George Pehlivanian, dirigent
4. koncert
modri abonma
2015/16
slovenska
filharmonija
napoved
december 2015–februar 2016
4. koncert
modri
abonma 2015/16
Božični koncert
Vokalni 4 in izven
20. december 2015 ob 19.30
ponovitev koncerta: 6. januar 2016 ob 19.30
Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija
Zbor in Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Borut Smrekar
sopran Anamarija Lazarevič
sopran Monika Fele
alt Urška Bernik
tenor Martin Logar
bariton Matevž Kink
orgle Tomaž Sevšek Šramel
spored Saint-Saëns | Močnik
Novoletni koncert
1. januar 2016 ob 18.00
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Alexander Drčar
sopran Margareta Klobučar
spored Bernstein | Čajkovski | Strauss |
Offenbach | Puccini …
Modri 5 in izven
25. in 26. februar 2016
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
dirigent in violinist Julian Rachlin
spored Britten | Mozart | Schnittke
10. in 11. december 2015 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije
George Pehlivanian, dirigent
Eva-Nina Kozmus, flavta
Janez Podlesek, koncertni mojster
Šola za obrekovanje – uvertura
Anže Rozman
Phoenix za flavto in orkester – novo delo
Pepel – Rojstvo | Prvi let – Življenje |
Poslednji let – Smrt | Pepel – Preporod
Aaron Copland
Simfonija št. 3
Molto moderato – s preprostim izrazom | Allegro molto |
Andantino quasi allegretto | Molto deliberato
George Pehlivanian
dirigent
spored
Samuel Barber
Glasbena pot dirigenta Georgea Pehlivaniana,
rojenega v Bejrutu (Libanon), se je začela že v
zgodnjem otroštvu, saj se je pri treh letih začel učiti
klavir ter pri šestih prijel za violino. Študij je nadaljeval
v Long Beachu v Kaliforniji, kamor je družina emigrirala
leta 1975. Po študiju dirigiranja pri Pierru Boulezu,
Lorinu Maazelu in Ferdinandu Leitnerju je bil dve
poletji štipendist Akademije Chigiana v Sieni in šolanje
končal z »diplomo di merito«. Pozornost širše javnosti
je zbudil leta 1991, ko je pri 27 letih kot prvi Američan
prejel prvo nagrado na pomembnem dirigentskem
tekmovanju v Besançonu. Od takrat je dirigiral številnim
priznanim zasedbam, kot so Orkester Londonske
filharmonije, Orkester Izraelske filharmonije, Orkester
Gewandhausa iz Leipziga, Orkester Državne akademije
svete Cecilije iz Rima, Rotterdamska filharmonija,
Filharmonični orkester Francoskega radia, Orkester
filharmonije iz Monte Carla, Orkester Maggio Musicale
Fiorentino, Orkester milanske Scale, filharmoniki
BBC-ja, Bamberški simfoniki, nemški radijski
orkestri iz Saarbrückna, Hannovra in Frankfurta,
Orkester Romanske Švice, Simfonični orkester
Bournemoutha, Španski državni orkester, Orkester
španske RTV, Kraljevi škotski nacionalni orkester,
Češka filharmonija idr. V Severni Ameriki je nastopal z
večino pomembnejših orkestrov v Kanadi ter z orkestri
Baltimorja, Houstona, Cincinnatija, Indianapolisa,
St. Paula, Honoluluja ter s Pacifiškim simfoničnim
orkestrom. Dirigiral je tudi Ruskemu nacionalnemu
orkestru, Moskovski filharmoniji, Orkestru Mariinskega
gledališča, simfoničnima orkestroma iz Sydneyja in
Hongkonga, simfoničnemu orkestru Japonski virtuozi
in Malezijskemu simfoničnemu orkestru.
Leta 1996 je bil najmlajši stalni gostujoči dirigent
haaškega Orkestra Residentie (do 1999) in prvi
gostujoči dirigent Dunajskega komornega orkestra
(1996–2000). Bil je tudi prvi gostujoči dirigent operne
hiše Cagliari na Sardiniji, celo desetletje (2002–2012) je
bil prvi gostujoči dirigent Nemške deželne filharmonije
Porenje-Pfalško. Med letoma 2005 in 2008 je bil prvi
tuji šef dirigent našega orkestra.
Od otroštva je tesno povezan z opero, za kar je
verjetno zaslužna tudi njegova mama, koloraturna
sopranistka. S Carmen je debitiral v Operi v Long
Beachu, ki so ji sledile Traviata v Mariinskem
gledališču, Tosca v Bordeauxu, premiera opere
Riders to the Sea (Jezdeci k morju) Ralpha Vaughana
Williamsa na Nizozemskem, Poulencova opera La
Voix Humaine (Človeški glas) v pariškem La Cité de la
Musique, Evgenij Onjegin v tržaškem gledališču Verdi,
Otello, Gianni Schicchi in Cavalleria Rusticana v
Neaplju (operno gledališče San Carlo), Pikova dama
in Andrea Chénier v Cagliariju, Faustovo pogubljenje
v Neaplju in Parmi ter druge.
Nastopil je tudi na številnih mednarodnih festivalih (Bele
noči v Sankt Peterburgu, Maggio Musicale Fiorentino,
Brucknerjev festival v Linzu, Glasbeni september v
Veroni, Praška jesen, festivali v Ravenni, Ravellu, Milanu,
Aspnu, Ljubljani, na Dunaju, v Parmi, Granadi …).
Leta 2010 je v Franciji utemeljil festival Mednarodni
glasbeni mojstri v Touquetu, namenjen izobraževanju
mladih orkestrskih glasbenikov in dirigentov. Sodeluje
tudi z uglednimi solisti: Maksimom Vengerovom, Mišo
Majskim, Leonidasom Kavakosom, Julianom Rachlinom,
Janine Jansen, Fazilom Sayem, Marjano Lipovšek,
Bernardo Fink, Vladimirjem Galuzinom in drugimi.
V sezoni 2015/16 bo popeljal Orkester Haydn iz Bolzana
na turnejo po Italiji, v dunajskem Musikvereinu pa bo
dirigiral ansamblu Camerata Salzburg težko pričakovani
Mozartov Rekviem. Prav tako bo v Musikvereinu
zaključil niz koncertov ob stoletnici genocida v Armeniji,
ki ga je kot umetniškega vodjo projekta popeljal v
evropska glasbena središča, kot so erevanska Opera,
bruseljska Palača lepih umetnosti, sedež UNESCA,
in v katerem je sodeloval z umetniki, kot so Maksim
Vengerov, Miša Majski in Sergej Nakariakov. Po
januarski turneji s španskim Nacionalnim mladinskim
orkestrom (JONDE) bo v Braziliji dirigiral Državnemu
simfoničnemu orkestru iz São Paula. Sledili bodo še
koncerti v Parizu, Šanghaju, Belgiji, sezono pa bo
zaključil v neapeljskem gledališču San Carlo.
V njegovi diskografiji najdemo posnetke za založbe
Virgin Classics/EMI (s filharmoniki iz Monte Carla), BMG
(z londonskimi filharmoniki), Chandos (z Orkestrom
Residentie) ter Studio SM (s Španskim državnim
orkestrom).
Eva-Nina Kozmus
flavta
Eva-Nina Kozmus je s petimi leti začela svojo
glasbeno pot v glasbeni šoli Risto Savin Žalec.
Po šolanju v Glasbeni šoli Celje pri Mileni Lipovšek
je leta 2010 pod njenim mentorstvom zaključila
Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Isto leto
je bila sprejeta na CNSMD v Lyonu v razred Philippa
Bernolda, Juliena Beaudimenta, Claude Lefebvra in
Gillesa Cottina, kjer je leta 2013 diplomirala in 2015
pod dodatnim mentorstvom Joséja-Daniela Castellona
tudi magistrirala z nalogo na temo Aleksandrove
tehnike. Leta 2015 je bila sprejeta na študij »artist
diploma« (solistični doktorat) na CNSMD v Lyonu,
v razred Juliena Beaudimenta.
Je prvonagrajenka mnogih državnih in mednarodnih
tekmovanj. Najodmevnejša je prva nagrada na
prestižnem tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki
2010 na Dunaju. Od leta 2011 je redna gostja festivalov,
kot so Next Generation v Bad Ragazu v Švici, Bell’Arte
Frankfurt RheinMain Musik, Vzhajajoče zvezde v
Kremlinu v Moskvi, festival Messiaen v Franciji, festival
Molyvos v Grčiji. Gostovala je tudi že na festivalih, kot
so Allegro Vivo v Avstriji, festival flavtistov v Zagorju
in v Mecklenburg-Predpomorjanskem v Nemčiji. Bila
je tudi del oddaje Zvezde jutrišnjega dne (Stars von
Morgen) na televizijskem programu Arte v sodelovanju
z Rolandom Villazónom.
S samostojnimi koncerti se je že predstavila v številnih
evropskih državah, Rusiji in Ameriki. Ljubiteljica
komorne glasbe sodeluje v različnih mednarodnih
komornih zasedbah in je članica slovenskega tria s
Karmen Pečar Koritnik (violončelo) in Mojco Zlobko
Vajgl (harfa). Kot solistka je sodelovala že z mnogimi
orkestri, kot so Dunajski radijski simfonični orkester,
Simfonični orkester iz Toleda, Simfonični orkester
RTV Slovenija, Orkester Sarajevske filharmonije,
Orkester Slovenske filharmonije, Nacionalni orkester
Romunskega radia, Berlinski mladi simfoniki, Orkester
festivala Allegro Vivo, Zagrebški solisti in drugi ter z
dirigenti, kot so Stefan Sanderling, En Shao, Toshihiro
Yonezu, Cristian Orosanu, Patrick Lange, Vladimir
Spivakov, Bijan Khadem-Missagh in drugi. Kot solo
flavtistka v orkestru je sodelovala z orkestri, kot so
orkester Lyonske opere, Nacionalni simfonični orkester
iz Lyona, Simfonični orkester iz Bordeauxa, Nacionalni
orkester Capitole de Toulouse, orkester Toulonske
opere. V sezoni 2015/16 je zasedla mesto solo
flavtistke Simfoničnega orkestra Gran Teatre del Liceu
v Barceloni.
V čast ji je bilo sodelovati z več slovenskimi in tujimi
skladatelji in krstno izvesti njihove skladbe.
k sporedu
Prodoren baritonist, odličen pianist in dirigent ter
vsestranski skladatelj Samuel Barber (1910–1981)
sodi med najbolj priljubljene ameriške avtorje glasbe
sredine 20. stoletja. Skladatelj, ki se je glasbi zapisal že
v rosni mladosti, je leta 1932 diplomiral na Curtisovem
glasbenem zavodu (dirigiranje ga je poučeval sloviti
Fritz Reiner, ki je svojo umetniško pot začel kot dirigent
slovenskega Deželnega gledališča v Ljubljani). Tri leta
kasneje pa ga najdemo med prejemniki ameriške
Rimske nagrade, dvakrat tudi glasbene Pulitzerjeve
nagrade. Leta 1939 je začel svojo dolgoletno
pedagoško pot in postal predavatelj na Curtisovem
glasbenem zavodu, kjer je deloval vse do upokojitve
leta 1978.
Naklonjenost najširšega občinstva si je pridobil s
kultnim Adagiom za godala, sprva zasnovanim kot
drugi, počasni stavek Godalnega kvarteta, op. 11,
ki ga je avtor leta 1936 priredil za razširjen godalni
korpus. Sicer pa je tudi za ostala skladateljeva dela
značilen samosvoj skladateljski slog, ki se vseskozi
izmika vodilnim kompozicijskotehničnim rešitvam prvih
desetletij minulega stoletja (atonalnosti, folklorizmu,
dodekafoniji itd.) ter išče oporo v tradiciji 19. stoletja.
Dolgo časa je torej veljal za konservativnega
skladatelja, toda njegove poznejše skladbe vendarle
razkrivajo rastočo neodvisnost sloga in misli, obenem
pa kažejo potrebo po izrabljanju najbogatejših virov
sodobnega pisanja.
Barberjevo glasbo tako odlikujejo trdna formalna
zasnova, ritmična in teksturalna kompleksnost,
v temelju konservativen, a hkrati bogat harmonski
jezik ter s tem polna in barvita zvočnost. Hkrati jo
zaznamujejo ekspresivnost in neposrednost ter
izjemna liričnost in senzibilnost. Prav Barberjev
globoko pesniški temperament (večkrat je z
uglasbitvami del Matthewa Arnolda, Percyja Shelleyja
in Richarda Brinsleyja Sheridana posegel po vrhovih
angleške poezije zgodnjega 19. stoletja) se zrcali
domala v vsem, kar je napisal.
Tako je tudi nastanek njegove uverture Šola
za obrekovanje navdahnila literarna predloga
Sheridanove istoimenske komedije. Četudi med
uverturo in komedijo ni tesnejših literarno-glasbenih
povezav, glasba slikovito zrcali šaljivo-premeteni
značaj komedije. Uvertura iz leta 1931 je nastala za
časa skladateljevega študija in sodi med Barberjeva
prva orkestralna dela. Z njo je skladatelju prvič uspelo
vzbuditi zanimanje širše glasbene javnosti. Po kratkem
prologu v njej zazveni poskočna prva tema v violinah,
ki ji sledi nadvse lirično občutena druga tema v oboi.
Vendar se glasba skladno s prevladujočim šaljivim
karakterjem dela kmalu spet vrne v poskočno ozračje
prve tematske skupine. Druga tema kot nekakšen
eho v angleškem rogu zazveni le še v zadnjem delu
uverture, nato pa v zaključku zaslišimo še kratko, a
nadvse energično kodo, ki skladbo učinkovito sklene.
Tudi ustvarjalnost mladega slovenskega skladatelja
Anžeta Rozmana (1989) se povezuje z ameriško
glasbo. Glasbeno se je začel izobraževati razmeroma
pozno. Z devetimi leti se je pričel učiti klavir, se nato
vpisal na srednjo glasbeno šolo in študij nadaljeval na
Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja
Janija Goloba. Nič nenavadnega torej ni, da je tudi
on postal velik poznavalec filmske glasbe, iz katere
se je po diplomi izpopolnjeval na ameriški podružnici
Glasbenega kolidža Berklee v španski Valencii.
Kljub mladosti so njegova orkestralna, vokalna in
komorna dela izvajali na koncertih v Sloveniji, Franciji,
Veliki Britaniji, na Hrvaškem, v Kanadi, ZDA, Kostariki
in drugod po svetu. Študentski Prešernovi nagradi
Akademije za glasbo in zmagi na natečaju poljskega
veleposlaništva za orkestralno skladbo na Chopinove
teme leta 2011 je dodal še en velik uspeh. Leta 2012
se je uvrstil med finaliste skladateljskega tekmovanja v
okviru filmskega festivala v Zürichu, kjer je njegovo delo
v živo izvedel in posnel sloviti züriški orkester Tonhalle
pod dirigentskim vodstvom Davida Zinmana. Med
pomembnejšimi dosežki pa velja omeniti tudi njegovo
glasbo za celovečerne filme (1991 – Neizstreljeni
naboj, Duhec, Dekleta ne jočejo) kot tudi aranžmaje
in orkestracije za muzikal Cvetje v jeseni.
Kot skladatelj resne glasbe posebno pozornost
namenja orkestralnim delom in delom za flavto. Že leta
2010 je za flavtistko Evo-Nino Kozmus napisal skladbo
za flavto in klavir Phoenix, ki jo je ameriško združenje
flavtistov (National Flute Association) na tekmovanju
Newly published music (Novoizdana glasba) izbralo
za eno najboljših skladb za flavto in klavir v letu 2013.
Od svoje praizvedbe januarja 2010 je komorna različica
dela doživela že več kot 150 izvedb po celem svetu.
V njegovem snovanju prevladuje tradicionalnejša
skladateljska poetika, ki se kaže tudi v skladbi
Phoenix za flavto in orkester. Le-ta je, kot zapiše
avtor, »izrazito programsko delo«, v katerem zgodbo
ptiča Phoenixa ponazarja nadvse domiseln flavtin solo.
Kljub svojemu pozivu, naj si vsakdo ob poslušanju
skladbe »domisli svojo zgodbo«, je skladatelj delu
dodal programske naslove in jih opremil s krajšo
razlago. Prvi stavek (Pepel – Rojstvo) nas ponese v
skrivnosten svet, v katerem živi ognjeni ptič. Skozi
glasbo spoznavamo njegovo okolje ter spremljamo
njegovo rojstvo iz pepela in ognja. Ob koncu stavka
zaslišimo, kako se oglasi ptičji mladič. V drugem
stavku (Prvi let – Življenje) se mali Phoenix veseli
življenja. Raste in se igra; povzpne se na pečino in
prvič poleti čez čudovito pokrajino, saj Phoenix živi
zato, da lahko leti. Ob koncu dneva je utrujen in si zato
malo odpočije. V tretjem stavku (Poslednji let – Smrt)
Phoenix začuti bližino smrti. Še zadnjič poleti čez svoj
dom in se nostalgično spominja svoje preteklosti.
Peruti se mu začnejo spreminjati v pepel in v izdihljajih
prične peti svojo poslovilno pesem. V začetku četrtega
stavka (Pepel – Preporod) – le-ta se po osvobajajočem
orkestrskem fortissimu ob koncu tretjega stavka
attacca nadaljuje v subito piano – od ognjenega ptiča
ostane le še pepel, ki pa se kmalu začne iskriti. Počasi
postaja vse bolj žareč. Ogenj, ki vzplameni iz njega, pa
začne dobivati obliko. Phoenix se ponovno rodi; tokrat
je še lepši, močnejši, bojevitejši in s še večjim veseljem
do življenja.
Aaron Copland (1900–1990) je po študiju kompozicije
in klavirja v New Yorku študiral še v Franciji, kjer je na
njegovo skladateljsko poetiko močno vplivala Nadia
Boulanger. Iskanje lastnega skladateljskega izraza
in odkrivanje ameriškega glasbenega idioma ga je že
v 20. letih vodilo k vključevanju jazzovskih elementov
v glasbo. Tako je v Glasbi za gledališče in Klavirskem
koncertu učinkovito uporabil jazzovska izrazna
sredstva. Po obdobju eksperimentov, v katerem naj
bi se začel »počutiti kot v vakuumu«, se je Copland
odločil, da bo povedal stvari tako preprosto, kot jih
je le mogoče povedati, ter se vrnil k tonalni glasbeni
govorici, ki je nemalokrat vključevala elemente različnih
folklor. Sam je pojasnil: »Spoznali smo, da se preveč
oddaljujemo od občinstva, da postajamo osamljeni.
Zato sem se vrnil k preprostejšemu izrazju in bolj
privlačni glasbi. Kar sem hotel povedati, sem skušal
izraziti na kolikor mogoče preprost način.« Glasba,
kot sta šolska opera Drugi hurikan in orkestralno delo
El Salón México, dokazuje, da zna pisati skladbe, ki
ugajajo številnemu občinstvu že ob prvem poslušanju.
To mu je uspelo, ne da bi njegove zamisli postale
cenene.
Bil je vplivna osebnost, ki je pomagala uveljavljati
sodobno ameriško glasbo kot predsednik Zveze
ameriških skladateljev, prireditelj številnih koncertov
in festivalov, pisec in predavatelj. Že leta 1926 je dobil
Guggenheimovo štipendijo, leta 1945 pa glasbeno
Pultizerjevo nagrado za balet Appalaška pomlad.
Napisal je tudi glasbo za nekaj pomembnejših
hollywoodskih filmov, med katerimi so Ljudje in miši,
Naše mesto, Rdeči poni in Dedinja. Ne glede na to,
kakšen slog je izbral, njegova dela vselej izkazujejo
dognan občutek za obliko, odlično kompozicijsko
tehniko in naraven smisel za instrumentacijo.
Posebej v delih, ki so nastala v štiridesetih letih, se
kaže skladateljeva ustvarjalna moč. Mednje sodi tudi
njegova zadnja simfonija, Simfonija št. 3, za katero je
leta 1946 prejel nagrado newyorških glasbenih kritikov
(tokrat bomo prisluhnili revidirani različici iz leta 1966).
Simfonija je praizvedbo doživela 18. oktobra 1946,
dobro leto dni po koncu druge velike svetovne morije.
Bostonski simfonični orkester je vodil sloviti Sergej
Kusevicki, ki je tedaj o delu zapisal, da gre za »največjo
ameriško simfonijo«.
Uvodni stavek (Molto moderato) se začne s počasnim
uvodom, in sicer s preprosto temo v pihalih in prvih
violinah, katere ponovitve nato zazvenijo v celotnem
orkestru. Stavek izzveni v umirjeno kodo, ki pa jo
nato predramijo udarci timpanov. Le-ti naznanijo
začetek živahnega scherza (Allegro molto), ki ga sprva
zaznamuje nadvse vihrava tema, tej pa sledi nežnejši
pastoralni odsek. Počasni tretji stavek (Andantino
quasi allegretto) se začenja v kontemplativnem
vzdušju. Nato zazveni poskočen odlomek, ki spominja
na za Coplanda značilne latinoameriške ritme, preden
se simfonija attacca prevesi v finale (Molto deliberato).
Le-ta temelji na kontrapunktični obdelavi citata
Coplandovih Fanfar za običajnega človeka. Gre za
zmagovite variacije, ki v duhu povojnega zmagoslavja
izpostavljajo vrednote »dežele svobodnih in domovanja
pogumnih«. Simfonija se triumfalno zaključi, ko v
zaključni reprizi skupaj slovesno zazvenijo znamenite
fanfare in začetni motiv simfonije.
Jernej Weiss
CIKEL
TASF 2015/16
Bleščeči december
15. december 2015 ob 19.30
Slovenska filharmonija
Dvorana Marjana Kozine
Trobilni ansambel
Slovenske filharmonije
spored Bach | Firšt | Habe | Mancini |
Gershwin | Hazell
nakup vstopnic
pri blagajni Slovenske filharmonije
Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana
med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure
ter uro pred prireditvijo
T +386 1 24 10 800
E [email protected]
spletna prodaja
filharmonija.kupikarto.si
20. december 2015 ob 19.30
ponovitev koncerta: 6. januar 2016 ob 19.30
Slovenska filharmonija
Dvorana Marjana Kozine
Zbor in Orkester
Slovenske filharmonije
Borut Smrekar, dirigent
Anamarija Lazarevič, sopran
Monika Fele, sopran
Urška Bernik, alt
Martin Logar, tenor
Matevž Kink, bariton
Tomaž Sevšek Šramel, orgle
spored
C. Saint-Saëns: Božični oratorij, op. 12
D. Močnik: Božični oratorij – novo delo
nakup vstopnic
pri blagajni Slovenske filharmonije
Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana
med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure
ter uro pred prireditvijo
T +386 1 24 10 800, E [email protected]
spletna prodaja
filharmonija.kupikarto.si
Slovenska
filharmonija
napoveduje
Skoraj vse je valček
Novoletni koncert
Orkestra Slovenske filharmonije
1. januar 2016 ob 18.00
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
dirigent Alexander Drčar
sopran Margareta Klobučar
spored Bernstein | Čajkovski | Strauss |
Offenbach | Puccini …
nakup vstopnic:
Informacijsko središče Cankarjevega doma
E vstopnice.cd-cc.si, [email protected]
Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum
@SFilharmonija
instagram.com/sfilharmonija
Če želite prejemati redna e-obvestila o programu
Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na
[email protected].
Koncertni list Slovenske filharmonije, Modri abonma, št. 4
Izdala: Slovenska filharmonija
Zanjo: direktor Damjan Damjanovič
Uredila: Kristina Đonlić
Prevod iz francoskega in angleškega jezika: Kristina Đonlić
Jezikovni pregled: Tanja Svenšek
Oblikovanje: Futura DDB, d.o.o.
Prelom: Arnoldvuga+
Fotografije: arhiv Slovenske filharmonije, Felicijan Sedmak, d. o. o.
Tisk: Birografika Bori, Ljubljana
Naklada: 1800 izvodov
Ljubljana, november 2015
Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 7. decembra 2015.
ISSN 2350 -5117
Slovenska filharmonija
Orkester Slovenske filharmonije
Zbor Slovenske filharmonije
Kongresni trg 10
1000 Ljubljana
T +386 1 2410 800
F +386 1 2410 900
E [email protected]
www.filharmonija.si