1. No category

2015
1
1
1 Buržoaz
3
2 En dan po valentinovem so čokoladice z visokim popustom
8
3 Evazija
11
4 Gledam jo
13
5 Jutranja patetika
14
6 Krik življenja
16
7 Zgodba z naključjem
18
8 O ženski, ki se je ujela v sanje
20
9 Ona ali on?
21
10 PACMAN – zgodba o življenju
24
11 Samotni dih upanja
26
12 Moja mala sestrica
28
13 Tisti trenutek
30
14 Umrla duša
33
15 «Till the end of the line«
35
16 Uresničena želja, ki si jo je nemogoče želeti
38
17 Pošast
40
2
2
2015
1 Buržoaz
Buržoazna Francija v času industrializacije. Pravkar neuspelo zasedanje Porurja, skupaj
z Belgijo, jim, poleg političnega in ekonomskega stagniranja, prinese tudi nezadovoljstvo
meščanov. Vse več je nesrečnih, vse več jih obupa in se fatalistično vda v usodo ter
klavrno konča kot Ibsenovi liki ali pa preprosto konča trpljenje s kršenjem najsvetejšega
zakona vseh. S samomorom. Siva ekonomija 'cveti', ilegala se vzpenja. Kontradiktorno pa
znotraj nje deluje tudi mlad rabelj Jean-Paul ali, kot mu pravijo, Rembrandt smrti.
Kljub francoskem poreklu je, zaradi svoje izjemne umetniške nadarjenosti in
čuta za estetiko, dobil vzdevek po staronizozemskem renesančnem mojstru. Deloval je v
majhni četrti suburbanega dela Pariza. Obkrožen je bil z življenja naveličanimi buržuji, z
duha oropanimi ljudmi, ki so svoje kraljestvo sanj in upanja gradili na drogah ali pijači,
kar je bilo še edino, kar jim je tešilo hrepenenje po ljubezni in po končanju brezčasnega
terorja.
Kot je sam zase pravil, je bil rabelj. Rabelj smrti. Ni bil začetnik nekakšne evtanazije, kot
se mogoče zdi. O, ne. Sam je ubijal žalost v ljudeh, ubijal je željo po smrti, vse do temeljev
jo je izkoreninil, tako da jo je prevzel sam. Tesnobo, strah, travme in neuslišana
hrepenenja ter sanje je prevzel sleherniku, ki je bil potreben pomoči in jo je pri njem
poiskal.
Zahteval pa je malce nenavadno plačilo. Vsak, ki je pri njem poiskal pomoč, je moral
ustvariti umetniško delo. Ali je to bila slika, poezija, grafika ... mu je bilo vseeno. Želel je
le iztis čustev, želel je le priznanje, iskrenost, elementarnost in vso sinergijo z vesoljem,
ki jo premore človek. Želel je umetnost življenja, ki jo v sebi skriva vsak individuum.
'Ločeno od lastne volje lebdi v omami.
To tvoje je srce v moji puščavi.
Zakaj me ljubezen v odhodu pozdravi?
Je to le misel, ki ždi mi v glavi?
Enaka koncu števila je pi, ljubezen do tebe, a veš, se mi zdi.
Afekt ne mine, nad njim raje bdi.
Uprte oči v srce drži.
Lepo mi je sanjati, veš, lažje se spi.
Bi včasih v sanj kraljestvu raje iskal poti.
A kolikor gledam, čutim te rad.
Ihta me prime, čutim vroč hlad.
Mogoče bi včasih moral zbežat.
Dvoje, troje, milijone je vrat.
En sam je ključ, ki daš ga za vrat.
Odklepa predale, omare, poti, če ravnaš sam , zaklene oči.
Zaklene ti usta, zaklene ušesa, zaklene ti kožo in pot do telesa.
Zaklene ti sleherni občutek topline, daljavo ti zbliža in blaznost ne mine.
Toliko hladno samo je še jeklo, ki te iz svoj'ga sovraštva bo peklo.
Steklo je reklo, da se bo razbilo, povzročilo ušesom strahotno simfonijo.
Kričeči delci stoterih teles pulijo perje iz ptičjih teles.
3
3
Sleherni čivk ptiča odzvanja, koliko daleč si od spoznanja.
Ko gluh si za svet in to več ne slišiš, v daljavi je pesem, ki je ne preslišiš.
Narava prav ve, kdaj se potrudiš, v nagrado dobiš, da gol lah'se ljubiš.'
To je bilo pismo, ki je že nekaj dni počivalo na njegovi mizi. Napisal ga je deček.
Timon. Star je bil 14 let in tako tudi najmlajša 'stranka', ki jo je kdajkoli imel. Po navadi
se je pri zdravljenju držal amoralnosti, ni kazal čustev, vzdržal se je tega, da bi z osebo
vzpostavil intimen duhoven odnos. Pri Timonu pa ga je žrlo ravno to. Govoril je z njim in
v njem videl sebe. Tako mlad, tako prvinski, tako iskren in tako obupan nad ljubeznijo in
življenjem, ki ga je nesreča njegovega srca presegla.
Želel mu je pomagati, a ni vedel kako. Odločil se je, da ga bo vzel k sebi, v nekakšno
vajeništvo, kjer bosta pa tudi skupaj umetniško ustvarjala in še vedno nadaljevala z
njegovo terapijo.
Timon se je brez težav preselil k Jean-Paulu. Bil je edinec. Oče Emmanuel ga je
zapustil, ko je bil star 7 let, mati Teresa pa od takrat popiva, se druži s številnimi boemi,
da bi našla svoj smisel. Da bi v umetniških delih zaživela večno. Za Timona se ni menil
nihče, njega pa k temu svetu tudi ni zavezovalo popolnoma nič. Nič, razen ljubezen do
Erfeje, boginje, kot je sam rad rekel, ko je z ognjem v svojih biserno temnih očeh
pripovedoval o njej.
Erfeja je bila do potankosti podobna Jean-Paulovi neuslišani ljubezni, ki jo še
vedno ni iztrgal iz srca. Bila je vse prej kot duhovno skladna s svojo povprečno
vizualnostjo. Bila je neukrotljivega duha, močnih misli, ostrih besed s čudovito barvo
ljubezni, poslušnosti polnega srca, ki se je zavzemalo za temeljne vrednote. Ljubezen,
iskrenost, umetnost. Tako je bilo, dokler je ni v sveži mesečini, sredi zime, umoril človek,
ki ji je hotel ukrasti nedolžnost. Človek, ki se mu je uprla z vso svojo odločnostjo.
Timon, ki je nanjo gledal kot na edino povezavo z realnim svetom, kot na edini
medij, skozi katerega lahko ljubi, kot na edino cvetlico, ki cveti v njegovi puščavi, je tako
umrl z njo. Samo obstajal je, brez esence. Koža mu je pobledela, oči so dobile hladnost
marmorja in tudi vrtnica v njegovem srcu je počrnela, saj je izgubila vso vodo. Ljubezen.
Tako je Timon zaživel pri Jean-Paulu. Dobil je celo svoj vzdevek, in sicer Buržoaz. Skupaj
sta zdravila obupance, prevzemala njihove tegobe, sprejemala umetniška dela, ki so se
kopičila, in tudi sama ustvarjala, se iztiskala navzven.
Ves čas je Jean-Paul opažal, da je veliko podobnosti med njunima življenjema.
Veliko je bilo vzporednic. Nekako ga je to navdajalo z upanjem, z ljubeznijo, z občutkom,
da ni popolnoma sam in da z dečkom skupaj obstajata v svojem svetu, za katerega drugi
niso
dovzetni.
A Timon je s časom postajal vse bolj nesrečen, vse bolj se je bližal tanki meji, ki ga je
ločila od smrti. Jean-Paul se je trudil na vse pretege, bdel je nad njim, mu posvečal
ogromno časa, veliko sta ustvarjala skupaj in sploh mu je skušal dati vso ljubezen, ki jo je
še
premogel.
S časom se je Timon začel tudi umikati, hodil je stran, ni ga bilo po dan ali dva. Takrat je
Jean- Paul čutil nekakšno olajšanje. Imel je slabo vest, da je bil olajšan, ko Timona ni bilo,
a ni si mogel pomagati, tako je pač čutil.
Večkrat se je zgodilo, da sta skupaj slikala, in ko je Jean- Paul šel skuhat čaj in se
vrnil, Timona in njegovega platna ni bilo več. To je bilo vedno tiste dni, ko sta slikala
ekspresionistične ali pa risbe žalostnega značaja. Timon jih je preprosto odnesel, JeanPaul pa je olajšan tuhtal, kam je odšel in kaj se z njim dogaja.
4
4
Nekega deževnega dne, ko je bil že Timon res na vrhuncu svojih psihotičnih
delirijev zaradi vsega neuslišanega hrepenenja, sta uporabila jeux démon tehniko
slikanja, kot ji je rad rekel Jean- Paul. Temeljila je na slikanju največjih tegob. Pomisliti si
moral na najslabšo stvar, ki je počivala v tebi, in jo potem naslikati, jo vizualizirati,
racionalizirati, osmisliti in jo z njenim pomenom tudi preseči.
Ko je Jean-Paul končal, je odšel skuhat čaj, a se je spomnil, da bo Timon najverjetneje
pobegnil, zato se je skril za vrata. Gledal je Timona. Ta je vzel svoje platno in prvič tudi
platno Jean-Paula. Odšel je skozi vrata in Jean-Paul mu je sledil. Po ozkih ulicah sta se
premikala izjemno hitro in v dinamičnem tempu, razmočene hlače so se oprijemale
njunih koščenih stegen in tekla sta, tekla.
Timon je, kot da bi se zavedal prezence Jean-Paula, čeprav se ni obračal,
vseeno hitro zavijal skozi ulice in videl se je, da točno ve, kam je namenjen.
Jean-Paulu je pot bila nekako znana, podobno kot déja vu, a na to se sedaj ni oziral. Še
naprej je sledil Timonu. Tekla sta še kakšnih pet minut, dokler nista prišla v četrt, kjer je
kot mladenič z materjo in očetom živel Jean-Paul. Sedaj se je zavedal, zakaj mu je bilo vse
tako znano. Preplavili so ga afekti, bil je izjemno šokiran, prvič odkar je rabelj, je bil brez
nadzora nad sabo. Ni se hotel izdati, a je zaklical. 'Timon', je zakričal. In v istem hipu je za
svojim hrbtom slišal: 'Jean -Paul'. Obrnil se je in za seboj zagledal nekaj nepojmljivega.
Mar je to možno? Halucinacija? Zakaj? Videl je svojo pokojno mater. Mater, ki ga je ves
čas zatirala. Mater, ki je po odhodu očeta pozabila nanj in ga prepustila nemilosti ulic.
Mater, ki bi ji moral odpustiti, pa ga preveč muči vse, kar je moral zaradi travmatičnih
izkušenj dati preživeti. Njega, ki pomaga vsem ubogim. Njega, ki ponovno osmišlja ljudi z
umetnostjo. Ko se ji je hotel približati, se je razblinila. Hitro se je obrnil proti smeri, kjer
je bil še malo prej Timon, in stekel tja. Približal se je vhodu svojega nekdanjega bivališča
in vstopil. Bilo je zapuščeno. Slišal je prasketanje in vohal je dim. Odšel je v nadstropje,
kjer je živel. V svojo sobo in zagledal strahovit prizor. Vsa žalostna umetniška dela so
gorela, položena na stene sobe. Vsa poezija, vse slike. Vse. Najbolj grozno pa je bilo, da je
Timon, že mrtev, obešen visel sredi sobe.
Jean-Paul je bil šokiran, sredi ognja je lovil ravnotežje in pod težo vsega omedlel.
Sanjal je ljubezen. Sanjal je rože. Sanjal je, da lebdi in da ne more pasti. Sanjal je ogenj,
topel ogenj, ki greje srce, ki greje duha. Sanjal je naravo. Naravo s katero je bil eno, s
katero je bil sinergičen. Sanjal je harmonijo zvoka, ki je prihajala iz školjke. Veter, ki mu
je iz glave odpihnil vse slabo in katerega piš mu je pomiril utrip srca. Sanjal je dež.
Nevihto. Nevihto, ki spere vso ihto, vso jezo s človeka, ga očisti slabega. Sanjal je sonce, ki
ga je grelo in grelo tudi njegova čustva, da so kar vrela iz njega. Okusil, slišal, vonjal in
čutil je ljubezen. Bil je ljubezen. Bil je eno s svetom.
Zbudil se je. Ležal je sredi iste sobe, a v njej ni bilo sledu o kakršnemkoli požaru,
niti ni bilo nobenega obešenega dečka. Nobenega znaka tegob, travm ali slabega. Počutil
se je olajšanega, čistega, prvinskega. Spet se je počutil tako, kot preden je obsojal, ko je
še odpuščal, ko je še ljubil in ko je njegovo življenje še imelo smisel.
Pogledal je levo in na tleh opazil list. Spomnil se ga je. Bil je rožnate barve, z
rumenkastimi packami. Papir, ki ga je uporabljal za pisanje poezije, ko je bil še mlad.
Prav toliko star kot Timon. Pobral je list.
Zimski večer kurja je polt.
Jeseni po parku hodil bi gol.
Poletje prinaša mnogo reči.
5
5
Spomladi zgubil se v času rad bi.
Snežinka me boža, bela je, mlada,
kraljica obraza bi rada postala.
Ostati ne more, razgreto izgine,
me vedno prepriča v minljivost te zime.
Pade mi list pred noge, na glavo.
Kako lahno plava za lastno zabavo.
Osreči še mene, polepša nebo,
Včasih se vprašam: Bo vedno tako?
Sonce mi žgoče obarva obraz,
zbudi mi veselje, ki skriva se v nas.
Vljudno pričaka še lepo nevihto, ki
spere nam jezo in vso temno ihto.
Rožic poln je nos, tud' polna so pljuča
med bilkam sedeč, brez mestnega trušča.
Sedim gor na hribu in gledam zahod
zavem se, da začenja se lune porod.
Vesel sem, da bivam v takšnih razlikah,
narava se kaže mi v vseh njenih oblikah.
Tud' v meni narava se rada spreminja,
a stopinja v snegu resnico odgrinja.
Timon
Še enkrat je prebral podpis. Ni si znal razložiti. Vedel je, da je bila to njegova
pesem. Spomnil se je je, a vendar ni vedel, zakaj je podpisan Timon. Pobrskal je po
svojem spominu. Kako ga je že klicala Chantal, neuslišana ljubezen? Kaj mu je zašepetala
na uho, ko sta gledala luno, dan pred tem, ko je za vedno izginila in je ni nikoli več videl?
»Je t'aime, Monti!« Točno. Monti. Timon.
'Jaz sem Timon', je zaklical,'in ubil sem se, ubil sem slabo v sebi. Nisem obesil
sebe, nisem sežgal sebe. Uničil sem preteklost. Nisem je pozabil, soočil sem se z njo, v
njej zaživel. Spet sem se naučil ljubiti, odpuščati. Spet sem spoznal umetnost življenja in
spet lahko zaživim skladno s svojimi čustvi, skladno s sabo. Skupaj s travmami, ki sem jih
prerasel. Jih sprejel kot del sebe.'
Jean Paul je stekel domov. Zbral je vsa umetniška dela, ki jih je imel nakopičena v
svoji kolibi. Odločil se je, da bo vse misli, vso poezijo, vso vizualno umetnost razmetal po
mestu.
Tekel je, nor od življenja, in metal umetnost po mestu, jo metal v svet. Pobirali so jo
ljudje sivih obrazov, črnih misli, monotone drže in vsak, ki se je dotaknil kakšnega dela,
je v hipu dobil barvo. V hipu se je stresel v spazmu in črna misel je kot oblak začela
lebdeti nad njegovo glavo. Nasmehi so bili kot najlepši krč. Vsi so se smejali, prvinsko,
otroško. Dež ni minil, pa so vseeno uživali v naravi, dovolili so ji, da se jih dotakne z
vodo. Z življenjem. Slekli so oblačila in se goli pognali v tek proti parku. Tam so peli,
plesali. Prinesli so tempare in na veliko platno slikali s svojimi odtisi, objemali so
drevesa, ležali v travi, se ljubili.
6
6
Črni oblački vseh so se združili in kot kondenz so se začeli dvigati proti nebu.
Črna gmota je zakrila nebo, nastala je noč. Čudovita, jasna, z najsvetlejšimi zvezdami in
najčistejšim zrakom. Noč s katero se je vse pozabilo. Noč, s katero se je ponovno
zaživelo. Noč, s katero se je vrnila kultura srca, in noč, s katero sta umetnost in ljubezen
zmagala nad vso tegobo, vsem grdim in vsi so zaživeli v sinergiji s samim sabo, s svojimi
sanjami.
Ob vodnjaku pa je stala Chantal. Točno opolnoči. Muza, ki je čakala na ljubezen. Muza, ki
je čakala na popolnost. Na človeka, ki bo eno s svetom. Čakala je na svet, ki ji ga JeanPaul prej ni mogel dati. Čakala je, da sreča zaživi v vseh, da bo lahko tudi sama srečno
zaživela z njim.
Jean -Paul je prispel. Gol. Pogledal jo je v oči. Bile so iste in v njih je bil isti on.
Čudovito je bilo. Kozmično. Prijel jo je za roko, stekla sta proti temi. 'Monti, je t'aime', mu
je zaklicala med tekom. Skočila sta v črnino, v neskončnost, v konec sveta. Postala sta
eno. Brezkončno vdana.
Za njima je ostal samo listič. Umetnost.
Nikki Osvald Pinakakowski
7
7
2015
2 En dan po valentinovem
so čokoladice z visokim popustom
Kar naenkrat je postalo presvetlo, da bi se še trudila spati. Odprla sem oči. Čisto
počasi. Ko so bile končno popolnoma odprte, sem zagledala to, kar sem v zadnjem
mesecu opazila vsakič, kadar sem se zbudila ležeč na hrbtu. Posušene rože, obešene pod
strop. Bile so rumene vrtnice, ki sem jih dobila za rojstni dan pred malce več kot enim
mesecem. Nekako mi je bilo dosti prijetneje gledati posušene rože kakor sveže. Sveže so
bile tako lepe in elegantne, da sem se ob njih počutila … počutila sem se takšna, kot sem
bila. Rahlo zanemarjena, osamljena, nikoli urejena in niti ne počesana
osemindvajsetletnica, ki se že drugo leto preživlja z denarjem, ki ga je po neki neverjetni
sreči zadela na loteriji. Že nekaj časa se mi je zdelo, da bi si morala najti službo, saj mi je
denarja začelo zmanjkovati že pred pol leta. A sem se pač znašla. Preprosto sem prižigala
sveče namesto luči in se umivala z mrzlo vodo, v pekarni kupovala včerajšnji kruh, šivala
nogavice, ki sem jih raztrgala, in prižigala kurjavo samo konec tedna (med tednom sem
se pa oblačila kot Eskim). Na takšen način mi je uspelo, da mi do tega dne še ni bilo treba
najti službe.
Vstala sem s postelje. Bil je petek, zato sem si preko dveh jopic, v katerih sem
spala, oblekla še puhast plašč. Obula sem si dvoje debelih nogavic in copate, na glavo pa
sem si nataknila temno rdečo kapo s cofkom. Verjetno sem bila videti precej smešno, a
kaj mi je bilo mar. Edina oseba, za katero sem se še lepo oblačila, je bila moja najboljša
prijateljica Ida. Včasih sva šli skupaj na kavo, in ne glede na to, kako zelo sem varčevala
doma, nisem nikoli dovolila, da ona plača, če ni bila na vrsti. Kljub temu, da me je imela
rada takšno, kot sem bila, in me je zmeraj sprejemala takšno, kot sem, me je vsakič,
kadar sem jo srečala, vprašala:
'Si si poiskala službo?' Ob mojem običajnem odgovoru je samo obupano zmajala z
glavo, mi nekaj sekund prijateljsko očitala, potem pa sva skupaj pozabili na to temo in
govorili o vsem drugem, kakor vse dobre prijateljice na kavi. Ida je bila dobra, uspešna,
pametna in delavna ženska. Bila je ena tistih ljudi, ki jim je življenje naklonjeno v vseh
pogledih. Tudi meni je bilo precej naklonjeno, a njo je življenje vsak dan pogledalo in si
dejalo:
'Ta ženska je tako zavzeta! Tako dobra! Za zmeraj ji bom naklonjeno!'
Potem pa je življenje pogledalo mene in reklo: 'Koliko časa naj takšnim ljudem še
gledam skozi prste? Mogoče bo prišla k pameti, če sem ji naklonjeno le še malce dlje…' in
tako sem vedno vstopila v trgovino na kakšen 'dan najnižjih cen' ali 'dan neverjetnih
popustov', našla kakšen kovanec na cesti ali pa na ulici zagledala kakšno mačko, ki jo je
zaskrbljena lastnica iskala že ves mesec in ponujala pošteno nagrado najditelju.
Ida je imela moža in dva otroka. Res so bili lepa družina. Vsi temnolasi, temnooki
in s čudovitimi nasmehi. Včasih, ko je Ida s svojim možem kam odšla, sem imela čast
paziti njena otroka. Bila sem osamljena čudakinja, to je res, a z otroki sem od nekdaj
znala ravnati. Vedno, kadar sem ju pazila, sem se smehljala, a globoko v sebi sem se
obupano spraševala: 'Le zakaj nimam še jaz tako lepih, dobrih otrok?'
8
8
Ko sem se oblekla, sem stopila v kopalnico in si začela umivati zobe. Pogledala
sem se v ogledalo in pomislila, da bi si lahko počesala lase. Bili so dolgi, svetlo oranžni in
povsem zavozlani. Že po desetih sekundah umivanja zob sem odložila zobno krtačko in
zagrabila krtačo za lase.
'Danes vas bom ukrotila, črvi neumni!' sem mrmrala skozi stisnjene zobe.
'Mogoče pa bo danes pravi vlak na postaji … '
Kar naenkrat sem izpustila krtačo, da mi je obvisela zataknjena v lase, se
zastrmela v ogledalo, po robovih počečkano z alkoholnim flomastrom, ki je ležal na robu
umivalnika, in čakala. Nisem vedela, na kaj sem čakala. Samo nekako sem čutila, da
moram biti pri miru. Rekla sem napačno stvar. Kljub temu, da sem jo izrekla sama in sem
jo slišala samo jaz, me je prizadela v dno duše. Pravi vlak se v zadnjih šestih letih ni še
nikoli pripeljal na postajo. Iz mojih sivih oči so mi pritekle solze, a iz sebe nisem hotela
izpustiti niti glaska. Če bom jokala, vsaj ne bom jokala naglas. A moj jok pač ne bo ničesar
spremenil. Pravi vlak ne bo prišel na postajo in pika. 'Vsak dan do danes sem ga čakala in
ni prišel, torej tudi danes ne bo.'
Las nisem počesala do konca. Samo spletla sem jih v nekakšno kito in se napotila
v kuhinjo. Prižgala sem štedilnik in zavrela vodo. Iz omarice sem vzela vrečko s turško
kavo. Običajno sem vsako jutro pila samo instant kapučino, a tisti dan mi je prijalo nekaj
močnejšega. Ko sem pripravila kavo, sem sedla za svojo mizico, se zastrmela skozi okno
v februarske snežinke in se trudila uživati v svojem napitku. Nato pa me je prešinila
misel … 'Morda pa bo danes vseeno pravi vlak na postaji … ' Skoraj nič drugačen stavek
kot tisti, ki sem ga pred nekaj minutami izrekla v kopalnici in me je spravil v jok, me je v
hipu napolnil z upanjem in srečo. Pravi vlak bo na postaji. Tam bo. Točno ob petnajst čez
osmo uro bo pripeljal na postajo, zažvižgal, iz njega se bo izlila množica potnikov in vlak
bo odpeljal naprej. V tej množici potnikov bom zagledala tiste peščene lase in rdeč šal in
takoj bom vedela: 'Danes pa je pravi vlak vendarle prišel na postajo!'
Zažvižgala sem si neko veselo pesmico, ki sem jo poznala od kdo ve kod. Popila
sem kavo, iz omare sem vzela še piškot in sedla nazaj za mizo. Še naprej sem opazovala
snežinke skozi okno. Ker s polnimi usti piškota nisem mogla žvižgati, sem pesmico
začela mrmrati. Ko je tudi piškot izginil tako kot malo prej kava, sem se odpravila do
fotelja in dvignila blazino na njem. Pod njim je, kakor zmeraj, ležal prepognjen kos
obledelo rumenega papirja. Bilo je pismo, ki sem ga že neštetokrat brala s solzami v
očeh. A ta dan je bil drugačen …
Draga Kim!
Nujno moram oditi. Ne vem, kdaj se bom vrnil. Mogoče me več mesecev ne bo.
Verjamem, da mi po dolgi odsotnosti niti ne boš več verjela, da bom kdaj prišel nazaj, a to
sploh ni važno. Obljubim ti, da se bom vrnil. Ni važno kdaj, ampak SE BOM! In ko se bom, se
bom vrnil z vlakom, ki se točno petnajst čez osem pripelje na železniško postajo. Ne mislim
na tisto postajo zraven stanovanja Idine mame, ampak na postajo nasproti knjigarne, da
ne pride do zmede. Obljubim, takoj, ko pridem nazaj, ti bom natanko povedal, zakaj me ni
bilo, in ti dovolil, da me sprejmeš nazaj v življenje ali pa popolnoma pozabiš name, kar si
boš pač izbrala. Ko bom prispel, bom vsak dan od osmih do pol devetih čakal na postaji
(nosil bom rdeč šal, ki sem ga dobil od tebe za božič, tudi če bo poletje), če se boš slučajno
prikazala. Vsak dan. Obljubim. In takoj ko se vrnem, če se mi slučajno odločiš odpustiti, ti
obljubim, da se lahko poročiva kar takoj, če želiš, tudi na postaji, da se ne bo najina zaroka
preveč vlekla … Zelo te bom pogrešal.
Tvoj Tom
9
9
Običajno sem ob branju tega pisma jokala. Zelo velikokrat sem se jezila sama
nase, ker sem iz lastnega življenja ustvarjala limonado. Toda danes sem vsak stavek
prebrala na drugačen način kot običajno. Nekako sem čutila, da je bil ravno tisti dan
pravi, dan, ko se bo Tom vrnil. Stekla sem v spalnico in iz predala v nočni omarici
izbrskala zaročni prstan. Videlo se mu je, da je že vrsto let ležal na dnu predala, a ni mi
bilo mar. Bil je moj zaročni prstan, ki mi ga je pred leti podaril Tom.
Lase sem počesala do konca, in čeprav je trajalo kar nekaj časa, da sem jih
ukrotila, je bil rezultat vreden truda. Verjetno že kar lep čas nisem imela urejenih las.
Odprla sem predal z nogavicami, v katerem sem imela spravljen denar 'za hude čase'.
Vzela sem precejšen del in se odpravila v trgovino po novo obleko.
V trgovino sem se resda odpravila oblečena kot kakšen potepuh, a za mnenje
drugih ljudi mi je bilo mar toliko kot za žebelj na steni v moji sobi. Po dveh urah iskanja
med oblekami sem srečala Ido.
'Kim! Kaj pa ti tukaj?' me je začudeno vprašala, me premerila od glave do pet, a
ničesar rekla.
'Obleko iščem, Ida!' sem rekla in navdušeno švigala po trgovini s pogledom, da bi
našla pravo obleko. Ida se je nasmehnila.
'Nekako si niti ne upam vprašati, zakaj jo potrebuješ… Ampak mislim, da bi bila
tale popolna zate … ' je rekla in iz svoje nakupovalne vrečke povlekla svetlo rjavo, do
kolen dolgo obleko z dolgimi rokavi.
'To pa ne! To si hotela ti kupiti!' sem jo takoj zavrnila.
'Kolikor te poznam, je res posebna priložnost, da potrebuješ obleko. Domnevam,
da jo potrebuješ bolj kot jaz,' je vztrajala.
Čez eno uro sem imela tisto rjavo obleko. Pa tudi čevlje sem kupila. Boljših nisem
imela kot nekih starih škornjev. Tekla sem domov, odločena, da zaradi zapravljanja že
takoj naslednji dan poiščem službo. Oblekla sem obleko, obula čevlje, spletla kito in bila
sem videti nekako lepa prvič v mnogih letih. Pogledala sem na koledar. Bil je petnajsti
februar. En dan po valentinovem. V trgovinah so bile čokoladice z velikim popustom …
Odločila sem se, da bom Idi kupila kakšno, ker mi je odstopila obleko. Natočila sem si
kozarec pomarančnega soka, ga počasi pila in čakala, da bo ura osem. Strmela sem na
uro in pozabila na vse na svetu, razen na tiste kazalce, ki so počasi lezli na osmo uro.
Ura je odbila osem. Zapustila sem stol za mizo in se odpravila proti vratom.
Ugasnila sem luči in zaklenila za seboj. Počasi sem po snegu stopala proti železniški
postaji. O ničemer nisem razmišljala. Nisem niti utegnila pomisliti na to, da pravi vlak
vendarle ne bi pripeljal na postajo.
Ure je bila deset čez osem in stala sem na železniški postaji. Snežinke so padale,
ljudje so čakali, vlaki so prihajali in odhajali. Ura še ni bila prava za Tomov vlak. Štela
sem snežinke, ki so mi padle na rokav plašča in niti zrnce dvoma o Tomovem prihodu ni
prišlo v moje misli. Zrnce dvoma, pravzaprav že kar malo večje zrno, se je pojavilo, ko je
Tomov vlak pripeljal na postajo. Zrno je raslo. Ljudem se je mudilo iz vlaka, kar precej jih
je bilo, in postaja je bila polna ljudi. Na koncu, ko se je gneča malce zredčila, še vedno
nisem videla Toma. Zajel me je obup, pogled so mi zameglile solze. Spoznala sem, da
Toma kljub vsemu nikoli ne bo. Naenkrat pa sem skozi svoje solze zagledala rdeč poblisk
in v naslednjem trenutku začutila v eni roki roko nekoga drugega, v drugi roki pa škatlo
čokoladic …
'Moral sem ti jih prinesti … en dan po valentinovem so čokoladice z velikim
popustom!'
Gilberta
10
10
2015
3 Evazija
Skozi okno vlaka je v praznem vagonu pogledoval proti temačnim silhuetam hribov v
daljavi. Prazna, podzavestno izpraznjena glava mu je lahkotno počivala na razprti dlani,
medtem ko so mu misli razpršeno in elegantno begale, kakor so razpršeno in elegantno
padale snežinke.
Približeval se je končni postaji, dvignil se je s sedeža ter se po prehodu vagona približal
izhodu. Sunek ustavljajočega vlaka ga je ujel nepripravljenega in rahlo zamajal. Vrata so,
pospremljena s sikajočim zvokom, sunkovito butnila navzven. Nameščujoč si kapuco, je
stopil na zameden tlak postaje, njegov prihod pa je pospremil rahel piš vetra, ki mu je v
oči natresel nekaj snežink. Z zaradi snega sicer nejasnim pogledom se je bil precej, a ne
čisto prepričal, da je ošinil neprijetno znano postavo, ki je slonela na vogalu zapuščenega
skednja. V rokav si je obrisal zasnežen obraz in še enkrat pogledal proti skednju. Ob svetlo
modrem grafitu, kjer ga je prej zapazil, ni bilo nikogar. Vseeno ga je v drobovje zagrabil
neprijeten občutek, očem si ni več upal povsem verjeti. Stopil je po škripajoči beli blazini,
odločno zakorakal v mnogokrat že prehojeno smer proti domu. V občutku popolne
izoliranosti, ki ga je nudil zasnežen zimski večer v mestu duhov, je prečkal cestišče in, vsaj
tako se mu je zdelo, sam samcat hodil po pločniku na desni strani ulice. Mraz, ki ga, vsaj po
navadi, ni preveč motil, mu je paranoičen občutek zacementiral v živčni sistem.
Ko je po parih minutah po snegu škripajoče hoje predse usmerjen pogled dvignil
iznad svojega koraka, ga je intuitivno usmeril na drugo stran ceste. Tokrat je bil
prepričan, da je to on. Pod utripajočo ulično svetilko, z rokami v žepih, s pogledom,
usmerjenim preko ceste, proti svoji tarči. Čakal ga je. Čakal ga je že dolgo. Predolgo. On, ki
ga ni več imel potrpljenja čakati. Čas je zamrznil, ko sta se zagledala; ko je v ušesih zaslišal
svoj pospešen utrip, se je otresel transa. V šoku, ki mu je hladno zavel po žilah, se je obrnil
in s hitrim korakom nadaljeval svojo odisejado. Na koncu ulice je zavil desno, proti domu,
naivno je upal, da mu ne sledi. Ozrl se je prek rame in izza vogala videl njegovo
približajočo se senco. Sunek vetra mu je zaprl širok, paničen pogled. Dvignil je tempo
hoje. Počutil se je kot zalezovana žival, čutil je nemoč ter prvinski, nagonski strah.
V svojem tesnobnem begu je spregledal vedno gostejše sneženje in si vedno znova v
glavi zastavljal vprašanje: “... ali mi še sledi? Ali mi še sledi? Ali mi še sledi? Ali .... ”
Levi čevelj mu je začel opletati, vozel se je odvezal. Pri zastekljenem pročelju speče,
turobne banke je počepnil, da bi si zavezal vezalki. V steklu je približno petnajst metrov
stran zapazil njegovo pojavo. Dih mu je zamrl na ustnicah, v hitri hoji je zavil v stransko
ulico, izginil za vogal in začel teči. Zavedal se je dejstva, da teče v napačno smer, a to mu v
danem trenutku ni bilo važno. Švignil je čez cesto in skočil čez kup napluženega snega in
skozi vhod v park. Ko je hitel mimo gugalnic, se je ozrl in le še dokončno potrdil
paranoičen občutek; še vedno mu je sledil. Zdrvel je proti dotrajanemu mostu čez
zamrznjen potok. Ko je pristal na lesenem podu, se je njegov tekaški korak skupaj s
celotnim mostom zamajal. Iz žepa mu je padla svetilka in priletela na ledeno gladino, ki je
na mestu padca razpokala.
11
11
Še vedno preganjan se je na slepo zagnal na debelo zasnežen travnik za izhodom iz
parka. V čevlje mu je pronical sneg in mu močil nogavice. Ali je zgrešil pregaženo pot ali
pa je le-to že zamedel vedno gostejši metež, tega se ni spraševal. Želel je le priti na varno,
čez domači prag. Zasopel je s travnika skočil na asfalt. Zaspana, mirna ulica se mu je v
zblaznelem teku zavrtinčila v kaotičen zmazek; na slepo se je pognal v smer, ki se mu je
zdela prava, najkrajša do doma. V labirintu uličic je zavil na levo, pričakal ga je znan prizor.
Zagledal je sosednjo hišo, svoj blok. V žepu je zatipal za ključi, hlastno je stekel proti
vratom. V ušesih mu je oglušujoče razbijal srčni utrip. Ramena so se mu v pospešenem
tempu hlastajočega dihanja sunkovito dvigovala.
Pogled mu je prestrašeno uhajal proti prihajajočemu preganjalcu. Otrplih prstov je
iskal pravi ključ, medtem ko se mu je temačna postava s trdimi, odločnimi koraki
približevala skozi gosto belo zaveso. Oddaljena je bila kakšnih petdeset metrov.
Otrpli prsti so neuspešno iskali. Štirideset metrov. Šop ključev mu je padel iz rok.
Trideset metrov. Zasneženih prstov je izvlekel obesek iz kupa snega. Dvajset metrov.
Napačen ključ. Deset metrov. Končno pravi! Zasukal ga je in zaloputnil z vrati. Zdrvel je po
stopnicah v svoje tretje nadstropje. Stopil je proti vratom svojega stanovanja. Sklonjen in
naslonjen na kolena je globoko zadihal, lovil sapo. Bobnenje v ušesih se je umirjalo in
potihnilo, da je spet lahko prisluhnil tišini zaspanega zimskega večera.
S počasnimi gibi od mraza otrplih prstov je iz žepa potegnil obesek s ključem
stanovanjskih vrat, ko je zaslišal korake. Počasne, težke, odločne, po stopnicah v prvem
nadstropju. Hladen srh ga je spreletel, ko se je prestrašil, da je ključ pustil v vhodnih vratih
bloka. In naivno je že mislil da je varen. Senca na rdečih ploščicah v drugem nadstropju.
Srčni utrip mu je spet narastel, pogled se mu je razostril, hodnik se je začel počasi zibati ...
Tresknil je z vrati in dvakrat zaklenil. Obnemogel od pregona in živčnosti se ni niti
sezul, le stopil je v kopalnico. Naslonil se je na umivalnik in si splaknil otrpel obraz. Zaprtih
oči se je skušal umiriti. Zavestno je umirjal dihanje in samo poslušal, kako voda šumi po
razgrnjeni plahti tišine januarskega večera. Iz transa ga je sunilo škripanje. Škripanje
škornjev.
Dvignil je pogled proti ogledalu in onemel v grozi. Zagledal ga je ... Njegove modre oči.
Svoje modre oči. Njegova vdrta lica. Svoja vdrta lica. Njegov obraz. Svoj obraz. Drsela sta v
eno ... Postalo mu je grozno slabo. Izgubil je ravnotežje, tresk ga je pospremil na hladna tla
kopalnice. V glavi mu je razbijalo. Zvil se je v agoniji. Iz arkade mu je pričela mezeti vroča
kri. V klobčiču je začel ihteti. Hladne solze so kapljale v vročo rdečo lužo. Bil je poražen,
ujet. V tistem trenutku si je priznal, kar je vseskozi vedel in vztrajno zanikal: da je ubežati
samemu sebi nemogoče ...
ShizoKaktus
12
12
2015
4 Gledam jo
Gledam jo in se počutim nemočno. Opazujem jo in razmišljam, kako bi bilo, če bi
vedela, da jo ljubim. Če bi vedela, da ne mine minuta, ne da bi pomislila nanjo. Ne mine
trenutek, ko si ne bi zaželela, da bi bila ob meni in delila ta trenutek z mano. Ne
prenesem misli, da obstaja možnost, da izgine iz mojega življenja. Ne vem, kako bi to
sprejela, ne upam si tvegati, tvegati ji izpovedati ljubezen. Strah me je, da me zavrne, da
zavrne svojo najboljšo prijateljico, to, ki jo ljubi. To, ki bi dala življenje zanjo, to, ki bi dala
vse, da bi bila z njo. Nešteto je stvari, ki lahko gredo narobe. V glavi že vidim milijone
posnetkov, milijone bolečih, srce parajočih zavrnitev. Vidim njen zgrožen obraz, vidim
njen prestrašen izraz, vidim njen zmeden pogled. Neumna jaz, da sem se zapletla v to.
Ampak, ali lahko človek izbira, koga ljubi? Ali lahko človek predvidi, za koga se bo
zagrelo njegovo naivno srce? Toliko komplikacij, toliko žalosti in noči, polnih joka bi mi
bilo lahko prikrajšanih, a hkrati brez nje ne bi vedela, kaj pomeni ljubiti. Bi se bila res
pripravljena odpovedati tako sladkemu čustvu, kot je ljubezen? Ne glede na grenkobo, ki
jo prinaša s sabo, je to čustvo, ki napolni vsak delček tvojega telesa, tvojih možganov,
srca in duše. Postaneš odvisen od ljubezni, ne glede na to, kakšna postane. A vseeno
ljubiš. Ljubiš in vztrajaš v ljubezni. Kar pa naredi situacijo še toliko težjo, je dejstvo, da
sem ženska, ki je zaljubljena v svojo najboljšo prijateljico. Družba še ni pripravljena na
to. Ni pripravljena tega sprejeti, tako kot nisva na to pripravljeni jaz ali ona.
Torej, kaj storiti? Izpovedati ljubezen in tvegati izgubo osebe, ki je tvoj svet, njen
objem tvoj dom? Ali tajiti svojo ljubezen, tajiti sebe, lastna čustva, lasten obstoj? Možnost
dvojine, dveh združenih src ali možnost praznine in luknja na mestu prijateljstva.
Gledam jo in molčim.
-Noralime
13
13
2015
5 Jutranja patetika
Zadirčno piskanje budilke ostro in neusmiljeno zareže v zadržano mračnost mrtvo
spokojnega jutra. Osovražen, a presneto pomemben zvok me sune z mehkega oblaka
nočnega počitka. V prostem padu vraževerno pazim, da stopim na trdna, hladna tla z
desno nogo naprej. Obsedim na robu postelje. Zlepljene veke se privoščljivo in trdovratno
upirajo naivnim poizkusom jutranjega treznjenja. Pozornost mi drsi od iskanja pomena
pravkar končanih surrealističnih sanj do vseh tegob, ki mi jih je zdolgočasena Fortuna
namenila na siv meglen torek.
Prvi žarek svetlobe skozi misli posije ob misli nanjo. Z nemim nasmeškom ji pošljem
poljub, kjerkoli že je. Nežen poljub v krhke jutranje sanje, zvedav poljub ob jutranji kavi,
nagajiv poljub v jutranjem hladu njenih ulic ... Izgubim se v opojnosti spominov nanjo, na
njene nežne ustnice, njene zvedave oči, na vse skupaj preživete dni, združene v nekaj
trenutkov obupano zaljubljenega hrepenenja.
Iz zamaknjenosti me sunkovito povleče ura, ki, kot že ničkolikokrat, kaže štiri minute
preveč, kot bi bilo potrebno. V samih spodnjicah zdrvim v kuhinjo, na polici zagrabim
ceneno plastično skodelico ter škatlo poceni kosmičev, ju sunkovito odložim na pult,
stresem koruzne kosmiče v posodico, ti zarožljajo v prostem padu, iz hladilnika vzamem
prazen karton mleka, prekolnem sebe in svojo lenobo, ga odvržem nekam v kot h košu za
smeti, zagrabim drugo, polno embalažo, pljusknem njeno vsebino v skodelo in hlastno
napadem najpomembnejši obrok dneva s prvo žlico, ki mi pride pod roke. Prazno skodelo
treščim na vrh grmade umazane posode, ki me grdo gleda izza roba pomivalnega korita. V
sunkovitem manevru proti vratom stranišča, ki ga je vedno večja nuja obiskati, se, kot že
ničkolikokrat, s palcem leve noge treščim v podboj preozkih vrat. Ob spremljavi šumenja,
ki odmeva v straniščni školjki, podboju zagodrnjam par poštenih, nato pa takoj zdrvim v
kopalnico. Pomečkano živo truplo suhcenega mladeniča v sivih gatah, z vampirskimi
podočnjaki in skuštranimi lasmi me presune, kolikor mladega človeka pred začetkom
mukotrpnega razvlečenega delovnega dne kakšna stvar sploh lahko vznemiri. Izurjeno
iztisnem vsebino svetovno znane tube na zobno ščetko, ki jo, ob odsotnem pogledu v dalj,
nekam za ogledalo, pospešeno pošljem proti nepripravljenemu žrelu. Nepremišljen gib
rezultira v udušenem stoku, ponovnem mrmranju cenzuriranih eksklamacij ter kapljicah
krvi v penastem izpljunku. V ponovno akcijo me spravi misel na javni prevoz, od katerega
sem v prečudovito zagrenjenem jutru brezpogojno odvisen. Medle razmetane misli
stlačim v betico, iz omare povlečem naključne kose garderobe, si nataknem nogavice, ki
delujejo najbolj sveže in kot par, ter zdrvim proti veži. Nataknem najljubše čevlje, stare
zveste modre superge, in odprem vrata. Pospešeno poskočim po stopnišču starega
stanovanjskega bloka in planem v gosto meglo.
V hladni sapici zadiham s polnimi pljuči in v hitrem tempu, vendar lahkotno
zakorakam proti avtobusni postaji. Ko že prešerno začenjam po sveži, sicer ne preveč
spočiti glavi premetavati optimistične, sprememb željne, nasmeh vzbujajoče in
14
14
potencialno revolucionarne misli, izza vogala vame skoči maska ovčice. Ob
samoprepričevanju, da pod to masko še vedno obstaja nekaj drugega, pravi jaz, čustven,
nasmejan, razigran, da je to le varnostni ukrep, le zaščita pred zunanjim, grozečim in
neusmiljenim svetom, se mi prilepi na obraz. Po asfaltni džungli se človek vendar ne more
sprehajati kar takole, brezskrben in svojeglav! Da bi bil vsak posameznik drugačen, pa kaj
še! Takšne množice človek še obvladovati ne more! Pha, klinc pa razmišljanje s svojo glavo.
Saj je danes vse instant, vse prinešeno na pladnju, zakaj bi se potem trudil? Za plehkega in
plitkega človeka je poskrbljeno- ubadanje z moralo je mimo- iskanje rešitev za boljši jutri
passé- solidarnost se ne izplača- živel egoizem!- kritično razmišljanje - kaj je že to?- pa
kaj bi nas skrbelo, samo da imamo svoje malike z gromozanskimi zadnjicami, z neslanimi
šalami, z napihnjenimi mišicami, z usnjenimi sedeži, z zlatimi telefoni, z globokimi citati na
fotošopiranem ozadju in stereotipi in predsodki in ...
Iz navade in zaradi slabega občutka pošpegam na uro. Sranje. Spet kaže nekaj minut
več, kot bi morala. Podaljšam in pospešim korak v tekaške poskoke, slutnja neusmiljenega
voznega reda pa mi zagotavlja hiter tempo in pulz okrog 150.
Cankarjeva Francka je tekla za vozom, jaz pa tečem za avtobusom, za samim sabo, za
bistvom lastnega obstoja, tečem v temo neznanega, opremljen le z baterijsko svetilko, in
upam, da se ne spotaknem, tečem v neskončnost ...
V skoraj sinhroni uigranosti z avtobusom hkrati prispeva na postajo. Pod
nepremičnim, mlačnim izrazom na obrazu z masko se kot otrok plaho razveselim majhne
zmage ter se povzpnem na avtobus št. 8. Hladni obrazi se imenitno skladajo s kovinsko
škatlo na štirih kolesih, ki ob speljevanju konkretno pljune iz izpušne cevi in počasi, a
vztrajno prevaža poln tovor nič hudega slutečih ovčic iz zelene periferije v administrativno
jedro betonske province.
Sesedem se na prazen sedež in hipoma iz žepa povlečem slušalke, si jih zatlačim v
ušesa in s pomočjo najljubše skladbe napihnem milni mehurček okrog sebe, da bi se
počutil bolj varno. Pogled usmerim skozi okno in še vedno zaspano težko glavo naslonim
na desno dlan. Sredi travnika zagledam čapljo v elegantni drži, poosebljeno mirnost v
vrvežu turobnega vsakdana. Prek polja lahkotno zapluje kanja. Kako ji zavidam njeno
svobodo! Preden se mi skrije nekje v daljavi, odločno zakrili proti soncu, ki sramežljivo
kuka izza kamnitih velikanov. Prizor gracioznosti redkih žarkov, ki z vzhoda nežno božajo
pokrajino, ji zatrjuje, da bo nekoč vse dobro, da se bo mlačna sivina nekoč končala, v meni
pa zopet vzdrami misel nanjo. Spet me preplavi skorajda nevzdržno hrepenenje po
njenem objemu, po čutnem poljubu, ki bi razgnal mračne koprene v zraku in mislih.
Toda poljuba ni. Hrepenenje ostaja neuslišano, dan ostaja hladen.
Peljem se še enemu sivemu dnevu naproti ...
Mala Posebna Snežinka
15
15
2015
6
Krik življenja
Tišina. Neznosna, neprimerna, mučna tišina, ki visi nad nama. Zakaj nama ne pusti
dihati? Gledaš me. Tvoje oči skrbno preučujejo moj obraz, kot da bi se bal, da bi se
izdala. Zlomila. Se bojiš, da bom naredila sceno? Planila v jok? Razumi me. Samo to te
prosim. Razumi.
Sklonim glavo v znak predaje in še naprej čutim tvoj pogled, kako žigosa mojo
bledo kožo. Zadnji sončni žarki pronicajo skozi krošnje dreves, ki se v lahnem vetru
nežno zibajo. Nič ne rečeš. Sprašujem se, če ne veš, kako bi končal, ali pa je tebi,
nasprotno kot meni, ta tišina prijetna. Večer je in sonce bo počasi zašlo. Mrzel veter me
biča po ramenih in željno se zazrem v tvojo toplo jopo. Zaprem oči in kot že neštetokrat
začutim, kako mi jo oviješ okoli ramen in me stisneš v svoj objem. Vprašam se, če me boš
pogrešal. Si boš še kdaj zaželel, da bi te namesto nje poljubila jaz? Boš kdaj želel čutiti
nežnost in ranljivost mojih rok, združenih teles v objemu? Boš? Želim te vprašati, pa si
ne upam. Bojim se, da boš rekel ne. Zanikal mojo in tvojo preteklost. Najbrž ni prav, če
rečem najino?
Minilo je že veliko časa in zdi se mi, da se ti mudi. Nerodno mencaš in pogled
upiraš v ročno uro in že zdaj se počutim odveč. Nočem , da odideš. Ne še zdaj. Rada bi
uživala v tvoji bližini, pa čeprav boli, ker vem, da je zadnjikrat. Vstaneš. Tvoje roke
obvisijo ob telesu, tvoje oči vsake toliko časa trznejo, ustnice pa ostanejo tesno
stisnjene. Dvignem pogled. Bojim se, da je v njem preveč bolečine. Zate. Zame.
»Upam, da boš srečna. Saj veš, da boš postala Nekdo.«
Nasmeh. Zlomljen nasmeh. Poln spominov, vtisov, žalosti, skrite jeze. Sprašujem
se, če veš, kako nepristno deluje ta trenutek, trenutek, ko bi se morala prebuditi iz te
nočne more in te poklicati. Sedaj bi se morala smejati mojim neumnim sanjam, moral bi
mi dejati, da se mora ne bo uresničila. Pa vendar je resnična in ta resničnost boli. Boli
me, da je ona sedaj tvoja sreča. Ne jaz. Jaz sem samo spomin. Zbledel spomin, ki niti
zabolel več ne bo. Sčasoma bodo še prebliski izginili, moje ime bo samo ... ime. Osnovni
podatek. Statistični podatek. Ko ga boš izrekel, te ne bodo preplavili spomini in te želeli
utopiti. Smejal se boš. Rekel, da je lepo ime in da se ti zdi, da si nekoč poznal nekoga s
tem imenom. Mene. Bo res tako? Bom le izgubljen pepel v vetru? Opazim, kako sosedi
mečejo deske na kup in skušajo prižgati ogenj. Gledaš tja, izgubljen in zmeden. Zakaj še
nisi šel? Zakaj mencaš, odlašaš? Misliš, da mi boš prihranil bolečino, te je strah, da si
bom kaj naredila? Neumen si. Lahko bi vedel, da je življenje sveto. Da se spoštujem in
cenim. Nikoli si ne bi vzela življenja, ker si rekel, da si spoznal drugo. Ogenj nežno
prasketa, medtem ko otroci veselo skačejo in si podajajo žogo. Zaprem oči ob nedolžnem
smehu in tudi moj obraz spreleti nežen nasmešek. Komaj viden. A tam je. Zavedam se, da
bo vse dobro.
»Res te nisem mislil prizadeti. Želim si, da veš, da sem te imel rad. Res rad. Pa
vendar je ta ljubezen nekako izginila. Nadomestila jo je druga. Prijateljska ljubezen«
rečeš in se skloniš ter pobereš lučko.
»Vem, « odvrnem in resno mislim.
16
16
Zavedam se, da bo tudi zame prišel nekdo drug, do katerega bom čutila to močno
čustvo. Verjamem, da bo prišel čas, ko ga bom pozabila, zaživela znova in se ga
spominjala z naklonjenostjo. Preživela bom. Vendar se moram najprej naučiti ljubiti
samo sebe, da me bo svet lahko ljubil. Pihneš lučko in opazuješ, kako cvetovi odletijo.
Vsak svojo pot. Kmalu jih ne vidiva več in zdi se, da je konec. Gledam v pusto, sivo nebo
in poslušam nedolžen otroški vrišč, ki zapolnjuje praznino, ki si jo pustil.
Opazim, kako se nasmehneš. »Upam, da med nama ni zamere. Težkih čustev?
Razočaranja?« z roko si nervozno greš skozi lase. Tiste lase, ki dem jih jaz mršila. Tisti
lasje, ki so že v ranem jutru izgledali, kot da bi za njih zapravil celo noč. Te misli odrinem
daleč stran in se le stežka nasmehnem.
»Ni zamer. A potrebujem čas, da prebolim. Grem naprej.«
Prikima in se zazre v tla. Z nogo po pesku pušča sledi in komaj slišno reče:« Torej,
je to slovo?«
Težka senca me oblije po hrbtu, da dobim kurjo polt. Pogoltnem cmok, zopet sem
na robu solz in le stežka prikimam. Ne morem si večno tajiti konca. Si govoriti, da si bo
premislil. Konec je. Zdaj. V tem trenutku.
»Še vedno se lahko zaneseš name. Pokličeš, ko ti bo težko.«
Sedaj se gledava v oči in zopet padem v spomine. Kot Alica drsim v čudežno
luknjo, brez možnosti, da bi se povlekla navzgor. Sama tema je in glasovi. Najini glasovi.
Najin smeh. Najini trenutki. Tako kot Alica sem tudi jaz sedaj na preizkušnji. Rešiti se
moram bolečine in zla. Se pomanjšati, da bom lahko znova zrasla. Oditi nazaj v svet brez
zamer.
»Ahm, torej, bodi dobro.« Prekineš očesni stik, zdi se, da si tudi ti zaplaval z menoj
po spominih in nežna rdečica preplavi tvoja lica.
Počasi odideš. Motor tvojega avtomobila zabrni in še dolgo si ta zvok ponavljam v
glavi. Spominja me na konec, na slovo. Ostanem sama. Globoko zadiham in pljuča
napolnim z ostrim in svežim zrakom. Vonjam sveže pokošeno travo in skušam za
trenutek urediti misli. Pozabiti na preteklost in se osredotočiti na prihodnost. Ja. Takšni
trenutki nas definirajo. So slabi in dobri. Pa vendar nas vsi naučijo, da lahko živimo dalje.
Da srce ni zadnjič zlomljeno. Da bo zlomljeno še velikokrat, pa vendar bo vsakič bolelo
malo manj. Zavrtim se v vetru, vdihavam svež zrak in se smejem. Mučna tišina ne
pritiska več name, kričim in se smejim. Ne zmenim se za svet. Ljubim samo sebe. Samo to
je važno. Že dolgo se nisem tako smejala, že dolgo nisem občutila velikanske sreče, ki je
grela srce. »Glej to punco!« slišim. Pomaham sosedom in tekam po travniku brez
obstanka. Brez trenutka, ki bi me definiral kot šibko. Jaz sem sama svoja definicija. Danes
sem definicija sreče. Mladosti. Norosti. Upanja. Življenja. Smejijo se mi in otroci se mi
pridružijo. Občutim željo, da bi stresla svoje noge in roke v najbolj divji ples. Da bi
kričala. Vrtela samo sebe v krogih in občutila samo bitje srca. Da bi začutila, da sem živa.
Živa v bolečini. Živa v napakah, jezi in navsezadnje sreči. Pozabila sem na zlomljeno srce,
pozabila sem nanj in pomislila, da bo bolje. Šla bom naprej.
Ogenj se je razplamenel visoko v nebo in za hip sem se ustavila. Rdeči in oranžni
plameni so se med seboj prepletali in se pretegovali gor do zvezd. Zvezd, ki so ta večer
svetile še svetleje. Male stvari so kar naenkrat postale velike. Opazila sem nasmehe.
Opazila sem življenje. Zatrla sem bolečino v kali.
Neznana.
17
17
2015
7
Zgodba z naključjem
MOJA ZGODBA
Avtorica: Izabela Sofija
Gozdnata pokrajina. Daleč naokoli niti ene same samcate žive duše. Sove so skovikale in
topel poletni veter mi je mrščil lase. Vse je bilo normalno. Vsaj tako sem mislila.
Naenkrat me je nek glas poklical k sebi. Še bolj se je stemnilo. Na jasi sem našla
žarek mesečine. Stopila sem bližje, v središče jase, in prestrašeno opazovala dogajanje.
Okrog mene se je začel vrtinčiti veter, kakor da bi se znašla sredi tornada. Naenkrat se je
izza nekaj metrov oddaljenih dreves prikazal temno oblečen fant moje starosti. Za mano
je nekaj zašumelo. Za trenutek sem pogledala stran, a ko sem pogledala nazaj, je stal le
korak stran. Veter je nenadoma ponehal. Dobila sem občutek, da sva sama na svetu.
Globoko sem se zagledala v njegove svetlo rjave lase in bleščeče modre oči. Želela sem
spregovoriti, a nisem vedela, kaj naj rečem. V hipu sem pozabila, kako se govori. Spet
sem začutila veter, hladen kakor zima v Sibiriji. Ni me bilo strah. Imela sem občutek, da
ga poznam, da mu lahko zaupam.
Dotaknil se me je s svojimi toplimi rokami po licu in me pobožal. Pogledal me je s
svojimi bleščečimi očmi in mi rekel s svojim šarmantnim glasom: "Ne boj se. Saj veš, kdo
sem. Vedno sem bil in bom s tabo. Le zaupaj mi."
"Kdo si? Kaj delaš tukaj? Kaj se dogaja?"sem spraševala zaskrbljeno.
"Če še ne veš, boš pa še izvedela. Za zdaj se moraš le prepustiti toku in mi
zaupati."
Kolena so se mi tresla in moja koža je postala vse bolj bleda. Nagnil je glavo in jo
približal moji. Naježila sem se. Z ustnicami sva bila le tri centimetre narazen, nakar je
rekel: "Tako dolgo sem čakal na to. A ne skrbi, to je šele najin začetek …"
Poljubil me je. Njegove mehke ustnice so se dotikale moje duše. Z rokami me je
božal po hrbtu. Prevzel me je nebeški občutek. Počutila sem se kot otrok, ki na svoji koži
prvič občuti sneg. Najraje bi zamrznila čas za vedno in uživala v božanskem občutku. A
vseeno sem se počutila narobe.
Odmaknil se je. Njegov videz se je spremenil. Zdaj sem bila popolnoma zbegana.
Videla sem sošolca, soseda, ki je že do nekdaj moj najboljši prijatelj. Nič mi ni bilo več
jasno.
Končno sem spregovorila: "Timotej? Kaj se dogaja? Zakaj se to dogaja?"
"Nikoli ti nisem zaupal, kako čutim. Raje sem užival v času, ki sva ga preživela
skupaj, kot pa da bi ogrožal, kar sva imela …"
Obmolknil je. Pogledala sem mu še globlje v oči. Končno je izustil:"Vedno sem te
ljubil, a te nisem smel."
"Ničesar ne razumem, Timi. Kaj se dogaja?"
18
18
"Že od malih nog sem te imel rad ... Oziroma, nisem te imel rad. Ljubil sem te. Vse
je bilo popolno. Dokler ni nekdo uničil mamino priznano vrtnico in je obtožila tvojega
očeta, ki se je tisti teden malo napil po zmagi na prvenstvu in gasilski veselici. Seveda pa
ni bil kriv, ker so pasji mladički sosede Petre ušli iz ograde. A moja mama je preveč
trmoglava in si ne da dopovedati. In sedaj bi me zagotovo ubila, če bi izvedela za to."
Vsa presenečena sem se odrinila iz njegovega objema ter mu pokazala hrbet.
Stopila sem nekaj korakov vstran, da bi premislila o njegovih besedah in rekla: "Zakaj mi
tega nisi povedal prej? Vse bi se dalo urediti. Tudi jaz ne bi rada ogrozila naju."
"Kaj s tem misliš?"
"Saj veš, kaj želim povedati. A me je strah …"
"Česa le? Da bi te prizadel, kakor te je tvoj bivši?"
Obrnila sem se nazaj proti njemu. Seveda Timi ne bi nikoli hodil z mojo najboljšo
prijateljico, mojo sovražnico in z mano hkrati, kot je to naredil Andrej.
"Vem, da me ti ne bi nikoli prizadel, tako kot me je Andrej, zato bom rekla nekaj,
kar mi že dolgo leži na srcu." Za sekundo sem se ustavila in zajela sapo: "Ljubim te, Timi.
Že od nekdaj, a si tega nisem želela priznati."
"Vem, Valentina, a ne toliko, kot jaz tebe."
"O tem bi se dalo debatirati."
Nasmehnila sva se.
"Pridi sem," mi je rekel in me objel.
Bilo je neprecenljivo. Prevzel me je občutek, ki se ga ne da opisati. Timotej sploh
ni podoben Andreju. Le kako sem ju lahko primerjala. Prijel me je za roko in odpravila
sva se na šolsko igrišče, polno najinih prijateljev. Med sprehajanjem sva se pogovarjala
in se smejala. Bilo je neopisljivo.
Najini prijatelji so naju na igrišču pričakali z vzkliki: "Poglej, poglej, naš preljubi
parček se je spravil skupaj!"
Sedla sva na klopco sredi igrišča in gledala prijatelje med igro odbojke. Rekel mi
je: "Kako dolgo misliš, da bova ostala skupaj?"
Odvrnila sem: "Tako dolgo, dokler si ne boš zapomnil, da ljubim grozljivke,
sovražim pajke in si nikoli ne boš preveč postrigel las."
Timotej se je nasmehnil, me še malo bolj stisnil in dodal: "Torej bova za vedno
skupaj. Nikoli ne bom pozabil. Imam fotografski spomin."
Nasmejala sva se in še naprej gledala igro.
Kaj sledi? Prepustimo se toku naključij.
Multitalent Jasmina
19
19
2015
8
O ženski, ki se je ujela v sanje
Sprehajala se je v skupini drugih otrok, v ozki gruči po peščeni obali nekje na severu
Nemčije. Spredaj je bila glavna delavka, zadaj pa sta hodili še pomočnici. Otrok je bilo
sedemnajst. Počasi so se vračali proti rejniškemu domu za zapuščene otroke. Bila je od
neznano kje, svojega rojstnega dne ni praznovala, stara pa je bila okoli osem let. Staršev
ni poznala in se jih ne spominjala.
Ob vsej omejenosti se je razdvojila. Živela je ujeto življenje brez lepote vsakdana,
ki jo prinese svoboda. Sprehajala se je med gručo in se ozirala po okoliški sivini brez
življenja. Oči so ji trepnile. Videla je lepoto, ki se je raztezala okoli nje. Vonjala je sladko
morje in poslušala valove, poslušala ptičje petje in se ozrla okoli sebe. Sonce je posijalo na
njo in veter ji je nežno božal obraz. Bila je sama, a ni hrepenela po družbi. Odšla je naprej
po plaži proti idilični leseni hišici, iz katere dimnika se je prijetno kadilo.
Zdrznila se je, ležeča na sivi postelji, pokrita s temnomodro laneno odejo. Ob njej
sta ležali še dve drugi deklici, ki sta nepremično zrli vsaka v svoj kot sobe in plitko dihali.
Pogledala je ob bok in k sebi stisnila mehkega medveda, ki je izseval svetlo toplino in ji bil v
uteho. Skozi okno se je slišalo prepevanje čričkov in hukanje lesne sove. Zagrmelo je in
prestrašeno je spustila rob nagubane posteljnine. Tokrat se je zdrznila tudi ena izmed
drugih dveh deklet v sobi, tretja pa je že spala in se samo nekoliko obrnila v hladni
postelji.
Tako so minevali dnevi; vedno znova in vedno enako. Deklica je zrasla v mlado
damo, ki je svet še vedno doživljala v senčni podobi. Živela je polno življenje, ki ga je
uživala v vsakem trenutku. Bila je sama, a ne osamljena. Sama je odločala o svoji usodi, o
svojih odločitvah. Bila je zdrava in zadovoljna, lepo oblečena in srečna. V ponošenih
oblekah je vsak dan sledila urniku, ki so ga predpisale profesorice v domu, in se na
splošno držala pravil, da ni bila kaznovana, in bi ji bilo tako odvzeto še tisto nekaj
malega, kar je imela.
Tako se je postarala in postala zrela ženska, stara okoli dvaindvajset let. Takrat je
bila v domu navada, da odrasli člani poiščejo delo nekje zunaj in poskrbijo sami zase, da
postanejo samostojni. Bil je tisti čas, ko se ji je sonce dokončno prikazalo izza oblakov že
tako perfektnega življenja. V sivem dežju je odšla iz doma in s kovčkoma v obeh rokah
zakorakala v svobodo. Dež ji je premočil čevlje, obleka se ji je ovita okrog telesa vlekla po
sprani makadamski cesti, ki je vodila na tisto plažo, po kateri so tolikokrat hodili v
razvedrilnih pohodih. Dihala je sveže, novo življenje in zagledala vodo, ki se je pod soncem
svetila v modrem sijaju. Spustila je kovčka, čevlja sta ji padla z nog in zabrodila v ledeno
vodo. Bila je prijetno topla, obleka pa ji je poplesavala okoli telesa, kot se je sončna
svetloba ovijala okoli čudovitih valov. Obleka se je napila vode in jo začela vleči v
globočine, ki so tako skrivnostno sijale pod njenim belim telesom. Potopila se je, da bi
zakrožila med njimi in razkrila bisernate tančice v njih, plavati ni znala. Zadnjič je
vdihnila.
Od takrat živi svobodno v deželi, kjer je vse prav, kjer sije sonce in se pojavljajo
mavrice, brez da bi bil za njih potreben dež. Črički pojejo svojo večno pesem naprej, ona pa
leži na mehki postelji, objeta s svojim toplim medvedom in zre v zvezde, ki nikoli ne
ugasnejo.
Radič
20
20
2015
9 Ona ali on?
Sedanjost
(klopca sredi mesta, oktober 2015)
Priznam. Nisem popolna. Ampak kdo je? Nimam svilenih las, ki nežno padajo po hrbtu,
ne porcelanaste kože in rdečih lic. Nisem visoka 175 cm in nimam popolne postave.
Nisem sanjsko dekle. Nisem popolna. Ampak kdo je? Nikoli nisem želela biti popolna,
temveč le dobra oseba, dobra prijateljica, dobro dekle.
V življenju sem naredila mnogo napak in za sleherno sem se opravičila in
prevzela odgovornost zanjo. Nikoli nisem ničesar obžalovala, saj sem zavestno sprejela
vsako odločitev. Življenje sem imela vedno pod nadzorom, misli urejene in srce čisto.
Imela sem najboljšo prijateljico, ki mi je vedno stala ob strani in me spodbujala,
me poslušala. Mogoče sem jo kdaj jemala za samoumevno, ampak le zato, ker je bila
vedno ob meni. Bili sva nerazdružljivi, povedali sva si vse skrite želje, sanje in tudi tiste
najbolj nore ideje. Bila je moja sestra, ki je poznala vsak košček mene. Mogoče me je
poznala bolje, kot sem se poznala sama. Imela sem lepe odnose s sošolci, vrstniki in
starši. Vse je bilo v redu. Svet se je vrtel ravno tako, kot sem si želela. Kakšna dobra
ocena v šoli in pohvala pa seveda ni škodila. Vse je bilo popolno do tistega usodnega
potovanja v Španijo ...
Preteklost
(Španija–Barcelona in Italija–Verona, september 2015)
»Zara, podaj mi vodko!« zakriči ena od sošolk.
Tiho se nasmejem. Maturantski izlet. Dogodek, ki ga čakamo celo srednjo šolo.
Ozrem se naokrog in zagledam skupino rahlo opitih sošolcev. Glasno se smejijo,
plešejo in pojejo. Vse težave, življenje doma, šolo, profesorje so pustili nekje zadaj.
Uživajo v mladosti, v trenutku.
Smeje poberem steklenico vodke, ki leži sredi ceste, in v trenutku me prešine.
Nikoli več ne bomo tukaj; mladi, tako brezskrbni. To je zadnja priložnost, da smo vsi
skupaj, si ustvarimo spomine in povezujemo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali svojim
otrokom.
»Izvoli, tukaj je vodka, ampak po pameti, da te ne bomo kje iskali,« rečem Taji in
se ji nasmehnem.
Kako zabavni so vsi, ko so malce pod vplivom alkohola. Vse vidim čisto v drugačni
luči, kot sem jih videla do sedaj.
Vrnem se na teraso hotela, kjer sedijo tisti »trezni«.
***
21
21
»Sovražim dež,« se pritožim Aljažu, ki hodi ob meni.
V roke mu dam svojo torbico, sama pa slečem jakno in si z njo pokrijem glavo.
Seveda sem dežnik pustila na avtobusu, zdaj pa imam. Zopet bom premočena, pa komaj
sem se osušila. Vreme nam nagaja že cel maturantski izlet, kot da smo zakleti ali kaj.
Z Aljažem se nikoli nisem veliko družila. Še več, nisem ga niti marala, do njega
sem čutila celo rahel prezir. Zakaj? Zaradi govoric in seveda moje najboljše prijateljice, ki
je bila zagledana vanj. Sploh ne vem, zakaj sva se začela pogovarjati, ampak tako lahko
vsaj izvem določene stvari, sem pomislila.
Pogovarjava se o vsem mogočem, pritožujeva nad vodičem, vremenom, šolo.
Obujava spomine na poletje in ugotavljava, komu manjka več koleščkov v glavi. Sama
sebi se začudim, ko ugotovim, da ni tako slab, kot sem mislila.
Ko pridemo na avtobus, ugotovim, da sem mokra od glave do pet.
»Mokra sem,« rečem in se vržem na sedež.
Vsi okoli mene se začnejo smejati in šele takrat ugotovim, kaj sem rekla. Presneti
pubertetniški fantje, ampak kdo bi jim zameril, ko iz jih govorijo hormoni. Sezujem allstarke, poiščem vzglavnik in namestim v prijeten položaj za spanje, a me preženejo na
zadnje sedeže v kot, saj se želijo zabavati, jaz pa lahko spim v kotu. Brez ugovarjanja se
prestavim nazaj, saj po parih neprespanih nočeh potrebujem kakšno uro spanja.
Pristanem na sedežu poleg Aljaža, ki me ne opazi in se smeji z ostalimi. Končno
bom imela mir in bom lahko zaspala, a temu ni bilo tako. Začel me je žgečkati in se šalil o
tem, da sem mokra. Po kakšni uri sva se končno pogodila, da mi da mir, da lahko zaspim.
In potem me je spreletelo: »Presneto! Katarina. Kaj bo ona rekla na to?«
Zadnjih nekaj ur se mi zavrti pred očmi. Vse to se lahko dojame zelo drugače. Srce
mi začne močno biti. Pogledam, kje je. Zagledam jo ob oknu, v ušesih ima slušalke in spi.
Oddahnem si. Mogoče pa ni videla ničesar, a vseeno ji moram povedati in se prepričati,
da je vse v najlepšem redu.
***
Preteklost
(Slovenija, september 2015)
Končno v svoji sobi. Vržem se na posteljo, ki diši po cvetlicah. Pogledam na uro: 04.00.
Katarini hitro napišem sms-sporočilo: Hej! Upam, da nisi jezna in da ne zameriš. Med
nama ni bilo nič takega, le polno smeha. :)
Nekaj minut za tem že dobim odgovor: Nisem jezna in ne zamerim ti, ampak upam,
da je bilo vredno, saj ne vem, če sem še lahko tvoja prijateljica. Lahko noč!
Telefon mi pade iz rok. Po licih se mi ulijejo solze. Saj nisem nič storila narobe. Jaz
… Le hec je bil. Ne more biti zaradi tega jezna name …
Hitro prebrskam imenik in pokličem najboljšega prijatelja. Vem, da je ura štiri
zjutraj, a vseeno. Zaspano se javi in ko zasliši, da jokam, mi prisluhne.
***
Sedanjost
(klopca sredi mesta, oktober 2015)
S Katarino sem sicer razrešila, ji pojasnila in se potrudila, ampak še vseeno je med nama
velik prepad. V šoli je čudno. Ne pogovarjava se veliko, če pa že, pa le o šoli.
22
22
Rekla je, da potrebuje čas, ampak čas je preveč relativen pojem. Razumem, da
sem jo prizadela in na nek način izdala. Res nisem bila dobra prijateljica. In ne, ne mislite
si, da mi je zamerila le to, da sem se družila z Aljažem, nisem ji stala ob strani, ko me je
potrebovala, nisem ji želela prisluhniti, se pogovoriti z njo. No, sama nisem hotela siliti
vanjo. Želela sem ji dati prostor, a v bistvu sem naredila ravno nasprotno. Dala sem ji
vedeti, da me njene težave ne zanimajo. Hotela sem ji najboljše, a sem jo izgubila.
Izgubila sem osebo, ki mi je pomenila največ na svetu.
Bolečina, ki jo čutim ta zadnji mesec, je peklenska. Po svetu hodim sama, odtujena
od sveta. Obdaja me občutek praznine, samote. Ob meni je veliko drugih ljudi, a vseeno
sem osamljena. Ko sem izgubila Katarino, sem izgubila polovico svojega srca. V sedmih
letih najinega prijateljstva je v meni zrasla sestrska ljubezen. S tem, ko sem jo nehote
prizadela, sem izgubila sebe. Polotil se me je dvom, da mogoče pa le nisem tako dobra
oseba, kot sem mislila, da sem.
Tako kot obžalujem dogodek v Veroni in na avtobusu in bi storila vse, da se ne bi
zgodil, sem tudi srečna, da se je. Spoznala sem Aljaža in ugotovila, da se moram vedno
sama prepričati, kakšne so osebe, in jih ne soditi po mnenju drugih. Nov prijatelj ne
škodi, ampak vesela bi bila, da bi se spoznala na drugačen način. Želim si, da bi lahko
imela oba. Katarino in njega. Vem, da je to sebično, a ne želim izgubiti Katarine, Aljaža pa
bi z veseljem še bolje spoznala, saj je izjemna oseba. Sedaj pa imam vedno bolj občutek,
da se moram odločiti le za enega od njiju. Le zakaj me življenje postavlja na takšno
preizkušnjo? Kaj me želi naučiti? Kaj mi želi pokazati?
Jesenski veter piha in listje pleše v njegovem ritmu. Po mojem licu drsi solza, v
ušesih pa odmevata oba glasova. Moje srce bije počasi in enakomerno. Moje misli so
prepletene nitke. Nikakor nisem popolna. Mogoče bom sčasoma pozabila, ampak nikoli
si ne bom oprostila, da sem jo prizadela!
-BlackSwan
23
23
*PRED BRANJEM TE ZGODBE OBVEZNO IGRAJ PACMANA (http://www.freepacman.org/).
10 PACMAN – zgodba o življenju
KRATKA ZGODBA – DOMIŠLJIJSKI SPIS
Večina pozna igro Pacman kot igro brez zgodbe. Postavljen si v vlogo rumenega krogca,
ki beži pred duhovi in ob tem skuša pobrati še čim več belih pikic, pa kaj.
No, veste, ni ravno tako. Pacman je igra, ki je bila definitivno pred svojim časom,
ima namreč zelo globok pomen.
Najprej si poglejmo cilj igre: doseči čim več točk. Preprosto, ampak pod površjem
se skriva nekaj globljega.
V tej igri je smrt neizbežna. Vsakič, ko pobereš vse točke, se krog sklene in mapa se na
novo zažene. Duhovi te v neki točki ujamejo, to je le vprašanje časa.
Če igro primerjamo z življenjem, je popolnoma logično. Vsi vsak dan živimo po
nekem vzorcu (pobiramo točke), bežimo pred težavami (duhovi, ki nas v igri lovijo) in se
poskušamo izogibati smrti čim dlje, kolikor je to le možno.
Duhovi simbolizirajo težave, s katerimi se srečujemo v življenju.
Rdeči duh je utelešenje realnosti in težav, povezanih z njo. Njegova rdeča barva
simbolizira kri in materijo in vse slabe stvari, ki so realne v življenju nekoga.
Je edini duh, ki je programiran tako, da te lovi direktno. Ustvarjalci igre so to naredili
zato, ker so želeli da igralci razumejo, da pred problemi v življenju ne moreš popolnoma
zbežati, saj te aktivno lovijo.
Še to: rdeči duh je vedno hitrejši, čim več točk poberemo. To nam kaže, da bližje
ko si uspehu, večja je možnost popolnega zloma in smrti. Najhujši občutek je, ko moraš
pobrati le še nekaj točk, in naenkrat te življenje potisne navzdol. Težave realnosti so
edino, kar te aktivno zasleduje in poskuša ubiti v tej igri.
Potem je tu rožnati duh, ki simbolizira ljubezen. Rožnata je mnogokrat prikazana kot
barva ljubezni in nežnosti.
Rožnatega duha so ustvarjalci programirali tako, da se vedno poskuša postaviti
32 pikslov stran od tebe. Ne želi te aktivno ubiti, ampak ustvarja napetost s tem, da ti
zapira poti, preko katerih lahko bežiš.
To v bistvu ljubezen je: ni zlobna in škodljiva, kot taka ti ne želi škodovati. Ampak
če se odločiš za ljubezen, se moraš sam zaleteti v njo in umreti; ljubezen je nekaj, kar
najdeš sam, in ne nekaj, kar pride do tebe.
Naslednji je modri duh. Tega si lahko simbolno razlagamo na mnogo načinov.
24
24
Modra je pogosto barva miru in sprostitve. V tem pogledu bi modri duh lahko
predstavljal lenobo. A ustvarjalci igre so ga morda obarvali malce ironično, saj je prav
modri duh sprogramiran tako, da neprestano izračunava poti, po katerih boš lahko šel,
in te poskuša napasti iz zasede.
On je počasni, tihi morilec, na katerega pogosto pozabimo, a on nikoli ne pozabi
na nas. Neprestano sodeluje z rdečim duhom (realnost), da bi nas spravil v brezizhoden
položaj.
To je dejansko to, kar ti lenoba naredi. Pozabiš na življenje in padeš v past lenobe.
Tu so nam ustvarjalci želeli pokazati, da moramo biti neprestano pozorni in aktivni, da
ne postanemo žrtev lenobe.
Ostane nam le še oranžni duh. Oranžna, barva kaosa in naključja.
In res se oranžni duh po igri premika popolnoma naključno. Njegova žrtev
postanemo le po čisti nesreči. On je sila, ki je ne moremo kontrolirati, na katero ne
moremo vplivati. On ni tam, da bi nas ubil, preprosto se zgodi, tako kot življenje.
Sedaj, ko smo definirali sile, ki nasprotujejo igralcu, lahko uvidimo pravi pomen
igre. Mi, igralec, Pacman če želite, igramo vlogo nas samih, bežeči skozi življenje, pri
čemer poskušamo ostati živi.
Pobiranje točk in doseganje višjega rezultata predstavlja naše hrepenenje po sreči
in denarju. Želimo se počutiti srečne in izpolnjene, vedoč, da smo dosegli nekaj, da bi
prilezli čim višje na lestvici najboljših v igri življenja.
Edini element igre, ki nam še preostane, so tablete, ki nam dajo moč, da »pojemo«
duhove.
Predstavljajo način, kako se v življenju soočamo s težavami. Vse naše težave
spremenijo v enako stvar, in na tak način se tudi soočamo z njimi.
In vedno, ko jih pojemo, smo nagrajeni še z več točkami, saj se tudi v življenju
počutimo bolj srečne, ko opravimo s težavami. Ampak vračajo se enako močno, kot se
vrnejo na sredino mape, prav tako kot v življenju.
Zato je Pacman v resnici simulacija življenja. Zgodba Pacmana je naša zgodba,
naše težave, prikazane na ekranu. Naši realni, emocionalni in naključni boji so utelešeni
v duhovih, katerih edini namen je, da končajo našo eksistenco.
Ampak vse je odvisno od nas, igralca, da se prebijemo skozi bolečine, ki jih te
težave povzročajo, in nadaljujemo igro. Čeprav se ta pogled morda zdi pesimističen,
ustvarjalci nikoli niso ustvarili konca igre. Je le možnost podiranja rekorda.
In z vsakim izgubljenim življenjem se nekaj naučimo, in na tak način, ko spet
vržemo kovanec v igralni avtomat, dobimo novo priložnost, da se izkažemo in pridemo
najvišje na lestvici najboljših, ki se imenuje ŽIVLJENJE.
Johnny Banana
25
25
2015
11
Samotni dih upanja
Čaj ... Piškoti ... Tihi zvoki Schubertove Serenade ... Samota ...
Sedim na stari obledeli zofi in se naslanjam na veliko rumeno blazino. Nova je,
kupila sem jo pred mesecem dni, da bi ti jo podarila ... Spet brskam po računalniku in
preganjam dolgčas. Popravim si pramen las in spet pomislim nate. Kje si? Kaj počneš? Ne
vem niti tega, ali ti pomenim vsaj približno toliko kot ti meni ...
V ključavnici zaškrta ključ. Verjetno je spet samo sostanovalka, ki me bo skušala spraviti
v dobro voljo. A to ji ne bo uspelo. Ne! Preveč te pogrešam, da bi mislila na radost, ki bi jo
morala uživati v teh rosnih letih. Verjetno bi lahko hlinila srečo brez tebe, vendar zakaj
bi, ko pa bi lahko bila resnično srečna. Čakam te ... Čakam vsaj na odziv, če že ne morem
pričakovati dotika ...
Ona stopi v sobo. Vsa radostna me z nasmeškom na obrazu ogovori. Danes je na
njej nekaj resničnega, oči se ji kar iskrijo ... V rokah drži pisemski ovojnici. Ena je že
raztrgana, druga pa ... še popolnoma cela in zaprta. Ta je verjetno zame. Rada bi ji jo
izpulila iz rok in jo nagnala proč. Vendar ko opazim, da je pisava na obeh pismih enaka,
groba, verjetno moška, jo samo vprašujoče pogledam. Poda mi ovojnico in se spet
nasmehne.
Brž raztrgam papir in vame udari močan moški vonj. Zdrznem se! Saj to si vendar
ti ... Seveda, pisava je tvoja. Kdo ne bi prepoznal teh skorajda neberljivih besed, čačkarij
izpod tvojih rok. Z očmi preletim papir pred mano. Ni pomembno, kaj na njem piše, saj
mi na obraz takoj nariše nasmeh. Podoba blaženosti in presenečenosti je popolna. V
evforičnem trenutku začnem brati. Črke in besede preletavajo moje misli in se zaletavajo
v zavest kakor nore.
Prišel boš! Končno je nastopil trenutek! Lahko bova skupaj! Ne samo virtualno,
ampak tudi v realnosti! (Tako kot takrat, v nikoli pozabljenih trenutkih ...)
Sostanovalka me navdušeno pogleda, saj se po mesecih in mesecih žalosti na
mojem obrazu končno izriše nasmešek.
Prišel boš, prišel!
Trenutek za tem me zgrabi panika. Tudi njeno pismo, tisto raztrgano, ki ga še
vedno drži v rokah, je napisano z enako pisavo. Le kaj je v njem? Je tudi njej izpovedal
ljubezen?
Kakor pijana se vržem nanjo in ji ga skušam izpuliti iz rok. Ona pa se me otrese brez
najmanjšega truda, kot bi bila pripravljena na reakcijo blaznosti. Pomirjujoče me
pogleda in reče: »Ne skrbi, ni to kar misliš.« Oddahnem si in globoko zadiham, toda še
zmeraj me muči radovednost, kaj bi lahko ON napisal NJEJ.
26
26
Pogleda me z odmaknjenim pogledom. Spet se je poloteva omedlevica. Tako kot
vedno ... Tista, zaradi katere je vsak dan pri zdravniku.
Zgrudi se na mojo zofo, iz rok pa ji poleti pismo in kar precej zajeten kupček denarja.
Sebično pomislim, da bi najprej prebrala pismo in ji šele nato pomagala. Vendar mi vest
ne da miru, zato se sklonim nad nezavestno telo in skušam kaj narediti. Vsa omotična me
kmalu pogleda in se nasmehne.
Pa kaj je narobe s to žensko? Zmeraj se smehlja, kot da je na vsakem koraku le
dobrota in usmiljenje.
Še vedno je malce v svojem svetu, zato brž pograbim pismo. Kratko je, v njem pa
jo prosi, naj mi kupi kakšno lepo obleko, češ da mi bo še kako prišla prav. Nasmehnem
se. Ni pozabil, da sovražim nakupovanje, zato je nalogo dodelil nekomu, ki ga obožuje.
Zdaj se zdi vse smiselno, moje življenje, pa tudi tisti kupček denarja, ki še vedno
leži na tleh.
Oh, koliko mi pomeniš ... Komaj čakam na tvoj prihod ... na dotik najinih ustnic ... A
kaj bom storila, če te ne bo? Kaj bo to naredilo z mojim že tako razmesarjenim srcem?
Ostaja le upanje ... Upanje v nemoči ...
BaliJ ...
27
27
2015
12
Moja mala sestrica
Mama mi je rada govorila, da bo z menoj vse v redu, da bom imela dobro življenje.
Ampak mame zdaj ni tukaj. Nikogar ni. Samo jaz in temna soba. Soba brez duše, brez
dobrote, le demoni se skrivajo v njeni temi. Demoni, ki prežijo name, demoni, ki me
poskušajo spremeniti v to, kar sem na papirju. Pošast, izrodek, ki je nekomu odvzel
življenje.
Nikoli ne bi storila česa takega. Življenje je preveč dragoceno, četudi je oseba
pošast. Ljudje, ki jemljejo življenja, izgubijo tudi delček svojega. Počasi se tista luknja
trga in na koncu od njih ne ostane nič več kot pa le še praznina. Stara sem komaj 17 let.
Čez dva dni bom polnoletna. Svoj rojstni dan bom doživela v samici, sama s svojimi
mislimi. Moja torta za rojstni dan bi bila en sam kos torte iz stare slaščičarne v bogati
četrti. Delila bi ga z njo, potem pa bi se vrnili domov. Včasih si zamislim ta dan, da bi
lahko za trenutek pozabila na resničnost.
Bili so dolgi trije meseci, trije meseci teme, prividov, prisluhov, mor. Ta samica je
postala moj dom, moj novi pekel. Kdaj se je življenje obrnilo v to smer? Mi je res
namenjeno biti slab človek? Mar res ne morem ničesar spremeniti? Moj oče je mrtev,
moja sestra je v komi in jaz sem zaprta v domu za mladoletne prestopnike.
Nisem ga ubila, ubil se je sam. Vračala sem se iz šole, dobila sem tri pri
matematiki. Vsa moja izobrazba je šla zdaj k hudiču. Učim se v knjižnici, ampak kaj mi to
pomaga. Katera fakulteta bo sprejela prestopnico?
Bil je dober dan. Zjutraj sem si vzela čas za zajtrk in ga celo v miru pojedla, pravočasno
sem prišla na trening, dobila štipendijo. Kdo bi si mislil, da bom na koncu dneva pristala
v lisicah? Na poti domov sem se ustavila v trgovini. Če se dovolj osredotočim, lahko v
temi vidim prodajalkin obraz. Bila je nova, zagotovo je bila zaposlena le kakšen teden.
Obraz ji je krasil najširši nasmeh, kar sem jih kdaj videla. Zanima me, kakšna je sedaj. Ni
imela poročnega prstana, a na telefonu je imela sliko nekega moškega. Na sliki jo je
objemal in strmel vanjo z ljubečim pogledom. Mogoče je že noseča. Vidim jo z majhno
štruco v naročju, ki se ji srčkano smehlja. Jaz ne bom nikoli takšna. Nikoli tako srečna,
kot bo lahko ona.
Soseda je šla ravno na sprehod, ko sem šla mimo njihove hiše. Sina ima, ne vem
točno, kaj študira. Aljaž je imel vedno rad čudne stvari s še bolj čudnimi imeni. Ko sem
bila majhna, sem bila zatreskana vanj. Kje so ti časi? Ha, zvenim kot tiste stare gospe, ki
rade posedajo v parku in se spominjajo svojih mladih let. Preseneča me, kaj vse lahko
izveš od njih. Te ženske vedo vse. Kdo je s kom, kdo koga sovraži, kdo ima koga rad in
znajo ti povedati vsa imena telenovel v španščini. Vedno kadar se spomnim nanje, se
nasmejim. Te ženske imajo za seboj življenje, polno sreče in ljubezni. Kaj si lahko človek
še želi?
28
28
Sestro sem našla pretepeno in krvavo, in takrat se je moj svet ustavil. Prepozno
sem prišla domov. Predolgo sem se pogovarjala s sosedo o njenem trapastem psu in
sinu. Mislila sem, da je mrtva. Moja mala sestrica, ki ni nikoli nikomur škodila, mrtva.
Slišala sem ga, kako smrči. Pustil jo je sredi kuhinje, kot nekakšno cunjo. Začela sem
kričati. Vseeno mi je bilo, kdo me bo slišal. Vseeno mi je bilo, če se zbudi. Rekla sem ji, naj
me vedno počaka pred hišo. Zakaj me ni poslušala? Zakaj je šla noter? Moja mala
sestrica, kaj sem storila? Moj oče je prišepal v kuhinjo. Smrdel je po bruhanju in
alkoholu. Pretepel jo je. Napil se je in jo pretepel. Mojo malo sestrico. Povedala sem mu,
da odhajava, da imam dovolj, da je šel predaleč. Takrat se je razjezil, a nisem se mu
umaknila. Vena na čelu se mu je izbočila. Nisem se umaknila. Nisem se smela, zanjo.
Zagrabil je noč s police in zamahnil proti meni. Izmaknila sem se mu in ga odrinila.
Izgubil je ravnotežje. Njegov padec si še vedno predvajam kot v počasnem filmu. Bi ga
lahko rešila ali ga le nisem hotela? Nož se mu je zaril v vrat. V manj kot sekundi je bil
mrtev. Od takrat naprej je vse megleno.
Poklicala sem policijo, a se ne spomnim, kdaj. Držala sem sestrico v naročju in
molila, da preživi. Klicala sem mamo. Bila sem obupana, v trenutku šibkosti sem prosila
Boga za pomoč. Moja sestra je živa, na nek način. Čez en teden je sojenje, do takrat naj bi
ostala tu. V temni sobi, kjer premišljujem o svojih napakah, dosežkih, o svojem življenju.
Sama vem, da nisem storila ničesar narobe, in vem, da to ve tudi moja mala sestrica.
Sun Li Na
29
29
2015
13 Tisti trenutek
Da se spomniš pozabljenega, je potreben le trenutek. Pa naj bo to sekunda ali
milisekunda, ni pomembno. Le en trenutek loči strah od poguma, srečo od nesreče,
ljubezen od sovraštva. In v tem enem trenutku, se lahko tvoje življenje popolnoma
spremeni.
Bila sem še v zibelki, ko mi je babica pravila o čarobnem svetu, ki se mi bo nekoč
razprostrl pred očmi. In za to bo potreben le en trenutek. Pravila je, da se bo takrat v
meni nekaj prebudilo. Aktiviral se bo gen, ki je že veliko generacijam moje družine dal
vpogled v daljno preteklost.
Nikoli nisem bila prepričana, da sem popolnoma verjela njenim besedam. Dar ali
prekletstvo? Še sama ni vedela, zakaj je bog to zakuhal naši družini. Zakaj je ustvaril
ključ, s katerim lahko odpreš skrivnostna vrata svoje duše in pogledaš v svoja pretekla
življenja. To je znala moja babi, moja mati in to znam zdaj že tudi jaz. A za to, da se ti
odpro vrata preteklosti, je potreben pravi trenutek.
Roki sem tiščala v žepa plašča in s hitrimi koraki stopala čez mesto. Premagovala
sem januarski mraz in razdaljo, ki me je še ločevala do najbližje kavarne. Nad mano so še
vedno gorele praznične luči in rano jutranjo nebo se je v roza vijolični barvi
razprostiralo nad pisanimi stavbami starega mestnega jedra. Zacingljalo mi je nad glavo,
ko sem vstopila v topel prostor in si na predpražniku očistila plundro s čevljev. Snela
sem očala, ki so se mi ob nenadni spremembi temperature zarosila, in stopila do
strežnega pulta.
»Zeleni čaj, prosim,« sem naročila čednemu bradatemu natakarju.
Kavarna je bila majhna in domača. Okrašena je bila s snežinkami, izrezanih iz
papirja, in stene so bile popisane z neznanimi verzi iz knjig. Prav tako je imela knjižno
polico, ki je bila ukrivljena pod težo knjig. Stopila sem k njej in naključno izbrala eno
knjigo, potem pa sem si snela rokavice in sedla za mizo ob oknu. Odprla sem knjigo in
začela brati. Bila je zbirka novel z zgodovinsko tematiko. Takoj sem se spomnila babice,
ki mi je kot otroku za lahko noč vedno zelo doživeto pripovedovala najrazličnejše
zgodbe iz človeške zgodovine. Zgodovine, katere del smo bili vsi, pa se ne spomnimo.
»Vam lahko še s čim postrežem?«
»Ne, hvala,« sem odgovorila natakarju, ki mi je prinesel čaj. Skodelica mi je
zagrela prste, ko sem naredila nekaj požirkov, potem pa sem nos zopet pomolila v
knjigo.
Pila sem čaj in pila tudi besede iz knjige, ki sem jo prebirala. Jutro je bilo hladno, a
čudovita zarja, ki sem jo opazovala skozi okno, in topel napitek sta mi dajala občutek
topline in varnosti pred ledeno zimo.
Uživala sem v miru in rahli jutranji zaspanosti, vse dokler nisem opazila mladeniča, ki je
vstopil v kavarno, sedel za mizo poleg moje in naročil kavo. Naježila sem se. Pomislila
30
30
sem, da je to od mraza, ki je z gospodičem vdrl v kavarno. A občutek, ki je stekel po
mojem telesu, je bil vse prej kot neprijeten hlad. Bil je kot občutek moje najljubše glasbe.
Objela me je ljubezen, da sem vsa prevzeta strmela v prišleka in uživala v teh čudovitih
občutkih.
Pogled nanj je bil, kot bi v roke dobila čaroben predmet, ki bi mi v trenutku
povrnil nek davno pozabljeni spomin. Grenak in nesrečen spomin, ovit v debelo plast
brezpogojne ljubezni.
Vprašanje, kaj se dogaja, mi je zbledelo v glavi, še preden sem si ga lahko
zastavila, saj je čas nenadoma obstal. Ni bilo več ne knjige v mojih rokah, ne čaja na mizi
in tudi jaz sem se nekje izgubila. Obstajal je le spomin in mladenič, sedeč pred menoj.
Kavarna se je spremenila v zeleni vrt, kjer sem lahko začutila radost in srečo. Slišala sem
harmonijo ptičjega petja in svež sladek vonj pomladi. Sedela sem na travi pod drevesom
in na glas brala knjigo. Peter je ležal na mojem krilu in iz navade med zobmi žvečil
travnato bilko. Poslušal je moje besede. Brala sem o pravi ljubezni in skrivnostnih
razmerjih, o katerih se v vsakdanjem življenju nikoli ni govorilo. V času, v katerem sva
živela, ljudje niso poznali ljubezni. Poroke so bile dogovorjene in služile le za čast in
bogastvo družine.
»Ljubim te, Katarina!« je rekel iznenada.
Njegove besede so bile prijetne, kot tisti občutek, ki ga dobiš, ko zjutraj zagledaš
prve žarke sonca. Dvignil se je in mi iz rok vzel knjigo. Položil jo je na staro odejo, na
kateri sva se vedno ljubila. Pobožal me je po obrazu in me nežno poljubil. Živela sem za
te prečudovite trenutke, ko so njegove mehke ustnice v meni prebudile najlepše občutke
tega sveta.
»Moja Katarina…« je tiho izustil ob mojem ušesu.
Potem ko me je želel spraviti v smeh s svojimi slabimi šalami, mi je začel dvoriti.
Pravil je, kako lepe oči imam, da misli nanje, vedno ko ugleda modro nebo, in da so moji
svetli lasje na soncu bolj bleščeči od vseh zlatih cekinov v njegovem mošnjičku. Dvignil
me je v naročje, me zavrtel in potem položil na pisan travnik, kjer sva objeta plesala po
ritemu ljubezni.
In takšni so bili vsi dnevi, ki sem jih preživela z njim. Več let sva se dobivala vsak
dan, dokler me nekoč ni pričakal s slabimi novicami. Tistega dne je deževalo, zato sva se
dobila v vrtni uti. Poljubil me je, kot vedno, a tokrat se mi je zdelo vse drugače. V
njegovih očeh se je namreč iskrila težka in globoka žalost.
»V vojsko grem,« je rekel.
Vedela sem, kaj to pomeni. To so bile besede, ki se jih je vsako dekle najbolj balo.
»Peter… Kako je to mogoče?« Gledala sem ga s solzavimi očmi.
»Kralj je mojim staršem postavil ultimat. Poročiti se moram s kraljično, ali iti
služiti njegovi vojski na bojišče.«
»Pa se poroči… Raje vidim, da živiš, kot pa…«
»Saj nisi resna, Katarina … Vrnil se bom. Prišel bom nazaj in potem se bova
poročila. Obljubim. Boril se bom za naju in najino ljubezen,« brisal mi je solze, medtem
ko sem jokala. »Nikoli ne pozabi, kako zelo te imam rad.«
To so bile zadnje besede, ki sem jih slišala iz njegovih ust. Gledala sem ga, kako je
stekel po travniku, in od takrat ga nisem videla nikoli več.
Veliko sem jokala. Minevala so leta in nikoli se nisem sprijaznila z dejstvom, da je morda
mrtev. Vse življenje sem živela v spominu nanj in upanju, da bom nekoč zopet uzrla v
njegov obraz.
31
31
Ko je bila njegova mati na smrtni postelji in sem sedela ob njej, ker ni imela nikogar več,
mi je s slabotnimi gestami v roke porinila pismo. Peter mi je včasih veliko pisal pisma in
pesmi, zato sem takoj prepoznala njegovo pisavo.
»Najdražja Katarina,
če bereš to pismo, nisem držal svoje obljube. Žal mi je. A verjemi, da sem se boril do zadnje
moči in da ni bilo trenutka, ko ne bi mislil nate. Jočeš, kajne? Ne joči. Če bi bil zdaj ob tebi,
bi ti obrisal solze in se s prsti dotaknil tvoje mehke blede kože. Se spomniš vseh romanov, ki
si mi jih prebrala? Potem veš, da ljubezen zmeraj zmaga. Smrt, vojna in sovraštvo zmeraj
padejo na kolena pred veliko in pravo ljubeznijo. Naučila si me ljubiti, za to ti bom vedno
hvaležen. Ljubim te, predraga moja …«
Pisma mi ni uspelo prebrati do konca. Utapljala sem se v solzah in hlastala za
zrakom. Sploh se nisem zavedala, da že ves čas jokam. Zopet sem sedela v kavarni. V
rokah sem držala knjigo in na mizi je še vedno stala skodelica čaja. Obrisala sem si solze
in pogledala naokoli v upanju, da ni nihče opazil mojih mokrih lic. Takrat sem ujela
mladeničev pogled. Vame so zrle tople oči, ki sem jih nekoč, pred davnimi časi, ljubila.
Peter.
Ne vem, ali vsi ljudje tako intenzivno začutijo ljubezen na prvi pogled, a z mano je
bilo tako. To je bil tisti trenutek, ko sem se zagledala v oči človeka, ki je postal središče
mojega vesolja. Tisti trenutek, ki je osmislil moje življenje. To je bil tisti trenutek, ko si ob
pravem času na pravem mestu. Bil je usodni trenutek, ki je v meni aktiviral gen, da sem
se spomnila preteklega trpečega življenja, v katerem pa sem imela nekaj, za kar je vedno
vredno živeti. Imela sem ljubezen. Ljubila sem in bila ljubljena. In kako dolgo je trajalo,
sploh ni bilo pomembno. Čas nikoli ni pomemben. Lepa stvar lahko traja le trenutek, pa
je lahko tvoje življenje zato popolno.
Kdor čaka, dočaka, pravijo. In res drži. Po stoletjih nama je bila dana nova
priložnost. In že v naslednjem trenutku se lahko vse konča ali pa ponovno začne. Ne
vem. In lepo je živeti brez védenja, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Ta skrivnostnost
življenja je pravi dar, ki pa je dan vsem.
Vstala sem se in stopila do mladeniča, ki je še vedno strmel vame. Na njegovem
obrazu se je zarisal znani nasmeh z jamicami in iskrivimi očmi.
»Živijo,« sem dejala z iskrenim nasmehom na obrazu, ko mi je segel v roko.
Pripovedovalka.
32
32
2015
14
Umrla duša
Nikoli nisem nikogar ljubila. Mati je rekla, da je kriva usoda, da bom našla pravega, ko
bo pravi čas. A jaz sem vedela, kaj je pravi vzrok.
Gledala sem proti neuporabnima stvarcama, ki so ju nekateri imenovali noge.
Neumno so visele z vozička in nisem vedela, čemu so sploh tam. Zaman sem poskušala
pomigati s prsti, ko me je moja fizioterapevtka Jana silila k temu. Nisem se želela truditi,
ker sem vedela, da je zaman, a Jana se je veselo in spodbudno smehljala. Trudila sem se
samo zaradi nje in mame, ki sta edini verjeli, da bom nekega čudežnega dne spet shodila.
Zmajala sem z glavo in se zapeljala v sobo. Jana je prišla za mano in se naslonila
na podboj vrat. Samo gledala me je in molčala. To sem najbolj sovražila in ona je to
vedela.
«Zaman je,« sem ji rekla.
Odkimala je: »Dobro veš, da to ni res, Zara.«
Pogledala sem maturantsko obleko. »Ven grem,« sem rekla in pognala voziček
skozi vrata na vrt.
Po pločniku sem se odpeljala do pokopališča. Zazrla sem se v kamnit spomenik.
Ko sem prebrala imeni, se mi je utrnila solza. Nisem razumela, zakaj sem ravno jaz imela
srečo in preživela. Izgubila sem, kar mi je največ pomenilo: svojega princa in polovico
duše. Pod kamnom sta počivala moj oče in sestra dvojčica. Oblili so me spomini na
nesrečo in zaprla sem oči, da bi jih zatrla. Poljubila sem svojo dlan in jo pritisnila ob
mrzlo zemljo. Hotela sem v park, a sem si premislila ob misli, da bom morala prenašati
radovedne poglede meščanov. Tako sem se raje podala proti domu.
»Zara si to si?« je zaklicala mama iz kuhinje, ko sem vstopila.
»Ja, jaz sem,« sem odgovorila in položila plašč na stol.
Zapeljala sem se do mize v kuhinji, kjer mi je mati postregla večerjo. V tišini sem
pojedla, nato pa v sobi počakala psihoterapevta. Kmalu se mi je pridružil in sedel na
posteljo. Kot po navadi je neumno buljil vame in pričakoval, da mu bom izlila srce. Vedel
je, da se počutim krivo, ni pa vedel, da se počutim mrtvo. Mati je mislila, da mi bo
pomagal, a jaz nisem videla napredka.
Nisem prenesla njegovega pogleda in molka, zato sem naposled izdavila: »Mrtva
sem.«
Zmajal je: »Ne nisi, imela si zelo veliko srečo.«
V odgovor sem se zasmejala: »Sreča pa taka.«
To ga je prisililo k molku, vstal je in zdelo se je, da bo odšel. »Poglej Zara,
preživela si z razlogom, in to je tvoja mati. Potrebuje te, zato se potrudi vsaj zanjo. Ko se
boš pripravljena pogovoriti ,sem tu zate.« Pokimal je v pozdrav in odšel iz sobe.
Pogledala sem skozi okno. Mračilo se je in na nebu sta se že prižgali dve zvezdi, ki
od nesreče sijeta na moje okno. Verjela sem, da se duše umrlih preselijo na nebo in
pazijo na ljube. S pomočjo rok sem se spravila na posteljo. Zaprla sem oči in naenkrat
33
33
zaslišala cviljenje gum, kričanje in pok. Ta pok je bil glasen in zavedala sem se, da je
resničen. Hitro sem odprla oči in sedla v voziček. Odprla sem vrata in v kuhinji je na tleh
ležala mama. Zadela jo je kap. V sekundi je bilo konec, in ko sem naslednji večer
pogledala na nebo, se je dvema zvezdama pridružila tretja. V meni je ostala samo še
praznina. Okoli sebe sem čutila samo še temo in tišino, ki mi je parala ušesa in spretno
brisala moje občutke. Čutila nisem ničesar, moja duša je umrla in zažarela kot četrta
zvezda. Telo je samo tavalo naokrog kot duh in ni imelo smisla, da bi še obstajalo. Ulegla
sem se v kad, polno vode. Pravijo, da se ljudem tik pred smrtjo pred očmi odvrti celotno
življenje. Meni se je to zgodilo. Videla sem sebe, kako drobceno stopicam svoje prve
korake in vse do nesreče, kjer je krik ustavil vse. Ostala je spet samo tema. Začutila sem
parajočo bolečino in nato nič.
Zdaj smo na nebu štiri zvezdice, svetimo skupaj na našo hišo in izkušamo, kako je
biti srečen. Čakamo na ostale, da se nam pridružijo in zasvetijo z nami na ta žalosten in
krut svet.
T. Č.
34
34
2015
15
«Till the end of the line«
Sirene so tulile. Luči so svetile. Teleportacija bi bila zdajle zelo priročna, a na žalost se je
mutacijsko kolo pri meni zavrtelo v drugo smer.
Zraven mene je počilo. Streljali so z desne strani in glede na njihovo natančnost
niso bili dobri strelci. Seveda je odvisno, koga so ciljali. Telepatski stik je bil povezan. Tri
tarče, vsaka se je premikala v drugo smer in za seboj vlekla svojo skupino zasledovalcev.
Pojavila se je četrta točka, jaz, ki je tekla nazaj v ogenj.
Stavba je bila polna paničnih ljudi, ki so noreli proti izhodom, le jaz sem tekla nazaj
noter. Slišala sem jo, kako me kliče. Teleportacija bi bila zdaj res zelo uporabna!
Dekle je bilo zaprto v laboratoriju kot kakšna pošast in vse le zato, ker je znala
premikati stvari. Premikati stvari, brez da bi se jih dotikala, seveda.
Kje je ta prekleta soba? V kotičku očesa zaznam svetlobo. Tajnica je pustila
prižgan računalnik. Če mi uspe najti lokacijo njene sobe, jo bom hitreje spravila ven.
Kam so te zaklenili? Peto nadstropje? Kako hudiča naj pridem v peto nadstropje?
Dvigala so izključena in stopnice zaklenjene. Stopnice, joj, kako trapasta sem včasih.
Poiščem vrata na stopnišče in stečem skoznje. Tako je, stečem skozi vrata. V angleščini
temu rečejo intangility, sposobnost prehajanja skozi spojine.
Stečem po stopnicah. Na srečo imam dovolj kondicije. Pridem v peto nadstropje.
Tole pa ne zgleda dobro! Celo nadstropje je en sam laboratorij. Sredi laboratorija je stala
nekakšna kocka. Nekdo je bil notri. O ne. Poskušam odpreti vrata, ampak ne morem. Ne
morem skozi. Našla sem jo. Glava se mi napolni z glasovi. Je z njo vse v redu? Kje ste?
Zakaj je ne morem povezati? Mar je mrtva? Toliko glasov naenkrat lahko povzroči
glavobol. Ne, zaklenjena je v nekakšno izolirano sobo. Ne morem noter. Kako naj jo
spravim ven? Varnostniki bodo kmalu odkrili, da bombe ni. Kaj bom storila potem? Z
rokami tolčem po beli površini. Nekako jo moram spraviti ven.
Art, vračajo se. Moraš jo spraviti ven. Kako naj jo spravim iz stavbe, če je ne morem
spraviti niti iz te preklete škatle?! Nekaj škripa. Vrata se počasi odpirajo. Ležaji počijo in
vrata padejo na tla. Kako? Kdo? Deklica stopi ven. Če smo bolj natančni, okostnjak stopi
ven. Kaj so ji storili? Oči so motne, kot, da ne ve točno kaj se dogaja. Tako izgleda smrt,
prepričana sem.
''Mei Mei?'' Okostnjak se obrne proti meni.
Art, nekaj je narobe. Nekdo je s teboj v sobi. Mei Mei je. Jo lahko povežeš? Art, to ni
Mei Mei. Oprali so ji možgane. Ne …
Zveza je bila prekinjena. Ubili so jo. Ubili so Sereno. Počasi se oddaljujem od
okostnjaka, še malo pa bom prišla do vrat stopnišča. Ne morem kar skočiti v spodnje
nadstropje, čeprav bi raje padla v sobo, polno varnostnikov, kot pa da bi ostala v sobi z
njo. Kaj so ji storili? Skoraj sem že pri vratih.
''Kam pa kam, Rdeča kapica? Ne boš pozdravila svojo predrago prijateljico?
Prijateljico, ki si jo s takšnim veseljem pustila za sabo?''
To ni Mei Mei. Počasi se mi približuje. Ne morem se premakniti.
35
35
''Predstavljal si kako sem se počutila. Ne skrbi nisem jezna. Vsakdo bi to storil
kajne?''
Toda nisem je zapustila. Nisem je pustila same. Šla sem za njo, ampak sem bila
prepozna. Ne bi smela zapustiti oporišča. Imeli smo eno samo pravilo in ona ga ni
upoštevala.
''Bila sem boljša od tebe in zato si me pustila samo. Bila sem tvoja edina
konkurenca. Sovražila si me in edini način, da si si zagotovila svoje mesto, je bilo moja
odstranitev.''
Stvari so se začele dvigovati. Telekineza. Vsi pripomočki so lebdeli v zraku, vse
kar je imelo ostri konec, je bilo uperjeno vame.
''Kaj boš rekla zdaj? Ti je zmanjkalo laži? Kaj boš rekla zdaj? Boš lagala, si boš
izmislila neko zgodbo? Kaj boš rekla, Artemida, povej kaj, reši se z besedami, no, da
vidimo mojstrico pri delu. Reci nekaj, kar me bo ustavilo, kar me bo prepričalo, da ne
pošljem vsega tega orodja skozi tvoje majhno nepomembno šibko telo.''
Konica noža se je dotikala mojega čela. To je torej moj konec. Ubila me bo oseba,
za katero bi dala vse. Oseba, ki mi pomeni vse. Oseba, ki jo … ''Rada te imam.''
Nož pade pred moje noge. Za trenutek mislim, da sem rešena, potem pa me
okostnjakova roka stisne za vrat.
''Lažeš. Sovražiš me. Od prvega dne si me sovražila.''
Njeni koščeni prsti so stiskali moj vrat. Pred očmi se mi je temnilo, poskusila sem
jo odriniti, a bila je premočna. Kaj so ji storili? Postala je pošast, pozabila je na nas, na
njeno družino.
''Našla sem te v komori. Na tebi so delali poskuse. Vsi so mislili, da si prešibka, vsi
so mi rekli, da ne boš preživela, ampak si. Preživela si. Borila si se. Ampak tole, dejstvo,
da so te dobili. Za to si kriva sama.''
Stisk se okrepi. Ubila me bo. V očeh ji vidim, to ni Mei Mei. To ni dekle, ki sem jo
rešila iz komore. To ni dekle, ki je začenjalo pretepe, čeprav je vedelo, da nima možnosti
za zmago. To ni dekle, ki sem jo z muko učila brati in pisati.
''Ne bom se borila s tabo in ne bom prenehala verjeti, da je v tebi še vedno moja
Mei Mei.''
Nič več nisem videla. Zmanjkovalo me je. Izgubila sem zavest. Zbudila sem se v
oporišču. Zbudila sem se. Živa sem bila. Na roki začutim dlan. Mei Mei?
''Mislili smo, da smo te izgubili.'' Jimbo, moj nesojeni ljubimec, sedi zraven mene.
Utrujen je in po vonju sodeč že nekaj časa ni videl tuša. Poskusila sem se premakniti. To
ni dobra ideja. Začutila sem bolečino v nogi.
''Zlomljena je. Po resnici povedano si cela zlamana.''
Slišala sem smeh. Lastni smeh. ''Živa sem. Živi smo. Rešila nas je?''
Jimbo zavzdihne. ''Samo ti si živa, Art. Žal mi je.''
V oči mi stopijo solze. Zakaj me ni ubila? Zakaj me je pustila pri življenju? Morda
je želela, da trpim.
''Mei Mei?'' Pobila jih je. Vem, da jih je.
''Porušila je celotno zgradbo, medtem ko sta bili notri. Poskušali so te rešiti, toda
je bila premočna. Sam Bog ve kako si preživela…''
''Oba veva, kako, Jim.'' Ubila je vse tiste ljudi, moje prijatelje, svoje prijatelje.
Postala je pošast. Spremenili so jo v pošast. Vsa ta leta, ki smo jih porabili, da bi jo
spremenili. Potrebovali so le nekaj dni. Nekaj dni trpljenja in agonije in je postala
najslabša različica same sebe.
36
36
''Ubiti bi jo morala. Takoj ko sem jo videla. Lahko bi jo, pa je nisem. Nisem želela
verjeti.''
Stisnil je mojo dlan. ''Kot je rekel Kapitan Amerika: I am with you 'till the last
line.''
Nasmehnem se:'' 'Till the end of the line.''
''Ja … Samo počivaj okej?''
Ostala sem sama. Sama s svojimi demoni. To ni več Mei Mei. To ni več moja Mei
Mei. Solzam sem pustila prosto pot. Zadnji trenutki šibkosti, preden njen spomin zaprem
v najtemnejši kotiček svoje duše. Preden postane moja nova tarča.
Plemenita pustolovka
37
37
2015
16
Uresničena želja,
ki si jo je nemogoče želeti
Nekoč dolgo nazaj in neznano kje je živel moški, ki je bil sam. Rodil se je kot edinec in
odraščal samostojno. Oženil se ni nikoli. A ne glede na vse je ljubil Svet. Ljubil je favno in
floro, ljubil je kamenje in ljubil je sonce pa vodo in zrak, vsak dih je ljubil in najbolj od
vsega je ljubil življenje.
Nekega dne pa je vzljubil še nekaj, še eno življenje, ki je sijalo v njemu neznani
ženski, ki se je odpravljala s soncem obsijana ob reki, hiteč proti cerkvi. Kot laboda jo je
nosilo, s kožo bledo, v črni obleki, ki ji je čarobno valovila okoli belih gležnjev, s črnim
trakom v laseh, zlatih kot žitno polje v sončnem zatonu. Njena lica so od daleč dajala vtis,
da na njih rastejo majhni svetlikajoči se biseri, njen prstanec pa je objemal eleganten
obroček iz zlata, ki je oznanjal njeno zavezanost.
Ženska je v moškem prebudila občudovanje, kakršnega ni še nikoli gojil do
nikogar. Še dolgo zatem, ko je ženska izginila v cerkvi, je gledal v smeri, po kateri je pred
tem hitela. Predramil ga je glasen zvon na cerkvi, ko pa je ta odpel svojo osmo uro, je po
isti poti pristokala še stara ženica, ki je žalostno govorila: »Nesrečna žena! Ona ljubi ga
nadvse, a on ljubezni svoje vrača ji več ne! Kako kruto se je usoda njena poigrala z ubogo
ženo že v tako rosnih letih!«
Moški je vedel, da stara žena govori o mladi ženski, ki je pred njo prihitela v
cerkev. Pogledal je še enkrat okoli, se dokončno predramil iz svoje zamišljenosti in
odkorakal naprej. Hodil je. Ptiči so že prenehali prepevati, rože so zapirale svoje cvetove.
Kamenje se ni več bleščalo v topli svetlobi in sonce se je skrilo. Voda je sedaj odbijala
mrakoben sijaj, zrak pa je postajal neprijetno hladen. Zakašljal je.
Zaprl je oči in si v misli poskušal priklicati topel Svet, ki ga je tako ljubil. Misli so
se mu zbistrile in videl je … njo. Vsa obsijana s soncem je spet tekla po poti pred njim …
Vedel je, da jo mora še enkrat videti.
Obrnil se je in odšel sedaj že po popolnoma temni poti nazaj proti cerkvi. Vrata so
se pred njim škripaje odprla. Vstopil je. Sveče ob stranskih oltarjih so še gorele, mesec je
sijal skozi okno nad krstilnikom, klopi so bile prazne. Ženske ni bilo.
Obupan sede, pogleda proti oltarju in zavzdihne: »Nikoli v življenju nisem ljubil
ničesar bolj, kot življenje samo. Sedaj pa, ko pomislim nanj, je prazno. Ne vidim lepote,
vidim temo, ki bi jo razsvetlila le še goreča iskrica ljubezni, ki je ne bom nikoli deležen.«
In takrat je videl mesec, ki je s svojo mesečino obsijal gladino krstne vode v
krstilniku. Pogledal je samega sebe v odsevu in ta ga je ogovoril: »Zakaj obup izseva iz
tvojega obraza, ko pa zdrav si, in še mlad povrh vsega?«
»Videl ravno sem življenje, za kogar vedel nisem, da obstaja. Želim si s svojim ga
združiti, pa mi Bog tega ne dopušča,« je odgovoril nesrečno nazaj v odsev.
»Pa si tega res želim,« ga je vprašal glas, ki je prihajal iz njega samega.
»Več ne vem … Moje misli so odplavale, v mojem srcu utripa praznina, vsa bela od
spomina nanjo. Videl sem jo enkrat, bežno, in takrat se mi je njena podoba vrasla v dušo,
da pozabim je nikdar. Pa vendar, vedno znova, ob njej se sveti, znak zavezanosti njene,
38
38
zlate barve prstan, ki mi po Bogu preprečuje biti nje mož, saj tega že ima. Ne, raje sem
sam nesrečen, kot sem bil do zdaj, ko sem mislil, da sem srečen, kot da ubijem srečo
njeno in svojo, v življenju večnem. A kljub temu si ne morem kaj, da bi si ne želel biti na
mestu njenega moža in mož njen bil tako bi jaz. Ko bi bil Bog ustregel mi in zdaj obrnil
duši najini, da jaz bi vračal ji ljubezen, ki mož, kateremu je zvesta in ga ljubi, oni več ne
daje. Bil tako bi srečen jaz, srečen bil bi on in srečna nadvse bila bi ona. Ko bil bi Svet
tako pravičen!«
Ulegel se je na klop in zaspal, obsijan z mesečino, ki mu jo je namenjal mesec, a
zbudil se ni nikoli. Zbudil se je nov človek, enak po srcu in drugačen po duši. Odšel je v
svet in živel polno življenje, na skrivaj pa občudoval lepote stvarnosti.
Ženska je naslednje jutro spet s soncem obsijana stopila v cerkev, nato pa se je s
solzami na licih podala na pokopališče, kjer je svojemu možu v spomin na gomilo na
grobu položila nov svež cvet orhideje.
Ljubiti ga ni končala nikdar.
Holesterol
39
39
2015
17
Pošast
Vsakemu kdaj spodleti. Vsakdo se kdaj počuti osamljenega, zapuščenega, napačnega.
Vem, videla sem že takšne ljudi. Pravkar strmim v njih. Živijo v svojem majhnem svetu,
tekajo sem ter tja in skrivajo svoja srca. Dan za dnem.
Zebe me. Veter se mi zaganja v telo, kot da ne želi, da skočim. Oblaki so temni,
nevihta se pripravlja. Počasi, a brez ustavljanja drvi proti mestu pod menoj. Ljudje so
glasni a hkrati tako tihi.
»Koliko med njimi si želi prave ljubezni, a ne upa narediti prvega koraka? Koliko
med njimi strmi v svojo simpatijo, a ko se te obrnejo proti njim, odvrnejo pogled? Koliko
sanjačev je tam dol?«
Postaja temneje, oblaki so že blizu. Že slišim pesem nevihte, vidim njene luči. Tako rada
imam ta zvok. Pogrešala ga bom. Dežne kaplje, ki tapkajo po mojem oknu, medtem ko
pijem kakav in berem napet roman o pogumnem dekletu, ki je našla svojo usodo.
Skakanje po ogromnih lužah pred hišo in plesanje s starim mavričnim dežnikom.
Ah, kako bom pogrešala ta svet. Pogrešala bom starčka, ki me vsako jutro na poti
v šolo pozdravi. Luči se že prižigajo, sonce že ugaša. Ljudje me ne vidijo, kakor jaz vidim
njih. Tako majhne, skoraj nevidne, a znotraj tako velike. V vsakem se skriva toliko
dobrega.
Lasje mi plešejo okoli obraza. Moji dolgi,rjavi lasje, ki jih ima moja babica tako
rada. Spomnim se juter, ko sem sedela na stolu, obsojena na njene roke. Pletla mi je kite,
mreže, mi spenjala fige, me vsako jutro poljubila na lice in mi povedala, da sem lepa.
Takrat sem bila lepa.
Postaja vse hladneje. Mraz se mi zažira v kosti in veter se še vedno trudi, da bi se obrnila,
ampak se ne morem. Ne zdaj. Avtomobili spodaj brnijo po cesti, jezni vozniki trobijo, po
njihovem mnenju nesposobnim voznikom. Solza mi spolzi po licu. Kolikokrat sem se na
skrivaj nasmehnila očetovem bentenju pred semaforjem? Kolikokrat sem za las ušla
smrti, ker nek tovornjakar ni upošteval prehoda za pešce? Koliko cest sem prekolesarila,
polna energije in sreče, ker se lahko gibam? Toliko lepot, toliko veselja sem doživela v
tem svetu. Spomnim se vonja bo borovcih, ko sem kampirala na morju. Spomnim se
vonja po vetru, ki me je spremljal na vsako goro. Ah, ta lep svet. In kaj ga uničuje? Ljudje,
ki njegovih lepot ne vidijo, ljudje, ki postavljajo meje in si izmišljujejo pravila, da bi
povsod vladal nek namišljen red. Vsakemu dodelijo vlogo, ki naj bi jo vestno opravljal,
toda jaz je ne morem. Ne morem biti več lepa, ne morem se smejati krivicam, ne morem
stati za besedo, v katero ne verjamem.
Blizu roba sem, preblizu, da bi se obrnila. Moji prsti so že prezebli, nog skoraj ne
čutim več. Tako močna sem bila, predolgo sem se borila, predaleč sem prišla, da bi zdaj
40
40
vse vrgla stran. Ta svet ljubim z vsem srcem. Ljubim vsakega čudaka, lepotca, otroka,
odraslega, norca, ljubimca, lažnivca, prijatelja, sovražnika, strahopetca in bojevnika.
Ljubim vsako goro, vsako jutro, ki me zbudi s svetlobo, vsak ples, ki ga odplešem, ampak
ne morem ostati. Za mene na tem svetu ni prostora. Ne več. Bila sem vaša prijateljica,
vaša skala, vaša predstavnica, voditeljica, priležnica. Trudila sem se in odpustila sem si.
Odpustila sem si za napake, ki sem jih storila. Odpustila sem si, da nisem dovolj lepa,
dovolj pametna, dovolj popularna. Odpustila sem si, da ne morem biti to, kar naj bi bila.
Svet pod mano pa mi ni in mi nikoli ne bo. Svet pod mano nori in je poln skrbi, ampak
vem, da se v njem skriva tudi ljubezen.
Ljubezen. Tako zelo se bojim te besede. Toliko ljudi danes trdi, da te ljubi, a te
vedno znova poškodujejo, vedno znova te ti isti ljudje zlomijo na koščke. Najdi tisto, kar
ljubiš, in pusti, da te ubije. Toda če to res velja, zakaj samo jaz umiram? Zakaj umiramo le
tisti, ki se trudimo, da bi lahko ljubili lastne napake in napake sveta?
Rada vas imam in ne mislite, da to počnem zase. To počnem za vas, to počnem,
ker vem, da z mano ne boste nikoli mogli normalno živeti. Ni me strah, vem, da sem
storila prav, in vem, da me čaka nekaj lepega, nekaj dobrega, kot so dobri moji ljudje.
Prosim, odpustite mi, da nisem postala pošast, ki ste jo želeli, oprostite, ker se
upiram demonu, ki živi v meni, ampak mislim, da se strinjamo, da ima svet že dovolj
pošasti. Mislim, da imamo ljudje, ki smo slabi, izbiro, da to zavrnemo, da ne ubogamo, da
se upremo. A svet še ni pripravljen na kaj takšnega, jaz pa se nisem pripravljena vrniti,
nisem pripravljena spet postati ta stvor. Nikoli več. Ne zdaj, ko vem, da imam izbiro.
Vem, da ne bodo razumeli. Vem, da bo iz mojega dejanja nastala le še ena zgodba v črni
kroniki. Dež pada in se meša s solzami. Nasmeh nasprotuje žalosti. Ljubezen potolče
pošast. Pogrešala te bom, ti moj nori čudoviti svet.
Še zadnjič se ozrem po ljudeh, ki so tako očarljivo naivni, še zadnjič pomislim na
ljudi, ki jih ljubim, še zadnjič vdihnem zrak vašega sveta in skočim.
Elizabeta II.
41
41