4.2. scenariji podnebnih selitev

Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Jurij Kočar
RAZVOJ MIGRACIJSKIH PROCESOV ZARADI PODNEBNIH
SPREMEMB V REGIJAH Z NIZKO OBALO
Doktorska disertacija
Mentor:
izr. prof. dr. Jernej Zupančič
Študijski program:
Humanistika in družboslovje
Področje: Geografija
Ljubljana, 2014
1
2
ZAHVALA
Hvala vsem, ki ste mi bili kakorkoli v oporo v času študija in pri nastajanju disertacije.
Nekaterim sem še posebno hvaležen.
V prvi vrsti se zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Jerneju Zupančiču, ki je vztrajno
bdel nad mojimi koraki v akademsko življenje in mi pomagal s svojimi profesionalnimi in
kolegialnimi nasveti.
Hvala tudi prof. dr. Glennu McGregorju z Univerze v Aucklandu, ki mi je bil močna
strokovna opora v času bivanja v Novi Zelandiji. Hvala msr. Mitji Leskovarju za pomoč pri
vzpostavljanju stikov z osebjem Karitasa v Bangladešu. Hvala generalnemu tajniku Karitasa v
Bangladešu dr. Benedictu Alu D´Rozariju, ki je poskrbel za logistiko in mi nudil strokovne
nasvete v času mojega delovanja v Bangladešu. Hvala tudi njegovim sodelavcem v Daki,
Khulni in Shyamnagarju: Md. Towhidulu Islamu, Tanmoyu Adhikariju, Nicholasu Ranjonu,
Sanjibu Mondalu, idr. za sodelovanje pri izvedbi tehničnega dela terenske raziskave v okraju
Shyamnagar in pri navezovanju stikov s ciljnimi skupinami raziskave.
Posebna zahvala gre moji dragi ženi Marjani Majdič Kočar za pomoč pri obdelavi anket in za
zvesto prestajanje napornega obdobja najinega skupnega življenja.
3
4
IZVLEČEK
Razvoj selitvenih procesov zaradi podnebnih sprememb v regijah z nizko obalo
Disertacija obravnava podnebne selitve, torej selitve, ki jih povzročajo izredni vremenski
dogodki ali posledice spreminjanja podnebja. Za območje raziskovanja so bile izbrane tri
vzorčne regije z nizko obalo, ki so najbolj ranljive na dviganje morske obale in druge
posledice podnebnih sprememb: koralno otočje Tuvalu, delta Nila ter delta Gangesa in
Bramaputre. Vse vzorčne regije pestijo številni okoljski in družbeno-gospodarski problemi, ki
spodbujajo prebivalce k selitvi. Disertacija vsebuje rezultate terenske raziskave, ki je bila
opravljena v okraju Shyamnagar v Bangladešu med prebivalci najbolj podnebno ranljivih
naselij. Rezultati raziskave so pokazali, da je razen v primeru naravnih nesreč vpliv podnebja
na odločitev za selitev obroben. V vzorčnih regijah se pojavljajo le prisilne podnebne selitve,
ki spremljajo naravne nesreče, medtem ko so prostovoljne podnebne selitve nezaznavne, saj
so podnebni selitveni dejavniki v senci gospodarskih. Disertacija obravnava tudi razvoj
podnebnih selitev v prihodnosti. Ocene razvoja so predstavljene v štirih scenarijih podnebnih
selitev. Najbolj verjetna sta zmerna scenarija, ki predvidevata nadaljevanje sedanjih trendov.
Obstaja velika verjetnost, da se bo v naslednjih desetletjih obseg podnebnih selitev povečeval
vendar ne bo prerasel v množični mednarodni pojav.
KLJUČNE BESEDE: selitve, podnebne spremembe, naravna nesreča, scenariji, dviganje
morske gladine
ABSTRACT
Development of migratory processes due to climate change in low-lying coastal regions
The dissertation deals with climate migration, therefore migration caused by extreme weather
events or the effects of climate change. Three model low-lying coastal regions were selected
for research field, which are most vulnerable to sea level rise and other effects of climate
change: Tuvalu islands, the Nile delta and the Ganges and Brahmaputra delta. All model
regions suffered by numerous environmental and socio-economic problems that encourage
residents to emigrate. The dissertation contains the results of field research, which was carried
out in the Shyamnagar District in Bangladesh among the inhabitants of most vulnerable
villages. The results showed that, except in the case of natural disasters, the climate impact on
the decision to migrate is marginal. In the model regions only forced climate migration
appears which is followed by natural disasters, while the voluntary climate migration is
undetectable, because climate migration factors are overshadowed by the economic ones. The
dissertation deals with the development of climate migration in the future. Assessments are
presented in four scenarios of climate migration. Most likely are two scenarios, which provide
the continuation of existing trends. In the coming decades, climate migration is likely to
increase but it will not grow into a mass international phenomenon.
KEY WORDS: migration, climate change, natural disaster, scenarios, sea level rise
5
6
KAZALO
Seznam preglednic, grafov, shem, zemljevidov in slik
Predgovor
11
13
1. UVOD
15
1.1. Predstavitev raziskovalnega problema
15
1.2. Delovna hipoteza
21
1.3. Namen in cilji raziskave
23
1.4. Organizacija dela
25
1.5. Terminološka vprašanja
29
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
33
2.1. Selitve
2.1.1. Opredelitev pojma »selitve«
2.1.2. Kratek pregled teorij selitev
2.1.3. Vzroki selitev
2.1.3.1. Gospodarski vzroki selitev
2.1.3.2. Politični vzroki selitev
2.1.3.3. Osebni vzroki selitev
2.1.3.4. Okoljski vzroki selitev
2.1.4. Obstoječe selitve in ocene selitev v prihodnosti
2.1.5. Podnebne selitve
2.1.5.1. Opredelitev pojma »podnebne selitve«
2.1.5.2. Dejavniki podnebnih selitev
2.1.5.3. Primeri podnebnih selitev v preteklosti
2.1.5.4. Ocene obsega podnebnih selitev v prihodnosti
33
33
38
41
41
43
46
46
48
53
53
55
60
64
2.2. Podnebne spremembe
2.2.1. Opredelitev pojma »podnebne spremembe«
2.2.2. Vloga ogljikovega kroga pri spreminjanju podnebja
2.2.3. Paleoklimatski pregled spreminjanja podnebja
2.2.3.1. Spreminjanje podnebja v tektonski časovni skali
2.2.3.2. Spreminjanje podnebja v orbitalni časovni skali
2.2.3.3. Spreminjanje podnebja v tisočletni časovni skali
2.2.3.4. Spreminjanje podnebja v zgodovinski časovni skali
2.2.3.5. Spreminjanje podnebja v medletni časovni skali
2.2.4. Interakcija med podnebjem in človeštvom
2.2.4.1. Vpliv podnebja na razvoj človeštva
2.2.4.2. Vpliv človeštva na spreminjanje podnebja
2.2.4.3. Mednarodna prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb
69
69
71
73
73
75
77
78
79
79
79
81
87
7
2.2.4.4. Vprašanje podnebne ranljivosti
2.2.5. Scenariji podnebnih sprememb
2.2.5.1. Scenariji izpustov toplogrednih plinov (scenariji SRES)
2.2.5.2. Scenariji značilnih potekov koncentracij (scenariji RCP)
2.2.5.3. Scenarija podnebnih sprememb po Ruddimanu
2.2.5.4. Scenariji podnebnih sprememb po Met Office-u
89
89
93
97
99
99
3. METODOLOŠKA IZHODIŠČA
103
3.1. Metodologija proučevanja obstoječih podnebnih selitev
3.1.1. Izbira vzorčnih regij
3.1.2. Metodologija terenske raziskave v okraju Shyamnagar v Bangladešu
105
105
106
3.2. Metodologija proučevanja bodočih podnebnih selitev
3.2.1. Metoda scenarijev
3.2.2. Izdelava scenarijev podnebnih selitev
113
113
115
4. PODNEBNE SELITVE V REGIJAH Z NIZKO OBALO
119
4.1. Podnebna ranljivost območij z nizko obalo
4.1.1. Podnebna ranljivost okolja območij z nizko obalo
4.1.1.1. Geomorfološke značilnosti nizkih obal
4.1.1.2. Izpostavljenost in občutljivost okolja
4.1.1.3. Vpliv podnebnih sprememb na rečne delte
4.1.1.4. Vpliv podnebnih sprememb na koralne grebene
4.1.2. Podnebna ranljivost prebivalstva območij z nizko obalo
4.1.2.1. Vpliv podnebnih sprememb na oskrbo s pitno vodo in zdravje
4.1.2.2. Vplivi podnebnih sprememb na gospodarstvo
4.1.2.3. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva
119
120
120
122
126
129
130
132
132
134
4.2. Scenariji podnebnih selitev
4.2.1. Scenarij »stagnacija«
4.2.2. Scenarij »rast«
4.2.3. Scenarij »stopnjevanje«
4.2.4. Scenarij »stihija«
141
141
142
144
145
4.3. Vzorčna regija otočje Tuvalu
4.3.1. Geografski oris otočja Tuvalu
4.3.2. Selitve na otočju Tuvalu
4.3.2.1. Notranje selitve
4.3.2.2. Mednarodne selitve
4.3.2.3. Podnebne selitve
4.3.3. Podnebni selitveni dejavniki na otočju Tuvalu
4.3.3.1. Dviganje morske gladine
4.3.3.2. Zaslanjevanje tal
4.3.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov
4.3.3.4. Krepitev erozije
4.3.4. Nepodnebni selitveni dejavniki na otočju Tuvalu
149
149
151
151
151
152
154
155
155
156
157
158
8
4.3.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo
4.3.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture
4.3.4.3. Demografska rast
4.3.4.4. Družbeno-politična nestabilnost
4.3.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja
4.3.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva otočja Tuvalu
4.3.6. Scenariji podnebnih selitev na otočju Tuvalu
4.3.6.1. Scenarij »stagnacija«
4.3.6.2. Scenarij »rast«
4.3.6.3. Scenarij »stopnjevanje«
4.3.6.4. Scenarij »stihija«
158
160
161
162
162
163
166
166
168
169
170
4.4. Vzorčna regija delta Nila
4.4.1. Geografski oris delte Nila
4.4.2. Selitve v delti Nila
4.4.2.1. Notranje selitve
4.4.2.2. Mednarodne selitve
4.4.2.3. Podnebne selitve
4.4.3. Podnebni selitveni dejavniki v delti Nila
4.4.3.1. Dviganje morske gladine
4.4.3.2. Zaslanjevanje tal
4.4.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov
4.4.3.4. Krepitev erozije
4.4.4. Nepodnebni selitveni dejavniki v delti Nila
4.4.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo
4.4.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture
4.4.4.3. Demografska rast
4.4.4.4. Družbeno-politična nestabilnost
4.4.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja
4.4.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva delte Nila
4.4.6. Scenariji podnebnih selitev v delti Nila
4.4.6.1. Scenarij »stagnacija«
4.4.6.2. Scenarij »rast«
4.4.6.3. Scenarij »stopnjevanje«
4.4.6.4. Scenarij »stihija«
173
173
176
176
176
181
182
182
185
185
185
186
186
186
188
190
191
191
194
194
196
197
199
4.5. Vzorčna regija delta Gangesa in Bramaputre
4.5.1. Geografski oris delte Gangesa in Bramaputre
4.5.2. Selitve v delti Gangesa in Bramaputre
4.5.2.1. Notranje selitve
4.5.2.2. Mednarodne selitve
4.5.2.3. Podnebne selitve
4.5.3. Podnebni selitveni dejavniki v delti Gangesa in Bramaputre
4.5.3.1. Dviganje morske gladine
4.5.3.2. Zaslanjevanje tal
4.5.3.3. Krepitev izrednih vremenskih dogodkov
4.5.3.4. Krepitev erozije
4.5.4. Nepodnebni selitveni dejavniki v delti Gangesa in Bramaputre
4.5.4.1. Motnje v oskrbi s pitno vodo
4.5.4.2. Propadanje gospodarstva in infrastrukture
201
201
206
206
208
209
210
212
213
213
215
215
216
217
9
4.5.4.3. Demografska rast
4.5.4.4. Družbeno-politična nestabilnost
4.5.4.5. Slabšanje zdravstvenega stanja
4.5.5. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva delte Gangesa in Bramaputre
4.5.6. Scenariji podnebnih selitev v delti Gangesa in Bramaputre
4.5.6.1. Scenarij »stagnacija«
4.5.6.2. Scenarij »rast«
4.5.6.3. Scenarij »stopnjevanje«
4.5.6.4. Scenarij »stihija«
4.5.7. Podnebne selitve v okraju Shyamnagar – rezultati terenske raziskave
219
220
224
224
227
227
228
230
231
232
5. ZAKLJUČEK
245
6. POVZETEK
251
Summary
Viri in literatura
Priloga
255
259
277
10
SEZNAM
PREGLEDNIC,
ZEMLJEVIDOV IN SLIK
GRAFOV,
SHEM,
PREGLEDNICE:
Preglednica 1: Značilnosti scenarijev podnebnih selitev
GRAFI:
Graf 1: Nihanje temperature zraka v holocenu
Graf 2: Rast globalne temperature zraka in trendi rasti
Graf 3: Globalno segrevanje zraka po scenarijih SRES do leta 2300
Graf 4: Delež spremembe koncentracije toplogrednih plinov do leta 2050 glede na stanje iz
leta 1990 po scenarijih Met Office-a
Graf 5: Sprememba globalne temperature zraka do leta 2100 glede na današnje stanje po
scenarijih Met Office-a
Graf 6: Globalno dviganje morske gladine v obdobju 1993–2007
Graf 7: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij po naseljih
Graf 8: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij po občinah
Graf 9: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih naselij
Graf 10: Število otrok v družinah anketirancev iz ciljne skupine prebivalcev najbolj ranljivih
naselij
Graf 11: Letni družinski dohodek anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih
naselij
Graf 12: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine ljudstva Munda
Graf 15: Starostna piramida prebivalstva Tuvaluja za leto 2013
Graf 16: Ocene dviganja morske gladine v delti Nila v 21. stoletju
Graf 17: Ocene prizadetosti obale delte Nila zaradi dviganja morske gladine v 21. stoletju
Graf 18: Starostna piramida prebivalstva Egipta za leto 2013
Graf 19: Starostna piramida prebivalstva Bangladeša za leto 2013
Graf 20: Opažene spremembe v okolju
Graf 21: Morebitna območja priselitve
Graf 22: Selitveni dejavniki privlačevanja na morebitnem območju priseljevanja
Graf 23: Selitveni dejavniki odbijanja na območju izseljevanja (okraj Shyamnagar)
Graf 24: Vzroki za priselitev v naselje Kachukhali
Graf 25: Trenutne težave Mund iz naselja Kachukhali
Graf 26: Mnenje o gojilnicah škampov
SHEME:
Shema 1: Koraki selitev iz kriznih žarišč
Shema 2: Interakcija dejavnikov podnebnih selitev na območjih z nizko obalo
Shema 3: Interakcija ključnih dejavnikov razvoja podnebnih selitev v prihodnosti
Shema 4: Vpliv morebitnega dviganja morske gladine na obalo Bangladeša
Shema 5: Interakcija med glavnim in drugimi dejavniki prostovoljnih selitev v okraju
Shyamnagar
11
ZAMLJEVIDI:
Zemljevid 1: Spreminjanje značilnosti padavin do leta 2100 po scenarijih SRES skupine A1B
Zemljevid 2: Ranljivost rečnih delt na dviganje morske gladine
Zemljevid 3: Položaj otočja Tuvalu v Tihem oceanu
Zemljevid 4: Otočje Tuvalu
Zemljevid 5: Segrevanje ozračja v jugozahodnem delu Tihega oceana
Zemljevid 6: Tloris prestolnice Funafuti na otoku Fongafale.
Zemljevid 7: Topografska karta delte Nila s hidrološkimi značilnostmi površja iz starega veka
Zemljevid 8: Fizična karta delte Nila
Zemljevid 9: Širjenje kmetijskih in urbanih površin v delti Nila v zadnji četrtini 20. stoletja
Zemljevid 10: Vpliv dviganja morske gladine na prebivalstvo in kmetijstvo v delti Nila
Zemljevid 11: Obstoječe stanje delte Nila oz. stanje po scenarijih »stagnacija« in »rast«
Zemljevid 12: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 0,5 m po scenariju »stopnjevanje«
Zemljevid 13: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 1 m po scenariju »stihija«
Zemljevid 14: Fizična karta delte Gangesa in Bramaputre
Zemljevid 15: Fizična karta Bangladeša
Zemljevid 16: Klimatološka karta Bangladeša
Zemljevid 17: Urbana središča v Bangladešu
Zemljevid 18: Nadmorska višina delte Gangesa in Bramaputre
Zemljevid 19: Obseg in razmerje med notranjimi in mednarodnimi selitvami v Bangladešu
Zemljevid 20: Izpostavljenost Bangladeša naravnim nesrečam v letu 2007
Zemljevid 21: Delež hinduistov v Bangladešu po okrajih
Zemljevid 22: Topografska karta okraja Shyamnagar
Zemljevid 23: Položaj občine Munshiganj z naseljem Kachukhali
SLIKE:
Slika 1: Udeleženci seminarja o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih
otoških držav Polinezije
Slika 1: Sprejem pri dr. B. A. D'Rozariju, generalnem tajniku nevladne organizacije Karitas
Bangladeš
Slika 3: Terensko delo med prebivalci najbolj ranljivih naselij v okraju Shyamnagar
Slika 4: Zračni posnetek osrednjega atola Funafuti z istoimensko prestolnico na otoku
Fongafale
Slika 5: Abrazija obale na otoku Fongafale
Slika 6: Zbiralnik deževnice v mestu Funafuti
Slika 7: Slabo stanje domačih vodnjakov na otočju Tuvalu
Slika 8: Protipoplavna infrastruktura pred obalo Funafutija
Slika 9: Šibek protipoplavni nasip pri naselju Chuibaria v okraju Shyamnagar
Slika 10: Ženske iz naselja Khutikata z vrči s pitno vodo
Slika 11: Dečka iz naselja Chuibaria z nalovljenimi morskimi raki
Slika 12: Opuščena hiša hinduističnih izseljencev v Indijo v naselju Boskhali
Slika 13: Eno od številnih protipoplavnih zatočišč v okraju Shyamnagar
Slika 14: Satelitski posnetek gozda Sundarban z označenimi mejami okraja Shyamnagar
Slika 15: Naselje Kachukhali
12
PREDGOVOR
Podnebne spremembe predstavljajo na začetku 21. stoletja enega najbolj aktualnih globalnih
problemov. O njih razpravlja tako strokovna kot laična javnost. Če je v drugi polovici
prejšnjega stoletja predstavljala največji svetovni problem hladna vojna, ki je ob politični,
ideološki, gospodarski in kulturni polarizaciji grozila človeštvu s svojimi katarzičnimi
posledicami jedrskega spopada, je v zadnjih dvajsetih letih osrednja pozornost velikega dela
javnosti usmerjena v okoljske probleme in še posebej v podnebne spremembe. Postavlja se
vprašanje, ali je upravičen strah pred pojavi, kot so spreminjanje sestave ozračja in posledično
spreminjanje režimov padavin, termične bilance posameznih območij in druge posledice, ali
pa gre morda za zaroto, ki jo ustvarjajo in izrabljajo industrija, mediji in različni lobiji.
Kratkoročno predstavlja večji problem sodobnega sveta velik socialni prepad med revnimi in
bogatimi prebivalci planeta, ki je tako globok, da ni primerljiv z razkorakom v nobenem
drugem zgodovinskem obdobju. Nizek naravni prirastek v državah v razvoju na eni strani in
obubožane množice v prenaseljenih delih najrevnejših držav na drugi strani krepijo obstoječe
mednarodne selitvene tokove. Gospodarskim selivcem in političnim beguncem se v zadnjem
desetletju pridružujejo selivci, ki se selijo pretežno zaradi obsežnih okoljskih problemov.
Za podnebne spremembe je značilna velika prostorska variabilnost njihove intenzivnosti in
učinkovitosti. Tako bodo z manjšimi podnebnimi spremembami nekatera območja pridobila
na privlačnosti, kar bo vplivalo na dinamiko njihovega gospodarstva in demografske rasti,
medtem ko se bodo v drugih življenjski pogoji poslabšali, ponekod celo do te mere, da bo
ogroženo preživetje prebivalcev. Po predvidevanju večine scenarijev podnebnih sprememb do
konca 21. stoletja bi bila nadaljnja krepitev selitvenih tokov afriških revežev v razvite
evropske države v prihodnjih desetletjih neizogibna. Tovrstne ocene begajo številne politike
in snovalce državnih strategij v razvitem svetu, medtem ko se med prebivalstvom najbolj
podnebno ranljivih držav krepi strah pred uničujočimi posledicami podnebnih sprememb.
Dejansko se tovrstni mednarodni selitveni tokovi že krepijo, kar med drugim dokazujejo
dogodki z italijanskega otoka Lampedusa in drugih sredozemskih dežel, ki jih selivci ilegalno
prečkajo z namenom trajnega bivanja v državah EU. Dejansko je v primeru pogostih ilegalnih
prestopov Afričanov v Evropo težko presoditi ali gre za običajne gospodarske selitve ali pa so
med njimi tudi selivci, ki so se odločili za selitev zaradi pretežno okoljskih dejavnikov.
Rezultati nekaterih raziskav, ki so bile opravljene med selivci z najbolj podnebno ranljivih
območjih, so pokazali, da na odločitve za selitev vplivajo različni dejavniki, med katerimi so
okoljski oz. podnebni največkrat v senci gospodarskih.
Ključni cilj disertacije je ugotoviti in ovrednotiti povezavo med podnebnimi spremembami in
selitvami. Selitve, ki jih povzročajo podnebne spremembe, so hkrati družbeni in naravni
pojav, saj se pojavljajo tudi pri živalih in so vplivale na evolucijski razvoj človeštva. Kljub
temu, se pojem »podnebne selitve« v znanosti šele uveljavlja in je še vedno empirično in
teoretično podhranjen. S svojim raziskovalnim delom skušam na tam področju prispevati svoj
košček k mozaiku tako slovenske kot mednarodne znanosti.
13
14
1. UVOD
1.1. PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Osrednji raziskovalni problem v disertaciji so podnebne selitve. Te so rezultat interakcije
različnih selitvenih dejavnikov, med katerimi se v večji meri pojavljajo tudi t.i. podnebni
selitveni dejavniki. Proučevanje podnebnih selitev zahteva široko poznavanje različnih vsebin
s področja fizične in družbene geografije, zato disertacija povezuje dve zelo različni in
obsežni področji geografskega proučevanja: selitve in podnebne spremembe. Učinki vse bolj
obsežnih podnebnih sprememb imajo precejšnjo prostorsko variabilnost. Tako intenzivnost
učinkov v določeni regiji ni odvisna le od dinamike regionalnih podnebnih sprememb, temveč
tudi od njene podnebne ranljivosti. Podnebna ranljivost posamezne regije je rezultat
izpostavljenosti in občutljivosti okolja ter prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva (IPCC,
2007b, str. 336). Prilagoditvena zmogljivost določene družbene skupnosti je v korelaciji s
stopnjo njene splošne razvitosti. Družbene skupnosti z uspešnim gospodarstvom ter visoko
stopnjo solidarnosti, znanja in institucionalne učinkovitosti so se bolj sposobne spopadati s
posledicami podnebnih sprememb. Skrajni prilagoditveni ukrep so podnebne selitve, za
katerega se prizadeti prebivalci odločijo šele potem, ko so izrabljene vse druge možnosti
spoprijemanja s posledicami podnebnih sprememb na prizadetem območju. Podnebne selitve
se lahko pojavljajo v dveh oblikah: prostovoljne in prisilne (Brown, 2008). Prostovoljne
podnebne selitve so odgovor na posledice dolgotrajnih podnebnih procesov in so zato slabo
zaznavne, saj so podnebni selitveni dejavniki v senci gospodarskih. O razširjenosti
prostovoljnih podnebnih selitev obstajajo le okvirne ocene, ki so pridobljene s terenskimi
raziskavami med morebitnimi podnebnimi selivci na bolj ranljivih območjih. Druga oblika so
prisilne podnebne selitve, ki so odgovor na kratkotrajne izredne vremenske dogodke, ki v
svoji skrajnosti lahko povzročijo humanitarno katastrofo. Prisilni podnebni selivci so dobro
zaznavni in običajno natančno statistično obdelani. Zanje sta značilni odsotnost selektivnosti
in naklonjenost k povratništvu (Mesić, 2002, str. 268–270). Obstaja velika verjetnost, da se
bodo podnebne selitve v prihodnosti krepile zaradi vztrajnosti podnebnih sprememb. V
zadnjem desetletju se stopnjujejo znanstvene razprave o vlogi spreminjanja podnebja pri
bodoči globalni razporeditvi prebivalstva. V ta namen so že izdelani scenariji podnebnih
selitev (Brown, 2008, str. 27–30), ki vsebujejo ocene obsega bodočih podnebnih selitev.
Scenariji predstavljajo različne možne poti razvoja podnebnih selitev v prihodnosti in se med
seboj razlikujejo po stopnji verjetnosti in družbene sprejemljivosti.
Atmosfera in biosfera sta najbolj dinamična elementa okolja, ki se hitro spreminjata, imata
relativno kratek odzivni čas in sta v stalni interakciji (Ruddiman, 2000). Skozi geološki razvoj
Zemlje se je podnebje spreminjalo z različno dinamiko in intenzivnostjo. Biosfera se je vselej
hitro odzivala na podnebne spremembe, saj te močno vplivajo na življenjske pogoje na
Zemlji. V primeru evolutivnih podnebnih sprememb se biosfera postopno prilagaja oz. se
habitati postopno premeščajo, medtem ko v primeru občasnih revolutivnih sprememb prihaja
do biotskih šokov, ki kratkoročno vodijo v zmanjšanje biotske pestrosti, dolgoročno pa v
temeljite spremembe sestave in prostorske razporeditve biosfere. Zadnji večji revolutivni
podnebni obrat je bila holocenska otoplitev, ki je omogočila vzpon človeške vrste tudi na
račun nekaterih konkurenčnih bioloških vrst, obstoj katerih je danes ogrožen ali pa so že
izumrle. Najbolj očitne podnebne spremembe se kažejo v menjavanju ledenih in medledenih
dob, pri čemer gre za kontinuiran proces, ki poteka v orbitalni časovni skali (Ruddiman,
2000). Podnebne spremembe se v zadnjih desetletjih zaradi vpliva antropogenih dejavnikov
razvijajo pospešeno in so primerljive z največjimi podnebnimi nihljaji v geološki preteklosti
15
Zemlje. Izraziti podnebni nihljaji vselej povzročajo množično izumiranje bioloških vrst oz.
povečujejo njihovo evolucijsko dinamiko.
Stanje podnebja je v popolni odvisnosti od nihanja Sončevega obsevanja, to pa je odvisno od
položaja Zemlje v vesolju in sprememb na površju Sonca. Na podnebje občasno vplivajo tudi
drugi eksogeni dejavniki, kot je meteorit, ki je pred 65 milijoni let povzročil močan podnebni
šok in posledično globalno preobrazbo biosfere (Ruddiman, 2000, str. 143–146). Poleg
zunanjih vplivov iz vesolja vplivajo na podnebje še endogeni dejavniki, ki povzročajo
spremembe v sestavi atmosfere. Mednje sodijo: vulkanizem, orogeneza in sestava biosfere
(razmerje med avtotrofnimi in heterotrofnimi organizmi), ki vplivajo na ogljikov krog.
Ogljikovi plini v atmosferi so ključni termoregulatorji podnebja, saj se za razliko od
aerosolov, ki imajo nasprotni učinek na toplotno bilanco Zemlje, v ozračju zadržujejo
bistveno daljši čas (Jacobson idr., 2000, str. 282; Ruddiman, 2000, str. 99–101).
V začetku leta 2011 je Svetovna meteorološka organizacija (angl. World Meteorological
Organization - WMO) objavila rezultate merjenj predhodnega leta. Rezultati so pokazali, da
je bilo leto 2010 najtoplejše v instrumentalnem obdobju opazovanja podnebja. Povprečna
globalna temperatura zraka je bila za ≈ 0,5 ˚C višja od 30-letnega povprečja. Podobno topli
leti sta bili še leti 2005 in 1998, kar kaže na globalno segrevanje ozračja (SMD, 2011).
V strokovni javnosti je prevladalo mnenje, da so vzrok aktualnega globalnega segrevanja
spremembe v koncentraciji ogljikovih plinov v ozračju. Nekatere ogljikove spojine v ozračju
(CO2, CO, CH4 idr.) zavirajo oddajanje toplotne energije in s tem ovirajo proces
termoregulacije na Zemlji, kar povzroča pojav sevalnega prispevka, obstoj katerega zagovarja
teorija o toplogrednih plinih. Slednji so nepogrešljivi pri zagotavljanju življenjskih pogojev na
Zemlji, saj bi bilo ozračje brez njih hladnejše za ≈ 34 ˚C (Dobravec, 2012, str. 56; Kajfež
Bogataj, 2008, str. 13), tako pa rast koncentracije toplogrednih plinov v ozračju povzroča
njegovo globalno segrevanje.
Človek je bil znotraj svojega evolucijskega razvoja neposredno odvisen od okolja, saj je
razpoložljivost naravnih virov v veliki korelaciji s stanjem podnebja. Človeštvo se je bilo
prisiljeno odzivati na podnebne spremembe, ki so eden ključnih evolucijskih dejavnikov. V
obdobju holocena je človeštvo izkoristilo svoje genetske prednosti in doseglo prevlado nad
ostalimi biološkimi vrstami (Mesić, 2002, str. 17–20). Kljub temu je bila še pred nekaj stoletji
prisotnost človeške vrste dovolj majhna, da se je ravnovesje v okolju na globalni ravni
ohranjalo, medtem ko se je na nižjih ravneh že pojavljala degradacija okolja, kar je ogrozilo
obstoj nekaterih kultur in celo civilizacij (Diamond, 2009). Na morebitne posledice
podnebnih sprememb v prihodnosti opozarjajo ravno propadi nekaterih starih civilizacij.
Človeštvo je v zadnjih dveh stoletjih z industrializacijo in njenimi globalnimi posledicami,
kot so nagla demografska rast, krčenje gozda in potrošniški življenjski slog, korenito poseglo
v ogljikov krog. S tem se je preobrazilo iz podnebnega opazovalca v pomembni podnebni
dejavnik. S krčenjem gozdnih površin in uvajanjem intenzivnega kmetijstva zlasti živinoreje
je temeljito spremenilo razmerje med avtotrofnimi in heterotrofnimi organizmi v biosferi, kar
je povzročilo »zgoščanje« ozračja. Poleg tega je z netrajnostnim ravnanjem poseglo v
energijske zaloge Zemlje, ki so shranjene v obliki fosilnih goriv. S povečevanjem rabe
fosilnih goriv in s podrejanjem prehranjevalnega kroga se je človeška vrsta izjemno
namnožila in s tem močno okrepila pritisk na naravne vire. Degradacija okolja še vedno traja
in se celo stopnjuje (Kajfež Bogataj, 2012).
Globalne podnebne spremembe se kažejo v segrevanju spodnje plasti ozračja in zgornje plasti
svetovnega morja. Posledice spreminjanja podnebja so: krčenje ledenih površin, širjenje
puščav, destabilizacija ozračja, dviganje morske gladine, zakisljevanje svetovnega morja in
krepitev silovitosti in pogostosti izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni, ujme,
dolgotrajne suše, požari v naravi ipd. (Kajfež Bogataj, 2008). Učinki globalnega segrevanja
svetovnega morja so zaradi njegovega daljšega odzivnega časa še slabo zaznavni. Kljub temu
16
se morska gladina eksponentno dviga, spreminja okolje obalnega pasu in ogroža obalno
prebivalstvo.
Proces spreminjanja okolja ne poteka enakomerno, ampak so pritiski večji na poseljenih
območjih, zlasti na tistih, ki so najbogatejša z osnovnimi naravnimi viri. Območja z nizko
obalo so na stiku zgornje plasti svetovnega morja, spodnje plasti ozračja in roba kopnega, zato
imajo v nižjih geografskih širinah razvito bogato in pestro biosfero. Ta območja so že od
nekdaj privlačila človeštvo in so bila kultivirana že pred tisočletji.
Območja nekaterih rečnih delt v Afriki in Aziji so v zadnjih desetletjih postala prenaseljena.
Velika gostota prebivalstva, razvoj intenzivnega kmetijstva in urbanizacija povečujejo pritiske
na zaloge naravnih virov. Vse intenzivnejša degradacija okolja na omenjenih območjih
povečuje njegovo ranljivost, saj se mu v primeru izrednega vremenskega dogodka ravnovesje
hitro poruši (IPCC, 2007b).
Tudi majhni koralni otoki so zaradi ozemeljske omejenosti in izoliranosti zelo občutljivi na
posledice podnebnih sprememb, zato sodijo med najbolj podnebno ranljiva območja na svetu
(IPCC, 2007b). Otoške skupnosti so imele omejeno dostopnost naravnih virov že v
preteklosti, zato so motnje v okolju občasno ogrožale njihov obstoj (Diamond, 2009), a so se
kljub temu večinoma obdržale zaradi svoje visoke stopnje prilagoditvene zmogljivosti.
Koralni otoki so kljub temu med vsemi majhnimi otoki najbolj ranljivi na posledice
podnebnih sprememb (IPCC, 2007b).
Na območjih z nizko obalo sta najočitnejši posledici globalnega segrevanja dviganje morske
gladine in krepitev nestabilnosti ozračja. Proces dviganja morske gladine povzroča fizično
krčenje kopnega, zaslanjevanje tal in vdiranje morske vode v podtalnico, kar ogroža oskrbo
prebivalstva s pitno vodo in motnje v kmetijski proizvodnji, medtem ko destabilizacija
ozračja povzroča vse intenzivnejše in pogostejše pojavljanje izrednih vremenskih dogodkov,
med katerimi predstavljajo največjo grožnjo tropski cikloni (IPCC, 2007b).
Človeštvo se na podnebne spremembe zavestno odziva z blažilnim in prilagoditvenim
ukrepanjem (Kajfež Bogataj, 2012). Blažitev predstavlja prizadevanje človeštva za
zmanjšanje stopnje spreminjanja podnebja, kar v sedanjem stanju pomeni prizadevanje za
zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Blažilni ukrepi so usmerjeni v dolgoročno reševanje
problema, vendar se zaradi nesoglasij mednarodne skupnosti zaenkrat ne izvajajo usklajeno.
Posameznik lahko k reševanju problema prispeva največ s spreminjanjem svojega
življenjskega sloga v smeri zmanjševanja lastnega ogljičnega odtisa. Vse dosedanje
mednarodne podnebne konference (angl. Conference of the Parties - COP), ki so potekale v
okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (angl. United
Nations Framework of Convention on Climate Change – UNFCCC), so bile bodisi neuspešne
ali niso prinesle pričakovanih rezultatov, saj njihovi sklepi niso bili pravno zavezujoči (Kajfež
Bogataj, 2012). Človeštvo na ta način prelaga izvajanje temeljitejših blažilnih ukrepov v
prihodnost.
Druga oblika zavestnega odzivanja človeštva je prilagoditev. Številna območja z nizko obalo
imajo že sedaj težave s prenaseljenostjo tako zaradi demografske rasti kot degradacije okolja.
Obalne skupnosti so prisiljene v izvajanje prilagoditvenih ukrepov, katerih uspešnost je
odvisna od stopnje njihove prilagoditvene zmogljivosti. Skupnosti z različnimi
prilagoditvenimi ukrepi kratkoročno sicer zmanjšujejo učinek posledic podnebnih sprememb,
vendar jih ne odpravljajo. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva je med posameznimi
skupnostmi zelo različna. Razvite države imajo v primerjavi z državami v razvoju na voljo
večja finančna sredstva, več tehničnega znanja, bolj izobraženo in osveščeno prebivalstvo,
bolj razvito infrastrukturo in večji nadzor nad pritiski na okolje, zato je tudi prilagoditvena
zmogljivost njihovega prebivalstva večja. Države v razvoju so zato v veliki meri odvisne od
mednarodne pomoči, ki nikakor ne more biti zadovoljiva. Poleg tega jih mednarodna pomoč
spravlja v podrejen položaj in zmanjšuje njihovo neodvisnost. Kako velika je prilagoditvena
17
zmogljivost določene skupnosti se najbolj pokaže v primeru naravne nesreče (Kajfež Bogataj,
2012).
Nezavestno odzivanje človeštva je trpljenje, ki je posledica neukrepanja (angl. »business as
usual«) prizadete skupnosti, ki le nemočno opazuje usodne spremembe v okolju. Številni
snovalci prilagoditvenih strategij to možnost vključujejo v svoje projekte kot posebno
strategijo, ki pa v svojem bistvu to ni. Kljub temu predstavlja trpljenje osnovo za izdelavo
najbolj pesimističnih scenarijev podnebnih sprememb (Kajfež Bogataj, 2012).
Pri vseh skupnostih se pojavlja kombinacija vseh treh oblik odzivanja, vendar razmerje med
njimi prostorsko variira. Večina razvitih držav, med njimi Slovenija, zaenkrat še ni močno
podnebno prizadetih, zato so glede izvajanja prilagoditvenih ukrepov šele v fazi snovanja,
medtem ko so učinkovitejše v blažilnem ukrepanju, ki ga vključujejo v strategije bodočega
razvoja. Med blažilne ukrepe sodijo: prizadevanja za večjo rabo alternativnih energijskih
virov, povečevanje energijske učinkovitosti, uvajanje trajnostnih tehnologij, izoliranje stavb,
recikliranje odpadkov, spreminjanje življenjskega sloga idr. Razvite države so lahko na tem
področju zelo učinkovite, saj predstavljajo največji vir izpustov toplogrednih plinov.
Nasprotno dajejo države v razvoju večji pomen prilagajanju posledicam podnebnih
sprememb, ker je njihov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov relativno
majhen in ker so bolj pogosto prizadete zaradi učinkov podnebnih sprememb.
Skrajni prilagoditveni ukrep so selitve (Brown, 2008). Slednje povzroča kritično poslabšanje
življenjskih pogojev na podnebno najbolj izpostavljenih in občutljivih območjih. V kolikor
spreminjanje podnebja destabilizira stanje okolja na nekem območju ali je le-to podvrženo
občasnemu delovanju izrednih vremenskih dogodkov, se na njem lahko razvijejo podnebne
selitve. Te se zaenkrat občasno pojavljajo le na regionalni ravni, a bi lahko že v 21. stoletju
prerasle v množičen globalni pojav (Goldin idr., 2011). Spremembe v okolju so v zadnjih
desetletjih največkrat posledica netrajnostnega ravnanja človeštva, tako da jih spreminjanje
podnebja samo še dodatno povečuje. Podnebne selitve so med snovalci prilagoditvenih
strategij nepriljubljen ukrep, saj so običajno posledica neustreznega izvajanja drugih
prilagoditvenih strategij in predstavljajo neuspeh človeštva v »boju« z naravo.
Pojem »podnebni selivci« še ni splošno uveljavljen. V rabi je kar nekaj podobnih pojmov, kot
so »eko-migranti«, »okoljski begunci« in »podnebni begunci«, ki le deloma ustrezajo
dejanskemu stanju (Mehedi 2010, str. 2). Pri uveljavljanju katerega koli pojma se ne da
izogniti strokovnim zagatam in celo političnim pritiskom, zato je okrog terminološkega
vprašanja še veliko nedorečenosti (Brown, 2008, str. 13–15, 36–37).
Podnebni selitveni dejavniki so bili pri oblikovanju starejših selitvenih teorij zapostavljeni
zaradi bistveno večjega pomena drugih selitvenih dejavnikov. Tako avtorji večine selitvenih
teorij iz 19. in 20. stoletja ne obravnavajo okoljskih oz. podnebnih selitev, saj so ustvarjali v
obdobju relativne podnebne stabilnosti in v času močne prevlade gospodarskih in političnih
selitvenih dejavnikov (Mesić, 2002, str. 271–282). Zaznamoval jih je čas industrijske
revolucije in političnih prevratov, ki je ustvarjal predvsem gospodarske in politične selitve.
Na podnebno najbolj ranljivih območjih sveta še vedno prevladujejo gospodarski selitveni
dejavniki, vendar sedanji trendi razvoja podnebnih sprememb kažejo na verjetno krepitev
podnebnih selitvenih dejavnikov v prihodnosti. V državah v razvoju, ki so podnebno bolj
ranljive od razvitih, sta procesa industrijske revolucije in nanjo vezanega demografskega
prehoda na vrhuncu, zato imajo dobro razvite ruralno-urbane selitvene tokove, ki po eni strani
razbremenjujejo prenaseljeno podeželje, a po drugi strani preobremenjujejo urbana središča,
kar povzroča številne probleme zaradi stihijskega širjenja in ruralizacije mest (Afsar, 2000;
Brown, 2008, str. 29; Goldin idr., 2011, str. 227). Raziskovanje podnebnih selitev znotraj
obstoječih selitvenih tokov predstavlja precejšen izziv. Selitveni dejavniki so v medsebojni
interakciji in so strukturalno prepleteni, tako da pri sleherni odločitvi posameznika za selitev
18
nastopajo kot zapleten sistem, znotraj katerega je težko opredeliti prevladujoč selitveni
dejavnik (Mesić, 2002, str. 250–263).
Podnebne selitve sicer spremljajo človeštvo že od njegovega pojava dalje. Obstaja velika
verjetnost, da se je sodobni misleči človek (lat. Homo sapiens sapiens) iz Afrike razselil po
svetu predvsem zaradi podnebnih sprememb (Klemenčič, 2007, str. 30; Mesić, 2002, str. 17–
20). Znani so tudi primeri iz preteklosti, ko so bile posamezne družbene skupnosti zaradi
podnebnih sprememb prisiljene zapuščati svoje primarno okolje, npr. Normani iz Grenlandije
in Anasazi iz kanjona Chaco v ZDA (Diamond, 2009). Tudi selitve Slovanov, Germanov in
drugih plemenskih skupnosti v Evropi na prehodu iz starega v srednji vek so bile verjetno
povezane z ohladitvami podnebja.
Po prevladujočih ocenah bodočega obsega podnebnih sprememb bo Evropa bistveno manj
prizadeta od sosednjih sušnih območij Afrike in Azije (IPCC, 2007b). Omenjena območja že
danes predstavljajo velik globalni problem, saj jih ogroža stalno pomanjkanje hrane in vode,
dveh osnovnih naravnih virov. Po drugi strani so ta ista območja redko poseljena z revnim
prebivalstvom, ki se preživlja s tradicionalnim načinom gospodarjenja. Nomadi se praviloma
ne vključujejo v medcelinske selitvene tokove, čeprav so selitve del njihove kulture (Black
idr., 2008, str. 52–60). Podobno velja za ruralno prebivalstvo območij z nizko obalo. Obstaja
sicer velika verjetnost, da bi se z nadaljnjim spreminjanjem podnebja v prihodnjih desetletjih
na teh območjih selitveni tokovi okrepili, vendar še nekaj časa ne bodo dobili medcelinskih
razsežnosti iz naslednjih razlogov:
 prizadete celinske države imajo še nekaj prostora za razvoj notranjih selitev (Egipt in
Bangladeš),
 prebivalci majhnih otoških držav predstavljajo izredno majhen delež svetovnega
prebivalstva, zato skoraj ne vplivajo na njegovo globalno razporeditev (Tuvalu).
 prisilni podnebni selivci se v primeru naravne nesreče praviloma razselijo znotraj meja
svoje države in se čez čas vrnejo na svoje domove (Bangladeš).
19
20
1.2. DELOVNA HIPOTEZA
Disertacija se posveča vprašanju selitev, katerih pomemben, glavni ali sploh edini razlog so
spremembe okolja, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in vprašanju življenjskih pogojev
na najbolj ranljivih območjih z nizko obalo. Ob upoštevanju dejstva, da so selitve večvzročni
pojav (Goldin idr., 2011), je bila ena od osnovnih nalog disertacije raziskati vlogo podnebnih
sprememb pri razvoju selitev oz. njihov vpliv na odločanje posameznika za selitev.
Poznavanje značilnosti podnebnih selitvenih dejavnikov pomembno pripomore k boljšemu
ocenjevanju obsega podnebnih selitev v prihodnosti.
Po projekcijah IPCC-ja se bo v naslednjih desetletjih 21. stoletja nadaljevalo globalno
segrevanje ozračja (IPCC, 2007a). Hkrati se bo v državah v razvoju ob nagli demografski rasti
stopnjeval pritisk na okolje, kar bo okrepilo obstoječe notranje ruralno-urbane selitvene
tokove. Pri obstoječih medcelinskih selitvah zaenkrat prevladujejo gospodarski vzroki, a bi
lahko ob nadaljevanju sedanjih trendov spreminjanja podnebja selitveni tokovi v prihodnosti
presegli gospodarske možnosti regionalnih urbanih središč in dobili mednarodne ali celo
medcelinske razsežnosti.
V zvezi s temi ugotovitvami je v disertaciji postavljena naslednja temeljna hipoteza:
 Dviganje morske gladine, kot posledica globalnih podnebnih sprememb, bo povzročilo
prenaseljenost regij z nizko obalo in s tem množične selitve medcelinskih razsežnosti.
Za njeno preverjanje je bilo treba najprej ugotoviti obstoječi obseg podnebnih selitev. Pojem
podnebne spremembe še ni obče sprejet v znanosti, zato je bila potrebna njegova natančna
opredelitev. Selitve so rezultat delovanja številnih interaktivnih selitvenih dejavnikov, ki
vplivajo na motiv in človekovo odločitev za selitev (Mesić, 2002, str. 250–263). Vrsto selitev
določa prevladujoč selitveni vzrok, torej tisti, kateremu daje selivec pri svoji odločitvi
največji pomen. Podnebne spremembe najbolj neposredno vplivajo na revno agrarno
prebivalstvo, katerega preživetje je v veliki odvisnosti od razpoložljivosti naravnih virov v
okolju. Številčno podeželsko prebivalstvo držav v razvoju ima nizko prilagoditveno
zmogljivost, zato lahko njegovo preživetje zagotavlja le stabilno okolje. Večina držav v
razvoju je še vedno v fazi industrializacije, ki zajema le večja urbana središča, medtem ko
periferna ruralna območja ostajajo zapostavljena, kar omogoča razvoj ruralno-urbanih
selitvenih tokov. V njih prevladujejo začasne notranje selitve, ki v ruralnem območju
izseljevanja zmanjšujejo pritisk na preobremenjene naravne vire, a hkrati prenašajo problem
prenaseljenosti v mesta. Ena od posledic prehoda iz predindustrijske v industrijsko družbo je
namreč agrarna prenaseljenost, saj je za tradicionalne skupnosti značilna nagla demografska
rast, ker so le-te na vrhuncu demografskega prehoda.
Prekomerno izkoriščanje naravnih virov in intenziviranje kmetijske proizvodnje pospešujeta
degradacijo okolja. K njej v zadnjih desetletjih občutno prispevajo tudi podnebne spremembe,
ki s svojimi posledicami zmanjšujejo dostopnost osnovnih naravnih virov, kot sta voda in
hrana. Stanje že tako preobremenjenega okolja se slabša, kar krepi obstoječe in ustvarja nove
selitvene dejavnike odbijanja. Če med selitvenimi dejavniki odbijanja prevladujejo dejavniki
okolja oz. znotraj njih podnebni dejavniki, gre za podnebne selitve. Med podnebnimi
selitvenimi dejavniki ločimo izredne vremenske dogodke in posledice podnebnih sprememb.
Prvi ustvarjajo prisilne in druge prostovoljne podnebne selitve. Pri proučevanju podnebnih
selitev ima razlika med obema vrstama ključni pomen.
Prisilne podnebne selitve so skrajni prilagoditveni ukrep v primeru humanitarne katastrofe, ki
sledi izrednemu vremenskemu dogodku. Nedavni dogodki so pokazali, da večja naravna
nesreča običajno ne povzroča selitev mednarodnih razsežnosti, temveč zgolj začasno okrepi
obstoječe notranje selitvene tokove. Celo največje humanitarne katastrofe v zadnjem stoletju
niso povzročile nastanka medcelinskih selitev, medtem ko so analize starejših zgodovinskih
21
dogodkov pokazale, da pri ogroženi skupnosti dozori odločitev o odhodu šele po nizu
zaporednih izrednih vremenskih dogodkov, ki se zvrstijo v tako kratkem času, da prizadeta
skupnost ne zmore več sproti odpravljati njihovih posledic. Prisilne selitve imajo nizko
stopnjo selektivnosti, saj se zanje odloči skupina prizadetih ljudi ne glede na njihov socialni
položaj znotraj prizadete skupnosti. Tako je položaj prisilnih podnebnih selivcev podoben
položaju begunca. Prisilne podnebne selitve na območjih, ki so občasno prizadeta z naravnimi
nesrečami, nedvomno obstajajo, zato je dokazovanje njihovega obstoja nesmiselno.
Povsem drugače je v primeru prostovoljnih podnebnih selitev. Do prostovoljne odločitve za
selitev pride šele takrat, ko del prizadete skupnosti izgubi sleherno upanje na izboljšanje
stanja v okolju oz. ko postanejo milejše oblike prilagoditvenega ukrepanja nezadostne.
Prostovoljne podnebne selitve imajo visoko stopnjo selektivnosti in so največkrat rezultat
odločitve posameznika. Preverjanje obstoja prostovoljnih podnebnih selitev je zapleteno, saj
so podnebni selitveni dejavniki v veliki meri prikriti in slabo zaznavni. Pojavljajo se v
kombinaciji z gospodarskimi dejavniki, ki praviloma prevladujejo. Med posledicami
podnebnih sprememb je na območjih z nizko obalo najbolj prisotno dviganje morske gladine,
ki neposredno pospešuje abrazijo in posredno vpliva na vrsto drugih dejavnikov spreminjanja
okolja. Zaradi postopnosti procesa se da njegove negativne učinke v veliki meri odpravljati z
izvajanjem prilagoditvenih ukrepov, vendar imajo najbolj ranljive skupnosti nizko stopnjo
prilagoditvene zmogljivosti, zato pri njihovih članih slej ko prej dozori odločitev za selitev.
Za prostovoljne podnebne selitve se praviloma odločajo mlajši delovno aktivni člani
skupnosti, ki se zanje odločajo v prvi vrsti iz eksistencialnih razlogov. Tako so pri odločitvi
ključni gospodarski vzroki, ki zasenčijo probleme okolja, čeprav slednji predstavljajo
primarni selitveni vzrok in vsaj deloma vplivajo na slabo gospodarsko stanje skupnosti.
Zaradi vzročne prepletenosti oz. zapletenosti prostovoljnih podnebnih selitev je preverjanje
njihovega obstoja smiselno.
Za mednarodne še bolj pa medcelinske selitve je značilna visoka stopnja selektivnosti, saj se
zaradi njihove zahtevnosti zanje praviloma odločajo bolj kvalificirani člani skupnosti.
Običajno se pojavljajo kot odgovor mestnega prebivalstva na pritiske ruralno-urbanih
selitvenih tokov. Da bi lahko podnebne selitve v prihodnosti dobile medcelinske razsežnosti
je v glavnem odvisno od razvoja prostovoljnih podnebnih selitev. Ob tem se postavlja
vprašanje, ali so te na območjih z nizko obalo sploh že prisotne. Tekom izdelave disertacije se
je namreč izkazalo, da je za ocenjevanje obsega in značilnosti prihodnjih podnebnih selitev
potrebno dobro poznavanje sedanjega stanja podnebnih selitev, zato se je pojavila potreba po
odgovoru na zastavljeno vprašanje. Pomembna faza v postopku preverjanja temeljne hipoteze
je bilo zato preverjanje naslednje pomožne hipoteze:
 V podnebno najbolj ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih selitvenih
tokov že prisotne prostovoljne podnebne selitve.
22
1.3. NAMEN IN CILJI RAZISKAVE
Glavni namen raziskave je proučiti podnebne selitve, ki postajajo zaradi globalnih podnebnih
sprememb vse bolj pogoste in zato aktualne v strokovni in laični javnosti. Raziskava naj bi
pripomogla k pojasnjevanju pojava podnebnih selitev in njihovih značilnosti. V zadnjih dveh
desetletjih je bilo veliko napisanega na področju dokazovanja obstoja podnebnih sprememb in
vplivih človeštva na podnebje, medtem ko se disertacija ukvarja s proučevanjem vplivov
podnebnih sprememb na človeštvo. Problem podnebnih selitev je v slovenski stroki slabo
poznan, zato je bil namen raziskave tudi razsvetliti problematiko podnebnih selitev in s tem
prispevati k razvoju slovenske geografije in drugih ved, ki se ukvarjajo z selitvami.
Temeljni cilj raziskave je bil ugotavljanje prihodnjega razvoja podnebnih selitev na območjih
z nizko obalo. Za dosego tega cilja je bilo potrebno preveriti razširjenost obstoječih
podnebnih selitev in proučiti njihove značilnosti.
Raziskava sledi še naslednjim vsebinskim in metodološkim ciljem:
 opredelitev pojma »podnebne selitve« in obravnava nekaterih drugih terminoloških
zagat,
 opredelitev pomena dviganja morske gladine pri razvoju podnebnih selitev,
 ocena obsega bodočih podnebnih selitev na območjih z nizko obalo,
 označitev in obravnava najbolj podnebno ranljivih regij z nizko obalo,
 določitev obsega in smeri morebitnih selitvenih tokov v prihodnosti,
 opredelitev možnih vplivov podnebnih selitev na varnost držav priseljevanja,
 proučitev ranljivosti okolja in prebivalcev na območjih z nizko obalo
 ovrednotenje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva vzorčnih regij,
 proučitev prisotnosti podnebnih selitev v vzorčnih regijah,
 opozoriti na pomen ukrepanja v okviru prilagoditvenih strategij,
 izdelava scenarijev podnebnih selitev na globalni in regionalni ravni ter določitev
njihove verjetnosti in družbene sprejemljivosti,
 medsebojna primerjava rezultatov proučevanja vzorčnih regij.
23
24
1.4. ORGANIZACIJA DELA
Tema disertacije posega na dve različni geografski področji: selitve in podnebne spremembe.
Poleg tega se loteva proučevanja podnebnih selitev iz dveh časovnih perspektiv. Temeljni
namen disertacije je bil proučevanje podnebnih selitev v prihodnosti, vendar je bilo za
izpolnitev temeljne naloge potrebna proučitev obstoječega stanja. Ker slovenska strokovna
literatura o tem tipu selitev skoraj ne poroča, je bilo že na začetku potrebno izbrati širši
pravzaprav globalni okvir tako pri upoštevanju dosedanjih izsledkov v znanstveni literaturi
kot pri izvajanju terenske raziskave. V disertaciji je pozornost usmerjena v regije, ki se v
znanstveni literaturi pojavljajo kot najboljši vzorčni primeri in so intenzivni del problema
podnebnih selitev.
Proučevanje podnebnih selitev je zahtevalo izbiro podnebno najbolj ranljivih območij sveta.
Po ugotovitvah strokovnjakov, ki delujejo v okviru Medvladnega odbora o spremembi
podnebja (angl. Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC), so posledice podnebnih
sprememb najbolj očitne na polarnih območjih, vendar so ta neposeljena in zato ne
predstavljajo demogeografskega problema. Med bolj ranljivimi območji sveta spada tudi
območje Sahela, ki je redko poseljeno, težko dostopno, politično nestabilno in statistično
slabo obdelano, kar bi zagotovo otežilo zbiranje podatkov in izvedbo terenske raziskave. Za
raziskavo so bila zato izbrana gosto poseljena območja z nizko obalo, ki so prav tako močno
izpostavljena dviganju morske gladine in njegovim posrednim vplivom. Med obalnimi
nižinami so najbolj ranljivi koralni otoki in rečne delte.
V raziskavo so bile vključene tri vzorčne regije z namenom, da bi bilo mogoče na osnovi
njihovega medsebojnega primerjanja ugotoviti ali vsaj oceniti pojav, obseg, potek in
posledice obstoječih in bodočih selitev, katerih edini, glavni ali vsaj pomembni vzrok so
podnebne spremembe. Tako so bili izbrani koralno otočje (Tuvalu) in dve rečni delti (delta
Nila in delta Gangesa in Bramaputre). Vse tri regije so obalne nižine z degradiranim okoljem
in veliko gostoto poselitve, kar občutno vpliva na razvoj podnebnih selitev. Otočje Tuvalu ter
delta Gangesa in Bramaputre imata še eno skupno lastnost, to je izpostavljenost delovanju
tropskih ciklonov, ki občasno destabilizirajo okolje in delujejo kot »sprožilec« prisilnih
podnebnih selitev. Za raziskovalno območje so bile izbrane regije z nizko obalo, ki
odgovarjajo dodatnim družbeno-gospodarskim pogojem in imajo veliko okoljsko labilnost. Za
proučevanje razvoja podnebnih selitev je bilo smiselno posvetiti več pozornosti regijam s
krhko stabilnostjo okolja, v katerih se vsaj občasno pojavljajo izredni vremenski dogodki.
Disertacija se osredotoča na problematiko selitev, zato so bila za raziskavo izbrana gosto
poseljena obalna območja z zelo prisotnimi selitvenimi dejavniki odbijanja. Mednje sodi tudi
nizka prilagoditvena zmogljivost prebivalstva, ki je rezultat neugodnih družbenogospodarskih razmer.
Na osnovi pridobljenih podatkov se je kmalu pojavila potreba po obisku ene od vzorčnih
regij, kjer bi bilo mogoče opraviti terensko raziskavo in preveriti pomožno hipotezo o obstoju
aktualnih prostovoljnih podnebnih selitev. S terensko raziskavo bi bil vzpostavljen stik z
morebitnimi podnebnimi selivci. Pozornost je vzbudil prispevek z naslovom »Climate change,
migration and adaptation in Funafuti, Tuvalu«, ki je izšel v znanstveni reviji Global
Environmental Change (Mortreux in Barnett, 2009). V članku s sicer bolj sociološko vsebino
avtorja opisujeta rezultate anketiranja in intervjuvanja, ki sta jih pridobila med prebivalci
tuvalujske prestolnice Funafuti. Članek je usmeril pozornost na Tuvalu, kjer bi bilo smiselno
nadgraditi izsledke omenjene raziskave za potrebe disertacije. Prvi poskus vzpostavitve stika s
ciljno skupino je bil opravljen v okviru študijskega obiska Aucklanda v Novi Zelandiji.
Tamkajšnja Okoljska šola (angl. School of Environment), ki deluje v okviru Univerze v
Aucklandu, uživa mednarodni ugled na področju proučevanja podnebnih sprememb in
njihovih vplivov na prebivalstvo. Poleg tega je Nova Zelandija največja in najbolj razvita
25
polinezijska država, zato se vanjo stekajo selitveni tokovi iz bližnjih majhnih otoških držav
med drugim tudi s Tuvaluja. Na povabilo direktorja omenjene šole klimatologa dr. Glenna
McGregorja sem sredi leta 2010 obiskal Auckland. V treh mesecih so bili navezani stiki s
strokovnjaki z omenjenega raziskovalnega področja, med drugim z dr. Paulom Kenchem,
mednarodno uveljavljenim strokovnjakom na področju morfodinamike koralnih otokov
(Webb in Kench, 2010). Poleg predavanj s področja klimatologije in obdelave literature iz
tamkajšnje univerzitetne knjižnice sem se udeležil seminarja o vplivu podnebnih sprememb
na zdravje prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, ki ga je organizirala aucklandska
univerza v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Na mednarodnem
seminarju so sodelovali vladni predstavniki in strokovnjaki iz polinezijskih držav. Namen
udeležbe je bila neposredna seznanitev s perečo problematiko in navezava stikov z udeleženci
posveta, ki so mi kasneje priskrbeli del potrebnih podatkov in gradiv. Seminar je bil med
drugim tudi priložnost za vzpostavitev stika s priseljenci s Tuvaluja, ki bi lahko predstavljali
ciljno skupino v okviru morebitne terenske raziskave. Kljub večkratnim poskusom do stika ni
prišlo, kar je zmanjšalo pomen obiska Nove Zelandije. Primeren bi bil tudi obisk omenjene
otoške države, a tudi do njega ni prišlo zaradi logističnih ovir in pomanjkanja časa ter
finančnih sredstev.
Slika 1: Udeleženci seminarja o vplivu podnebnih sprememb na zdravje prebivalcev majhnih
otoških držav Polinezije
Avtor: J. Kočar
Po neuspešnem poskusu proučitve obstoječega stanja podnebnih selitev med selivci s
Tuvaluja je prišlo do odločitve o izvedbi terenske raziskave v eni od preostalih vzorčnih regij.
Jeseni 2012 je bil opravljen obisk Bangladeša, ki velja poleg majhnih otoških in sahelskih
držav za trenutno najbolj podnebno ranljivo državo na svetu. Bangladeš se v literaturi večkrat
omenja kot študijski primer podnebno ranljive države s skromno prilagoditveno
zmogljivostjo. Po pomoč sem se obrnil na msr. Mitjo Leskovarja iz Vatikana, ki je pred leti
deloval kot tajnik nuncija v Bangladešu. Po večkratnih poskusih mu je uspelo navezati stik z
generalnim tajnikom dobrodelne nevladne organizacije Karitas Bangladeš (angl. Caritas
Bangladesh) dr. Benedictom Alom D'Rozarijem, ki je ponudil logistično podporo pri izvedbi
terenske raziskave. Karitas Bangladeš mi je v času obiska med 20. oktobrom in 10.
novembrom 2012 nudil namestitev, delovne prostore in tudi siceršnjo strokovno podporo
osebja. Po proučitvi lokalnih razmer je prišlo do odločitve, da bo terensko delo opravljeno v
26
okraju Shyamnagar v jugozahodnem delu države, ki ga je leta 2009 ob že sicer slabih
življenjskih pogojih prebivalstva dodatno prizadel tropski ciklon Aila. Skupaj s karitasovim
osebjem iz regijskega centra v mestu Shyamnagar in najetim študentom iz Khulne
(prevajalec) je bil sestavljena petčlanska delovna skupina. V devetih dneh, kolikor je trajala
terenska raziskava, je bilo obiskanih deset najbolj podnebno ranljivih ter zaradi Aile najbolj
prizadetih naselij. Vzpostavljen je bil neposreden stik z morebitnimi podnebnimi selivci,
povratniki, začasnimi selivci, izseljenci in očividci naravne nesreče. Z motorji in čolni je bilo
prevoženih ≈ 800 km poti. Med prebivalci najranljivejših naselij je bilo izpolnjenih 126 anket
in opravljenih 20 intervjujev. Poleg tega je bilo zbrano ogromno slikovnega gradiva. Pred
vrnitvijo v Dako so bili v Khulni opravljeni še intervjuji s tremi karitasovimi strokovnjaki in
dvema profesorjema na tamkajšnji univerzi. Podobno delo je bilo opravljeno v Daki, kjer sta
bila v vzorec intervjuvancev zajeta še dva profesorja z osrednje državne univerze in
uslužbenca dobrodelnih nevladnih organizacij Barcik in Ledars, ki poleg Karitasa delujeta v
Bangladešu. Po opravljenem terenskem delu je sledila analitična obdelava pridobljenih
podatkov in primerjava z rezultati podobnih raziskav. Rezultati terenske raziskave
predstavljajo pomemben del doktorske disertacije.
Slika 1: Sprejem pri dr. B. A. D'Rozariju, generalnem tajniku nevladne organizacije Karitas
Bangladeš
Avtor: J. Kočar
Temeljni prispevek disertacije so projekcije razvoja podnebnih selitev v prihodnosti. V ta
namen so bili izdelani scenariji podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja tako na
regionalni kot globalni ravni. Za osnovo so uporabljene ocene scenarijev značilnih potekov
koncentracij (RCP), ki so izšli v zadnjem poročilu IPCC-ja iz leta 2013. Ob hkratnem
upoštevanju rezultatov predhodnega proučevanja obstoječih podnebnih selitev v vzorčnih
regijah so bili izdelani štirje scenariji podnebnih selitev. Scenariji se med seboj ločijo po
različnem poteku blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja v 21. stoletju in so poimenovani
po stopnji predvidene rasti podnebnih selitev. Med seboj se ločijo tudi po stopnjah verjetnosti
in družbene sprejemljivosti. Z izdelavo globalnih in regionalnih scenarijev podnebnih selitev
je bila raziskava sklenjena.
27
28
1.5. TERMINOLOŠKA VPRAŠANJA
Področje raziskovanja podnebnih selitev ima kar nekaj terminoloških zadreg, ki se pojavljajo
tako pri geomorfoloških, klimatoloških kot demografskih vsebinah.
Izziv je predstavljala že izbira skupnega poimenovanja obravnavanih območij. V strokovni
literaturi se pogosto pojavlja pojem »obalni sistemi« (Woodroffe, 2003) in ob upoštevanju
majhne nadmorske višine, bi bil lahko uporabljen pojem »nizki obalni sistemi«. Vendar se
omenjeni pojem po nepotrebnem opira na sistemsko teorijo, zato je manj primeren. Skupna
značilnost proučevanih območij je prisotnost nizke obale. Nizka obala je preozek pojem, saj
je obala le »mejno ozemlje med morjem in kopnim, podvrženo delovanju morskih valov in
tokov, plimovanju, abraziji in akumulaciji« (Leksikon Cankarjeve založbe: Geografija, 1985,
str. 146). Pojem je mogoče razširiti na »območja oz. regije z nizko obalo«. Območja, ki so v
disertaciji podrobneje proučena, so rečne delte in koralni otoki. To niso kakršna koli območja
z nizko obalo ampak jim je skupna majhna nadmorska višina zaledja. Temu dejstvu bi
ustrezal pojem »nižina«, saj je to »zemeljsko površje v nizki nadmorski višini« (Leksikon
Cankarjeve založbe: Geografija, 1985, str. 144). Če se nižina proti morju zaključuje z obalo,
bi bil lahko uporabljen pojem »obalna nižina«, kar se pa v slovenskem geografskem
izrazoslovju ne uporablja. V dispoziciji je v okviru naslova naveden pojem »regije z nizko
obalo«, ki se je tekom raziskave izkazal za preširokega. Za regijo z nizko obalo velja, da ni
nujno nižina, zato bi bilo smotrno pojem zožiti oz. ga natančneje opredeliti. Morda bi bil
primernejši pojem »nižinske regije z nizko obalo« oz. kar »nižinske obalne regije«, saj je
logično, da se nižina proti morju zaključuje z nizko obalo. Pojem »regija« nosi v sebi dodatno
sporočilno vrednost in opredeljuje »večje ozemlje, ki ga družijo skupne naravne ali družbene
značilnosti in na katerem se pojavi med seboj tako povezujejo, součinkujejo ali prepletajo, da
dajejo ozemlju določeno svojskost in celovitost« (Krušič, 1985, str. 194). »Regije« so v
disertaciji omejene predvsem na študijske primere, zato je bilo v večini primerov bolj
smiselno uporabiti pojem »območje«. Disertacija se namreč osredotoča na učinke dviganja
morske gladine, ki je posledica globalnega segrevanja. Ti učinki so neposredno prisotni le na
ožjem obalnem pasu lahko pa tudi posredno v obliki tropsko-ciklonskih nevihtnih valov in
zaslanjevanja tal v širšem obalnem zaledju. V nekaterih regijah (Bangladeš) zajemajo učinki
tropskih ciklonov in zaslanjevanja tal tudi več sto kilometrov širok obalni pas, zato je bilo v
disertaciji za območje raziskovanja najbolj smotrno uporabiti pojem »območja z nizko
obalo«.
Največje terminološke zadrege so bile prisotne v uporabi pojmov, ki so povezani s
podnebnimi selitvami. Problematika tovrstnih selitev je relativno nova, zato ohranja številna
odprta terminološka vprašanja na globalni ravni. Za raziskovalce je postala bolj zanimiva šele
po objavi IPCC-jevega četrtega poročila (AR4) iz leta 2007. Da bodo predstavljale selitve v
prihodnosti vse večji mednarodni problem kaže tudi napoved IPCC-ja, da bo do leta 2050 na
svetu že 200 milijonov podnebnih selivcev (Brown 2008: 11 po IPCC, 2007b). Pri definiranju
pojmov znotraj pojava podnebnih selitev obstajajo številne terminološke zadrege, ki izhajajo
tudi iz političnih predsodkov (Brown, 2008).
Terminološka vprašanja okrog pojma »podnebne selitve« so bila eden od pomembnih ciljev
raziskave. Velik del uporabljene literature se posveča definiranju in ocenjevanju števila
»okoljskih beguncev« ali »okoljskih selivcev«, ki izstopajo iz vrst ostalih selivcev. Pri tem je
problematično, da takšne selitve v razvitem svetu razumejo kot velik politični izziv zaradi
strahu pred valom iskalcev azila. Po drugi strani so lahko napovedi razvoja okoljskih oz.
podnebnih selitev in argumenti v političnih razpravah neprimerni zaradi naslednjih dveh
razlogov: napovedi števila morebitnih selivcev pogosto temeljijo na zelo grobih demografskih
ocenah, saj statistika ne pokriva vseh najbolj ranljivih območij in malo verjetno je, da bi vsi
prebivalci zapustili prizadeta območja zaradi vplivov podnebnih sprememb, kaj šele da bi
29
izbrali selitev v tujino oz. selitev v razvite zahodne države. Za medcelinsko selitev se namreč
ne odločajo najrevnejši prebivalci, temveč le tisti, ki zmorejo plačati dolgo pot (Black idr.,
2008). Malo verjetno je, da bi se ljudje, katerih življenje so ogrozile posledice podnebnih
sprememb, nenadno odločili za selitev v Evropo ali Severno Ameriko.
Pojem »podnebni begunec« izvira iz stališča, da so podnebne spremembe prvenstveno
odgovorne za preganjanje ljudi iz njihovih domov, vendar je to stališče problematično, saj so
selitve večvzročni pojav, v katerem součinkujejo številni različni dejavniki (Goldin idr.,
2011). Pojem »okoljski begunci« je prvi uporabil Lester Brown (Kajfež Bogataj, 2008) že v
70. letih prejšnjega stoletja in se je v naslednjih desetletjih naglo razširil. Kljub svoji široki
uporabi ni uradno sprejet, saj za to obstajajo pravne ovire. Tudi L. Brown daje
terminološkemu vprašanju velik pomen in meni, da je bil prvi, ki je opozoril na naraščajoč
problem okoljskih beguncev, Janos Bogardi, direktor okoljskega inštituta, ki deluje v okviru
OZN. Vendar njegov predlog o razširitvi pojma »begunec« ni bil širše podprt. Konvencija
OZN iz leta 1951 in Protokol iz leta 1967, ki obravnavata status begunca, podnebnih selivcev
ne vključujeta. Uradna definicija pojma »begunec« temelji na zelo ozki razlagi in ga označuje
kot »osebo, ki je zunaj svoje države ali življenjskega prostora in se ne more vrniti domov
zaradi strahu pred preganjanjem«. Pojem »podnebni begunci« pogosteje uporabljajo
raziskovalci iz podnebno ranljivih držav v razvoju, ki pritiskajo na razvite države, da priznajo
status begunca tudi prisilnim podnebnim selivcem in zanje poskrbijo v skladu z
mednarodnimi standardi, ki sicer veljajo za politične begunce. Z nasprotne strani obstajajo
pomisleki, saj se razvite države otepajo svoje odgovornosti do žrtev posledic podnebnih
sprememb. Torej se pri uveljavljanju katerega koli pojma ne da izogniti političnim pritiskom,
zato je okrog tega vprašanja še vedno veliko nedorečenosti (Brown, 2008, str. 13–15, 36–37;
Boyle idr., 1998, str. 182).
O terminoloških zadregah v svoji študiji razpravlja tudi Hasan Mehedi (Mehedi, 2010). Meni,
da se v literaturi pojavlja veliko med seboj podobnih pojmov, kot so »prisilni okoljski
selivci«, »okoljsko motivirani selivci«, »podnebni begunci«, »klimatski migranti«,
»klimigranti«, »okoljski razseljenci«, »eko-begunci«, »ekološki razseljenci« ipd. Med avtorji
ni prišlo do soglasja, saj obstaja med omenjenimi pojmi kar nekaj razlik. Kljub temu so
številne ugledne mednarodne organizacije, kot je UNHCR, sprejele pojem »Climate Induced
Displaced People« (Mehedi 2010, str. 2), ki se ga lahko poenostavljeno prevaja v slovenščino
kot »podnebni razseljenci«. Ob naravnih nesrečah se žrtve preselijo v različne kraje, torej jih
spremlja razseljevanje. Prednost pojma je tudi njegova politična neoporečnost. Zato pojem
»podnebni razseljenci« nosi v sebi dodatno informacijo nenadne odločitve, medtem ko je
pojma »selivci« in »izseljenci« ne. po drugi strani omenjeni pojem ne pokriva prostovoljnih
podnebnih selivcev, saj so ti vključeni v obstoječe selitvene tokove torej niso razseljenci.
Poleg tega nespretno izraža dejansko stanje, saj si v primeru izrazitih naravnih nesreč, kot je
npr. uničujoči tropski ciklon na koralnem otočju, s katerega so se prebivalci prisiljeni
umakniti, le-ti zaslužijo pojem »begunci«. Pojem »podnebni begunci« bo morda v prihodnosti
splošno sprejet, saj gre v tem in podobnih primerih nedvomno za prisilne oz. neprostovoljne
selitve.
Pri Mednarodni organizaciji za selitve (International Organization for Migration - IOM) raje
uporabljajo pojem »okoljski selivci« (angl. evironmental migrants), s katerim označujejo
»osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih ali napredujočih okoljskih sprememb, ki
prizadenejo njihova življenja ali življenjske pogoje, prisiljeni in se selijo bodisi znotraj
domačega ozemlja ali v tujino« (Goldin idr., 2011). Znotraj negativnih okoljskih sprememb
imajo v zadnjih desetletjih pomembno vlogo podnebne spremembe in v primeru, da so te
ključni selitveni dejavnik, se lahko v pojmu pridevnik »okoljski« nadomesti s pridevnikom
»podnebni« in nastane pojem »podnebni selivci«, ki je uporabljen pojem v disertaciji.
30
Podnebni selivci so osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih izrednih vremenskih
dogodkov, ki povzročijo humanitarno katastrofo, prisiljeni zapustiti svoje domove ali se za
selitev odločijo prostovoljno zaradi napredujočih posledic podnebnih sprememb, ker v njih
ustvarjajo občutek neperspektivnosti.
Smiselno podoben pojem so »podnebne selitve«. Podnebne selitve so selitve, ki jih pretežno
povzroča podnebni dejavnik bodisi kot izredni vremenski dogodek ali kot napredujoči
podnebni proces, ki s svojimi posledicami dolgoročno ogrozijo preživetje prizadetih
prebivalcev.
Dejansko tudi pojem »podnebne selitve« ne pokriva obravnavanih pojavov celostno.
Podnebje predstavlja le omejen del okoljskega sistema in je le eden od njegovih interaktivnih
dejavnikov, kar zmanjšuje primernost omenjenega pojma. Pri odločitvi za selitev sodeluje
cela vrsta različnih selitvenih dejavnikov. V primeru uporabe pojma »podnebne selitve« bi
moral dejavnik podnebja oz. podnebnih sprememb prevladati nad ostalimi selitvenimi
dejavniki. Nedvomno takšno stanje nastopi v primeru izrednih vremenskih dogodkov, ki
porušijo ravnovesje v okolju in žrtve nimajo več možnosti zagotavljati svojih potreb po
osnovnih naravnih virih. Na svoje izvorno območje se vsaj nekaj časa ne morejo vrniti zaradi
dolgotrajnih okoljskih sprememb, ki tako poslabšajo možnosti preživetja, da preprečuje
vrnitev. Ključni selitveni dejavnik odbijanja je v tem primeru izredna vremenska situacija, ki
jo morda lahko pripišemo podnebnim spremembam, vendar je korelacijo težko dokazati.
Poleg tega so podobne situacije, ki sprožajo selitvene valove, tudi drugi naravni pojavi,
kakršna sta npr. potres in cunami, na katere podnebne spremembe nimajo nikakršnega vpliva.
V primeru drugih, torej nevremenskih izrednih naravnih dogodkov, se lahko uporabi
pomensko širše uveljavljen pojem »okoljski selivci«.
Pojem »okoljske selitve« obsega skupino selitev, ki jih sprožajo spremembe v okolju.
Podnebje je le eden od dejavnikov, zato se lahko o podnebnih selitvah govori le v primeru, da
dejavnik podnebja prevlada nad ostalimi selitvenimi dejavniki (Brown 2008, str. 16–20).
Podnebni selitveni dejavniki niso prisotni le ob naravnih nesrečah, ampak tudi ob relativno
stabilnem stanju okolja. Zato obstaja možnost, da se sicer v manjšem številu vendar
konstantno odločajo za podnebne selitve tudi ljudje, ki niso neposredno prizadeti zaradi
izrednih vremenskih dogodkov, temveč jih motivira k selitvi strah pred nepredvidljivimi
posledicami podnebnih sprememb v prihodnosti. Tako je pojem »podnebni razseljenci«, ki ga
uveljavlja UNHCR, kakor tudi pojem »podnebni begunci« zato smiselno razširiti v pojem
»podnebni selivci«, ki pokriva tako prisilne kot prostovoljne selivce.
V okraju Shyamnagar predstavljajo ključni selitveni dejavnik odbijanja občasni pojavi
uničujočega tropskega ciklona, katerega pojavnost je težko pripisati podnebnim spremembam,
a hkrati tega ni mogoče izključiti. Opazovanja v zadnjih petdesetih letih so namreč pokazala,
da se silovitost in pogostost tropskih ciklonov na območju Bengalskega zaliva ne povečujeta
(Ahmed in Shamsuddin 2011, str. 63–75). Obstoječi selitveni tokovi v Bangladešu so odraz
družbeno-gospodarskega neravnovesja v državi, katerega rezultat so množične ruralno-urbane
selitve (Afsar, 2000). Pri prepoznavanju podnebnih selitev znotraj omenjenih selitvenih tokov
je ključno upoštevanje okoljskih selitvenih dejavnikov odbijanja, ki so v znatni korelaciji s
podnebnimi spremembami, zato je uporaba pojma »podnebni selivci« smiselna le v primeru,
da omenjeni podnebni dejavniki očitno prevladujejo med ostalimi selitvenimi dejavniki.
31
32
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1. SELITVE
2.1.1. OPREDELITEV POJMA »SELITVE«
Človeštvo je najbolj dinamičen del biosfere, zato je stalno gibanje ena od njegovih glavnih
značilnosti. Gibanje prebivalstva je kompleksen pojav, pri katerem gre za splet več
interaktivnih demografskih procesov. Osnovni obliki demografske dinamike sta naravno ali
biološko in prostorsko ali selitveno gibanje (De Blij in Murphy, 1998, str. 81). Selitve so
običajno opredeljene kot prostorski premiki posameznih prebivalcev ali selivcev z območja
izseljevanja na območje priseljevanja in označujejo prostorsko mobilnost prebivalstva
(Malačič, 2006, str. 144).
Selitve so zapleten in kompleksen pojem z različnimi motivi, vzroki in specifičnimi oblikami
in so multidisciplinarno področje raziskovanja (Mesić, 2002, str. 239). Selitve vplivajo na
kulturo družbe priseljevanja, imajo psihološke učinke na selivce in vplivajo na gospodarstvo
ter politično stabilnost v posameznih regijah. Selitve se pojavljajo v številnih oblikah, saj je
težko povzeti skupne značilnosti selitev mladih iskalcev zaposlitve, upokojenih povratnikov,
političnih beguncev in nomadov.
Geografija se ukvarja predvsem s prostorskimi učinki selitev, z vzroki in posledicami selitev
in z območji izseljevanja in priseljevanja (Boyle idr., 1998, str. 1–5). Pri pojmovanju selitev
je za geografe najpomembnejše mehanično gibanje ljudi na določeni razdalji, s ciljem
relativne trajnosti novega prebivališča. Selitve potekajo v treh fazah: izselitev, pot in
priselitev. Izseljevanje ali emigracija je gibanje ljudi iz enega kraja stalnega bivanja v drug
kraj stalnega bivališča oz. iz družbe izseljevanja v družbo priseljevanja. Gre za trajno, stalno
ali dolgotrajno (nad eno leto) zapustitev kraja stalnega bivališča. Priseljevanje ali imigracija
označuje stalni ali dolgotrajen prihod v nov kraj bivanja in pridobitev novega prebivališča.
Povratništvo ali reemigracija je pojav, ko se nekdanji prebivalec kraja po daljšem obdobju
bivanja za stalno vrne nazaj v izvorni kraj izseljevanja. Udeležence selitev predstavljajo:
izseljenci ali emigranti, priseljenci ali imigranti in povratniki ali reemigranti (Kladnik idr.,
2005, str. 223, 340).
Selitve niso edina oblika gibanja, ki vpliva na prebivalstvo in njihove skupnosti. Mobilnost
prebivalstva je izraz kulture posamezne družbe in je v korelaciji s stopnjo razvitosti države,
kateri pripada. Vsakodnevna vožnja na delovno mesto je krožno gibanje. Naslednja stopnja
mobilnosti je periodično gibanje, ki predstavlja različne sezonske selitve npr. zaradi
izobraževanja (De Blij in Murphy, 1998, str. 93–95).
Najpogostejši primer krožnega gibanja v predindustrijskih skupnostih predstavlja
vsakodnevno odhajanje na polje in vračanje domov, medtem ko je v urbanizirani družbi
vsakodnevni prevoz na delo v urbanem središču in lahko predstavlja večurno vožnjo z
različnimi prevoznimi sredstvi. Suburbanizacija gospodarskih dejavnosti čas vožnje na
delovno mesto še podaljšuje. Omenjeni pojav ima med drugim namen pritegniti delavce iz
čim širšega mestnega zaledja. H krožnemu gibanju sodijo tudi raznovrstna vsakodnevna
opravila, kot sta obisk prijateljev in nakupovanje, ter sezonsko gibanje, kot sta počitniško
potovanje in obiski sorodnikov ob periodičnih praznikih. Posebna oblika krožnega gibanja je
nomadizem (De Blij in Murphy, 1998, str. 93–95).
Periodično gibanje se pojavlja v različnih oblikah. Poleg študentov, ki so za daljši čas
nastanjeni v kraju študija in se vračajo domov le v času počitnic, sodijo v to skupino še
vojaške misije, sezonsko delo v kmetijstvu in planšarstvo (De Blij in Murphy, 1998, str. 94).
33
Med vsemi vrstami gibanja je najpomembnejše selitveno gibanje. Stalna selitev pomeni za
selivca povsem nov začetek v območju priseljevanja. Zanjo so značilni številni vzroki in
oblike (De Blij in Murphy, 1998, str. 95).
S spreminjanjem prostora bivanja spremeni selivec tudi družbeno okolje, v katerem veljajo
drugačni družbeno-gospodarski odnosi, kulturna razvitost, navade, institucije idr. Tako selitve
omogočajo druženje z ljudmi z drugačnimi lastnostmi, kar vodi v izmenjavo izkušenj, navad
in idej. Selitve spodbujajo ustvarjalnost, vsestranski razvoj, širjenje in prepletanje različnih
kultur ter zahtevajo prilagajanje. Hkrati imajo lahko tudi negativne posledice, kot so konflikti,
zato so lahko dejavniki stagnacije ali nazadovanja družbenega razvoja. Priseljenec se v novem
okolju lahko odziva pozitivno s prilagajanjem novemu družbenemu okolju, s sprejemanjem
novega in z zavračanjem, opuščanjem oz. spreminjanjem starega ali negativno z zavračanjem
novega ob pretežnem ohranjanju starega. Ob prilagajanju so priseljenci postavljeni v položaj,
ki terja od njih ustvarjalne napore, torej so selitve praviloma ustvarjalne. Selitve lahko
interpretiramo tudi kot prispevek k človekovi svobodi, saj je tisti, ki potuje, svobodnejši od
tistega, ki ne sme ali ne more potovati. Selitve zahtevajo od selivca temeljite spremembe
družbenih identitet (Klinar, 1976, str. 15).
Z globalizacijo se pomen držav zmanjšuje in selitve postajajo v modernih družbah vse bolj
prisotne in enostavne. Selitve so zelo pomemben dejavnik oblikovanja geografskega okolja,
saj odločilno vplivajo na gostoto in razporeditev prebivalstva. Poznavanje selitev je
pomembno tudi za boljše razumevanje preteklega in bodočega družbenega razvoja.
Že prve raziskave selitev so proučevale njihovo selektivnost. Z njo se je ukvarjala zlasti
demografija. Raziskovali so lastnosti selivcev, kot so: starost, spol, rasna pripadnost,
izobrazba ipd. Raziskave so tako slonele na kvantitativnih podatkih, s katerimi so razpolagali
statistični uradi ali so bili pridobljeni z anketiranjem. Zelo zgodaj je bila postavljena meja
med notranjimi in zunanjimi selitvami (Mesić, 2002, str. 268).
Selektivnost izhaja iz dejstva, da so znotraj družbe izseljevanja različne skupine ljudi, ki so
različno dojemljive za selitve in zato se za izselitev odločajo selektivno. Pojavi se proces
samoselekcije. Starostna selektivnost je omejena predvsem na starostno skupino 18–35 let.
Kasnejše raziskave so iz te skupine izločile skupino 20–29 let kot najbolj aktivno selitveno
skupino, ki se je najbolj sposobna hitro prilagoditi novemu okolju. Starejši so v povprečju
veliko bolj družbeno in materialno vezani na svoj prostor bivanja in so zato selitvam manj
naklonjeni. Spolna sestava prebivalstva vpliva na splošno oceno selektivnosti selitev v manjši
meri. Spol je sicer zelo dober pokazatelj diferenciacije, a se pri različnih kulturah različno
izraža. Čeprav velja splošno prepričanje, da se moški selijo pogosteje kot ženske, to v vseh
kulturah ne drži. Podobno velja za stopnjo izobrazbe. Bolj izobraženi so načeloma bolj
nagnjeni k izselitvi zaradi boljše sposobnosti sprejemanja novosti le v bolj razvitih družbah,
medtem ko v državah v razvoju o tem odloča še vrsta drugih dejavnikov. Podobno velja za
poklicno selektivnost. Mnenje, da se ljudje z zahtevnejšim poklicem pogosteje selijo zaradi
večjega povpraševanja na trgu dela družbe priseljevanja, velja le v razvitejših družbah. V
manj razvitih družbah so pogostejši selivci iz vrst obubožanih kmetov, ki iščejo zaposlitev v
industriji, kot posledica demografskega prehoda oz. prenaseljenosti izvornega območja
(Mesić, 2002, str. 268–270).
Družbe priseljevanja pogosto organizirajo v družbah izseljevanja posebne institucije, s
katerimi opravljajo predhodno selekcijo selivcev. Te institucije izbirajo selivce po
zdravstvenih, izobrazbenih in drugih kriterijih. Institucionalno preverjanje selivcev se
nadaljuje tudi po priselitvi v družbo priseljevanja, s katerim preverjajo njihove zdravstvene,
delovne in moralne sposobnosti (Klinar, 1976, str. 30–32).
Selitve delimo po trajanju na začasne in stalne. Kdor pri prekoračitvi meja osnovnega
selitvenega območja spremeni stalno prebivališče je stalen in kdor ga ne spremeni je začasen
selivec. Druga delitev razlikuje primarne, sekundarne in povratne selitve. Prva selitev iz
34
rojstnega kraja je primarna selitev in vse ostale so sekundarne, medtem ko je vrnitev v rojstni
kraj je povratna selitev. Z vidika procesa urbanizacije je pomembna delitev na ruralne in
urbane selitve oz. na selitve med vaškimi in mestnimi naselji. Ta delitev loči štiri možne
tokove: ruralno-ruralni, ruralno-urbani, urbano-ruralni in urbano-urbani selitveni tok.
Naslednja delitev je na posamične (individualne) in skupinske (kolektivne) selitve, pri čemer
gre pri neorganiziranih masovnih selitvah za eksodus. V preteklosti so prevladovale
kolektivne selitve zlasti v obliki kolonizacije neposeljenih območij, medtem ko so v sodobni
družbi pogostejše individualne selitve. Najbolj splošna razvrstitev je na notranje in zunanje ali
mednarodne selitve (meddržavne, medcelinske). Prve so sicer bolj množične, a imajo zunanje
na države večji gospodarski in politični vpliv, zato se jim v stroki običajno posveča več
pozornosti (Malačič, 2006, str. 145; De Blij in Murphy, 1998, str. 96).
Posebno vlogo pri razumevanju podnebnih selitev ima delitev selitev glede na voljo na
prostovoljne in prisilne selitve. Razliko med obema oblikama najbolje ponazarja primerjava
med selitvami Evropejcev in Afričanov v Ameriko v 18. in 19. stoletju. Prvi so odhajali
prostovoljno s precejšnjo mero avanturizma, medtem ko so bili drugi v selitev prisiljeni. Prvi
so lahko vplivali na izbiro območja priselitve, drugi ne (De Blij in Murphy, 1998, str. 84).
Večina evropskih priseljencev v Ameriko je iskala boljše možnosti in življenjske pogoje in le
manjši del, kot npr. Irci, je bil v selitev prisiljen zaradi okoljskih in političnih vzrokov. Pri
prisilnih selitvah prevladujejo selitveni dejavniki privlačevanja, kot so večje možnosti za
uspeh. Še danes ti dejavniki ustvarjajo silo, ki prevladuje tako v mednarodnih kot v ruralnourbanih selitvenih tokovih, ki še vedno obstajajo znotraj držav v razvoju. Pomemben selitveni
dejavnik, ki prispeva k razvoju prostovoljnih selitev, je želja po pridružitvi skupnosti s
podobno kulturo ali političnim prepričanjem (De Blij in Murphy, 1998, str. 85). Čeprav v
razvoj prostovoljnih selitev vsaj do neke mere usmerja politika, so vendarle rezultat odločitve
posameznika. Pri prisilnih selitvah je vloga individualnega odločanja zanemarljiva tako glede
odločitve same kot območja priseljevanja (Boyle idr., 1998, str. 181).
Lastnosti selitev odražajo splet osebne odločitve, družbene dinamike selitvenih procesov ter
političnih in gospodarskih struktur. Odločitve za selitev so rezultat številnih interaktivnih
dejavnikov in vključujejo osebne stroške in tveganja, stopnjo izobrazbe, finančne vire,
družbeni kapital, socialne mreže ipd. (Goldin idr. 2011, str. 120).
Selitve se pojavljajo na različnih ravneh. Ljudje se ne gibljejo le iz ene celine ali države v
drugo, temveč se gibljejo tudi znotraj posameznih držav ali celo znotraj posameznih mest.
Številni dejavniki, ki vplivajo na selitve na globalni ravni, prispevajo k razumevanju selitev
na lokalni ravni, čeprav lahko po drugi strani lastnosti posameznega kraja v veliki meri
vplivajo na prostor in vzročnost selitev (De Blij in Murphy, 1998, str. 102).
Če si selivci ustvarijo znotraj območja priseljevanja nov stalni dom, govorimo o stalnih
selitvah. Drugi se odločijo le za časovno neopredeljene začasne selitve. Med njimi ločimo
sezonske selitve (počitniška letovanja), tedenske selitve, pri katerih se selivci za konec tedna
vračajo domov (študenti, čezmejni delavci) in dnevne selitve, ki predstavljajo vsakodnevno
selitev iz obmestja v mesto (delavci, dijaki) ((Kladnik idr., 2005, str. 223; De Blij in Murphy,
1998, str. 81).
Mesić navaja še nekaj drugih oblik selitev (Mesić, 2002, str. 250—263):
 Sinhijeva delitev selitev glede na obsežnost: množične, umirjene in šibke,
 Appleyardova delitev mednarodnih selivcev: stalni, začasni pogodbeni delavci,
začasni profesionalni prehodni selivci (npr. strokovnjaki v mednarodnih ustanovah) in
prikriti selivci (npr. ilegalni delavci).
Mednarodnim selitvam je v stroki namenjena posebna pozornost. Pri njih sta tako območje
izseljevanja kot priseljevanja v različnih državah. Po standardih OZN-a spadajo v kategorijo
mednarodnih selivcev vse osebe, ki zamenjajo državo bivanja za obdobje dolgo več kot eno
35
leto, zato v njo ne sodijo: turisti, sezonski delavci, dnevni selivci in vsi ostali, ki se priselijo za
krajši čas. Po časovnem minimumu bivanja se standardi posameznih držav nekoliko
razlikujejo. V nekaterih državah, kot je Nemčija, statistika uvršča osebe med priseljence že po
treh mesecih bivanja v državi. Po drugi strani registri prebivalstva nekaterih držav, kot je
Velika Britanija, priseljencev sploh ne obravnavajo kot posebno kategorijo, zato obstajajo
glede števila priseljencev le strokovne ocene. Veliko težavo pri definiranju mednarodnih
selitev predstavlja prostorska dimenzija. V zelo velikih državah obravnavajo kot notranje
selitve celo selitve na razdalji več tisoč kilometrov, saj je po definiciji mednarodnih selitvah
potreben prestop mednarodne meje. S tem v zvezi je vprašanje mednarodnih selitev zelo
povezano z vprašanjem državljanstva in mednarodnih odnosov. Danes so redki selivci, ki se
doživljenjsko preselijo v tujo državo, saj je povratništvo vse bolj prisotno (Münz in Reiterer,
2007, str. 156–157).
Pri opredeljevanju mednarodnih selitev je treba upoštevati naslednje elemente (Klinar, 1976,
str. 16–20):
 fizično gibanje v geografskem prostoru,
 sprememba v interakcijskem sistemu,
 odločitev na osnovi hierarhično določenih vrednot,
 intervencijske ovire,
 socialne dimenzije,
 socialni nadzor in kompenzacijske funkcije.
Fizično gibanje v geografskem prostoru povzroči relativno trajno spremembo bivališča, kar
pomeni spremembo družbenega sistema in kulture v najširšem pomenu (Klinar, 1976, str. 17).
Sprememba v interakcijskem sistemu nastopi, ko selivci pretrgajo odnose z družbo
izseljevanja in vzpostavijo nove odnose v družbi priseljevanja. Spremembe se dogajajo v vseh
družbenih sferah: na delovnem mestu, v odnosih do lokalne skupnosti, v politični ter socialni
participaciji ipd. (Klinar, 1976, str. 17–18).
Odločitev na osnovi hierarhično določenih vrednot sprejmejo selivci, ko presojajo smotrnost
selitve. V družbi izseljevanja obstaja skupina prebivalstva, ki oceni, da svojih ciljev ne bo
mogla uresničiti znotraj nje in vidi te možnosti v tujini. Potencialni izseljenci si izdelajo
sistem vrednot na podlagi katerega sprejmejo odločitev. Odločitev je zelo zahtevna, ker so
navezani na družbo izseljevanja in ker si izoblikujejo predstavo o družbi priseljevanja na
osnovi stereotipov (Klinar, 1976, str. 18).
Na odločitev za selitev vplivajo poleg selitvenih dejavnikov tudi intervencijske ovire. Obstaja
cela vrsta intervencijskih ovir, ki se vrivajo med oba sistema, kot so: fizična razdalja,
družbena distanca (problem pripadnikov tradicionalnih družb) ipd. (Klinar, 1976, str. 18–19).
Socialne dimenzije se razvijejo, ko postanejo selitve množične. Med priseljenci in družbo
priseljevanja ali med njimi samimi se razvijejo socialni odnosi. Pri veliki množici selivcev se
razvijejo ponavljajoči vzorci obnašanja (Klinar, 1976, str. 19).
Socialni nadzor in kompenzacijske funkcije so prisotni tako v družbi izseljevanja kot
priseljevanja. Selitve so funkcionalne in disfunkcionalne za obe družbi in opravljajo
pomembne funkcije družbenega razvoja. Družbam izseljevanja pomenijo selitve nekakšne
kompenzacijske dejavnosti, ki kratkoročno olajšujejo socialne napetosti in preprečujejo izbruh
konfliktov, medtem ko se v družbah priseljevanja lahko pojavita diskriminacija in segregacija,
saj lahko družbena elita izrabi priseljence za dosego svojih ciljev, kot je npr. zameglitev
socialnih problemov. Odprtost oz. zaprtost družb priseljevanja je odvisna od njihove
kadrovske in zunanje politike (Klinar, 1976, str. 19–20).
Na svetu prevladujejo selitveni tokovi, ki so zgodovinsko pogojeni in potekajo od
gospodarsko, kulturno in politično slabše razvitih k razvitejšim družbam. Za vsak selitveni tok
se razvije tudi šibkejši selitveni protitok. Nastali selitveni krog povezuje obe družbi.
36
Vzroki za povratništvo so v selitvenih dejavnikih odbijanja v družbi priseljevanja
(diskriminacija, težave z adaptacijo, gospodarska kriza, domotožje ipd.) in selitvenih
dejavnikih privlačevanja v družbi izseljevanja (pozitivne spremembe glede na izhodiščno
stanje, sorodniki ipd.). V skupino povratnikov običajno spadajo razočaranci, upokojenci in
inovatorji. Če se razmere v obeh družbah ne spremenijo bistveno, je povratništvo šibko
(Klinar, 1976, str. 22–23).
V svetu se širi mreža ti. verižnih selivcev. Število selivcev, ki so namenjeni v določeno
državo je vse bolj odvisno od števila njihovih predhodnikov iz matične države, ki tam že
bivajo. Socialne mreže, ki povezujejo priseljensko skupnost, so pomemben selitveni dejavnik
privlačevanja, ki novim priseljencem lajša bivanje v državi priseljevanja. V številnih državah
priseljevanja se povečuje število tistih selivcev, ki se sklicujejo na pravico do združitve z
družino in tistih ki so v selitev prisiljeni zaradi humanitarnih razlogov (Kralj, 2008, str. 145).
Selitev ni več tako težavna in tvegana, kot je bila v preteklosti. Sodobna prevozna sredstva in
informacijska tehnologija sta bistveno zmanjšali vpliv intervencijskih ovir. Številne
tehnološke novosti so svet približale in ga naredile bolj privlačnega. Uporaba klimatskih
naprav je npr. prispevala k zmanjšanju povratništva z juga na sever ZDA. Sodobna
komunikacijska sredstva omogočajo hitrejši pretok informacij med izseljenci in svojci ter med
delodajalci in iskalci zaposlitve (De Blij in Murphy, 1998, str. 83).
Za večino selivcev predstavlja razdalja kljub vsemu pomembno intervencijsko oviro, zato se
pogosteje odločajo za selitev v bližnje območje priseljevanja, ki ni vedno najbolj zaželeno.
Zato lahko selitve potekajo v več korakih. Pojav je zlasti prisoten pri prisilnih selitvah z nizko
stopnjo selektivnosti. V primeru prisilnih selitev se begunci v prvi fazi zatečejo v begunska
taborišča, v naslednjem koraku v manjša mesta, morda celo v prestolnico. Za izselitev v tujino
se običajno odločijo šele njihovi potomci, ki napredujejo po socialni lestvici in so bolj
pripravljeni na spoprijemanje z izzivi na območju priseljevanja (De Blij in Murphy, 1998, str.
84).
Med vsemi demografskimi procesi spadajo selitve tako po obsegu raziskovanja kot po
vsebinski in teoretični opredeljenosti med najmanj razvita področja demografije. V strokovni
literaturi prevladuje statistični pristop, kar vodi do precejšnje opisnosti, zato je naloga
znanosti, ki se s selitvami ukvarjajo, da presežejo opisnost in utrdijo teoretično utemeljeno
vzročno posledično raziskovanje (Malačič, 2006, str. 144).
Za merjenje selitev uporabljamo tri temeljne metode: trenutna (posnamemo stanje
prebivalstva v nekem trenutku), stalna (stalno spremljanje podatkov) in retrospektivna
(ugotavljanje preteklih selitev). Obseg selitev nam pokažeta bruto selitveni saldo (razmerje
med številom priseljencev in stalnimi prebivalci) in splošni selitveni saldo (razmerje med
številom izseljencev in priseljencev). V primerih, ko število priseljencev presega število
izseljencev, govorimo o pozitivnem in v nasprotnem primeru o negativnem selitvenem saldu.
V prvem primeru gre za države priseljevanja in v drugem za države izseljevanja. Selitveni
saldo izražamo v promilih (%0). Če je negativni selitveni saldo višji od naravnega prirastka
prebivalstva govorimo o zmanjševanju števila prebivalcev ali depopulaciji. Pri spremljanju
selitev nas zanimajo tudi osebni podatki selivcev: spol, starost, poklic, izobrazba, narodnost,
socialni status ipd., kar pridobimo s klasičnimi demografskimi metodami proučevanja
(anketiranje, obdelava statističnih podatkov in metoda intervjujev) (Bračič, 1983, str. 131).
V merjenje lahko vključimo tudi notranje selitve (Mesić, 2002, str. 267):
 stopnja zunanjih selitev = Z/P x 1000,
 stopnja notranjih selitev = N/P x 1000,
 neto selitvena stopnja = N – Z/P x 1000,
 skupna selitvena stopnja = N + Z/P x 1000.
(Z = zunanji selivci, N = notranji selivci, P = prebivalci)
37
2.1.2. KRATEK PREGLED TEORIJ SELITEV
Že prvi poskusi proučevanja selitev so pokazali, da so le-te zapleten proces. Prvi, ki je skušal
postaviti zakone selitev, je bil Ernst Georg Ravenstein. Proučeval je notranje selitve v
industrializirani Angliji in temu primerni so bili zaključki raziskav. Mnogi zakoni, čeprav je
vanje dvomil celo sam, so postali opora kasnejšim raziskavam (Mesić, 2002, str. 273–275).
Ob koncu 19. stoletja je F. J. Turner razvil »teorijo o talilnem loncu«. Njegovo delo temelji na
trditvi, da ameriški duh ni rezultat anglosaške kulture ampak zlitje kultur evropskih
priseljencev, ki so na ozemlju ZDA pomikali mejo zahodne kulture proti zahodu. Njegovi
nasledniki so ga kritizirali, da je pri tem dal premajhen pomen zunanjim selitvam v ZDA
(Mesić, 2002, str. 276–277). Kljub kritikam pa je pojem »talilni lonec« (angl. melting pot) še
vedno zelo navzoč tudi v sodobni rabi. Razumevanje ameriške družbe je vezano v veliki meri
prav na logiko selitev (Schefer, 2011, str. 221–227). ZDA so se v 19. stoletju širile
ozemeljsko in demografsko z valovi selitev, ki vsaj deloma obstajajo še danes.
Na začetku 20. stoletja se je razvila chicaška šola, ki je proučevala medgeneracijske razlike
med priseljenci prve in druge generacije. Čeprav ni prinesla vidnejših rezultatov, je prva, ki je
pri proučevanju selitev uporabila kvalitativne metode. Njen najpomembnejši predstavnik je
Robert Ezra Park, ki je trdil, da konflikt in konkurenca med skupinami za omejene življenjske
vire pripeljeta do asimilacije priseljencev. Bil je proti nasilni asimilaciji, a je hkrati verjel v
njeno neizogibnost. Tudi pri njem je igral »talilni lonec« ključno vlogo. Po njegovem mnenju
obstajajo tri stopnje na poti k popolni amerikanizaciji priseljencev: stik, akomodacija in
asimilacija, faze med njimi pa lahko pripeljejo do konfliktov, družbene dezintegracije in
psihološkega stresa. Park je tudi avtor pojma »kulturni hibrid«, ki opredeljuje človeka z
dvojno identiteto, ki jo pridobi z vključitvijo v večinsko kulturo (Mesić, 2002, str. 278–282 po
Park, 1950).
Leta 1956 je Herold Sounders razvil teorijo ravnotežja. Z njo je opozoril na velike razlike v
pritiskih prebivalstva na vire preživetja v različnih delih povojne Evrope. Rešitev za
zmanjšanje napetosti je videl v selitvah, ki bi pripeljale do ponovnega ravnotežja. Glede na
stopnjo razvitosti so bila nekatera območja prenaseljena, medtem ko je v drugih
primanjkovalo delovne sile. V prvih je bil pritisk prebivalstva prevelik in ga je bilo treba
znižati na dva načina bodisi z dviganjem življenjske ravni bodisi z zniževanjem standarda ali
s kombinacijo obeh. Na osebni ravni je morebitni selivec vsaka oseba, ki je razpeta med
svojimi zahtevami in svojim standardom. Kljub temu je njegova odločitev za selitev odvisna
še od številnih drugih dejavnikov (Mesić, 2002, str. 287–288 po Herold, 1956).
Po drugi svetovni vojni se je zopet povečal val selitev v Severno Ameriko in Avstralijo, zato
so bile številne teorije chicaške šole nadgrajene. Akomodacija priseljencev se je pokazala za
veliko bolj zapleteno, kot so jo opredeljevale starejše teorije. Nove poglede je razvil Shmuel
Noah Eisenstadt, ki se je ukvarjal z judovskim naseljevanjem Izraela. Zavrnil je nujnost
asimilacije in raje govoril o absorpciji (vsrkavanju) in integraciji (vključevanju) priseljencev.
Izhajal je iz naseljevanja evropskih Judov, ki so bili zaradi svojega urbanega porekla bistveno
bolj kulturno razviti od pripadnikov arabske staroselske ruralne družbe. Predvidel je, da bi
kulturni in strukturalni pluralizem trajal tako dolgo, dokler bi lahko v družbi priseljevanja
sporazumno razporejali gospodarsko moč. Podobne dvome o Parkovi asimilaciji so imeli
raziskovalci pri belih priseljencih v Afriki (Mesić, 2002, str. 288–289 po Eisenstadt, 1954).
Tudi v ZDA se pojavljajo kritiki, kot je bil Milton Gordon, ki je revidiral asimilacijski model
in opozoril na različne vidike asimilacijskega procesa: kulturne, strukturalne in psihološke.
Postavil je sedem spremenljivk, ki pripeljejo do asimilacije. Ob proučevanju etničnih skupin
znotraj ZDA (Afroameričani, katoličani, Judi, Portoričani) je ugotovil, da niti ena ni
popolnoma asimilirana, čeprav se ima za pripadnike ameriškega naroda. Za popolno
asimilacijo je smatral stanje, ko se identiteta pripadnika priseljenske skupnosti zlije z
38
anglosaško protestantsko (WASP) identiteto prvih ameriških naseljencev. Pri katoličanih
navaja njihovo vztrajanje na nekaterih moralnih normah, zaradi katerih so v stalnem konfliktu
z večino. Največji pomen daje strukturalni asimilaciji, kateri sledijo vse ostale. To pa ne velja
za kulturno asimilacijo (akulturacijo), ki lahko stagnira skozi več generacij in ne napreduje h
končni asimilaciji. Ameriško družbo je videl kot pluralistično, a je kljub temu verjel v končno
asimilacijo (Mesić, 2002, str. 289–292 po Gordon, 1964).
Teorijo odbijanja in privlačevanja je razvilo več avtorjev, med katerimi je najpomembnejši
Everett Lee. Odločitev za selitev ni naključna ali brezciljna temveč je posledica spoznanja
posameznika, da na območju izseljevanja ni mogoče ustrezno zadovoljiti določenih potreb in
interesov in da so te možnosti na območju priseljevanja večje. V tem smislu obstajata dve
vrsti selitvenih dejavnikov: dejavniki odbijanja in dejavniki privlačevanja (Mesić, 2002, str.
292–298 po Lee, 1966; De Blij in Murphy, 1998, str. 83–84).
Dejavniki odbijanja, imenovani tudi potisni dejavniki, prevladujejo na območju izseljevanja,
medtem ko na območju priseljevanja prevladujejo dejavniki privlačevanja. Med dejavnike
odbijanja spadajo: slabo gospodarsko stanje, brezposelnost, nizek osebni dohodek, razne
diskriminacije, kot so politične, verske, rasne, socialne in druge, odstopanje od vrednostnega
sistema družbe izseljevanja, omejene možnosti osebne rasti, naravne katastrofe, vojne ipd.,
medtem ko med dejavnike privlačevanja spadajo: učinkovito, dinamično, stabilno in
razvejano gospodarstvo, večje možnosti zaposlitve, pričakovan soliden osebni dohodek, dobre
možnosti izobraževanja, boljši splošni življenjski pogoji, socialna varnost, ugodno podnebje,
povezano družinsko ter sorodstveno življenje ipd. Poleg selitvenih dejavnikov spremljajo
selitve še intervencijske ovire, ki ovirajo selitveni proces, kot so velika oddaljenost,
ideološko-politične razlike med izvornim in ciljnim okoljem, finančno stanje selivcev,
poznavanje jezika ipd. (Mesić, 2002, str. 292–298; De Blij in Murphy, 1998, str. 81–84).
Motiviranost za selitev je pri različnih družbenih skupinah različna. Običajno so najbolj
selitveno motivirani mlajši, samski in revnejši prebivalci. Selitveni dejavniki selekcionirajo
kategorije selivcev. Selektivnost selivcev je neposredno sorazmerna z dejavniki privlačevanja
v družbi priseljevanja in obratno sorazmerna z dejavniki odbijanja v družbi izseljevanja. To
pomeni, da je selektivnost izseljencev majhna takrat, kadar prevladujejo potisni dejavniki v
družbi izseljevanja, kot so vojne in naravne katastrofe, ne da bi bili hkrati prisotni tudi
dejavniki privlačevanja v družbi priseljevanja. Pri prisilnih selitvah je stopnja selektivnosti
nizka, saj se selekcija uresničuje le pri selitvah, ki nastajajo na osnovi potreb in interesov.
Izseljenci imajo pred odhodom težave pri tehtanju med selitvenimi dejavniki obeh družb, ker
so jim razmere v družbi priseljevanja pretežno neznane, zato jih spremlja strah ali pretirana
vera v stereotipe. Prostovoljni selivci predstavljajo aktivni in inovatorski del družbe
izseljevanja in se dobro zavedajo svojega nizkega socialnega položaja in hkrati svojih
možnosti na območju priseljevanja (Klinar, 1976, str. 23–26).
Lee tudi navaja, da obseg selitev na nekem območju determinirajo naslednje spremenljivke:
stopnja različnosti območij izseljevanja in priseljevanja, stopnja različnosti prebivalstva, moč
intervencijskih ovir, stopnja nihanja gospodarske konjukture, stopnja razvitosti nekega
območja, povečevanje obsega selitev, težnje selitev k ustaljenim tokovom ter obstoj selitvenih
protitokov znotraj selitvenih krogov. Selitveni krog je sestavljen iz selitvenega toka iz
območja izseljevanja na območje priseljevanja in selitvenega protitoka v obratni smeri.
Selitveni tok vključuje v glavnem iskalce zaposlitve, selitveni protitok pa v glavnem
strokovnjake, ki se v okviru mednarodne pomoči selijo na manj razvita območja izseljevanja.
Učinkovitost selitvenega kroga je visoka, ko so na območju izseljevanja glavne determinante
dejavniki odbijanja, ko so intervencijske ovire velike in ko je stanje gospodarstva v območju
priseljevanja dobro. Medtem ko je učinkovitost selitvenega kroga majhna takrat, ko sta si
območji izseljevanja in priseljevanja podobni in ko je stanje gospodarstva v območju
priseljevanja slabo. Selitve so selektivne, ker različni ljudje različno reagirajo na selitvene
39
dejavnike. Selekcijo selivcev determinirajo selitveni dejavniki in intervencijske ovire.
Pozitivno selekcijo kažejo tisti selivci katerih selitev je determinirana z dejavniki
privlačevanja v območju priseljevanja in ki obvladujejo intervencijske ovire, medtem ko
negativno selekcijo kažejo selivci, katerih selitev je odziv dejavnikov odbijanja v družbi
izseljevanja. Glede na to, da se lastnosti selivcev nagibajo k bipolarnosti lahko pričakujemo,
da bo na migranta vplivala približno enaka količina pozitivnih dejavnikov v družbi
priseljevanja kot negativnih dejavnikov v izselitveni družbi. Selekcija selivcev je povezana z
različnim obdobjem življenja. Skupne lastnosti selivcev so približno vmesni rezultat lastnosti
obeh družb tako družbe priseljevanja kot družbe izseljevanja (Mesić, 2002, str. 292–298 po
Lee, 1966).
Slabost Leejeve teorije je, da predstavlja človeka oz. selivca kot »predmet« v njegovi pasivni
vlogi. Človek pa ni pasivno bitje, ki je podvrženo izključno delovanju dejavnikov iz okolja,
temveč je treba upoštevati tudi različne osebnostne lastnosti, saj se dejansko na selitvene
dejavnike ljudje odzivajo različno (Mesić, 2002, str. 292–298 po Lee, 1966).
Po neoklasični teoriji so tako notranje kot zunanje selitve rezultat neenake prostorske
razporeditve delovne sile in kapitala, ki delovno silo išče. Selitve sproža izključno trg dela. Ta
teorija velja tako na makro kot mikroravni. Na makro ravni so družbe priseljevanja le tiste,
katerim primanjkuje delovne sile. Ko se okrepijo razlike med območji, se okrepijo tudi
selitve. Sčasoma selitve oslabijo in ko so razlike med območji manjše od stroškov potovanja
in posledic psiholoških stresov, se selitveni tok ustavi. Podobno se obnaša tudi selitveni
protitok. Ko je razlika v vsebnosti kapitala med družbama velika je protitok kvalificiranih
delavcev in strokovnjakov, ki prihajajo kot oblika mednarodne strokovne pomoči, velik, ko pa
se razlika v kapitalu zmanjša, se umiri tudi selitveni protitok. Na mikroravni se mednarodne
selitve izražajo kot seštevek osebnih odločitev glede stroškov in koristi selitev. Višina
seštevkov o pričakovanih dobičkih na osebni ravni opredeljuje moč mednarodnega
selitvenega toka. Zaradi velike širine osebnih odločitev je ta model redko izpostavljen
empirični presoji. Zato neoklasična teorija ni mogla dati zadovoljivih razlag o selitvenih
odločitvah (Mesić, 2002, str. 299–306 po Lee, 1966).
Nova ekonomija selitev se je razvila v 80. letih 20. stoletja kot odgovor na pomanjkljivosti
neoklasične teorije. Za razliko od slednje nova ekonomija dokazuje, da mednarodne selitve
niso podvržene samo razlikam na mednarodnem trgu dela, temveč izhajajo tudi iz neuspeha
na drugih tržiščih, ki ogrožajo materialno blagostanje družbe izseljevanja in zmanjšujejo
možnosti hitrejšega napredka. Upošteva dejstvo, da je v razvitih družbah standard
gospodinjstev zagotovljen s tržiščem osebnega zavarovanja ali z vladnim socialnim
programom, medtem ko se investicijski kapital lahko dobi na kreditnem tržišču. Nasprotno je
tega v družbah izseljevanja bistveno manj. Da bi si tamkajšnja gospodinjstva zagotovila višjo
raven finančne varnosti, pošiljajo v tujino del svojih članov. Torej selitvene odločitve niso
rezultat samo osebnih izračunov temveč strategija širših gospodinjstev oz. družin (Mesić,
2002, str. 306–309).
Proučevanje selitev se od 70. let 20. stoletja dalje oddaljuje od popolnoma ekonomskih
pristopov. Tako se je razvila teorija interakcijskega premika. Začetke socioloških vidikov
zasledimo že v klasičnih teorijah družbene mobilnosti. Avtorji te teorije zavračajo hipotezo,
da so odločitve ljudi za selitev samo reakcija na selitvene dejavnike in gospodarske kazalce,
temveč je vsaka odločitev rezultat individualne presoje. Migrant se pri odločanju ne zaveda
družbeno-gospodarskih trendov v skupnosti kateri pripada, torej so odločitve popolnoma
prostovoljne. Za selitve so značilna naslednja dejstva: selitve so fizično gibanje posameznikov
ali skupin (vendar to dejstvo nič ne pove o socioloških lastnostih selitev), k selitvam ne sodijo
turistična potovanja (ker ne posegajo v interakcijski sistem), selitve omogoča proces
odločanja na osebni ravni (ki je zasnovan na hierarhično urejenih sistemih vrednot in želja) in
spremembe v teh sistemih lahko povzročijo spremembe interakcijskega sistema potencialnih
40
selivcev. Hkrati moramo upoštevati, da osebne odločitve same ne morejo oblikovati selitev.
Zelo pomemben dejavnik je tudi odprtost oz. zaprtost tako družbe izseljevanja kot družbe
priseljevanja. Selitve so torej družbeni proces, katerega rezultat je interakcijski premik in ta je
v središču socioloških raziskav (Mesić, 2002, str. 309–313).
Med najsodobnejšimi teorijami selitev izstopa teorija transnacionalizma, ki se je razvila
predvsem znotraj sodobnih socialno-antropoloških pristopov. Transnacionalizem je proces, s
katerim selivci ustvarjajo in ohranjajo multiple socialne odnose, ki povezujejo njihovo družbo
izseljevanja z družbo priseljevanja. Transnacionalne skupnosti in transnacionalni družbeni
prostori selivcem olajšujejo preživetje v družbi priseljevanja (Kralj, 2008, str. 151).
2.1.3. VZROKI SELITEV
Splošna izhodišča za raziskovanje vzrokov selitev pogosto izhajajo iz teorije odbijanja in
privlačevanja. Na odločitev za selitev vpliva splet selitvenih dejavnikov v obeh družbah in
intervencijskih ovir, ki so vrinjene med obe družbi. Pri vsaki odločitvi za selitev nek selitveni
dejavnik prevlada in s tem določi vzročnost selitev. Prevladujoči selitveni dejavnik določi
vrsto selitve in zasenči vpliv drugih vzrokov, kar pa ne pomeni, da ti ne obstajajo.
Za potrebe disertacije so vzroki selitev razvrščeni v naslednje skupine: gospodarski, politični,
verski, osebni in okoljski vzroki selitev. V okviru okoljskih vzrokov obstajajo še specifični
podnebni vzroki, ki izvirajo iz vplivov podnebnih sprememb na človeštvo. Ob proučevanju
selitev je treba še upoštevati, da je odločitev za selitev pri vsakem posamezniku specifična, saj
je posledica interakcije različnih selitvenih vzrokov.
2.1.3.1. GOSPODARSKI VZROKI SELITEV
Gospodarski vzroki selitev povzročajo gospodarske selitve, ki sledijo potrebam na
gospodarskem trgu in so odraz tržnih zakonitosti oz. tržne dinamike. Tako se tudi pogoji za
gospodarske selitve stalno spreminjajo in niso dolgoročno stabilni, kar povzroča stalno
nihanje intenzivnosti gospodarskih selitev. Najpogostejše so v državah v razvoju, v katerih
vlada brezposelnost, nizek življenjski standard, brezperspektivnost, počasen razvoj ipd., torej
cela vrsta dejavnikov odbijanja. Na teh območjih rast delovnih mest ne sledi naravnemu
prirastku ali motiviranosti prebivalstva, kar ustvarja odvečno delovno silo. Nasprotno so v
družbi priseljevanja prisotni skoncentriran kapital, visoka tehnologija, višji življenjski
standard, hitra dinamika razvoja ipd., zato v teh družbah naravni prirastek in motiviranost
prebivalstva ne sledita rasti števila delovnih mest, kar ustvarja primanjkljaj na trgu delovne
sile. (Boyle idr., 1998, str. 83).
Začetki gospodarskih selitev segajo v čas srednjeveške kolonizacije podeželja, vendar so
postale množične šele s pojavom industrijske revolucije. Ta je v družbi sprožila demografski
prehod, ki je zaradi velikega naravnega prirastka povzročil prenaseljenost podeželja. Množice
obubožanih kmetov so se selile v mesta, industrijske pokrajine ali na druge celine.
Gospodarske selitve so zaradi razsežnosti gospodarskih vzrokov daleč najpogostejše.
Razmere v gospodarsko razvitih družbah privlačijo priseljence iz manj razvitih družb, sprva s
prevlado nekvalificiranih delavcev. Kasneje se socialna sestava priseljencev izboljša, torej se
delež srednje kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev poveča. Nekvalificirane delavce
vodi v izseljevanje zadovoljevanje osnovnih eksistenčnih potreb (»s trebuhom za kruhom«),
medtem ko se visoko kvalificirani delavci selijo zaradi boljših razmer osebne izpopolnitve in
višjega osebnega standarda (»za bolje obložen kruh«). Manj razvite družbe rešujejo z
gospodarskimi selitvami svoje družbeno-gospodarske probleme, ki pogosto izvirajo iz
prenaseljenosti, čeprav jo zelo redko dojemajo kot svoj primarni problem. Družbe izseljevanja
41
z odlivom delovne sile hkrati izgubljajo velik del svojega strokovnega kadra (Klemenčič,
2007).
Takšen neoklasicističen pristop k razumevanju gospodarskih selitev obravnava gospodarske
selitve zgolj kot sredstvo za zadovoljevanje potreb na trgu dela, ne vključuje pa
behaviorističnega vidika, ki bi pojasnil, zakaj npr. turški selivci za državo priseljevanja raje
izbirajo Nemčijo kot katero drugo primerljivo državo v njeni soseščini. Razlog je v tem, da
bolj kot osebna izbira na odločitev migranta pri izbiri države priseljevanja vplivajo številne
politične, kulturne, kolonialne, tržne in poslovne vezi (Boyle idr., 1998, str. 84).
Stimulator mednarodnih gospodarskih selitev so tudi potrebe na delovnem trgu razvitih držav.
Te za obstoj lastne blaginje priseljence pogosto izkoriščajo. To ustvarja socialne konflikte, saj
poceni delovna sila iz vrst priseljencev znižuje osebni standard domačih nekvalificiranih
delavcev. Preprečevanje zlorab na domačem trgu dela bi morala biti naloga vsake pozitivne
politike priseljevanja (Gregory idr. 2009, 462–464).
Primeri iz preteklosti kažejo, da se država najhitreje razvija takrat, ko se uskladita dotok
svežega kapitala in tuje delovne sile. Na tak način sta gospodarski razcvet doživeli ZDA na
začetku in Nemčija v drugi polovici 20. stoletja. Države, ki uvažajo kapital in hkrati izvažajo
delovno silo, so praviloma manj razvite (Goldin idr., 2011, str. 127).
Intenzivnost gospodarskih selitev se spreminja skladno s splošnimi gospodarskimi nihanji.
Gospodarske selitve služijo izravnavanju potreb različno razvitih delov sveta, zato so
regulator in stabilizator na mednarodnem trgu dela (Klinar, 1976, str. 27–29).
Med gospodarskimi selitvami prevladujejo prostovoljne selitve, vendar se v času družbenih
stresov pojavljajo tudi v obliki prisilnih selitev. Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev
navaja naslednje oblike gospodarskih selitev in jih rangira po stopnji prisile v naslednjem
vrstnem redu: sužnji, prisilni delavci, žrtve naravnih katastrof, premeščeni delavci, medtem
ko med prostovoljne gospodarske selivce uvršča ilegalne delavce, gostujoče delavce, delavske
selivce, povratnike in upokojence. Neobičajno pri tej tipologiji je, da so okoljski selivci
obravnavani v okviru gospodarskih selitev, kar kaže med drugim na veliko prepletenost
gospodarskih in okoljskih vzrokov selitev (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988).
Poznamo tudi nekaj posebnih gospodarskih selitvenih gibanj. Tak pojav je »beg s podeželja«,
ki označuje množične selitve obubožanih kmetov iz prenaseljenega podeželja v razvijajoča
industrijska mesta. Podobna oblika je »beg z gora«, pri katerem prebivalstvo zapušča slabo
integrirana hribovska naselja in se seli v nižje ležeča naselja. Odročna hribovita območja se s
tem praznijo oz. postanejo tipična območja depopulacije (Kladnik, 2001, str. 24–25).
Kot velik problem gospodarsko manj razvitih držav je »beg možganov« (angl. brain-drain). S
tem pojmom označujemo izseljevanje strokovnjakov, ki se selijo v gospodarsko bolj razvite
države. Pod osnovno definicijo pojma »selitve visoko kvalificiranih delavcev« (angl. highskilled migration) spadajo selivci z dokončano vsaj dvoletno višjo šolo, nekateri avtorji pa
vključujejo v to skupino še različne ustvarjalce, kot so umetniki, športniki in podjetniki
(Goldin idr., 2011, str. 128). Glavni dejavniki privlačevanja so višji osebni dohodki in boljše
možnosti napredovanja, specializacije ter znanstvenega sodelovanja v družbah priseljevanja.
Enega najvišjih prilivov strokovnjakov imajo ZDA (tretjina vseh priseljencev), večina ostalih
razvitih držav strokovnjake hkrati sprejemajo in izgubljajo (tudi Slovenija), medtem ko manj
razvite države strokovnjake izgubljajo (Egipt, Bangladeš). To predstavlja v prizadetih državah
dvojno škodo, saj hkrati izgubljajo sredstva za izobraževanje in strokovni kader potreben za
lastni razvoj. V nasprotni smeri se strokovnjaki selijo le v okviru selitvenega protitoka, torej
mednarodne pomoči (Goldin idr., 2011, str. 128–130).
Nasprotni pojav so selitve nizko kvalificiranih delavcev (angl. low-skilled migration), ki so
iskani zlasti v razvitih državah, kjer primanjkuje poceni delovne sile. Zaposlujejo se
največkrat v gradbeništvu, servisnih dejavnostih in v kmetijstvu (sezonsko delo). Države
priseljevanja spodbujajo začasnost selitev, saj jim je v interesu da gostijo delavce le v
42
njihovem aktivnem obdobju. V resnici se začasnost selitev nekvalificiranih delavcev
največkrat preobrazi v stolno izseljenstvo, do česar so razvite države še posebej pozorne
(Goldin idr., 2011, str. 130–133).
V zadnjih desetletjih se je pod vplivom globalizacije razvila še oblika selitev brez delovnih
viz (angl. visa-free migration). Oblika je rezultat ideje o prostem pretoku delovne sile, po
kateri so delavci lahko zaposleni zunaj svoje matične države, ne da bi menjali državljanstvo.
Najbolj razširjene so tovrstne selitve na prostoru Evropske unije in med Avstralijo in Novo
Zelandijo (Goldin idr., 2011, str. 133–137).
Kot zadnjo obliko mednarodnih gospodarskih selitev Goldin in sodelavci navajajo še selitve
študentov (angl. student migration). Ta oblika doživlja največji razmah. Študenti si od študija
v tujini obetajo pridobitev izobrazbe, s katero bi imeli pri iskanju zaposlitve določeno
prednost ali pa osnovo za kasnejšo izselitev. Med razvitimi državami imajo največji delež
tujih študentov ZDA (20 %), sledijo Velika Britanija, Francija in Nemčija, kar kaže med
drugim na določeno prednost držav, ki imajo za uradni jezik enega od svetovnih jezikov.
Državam priseljevanja dejavnost prinaša precejšnje koristi, saj poleg šolnin in drugih stroškov
študija, lahko izbirajo med najboljšim kadrom (Goldin idr., 2011, str. 137–140).
V državah v razvoju so zelo prisotne selitve, ki so posledica družinskih odločitev, da ob
finančni stiski pošljejo na začasno delo svojega družinskega člana z namenom, da z nakazili
pomaga premostiti družinsko stisko (Zohry in Harrell-Bond, 2003). Gospodinjstva pogosto
pošiljajo svoje člane v tujino z namenom, da bi si zagotovila višjo raven finančne varnosti. V
primeru notranjih selitev gre običajno za nekvalificirane delavce, ki prihajajo iz
tradicionalnega okolja in se selijo v urbana središča znotraj matične države. Pri revnih
gospodinjstvih je odločitev za selitev del strategije preživetja (Zohry, 2005). V tem primeru
gre pri odločitvi za selitev za močno prepletenost gospodarskih, osebnih, lahko celo okoljskih
vzrokov selitev, če izvirajo težave družinskega gospodarstva iz zmanjšanja dostopnosti
osnovnih naravnih virov.
2.1.3.2. POLITIČNI VZROKI SELITEV
Politični vzroki selitev povzročajo politične selitve, ki so največkrat posledica vojn in
političnih revolucij oz. prevratov znotraj iste ideološke formacije. Ob temeljitih
(revolucionarnih) političnih spremembah, ko se zamenjajo družbene elite, pride do družbene
polarizacije. Zlasti če obrate spremlja nasilje, se oba pola spopadeta. Končni rezultat konflikta
je prevlada ene skrajne opcije, ki izvede pritisk na nasprotno opcijo. Pritisk izvaja kot
politično preganjanje, izvajanje nasilja, uvedbo diktature in kratenje človekovih pravic nad
ljudmi z drugačnim političnim prepričanjem. Poražena opcija je prisiljena iskati zatočišče v
tistih državah, v katerih pričakuje več tolerance in svobode ali v tistih, ki so blizu njenemu
političnemu prepričanju. Za politične selitvene skupnosti je značilno, da nimajo interesa po
asimilaciji v novem okolju, pač pa težijo k ohranjanju svoje identitete in hrepenijo po vrnitvi.
To je posledica neprostovoljnosti odločitev za selitev (Boyle idr., 1998, str. 180–181).
Ljudje se selijo zaradi strahu, da njihova kultura ne bo preživela politične tranzicije in v veri,
da bo območje priseljevanja za njih varnejše. V 90. letih 20. stoletja so se selili
vzhodnoevropski Judje v Izrael po razpadu Sovjetske zveze in belci iz JAR v Avstralijo,
Evropo in ZDA po padcu rasističnega režima (De Blij in Murphy, 1998, str. 83).
Politične selitve sproži tudi pomikanje meja med sprtimi državami (med Jugoslavijo in Italijo
po drugi svetovni vojni) ali nastanek novih držav (Pakistan). Tako se je po razpadu britanske
kolonije Indije na hinduistično Indijo in muslimanski Pakistan, preselilo v Pakistan na
milijone muslimanov (De Blij in Murphy, 1998, str. 83). Skrajna oblika so politično-vojaške
selitve v obliki nasilnih izgonov. Vojna med državami Zahodnega Balkana je v 90. letih 20.
stoletja prisilila v selitev tri milijone ljudi (De Blij in Murphy, 1998, str. 82)
43
Prisilne selitve najpogosteje sprožajo politični vzroki selitev. Vendar niso vse prisilne selitve
hkrati tudi politične. Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev navaja naslednje oblike
političnih selitev in jih rangira po stopnji prisile v naslednjem vrstnem redu: konvencionalni
begunci, masovni pregnanci, osebe brez državljanstva, žrtve vojn, izgnanci, etnični pregnanci
in žrtve diskriminacije, medtem ko med prostovoljne politične selivce uvršča goljufe,
disidente, teroriste in vohune (Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988).
Nekaj največjih selitvenih tokov v zgodovini so oblikovale prisilne selitve. Največja med
njimi je bila čezatlantska trgovina s sužnji, ki je povzročila selitev več deset milijonov
Afričanov v Ameriko, za katere je bila značilna visoka stopnja smrtnosti. Obstajajo ocene o
12–30 milijonih prisilnih selivcih iz Afrike, od tega jih je bilo v ZDA priseljenih »le« en
milijon. Trgovina s sužnji je uničila številne skupnosti v Podsaharski Afriki. Kljub temu, da s
trgovino s sužnji ni primerljiv noben drug primer selitev, so tudi drugi vplivali na globalno
razporeditev prebivalstva. Tako je bilo v 18. in 19. stoletju preseljenih več 10.000 prebivalcev
Velike Britanije v kazenske kolonije v Avstraliji. V istem obdobju je bilo podobno
premeščenih več tisoč Indijancev v rezervate ZDA. Iz političnih razlogov je bilo v prvi
polovici 20. stoletja v Sovjetski zvezi nasilno preseljenih več milijonov pripadnikov
narodnostnih manjšin v osrednje in vzhodne dele države. Prisilne selitve se danes ne
pojavljajo le v obliki beguncev, ki bežijo pred vojaškim in političnim nasiljem, ampak se
pojavljajo tudi v obliki prisilne repatriacije, ko se država priseljevanja odloči, da bo del
nezaželenih priseljencev vrnila v matično državo izseljevanja. Večina aktualnih selitev po
svetu je vendarle prostovoljnih. Prostovoljni selivci se pogosteje vračajo kot prisilni, saj je
tudi to del njihove svobodne izbire (De Blij in Murphy, 1998, str. 85–86).
Prisilne selitve spremljajo humanitarne krize, saj so selivci pogosto izpostavljeni lakoti in
nalezljivim boleznim. Kritična je zlasti namestitev v begunskih taboriščih v bližini kriznih
žarišč. Število beguncev po svetu stalno raste, saj jih je še leta 1970 bilo 2,9 milijonov, čez
deset let je število naraslo na 8 milijonov, leta 1997 pa je po podatkih UNHCR bilo že 22
milijonov beguncev in 25 milijonov pregnancev (De Blij in Murphy, 1998, str. 86).
Najhitrejši porast beguncev je bil zabeležen v letu 1991, ko se je po podatkih UNHCR-a
število beguncev dnevno povečalo za 3300 na dan. Vse lažji pretok informacij po svetu
olajšuje potek prisilnih selitev, saj po eni strani pomaga morebitnim beguncem pri odločanju
glede območja priseljevanja kot mednarodni javnosti pri spoznavanju in razumevanju
motivov, ki sprožajo prisilne selitve. Število prisilnih selivcev narašča hitreje od števila
celotne svetovne populacije. K rasti števila mednarodnih beguncev prispeva tudi dejstvo, da je
na svetu vse več držav, saj bi bili mnogi mednarodni begunci v primeru večjih držav notranji
selivci. Večina begunskih kriz v zgodnejših zgodovinskih obdobjih je bila kratkotrajnih, saj so
le v redkih primerih trajale dlje od enega leta. V zadnjih desetletjih so begunci daljši čas
odvisni od »gostoljubnosti« držav v katere se zatečejo in od uslug mednarodnih humanitarnih
organizacij. Po drugi strani je njihova prisotnost bolj konfliktna znotraj družbe priseljevanja
(Boyle idr., 1998, str. 183–184).
UNHCR in številne humanitarne organizacije, ki se ukvarjajo z begunsko problematiko,
ločijo med mednarodnimi begunci, ki so prestopili državno mejo, in notranjimi begunci, ki so
ostali znotraj svoje države. Status begunca ščiti mednarodna zakonodaja, ki je zavezujoča tudi
za države priseljevanja, zato je pridobitev statusa zapletena. Položaj beguncev je v veliki meri
odvisen od volje države priseljevanja. Tako imajo palestinski begunci v Jordaniji status
stalnih beguncev, medtem ko imajo v Libanonu še vedno status začasnih beguncev (De Blij in
Murphy, 1998, str. 86–87).
Razporeditev beguncev po svetu je zelo neenakomerna. Večina beguncev se zateče v države,
ki obdajajo krizna žarišča. Leta 1995 je bilo največ beguncev je iz Afriških držav (47%),
sledila je Azija. Obe celini skupaj sta prispevali kar 80 % vseh beguncev. Samo Afganistan in
Ruanda sta prispevala tretjino celotnega števila beguncev in naslednjih pet držav še okrog
44
polovico. Velike razlike so tudi med državami priseljevanja, ki begunce sprejemajo. Več kot
polovica vseh enega milijona beguncev, ki se je zateklo v Evropo, je bilo v Nemčiji, medtem
ko je denimo na Japonskem takrat zaprosilo za azil komaj 0,06 % vse svetovne populacije
beguncev. Največkrat so države, ki begunce sprejmejo, revne in slabo pripravljene na njihov
sprejem, saj mejijo na krizno žarišče, kar pogosto povzroča begunske krize. Precejšnje razlike
so tudi v prispevku posameznih držav za zaščito beguncev. Deset od štirinajstih držav ki
nudijo finančno podporo je iz Zahodne Evrope, tako Švedska in Norveška prispevata kar 10krat več po prebivalcu kot ZDA, čeprav je slednja po skupni vrednosti največji donator na
svetu (Boyle idr., 1998, str. 187).
Shema 1: Koraki selitev iz kriznih žarišč
Vir: Feinstein International Center (Splet 36)
Begunci se bolj ali manj selijo po ustaljenem modelu, ki ga Boyle s sodelavci navaja v osmih
fazah (Boyle idr., 1998, str. 191):
 spoznanje obstoja nevarnosti,
 odločitev za beg,
 obdobje izjemne nevarnosti in beg,
 prihod na varno območje,
 življenje v begunskem taborišču,
 nadaljnja selitev v tretjo državo,
 začetek preselitev,
 srednja do pozna faza preselitve.
Model med drugim vključuje selitvene korake, katere je na svoji spletni strani objavil tudi
Feinsteinov mednarodni center (angl. Feinstein International Centre) in so prikazani na
spodnji shemi. Po njem begunci najprej zapustijo krizno žarišče in se nastanijo v begunskih
taboriščih. V kolikor se čez čas ne vrnejo domov, se v naslednjem koraku preselijo v bližnje
mesto in si ustvarijo novo življenje. Njihovi potomci lažje napredujejo po družbeni lestvici in
se pogosto preselijo v prestolnico, kjer si pridobijo izobrazbo ali si priskrbijo boljše delovno
mesto. Prisilne selitve podobno kot ruralno-urbane v glavnem nimajo mednarodnih
45
razsežnosti zlasti v primeru, ko krizno žarišče ne zajame cele države in so begunska taborišča
nameščena v matični državi. Kljub temu vplivajo na razvoj mednarodnih selitev posredno, saj
prenašajo konflikt iz kriznih žarišč v mesta oz. prestolnice, kar spodbuja tamkajšnje mlade
izobražence k izseljevanju. Podobno velja tudi za potomce beguncev, ki so pogosteje
naklonjeni življenju v tujini oz. v diaspori (Splet 28, Goldin idr., 2011, str. 226–228).
Kljub temu, da je ločevanje med prostovoljnimi in prisilnimi selitvami pogostokrat zapleteno,
je možno spoznati begunce po njihovih naslednjih značilnostih (De Blij in Murphy, 1998, str.
87):
 selijo se brez svojega imetja razen osebne prtljage,
 vsaj na začetku potujejo peš, s kolesom, z vozom ali čolnom,
 potujejo brez ustreznih dokumentov.
Omenjene značilnosti so rezultat nenadne odločitve za selitev, v katero so prisiljeni. V tem
smislu se okoljski oz. podnebni prisilni selivci primerljivi s političnimi begunci in bi jih bilo
smiselno smatrati za begunce. Kljub temu prisilni podnebni selivci v nobenem primeru ne
morejo postati prosilci za azil zaradi političnega nesoglasja o definiciji statusa begunca, ki se
pojavlja med razvitimi državami in podnebno bolj ranljivimi državami v razvoju (Brown,
2008, str. 13–15, 36–37; Boyle idr., 1998, str. 182).
2.1.3.3. OSEBNI VZROKI SELITEV
Osebni vzroki selitev povzročajo osebne selitve. Omejene so na ožji krog ljudi, ki se seli
zaradi osebnih razlogov. Poznamo zelo veliko osebnih vzrokov kot so: zdravstvene težave,
avanturizem, želja po druženju ipd. Pravzaprav so osebni vzroki selitev lahko prisotni tudi pri
vseh drugih tipih selitev, čeprav niso dominantni. Posebna oblika v skupini osebnih selitev so
verižne selitve, pri katerih grejo za primarnimi izseljenci še njihovi ožji družinski člani ali
člani širšega sorodstva (Gregory idr., 2009, str. 463).
Družina ima velik pozitivni in negativni vpliv na selitve in če pri odločitvi za selitev
prevladajo družinski vzroki se razvijejo družinske selitve. Slabo gospodarsko stanje v
družinskem gospodinjstvu, združitev družinskih članov ipd. spodbujajo k izseljevanju,
medtem ko problemi ločene družine, težave z adaptacijo celotne družine v družbi
priseljevanja otežujejo odločitve o izselitvi. Družinski odnosi spodbujajo priseljence k
povratništvu (Klinar, 1976, str. 30).
Velika prepletenost selitvenih dejavnikov otežuje prepoznavanje tudi osebnih selitev. V
tradicionalnem podeželskem okolju pride v družinah, ki se znajdejo v finančnih stiskah,
pogosto do odločitve za začasno izselitev družinskega člana, največkrat mladega moškega, na
območje z boljšimi možnostmi zaposlitve z namenom, da bi z nakazili pomagal svoji družini
premostiti stisko. V bolj urbaniziranem okolju se pogosteje odločijo za odhod v tujino.
Tovrstne začasne selitve se pogosto preobrazijo v trajne (Zohry in Harrell-Bond, 2003, Black,
2001) in dolgotrajno vplivajo na odnose v družini. V tem primeru gre za interakcijo med
osebnimi in gospodarskimi vzroki selitev, zato ni jasno ali gre za osebne ali gospodarske
selitve. Enako velja tudi za naravo verižnih selitev, ki lahko sledijo prvotni izselitvi.
Po Richmondovi tipologiji prisilnih selitev so osebni vzroki vključeni v skupino družbenih in
političnih vzrokov in jim ne namenja posebnega mesta (Boyle idr., 1998, str. 201, po
Richmond, 1988).
2.1.3.4. OKOLJSKI VZROKI SELITEV
Okoljski vzroki selitev povzročajo okoljske selitve. Pogosteje se pojavljajo v tradicionalnih
družbah, ki se preživljajo pretežno s primarnimi dejavnostmi. Njihovo preživetje je zelo
46
odvisno od dostopnosti osnovnih naravnih virov (pitna voda in hrana) v okolju. Rast števila
prebivalstva in spremembe v procesu izkoriščanja povečujeta pritisk na naravne vire, kar
destabilizira ravnovesje v okolju. Pritiski na osnovne naravne vire se povečujejo do kritičnega
praga, ko okolje postane agrarno prenaseljeno. Okoljske selitve se glede na voljo podobno kot
politične pojavljajo v dveh oblikah: prostovoljne in prisilne (Brown, 2008, str. 16–20).
Primer največje okoljske selitve je po mnenju De Blija (1998) preseljevanje več sto tisoč
Ircev v severovzhodni del ZDA v 40. letih 19. stoletja. Dejansko je predstavljala krompirjeva
plesen le povod za sprostitev prenaseljene Irske na območja z veliko potrebo po delovni sili
(De Blij in Murphy, 1998, str. 82).
Velika težava pri definiranju prostovoljnih okoljskih selitev je interakcijsko delovanje
okoljskih in drugih selitvenih dejavnikov. Okoljski dejavniki so običajno prisotni že v
»normalnih« razmerah, vendar so v senci prevladujočih predvsem gospodarskih dejavnikov,
ki izvirajo iz družbeno-gospodarskih odnosov znotraj družbe izseljevanja kot na primer
spremembe v posestniških odnosih, ki povzročajo socialno degradacijo tradicionalne družbe
in posledično agrarno prenaseljenost. Prostovoljne okoljske selitve so tako težje zaznavne in
so v senci drugih, zlasti gospodarskih, selitev.
Richmond v svoji tipologiji prisilnih selitev obravnava okoljske vzroke kot gospodarske in
jim ne posveča posebne pozornosti. Verjetno je razlog v tem, da nastopajo okoljski vzroki
največkrat v kombinaciji z gospodarskimi, verjetno pa je razlog tudi v manjšem upoštevanju
okoljskih problemov v 80. letih 20. stoletja ali pa potreba po čim večjem poenostavljanju
(Boyle idr., 1998, str. 201, po Richmond, 1988).
Dejavniki, ki sprožijo prisilne okoljske selitve so običajno izredni naravni pojavi (npr. tropski
ciklon, suša, poplava, gozdni požar, rušilni potres in cunami), ki v zelo kratkem času porušijo
krhko ravnovesje v okolju. Za prebivalstvo nastopi obdobje negotovosti. Dostopnost osnovnih
naravnih virov se močno zmanjša. Lahko nastopi lakota in izbruhnejo epidemije z vodo
povezanih nalezljivih bolezni. Različne oblike človekoljubne pomoči pri obsežnih naravnih
nesrečah dostikrat niso dovolj učinkovite, kar lahko privede do humanitarne katastrofe. Ob
njih se okrepijo obstoječi selitveni tokovi tako imenovanih »okoljskih beguncev« v sosednje
pokrajine, industrijska mesta in redkeje v sosednje države, torej v tista območja priseljevanja,
v katera so se izseljevali svojci beguncev že pred katastrofo. Naravne katastrofe lahko vodijo
tudi v destabilizacijo družbenih odnosov in politične konflikte. Tudi v tem primeru se okoljski
in politični vzroki selitev interakcijsko prepletajo.
Posebna oblika okoljskih vzrokov so podnebni vzroki, ki povzročajo podnebne selitve.
Lastnosti podnebnih selitev se ločijo od širših okoljskih selitev le po vzroku, ki izvira iz
dejavnikov podnebja. Prisilne podnebne selitve povzročajo izredni vremenski dogodki, kot so
tropski ciklon, suša in poplava. Silovitost in pogostost izrednih vremenskih dogodkov se v
zadnjem stoletju krepita zaradi podnebnih sprememb. Podnebne spremembe so v okolju
stalno prisotne in so bile že v preteklosti eden ključnih dejavnikov evolucijskega in
družbenega razvoja človeštva (Mesić, 2002, str. 17–24). Podnebne spremembe lahko tako
močno posežejo v način preživljanja, da ta ne zmore več zagotavljati obstoja prizadetega
prebivalstva. Osiromašeni so osnovni naravni viri, kot so voda, tla in bivalni prostor, kar vodi
v zmanjšanje obsega kmetijske proizvodnje in posledično v agrarno prenaseljenost. Primeri
podnebnih selitev so znani že iz zgodovine. Danes so najbolj prizadeta sušna območja,
območja nizkih obal in koralnih otokov ter območja velikih porečij z monsunskim tipom
podnebja. Prisilne podnebne selitve se zaenkrat pojavljajo le na regionalni ravni na območjih,
ki jih prizadenejo izredni vremenski dogodki, medtem ko so prostovoljne podnebne selitve še
nezaznavne vendar bi lahko v prihodnosti prerasle v enega največjih globalnih problemov
zaradi stopnjevanja podnebnih sprememb.
Podnebni vzroki spodbujajo tudi selitve upokojencev v toplejše kraje (Florida) in sezonske
selitve v turistične kraje (Sredozemlje). Pojavljajo se tudi selitve okoljsko osveščenih
47
posameznikov, običajno izobražencev, ki se skušajo izogniti velikim izzivom podnebnih
sprememb in se zatekajo na območja z ugodnejšimi obeti za prihodnost (Nova Zelandija).
Omenjene skupine selivcev je primerneje obravnavati v okviru osebnih vzrokov selitev.
2.1.4. OBSTOJEČE SELITVE IN OCENE SELITEV V PRIHODNOSTI
Leta 2007 je živelo zunaj držav svojega rojstva več kot 190 milijonov ljudi, ki so predstavljali
3 % svetovne populacije. Od teh jih je 116 milijonov živelo v razvitih državah, kjer so
predstavljali skoraj desetino prebivalstva. V državah v razvoju jih je bilo 75 milijonov ali 1,4
% prebivalstva. Več kot tretjina vseh mednarodnih selivcev je živelo v Evropi oz. več kot
petina (22 %) v državah EU. Več kot četrtina (28 %) vseh selivcev je živelo v Aziji, v
glavnem v zalivskih državah, Indiji, Vzhodni Aziji in Jugovzhodni Aziji. Za azijske selivce so
bile najprivlačnejše države priseljevanja t.i. »azijski tigri«: Južna Koreja, Hong Kong, Tajvan,
Malezija in Singapur. Druge pomembne države priseljevanja so bile ZDA, Avstralija, Nova
Zelandija, Rusija, Brazilija, Južna Afrika, Libija in nekatere zahodnoafriške države. Posebno
veliko skupino selivcev so predstavljali politični begunci na različnih območjih Afrike (Münz
in Reiterer, 2007, str. 154–155).
Število prebivalcev ZDA se letno poveča za okrog tri milijone, k temu priseljenci prispevajo
40 %. V državah EU znaša letna prirast prebivalstva okrog dva milijona, od tega > 80 %
zaradi priseljevanja. V Rusiji se število prebivalstva letno zmanjša za okrog milijon ljudi in bi
bilo zmanjšanje brez priseljevanja celo dvakrat večje. Podatki kažejo na velik pomen selitev
za prihodnji družbeno-gospodarski razvoj držav severne poloble. (Münz in Reiterer, 2007, str.
164).
V znanosti prevladuje ocena, da se bo na globalni ravni obstoječi trend krepitve selitvenega
gibanja nadaljeval še vsaj v prvi polovici 21. stoletja. Ocene med drugim temeljijo na stanju
zadnjih 25 let, ko se je skupno število mednarodnih selivcev podvojilo. Velike gospodarske in
politične spremembe ter naraščajoče spremembe v okolju spodbujajo ljudi k iskanju novega
kraja bivanja. Z nadaljnjim razvojem se bodo verjetno še naprej zmanjševala tveganja in
stroški selitev zaradi zniževanja transportnih stroškov, razvoja komunikacijskih sredstev in
širjenja transnacionalnih družbenih in gospodarskih mrež. Posledično bodo družbe sredi
stoletja bolj multikulturne, kot so bile kdajkoli v preteklosti (Goldin idr., 2011, str. 213).
Pri osmišljanju razvoja selitvenega gibanja v prihodnosti je potrebno upoštevati napovedi
demografske rasti. Po ocenah OZN bi svetovno prebivalstvo do leta 2050 zraslo na 7,8–11.9
milijard, s povprečjem 9,2 milijardi (UNESA, 2007). Število ljudi, ki živijo zunaj meja
matične države, je naraslo s 75 milijonov v letu 1960 na 191 milijonov v letu 2005, kar
predstavlja ≈ 2,5–3 % svetovnega prebivalstva. Ob upoštevanju možnosti, da bo število
selivcev še naprej raslo po stopnji zadnjih desetletij 20. stoletja, lahko število mednarodnih
selivcev sredi 21. stoletja doseže število 235–415 milijonov s povprečno vrednostjo 275
milijonov, kar pomeni 40% povečanje s tem, da bo obseg notranjih selitev vsaj tako velik kot
mednarodnih in bodo pogostejše pri revnem prebivalstvu (Black idr., 2010, str. 5).
Za prihodnji razvoj mednarodnih selitev bosta ključna nadaljnje odpravljanje ovir za
mednarodno gospodarsko sodelovanje in krepitev transnacionalizma, ki se je pojavil kot
posledica mehčanja režima na državnih mejah. V prihodnosti se bo zelo verjetno krepil proces
integracije, izmenjave, medkulturnih stikov in čezmejnega sodelovanja. Medtem ko je ritem
globalizacije lahko nereden, sta gibanje in čezmejna interakcija stalna (Goldin idr., 2011, str.
215).
V prihodnosti bodo številni selitveni dejavniki zlasti v državah v razvoju še izraziteje
spodbujali prebivalce k odločitvam za selitev, medtem ko bodo razvite države še naprej
sprejemale nove selivce, k čemur jih bodo spodbujale njihove notranje strukturne spremembe.
Še vedno bodo prevladovali selitveni tokovi iz držav v razvoju v razvite države, medtem ko
48
bodo pomembne tudi selitve znotraj obeh skupin držav. Izseljevanje iz držav v razvoju se bo
še naprej krepilo in to kljub njihovemu verjetnemu gospodarskemu razvoju, saj bodo ostale
tudi očitne razlike v višini plač v primerjavi s tistimi v razvitih državah. Gospodarski razvoj
držav v razvoju bo pri mladini krepil usposobljenost in pripravljenost na mednarodne selitve.
Pomembno vlogo pri razvoju selitev bodo še naprej imeli visoka demografska rast in okoljske
spremembe. Razvite države bodo hkrati še naprej privlačne za nelegalne nekvalificirane
selivce (Goldin idr., 2011, str. 214–215).
Obstoječe stanje bo vplivalo na vlade razvitih držav, da bodo še skrbneje izvajale selitveno
politiko z namenom, da bi selitve čim bolje izkoristile. Zaradi vse večjega števila selivcev v
prihodnosti bo potrebno nadaljnje spreminjanje mednarodne selitvene politike, saj selitve že
zdaj niso več izključno problem posameznih držav, ampak predstavljajo globalni problem,
katerega reševanje zahteva mednarodno sodelovanje. Kljub temu obstajajo glede integracije
med območji priseljevanja precejšnje razlike. Priseljenci se v ZDA lažje integrirajo v družbo
priseljevanja kot v Evropi, kar bi lahko v prihodnosti povzročilo resnejše konflikte, ki bi imeli
negativni vpliv na priseljevanje (Münz in Reiterer, 2007, str. 165).
Rast svetovnega gospodarstva je okrepila mednarodne selitvene tokove, na katere je ugodno
vplival Sporazum o trgovini s storitvami (angl. General Agreement on Trade in Services GATS), ki je nastal znotraj Svetovne trgovinske organizacije. Mednarodni sporazumi
nastanejo z namenom, da bi zaščitili interese šibkejših pred močnejšimi, a hkrati
najbogatejšim državam ne morejo preprečiti postavljanja lastnih pravil priseljevanja. Nekdanji
ekonomist pri Svetovni banki Lant Pritchett je zapisal: »Če je vse globalizirano, zakaj ne bi
bila tudi delovna sila« (Pritchett, 1997). Danes ljudje delajo v povsem globaliziranih državah,
a je mobilnost delovne sile še vedno strogo omejena. Po letu 2000 se je kar nekaj svetovnih
organizacij, med katerimi sta tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (angl.
Organisation for Economic Co-operation and Development - OECD) in Svetovna banka,
začelo zavzemati za sprostitev trga z delovno silo (Goldin idr., 2011, str. 217).
Globalizacija temelji na stoletja dolgih družbeno-gospodarskih odnosih in je podprta z
aktualnimi mednarodnimi organizacijami ustanovljenimi po drugi svetovni vojni, kot sta
Svetovna banka (angl. World Bank - WB) in Mednarodni monetarni sklad (angl. International
Monetary Fund - IMF) in še mlajša Svetovna trgovinska organizacija (angl. World Trade
Organisation - WTO), ki je nasledila Splošni sporazum o carinah in trgovanju (angl. General
Agreement on Tariffs and Trade - GATT) kot korak v smeri ustvarjanja novega svetovnega
reda. V prihodnosti bo proces globalizacije verjetno podkrepljen z novimi naddržavnimi
organizacijami. Posledica delovanja omenjenih organizacij je sproščanje svetovnega trga z
dobrinami, storitvami in kapitalom. Povprečne tarife na industrijske proizvode so se v drugi
polovici 20. stoletja znižale s 40 % v letu 1947 na komaj 3 % v letu 1994 (Goldin idr., 2011,
str. 216).
H krepitvi globalizacije pripomore tudi razvoj komunikacijskih tehnologij, ki zmanjšujejo
družbene razdalje med ljudmi, ki so fizično ločeni z razdaljo tudi več tisoč kilometrov. Po
ocenah OZN-a je leta 2009 svetovni splet uporabljalo 1,5 milijarde ljudi in 60 % jih je imelo
prenosni telefon. Prav tako so se v drugi polovici 20. stoletja izrazito zmanjšali stroški
letalskega prevoza, kar je posledično zmanjšalo socialna in psihološka tveganja ter stroške
selitev. Sodobna komunikacijska in družabna omrežja omogočajo ohranjanje stikov s
sorodniki in prijatelji celo v drugi generaciji priseljencev. Globalizacija in selitve ustvarjajo
kozmopolitansko družbo prihodnosti, za katero je značilen prost pretok ljudi, dobrin, idej in
finančnih sredstev. Bolj ko se bo sproščal svetovni trg, glasnejši bodo pozivi k liberalizaciji
mobilnosti delovne sile (Goldin idr., 2011, str. 218).
Tudi Münz in Reiterer v svojem delu »Overcrowded World?« pričakujeta, da se bodo tekom
21. stoletja selitveni tokovi krepili in sicer zaradi naslednjih ključnih vzrokov (Münz in
Reiterer, 2007, str. 165–166):
49
 Prebivalstvo razvitih držav se bo še naprej staralo in vedno več držav bo imelo
negativni naravni prirastek. Nizka rodnost v razvitih državah bo slej ko prej pripeljala
do pomanjkanja kvalificirane delovne sile, kar bo prisililo države k »mehčanju«
politike priseljevanja.
 Države v razvoju bodo ohranile visoko stopnjo demografske rasti, zlasti države
Podsaharske Afrike. Pritiski na meje razvitega sveta se bodo v prihodnosti samo še
povečevali in strožja kontrola na zunanjih mejah ne bo zadostovala.
 Povečevalo se bo število podnebnih selivcev in političnih beguncev. Na najbolj
podnebno ranljivih območjih bodo notranje podnebne selitve prerasle v mednarodne.
Pri zadnjem vzroku Münz in Reiterer navajata, da bodo med vsemi podnebno ranljivimi
območji največ selivcev prispevala območja z nizko obalo (Münz in Reiterer, 2007, str. 166).
Naraščanje števila selivcev bo po eni strani rezultat večjih pritiskov selitev in po drugi strani
večje naklonjenosti selitvam. Raziskovalcem pri prepoznavanju območij, ki bodo v
prihajajočih desetletjih občutno prispevala k razvoju selitev, pomagajo izkušnje iz preteklosti.
Goldin s sodelavci v svojem delu »Exceptional People« za prihodnost izpostavlja šest
dejavnikov, ki bodo ključno vplivali na krepitev selitvenih tokov (Goldin idr., 2011):
 velike mednarodne razlike v višini plač,
 gospodarski razvoj v najrevnejših državah,
 urbanizacija,
 dvig izobrazbe v državah v razvoju,
 rast števila delovno-aktivnega prebivalstva v državah v razvoju,
 podnebne spremembe in okoljski stres.
Kljub temu, da gre po ocenah selitvenega gibanja v prihodnosti pričakovana njegovo krepitev,
je strah pred »poplavo revežev« v razvitem svetu verjetno pretiran, saj je odločitev
posameznika za selitev kompleksna in ni nikoli odraz le enega selitvenega dejavnika, kot je
npr. revščina. Najrevnejši prebivalci imajo namreč zelo omejen dostop do finančnih virov,
izobrazbe in socialnih mrež, ki bi jim omogočili ali vsaj olajšali selitve v tujino. Mednarodni
selivci se bodo tudi v prihodnosti nagibali k boljšemu zaslužku in priložnostim ter k večji
varnosti, pri čemer bodo dajali prednost bližnjim državam in območjem z razvito socialno
mrežo, znotraj katere se bodo počutili varno (Goldin idr., 2011, str. 220).
Selitvene pritiske ustvarja tudi razmerje v višini plač med državami izseljevanja in
priseljevanja. V obdobju zadnjih dvesto let so bile po mnenju zgodovinarjev razlike v plačah
eden ključnih selitvenih dejavnikov. Razkorak v plačah je bil v tem obdobju v stalnem
porastu (z 1 : 2 med ZDA in Irsko v začetku 19. stoletja na 1 : 3 med ZDA in Italijo v začetku
20. stoletja). Danes je razkorak večji kot kdajkoli prej, saj položaj manj razvitih držav
dodatno slabi globalizacija. Tudi v primeru, da bi se razkorak v prihodnosti bistveno
zmanjšal, to ne bi občutno vplivalo na obseg selitev (Goldin idr., 2011, str. 223). Pritchett ob
tem ocenjuje, da je razkorak v plačah med razvitimi državami in državami v razvoju v
obdobju 1870–1990 narasel 5-kratno (Pritchett, 1997). Nesorazmerja v rasti in prihodkih
vodijo v rast stopnje neenakosti med državami. Pred industrijsko revolucijo je bilo razmerje v
plačah med najbogatejšimi in najrevnejšimi območji sveta 5 : 1, kar je bistveno manj od
obstoječega 400 : 1, čeprav je gospodarstvo na globalni ravni na splošno stalno raslo.
Omenjena neenakost je samo po letu 1978 narasla za petino. V preteklosti je prevladovala
neenakost znotraj držav, medtem ko je danes znatno večja med različnimi državami. Če je v
19. stoletju neenakost v plačah med ZDA in Evropo znašala 1 : 2 do 1 : 4, danes ta znaša med
ZDA in državami v razvoju v povprečju 1 : 5 ob dejstvu, da je v nekaterih državah
Podsaharske Afrike povprečna plača celo 15-krat nižja od tiste v ZDA. Kljub temu neenakost
v plačah sama ne povzroča selitev, jih pa spodbuja (Goldin idr., 2011, str. 223).
50
Pomemben selitveni dejavnik je tudi gospodarska rast v najmanj razvitih državah. Večina
razvitih družb je šla v preteklosti vzporedno z demografskim tudi skozi t.i. selitveni prehod.
Vzporedno z njihovo gospodarsko rastjo se je stopnjeval tudi selitveni pritisk, vendar se je z
višanjem plač le-ta postopoma zmanjševal in države so se preobrazile iz držav izseljevanja v
države priseljevanja. Lep primer so države Južne in Srednje Evrope, kamor sodi tudi
Slovenija. Selitveni prehod, ki ga doživljajo družbe v državah v razvoju, se bo verjetno
nadaljeval tudi v naslednjih petdesetih letih (Goldin idr., 2011, str. 224).
Ob tem Hatton in Williamson predvidevata, da se bodo selitveni tokovi iz Karibskih držav v
ZDA v prihodnosti umirjali, medtem ko bodo iz Srednjega Vzhoda, Azije in Severne Afrike
ostali stabilni, iz držav Podsaharske Afrike pa se bodo znatno okrepili (Haton in Williamson,
1994). Te projekcije temeljijo na spoznanjih, da so številne srednje razvite države že dosegle
vrh izseljevanja in da v njih rast plač že zmanjšuje selitveni pritisk. Po drugi strani
gospodarska rast v manj razvitih državah, katero spremljajo demografske spremembe,
dviganje plač in boljša izobrazba, zelo spodbuja izseljevanje (Goldin idr., 2011, str. 224).
Svetovna banka je leta 2007 zaznala največjo realno rast BDP-ja v državah Podsaharske
Afrike ter Južne in Vzhodne Azije (World Bank, 2009). Kljub pričakovanjem, da bo selitveni
pritisk zmanjšala gospodarska pomoč najmanj razvitim državam, ga v bistvu povečuje.
Nadaljnja gospodarska rast v najmanj razvitih državah bo zagotavljala obstoj selitvenih tokov
še v naslednjih desetletjih (Goldin idr., 2011, str. 224).
Pomemben selitveni dejavnik v prihodnosti bo po mnenju Goldina in sodelavcev urbanizacija.
V zadnjem obdobju prvič v zgodovini večina svetovnega prebivalstva živi v mestih. Vse kaže,
da se bo trend širjenja urbanizacije nadaljeval tudi v prihodnosti. Proces bo še posebno
intenziven v državah v razvoju (Goldin idr., 2011, str. 227). Na svetu je trenutno že več kot
400 milijonskih mest in več kot 300 milijonov ljudi živi v mestih z več kot 10 milijonov
prebivalci (Münz in Reiterer, 2007, str. 168-184). Leta 2050 naj bi v Aziji živela polovica
vsega svetovnega mestnega prebivalstva ter četrtina v Afriki in Srednjem vzhodu. V državah
v razvoju naj bi bila tudi največja mesta. Razloga naj bi bila predvsem dva: visoka
demografska rast in ruralno-urbane selitve. Slednje so najbolj razširjene v najhitreje
razvijajočih državah, kot so Turčija, Kitajska in Mehika, katere znatno prispevajo k
celotnemu obsegu mednarodnih selitev. Okrog 1,3 milijarde ljudi je še vedno zaposlenih v
kmetijskih dejavnostih in glede na obstoječe trende jih bo v naslednji polovici stoletja
kmetovanje opustilo še okrog pol milijarde (Goldin idr., 2011, str. 227). Selitev v mesta jih
verjetno ne bo pripeljala do mednarodnih selitev, vendar jih bo približala socialnim mrežam,
virom zaposlitve, boljšim dohodkom in izobraževanju, k stvarem torej, ki olajšujejo odločitev
za selitev. Mestni prebivalci so mednarodnim selitvam bolj naklonjeni in njihova izpraznjena
delovna mesta zapolnjujejo priseljenci s podeželja, ki sčasoma, še pogosteje pa njihovi
potomci, tudi sami postanejo morebitni mednarodni selivci. Samo v kitajska mesta se bo po
ocenah v naslednjih dvajsetih letih priselilo 300 milijonov podeželanov. Proces je še
intenzivnejši v Afriki, kjer se je v drugi polovici 20. stoletja število mestnega prebivalstva več
kot podvojilo. Na območjih kjer rasti mest hkrati ne sledi tudi industrializacija prihaja do
velike brezposelnosti med mladimi. Leta 2030 bo kar 60 % vseh mestnih prebivalcev
mladoletnih. V Podsaharski Afriki bo delež mladoletnih rasel do leta 2040, kar bo verjetno
močno vplivalo na krepitev mednarodnih selitvenih tokov (Goldin idr., 2011, str. 226–228).
Velik vpliv na razvoj mednarodnih selitev ima tudi dvig izobrazbe. Ta je v močni korelaciji z
naklonjenostjo selitvam. Mladi se pogosto selijo v mesta z namenom pridobitve izobrazbe, s
katero si lahko zagotovijo boljše življenjske pogoje. Na podeželju namreč zelo težko dobijo
primerno službo. Urbanizacija in rast izobrazbe sta procesa, ki se vzajemno krepita (Goldin
idr., 2011, str. 226–228). V prvi polovici 21. stoletja bo več milijonov študentov v državah v
razvoju zaključilo višjo in visoko šolo doma ali v tujini. Ocene za prihodnost, ki temeljijo na
obstoječih trendih, kažejo naglo rast števila izobraženih delavcev iz držav v razvoju. Razlogi
51
so v glavnem trije: rast deleža mladih s primarno in sekundarno stopnjo izobrazbe,
internacionalizacija izobraževanja na terciarni stopnji in mednarodne investicije v terciarno
izobraževanje v okviru pomoči manj razvitim državam. V državah v razvoju si mladi pogosto
izberejo študij z namenom, da si povečajo možnosti za izselitev v razvite države. Do leta 2050
bo delež otrok s končano osnovno šolo zrasel na 70 % in podoben trend je prisoten tudi na
stopnji sekundarnega izobraževanja (Bruns idr, 2003, str. 42). Posledično se bo krepilo tudi
izobraževanje na terciarni stopnji. Študenti iz manj razvitih držav študirajo na tujem, ker jim
domače okolje ne nudi želenega izobraževanja ali pa si s prepoznavno diplomo skušajo
izboljšati svoj položaj na mednarodnem trgu dela (Bashir, 2007, str. 21). Število vpisov na
visokošolski študij se je povečalo iz 69 milijonov v letu 1990 na 114 milijonov v letu 2004, s
tem, da se je na območjih zunaj Evrope in Severne Amerike povečalo za 90 %, deloma po
zaslugi podvojitve mednarodne pomoči za razvoj terciarnega izobraževanja v državah v
razvoju. Latinska Amerika, Kitajska in Indija letno povečujejo vpis za 2–3 %, Podsaharska
Afrika pa bo do sredine 21. stoletja število diplomantov podvojila (Lutz idr., 2008, str. 22).
Temu primerno bo rasel tudi pritisk na univerze v razvitih državah. Samo med letoma 1999 in
2004 je število mednarodnih študentov iz Podsaharske Afrike v razvitih državah naraslo za 78
%. Število mednarodnih študentov bo naraslo iz 3 milijonov v letu 2009 na 15 milijonov v
letu 2025 predvsem na račun študentov iz držav v razvoju (Altbach, 2004). Kar četrtina
izobraženih priseljencev v ZDA se je predhodno izpopolnjevalo v ZDA in kar polovica tujih
izobražencev v Avstraliji ima tamkajšnjo diplomo (IOM, 2008, str. 122). Odpiranje
podružničnih univerz na mednarodni ravni prav tako prispeva k internacionalizaciji
terciarnega izobraževanja, kar znatno prispeva h krepitvi mednarodnih selitvenih tokov.
Zelo pomemben dejavnik rasti mednarodnih selitev je po mnenju Goldina in sodelavcev visok
delež delovno aktivnega prebivalstva na vrhuncu demografskega prehoda, ko je naravni
prirastek največji. V takem položaju je danes večina držav v razvoju. V prihodnosti se
pričakuje nadaljevanje obstoječega trenda rasti, saj so številne najmanj razvite države šele na
začetku svojega demografskega prehoda. V drugi fazi demografskega prehoda močno
prevladuje mlajše prebivalstvo kar ustvarja močne ruralno-urbane selitve in rast mest. Večina
gosto poseljenih držav v razvoju je to fazo že prešla, zato se sooča z ogromnim številom
delovno-aktivnega prebivalstva. Intenzivnost rasti naravnega prirastka je po svetu različna. V
državah kjer je večja, se soočajo z večjim problemom odvečne delovne sile in obratno
(Goldin idr., 2011, str. 235). Rast selitev proti koncu 20. stoletja gre med drugim pripisati
ogromni populaciji mladih iz Vzhodne Azije (Haton in Williamson, 2004). Večina drugih
držav v razvoju bo podoben proces doživljala še v naslednjih nekaj desetletjih. Samo v
Podsaharski Afriki naj bi v obdobju 2005–2050 število prebivalstva naraslo za približno
milijardo in to kljub epidemiji aidsa. Podobne ocene veljajo tudi za Južno in Srednjo Azijo.
Izrazito rast števila prebivalstva bo spremljala krepitev mednarodnih selitvenih tokov in to
kljub temu, da rast števila prebivalstva sama ne more povzročiti mednarodnih selitev. Po
ocenah se bo dolgoročno rodnost v vseh državah močno zmanjšala, saj bodo sredi 21. stoletja
imele več kot dva otroka na žensko le še države Podsaharske Afrike, tako da se bodo morale
mnoge aktualne države v razvoju v prihodnosti ukvarjati s pomanjkanjem delovne sile zlasti v
mlajši starostni skupini (Goldin idr., 2011, str. 235).
Kot zadnji dejavnik razvoja selitev v prihodnosti Goldin in sodelavci omenjajo podnebne
spremembe in okoljski stres (Goldin idr., 2011, str. 236–241). Temu dejavniku je v disertaciji
posvečena posebna pozornost, zato je obdelan v posebnem poglavju.
52
2.1.5. PODNEBNE SELITVE
Podnebne selitve so oblika okoljskih selitev. Pojavijo se v primeru, da pri odločitvi za selitev
med vsemi selitvenimi dejavniki prevladajo posledice podnebnih sprememb. Podnebne selitve
predstavljajo osrednji predmet proučevanja raziskovalne naloge.
2.1.5.1. OPREDELITEV POJMA »PODNEBNE SELITVE«
Podnebne selitve so največkrat začasne in v glavnem del ruralno-urbanih selitev ter so
pogosto odgovor na naravne katastrofe, ki jih povzročajo izredni vremenski dogodki, kot so
tropski cikloni, poplave in suše. Če bi se uresničile ocene večine scenarijev podnebnih
sprememb in bi izredni vremenski dogodki res postali silovitejši in pogostejši, bi se število
podnebnih selivcev občutno povečalo, podnebne selitve pa bi pridobile na trajnosti.
Prepoznavanje prostovoljnih podnebnih selitev je zaenkrat težavno zaradi prepletenosti
različnih selitvenih vzrokov, pri čemer je potrebno poudariti pomen vpliva družbenogospodarskih selitvenih dejavnikov. Medtem, ko je prostovoljne podnebne selitve težko
opredeliti, ker se le-te izgubljajo v množici prevladujočih gospodarskih vzrokov, je pri
prisilnih podnebnih selitvah opredeljevanje preprostejše. Ključni motivacijski element vseh
živih bitij je namreč boj za preživetje, zato se zelo revno prebivalstvo, ki živi v veliki
odvisnosti od osnovnih naravnih virov, ravna v skladu z normami občih naravnih zakonov.
Ob izrednih vremenskih dogodkih se stanje bivalnega okolja naglo poslabša in prebivalstvu
grozi pomanjkanje osnovnih naravnih virov, kot sta pitna voda in hrana. Če je prilagoditvena
zmogljivost prizadete skupnosti nezadovoljiva, so njeni pripadniki prisiljeni k izbiri začasne
selitve kot skrajne oblike prilagajanja. Če se sčasoma razmere prizadetega okolja stabilizirajo,
se je prizadeto prebivalstvo pripravljeno vrniti nazaj, ker je na svoje izvirno okolje
tradicionalno navezano. V primeru, da je njihov življenjski prostor trajno izgubljen, stečejo
procesi integracije in akulturacije v družbo priseljevanja, začasne selitve se preobrazijo v
stalne in do povratništva ne pride. Pri tej skupini ljudi lahko brez težav govorimo o podnebnih
selivcih, saj je bil ključni dejavnik njihove selitve izredni vremenski dogodek. Dejansko je
takšnih selivcev zelo malo v primerjavi z velikim številom gospodarskih selivcev na istem
območju izseljevanja. Izredni vremenski dogodek v bistvu le začasno okrepi obstoječe
ruralno-ruralne in ruralno-urbane selitvene tokove, kar je opazno kot nihljaj obstoječih
selitvenih tokov.
Rezultati raziskav v Bangladešu kažejo visoko korelacijo med selitvami in rastjo poplavnega
tveganja. Podnebne selitve v Bangladešu je smiselno proučevati tudi z vidika: gospodarskih
sprememb v državi in v sosednji Indiji, rasti prestolnice Dake, postopne rasti potreb revnega
podeželskega prebivalstva, zakonov dedovanja in neurejenih posestniških odnosov (Abrar in
Azad, 2004).
V IPCC-jevem poročilu AR4 so kot možni vir selitev omenjeni tudi etnični konflikti. Ti se
med drugim krepijo tudi zaradi tekmovanja za vse bolj omejene naravne vire. Pri tem je treba
upoštevati tudi vse druge vzroke konfliktov znotraj ranljive družbe izseljevanja. Tako je v
Afriki večina konfliktov povezanih z nadzorom nad naravnimi viri, kot so nafta, diamanti in
rude, torej nad surovinami, ki ne spadajo med osnovne naravne vire. Pri dokazovanju
povezave raznih družbenih konfliktov s podnebnimi spremembami je zato potrebna večja
previdnost (IPCC, 2007b).
V primeru naravne nesreče, ki povzroči humanitarno katastrofo, se ljudje običajno razselijo na
območja v bližnji okolici in se pogosto čez nekaj časa vrnejo na svoje domove. V zvezi s tem
je smiselno navesti tri primere. Prvi primer so poplave v osrednjem in južnem Mozambiku v
marcu 2000, ki so povzročile razselitev okrog milijona ljudi, ki so se po nekaj mesecih
večinoma vrnili (Goldin idr., 2011, str. 238). Drug primer je azijski cunami iz leta 2004, ki je
53
terjal okrog 200.000 smrtnih žrtev in razselitev okrog pol milijona ljudi. Razselitev je v
glavnem stekla znotraj prizadetih regij in le peščica selivcev se je vključila v obstoječe
mednarodne selitvene tokove (Black idr., 2008, str. 16). Tretji primer prisilnih podnebnih
selitev je tropski ciklon Katrina, ki je povzročil najintenzivnejšo selitev v zgodovini ZDA. V
obdobju dveh tednov je 1,5 milijona ljudi zapustilo obalo Mehiškega zaliva, kar je vsaj
štirikrat toliko kot v primeru t.i. »peščene sklede« v tridesetih letih 20. stoletja. Do leta 2010
se je vrnila že več kot tretjina prebivalcev New Orleansa, medtem ko so se ostali razselili po
območju ZDA. Kljub temu so imele začasne selitve velik vpliv na kakovost življenja
prizadetih prebivalcev, a razen v redkih primerih niso prerasle v mednarodne selitve (Hayden,
2006; IPCC, 2007b, str. 332, 336).
Mednarodne selitve se pojavijo, ko je družbeno-gospodarski temelj preživetja širše ali trajno
prizadet in so možnosti razseljevanja v domačem okolju izčrpane. V takih primerih družine
pošljejo v tujino svojega člana z namenom, da bi okrepil družinski proračun, saj je
kmetovanje nezadovoljivo, medtem ko so zaposlitvene možnosti v bližnjem mestu slabe. Tudi
v teh primerih postopne degradacije okolja se je v preteklosti izkazalo, da se ljudje raje
preselijo v bližino domačega kraja in pri tem zelo redko prečkajo državno mejo. V primeru
naraščajoče dezertifikacije Sahela se mnogi prebivalci Sudana odzivajo z začasno notranjo
selitvijo in spreminjanjem virov preživetja (Black idr., 2008, str. 52–59). Dezertifikacija je v
obdobju 2008–2009 povzročila tudi selitev več sto družin iz polpuščave Nandon na severu
Gane in nobena od njih ni odšla v tujino, saj je na jugu države še dovolj primernega prostora
za naselitev (Black idr., 2008, str. 37–43, Knight, 2009).
Pri tovrstnih poskusih posploševanja je potrebna previdnost., saj so pomembni tudi dejavniki
privlačevanja v sosednjih državah. Družbeno-gospodarsko stanje teh držav običajno ni
občutno boljše od stanja v območju izseljevanja oz. je v nekaterih primerih celo slabše. Malo
je verjetno, da bi se na primer žrtve Katrine odločile za selitev v Mehiko ali v eno od
karibskih držav ali da bi se prebivalci Gane zatekali v sosednje sahelske države. Po drugi
strani bi bile mednarodne selitve zelo verjetne v primeru, da bi omenjena ranljiva območja
mejila na države z bistveno boljšim življenjskim standardom prebivalstva. Tudi v teh primerih
se izkaže, da imajo največkrat ključni selitveni dejavniki navideznih okoljskih selitev
dejansko gospodarsko naravo.
Dokler so viri zaslužka v domači državi zadovoljivi, je selitveni pritisk na sosednje države
majhen. To je v veliki meri odvisno od gospodarskih možnosti v domači državi in notranjih
prilagoditvenih ukrepov za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. V prihodnostjo bodo
posledice podnebnih sprememb v veliki meri odvisne od lokalnih prilagoditvenih strategij in
pripravljenosti politike za drznejše ukrepanje. V najrevnejših državah, kot so sahelske,
podnebne spremembe vodijo v politične konflikte povezane z nadzorom nad uporabo
naravnih virov, tako da se pojavljajo mednarodne selitve v obliki političnih beguncev, ki so
primarno okoljski (Goldin idr., 2011, str. 238–239).
Ob nadaljnjem dviganju morske gladine v naslednjih desetletjih bodo prizadete predvsem
majhne otoške države, kot so Maldivi, katerih 80 % ozemlja leži na nadmorski višini nižji od
1 m in na katerih stoji skoraj polovica hiš znotraj stometrskega obalnega pasu. Leta 2007 je
tropski ciklon povzročil trajno potopitev 55 otokov, s tem, da bodo z nadaljnjim
spreminjanjem podnebja podobne naravne nesreče še pogostejše in obsežnejše. Zato je
predsednik države M. Nasheed leta 2008 dal pobudo, da bi del narodnega dohodka
pridobljenega od turizma namenili nakupu nadomestnega ozemlja v Indiji, Šrilanki ali
Avstraliji. V prihodnosti se bodo selitveni tokovi v prestolnico na otoku Male še krepili.
Mesto je zaščiteno s protipoplavno infrastrukturo in z nasadi rastlin za razslanjevanje tal.
Male je drugi najgosteje poseljeni otok na svetu, zato se na njem krepi težnje po izseljevanju
(Goldin idr., 2011, str. 239). Drugi primeri razvoja podnebnih selitev zaradi dviganja morske
gladine so razloženi v nadaljevanju.
54
Način, s katerim bodo okoljske spremembe vplivale na preživetje ljudi in povzročale selitvene
pritiske, bo v veliki meri odvisen od socialne politike ogroženih držav in njihove sposobnosti
hitrega posredovanja ob naravnih nesrečah. Po mnenju Olija Browna je veliko naravnih
nesreč vsaj deloma povzročenih s strani človeštva. Te postanejo problematične le v primeru,
da je prizadeta skupnost posebno ranljiva na njihove posledice oz. ima majhno prilagoditveno
zmogljivost. V primeru tropskega ciklona je nevarnost največja takrat, ko na prizadetem
območju ni prisotnega učinkovitega sistema hitrega obveščanja prebivalstva in gre za
neprimerno gradnjo hiš ter slabo poučenost prebivalstva o ravnanju ob naravnih nesrečah
(Brown, 2007).
Brownovo trditev potrjuje primerjava posledic dveh podobnih tropskih ciklonov v Bangladešu
in ZDA. V Bangladešu je tropski ciklon Gorky leta 1991 zahteval 138.000 smrtnih žrtev in 10
milijonov brezdomcev. V naslednjem letu je precej hujši tropski ciklon Andrew, ki je prizadel
Florido in Louisiano, terjal »le« 65 smrtnih žrtev ter povzročil komaj opazno razselitev
prebivalstva (Brown, 2007, str. 11–12). Učinki izrednih vremenskih dogodkov bodo v
prihodnosti med drugim pogojeni s stopnjo prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Najbolj
prizadeti so najrevnejši prebivalci, saj živijo na marginalnih območjih, ki so pogosto
naravnim nesrečam najbolj izpostavljena.
V kolikor bodo podnebne spremembe v prihodnosti vplivale na življenja milijonov ljudi, bodo
zagotovo imele vpliv tudi na razvoj selitev. Prebivalstvo, ki bo izpostavljeno socialnim,
gospodarskim in okoljskim stresom, bo iskalo izhod iz krize s selitvijo na območja z večjo
varnostjo in boljšimi priložnostmi.
2.1.5.2. DEJAVNIKI PODNEBNIH SELITEV
Podnebne selitve so skrajni prilagoditveni ukrep in so pogojene s podnebno ranljivostjo
okolja. Dejavniki podnebne izpostavljenosti in občutljivosti okolja na eni in prilagoditvene
zmogljivost prebivalstva na drugi strani so hkrati dejavniki podnebnih selitev. Poleg ključnih
selitvenih dejavnikov, ki izvirajo iz ranljivosti okolja, so prisotni še selitveni dejavniki, ki so
skupni drugim oblikam selitev.
Dejavniki podnebnih selitev predstavljajo osnovo proučevanja podnebnih selitev, zato so se z
njimi ukvarjali že številni raziskovalci. Po mnenju Blacka in sodelavcev so glavni naslednji
dejavniki podnebnih selitev (Black idr., 2008):
 omejena dostopnost naravnih virov,
 različne zaposlitvene možnosti,
 ranljivost okolja,
 selitvene mreže,
 politična nestabilnost.
Poleg glavnih selitvenih dejavnikov avtorji navajajo še naslednje intervencijske dejavnike
(Black idr., 2008):
 vztrajna revščina in neenakost,
 odvisnost od naravnih virov,
 vladna politika,
 infrastruktura,
 degradacija okolja.
Dejavnike podnebnih selitev obravnava tudi Brown, pri čemer navaja delitev po Robertu
McLemanu z Univerze v Ottawi. Slednji je razvrstil dejavnike podnebnih selitev na podnebne
in nepodnebne dejavnike. Med podnebnimi dejavniki loči podnebne procese in podnebne
dogodke. Podnebni procesi so počasni in vztrajni, medtem ko so podnebni dogodki nenadni in
55
dramatični (Brown, 2008, str. 16–20 po McLeman in Smit, 2005). Namesto pojma »podnebni
dogodek« se v slovenski strokovni literaturi (Kajfež Bogataj, Bergant, Črepinšek idr.)
uporablja pojem »izredni vremenski dogodek« (Splet 34).
K podnebnim procesom spadajo posledice postopnega spreminjanja podnebja, kot so dviganje
morske gladine, zaslanjevanje tal, dezertifikacija, slabšanje razpoložljivosti pitne vode ter
zakisljevanje svetovnega morja. Dviganje morske gladine ogroža nekatera obalna območja do
te mere, da postajajo neprimerna za poselitev. Podnebni procesi že danes ogrožajo obstoj
številnih podnebno ranljivih skupnosti. Tako morajo morajo npr. nekatere ženske v Sahelu
nositi vodo iz vodnjakov, ki so oddaljeni 25 km. V kolikor bi se razdalja še povečala, bi se
njihova skupnost verjetno preselila (Brown, 2008, str. 17).
Izredni vremenski dogodki, kot so poplave, suše in tropski cikloni, so po drugi strani nenadne
spremembe v okolju. Mednje štejemo redke vremenske pojave, ki močno odstopajo od
povprečnega stanja. Kadar izredni vremenski dogodki povzročijo veliko škodo in prizadenejo
večje območje ter prebivalstvo na njem, jih prištevamo med naravne nesreče (Splet 34 po
Hohmann, 2003). Te imajo na podnebne selitve precej večji vpliv kot podnebni procesi.
Brown to potrjuje s primerom tropskih ciklonov Katrina in Rita, ki sta prizadela obalo
Mehiškega zaliva ZDA v avgustu in septembru 2005 in sta povzročila dva milijona
brezdomcev. V poročilu Rdečega križa za leto 2000 ocenjujejo, da je število žrtev naravnih
katastrof naraslo s povprečno 211 milijonov v 90. letih 20. stoletja na 256 milijonov v letu
2000 (Brown, 2008).
Poleg podnebnih dejavnikov imajo po mnenju McLemana pri razvoju podnebnih selitev velik
pomen nepodnebni dejavniki, ki imajo družbeno naravo. Izredni vremenski dogodki lahko na
nekem območju povzročijo humanitarno katastrofo le v primeru njegove velike ranljivosti, saj
ta ni odvisna le od stopnje podnebne izpostavljenosti in občutljivosti okolja temveč tudi od
stopnje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. McLeman med nepodnebne dejavnike
podnebnih selitev uvršča (Brown, 2008, str. 17–19 po McLeman in Smit, 2005):
 sistem zgodnjega obveščanja,
 kakovost gradnje objektov,
 osveščenost prebivalstva,
 izpostavljenost bivališč,
 prilagoditveno zmogljivost prebivalstva.
V okviru disertacije je bila podnebnim selitvenim dejavnikom posvečena velika pozornost
tudi v terenski raziskavi, ki je potekala v okraju Shyamnagar v Bangladešu. K boljšemu
poznavanju razmer, je bil potreben podroben pregled dejavnikov ranljivosti okolja in
prebivalstva, ki so hkrati dejavniki odbijanja morebitnih podnebnih selitev. V kolikor bi
rezultati raziskave pokazali, da pri odločanju morebitnih in obstoječih selivcev za selitev
prevladujejo vplivi podnebnih selitvenih dejavnikov, bi bila pomožna hipoteza potrjena.
Po mnenju Blacka in sodelavcev obstajata dva pristopa k ugotavljanju dejavnikov podnebnih
selitev (Black idr., 2008):
 določitev posledic podnebnih sprememb, ki bi v prihodnosti lahko vplivale na selitve,
 določitev selitvenih dejavnikov, ki so občutljivi na posledice podnebnih sprememb.
Pri prvem pristopu se je potrebno osredotočiti na posledice podnebnih sprememb, ki bi lahko
ogrozile obstoj določene skupnosti. Podnebne spremembe imajo s človeškega vidika največji
vpliv na oskrbo z osnovnimi naravnimi viri, kot sta voda in hrana, torej so najtesneje
povezane s stanjem v okolju. Vsaka sprememba v okolju lahko občutno vpliva na stabilnost
družbe in njenega gospodarstva. Podnebne spremembe se lahko izražajo v obliki postopnih
okoljskih sprememb, kot so: spreminjanje obsega rodovitnih polj, povečevanje vodnega
stresa, zmanjševanje biotske pestrosti, spremembe v razporeditvi in produktivnosti rib ipd., ali
56
v obliki izrednih vremenskih dogodkov, kot so: poplave, tropski cikloni, suša ipd. Zato je
smiselno pri proučevanju podnebnih selitev ločevati med postopnimi podnebnimi procesi in
posameznimi izrednimi vremenskimi dogodki. Nekatere počasne ali postopne okoljske
spremembe, ki so v korelaciji s podnebnimi spremembami, skoraj ne predstavljajo selitvenih
dejavnikov, saj je malo verjetno, da bi na primer spremembe v lastnostih malarije občutno
okrepile obstoječe selitvene tokove. Po drugi strani bi propadanje koral, mangrov in ribjega
zaroda verjetno pozitivno vplivalo na razvoj selitev tistih skupnosti, ki so od omenjenih virov
neposredno in življenjsko odvisne. Nasprotno bi lahko pozitivne posledice, kot so:
podaljšanje rastne sezone, povečanje stopnje rasti in zmanjšanje tveganja pred zmrzaljo, na
nekaterih območjih srednjih in višjih geografskih širin spodbudile priseljevanje kmetijskih
delavcev (Brown, 2007; Black idr., 2008, str. 19).
Drug način razumevanja možnih vplivov podnebnih sprememb na selitve je določitev glavnih
dejavnikov obstoječih selitev, ki so občutljivi na vplive podnebnih sprememb. V strokovni
javnosti prevladuje mnenje, da med dejavniki mednarodnih selitev prevladujejo dejavniki
odbijanja nad dejavniki privlačevanja in posredovanja, vendar glede tega obstajajo tudi
pomisleki. Selitveni dejavniki odbijanja imajo visoko stopnjo prostorske variabilnosti tako v
pomenu kot v občutljivosti na podnebne spremembe. Na krajše selitve običajno vplivajo
drugačni selitveni dejavniki kot na daljše in stalnejše. Krajše krožne selitve so pogosto
rezultat izpostavljenosti šokom (lakota, poplave), trenutnega ali ponavljajočega pomanjkanja
zaposlitve oz. dohodka, medtem ko so daljše selitve bolj načrtovane in pogosto posledica
odločitev gospodinjstva, da se njegov posamezni član izseli z namenom, da pridobi
dolgoročne koristi preostalim članom gospodinjstva. Podnebne spremembe zato bolj vplivajo
na krajše selitve, saj le-te zajemajo revnejše prebivalstvo. Revni selivci namreč nimajo dovolj
denarja za kritje stroškov daljših poti, zato se v primeru naravne nesreče odločijo za krajšo
selitev. Poleg njih se za krajše selitve odločijo tudi tisti prebivalci, ki selitvam načeloma niso
naklonjeni (Black idr., 2008, str. 24).
Prebivalci podeželja so najmanj odvisni od družbeno-gospodarskih dejavnikov, saj so
neposredno odvisni od naravnih virov, rodovitnosti tal in drugih naravnih proizvodnih
dejavnikov. V nasprotju z njimi bo v urbanih območjih stopnja podnebne ranljivosti odvisna
od moči mestnega gospodarstva oz. njegove prilagoditvene zmogljivosti in od obsega vlaganj
v obrambno infrastrukturo in zaščite najbolj ranljivih mestnih prebivalcev. Po ocenah bodočih
ruralno-urbanih selitev se bo v obdobju naslednjih 20–30 let število prebivalstva največjih
mest dramatično povečalo. To dejstvo je zaskrbljujoče, ker ni jasno ali se bodo ta mesta
sposobna spoprijemati s tako velikim povečanjem števila prebivalcev in ali je lahko velika
gostota prebivalstva sama dejavnik, ki sproža nasilno konfliktnost in selitve (Black idr., 2008,
str. 25).
Odločitev posameznikov in družin za selitev je zelo odvisna od njihovega lastnega
premoženja, ki ne vključuje le fizičnega premoženja, kot so obdelovalna zemlja in druge
nepremičnine, temveč tudi njihov človeški in socialni kapital. To so pokazale podnebne
selitve v preteklosti, kot je bilo v primeru t.i. »peščene sklede« v ZDA. Suše, lakote in
poplave ne vplivajo na vse skupine prebivalstva enakomerno, ampak je ranljivost
posameznika odvisna bolj od njegove nadarjenosti in družbenega položaja kot od
razpoložljivosti delovnih mest, hrane ali stanovanj na določenem območju. Nekaterim
prizadetim prebivalcem je preprosto lažje oditi kot drugim (Black idr., 2008, str. 25).
Podnebne spremembe v prihodnosti ne bodo ustvarjale le selitvenih dejavnikov odbijanja,
ampak tudi dejavnike privlačevanja na območjih priseljevanja. Ogromna območja na jugu
ZDA in v Južni Evropi trenutno sprejemajo številne delavce iz Srednje Amerike oz. Afrike, ki
so usposobljeni za delo v namakalnem kmetijstvu. Zmanjševanje količine padavin in
segrevanje ozračja bosta v prihodnosti verjetno povečala proizvodne stroške na omenjenih
območjih, kar bi lahko spodkopalo kmetijsko proizvodnjo in posledično zmanjšalo obseg
57
priseljevanja ali ga morda celo ustavilo oz. preusmerilo na druga območja ali v druge
zaposlitvene sektorje. Po drugi strani bodo območja Severne Evrope in Osrednje Rusije lahko
s podnebnimi spremembami veliko pridobila zaradi podaljšanja rastne sezone. Na omenjenih
območjih bi bil lahko učinek podnebnih sprememb pozitiven in bi se obstoječi selitveni
tokovi iz Južne in Vzhodne Evrope v Severno Evropo ter iz Osrednje Azije v Rusijo dodatno
okrepili (Black idr., 2008, str. 26, Kajfež Bogataj, 2008).
Shema 2: Interakcija dejavnikov podnebnih selitev na območjih z nizko obalo
Vir: Litchfield, 2010
Tudi po mnenju Browna je potrebno pri proučevanju podnebnih selitev hkrati upoštevati
selitvene dejavnike privlačevanja. Podnebne spremembe bodo imele v primeru manjšega
dviga temperature (2–3 ˚C) na nekaterih območjih pozitivne učinke na okolje, kar gre po
njegovem pripisati naslednjim razlogom (Brown, 2008, str. 19–20):
 višje temperature zraka bodo ugodno vplivale na rastno sezono in zmanjšale tveganje
zmrzali na območjih srednjih in višjih geografskih širin in povzročile širjenje
nekaterih kmetijskih kultur proti poloma,
 učinek fertilizacije zaradi večje koncentracije CO2 v atmosferi, ki bi lahko povečal
kmetijske donose in gostoto rastja na nekaterih območjih,
 spremembe značilnosti padavin lahko povzročijo krepitev padavin na območjih, ki
danes trpijo zaradi sušnosti (toplejši Atlantski ocean in bolj vroča Sahara bi lahko
vplivala na večjo namočenost Sahela).
58
Podnebne spremembe torej ustvarjajo tako selitvene dejavnike odbijanja kot dejavnike
privlačevanja, ob tem da bi bile v primeru večjih podnebnih sprememb posledice izključno
negativne.
Dejavniki podnebnih selitev so v zapleteni interakciji z drugimi okoljskimi in družbenogospodarskimi dejavniki na ogroženem območju. Na najbolj ranljivih regijah z nizko obalo,
kot so rečne delte, je pomemben družbeni selitveni dejavnik agrarna prenaseljenost. Obstoječe
družbeno-gospodarsko stanje podeželja v državah v razvoju je podobno stanju evropskega na
vrhuncu industrijskega obdobja, ko so obstajali zelo močni ruralno-urbani selitveni tokovi
celo na mednarodni ravni. Selivci iz prenaseljenega evropskega podeželja so polnili bližnja in
bolj oddaljena urbana središča ter industrijske regije. Izrazito močan je bil selitveni tok v
Združene države Amerike (Klemenčič, 2007). Tudi evropsko podeželje so občasno pestile
naravne katastrofe, kot so bolezni kulturnih rastlin (krompirjeva in trtna plesen) in sezonske
suše, ki so občasno preobremenile okolje in okrepile lakoto in smrtnost prebivalstva. S tem so
številne viničarje, agrarne delavce in revne kmete prisilile v izseljevanje (Zwitter, 2012).
Kljub temu se te selitve v znanstveni literaturi v glavnem obravnavane kot gospodarske,
čeprav bi jim bilo primerneje pripisati okoljski značaj.
Nepodnebni dejavniki podnebnih selitev so zelo raznoliki. Mednje med drugim sodijo: rast
števila prebivalstva, velike socialne razlike in negativna selitvena politika. Podnebna
ranljivost neke skupnosti ni stalna, ampak se lahko poveča ali zmanjša iz razlogov, ki nimajo
nikakršne zveze z izpusti toplogrednih plinov. Negativni nepodnebni selitveni dejavniki, ki
marginalizirajo morebitne selivce, lahko predstavljajo vsaj tako pomemben problem kot
podnebne spremembe same (Brown, 2008, str. 20).
Kot je zapisal Steve Lonergan s kanadske Univerze v Viktoriji, »… obstaja prepogosto
nekritično sklepanje obstoja neposredne in enostavne vzročne povezave med degradacijo
okolja in selitvijo prebivalstva. Avtorji v takšnih delih namigujejo, da bi lahko bila
degradacija okolja kot možen vzrok selitve prebivalstva ločena od drugih družbenogospodarskih vzrokov. Degradacija okolja je tako družbeno kot prostorsko pogojena in samo
skozi strukturalno razumevanje okolja v širšem politično-kulturnem kontekstu regije ali držav
lahko prepoznamo zakonitost, ki spodbuja prebivalstvo k izseljevanju.« (Lonergan, 1998, str.
8).
Podnebne spremembe bi lahko v prihodnosti igrale ključno vlogo pri razvoju selitvenih
gibanj, vendar je treba k razumevanju obstoječega problema pristopati kompleksno, kar
predstavlja veliko oviro planerjem pri snovanju razvojnih strategij, saj problem težko
prepoznajo in ovrednotijo, dokler ga ne vidijo v konkretnih podobah (Brown, 2008, str. 20).
Razvoj podnebnih selitev v prihodnosti je po Brownu odvisen od naslednjih ključnih
dejavnikov (Brown, 2008):
 količina prihodnjih izpustov toplogrednih plinov,
 bodoča demografska rast in razporeditev prebivalstva,
 obseg bodočih podnebnih sprememb,
 prilagoditvena zmogljivost prebivalstva.
Ti ključni selitveni dejavniki bi v prihodnosti lahko odločilno vplivali na obseg podnebnih
selitev. Našteti dejavniki so sistemsko prepleteni in so v medsebojni interakciji (shema 3).
Kljub temu, da so podnebne selitve v prvi vrsti odvisne od podnebnih sprememb, shema
poudarja pomen nepodnebnih (družbenih) selitvenih dejavnikov. Rast in razporeditev ter
prilagoditvena zmogljivost prebivalstva neposredno vplivajo na razvoj podnebnih selitev,
medtem ko bodoči izpusti toplogrednih plinov vplivajo na selitve zgolj posredno. Od količine
bodočih izpustov je odvisen obseg bodočih podnebnih sprememb kot najpomembnejšega
dejavnika podnebnih selitev. Na količino toplogrednih plinov po eni strani vplivajo
demografski kazalci, po drugi strani pa podnebne spremembe same, saj podnebni sistem
59
vsebuje celo vrsto povratnih zank, poleg tega pa bo od podnebnih sprememb odvisno tudi
bodoče ravnanje človeštva s fosilnimi gorivi. Toplejše zime v višjih geografskih širinah bi
lahko zmanjšale porabo fosilnih goriv, vendar pri tem ni jasno koliko več bi se sorazmerno
temu povečala poraba za pogon klimatskih naprav. Pomemben del prilagoditvene strategije je
tudi izvajanje energijske prenove objektov in inovacij za povečanje energijske učinkovitosti
posameznih naprav vključno s prevoznimi sredstvi. Slabost sheme je, da ne upošteva
bodočega življenjskega standarda prebivalstva, od katerega sta odvisni tako prilagoditvena
zmogljivost posamezne skupnosti kot bodoča poraba fosilnih goriv, vendar je ta
spremenljivka ključni dejavnik gospodarskih selitev, zato je glede njene uporabe pri
proučevanju podnebnih selitev smiselna večja previdnost.
Shema 3: Interakcija ključnih dejavnikov razvoja podnebnih selitev v prihodnosti
Avtor: J. Kočar
2.1.5.3. PRIMERI PODNEBNIH SELITEV V PRETEKLOSTI
Rezultati antropoloških raziskav kažejo, da se je človeška družba zaradi vpliva podnebnih
sprememb naglo spreminjala. Še več, podnebne spremembe so eden ključnih dejavnikov
evolucijskega razvoja bioloških vrst. Zaradi relativno kratkega odzivnega časa spreminjajoče
podnebje izrazito vpliva na stabilnost geografskega okolja in s tem na stanje habitata. Vsak
niz podnebnih šokov ogrozi biotsko pestrost in dolgoročno vodi v njeno zmanjšanje. Po drugi
strani se nekatere vrste razbohotijo na račun drugih in doživijo svoj evolucijski vzpon.
Omenjena naravna zakonitost je pogojevala tudi evolucijo človeka.
Prvi človeku podoben prednik, spretni človek (lat. Homo habilis), se je pojavil na prehodu v
pleistocen pred okrog 2,5 milijoni let. Človekovo končno izoblikovanje se je zgodilo pod
pritiskom velikih podnebnih sprememb tekom menjavanja ledenih in medledenih dob.
Obstajajo podatki o obstoju svojevrstnega stabilnega ekosistema v spodnjem pleistocenu, ki
se je raztezal od Afrike do Sundskih otokov. Znotraj tega prostora so se človekovi predniki
prosto gibali v okviru prostorske pretočnosti, s katero se je zagotavljal pretok genetskega
materiala iz ene horde v drugo pod vplivom okoljskih sprememb (Mesić, 2002, str. 17–20,
Goldin idr., 2011, str. 11–18).
Prazgodovinske selitve se začnejo s pojavom pokončnega človeka (lat. Homo erectus) v
spodnjem paleolitiku. Pojav zavesti in prve oblike učinkovanja na naravo (izdelava orodja in
60
obvladovanje ognja) so omogočili niz selitev vrste v hladnejšo Evrazijo. Tudi omenjene
selitve so bile verjetno pogojene s podnebnimi spremembami, ki so spremljale menjavanje
ledenih in medledenih dob. V času srednjega paleolitika se pojavi ledenodobna oblika
mislečega človeka, neandertalec (lat. Homo sapiens neanderthalensis), ki je osvajal nova
območja v razmeroma toplih medledenih dobah in prodrl globoko na sever. V toplih sezonah
so neandertalci prodirali do samega roba nekdanje tundre in se sezonsko vračali na jug. V
takšnih pogojih so navezale stike različne skupine ljudi, kar je omogočilo mešanje kultur in
povzročalo občasne konflikte. Neandertalci so prišli v stik s predstavniki sodobnega
mislečega človeka (lat. Homo sapiens sapiens), ki se je v več valovih priselil iz Afrike zaradi
podnebne otoplitve. Nihanje podnebja v tretji fazi würmske poledenitve pred okrog 30.000
leti je omogočilo sodobnemu mislečemu človeku, da se je iz Afrike razselil po celotni
ekumeni in v Evropi izrinil neandertalca zaradi konfliktov in višje prilagoditvene
zmogljivosti, medtem ko je neandertalec podnebnim spremembam podlegel. Nekatere
skupine novih prebivalcev Evrope so se na območju jugozahodne Francije in južne Nemčije
sezonsko selile tudi po 300–600 km na leto, medtem ko so sledile čredam severnih jelenov.
Ker je bilo prostora dovolj, se jim po končani lovni sezoni ni bilo potrebno vračati na
izhodišče, zato so se z lovci selile tudi njihove družine, kar Mesić imenuje »integralne
selitve«. Paleolitski lovci so se do narave vedli zelo grabežljivo, saj so morali obvladovati
obsežna območja. Z lovskimi pohodi je človek osvojil tudi Ameriko. S povečanjem števila
pripadnikov človeške vrste se je hkrati povečal pritisk na osnovne naravne vire, kar je
vplivalo na zmanjšanje biotske pestrosti že v tem zgodnjem obdobju (Mesić, 2002, str. 17–
20). Po rezultatih raziskav opravljenih v ZDA, naj bi človek, po pisanju Weismana, bistveno
pripomogel k izumrtju številnih velikih ledenodobnih živalskih vrst, med drugim tudi mamuta
(Ruddiman, 2000; Weisman, 2009, str. 45–56). Po mnenju Fiedla, je vsako povečanje števila
prebivalstva na nekem območju ali prihod druge skupine lahko povzročil porušenje
ravnotežja med naravnimi danostmi in človekovimi potrebami. Sledila je postopna selitev, ki
je sledila najugodnejšim naravnim potem, dokler niso selivci prispeli do naravnih meja
nekega habitata. Tam so bivali tako dolgo, dokler se niso novim razmeram prilagodili in se
pripravili na osvajanje novih območij. Tisti, ki se niso uspeli prilagoditi, so izginili ali so
uspeli najti območje z ugodnejšim podnebjem. Na ta način so predniki Indijancev prodirali
proti jugu in prepuščali hladne severne predele bodočim skupinam selivcev (Fiedel, 1992, str.
31–33). Porušenje ravnotežja med naravnimi danostmi in človekovimi potrebami lahko v zelo
kratkem času poruši tudi izredni vremenski dogodek ali pa se to zgodi postopoma v okviru
podnebnega procesa. Na območjih, kjer še danes obstajajo tradicionalne skupnosti, kakršno je
ljudstvo Munda v Bangladešu, je odvisnost človeka od narave zelo velika (Kočar, 2012), kar
kaže na to, da so bile selitve viškov prebivalstva od nekdaj skrajna oblika prilagoditvenih
ukrepov.
Mesić v sklepu poglavja o prazgodovinskih selitvah citira tekst iz doktorske disertacije Emila
Heršaka: »Na izredno selitev so vplivale motene selitve lovnih živali, niz podnebnih
fluktuacij, novih razporeditev morja, kopnega in zaledja, a hkrati tudi postopni kulturni razvoj
... Obstajal je dialektični proces v katerem je človek menjal podnebja, a tudi nova podnebna
stanja njega.« Dejansko so vsi omenjeni selitveni dejavniki vsaj posredno povezani s
podnebnimi spremembami (Mesić, 2002, str. 17–20 po Heršak, 2000).
Med 7. in 5. tisočletjem pr. K. se je pojavila neolitska revolucija. S poljedelstvom je postala
družba statična in selitev je postala nekaj neobičajnega kot izraz naravnih in družbenokulturnih motenj. Človekova interakcija z naravo je postala povezana s proizvodnjo in
okoljski selitveni vzroki niso bili več prevladujoči. Lakota in višek prebivalstva kot ključna
selitvena dejavnika postaneta del gospodarskih selitvenih vzrokov. Po drugi strani je človek
ravno s širjenjem kmetijstva občasno porušil ravnovesje v lokalnem okolju, čemur so sledile
okoljske selitve. Po prvem valu širjenja kmetijstva v Srednjo Evropo v prvi polovici 2.
61
tisočletja pr. K. je ohladitev podnebja povzročila nastanek kislih pustot in prisilila naseljence
k vrnitvi na izhodiščna območja, kar je povzročalo konflikte s staroselci (Goldin idr., 2011,
str. 18–28; Mesić, 2002, str. 21–22).
Alternativo načinu življenja stacionarnih kmečkih skupnosti v neolitiku je predstavljal
nomadizem. Slednji je nastal kot oblika živinoreje v obdobju podnebnega nihanja pred 6000
leti v Vzhodni Afriki. Med nomadska ljudstva so spadali tudi Skiti v evrazijskih stepah. Živeli
so na vozovih, podobno kot kasnejši Mongoli in Tatari, kar jim je omogočalo veliko
mobilnost. Tako je lahko že najmanjši izredni vremenski dogodek pri nomadskih ljudstvih
sprožil val preseljevanja tudi na velike razdalje. V neolitiku so se selile tudi posamezne
poljedelske skupnosti zaradi pretirane demografske rasti in podnebnih sprememb. Slednje so
tako tudi v neolitiku ostale očitni neposredni selitveni dejavnik. V zadnjih 5000 letih so velike
podnebne spremembe prizadele Saharo, ki je bila še v času neolitika zelena in kultivirana.
Desertifikacija predstavlja podnebni proces, ki še traja. Posledice desertifikacije so bile
postopno preseljevanje prebivalstva proti jugu in fizična ločitev kultur Podsaharske Afrike od
kultur Sredozemlja in Jugozahodne Azije. Na prehodu iz drugega v prvo tisočletje pr. K. je
ohladitev podnebja na območju evrazijskih step povzročila niz zaporednih suš, kar je vsaj
deloma pripomoglo k selitvam živinorejskih skupnosti (Goldin idr., 2011, str. 11–18; Mesić,
2002, str. 21–22).
Prav tako obstajajo dokazi, da so bili pogoji za nastanek prvih velikih civilizacij povezani z
daljšim sušnim obdobjem, ki je prizadel neolitske skupnosti. Prvi civilizaciji v Egiptu in
Mezopotamiji sta nastali, ko so bili ljudje prisiljeni v selitev z območij vse bolj suhih step na
območja velikih porečij. Posledično sta potreba po organizaciji gosto poseljene družbe in skrb
za oskrbo s hrano postali eden ključnih pospeševalcev razvoja prvih civilizacij (Brown, 2008,
str. 21). Iz zgodovine starega veka je znana tudi množična selitev Judov v Egipt kot posledica
daljše osušitve Palestine (Münz in Reiterer, 2009, str. 128–129).
Sumerska, egipčanska in kitajska civilizacija so se najhitreje razvijale v obdobjih
priseljevanja, saj so priseljenci prinašali inovacije in pospešili preoblikovanje okostenelih
konservativnih struktur. Po drugi strani so vdori barbarskih ljudstev na civilizirana območja
povzročali njihovo nazadovanje. Zanimivo je, da sta bila dolina Nila in nižavje v
Mezopotamiji poseljena relativno pozno, kar kaže na kolonizacijo podnebnih selivcev. Ti naj
bi bili zaradi suš prisiljeni zapustiti območje rodovitnega polmeseca in naseliti vlažne pustote.
Obstaja celo možnost, da so prebivalci rodovitnega polmeseca v neolitiku, zaradi izsekavanja
naravnega rastja ob zgornjem toku Evfrata in Tigrisa, okrepili rečno erozijo, ki je okrepila
sedimentacijo v spodnjem toku, s čimer se je območje Sumerja dvignilo nad morsko gladino.
Podnebne spremembe naj bi vplivale tudi na poselitev Krete, na priseljevanje azteških
prednikov na otoke jezera Texaco, na propad mikenske civilizacije ipd. (Mesić, 2002, str. 23–
24). Celo legendi o Atlantidi in vesoljnem potopu najlažje razlagamo s pojavom izrednih
vremenskih dogodkov, vendar za to nimamo znanstvene podlage.
Izčrpanost tal, njeno netrajnostno izkoriščanje, pretirana rast prebivalstva v neskladju z
možnostmi okolja so dejavniki kolonizacije kot enega od oblik okoljskih selitev. Eden
pomembnejših dejavnikov starogrške kolonizacije so bili nizi sezonskih suš, ki so v grških
polis povzročili lakoto, čeprav so imeli pomembno vlogo tudi politični selitveni dejavniki, ki
so bili prisotni skozi celotno zgodovino (Mesić, 2002, str. 25–28). Mnogo kasneje, v 4.
stoletju, sta daljša krepitev sušnosti in padec temperature zraka povzročila germansko
osvajanje Evrope in vdore azijskih Hunov, kar je vodilo v postopen zaton zahodnega
rimskega cesarstva (Münz in Reiterer, 2009, str. 127–128). Po selitvi germanskih plemen v
Zahodno Evropo in vpadih Hunov so po letu 5200 izpraznjena območja v delih Vzhodne,
Srednje in Jugovzhodne Evrope poselili Slovani (Klemenčič, 2007, str. 31) vsaj deloma zaradi
okoljskih sprememb. Podobno je arabsko širjenje v Sredozemlje v 8. stoletju bilo deloma
posledica daljšega sušnega obdobja v Jugozahodni Aziji (Brown, 2008, str. 21). Podobnih
62
podnebnih selitev je bilo v predindustrijskem obdobju zelo veliko, saj je bila družba odvisna
pretežno od primarnih dejavnosti, ki so zaradi neposredne odvisnosti od naravnih pogojev
zelo ranljive na podnebne spremembe.
Z vplivi podnebnih sprememb na razvoj človeštva v predindustrijskem obdobju se je ukvarjal
tudi Jared Diamond, ki je v svoji knjigi z naslovom Propad civilizacij opisal razloge za propad
številnih kultur oz. v nekaterih primerih izginotje celih skupnosti in s tem skušal opozoriti na
resnost pojava aktualnih podnebnih sprememb. Med drugim je pri tem uporabil dva očitna
primera: normanske koloniste na obalah južne Grenladije in Anasaze iz Kanjona Chako v
jugozahodnem delu ZDA. Rezultati njegovih raziskav so pokazali, da so imele pri obeh
pretežno agrarnih skupnostih podnebne spremembe ključen vpliv na propad kulture, oz. so
povzročile celo njihovo izginotje. Za obe skupnosti je bil usoden srednjeveški minimum oz.
mala ledena doba. Globalno ohlajanje se je na regionalni ravni pokazalo kot padec
temperature zraka (Normani) in okrepljena sušnost (Anasazi). Posledice podnebnih sprememb
so močno posegle v utečene lastnosti kmetijske proizvodnje obeh skupnosti (Diamond, 2009).
Pri Normanih se je pokazal velik pomen prilagoditvene zmogljivosti pri omejevanju
ranljivosti skupnosti. Normani so se raje kot za prilagajanje s preusmeritvijo na lov na tjulnje
odločili za izselitev. V tem primeru selitve niso predstavljale skrajni prilagoditveni ukrep
ampak so bile rezultat prostovoljne odločitve skupnosti. Da je bilo na Grenlandiji možno
preživeti, dokazuje obstoj skupnosti Inuitov, ki so bili zaradi svojega načina življenja manj
ranljivi na podnebne spremembe. K večji ranljivosti Normanov je pripomogla tudi
degradacija okolja zlasti v obliki uničevanja gozda in erozije tal (Diamond, 2009, str. 265–
293).
Pri Anasazih so se najprej pokazale težave z vodo, saj so imeli razvito namakalno
poljedelstvo. Poleg tega je bil velik problem pomanjkanje lesa, kajti izsekavanje je že v
preteklosti presegalo naravno obnovo. Z nastopom sušnega obdobja so nastopile še težave s
prenaseljenostjo in politično nestabilnostjo. Tudi v primeru Anasazov je šlo za prostovoljno
selitev, saj je bil odhod načrtovan. Tudi v tem primeru so bili lahko podnebni dejavniki
prikriti, torej v senci nepodnebnih dejavnikov (Diamond, 2009, str. 152–172).
Primera Normanov in Anasazov potrjujeta obstoj prostovoljnih podnebnih selitev v
preteklosti. Podnebne spremembe so torej na regionalni ravni lahko tako obsežne, da se
skupnost za izselitev odloči prostovoljno. Za obe skupnosti velja, da so bile možnosti za
preselitev na varnejša območja velike.
Diamond v svojem delu med drugim obravnava tudi skupnost na Velikonočnih otokih.
Skupnost se je soočila s posledicami degradacije okolja, ki jo je z izsekavanjem gozda
povzročila sama. Do okoljskih selitev v tem primeru ni prišlo zaradi prevelike izoliranosti
otočja. Skupnost se je v manjšem številu obdržala, a je prišlo do degradacije njihove kulture
(Diamond, 2009, str. 93–135).
Postopno osvajanje Novega sveta in posledično naseljevanje Evropejcev, ki sta zaznamovala
novi vek do nastopa industrijske revolucije, skoraj nista bila povezana z okoljskimi stresi na
območju izseljevanja. Selitve so imele gospodarsko in v manjši meri politično naravo
(Klemenčič, 2007, str. 32–35).
Tudi v obdobju zadnjih dvesto let, ko je industrializacija globoko posegla v družbene odnose,
so prevladovale gospodarske selitve, a so pri nekaterih tradicionalnih agrarnih skupnostih
opazni tudi okoljski selitveni dejavniki. Za to obdobje je že na voljo večje število podatkov in
večja empiričnost. Tako Brown in Black s sodelavci navajajo kot primer okoljskih oz.
podnebnih selitev izseljevanje kmetov iz Oklahome in širšega območja Velikih planjav v
ZDA v času t.i. »peščene sklede« v 30. letih 20. stoletja. Nekaj zaporednih let s
podpovprečnimi padavinami in nadpovprečnimi temperaturami zraka je ob veliki gospodarski
krizi, povzročilo izselitev malih kmetov predvsem tistih iz najbolj ogroženih posesti. Verjetno
se jih je v sosednje zvezne države izselilo okrog 300.000. Po drugi strani je večina selivcev, ki
63
je odšla v Kalifornijo, izhajala iz jedrnih družin z nadpovprečno izobrazbo iz poklicne sfere in
so imeli podporo širše družine, člani katere so že bili v Kaliforniji. Med selivci je bilo tudi
veliko manjših kmetov, ki niso bili obremenjeni z večjimi investicijami v obdelovalno zemljo
in so bili nanjo vezani manj kot veleposestniki (Black idr., 2008, str. 25; Brown, 2008, str.
22). Tudi ta primer kaže na to, da je odločitev za selitev običajno sprejeta na ravni
gospodinjstva in je povezana z osebno preračunljivostjo družbenega in finančnega kapitala.
Selitev je običajno skrajni prilagoditvenih ukrep, ki ga gospodinjstva izberejo za odgovor na
podnebni stres in se zanjo odločijo le v dveh primerih (Brown, 2008, str. 22):
 ko ostali ukrepi ne omogočajo zagotovitve izpadlega dohodka oz. življenjskih virov,
 ko jih širša skupnost in država nista sposobni primerno zaščititi.
V zgodovini so manj znani pojavi okoljskih selitev v povezavi z dviganjem morske gladine.
Ta se je v preteklosti dvigala dovolj počasi, da so se ji prebivalci postopoma prilagajali in zato
množične selitve niso bile potrebne. Nasprotno so naravne katastrofe, ki so jih povzročili
izredni vremenski dogodki, skoraj vedno povzročile razseljevanje prebivalstva. Tako je npr.
azijski cunami iz leta 2004 terjal preko 200.000 žrtev in dvakrat toliko izseljencev, ki pa se
tudi v tem primeru v glavnem niso izselili v razvite države, ampak v okoliške regije oz.
sosednje države. Življenjski standard v državah pri izbiri ni imel pomembnejše vloge (Goldin
idr., 2011, str. 238). Podobno je bilo v primeru tropskega ciklona Aila v Bangladešu (Kočar,
2013b).
Podnebni selivci, ki se odločijo za mednarodno selitev, običajno izberejo družbo priseljevanja
s kulturo, kot je podobna njihovi. Tako okoljski selivci iz Bangladeša za ciljno državo
najpogosteje izbirajo Indijo in Pakistan, tako kot so Indonezijci iz Sumatre v času cunamija
pogosto izbrali Malezijo. Medcelinski selivci se pri odločanju ozirajo po zgodovinskih in celo
bivših kolonialnih razmerjih. Velika Britanija je bila v preteklosti očitna ciljna država
priseljevanja za Pake in zahodne Indijce, Francija za frankofonske priseljence iz Zahodne
Afrike, medtem ko sta bili Avstralija in Nova Zelandija privlačnejši za selivce iz Polinezije.
Poplave v Bangladešu leta 1998 so bile do zdaj najhujša tovrstna naravna katastrofa na svetu.
Dva meseca trajajoča potopitev dveh tretjin površja države, onesposobitev infrastrukture in
kmetijske proizvodnje ter 21 milijonov brezdomcev so bile posledice katastrofe, ki je med
prebivalstvom vzbudila skrb za negotovo prihodnost države. V istem letu so poplave kitajske
reke Jangce začasno razselile 14 milijonov prebivalcev in prisilile oblasti v aktiviranje vojske
v do zdaj največji mirnodobni akciji, s katero so pomagali ljudem in usposobili poškodovano
infrastrukturo (Brown, 2008). Takšnih in podobnih naravnih katastrof je bilo v preteklosti še
veliko in bodo z nadaljnjim razvojem podnebnih sprememb vse pogostejše. V disertaciji je v
nadaljevanju več pozornosti namenjeno tropskemu ciklonu Aila, ki je leta 2009 prizadel
jugozahodni del Bangladeša.
Na osnovi izkušenj iz preteklosti je razvidno, da je bilo geografsko okolje skupaj s stanjem
podnebja že od nekdaj eden ključnih selitvenih dejavnikov, toda šele nedavni izredni
vremenski dogodki so prispevali uporabnejše informacije o lastnostih podnebnih selitev in
služijo kot uporaben vir za ocenjevanje posledic bodočih podnebnih sprememb. Kljub temu
obstaja velika razlika med opazovanjem preteklih in napovedovanjem morebitnih prihodnjih
selitev, saj je stanje okolja v prihodnosti odvisno od vrste težko predvidljivih spremenljivk.
2.1.5.4. OCENE OBSEGA PODNEBNIH SELITEV V PRIHODNOSTI
Številna predvidevanja razvoja podnebnih selitev, podajajo ocene verjetnih množičnih selitev
podnebnih selivcev v razponu med 150–200 milijonov do več kot 1 milijarde. Nižja ocena, ki
jo je objavila revija Stern v sredini 90. let 20. stoletja, je bila zelo kritizirana, medtem ko
zgornja ocena o več kot milijardi selivcev, ki jo je objavil Christian Aid, temelji zgolj na
64
ocenah Sterna, da bodo »… podnebne spremembe povzročile na stotine milijonov žejnih in
lačnih ljudi, ki bodo izpostavljeni poplavam in nalezljivim boleznim.« (Stern, 2006). IPCC v
svojem četrtem poročilu (AR4) podaja najbolj verjetne ocene o številu okoljskih selivcev
zaradi upoštevanja tako posledic podnebnih sprememb kot demografskih lastnosti, vendar
tudi dramatične napovedi IPCC-ja o okrog 200 milijonih t.i. »okoljskih beguncev« do leta
2050 (Black idr., 2008; IPCC, 2007b) niso dovolj preverjene. Težko je verjeti, da bi tako
občutno povečanje števila prisilnih selivcev in podvojitev celotnega števila selivcev
povzročile samo podnebne spremembe (Goldin idr., 2011, str. 237). Kljub temu je zelo
verjetno, da bodo bodoči obsežni posegi v okolje dodatno okrepili obstoječe selitvene tokove.
Okoljski stres bo imel verjetno v 21. stoletju izredne razsežnosti in velik vpliv na razvoj
mednarodnih selitev zlasti v državah v razvoju, kjer bodo v primerjavi z razvitimi državami
podnebne spremembe večje in prilagoditvena zmogljivost prebivalstva manjša.
V četrtem poročilu IPCC-ja (AR4) so vzroki za zapletenost ocen bodočega razvoja podnebnih
selitev povzeti po delu avtorjev Unruha, Krola in Kliota. Po njihovem mnenju so ocene o
številu morebitnih okoljskih selivcev v najboljšem primeru zgolj ugibanja iz naslednjih
razlogov (IPCC, 2007b po Unruh idr., 2004):
 selitve na podnebno ranljivih območjih niso enosmerne in stalne, ampak večsmerne ter
pogosto začasne in dramatične,
 vzroki selitev so pogosto raznovrstni in kompleksni ter niso neposredno povezani s
podnebnimi nihanji in spremembami,
 selitve so pogosto odgovor na dolgoletno sezonsko nihanje stanja okolja in hkrati
predstavljajo strategijo za kopičenje bogastva ali za izhod iz revščine, ki koristi tako
območjem izseljevanja kot območjem priseljevanja,
 glede števila podnebnih selivcev obstajajo za številna najbolj ranljiva območja zgolj
ocene, ker obstaja malo zanesljivih popisov prebivalstva in ustreznih raziskav,
 na globalni ravni obstajajo terminološka nesoglasja glede pojma »okoljski begunci«.
Bangladeš ima že danes smrtne žrtve zaradi vsakoletnih poplav in tropskih ciklonov. V
primeru, da se morska gladina dvigne za 1 m, bi se potopilo 16 % vseh riževih polj, kar bi
povzročilo pojav 13 milijonov prisilnih selivcev in izginotje mangrovskega gozda Sundarban.
V primeru dviga morske gladine za 0,5 m bi se potopilo 1800 km² delte Nila in bi bilo treba
preseliti 3,8 milijonov ljudi, medtem ko bi se v primeru dviga za 1 m potopilo 15 % vse
obdelovalne zemlje in preselilo 6 milijonov ljudi, samo v Aleksandriji polovica prebivalcev.
Na Kitajskem je ogroženih 72 milijonov prebivalcev velikih mest (Šanghaj, Tianjin) in več
10.000 km² površja. Tudi v Nigeriji je ogrožen obstoj pol milijona ljudi. Samo navedenim
najbolj ranljivim državam grozi v 21. stoletju pojav blizu 100 milijonov podnebnih beguncev,
s tem da je pri navedenih ocenah o številu bodočih podnebnih selivcev le delno upoštevana
naravna demografska rast (Hardy, 2004).
Na področju ocenjevanja družbeno-gospodarskih posledic podnebnih sprememb je bil v
preteklem desetletju dosežen znaten napredek. Ocene kažejo, da se bo s podnebnimi
spremembami družbeno-gospodarska škoda na splošno stopnjevala. Bolj kratkoročno se bo to
pokazalo z naraščanjem variabilnosti podnebja in izrednih vremenskih dogodkov ter bolj
dolgoročno z dviganjem morske gladine. Posledice podnebnih sprememb in dviganja morske
gladine bodo v glavnem negativne, razen pozitivnih izjem, kot so npr. boljši ribolovni pogoji
na nekaterih območjih. Brez prilagoditvenih ukrepov za zaščito obale, bi lahko škoda do leta
2080 narasla desetkratno morda celo bolj, kar pomeni, da bi samo dviganje morske gladine na
letni ravni prizadelo okrog 100 milijonov ljudi. Posledice bodo nekoliko hujše za države v
razvoju, kjer bo izvajanje prilagoditvenih ukrepov za družbo bolj obremenjujoče v primerjavi
z razvitimi državami. Ocene na globalni ravni bi bilo smiselno dopolniti z ocenami
pridobljenimi na regionalni in lokalni ravni (IPCC, 2007b, str. 338–339).
65
Po ocenah, ki jih navaja Eursion, bo v Evropi do leta 2020 število prebivalcev, ki bodo trpeli
zaradi abrazije in nevarnosti poplav, doseglo vrednost 158.000. Zaradi dviganja morske
gladine bo izginila polovica evropskih obalnih mokrišč (Eurosion 2004).
Iz mest Aleksandrija, Rosetta in Port Said na obali delte Nila bi se v primeru dviga morske
gladine za 0,5 m moralo izseliti več kot 2 milijona ljudi, izgubljenih bi bilo 214.000 delovnih
mest in izginila bi zemljišča v vrednosti 35 milijard USD (El-Raey, 1997).
Okoljske spremembe bodo oblikovale lastnosti selitev na osnovi ogroženosti obstoja
posamezne skupnosti in njene prilagoditvene zmogljivosti. Univerza Združenih narodov v
svojih poročilih navaja, da je osnovni način, s katerim okoljske spremembe sprožajo selitve,
ogrožanje preživetja. Bolj kot je preživetje odvisno od kakovosti okolja, močnejša je vloga
okoljskih dejavnikov odbijanja pri odločitvah za selitev (Goldin idr., 2011, str. 237–238).
V primeru dolgotrajnih suš že danes prihaja do selitev v mnogih sušnih območjih Afrike. V
Etiopiji je bila po podatkih UNDP-ja v obdobju 1999–2004 polovica prebivalcev vsaj enkrat v
življenju soočena z daljšo sušo (Black idr., 2008, str. 44–51). Vsaka naslednja suša poveča
ranljivost prebivalstva z razpadom ključnih varovalnih mehanizmov, kot je živina, saj pride s
sušo do slabitve živinskega trga in s tem do manjšanja možnosti za dopolnjevanje črede
(Sudan). Na splošno lahko ob nadaljnji krepitvi sušnega tveganja pričakujemo krepitev
obstoječih selitvenih tokov, posebno v Sahelu, kjer je naravni prirastek prebivalstva izredno
visok. V stroki prevladuje mnenje, da so odločitve posameznikov za mednarodno selitev v
Evropo ali Severno Ameriko povezane z ogromnimi potnimi stroški, vključno z nelegalnim
plačilom za prečkanje meje. Čeprav se zdijo medcelinske selitve v prihodnosti neizbežne, je
bolj verjetno, da se bodo podnebni selivci selili pretežno v bližnja mesta ali na ruralna
območja z ugodnejšim podnebjem znotraj matične države. Redkejše mednarodne selitve bodo
verjetno usmerjene v regionalna velemesta, kot so v Sahelu: Lagos, Abidžan in Akra, in na
podeželje sosednjih držav v primeru naravnih katastrof, ki močno zmanjšajo možnost izbire
območja priseljevanja (Black idr., 2008, str. 20).
Po ugotovitvah strokovnjakov združenih v IPCC-ju se v Latinski Ameriki nekatera sušna
območja, kot so: južni Čile, jugozahodna Argentina, južni Peru in zahodni del Srednje
Amerike, sušijo, medtem ko se na nekaterih drugih sušnih območjih, kot so: jugovzhodna
Brazilija, Paragvaj, Urugvaj, argentinske Pampe in nekateri predeli Bolivije, padavine krepijo,
kar oboje vpliva na spremembe kmetijske proizvodnje (IPCC, 2007b, str. 583). ZDA že zdaj
prejemajo okrog 164.000 mehiških priseljencev letno (OECD, 2007, str. 38), medtem ko
selivci iz Gvatemale, Hondurasa in Salvadorja izbirajo za ciljno državo Mehiko, a pogosto le
za vmesni cilj na poti v ZDA (IOM, 2005, str. 88). V tem smislu bi lahko krčenje kmetijskih
površin in propadanje drugih gospodarskih virov na ruralnih območjih Srednje Amerike
okrepilo selitve kmetijskih delavcev v ZDA, vendar je malo verjetno, da bi se hkrati okrepile
selitve iz Južne Amerike v Mehiko, saj bi ob stopnjevanju okoljskih problemov ta postala
manj privlačna za priseljevanje. Prav tako se bodo verjetno poslabšale podnebne razmere tudi
v jugozahodnem delu ZDA, kar bo zmanjšalo dohodke od kmetijstva in posledično
povpraševanje po kmetijskih delavcih (Black idr., 2008, str. 21).
Tudi življenje na poplavno najbolj ogroženih območjih z nizko obalo postaja vse bolj
tvegano. Po projekcijah za leto 2015 bo na svetu od 22 največjih mest kar 16 obalnih, ki bodo
imela preko 260 milijonov prebivalcev. Med njimi jih bo večina v državah v razvoju
(UNESA, 2007). Prisilne podnebne selitve tudi v prihodnosti ne bodo dolgotrajne. V primeru
azijskega cunamija leta 2004 je bilo 200.000 smrtnih žrtev in preko 400.000 prisilnih
selivcev. Večina selivcev se je razselila v ožjo okolico in se kmalu vrnila. Pojav cunamijev
sicer ni povezan s podnebnimi spremembami, a je bil omenjeni po svojih posledicah
primerljiv z obsežnimi izrednimi vremenskimi dogodki. Eden verjetnih vzrokov, da se ljudje
niso preselili v bližnje bogatejše države, je bila hitra mednarodna pomoč, ki je preprečila
humanitarno katastrofo (Black idr., 2008, str. 16).
66
Zaradi poplav se v Bangladešu vsako leto preseli več milijonov prizadetih prebivalcev, a se
jih večina vrne in ponovno zgradi svoja bivališča. Po drugi strani obstajajo regije z zelo nizko
stopnjo poplavne ogroženosti, kot je Sylhet, ki kljub temu prispeva največ bangladeških
priseljencev v Veliki Britaniji. Nepodnebni selitveni dejavniki, kot so: revščina, pomanjkanje
kmetijskih površin in izguba gospodarskih možnosti, so vse bolj v senci vse pogostejših
poplav, ki postajajo najpogostejši selitveni dejavnik v državi. Tako kot suša lahko tudi
pogoste poplave privedejo do ruralno-urbanih, ruralno-ruralnih in protistresnih selitev, vendar
ni dokazov o njihovem vplivu na selitve v razvite države (Black idr., 2008, str. 21).
Naslednji primer pogosto poplavljene regije je obala Mehiškega zaliva. Leta 2007 je iz
mehiške zvezne države Tabasko pribežalo veliko prisilnih selivcev v sosednji Veracruz. Vse
pogostejši uničujoči tropski cikloni in spremljajoče poplave bodo verjetno tudi v prihodnosti
povzročali predvsem začasne selitve in ob tem ni jasno kdaj se bodo prizadeti prebivalci
začeli odločati za stalnejše oblike selitve. Selitve delavcev iz Gvatemale in južne Mehike v
ZDA in razvitejše predele Mehike so prisotne že desetletja. Selitveni tokovi iz Veracruza v
ZDA so se začeli krepiti v 90. letih 20. stoletja, kar bi lahko bilo povezano z vse večjo
okoljsko škodo, ki jo povzročajo poplave in tropski cikloni. Med pomembnimi selitvenimi
dejavniki so bili prisotni tudi gospodarski, kot sta padec cen kmetijskih pridelkov in
namensko varčevanje za gradnjo hiše ali ustanovitev lastnega podjetja (Black idr., 2008, str.
21–22).
Med vplivi tveganja suše in vplivi tveganja poplav verjetno obstaja korelacija, saj se pri obeh
posledično pojavlja krepitev notranjih ruralno-urbanih selitev. Rast obalnih mestih dodatno
povečuje njihovo poplavno ranljivost. Po ocenah OZN-a bo leta 2015 v 45 obalnih velemestih
Afrike živelo 123 milijonov (10 %) prebivalcev, pri čemer niso upoštevani morebitni
podnebni selivci. Od teh jih bo 53 milijonov živelo v 18 poplavno ranljivih velemestih,
vključno z največjim afriškim mestom Lagos (Black idr., 2008, str. 22).
Leta 2005 je dobra milijarda ljudi (šestina svetovnega prebivalstva) živela v marginalnih
naseljih, od tega 90 % v državah v razvoju (UNPF, 2007). Ob dejstvu, da odpade velik del
rasti afriških mest na rast marginalnih naselij, ki so običajno na okoljsko najbolj ogroženih
predelih velemest, lahko ruralno-urbana selitev preprosto pomeni prenos podnebne ranljivosti
s podeželja v mesta.
Na osnovi ocen prihodnjih podnebnih selitev je Brown kot prvi izdelal scenarije podnebnih
selitev za obdobje do konca 21. stoletja. Pri svojem delu je izhajal iz scenarijev SRES (IPCC,
2007a). Svoje scenarije je poimenoval po vplivu, ki bi ga razvoj dogodkov po posameznem
scenariju imel na okolje in človeštvo. Poimenovanje ni najbolj spretno, ker se ne opira na
različne poti razvoja podnebnih selitev, zato je vsebinsko manj primerno. Izdelal je naslednje
tri scenarije (Brown, 2008, str. 27–30):
 scenarij »dober«,
 scenarij »slab«,
 scenarij »grd«.
Za osnovo scenarija »dober« je vzel scenarije SRES družine B1 in je za okolje najugodnejši
scenarij. Po njem je vpliv podnebnih sprememb sorazmerno majhen, toda temu primerna je
tudi njegova majhna verjetnost. Scenariji družine B1 opisujejo svet katerega prebivalstvo bi
naraščalo do sredine 21. stoletja in doseglo vrednost 9 milijard, nato bi se trend obrnil in bi
padlo na vrednost 7 milijard do konca stoletja. Predvideva nagle spremembe v svetovnem
gospodarstvu v smeri prevlade servisnih in informacijskih dejavnosti, zmanjšanja odvisnosti
od surovin in uporabe tehnologije, ki bi temeljila na čisti in učinkoviti rabi obnovljivih virov.
Poudarek je na obstoju trajnostnega gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja,
vključno z povečanjem družbene pravičnosti toda ne na račun dodatnih okoljskih
obremenitev. Scenarij »dober« se s scenariji SRES družine B1 razhaja v tem, da bi po njem
67
prišlo do odgovornega mednarodnega sodelovanja pri naporih za zmanjšanje izpustov
toplogrednih plinov. Prizadevanjem za zmanjšanje izpustov bi se pridružile tudi države BRIK
(Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska). Koncentracija atmosferskega CO2 bi se ob koncu
stoletja stabilizirala na okrog 600 ppm, temperatura zraka bi se dvignila za okrog 1,8 ˚C,
medtem ko bi dvig morske gladine dosegel vrednost 0,18–0,38 m glede na predindustrijsko
obdobje. Obstajal bi tudi mednarodni program pomoči razvitih držav najbolj prizadetim
območjem. Brown pri tem navaja ocene Sterna, po katerih bi tudi relativno majhen dvig
temperature zraka na nekaterih območjih, kot sta Sredozemlje in Južna Afrika, povzročil 20–
30% zmanjšanje oskrbe z vodo in zmanjšanje proizvodnje žita na območjih tropskega pasu. V
Afriki bi se površina žitnih polj skrčila za 5–10 %. Hkrati bi bilo zaradi poplavljanja obalnega
pasu letno prizadetih več kot 10 milijonov prebivalcev (Brown, 2008 po Stern, 2006). Brown
meni, da je ob takšnih pogojih ocena 200 milijonov t.i. »podnebnih beguncev« v letu 2050
pretirana. Kljub temu pričakuje 5-10% povečanje selitev znotraj obstoječih selitvenih tokov.
Pritisk podeželskega prebivalstva v mesta bi se sicer okrepil, vendar ne bi bistveno vplival na
značilnosti obstoječih ruralno-urbanih selitev (Brown, 2008, str. 27–28).
Scenarij »slab« se v izhodišču naslanja na scenarije SRES skupine A1B. V njem Brown
predvideva svet nagle gospodarske rasti s hkratno rastjo števila prebivalstva, ki bo doseglo
višek sredi stoletja, nato pa bi sledil upad s hkratno rastjo novih in učinkovitejših tehnologij.
Scenarij predvideva gospodarsko rast, povečanje družbene in kulturne interakcije in trajno
zmanjšanje regionalnih razlik v življenjskem standardu prebivalstva. Po tem scenariju gre za
uravnoteženo rabo tako fosilnih kot obnovljivih energijskih virov. Mednarodna prizadevanja
za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov bi bila neenotna in neuspešna, izvajanje blažilnih
ukrepov pa prelagano v nedogled. V krepitev prilagoditvene zmogljivosti najbolj ranljivih
skupnosti bi bilo investirano premalo sredstev. Tudi pri tem scenariju se Brown naslanja na
ocene revije Stern, po katerih pomeni dvig temperature zraka za 3 ˚C moteno oskrbo s pitno
vodo za 1–4 milijarde ljudi in izpostavljenost lakoti za 150–550 milijonov ljudi (Brown, 2008
po Stern, 2006). Pogoste poplave območij z nizko obalo bi letno prizadele 11–170 milijonov
ljudi. Ogrožena območja bi hitro postala neposeljena, saj bi se okrepile tako notranje ruralnourbane selitve kot mednarodne selitve v bogatejše države zlasti mladih izobražencev. Medtem
bi bili milijoni ljudi začasno preseljenih zaradi izrednih vremenskih dogodkov (Brown, 2008,
str. 28–29).
Tretji, scenarij »grd«, za izhodiščno osnovo uporablja scenarije SRES skupine A1FI. Podobno
kot pri skupini A1B je tudi v njih predvidena nagla gospodarska rast z rastjo števila
prebivalstva do sredine stoletja in kasnejšim padanjem. V nasprotju s scenarijem »slab«
prevladuje uporaba fosilnih goriv in gre v bistvu za scenarij »brez ukrepanja«, ki ne upošteva
sklepov Kjotskega protokola, UNFCCC-ja in drugih blažilnih in prilagoditvenih ukrepov. S
tem trendom bi ob koncu stoletja dosegla koncentracija CO2 v ozračju vrednost 1550 ppm,
kar je 5-kratna vrednost glede na predindustrijsko obdobje in 4-kratno povečanje glede na
obstoječe stanje. Dvig temperature zraka bi znašal 4 ˚C oz. bi bil v razponu med 2,4–6,4 ˚C in
morska gladina bi se dvignila za 0,29–0,59 m. Po ocenah revije Stern bi takšne razmere v
Južni Afriki in Sredozemlju povzročile zmanjšanje oskrbe s pitno vodo za 30–50 %. V Afriki
in Avstraliji bi kmetijstvo nazadovalo za 15–30 %. Zaradi močne podnebne intenzivnosti bi se
število poplavno prizadetih prebivalcev na letni ravni dvignilo na 160 milijonov v letu 2050,
oz. na 420 milijonov v letu 2100. Po tem scenariju bi bilo predvideno število 200 milijonov
t.i. »podnebnih beguncev« kmalu preseženo (Brown, 2008, str. 29 po Stern, 2006).
Vsi predstavljeni scenariji upoštevajo le linearno razvijajoče podnebne spremembe. Stanje pa
se lahko hitro poslabša ob nepričakovanih podnebnih spremembah zaradi povratnih zank, kot
je npr. oslabitev Zalivskega toka v Atlantskem oceanu zaradi taljenja ledu na Grenlandiji.
Samo izginotje ledu na Grenlandiji bi povzročilo dvig morske gladine za ≈ 7 m (IPCC, 2007b,
str. 13).
68
2.2. PODNEBNE SPREMEMBE
2.2.1. OPREDELITEV POJMA »PODNEBNE SPREMEMBE«
Podnebje so značilnosti vremena nad določenim območjem v daljšem obdobju (Petkovšek in
Leder, 1990), torej je spremenljivo že po definiciji. Zanj je značilno pogostno in sezonsko
spreminjanje. Podnebje nekega ožjega območja se določa glede na 30-letno povprečje.
Podnebje ni stalnica temveč predstavlja kaotični sistem. Spreminja se zaradi svoje notranje
spremenljivosti in zunanjih vplivov, bodisi naravnih ali antropogenih (Kajfež Bogataj, 2008,
str. 12).
Podnebni sistem sestavljajo interaktivni podnebni elementi, kot so: atmosfera, hidrosfera,
kriosfera, biosfera (Kajfež Bogataj, 2008, str. 10) in po mnenju Slovenskega meteorološkega
društva še litosfera (SMD, 2011, str. 4). Za stanje podnebnega sistema je ključna atmosfera, ki
s svojo sestavo vpliva na energijsko bilanco Zemlje. Kemična sestava ozračja oz. deleži
aerosola, vodne pare, ogljikovega dioksida (CO2), ozona (O3) in drugih poliatomnih plinov v
njem neposredno vplivajo na absorpcijo in prepuščanje Sončevega obsevanja v ozračju, ki
predstavlja skoraj edini energijski vir znotraj podnebnega sistema. Velik vpliv na energijsko
bilanco Zemlje imata različni toplotni kapaciteti kopnega in morja. Slednja je kar dvakrat
večja od prve (Kajfež Bogataj, 2008, str. 10).
Časovno dojemanje podnebnih sprememb predstavlja za klimatologe velik izziv, saj se
Zemlja in človeštvo spreminjata z bistveno drugačno hitrostjo. Zemlja je nastala pred 4,55
milijardami let in za veliko večino tega časa stanje podnebja ni poznano, saj so endogene in še
bolj eksogene sile sproti odstranjevale dokaze. Bolj znano je stanje za obdobje zadnjih nekaj
sto milijonov let, kar predstavlja komaj 10 % preteklosti Zemlje. Pregled obdobja zadnjih treh
milijonov let pokaže, da so se v njem menjavala toplejša in hladnejša obdobja v različnih
časovnih intervalih. Nihanje podnebja je potekalo v intervalih dolgih 10.000–100.000 let
(Ruddiman, 2000, str. 4–5).
Študije podnebnega sistema so zaradi interaktivnosti številnih podnebnih elementov tako
zapletene, da vsaka večja raziskava zahteva interdisciplinarno sodelovanje med klimatologi,
meteorologi, geografi, oceanografi, kemiki, glaciologi, ekologi idr. Če gre za raziskave
podnebja v preteklosti, to zahteva še dodatno sodelovanje geologov, geofizikov, geokemikov
idr. Geografija bi lahko zaradi svojega interdisciplinarnega značaja imela povezovalno vlogo
med omenjenimi sorodnimi vedami. V zadnjih desetletjih se je znanje o podnebnem sistemu
zelo poglobilo. Teoriji, ki sta prispevali k razumevanju podnebnih sistemov sta Darwinov
nauk o evoluciji bioloških vrst in Wegenerjeva teorija o premikanju litosferskih plošč.
Dejavniki podnebnega sistema so: tektonika, orbitalni položaj Zemlje, jakost Sončevega
obsevanja in v zadnjih stoletjih človeštvo (Ruddiman, 2000, str. 8). Najpomembnejše med
njimi je bilo Sončevo obsevanje tal, ki zaradi spremenljive dejavnosti Sonca, sprememb
Zemljine orbite ter nagiba osi vrtenja, ni bilo stalno. Na sestavo ozračja vplivajo naravni
dejavniki in v zadnjih stoletjih predvsem človeštvo, ki je trenutno prevladujoči podnebni
dejavnik (Kajfež Bogataj, 2008, str. 12).
Za odzivnost podnebnega sistema na spreminjanje njegovih dejavnikov je potreben določen
odzivni čas. To je čas, ki ga posamezni element podnebnega sistema potrebuje, da se na
spremembe odzove v celoti. Je sedemkrat krajši od časa, ki je potreben, da se ravnotežje v
sistemu spet vzpostavi. Zato so znotraj odzivnega časa spremembe najmočnejše, potem pa
njihov vpliv postopoma usahne. Razumevanje je toliko bolj zapleteno, ker imajo posamezni
elementi podnebnega sistema različen odzivni čas. Omenjena lastnost podnebnega sistema
ima ključni pomen pri delovanju njegovih termostatičnih sposobnosti, ki zmanjšujejo
stresnost podnebnih sprememb. Ozračje ima med vsemi elementi podnebnega sistema
najkrajši odzivni čas, le nekaj ur ali dni, relief nekaj ur do nekaj tednov, tekoča voda malo
69
daljšega od reliefa, zgornja plast stoječih voda (do globine 100 m) nekaj tednov do mesecev,
voda v globinah oceanov več desetletij do stoletij in ledeni pokrovi 10.000 let in več.
Odzivanje posameznih elementov torej vedno poteka z določenim zamikom. Če so
spremembe počasne, se elementi odzivajo hitro in obratno, ko gre za hitre spremembe se
elementi odzivajo počasi, medtem ko se nekateri sploh ne odzovejo. Slednja ugotovitev je za
razumevanje posledic nihljaja atmosferskega CO2 ključnega pomena. Ledeni pokrovi se bodo
odzvali na nihljaj minimalno, zato je malo verjetno, da bi zaradi aktualnih podnebnih
sprememb Zemlja izgubila večino polarnega ledu (Ruddiman, 2000, str. 8-15).
Vsak element podnebnega sistema reagira na spremembe v okviru svojega odzivnega časa,
vendar je odzivanje interaktivno. Ob povečanem obsevanju Sonca, se hitro odzivni elementi,
kot je zrak, hitro segrejejo, medtem ko se npr. taljenje ledenih pokrovov morda še niti ni
začelo. Pri tem ni znano ali bodo segreta tla ob ledenem pokrovu taljenje pospešila ali ga bo
hladen zrak nad pokrovom upočasnil. Posledice okrepljenega obsevanja Sonca so zato v
veliki meri nepredvidljive. Nepredvidljivost rezultatov interaktivnega spreminjanja elementov
podnebnega sistema otežuje napovedovanje posledic podnebnih sprememb. Napovedovanje
sprememb za več desetletij naprej je zato tvegano početje (Ruddiman, 2000, str. 15–16).
Interaktivnost elementov podnebnega sistema povzroča pojav povratne zanke. Odzivanje
nekaterih podnebnih elementov podnebne spremembe pospešuje, medtem ko ga odzivanje
drugih zavira. V prvem primeru govorimo o pozitivni in v drugem o negativni povratni zanki.
Primer pozitivne povratne zanke je naslednji: padec temperature zraka sproži večanje ledenih
pokrovov, kar okrepi albedo in temperatura zraka se dodatno zniža. Medtem ko je primer
negativne povratne zanke naslednji: večja koncentracija CO2 ozračje segreje, s tem okrepi
izhlapevanje, večja vlažnost ozračja poveča oblačnost, kar okrepi albedo in zrak se spet začne
ohlajati (Ruddiman, 2000, str. 16–17).
Paleoklimatologi proučujejo podnebje v preteklosti in ga primerjajo z današnjim.
Najzgodnejše sistematično opazovanje vremena je potekalo v 17. stoletju in se razmahnilo v
naslednjih stoletjih, ko se je število meteoroloških postaj hitro povečevalo. Na Slovenskem so
postavili prvo opazovalnico v Trstu leta 1779, vendar so se njeni podatki izgubili. Najstarejši
podatki za slovensko ozemlje segajo v leto 1851. Obdobje sistematičnega opazovanja
vremena imenujemo instrumentalno obdobje (Kajfež Bogataj, 2008, str. 18).
Za predinstrumentalno obdobje se v glavnem uporabljajo posredni zapisi nekdanjega
podnebja. To so: fenološki podatki, podatki o letinah, gibanje cen hrane, podatki o ledenikih,
analize morenskega materiala, raziskave lišajev, dendroklimatološke raziskave, pelodne
analize sedimentov, analiza planktona v morskih sedimentih in fosilni ostanki živih bitij
(Kajfež Bogataj, 2008, str. 18).
V paleoklimatologiji se uporabljajo radioizotopske, paleomagnetne, kemijske in biološke
metode datiranja. Najboljši paleopodatki so pridobljeni iz globokih vrtin v večnem ledu. Pri
gorski poledenitvi sežejo vrtine preko 200 m v globino, pri celinski pa celo preko 3 km.
Kvalitativni podatki se pridobivajo z opazovanjem kristalne strukture, kvantitativni, kot je
temperatura, pa z izotopsko analizo ledu. Podobno je tudi opazovanje žveplovih spojin in
berilija. Pomembni so tudi mehurčki zraka s premerom 0,3 mm, ki so ujeti v ledu, saj
omogočajo vpogled v sestavo ozračja v preteklih obdobjih (Kajfež Bogataj, 2008, str. 18-20).
Rezultati omenjenih meritev omogočajo rekonstrukcijo preteklih podnebnih razmer. Časovni
potek odstopanj globalne temperature zraka in nihanje koncentracije CO2 in CH4 v zračnih
mehurčkih v zadnjih 450.000 letih kažeta menjavanje toplejših in hladnejših obdobij v
preteklosti. Menjavanje slednjih vedno sovpada z nihanjem omenjenih plinov. Ta nihanja so
bila v preteklosti naravna in vedno povezana z nihanjem količine energije, ki jo je Zemlja
prejemala od Sonca. Spreminjanje količine energije je bila večinoma posledica sprememb
astronomskih parametrov Zemljine krožnice, kot so spreminjanje ekscentričnosti tira, nagiba
Zemljine osi in precesije, torej sprememb v orbitalni časovni skali (Kajfež Bogataj, 2008, str.
70
20). Podnebne spremembe se razvijajo po različnih časovnih skalah, kar klimatologom
otežuje delo.
2.2.2. VLOGA
PODNEBJA
OGLJIKOVEGA
KROGA
PRI
SPREMINJANJU
Ogljik je četrti najpogostejši element v vesolju in je glavni gradnik življenja. Na Zemlji
obstaja veliki biokemični ogljikov krog, ki predstavlja kroženje ogljikovih kemičnih spojin
med sferami, ki tvorijo Zemljino površje. Znotraj biokemičnega ogljikovega kroga obstajata
dva različna ogljikova kroga, ki potekata v različnih časovnih skalah. Geološki ogljikov krog
merimo v milijonih let, medtem ko biološki ali fizični ogljikov krog poteka v dnevni do
tisočletni časovni skali (Jacobson idr., 2000, str. 282).
Pri geološkem ogljikovem krogu gre za kroženje ogljika med kamninami in morjem. Geološki
ogljik je vezan s kalcijem in magnezijem v karbonatnih kamninah in se zaradi kemičnega
preperevanja in erozije kopiči v obliki morskih sedimentov. Od tam se s tektonskim
premikanjem litosferskih plošč na območjih destruktivnih stikov počasi pomika v spodnje
plasti litosfere do globine ≈ 80 km, kjer se zaradi visoke temperature preobraža v CO2. Ta
povzroča vulkanizem in ogljik se v obliki vulkanskih produktov in mineralne vode vrača v
atmosfero, iz katere se spet veže v karbonatne kamnine ali se odlaga neposredno v morje. Z
vulkanizmom se v atmosfero sprosti letno 0,15 Gt ogljika. V primeru, da bi vulkanizem
zastal, bi pri zdajšnjem izločanju ogljika iz atmosfere le tega zmanjkalo v 4000 letih. Kljub
temu vulkanizem ne deluje kot podnebni regulator (Ruddiman, 2000, str. 92).
Kemično preperevanje deluje v obliki negativne povratne zanke in ima dolgoročni vpliv na
stanje podnebja. Okrepljeno kemično preperevanje povzroča izločanje atmosferskega CO2 kar
ohlaja Zemljino ozračje, vendar je proces prepočasen, da bi lahko vplival na obstoječe
spreminjanje podnebja (Ruddiman, 2000, str. 96–98).
Biološki ali fizični ogljikov krog obsega dva nasprotna procesa: fotosintezo in dihanje. Po
hipotezi Gaia je ogljik tako tesno povezan z življenjem na Zemlji, da ima biosfera ključno
vlogo pri njegovem kroženju in glavno vlogo podnebnega regulatorja. Kritiki teorije navajajo,
da ima biosfera tako pomembno vlogo šele v zadnjem obdobju Zemljinega razvoja, saj so se
kopenske rastline pojavile šele pred 0,4 milijardami let, medtem ko so dosegle večji pomen
šele pred nekaj deset milijoni let ali povedano drugače, rastline nimajo pomembne vloge
podnebnega regulatorja kar pri 90 % Zemljine preteklosti, vendar hkrati drži, da je vloga
fitoplanktona pri tem slabo raziskana (Ruddiman, 2000: 99–101).
Fotosinteza je kemični proces pretvarjanja atmosferskega ogljika v ogljikove hidrate, ki jih
tako rastline kot živali porabljajo v procesu dihanja, ki je nasprotni proces fotosinteze. Oba
procesa igrata pomembno vlogo tudi pri geološkem ogljikovem krogu. Kopenske rastline npr.
upočasnjujejo erozijo prsti in fitoplankton vsrkava v morju raztopljeni ogljik za tvorjenje
lastnih apnenčastih struktur, ki se potem odlagajo v obliki sedimentov. V obdobju, ko so
znotraj biosfere rastline prevladovale nad živalmi, se je ogljik nalagal v obliki rastlinskih
fosilnih sedimentov, ki jih danes človeštvo uporablja kot fosilna goriva (Jacobson idr., 2000,
str. 284–302).
V obdobjih, ki so prehladna ali presuha, biološki ogljikov krog zastane. Spreminjanje
razmerja med fotosintezo in dihanjem povzroča nihanje atmosferskega ogljika oz.
koncentracije CO2. Tako nastane sezonsko nihanje atmosferskega CO2, katerega hitrost je
desetkrat večja od hitrosti kopičenja antropogenega atmosferskega ogljika (Jacobson idr.,
2000, str. 284–302).
V obdobju dolgem nekaj let ali desetletij se na površju lahko shranijo ali sprostijo ogromne
količine ogljika. Ob odstranitvi gozda za potrebe kmetijstva se ogljik nakopičen v biosferi in
71
prsti sprosti in dvigne koncentracijo atmosferskega ogljika in obratno v primeru ozelenjevanja
(Jacobson idr., 2000, str. 284–302).
Koncentracija CO2 v morju je odvisna od temperature njegove zgornje plasti, lastnosti
strujanja in od bioloških procesov fotosinteze in dihanja. Hladna voda sprejema več
atmosferskega ogljika, medtem ko topla voda ogljik sprošča v atmosfero. V severnem
Atlantskem oceanu se površinska voda spušča v globino in s tem prispeva k odvajanju
ogljika, medtem ko se v tropskem pasu globinska voda dviga in odvaja ogljik v ozračje.
Morski fitoplankton izloča velike količine atmosferskega ogljika, vendar poteka nihanje
procesov fotosinteze in dihanja hitreje, zato v nasprotju s kopenskimi rastlinami ne prispeva k
sezonskemu nihanju CO2. Morski ogljik se s fitoplanktonom izloča zelo počasi in se odlaga
na dnu v obliki sedimentov (Jacobson idr., 2000, str. 284–302).
Poleg naravnih dejavnikov vpliva na kroženje ogljika tudi človeštvo s svojimi dejavnostmi,
kot sta kurjenje fosilnih goriv in deforestacija. Z izkoriščanjem fosilnih goriv človeštvo
dovaja ogljik v atmosfero hitreje, kot se le-ta izloča po naravni poti s sedimentacijo, kar
povzroča rast koncentracije CO2 v atmosferi. Človeštvo enako učinkuje s krčenjem gozda za
potrebe kmetijstva, saj z njim sprošča v gozdu nakopičen CO2 v atmosfero. Deforestacija
prispeva petino vsega antropogenega ogljika v atmosferi in v nekaterih državah v razvoju celo
presega delež sproščenega ogljika iz fosilnih goriv. Poleg tega ima krčenje gozda še posredni
učinek, saj se s tem procesom manjša delež rastlinske biomase v biosferi, kar zmanjšuje
proces fotosinteze. Zaradi dejavnosti človeštva je danes koncentracija CO2 v ozračju večja kot
kdajkoli v obdobju najmanj zadnjih pol milijona let (Jacobson idr., 2000, str. 284–302).
Vendar ves antropogeni CO2 ne ostane v ozračju, temveč se ga del izloči v zgornjo plast
svetovnega morja. Kurjenje fosilnih goriv sprošča na letni ravni 5,5 Gt ogljika v atmosfero,
medtem ko deforestacija prispeva dodatnih 1,6 Gt. Od skupnih 7,1 Gt ogljika, ki se letno
sprosti v atmosfero zaradi antropogenih dejavnikov, ga ≈ 3,2 Gt ostane v atmosferi, ≈ 2 Gt se
ga izloči v svetovno morje, medtem ko ga ≈ 1,9 Gt ni evidentiranih. Ni povsem jasno kaj se
bo s tem ogljikom dogajalo v prihodnosti, kar predstavlja določeno težavo pri izdelavi
scenarijev podnebnih sprememb. Pri tem se pojavljajo številne možnosti, mdr. bi verjetna
reforestacija v razvitih državah pospešila izločanje odvečnega atmosferskega ogljika
(Jacobson idr., 2000, str. 284–302).
Na podnebje v zadnjem času odločilno vplivajo spremembe v koncentraciji toplogrednih
plinov v ozračju. Teorijo o topli gredi je razvil švedski fizik in Nobelov nagrajenec Svante
Arrhenius že konec 19. stoletja. Za belo (vidno) svetlobo, ki prihaja na Zemljo zaradi
Sončevega obsevanja, so vsi atmosferski plini prozorni, zato ob jasnem vremenu skoraj
neovirano prodira skozi atmosfero. Majhen del Sončevih žarkov se odbije od oblakov,
medtem ko del bele svetlobe tla absorbirajo in vračajo energijo v ozračje v obliki toplotnega
sevanja, ki deluje v infrardečem (IR) spektru. Valovi IR sevanja so daljši od valov bele
svetlobe. Pri nekaterih valovnih dolžinah IR sevanja, ga poliatomni (predvsem triatomni:
H2O, CO2, O3) atmosferski plini absorbirajo tako močno, da ga le ≈ 30 % neovirano zapusti
Zemljo, medtem ko se ostalih 70 % v atmosferi zadrži. Isti plini, ki IR sevanje absorbirajo, ga
potem v enakih valovnih dolžinah izsevajo nazaj v atmosfero. Podobno kot tla tudi ozračje
seva v IR spektru tako navzgor kot navzdol. Tisti del, ki seva navzdol, tla dodatno segreva,
zaradi česar je ozračje na Zemlji za kakšnih 33–35 ˚C toplejše, kot bi bilo v primeru
odsotnosti toplogrednih plinov. Na ta način ostane del energije, ki bi se sicer izgubil v vesolje,
ujet v spodnjem delu atmosfere. Delež toplogrednih plinov brez vodne pare v atmosferi je na
videz zanemarljiv in znaša < 0,1 % suhega zraka, vendar ti s svojo prisotnostjo povzročajo
učinek tople grede (Dobravec, 2012, str. 56; Kajfež Bogataj, 2008, str. 13; SMD, 2011, str. 6).
Prisotnost toplogrednih plinov v atmosferi pogojuje obstoj življenja na Zemlji. Nihanje
koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi povzroča spreminjanje podnebja.
72
V znanosti je prevladalo mnenje, da se spodnja plast ozračja in zgornja plast morja
nenormalno segrevata, kar je posledica dejavnosti človeštva v zadnjih 250 letih v obliki
masovne proizvodnje energije in krčenja biosfere. Proizvodnja energije že od začetka
industrijskega obdobja temelji na fosilnih gorivih, ki ob izgorevanju izločajo ogljikove pline,
med katerimi je najbolj prisoten CO2. Antropogeni izpusti toplogrednih plinov ne vplivajo na
spreminjanje podnebja neposredno ampak posredno, tako da spreminjajo energijsko bilanco
površja, zaradi česar narašča globalna ravnovesna temperatura (SMD, 2011, str. 5).
Poleg tega ključnega antropogenega toplogrednega plina, ki predstavlja 80 % vseh
antropogenih izpustov, so prisotni še drugi. Poleg CO2 k naravnim toplogrednim plinom
štejemo še metan (CH4) in didušikov oksid (N2O), medtem ko so drugi sintetičnega izvora in
pred človeštvom niso obstajali. To so drugi dušikovi oksidi (NOx), fluorirani ogljikovodiki
(CFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Največji toplogredni učinek ima sicer vodna para (H2O),
ki pa v tekočem stanju v obliki oblakov enakovredno ustvarja albedo učinek, zato pri
globalnem segrevanju verjetno nima pomembne vloge, vendar podrobnosti še niso raziskane.
2.2.3. PALEOKLIMATSKI PREGLED SPREMINJANJA PODNEBJA
2.2.3.1. SPREMINJANJE PODNEBJA V TEKTONSKI ČASOVNI SKALI
Glavni vzrok za spreminjanje podnebja v tektonski časovni skali je premikanje litosferskih
plošč, ki spreminja razmerje med morjem in kopnim, njihovo razporejenost in položaj na
Zemljinem plašču (Rakovec, 2012, str. 59). Zaradi velike časovne oddaljenosti procesov je
okrog tektonskih plošč še veliko nejasnosti.
Ruddiman navaja dve daljši toplotni stanji, ki sta zaznamovali obdobje zadnjih 100 milijonov
let, saj globljega vpogleda v preteklost, ki bi dal še dovolj zanesljive podatke, ni. Obstajata
naslednji dve obdobji (Ruddiman, 2000):
 obdobje »rastlinjaka«,
 obdobje »hladilnice«.
Obdobje »rastlinjaka« je bilo toplo obdobje, ko na Zemlji ni bilo prisotnega stalnega ledu.
Obdobje je zaradi aktualnega segrevanja Zemlje zanimivo, saj so njegove vrednosti
primerljive z vrednostmi, ki so predvidene za razvoj podnebja v 21. stoletju (Ruddiman, 2000,
str. 130).
Pred 100 milijoni let je Pangea že razpadla na posamezne celine, ki so bile po površini manjše
od današnjih, saj je bila morska gladina višja za ≈ 200 m. Obdobje je bilo zelo dejavno v
nalaganju karbonatnih plasti, ki so nastajale iz odmrlega lupinastega planktona imenovanega
luknjičarke (lat. Foraminifere). Geološko dobo imenujemo kreda po bogatih plasteh
najčistejše oblike apnenca. V severnem polarnem pasu so našli fosile zimzelenih dreves in
toploljubnih plazilcev. Koralni grebeni so bili za 10 ˚ geografske širine bliže poloma
(Ruddiman, 2000, str. 130).
Ozračje na Zemlji je bilo toplejše od današnjega, v polarnem pasu za kar 20–40 ˚C in v
ekvatorialnem pasu za komaj kakšno stopinjo. Obstajajo ocene, da je bila koncentracija CO2 v
ozračju 4–10-krat večja od današnje. Na Grenlandiji so odkrili fosile zimzelenih rastlin,
podobnih kruhovcu. Takratni plazilci so bili verjetno občutljivejši na mraz od današnjih, saj
so predniki slednjih preživeli kasnejše daljše ohladitve (Ruddiman, 2000, str. 131–132).
Učinek povečevanja koncentracije atmosferskega CO2 na podnebje je manjši od učinka
zmanjševanja. Zmanjševanje koncentracije CO2 v ozračju spremlja močan pozitivni povratni
učinek ledu (albedo), medtem ko povečevanje blaži večja oblačnost in zasičenost ozračja s
CO2, ki nastopi, ko je koncentracija CO2 v ozračju tako visoka, da ne vpliva več na njegovo
segrevanje. Da bi bila polarna poledenitev na Zemlji ogrožena, bi morala koncentracija CO2
73
za štirikrat preseči tisto, ki je predvidena po pesimističnem scenariju za obdobje ob koncu 21.
stoletja. V tem primeru, bi se povprečna temperatura zraka na Zemlji dvignila za 5 ˚C in bi
znašala 20 ˚C in povprečna letna temperatura zraka na polih bi se dvignila na 0 ˚C, kar ne bi
več zadostovalo za ohranjanje ledu. Vendar se ledeni pokrovi v relativno kratkem času
nihljaja antropogenega CO2 verjetno ne bodo močneje odzvali (Ruddiman, 2000, str. 133).
Veliko je tudi ugibanj, kakšno je bilo v tem obdobju strujanje morja. V zvezi z njim se je
razvilo kar nekaj hipotez, ki v glavnem zagovarjajo njegovo okrepitev glede na današnje
stanje. Tako je možno, da se je toplota po Zemlji hitreje razporejala, a je hkrati možno, da so
se bolj aktivirale tudi spodnje plasti svetovnega morja, kar je zgornjo plast ohlajalo. K
večjemu mešanju vode v svetovnem morju bi lahko pripomogli tudi ostali dejavniki, kot sta
slanost morja in količina padavin, kar bi lahko vodilo še k hitrejšemu segrevanju polarnih
pasov. Za to obdobje obstaja veliko nejasnosti, dakar zmanjšuje njegovo uporabnost pri
ocenjevanju posledic nadaljnjega spreminjanja podnebja. Nepojasnjeno ostaja tudi dejstvo, da
se podnebje na polih segreva hitreje kot ob ekvatorju (Ruddiman, 2000, str. 135–136).
Zanimivo je tudi področje transgresije morja. Morska gladina je bila v času krede bistveno
višja. Ker se morska gladina dviga vertikalno, se spreminja tudi horizontalna podoba
svetovnega morja. Razmerje med vertikalno in horizontalno smerjo je 1 : 1000, kar pomeni,
da se v primeru dviga morske gladine za 100 m, trajno potopi 100 km širok pas nizke obale.
To je pomemben podatek za predvidevanje krčenja obalnih območij z aktualnim dviganjem
morske gladine. Obratno seveda velja tudi za regresijo morja. Če je gladina nižja, kot je npr.
danes, se sedimenti usedajo na robove celin, ali pa celo na morsko dno, medtem ko se v
primeru višje morske gladine poveča površina šelfnih območij in sedimenti v njih zastajajo.
Morska gladina v času krede (pred 100–80 milijoni let) je bila za ≈ 200 m višja in večina
nizkih obal in notranjih nižin je bila poplavljenih. Tektonika litosferskih plošč je bila takrat
dejavnejša in grebeni na konstruktivnih stikih so bili za polovico višji od današnjih, kar je
dodatno vplivalo na višino morske gladine. K temu so pripomogle tudi vulkanske planote, ki
so spremljale podmorske grebene. Na višino gladine morja prav tako vpliva kolizija ali trk
celin. Ob trku dveh litosferskih plošč se kamninska masa stisne, kopno se skrči in izostatična
korenina poglobi. Posledica skrčenja kopnine je povečanje oceanske kotanje in padec morske
gladine. V zadnjih 55 milijonih let se je zaradi kolizije prostornina svetovnega morja povečala
za 2 milijona km² ob hkratnem znižanju morske gladine za 40 m (Ruddiman, 2000, str. 137–
141).
K vzrokom za transgresijo morja v času krede štejemo tudi odsotnost ledenih pokrovov.
Antarktika ima danes tako velike količine ledu, da bi se v primeru popolne stalitve morska
gladina dvignila za 66 m, zaradi Grenlandije pa še za dodatnih 6 m, torej skupaj za 72 m.
Antarktika se z ledom bogati že zadnjih 35 milijonov let, Grenlandija pa 3–7 milijonov let.
Zadnji dejavnik, ki vpliva na višino morske gladine, je toplotno raztezanje morja, zaradi
katerega je bila morska gladina v času krede višja za 7 m. Pri osmišljanju stanja podnebja v
kredi se je treba zavedati površnosti ocen, saj so slabo poznane posledice ugrezanja morskega
dna zaradi večje količine vode in količine sedimentov, ki so se nabrale v času od krede do
danes. Transgresija morja ima ugodne posledice na podnebni sistem. Z zalitjem širokih
predelov notranjosti celin se maritimnost le teh poveča, zaradi česar je podnebje bolj blago.
Logično bi bilo, da je višina morske gladine odvisna od količine polarnega ledu, vendar je
verjetna tudi obratna hipoteza: večja maritimnost povzroča dejavnejši vodni krog, kar ima za
posledico večjo oblačnost in zimsko zasneženost, to pa povečuje učinek albeda (Ruddiman,
2000, str. 141–143)
V obdobje »rastlinjaka« sodi tudi trk kometa pred okrog 65 milijoni let. Komet, ki je treščil na
Jukatan, naj bi povzročil izginotje 70 % vseh bioloških vrst (vključno z velikimi plazilci), 40
% vseh takratnih genov na Zemlji in 96 % vrst luknjičark. Dokaze za trk najdemo v zelo tanki
plasti iridija (Ir), kemijskega elementa, ki ga je v asteroidih 10.000-krat več kot na Zemlji. Ob
74
trku sproščena energija naj bi bila štirikrat večja od energije vsega današnjega razpoložljivega
jedrskega orožja na Zemlji. Motnje v atmosferi so povzročile, da naj bi se v stratosfero
dvignila ogromna količina aerosola, ki naj bi potem še več mesecev lebdel v ozračju, kar naj
bi povzročilo večmesečno zatemnitev neba in ohladitev ozračja. Prišlo naj bi do izrazitega
podnebnega stresa, ki je vodil v zmanjševanje biotske pestrosti. Na dolgoročni razvoj
podnebnega sistema trk ni imel nikakršnega vpliva in v sedimentih skoraj ni zaznaven. Kljub
»biološki katastrofi« podnebni sistem dolgoročno ni bil bistveno prizadet. Podobno bo
verjetno tudi z aktualnim nihljajem atmosferskega CO2, ki naj bi bil sicer dolgotrajnejši, a tudi
blažji (Ruddiman, 2000, str. 143–146).
Obdobje »hladilnice« označuje obstoječe stanje s stalno prisotnimi polarnimi ledenimi
pokrovi. Tudi za obdobje zadnjih 55 milijonov so podatki shranjeni v morskih sedimentih. V
lupinicah odmrlih luknjičark so shranjeni podatki o prostornini ledenega pokrova in lokalni
temperaturi morja (kisikova izotopa 18O in 16O) (Ruddiman, 2000, str. 147–155).
Eno od verjetnejših razlag za ohladitev ozračja ponuja hipoteza BLAG, po kateri upočasnitev
dinamike litosferskih plošč zniža koncentracijo atmosferskega CO2. Hipoteza je primerna za
obdobje pred 15 milijoni leti, medtem ko sedanja povečana dinamika litosferskih plošč ne
vpliva bistveno na stanje podnebja (Ruddiman, 2000, str. 155–156).
Druga pomembnejša je hipoteza o dviganju in preperevanju, po kateri se zaradi orogeneze
povečata mehanično drobljenje in kemično preperevanje kamnin. Kemično preperevanje črpa
CO2 iz ozračja in s tem znižuje njegovo koncentracijo. Alpidska orogeneza v zadnjih 10
milijonih let je bila zelo dejavna, zato je obstoječe površje Zemlje bolj razgibano, kot je bilo v
predhodnih geoloških obdobjih. Najočitnejša posledica obstoječe kolizije je razvoj Himalaje
in Tibetanske planote, ki sta močno vplivali na razvoj sedanjega monsunskega sistema.
Največji vpliv na obstoječe stanje podnebja ima Tibetanska planota s povprečno nadmorsko
višino ≈ 5000 m in površino ≈ 2 milijona km², medtem ko je vpliv ostalih gorstev manjši, saj
so obstajala že v obdobju »rastlinjaka«. Pomembni podatki o stopnji fizičnega preperevanja
so zbrani v morskih sedimentih, ki so najdebelejši na dnu Bengalskega zaliva, pri nastanku
katerih so imeli pomembno vlogo poletni monsuni. Določanje stopnje kemičnega
preperevanja je zelo težavno (Ruddiman, 2000, str. 156–161).
Tretja je hipoteza o oceanskem prenosu toplote, po kateri se z otoplitvijo ozračja strujanje
morja okrepi, tako da se toplota bolj enakomerno razporeja po planetu. V obdobju zadnjih 55
milijonov let je strujanje šibkejše, kar je lahko posledica prekinitve morskih prelivov, ki
omogočajo pretok toplote in soli. S stikom obeh ameriških celin se je prekinil morski preliv,
ki je obstajal na območju današnje Paname. Prekinitev se je zaključila pred štirimi milijoni
let. Zalivski tok naj bi se zaradi zmanjšanega dotoka slane vode iz Tihega oceana zmanjšal, in
v severni Atlantski ocean naj bi pritekalo manj tople vode. Podoben vpliv ima tudi osamitev
Antarktike, okrog katere morje kroži in preprečuje priliv tople vode iz tropov. Vse omenjene
hipoteze so slabo dokazane (Ruddiman, 2000, str. 161–164).
2.2.3.2. SPREMINJANJE PODNEBJA V ORBITALNI ČASOVNI SKALI
Gre za podnebne spremembe, ki so povezane s spremembami položaja Zemlje na krožnici
(orbiti) po kateri kroži okrog Sonca. Spremembe položaja Zemlje glede na Sonce vplivajo na
spremembe v sprejemanju količine Sončevega obsevanja, kar neposredno vpliva na podnebni
sistem. V zvezi s tem poznamo tri oblike nihanj, ki se z različnimi povratnimi dobami med
seboj pokrivajo oz. kombinirajo in ustvarjajo podnebne spremembe v orbitalni časovni skali.
Nihljaji nastopajo v edinstvenih kombinacijah, ki jih poznamo iz preteklosti in ki jih lahko
matematično predvidimo za prihodnost. Nihanje podnebja v orbitalni časovni skali je rezultat
učinka treh različnih oblik motenj gibanja Zemlje (Ruddiman, 2000, str. 173–273; Lamb,
1995, str. 320–322).
75
Podnebne spremembe v orbitalni skali so ključne za menjavanje ledenih in medledenih dob.
Možne vzroke ledenih dob je prvi pojasnil astronom Milutin Milanković leta 1941. Po
njegovem mnenju je umikanje ledenih pokrovov po ledenih dobah povezano z močnejšim
sevalnim učinkom Sonca, kot posledica anomalij v kroženju Zemlje (Rakovec, 2012, str. 58).
Po tem vzorcu se je podnebje spreminjalo vsaj v zadnjih 600.000 letih. Ledene dobe se
pojavljajo v treh različnih periodah: na 100.000, 40.000 in 23.000 let, odvisno od oblik
motenj Zemljinega gibanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 13–20). Milanković je izračunal, da vse
orbitalne spremembe osončenosti Zemlje skupaj lahko znatno vplivajo na podnebne
spremembe v vrednosti ≈ ± 10 %. Njegovo teorijo so dokončno potrdile analize vzorcev vrtin
na Antarktiki in Grenlandiji (Rakovec, 2012, str. 58).
Spremembe koncentracije CO2 v ozračju v primeru podnebnih sprememb v orbitalni skali
nastopajo kot posledica in ne kot vzrok za podnebne spremembe, kar je značilnost obstoječih
podnebnih sprememb. Ruddiman omenja naslednje štiri dejavnike podnebnih sprememb v
orbitalni časovni skali (Ruddiman, 2000, str. 173–273):
 spreminjanje nagiba Zemljine osi,
 ekscentričnost Zemljine krožnice,
 precesija Zemlje,
 monsuni.
Kot nagiba osi se zaradi privlačnosti Jupitra dolgoročno spreminja od 22,2–24,5 ˚. Zemlja ima
danes približno srednjo vrednost nagiba (23,5 ˚) z negativnim trendom. Nagib osi določa
položaj povratnikov in tečajnikov na Zemlji, kar vpliva na razporeditev podnebnih pasov. Če
se nagib poveča, se razširita tropski in polarni podnebni pas na račun zmerno toplega in
obratno. S tem se povečata območji polarnega dneva oz. noči. Ker je stanje severnih ledenih
pokrovov najbolj odvisno od dolžine polarnega poletja, pomeni večji nagib hkrati tudi
toplejše podnebje. Nihanje nagnjenosti Zemljine osi poteka v časovnih intervalih 41.000 let
(Rakovec, 2012, str. 58; Ruddiman, 2000, str. 175).
Krožnica spreminja svojo obliko od bolj okrogle do bolj elipsaste. Ekscentričnost se
spreminja v vrednosti od 0,005–0,061. Današnja vrednost znaša 0,017 in je blizu pravega
kroga (vrednost 0), zato je prejeta količina Sončevega obsevanja čez leto razporejena dokaj
enakomerno. Najkrajši intervali nihanja se pojavljajo vsakih 100.000 let, obstajata še dva
komaj zaznavna: na 423.000 in 2,1 milijona let. Večja kot je ekscentričnost Zemljine
krožnice, večje so razlike v segrevanju posameznih predelov Zemlje. Če so celinska območja
bolj obsevana od morskih območij je globalna temperatura zraka višja in obratno (Ruddiman,
2000, str. 175–176; Lamb, 1995, str. 322).
Precesija zemlje povzroča spreminjanje položaja solsticijev in ekvinokcijev glede na
ekscentričnost krožnice. Pojav spominja na gibanje otroške vrtavke, saj v primeru Zemlje
njena navidezna os kroži. To povzroča spremembe v količini prejetega Sončevega sevanja.
Precesijo povzročata gravitaciji Sonca in Meseca in ni povezana s spreminjanjem položaja
Zemljine osi. Poleg precesije Zemljine osi obstaja še precesija krožnice. Njuna kombinacija
predstavlja nihanje s ponavljajočimi se intervali na 23.000 let, to je čas, v katerem npr.
spomladanski ekvinokcij zamenja vse položaje na krožnici in se povrne v svoj prvotni
položaj. V primeru, da bi bila krožnica povsem okrogla, precesija ne bi vplivala na stanje
temperature zraka na Zemlji. Zemlja zaradi lastne precesije menja položaj med dvema
skrajnostma: odsončje ali afelij (hladnejša poletja na severni polobli kot na južni) in prisončje
ali perihelij (toplejša poletja na severni polobli kot na južni). Ko je Zemlja bliže položaju
perihelija, je globalno podnebje toplejše in obratno. Danes smo v bližini afelija (Ruddiman,
2000, str. 179–185). Na različno segrevanje polobel vpliva tudi razporeditev kopnega in
morja. Severna polobla se v obdobju tople sezone segreva bolj kot južna, ker je slednja
izrazito morska.
76
V povezavi s podnebnimi spremembami v orbitalni skali je najbolj znana Kutzbachova
orbitalno-monsunska hipoteza, po kateri se v obdobju okrepljene intenzivnosti Sončevega
obsevanja okrepi moč poletnih monsunov, kar je posledica okrepljenega izhlapevanja iz
segretega morja. Sušna subtropska območja ozelenijo (Sahel), medtem ko se območja slanih
puščav spremenijo v jezera (Čadsko jezero). Za sedanje stanje je značilen obratni proces
širjenja puščav zaradi šibkih poletnih monsunov, vendar bi z nadaljnjim spreminjanjem
podnebja lahko v prihodnosti prišlo do krepitve poletnih monsunov (Ruddiman, 2000, str.
195–197).
2.2.3.3. SPREMINJANJE PODNEBJA V TISOČLETNI ČASOVNI SKALI
Podatki za podnebne spremembe v tisočletni skali se nahajajo v plasteh ledu in jezerskih
sedimentov. Ni povsem jasno kaj v zadnjih 8000 letih prevladuje v nihanju v intervalih 1500
let. Velik problem predstavlja časovno opredeljevanje posameznih dejavnikov. Ker imajo
spremembe podnebja v tisočletni skali večjo frekvenco od tistih po orbitalni, bi bile lahko
pomembne za prihodnji razvoj človeštva. O vzrokih podnebnih sprememb v tisočletni časovni
skali obstajajo naslednje tri hipoteze (Ruddiman, 2000, str. 175–352):
 hipoteza o procesih znotraj ledenih dob,
 hipoteza o interakciji dejavnikov podnebnega sistema,
 hipoteza o zunanjih vplivih na podnebni sistem.
Procesi znotraj ledenih pokrovov se odvijajo znotraj ledenih pokrovov na stiku med ledeno
gmoto in kamninsko podlago. Ti procesi so omejeni na območja robov ledenih pokrovov v
neposredni bližini morja. Pred iztekom ledenega pokrova v morje je kamninska podlaga
malce dvignjena v prag, ki zavira polzenje ledu v morje. S taljenjem ledu na robovih ledenih
pokrovov se pragovi občasno prestavljajo v smeri proti notranjosti ledenih pokrovov. To
povzroča nihanje v hitrosti taljenja ledenih pokrovov, kar komaj zaznavno vpliva na nihanje
globalne temperature zraka. Ta hipoteza je dvomljiva, ker podnebje stalno niha v intervalu
1000–2000 let (Ruddiman, 2000, str. 345–347).
Graf 1: Nihanje temperature zraka v holocenu
Vir: Global Warming Art (Splet 37)
77
Dejavniki podnebnega sistema so med seboj v interakciji, saj imajo različni elementi
podnebnega sistema različni odzivni čas. Elementi s krajšim odzivnim časom (koncentracija
atmosferskega CO2, zgornja plast morja in morski led) učinkujejo hitro na dejavnike z
daljšim odzivnim časom in podnebni sistem zaniha. Našteti labilni dejavniki močno vplivajo
na temperaturo in slanost morja, kar vpliva na nihanje strujanja v oceanih, to pa na globalne
podnebne spremembe (Ruddiman, 2000, str. 347–348).
Tretja hipoteza poudarja pomen sprememb zunanjih dejavnikov (moč obsevanja Sonca,
magnetno polje) in vulkanizma, vendar se ti ne pojavljajo v rednih intervalih (Ruddiman,
2000, str. 348–350).
2.2.3.4. SPREMINJANJE PODNEBJA V ZGODOVINSKI ČASOVNI SKALI
Vzroki za desetletne do stoletne spremembe podnebja (Rakovec, 2012) so spremenljivost
obsevanja Sonca in nekateri notranji vzroki samega podnebnega sistema, med katere spadajo
tudi antropogene podnebne spremembe.
Dejavnost Sonca ni enakomerna, čeprav se gostota energijskega toka Sončevega obsevanja
imenuje solarna konstanta. Najbolj znana odstopanja povzročajo Sončeve pege. Več kot jih je,
večje je sevanje in obratno. To nihanje je minimalno, saj ne odstopa od solarne konstante za
več kot ± 0,6 %0 in skoraj ne vpliva na aktualno globalno segrevanje. Vseeno obstaja
možnost, da je bila ravno daljša izrazita odsotnost Sončevih peg kriva za pojav male ledene
dobe (Rakovec, 2012, str. 55).
Podatke za nihanje v zgodovinski časovni skali dobimo iz drevesnih letnic, sedimentov koral
in rezultatov merjenj s sodobnimi instrumenti. Mala ledena doba med 14. in 19. stoletjem je
bila najpomembnejši podnebni nihljaj v zgodovinski skali. Sledila je srednjeveškemu
podnebnemu optimumu, manjši otoplitvi, ki je bila približno med letoma 1000 in 1300. Mala
ledena doba je povzročila zamrzovanje površinske vode na severnem delu Evrope in
okrepitev gorskih ledenikov. V resnici ni bila prava ledena doba, saj se polarni ledeni pokrovi
niso okrepili, a je hkrati možno, da je bila prvi korak v smeri prihodnje ledene dobe kot
posledica sprememb v orbitalni skali, ali pa je bila le manjši nihljaj ohladitve v tisočletni
skali. Pri tem se postavlja pomembno in zanimivo vprašanje: »Ali je človeštvo s svojimi
dejavnostmi zaustavilo naravni proces ohlajevanja in s tem začasno prestavilo začetek nove
ledene dobe za nedoločen čas?« (Ruddiman, 2000, str. 354–382; Lamb, 1995, str. 187–240).
Na podlagi številnih meteoroloških podatkov in drugih opazovanj ter meritev v zadnjih 150.
letih je v znanosti prevladalo mnenje, da se planet globalno segreva. Segrevanje je splošno in
enotno. Spodnja plast ozračja in zgornja plast morja se segrevata, led se tali in morska gladina
se dviga.
Instrumentalna opazovanja so pokazala dvig povprečne globalne temperature zraka nad tlemi
v preteklih 100 letih s precejšnjo stopnjo prostorske in časovne variabilnosti. V obdobju
1906–2005 se je zrak segrel za 0,74 ˚C ± 0,18 ˚C. Samo v drugi polovici obdobja se je zrak
segreval v povprečju za 0,13 ˚C na desetletje (Kajfež Bogataj, 2008, str. 32), medtem ko se je
v obdobju 1980–2009 segreval že po stopnji 0,16 ˚C na desetletje (SMD, 2012, str. 9).
Povišanje temperature v svetovnem morju je zaznano v njegovi zgornji plasti do globine 3000
m. Temperatura zraka nad Arktiko raste dvakrat hitreje od Zemljinega povprečja, zato se je
območje permafrosta v zadnjem stoletju skrčilo za 7 %. Na kopnih območjih zmernotoplega
podnebnega pasu se je zmanjšalo število hladnih dni, medtem ko se je število vročih dni
povečalo. Zlasti so se zvišale minimalne nočne temperature zraka (Kajfež Bogataj, 2008, str.
32). Najmanj so se segrela nekatera območja Tihega, Atlantskega in Južnega oceana. Doslej
globalno najtoplejša leta so bila: 2010, 2005 in 1998 (SMD, 2012, str. 9). V drugi polovici 20.
stoletja je bila stopnja dviganja morske gladine 1,8 mm/leto oz. 3,1 mm/leto v zadnjem
desetletju in še raste (Kajfež Bogataj, 2008, str. 32).
78
Globalno segrevanje ozračja je v obdobju 1988–2004 povzročilo povečanje vlažnosti zraka za
1,2 %, kar povečuje pogostost obilnih padavin celo na območjih , ki se sušijo. Regionalna
variabilnost je pri tem še večja kot pri segrevanju ozračja. Povečevala se je tudi pogostost suš
zaradi sprememb v globalnem kroženju zraka. Sušnost se povečuje po letu 1970 v Sahelu,
Sredozemlju, Južni Afriki in Južni Aziji, medtem ko se vlažnost povečuje v vzhodnih delih
ZDA, Severni Evropi in Severni Aziji. V istem obdobju je zaradi zakisljevanja morja padla
vrednost pH morske vode za 0,1 pH enot, kar pomeni 30 % povečanje koncentracije
vodikovih ionov. S spreminjanjem lastnosti vodnega kroga se spreminja slanost v posameznih
delih svetovnega morja. Kljub številnim spremembam ni dovolj trdnih dokazov za
spremembe na Antarktiki in v značilnostih tropskih ciklonov, neviht, toče ipd. Odsotnost
zaznavanja sprememb je lahko posledica daljšega odzivnega časa omenjenih podnebnih
elementov ali pomanjkljivega opazovanja na nekaterih območjih sveta in kratkega obdobja
satelitskega opazovanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 33–34).
2.2.3.5. SPREMINJANJE PODNEBJA V MEDLETNI ČASOVNI SKALI
Kot nihanje podnebja z zelo kratko periodo Rakovec omenja medletne spremembe, med
katerimi je najbolj znano nihanje podnebja zaradi menjanja pozitivne ali tople faze (El Niño)
in negativne ali hladne faze (La Niña). Ob pozitivni fazi nihanja (angl. El Niño-Southern
Oscillation - ENSO) se ozračje nekoliko segreje in ob negativni nekoliko ohladi. Ob pojavu
La Niñe je segreta zgornja plast Tihega oceana v njegovem zahodnem in osrednjem delu.
Zaradi okrepljenega dviganja zraka nastane območje nizkega zračnega pritiska, ki povzroči
gibanje zračnih mas iz območja Indijskega oceana in vzhodnega dela Tihega oceana.
Ustvarjen zračni tok poriva tudi površinsko vodo, zato se ob ameriški obali iz globin dviguje
hladna in hranljiva voda, kar ugodno vpliva na tamkajšnji ribji zarod. Ta režim se v tri do
sedem letnem ciklu menja z inverznim pojavom imenovanim El Niño, ob katerem se topla
površinska voda nabira v vzhodnem delu Tihega oceana, kar povzroči kompenzacijski tok v
spodnjih plasteh ozračja iz osrednjega Tihega oceana proti Ameriki. Tam topla voda tone v
globino, kar siromaši ribji zarod (Rakovec, 2012, str. 53; SMD, 2012, str. 7). ENSO vpliva na
monsunski režim nad Južno Azijo, zato je v nadaljevanju pogosto omenjen.
Zaradi naravne spremenljivosti podnebja, ki je posledica oceanskega nihanja (ENSO) in
zunanjih dejavnikov (Sončeva dejavnost, vulkanski izbruhi), se temperatura zraka pri tleh iz
leta v leto spreminja in ne narašča enakomerno, tako da je zanesljivost ocene o globalnem
segrevanju močno odvisna od dolžine izbranega obdobja merjenja (SMD, 2013, str. 8).
Nihanje podnebja s še krajšo periodo je menjavanje letnih časov oz. sezonska spremenljivost
podnebja na letni ravni, ki je posledica revolucije Zemlje. Na območju tropskega pasu ni
velikih sezonskih temperaturnih razlik, zato se tam letni časi pojavljajo kvečjemu v
menjavanju deževne in sušne dobe (Rakovec, 2012). Sezonsko nihanje podnebja je sicer
najopaznejše spreminjanje podnebja, vendar se v strokovni literaturi (Ruddiman, 2000) ne
omenja v okviru podnebnih sprememb.
2.2.4. INTERAKCIJA MED PODNEBJEM IN ČLOVEŠTVOM
2.2.4.1. VPLIV PODNEBJA NA RAZVOJ ČLOVEŠTVA
Podnebne spremembe so v preteklosti dvakrat očitno posegle v razvoj človeške vrste. V
obdobju pred 6–4 milijoni let je ohladitev razredčila tropski deževni gozd. Skupni prednik
človeka in šimpanza se je »razšel« s prednikom velikih opic (gorila, pavijan). Druga velika
sprememba je nastopila pred 2,7–2,5 milijoni let. Ledena doba je dodatno osušila območja
Vzhodne Afrike in prednik sodobnega človeka se je soočil z razmerami savane. Okoljske
79
spremembe, ki so spremljale menjavanje ledenih in medledenih dob, so prispevale k
prilagajanju človeka, tako da je postajal vse spretnejši in razumnejši (Ruddiman, 2000, str.
384–391; Mesić, 2002, str. 17–20 po Heršak, 2000).
Podnebne spremembe so vplivale tudi na pojav in razvoj kmetijstva. V začetku ledene dobe
pred okrog 10.000 leti se je začela neolitska revolucija. Podnebje nad rodovitnim polmesecem
v Jugozahodni Aziji je bilo bolj sušno in hladno od današnjega, vendar prijaznejše kot med
zadnjo ledeno dobo. Zadnja ohladitev ob koncu zadnje ledene dobe je mlajši dryas, ki se
imenuje po rastlini alpska velesa (lat. Dryas octopetala). V obdobju pred 13.000–11.700 leti
se je okrepilo že tako sušno podnebje nad vzhodnim Sredozemljem (Ruddiman, 2000, str.
391–394).
Prehod iz mlajšega Dryasa v holocen je bil zelo oster in hiter. Ozračje nad Grenlandijo se je
segrelo za > 15 ˚C v okoli 1500 letih. Sledila je ohladitev ozračja na severni polobli, kar je
lahko posledica pritoka večje količine sladke vode iz Grenlandije. Ta je verjetno upočasnila
Zalivski tok, ki je del velikega oceanskega termohalinega kroženja ali t.i. transportnega traku.
Bolj slana voda, ki jo je prinašal Zalivski tok, je zaradi večje teže tonila hitreje, kar je
zmanjševalo njegov vpliv na podnebje Severnega Atlantskega oceana. Transportni trak je
ponovno obnovila šele vnovična vzpostavitev ravnotežja v slanosti obeh voda zaradi več
stoletnega izhlapevanja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 21).
Obstaja verjetnost, da se je zaradi sušnih razmer rodovitnega polmeseca razvilo kmetijstvo,
medtem ko je območje Arabskega polotoka in Sahare bilo bolj namočeno zaradi močnejših
poletnih monsunov. Prva egiptovska civilizacija se je pred 6000 leti zato razvila v ugodnejših
podnebnih razmerah od današnjih, saj sta vodostaj in rečni režim Nila omogočala redno
sezonsko poplavljanje (Ruddiman, 2000, str. 391–394; Mesić, 2002, str. 23–24 po Heršak,
2000). Okrog omenjene teze obstajajo pomisleki, kajti človeštvo ni produkt okolja ampak je
imelo glavno vlogo pri nastanku prvih civilizacij.
V obdobju med 6. in 4. tisočletjem pr. K. so bile temperature zraka relativno visoke, zato se to
obdobje imenuje atlantski podnebni optimum. Sledilo je počasno ohlajanje, tako da so bile
temperature zraka okrog leta 1 nižje za ≈ 0,5 ˚C od današnjih. Najhladneje naj bi bilo med
letoma 900 in 450 pr. K., kar naj bi bil eden pomembnih vzrokov za veliko selitev ljudstev
(Kajfež Bogataj, 2008, str. 21).
Med letoma 500 in 1300 je bilo toplo obdobje s temperaturami, ki so bile za 1 ˚C višje od
današnjih: To obdobje imenujemo srednjeveški podnebni optimum. Ugodno podnebje je
omogočilo Normanom, da so v 9. stoletju poselili Islandijo in stoletje kasneje še Grenlandijo
(Ruddiman, 2000, str. 354–382; Kajfež Bogataj, 2008, str. 22; Diamond, 2009, str. 194–227).
V Evropi je sledilo obdobje izrazite podnebne labilnosti, ki je trajalo do začetka 15. stoletja.
Pogosto so se pojavljali izredni vremenski dogodki, kot so poplave, suše in ostre ter mile
zime. V 13. in 14. stoletju so poplavni valovi na obalah severozahodne Evrope terjali
100.000–400.000 smrtnih žrtev, kar je bila verjetno posledica dviganja morske gladine v
obdobju srednjeveškega podnebnega optimuma (Ruddiman, 2000, str. 354–382). Zaradi
izrednih vremenskih dogodkov je propadla normanska kolonizacija Grenlandije (Diamond,
2009, str. 265–293) in v večjem delu Anglije so opustili gojenje vinske trte in žita v Severni
Evropi. Med drugim je prišlo tudi do izbruhov epidemij kuge in družbenih nemirov. Sledila je
manjša ohladitev imenovana mala ledena doba med letoma 1450 in 1850. Ta je bila na
regionalni ravni in je zajela le Evropo, kar je vplivalo na kmetijstvo in bivanjske navade ljudi.
Temperatura zraka je začela znova naraščati ob koncu 19. stoletja. Aktualne spremembe so
globalne in ne potekajo linearno temveč eksponentno. Manjši višek je bil med letoma 1930 in
1950, nato je sledilo rahlo znižanje. V 80. letih 20. stoletja je nastopil zadnji višek, ki še
vedno traja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 22–23).
Ključni dejavnik recentnih podnebnih sprememb je po teoriji toplogrednih plinov človeštvo.
Dlje ko bo človeštvo ravnalo netrajnostno, večje bodo posledice. Posledice so opazne že
80
danes na različnih elementih pokrajine z različnim odzivnim časom, zato niso povsod enako
očitne. Podnebne spremembe destabilizirajo stanje v okolju in ponekod že negativno vplivajo
na zdravstveno stanje prebivalstva. Čeprav se proces segrevanja ozračja še zlepa ne bo ustavil,
bi ga verjetno z odločnimi blažilnimi ukrepi, torej z učinkovitim zmanjšanjem izpustov
toplogrednih plinov v ozračje, zavrli, vendar ne tudi zaustavili. Podnebje se bo zaradi
preteklih dejavnosti človeštva antropogeno spreminjalo še desetletja, morda stoletja, zato se
še večjim posledicam globalnega segrevanja v prihodnosti ne bo dalo izogniti.
Podatki o povprečni temperaturi spodnje plasti ozračja temeljijo na meritvah, ki so jih izvajali
po letu 1850. V zadnjem stoletju se je povprečna temperatura zraka dvignila v povprečju za
0,85 C, na nekaterih območjih celo za 2,22 C. To je verjetno šele začetek stopnjujočega
procesa segrevanja ozračja. Kako obsežne so lahko posledice nadaljnjega segrevanja nam
pokaže razlika med povprečno temperaturo zraka na vrhuncu zadnje pleistocenske
poledenitve in današnjo, ki znaša ≈ 5 C. Po podatkih Podnebnega združenja, ki deluje v
okviru Univerze Vzhodne Anglije, iz leta 2007, je bilo od začetka meritev leta 1850, v
tridesetletnih obdobjih kar 27 najtoplejših let v zadnjem obdobju 1978–2007. Svetovna
meteorološka organizacija je v prejšnjem desetletju razglasila leto 2005 za drugo najtoplejše
leto, takoj za letom 1998. Tudi opazovanje temperaturnih skrajnosti pokaže, da se zmrzali
pojavljajo redkeje kot vročinski valovi. Ob takšnih podatkih, ki sovpadajo z rezultati drugih
raziskovalnih ustanov, je dvom o globalnem segrevanju podnebja zelo majhen (Kajfež
Bogataj, 2008, str. 22–23).
Segrevanje ni omejeno zgolj na ozračje, temveč ga absorbira tudi zgornja plast svetovnega
morja, ki odločilno vpliva na podnebje. Obstaja možnost, da se bo toplota iz svetovnega
morja vrnila v ozračje tako, da se v polarnem pasu zgornja plast svetovnega morja ne bo
dovolj ohladila, da bi potonila, kar bi zmanjšalo dinamiko globalnega strujanja. V tem
primeru bi se svetovno morje lahko spremenilo v stoječo mlakužo in globalna toplotna
izravnava bi se zmanjšala. To bi povzročilo dodatno segrevanje tropskih območij in
ohlajevanje polarnih, kar bi lahko povzročilo nastanek manjše ledene dobe v zmernih širinah
severne poloble. Ob obstoječem trendu globalnega segrevanja bi se to lahko zgodilo že proti
koncu 21. stoletja (Kajfež Bogataj, 2008, str. 22–23).
Nihanje globalne temperature zraka je bilo prisotno tudi v preteklih stoletjih, vendar noben
obstoječi naravni dejavnik podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih ni bil tako dejaven, da
bi povzročil tako očitne podnebne spremembe. Povzroča jih v glavnem človeštvo, ki je z
izpusti toplogrednih plinov in s krčenjem gozda posegel v naravni ogljikov krog.
2.2.4.2. VPLIV ČLOVEŠTVA NA SPREMINJANJE PODNEBJA
Pred industrijsko revolucijo se je podnebje spreminjalo skoraj brez vpliva človeštva. Redki so
primeri, ko je človeštvo s svojim delovanjem v okolju, kot je sprememba rabe tal zaradi
razvoja kmetijstva, vplival na podnebje, vendar je bil ta vpliv omejen na regionalno raven. Z
začetkom industrijske revolucije je vpliv človeštva na podnebje postal globalen. Posledice
delovanja človeštva v okolju se kažejo zlasti v izpustih toplogrednih plinov, ki so skoraj
zagotovo ključni dejavnik obstoječih podnebnih sprememb.
Pomen naravnih in antropogenih vplivov na podnebni sistem obravnavamo s pomočjo
sprememb energijske bilance planeta. Pri tem uporabljamo pojem sevalni prispevek (angl.
radiative forcing – RF), ki ga izražamo z mersko enoto W/m². Pozitivni RF (večje obsevanje
Sonca) povzroča globalno segrevanje, medtem ko negativni RF (povečana količina aerosola
ob vulkanskih izbruhih) povzroča globalno ohlajanje. Sevalni prispevek znaša zaradi naravnih
in antropogenih procesov med 0,8 in 1,3 W/m², od tega je samo antropogeni vpliv 1,5 ± 1,0
W/m². Iz tega podatka je razvidno, da človeštvo dejavno spreminja podnebje (Kajfež Bogataj,
81
2008, str. 14–15). Na osnovi različnih vrednosti sevalnega prispevka so bili pri IPCC-ju leta
2013 izdelani scenariji značilnih potekov koncentracij ali na kratko scenariji RCP.
Graf 2: Rast globalne temperature zraka in trendi rasti
Vir: Glenn McGregor po IPCC, 2007
Slovensko meteorološko društvo je ob analizi ugotovitev različnih ustanov povzelo, da se
vpliv spremenjene koncentracije toplogrednih plinov v ozračju v zadnjih desetletjih kaže v
obliki naslednjih značilnih temperaturnih vzorcev (SMD, 2013, str. 12):
 troposfera se je segrela, medtem ko se je stratosfera ohladila,
 segrevanje je bilo v splošnem večje nad kopnim kot nad morjem,
 nad kopnim so se zime segrele bolj kot poletja,
 tropopavza se je dvignila,
 svetovno morje se je segrelo.
Pred industrijsko revolucijo je bila raven CO2 v ozračju ≈ 280 prostorninskih delcev na
milijon (ppm) ali slabih 0,03 % celotne sestave atmosfere. Iz analize arktičnega ledu je
razvidno, da je ta količina bila skoraj nespremenjena vsaj zadnjih 60.000 let. Večje
spremembe so se začele dogajati v drugi polovici 20. stoletja, ko je svet vstopil v obdobje
naglega gospodarskega razvoja. Leta 2007 je bila raven CO2 v ozračju že 384 ppm in je rasla
po stopnji ≈ 2 ppm/leto. Zemeljska atmosfera se je tako v primerjavi s stanjem pred
industrijsko revolucijo segrela že za 0,8 C ob dejstvu, da proces segrevanja pospešeno
napreduje. Proces torej ne napreduje linearno temveč eksponentno. Količina toplote bi zaradi
zakona vztrajnosti naraščala tudi v primeru, da se koncentracija atmosferskega ogljika ne bi
več spreminjala. Zato so dejanske posledice »zgoščanja« ozračja opazne šele v daljšem
časovnem obdobju.
Človeštvo posredno vpliva tudi na zmanjševanje biotske pestrosti. Izumiranje bioloških vrst je
v geološki preteklosti bilo v glavnem povezano s podnebnimi spremembami. V obdobju
zadnjih 550 milijonov let je bilo pet obdobij, v katerih je v geološko zelo kratkem času (nekaj
100.000 let) izumrlo med 75–95 % bioloških vrst. Danes je po ocenah Svetovne zveze za
82
ohranitev narave (angl. International Union for Conservation of Nature - IUCN) zaradi
človeštva stopnja izumiranja 100–1000 krat večja od povprečne naravne. Po napovedih do
leta 2050 grozi izumrtje okrog 20.000 vrstam ali 30 % vseh vrst, ki so obstajale pred vzponom
človeštva. Rezultati opazovanj so pokazali, da smo na pragu šestega množičnega izumiranja
vrst. Izumiranje povzročajo dejavnosti človeštva v okolju in antropogene podnebne
spremembe (IUCN, 2008; SMD, 2013, str. 14).
Primer ameriških Anasazov in Majev (Diamond, 2009, str. 152–193) dokazuje, da človeštvo
že od prvih oblik družbenega življenja ni samo opazovalec ampak tudi aktivni ustvarjalec
podnebja. Najprej je deloval na regionalni ravni, medtem ko danes deluje globalno. Še večji
učinek kot na podnebni sistem je imelo človeštvo na biosfero, ki je zaradi svojega krajšega
odzivnega časa bolj občutljiva od atmosfere. Tako povezujejo spremenjene tehnike lova ob
koncu zadnje ledene dobe, z množičnim izumrtjem ledenodobnih velikih živali (mamuti,
sabljasti tiger, jamski medved idr.), ki sovpadajo s časom velikih selitev človeštva. Podnebje
na regionalni ravni je spreminjalo tudi uničevanje gozdov zaradi potreb po kurjavi in širjenje
kmetijskih površin (Ruddiman, 2000, str. 394–395).
Iz poročila IPCC-ja iz leta 2007 je razvidno, da se je količina večine toplogrednih plinov v
ozračju glede na predindustrijsko obdobje povečala. Do leta 2005 je koncentracija CO2 v
ozračju narasla za 35 %, N2O za 18 % in CH4 za 148 %. Pri slednjem gre za plin, katerega
količina je v prihodnosti najbolj nepredvidljiva. Med pomembnejšimi toplogrednimi plini je
še vodna para, medtem ko večina ostalih toplogrednih plinov pred industrijsko revolucijo ni
obstajala. Hkrati so podali oceno, da obstaja 90% verjetnost, da je obstoječe spreminjanje
podnebja antropogeno (IPCC, 2007).
Vsi scenariji razvoja podnebnih sprememb za obdobje do konca 21. stoletja, ki temeljijo na
scenarijih izpustov toplogrednih plinov, napovedujejo nadaljnje globalno segrevanje. Skoraj
ni razloga, da bi se proces do konca stoletja zaustavil, saj so posledice v naravi zelo
dolgoročne. Ker so nekatera predvidevanja za konec stoletja zelo dramatična in ker je
osmišljanje prihodnosti zaradi velikega števila dejavnikov problematično, so scenariji za
obdobje po letu 2100 zelo redki. Po vseh predstavljenih scenarijih se bo globalna temperatura
zraka do konca stoletja dvignila za 2,5–6,2 C glede na leto 1990. Po najbolj pesimističnem
scenariju SRES bi temperaturna razlika presegla temperaturno razliko med zadnjo ledeno
dobo in sedanjostjo. Posamezni elementi pokrajine bodo deležni velikih sprememb, kar se bo
odražalo v občutnem in stopnjujočem zmanjševanju biotske pestrosti.
Kljub temu je dvig globalne temperature zraka le ena od posledic podnebnih sprememb. Na
stanje okolja v prihodnosti bodo vplivale tudi spremembe drugih elementov podnebnega
sistema. Krčenje polarnega morskega ledu, spremembe vzorcev vremena, spremembe v
zalogah in kakovosti pitne vode ter dvig morske gladine so le najočitnejše posledice
globalnega segrevanja. Vse omenjene spremembe bodo vplivale na ekosisteme in na
zdravstveno stanje prebivalstva.
Med bolj resnimi in možnimi učinki podnebnih sprememb je dviganje morske gladine, ki ga
povzroča toplotno raztezanje morske vode in taljenje kopenskega ledu. Ocene prihodnjega
dviganja morske gladine so negotove, a so hkrati ključni podatek za izdelavo scenarijev
podnebnih selitev na območjih z nizko obalo. Po najbolj pesimističnem scenariju SRES bi
bila morska gladina ob koncu stoletja višja za 0,61–1,83 m, odvisno od odzivanja polarnega
ledu, ki je nepredvidljivo. V primeru, da bo postal nestabilen le eden od celinskih ledenih
pokrovov, grenlandski ali zahodno antarktični, bi se morska gladina dvigala še dlje kot
tisočletje. To bi lahko povzročilo dvig morske gladine za najmanj 6 m, kar bi usodno vplivalo
na razvoj obalnih mest in obalnih nižin ob dejstvu, da že najmanjši dvig znižuje kakovost
življenja številnih obalnih prebivalcev.
Obdobje zadnjih dvesto let sestavljata dve stopnji, ki kažeta spreminjanje koncentracije CO2 v
ozračju (Kajfež Bogataj, 2008):
83


antropocentrična stopnja 1 (do leta 1945),
antropocentrična stopnja 2 (po letu 1945).
Antropocentrično stopnjo 1 zaznamujeta razvoj znanosti in industrializacije ter nagla
demografska rast. Razvijalo se je potrošništvo, ki je temeljilo na tehnologiji izrabe fosilnih
goriv. V antropocentrični stopnji 2 se je vpliv dejavnikov iz prve stopnje stopnjeval, zato jo
lahko imenujemo tudi doba velikega pospeševanja. Zaznamujejo jo globalizacija, ki je
posledica komunikacijskih, gospodarskih in finančnih mrež ter mednarodnih ustanov, kot sta
Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Sodobni čas je v največji meri odvisen od
poceni in lahko dostopnih fosilnih energijskih virov. Zanj so značilni še: internacionalizacija
znanosti in tehnologij, globalno gospodarstvo in vse večji pritiski na naravne vire. Za stalno
rast omenjenih parametrov je potrebna nenehna demografska rast in širjenje potrošniškega
življenjskega sloga (Kajfež Bogataj, 2008, str. 24).
V primerjavi s stanjem pred 200 leti živi danes na Zemlji 6,5-krat več prebivalcev, v
povprečju vsak prebivalec porabi 5–6-krat več energije, BDP na prebivalca je zrasel za 17krat in mobilnost je večja za kar 1000-krat. Vsako leto človeštvo izkrči površino gozda, ki je
120-krat večja od Slovenije (Kajfež Bogataj, 2008, str. 27).
V obdobju med leti 2002 in 2011 je bila Kitajska kot največji proizvajalec toplogrednih
plinov odgovorna za 80 % rasti svetovnih letnih izpustov, a je bila hkrati med tistimi
državami, ki so več vlagale v razvoj zelene tehnologije kot v izkoriščanje premoga
(Readfearn, 2013).
Delovanje človeštva v zadnjih 200 letih predstavlja izjemni poseg v podnebni sistem.
Človeštvo deluje najbolj neposredno z izpusti raznih spojin v ozračje, ki rušijo naravno
ravnovesje v okolju. Antropogeni izpusti, ki najtemeljiteje posegajo v stanje ozračja, so
(Ruddiman, 2000, str. 396–404):
 ogljikov dioksid (CO2) zaradi krčenja gozdov in kurjenja fosilnih goriv,
 metan (CH4) zaradi širjenja riževih polj in živinoreje,
 žveplovi aerosoli (SO2) zaradi kurjenja rjavega premoga,
 klorofluorovodikove spojine (CFC-ji) zaradi uporabe pršil, hladilnikov in penastih
izolacijskih materialov.
Dokazi za obstoj ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju preteklih geoloških obdobij so
shranjeni v ledenih pokrovih. Ugotovljeno je, da je bila od začetka zadnjega taljenja ledenih
pokrovov koncentracija v ozračju 280 ppm, torej več tisočletij nespremenjena. V plasteh ledu
iz obdobja okrog leta 1800 se začne koncentracija CO2 postopno dvigati, kar sovpada z
začetkom industrijske revolucije. Tudi rezultati zaporednih merjenj koncentracije CO2, s
katerimi je začel leta 1958 C. Keeling na Havajih, so pokazali, da je koncentracija CO2 stalno
rasla in je konec 20. stoletja dosegla že 365 ppm, kar je 30% povečanje glede na leto 1800, ob
tem, da se je 70 % rasti zgodilo po letu 1950. V 19. stoletju je na rast CO2 prevladujoče
vplivalo krčenje gozdov, v 20. stoletju pa kurjenje fosilnih goriv ob dejstvu, da v tropskem
podnebnem pasu vpliv krčenja gozdov še vedno prevladuje. Danes kurjenje fosilnih goriv
predstavlja 90 % vsega povečevanja (Ruddiman, 2000, str. 396). Večji del antropogenega
CO2 (55 %) prehaja v atmosfero, 25–30 % ga vstopa v zgornjo plast svetovnega morja in le
15–20 % se vrača v biosfero. Opazovanje koncentracije CO2 v svetovnem morju je težavno,
ker se voda meša počasneje kot zrak, zato prihaja do velikih regionalnih odstopanj in je
potrebnih več merjenj. V spodnjih plasteh svetovnega morja (pod globino 100 m) še ni
zaznavnih sprememb razen na območju velikega mešanja na severu Atlantskega oceana, kjer
se zaradi globalnega strujanja pogreza površinska voda. Nekaj atmosferskega CO2 se je vrnilo
v biosfero s ponovnim pogozdovanjem v Severni Ameriki in Evropi v drugi polovici 20.
stoletja. Druga pot za odstranjevanje je fertilizacija. Rastline zaradi večje koncentracije CO2
84
rastejo hitreje in ob oksidaciji njihovih odmrlih delov nekaj CO2 vstopa v tla ter z njo konča v
sedimentih estuarjev in šelfnih morij (Ruddiman, 2000, str. 397–398). Koncentracija CO2
danes narašča hitreje kot kdajkoli v zadnjih 2000 letih, približno 2 ppm na leto. V obdobju
1970–2004 so se globalni izpusti CO2 povečali za 80 %, medtem ko je bila porast
koncentracije vseh toplogrednih plinov skupaj 70 %. Pri tem so razlike med razvitimi
državami in državami v razvoju očitne. K povečanju koncentracije toplogrednih plinov v
ozračju so prispevale največ ZDA in evropske države, Kitajska je prispevala 8 %, in Indija,
kjer danes živi vsak peti prebivalec planeta, 2 %. Leta 2004 so razvite države, v katerih živi
podobno število prebivalstva kot v Indiji, prispevale 46 % izpustov toplogrednih plinov. Kar
45 % prispeva energetika, 24 % odpade na promet (18 % na cestni promet), 18 % na
industrijo in gradbeništvo, gospodinjstva prispevajo 8 % in drugi sektorji 5 %. Od vseh
naštetih virov najhitreje narašča letalski promet z letno stopnjo 5 %, torej bo v naslednjih
dvajsetih letih verjetno narasel za 2–3-krat (Lučka Bogataj, 2008, str. 28–29). Za upoštevanje
vpliva še drugih toplogrednih plinov, se pretvori njihovo vrednost povečanja v vrednost
povečanja CO2. Torej, če se doda njihov vpliv k vplivu CO2, nastane njegov ekvivalent (CO2
eq).
Tudi koncentracija metana (CH4) je razvidna iz rezultatov opazovanj polarnega ledu.
Predindustrijska raven koncentracije CH4 je bila 700 delcev na milijardo (ppb). Po letu 1900
je začela koncentracija naglo rasti in je že leta 1983 dosegla 1700 ppb, torej je narasla za 150
%. Metan ima 21-krat močnejši toplogredni učinek kot CO2, a je kljub temu manj
problematičen, saj ga je bistveno manj in se v atmosferi zadržuje krajši čas kot CO2 ter se
izloči že po nekaj letih. CH4 nastaja ob razkrajanju rastlin ob pogojih nepopolne oksidacije,
kot so anaerobni pogoji v prebavilih rastlinojedih živali. Glive kvasovke razkrajajo odmrle
rastline in iz njih sproščajo ogljikove atome, ki se ob pomanjkanju kisika vežejo z vodikovimi
atomi v spojino metana. Naravni metan predstavlja 30 % (mokrišča, termiti, svetovno morje)
in antropogeni 70 % vsega metana (surova fosilna goriva, riževa polja, živinoreja, kurjenje
biomase, mestna kanalizacija, živalski iztrebki in gospodinjski odpadki). Več milijonov ton
metana je shranjenega v zračnih mehurčkih, ki so ujeti v permafrostu in v ledu zamrznjenih
jezer polarnega podnebnega pasu. Učinki metana, ki bi se lahko sprostil ob nadaljnjem
globalnem segrevanju, ostajajo nejasni (Ruddiman, 2000, str. 398–399).
Med največjimi proizvajalci metana je govedoreja. Po podatkih Kmetijskega inštituta
Slovenije posamezna krava s podriganjem dnevno izpusti v ozračje od 100 do > 500 l metana,
kar je preračunano v ekvivalentni CO2 (CO2 eq) precej več kot znaša povprečni dnevni izpust
enega avtomobila. Povedano drugače, v Sloveniji se ob proizvodnji enega litra mleka sprosti
v ozračje ≈ 0,8 kg CO2 eq. Govedo proizvaja tudi N2O, ki je kar 310-krat učinkovitejši
toplogredni plin od CO2. (Splet 6).
Žveplovi aerosoli so stranski produkti metalurgije in izgorevanja premoga. Plin žveplov
dioksid (SO2) reagira z vodno paro in se preobrazi v žveplove aerosole. Ti se nahajajo v
spodnji plasti troposfere, zato se iz nje izločajo s padavinami. Najprej so se v večjih
koncentracijah zadrževali le pri tleh in povzročali lokalni pojav smoga. Danes segajo izpusti
že do višine 3 km in potujejo tudi več 100 km daleč. Zaradi njih se je zrak nad mesti in
industrijskimi območji močno poslabšal. Sredi 20. stoletja je antropogeni SO2 prevladal nad
naravnim tudi nad Grenlandijo. Po letu 1980 je zaznano padanje koncentracije zaradi
omejitvenih ukrepov v ZDA (oblikovanje postindustrijske družbe) in Evropi (propadanje
socialističnega gospodarstva), vendar to ni globalni trend, ker nekatere ključne države
(Kitajska) izpuste še vedno povečujejo. Nasprotno kot toplogredni plini ima SO2 zaviralni
pomen pri segrevanju ozračja. Žveplovi aerosoli imajo albedo učinek, vendar njihova vloga
kvantitativno ni poznana, saj kot kondenzacijska jedra pripomorejo k večji oblačnosti, katere
vloga v toplotni bilanci Zemlje še ni povsem jasna (Ruddiman, 2000, str. 399–401).
85
Klorofluorovodikove spojine (CFC-ji) so sintetičnega izvora in prvotno v naravi niso
obstajale. V atmosferi se pojavljajo zadnjih 100 let. Pozornost so pritegnile s pojavom
ozonske luknje, ki se je v 70. letih 20. stoletja začela sezonsko pojavljati nad poloma zlasti
nad Antarktiko. Danes je dokazano, da klorovi in fluorovi atomi razbijajo molekule ozona
(O3), se usedajo na proste kisikove atome in preprečujejo njegovo ponovno tvorbo. Poleg tega
imajo CFC-ji tudi manjši toplogredni učinek. Hitro razkrajanje stratosferske plasti ozona je
sprožilo hiter odziv svetovne javnosti. Leta 1987 so v Montrealu podpisali mednarodni
sporazum o zmanjševanju izpustov CFC-jev, s katerim so začasno obrnili trend rasti ozonske
luknje, a hkrati obudili trgovanje s CFC-ji (Ruddiman, 2000, str. 401–403).
Pojavlja se tudi industrijski ozon, ki se zadržuje v spodnjih plasteh troposfere. Ta je zdravju
škodljiv in ima lokalni toplogredni učinek in zanemarljivo vpliva na obnavljanje ozonske
luknje (Ruddiman, 2000, str. 401–403).
Človeštvo je v 20. stoletju močno vplivalo na koncentracijo toplogrednih plinov, vendar je
treba upoštevati, da se naravni proces spreminjanja podnebja ni zaključil, zato se postavlja
naslednje vprašanje, ali je vloga človeštva pri obstoječih podnebnih spremembah
prevladujoča ali obrobna oz. kakšno je razmerje med naravnimi in antropogenimi vplivi. Na
vprašanje je mogoče odgovoriti tako, da se za vsak naravni dejavnik izmeri obseg njegovega
vpliva in se ga primerja z dejanskim obsegom podnebnih sprememb. Potrebno je torej
ugotoviti, kako velik vpliv so imeli v 20. stoletju dokazani naravni dejavniki podnebnih
sprememb.
Ruddiman navaja rezultate vpliva posameznih naravnih podnebnih dejavnikov, ki prispevajo
svoj delež k naravnim spremembam podnebja in potekajo po različnih časovnih skalah. Za
vsak dejavnik navaja vrednost spremembe temperature zraka v 20. stoletju. Vrednosti so
podane po različnih tektonskih skalah (Ruddiman, 2000, str. 406– 408):
 V tektonski časovni skali je v obdobju zadnjih 50–100 milijonov let globalna
temperatura zraka padla za 5–10 ˚C, torej je v zadnjih 100 letih padla za komaj
0,00001 ˚C, kar ni omembe vredno v primerjavi z dvigom za 0,6 ˚C v 20. stoletju.
 V orbitalni časovni skali so se v obdobju pred 17.000–6000 leti stalili številni ledeni
pokrovi na severni polobli. Po tem obdobju se je Zemlja malo ohladila in v
prihodnosti pričakujemo nastop nove ledene dobe. V 5000-letnem obdobju ohlajanja
to ni preseglo 1 ˚C, torej se je ohlajalo za 0,02 ˚C/100 let. Tudi v predhodnem obdobju
ogrevanja (11.000 let) je temperatura zraka zrasla le za 4–6 ˚C, torej je rasla za 0,05
˚C/100 let, kar skoraj ne vpliva na visoko stopnjo obstoječih podnebnih sprememb.
 V tisočletni časovni skali obstaja možnost, da imajo na dogajanje v obdobju zadnjih
100 let te spremembe večji vpliv. Spremembe v zadnjih 900 letih pred 20. stoletjem
nam kažejo padec temperature zraka za 0,2–0,25 ˚C. Pri tem sta pomembni dve
obdobji: obdobje »male ledene dobe« in obdobje 400 let pred njo. V tej časovni skali
znaša povprečna sprememba 0,02 ˚C/100 let ob upoštevanju, da je pol tisočletja
temperatura zraka rasla, pol pa padala. To je spet izredno malo v primerjavi s
povečanjem za 0,6 ˚C v 20. stoletju.
 V zgodovinski časovni skali imajo na tako kratek čas vpliv le Sončeve pege, vulkanski
izbruhi in pojavljanje El Niña. Slednja delujeta na regionalni ravni in imata
zanemarljiv globalni vpliv, medtem ko so Sončeve pege, ki krepijo moč Sončevega
obsevanja, prispevale tretjino celotne vrednosti segrevanja ozračja v 20. stoletju, torej
so segrele ozračje za 0,2 ˚C. Za nekatere znanstvenike je to dovolj, da jim pripisujejo
ključno vlogo pri sodobnih podnebnih spremembah, vendar je treba upoštevati, da
toplogredni plini njihov vpliv krepijo.
86
Na podlagi teh rezultatov znaša delež antropogenih toplogrednih plinov v procesu podnebnih
sprememb 20. stoletja 2/3 oz. razmerje med prispevkom naravnih dejavnikov podnebnih
sprememb in prispevkom človeštva je 1 : 2 (Ruddiman, 2000, str. 408).
Koncentracija CO2 v ozračju je v 20. stoletju narasla za 30 %. Ob upoštevanju še drugih
toplogrednih plinov, vrednost katerih je preračunana v CO2 eq, je bilo dejansko povečanje
kar 50%. Ob takšnem povečanju bi neposredno obsevanje Sonca moralo dvigniti temperaturo
zraka za 1,25 ˚C, vendar so termostatične lastnosti podnebnega sistema s celo vrsto negativnih
povratnih zank (vodna para ter albedo ledu, oblakov in smoga) in z različnim odzivnim časom
podnebnih elementov, preprečile in ohranile povečanje na vrednosti 0,6 ˚C oz. 0,8 ˚C v
celotnem industrijskem obdobju (Ruddiman, 2000, str. 408–412).
2.2.4.3. MEDNARODNA
SPREMEMB
PRIZADEVANJA
ZA
BLAŽENJE
PODNEBNIH
Pojma »globalno segrevanje« in »podnebne spremembe« sta se pojavila v 80. letih 20.
stoletja, ko so prvič zaznali učinek »tople grede«. Odziv zahodnih medijev je bil šibek do
pojava katastrofalne suše v ZDA leta 1988. Po njej je glavni Nasin klimatolog dr. James E.
Hansen opozoril na nenormalno vroče vreme in pojav globalnega segrevanja. Konec istega
leta se je britanski tisk razpisal o mnenju takratne predsednice vlade Margaret Thatcher, ki je
opozorila na nevarnost podnebnih sprememb z namenom promocije razvoja jedrske energije v
državi. Še istega leta sta Svetovna meteorološka organizacija (angl. World Meteorological
Organization - WMO) in Okoljski program Združenih narodov (angl. United Nations
Environment Programme – UNEP) ustanovila Medvladni odbor o spremembi podnebja (angl.
Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC) z namenom pridobivanja znanstvenih,
tehničnih in družbeno-gospodarskih informacij, na podlagi katerih bi ocenili podnebno
ogroženost človeštva. Delovanje organizacije temelji na delu več kot 1000 znanstvenikov iz
različnih delov sveta, ki na nekaj let pregledajo obstoječo literaturo in povzetke objavijo v
skupnem poročilu. Poročilo je napisano s precejšnjo mero usklajenosti in zadržanosti (Novak,
2010). Vseeno so globalno segrevanje potrdila že prva poročila IPCC-ja in pokazala, da je
bilo globalno segrevanje v zadnjih petdesetih letih posledica dejavnosti človeštva (Ahmed in
Shamsuddin, 2011, str. V).
V tretjem poročilu IPCC-ja (TAR) iz leta 2001 je bilo ocenjeno, da se je od konca 19. stoletja
globalna temperatura zraka dvignila za 0,6 ± 0,2 ˚C. Četrto poročilo (FAR ali AR4) je
popravilo oceno na 0,74 ± 0,18 ˚C in napovedalo dvig globalne temperature zraka do leta
2100 še za dodatnih 1,4–5,8 ˚C odvisno od scenarija izpustov toplogrednih plinov (Ahmed in
Shamsuddin, 2011, str. V). Leta 2013 je bilo objavljeno peto poročilo (AR5), ki v večji meri
upošteva blažilne učinke dejavnikov podnebnega sistema (IPCC, 2013a).
Na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (angl. United Nations Conference on
Environment and Development - UNCED) v Riu de Janeiru junija 1992 je bila oblikovana
Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah (angl. United Nations
Framework Convention on Climate Change - UNFCCC). Namenjena je stabilizaciji
koncentracije toplogrednih plinov v ozračju do ravni, ki še ne bi usodno vplivala na stanje v
okolju in s tem na bodoči razvoj človeštva ali, drugače povedano, preprečila naj bi nevarne
antropogene posege v podnebni sistem. Slabost pogodbe je ta, da za države podpisnice ni
pravno zavezujoča. Pogodba vključuje določbe za posodobitev ali protokole, med katerimi je
glavni Kjotski protokol, ki je v javnosti zasenčil pomen UNFCCC-ja.
Priprave na Kjotski protokol so potekale že na konferencah sredi 90. let 20. stoletja, na katerih
so razpravljali o vzpostavitvi pravno zavezujočih obveznosti za razvite države glede
zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Na prvi konferenci pogodbenic UNFCCC-ja v
Berlinu leta 1995 so bile predlagane obveznosti, medtem ko je bil že na naslednji konferenci
87
UNFCCC-ja v Kjotu (angl. Conference of the Parties - COP 3), leta 1997, sprejet Kjotski
protokol, ki je okrepil mednarodni odziv na podnebne spremembe. Protokol je bil sprejet s
konsenzom pogodbenic in vsebuje pravno zavezujoče cilje glede izpustov toplogrednih
plinov. Države EU so ratificirale protokol konec maja 2002. Razvite države so se z njim
zavezale k zmanjšanju skupnih izpustov šestih toplogrednih plinov (CO2, CH4, NOx, SF6,
HFC, PFC) do leta 2012 za najmanj 5,2 % glede na leto 1990 (EU in večina
vzhodnoevropskih držav za 8 %, ZDA za 7 %, Kanada za 6 %, Madžarska, Japonska, Poljska,
Rusija, Nova Zelandija in Ukrajina bi morale izpuste stabilizirati, medtem ko bi lahko
Avstralija, Norveška, in Islandija izpuste celo nekoliko povečale). Protokol spodbuja vlade k
medsebojnemu sodelovanju, izboljšanju energetske učinkovitosti, spremembam na
energetskem in prometnem področju, uporabi obnovljivih energijskih virov, primernemu
ravnanju z odpadki, zaščiti gozdov ipd. (Novak, 2010). Glavna pomanjkljivost Kjotskega
protokola je neresnost večine držav, med drugim ZDA, ki ga kot edina članica OZN ni
ratificirala, medtem ko je Kanada konec leta 2011 od njega odstopila, potem ko ni izpolnila
obvez in je svoje izpuste celo povečala za 17 % (Splet 7). Poseben problem predstavljajo
najhitreje razvijajoče države, kot sta Indija in Kitajska, ki ju protokol v ničemer ne zavezuje
(Novak, 2010). Po drugi strani kar nekaj držav članic EU uspešno izvaja ukrepe za
zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, med njimi zlasti Nemčija, deloma tudi zaradi
velikega vpliva okoljevarstvene politične opcije (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. V).
Z namenom podaljšanja oz. dopolnitve Kjotskega protokola je potekala decembra 2008 v
Kopenhagnu podnebna konferenca v okviru OZN (COP 14). Namen konference je bil doseči
dogovor za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Kljub veliki pompoznosti in
pričakovanjem, se je konferenca končala neuspešno, brez obvezujočega dogovora.
Konferenca je potekala v znamenju ZDA, in hitro razvijajočih držav (Brazilija, Kitajska,
Indija in JAR), medtem ko je bila EU zapostavljena. Ključni osebi sta bila predsednika ZDA
in Kitajske. Dogovor, ki bi bil sprejet, bi morda ohranil vrednost globalnega segrevanja na 2
˚C do konca 21. stoletja, a do dogovora ni prišlo (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. VI).
Po velikem razočaranju je sledilo še nekaj podnebnih konferenc držav članic Kjotskega
protokola, ki potekajo vsak konec leta (običajno v novembru) v različnih krajih sveta.
Konferenca v Cancunu (COP 16) leta 2010 je prinesla napredek na področju pomoči državam
v razvoju v okviru t.i. Zelenega sklada (Splet 8). Leta 2011 je sledila podnebna konferenca v
Durbanu (COP 17), ki je kljub pozitivnim odzivom v EU prinesla le časovnico novega
obvezujočega sporazuma, ki naj bi bil sprejet konec leta 2015 v Parizu na COP 21 (Splet 9).
Konferenca v Dohi (COP 18) leta 2012 je kljub skromnemu napredku dodatno utrla pot
novemu podnebnemu sporazumu in omogočila začetek drugega obdobja Kjotskega protokola
s 1. januarjem 2013. Po ugotovitvah Evropske komisije (Splet 10) bi bilo nujno razširiti krog
sodelujočih držav, saj trenutno sodelujoče države vključno z EU prispevajo komaj 14 %
globalnih izpustov toplogrednih plinov. Zadnja konferenca (COP 19) je bila leta 2013 v
Varšavi, ki je bila v znamenju pričakovanja novega poročila IPCC-ja (AR5). Cilj konference doseči soglasje pred podpisom novega sporazuma - ni bil dosežen in edini omembe vreden
napredek je dogovor o pomoči državam v razvoju za zmanjšanje pritiska na gozdne vire.
Lučka Kajfež Bogataj, ki se je konference udeležila, je ocenila napredek v pogajanjih z oceno
»pozitivna ničla« (Splet 12). Izkupiček vseh konferenc, ki so se zvrstile po podpisu Kjotskega
protokola, je zanemarljivo majhen in ne zbuja velikega upanja o skorajšnjem ukrepanju
mednarodne politike. Od cilja - omejiti segrevanje ozračja na 2 ˚C do konca stoletja - se
človeštvo stalno oddaljuje in to je pomemben podatek, ki ga je treba upoštevati pri izdelavi
scenarijev podnebnih sprememb in pri ocenjevanju njihove verjetnosti.
K neuspelim poskusom pravno obvezujočega dogovora prispeva tudi globalna gospodarska
kriza, ki je leta 2008 prizadela številne razvite države. Vsako energijsko prestrukturiranje
zahteva ogromna proračunska sredstva, ki se obrestujejo šele na dolgi rok, zato predstavljajo
88
za razvite države veliko breme v ostrem boju za globalno konkurenčnost. Malo verjetno je, da
bi v bližnji prihodnosti prišlo do revolucionarnih potez, ki bi trende izpustov obrnile v
nasprotno smer. Prihodnost ostaja negotova, zato bolj pesimistični scenariji razvoja
podnebnih sprememb pridobivajo na svoji verjetnosti.
2.2.4.4. VPRAŠANJE PODNEBNE RANLJIVOSTI
Celovita ocena možnih vplivov podnebnih sprememb na določeno območje mora vključevati
najmanj tri komponente ranljivosti (IPCC, 2007b, str. 336):
 izpostavljenost okolja,
 občutljivost okolja,
 prilagoditvena zmogljivost prebivalstva.
Različni tipi obalnih sistemov so različno izpostavljeni vplivom podnebnih sprememb. Prav
tako so različno občutljivi na posledice spreminjanja podnebja oz. so različno odporni na
podnebne spremembe in dviganje morske gladine. Tudi razlike v geoloških, bioloških in
oceanografskih procesih imajo lahko bistveno različne vplive na posamezni obalni tip na
različnih lokacijah. Najbolj ranljivi tipi obal oz. žarišča podnebne ranljivosti so: delte,
estuarji, koralni grebeni, koralni otoki in zaledenele obale. Med bolj ranljive tipe obal spadajo
še: nizko ležeča obalna mokrišča, majhni otoki nekoralnega izvora, peščene in prodnate plaže
ter klifi iz mehkih kamnin. Dviganje morske gladine bo neposredno povečalo ranljivost vseh
omenjenih obalnih območij, vendar bo njena pojavnost po svetu neenakomerna. Na ranljivost
mnogih tipov obal vpliva tudi spremenljivost tropskih ciklonov, valovanja, akumulacije in
sposobnosti oblikovanja kopnih površin, zato je nujno pri ocenjevanju ranljivosti posameznih
obalnih območij upoštevati njihove lokalne oz. regionalne razlike (IPCC, 2007b, str. 336).
Razumevanje prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva je še težje od razumevanja načinov
odzivanja naravnih sistemov, kar predstavlja oviro pri ocenjevanju njenega obsega. Vseeno
poznamo nekatere ključne značilnosti družbene ranljivosti. Verjetno bo na večini naravnih
obalnih območjih več sočasnih nepodnebnih stresov, ki bodo izzvali krepitev vplivov
podnebnih sprememb. Pri tem kažejo največjo ranljivost koralni otoki in rečne delte (IPCC,
2007b, str. 336).
Medtem ko je fizična izpostavljenost pomemben vidik ranljivosti tako za naravo kot družbo,
je pomanjkljivo prilagajanje podnebnim spremembam najpomembnejši dejavnik ustvarjanja
žarišč ranljivosti. Prilagoditvena zmogljivost prebivalstva je v največji meri odvisna od
stopnje razvitosti družbe. V državah v razvoju si lahko pomagajo s preseljevanjem
prebivalstva iz nizkih obalnih območij v višje ležeča območja, vendar bo brez potrebnih
finančnih virov njihova ranljivost bistveno večja, kot na primerljivih obalah razvitih držav.
Med scenariji SRES kažejo tisti iz družine A2 največjo ranljivost, seveda odvisno od
prilagoditvene zmogljivosti posamezne skupnosti. Družbeni razvoj odločilno vpliva na
stopnjo ranljivosti, kajti običajno dobra zdravstvena oskrba in razvita tehnologija dvigujeta
prilagoditveno zmogljivost prebivalstva, medtem ko jo revščina slabi. Ob tropskem ciklonu
Katrina se je izkazalo, da pomanjkljiva osveščenost prebivalstva in odsotnost ustreznih
ustanov za zaščito prebivalstva lahko zelo povečata ranljivost prebivalstva (Hayden, 2006;
IPCC, 2007b, str. 332, 336).
2.2.5. SCENARIJI PODNEBNIH SPREMEMB
Človeštvo bo s svojim delovanjem ključno vplivalo na razvoj podnebja v prihodnosti. Velika
večina industrijskih držav si že vsaj 20 let prizadeva zmanjšati porabo fosilne energije, vendar
le z majhnimi uspehi v smeri uvajanja trajnostnih energijskih virov in dviganja energijske
89
učinkovitosti. Skoraj povsod po svetu, ne glede na stopnjo razvitosti posamezne države,
poraba fosilne energije še vedno raste, saj je v veliki interakciji z gospodarsko rastjo. Tako
velja, da ob 3% gospodarski rasti, poraba energije poraste za 2 % (Kajfež Bogataj, 2008, str.
42).
Prihodnje naravne podnebne spremembe bodo tako počasne in blage, da jih posameznik
znotraj aktualnega nihljaja CO2 skoraj ne bo opazil. Odločujoči dejavnik spreminjanja bo še
naprej koncentracija CO2 v ozračju. Koncentracija SO2 bo imela že precej manjši pomen.
Temeljni trend stopnje rasti CO2 je bil v prejšnjem stoletju 0,3 %/leto in pospešeno raste
(Ruddiman, 2000, str. 412–414).
Na prelomu tisočletja je raven CO2 rasla že po stopnji 1,5 ppm (0,4 %)/leto in bo v
prihodnosti še rasla v nepoznanih vrednostih. Pri predvidevanju podnebja v prihodnosti je
potrebno oceniti količino bodočih antropogenih izpustov toplogrednih plinov in način njihove
razporeditve po rezervoarjih podnebnega sistema (ozračje, morje in kopno) (Ruddiman, 2000,
str. 425).
Posledice podnebnih sprememb v okolju in družbi ne bodo odvisne le od odziva sistema
Zemlje na spremenjeno energijsko bilanco, ampak tudi od odziva človeštva prek sprememb v
tehnologiji, gospodarstvu, življenjskih navadah in politiki (Moss idr., 2010, str. 747–756). Ob
upoštevanju omenjenih sprememb je možno izdelati različne scenarije izpustov toplogrednih
plinov in aerosolov, ki nam služijo za oceno predvidenega vpliva človeštva na podnebje v
prihodnosti. Podatek o spremembah koncentracije toplogrednih plinov in delcev v ozračju
predstavlja osnovo za izdelavo podnebnih modelov, s katerimi ocenjujemo spremembe v
energijski bilanci Zemlje in posledični odziv podnebnega sistema. Pri tem moramo upoštevati
tudi notranjo spremenljivost podnebnega sistema. Po drugi strani pomenijo ravno scenariji
izpustov, podnebni modeli in notranja spremenljivost podnebnega sistema osnovne vire
negotovosti v predvidevanjih sprememb podnebja (Bergant, 2012, str. 84).
K negotovosti ocen globalnega segrevanja in sprememb značilnosti padavin za prvih nekaj
desetletij, največ prispeva modelska nenatančnost in najmanj scenariji, saj se pri slednjih
pokažejo bistvene razlike šele po dvajsetih letih. Za negotovost ocen v bolj oddaljenih
časovnih obdobjih velja ravno obratno, medtem ko je prispevek notranje spremenljivosti
podnebja konstanten, saj je podnebje kaotično že samo po sebi ne glede na njegovo stanje
(Moss idr., 2010, str. 747–756)
Podobno kot Kajfež Bogatajeva (2008) tudi Ruddiman pri predvidevanju bodočih izpustov
toplogrednih plinov upošteva tri glavne podnebne dejavnike (Ruddiman, 2000, str. 425–426):
 demografska rast,
 količina izpustov toplogrednih plinov na prebivalca,
 spremembe v rabi ogljika (stopnja razvoja trajnostne tehnologije).
Predvidevanje demografske rasti je zapleteno, ker številne države z velikim številom
prebivalstva izvajajo negativno demografsko politiko (Kitajska, Indija). Najverjetneje bo
prebivalstvo raslo do vrednosti dobrih 11 milijard, potem pa bi se nekje v obdobju 2075–2100
trend rasti obrnil. Skorajšnja podvojitev trenutnega števila prebivalstva je eden glavnih
dejavnikov predvidene rasti CO2.
Količina izpustov toplogrednih plinov na prebivalca je odvisna od splošnega življenjskega
standarda na Zemlji, ki trenutno raste, z njim pa se spreminjajo tudi življenjske navade
prebivalstva. Proces preobražanja v energijsko potrošniško družbo je na vrhuncu, medtem ko
še kar nekaj regij po svetu čaka na začetek preobrazbe.
Pri spremembah v rabi ogljika se približujemo dvema viškoma, najprej višku rabe nafte in
nato še zemeljskega plina. Njuna poraba bo zaradi izčrpanja obstoječih virov kmalu začela
padati. V primeru, da bo relativno čista energijska vira nadomestil precej bolj umazan rjavi
premog, saj so zaloge črnega že skoraj izčrpane, se bo stanje v okolju še poslabšalo. Uporaba
90
rjavega premoga bo verjetno vztrajala do konca dobe fosilnih goriv. Rjavi premog, ki ga je na
zalogi še za več stoletij, je energent slabše kakovosti, ki ob izgorevanju proizvaja velike
količine CO2 na enoto uporabne energije. Še slabše kakovosti je lignit. Vseeno je malo
verjetno, da ne bi tehnološki razvoj vsaj malo vplival na zmanjšanje porabe fosilnih goriv,
zlasti če se bodo ta dražila. Pri tem igra pomembno vlogo tudi mednarodna politika
(Ruddiman, 2000, str. 425–426).
Po ugotovitvah IPCC-ja (AR4) lahko za obdobje naslednjih dvajsetih let pričakujemo
nadaljnje segrevanje po stopnji 0,02 ˚C/leto, medtem ko bo nadaljnje odzivanje podnebnega
sistema odvisno od prihodnjega ravnanja človeštva. V najboljšem primeru bo ob koncu 21.
stoletja globalna temperatura zraka višja za 1,8 ˚C (glede na obdobje 1961–1990), ob
nadaljevanju obstoječih trendov pa za 4 ˚C z zgornjo mejo 6,4 ˚C (Kajfež Bogataj, 2008, str.
44).
Pri prihodnjih podnebnih spremembah bodo pomembno vlogo imele tudi regionalne razlike.
Nadpovprečno se bodo segreli kopno in območja višjih geografskih širin severne poloble,
medtem ko se bodo najmanj segrela območja Južnega oceana in Severnega Atlantskega
oceana. Količina padavin se bo povečala v tropskem pasu ter v srednjih in višjih geografskih
širinah, do zmanjšanja pa bo prišlo v subtropskem pasu, vendar so ocene spreminjanja
padavin precej nezanesljive. Morska gladina naj bi se v povprečju dvignila za 0,40 m, kar bi
močno ogrozilo obstoj koralni otokov in obalnega pasu rečnih delt ter drugih obalnih nižin
(Kajfež Bogataj, 2008, str. 45).
Scenariji podnebnih sprememb so narejeni na osnovi izračunov podnebnih modelov, ki
temeljijo na osnovi različnih scenarijev izpustov toplogrednih plinov. Modeli omogočajo
izračune prihodnjih stanj podnebja na globalni ravni in ob podpori različnih pristopov za
boljšo ločljivost dobro opišejo značilnosti podnebja na regionalni ravni (Bergant, 2012, str.
84).
Ocene prihodnjih podnebnih sprememb običajno temeljijo na izračunih treh tridimenzionalnih
numeričnih modelih, ki vključujejo opise glavnih fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov
v ozračju, morju, ledu in na kopnem ter njihovo interakcijo. Ne glede na raznolikost vsi
scenariji podnebnih sprememb vsebujejo nekaj skupnih ugotovitev (Bergant, 2012, str. 85):
 segrevanje kopnega in morja,
 večje segrevanje zraka na območjih višjih severnih geografskih širin,
 dvig temperature zraka nad večjim delom kopnega za > 2 ˚C v nekaj desetletjih v
primerjavi s stanjem pred industrijskim obdobjem.
Največja pomanjkljivost obstoječih modelov bodočih podnebnih sprememb je nezadostna
prostorska natančnost rezultatov splošne cirkulacije, ki se sicer z razvojem računalnikov
povečuje. V primeru potrebe po poznavanju stanja na manjših območjih, si je možno
pomagati s prehodom na večjo ločljivost (Bergant, 2012, str. 86).
Podnebje je kaotičen sistem, ki ne dopušča natančnega napovedovanja stanja v prihodnosti.
Na dogajanje v obdobju zadnjih dvesto let imajo naravni dejavniki, ki neodvisno od človeka
krojijo naravno nihanje podnebja, zanemarljiv vpliv. Z industrijskim obdobjem so družbeni
dejavniki postali dominantni zato predstavljajo ključno spremenljivko aktualnih podnebnih
sprememb. Pri izdelavi scenarijev podnebnih sprememb gre za okvirne ocene sprememb
povprečnega stanja in variabilnosti podnebja, zato se govori o scenarijih ali projekcijah in ne
o napovedih. Scenarij je verjeten in pogosto poenostavljen opis morebitnega poteka
prihodnosti, ki temelji na razumljivih in smiselnih predpostavkah o ključnih povezavah in
dejavnikih (Kajfež Bogataj, 2008, str. 42).
Projekcije prihodnjih podnebnih sprememb so težko primerljive z vremenskimi napovedmi.
Nemogoče je izdelati zanesljiva deterministična predvidevanja podnebnega obnašanja v
naslednjih desetletjih ali celo stoletjih, kot je sicer praksa pri vremenoslovcih. Nemogoče je
91
tudi izdelati projekcije pogostosti pojavljanja pridobljenih rezultatov. Projekcije podnebnih
sprememb so nezanesljive, ker so odvisne od scenarijev izpustov toplogrednih plinov zaradi
nepreciznosti in slabega razumevanja modelov podnebnega sistema ter zaradi notranje
podnebne variabilnosti (IPCC, 2013a, str. 10).
V disertaciji so predstavljeni scenariji različnih avtorjev in ustanov, ki so pri svojem delu
uporabili različno metodologijo. Med njimi igrajo največjo težo strokovnjaki, ki sodelujejo v
IPCC-ju. Njihovi scenariji predstavljajo osnovo številnim drugim študijam. (Brown, 2008;
Ruddiman, 2000; World Bank, 2012)
Po vseh scenarijih podnebnih selitev v 21. stoletju bi v obdobju do sredine stoletja podnebne
spremembe okrepile selitveno gibanje prebivalstva. Določeni deli sveta bi postali za življenje
manj primerni, oskrba z vodo in hrano bi postala bolj neredna, povečali bi se pogostost in
silovitost poplav in tropskih ciklonov. Po podatkih četrtega poročila IPCC-ja (IPCC, 2007a)
in nekaterih meteoroloških ustanov (Met Office) se pričakuje, da bo leta 2099 svet v
povprečju toplejši za 1,8–4 ˚C. Ogromna območja bi postala bolj sušna in delež stalno suhih
območij bi do leta 2050 zrasel z 2 na 10 %. Tudi delež ozemelj, ki jih ogrožajo i suše, se bi do
konca stoletja povečal z 1 na 30 %. Značilnosti padavin bi se spremenile zaradi vse
intenzivnejšega vodnega kroga, tako da bi na nekaterih območjih sveta nalivi postali
pogostejši in silovitejši, kar bi okrepilo erozijo in poplavljanje (Brown, 2008). IPCC v četrtem
poročilu (AR4) opozarja, da bi spremenjene značilnosti padavin in intenzivnejši vodni krog
okrepili tudi druge izredne vremenske pojave, kot so suše in tropski cikloni, ki bi postali
pogostejši in silovitejši. Južnoazijski monsun bi se do leta 2050 okrepil za petino. Nasprotno
bi bilo v subtropskem pasu manj padavin. Do leta 2050 bi imeli notranji predeli Podsaharske
Afrike na letni ravni za 10 % manj padavin. IPCC med drugim opozarja, da bi se v
Podsaharski Afriki kmetijski donosi že do leta 2020 znižali za polovico. Kmetijska
proizvodnja bi v mnogih afriških državah postala še bolj podnebno pogojena (IPCC, 2007b,
str. 10).
Tudi po podatkih za Srednjo in Južno Azijo bi se do sredine stoletja padavine skrčile za 30 %
(IPCC, 2007a, str. 11). Nekatere jate rib bi se preselile v hladnejše dele svetovnega morja in
bi se lahko izčrpale s tem, ko bi šibkejši morski tokovi in višje temperature zgornje plasti
morja povzročile pogostejše cvetenje alg in beljenje koral. Poročila zaradi tega predvidevajo
tudi krepitev različnih zdravstvenih problemov, kar bi razširilo pojav podhranjenosti,
črevesnih kužnih bolezni in vektorskih bolezni (malarija). Taljenje ledenikov bi povečalo
nevarnost sezonskih poplav in zmanjšalo oskrbo z vodo v sušnem obdobju pri šestini
svetovnega prebivalstva živečega predvsem na indijski podcelini in delih Kitajske ter Andov.
Povečalo naj bi se tudi poplavljanje ledeniških jezer zlasti v gorskih državah, kot so Nepal,
Peru in Butan (Brown, 2008).
Povprečna morska gladina, upoštevajoč dviganje in ugrezanje površja obalnih območij, naj bi
se po predvidevanjih dvignila za 0,08–0,13 m do leta 2030, za 0,17–0,29 m do leta 2050 in za
0,35–0,82 m do leta 2100 (odvisno od uporabljenih modelov in scenarijev). V nevarnosti so
zlasti rečne delte in druga območja obalnih mokrišč. Po bolj pesimističnih scenarijih bi bila
izguba mokrišč do leta 2050 in še posebej do leta 2100 25–42% glede na obstoječe stanje
(Brown, 2008).
Po podatkih Nichollsa in Loweja, ki sta upoštevala projekcijo srednje podnebne občutljivosti,
se bo število vsakoletnih žrtev poplav povzpelo na 10–25 milijonov do leta 2050 oz. na 40–
140 milijonov do leta 2100 odvisno od uporabljenega scenarija izpustov toplogrednih plinov
(Nicholls in Lowe, 2004).
Podnebne spremembe bodo v prihodnosti dodatno izzivale prilagoditveno zmogljivost
številnih skupnosti in bi v interakciji z nekaterimi obstoječimi družbenimi problemi, kot so
preskrba s hrano in pitno vodo ter nizka sposobnost varovanja marginalnih območij, lahko
nekaterim skupnostim celo ogrozile obstoj. Prizadeta območja na določeni točki razvoja
92
podnebnih sprememb ne bodo več zagotavljala oskrbe z osnovnimi naravnimi viri, zato bodo
posamezniki spodbujeni k selitvi v območja z večjimi možnostmi preživetja. Izredni
vremenski dogodki bi lahko v relativno kratkem času prispevali k razselitvi velikega števila
ljudi, a tudi mnogo počasnejši podnebni procesi bi lahko dolgoročno prispevali k
okrepljenemu preseljevanju prebivalstva. Ob navedenih podatkih je zelo verjetno, da bi se
stanje okolja v nekaterih delih sveta spremenilo do te mere, da bi bilo ogroženo preživetje
milijonov ljudi, kar bi vodilo v krepitev obstoječih selitvenih tokov.
2.2.5.1. SCENARIJI IZPUSTOV TOPLOGREDNIH PLINOV (SCENARIJI SRES)
Strokovnjaki znotraj Medvladnega odbora o spremembi podnebja (angl. Intergovernmental
Panel on Climate Change - IPCC) so v svojem četrtem poročilu (angl. Fourth Assessment
Report - AR4) iz leta 2007 objavili Posebno poročilo o scenarijih izpustov (angl. Special
Report on Emission Scenarios – SRES). V njem so podali več scenarijev izpustov
toplogrednih plinov za obdobje do leta 2100, nekatere celo za daljša obdobja. Ti predstavljajo
različne podobe prihodnosti sveta v dveh ločenih dimenzijah (IPCC, 2007):
 gospodarsko : okoljsko,
 globalno : regionalno.
Scenariji ne vključujejo aktualnih podnebnih pobud, kar pomeni, da noben scenarij ne
upošteva zamišljenega izvajanja Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi
podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) ali
omejevanja izpustov po Kjotskem sporazumu, a kljub temu upoštevajo ohranjanje trenutne
intenzivnosti podnebnih sprememb.
Obstaja šest skupin scenarijev bodočih trendov izpustov toplogrednih plinov, ki so združeni v
štiri družine scenarijev (Brown, 2008, str. 54 po IPCC, 2007a):
 družina scenarijev A1,
 družina scenarijev A2,
 družina scenarijev B1,
 družina scenarijev B2.
Scenariji iz družine A1 predvidevajo prihodnost sveta z naglo rastjo gospodarstva, hitrim
uvajanjem novih učinkovitejših tehnologij in demografsko rastjo. Slednja bi dosegla svoj
višek v sredini stoletja in potem bi se trend postopoma obrnil navzdol. Scenariji poudarjajo
pomen usklajevanja med regijami, obsega gradnje ter večanja kulturne in družbene
prepletenosti s stalnim zmanjševanjem medregionalnih razlik v višini osebnega dohodka. Z
gospodarskega vidika gre za optimalne scenarije s poudarkom na globalnem gospodarskem
razvoju. Temperatura naj bi do konca 21. stoletja narasla v vrednosti 1,4–6,4 °C, odvisno od
skupine scenarijev. Družina scenarijev A1 vsebuje tri skupine scenarijev, ki podajajo
alternativne smeri tehnoloških sprememb v energijskem sistemu in se razhajajo glede uporabe
različnih tehnologij ter upoštevajo različne možnosti glede skrbi za okolje in vpeljave čistejših
in učinkovitejših tehnologij:
 scenariji skupine A1FI upoštevajo intenzivno rabo fosilnih goriv in nadaljnjo uporabo
fosilno intenzivne tehnologije; predstavljajo najbolj pesimistično možnost razvoja
dogodkov in se omenjajo tudi kot »črni« scenariji oz. scenariji »brez ukrepov«);
predviden je najverjetnejši dvig temperature zraka do leta 2100, za 4,0 °C v razponu
2,4–6,4 °C in dvig morske gladine v razponu 0,26–0,59 m,
 scenariji skupine A1T upoštevajo prehod na alternativne energijske vire in uporabo
tehnologije brez fosilnih energijskih virov; predviden je najbolj verjeten dvig
93

temperature zraka do leta 2100, za 2,4 °C v razponu 1.4–3.8 °C in dvig morske
gladine v razponu 0,20–0,45 m,
scenariji skupine A1B upoštevajo uravnoteženo rabo fosilnih goriv in alternativnih
virov ter uporabo tehnologij z uravnoteženim izkoriščanjem raznovrstnih energijskih
virov (uravnoteženost je mišljena kot možnost, da se tehnologija ne bi zanašala na en
sam energijski vir ob tem, da bi bila dinamika napredka enaka ne glede na vir in da se
bi obstoječe tehnologije umaknile novim); predviden je najbolj verjeten dvig
temperature zraka do leta 2100, za 2,8 °C v razponu 1,7–4,4 ˚C in dvig morske gladine
v razponu 0,21–0,48 m.
Zemljevid 1: Spreminjanje značilnosti padavin do leta 2100 po scenarijih SRES skupine A1B
Vir: Glenn McGregor po IPCC, 2007
Scenariji iz družine A2 upoštevajo nadaljevanje hitre rasti gospodarstva in števila prebivalstva
s poudarkom na regionalizaciji. Scenariji predvidevajo zelo raznolik svet in njihovo bistvo je
v poudarjanju regionalne samozadostnosti ter ohranjanju lokalnih identitet. Po njih bi se
regionalne lastnosti rodnosti usklajevale zelo počasi, kar bi posledično prineslo nadaljevanje
hitre rasti prebivalstva. Gospodarski razvoj bi stal na regionalnih temeljih in bi bile s tem
gospodarska rast in tehnološke spremembe bolj regionalno raznolike ter počasnejše kot pri
drugih družinah scenarijev. Gospodarski razvoj ima prednost pred varovanjem okolja.
Predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 3,4 °C v razponu 2,0–
5,4 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,23–0,51 m.
Scenariji iz družine B1 upoštevajo nadaljevanje hitre rasti gospodarstva in števila
prebivalstva, a hkrati nagel razvoj terciarnega sektorja in informacijske tehnologije, ki bi
okrepila trajnostni razvoj. Scenariji predvidevajo svet z visokim številom prebivalstva, ki bi
doseglo višek v sredini 21. stoletja in bi potem padalo kot po scenarijih iz družine A1, toda s
temeljitimi spremembami v gospodarskih strukturah v smeri zmanjševanja materialne
intenzivnosti in uvajanja čistih in učinkovitih tehnologij. Scenariji dajejo prednost varovanju
okolja pred gospodarskim razvojem. Poudarek je na globalnih rešitvah za doseganje
gospodarskega, družbenega in okoljskega trajnostnega razvoja vključno z upoštevanjem
enakopravnosti, toda brez dodatnih podnebnih pobud. Predviden je najbolj verjeten dvig
temperature zraka do leta 2100, za 1,8 °C v razponu 1,1–2,9 ˚C in dvig morske gladine v
razponu 0,18–0,38 m.
Scenariji iz družine B2 upoštevajo upočasnjeno rast gospodarstva in števila prebivalstva,
manjšo složnost svetovne družbe in do okolja prijazen razvoj. Scenariji iz družine B2
predvidevajo svet temelječ na lokalnih rešitvah za doseganje gospodarskega, družbenega in
94
okoljskega trajnostnega razvoja. To je svet s stalnim naraščanjem števila prebivalstva, a po
nižji stopnji kot pri scenarijih iz družine A2, srednjo stopnjo gospodarskega razvoja in s
počasnejšimi in bolj raznolikimi tehnološkimi spremembami kot so v scenarijih iz družin B1
in A1. Čeprav so tudi ti scenariji usmerjeni v varovanje okolja in družbeno enakopravnost, so
osredotočeni na lokalno in regionalno raven. Ta skupina scenarijev je z vidika okolja najbolj
optimistična. Predviden je najbolj verjeten dvig temperature zraka do leta 2100, za 2,4 °C v
razponu 1,4–3,8 ˚C in dvig morske gladine v razponu 0,20–0,43 m.
Po najbolj pesimističnih scenarijih (A1FI) bi se vrednost koncentracije CO2 v zraku do leta
2200 povečala za 3–4-krat glede na naravno izhodišče (280 ppm), potem pa bi naglo padala
do leta 2300, medtem ko bi po najbolj optimističnih scenarijih (B2) fosilna goriva hitro in v
večji meri nadomestili z bolj trajnostnimi energijskimi viri s hkratnim spodbujanjem
varčevanja. Po teh scenarijih bi se trend izpustov toplogrednih plinov obrnil že po nekaj
desetletjih in bi se stanje ozračja vrnilo na izhodiščni položaj že okrog leta 2100 (Ruddiman,
2000, str. 425–426).
Vsi scenariji naj bi imeli približno enako verjetnost, vendar po mnenju Kajfež Bogatajeve
scenariji iz skupine A1FI in družine A2 vse bolj pridobivajo na svoji verjetnosti (Kajfež
Bogataj, 2008).
Težje od predvidevanja izpustov toplogrednih plinov, je predvidevanje koncentracije
atmosferskega CO2 oz. kako bo podnebni sistem prerazporedil višek CO2 po svojih
rezervoarjih. CO2 se bo verjetno kopičil v ozračju le delno, saj se bo približno polovica CO2
izločala preko biosfere in zgornje svetovnega morja, a le v primeru, če se proces izločanja v
prihodnosti ne bi spreminjal. Ves presežni atmosferski CO2 bo slej ko prej končal v
svetovnem morju in bo okrepil njegovo zakisljevanje. Po nekaj tisočletjih se bo posedel in
ustvaril tanko plast apnenca na dnu svetovnega morja. Posedanje CO2 iz zgornje v spodnjo
plast svetovnega morja, kar se trenutno dogaja na območju severnega Atlantskega oceana, je
v prihodnosti vprašljivo, saj ni znano, kaj se bodo na podnebne spremembe odzivali morski
tokovi. Če bi se strujanje upočasnilo ali celo ustavilo, bi se upočasnilo tudi izločanje
atmosferskega ogljika. Druga neznanka je fotosinteza, ki bi se lahko okrepila zaradi
ozelenjevanja tundre in ledenih pokrovov, morda celo puščav, vendar pri tem ni upoštevan
odzivni čas, ki je potreben za razvoj prsti in prilagoditev biosfere. Poleg tega bo verjetno
človeštvo nadaljevalo s krčenjem gozdnih površin zlasti v tropskem pasu, kjer je fotosinteza
najintenzivnejša in s tem omejilo proces krepitve fotosinteze (Ruddiman, 2000, str. 426–429).
Pri IPCC-ju so klimatologi na osnovi scenarijev SRES izdelali scenarije razvoja podnebnih
sprememb. Tudi v tej kategoriji obstajajo štiri skupine scenarijev, ki upoštevajo različne smeri
družbeno-gospodarskega razvoja v 21. stoletju.
Kajfež-Bogatajeva povzema rezultate strokovnjakov IPCC-ja, ki predvidevajo nadaljevanje
segrevanja ozračja po stopnji 0,2 ˚C na desetletje za naslednjih dvajset let, medtem ko za
preostalo obdobje do konca stoletja pogojujejo razvoj z nadaljnjim ravnanjem človeštva.
Razpon med ocenami dviga temperature zraka dveh skrajnih scenarijev je zelo velik in znaša
4,6 ˚C, kar kaže na veliko tveganje napovedovanja oz. na slabo poznavanje razvoja omenjenih
treh družbenih spremenljivk. Ocene o dvigu temperature zraka do konca 21. stoletja so
podane glede na povprečno stanje iz tridesetletnega obdobja 1960–1990. Vsaka družina oz.
skupina scenarijev vsebuje scenarije z boljšim ali slabšim izidom podnebnih sprememb.
Najbolj pesimistični scenariji v družinah oz. skupinah vsebujejo dvig temperature zraka v
naslednjih vrednostih: B1 s povprečnim dvigom temperature za 2,9 ˚C, sledijo A1T in B2
(+3,8 ˚C), A1B (+4,4 ˚C), A2 (+5,4 ˚C) in scenarij skupine A1FI (+6,4 ˚C), (Kajfež Bogataj,
2008, str. 43–44). Povprečna pesimistična ocena se giblje ≈ +4 ˚C in pomeni korenite
spremembe podnebja s težko predvidljivimi in predstavljivimi posledicami.
Za vse scenarije velja, da bodo regionalni vzorci segrevanja ozračja močno odstopali od
globalnega povprečja. Različni bodo tako obseg kot lastnosti podnebnih sprememb.
95
Nadpovprečno se bodo segrela območja celin in severnih zemljepisnih širin, medtem ko bodo
območja Južnega oceana in severnega Atlantika najmanj spremenjena (Kajfež Bogataj, 2008,
str. 44).
Graf 3: Globalno segrevanje zraka po scenarijih SRES do leta 2300
Vir: Glenn McGregor, 2010 po IPCC, 2007
Večjo uganko kot temperatura zraka predstavljajo značilnosti padavin. Na osnovi rezultatov
proučevanj podnebnih sprememb v preteklosti je znano, da dviganje globalne temperature
zraka hkrati pomeni bolj dinamičen vodni krog oz. okrepitev padavin. Obratno velja za
ohlajanje. Toplejša obdobja so hkrati bolj vlažna vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami
(Ruddiman, 2000).
Kajfež Bogatajeva povzema, da se bo količina padavin predvidoma povečala v tropih
(predvsem nad oceanskim delom tropov in delom Severne Afrike in Južne Azije) ter v
srednjih in višjih geografskih širinah, zmanjšala pa naj bi se predvsem v subtropskem pasu.
Ocene so zelo nezanesljive zaradi neenotnosti modelov. Vseeno prevladuje ocena temelječa
na trendu zadnjih desetletij, da bo zaradi sezonske suše močno prizadeto Sredozemlje (Kajfež
Bogataj, 2008, str. 44).
Scenariji narejeni za dviganje morske gladine temeljijo na toplotnem raztezanju morja in
taljenju ledenih pokrovov.
Morska gladina se bo v povprečju dvignila za vsaj 0,4 m z možnostjo bistveno večjega dviga
(Kajfež Bogataj, 2008, str. 45). Najbolj optimistične ocene kažejo na 2,4-krat večji pospešek
rasti v 21. stoletju v primerjavi s prejšnjim stoletjem. Rezultati opazovanj krčenja ledenih
pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki so pokazali, da bi se po najbolj optimističnih scenarijih
skupine A1FI v 21. stoletju morska gladina dvignila za 0,05–0,11 m.
Lokalna odstopanja od povprečnega dviganja morske gladine nastanejo zaradi regionalnih
razlik v stopnjah spreminjanja morske gladine in v geološkem dviganju oz. ugrezanju površja.
Kombinacija antropogenega ugrezanja obal na lokalni ravni in globalnega dviganja morske
gladine bi lahko ogrozila obstoj rečnih delt in obalnih mest.
Zaskrbljujoče postaja tudi povečevanje števila ekstremnih dvigov gladine kot posledica
splošnega dviganja morske gladine in silovitosti tropskih ciklonov. Povečali bi se silovitost in
96
pogostost tropskih ciklonov. To pomeni, da bi dodatni podnebni dejavniki verjetno še okrepili
ogroženost obalnih območij nižjih in srednjih geografskih širin. Povečanje silovitosti tropskih
ciklonov v zadnjih treh desetletjih je povezano s segrevanjem zgornje plasti svetovnega
morja. Spremembe drugih lastnosti svetovnega morja so manj verjetne in obstaja celo
možnost, da bi se lahko število tropskih ciklonov v prihodnosti celo zmanjšalo. Enako velja za
pojavljanje ekstremnih valov, čeprav je bolj verjetno, da se bosta moč in pogostost ekstremnih
valov krepili.
V povezavi s spremembami v vodnem krogu so možne tudi spremembe vodnega pretoka rek,
ki napajajo obalna območja, vendar je tudi okrog tega veliko nejasnosti. Krepitev pritekanja
vode v obalna območja je pričakovano na obalnih območjih Arktike, severne Argentine, južne
Brazilije in v nekaterih delih Indije, Kitajske ter Avstralije, medtem ko je njegovo
zmanjševanje bolj verjetno na obalnih območjih južne Argentine in Čila, zahodne in južne
Afrike ter Sredozemlja. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati tudi učinke dodatnega
človekovega poseganja v okolje (IPCC, 2007).
2.2.5.2. SCENARIJI ZNAČILNIH POTEKOV KONCENTRACIJ (SCENARIJI RCP)
Sredi leta 2013 je izšlo poročilo prve delovne skupine IPCC-ja v okviru petega celostnega
poročila (AR5). Novi scenariji so bili izdelani z namenom, da nadomestijo scenarije SRES iz
predhodnega poročila (AR4) in so izdelani po prenovljeni metodologiji. Ključna razlika novih
scenarijev v primerjavi s scenariji SRES je v tem, da je bila pri njihovi metodologiji
upoštevana blažitev kot posledica prihodnjih možnih družbenih ukrepov in prizadevanj za
zmanjšanje količine izpustov toplogrednih plinov (World Bank, 2012, str. 22).
Izdelani so scenariji značilnih potekov koncentracij, ki se razlikujejo po možnih poteh
sprememb koncentracije toplogrednih plinov v ozračju do konca stoletja in čez. Scenariji
značilnih potekov koncentracij (angl. Representative Cocentration Pathways) so označeni s
kratico RCP, kateri je dodana različna vrednost sevalnega prispevka toplogrednih plinov in
aerosolov. Pri tem so mišljene anomalije v ravnotežju med sprejetim in oddanim sevanjem,
kar povzroča globalno segrevanje spodnje plasti ozračja oz. gre za različne vrednosti
pozitivne sevalne bilance. Skrbno izbrani scenariji so izdelani na osnovi integriranega
modeliranja ocen, podnebnega modeliranja ter modeliranja vplivov in njihovih analiz. Pri
izdelavi so bile upoštevane vse gospodarske, tehnološke in okoljske spremembe, ki so se
zgodile v zadnjem desetletju. Upoštevane so tudi različne možne smeri družbenogospodarskega razvoja v prihodnosti, ki bi vplivale na bodočo količino izpustov toplogrednih
plinov. Vrednosti sevalnega prispevka so izračunane na podlagi različnih ocen bodoče
količine CO2 eq v ozračju. Druga delovna skupina IPCC-ja pripravlja poročilo o družbenogospodarskih posledicah na osnovi različnih scenarijev RCP (World Bank 2012: str 22).
Izdelani so bili naslednji scenariji RCP (IPCC, 2013a; World Bank 2012; Kajfež Bogataj,
2013):
 scenarij »učinkovita blažitev« (RCP2,6),
 scenarij »nizki izpusti« (RCP4,5),
 scenarij »srednji izpusti« (RCP6),
 scenarij »visoki izpusti« (RCP8,5).
Scenarij »učinkovita blažitev« (RCP2,6) predvideva višek sevalnega prispevka pri vrednosti
≈ 3W/m² pred letom 2100 in nato njegov upad. Leta 2100 bi sevalni prispevek znašal 2,6
W/m² (≈ 490 ppm CO2 eq) (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se do
obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005 dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str.
6). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC,
2013b, str. 7).
97
Scenarij »nizki izpusti« (RCP4,5) predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez
prekoračitve vrednosti 4,5 W/m² (≈ 650 ppm CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str.
22). Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005
dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila
v povprečju za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7).
Scenarij »srednji izpusti« (RCP6) predvideva pot do stabilizacije sevalnega prispevka brez
prekoračitve vrednosti 6 W/m² (≈ 850 ppm CO2 eq) po letu 2100 (World Bank 2012, str. 22).
Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005
dvignila za 1,4–3,1 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila
v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7).
Scenarij »visoki izpusti« (RCP8,5) predvideva pot nadaljnje rasti sevalnega prispevka, ki vodi
v vrednost 8,5 W/m² (≈ 1370 ppm CO2 eq) v letu 2100. Gre za najbolj pesimističen scenarij
RCP in je edini, ki ne predvideva blažilnih ukrepov za zmanjšanje koncentracije CO2 v
ozračju ter je zato primerljiv s skupino scenarijev A1FI (World Bank 2012, str. 22).
Povprečna temperatura zraka bi se do obdobja 2081–2100 glede na obdobje 1986–2005
dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5). Morska gladina bi se v enakem obdobju dvignila
v povprečju za 0,45–0,81 m (do leta 2100 za 0,53–0,97 m) in bi se dvigala s hitrostjo 7–15
mm/leto (IPCC, 2013b, str. 7).
Tudi po scenarijih RCP obstajajo velike regionalne razlike v razvoju podnebja in se glede tega
bistveno ne ločijo od scenarijev SRES. Obstaja velika verjetnost, da bi do konca 21. stoletja
globalno segrevanje zraka nad kopnim vplivalo na dvig povprečne temperature zraka nad
morjem za 1,4–1,7 ˚C. Zaradi slabitve strujanja v Atlantskem oceanu, bi se najbolj segrelo
površje na severnem polarnem pasu, medtem ko bi se površje južnega polarnega pasu segrelo
bistveno manj zaradi večjega vertikalnega mešanja svetovnega morja, večjega sprejemanja
toplote s strani svetovnega morja in večje obstojnosti antarktičnega ledenega pokrova. Po
vseh scenarijih naj bi se najmanj segrelo ozračje nad območji severnega Atlantskega oceana
in Južnega oceana. Vertikalno naj bi se ozračje najbolj segrelo v zgornji plasti troposfere,
medtem ko bi se v stratosferi ohladilo. Povečala bi se tudi ekstremnost podnebja. Do konca
stoletja naj bi se okrepila silovitost in pogostost izrednih vremenskih dogodkov, kot so
vročinski valovi in tropski cikloni, izredno redko bi se pojavljale ekstremne ohladitve v
zimskem času. Količina padavin bi se zaradi globalnega segrevanja v povprečju povečala,
vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Na nekaterih območjih bi prišlo do občutnega
povečanja in na drugih do zmanjšanja, medtem ko na nekaterih območjih sploh ne bi bilo
zaznati občutnih sprememb. Po večini scenarijev RCP bi prišlo do okrepitve padavin v
vrednosti 1–3 %/1˚C, le po scenariju RCP2,6 bi se količina padavin povečala za 0,5–4 %/1 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 45–53).
Po scenariju RCP8,5 bi se na območjih višjih geografskih širin količina padavin povečala tako
zaradi povečanja specifične vlažnosti toplejše troposfere kot zaradi krepitve transporta vlage
iz območij tropskega pasu. Z dvigom temperature zraka bi se povečal tudi kontrast med suho
in deževno sezono. Številnim sušnim in polsušnim območjem srednjih in nižjih geografskih
širin bi se količina padavin povečala, medtem ko bi se silovitost in pogostost tropskih
ciklonov okrepila na globalni ravni, zlasti na obstoječih območjih pojavljanja tropskih
ciklonov. Nad večjim delom svetovnega morja bi se okrepilo izhlapevanje, medtem ko bi se v
Južni Evropi, Bližnjem Vzhodu in Južni Afriki pojavila zmanjšanje količine padavin in
posledično upadanje kmetijske proizvodnje. (IPCC, 2013a, str. 45–53).
Tudi temperatura zgornje plasti morja bi do konca 21. stoletja narasla po vseh scenarijih RCP.
Na nekaterih območjih se bo temperatura v zgornji plasti dvignila za 0,5 ˚C (RPC2,6) do 2,5
˚C (RCP8,5) in na globini 1000 m od 0,3 ˚C (RCP2,6) do 0,7 ˚C (RCP8,5). Zelo verjetno je,
da bi Zalivski tok oslabel za 20–30 % (RCP4,5) oz. za 36–44 % (RCP8,5), vendar je skoraj
nemogoče, da bi se že do konca stoletja povsem ustavil (IPCC, 2013a, str. 58–60).
98
2.2.5.3. SCENARIJA PODNEBNIH SPREMEMB PO RUDDIMANU
Poleg IPCC-jevih scenarijev obstaja še več drugih scenarijev bodočih izpustov toplogrednih
plinov in nanje vezanih podnebnih sprememb. Tako Ruddiman (2000) navaja dva preprosta
scenarija podnebnih sprememb:
 scenarij »dvakratni CO2«,
 scenarij »štirikratni CO2«.
Po scenariju »dvakratni CO2« bo njegova koncentracija rasla do leta 2200 in potem začela
postopno padati. Po tem scenariju bi nihljaj atmosferskega CO2 dosegel višek že okrog leta
2100, ko bi bilo stanje koncentracije CO2 primerljivo s stanjem pred 5–10 milijoni let. Po tem
scenariju bi na višku nihljaja atmosferskega CO2 severni predeli Atlantskega oceana ostali
brez morskega ledu in območje današnje tundre bi prerasla tajga. Na Grenlandiji bi se stalili
robovi ledenega pokrova, medtem ko bi njegovi osrednji deli ostali stabilni. Sočasno bi prišlo
do pomika rastlinskih pasov proti poloma in številne polpuščave bi ozelenele. Izhlapevanje bi
postalo intenzivnejše, ker bi toplejši zrak prejemal večje količine vlage. Posledično bi se
okrepile padavine, vendar le na regionalni ravni. Izginili bi vsi gorski ledeniki. Gladina morja
bi še naprej naraščala, a je hkrati možno, da bi se padavine nad Grenlandijo okrepile in
prispevale k odebelitvi ledenega pokrova. Vseeno bi raztezanje morja ostalo nemoteno.
Povprečna globalna temperatura zraka bi se dvignila za 2,5 ˚C, z velikim regionalnim
odstopanjem. Tako bi se v višjih geografskih širinah povprečna temperatura zraka dvignila za
3,25 ˚C, povprečna zimska temperatura pa celo za 4,25 ˚C. Pojavil bi se tudi zamik v trajanju
letnih časov. Zimska sezona bi se skrajšala za dva meseca, torej bi se začela kasneje in
končala prej. Spremembe bi se razvijale postopoma, zato bi jih ljudje komaj zaznavali. Za
območje, ki vključuje tudi Slovenijo, Ruddiman po tem scenariju predvideva dvig
temperature zraka za 3–3,25 ˚C, krepitev poletne sezonske suše in znatno zmanjšanje količine
padavin. Konvekcijske padavine bi postale pogostejše od ciklonskih (Ruddiman, 2000, str.
431–434).
Po scenariju »štirikratni CO2« bi koncentracija CO2 rasla do leta 2500 in potem začela
postopno upadati. Po tem scenariju bi bile spremembe približno dvakrat večje kot pri
scenariju »dvakratni CO2«, vendar je malo verjeten zaradi blažilnega ukrepanja. Na višku
nihljaja atmosferskega CO2 bi bilo stanje primerljivo s stanjem v obdobju krede, ki je opisano
že v poglavju o spremembah v tektonski časovni skali. Morska gladina bi se dvignila za 1–2
m, kar bi poplavilo vsaj 1 km širok pas nizke obale, medtem ko bi bil na najbolj ranljivih
območjih, kot so rečne delte, pas širok več deset kilometrov. Povprečna temperatura zraka bi
se dvignila za 4–5 ˚C. Kljub temu bi jedra polarnih ledenih pokrovov prestala nihljaj
atmosferskega CO2 zaradi svojega izredno dolgega odzivnega časa. Na severni polobli bi se
tajga razširila na skrajne polarne robove celin (Ruddiman, 2000, str. 434–435).
Za razliko od količine izpustov, ki lahko upade zelo hitro (gospodarska kriza, razvoj »zelene
tehnologije«, izčrpanje zalog fosilnih goriv), koncentracija CO2 v zraku pada bistveno
počasneje zaradi počasnega procesa izločanja v svetovno morje. Tudi ko se bodo izpusti
zmanjševali, bo koncentracija še vedno rasla do točke, na kateri bo izločanje preseglo izpuste.
Predindustrijsko stanje koncentracije CO2 bi tako dosegli šele čez okrog 1000 let (Ruddiman,
2000, str. 429).
2.2.5.4. SCENARIJI PODNEBNIH SPREMEMB PO MET OFFICE-U
Ob upoštevanju obstoječih trendov antropogenih izpustov toplogrednih plinov so Jason Lowe
in sodelavci v okviru britanskega meteorološkega inštituta Met Office leta 2008 izdelali
scenarije izpustov toplogrednih plinov in jih objavili na spletni strani omenjene organizacije
99
(Splet 5). Scenariji so izdelani za obdobje do leta 2100 in temeljijo na izhodiščnem stanju iz
leta 1990. Pomanjkljivost scenarijev je v tem, da niso upoštevani možni naravni izpusti, ki bi
se lahko sprostili zaradi sprememb v naravnem okolju.
Pri inštitutu Met Office so izdelali naslednje scenarije podnebnih sprememb (Splet 5):
 scenarij »zgodnje in hitro zmanjšanje izpustov«,
 scenarij »zgodnje, a počasno zmanjšanje izpustov«,
 scenarij »pozno in počasno zmanjšanje izpustov«,
 scenarij »kot običajno«.
Po najbolj optimističnem scenariju »zgodnje in hitro zmanjšanje izpustov« bi se izpusti začeli
zmanjševati že leta 2010 po 3% letni stopnji. Ne samo da je leto 2010 že poteklo, malo
verjetna je tudi stopnja zmanjševanja ob upoštevanju trenutnega trenda, ki presega dviganje
za 1 % letno, kar je celo več od predvidevanj v najbolj pesimističnih scenarijih SRES (IPCC,
2007a). Tudi v primeru, da bi se scenarij uresničil, bi globalna temperatura zraka zrasla do
konca 21. stoletja za 2 ˚C zaradi dolge obstojnosti atmosferskega CO2. Količina izpustov
toplogrednih plinov bi se do leta 2100 zmanjšala za 47 % (Splet 5).
Scenarij »zgodnje, a počasno zmanjševanje izpustov« predvideva zmanjšanje količine
izpustov toplogrednih plinov do leta 2050 na raven iz leta 1990. Globalna temperatura zraka,
bi se do konca stoletja kljub temu dvignila za 2,9–3,8 ˚C. Trend zmanjševanja izpustov bi se
začel zmanjševati že po letu 2010. Čeprav se to ni zgodilo, je po drugih kriterijih scenarij še
vedno precej verjeten (Splet 5).
Scenarij »pozno in počasno zmanjšanje izpustov« predvideva povečanje izpustov
toplogrednih plinov do leta 2050 za 76 %, s tem, da bi se trend izpustov obrnil že leta 2030.
Ta scenarij je trenutno zelo verjeten, saj odraža obstoječe trende. Do leta 2100 bi se globalna
temperatura zraka dvignila za 4–5,2 ˚C, kar je za 1 ˚C več kot po ocenah prejšnjega scenarija
(Splet 5).
Graf 4: Delež spremembe koncentracije toplogrednih plinov do leta 2050 glede na stanje iz
leta 1990 po scenarijih Met Office-a
Avtor: J. Kočar
Vir: Met Office (Splet 5)
Scenarij »kot običajno« izključuje kakršna koli prizadevanja, ki bi vodila k zmanjševanju
izpustov toplogrednih plinov. Upošteva trenutne trende rasti količine izpustov, ki bi se do leta
2050 dvignila za 132 %, medtem ko bi se globalna temperatura zraka do leta 2100 dvignila za
100
5,5–7,1˚C. Verjetnost scenarija je bila ocenjena na 10 %, a se glede na ravnanje prebivalstva v
zadnjem desetletju povečuje (Splet 5).
Graf 5: Sprememba globalne temperature zraka do leta 2100 glede na današnje stanje po
scenarijih Met Office-a
Avtor: J. Kočar
Vir: Met Office (Splet 5)
101
102
3. METODOLOŠKA IZHODIŠČA
Ocene razvoja podnebnih selitev temeljijo na lastnostih dejavnikov, ki z določeno verjetnostjo
sprožajo podnebne selitve. Pri tem je upoštevano prevladujoče mnenje v znanosti, da imajo
podnebne spremembe antropogen izvor. Ugotovitev je podkrepljena s številnimi študijami
pozitivistično usmerjenih znanstvenikov iz IPCC-ja, ki deluje v okviru OZN-a in trenutno
velja za najbolj merodajno ustanovo na tem področju. Disertacija se namerno izogiba
presojanju sporov med IPCC-jem in alternativnim NIPCC-jem (angl. Nongovernmental
International Panel on Climate Change), ki ga sestavljajo nasprotniki teorije o antropogenosti
podnebnih sprememb, saj to ni predmet proučevanja.
Doktorska disertacija obsega raziskavo o razvoju podnebnih selitev, ki jo sestavljata dva
časovno različna pristopa:
 proučevanje obstoječih podnebnih selitev v treh vzorčnih regijah,
 izdelava scenarijev podnebnih selitev v treh vzorčnih regijah.
103
104
3.1. METODOLOGIJA
PODNEBNIH SELITEV
PROUČEVANJA
OBSTOJEČIH
3.1.1. IZBIRA VZORČNIH REGIJ
Različna opazovanja po svetu so pokazala, da se posledice podnebnih sprememb ne pojavljajo
enakomerno ampak obstajajo očitne regionalne razlike (IPCC, 2007b). Različne regije so na
podnebne spremembe in njihove posledice, kot je dviganje morske gladine, različno ranljive.
Temperatura zraka po svetu raste z različno intenzivnostjo v korelaciji z geografsko širino. V
polarnem podnebnem pasu je segrevanje nekajkrat večje kot v tropih, zato so tam učinki na
naravno okolje večji. Kljub temu je ranljivost prebivalstva omenjenih območij relativno
majhna, saj imajo stabilnejše okolje zaradi ugodnejše razporeditve prebivalstva ter visoke
prilagoditvene zmogljivosti.
Black in sodelavci ugotavljajo, da obstajata dve ključni območji, v katerih je velika verjetnost,
da se bodo počasne podnebne spremembe odrazile v spremembah lastnosti selitev (Black idr.,
2008):
 območja tropskega in subtropskega sušnega podnebnega pasu, kjer bo verjetno prišlo
do povečanja tveganja suše, vročinskih valov ter vodnega stresa (sahelske države),
 tropske obalne delte, kjer bo verjetno prišlo do nadaljnjega dviganja morske gladine,
povečanja sezonskih padavin, povečanja intenzivnosti tropskih ciklonov ter
nadaljnjega krčenja gorskih ledenikov (Bangladeš).
»Na obeh območjih bi lahko upadanje predvidljivosti vremenskih sistemov spodkopavalo
prilagoditveno zmogljivost najrevnejšega prebivalstva in igralo ključno vlogo pri njihovem
odločanju za selitev« (Black idr., 2008).
Med najbolj podnebno ranljive regije spadajo gosto naseljena območja z nizko obalo, kot so
rečne delte in majhni koralni otoki. Omenjene regije so skrajno ranljive iz naslednjih
razlogov:
 zelo majhna nadmorska višina,
 velika podnebna izpostavljenost in občutljivost okolja,
 velika gostota prebivalstva,
 revščina,
 nizka prilagoditvena zmogljivost prebivalstva.
Med vsemi območji z nizko obalo tem kriterijem najbolj ustrezajo gosto poseljene delte v
Aziji in Afriki in majhne otoške države v osrednjem delu Tihega oceana. V disertaciji so
predstavljene naslednje vzorčne regije:
 otočje Tuvalu kot primer majhne otoške države,
 delta Nila kot primer regije z nizko obalo z zelo gosto poselitvijo,
 delta Gangesa in Bramaputre kot primer regije z nizko obalo z največjim številom
prebivalcev.
Prvi pristop zajema analitičen pregled stanja na območju posameznih vzorčnih regij, ki
vključuje osrednjo neznanko proučevanja, tj. obstoj podnebnih selitev. Preiskava se v okviru
posamezne vzorčne regije osredotoča k potrditvi ali ovržbi hipoteze o obstoju podnebnih
selitev. Pri vseh regijah se raziskava naslanja na sekundarne vire, ki so rezultat predhodnih
raziskav o selitvah v vsaki od vzorčnih regij. Pri zadnji regiji, tj. delta Gangesa in
Bramaputre, so dodatno upoštevani rezultati terenske raziskave, ki je imela namen proučiti
isto problematiko na osnovi primarno pridobljenih podatkov.
105
3.1.2. METODOLOGIJA TERENSKE
SHYAMNAGAR V BANGLADEŠU
RAZISKAVE
V
OKRAJU
Za izvedbo terenske raziskave je bil izbran Bangladeš, ki sodi tudi po ocenah nekaterih
avtorjev (Brown, 2008; Black idr., 2008) med območja z že razvitimi podnebnimi selitvami.
Terensko delo je potekalo med 20. oktobrom in 10. novembrom 2012.
Stabilnost okolja različnih delov Bangladeša ogrožajo različne posledice podnebnih
sprememb. Jugozahodni obalni del, v katerem je tudi okraj Shyamnagar, najbolj ogroža
dviganje morske gladine. Na osnovi predhodnih raziskav je bilo upoštevano, da lahko očitne
podnebne selitve povzroči le izredni vremenski dogodek. V primeru okraja Shyamanagar je
bil to uničujoč tropski ciklon. Zadnji, z imenom Aila, je leta 2009 prizadel širšo okolico
mangrovskega gozda Sundarban in še najbolj okraj Shyamnagar na skrajnem jugozahodu
Bangladeša (Mehedi, 2010). Okraj Shyamnagar je bil izbran za območje terenske raziskave
po posvetu s strokovnimi sodelavci nevladne dobrodelne organizacije Karitas Bangladeš
(angl. Caritas Bangladesh) na njenem sedežu v Daki.
Ob logistični in precejšnji strokovni podpori sodelavcev omenjene organizacije je bila
sestavljena delovna skupina, ki so jo ob meni sestavljali še trije uslužbenci karitasovega
centra v Shyamnagarju in študent Univerze v Khulni. Terensko delo se je izvajalo med
prebivalci najbolj ranljivih in med Ailo najbolj prizadetih naselij. Za potrebe terenskega dela
je bilo v desetih dneh z motorji in čolni prevoženih > 800 km.
Terenska raziskava v okraju Shyamnagar temelji na podatkih, ki so bili pridobljeni z
anketiranjem in intervjuvanjem naslednjih ciljnih skupin:
 prebivalci najbolj ranljivih naselij,
 pripadniki ljudstva Munda,
 obstoječi selivci,
 strokovnjaki in poznavalci s področja podnebnih selitev.
Z anketiranjem je bila pridobljena vrsta različnih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, ki
so bili osnova kasnejši obdelavi, medtem ko so intervjuji prispevali kvalitativne podatke, ki so
poglobili vedenje o okoljskih problemih, pristopanju k njihovemu reševanju, pomenu
podnebnih selitev ipd. Intervjuvanje je potekalo med pripadniki vseh štirih ciljnih skupin in je
razen pri zadnji potekalo sočasno z anketiranjem. Rezultati intervjujev so bogat vir informacij
o lastnostih anketirancev, njihovem načinu življenja, življenjskih razmerah na proučevanem
območju in okoliščinah tropskega ciklona Aila, zato so intervjuji služili kot kvalitativni
dodatek rezultatom anket. Vzorec intervjuvancev je bil pester tako po starostni kot verski
sestavi, a bistveno manj pester po spolni sestavi, saj sta sodelovali le dve intervjuvanki. Točno
število opravljenih intervjujev ni znano, saj so se pri nekaterih naseljih ohranili le rezultati in
ne celotni intervjuji. Vprašanja so bila prilagojena lastnostim intervjuvanca. Tako so očividci
Aile opisovali dogajanje okrog naravne katastrofe, obstoječi selivci so razpravljali o pogojih
bivanja v kraju priselitve, kmetijski najemniki so tožili čez pogoje dela in okoljske probleme
ipd. Anketni listi in povzetki intervjujev so predstavljeni v dodatku na koncu disertacije.
V prvo skupino anketirancev so bili zajeti prebivalci podnebno najranljivejših naselij, ki so
bila med Ailo v celoti poplavljena. Rezultati pridobljeni z anketiranjem te ciljne skupine
predstavljajo podatkovno bazo terenske raziskave. Izpolnjenih je bilo skupno 99 anket iz
naslednjih petih občin oz. desetih naselij:
 občina Munshiganj: Mathurapur (12) in Dakhin/South Kadamtala (4),
 občina Gabura: Gainbari (7) in Lebubunia (16),
 občina Padma Pukur: Chuibaria (3), Caritaspara (10) in Khutikata (5),
106


občina Ramjan Nagar: Golakhali (11) in Kalinchi Koloni (12),
občina Kaikhali: Purba/East Kaikhali (18).
Graf 7: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij po naseljih
Vir: Anketiranje prebivalcev najbolj ranljivih naselij (The Questionnaire 1), 2012, N = 99
Graf 8: Število anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij po občinah
Vir: Anketiranje prebivalcev najbolj ranljivih naselij (The Questionnaire 1), 2012, N = 99
Anketni vprašalnik (Questionnaire 1) je vključeval 17 vprašanj iz naslednjih sklopov:
 vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost, kraj bivanja, izobrazba, družinski člani
in letni družinski dohodek,
 vprašanja glede podnebnih sprememb, kot so: opažanje vplivov podnebnih sprememb
in zaskrbljenost glede posledic podnebnih sprememb,
 vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: nagnjenost k selitvi, želeni kraji priseljevanja,
selitveni dejavniki privlačevanja in odbijanja in vpliv podnebnih selitvenih
dejavnikov.
107
Anketiranje je potekalo v naseljih, ki so med vsemi v okraju Shyamnagar najbolj ranljiva na
podnebne spremembe. Omenjena naselja so v neposredni bližini rečnih rokavov, na najbolj
izpostavljenih predelih, kot so nasipi in poplavne ravnice. Slednje so v depresiji, saj rečni
rokavi tečejo po izgonu. V deževni dobi in v primeru izrednih vremenskih dogodkov voda v
rokavih naraste in ogroža omenjena naselja.
Anketiranje naključno izbranih prebivalcev je bilo opravljeno sočasno z intervjuvanjem
posameznikov in fotografiranjem okolja. Prebivalci omenjenih vasi in zaselkov so zelo revni,
ne glede na to ali pripadajo muslimanski večini ali hinduistični manjšini. Pri raziskavi so bile
občine in naselja izbrani premišljeno in enakomerno.
Slika 3: Terensko delo med prebivalci najbolj ranljivih naselij v okraju Shyamnagar
Avtor: J. Kočar
Vir: Terenska raziskava, 2012
Vsa v terensko raziskavo zajeta naselja so bila med Ailo popolnoma uničena. Po Aili je bila
večina naselij obnovljenih, medtem ko so bila nekatera prenovljena s premestitvijo bivališč na
varnejša mesta in utrditvijo protipoplavne infrastrukture. Kljub temu ostajajo naselja najbolj
ranljiva v okraju Shyamnagar, ki jih lahko v prihodnosti tropski ciklon znova prizadene.
Prebivalci najbolj ranljivih naselij so izseljevanju naklonjeni, zato obstaja pri njih velika
verjetnost razvoja podnebnih selitev.
Vzorec anketirancev je zajel 99 polnoletnih oseb, ki so bile za anketiranje dobro motivirane,
kar je olajšalo terensko delo. Med prebivalci bangladeškega podeželja, zlasti pri muslimanski
večini, so razširjeni patriarhalni odnosi, zato je bila dostopnost žensk omejena. V vzorcu
anketiranja je bilo moških kar 80 %. Pri slednjih je obstajala veliko večja pripravljenost za
sodelovanje, a je bilo vseeno vloženega precej truda, da so k anketiranju pristopale tudi
ženske.
Tudi starostna sestava anketirancev ni bila najbolj ugodna, saj gre nagnjenost k selitvam bolj
pričakovati pri mlajši populaciji (Afifi, 2011; Mortreux idr., 2009). Največkrat so odgovarjali
gospodarji družin, zato je bilo kar 60 % anketirancev starejših od 40 let. Družinski člani so
med seboj zelo povezani in se o pomembnih stvareh posvetujejo, zato mnenje gospodarja v
veliki meri odraža mnenje in bodoče odločitve ostalih družinskih članov. To velja tudi za
odločitve za začasne selitve mlajših moških družinskih članov, ki se izselijo z namenom, da bi
z denarnimi nakazili povečali dohodek domačega gospodinjstva.
V življenju prebivalcev bangladeškega podeželja igra družina pomembno vlogo. Kar 94 %
anketirancev je bilo poročenih, ostali so bili samski ali ovdoveli. Za relativno velike družine
revnih skupnosti je značilno, da ob finančnih stiskah pošljejo v mesto ali celo v tujino
108
mlajšega moškega člana, da služi in pošilja domov del svojega zaslužka ter se po krizi
običajno vrne domov (Afsar, 2000; Brown, 2008, str. 22). Intervjuji opravljeni med prebivalci
okraja Shyamnagar so pokazali, da so takšne oblike začasnih selitev prisotne tudi v
Bangladešu.
Graf 9: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih naselij
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Izobrazbena sestava anketirancev kaže na marginalni položaj skupnosti v odnosu do ostalih
prebivalcev Bangladeša. Večina anketirancev je bila neizobražena, dobra četrtina jih je imela
končano osnovno in desetina srednjo šolo, medtem ko višje in visoke izobrazbe ni imel nihče.
Zanimiv je tudi podatek o številu otrok v družini anketiranca. Otroka je imelo 92 %
anketirancev. Tretjina anketirancev je imela enega otroka, 28 % dva in tretjina tri ali več oz.
desetina pet ali več. Tudi ti podatki kažejo na močno vlogo družine v življenju skupnosti.
Graf 10: Število otrok v družinah anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih
naselij
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Prebivalci okraja Shyamnagar so v glavnem potomci priseljencev. Kolonizacija je potekala
zadnjih dvesto let in se je umirila šele pred nekaj desetletji, zato je za prebivalce značilna
velika mobilnost (Munda, 2008). Poleg tega večina nima lastne obdelovalne zemlje in živijo v
skromnih bivalnih objektih, kar ugodno vpliva na njihovo mobilnost.
109
Zadnji podatek o skupini anketirancev je višina celoletnega družinskega dohodka. Ta je
pričakovano zelo nizka in v povprečju znaša dobrih 300 EUR, saj 43 % družin zasluži manj
kot 300 EUR. Podatek, da vsaka druga družina preživi z manj kot enim evrom na dan, je
dober indikator revščine.
Graf 11: Letni družinski dohodek anketirancev iz ciljne skupine prebivalci najbolj ranljivih
naselij
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Populacija iz prve ciljne skupine je bila v veliki meri socialno homogena, kljub precejšnjim
kulturnim in verskim razlikam. Anketiranci so pripadali patriarhalni skupnosti revnih in
neizobraženih kmečkih delavcev.
Drugo ciljno skupino so predstavljali pripadniki najranljivejšega ljudstva Munda. Manjša
strnjena skupina živi v naselju Kachukhali, ki ga je postavil Karitas kmalu po katastrofi, torej
so se vsi anketiranci priselili v novo naselje kot brezdomci. Munde zaradi svojega načina
življenja predstavljajo posebnost shyamnagarskega podeželja. Vse ankete so bile izpolnjene v
naselju Kachukhali. Uradni podatki o številu Mund v okraju Shyamanagar ne obstajajo, zato
je nemogoče ugotoviti kolikšen delež je pokril vzorec anketirancev. Sodelovalo je 20 od 25
družin, ki bivajo v naselju. K izpolnjevanju ankete je v vsaki družini pristopil po en družinski
član, zato je bilo izpolnjenih 20 anket. Anketni vprašalnik (Questionnaire 2) je vključeval 13
vprašanj iz naslednjih skupin:
 vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost in število družinskih članov,
 vprašanja glede problemov eksistenčne narave, kot so: napadi tigra, gojilnice
škampov, vloga nevladnih dobrodelnih organizacij pri zagotavljanju socialne varnosti
 vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: vzroki selitev, dejavniki privlačevanja in
odbijanja v kraju priselitve ter nagnjenost k ponovni selitvi.
Med anketiranci so v 80 % prevladovali moški, ker so bili bolj pripravljeni na sodelovanje kot
ženske. Prevladovali so anketiranci iz zrele starostne skupine, saj je bilo največ anketirancev
(45 %) iz starostne skupine med 41 in 50 let, medtem ko so mlajši in starejši anketiranci
sodelovali v približno enakem deležu.
110
Graf 12: Starostna sestava anketirancev iz ciljne skupine ljudstvo Munda
Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20
Povprečno število družinskih članov je bilo 4,6, kar je glede na državno povprečje relativno
malo. Vzrok je verjetno tudi v precejšnjem številu starejših prebivalcev. Za potrebe raziskave
o selitvah bi bila primernejša mlajša in spolno bolj mešana populacija, a je treba upoštevati,
da je v naselju skoraj ni mlajših družin in da Munde ohranjajo tradicionalno življenje, tako da
v družinah izrazito prevladujejo patriarhalni odnosi. Pri družinskih odločitvah je ključno
mnenje moškega nosilca gospodinjstva, zato so pridobljeni podatki ustrezen indikator stanja
na območju raziskave.
Tretjo ciljno skupino so predstavljali obstoječi selivci. Pri njih gre večinoma za delavce na
začasnem delu v urbanih središčih. V času verskih praznikov, ko so bili številni selivci na
obisku pri svojih svojcih, je bilo opravljenih 7 anket. Vsi anketiranci so bili iz občine
Kaikhali, za katero sem pri nevladni organizaciji Ledars pridobil seznam izseljencev. Zaradi
izredno majhnega števila anket so pridobljeni podatki lahko koristili le kvalitativni obravnavi
raziskovalnega problema. Vsi anketiranci so bili odrasli moški.
Anketni vprašalnik (Questionnaire 3), je vključeval 13 vprašanj iz naslednjih skupin:
 vprašanja o anketirancu, kot so: spol, starost in število družinskih članov,
 vprašanja glede lastnosti selitev, kot so: kraj priselitve, vzroki selitve, dejavniki
privlačevanja in odbijanja v kraju priselitve ter nagnjenost k ponovni selitvi.
Četrto skupino podatkov predstavljajo rezultati intervjuvanja strokovnjakov in poznavalcev
področja podnebnih selitev. Intervjuvanje je bilo opravljeno na treh različnih lokacijah: pet v
okraju Shyamnagar, štiri v Khulni in tri v Daki. Povzetki intervjujev so predstavljeni v
dodatku disertacije. V skupino intervjuvanih strokovnjakov je bilo zajeto:
 šest pripadnikov petih nevladnih dobrodelnih organizacij (Barcik: Sukanta Sen,
BCAS: dr. Dwjien Mallick, Karitas Bangladeš: Sanjib Kumar Mondol in Sudeb
Kumardas, Ledars: Mohon Kumar Mondal ter Nabolok: Imtiaz Ahmed).
111


trije profesorji z univerz v Daki (dr. Ahsan Ali) in Khulni (dr. Saroar M. Mustafa in
dr. Mohsin Uddin Ahmed).
drugi poznavalci razmer: zdravnik Asaduzzaman, dr. spl. med., ravnatelj osnovne šole
Haroshit Kumar Mondol in katoliški duhovnik msr. Luigi Paggi.
Vprašanja v intervjujih so bila prilagojena tipu intervjuvanca. Tako je v intervjujih
pripadnikov nevladnih organizacij v ospredju okoljska problematika, prilagoditveni ukrepi, ki
jih izvajajo. V intervjujih univerzitetnih profesorjev je poudarek na metodoloških vprašanjih
in njihovemu dojemanju problematike podnebnih selitev. Zdravnik in ravnatelj sta v svojem
intervjuju vsak s svojega področja spregovorila o dogodkih okrog Aile in o naravi svojega
dela, medtem ko je duhovnik opisal svoje misijonarsko poslanstvo, ki ga opravlja med
pripadniki ljudstva Munda.
112
3.2.
METODOLOGIJA
PODNEBNIH SELITEV
PROUČEVANJA
BODOČIH
3.2.1. METODA SCENARIJEV
Scenaristika predstavlja v disertaciji osrednjo metodo pri ocenjevanju bodočih podnebnih
selitev. V geografiji je scenaristika sicer redka, a zelo uporabna metoda postavljanja možnih
trendov razvoja v prihodnosti. Bolj prisotna je v družboslovnih vedah, kot sta sociologija in
ekonomija, saj je osnovna metoda družbenega načrtovanja. Gre torej za kvalitativno metodo,
ki je za njene kritike z vidika pozitivistične znanosti sporna oz. znanstveno podhranjena in jo
pogosto primerjajo s futuristiko. Kljub temu ji ne gre oporekati njene empiričnosti, saj
izdelava scenarijev ni iracionalno napovedovanje, temveč je delovna metoda, ki se opira na
podatke, pridobljene s kvantitativnimi metodami proučevanja in upošteva pretekle izkušnje,
na osnovi katerih se izdelajo simulacije stanja v prihodnosti. Slednje vendarle ne opravičuje
morebitno nekritičnost snovalcev scenarijev, zato je pri izdelavi scenarijev potrebna
pazljivost, da se ne sprejemajo sklepi brez empiričnega ozadja. Po drugi strani so mogoči vsi
scenariji, zato je pri izdelavi potrebna ustrezna mera drznosti, a hkrati ustrezna kritičnost pri
vrednotenju verjetnosti.
Scenaristika je ena od kvalitativnih metod, med katere spadajo še simulacijske igre,
večnivojske analize, »možgansko viharjenje« in Delphi analiza. Scenaristika je temeljna
metoda futurologije in je pogosto uporabljena pri številnih vedah, kot so: obramboslovje,
ekonomija, politologija, klimatologija, demografija ipd. Njen cilj je jasna predstavitev in
razumevanje možnega bodočega razvoja in pritegnitev pozornosti na dolgoročne posledice
konkretnih današnjih odločitev. Scenarij je lahko tudi baza za bolj formalen model odločanja.
S tega vidika je primeren kot podlaga za prostorsko načrtovanje, kot najbolj formalizirano
obliko odločanja o prostorskih razvojnih možnostih. Metoda scenaristike vključuje
konstrukcijo logične in prepričljive slike obstoječega in verjetnega bodočega stanja (Parsons,
1995).
S scenaristiko se poizkuša simulirati razvoj oz. variante družbenega razvoja. postopek je
koristen, ker omogoča jasno predstavitev najrazličnejših trendov in njihovih vplivov na
celotni družbeni razvoj. Smiselnost in uporabnost te metode je predvsem v tem, da vsaj
deloma popravlja dve temeljni pomanjkljivosti pozitivističnega analitičnega pristopa::
sektorsko pristranskost in hiperkompleksnost informacijskih baz, ki zelo otežujeta
identifikacijo najvplivnejših trendov (Kos, 1998).
Opozoriti je treba tudi na številne slabosti, ki zmanjšujejo empiričnost metode. Pri
zmanjševanju kompleksnosti oz. pri selektivni izbiri najbolj reprezentativnih trendov je
neizbežna določena mera zavednega in nezavednega osebnega presojanja. V postopku
selekcije obstaja relativno velika verjetnost spregleda navidezno marginalnega, a morebiti
zelo pomembnega elementa, ki lahko korenito spremeni vrednotenje teže konkretnih dogajanj.
Postopek vrednotenja ni mogoče povsem objektivizirati (Kos, 1998).
Na osnovi pozitivističnega pristopa, ki izhaja iz predpostavke, da je mogoče z racionalnim
vpogledom v naravo nekega dogajanja odkriti temeljne zakonitosti, ki ga poganjajo, je
mogoče izpeljati znanstveno ustrezen model bodočega razvoja dogodkov. Ker pa se družbeni
razvoj ne odvija z velikimi spremembami, pač pa ga sestavljajo številni majhni koraki naprej
pa tudi nazadovanja, pavze ipd., se razvoj dogodkov v realnosti izkaže kot rezultat prepletanja
raznolikih variant oz. različnih scenarijev. Pisec scenarijev prihodnosti, ki stremi k
osvetljevanju vseh možnih opcij, pride v nevarnost, da svoje analize nikoli ne konča, ker v
vsaki novi fazi odkriva nove spremenljivke, zato je pot do razumnega števila scenarijev je
zelo težka (Kos, 1998).
113
Naslednja dilema pri pisanju scenarijev se pojavlja v številu problemov, ki jih je treba
upoštevati. V projekcije je laže uvrstiti probleme, ki so vsaj domnevno pereči, čeprav
projektivno niso zelo pomembni. Če ni jasno katera so najpomembnejša razvojna vprašanja,
je zelo težko izdelati hierarhijo problemov. Pomemben dejavnik vrednotenja problemov je
tudi časovna dimenzija. Problem mora doseči neko stopnjo dozorelosti, da ga pisec sploh
opazi. Vsak pisec prepoznava probleme subjektivno, v okviru svojega znanja in interesov,
čemur se ne morejo izogniti niti največji profesionalci. Kljub temu metodološka korektnost
piscu omogoča, da se v postopku definiranja izogne stereotipnim zaznavam in
interpretacijam. Pri definiranju problemov je pomembna tudi kakovost podatkov in raven
posploševanja (Kos, 1998).
V zvezi z veliko sposobnostjo zbiranja in manipuliranja s podatki obstaja problem
sposobnosti dojemanja vzročno posledičnih zvez med pojavi oz. problemi. Ob pomanjkanju
podatkov je problem še večji, težave pa lahko povzroči tudi prevelika izbira podatkov.
Razlika v dostopnosti in obdelanosti podatkov lahko zavaja in usmerja pozornost v tista
problemska področja, kjer so podatki dostopnejši in kakovostnejši. V postopku strukturiranja
in definiranja problemov je treba upoštevati pluralnost pristopov (Kos, 1998).
Scenariji so torej posebna oblika poskusov, da se iz analize sedanjih dogodkov prikazuje
podoba prihodnosti na temelju teoretskih modelov, ideoloških usmeritev ali, največkrat,
obojih. Scenarije je mogoče izdelati kot projekte, pri katerih se skuša na podlagi analize
preteklih dogodkov in sedanjega stanja osmisliti stanje v prihodnosti ali pa se izbere obratni
postopek, po katerem se na osnovi ocene sedanjega stanja poskuša postaviti smeri, v katerih
naj bi se družba razvijala v prihodnosti. Najbolj logičen in podkrepljen scenarij bi lahko
mobiliziral strokovne razprave in pripomogel k celovitejšemu dojemanju posameznih
problemov. Kljub temu da metoda ne uživa posebnega znanstvenega ugleda, izvira iz istih
temeljnih predpostavk kot kvantitativne metode konstituiranja (Saksida idr., 1980).
Uporabo scenaristike poleg omenjenih slabosti omejuje tudi njena interdisciplinarnost.
Scenariji morajo biti sintezne zgodbe, kar spremljajo disciplinarne omejitve oz. t.i.
»disciplinarni imperializem«. Zaradi svoje celovitosti je metoda zlasti primerna za prostorske
projekcije, katere je nemogoče omejiti na ozko sektorsko dimenzijo (Kos, 1998). Iz tega
vidika je scenaristika zelo uporabna v geografiji, kar bi bilo smiselno v prihodnosti bolje
izkoristiti. Vse bolj negotova usoda okolja v prihodnjih desetletjih zaradi vse večjih družbenogospodarskih pritiskov človeštva spodbuja geografsko znanost k temu, da izkoristi svojo
interdisciplinarno naravo in pripomore k snovanju razvojnih strategij tako na globalni kot
nižjih ravneh.
Eden glavnih okoljskih izzivov v prihodnosti predstavljajo podnebne spremembe. Čeprav so
meteorološka znanost in tehnike modeliranja podnebja v tem stoletju močno napredovale, še
vedno ne moremo z gotovostjo predvideti vpliva podnebnih sprememb na vremenski sistem.
Obstajajo negotovosti na primer o tem, v katero smer se bodo spreminjale značilnosti padavin
in v kolikšni meri bodo spremembe vplivale na pogostost in silovitost tropskih ciklonov.
Dolgo časa se je znanost ukvarjala predvsem z učinki, ki bi jih imele nadaljnje podnebne
spremembe na okolje, medtem ko je bilo precej manj pozornosti namenjene predvidevanju
vplivov podnebnih sprememb na človeštvo. Interakcija različnih meteoroloških in družbenih
dejavnikov je ustvarila lažne vzročne in posledične modele, ki so pogosto neprimerni.
Posledično so podobe, ki so bile ustvarjene v preteklosti, le malo boljše od ugibanj. Razvoj
boljših projekcij bo v prihodnosti zahteval več obdelave kvantitativnih podatkov, kot je bila
praksa v preteklosti. Projekcije so zapletene zaradi naslednjih treh vzrokov (Brown, 2008, str.
24–25):
 negotovost ocen bodoče gostote in razporeditve prebivalstva,
 odsotnost trdnih baznih podatkov za trenutna selitvena gibanja,
 odvisnost dogajanja v drugi polovici 21. stoletja od današnjih dejavnosti človeštva.
114
Trenutno svetovno prebivalstvo raste po stopnji 1,1 % in ocene za leto 2050 kažejo, da bo
število svetovnega prebivalstva doseglo številko 9,075 milijard. Dodatno težavo pri
ocenjevanju predstavlja pospešena selitev v urbana območja, saj že danes živi večina
svetovnega prebivalstva v mestih in je stopnja rasti mestnega prebivalstva dvakrat večja od
rasti celotnega svetovnega prebivalstva. V Sahelu, v eni najbolj podnebno ranljivih regij na
svetu, je že danes stopnja rasti prebivalstva 3,1 % in stopnja rasti mestnega prebivalstva 7 %.
Absurdno bi bilo razloge za notranje ruralno-urbane selitvene tokove pripisovati le
podnebnim spremembam, vendar je upoštevanje njihove vloge v njih smiselno (Brown, 2008,
str. 24–25).
Manjkajo predvsem bazni podatki za države v razvoju, zlasti malo jih je o notranjih selitvah.
Omejitve v obsegu podatkov so vidne že ob proučevanju mednarodnih selitev. V stroki je
prevladalo mnenje, da bo večina prisilnih selivcev ostajala znotraj meja lastne države, vendar
teza še ni potrjena zaradi pomanjkanja podatkov (Brown, 2008, str. 24–25).
Podnebni sistem ima precejšnjo stopnjo vztrajnosti, kar lahko pomeni, da so napovedane
podnebne spremembe v drugi polovici 21. stoletja lahko pretirane. Kljub temu, da sta obstoj
in narava bodočih podnebnih sprememb povezani z današnjo količino izpustov toplogrednih
plinov, so poskusi napovedovanja podnebnih sprememb za obdobje po letu 2050 zelo tvegani
(Brown, 2008, str. 24–25).
Predvidevanje naravnega spreminjanja podnebja je ob dobrem poznavanju obstoječih trendov
relativno enostavno, kar ne velja za nekatere družbene dejavnike selitev. Tako je skoraj
nemogoče predvideti skupno število ljudi, ki bi se v prihodnosti selili pretežno zaradi
sprememb v okolju. Preprosta povezava med okoljskimi vzroki in vplivi na družbo običajno
ne obstaja. Po drugi strani se bo v prihodnosti človeštvo skoraj zagotovo soočilo z vse večjimi
motnjami v okolju. Kako se bodo ljudje v prihodnosti odzivali na okoljske izzive bo zelo
odvisno od lokalne prilagoditvene zmogljivosti in odzivanja politike prizadetih držav.
O tem, kakšne bodo podnebne selitve in njihove posledice v sredini ali celo ob koncu 21.
stoletja, nimamo natančnejših napovedi. Kljub temu Black s sodelavci z Univerze v Sussexu
navaja, da ocene možnega števila okoljskih oz. podnebnih selivcev temeljijo na kartiranju
verjetnih podnebnih sprememb, vendar samo to ne zadošča za dobro razumevanje
občutljivosti selitev na posledice podnebnih sprememb. Po njihovem mnenju še vedno ni
jasno v kolikšni meri lahko podnebne spremembe same delujejo kot dominantni selitveni
dejavnik, ločen od drugih (gospodarskih, socialnih, političnih idr.) dejavnikov. To se kaže
tudi v dejstvu, da ocenjena razširjenost podnebnih selitev v prihodnjih letih ni bistveno
drugačna od skupnega povečanja selitev kot posledica utečenih selitvenih dejavnikov (Black
idr., 2008).
3.2.2. IZDELAVA SCENARIJEV PODNEBNIH SELITEV
Za izhodišče pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev so bili izbrani štirje scenariji podnebnih
sprememb, ki so bili izdelani v okviru IPCC-ja in objavljeni v njegovem zadnjem poročilu
(AR5) iz leta 2013. Pri tem so bili vsaj deloma upoštevani tudi scenariji predhodnega poročila
(AR4). Posameznim podnebnim scenarijem, ki so objavljeni na IPCC-jevi spletni strani
(IPCC, 2013a), so bile dodane lastne ocene bodočega razvoja nepodnebnih selitvenih
dejavnikov in ovrednotenje njihove verjetnosti.
Scenariji podnebnih selitev so izdelani za obdobje do leta 2100, torej prikazujejo stanje ob
koncu 21. stoletja. Izdelani so najprej na globalni ravni in predstavljajo osnovo pri izdelavi
scenarijev na regionalni ravni za vsako vzorčno regijo posebej. Pri izdelavi selitvenih
scenarijev na globalni ravni so bili upoštevani le vplivi globalnih podnebnih sprememb, saj ni
bilo osnove za upoštevanje regionalnih posebnosti. Nasprotno so bile pri izdelavi selitvenih
115
scenarijev na regionalni ravni, za vsako posamezno vzorčno regijo upoštevane njene
posebnosti.
Pri proučevanju selitev imajo pomembno vlogo selitveni dejavniki. Na podnebne selitve,
zlasti prisilne, v večji meri vplivajo selitveni dejavniki odbijanja, zato jim je v disertaciji
posvečena večja pozornost. Upoštevani so tako podnebni kot nepodnebni dejavniki odbijanja.
Obravnava raziskovalnega problema v treh vzorčnih regijah je bila izvedena iz potrebe po
bolj natančni predstavitvi vplivov podnebnih sprememb na razvoj selitvenega gibanja. Eden
od vzrokov regionalnega pristopa k raziskovanju podnebnih selitev je bila primerjava med
posameznimi regijami, ki je ena od možnih načinov ugotavljanja zakonitosti pojava.
Za ključni kriterij pri izdelavi scenarijev je bilo izbrano dviganje morske gladine, saj so vse tri
vzorčne regije območja z nizko obalo in jih dviganje morske gladine ogroža neposredno. Na
koncu obravnave posamezne regije so izdelani metodološko usklajeni scenariji. V njih so med
drugim zajete posledice, ki bi jih imele nadaljnje podnebne spremembe na okolje in
prebivalstvo vključno z razvojem podnebnih selitev kot skrajne oblike prilagoditvenega
ukrepanja. Pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev so bile upoštevane tudi regionalne
značilnosti obstoječih in preteklih selitev. Izkazalo se je, da imajo ravno selitvene navade
določene skupnosti med ostalimi nepodnebnimi selitvenimi dejavniki izreden pomen pri
predvidevanju prihodnjih selitvenih trendov, torej so bili pri izdelavi selitvenih scenarijev
uporabljeni pristopi behavioristične smeri geografskega proučevanja.
Osnovna konstrukcija scenarijev podnebnih selitev je izdelana po zgledu metodoloških
pristopov delovne skupine sociologov iz Ljubljane, ki je pod vodstvom Staneta Sakside leta
1980 sodelovala pri projektu Slovenija 2000. Pri tem je izdelala štiri scenarije bodočega
družbenega in prostorskega razvoja Slovenije (Saksida idr., 1980).
Konstrukcija scenarijev podnebnih selitev temelji na kombinaciji dveh dimenzij s štirimi
vrednostmi:
 zelo visoka/visoka/nizka/zelo nizka stopnja blažilnega ukrepanja (V/v/n/N),
 zelo visoka/visoka/nizka/zelo nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (V/v/n/N).
Kombinacija dveh dimenzij s štirimi vrednostmi vodi do nastanka štirih konstrukcij
scenarijev:
 zelo visoka stopnja blažilnega in zelo visoka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (VV),
 visoka stopnja blažilnega in nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (nv),
 nizka stopnja blažilnega in visoka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (vn),
 zelo nizka stopnja blažilnega in zelo nizka stopnja prilagoditvenega ukrepanja (NN),
Tako z vidika vplivov na podnebne selitve kot vplivov na okolje si scenariji sledijo od
najugodnejšega k najmanj ugodnemu. Scenariji podnebnih selitev so narejeni na osnovi
konstrukcije scenarijev in so poimenovani po trendu bodoče rasti podnebnih selitev. Ta bo v
prihodnosti odvisen od interakcije različnih podnebnih in nepodnebnih selitvenih dejavnikov,
ki so odvisni od stopnje blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja družbe tako na globalni kot
regionalni ravni. Ob dodatnem upoštevanju trendov globalnih podnebnih sprememb,
razpoložljivih statističnih demografskih podatkov in stopnje prilagoditvenih zmogljivosti
podnebno izpostavljenih skupnosti so izdelani naslednji scenariji podnebnih selitev:
 scenarij »stagnacija« (VV),
 scenarij »rast« (nv),
 scenarij »stopnjevanje« (vn),
 scenarij »stihija« (NN).
Scenarij »stagnacija« je z vidika stabilnosti podnebja in posledično razvoja podnebnih selitev
najbolj optimističen in vsak naslednji je manj ugoden. Posebnost predstavlja scenarij
116
»stihija«, ki predvideva odsotnost blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja in nenadzorovan
razvoj dogodkov. Omenjeni scenarij predstavlja najbolj pesimistično možnost razvoja
podnebnih sprememb in podnebnih selitev. Podrobne lastnosti posameznih scenarijev so
opisane v naslednjem poglavju.
Razlike med scenariji podnebnih selitev izhajajo iz različne stopnje odzivanja človeštva v
obliki zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in dviganja prilagoditvene zmogljivosti
skupnosti na ogroženih območij. Za prve tri scenarije, v katerih je predvideno odzivanje
človeštva, je značilen dvig morske gladine za približno 0,5 m, v razponu med 0,26–0,62 m s
srednjo vrednostjo 0,44 m. Pri scenariju »stihija« je za izhodišče vzet dvig morske gladine v
vrednosti približno 1 m, kar je zaokrožena zgornja vrednost scenarija (0,97 m), katerega cilj je
prikaz najmanj ugodnega poteka razvoja dogodkov v 21. stoletju in lahko služi snovalcem
razvojnih strategij za svarilo pred posledicami morebitne popolne pasivnosti človeštva in s
tem popolne odsotnosti blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja.
Preglednica 1: Značilnosti scenarijev podnebnih selitev
Podnebni scenarij
Stopnja
blažilnega
ukrepanja
Stopnja
prilagoditvenega
ukrepanja
STAGNACIJA
zelo visoka
(V)
zelo visoka
(V)
RAST
nizka
(n)
visoka
(v)
STOPNJEVANJE
visoka
(v)
nizka
(n)
STIHIJA
zelo nizka
(N)
zelo nizka
(N)
Primerljivost
s scenariji
(RCP, SRES,
Brown)
RCP2,6
B1
dober
RCP6
A1B
Slab
RCP4,5
A1T
slab
RCP8,5
A1FI
grd
Stopnja
verjetnosti
Sprejemljivost
scenarija
nizka
ugoden
visoka
zadovoljiv
visoka
neugoden
nizka
zelo neugoden
Avtor: J. Kočar
V scenarijih so predvideni različni poteki razvoja dogodkov, ki bi verjetno sprožili podnebne
selitve in različno vplivali na njihove lastnosti (obseg, smeri, vrste, idr.). Scenariji se
razlikujejo tudi po stopnji verjetnosti, čeprav nobenega od njih ni smiselno izključiti. Bolj
verjetna sta drugi in tretji scenarij, saj je malo verjetno, da bi po eni strani človeštvo v
kratkem spremenilo svoj življenjski slog ali se po drugi strani pasivno prepustilo degradaciji
okolja, saj že danes razpolaga z ustreznim znanjem in številnimi tehnološkimi rešitvami. Prvi
je verjeten le v primeru takšnega razvoja dogodkov, ki bi človeštvo šokiral in občutno dvignil
njegovo okoljsko osveščenost.
Projekcije razvoja antropogenih izpustov toplogrednih plinov oz. podnebnih sprememb, ki so
bile predstavljene v številnih scenarijih četrtega poročila IPCC-ja (AR4), so bile pri različnih
avtorjih osnova pri izdelavi lastnih scenarijev. Na ta način je svoje scenarije podnebnih selitev
izdelal Brown (Brown, 2008), kar je predstavljeno že v prejšnjem poglavju. V letu 2013 je
IPCC izdal novo serijo scenarijev, ki predstavljajo osnovo petega poročila (AR5). Zadnji
scenariji RCP so sodobnejši in upoštevajo nekaj novih spremenljivk, med katerimi ima
blažitev posledic podnebnih sprememb posebno mesto.
Za osnovo pri izdelavi scenarijev podnebnih selitev, ki so predstavljeni v disertaciji, so bili
uporabljeni štirje novi IPCC-jevi scenariji RCP. Za primerjavo so bili uporabljeni še scenariji
117
SRES predhodnega poročila (AR4) in imeli pri tem prednost tisti, ki predvidevajo
nadaljevanje obstoječega gospodarskega razvoja. Ob upoštevanju obstoječih gospodarskih
trendov je malo verjetno, da bi se družbeni razvoj znova usmeril na regionalno ali celo
lokalno raven. Obstoječim scenarijem RCP (IPCC, 2013b), so bile dodane ocene bodočega
razvoja nepodnebnih selitvenih dejavnikov in ocene njihove verjetnosti in družbene
sprejemljivosti.
Zdi se logično, da so za družbo sprejemljivejši tisti scenariji, ki predvidevajo večje blažilno
ukrepanje in posledično manjši sevalni prispevek, a se je v procesu raziskave izkazalo, da za
scenarije podnebnih selitev to ne drži. Rezultati raziskave obstoječih podnebnih selitev so
namreč pokazali, da ima prilagoditveno ukrepanje na razvoj podnebnih selitev kratkoročno
precej večji vpliv od blažilnega. Razlog je po eni strani ta, da območja z nizko obalo najbolj
ogroža dviganje morske gladine, ki ima dolg odzivni čas, torej bi povečano blažilno ukrepanje
nanj vplivalo dolgoročno. Po drugi strani je število žrtev izrednih vremenskih dogodkov v
veliki meri odvisno od prilagoditvene zmogljivosti prizadete skupnosti. To je razlog, da je pri
scenariju »rast« za osnovo vzet scenarij RCP6 in ne scenarij RCP4,5, ki je upoštevan pri
scenariju »stopnjevanje« s sicer slabšim izidom.
118
4. PODNEBNE SELITVE V REGIJAH Z NIZKO
OBALO
4.1. PODNEBNA RANLJIVOST OBMOČIJ Z NIZKO OBALO
Vplivi podnebnih sprememb na okolje so zelo raznoliki. Najbolj očitni posledici podnebnih
sprememb sta dezertifikacija in taljenje ledu, ki neposredno vplivata na kakovost življenja na
redko poseljenih območjih sveta, medtem ko je na gosto poseljenih območjih z nizko obalo
najočitnejša posledica podnebnih sprememb dviganje morske gladine. Slednja v kombinaciji z
nekaterimi drugimi posledicami podnebnih sprememb destabilizira okolje in ogroža obstoj
obalnih skupnosti.
Glede podnebne ranljivosti obstajajo med posameznimi obalnimi regijami precejšnje razlike.
Najbolj podnebno izpostavljene so tiste, v katerih je stanje okolja skrajno labilno in se
občasno pojavljajo izredni vremenski dogodki. Ti občasno v okolju presežejo njegov kritični
prag in ga spravijo iz ravnovesja. Ranljivost regije je hkrati v veliki meri pogojena z
družbeno-gospodarskimi dejavniki. Ena od ključnih dejavnikov podnebne ranljivosti območij
z nizko obalo je prenaseljenost, ki povzroča velike pritiske na tamkajšnje osnovne naravne
vire, kot sta pitna voda in hrana. Prebivalstvo najbolj ranljivih območij z nizko obalo je revno
in se preživlja s tradicionalnimi dejavnostmi, ki so odvisne od neposredne razpoložljivosti
osnovnih naravnih virov. Prebivalci se soočajo z revščino že v normalnem stanju okolja, ki
izvira iz omejenosti in težke dostopnosti naravnih virov, slabe izobrazbene sestave in pogosto
neurejenih posestniških odnosov. Omenjene neugodne družbeno-gospodarske razmere
pogojujejo slabo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Na podnebno ranljivost
prebivalstva določene regije odločilno vpliva njegova prilagoditvena zmogljivost, ki je v
očitni korelaciji z družbeno-gospodarsko razvitostjo regije. Na tem področju so razvite države
v izraziti prednosti pred državami v razvoju, zato je njihova podnebna ranljivost manjša.
Regije z nizko obalo spadajo med podnebno najbolj ranljiva območja na svetu. Vse vzorčne
regije, ki so zajete v raziskavo, sodijo med najgosteje poseljene dele sveta. Najbolj očitne
posledice podnebnih sprememb, ki se pojavljajo v vzorčnih regijah, so dviganje morske
gladine, občasne poplave, sezonske suše in občasni tropski cikloni in hkrati predstavljajo
podnebne selitvene dejavnike odbijanja. Po ranljivosti so z njimi primerljiva le še sušna
območja v državah v razvoju, ki jih občasno prizadene izredna sezonska suša, npr. sahelske
države (Black idr., 2008). Katastrofalna suša lahko zajame obsežnejša območja kot je
območje obalnega pasu, vendar so sušna območja praviloma redko poseljena. Med obema
tipoma regij obstajajo velike naravne in družbeno-gospodarske razlike, zato sta si med seboj
težko primerljiva. Poleg tega je ruralno prebivalstvo sušnih območij težje dostopno in
posledično manj ugodno za raziskovanje.
Prilagoditvena zmogljivost je najnižja pri revnem prebivalstvu, ki poseljuje najbolj podnebno
izpostavljena območja tako na nerazvitem podeželju kot v marginalnih naseljih razvitih
velemest. Slednja so običajno v mestnih predelih, ki so najbolj izpostavljeni izrednim
vremenskim dogodkom ( Brown, 2008, str. 18; IPCC, 2007b, str. 332).
Strokovnjaki IPCC-ja ocenjujejo, da bosta Afrika in Azija tudi v 21. stoletju najbolj poplavno
ogroženi celini. Scenariji podnebnih sprememb, ki upoštevajo dviganje morske gladine,
predvidevajo za okolje teh območij očitno poslabšanje stanja v 80. letih 21. stoletja. (IPCC,
2007b, str. 333–334). Zelo ranljive so tudi majhne otoške države, ki jim po večini scenarijev
podnebnih sprememb grozi popolna trajna potopitev že pred koncem stoletja. Razlog je v
njihovi ozemeljski omejenosti, majhni nadmorski višini, izoliranosti in stopnjevanju dviganja
morske gladine. Številnim znanstvenikom in snovalcem prilagoditvenih strategij se zdi
organizirana razselitev prebivalstva koralnih otokov edini smiselni prilagoditveni ukrep,
119
vendar zaradi svoje skrajnosti ne uživa široke politične podpore. Razvoj podnebnih selitev v
majhnih otoških državah je v prihodnosti skoraj neizbežen. Najgosteje poseljene regije z
nizko obalo so velike rečne delte v tropskem in subtropskem delu Azije in Afrike. Mnoge
med njimi so bile zaradi ugodnih življenjskih pogojev gosto poseljene že v starem veku in so
danes marsikje agrarno prenaseljene.
Otočje Tuvalu v Polineziji je v središču zanimanja svetovne strokovne javnosti. Tamkajšnji
selitveni tokovi zaradi ozemeljske omejenosti otočja ne bodo nikoli prerasli v globalni
problem. Kljub temu je otočje za raziskovanje podnebnih selitev zelo primerno, saj je obstoj
otoške skupnosti dolgoročno skoraj nemogoč. Njegovo prebivalstvo se občasno že srečuje z
neugodnimi vplivi podnebnih sprememb, ki se najočitneje kažejo ob občasnem delovanju
tropskih ciklonov in plimnih valov, zato ima otoška skupnost velik selitveni potencial.
Tudi delta Nila v Egiptu je bila zaradi svojih ugodnih naravnih pogojev gosto poseljena že v
preteklosti, vendar je njeno število prebivalstva nihalo v skladu z nihanjem razpoložljivosti
naravnih virov. V preteklem stoletju se je število prebivalstva močno povečalo tudi zaradi
demografskih posebnosti muslimanske populacije. Območje je agrarno prenaseljeno, zato
obstaja velika verjetnost, da znotraj utečenih gospodarskih ruralno-urbanih selitvenih tokov
obstajajo tudi prostovoljne podnebne selitve, ki bi lahko v prihodnosti dobile mednarodne
razsežnosti. Ugodna lega ob Sredozemskem morju omogoča razvoj mednarodnih selitvenih
tokov v Evropo. Egipt velja za podnebno najbolj ranljivo državo v neposredni soseščini
Evrope, zato ima stanje okolja v Egiptu velik pomen za družbeno stabilnost širše regije.
Delta Gangesa in Bramaputre, ki skoraj v celoti leži v Bangladešu, je precej podobna delti
Nila v Egiptu. Kljub temu ima regija še nekaj posebnosti, ki v primerjavi s prejšnjo regijo
dodatno dvigujejo selitveni potencial prebivalstva. Obalno območje Bangladeša ima slabše
razvito gospodarstvo in revnejše prebivalstvo, kar dodatno zmanjšuje njegovo prilagoditveno
zmogljivost. Pestra verska sestava prebivalstva občasno povzroča družbene konflikte, kar
povečuje selitveni potencial v regiji. Obalno območje regije občasno prizadenejo tropski
cikloni, ki so lahko katastrofalni, ne toliko zaradi svoje silovitosti kot zaradi nizke
prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva, ki izvira tudi iz neprimernih družbeno-gospodarskih
posestniških odnosov. Začetki poselitve ožjega zaledja obale ne segajo daleč v preteklost, saj
je prvotno naseljevanje močno omejeval težko prehodni mangrovski gozd. Družbeni pritiski v
obliki krčenja gozda in kolonizacije so v zadnjih dvesto letih povečali labilnost okolja. Obalni
pas Bangladeša predstavlja študijski primer območja razvoja podnebnih selitev, saj so v njem
posledice podnebnih sprememb za prebivalstvo najbolj usodne.
Na podnebno ranljivost prebivalstva določene regije odločilno vpliva njegova prilagoditvena
zmogljivost, ki je v očitni korelaciji z družbeno-gospodarsko razvitostjo regije. Na tem
področju so razvite države v izraziti prednosti pred državami v razvoju, zato je njihova
podnebna ranljivost manjša. Prebivalstvo nekaterih najbolj izpostavljenih obal je zelo ranljivo
na posledice izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni. Nevarnostim tropskih
ciklonov je letno izpostavljeno okrog 120 milijonov ljudi in samo v obdobju 1980–2000 so
tropski cikloni terjali okrog 250.000 žrtev (IPCC, 2007b, str. 317).
4.1.1. PODNEBNA RANLJIVOST OKOLJA OBMOČIJ Z NIZKO
OBALO
4.1.1.1. GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI NIZKIH OBAL
Oblika obale je rezultat interakcije geomorfnih dejavnikov morja in kopnega v različnih
obdobjih na različnem prostoru. Vpliv družbenih geomorfnih dejavnikov se povečuje in
ponekod že prevladuje. Obalne reliefne oblike so lahko rezultat enkratnih dogodkov, kot so
tropski cikloni, in se nato v glavnem vračajo v svojo prvotno obliko pod vplivom
120
dinamičnega ravnotežja med učinki valovanja in akumulacije rečnih sedimentov. Obale
odgovarjajo spremembam zunanjih sil z nepredvidljivim notranjim odzivanjem, kar otežuje
ugotavljanje posledic podnebnih sprememb. Večina obal po svetu kaže posledice recentnih
erozijskih procesov. Okrepljena abrazija je v glavnem rezultat delovanja naravnih dejavnikov,
kot so dviganje morske gladine, spremembe značilnosti vetrov, spremembe na dnu morja in
zmanjšana akumulacija rečnih sedimentov. Pri proučevanju obal predstavlja največji izziv
opazovanje sprememb zunanjih dejavnikov, kot so podnebje, akumulacija in izredni
vremenski dogodki (Woodroffe, 2003, str. 1–9).
Obliko obale spreminjajo tudi kratkotrajna podnebna nihanja, kot je ENSO, ki se v povprečju
ponavlja v razponu 2–7 let. Dosedanje raziskave so pokazale, da lahko na dinamiko obal
vplivajo z El Niñom povezani prevladujoči vzorci vetrov in tropskih ciklonov. S pogostejšim
in izrazitejšim pojavom El Niña je verjetno povezano tudi beljenje koral v Indijskem oceanu
(Woodroffe, 2003, str. 131–136).
Na dinamiko obal vplivajo tudi dejavniki, ki delujejo s kopnega. Ti z zaviranjem odvajanja
vode, sedimentov in hranil ogrožajo obstoj morskih ekosistemov. Med njimi je
najpomembnejši dejavnik človeštvo, ki vpliva s svojimi dejavnostmi, kot so krčenje gozda in
posegi v hidrološki sistem (Woodroffe, 2003, str. 136–140). Primer je porečje Huang Heja, v
katerem se je v obdobju zadnjih 2000 let rečna erozija okrepila za 2–10-krat, medtem ko se je
v številnih drugih rekah transport sedimentov zmanjšal zaradi gradnje jezov in prekopov
(IPCC, 2007b, str. 319).
Na dinamiko obal s svojimi fizičnimi lastnostmi vpliva tudi morje. Okrepljeno valovanje, ki
spremlja tropske ciklone, utrjuje obalo z narivanjem morskih sedimentov, pri čemer občasno
nastajajo ekstremno visoki valovi. Cunamiji so sicer redek, a izredno uničujoč pojav.
Segrevanje zgornje plasti svetovnega morja vpliva na ekološke in geomorfološke spremembe
obale. Na delovanje valov lahko odločilno vpliva tudi prisotnost morskega ledu. Drugi
zunanji vplivi so še aerosoli in invazivne biološke vrste (IPCC, 2007b, str. 319–320).
Dinamika obal je kompleksna. Erozija, transport in akumulacija rečnih sedimentov pogosto
kažejo časovni zamik, zato je morfološki razvoj nizkih obal rezultat »tekmovanja« med
dovajanjem in odvajanjem sedimentov. Oblika obale je rezultat ravnovesja vseh treh
procesov, kar se kaže tako v njenem vertikalnem kot horizontalnem videzu. Zunanji
dejavniki, kot so tropski cikloni, pogosto sprožijo spremembe, ki to ravnovesje porušijo. Na
transport sedimentov vplivajo tudi podnebne spremembe in dviganje morske gladine.
Ravnotežje med nanašanjem sedimentov in morfološkim prilagajanjem obale se lahko
vzdržuje le ob nižji stopnji dviganja morske gladine. V primeru višje stopnje dviganja morske
gladine se lahko prilagajanje obale prekine, zlasti na območjih, kjer je nanašanje rečnih
sedimentov že sicer skromno. Ob takšnih pogojih lahko naravni in umetni nasipi popustijo in
pride do poplav priobalnih ravnic. Preseganje kritičnega praga morske gladine povzroča
trajno potopitev delov obalnega pasu z vsemi geomorfološkimi in ekološkimi posledicami. Če
bi se morska gladina na nekaterih obalnih delih vatenskega morja še naprej dvigala po stopnji
≥ 10 mm/leto bi prihajalo do nadaljnje transgresije morja. Pri različnih obalah bi bil kritični
prag dviganja dosežen pri specifičnih vrednostih odvisno od njihovih hidrodinamičnih in
sedimentacijskih lastnosti. Boljše razumevanje kritičnih pragov in njihovega neobičajnega
obnašanja bi pomagalo planerjem in inženirjem pri načrtovanju učinkovitejših prilagoditvenih
ukrepov, kot so nadzorovana gradnja bivalnih objektov, gradnja protipoplavne infrastrukture
ipd. (IPCC, 2007b, str. 320; Woodroffe, 2003, str. 90–142).
121
4.1.1.2. IZPOSTAVLJENOST IN OBČUTLJIVOST OKOLJA
IPCC je v svojem četrtem poročilu (AR4) objavil poročilo druge delovne skupine, v katerem
so podrobno opisane posledice podnebnih sprememb na območjih z nizko obalo. Po njenih
ugotovitvah nekatere obale že danes doživljajo neželene posledice globalnih podnebnih
sprememb in z njimi povezanega dviganja morske gladine. Globalno dviganje morske gladine
je v zadnjem stoletju povečalo pogostost poplav, abrazijo in izgubljanje ekosistemov na
obalnih območjih, vendar s precejšnjo lokalno oz. regionalno variabilnostjo, ki je rezultat
vplivov drugih dejavnikov. Že proti koncu 20. stoletja so učinki globalnega segrevanja
povzročili taljenje ledenih plošč in permafrosta, prestavljanje obal in pogostejše beljenje oz.
odmiranje koral (IPCC, 2007b, str. 317).
Obale bodo v prihodnjih desetletjih še bolj izpostavljene posledicam podnebnih sprememb, ki
bodo različno prisotne na lokalni in regionalni ravni. Pričakovane spremembe, ki bodo na
splošno negativne, so naslednje (IPCC, 2007b, str. 317):
 pospešeno dviganje morske gladine do vrednosti vsaj 0,6 m do leta 2100,
 nadaljnje segrevanje zgornje plasti svetovnega morja za vsaj 3˚ C do leta 2100,
 krepitev silovitosti in pogostosti tropskih ciklonov,
 krepitev ekstremnosti valovanja
 krepitev podnebnih šokov,
 spreminjanje razporeditve padavin,
 zakisljevanje svetovnega morja.
Dviganje morske gladine je najočitnejša posledica podnebnih sprememb na območjih z nizko
obalo. Po podatkih najstarejših merjenj, ki so bila opravljena v Amsterdamu od leta 1700
dalje, se je morska gladina proti koncu predindustrijskega obdobja dvigala po stopnji 0,01
mm/leto. Ob upoštevanju trenutnih trendov naraščanja stopnje dviganja, bi se morska gladina
do leta 2100 dvignila za 0,34 m. Tudi v primeru, da bi stopnja dviganja v 21. stoletju ostala
enaka stopnji ob koncu 20. stoletja, bi se morska gladina do konca stoletja dvignila za 0,18 m,
kar je hkrati najnižja ocena za leto 2100 (0,18–0,59 m), ki je bila objavljena v poročilu IPCCja (AR4) leta 2007. Znanost še vedno ne razpolaga z natančnimi podatki o obnašanju ledenih
pokrovov, zato bi bil dvig lahko še večji, na kar opozarjajo številni znanstveniki (IPCC,
2007a).
Dviganje morske gladine je rezultat naslednjih dejavnikov s precejšnjo prostorsko
variabilnostjo (Splet 27):
 toplotno raztezanje morja,
 taljenje ledu,
 fizični dejavniki (tektonika),
 sedanja spremenljivost svetovnega morja (El Niño),
 zračni tlak.
Morska voda se ob segrevanju razteza. Temperatura vode v zgornji plasti svetovnega morja se
zelo hitro izenačuje s temperaturo zraka v spodnji plasti ozračja. Prenos toplote v spodnje
plasti svetovnega morja je zelo dolgotrajen proces, zato se bo verjetno zgornja plast v tem
stoletju zelo hitro segrevala. Temperatura morja narašča, saj se je v zadnje pol stoletja v
njegovo zgornjo plast ujelo 10 % vse toplotne energije, ki je nastala zaradi toplogrednega
učinka. Od začetka prejšnjega stoletja se je vpliv toplotnega raztezanja na dviganje morske
gladine dramatično povečal. Sredi 20. stoletja je toplotno raztezanje morja predstavljalo
četrtino vrednosti dviganja morske gladine, medtem ko je v zadnjem desetletju njegov
prispevek že presegel polovico. Pri tem obstaja precejšnja prostorska variabilnost, saj različni
122
deli svetovnega morja prejemajo različno količino toplotne energije. V obdobju 1993–2003 je
znašal prispevek toplotnega raztezanja 1,6 mm/leto, kar je predstavljalo 57 % celotnega
dviganja morske gladine.
Graf 6: Globalno dviganje morske gladine v obdobju 1993–2007
Vir: Carboun (Splet 38)
Tudi taljenje ledenikov, morskega ledu, ledenih pokrovov in ledenih plošč kot posledica
globalnega segrevanja ozračja občutno prispeva k dviganju morske gladine. Na taljenje
gorskih ledenikov in ledenih plošč odpade blizu 60 % vsega prispevka taljenja ledu, torej več
kot prispeva taljenje ledenih pokrovov na Grenlandiji in Antarktiki skupaj. V obdobju 1993–
2003 je znašal skupni prispevek taljenja ledu 2,8 mm/leto, kar je predstavljalo 43 % celotnega
dviganja morske gladine (IPCC, 2007b; Splet 27).
Ugrezanje in dviganje površja je povezano s tektoniko litosferskih plošč ter posledicami
črpanja fosilnih goriv in drugih oblik rabe obalnega pasu, vendar ta dejavnik ne vpliva na
spremembe v količini vode v svetovnem morju in ima veliko regionalno variabilnost (Splet
27).
Višina morske gladine se spreminja tudi zaradi nihanja El Niña, ki povzroča prestavljanje
vode z enega dela Tihega ocean na drugega (Splet 27).
Na višino morske gladine vpliva tudi zračni tlak. Skrajna posledica delovanja tega dejavnika
je plimni val, ki nastane v kombinaciji obilnega deževja, plime in nizkega zračnega tlaka
(Splet 27).
Raztezanje in taljenje sta edina dejavnika, ki prispevata h krepitvi celotne prostornine
svetovnega morja, kar se najbolj odraža v dviganju morske gladine. Po izračunih se je v
obdobju 1999–2003 morska gladina dvigala po stopnji 2,8 ± 0,7 mm/leto, vendar je ta
vrednost manjša od izmerjene vrednosti 3,1 ± 0,7 mm/leto za 0,3 mm/leto oz. 10 %. Do
razlike je verjetno prišlo, ker izračuni raztezanja svetovnega morja niso zajeli njegove celotne
prostornine ampak so bili narejeni le za plast do globine 2000–3000 m, ker zbrani podatki
niso pokrivali celotnega sveta in zaradi številnih drugih vzrokov, ki so izhajali iz
metodologije merjenja (IPCC, 2007a).
Dviganje morske gladine ima največji vpliv v regijah z nizko obalo, saj se soočajo s krčenjem
ozemlja. Po ocenah bodo območja, ki so v neposredni bližini morja, v prihodnosti pogosteje
poplavljena in nevihtni valovi, ki spremljajo delovanje tropskih ciklonov, bodo prodirali
globlje v notranjost. Poleg tega se bo povečal vpliv drugih naravnih pojavov, kot so: plimni
val, valovanje, poplavljanje rek ipd. Dviganje morske gladine bo imelo znaten vpliv na
strukturo, vlogo in zmogljivost obalnih ekosistemov tako na kopnem kot v morju. Slednji so
sicer zelo prilagodljivi, vendar jih pri tem omejujejo litoralizacija in druge oblike družbeno123
gospodarskega ravnanja z obalo. Tako bi se v Bangladešu mangrovski gozd zlahka razrasel na
območja v zaledju, a mu to preprečuje kulturna raba tal, ki povzroča degradacijo njihovega
okolja (IPCC, 2007b).
Nadaljnje dviganje morske gladine bi imelo izreden vpliv na družbeni razvoj v regijah z nizko
obalo, zaradi izjemnega družbeno-gospodarskega pomena obale. Med vsemi oblikami rabe
obalnega pasu bodo najbolj prizadeti: turizem, kmetijstvo, ribolov, gozdarstvo in
infrastruktura (IPCC, 2007b).
Večanje koncentracije CO2 v ozračju znižuje pH morske vode v zgornji plasti svetovnega
morja (po letu 1750 za vrednost 0,1), vendar zakisljevanje zaenkrat nima opaznega vpliva na
obalne ekosisteme (Kolbert, 2011). Rezultati nekaterih raziskav so pokazali krepitev
pogostosti in silovitosti tropskih ciklonov. Morska gladina je v 20. stoletju na globalni ravni
rasla v povprečju po stopnji 1,7 ± 0,5 mm/leto, medtem ko je v obdobju 1950–2007
temperatura zgornje plasti svetovnega morja zrasla v povprečju za 0,6 °C, kar je povezano z
segrevanjem ozračja na obalnih območjih. Veliko obal je izpostavljenih abraziji in izgubam
ekosistemov, vendar le nekaj raziskav težko dokaže nedvomno povezavo med krčenjem
obalnih nižin in dviganjem morske gladine. Abrazija je prisotna na mnogih nizkih obalah po
svetu, vendar pri tem ni jasno, v kolikšni meri je ta pogojena z dviganjem morske gladine in
koliko z neposrednimi učinki posegov človeštva. Po drugi strani dolgoletne raziskave
ekosistemov visokih obal kažejo očitno povezavo med njihovim preoblikovanjem in trendom
podnebnih sprememb. Pri nizkih obalah je zelo težko izključiti učinke podnebnih sprememb,
zlasti pri tistih v polarnem pasu in na tropskem območju koralnih grebenov (IPCC, 2007b, str.
320).
To je dokaz za niz neželenih vplivov podnebnih sprememb na polarne obale, čeprav ima
segrevanje ozračja na višjih geografskih širinah lahko tudi pozitivne učinke, kot je podaljšanje
turistične in navtične sezone (Kajfež Bogataj, 2008, str. 45). Krčenje ledenega pokrova
povzroča večje učinke valovanja na izpostavljenih delih obal. Dviganje morske gladine počasi
spodjeda nizke obale, kar povzroča pomikanje obalne črte v smeri kopnega. To velja zlasti za
obale na območjih permafrosta. Segrevanje ozračja pospešuje njegovo taljenje in ugrezanje
površja zaradi krčenja masivnega kopenskega ledu. Posledicam krčenja ledenega pokrova so
lahko podvržene tudi obale, ki so sezonsko obdane z morskim ledom (Woodroffe, 2003, str.
486–488). V zadnjih desetletjih se je obseg morskega ledu zmanjšal na Beringovem in
Baltskem morju in verjetno tudi v Zalivu Sv. Lovrenca (IPCC, 2007b, str. 320).
Globalno segrevanje predstavlja grožnjo tudi koralnim grebenom. Za obstoj koral je toplotni
stres še usodnejši v povezavi z nekaterimi posegi človeštva, kot je pretiran ribolov. Korale se
umikajo na račun drugih morskih organizmov (IPCC 2007b, str. 321).
Poleg dviganja morske gladine lahko usodno posežejo v stanje okolja na območjih z nizko
obalo tudi tropski cikloni. Po večini scenarijev razvoja podnebnih sprememb bi se v
prihodnosti okrepili njihova silovitost in pogostost. Nadaljnje spreminjanje podnebja bi lahko
ogrozilo družbeni razvoj nekaterih gosto poseljenih rečnih delt tako v državah v razvoju kot v
razvitih državah, kar je pokazala izkušnja s tropskim ciklonom Katrina.
Mesto New Orleans je izpostavljeno ugrezanju površja po večletni povprečni stopnji 6
mm/leto, na najbolj izpostavljenih predelih celo po stopnji 10–15 mm/leto ali več. Gradnja
protipoplavnih nasipov ob glavnem kanalu zmanjšuje akumulacijo rečnega materiala, kar
povzroča krčenje površine delte. Nasipi so zgrajeni z namenom, da bi zmanjšali tveganje
poplav v primeru tropskega ciklona. Hitra urbanizacija v 20. stoletju je močno povečala
pritisk na okolje in s tem njegovo ranljivost na poplave. Številne raziskave so že pred
katastrofo kazale na večanje ranljivosti območja, vendar mestne oblasti niso izvajale
primernih prilagoditvenih ukrepov. Konec avgusta 2005 se je tropski ciklon 5. stopnje
približal obali New Orleansa. Čeprav se mu je moč pred obalo zmanjšala na 3. stopnjo, je
povzročil 5 m visok nevihtni val, ki je predrl 4,5 m visok protipoplavni nasip. Morska voda je
124
poplavila 70–80 % površine mesta. Najbolj prizadeti del mesta se je znašel 1–6 m pod vodo.
Umrlo je okrog 1100 predvsem revnih in ostarelih ljudi, ki so živeli v marginalnih četrtih
mesta v neposredni bližini obale. Končna neposredna škoda je presegla 100 milijard USD. Od
poplavljenih domov jih okrog 35.000 ni bilo zavarovanih in zaradi poplavljenih naftnih polj
se je v državi podražila nafta. Takoj po izrednem vremenskem dogodku je sledila humanitarna
katastrofa, v kateri je več 10.000 ljudi poiskalo začasno zatočišče. Obnova je dvignila ceno
gradnje v celotnem južnem območju ZDA in zmanjšale so se razne druge postavke v zveznem
proračunu, ker je bil denar preusmerjen v pomoč pri obnovi. Leta 2005 je imel New Orleans
okrog pol milijona prebivalcev, pol leta po Katrini jih je imel le še 155.000 in do leta 2008 je
njihovo število spet naraslo na 272.000, kar je še vedno komaj 56 % glede na stanje pred
naravno katastrofo (Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 332).
Primer tropskega ciklona Katrina je pokazal, da so lahko tudi najbolj razvite države, kot so
ZDA, zelo ranljive na delovanje tropskih ciklonov. Število prisilnih podnebnih selivcev je
bilo visoko in večina se jih ni vrnila niti po treh letih. Narava katastrofe se med razvitimi
državami in državami v razvoju bistveno ne razlikuje in sama količina razpoložljivih sredstev
namenjenih za izgradnjo obrambne infrastrukture ne zadostuje, če se hkrati ne izvajajo drugi
prilagoditveni ukrepi (IPCC, 2007b, str. 332).
Spreminjanje podnebja negativno vpliva tudi na korale, saj so občutljive na toplotne strese in
imajo nizek prilagoditveni prag. Dvig temperature zgornje plasti svetovnega morja za 1–3 ˚C
bi povzročil pogostejše beljenje koral oz. njihov pogin, razen če se ne bi postopno prilagodile
novim razmeram (IPCC, 2007b, str. 321; Kolbert, 2011).
Ogroženi so tudi ekosistemi obalnih mokrišč, kot so slane marše in območja mangrov, zlasti
tista s skromno sedimentacijo. Degradacija obalnih ekosistemov, posebno mokrišč in koralnih
grebenov, ima resne posledice na počutju prebivalstva, ki se preživlja na račun njihovih
naravnih virov. Vse pogostejše poplave in uničevanje zalog pitne vode, ribjih jat in drugih
naravnih virov bi lahko v prihodnosti negativno vplivali na življenje več sto milijonov ljudi
oz. na obstoj njihovih skupnosti (IPCC, 2007b, str. 330–336).
Na podnebno ranljivost okolja območij z nizko obalo vpliva poleg posledic podnebnih
sprememb tudi delovanje človeštva, ki običajno v še večji meri prispeva k degradaciji okolja.
Kljub temu, da vsa obalna območja niso poseljena, so nekatera močno obremenjena s
posledicami delovanja človeštva. Pritisk na obalna območja se je dramatično povečal v 20.
stoletju in verjetno se bo sedanji pozitivni trend nadaljeval. Demografska rast na območjih z
nizko obalo vodi v širjenje kmetijskih površin, ribogojnic, gojilnic škampov, industrije,
poselitve in gozdnih plantaž. Slaba četrtina (23 %) svetovnega prebivalstva živi v 100kilometrskem obalnem pasu, ki je na nadmorski višini < 100 m. Rast števila prebivalcev na
obalnih predelih je približno trikrat hitrejša od svetovnega povprečja. Obala je privlačna za
širjenje gospodarskih dejavnosti, priseljevanje prebivalstva in razvoj mest ter turističnih
zmogljivosti. Priseljevanje prebivalstva na obalna območja je prisotno tako v razvitih državah
kot v državah v razvoju. Tako je kar 60 % od vseh 39 metropolitanskih mest na svetu, ki
imajo več kot 5 milijonov prebivalcev, v stokilometrskem obalnem pasu in le štiri od
šestnajstih, ki imajo več kot 10 milijonov prebivalcev, niso v njem. Nagla urbanizacija obale
ima številne okoljske posledice. Širjenje zatokov in poglabljanje morskega dna zaradi
ustvarjanja novih pomorskih poti ter gradnja pristaniških objektov in cevovodov povzročajo
vdiranje slane vode v podtalnico in zaslanjevanje tal na zalednih območjih (IPCC, 2007b, str.
319; Woodroffe, 2003, str. 476–497).
Pritisk prebivalstva na obale se je skozi 20. stoletje dramatično krepil in ta trend se očitno
nadaljuje tudi v 21. stoletju. Po ocenah scenarijev SRES bi se obalno prebivalstvo povečalo z
1,2 milijard v letu 1990 na 1,8–5,2 milijardi v letu 2080, odvisno od intenzivnosti
priseljevanja. Večanje števila obalnega prebivalstva povzroča dodatne pritiske nad površjem
in vodne vire v obliki gradnje jezov, slabitve akumulacije sedimentov ipd. Gosto poseljene
125
rečne delte, urbana območja ob nizkih obalah in koralni otoki so ključna žarišča ranljivosti
obalnega prebivalstva. Ta so prisotna tam, kjer močni pritiski na naravne vire sovpadajo z
nizko prilagoditveno zmogljivostjo prebivalstva. Tako imajo države v razvoju na območjih z
nizko obalo zelo ranljivo prebivalstvo (IPCC, 2007b, str. 317).
Neposredni učinki ravnanja obalnih prebivalcev precej bolj pospešujejo degradacijo
tamkajšnjega okolja kot učinki podnebnih sprememb. Najbolj neposredni učinki so
osuševanje mokrišč, krčenje mangrovskih gozdov in odvajanje odplak v priobalne vode. Še
bolj agresivne dejavnosti so izkopavanje peska, črpanje fosilnih goriv, pretiran ribolov,
vnašanje invazivnih bioloških vrst in gradnja protipoplavne infrastrukture. Načrtovani posegi,
kot so gradnja jezov, prekopov in drugih vodnih objektov, spreminjajo obliko obale, kroženje
vode in razporejanje sedimentov. Naravni sistemi so neposredno prizadeti že ob manjših
gradbenih posegih, kar velja zlasti za kroženje hranil in strukturo obalnih sipin. Zelo
občutljiva na posege človeštva je tudi razporeditev naravnih virov v obalnih ekosistemih. V
mangrovskih gozdovih in maršah je razporejanje naravnih virov v popolnem ravnovesju.
Kakršni koli posegi človeštva v njih močno ogrozijo zbiranje in preobražanje hranil, blažitev
delovanja valov in tropskih ciklonov, vezavo sedimentov ter stabilnost ekosistema (IPCC,
2007b, str. 319; Woodroffe, 2003, str. 476–497).
4.1.1.3. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA REČNE DELTE
Območja rečnih delt imajo zelo nizko nadmorsko višino in se še pogrezajo, zato so med vsemi
podnebnimi sistemi najbolj izpostavljena učinkom dviganja morske gladine. Človeške
dejavnosti, kot so črpanje podtalnice, gradnja jezov za zadrževanje sedimentov, in gradnja
protipoplavnih nasipov, povečujejo občutljivost njihovega okolja. Poleg tega so nekatere
gosto poseljene (Ganges, Bramaputra, Nil, Jangce) in dobro izkoriščene (zasipavanje naravnih
mokrišč) (Hardy, 2004). Rečne delte običajno oblikuje kombinacija delovanja reke, valovanja
in plimovanja. V tistih delih, kjer prevladuje delovanje reke, se delta polni z rečnimi
sedimenti in pri tem nastajajo nasipi in stranski rokavi, ki meandrirajo in se pretakajo, kar
ustvarja mrtve rokave na obalni ravnici. V delih delte, kjer prevladuje delovanje valov,
nastajajo nizi vzporednih peščenih grebenov v morju ob obalni črti, ki se sčasoma združijo v
peščene grebene. V tistih delih, pri katerih gre za izrazito delovanje plimovanja, se rokavi
razširjajo v lijakasta ustja. V deltah se izoblikujejo številne reliefne oblike, vendar je sočasno
dejaven le posamezen del delte in to običajno tisti, kjer prevladuje delovanje reke, medtem ko
na zapuščene dele delte, kjer je prisoten le šibki tok reke, bolj vplivajo dejavniki morja
(Woodroffe, 2003, str. 321–356).
Delte bolj kot posledice podnebnih sprememb ogroža neposredno ravnanje človeštva.
Zmanjševanje rečne akumulacije zaradi gradnje rečnih jezov in zmanjševanje plimovanja
zaradi gradnje protipoplavnih nasipov sta tipični posledici neposrednega delovanja človeštva.
Spremembe v odtekanju površinskih voda in akumulaciji rečnih sedimentov lahko bistveno
pripomorejo k podnebni ranljivosti delte. Površje delte Misisipija se tako zaradi
antropogenega krčenja akumulacije, zaslanjevanja tal in dviganja morske gladine v obalnih
maršah zelo hitro ugreza, saj je samo v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja delta izgubila
preko 1500 km² obalne marše. Do leta 2050 bi se lahko, ob nadaljevanju sedanjih trendov,
trajno potopilo še dodatnih 1300 km² površine. Nadaljnje dviganje morske gladine in krepitev
tropskih ciklonov lahko razmere še poslabšata. Izguba zaščitnih obalnih območij ima lahko
katastrofalne družbene posledice, kar je pokazal tudi primer tropskega ciklona Katrina
(Hayden, 2006; IPCC, 2007b, str. 326–328).
Rečne delte že dolgo veljajo za najbolj ranljiva območja na dviganje morske gladine. Slednje
lahko nadpovprečno prizadene številne gosto poseljene delte, kot so delte Gangesa in
Bramaputre, Nila, Mekonga, Misisipija ter Jangceja. Naravno ugrezanje površja, kot
126
posledica sprijemanja sedimentov, je okrepljeno zaradi izsuševanja, ki povečuje nevarnost
poplav zlasti v mestih, kot so Bangkok, New Orleans in Šanghaj (IPCC, 2007b, str. 326–328).
Najbolj izpostavljena država je Bangladeš, katerega večji del leži na območju rečne delte
Gangesa in Bramaputre. Kombinacija pospešenega dviganje morske gladine in večjih
ekstremnih odstopanj v višini morske gladine ima lahko velik vpliv na obalno prebivalstvo.
Interakcija dejavnikov, kot so raztezanje morja (posledica segrevanja zgornje plasti morja v
Bengalskem zalivu), monsunsko deževje, ugrezanje površja in dejavnosti človeštva, bi lahko
pripeljala do stanja, ko bi se območje še obstoječega mangrovskega gozda Sundarban
preobrazilo v območje gojenja škampov, kar bi znatno povečalo izpostavljenost obale
posledicam podnebnih sprememb (Singh, 2001).
Zemljevid 2: Ranljivost rečnih delt na dviganje morske gladine
Vir: Carboun (Splet 38)
Čeprav rečne delte ogroža dviganje morske gladine, so te bolj prizadete zaradi učinkov
delovanja človeštva. Ob analizi satelitskih posnetkov štirinajstih največjih rečnih delt je bilo v
obdobju 14 let zaznano izginotje mokrišč v skupni površini 15.845 km². Pravzaprav
propadajo vse rečne delte, vendar so za večino izgubljenih površin krive dejavnosti človeštva.
V Aziji, kjer so bile delte gosto poseljene že v starem veku, je izgradnja rečnih jezov
povzročila zmanjšanje rečne akumulacije in s tem okrepila abrazijo, kar ima obsežne
posledice za območja obalnega pasu. Samo v primeru reke Huang He se je stopnja
akumulacije rečnega materiala v delti zmanjšala z 1,1 milijarde na 0,4 milijarde ton/leto.
Posegi človeštva se bodo nadaljevali tudi v prihodnosti (IPCC, 2007b, str. 326–328).
Ranljivost delt bi zmanjšalo njihovo integrirano upravljanje. V primeru, da reke prinašajo
velike količine sedimentov, bi jih bilo smiselno prestreči in porabiti za nasipavanje površja.
Nasprotno so v Bangladešu celo ob podpori Svetovne banke nespametno uporabljali
sedimente za utrjevanje protipoplavnih nasipov, kar je še povečalo občutljivost delte na
dviganje morske gladine. S poglabljanjem odtočnih sistemov namreč povzročajo, da reke
sedimente odnašajo v morje, namesto da bi jih nasule po površju delte. Neustrezno ravnanje s
sedimenti pospešuje ugrezanje površja delte. Ta napaka je bila storjena tudi na območju delte
Misisipija, medtem ko v Egiptu podobni posegi niso mogoči, ker sedimenti zastajajo pred
Asuanskim jezom, kar je še slabše. Tudi morebitna rekonstrukcija jezu, s katero bi zmanjšali
127
težavo, ne bi bila smiselna, ker je tok reke prešibek, da bi omogočal novo sedimentacijo.
Ustreznejši prilagoditveni ukrep za zaščito delte bi bilo polderiranje (Hardy, 2004).
V 40 deltah po svetu živi okrog 300 milijonov ljudi in povprečna gostota prebivalstva znaša
okrog 500 preb./km². Med njimi imata največje število prebivalcev delta Gangesa in
Bramaputre in največjo gostoto prebivalstva delta Nila. Na območjih najbolj ogroženih rečnih
delt naj bi bilo do leta 2050 samo v deltah Gangesa in Bramaputre, Mekonga ter Nila
neposredno prizadetih okrog milijon prebivalcev. V vsaki od naslednjih devetih najbolj
prizadetih delt naj bi živelo več kot 50.000 prebivalcev in več kot 5000 v vsaki od naslednjih
dvanajstih. V istem obdobju naj bi na območju rečnih delt živelo tri četrtine podnebno
ogroženih prebivalcev Azije (Ericson idr., 2006).
Oblika površja teh območij je rezultat naravnega geomorfološkega razvoja, intenzivne rabe tal
in rasti nekaterih največjih urbanih aglomeracij na svetu. Številni prebivalci so že danes žrtve
poplav tako zaradi tropskih ciklonov kot zaradi sezonskih rečnih poplav (IPCC, 2007b, str.
326–328).
V Aziji je enajst večjih delt na rekah, ki odvajajo vodo s Tibetanske visoke planote. Te rečne
delte so za prebivalstvo Azije vitalnega pomena, saj zagotavljajo bivališče milijonom ljudi
vključno s prebivalci sedmih velemest. Delte na Kitajskem imajo tudi izrazit gospodarski
pomen in nudijo življenjski prostor številnim endemičnim biološkim vrstam. Povečana
pogostost in obseg poplav bi lahko bila usodnejša v velemestih, kot sta Bangkok in Šanghaj,
ki so že zdaj prizadeta zaradi antropogenega ugrezanja površja. Podnebne spremembe v
kombinaciji z delovanjem človeštva lahko povzročijo pomikanje obale v smeri kopnega tudi
za več metrov letno. Problemi, ki nastajajo v zvezi z vdori morske vode v podtalnico,
krčenjem mangrovskih gozdov, kmetijsko proizvodnjo in rečnim ribolovom, se lahko z
nadaljnjim spreminjanjem podnebja še poslabšajo (IPCC, 2007b, str. 326–328).
Rečne delte so lahko prizadete tudi zaradi pomanjkanja sedimentov, ki zastajajo pred jezovi
vzdolž rečnih tokov. Zastajanje sedimentov v zgornjih delih rečnega toka povzroča, da so
rečne delte še bolj ranljive na podnebne spremembe in dviganje morske gladine.
Spoprijemanje s posledicami podnebnih sprememb bo v prihodnosti predstavljalo velik izziv.
Trajnostni razvoj delt v tropskem in subtropskem delu Azije bo v prihodnosti v veliki meri
odvisen od politik in programov upravljanja, ki promovirajo integriran in koordiniran razvoj
rečnih delt in območij vzdolž rečnega toka, uravnotežen gospodarski razvoj ter celovito
zaščito pred vplivi reke, morja in človeštva (IPCC, 2007b, str. 326–328).
Jugozahodni rob delte Gangesa in Bramaputre porašča mangrovski gozd Sundarban, ki je
prav tako zelo ranljiv na spreminjanje podnebja. Mangrovski gozdovi prevladujejo v
interbibavičnem pasu subtropskih in tropskih obal v pasu med 25 ° severne in 25 ° južne
geografske širine. Rastišča mangrov kažejo kombinacijo pozitivnih posledic podnebnih
sprememb, kot sta povečevanje koncentracije CO2 in dvig temperature v ozračju, ter
negativnih, kot sta povečevanje slanosti morja in krepitev abrazije. Odzivnost poraslih
obalnih mokrišč na podnebne spremembe je slabo proučena. Vseeno je zelo verjetno, da je
obstoj mangrovskih gozdov odvisen tako od razpoložljivosti sedimentov kot od sposobnosti
priraščanja mangrov, s katerim izničijo učinke dviganja morske gladine. Mangrove razvijejo
koreninski sistem, s katerim si utrjujejo podlago, vendar lahko v primeru, da ni zadovoljivega
prirasta korenin, hitro pride do pomanjkanja šote. Motnje v rasti korenin povzročajo tropski
cikloni. Pri razvoju tal ima pomembno vlogo raven podtalnice, zato bi moralo biti več
pozornosti posvečeno hidrološkim vplivom, kot sta dviganje morske gladine in ravnanje z
vodnimi viri. Globalna ocena rasti mangrov je pokazala, da je stopnja vertikalne rasti različno
velika, vendar znaša povprečno 5 mm/leto. Ne glede na to se veliko mangrovskih obal ugreza
tudi zaradi dviganja morske gladine (IPCC, 2007b).
128
4.1.1.4. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA KORALNE GREBENE
Koralni grebeni so marsikje prizadeti zaradi kombinacije delovanja človeštva (pretirani
ribolov, onesnaževanje) in podnebnih sprememb. Izumiranje koral v Karibskem morju je
povezano z virusnimi obolenji in delovanjem tropskih ciklonov, medtem ko so koralni
grebeni v Tihem oceanu posebno izpostavljeni obdobjem beljenja zaradi toplejše vode v času
pojava El Niña (IPCC, 2007b, str. 330).
Beljenje koral zaradi izgubljanja simbiotskih alg in/ali njihovih pigmentov, so opazili na
številnih koralnih grebenih od zgodnjih 80. let 20. stoletja dalje. Pojav je zaznaven v času
sezonskega povišanja temperature in Sončevega obsevanja v zgornji plasti svetovnega morja.
Korale bledijo že v primeru, da se temperatura morja dvigne za 1 °C nad povprečni sezonski
temperaturni višek in pogosto v kombinaciji z močnim Sončevim obsevanjem. Čeprav si
nekatere korale sčasoma povrnejo svojo naravno barvo, sta lahko njihova rast in
razmnoževanje za daljše obdobje občutno zmanjšana. Če je beljenje dolgotrajno ali če se
temperatura zgornje plasti morja dvigne za 2 °C nad povprečni sezonski temperaturni višek,
korale poginejo. Večji obseg beljenja je bil opažen v obdobjih 1982–83, 1987–88 in 1994–95.
Nekaj beljenja se je pojavilo leta 1998 kot posledica izredno močnega pojava El Niña, ki je
nastopilo v enem izmed rekordno toplih let. Rezultati podnebnih modelov kažejo, da bodo v
prihodnosti toplotni pragovi preseženi še pogosteje, tako da bi se beljenje pojavljalo
pogosteje, kot bi se grebeni lahko obnavljali. Če bodo toplotni pragovi pri koralah ostali
nespremenjeni, bodo pogostejša beljenja in pogini v prihodnosti neizogibna, vendar s
precejšnjo prostorsko variabilnostjo, ki izhaja iz različne občutljivosti koralnih grebenov.
Slednja je posledica različne morske globine in različnih bioloških vrst. Zadnje raziskave so
dale nekaj hipotez, ki predvidevajo, da bi se lahko korale na beljenje prilagodile, tako da bi
zamenjale temperaturno občutljive simbiotske alge z manj občutljivimi, s čimer bi dvignile
svoj toplotni prag. Za obstoj koral je segrevanje zgornje plasti svetovnega morja nevarnejše v
kombinaciji z drugimi stresnimi dejavniki, kot je denimo zakisljevanje morja, ki povzroča
zmanjševanje koncentracije karbonatov v morski vodi. Korale in drugi apnenčasti organizmi
so močno podvrženi posledicam segrevanja morja. Beljenje je v preteklih desetletjih prizadelo
že številne koralne grebene, kar jim zmanjšuje pokritost s koralami in biotsko pestrost. Na
koralne grebene vplivajo tudi nepodnebni dejavniki s prevlado antropogenih. Pri ogroženosti
koralnih grebenov gre za kombinacijo globalnih podnebnih sprememb in lokalnih
antropogenih dejavnikov. Med slednjimi so litoralizacija, onesnaževanje morja, pretiran
ribolov in okrepljena sedimentacija, poleg njih pa še izkopavanje peska za potrebe
gradbeništva, lov na eksotične živali in prodiranje invazivnih bioloških vrst (IPCC, 2007b, str.
330).
Obsežno beljenje koral je povezano s segrevanjem zgornje plasti svetovnega morja, zlasti v
času sezonskega temperaturnega viška. Zelo obsežno beljenje je bilo opaženo na območjih
Indijskega oceana v povezavi z ekstremnimi pogoji El Niña v letu 1998. Številni koralni
grebeni so bili izpostavljeni toplotnim stresom že v 20. stoletju pa vendar je bilo beljenje
opaženo šele po letu 1980. Očitno imajo korale določene genetske in ekološke zmogljivosti
prilagajanja temperaturnim spremembam. Vseeno obstaja velika verjetnost, da se bo
prihodnje segrevanje morja za 1–3 ˚C poznalo v pogostejšem pojavljanju beljenja in v bolj
razširjenem poginu, če se korale ne bodo odzvale s prilagajanjem novim podnebnim
razmeram in s spremembami v sestavi simbiotskih alg. Tako bo sposobnost obstoja koralnih
grebenov v prihodnosti verjetno odvisna od obsega drugih antropogenih dejavnikov in
pogostostjo pojavov beljenja (IPCC, 2007b, str. 330).
Poleg beljenja obstajajo še druge grožnje obstoju koralnih grebenov, ki so povezane s
podnebnimi spremembami. Povečana koncentracija CO2 v morski vodi bo vodila v njeno
zakisljevanje oz. v zmanjšanje sposobnosti tvorjenja apnenčastih struktur morskih
129
organizmov. Koncentraciji CO2 v ozračju in zgornji plasti svetovnega morja sta v ravnotežju.
Če se koncentracija CO2 v ozračju poveča, se ga več raztopi v svetovnem morju. Ta v vodi
tvori ogljikovo kislino, ki je šibka, a pomembno zniža pH morske vode. Naravni pH morske
vode je rahlo bazičen (8,16), čemur je prilagojeno življenje v njem. Od začetka
industrializacije se je znižal že za 0,1 pH enot. Kemično ravnotežje v morski vodi se lahko
zelo hitro poruši. Najbolj prizadete so populacije koral in tudi školjk ter drugih lupinarjev. V
bolj kislem okolju začne primanjkovati karbonatnih ionov, ki so osnovni gradniki apnenčastih
struktur morskih organizmov. Ob zdajšnjih trendih bo ob koncu 21. stoletja sprememba v
kislosti svetovnega morja trikrat večja in stokrat hitrejša od sprememb na prehodu iz ledene v
medledeno dobo. Tako naglih in velikih sprememb v kislosti ocena ni bilo že vsaj 21
milijonov let, zato se verjetno številni morski organizmi na spremembe ne bodo prilagodili
(SMD, 2012, str. 26).
Rušenje koralnih grebenov lahko povzroči intenzivnejše valovanje, kar bi povečalo abrazijo
koralnih otokov. Dviganje morske gladine v prihodnjih desetletjih bo verjetno dodatno
ogrožalo prizadete grebene. V času zgodnjega holocena je rast koralnih grebenov sledila
dviganju morske gladine zaradi taljenja ledenih pokrovov. Počasna rast gladine morja
povzroča trajno potopitev nekaterih grebenov in rekolonizacijo koral, a le tam, kjer so prvotna
območja bibavičnega pasu postala primerna za razvoj koral (IPCC, 2007b, str. 330).
Veliko koralnih grebenov je prizadetih zaradi tropskih ciklonov. Poškodbe so po obsegu
različne, od manjših poškodb najbolj lomljivih koral, do uničenja večine koral na grebenu
večjih razsežnosti in zasipanja poseljenih grebenov z zdrobljenimi delci. Tropski cikloni
povzročajo velike motnje v sestavi in številčnosti koral, zaradi česar potrebujejo grebeni daljši
obnovitveni čas. Zaporedje usedlin na vrhu grebenov priča o delovanju tropskih ciklonov v
preteklosti. Raziskave na severnem delu Velikega koralnega grebena v Avstraliji niso
pokazale večjih odstopanj v pogostosti tropskih ciklonov v zadnjih 5000 letih. Večja silovitost
tropskih ciklonov ima lahko uničujoče posledice tako za greben kot za prebivalce koralni
otokov (IPCC, 2007b, str. 330).
Obstajajo tudi delne ugotovitve, ki kažejo, da lahko globalno segrevanje povzroči krepitev
koralnih območij. Tako je bilo na Floridi opaženo širjenje korale Acropora v smeri proti
severu, kljub poslabšanju stanja na koralnih grebenih Karibskega morja, vendar je tam tudi
nekaj omejevalnih okoliščin, kot so manjša biotska pestrost in omejenost površin s primerno
podlago za razvoj koralnih grebenov (IPCC, 2007b, str. 330).
Usoda majhnih koralnih otokov je še posebej zaskrbljujoča. Zdajšnji koralni otoki v
Indijskem in Tihem oceanu so nastali v preteklem tisočletju, ko se je morska gladina
zniževala. Usoda teh otokov zaradi dviganja morske gladine ostaja nejasna. Treba bo
ugotoviti kritični prag sprememb, ki bi lahko onemogočil obstoj ekoloških in družbenih
sistemov na koralnih otokih. Reševanje problema omejuje pomanjkanje podatkov, lokalnih
raziskav o škodi in gospodarskih dejavnosti, ki bi lahko omogočile obnavljanje koralnih
otokov oz. celih malih otoških držav, kot so Maldivi, Kiribati in Tuvalu (IPCC, 2007b, str.
330).
4.1.2. PODNEBNA RANLJIVOST PREBIVALSTVA OBMOČIJ Z
NIZKO OBALO
Medtem ko je koralne grebene in polarna območja globalno segrevanje spodnje plasti ozračja
že prizadelo so rečne delte in koralni otoki izredno izpostavljeni dviganju morske gladine in
spremljajočim dejavnikom. Vplivi na družbo in gospodarstvo so odvisni od silovitosti in
pogostosti obstoječih procesov in izrednih naravnih dogodkov. Gosto poseljene obale
Vzhodne, Južne in Jugovzhodne Azije so že izpostavljene delovanju silovitejših in
130
pogostejših tropskih ciklonov, katerim se bodo v prihodnosti pridružile še druge posledice
podnebnih sprememb (IPCC, 2007b, str. 330–331).
Tveganje izrednih vremenskih dogodkov trenutno nosijo predvsem države v razvoju, vendar
so posledicam naravnih nesreč podvržene tudi razvite države. Škodo, ki jo utrpi določena
skupnost, je običajno opredeljena z izgubo bivališč in številom smrtnih žrtev, medtem ko ni
upoštevana posredna škoda v poslovanju, družbenih odnosih, raznih ustanovah, naravnih virih
in okolju. Iskanje načina za ovrednotenje tovrstne škode predstavlja vse večji izziv (IPCC,
2007b, str. 337–338).
V primeru naravne nesreče se poslabšajo odnosi med družinskimi člani predvsem zaradi
gmotnih težav vključno z izgubo delovnih mest, poslabšanja bivalnih pogojev in motenj v
javnih storitvah, kot sta izobraževanje in zdravstveno varstvo. Posredna škoda nastane zaradi
zdravstvenih problemov, ki so posledica poškodovanih bivališč, prizadetosti javnih služb,
temperaturnih skrajnosti, okužene hrane, onesnažene pitne vode in kužnih bolezni. Družine so
zaradi izrednih razmer izpostavljene stresu, ki vodi v medsebojne konflikte (IPCC, 2007b, str.
337–338).
Med vsemi izrednimi vremenskimi dogodki so najhujši tropski cikloni, ki imajo na obalnih
območjih največje gospodarske, družbene in okoljske posledice. Vsako leto je tropskim
ciklonom izpostavljenih več kot 119 milijonov ljudi (UNDP, 2004). V zadnjih dveh
desetletjih 20. stoletja je zaradi posledic tropskih ciklonov umrlo več kot 250.000 ljudi. Od
celotnega števila žrtev jih odpade na Bangladeš 60 %. Število žrtev se je v zadnjih letih
zmanjšalo na račun boljšega obveščanja, pripravljenosti in osveščenosti prebivalstva ter
večjega občutka za javno odgovornost (ISDR, 2004). Najbolj so izpostavljene regije z gosto
poseljenim obalnim območjem, kot so rečne delte na Kitajskem, Filipinih, Japonskem, v Indiji
in Bangladešu (UNDP, 2004). Čeprav se za enkrat na Japonskem pogostost tropskih ciklonov
na letni ravni ne spreminja, število katastrof počasi upada, kar je posledica vse boljših
zaščitnih ukrepov oz. visoke prilagoditvene zmogljivosti japonske družbe. Kljub temu
celoletna globalna škoda zaradi tropskih ciklonov še vedno presega 250 milijonov USD.
Stanje se slabša na jugovzhodni obali ZDA, kjer se silovitost in pogostost tropskih ciklonov
povečujeta in se bosta verjetno tudi v prihodnosti (IPCC, 2007b, str. 338–339).
Veliko škode povzroča tudi abrazija obale. Zaradi nje je bila v letu 2004 prizadeta petina
obale EU, ob tem, da se obala fizično krči za ≈ 15 km²/leto. Po ocenah za leto 2001 je bilo za
izvajanje zaščitnih ukrepov porabljenih 4 milijarde USD, kar je za ≈ 30 % več kot leta 1986
(Eurosion, 2004).
Raziskave o vplivih in posledicah podnebnih sprememb na družbo so pokazale naslednje
značilnosti (IPCC, 2007b, str. 330–331):
 na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva v veliki meri vplivajo velike regionalne
razlike v vplivu podnebnih sprememb, občutljivosti obal in družbeni razvitosti,
 ranljivost na posledice podnebnih sprememb je močno povezana z različno stopnjo
družbeno-gospodarskega razvoja; obstajajo tudi velike razlike v ogroženosti obal ob
upoštevanju različnih scenarijev izpustov toplogrednih plinov,
 kljub možni ustalitvi dviganja morske gladine v prihodnosti ni jasno kakšne bodo
dolgoročne posledice, kateri vplivi bodo izginili in kateri bodo le odloženi s
stabilizacijo koncentracije toplogrednih plinov v ozračju,
 podnebna ranljivost nekega območja se pokaže ob izrednem vremenskem dogodku, ki
bolj prizadene države v razvoju kot razvite države zaradi različne stopnje
prilagoditvene zmogljivosti; tako je npr. prebivalstvo gosto poseljenih obalnih
območij Indije, Kitajske in Bangladeša bolj ranljivo od prebivalstva razvitejših
koralnih otokov.
131
4.1.2.1. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA OSKRBO S PITNO VODO IN
ZDRAVJE
Neposredni vpliv dviganja morske gladine na zaloge pitne vode na območjih z nizko obalo se
kaže najprej v vdiranju morske vode v podtalnico in rečne sisteme ter krepitvijo poplavljanja,
valovanja in tropskih ciklonov. Območja z nizko obalo imajo nadpovprečno demografsko
rast, kar povečuje pritiske na usihajoče zaloge pitne vode (IPCC, 2007b, str. 331).
Morska voda vdira v plitve obalne vodonosnike zaradi številnih naravnih in družbenih
dejavnikov. Posledice vdiranja so odvisne od: velikosti vodonosnikov, geoloških lastnosti,
stopnje umikanja podtalnice, pritoka sladke vode iz zaledja, podvodnega pritoka podtalnice in
količine padavin. Čeprav se padavine in poplave s spreminjanjem podnebja na obalah v
povprečju krepijo, se zaloge podtalnice krčijo zlasti na sušnih obalnih območjih. Tako npr.
dviganje morske gladine v Bengalskem zalivu povzroča zaslanjevanje rečne vode v rečnih
rokavih delte Gangesa in Bramaputre (IPCC, 2007b, str. 331).
Najbolj prizadeti so: države v razvoju s suhim podnebjem in obsežnimi območji obalnih nižin,
obalna velemesta (zlasti azijska ob Tihem oceanu) ter majhne otoške države. Ocene bodočega
stanja zalog pitne vode so nezanesljive zlasti tam, kjer poraba vode sezonsko močno niha. Pri
ocenjevanju je treba upoštevati tudi porabo vode, ki je potrebna za namakanje (IPCC, 2007b,
str. 331).
Na osnovi scenarijev SRES so izdelane ocene, ki predvidevajo, da bi velike težave z vodo
nastopile sredi 21. stoletja, ko bi število prebivalstva postalo problematično. Kritične regije z
visoko občutljivostjo na vodne strese, kot so nekatere obale na zahodni strani Južne Amerike
in obala Alžirije obstajajo že danes (IPCC, 2007b, str. 331).
Zdravstveno stanje obalnega prebivalstva je zelo občutljivo na podnebne spremembe in ga
zlasti ogrožajo izredni vremenski dogodki, kot so poplave, tropski cikloni in suše.
Izpostavljenost nizkih obal je pri tem največja. Vpliv podnebnih sprememb na zdravje
prebivalstva bo v prihodnosti pogojen s splošnim zdravstvenim stanjem prebivalstva, z
njegovo kljubovalnostjo, z nadzorom nad nalezljivimi boleznimi in drugimi zdravstvenimi
ukrepi. Obalno prebivalstvo, ki je pretežno odvisno od virov morske hrane, je zelo ranljivo v
zdravstvenem in gospodarskem smislu. Tudi ekološki procesi v morju, ki so povezani s
segrevanjem morske vode, vplivajo na izpostavljenost koleri in drugim črevesnim boleznim,
cvetenju morja ter zastrupitvi z ribami in morskimi sadeži (IPCC, 2007b, str. 334–335).
Kljub temu prepričljivih dokazov o vplivu podnebnih sprememb na zdravje ni. Na
zdravstveno stanje prebivalstva bolj kot same podnebne spremembe slabo vplivajo neugodne
družbeno-gospodarske razmere na določenem območju (IPCC, 2007b, str. 334–335).
4.1.2.2. VPLIV PODNEBNIH SPREMEMB NA GOSPODARSTVO
Podnebne spremembe imajo med vsemi gospodarskimi dejavnostmi najslabši vpliv na
kmetijstvo. Na ribolov poleg podnebnih sprememb slabo vplivajo tudi družbeni dejavniki, kot
so: pretiran ribolov, uničevanje habitatov in degradacija morja. Možno povečanje potenciala
kmetijske proizvodnje zaradi ugodnih vplivov podnebnih sprememb in večje koncentracije
CO2 v ozračju bi lahko izboljšalo oskrbo s hrano, vendar obstaja visoka stopnja prostorske
variabilnosti. Tako bi npr. podnebne spremembe blagodejno vplivale na kmetijstvo v Severni
Evropi, medtem ko bi v Južni, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi prišlo do njegovega krčenja
(IPCC, 2007b, str. 333).
Na poljedelstvo bi lahko negativno vplivali: pogostejši izredni vremenski dogodki, okrepljeno
deževje in daljša sušna obdobja. Okrepljeno delovanje tropskih ciklonov ima že zdaj
negativne posledice na kmetijstvo obalnih območij npr. na nasade kokosove palme v Indiji in
sladkornega trsa ter banan v avstralskem Queenslandu. Na kmetijstvo obalnega pasu
132
negativno vpliva tudi dviganje morske gladine. Modeli poplavljanja so pokazali občutno
poslabšanje razmer na območjih nasadov riža v delti Mekonga, še preden bi se morska
gladina dvignila za 0,2–0,4 m. Poplave in zaslanjevanje v prihodnosti ogrožajo tudi nasade
oljnih in kokosovih palm v Beninu ter na Slonokoščeni obali in nasade manga, indijskih
oreščkov ter kokosovih palm v Keniji (IPCC, 2007b, str. 333).
Na podnebne spremembe so prav tako zelo občutljivi obalni gozdovi, kar je pokazal primer
tropskega ciklona Katrina. Prirast gozdov na območjih pogozdovanja na vzhodni obali
Severnega otoka v Novi Zelandiji je vse manjša zaradi zmanjševanja količine padavin.
Zaslanjevanje tal in vse pogostejše poplave, ki jih povzroča dviganje morske gladine,
zmanjšujejo obnovitveno sposobnost dreves vključno z mangrovami, ki so že tako ogrožene
(IPCC, 2007b, str. 333).
Podnebne spremembe bodo imele v prihodnosti močan negativni vpliv na biotsko pestrost,
vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Biološke vrste obalnega pasu bodo bolj
prizadete kot morske in tiste v zmerno toplem pasu bolj kot tropske. V Evropi se bodo jate
sardin in sardel verjetno pomaknile proti severu Severnega morja. Spremenijo se lahko
ekosistemi in produktivnost obalnih lagun, kar bo predvsem odvisno od sprememb na
območju mokrišč, dotoka sladke vode in vdiranja soli, torej tistih dejavnikov, ki vplivajo na
obstoj številnih bioloških vrst. Okrepljeno delovanje El Niña in segrevanje zgornje plasti
morja, spremenjene lastnosti vetrov in pomanjkanje kisika v vodi bi lahko skrčili območja
drstišč in lovišč sardel v Peruju. Prav tako je zaskrbljujoč podatek, da lahko podnebne
spremembe povečajo cvetenje morja in okuženost voda s patogenimi mikroorganizmi, kar bi
imelo negativen vpliv na morske organizme in ljudi. Kljub temu je korelacija med
segrevanjem in cvetenjem morja še vedno majhna. Tudi obseg evtrofikacije obalnih voda bo
verjetno različen zaradi različnega stanja posameznih obal. Zaskrbljujoče je tudi zakisljevanje
svetovnega morja, čeprav so posledice še vedno slabo raziskane. Podnebne spremembe bodo
slabo vplivale tudi na akvakulture, vendar je tudi na tem področju še precej neznank (IPCC,
2007b, str. 333).
Podnebne spremembe lahko močno vplivajo na obalni turizem, ki je močno odvisen od
»sonca, morja in peska«. Z globalnega vidika je želja po ugodnem podnebju glavni dejavnik
turističnih potovanj iz Severne in Srednje Evrope v Sredozemlje (16 % svetovnega turizma)
in iz Severne Amerike na Karibsko otočje (1 % svetovnega turizma). Po ocenah Svetovne
trgovinske organizacije bo leta 2020 število mednarodnih turistov naraslo na 1,5 milijard
(WTO, 2003).
Podnebne spremembe lahko vplivajo na turizem neposredno v obliki izbire turistične
destinacije in posredno v obliki pomikanja obal zaradi dviganja morske gladine. Turisti se
odločajo za posamezno destinacijo na osnovi svoje starosti in višine dohodka. Na odločitve o
destinaciji vpliva tudi vse večja okoljska osveščenost prebivalstva glede interakcije med
tanjšanjem ozonske plasti in spreminjanjem podnebja, ki povečuje izpostavljenost kože UV
žarkom. Segrevanje spodnje plasti ozračja na splošno na turizem vpliva ugodno, razen na
območjih kjer dviganje morske gladine povzroča degradacijo plaže in izvajanje
prilagoditvenih ukrepov ni smiselno. Negativni vplivi podnebnih sprememb se kažejo še v
propadanju koralnih grebenov, medtem ko spremembe v temperaturi in padavinskih režimih
lahko vodijo v težave v oskrbi s pitno vodo in posledično v zmanjševanje turistične dejavnosti
(IPCC, 2007b, str. 335–336).
Podnebne spremembe lahko vplivajo na mednarodne turiste pred in med potovanjem in na
destinaciji sami. Ker je turizem še vedno v vzponu, bodo nanj podnebne spremembe veliko
manj vplivale, kot na rast prebivalstva in na nekatere druge gospodarske panoge. Višje
temperature zraka bodo vplivale na spremembo destinacij zlasti v Evropi. Poletni vročinski
valovi v Južni Evropi bi lahko vodili v prestavljanje viška turistične sezone v spomladanski in
jesenski čas in rast turistične dejavnosti ob Severnem in Baltskem morju (Kajfež Bogataj,
133
2008, str. 48–49). Čeprav so nove podnebne niše nujne, empirični podatki ne kažejo
zmanjšanja pomena destinacij na toplejših območjih. Križarjenje je npr. povsem neobčutljivo
na dviganje morske gladine. Na tropskim ciklonom najbolj izpostavljenih obalah bo cena
zavarovanja za turiste stalno rasla ali pa bo postalo zavarovanje neučinkovito. V letu 2004 so
štirje zaporedni tropski cikloni na Floridi povzročili ogromno škodo v turistični infrastrukturi
in izgube v poslovanju (IPCC, 2007b, str. 335–336).
4.1.2.3. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA
Podnebna ranljivost določene skupnosti je odvisna od podnebne izpostavljenosti in
občutljivosti okolja ter njene prilagoditvene zmogljivosti, ki je močno odvisna od stopnje
družbeno-gospodarske razvitosti. V prihodnosti bo proces izvajanja prilagoditvenih ukrepov
večji izziv za države v razvoju kot za razvite. Sposobnost prilagajanja je zelo pomemben
dejavnik žarišč družbene ranljivosti, saj je izpostavljenost obal na globalni ravni porazdeljena
dokaj enakomerno. Nekatere obalne skupnosti imajo visoko prilagoditveno zmogljivost, zato
so precej manj ranljive na podnebne spremembe. Ranljivost skupnosti se dodatno krepi z
rastjo števila prebivalstva. Brez ustreznih finančnih in drugih virov bo ranljivost prebivalstva
v državah v razvoju bistveno večja od ranljivosti prebivalstva v razvitih državah, čeprav je v
prvih pri nekaterih izražen velik družbeno-politični interes po zaščiti ali premestitvi
ogroženega prebivalstva. Med posameznimi državami v razvoju obstajajo razlike v stopnji
ranljivosti in tudi razvite države niso odporne pred izrednimi vremenskimi dogodki (IPCC,
2007b, str. 336).
Cena prilagoditvenih ukrepov na ogroženih območjih je bistveno nižja od cene morebitnega
odpravljanja posledic škode po podnebnih dogodkih. Finančne izgube, ki nastajajo ob
naravnih katastrofah, so na splošno ogromne in prizadenejo gospodarstvo, prebivalstvo,
bivališča, javno infrastrukturo, oskrbo z naravnimi viri in okolje samo, medtem ko lahko
prilagoditveni ukrepi prinesejo številne dodatne razvojne prednosti celo v primeru, da do
katastrofe ne pride. Po ocenah najbolj pesimističnega scenarija SRES bi dviganje morske
gladine v kombinaciji z drugimi posledicami podnebnih sprememb, kot je krepitev silovitosti
tropskih ciklonov, povzročila, da bi večina koralnih otokov postala za poselitev neprimerna,
kar kaže na nujnost izvajanja prilagoditvenih ukrepov (IPCC, 2007b, str. 342–344).
Obale številnih evropskih in vzhodnoazijskih držav, kot sta Nizozemska in Japonska, imajo že
tradicionalno zasnovano obrambo pred poplavami in abrazijo. Od umetne zaščite obal so
zlasti odvisna številna velemesta, kot so Tokio, Šanghaj, Hamburg, Rotterdam in London. Ti
urbani kompleksi so ranljivi že na manjše podnebne dogodke. Posebno izpostavljena so
obalna mesta na območjih depresij, kot je New Orleans, saj je verjetnost porušenja obalnih
nasipov ob ekstremno visoki vodi zelo velika. Podnebne spremembe in dviganje morske
gladine povečujejo verjetnost poplav, zato veliko mest načrtuje utrditev protipolavnih
objektov, kot so nasipi in zapornice, na primer: nasipi ob Temzi v Londonu, objekti na
Nizozemskem in v Šanghaju ter načrti zaščite Benetk (Hardy, 2004).
Poznavanje lastnosti poplavljanja se izboljšuje, vendar je natančno lociranje morebitnih
poplavnih žarišč težko izvedljivo, saj je pojavljanje poplav odvisno od številnih
nepredvidljivih družbenih, tehničnih in okoljskih dejavnikov. V naslednjih desetletjih bo
število poplavno ogroženih prebivalcev še naprej raslo. Pri tem izstopajo azijske države, kot
so Bangladeš, Kitajska, Japonska, Vietnam in Tajska, ki imajo že zdaj težave s poplavami
obal. Zelo ogrožene so tudi obale Vzhodne Afrike, saj se problemi pojavljajo v kombinaciji
tropskih ciklonov in hitre rasti števila obalnega prebivalstva (IPCC, 2007b, str. 333–334).
Po ocenah IPCC-ja bosta v 21. stoletju najbolj poplavno ogroženi Afrika in Azija. Scenariji
podnebnih sprememb, ki upoštevajo dviganje morske gladine, za ta območja predvidevajo
134
očitno poslabšanje stanja v 80. letih 21. stoletja. Krepitev tropskih ciklonov in antropogeno
ugrezanje površja bi lahko stanje še poslabšala (IPCC, 2007b, str. 333–334).
Na oceno obsega poplav v prihodnosti vplivajo stopnja dviganja morske gladine, družbenogospodarsko stanje in izvajanje prilagoditvenih ukrepov. Po projekcijah vseh scenarijev SRES
človeštvo v 21. stoletju ne bo izvajalo ustreznih protipoplavnih ukrepov, ki bi v primeru dviga
morske gladine za 0,4 m preprečili več kot 100 milijonov žrtev letno. Morebitna nadgradnja
protipoplavne infrastrukture bi lahko bistveno zmanjšala posledice poplav, vendar je ta
povezana z ogromnimi finančnimi vložki, ki jih večina prizadetih držav ne bo zmogla (IPCC,
2007b, str. 333–334).
Razvite države bodo pričakale učinke dviganja morske gladine bistveno bolj pripravljene kot
države v razvoju, saj so za preprečevanje in odpravo posledic potrebni znanje in velika
finančna sredstva. Po mnenju Hardya bi škoda zaradi dviganja morske gladine za 1 m samo v
ZDA povzročila (Hardy, 2004):
 trajno potopitev 30.000 km² površja,
 uničenje 26–82 % obalnih mokrišč,
 trajno potopitev 13.000–26.000 km² suhe obale,
 stroške za 270–475 milijard USD zaradi izgube ekstenzivnih zemljišč in stroškov
prilagoditvenih ukrepov, pri čemer intenzivna zemljišča niso vključena.
V večjih urbanih središčih, kot so New York, Washington, London in Amsterdam, bi stroški
za izgradnjo zaščitnih objektov znašali več bilijonov USD. Nizozemsko, državo z najdaljšo
tradicijo varovanja obale, bi popolna zaščita pred dvigom morske gladine za 0,5 m stala 3,5
bilijonov USD (Hardy, 2004). Ocene stroškov so tako visoke, da bi jih razvite države težko
poravnale, države v razvoju pa nikakor, medtem ko bi dodatne težave povzročali še spori med
različnimi interesnimi skupinami (Hardy, 2004).
Dober primer družbenega nesoglasja so Benetke, ki se ugrezajo že več stoletij. Že leta 1966
so bili izdelani načrti za izgradnjo premičnih zapornic, ki bi ločile mestno jedro in laguno od
morja, vendar do izgradnje do danes ni prišlo. Kljub vsakoletnemu poplavljanju osrednjega
trga, mesta niso zaščitili. V drugi polovici 20. stoletja se je število prebivalstva več kot
prepolovilo, tudi zaradi vse pogostejšega poplavljanja. Pričakovani lokalni dvig morske
gladine za 0,3 m do leta 2100, bi povzročil trajno potopitev trga. Zapornice bi mesto stale
2,5–3 milijarde USD (Hardy, 2004).
Države v razvoju bodo prizadete bistveno bolj kot razvite. Te verjetno ne bodo sposobne niti
tehnološko niti finančno speljati zahtevnih inženirskih posegov. Egipt, južna Kitajska in
Bangladeš so regije, ki bodo verjetno v prihodnosti prispevale največ podnebnih selivcev.
Za prodiranje morja ni krivo samo dviganje morske gladine, temveč predvsem drugi naravni
procesi in antropogeni posegi, kot so zmanjševanje vnosa sedimentov, vdori slane vode,
melioracijski postopki (drenažiranje, nasipavanje) in krčenje mangrovskih gozdov. Najbolj
izpostavljeni deli obalnih območij so mokrišča. Na Kitajskem je večina mokrišč že
melioriranih in zavarovanih z nasipi. V Maleziji so mokrišča spremenili v riževa polja, v
Senegalu in Nigeriji uničuje mokrišča napredovanje slane vode, delta Nila pa se ugreza zaradi
pomanjkanja recentnih rečnih sedimentov, ki zastajajo za višje ležečimi jezovi. Obalna
mokrišča so že danes tako močno prizadeta, da bodo v glavnem uničena že pred večjimi
učinki dviganja morske gladine nato pa dokončno, saj verjetno ne bo dovolj sredstev niti za
zaščito intenzivnih površin (Hardy, 2004).
Boljše zaščite bodo deležna večja mesta. V zadnjih stotih letih se je Šanghaj zaradi
antropogenih posegov ugreznil za slabe 3 m in strokovnjaki menijo, da se je proces ustavil.
Nasprotno se mesto Tianjin še vedno pogreza za kar 0,05 m/leto, kar povečuje njegovo
ranljivost. Dvig morske gladine za 1 m bi v kombinaciji z uničujočim tropskim ciklonom
lahko začasno potopil kar 96 % mesta. V Aleksandriji so zaenkrat najbolj na udaru mestne
135
peščene plaže, katerim mestne oblasti posvečajo veliko pozornosti v obliki nasipavanja s
svežimi sedimenti v kombinaciji z drugimi prilagoditvenimi ukrepi. Pomemben prilagoditveni
ukrep je tudi prepoved gradnje objektov ob obali. V Urugvaju imajo za to ustrezno zakonsko
ureditev, medtem ko je v Venezueli priobalna gradnja ustaljena praksa. V Senegalu še vedno
pospešeno gradijo hotelske komplekse tik ob obali. Kljub temu je obalno turistično
gospodarstvo povsem odvisno od stanja peščenih plaž, kar sili oblasti v njihovo stalno
vzdrževanje (Hardy, 2004).
Prilagoditveni ukrepi močno prispevajo k zmanjševanju škode, saj ta ob ustreznem varovanju
doseže le 8 % tiste, do katere bi prišlo brez ustreznega ukrepanja. Najpogostejši zaščitni
ukrepi so: nasipanje plaž, gradnja zaščitnih objektov in utrjevanje pristanišč. Višina stroškov
je odvisna od pomembnosti posameznih ukrepov. Nasipanje plaž predstavlja > 35 % stroškov
(v Urugvaju 98 %), gradnja zaščitnih zidov je najcenejša (v Nigeriji > 50 % stroškov),
medtem ko utrjevanje pristanišč predstavlja > 20 % stroškov. Poleg navedenih so še stroški
preseljevanja prebivalstva (Hardy, 2004).
Kot sta pokazali prvi dve poročili IPCC-ja iz let 1996 in 2001 (AR1, AR2), so posamezna
prizadevanja za zmanjšanje nevarnosti pred podnebnimi spremembami na obalnih območjih
manj učinkovita od ukrepov programa Integriranega upravljanja obalnega območja (angl.
Integrated coastal zone management - ICZM), ki vključuje dolgoročno načrtovanje na državni
in mednarodni ravni (IPCC, 2007b, str. 340).
Načrtovanju prilagoditvenih ukrepov predstavljajo velik izziv aktualni izredni vremenski
dogodki. Težavo predstavljajo nenatančne ocene možnih načinov odzivanja obalnih območij
na dejavnike podnebnih sprememb. Zelo pomembno je poznavanje meje do katere se obalna
območja lahko prilagodijo in še naprej služijo življenju obalnega prebivalstva. Obratno lahko
pomanjkljivo znanje o delovanju obalnih sistemov zmanjša ali celo izniči učinek
prilagoditvenih ukrepov. Dolgoročna učinkovitost in izvajanje preprostih ukrepov, kot je
nasipanje plaž, sta vprašljiva zaradi raznolikih ciljev znotraj ICZM-ja. Nerešeno ostaja tudi
vprašanje, kdo bo imel od prilagoditvenih ukrepov koristi in kdo bo kril njihove stroške.
Potrebno bi bilo tudi dvigniti osveščenost prebivalstva glede pomena ukrepanja (IPCC,
2007b, str. 340–342).
ICZM predstavlja veliko priložnost, da se problemi rešujejo kompleksno in velja za
najprimernejši proces spoprijemanja s posledicami podnebnih sprememb in dviganja morske
gladine ter z drugimi obalnimi izzivi. Dviganje prilagoditvene zmogljivosti je pomemben del
ICZM-ja in velja za enega od tistih ukrepov, ki ohranjajo trajnostni razvoj obalnega pasu in
upošteva posledice podnebnih sprememb. Ukrepi se morajo izvajati v širšem okviru
načrtovanja in upravljanja obalnih območij. ICZM se osredotoča na vključevanje in
uravnoteženje številnih ciljev v procesu načrtovanja. Načelo enakomernega razdeljevanja
družbenih in okoljskih dobrin je ključni dejavnik trajnostnega razvoja ICZM-ja, vendar je
težko dosegljiv. Pri tem je treba upoštevati pravne in institucionalne okvire, ki podpirajo
načrtovanje na lokalni in državni ravni. Različne družbene skupine imajo različne in pogosto
konfliktne poglede na to, kateri razvojni cilji in okoljski ter družbeni pomisleki imajo
prednost (IPCC, 2007b, str. 340–345).
Sposobnost obalnega sistema, da si po naravnih nesrečah opomore in s svojimi naravnimi viri
ponovno služi potrebam človeštva, je testirana z naraščajočo pogostostjo. Potrebno je širše
proučevanje odpornosti obalnih območij in aktivno utrjevanje njihove prilagoditvene
zmogljivosti (IPCC, 2007b, str. 340–345).
S pomanjkanjem fizičnih, gospodarskih in institucionalnih možnosti za zmanjševanje
družbenega tveganja se zmanjšuje prilagoditvena zmogljivost prebivalstva, a po drugi strani
tudi najvišja stopnja prilagoditvene zmogljivosti ne zadostuje, če hkrati ni zavezanosti družbe
k trajnostnemu razvoju (Luers in Moser, 2006).
136
Na podnebne spremembe se odzivata tako prilagoditev, ki vključuje načrtovanje in
upravljanje obalnega območja, kot blažitev, ki vključuje zmanjševanje izpustov toplogrednih
plinov, zato je primerna njuna skupna obravnava. Dviganje morske gladine se na
zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov odziva počasneje od drugih posledic podnebnih
sprememb, zato ga blažitev sama ne more ustaviti. Prilagoditveni ukrepi lahko zmanjšajo
učinke podnebnih sprememb v kratkem času, medtem ko blažilni ukrepi delujejo bolj
dolgoročno in na globalni ravni zaradi bistveno daljšega odzivnega časa. Blažitev vseeno
zmanjšuje stopnjo dviganja morske gladine v prihodnosti in upočasnjuje in omejuje potrebo
po prilagoditvenih ukrepih, zato vsaka odgovorna politika prilagoditev in blažitev obravnava
vzajemno. Zapostavljanje oz. prelaganje izvajanja prilagoditvenih ukrepov pomeni
podcenjevanje posledic podnebnih sprememb, zato je proučevanje prihodnjega razvoja
podnebnih sprememb smiselno. To omogoča izdelavo ustreznih strategij, ki vključujejo tako
blažilne kot prilagoditvene ukrepe (IPCC, 2007b, str. 340–345).
Obalna območja so dinamična, prostorsko omejena in razvojno privlačna. Omenjene lastnosti
lahko pripeljejo do številnih stresov, ki pogosto povzročajo degradacijo območij in izgube v
dejavnostih, ki so odvisne od obalnih naravnih virov. Nagel gospodarski razvoj obalnih
območij povečuje njihovo ranljivost tudi brez vplivov podnebnih sprememb. V 20. stoletju se
je samo iz notranjosti Kitajske preselilo na obalno območje okrog 100 milijonov ljudi, kar je
prispevalo k naglemu gospodarskemu razvoju, a hkrati povzročilo težave v upravljanju
obalnih območij. Težave so prisotne na večini poseljenih obalnih območij in povečujejo
konflikt med ohranjanjem okolja in gospodarskim razvojem. Sprejete razvojne odločitve
imajo lahko daljnosežne posledice. Podnebne spremembe in dviganje morske gladine
povečujejo težave pri doseganju trajnostnega razvoja obalnih območij z resnimi ovirami v
državah v razvoju, med drugim tudi zaradi njihove nizke prilagoditvene zmogljivosti.
Doseganje razvojnih ciljev je oteženo, medtem ko še več težav predstavlja zagotavljanje
trajnostnega razvoja, ki obsega vrnitev izgubljenih okoljskih virov in izboljšanje življenjskih
pogojev revnega obalnega prebivalstva. Učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam in
dviganju morske gladine bo v prihodnosti vključevalo znatna finančna sredstva, ki bi sicer
bila namenjena drugim namenom (IPCC, 2007b, str. 340–345).
Pri načrtovanju izvajanja prilagoditvenih ukrepov pomagajo izkušnje z nedavnimi izrednimi
vremenskimi dogodki. Znanstvena literatura in državna poročila o vplivih tropskih ciklonov
vključujejo naslednje ugotovitve (IPCC, 2007b, str. 340–345):
 učinkovito zgodnje obveščanje in sistem odzivanja lahko zmanjšata število smrtnih
žrtev in obseg poškodb na objektih in infrastrukturi,
 izobraževanje, osveščenost in osebne izkušnje so pomembni dejavniki zmanjšanja
ranljivosti prebivalstva,
 veliko različnih ovir, kot so dolg opozorilni čas, slabo dostopne intervencijske poti in
potreba po zaščiti premoženja, zmanjšujejo možnosti in voljo ljudi, da se umaknejo
pred bližajočo katastrofo,
 obalne reliefne oblike (koralni grebeni, nizi priobalnih otočkov) in ekosistemi mokrišč
(mangrove, marše) predstavljajo prvi naravni varovalni pas pred pretečimi tropskimi
cikloni in poplavami, ne glede na njihov obseg,
 zaporedno ponavljanje izrednih vremenskih dogodkov zmanjšuje učinkovitost naravne
in umetne obrambe,
 v obdobju po podnebnih dogodkih pri žrtvah nastopajo dodatne težave zaradi izgube
imetja in psihičnih stresov,
 ranljivost območja dodatno povečuje stihijska gradnja objektov,
 učinkovita zaščita pred nesrečami in odzivi nanjo so v enaki meri odvisni tako od
učinkovitosti vlade in njenih ustanov kot ustrezne pripravljenosti prebivalstva.
137
Različne skupnosti imajo različno prilagoditveno zmogljivost. Pastirske skupnosti v Sahelu
npr. so socialno, kulturno in tehnično opremljene za spopadanje z drugačnimi naravnimi
tveganji kot tiste v Himalaji (Brown, 2008, str. 18). Zdravstveno stanje skupnosti in
posameznika, sposobnost prilagajanja, podučenost o nesrečah in odzivni čas so le nekatere
determinante ranljivosti. To dokazujejo razlike med različno razvitimi državami. Brown pri
tem navaja podatke Rdečega križa, po katerih je v desetletju med letoma 1994 in 2003 v
razvitih državah umrlo v povprečju 44 ljudi na naravno nesrečo, v državah v razvoju pa kar
300. Tako ima, na primer Bangladeš, bistveno nižjo prilagoditveno zmogljivost kot ZDA, kar
pokaže primerjava dveh podobno silovitih tropskih ciklonov. Tako je, na primer tropski
ciklon Gorky aprila 1991 zajel okrožje Chittagong v Bangladešu. Veter, ki je presegal hitrost
260 km/h, in 6 m visok nevihtni val sta terjala vsaj 138.000 smrtnih žrtev in okrog 10
milijonov brezdomcev. Avgusta naslednje leto je podobno silovit tropski ciklon Andrew
prizadel Florido ter Louisiano v ZDA in z vetrom, ki je pihal s hitrostjo 280 km/h, ter valovi
visokimi do 5,2 m povzročil sicer škodo za 43 milijard USD, a terjal »le« 65 smrtnih žrtev
(Brown, 2008, str. 19).
S številnimi izzivi podnebnih sprememb bo soočeno predvsem revnejše prebivalstvo sveta,
zato se bosta mednarodna politika in politika posameznih držav v razvoju odzvali z različnimi
prilagoditvenimi ukrepi. Cilj ukrepov je krepitev prilagoditvene zmogljivosti najbolj
ogroženih prebivalcev in zmanjševanje njihove potrebe po izselitvi iz prizadetih območij.
Obseg ukrepov bi moral biti omejen, da ne bi z njimi dodatno spodkopavali obstoječe
prilagoditvene zmogljivosti revnega prebivalstva. Za zgled je lahko politika nekaterih
velemest, ki blaži učinke prenaseljenosti in s tem preprečuje oz. omejuje obseg mednarodnih
selitev. Obstaja namreč bojazen, da bi bila politika, ki bi temeljila zgolj na omejevanju
podnebnih selitev, obsojena na propad. To je delno posledica vztrajnosti podnebnega sistema,
ki zagotavlja nadaljnje globalno segrevanje v prihodnjih desetletjih oz. stoletjih in to celo v
primeru morebitne takojšnje prekinitve antropogenih izpustov toplogrednih plinov (Black idr.,
2008, str. 61–63).
Skrajni prilagoditveni ukrep so podnebne selitve, ki imajo pozitivne in negativne posledice
tako na posamezne selivce kot na območje izseljevanja in priseljevanja. Politične odločitve bi
se morale razvijati v smeri podpore morebitnim podnebnim selivcem. Po mnenju Blacka in
sodelavcev za to obstajajo različni politični ukrepi (Black idr., 2008, str. 62–63):
 vključevanje selitev v Nacionalne prilagoditvene programe ukrepanja (angl. National
Adaptation Programmes of Action - NAPA), ki so usmerjeni v pomoč manj razvitim
državam pri določanju in uvrščanju prednostnih ukrepov pri prilagajanju na podnebne
spremembe,
 vključevanje podnebnih sprememb in podnebnih selitev v državne razvojne strategije,
 zagotavljanje socialne varnosti revnejših selivcev tako notranjih (ruralno-urbanih in
ruralno-ruralnih) kot zunanjih, ki po selitvi lahko postanejo žrtve izkoriščanja, zlorab
in fizičnega nasilja,
 zagotavljanje bivališč, pitne vode, osnovnega zdravstva, osnovnega izobraževanja in
zaposlovanja v marginalnih naseljih znotraj velemest in na podeželju,
 odpravljanje konfliktov po prečkanju politično občutljive meje, kakršna je med
Bangladešem in Indijo, kjer trenutno stoji 3,6 metrska ograja (po izkušnjah z meje
med Mozambikom in Južnoafriško republiko so takšni ukrepi neučinkoviti),
 razširitev definicije pojma »begunec«, ki bi upoštevala tudi dejavnike okolja in
podnebnih sprememb, a kljub trudu nekaterih držav v razvoju in nevladnih organizacij
trenutno v svetu za to ni večjega interesa,
 podpora premestitvi prizadetega prebivalstva, ki je verjetno najbolj sporna možnost,
saj je lahko razumljena kot prisilna selitev (po izkušnjah iz Etiopije, kjer so v 80. letih
prejšnjega stoletja iz severnih sušnih območij premestili več deset tisoč ljudi na jug
138
države, gre za sporno početje, saj nekateri obstoječi podnebni modeli predvidevajo za
Etiopsko višavje postopno izboljšanje stanja zaradi povečanja padavin kot posledica
krepitve poletnega monsuna).
Ključno področje ukrepanja mora biti podpora nadaljnjemu raziskovanju tako za razumevanje
vzrokov in posledic podnebnih selitev kot za ocenjevanje verjetnega števila selivcev. Pri tem
je treba upoštevati tako lokalne kot regionalne posebnosti (Black idr., 2008, str. 63).
V primeru majhnih otoških držav, kot je Tuvalu, obstaja v prihodnosti velika verjetnost
razvoja širših podnebnih selitev, saj je drugačen potek dogodkov ob sedanjem trendu dviganja
morske gladine dolgoročno malo verjeten. Trenutno se očitne podnebne selitve na Tuvaluju še
ne pojavljajo, saj so okoljski selitveni dejavniki v senci gospodarskih. Tako v primeru
Polinezije zaenkrat obstajajo le ugibanja glede bodočega razvoja selitvenih tokov.
Povsem drugače je z gosto poseljenima rečnima deltama v Egiptu in Bangladešu. Za razliko
od Tuvaluja in Bangladeša je delta Nila v Egiptu manj izpostavljena delovanju izrednih
vremenskih dogodkov. Prebivalci obalnega območja Bangladeša so revnejši in manj
izobraženi od prebivalcev Polinezije, a imajo hkrati večje možnosti za razvoj notranjih selitev.
139
140
4.2. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV
4.2.1. SCENARIJ »STAGNACIJA«
Scenarij »stagnacija«, ki predstavlja scenarij z zelo visoko stopnjo blažilnega in
prilagoditvenega ukrepanja, predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez
večjih okoljskih stresov celo na regionalni ravni. Za izhodišče je vzet najbolj optimističen
scenarij RCP »učinkovita blažitev« (RCP2,6), v katerem je predviden višek sevalnega
prispevka pri vrednosti ≈ 3W/m² pred letom 2100 in nato njegov upad. Leta 2100 bi sevalni
prispevek znašal 2,6 W/m² (490 ppm CO2 eq) (World Bank 2012, str. 22). Povprečna
temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo
vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina v povprečju dvignila za 0,26–0,54 m (IPCC,
2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m. Scenarij je primerljiv z Brownovim »dobrim«
scenarijem, ki ga je izdelal na osnovi scenarijev SRES družine B1 (Brown, 2008).
Obseg podnebnih selitev se ne bi bistveno povečal oz. bi rasel v okviru splošne krepitve
selitvenih tokov. Počasna rast podnebnih selitev bi bila dodatno omejena z ustreznimi
prilagoditvenimi ukrepi, ki bi se izvajali z znatno mednarodno pomočjo najbolj prizadetim
območjem, kot so regije z nizko obalo. Dviganje morske gladine bi na omenjenih območjih že
predstavljalo večji okoljski problem, vendar bi ga uspešno omejevali z gradnjo protipoplavne
infrastrukture, zlasti na gosto poseljenih delih obalnega pasu. Scenarij predvideva sprotno
prilagajanje in sanacijo ob izrednih vremenskih dogodkih poškodovane infrastrukture.
Nekoliko bi se okrepili obstoječi selitveni tokovi v območja višjih geografskih širin, saj bi
relativno majhne globalne spremembe podnebja ugodno vplivale na tamkajšnji družbenogospodarski razvoj, kar bi ugodno vplivalo na premeščanje območij koncentracije
prebivalstva, a bi tudi v primeru omenjenih selitvenih tokov gospodarski selitveni dejavniki
prevladovali nad okoljskimi. Pri vseh ostalih scenarijih podnebnih sprememb so le-te
prevelike, da bi koristile kateremu koli območju sveta.
Umirjena in nadzorovana rast podnebnih selitev bi bila rezultat zgodnjega in korenitega
prestrukturiranja gospodarstva v smeri uvajanja »zelene tehnologije« in opuščanja uporabe
fosilnih goriv. Posledično bi zelo hitro prišlo do sprememb v miselnosti in okoljske
osveščenosti prebivalstva. Pozitivne spremembe bi spremljala visoka stopnja mednarodnega
sodelovanja in ugodno odzivanje naravnega okolja.
Kljub relativno majhnim vplivom podnebnih sprememb na okolje, bi prišlo do poslabšanja
njegovega stanja glede na izhodiščno stanje, a bi se vseeno spremembe razvijale postopoma,
kar bi družbi omogočalo uspešno prilagajanje. Številna obalna mesta držav v razvoju, ki jih
dodatno ogrožajo tropski cikloni, bi bila vseeno močno prizadeta, vendar bi bilo stanje še
mogoče sproti sanirati in se izogniti obsežnim podnebnim selitvam. Dinamika sprememb bi
ostala podobno nizka, kot je danes, medtem ko bi se pri nekaterih elementih pokrajine s
krajšim odzivnim časom proti koncu stoletja celo postopoma umirjala. Slednje ne velja za
dviganje morske gladine, ki se kljub morebitni takojšnji ustavitvi izpuščanja toplogrednih
plinov do konca stoletja ne bo ustavilo. Ravno dviganje morske gladine bi lahko na območjih
z nizko obalo povzročalo največ okoljskih problemov, ki bi vodili v krepitev obstoječih
gospodarskih selitvenih tokov. Vse ostale posledice podnebnih sprememb bi bile manjše kot
pri ostalih scenarijih. Obstoječi okoljski problemi, kot sta vodni stres in krčenje kmetijske
proizvodnje, bi se vseeno poglabljali, vendar bi bile spremembe postopne in bi se jim bilo
mogoče sproti prilagajati. Podnebne selitve bi bile kot skrajni prilagoditveni ukrep izvajane le
izjemoma.
Trend rasti prebivalstva se bistveno ne bi spremenil, saj je predvidena nadaljnja rast do
sredine stoletja in kasnejše postopno upadanje, kar bi sicer prispevalo k popuščanju pritiskov
na okolje, a bi hkrati rasel življenjski standard prebivalstva in z njim pritisk na naravne vire.
141
Zato je smiselno iskati vzroke postopnega zmanjševanja vpliva človeštva na okolje v drugih
družbeno-gospodarskih dejavnikih, kot so hiter razvoj »zelenih tehnologij«, visoka stopnja
mednarodnega sodelovanja in pomoči in spremembe življenjskega sloga.
Do uresničitve scenarija bi prišlo le v primeru, da bi se zgodile nagle in korenite spremembe v
rabi fosilnih goriv. Ukrepi bi vključevali vodeno in nadzorovano prestrukturiranje
gospodarstva v nizkoogljično družbo, ki bi razpolagalo z energijo pridobljeno iz obnovljivih
virov. Stabilizacija razmer v okolju bi bila rezultat usklajenega delovanja mednarodne
politike, ki bi bila podkrepljena z visoko stopnjo sodelovanja na mednarodnih srečanjih, kot
so podnebne konference, katerih sprejete zaveze bi ključne države in večina ostalih dosledno
spoštovale in izvajale. Potrebne bi bile velike spremembe v osveščenosti prebivalstva in
njihovem življenjskem slogu. To bi vplivalo na zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in
posledično prerazporeditev politične moči v svetu v škodo držav izvoznic nafte (zalivske
države, Rusija idr.).
Glede na počasni napredek v prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na
preteklih podnebnih konferencah je verjetnost tega scenarija majhna. Pred naslednjo
podnebno konferenco v Parizu, ki bo leta 2015, ni zaznati občutnega povečanja politične volje
za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Globalna gospodarska kriza zadnjih let je pri
mnogih državah, med njimi je zagotovo tudi Slovenija, zavrla prizadevanja za uvajanje
»zelene tehnologije« in krepitev energijske učinkovitosti. Gospodarska kriza je zaradi
varčevalnih ukrepov v nekaterih državah kratkoročno sicer zmanjšala količino izpustov
toplogrednih plinov, vendar dolgoročno to pomeni odlašanje na področju prestrukturiranja
gospodarstva in krepitve prilagoditvene zmogljivosti. Za okolje ugodni učinki zadnje
gospodarske krize so na globalni ravni skoraj neopazni. Drug zavirajoč dejavnik, ki zmanjšuje
verjetnost scenarija, so težave, ki bi nastale zaradi nagle in radikalne spremembe v rabi
energijskih virov, ki bi zavrle prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, tako
da proces sprememb ne bi potekal tako gladko, kot je predvideno v scenariju. Nagla
preusmeritev gospodarstva bi namreč zelo prizadela stabilnost držav proizvajalk nafte, ki so
že danes politično nestabilne in problematične in občasno ogrožajo svetovni mir. Samo na
območju zalivskih držav živi več 100 milijonov prebivalcev z najvišjo stopnjo demografske
rasti, ki se preživljajo pretežno s prihodki od načrpane nafte. Da bi ohranili svetovni mir, bi
bila potrebna znatna mednarodna pomoč prizadetim državam, ki pa je ob kopičenju okoljskih
problemov v razvitih državah v prihodnosti vprašljiva. Tovrstne nepredvidljive situacije
močno zmanjšujejo verjetnost scenarija.
Obstaja še manjša možnost, da bi občutno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov
povzročila neka katastrofa globalnih razsežnosti, ki bi šokirala prebivalstvo in močno
zmanjšala njegov trenutni življenjski standard. Vendar je napovedovanje »apokaliptičnih«
dogodkov obremenjeno z velikim tveganjem, kar močno zmanjšuje verjetnost scenarija, a se
kljub temu takšnih možnosti ne da izključiti.
4.2.2. SCENARIJ »RAST«
Scenarij »rast«, ki predstavlja scenarij z nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo
prilagoditvenega ukrepanja, predvideva linearno rast podnebnih selitev. Podnebne selitve še
vedno ne bi ustvarjale večjih družbenih šokov, vsaj ne na globalni ravni. Scenarij je izdelan
na osnovi ocen pesimističnega scenarija RCP »srednji izpusti« (RCP6), ki predvideva pot do
stabilizacije sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 6 W/m² (≈ 850 pom CO2 eq) po
letu 2100 (World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju
dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v
povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,48 m. Scenarij je
142
primerljiv s scenariji SRES skupine A1B, ki so osnova Brownovega scenarija »slab« (Brown,
2008, str. 27).
Od predhodnega scenarija se ta razlikuje po manjših prizadevanjih za zmanjšanje izpustov
toplogrednih plinov in učinkovitejšem odzivanju držav na izzive okoljskih problemov. Med
državami bi bila precejšnja stopnja solidarnosti in odgovorno pristopanje k reševanju
okoljskih problemov. Nadaljevanje netrajnostne gospodarske rasti bi občutno poslabšalo
stanje okolja, kar bi prizadelo zlasti revno podeželsko prebivalstvo na najbolj podnebno
ranljivih regijah. Prilagoditvena zmogljivost najbolj ranljivega prebivalstva bi se ob precejšnji
mednarodni pomoči krepila, tako da bi ostal pojav podnebnih selivcev na obvladljivi ravni..
Stanje okolja bi se na najbolj ogroženih delih sveta, kamor sodijo tudi obravnavane regije,
poslabšalo do te mere, da prizadete skupnosti same ne bi uspele sproti sanirati škode, ki bi
nastala ob naravnih nesrečah. Življenjski pogoji bi se postopoma tako poslabšali, da bi se
kritično zmanjšala možnost preživetja. Ob trajnemu pomanjkanju osnovnih naravnih virov bi
se bili številni obubožani kmetje prisiljeni preseliti na ugodnejša območja. Hkrati s pojavom
podnebnih selitev bi se okrepili tudi drugi selitveni tokovi tako notranji kot mednarodni.
Scenarij »rast« predvideva postopno krepitev selitvenih tokov kot odgovor na vse slabše
stanje okolja in na pripravljenost stabilnejših držav, da sprejmejo selivce.
Scenarij predvideva nadaljevanje nezadostnega blažilnega ukrepanja in njegovega odlašanja,
kot je praksa v zadnjih desetletjih. Kljub pritiskom najbolj prizadetih držav in številnih
nevladnih in mednarodnih organizacij na razvite države, tudi v prihodnosti ne bi prišlo do
učinkovitih mednarodnih dogovorov o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov.
Najodgovornejše države se tudi v prihodnje ne bi uspele dogovoriti zaradi lastnih sebičnih
interesov in velike moči gospodarskih lobijev. Slednji bi v ZDA ovirali razvoj »zelene
tehnologije« in njeno zaostajanje na tem področju za naglo razvijajočimi državami. Tudi
Kitajska, danes največja proizvajalka toplogrednih plinov, bi nadaljevala z izkoriščanjem
rjavega premoga, ki ji predstavlja osnovni energijski vir. EU bi prepočasi nadaljevala z ukrepi
za zmanjšanje izpustov in še to predvsem zaradi želje po večji energetski neodvisnosti in manj
iz okoljevarstvenih razlogov. Kljub naporom največjih proizvajalk toplogrednih plinov ne bi
prišlo do bistvenega izboljšanja, saj bi se umazana industrija nenehno selila v vse revnejše
države s pomanjkljivo okoljsko zakonodajo. Ukrepi za zmanjšanje izpustov bi bili
nekoordinirani in prepuščeni interesom in sposobnostim posameznih držav in lobijev.
Scenarij sicer upošteva trenutno stanje blažilnega ukrepanja, ki se izvaja na regionalni ravni v
odsotnosti skupnega usklajevanja. Takšno »vrtičkarstvo« posameznih držav bi se nadaljevalo
tudi v naslednjih desetletjih in bi bilo rezultat brezobzirnega tekmovanja na svetovnem trgu.
Prilagoditveni ukrepi bi prerasli meje posameznih držav, zato bi bile manj razvite države z
nizko prilagoditveno zmogljivostjo deležne večje mednarodne pomoči. Pozitivne učinke
prilagoditvenega ukrepanja bi omejevala nenehna rast prebivalstva in širjenja potrošniškega
življenjskega sloga.
Osnovni naravni viri, kot sta pitna voda in hrana, bi bili težje dostopni, povpraševanje po njih
bi se krepilo in zato bi njihova cena stalno rasla. Vse večja osveščenost prebivalstva zaradi
vse hujših okoljskih problemov in krčenje osebnega standarda zaradi stalne rasti cen naravnih
virov, bi sčasoma uspela prisiliti izdelovalce razvojnih strategij k ukrepanju, kar bi šele
dolgoročno vodilo v postopno zmanjševanje izpustov.
Scenarij predvideva nadaljevanje sedanjih trendov, zato je njegova verjetnost velika. Prednost
daje aktualnim razmeram, ki bodo kratkoročno zagotovo imele velik vpliv na družbeni razvoj.
Po drugi strani je malo verjetno, da bi se trenutne razmere nadaljevale v nedogled in je s tega
stališča bolj verjetno, da bi v prihodnosti prišlo do zasuka v pozitivno ali v negativno smer.
Ob upoštevanju dejstva, da bi posledice na okolje imele lahko katastrofalne razsežnosti,
scenarij ne zagotavlja stabilnega družbeno-gospodarskega razvoja.
143
Posledice dviganja morske gladine ne bi bistveno odstopale od posledic prejšnjega scenarija,
saj je vrednost dviga le za malenkost večja.
Tako kot pri Brownovem »slabem« scenariju so tudi pri tem scenariju uporabne ocene Sterna
(Brown, 2008 po Stern, 2006). Po teh ocenah pomeni dvig temperature zraka za 3 ˚C, da bo
motena oskrba s pitno vodo za 1 do 4 milijarde ljudi in s hrano za 150–550 milijonov ljudi ter
da bodo pogoste poplave nizkih obalnih sistemov letno prizadele 11 do 170 milijonov ljudi.
Ocene imajo zelo širok razpon, kar kaže na veliko metodološko podhranjenost in šibko
empiričnost predvidljivosti dolgoročnih scenarijev.
4.2.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE«
Scenarij »stopnjevanje«, ki predstavlja scenarij z visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo
prilagoditvenega ukrepanja, predvideva eksponentno rast podnebnih selitev. Podnebne selitve
bi prerasle v dejavnik družbeno-politične nestabilnosti v svetu. Scenarij ima za izhodišče
optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5), ki predvideva pot do stabilizacije
sevalnega prispevka brez prekoračitve vrednosti 4,5 W/m² (≈ 650 ppm CO2 eq) po letu 2100
(World Bank 2012, str. 22). Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–
2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 1,9 ˚C in morska gladina za 0,32–0,62 m
(IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m. Scenarij je primerljiv s scenariji SRES
skupine A1T., ki so osnova Brownovega scenarija»slab« (Brown, 2008, str. 27).
Obseg podnebnih selitev bi stalno rasel, a do konca stoletja še vedno ne bi prerasel v globalni
problem, temveč bi ostal omejen na regionalno raven. Povečani pritiski na okolje bi okrepili
podnebne spremembe in njihov vpliv na prebivalstvo, vendar bi bili zaradi uspešnega
prestrukturiranja gospodarstva manjši, kot v naslednjih dveh scenarijih. Motnje v
gospodarskem razvoju bi slabo vplivale na krepitev prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva
najranljivejših območij in na solidarnost mednarodne skupnosti. Kot pri predhodnem
scenariju, bi prestrukturiranje gospodarstva prineslo težave gospodarstvu zlasti držav izvoznic
fosilnih goriv. Velika gospodarska diferenciacija bi vplivala na povečanje mednarodnih
gospodarskih selitvenih tokov. Povečana konfliktnost v svetu bi zmanjšala pripravljenost za
mednarodno sodelovanje tudi pri odpravljanju posledic okoljskih problemov in dviganju
prilagoditvene zmogljivosti v najranljivejših državah. Nestabilnost v svetu bi pogosto vodila v
pojav političnih beguncev. Razvoj podnebnih selitev bi bil omejen na regionalno raven.
Podnebni dejavniki prostovoljnih selitev bi pridobivali na pomenu, kar bi bil rezultat
slabšanja stanja okolja na ogroženih območjih in nezadovoljivih prilagoditvenih ukrepov.
Povečalo bi se tudi število prisilnih podnebnih selivcev, ki bi se še vedno pojavljali v okviru
notranjih selitev in redko prehajali v mednarodni problem. Podnebni selivci, bi zaradi
vztrajnosti podnebnih sprememb postali globalni problem šele po letu 2100, ko bi podnebne
spremembe imele občutnejše posledice za prebivalstvo.
Scenarij predvideva postopno preusmeritev energetskega sistema na obnovljive energijske
vire. Tako kot po scenariju »stagnacija« bi tudi po tem prišlo do korenitih sprememb, vendar
bi se zgodile v daljšem časovnem obdobju in bi manj stresno vplivale na gospodarski razvoj.
Scenarij upošteva pozitivne trende, ki se dogajajo v avtomobilski industriji, v načrtovanju
gradnje jedrskih elektrarn, razvijanju varčnejših tehnologij in stanovanjskih gradenj ipd.
Upoštevane so realne možnosti, ki jih ponujajo tehnološki razvoj in prizadevanja za
zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Države v razvoj bi bile pri izvajanju prilagoditvenih
ukrepov v veliki meri prepuščene same sebi.
Scenarij predvideva večjo aktivnost na področju zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, a
ob skromnem mednarodnem sodelovanju. Njegovo verjetnost povečuje obstoječa politična
nestabilnost, ki jo ustvarja tekmovalnost med svetovnimi velesilami. Velika tekma bi se
144
odvijala med porabnicami in proizvajalkami fosilnih goriv. Postopen prehod v nizkoogljično
družbo, bi mednarodne odnose kratkoročno še poslabšal.
Scenarij je sprejemljiv z okoljskega in zadovoljiv z gospodarskega vidika. Dvig globalne
temperature zraka za 2 ˚C sicer še omogoča srednjeročni razvoj brez hujših pretresov (World
Bank, 2012), vendar z opaznim poslabšanjem stanja v okolju. Segrevanje zraka bi se
nadaljevalo s sedanjim trendom vse do konca stoletja in potem bi se stopnja segrevanja
občutno zmanjšala, a bi temperatura rasla vsaj še dvesto let. Že po tem scenariju bi človeštvo
dolgoročno spremenilo podnebje na Zemlji in bi bila za vrnitev v izhodiščno stanje potrebna
stoletja. Dvig globalne temperature zraka za 2 ˚C bi pomenil za nekatera območja višjih
geografskih širin trikrat tolikšen dvig in bi morda s stališča rasti prebivalstva in kmetijske
proizvodnje dolgoročno pridobila, vendar bi bilo stanje okolja nestabilno, dokler se ne bi
spremembe umirile in bi se v okolju vzpostavilo novo ravnovesje. Spremembe značilnosti
padavin, prihod invazivnih bioloških vrst, povečana erozija tal, degradacija borealnega gozda,
poplave zaradi taljenja ledenikov in taljenje permafrosta so le nekatere od neugodnih
okoljskih sprememb. Zato je navajanje ugodnih vplivov na nekaterih območjih, kot je Severna
Evropa (Kajfež Bogataj, 2008, str. 48–49), pretirano. Okoljske spremembe bi prinesle
človeštvu dolgoročne koristi le, če bi bile majhne tako po obsegu kot po intenzivnosti.
Velike težave bi tako kot po prejšnjem tudi po tem scenariju povzročilo dviganje morske
gladine. Dvig za 0,50 m bi resno ogrozil obstoj koralnih otokov in otoških skupnosti. Na
obalnih mokriščih bi prihajalo do zaslanjevanja tal in na območjih delt do prodiranja morske
vode v podtalnico (Kajfež Bogataj, 2008, str. 49). Do krepitve silovitosti in pogostosti
tropskih ciklonov bi prišlo zaradi segrevanja zgornje plasti svetovnega morja, kar bi
povzročilo občasno povečanje števila prisilnih podnebnih selivcev. Ranljivost območij bi se
stopnjevala, vendar bi bila škoda še obvladljiva. Z izdatno mednarodno pomočjo bi škodo
lahko zmanjšali, a po tem scenariju ni predvidena.
Prednost scenarija je postopen gospodarski prehoda v nizkoogljično družbo s še obvladljivimi
posledicami v okolju. Njegova verjetnost je velika, ker je utemeljen na osnovi realnega stanja
sveta in upošteva sedanje trende družbenega razvoja in podnebnih sprememb.
4.2.4. SCENARIJ »STIHIJA«
Scenarij »stihija«, ki predstavlja scenarij z zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega
ukrepanja, predvideva nenadzorovano, stihijsko rast podnebnih selitev z zelo velikimi
posledicami za stabilnost sveta. Scenarij je izdelan na osnovi predvidevanj najbolj
pesimističnega scenarija RCP »visoki izpusti« (RCP8,5). Vključuje pot nadaljnje rasti
sevalnega prispevka, ki vodi v vrednost 8,5 W/m² (≈ 1370 pom CO2 eq) v letu 2100.
Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5)
s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo
vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m, kar bi močno ogrozilo obstoj
skupnosti na območjih z nizko obalo. Dvignila bi se tudi temperatura zgornje plasti
svetovnega morja za 0,7 ˚C in Zalivski tok bi oslabel za ≈ 40 %. Scenarij je primerljiv s
scenariji SRES skupine A1FI, ki so hkrati osnova Brownovega »grdega« scenarija (Brown,
2008, str. 27).
Število prebivalstva bi se dvigalo do konca stoletja, ko bi doseglo vrednost 12 milijard, potem
pa bi začelo upadati (World Bank, 2009). Zaradi velike prizadetosti okolja in visoke rasti
prebivalstva zlasti v državah v razvoju, bi se močno povečalo število ogroženih prebivalcev,
kar bi vplivalo na naglo rast števila podnebnih beguncev in drugih podnebnih selivcev.
Podobno, kot navaja Brown, bi tudi po tem scenariju število podnebnih selivcev na letni ravni
preseglo 200 milijonov že pred letom 2050, do konca 21. stoletja pa bi njihovo število
doseglo vrednost od pol do ene milijarde, kar pomeni, da bi bil podnebni migrant vsak deseti
145
do dvajseti prebivalec sveta (Brown, 2008). Pri tem bi večino podnebnih selivcev predstavljali
prisilni podnebni selivci, torej žrtve številnih izrednih vremenskih dogodkov, kot so poplave,
tropski cikloni in poplave. Poleg njih, bi bilo še več milijonov selivcev spodbujenih s
podnebnimi procesi, kot so dezertifikacija, zaslanjevanje kmetijskih površin in dviganje
morske gladine. V resnici so ocene o možnem številu podnebnih selivcev nepreverljive, saj je
nemogoče predvideti vseh posledic, ki bi imele vpliv na življenje ogroženega prebivalstva.
Slabo je poznavanje delovanja tako pozitivnih kot negativnih povratnih zank v naravi in
odzivnega časa posameznih elementov pokrajine. Verjetno bi obsežna območja južne
Kitajske, Južne Azije, Sahela in Podsaharske Afrike postala stalno neposeljena. Preostali deli
ekumene bi bili pod močnim pritiskom priseljevanja, kar bi tudi v njih povzročalo težave s
prenaseljenostjo.
Osveščenost prebivalstva bi ostala relativno nizka in nezaupanje v državno politiko bi se
povečalo in posledično se ne bi spremenila niti mednarodna politična volja za odpravljanje
vzrokov in posledic podnebnih sprememb. V okolju bi na globalni ravni prišlo do
katastrofalnih posledic. Potrebna bi bila stoletja, če ne tisočletja, za ponovno stabilizacijo
podnebnega sistema. Z odpravljanjem posledic bi bile obremenjene številne prihodnje
generacije in na splošno bi bila prihodnost človeštva negotova. V okolju bi prišlo do
precejšnjega zmanjšanja biotske pestrosti, kar bi ogrozilo obstoj številnih skupnosti.
Verjetnost scenarijev je majhna iz dveh razlogov. Po eni strani bi ravno grožnja tega scenarija
lahko pripeljala do množičnega družbenega gibanja za zmanjšanje izpustov, saj je malo
verjetno, da bi človeštvo ostalo v nedogled brezbrižno in ne bi ukrepalo. V zadnjih desetletjih
je namreč prišlo do pomembnih korakov v smeri razvoja »zelene tehnologije« in osveščenosti
prebivalstva tako v razvitem kot razvijajočem se svetu. Obstajajo tudi načrti za zmanjšanje
učinkov toplogrednih plinov na globalni ravni, ki pa so zaenkrat še predragi in z
nepredvidljivimi posledicami (Kajfež Bogataj, 2012).
Po drugi strani je velika pomanjkljivost scenarija neusklajenost med trendi posameznih
družbenih procesov. Nemogoče je namreč, da bi bilo možno nadaljevanje nebrzdane
gospodarske rasti ob velikem pomanjkanju osnovnih naravnih virov in velikih migracijskih
premikih, ki bi verjetno povzročili številne konflikte na območjih priseljevanja. Konflikti bi
se pojavili tudi na območjih izseljevanja, kjer bi gospodarski krizi, lakoti in revščini sledila še
politična kriza. Takšna praksa se že zdaj pojavlja v Afriki tako v podsaharskem kot arabskem
delu. Pojavi gospodarske, politične in okoljske nestabilnosti bi vodili v padanje življenjskega
standarda in posledično v krčenje števila prebivalstva in gospodarske aktivnosti tudi v tistih
delih sveta, ki so danes gospodarsko stabilni. Prisotnost vseh omenjenih okoljskih in
družbenih procesov bi vodila v kaotično stanje celega sveta, to pa bi vodilo v razpadanje
globalnega gospodarstva in postopen razkroj potrošniško naravnane civilizacije. Takšne
razmere bi bile podobne tistim, ki so spremljale propad civilizacij v preteklosti (Diamond,
2009), ki so razpadle zelo hitro po dosegu svojega vrhunca. V primeru propada globalne
civilizacije bi bile posledice še mnogo hujše. Takšen negativen potek dogodkov bi močno
prizadel razvoj človeštva, a po drugi strani bi z okoljskega vidika pomenil olajšanje. V tem
primeru ob koncu stoletja v okolju ne bi bilo tako velikih sprememb, kot jih predvideva zadnji
scenarij. Zaradi vseh naštetih pomanjkljivosti je verjetnost tega scenarija relativno majhna in
je primerljiva z verjetnostjo scenarija »stagnacija«.
Kljub temu, da je scenarij med vsemi najbolj pesimističen, so možne poti razvoja dogodkov s
še slabšim izidom. Scenarij »stihija« namreč ne upošteva možnih pozitivnih povratnih zank,
ki bi se zgodile v naravi, kot so sprostitev metana ujetega v permafrostu, upočasnitev ali celo
zaustavitev dinamike globalnega strujanja svetovnega morja, popolno izginotje arktičnega
celinskega ledu ipd. Poročilo revije Stern ocenjuje, da bi izginotje arktičnega ledenega
pokrova povzročilo trajno potopitev 4 milijonov km² kopnega, ki danes predstavlja dom 310
milijonom ali 5 % svetovnega prebivalstva (Brown, 2008 po Stern, 2006). Ob tem je treba
146
upoštevati podobno nestabilnost zahodnega dela Antarktike. Število podnebnih selivcev bi
lahko bilo še mnogo večje ob upoštevanju obstoječih ruralno-urbanih selitev, litoralizacije in
nadaljnje naravne demografske rasti. Posledice takšnih razsežnosti so nepredvidljive, zato je
pri njihovem upoštevanju potrebna velika mera previdnosti.
147
148
4.3. VZORČNA REGIJA OTOČJE TUVALU
4.3.1. GEOGRAFSKI ORIS OTOČJA TUVALU
Otočje Tuvalu, v kolonialnem obdobju znano po imenu Ellice, je polinezijsko otočje, ki se
nahaja na približno polovici poti med Havaji in Avstralijo in le nekaj stopinj geografske širine
južno od ekvatorja blizu datumske meje. Tropsko otočje sredi Tihega oceana leži na
zahodnem robu Polinezije v bližini Kiribatov (Mikronezija) in Fidžija (Melanezija). Otočje
Tuvalu sestavlja devet koralnih otokov. Trije med njimi so grebenasti koralni otoki
(Nanumanga, Niulakita in Niutao) in pet je pravih koralnih otokov (Funafuti, Nanumea, Nui,
Nukufetau in Nukulaelae), medtem ko ima en otok lastnosti obeh (Vaitupu). Tuvalu je otoška
država, saj koralni otoki predstavljajo večino ozemlja države. Bolj znane otoške države s
podobnimi okoljskimi težavami so še Kiribati, Marshallovi otoki in Maldivi (GIC, 2008;
Haws, 2012, str. 45–47) .
Površje je uravnano in se dviga največ pet metrov nad morjem, tako da je večina površja pod
dvema metroma nadmorske višine (Haws, 2012, str. 45–47). Po površini je Tuvalu s svojimi
26 km² četrta najmanjša država na svetu (McLean in Hosking, 1991).
Zemljevid 3: Položaj otočja Tuvalu v Tihem oceanu
Vir: TreeHugger (Splet 39)
Podnebje je tropsko, rahlo sezonsko in je v korelaciji s temperaturo zgornje plasti morja oz.
južnega nihanja El Niña. Vzhodni pasati, ki okrepljeno pihajo v času med majem in oktobrom
149
(La Niña), prinašajo sušno vreme, v preostanku leta, med novembrom in aprilom, se z zahoda
okrepijo vlažne zračne mase, ki jih občasno spremljajo tropski cikloni (El Niño). Deževna
doba je posledica kombinacije vplivov intertropske konvergenčne cone in monsuna. Močnejše
delovanje tropskih ciklonov je za enkrat redko, vendar so trije zaporedni tropski cikloni v letu
1997 opozorili na izredno izpostavljenost otočja dviganju morske gladine. Na osnovi
podatkov meteoroloških meritev v obdobju 1950–2009 je bil zaznan trend segrevanja tako na
letni kot sezonski ravni in je večji v deževni dobi. V istem obdobju niso bile zaznane
spremembe v značilnostih nihanja El Niña (Haws, 2012, str. 45–47).
Prebivalstvo pripada skupini polinezijskih ljudstev, ki so se priselila z obal Jugovzhodne
Azije. Otočje je v poznem 19. stoletju prišlo pod britanski vpliv. Znotraj Britanske zveze
narodov je pod imenom Tuvalu dobilo neodvisnost leta 1978 in leta 2000 članstvo v OZN
(GIC, 2008).
Zemljevid 4: Otočje Tuvalu
Vir: Pacific Islands Network (Splet 40)
Stik z Evropejci v 19. stoletju je povzročil bolezni, vojne in lakoto, kar je v prvih desetletjih
zdesetkalo število polinezijskega prebivalstva. Po drugi svetovni vojni se je naravni prirastek
močno povečal. Demografski prehod še ni končan, zato se na osrednjem otoku pojavlja
prenaseljenost (Clammer, 1979, str. 324–329). Po popisu iz leta 2005 je država štela 10.441
prebivalcev, najmanj med članicami OZN, medtem ko je bil po gostoti prebivalstva s 441
preb./km² na kar 22. mestu (GIC, 2008). Leta 2012 je bilo v državi 12.400 prebivalcev (Haws,
2012, str. 45–47), torej se je gostota prebivalstva povečala na 477 preb./km². Po teh podatkih
se je število prebivalcev v sedmih letih povečalo za dobrih 8 %.
150
Leta 2005 je bilo povprečno število otrok na žensko 3,1, naravni prirastek prebivalstva je bil
1,4 %, medtem ko je bil selitveni saldo negativen in zanemarljiv (GIC, 2008).
Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada iz leta 2012 je BDP dosegal vrednost 3338
USD/preb., kar je Tuvalu uvrščalo na 138. mesto na svetu, in je bil približno osemkrat nižji
kot v Sloveniji (28.195 USD/preb.) (IMF, 2013). Istega leta je bila stopnja urbanizacije 50 %
(Haws, 2012, str. 45–47) in je bila primerljiva s svetovnim povprečjem.
V državi prevladujejo notranje ruralno-urbane selitve v prestolnico Funafuti, saj so
mednarodne selitve slabo razvite. Med mednarodnimi selivci prevladujejo sezonski kmetijski
delavci, ki se zaposlujejo v Novi Zelandiji in študenti, ki odhajajo na študij na regijske
univerze, zlasti na Fidži.
Tuvalu sodi med podnebno najbolj ranljive majhne otoške države. Za koralna otočja je
značilno, da je njihova morfologija odvisna od rasti koral, da imajo plitvo in nestalno
podtalnico, visoko gostoto prebivalstva ter da njihovo gospodarstvo temelji na ribištvu. Tako
kot vsem koralnim otočjem tudi Tuvaluju preti popolna trajna potopitev ozemlja, kar
povečuje njegovo primernost za raziskovanje podnebnih selitev.
4.3.2. SELITVE NA OTOČJU TUVALU
Na celotnem območju Polinezije so selitve zelo razširjen pojav, saj so del življenjskega sloga
in številni prebivalci se selijo večkrat v življenju. Prve selitve z območja Tuvaluja so imele
gospodarsko naravo, saj so selivci večinoma odhajali ne delo v nasade na Samoi in v
Queenslandu (Avstralija), kasneje v rudnike fosfatov na Kiribatih in se pogosto zaposlovali
kot mornarji na trgovskih ladjah. Izseljenci so pošiljali nakazila svojim družinam, a so se po
zaprtju rudnikov mnogi vrnili, kar je naglo zmanjšalo skupno vrednost nakazil. Tuvalu ne
omogoča visokošolskega študija, zato mnogi mladi odhajajo na študij v tujino zlasti na
najbližji Fidži. Tuvalujske oblasti spodbujajo izseljevanje v Avstralijo in Novo Zelandijo iz
naslednjih razlogov (Gemenne in Shen, 2009):
 zmanjševanje gostote poselitve v prestolnici Funafuti,
 večanje skupne vrednosti nakazil,
 iz strahu pred posledicami podnebnih sprememb.
4.3.2.1. NOTRANJE SELITVE
Potovanja med notranjimi otoki so bila v 20. stoletju redka, saj so bila vezana na uporabo
manjših čolnov ter dragega hidroplana. V poznih 90. letih je avstralska vlada podarila
Tuvaluju ladjo z namenom, da bi se izboljšala notranja komunikacija. Mednarodna pomoč je
omogočila cenejša potovanja in posledično naglo gospodarsko rast, ki je postala na prelomu
stoletja pomemben selitveni dejavnik privlačevanja. V prestolnici so zgradili številne nove
objekte, kot so: upravna stavba, bolnišnica, telekomunikacijski center in pomol za potrebe
pomorske šole. S sredstvi od licenčne prodaje državne domenske končnice »tv« so asfaltirali
ceste in zgradili trgovine. Notranji selitveni tokovi so se v nekaj letih nekajkrat povečali in
povzročili val priseljevanja v prestolnico. Vlada skuša tokove umiriti z naglim razvojem
storitev in izgradnjo infrastrukture na zunanjih otokih (Gemenne in Shen, 2009).
4.3.2.2. MEDNARODNE SELITVE
Prebivalci Tuvaluja za državo izseljevanja najpogosteje izberejo Fidži, Avstralijo, ZDA in
Novo Zelandijo (Gemenne in Shen, 2009). Začasne selitve na otok Fidži so najpogostejše pri
mladih, ki odhajajo na študij na tamkajšnjo univerzo (angl. University of South Pacific), ki
pokriva območje regije Južni Tihi ocean, del katere je tudi Tuvalu. Študenti običajno
151
prejemajo štipendijo Azijske razvojne banke ali Južnopacifiške komisije (angl. South Pacific
Commission - SOPAC), s katero jim je v času študija omogočeno bivanje s svojo ožjo
družino. Po končanem študiju morajo Fidži zapustiti. Drug pomemben razlog za priseljevanje
Tuvalujcev na Fidži so številne mednarodne in regionalne organizacije, ki imajo tam svoj
upravni sedež oz. predstavništvo. Tudi uslužbenci teh organizacij se na Fidži priseljujejo s
svojimi družinami, kjer pogosto tudi ostanejo. Selitveni tokovi se v zadnjih letih umirjajo
zaradi uvedbe vizumov za obiskovalce iz okoliških otoških držav. Kljub temu tuvalujska
skupnost na Fidžiju ostaja prisotna in je dobro organizirana (Gemenne in Shen, 2009).
Tudi selitve v Avstralijo in ZDA so se v zadnjih letih umirile zaradi stroge selitvene politike
teh dveh držav. Po navedbah tuvalujskega zunanjega ministrstva je število izseljencev v
Avstraliji pod 300, katerih večina živi na območju Brisbanea (Gemenne in Shen, 2009).
Pomembnejše so selitve v Novo Zelandijo, saj je število izseljencev ocenjeno na 3000, v
glavnem na območju Aucklanda. Priseljevanje v Novo Zelandijo ima dolgo in zapleteno
zgodovino. Leta 1970 so imele novozelandske oblasti slabe izkušnje s skupnostjo s Tonge, saj
je s svojo konfliktnostjo izzvala grobo ravnanje policije do pripadnikov vseh polinezijskih
skupnosti v državi. Poulične aretacije polinezijskih priseljencev so poslabšale odnose med
Novo Zelandijo in njenimi sosedi. Medsosedski odnosi imajo v veliki meri še vedno
neokolonialni značaj in vključujejo pomoč, trgovino in priseljevanje. Obstoječe priseljevanje
se izvaja v dveh oblikah. Prva je priseljevanje s Fidžija, Tuvaluja, Kiribatov in Tonge v
okviru skupne letne kvote 650 ljudi, od katere jih Tuvalu lahko prispeva 75. Kvoto Tuvalu
komaj zapolni. Priseljenci morajo odgovarjati strogim pogojem, kot so: znanje angleščine,
dragi zdravniški pregledi in ponudba za delo. Po uspešni integraciji se jim lahko pridružijo še
njihovi družinski člani. Drugo obliko selitev predstavljajo sezonske selitve kmetijskih
delavcev. Po izteku delovne vize, ki traja 6–9 mesecev, se morajo vrniti domov. Sporazum
velja od leta 2008 (Gemenne in Shen, 2009).
4.3.2.3. PODNEBNE SELITVE
Prvi, ki je predlagal strategijo preselitve celotnega prebivalstva malih tihooceanskih otoških
držav je bil nekdanji avstralski minister Brian Fisher. Ta je leta 1996 javno pozval k izselitvi
prebivalstva malih otoških držav in pri tem navajal njeno gospodarsko upravičenost. Drugi
predlogi so se nagibali k vzpostavitvi mehanizmov za zmanjšanje števila morebitnih prisilnih
podnebnih selivcev (Byravan in Rajan, 2005). V strokovni javnosti je kasneje prevladalo
mnenje, da je bolje, da se ljudi k izselitvi ne spodbuja, temveč se jim omogoči ustrezno
življenje na izvornih območjih (Barnett in Adger, 2005). Kljub temu si tuvalujske oblasti
prizadevajo za zmanjšanje brezposelnosti tudi z zaposlovanjem svojih državljanov v tujini oz.
spodbujajo nadzorovano izseljevanje. V zvezi s tem ima Tuvalu podpisane sporazume z Novo
Zelandijo in Avstralijo, ki med drugim določajo sicer nizke letne kvote priseljevanja. Tuvalu
ima z Novo Zelandijo podpisan sporazum s katerim se je slednja zavezala, da bo letno
sprejela 30 priseljencev s Tuvaluja, ki jih domnevno ogrožajo posledice podnebnih
sprememb. Pojmu »podnebni begunec« se izogibajo tudi v Novi Zelandiji, kar dokazuje
primer zavrnitve prošnje za azil priseljencu s Kiribatov, ki se je leta 2013 skliceval na
mednarodno pravo za zaščito beguncev (Splet 29; Splet 30).
Stereotip o »okoljskih beguncih« iz malih otoških držav se v novozelandskih in avstralskih
medijih pogosto pojavlja. Posebno Tuvalu je razumljen kot regija morebitnih prisilnih
podnebnih selivcev. Tako Farbotko navaja podatek, da je samo v letu 2001 avstralski dnevnik
The Sidney Morning Herald 21-krat opozoril na neizogibnost prisilnih podnebnih selitev s
Tuvaluja (Farbotko, 2005). Prav tako so bili narejeni številni dokumentarni filmi o
»izginjajočem« Tuvaluju, v katerem se bodo v 21. stoletju razvile množične selitve
(Chambers in Chambers, 2007). Tuvalu je predstavljen tudi v Gorovi Neprijetni resnici kot
152
primer izpostavljenosti uničujočemu valovanju morja (Gore, 2007, str. 186–187). Za medijsko
pozornost niso zaslužni samo mediji, temveč tudi tuvalujske oblasti, ki so že pred tem na
različnih konferencah OZN osveščale udeležence o podnebni ranljivosti otočja in opozarjale
na možnost razvoja podnebnih selitev (Connell, 2003).
Kljub temu razmere na otočju niso tako kritične, kot so prikazane v medijih. Nanje vplivajo
tudi različne nevladne organizacije, ki se trudijo osvestiti mednarodno javnost o resnosti
posledic podnebnih sprememb, kar večkrat vodi k napihovanju problema.
Tuvaluju v 21. stoletju grozi popolna trajna potopitev in popolna preselitev prebivalstva, zato
je zelo primeren za raziskave o podnebnih selitvah. Zaenkrat na območju Tihega oceana do
podnebnih selitev še ne prihaja, saj v opravljenih raziskavah velika večina selivcev iz malih
otoških držav ne navaja podnebnih sprememb za glavni selitveni vzrok (Mortreux in Barnett,
2009). Kljub temu obstaja precejšnja verjetnost, da bodo mednarodna javnost, tuvalujske
oblasti in prebivalstvo v prihodnosti izbrali izseljevanje za edini prilagoditveni ukrep.
Pri določanju stopnje verjetnosti, da se bodo v bližnji prihodnosti na Tuvaluju razvile
množične podnebne selitve, je potrebno upoštevati stanje osveščenosti prebivalstva. Po
raziskavah, ki sta jih opravila Mortreux in Barnett izključno na otočju Tuvalu, obstajajo trije
ključni dejavniki osveščenosti: moč vere, izkušnje s podnebnimi spremembami in navezanost
na dom (Mortreux in Barnett, 2009).
Moč vere je kot dejavnik morda malce presenetljiv, vendar zelo očiten. Kljub dobronamernim
prizadevanjem duhovnikov predstavlja vera svojevrstno oviro pri osveščanju prebivalstva o
resnosti okoljskih problemov in posledično pri dviganju njegove prilagoditvene zmogljivosti.
Po drugi strani vera krepi moralo prebivalstva in s tem zavira proces izseljevanja. Tuvalujska
skupnost je konservativna, zato ima duhovnost pomembno mesto v njeni kulturi (Mortreux in
Barnett, 2009).
Naslednji dejavnik osveščenosti prebivalstva so njegove izkušnje s posledicami podnebnih
sprememb. Razlog za majhno zaznavnost problema je tudi v obstoju ruralno-urbanih
selitvenih tokov. V prestolnici Funafuti je po podatkih pridobljenih z državnim popisom iz
leta 2002 avtohtona le četrtina prebivalcev (Tuvalu Census, 2002). Med alohtonim
prebivalstvom prevladujejo priseljenci z drugih otokov v državi. Poleg tega so Tuvalujci
mlado prebivalstvo, tako da se mlajši prebivalci v povprečju slabo zavedajo grožnje
podnebnih sprememb, saj v svojem življenju niso pridobili večjih izkušenj z njihovimi
posledicami. Bolj osveščeni starejši prebivalci se po drugi strani čutijo za izselitev prestare.
Najpogosteje opažena posledica podnebnih sprememb je krepitev valovanja. Problema se
najbolj zavedajo tisti prebivalci, ki so v preteklosti že doživeli tropske ciklone in spremljajoče
nevihtne valove. Težava je tudi v tem, da se ljudje bolj kot s podnebnimi spremembami
obremenjujejo z aktualnimi družbeno-političnimi težavami v državi, kot so: prenatrpanost
bivališč, neurejeno ravnaje s komunalnimi odpadki, brezposelnost, nezdrave prehranjevalne
navade in neprimerna zdravstvena oskrba, medtem ko se jim zdijo podnebne spremembe
časovno odmaknjen problem (Mortreux in Barnett, 2009).
Zadnji med dejavniki osveščenosti prebivalcev je njihov odnos do domovine. Kljub temu, da
so povprečni prebivalci do nje kritični, njenih problemov v glavnem ne navajajo kot razlog za
izselitev. Večina meni, da bi na območju priseljevanja pogrešali: domačo kulturo in
življenjski slog, sorodstvo, skupnost, torej vse, kar je povezano z njihovim kulturnim
prostorom. Hitra organizirana selitev bi bila za večino prebivalcev Tuvaluja zelo stresna. Zato
med osveščenimi uradniki velja izseljevanje kot skrajna prilagoditvena možnost, saj bi
premestitev prebivalstva povzročila izgubo suverenosti in identitete Tuvaluja (Mortreux in
Barnett, 2009).
153
4.3.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI NA OTOČJU TUVALU
Majhni otoki imajo značilnosti, ki pripomorejo k zelo visoki stopnji ranljivosti na posledice
podnebnih sprememb. V večini primerov imajo majhni otoki nizko prilagoditveno
zmogljivost, saj je cena prilagoditvenih ukrepov glede na višino BDP-ja visoka (IPCC, 2007b,
str. 689). Med najbolj prizadetimi so koralni otoki tropskega in subtropskega podnebnega
pasu, kakršen je tudi Tuvalu.
Obale majhnih otokov so v primerjavi z njihovo površino zelo dolge. Otoki so raznoliki in
dovolj bogati z naravnimi viri, da še zagotavljajo primerno oskrbo otoškega prebivalstva.
Okolje je prizadeto zaradi kombinacije pritiskov človeštva in podnebnih sprememb. Podnebna
ranljivost majhnih otokov narašča z dviganjem morske gladine, segrevanjem morja in
domnevno krepitvijo tropskih ciklonov. Njihove naravne vire najbolj ogrožajo: krepitev
abrazije in poplav ter vse pogostejši vdori morske vode v podtalnico (IPCC, 2007b, str. 697–
698).
Slika 4: Zračni posnetek osrednjega atola Funafuti z istoimensko prestolnico na otoku
Fongafale
Vir: NASA (Splet 41)
Za Tuvalu se v prihodnosti pričakuje nadaljnje segrevanje ozračja in morja vključno s
temperaturnimi skrajnostmi. Spremenile bi se tudi značilnosti padavin, medtem ko bi se
pojavnost suše in tropskih ciklonov zmanjšala. Zakisljevanje morja in stopnja dviganja
morske gladine bi se še naprej povečevala (Haws, 2012, str. 45–47).
Na podlagi meteoroloških opazovanj so očitne naslednje podnebne spremembe: krepitev
vetra, spremembe v smereh vetra, nepredvidljivost padavin, pogostejši vročinski dnevi in
večja splošna nepredvidljivost vremena (Splet 26).
Poleg podnebnih sprememb in dviganja morske gladine na izredno ranljivost majhnih
tihooceanskih otokov vplivajo še naslednji dejavniki: družbeno-gospodarska razvitost,
razpoložljivost naravnih virov, prostorska omejenost, izredni vremenski dogodki in drugi
izredni naravni pojavi (cunami).
154
4.3.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE
Dviganje morske gladine povečuje vdiranje morske vode v podtalnico, učinek nevihtnih
valov, ki spremljajo tropske ciklone, in druge nevarnosti, ki ogrožajo infrastrukturo,
prebivalstvo in razpoložljivost naravnih virov. Dviganje morske gladine v Tihem oceanu
lahko povzroči krčenje površine številnih majhnih otokov, na katerih je urbana infrastruktura
nameščena v glavnem ob obali. Na Tihem oceanu živi večina prebivalcev majhnih otokov
znotraj 1,5 km širokega obalnega pasu. Mednarodna letališča, ceste in mesta so nameščeni
vzdolž obale ali na tankih koralnih grebenih (IPCC, 2007b, str. 690–692).
Na podlagi rezultatov pridobljenih na otoških obalnih postajah v obdobju vsaj zadnjih 50 let
je bilo ugotovljeno, da se je morska gladina v povprečju dvigala po stopnji 1,6 mm/leto,
vendar s precejšnjimi regionalnimi razlikami. Morska gladina se najhitreje dviga v osrednjem
in vzhodnem delu Tihega oceana in sicer po stopnji 2–2,5 mm/leto z največjo vrednostjo 3
mm/leto (IPCC, 2007b, str. 690–692).
Slika 5: Abrazija obale na otoku Fongafale
Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje
prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010
Dviganje morske gladine ima izredno velik vpliv na ranljivost koralnih otokov. Po vseh
scenarijih SRES bi globalni dvig morske gladine do konca 21. stoletja glede na stanje v
zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja dosegel vrednost 0,19–0,58 m (IPCC, 2007a).
Na območju Tuvaluja se od leta 1993 morska gladina dviguje po stopnji > 5 mm/leto (Haws,
2012, str. 45–47), kar je precej večja vrednost od svetovnega povprečja. Stopnja dviganja bo v
21. stoletju zagotovo presegla stopnjo iz obdobja 1961–2003 (1,8 ± 0,5 mm/leto). Podnebni
modeli prikazujejo tudi geografsko nihanje morske gladine zaradi neenakomerne distribucije
temperature in slanosti ter sprememb v strujanju morja. Regionalno nihanje in lokalne razlike
so odvisne od številnih dejavnikov, ki niso povezani s podnebnimi spremembami, kot sta
tektonika otokov in izostatično gibanje v medledeni dobi (IPCC, 2007b, str. 694)
4.3.3.2. ZASLANJEVANJE TAL
Dviganje morske gladine ima precejšen vpliv na sestavo tal, ki postajajo vse bolj slana. Vse
večje zaslanjevanje tal ogroža kmetijsko proizvodnjo, kar še posebej velja za gojenje pulake.
Težave v kmetijstvu, ki jih povzroča zaslanjevanje tal, lahko zmanjša varnost preskrbe s
hrano na Tuvaluju, zlasti na zunanjih otokih, kjer so ljudje v večji meri odvisni od lokalnega
155
kmetijstva. Da bi zmanjšali učinek zaslanjevanja si oblasti prizadevajo z uvajanjem
odpornejših kultur. Zaslanjevanje tal ogroža tudi oskrbo s pitno vodo, kar oblasti odpravljajo s
postavitvijo novih rezervoarjev in večanjem zmogljivosti vodnih zajetij.
4.3.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV
Koralni otoki so zaradi svoje krhkosti in majhnosti izredno občutljivi na delovanje tropskih
ciklonov, kar dokazujejo izredni vremenski dogodki iz preteklosti. Dober primer je otok
Manihiki v Cookovem otočju, ki ga je leta 1997 prizadel tropski ciklon Martin. Do osem
metrov visoki valovi so terjali 19 smrtnih žrtev (3 % prebivalstva), 400 prebivalcev so
evakuirali in infrastruktura na otoku je bila popolnoma uničena (Splet 1). Podobne naravne
nesreče se periodično pojavljajo tudi na Tuvaluju, ki ga tropski cikloni občasno resno
prizadenejo. Tudi v primeru, da se v prihodnosti silovitost tropskih ciklonov ne bi okrepila, bi
bili ti v kombinaciji z dviganjem morske gladine bolj uničujoči (Haws, 2012, str. 45–47).
Tropski cikloni in drugi izredni vremenski dogodki imajo občasno katastrofalne razsežnosti.
Podnebje v osrednjem delu Tihega oceana je rezultat številnih dejavnikov, kot so: režim
pasatov, sezonsko nihanje konvergenčne cone in subtropskih anticiklonov ter zapleteno
nihanje El Niña. Številne raziskave so pokazale, da so lahko podnebne spremembe že zdaj
vzrok za odstopanja posameznih nihanj od dolgoletnega povprečja. V obdobju 1901–2004 se
je temperatura zgornje plasti morja in spodnje plasti ozračja dvignila za 0,6–1 °C in to kljub
manjši ohladitvi ozračja v 40. letih 20. stoletja. Proces segrevanja se je močno okrepil v 70.
letih. Spremembe se pojavljajo tudi v letnem povečevanju števila vročih dni in toplih noči.
Analiza ekstremnih dnevnih padavin v Južnem Tihem oceanu v obdobju 1960–2003 je
pokazala njihovo povečanje, vendar ne tolikšno kot pri temperaturnih skrajnosti. Spreminja se
tudi pojavnost tropskih ciklonov, kar je v glavnem odraz sprememb v obnašanju El Niña, ki
vpliva na njihovo prerazporeditev. Če se nekje pojavljajo pogosteje, se posledično drugje
redkeje. V času delovanja El Niña se v zahodnem delu Tihega oceana pogostost tropskih
ciklonov zmanjša na račun pogostejšega pojavljanja v njenem osrednjem in vzhodnem delu in
obratno, ko pojava El Niña ni. Po letu 1970 se je na letni ravni povečalo število tropskih
ciklonov 4. in 5. stopnje, medtem ko se je na večini območij njihovo skupno število
zmanjšalo. Največ tropskih ciklonov je bilo leta 1997, za katerega je bilo značilno močno
delovanje El Niña zaradi močnega segrevanja ozračja in morja. V času delovanja El Niña
tropski cikloni najbolj ogrožajo otoke v osrednjem delu Južnega Tihega oceana. V
jugozahodnem delu Tihega oceana je bila ob primerjavi obdobij 1975–1989 in 1990–2004
ugotovljena vsaj podvojitev pogostosti tropskih ciklonov 4. in 5. stopnje (IPCC, 2007b, str.
690–692).
Čeprav trdni dokazi o spremembah obnašanja tropskih ciklonov še vedno ne obstajajo, sinteza
obstoječih modelov kaže, da se bosta v prihodnosti povečali maksimalna hitrost viharjev in
intenzivnost padavin. Hkrati bi se lahko povečalo tudi število uničujočih tropskih ciklonov,
čeprav bi se skupno število tropskih ciklonov zmanjšalo. Verjetno se bo do leta 2050 za 5–10
% povečala tudi ekstremnost viharjev, ki spremljajo tropske ciklone. Približno za četrtino bi
se lahko povečal tudi višek padavin. Čeprav je malo verjetno, da bi prišlo do premeščanja
območij nastajanja tropskih ciklonov, je zelo verjetno, da bi na nekaterih območjih le-ti
nastajali pogosteje. Spremembe v poteh tropskih ciklonov so odvisne od obnašanja El Niña.
(IPCC, 2007b, str. 695).
Najhujši katastrofalni tropski cikloni, ki so v zadnje pol stoletja prizadeli Tuvalu so bili Bebe
(1972), Ofa (1990) in Gavin (1997). Slednji je trajal kar 15 dni in povzročil škodo v vrednosti
2 milijonov USD. Največ škode je bilo na bivalnih objektih, rastju in javnih zgradbah. Izredne
razsežnosti je imela tudi abrazija. Večina polj je bila zalitih z morsko vodo in veliko škode je
bilo na šolskih objektih. Zadnji tropski ciklon s smrtnimi žrtvami je bil Bebe, v katerem je
156
umrlo pet ljudi, 800 prebivalcev pa je postalo brezdomcev. Večino materialne škode na
plovilih, drevju in poljščinah sta povzročila vihar in nevihtni val, ki je preplavil polovico
ozemlja otoka Funafuti. V obdobju 2003–2011 je državo prizadelo osem tropskih ciklonov, ki
so vztrajali nad otočjem tri do osem dni. Tropski cikloni so za krajši čas oslabili oskrbo
prebivalstva, povzročili odpoved letalskih poletov in preprečili plovbo. Odkritih je bilo nekaj
hiš in v državi je bilo razglašeno izredno stanje. V 21. stoletju katastrofalnega tropskega
ciklona še ni bilo (UNCTAD, 2012).
4.3.3.4. KREPITEV EROZIJE
Morska erozija ali abrazija na otokih ima največji vpliv na koralne otoke, zato ogroža
dolgoročni obstoj majhnih otoških držav. Koralni otoki so nastali v preteklem tisočletju, ko se
je morska gladina spuščala. Količina sedimentov, iz katerih so zgrajeni koralni otoki, je
konstantna in se spreminja le v njihova razporeditev. Z nadaljnjim dviganjem morske gladine
bi bile obale podvržene vse večji abraziji in sedimenti bi se premeščali na dno otoške lagune,
kar bi vplivalo na preoblikovanje koralnih otokov vsaj v tolikšni meri kot dviganje morske
gladine. Neposeljeni koralni otoki so precej manj ranljivi od degradiranih poseljenih otokov
in bi se lahko obdržali daljši čas (IPCC, 2007b, str. 694).
Moč abrazije je odvisna od velikosti nagiba obale proti globini morja do katere sega vpliv
valovanja (povprečno do globine 10 m). Manjši je nagib, močnejše je valovanje in širše je z
abrazijo prizadeto območje. To pomeni, da bi dvig morske gladine za 1 m povzročil abrazijo
povprečno 100 m širokega obalnega pasu (Nichols in Leatherman, 1995).
Abrazija je najverjetnejši problem majhnih nizkih otokov, ki ga povzroča dviganje morske
gladine, a je treba pri tem upoštevati, da obalna območja niso pasivna, temveč se odzivajo
dinamično na različne načine in odvisno od številnih dejavnikov, kot so: tip obale, trdota
kamnine, stopnja akumulacije v primerjavi s stopnjo ugrezanja, vrsta sedimentov (pesek ali
prod), prisotnost biološke zaščite (mangrove) in stanje koralnih grebenov. Tako degradacija
koralnih grebenov zmanjšuje obrambo pred valovi in prispeva h krepitvi abrazije (IPCC,
2007b, str. 694).
Tudi na Tuvaluju je krepitev abrazije rezultat tako dviganja morske gladine kot degradacije
obalnega pasu. Krčenje ozemlja je v glavnem posledica delovanja človeštva, kot sta pozidava
obale in izkopavanje sedimentov za potrebe gradbeništva, in je le delno posledica delovanja
tropskih ciklonov. Tako so tudi v primeru Tuvaluja poseljena območja bolj občutljiva na
abrazijo kot neposeljena (UNCTAD, 2012).
Ob tem preseneča zanimiva ugotovitev Kencha in Webba, da se je v zadnjih desetletjih večina
majhnih koralnih otokov v osrednjem delu Tihega oceana, kamor sodi tudi Tuvalu, povečala.
Rezultati primerjanj zgodovinskih letalskih posnetkov s sodobnimi satelitskimi posnetki so
pokazali, da je v drugi polovici 20. stoletja 86 % otokov ostalo stabilnih, od tega se jih je
polovica celo nekoliko povečala. Površje se je zmanjšalo le na 14 % otokov. Podatek je toliko
bolj presenetljiv ob dejstvu, da se je morska gladina v Tihem oceanu v proučevanem obdobju
dvigala po stopnji 2 mm/leto. Avtorja to ugotovitev utemeljujeta z naslednjimi tremi
domnevami (Webb in Kench, 2010):
 otoki so geomorfološko obstojni, ker se sedimenti koralnega grebena lahko dvignejo
in tvorijo mlado površje otoka,
 otoki so dinamične reliefne oblike, ki se fizično odzivajo na vplive s strani morja, med
katerimi je dviganje morske gladine le eden od dejavnikov,
 okrepljena abrazija na izpostavljenih delih obale ustvarja sedimente, ki se lahko
akumulirajo v zatišnih delih obale in s tem pripomorejo k spremembi oblike otoka.
157
Omenjene domneve bi bilo primerno upoštevati pri izdelavi prilagoditvenih strategij, a pri
tem je hkrati pomembno, da imajo razmere veliko prostorsko variabilnost, torej bi bilo
potrebno sprejemati odločitve za vsak otok posebej. Avtorja raziskave sta med drugim
opazovala tudi sestavne otoke, ki tvorijo obroč atola Funafuti, osrednjega otoka v otočju
Tuvalu. Rezultati opazovanj so pokazali, da se je otok Funamanu v opazovanem 19-letnem
obdobju povečal za 28,3 %, kar ob upoštevanju dolžine opazovalnega obdobja predstavlja
največje povečanje med vsemi opazovanimi otoki v osrednjem delu Tihega oceana. Površina
večine sestavnih otokov atolovega obroča se je spremenila v povprečnem razponu < ± 3 %,
kar je malo, vendar je pri tem spet treba upoštevati relativno kratko obdobje opazovanja. Za
sestavne otoke atola Funafuti je značilno, da se pomikajo v smeri lagune, torej je ranljivejše
tisto prebivalstvo, ki se naseljuje ob zunanjem robu atola, ki je obrnjen na odprto morje
(Webb in Kench, 2010).
Kljub spodbudnim rezultatom omenjene raziskave ostaja odprto vprašanje, kako se bodo ob
pospešenem dviganju morske gladine odzivali otoki v prihodnosti.
4.3.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI NA OTOČJU TUVALU
4.3.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO
Večina majhnih otokov ima majhne zaloge pitne vode. Koralni otoki nimajo površinskih voda
in vodotokov, zato je oskrba s pitno vodo vezana na zbiranje deževnice in črpanje podtalnice.
Številni otoki že danes občutijo občasne vodne strese zaradi izostajanja padavin in
prekomernega črpanja podtalnice. Zlasti pri nizkih otokih, kakršni so koralni otoki, je
onesnaževanje podtalnice pogost pojav. Oporečnost pitne vode vpliva na slabšanje
zdravstvenega stanja prebivalstva oz. na širjenje nalezljivih bolezni. Tako notranjost otokov
kot njihova obala sta v zadnjih desetletjih močno izpostavljeni degradaciji in destrukciji
(IPCC, 2007b, str. 695–697).
Oskrba s pitno vodo na Tuvaluju na splošno ni problematična, razen občasno ob pojavljanju
sezonske suše. Podtalnico ogroža onesnaževanje, saj so zaloge podtalnice majhne in krhke
(Haws, 2012, str. 45–47).
Dviganje morske gladine povzroča pogostejše vdore morske vode v podtalnico, povečanje
abrazije in trajno potopitev obalnih ekosistemov. Številno otoško prebivalstvo je vezano na
črpanje pitne vode neposredno iz podtalnice. Ker je sladka voda lažja od slane, plava na slani
vodi v obliki leče. Sladka voda se stiska dokler se njena gostota ne izenači z gostoto slane
vode in se zmešata (Nichols in Leatherman, 1995).
Pritisk na zaloge pitne vode se krepi tudi z visoko stopnjo demografske rasti. V sušnih
obdobjih prihaja do prečrpanja podtalnice, kar povzroča njeno mešanje s slano vodo, zato se
je ob vodnem stresu prebivalstvo prisiljeno oskrbovati z deževnico (Haws, 2012, str. 45–47).
V oktobru 2011 so Tuvalu in sosednji otočji Tokelau in Samoa pestile hude težave z oskrbo s
pitno vodo. Otočane so s pitno vodo dnevno oskrbovala novozelandska letala ob podpori
ameriških vojaških sil iz oporišča na Ameriški Samoi. Sušo je povzročala izredno močna La
Niña, ki je z okrepljenimi jugovzhodnimi pasati zadrževala vlažne zračne mase nad
Jugovzhodno Azijo (Splet 2).
Stanje oskrbe s pitno vodo dodatno poslabšujejo razvoj turizma, poškodbe obstoječe
vodovodne infrastrukture, erozija tal ter onesnaževanje podtalnice s fitofarmacevtskimi
sredstvi in fekalijami. Javna oskrba s pitno vodo je zato draga in na nekaterih otokih
predstavlja kar 3 % BDP-ja (Hajkowicz, 2006).
Leta 2011 je izredno dolgotrajna suša prisilila vlado Tuvaluja, da je razglasila izredno stanje.
Padavine so zamujale šest mesecev, kar je povzročilo preobremenitev otoških vodnih virov.
Prečrpanje podtalnice je povzročilo vdor morske vode v vodonosnike. To leto je bilo v
158
celotnem instrumentalnem meteorološkem obdobju Tuvaluja (zadnjih 80 let) drugo najbolj
sušno (UNCTAD, 2012).
Slika 6: Zbiralnik deževnice v mestu Funafuti
Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje
prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010
Pojav suše povezujejo s pojavom izredno močne La Nine, ki je v Avstraliji povzročila
katastrofalne poplave v obdobju 2010–2011. Nihanje La Nine in El Nina izrazito vpliva na
podnebje Tuvaluja. Prva povzroča suše, medtem ko drugi prinaša tropske ciklone. Suša leta
2011 je prizadela polovico prebivalcev zlasti na otokih Funafuti in Nukulaelae. Dnevna
oskrba z vodo je na vrhuncu krize dosegala le 40 l/družino, kar je pod mednarodnimi
standardi. Škodo so utrpela tudi polja posajena s tarom, ki je zelo občutljiv na vodne strese.
Naprave za razsoljevanje zagotavljajo pitno vodo za komaj slabo polovico prebivalstva
Funafutija, ki se sicer v glavnem oskrbuje z deževnico. V času suše leta 2011 so bile
mednarodne donacije usmerjene v postavljanje dodatnih razsoljevalnih naprav in dostavo
goriva, ki je bilo potrebno za njihovo obratovanje (UNCTAD, 2012).
Za 21. stoletje so predvidene manjše spremembe v količini padavin (< 10 %), vendar še ni
jasno v katero smer. Padavine naj bi se okrepile v poletnem času, enako velja tudi za
intenzivnost dnevnih padavin (FAO, 2008). Na Tuvaluju so padavine vse bolj intenzivne in
vse manj pogoste, medtem ko za izredne vremenske dogodke velja ravno obratno. Padavine
se pojavljajo skozi celo leto, celo med sušnim obdobjem (Splet 26).
Po večini scenarijev SRES bi bili v 21. stoletju viri pitne vode na majhnih otokih resno
ogroženi. Večina majhnih otokov ima zelo majhne zaloge pitne vode, ki jih dodatno ogrožajo
spremembe značilnosti padavin. Količina poletnih padavin se bo po ocenah bodočega
spreminjanja podnebja zmanjšala. Morebitna krepitev zimskih padavin primanjkljaja verjetno
ne bo mogla nadomestiti. V Tihem oceanu bi na večini koralnih otokov 10% zmanjšanje
povprečne količine padavin do leta 2050 povzročilo 20% zmanjšanje zalog pitne vode,
medtem ko se v kombinaciji z dviganjem morske gladine problem še povečuje (IPCC, 2007b,
str. 697).
Spremembe padavin bodo kljub verjetni rahli okrepitvi poletnih sezonskih padavin neugodne,
zato bi moralo biti prizadevanje za kakovostno oskrbo s pitno vodo ključni del strategij
družbenega in gospodarskega razvoja (Hajkowicz, 2006).
159
4.3.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE
Gospodarstvo majhnih otokov je že tradicionalno odvisno tako od samooskrbnega kmetijstva
kot intenzivnega kmetijstva. Slednji predstavlja pomemben vir deviz v državi. Pri večini
majhnih otokov se delež kmetijstva v BDP-ju zmanjšuje zaradi padanja konkurenčnosti na
svetovnem trgu, izčrpanja tal in problemov z oskrbo s pitno vodo zaradi širjenja turizma
(FAO, 2004).
Lokalna proizvodnja hrane je za prebivalstvo majhnih otokov življenjskega pomena.
Prehransko varnost v prihodnosti ogrožajo dejavniki podnebnih sprememb, kot so:
podaljševanje sušnih obdobij, zmanjševanje rodovitnosti in krepitev denudacije. V
prihodnosti bi lahko škodo v kmetijstvu povzročala tudi morebitna krepitev tropskih ciklonov
(IPCC, 2007b, str. 698–700). Tradicionalno kmetijstvo se na Tuvaluju opušča, zato se
povečuje njegova odvisnost od uvoza manj kakovostne hrane (Haws, 2012, str. 45–47).
Poseben problem v kmetijstvu predstavlja poplavljanje obdelovalnih površin pulake. Pulaka
(lat. Cyrtosperma merkusii) je kulturna rastlina z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov, zato
ima izredno vlogo v prehranjevanju otoške skupnosti. Vzgajajo jo v plitvih jamah, ki jih
izkopljejo v apnenčasto strukturo otoka in jih zalijejo s sladko vodo podobno kot riževa polja.
Ob nevihtnem valu lahko morska voda vdre v obdelovalne jame in uniči pridelek, saj rastlina
ni odporna na povečano slanost vode (UNCDT, 2012).
Eden od gospodarskih stebrov otoških držav je ribolov, ki ga marsikje ogroža prelov. Ribolov
predstavlja pomemben delež BDP-ja na Tuvaluju. Velik vpliv na ribolov imajo spremembe v
pojavljanju in intenzivnosti delovanja El Niña. Segrevanje zgornje plasti svetovnega morja in
dviganje morske gladine krepita: kalnost morske vode, količino hranil in kemikalij v morju,
uničujoče delovanje tropskih ciklonov ter zmanjševanje prirasta koral zaradi zakisljevanja
morja. Vse te spremembe lastnosti morja negativno vplivajo na rast koralnih grebenov in
obstoj drugih morskih ekosistemov, ki pogojujejo razvoj ribjega zaroda. Podnebne
spremembe lahko postopoma privedejo do sprememb v smeri gibanja ribjih jat. V nasprotju s
spremembami v kmetijski proizvodnji so spremembe v obnašanju in drugih lastnostih rib
težko predvidljive. Na ribji zarod negativno vpliva tudi degradacija koralnih grebenov (IPCC,
2007b, str. 698–700).
Po podatkih Komiteja za razvojno politiko (angl. Commitee for Development Policy - CDP),
ki deluje v okviru OZN, se je leta 2009 delež kmetijstva in ribolova v BDP-ju Tuvaluja gibal
okrog vrednosti 15 %, ob tem da ima Tuvalu med vsemi majhnimi otoškimi državami v
Tihem oceanu najvišjo raven nestabilnosti kmetijske proizvodnje, oz. je bila ta kar dvakrat
večja od povprečja. Po podatkih Svetovne banke je v zadnjih letih kmetijska proizvodnja sicer
stabilna, a neugodni pogoji kmetijstva močno krepijo gospodarsko ranljivost države
(UNCTAD, 2012).
Majhna gospodarstva so bolj ranljiva na zunanje strese, kot so izredni naravni pojavi in
podnebne spremembe, ker običajno temeljijo na eni ali nekaj gospodarskih dejavnostih, kot
sta turizem in ribolov. Turizem je glavna dejavnost mnogih otoških držav in njegov pomen se
še povečuje, vendar bi učinki podnebnih sprememb lahko imeli nanj velik vpliv. (IPCC,
2007b, str. 701–702).
Kljub temu je pomen turizma v gospodarstvu Tuvaluja majhen oz. zanemarljiv. Dotok
prihodkov Tuvaluja temelji na najemninah za ribolovna dovoljenja in za državno domensko
končnico. Projekti za razvoj turizma, ki so bili izdelani po zgledu Maldivov, so se izkazali za
nerealne zaradi previsokih cen storitev, s katerimi bi lahko pritegnili pozornost tujih
vlagateljev. Glavni vzrok morebitne gospodarske nestabilnosti je verjetno v majhnosti
otoškega gospodarstva, saj je sedanja gospodarska rast Tuvaluja dejansko ugodnejša od
gospodarske rasti v marsikateri večji državi. Po podatkih CDP-ja je stopnja izvozne
nestabilnosti za 70 % višja od povprečja majhnih otoških držav v Tihem oceanu. V obdobju
160
2006–2010 je vrednost skupnega izvoza blaga in storitev nihala v razponu 1,9–2,7 milijonov
EUR. Pri tem je izvoz storitev predstavljal 4,8-krat višjo vrednost od izvoza blaga. Nihanje
izvoza je bilo kar 40%, kar potrjuje domnevno nestabilnost gospodarstva (UNCTAD, 2012).
Kakovost bivanja na majhnih otokih se slabša s poškodbami infrastrukture in prometnih
povezav. Posredno so prizadete: gospodarske dejavnosti, ponudba zdravstvene oskrbe, oskrba
s pitno vodo in hrano ter trgovina. Energijska oskrba večine majhnih otokov je odvisna od
uvoženih fosilnih goriv. Razvojna politika se pogosto zgleduje po razvitejših, mnogo večjih
državah, ki imajo povsem drugačne naravne pogoje razvoja. Slednje so jim pogosto
pripravljene pomagati z nameščanjem objektov za izrabo obnovljivih energijskih virov, ki
predstavljajo v nekaterih otoških državah, med katerimi je tudi Tuvalu, že pomemben
energetski delež (IPCC, 2007b, str. 702–703).
Ob dejstvu, da je večina letališč in prometnic nameščena tik ob obali, je zelo verjetno, da bo
dviganje morske gladine po sedanji stopnji že do sredine stoletja terjalo trajno potopitev
velikega dela otoške prometne infrastrukture. Škodo bi lahko povzročali tudi tropski cikloni
(IPCC, 2007b, str. 702–703).
Velik problem na Tuvaluju predstavlja sodobna gradnja bivalnih objektov. Tradicionalna
gradnja iz naravnih lokalnih materialov je v preteklosti omogočala hitro obnovo po naravnih
nesrečah, medtem ko sodobna gradnja, ki je odvisna od uvoženega gradbenega materiala,
povečuje ranljivost na toplotni stres, podaljšuje čas obnove in povečuje pritisk na zračni
promet (UNCTAD, 2012).
Večina prebivalcev Tuvaluja je neposredno izpostavljena delovanju oceana. Več kot 90 %
vseh gospodinjstev je nameščenih na poseljenih območjih z nadmorsko višino < 3 m, pogosto
neposredno ob obali. Življenja obalnih prebivalcev so v primeru plimnega vala ali tropskega
ciklona ogrožena, zato so se ti prisiljeni začasno namestiti v višje nameščena zatočišča. Po
ocenah CDP-ja se je zaradi poplav v obdobju 1990–2007 znašlo v vlogi brezdomcev 5–6 %
prebivalcev. Večji delež med otoškimi državami v osrednjem delu Tihega oceana je imela le
še Samoa (UNCTAD, 2012).
4.3.4.3. DEMOGRAFSKA RAST
Stik z Evropejci v 19. stoletju je v nekaj desetletjih zdesetkal prebivalstvo. Po drugi svetovni
vojni se je naravni prirastek močno povečal. Demografski prehod še traja, zato otočju grozi
prenaseljenost (Clammer, 1979). Po popisu iz leta 2005 je država štela 10.441 prebivalcev,
najmanj med članicami OZN, medtem ko je bil po gostoti prebivalstva s 441 preb./km² na 22.
mestu (GIC, 2008). Leta 2012 je bilo v državi 12.400 prebivalcev (Haws, 2012, str. 45–47),
torej se je gostota prebivalstva povečala na 477 preb./km². Po teh podatkih se je število
prebivalcev v sedmih letih povečalo za dobrih 8 %. Letna demografska rast se po letu 2006
giblje v razponu 0,2–0,6 % (UNCTAD, 2012).
Leta 2005 je bilo povprečno število otrok na žensko 3,1, naravni prirastek prebivalstva je
znašal 1,4 %, medtem ko je bil selitveni saldo zanemarljivo majhen, a negativen (GIC, 2008).
Stopnja urbanizacije znaša 50 % in je primerljiva s svetovnim povprečjem (Haws, 2012, str.
45–47).
161
Graf 15: Starostna piramida prebivalstva Tuvaluja za leto 2013
Vir: Index Mundi (Splet 42)
4.3.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST
Vlade otoških držav skušajo z nekaterimi družbenimi dejavniki ranljivosti, kot je hitra
demografska rast, okrepiti gospodarstvo. Posledično se povečujejo pritiski na naravne vire,
kot so gozdovi, ribji zarod in plaže, s čimer se preobremenjuje infrastruktura, povečujejo
socialna neenakost, brezposelnost in stopnja urbanizacije, krepi politična nestabilnost ter
poglablja prepad med potrebami in ponudbo zdravstvenih in izobraževalnih storitev, kar na
koncu vodi v stagnacijo gospodarstva in ne v njegovo rast. Vsi ti dejavniki interaktivno
krepijo ranljivost družbe in okolja na podnebne spremembe (IPCC, 2007b, str. 695–697).
Prebivalstvo številnih majhnih otokov ima poseben življenjski slog, ki je prilagojen
domačemu naravnemu okolju. Tradicionalno znanje, kjer je še ohranjeno, temelji na
podpornih socialnih mrežah, ki obstajajo znotraj skupnosti. Družbene spremembe, kot so: rast
prebivalstva, širjenje potrošništva in odvisnosti od uvoženega blaga, ruralno-urbane selitve,
urbanizacija, kopičenje smeti ter razvoj sodobne industrije in turizma, so spremenile
življenjski slog prebivalstva na številnih otokih. Prekinitev pogodb o odkupu tropskih
kmetijskih pridelkov, ki jih imajo razvite države sklenjene z otoškimi državami, lahko sproži
val brezposelnosti, kar bi občutno povečalo delež revnih otočanov. Ravno zmanjševanje
kmetijske proizvodnje, ki je posledica liberalizacije trga, povečuje družbeno ranljivost
prebivalstva na podnebne spremembe, kar v kombinaciji s spremembami življenjskega sloga
slabi tradicionalne socialne mreže znotraj otoških skupnosti. To lahko vodi v propadanje
tradicije, socialne enakosti, dostojanstva in zaupanja, ki predstavljajo stebre odpornosti
lokalnih otoških skupnosti v Tihem oceanu (IPCC, 2007b, str. 695).
4.3.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA
Veliko otoških držav že zdaj trpi zaradi obremenitve s podnebno občutljivimi boleznimi,
povečano umrljivostjo zaradi naravnih nesreč in širjenjem kužnih bolezni. Tropski cikloni,
poplave in suše imajo tako kratkoročne kot dolgoročne posledice za zdravje prebivalstva, kot
so utopitve, telesne poškodbe, lakota ipd. (IPCC, 2007b, str. 700–701).
162
Številne otoške države v tropskem in subtropskem pasu imajo težave s pojavom različnih
tropskih bolezni (malarija, rumena mrzlica in leptospiroza) ter z vodo in hrano povezanimi
boleznimi (kolera, driska, zastrupitve s hrano, okužbe s salmonelo, respiratorne bolezni idr.).
Razširjenost mnogih bolezni se na otoških državah povečuje zaradi skromne zdravstvene
oskrbe, neprimerne infrastrukture, neprimernega ravnanja z odpadki, povečevanja števila
mednarodnih potovanj in posledic podnebnih sprememb zlasti tistih, ki so povezane z
oporečno pitno vodo (WHO, 2003).
Slika 7: Slabo stanje domačih vodnjakov na otočju Tuvalu
Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje
prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010
Druge s podnebjem povezane bolezni, kot so driska, vročinski udar, kožne bolezni, akutne
okužbe dihal in astma, so tudi že prisotne in bi se njihova pojavnost s podnebnimi
spremembami še povečala. Težava je še toliko večja, ker ima večina otoških držav slabo
razvite in dostopne zdravstvene storitve, neustrezno infrastrukturo, pomanjkljivo ravnanje z
odpadki in se srečuje z rastjo mednarodnega prometa (IPCC, 2007b, str. 689–703).
4.3.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA OTOČJA
TUVALU
Otoki Tuvaluja so majhni in obdani z oceanom ter so na območjih, ki so nadpovprečno
izpostavljena podnebnim in geološkim naravnim nesrečam. Tako kot večina poseljenih malih
otokov v tropskem in subtropskem podnebnem pasu imajo gosto poselitev in še vedno visok
naravni prirastek. Njihovo gospodarstvo je odvisno od zelo omejenih lokalnih naravnih virov
in je izpostavljeno zunanjim vplivom globalnega trga in selitvenih tokov. Zato je
prilagoditvena zmogljivost otoškega prebivalstva relativno nizka, kljub stalnemu prilagajanju
okoljskim izzivom, kar je del njegove kulturne tradicije.
Za ukrepanje proti posledicam podnebnih sprememb je pristojno Ministrstvo za naravne vire,
energijo in okolje, čeprav imajo pomembno vlogo tudi številne druge organizacije (Haws,
2012, str. 45–47).
Prilagoditvena zmogljivost prebivalcev Tuvaluja je na splošno majhna iz naslednjih vzrokov:
izredno majhno ozemlje, nizek osebni dohodek, nizek bruto domači proizvod ter omejene
možnosti za tehnološki razvoj in posodabljanje infrastrukture. Tuvalu je država v razvoju in
sama nima ustreznih sredstev za izvajanje prilagoditvenih ukrepov, zato so ti odvisni od
mednarodne pomoči.
163
Tuvalu sam ne more preprečiti nadaljnjih podnebnih sprememb, saj je njegov prispevek k
svetovnim izpustom toplogrednih plinov zanemarljiv. Letni ogljični odtis vseh prebivalcev je
komaj 5 t, torej je manjši od tistega, ki ga proizvede posamezni prebivalec Slovenije (7,9
t/preb.) (Splet 25).
Slika 8: Protipoplavna infrastruktura pred obalo Funafutija
Vir: Predstavniki Tuvaluja na seminarju o vplivu podnebnih sprememb na zdravje
prebivalcev majhnih otoških držav Polinezije, Auckland, 2010
Medtem ko je fizična izpostavljenost pomembna komponenta ranljivosti okolja, je
pomanjkljivo prilagajanje najpomembnejši dejavnik ustvarjanja žarišč družbene ranljivosti.
Sposobnost prilagajanja je najbolj odvisna od stopnje razvitosti družbe. V večjih državah v
razvoju si lahko pomagajo s preseljevanjem prebivalstva iz območij z nizko obalo na višje
ležeča območja, kar v primeru Tuvaluja ne pride v poštev. Prebivalstvo je tako prisiljeno
izbirati med kljubovanjem degradaciji okolja in izselitvijo v tujino.
Razvite države bodo verjetno pričakale učinke dviganja morske gladine bistveno bolj
pripravljene kot države v razvoju, saj so za preprečevanje in odpravo posledic potrebni znanje
in velika finančna sredstva. Po drugi strani države v razvoju same v glavnem ne bodo
sposobne izpeljati zahtevnih inženirskih posegov (Nichols in Leatherman, 1995).
Zaradi posebnega geografskega položaja bodo prizadete vse polinezijske države. Nekatere
med njimi, npr. Tuvalu, bi lahko v celoti izginile. Ravno zaradi velike ranljivosti so na
Tuvaluju zadnja leta dosegli izjemen napredek v načrtovanju in izvajanju preventivne
okoljske politike.
Po pisanju ameriškega Global Investment Centra je vlada že leta 1997 izdelala načrt ravnanja
z okoljem z naslovom »Državne strategije ravnanja z okoljem« (angl. National Environmental
Management Strategies - NEMS). To je osrednji razvojni dokument okoljske politike in
ukrepanja. Še istega leta so v okviru NEMS-a ustanovili Zavarovano območje Funafuti, ki
obsega obalna in morska območja na zahodni strani lagune v bližini glavnega mesta in obsega
najbogatejše koralne grebene na otoku. Z njim skušajo ohraniti bogato biotsko pestrost otočja.
Čez dve leti je vlada na osnovi NEMS-a in ob pomoči Avstralije in Evropske unije začela s
Projektom ravnanja z odpadki, s katerim skuša urediti področje ravnanja z odpadki in
odpadnimi vodami. Pri reševanju okoljskih problemov majhnih otoških držav ima pomoč
razvitih držav velik pomen. (GIC, 2008).
164
Količina podtalnice je omejena, zato vlada v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom stalno
podpira projekte za povečanje in izboljšanje zbiranja in shranjevanja deževnice in nabavlja
naprave za razsoljevanje. Pri tem ji v zadnjem času pomagajo Nova Zelandija, Avstralija in
ZDA. Vsi tovrstni ukrepi zaenkrat niso zadovoljivi zato je oskrba s pitno vodo nezadovoljiva
(GIC, 2008).
Zemljevid 6: Tloris prestolnice Funafuti na otoku Fongafale.
Vir: Tuvaluislands (Splet 43)
Oblasti se zavedajo, da gospodarski in družbeni razvoj lahko škodujeta stanju okolja, zato
skušajo s sanacijskimi ukrepi ohraniti sedanje stanje in popraviti napake iz preteklosti. Glavni
namen NEMS-a je dviganje okoljske osveščenosti prebivalstva in izboljšanje ravnanja z
okoljem. NEMS med drugim vključuje ukrepe, ki so v skladu z Integriranim upravljanjem
obalnih območij (ICZM) in državno okoljsko zakonodajo (GIC, 2008).
Obalni pas Tuvaluja je močno izpostavljen dejavnostim prebivalstva. Z namenom, da bi
zmanjšali škodo v naravnem okolju oblasti izvajajo naslednje ukrepe (GIC, 2008):
 preprečevanje pozidave in ozelenjevanje na območju obalnega pasu,
 zaščita obstoječega obalnega rastja,
 strožji nadzor nad večjimi posegi v prostor,
 preprečevanje izkopavanja surovega gradbenega materiala na obalnem pasu,
 izgradnja valobranov,
 preobrazba območja v prvotno naravno stanje, kjer je to še mogoče.
V okviru NEMS-a oblasti sodelujejo z mednarodno Okoljsko preiskovalno agencijo (angl.
Environmental Investigation Agency - EIA). Tudi v primeru, da dviganje morske gladine ne
bo predstavljalo ključnega okoljskega problema, bodo omenjeni ukrepi prispevali k varovanju
narave in zdravja ljudi (GIC, 2008).
165
Na mednarodni ravni je Tuvalu eden od vnetih zagovornikov Kjotskega protokola o
zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in najglasnejši med tistimi, ki opozarjajo na
uničevalne posledice globalnega segrevanja in dviganja morske gladine na vseh
pomembnejših mednarodnih srečanjih.
Izredni vremenski dogodki pomembno vplivajo na gospodarstvo majhnih otokov. Eden
ključnih izzivov je čas, ki je potreben za obnovo po katastrofi. V preteklosti so bile naravne
nesreče redkejše in so povzročale manjšo gmotno škodo. V prihodnosti bi bili lahko izredni
vremenski dogodki še pogostejši in bolj uničujoči, kot so danes, in bi zahtevali daljši
obnovitveni čas. V tem primeru obnova ne bi bila več celovita, kar bi dolgoročno pomenilo
izgubo ozemlja, zmanjšanje kmetijske proizvodnje zaradi trajne zaslanjenosti tal in slabšanje
bivalnih razmer, saj obnova ne bi bila končana v obdobju pred naslednjo katastrofo (IPCC,
2007b, str. 695–697).
Vlada Tuvaluja sodeluje v mnogih mednarodnih projektih, ki dvigujejo prilagoditveno
zmogljivost prebivalstva. Pri tem sodeluje s številnimi humanitarnimi nevladnimi
organizacijami in drugimi globalnimi institucijami, vključno z donatorji. Večinoma so to
organizacije znotraj OZN (UNDP, WHO, UNEP, FAO, UN-HABITAT idr.), Evropska unija,
Svetovna banka, energetska multinacionalka (JICA) in posamezne razvite države (Avstralija,
ZDA, Japonska, Nova Zelandija). V teku so številni projekti na naslednjih področjih (Haws,
2012, str. 45–47):
 uvajanje alternativnih virov energije (bioplin, energija Sonca),
 izobraževanje in osveščanje prebivalstva,
 gradnja protipoplavne infrastrukture in kakovostnih bivalnih objektov,
 postavitev razsoljevalnih naprav,
 razvoj komunikacij,
 ozelenjevanje obal z mangrovami,
 nasipavanje plaž,
 zaščita koralnih grebenov,
 krepitev zdravstvene oskrbe.
4.3.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV NA OTOČJU TUVALU
4.3.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA«
Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita
blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega
ukrepanja. Po njem bi se povprečna temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila v
povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m.
Scenarij predvideva skorajšnjo stagnacijo rasti podnebnih selitev brez večjih pretresov celo na
regionalni ravni. Obseg in lastnosti selitev se bistveno ne bi spremenili. Še vedno bi
prevladovale notranje selitve, čeprav bi se obstoječi ruralno-urbani selitveni tokovi nekoliko
umirili. Mednarodne selitve bi se nekoliko okrepile in bi bile še naprej usmerjene v regionalna
izobraževalna središča ter območja sezonskega dela. Prostovoljne podnebne selitve bi bile še
vedno nezaznavne, saj vplivi podnebnih sprememb ne bi spremenili stanja v okolju do te
mere, da bi se bistveno poslabšala kakovost življenja na otočju. Prisilne podnebne selitve bi se
pojavljale občasno v primeru delovanja uničujočega tropskega ciklona, ki bi povzročil nihljaj
v obstoječih selitvenih tokovih, vendar bi se večina selivcev čez čas vrnila. Učinke delovanja
tropskega ciklona bi zmanjšali z izgradnjo protipoplavne infrastrukture, zlasti na območju
gostejše poselitve, kot je prestolnica Funafuti. Po tem scenariju bi bil Tuvalu deležen
precejšnje mednarodne pomoči. Razvite države, ki so že zdaj vključene v mednarodne
166
projekte nudenja pomoči, bi bile v prihodnosti še bolj dejavne, zlasti v primeru morebitne
humanitarne katastrofe, ki bi jo povzročil tropski ciklon.
Na območju Tuvaluja se morska gladina dviga po nadpovprečno visoki stopnji, zato je
smiselno upoštevati njeno zgornjo vrednost. Tako bi se že po tem scenariju morska gladina do
konca stoletja dvignila za ≈ 0,5 m. Pri segrevanju ozračja je primerno upoštevati nekoliko
manjše vrednosti, saj leži otočje v ekvatorialnem podnebnem pasu, kjer so spremembe
temperature najmanjše. Segrevanje z razponom 0,3–1 ˚C skoraj ne bi vplivalo na življenjske
pogoje v državi, zlasti če upoštevamo njeno veliko maritimnost. Dviganje morske gladine
predstavlja zaradi geomorfoloških značilnosti regije največjo grožnjo otoškemu prebivalstvu.
Scenarij predvideva ugoden razplet dogodkov do konca stoletja in je med vsemi najbolj
optimističen. Kljub temu je treba upoštevati izredno krhkost otoškega obalnega sistema, pri
čemer da bi že dvig morske gladine za 0,5 m predstavljal resno grožnjo državi oz. njenemu
prebivalstvu. Majhnost ozemlja države prinaša prebivalstvu koristi in slabosti. Prednost njene
majhnosti je v tem, da v svetovnem merilu ne predstavlja velikega problema in bi ji lahko že z
manjšimi sredstvi občutno pomagali. Država dejansko zbuja pozornost bogatih tihooceanskih
držav, kot so ZDA, Avstralija, Nova Zelandija in Japonska, ki so ji v preteklosti že večkrat
pomagale, a po drugi strani je slabost njene majhnosti v veliki občutljivosti okolja.
Scenarij predvideva uspešno izvajanje prilagoditvenih strategij, s katerimi bi država ob izdatni
strokovni in finančni mednarodni pomoči uspela omejiti učinek abrazije in dviganja morske
gladine. Scenarij hkrati predvideva visoko stopnjo solidarnosti držav pri spoprijemanju z
globalno okoljsko krizo in veliko naklonjenost razvitih držav blažilnemu ukrepanju, kar bi
vplivalo na stopnjo nadaljnjega spreminjanja podnebja. Tako bi se segrevanje ozračja že proti
koncu tega stoletja začelo umirjati. Nasprotno bi se dviganje morske gladine zaradi velike
vztrajnosti svetovnega morja nadaljevalo z nezmanjšano hitrostjo tudi po letu 2100, kar bi v
22. stoletju lahko ogrozilo obstoj koralnih otokov.
Poseljeni deli obale so bolj degradirani in zato bolj občutljivi na abrazijo. Z izgradnjo
ustrezne protipoplavne infrastrukture na obalah, ki so obrnjene na odprto morje, bi preprečili
transgresijo morja. Z nasipi bi utrdili tudi prometno infrastrukturo, tako da ne bi bila
podvržena delovanju abrazije. Tudi težave z morebitnimi spremembami značilnosti padavin,
ki bi lahko povzročale občasne suše, bi ustrezno odpravljali z izgradnjo primerne vodovodne
infrastrukture vključno z dograditvijo dodatnih razsoljevalnih naprav, ki bi v času vodnih
stresov nadomeščale podtalnico. Težave z oporečnostjo pitne vode bi reševali z izgradnjo
čistilnih naprav in povečevanjem osveščenosti prebivalstva. Krepitev pogostosti in
intenzivnosti tropskih ciklonov bi bila zanemarljiva, obstoječo nevarnost bi zmanjšali z
izboljšanjem sistema zgodnjega obveščanja in z utrjevanjem obale, kar bi preprečilo vdor
morske vode v primeru visokega nevihtnega vala. V okviru prilagoditvenih ukrepov proti
abraziji bi izpeljali pogozdovanje z mangrovami.
Večjo težavo bi predstavljalo ohranjanje kmetijstva. Samooskrba s hrano bi bila še naprej
omejena, vendar bi bilo na svetovnem trgu dovolj hrane, čeprav bi bila precej dražja od
današnje, saj bi omejevanje porabe fosilnih goriv povečalo stroške proizvodnje in transporta.
Stopnjo samooskrbe s hrano bi dodatno zmanjšali nadaljnja demografska rast in degradacija
morskega ekosistema. Država bi brez večjih pretresov ostala notranje stabilna, kar bi vplivalo
tudi na relativno majhno izseljevanje.
Verjetnost scenarija je majhna, kot je tudi majhna verjetnost ugodnega obsega podnebnih
sprememb, saj je malo verjetno, da bi na svetovni ravni v naslednjih letih prišlo do temeljitega
zasuka v miselnosti človeštva in bi bile glavne države proizvajalke toplogrednih plinov
sposobne uspešno prestrukturirati svoja gospodarstva z namenom ustvarjanja nizkoogljične
družbe. Po drugi strani je scenarij precej bolj verjeten v smislu dviganja prilagoditvene
zmogljivosti države, saj predvideva nadaljevanje sedanjega pozitivnega trenda v spopadanju s
posledicami podnebnih sprememb.
167
4.3.6.2. SCENARIJ »RAST«
Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in
predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna
temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s
srednjo vrednostjo 0,48 m.
Stanje okolja bi se nekoliko poslabšalo, kar bi med prebivalstvom povečalo naklonjenost
izseljevanju. Mednarodna skupnost bi bila po drugi strani zelo prizadevna za povečanje
prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva na Tuvaluju. Kljub temu bi bilo postopno
izseljevanje nujno, saj država svojemu prebivalstvu ne bi bila več sposobna zagotavljati
osnovne varnosti.
Študije na otočju Kiribati so pokazale, da bi kombinacija dviga morske gladine za 0,5 m in
zmanjšanja količine padavin za 25 % lahko povzročila zmanjšanje količine podtalnice za 65
% (World Bank, 2000). Dvig morske gladine sicer ne bi bil bistveno večji kot pri prejšnjem
scenariju, a bi se znatno poslabšalo splošno stanje okolja. Mednarodna solidarnost, ki ima
ključni pomen pri oskrbovanju in zaščiti države, bi bila ostala na visoki ravni, kar bi ji
omogočalo stabilno stanje svetovnega gospodarstva. Dviganje morske gladine bi okrepilo
abrazijo, vendar bi jo z ustreznimi protipoplavnimi ukrepi v glavnem uspeli zadržat. Vseeno
bi bil ogrožen obstoj številnih bivališč, ki so nameščena v neposredni bližini obale. Pogostejši
vdori morske vode v podtalnico in na obdelovalne površine bi prizadeli oskrbo prebivalstva s
pitno vodo in hrano a bi z ustrezno mednarodno pomočjo uspeli preprečevati lakoto.
Mednarodna pomoč bi bila največja v primeru naravnih nesreč, ki bi jih povzročili občasni
izredni vremenski dogodki in bi uspešno preprečevala pojav prisilnih podnebnih selitev.
Obstoječi selitveni tokovi bi se vseeno okrepili, saj bi bilo gospodarsko stanje v državi slabo
in za mladino neperspektivno. Ena redkih prednosti za prebivalstvo, ki so predvidene v tem
scenariju je ohranjanje mednarodnega letalskega in pomorskega prometa, ki bi omogočal
pretok ljudi in blaga. Stopnja samooskrbe s hrano bi bila zelo nizka, zato bi bili prebivalci
povsem odvisni od uvoza drage in manj kakovostne hrane. Nadaljnje povečevanje pritiskov
na okolje bi njegovo stanje še poslabšalo. Prizadeti bi bili zlasti morski ekosistemi.
Zmanjšana biotska pestrost in beljenje koral zaradi zakisljevanja svetovnega morja ter
zmanjševanje ribjega zaroda zaradi prelova in slabega splošnega stanja svetovnega morja bi
dodatno ogrozili oskrbo s hrano.
Visoka demografska rast in notranje ruralno-urbane selitve, bi v prestolnici Funafuti
povzročile prenaseljenost. Zdravstveno stanje prebivalstva bi se poslabšalo zaradi
preobremenjenosti naravnih virov, prenaseljenosti in pomanjkljive zdravstvene oskrbe. Poleg
vektorskih bolezni in bolezni povezanih z oskrbo s pitno vodo in hrano, bi se okrepile
civilizacijske bolezni. Razlog bi bil v vse večji odvisnosti prebivalcev od uvožene
nizkokakovostne hrane, kar bi povečalo problem civilizacijskih bolezni zlasti v prestolnici.
Ob pojavu morebitnega uničujočega tropskega ciklona, bi z ustreznim prilagoditvenim
ukrepanjem in izdatno mednarodno pomočjo preprečili val prisilnih podnebnih selivcev. Bolj
bi bile razvite prostovoljne podnebne selitve v bližnje razvite države, ki bi bile nadzorovane s
strani meddržavnih sporazumov.
Prednost scenarija je v visoki stopnji mednarodne solidarnosti in uspešnem izvajanju
prilagoditvenih strategij, a po drugi strani bi se stanje okolja naglo slabšalo, kar bi poslabšalo
tudi splošno stanje v državi. Tuvalu je zelo majhno gospodarstvo brez lastne industrije, tako
da je njegova ranljivost predvsem odvisna od obsega podnebnih sprememb. Dvig morske
gladine bi se v primerjavi s predhodnim scenarijem za malenkost povečal, vendar ob ustreznih
prilagoditvenih ukrepih še vedno ne bi vitalno ogrožal regije. Obseg gospodarskih naložb bi
se ob ugodni globalni gospodarski rasti celo okrepil, vendar bi šli ukrepi v smer večje
168
gospodarske odvisnosti Tuvaluja od mednarodnih korporacij, kar bi negativno vplivalo na
lokalno samooskrbo in hkrati ustvarjalo lažno podobo o gospodarski stabilnosti. Ugodni
gospodarski kazalci bi vplivali na nadaljnje večanje števila prebivalcev, kar bi okrepilo pritisk
na naravne vire. Velik problem bi predstavljala oskrba s pitno vodo in hrano. Ob postopnem
opuščanju fosilnih goriv bi bile cene prevozov še vedno znosne, kar bi ugodno vplivalo na
pretok blaga in ljudi. V letih sezonskega vodnega stresa bi večino hrane uvozili in prihajalo bi
do preobremenitve vodonosnikov. Posledice vodnih stresov bi omejevali s postavitvijo dragih
razsoljevalnih naprav, ki bi le delno pokrivale potrebe po vodi, tako da bi se del prebivalcev
še vedno oskrboval z deževnico. Pomen zbiralnikov deževnice bi bil večji na podeželju, kjer
bi primanjkovalo drugih virov pitne vode. Ob hujših vodnih stresih bi bilo poskrbljeno za
mednarodno pomoč. Stabilno svetovno gospodarstvo bi vplivalo tudi na ugodne gospodarske
razmere na Tuvaluju, vendar bi vse večja odvisnost od globalnega trga še povečala ranljivost
otoškega gospodarstva. Dohodek od najemnin za podeljena ribolovna dovoljenja bi se
zmanjšal zaradi zmanjšanja ribjega zaroda, zato bi se njegov pomen za nacionalno
gospodarstvo zmanjšal.
Verjetnost scenarija je velika. Do večjih okoljskih težav bi prišlo šele z nadaljnjim dviganjem
morske gladine v 22. stoletju.
4.3.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE«
Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5)
in predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja.
Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s
srednjo vrednostjo 1,9 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila za 0,32–0,62 m (IPCC,
2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m.
Scenarij predvideva eksponentno rast podnebnih selitev s postopnim slabšanjem stanja okolja.
Obseg podnebnih selitev bi se po tem scenariju naglo večal, a kljub temu do konca stoletja še
ne bi prerasel v obsežen mednarodni problem. Notranji selitveni tokovi bi se okrepili, kar bi
spodbudilo mednarodne selitve zlasti v azijske države z ugodno gospodarsko rastjo. Še vedno
bi prevladovali gospodarski selitveni dejavniki, medtem ko bi se pomen okoljskih oz.
podnebnih selitvenih dejavnikov krepil zlasti v obdobjih podnebnih stresov. Ob morebitnem
pojavu uničujočega tropskega ciklona, bi se stanje naglo poslabšalo, saj prilagoditveni ukrepi
ne bi bili zadostni in mednarodna humanitarna pomoč bi bila skromna, tako da bi bila država
v veliki meri prepuščena sama sebi. Slabšanje stanja okolja v strateško pomembnejših regijah
sveta, bi zmanjšalo pozornost razvitih držav do reševanja okoljskih problemov v majhnih
otoških državah. Svetovno gospodarstvo bi bilo nestabilno, tako da bi bile razvite države
osredotočene na reševanje lastnih problemov.
Obstoječi mednarodni selitveni tokovi bi se nekoliko okrepili, vendar bi tradicionalne države
priseljevanja, kot so Nova Zelandija, Avstralija in Fidži, uvedle strožjo politiko priseljevanja,
tako da bi bilo izseljevanje s Tuvaluja strogo nadzorovano in omejeno. Mnogi mladi
prebivalci Tuvaluja, ki bi želeli zapustiti otok, tega ne bi mogli storiti, zato bi družbena
napetost naraščala. Slabe razmere na otoku bi ustvarile notranja trenja med prebivalstvom,
vendar bi država uspela ohraniti šibko politično stabilnost. Ob morebitnih tropskih ciklonih bi
se povečala verjetnost pojava prisilnih podnebnih selivcev zaradi majhne prilagoditvene
zmogljivosti prebivalstva. Prebivalstvo bi bilo prisiljeno k postopnemu umikanju na varnejša
območja, ki niso obrnjena proti odprtemu morju.
Z nadaljnjim segrevanjem ozračja bi se povečala ogroženost zdravstvenega stanja
prebivalcev, vendar bi zdravstvena oskrba ostala na zadovoljivi ravni.
Gospodarske razmere v svetu bi se zaradi velikih zasukov nekoliko poslabšale, kar bi vplivalo
tudi na poslabšanje gospodarstva na Tuvaluju. Transportni stroški bi se povečevali in
169
povzročili rast cen uvoženega blaga. Nižji BDP bi zmanjšal investicije v izvajanje
prilagoditvenih ukrepov. Težave na globalnem trgu bi spodbudile oblasti k dvigu samooskrbe,
kar bi po eni strani povečalo suverenost države, a bi po drugi strani vplivalo na padec
življenjska standarda prebivalstva.
Sedanji pozitivni trendi demografske rasti bi se nadaljevali. Prestolnica bi še naprej rasla na
račun priseljevanja s podeželja. Z nadaljnjo centralizacijo države bi se nadaljeval proces
depopulacije na perifernih otokih. Do večjih družbenih konfliktov kljub temu ne bi prihajalo.
Večina mladih bi ostajala v državi, a bi se hkrati nekoliko povečal pritisk selivcev na zunanje
meje.
Verjetnost scenarija je največja, saj predstavlja nadaljevanje sedanjih trendov razvoja brez
večjih družbeno-gospodarskih stresov, ki so težko predvidljivi. Z okoljskega vidika je
neugoden, saj bi se pritisk na okolje povečal zlasti na osrednjem otoku Funafuti.
4.3.6.4. SCENARIJ »STIHIJA«
Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti«
(RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja.
Povprečna globalna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC,
2013a, str. 5) s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str.
7) s srednjo vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m.
Scenarij predvideva izjemno povečanje števila podnebnih selitev. Tolikšen dvig morske
gladine bi imel verjetno katastrofalne posledice za majhne otoške države, saj bi bil trajno
potopljen velik del njihovega površja. Manjši je nagib obale, močnejše je valovanje in širše je
od abrazije prizadeto območje. To pomeni, da bi dvig morske gladine za 1 m povzročil
abrazijo povprečno 100 m širokega obalnega pasu. (Nichols in Leatherman, 1995).
Z ustrezno protipoplavno infrastrukturo bi zaščitili le najvitalnejše predele prestolnice
Funafuti, ki bi postala nekakšna »trdnjava« z zelo slabimi življenjskimi pogoji. Velika
koncentracija prebivalstva v mestu skoraj brez lastnih virov preživetja bi bila zelo ranljiva na
kakršne koli strese. V takšnih okoliščinah bi bilo nujno omogočiti izseljevanje na manj
prizadeta ozemlja zunaj države. Izseljevanje bi moralo potekati načrtno in nadzorovano, saj bi
v nasprotnem primeru prišlo do nelegalnih pobegov. Preseljevanje prebivalstva bi postala
nujna prilagoditvena strategija, saj bi le tako preprečili pogoste humanitarne katastrofe.
Nevarnost le-teh bi bila velika zlasti ob pojavu delovanja uničujočega tropskega ciklona.
Verjetno bi se organizirano izseljevanje začelo šele po eni od naravnih katastrof, ki bi se
zgodila na Tuvaluju ali v eni od sosednjih majhnih otoških držav, saj bi dogodek vzbudil
pozornost mednarodne skupnosti. Veliko vlogo pri tem bi odigrale tudi nevladne organizacije.
Ostarelo prebivalstvo, ki bi na otoku še ostalo, bi živelo v zelo slabih pogojih. Glavni problem
bi predstavljala oskrba z vodo in hrano, ki bi zadoščala za preživetje le omejenega števila
prebivalcev. Večina obdelovalnih površin bi bila trajno potopljenih in morski ekosistem bi bil
močno prizadet, kar bi zmanjšalo ribolov. Prebivalstvo bi trpelo splošno pomanjkanje hrane
pridobljene iz lokalnega okolja ali iz pošiljk mednarodne pomoči. Tudi kakovost zdravstvenih
storitev in zdravstveno stanje prebivalstva bi bila vse slabša, kar bi se odražalo v povečani
stopnji umrljivosti. Selitveni dejavniki odbijanja bi pridobivali na pomenu, kar bi spodbujalo
morebitne selivce k odločitvi za selitev.
V kolikor ne bi prišlo do popolne ignorance problema in se prebivalstvo ne bi moglo izseliti
legalno, bi prišlo do politične destabilizacije v državi, ki ne bi poskrbela za zaščito svojega
prebivalstva. Pojavili bi se nelegalni begunci, katerih smrtnost na begu bi bila lahko visoka.
Verjetnost scenarija je majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo v naslednjih desetletjih ne bi
ukrepalo v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, oz. izboljšanja prilagoditvene
zmogljivosti najbolj ranljivih skupnosti. Ocena verjetnosti je izdelana za obdobje do konca
170
stoletja in ne vključuje bolj oddaljene prihodnosti. Morska gladina bi ob sedanjih trendih
dviganja v 22. stoletju zagotovo presegla višino 1 m in to kljub verjetnim blažilnim ukrepom
v 21. stoletju. Dolgoročno bi na Tuvaluju prišlo do popolne izgube površja zaradi trajne
potopitve.
Večina predvidevanj v scenariju »stihija« se lahko uresniči po letu 2100, zato bi ga bilo
primerno upoštevati pri izdelavi državnih prilagoditvenih strategij. Med vsemi podnebno
najbolj ogroženimi regijami so koralni otoki najbolj ranljivi in imajo zaradi svoje ozemeljske
omejenosti najmanjšo prilagoditveno zmogljivost. Verjetnost »črnih« scenarijev je zato pri
njih največja.
171
172
4.4. VZORČNA REGIJA DELTA NILA
4.4.1. GEOGRAFSKI ORIS DELTE NILA
Delta Nila je ena največjih na svetu in se razprostira na severu Egipta, med Aleksandrijo na
zahodu, Port Saidom na vzhodu in Kairom na jugu. Delta ima značilno obliko trikotnika z 240
km dolgo severno obalo, ki je od skrajne točke na jugu oddaljena 160 km. V regiji je četrtina
vseh sredozemskih mokrišč (El Raey, 2011). Obala je izpostavljena abraziji in ima številne
lagune s povečano slanostjo, ki jih v Egiptu pogosto obravnavajo kot jezera. V preteklosti se
je Nil izlival v morje skozi sedem rečnih rokavov, a so večino njih s protipoplavnimi ukrepi v
20. stoletju izsušili in vodo preusmerili v dva večja rokava: Damietta na vzhodnem in Rosetta
na zahodnem delu delte, ki se izlivata v bližini istoimenskih mest. S protipoplavnimi ukrepi,
ki so med drugim vključevali tudi izgradnjo Asuanskega jezu, so močno posegli v
sedimentacijo reke s čimer so osiromašili tla (El Sharkawy idr., 2009).
Rečne delte imajo značilno majhno nadmorsko višino, zato je dviganje morske gladine ena
najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb v regiji. Na razdalji med morjem in Kairom
(160 km), se površje dvigne za 23 m, torej se v povprečju dviga po stopnji ≈ 0,05 m/km.
Dejansko se dviga eksponentno in je ogroženi obalni pas precej širši, kot bi bil v primeru
enakomernega dviganja, kar povečuje ranljivost obalnih naselij (Link idr., 2012).
V Egiptu prevladuje vroče puščavsko podnebje, vendar imajo obmorski deli delte
sredozemsko podnebje z izrazitimi sezonskimi padavinami, s suhimi vročimi poletji, milimi
zimami ter z relativno šibkimi neenakomernimi in nepredvidljivimi padavinami. Na ožjem
priobalnem pasu te dosežejo vrednost 410 mm/leto in v glavnem zapadejo v hladni sezoni
med oktobrom in marcem. Količina padavin proti notranjosti naglo pada, tako da območja
južno od Kaira letno prejemajo le še 2–5 mm padavin. Ob severni obali se občasno pojavlja
sneg (Huhne in Slingo, 2011).
Povprečna poletna temperatura zraka v Egiptu je 27–32 °C in zimska 13–21 °C, vendar je za
temperaturo značilna velika prostorska variabilnost. Puščavska območja imajo surovo
podnebje z velikim dnevnim temperaturnim razponom, medtem ko v obmorskem pasu hladi
ozračje stalen severozahodnik, zato je najhladnejše in najbolj vlažno območje v državi. Proti
jugu kontinentalnost hitro narašča, zato skrajno visoke temperature zraka že v Kairu dosegajo
vrednost 48 °C (Huhne in Slingo, 2011).
Sredozemska obala v Egiptu je intenzivno izkoriščena. Prisotni sta tako industrija kot
turistična dejavnost. Med gospodarskimi dejavnostmi v zaledju obale prevladuje kmetijstvo
oz. ribolov v lagunah in jezerih v neposredni bližini obale. Kljub temu, da pokriva delta
komaj 4 % ozemlja države, zagotavlja tretjino celotne kmetijske proizvodnje in skoraj 2/3
celotnega ribolova. Delta predstavlja eno redkih regij v državi, kjer je možna proizvodnja
večjih količin hrane (Link idr., 2012, str. 4).
Delta je v preteklosti doživljala velike spremembe, ki so bile rezultat tako naravnih kot
družbenih dejavnikov. Najočitnejša dejavnika sta abrazija in izsuševanje mokrišč za potrebe
širjenja kmetijske proizvodnje. Z obsežno melioracijo so povečali kmetijske površine za več
100 km² in spremenili številna nerodovitna območja v ribogojnice, s čimer so povečali
ranljivost okolja na dviganje morske gladine in ugrezanje površja. Tako bi bili ukrepi za
stabilizacijo površja potrebni tudi v primeru stabilnega stanja morske gladine (El Ashkarawy
idr., 2009).
Egipt ima okrog 85 milijonov prebivalcev in 77 preb./km² (Splet 17; Splet 23). Na območju
delte Nila živi približno polovica Egipčanov. Če se k tej vrednosti prišteje še 17 milijonov
prebivalcev Kaira, ki leži na vršaju na prehodu iz doline v delto, se število prebivalcev delte
približa vrednosti 60 milijonov. Povprečna gostota prebivalstva na območju delte celo na
podeželju presega 1000 preb./km². Drugo največje mesto v regiji je Aleksandrija z več kot
173
štirimi milijoni prebivalcev in je zaradi obmorske lege najbolj ranljiva na dviganje morske
gladine. Poleg Kaira in Aleksandrije so na območju delte še naslednja večja mesta: Shubra al
Khaymah, Port Said, El Mahalla, El Kubra, El Mansura, Tanta in Zagazig.
Zemljevid 7: Historiografski prikaz hidroloških značilnosti delte Nila
Vir: DePaul University (Splet 44)
BDP na prebivalca znaša 1559,6 USD in je za okrog 12-krat manjši kot v Sloveniji (18.497,1
USD) (Splet 17).
V kolonialnem obdobju je bil Egipt dežela priseljevanja. Po osamosvojitvi v drugi polovici
20. stoletja je doživel naglo demografsko rast, kateri ni v zadostni meri sledila gospodarska,
zato je brezposelnost preraščala v vse večji problem. Nesorazmerje med demografsko in
gospodarsko rastjo je egiptovska družba zmanjševala tudi z gospodarskimi selitvami zlasti v
naglo razvijajoče zalivske države in deloma tudi v razvite zahodne države. Pri mednarodnih
selitvah prevladujejo začasne. Izseljenci z nakazili prispevajo k višjemu standardu svojcev v
domovini. Med njimi je vse večji delež kvalificiranih delavcev. Egipt je ostal hkrati območje
priseljevanja za selivce iz bližnjih sahelskih držav in politične begunce iz palestinskih ozemelj
v Izraelu, za katere je značilna nizka stopnja selektivnosti, kar pripomore k ustvarjanju
družbenih konfliktov.
Glede na to, da je do sredine 21. stoletja predvidena nova podvojitev prebivalstva in da se bo
oskrba z naravnimi viri slabšala, postaja regija žarišče degradacije okolja in eno od
morebitnih območij izvora podnebnih selivcev.
174
Zemljevid 8: Fizična karta delte Nila
Vir: Atlas of the World (The Times, 1985, str. 86)
175
4.4.2. SELITVE V DELTI NILA
Egipt ima razvite selitvene tokove in je obenem država priseljevanja in izseljevanja. Med
priseljenci je največ prisilnih selivcev iz skoraj 30 držav, med katerimi prevladujejo politični
begunci iz sosednjih držav. V kolonialni dobi je bil Egipt dežela priseljevanja. Z
osamosvojitvijo se je preobrazil v državo izseljevanja, saj je v 50. letih prejšnjega stoletja
demografska rast presegla gospodarsko, obenem pa se je v zalivskih državah razširila naftna
industrija. Zaradi neenakomernega regionalnega razvoja so se najbolj krepili notranji selitveni
tokovi, vendar so politični, demografski in gospodarski pritiski povzročali tudi izseljevanje v
tujino. Podatki uradne egiptovske statistične agencije (angl. Central Agency for Public
Mobilization and Statistics – CAPMAS) kažejo, da so se v arabske države (Saudska Arabija,
Libija, Kuvajt, Združeni arabski emirati (ZAE), Katar, Jemen in Oman) razvile začasne
selitve, v zahodne države (ZDA, Kanada, Italija, Avstralija, Grčija, Nizozemska, Francija,
Velika Britanija in Nemčija) pa stalne. (Afifi, 2011).
4.4.2.1. NOTRANJE SELITVE
V regiji so notranje selitve bolj razširjene od mednarodnih, saj se kmetje in nomadi zaradi
revščine in tradicionalnih vrednot zelo redko odločajo za selitev v tujino (Afifi, 2011).
Notranje selitve v Egiptu potekajo v naslednjih smereh (Zohry, 2005):
 iz obrobja v Kairo (60 % iz delte Nila),
 iz juga na sever (iz južnega v severni Egipt),
 iz notranjosti na obalo Rdečega morja (v turistična središča).
Delež urbano-ruralnih selitev znotraj notranjih selitev je majhen in se še zmanjšuje, saj se je
zmanjšal s 24,6 % (1976) na 13,1 % (1986) in ostal na tej ravni tudi v letu 1996. Največji
delež med selitvami so predstavljale urbano-urbane selitve in je v zadnjih desetletjih precej
nihal: 64,3 % (1976), 72,9 % (1986) in 60,4 % (1996). Za državo v razvoju je nenavadno, da
se povečuje delež urbano-ruralnih selitev: 6,5 % (1976), 10,3 % (1986) in 23 % (1996).
Ruralno-ruralne selitve so najmanj prisotne, saj je bil ob vseh popisih njihov delež ≈ 4 %
(Zohry, 2005).
Pomen okolja pri razvoju selitev je težko opredeliti, saj so se predhodne raziskave
osredotočale le na druge selitvene dejavnike. Poleg tega ne obstajajo numerični podatki za
selitve na novokultivirana območja v puščavi, kamor so v 80. letih 20. stoletja oblasti
usmerjale kmete iz doline Nila.
4.4.2.2. MEDNARODNE SELITVE
Egipt je bil v kolonialni dobi območje priseljevanja. Vanj so se med drugim priseljevale tudi
goriške Slovenke imenovane »aleksandrinke«, ki so na prelomu iz 19. v 20. stoletje v Egiptu
služile pri bogatih evropskih družinah (Kozinc, 2008). Egipt je po odprtju Sueškega prekopa
leta 1869 doživel nagel gospodarski razvoj in s tem postal magnet za priseljence iz Evrope, ki
je v tem času bila sredi demografskega prehoda in politične nestabilnosti. Prevladovale so
prisilne politične selitve z nizko stopnjo selektivnosti. Vanj so se priseljevali prebivalci Rusije
(med socialistično revolucijo), Armenci (med turškim genocidom), vodstva balkanskih držav
(med 2. svetovno vojno), voditelji narodnih gibanj afriških držav (60. leta) ipd. Povezanost
Egipta z evropskim prostorom je bila močna do 50. let 20. stoletja, ko je zavladal Naser s
protikolonialno in panarabsko politiko. Po odhodu večine Evropejcev in po vojni z Izraelom
se je okrepil pritisk palestinskih beguncev (Zohry, 2005).
176
Po Soundersovi teoriji ravnotežja (Mesić, 2002, str. 287–288 po Herold, 1956) ima Egipt
velik presežek delovne sile in ga hkrati pesti pomanjkanje investicijskega kapitala. Z
namenom, da bi se razvojno uravnotežil z državami priseljevanja, oblasti spodbujajo
izseljevanje. Pomanjkanju kapitala, ki je ob visoki demografski rasti potreben za odpiranje
novih delovnih mest, se pridružujejo številni selitveni dejavniki odbijanja, kot so: slabo
gospodarsko stanje, brezposelnost, nizek osebni dohodek, diskriminacija različnih manjšin,
odstopanje od vrednostnega sistema tradicionalne družbe, omejene možnosti osebne rasti ipd.
Poleg tega se je v zadnjem času pojavila še splošna družbena kriza, ki je povzročila padec
Mubarakovega režima. V prihodnosti se bodo verjetno omenjenim selitvenim dejavnikom
odbijanja pridružili še okoljski problemi (Zohry, 2005).
Glavni selitveni dejavnik privlačevanja so močne sorodstvene vezi, čeprav je po drugi strani
ravno velika družina lahko pomemben dejavnik izseljevanja. Gospodinjstva namreč pogosto
pošiljajo svoje člane v tujino z namenom, da bi si zagotovila višjo raven finančne varnosti. Pri
gospodinjstvih je odločitev za selitev del strategije preživetja. Zaradi visoke stopnje
demografske rasti bo verjetno v Egiptu tako tudi v prihodnje (Zohry, 2005).
Na začetku 21. stoletja je delalo v tujini več kot 3 milijone Egipčanov, od tega 2/3 v zalivskih
državah. Egiptovsko gospodarstvo je v veliki meri vpeto v globalni trg z dejavnostmi, kot so:
turizem, investicije izseljenskega kapitala, transport skozi Sueški prekop in naftna industrija,
kar zmanjšuje njegovo stabilnost. Ključni dejavnik mednarodnih selitev v Egiptu so bile v 20.
stoletju razmere v zalivskih državah (Zohry, 2005).
Prvi večji val izseljevanja v 20. stoletju se je pojavil sredi 50. let, ko je demografska rast
presegla gospodarsko, kar je povečalo brezposelnost. Večina izseljencev se je zaposlila kot
nizko kvalificirana delovna sila v zalivskih državah. Po vojni z Izraelom leta 1967 je nastopila
gospodarska kriza, ki je sprožila izseljevanje izobražencev. Številni študentje se po končanem
študiju v tujini niso vrnili v domovino. Z ustavnimi spremembami iz leta 1971 so liberalizirali
selitveno politiko zaradi naslednjih vzrokov (Zohry, 2005).
 zmanjševanje brezposelnosti,
 zmanjševanje plačilnega deficita in financiranje zasebnih projektov,
 oskrba »bratskih« arabskih držav s potrebno delovno silo,
 zmanjševanje pritiska političnih in gospodarskih težav v državi.
Druga faza izseljevanja se je začela neposredno po vojni z Izraelom leta 1973. O Egipčanih je
pred tem obstajal stereotip o statični tradicionalni družbi, člani katere se le redko selijo in
pogosto vračajo. Naftna kriza v 70. letih 20. stoletja je povzročila dvig svetovne cene nafte in
posledično naglo gospodarsko rast v zalivskih državah, kar je pritegnilo odvečno delovno silo
iz Egipta. Leta 1975 se je povzpelo število izseljencev s 70.000 na 655.000. Hkrati se je
povečalo izseljevanje visoko kvalificiranih delavcev (učitelji, zdravstveno osebje, veterinarji,
farmacevti) v druge arabske države. Položaj egiptovskih izseljencev v zalivskih državah je
ogrozil dotok poceni delovne sile iz Južne in Jugovzhodne Azije, kar je vplivalo na
poslabšanje delovnih pogojev in znižanje plač. V začetku 80. let je število izseljencev
preseglo milijon, zato je vlada prenehala spodbujati izseljevanje (Zohry, 2005).
Pravo krizo izseljevanja je povzročila iraško-iranska vojna v 80. letih 20. stoletja, ki je
prizadela trgovino z nafto. Svetovna cena nafte je naglo padla, kar je v zalivskih državah
povzročilo zmanjševanje zaposlovanja v gradbeništvu. Spremenila se je tudi struktura
izseljencev, saj se je povečalo izseljevanje izobražene delovne sile, medtem ko so v zalivskih
državah veliko tujih nekvalificiranih delavcev nadomestili z domačimi (Zohry, 2005).
Na izseljevanje je močno vplivalo sprejetje selitvenega zakona leta 1983, s katerim je bil med
drugim določen status izseljenca. Zakon je omogočil stalnim izseljencem dvojno
državljanstvo in izenačil investiranje izseljencev z investiranjem tujih vlagateljev. Ugodni
selitveni zakon kaže na veliko naklonjenost države izseljevanju in je močno posegel v
177
selitvene navade v Egiptu. Izseljevanje je doseglo vrhunec leta 1983, tik preden je naftna
kriza poslabšala razmere na trgu dela v zalivskih državah. V tem letu je delalo v tujini 3,3
milijone delavcev. Iraško-iranski vojni je sledila naftna kriza in regija je zašla v recesijo.
Kljub temu, da je večina izseljencev ostala v tujini, je bil začasno ustavljen dotok nove
delovne sile. Leta 1990 je bilo v tujini 2,2 milijona Egipčanov (Zohry, 2005).
Zalivska vojna med Kuvajtom in Irakom leta 1990 je povzročila prepolovitev števila novih
delovnih dovoljenj in povratništvo je preseglo izseljevanje. Po vojni so se razmere vrnile v
predhodno stanje, a so zalivske države težile k zmanjšanju zaposlovanja tujih delavcev zaradi
slabitve gospodarske rasti, tako da so številni povratniki ostali v Egiptu. Po štetju iz leta 1996
je število delavcev na tujem doseglo vrednost 2,8 milijonov in še raste. Izseljevanje je v
zadnjem času spet intenzivno, ker je izdajanje delovnih dovoljenj v zalivskih državah odvisno
od njihove gospodarske aktivnosti oz. od svetovne cene nafte (Zohry, 2005). Poleg tega je
selitvene tokove v zadnjih letih okrepila tudi splošna družbena kriza v Egiptu, ki jo spremljajo
politični prevrati.
Egipčani so tudi v tujini ostali tradicionalno zvesti svojim družinam in velik del svojih
zaslužkov pošiljajo sorodnikom v obliki nakazil. Pojav je pogostejši pri muslimanskih
tradicionalnih družbah (Albanci, Turki). Leta 1979 je ta prispevek znašal 2 milijardi USD, kar
je bilo primerljivo z vsoto dohodkov od pridelave bombaža, pristojbin Sueškega prekopa in
turizma (Zohry, 2005).
Začasnih selivcev je okrog 2 milijona in večina jih dela v arabskih državah: Saudski Arabiji,
Libiji, Jordaniji in Kuvajtu. V Saudski Arabiji predstavljajo Egipčani 40 % vseh tujih
delavcev, manjše skupine so še v njenih sosednjih državah: Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar in
ZAE, medtem ko je dotok delavcev v Irak in Libijo močno oviran zaradi politične
nestabilnosti obeh držav. Število bilateralnih mednarodnih pogodb je odvisno od političnega
stanja. Tik po zalivski vojni leta 1991 jih je bilo 589 in leto kasneje že 39.812. Število pogodb
je doseglo višek leta 1994, v drugi polovici 90. let je padalo in nato spet naraščalo (Zohry,
2005).
Med začasnimi selivci predstavljajo moški skoraj 90% delež, kar pomeni, da začasne selitve
ne znižujejo rodnosti, prej nasprotno, z nakazili se dviguje družinski standard, kar na rodnost
vpliva ugodno. Izobrazbena sestava egiptovskih začasnih selivcev v zalivskih državah je zelo
raznolika. Delež izobražencev je od sredine 70. let naraščal, vendar je bilo še leta 2002 dve
tretjini začasnih selivcev nekvalificiranih delavcev, ki pa so vse bolj izpostavljeni hudi
konkurenci priseljencev iz Južne in Jugovzhodne Azije. Delež izobražencev je narasel z 20 %
(1985) na 40 % (1990) in se še krepi. Delež omenjenih skupin je najvišji v Jemnu (69 %),
medtem ko je bil delež nekvalificiranih delavcev na začetku 21. stoletja najvišji v Libanonu
(75 %), Iraku in Jordaniji (Zohry, 2005).
Vsako leto se iz Egipta preseli več tisoč stalnih selivcev v zalivske in zahodne države. Gre za
izobražence, predvsem zdravnike, inženirje in učitelje. V preteklosti jih je največ odhajalo v
Irak, kjer so se zaposlovali kot agronomi in strokovnjaki za namakanje v redko naseljenih
rodovitnih območjih na jugu države. Poleg zalivskih držav je najpogostejše območje
izseljevanja Severna Amerika. Egipt je z velikim deležem izobraženih izseljencev država, ki
je na nekaterih področjih razvoja dosegla visoke standarde in je bolj primerljiva z Indijo kot z
nerazvitimi sosednjimi državami v Afriki (Collyer, 2004; Zohry, 2005).
Številni egiptovski začasni priseljenci v arabskih državah so se v zadnjih desetletjih
preobrazili v stalne priseljence v Evropi in Severni Ameriki. Preusmeritev v nove države se je
zgodila nadzorovano po uradni poti in je temeljila na dvostranskih mednarodnih pogodbah
zlasti v gradbeništvu (Zohry, 2005).
Od začetka 60. let dalje stalno narašča izseljevanje Egipčanov v države EU in Severno
Ameriko. Pred desetimi leti je bilo skupno število stalnih egiptovskih izseljencev v zahodnih
državah okrog 824.000. Približno 80 % jih je skoncentriranih v naslednjih petih državah:
178
ZDA (318.000 ali 38,6 %), Kanada (110.000 ali 13,3 %), Italija (90.000 ali 10,9 %),
Avstralija (70.000 ali 8,5 %) in Grčija (60.000 ali 7,3 %). Precej jih je tudi v Avstriji (14.000
ali 1,7 %) (Zohry, 2005).
Leta 2000 je v zahodnih državah status priseljenca pridobilo komaj 590 selivcev, od tega 221
položaj stalnega priseljenca in 369 državljanstvo. Vrednosti so relativno nizke. Število
moških priseljencev je bilo 441, kar je predstavljalo okrog 3/4 egiptovskih priseljencev.
Največ selivcev (158) je odšlo v ZDA, od tega 70 % neposredno iz Egipta. Od priseljencev z
državljanstvom jih je bila slaba tretjina v Italiji. Večina priseljencev (2/3) je bila v starostni
skupini 30–49 let. Priseljenci, ki so prišli neposredno iz Egipta, so v povprečju mlajši od
tistih, ki so pridobili državljanstvo. Delež priseljencev s terciarno izobrazbo je bil 46 %
(Zohry, 2005).
Lastnosti mednarodnih gospodarskih selitev so dober pokazatelj selitvene selektivnosti.
Selitvena politika v državah priseljevanja je ključni selitveni dejavnik, saj preko priseljencev
vpliva tudi na njihove znance v domovini. Značilnosti mednarodnih selitev opredeljujejo
naslednji kriteriji (Zohry in Harrell-Bond, 2003):
 makrostrukturni dejavniki v državah izseljevanja in priseljevanja,
 lastnosti gospodinjstev,
 sestava izseljencev.
Makrostrukturni dejavniki v Egiptu in v državah priseljevanja so skupek gospodarskih in
družbenih dejavnikov kot so: struktura in možnosti zaposlovanja, višina plač, lastniška
struktura posesti, promet, komunikacije, sorodstvene vezi, sistem dedovanja, solidarnost,
gospodarska razvitost, neenakost med regijami ter narodnostna sestava. To so ključni
dejavniki, ki nam pomagajo razložiti razlike v intenzivnosti izseljevanja v različnih regijah oz.
skupnostih. Vseeno je glavni selitveni dejavnik visoka stopnja brezposelnosti (Zohry in
Harrell-Bond, 2003).
Pomemben selitveni dejavnik so tudi lastnosti gospodinjstev. Po raziskavah (Zohry in HarrellBond, 2003), ki so bile opravljene na osnovi intervjujev, je povprečno gospodinjstvo z
izseljenimi družinskimi člani štelo 6,4 članov, medtem ko je povprečno gospodinjstvo z
neizseljenimi člani štelo 5,2 člana, kar pomeni da izseljenci prihajajo v povprečju iz večjih
družin. Večina (59 %) izseljencev se kljub svoji mladosti poroči že pred izselitvijo. Na
odločitev za selitev močno vpliva tudi gmotno stanje gospodinjstva. Tretjina izseljencev
izhaja iz revnih gospodinjstev. Iz tega sledi, da je izseljevanje iz Egipta del strategije
preživetja, kar je dober pokazatelj začetne stopnje agrarne prenaseljenosti (Zohry in HarrellBond, 2003).
Sestava izseljencev prav tako pomembno vpliva na izseljevanje. Večino začasnih selivcev
predstavljajo moški, ki zapustijo svoje žene na podeželskih posestvih, kjer morajo same
prevzeti gospodarjenje. Več kot 75 % izseljencev je ob prvi selitvi mlajših od 35 let in v
starostni skupini 18–24 let jih je slaba tretjina. Delež izseljencev, ki so bili ob prvi izselitvi
starejši od 50 let je zelo majhen (2,6 %), medtem ko znaša delež te starostne skupine med
neizseljenci 17,7 %. Povprečna starost izseljencev v primerjavi z neizseljenci je nižja za 5 let.
Tretjina izseljencev (32,7 %) ima sekundarno izobrazbo, medtem ko je večina neizseljencev
neizobraženih (37,7 %). Izseljenci imajo tako boljšo izobrazbo od neizseljencev, torej je pri
izseljevanju prisotna prostovoljna samoselekcija (Zohry in Harrell-Bond, 2003).
Raznolika je tudi gospodarska sestava izseljencev. Okrog 40 % izseljencev je bilo pred
izselitvijo zaposlenih v javnem sektorju, medtem ko je ta delež med neizseljenci kar 53 %.
Varnost zaposlitve v zasebnem sektorju ali celo neprijavljenih oblikah dela je bistveno manjša
kot v javni upravi, zato so delavci v zasebnem sektorju bolj motivirani za izselitev. Med
izseljenkami jih slaba tretjina (32 %) ostaja doma v vlogi gospodinje, medtem ko je ta delež
179
med neizseljenkami kar dvakrat večji (66 %). Redno zaposleni in podjetniki so tudi v Egiptu
manj zainteresirani za izselitev (Zohry in Harrell-Bond, 2003).
Zaradi očitne prevlade gospodarskih selitev je glavni selitveni motiv služenje denarja in
pridobivanje dobrin, kar je zelo pomembno tako za družine izseljencev kot za državo
izseljevanja. Pod pojmom nakazila niso mišljene samo finančne transakcije, temveč tudi
pošiljanje dobrin, čeprav prve prevladujejo. Večina nakazil je namenjenih svojcem in
prijateljem v domovini in so poslane osebno (osebna nakazila), nekaj pa zberejo in pošljejo
tudi organizacije izseljenskih skupnosti (kolektivna nakazila) (Zohry in Harrell-Bond, 2003).
Na intenzivnost nakazil vplivajo številni dejavniki: število izseljencev, višina plač,
gospodarska dinamika v Egiptu in državi priseljevanja, menjalniški tečaji, politične razmere,
možnosti nakazovanja, izobrazbena sestava izseljencev, čas bivanja v državi priseljevanja,
finančno stanje gospodinjstev in moč sorodstvenih vezi (Zohry in Harrell-Bond, 2003).
Skupna nakazila se gibljejo med 6,1 (1992) in 2,9 (2001) milijard USD. V 90. letih je bil
zaznan trend rahlega upadanja, verjetno tudi zaradi vedno večjega umirjanja globalne
gospodarske rasti. Po podatkih Trading Economicsa (2013) je bila v prvem desetletju 21.
stoletja vrednost nakazil relativno nizka in kljub rahlemu pozitivnemu trendu skoraj ni
presegla vrednosti 2 milijard USD. Občuten skok vrednosti je zaznati v letih po političnem
prevratu, potem je sledilo umirjanje. Leta 2012 so se nakazila spet povečala do vrednosti 5
milijard USD, s čimer so dosegla raven iz 90. let prejšnjega stoletja (Splet 17).
Tretjina vseh nakazil prihaja iz Saudske Arabije in ZAE (33,4 %), kar je za eno odstotno
točko manj od deleža nakazil iz ZDA. Te tri države skupaj predstavljajo kar 68 % vseh
nakazil. Iz tega vidika gre za najpomembnejše države priseljevanja. Vrednost nakazil iz
zalivskih držav je zelo odvisna od cene nafte na svetovnem trgu. Kadar ta naraste, se dvigne
tudi vrednost nakazil in obratno. Tudi sicer so razlike med stalnimi izseljenci v ZDA in
začasnimi selivci v zalivskih državah velike. Saudska Arabija kljub trikrat večjem številu
egiptovskih priseljencev zaostaja po skupni vrednosti nakazil. Tako posamezniki v ZDA v
povprečju nakazujejo 1,5-krat višja nakazila od tistih v zalivskih državah (Zohry in HarrellBond, 2003).
Vrednost nakazil iz evropskih držav je glede na število priseljencev relativno majhna in
predstavlja komaj 15% delež. Korelacija med številom izseljencev in deležem nakazil v
evropskem primeru ni jasna. Precejšnje razlike so tudi med samimi evropskimi državami.
Vrednost nakazil iz glavnih držav priseljevanja (Italija, Nizozemska in Grčija) so nižja od
nakazil iz Švice in Velike Britanije. Razlog je raznolika družbena sestava priseljencev
(gospodarska, izobrazbena) in različna višina dohodkov v državah priseljevanja. Vrednost
nakazil iz zalivskih držav omejujejo neugodni menjalni tečaji (Zohry in Harrell-Bond, 2003).
Večina (74 %) nakazil gospodinjstvom se v Egiptu porabi za zadovoljevanje sprotnih potreb
po hrani, oblačilih in zdravstvu, sledijo stanarine (7,3 %) ter stroški izobraževanja (3,9 %).
Precej se še porabi za gradnjo in obnovo hiš, nakup posesti in živine. Na splošno se le majhen
del nakazil porabi za varčevanje in investicije v egiptovsko gospodarstvo, kar bi dolgoročno
imelo pozitiven učinek na BDP in zaposlitvene možnosti v Egiptu (Zohry in Harrell-Bond,
2003).
Množično izseljevanje je za države v razvoju tudi škodljivo. Za izobraževanje strokovnjakov
porabijo ogromno proračunskih sredstev. Problem je še posebej pereč v državah s
prevladujočim javnim šolstvom, kakršen je Egipt. »Beg možganov« predstavlja v Egiptu velik
problem, saj ta ni sposoben zadržati visoko usposobljenih strokovnjakov, tako se 2,5 %
visoko izobraženih Egipčanov sproti izseljuje v ZDA in 5 % v druge države OECD-ja (Zohry
in Harrell-Bond, 2003).
180
4.4.2.3. PODNEBNE SELITVE
Egipt je med okoljsko najbolj ranljivimi državami, zato se okoljski problemi vse bolj pogosto
pridružujejo prevladujočim gospodarskim selitvenim vzrokom. Na stanje v okolju v veliki
meri vplivajo podnebne spremembe, zato gre vsaj pri nekaterih primerih za možnost pojava
podnebnih selitev. Tako kot pri ostalih vzorčnih regijah se tudi pri delti Nila ob proučevanju
prostovoljnih selitev postavlja ključno vprašanje, v kolikšni meri so poleg gospodarskih
prisotni okoljski oz. podnebni selitveni dejavniki.
Za območje Egipta je opravil tovrstno raziskavo dr. Tamer Afifi, raziskovalec na Inštitutu
OZN za okolje in varnost ljudi (angl. United Nations University Institute for Environment and
Human Security – UNU-EHS). Afifi je raziskoval vpliv okolja na gospodarske selitve na
območjih delte in doline Nila. Med drugim je ugotovil, da večina strokovnjakov s področja
selitev zavrača idejo o neposredni korelaciji med okoljem in selitvami, saj menijo, da sta
glavna selitvena dejavnika revščina in brezposelnost. Kljub temu so rezultati raziskave
pokazali, da so okoljski problemi pomemben dejavnik selitev zlasti med selivci s podeželja
(Afifi, 2011).
Glavni razlog za brezposelnost in gospodarske težave v regiji je padec kmetijske proizvodnje,
ki je posledica degradacije okolja, pri čemer je največji okoljski problem dezertifikacija.
Rezultati raziskave so pokazali, da 72 % vseh anketirancev meni, da so na njihovo odločitev
za selitev vplivali med drugim okoljski problemi. Večina (69 %) se jih je izselila samovoljno,
medtem ko so se ostali preselili pod pritiskom družinskih članov. Kar 48 % jih je menilo, da
se bodo zaradi okoljskih sprememb v bodoče spet morali seliti in večina med njimi (63 %) jih
o tem že razmišlja. Anketiranci, ki niso pokazali zanimanja za selitev, so bodisi močno
navezani na svoje bivalno okolje bodisi so nanj dobro prilagojeni (Afifi, 2011).
Selitve se pojavljajo zlasti v delti in dolini Nila in so v večini primerov rezultat krčenja
dohodkov in visoke stopnje brezposelnosti zaradi deagrarizacije, ki je posledica degradacije
okolja. Okoljski selivci se najpogosteje vključujejo v ruralno-ruralne selitvene tokove. Večina
selivcev ni izbrala za območje priseljevanja prestolnice ali kakšnega drugega urbanega
središča v regiji zaradi velikih kulturnih razlik med mestom in podeželjem oz. zaradi
navezanosti na tradicionalno življenje. Nekateri med njimi so raje izbrali novokultivirana
sušna območja v vzhodnem in zahodnem robu delte, kamor so se preselili iz osrednjih delov
delte ali iz doline Nila. Tam je vlada začela izvajati dva velika projekta ozelenjevanja
puščave. Med težavami na katere so naleteli na območju priseljevanja so v raziskavi
največkrat omenili moteno oskrbo s pitno vodo, pomanjkljivo infrastrukturo, nekakovostne
bivalne objekte in pomanjkanje šol za sekundarno stopnjo izobraževanja. Kljub obljubam o
zaposlitvi so številni priseljenci postali brezposelni zaradi zaslanjevanja tal in motene oskrbe s
pitno vodo. Nekateri med njimi so se ponovno selili na nova območja, potem ko so
veleposestniki, torej njihovi delodajalci, opustili kmetijsko proizvodnjo zaradi pomanjkanja
podzemeljske vode za potrebe namakanja (Afifi, 2011).
Druga skupina v raziskavo vključenih selivcev se je preselila s svojimi starši iz osrednjega
dela delte in doline Nila, kjer so bili kmetje v 80. letih 20. stoletja. Posestva, s katerih so se
preselili, so njihovi lastniki pozidali ali jih spremenili v območja strganja tal za potrebe
lokalnih opekarn. Ob tem njihovi starši niso bili pravno zaščiteni, zato so se preselili z
namenom, da bi ohranili obstoječi življenjski standard družine. Druga možnost je bila začasna
selitev moških v zalivske države, vendar večina njihovih očetov ni uspela skleniti delovne
pogodbe (Afifi, 2011).
Tretjo skupino so predstavljali priseljenci iz oaz Zahodne puščave, ki so se preselili v Kairo.
Območje izseljevanja je bilo prizadeto z dezertifikacijo oz. prodiranjem peščenih sipin na
kmetijska območja. V Zahodni puščavi so peščene sipine v nekaterih primerih zasule cele
vasi. Njihovi prebivalci so se preselili, vendar sta zaradi pomanjkanja statističnih podatkov
181
njihovo število ali območje priseljevanja v veliki meri neznana. Del selivcev se je zatekel v
marginalna naselja Kaira, kjer so pričakovali bolj kakovostno življenje. Poleg onesnaženega
ozračja se priseljenci v Kairu srečujejo še s pomanjkanjem pitne vode in elektrike. Denar, ki
ga zaslužijo s slabo plačanim delom, v glavnem porabijo za sprotne življenjske stroške, ki so
v prestolnici nekajkrat višji kot na podeželju. V novem okolju se počutijo ponižane in mnogi
razmišljajo o vrnitvi (Afifi, 2011).
Poleg selitvenih dejavnikov odbijanja, kot sta revščina in brezposelnost, ki sta v veliki
korelaciji z degradacijo okolja, so pomembni tudi dejavniki privlačevanja na območjih
priseljevanja, kot je višji življenjski standard v urbanih središčih. Večina morebitnih selivcev
bi se preselila samo v primeru, če bi jim bila odvzeta možnost preživljanja v kraju bivanja na
primer s spremembo namembnosti zemljišč. Pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitev za
izselitev, je lastništvo posesti. Kmetje, ki imajo v lasti posest, se odločijo za selitev le v
skrajnih primerih. Razdalja ima na notranje selitve v Egiptu majhen vpliv, kar potrjuje
dejstvo, da mnogi selivci razmišljajo o vrnitvi, ker pogoji na območjih priseljevanja ne
izpolnjujejo njihovih pričakovanj (Afifi, 2011).
Egiptovske oblasti okoljskim selitvam ne posvečajo veliko pozornosti. Pojav notranjih selitev
povezujejo z gospodarskim razvojem, čeprav ima degradacija okolja nedvomno velik vpliv na
življenjski standard podeželskega prebivalstva. S strategijo, ki bi vključevala ukrepe za
omejevanje okoljskih problemov, kmetijske subvencije in razvoj alternativnih virov
preživetja, bi vlada pripomogla k izboljšanju stanja na podeželju in dviganju prilagoditvene
zmogljivosti podeželskih skupnosti, s čimer bi omilila pritisk na mesta (Afifi, 2011).
Za boljše razumevanje morebitnih okoljskih oz. podnebnih selitev v regiji bi bili potrebni
dodatni podatki in raziskave. Ustrezna podatkovna baza bi prispevala k celovitejši politiki
oblasti do reševanja selitvene problematike in pri tem omogočila mednarodno sodelovanje,
sprejemanje ustreznih ukrepov za zaščito okolja in celosten razvoj gospodarstva (Afifi, 2011).
4.4.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI NILA
Rečne delte na območju nižjih geografskih širin spadajo med najrodovitnejša območja sveta,
zato so večinoma kmetijsko intenzivno izkoriščene in gosto poseljene. Delte so zelo ranljive
na dviganje morske gladine in druge posledice globalnih podnebnih sprememb zaradi svoje
zelo majhne nadmorske višine. Po ocenah IPCC-ja (AR4) je delta Nila eno od treh na
globalno dviganje morske gladine najbolj ranljivih območij na svetu (IPCC, 2007b).
Segrevanje spodnje plasti ozračja, je na regionalni ravni posledica sprememb v sestavi
biomase, izpustov toplogrednih plinov, erozije tal in hitrosti vetra. Spremenjeno stanje
podnebja bi lahko povečalo količine peska, ki ga veter raznaša po državi in s tem povzroča
gospodarske težave ter slabša zdravstveno stanje prebivalstva. Takšne spremembe bi lahko v
prihodnosti povzročile demografske (povečan pritisk izseljevanja v Evropo) in druge
družbeno-gospodarske motnje.
4.4.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE
V hitrosti dviganja morske gladine obstajajo precejšnja regionalna odstopanja, ki so rezultat
raznolike dinamike morja in lokalne variabilnosti v intenzivnosti ugrezanja površja. Dviganje
morske gladine ogroža celotno egiptovsko obalo, ki je dolga dobrih 3500 km in njen najbolj
ogrožen del je sredozemska obala delte. V obalnem pasu živi > 40 % prebivalcev Egipta,
največ na območju delte med Aleksandrijo in Port Saidom. Čeprav delta Nila predstavlja
komaj 4 % državnega ozemlja, je edino večje kmetijsko območje v državi. Ocene nadaljnjega
spreminjanja podnebja kažejo, da je delta Nila ena tistih regij, ki bodo v primeru dviga
morske gladine za 1 m najbolj prizadete, saj bi bila obsežna območja, ki so neposredno
182
izpostavljena delovanju morja, trajno poplavljena. Degradacija virov sladke vode na
obsežnem ozemlju bi imela uničujoče posledice na namakalno poljedelstvo (Huhne in Slingo,
2011; Link idr., 2012).
Morska gladina se na različnih delih obale dviga z različno hitrostjo. Stopnja dviganja je v
razponu 1,8–4,9 mm/leto in je največja v vzhodnem delu delte ob rokavu Rosetta in
najmanjša v njenem skrajnem zahodnem delu. Razlika je posledica različnih geoloških
lastnosti (Link idr., 2012).
Ocene gospodarskih posledic dviganja morske gladine v Aleksandriji kažejo na potrebo po
dograditvi protipoplavne infrastrukture, saj bi v nasprotnem primeru že dvig morske gladine
za 0,5 m povzročil občutno škodo v industrijskem sektorju. Že zdaj se izvajajo številni
prilagoditveni ukrepi za zmanjšanje učinkov dviganja morske gladine. Porabljenih je bilo že
okrog 300 milijonov USD za izgradnjo morskih zidov vzdolž najbolj ogroženih delov obale.
Abrazija se je na umetno utrjenih območjih občutno zmanjšala, ponekod se je pojavila celo
akumulacija, vendar se je po drugi strani okrepila na delih nezaščitene obale, ki so v stiku s
protipoplavno infrastrukturo, kar kaže na potrebo po celovitem ravnanju z obalnim
območjem. V okviru državnih prilagoditvenih strategij so vključeni tudi ukrepi za zaščito
vodnih virov, ki naj bi pokazali prve rezultate leta 2017, vendar je njihova slabost v tem, da so
namenjeni v glavnem za zaščito turistične infrastrukture, medtem ko se na ostalih območjih
ukrepi v glavnem ne izvajajo. V kolikor bi se oblasti v Egiptu hotele spoprijeti z izzivi, ki jih
prinaša dviganje morske gladine, bi morale nemudoma opustiti strategijo neukrepanja in se
čim prej resno lotiti projektov za izgradnjo protipoplavne infrastrukture in osveščanja
prebivalstva ter v odločanje vključiti civilno družbo (Link idr., 2012).
Dviganje morske gladine sicer za enkrat še ne predstavlja večjega problema v regiji, saj je
proces še relativno počasen in obstajajo naravne prepreke, kot so sipine, ki še zadovoljivo
zadržujejo prodiranje morja. K zaščiti obale pripomoreta tudi protipoplavna infrastruktura in
obalna cesta, ki poteka po utrjenem nasipu. Po drugi strani obstajajo procesi, ki vodijo v smeri
trajne potopitve na primer odstranjevanje obalnih sipin in ugrezanje površja v zaledju obale
zaradi črpanja podzemeljske vode. Ugrezanje površja najbolj ogroža zaledje Aleksandrije in
je največje v primeru potresa. Pojav v kombinaciji z majhno nadmorsko višino in
uravnanostjo terena predstavlja velik okoljski problem. Večina 50 km širokega obalnega
območja je na nadmorski višini manjši od 2 m in je zaščitena pred poplavami z 1–10 km
širokim pasom peščenih sedimentov, ki jih nanašata Rosetta in Damietta, in je od izgradnje
Asuanskega jezu izpostavljen močni eroziji (El Sharkawy, 2009). Območja depresije (20 %
površine delte) in območja z nadmorsko višino manjšo od 2 m (25 % površine delte) bodo v
primeru nadaljnjega dviganja morske gladine zelo izpostavljena poplavljanju (Link idr.,
2012).
Pri proučevanju vplivov dviganja morske gladine na obalni pas je treba upoštevati,
kombinacijo številnih dejavnikov, ki prispevajo k ranljivosti regije. Med njimi je zagotovo
tektonsko delovanje posameznih delov obalnega pasu v obliki ugrezanja površja. Pri tem je
treba biti pozoren na prispevek človekovega delovanja v pokrajini. V Aleksandriji se morska
gladina dviga po stopnji 2,2 mm/leto, vendar je to dviganje le navidezno, saj se dejansko
dviga po stopnji 1,7 mm/leto, medtem ko se površje ugreza po stopnji 0,5 mm/leto (Link idr.,
2012). Za ugrezanje je značilna visoka stopnja prostorske variabilnosti. Na območju delte
Nila se tudi površje ugreza z različno dinamiko. Vrednost stopnje ugrezanja površja je v
razponu 3–5 mm/leto (Argawala idr., 2004). Po meritvah Obalnega raziskovalnega inštituta
(angl. Coastal Research Institute) iz Aleksandrije se v Aleksandriji površje ugreza po stopnji
1,6 mm/leto in v Port Saidu 2,3 mm/leto, po nekih drugih meritvah pa v Aleksandriji po
stopnji 2 mm/leto in v Port Saidu 4 mm/leto. Ocene ugrezanja se zelo razlikujejo glede na
različne postopke merjenja, vendar ima pojav nedvomno velik pomen. Na podlagi satelitskih
183
posnetkov bi se hitrost ugrezanja lahko v prihodnosti podvojila, že zdaj pa se 6,5–6,9 %
urbanih površin v Aleksandriji ugreza po stopnji 5–9 mm/leto (El Raey, 2011).
Graf 16: Ocene dviganja morske gladine v delti Nila v 21. stoletju
Vir: MDG Achievement Fund (Splet 45)
Dviganje morske gladine neposredno ogroža 30 % obale, v glavnem njena območja, ki nimajo
naravne zaščite ali so povsem ravna ali pa so zgrajena iz drobnega peska. Obratno najmanj
ogrožena območja predstavljajo obale z naravno (55 %) ali umetno (15 %) zaščito, ob tem, da
so območja z naravno zaščito občutljivejša od tistih z umetno. Posebno občutljiva na
dviganje morske gladine so severozahodna nizko ležeča območja z visoko stopnjo ugrezanja.
Dviganje morske gladine ogroža tudi obstoj obalnih mest. Po ocenah Svetovne banke
dviganje morske gladine med vsemi državami v regiji Afrika in Srednji vzhod najbolj ogroža
ravno Egipt, kjer je zaradi dviganja morske gladine že zdaj ogrožen obstoj 2,67 milijonov
ljudi. Poleg tega je po stopnji ogroženosti mest peta država na svetu. Port Said je zaradi
dviganja morske gladine v kombinaciji z ujmami med prvo deseterico najbolj ogroženih mest
na svetu in prvi v regiji Severna Afrika in Srednji vzhod (El Sharkawy, 2009). Ocenjena
škoda ob morebitnem dvigu za 5 m znaša samo v mestu Rosetta 2 milijardi USD, ob tem da bi
izgubili 2/3 delovnih mest (Argawala idr., 2004).
Graf 17: Ocene prizadetosti obale delte Nila zaradi dviganja morske gladine v 21. stoletju
Vir: MDG Achievement Fund (Splet 45)
184
V primeru dviga za 14 m, do katerega bi prišlo v primeru izginotja ledenih pokrovov na
Grenlandiji in v Zahodni Antarktiki, bi transgresija morja dosegla obmestje Kaira, tako da bi
bila delta Nila skoraj v celoti trajno potopljena (Splet 22).
4.4.3.2. ZASLANJEVANJE TAL
Čeprav so delte izrazito ranljive na dviganje morske gladine, je trenutno na območju delte
Nila najbolj pereč okoljski problem zaslanjevanje tal. Pojav ogroža številna namakalna
območja v dolini in delti Nila ter na novokultiviranih območjih. Zaslanjevanje tal povzroča
padec njene rodovitnosti in podaljšuje čas, ki je potreben za njeno regeneracijo. Vzrok za
zaslanjevanje tal je v prekomernem namakanju in uporabi organskih gnojil ter v drugih
netrajnostnih postopkih kmetijske proizvodnje. Problem se je pojavil na začetku 70. let
prejšnjega stoletja po izgradnji Asuanskega jezu, ko se je posledično zmanjšala letna
akumulacija rodovitnih sedimentov. Z zmanjšanjem poplavljanja so postale posledice
intenzivne uporabe umetnih gnojil očitnejše. Tla v dolini in delti Nila so se ob hkratnem
zmanjšanju poplavljanja ter izvajanja netrajnostnih načinov namakanja sčasoma izčrpala. Z
uporabo umetnih gnojil so kmetovalci skušali nadomestiti izpadla naravna hranila in povečati
produktivnost intenzivnega kmetijstva. K slabšanju kakovosti tal so dodatno prispevali še
uporaba fitofarmacevtskih sredstev, odvajanje komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter
pomanjkljiva kontrola ustreznih ustanov (Afifi, 2011; Argawala idr., 2004; Huhne in Slingo,
2011).
Zaslanjevanje ogroža ≈ 30 % namakalnih površin v Egiptu. Prizadetost tal v delti Nila je
prostorsko neenakomerna. V severnem delu delte Nila je kljub namakanju z ujeto deževnico
ogroženih 60 % kmetijskih površin, medtem ko je v osrednjem in južnem delu delte takšnih
20 %. Zaslanjevanje tal najbolj ogroža območja, ki jih namakajo s podzemeljsko vodo. V
Egiptu so tri takšna območja: kultivirana območja nekdanje puščave na zunanjem robu doline
Nila, območja v notranjosti Sinaja in oaze (Afifi, 2011).
4.4.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV
Pomemben dejavnik ranljivosti obale so izredni vremenski dogodki, kot so vročinski valovi,
neurja in peščeni viharji, ki naj bi po ocenah IPCC-ja (AR4) v prihodnosti vse pogosteje in
intenzivneje delovali tako ob sredozemski obali kot drugje po državi. Omenjeni izredni
vremenski dogodki bodo vplivali na kmetijsko proizvodnjo, življenjsko dobo gradbenih
materialov in zdravje ljudi. Okrepljeno delovanje neurij bi imelo izrazito negativni vpliv na
pomorski transport (El Raey, 2011). V času morebitnega večjega neurja bi se ranljivost obale
najmanj podvojila. V takšnih okoliščinah bi bilo samo v Port Saidu prizadetih 2,6 milijona
prebivalcev, saj je najbolj ranljiv med vsemi sredozemskimi obalnimi mesti (Huhne in Slingo,
2011; Link idr., 2012).
4.4.3.4. KREPITEV EROZIJE
Vetrna erozija ali korazija je zaradi sušnosti podnebja in krepitve posledic podnebnih
sprememb glavni dejavnik degradacije okolja v puščavskih območjih, v notranjosti Sinaja ter
v priobalnem pasu. Peščene sipine in druge peščene reliefne oblike se hitro odzivajo na
korazijo in akumulacijo peščenih sedimentov. Najpogosteje se pojavljajo v Zahodni puščavi
in v manjšem obsegu tudi v Vzhodni puščavi, kjer povzročajo različno škodo v pokrajini in v
skrajnih primerih povsem uničijo vasi. Podnebne spremembe bi lahko v prihodnosti problem
peščenih sipin še okrepile (Afifi, 2011).
185
Korazija ogroža ≈ 90 % vsega ozemlja države. Odnašanje zgornje plasti tal ogroža razvoj
kmetijstva, cestni promet in zdravstveno stanje prebivalstva. V povprečju je stopnja
izgubljanja tal v oazah Zahodne puščave ocenjena na 4,5–66,9 t/ha/leto. Površina območja, ki
ga ogroža premikanje peščenih sipin, je ocenjena na 6720 km². Na najbolj izpostavljenih
območjih se je od 60. let 20. stoletja dalje obdelovalna površina skrčila za četrtino. Precej
manjša je denudacija, ki povzroča izpiranje tal v obsegu 0,8–5,3 t/ha/leto (Afifi, 2011).
Abrazija predstavlja velik problem v mestu Damietta, kjer je bil samo v obdobju 1983–1995
izgubljen 500 m širok pas obale, vendar so nato umetno utrdili obalo in zavrli nadaljnjo
transgresijo morja. Kljub temu, ti ukrepi v primeru večjega dviga morske gladine ne bi
zadoščali. (El Sharkawy, 2009).
4.4.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI NILA
Vodnatost in vodostaj reke Nil se ob zmanjševanju količine padavin in vse večjem pritisku
prebivalstva na vodne vire v sosednjem Sudanu znižujeta. Ob hkratnem upoštevanju nagle
rasti števila prebivalcev in netrajnostnega razvoja kmetijstva je Egipt med državami, ki so v
neposredni bližini Evrope, ekološko najbolj ogrožena država. Zaradi velike gostote
prebivalstva prihaja na območjih koncentracije prebivalstva do pojava prenaseljenosti, kar
krepi obstoječe gospodarske selitvene tokove.
4.4.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO
Prvi neposredni učinek podnebnih sprememb na prebivalstvo Egipta je motena oskrba s pitno
vodo. Egipt je ena od tistih afriških držav, ki so zaradi podnebnih sprememb zelo dovzetne na
vodne strese. Nil odvaja vodo iz Etiopskega hribovja (86 %) in ekvatorialnih jezer (14 %) in
prispeva 95 % sladke vode v državi. Voda je že zdaj omejen naravni vir in njena oskrba
prebivalstva je pomemben kazalec revščine. Količina razpoložljive pitne vode na letni ravni,
ki še zagotavlja varnost prebivalstva, je 1000 m³/preb. Potrebe po vodi so bile leta 2000
ocenjene na 70 km³ in so že takrat presegale razpoložljive zaloge v državi. (El Sayed, 2012;
Huhne in Slingo, 2011).
V zvezi s tem je britanska revija The Guardian objavila mnenje prof. Salaha Solimana iz
aleksandrijske univerze. Soliman med drugim meni, da Egipt že danes pesti pomanjkanje
vode, saj zaloge vode znašajo le 700 m³/preb. V naslednjih 50 letih bi se zaradi okrepljenega
izhlapevanja in izkoriščanja vodostaj reke Nil zmanjšal še za dodatnih 70 % (Splet 22).
Vdori slane vode v kombinaciji z zaslanjevanjem tal slabšajo kakovost podtalnice. Količina
padavin proti jugu naglo pada, od 180 mm/leto na severu, 20 mm/leto v osrednjem delu do 2
mm/leto na jugu države (El Sayed, 2012). Največji porabnik vode je kmetijstvo (85 %),
sledijo gospodinjstva in industrija (El Sharkawy, 2009). Po pričakovanjih naj bi se do leta
2050 potrebe po vodi povečale za 5 %, ob tem, da se hkrati predvideva nadaljnje krčenje
razpoložljivih zalog vode. Najbolj prizadet bi bil kmetijski sektor, ki zaposluje 40 % delovne
sile in predstavlja 20 % BDP-ja (El Sayed, 2012).
4.4.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE
Dviganje morske gladine in trajna potopitev obsežnih območij delte, ki je največje kmetijsko
območje v državi, bi močno prizadela oskrbo prebivalstva s hrano. Okrog polovica pridelkov
vključno s pšenico, bananami in rižem je pridelana v delti. Poleg tega bi bila obsežna
območja prizadeta zaradi prodiranja slane vode iz Sredozemskega morja, ki bi vdrla v
podzemeljsko vodo potrebno za namakanje.
186
Kombinacija posledic podnebnih sprememb, kot so zaslanjevanje tal, dviganje morske gladine
in podnebni stresi, bi močno prizadela kmetijsko proizvodnjo in oskrbo prebivalstva s hrano.
Samo zaradi segrevanja spodnje plasti ozračja bi prišlo do izpada dohodka od kmetijskih
dejavnosti za 10–60 %. Pridelava strateško pomembnih poljščin bi do sredine stoletja dosegla
občutno zmanjšanje. El Sayed navaja, da bi se proizvodnja pšenice zmanjšala za 18 %, riža za
11 % in koruze za 19 %, medtem ko so ocene Solimana še bolj pesimistične in meni, da bi se
izpad dohodkov od kmetijstva v kombinaciji z drugimi okoljskimi problemi v naslednjih 30
letih zmanjšal za 1000 USD/ha, proizvodnja pšenice in koruze bi se skrčila za 40 % ter
proizvodnja riža za 50 % (El Sayed, 2012; Splet 22). Takšne izgube v kmetijstvu bi močno
povečale podhranjenost in lakoto med revnimi prebivalci. Po predvidevanjih Svetovne banke
bi do leta 2060 letne zaloge razpoložljive vode padle na vrednost 452 m³/preb., kar je komaj
polovica količine, ki še zagotavlja varnost oskrbe (El Sayed, 2012).
Pomemben vir dohodka na območju delte predstavlja ribolov, ki prinaša 60 % celotnega ulova
v državi. Ekološke spremembe jezer bi okrnile ribiško dejavnost, kar bi negativno vplivalo na
BDP in brezposelnost.
Po podatkih Svetovne banke je Egipt po prizadetosti BDP-ja zaradi podnebnih sprememb
tretja država na svetu. Ob morebitnem dvigu morske gladine za 1 m bi se BDP zmanjšal za
6,44 % med drugim tudi zaradi prizadetosti kmetijstva, ki predstavlja pomemben delež (20 %)
znotraj egiptovskega gospodarstva. Kmetijska proizvodnja bi se skrčila za 12,5 % in v
primeru dviga za 5 m za dobro tretjino (35 %) (El Sharkawy, 2009).
Zemljevid 9: Širjenje kmetijskih in urbanih površin v delti Nila v zadnji četrtini 20. stoletja
Vir: FAO (Splet 46)
Egipt je država v razvoju in v primerjavi z razvitimi državami močno zaostaja po vrednosti
BDP-ja na prebivalca. Prebivalstvo je zlasti na podeželju zelo obremenjeno z golim
preživetjem, zato med ljudmi vlada splošna apatija do okoljskih problemov. Lokalni mediji so
sicer polni senzacionalnih novic o okoljski problematiki, vendar ljudje ostajajo tradicionalno
skeptični glede resnosti problema tudi zato, ker mnoge novice niso podkrepljene z
znanstvenimi podatki (Splet 22).
Problem predstavljajo tudi neurja, saj je glede njih Egipt v celotni regiji Severna Afrika in
Srednji vzhod najbolj ogrožena država. Vpliv neurij se s podnebnimi spremembami povečuje,
kar negativno vpliva na kmetijsko proizvodnjo.
187
Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na nekmetijske dejavnosti v Egiptu. Večina
industrije je na zelo izpostavljenih območjih tik ob obali. (El Sayed, 2012).
Posledice podnebnih sprememb bi bile škodljive tudi za turizem. Okrnjene bi bile tako
turistična infrastruktura kot povpraševanje.
Urbanizacija in strganje tal sta procesa, ki sta posledica delovanja človeka. Širjenje naselij,
industrijskih površin in infrastrukture predstavlja grob poseg v okolje. Urbanizacija krči
rodovitna območja, ki bi bila lahko namenjena kmetijski proizvodnji. Oblasti so se lotile
reševanja problema šele leta 1996 s strogo zakonodajo, ki je namenjena večjemu nadzoru,
vendar je ta prišla zelo pozno, tako da je marsikje že prišlo do nepovratne škode (Afifi, 2011).
Strganje tal je postopek, ki se izvaja pri procesu pridobivanja gline za potrebe opekarn. Tudi
ta dejavnost povzroča krčenje rodovitnih površin. Oblasti so s strogo zakonodajo, sprejeto
sredi 80. let, dejavnost prepovedale in povzročile njen skorajšnji propad (Afifi, 2011).
4.4.4.3. DEMOGRAFSKA RAST
Veliko večino ozemlja države (97 %) pokriva puščava in samo 5 % predstavlja ekumena z
okrog 85 milijoni prebivalcev. V podeželskih delih delte je povprečna gostota prebivalstva
1000–1600 preb./km² (Splet 17; El Sharkawy, 2009), ob upoštevanju urbanega prebivalstva je
gostota prebivalstva v regiji ≈ 4000 preb/km² (El Sayed, 2010). Regija je območje z največjo
koncentracijo prebivalstva v državi, zato bi trajna potopitev obmorskih območij pomenila za
milijone prebivalcev izgubo življenjskega prostora, kar bi verjetno vodilo v množične selitve.
Graf 18: Starostna piramida prebivalstva Egipta za leto 2013
Vir: Index Mundi (Splet 53)
Ob obalah Egipta živi več kot 32 milijonov ljudi, večina ob obali delte med Aleksandrijo in
Port Saidom, ki je dolga 275 km (Link idr., 2012, str. 4). Prevladujoči dejavnik mednarodnih
selitev je velik naravni prirastek s pozitivnim trendom rasti, ki zagotavlja nadaljnjo rast
prebivalstva še v naslednjih desetletjih. Medtem ko se je podvojitev prebivalstva v prvi
polovici 20. stoletja zgodila po 50 letih (z 9,7 na 19 milijonov), se je naslednja že v manj kot
30 letih (1947–1976). Pozitivni trend se počasi umirja, vendar je rast še vedno izjemno
visoka. Aktualni letni naravni prirastek prebivalstva znaša ≈ 2 %. Velika večina (95 %)
prebivalcev živi na območjih ob Nilu, ki predstavljajo 5 % državnega ozemlja. Zelo veliko
188
prebivalcev je naseljenih na območjih med puščavo in morjem, zato lahko vsak večji stres v
regiji okrepi selitvene tokove.
Začetki demografske politike v Egiptu segajo v 50. leta 20. stoletja, vendar so bili njeni učinki
opazni šele po letu 1985, ko je bil ustanovljen Državni svet za prebivalstvo (angl. National
Population Council), kar sovpada s pojavom prvega večjega vala izseljevanja.
Populacija še vedno narašča za 1,4 milijone na leto in bi po ocenah OZN leta 2026 dosegla
vrednost 96 milijonov ter leta 2065 bi dosegla svoj višek s 115 milijoni prebivalcev. Ključna
vzroka tako hitre demografske rasti sta dva (El Sayed, 2012).:
 visoka stopnja rodnosti (3,5 rojstev na žensko),
 zagon prebivalstva (angl. population momentum), ki bo povzročal rast tudi po
zmanjšanju stopnje rodnosti.
Zemljevid 10: Vpliv dviganja morske gladine na prebivalstvo in kmetijstvo v delti Nila
Vir: Reliefweb (Splet 47)
Stopnja rodnosti je najvišja na ruralnih območjih na jugu države, kjer živi dobra tretjina
družin pod pragom revščine. Po ocenah OZN bi tudi na območju delte število prebivalstva
raslo še nekaj desetletij, čeprav v razvitejših severnih delih države stopnja rodnosti že danes
komaj presega vrednost dveh rojstev na žensko. Vzrok je v zagonu prebivalstva, ki ga
povzroča velik delež plodnih žensk iz »baby-boom« generacije in je posledica velike rasti
prebivalstva v preteklosti.
Hitra rast prebivalstva ustvarja težave v zaposlovanju. Brezposelnost je v Egiptu relativno
visoka in je bila po podatkih iz leta 1913 13,4 % (Grabska, 2006), kar je približno toliko kot v
Sloveniji (Splet 17). Po podatkih Trading Economicsa (2013) je bila stopnja brezposelnosti v
letih pred strmoglavljenjem Mubarakovega režima stabilna z vrednostjo 8–9 %, potem pa je
začela rasti. Rast BDP-ja je bila pred političnim prevratom leta 2011 na letni ravni ≈ 6 %, kar
je zadoščalo za ustvarjanje 370.000 novih delovnih mest letno. Da bi se brezposelnost
189
obdržala na enaki ravni, bi jih morali že takrat letno ustvarjati dvakrat toliko, vendar se je
stanje po političnem prevratu naglo poslabšalo. Po negativni rasti BDP v začetku leta 2011 je
že čez eno leto dosegla predhodno raven, vendar je potem postopoma padala in v letu 2013
dosegla vrednost 1–2 %, kar je daleč premalo za zagotavljanje primernega števila novih
delovnih mest (Splet 17). S slabim stanjem v gospodarstvu se krepijo mednarodni selitveni
tokovi, saj so najbolj prizadeti mladi izobraženci. Neugodno je tudi razmerje v deležih
zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju. Podatki kažejo, da je bila regija že pred splošno
krizo prenaseljena.
4.4.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST
Degradacija delte, demografska rast in krčenje gospodarstva bi povzročili porast mednarodnih
konfliktov. Že zdaj obstajajo napetosti med Egiptom in nekaterimi sosednjimi državami, kot
sta Sudan in Etiopija, zaradi nadzora nad vodnimi viri reke Nil. S krčenjem razpoložljivih
vodnih zalog reke in povečevanjem pritiskov nanje se problem dodatno zaostruje (El Sayed,
2012).
Korupcijski škandali Mubarakove politike so dodatno zmanjšali zaupanje prebivalstva v
dobronamernost državnih institucij.
Delovanje skrajnih terorističnih organizacij, kot je Al Kaida, je bilo še nedavno v Egiptu zelo
prisotno, kar je ogrožalo njegovo politično in gospodarsko stabilnost. Al Kaida je najostreje
udarila z bombnim napadom na Sharm el Sheikh, 23. 7. 1995, v katerem je umrlo 88 ljudi.
Poleg tega je trenutni voditelj Al Kaide Ajman al Zavahiri po rodu Egipčan (Splet 19). Al
Kaida vpliva na politiko v Egiptu preko sorodne organizacije Islamska bratovščina, ki pa je v
zadnjih mesecih prepovedana in je z nastopom predsednika Al Sisija utrpela veliko škode in
bo verjetno še naprej preganjana. Po zaprtju njenega voditelja Mursija julija 2013 so jo
začasne oblasti prepovedale in jo razglasile ta teroristično organizacijo (Splet 33).
Terorizem krepi vpliv selitvenih dejavnikov odbijanja na prebivalce Egipta, kar povečuje
izseljevanje zlasti izobražencev. Po drugi strani pa islamski skrajneži nekatere mlade obračajo
k tradiciji, kar bi lahko v prihodnosti imelo negativni učinek na razvoj selitev.
Na stabilnost v državi imajo velik vpliv tudi politični begunci. Morebitni nepričakovani val
beguncev iz sosednjih držav bi povečal konfliktnost družbe, kar bi lahko politično
destabiliziralo državo in okrepilo ustaljene selitvene tokove. Egipt je v politično nestabilnem
delu sveta, zato predstavljajo pritiski beguncev občasno velik problem. Med begunci
prevladujejo Palestinci in Sudanci, s katerimi ima Egipt precej težav (Grabska, 2006).
Palestinci so se začeli priseljevati že v sredini 30. let 20. stoletja, bolj intenzivno pa v času
spopadov v letih: 1948, 1967, 1990–91 (El Abed, 2003). Palestinci predstavljajo za
egiptovske oblasti vse večje breme, zato so na meji z Gazo zgradile neprehoden zid in zalile
ilegalne podzemne rove z vodo. Glavni razlog za krepitev prisilnih selitev v Egipt so vojne in
kratenje človekovih pravic na območju sosednjih držav. Begunci v Egiptu pripadajo kar 30
različnim narodnostim. Večje skupnosti predstavljajo: Sudanci, Somalci, Etiopijci in Eritrejci,
medtem ko so ostale skupine bistveno manjše, vendar prihajajo iz zelo nestabilnih držav, kot
so: Afganistan, Liberija, Sierra Leone, Jemen, Burundi in v zadnjem času tudi iz Sirije
(Grabska, 2006).
Danes Kairo predstavlja enega od petih največjih urbanih zatočišč za begunce na svetu
Trditev je dana na osnovi podatkov, ki jih zbira UNHCR. Begunci pripadajo daleč
najrevnejšim prebivalcem Kaira in se izolirajo v posameznih četrtih (getih), katerim dajejo
svojstven kulturni in verski značaj. Zelo težko je dati natančen podatek o številu beguncev,
ocene se gibljejo med 0,5 in 3 milijoni. Največja skupina so Palestinci, ki imajo med vsemi
ostalimi begunskimi skupnostmi poseben privilegiran položaj. So edina priseljenska skupnost,
ki ima dostop do brezplačnega šolstva v Egiptu, sicer z določenimi omejitvami. Tudi ocene o
190
številu Palestincev v Egiptu so zelo različne, od 50.000 (uradni podatek Vlade) in 100.000
(mediji), do 1 milijona (egiptovsko veleposlaništvo v Amanu). Zadnja ocena je vezana na
uporabo potnih listov in je verjetno pretirana (Grabska, 2006).
Precej slabši je odnos oblasti do druge največje skupnosti, do beguncev iz Sudana. Šolanje
sudanskih otrok je oteženo, ker so po odloku Vlade za vpis potrebni številni dokumenti, po
drugi strani pa sudanski begunci zavračajo šolanje v arabščini. V Južnem Sudanu so se
nedavno borili proti arabski prevladi. Zato kot učni jezik v Egiptu zavračajo arabščino in
zahtevajo angleščino, kljub zelo majhnim možnostim zaposlitve v angleško govorečih
državah. Odnos egiptovskih oblasti do njih je zato slab. Tudi mediji spodbujajo nestrpnost in
označujejo begunce kot tekmece za delovna mesta, kar vsaj deloma drži, saj delodajalci zaradi
njih krčijo delavske pravice (Grabska, 2006).
Odklonilen odnos Egipčanov do priseljencev se zdi logičen, vendar neupravičen, saj je plod
številnih predsodkov in stereotipov. Egiptovska večina je do priseljenskih skupnosti nestrpna
in izvaja formalno in neformalno segregacijo v vseh njenih oblikah: prostorski, socialni in
zaposlitveni. Begunci uživajo podporo mednarodnih humanitarnih organizacij, kot sta
UNHCR in Karitas ter številnih drugih nevladnih organizacij. Zaposlujejo se na tistih
delovnih mestih, ki jih Egipčani zavračajo, pri čemer gre za dodatno segregacijo (Grabska,
2006).
4.4.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA
Podnebne spremembe bi imele škodljive posledice na zdravje ljudi, ki bi se z večanjem
gostote prebivalstva še poslabšalo. Učinki na zdravstveno stanje prebivalstva se bodo pokazali
v širjenju astme, infekcijskih bolezni, vektorskih bolezni, kožnega raka, sive mrene in
vročinskih kapi. Povečala bi se tudi pogostost smrti zaradi srčno-žilnih bolezni, driske in
griže. Pričakuje se tudi povečanje umrljivosti otrok in podhranjenosti (El Sayed, 2010).
4.4.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA DELTE
NILA
Prebivalstvo Egipta samo skoraj ne more vplivati na nadaljnji razvoj podnebnih sprememb,
saj je njegov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov majhen in znaša 0,5 % oz.
je devetkrat nižji na prebivalca kot v ZDA (Splet 22). Vrednost ogljičnega odtisa prebivalcev
Egipta je 2,5 t/preb. in je trikrat manjši kot v Sloveniji (7,9 t/preb.)(Splet 24). Egipt se zato
vse pogosteje pridružuje skupini najbolj ranljivih držav, ki na mednarodnih podnebnih
konferencah pozivajo mednarodno javnost k blažilnemu ukrepanju (El Sharkawy, 2009). Da
je Egiptu pri premagovanju okoljskih sprememb potrebna mednarodna pomoč, pritrjuje
podatek, da je že sedaj tretjina mednarodne pomoči namenjena izvajanju prilagoditvenih
ukrepom za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb (Argawala idr., 2004).
Egipt ima na področju izvajanja prilagoditvenih ukrepov dolgo tradicijo. Prvi zaščitni objekt
je bil postavljen že leta 1780 in še vedno deluje. Gre za 1,4 m visok in 10 km dolg morski zid
Abu Quir. V Aleksandriji so izpeljali kar nekaj projektov nasipanja plaž v obdobju 1987–
1995, z namenom zmanjševanja delovanja abrazije in obogatitve turistične ponudbe. Država
že 30 let izvaja ukrepe za zmanjšanje delovanja erozije, vključno s postavitvijo jezov na Nilu.
Po drugi strani še vedno ni bil izpeljan projekt, ki bi bil namenjen izključno prilagoditvi na
dviganje morske gladine. Pristojne oblasti so do problema še vedno brezbrižne in pri tem
navajajo naslednje argumente: da je proces dviganja morske gladine zelo počasen, da bodo
prizadeta le nekatera območja in da se investicije ne izplačajo. Vsaj zadnji argument ne drži,
saj bi bili po mnenju IPCC-ja (AR4) in domače znanstvene stroge stroški prilagoditvenih
ukrepov nižji od stroškov kasnejšega odpravljanja posledic (Splet 20, Splet 21).
191
Poleg dviganja morske gladine predstavljajo v regiji resen problem še abrazija, ugrezanje
površja, onesnaževanje, pritiski na zemljišča in degradacija ekosistemov. Najbolj ranljiva so
obalna mesta: Aleksandrija, Port Said in Rosetta. Omenjena tri mesta so močna gospodarska
središča v državi in bi bila v primeru neukrepanja v prihodnosti zelo prizadeta, kar bi imelo
resne družbeno-gospodarske posledice za celo državo. Mestne oblasti v Aleksandriji so za
izgradnjo morskih zidov namenile že 300 milijonov USD. Egiptovsko ministrstvo pristojno za
okolje je pripravilo študijo (angl. National Strategy Study), ki naj bi bila osnova za izdelavo
strategij ukrepanja proti napredovanju morja. Rezultat študije je bil izdelava strategije
dviganja prilagoditvene zmogljivosti ali na kratko prilagoditvena strategija. Največ kritik
javnosti, ki jih je deležno izvajanje prilagoditvenih ukrepov, gre na račun preračunljivosti
oblasti. V javnosti prevladuje mnenje, da so ukrepov največkrat deležna le območja z razvito
turistično infrastrukturo, na katerih oblasti presodijo, da je vložek v zaščito manjši od
morebitne izgube dohodkov od dejavnosti (El Raey, 2011; El Sharkawy, 2009).
Lokalne oblasti obeh največjih pristaniških mest Aleksandrija in Port Said so že pred tem
izdelale podobne strategije na lokalni ravni z namenom, da bi se na podlagi stroškovne ocene
odločile za najboljšo obliko prilagoditve. Vsi ukrepi oblasti imajo namen blažiti učinke
posledic podnebnih sprememb. Obstajajo naslednje možne prilagoditvene strategije (El Raey
idr., 1999, str. 5–7; Argawala idr., 2004, str.: 31–32):
 obnavljanje plaž,
 gradnja nasipov in valolomov,
 nadzorovan razvoj,
 integrirano upravljanje obalnih območij (ICZM),
 sprememba namembnosti tal,
 neukrepanje.
Strategija »obnavljanje plaž« vključuje: dodajanje peska za nadomeščanje odplavljenega,
oblikovanje umetnih priobalnih nasipov za zaščito pred neurji, postavitev rezervoarjev peska,
izgradnjo melioracijskega sistema in izgradnjo valobranov. Slednji so iz trde konstrukcije,
postavljeni pravokotno na smer obale in preprečujejo odnašanje peska. Ukrepi se zgledujejo
po polderiranju na Nizozemskem. Stroškovno se izplačajo, saj lahko z njimi plaže celo
razširijo in s tem prispevajo k razvoju raznih dejavnosti, ki ustvarjajo nova delovna mesta.
Ukrepi imajo ugodne učinke na okolje. Valobrani ugodno vplivajo na ribji zarod, saj
usmerjajo ribje jate na odprto morje, medtem ko dovajanje novega peska bogati vodo s
hranljivimi snovmi. Ukrepi ščitijo tudi zaledne kmetijske površine pred poplavami in
zaslanjevanjem tal. Dobro jih sprejema tudi javnost, saj okolja ne skazijo pretirano. Ugodni
vplivi na neagrarno gospodarstvo se kažejo v zaščiti industrijskih površin pred poplavami. Še
ugodneje vplivajo na razvoj turizma, saj ščitijo plaže in hotele ter povečujejo zaposlovanje v
turističnem sektorju (El Raey idr., 1999, str. 5–7).
Pomembna je tudi strategija »gradnja nasipov in valolomov«. Valolomi so objekti, ki
zmanjšujejo energijo valov. Postavljeni so v morju vzporedno na smer obale. Okoljski vpliv
ukrepov je ugoden, saj preprečujejo abrazijo in v praksi veljajo za enega boljših načinov
zaščite obale. Slabost ukrepov je, da so relativno dragi ter do neke mere škodijo družbi in
okolju. Tako bi se morali ribiči prilagoditi z nabavo opreme, ki bi jim omogočala plovbo na
odprto morje. Valolomi odlično ščitijo objekte in kmetijske površine ob obali in tudi ostale
dejavnosti, kot sta industrija in turizem, niso prizadete. Valolomi so pogosti v razvitih državah
na primer obala delte Pada v Italiji (El Raey idr., 1999, str. 5–7).
Strategija »nadzorovan razvoj« vključuje zakonit nadzor gospodarskega razvoja, izvajanje
predpisanih ukrepov za omejitev stihijskega razvoja, prepoved nadaljnjega razvoja na
ogroženih območjih in izvajanje postopkov za preprečevanje abrazije. Ta strategija ima
kratkoročno velike negativne finančne posledice, vendar mnogo pozitivnih učinkov zlasti na
192
okolje. Žal v Egiptu strategija ni učinkovita, saj se nadzor izvaja pomanjkljivo predvsem na
območjih intenzivne rabe tal. V večini držav v razvoju se zakoni izvajajo le takrat, kadar
uživajo polno podporo javnosti, torej da jih javnost dojema kot koristne. Problem predstavlja
tudi visoka stopnja koruptivnosti egiptovske družbe. Ta strategija je daleč od možnosti
izvajanja, razen če bi v državi prišlo do pozitivnih družbeno-gospodarskih sprememb.
Strategija ne bi imela vpliva na ribištvo in kmetijstvo, imela pa bi negativni vpliv na druge
gospodarske panoge. Za izvajanje te strategije bi bila potrebna učinkovita inšpekcijska služba
(El Raey idr., 1999, str. 5–7).
Strategija, ki upošteva »Integrirano upravljanje obalnih območij (ICZM)« predstavlja najbolj
optimalno izrabo naravnih virov ob upoštevanju številnih kriterijev. Zahteva uporabo
geografskega znanja, sistem zunanje kontrole in sistem odločanja podprtega z osveščanjem
prebivalstva in finančnim vlaganjem. Strategija se na splošno opira na način upravljanja z
okoljem, ki ga podpirajo Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju (angl. United
Nations Committee for Economic Development - UNCED), Program Združenih narodov za
razvoj (angl. United Nations Development Programme – UNDP) in Evropska komisija, kot
najboljši način za varovanje naravnih virov in spodbujanje trajnostnega razvoja na obali.
ICZM je relativno nov, interdisciplinaren in razvijajoč pristop, ki se osredotoča na zbiranje
informacij, načrtovanje in spremljanje izvajanja. Cilji strategije so (El Raey idr., 1999, str. 5–
7; Splet 21):
 osveščanje javnosti,
 razvoj gradbene kapacitete,
 sodelovanje pri načrtovanju odpravljanja problemov,
 zagotavljanje koristi tako za lokalno skupnost kot državo,
 izboljšanje kakovosti življenja,
 čim bolj optimalna izraba naravnih virov z vertikalnim in horizontalnim
povezovanjem ustanov pri razvoju in sprejemanju odločitev,
 zmanjševanje degradacije okolja in uvajanje trajnostnega razvoja.
V egiptovskem parlamentu so sprejeli pravilnik, ki pri načrtovanju upravljanja z obalnimi viri
in zaščite pred posledicami podnebnih sprememb upošteva ICZM. Državna prilagoditvena
strategija vključuje naslednje elemente: ustanovitev sistema ustanov za nadziranje, zbiranje
podatkov, osveščanje prebivalstva, podpiranje raziskav za potrebe prilagoditvenih ukrepov
(biotehnologija, razvoj obnovljivih virov, postopki razslanjevanja) in razvoj geoinženiringa
(zaščitna infrastruktura) (El Raey, 2011).
Možnosti, ki jih ponuja strategija »spremembe namembnosti tal« je na bolj ranljivih območjih
še vedno odprta. Cilj je uporaba milejših metod izrabe tal ali takšnih, ki so primernejše za
nizka obalna območja, kot je npr. gojenje škampov (El Raey idr., 1999, str. 5–7).
Strategija »neukrepanje« pravzaprav ni oblika prilagoditve, saj pomeni, da ne bi bilo storjeno
nič v smeri reševanja problemov. Ta možnost ne predstavlja nobenih finančnih vložkov in
temu primerne so tudi njene koristi in posledice. Negativni učinki na okolje so veliki, kar
slabo vpliva na njegov prihodnji obstoj. V tem primeru bi prišlo do trajne potopitve
kmetijskih površin, infrastrukture ter številnih hotelov, tovarn in bivališč. Prizadeti bi bili vse
gospodarski sektorji (El Raey idr., 1999, str. 5–7).
193
4.4.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV V DELTI NILA
4.4.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA«
Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita
blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega
ukrepanja. Po njem bi se povprečna temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila v
povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m.
Scenarij predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez večjih pretresov
celo na regionalni ravni. V primeru delte Nila bi se okrepili vsi selitveni tokovi z izjemo tistih
v zalivske države. Zastoj gospodarske rasti v zalivskih državah bi preusmeril selitvene tokove
v naglo razvijajoče države v Aziji, kjer bi potrebovali mlado delovno silo (Kitajska) in
Evropo zaradi njene geografske bližine, visokega življenjskega standarda in neugodne
demografske rasti. Koncentracija toplogrednih plinov v ozračju bi stagnirala oz. bi začela
proti koncu 21. stoletja upadati in temu primerno bi se začel umirjati trend podnebnih
sprememb. Učinkoviti blažilni ukrepi na globalni ravni bi ugodno vplivali na stanje okolja v
regiji, zato se prostovoljne podnebne selitve ne bi pojavljale. Obseg selitev bi se z nadaljnjim
naraščanjem prebivalstva in liberalizacijo življenjskih navad še vedno krepil, vendar bi šlo za
očitno prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov. Obstaja sicer verjetnost občasnega
pojava prisilnih podnebnih selitev v primeru izrednih vremenskih dogodkov, kot je sezonska
suša, a je država dovolj razvita, da bi jih z dviganjem prilagoditvene zmogljivosti vsaj
omejila, če ne preprečila. Razvite evropske države bi Egiptu še naprej posvečale veliko
pozornosti zaradi njegove geografske bližine, velike verjetnosti okoljske krize in
geografskega položaja, ki ustvarja nekakšno »bariero« med Evropo in problematično
Podsaharsko Afriko. Egipt bi bil ob morebitnih naravnih nesrečah deležen precejšnje
mednarodne humanitarne pomoči, ki bi zmanjšala ali celo preprečila pojav prisilnih
podnebnih selivcev.
Na območju delte Nila imajo velike težave z ugrezanjem površja, kar krepi učinek dviganja
morske gladine. Rezultati meritev ugrezanja zelo nihajo, zato je nemogoče predvideti, kakšen
bo njegov prispevek v celotnem dviganju morske gladine, verjetno pa bo ta presegla srednjo
vrednost, zato je v vseh štirih scenarijih upoštevana zgornja vrednost globalnega dviganja
morske gladine. Že po prvem scenariju bi ta presegla vrednost 0,5 m. Kljub zmanjšanju
izpustov toplogrednih plinov, bi se zaradi vztrajnosti podnebnega sistema morska gladina še
naprej dvigala, zato bi bilo izvajanje državnih prilagoditvenih strategij nujno. S
prilagoditvenimi ukrepi bi utrdili bregove obale in preprečili prodiranje morja v notranjost.
Egiptu bi pri tem pomagala mednarodna skupnost vključno z EU deloma tudi zaradi strahu
pred valom podnebnih selivcev iz Egipta.
Posebnost optimističnega scenarija je ugoden družbeni razvoj. Razvoj »zelene tehnologije« in
usmerjenost v trajnostni življenjski slog v razvitih državah, bi zmanjšala povpraševanje po
fosilnih gorivih, kar bi zalivskim državam, kjer je zaposlena večina egiptovskih začasnih
selivcev, prineslo gospodarske težave. Tako bi naglo zmanjšanje dohodkov od prodaje nafte
negativno vplivalo na družbene razmere v Egiptu.
Egipt ima velike možnosti za izkoriščanje Sončeve energije, ki bi lahko pripomogla k
prestrukturiranju gospodarstva morda celo k razbremenitvi hidroelektrarne v Asuanu. S
povečanjem rečnega pretoka skozi jez bi se okrepila akumulacija sedimentov, kar bi ugodno
vplivalo na obnavljanje delte in zmanjšalo težave z zaslanjevanjem tal. Z vzpostavitvijo
nadzorovanega poplavljanja rečnih rokavov, bi postalo kmetijstvo bolj trajnostno. S
ponovnim dovajanjem naravnih hranil in uvajanjem rečnega namakanja, bi zmanjšali rabo
umetnih gnojil in namakanje s podzemeljsko vodo. Preobrazba kmetijske proizvodnje bi bila
194
za gospodarstvo sprva obremenjujoča, vendar bi dolgoročno dala pozitivne rezultate. Ustrezna
protipoplavna infrastruktura ob obali bi omejila moč morebitnih neurij.
Dvig temperature zraka za dodatno 1 ˚C, bi pomenil večjo obremenitev v času poletnih
vročinskih valov. Okrepila bi se tudi evapotranspiracija rastlin, kar bi še povečalo pritiske na
vodne vire. Segrevanje ozračja bi po drugi strani imelo ugoden vpliv na razvoj kmetijstva in
turizma v zimski sezoni, a bi bil skupni učinek dviganja temperature zraka negativen.
Z ustrezno zakonodajo bi v Egiptu omejili proces urbanizacije in s tem obvarovali rodovitna
območja pred nadaljnjo deagrarizacijo. Z zmanjšanjem zaslanjevanja tal in uspešnim
preprečevanjem vdorov slane vode v podtalnico bi za silo ohranili ustrezno oskrbo s pitno
vodo.
Zemljevid 11: Sedanje stanje delte Nila oz. stanje po scenarijih »stagnacija« in »rast«
Vir: GRID - Arendal (Splet 49)
Vsakršna sprememba podnebja bi bila za kmetijstvo stresna, zato bi bila oskrba s hrano
motena. Samooskrba s hrano bi se v Egiptu še naprej zmanjševala, kar bi povečevalo
odvisnost od uvoza drage hrane. Tudi po tem scenariju bi se stopnja revščine povečala. Veliki
demografski rasti, ki bi vztrajala še vse stoletje, ne bi sledilo odpiranje primernega števila
delovnih mest. Gospodarska kriza, ki bi prizadela širšo regijo zaradi zmanjšanja dohodka od
prodaje nafte, bi prizadela tudi Egipt. Zmanjšanje nakazil delavcev v zalivskih državah bi
ogrozilo obstoj številnih revnejših gospodinjstev, kar bi okrepilo notranje selitve. Hiter
prehod svetovnega gospodarstva v bolj trajnostne nizkoogljične oblike proizvodnje, bi v
Egiptu povzročil gospodarski stres, ki bi zamajal politično stabilnost države. Aktualna
družbena nasprotja bi se v 21. stoletju nadaljevala, zato bi za egiptovske oblasti
vzpostavljanje reda in miru predstavljalo velik izziv.
Scenarij je dolgoročno ugoden, saj ne predvideva bistvenega poslabšanja stanja in v nekaterih
ozirih celo dopušča možnost izboljšanja, zato predstavlja ustrezno strategijo za dolgoročni
razvoj. Njegova verjetnost je zaradi sedanjih trendov svetovnega razvoja majhna, saj zaenkrat
vodilne države proizvajalke toplogrednih plinov prepočasi odzivajo z blažilnim ukrepanjem.
V svetu na splošno še vedno obstaja pozitivni trend povečevanja izpustov toplogrednih plinov
in prelaganja reševanja problema v prihodnost. Moteno je tudi ustrezno izvajanje
prilagoditvenih ukrepov v Egiptu zaradi politične nestabilnosti, koruptivnosti, pomanjkanja
osveščenosti in splošne apatije prebivalstva do reševanja okoljskih problemov.
195
4.4.6.2. SCENARIJ »RAST«
Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in
predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna
temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s
srednjo vrednostjo 0,48 m.
Obstoječi selitveni tokovi bi se okrepili. Nadaljevanje ugodne svetovne gospodarske rasti bi
omogočala nastajanje novih delovnih mest v regionalnih urbanih središčih zalivskih držav,
katerih ne bi zajela gospodarska kriza, ki bi jo povzročil zastoj v globalnem blažilnem
ukrepanju. Stopnja demografske rasti avtohtonega prebivalstva bi se ob vse večji urbanizaciji
umirjala, a bi ostala na visoki ravni zaradi stalnega priseljevanja iz sahelskih držav, kar bi
zmanjševalo možnosti zaposlovanja v državi. Vloga podnebnih selitvenih dejavnikov bi se
povečala, vendar bi bili še vedno v senci prevladujočih gospodarskih dejavnikov. Notranji
selivci bi se še naprej usmerjali v mesta in tudi na nova kmetijska območja v državi.
Gospodarstvo bi bilo stabilno, kar bi pripomoglo k dviganju prilagoditvene zmogljivosti. Z
izgradnjo protipoplavne infrastrukture bi uspeli zadržati transgresijo morja, tako da bi ohranili
tudi najbolj ogrožena obalna mesta, kot sta Aleksandrija in Port Said. V primeru morebitnega
pojava izrednega vremenskega dogodka bi ta lahko popustila, kar bi vodilo do humanitarne
katastrofe večjih razsežnosti in do pojava prisilnih podnebnih selivcev. V kolikor bi
protipoplavna infrastruktura zdržala, do večjih pojavov podnebnih beguncev ne bi prihajalo,
saj bi država v primeru suše in drugih podnebnih stresov uspela pravočasno ukrepati tudi s
pomočjo mehanizmov mednarodne pomoči..
Problematična bi bila nadaljnja demografska rast. Vztrajanje pri izdatni rabi fosilnih goriv oz.
njihovo zgolj postopno opuščanje, bi ohranilo stabilnost zalivskih držav, kar bi ugodno
vplivalo na gospodarski razvoj Egipta. Obstoječi selitveni tokovi bi se z dodatnimi
demografskimi pritiski in stopnjevanjem degradacije okolja še okrepili in blažili družbene
konflikte v državi. Hkrati bi se razvili selitveni tokovi v nove gospodarske velesile v Aziji.
Stabilnost države bi dodatno slabili priseljenci iz muslimanskih sahelskih držav, ki bi se
umikali pred dezertifikacijo. Vse večji in pogostejši družbeni konflikti bi povzročili politično
destabilizacijo države. Radikalizacija islama bi ogrožala stabilnost v Egiptu in povečala
možnost terorističnih napadov v državah EU, zato bi bile te zadržane do priseljevanja iz
Egipta, a bi bile po drugi strani dodatno spodbujene k nudenju humanitarne, strokovne in
finančne pomoči, s katerim bi poskušale zmanjšati pritisk na svoje zunanje meje. Priseljenci
iz Podsaharske Afrike bi dodatno obremenjevali razpoložljive naravne vire v Egiptu.
Na stabilnost Egipta bi ugodno vplivala nadaljnja gospodarska stabilnost zalivskih držav, s
katerimi bi ostal močno povezan. Slednjim bi Egipt še naprej zagotavljal kakovostno delovno
silo. Mladi izobraženci bi se izseljevali tudi v države EU, ki bi Egiptu hkrati nudile oporo pri
premagovanju okoljske in begunske problematike.
Stanje v okolju bi se kljub relativno ugodnim vplivom gospodarstva in prilagoditvenih
strategij občutno poslabšalo. Okoljski stresi bi postali vse pogostejši, vključno z neurji v
obalnem pasu. Njihova povečana intenzivnost bi lahko povzročala poškodbe na protipoplavni
infrastrukturi. V primeru njene poškodbe bi prišlo do poplav večjih razsežnosti kar bi imelo
za obalni pas in njegove prebivalce hude posledice. V državi bi zagotovo prišlo do večjega
pomanjkanja osnovnih naravnih virov zlasti vode in hrane. Problemi, kot so lakota,
brezposelnost in brezdomstvo, bi se v primerih občasnih izrednih vremenskih dogodkov
stopnjevali. Največjo nevarnost predstavljata morebitno neurje, ki bi povzročilo vdor morske
vode na površje, in suša, ki bi dodatno prizadela kmetijsko proizvodnjo. V takih primerih bi v
državi prišlo do naravne nesreče, ki bi zahtevala mednarodno posredovanje v obliki
humanitarne pomoči. V kolikor sistem mednarodne pomoči ne bi bil dovolj učinkovit, bi se
196
okrepile prisilne selitve v bližnje države. Slednje, med njimi bi bile tudi južnoevropske, bi se
srečevale z občasnimi valovi prisilnih podnebnih selivcev. Humanitarnih katastrof večjih
razsežnosti ta scenarij ne predvideva zaradi visoke stopnje prilagoditvenega ukrepanja tako s
strani države kot mednarodne skupnosti.
Verjetnost scenarija je velika, saj je narejen na osnovi sedanjih trendov nezadostnega
izvajanja blažilnih ukrepov tako na regionalni kot globalni ravni. Scenarij služi kot opozorilo
o nujnosti tako blažilnega kot prilagoditvenega ukrepanja.
4.4.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE«
Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5).
Scenarij predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja.
Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s
srednjo vrednostjo 1,9 ˚C, medtem ko bi se morska gladina dvignila za 0,32–0,62 m (IPCC,
2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,47 m.
Scenarij predvideva eksponentno rast podnebnih selitev, ki bi prerasle regionalni okvir.
Ključna razlika v primerjavi s predhodnim scenarijem je v slabšem prilagoditvenem
ukrepanju, kar bi nekoliko povečalo učinek podnebnih sprememb na prebivalstvo. Blažilno
ukrepanje bi bilo sicer večje, tako da bi ohranilo pozitiven učinek na okolje. Nezadostno
izvajanje prilagoditvenih strategij bi poslabšalo prilagoditveno zmogljivost prebivalstva, a bi
po drugi strani blažilno ukrepanje razvitih držav prispevalo k znižanju sedanjega trenda
podnebnih sprememb. Ocene škode, ki bi nastala ob dvigu morske gladine za skoraj 0,5 m ob
odsotnosti ustreznega prilagoditvenega ukrepanja so različne, a so vse po vrsti slabe za
prebivalce obalnega pasu in posredno za ves Egipt.
Scenarij predvideva hujše posledice dviganja morske gladine, saj prilagoditveni ukrepi v
Egiptu ne bi uspeli omejiti posledic dviganja morske gladine. Nizka stopnja prilagoditvenega
ukrepanja bi se odrazila tudi na drugih področjih nacionalne varnosti, kot je pomanjkanje
osnovnih naravnih virov zlasti vode in hrane.
Hud problem bi še naprej predstavljalo zaslanjevanje tal, ki ga ne bi uspeli omejiti. Vztrajanje
pri obstoječi obremenitvi asuanske hidroelektrarne bi še naprej povzročalo postopno
degradacijo delte in dodatno krčenje kmetijske proizvodnje. Izpade dohodkov iz kmetijstva bi
ustrezno nadomeščali s širjenjem nekmetijskih dejavnosti. Egipt bi vsaj kratkoročno ohranil
ugodno gospodarsko rast, kar bi dvignilo prilagoditveno zmogljivost njegovega prebivalstva.
Gospodarski kazalci so vsaj do sredine stoletja ugodnejši kot po drugih scenarijih. Po drugi
strani bi bila dodatno zmanjšana kmetijska samooskrba. Egipt bi bil prisiljen v uvoz vse
večjih količin hrane, kar bi vplivalo na rast cen in padanje kakovosti. Kakovostno hrano bi si
lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, medtem ko bi bili nižji socialni sloji na
podeželju izpostavljeni občasni lakoti.
Dvig temperature zraka za > 2 ˚C bi dodatno ogrozil kmetijsko proizvodnjo. Suše bi bile
pogostejše in intenzivnejše, okrepile bi se ujme ob obali, ki bi občasno uničevale
protipoplavno infrastrukturo in ogrozile življenje v obalnih mestih. Pogostejši bi bili tudi
pojavi peščenih viharjev, ki bi pritiskali na robove delte in pospeševali dezertifikacijo. Škoda
v okolju bi bila še komaj obvladljiva in podnebje bi bilo trajno spremenjeno.
Država bi še naprej imela velike težave s sistemsko korupcijo, ki bi ovirala uvajanje
trajnostnega razvoja, družbeno solidarnost in varnost prebivalstva.
Na stanje v Egiptu bi v veliki meri vplivale tudi razmere v širši regiji. Zalivske države in
Libija bi se srečevale z gospodarskimi težavami, ki bi izvirale iz postopnega globalnega
opuščanja rabe fosilnih goriv. Številni delavci bi se morali iz teh držav vrniti domov, pri
ostalih pa bi se zmanjšala vrednost nakazil, kar bi najbolj prizadelo revna gospodinjstva. Drug
vpliv bi prišel iz sosednjih sahelskih držav, ki bi imele večje težave z nadaljnjim
197
spreminjanjem podnebja. Število podnebnih selivcev iz omenjenih držav bi se povečalo in
okrepilo pritisk na naravne vire. Dvignila bi se tudi stopnja revščine, kar bi dodatno znižalo
prilagoditveno zmogljivost prebivalstva.
Problemi, kot so lakota, brezposelnost in brezdomstvo, bi ob morebitnih izrednih vremenskih
dogodkih prerasli v širši problem. Največjo nevarnost predstavljata neurje, ki bi povzročilo
vdor morske vode na površje, in suša, ki bi dodatno prizadela kmetijsko proizvodnjo. Suša ne
bi bila tako problematična kot v bližnjih sahelskih državah, saj bi izpad kmetijske proizvodnje
Egipt nadomestil z uvozom hrane.
Program Združenih narodov za naselja (angl. United Nations Settlements Programme UNSP) za obdobje 2008–2009 predvideva, da bi dvig morske gladine za 0,5 m ob
pomanjkljivem prilagoditvenem ukrepanju lahko povzročil krepitev abrazije in poplav ter
dvig podtalnice, zaradi česar bi se z območja delte moralo izseliti 2 milijona prebivalcev.
Obenem bi bilo izgubljenih 214.000 delovnih mest, medtem ko bi izguba lastnine in izpad
dohodkov od turizma egiptovsko družbo stala 35 milijard USD (Splet 21).
Svetovna banka navaja možnost še hujših posledic. V primeru dviga morske gladine za 0,5 m,
bi se trajno potopilo 1800 km² delte, ogrožen bi bil obstoj 5 % urbanih površin in preseliti bi
bilo treba 3,8 milijonov ljudi (Hardy, 2004, El Sharkawy, 2009).
Ocene vplivov podnebnih sprememb na širše območje Aleksandrije kažejo, da bi bilo ob
morebitnem dvigu morske gladine za 0,5 m več kot 1,5 milijonov prebivalcev širšega
območja mesta prisiljeno v izselitev in da bi škoda na zemljiščih in infrastrukturi vključno z
opustitvijo pristaniške dejavnosti znašala > 30 milijard USD. Dvig morske gladine za 0,5 m bi
povzročil tudi vdor slane vode v vodonosnike delte v območju 9 km širokega pasu, kar bi
imelo negativne posledice na kmetijsko proizvodnjo in na oskrbo prebivalstva s pitno vodo.
Številni prebivalci obalnega pasu, bi se morali preseliti v manj ogrožene dele države (Link
idr., 2012).
Zemljevid 12: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 0,5 m po scenariju »stopnjevanje«
Vir: GRID – Arendal (Splet 50)
Vplive na kmetijsko proizvodnjo je proučeval tudi El Sayed in opozoril, da se v Aleksandriji
nahaja 40 % odstotkov egiptovske industrije in bi že dvig morske gladine za samo 0,25 m
povzročil izselitev 60 % prebivalstva in trajno potopitev 56 % industrijskega sektorja. Dvig
198
morske gladine za 0,5 m bi bil za mesto še bolj katastrofalen. Pomenil bi izgubo 67 %
prebivalstva, 66 % industrijskega sektorja in 76 % storitvenega sektorja. Uničeno bi bilo 30 %
mestnega območja, evakuirati bi bilo potrebno 1,5 milijonov ljudi in izgubljenih bi bilo več
kot 195.000 delovnih mest. Poleg Aleksandrije bi bila prizadeta tudi druga obalna mesta v
regiji. Dvig morske gladine za 0,5 m bi v drugem največjem mestu Rosetti povzročil za 2
milijardi USD škode in izgubo več kot tretjine delovnih mest. El Sayed pri tem povzema tudi
ocene UNFCCC-ja (1999), ki predvidevajo preselitev 2 milijonov prebivalcev delte. Pri dvigu
morske gladine za 0,5 m bi se trajno potopila skoraj polovica turistične infrastrukture v
Aleksandriji, kar bi imelo posredno negativni učinek na druge gospodarske dejavnosti, saj
turizem zagotavlja petino vseh deviz v državi in zaposluje 12,6 % delovne sile (El Sayed,
2012).
Preselitev milijonov prebivalcev obalnega pasu samo zaradi dviganja morske gladine, bi
imelo negativne posledice za notranje dele regije, ki bi postali izrazito prenaseljeni zlasti ob
upoštevanju sedanjih trendov demografske rasti. Poleg tega bi nadaljnja degradacija okolja
pomenila še celo vrsto drugih okoljskih težav.
Verjetnost scenarija »stopnjevanje« je velika, saj scenarij predvideva nadaljevanje sedanjih
trendov prilagoditvenega ukrepanja, ki bi lahko Egipt pripeljal do postopnega razkroja
družbe, katerega predvideva naslednji najbolj pesimistični scenarij.
Scenarij »stopnjevanje« služi kot opozorilo oblastem o nujnosti izvajanja blažilnih in
prilagoditvenih ukrepov. Slednji naj bi vključevali zlasti izgradnjo obalne protipoplavne
infrastrukture, ki bi v primeru izrednih vremenskih dogodkov preprečevala vdore morske
vode.
4.4.6.4. SCENARIJ »STIHIJA«
Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti«
(RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Po njem
bi se temperatura zraka v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s srednjo
vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo
0,75 m z zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m.
Scenarij predvideva, da človeštvo v prihodnjih desetletjih ne bi ukrepalo v smeri blažitve
vplivov podnebnih sprememb in bi se globalni dvig morske gladine približal vrednosti 1 m,
kar bi imelo za prebivalstvo gosto poseljene delte Nila katastrofalne posledice.
Tudi v primeru dviga morske gladine za 1 m so ocene posledic avtorjev različne. Tako
Svetovna banka ocenjuje, da bi bilo prizadetih ≈ 10 % prebivalcev Egipta, trajno bi se
potopilo 15 % kmetijskih površin, pregnano bi bilo okrog 6 milijonov ljudi in izgubljenih bi
bilo 4500 km² kmetijskih površin (Hardy, 2004), medtem ko El Sharkawy še opozarja, da bi
bilo izgubljeno celotno območje Aleksandrije in da bi bila pri vseh obalnih mestih najbolj
prizadeta marginalna naselja (El Sharkawy, 2009).
Link in sodelavci opozarjajo, da bi se v primeru dviga morske gladine za 1 m BDP v Egiptu
zmanjšal za 6,5 %, medtem ko bi se kmetijska proizvodnja skrčila za 12,5 %, kar bi močno
ogrozilo varnost preskrbe s hrano v prihodnosti. Problem bi dodatno povečal manjši ulov rib v
jezerih in lagunah v severnem delu delte, saj bi na mnogih ribolovnih območjih prišlo do
propada dejavnosti in s tem zmanjšanja BDP-ja (Link idr., 2012).
Scenarij poleg tega predvideva nadaljnjo demografsko rast po sedanjih trendih, ki pa bi ob
tako hudih posledicah podnebnih sprememb postala vprašljiva. Okrnjeno okolje delte
preprosto ne bi omogočalo obstoja tako velikega števila ljudi, kar bi zagotovo vodilo v
izseljevanje in zmanjšanje rodnosti. Veliki pritiski na zunanje meje ne bi bili prisotni le ob
izrednih vremenskih dogodkih, kot je v primeru prejšnjega scenarija, ampak bi bili konstantni.
Egipt bi prispeval pomemben delež v skupnem številu podnebnih selivcev, ki naj bi po
199
ocenah IPCC-ja leta 2050 doseglo 200 milijonov, leta 2100 pa že vrednost 0,5–1 milijarde
(IPCC, 2007b).
Poleg dviganja morske gladine bi svoj delež k splošni okoljski krizi prispevalo tudi
segrevanje ozračja, ki bi v Egiptu povzročilo hude težave. Vročinski valovi v poletnem času
bi postali še bolj neznosni in dezertifikacija bi se okrepila. Obstaja sicer možnost, da bi višja
temperatura zraka okrepila monsunsko deževje nad Etiopskim višavjem, kar bi okrepilo
vodnatost Nila, vendar bi se ta proces razvijal s precej manjšo dinamiko kot stalno večanje
pritiskov na vodne vire v Sudanu in Egiptu. Vodni stresi bi bili ob tako velikih spremembah
podnebja neizogibni. Odnosi Egipta s sosednjim Sudanom so že zdaj obremenjeni s spori
okrog vodne oskrbe. Višja temperatura zraka, motena oskrba s pitno vodo, stalno prisotna
lakota ipd. bi zelo negativno vplivali na zdravstveno stanje prebivalstva. V tako negotovih
razmerah bi se povečalo število smrti zaradi pregretja, obolevnost za boleznimi, ki so
povezane z oporečno vodo in hrano, in drugimi z vodo povezanimi boleznimi, kot sta malarija
in rumena mrzlica.
Zemljevid 13: Morebitni vpliv dviga morske gladine za 1 m po scenariju »stihija«
Vir: GRID – Arendal (Splet 50)
Splošna in trajna okoljska kriza bi državo popolnoma destabilizirala, kar bi lahko pripeljalo
do nasilnih spopadov. Slednji bi lahko vodili v državljansko vojno, ki bi se lahko razširila v
sosednje države. Bližnji vzhod je bil že v 20. stoletju največje krizno žarišče na svetu in Egipt
je bil kar nekajkrat vpleten v vojno z Izraelom, ki bi bil zaradi humanitarne krize v Egiptu
med vsemi državami najbolj obremenjen.
Verjetnost scenarija »stihija« je sicer majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo ne bi
ukrepalo v smeri zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in odpravljanja posledic
podnebnih sprememb. Kljub temu se ga nikakor ne sme izključiti, saj je Egipt dejansko
država z nakopičenimi okoljskimi in družbenimi problemi. Za enkrat je stanje še obvladljivo,
vendar se stvari ne odvijajo v pozitivni smeri, saj oblasti premalo vlagajo v dvigovanje
prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva. Scenarij lahko služi snovalcem prilagoditvenih
strategij kot resno opozorilo pred nevarnostjo neukrepanja. V primeru uresničitve scenarija bi
na obrobju Evrope že v tem stoletju prišlo do ene najhujših trajnih humanitarnih katastrof v
zgodovini človeštva.
200
4.5.
VZORČNA
BRAMAPUTRE
REGIJA
DELTA
GANGESA
IN
4.5.1. GEOGRAFSKI ORIS DELTE GANGESA IN BRAMAPUTRE
Bangladeš leži na območju ene največjih rečnih delt z gosto razvito rečno mrežo Gangesa,
Bramaputre, Meghne in več kot 230 drugih rek z razvejanim sistemom rečnih rokavov, po
katerih se pretaka voda v obeh smereh. Večino države pokriva nižina s površino 147.570 km²
(80 %) in petino države zavzema območje z nadmorsko višino, ki je nižja od 1 m. Poplavne
ravnice pokrivajo 8 % države, zato je podvržena rednim ali občasnim poplavam, razen
območij v severozahodnem in jugovzhodnem delu, kjer nadmorska višina presega 30 m
(Litchfield, 2010).
Za podnebje Bangladeša so značilne visoke temperature, obilne padavine, visoka vlažnost in
velika sezonska variabilnost. Čeprav večji del države leži v subtropskem pasu, je zanjo
značilno tropsko podnebje, saj se pred gorsko verigo Himalaje večji del leta zadržujejo tople
in vlažne zračne mase. Izmenjujejo se tri glavne sezone:
 vroče poletje z visokimi temperaturami, ki občasno presežejo 40 ˚C, z visoko stopnjo
evaporacije in nerednim, a obilnim deževjem med marcem in junijem;
 vroča in vlažna monsunska sezona, s temperaturami od 20–36 ˚C, z obilnimi
padavinami med junijem in oktobrom, ko zapade okrog 2/3 vseh letnih padavin;
 hladnejša in sušna zima od novembra do marca, s temperaturami od 8–15 ˚C in z
najnižjo temperaturo 5 ˚C v severnem delu države (Litchfield, 2010).
Bangladeš ima 152 milijonov prebivalcev in je z gostoto 1142 preb./km² ena najgosteje
poseljenih držav na svetu (Splet 17). Gospodarska rast je ugodna, saj je bila leta 2012 po
podatkih Svetovne banke 6,2% (Splet 23). BDP na prebivalca znaša skromnih 597,5 USD in
je za okrog 30-krat manjši kot v Sloveniji (18.497,1 USD) (Splet 17).
201
Zemljevid 14: Fizična karta delte Gangesa in Bramaputre
Vir: Atlas of the World (The Times, 1985, str. 28)
202
Zemljevid 15: Fizična karta Bangladeša
Vir: Vidiani (Splet 51)
203
Zemljevid 16: Klimatološka karta Bangladeša
Vir: NGO Forum (Splet 52)
204
Zemljevid 17: Urbana središča v Bangladešu
Vir: Population Labs (Splet 53)
Bangladeš skoraj v celoti leži na rečni delti, ki ima med vsemi največje število prebivalstva.
Prevladujejo notranje ruralno-urbane selitve zlasti v prestolnico Daka, ki je eno od najhitreje
rastočih urbanih središč na svetu. V notranjih selitvah prevladujejo nekvalificirani selivci, ki
bivajo v neurejenih marginalnih naseljih večjih mest in s slabo plačanimi deli služijo denar za
vzdrževanje svojcev na podeželju. Močan pritisk priseljevanja v mesta spodbuja mlade
mestne izobražence k izseljevanju v tujino. Glavni selitveni tokovi so usmerjeni v sosednjo
Indijo, zalivske države in gospodarsko hitro rastoče države Jugovzhodne Azije. Precej
izseljencev iz Bangladeša odhaja tudi v angleško govoreče države. V obdobju osamosvajanja
v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so bile prisotne tudi politične selitve. Bangladeš ima
velike možnosti za razvoj podnebnih selitev, saj se te že pojavljajo v obliki prisilnih
podnebnih selitev v prvih tednih po občasnih naravnih nesrečah.
205
Zemljevid 18: Nadmorska višina delte Gangesa in Bramaputre
Vir: Global Warming Art (Splet 54)
4.5.2. SELITVE V DELTI GANGESA IN BRAMAPUTRE
Večino ruralno-urbanih selivcev vodi prevladujoči gospodarski motiv in so v primeru naravne
nesreče morebitni selivci le še dodatno motivirani. Želja po višjem življenjskem standardu se
v njih razvija dolgo časa in ob naravni nesreči samo dokončno dozori v odločitev za selitev.
4.5.2.1. NOTRANJE SELITVE
Eden največjih izzivov bangladeške družbe je nadaljevanje rasti mestnega prebivalstva. Leta
2005 je v mestih živela četrtina vsega prebivalstva, kar je približno za polovico manj od
svetovnega povprečja. Po ocenah Sklada Združenih narodov za dejavnosti o prebivalstvu
(angl. United Nations Population Fund – UNFPA) jih bo leta 2030 živelo v mestih 40 %. Po
podatkih Svetovnega programa Združenih narodov za hrano (angl. World Food Programme –
WFP) je eden od ključnih dejavnikov povečanja nagla demografska rast v državi, saj bi se
prebivalstvo do leta 2030 povečalo za 50 milijonov. Glavni selitveni dejavnik v Bangladešu je
pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, ki ustvarja ruralno-urbane selitvene tokove. Selivci v
glavnem prihajajo iz velikih družin, saj je to način njihovega preživetja. Notranjim selitvam
so naklonjeni v glavnem revni prebivalci. Okrog 70 % prebivalcev podeželja pripada sloju
kmetijskih delavcev, ki niso lastniki posestev, saj so večinoma v rokah veleposestnikov.
Rečna erozija vsako leto povzroči pojav več kot milijon brezdomcev. Razseljenci se sprva
skušajo naseliti znotraj svojega naselja, potem v sosednjih naseljih in šele, ko odpadejo vse
druge možnosti izberejo za območje priseljevanja mesto. Tujino izberejo le redki selivci, ki
imajo dostop do tamkajšnjih socialnih mrež (Splet 32).
206
Zemljevid 19: Obseg in razmerje med notranjimi in mednarodnimi selitvami v Bangladešu
Vir: Litchfield, 2010
Sezonske selitve tako v ruralna kot urbana območja zagotavljajo revnim kmetijskim delavcem
dohodke v obdobjih slabše letine, ko pošlje v mesta svoje člane 19 % gospodinjstev. Pri
najrevnejših gospodinjstvih znaša ta delež kar 25 %. Tako npr. v vaseh Faridpur in Rajbari na
severozahodu države pošilja odrasle družinske člane na sezonsko delo v bližnja mesta skoraj
207
2/5 kmečkih gospodinjstev. (Afsar in Baker, 1999; Afsar, 2003; Hossain in dr., 2003).
Začasni selivci zagotavljajo nekaterim vasem kar 80 % vseh dohodkov (Afsar, 2003 po
Toufique, 2002).
V ruralno-urbanih selitvenih tokovih prevladujejo dolgotrajne selitve predvsem v Dako in
Chittagong. Obstajajo ocene, da so od razglasitve neodvisnosti leta 1971 dolgotrajne ruralnourbane selitve k celotni rasti mest prispevale kar dvotretjinski delež. Okrog 2/3 vseh selitev
predstavljajo notranje ruralno-urbane selitve, kar je veliko v primerjavi z notranjimi ruralnoruralnimi selitvami, ki jih je le desetina (Afsar, 2003 po Rahman idr., 1996). Celotne selitve v
mesta so se konec 20. stoletja povečale s stopnje 1,2 %0 leta 1984 na kar 16,4 %0 leta 1998,
kar je veliko v primerjavi s povečanjem ruralno-ruralnih selitev v enakem obdobju z 1,5 %0 na
4 %0 (Afsar, 2003).
Tipični gospodarski selivci so mladi revni moški, čeprav se je v zadnjih letih stanje občutno
spremenilo zaradi zaposlovanja žensk v tekstilni industriji. Večina revnih selivcev živi v
marginalnih naseljih velemest, ki rastejo po 4% letni stopnji in v katerih živi 86 % vsega
mestnega prebivalstva (UN-HABITAT, 2007). Takšna območja so nevarna, neprivlačna in so
na najbolj ranljivih območjih, kakršne so poplavne ravnice. Ta območja so med vsemi deli
mesta najbolj izpostavljena in občutljiva na izredne vremenske dogodke (Barkat in Akhter,
2003).
Raziskava, ki jo je opravila Rita Afsar iz Bangladeškega inštituta za razvojne študije (angl.
Bangladesh Institute of Development Studies), je pokazala, da so poskusi državnih organov,
da preselijo najemnike iz marginalnih naselij, okrepili nasilje tako med priseljenci in policisti
kot med priseljenci samimi. Priseljenci na območju priseljevanja iščejo delo in krepijo
konkurenco na trgu delovne sile. Večina moških priseljencev se zaposluje kot rikšarji, kar
povzroča zasičenost na trgu dela. Velika ponudba delovne sile povzroča nižanje plač, ki
pogosto ne zadostujejo niti za pokrivanje stroškov nastanitve in hrane, kar postavlja
priseljence v negotov položaj. Pritisk priseljencev na trgu dela povzroča konflikte med
priseljenci in nasilnimi skupinami, ki ščitijo interese avtohtone skupnosti (Afsar, 2000).
4.5.2.2. MEDNARODNE SELITVE
Po deležu izseljencev je Bangladeš vodilna država na svetu. Mednarodne selitve imajo
pomembno vlogo tako v preživljanju posameznika kot v narodnem gospodarstvu saj po
podatkih iz leta 2006 prispevajo ≈ 5,5 milijard USD k skupnemu BDP-ju. Od vseh
izseljenskih nakazil, ki so namenjena svojcem v Južni Aziji se jih v Bangladeš steka 12 %. V
okviru bangladeške vlade deluje posebno ministrstvo, ki vzdržuje stike z izseljenci in se
pogaja s tujimi vladami in delodajalci o potrebah na delovnem trgu. Tokovi izseljenskih
nakazil se v zadnjih desetletjih krepijo po letni stopnji 10 %, kar krepi domače gospodarstvo
in mednarodno sodelovanje. V obdobju 2000–2005 je obseg mednarodne pomoči stalno
naraščal, vzporedno s povprečno 6% rastjo BDP-ja. Za primerjavo so nakazila in nadomestila
za delavce istočasno rasla po letni stopnji 18 %, kar je štirikrat hitreje od vrednosti
mednarodne pomoči, ki jo je prejemala država, vendar je bilo kar 40 % izseljenskih nakazil
nelegalnih (IOM, 2005, str. 124; Black idr, 2008, str. 32–36).
Večina medcelinskih izseljencev iz Bangladeša živi in dela v Veliki Britaniji in ZDA, v vsaki
po okrog pol milijona. Od sredine 70. let 20. stoletja nenehno rastejo krajše dogovorjene
selitve v Srednjevzhodno in Jugovzhodno Azijo, ki trenutno med mednarodnimi selitvami
prevladujejo. V omenjenem obdobju se je več kot 3 milijone prebivalcev Bangladeša preselilo
na druge celine. Po letu 2000 sta obseg selitev nekoliko zmanjšala povečanje stroškov selitev
in okrepitev konkurence sosednjih držav. Večino selivcev predstavljajo slabo izobraženi
moški delavci, vendar je število neuradnih selivk verjetno višje od uradne ocene 1 %. Medtem
208
ko imajo mednarodni selivci finančno podporo svojih družin, se številni revni selivci selijo z
vizami, ki jih pridobijo preko zaposlitvenih in socialnih mrež (Black idr, 2008, str. 32–36).
Po drugi strani se krepi pritisk nelegalnih selivcev na zunanje meje, kar povzroča konflikte v
sosednji Indiji. Po poročanju mednarodne organizacije za človekove pravice Human Rights
Watch (HRW) je Indija med Zahodno Bengalijo in Bangladešem zgradila 2000 km dolgo in
3,7 m visoko elektrificirano ograjo, ki jo nadzorujejo z vojaškimi patruljami. Po ocenah
indijske vlade omejeni naravni viri v državi komaj zagotavljajo preživetje avtohtonega
lokalnega prebivalstva, zato so po njihovem mnenju za reševanje problema podnebnih selitev
pristojne razvite države. Državna meja je sicer nadzorovana z obeh strani, vendar je indijska
vojska pri tem nasilnejša, pogosto strelja na nelegalne selivce in z nasiljem obremenjuje
okoliško prebivalstvo. Od postavitve ograje dalje je bilo pobitih že preko 1000 prebežnikov
(HRW, 2010).
Vpliv podnebnih sprememb na mednarodne selitve bo v naslednjih desetletjih manjši, ker so
le-te odvisne od obstoja socialnih mrež, ki jih zagotavljajo sorodstvene vezi. Obstoječe
socialne mreže v Veliki Britaniji, ZDA in zalivskih državah verjetno v prihodnosti ne bodo
prizadete kljub nadaljnjemu spreminjanju podnebja (Black idr, 2008, str. 32–36).
4.5.2.3. PODNEBNE SELITVE
Kljub dobremu poznavanju podnebnih sprememb so posledice, ki bi jih te imele na
razporeditev prebivalstva ali selitve, nepredvidljive in nejasne. Dokazovanje vzročne
prepletenosti in interaktivnosti med antropogenimi podnebnimi spremembami in selitvami
tudi v Bangladešu otežujejo številni nepodnebni selitveni dejavniki. Do težav prihaja tudi
zaradi terminološke nedorečenosti in metodološke podhranjenosti proučevanja podnebnih
selitvenih dejavnikov. Dodatno težavo predstavlja še ločevanje med prostovoljnimi in
prisilnimi selitvami (Mollah idr., 2011, str. 10).
Selitve so bile v obdobjih intenzivnega spreminjanja podnebja pomemben prilagoditveni
ukrep že v preteklosti. Tudi danes se na nekaterih najbolj ranljivih območjih mnogi
posamezniki ali celo posamezne lokalne skupnosti odločajo podobno, medtem ko bo nadaljnje
spreminjanje podnebja verjetno še okrepilo obstoječe podnebne selitve. V preteklosti so večji
izredni vremenski dogodki na območju Bangladeša že sprožali manjše valove mednarodnih
selitev, zato se oblasti sosednje Indije bojijo, da bodo v prihodnosti selitveni tokovi iz
Bangladeša prerasli v množičen mednarodni pojav. Pritisk na zunanje meje povečujejo
naslednji dejavniki: motena oskrba z vodo in hrano, stalna demografska rast, degradacija
okolja, neenakomerna razporeditev naravnih virov in gospodarsko zaostajanje bangladeškega
podeželja.
Na svetu zaradi rečne erozije vsako leto izgubi svoje domove in obdelovalno zemljo več kot
milijon prebivalcev. Žrtve poplav iščejo zatočišče najprej znotraj svojih vasi in šele čez nekaj
časa v bližnjih naseljih. Selitveno gibanje prizadetega prebivalstva sledi spremembam površja
zaradi izmeničnega delovanja rečne erozije in akumulacije. Medtem ko se bočna erozija lahko
okrepi v zelo kratkem času, lahko tudi tekom dneva, je rečna akumulacija dolgotrajen proces
in se pogosto pojavlja na drugih mestih kot erozija. Selitveni pritiski lokalnih prebivalcev se
krepijo dokler se na koncu, ko so izrabljene vse druge možnosti, le-ti preselijo v mesta
(Rahman idr., 2007).
Pogoste naravne nesreče resno ogrožajo življenja prebivalcev. Po podatkih Evropske agencije
za okolje se je v zadnjih dvajsetih letih v obalnem delu Bangladeša pojavilo 6000 brezdomcev
(Splet 3). Poplave v letih 1988 in 1989 so povzročile 45 oz. 30 milijonov brezdomcev in
skupno 3000–7600 smrtnih žrtev (Rahman idr., 2007).
Dokazovanje vplivov podnebnih nesreč na razseljevanje prebivalstva je problematično kljub
njihovim številnim žrtvam. Tako je npr. izdatno monsunsko deževje leta 2007 prizadelo več
209
kot 10 milijonov prebivalcev v 39 od 64 okrožij Bangladeša, kar je začasno močno okrepilo
ruralno-urbane selitvene tokove v državi. Samo v Dako se je v tednih po katastrofi
priseljevalo ≈ 3000 selivcev dnevno. Po drugi strani je bilo izseljevanje bistveno manjše na
tistih območjih, kjer je bil vzpostavljen sistem hitre pomoči, kar opozarja na velik pomen
prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva v primeru naravnih nesreč (Rahman idr., 2007).
Bangladeška organizacija Unnayan Onneshan - The Innovators je v svoji raziskavi o
posledicah podnebnih sprememb navedla, da so ključni dejavniki podnebnih selitev v
Bangladešu rečna erozija, sezonske suše in dviganje morske gladine. Po njenih ocenah je
rečna erozija leta 2011 ogrožala območje veliko 103 km² in posledično povzročila razselitev
okrog 130.000 ljudi in to kljub dejstvu, da so prebivalci Bangladeša na škodljivo delovanje
rečne erozije dobro pripravljeni. Med vsemi procesi povezanimi s podnebnimi spremembami
je najhujša ponavljajoča sezonska suša. Ta uničuje kmetijstvo in povzroča tako gospodarsko
kot okoljsko škodo. S sušo prizadeto območje obsega slabo tretjino države. Med bolj
prizadetimi so kmetijsko razvita območja na severozahodu države, na katerih je povprečna
gostota prebivalstva 986 preb./km². Samo ob suši leta 2011 se je za začasno ali sezonsko
izselitev odločilo dobrih pol milijona prebivalcev Bangladeša (Mollah idr., 2011, str. 36–38).
Svetovna banka je v svojem poročilu o Bangladešu podala ocene morebitnih posledic v
primeru dviga morske gladine za 0,1 m do leta 2020, 0,25 m do leta 2050 in 1 m do leta 2100.
Dvig morske gladine bi v tem primeru prizadel 2 %, 4 % oz. 17,5 % celotnega ozemlja države
(World Bank, 2000b). Mollah in sodelavci v svojem delu navajajo tudi ocene Okoljskega
programa Združenih narodov (angl. United Nations Environment Programme – UNEP) iz leta
1989, po katerih bi dvig morske gladine za 1,5 m do leta 2030 prizadel 22.000 km² površja ali
16 % ozemlja države in 17 milijonov ljudi oz. 15 % celotnega prebivalstva (Mollah idr.,
2011). Ocena je morda pretirana, saj do tako velikega dviga morske gladine do konca stoletja
verjetno ne bo prišlo. Kljub temu se oceni UNEP-a in Svetovne banke o številu prizadetega
prebivalstva približno ujemata.
Do podobnih ocen ogroženosti površja je prišla tudi bangladeška organizacija Unnayan
Onneshan - The Innovators. Raziskava iz leta 2011 je pokazala, da bi dvig morske gladine za
1 m do leta 2100 povzročil trajno potopitev 25.000 km² površja (17,5 % države) s populacijo
31,5 milijonov ljudi, ki bi bili prisiljeni v razselitev (Mollah idr., 2011, str. 39). To je skoraj
dvakratna vrednost glede na UNEP-ovo oceno razseljencev iz leta 1989, ki verjetno ni
ustrezno upoštevala trendov nagle demografske rasti.
4.5.3. PODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI GANGESA IN
BRAMAPUTRE
Rečne delte na območju nižjih geografskih širin spadajo med najrodovitnejša območja sveta,
zato so večinoma kmetijsko intenzivno izkoriščene in gosto poseljene. Rečne delte so zaradi
nizke nadmorske višine zelo ranljive na dviganje morske gladine in druge posledice globalnih
podnebnih sprememb. Bangladeš pokriva skoraj celotno območje delte rečnega sistema
Gangesa in Bramaputre, zato velja za eno najbolj podnebno ranljivih držav na svetu (Black
idr., 2008, str. 27; Brown, 2008, str. 27–36). Rahlo ravnovesje v okolju, ki v pokrajini zaradi
skromnega življenjskega sloga prebivalcev še obstaja, lahko poruši že najmanjši izredni
vremenski dogodek, kot so suša, poplava in tropski ciklon.
Bangladeš je in bo zaradi podnebnih sprememb med najbolj prizadetimi državami na svetu.
Podnebno ranljivost države povečujejo omejene gospodarske možnosti, zakasnel družbeni
razvoj, velika odvisnost od osnovnih naravnih virov, neprimerna infrastruktura in
institucionalna nerazvitost. Vplivi podnebnih sprememb so vidni tudi v krepitvi izrednih
naravnih pojavov, ki občasno povzročajo naravne nesreče.
210
Zemljevid 20: Izpostavljenost Bangladeša naravnim nesrečam v letu 2007
Vir: Svetovna banka (Splet 55)
Napovedi posledic nadaljnjega spreminjanja podnebja so neugodne. Te vključujejo:
 podaljševanje obdobij in širjenje območij sezonske suše ter vodnih stresov v
severovzhodnem delu države,
 krepitev in intenziviranje tropskih ciklonov ter nadaljnje dviganje morske gladine na
obalnem območju,
 krepitev bočne rečne erozije in pogostejše poplave zaradi krepitve padavin, nadaljnjega
taljenja ledenikov ter mašenja drenažnega sistema delte na njenem celotnem območju,
 vdiranje morske vode v površinske vode, podtalnico in zaslanjevanje tal v južni polovici
države (Black idr, 2008, str. 27).
Najbolj ranljiva območja Bangladeša so zelo raznolika, zato so različni tudi vplivi podnebnih
sprememb. Najbolj ranljiva območja v Bangladešu so: obalno območje na jugu,
severozahodni in osrednji predeli ter območje ravnine ob vznožju Himalaje na severu države
(Black idr, 2008, str. 32–34).
Po napovedih IPCC-ja (AR3) naj bi dviganje morske gladine ogrozilo 10–21 % površin v
državi, ki bi bile ob dvigu za 0,45–1 m občasno poplavljene, kar bi neposredno ogrozilo 11 %
oz. 70 milijonov prebivalcev (Black idr, 2008, str. 32–34, IPCC, 2001). V nadaljevanju bi
lahko dvig morske gladine premaknil obalo proti notranjosti države in bi se s tem podaljšale
poti vse pogostejših in silovitejših tropskih ciklonov, kar bi lahko vodilo do stalnega
izgubljanja površja (Rahman idr., 2007). Čeprav nedavne naravne nesreče v glavnem še niso
okrepile stalnih mednarodnih selitvenih tokov, se to lahko v prihodnosti zgodi, če bi podnebni
šoki postali pogostejši in bi škoda na infrastrukturi presegla možnosti sprotnega odpravljanja
posledic (Black idr, 2008, str. 32–34).
211
4.5.3.1. DVIGANJE MORSKE GLADINE
Okrog 75 % Bangladeša je na nižji nadmorski višini od 10 m in okrog 20 % države
predstavljajo območja, ki so ob monsunskem deževju izpostavljena sezonskim poplavam.
(Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 37). Ta območja bi v primeru dviga morske gladine za 1 m
morje preplavilo v celoti, država bi izgubila tretjino riževih polj in 20 milijonov prebivalcev
bi bilo prisiljenih v izselitev (IPCC, 2007b, str. 469–506; The World Bank, 2012, str. 29–34).
Ocene stopnje globalnega dviganja morske gladine so zelo različne in so se v obdobju 1993–
2009 gibale med vrednostma 1,6 in 3,3 mm/leto, saj na dviganje vplivajo številni globalni in
regionalni dejavniki. (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 39). Vseeno je zaznaven trend
eksponentnega dviganja morske gladine. Če bi se v tem stoletju globalna temperatura zraka
dvignila za 4 ˚C, bi se, po bolj verjetnem scenariju, morska gladina do leta 2030 dvignila za
0,2 m in do leta 2100 za ≈ 1 m (The Daily Star, 2012; The World Bank, 2012, str. 29–36).
V okraju Shyamnagar je dviganje morske gladine najočitnejša posledica globalnih podnebnih
sprememb, na katerega lokalna skupnost ne more vplivati. Območje okraja Shyamnagar bi v
primeru dviga morske gladine za 1 m, v kombinaciji s tropskim ciklonom ali poplavami,
morje poplavilo v celoti. Vsa najranljivejša območja, ki so zajeta v terenski raziskavi, bi bila
degradirana že ob morebitnem dvigu morske gladine za 0,5 m. Izgubljen bi bil tudi
mangrovski gozd Sundarban, ki ščiti kopno pred plimovanjem in valovanjem morja. Država
ima premalo sredstev za izgradnjo ustreznih in dragih zaščitnih nasipov, medtem ko bi bila
morebitna mednarodna pomoč nezadostna. Drugi prilagoditveni ukrepi, kot so
prestrukturiranje kmetijstva, gradnja zatočišč in pogozdovanje, dolgoročno ne bi zadostovali.
Vendar je pri tem treba upoštevati številne blažilne okoliščine. Ena takšnih je velika
verjetnost, da bi bile okoljske spremembe postopne in bi se prebivalstvo lahko postopno
izseljevalo s prizadetih območij. Razen v primeru hujših naravnih nesreč verjetno do obsežnih
podnebnih selitev ne bi prišlo.
Shema 4: Vpliv morebitnega dviganja morske gladine na obalo Bangladeša
Vir: Litchfield, 2010
Dviganje morske gladine najbolj ogroža najnižja obalna območja, med katerimi je tudi
mangrovski gozd Sundarban, ki porašča najjužnejši del okraja Shyamnagar, predstavlja
212
naravni prehod med kopnim in morjem ter ima hkrati pomembno varovalno vlogo pri
fizičnem ohranjanju delte. Degradacijo gozda povzročata zaslanjevanje tal in nelegalno
krčenje. Velik del gozda je ob plimi poplavljen in zato v njem zastaja brakična voda.
Postopno dviganje morske gladine krči območje pragozda. Morska voda ne pritiska le z obale,
temveč tudi iz stranskih rokavov drenažnega sistema delte. S kopnega nanj pritiska še
prebivalstvo, ki mu z nelegalnimi posegi krči obseg in zmanjšuje biotsko pestrost ter s tem
pospešuje njegovo degradacijo, saj so izkrčena območja bolj izpostavljena dviganju morske
gladine in delovanju tropskih ciklonov (Gain idr, 1998, str. 144–145).
4.5.3.2. ZASLANJEVANJE TAL
Zaslanjevanje tal je pojav, ki spremlja prodiranje oceana v notranjost celine in znižuje
kakovost življenja prebivalcev južnega Bangladeša.
V Bangladešu se je zaslanjevanje tal samo v obdobju 1973–2003 razširilo na 0,17 milijonov
hektarjev novih površin, kar predstavlja petino celotnega površja (IUCN idr., 2009, str. 45).
Sol je prekomerno prisotna v zraku, vodi in tleh, tako da se njenemu uničujočemu delovanju
ni mogoče izogniti. Rodovitnost tal na prizadetih območjih stalno pada in gojenje nekaterih
tradicionalnih kultur je že opuščeno. Tradicionalne sorte riža nadomeščajo hibridne, ki so
prilagojene na višje koncentracije soli, vendar te zahtevajo intenzivnejše kmetovanje z
uporabo fitofarmacevtskih sredstev, kar dodatno obremenjuje okolje (Ahmed in Shamsuddin,
2011, str. 37–50).
Prilagoditveni ukrepi proti zaslanjevanju tal, kot je gojenje morskih rakov, zaenkrat koristijo
bolj zunanjim (mestnim) veleposestnikom, kot lokalnemu prebivalstvu (Black idr, 2008, str.
32–34).
Podnebne spremembe v kombinaciji s posegi človeka ogrožajo tudi vire pitne vode. Dviganje
morske gladine, suše, tropski cikloni in gojilnice škampov povzročajo vdore slane vode v
podtalnico. S segrevanjem spodnje plasti ozračja se krepita evaporacija in evapotranspiracija,
kar dodatno znižuje raven podtalnice (Linchfield, 2010).
4.5.3.3. KREPITEV IZREDNIH VREMENSKIH DOGODKOV
Nekateri naravni dejavniki in družbeni pritiski so v zadnjih desetletjih spravili okolje na mejo
stabilnosti. Destabilizirano okolje je izredno ranljivo na kakršne koli strese in je v zelo
krhkem ravnovesju, ki ga lahko poruši že izredni vremenski dogodek. Izredni vremenski
dogodki, ki ogrožajo stabilnost okolja delte Gangesa in Bramaputre so: tropski cikloni,
poplave in suše.
Tropski cikloni med vsemi oblikami izrednih vremenskih dogodkov na obalnih območjih
tropskega podnebnega pasu najbolj ogrožajo življenje in lastnino prebivalcev. Obale
Bengalskega zaliva so v svetovnem merilu najbolj ranljivo območje zaradi delovanja tropskih
ciklonov, čeprav od okrog 80 tropskih ciklonov, ki se letno pojavijo na svetu, le dva ali trije
nastanejo v Bengalskem zalivu. Vzrok je v nizki prilagoditveni zmogljivosti revnega
prebivalstva. Tako je kar polovica vseh svetovnih žrtev (povprečno 5000 na leto) iz
Bangladeša (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 63–75), vendar je podatek zavajajoč, saj sta
visoko število žrtev v preteklosti povzročila predvsem dva ekstremna tropskega ciklona: Bob
01, ki je leta 1991 terjal najmanj 138.000 žrtev in Bhola iz leta 1970 z več kot pol milijona
žrtev (Ahmed, 2012), kar je občutno dvignilo vrednost dolgoletnega povprečja.
Po ocenah IPCC-ja (AR4) naj bi se v zadnjih letih pogostost in intenzivnost tropskih ciklonov
krepili in bi se do konca stoletja povečala za 5–10 % (IPCC, 2007a), vendar po uradnih
ocenah Bangladeškega meteorološkega oddelka (angl. Bangladesh Meteorological
213
Department – BMD), sedanji trendi tega ne potrjujejo (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 63–
75).
Zadnji katastrofalni tropski ciklon v Bangladešu je bil Aila, 25. maja 2009. Zajel je obmejno
območje med Indijo in Bangladešem južno od Kalkute in prizadel celotni okraj Shyamnagar.
Po mednarodni lestvici Svetovne meteorološke organizacije (angl. World Meteorological
Organization - WMO) je bila Aila superciklon, tj. ciklon največje energijske vrednosti
(Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 67). Po uradnih podatkih Direktorata za površje in
okrevanje (angl. Directorate of Relief and Rehabilitation - DRR), ki deluje v okviru
bangladeške vlade, je ciklon Aila v obeh državah terjal 330 smrtnih žrtev, poleg njih je bilo
pogrešanih še 8.208 oseb in našteli so milijon brezdomcev. Za diarejo je zbolelo 7000 ljudi,
štirje so umrli. Samo v Bangladešu je bilo zaradi s tropskim ciklonom pogojenih bolezni
ogroženih okrog 20 milijonov ljudi. Nekaj tednov po naravni nesreči se je približno tretjina
prebivalcev najbolj prizadetih naselij v okraju Shyamnagar preselila v bližnja mesta, veliko
tudi v Khulno in Dako ter Kalkuto v sosednji Indiji (Ahmed, 2012).
Bolj kot vihar, ki je dosegal hitrost 120 km/h, je bil uničujoč šestmetrski nevihtni val, ki je
poplavil ≈ 80 % okraja Shyamnagar in dobesedno odplavil vsa vaška naselja ob rečnih
rokavih oz. ob gozdu Sundarban. Aila je dosegla svoj višek sredi dneva, zato se je
prebivalstvo uspelo množično umakniti na višje nasipe, drevesa, drogove in v takrat zelo
redka protipoplavna zatočišča. Največ žrtev in škode je bilo v naseljih na robu Sundarbana, ki
so postavljena na najbolj izpostavljenih območjih. Kljub dobri ozaveščenosti in
pripravljenosti oblasti ter tamkajšnjih nevladnih organizacij je Aila terjala v Bangladešu 193
življenj, kar je vseeno malo v primerjavi z nekaterimi podobnimi naravnimi nesrečami v
preteklosti. Superciklon je imel dolgoročni učinek na kakovost življenja. Resno je bilo
prizadetih 26.580 prebivalcev, medtem ko jih je škodo utrpelo okrog pol milijona (Mehedi,
2010).
Skupna površina Bangladeša meri 147.579 km² in večino države prekriva nižina. Poplavne
ravnice pokrivajo 8 % države, zato je podvržena rednim ali občasnim poplavam, razen na
območjih na skrajnem severozahodu in jugovzhodu države. Vsako leto je redno poplavljenih
≈ 30–70 % države. Poplave omejuje obsežna sedimentacija, ki je posledica izredno nizkega
naklona površja (Litchfield, 2010). Po projekcijah IPCC-ja (AR4) bi se s krepitvijo monsunov
povečali tudi količina (20 %) in ekstremnost padavin in, posledično, pogostost poplav (IPCC,
2007a). Deževna obdobja bi prekinjala obdobja suše, ki bi oslabila drenažni sistem delte in s
tem zmanjšala sposobnost odvajanja vode ob nenadnih obilnih deževjih (Litchfield, 2010).
Dviganje morske gladine bi v prihodnosti okrepilo poplavljanje obal, zlasti v primeru
nevihtnih valov, ki spremljajo tropske ciklone. Poleg tega dviganje morske gladine hkrati
povzroča dviganje gladine rek, kar povzroča zastoje v delovanju drenažnega sistema delte.
Zmogljivost odvajanja vode bi se zmanjšala tudi zaradi drugih posledic podnebnih sprememb,
kot je zamuljevanje estuarjev, ki bi se pojavilo z okrepljenim odvajanjem vode in dviganjem
gladine rek (Litchfield, 2010).
Segrevanje spodnje plasti ozračja povzroča krepitev taljenja ledenikov v Himalaji, s tem
kratkoročno dviganje gladine rek in dolgoročno njen upad. Po ocenah IPCC-ja (AR4), se
ledeniki v Himalaji krčijo z največjo hitrostjo na svetu (Litchfield, 2010).
Bangladeš je ena najbolj namočenih držav na svetu, vendar so zaradi monsunskega podnebja
razlike v regionalni in časovni razporeditvi padavin zelo velike. Povprečna letna količina
padavin je velika in niha med 5690 mm na severovzhodu in 1110 mm na zahodu države in kar
80–84 % padavin pade v deževnem obdobju med junijem in oktobrom. Količina padavin niha
tudi na medletni ravni in sicer povprečno za 23 %, tako da občasno pade tudi za pol manj
padavin glede na letno povprečje. Takrat nastopi izjemna sezonska suša, ki prizadene zlasti
severozahodni del države (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 76–85).
214
Da bi se izognili sezonski suši so v preteklosti kmetje razvili namakalni sistem, ki je danes
ogrožen zaradi zadrževanja vode v akumulacijskih jezerih sosednje Indije. Sezonsko nizek
vodostaj rek povzroča vdiranje morske vode v rečno mrežo delte in brakična voda začasno
onemogoči namakanje. Po drugi strani nizek vodostaj slabi rečni transport in akumulacijo, kar
preprečuje zadovoljivo obnavljanje rečne delte. Podnebne spremembe povzročajo postopno
krajšanje deževne dobe, zato monsunsko deževje občasno kasni tudi za več mesecev.
Po napovedih IPCC-ja (AR4) naj bi se v tem stoletju intenzivnost sezonske suše krepila (Cruz
idr., 2007, IPCC, 2007a). Nadaljnje segrevanje ozračja in morebitno zmanjšanje sezonskih
padavin bi okrepila intenzivnost in pogostost suš. Ker monsunsko deževje predstavlja 80 %
vseh padavin v Bangladešu, lahko njegova oslabitev znatno prispeva h krepitvi sušnosti. Na
sušo so najbolj občutljivi jugozahodni in severozahodni predeli države. Večja ekstremnost
padavin vodi h krepitvi ekstremnosti suš, kar bi na omenjenih območjih lahko okrepilo že
obstoječi zimski vodni stres. H krepitvi vodnih stresov bi dolgoročno prispevalo tudi krčenje
himalajskih ledenikov (Litchfield, 2010).
Slika 9: Šibek protipoplavni nasip pri naselju Chuibaria v okraju Shyamnagar
Avtor: J. Kočar
Vir: Terenska raziskava, 2012
4.5.3.4. KREPITEV EROZIJE
Vodostaj reke sezonsko niha bistveno bolj kot v preteklosti, kar dodatno slabi stabilnost
sistema rečne delte (Ahmed in Shamsuddin, 2011, str. 50–63). V deževnem obdobju rečna
voda prodira iz povirij v Himalaji in občutno krepi bočno erozijo, kar slabi protipoplavne
nasipe (Gain idr, 1998, str. 27–41). Za njihovo obnovo poskrbi lokalno prebivalstvo. Nasipi
so zgrajeni ročno iz zbitega blata in so zelo ranljivi na delovanje bočne erozije. Rečni rokavi
tečejo po izgonih, medtem ko so naselja na nasipih ali redkeje v depresijskih poplavnih
ravnicah ob rečnih izgonih, kar močno krepi ranljivost prebivalstva.
4.5.4. NEPODNEBNI SELITVENI DEJAVNIKI V DELTI GANGESA IN
BRAMAPUTRE
Obalna območja so izjemno ranljiva na dviganje morske gladine in kar 12 od 19 okrožij v
državi je izpostavljenih delovanju morja. Gostota prebivalstva v notranjih predelih države
znaša ≈ 1200 preb./km², medtem ko imajo obalna območja na izpostavljenih predelih
povprečno gostoto 570 preb/km², kar vseeno prispeva k agrarni prenaseljenosti.
215
Stopnja urbanizacije je visoka. Delež mestnega prebivalstva je leta 2011 znašal 28,4 % in
raste po 15% letni stopnji, torej se vsako leto delež poveča za 3 odstotne točke (Splet 18).
Samo v Dako se vsako leto priseli 35.000 novih priseljencev, a ti ne prihajajo samo iz
podnebno najbolj ogroženih območij, ampak gre za splošen pojav (Afsar, 2000). Po ocenah za
leto 2030 bi se delež mestnega prebivalstva lahko dodatno povečal za 40 %, a le pod
pogojem, da bi se hkrati povečalo število podeželskega prebivalstva za 17 milijonov (Black
idr, 2008, str. 27).
Povečana ranljivost okolja bi lahko v prihodnosti zmanjšala dohodke od kmetijstva in
povečala tveganje prebivalstva. K temu bi bistveno pripomogla odsotnost učinkovitih
prilagoditvenih ukrepov in krčenje finančne pomoči zaradi vse pogostejših naravnih nesreč.
Degradacija, urbanizacija in drugi posegi v okolje bi lahko v prihodnosti prizadeli rečni
ribolov, ki revnemu prebivalstvu predstavlja pomemben vir preživetja. Onesnaževanje zraka
in neurejenost kanalizacije v mestih, povzročata škodo v vrednosti 4 % BDP-ja. Vse večji
posegi v rastišča mangrov zmanjšujejo ključne samoohranitvene sposobnosti obalnih
ekosistemov. Poljedelstvo postaja vse bolj intenzivno, kar pospešuje zaslanjevanje tal. S tem,
ko degradacija okolja stopnjuje podnebno občutljivost prebivalstva, postaja pomemben
selitveni dejavnik odbijanja (Black idr, 2008, str. 34–35).
4.5.4.1. MOTNJE V OSKRBI S PITNO VODO
Podnebne spremembe v kombinaciji s posegi človeka ogrožajo tudi vire pitne vode. V okraju
Shyamnagar podtalnica kljub padanju kakovosti ostaja glavni vir pitne vode. Vodo črpajo iz
javnih vodnjakov s pomočjo ročnih črpalk v središču večjih vasi. Deževnica odteka v
sladkovodne ribnike, ki pripadajo posameznim kmetijam. Nekaj deset kvadratnih metrov
velike površine vode so namenjene ribolovu, pranju, zalivanju, umivanju in drugim
gospodinjskim namenom ter jo ob vodnem stresu prebivalci celo pijejo.
Slika 10: Ženske iz naselja Khutikata z vrči s pitno vodo
Avtor: J. Kočar
Vir: Terenska raziskava, 2012
Najrevnejše prebivalstvo običajno biva v zaselkih, zato je njihova oskrba s pitno vodo vezana
na vodnjake iz oddaljenih vasi. Ženske so prisiljene nositi vodo v priročnih posodah tudi več
kilometrov daleč. Težavo bi omilili s postavitvijo skupnih zbiralnikov deževnice, ki bi
prebivalcem zaselkov zadoščali za oskrbo s pitno vodo vsaj nekaj dni po deževju. Prebivalci
zaselkov sami investicije ne zmorejo. Nabava zbiralnikov je ena od prednostnih nalog oblasti
216
in številnih nevladnih organizacij, saj trenutne zmogljivosti zbiralnikov še ne zadovoljujejo
potreb.
4.5.4.2. PROPADANJE GOSPODARSTVA IN INFRASTRUKTURE
Bangladeš je država v razvoju, zato se industrija razvija le točkovno, zlasti v 16 milijonski
prestolnici Daka in štirikrat manjšem pristaniškem mestu Chittagong. Že v gospodarstvu
Khulne, tretjega največjega milijonskega mesta v državi, prevladuje obrt, medtem ko je
odročno podeželje povsem izključeno iz industrijskega razvoja.
Skupni učinek podnebnih sprememb bo negativen zlasti za kmetijstvo. Čeprav je sezonsko
poplavljanje ugodno zaradi nanašanja hranljivih snovi, imajo izredne poplave ravno nasproten
učinek. Bangladeš je zaradi izrednih poplav v obdobju 1962–1988 izgubil v povprečju pol
milijona ton riža na leto, kar ustreza ≈ 30 % letnega uvoza žit. Krčenje kmetijske proizvodnje
povzročajo tudi drugi vplivi podnebnih sprememb, kot so ekstremne temperaturne vrednosti,
suše in zaslanjevanje.
Podnebne spremembe lahko v kombinaciji z rastjo števila prebivalstva občutno zmanjšajo
produktivnost in dostopnost naravnih virov. Lokalna dostopnost naravnih virov, kot so: ribji
zarod, gozd in kultivirani rečni bregovi, se zmanjšuje, kar sili obubožane kmečke delavce v
izseljevanje.
S krepitvijo vodnih stresov se zmanjšuje proizvodnja riža, ki za rast potrebuje velike količine
vode. Riž je posebno občutljiv na globalno segrevanje ozračja. Dolgoročne spremembe
žetvenih lastnosti riža lahko pripeljejo do krčenja proizvodnje in dohodkov v kmetijstvu. Že
relativno majhno zmanjšanje količine padavin v letu 2006 je v proizvodnji riža povzročilo
izgubo v vrednosti 25–30 % (Rahman idr., 2007).
Morebitni dvig temperature zraka za 4 ˚C bi povzročil 28% krčenje proizvodnje riža in 68%
krčenje proizvodnje pšenice. Spremembe v temperaturi in padavinah že danes slabšajo
razmere v kmetijstvu v številnih predelih države in obseg kmetijskih površin se stalno krči.
Krajšanje zimske sezone zmanjšuje pridelavo krompirja in drugih zimskih kultur.
Po ocenah IPCC-ja (AR4) bi se do leta 2050 proizvodnja riža in pšenice v Bangladešu
postopno skrčila za 8–32 %. Kombinacija krčenja kmetijske proizvodnje in demografske rasti
naj bi dvigala ceno hrane, kar bi vodilo v poglabljanje socialnih težav in posledično v
politično destabilizacijo (Litchfield, 2010).
Krčenje naravnih virov zlasti kmetijske proizvodnje krepi obstoječa ruralno-urbana
odstopanja v višini dohodkov in dostopnosti storitev. V sušnem severozahodnem delu države,
kjer letna količina padavin dosega komaj polovico državnega povprečja (1240 mm/leto), so se
v obdobju 1978–1990 že soočili s trendi dviganja temperature zraka po stopnji 0,05 ˚C/leto in
s krajšanjem trajanja monsunov (Rahman in Alam, 2003). V prihodnosti se lahko zaradi
krepitve sušnosti izjalovi sleherno vlaganje države v razvoj kmetijstva (Rahman idr., 2007),
zato je pričakovana krepitev ruralno-urbanih selitev. Krepili se bodo tudi mednarodni
selitveni tokovi, saj bodo mesta preobremenjena in ne bodo obvladovala svojega trga delovne
sile (Black idr, 2008, str. 32–34).
Čeprav je gospodarski razvoj usmerjen v sekundarni in terciarni sektor, predstavlja primarni
sektor okrog petino BDP-ja in bo verjetno ostal največji delodajalec tudi v prihodnosti.
Deagrarizacija bo vseeno neposredno prizadela velik del prebivalstva in bo postala pomemben
selitveni dejavnik (Black idr, 2008, str. 34–35).
Kmetijska »zelena revolucija« se je konec prejšnjega stoletja razširila iz Indije tudi na
območje Bangladeša. V obalnem območju, kjer je brakične vode na pretek, so se začele
pojavljati farme za gojenje škampov. Nekdanja riževa polja so nadomestila ogromna trajno
poplavljena območja gojilnic. Nasipe, ki ločujejo polja od rečnih rokavov, so oslabili z
izgradnjo pretočnih vratc. Skromna bivališča so prestavili na nasipe in rečne bregove tako da
217
nekatera naselja stojijo na otokih sredi trajno poplavljenih tal. S tem se je povečala podnebna
ranljivost prebivalstva. V jesenskem obdobju revni prebivalci za daljši čas ostanejo brez
lastnih virov hrane, zato so jo prisiljeni kupovati na bližnji tržnici z denarjem, ki ga težko
zaslužijo s prodajo rib, lesa in medu, ki so pridobljeni na ozemlju javnega značaja.
Veleposestniki se za gojenje škampov odločajo zaradi nekajkrat večjega zaslužka, kot bi ga
imeli z vzgajanjem riža, a s tem ogrožajo obstoj številnih naselij, saj zaposlujejo precej
manjše število delavcev in s tem povečujejo brezposelnost. Vaščani v glavnem niso lastniki
posesti, zato jim je onemogočeno sodelovanje pri načrtovanju gospodarskega razvoja v
lastnem bivalnem okolju.
Slika 11: Dečka iz naselja Chuibaria z nalovljenimi morskimi raki
Avtor: J. Kočar
Vir: Terenska raziskava, 2012
Veliko težavo v primarnem gospodarskem sektorju predstavljajo tropski cikloni. Ob občasni
razglasitvi nevarnosti tropskega ciklona so ribiči lahko več dni ob svoj dohodek, kar za
mnoge revne člane skupnosti pomeni krajše obdobje lakote. V primeru naravne nesreče so
posledice veliko hujše. Kljub preživetju, lahko prizadeti prebivalci trajno izgubijo svoj
življenjski prostor in ostanejo brez vsega imetja. Največjo nevarnost predstavlja nevihtni val,
saj lahko morska voda predre poškodovane nasipe in poplavi kmetijske površine, da te niso
več primerne za gojenje škampov in še manj za vnovično pridelavo riža. Slana voda se iz
poplavljenih območij ne umakne več let in namesto škampov, ki živijo v brakični vodi,
začnejo gojiti morske rake, ki zahtevajo bolj slano vodo. Farme morskih rakov so običajno
zadnja oblika kmetijske proizvodnje pred dokončno izgubo kopnega površja.
Prilagoditveno zmogljivost držav v razvoju omejuje tudi slabo razvita infrastruktura. Država
ima slabo razvito cestno in železniško omrežje. Regionalne ceste največkrat vzdržujejo kar na
lokalni ravni. Kjer je le mogoče preprosto prebivalstvo uporablja vodne poti, ki so cenejše, a
nevarne in zamudne. Na poplavno izpostavljenih območjih so pogoji za izgradnjo prometne
infrastrukture še slabši. Ponudba naftnih derivatov je skromna tudi zaradi majhnega
povpraševanja, saj velika večina prebivalcev za prevoz na krajše razdalje izbira rikšo, je pa
toliko večji pritisk na medkrajevni avtobusni prevoz, ki povezuje le regionalna središča.
Avtobusi so v izredno slabem stanju, vozovnice si je potrebno zagotoviti več dni pred
odhodom, potniki pa potujejo celo na strehi, kar močno zmanjšuje varnost cestnega prometa.
Zelo razširjena vozila so lahki motorji in čolni na vesla, ki ne potrebujejo urejenih prometnic.
Stanje komunikacij se v zadnjem času izboljšuje zaradi hitrega razvoja brezžičnih povezav.
Številna naselja še vedno niso povezana z državnim energetskim sistemom, zato si nekateri
prebivalci pomagajo z miniaturnimi solarnimi ploščami, ki jim zagotavljajo električno
218
energijo za osvetljevanje bivališč. Trgovina je, zaradi nizkega standarda na območju okraja
Shyamnagar, zelo slabo razvita. V središču mesta so prisotne redke trgovine z mešanim
blagom, medtem ko za potrebe po živilih poskrbijo tržnice in majhne trgovine v večjih
naseljih.
V naseljih s slabo razvito prometno infrastrukturo je obseg nakazovanja sredstev družinskim
članom manjši. Razdeljevanje občasne pomoči močno ovirajo slabo vzdrževane prometnice,
tako da ta dostikrat ne konča v pravih rokah. Huda revščina na slabo dostopnih otokih zajema
kar 80 % prebivalstva, kar zelo presega državno povprečje, ki znaša 23 %. Če bi se stanje
infrastrukture ne podeželju izboljšalo, bi se obstoječi selitveni tokovi v prihodnosti lahko celo
obrnili (Black idr, 2008, str. 34–35).
Na prilagoditveno zmogljivost vpliva tudi stanje bivališč. Na bangladeškem podeželju
prevladujejo zidana bivališča. Pri gradnji uporabljajo ročno izdelano opeko iz lokalnih
opekarn. Zaslanjevanje tal znatno prispeva k njihovemu hitremu propadanju, zato je potrebno
njihovo stalno obnavljanje. V okraju Shyamnagar so razmere daleč pod državnim
povprečjem. Izredno majhne hiše so v glavnem zgrajene iz blata, kateremu je primešana
manjša količina živalskih iztrebkov. Redke strehe so prekrite s pločevino, medtem ko je
večina slamnatih, ki so dodatno utrjene z ribiškimi mrežami. Še ranljivejše so hiše iz trstičja,
ki se pojavljajo v manjšem številu pri najrevnejših prebivalcih.
Bivališča agrarnih delavcev so največkrat postavljena na nasipih, rečnih bregovih ali so celo v
depresijah ob rečnih izgonih. Našteta območja so povsem neprimerna in zelo ranljiva na
posledice podnebnih sprememb, kot so poplave in tropski cikloni. Številne vladne in nevladne
organizacije skušajo zmanjšati izpostavljenost prebivalstva z izgradnjo zatočišč, ki imajo
poleg varovalne vloge še druge funkcije, kot so sedež šole, tržnice, upravnih organov idr.
Zatočišča so betonska in nekaj metrov dvignjena nad površje, dovolj da so popolnoma varna
pred poplavami in delovanjem nevihtnih valov. V okraju Shyamnagar se je po tropski ciklonu
Aila njihovo število znatno povečalo, vendar potrebe še vedno presegajo ponudbo.
4.5.4.3. DEMOGRAFSKA RAST
Število prebivalstva v Bangladešu raste po letni stopnji 1,59 %, v glavnem zaradi še vedno
visoke rodnosti (22,1 %0) v primerjavi z štirikrat nižjo smrtnostjo (5,7 %0). Na rast števila
prebivalstva minimalno vpliva tudi negativni selitveni saldo (0,5 %0) (Splet 18). V zadnjem
desetletju je opažen negativni trend rasti rodnosti, vendar bodo učinki nagle rasti v preteklosti
opazni še desetletja. Letna stopnja rasti se počasi umirja in naj bi po predvidevanjih v obdobju
2045–2050 padla na 0,56 %. Do sredine 21. stoletja naj bi se število prebivalstva povečalo za
100 milijonov in bi leta 2050 štelo 254 milijonov, medtem ko bi gostota prebivalstva zrasla na
vrednost 1764 preb./km² (Splet 31).
Afriške in azijske delte so območja z največjo gostoto prebivalstva na svetu. Bangladeš skoraj
v celoti leži na območju delte Gangesa in Bramaputre, zato je z gostoto prebivalstva 1142
preb./km² (2010) ena najgosteje poseljenih držav na svetu (Splet 17). Vse države v razvoju,
zlasti pa muslimanske, imajo visoko demografsko rast, ki marsikje kritično povečuje pritisk
na okolje. Kljub veliki razpoložljivosti naravnih virov in skromnemu načinu življenja, so
območja tako gosto poseljena, da rahlo ravnovesje v okolju popušča.
Okraj Shyamnagar ima s svojimi 680 preb./km² skoraj enkrat nižjo gostoto od državnega
povprečja, vendar ima bistveno slabše naravne pogoje. (Mehedi, 2010). Ravno gosta
prebivalstva, ki marsikje prehaja v agrarno prenaseljenost, je ključni dejavnik ranljivosti
območja in znižuje njegovo prilagoditveno zmogljivost. V nasprotnem primeru bi se
prebivalstvo brez večjih težav preseljevalo na varnejša območja oz. se na najbolj izpostavljena
območja sploh ne bi naseljevalo.
219
Graf 19: Starostna piramida prebivalstva Bangladeša za leto 2013
Vir: Index Mundi (Splet 56)
4.5.4.4. DRUŽBENO-POLITIČNA NESTABILNOST
Demografska rast v kombinaciji s spreminjanjem podnebja negativno vpliva na politično
stabilnost države. Pospešeno uničevanje okolja in preobremenjenost mestnih storitev bi lahko
preobremenila vladne finančne in institucionalne vire, kar bi se lahko odražalo v krepitvi
mednarodnih selitvenih tokov (Black idr, 2008, str. 32–34).
Bangladeš je država z visoko stopnjo konfliktnosti, v kateri se občasno pojavljajo notranji in
meddržavni konflikti. Nasilje se občasno pojavlja zaradi posestniških sporov in motenj v
oskrbi s hrano ter razpoložljivosti delovnih mest. Občasno nasilje krepi notranje ruralnourbane selitvene tokove in pritisk selivcev na zunanjo mejo z Indijo. Temu primerno je tudi
letno število smrtnih žrtev nasilja, ki znaša od 1000–10.000 in bi se v prihodnosti lahko
podeseterilo (Litchfield, 2010).
Kljub temu, da bo okolje sosednje Zahodne Bengalije v Indiji podobno prizadeto kot okolje
Bangladeša, se bodo selitveni tokovi v sosednjo Indijo verjetno še okrepili. Pomanjkljivo
dodeljevanje mednarodne pomoči Bangladešu in indijski Zahodni Bengaliji povečuje
napetosti med državama in s krepitvijo mednarodnih selitvenih tokov se bo ta še stopnjevala
(Black idr., 2008, str. 35–36).
Politična stabilnost v celotni Južni Aziji je v veliki meri odvisna od medverskih odnosov. Na
območju Bangladeša prevladujejo muslimani, ki predstavljajo 90,4 % (2010) prebivalstva,
vendar so prisotna precejšnja regionalna odstopanja. Bangladeš je četrta največja
muslimanska država z 9,2 % svetovne muslimanske populacije. Delež muslimanov v državi
stalno raste, saj se je od leta 1990 povečal za dobri dve odstotni točki (Splet 14). Islam se je v
Bangladeš razširil šele v času Mogulske dinastije v 18. stoletju. Islamizacija je zajela širše
podeželske množice zlasti pripadnike nižjih kast, ki so se v upanju na izboljšanje svojega
socialnega položaja množično spreobračali v islam. Muslimanski duhovniki občasno
ustrahujejo pripadnike drugih ver, saj se dobro zavedajo večinskega položaja svoje verske
skupnosti. Ta je deležna prikritih državnih privilegijev, kot sta lažji dostop do državnih služb
in boljši položaj v vojski, kar je deloma posledica visoke stopnje koruptivnosti bangladeške
družbe. Nekaterih marginalnih skupnosti, kakršna so Munde, val islamizacije ni dosegel, zato
kombinirajo svojo hinduistično veroizpoved s tradicijo animizma in so zato s strani verske
220
večine pogosto prezirane. Grožnje muslimanske skupnosti dosežejo višek ob verskih
konfliktih na globalni ravni.
Slika 12: Opuščena hiša hinduističnih izseljencev v Indijo v naselju Boskhali
Avtor: J. Kočar
Terenska raziskava, 2012
Največjo manjšino predstavljajo hinduisti, ki jih je v državi ≈ 8 %, sledijo kristjani z 0,5 %
(Splet 15). Tako hinduisti kot kristjani so najbolj prisotni na jugozahodu države in živijo v
izoliranih soseskah v mestih in na podeželju. Vsaj v mestih so bolje situirani od muslimanov,
kar je posledica zgodovinskega razvoja. Kristjani predstavljajo v glavnem urbano
prebivalstvo in so potomci pripadnikov višjih kast, ki so se pod vplivom Evropejcev
spreobrnili v krščanstvo. Pripadniki hinduistične in krščanske verske skupnosti sprejemajo
svoj manjšinski položaj, so strpnejši, pogosto branijo skupne interese in so med seboj
solidarni.
Bangladeška družba sicer deluje navzven strpno, vendar so v njej prisotne prikrite oblike
verske nestrpnosti. Kljub temu je verska toleranca občutno večja v primerjavi s Pakistanom,
Egiptom in podobnimi muslimanskimi državami. Razlog je med drugim tradicionalno strpna
narava Bengalcev in relativno pozna islamizacija. K večji enotnosti prebivalcev je pripomogla
osamosvojitvena vojna leta 1971, ko so se kljub verski raznolikosti skupaj uprli nadvladi
Pakistancev. Hinduistom se je po osamosvojitveni vojni zaradi njihove pomembne vloge v
njej položaj nekoliko izboljšal.
Slabši medverski odnosi so v zaledju pristaniškega mesta Chittagong v jugovzhodnem delu
države, v obmejnem območju z Mjanmarom. To območje odstopa od bangladeškega
povprečja tako v naravnih kot družbenih značilnostih. Avtohtono prebivalstvo predstavlja
ljudstvo sinotibetanskega izvora, ki se od bengalske večine loči po rasnih in družbenih
lastnostih. Pripadajo budistični veroizpovedi in z 1% deležem predstavljajo posebnost v
bangladeški družbi (Splet 15). Poseljujejo edino hribovito območje v državi, ki je precej manj
ranljivo zaradi posledic podnebnih sprememb in zato privlačno za priseljevanje. Pokrajina
ima manjšo gostoto prebivalstva, zato vlada prikrito naseljuje okoljske selivce muslimanske
veroizpovedi iz drugih delov države. Budistična manjšina se upira priseljevanju, kar občasno
sproža nasilne konflikte. Nadaljnje spreminjanje podnebja bi lahko pokrajino Chittagong
dodatno destabiliziralo.
221
Zemljevid 21: Delež hinduistov v Bangladešu po okrajih
Vir: GeoCurrents (Splet 57)
Uradni podatki o verski sestavi okraja Shyamnagar niso dostopni, vendar po ocenah
poznavalcev predstavljajo versko večino muslimani (≈ 80 %). Pomembna verska skupnost so
še hinduisti, medtem ko so kristjani in animisti redki. Tako za muslimansko kot krščansko
skupnost je značilna velika mera solidarnosti in dobre organiziranosti, kar ugodno vpliva na
prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Hinduistično skupnost v okraju Shyamnagar
sestavljajo pripadniki višjih socialnih slojev, kar zmanjšuje njihovo podnebno ranljivost.
Na politično stabilnost v državi vplivajo tudi socialni odnosi. Na bangladeškem podeželju še
vedno prevladujejo fevdalni posestniški odnosi, saj večina kmečkega prebivalstva nima lastne
posesti, temveč so najemniki ali priložnostni delavci na veleposestih (Munda, 2008). Učinki
prehoda iz agrarne v industrijsko družbo se kažejo predvsem v demografski eksploziji, nagli
urbanizaciji in ruralizaciji mest. Mesta v Bangladešu so po rasti, prenaseljenosti in ruralizaciji
v samem svetovnem vrhu (Afsar, 2000). Priseljenci ne prihajajo le iz podnebno ogroženih
območij, ampak gre za splošen pojav. Dobro razviti ruralno-urbani selitveni tokovi sicer
prispevajo k zmanjševanju agrarne prenaseljenosti, a v bistvu le prenašajo problem iz
podeželja v mesta, kar ustvarja pojav marginalizacije z vsemi njenimi problemi vključno s
povečanjem družbene konfliktnosti.
222
Zagotavljanje varnosti je pomanjkljivo tudi v okraju Shyamnagar. Nevarnost prihaja iz
območja gozda Sundarban, v katerem se skrivajo oborožene tolpe skrajnežev, ki od nabiralcev
izsiljujejo denar. Pripadniki tolp občasno vdirajo v zaselke v bližini gozdnih robov, kjer
ropajo in maltretirajo vaščane zlasti upravnike veleposestniških domov. Oblasti so pri
reševanju problema nemočne in pogosto brezbrižne.
Nevarnejša so srečanja z bengalskimi tigri, ki ogrožajo življenje gozdnih nabiralcev. Srečanja
so sicer redka, a pogosto usodna. Tigri zahajajo tudi na območje obgozdnih zaselkov,
uničujejo redko živino in ogrožajo prebivalstvo. Nekatere okoljevarstvene organizacije si
prizadevajo ohraniti ogroženo vrsto bengalskega tigra, medtem ko številne nevladne
humanitarne organizacije osveščajo nabiralce o ustreznem ravnanju v primeru srečanja s
tigrom in izvajajo programe pomoči družinam žrtev tigrovih napadov.
K družbeni konfliktnosti prispevajo še nesposobnost vaških starešin, alkoholizem in
prezgodnje poroke (Munda, 2008).
Velik problem v regiji, ki povečuje družbeno-politično nestabilnost je revščina. Po podatkih
Mednarodnega denarnega sklada je BDP na prebivalca leta 2012 znašal 2039 USD/preb.
Bangladeš se s tem podatkom v svetovnem merilu uvršča na 154. mesto. Za primerjavo je bil
v Bangladešu BDP na prebivalca skoraj štirinajstkrat manjši kot v Sloveniji (28.195
USD/preb.) (IMF, 2013). Večina revnih prebivalcev okraja Shyamnagar je odvisnih od
primarnih dejavnosti. Stopnja revščine je 48,65 % in se še povečuje (Mehedi, 2010).
V okraju Shyamnagar prevladujejo majhne kmetije, ki imajo ob stanovanjskem objektu ribnik
za oskrbo z ribami, ki predstavljajo glavni vir beljakovin. Ribnik je obenem vir sladke vode
za potrebe gospodinjstva. Prebivalstvo najbolj ranljivih območij ob gozdu Sundarban
običajno ne obdeluje lastne zemlje in ne razpolaga z lastnim ribnikom, ampak se pretežno
preživlja z delom na veleposestvih. Pred desetletji je bilo dela na posestvih riževih polj
dovolj. Imeli so razvito ekstenzivno živinorejo, ki je danes prava redkost, zato najrevnejši
prebivalci dopolnjujejo osnovno dejavnost z ribolovom, sečnjo in nabiranjem medu divjih
čebel na območjih javnega značaja. Z razvojem gojilnic škampov vse več prebivalcev ostaja
brez zaposlitve in dopolnilne dejavnosti postajajo njihov glavni vir preživetja.
Posebno visoka stopnja revščine je pri pripadnikih ljudstva Munda, ki so še pred desetletji bili
lastniki posesti, katere so jo prejeli od kolonizatorjev. Lastništvo je postopoma prehajalo v
roke iznajdljivejšim bengalskim priseljencem. Po ugotovitvah Munde so slednji pri prenosu
lastništva uporabljali vrsto prevar. Izkoristili so njihovo nepismenost in slabo znanje
bengalščine in jim ob stiskah dajali neugodna posojila, ki so jih potem obubožani pogosto
vračali v obliki obdelovalne zemlje (Munda, 2008).
V pretežno kmetijski državi je ključni razlog za revščino družbeni položaj kmečkih delavcev,
ki je primerljiv s položajem kmečkih delavcev na slovenskem podeželju v zadnji fazi
predindustrijskega obdobja, s tem da obstajajo tudi med njimi socialne razlike. Munde so na
splošno slabše plačani kot bengalski delavci in so po opravljenem delu pogosto opeharjeni.
Na sosednjih območjih, kjer iščejo sezonsko delo na riževih poljih ali v lokalnih opekarnah,
so moški več tednov ločeni od svojih družin. Delodajalci jim nudijo bivanje, a jih po
opravljenem delu pogosto ne izplačajo (Kočar 2013a).
Škampi so za veleposestnike »belo zlato«. Gojilnice so se začele širiti v 80. letih 20. stoletja
na območjih z brakično vodo v priobalnem pasu. Prvotno tradicionalno kmetijstvo je
omogočalo revnemu kmečkemu prebivalstvu redno hrano in dohodek, medtem ko so se danes
prisiljeni preživljati pretežno z ribolovom, sečnjo in nabiranjem medu divjih čebel. Medtem
ko lastniki farm bogatijo, se družine njihovih najetih delavcev pogrezajo v vse večjo revščino.
Čeprav je Bangladeš v zadnjih letih znatno napredoval po družbeno-gospodarskih kazalcih
(Splet 17), polovica prebivalcev še vedno živi pod pragom revščine in več kot polovica je še
vedno funkcionalno nepismenih. V državi obstaja izrazita neenakost v dostopnosti storitev.
Tako je na primer delež rojstev, ki je pod nadzorom zdravstvenega osebja, pri revnih
223
prebivalcih komaj 1,5 odstoten, medtem ko pri bogatih znaša 22 %. Razpon med socialnima
skupinama je daleč nad svetovnim povprečjem. Revščina pri prebivalstvu spodkopava
obvladovanje in načrtovanje podnebnih tveganj in tako postane izselitev za mnoge edina
možnost izbire (Black idr, 2008, str. 34–35).
4.5.4.5. SLABŠANJE ZDRAVSTVENEGA STANJA
Toplo, vlažno podnebje in obsežne vodne površine ustvarjajo ugodne pogoje za pojav
vektorskih bolezni. Malarija in rumena mrzlica se v regiji sicer pojavljata redko, vendar je
kljub temu spanje pod zaščitno mrežo neizogibno. Prebivalcem povzročajo več težav tudi
črevesne bolezni zaradi okužb z oporečno vodo, kar je glavni razlog za višjo smrtnost med
otroki. Prebivalstvo občasno oboleva za boleznimi, kot so: driska, hepatitis tipov A in E,
leptospiroza ter tifusna vročica (Splet 18).
Velik zdravstveni problem predstavljata občasna lakota in nekakovostna hrana. V normalnih
okoliščinah se prebivalci prehranjujejo z rižem, zelenjavo in ribami. Ob stiskah hrano
dopolnjujejo z nabranimi polži in vodnimi hijacintami in nekaj dni na leto stradajo. Posebno
zdravstveno težavo predstavljajo prezgodnji porodi, kot posledica dogovorjenih porok
(Munda, 2008). Povprečna starost prvorodnic je v Bangladešu 18 let (Splet 18).
Bangladeška vlada državljanom zagotavlja brezplačno osnovno zdravstveno oskrbo. Delež
BDP-ja, ki ga namenja zdravstvu znaša 3,7 %, kar uvršča Bangladeš na 174. mesto na svetu.
K slabemu stanju v zdravstvu prispevajo slaba razvitost lokalnih ambulant in kronično
pomanjkanje zdravnikov (0,4/1000 preb.) ter bolniških postelj (0,6/1000 preb.) (Splet 18).
Revni prebivalci marginalnih zaselkov pogosto ne zmorejo plačati stroškov prevoza v
ambulanto, zato posegajo po tradicionalni medicini. Oskrba z alopatskimi zdravili je sicer na
primerni ravni, vendar je strokovnost prodajnega osebja številnih zasebnih lekarn nizka.
Dober kazalec razvitosti je stanje higiene, ki je na celotnem območju Južne Aziji slaba, k
čemur prispeva tudi slabo stanje stranišč. Na bangladeškem podeželju ima dostop do
urejenega stranišča 55 % prebivalcev, pri urbanem prebivalstvu pa je ta delež večji le za dve
odstotni točki (Splet 18). Opravljanje potrebe na prostem, kjer ni poraščenosti, je
problematično zlasti za ženske (Munda, 2008). Stanje stranišč se ob podpori nevladnih
organizacij izboljšuje, čeprav so standardi še vedno kritični. Na tržišču je na voljo dovolj
preprostih betonskih stranišč, ki jih postavljajo na prostem na vrhu greznične jame. Ta je
postavljena tako, da vsaj za silo ločuje fekalije od vode v ribnikih. Poznavanje osnovnih
higienskih navad je med prebivalci še vedno šibko. V gospodinjstvih ne uporabljajo
detergentov, pogosto niti mila, kar je z okoljskega vidika sicer pozitivno, z vidika zdravstvene
varnosti pa zelo sporno. Ljudje sicer redno skrbijo za osebno higieno, saj se vsak dan pred
kosilom v celoti umijejo v ribniku.
4.5.5. PRILAGODITVENA ZMOGLJIVOST PREBIVALSTVA DELTE
GANGESA IN BRAMAPUTRE
Prilagoditvena zmogljivost družbe je po svetu zelo različna. V razvitih državah je višja kot v
državah v razvoju. Razlike izhajajo iz njihove različne stopnje družbene in gospodarske
razvitosti. Države v razvoju, zlasti muslimanske, imajo visok naravni prirastek in visoko
stopnjo revščine. V primeru naravne nesreče lahko prebivalci trajno izgubijo svoj življenjski
prostor in postanejo brezdomci. Če območje ni agrarno prenaseljeno, se lahko ljudje
preseljujejo na manj ogrožena območja oz. na najbolj ranljivih sploh ne živijo. Z večanjem
števila prebivalcev se krepijo pritiski na razpoložljive naravne vire, kar negativno vpliva na
prilagoditveno zmogljivost prebivalstva. Možnosti izseljevanja najrevnejšega prebivalstva v
oddaljena območja in v tujino so majhne, saj imajo slabo razvite socialne mreže, nizko
224
izobrazbo ter razen ribolova in nabiralništva ne obvladajo drugih dejavnosti. Za to skupino
ljudi je življenje v ogromnih urbanih središčih še posebej stresno in nepriljubljeno.
Prebivalci Bangladeša sami ne morejo pomembno vplivati na nadaljnje spreminjanje
podnebja, saj je njihov prispevek k svetovnim izpustom toplogrednih plinov majhen.
Vrednost ogljičnega odtisa prebivalcev v Bangladešu je med najmanjšimi na svetu in je 0,4
t/preb., torej je skoraj 20-krat manjši kot v Sloveniji (7,9 t/preb.) (Splet 24).
Ob podpori državnih in številnih humanitarnih nevladnih organizacij (angl. Non
Governmental Organization – NGO) bi se lahko prisilne podnebne selitve v veliki meri
zmanjšale ali celo preprečile. Kritični so namreč le prvi tedni po naravni nesreči, saj se
sčasoma okolje stabilizira, dokler se spet ne uravnovesi. Če širša skupnost v kritičnem
obdobju poskrbi za začasno nastanitev žrtev in jim zagotovi osnovne vire preživetja, se te
redkeje odločijo za izselitev (Mehedi, 2010). S primernimi prilagoditvenimi ukrepi se po
nekaj mesecih po naravni nesreči brezdomcem omogoči vračanje, kar bistveno zmanjša
dolgoročne posledice izrednega vremenskega dogodka. Omenjene ustanove pomagajo
prebivalstvu z izvajanjem svojih prilagoditvenih strategij, a s svojim delovanjem ne morejo
zaustaviti procesa degradacije okolja, lahko pa ga zavirajo in zmanjšajo njegov vpliv.
Delovanje nevladnih organizacij je etično in koristno, zato je vredno mednarodne podpore.
Prilagoditveno zmogljivost prebivalstva dvigujejo z dejavnostmi, kot so: gradnja bivališč,
sanitarij, vodnjakov in protipoplavnih zatočišč, izobraževanje ter uvajanje odpornejših
kulturnih rastlin (Mehedi, 2010). Njihov pomen je primerljiv z vlogo samostanov pri razvoju
podeželja v srednjeveški Evropi.
Slika 13: Eno od številnih protipoplavnih zatočišč v okraju Shyamnagar
Avtor: J. Kočar
Vir: Terenska raziskava, 2012
Na prilagoditveno zmogljivost Bangladeša v veliki meri vplivajo zapleteni medverski odnosi.
Vera ima za življenje povprečnih državljanov velik pomen, kar je splošna značilnost Južne
Azije. Od verske pripadnosti so odvisni: odnosi v družini in širši skupnosti, naravni prirastek,
ambicioznost, samozavest, solidarnost ipd., zato se ob okoljskih stresih različne verske
skupnosti odzivajo različno.
Šibka zakonodaja in pravni red ter visoka stopnja koruptivnosti povzročajo slabšanje javnih
storitev in sposobnosti vlade za njihovo izvajanje. To vodi v močno centralizacijo političnega
in upravnega sistema v državi. Obstoječa raziskava o učinkovitosti vladanja, ki jo je opravila
Svetovna banka, je pokazala, da bangladeška vlada izrazito težko izvaja nadzor nad korupcijo,
politično stabilnostjo, kakovostjo storitev in vladavino prava, kar negativno vpliva na
dolgoročno zanimanje tujega kapitala za naložbe v gospodarstvu in krepi mednarodne
selitvene tokove (Black idr, 2008, str. 34–35).
225
Po indeksu koruptivnosti (2013) je Bangladeš na 136. mestu med 177 državami sveta (Splet
16).
Na prilagoditveno zmogljivost prebivalstva znatno vplivajo naslednji dejavniki:
 izgradnja protipoplavne infrastrukture,
 vzpostavitev sistema nudenja hitre pomoči,
 osveščanje prebivalstva,
 sistem zgodnjega obveščanja.
Ena od prednostnih nalog politike bi morala biti izgradnja protipoplavne infrastrukture in
vzpostavitev sistema nudenja hitre pomoči žrtvam poplav z namenom, da bi preprečila
preobrazbo začasnih selitev v stalne. To je med drugim eno od poslanstev državnega
Programa celovitega upravljanja ob naravnih nesrečah (angl. Comprehensive Disaster
Management Programme - CDMP), ki je podprt s sredstvi mednarodnih organizacij v
vrednosti 14,5 milijonov USD. Program je namenjen zmanjševanju tveganja kapitalskih
vlagateljev in med drugim vključuje naslednje ukrepe: zgodnje obveščanje prebivalstva,
krepitev pripravljenosti na naravne nesreče, zmanjševanje stopnje revščine in prelaganje
reševanja problemov z ravni posameznih nevladnih organizacij na raven strateško naravnanih
državnih uradov. Ker program ukrepanja še ni polno zaživel, so poplave in tropski cikloni v
letu 2007 močno prizadeli prebivalstvo, zato bi bilo potrebno okrepiti vlaganja na prizadeta
območja (Black idr, 2008, str. 35–36; Splet 13).
Ob dejstvu, da bodo podnebne spremembe vplivale na krepitev ruralno-urbanih selitvenih
tokov zlasti v marginalna naselja večjih mest, je potrebno v prihodnosti namenjati več
pozornosti infrastrukturi in osnovni varnosti mestnega prebivalstva. V marginalnih naseljih je
opaženo ugrezanje površja, ki bi se v prihodnosti lahko še okrepilo. Kratkoročno bi bilo
potrebno izboljšati področje pripravljenosti in odzivnosti mest na izredne vremenske dogodke
in dolgoročno zagotoviti pravico do posesti milijonom ranljivih prebivalcev marginalnih
naselij (Black idr., 2008, str. 35–36).
Ob tem ni nobene potrebe po sistematični preusmeritvi vlaganj s podeželja v mesta. Po
ocenah bi v prihodnosti raslo tudi število podeželskega prebivalstva, kar bi še naprej krepilo
ruralno-urbane selitvene tokove. Propadanje proizvodnih sistemov na podeželju (sušni predeli
na severozahodu države) in krčenje števila prebivalcev (na rečnih otokih) sta za enkrat še
obvladljiva. Številne lokalne prilagoditvene strategije, kot je Zmanjševanje ranljivosti na
podnebne spremembe (angl. Reducing Vulnerability to Climate Change – RVCC), ki jo izvaja
Kanadska mednarodna razvojna agencija (angl. Canadian International Development Agency
– CIDA), zadovoljivo krepijo produktivnost podeželja (tako kmetijsko proizvodnjo kot
podeželsko obrt), lokalne možnosti preživetja prebivalcev in osveščenost lokalnega
prebivalstva o podnebni problematiki. Vlaganja finančnih sredstev v ranljiva območja so
stroškovno upravičena, saj so manjša od obsega škode na infrastrukturi in kmetijskih
površinah, ki nastane ob morebitni naravni nesreči (Black idr., 2008, str. 35–36).
Vlada in nevladne organizacije skrbijo za dviganje osveščenosti prebivalstva o okoljskih
problemih, vključno s posledicami podnebnih sprememb. Osveščanje se izvaja preko
državnega izobraževalnega sistema in številnih dejavnosti nevladnih organizacij. Zavest o
pomenu osveščenosti prebivalstva je pri slednjih zelo visoka, zato je izobraževanje sestavni
del vseh njihovih prilagoditvenih strategij. Raziskava, ki je bila izvedena v okraju
Shyamnagar, je pokazala presenetljivo visoko stopnjo okoljske osveščenosti prebivalstva, kar
pozitivno vpliva na njegovo prilagoditveno zmogljivost.
Relativno majhno število smrtnih žrtev tropskega ciklona Aila je bilo v veliki meri rezultat
izboljšanega sistema zgodnjega obveščanja. K temu je pripomogel tudi splet srečnih naključij.
Nevihtni val, ki je terjal največ žrtev, se je razvil sredi dneva, tako da so oblasti uspele
226
pravočasno opozoriti prebivalstvo. V primeru nočnega delovanja nevihtnega vala bi bilo
število smrtnih žrtev verjetno večje.
Pozivi na evakuacijo se na območjih razvitih držav izvajajo preko sredstev množičnega
obveščanja, ki pa so v okraju Shyamnagar slabo prisotna. Odsotnost radia, televizije,
telefonov in statičnih siren močno omejuje možnosti zgodnjega obveščanja v regiji. Premalo
je tudi pripadnikov vojske, policije in drugih organov za zagotavljanje javne varnosti, ki bi s
svojimi sredstvi in metodami lahko bistveno pripomogli k dvigu prilagoditvene zmogljivosti.
V primeru Aile si je prebivalstvo pomagalo s prostovoljci, ki so na motorjih in z zvočniki
opremljenimi tovornjaki prevozili ogrožena območja in širili pozive k evakuaciji. Kljub temu
so nekatera najbolj ranljiva območja izpadla iz sistema zgodnjega obveščanja in število žrtev
je bilo tam večje.
4.5.6. SCENARIJI PODNEBNIH SELITEV V DELTI GANGESA IN
BRAMAPUTRE
4.5.6.1. SCENARIJ »STAGNACIJA«
Scenarij »stagnacija« ima za izhodišče najbolj optimističen scenarij RCP »učinkovita
blažitev« (RCP2,6) in predvideva zelo visoko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega
ukrepanja. Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 0,3–1,7 ˚C (IPCC,
2013a, str. 6) s srednjo vrednostjo 1 ˚C in morska gladina v povprečju za 0,26–0,54 m (IPCC,
2013b, str. 7) s srednjo vrednostjo 0,40 m.
Scenarij »stagnacija« predvideva umirjeno in nadzorovano rast podnebnih selitev brez večjih
pretresov celo na regionalni ravni. Selitveni tokovi se po tem scenariju ne bi bistveno
spremenili. S povečano gospodarsko vlogo podeželja bi se umirili celo ruralno-urbani
selitveni tokovi, ki bi jih vsaj deloma nadomestile ruralno-ruralne selitve na manj okoljsko
prizadeta območja. Kljub temu bi se obseg mednarodnih selitev še nekoliko povečal
vzporedno z dviganjem življenjskega standarda. Selitveni tokovi v zalivske države bi oslabili,
a bi se hkrati okrepile selitve v druge muslimanske države v Jugovzhodni Aziji. Okrepil bi se
tudi pritisk v urbana in industrijska središča sosednje Indije, kamor bi odhajali predvsem
mladi izobraženci. Obseg prostovoljnih podnebnih selitev ne bi presegel obstoječega, torej bi
bile še vedno zelo redke in v glavnem nezaznavne zaradi prevlade gospodarskih dejavnikov.
Obseg prisilnih podnebnih selitev bi se zmanjšal, saj bi se zmanjšale tudi posledice delovanja
izrednih vremenskih dogodkov zaradi uspešnega izvajanja prilagoditvenih strategij.
Bangladeš je na območju nižjih geografskih širin, zato je zelo verjetno, da bi bil dvig
temperature zraka pod svetovnim povprečjem in bi dosegel spodnje vrednosti (< 1 ˚C),
medtem ko bi bilo dviganje morske gladine v kombinaciji z ugrezanjem površja intenzivnejše
od svetovnega povprečja (≈ 0,5 m) in bi že po najbolj optimističnem scenariju predstavljalo
resen problem. Dviganje morske gladine v regiji že danes predstavlja najočitnejšo posledico
globalnih podnebnih sprememb. Ogrožen bi bil obstoj celotnega območja obstoječega
obalnega pasu, vendar bi ga ohranjali z učinkovitim izvajanjem prilagoditvenih ukrepov
podprtih z izdatno materialno in strokovno pomočjo mednarodne skupnosti. Prilagoditveni
ukrepi bi vključevali: gradnjo protipoplavnih nasipov ob rečnih rokavih, ohranjanje in
obnavljanje mangrovskega gozda, vračanje k pridelavi tradicionalnih kmetijskih kultur,
osveščanje prebivalstva ipd.
Dviganje morske gladine bi ogrozilo obstoj mangrovskega gozda, zato bi omogočili njegovo
pomikanje v notranjost in s tem zavrli njegovo krčenje zaradi njegove izredne vloge pri
varovanju kopnega pred napredovanjem oceana. V zaledju gozda bi opustili kmetijstvo in
omogočili ozelenjevanje. Tudi ta ukrep bi bil podprt z mednarodno pomočjo.
227
Z dvigom morske gladine bi se proti notranjosti države pomaknil tudi pas zaslanjevanja, kar
bi dodatno zmanjšalo produktivnost bangladeškega kmetijstva v obalnem območju in okrepilo
revščino in lakoto številnih kmetov. Z okrepljenim delovanjem kmetijskih družb in
vključevanjem mednarodne strokovne in finančne pomoči bi problem uspešno obvladovali z
ukrepi, kot je uvajanje novih sort kmetijskih kultur, ki so prilagojene višjim koncentracijam
soli v tleh. Posledice spreminjanja značilnosti padavin vključno s spremembami delovanja
monsunov bi imele negativen vpliv na kmetijsko proizvodnjo, vendar bi bile še obvladljive in
bi jih bilo še mogoče sanirati.
Dviganje morske gladine, spreminjanje značilnosti padavin, krčenje himalajskih ledenikov in
zamuljevanje estuarjev so procesi, ki bi povečali poplavno tveganje. Država bi bila sama
komaj sposobna vzdrževati osnovno protipoplavno infrastrukturo. Prilagoditveni ukrepi bi se
izvajali ob podpori mednarodne pomoči in prostovoljnega dela lokalnega prebivalstva, vendar
bi vseeno občasni izredni vremenski dogodki povzročali težave. Lastnosti tropskih ciklonov
se zaradi vztrajnosti podnebja ne bi bistveno spremenile, a bi se pokazali ugodni rezultati
izvajanja ustreznih prilagoditvenih strategij s strani države v sodelovanju s številnimi
nevladnimi organizacijami na državni in mednarodni ravni.
Oskrba s pitno vodo bi se na splošno izboljšala, čeprav bi bilo na najbolj ogroženih območjih
prebivalstvo prisiljeno v zbiranje deževnice zaradi previsoke cene čistilnih in razsoljevalnih
naprav.
Scenarij predvideva mednarodno solidarnost in politiko sožitja v državi, zato podnebne
spremembe ne bi bistveno poslabšale politične stabilnosti države. Uspešno obvladovanje
postopnih okoljskih sprememb bi pozitivno vplivalo na medverske in socialne odnose.
Trajnostno naravnana gospodarska politika bi uspešno urejala odnose na podeželju in s tem
oslabila ruralno-urbane selitvene tokove. Izboljšanje razmer na podeželju in zmanjšanje
selitvenega pritiska v marginalna naselja v urbanih središčih bi zmanjšala revščino in okrepila
zdravstveno stanje prebivalstva.
Optimistični scenarij »stagnacija« pogojuje vrsta srečnih naključij. Temu primerno je njegova
verjetnost majhna. Scenarij bi bil lahko ustrezen cilj državnih prilagoditvenih strategij, saj za
Bangladeš predstavlja zgodbo o uspehu.
4.5.6.2. SCENARIJ »RAST«
Scenarij »rast« ima za izhodišče pesimističen scenarij RCP »srednji izpusti« (RCP6) in
predvideva nizko stopnjo blažilnega in visoko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja. Povprečna
temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,4–3,1 ˚C s srednjo vrednostjo 2,25 ˚C
(IPCC, 2013a, str. 5) in morska gladina v povprečju za 0,33–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s
srednjo vrednostjo 0,48 m.
Glede na regionalne značilnosti podnebja, je pri Bangladešu primerno upoštevati
podpovprečen dvig temperature zraka, tj. za ≈ 2 ˚C in nadpovprečen dvig morske gladine, tj.
za > 0,5 m.
Vse slabše razmere v okolju bi kljub okrepljenemu prilagoditvenemu ukrepanju povzročile
krepitev selitvenih tokov. Številna prizadeta območja bi postala za poselitev neprimerna, zato
bi vloga podnebnih selitvenih dejavnikov pri razvoju notranjih selitev postala očitna.
Prebivalci najbolj ranljivih območij bi se ob splošnem pomanjkanju osnovnih naravnih virov
še pogosteje odločali za selitev v mesta ali na varnejša podeželska območja. Delež stalnih
selitev bi naraščal na račun začasnih. Močno bi se povečalo tudi število prisilnih podnebnih
selivcev. Vse pogostejši in silovitejši tropski cikloni ter drugi izredni vremenski dogodki bi še
naprej terjali smrtne žrtve in občasno ustvarjali brezdomce, ki bi se razseljevali s tem, da se
mnogi med njimi ne bi vrnili. Okrepljeni tokovi notranjih selitev bi povzročali prenaseljenost
228
na območjih priseljevanja zlasti v marginalnih naseljih velikih mest, kar bi v bolje situiranem
sloju prebivalstva krepilo naklonjenost mednarodnim selitvam.
Sicer ustrezno izvajani prilagoditveni ukrepi bi le delno omogočali varno umikanje
prebivalstva. Delovanje nevladnih organizacij bi bilo v veliki odvisnosti od mednarodne
skupnosti, medtem ko bi bile državne organizacije manj učinkovite zaradi kroničnega
pomanjkanja finančnih virov in obstoja sistemske korupcije. Izvajali bi se tudi večji projekti,
kot sta pogozdovanje in gradnja nasipov, vendar ne bi zadoščali dejanskim potrebam.
Prilagoditveni ukrepi bi obsegali tudi sprotno odpravljanje posledic naravnih nesreč, ki pa ne
bi uspeli sproti sanirati škode v okolju.
Na območju okraja Shyamnagar bi dviganje morske gladine v kombinaciji s poplavami,
plimnimi valovi in tropskimi cikloni lahko povzročilo uničenje naselij na robu gozda, ki so
bila močno prizadeta že ob delovanju tropskega ciklona Aila. Prizadetost mangrovskega
gozda bi bila vsaj kratkoročno manjša zaradi njegove manjše ranljivosti, ki izhaja iz
ohranjenega naravnega habitata in stabilnosti površja, vendar bi njegova dolgoročna usoda
postala negotova. Trajna potopitev kmetijskih površin v zaledju gozda, bi postopno odrezala
mangrovski gozd od kopnega, tako da bi ta razpadel na več nestabilnih otokov, ki bi bili
precej bolj ranljivi na dviganje morske gladine. Pri tem bi postopno prišlo do dveh očitnih
sprememb: prekinil bi se dotok sedimentov in povečala bi se slanost vode, kar bi propadanje
gozda še pospešilo. Indijski del Sundarbana je na območju z nižjo nadmorsko višino, zato je
ranljivejši in bi propadal še hitreje. Oslabitev mangrovskega gozda bi drastično okrepila
proces zaslanjevanja južnega dela države, ki ga s prilagoditvenimi ukrepi ne bi uspeli
zaustaviti, kar bi vodilo v naglo rast revščine in lakote na podeželju.
Še večje težave bi povzročale spremembe značilnosti padavin. Okrepljeno pojavljanje
sezonskih suš nekaj zaporednih let bi imelo hude posledice za celotno prebivalstvo
Bangladeša. Okrepljena mednarodna pomoč bi le deloma preprečevala lakoto, ki bi ob
morebitni naravnih nesrečah prizadela večje število ljudi. Sušam, poplavam, tropskim
ciklonom in drugim izrednim vremenskim dogodkom bi zato pogosto sledila humanitarna
katastrofa.
Posredni učinki dviganja morske gladine bi bili hujši od neposredne fizične izgube kopnega.
Učinkovitost protipoplavnih ukrepov države bi bila marsikje preskromna, da bi preprečila
katastrofalne posledice poplav. Številni prilagoditveni ukrepi bi se izvajali le na lokalni ravni,
zato bi bili skromni in nestrokovni. Po vse pogostejših poplavah lokalno prebivalstvo ne bi
bilo sposobno sproti sanirati stanja v okolju in problemi bi se kopičili. Ob pogostih izrednih
vremenskih dogodkih bi se število prisilnih podnebnih selivcev stalno večalo.
Vse hujši vodni stresi bi poslabšali oskrbo s pitno vodo, zato bi prebivalstvo pogosteje
posegalo po oporečni vodi, kar bi poslabšalo zdravstveno stanje prebivalstva.
Zadovoljiva gospodarska rast, ki ne bi bila motena z naglim prestrukturiranjem gospodarstva,
bi poglabljala socialne razlike med revno večino in bogato manjšino, kar bi krepilo družbene
konflikte. Politično stabilnost bi ohranjala krepitev državnih institucij, kar bi po drugi strani
ohranjalo visoko stopnjo sistemske korupcije v državi. Mlado prebivalstvo, prisotnost skrajnih
ideologij, prenaseljenost mest, velika demografska rast ipd. bi bili dodatni dejavniki
nestabilnosti. Konflikti bi bili omejeni na urbano okolje in se v glavnem ne bi širili na
podeželje. Stanje bi bilo primerljivo s stanjem v današnjem Egiptu. Kljub političnim
prevratom, bi bila notranja destabilizacija odnosov obvladljiva in ne bi zamajala mednarodnih
odnosov v Južni Aziji. Destabilizacija družbenih odnosov v mestih bi okrepila selitveni pritisk
v tujino, saj bi mnogi mladi izobraženci želeli zapustiti državo tudi zaradi krepitve notranjih
ruralno-urbanih selitvenih tokov. Smeri obstoječih selitvenih tokov se bistveno ne bi
spremenile, kvečjemu bi se tokovi okrepili.
Verjetnost scenarija je velika, saj le-ta predvideva krepitev prilagoditvenega ukrepanja in
upošteva realno stanje v Bangladešu.
229
4.5.6.3. SCENARIJ »STOPNJEVANJE«
Scenarij »stopnjevanje« ima za izhodišče optimističen scenarij RCP »nizki izpusti« (RCP4,5)
in predvideva visoko stopnjo blažilnega in nizko stopnjo prilagoditvenega ukrepanja.
Povprečna temperatura zraka bi se v 21. stoletju dvignila za 1,1–2,6 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5) s
srednjo vrednostjo 1,9 ˚C in morska gladina za 0,32–0,62 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo
vrednostjo 0,47 m.
Tako kot pri prejšnjem scenariju je tudi pri tem primerno upoštevati podpovprečno vrednost
dviga temperature, tj. za ≈ 1,5 ˚C, in nadpovprečno stopnjo dviganja morske gladine, tj. > 0,5
m. Neposredni učinek dviga regionalne temperature zraka bi bil majhen, medtem ko bi bili
njegovi posredni učinki veliki.
Po napovedih IPCC-ja (AR3) naj bi dviganje morske gladine ogrozilo 10–21 % površin v
državi, ki bi bile ob dvigu za 0,45–1 m občasno poplavljene, kar bi neposredno ogrozilo 11 %
oz. 70 milijonov prebivalcev (Black idr, 2008, str. 32–34, IPCC, 2001). V nadaljevanju bi
lahko dvig morske gladine premaknil obalo proti notranjosti države, s čimer bi se podaljšale
poti vse pogostejših in silovitejših tropskih ciklonov, kar bi na gosto poseljenih delih države
lahko povzročilo pojav večjih humanitarnih katastrof (Rahman idr., 2007).
Obstoječi selitveni tokovi bi se postopno okrepili. Še vedno bi prevladovale notranje ruralnourbane selitve, ki bi se usmerile v nova industrijska središča, kar bi vsaj deloma razbremenilo
Dako. Prestrukturiranje gospodarstva v nizkoogljične oblike proizvodnje bi bilo počasnejše
kot pri scenariju »stagnacija«, tako da ne bi bistveno ogrozilo obstoječega svetovnega
gospodarskega razvoja, s čimer bi Bangladeš ohranil ugodno gospodarsko rast. Agrarna
prenaseljenost bi še naprej zagotavljala stalen selitveni tok s podeželja v naglo razvijajoča
mesta. Veliki selitveni pritiski bi spodbujali mlade izobražence k izbiri za delo v tujini.
Ugodna gospodarska rast v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji bi ustvarjala prosta delovna mesta
tudi za priseljence iz Bangladeša, zanimiva bi ostala tudi Indija. Zmanjšana raba fosilnih
goriv bi zmanjšala gospodarsko stabilnost zalivskih držav, ki so tradicionalne države
priseljevanja za muslimanske izseljence iz Bangladeša, zato bi se selitveni tokovi preusmerili
v gospodarsko bolj stabilne države. Izseljevanje v Evropo bi še bolj kot danes ovirale vedno
hujše intervencijske ovire, saj bi ob splošnem pritisku selivcev iz Afrike in Azije Evropa
dodatno poostrila nadzor nad priseljevanjem.
Vse večji pritiski na okolje bi okrepili okoljski stres, tako da bi prihajalo do vse pogostejših in
silovitejših izrednih vremenskih dogodkov. Scenarij predvideva nizko stopnjo prilagoditvene
zmogljivosti, ki bi bila med drugim rezultat zmanjševanja pomoči mednarodne skupnosti. Vse
večji okoljski problemi in veliki stroški prestrukturiranja gospodarstva bi odvračali razvite
države od solidarnosti. Prilagoditveno ukrepanje bi bilo tako vse bolj odvisno od domačih
oblasti, ki bi ohranile visoko stopnjo koruptivnosti. Skromni prilagoditveni ukrepi, pogosto
izvajani na lokalni ravni, ne bi zadostovali za odpravljanje posledic podnebnih sprememb.
Prilagoditveno ukrepanje bi bilo vse bolj odvisno od preobremenjenih nevladnih organizacij
in prostovoljnega dela lokalnega prebivalstva. Z omejenim izvajanjem prilagoditvenih
ukrepov bi se ob morebitnem delovanju tropskih ciklonov povečala število žrtev in materialna
škoda. Število prisilnih podnebnih selivcev bi eksponentno naraščalo.
Znotraj notranjih selitvenih tokov, ki bi potekali iz najranljivejših območij, kakršen je okraj
Shyamanagar, v številna naglo razvijajoča mesta v državi in bi pridobivali na pomenu
podnebni selitveni dejavniki.
Kljub relativno ugodnemu trendu blažilnega ukrepanja po svetu bi se stanje okolja v regiji
slabšalo. Globalni dvig morske gladine za 0,5 m do leta 2100 bi povzročil trajno potopitev
10–15 % državnega ozemlja. Posledice bi bile največje v zaledju gozda Sundarban, kjer je
okraj Shyamnagar. Trajno bi se potopili tudi številni otoki, ki zdaj deloma zapirajo vhode v
estuarje ter zmanjšujejo moč valovanja in plimovanja. Estuarji bi se razširili globoko v
230
notranjost države in okrepili bočno rečno erozijo. Dokler bi bilo prisotno taljenje himalajskih
ledenikov, bi okrepljena akumulacija vsaj deloma zavirala transgresijo morja, a le v primeru,
da ne bi sedimenti zastajali v kotanjah akumulacijskih jezer v srednjem toku rek.
Tudi zaslanjevanje tal in podtalnice bi povzročalo večje težave kot po predhodnih scenarijih
predvsem zaradi nižje prilagoditvene zmogljivosti prebivalcev. Krčenje rodovitnosti tal bi
zagotovo okrepilo revščino na podeželju, ki bi znatno prispevala h krepitvi ruralno-urbanih
selitvenih tokov. Na proizvodnjo hrane bi izrazito vplivale tudi spremembe značilnosti
padavin. Sezonske suše bi se okrepile in postale reden pojav, kar bi stresno vplivalo na
kmetijsko proizvodnjo. Dokaj stabilno stanje globalnega in bangladeškega gospodarstva, bi
lajšalo posledice izpadov kmetijske proizvodnje in vsaj za silo preprečevalo lakoto na
podeželju. Odvisnost od kupovanja hrane na svetovnem trgu bi močno vplivala na dviganje
cen hrane, kar bi bilo težavno zlasti na podeželju zaradi šibke kupne moči prebivalstva.
Scenarij »stopnjevanje« predvideva pospešen razkroj družbenih odnosov, ki bi vodil v
stopnjevanje socialne napetosti in še bolj sebično ravnanje predstavnikov lokalne družbene
elite. Kulturna pestrost Bangladeša bi spodbujala konfliktnost zlasti na multikulturnih
območjih, kakršen je okraj Shyamnagar. Odsotnost tako notranjega kot mednarodnega
nadzora bi lahko pripeljala do obračunavanja muslimanske večine nad verskimi manjšinami,
lahko celo v državljansko vojno, kar bi verjetno vodilo v mednarodni konflikt s sosednjima
državama Indijo in Mjanmarom. Politična destabilizacija države bi imela za posledico razvoj
političnih beguncev, ki bi se jim ob naravnih nesrečah pridružili še prisilni podnebni selivci.
Scenarij temelji na predvidevanju nadaljevanja sedanjih negativnih trendov tako v Bangladešu
kot po svetu, zato je njegova verjetnost velika.
4.5.6.4. SCENARIJ »STIHIJA«
Scenarij »stihija« ima za izhodišče najbolj pesimističen scenarij RCP »visoki izpusti«
(RCP8,5) in predvideva zelo nizko stopnjo blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja.
Povprečna temperatura zraka bi se v tem stoletju dvignila za 2,6–4,8 ˚C (IPCC, 2013a, str. 5)
s srednjo vrednostjo 3,7 ˚C in morska gladina za 0,53–0,97 m (IPCC, 2013b, str. 7) s srednjo
vrednostjo 0,75 m in zaokroženo maksimalno vrednostjo 1 m.
Scenarij predvideva občutno okrepitev obstoječih selitvenih tokov in nastanek novih. Najbolj
bi se okrepile notranje selitve z območij, ki bi bila trajno degradirana ali celo izgubljena.
Notranje selitve bi destabilizirale območja priseljevanja, kar bi okrepilo mednarodne selitve z
majhno selektivnostjo. Selitveni tokovi bi se usmerili v katere koli države priseljevanja, ki bi
bile pripravljene sprejemati številne selivce iz Bangladeša. Podnebne selitve bi postale očitne,
saj bi se večina selivcev selila zaradi izgube osnovnih naravnih virov, tudi če ne bi šlo za
prisilne podnebne selivce neposredno po naravni nesreči.
Po tem scenariju bi bil za Bangladeš problematičen že dvig temperature zraka za ≈ 3 ˚C.
Precej toplejše ozračje bi dramatično destabiliziralo podnebje. Nepredvidljivo menjavanje
izrazitih suš in obilnih padavin bi drastično skrčilo kmetijsko proizvodnjo in poslabšalo
oskrbo s pitno vodo in zdravstveno stanje ljudi. Znameniti mangrovski gozd Sundarban, ki
danes predstavlja drugo največje območje mangrov na svetu in zadnji habitat bengalskega
tigra, bi zagotovo izginil (Hardy, 2004). S tem bi bila odstranjena naravna pregrada, ki ščiti
kopno pred abrazijo. Vsa območja v zaledju mangrovskega gozda vključno z okrajem
Shyamnagar bi bila v primeru dviga morske gladine za 1 m v kombinaciji z izrednimi
vremenskimi dogodki v celoti trajno potopljena.
Zaslanjevanje tal, ki trenutno ogroža tretjino države, bi zajelo večino državnega ozemlja.
Razmere v južni polovici države bi postale za prebivalstvo nevzdržne, saj bi v kombinaciji z
drugimi posledicami podnebnih sprememb prišlo do drastičnega krčenja kmetijske
231
proizvodnje, ki bi vodilo v splošno lakoto v državi. Življenje milijonov prebivalcev bi bilo
ogroženo.
Območje z manjšo nadmorsko višino od 1 m pokriva približno petino države (Litchfield,
2010). Če bi se v tem stoletju globalna temperatura zraka dvignila za 4 ˚C, bi se do leta 2030
morska gladina dvignila za 0,2 m in do leta 2100 za ≈ 1 m (The Daily Star, 2012; The World
Bank, 2012, str. 29–36).
Morebitni dvig globalne temperature zraka za 4 ˚C bi v Bangladešu povzročil 28% krčenje
proizvodnje riža in 68% krčenje proizvodnje pšenice. Spremembe v temperaturi in padavinah
že danes slabšajo razmere v kmetijstvu v številnih predelih države, zato se obseg kmetijskih
površin stalno krči. Krajšanje zimske sezone zmanjšuje pridelavo krompirja in drugih
hladnoljubnih kmetijskih kultur. Po ocenah IPCC-ja (AR4) bi se že do leta 2050 proizvodnja
riža in pšenice v Bangladešu postopno skrčila za 8–32 %. Kombinacija krčenja kmetijske
proizvodnje in demografske rasti bi vplivala na stalno dviganje cene hrane, kar bi vodilo v
poglabljanje socialnih razlik in v politično destabilizacijo (Litchfield, 2010).
Ocene o številu podnebnih selivcev se zelo razlikujejo. Tako Svetovna banka ocenjuje, da bi v
primeru dviga morske gladine za 1 m Bangladeš izgubil tretjino svojih riževih polj, kar bi
prisililo v preselitev 20 milijonov prebivalcev (The World Bank, 2012, str. 29–34). Medtem
ko Litchfield povzema podatke IPCC-ja (AR4) in meni, da bi dvig morske gladine za 1 m
povzročil izgubo površja v velikosti 29.846 km² in posledično razselitev okrog 14,8 milijonov
prebivalcev (Litchfield, 2010 po IPCC, 2007a). Pri teh ocenah je treba upoštevati, da
vključujejo le posledice dviganja morske gladine, v resnici pa bi bil skupni učinek vseh
posledic veliko večji. Kombinacija obsežne izgube kopnega in pogostega pojavljanja izrednih
vremenskih dogodkov katastrofalnih razsežnosti, bi povzročilo naglo deagrarizacijo na
državni ravni. Redno pojavljanje z lakoto povezanih humanitarnih katastrof predstavlja
največjo grožnjo Bangladešu. Obubožana država in mednarodna pomoč bi odpovedali.
Posledice vse pogostejših in silovitejših poplav bi prekoračile prilagoditveno zmogljivost
prebivalstva, ki bi bilo prisiljeno v stalno preseljevanje. K splošnemu kaosu v družbi bi
dodatno prispevali tropski cikloni. Ti bi zaradi propada mangrovskega gozda vdirali vse
globlje v državo in s svojimi nevihtnimi valovi ogrožali gosto poseljena območja. Vsak
močnejši tropski ciklon bi za državo pomenil nevarnost humanitarne katastrofe. Oskrba s
pitno vodo bi postala trajno ogrožena z večjimi izpadi ob izrednih vremenskih dogodkih. Z
vodo povezane in vektorske bolezni bi postale stalen pojav.
Stanje popolne degradacije družbe bi vodilo v splošno obračunavanje med prebivalstvom.
Družbeni konflikti bi se pojavljali v različnih oblikah in bi sprožali občasne valove beguncev
z nedoločljivimi smermi razseljevanja. Število prisilnih selivcev tako političnih kot podnebnih
bi močno naraslo. Vsako ocenjevanje njihovega števila bi bilo zaradi velike nepredvidljivosti
stanja golo ugibanje, a bi jih na letni ravni verjetno bilo več milijonov. Nestabilni bi bili tudi
drugi deli Južne Azije, kar dodatno otežuje predvidevanje. Vsekakor bi takšno stanje vodilo v
nacionalno katastrofo in dolgoročno nestabilnost regije.
Verjetnost scenarija je majhna, saj je malo verjetno, da človeštvo ne bi ukrepalo v smeri
preprečevanja globalne katastrofe in bi prepustilo razvoj dogodkov zakonom narave. Scenarij
služi kot opozorilo pred blažilnim in prilagoditvenim neukrepanjem.
4.5.7. PODNEBNE SELITVE V OKRAJU
REZULTATI TERENSKE RAZISKAVE
SHYAMNAGAR
–
Terenska raziskava je obsegala anketiranje obstoječih in morebitnih podnebnih selivcev in
intervjuvanje očividcev tropskega ciklona Aila strokovnjakov iz raziskovalnega področja in
drugih poznavalcev razmer. Ključni del je predstavljalo anketiranje prebivalcev
232
najranljivejših naselij, medtem ko so intervjuji prispevali pomembne kvalitativne podatke, ki
služijo za boljše razumevanje predmeta raziskave.
Slika 14: Satelitski posnetek gozda Sundarban in označenimi mejami okraja Shyamnagar
Vir: TreeHugger (Splet 58)
Okraj Shyamnagar v celoti leži na enem okoljsko najbolj ranljivih območij Bangladeša,
vendar zanj velja velika prostorska variabilnost ranljivosti. Najbolj okoljsko stabilna območja
so v bližini regionalnega središča na severu okraja, medtem ko so najranljivejša naselja na
jugu, ob rečnih rokavih v neposredni bližini mangrovskega gozda Sundarban. Prebivalci, ki so
zajeti v vzorec anketiranja, spadajo tudi na ravni Bangladeša v najranljivejšo skupino
prebivalcev in so zato najbolj dovzetni za razvoj podnebnih selitev.
Med največjimi presenečenji rezultatov anketiranja prebivalcev najranljivejših naselij je bila
njihova okoljska osveščenost. Anketiranci so izrazili zelo visoko občutljivost do tega
problema. V zadnjih letih je opazilo spremembe v okolju kar 91 % anketirancev. Delež je zelo
visok, saj se je v podobni raziskavi, ki je bila opravljena v Funafutiju na otočju Tuvalu
(Mortreux in Barnett, 2009), izkazalo, da so mladi na spremembe manj dovzetni zaradi
slabšega pregleda nad stanjem v preteklih desetletjih. Na visok delež sta zagotovo vplivali
izkušnja s tropskim ciklonom Aila, ki je med prebivalci vzbudil večjo zaskrbljenost, in višja
povprečna starost anketirancev. V okraju Shyamnagar se je izkazalo, da ima mnenje o
okoljskih spremembah pri odločanju za selitev pomembno vlogo, ne pa tudi ključne.
233
Zemljevid 22: Topografska karta okraja Shyamnagar
Vir: Univerza v Khulni
234
Še večji delež (97 %) so predstavljali anketiranci, ki so bili zaskrbljeni zaradi podnebnih
sprememb. O problemih, ki jih prinašajo podnebne spremembe, se v Bangladešu veliko
razpravlja in dejavnosti vlade in nevladnih organizacij so v veliki meri usmerjene v
odpravljanje njihovih posledic. Prebivalci, ki so bili nedavno soočeni s posledicami
podnebnih sprememb, so zelo dobro podučeni o zaščitnih ukrepih, kakršna je na primer
evakuacija v zatočišča ob morebitnem pojavu uničujočega tropskega ciklona. Oblasti pogosto
preventivno razglasijo rdeči alarm, ki prebivalcem za več dni prepreči rečni ribolov, kar
zmanjšuje samooskrbo s hrano.
Anketiranci so izrazili mnenje glede vse hujše degradacije okolja, ki jo vsaj posredno
povzročajo podnebne spremembe. V odgovoru na vprašanje: »Katere okoljske spremembe
opažate v zadnjih letih?« so lahko navedli poljubno število posledic. Odgovori so bili zelo
pestri, kar spet kaže na dobro osveščenost prebivalstva. Absolutna večina anketirancev je
navedla krepitev poplav in le nekaj manj krepitev rečne erozije, kar kaže na velike težave, ki
jih prinašajo izredni vremenski dogodki. Tako so kar 28-krat omenili težave s krepitvijo
tropskih ciklonov, kar je verjetno posledica delovanja Aile in pogostih preventivnih opozoril,
ki omejujejo ribolov. V skupino s poplavljanjem povezanih dejavnikov sodi tudi krepitev
plimovanja, kar so navedli 9-krat. Med ostalimi posledicami podnebnih sprememb ima večjo
pozornost le še zaslanjevanje tal in podtalnice, medtem ko so bili s sušnostjo povezani
dejavniki redko omenjeni.
Graf 20: Opažene spremembe v okolju
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Kljub temu kar 96 % anketirancev ni načrtovalo izselitve. Nenaklonjenost selitvam vsaj
deloma izhaja iz uspešnosti izvajanja številnih prilagoditvenih programov, saj le-te
predstavljajo skrajni prilagoditveni ukrep. K takšnemu rezultatu je prispevala tudi večletna
odsotnost uničujočega tropskega ciklona. Vseeno so o selitvah razmišljali vsi anketiranci, od
tega tretjina nanjo pomisli pogosto, medtem ko ostali dve tretjini redko. Rezultat je opozoril
na labilno stanje okolja in prevladujoče nezadovoljstvo prebivalstva.
Na vprašanje »Kam bi se želeli preseliti?« jih je kar polovica navedla bližnje naselje, kar se da
razložiti s spoznanjem, da se tradicionalne skupnosti težje odločajo za popolno preobrazbo
življenjskih navad in so naklonjene ohranjanju skromnega življenjskega sloga. Selitvi v
bližnja mesta je dala prednost petina anketirancev, nekaj jih je celo razmišljalo o selitvi v
235
prestolnico Dako in le en anketiranec bi izbral za območje priseljevanja Indijo. Ostali o tem
vprašanju niso imeli izoblikovanega mnenja in so odgovarjali, da jim je vseeno, le da bi dobili
delo in da bi bili na varnem. Rezultati so morda malce presenetljivi z ozirom na to, da je po
mnenju uslužbencev Karitasa na območju raziskovanja ≈ 20 % prebivalcev hinduistov, ki so
tradicionalno naklonjeni Indiji, saj imajo tam razvito sorodstveno mrežo, a po drugi strani
gospodarsko stanje v sosednji indijski zvezni državi Zahodna Bengalija z bližnjo prestolnico
Kalkuta ni bistveno boljše kot v Bangladešu. Rezultati so potrdili dosedanje ugotovitve, da se
revno prebivalstvo bangladeškega podeželja zelo redko odloča za mednarodne selitve (Afsar,
2003; Hossain idr., 2003). Podnebne selitve v Bangladešu verjetno še nekaj časa ne bodo
prerasle v mednarodni problem. Do podobnih rezultatov so prišli tudi v raziskavi v Funafutiju
(Mortreux in Barnett, 2009). Ruralno-ruralne in ruralno-urbane selitve, ki so sicer v
Bangladešu stalen pojav, imajo predvsem gospodarski značaj. Podnebni selitveni dejavniki
prevladajo le v času izrednih vremenskih dogodkov, sicer so v senci gospodarskih selitvenih
dejavnikov.
Graf 21: Morebitna območja priselitve
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Ustrezni tej ugotovitvi so tudi rezultati odgovorov na vprašanje »Kaj pričakujete od ciljnega
kraja izselitve?«. V odgovoru so anketiranci lahko navedli več pričakovanj. Velika večina, kar
80 % anketiranih, jih je pričakovalo zaposlitev, desetina jih je navedla boljše bivalne pogoje,
en anketiranec je navedel večje možnosti izobraževanja in 7 % jih je pričakovalo več varnosti.
Pri slednjih je bila mišljena varnost pred napadi oboroženih tolp, ki pod krinko neke skrajne
levičarske ideologije, prežijo na gozdne nabiralce in vaščane ob robu gozda Sundarban ter od
njih izsiljujejo denar. Precej anketirancev (40 %) je navedlo okoljske probleme, a od tega jih
je 80 % omenilo manjšo možnost pojava tropskega ciklona, torej so se jim spremembe v
okolju zaradi spreminjanja podnebja zdele na morebitnem območju priseljevanja bolj
obvladljive. Tudi ti rezultati so pokazali prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov nad
podnebnimi.
236
Graf 22: Selitveni dejavniki privlačevanja na morebitnem območju priseljevanja
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Tej ugotovitvi še bolj pritrjujejo rezultati odgovorov na vprašanje »Kaj vam ni všeč v kraju
bivanja?«. Pričakovano jih je velika večina (86 %) navedla pomanjkanje zaposlitvenih
možnosti, 13 % jih je navedlo ranljivost okolja, 6 % nevarnost tropskih ciklonov, 4 %
izpostavljenost divjim živalim (tiger) in gozdnim roparskim tolpam, 3 % jih je navedlo slabe
bivalne pogoje in po en anketiranec je omenil rečno erozijo, zaslanjevanje tal in slabo oskrbo
s pitno vodo. Seštevek deležev vseh z okoljem povezanih dejavnikov skupaj je komaj 22 %,
kar kaže na očitno prevlado gospodarskih selitvenih dejavnikov.
Graf 23: Selitveni dejavniki odbijanja na območju izseljevanja (okraj Shyamnagar)
Vir: The Questionnaire 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements, 2012, N = 99
Precej bolj pesimistični so bili glede prihodnosti. Velika večina (81 %) anketirancev je bila
prepričana, da se bodo morali zaradi okoljskih sprememb v prihodnosti izseliti in tudi ostalih
9 % je navedlo izselitev kot možno izbiro. To si je možno razlagati na dva načina. Prvi je ta,
237
da se hujši okoljski problemi kažejo šele v zadnjem desetletju ali dveh in da se je čas očitnih
posledic šele začel, medtem ko je drugi sicer manj verjeten ta, da se z vsemi programi
nevladnih in državnih organizacij ter s poročanjem medijev med ljudmi ustvarja pretiran strah
pred spremembami v okolju. Za objektivnejšo predstavo o dejanski podnebni izpostavljenosti
in občutljivosti okolja je bilo potrebno izvesti tudi kvalitativne metode raziskovanja
(intervjuvanje) ter pregledati obstoječo literaturo.
Prostovoljne podnebne selitve na najranljivejših območjih okraja Shyamnagar trenutno niso
prisotne. Občasno se pojavljajo le prisilne podnebne selitve v obliki razseljevanja tik po
naravnih katastrofah, ki jih občasno povzročajo uničujoči tropski cikloni.
Tradicionalna skupnost se v težnji po preživetju primarno nagiba k zadovoljevanju potreb po
hrani. V kolikor jim preživetje v njihovem bivalnem okolju ni zagotovljeno, se skupnost
nagiba k izselitvi. Boj za preživetje usmerja skupnosti v ravnanju in izbiri. Tako so ravnale
plemenske skupnosti že v prazgodovinskem obdobju. Sodobne tradicionalne skupnosti so v
glavnem revne, zato so zelo ranljive na izredne vremenske dogodke. Preživetje članov
skupnosti je po naravni katastrofi ogroženo kljub obsežni mednarodni humanitarni pomoči
vsaj dokler ne najdejo zadovoljivih virov preživljanja. Naravni viri v primeru okraja
Shyamnagar usihajo zaradi agrarne prenaseljenosti degradiranega okolja, medtem ko pogojev
za razvoj neagrarnih dejavnosti ni.
Na območju okraja Shyamnagar bi bilo potrebno preurediti posestniške odnose, s katerimi bi
zmanjšali samovoljo veleposestnikov, ki preusmerjajo tradicionalno kmetijsko proizvodnjo v
intenzivne oblike gojenja škampov in brezobzirno izkoriščajo socialno stisko kmečkih
delavcev.
Prilagoditveni ukrepi, ki jih izvajajo državne in nevladne organizacije, bi morali biti
kompleksni in se ne bi smeli izvajati mimo širših družbeno-gospodarskih reform. V
nasprotnem primeru bo v naslednjih desetletjih množično izseljevanje revnega prebivalstva iz
najbolj podnebno ranljivih območij sveta postalo realnost.
Rezultati o stanju podnebnih selitev na najranljivejših območjih okraja Shyamanagar temeljijo
tudi na podatkih pridobljenih z anketiranjem obstoječih selivcev. Med anketiranci so
prevladovali začasni izseljenci, ki so bili ob prazniku v večjem številu na obisku pri svojcih.
Vsi so se preselili zaradi iskanja dela, dva med njimi sta omenila še izgubo bivališča. Več kot
polovica se jih je izselila neposredno po Aili, medtem ko so ostali odšli pred njo. Vsem so se
zdele razmere v novem okolju boljše in pri tem so vsi za razlog navedli delo. Enemu je bila
poleg tega všeč še varnost pred tropski ciklonom in enemu bivališče.
Na vprašanje »Ali ste zadovoljni s trenutno situacijo?« so vsi odgovorili pritrdilno, a da jih še
vedno pesti nekaj problemov. Največ (42 %) se jih je pritoževalo nad bivalnimi pogoji, saj jih
v enem prostoru biva tudi po več deset hkrati, dva pa sta se pritožila nad slabo oskrbo s pitno
vodo. Nihče med njimi ni razmišljal o novi selitvi ali o skorajšnji vrnitvi.
Vsi anketiranci so bili tudi intervjuvani. V vzorcu so bili zajeti nekvalificirani delavci, ki so
zaposleni kot rikšarji in priložnostni delavci v večjih mestih Bangladeša.
Tudi iz teh rezultatov je razvidno, da pri odločanju za selitev prevladujejo gospodarski vzroki,
a po drugi strani so se selitve zelo povečale po Aili. Tudi ti rezultati so pokazali obstoj
podnebnih selitvenih dejavnikov, ki so v senci gospodarskih, torej obstoj prostovoljnih
podnebnih selitev ni bil ugotovljen.
Del raziskave je potekal med pripadniki ljudstva Munda, ki predstavlja posebnost
shyamnagarske družbe. Munde imajo predindoevropske rasne poteze in govorijo jezik
avstralo-azijske skupine. Njihovo identiteto opredeljujejo še svojevrstna zgodovina, družbena
struktura in vera. Živijo izolirano v jedrnih družinah in kljub temu, da se po poroki otroci
odselijo, ohranjajo močne družinske vezi (Munda, 2008). V 6. stoletju so se ustalili na
ozemlju današnje zvezne države Jharkand v severnem delu Indije. Od tam so se razseljevali v
sosednje regije po indijski podcelini in danes štejejo okrog milijon pripadnikov. Na ozemlje
238
današnjega Bangladeša so se naseljevali postopoma. Največji val so predstavljali pionirji
severnega roba gozda Sundarban na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Naseljevali so jih
Zamindarji, indijsko plemstvo iz Kalkute, ob podpori Britanske vzhodnoindijske družbe.
Krčili so gozd, zato so jih Bengalci poimenovali »Buno« (slov. »Ljudje iz gozda«) in jih s tem
dolgoročno stigmatizirali. Pokrajino so kultivirali z riževimi polji, med katera so postavili
nasipe in jih med seboj povezali s pretočnim sistemom. Danes jih v Bangladešu živi le okrog
3000 v tridesetih naseljih na obalnem območju jugozahodnega dela države (Mehedi, 2010). V
nasprotju z ostalim prebivalstvom imajo negativni naravni prirastek. Sami ocenjujejo, da se
jih je v preteklih desetletjih izselila v Indijo vsaj polovica in se naselila v manjšem mestu
Bongaonna v bližini Kalkute. Ob tem so se med rojaki razvile močne čezmejne vezi, a kljub
temu mnogi ostajajo v Bangladešu, saj v Indiji položaj Mund ni bistveno boljši kot v
Bangladešu (Munda, 2008).
Zemljevid 23: Položaj občine Munshiganj z naseljem Kachukhali
Vir: Univerza v Khulni
Celotno anketiranje pripadnikov ljudstva Munda je bilo izvedeno v naselju Kachukhali, ki je v
občini Munshiganj na južnem robu poseljenega dela okraja Shyamnagar v bližini gozda
Sundarban. Zaselek je zgradil Karitas Bangladeš v letih 2010–2011. Sredstva v višini 750–
800 EUR na bivališče je prispeval Luksemburg. Na območju velikem 2468 m² živi 25 družin,
239
torej je parcela posameznega gospodinjstva velika slabih 100 m². V naselju živijo pripadniki
ljudstva Munda, v glavnem hinduisti, le dve družini sta muslimanski. Bivališča so zgradili
lokalni rokodelci iz bambusa, kar je nenavadno, saj so tradicionalna bivališča v okraju
Shyamnagar večinoma grajena iz blata. Bivališča so razporejena v ravni vrsti, stisnjena ob
umetnem kanalu obdanem z riževimi polji sosednjih veleposestnikov.
Slika 15: Naselje Kachukhali
Avtor: J. Kočar
Prebivalci niso niti lastniki niti najemniki obdelovalnih površin, zato se preživljajo pretežno z
nabiralništvom. Nabirajo gozdne sadeže, med divjih čebel, les ipd. v glavnem za samooskrbo.
Preostanek blaga prodajo na tržnici v Munshiganju, da si z zaslužkom kupijo najnujnejša
živila. Denarja jim pogosto zmanjka, zato občasno trpijo lakoto. Pitna voda je neposredno na
voljo le v deževni dobi in nekaj tednov po njej, dokler ne porabijo deževnice. Preostanek leta
jo dnevno nosijo iz vaškega vodnjaka, ki je od zaselka oddaljen dva kilometra. V gozdu nanje
pretijo številne nevarnosti. Poleg tigra jim življenje otežujejo roparske tolpe na katere naletijo
vsaj dvakrat letno. Roparji ob srečanju od njih izsilijo tudi po več tisoč tak (100 Tk ≈ 1 EUR,
oktober 2012). Družinski mesečni dohodek je nereden in znaša 2500–3000 Tk. Povprečna
družina ima zelo malo domačih živali kvečjemu kakšno kokoš in izjemoma kravo.
V anketah so med drugim odgovarjali na vprašanje o vzrokih priselitve v zaselek. Vsi
anketiranci so se priselili po tropskem ciklonu Aila, zato so ga skoraj vsi navedli kot glavni
selitveni vzrok. Trije anketiranci so poleg tropskega ciklona navedli še novo bivališče in en
rečno erozijo, ki sta dejansko posledica delovanja tropskega ciklona. Zanimivo je, da v tej
ciljni skupini ni nihče navedel zaposlitve, kar kaže na slabe zaposlitvene možnosti v okraju
Shyamnagar in organizirano naseljevanje brezdomcev po tropskem ciklonu Aila.
Da so prebivalci načeloma zadovoljni z bivanjem v zaselku, je razvidno iz rezultatov, po
katerih jih je velika večina (80 %) menila, da so življenjske razmere po priselitvi v
Kachukhali boljše. Štirje anketiranci se s tem niso strinjali in med njimi je eden potožil nad
nevarnostjo tigra in gozdnih tolp. Med zadovoljneži jih je 90 % navedlo boljše bivališče, eden
je pohvalil oskrbo s pitno vodo, medtem ko jih nekaj ni podalo mnenja.
240
Graf 24: Vzroki za priselitev v naselje Kachukhali
Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20
Kljub temu, da jih je bilo 90 % zadovoljnih s trenutnim stanjem, so navedli številne težave, ki
jim še vedno grenijo življenje. Večina jih je izpostavila problem pomanjkanja zaposlitve.
Slaba četrtina je potožila nad slabo oskrbo s pitno vodo, ki je v glavnem rezultat
neprimernega gospodarjenja z okoljem in manj podnebnih sprememb. Ostali so navedli še
nevarnosti divjih živali in roparjev, slabe cestne povezave, težave s plovnostjo rečnega
rokava, ki je v času plime in deževja neprimeren za promet, in uničevanje okolja s precejšnjo
mero samoobtoževanja. Na vprašanje »Ali se bojite srečanja s tigrom?« so vsi odgovorili
pritrdilno, kar potrjuje resnost problema gozdnih nabiralcev.
Graf 25: Trenutne težave Mund iz naselja Kachukhali
Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20
O ponovni selitvi jih kljub boljšim življenjskim pogojem v novem naselju razmišlja kar 40 %.
Glede na precejšnjo starost anketirancev je ta delež presenetljivo velik. Kljub izboljšanim
bivalnim pogojem nimajo zagotovljene oskrbe s hrano. Poleg tega so njihova bivališča
skromna in prebivalci nimajo redne zaposlitve. Na domači kraj so navezani le zaradi
tradicionalnega načina preživljanja in obstoja socialnih mrež. Odsotnost lastništva in omejeni
241
viri preživetja povečujejo njihovo naklonjenost selitvam, ki so hkrati sestavni del njihove
kulturne tradicije.
Na vprašanje »Kaj menite o gojilnicah škampov?« je izrazilo svoje mnenje 70 % vprašanih.
Med njimi jih je večina (57 %) odgovorila, da škodujejo okolju in 43 % jih je menilo, da
koristijo le veleposestnikom. Nihče ni podal dveh mnenj. Rezultat je pokazal na veliko
neenotnost pri opredeljevanju do problema, čeprav so imeli vsi do gojilnic odklonilno mnenje.
Vzrok, da jih skoraj tretjina ni izrazila svojega mnenja, je lahko v slabi osveščenosti ali pa v
pomanjkanju samozavesti oz. v strahu pred delodajalci.
Graf 26: Mnenje o gojilnicah škampov
Vir: The Questionnaire 2: Members of Munda People, 2012, N = 20
Ob vprašanju o pomenu pomoči organizacije Karitas Bangladeš jih je večina (38,2 %) navedla
skrb za bivališča. To je razumljivo, saj jim je organizacija v celoti zgradila novo naselje. Kot
vir denarne pomoči jih je navedla 17,6 %, kar kaže na prizadevnost organizacije, da bi
dvignila finančno stabilnost vaščanov v boju proti izkoriščanju delodajalcev. Dobra desetina
(11,8 %) jih je omenila osveščanje glede okoljskih problemov, kar prispeva k dviganju
prilagoditvene zmogljivosti. Pogosto so bili odgovori podkrepljeni z veliko mero
samokritičnosti. Mnogi se zavedajo, da s svojimi posegi v gozdu prispevajo k njegovi
degradaciji. Nekaj jih je še navedla druge dobrine, kot so majhne solarne plošče, ki so jih
prejeli za zagotavljanje hišne razsvetljave. Ostala četrtina (23,5 %) jih je omenila splošno
pomoč, pri čemer so verjetno mislili na zgoraj navedene dejavnosti.
Območje zaselka še vedno ogrožajo izredni vremenski dogodki. V primeru, da bi se ponovil
Aili podoben tropski ciklon, bi hiše poplavilo do polovice. V deževni dobi se voda dvigne do
roba protipoplavnega nasipa, ki obdaja kanal.
Med prebivalci zaselka prevladujejo z vodo pogojene bolezni, ki so v glavnem povezane z
uživanjem vode iz bližnjega kanala. Problematične so tudi vektorske bolezni, kot je malarija,
ki občasno zlasti med otroki terja smrtne žrtve. Bolezni zaradi revščine in verskega
prepričanja pogosto ne zdravijo alopatsko, saj jih povezujejo z usodo.
Otroci obiskujejo šolo pri starosti 6–16 let. Osnovna šola je brezplačna, medtem ko je
nadaljevanje šolanja brezplačno le za dekleta, za fante pa plačljivo. Prezgodnjih porok v
zaselku ni. Poročajo se polnoletni, kakor predpisuje državni zakon.
Po mnenju intervjuvancev kakovost življenja pada, kar utemeljujejo z dejstvom, da so njihovi
starši pogosto dočakali visoko starost, nekateri celo > 100 let, medtem ko je današnja
pričakovana starost 65–70 let. Razlog je po njihovem mnenju v manj kakovostni prehrani in
onesnaženem okolju. Ugotovitve temeljijo zgolj na njihovem mnenju in niso preverjene, zato
bi bila za to vprašanje smiselna podrobnejša raziskava.
242
Hrana kot osnovni naravni vir predstavlja tudi pri Mundah ključni dejavnik preživetja.
Potreba po iskanju hrane je glavni motiv ravnanja tradicionalnih skupnosti in Munde pri tem
niso izjema. Revščina, ki se kaže v povezavi z brezposelnostjo in izpostavljenostjo občasni
lakoti, je med Mundami v okraju Shyamnagar prevladujoč selitveni dejavnik. Dejavniki
okolja oz. globalne podnebne spremembe v normalnih razmerah bistveno manj vplivajo na
odločitve glede selitev, zato imajo te izrazito gospodarski značaj.
Podatek, da je večina anketirancev obeh ciljnih skupin raziskave za svoj ključni problem
izpostavila pomanjkanje zaposlitve, opozarja na dejstvo, da stanje gospodarstva v prvi vrsti
pogojuje obstoj skupnosti, zato je brezposelnost tudi ključni selitveni dejavnik odbijanja.
Trenutno ima stanje okolja bistveno manjši neposredni vpliv na odločitve za selitev, a ima
hkrati negativni vpliv na stanje gospodarstva, tako da predstavlja posredni vzrok selitev.
Čeprav okoljski problemi posredno vplivajo na slabo gospodarsko stanje, so jim anketiranci
pripisali drugotni pomen, saj poleg njih nanj vplivajo še družbeno-geografski dejavniki, ki
izvirajo iz neurejenih posestniških odnosov, marginalnega družbenega položaja, splošne
nerazvitosti območja ipd.
Rezultati raziskave so pokazali precejšnjo interakcijsko prepletenost selitvenih dejavnikov,
kar otežuje njihovo rangiranje. Ob vsem tem je vendarle potrebno izpostaviti, da večina
selitvenih dejavnikov odbijanja bolj ali manj negativno vpliva na gospodarsko stanje
skupnosti. Selitveni dejavniki odbijanja, kot so: degradacija okolja, občutek
neperspektivnosti, nevarnosti v gozdu, občasna lakota, izredni vremenski dogodki, slabo
zdravstveno stanje prebivalstva, motena oskrba s pitno vodo, slaba prometna in energetska
infrastruktura, neurejena bivališča, nesoglasja z veleposestniki, ignoranca oblasti ipd., se
odražajo v slabem gospodarskem stanju, ki zmanjšuje kakovost življenja in možnosti
preživetja. Negativni vplivi selitvenih dejavnikov na stanje gospodarstva so lahko naslednji:
 izčrpanost kmetijskih površin in vse nižji hektarski donosi,
 pomanjkanje podjetnosti in pomanjkanje začetnega kapitala,
 oviranje ustreznega in trajnostnega izkoriščanja gozda,
 zmanjšana delovna sposobnost zaradi podhranjenosti in bolezni,
 izguba površja in uničenje gospodarske infrastrukture zaradi tropskih ciklonov,
 slabe možnosti razvoja nekmetijskih dejavnosti zaradi težke dostopnosti in energetske
zaostalosti,
 neustrezno gospodarjenje (gojenje škampov) zaradi sebičnosti veleposestnikov in
skorumpiranosti politikov ipd.
Interakcija obstaja tudi v obratnem smislu, torej da slabo gospodarsko stanje pogojuje obstoj
ostalih problemov oz. selitvenih dejavnikov odbijanja:
 brezposelnost povečuje pritisk na okoljske vire (krčenje gozda, pretiran ribolov ipd.),
 pojav občutka neperspektivnosti zlasti med mladimi,
 nujnost nevarnega dela v gozdu,
 pomanjkanje sredstev za gradnjo kakovostnih bivališč,
 pomanjkanje sredstev za izgradnjo vodovodne in prometne infrastrukture,
 pomanjkanje sredstev za dvig prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva,
 velika odvisnost kmečkih delavcev od samovolje veleposestnikov,
 majhne možnosti političnega delovanja ipd.
Ugotovitev, da prostovoljne podnebne selitve v okraju Shyamanagar še niso razvite, je
pomembna tudi zato, ker se v strokovni literaturi (Black idr, 2008; Brown, 2008) pogosto
navaja Bangladeš kot študijski primer območja, kjer se podnebne selitve že pojavljajo. Te so
sicer prisotne, a le v obliki prisilnih selitev kot odgovor na občasen pojav izrednega
243
vremenskega dogodka, vendar imajo prisilne podnebne selitve bistveno drugačne lastnosti kot
prostovoljne. Med drugim se jih da s primernimi prilagoditvenimi ukrepi omejiti, tako da te v
prihodnosti ne bi prerasle v mednarodni problem.
Shema 5: Interakcija med glavnim in nekaterimi drugimi dejavniki prostovoljnih selitev v
okraju Shyamnagar
Avtor: J. Kočar
244
5. ZAKLJUČEK
V disertaciji so predstavljene tri vzorčne regije, ki so si med seboj dovolj podobne, da
omogočajo medsebojno primerjavo in hkrati dovolj različne, da zagotavljajo primerno
reprezentativnost podnebnih selitev kot predmeta raziskave. Vse tri vzorčne regije so nizko
ležeča območja z nizko obalo, ki so močno izpostavljena dviganju morske gladine in drugim
posledicam podnebnih sprememb. Toplo podnebje in dostopnost naravnih virov sta že v
preteklosti nudila ugodne življenjske pogoje, kar je omogočilo gosto poselitev prebivalstva.
Pritiski na naravne vire so posledično veliki in ogrožajo stabilnost okolja, kar povečuje
občutljivost regij na podnebne spremembe. Prebivalstvo vseh treh regij ima visoko stopnjo
ranljivosti na podnebne spremembe in njihove posledice, zato obstaja pri njem velika
verjetnost razvoja podnebnih selitev, ki bi lahko ob nadaljnjem spreminjanju podnebja v
prihodnosti prerasle v širši družbeni problem. Kljub temu je verjetnost razvoja podnebnih
selitev po regijah različna, kar je posledica različnih stopenj izpostavljenosti in občutljivosti
okolja ter prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva.
Prebivalce vzorčnih regij med vsemi posledicami podnebnih sprememb najbolj neposredno
ogroža dviganje morske gladine. Podnebno najbolj izpostavljeno je prebivalstvo otočja
Tuvalu, saj je regija prostorsko zalo omejena in izpostavljena delovanju maritimnih
dejavnikov. Velik del infrastrukture je nameščene neposredno ob obali, ki je obrnjena na
odprto morje, zaradi česar je izpostavljena abrazijskemu delovanju. To je največje v primeru
nevihtnih valov, ki spremljajo tropske ciklone. Krepitev silovitosti in pogostosti tropskih
ciklonov, ki je možna posledica podnebnih sprememb, bi lahko v prihodnosti bistveno
pripomogla k destabilizaciji okolja. Za prebivalstvo so neugodne tudi spremembe značilnosti
padavin. Občasne suše v vzhodnem delu Tihega oceana zaradi pojava La Niñe, že danes
ogrožajo vodno oskrbo prebivalcev Tuvaluja, ki je vse bolj motena predvsem zaradi vdiranja
morske vode v podtalnico pa tudi zaradi vse večje porabe, onesnaževanja in slabe vodovodne
infrastrukture. Prednost Tuvaluja pred ostalima regijama predstavljajo koralni grebeni, ki
zmanjšujejo učinke abrazije, vendar tudi njih ogrožajo podnebne spremembe. Propadanje
koralnih grebenov v kombinaciji z dviganjem morske gladine povečuje moč abrazije.
Spremembe v okolju ogrožajo zdravje prebivalcev, ki so čedalje bolj izpostavljeni črevesnim
in vektorskim boleznim. Otočje Tuvalu ima zelo nizko stopnjo kmetijske samooskrbe, ki se še
znižuje zaradi hitre rasti števila prebivalcev in vse očitnejših vplivov podnebnih sprememb.
Še bolj nestabilen je nekmetijski gospodarski sektor, katerega razvoj omejujeta njegova
majhnost in izoliranost. Kljub vsemu Tuvalu med vzorčnimi regijami ohranja največjo
družbeno-politično stabilnost. K relativno visoki prilagoditveni zmogljivosti prebivalstva
prispevajo programi mednarodne pomoči. Številne mednarodne organizacije in razvite države
izvajajo ukrepe za krepitev prilagoditvene zmogljivosti, kar posledično zmanjšuje neodvisnost
Tuvaluja. Majhnost regije je v marsičem tudi koristna, saj njeno maloštevilno prebivalstvo ne
predstavlja globalnega problema, poleg tega pa bi se dalo že z manjšim finančnim vlaganjem
znatno izboljšati razmere v regiji. Kljub očitnemu poslabšanju stanja okolja v zadnjih
desetletjih podnebne selitve v regiji še niso razvite. Zaenkrat še vedno prevladujejo notranje
selitve, predvsem z obrobja v prestolnico. Šibki tokovi mednarodnih selitev so usmerjeni na
sosednji Fidži in v Novo Zelandijo ter so v glavnem rezultat vpliva gospodarskih in osebnih
vzrokov (izobraževanje). Večina prebivalcev odklanja izseljevanje zaradi velike vloge
tradicionalnih vrednot, a kljub temu obstaja v prihodnosti velika verjetnost, da se bodo z
nadaljnjim spreminjanjem podnebja okoljske razmere na otočju poslabšale do te mere, da se
bo prebivalstvo množično odločalo za izselitev. Prostovoljne podnebne selitve so že vključene
v državne prilagoditvene strategije, a le kot skrajna oblika prilagoditve. Morebitni selitveni
tokovi bodo usmerjeni v bližnje razvite države, kot sta Nova Zelandija in Avstralija, s
katerima ima Tuvalu že podpisane sporazume za postopno preseljevanje prebivalstva.
245
Prebivalci rečnih delt imajo v primerjavi s prebivalci majhnih koralnih otokov večje možnosti
za preselitev na višje ležeča območja v zaledju obale, vendar obstajajo tudi med deltami
precejšnje razlike. Prednost delte Nila je v odsotnosti tropskih ciklonov, ki v obeh drugih
vzorčnih regijah občasno destabilizirajo okolje. Vseeno bi lahko morebitna okrepitev
vročinskih valov, peščenih viharjev in neurij v prihodnosti povečala občutljivost regije na
podnebne spremembe. Namakalno kmetijstvo ogroža zaslanjevanje tal, ki je posledica
agrotehničnih ukrepov in izgradnje Asuanskega jezu v drugi polovici 20. stoletja.
Zaslanjevanje tal povzroča dolgotrajno namakanje ob omejenih možnostih sezonskega
poplavljanja in zgolj občasnih padavinah. Težava je največja v zaledju obale, kjer k problemu
dodatno prispevata še dviganje morske gladine in ugrezanje površja. Posledično so območja v
zaledju obale že v veliki meri opuščena. Kombinacija vdorov slane vode in zaslanjevanja tal
povzroča slabšanje kakovosti podtalnice in s tem zmanjšuje njeno dostopnost. Posledice
podnebnih sprememb ogrožajo kmetijsko proizvodnjo in oskrbo prebivalstva s hrano. Po
ocenah spreminjanja podnebja v prihodnosti se bo kmetijska proizvodnja v regiji občutno
skrčila že do sredine 21. stoletja, kar predstavlja za tamkajšnjo skupnost največji izziv. Zaradi
koncentracije neagrarnih dejavnosti v obalnem pasu, bi trajna izguba njegovih delov imela
negativni vpliv na celotno gospodarstvo. Na obali delte je namreč skoncentriran velik del
pristaniških in industrijskih obratov v državi. Obstoječe gospodarstvo že nekaj časa ne zmore
zagotavljati zadovoljivega števila delovnih mest za naglo rastoče prebivalstvo, kar prispeva k
družbeno-politični nestabilnosti regije. V prihodnosti bi lahko morebitni politični prevrati
občutno okrepili obstoječe selitvene tokove. Pri vzpostavljanju prilagoditvene zmogljivosti
imajo prebivalci delte Nila številne prednosti. Velik del obale je urbaniziran in zaščiten s
protipoplavno infrastrukturo, zlasti na območju večjih obalnih mest, kot so Aleksandrija, Port
Said in Rosetta. Poleg tega je morje v priobalnem pasu plitvo, kar olajšuje izgradnjo
protipoplavne infrastrukture. Nedavni politični nemiri so opozorili na dobro obveščenost in
organiziranost urbanega prebivalstva, ki prevladuje na obalnem pasu. Večje težave so v
izvajanju prilagoditvenih strategij zaradi visoke stopnje koruptivnosti v državi. Oskrba s
hrano zaenkrat ni motena, saj je država še vedno izvoznica hrane, vendar so ocene vplivov
podnebnih sprememb na vodne vire in kmetijstvo v prihodnosti zelo pesimistične, kar bi
lahko povečalo stopnjo revščine in družbeno-politične nestabilnosti. Selitve imajo v
egiptovski družbi dolgo tradicijo. Država je že zdaj pod močnim vplivom pritiska selivcev iz
sosednjih sahelskih držav, katerim Egipt predstavlja vmesno postajo na poti v razvite države.
Po drugi strani se bo v primeru občutnega dviga morske gladine prebivalstvo moralo umakniti
iz prizadetih območij obalnega pasu. Število selivcev bo verjetno zaradi goste poselitve regije
veliko. Podeželsko prebivalstvo se bo verjetno umaknilo na rodovitna območja v notranjosti
delte, medtem ko se bo prebivalstvo obalnih mest v veliki meri vključevalo v obstoječe
mednarodne selitvene tokove, ki so usmerjeni v države EU, ZDA in zalivske države, odvisno
od njihovih bodočih zaposlitvenih možnosti. Deagrarizacija, propadanje neagrarnega
gospodarstva, koncentracija priseljencev in kopičenje okoljskih problemov bodo verjetno
negativno vplivali na družbeno-politično stabilnost v državi, kar bi lahko v prihodnosti
občasno sprožalo selitvene valove političnih beguncev. Podnebne selitve v delti Nila še niso
razvite. Za razvoj prisilnih ni prisotnih uničujočih izrednih vremenskih dogodkov, medtem ko
imajo prostovoljne selitve gospodarski značaj in nanje podnebni selitveni dejavniki vplivajo
zgolj posredno. Vseeno obstaja velika verjetnost, da bo v naslednjih desetletjih naglo
slabšanje stanja okolja okrepilo selitvene tokove tudi zaradi posledic podnebnih sprememb.
V primerjavi z otočjem Tuvalu in delto Nila ima obalni pas delte Gangesa in Bramaputre
redko poseljeno obalo, saj so zaradi nestabilnosti in poraščenosti površja naselja pomaknjena
v zaledje, medtem ko je širši obalni pas v dobršni meri poraščen z mangrovskim gozdom.
Slednji ima ključno vlogo pri varovanju obalnega pasu, saj s svojo prisotnostjo zmanjšuje
učinek abrazije in posledično napredovanje morja na račun kopnega. Širše zaledje obale je
246
kljub temu izredno občutljivo na dviganje morske gladine. Prebivalstvo, ki je v preteklosti
koloniziralo in izkrčilo obsežna območja v zaledju mangrovskega gozda, je povečalo
izpostavljenost okolja delovanju morja. Obseg mangrovskega gozda se zmanjšuje tako na
račun napredujočega morja kot netrajnostnega ravnanja prebivalstva, ki nanj pritiska s smeri
kopnega. Izgradnjo protipoplavne infrastrukture, brez katere se dolgoročno ni mogoče
spopadati z dviganjem morske gladine, ovira nedostopnost obale. Ustrezni ukrepi se lahko
izvajajo le neposredno ob izpostavljenih naseljih v obliki izgradnje nasipov ob rečnih rokavih.
Ustreznost nasipov je vprašljiva zlasti v času delovanja tropskega ciklona in sezonskih
poplav. Poleg dviganja morske gladine ogrožajo stabilnost okolja tudi druge posledice
podnebnih sprememb. Krepitev monsunskih padavin in pospešeno taljenje himalajskih
ledenikov krepita učinek vsakoletnih sezonskih poplav. Vodostaj rečnih rokavov sezonsko
niha bistveno bolj kot v preteklosti, kar dodatno slabi stabilnost sistema rečne delte. Po drugi
strani predstavlja vse večji problem krepitev sezonske suše, kar povzroča težave pri oskrbi s
pitno vodo in hrano. Regija je najbolj ranljiva v času delovanja občasnih tropskih ciklonov, ki
bolj kot drugje po svetu ogrožajo tamkajšnje prebivalstvo. Največji učinek na prebivalstvo
ima nevihtni val, ki potisne morsko vodo v estuarje rečnih rokavov, predre protipoplavne
nasipe in poplavi obsežne kmetijske površine ter naselja. Vendar ocene o prihodnji krepitvi
pogostosti in silovitosti tropskih ciklonov v primeru Bangladeša niso potrjene. Poleg posledic
podnebnih sprememb regijo ogrožajo še številni nepodnebni dejavniki. Med njimi izstopa
motena oskrba s pitno vodo in krčenje kmetijske proizvodnje, ki sta v tesni korelaciji z
revščino. Prvo ogroža sezonska suša in onesnaževanje ter zaslanjevanje podtalnice. Slednje
ima negativni vpliv tudi na kmetijstvo, ki ga dodatno ogrožajo neurejeni posestniški odnosi.
Poseben problem predstavljajo gojilnice škampov, s katerimi veleposestniki nadomeščajo
riževa polja v želji po večjem zaslužku, a s tem hkrati zmanjšujejo kmetijsko samooskrbo in
število delovnih mest. Visoka demografska rast ob hkratnem splošnem pomanjkanju povzroča
prenaseljenost podeželja, ki vodi v stalne ruralno-urbane selitve. Prebivalstvo Bangladeša
poleg gospodarskih in okoljskih težav pesti še družbeno-politična nestabilnost, ki izhaja iz
verskih in socialnih nasprotij. Neprimerni posestniški odnosi posredno vplivajo tudi na
zdravstveno stanje prebivalstva. Visoka stopnja revščine povzroča podhranjenost prebivalstva
in izpostavljenost boleznim, ki so rezultat neprimerne oskrbe s pitno vodo. Prilagoditvena
zmogljivost prebivalstva je med vsemi vzorčnimi regijami v Bangladešu najmanjša. Stanje
bivališč je izredno slabo. Naselja najranljivejših prebivalcev so v neposredni bližini rečnih
rokavov obdana s pomanjkljivo protipoplavno infrastrukturo, katero največkrat vzdržuje
lokalno prebivalstvo. Rečni rokavi tečejo po izgonih, zato so številna bivališča postavljena
pod ravnijo rečne gladine. Prometna infrastruktura je pomanjkljiva in poplavno ogrožena. V
primeru večjih poplav je prometno odrezan velik del prebivalstva, kar zmanjšuje možnosti
vzpostavljanja sistema hitre pomoči za primer naravnih nesreč. Pri dviganju prilagoditvene
zmogljivosti znatno prispevajo različne nevladne organizacije, ki izvajajo različne
prilagoditvene ukrepe, kot so gradnja zatočišč, osveščanje prebivalstva ipd. Izredni vremenski
dogodki na območju delte Gangesa in Bramaputre pogosto terjajo številne žrtve ravno zaradi
nizke prilagoditvene zmogljivosti prebivalstva, zato so ravno v tej regiji podnebne selitve
najbolj razvite. Ocene podnebnih selitev v prihodnosti kažejo na nadaljnjo krepitev obstoječih
selitvenih tokov. Večina notranjih selivcev se vključuje v notranje ruralno-urbane selitvene
tokove z jasno prevlado gospodarskih vzrokov, zato so podnebni selitveni dejavniki v senci
gospodarskih. Z nadaljnjo degradacijo okolja v zaledju mangrovskega gozda se bodo
obstoječi selitveni tokovi le še krepili. Med selivci prevladujejo začasni selivci, ki odhajajo v
prestolnico in bližnja urbana središča, a le z namenom, da bi z nakazili pomagali ostalim
članom gospodinjstva v domačem kraju. Tudi zato se večina po določenem času vrne. Delež
urbanega prebivalstva je v Bangladešu še vedno pod 30 %, kar opozarja na dejstvo, da
ruralno-urbani selitveni tokovi še nekaj časa ne bodo oslabili. Po drugi strani je zlasti
247
prestolnica prenaseljena, tako da se iz nje v večjem številu izseljuje mlajše izobraženo
prebivalstvo, ki se v glavnem odloča za selitev v razvitejše države. Ruralno-urbane selitve
vplivajo na mednarodne selitve zgolj posredno, saj se iz gospodarskih vzrokov običajno
izseljujejo najrevnejši prebivalci brez sredstev in sposobnosti, ki so potrebni za integracijo v
tuji državi. Stalen dotok poceni delavne sile v mesta znižuje kakovost bivanja v urbanem
okolju, kar spodbuja mlade izobražence k izseljevanju v tujino. Zaenkrat prostovoljne
podnebne selitve tudi v Bangladešu še niso razvite zaradi majhne vloge podnebnih dejavnikov
pri odločitvah posameznikov za selitev. Obstaja velika verjetnost, da bodo posledice
nadaljnjega spreminjanja podnebja v prihodnosti okrepile obstoječe selitvene tokove, a
verjetno ti v večji meri ne bodo prerasli v mednarodni pojav, temveč bodo še naprej zgolj
posredno vplivali na izseljevanje mestnega prebivalstva iz države. Za razliko od ostalih
vzorčnih regij so v Bangladešu že prisotne prisilne podnebne selitve, ki se bodo zaradi nizke
prilagoditvene zmogljivosti tudi v prihodnosti pojavljale ob večjih naravnih nesrečah. Ob
morebitnih humanitarnih katastrofah bi del prisilnih podnebnih selivcev pritisnil na mejo s
sosednjo Indijo, kar bi lahko povzročilo verske konflikte in destabilizacijo države, zato je
verjetnost pojava prisilnih selivcev tudi v prihodnosti precejšnja.
Podnebne selitve se med vsemi vzorčnimi regijami zaenkrat pojavljajo le v delti Gangesa in
Bramaputre v Bangladešu in še tam le v obliki prisilnih podnebnih selitev, ki so posledica
občasnega pojava izrednih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni in poplave. Za
prisilne selitve sta značilni nizka stopnja selektivnosti in kratkotrajnost. Pojav prisilnih
podnebnih selivcev je očiten, saj se ob humanitarnih katastrofah razseli večje število
brezdomcev iz povsem eksistencialnih razlogov. V primeru neustreznega prilagoditvenega
ukrepanja se nekaj tednov po nesreči pojavi nihljaj v obstoječih ruralno-urbanih selitvenih
tokovih. Po postopni stabilizaciji okolja se čez nekaj mesecev velika večina selivcev vrne in si
ustvari nova domovanja. Le redki selivci ostanejo na območjih priseljevanja. Iz tega sledi, da
prisilne podnebne selitve ne morejo v večji meri neposredno vplivati na mednarodne in še
manj na medcelinske selitvene tokove. Poleg tega so rezultat izrednih vremenskih dogodkov,
ki niso nujno posledica podnebnih sprememb, saj je njuna interakcija pogosto nejasna.
Morebitni pojav medcelinskih podnebnih selitev v prihodnosti bi bil v veliki meri odvisen od
razvoja prostovoljnih podnebnih selitev, a se pri tej ugotovitvi pojavljajo dvomi o tem ali so
na območjih raziskave le-te sploh že prisotne. V ta namen je bila postavljena naslednja
pomožna hipoteza: »V podnebno najbolj ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih
selitvenih tokov že prisotne prostovoljne podnebne selitve«.
Znotraj obstoječih ruralno-urbanih selitev na podnebno ranljivih območjih z nizko obalo se že
pojavljajo okoljski oz. podnebni selitveni dejavniki, čeprav so, kot so pokazali rezultati
raziskave, pri vseh vzorčnih regijah v senci prevladujočih gospodarskih selitvenih dejavnikov,
ki dajejo obstoječim notranjim selitvam gospodarski značaj. Razlog je v tem, da se podnebno
pogojeni okoljski problemi izražajo v pomanjkanju osnovnih naravnih virov, kar med
prebivalstvom ustvarja revščino, ki je ključni selitveni dejavnik na območjih raziskave. S tega
vidika so podnebni dejavniki podrejeni gospodarskim in na odločitev za selitev vplivajo v
manjši meri ali zgolj posredno. Pri tem ostaja odprto vprašanje: »Ali se prostovoljne
podnebne selitve sploh lahko pojavljajo v samostojni obliki, ali pa so podnebni selitveni
dejavniki v vsakem primeru podrejeni gospodarskim?«. S tega vidika lahko degradacija
okolja kot posledica podnebnih sprememb sicer pripomore k razvoju gospodarskih selitev,
nikakor pa ne more prevladati nad gospodarskimi dejavniki pri odločanju posameznika za
selitev. Potemtakem posledice podnebnih sprememb ne morejo same ustvariti prostovoljnih
selitvenih tokov ampak kvečjemu pripomorejo h krepitvi obstoječih gospodarskih selitvenih
tokov.
Po drugi strani primeri iz preteklosti mečejo na to tezo senco dvoma. Iz zgodovine je znanih
kar nekaj primerov, ko se je podnebno ogrožena skupnost prostovoljno odločila za množično
248
izselitev. Med očitne primere sodijo Anasazi iz kanjona Chako, Normani z Grenlandije in
kmetje iz Velikih planjav, ki so bili žrtve pojava t.i. »peščene sklede«. V vseh treh primerih so
podnebne spremembe povzročile postopen upad dostopnosti naravnih virov in nevzdržne
življenjske razmere, ki so pripeljale prizadeto skupnost do prostovoljne odločitve za
množično izselitev. Vendar tudi ti primeri kažejo na izredno visoko stopnjo interaktivnosti
med podnebnimi in gospodarskimi dejavniki. Življenje tradicionalnih ruralnih skupnosti je
namreč tako zelo odvisno od razpoložljivosti osnovnih naravnih virov, da ti pogojujejo njihov
gospodarski obstoj. Tako neposredna odvisnost od lokalne razpoložljivosti vode in hrane vodi
člane skupnosti k odločitvi za selitev, vendar šele takrat, ko so izrabljene vse druge oblike
prilagoditvenega ukrepanja in ko ni možen umik na bližnja varnejša območja. Verjetno bo v
prihodnosti do podobnih odločitev prišlo v skupnostih majhnih otoških držav, kot je Tuvalu,
kjer je že nekaj let aktualna strategija za organizirano izselitev prebivalstva. V zadnjem
primeru sicer ne gre za revno ruralno prebivalstvo, temveč za razvito urbano skupnost. Primer
bi sicer potrdil obstoj prostovoljnih podnebnih selitev, a bi bilo število selivcev na globalni
ravni zanemarljivo. Na osnovi obdelave vzorčnih regij in rezultatov terenske raziskave je bilo
ugotovljeno, da se na območjih z nizko obalo prostovoljne podnebne selitve še ne pojavljajo,
s čimer je pomožna hipoteza ovržena.
Spoznanja o obstoju in pojavljanju podnebnih selitev so pripomogla k preverjanju naslednje
temeljne hipoteze: »Dviganje morske gladine, kot posledica globalnih podnebnih sprememb,
bo povzročilo prenaseljenost regij z nizko obalo in s tem množične selitve medcelinskih
razsežnosti«. V ta namen so bili izdelani scenariji podnebnih selitev, med katerimi sta pri vseh
treh regijah najbolj verjetna scenarija »rast« in »stopnjevanje«. Prvi predvideva nadaljevanje
sedanjega trenda gospodarskega razvoja ob višji stopnji prilagoditvenega in nižji stopnji
blažilnega ukrepanja, medtem ko drugi obratno predvideva manj učinkovito prilagoditveno
ukrepanje in večja globalna prizadevanja za zmanjšanje koncentracije toplogrednih plinov. V
obeh primerih bi šlo za dvig morske gladine za ≈ 0,5 m, učinke katerega bi se še dalo
omejevati do te mere, da bi preprečili eksodus prebivalstva iz ogroženih območij. Po ocenah
obeh bolj verjetnih scenarijev bi se podnebne selitve krepile v vseh vzorčnih regijah, pri
drugem še nekoliko bolj, vendar bi se pojavljale le v obliki prisilnih selitev, ki bi se pojavile v
primeru občasnih naravnih nesreč. Prilagoditveni ukrepi bi bili po scenariju »rast«
učinkovitejši, saj bi bila bolje organizirana mednarodno sodelovanje in pomoč, s čimer bi bila
tudi najrevnejša območja deležna primernega prilagoditvenega ukrepanja, kar pa še vedno ne
bi preprečilo postopne rasti obsega podnebnih selitev. Po scenariju »stopnjevanje« bi bilo
prilagoditveno ukrepanje odvisno le od pripravljenosti regionalnih oblasti, zato bi bilo manj
učinkovito in posledično bi število prisilnih podnebnih selivcev eksponentno naraščalo. V
primeru Egipta je scenarij »rast« celo najbolj optimističen, saj ohranja gospodarsko in
politično stabilnost zalivskih držav. Po scenariju »stagnacija« bi namreč prišlo do naglega
uvajanja trajnostnih oblik gospodarstva, kar bi vodilo v zmanjševanje rabe fosilnih goriv. To
bi za zalivske države pomenilo precejšen gospodarski šok, ki bi povzročil družbeno-politično
nestabilnost širše regije s precejšnjim vplivom na Egipt. Količina letnih izpustov toplogrednih
plinov bi sicer naglo upadla, vendar bi posledice podnebnih sprememb, kot je dviganje
morske gladine, zaradi svoje vztrajnosti učinkovale vsaj še nekaj desetletij. Obseg podnebnih
selitev se proti koncu stoletja ne bi niti bistveno povečal niti zmanjšal. Scenarij »stagnacija«
je razen na območju delte Nil najbolj optimističen, a ima hkrati nizko stopnjo verjetnosti, saj
je ob zdajšnjemu oklevanju predstavnikov držav na podnebnih konferencah malo verjetno, da
bi se stanje v prihodnosti bistveno izboljšalo. Za vse tri regije je najbolj pesimističen scenarij
»stihija«, saj predvideva neobvladljivo slabšanje razmer v okolju, gospodarstvu, mednarodnih
odnosih in posledično razmah podnebnih selitev. Odsotnost blažilnega ukrepanja in
mednarodnega prizadevanja za rešitev problema bi pripeljalo do ogromnega povečanja obsega
podnebnih selitev. Po tem scenariju bi se razmere na nekaterih območjih z nizko obalo
249
poslabšale do te mere, da bi prišlo do množičnih trajnih selitev. Iz najbolj ranljivih regij sveta
bi se redno izseljevali reveži, katerih selitveni tokovi bi preraščali v mednarodne razsežnosti,
v redkih primerih celo v medcelinske. Tudi zadnji scenarij je malo verjeten, saj je skoraj
nemogoče, da človeštvo kljub svojemu znanju in obstoječih tehnoloških zmožnostih ne bi
storilo nič v smeri odpravljanja posledic podnebnih sprememb. Scenarij »stihija« predvideva
dvig morske gladine za 1 m, kar je skoraj dvakratna vrednost dviga pri ostalih treh scenarijih.
Tolikšen dvig morske gladine bi imel hude posledice zlasti za otočje Tuvalu, kateremu bi se
površje občutno zmanjšalo. Tudi ostali dve regiji bi bili prizadeti s trajno izgubo površja, saj
prilagoditveni ukrepi ne bi zadostovali. Pri tem je smiselno poudariti, da so možni tudi bolj
pesimistični scenariji, katerih tveganje je preveliko, da bi bili zajeti v disertaciji, a se jih kljub
temu ne da izključiti.
Za preverjanje temeljne hipoteze je bila potrebna velika mera previdnosti, saj za vprašanja
prihodnosti jasni odgovori ne obstajajo. Temeljna hipoteza ne pogojuje oblike selitev, torej ali
gre za podnebne ali katere druge selitve, kar je olajšalo njeno preverjanje. Na osnovi
rezultatov raziskave, ki so pokazali visoko stopnjo interaktivnosti podnebnih in gospodarskih
dejavnikov znotraj obstoječih prostovoljnih selitev, sledi, da obstaja velika verjetnost, da bodo
v prihodnosti podnebne spremembe občutno vplivale na obseg obstoječih selitev. Razen pri
prvem scenariju »stagnacija«, ki je malo verjeten, je pri vseh ostalih scenarijih podnebnih
selitev predvidena rast podnebnih selitev s precejšnjo kvantitativno variabilnostjo. Tako
obstaja velika verjetnost, da se bodo obstoječi notranji selitveni tokovi v naslednjih desetletjih
okrepili. Krepitev obstoječih ruralno-urbanih selitvenih tokov bo posredno povzročila
krepitev mednarodnih selitvenih tokov iz naglo rastočih urbanih središč, ki bodo tudi v regijah
z nizko obalo dobivali medcelinske razsežnosti. Poleg tega obstaja tudi velika verjetnost, da
bo nadaljnje dviganje morske gladine prizadelo koralna otočja, kakršen je Tuvalu, do te mere,
da se bodo prebivalci množično odločali za organizirano prostovoljno izselitev, vendar število
le-teh ne bo predstavljalo problema na globalni ravni.
Kljub navedenim rezultatom raziskave, ki so bili pridobljeni z metodo scenarijev, temeljne
hipoteze ni mogoče niti potrditi niti ovreči, saj metoda scenarijev nima ustrezne empirične
podlage, ki bi podajala jasne odgovore. Stanje v prihodnosti je namreč nepredvidljivo do te
mere, da ge je nemogoče preveriti s katero koli obstoječo znanstveno metodo in bi bile
sleherne morebitne trditve neobjektivne oz. neodgovorne. Scenaristka omogoča le
postavljanje ocen, ki so v precejšnji meri subjektivne in površne. Tekom raziskave se je
izkazalo, da se temeljne hipoteze v nobenem primeru ne da preveriti. Rezultati raziskave o
možnem obsegu in verjetnem poteku razvoja podnebnih selitev v prihodnosti so tako uporabni
zgolj kot koristna informacija ustvarjalcem strategij bodočega družbenega razvoja.
250
6. POVZETEK
Osrednji predmet proučevanja v disertaciji so podnebne selitve. Pri njih gre za tip selitev, kjer
med selitvenimi dejavniki prevladujejo vplivi podnebja. Selitve so rezultat interakcije
številnih po pomenu različnih dejavnikov. Na odločitev za selitev podnebnega selivca v
največji meri vpliva labilno stanje okolja, ki je rezultat podnebnih nihljajev v obliki izrednih
vremenskih dogodkov, kot so suša, tropski ciklon in poplave, ali postopnega spreminjanja
podnebja. V prvem primeru se pojavljajo prisilne podnebne selitve, ki se na najbolj podnebno
ranljivih območjih občasno že pojavljajo, medtem ko gre v drugem primeru za prostovoljne
podnebne selitve, katerih dejavniki so še v senci drugih zlasti gospodarskih dejavnikov in zato
na območjih z nizko obalo še niso prisotne v samostojni obliki.
Podnebne selitve so obstajale že v preteklosti, vendar jih starejše teorije obravnavajo le v
okviru drugih oblik selitev, zlasti gospodarskih. Zaradi tega podnebne selitve še danes niso
natančno definirane. Do težav prihaja že na terminološkem področju. Najbolj sporen je pojem
»podnebni begunci«, ki iz političnih razlogov ni sprejemljiv za razvite države, katere
predstavljajo območja priseljevanja domnevnih podnebnih selivcev. V disertaciji je zato
uporabljen pojem »prisilni podnebni selivci«.
Znanost se s podnebnimi selitvami v večji meri ukvarja šele v zadnjem desetletju, ko je v
znanstvenih krogih prevladalo spoznanje o širših posledicah aktualnih podnebnih sprememb,
ki jih bodo v prihodnjih desetletjih imele na svetovno prebivalstvo. Zato se v znanstvenih
razpravah vse pogosteje pojavljajo ocene o obsegu in značilnostih selitev, ki bi jih povzročile
nadaljnje podnebne spremembe oz. njihove posledice.
Disertacija se posveča proučevanju pojava podnebnih selitev na gosto poseljenih območjih z
nizko obalo s poudarkom na rečnih deltah in koralnih otokih, ki spadajo med podnebno bolj
ranljiva območja na svetu. Med vsemi posledicami podnebnih sprememb je na območjih z
nizko obalo najbolj problematično dviganje morske gladine, ki z drugimi dejavniki ogroža
obstoj tamkajšnjih skupnosti.
V disertaciji je postavljena naslednja temeljna hipoteza: »Dviganje morske gladine, kot
posledica globalnih podnebnih sprememb, bo povzročilo prenaseljenost regij z nizko obalo in
s tem množične selitve medcelinskih razsežnosti«. Za preverjanje slednje je bila uporabljena
metoda scenarijev. Pogoj za izdelavo scenarijev podnebnih selitev za obdobje do konca 21.
stoletja, je bila proučitev obstoječega stanja podnebnih selitev. Izkazalo se je, da so očitno
prisotne le prisilne podnebne selitve, medtem ko je okrog obstoja prostovoljnih podnebnih
selitev še veliko nejasnosti. Da bi v prihodnosti prišlo do množičnega pojava podnebnih
selitev je v veliki meri odvisno od razvoja prostovoljnih selitev, saj imajo prisilne selitve nižjo
stopnjo selektivnosti, so kratkotrajne in manj obsežne. Za preverjanje obstoja prostovoljnih
podnebnih selitev je bila postavljena naslednja pomožna hipoteza: »V podnebno najbolj
ranljivih regijah z nizko obalo so znotraj obstoječih selitvenih tokov že prisotne prostovoljne
podnebne selitve«. Ni namreč še povsem jasno v kolikšni meri podnebni dejavniki vplivajo na
obstoječe selitvene tokove. Ali pri prostovoljnem odločanju posameznika za selitev podnebni
selitveni dejavniki že prevladujejo ali pa so še vedno v senci gospodarskih selitvenih
dejavnikov?
Za proučevanje morebitnih obstoječih podnebnih selitev so bile izbrane tri vzorčne regije, ki
so med območji z nizko obalo najbolj izpostavljene dviganju morske gladine in drugim
posledicam podnebnih sprememb. To so koralno otočje Tuvalu v Tihem oceanu in dve gosto
poseljeni rečni delti: delta Nila v Egiptu ter delta Gangesa in Bramaputre v Bangladešu. Vse
tri vzorčne regije so zelo ranljive na posledice podnebnih sprememb, vendar imajo različni
dejavniki ranljivosti v njih različen pomen. Za vsako regijo posebej je opravljena analiza
obstoječih oblik selitvenega gibanja, selitvenih dejavnikov in prilagoditvene zmogljivosti
prebivalstva.
251
Rezultati raziskave so pokazali, da na otočju Tuvalu podnebne selitve še niso razvite. Izredna
majhnost in labilnost površja povečujeta izpostavljenost in občutljivost okolja na posledice
podnebnih sprememb. Po drugi strani je prilagoditvena zmogljivost prebivalstva velika in
dobro podprta s strani mednarodne skupnosti. Kljub temu ima med vsemi vzorčnimi regijami
Tuvalu najmanjše možnosti dolgoročnega obstoja, a hkrati zaradi svoje majhnosti regija ne
predstavlja globalnega problema. Prebivalstvo je do izseljevanja zadržano, saj je v njem
razširjen stereotip o lagodnem življenju na otočju, ki ga vsaj zaenkrat podnebne spremembe v
večji meri ne ogrožajo. V strokovni javnosti razširjeno mnenje o pojavu prvih prostovoljnih
podnebnih selivcev ravno iz omenjene otoške države je nastalo zaradi obstoja možnosti trajne
potopitve velikega dela površja. Danes sicer redki izseljenci zapuščajo državo zaradi
izobraževanja ali boljšega zaslužka in večina med njimi se čez čas vrne.
Tudi na območju delte Nila se podnebne selitve še ne pojavljajo. Na območju regije obstajajo
izrazito neugodni družbeni dejavniki ranljivosti, kot sta hitra demografska rast in politična
nestabilnost. Zelo pomemben dejavnik ranljivosti je tudi prostorska omejenost življenjskega
prostora prebivalstva, ki omejuje razvoj notranjih selitev. Prednost regije sta nedvomno večja
gospodarska moč države in relativno ugoden geostrateški položaj ob Sredozemskem morju.
Regija predstavlja žarišče okoljske labilnosti v neposredni bližini Evropske unije, kar
povečuje verjetnost njenega aktivnega vključevanja v reševanje problema. Dviganje morske
gladine ogroža prebivalstvo obalnih območij regije, kjer se življenjski pogoji naglo slabšajo,
vendar so obalna mesta, kot sta Aleksandrija in Port Said, med največjimi gospodarskimi
središči v državi, tako da uspešno nudijo delo propadlim kmetom iz zaledja. Vseeno so ocene
okoljskega stanja v prihodnjih desetletjih zaradi vse večjega krčenja osnovnih naravnih virov
negativne. Degradacija okolja na območju delte je bolj rezultat neustreznega ravnanja z
naravnimi viri kot vplivov podnebnih sprememb. Okoljski selivci z območij, ki so
prekomerno izpostavljena zaslanjevanju tal in sušam, se vključujejo v ruralno-urbane
selitvene tokove v marginalna naselja Kaira in ruralno-ruralne selitvene tokove v na novo
pridobljena kmetijska območja na obrobju puščave. Priseljenci so nad stanjem na območju
priseljevanja praviloma razočarani in se pogosto vračajo na območje izseljevanja. Mednarodni
selitveni tokovi vključujejo bodisi izobražence, ki se selijo v razvite zahodne države, bodisi
selivce, ki odhajajo na začasno delo v zalivske države. Tako prvi kot drugi pošiljajo svojcem
nakazila, ki predstavljajo pomemben vir preživetja revnih gospodinjstev.
V delti Gangesa in Bramaputre se za razliko od ostalih dveh regij podnebne selitve že
pojavljajo, a le v obliki prisilnih podnebnih selitev, medtem ko prostovoljne podnebne selitve
tudi v tem primeru še niso prisotne. Prednosti regije so: ugodna gospodarska rast, visoka
stopnja družbene organiziranosti in solidarnosti ter v tem, da ima še nekaj redko poseljenih
območij. Po drugi strani ima regija med vsemi vzorčnimi regijami najbolj revno in
neizobraženo prebivalstvo. Slabosti regije so še: krhka politična stabilnost, prenaseljenost in
izpostavljenost okolja delovanju tropskih ciklonov. Ob prevladujočih gospodarskih vzrokih
selitev se v veliki meri pojavljajo politični vzroki, saj je Bangladeš prizorišče trajne verske
nestrpnosti. Tako so v ozadju reševanja okoljskega vprašanja prisotni politični motivi tako v
smislu naseljevanja pripadnikov muslimanske večine v hribovje jugovzhodnega dela države
kot izseljevanja hinduistov v sosednjo Indijo. Ruralno-urbane selitve se pojavljajo v glavnem
med najrevnejšimi prebivalci, ki so življenjsko odvisni od razpoložljivih naravnih virov v
lokalnem okolju, vendar tudi pri njih prevladujejo gospodarski selitveni motivi, ki izhajajo iz
neprimerno urejenih posestniških odnosov in neustreznega ravnanja veleposestnikov. Slednji
z opuščanjem tradicionalnih kulturnih rastlin in uvajanjem oblik intenzivne kmetijske
proizvodnje, kot je gojenje škampov, povečujejo revščino v regiji, ki predstavlja prevladujoči
selitveni dejavnik odbijanja.
Posebna pozornost je v disertaciji namenjena okraju Shyamnagar v Bangladešu, kjer je bila
opravljena terenska raziskava. Za ciljno skupino so bili izbrani morebitni podnebni selivci in
252
očividci tropskega ciklona Aila, ki je leta 2009 prizadel naselja ob rečnih rokavih na robu
gozda Sundarban. Prebivalstvo se je po nekaj tednih izrednih razmer začelo množično
izseljevati na varnejša območja, hkrati pa so se okrepili ruralno-urbani selitveni tokovi v
bližnja mesta in celo v Dako in Indijo. Kljub temu do selitev večjih mednarodnih razsežnosti
ni prišlo. Notranji selitveni tokovi so po nekaj mesecih začeli slabeti in se končno ustalili na
običajni ravni. Devetdnevno terensko delo je bilo izvedeno v času obiska Bangladeša med 20.
oktobrom in 10. novembrom 2012 v sodelovanju s tamkajšnjim Karitasom (angl. Caritas
Bangladesh), ki mi je nudil logistično in strokovno podporo. Za potrebe terenskega dela je
bila sestavljena petčlanska delovna skupina, v katero so bili vključeni trije aktivisti Karitasa in
zunanji sodelavec. V vzorec anketiranja so bili zajeti prebivalci desetih najbolj ranljivih
naselij, med katerimi je bilo izpolnjeno 126 anket in opravljenih 20 intervjujev. Poleg tega je
bilo zbrano precej slikovnega gradiva. V Daki, Khulni in Shyamnagarju je bilo opravljeno še
11 intervjujev z aktivisti Karitasa in drugih nevladnih organizacij ter univerzitetnimi
profesorji, strokovnjaki s področja predmeta raziskave. V osrednji knjižnici Karitasa v Daki in
univerzitetni knjižnici v Khulni je bilo pregledano statistično gradivo za okraj Shyamnagar in
literatura predhodnih raziskav v Bangladešu. Po opravljenem terenskem delu je sledila
analitična obdelava pridobljenih podatkov in primerjava z rezultati podobnih raziskav po
svetu. Tudi rezultati terenske raziskave v okraju Shyamnagar, ti predstavljajo osrednji del
doktorske disertacije, so pokazali, da se na območjih z nizko obalo podnebne selitve
pojavljajo le v obliki prisilnih, saj prostovoljne še niso razvite. Pri odločitvi za selitev imajo
okoljski problemi vključno s posledicami podnebnih sprememb zaenkrat le obrobni pomen
celo na podnebno najbolj ranljivih območjih sveta, kakršen je okraj Shyamnagar. Člani
marginalnih skupnosti so tako revni, da jih pri življenjskih odločitvah vodi boj za preživetje.
Poleg tega je labilno stanje okolja bolj kot posledica podnebnih sprememb rezultat
neustreznega ravnanja lokalne skupnosti. Ruralno-urbane selitve iz ranljivih območij so v prvi
vrsti posledica gospodarske preobrazbe podeželja, ki spremlja prehod iz agrarne v industrijsko
družbo. Pomen spreminjanja podnebja je pri tem postranski, zato je verjetnost eksodusa žrtev
podnebnih sprememb na ozemlje tujih držav relativno majhna.
Rezultati raziskave so pokazali, da v vseh treh vzorčnih regijah prostovoljne podnebne selitve
še niso razvite, s čimer je pomožna hipoteza ovržena. Pri prostovoljni odločitvi za selitev
podnebni selitveni dejavniki praviloma nikoli ne prevladajo nad gospodarskimi. Za enkrat
posledice podnebnih sprememb v glavnem učinkujejo le posredno v obliki gospodarskih
težav, ki jih degradacija okolja še dodatno povečuje. Ob tem ostaja nerešeno naslednje
vprašanje: »Ali se prostovoljne podnebne selitve sploh lahko razvijejo v samostojen pojav, ali
pa bodo podnebni selitveni dejavniki vedno v senci gospodarskih?«. Rezultati raziskave so
pokazali, da na območju vzorčnih regij ta oblika selitev, ki je sicer teoretično možna, zaenkrat
ne obstaja.
Po drugi strani se v Bangladešu prisilne podnebne selitve vsaj občasno že pojavljajo in sicer
ob izrednih vremenskih dogodkih. Slednji niso nujno v korelaciji s podnebnimi
spremembami, tako da je zaenkrat nemogoče potrditi, da imajo le-te neposredni vpliv na
razvoj selitvenega gibanja. Podnebne selitve so po svoji naravi še najbolj podobne političnim
selitvam, ki se ravno tako razvijajo na območjih kriznih žarišč. V obeh primerih gre za
prisilne selitve z nizko stopnjo selektivnosti. Ravno podobnost obeh oblik selitev, bi lahko
služila kot dober argument pri uveljavljanju statusa »podnebnih beguncev«, torej bi bila
uveljavitev tega pojma smiselna.
Osrednji cilj disertacije je ocenjevanje možnega poteka razvoja podnebnih selitev v
prihodnosti. Za preverjanje temeljne hipoteze so izdelani štirje scenariji podnebnih selitev
tako na globalni kot na regionalni ravni za vsako vzorčno regijo posebej. Scenariji so
poimenovani glede na intenzivnost rasti podnebnih selitev do konca 21. stoletja in se med
seboj razlikujejo po stopnji blažilnega in prilagoditvenega ukrepanja. Scenariji imajo poleg
253
tega različno stopnjo verjetnosti in družbene sprejemljivosti. Narejeni so na osnovi ocen
scenarijev RCP iz zadnjega IPCC-jevega poročila iz leta 2013.
Rezultati izdelave scenarijev podnebnih selitev za obdobje do konca 21. stoletja so pokazali,
da obstaja velika verjetnost, da bodo na območjih z nizko obalo podnebne selitve pod
vplivom nadaljnjega spreminjanja podnebja prerasle v globalni problem, a le ob naslednjih
pogojih:
 nadaljnja degradacija okolja bi v kombinaciji z vplivi podnebnih sprememb ogrozila
preživetje prebivalstva,
 prizadete države bi postale v celoti prenaseljene in brez ustreznih območij
priseljevanja,
 velik del obalnih območij bi bil trajno potopljen zaradi transgresije morja.
Do množičnih podnebnih selitev bi lahko prišlo v vseh treh vzorčnih regijah, vendar ne po
ocenah vseh scenarijev. Pojav množičnih podnebnih selitev v največji meri predvideva najbolj
pesimističen scenarij »stihija«, ki je sicer malo verjeten, a le zato, ker je časovno omejen z
obdobjem do konca 21. stoletja. Dviganje morske gladine je namreč vztrajen pojav in se bo
verjetno nadaljevalo še v naslednjih stoletjih, torej v obdobju, ki ga scenarijih ne zajemajo. Po
tem scenariju, ki upošteva dvig morske gladine za 1 m, bi se stanje okolja spremenilo do te
mere, da bi bilo izseljevanje neizbežno. Verjetnost scenarija je majhna, ker je malo verjetno,
da človeštvo ob vsem razpoložljivem znanju in tehničnih sposobnostih v prihodnosti ne bi
izvajalo blažilnih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in se spremembam ne
bi prilagajalo. Vsi ostali scenariji predvidevajo dvig morske gladine za ≈ 0,5 m, vendar ob
različnih družbenih okoliščinah. Pri vseh vzorčnih regijah bi bilo še mogoče zadržati val
preseljevanja podnebnih selivcev. Najbolj verjetna sta srednja scenarija »rast« in
»stopnjevanje«, saj predvidevata nadaljevanje sedanjih trendov družbenega prizadevanja za
izvajanje blažilnih in prilagoditvenih ukrepov, medtem ko je prvi scenarij »stagnacija«, ki je
med vsemi najbolj optimističen, manj verjeten, saj predvideva temeljite in nagle pozitivne
spremembe v ravnanju človeštva.
Preverjanje temeljne hipoteze je oteženo zaradi nejasnosti poteka dogodkov v prihodnosti,
zato je pri odgovoru potrebna visoka stopnja previdnosti. Kljub temu je zaradi teže problema
in neugodnih ocen bodočega spreminjanja podnebja prevladala ocena, da obstaja precejšnja
verjetnost, da bodo podnebne selitve na območjih z nizko obalo še v tem stoletju dobile
medcelinske razsežnosti, a z visoko stopnjo prostorske variabilnosti. Pri tem je treba
opozoriti, da ocene pridobljene z metodo scenarijev nimajo ustrezne empirične podlage, zato
ne morejo služiti preverjanju temeljne hipoteze. Tekom raziskave se je namreč izkazalo, da bi
bilo sleherno postavljanje trditev v zvezi s stanjem podnebnih selitev v prihodnosti
neprimerno, zato temeljene hipoteze v nobenem primeru ni mogoče preveriti.
Ob sklenitvi raziskave podnebnih selitev ostajajo odprta še naslednja vprašanja:
 Ali obstajajo podobnosti z morebitnimi podnebnimi selitvami v Sahelu?
 Kakšen je razvoj podnebnih selitev v drugih regijah z nizko obalo?
 Katere dejavnike bi bilo še primerno upoštevati pri izdelavi scenarijev?
 Kakšen naj bi bil ustrezen odziv Evropske unije na problem podnebnih selitev?
254
SUMMARY
Translated by Karmen Berlič and Cristopher Hartley
The main topic of the present dissertation is the study of climate migration, which can be
defined as a migration caused primarily by climatic factors. Migrations are the result of
numerous interacting factors, which differ in content. People decide to migrate primarily due
to the instability of environmental factors, which are brought about by climatic variations,
either in the form of extreme weather concurrencies like drought, cyclones or floods, or by
gradual climate change. In the first case there is occurrence of involuntary climate
migrations, which are already present occasionally in the most vulnerable areas. In the second
case there is occurrence of voluntary climate migrations, which appear along with other
mostly economical factors and cannot be therefore regarded independently.
Climate migrations existed in the past as well, but they were regarded by the older theories
only as a part of other types of migration, mostly economical. It is for this reason that even
today climate migrations are not thoroughly defined. There are issues with terminology, the
most disputable being “climate fugitives”.
In-depth research of climate migration has been carried out extensively only in the last
decade, after scientists realised the wider consequences of current climate changes that will
affect global population in the coming decades. As a result, researchers are elaborating on
evaluations of the extent and characteristics of migrations caused by further climate change or
their consequences.
This dissertation focuses on climate migration appearances in densely populated areas with
low-lying coastal regions, and deals primarily with river deltas and coral reefs belonging to
more climatically vulnerable areas of the world. One of the most problematic consequences of
climate change in low-lying coastal regions is rising sea levels, which among other factors
endangers local communities.
This dissertation presents the following primary hypothesis: “Sea level rise as a consequence
of the global climate change will cause overpopulation in the regions with low-lying coastal
regions and thereby massive intercontinental migrations.« The scenario methodology was
applied in order to test the hypothesis. To apply the scenarios to climate migrations for the
period until the end of 21st century, a study of the current situation of climate migration was
necessary. It was established by the study that only involuntary migrations were present,
while there were many misperceptions regarding the existence of voluntary climate
migrations. Massive occurrence of climate migration in the future depends largely on
voluntary climate migrations, as the involuntary migrations show lower level of selectivity,
shorter duration and rare occurrence rates. To test the presence of voluntary climate
migration the following hypothesis has been set: “Voluntary climate migration is already
present in the existing migrating tendencies of the population in the most climatically
vulnerable regions with low-lying coastal regions.” It is not yet completely clear to what
extent the climate factors affect the existing migration flow. Are climate factors the
dominating elements when taking decision on voluntary migration, or are they still
overshadowed by social causes of migration?
To study the potential existing climate migration three regional samples with low-lying
coastal regions were selected, which are subject to the most extreme sea level rise and other
consequences of climate change. These are: The Coral Tuvalu Islands in the Pacific and two
densely populated river deltas: The Nile delta and the Ganges and Brahmaputra delta in
Bangladesh. All three model regions are highly vulnerable, but they have a different set of
vulnerability factors within their various definitions. For each region a separate analysis of the
existing forms of the migration flow, of the migration factors and of the adaptive capability of
population has been performed.
255
The results of the study have shown that climate migrations in the Tuvalu Islands have not
been developed yet. A considerably small and unstable surface area, increases the exposure
and vulnerability of the environment to the consequences of climate change. On the other
hand, the adaptive capacity of social community is large and internationally well supported.
Nevertheless, Tuvalu has the lowest chance of long-term existence when compared with the
other model regions, but due to its small size it does not represent a global problem. The
population there also shows resistance towards going abroad, because there is a stereotype of
the leisurely life in the islands, which for now is not critically affected by climate change.
General opinion about the possibility of the first climate migrants from Tuvalu has resulted
from the existence of the probability that the whole archipelago could be permanently
submerged. Rare emigrants leave the country to gain a tertiary education or to achieve better
earnings and the majority of them over time re-migrate.
The Nile Delta is also not yet characterized by the climate migrations. This region has highly
unfavourable social vulnerability factors such as rapid population growth, and political
instability. A very negative vulnerability factor is also a limited amount of habitable space
geographically, which limits the development of internal migration. The advantages of the
region are certainly, a stronger economy and a relatively favourable Mediterranean geostrategic position on the Mediterranean Coast. However, the region represents a real
"environmental time bomb" in the immediate vicinity of the European Union, which increases
the possibility of its intervention in solving the problem. The sea level rise threatens
populations of the coastal areas in the region, where living conditions rapidly deteriorate, but
coastal cities such as Alexandria and Port Said, one of the largest economic centres in the
country, successfully offer jobs to failed farmers from the hinterland. However, the forecast
for the future of these areas is rather pessimistic, due to increasing contraction of basic natural
resources. Environmental degradation in the Nile Delta is more the result of mindless
mismanagement of natural resources than that of the effect of climate change. Environmental
migrants from areas which are heavily exposed to soil salinisation and drought are involved in
the rural-to-urban migration flows to the slums of Cairo and in rural-to-rural migration flows
found in the newly acquired agricultural areas on the edge of the desert. Immigrants are
generally frustrated about conditions in the area of immigration and they often re-migrate.
International migration flows involve the intellectuals who migrate to developed Western
countries and the labourers who migrate for temporary work to the Gulf countries. They both
send remittances to their relatives, which constitute an important source of livelihood to poor
households.
The Ganges and Brahmaputra Delta differ from the other two model regions in that climate
migration is already present here, however only in the form of forced climate migration,
whilst voluntary climate migration is still undetectable. Advantages of the region are
favourable economic growth, a high level of social organization and solidarity and also its
sparsely populated territories, which direct its internal migratory flows. On the other hand, the
region has the poorest and least educated population. The disadvantages are its fragile
political stability, overpopulation and environmental exposure to cyclones. Besides the
prevailing economic reasons there are predominant political reasons emerging as Bangladesh
is the scene of permanent inter-religious tensions. In the background of solving environmental
issues lie present political motives in terms of the Muslim migration to the hills in South-East
part of the country or Hindu migration to neighbouring India. Voluntary climate migration
occurs mainly among the poorest people who are still critically dependent on the available
natural resources in the environment. However, even the economic causes of migration are
dominated by inappropriate possessing relations and improper handling of landowners who
abandon traditional crops and introduce intensive forms of agricultural production, such as
256
shrimp farming. In this way they increase poverty in the region, which represents the
dominant migration push factor.
This dissertation pays special attention to the District of Shyamnagar in Bangladesh where the
fieldwork has been carried out. The test group were potential climate migrants who witnessed
Tropical Cyclone Aila firsthand. The cyclone affected settlements along river banks at the
edges of the Sundarban forest. After a few weeks of emergency, population massively
migrated to the safer areas. The currents of rural-to-urban migration to nearby cities and even
to Dhaka or India intensified as well. However, a major international migration of climate
refugees did not occur. Internal migration flows began to slow down after few months and
eventually stabilized at a normal level.
The fieldwork was carried out during a Bangladesh visit between 20 October and 10
November 2012. It was supported by the local Caritas office, which provided logistic support
and expertise. A five-man team was set up for the fieldwork purposes, which comprised of
three Caritas activists and an independent co-worker. The questionnaire sample was given to
inhabitants of the ten most vulnerable settlements and amounted to 126 filled-in
questionnaires and 20 interviews. A good amount of photographic material was also collected.
An additional 11 interviews with Caritas activists and other NGOs and university professors
were held in Daka, Khulna and Shyamnagar. Statistical data for the Shyamnagar area, and the
preliminary research literature on the topic has been reviewed in Khulna University Library
and in the Caritas Central Library in Daka. The fieldwork was followed by data analysis and
comparison with similar research results from around the world. The results obtained on field
research in the District of Shyamnagar, which is the focal point of the dissertation, show that
climate migrations appear only in the form of forced climate migrations, because voluntary
climate migrations had not developed yet. Environmental problems including climate change
effects have only marginal influence on migration decisions, even in the most climatevulnerable areas of the world like Shyamnagar. Members of marginalized communities are so
poor that the fight for survival dominates their life choices. Unstable environment is mainly
due to improper local interventions. Causes of rural-to-urban migration from vulnerable areas
should primarily be looked for in the economic transformation of rural areas, which
accompanies the transition from agrarian to industrial society. Impacts of climate change in
the low-lying coastal areas currently play a minor role and fear of exodus of climate migrants
in the international dimension is, for now, negligible.
The obtained results show that in all three model regions voluntary climate migrations had not
developed yet, therefore the supporting hypothesis must be dismissed. In the decision to
migrate, climate migration factors normally remain in the shadow of the economic ones.
Currently, the consequences of the climate change have only an indirect effect in the form of
economical problems, which are additionally aggravated by environmental degradation. The
following question remains open:”Can voluntary climate migrations ever appear as separate
phenomena or will they remain in the shadow of the economic factors?” The study shows that
for the time being voluntary climate migrations, which in theory seem logical, do not exist in
the model regions.
However, Bangladesh experiences occasional forced climate migrations, which happen along
with the natural disasters caused by extreme weather conditions. These are not necessarily
related to the climate change, therefore currently it cannot be confirmed that weather
conditions directly influence the migration flows. Climate change migrations are in their
nature similar to political migrations, which also appear in the crisis areas. Both instances are
cases of forced climate migrations with a low level of selectivity. It is exactly the similarity
between these two forms of migrations that could be viewed as a good argument for justifying
the status of a “climate refugee” and confirms that the use of the term is sensible.
257
The main objective of this dissertation is the assessment of the potential for future
development of climate migrations. In order to test the set the primary hypothesis, four
scenarios of climate migrations on the global as well as on the regional level have been
developed separately for each model region. Scenarios have been named after the climate
migration growth intensity until the end of the 21st century and differ in the level of mitigation
and adaptive actions. Scenarios also have different levels of probability and social
acceptability. They are based on the evaluations of the RCP scenarios found in the last IPCC
report, which was published in 2013.
The results of the established scenarios for the period until the end of the 21 st century show
that there is a high probability that due to the further climate change, migrations in the lowlying coastal areas will develop into a global problem by the end of the century, but only
under the following conditions:
 Further environmental degradation combined with the effects of climate change would
threaten the survival of the population,
 Affected countries would become completely overpopulated and devoid of
uninhabited land for resettlement of the population,
 Small island states would lose most of their territory due to the transgression of the
sea.
Mass climate migrations could appear in all three model regions, but not on projections of all
possible scenarios. Maximum likelihood of the occurrence of mass climate migration has the
most pessimistic scenario "uncontrollability", which is unlikely, but only because it is timed
to the end of the 21st century. Sea level rise is very persistent and it is likely to continue for
the next few centuries, a timescale which the scenarios do not include. In this scenario, which
represents a sea level rise of 1 m, the environmental state would change to the point where
migration would become inevitable. The probability of the scenario may be small, as it is
unlikely that humanity with all available knowledge and technical skills will not implement
mitigation circumstances restructuring towards a low carbon society. All other scenarios
predict a sea level rise of about 0.5 m, but with different social circumstances. In all model
regions it would be still possible to prevent the wave of climate migration. Most likely are the
medium scenarios "growth" and "escalation", because they provide for the continuation of
existing trends of social efforts to implement mitigation and adaptation measures, while the
first scenario, "stagnation", which is the most optimistic is less likely, because it provides for
rapid shifts in the direction of the transformation to a low carbon society. Verification of the
primary hypothesis is not straight forward as the events in the future cannot be foreseen and
therefore it must be dealt with extreme care. Nevertheless, the issue is serious and the
prospects for the future of climate change rather negative, therefore it is estimated that there is
a substantial likelihood that climate migration in the low-lying coastal regions will escalate
into the international dimension in this very century, but with a high level of spatial
variability. Moreover, as there is no sufficient foundation for the evaluations obtained by the
scenario method, they cannot be used to verify the primary hypothesis. It was established
during the research that any conclusions drawn about the future climate migration would be
inappropriate, therefore the primary hypothesis cannot be verified in any case.
At the conclusion of the research on climate migration the following issues remain open:
 Are there any similarities to the potential climate migrations in Sahel?
 What kind of climate migration is occurring in similar low-lying coastal regions?
 What other climate migration factors would be appropriate to include into the
scenarios?
 Which appropriate responses of the European Union would be suitable on the issue of
climate migration?
258
VIRI IN LITERATURA
Abrar, C.R. in Azad, S.N., 2004. Coping with displacement: riverbank erosion in north-west
Bangladesh. University Press Ltd, Daka, 132 str.
Adger, W. N., Huq, S., Brown, K., Conway, C., Hulme, M., 2003. Adaptation to Climate
Change in the Developing World. Progress in Development Studies, 3, str. 179–195.
Afifi, T., 2011. Stealth Environmental Influences on Economic Migration in Egypt.
Discussion Paper Series No.1, Africa Intiative and The Centre for International Governance
Innovation – CIGI, Waterloo, 20 str. URL:
http://www.cigionline.org/sites/default/files/no1%20rebrand_1.pdf (Citirano 15. 12. 2013).
Afsar, R., 2000. Rural-Urban Migration in Bangladesh. The University Press Limited, Daka,
290 str.
Agrawala, S., Moehner, A., El Raey, M., Conway, D., Aalst, M., Hagenstad, M., Smith, J.,
2004. Develpmnet and Climate Change in Egypt: Focus on Coastal Resources and the Nile.
Environment Directorate and Environment Policy Committee, OECD, Pariz, 68 str. URL:
http://www.oecd.org/environment/cc/33330510.pdf (Citirano 12. 11. 2013).
Ahmed, N., 2012. Post Cyclone Chalenges of Relief & Rehabilitation Operation in Coastal
Areas. URL:
http://ions.gov.in/sites/default/files/Papers%20presented%20during%20seminar9.pdf
(Citirano 30. 11. 2012).
Ahmed, R., Shamsuddin, S. D., 2011. Climate Change: Issues and Perspectives for
Bangladesh. Shahitya Prakash, Daka, 95 str.
Altbach, P. G., 2004. Higher Education Crosses Borders, Change: The Magazine of Higher
Learning, 36, 2, Philadelphia, str. 18–24. URL:
http://pdf/research/Higher%20Education%20Crosses%20Borders-%20Change.pdf (Citirano
12. 10. 2012).
APN, 2004. The Mega-Deltas of Asia: A conceptual Model and its Application to Future
Delta Vulnerability. Asia-Pacific Network for Global Change Research, 71 str. URL:
www.apn-gcr.org/.../4ae5a833112413abad1b9241270b0... (Citirano 16. 11. 2013).
Barnett, J., 2001. Adapting to Climate Change in Pacific Island Countries: the Problem of
Uncertain. World Developement, 29, str. 977–993. URL:
http://www.sustainable.unimelb.edu.au/files/mssi/Barnett_Adapting-to-climate-change-inPacific-countries-2001_67062.pdf (Citirano 5. 1. 2013).
Barnett, J., Adger, N., 2003. Climate Dangeres and Atoll Countries. Climatic Change, 61, str.
321–337. URL:
http://moodle.hampshire.edu/pluginfile.php/17765/mod_resource/content/0/Barnett%20%20A
dger%20-%20Climate%20Dangers%20%20Atoll%20Nations.pdf (Citirano 9. 2. 2013).
259
Barnett, J., Adger, N., 2005. Security and Climate Change: Towards an Improved
Understanding. Human Security and Climate Change workshop, Oslo. URL:
http://www.gechs.org/downloads/holmen/Barnett_Adger.pdf (Citirano 27. 9. 2011).
Bashir, S., 2007. Trends in International Trade in Higher Education: Implications and Options
for Developing Countries. World Bank, Washington. URL:
http://siteresources.worldbank.org/EDUCATION/Resources/2782001099079877269/547664-1099079956815/WPS6_Intl_trade_higherEdu.pdf (Citirano 7. 10.
2013).
Belt, D., 2011. Preteča ujma. National Geographic Slovenija, IV, 5, Založba Rokus Klett,
d.o.o., Ljubljana, str. 52–77.
Bergant, K., 2012. Podnebne spremembe v prihodnosti in negotovost njihovih napovedi.
Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 83–91.
Bevc, M., 2000. Meddržavne selitve in imigrantska politika v razvitih državah s poudarkom
na državah EZ. IB revija, XXXIV, 2, Ljubljana, str. 72–88.
Black, R., 2001. Environmental Refugees: Myth or Reality. UNHCR New Issues in Refugee
Research Working Paper, 34, UNHCR, Ženeva.
Black, R., Kniveton, D., Skeldon, R., Coppard, D., Murata, A., Schmidt-Verkerk, K., 2008.
Demograpfics and Climate Change: Future Trends and Policy Implications for Migrations.
University of Sussex - Development Research Centre on Migration, Globalisation and
Poverty, Brighton. URL:
http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-T27.pdf (Citirano 7. 3. 2010).
Boano, C., 2008. FMO Research Guide on Climate change and displacement. Forced
Migration Online (FMO), University of Oxford, Oxford. URL:
http://www.forcedmigration.org/guides/fmo046 (Citirano 15. 10. 2013).
Boyle, P., Halfacree, K., Robinson, V., 1998. Exploring Contemporary Migration. Addison
Wesley Longman, New York, 282 str.
Bračič, V., 1983. Sodobni svet 1. Založba Obzorja, Maribor, str. 98–139.
Brown, O., 2007. Climate Change and Forced Migration: Observations, Projections and
Implications. Human Development Report Office Occasional Paper, 2007/17, UN
Development Programme, New York. URL:
http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr2007-8/papers/brown_oli.pdf (Citirano 22. 10. 2011).
Brown. O., 2008. Migration and Climate Change. International Organization for Migration,
Ženeva. URL:
http://publications.iom.int/bookstore/free/MRS-31_EN.pdf (Citirano 19. 9. 2012).
Bruns, B., Mingat, A., Rkotomalala, R., 2003. Achieving Universal Primary Education by
2012: A Chance for Every Child, World Bank, Washington. URL:
http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/EXTEDUCATION/0,,contentMD
260
K:20225533~menuPK:540090~pagePK:148956~piPK:216618~theSitePK:282386~isCURL:
Y,00.html (Citirano 13. 9. 2013).
Buckley, R., 2002. Millions of Migrants: Seeking Asylum and A Better Life. Understanding
Global Issues, Cheltenham, 18 str.
Byravan, S., Rajan, S., 2005. Immigration could easy change impact. URL:
http://www.nature.com (Citirano 28. 9. 2011).
Chambers, A., Chambers, K., 2007. Five takes on climate and cultural change in Tuvalu. The
Contemporary Pacific, 19, 1, University of Hawaii Press, Manoa - Honolulu.
Clammer, J., 1979. Ljudstva sveta 1. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 316–329.
Collyer, M., 2004. The Delvelopment Impact of Temporary International Labour Migration
on Southern Mediterranean Sending Countries: Contastic examples of Marocco and Egipt.
Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 54 str.
URL:
http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-T6.pdf (Citirano 17. 12. 2012)
Connell, J., 2003. Losing ground? Tuvalu, the greenhouse effect and the garbage can. Asia
Pacific Viewpoint, 44, 2. URL:
http://onlinelibrary.wiley.com (Citirano 1. 10. 2011).
Connell, J. in Conway, D., 2000. Migration and remittances in island microstates: A
comparative perspective on the South Pacific and the Caribbean. International Journal of
Urban and Regional Research, 24, 1. URL: http://www.ijurr.org (Citirano 5. 10. 2011).
Cruz, R. V., idr., 2007. Asia - Climate Change 2007: Impacts, Adaptation and Vulnerability.
Contribution of Working group II to the FAR of the IPCC, Cambridge University Press,
Cambridge, str. 469–506.
De Blij, H. J., Murphy, A. B., 1998. Human Geography: Culture, Society, and Space, John
Wiley & Sons, Inc., New York, 556 str.
Diamond, J., 2009. Propad civilizacij, Učila International, Tržič, št. 608 str.
Dolinar, M., Bertalanič, R., Demšar, M., Dvoršek, D., Nadbath, M., Pavčič, B., RoethelKovač, M., Vertačnik, G., Vičar, Z., 2010. Spremenljivost podnebja v Sloveniji. Ministrstvo
za okolje in prostor, Agencija RS za okolje, Ljubljana, 12 str. URL:
http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/publications/spremenljivost%20
podnebja.pdf (Citirano 25. 9. 2012).
El Raey, M., 1997. Vulnerability Assessment of the Coastal Zoneof the Nile Delta of Egypt,
to the Impacts of Sea Level Rise. Ocean and Coastal Management, 37, str. 29–40. URL:
http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0964569197000562 (Citirano 7. 10. 2011).
El Raey, M., Dewidar, K., El Hattab, M., 1999. Adaptation to the Impacts of Sea Level Rise
in Egypt. Institute of Graduate Studies and Research, University of Alexandria, Aleksandrija,
12 str. URL: http://www.int-res.com/articles/cr/12_2/c012p117.pdf (Citirano 7. 4. 2013).
261
El Raey, M., 2011. Impact of Sea Level Rise on the Arab Region: Egypt. University of
Alexandria, Aleksandrija, str. 20–27. URL:
http://www.arabclimateinitiative.org/Countries/egypt/ElRaey_Impact_of_Sea_Level_Rise_on
_the_Arab_Region.pdf (Citirano 22. 12. 2013).
El Sayed, K. H., 2010. The Future Impacts of Climate Change on Egiptian Population. URL:
http://www.iussp.org/sites/default/files/event_call_for_papers/Extended%20abstract_Climate
%20change%20in%20Egypt_Khaled%20Hassan_0.pdf (Citirano 17. 11. 2011).
El Sharkawy, H., Rashed, H., Rached, I., 2009. Climate Change: The impacts of Sea level
Rise on Egypt. 45th ISOCARP Congress, 11. str. URL:
http://www.isocarp.net/data/case_studies/1456.pdf (Citirano 7. 12. 2013).
Ericson, J. P., Vorosmarty, C. J., Dingman, S. L., Ward, L. G. in Meybeck, M., 2006.
Effective Sea Level Rise and Deltas: Causes of Change and Human Dimension Implications.
Global Planet Change, 50, str. 63–82. URL:
http://ccom.unh.edu/sites/default/files/publications/Ericson_2005_GPC_Effective_sealevel_rise_and_deltas.pdf (Citirano 7. 9. 2011).
Eurosion, 2004. Living with Coastal Erosion in Europe: Sediment and Space for
Sustainability. Major Findings and Policy Recommendation of the Eurosion Project, 1,
Directorate General Environment, European Commision, 54 str.
URL: http://www.eurosion.org/reports-online/part1.pdf (Citirano 13. 12. 2012).
Farbotko, C., 2005. Tuvalu and climate change: constructions of environmental displacement
in the Sydney Morning Herald. Geografiska Annaler, B 87, 4, Swedish Society for
Anthropology and Geography, Štokholm.
FAO, 2004.: Chalenges and Emerging Issues in Agriculture, Forestry and Fisheries. Interregional Conference on Small Island Developing States, FAO & SIDS, Bahami, 26.–30. 1.
2004, Rim. URL: http://www.fao.org/docrep/006/Y5203E/Y5203E00.HTM (Citirano 17. 12.
2012).
FAO, 2008. Climate Change and Food Security in Pacific Island Countries, Rim. URL:
http://www.fao.org/climatechange/17003-02529d2a5afee62cce0e70d2d38e1e273.pdf
Fiedel, S., 1992. Prehistory of the Americas. Cambridge University Preess, London.
Gain, P., Moral, S., Raj, P., Sircar, L., 1998. Bangladesh Environment: Facing the 21st
Century. Society for Environment and Human Development, Daka, 340 str.
Gemenne, F., Shen, S., 2009. Environmental Change and Forced Migration Scenarios: Tuvalu
and New Zealand. EACH-FOR, 32 str. URL: www.ehs.unu.edu/file/download/7739.pdf
(Citirano 6. 1. 2014).
GIC, 2008. Tuvalu Country Study Guide. Global Investment Center, Washington.
Goldin, I., Cameron, G., Balarajan, M., 2011. Exceptional People: How Migration Shaped
Our World and Will Define Our Future. Princeton University Press, Princeton, 371 str.
262
Gore, A., 2007. Neprijetna resnica. Mladinska knjiga, Ljubljana, 327 str.
Gordon, M., M., 1964. Assimilation in American Life: The Role of Race, Religion, and
National Origins. Oxford University Press, New York.
Gould , W. T. S., 2009. Population and Development. Routledge, New York, 299 str.
Government of Bangladesh, 1994. Vulnerability of Bangladesh to Climate Change and Sea
Level Rise: Cocepts and Tools for Calculating Risk in Integrated Coastal Zone Management.
Tehnical Report, Ministry of Environment and Forests, Daka.
Grabska, K., 2006. Who Asked Them Anyway? Rights, Policies and Wellbeing of Refugees
in Egypt. Forced Migration and Refugee Studies, American University in Cairo, Kairo, 60 str.
URL:
http://www.migrationdrc.org/publications/research_reports/Kasia_Egypt_Research_ReportED
ITED.pdf (Citirano 13. 3. 2011).
Grothmann, T., Patt, A., 2005. Adaptive capacity and human cognition: The process of
individual adaptation to climate change. Global Environmental Change – Human and Policy
Dimensions, 15, 3, Amsterdam. URL: http://www.sciencedirect.com (Citirano 16. 9. 2011).
Hajkowicz, S., 2006. Coast Scenario for Coastal Water Pollution in a Small Islands Nation: a
Case Study from the Cook Islands. Coastal Management, 34, str. 369–389. URL:
http://www.ingentaconnect.com/content/tandf/ucmg/2006/00000034/00000004/art00002
(Citirano 3. 12. 2012).
Hardy, J. T., 2004. Climate Change: Causes, Effects and Solutions. John Wiley & Sons Ltd.,
Chichester.
Haton, T. J., Williamson, J. G., 1994. What Drove the Mass Migrations from Europe in the
Late Nineteenth Century. Population and Development Review, 20, 3, str. 533–557.
Haws, M., 2012. Asia Environmental Field Support: State of Climate Change Vulnerability
and Adaptation in Selected Pacific Island Nations. International Resources Group,
Washington, 93 str.
Hayden, T., 2006. Uničujoči tropski cikloni. National Geographic Slovenija, I, 8, Založba
Rokus Klett, Ljubljana.
Heršak, E., 2000. Migracije u drevnosti (Doktorska disertacija). Sveučilište u Zagrebu,
Zagreb.
HRW, 2010. »Trigger Happy« Excessive Use of Force by Indian Troops at the Bangladesh
Border. Human Rights Watch, New York. URL:
http://www.hrw.org/sites/default/files/reports/Bangladesh_1210_web.pdf Citirano (10. 12.
2013).
Huhne, C. in Slingo, J., 2011. Climate: Observations, Projections and Impacts – Egypt. Met
Office, Devon, 128 str. URL: http://www.metoffice.gov.uk/media/pdf/4/j/Egypt.pdf (Citirano
17. 12. 2013).
263
IMF, 2013. World Economic Outlook Database: April 2013. International Monetary Fund.
URL:
http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2013/01/weodata/weorept.aspx?... (Citirano 14. 9.
2013).
IOM, 2005. World Migration 2005: Cost and Benefits of International Migration.
International Organisation for Migration, Ženeva. URL:
http://publications.iom.int/bookstore/free/wmr_2005.pdf (Citirano 15.9. 2012).
IOM, 2008. World Migration 2008: Managing Labor Mobility in the Evolving Global
Economy. International Organisation for Migration, Ženeva. URL:
http://publications.iom.int/bookstore/free/WMR_1.pdf (Citirano 12. 9. 2013).
IPCC, 2007a. Climate Change 2007: The Phisical Science Basis. Contribution of Working
Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change,
Cambridge University Press, Cambridge, 996 str.
IPCC, 2007b. Climate Change 2007: Impacts, Adaptation and Vulnerability. Contribution of
Working Group II to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on
Climate Change, Cambridge University Press, Cambridge, 976 str.
IPCC, 2013a. Climate Change 2013: The Phisical Science Basis. Contribution of Working
Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change,
Štokholm, 177 str. URL:
http://www.climatechange2013.org/images/uploads/WGIAR5_WGI12Doc2b_FinalDraft_Chapter12.pdf (Citirano 12. 11. 2013).
IPCC, 2013b. Climate Change 2013: The Phisical Science Basis. Contribution of Working
Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change,
Štokholm, 124 str. URL:
http://www.climatechange2013.org/images/uploads/WGIAR5_WGI12Doc2b_FinalDraft_Chapter13.pdf (Citirano 12. 11. 2013).
ISDR, 2004. Living with Risk: A Global Review of Disaster Reduction Initiatives.
International Strategy for Disaster Reduction (ISDR). URL:
http://www.unisdr.org/files/657_lwr1.pdf (Citirano 12. 9. 2012).
IUCN, 2008. Species susceptibility to climate change impacts. International Union for
Conservation of Nature.
URL: http://cms-data.iucn.org/downloads/climate_change_and_species.pdf (Citirano 15. 12.
2009).
IUCN, UNEP, UNU, 2009. Biodiversity Conservation and Responce to Climate Variability at
Community Level. International Union for Conservation of Nature, UN Environment
Programme, UN University, Daka. URL:
http://data.iucn.org/dbtw-wpd/edocs/2009-055.pdf (Citirano 20. 12. 2012).
Jacobson, M., Charlson, R. J., Rodhe, H., Orians, G. H., 2000. Earth System Science: From
Biogeochemical Cycles to Global Changes. Elsevier Academic Press, London, 527 str.
264
Jones, R. G., Noguer, M., Hassell, D. C., Hudson, D., Wilson, S. S., Jenkins, G. J., Mitchell,
J. F. B., 2004. Generating high resolution climate change scenarios using PRECIS. Met
Office Hadley Centre, Exeter, 40 str. URL:
http://www.metoffice.gov.uk/media/pdf/6/5/PRECIS_Handbook.pdf (Citirano 30. 5. 2013).
Kajfež Bogataj, L., 2008. Kaj nam prinašajo podnebne spremembe?. Pedagoški inštitut,
Ljubljana, 134 str.
Kajfež Bogataj, L., 2012. Vroči novi svet. Cankarjeva založba, Ljubljana, 211 str.
Klemenčič, M., 2007. Migrations in History. Immigration and emigration in historical
perspective, Edizioni Plus, Pisa University Press, Piza, str. 27–54.
Klinar, P., 1985. Mednarodne migracije v kriznih razmerah. Založba obzorja, Maribor, 212
str.
Klinar, P., 1976. Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči
odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Založba obzorja, Maribor, 26
str.
Knight, S., 2009. The Human Tsunami. Financial Times, London. URL:
http://www.ft.com/intl/world/africa (Citirano 19. 6. 2010).
Kočar, J., 2012. Otočje Tuvalu kot primer ranljivosti atolov na dviganje morske gladine
zaradi podnebnih sprememb. Geografija v šoli, XXI, 3, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, str.
55–62.
Kočar, J., 2013a. Problem podnebnih selitev na primeru ljudstva Munda v Bangladešu.
Geografija v šoli, XXII, 1, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, str. 67–77.
Kočar, J., 2013b. Podnebne selitve v okraju Shyamanagar v Bangladešu. Dve domovini, 38,
Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Ljubljana, str. 113–128.
Kolbert, E., 2011. Zaradi izpustov ogljika se spreminjajo tudi morja. National Geographic
Slovenija, VI, 4, Založba Rokus Klett, Ljubljana, str. 96–117.
Kos, D., 1998. Sociološki vidiki v republiškem prostorskem planu, Fakulteta za družbene
vede, Ljubljana.
Kozinc, D., 2008. Pravili so jim Aleksandrinke. Educa, Ljubljana.
Kralj, A., 2008. Nepovabljeni: Globalizacija, nacionalizem in migracije, Založba Annales,
Koper, 255 str.
Krušič, M., 1985. Leksikon Cankarjeve založbe: Geografija. Cankarjeva založba, Ljubljana,
272 str.
Lamb, H. H., 1995. Climate, History and the Modern World. Routledge, London, 433 str.
265
Lazrus, H., 2008. Weathering the Waves: Climate Change and Vulnerability in Tuvalu.
University of Washington, Seattle. URL:
http://www.ehs.unu.edu/file/get/4016 (Citirano 6. 1. 2014).
Lee, E., S., 1969. A Theory of Migration. Cambridge University Press, Cambridge.
Lewis, R., 2005. Ecological Engineering for Successful Management and Restoration of
Mangrove Forests. Ecological Engineering, 24, str. 403–418. URL:
http://international-ocean-station.org/download/20100103docs/Art.%202%20Abbadie.pdf
(Citirano 27. 12. 2012).
Lichfield, W., A., 2010. Climate Change Induced Extreme Weathwr Eventsand Sea Level
Rise in Bangladesh Leading to Migration and Conflict. ICE Case Studies, 229 str. URL:
http://www1.american.edu/ted/ice/Bangladesh.html (7. 12. 2013).
Link, P. M., Kominek, J., Scheffran, J., 2012. Impacts of sea level Rise on the Coastal Zones
of Egypt. Working Paper CLISEC-25, University of Hamburg, Hamburg, 15 str. URL:
http://clisec.zmaw.de/fileadmin/user_upload/fks/publications/workingpapers/Working_paper_CLISEC-25.pdf (Citirano 13. 12. 2013).
Lonergan, S., 1998. The Role of Environmental Degradation in Population Displacement.
Environmental Change and Security Project Report, Issue 4. URL:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CDUQFjAB&
url=http%3A%2F%2Fmercury.ethz.ch%2Fserviceengine%2FFiles%2FISN%2F136077%2Fic
Fichaptersect_singledocument%2F97fcdaac-c13b-4826-9829eca10a8a259b%2Fen%2Fch_1.pdf&ei=plBoUs_DDYvOsgbSw4HQDw&usg=AFQjCNEDD
AF18BaSJLJT4KpSXbGYerLxlQ&bvm=bv.55123115,d.Yms (Citirano 17. 9. 2013).
Luers, A. L. in Moser S. C., 2006. Preparing for the impacts of climate change in California:
Opportunities and constraints for adaptation. California Climate Change Center, Sacramento.
URL:
http://www.susannemoser.com/documents/Luers-Moser_PreparingforCCImpactsinCA_CEC500-2005-198-SF.pdf (Citirano 25. 11. 2012).
Lutz, W., Sanderson, W., Scherbov, S., K. C., S., 2008. Demographic and Human Capital
Trends in Eastern Europe and Sub-Saharan Africa. Migration Policy Institute, Washington.
URL: http://www.migrationpolicy.org/pubs/lutz-paper.pdf (Citirano 10. 9. 2013).
Malačič, J., 2006. Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. Ekonomska fakulteta v
Ljubljani, Ljubljana, 339 str.
McGregor, G., 2010. Osebna zbirka
McLean, R. F., Hosking, P. L., 1991. Tuvalu Land Resources Survey. Country Report,
University of Auckland, Auckland.
McLeman, R. in Smit, B., 2005. Assessing the security implications of climate changerelating migration. Predstavitev na mednarodni delavnici z naslovom Human Security and
Climate Change, Oslo, 20 str.
266
Mehedi, H., 2010. Climate Induced Displacement: case study of cyclone Aila in the southwest
coastal region of Bangladesh. Humanitywatch, Khulna.
Mesić, M., 2002. Međunarodne migracije: tokovi i teorije. SOCIETAS, Zavod za sociologiju,
Zagreb, 406 str.
Michel, D., Pandya, A., 2010. Coastal Zones and Climate Change. The Henry L. Stimson
Center, Washington, 22 str. URL:
http://www.stimson.org/images/uploads/research-pdfs/Mohamed.pdf (Citirano 13. 12. 2013).
Molah, T. H., Baten, M. A., Titumir, R. A. M., 2011. Accountin Climate Induced
Displacement in Bangladesh: An exploratory GIS based study. Unnayan Onneshan – The
Innovators, Daka, 43 str. URL:
http://www.unnayan.org/reports/Livelihood/Accounting_Climate_Induced_Displacement_in_
Bangladesh_-_An_exploratory_GIS_based_study_2011.pdf (Citirano 15. 11. 1912).
Mortreux, C., Barnett, J. 2009. Climate change, migration and adaptation in Funafuti, Tuvalu.
Global Environmental Change, 19, Amsterdam. URL:
http://www.elsevier.com/locate/gloenvcha (Citirano 4. 10. 2011).
Moss, R. H., Edmonds, J. A.,Hibbard, K. A., Manning, M. R., Rose, S. K., van Vuuren, D. P.,
Carter, T. R., Emori, S., Kainuma, M., Kram, T., Meehl, G. A., Mitchell, J. F. B.,
Nakicenivic, N., Raihi, K., Smith, S. J., Stoufer, R. J., Thomson, A. M., Weyant, J. P.,
Wilbanks, T. J., 2010. The Next Generation for Climate Change Research and Assessment.
Nature, 463, str. 747–756.
MPC, 2013. MPC - Migration Profile: Egypt. Robert Schuman Centre for Advanced Studies
in European University Institute, San Domenico di Fiesole, 13 str. URL:
http://www.migrationpolicycentre.eu/docs/migration_profiles/Egypt.pdf (Citirano 15. 12.
2013).
Munda, K., 2008. Causes, Consequences of and Remedies to Poverty of the Tribal Mundas of
the Sundarban Forest. University of Khulna, Department of Economic Studies, Khulna.
Münz, R., Reiterer, A., 2009. Overcrowded World?: Global Population and International
Migration. Haus Publishing, London, 324 str.
Nichols, R. J., Leatherman, S. P., 1995. As Climate Changes: International Impacts and
Implications: Global Sea-level Rise. Cambridge University Press, Cambridge.
Nichols, R. J., Lowe, J., 2004. Benefits of Mitigation of Climate Change for Coastal Areas.
Global Environmental Change, 14, Elsevier, New York, str. 229–244.
Novak, N., 2010. Strokovne podpore pri oblikovanju novega mednarodnega sporazuma o
podnebnih spremembah: primer IPCC (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede, Ljubljana, 80 str. URL:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/novak-natasa1.pdf (Citirano 15. 6. 2013).
OECD, 2007. International Migration Outlook: Annual Report 2007 Edition. Organisation for
Economic Co-Operation and Development, Pariz. URL:
267
http://www.keepeek.com/Digital-Asset-Management/oecd/social-issues-migrationhealth/international-migration-outlook-2007_migr_outlook-2007-en#page309 (Citirano 7. 3.
2012).
Olmos, S., 2001. Vulnerability and Adaptation to Climate Change: Concepts, Issues,
Assessment Methods. Centre for International Climate and Environmental Research, Oslo.
URL:
http://www.iisd.org/cckn/pdf/va_foundation_final.pdf (Citirano 23. 9. 2011).
Ogrin, D., 2012. Podnebni trendi po letu 1850, Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 72–
82.
Park, R., 1950. Race and Culture. Free Press, Glencoe.
Parsons, W., 1995. Public Policy: An Introduction to the Theory and Practice of Policy
Analysis, Edward Elgar Publishing Ltd., Cheltenham, 675 str.
Pender, J. S., 2010. Climate Change: Its Impacts and Possible Community Based Responses
in Bangladesh. Norwegian Church Aid Actaliance, Daka.
Pritchett, L., 1997. Divergence: Big Time. Journal of Economic Perspectives, 11, 3,
Pittsburgh, str. 3–17. URL:
http://www.econ.psu.edu/~aur10/Econ%20570%20Fall%202009/Pritchett%20JEP%201997.p
df (Citirano 3. 9. 2013).
Rahman, A., Alam, M., 2003. Mainstreaming Adaptation to Climate Change in Least
Development Countries. Working Paper, 2, Bangladesh Country Study, London, 37 str. URL:
http://pubs.iied.org/pdfs/10003IIED.pdf (Citirano 13. 4. 2013).
Rahman, A., Alam, M., Alam, S. S., Uzzaman, M. S., Rashid, M., Rabbani, G., 2007. Risk
Vulnerability, and Adaptation in Bangladesh. Background Paper commissioned for the
Human Development Report 2007–2008, New York, 86 str. URL:
http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr20072008/papers/rahman_alam_alam_uzzaman_rashi
d_rabbani.pdf (Citirano 17. 4. 2013).
Rakovec, J., 2012. Vzroki za spreminjanje podnebja. Geografija v šoli, XXI, 1–2, Ljubljana,
str. 51–60.
Readfearn, G., 2013. Australia slides down to bottom on climate change performance index.
The Guardian, London. URL:
http://www.theguardian.com/environment/2013/nov/18/australia-climate-change-un-warsaw
(Citirano 18. 11. 2013).
Richmond, A., 1988. Sociological theories of international migration: the case of refugees.
Curent Sociology, 36, International Sociological Association, str. 7–25.
Ruddiman, W. F., 2000. Earth’s Climate: Past and Future. W. H. Freeman and Company,
New York, 465 str.
268
Sabates-Wheeler, R., 2005. Tackling Poverty-Migration Linkages: Evidence from Ghana and
Egypt. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty, Brighton, 48
str.
Saksida, S., Dokler, J., Antončič, V., Jezernik, M., Lipovšek, B., Mežnarić, S., Novak, M.,
Pintar, E., M., Šćepanović, R., 1980. Alternativne bodočnosti Slovenije do leta 2000:
Sociološki aspekti družbenega planiranja. RSS, Ljubljana, 216 str.
Scheffer, P., 2011. Immigrant Nations. Polity Press, Cambridge, 390 str.
Shamsuddoha, M., idr., 2012. Displacement and Migration from Climate Hot-spots in
Bangladesh: Causes and Consequences. ActionAid Bangladesh, Daka.
Singh, O. P., 2001. Cause-effect Relationships Between Sea Surface Temperature,
Precipitationand Sea Level Along the Bangladesh Coast. Theoretical and Applied
Climatology, 68, Springer-Verlag, Berlin, str. 233–243.
Sinha, C. C. in Bushell, R., 2002. Understanding the Linkage Between Biodiversity and
Tourism: a Study of Ecotourism in a Coastal Village in Fiji. Pacific Tourism Review, 6, New
York, str. 35–50. URL:
http://www.ingentaconnect.com/content/cog/ptr/2002/00000006/00000001/ptr145 (Citirano
10. 2. 2013).
Sounders, H., 1956, Human Migration and Social Equilibrium, Population Theory and Policy,
Glencoe.
SMD, 2011. Stališče SMD o podnebnih spremembah. Vetrnica – glasilo Slovenskega
meteorološkega društva, 3, 11, Ljubljana, str. 4–29.
Splet 1. URL: http://www.cookislands.org.uk/manihiki.html (Citirano 10. 10. 2011).
Splet 2. URL: http://www.tuvaluislands.com/ (Citirano 11. 10. 2011).
Splet 3. URL: http://www.eea.europa.eu/sl/eea-signali/signali-2011/galleries/climate-refugees
(Citirano 1. 3. 2013).
Splet 4. URL: http://www.bupedu.com/lms/admin/uploded_article/eA.553.pdf (Citirano 3. 10.
2011)
Splet 5. URL: http://www.metoffice.gov.uk/research/hadleycentre/news/evidence_cc.html
(Citirano 28. 5. 2013).
Splet 6. URL: https://www.govedo.si/pls/demo/!portal_pkg.startup?j=SI&m=522&v_vec=30
(Citirano 3. 6. 2013).
Splet 7. URL:
http://www.siol.net/novice/znanost_in_okolje/2011/12/kanada_izstopa_iz_kjotskega_protokol
a.aspx (Citirano 15. 6. 2013).
269
Splet 8. URL: http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/141/28000/
(Citirano 15. 6. 2013).
Splet 9. URL: http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novica/news/eu-konferenca-v-durbanuprineslapreboj/7c7b833e33e4bc190eeae69571fb644a/?tx_ttnews%5Byear%5D=2011&tx_ttnews%5B
month%5D=12 (Citirano 15. 6. 2013).
Splet 10. URL: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-1342_sl.htm (Citirano 15. 6. 2013).
Splet 11. URL: http://www.bbc.co.uk/news/world-asia-pacific-16340163 (Citirano 14. 9.
2013).
Splet 12. URL: http://www.rtvslo.si/okolje/ob-koncu-podnebne-konference-velikorazocaranje/323400 (Citirano 24. 11. 2013).
Splet 13. URL: http://www.cdmp.org.bd/procurement/docs/RFP_Habitat_Final.pdf (Citirano
10. 12. 2013).
Splet 14. URL: http://features.pewforum.org/muslim-population-graphic/#/Bangladesh
(Citirano 14. 12. 2013).
Splet 15. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Bangladesh (Citirano 14. 12.
2013).
Splet 16. URL: http://www.transparency.org/country#BGD (Citirano 15. 12. 2013).
Splet 17. URL: http://www.tradingeconomics.com/bangladesh/population-density-people-persq-km-wb-data.html (Citirano 20. 12. 2013).
Splet 18. URL: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/bg.html
(Citirano 15. 12. 2013).
Splet 19. URL:
http://www.siol.net/novice/svet/2011/06/al_zavahiri_novi_vodja_al_kaide.aspx (Citirano 13.
12. 2013).
Splet 20. URL:
http://www.shadyattia.net/My%20Home%20page%202009/subfiles/Egypt%20Delta%20Prot
ected.pdf (Citirano 17. 12. 2013).
Splet 21. URL: http://www.irinnews.org/report/77240/egypt-contingency-planning-for-risingsea-levels (Citirano 18. 11. 2013).
Splet 22. URL: http://www.theguardian.com/environment/2009/aug/21/climate-change-nileflooding-farming (20. 12. 2013).
Splet 23. URL: http://data.worldbank.org/indicator/EN.POP.DNST (Citirano 3. 1. 2014).
270
Splet 24. URL:
http://www.theguardian.com/news/datablog/interactive/2013/aug/05/countries-meat-eaterscompared (Citirano 3. 1. 2014).
Splet 25. URL: http://www.phrasebase.com/countries/tuvalu/ (Citirano 3. 1. 2014).
Splet 26. URL: http://www.ehs.unu.edu/file/get/4016 (Citirano 7. 1. 2014).
Splet 27. URL:
http://deutsch.wunderground.com/climate/SeaLevelRise.asp?MR=1#Header1_3
(Citirano 7. 1. 2014).
Splet 28. URL: http://fic.tufts.edu/ (Citirano 1. 4. 2014)
Splet 29. URL: http://www.rtvslo.si/svet/bo-prebivalec-kiribatov-postal-prvi-podnebnibegunec/319566 (Citirano 7. 11. 2013)
Splet 30. URL: http://www.rtvslo.si/svet/neobicajen-a-neprepricljiv-primer-kiribatcan-ne-boprvi-podnebni-begunec/323597 (Citirano 7. 11. 2013)
Splet 31. URL: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2740702/ (Citirano 7. 1. 2012)
Splet 32. URL: http://foodsecurityatlas.org/bgd/country/demography/Migrations (Citirano 5.
3. 2014)
Splet 33. URL: http://www.rtvslo.si/svet/al-sisi-ce-bom-zmagal-muslimanske-bratovscine-nebo-vec/336192 (Citirano 13. 4. 2014)
Splet 34. URL: http://www.sos112.si/slo/tdocs/crp_scenariji.pdf (Citirano 13. 4. 2014)
Splet 35. URL:
http://www.arso.gov.si/podnebne%20spremembe/Podnebje%20v%20prihodnosti/Projekcije%
20podnebja%20v%20prihodosti.pdf (Citirano 13. 4. 2014)
Splet 36. URL: http://www.behance.net/gallery/Stages-of-Migration-Infographic/2100440
(Citirano 13. 4. 2014)
Splet 37. URL:
http://www.globalwarmingart.com/wiki/File:Holocene_Temperature_Variations_png
(Citirano 13. 4. 2014)
Splet 38. URL: http://www.carboun.com/climate-change/the-impact-of-sea-level-rise-on-thearab-world-2/ (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 39. URL: http://www.treehugger.com/natural-sciences/tuvalu-to-world-help.html
(Citirano 18. 5. 2014)
Splet 40. URL: http://www.pacificislandsnetwork.com/islands/tuvalu/tuvalu_islands.html
(Citirano 18. 5. 2014)
271
Splet 41. URL: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/7b/LiggingFongafale.JPG
(Citirano 18. 5. 2014)
Splet 42. URL: http://www.indexmundi.com/tuvalu/age_structure.html (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 43. URL: http://mundoteka.com/2010/01/tuvalu-datos-y-enlaces/ (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 44. URL: http://condor.depaul.edu/sbucking/delta.jpg (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 45. URL:
http://wiki.mdgfund.net/Sea_Level_Rise_Impacts_on_the_Egyptian_Coastal_Zone (Citirano
18. 5. 2014)
Splet 46. URL: http://www.glcn.org/activities/deltas_nile_en.jsp (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 47. URL: http://reliefweb.int/map/egypt/egypt-sea-level-rise-and-population-densitynile-delta-jun-2009 (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 48. URL: http://www.indexmundi.com/egypt/age_structure.html (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 49. URL: http://www.grida.no/publications/vg/climate/page/3087.aspx
(Citirano 18. 5. 2014)
Splet 50. URL: http://www.grida.no/publications/vg/climate/page/3088.aspx (Citirano 18. 5.
2014)
Splet 51. URL: http://www.vidiani.com/?p=3172 (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 52. URL: http://ngof.org/wdb/mapsdetail.php?id=2 (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 53. URL: http://www.populationlabs.com/bangladesh_population.asp (Citirano 18. 5.
2014)
Splet 54. URL:
http://www.globalwarmingart.com/wiki/File:Bangladesh_Sea_Level_Risks_png (Citirano 18.
5. 2014)
Splet 55. URL: http://blogs.worldbank.org/endpovertyinsouthasia/bangladesh-mappingclimate-change-and-food-security (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 56. URL: http://www.indexmundi.com/bangladesh/age_structure.html (Citirano 18. 5.
2014)
Splet 57. URL: http://www.geocurrents.info/geopolitics/border-delineation-and-geopoliticalwrangling-between-india-and-bangladesh (Citirano 18. 5. 2014)
Splet 58. URL: http://www.treehugger.com/natural-sciences/good-news-irrawaddy-dolphinsless-rare-than-thought-in-bangladesh.html (Citirano 18. 5. 2014)
272
SSKJ, 1998. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
ZRC SAZU, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1714 str.
Stahl, C., Appleyard, R., 2007. Migration and Development in the Pacific Islands: Lessons
from the New Zealand Expirience. Australian Agency for International Development
(AusAID), Canberra. URL:
http://www.ausaid.gov.au (Citirano 7. 10. 2011).
Stern, N., 2006. The Economics of Climate Change. The Stern Review, Cambridge University
Press, Cambridge. URL:
http://mudancasclimaticas.cptec.inpe.br/~rmclima/pdfs/destaques/sternreview_report_complet
e.pdf (Citirano 17. 9. 2013).
The Daily Star, 2012. Sea level to rise up to 3 feet in Bangladesh by 2100, Daka. URL:
http://www.thedailystar.net/newDesign/latest_news.php?nid=42562 (Citirano 19. 11. 2012).
The Telegraph, 2013. Pacific islands growing not shrinking due to climate change. URL:
http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/australiaandthepacific/tuvalu/7799503/Pacificislands-growing-not-shrinking-due-to-climate-change.html (Citirano 10. 12. 2013).
The Times, 1985. Atlas of the world. Times Books, London, str. 28, 86.
Tuvalu Census, 2002. Tuvalu 2002: Population and Housing Census. Secretariat of the Pacific
Community, Noumea. URL:
http://www.spc.int/prism/country/tv/stats/Publication/2002%20Census/TUVALU%202002%
20VOL%201%20-%20FINAL.pdf (Citirano 2. 9. 2011).
UNCTAD, 2012. Vulnerability Profile of Tuvalu. United Nations Conference on Trade and
Development, Ženeva, 18 str. URL:
http://www.un.org/en/development/desa/policy/cdp/ldc/profile/vulnerability_profile_tuvalu_2
012.pdf (Citirano 6. 1. 2014).
UNDP, 2004. Reducing Disaster Risk: A Challenge for Development. Disaster Reduction
Unit, Bureau for Crisis Prevention and Recovery, UN Development Program, New York.
URL:
http://www.disasterinfo.net/watermitigation/i/publications/RedDisasterRisk/01.%20Foreword%20and%20Ackno
weldgements.pdf (Citirano 17. 12. 2012).
UNESA, 2007. World Population Prospects: the 2005 Revision, UN Department of Economic
and Social Affairs, New York. URL:
http//esa.un.org/unpp/ (Citirano 5. 10. 2013).
UNPF, 2007. State of the World Population: Unleashing the Potential of Urban Growth, UN
Population Fund, New York. URL:
http://www.unfpa.org/webdav/site/global/shared/documents/publications/2007/695_filename_
sowp2007_eng.pdf (Citirano 20. 12. 2012).
Unruh, J., Krol, M., Kliot, N., 2004. Environmental Change and its Implications for
Population Migration. Advances in global change research, 20, Springer, New York, 313 str.
273
Vlada Tuvaluja, 2010. Predstavitev Tuvaluja. Konferenca WHO v Aucklandu, 2.–4. 6. 2010.
Webb, A. P., Kench, P., S., 2010. The Dynamic Response of Reef Islands to Sea Level Rise:
Evidence from Multi-decadal Analysis of Island Change in the Central Pacific. Global and
Planetary Change, Auckland, 44 str. URL:
ftp://soest.hawaii.edu/coastal/Climate%20Articles/Atolls%20Growing%20Kench%202010.pd
f (Citirano 4. 1. 2014).
Weisman, A., 2009. Svet brez nas. Modrijan, Ljubljana, 333 str.
Woodroffe, C. D., 2003. Coasts: form, process and evolution. Cambridge University Press,
Cambridge, 623 str.
WHO, 2003. Climate Change and Human Health: Risks and Responses. Summary, WHO,
Ženeva. URL:
http://www.who.int/globalchange/publications/climchange.pdf (Citirano 12. 2. 2013).
World Bank, 2000a. Cities, Seas and Storms: Managing Change in Pacific Island Economies.
World Bank, Washington. URL:
http://siteresources.worldbank.org/INTPACIFICISLANDS/Resources/4-VolumeIV+Full.pdf
(Citirano 7. 12. 2012).
World Bank, 2000b. Bangladesh: Climate Change & Sustainable Development. Report
No. 21104 BD, Dhaka. URL:
http://www.wds.worldbank.org/external/default/WDSContentServer/WDSP/IB/2001/04/13/0
00094946_01033105302920/Rendered/PDF/multi0page.pdf (Citirano 20. 7. 2011).
World Bank, 2009. Prospects for the Global Economy. World Bank, Washington. URL:
http://siteresources.worldbank.org/INTPROSPECTS/Resources/3349341322593305595/8287139-1327608129931/GEP09Chapter1.pdf (Citirano 17. 9. 2013).
World Bank, 2012. Turn Down the Heat – Why a 4˚C Warmer World Must be Avoided.
World bank, New York. URL:
http://issuu.com/world.bank.publications/docs/turn_down_the_heat (Citirano 21. 11. 2012).
WTO, 2003. Climate Change and Tourism. Proceedings of the 1 st International Conference
on Climate Change and Tourism, 9–11th April, Djerba. URL:
http://sdt.unwto.org/sites/all/files/pdf/tunisia_finrep_en.pdf (Citirano 7. 7. 2011).
Woodroffe, C. D., 2003. Coasts: form, process and evolution. Cambridge University Press,
Cambridge, 623 str.
Zemljevid 1: Upazila Map Shyamnagar: Satkhira. Hafiz Book Center, Daka.
Zemlejvid 2: Upazila Map Upazila Shyamnagar District Satkhira. GIS Unit Local
Governament Engineering Deprtment, Daka.
Zohry, A. in Harrell-Bond, B., 2003. Contemporary Egyptian Migration: An Overview of
Voluntary and Forced Migration. Development Research Centre on Migration, Globalisation
and Poverty, Brighton, 72 str. URL:
274
http://www.migrationdrc.org/publications/working_papers/WP-C3.pdf (Citirano 15. 10.
2012).
Zohry, A., 2005. Interrelationships between Internal and International Migration in Egypt: A
Pilot Study. Development Research Centre on Migration, Globalisation and Poverty,
Brighton, 101 str. URL: http://www.eldis.org/vfile/upload/1/document/0708/DOC18825.pdf
(Citirano 20. 11. 2012).
Zohry, A., 2009. The Migratory Patterns of Egiptians in Italy and France. CARIM Research
Reports 2009, 17, European University Institute Robert Schuman Centre for Advanced
Studies, Firence, 29 str. URL:
http://cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/12253/CARIM_RR_2009_17.pdf?sequence=2
(Citirano 13. 3. 2011).
Zwitter, Ž., 2012. Podnebne spremembe na Slovenskem v zadnjem tisočletju. Geografija v
šoli, XXI, 1–2, Ljubljana, str. 61–71.
Žigon, Z., 1998. Otroci dveh domovin. ZRC SAZU, Ljubljana, str. 17–34.
275
276
PRILOGA
Anketni vprašalniki:
 THE QUESTIONNAIRE 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements
 THE QUESTIONNAIRE 2: Members of Munda People
 THE QUESTIONNAIRE 3: Existing Migrants
277
278
THE QUESTIONNAIRE 1: Inhabitants of the Most Vulnerable Settlements
Introduction
My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana,
Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations,
so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh.
The questionnaire is anonymous and it is just part of my research.
I would be honored if you will cooperate with me. Thank you.
1.
Sex:
Male
Female
2.
Age: _________
3.
Status:
4.
Living place: ______________________________
5.
Education:
6.
Number of your children:
7.
Ages of your children: _________________
8.
Family income (per year): ____________ taka
married
none
single
primary
0
widow/er
secondary
1
2
separate
terciary
3
4
≥5
9.
Do you see any changes in the environment in the few past years?
Yes
No
10. If yes, which ones? ____________________________________________
11. Do you scare about climate change?
Yes
No
12. What is your opinion about climate change and its consequences in Bangladesh?
13. Have you ever thinking about your migration?
14. How often do you think about migration?
Never
Rarely
15. Where are you planning to migrate?
to Dhaka
to India
Yes
Often
No
Very often
to nearby village
to nearby town
to any other country: ________________
16. List
some
things
which
you
like
them
in
your
_________________________________________________________________
living
17. List
some
things
which
you
don't
like
them
in
your
_________________________________________________________________
18. Do you think you have to migrate in the future because of damage in the environment?
Yes
No
Maybe
19. What is your opinion about climate change and its consequences in Bangladesh!
_________________________________________________________________
279
living
place!
place!
280
THE QUESTIONNAIRE 2: Members of Munda People
Introduction
My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana,
Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations,
so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh.
The questionnaire is anonymous and it is just part of my research.
I would be honored if you will cooperate with me. Thank you.
1. Sex:
2. Age:
3. Number of family members:
4. Why did you migrate to Kachukhali?
5. What was the main reason for migration?
6. Are the conditions here better than before?
If yes, what is better now?
7. Are you satisfied with current situation?
8. What issues do you have now?
9. What do you mean about shrimp farms?
10. Do you scare about tigers?
11. Are you thinking about new migration?
If yes, where would you go?
12. What is your opinion about NGOs?
281
282
THE QUESTIONNAIRE 3: Existing Migrants
Introduction
My name is Jurij Kočar, 40. I am PhD student of geography in the University of Ljubljana,
Slovenia, Europe. My thesis discusses about the links between climate change and migrations,
so I'm working on potential climate refugees in Bangladesh.
The questionnaire is anonymous and it is just part of my research.
I would be honored if you will cooperate with me. Thank you.
1. Sex:
2. Age:
3. Number of family members:
4. Place of immigration:
5. Why did they emigrate?
6. When did they emigrate?
7. What was the main reason for emigration?
8. Are the conditions there better than here?
If yes, what is better there?
9. Are they satisfied with current situation?
10. What issues do they have now?
11. Are they thinking about new migration?
If yes, where would you go?
12. What is your opinion about NGOs?
283