanost_in_okolje/2011/12/kanada_izstopa_iz_kjotskega_protokol a.aspx (Citirano 15. 6. 2013). 269 Splet 8. URL: http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/141/28000/ (Citirano 15. 6. 2013). Splet 9. URL: http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novica/news/eu-konferenca-v-durbanuprineslapreboj/7c7b833e33e4bc190eeae69571fb644a/?tx_ttnews%5Byear%5D=2011&tx_ttnews%5B month%5D=12 (Citirano 15. 6. 2013). Splet 10. URL: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-1342_sl.htm (Citirano 15. 6. 2013). Splet 11. URL: http://www.bbc.co.uk/news/world-asia-pacific-16340163 (Citirano 14. 9. 2013). Splet 12. URL: http://www.rtvslo.si/okolje/ob-koncu-podnebne-konference-velikorazocaranje/323400 (Citirano 24. 11. 2013). Splet 13. URL: http://www.cdmp.org.bd/procurement/docs/RFP_Habitat_Final.pdf (Citirano 10. 12. 2013). Splet 14. URL: http://features.pewforum.org/muslim-population-graphic/#/Bangladesh (Citirano 14. 12. 2013). Splet 15. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Bangladesh (Citirano 14. 12. 2013). Splet 16. URL: http://www.transparency.org/country#BGD (Citirano 15. 12. 2013). Splet 17. URL: http://www.tradingeconomics.com/bangladesh/population-density-people-persq-km-wb-data.html (Citirano 20. 12. 2013). Splet 18. URL: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/bg.html (Citirano 15. 12. 2013). Splet 19. URL: http://www.siol.net/novice/svet/2011/06/al_zavahiri_novi_vodja_al_kaide.aspx (Citirano 13. 12. 2013). Splet 20. URL: http://www.shadyattia.net/My%20Home%20page%202009/subfiles/Egypt%20Delta%20Prot ected.pdf (Citirano 17. 12. 2013). Splet 21. URL: http://www.irinnews.org/report/77240/egypt-contingency-planning-for-risingsea-levels (Citirano 18. 11. 2013). Splet 22. URL: http://www.theguardian.com/environment/2009/aug/21/climate-change-nileflooding-farming (20. 12. 2013). Splet 23. URL: http://data.worldbank.org/indicator/EN.POP.DNST (Citirano 3. 1. 2014). 270 Splet 24. URL: http://www.theguardian.com/news/datablog/interactive/2013/aug/05/countries-meat-eaterscompared (Citirano 3. 1. 2014). Splet 25. URL: http://www.phrasebase.com/countries/tuvalu/ (Citirano 3. 1. 2014). Splet 26. URL: http://www.ehs.unu.edu/file/get/4016 (Citirano 7. 1. 2014). Splet 27. URL: http://deutsch.wunderground.com/climate/SeaLevelRise.asp?MR=1#Header1_3 (Citirano 7. 1. 2014). Splet 28. URL: http://fic.tufts.edu/ (Citirano 1. 4. 2014) Splet 29. URL: http://www.rtvslo.si/svet/bo-prebivalec-kiribatov-postal-prvi-podnebnibegunec/319566 (Citirano 7. 11. 2013) Splet 30. URL: http://www.rtvslo.si/svet/neobicajen-a-neprepricljiv-primer-kiribatcan-ne-boprvi-podnebni-begunec/323597 (Citirano 7. 11. 2013) Splet 31. URL: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2740702/ (Citirano 7. 1. 2012) Splet 32. URL: http://foodsecurityatlas.org/bgd/country/demography/Migrations (Citirano 5. 3. 2014) Splet 33. URL: http://www.rtvslo.si/svet/al-sisi-ce-bom-zmagal-muslimanske-bratovscine-nebo-vec/336192 (Citirano 13. 4. 2014) Splet 34. URL: http://www.sos112.si/slo/tdocs/crp_scenariji.pdf (Citirano 13. 4. 2014) Splet 35. URL: http://www.arso.gov.si/podnebne%20spremembe/Podnebje%20v%20prihodnosti/Projekcije% 20podnebja%20v%20prihodosti.pdf (Citirano 13. 4. 2014) Splet 36. URL: http://www.behance.net/gallery/Stages-of-Migration-Infographic/2100440 (Citirano 13. 4. 2014) Splet 37. URL: http://www.globalwarmingart.com/wiki/File:Holocene_Temperature_Variations_png (Citirano 13. 4. 2014) Splet 38. URL: http://www.carboun.com/climate-change/the-impact-of-sea-level-rise-on-thearab-world-2/ (Citirano 18. 5. 2014) Splet 39. URL: http://www.treehugger.com/natural-sciences/tuvalu-to-world-help.html (Citirano 18. 5. 2014) Splet 40. URL: http://www.pacificislandsnetwork.com/islands/tuvalu/tuvalu_islands.html (Citirano 18. 5. 2014) 271 Splet 41. URL: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/7b/LiggingFongafale.JPG (Citirano 18. 5. 2014) Splet 42. URL: http://www.indexmundi.com/tuvalu/age_structure.html (Citirano 18. 5. 2014) Splet 43. URL: http://mundoteka.com/2010/01/tuvalu-datos-y-enlaces/ (Citirano 18. 5. 2014) Splet 44. URL: http://condor.depaul.edu/sbucking/delta.jpg (Citirano 18. 5. 2014) Splet 45. URL: http://wiki.mdgfund.net/Sea_Level_Rise_Impacts_on_the_Egyptian_Coastal_Zone (Citirano 18. 5. 2014) Splet 46. URL: http://www.glcn.org/activities/deltas_nile_en.jsp (Citirano 18. 5. 2014) Splet 47. URL: http://reliefweb.int/map/egypt/egypt-sea-level-rise-and-population-densitynile-delta-jun-2009 (Citirano 18. 5. 2014) Splet 48. URL: http://www.indexmundi.com/egypt/age_structure.html (Citirano 18. 5. 2014) Splet 49. URL: http://www.grida.no/publications/vg/climate/page/3087.aspx (Citirano 18. 5. 2014) Splet 50. URL: http://www.grida.no/publications/vg/climate/page/3088.aspx (Citirano 18. 5. 2014) Splet 51. URL: http://www.vidiani.com/?p=3172 (Citirano 18. 5. 2014) Splet 52. URL: http://ngof.org/wdb/mapsdetail.php?id=2 (Citirano 18. 5. 2014) Splet 53. URL: http://www.populationlabs.com/bangladesh_population.asp (Citirano 18. 5. 2014) Splet 54. URL: http://www.globalwarmingart.com/wiki/File:Bangladesh_Sea_Level_Risks_png (Citirano 18. 5. 2014) Splet 55. URL: http://blogs.worldbank.org/endpovertyinsouthasia/bangladesh-mappingclimate-change-and-food-security (Citirano 18. 5. 2014) Splet 56. URL: http://www.indexmundi.com/bangladesh/age_structure.html (Citirano 18. 5. 2014) Splet 57. URL: http://www.geocurrents.info/geopolitics/border-delineation-and-geopoliticalwrangling-between-india-and-bangladesh (Citirano 18. 5. 2014) Splet 58. URL: http://www.treehugger.com/natural-sciences/good-news-irrawaddy-dolphinsless-rare-than-thought-in-bangladesh.html (Citirano 18. 5. 2014) 272 SSKJ, 1998. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1714 str. Stahl, C., Appleyard, R., 2007. Migration and Development in the Pacific Islands: Lessons from the New Zealand Expirience. Australian Agency for International Development (AusAID), Canberra. URL: http://www.ausaid.gov.au (Citirano 7. 10. 2011). Stern, N., 2006. The Economics of Climate Change. The Stern Review, Cambridge University Press, Cambridge. URL: http://mudancasclimaticas.cptec.inpe.br/~rmclima/pdfs/destaques/sternreview_report_complet e.pdf (Citirano 17. 9. 2013). The Daily Star, 2012. Sea level to rise up to 3 feet in Bangladesh by 2100, Daka. URL: http://www.thedailystar.net/newDesign/latest_news.php?nid=42562 (Citirano 19. 11. 2012). The Telegraph, 2013. Pacific islands growing not shrinking due to climate change. URL: http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/australiaandthepacific/tuvalu/7799503/Pacificislands-growing-not-shrinking-due-to-climate-change.html (Citirano 10. 12. 2013). The Times, 1985. Atlas of the world. Times Books, London, str. 28, 86. Tuvalu Census, 2002. Tuvalu 2002: Population and Housing Census. Secretariat of the Pacific Community, Noumea. URL: http://www.spc.int/prism/country/tv/stats/Publication/2002%20Census/TUVALU%202002% 20VOL%201%20-%20FINAL.pdf (Citirano 2. 9. 2011). UNCTAD, 2012. Vulnerability Profile of Tuvalu. United Nations Conference on Trade and Development, Ženeva, 18 str. URL: http://www.un.org/en/development/desa/policy/cdp/ldc/profile/vulnerability_profile_tuvalu_2 012.pdf (Citirano 6. 1. 2014). UNDP, 2004. Reducing Disaster Risk: A Challenge for Development. Disaster Reduction Unit, Bureau for Crisis Prevention and Recovery, UN Development Program, New York. URL: http://www.disasterinfo.net/watermitigation/i/publications/RedDisasterRisk/01.%20Foreword%20and%20Ackno weldgements.pdf (Citirano 17. 12. 2012). UNESA, 2007. World Population Prospects: the 2005 Revision, UN Department of Economic and Social Affairs, New York. URL: http//esa.un.org/unpp/ (Citirano 5. 10. 2013). UNPF, 2007. State of the World Population: Unleashing the Potential of Urban Growth, UN Population Fund, New York. URL: http://www.unfpa.org/webdav/site/global/shared/documents/publications/2007/695_filename_ sowp2007_eng.pdf (Citirano 20. 12. 2012). Unruh, J., Krol, M., Kliot, N., 2004. Environmental Change and its Implications for Population Migration. Advances in global change research, 20, Springer, New York, 313 str. 273 Vlada Tuvaluja, 2010. Predstavitev Tuvaluja. Konferenca WHO v Aucklandu, 2.–4. 6. 2010. Webb, A. P., Kench, P., S., 2010. The Dynamic Response of Reef Islands to Sea Level Rise: Evidence from Multi-decadal Analysis of Island Change in the Central Pacific. Global and Planetary Change, Auckland, 44 str. URL: ftp://soest.hawaii.edu/coastal/Climate%20Articles/Atolls%20Growing%20Kench%202010.pd f (Citirano 4. 1. 2014). Weisman, A., 2009. Svet brez nas. Modrijan, Ljubljana, 333 str. Woodroffe, C. D., 2003. Coasts: form, process and evolution. Cambridge University Press, Cambridge, 623 str. WHO, 2003. Climate Change and Human Health: Risks and Responses. Summary, WHO, Ženeva. URL: http://www.who.int/globalchange/publications/climchange.pdf (Citirano 12. 2. 2013). World Bank, 2000a. Cities, Seas and Storms: Managing Change in Pacific Island Economies. World Bank, Washington. URL: http://siteresources.worldbank.org/INTPACIFICISLANDS/Resources/4-VolumeIV+Full.pdf (Citirano 7. 12. 2012). World Bank, 2000b. Bangladesh: Climate Change & Sustainable Development. Report No. 21104 BD, Dhaka. URL: http://www.wds.worldbank.org/external/default/WDSContentServer/WDSP/IB/2001/04/13/0 00094946_01033105302920/Rendered/PDF/multi0page.pdf (Citirano 20. 7. 2011). World Bank, 2009. Prospects for the Global Economy. World Bank, Washington. URL: http://siteresources.worldbank.org/INTPROSPECTS/Resources/3349341322593305595/8287139-1327608129931/GEP09Chapter1.pdf (Citirano 17. 9. 2013). World Bank, 2012. Turn Down the Heat – Why a 4˚C Warmer World Must be Avoided. World bank, New York. URL: http://issuu.com/world.bank.publications/docs/turn_down_the_heat (Citirano 21. 11. 2012). WTO, 2003. Climate Change and Tourism. Proceedings of the 1 st International Conference on Climate Change and Tourism, 9–11th April, Djerba. URL: http://sdt.unwto.org/sites/all/files/pdf/tunisia_finrep_en.pdf (Citirano 7. 7. 2011). Woodroffe, C. D., 2003. Coasts: form, process and evolution. Cambridge University Press, Cambridge, 623 str. Zemljevid 1: Upazila Map Shyamnagar: Satkhira. Hafiz Book Center, Daka. Zemlejvid 2: Upazila Map Upazila Shyamnagar District Satkhira. GIS Unit Local Governament Engineering Deprtment, Daka. Zohry, A. in Harrell-Bond, B., 2003. Contemporary Egyptian Migration: An Overview of Voluntary and Forced Migration. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 72 str. URL: 274 http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-C3.pdf (Citirano 15. 10. 2012). Zohry, A., 2005. Interrelationships between Internal and International Migration in Egypt: A Pilot Study. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 101 str. URL: http://www.eldis.org/vfile/upload/1/document/0708/DOC18825.pdf (Citirano 20. 11. 2012). Zohry, A., 2009. The Migratory Patterns of Egiptians in Italy and France. CARIM Research Reports 2009, 17, European University Institute Robert Schuman Centre for Advanced Studies, Firence, 29 str. URL: http://cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/12253/CARIM_RR_2009_17.pdf?sequence=2 (Citirano 13. 3. 2011). Zwitter, Ž., 2012. Podnebne spremembe na Slovenskem v zadnjem tisočletju. Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 61–71. Žigon, Z., 1998. Otroci dveh domovin. ZRC SAZU, Ljubljana, str. 17–34. 275 276 PRILOGA Anketni vprašalniki: THE QUESTIONNAIRE 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements THE QUESTIONNAIRE 2: Members of Munda People THE QUESTIONNAIRE 3: Existing Migrants 277 278 THE QUESTIONNAIRE 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements Introduction My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana, Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations, so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh. The questionnaire is anonymous and it is just part of my research. I would be honored if you will cooperate with me. Thank you. 1. Sex: Male Female 2. Age: _________ 3. Status: 4. Living place: ______________________________ 5. Education: 6. Number of your children: 7. Ages of your children: _________________ 8. Family income (per year): ____________ taka married none single primary 0 widow/er secondary 1 2 separate terciary 3 4 ≥5 9. Do you see any changes in the environment in the few past years? Yes No 10. If yes, which ones? ____________________________________________ 11. Do you scare about climate change? Yes No 12. What is your opinion about climate change and its consequences in Bangladesh? 13. Have you ever thinking about your migration? 14. How often do you think about migration? Never Rarely 15. Where are you planning to migrate? to Dhaka to India Yes Often No Very often to nearby village to nearby town to any other country: ________________ 16. List some things which you like them in your _________________________________________________________________ living 17. List some things which you don't like them in your _________________________________________________________________ 18. Do you think you have to migrate in the future because of damage in the environment? Yes No Maybe 19. What is your opinion about climate change and its consequences in Bangladesh! _________________________________________________________________ 279 living place! place! 280 THE QUESTIONNAIRE 2: Members of Munda People Introduction My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana, Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations, so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh. The questionnaire is anonymous and it is just part of my research. I would be honored if you will cooperate with me. Thank you. 1. Sex: 2. Age: 3. Number of family members: 4. Why did you migrate to Kachukhali? 5. What was the main reason for migration? 6. Are the conditions here better than before? If yes, what is better now? 7. Are you satisfied with current situation? 8. What issues do you have now? 9. What do you mean about shrimp farms? 10. Do you scare about tigers? 11. Are you thinking about new migration? If yes, where would you go? 12. What is your opinion about NGOs? 281 282 THE QUESTIONNAIRE 3: Existing Migrants Introduction My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana, Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations, so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh. The questionnaire is anonymous and it is just part of my research. I would be honored if you will cooperate with me. Thank you. 1. Sex: 2. Age: 3. Number of family members: 4. Place of immigration: 5. Why did they emigrate? 6. When did they emigrate? 7. What was the main reason for emigration? 8. Are the conditions there better than here? If yes, what is better there? 9. Are they satisfied with current situation? 10. What issues do they have now? 11. Are they thinking about new migration? If yes, where would you go? 12. What is your opinion about NGOs? 283
© Copyright 2024