Giovanni Boccaccio
Novela o sokolu, 1. odlomek
(Prevod: Niko Košir)
"Friderik, ko se boš spomnil na svoje minulo življenje in na mojo poštenost,
ki si jo nemara imel za trdosrčnost in okrutnost, se boš, o tem sem dodobra
prepričana, začudil moji predrznosti, ko boš slišal, kaj je poglavitni vzrok, da
sem prišla sem. Toda ko bi zdaj ali kdajkoli imel otroke, po katerih bi lahko
spoznal, kako silno ljubezen čutimo do njih, bi mi, bi rekla, vsaj deloma
odpustil. Ampak čeprav jih nimaš, se sama, ki imam enega, ne morem izogniti
naravni nuji, ki jo poznajo tudi druge matere. Ker njena moč veže tudi mene,
te moram zoper mojo voljo in zoper sleherno spodobnost in primernost
prositi za dar, za katerega vem, da ti je nadvse pri srcu, in to upravičeno, kajti
s teboj čez mero skoporita usoda ti ni pustila nobenega drugega razvedrila in
nobene tolažbe. Ta dar je tvoj sokol, o katerem moj fantič sanja noč in dan;
spričo tega se bojim, da se mu bo bolezen obrnila precej na slabše, če mu ga
ne prinesem, in kaj lahko se primeri kaj takega, da bom obenj. Zategadelj te
prosim, bodi tako dober in mi ga podari, a ne iz ljubezni, ki jo čutiš do mene,
saj mi zavoljo nje nisi ničesar dolžan, marveč iz svoje velikodušnosti, saj si se
vselej kazal bolj viteško vljuden kot kdor koli drug. Spričo tega daru bom lahko
rekla, da sem sina ohranila pri življenju, in ti s tem tudi za zmeraj zavezala
njega in sebe."