univerza v ljubljani ekonomska fakulteta magistrsko delo

UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
ŠPELA TRAMPUŠ
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
PLAČILNA NEDISCIPLINA DOLŽNIKOV IN ZMANJŠEVANJE
SODNIH ZAOSTANKOV NA PODROČJU CIVILNE IZVRŠBE
Ljubljana, februar 2015
ŠPELA TRAMPUŠ
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Špela Trampuš, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem
avtorica magistrskega dela z naslovom Plačilna nedisciplina dolžnikov in zmanjševanje sodnih zaostankov na
področju civilne izvršbe, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem dr. Branko Koržetom.
Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s
spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
S svojim podpisom zagotavljam, da
 je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;
 je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo
zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem
o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v zaključni
strokovni nalogi/diplomskem delu/specialističnem delu/magistrskem delu/doktorski disertaciji,
citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske
fakultete Univerze v Ljubljani, in
o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)
uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;
 se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih –
kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);
 se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predložene zaključne strokovne naloge/diplomskega
dela/specialističnega dela/magistrskega dela/doktorske disertacije dokazano plagiatorstvo lahko
predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim
pravilnikom.
V Ljubljani, dne 1.2.2015
Podpis avtorice:__________________
KAZALO
UVOD ................................................................................................................................... 1
1 POJEM IN OBSEG IZVRŠILNEGA PRAVA .................................................................. 3
1.1 Izvršilni postopek in izvršilno pravo ........................................................................... 3
1.2 Pravdni postopek ......................................................................................................... 5
1.3 Stečajni postopek ......................................................................................................... 5
1.4 Verodostojna listina ..................................................................................................... 6
2 IZVRŠBA NA PODLAGI VERODOSTOJNE LISTINE ................................................. 7
2.1 Postopek na podlagi verodostojne listine .................................................................... 8
2.2 Stroški izvršilnega postopka ........................................................................................ 9
2.2.1 Splošno o stroških izvršilnega postopka ...................................................................... 9
2.2.2 Nekatere posebnosti o stroških izvršilnega postopka ................................................. 10
2.3 Krajevna pristojnost ................................................................................................... 10
2.4 Umik in omejitev predloga na izvršbo ...................................................................... 11
2.5 Pojem sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ............................................. 11
3 PRAVNA SREDSTVA .................................................................................................... 12
3.1 Ugovor dolžnika ........................................................................................................ 12
3.1.1 Razlogi za ugovor....................................................................................................... 12
3.1.2 Ugovor tretjega ........................................................................................................... 13
4 PREDMET IZVRŠBE ...................................................................................................... 14
4.1 Izvršba na premičnine ................................................................................................ 14
4.1.1 Pridobitev zastavne pravice ........................................................................................ 15
4.2 Izvršba na denarne terjatve ........................................................................................ 16
4.3 Izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet .......... 16
4.4 Izvršba na druge premoženjske oziroma materialne pravice..................................... 17
4.5 Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje ....................................................... 17
4.6 Izvršba na delež družbenika ...................................................................................... 17
4.7 Izvršba na nepremičnine ............................................................................................ 17
5 ZAVLAČEVANJE IZVRŠBE ......................................................................................... 19
5.1 Zloraba pravice .......................................................................................................... 19
5.1.1. Zloraba procesnih pravic ........................................................................................... 21
i
5.2 Zavlačevanje postopka s strani odvetnikov ............................................................... 22
5.3 Zavlačevanje izvršilnega postopka s strani dolžnikov .............................................. 23
6 SODNA STATISTIKA TER ZMANJŠEVANJE SODNIH
ZAOSTANKOV ........... 24
6.1 Poglavitne rešitve zmanjševanja sodnih zaostankov ................................................. 35
6.1.1 Informatizacija izvršilnega postopka.......................................................................... 35
6.1.2 Področje delovanja izvršiteljev .................................................................................. 37
6.1.3 Druge spremembe ...................................................................................................... 38
6.2 Posledice uveljavitve rešitev ..................................................................................... 39
7 ZASTOJI IN KONEC IZVRŠILNEGA POSTOPKA ..................................................... 39
7.1 Zastoji v izvršilnem postopku.................................................................................... 39
7.1.1 Prekinitev postopka .................................................................................................... 39
7.1.2
Odlog izvršbe .......................................................................................................... 40
7.2 Konec izvršilnega postopka ....................................................................................... 41
7.2.1 Ustavitev izvršbe ........................................................................................................ 41
8 ZAVAROVANJE............................................................................................................. 42
8.1 Zastavna pravica na nepremičnini ............................................................................. 42
8.2 Zastavna pravica na premičnini ................................................................................. 42
9 IZVRŠILNI POSTOPEK V AVSTRIJI ........................................................................... 43
9.1 Predmet izvršitve ....................................................................................................... 45
9.2 Učinki izvršilnih ukrepov .......................................................................................... 45
9.3 Odlog izvršbe ............................................................................................................. 45
9.4 Ostale posebnosti izvršilnega postopka ..................................................................... 46
10 PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVO IZVRŠILNEGA POSTOPKA ................................... 47
11 UGOTOVITVE RAZISKAVE NA PODLAGI POSTAVLJENIH HIPOTEZ ............. 52
SKLEP ................................................................................................................................. 54
LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................... 57
ii
KAZALO TABEL
Tabela 1: Gibanje vrst zadev na višjem sodišču.................................................................. 27
Tabela 2: Gibanje vrst zadev na Okrajnih sodiščih ............................................................. 27
Tabela 3: Sodni zaostanki po 50. členu Sodnega reda na CoVL-u ..................................... 28
Tabela 4: Povprečni pričakovani čas reševanja zadev na CoVL-u ..................................... 28
Tabela 5: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču ................................................................................................................................. 30
Tabela 6: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču ................................................................................................................................. 30
Tabela 7: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču ................................................................................................................................. 30
Tabela 8: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču ................................................................................................................................. 31
Tabela 9: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL ....... 31
Tabela 10: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL ..... 31
Tabela 11: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL ..... 32
Tabela 12: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL ..... 32
Tabela 13: Starostna struktura nerešenih zadev na slovenskih okrajnih sodiščih na dan 31.
12. 2013 ............................................................................................................................... 33
Tabela 14: Pavšalne sodne takse pri premičninah ............................................................... 44
Tabela 15: Pavšalne sodne takse pri nepremičninah ........................................................... 44
iii
UVOD
Izvršilni postopek je sodni nepravdni postopek, sodišče v njem izdaja odločbe, za katere
veljajo ista splošna pravila kot za druge sodne odločbe. V ožjem smislu pa pomeni izvršba
delovanje za dokončno neposredno realizacijo upnikove terjatve na podlagi izvršljive listine.
Postopek izvršbe lahko traja tudi do nekaj let, pa čeprav je to zadnja možnost, da upnik pride
do poplačila svoje terjatve. Dolžnik lahko s številnimi ugovori ter drugimi pravnimi sredstvi
zavlačuje postopek in posledično pride še do povečanja sodnih zaostankov. Izvršilni postopek
je še vedno preveč odvisen od dolžnikove sposobnosti izmikanja, velik problem pa
predstavlja tudi trenutno gospodarsko stanje. Recesija je pripeljala do tega, da dolžniki
preprosto več nimajo denarja ali sredstev, s katerimi bi poplačali svoj dolg. Zadnje čase je
veliko govora o težavah na področju izvršb, največji krivec pa še vedno predstavlja dejstvo,
da zakon o izvršbi in zavarovanju omogoča dolžniku zavlačevanje postopka, predvsem z
velikim številom ugovorov, ki jih ima dolžnik na voljo.
Nekateri dolžniki uporabijo vse možne načine, da se izognejo poplačilu dolga. Nekateri se
preprosto skrijejo, tako da nimajo niti stalnega niti začasnega prebivališča, obenem pa niso v
nobeni evidenci. Tako je nemogoče priti do njih. Obstajajo primeri dolžnikov, ki se preselijo
v tujino ali spremenijo imena. Pri vsem tem je ključnega pomena upnikovo aktivno
sodelovanje. Proces izvršbe je odvisen od dolžnikove sposobnosti izmikanja, saj lahko
prepišejo svoje premoženje na koga drugega ali pa uporabijo kakšen drug »prijem« za izmik
plačilu. Odvetniki poudarjajo, da je pri takih primerih pomembno pridobivanje čim večjega
števila podatkov o dolžnikih, konkretneje o premoženju, ki ga imajo v lasti. To pomeni
podatke o vrednostnih papirjih, registriranih motornih vozilih, nepremičninah ter o stalnih in
začasnih prebivališčih. Ne smemo pa pozabiti omeniti, da obstaja še kup drugih dejavnikov,
zaradi katerih se izvršilni postopek lahko zavleče. Le-te navajam kasneje v magistrski nalogi.
Kot sem že omenila, ključni problem predstavlja tudi recesija, zaradi katere dolžniki nimajo
denarja, s katerim bi poplačali upnikov dolg. Takih primerov bo vedno več, zaradi stanja
brezposelnosti ljudi ter insolventnosti podjetij. Statistični podatki kažejo, da se z največ
težavami srečujejo na Okrajnem sodišču v Ljubljani, kjer je tudi centralni oddelek za
verodostojno listino, ki vodi celoten postopek do pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Kljub
vsemu pa naj bi se po zadnjih podatkih pravosodnega ministrstva razmere izboljševale. V
zadnjih dveh letih so se sodni zaostanki na področju izvršbe zmanjšali za več kot 35.000
zadev (bilo jih je že skoraj 200.000). K temu naj bi prispeval vpliv centralnega oddelka za
verodostojno listino, saj je v veliki meri razbremenil okrajna sodišča.
Dodatne težave na področju izvršbe predstavljajo tudi kadrovska podhranjenost na sodiščih,
zakonska ureditev ter neodzivnost nekaterih izvršiteljev.
1
Hipoteza 1: Pravna ureditev izvršilnega postopka dolžnikom omogoča neutemeljeno
zavlačevanje izvršb.
S hipotezo bom skušala pojasniti, na kakšen način dolžniki zavlačujejo izvršilni postopek, saj
glavni problem še vedno predstavlja zakon o izvršbi in zavarovanju, ki dolžnikom omogoča
izmikanje plačilu dolga oziroma zavlačevanje postopka. Dolžniki uporabljajo razna pravna
sredstva, s katerimi podaljšujejo izvršilni postopek. Učinkovitost izvršbe je odvisna od
različnih dejavnikov, eden izmed pomembnejših je procesna ureditev, ki mora delovati tako,
da je izvršba hitra in učinkovita, obenem pa onemogoča zavlačevanje postopka. Vprašanje je,
ali gre z vlaganjem pravnih sredstev predvsem za zavlačevanje postopka, kar moramo zelo
previdno oceniti s primerjavo pravice do sodnega varstva stranke na eni strani, proti pravici
do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter načelu hitrosti in ekonomičnosti postopka na drugi
strani.
Hipoteza 2: S spremembo posameznih določil veljavne ureditve na področju izvršbe ter
povečanjem števila sodnega osebja bi bilo mogoče razloge za zavlačevanje dolžnikov v
veliki meri odpraviti.
Skušala bom dokazati, da bi s spremembo posameznih določil veljavne ureditve na področju
izvršbe pospešili ter hitreje zaključili izvršilne postopke. Z omejitvijo pravnih sredstev,
poenostavitvijo postopkov na strani izvršiteljev, elektronskih oprav, postopkov cenitve ter
mnogimi drugimi načini bi lahko hitreje pripomogli k reševanju tekočih zadev. Poleg vsega
naštetega pa ne smemo zanemariti niti razpoložljivega kadra na sodiščih. Z dano hipotezo
bom skušala pojasniti, da je v slovenskem sistemu še vedno prisotno pomanjkanje ustreznega
kadra na sodiščih, predvsem na področju izvršb. S povečanjem števila sodnega osebja bi
pospešili postopke, vloge strank bi bile rešene bistveno hitreje. Obenem pa bi ob ustreznem
številu sodnega osebja razbremenili sodnike, katerim ne bi bilo potrebno več opravljati
nesodniških del, kot so odmerjanje stroškov, odločanje o predlogih za oprostitev plačil sodnih
taks, odločanje o ugovorih zoper plačilne naloge ipd.
Namen teoretičnega dela raziskovanja je predstaviti osnovne pojme izvršilnega prava in
izvršilnega postopka, s čimer bo bralec lažje razumel obravnavano temo. Z navedenimi
predlogi izboljšave izvršilnega postopka želim pojasniti ter razrešiti največje probleme, ki
prispevajo k zavlačevanju le-tega, predvsem s strani dolžnikov. S pomočjo strokovne
literature bom preučila proces zavlačevanja izvršilnega postopka ter način zmanjševanja
sodnih zaostankov.
Namen praktičnega dela raziskovanja je ugotoviti
postopka, na kakšen način dolžniki zavlačujejo
dejavniki, ki prispevajo k temu. Vse skupaj bom
pomočjo podatkov sodne statistike Ministrstva za
2
obstoječe stanje na področju izvršilnega
izvršilni postopek, kateri so preostali
podprla z raziskavo dejanskih razmer s
pravosodje. S pomočjo intervjujev bom
raziskala trenutno stanje pri izvršilnih postopkih v Sloveniji ter naredila primerjavo
slovenskega in avstrijskega sistema.
Cilji raziskovanja, ki so v skladu z namenom raziskovanja in zgoraj navedenima hipotezama,
so:






seznaniti se z bistvenimi pojmi izvršilnega postopka;
ugotoviti, na kakšen način dolžniki zavlačujejo izvršilni postopek;
podati poglavitne rešitve zmanjševanja sodnih zaostankov;
ugotoviti, kakšno je področje delovanja izvršiteljev;
opisati ter primerjati avstrijski sistem delovanja izvršb s slovenskim;
podati predloge za izboljšavo izvršilnih postopkov ter zmanjšanje sodnih zaostankov.
Pri izdelavi magistrske naloge se bom opirala na primarne in sekundarne vire. Primarne vire
bom iskala na podlagi strokovne literature, znanstvenih člankov, publikacij, člankov v revijah
ter elektronskih virov.
Izvedla bom empirično raziskovanje, dane hipoteze bom preverila s pomočjo raziskovalnega
instrumenta, intervjuja. Opravila bom intervju s sodnikom (vodjo izvršilnega oddelka), z enim
izmed bolje uveljavljenih izvršiteljev, kateri ima za seboj že leta izkušenj, z odvetnikom ter
pravnico in sodnico na okrožnem ljubljanskem sodišču. S to raziskovalno metodo bom
preverjala hipoteze.
V veliko pomoč pa mi bodo prišle tudi izkušnje iz delovnega mesta, natančneje iz izvršilnega
oddelka v eni izmed slovenskih zavarovalnic.
1 POJEM IN OBSEG IZVRŠILNEGA PRAVA
1.1 Izvršilni postopek in izvršilno pravo
Namen izvršilnega postopka je uveljavitev pravice do sodnega varstva (kot ga zagotavlja 23.
člen Ustave Republike Slovenije) s prisilno izvršitvijo zahtevkov, upnikom v sodnem ali
drugem ustreznem postopku. Včasih je za uveljavitev pravice do sodnega varstva nujno, da se
upnikova terjatev zavaruje, še preden je mogoče zahtevati izvršbo. Za zagotovitev
učinkovitosti sodnega varstva je izredno pomembno, da je učinkovito izveden tudi izvršilni
postopek. V nasprotnem primeru ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo strank v smislu
citirane ustavne določbe. Strankam mora biti v postopku zagotovljeno, da lahko svoje pravice
uveljavljajo, ne le da so jim te priznane. V izvršilnem postopku, v katerem sodišče prisilno
poseže v premoženje dolžnika, gre tako za preplet dveh nasprotujočih si interesov. V interesu
upnika je, da čim prej pride do poplačila terjatve, medtem ko je praviloma dolžnikov interes,
da dolg plača čim pozneje ali da se plačilu izogne. S tem razlogom upnik velikokrat zavlačuje
3
izvršilni postopek, da bi se izognil plačilu upnika, saj so stroški ugovora in pritožbe majhni v
primerjavi s časom, ki ga dolžnik pridobi z zavlačevanjem postopka.
V poslovnem okolju se na osnovi transakcij oblikujejo odnosi med strankami, ki z dogovori,
tako pisnimi kot ustnimi, ustvarjajo obveznostna razmerja. Dolžniško-upniško razmerje
nastane, ko ena izmed strank ne izpolnjuje obveznosti do poslovnega partnerja. Zaradi
ohranjanja nadaljnjih dobrih poslovnih odnosov skuša upnik najprej svojo terjatev izterjati po
redni poti v opominjevalnem postopku. V primerih, ko ne pride do dogovora o načinu
poravnave obveznosti, torej se dolžnik dogovora ne drži, ni odziva na opomine ali pa preti
zastaranje terjatve, lahko upnik sproži izvršilni postopek.
Civilno izvršilni postopek definiramo kot tisto procesno dejanje, ki naj s pomočjo državnih
prisilnih sredstev vzpostavi med dolžnikom in upnikom takšno zunanje stanje, kakršno ima
upnik pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova, oziroma omogoči bodočo izvršitev
upnikove terjatve. Sestavljajo ga dejanja strank (vloge, izjave, predlogi) in dejanja sodišča
(odločbe, dejanski akti). V izvršilnem postopku nastopata dve stranki z nasprotujočimi si
interesi: za aktivno stranko uporablja zakon izraz upnik, za pasivno pa dolžnik. Listina, iz
katere izhaja upnikova terjatev, ki naj se prisilno izvrši, se imenuje izvršilni naslov. Namen
izvršilnega postopka, je realizacija ali izpolnitev materialno-pravnih dajatvenih zahtevkov
(Wedam-Lukić, 1992, str. 19).
Dolžnik ima zoper sklep možnost ugovora. V kolikor sodišče smatra ugovor kot utemeljen, se
postopek nadaljuje kot tožba v pravdnem postopku. Izvršilni postopek ni preslikava
pravdnega postopka, v katerem morata biti stranki v izhodišču v enakopravnem položaju, saj
v izvršilnem postopku na eni strani nastopa upnik, ki razpolaga s pravnomočno in izvršljivo
odločbo, na drugi strani pa dolžnik, ki mu izvršilni naslov nalaga izpolnitev določene
obveznosti.
Izvršba še vedno predstavlja največji delež sodnih zaostankov, prav tako še vedno vlada
prepričanje, da je izvršba v Sloveniji predolgotrajna ter dopušča dolžnikovo zavlačevanje.
Dolžniki zaradi tega nimajo interesa po takojšnjem plačilu svojih dolgov, saj lahko z dokaj
malimi stroški preložijo plačilo svojega dolga za dlje časa, morebiti tudi za več let.
Sodišča se morajo v izvršilnem postopku ravnati po temeljnih načelih pravdnega postopka.
Med načeli, ki jih navaja Rijavec (2003, str. 52–67), je treba posebej izpostaviti dve: načelo
ekonomičnosti in pospešitve postopka ter uravnoteženo varstvo interesov upnika in dolžnika.
Načelo ekonomičnosti zahteva, da se postopek izvede brez zavlačevanja in s čim manjšimi
stroški. To načelo je še posebej poudarjeno v izvršilnem postopku. Zakon določa, da mora
sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro (člen 10/1 ZIP). To načelo je
konkretizirano z vrsto drugih zakonskih določb. Roki so kratki, rok za ugovor in pritožbe je
osem dni, vrnitev v prejšnje stanje pa je mogoče zahtevati samo zaradi zamude roka za
ugovor in pritožbo (Wedam-Lukić, 1992, str. 34).
4
Čeprav je cilj izvršilnega postopka učinkovita realizacija upnikove terjatve, pa tega cilja
vendarle ni mogoče doseči za vsako ceno in na kakršen koli način. Zakon določa, da je treba
pri opravljanju izvršbe in zavarovanja upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in gledati, da
sta izvršba in zavarovanje zanj čim manj neugodna (člen 5/2 ZIP).
1.2 Pravdni postopek
O razmerju med izvršilnim in pravdnim postopkom se v teoriji zastopata dve stališči. Po
prvem stališču pomeni izvršilni postopek nadaljevanje pravdnega postopka in s tem njegov
sestavni del, po drugem stališču pa gre za poseben postopek, ki predstavlja samostojno celoto.
Za prvo stališče, po katerem je izvršilni postopek pravzaprav zadnji stadij pravdnega
postopka, govori predvsem to, da izvršilni postopek navadno res sledi pravdnemu postopku in
da veljajo zanj nekatera enaka načela in pravila kot za pravdni postopek. Za drugo stališče pa
govori okoliščina, da ni nujno, da pravdnemu postopku vselej sledi izvršilni postopek
(Wedam-Lukić, 1992, str. 20).
Izvršilni postopek lahko teče, ne da bi prej tekel pravdni postopek. Po našem zakonu je
mogoče pod določenimi pogoji zahtevati izvršbo tudi na podlagi tako imenovane
verodostojne listine, ne da bi bil obstoj terjatve predhodno ugotovljen v nekem postopku.
Lahko pa oba postopka tečeta tudi vzporedno. Ko teče pravdni postopek, izdaja sodišče
začasne odredbe za zavarovanje upnikove terjatve, med izvršilnim postopkom pa mora
sodišče v primeru, če je odločitev o ugovoru odvisna od kakšnega spornega dejstva, napotiti
dolžnika na pravdo (54. člen ZIP).
Med pravdnim in izvršilnim postopkom obstaja precej razlik. Njuna funkcija je različna, za
uvedbo vsakega od njiju pa so predpisane različne predpostavke. Pravdni postopek se začne
na podlagi trditve dolžnika, da ima proti tožencu pravico zahtevati sodno varstvo določene
vsebine, predpostavka za uvedbo izvršilnega postopka pa je, da upnikova terjatev izhaja iz
listine, ki ji zakon priznava lastnost izvršilnega naslova (Wedam-Lukić, 1992, str. 21). Med
postopkoma so razlike glede nekaterih temeljnih načel in institutov. V izvršilnem postopku
prevladuje načelo pismenosti postopka, načelo kontradiktornosti je precej omejeno. Izvršilni
postopek torej ni del pravdnega postopka, ampak je samostojen postopek.
1.3 Stečajni postopek
Glavna razlika med stečajnim in izvršilnim postopkom je v tem, da gre pri stečajnem za
generalno, pri izvršilnem pa za specialno izvršbo. Izvršilni postopek se prične s predlogom
upnika za izpolnitev posamezne terjatve, ki je navadno že ugotovljena v izvršilnem naslovu,
na dolžnikovo stvar ali pravico. V primeru večjega števila upnikov so le-ti poplačani po
vrstnem redu, kot so pridobili poplačilno pravico (prior tempore, potior iure). Pri stečajnem
postopku je predmet poplačila celotno dolžnikovo premoženje. Predloga za začetek postopka
mora upravičeni predlagatelj vložiti na stvarno pristojno okrožno sodišče, na območju
katerega ima svoj sedež prezadolženi dolžnik. Ob prijavi terjatve je potrebno v obliki sodne
5
takse založiti tudi sodno takso in predujem za kritje stroškov stečajnega postopka. Izjemoma
lahko prosijo tudi za njeno oprostitev, v kolikor so izpolnjeni pogoji iz ZFPPIPP 1 in Zakona o
brezplačni pravni pomoči (ZBPP2). Upniki prijavijo v stečajni postopek vse svoje terjatve,
tudi tiste, ki še niso pravnomočno ugotovljene, in celo tiste, ki še niso zapadle (Wedam-Lukić,
1992, str. 21).
Če predlog za začetek stečajnega postopka ne vloži prezadolženi dolžnik sam, mora sodišče
prejeti predlog vročiti dolžniku, ki lahko zoper njega ugovarja v roku 15 dni od prejema
predloga. V njem mora izkazati razloge, s katerimi utemeljuje, da ni insolventen, oziroma da
upnikova terjatev ne obstoji (kar pride v poštev le v primeru, če se postopek sproži na predlog
upnika).
V kolikor dolžnik zoper vloženi predlog za začetek stečajnega postopka v predpisanem roku
ne vloži ugovora, sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka. V nasprotnem primeru pa
mora sodišče razpisati narok za začetek stečajnega postopka, na katerem sodišče na podlagi
izvedenih dokazov ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka. Narok je
potrebno razpisati najkasneje v roku enega meseca od prejema dolžnikovega ugovora.
Od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti niti izvršbe niti zavarovanja na
dolžnikovo premoženje, postopki izvršbe in zavarovanja, ki so v teku, pa se prekinejo. Če je
upnik dobil poplačilno pravico na določeni dolžnikovi stvari ali pravici v izvršilnem postopku
več kot šestdeset dni pred začetkom stečajnega postopka, ostane ta pravica v veljavi in
stečajni senat na njegov predlog dovoli nadaljevanje postopka. Poplačilne pravice, pridobljene
manj kot šestdeset dni pred začetkom stečajnega postopka, nehajo veljati, zato se izvršilni
postopek ustavi. Enako velja tudi takrat, kadar upnik v izvršilnem postopku še ni dobil
poplačane pravice (Wedam-Lukić, 1992, str. 21).
1.4 Verodostojna listina
Verodostojna listina je temeljna listina, na osnovi katere sodišče dovoli predlagano izvršbo. Je
dokaz nekega predhodnega obligacijskega razmerja in se uporablja za izterjavo denarnih
terjatev, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve. V skladu s 40. členom
ZIZ morata biti na listini navedene stranke v postopku, upnik in dolžnik, z identifikacijskimi
podatki (naziv, naslov, EMŠO, matična ali davčna številka) ter predmet, vrsta, obseg in
zapadlost terjatve. Verodostojna listina ni izvršilni naslov, saj je sodišče predhodno ne potrdi
s klavzulo pravnomočnosti in klavzulo izvršljivosti. Predlog na podlagi verodostojne listine
lahko na CoVL vložijo tako pravne kot fizične osebe.
Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim
računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig,
1
2
ZFPPIPP je kratica za Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju
ZBPP je kratica za Zakon o brezplačni pravni pomoči
6
overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po
posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti (Volk, 2008,
str. 98).
Ena izmed pomanjkljivosti dosedanje ureditve izvršbe na podlagi verodostojne listine je bila,
da s tem, ko je bila opravljena izvršba na podlagi verodostojne listine, ni bilo rešeno vprašanje
obstoja terjatve. Kasneje je novela skušala problem rešiti tako, da je v postopek vključila
odločanje o obstoju terjatve. Zato vsebuje sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
kondemnatorni del, v katerem sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh poravna terjatev
skupaj z odmerjenimi stroški ter del, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo teh
terjatev (Ur. l. RS, št. 73/07–UPB, 45/2008, v nadaljevanju 38/2 ZIP). Temu je prilagojena
tudi vsebina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ter pravila o ugovoru proti
sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine (55. in 55. a člen ZIP).
2 IZVRŠBA NA PODLAGI VERODOSTOJNE LISTINE
Izvršilni postopek se začne na pobudo upnika tako, da vloži predlog za izvršbo na podlagi
izvršilnega naslova ali verodostojne listine. Ne glede na to, na katero vrste izvršbe se vloži, je
zelo pomembno, da upnik upošteva 40. člen ZIZ, ki govori o vsebini predloga izvršbe.
Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine poteka elektronsko, sklep o izvršbi je izdan
v 48 urah. Izvršilni postopek je samostojen postopek, ki se običajno začne na predlog, le
izjemoma po uradni dolžnosti. Izvršba na podlagi verodostojne listine odstopa od osnovnega
pravila, da je izvršba mogoča le na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče dovoli izvršbo kar na
podlagi listine, ki jo zakon določa kot verodostojno listino po 23. členu ZIZ-a:
 faktura (ali račun je knjigovodska listina, ki jo fizična ali pravna oseba izdaja v okviru
opravljanja svoje dejavnosti za posamični opravljeni promet blaga in storitev, njegovo
vsebino pa določajo knjigovodski predpisi),
 menica in ček (s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek
terjatve; je z zakonito vsebino in v zakoniti obliki napisana vrednostna listina),
 javna listina (je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje
pristojnosti),
 izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe (mora obsegati navedbo
upnika in dolžnika, število fakture ali druge verodostojne knjigovodske listine),
 po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo
javne listine (23. člen ZIZ; pomeni listino, ki jo notar v celoti overi).
7
Celoten postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ima določene specifičnosti, zato ga
je potrebno obravnavati ločeno od postopka izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Po
ureditvi ZIZ-a je v izvršilni postopek uvedena sodobna tehnologija, ki je pripomogla k
zmanjševanju sodnih zaostankov na področju izvršbe, predvsem na področju izvršbe na
podlagi verodostojne listine.
2.1 Postopek na podlagi verodostojne listine
Izvršba na podlagi verodostojne listine pomeni odmik od siceršnjih pravil izvršilnega prava,
odmik od stroge formalne legalitete, da se prisilna izvršba dovoli le na podlagi kvalificiranega
naslova, ki je nastal v sodnem postopku ali v postopku pred drugim pristojnim državnim
organom.
Izvršbo na podlagi verodostojne listine je uveljavil Zakon o izvršilnem postopku leta 1978 –
ZIP (SFRJ, št. 20/78, 6/82, 74/87, 57/89, 83/89, 20/90). Vendar je obstajala zraven kavzalne
omejitve, ki je dovoljevala izvršbo na podlagi verodostojne listine samo na uveljavitev
denarne terjatve in ostaja še naprej v Zakonu o izvršbi – ZIZ (Uradni list RS, 51/98) še
personalna omejitev, ki je določala, da so bile stranke, upnik in dolžnik le organizacije
združenega dela, ki so opravljale gospodarsko dejavnost.
Izvršba se ne dovoli samo na podlagi izvršilnega naslova, ki je rezultat nekega predhodnega
postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev, temveč za denarne terjatve tudi na
podlagi verodostojne listine po razmeroma širokem taksativnem seznamu listin, na podlagi
katerih je mogoče zahtevati izvršbo. To pomeni, da je listina verodostojna, če to določa ZIZ
(Volk, 2003, str. 41).
Po ZIZ so izvršilni naslovi:
1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava;
2. izvršljiv notarski zapis;
3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna
pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno,
določa, da je izvršilni naslov (17. člen ZIZ).
Leta 2006 je pri Vrhovnem sodišču RS potekal projekt tesnega medinstitucionalnega
sodelovanja (angl. twinning) »Zmanjševanje sodnih zaostankov na področju izvršbe«,
katerega prvi cilj je bil informatizacija izvršilnega postopka, z namenom poenostavitve in
pospešitve izvršilnega postopka ter razbremenitve sodnikov, strokovnih sodelavcev in sodnih
referentov, predvsem v fazi dovolitve izvršbe, torej v prvi fazi izvršilnega postopka. Bistvena
sprememba je bila torej obvezna vložitev predloga na predpisanem obrazcu, na spremenjeno
krajevno pristojnost sodišč in avtomatiziran potek postopka v informacijskem sistemu.
8
Z ustanovitvijo centralnega oddelka za verodostojno listino (CoVL) je bil leta 2008 v
Republiki Sloveniji narejen pomemben korak k informatizaciji slovenskega pravosodja. Od
takrat naprej izvršilni postopek za predloge izvršb na osnovi verodostojne listine poteka
avtomatizirano in v elektronski obliki.
CoVL vodi celoten postopek do pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi
verodostojne listine, kar pomeni, da v njegovo pristojnost sodi: sprejemanje predlogov izvršb,
izdaja sklepa o izvršbi, reševanje ugovorov dolžnikov, opravljanje poizvedb ter pošiljanje
pravnomočnih sklepov o izvršbi izvršiteljem, dolžnikovim dolžnikom, zemljiški knjigi in
sodnemu registru. Torej je za odločanje o predlogih za izvršbo na podlagi verodostojne listine
pristojno izključno Okrajno sodišče v Ljubljani. V kolikor so na predlogu izvršbe izvršilna
sredstva, ki po pravnomočnosti sklepa zahtevajo še dodatno ravnanje sodišča (npr. prodaja
dolžnikove nepremičnine), pa je naloga CoVL, da ta pošlje spisek matičnemu sodišču.
2.2 Stroški izvršilnega postopka
2.2.1 Splošno o stroških izvršilnega postopka
Stroški postopka so vsi tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (člen
151/1 ZPP). V pravdnem postopku ločimo stroške strank in stroške sodišča. Stroški strank so
tisti stroški, ki jih ima s postopkom stranka (sodne takse, poštnine, stroški prihoda na sodišče,
zastopanja itd.) in te stroške predhodno trpi vsaka stranka sama (152. člen ZPP). Sodni stroški
so stroški, ki neposredno bremenijo sodišče, vendar jih sodišče prevali na stranke. V skladu s
153. členom ZPP so v pravdnem postopku to predvsem stroški za izvedbo dokazov, ki jih
mora praviloma založiti stranka, ki predlaga izvedbo dokaza (Wedam-Lukić, 1992, str. 64).
Prav tako moramo razlikovati med stroški pri izvršilnem postopku. Stroški, ki jih nosijo
stranke, ter stroški, ki so potrebni za opravo izvršbe. Ravno tako kot pri pravdnem postopku,
mora stranka sama nositi svoje stroške. Izvršilne stroške, torej stroške, ki so potrebni za
opravo izvršbe, pa mora predhodno založiti upnik, ki predlaga izvršbo. Če upnik v roku, ki ga
določi sodišče, ne položi predujma za izvršilne stroške, sodišče ustavi izvršbo (člen 32/1-3
ZIP). Če se postopek uvede po uradni dolžnosti, se predujem oziroma varščina ne plača,
potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo.
Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo,
vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po
uradni dolžnosti. Kadar se začne izvršilni postopek po uradni dolžnosti, plača stroške najprej
organ, ki je izdal izvršilni naslov na prvi stopnji (člen 32/4 ZIP). Stranke lahko ob koncu
izvršilnega postopka zahtevajo povrnitev stroškov. To morajo opraviti v 30. dneh od
končanega postopka (člen 32/2 ZIP). Upnik mora dolžniku oziroma tretjemu na njegovo
zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Dolžnik ima pravico
do povračila stroškov, kadar se izkaže, da je bil upnikov predlog na izvršbo nedopusten ali
neutemeljen in je bil izvršilni postopek ustavljen. To pravilo pa je mogoče uporabiti tudi po
9
»načelu krivde«. To pomeni, da mora upnik dolžniku vrniti stroške, ki jih je storil po svoji
krivdi ali po naključju (člen 156/1 ZPP).
Izvršilni stroški imajo prednost pred ostalimi terjatvami, ko pride do poplačila upnika. V
primeru, da dolžnik ne zmore plačati celotnega dolga, saj bi to povzročilo škodo na njegovem
premoženjskem stanju v primeru preživljanja sebe in svoje družine, lahko zahteva delno ali
popolno oprostitev plačila izvršilnih stroškov. Glede tega se smiselno uporabljajo določbe
zakona o pravdnem postopku (172. do 178. a člen ZPP).
2.2.2 Nekatere posebnosti o stroških izvršilnega postopka
Zakon na podlagi 32. člena Pravilnika o opravljanja službe izvršitelja (49., 93., 282. člen ZIZ)
vsebuje še nekatera posebna pravila, ki urejajo dolžnost povrnitve stroškov v nekaterih
primerih:
 Dolžnik ali tretji, ki je napoten na pravdo, pa začne to pravdo po poteku roka, ki mu ga je
določilo sodišče, mora povrniti stroške, ki jih je s tem povzročil (54/2 in 57/2 člen ZIP);
 Stranka, ki v postopku izvršbe denarne terjatve na premične stvari zahteva, da opravi
cenitev izvedenec, mora nositi stroške izvedenca, ne glede na izid postopka (80/3 člen
ZIP);
 Upnik, ki zahteva ugotovitev vrednosti nepremičnine pred pravnomočnostjo sklepa o
izvršbi, mora povrniti stroške te ugotovitve, če se izvršba ustavi (153/2 člen ZIP);
 Kupec nepremičnine v izvršilnem postopku, ki ne položi kupnine v določenem roku, mora
nositi stroške ponovne prodaje nepremičnine (266/3 člen ZIP);
 Pri izvršbi za izpraznitev in izročitev nepremičnine mora dolžnik nositi stroške hrambe
stvari, ki so bile odstranjene iz nepremičnine (221. člen ZIP);
 Pri izvedbi za opravo nenadomestnih dejanj in za vzpostavitev prejšnjega stanja mora
dolžnik nositi stroške, ki so potrebni za opravo tega dejanja oziroma vzpostavitev
prejšnjega stanja po nekom drugem ali upniku (224/2 in 227/1 člen ZIP);
 Pri izvršbi za delitev stvari plačajo stroške vsi lastniki oziroma imetniki pravice
razpolaganja v sorazmerju z vrednostjo svojih delov v skupni stvari, če je kateri od njih
povzročil drugim posebne stroške, pa jim jih mora povrniti (242. člen ZIP);
 Upnik je dolžan dolžniku povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi predhodne odredbe, če je
bil postopek s predhodno odredbo ustavljen (260/3 člen ZIP), (Wedam-Lukić, 1992, str.
65–66).
2.3 Krajevna pristojnost
Krajevno pristojnost določa organ, ki bo najlažje opravil izvršbo. Določa se na podlagi
predmeta ali sredstva izvršbe. Najpogosteje je podlaga prebivališče dolžnika. Če ni z
zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, je za sojenje
pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (Rijavec, V & Ude, L.,
10
2008, str. 110). To je na območju, kjer ima stranka stalno prebivališče. V primerih sojenja
zoper pravne osebe, je pristojno krajevno sodišče na območju sedeža stranke. CoVL po
pravnomočnosti sklepa le-tega preda v izvrševanje okrajnemu sodišču, pristojnem na območju
stalnega ali začasnega prebivališča dolžnika. Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu
za izvršbo, je pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne
določa drugače (Volk, 2008, str. 104).
2.4 Umik in omejitev predloga na izvršbo
Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog na
izvršbo. V primeru umika sodišče ustavi postopek. Upnik lahko po umiku predloga vloži nov
predlog za izvršbo (Volk, 2008, str. 112).
Za delni umik predloga za izvršbo zakon uporablja izraz »omejitev« predloga. To omejitev je
potrebno ločevati od omejitev izvršilnih sredstev. Z omejitvijo predloga za izvršbo upnik
pravzaprav zmanjšuje svoj zahtevek za izvršbo. Upnik, ki je predlog za izvršbo umaknil, ga
lahko kadarkoli spet vloži. V izvršilnem postopku, v nasprotju s pravdnim postopkom, ni
predvidenega instituta odpovedi zahtevka (za izvršbo).
2.5 Pojem sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine
V sklepu o izvršbi sodišče dolžnika obvesti, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi
podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti ni preverilo.
V sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži sodišče dolžniku, da v osmih dneh, v
meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z
odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev.
V sklepu morajo biti navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov oziroma verodostojna listina,
dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se
izvršba lahko opravi.
Sodišče navede krajevno pristojno sodišče, ki bo izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo
po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, dolžnika pa pouči o pravici do vložitve ugovora zoper ta
sklep, o obveznosti obrazložitve ugovora in o pravnih posledicah neobrazloženega ugovora.
Sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, mora biti
obrazložen.
11
3 PRAVNA SREDSTVA
3.1 Ugovor dolžnika
Ugovor je redno, dvostransko, nedevolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo. Dolžnik
lahko sklep o izvršbi izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločbo o stroških, ki jo
lahko izpodbija s pritožbo (48. člen ZIP). Ugovor, ki je vložen v roku osmih dni od vročitve
sklepa o izvršbi, je redno pravno sredstvo in preprečuje, da bi sklep o izvršbi postal
pravnomočen. Sodišče vroči ugovor upniku, ki lahko nanj v osmih dneh odgovori (52. člen
ZIP). Po prejemu odgovora na ugovor oziroma po izteku roka za odgovor sodišče glede na
okoliščine primera razpiše narok, lahko pa odloči tudi brez naroka.
O ugovoru odloči sodišče s sklepom, s katerim lahko ugovoru ugodi, ga zavrne ali ga zavrže
kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega (člen 52/2 ZIP). Ugovor je nepopoln, če ni
mogoče ugotoviti, katera odločba se izpodbija ali če ni podpisan (351. člen ZPP). Ugovor je
nedovoljen, če ga je vložila neupravičena oseba ali oseba, ki se je ugovoru odpovedala ali ga
je umaknila, ali če vložnik ni imel pravnega interesa za ugovor (člen 358/3 ZPP).
V ugovoru morajo biti navedena dejstva in predloženi dokazi, plačana pa mora biti tudi taksa.
Sodišče začne z opravo izvršbe že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, vendar pa upnik
pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan, razen če gre za izvršbo na
denarna sredstva dolžnika na računu pri organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa
(Wedam-Lukić, 1992, str. 69). O utemeljenosti ugovora je včasih odločalo pristojno krajevno
sodišče, danes pa o tem odloča CoVL. V primeru, da je ugovor neutemeljen, prepozen ali
nepopoln, za kar se šteje tudi neplačana taksa, sodišče ugovor zavrne. Če je ugovor sprejet,
pride do tožbe v pravdnem postopku in CoVL preda zadevo na pristojno okrajno sodišče v
odločanje.
3.1.1 Razlogi za ugovor
55. člen – razlogi za ugovor:
Ugovor zoper sklep o izvršbi je v skladu s 55. členom mogoče vložiti iz razlogov, ki
preprečujejo izvršbo, zlasti pa:
1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;
2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna
listina;
3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;
12
4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali
spremenjena;
5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za
nično;
6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v
poravnavi;
7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz
izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;
8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred
tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni
naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi
poravnave;
9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;
11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;
12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.
3.1.2 Ugovor tretjega
Ugovor tretjega je pravno sredstvo, ki ga lahko vloži proti sklepu o izvršbi tisti, ki trdi, da ima
na predmetu izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo (člen 56/1 ZIP). S tem želi tretji
doseči, da se izvršba na stvar, na katero se nanaša njegov ugovor, izreče za nedopustno, in da
se ta stvar izloči iz izvršbe. Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka. Izvod
pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku in ga opozori na
pravne posledice.
Pravica, ki jo tretji uveljavlja, je največkrat lastninska pravica tretjega na stvari, na katero je
sodišče dovolilo izvršbo. Do tega lahko pride, če je bila zarubljena stvar, ki jo je imel dolžnik
samo v najemu, zakupu, hrambi, na posodo itd. Če je predmet izvršbe nepremičnina, lahko
zahteva izločitev svojega solastniškega deleža iz izvršbe ne glede na velikost tega deleža, če
je predmet izvršbe premična stvar pa samo, če je njegov solastninski delež na stvari večji od
polovice.
13
Izvršilo sodišče v skladu s 65. členom ZIZ narekuje:
 Če upnik v roku ne odgovori na ugovor ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče
glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo.
 Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne.
 Vložnik ugovora lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa iz prejšnjega
odstavka začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna.
 Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega
člena za ugotovitev te pravice.
 Če sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila
odložena (73. člen), na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi
izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi.
 V postopku, ki ga začne vložnik po tretjem odstavku tega člena, se smiselno uporabljajo
določbe drugega odstavka 59. in 60. člena.
4 PREDMET IZVRŠBE
4.1 Izvršba na premičnine
Upnik vloži predlog za izvršbo na premičnine pri izvršilnem sodišču, pristojnem glede na
prebivališče ali sedež dolžnika. Izvršba na premičnine se opravi z rubežem in cenitvijo stvari,
s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo. V predlogu za izvršbo
lahko upnik zahteva le rubež in cenitev, vendar mora v tem primeru v treh mesecih od rubeža
in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo (81. člen ZIP). Rubež ter
prepoved odtujitve se vpiše v uradni register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic, če se
ta vodi. Vpis opravi na zahtevo izvršitelja, na podlagi sklepa o izvršbi in rubežnega zapisnika,
organ, ki vodi register.
Na podlagi 8. člena ZIZ so lahko izvršilni predmet naslednje premičnine:
1. zaloge,
2. oprema,
3. motorna in tirna vozila, motorna kolesa ter prikolice in polprikolice,
4. živali.
Po 82. členu izvršitelj obvesti dolžnika oziroma upnika o rubežu (kar velja za vse predmete
izvršbe). Preden začne izvršitelj z rubežem, vroči dolžniku sklep o izvršbi oziroma sklep o
določitvi izvršitelja, če mu ta še ni bil vročen. Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi
ali sklepa o določitvi izvršitelja ob rubežu, mu ga izvršitelj vroči pozneje. O času in kraju
rubeža obvesti izvršitelj upnika in ga opozori, da bo rubež opravljen tudi, če se ga upnik ne bo
udeležil. Rubež se opravi, če tudi dolžnik oziroma upnik ni navzoč.
14
V skladu s 83. členom ZIZ se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi
njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik. Dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti kdo tretji, se
smejo zarubiti samo s privolitvijo le-tega.
Če je treba iz kupnine poplačati enega samega upnika, se na podlagi 97. člena ZIZ iz zneska,
dobljenega s prodajo stvari, oziroma iz odvzete gotovine, poravnajo po vrsti: stroški
izvršilnega postopka, stroški, določeni v izvršilnem naslovu, obresti do dneva vnovčenja
stvari in glavna terjatev. O delitvi kupnine in poplačilu upnika odloči izvršitelj. Na podlagi
dokončnega obračuna terjatve, z obvestilom o delitvi kupnine oziroma pravnomočnega sklepa
sodišča, je izvršitelj dolžan v osmih dneh od dokončnosti obračuna terjatve z obvestilom o
delitvi kupnine oziroma od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika,
presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku; sicer pa se denar za dolžnika položi pri
sodišču. Na podlagi 98. člena ZIZ se več upnikov poplača iz kupnine po vrstnem redu, kot so
pridobili zastavno pravico, razen če zakon določa, da imajo določene terjatve pri poplačilu
prednost. Upniki istega vrstnega reda, ki jih iz kupnine ni mogoče popolnoma poplačati, se
poplačajo v sorazmerju s svojimi terjatvami. Stroški izvršilnega postopka, stroški, določeni v
izvršilnem naslovu, ter obresti imajo isti vrstni red kot glavna terjatev.
4.1.1 Pridobitev zastavne pravice
V skladu s 128. členom SPZ upnik pridobi zastavno pravico v primeru, da se neplačilo dolga s
strani dolžnika lahko poplača iz vrednosti zastavljenega predmeta, skupaj z obrestmi in
stroški. To pomeni, da se zastavljeni predmet v sodnem postopku na dražbi proda, iz kupnine
se poplača upnik do višine njegove terjatve skupaj s pripadajočimi obrestmi in stroški,
preostanek kupnine se izroči lastniku predmeta. Predmet zastave so lahko premične stvari
(npr. vozila, stroji), pravice (npr. terjatve do tretje osebe) ali vrednostni papirji. Zastavitelj
lahko ustanovi zastavno pravico za zavarovanje svojega ali tujega dolga.
87. člen ZIZ določa, če so bile stvari zarubljene za več upnikov, se vrstni red zastavne
pravice, pridobljene z rubežem, določa po dnevu, ko je bil opravljen rubež, vrstni red zastavne
pravice, pridobljene z zaznambo v rubežnem zapisniku ali vpisom v register, pa po dnevu, ko
je bila opravljena zaznamba oziroma vpis. Če so bile stvari sočasno zarubljene oziroma
vpisane v register za več upnikov, se določa vrstni red zastavne pravice po dnevu, ko je
sodišče prejelo predlog za izvršbo ali zavarovanje, če je prejelo predloge istega dne, pa imajo
njihove zastavne pravice isti vrstni red. Če je bil predlog za izvršbo poslan po pošti v
priporočeni pošiljki, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.
4.1.2 Zastavna pravica na nepremičninah
Zavarovanje svoje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini lahko
zahteva upnik, ki že ima izvršilni naslov za to terjatev. Zastavna pravica na nepremičnini se
pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (249. člen ZIP). Ob vknjižbi zastavne pravice je treba v
15
zemljiški knjigi navesti izvršljivost terjatve, ki je z njo zavarovana. Posledica vknjižbe
zastavne pravice na nepremičnini oziroma zaznambe izvršljivosti terjatve, zavarovane s
pogodbeno zastavno pravico, je, da lahko upnik zahteva izvršbo proti vsakemu kasnejšemu
lastniku nepremičnine, čeprav proti njemu nima izvršilnega naslova (251. člen ZIP).
4.2 Izvršba na denarne terjatve
Izvršba na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik proti nekomu tretjemu, se upravlja z rubežem
oziroma s prenosom te terjatve z dolžnika na upnika. Upnik ima pravico uveljavljati zahtevo
do rubeža v predlogu za izvršbo, vendar pa mora v roku treh mesecev, od dneva ko mu je bil
vročen sklep o rubežu, predlagati prenos terjatve. V primeru, da upnik tega ne stori, sodišče
ustavi izvršbo (94. člen ZIP).
Po pravnomočnosti sklepa o rubežu terjatve praviloma pride do prenosa terjatve s posebnim
sklepom. Kadar gre za izvršbo na prejemke iz delovnega razmerja ali drugih stalnih
prejemkov, mora organizacija, državni organ ali pravna oseba, ki izplačuje denarne prejemke
dolžniku, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, plačevati upniku denarni znesek, ki je določen
v izvršbi. Pri izvršbi na terjatev, ki jo ima dolžnik na računu pri banki, sodišče s sklepom
obvesti banko, da mora po pravnomočnosti sklepa upniku izplačati oziroma izplačevati
denarni znesek, ki ga je sodišče navedlo v izvršbi. Tako ima sklep o izvršbi učinek rubeža in
prenosa v izterjavo (127. člen ZIP). Kadar je dolžnik pravna oseba in se dovoli rubež na
denarna sredstva, ki jih ima na računu pri organizaciji, ki izvaja posle plačilnega prometa, pa
sodišče zahteva od organizacije, da denarni znesek, za katerega je sodišče dovolilo izvršbo,
prenese z dolžnikovega na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen v
primeru, ko je dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine (199. člen ZIP).
4.3 Izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni
promet
Sodišče s sklepom o izvršbi naloži organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik
denarna sredstva, naj blokira dolžnikova denarna sredstva v višini obveznosti iz sklepa o
izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Ko postane sklep
pravnomočen, sodišče takoj obvesti organizacijo za plačilni promet. Ko je upnik poplačan,
organizacija za plačilni promet obvesti sodišče o poplačilu (138. člen ZIZ).
Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti organizacijo za plačilni promet, pri kateri so
njegova in dolžnikova denarna sredstva, številko dolžnikovega in številko svojega računa, če
mora biti plačilo izvršeno preko njega.
Vrstni red poplačila upnika poteka po vrstnem redu prejema sklepa. Organizacija za plačilni
promet poravnava terjatve po vrstnem redu. V primeru, da dolžnik nima denarnih sredstev na
16
računu oziroma z njimi ne more razpolagati zaradi vezave s sredstvi, organizacija za plačilni
promet zadrži sklep in ga vodi v evidenci.
4.4 Izvršba na druge premoženjske oziroma materialne pravice
Po 162. členu ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na patent, užitek ali kakšno podobno
dolžnikovo pravico in za samo izvršbo pristojno krajevno sodišče, na območju katerega ima
dolžnik stalno prebivališče; če dolžnik nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa
sodišče, na območju katerega ima dolžnik začasno prebivališče.
4.5 Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje
Sodišče vloži sklep o izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje tudi Klirinško depotni
družbi. Klirinško depotna družba na podlagi sklepa pri nematerializiranih vrednostnih
papirjih, na katere se nanaša sklep, vpiše sklep o izvršbi z vpisom naslednjih podatkov:
1. sodišče, ki je sklep izdalo;
2. opravilna številka sklepa;
3. datum izdaje sklepa.
Imetnik z vrednostnimi papirji ne more več razpolagati. Prepoved razpolaganja razpiše
Klirinško depotna družba hkrati z vpisom sklepa o izvršbi.
Kadar teče izvršba za izterjavo oziroma zavarovanje upnikove denarne terjatve, pridobi upnik
z vpisom sklepa o izvršbi zastavno pravico na vrednostnih papirjih, ki so predmet izvršbe.
Zastavno pravico vpiše Klirinško depotna družba. Kadar teče izvršba za izročitev vrednostnih
papirjev upniku, prenese Klirinško depotna družba nematerializirane vrednostne papirje iz
dolžnikovega računa na račun upnika na podlagi obvestila sodišča o pravnomočnosti sklepa o
izvršbi (163. člen ZIZ).
4.6 Izvršba na delež družbenika
Izvršba na delež družbenika se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi, prodajo deleža in
poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo. S sklepom o izvršbi sodišče prepove
družbeniku razpolagati z njegovim deležem. Sodišče vroči sklep o izvršbi družbi in ga
zaznamuje v sodnem registru. S to zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na deležu
družbenika z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi ta delež. Za prodajo deleža se
smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine (Volk, 2008, str. 160).
4.7 Izvršba na nepremičnine
Izvršba na nepremičnino se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z
ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz
17
zneska, dobljenega s prodajo (141. člen ZIP). Upnik lahko predlaga izvršbo na nepremičnine
ne glede na višino terjanega zneska. Dolžnik lahko v osmih dneh od prejema sklepa o izvršbi
predlaga izvršbo na druga denarna sredstva ali na drugo nepremičnino. Dolžnik lahko prav
tako predlaga, da se izvršba opravi na njegove prejemke iz delovnega razmerja ali druge
stalne prejemke, mora pa se zavezati, da bo terjatev poravnal najkasneje v enem letu od izdaje
sklepa o izvršbi (143. člen ZIP).
Sodišče zaznamuje sklep o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi. S to zaznambo upnik
pridobi zastavno pravico na nepremičnini (144. člen ZIP). Z zaznambo sklepa o izvršbi dobi
upnik, ki je prej predlagal izvršbo, pravico do poplačila iz nepremičnine pred tistim, ki je
kasneje pridobil zastavno pravico oziroma zemljiški dolg (170. člen ZIZ). Poplačilna pravica
ima enake učinke kot zastavna pravica. Če je upnik že prej imel zastavno pravico na
nepremičnini, ne dobi poplačilne pravice z zaznambo sklepa o izvršbi, ampak se vrstni red
ravna po dnevu, ko je na nepremičnini dobil zastavno pravico. Po zaznambi sklepa o izvršbi
sodišče več ne more opraviti posebne izvršbe na isti nepremičnini zaradi poplačila kakšne
druge terjatve istega ali drugega upnika. Vse do pravnomočnosti sklepa o domiku lahko novi
upnik vstopi v že začeti izvršilni postopek. Sodišče mora obvestiti upnika, ki je vložil
zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, o pristopu novega upnika (145. člen ZIP).
Vrednost nepremičnine lahko ugotovi sodišče še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.
Vrednost nepremičnine ugotovi s pomočjo sodnih cenilcev, in sicer po tržni ceni na dan
cenitve. Sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine izda sodišče praviloma šele po
pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Vrednost nepremičnine se lahko ugotovi tudi pred
pravnomočnostjo sklepa, vendar le, če upnik izjavi, da bo plačal stroške ugotovitve vrednosti,
če bo izvršba ustavljena. Če se po ugotovitvi vrednosti nepremičnine njena vrednost precej
spremeni, lahko dolžnik najmanj osem dni pred prodajnim narokom vloži predlog, naj sodišče
na prodajnem naroku ponovno ugotovi vrednost nepremičnine. O ponovni ugotovitvi
vrednosti odloči sodišče z odredbo. Proti odredbi ni pravnega sredstva (člen 8/7 ZIP), zato
mora sodišče opozoriti na možnost, da se vrednost nepremičnine dokončno ugotovi na
prodajnem naroku. V odredbi o prodaji nepremičnine sodišče navede način in pogoje ter čas
in kraj prodaje, če naj bo nepremičnina prodana na dražbi. Odredbo razglasi sodišče na sodni
deski in na drug, običajen način. Vročiti jo mora strankam, zastavnim upnikom, drugim
udeležencem v postopku, osebam, ki imajo na nepremičnini vknjiženo ali zakonito zastavno
pravico ter pristojnemu občinskemu organu za finance. Prodaja nepremičnine se izvede po
pravnomočnosti sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti
nepremičnine.
Nepremičnina se v skladu s 183. členom ZIZ praviloma proda na ustni javni dražbi. Stranke
ter zastavni upniki lahko sklenejo dogovor, da se nepremičnina proda v določenem roku preko
pravne osebe za promet z nepremičninami ali preko druge uradne osebe. Na podlagi tega
mora biti sklenjena pogodba v pismeni obliki. Pogoji za prodajo morajo poleg drugih
podatkov navajati:
18
1. natančnejši opis nepremičnine s pritiklinami;
2. služnosti stavbne pravice in stvarna bremena, ki jih mora kupec prevzeti;
3. vrednost nepremičnine, ki jo je s sklepom ugotovilo sodišče;
4. ceno, za katero se sme nepremičnina prodati;
5. rok, v katerem mora kupec položiti kupnino;
6. način prodaje;
7. znesek varščine, ki jo mora položiti tisti, ki se želi udeležiti prodaje in ki znaša po 160.
členu desetino vrednosti nepremičnine.
Na dražbi in na prodaji pod roko ne more biti kupec sam dolžnik, sodnik ali kdo drug, ki
uradno sodeluje pri prodaji. Ravno tako ne more biti kupec tisti, ki po zakonu ne more
pridobiti nepremičnine, ki se prodaja (162. člen ZIP).
V skladu s 188. členom ZIZ na prvem prodajnem naroku nepremičnina ne sme biti prodana
pod ugotovljeno vrednostjo. Če je ni bilo mogoče prodati na prvem naroku, sodišče razpiše
drugi narok, na katerem se sme nepremičnina prodati za največ polovico ugotovljene
vrednosti.
Po končani dražbi sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno. Po tem razglasi,
da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina. Sodišče izda sklep o domiku, ki ga razglasi
na sodni deski in vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, ter vsem udeležencem
dražbe. Kupec mora položiti celotno kupnino v roku, ki je bil določen v odredbi o prodaji. V
nasprotnem primeru sodišče s posebnim sklepom izreče prodajo za neveljavno in določi novo
prodajo. V takem primeru pride do stroškov nove prodaje, ki se poravnajo iz varščine, ki jo je
položil kupec, ravno tako morebitne razlike v ceni. Ko postane sklep o domiku pravnomočen
in ko kupec položi kupnino, izda sodišče sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Kupcu je
nepremičnina izročena še pred pravnomočnostjo sklepa. Lastninska pravica oziroma ustrezna
pravica na nepremičnini pa se vpiše v zemljiško knjigo šele po pravnomočnosti sklepa. Po
pravnomočnosti sklepa kupec obdrži pravice, ki jih je dobil s sklepom.
5 ZAVLAČEVANJE IZVRŠBE
5.1 Zloraba pravice
Po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega
sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in
nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih
19
interesih. Bistveni element pravne države predstavlja pravica do pritožbe in omogoča
uveljavljanje obrambe pred kršitvami pravic.
Vprašanje je, ali pomeni vlaganje pravnih sredstev z namenom zavlačevanja postopka zlorabo
procesnih pravic, ki narekuje kaznovanje stranke, pooblaščenca, ali pa gre pri vlaganju
pravnih sredstev za še dovoljeno procesno tehniko, s katero stranka izkorišča vse zakonske
procesne instrumente, ki jih ima na voljo in z njimi zasleduje zanjo koristen cilj, čeprav
včasih pridobi le odlog nastanka zanjo neugodnih posledic.
Postopanje izvršilnega sodišča po Zakonu o izvršbi in zavarovanju iz leta 1998 (Ur. list RS,
51/98) je premalo učinkovito, ker je preveč prijazen do dolžnikov, k čemer naj bi prispevala
tudi ureditev pravnih sredstev, zato je bil večkrat noveliran (Pogosti problemi pri
uveljavljanju pravic v postopkih izvršbe in zavarovanja, 2014). Takšne spremembe zakona so
pripeljale do stanja, ko pravila o ureditvi ugovora kot pravnega sredstva dolžnika zoper sklep
o izvršbi niso več nedvoumna in nejasna. To povzroča tako strankam kot sodiščem negotovost
in težave, vpliva pa tudi na uspešnost varovanja pravic strank v postopku ter na učinkovitost
in ekonomičnost postopkov izvršb. Temeljno izhodišče spremembe Zakona, s katero je
zakonodajalec zasledoval ureditev ugovora dolžnika, je bilo, da bi se dolžniku preprečilo
zlorabe tega pravnega sredstva kot sredstva za zavlačevanje postopka in s tem sredstva za
zmanjševanje učinkovitosti izvršbe.
Ustava v 33. členu vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ki pa jo je v skladu s 15.
členom Ustave zaradi varstva pravic drugih dopustno omejiti. Izvršba pomeni poseg v
dolžnikove pravice, praviloma v njegovo premoženje, ki je na podlagi 15. člena Ustave
dopusten. Vendar pa tudi pri tem posegu veljajo določene omejitve. Posegi ne smejo biti
nesorazmerni glede na pomen pravic, ki se zagotavljajo v izvršilnem postopku. Komentar k
Ustavi RS – Šturm in drugi prikazuje ključne razloge iz več 100 izbranih sodnih odločitev
Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice. Cilj izvršilnega postopka
je učinkovita realizacija upnikove terjatve, vendar pa tega cilja ni mogoče uveljavljati za
vsako ceno ali na kakršenkoli način. Instituti, ki varujejo položaj dolžnika v izvršilnem
postopku, varujejo predvsem njegov socialni položaj. Vendar pa je v skladu z ustavnim
varstvom, ki ga dolžnik uživa v izvršilnem postopku, varstvo njegovih pravic širše, gre tudi za
varstvo njegove telesne integritete in osebnega dostojanstva. Gre za vzpostavitev ustreznega
ravnovesja med pravno varovanimi dobrinami. Poleg tega pa ima načelo varstva dolžnika tudi
širšo ekonomsko funkcijo, saj je ohranitev dolžnikove eksistence in njegove osebne integritete
tudi v javnem interesu. Pogosto je to, da dolžnik ohrani možnost in motivacijo za nadaljnje
pridobivanje, celo v upnikovem interesu, saj bo lahko le tako prišel do poplačila svoje
terjatve.
Pri tej temi je pomembno tudi vprašanje kvalitetnega zastopanja strank s strani odvetnikov, ko
odvetnik izkorišča vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo, da doseže čim ugodnejši rezultat za
svojo stranko.
20
5.1.1. Zloraba procesnih pravic
Za zlorabo procesnih pravic gre, če stranka ali njen zakoniti zastopnik procesno pravico ima,
pa le-to izkoristi s ciljem škodovati drugemu ali sodišču. Če pa določene procesne pravice
nima, že po naravi stvari ne more zlorabiti. Po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.
73/07) stranki lahko očitamo zlorabo procesnih pravic le, če se zaveda protipravnosti svojega
procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna (hoté ali vsaj s privolitvijo v posledice tega
ravnanja). Eden od primerov zlorabe procesnih pravic je tudi njeno izkoriščanje zaradi
zavlačevanja in oteževanja postopka. Predlagatelju je bilo torej tedaj naznanjeno, da njegovo
procesno ravnanje ni v skladu z namenom instituta delegacije pristojnosti. Konstantno
vlaganje predlogov za delegacijo pristojnosti postopek nedvomno otežuje in zavlačuje.
Stranka zlorablja procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da drugemu škoduje, sama
pa od tega nima nobene koristi. Pri zlorabi procesnih pravic gre za pravni standard, katerega
vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru napolniti ob upoštevanju splošne klavzule in
temeljnih načel procesnega predpisa.
Po mnenju Tajke Golob (1999, str. 1177) so tipični primeri zlorabe procesnih pravic in s tem
priznana procesna škoda naslednji:
 Šikanozno iztoževanje terjatve v več manjših zneskih, razbijanje denarnega zahtevka na
več manjših zaradi zagotovitve stvarne pristojnosti sodišča;
 Objestno odklanjanje vsakega sodnika, odklanjanje izvedencev;
 Nenehno predlaganje novih dejstev in dokazov;
 Zavestno navajanje neresničnih dejstev, zanikanje nasprotnikovih resničnih navedb,
objestno prerekanje resničnosti kakšnega dokumenta ali podpisa, zamolčanje dejstev,
pomembnih za tek oziroma nadaljevanje postopka (smrt stranke v postopku);
 Odklanjanje pričanja, preprečitev dokaza nasprotne stranke;
 Vsakršno zavlačevanje postopka (bodisi z ravnanjem na enega od že navedenih načinov ali
na kakšen drug bolj ali manj domiseln način);
 Vlaganje tožb brez pravnega interesa;
 Nespoštovanje zunaj sodnega dogovora s tem, da ena stranka vseeno pristopi na narok in
doseže mirovanje;
 Odstop terjatve osebi, ki bo glede na svoj premoženjski položaj lahko dosegla oprostitev
plačila stroškov;
 Nasprotovanje stranke svojim lastnim ravnanjem;
 Če stranka pred arbitražnim sodiščem uveljavlja pristojnost rednega sodišča in nato
nasprotno, stranka toži pred rednim sodiščem, nato pa uveljavi arbitražno klavzulo, ko je
ugovor že prepozen;
 Če stranka obljubi, da bo tožbo oziroma pravno sredstvo umaknila, pa tega ne stori;
 Objestno vlaganje pravnih sredstev;
21
 Če pooblaščenec zlorabi svoje pooblastilo tako, da se pravnemu sredstvu odpove ali pa
vloženo pravno sredstvo umakne.
Večina ravnanj strank, ki se navajajo kot zloraba procesne pravice, je izvedeno prav z
namenom zavlačevanja postopka. Sodišče vedno navede namen stranke, da ji lahko očitamo
zlorabo pravice. Ta namen je lahko vlaganje pritožbe z namenom zavlačevanja postopka ali
drugega pravnega sredstva, kar pa je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem ter pomeni zlorabo
procesne pravice.
5.2 Zavlačevanje postopka s strani odvetnikov
V pravosodnem sistemu odvetnik igra pomembno vlogo ter odgovorno, saj s svojim pravnim
znanjem ve, kako in s katerimi instrumenti lahko s pomočjo procesne taktike zavleče
postopek. Pri tem se nam ponovno zastavijo vprašanja, ali je vlaganje pravnih sredstev z
namenom zavlačevanja v nasprotju z njihovim namenom, ali odvetnik s tem le opravlja svoje
delo, ali je njegovo delo na takšen način etično ter skladno z Zakonom o odvetništvu in
Kodeksom odvetniške poklicne etike (Odvetniška poklicna etika, 2014).
Vprašanje je ali je tako ravnanje v skladu s Kodeksom odvetniške etike in ali bi bila opustitev
takšnih dejanj neetično ravnanje, pod pogojem, da zavlačevanje postopka doprinese
odvetnikovi stranki neko korist. Če ne prinese koristi, bi odvetnik tako zahtevo stranke moral
zavrniti.
Da bi dobili odgovor na to vprašanje, moramo najprej opredeliti vlogo odvetnika v postopku.
Po 137. členu Ustave RS je odvetništvo, kot del pravosodja, samostojna in neodvisna služba,
ki jo ureja zakon. Odvetnik strankam svetuje, kako se izogniti pravnim problemom, ki naj bi
se reševali pred sodišči, pristojnimi organi in arbitražami. Bistven je torej interes varovanja
pravic in interesov strank, njihovo zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi.
Odvetniki morajo upoštevati Kodeks, kjer so zapisana pravila in načela, po katerih se morajo
ravnati. Odvetnik mora svojo stranko vestno zastopati, uporabiti mora vsa možna in dopustna
pravna sredstva. Zavlačevanje postopka je v nasprotju z družbeno koristjo. Sodni postopki naj
potekajo hitro, po načelu ekonomičnosti in smotrnosti. Vlaganje pritožbe v nasprotju s to
družbeno koristjo bi sicer lahko pomenilo zlorabo pravice, če ne bi požrtvovalno, strokovno
zastopanje stranke, ki vključuje vložitev vseh pravnih sredstev, ki lahko stranki izboljšajo njej
položaj v postopku, pa četudi s pravimi sredstvi pridobi le odlog nastanka neugodnih
posledic, pomenile še pomembnejše družbene koristi, ki mora biti brezpogojno spoštovana, da
lahko pravosodni sistem normalno funkcionira. Teorija zlorabe potrdi, če gledamo na
vlaganje pravnih sredstev v odvisnost od specifičnega etičnega in zakonskega razmerja med
odvetnikom in njegovo stranko, da v teh specifičnih okoliščinah dejanje, ki bi sicer lahko
imelo znake zlorabe prava, preneha biti zloraba in postane etično upravičeno uveljavljanje
pravice. Zato je odvetnik, v primeru da stranka tako zahteva, dolžan vložiti tudi pravna
sredstva z namenom zavlačevanja postopka. Odklonitev takega ravnanja bi pomenila neetično
ravnanje odvetnika.
22
Namen procesnih jamstev je, da se preprečijo zlorabe in zagotovi enakost orožij. Zato jih je
treba v tem smislu uporabljati. Njihov namen je preprečiti, ne pa omogočiti zlorabo. Za
zlorabo pa brez dvoma gre, če jih uveljavljamo samo zato, da bi preprečili izvedbo postopka
in s tem tudi izrek obsodbe. Zloraba pravice nujno pomeni rušenje avtoritete pravnega reda.
Hkrati lahko pripelje do reakcije v obliki zaostrovanja, s katerim se skuša zmanjšati možnost
oziroma preprečiti zloraba pravic. Dolgoročno torej lahko pripelje do zoženja in razgraditve
procesnih kavtel, kar je brez dvoma v škodo vseh prihodnjih udeležencev postopka (Kranjc,
2007, str. 6). Odvetnik se mora ob vsem tem zavedati, da ravna v korist vseh svojih klientov
in ne samo v korist trenutne stranke. Dolgoročni interes posameznika in družbe je v čim bolj
harmoničnem pravnem redu in njegovem doslednem uveljavljanju, saj je le na ta način
mogoče zagotoviti pravno varnost in načelo enakosti.
5.3 Zavlačevanje izvršilnega postopka s strani dolžnikov
Dolžniki lahko postopek zavlačujejo na več načinov. To lahko storijo z vlaganjem velikega
števila pravnih sredstev, kljub temu da vedo, da so neutemeljena, torej je njihov namen le
zavlačevanje postopka in preprečitev poplačila upnika. Tako so sodišča in sodniki
obremenjeni zaradi velikega števila pravnih sredstev in vlog, ki jih predvideva zakon, kar
terja veliko časa, ki pa je v izvršilnem postopku velikega pomena. Zato se postopki zavlečejo
in traja dlje časa, da sodišče o vlogah strank odloči, vse to pa pripelje do precej dragih in
dolgotrajnih izvršilnih postopkov, ki pa ne zagotavljajo uspešnega rezultata. Na podlagi
raziskave sem ugotovila, da dolžniki najpogosteje uporabljajo možnost »pavšalnega« ugovora
zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar pomeni, da se bo postopek
nadaljeval v pravdi, kar pa zavleče postopek za leto ali dve, lahko tudi več, do pravnomočne
rešitve zadeve. Po mnenju G. Dide Volk je največji problem v razmišljanju dolžnikov in v
ravni poštenja ter morale, ki je pri mnogih zelo nizka ali pa je sploh ni. Po njenem mnenju je
bilo največ škode narejene v letih od 1989 do 1999, ko so se množično ustanavljala podjetja z
ustanovnim kapitalom nekaj evrov, z vodilnimi kadri s slabo izobrazbo. Izpostavila je tudi
pomanjkljivo zakonodajo na tem področju. Z opravljeno raziskavo sem prišla do ugotovitve,
da se največ dolžnikov skuša izogniti svoji obveznosti pri izvršbah na nepremičnine, kjer je
postopek večfazen (rubež, cenitev, prodaja, domik kupcu, poplačilo upnikov).
Večji problem predstavlja, kadar je dolžnik brez premoženja, saj v tem primeru še tako
učinkovit izvršilni postopek ne pomaga. Po podatkih lastne raziskave, naj bi se obseg izvršbe
povečal za 20 % v primerjavi s časom pred recesijo. Dolžniki, tako pravne in fizične osebe,
imajo blokirane transakcijske račune, so brez premičnega in nepremičnega premoženja,
večina brez dohodkov.
Izvršilni postopek se skuša prilagajati vsem tehnološkim in drugim novostim ter se vztrajno
spreminja, z namenom hitrejše izvedbe. Zakonodaja dopušča, da se izvršba vrši že pred
pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Upnik sicer ne mora biti poplačan pred pravnomočnostjo
sklepa, razen na podlagi 46. člena ZIZ, ki navaja da je upnik lahko poplačan pred
23
pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih
ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, pod pogojem da predlogu za izvršbo priloži
izvršilni naslov.
V ostalih primerih upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa, kar pa spodbudi
dodaten interes na strani dolžnikov, da zavlačujejo postopek. Tako upajo, da bo upnik ustavil
postopek oziroma se na ta način poskušajo izogniti negativnim posledicam. Dolžniki z
zavlačevanjem postopka pridobijo čas in v primerjavi s časom so stroški, ki nastanejo v
izvršilnem postopku, dokaj majhni.
Ko gospodarski subjekt ne plača izstavljenega računa, upnik na podlagi verodostojne listine
vloži predlog na izvršbo, ki mu dolžnik ugovarja. Nato več mesecev ali let traja pravdni
postopek, po tem pa je ponovno potrebna izvršba. Tako si gospodarski subjekti – dolžniki
lahko preložijo plačilo računa za nekaj let, v kolikor ga ne želijo plačati. Do večjega problema
za upnika pride, kadar ima dolžnik blokiran transakcijski račun. V tem primeru ima
gospodarski subjekt še manjši interes, da bi poplačal nastale terjatve, saj je njihov račun že
tako blokiran.
V odvetniški pisarni Dušan Tršan in odvetniki d. o. o., so mi odgovorili, da je novela ZIZ-J s
spremembo 72. člena dala dolžnikom dodatno možnost, kako se izogniti izpolnitvi svojih
obveznosti. V primeru odloga izvršbe na predlog upnika, ki je »gospodar« postopka izvršbe,
mora upnik predložiti soglasje dolžnika k odlogu. Od upnika se torej zahteva še več
aktivnosti, medtem ko je dolžnik lahko popolnoma pasiven. Po mnenju odvetnika iz
odvetniške pisarne Dušan Tršan in odvetniki d. o. o., so za zavlačevanje postopka še posebej
zainteresirani dolžniki, ki imajo izvršbo na nepremičnine ali premičnine, posebno kadar vedo,
da nimajo drugih sredstev, iz katerih bi lahko poplačali upnika. Z velikimi številom pravnih
sredstev lahko zavlačujejo postopek več let, ker ko je plačana glavnica, obresti prenehajo teči
in dokler ne pride do razpisa javne dražbe prelagajo obveznost plačila, kar pa, izhajajoč iz
sodne prakse, lahko traja več let (Sodna statistika, 2012). Na podlagi raziskave sem s pomočjo
intervjujev ugotovila, da so najpogostejši razlogi, s katerimi se dolžniki skušajo izogniti
upnikovemu poplačilu dolga od skrivanja uradnega premoženja, dela na črno, fiktivno
prijavljenega stalnega prebivališča na drugem naslovu do odpovedi neuvedenemu dedovanju.
V zadnjem času pa je ogromen tudi porast stečajev, zlasti osebnih stečajev.
6
SODNA
STATISTIKA
ZAOSTANKOV
TER
ZMANJŠEVANJE
SODNIH
Sodni zaostanki po vsebini predstavljajo nerešene sodne spise, ki so na posameznem sodišču
dlje, kot je določeno v Sodnem redu za posamezno vrsto sodišča in vrsto odprte sodne zadeve.
Problematika sodnih zaostankov izhaja iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23.
člena, določenega v Ustavi Republike Slovenije, in pomeni pravico vsakogar, da o njegovih
24
pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča
neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Evropsko sodišče za človekove pravice ima pomembno vlogo, saj je Sloveniji z vstopom v
Evropsko unijo naložilo plačilo kazni zaradi kršenja ustavno zagotovljene pravice do sojenja
v razumnem roku. V Sloveniji so sodni zaostanki, kot velik kršitelj človekovih pravic,
omenjeni v poročilu že leta 1994. V poročilu iz leta 2007 varuhinja dr. Zdenka Čebašek –
Travnik ugotavlja, da se je tega leta največ pobud prejelo ravno glede sodnih postopkov.
Največji delež (341 obravnavanih pobud) pripada civilnim postopkom (pravdne, nepravdne in
izvršilne zadeve), 69 pobud se nanaša na kazenske postopke, 35 na delovne in socialne spore,
62 na postopke o prekrških in 11 na upravno-sodne postopke. Na nekatere izmed tovrstnih
obravnavanih pobud še posebej obravnavamo v poglavju z izbranimi primeri (Varuh
človekovih pravic 2008, 82).
Na podlagi revizijskega poročila Odprava sodnih zaostankov se je od leta 2001 pravosodje
ukvarjalo z odpravo sodnih zaostankov v okviru več posameznih projektov, kot so Herkules,
Matra flex in Lukenda. Projekt Herkules v prvi fazi ni bil uspešen pri odpravi vseh sodnih
zaostankov na posameznih sodiščih, medtem ko se je v drugi fazi, ko se je izvajal le na
področju zemljiške knjige, izkazal kot uspešen. Rezultati projekta Matra flex, to je
vzpostavitev sistema merjenja delovne uspešnosti in obremenitve sodišč, bodo ob ustrezni
realizaciji lahko povečali učinkovitost sodstva.
Vlada Republike Slovenije in Vrhovno sodišče RS sta v letu 2002 analizirala vzroke sodnih
zaostankov v dokumentu: Analiza vzrokov sodnih zaostankov v Republiki Sloveniji s
predlogi za zmanjšanje in odpravo sodnih zaostankov, Ljubljana, 16. 5. 2002. Navedeni so
najpogostejši razlogi za zaostanke:
 reorganizacija sodstva v letih 1994 in 1995 s podaljšanimi učinki velikih organizacijskih in
kadrovskih sprememb;
 zmanjšanje storilnosti v obdobju pred izvedbo in po izvedbi sodne reforme;
 sama reforma in spremljajoče posledice, s postopnim povečanjem storilnosti šele po
organizacijski in kadrovski ustalitvi in ob ponovni uvedbi normativov pričakovanega
obsega sodniškega dela;




nezadostna pozornost pri spremljanju statističnega gibanja zadev;
zmanjšana storilnost predvsem v obdobju od 1994–1997;
posledične zamude pri pripravi in izvedbi ukrepov za povečanje učinkovitosti dela;
povečane fluktuacije sodnikov z upokojitvijo ali odhodom izkušenih sodnih kadrov v
zasebni sektor (odvetništvo, notariat, pravne službe);
 zaposlovanje mlajših in manj izkušenih kadrov;
 neustrezna odzivnost na razpisana prosta sodniška mesta;
 nezmožnost zadržanja najboljših kadrov po opravljenem državnem pravniškem izpitu in
25
 neustrezni plačni status za izkušen in uveljavljen kader (povzeto po Vlada RS in Vrhovno
sodišče RS, 2002).
Na podlagi izvedene lastne raziskave sem s pomočjo intervjujev dobila odgovore, kateri so
glavni razlogi za sodne zaostanke. Najpomembnejši vzrok je bil in je še vedno v pomanjkanju
administrativnega kadra na sodišču, slaba organizacija dela sodišča ter neustrezne
zakonodajne spremembe. Vodja Izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Ljubljani, g.
Aleksander Šmid, pa je poudaril tudi specifičnost obravnavanja izvršilnih zadev v primerjavi
z ostalimi sodnimi postopki (pravdnimi, kazenskimi, nepravdnimi). Specifičnost v smislu
izdajanja številnih odločb, ki so odvisne od predlaganega sredstva izvršbe ter od vloženih
pravnih sredstev dolžnika ali tretjih.
V nadaljevanju sledi prikaz sodnih zaostankov v letu 2013 po sodni statistiki, ki je objavljena
na spletni strani Ministrstva za pravosodje. Še vedno aktualen projekt, ki ga je ustanovila
Vlada RS leta 2005, je projekt Lukenda. Projekt zajema odpravo sodnih zaostankov in za cilj
je bilo določeno, da se sodni zaostanki odpravijo do leta 2010. Ker le to ni bilo mogoče, je
Vlada RS 26. 8. 2010 sprejela sklep, s katerim je podaljšala aktivnosti v okviru projekta
Lukenda. Definicija sodnih zaostankov v statističnem smislu, ki je zapisana v dokumentu
»Projekt Lukenda, Sodni zaostanki, odprava 2010«, pravi, da so to nerešeni sodni spisi na
posameznem sodišču, katerih število presega polovico povprečnega letnega pripada zadev na
posameznem sodišču. S pomočjo podatkov sodne statistike skušam pojasniti, da bi s
povečanjem števila sodnega osebja pospešili postopke ter da bi bile vloge strank rešene
bistveno hitreje. Še vedno največje število pri vseh kategorijah, pri pripadu, rešenih in
nerešenih zadevah pripada izvršbam na podlagi verodostojne listine VL.
Višje sodišče na področju izvršilnega postopka odloča o izvršilnih in gospodarskih izvršilnih
zadevah na drugi stopnji (Ip), zemljiškoknjižnih zadevah, pritožbah (CDn), o postopku
prisilne poravnave (Cst-01), stečajnem postopku nad pravno osebo (Cst-02). Okrajna sodišča
odločajo o izvršilnih zadevah: verodostojna listina (I-vl), izvršilni naslov (I-ns), o izvršilnih
gospodarskih zadevah: verodostojna listina (Ig-vl), izvršilni naslov (Ig-ns), o izvršbi na
nepremičnine (In), izvršbi na nedenarne terjatve, izvršilnem naslovu (Nt), verodostojni listini
(VL), o zadevah zavarovanja (Z), razne izvršilne zadeve (R-i), zemljiškoknjižne zadeve (Dn),
zemljiškoknjižni ugovori (Sdn), razne zemljiškoknjižne zadeve (Rz). CoVL ali centralni
oddelek za verodostojno listino pa rešuje zadeve v zvezi z verodostojno listino (VL), zadeve
zavarovanja (Z), razne izvršilne zadeve (R-i).
26
Tabela 1: Gibanje vrst zadev na višjem sodišču
1. 1. –30. 9.
2013
OBDOBJE
Vrsta zadeve
Vse zadeve
Pomembnejše*
zadeve
Št. nerešenih
zadev na
začetku
obdobja
7309
Prejete
zadeve
20.262
Zadeve
v delu
27.571
Rešene
zadeve
21.247
Št.
nerešenih
zadev ob
koncu
obdobja
6319
7282
19.498
26.780
20.480
6295
Vir: RS Ministrstvo za pravosodje, Gibanje vrst zadev na višjem sodišču, tabela 23, 2013
Legenda: * Med pomembnejše zadeve na sodiščih sodijo tiste zadeve, v katerih sodišča
meritorno odločajo.
Tabela 2: Gibanje vrst zadev na Okrajnih sodiščih
OBDOBJE
Vrsta zadeve
Vse zadeve
Pomembnejše
zadeve
P, Pravdne zadeve
R, Razne civilne
zadeve
I-vl, Izvršilne
zadeve verodostojna listina
I-ns, Izvršilne
zadeve - izvršilni
naslov
Ig-vl, Izvršilne
gospodarske verodostojna listina
Ig-ns, Izvršilne
gospodarske izvršilni naslov
In, Izvršba na
nepremičnine
1. 1.–30. 9.
2013
Št. nerešenih
zadev na
začetku
obdobja
249.554
57.433
Št.
nerešenih
zadev ob
koncu
obdobja
225.459
48.551
Prejete
zadeve
460.785
57.492
Zadeve
v delu
710.339
114.925
Rešene
zadeve
484.366
66.374
13.185
378
9.393
4035
22.578
4.413
9741
3959
12.837
453
20.341
33
20.374
4781
15.593
33.924
11.352
22.572
23.652
10.272
6069
30
6099
1623
4476
3209
2098
5307
2109
3198
24.126
8445
32.571
8109
24.462
27
1055
Nt, Izvršba na
nedenarne terjatve
- izvršilni naslov
91.859
VL,Verodostojna
listina
406
1461
133.687
225.546
424
1037
134.508
90.611
Z, Zadeve
zavarovanja
554
2003
2557
2013
544
R-i, Razne izvršilne
zadeve
215
6242
6457
6193
264
Vir: RS Ministrstvo za pravosodje, Gibanje vrst zadev na Okrajnih sodiščih, tabela 40, 2013
Tabela 3: Sodni zaostanki po 50. členu Sodnega reda na CoVL-u
Dan
Vrsta zadeve
30. 9. 2013
Skupno število
zadev sodnega
zaostanka
SKUPAJ
VL, Verodostojna
listina
2311
2311
Z, Zadeve
zavarovanja
0
Vir: RS Ministrstvo za pravosodje, Sodni zaostanki po 50. členu Sodnega reda na CoVL-u, tabela 362,2013
Tabela 4: Povprečni pričakovani čas reševanja zadev na CoVL-u
OBDOBJE
Vrsta zadeve
Število nerešenih
zadev konec
obdobja
1. 1.–30. 9. 2013
Število rešenih zadev v
obravnavanem obdobju
Povprečni pričakovani
čas reševanja zadev (v
mesecih)
SKUPAJ
VL,
Verodostojna
listina
Z, Zadeve
zavarovanja
29.221
29.117
175.465
165.590
1,5
1,6
1
52
0,2
R-i,Razne
izvršilne
zadeve
103
9823
0,1
Vir: RS Ministrstvo za pravosodje, Povprečni pričakovani čas reševanja zadev na CoVL-u, tabela 36, 2013
28
Slika 1: Sodni zaostanki – vsa okrožna in okrajna sodišča po letu
300000
250000
200000
150000
Vrednost
100000
50000
0
2010
2011
2012
2013
Vse zadeve
Vir: Sostat, Sodni zaostanki – vsa okrožna in okrajna sodišča po letu, 2014
Stanje na področju izvršbe se sicer iz leta v leto izboljšuje, saj se je glede na najnovejše
podatke in ugotovitve Vrhovnega sodišče Republike Slovenije, objavljenih v Javni otvoritvi
sodnega leta 2014, število nerešenih izvršilnih zadev s 194.000 v letu 2010 znižalo na
160.000 konec leta 2013, pričakovani čas rešitve zadeve pa se je z 9,8 meseca v letu 2010
skrajšal na 8,4 meseca v letu 2013. Vendar je še vedno zaskrbljujoča njihova starostna
struktura, saj je 20 % nerešenih izvršilnih zadev starejših od pet let, skoraj 40 % pa je starejših
od treh let.
Podobno stanje razkriva tudi kazalnik reševanja pripada (angl. clearance rate), ki meri
razmerje med obsegom rešenih in novo prispelih zadev na sodišče v opazovanem časovnem
obdobju (zadnjih 12 mesecev). Na področju izvršilnih zadev je ta kazalnik ugoden, saj
slovenska sodišča zadnja leta rešijo več zadev, kakor znaša letni pripad. Od leta 2010 znaša v
povprečju 5 % več, upoštevajoč zadeve, ki jih rešuje CoVL. Problematične so nepremičninske
izvršbe (In), saj je bil v letu 2013 kazalnik pripada negativen, saj so sodišča rešila 6 % zadev
manj od pripada In zadev. Vendar pa je kazalnik v letu 2013 še vedno dokaj ugoden, saj je leta leta 2010 meril 84 %, se pravi je razlika znašala 16 %. Največje število pri vseh
kategorijah, pri pripadu, rešenih in nerešenih zadevah, pripada izvršbam na podlagi
verodostojne listine VL. V letu 2013 je bil ta kazalnik pozitiven, pričakovani čas rešitve je
dokaj ugoden in znaša šest mesecev. Okrajna sodišča so rešila 0,8 % več VL zadev od
pripada.
29
Tabela 5: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču
2010
PREJETE REŠENE
I
Ig
In
Ri
VL
Z
Skupaj
14.281
2206
11.450
10.070
173.925
1878
213.810
50.411
8994
9700
10.385
157.424
1812
238.726
NEREŠENE
REŠEVANJE
PRIPADA
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
78.831
16.309
23.980
281
79.613
585
199.599
353,00%
407,70%
84,70%
103,10%
90,50%
95,50%
111,70%
17,6
21,8
29,7
0,3
5,1
3,9
9,8
Tabela 6: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču
2011
PREJETE REŠENE
I
Ig
In
Ri
VL
Z
Skupaj
13.043
2307
10.974
9099
184.018
2015
221.456
31.166
6358
9762
9169
175.306
2097
233.858
NEREŠENE
REŠEVANJE
PRIPADA
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
55.717
12.261
25.204
211
87.811
504
181.708
238,90%
275,60%
89,00%
100,80%
95,30%
104,10%
105,60%
21,5
23,1
31
0,3
5
2,9
9,3
Tabela 7: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču
2012
PREJETE REŠENE
I
Ig
In
Ri
VL
Z
Skupaj
14.631
2810
10.778
8655
179.383
2269
218.526
26.218
5775
10.957
8651
174.852
2219
228.672
NEREŠENE
REŠEVANJE
PRIPADA
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
44.133
9297
25.029
215
91.890
554
171.118
179,20%
205,50%
101,70%
100,00%
97,50%
97,80%
104,60%
20,2
19,3
27,4
0,3
5,3
3
9
30
Tabela 8: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na okrajnem
sodišču
2013
PREJETE REŠENE
I
Ig
In
Ri
VL
Z
Skupaj
14.783
2945
11.814
8277
179.063
2623
219.505
22.056
5211
11.104
8270
180.486
2635
229.762
NEREŠENE
REŠEVANJE
PRIPADA
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
36.860
7031
25.739
222
89.855
542
160.249
149,20%
176,90%
94,00%
99,90%
100,80%
100,50%
104,70%
20,1
15,2
27,8
0,3
5
2,5
8,4
Vir: Vrhovno sodišče RS, Prejete, rešene, nerešene izvršilne zadeve (I, Ig, In, VL), 2014
Tabela 9: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL
2010
PREJETE REŠENE
Ri
16.562
16.845
VL
213.446
206.331
Z
75
97
Skupaj 230.083
223.273
NEREŠENE
177
55.816
13
56006
REŠEVANJE
PRIPADA
101,70%
96,70%
129,30%
97,00%
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
0,1
9,2
1,6
3
Tabela 10: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL
2011
PREJETE REŠENE
Ri
16.600
16.674
VL
218.862
225.966
Z
116
78
Skupaj 235.578
242.718
NEREŠENE
104
48.681
51
48836
31
REŠEVANJE
PRIPADA
100,40%
103,20%
67,20%
103,00%
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
0,1
2,6
7,8
2,4
Tabela 11: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL
2012
PREJETE REŠENE
Ri
14.249
14.287
VL
212.904
221.899
Z
75
126
Skupaj 227.228
236.312
NEREŠENE
66
39.660
0
39726
REŠEVANJE
PRIPADA
100,30%
104,20%
168,00%
104,00%
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
0,1
2,1
0
2
Tabela 12: Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013 na CoVL
2013
PREJETE REŠENE
Ri
13.622
13.605
VL
220.819
221.913
Z
81
80
Skupaj 234.522
235.598
NEREŠENE
83
38.564
1
38648
REŠEVANJE
PRIPADA
99,90%
100,50%
98,80%
100,50%
PRIČAK. ČAS
REŠITVE (mes)
0,1
2,1
0,2
2
Vir: Vrhovno sodišče RS, Primerjava gibanja izvršilnih zadev v obdobju od 2010 do 2013, 2014
Od leta 2007 je opazen trend upadanja števila nerešenih izvršilnih zadev. Od leta 2013 se je
število nerešenih izvršilnih zadev znižalo za dodatnih 6,4 % glede na leto 2012. Vendar še
vedno največji del nerešenih zadev na slovenskih sodiščih predstavljajo prav izvršilne zadeve.
Iz Grafa 1 je razvidno, da je bilo ob koncu leta 2013 na vseh slovenskih sodiščih skupaj okoli
283.400 nerešenih zadev. Od tega so izvršilne zadeve predstavljale 56 % delež vseh zadev.
Gibanje vseh izvršilnih zadev od leta 1990 do 2012
Vir: Vrhovno sodišče RS, Gibanje vseh izvršilnih zadev od leta 1990 do 2012, 2014
32
Kot že navedeno, je zaskrbljujoča tudi starostna struktura izvršilnih zadev, saj so v letu 2012
na okrajnih sodiščih največji delež med nerešenimi zadevami, starejšimi od 10 let,
predstavljale prav tovrstne sodne zadeve (kar 84 % oziroma 3219 od 3834 nerešenih zadev,
starejših od deset let). Med njimi imajo največji delež I-vl (36 %) ter Ig-vl zadeve (25 %).
Povprečna starost izvršilnih zadev je v letu 2012 presegala 20 mesecev. Starostna struktura
nerešenih sodnih zadev v letu 2013 tudi ne kaže občutno izboljšanega stanja, saj je izmed
skupaj 34.085 nerešenih zadev, ki so na okrajnih sodiščih starejše od 5 let, daleč največ – 94
% oziroma 31.976 zadev – prav izvršilnih zadev.
Tabela 13: Starostna struktura nerešenih zadev na slovenskih okrajnih sodiščih na dan 31.
12. 2013
STAROST
ZEMLJIŠKOPOMEMBNEJŠE
IZVRŠILNE
V LETIH
KNJIŽNE
do 1
29.410
4516
50.493
1–3
12.327
854
49.670
3–5
2869
976
28.210
5–10
1202
385
28.142
Nad 10
354
59
3.734
Skupaj
46.162
6790
160.249
STAROST POMEMBNEJŠE
V LETIH
v%
do 1
1–3
3–5
5–10
Nad 10
Skupaj
33,10
19,30
8,80
4,00
8,40
21,00
ZEMLJIŠKOIZVRŠILNE
KNJIŽNE
v%
v%
5,10
56,80
1,30
77,70
3,00
86,90
1,30
94,10
1,40
89,10
3,10
73,10
OSTALE
VSE
4417
1095
397
164
45
6118
88.836
63.946
32.452
29.893
4192
219.319
OSTALE
v%
VSE
v%
5,00
1,70
1,20
0,50
1,10
2,80
100,00
100,00
100,00
100,00
100,00
100,00
Vir: Vrhovno sodišče RS, Starostna struktura nerešenih zadev na slovenskih okrajnih sodiščih, 2014
Velik problem predstavljajo tudi nerešene izvršilne zadeve pri izvršiteljih. Prisoten je
naraščajoči trend nerešenih zadev že od leta 2008, v letu 2013 je število nerešenih že več kot
186.000. Po podatkih, ki sem jih pridobila z raziskavo, je po končanem postopku približno
50–55 % rubežev neuspešnih. Po mnenju izvršitelja G. Hojsa bi bili izvršilni postopki hitreje
opravljeni z uredbo zakonodaje, da upnik izvršitelju ne bi mogel predlagati odloga postopka
po svojih željah, saj s tem povzroči sodne zaostanke predvsem v primerih, kjer je bilo
ugotovljeno, da dolžnik nima predmetov, primernih za rubež oz. da predmeti, ki jih ima
dolžnik, ne bi pokrili niti stroškov izvršilnega postopka.
33
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je za odpravo zaostankov in za večjo odzivnost sodišč s
predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju v letu 2013
prednostno predvidelo izvedbo ukrepov na treh komponentah poslovanja na področju izvršbe:
1. informatizacija;
2. organizacija poslovanja;
3. področje zakonodaje.
Predvideni načrti na področju informatizacije so bili: nadaljnja informatizacija procesnih
dejanj v izvršilnem postopku v okviru projekta i-izvršba in dosledna uporaba
informatiziranega i-vpisnika z vsemi funkcionalnostmi in tipiziranimi pisanji v skladu z
uporabniškimi pravicami posameznih uporabnikov.
Pri spremembi organizacije poslovanja pri izvršilnem postopku so bili predvideni naslednji
ukrepi:










izkoriščanje kadrovskih rezerv (zlasti s področja zemljiške knjige),
analiza spremljanja poteka dela in odprava zaostankov na področju izvršbe,
nadaljnje delo in predlaganje ukrepov za odpravo zaostankov v okviru projekta IPP,
dosledna uporaba normativov za merjenje rednega obsega dela sodnega osebja na vseh
sodiščih,
dosledna specializacija opravil glede na vrsto kadrov,
razbremenitev sodnikov administrativnega dela,
izoblikovanje jasnih meril, katera dela na področju izvršbe opravlja sodnik, in njihovo
spoštovanje,
neupoštevanje opravil v izvršbi, ki jih sodnik dejansko ne opravlja, pri vrednotenju obsega
sodnikovega dela,
poraba glavnine sodnikovega časa za reševanje nepremičninske izvršbe in ugovorov ter
morebitna vključitev posameznih sodišč v program povečanega obsega dela.
Na področju zakonodaje je Vrhovno sodišče RS preučilo možnost za spremembo normativne
ureditve glede števila nerešenih zadev pri izvršiteljih ter odlogov izvršbe na predlog upnika.
V letu 2012 je povprečna starost izvršilnih zadev presegla 20 mesecev, zato sta Vlada RS in
Vrhovno sodišče RS določila ukrepe, s katerimi želita doseči ciljno stanje. Pri izvršiteljih se
nahaja veliko odloženih zadev na predlog upnika. Ta se iz leta v leto povečuje (število se
giblje okoli 45.000 na izvršitelja). Upniki predlagajo odlog in se s strankami dogovorijo za
obročno odplačevanje, kar pa je v nasprotju z namenom izvršilnega postopka, tj. doseči
prisilno izvršitev terjatve.
34
Po mnenju g. Aleksandra Šmida, intervjuvanca, se skladno z zakonom prednostno rešujejo
naslednje izvršilne zadeve:




izvršilne zadeve, ki se nanašajo na izterjavo preživnin;
izvršilne zadeve glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki;
izvršilne zadeve glede izpraznitve in izročitve nepremičnin;
izvršilne zadeve glede izterjave oskrbnin v vrtcih.
6.1 Poglavitne rešitve zmanjševanja sodnih zaostankov
6.1.1 Informatizacija izvršilnega postopka
S predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta
2006 se je zaradi poenostavitve in pospešitve izvršilnega postopka in zaradi razbremenitve
sodnikov, strokovnih sodelavcev in sodnih referentov predvsem v fazi dovolitve izvršbe
izvršilni postopek informatiziral. Za izvedbo informatizacije in avtomatizacije izvršilnega
postopka je bilo treba predhodno pripraviti pravno podlago, na kar se nanaša vrsta predpisov,
ki jih je bilo treba prilagoditi novim potrebam.
Vzpostavljeno elektronsko poslovanje s sodiščem v prvi fazi izvršbe pripomore k večjemu
številu rešenih zadev ob koncu leta. Z informatizacijo in avtomatizacijo izvršilnega postopka
so se pridobile prednosti za začetek, potek in ustavitev izvršilnega postopka. Upnik po
elektronski poti ne more vložiti nepopolnega izvršilnega predloga, ker ga elektronski sistem
ne sprejme. Po pravilno vloženem predlogu pa sodišče avtomatično odloči o predlogu z izdajo
sklepa o izvršbi, ki ga vroči stranki.
Izvršba je po pravnomočnosti v polnem teku z vsemi predlaganimi sredstvi. Sklep o izvršbi je
po pravnomočnosti poslan v izvršitev vsem v predlogu za izvršbo navedenim izvrševalcem
(delodajalcu, bankam, izvršitelju, zemljiški knjigi, sodnemu registru). Posledično pa pride do
višjih stroškov izvršbe v primeru, da je izvršba predlagana tudi na nepremičnine in
premičnine.
Vzpostavitev elektronskega sistema na področju izvršbe in centralizacija izvršilnih zadev na
enem mestu – CoVL – v začetni fazi, fazi dovolitve izvršbe, sta bila nujna. Zaradi plačilne
nediscipline dolžnikov je na sodiščih nastajalo vse več nerešenih izvršilnih zadev, povečevalo
se je število sodnih zaostankov, sodišča pa so postajala vse bolj obremenjena. Spremenjena
oziroma dopolnjena je bila zakonodaja, ki ureja področje izvršbe. Z namenom povečanja
učinkovitosti, doseganja boljših rezultatov, zniževanja zaostankov in pa hitrejše ter
učinkovitejše izvršbe. Poslovanje na CoVL-u poteka avtomatizirano, od vložitve predloga do
izdaje potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi, gre za t. i. elektronsko izvršbo.
35
Z nadaljnjimi novelami temeljnega zakona za področje izvršbe, ZIZ, so se uvedle bistvene
spremembe glede:
 poslovanja upnikov oziroma njihovih pooblaščencev s sodiščem, ki lahko poteka tudi
elektronsko, kar omogoča hitrejši in enostavnejši začetek postopka izvršbe;
 vložitve predloga za izvršbo z uporabo obveznih in predpisanih obrazcev, ki so vlagateljem
izvršilnih predlogov dostopni v papirnati ali elektronski obliki;
 obveznega vlaganja vlog in drugih pisanj v elektronski obliki za vse odvetnike, notarje,
izvršitelje in državno pravobranilstvo.
Pravilnik, ki je začel veljati 1. januarja 2008, skupaj z uveljavitvijo elektronskega sistema
vlaganja izvršilnih predlogov na podlagi VL, za njihovo vlaganje predpisuje uporabo
obveznih obrazcev, njihovo obliko in vsebino. Ureja tudi postopke, v katerih se prejete vloge
v informacijskem sistemu obdelujejo avtomatizirano. Navaja seznam vlog in drugih pisanj, ki
se lahko pošiljajo po elektronski poti. Določa, da morajo biti obrazci izpolnjeni v skladu z
Navodili za izpolnjevanje obrazcev (Horvat & Guzej, 2010, str. 22).
Za potrebe elektronskega vlaganja izvršilnih predlogov je v okviru Vrhovnega sodišča RS
izoblikovana posebna spletna stran www.covl.sodisce.si, kjer je možno pridobiti:





navodila v zvezi z vlaganjem izvršilnih predlogov na podlagi VL;
informacije o višini sodnih taks;
informacije o pravni podlagi;
obrazce za fizično vložitev;
registracijo ter vstop v sistem za potrebe vlaganja predlogov za izvršbo ali pregled že
vloženih zadev.
Rezultati kažejo, da je e-izvršba doprinesla k boljšim rezultatom na sodnem področju.
Končanih je več izvršilnih zadev in upniki imajo več možnosti, da so poplačani. Dolžniki pa
so prisiljeni, da svoje obveznosti poravnajo sami in sproti, v kolikor se želijo ogniti dodatnim
stroškom. Vendar pa kljub informatiziranemu postopku vlaganja izvršb, načinu vodenja in
odločanja v izvršilnem postopku, še vedno prihaja do sodnih zaostankov v izvršilnih zadevah.
S pomočjo raziskave sem dobila podatek, da na izvršilnem oddelku, ki v delo prejema zadeve
od CoVL po pravnomočnosti sklepov o izvršbi, postopek še ni avtomatiziran. Trenutno delo
pri izdajanju sklepov olajšuje aplikacija I-vpisnik, vendar postopek še vedno ni avtomatiziran
na način kot je pri CoVL. To velja tudi za izdajanje sklepov o izvršbi na podlagi izvršilnih
naslovov.
36
6.1.2 Področje delovanja izvršiteljev
Izvršitelji so na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju osebe, katerih delovno področje in
pooblastila ureja zakon. Izvršitelj opravlja javno službo in izvršuje javna pooblastila.
Izvršitelje imenuje minister, pristojen za pravosodje. Izvršitelji imajo sedež na področju
okrožnega sodišča, za katerega so imenovani, vendar lahko izvajajo svoje pristojnosti na
celotnem teritoriju Republike Slovenije.
Na podlagi 39. člena ZIZ mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja s skrbnostjo dobrega
strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika
oziroma izvršitev ali zavarovanje dolžnikove obveznosti, pri čemer mora spoštovati
dostojanstvo dolžnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme
povzročiti nepotrebne škode ter stroškov. Svoje naloge mora opravljati pod pogoji in na
način, ki ga določa zakon, na podlagi zakona izdani predpisi in pravilnik o opravljanju službe
izvršitelja.
V skladu z 281. členom ZIZ je za izvršitelja lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje
pogoje:
da je državljan Republike Slovenije;
da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno možnost;
da ima srednjo tehniško in drugo strokovno ter splošno srednjo izobrazbo;
da ima najmanj dve leti delovnih izkušenj;
da je vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja kot javnega
pooblastila;
6. da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje dejanj izvršbe in
zavarovanja (Volk, 208, str. 203).
1.
2.
3.
4.
5.
Izvršitelj prejme plačilo za svoje opravljeno delo ter povračila nastalih stroškov pri delu po
tarifi, ki jo predpiše minister, ki je pristojen za pravosodje. Stroški izvršitelja so izvršilni
stroški.
ZIZ določa obvezno združevanje v Zbornico Slovenije. Tu so združeni izvršitelji Republike
Slovenije. Sedež zbornice je v Ljubljani, gre za pravno osebo. Skupščina zbornice je najvišji
organ in sprejema statut, določa pravila, usmeritve obnašanja izvršiteljev ter druge splošne
akte. Minister, pristojen za pravosodje, nadzira opravljanje službe izvršiteljev in delo
zbornice.
Po 40. členu ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo navesti izvršitelja, ki bo opravljal
neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Izvršitelj ima določene roke, v katerih mora
opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, in sicer v 30. dneh od dneva prejema
varščine oziroma vročitve sklepa, v katerem je določen za izvršitelja. Prodaja zarubljenih
37
stvari mora biti opravljena v roku treh mesecev od dneva rubeža. Pomembno je združevanje
zadev, ko gre za istega dolžnika, v primeru, ko se opravlja rubež oziroma posamezna izvršilna
dejanja, s strani različnih upnikov, kar skrajšuje postopke in manjša stroške.
6.1.3 Druge spremembe
Pomembne so spremembe, s katerimi se izvršilni postopek skrajša, zmanjša njegove stroške
ter razbremeni sodišča določenih opravil. Ena izmed sprememb, po predlogu zakona o
spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, iz leta 2006, ki je
pripomogla k hitrejšemu izvršilnemu postopku je ta, da strokovni sodelavci in sodniški
pomočniki lahko vodijo naroke, razen narokov za javne dražbe (npr. narok, na katerem se
zasliši dolžnika o dejstvih glede njegovega premoženja, narok ob obravnavanju ugovora,
predloga za odlog, itd.), saj se s tem razbremeni sodnike, ki lahko več časa posvetijo sojenju
oziroma odločanju o sporih. Vodijo izvršilni postopek in odločajo o predlogu za izvršbo za
izterjavo denarnih terjatev, o predlogu za izterjavo denarnih terjatev z drugimi ali dodatnimi
izvršilnimi sredstvi ali predmeti, izdajajo sklepe o predujmih, varščinah, stroških postopka, o
sodnih taksah, o ustavitvah postopka in druge vmesne procesne sklepe, opravljajo posamezna
dejanja zunaj naroka in po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na
podlagi verodostojne listine (6. člen ZIZ).
Druga sprememba, ki je pripomogla k hitrejšemu postopku in se je uveljavila s predlogom
zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, je ureditev
krajevne pristojnosti pri nepremičninskih izvršbah. Vodenje nepremičninske izvršbe
prevzame sodišče, na območju katerega je nepremičnina, če ta zakon glede izvršbe na
nepremičnine ne določa drugače. Torej ne pride do ustalitve pristojnosti, ko upnik med
izvršilnim postopkom vloži predlog za dodatno sredstvo izvršbe, kateri predmet je
nepremičnina. V primeru, da je predmet izvršbe večje število nepremičnin in ležijo na
različnih območjih, je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je kot predmet izvršbe navedeno na
prvem mestu. Za ostale nepremičnine pa vsako posamezno sodišče, na območju katerega je
nepremičnina.
Sprememba, ki je pomembno vplivala na hitrost postopka je tudi na primeru izvršbe na
dolžnikova denarna sredstva. Pri tej izvršbi se zahteva, da organizacija za plačilni promet,
takoj po prejemu sklepa o izvršbi, le-tega vrne na sodišče, če na dolžnikovem računu najmanj
tri mesece ni bilo nobenega priliva sredstev. Ravno tako pa se je skrajšal tudi rok, v katerem
organizacija za plačilni promet čaka na priliv sredstev na dolžnikov račun, iz enega leta na tri
mesece. Praksa je pokazala, da dolžniki, ki dalj časa nimajo sredstev na računu, tudi kasneje
nimajo nobenega priliva.
38
6.2 Posledice uveljavitve rešitev
Zadnja leta so se uvedle spremembe, kot je informatizacija izvršilnih postopkov, s katero se je
razbremenilo sodišča v smislu opravljanja administrativnih del in pa po drugi strani olajšalo
delo strankam, kot je vlaganje predlogov za izvršbo. Povečala se je učinkovitost
izvršiteljevega dela in upniki hitreje pridejo do svojih poplačil zaradi ukinitve krajevne
pristojnosti izvršiteljev in določitve dodatnih rokov, v katerih morajo izvršitelji opraviti
posamezna dejanja izvršbe in zavarovanja.
7 ZASTOJI IN KONEC IZVRŠILNEGA POSTOPKA
7.1 Zastoji v izvršilnem postopku
7.1.1 Prekinitev postopka
O prekinitvi izvršilnega postopka govori Zakon o izvršilnem postopku (31. člen ZIP). Zakon
omenja prekinitev postopka le v primeru smrti stranke. Uporabiti je potrebno tudi določbe
zakona o pravdnem postopku (14. člen ZIP) in določbe 212. do 215. člena o pravdnem
zakonu. ZIZ prekinitev postopka omenja le na enem mestu (37. člen ZIZ, smrt stranke),
pravzaprav le podrobneje ureja postopek oziroma ravnanje sodišča po prekinitvi izvršilnega
postopka zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika. Sodišču namreč nalaga, naj
obvesti nasprotne stranke ter dediče, če so ti (že) znani. Če dediči niso znani oziroma se ne ve
za njihovo prebivališče, se po določbah pravdnega postopka postavi začasnega zastopnika
(82. do 84. člen ZPP). Obvestilo dedičem ima lahko pomen povabila sodišča dedičem, da
prevzamejo postopek (prvi odstavek 208. člena ZPP). Po določilih pravdnega postopka
namreč sodišče v takem primeru ne nadaljuje postopka samo od sebe, ampak šele, ko dediči
oziroma skrbnik zapuščine ali novi zakoniti zastopnik postopek prevzamejo ali jih sodišče
povabi, naj to storijo. V izvršilnem postopku pa je sodišču izrecno naloženo, naj (po)išče
dediče. Obvestiti pa mora tudi nasprotno stranko, kar pa lahko stori kar z vročitvijo sklepa o
prekinitvi postopka (Volk, 2003, str. 118).
Prekinitev postopka je zastoj v postopku, do katerega pride po samem zakonu ali po odločbi
sodišča. Nastopi v naslednjih primerih (205. člen ZPP):
 če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca;
 če zakoniti zastopnik stranke umre ali preneha njegova pravica za zastopanje, pa stranka
nima pooblaščenca v pravdi;
 če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati oziroma če ji pristojni organ pravnomočno
prepove delovanje;
 če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka;
 če zaradi vojne ali iz drugih vzrokov sodišče preneha delati;
 če zakon tako določa.
39
Z uvedbo stečajnega postopka se po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji prekine
izvršilni postopek oziroma postopek zavarovanje proti stečajnemu dolžniku (člen 99/2
ZPPSL).
S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja, kar pomeni, da v
tem času sodišče ne more opravljati procesnih dejanj, dejanja, ki jih opravi ena stranka, pa,
dokler traja prekinitev, nimajo nobenega učinka proti nasprotni stranki (214. člen ZPP).
Posledice prekinitve v primeru nezmožnosti stranke ali sodišča za nadaljevanje postopka
nastopijo v celotnem postopku, tako v stadiju dovolitve kot v stadiju oprave izvršbe. Kadar pa
sodišče napoti stranko ali drugega udeleženca na pravdo ali drug postopek reševanja
predhodnega vprašanja, pa se prekinitev postopka nanaša samo na stadij odločanja o dovolitvi
izvršbe. Postopek oprave izvršbe teče nemoteno naprej, razen če sodišče zadevo odloži na
zahtevo dolžnika ali druge upravičene osebe.
7.1.2
Odlog izvršbe
Odlog izvršbe je zastoj v izvršilnem postopku, ki se navezuje na drugo fazo – opravo izvršbe.
Na podlagi 71. člena ZIZ se izvršba lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži.
Dolžnik mora dokazati, da bi z izvršbo utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo
in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v naslednjih primerih:
1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno
sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana
odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena
izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
6. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
7. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je
odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni
pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
8. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene
pri opravljanju izvršbe;
9. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (Volk, 2008, str.
125).
Za odlog izvršbe zaprosi dolžnik ali nekdo tretji. Sodišče v tem primeru lahko predlaga, da
eden od njih položi varščino (člen 63/3 in 65/2 ZIP), vendar pa v tem primeru ne pride do
odloga izvršbe, če tisti, ki zahteva odlog, varščine ne položi v roku, ki ga je določilo sodišče.
40
Obstajajo različni možni odlogi glede na predlog:
a) Odlog izvršbe na predlog dolžnika
Kadar obstajajo upravičeni razlogi in kadar se izkaže, da bi z izvršbo dolžnik utrpel večjo
škodo, sodišče v skladu z 71. členom ZIZ na dolžnikov predlog deloma ali popolnoma odloži
izvršbo.
b) Odlog izvršbe na predlog upnika
Kadar se izvršba še ni pričela, lahko na podlagi 72. člena ZIZ odlog predlaga tudi upnik. V
nasprotnem primeru pa mora za odlog privoliti tudi dolžnik. Upnikov predlog na odlog se
zavrne v primeru, ko dolžnik v roku, ki ga mu je naložilo sodišče, prekine odlog.
c) Odlog izvršbe na predlog tretjega
Odlog izvršbe lahko predlaga tudi tretji, kadar ima le-ta na tem predmetu, ki je v izvršbi,
katera se izreče za nedopustno, tako pravico, ki preprečuje izvršbo (56. člen ZIP). Izvršba se
odloži, ko sodišče ugotovi, da bi tretji utrpel znatnejšo škodo.
V času odloga sodišče ne sme opravljati nadaljnjih izvršilnih dejanj. Učinki odloga so po
zakonu o pravdnem postopku enaki učinkom prekinitve postopka.
7.2 Konec izvršilnega postopka
7.2.1 Ustavitev izvršbe
Ustavitev izvršbe je način končanja izvršilnega postopka v stadiju oprave izvršbe, kadar
izvršbe iz dejanskih ali pravnih razlogov ni mogoče opraviti (Juhart, 1974, str. 246). Navadno
to pomeni tudi konec izvršilnega postopka v celoti, ker stadiju dovolitve izvršbe sledi stadij
oprave izvršbe.
Sodišče mora umakniti izvršbo v naslednjih primerih:
 če upnik umakne predlog na izvršbo (37. člen ZIP);
 če upnik ne položi predujma za izvršilne stroške v roku, ki ga je določilo sodišče (člen 32/3
ZIP);
 če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za
neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (člen 68/1 ZIP);
 če izvršilno sodišče ugodi dolžnikovemu ugovoru, razen če mu ugodi zaradi krajevne ali
stvarne nepristojnosti (člen 53/4 ZIP);
 v primerih, ko se izkaže, da izvršbe ne bo mogoče opraviti;
41
 v primerih, ko se izvršba nadaljuje samo, če upnik predlaga opravo naslednjega dejanja,
vendar tega v predpisanem roku ne stori (Wedam-Lukić, 1992, str. 81).
Sodišče ustavi izvršbo s sklepom, s tem pa so ustavljena tudi vsa opravljena izvršilna dejanja,
v kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih.
8 ZAVAROVANJE
8.1 Zastavna pravica na nepremičnini
Zastavna pravica je splošno urejena v 128. členu SPZ3, ki jo določa kot stvarno pravico na
točno določeni tuji stvari ali pravici, ki zastavnemu upniku daje pravico, da se ob plačilu
zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti
zastavljene nepremičnine pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Ta splošna definicija
zastavne pravice se uporablja tudi kot hipoteka, ki je najbolj razširjen institut zavarovanja
večjih terjatev, saj daje upniku visoko stopnjo pravne varnosti. Vpisuje se v zemljiško knjigo
kot stvarna pravica.
Po svoji naravi je hipoteka neposestna zastavna pravica, saj lahko zastavitelj obremenjeno
nepremičnino še naprej nemoteno uporablja in/ali gospodarsko izkorišča ter tako ustvarja
novo vrednost, potrebno za plačilo zavarovane terjatve (Tratnik M., 2006, str. 56). Hipoteka v
skladu s 140. členom SPZ obsega nepremičnino v celoti. Tako se v skladu z akcesijskim
pravilom iz 54. člena SPZ lastninska pravica na nepremičnini razširi na vse premičnine, ki so
postale del nepremičnine, tudi če niso v lasti zastavitelja. Hipoteka daje hipotekarnemu
upniku jamstvo, da ima pravico zahtevati prodajo s hipoteko obremenjene nepremičnine in se
poplačati iz kupnine, v primeru, da hipotekarna zavarovana terjatev ob zapadlosti ne bo v
celoti poplačana.
Zastavna pravica na nepremičnini se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Z vpisom v
zemljiško knjigo je potrebno navesti izvršljivost terjatve, ki je z njo zavarovana.
8.2 Zastavna pravica na premičnini
Zastavna pravica na premičnini nastane na podlagi veljavne zastavne pogodbe, ko zastavitelj
zastavnemu upniku izroči zastavljeno premičnino v neposredno posest. Zastavna pravica
nastane tudi, če se zastavljena premičnina izroči v neposredno posest tretjemu tako, da njeno
izročitev lahko zahteva samo zastavni upnik (155. člen SPZ). Zastavni upnik nima pravice
uporabljati zastavljene premičnine, le v primeru, da mu to dovoli zastavitelj. Zastavljena
premičnina se proda za določeno ceno, če sodišče ugotovi, da je cena ugodna in če so
obvarovani upravičeni interesi zastavnega upnika. Zastavni upnik dobi poplačilo oziroma
kupnino, pri kateri se odbijejo stroški postopka in prodaje, obenem pa se upoštevajo obresti v
3
SPZ je kratica za Stvarnopravni zakonik
42
višini bančne eskontne stopnje od dneva plačila do dneva zapadlosti zavarovane terjatve.
Zastavni upnik sme zahtevati, da se zastavljena premičnina proda, v kolikor zavarovana
terjatev ni poplačana ob zapadlosti. Pri tem se uporabljajo predpisi, ki urejajo izvršbo s
prodajo premične stvari.
Zastavna pravica preneha, če zastavni upnik prostovoljno vrne zastavljeno premičnino v
zastaviteljevo posest (168. člen SPZ).
9 IZVRŠILNI POSTOPEK V AVSTRIJI
Evropski raziskovalni projekt je preučeval različne nacionalne sisteme izvršbe z vidika
učinkovitosti subjektov, ki vodijo postopek. Ugotovili so, da obstajajo največje razlike glede
na to, ali je izvršba organizirana v javnem ali zasebnem sektorju. Za uspešno izvršbo je
odločilno, kateri sistem ima bolje izdelane mehanizme za iskanje dolžnikovega premoženja
(Pablo Correa Delcasso, 2005, str. 47). Enako, kakor v Sloveniji, je postopek izvršbe
razdeljen na dve fazi, fazo dovolitve in fazo izvedbe izvršbe.
V Avstriji sklep o dovolitvi izvršbe izda sodišče na predlog upravičene stranke brez zaslišanja
dolžnika. Vendar pa je za pridobitve sklepa o izvršbi potrebno predhodno izvesti še en
postopek. Kadar je znesek terjatve do 30.000 evrov, je potrebno najprej vložiti predlog za
izdajo plačilnega naloga. Predlog je mogoče vložiti tudi elektronsko. Na tej stopnji še ni
potrebno predložiti dokazil, sklicuje se le na obstoj terjatve. Na tak sklep o izdaji plačilnega
naloga lahko dolžnik ugovarja. Kadar je znesek terjatve nad 30.000 evrov, mora upnik vložiti
tožbo (ne predlog za izdajo plačilnega naloga). Tako se začne postopek izvršbe z vložitvijo
predloga za izvršbo, a le če je izdana pravnomočna sodna odločba (Izterjava terjatve v tujini,
2014).
V Avstriji je potrebno plačilo dveh sodnih taks, ker je, kot sem opisala v zgornjem odstavku,
potrebno predhodno izpeljati še en sodni postopek, predno se izvrši postopek izvršbe. Pri
terjatvah nad 30.000 evrov je obvezno zastopanje z odvetnikom. Glede na višino terjatve se
razlikujejo sodne takse in odvetniški stroški. Upnik, ki ima terjatev v višini 1000 evrov, mora
plačati sodno takso za plačilni nalog v višini 92 evrov ter 54 evrov za izdajo sklepa o izvršbi,
če je predlog izdan elektronsko, oziroma 61 evrov, če je predlog vložen na listu. Plačati mora
tudi stroške odvetnika, ki znašajo 118 evrov, če bo navedena dejanja opravil odvetnik. Ti
stroški zajemajo vložitev predloga za izdajo plačilnega naloga. Dolžnik je upniku dolžan
povrniti vse nastale stroške v izvršilnem postopku, to so sodne takse, odvetniški stroški, če je
terjatev v celoti priznana (Izterjava terjatve v tujini, 2014).
Izvršilne ukrepe izvajajo sodni izvršitelji, ki so odgovorni za dejansko izvršitev, kot npr.
rubež premičnih materialnih predmetov, izselitev, priprava popisa dolžnikovega premoženja
itd. Sodni izvršitelji morajo izvajati izvršilne ukrepe, dokler ni izpolnjen nalog ali dokler ni
jasno, da naloge ni mogoče izpolniti. Po mnenju G. Marijana Hojsa so zasebni izvršitelji
43
veliko bolj učinkoviti kot sodni izvršitelji. Za zahtevek za izvršitev veljajo naslednje pavšalne
sodne takse, izračunane pa so na podlagi vrednosti zahtevka, ki ga je treba izvršiti:
 v izvršilnih postopkih, v zvezi s premičnim premoženjem, če je vrednost spornega
predmeta naslednja:
Tabela 14: Pavšalne sodne takse pri premičninah
VREDNOST PREDMETA (EUR)
SODNA TAKSA (EUR)
do 150
več kot 150
do 360
več kot 360
do 730
več kot 730
do 2180
več kot 2.180
do 3630
več kot 3.630
do 7270
več kot 7.270
do 36.340
več kot 36.340
do 72.670
več kot 72.670, za vsak nadaljnji znesek 72.670 ali njegov
del
14
32
37
51
68
87
126
152
po 152 več
Vir: European e-justice, Costs of proceedings Austria, 2007
 v izvršilnih postopkih v zvezi z nepremičnim premoženjem, če je vrednost spornega
predmeta naslednja:
Tabela 15: Pavšalne sodne takse pri nepremičninah
VREDNOST PREDMETA (EUR)
SODNA TAKSA (EUR)
do 150
več kot 150
do 360
več kot 360
do 730
več kot 730
do 2.180
več kot 2.180
do 3.630
več kot 3.630
do 7.270
več kot 7.270
do 36.340
več kot 36.340
do 72.670
več kot 72.670, za vsak nadaljnji znesek 72.670 ali njegov
del
29
37
48
68
95
145
209
336
po 172 več
Vir: European e-justice, Costs of proceedings Austria, 2007
44
Sodni izvršitelj lahko po neuspelem rubežu dolžnikove prostore tudi nasilno odpre, za kar
mora upnik v roku, ki ga določi sodni izvršitelj, založiti predujem. Rubež premičnin se opravi
s popisom stvari in vpisom v zapisnik. Z rubežem pridobi upnik na stvareh zastavno pravico.
Na podlagi rubežnega zapisnika se rubež stvari vpiše v register zarubljenih. Informacije iz
tega registra lahko dobi vsakdo, ki izkaže za verjetno, da potrebuje te informacije za potrebe
začetka izvršilnega ali pravdnega postopka proti dolžniku, za potrebe uveljavljanja ugovorov
proti že začeti izvršbi ali iz drugih tehtnih razlogov.
9.1 Predmet izvršitve
Dolžnik jamči za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, le v primeru prisilne
izvršitve odgovarja z individualnim premoženjem, po načelu specialnosti. Več upnikov ima
možnost razpolage premoženja. Kadar sklad za poplačilo upnikov ne zadošča, se ponovi
rubež tistega, kar je že bilo zarubljeno. V primeru večjega števila upnikov se poplačilo
organizira po vrstnem redu: tisti upnik, ki je najprej zarubil premoženje, ima prvi pravico do
poplačila (Evropska pravosodna mreža – Izvršitev sodb Avstrija, 2014).
9.2 Učinki izvršilnih ukrepov
Ko se je izvršitev začela, lahko dolžnik pravno veljavno razpolaga s svojim premoženjem,
vendar pa ima lahko kazenskopravne posledice v primeru, ko dolžnik proda ali zmanjša
premoženje, kar zmanjša poplačilo upnika. Kadar pride do izvršbe na dolžnikovo dobroimetje
na banki, le-ta vključuje rubež in prenos. Ustanova, pri kateri ima dolžnik odprt račun, z
odobritvijo izvršbe, ne sme vršiti plačila dolžniku. Dolžnik ne sme razpolagati s terjatvijo
zoper ustanovo. Upnik od ustanove dobi informacijo o obstoju in obsegu denarnih terjatev, ta
terjatev pa je unovčena s prenosom.
9.3 Odlog izvršbe
V skladu z 42 EO lahko izvršilno sodišče, če dolžniku grozi nenadomestljiva ali težko
nadomestljiva škoda, na predlog odloži izvršbo:
 če je bila vložena tožba za ugotovitev ničnosti ali neveljavnosti izvršilnega naslova ali
razveljavitev izvršilnega naslova (vključno z arbitražno odločbo),
 če je bil vložen predlog za obnovo postopka, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali izredna
revizija v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov,
 če je bil na izvršilno sodišče vložen nasprotni ali impugnacijski predlog za ustavitev
izvršbe ali predlog za ustavitev izvršbe;
 če je dolžnikova obveznost odvisna od sočasne izpolnitve upnika, ki je ni opravil ali je ni
pripravljen opraviti ali zavarovati,
 če je bila vložena nasprotna, impugnacijska ali izločitvena tožba,
 če so bili upniki pozvani, naj prijavijo svoje terjatve do zapuščine,
45
 če je bil proti sklepu o izvršbi vložen rekurs,
 če je bila vložena zahteva za odpravo nepravilnosti, o kateri še ni odločeno,
 če je bil vložen predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti ali predlog za razveljavitev
ali spremembo priznanja in razglasitve izvršljivosti tujega izvršilnega naslova.
Izvršilno sodišče v nekaterih primerih za odlog izvršbe poda pogoj, da dolžnik plača varščino.
Dolžnik ali nekdo tretji mora upniku predložiti izjavo za odlog. Sodišče v sklepu za odlog
navede, za koliko časa je izvršba odložena. Ta se nadaljuje najmanj tri mesece od vložitve
predloga za odlog.
9.4 Ostale posebnosti izvršilnega postopka
Krajevna pristojnost se v Avstriji razlikuje glede na predmet izvršbe. Pri izvršbi na denarne
terjatve dolžnika je praviloma pristojno sodišče po dolžnikovem domicilu ali začasnem
prebivališču, pri pravnih osebah po sedežu. Pritožba ima praviloma suspenzivni učinek,
izvršljivost določb pa je vezana na pravnomočnost.
Dolžnik mora predložiti seznam premoženja pod pretnjo kazenskih sankcij. Gre za
subsidiarno sredstvo, saj se seznam lahko uporabi le, če ni mogoče drugače uspešno opraviti
izvršbe. Pravosodno ministrstvo na svoji internetni strani objavi obrazce za sestavo izčrpnega
in pravilnega seznama premoženja. Če dolžnik ne pristopi na narok za seznam premoženja,
sodišče odredi prisilno odredbo, ki jo izvrši sodni izvršitelj. Če dolžnik noče podati svojega
seznama premoženja, mu sodišče odredi uklonilni zapor, za največ šest mesecev oziroma
dokler dolžnik ne poda seznama premoženja.
Izvršba na terjatve je dvotirna, kar pomeni, da se najprej izvede rubež in šele nato prenos.
Sodni sklepi se izvršujejo že pred pravnomočnostjo. Z vročitvijo sklepa o izvršbi je rubež
opravljen. Tako upnik na dolžnikovi terjatvi pridobi zastavno pravico.
V skladu s 87. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. L. RS, št. 13/11 – UPB, 32/12,
94/12, 101/13) ima ugovor zoper sklep suspenzivni učinek (pritožba ne zadrži izvršitve
odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno), ko dolžnik zahteva odlog in
navede zanj utemeljene razloge, v nasprotnem primeru ugovor nima suspenzivnega učinka.
Pri izvršbi na denarna sredstva kreditna ustanova zadrži sredstva na dolžnikovem računu 14
dni, preden sredstva prenese na upnika, saj s tem omogoči dolžniku, da vloži ugovor izločitvi
dela sredstev, ki so iz izvršbe izvzeta.
Civilna izvršba temelji na naslednjih izhodiščih:
1. Izvršilni postopek mora privesti do uresničenja civilne odločbe ob poštenem uravnoteženju
interesov upnika in dolžnika.
46
2. Obstajati mora minimalno varstvo dolžnika (npr. pri določanju velikosti dolžnikove plače
mu je treba pustiti minimalni znesek za financiranje njegovih stroškov za skromno
življenje).
3. Na voljo mora biti sredstvo za preprečevanje nezakonite taktike dolžnika, zlasti v zvezi s
»prikrivanjem« premoženja.
4. V izvršilnem postopku mora imeti izvršilni uradnik (sodni izvršitelj) dovolj pooblastil za
odločanje po lastni presoji, da izbere najprimernejši način za izvršbo civilne sodbe.
Ustrezna zakonodaja mora zagotavljati ustrezne standarde; dodatno k tem standardiziranim
pravilom mora imeti upnik pravico, da zahteva, da izvršilni uradnik (sodni izvršitelj)
sprejme posebne ukrepe v posameznem primeru.
V Avstriji se zdi splošen odgovor na to, ali je treba vlogo države na področju izvršbe civilnih
sodb krepiti ali zmanjševati, nemogoč. Glede izvršiteljev Avstrija ostaja dosledno pri sodnih,
pri čemer je njena izvršba zgledno učinkovita (Predlog o dopolnitvi zakona o izvršbi in
zavarovanju, 2014).
10 PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVO IZVRŠILNEGA POSTOPKA
V zadnjem času je prišlo do mnogih sprememb in dopolnitev Zakona o izvršbi in
zavarovanju. Še vedno pa kljub mnogim spremembam prihaja do sodnih zaostankov in imajo
prej obraten učinek, kot je bil namen pripravljalcev sprememb – hitrejša in učinkovitejša
izvršba in izboljšan položaj upnika.
V mnogih primerih zaradi zapletenega postopka sodišča dolgo časa ne odstopijo spisov
izvršiteljem ali pa se zavleče pri odločanju o stroških. Tako visoki zneski predujmov, od
katerih so plačani davki, ne morejo biti tekoče uporabljeni za opravo izvršbe, pri tem pa tudi
niso ustrezno zavarovani (RS Državni zbor – Predlog zakona o izvršbi in zavarovanju, 2014).
a) Izvršitelji
Z uveljavitvijo ZIZ je bil sprejet sistem zasebnih izvršiteljev, statusno ločenih od sodišč, ki v
evropskih pravnih redih predstavlja izjemo in je učinkovit predvsem tam, kjer je tak način
izvršbe tradicionalno uveljavljen ter podprt z ustrezno pravno, nadzorno, finančno in siceršnjo
organizacijsko infrastrukturo (npr. Francija, Belgija). Potrebne bi bile spremembe v zakonu,
saj so se pri dosedanjem poslovanju izvršiteljev pokazale precejšnje težave. Po statističnih
podatkih je potrebno na sodiščih izdati letno okoli 15.000 sklepov (imenovanje izvršitelja,
določitev predujma, odločanje o stroških). Mnoge težave povzroča tudi premajhna
samostojnost izvršiteljev. V letu 2000 so, po podatkih Zbornice izvršiteljev Slovenije,
izvršitelji prejeli v delo skupaj 24.593 zadev. Od tega je bilo konec leta 2000 oddano 31,25 %
vseh zadev. Skupna višina vplačanih predujmov je bila glede na predujme, ki so jih s sklepom
47
določila sodišča, visoka. Vplačanih je bilo približno 88 % določenih predujmov. Upnikov
denar je na tak način predolgo vezan in tudi sodišča ne morejo dovolj hitro odločati o
dokončnih obračunih in o stroških postopka, ker jih to še dodatno obremenjuje. Izvršitelji bi
morali biti bolj strokovno usposobljeni, povečati bi se morala zahtevana strokovnost za
opravljanje te službe. Potreben bi bil povečan nadzor ter zahteva po pridobitvi izkušenj,
dodatnih izobraževanj, kar bi pripomoglo k večji samostojnosti dela ter razbremenitvi sodišč.
Po mnenju G. Marijana Hojsa je trenutno premalo dodatnih izobraževanj, ki jih organizira
izvršitelj ter premalo izobraževanj, ki jih organizira Zbornica izvršiteljev Slovenije. V
primeru poslabšanja stanja na področju dela izvršiteljev pa bi bilo potrebno zopet uvesti sodne
izvršitelje, ki bi bili nagrajeni stimulativno glede na uspeh pri izterjavi ter bi bili statusno
povezani s sodiščem. Več kot polovico navadnih izvršilnih zadev predstavljajo izvršbe na
premičnine. Statistični podatki iz leta 2000 kažejo, da je kar 52,4 % dolžnikov takoj
poravnalo svoje terjatve, takoj po tem, ko je bil opravljen rubež, medtem ko je pred rubežem
tako ravnalo le 16 % dolžnikov. Sprememba pri premičninski izvršbi bi bila, da bi izvršitelj,
brez predhodno izdanega sklepa, samostojno, po naročilu upnika, opravil izvršbo. Tako bi
sodišče odločalo le o formalnih zadevah, v primeru ugovora oziroma pritožbe. S tem bi se
zmanjšal časovni ter stroškovni del izvršilnega postopka. Sodišče bi moralo imeti zgolj
nadzorno in kontrolno vlogo, izvršitelj bi moral imeti dovolj pooblastil za odločanje po lastni
presoji (Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi zakona, 2014).
S pomočjo raziskave lahko navedem, da bi izvršitelj potreboval več samostojnosti pri svojem
delu. Konkretneje to pomeni vpoglede v določene zbirke podatkov o osebnih vozilih
dolžnikov, evidenco prebivalstva (ugotavljanja stalnega ali začasnega prebivališča, ali je
oseba že v postopku ugotavljanja stalnega bivališča ipd). Po mnenju G. Hojsa bi izvršitelj
moral biti neodvisen od upnika, kar pomeni, da upnik ne bi mogel izvršitelju odrejati
njegovega dela. Upnik v izvršilnem predlogu predlaga izvršitelja in mu pred tem postavi
določene pogoje. V kolikor jih izvršitelj ne sprejme, si upnik izbere izvršitelja, ki sprejme
njegove zahteve. Poudaril je tudi, da bi se moralo zmanjšati število izvršiteljev iz štirideset na
pet, ti bi bili določeni za določeno pokrajino, odpravila pa bi se tudi omejitev za zaposlitev
pomočnikov izvršitelja, katera je trenutno določena na deset pomočnikov.
b) Odlog izvršbe
Analize izvršilnih postopkov so pokazale, da so predlogi za odlog izvršbe eden izmed glavnih
krivcev za dolgotrajne izvršilne postopke. Predlog je, da upnik oziroma dolžnik ne bi imel več
pravice do predloga odloga izvršbe, temveč bi med seboj sklenila dogovor o načrtu načina
plačila z določenim rokom. Pri tem bi bil vpleten tudi izvršitelj ali pa ne, po dogovoru. Načrt
o načinu plačila oziroma dogovor med upnikom in dolžnikom bi bil poslan tudi na pristojno
sodišče. Sodišču ne bi bilo potrebno izdajati sklepa za odlog, saj gre le dogovor med upnikom
in dolžnikom. V primeru, da dolžnik ne bi upošteval dogovora, bi bil objavljen na seznam
dolžnikov (Teze novega izvršilnega postopka, 2014).
48
Ena izmed možnosti izboljšave bi med drugim bila tudi ta, da bi upnik lahko podal predlog za
odlog le enkrat in s časovno omejitvijo. S tem bi sledili temeljnemu načelu izvršilnega
postopka, ta pa je uveljavitev pravice do sodnega varstva s prisilno izvršitvijo zahtevkov, o
katerih je bilo praviloma predhodno odločeno v sodnem ali drugem ustreznem postopku.
Upnik s časovno omejitvijo odloga še vedno ohrani pridobljeno zastavno pravico na predmetu
izvršbe, poleg tega pa ima na voljo sredstva zavarovanja, v primeru, da z dolžnikom doseže
izvensodni dogovor o poplačilu dolga.
c) Seznam dolžnikov premoženja ter inštitucije za krepitev plačilne discipline
CoVL, centralni oddelek za verodostojno listino, bi bilo kot centralno sodišče pristojno za
vodenje seznama dolžnikov, v katerega bi imeli vpogled izvršitelji, sodišča, tožilci. Dolžnik bi
moral informacije o svojem premoženju predložiti upniku, ta pa sodišču, ki bi seznam
posredovalo CoVL-u, kjer bi bil voden centralni seznam dolžnikov. Dolžnik bi bil brisan iz
seznama, v primeru, da bi poplačal upnike v celoti. S tem bi se povečala učinkovitost izvršbe
ter izboljšala bi se plačilna disciplina dolžnikov. Zmanjšalo bi se nastajanje novih dolgov, saj
že obstoječi dolžniki ne bi imeli pravice do ponovnega zadolževanja (npr. kupovanje na
kredit). Pravico do vpogleda v seznam bi imeli vsi, ki bi kazali določen pravni interes.
d) Izvršba na nepremičnine
Izvršba na nepremičnine je najzahtevnejša in tudi najdolgotrajnejša med vsemi sredstvi
izvršbe. Upnik bi lahko predlagal izvršbo na nepremičnine le v primeru, ko bi znesek terjatve
presegal 2000 evrov. Nepremičninska izvršba bi se vodila le na nekaterih okrajnih sodiščih, ki
bi bila za to posebej specializirana. Postavitev vrednosti nepremičnine ne bi bila potrebna na
podlagi cenilca, temveč na podlagi predloga strank, ki bi že razpolagale s cenitvijo sodnega
cenilca oziroma bi bila nepremičnina že prej ocenjena, vendar od tega ne bi smelo preteči več
kot leto dni.
e) Zmanjšanje sodnih stroškov
Sodni stroški se lahko zmanjšajo tako, da se pri izterjavi poslužuje standardne načine
izvensodne izterjave, oziroma se za sodno izterjavo odloči, ko je zbranih dovolj informacij o
dolžniku in se z njim ni mogoče dogovoriti o poravnavi. Na ta način se izognemo
dolgotrajnemu reševanju primerov, obenem pa se izognemo dodatnim stroškom sodne
izterjave. Problem se pojavi le pri starejših izvršbah, ki so bile neuspešno izterjane v prvih
letih. V takem primeru izvensodna izterjava ni mogoča, zadevo je potrebno predati na sodišče,
ker je to zadnja možnost za poplačilo dolga.
Večji poudarek bi moral biti na dogovoru o poplačilu terjatve med upnikom in dolžnikom. Da
bi bil dogovor čim bolj uspešen, je pomembno upnikovo poznavanje dolžnika in njegovega
stanja premoženja. O dolžniku je treba vedeti čim več informacij, kot npr.:
49





premoženjsko stanje dolžnika;
zaposlitev in pripadajoče prihodke dolžnika;
socialni položaj dolžnika ter njegove družine;
predhodne možne dolgove;
zgodovina sodelovanja, odzivanja na dolg ter pripravljenost poplačila do upnika.
Najpogostejši razlogi za neplačilo terjatve s strani dolžnika so:





prenizki dohodki dolžnika;
prenizka vrednost premoženja dolžnika;
brezposelnost;
smrt dolžnika brez zapuščine, ki naj bo ugotovljena pri sodišču;
nedosegljivost dolžnika.
f) Okrepljene baze podatkov o dolžnikih
Baze podatkov bi služile, da bi preprečili nenehno izmikanje dolžnikov plačilu dolga in lažno
prikazovanje socialnega in premoženjskega stanja. Velik problem predstavljajo blokirani
računi dolžnikov. V takem primeru je sodna izterjava izguba časa in denarja. Po 29. členu
Zakona o pravdnem postopku so podatki o transakcijskih računih pravnih oseb, zasebnikov v
delu ter drugih oseb, ki niso fizične, javni ter jih lahko pridobi vsak. Dostopni so na spletni
strani Banke Slovenije. Podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb pa lahko dobijo
imetniki transakcijskega računa, izvajalci plačilnega prometa ter subjekti, za katere zakon
določa pravno podlago in namen posredovanja podatkov (Odločbe in mnenja – varstvo
osebnih podatkov, 2014).
Upnik lahko predlaga izvršbo na vse transakcijske račune dolžnika istočasno, vendar pa
sodišče odloči, kateri račun bo upoštevan pri izvršbi. V primeru, da na tem računu dolžnik
nima sredstev, banka obvesti sodišče. Sodišče določi naslednji račun. Navedeni postopek
privede do velike zamude in stroškov pri izvajanju izvršilnega postopka.
Veliko časa in denarja bi se prihranilo tudi na račun razkritja podatkov o dolžnikovih
blokiranih računih. V ta namen je trenutno na voljo aplikacija SISBON, ki ga ponuja
Združenje bank Slovenije. Gre za elektronski sistem izmenjave informacij o boniteti strank, ki
so fizične osebe. Vzpostavljen je z namenom upravljanja s kreditnim tveganjem bank,
hranilnic in drugih dajalcev kreditov, za zagotovitev odgovornega kreditiranja in
preprečevanja prezadolževanja posameznikov ter jih je dovoljeno uporabljati samo za ta
namen. V SISBON se tako zbirajo in obdelujejo podatki, ki se nanašajo na zadolženost
posameznikov in njihovo korektnost pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Namen
SISBON-a je enostavnejše dokazovanje bonitete komitenta, poenostavitev postopka za
odobritev posojila ter s tem krajši čas celotnega postopka. Ti podatki so le dodatna
50
informacija za določitev njihove kreditne sposobnosti in bonitete. Obstaja polemika, da bi
banke zlorabljale osebne podatke v različne namene. Vseeno pa obstaja manjše tveganje, da
dolžnik ne bo poplačal svojega dolga, če ima upnik vpogled v njegove bonitetne podatke
(Sisbon – Slovenski informacijski sistem bonitet, 2014).
g) Razbremenitev sodnikov
Potrebno bi bilo razbremeniti sodnike in samostojna opravila preložiti na strokovne
sodelavce. Sodnike bi razbremenili v smislu tehničnih in administrativnih opravil in tudi
glede sprejemanja odločitev, ki predstavljajo sojenje v formalnem smislu. Z novo ureditvijo
taks pa bi razbremenili tudi drugo sodniško osebje. To bi izvedli s samodejnim
izračunavanjem taks in neposredno vročitvijo naloga za plačilo sodnih taks.
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je bil
objavljen 7. 5. 2014, pri razširitvi pristojnosti strokovnih sodelavcev predlaga naslednje
spremembe – odločali bodo tudi o:








ugovorih po izteku roka,
ugovorih tretjega,
ugovorih zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom ali dolžnikom,
ugovorih zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novimi sredstvi in predmeti
izvršbe,
predlogih za odlog izvršbe,
razveljavitvah potrdil pravnomočnosti in izvršljivosti,
zahtevah za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe,
predlogih za vrnitev v prejšnje stanje.
Po novem ne bo več potrebna odredba sodnika pri odločanju strokovnega sodelavca o zahtevi
za obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja, zahtevi za obračun terjatve in delitvi kupnine
iz prodanih stvari upnikom. Še vedno pa bo potreboval odredbo za vodenje narokov.
f) Izvršbo naj opravlja drug organ
Eden izmed možnih predlogov izboljšave izvršilnega postopka bi bil tudi ta, da bi izvršbo
opravljal drug organ. Ob neustrezni zakonodajni ureditvi druge faze izvršilnega postopka in
tako »invalidni« vlogi sodišča v tej najpomembnejši fazi bi veljalo razmišljati tudi v tej smeri.
Po mnenju g. Dide Volk, s katero sem opravila intervju, je inštitut izvršiteljev, na način, kot je
umeščen v zakon, eden izmed najbolj ponesrečenih projektov zakonodajalca na izvršilnem
področju. Od uvedbe izvršiteljev z Zakonom o izvršbi in zavarovanju iz leta 1998, z vsemi
poznejšimi popravki in dopolnitvami zakona, je inštitut izvršiteljev postal povsem
neprimeren, zakonsko neustrezno urejen in popolnoma neučinkovit. Po njenem mnenju bi
služba izvršiteljev morala biti zakonsko urejena tako, da bi izvršitelj moral izpolnjevati vse
pogoje za okrajnega sodnika, potrebno bi bilo pripraviti tudi izpite za izvršitelje ter
izobraževanje. Potrebno bi bilo pripraviti zakonsko podlago za dostop do vseh evidenc, ki
51
vodijo podatke o dolžnikih in njihovem premoženju, ter pooblastila za samostojno vodenje
izvršbe.
11 UGOTOVITVE RAZISKAVE NA PODLAGI POSTAVLJENIH
HIPOTEZ
Hipoteza 1 : Pravna ureditev izvršilnega postopka dolžnikom omogoča neutemeljeno
zavlačevanje izvršb.
S hipotezo sem skušala ugotoviti, na kakšen način dolžniki zavlačujejo izvršilni postopek ter
ali pri tem prihaja do namernega izmikanja poplačila upnika. S pomočjo intervjujev sem
prišla do odgovorov, kaj so glavni razlogi za zavlačevanje izvršilnega postopka s strani
dolžnikov ter kateri so razlogi, da se nekatere zadeve ne rešujejo tekoče.
Na podlagi intervjujev sem ugotovila, da dolžniki lahko s številnimi ugovori ter drugimi
pravnimi sredstvi zavlačujejo postopek. Torej, izvršilni postopek je še vedno zelo odvisen od
dolžnikovega izmikanja. Dolžniki se poskušajo izogniti izpolnitvi svojih obveznosti na več
načinov, še zlasti pri izvršbah na nepremičnine, kjer je postopek večfazen. Zakon o izvršbi in
zavarovanju dopušča dolžnikom zavlačevanje izvršilnega postopka, saj dopušča možnost
ugovora zoper sklep o izvršbi, v nadaljevanju pa možnost pritožbe zoper vsak sklep sodišča.
Poleg tega pa imajo možnost ugovora tudi tretje osebe (64. člen ZIZ), kar dostikrat zavleče
postopek. S pomočjo intervjujev sem prišla do dejstva, da je novela ZIZ-J s spremembo 72.
člena dala dolžnikom še dodatno možnost, kako se izogniti izpolnitvi svojih obveznosti. V
primeru odloga izvršbe na predlog upnika mora upnik predložiti soglasje dolžnika k odlogu.
Kar pomeni, da se od upnika zahteva še več aktivnosti, medtem ko je dolžnik lahko
popolnoma pasiven.
Hipoteza 2: S spremembo posameznih določil veljavne ureditve na področju izvršbe ter
povečanjem števila sodnega osebja bi bilo mogoče razloge za zavlačevanje dolžnikov v
veliki meri odpraviti.
Z raziskavo sem prišla do dejstva, da so izvršilni postopki specifični v primerjavi z ostalimi
sodnimi postopki, saj je izvršilni postopek usmerjen k poplačilu upnikove terjatve, za katero
je bila dovoljena izvršba. Sodišče mora po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)
med postopkom izdati številne odločbe, ki so odvisne od predlaganega sredstva izvršbe ter od
vloženih pravnih sredstev dolžnika ali tretjih. Poleg navedenega morajo sodniki odločati tudi
o zadevah zavarovanja (začasne odredbe, predhodne odredbe, sklepi o zavarovanju s
hipoteko).
Zaradi številnih pravnih sredstev in vlog, ki jih ima sodišče v delu, ter velikemu številu
izvršilnih zadev je sledenje rokom težavno. Zastoj povzroči vsaka taka vloga, kot je
predlog za ugovor, ugovor po izteku roka ipd. Po določbah 1. in 2. odstavka 11. člena
52
ZIZ mora sodišče v izvršilnih zadevah postopati hitro in po vrstnem redu. Vendar pa
reševanje zadev glede na datum vložitve predloga za izvršbo s stališča strank ni vedno
odločilno, saj stranke in udeleženci omenjene vloge vlagajo v vseh izvršilnih zadevah, ne
glede na to, kdaj je bil vložen predlog za izvršbo. Zaradi številnih pravnih sredstev, ki
dolžnikom in drugim udeležencem omogočajo uporabo številnih pravnih sredstev med
izvršilnim postopkom po določbi ZIZ, se posamezne zadeve ne obravnavajo hitreje , kot bi
se morale. Pomembna dejavnika, zaradi katerih je izvršilni postopek dostikrat
neučinkovit , sta tudi veliko število zadev, ki jih ima sodišče v delu , ter premajhno število
sodnikov, predvsem pa sodnega osebja (sodniških pomočnikov in strokovnih
sodelavcev), ki v izvršilnih postopkih lahko meritorno odločajo o vlogah strank in
udeležencev. Delo v izvršilnih zadevah je skladno z določbami 6. člena ZIZ porazdeljeno
med sodnikom, strokovnim sodelavcem in sodniškim pomočnikom. Vsi lahko odločajo
meritorno. Po mnenju g. Šmida je ob sedanji zakonodajni ureditvi mogoče bistveno
pospešiti odločanje o posameznih vlogah strank le s povečanjem števila sodnega osebja
(in s tem tudi podpornega osebja), ki meritorno odloča o zadevah. Z ustreznimi
organizacijskimi spremembami ter z nadaljnjo informatizacijo postopka bi dodatno
pospešili odločanje. Sodnike bi bilo potrebno razbremeniti nesodniških opravil, kot so
odmerjanje stroškov, nagrade izvedencev, odločanje o predlogih za oprostitev plačila
sodnih taks, odločanje o ugovoru zoper plačilne naloge za plačilo sodnih taks ipd., ki jih
morajo sedaj zaradi pomanjkanja ustreznega osebja kljub vsemu opraviti. Tako bi se
sodniki lahko posvetili zgolj zadevam oziroma vlogam, o katerih po določbah 6. člena
ZIZ odloča le sodnik. V postopku izvršbe se sodišča vsebinsko ne spuščajo v
utemeljenost terjatev, pač pa zgolj v višino in sredstva izvršbe. Poleg tega je znotraj
postopka precej procesnih sklepov, ki jih lahko izdajo strokovni sodelavci oziroma celo
sodniški pripravniki.
Z ustrezno zakonodajno spremembo bi dodatno pospešili postopek. Potrebno bi bilo omejiti
pravna sredstva strank, poenostaviti postopke na strani izvršiteljev, pri odmerjanju stroškov
(npr. priznani pavšalni stroški upniku glede na predlagano in dovoljeno izvršilno sredstvo),
elektronsko opravo dražb ter poenostaviti postopke cenitve. Ob vsem tem pa bi bilo potrebno
tudi preučiti organiziranost na posameznem sodišču ter izboljšati in optimizirati poslovne
procese z že obstoječimi kadri. S poenotenjem načina dela ter stalnim spremljanjem
obremenitve posameznih sodišč, glede na pripad oz. število zadev v delu, bi optimizirali
poslovne procese.
53
SKLEP
Na podlagi raziskovanja področja o plačilni nedisciplini dolžnikov ter odpravi sodnih
zaostankov v magistrskem delu je razvidno, da sodni zaostanki še vedno predstavljajo velik
problem. Medijska negativna propaganda prispeva pomemben del k odnosu javnosti do
sodstva. Sodni procesi so že po svoji naravi dolgotrajni. Dokler bo morala ljudi nizka za
odplačevanje svojih dolgov ter dokler se bodo načrtno izmikali poplačilu upnikov, se sodni
zaostanki ne bodo odpravili v veliki meri, niti popolna koordinacija ne bo rešila tega
problema. Dolžniki uporabljajo vsa možna pravna sredstva za izmikanje poravnavi dolgov, to
pa podaljšuje sodne procese preko meja razumljivih rokov.
Osnovni namen izvršilnega postopka je pomoč upniku, da z intervencijo sodišča, s pomočjo
prisilnih sredstev, prisili dolžnika, da stori tisto, kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, a ni
prostovoljno izpolnil ali da izpolni, kar dolguje upniku na podlagi verodostojne listine. Smisel
izvršbe na podlagi verodostojne listine naj bi bil v tem, da bi se pospešila izvršba denarnih
terjatev v primerih, ko je visoka stopnja verjetnosti o obstoju terjatve. S tem naj bi bila upniku
dana možnost, da preskoči postopek za izdajo plačilnega naloga in tako hitreje pride do
poplačila. Bistvena je hitrost izvršilnega postopka, torej čim krajši čas od vložitve predloga do
realizacije le-tega. Po mojem mnenju spremembe le v postopku izvršbe ne bodo dovolj
prispevale k odpravi sodnih zaostankov. Država bo morala še veliko postoriti na poslovnem
področju pravnih oseb, katerim kljub nepoštenemu poslovanju in slabi plačilni disciplini
omogoča odpiranje novih podjetij. Tako prihaja še do večjih dolgov ter izogibanju plačil.
Z nekaterimi do sedaj izvedenimi spremembami se je izvršilni postopek poenostavil ter sama
izvedba je hitrejša. K temu je prispevala informatizacija izvršilnega postopka, ki je najbolj
razbremenila delo sodnikov in sodnih referentov predvsem v fazi dovolitve izvršbe.
Pripomogla pa je tudi k večjemu številu rešenih zadev ob koncu leta. Prav tako je aplikacija Ivpisnik olajšala delo pri izdajanju sklepov, vendar pa postopek še vedno ni avtomatiziran na
način kot je pri CoVL. Pomembna uvedba je bila poleg tega tudi elektronska izvršba, preko
katere poslovanje na CoVL-u poteka avtomatizirano od vložitve predloga do izdaje potrdila o
pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Z uvedbo e-izvršbe je zaključenih več izvršilnih zadev,
posledica tega je, da ima večje število upnikov možnost, da so poplačani. Na dolžnike je s tem
padla odgovornost, da sami poplačajo svoje dolgove, če se želijo izogniti dodatnim stroškom.
Ena od sprememb, ki je pripomogla k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu izvršitelja, je
ukinitev krajevne pristojnosti izvršiteljev in določitve dodatnih rokov, v katerih morajo
izvršitelji opraviti posamezna dejanja izvršbe in zavarovanja. Prav tako pa tudi upniki hitreje
pridejo do poplačil.
Glede na predelano strokovno literaturo ter raziskavo, ki sem jo opravila z nekaterimi
osebami, ki so pristojne za izvršilne zadeve na sodiščih, zaključujem, da je ocena stanja
izvršilnih postopkov na slovenskih sodiščih kot posledica spremembe zakonodajne ureditve
(predvsem v izvršilnem delu postopka) še vedno slaba, neustrezna in pomanjkljiva. Zakon se
54
pri ureditvi izvršilnih sredstev dotika drugih pravnih in strokovnih področij, zato bi bila nujna
uskladitev (tako vsebinska kot terminološka) z zakonodajo teh področij. Prav tako bi bilo
treba premisliti o ustreznosti veljavne ureditve glede pristojnosti sodišča za opravljanje
izvršbe. Po mojem mnenju je ta ureditev neustrezna, saj opravljanje izvršbe že po naravi ne
spada na sodišče, prav tako pa veliko zunanjih izvrševalcev izvršuje sklep o izvršbi, sodišče
pa nad tem nima pregleda niti tega dela izvršbe ne koordinira. Zato bi bilo potrebno ob
ustrezni zakonski spremembi in hkratni novi ureditvi inštituta izvršiteljev opravljanje izvršbe
prenesti na izvršitelje.
Dne 30. 7. 2014 je začela veljati že deseta novela Zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta 1998
– Novela ZIZ-J. Tudi tokrat je bil način priprave sprememb in dopolnitev ZIZ, ki ga je
uporabilo Ministrstvo za pravosodje RS kot predlagatelj zakona, zelo podoben kot pri
prejšnjih novelah, ko so imeli možnost za predloge in pripombe mnogi, ki jih zakon zadeva.
Temeljni cilji, ki jih je želel doseči zakonodajalec z zadnjimi spremembami in dopolnitvami
ZIZ-J, so pospešitev in hitrejši konec izvršilnih postopkov, izboljšanje ureditve
nepremičninske izvršbe za pospešitev postopka in doseganje boljše realizacije prodanih
nepremičnin, omočiti preglednejši in hitrejši postopek izvršbe na nepremičnino, obremenjeno
z zemljiškim dolgom ter poenostavitev in olajšanje izvršbe preživninskih terjatev. Vendar pa
tudi tokratna novela ZIZ, ne prinaša bistvenih sprememb in dopolnitev. Še vedno se pogreša
dopolnitve in spremembe izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, saj je na leto
vloženih več kot 200.000 predlogov na izvršbo in s tem toliko izdanih sklepov. Zakon še
vedno ne ureja situacije plačila dolžnika na podlagi sklepa o izvršbi. V vsakem sklepu o
izvršbi na podlagi verodostojne listine je dolžniku (v delu plačilnega naloga) naloženo, da
plača upnikovo terjatev iz sklepa o izvršbi. Ker mnogi dolžniki plačajo terjatev, se je v
zadnjem času oblikovala pogosta praksa upnikov, da za znesek plačila umikajo predlog na
izvršbo. Takšna praksa vodi k velikemu številu izdanih sklepov o umiku in seveda
nepotrebnim stroškom strank, pa tudi sodišča, ter s tem k večji obremenjenosti slednjega z
(nepotrebnimi) sklepi. Prav tako v primeru vloženega obrazloženega ugovora zoper sklep o
izvršbi na podlagi verodostojne listine še vedno obstaja »avtomatizem« odstopa zadev na
pravdo, ki pa se pogosto niti ne začne oziroma se postopek konča z umikom tožbe zaradi
neplačane takse za redni postopek. Mnogi upniki namreč ne želijo pravdnega postopka, saj so
vložili predlog za izvršbo, da bi bili poplačani, nekateri pa sploh ne vedo, kako se postopek
nadaljuje, če dolžnik vloži ugovor. Z načinom možnosti elektronske vložitve predloga na
izvršbo se je ta postopek zaradi relativno enostavnega postopka približal mnogim upnikom,
saj sami vložijo predlog za izvršbo. Zato bi bilo po mojem mnenju potrebno dopolniti
ureditev in postopek po vloženem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi
verodostojne listine. To bi rešili tako, da bi upnik imel moč zahtevati, da v primeru
dolžnikovega ugovora ne želi odstopa na pravdo, lahko pa bi bil izredno napoten, naj v
določenem roku vloži tožbo in o tem obvesti CoVL, ki bi zadevo odstopil na pravdo. Na ta
način bi razbremenili sodišča in bi pravdno sodišče dobilo le tiste zadeve, v katerih upnik želi
nadaljevati postopek v pravdi. Poleg tega je zelo pomanjkljiv tudi zakon v delu izvršbe, tj.
izvršilnem delu. Predvsem postopek traja predolgo ter je neučinkovit in zastarel. Pogrešana je
55
tudi ureditev in uskladitev izvršilnih sredstev s temeljno zakonodajo področij, ki se jih
posamezno sredstvo izvršbe dotika: plačilnega prometa, delovne zakonodaje,
nematerializiranih vrednostnih papirjev, zemljiške knjige ipd. Pomanjkljiva je tudi ureditev
druge faze izvršilnega postopka. Nekdo bi moral biti zadolžen, da bi skrbel za opravo izvršbe,
pregledoval dolžnikovo premoženje, izvrševanje sklepa o izvršbi in prav tako končno
poplačilo upnika. To fazo pregleduje izvršilno sodišče, vendar pa je zaradi pomanjkljivosti
ureditve postopka vloga sodišča v tej fazi neučinkovita. Trenutno nima nihče pregleda, kako
in kdaj je bil že izvršen sklep, zato bi moral posamezen izvrševalec le-tega izvršiti v celoti.
Problem je, ker posamezen sklep o izvršbi lahko prejme vrsta izvrševalcev sklepa.
Na podlagi dosedanjih ugotovitev menim, da bi bilo potrebno pripraviti povsem nov zakon,
zasnovan na sodobnih in primerljivih zakonodajah evropskih držav. Do sedaj je bil zakon že
desetkrat noveliran, vendar pa ni prinesel bistvenih sprememb. Nekatere od teh končajo v
razveljavitvenih odločbah Ustavnega sodišča RS. Potrebno bi bilo omejiti pravna sredstva
strank, poenostaviti postopke pri odmerjanju stroškov ter poenostaviti postopke cenitve. K
izboljšanju ter hitrejšemu reševanju zadev bi pripomoglo povečanje števila sodnega osebja, ki
dela na zadevi ter potrebno bi bilo preučiti organiziranost na posameznem sodišču ter v okviru
tega predlagati ustrezne organizacijske spremembe v okviru sodišč. Tako bi z razpoložljivimi
kadri optimizirali poslovne procese. S poenotenjem načina dela na posameznih sodiščih in
stalnem spremljanju obremenitve sodišč glede na pripad oziroma število zadev v delu bi
zmanjšali sodne zaostanke ter pospešili postopke. Na podlagi opravljene raziskave sem
ugotovila, da bi morali imeti izvršitelji večjo samostojnost pri delu, morali bi biti bolj
strokovno usposobljeni ter povečati bi se morala zahtevana strokovnost za opravljanje te
službe. Na podlagi tega predlagam, da bi se organiziralo večje število izobraževanj s strani
Zbornice izvršiteljev Slovenije. Poleg tega bi bilo potrebno zopet uvesti sodne izvršitelje, v
primeru poslabšanja na področju dela izvršiteljev, ki pa bi bili nagrajeni stimulativno glede na
uspeh pri izterjavi ter bi bili statusno povezani s sodiščem. Sprememba, ki jo predlagam na
področju odloga izvršbe, je ta, da upnik oziroma dolžnik ne bi imel več pravice do predloga
odloga, temveč bi med seboj sklenila dogovor o načrtu načina plačila z določenim rokom. Ena
izmed možnosti bi bila tudi, da bi upnik lahko podal predlog za odlog le enkrat in s časovno
omejitvijo. Za lažji pregled in vpogled v stanje dolžnikovega premoženja se bi sestavili
seznami, v katere bi imeli vpogled izvršitelji, sodišča, tožilci. CoVL bi bil pristojen, da vodi
centralni seznam dolžnikov. Predlagam tudi spremembe na področju nepremičninske izvršbe,
ki je najzahtevnejša ter najdolgotrajnejša med vsemi sredstvi izvršbe. Izvršba na nepremičnine
bi se lahko predlagala le, če bi znesek terjatve presegal 2000 evrov. Vodila pa bi se le na
nekaterih okrajnih sodiščih. Da bi prihranili čas in denar, predlagam, da bi se ustanovile
okrepljene baze podatkov o dolžnikih, kjer bi upnik imel vpogled v podatke o dolžnikovih
blokiranih računih. V pomoč bi bila aplikacija SISBON, ki jo ponuja Združenje bank
Slovenije.
56
LITERATURA IN VIRI
1. Ali pomeni vlaganje pravnih sredstev odvetnika z namenom zavlačevanja zlorabo
procesnih pravic. Najdeno 13. aprila na spletnem naslovu http://www.odvzb.si/upload/revija/odvetnik-47.pdf
2. Berdon, S. (2010, 15. maj). Izvršilne zadeve predstavljajo levji delež sodnih zaostankov na
okrajnih sodiščih, čeprav pristojni zagotavljajo, da se stanje izboljšuje. Najdeno 17. septembra
na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/slovenija/1042359570
3. Costs od proceedings – Austria. Najdeno 21. aprila na spletnem naslovu https://ejustice.europa.eu/content_costs_of_proceedings-37-at-en.do?member=1
4. Enforcement of Intellectual Property Rights. Najdeno 1. decembra na spletnem naslovu
http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/27-trips_05_e.htm
5. Geodetska uprava Republike Slovenije (2014). Interni podatki Geodetske uprave (interno
gradivo). Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenije.
6. Golob, T. (1999). Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Zloraba procesnih
pravic.
Podjetje
in
delo.
Najdeno
13.
aprila
na
spletnem
naslovu
http://www.scribd.com/doc/23200459/Med-liberalnim-in-socialnim-civilnim-procesom
7. Golob, T. (1999). Zloraba procesnih pravic. V Podjetje in delo (prispevek na konferenci).
Ljubljana: Gospodarski vestnik.
8. Zmanjšati tveganje neplačil je nujno. Najdeno 30. novembra
http://mediji.gzs.si/slo//60997
na spletnem naslovu
9. Horvat, M., & Guzej, N. (2010). Izvršba z verodostojno listino v teoriji in praksi: s
konkretnimi vzorci in nasveti upniku. Maribor: De Vesta.
10.
IP Enforcement: The Austrian Advantage. Najdeno 1. decembra
http://www.schoenherr.eu/news-publications/legal-insights/ip-enforcement-austrianadvantages-part-i
na
11.
Izvršba na premičnine. Najdeno 26. marca na spletnem naslovu
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CCwQFjAA&
url=http%3A%2F%2Fwww.pf.unilj.si%2Fmedia%2Fizvrsba.na.premicne.stvari.doc&ei=xiczU932GIu3hAfthYDIDA&usg=AF
QjCNHg3vh1H6N481OqlU7EXSNPQSIk8Q&sig2=yfE6fpdhwlFcBrkDjiC8vA&bvm=bv.63
738703,d.ZG4
57
12.
Izvršilni postopek: Teze novega izvršilnega postopka. Najdeno 31. maja na spletnem
naslovu http://www.revijakapital.com/dfs/clanki.php?idclanka=54
13.
Izvršilno
pravo.
Najdeno
17.
septembra
na
spletnem
naslovu
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCoQFjAB&u
rl=http%3A%2F%2Fwww.pf.unimb.si%2Fdatoteke%2Fizvrsba2011.ppt&ei=O3kZVMKJHYXmaODdgrgF&usg=AFQjCNH
EAGmqp6bjKY_d8dzPjGGVQwC3Q&sig2=ki8VVho7Uul1wyLqTiBdMw&bvm=bv.75558745,d.d2s
14.
Izvršitev sodb – Avstrija. Najdeno na 23. novembra na spletnem naslovu
http://ec.europa.eu/civiljustice/enforce_judgement/enforce_judgement_aus_sl.htm
15.
Jamnik, M., & Sibinčič, J. (2009, 15. februar). Zavarovanje terjatev kot ukrep proti
finančni nedisciplini. Kapital. Najdeno 30. novembra na spletnem naslovu
http://www.pravno-davcno-svetovanje-jkgroup.si/index.php/component/content/article/28clanki-in-nasveti/145-zavarovanje-terjatev-kot-ukrep-proti-financninedisciplini/?utm_source=poslovni%20svet.si&utm_medium=clanek&utm_content=zavarova
njeterjatev
16.
Juhart, J. (1974). Civilno izvršilno pravo-oris. Ljubljana: Pravna fakulteta.
17.
Kaj storiti, da izognemo tveganju neplačila ali izpodbijanja zaradi začetka postopka
zaradi
insolventnosti.
Najdeno
30.
novembra
na
spletnem
naslovu
http://www.unija.si/index.php?mact=News,cntnt01,print,0&cntnt01articleid=141&cntnt01sho
wtemplate=false&cntnt01returnid=95
18.
Komentar Ustave Republike Slovenije. Najdeno 21. novembra na spletnem naslovu
http://www.fds.si/dejavnosti/zaloznistvo/knjige-in-ucbeniki/163-komentar-ustave-republikeslovenije
19.
Kranjc, J. (2007). Ni vse, kar je dovoljeno, tudi pošteno (spodobno). Ljubljana: GV
Založba.
20.
Lajevec, M., & Tratar, B. (2008). Izvršba po novem. Lesce: Legat Consultor.
21.
Lešnik, T. (2007). Nekateri vidiki davčne izvršbe pri nas in v Avstriji. Davčno
finančna praksa, str. 15–17.
22.
Mahmutović, L. (2010, 2. december). Izvršba na podlagi verodostojne listine, ali prvi
korak do rešitve, ki ga zahteva plačilna nedisciplina. Najdeno 23. novembra 2013 na spletnem
naslovu http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-122-9/prispevki/087.pdf
58
23.
Ministrstvo za pravosodje. (2014) - Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah
Zakona o izvršbi in zavarovanju. Najdeno 1. junija na spletnem naslovu
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/zakonodaja/140513_ZIZnovo-1.pdf
24.
Mlinarič, F. (2000). Finančna nedisciplina in zakon o finančnem poslovanju podjetij.
Zbornik LVI. 2. kongres Transport, promet, logistika (str. 111-119). Portorož: Fakulteta za
gradbeništvo, Raziskovalna skupina, Center za ceste in cestni promet in Elektrotehniška zveza
Slovenije.
25.
Možina, D. (2011). Pravo EU in plačilna nedisciplina v Sloveniji. Pravna praksa:
časopis za pravna vprašanja, 11, 9–11.
26. Okrajno sodišče v Ljubljani (2014). Interni podatki Okrajnega sodišča (interno gradivo).
Ljubljana: Okrajno sodišče v Ljubljani.
27.
Odločbe in mnenja – varstvo osebnih podatkov. Najdeno 21. novembra na spletnem
naslovu
https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/iskalnik-po-odlocbah-inmnenjih/odlocbe-in-mnenja-varstvo-osebnihpodatkov/?tx_jzvopdecisions_pi1%5BshowUid%5D=396&cHash=fa06193266b92102e33881
2bd855a1d7
28.
Odprava sodnih zaostankov. Najdeno 13. aprila na spletnem naslovu http://www.rsrs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/400C61B7A3AA03CFC12578530039BA61
29.
Odvetniška poklicna etika. Najdeno 13. aprila na spletnem naslovu http://www.odvzb.si/predpisi/odvetniska-poklicna-etika
30.
Pablo Correa Delcasso, J. (2005). Enforcement Agency Practice in EU. London:
British Institute of International & Comperative Law.
31.
Pavlica, V. (2012). Pomen poplačila v postopku izvršbe za izterjavo upnikove denarne
terjatve. Pravna praksa: časopis za pravna vprašanja, 36, 13–14.
32.
Izterjava terjatve v tujini, 2. del. Najdeno 30. novembra na spletnem naslovu
http://www.podjetniski-portal.si/index.php?t=E_publikacije&type=prirocnik&article_id=259
33.
Pogosti problemi pri uveljavljanju pravic v postopkih izvršbe in zavarovanja. Najdeno
15.
februarja
2014
na
spletnem
naslovu
http://www.odvzb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf
34.
Pojem in obseg civilnega izvršilnega prava. Najdeno 15. februarja na spletnem
naslovu http://www.pf.uni-lj.si/media/wedam.uvodni.del.pdf
59
35.
Polletni rezultati delovanja sodišč kažejo nadaljnje zmanjševanje sodnih zaostankov.
Najdeno 30. novembra 2013 na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/slovenija/vospredju/polletni-rezultati-delovanja-sodisc-kazejo-nadaljnje-zmanjsevanje-sodnihzaostankov
36.
Pravica do pravnega sredstva. Najdeno 5. aprila
http://www.pogodba-pogodbe.info/pravica-do-pravnega-sredstva/#
na
spletnem
naslovu
37.
Praviček, M. (2010). Novela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H). Ljubljana: De
Vesta
38.
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZe.
Najdeno
23.
Novembra
na
spletnem
naslovu
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CDIQFjAB&ur
l=http%3A%2F%2Fwww.vlada.si%2Ffileadmin%2Fdokumenti%2Fcns%2Fdoc%2F0608250
91502E_85v2.doc&ei=kb2QUp_lFMaS4ATp_YG4Cg&usg=AFQjCNF16KCd2X0V65l8NK
xz_kaBzzEzQw&sig2=oS7XPWkdUOJ8HQXfMQbXnA&bvm=bv.56988011,d.bGE
39.
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in
zavarovanju.
Najdeno
31.
maja
na
spletnem
naslovu
http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1256
B1800549F05&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc
40.
Rijavec, V. (2003). Civilno izvršilno pravo. Ljubljana: GV založba.
41.
Rijavec, V., & Ude, L. (2008). Zakon o pravdnem postopku. Ljubljana: GV Založba.
42.
RS Ministrstvo za pravosodje. (2013). Sodna statistika 2012. Najdeno 15. februarja na
spletnem
naslovu
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/Sodna_statistika/Sod
naStatistika_2012.pdf
43.
RS Ministrstvo za pravosodje. (2013). Sodna statistika 2013. Najdeno 2. aprila na
spletnem naslovu http://www2.mp.gov.si/sostat/pdf/ss2013p9.pdf
44.
Sisbon. Najdeno 1. junija na spletnem naslovu http://www.zbs-giz.si/zdruzenjebank.asp?StructureId=369
45.
Sklep II Ips 398/2009. Najdeno 30. novembra na spletnem naslovu
http://sodnapraksa.si/?q=III%20Ips%201/2008&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%EF%B
F%BD%C3%A8i&order=changeDate&direction=desc&page=2&id=63780
60
46.
Slovenski informacijski sistem bonitet. Najdeno 21. novembra na spletnem naslovu
http://www.unicreditbank.si/sl/Prebivalstvo/Kreditiranje/Sisbon
47.
Sodni zaostanki po letu. Najdeno 15.
http://www2.mp.gov.si/sostat/sodni-zaostanki.html
Decembra
na
spletnem
naslovu
48.
Sodni zaostanki v RS (analiza vzrokov in predlogi za zmanjšanje in odpravo). Najdeno
15.
aprila
na
spletnem
naslovu
http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/PDF/Sodna_statistika/sodn
i_zaostanki.pdf
49.
Stanković, D, (2013). Tudi izvršbe le redko učinkovite: neplačevanje varstva.
Dnevnik, (60), 11.
50.
Stečaj in prisilna poravnava.
http://stecaj.info/stecajni-postopek
Najdeno
24.
marca
na
spletnem
naslovu
51.
Toplišek, J. (2010). Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
52.
Tratnik, M. (2006). Zastavna pravica. Ljubljana: GV Založba.
53.
rs.si
Varuh človekovih pravic. Najdeno 31. maja na spletnem naslovu htts://www.varuh-
54.
Volk, D. (2000). Dolžnik v izvršilnem postopku : ugovor in stroški ugovora dolžnika.
Kapital, (242), 24–25.
55.
Volk, D. (2000). Izvršba in zavarovanje v praksi. Ljubljana: Legat Consultor.
56.
Volk, D. (2003). Izterjava denarnih terjatev. Ljubljana: GV založba.
57.
Volk, D. (2007, 15. februar). Izvršba: kam z verodostojno listino?. Pravna praksa,
str. 20.
58.
Volk, D. (2008). Zakon o izvršbi in zavarovanju. Ljubljana: Planet GV.
59.
Volk, D. (2009, 16. april). Zakon o izvršbi in zavarovanju – nekaj predlogov
sprememb in dopolnitev. Pravna praksa, str. 22.
60.
Volk, D. (2012). Aktualna vprašanja izvršbe in zavarovanja. Ljubljana: Dashöfer.
61
61.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (2013). Obrazložitev finančnega načrta
predloga proračuna RS za leto 2014. Ljubljana: Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
62.
Wedam Lukič, D. (1992). Civilno izvršilno pravo. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
63.
Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-I). Uradni list RS št. 3 /2007 – UPB.
64.
Zakon o pravdnem postopku. Uradni list RS št. 73/07 – UPB, 45/08.
65.
Zastavna pravica na premičninah. Najdeno 21. aprila na spletnem naslovu
https://zakonodaja.com/zakon/spz/3-oddelek-zastavna-pravica-na-premicninah-rocna-zastava
66.
Zastavna pravica. Najdeno 26. marca na spletnem naslovu http://www.stvarnopravo.si/zakonodaja/zastavna-pravica
67.
Zastavne pravice in hipoteke. Najdeno 26. Marca na spletnem
http://www.notar-z.si/storitve/zastavne-pravice-hipoteke/zastavne-pravice-hipoteke
68.
Zobec,
J.
(2009).
Zloraba
procesnih
62
pravic.
Ljubljana:
GV
naslovu
Založba.
PRILOGE
KAZALO PRILOG
PRILOGA A: Povzetek intervjuja z okrajnim sodnikom – g. Aleksander Šmid ....................... 1
PRILOGA B: Povzetek intervjuja z izvršiteljem – g. Marijan Hojs: ......................................... 2
PRILOGA C: Povzetek intervjuja z odvetnikom – Odvetniška pisarna Dušan Tršan in
odvetniki d. o. o. ......................................................................................................................... 3
PRILOGA D: Povzetek intervjuja z ga. Dida Volk: .................................................................. 6
PRILOGA E: Intervju z okrajnim sodnikom, vodjo izvršilnega oddelka, g. Aleksander Šmid 7
PRILOGA F: Intervju z izvršiteljem, g. Marijan Hojs ............................................................. 15
PRILOGA G: Intervju z odvetnikom iz odvetniške pisarne Dušan Tršan in odvetniki d. o. o.
.................................................................................................................................................. 17
PRILOGA H: Intervju z ljubljansko okrožno sodnico, ga. Dida Volk .................................... 20
PRILOGA I: Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti ......................................................... 25
PRILOGA J: Sklep o izvršbi .................................................................................................... 26
PRILOGA J: Seznam nepremičnin .......................................................................................... 30
PRILOGA K: Sklep ................................................................................................................. 31
i
PRILOGA A: Povzetek intervjuja z okrajnim sodnikom – g. Aleksander Šmid
Sodnik Aleksander Šmid, vodja Izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Ljubljani, meni,
da je glavni razlog za sodne zaostanke in težavno sledenje rokom za reševanje posameznih
zadev specifičnost obravnavanja izvršilnih zadev v primerjavi z ostalimi sodnimi postopki.
Izvršilni postopek je usmerjen k poplačilu upnikove terjatve, medtem ko ostali sodni postopki
po dokaznem postopku vodijo do končne odločbe (tožba, glavna obravnava, sodba). Izvršilni
postopek je odvisen od številnih odločb, ki jih mora sodišče izdati med postopkom. Te pa so
odvisne od predlaganega sredstva izvršbe ter od vloženih pravnih sredstev dolžnika ali tretjih.
Poleg tega pa morajo sodniki odločati tudi o zavarovanju zadev (začasne odredbe, predhodne
odredbe, sklepi o zavarovanju s hipoteko). Sledenje razumnemu roku je težavno zaradi vseh
vloženih vlog med postopkom ter številnih pravnih sredstev. Poleg vsega pa ne smemo
zanemariti niti samega števila izvršilnih zadev, ki jih ima sodišče v delu.
G. Šmid pravi, da je hitrost odločanja v posamezni zadevi odvisna od števila zadev na
sodišču, števila vloženih vlog oz. pravnih sredstev strank oz. drugih udeležencev ter števila
sodnikov in sodnega osebja (kar pa je odvisno tudi od razpoložljivih finančnih virov). Delo v
izvršilnih zadevah je porazdeljeno med sodnike, strokovne delavce in sodniške pomočnike.
Strokovni sodelavci in sodniški pomočniki lahko o določenih vlogah odločajo meritorno. Po
njegovem mnenju je ob sedanji zakonodajni ureditvi mogoče pospešiti odločanje o
posameznih vlogah strank le s povečanjem števila sodnega osebja, ki meritorno odloča o
zadevah. Dodatno bi pospešili tudi z organizacijskimi spremembami na posameznem oddelku
in z nadaljnjo informatizacijo postopka. G. Šmid je omenil, da vrstni red izvršilnih zadev teče
po t. i. »sistemu koledarja«. Ko prejmejo zadeve in se določijo vse vloge, se zadevo vloži v t.
i. »koledar«. Šele ko je odločeno o vseh vlogah, ki so vložene pred izvršilno zadevo za
ponovno odločanje, pride zadeva zopet na vrsto (le če gre za primer vložene nujne vloge).
Po njegovem mnenju bi bilo potrebno povečati število sodnega osebja in usposobljenega
kadra za hitrejše reševanje izvršilnih postopkov. Tako bi razbremenili sodnike nesodniških
opravil, kot so odmerjanje stroškov, nagrad izvedencev, odločanje o predlogih za oprostitev
plačila sodnih taks, odločanje o ugovoru zoper plačilne naloge za plačilo sodnih taks in
podobno.
Na vprašanje ali morda ne bi več potrebovali sodnikov, v primeru, da bi bila zagotovljena
kadrovska stabilnost, g. Šmid odgovori, da so sodniki nedvomno potrebni pri reševanju
izvršilnih zadev, saj nekatera procesna dejanja glede na določbo 6. člena ZIZ lahko opravi le
sodnik. Seveda pa bi se ob povečanem številu ustreznega kadra lahko bolj posvetili vsem tem
zadevam. Trenutno so poleg vsega obremenjeni tudi z nesodniškimi opravili, katera so
navedena zgoraj (Priloga E, 2014).
Po mnenju g. Šmida bi k izboljšanju in hitrejšemu reševanju zadev pripomogle ustrezne
zakonodajne spremembe, ki bi z ustrezno ureditvijo že same po sebi pospešile postopek (npr.
1
omejitev pravnih sredstev strank, poenostavitev postopkov na strani izvršiteljev,
poenostavitve pri odmerjanju stroškov, npr. priznani pavšalni stroški upniku glede na
predlagano in dovoljeno izvršilno sredstvo, elektronska oprava dražb, poenostavitev postopka
cenitve itd). Pripomoglo pa bi tudi povečanje števila sodnega osebja. G. Šmid prav tako
poudarja, da bi bilo potrebno predlagati organizacijske spremembe na posameznem sodišču in
preučiti potrebne spremembe ter v okviru tega optimizirati in izboljšati poslovne procese z že
razpoložljivimi kadri. Na ta način bi lahko razbremenili posamezna sodišča glede na pripad
oz. glede na število zadev v delu.
G. Šmid je poudaril, da termin »sodni zaostanek« predstavlja le zadeve, ki ustrezajo kriterijem
iz Sodnega reda, kar pa pomeni starost zadeve od vložitve popolnega predloga za izvršbo do
odčrtanja oz. statistične rešitve zadeve. Sodni red določa kriterije za odčrtanje, npr. pri
nepremičninah pride do odčrtanja šele ob sklepu o poplačilu oz. ob ustavitvi izvršbe na
nepremičnine, pri izvršbi na denarna sredstva, pri organizacijah za plačilni promet pa že ob
pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Zadeva je lahko že statistično rešena (po pravilih za
odčrtavanje zadev iz Sodnega reda), vendar pa je zadeva še vedno v delu, ker izvršilna dejanja
še vedno potekajo. Po navadi se postopek zavleče, saj še vedno tečejo izvršilna dejanja pri
bankah ali pri delodajalcu dolžnika. Zadeve, ki so statistično končane, vendar izvršba še ni
končana po številu na oddelku, presegajo statistično nerešene zadeve. G. Šmid je omenil, da
se v zadnjem času daje poudarek k poenotenju dela na vseh sodiščih, s tem se ukvarja Služba
za razvoj sodne uprave pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Organizacija dela je
odvisna predvsem od števila zadev in kadrovske strukture. Po njegovem mnenju so interni
ukrepi za pospešitev zadev naslednji: sestava internih seznamov (npr. nerešeni ugovori) in
občasno poročanje o nerešenih ugovorih, odredba vodje oddelka o tem, katere vloge štejejo za
nujne in ki jih je potrebno obravnavati takoj, ter občasno poročanje o starih statistično
neodčrtanih zadevah.
Z informatizacijo izvršilnega postopka se je razbremenilo sodnike in strokovne sodelavce,
postopek se je poenostavil in pospešil. Vendar pa G. Šmid pravi, da na izvršilnem oddelku, ki
v delo prejema zadeve od CoVL po pravnomočnosti sklepov o izvršbi in izdaje sklepov na
podlagi izvršilnih naslovov, postopek še ni avtomatiziran. Pri izdajanju sklepov olajšuje delo
aplikacija I-vpisnik, vendar pa postopek še vedno ni avtomatiziran na način kot pri CoVL. To
pa velja tudi za izdajanje sklepov o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov.
Po njegovem mnenju dolžniki z namenom zavlačevanja izvršilnega postopka vložijo pravna
sredstva, ki so jim na voljo, četudi so le-ta neutemeljena. Velik problem vidi tudi v
prikrivanju in skrivanju premoženja, kar pa mora po njegovem mnenju preprečiti zakonodaja
z drugih področij in ne določbe, ki urejajo izvršilni postopek.
PRILOGA B: Povzetek intervjuja z izvršiteljem – g. Marijan Hojs:
Naslednji intervju sem opravila z izvršiteljem, g. Marijanom Hojsom. Po njegovem mnenju so
najpogostejši razlogi za plačilno nedisciplino dolžnikov nizki osebni dohodki posameznika,
2
neredno izplačevanje osebnega dohodka, neplačilo za opravljeno večmesečno delo, se pravi
socialni razlogi. Eden izmed razlogov je tudi finančna nedisciplina posameznika, kar definira
kot prevelike želje glede na dane možnosti oz. dohodek. Poleg vseh naštetih razlogov pa
izpostavi tudi naivnost posameznikov pri poslovnem odnosu.
Na vprašanje, ali ima kot izvršitelj dovolj pristojnosti oziroma samostojnosti pri delu, je
odgovoril, da bi je potreboval več, predvsem se je skliceval na vpoglede v določene zbirke
podatkov o osebnih vozilih dolžnikov (rubež osebnih vozil, delovnih strojev…), evidenco
prebivalstva, kar pomeni ugotavljanje stalnega ali začasnega prebivališča, ali je oseba že v
postopku ipd. Izpostavil je tudi, da bi moral biti izvršitelj neodvisen od upnika, kar pomeni,
da upnik ne bi mogel izvršitelju »odrejati« način njegovega dela – upnik v izvršilnem
predlogu predlaga izvršitelja in pred tem postavlja izvršitelju določene pogoje. V kolikor
izvršitelj ne sprejme določenih zadev, si upnik izbere izvršitelja, ki se podredi njegovim
zahtevam. Pravi, da zakonodaja opredeljuje neodvisnost izvršitelja od dolžnika in upnika, kar
pa v praksi ni tako. Kot rešitev predlaga zmanjšanje števila izvršiteljev iz približno 40
izvršiteljev na pet izvršiteljev. Ti bi bili določeni za določeno pokrajino, obenem pa predlaga
odpravo omejitev za zaposlitev pomočnikov izvršitelja, katere so trenutno določene na deset
pomočnikov izvršitelja. G. Hojs meni, da bi bil izvršitelj na ta način neodvisen od upnika in bi
tako lahko opravljal svoje delo popolnoma v skladu z dano zakonodajo. Poleg tega pa
izpostavi tudi dejstvo, da bi k strokovnosti dela izvršiteljev in sodelavcev pripomogla redna
dodatna izobraževanja, katera kot izvršitelj že organizira, in katera bi morala organizirati tudi
Zbornica izvršiteljev Slovenije (Priloga F, 2014).
Glede združevanja zadev, kadar ima en dolžnik več različnih izvršb, omeni, da prihaja do
združevanja zadev, da ne prihaja do dodatnih stroškov, kjer se upošteva vrstni red pripada.
G. Hojs pravi, da je približno 40–50 % rubežev uspešnih ter približno 70 % javnih dražb.
Na prvi dražbi se proda približno 10 % zarubljenih predmetov.
Za hitrejši opravek izvršilnih postopkov predlaga ureditev zakonodaje v tej meri, da upnik
izvršitelju ne bo mogel predlagati odloga postopka po svojih željah in s tem povzročati sodnih
zaostankov predvsem v primerih, kjer je bilo ugotovljeno, da dolžnik nima primernih
predmetov za rubež oziroma da predmeti, ki jih ima dolžnik v lasti, ne bi pokrili niti stroškov
izvršilnega postopka.
PRILOGA C: Povzetek intervjuja z odvetnikom – Odvetniška pisarna Dušan Tršan in
odvetniki d. o. o.
Intervju sem opravila tudi z enim izmed odvetnikov iz Odvetniške pisarne Dušan Tršan in
odvetniki d. o. o., ki ne želi biti imenovan. Po njegovem mnenju je glavni problem v tem, da
so dolžniki, t. i. »profesionalni dolžniki«, kateri so pravi čas poskrbeli za zavarovanje
njihovega premoženja s prepisom premoženja na njihove bližnje, z odpovedjo dediščini,
delom na črno ipd. Posledica tega je, da je večji del izvršb v teku zgolj na papirju, upniki pa
3
tako zgolj prelagajo odloge izvršbe. Z novelo ZIZ-J, ki je začela veljati 30. 7. 2014 (oz.
spremenjenim 3. odstavkom 74. člena ZIZ), bo večina izvršb ustavljenih, saj le-ta omejuje
odlog izvršbe na predlog upnika na leto dni. To bo pripomoglo k zmanjšanju sodnih
zaostankov, vendar pa bo upnik ostal brez pravnega varstva. Posledično bo večina upnikovih
terjatev zastarala in s tem bo izgubljena možnost upnikov do novih izvršb. Vlaganje novih
izvršb pa pomeni tudi dodatne stroške, ki pa jih upniki ne želijo imeti več. Odvetnik meni, da
bi bilo smiselno uvesti, da je katerokoli sodišče v RS pristojno za vodenje izvršilnega
postopka nad dolžnikom, saj so za primer manjša sodišča (npr. v Slovenski Bistrici) zelo hitra
in učinkovita. Problem je v tem, da so med sodišči precejšnje razlike v času reševanja zadev.
Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se čaka tudi po štiri mesece na izdajo sklepa o izvršbi na
podlagi izvršilnega naslova. Večja sodišče so bistveno preobremenjena. Na prodajo
nepremičnin se čaka tudi po več let. Prav tako sistem e-izvršb teh zaostankov ni zmanjšal.
Odvetnik je izpostavil, da so najpogostejši razlogi za sodne zaostanke počasno delo sodišč,
bistveno prevelika zaščita dolžnikov znotraj izvršilnega postopka, ki zoper vsako odločitev
vložijo pritožbo in s tem pridobijo minimalno šest mesecev, ter pomanjkanje premoženja
dolžnikov. Povedal je, da velik problem predstavljajo tudi starejše izvršbe na nepremičnine,
saj prihaja do precenjenosti le-teh. Cenitve sodnih cenilcev niso skladne s tržnimi cenami, še
posebej pa odstopajo dandanes, saj so kar za 30 % nižje kot leta 2008. Problem se pojavi tudi
pri prodaji kompleta nepremičnin (večje število nepremičnin, stavbnih zemljišč, kmetijskih
površin, gozdov), saj ni možno prodati posamično nepremičnino, ker je bila cenitev
opravljena za celoto (Priloga G, 2014).
Odvetnik pravi, da se dolžniki na vse načine poskušajo izogniti obveznostim, ki jih imajo do
upnika, še zlasti pri izvršbah na nepremičnine, kjer je postopek večfazen (rubež, cenitev,
prodaja, domik kupcu, poplačilo upnikov). Dolžniki torej lahko s številnimi ugovori ter
drugimi pravnimi sredstvi zavlačujejo postopek, torej je le-ta zelo odvisen od dolžnikovega
izmikanja. Ta pa so še toliko večja, v kolikor je zadevna nepremičnina v skupni lasti ali
solasti. Izvršba na skupno lastnino, v kolikor so deleži nedoločeni, namreč ni dopustna.
Solastniki imajo v postopku prodaje predkupno pravico. Po tem, ko dolžnik izčrpa vse
možnosti, razglasi stečaj. Po njegovem mnenju v času recesije upnik pride le redko do
poplačila terjatve, v tem času se je število odlogov izvršbe povečalo za približno 20 %.
Izpostavil je, da se je občutno povečala neuspešnost izvršb. Posledica vsega je, da imajo
fizične in pravne osebe blokirane transakcijske račune in so brez premičnega ter
nepremičnega premoženja, večina tudi brez dohodkov.
Odvetnik meni, da Zakon o izvršbi in zavarovanju dopušča dolžnikom zavlačevanje
izvršilnega postopka, predvsem z velikim številom ugovorov, ki jih ima dolžnik na voljo. ZIZ
omogoča dolžniku možnost ugovora zoper sklep o izvršbi, v nadaljevanju pa možnost
pritožbe zoper vsak sklep sodišča. Poleg tega imajo možnost ugovora tudi tretje osebe (64.
člen ZIZ), kar dostikrat zavleče postopek. Izpostavil je dejstvo, da je na upnikih zelo veliko
breme. Po njegovem mnenju je absurden primer 20. člena ZIZ-a, ki določa, da se zapadlost
sodne poravnave dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno
4
listino. V primeru, da zapadlosti na tak način ni mogoče dokazati, se le-ta dokazuje s
pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev
zapadla.
V času gospodarske krize stranke znotraj pravde pogosto sklenejo sodno poravnavo, s katero
se dogovorijo za obročno plačilo obveznosti, brez povrnitve obresti in stroškov postopka.
Odvetnik navaja, da je v takšnih poravnavah običajna tudi klavzula, da v primeru, da dolžnik
ne plača dveh zaporednih mesečnih obrokov, v plačilo zapade celotna glavnica. V primeru
neplačila dolžnika je situacija v praksi naslednja: po tem, ko dolžnik ne plača skladno s sodno
poravnavo, mora upnik sprožiti nov pravdni postopek na ugotovitev zapadlosti terjatve. Šele
po pravnomočnosti sodbe v tem postopku upnik lahko sproži izvršbo. To pomeni, da mora
upnik za uveljavitev ene terjatve sprožiti tri ločene postopke. V vseh treh postopkih mora
upnik zalagati za plačilo sodnih taks in odvetniških stroškov, pri čemer upnik še vedno ni
dobil poplačane svoje terjatve, ki jo je s sklenitvijo sodne poravnave celo zmanjšal. Ves ta čas
pa je dolžnik lahko le pasiven in prosto razpolaga s svojim premoženjem.
Pripomnil je, da je novela ZIZ-J s spremembo 72. člena dolžnikom dala dodatno možnost, da
se izognejo izpolnitvi svojih obveznosti. V primeru odloga izvršbe na predlog upnika, ki je
»gospodar« postopka izvršbe, mora upnik predložiti soglasje dolžnika k odlogu. Od upnika so
torej zahteva še več aktivnosti, medtem ko je dolžnik lahko popolnoma pasiven. Po njegovem
mnenju bi bilo mogoče s spremembo posameznih določil veljavne ureditve na področju
izvršbe ter povečanjem sodnega števila osebja razloge za zavlačevanje dolžnikov v veliki
meri odpraviti. Sprememba ZIZ-a je nujna, prav tako je nujno tudi povečanje števila sodnega
osebja na izvršilnih oddelkih, zlasti na večjih sodiščih. Omenil je, da bi bilo smiselno prinesti
sistem zemljiške knjige tudi na izvršilne postopke.
Po odvetnikovem mnenju se dolžniki najpogosteje poskušajo izogniti upnikovemu poplačilu
dolga s skrivanjem uradnega premoženja, delom na črno, s fiktivnim prijavljenim stalnim
prebivališčem na drugem naslovu ter z odpovedjo neuvedenemu dedovanju. Izpostavil je, da
je v zadnjem času zaslediti tudi ogromen porast stečajev, zlasti osebnih stečajev. Pravi, da v
primeru, ko stranka zahteva vložitev pravnih sredstev, z namenom zavlačevanja postopka, bi
odklonitev takega ravnanja pomenilo neetično ravnanje odvetnika.
Na vprašanje, kateri dolžniki najpogosteje zavlačujejo postopek, je odgovoril, da so to
običajno fizične osebe, katerih upniki so njihovi znanci, bivši prijatelji, sosedje, sorodniki.
Pravi, da je prisotno veliko namernega neplačila, ko dolžniki iz določenih razlogov oziroma
principov ne želijo poplačati upnikov, običajno je to zaradi osebnih zamer. Izredno
dolgotrajne pa so nepremičninske izvršbe, zlasti tiste, kjer je več upnikov ali kjer je
nepremičnina v skupni lasti, solasti in ocenjena previsoko.
Po njegovem mnenju je kader na sodiščih dovolj usposobljen, vendar pa le-teh primanjkuje. Z
dodeljevanjem nižjih nalog (ki ne zahtevajo sojenja) sodnemu osebju bi pospešili postopek
izvršbe. V postopku izvršbe se sodišča vsebinsko ne spuščajo v utemeljenost terjatev, pač pa
5
zgolj v višino in sredstva izvršbe. Pravi, da je poleg tega znotraj postopka precej procesnih
sklepov (npr. o odmeri nadaljnjih izvršilnih stroških, o ugotovitvi vrednosti nepremičnin,
odredba o prodaji itd.), ki jih lahko izdajo strokovni sodelavci oziroma celo sodniški
pripravniki.
PRILOGA D: Povzetek intervjuja z ga. Dida Volk:
Na vprašanja za raziskavo o plačilni nedisciplini dolžnikov ter o sodnih zaostankih je
odgovorila tudi sodnica iz Okrožnega sodišča v Ljubljani. Z veseljem se je odzvala povabilu
na intervju, saj je tudi sama mnenja, da bi moral biti izvršilni postopek hitrejši, bolj
ekonomičen in predvsem bolj učinkovit. Izpostavila je, da je podala mnogo predlogov za
izboljšanje izvršilnega postopka, vendar le-ti niso bili uslišani. Septembra 2014 je podala tudi
uvodna pojasnila k zadnji izdaji ZIZ ob Noveli ZIZ-J, ki je izšla isti čas. Poudarila je, da je
pravi razlog v pomanjkanju politične volje za rešitev marsikaterega vprašanja v povezavi z
različnimi sodnimi postopki in tudi konkretno glede vprašanja večje učinkovitosti izvršilnih
postopkov. Ga. Dida Volk se ne strinja z mnenjem, da so se sodni zaostanki po letu 1991
povečevali glede na zaostanke, ki so bili poznani pred tem. Leta 1989 je pričela z delom na
ljubljanskem izvršilnem oddelku – vendar zgolj na področju gospodarske izvršbe, kjer so bili
zaostanki neobvladljivi. Razlog za takratno stanje je bil v pomanjkanju kadra na sodišču,
vpisničarjev in strojepisk. Leta 1990 se je na slovenskih sodiščih pričelo informatizirati
vpisnike, ga. Dida je bila vodja tega projekta. Pravi, da je informatizacija vpisnikov takoj
pokazala rezultate. Sama je mnenja, da v 90-ih letih hitrost reševanja zadev in učinkovitosti
izvršbe še ni bil pereč problem, saj je bilo boljše splošno stanje v Sloveniji in tudi položaj
upnikov še ni bil tako alarmanten. K pospešitvi reševanja izvršilnih zadev je najbolj
pripomogla uveljavitev Centralnega oddelka za verodostojno listino (CoVL), ki deluje od 1.
1. 2008 dalje in kjer poteka t. i. prva faza izvršilnega postopka: dovolilni del, od vložitve
predloga za izvršbo do izdaje sklepa o izvršbi – zgolj na podlagi verodostojne listine.
Poudarila je, da do takrat sodni zaostanki niso bili tako pereči kot danes, bila je le slaba
organizacija dela posameznih sodišč, ki se lahko nanaša na premajhno število kadra kot tudi
na pomanjkljive in neustrezne organizacijske rešitve (Priloga H, 2014).
Po njenem mnenju se prednostno rešujejo le izvršbe za izterjavo preživninskih terjatev. Pravi,
da je bistvena faza opravljanja izvršbe, saj le-ta, če je uspešno in hitro opravljena, (lahko)
pomeni poplačilo upnika. Problem je v zakonu kot tudi v organizaciji dela posameznih sodišč.
S primerjavo bi lahko ugotovili, da ob istem zakonu nekatera sodišča zelo hitro rešujejo
zadeve, na drugih sodiščih pa se je ustalila praksa z določenimi časovnimi roki, ki odstopajo
od načela hitrosti iz 11. člena ZIZ. Poudarila je, da načelo hitrosti ni uresničeno v samem
zakonu, saj zakon nima niti enega instrukcijskega roka za sodišče, kot na primer, da je o
določenem predlogu potrebno določiti v osmih ali petnajstih dneh. Takšne roke pozna sorodni
insolvenčni zakon – ZFPPIPP, kjer na mnogih mestih narekuje sodišču, v kakšnem roku mora
odločiti. Pravi, da je pred leti vložila tudi ta predlog spremembe ZIZ, vendar tudi s tem ni
uspela.
6
Ga. Dida je mnenja, da dolžniki najpogosteje uporabljajo možnost »pavšalnega« ugovora
zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj to pomeni, da se bo postopek
nadaljeval v pravdi, kjer pa lahko pričakujejo odločitev šele čez leto ali dve pa tudi več let
lahko mine do pravnomočne rešitve zadeve. V primeru, da ne bi bil možen »pavšalni« ugovor
dolžnika, bi lahko prišlo do zlorabe s strani upnikov, češ da z upnikom ni bil v poslovnem
razmerju in mu nič ne dolguje. Upnik bi si tako izbral dolžnika, za katerega ve, da ima
sredstva na računu, in v kolikor ne bi bil mogoč in upoštevan tudi kak ugovor zanikanja
poslovnega razmerja, bi z zlorabo lahko prišlo do veliko hujših posledic za posameznike, kot
so te sedaj. Terjatev iz predloga za izvršbo je namreč izkazana zgolj z verodostojno listino, ki
je niti ni treba predložiti, zato je preverjanje utemeljenosti terjatve na strani dolžnika, ki bi
načeloma moral ravnati pošteno in ugovor vložiti le v primeru res utemeljenih (in ne
pavšalnih) ugovorov zoper terjatev. Posebno vprašanje po njenem mnenju je izvršba na
podlagi izvršilnega naslova (sodbe, sodne poravnave, notarskega zapisa …), kjer pa ugovor
rešuje izvršilno sodišče in si dostikrat vzamejo preveč časa za rešitev, saj jih zakon ne sili v
hitrost. Dolžnik ima sicer že možnost odloga izvršbe, v zadnjem času pa je najbolj popularna
rešitev kar postopek stečaja oziroma osebnega stečaja fizične osebe, kar posledično pomeni,
da se izvršba ustavi. Ga. Dida pravi, da je torej velik problem v razmišljanju dolžnikov in v
ravni poštenja in morale, ki je po njenem mnenju pri mnogih izjemno nizka ali pa je sploh ni.
Največ škode je bilo narejeno v letih od 1989 do 1999, ko so se množično ustanavljala
podjetja z ustanovnim kapitalom nekaj evrov (takratnih tolarjev), z direktorji brez izobrazbe
in izkušenj iz poslovodenja, ki po njenem mnenju še danes ne ločijo subjektivne pravne osebe
od svoje lastne. Izpostavila je tudi pomanjkljivo zakonodajo s tega področja; ali je sploh ni ali
pa krepko zaostaja, saj so ti ljudje že naprej, z novimi idejami. Pravi, da je glavni krivec
stihija, v povezavi z zakonodajo, predvsem pa z neučinkovitim izvajanjem še tistih zakonov,
ki jih imamo. Ustavno sodišče je julija 2014 razveljavilo še možnost zavarovanja s
predhodnimi odredbami v situaciji vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi
verodostojne listine.
Na vprašanje, ali bi dodeljevanje nižjih nalog sodnemu osebju in ne sodnikom pripomoglo k
hitrejšemu postopku, je odgovorila, da izvršba ni za sodnika oziroma je eno tistih procesnih
dejanj, ki bi jih moral opraviti sodnik, bolj malo. Zadnja Novela ZIZ-J je prinesla dodatne
možnosti prenosa opravil na osebje, vendar je veliko vprašanje, kako posamezna sodišča
upoštevajo to možnost.
PRILOGA E: Intervju z okrajnim sodnikom, vodjo izvršilnega oddelka, g. Aleksander
Šmid
Pozdravljeni!
Sem Špela Trampuš, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Študij zaključujem z magistrsko nalogo z naslovom Plačilna nedisciplina dolžnikov in
zmanjševanje sodnih zaostankov na področju civilne izvršbe izvršilnega postopka. Namen, ki
ga želim doseči z magistrsko nalogo, je obrazložiti, na kakšne načine dolžniki zavlačujejo
7
izvršilni postopek in kateri so glavni razlogi za sodne zaostanke na področju civilne izvršbe
izvršilnega postopka. V raziskavi želim pojasniti ter ugotoviti, kakšni so možni predlogi za
izboljšave izvršilnega postopka ter hitrejšo izvedbo le-tega.
V ta namen Vas prosim, da odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
1.
Po osamosvojitvi Slovenije so se začeli kopičiti sodni zaostanki, starejše zadeve so
prestopale mejo razumnega roka. Še vedno se soočamo s težavami s sledenjem rokom za
reševanje posameznih zadev. Kaj je po Vašem mnenju glavni razlog za nastalo
situacijo?
Najprej poudarjam, da kot vodja izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani podajam
svoja osebna stališča glede izvršilnih zadev, ki se vodijo na podlagi izvršilnega naslova ter
zadev, ki jih na oddelku prejmemo od Centralnega oddelka za verodostojno listino po
pravnomočnosti sklepov o izvršbi. Odgovori na to in vsa nadaljnja vprašanja se torej nanašajo
izključno na problematiko sodnih postopkov v zgoraj navedenih izvršilnih zadevah.
Sledenje rokom pri obravnavanju izvršilnih zadev je v primerjavi z ostalimi sodnimi postopki
(pravdnimi, kazenskimi, nepravdnimi) specifično. Medtem ko večina ostalih sodnih
postopkov po opravljenem dokaznem postopku vodi do končne odločbe (pri pravdnem
postopku: tožba, glavna obravnava, sodba), je izvršilni postopek usmerjen k poplačilu
upnikove terjatve, za katero je bila dovoljena izvršba. Po določbah Zakona o izvršbi in
zavarovanju (ZIZ) mora sodišče med postopkom izdati številne odločbe, ki so odvisne od
predlaganega sredstva izvršbe ter od vloženih pravnih sredstev dolžnika ali tretjih (sklep o
ugovoru – če je ta vložen, sklep o ugotovitvi vrednosti – pri nepremičninah, sklep o omejitvi
izvršbe – če je predlog vložen, izdaja odredbe o prodaji – pri nepremičninah, sklep o domiku
– pri nepremičninah, sklep o izročitvi – pri nepremičninah, sklep o poplačilu – pri
nepremičninah, sklepi o ponovno ugotovitvi vrednosti – pri nepremičninah, sklepi o ugovorih
po izteku roka, številni sklepi o nadaljnjih izvršilnih stroških, morebitni sklepi o ugovoru
tretjega, sklepi o predlogih za odlog, sklepi o zahtevah upnikov, da o stroških izvršitelja ali o
varščini odloči sodišče, sklepi sodišča, da na predlog upnikov odloči o obračunu terjatev
izvršitelja, sklepi o predlogih upnikov za dovolitev izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi in
predmeti itd.). Poleg tega morajo sodniki odločati še v zadevah zavarovanja (začasne odredbe,
predhodne odredbe, sklepi o zavarovanju s hipoteko).
V izvršilnih zadevah mora sodišče do končnega cilja (tj. ustavitev izvršbe zaradi poplačila
upnika ali zaradi njene neuspešnosti v primerih, določenih v ZIZ) torej paziti, da o vseh
zgoraj navedenih vlogah strank in drugih udeležencev, vloženih med postopkom, odloča v
razumnem roku. Ker gre za številna pravna sredstva in vloge, upoštevajoč tudi samo število
izvršilnih zadev, ki jih ima sodišče v delu, je natančno sledenje rokom glede reševanja
8
posameznih vlog seveda težavno. Poleg tega vsaka takšna vloga (npr. predlog za odlog,
ugovor po izteku roka ipd.) predstavlja zastoj v izvršilnem postopku.
Po določbah 1. in 2. odst. 11. člena ZIZ mora sodišče v izvršilnih zadevah postopati hitro in
po vrstnem redu. Ob takšni zakonski določbi seveda naletimo na težavo, saj je potrebno
upoštevati razumni rok odločanja in vrstni red reševanja za vsako od zgoraj citiranih vlog
strank in udeležencev. To pomeni, da reševanje zadev glede na datum vložitve predloga za
izvršbo s stališča strank ni vedno odločilno, saj stranke in udeleženci omenjene vloge vlagajo
v vseh izvršilnih zadevah, ne glede na to, kdaj je bil vložen predlog za izvršbo.
Težave pri sledenju rokom reševanja posameznih vlog strank in udeležencev je torej posledica
same narave izvršilnega postopka, v katerem gre za odločanje o številnih vlogah med
postopkom, in tudi samo število izvršilnih zadev, ki jih ima sodišče v delu.
2.
Katere zadeve se rešujejo prednostno ter kakšni so najpogostejši razlogi, da se
nekatere zadeve ne rešujejo tekoče?
Skladno z zakonom se prednostno rešujejo naslednje izvršilne zadeve:
- izvršilne zadeve, ki se nanašajo na izterjavo preživnin;
- izvršilne zadeve glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki;
- izvršilne zadeve glede izpraznitve in izročitve nepremičnin;
- izvršilne zadeve glede izterjave oskrbnin v vrtcih.
Del razlogov, zaradi katerih se zadeve ne obravnavajo hitreje, je bil naveden že v prejšnjem
vprašanju, in sicer:
- številna pravna sredstva, ki jih med izvršilnim postopkom določbe ZIZ omogočajo strankam
in drugim udeležencem in o katerih mora odločiti sodišče;
- samo število zadev, ki jih ima sodišče v delu;
- ter premajhno število sodnikov, predvsem pa sodnega osebja (sodniških pomočnikov in
strokovnih sodelavcev), ki v izvršilnih postopkih lahko meritorno odločajo o vlogah strank in
udeležencev.
Pojasnjujem, da je delo v izvršilnih zadevah skladno z določbami 6. člena ZIZ porazdeljeno
med sodnikom, strokovnim sodelavcem in sodniškim pomočnikom. Strokovni sodelavci in
sodniški pomočniki lahko o določenih vlogah, navedenih v 6. členu ZIZ, odločajo meritorno.
Za hitrejše obravnavanje zadev in optimalno organizacijo ter porazdelitev dela je tako
9
potrebno ustrezno število osebja, ki meritorno odloča v zadevi, in drugega osebja (sodni
zapisnikarji).
Hitrost odločanja v posamezni zadevi je tako odvisna od:
- števila zadev na sodišču;
- števila vloženih vlog oz. pravnih sredstev strank oz. drugih udeležencev (na ti dve okoliščini
sodišče nima vpliva);
- ter števila sodnikov (zlasti kar se tiče reševanja nepremičninskih izvršb in izvršb nedenarnih
terjatev) in sodnega osebja (strokovni sodelavci, sodniški pomočniki), ki pa je odvisna od
razpoložljivih finančnih virov.
Po mojem mnenju je ob sedanji zakonodajni ureditvi mogoče bistveno pospešiti odločanje o
posameznih vlogah strank le s povečanjem števila sodnega osebja (in s tem tudi podpornega
osebja), ki meritorno odloča o zadevah. Seveda je mogoče odločanje do določene mere
pospešiti tudi z organizacijskimi spremembami na posameznem oddelku in z nadaljnjo
informatizacijo postopka.
Vrstni red reševanja izvršilnih zadev teče po t. i. »sistemu koledarja«. Po prejemu zadeve in
odločitvi o vseh vlogah je zadeva vložena v t. i. »koledar«. Zadeva pride na vrsto za ponovno
odločanje (razen v primeru vložene nujne vloge) šele, ko je odločeno o vlogah v vseh
zadevah, ki so datumsko v koledar vložene pred to izvršilno zadevo. Praktično to pomeni, da
sodnik oz. pristojni sodniški pomočnik ali strokovni sodelavec v zadevah odloča glede na
število zadev v koledarju. Posledično je za hitrost izredno pomembno število sodnega osebja.
3.
Menite, da je dovolj usposobljenega kadra na sodiščih ali prihaja do
pomanjkanja?
Odgovor na to vprašanje je vsebovan v odgovoru na vprašanje št. 2. Menim, da je za
pospešitev in hitrejše reševanje vlog strank potrebno povečati število sodnega osebja. Ob
ustreznem številu sodnega osebja bi sodnike lahko razbremenili nesodniških opravil
(odmerjanje stroškov, nagrad izvedencev, odločanje o predlogih za oprostitev plačila sodnih
taks, odločanje o ugovoru zoper plačilne naloge za plačilo sodnih taks itd.), ki jih morajo
sedaj zaradi števila osebja kljub temu opraviti.
4.
V primeru, da bi bila zagotovljena kadrovska stabilnost, morda ne bi več
potrebovali sodnikov?
Ob ustreznem številu sodnega osebja bi se sodniki lahko posvetili zgolj zadevam oz. vlogam,
o katerih lahko po določbah 6. člena ZIZ odloča le sodnik. Ker sodnega osebja ni dovolj,
10
morajo sodniki reševati tudi zadeve, ki strogo gledano ne spadajo med sojenje (odmera
izvedenin, odmerjanje stroškov ipd).
Glede na sedanjo zakonodajno ureditev pa so sodniki pri reševanju izvršilnih zadev
nedvomno potrebni, saj nekatera procesna dejanja glede na določbo 6. člena ZIZ lahko opravi
le sodnik.
5.
Kaj bi lahko pripomoglo k izboljšanju oziroma hitrejšemu reševanju tekočih
zadev?
Po mojem mnenju bi k izboljšanju in hitrejšemu reševanju zadev pripomogli dve skupini
ukrepov:
- ustrezne zakonodajne spremembe, ki bi z ustrezno ureditvijo že sama po sebi pospešila
postopek (npr. omejitev pravnih sredstev strank, poenostavitev postopkov na strani
izvršiteljev, poenostavitve pri odmerjanju stroškov – npr. priznani pavšalni stroški upniku
glede na predlagano in dovoljeno izvršilno sredstvo, elektronska oprava dražb, poenostavitev
postopka cenitve itd.);
- povečanje števila sodnega osebja, ki dela na zadevi.
Ob tem je po mojem mnenju nedvomno potrebno natančno preučiti tudi organiziranost na
posameznem sodišču in predlagati ustrezne organizacijske spremembe v okviru sodišč, s
katerimi bi z že zdaj razpoložljivimi kadri optimizirali in izboljšali poslovne procese. S tega
vidika je po mojem mnenju potrebno poenotenje načina dela na posameznih sodiščih in stalno
spremljanje obremenitve posameznih sodišč glede na pripad oz. glede na število zadev v delu.
6.
Ali bi dodeljevanje nižjih nalog (ki ne zahtevajo sojenja) sodnemu osebju, in ne
sodnikom, pripomoglo k hitrejšemu postopku?
Odgovor na to vprašanje je vsebovan v odgovorih na 2., 3., 4. in 5. vprašanje.
7.
Ali obstajajo kakšni interni ukrepi za zmanjševanje sodnih zaostankov, torej ali
je mogoče oblikovati določene ukrepe samostojno? Ali morajo sodišča delovati enotno?
Najprej poudarjam, da termin »sodni zaostanek« predstavlja le zadeve, ki za to ustrezajo
kriterijem iz Sodnega reda (starost zadeve od vložitve popolnega predloga za izvršbo do
odčrtanja oz. statistične rešitve zadeve). Kriterije za odčrtanje izvršilnih zadev določa Sodni
red (pri nepremičninah je to npr. šele ob sklepu o poplačilu oz. ob ustavitvi izvršbe na
nepremičnine, pri izvršbi na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet pa že ob
pravnomočnosti sklepa o izvršbi). Glede na pravila o odčrtavanju zadev iz Sodnega reda je
zadeva torej lahko šteta za statistično rešeno oz. za odčrtano, vendar imamo zadevo še vedno
v delu, ker izvršilna dejanja še vedno potekajo (po pravnomočnosti sklepa o izvršbi še vedno
11
tečejo izvršilna dejanja pri bankah ali pri delodajalcu dolžnika). Zadeva je torej lahko
statistično odčrtana oz. šteta za rešeno, vendar mora sodišče pred vložitvijo zadeve v arhiv
kljub temu v zadevi še vedno odločati o vlogah strank. Zadeve, ki so statistično končane,
vendar izvršba še ni končana in po številu na našem oddelku presegajo statistično nerešene
zadeve.
S stališča strank ni razlike med zadevami, ki predstavljajo sodni zaostanek, ali zadevami, ki
so sicer statistično rešene, vendar v njih izvršba še ni končana. Z vidika enakega obravnavanja
strank morajo imeti vse zadeve enak položaj. V vseh teh zadevah je potrebno poskrbeti za čim
hitrejše obravnavanje vseh vlog strank.
Na izvršilnih oddelkih je organizacija dela na posameznem sodišču odvisna od števila zadev
in kadrovske strukture. V zadnjem času se teži k poenotenju dela na vseh sodiščih, s čimer se
ukvarja Služba za razvoj sodne uprave pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.
Interni ukrepi za pospešitev zadev so:
- sestava internih seznamov (npr. nerešenih ugovorov) in občasno poročanje o nerešenih
ugovorih;
- odredba vodje oddelka o tem, katere vloge štejejo za nujne, in ki jih je potrebno obravnavati
takoj (ne glede na siceršnji vrstni red spisa);
- občasno poročanje v starih statistično neodčrtanih zadevah.
8.
Še vedno aktualen projekt na področju odprave sodnih zaostankov je projekt
Lukenda. Za cilj je bilo določeno, da se sodni zaostanki odpravijo do leta 2011. So bili
cilji uresničeni?
Odgovora na to vprašanje ne morem podati. Predlagam, da na vprašanje odgovorijo na VSRS
oz. sestavljalec programa. Ob tem že zdaj poudarjam na gornja pojasnila v zvezi s terminom
»sodni zaostanek«.
9.
Kdo meri uspešnost pri odpravi sodnih zaostankov in kdo odgovarja za njih?
Statistične podatke v sodstvu zbira Služba za razvoj sodne uprave pri VSRS.
10.
Kateri so najpogostejši razlogi za sodne zaostanke?
Glede izvršilnih zadev sem bistvene razloge za zastoje v postopku opisal že v zgornjih
vprašanjih.
12
11.
Sodna statistika kaže, da sodni zaostanki predstavljajo največji problem ravno
na izvršilnih oddelkih sodišč najnižje stopnje, torej okrajnih sodiščih. Kakšni so glavni
razlogi za to?
Odgovori so podani že pod predhodnimi vprašanji.
12.
Koliko časa preteče (v povprečju) za reševanje izvršilnega postopka od začetka
do pravnomočne sodbe?
Že zgoraj je bilo poudarjeno, da se izvršilni postopek ne konča s sodbo. Čas od vložitve
predloga za izvršbo do ustavitve (zaradi poplačila ali zaradi neuspešnosti izvršbe) je odvisen
od številnih dejavnih, ki so bili že našteti: število zadev, število osebja, število vloženih
pravnih sredstev in vlog ter seveda tudi premoženjsko stanje dolžnikov.
Na reševanje zadev v velikem številu zadev (če zadeva teče tudi na premičnine dolžnikov)
prispeva tudi hitrost izvršiteljev, ki so v določeni meri neodzivni.
Poleg tega upniki v ogromnem številu zadev predlagajo odlog izvršbe, zlasti pri premičninski
izvršbi.
13.
Kateri so možni predlogi za hitrejšo izvedbo izvršilnih postopkov?
Moje predlogi so vsebovani v odgovorih na gornja vprašanja.
14.
Z informatizacijo izvršilnega postopka se je razbremenilo sodnike in strokovne
sodelavce, obenem pa se je postopek poenostavil in pospešil, predvsem v prvi fazi, fazi
dovolitve izvršbe. Na kakšen način bi lahko še izboljšali proces izvršilnega postopka?
Glede na postavljeno vprašanje (avtomatiziran postopek izdaje sklepa o izvršbi) sklepam, da
imate v mislih odločanje o predlogih za izvršbo, vloženih na podlagi verodostojne listine, za
katere je pristojen Centralni oddelek za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani
(COVL).
Na izvršilnem oddelku, ki v delo prejema zadeve od COVL po pravnomočnosti sklepov o
izvršbi, in izdaja sklepe o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov, postopek še ni avtomatiziran.
Aplikacija I-vpisnik sicer olajšuje delo pri izdajanju sklepov, vendar postopek še vedno ni
avtomatiziran na način kot pri COVL. To velja tudi za izdajanje sklepov o izvršbi na podlagi
izvršilnih naslovov.
Odgovori glede izboljšanja postopka so podani že pod prejšnjimi vprašanji.
15.
V kateri državi imajo po vašem mnenju najbolje dodeljen sodni sistem na
področju izvršilnega postopka? Kakšna menite, da je bistvena razlika v primerjavi s
slovenskim izvršilnim postopkom?
13
Nimam ustreznega primerjalnopravnega pregleda nad različnimi ureditvami za odgovor na to
vprašanje.
16.
Katera sredstva dolžniki najpogosteje uporabljajo za zavlačevanje izvršilnega
postopka? Kaj menite, da je glavni razlog, da jih uporabijo?
Z namenom zavlačevanja dolžniki vložijo prav vsa sredstva, ki so jim na voljo, tudi če so že
na prvi pogled oz. očitno neutemeljena.
Problematično je tudi prikrivanje in skrivanje premoženja, kar pa mora po mojem mnenju
preprečiti zakonodaja z drugih področij in ne določbe, ki urejajo izvršilni postopek.
17.
Kateri dolžniki so najbolj zainteresirani za zavlačevanje izvršbe?
Ne razumem popolnoma vprašanja. Glede na zavlačevanje dolžnikov ni mogoče razporejati
na določene kategorije.
18.
Kaj menite, da so najpogostejši razlogi za plačilno nedisciplino dolžnikov?
Za odgovor potrebujem pojasnilo, v kakšnem smislu je razumljen termin »plačilna
nedisciplina«. Kot rečeno, sem pojasnil razloge za zavlačevanje izvršilnih postopkov na strani
dolžnikov in razloge za zastoje na strani sodišča.
19.
Po zadnjih raziskavah ima javnost nizko stopnjo zaupanja v slovensko sodstvo.
Katere so temeljne vrednote slovenskega sodstva in kaj predstavlja merilo kakovosti
odločitve v konkretnih primerih?
Menim, da lahko na vprašanje odgovorijo na VSRS ali na Sodnem svetu, ki sestavljajo merila
za kakovost dela.
20.
Menite, da sodniki ustrezno organizirajo delo v zvezi z reševanjem posameznih
primerov?
Za odgovor bi potreboval pojasnilo, kakšno organizacijo imate v mislih.
21.
Ali je zaslediti ustrezno in zadostno uporabo instrumentov za zavarovanje
obligacijskih obveznosti pogodbenih strank?
Izvršilni postopki se nanašajo na izterjavo terjatev, zato splošnega odgovora na to vprašanje
ne morem podati.
14
PRILOGA F: Intervju z izvršiteljem, g. Marijan Hojs
Pozdravljeni!
Sem Špela Trampuš, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Študij zaključujem z magistrsko nalogo z naslovom Plačilna nedisciplina dolžnikov in
zmanjševanje sodnih zaostankov na področju civilne izvršbe izvršilnega postopka. Namen, ki
ga želim doseči z magistrsko nalogo, je obrazložiti, na kakšne načine dolžniki zavlačujejo
izvršilni postopek in kateri so glavni razlogi za sodne zaostanke na področju civilne izvršbe
izvršilnega postopka. V raziskavi želim pojasniti ter ugotoviti, kakšni so možni predlogi za
izboljšave izvršilnega postopka ter hitrejšo izvedbo le-tega.
V ta namen Vas prosim, da odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
1.
Kaj menite, da je najpogostejši razlog za plačilno nedisciplino dolžnikov?
1.
Nizki osebni dohodek posameznika, neredno izplačevanje OD, neplačilo za opravljeno
večmesečno delo … = socialni razlog;
finančna nedisciplina posameznika = prevelike želje glede na dane možnosti oz. dohodek;
naivnost posameznikov pri poslovnem odnosu.
2.
3.
2.
Menite, da imate dovolj pristojnosti oziroma samostojnosti pri delu? Ali bi
potrebovali več strokovnosti oziroma dovoljenj za opravljanje svojega dela?

Izvršitelj bi potreboval več samostojnosti pri svojem delu. Tukaj menim predvsem z
vpogledi v določene zbirke podatkov o osebnih vozilih dolžnikov (rubež osebnih vozil,
delovnih strojev itd.), evidenco prebivalstva (ugotavljanje stalnega ali začasnega
prebivališča, ali je oseba že v postopku ugotavljanja stalnega bivališča).
Izvršitelj bi moral biti neodvisen od upnika, kar pomeni, da upnik ne bi mogel izvršitelju
»odrejati« način njegovega dela – upnik v izvršilnem predlogu predlaga izvršitelja in pred
tem postavlja izvršitelju določene pogoje. V kolikor izvršitelj ne sprejme določenih
zahtev, si upnik izbere izvršitelja, ki se podredi njegovim zahtevam – zakonodaja
opredeljuje neodvisnost izvršitelja od dolžnika in upnika, kar pa v praksi ni tako.
REŠITEV – zmanjšati število izvršiteljev iz cca 40 izvršiteljev na pet izvršiteljev, ki bi
bili določeni za določeno pokrajino in da se odpravi omejitev za zaposlitev pomočnikov
izvršitelja, ki je trenutno določena na deset pomočnikov izvršitelja. Na tak način bi bil
izvršitelj neodvisen od upnika in bi svoje delo lahko opravljal popolnoma v skladu z dano
zakonodajo.

15

Glede na strokovnost pri svojem delu in delu sodelavcev menim, da so potrebna redna
dodatna izobraževanja, ki jih vsakoletno organizira izvršitelj, ter izobraževanja, ki jih
organizira oz. bi jih morala Zbornica izvršiteljev Slovenije.
3.
Ali pride do združevanja zadev, kadar ima en dolžnik več različnih izvršb, da ne
prihaja do dodatnih stroškov?
Da, kjer se upošteva vrstni red pripada.
4.
Kako primerjate zasebne izvršitelje v primerjavi s sodnimi izvršitelji?
V veliko večji učinkovitosti.
5.
Koliko rubežev je na koncu uspešnih?
Na koncu je uspešnih približno 45–50 % rubežev.
6.
Kakšen je rok za odprodajo zarubljenih predmetov?
Petnajsti dan od izvršenega rubeža predmetov.
7.
Koliko javnih dražb je uspešnih? Koliko zadev se proda na prvi dražbi?
Cca 70 %. Na prvi dražbi se proda cca 10 % zarubljenih predmetov.
8.
Kje mislite, da bi lahko naredili največje spremembe, da bi bili izvršilni postopki
hitreje opravljeni?
Delni odgovor v točki 2. Urediti zakonodajo tako, da upnik izvršitelju ne bo mogel predlagati
odloga postopka po svojih željah in s tem povzročiti sodnih zaostankov, predvsem v tistih
primerih, kjer je bilo ugotovljeno, da dolžnik nima predmetov primernih za rubež oz. da
predmeti, ki jih ima dolžnik, ne bi pokrili niti stroškov izvršilnega postopka.
9.
Koliko časa je potrebno od izdaje sodne odločbe do rubeža?
V naši pisarni cca dva meseca.
10. Kolikšen del zadev ostane nerešenih?
Rešijo se vse zadeve, tako da dolžnik poplača dolg v celoti ali da sodišče s sklepom ustavi
izvršbo ali upnik predlaga ustavitev.
16
PRILOGA G: Intervju z odvetnikom iz odvetniške pisarne Dušan Tršan in odvetniki d.
o. o.
Pozdravljeni!
Sem Špela Trampuš, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Študij zaključujem z magistrsko nalogo z naslovom Plačilna nedisciplina dolžnikov in
zmanjševanje sodnih zaostankov na področju civilne izvršbe izvršilnega postopka. Namen, ki
ga želim doseči z magistrsko nalogo, je obrazložiti, na kakšne načine dolžniki zavlačujejo
izvršilni postopek in kateri so glavni razlogi za sodne zaostanke na področju civilne izvršbe
izvršilnega postopka. V raziskavi želim pojasniti ter ugotoviti, kakšni so možni predlogi za
izboljšave izvršilnega postopka ter hitrejšo izvedbo le-tega.
V ta namen Vas prosim, da odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
1. Po osamosvojitvi Slovenije so se začeli kopičiti sodni zaostanki, starejše zadeve so
prestopale mejo razumnega roka. Še vedno se soočamo s težavami s sledenjem rokom
za reševanje posameznih zadev. Kaj je po Vašem mnenju glavni razlog za nastalo
situacijo?
Po mojem mnenju je glavni problem v tem, da so dolžniki t. i. »profesionalni dolžniki«, ki so
pravočasno poskrbeli za zavarovanje svojega premoženja. Tu imam v mislih prepis
premoženja na svoje bližnje, odpoved dediščini, delo na črno ipd. Posledično je večji del
izvršb v teku zgolj na papirju, upniki pa letom za leto zgolj predlagajo odloge izvršbe. Z
novelo ZIZ-J, ki je začela veljati 30. 7. 2014 (oz. spremenjenim 3. odstavkom 74. člena ZIZ)
in ki omejuje odlog izvršbe na predlog upnikov na leto dni, bo večina izvršb ustavljenih. To
bo sicer zmanjšalo sodne zaostanke, vendar bodo upniki na drugi strani ostali brez pravnega
varstva. Večina terjatev upnikov bo zastarala in s tem bo izgubljena možnost upnikov do
novih izvršb. Poleg tega pa vlaganje nove izvršbe pomeni nove stroške, ki jih pa upniki ne
želijo več imeti.
2. Ali obstajajo kakšni interni ukrepi za zmanjševanje sodnih zaostankov, torej ali je
mogoče oblikovati določene ukrepe samostojno? Ali morajo sodišča delovati enotno?
Med sodišči so precejšnje razlike v času reševanja zadev. Večja sodišča so bistveno
preobremenjena, npr. na Okrajnem sodišču v Ljubljani se čaka tudi po štiri mesece na izdajo
sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. Na prodajo nepremičnin se čaka tudi po več
let. Tudi sistem e-izvršb teh zaostankov ni zmanjšal. Po drugi strani pa so manjša sodišča
(npr. v Slovenski Bistrici) zelo hitra in učinkovita. Zato menim, da bi bilo smiselno uvesti, da
je katerokoli okrajno sodišče v RS krajevno pristojno za vodenje izvršilnega postopka nad
17
dolžnikom. Takšen sistem je namreč pri zemljiški knjigi (z določenimi odstopanji) in je
izredno učinkovit.
3. Kateri so najpogostejši razlogi za sodne zaostanke?
To so: počasno delo sodišč, bistveno prevelika zaščita dolžnikov znotraj izvršilnega
postopka, ki zoper vsako odločitev sodišča vložijo pritožbo in s tem minimalno »kupijo«
dodatnih 6 mesecev, dejstvo, da dolžniki nimajo premoženja. Pri starejših izvršbah na
nepremičninah pa je velik problem tudi precenjenost nepremičnin. Cenitve sodnih cenilcev
niso skladne s tržnimi cenami, zlasti pa ne s tržnimi cenami v današnjih časih, ki so kar za 30
% nižje kot v letu 2008. Problem je tudi pri prodaji kompleta nepremičnin, ki vsebuje večje
število nepremičnin, od stavbnih zemljišč, kmetijskih površin, gozdov. V kolikor je bila
cenitev opravljena za celoto vseh nepremičnin, le-teh ni možno sedaj prodati posamično. To
seveda ni tržno zanimivo, poleg tega pa cene v takšnih primerih dosegajo vse do 1 mio EUR.
4. Dolžniki lahko s številnimi ugovori ter drugimi pravnimi sredstvi zavlačujejo
postopek. Je torej izvršilni postopek še vedno zelo odvisen od dolžnikovega
izmikanja?
Absolutno. Dolžniki se poskušajo na vse načine izogniti izpolnitvi svojih obveznostih, še
zlasti pri izvršbah na nepremičnine, kjer je postopek večfazen (rubež, cenitev, prodaja, domik
kupcu, poplačilo upnikov). Izmikanja dolžnikov so pa še toliko večja, v kolikor je zadevna
nepremičnina v skupni lasti ali solasti. Izvršba na skupno lastnino, v kolikor so deleži
nedoločeni, namreč ni dopustna. Solastniki pa imajo v postopku prodaje predkupno pravico.
Po tem, ko dolžnik izčrpa vse možnosti, pa razglasi stečaj.
5. Za kolikšen del se je povečalo število izvršb v času recesije? Je občutno več
dolžnikov?
Obseg izvršbe se je povečal za cca 20 %. Izpostaviti je potrebno, da se je občutno povečala
neuspešnost izvršb. V času pred recesijo je upnik še prišel do poplačila terjatve, danes do letega pride zelo redko. Dolžniki, tako pravne in fizične osebe, imajo blokirane transakcijske
račune, so brez premičnega in nepremičnega premoženja, večina brez dohodkov.
6. Menite, da zakon o izvršbi in zavarovanju dopušča dolžnikom zavlačevanje
izvršilnega postopka, predvsem z velikim številom ugovorov, ki jih ima dolžnik na
voljo?
Seveda. ZIZ omogoča dolžniku možnost ugovora zoper sklep o izvršbi, v nadaljevanju pa
možnost pritožbe zoper vsak sklep sodišča. Poleg tega imajo možnost ugovora tudi tretje
osebe (64. člen ZIZ), kar dostikrat zavleče postopek.
18
Po drugi strani pa je na upnikih ogromno breme. Absurden primer je 20. člen ZIZ-a, ki
določa, da se zapadlost sodne poravnave dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino
ali po zakonu overjeno listino. V primeru, da zapadlosti na tak način ni mogoče dokazati,
se le-ta dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se
ugotavlja, da je terjatev zapadla. V času gospodarske krize stranke znotraj pravde pogosto
sklenejo sodno poravnavo, s katero se dogovorijo za neko obročno plačilo obveznosti,
seveda brez povrnitve obresti in stroškov postopka. V takšnih poravnavah je običajna tudi
klavzula, da v primeru, da dolžnik ne plača dveh zaporednih mesečnih obrokov, v plačilo
zapade celotna glavnica. V primeru neplačila dolžnika je situacija v praksi naslednja: po
tem, ko dolžnik ne plača skladno s sodno poravnavo, mora upnik sprožiti nov pravdni
postopek na ugotovitev zapadlosti terjatve. Šele po pravnomočnosti sodbe v tem postopku
upnik lahko sproži izvršbo. To pomeni, da mora upnik za uveljavitev ene terjatve sprožiti
tri ločene postopke. V vseh treh postopkih mora upnik zalagati za plačilo sodnih taks in
odvetniških stroškov, pri čemer upnik še vedno ni dobil poplačane svoje terjatve, ki jo je s
sklenitvijo sodne poravnave celo zmanjšal. Ves ta čas pa je dolžnik lahko le pasiven in
prosto razpolaga s svojim premoženjem.
Novela ZIZ-J je s spremembo 72. člena dala dolžnikom dodatno možnost, kako se izogniti
izpolnitvi svojih obveznosti. V primeru odloga izvršbe na predlog upnika, ki je »gospodar«
postopka izvršbe, mora upnik predložiti soglasje dolžnika k odlogu. Od upnika se torej
zahteva še več aktivnosti, medtem ko je dolžnik lahko popolnoma pasiven.
7. Kateri so najpogostejši načini, s katerimi se dolžniki skušajo izogniti upnikovemu
poplačilu dolga?
To je skrivanje uradnega premoženja, delo na črno, fiktivno prijavljeno stalno prebivališče
na drugem naslovu, odpoved neuvedenemu dedovanju. V zadnjem času pa je ogromen
porast stečajev, zlasti osebnih stečajev.
8. V primeru, da stranka zahteva vložitev pravnih sredstev, z namenom zavlačevanja
postopka, bi odklonitev takega ravnanja pomenilo neetično ravnanje odvetnika?
Da. Odvetnik je mandatar stranke in je dolžan delati po njenih navodilih in v njeno korist.
Seveda pa ima odvetnik v takšnih primerih, v kolikor ne želi tako postopati, pravico do
odpovedi pooblastila.
9. Kateri dolžniki najpogosteje zavlačujejo postopek? Morda tisti, ki imajo večje
izvršbe, npr. izvršbo na nepremičnine?
Običajno so to fizične osebe, katerih upniki so njihovi bivši prijatelji, sosedje, sorodniki.
Veliko je namreč namernega neplačila, ko dolžniki iz določenih principov (običajno zaradi
osebnih zamer) nočejo poplačati določenih upnikov. Seveda so pa izredno dolgotrajne tudi
19
nepremičninske izvršbe, zlasti tiste, kjer je več upnikov ali kjer je nepremičnina v skupni lasti,
solasti in ocenjena previsoko.
10.
Menite, da je dovolj usposobljenega kadra na sodiščih ali prihaja do
pomanjkanja?
Po mojem mnenju je kader na sodiščih dovolj usposobljen, vendar le-teh primanjkuje.
11.
Ali bi dodeljevanje nižjih nalog (ki ne zahtevajo sojenja) sodnemu osebju, in ne
sodnikom, pripomoglo k hitrejšemu postopku?
Da, nujno. V postopku izvršbe se sodišča tako ali tako vsebinsko ne spuščajo v utemeljenost
terjatev, pač pa zgolj v višino in v sredstva izvršbe. Poleg tega je znotraj postopka precej
procesnih sklepov (npr. o odmeri nadaljnjih izvršilnih stroških, o ugotovitvi vrednosti
nepremičnin, odredba o prodaji itd.), ki jih lahko izdajajo strokovni sodelavci oz. celo
sodniški pripravniki.
12.
Ali bi bilo mogoče s spremembo posameznih določil veljavne ureditve na
področju izvršbe ter povečanjem števila sodnega osebja razloge za zavlačevanje
dolžnikov v veliki meri odpraviti?
Po mojem mnenju da. Sprememba ZIZ-a je nujna, prav tako je nujno tudi povečanje št.
sodnega osebja na izvršilnih oddelkih, zlasti na večjih sodiščih. Prav tako bi bilo smiselno
prinesti sistem zemljiške knjige tudi na izvršilne postopke.
PRILOGA H: Intervju z ljubljansko okrožno sodnico, ga. Dida Volk
Pozdravljeni!
Sem Špela Trampuš, študentka podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Študij zaključujem z magistrsko nalogo z naslovom Plačilna nedisciplina dolžnikov in
zmanjševanje sodnih zaostankov na področju civilne izvršbe izvršilnega postopka. Namen, ki
ga želim doseči z magistrsko nalogo, je obrazložiti, na kakšne načine dolžniki zavlačujejo
izvršilni postopek in kateri so glavni razlogi za sodne zaostanke na področju civilne izvršbe
izvršilnega postopka. V raziskavi želim pojasniti ter ugotoviti, kakšni so možni predlogi za
izboljšave izvršilnega postopka ter hitrejšo izvedbo le-tega.
V ta namen Vas prosim, da odgovorite na spodaj zastavljena vprašanja.
Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!
20
1. Po osamosvojitvi Slovenije so se začeli kopičiti sodni zaostanki, starejše zadeve so
prestopale mejo razumnega roka. Še vedno se soočamo s težavami s sledenjem rokom
za reševanje posameznih zadev. Kaj je po Vašem mnenju glavni razlog za nastalo
situacijo?
Ne morem se strinjati, da so se zaostanki po letu 1991 povečevali, glede na zaostanke, ki smo
jih poznali pred tem. V letu 1989, ko sem pričela z delom na ljubljanskem izvršilnem oddelku
– vendar zgolj na področju t. i. gospodarske izvršbe, so bili zaostanki praktično neobvladljivi.
Imeli smo več deset tisoč predlogov za izvršbo, ki sploh niso bili vpisani v vpisnike, ki so se
takrat vodili še ročno, v knjigah. Takraten razlog za takšno stanje je bil zagotovo pomanjkanje
kadra na sodišču, in sicer predvsem administrativnega kadra: vpisničarjev, strojepisk. V letu
1990 smo na slovenskih sodiščih pričeli z informatizacijo vpisnikov, bila sem vodja tega
projekta. Informatizacija vpisnikov je takoj pokazala rezultate, seveda različne na posameznih
sodiščih, odvisno, kako so prilagodili in spremenili način in organizacijo dela. Na
ljubljanskem izvršilnem oddelku, kot največjem oddelku v državi, kjer sem bila vodja do
1996 leta, smo že v letu 1992 beležili povsem tekoče vpisovanje zadev in tudi izdajanje
sklepov o izvršbi. Povsem drugo vprašanje pa je bilo vprašanje izvršitve sklepa, torej
konkretna in uspešna oprava izvršbe, kot druge faze izvršilnega postopka. V tistem času smo
imeli še Zakon o izvršilnem postopku iz leta 1978, sprejet v skupni Jugoslaviji, nov zakon, ki
je bil pravzaprav zgolj popravljen in noveliran ZIP iz leta 1978, dobimo šele leta 1998.
Menim, da v 90-tih letih vprašanja hitrosti reševanja zadev in tudi učinkovitosti izvršbe še
niso bila tako pereča, saj splošno stanje v Sloveniji in tudi položaj upnikov še nista bila tako
alarmantna. Takrat in tudi po uveljavitvi novega Zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta 1998
se je uveljavila praksa in »hitrost« reševanja izvršilnih zadev, ki je niso uspele spremeniti
nobene spremembe: niti zakonske, niti organizacijske. Prvi premik glede hitrosti reševanja
zadev dobimo z uveljavitvijo Centralnega oddelka za verodostojno listino (COVL), ki deluje
od 1. 1. 2008 dalje in kjer poteka t. i. prva faza izvršilnega postopka: dovolilni del, od vložitve
predloga za izvršbo do izdaje sklepa o izvršbi – zgolj na podlagi verodostojne listine.
Dejansko se je od takrat dalje hitrost reševanja oziroma zgolj izdaje sklepov o izvršbi ustalila
pri nekaj dneh. To pomeni, da problem zaostankov do takrat ni bil zakon, ampak (slaba)
organizacija dela posameznih sodišč, ki se seveda lahko nanaša tako na premajhno število
kadra kot tudi na pomanjkljive in neustrezne organizacijske rešitve.
Kar zadeva pomanjkljivosti faze opravljanja izvršbe sem precej napisala v članku iz leta 2009,
ki sem vam ga priložila.
2. Katere zadeve se rešujejo prednostno ter kakšni so najpogostejši razlogi, da se
nekatere zadeve ne rešujejo tekoče?
Kolikor mi je znano, so le izvršbe za izterjavo preživninskih terjatev prednostne. Kako hitro
se rešujejo te in ostale zadeve pa je odvisno od mnogih elementov. Izvršilni postopek je
sestavljen iz dveh faz: dovolilne in izvršilne faze (imate razloženo tudi v priloženem članku).
21
Četudi je sklep o izvršbi hitro izdan in s tem je končana prva, dovolilna faza, pa je bistvena
druga faza – faza opravljanja izvršbe, saj le uspešno in tudi hitro opravljena izvršba (lahko)
pomeni poplačilo upnika. Več o tem imate v članku – predlogi sprememb iz leta 2009.
Vsekakor so problemi tako v zakonu kot tudi v organizaciji dela posameznih sodišč. S
primerjavo bi lahko ugotovili, da ob istem zakonu nekatera sodišča zelo hitro rešujejo zadeve,
na drugih sodiščih pa se je kar ustalila praksa z določenimi časovnimi roki, ki vsekakor
bistveno odstopajo od načela hitrosti iz 11. člena ZIZ. Tukaj bi poudarila, da to načelo hitrosti
ni uresničeno v samem zakonu, saj zakon nima niti enega instrukcijskega roka za sodišče, kot
na primer, da je o določenem predlogu potrebno odločiti v osmih ali petnajstih dneh. Takšne
roke pozna sorodni insolvenčni zakon – ZFPPIPP, kjer na mnogih mestih narekuje sodišču, v
kakšnem roku mora odločiti. Tudi ta predlog spremembe ZIZ sem pred leti vložila na MP,
tudi s tem predlogom nisem uspela.
3. Kaj bi lahko pripomoglo k izboljšanju oziroma hitrejšemu reševanju tekočih zadev?
Kateri so možni predlogi za hitrejšo izvedbo izvršilnih postopkov?
O tem sem pisala v obeh priloženih člankih in tudi v uvodnih pojasnilih k Noveli ZIZ-J, kar
sem vam tudi priložila.
4. Kateri so najpogostejši razlogi za sodne zaostanke?
O tem že pišem v prejšnjih odgovorih: Zakon + (slaba) organizacija dela sodišča.
5. Katera sredstva dolžniki najpogosteje uporabljajo za zavlačevanje izvršilnega
postopka? Kaj menite, da je glavni razlog, da jih uporabijo?
Najpogosteje uporabljajo možnost »pavšalnega« ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi
verodostojne listine, saj to pomeni, da se bo postopek nadaljeval v pravdi, kjer pa lahko
pričakujejo odločitev šele čez leto ali dve, pa tudi več let lahko mine do pravnomočne rešitve
zadeve. Res pa je, da bi lahko prišlo do zlorabe s strani upnikov, če ne bi bil dovoljen tudi t. i.
pavšalen ugovor dolžnika, češ, da z upnikom ni bil v poslovnem razmerju in mu nič ne
dolguje. Upnik bi si tako lahko »izbral dolžnika«, za katerega mu je jasno, da ima sredstva na
računu, in v kolikor ne bi bil mogoč in upoštevan tudi tak ugovor zanikanja poslovnega
razmerja, bi z zlorabo lahko prišlo do veliko hujših posledic za posameznike, kot so te sedaj.
Terjatev iz predloga za izvršbo je namreč izkazana zgolj z verodostojno listino, ki je niti ni
treba priložiti, zato je »preverjanje« utemeljenosti terjatve na strani dolžnika, ki bi načeloma
moral ravnati pošteno in ugovor vložiti le v primeru res utemeljenih (in ne pavšalnih)
ugovorov zoper terjatev. Problem je torej v razmišljanju dolžnikov in v ravni poštenja in
morale, ki je pri mnogih izjemno nizka ali je pa sploh ni.
22
Ustavno sodišče je prav v juliju letos (poglejte uvodna pojasnila) razveljavilo še možnost
zavarovanja s predhodnimi odredbami v situaciji vloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na
podlagi verodostojne listine.
6. Kateri dolžniki so najbolj zainteresirani za zavlačevanje izvršbe?
Tisti dolžniki, ki imajo rubljivo premoženje in jih je izvršba presenetila.
7. Kaj menite, da so najpogostejši razlogi za plačilno nedisciplino dolžnikov?
Razlogov je seveda več, lahko bi napisala knjigo. Nekaj razlogov lahko razberete že iz
odgovorov na vprašanja, predvsem vprašanje št. 5. Dejstvo je, da Slovenija ni vzgajala in
učila državljanov v smeri poštenja in morale, nepomembno je bilo tudi znanje. Največ škode
je bilo narejeno v desetih letih od 1989 do 1999, ko so se množično ustanavljala podjetja z
ustanovnim kapitalom nekaj evrov (takratnih tolarjev), z direktorji brez izobrazbe in izkušenj
iz poslovodenja, ki še danes ne ločijo subjektivitete pravne osebe od svoje lastne in menijo, da
je vse njihovo in tako se tudi obnašajo. Ves čas se srečujemo s pomanjkljivo zakonodajo s
tega področja: ali je sploh ni ali pa krepko zaostaja, saj so ti ljudje že naprej, z novimi
idejami. Mislim torej, da je glavni krivec stihija, v povezavi z zakonodajo, predvsem pa z
neučinkovitim izvajanjem še tistih zakonov, ki jih imamo.
8. Menite, da zakon o izvršbi in zavarovanju dopušča dolžnikom zavlačevanje
izvršilnega postopka, predvsem z velikim številom ugovorov, ki jih ima dolžnik na
voljo?
O tem sem večino že povedala pri vprašanju št. 5, dodatno lahko le še rečem, da je posebno
vprašanje izvršba na podlagi izvršilnega naslova (sodbe, sodne poravnave, notarskega zapisa
…), kjer pa ugovor rešuje izvršilno sodišče in si dostikrat vzamejo preveč časa za rešitev, saj
jih zakon ne sili v hitrost (glejte odgovor št. 2). Dolžnik ima sicer že možnost odloga izvršbe,
v zadnjem času pa je najbolj popularna rešitev kar postopek stečaja oziroma osebnega stečaja
fizične osebe, kar posledično pomeni, da se izvršba ustavi.
9. Kateri so še drugi dejavniki, poleg dolžnikovega zavlačevanja, zaradi katerih se
zavleče izvršilni postopek?
Že pojasnila pod št. 4.
10.
Menite, da je dovolj usposobljenega kadra na sodiščih ali prihaja do
pomanjkanja?
Težko ocenjujem, predvsem pa vseh ni mogoče metati v isti koš. Vendar v letih delovanja na
tem področju sem še vedno prevečkrat opazila tako neznanje izvršilnega postopka kot tudi res
23
izjemno počasno delo, proti kateremu upniki pravzaprav nimamo posebnega orožja, morebiti
le nadzorstveno pritožbo, pa še ta ne prinese veliko.
11.
Ali bi dodeljevanje nižjih nalog (ki ne zahtevajo sojenja) sodnemu osebju, in ne
sodnikom, pripomoglo k hitrejšemu postopku?
Seveda, sama sem to kot vodja izvršilnega oddelka uvedla že v letu 1990 in pri mnogih
naletela ne neodobravanje, saj imamo še vedno sodnike, ki želijo pač »štancati« sklepe o
izvršbi za normo. Vedno sem trdila, da izvršba ni za sodnika oziroma je tistih procesnih
dejanj, ki bi jih moral opraviti sodnik, bolj malo. Še zadnja Novela ZIZ-J je prinesla dodatne
možnosti prenosa opravil na osebje, vendar je veliko vprašanje, kako posamezna sodišča
upoštevajo to možnost. Največkrat bomo srečali eno in isto (slabo) organizacijo že zadnjih
dvajset let.
12.
Ali bi bilo mogoče s spremembo posameznih določil veljavne ureditve na
področju izvršbe ter povečanjem števila sodnega osebja razloge za zavlačevanje
dolžnikov v veliki meri odpraviti?
Marsikaj bi se dalo narediti, mislim, da ste vse razbrali že iz odgovorov. Biti bi morala le
volja to narediti. O tem pa kdaj drugič.
24
PRILOGA I: Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti
Slika 1: Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti
Vir:Okrajno sodišče v Ljubljani, Interni podatki Okrajnega sodišča (interno gradivo), 2014
25
PRILOGA J: Sklep o izvršbi
Slika 2: Sklep o izvršbi
se nadaljuje
26
nadaljevanje
27
nadaljevanje
28
nadaljevanje
Vir:Okrajno sodišče v Ljubljani, Interni podatki Okrajnega sodišča (interno gradivo), 2014
29
PRILOGA J: Seznam nepremičnin
Slika 2: Seznam nepremičnin
Vir: Geodetska uprava Republike Slovenije, Interni podatki Geodetske uprave (interno gradivo), 2014
30
PRILOGA K: Sklep
Slika 3: Sklep
se nadaljuje
31
nadaljevanje
Vir:Okrajno sodišče v Ljubljani, Interni podatki Okrajnega sodišča (interno gradivo), 2014
32
33
PRILOGA J: Seznam nepremičnin
34
35
36