Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
4. koncert
oranžni abonma
2015/16
slovenska
filharmonija
napoved
december 2015/februar 2016
4. koncert
oranžni
abonma 2015/16
Modri 4 in izven
10. in 11. december 2015 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
dirigent George Pehlivanian
flavta Eva-Nina Kozmus
spored Barber | Rozman | Copland
Vokalni 4 in izven
20. december 2015 ob 19.30
Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija
Zbor in Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Borut Smrekar
sopran Anamarija Lazarevič
sopran Monika Fele
alt Urška Bernik
tenor Martin Logar
bariton Matevž Kink
orgle Tomaž Sevšek Šramel
spored Saint-Saëns | Močnik
26. in 27. november 2015 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
Uroš Lajovic, dirigent
Oranžni 5 in izven
11. in 12. februar 2015 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester in Zbor Slovenske filharmonije
dirigent Philipp von Steinaecker
spored Schumann
Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Janez Podlesek, koncertni mojster
Planeti imajo prav – uvertura
Ludwig van Beethoven
Koncert za klavir in orkester št. 4
v G-duru, op. 58
Allegro moderato | Andante con moto | Rondo: Vivace
Witold Lutosławski
Koncert za orkester
Intrada: Allegro maestoso | Capriccio notturno
e arioso: Vivace | Passacaglia, toccata e corale:
Andante con moto
Uroš Lajovic
dirigent
spored
Jurij Mihevec
Naš priznani dirigent Uroš Lajovic je bil po končanem
študiju kompozicije pri Matiji Bravničarju in dirigiranja
pri dirigentih, kot so Danilo Švara, Bruno Maderna
in Hansu Swarowskem, v letih 1972–1978 asistent
dirigent v Slovenski filharmoniji, potem pa vse do leta
1991 stalni dirigent orkestra. V tem času je bil tudi
vodja Komornega orkestra RTV Ljubljana (1974–1977),
nekoliko pozneje pa šef dirigent Simfoničnega orkestra
Hrvaške radiotelevizije (1979–1981). Leta 1988 je
ustanovil Komorni ansambel Slovenicum in ga vodil
do leta 2001.
V letih 2001–2006 je bil šef dirigent Beograjske
filharmonije, v sezoni 2010/11 je bil programski
svetovalec Zagrebške filharmonije. Leta 2011 je bil
umetniški vodja projekta Mahler v Ljubljani. Kot dirigent
je gostoval v državah nekdanje Jugoslavije ter v Avstriji,
Nemčiji, Švici, Italiji, Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski,
Estoniji, Latviji, Litvi, Rusiji, Belorusiji in Ukrajini, Španiji,
Turčiji, Združenih državah Amerike, zadnjih nekaj let
pa je tudi reden gost odrov Daljnega vzhoda (Južna
Koreja, Tajvan, Kitajska, Singapur, Hongkong idr.).
Doslej je vodil več kot 90 orkestrov, dirigiral prek 1500
skladb ter spremljal približno 890 različnih solistov.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: dve študentski
Prešernovi nagradi, ob koncu študija odhodno nagrado
dunajske Visoke šole za glasbo in uprizarjajočo
umetnost, nagrado Zlata ptica, 2. nagrado na
dirigentskem tekmovanju Guida Cantellija v Milanu
ter nagrado Prešernovega sklada. V letih 1989–2012
je poučeval dirigiranje na Visoki šoli za glasbo in
uprizarjajočo umetnost na Dunaju (od leta 1991 je bil
redni profesor, lani pa je postal profesor emeritus), v
letih 2010–2014 je bil tudi redni profesor na Glasbeni
akademiji v Zagrebu.
Dubravka Tomšič
Srebotnjak
klavir
Maestro Lajovic je za svoj izjemni dirigentski opus
in glasbeno delovanje novembra 2013 prejel najvišje
avstrijsko državno priznanje, častni križ za znanost in
umetnost, ki ga podeljuje avstrijsko Zvezno ministrstvo
za šolstvo, umetnost in kulturo, leta 2005 pa najvišje
srbsko priznanje Beli angel za svoje delo v Beograjski
filharmoniji. S sezono 2015/16 je prevzel mesto šefa
dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije.
Dubravka Tomšič Srebotnjak je v svoji izjemni,
sedem desetletij trajajoči karieri na približno 5000
nastopih navduševala občinstvo v največjih dvoranah
in glasbenih središčih vseh celin. Kot solistka je
nastopila z najznamenitejšimi orkestri, kot so Dunajski
simfoniki, londonski Kraljevi filharmonični orkester,
Češka filharmonija, Orkester Gewandhaus iz Leipziga,
Državna kapela iz Dresdna, Orkester romanske Švice,
Orkester Tonhalle iz Züricha, Orkester Mozarteum
iz Salzburga, Münchenski filharmoniki, Moskovski
državni orkester, Kraljevi orkester Concertgebouw
iz Amsterdama, Orkester Newyorške filharmonije,
Filharmonični orkester Ciudad de Mexico, simfonični
orkestri iz Sydneyja, Melbourna, Adelajde, Honoluluja,
Bostona, Chicaga, San Francisca, Detroita idr. Slišali
so jo na recitalih v uglednih koncertnih dvoranah
v Londonu, Amsterdamu, Münchnu, Berlinu, Moskvi,
Sankt Peterburgu, Pragi, Budimpešti, Madridu,
Rimu, Milanu, Dublinu, Tokiu, New Yorku, Los
Angelesu, Bostonu, Washingtonu, Clevelandu,
Sydneyju, Melbournu, Hobartu in Taškentu. Nastopila
je na pomembnih glasbenih festivalih na Dunaju,
v Dubrovniku, Dresdnu, Parizu, Pragi, Tanglewoodu,
na Festivalu Ravinia, Festivalu Mostly Mozart v New
Yorku, v Toulousu, Montrealu, Joliette (Kanada),
Aspenu in drugod.
Klavir se je začela kot čudežni otrok učiti že pri štirih
– najprej zasebno, potem pa še na ljubljanski Srednji
glasbeni šoli in Akademiji za glasbo pri Zori Zarnik.
Po nasvetu slavnega pianista Claudia Arraua je z
dvanajstimi leti odšla študirat na slovito šolo Juilliard v
New York in leta 1957 diplomirala pri Katherine Bacon.
Vmes se je izpopolnjevala pri Aleksandru Uninskem
in bila leta 1955 izbrana za največji glasbeni talent
v ZDA, dve leti pozneje pa se je predstavila na recitalu
Sodelovala je z velikimi dirigenti, kot so Bernard
Haitink, Seidži Ozava, Wolfgang Sawallisch, Rudolf
Kempe, Neeme Jäarvi, Hans Graf, Herbert Blomstedt,
sir John Pritchard, Edo de Waart, Carlos Miguel Prieto.
Od leta 1967 poučuje na Akademiji za glasbo v
Ljubljani (od leta 1975 kot redna profesorica, leta 2013
pa ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni
profesor). Kot mlada pianistka je zmagala na mnogih
mednarodnih tekmovanjih, sedaj pa je članica
mednarodnih žirij na največjih klavirskih tekmovanjih,
kot so Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven na
Dunaju, Santander, Bach v Leipzigu, AXA v Dublinu,
Schumann v Zwickauu in Busoni v Bolzanu. Občasno
vodi mojstrske tečaje v Evropi in ZDA.
Za svoje umetniško in pedagoško delo je prejela več
nagrad in priznanj, tudi nagrado Prešernovega sklada
(1962), Župančičevo nagrado (1970), Prešernovo
nagrado (1975), nagrado AVNOJ-a (1976), zlato plaketo
Univerze v Ljubljani za pedagoško in umetniško
ustvarjalno delo (1989) in druge. Je častna članica
Slovenske filharmonije (1995) in častna meščanka
Ljubljane (2005). Avgusta 2005 je prejela nagrado
Orlando za svoj recital na Dubrovniškem festivalu,
ki je bil označen kot največji umetniški dosežek na
glasbenem področju tistega leta.
Snemala je za velike radijske in televizijske postaje po
svetu, tudi za BBC, ter od leta 1987 posnela več kot
devetdeset zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch
International, Pentagon Classics in IPO. Leta 2003 je
prejela Grand Prix du Disque združenja Ferenca Lizsta
iz Budimpešte za zgoščenko leta z deli Lizsta.
V sezoni 2015 je aprila nastopila na samostojnih
recitalih v ZDA, konec maja pa v razprodanih dvoranah
Tokia in Nagoje. Julija je z Beethovnovim Koncertom
št. 5 kot solistka nastopila s Čikaškimi simfoniki na
Festivalu Ravinia pred desettisočglavo množico.
Na letošnjih Dubrovniških poletnih igrah je proslavila
70-letnico prvega samostojnega koncerta in ob tej
priložnosti prejela tudi zahvalno plaketo tega velikega
festivala.
k sporedu
v znameniti Carnegiejevi dvorani, kar je v svoji biografiji
z navdušenjem opisal tudi njen slavni učitelj Arthur
Rubinstein, s katerim je delala dve leti po diplomi.
Sin ljubljanskega gostilničarja in trgovca z žitom
Jurij Mihevec (1805–1882) je zgodaj pokazal svojo
glasbeno nadarjenost. Prvi pouk je dobil pri Francu
Sokolu, ki je med letoma 1816 in 1821 deloval kot
učitelj Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki
(zanimivo, da je na omenjeno delovno mesto kandidiral
tudi tedaj še povsem neznani devetnajstletni Franz
Schubert, vendar med šestnajstimi kandidati ni bil
izbran). Iz tega obdobja izvirajo tudi Mihevčeve prve
klavirske skladbe. Po končani gimnaziji je odšel
na Dunaj študirat pravo, vendar je študij proti volji
staršev kmalu obesil na klin. Bolj vztrajen je bil na
skladateljskem področju, kjer se je poskušal uveljaviti
predvsem s svojimi krajšimi glasbenimi vložki k
zabavnim igram, obenem pa je deloval tudi kot
poustvarjalec. Vendar mu je bolezen že v mladosti
skrivenčila roko, zatorej na pianističnem področju ni
mogel izdatneje prispevati. Kljub temu je hibo spretno
izkoristil in si pri igranju klavirja atraktivno pomagal
celo s komolcem. Leta 1836 je tako v rodni Ljubljani
priredil koncert svojih del. Poročilo s tega koncerta
navaja uspeh: »Posebno je vzbudila splošno senzacijo
njegova igra s komolcem, s katerim je v basu spremljal
igranje obeh rok, skakal in celo kromatične teke izvajal
z občudovanja vredno čistostjo.« Še bolj uspešno je
bilo Mihevčevo delovanje v francoski prestolnici, kamor
se je z Dunaja preselil leta 1846.
Napisal je več spevoiger, daleč najuspešnejša pa je
bila njegova leta 1835 napisana opera Planeti imajo
prav (Recht behalten die Planeten), katere uverturi
bomo prisluhnili na nocojšnjem koncertu. Poleg tega
je komponiral različne kantate in napisal več drugih
glasbeno-scenskih del (med njimi operi Vilinsko
dete in Maska). Skupaj je dokončal tudi več kot
300 priložnostnih klavirskih skladb (etud, polonez,
mazurk, valčkov, romanc, polk, fantazij, barkarol,
nokturnov itd.) in za klavir priredil še okoli 200 skladb
drugih skladateljev. Med njimi prevladujejo baletne
in operne priredbe, ki so izhajale pri tedaj najbolj
znanih založnikih (denimo Diabelliju, sicer izdajatelju
Beethovnove glasbe). Vsekakor je njegova lahkotna,
romantično obarvana salonska glasba v svojem času
odlično služila svojemu namenu in zapolnjevala vrzel
med visoko in poljudno kulturo. Poleg ustvarjalnega
je deloval tudi na pedagoškem področju. Ena izmed
njegovih prvih učenk, grofica de Vaucouleurs, ga ni
pozabila, tudi ko je po francosko-pruski vojni leta 1871
zašel v bedo. Bolnega in ostarelega ga je vzela k sebi
na svoje posestvo v Mennecyju v bližini Pariza, kjer je
umrl leta 1882.
Uvertura Mihevčeve opere Planeti imajo prav je
bila premierno izvedena leta 1836 v Ljubljani. Četudi
skladatelja uvrščamo v obdobje romantike, je v domala
vseh njegovih delih mogoče ugotoviti zanj značilen
soobstoj klasicističnih in romantičnih prvin. Tako se
v uverturi na prepričljiv način spajata klasicistična
lahkotnost in formalna preglednost s kromatiko
in hipnimi modulacijami prihajajoče romantike.
Počasnemu uvodnemu delu (andante) z lirično temo
v violončelih sledi razgibani allegro. V njem najprej
zazveni uvodni motiv v rogovih, ki je nekakšen odsev
tedaj prevladujočega pastoralnega razpoloženja
romantične operne umetnosti. Sledi tema v prvih
violinah, ki se v nadaljevanju razvija z mozartovsko
igrivostjo, instrumentalno podstat pa predstavljajo
predvsem godala. V osrednjem delu uverture nastopita
dve karakteristični temi, prva v oboi, druga pa ob
predhodnem signalnem motivu trobente v flavti. Sledi
kvaziponovitev prvega dela, v kateri ponovno zaslišimo
uvodni motiv v rogovih in nato še temo v violinah, ki
ji sledita reminiscenci tematskega materiala oboe in
flavte, skladba pa se nato nadvse učinkovito sklene
z energično kodo.
Leta 1806 napisani Koncert za klavir in orkester
št. 4 v G-duru Ludwiga van Beethovna (1770−1827)
je nastal v enem najbolj turbulentnih obdobij
skladateljeve ustvarjalnosti, skupaj s Tretjo in Četrto simfonijo, Violinskim koncertom, klavirsko
sonato Apassionata in godalnimi kvarteti Razumovskega. Posvetil ga je svojemu učencu,
prijatelju in mecenu, nadvojvodi Rudolfu. Skladatelj,
ki tedaj zaradi težav s sluhom ni več javno nastopal,
ni mogel najti pravega izvajalca zanj; vsem pianistom
se je namreč zdel pretežak. Leta 1807 ga je zato
sam odigral na glasbeni soaréji pri svojem zvestem
podporniku, knezu Lobkowitzu. Uspeh pa ga je po
vsej verjetnosti opogumil, da je tvegal in še enkrat
javno nastopil.
22. decembra 1808 so tako dunajski ljubitelji glasbe
v gledališču Theater an der Wien poslušali enega
najpomembnejših koncertnih večerov v glasbeni
zgodovini. Koncert je organiziral Ludwig van
Beethoven in na njem zadnjič nastopil kot pianist.
Beethoven je sicer kot pianist nastopal po
aristokratskih salonih in v znamenitih pianističnih
dvobojih večinoma ponižal svoje tekmece, še
posebej pa je navduševal s svojimi improvizacijskimi
spretnostmi, zaradi katerih so bili mnogi prepričani, da
v umetniku tiči sam Satan. Na omenjenem koncertu
je poslušalcem prvič predstavil več kot tri ure nove
glasbe. Poleg Četrtega klavirskega koncerta še Petega
in Pastoralno simfonijo, Fantazijo za klavir, zbor in
orkester, dva stavka iz Maše v C-duru in Koncertno
arijo »Ah! pérfido«. Vendar se koncert ni posrečil.
Orkester je bil slabo pripravljen – pred maratonskim
koncertom so imeli namreč le eno vajo saj skladatelj ni
imel dovolj denarja, da bi plačal glasbenikom dodatne
vaje – glasbeniki so zmrzovali v ledeni dvorani, za
nameček pa je imela tremo še solistka. Končni vtis je
bil torej klavrn.
Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru
je Beethoven v obupu vključil v program tik pred
zdajci, saj poprej ni našel druge priložnosti, da bi ga
predstavil širši javnosti. Gre za veliko bolj intimno delo
od prejšnjega in naslednjega (Imperator) koncerta.
Morda je bila prav poetična zatopljenost tega koncerta
kriva, da je skladba dolgo ostala neopažena. Uvodni
stavek je lirično zasnovan in ga začenja sam klavir,
kar je bilo tedaj precej presenetljivo. V nadaljnjem
prehajajo misli iz klavirja v orkester in nazaj; so
nevsiljive in morda tudi manj ostro profilirane, kot je
sicer značilno za Beethovna. Dramatično osredje
skladbe najdemo v drugem stavku, ki je pretresljiv
pogovor med solistom in orkestrom. Skladatelj naj
bi si ob komponiranju predstavljal prosečega Orfeja,
ki skuša s pesmijo premagati usodo in mu temne
sile Hada odgovarjajo: »Ne!« Ta dvogovor je podan
stopnjujoče se dramatično. Po kratkem, koračnici
podobnem uvodu, ki ga odigra orkester, nastopi klavir
s parado razposajenosti in ritmične briljance. Sledi
attacca finale, ki je veder, koračniško zanosen in s tem
značajem do konca izpolnjuje formo rondoja. Kot tak
omogoča koncert tako pianistu kot orkestru prikaz
virtuoznega obvladovanja svojega métiera, ob tem
pa zlasti v prvih dveh stavkih izraža miselno globino
in čustveno prefinjenost, ki ji pri Beethovnu težko
najdemo par.
Eden izmed velikanov 20. stoletja, Witold
Lutosławski (1913−1994), je bil do konca 50. let
minulega stoletja zunaj rodne Poljske tako rekoč
neznan. Leta 1936 je v domovini diplomiral iz klavirja,
nato pa se je želel kot skladatelj izpopolnjevati pri
francoski pedagoginji Nadii Boulanger, vendar mu je
načrt preprečil izbruh vojne, ki je mlademu glasbeniku
bistveno spremenil življenje. Odslej je podnevi
nastopal kot pianist v kavarnah, ponoči pa je v ilegali
(pod psevdonimom Derwid) pisal uporniške pesmi.
Dnevno delo si je pogosto delil v pianističnem duu
s skladateljskim kolegom Andrzejem Panufnikom.
Po vojni pa ga je zaznamoval še en totalitarizem.
Stalinistični režim je namreč njegovo Simfonijo št. 1
uradno razglasil za primer formalistične dekadence,
zato je lahko nekaj let podobno kot Prokofjev pisal
zgolj glasbo za otroke. Šele sredi 50. let, ko se je
začel festival sodobne glasbe Varšavska jesen, so se
mu odprla vrata v sodobni, avantgardni kompozicijski
svet. V zgodnjih šestdesetih letih je Lutosławski
razvil glasbeni stil, ki izkorišča napetosti med strogo
določenimi serialističnimi glasbenimi idejami ter
različnimi stopnjami naključja oziroma aleatorike.
Mednarodno slavo pa je Lutosławskemu leta
1958 prinesla Žalna glasba, napisana v spomin Béle
Bartóka, ki je brez dvoma najbolj vplival na njegovo
zgodnje ustvarjanje.
Bartókov vpliv je mogoče zaslediti tudi v njegovem
Koncertu za orkester, ki ga je skladatelj leta 1954
napisal po naročilu Witolda Rowickega, dirigenta
in umetniškega direktorja Varšavske filharmonije.
Z omenjenim koncertom je Lutosławski nase prvič
opozoril kot skladatelj, obenem pa tudi presegel svoje
zgodnje obdobje poglabljanja v ljudsko motiviko.
Prav v bogato nadgrajeni in kompleksno razširjeni
obdelavi v osnovi preproste ljudske motivike je
ta skladba ne le po imenu sorodna istoimenski
Bartókovi, ki je nastala manj kot desetletje poprej
v ZDA. Koncert Lutosławskega je svojevrsten most
med jedrom poljske narodne identitete v ljudski glasbi
in njenim ohranjanjem v visoko sofisticirani moderni
glasbi.
Dramatičnemu in enakomernemu ritmičnemu
pulziranju uvodne Intrade, z začetnim devetosminskim
ostinato utripom ter dvema značajsko povsem
različnima temama, sledi poskočni Capriccio
notturno. Ta je nekakšna sodobna različica
Mendelssohnovega vilinskega scherza, na drugi
strani pa prav ta stavek z ekspresivnim ariosom
v drugem delu nakazuje skladateljevo razvojno pot
v avantgardno glasbeno prihodnost. Zadnji stavek je
najobširnejši. V njem sprva v kontrabasih zaslišimo
temo passacaglie, ki se nato v variirani obliki pojavlja
skozi celotni prvi del finalnega stavka. Le-ta skupaj
z njenimi izpeljavami nato zazveni tudi v toccati, ki ji
sledi še impozantni koralni zaključek. Kot zanimivost
naj navedemo še, da bo datum četrtkovega koncerta
enak datumu krstne izvedbe te skladbe leta 1954.
Jernej Weiss
20. december 2015 ob 19.30
Ponovitev koncerta: 6. januar 2016 ob 19.30
Slovenska filharmonija
Dvorana Marjana Kozine
Zbor in Orkester
Slovenske filharmonije
Borut Smrekar, dirigent
Anamarija Lazarevič, sopran
Monika Fele, sopran
Urška Bernik, alt
Martin Logar, tenor
Matevž Kink, bariton
Tomaž Sevšek Šramel, orgle
Spored
C. Saint-Saëns: Božični oratorij, op. 12
D. Močnik: Božični oratorij - novo delo
Nakup vstopnic
pri blagajni Slovenske filharmonije
Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana
med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure
ter uro pred prireditvijo
T +386 1 24 10 800, E [email protected]
Spletna prodaja
filharmonija.kupikarto.si
novo v Slovenski
filharmoniji
CIKEL
Pogled nazaj − pogled naprej
Skladatelji in njihovi vzorniki – Lojze Lebič
4. december 2015 ob 19.30
Dvorana Marjana Kozine
Slovenska filharmonija
Orkester Slovenske filharmonije
Živa Ploj Peršuh, dirigentka
Jože Vidic, bariton
B. Bartók: Plesna suita
L. Lebič: Miti in apokrifi
I. Stravinski: Igra kart
L. Lebič: Queensland Music
Lojze Lebič je na spored poleg svojih del uvrstil tudi dela
skladateljev, ki so nanj kot ustvarjalca najbolj vplivali.
Koncertu bo sledilo druženje, ki ga bo vodil
muzikolog Gregor Pompe.
Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum
@SFilharmonija
instagram.com/sfilharmonija
Koncertni list Slovenske filharmonije, Oranžni abonma, št. 4
Izdala: Slovenska filharmonija
Zanjo: direktor Damjan Damjanovič
Uredila: Kristina Đonlić
Jezikovni pregled: Tanja Svenšek
Oblikovanje: Futura DDB, d.o.o.
Prelom: Arnoldvuga+
Fotografije: arhiv Slovenske filharmonije, Scott Campbell
Tisk: Birografika Bori, Ljubljana
Naklada: 1800 izvodov
Ljubljana, november 2015
Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 19. novembra 2015.
ISSN 2350 -5117
Slovenska filharmonija
Orkester Slovenske filharmonije
Zbor Slovenske filharmonije
Kongresni trg 10
1000 Ljubljana
T +386 1 2410 800
F +386 1 2410 900
E [email protected]
www.filharmonija.si