1. No category

Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta
Jernej Tiran
Geografsko vrednotenje bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih
Doktorska disertacija
Mentor: doc. dr. Marko Krevs
Študijski program: Humanistika in družboslovje
Področje: geografija
Ljubljana, 2015
2
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju doc. dr. Marku Krevsu za skrb nad nalogo, koristne nasvete
in za to, da me je opogumil za »spopad« z geografskimi informacijskimi sistemi.
Posebna zahvala gre mojemu raziskovalnemu mentorju dr. Alešu Smrekarju. Hvaležen sem
mu, da me je kot mladega raziskovalca vzel pod svoje okrilje, me vključeval v raziskovalno
delo in mi pri tem puščal dovolj svobode. Zahvaljujem se mu za vso pomoč, podporo in za to,
da ni niti za trenutek podvomil vame, kar mi je vlilo prepotrebno samozavest.
Hvala predstojniku Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU dr. Dragu Perku in
vsem sodelavcem inštituta za vse nasvete in izredno prijetno delovno okolje. Ob tem se
posebej zahvaljujem Jaki Ortarju za pomoč pri modeliranju dostopnosti. Posebej hvala tudi
Anji Trobec in Petru Repolusku za pomoč pri obdelavi podatkov, dr. Mateji Breg Valjavec za
nasvete pri analizi letalskih posnetkov, Manci Volk za izdelavo nekaterih zemljevidov, dr.
Roku Cigliču za namige za delo z GIS-i in dr. Dragu Kladniku za jezikovno svetovanje.
Za koristne nasvete in pripravljenost za pogovor se zahvaljujem dr. Vladimirju Drozgu, dr.
Anuški Ferligoj in dr. Dejanu Reberniku. Hvala tudi Maticu Ivančiču, dr. Samu Drobnetu in
dr. Mitji Laknerju, ki so z menoj sodelovali pri izračunu nekaterih kazalnikov.
Posebej se zahvaljujem tudi študentu geografije Simonu Koblarju, ki je v GIS-ih izvedel
postopek standardizacije kazalnikov. To je bila zelo zamudna in nehvaležna naloga, ki jo je
opravil z odliko.
Hvala tudi moji družini, prijateljem in vsem bližnjim za potrpljenje in razumevanje.
Največja zahvala pa gre Živi Malovrh – ne samo za jezikovni pregled besedila in prevod
povzetka v angleški jezik –, ampak predvsem za vso ljubezen, razumevanje, potrpljenje in
podporo, ki mi jo je nudila takrat, ko mi je bilo najtežje.
3
4
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................................................ 8
1.1 Namen in cilji raziskave .............................................................................................................. 10
1.2 Prostorski okvir raziskave ........................................................................................................... 11
2 TEORETSKA IZHODIŠČA ............................................................................................................ 12
2.1 Opredelitev bivalnega okolja ...................................................................................................... 12
2.1.1 Vsebine bivalnega okolja .................................................................................................... 15
2.1.2 Prostorske ravni bivalnega okolja ....................................................................................... 23
2.1.3 Delovna opredelitev bivalnega okolja ................................................................................. 25
2.2 Razmerja med bivalnim okoljem in sorodnimi pojmi ................................................................. 28
2.3 Zgodovinski pregled prizadevanj za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja v mestih ............... 34
2.3.1 Prizadevanja na področju urbanizma in znanstvenih ved .................................................... 34
2.3.2 Prizadevanja na politični ravni ............................................................................................ 39
2.4 Raziskovalni pristopi k preučevanju bivalnega okolja ................................................................ 42
2.4.1 Objektivni pristop ................................................................................................................ 43
2.4.2 Subjektivni pristop .............................................................................................................. 46
2.4.3 Kombinirani pristop ............................................................................................................ 51
2.4.4 Geografski pristop ............................................................................................................... 54
3 METODOLOGIJA ........................................................................................................................... 57
3.1 Raziskovalni model ..................................................................................................................... 57
3.2 Izbor mest in mestnih območij .................................................................................................... 58
3.2.1 Izbor mest ............................................................................................................................ 58
3.2.1.1 Načela pri izboru mest ................................................................................................. 58
3.2.1.2 Rezultat izbora in opis izbranih mest........................................................................... 60
3.2.1.3 Zamejitev območij mest .............................................................................................. 62
3.2.2 Izbor mestnih območij ......................................................................................................... 63
3.2.2.1 Načela pri izboru mestnih območij .............................................................................. 63
3.2.2.2 Rezultat izbora in opis mestnih območij...................................................................... 66
3.3 Objektivni pristop ....................................................................................................................... 77
3.3.1 Načela pri izboru kazalnikov ............................................................................................... 77
3.3.2 Opis in utemeljitev vsebin in kazalnikov bivalnega okolja ter opis njihovega merjenja .... 78
3.3.3 Postopek računanja delnih indeksov in skupnega indeksa kakovosti bivalnega okolja ...... 97
3.3.4 Obtežitev vrednosti objektivnih kazalnikov ........................................................................ 98
3.4 Subjektivni pristop ...................................................................................................................... 99
5
3.4.1 Izbor metode za zbiranje podatkov...................................................................................... 99
3.4.2 Operacionalizacija spremenljivk ......................................................................................... 99
3.4.3 Izbor načina anketiranja .................................................................................................... 104
3.4.4 Zasnova vabila in anketnega vprašalnika .......................................................................... 105
3.4.5 Izbor ciljne populacije, vzorčnega okvira in vzorca .......................................................... 105
3.4.6 Opredelitev skupin prebivalstva ........................................................................................ 107
3.4.7 Statistične metode za analizo anketnih odgovorov ........................................................... 107
4 KAKOVOST BIVALNEGA OKOLJA V IZBRANIH SLOVENSKIH MESTIH, IZMERJENA
NA OBJEKTIVNI NAČIN ................................................................................................................. 110
4.1 Ljubljana ................................................................................................................................... 110
4.1.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v Ljubljani .. 113
4.2 Maribor...................................................................................................................................... 114
4.2.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v Mariboru . 117
4.3 Koper......................................................................................................................................... 118
4.3.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v Kopru ...... 121
4.4 Jesenice ..................................................................................................................................... 122
4.4.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih na Jesenicah 123
4.5 Grosuplje ................................................................................................................................... 125
4.5.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v Grosuplju 126
4.6 Kombiniranje rezultatov objektivnega vrednotenja z utežmi.................................................... 128
4.7 Odvisnost rezultatov od konceptualizacije bivalnega okolja .................................................... 131
4.8 Ovrednotenje metodologije, uporabljenih kazalnikov in rezultatov objektivnega pristopa ...... 136
5 KAKOVOST BIVALNEGA OKOLJA V IZBRANIH MESTNIH OBMOČJIH V IZBRANIH
SLOVENSKIH MESTIH, IZMERJENA NA SUBJEKTIVNI NAČIN ............................................. 140
5.1 Dosežena stopnja odgovorov anketiranja .................................................................................. 140
5.2 Subjektivno vrednotenje bivalnega okolja na posameznih prostorskih ravneh......................... 143
5.2.1 Stanovanje ......................................................................................................................... 143
5.2.1.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti................................................................ 143
5.2.1.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva s stanovanjem kot celoto........................ 145
5.2.1.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti stanovanja kot celote ................................... 147
5.2.2 Soseska .............................................................................................................................. 150
5.2.2.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti in primerjava z objektivnimi meritvami 150
5.2.2.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva s sosesko kot celoto ............................... 164
5.2.2.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti soseske kot celote........................................ 165
5.2.3 Mesto ................................................................................................................................. 169
5.2.3.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti................................................................ 169
6
5.2.3.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva z mestom kot celoto ............................... 170
5.2.3.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti mesta kot celote .......................................... 171
5.3 Povezanost med subjektivnimi ocenami posameznih prostorskih ravni bivalnega okolja ........ 174
5.4 Razlike v vrednotenju bivalnega okolja med skupinami prebivalcev ....................................... 178
5.5 Povezanost zadovoljstva z bivalnim okoljem in namere po selitvi ........................................... 184
5.6 Vrednotenje želenega bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih ...................................... 187
5.7 Razmerje med dejanskim in želenim bivalnim okoljem ........................................................... 195
6 RAZMERJE MED KAKOVOSTJO BIVALNEGA OKOLJA IN KAKOVOSTJO ŽIVLJENJA V
IZBRANIH MESTNIH OBMOČJIH .................................................................................................. 200
6.1 Ocena zadovoljstva z življenjem v izbranih mestnih območjih ................................................ 200
6.2 Pomen zadovoljstva z bivalnim okoljem za zadovoljstvo z življenjem .................................... 202
7 SKLEP............................................................................................................................................ 211
7.1 Glavne ugotovitve raziskave in preverjanje hipotez ................................................................. 211
7.2 Ovrednotenje rezultatov raziskave ............................................................................................ 216
7.3 Ovrednotenje uporabljene metodologije ................................................................................... 219
7.4 Predlogi za prihodnje raziskave ................................................................................................ 220
8 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................ 221
9 SEZNAM PREGLEDNIC, PRILOG IN SLIK .............................................................................. 248
9.1 Seznam preglednic .................................................................................................................... 248
9.2 Seznam prilog ........................................................................................................................... 250
9.3 Seznam slik ............................................................................................................................... 253
10 PRILOGE ....................................................................................................................................... 256
11 POVZETEK ................................................................................................................................... 318
12 SUMMARY ................................................................................................................................... 321
7
1
UVOD
Mesta so zapleten, dinamičen in protisloven prostorski ter družbeni pojav. Kot območja
koncentracije dejavnosti in prebivalstva praviloma zagotavljajo več možnosti za
zadovoljevanje človekovih potreb in s tem večje blagostanje, saj posamezniku nudijo široko
izbiro različnih dejavnosti in možnosti za zaposlitev. Življenje v mestu praviloma zmanjšuje
stroške interakcij, izraženih v času, naporu in denarju, nekateri pa se navdušujejo tudi nad
njegovo nepredvidljivostjo, kulturno in etnično raznolikostjo ter nad tem, da omogoča
anonimnost. Po drugi strani pa imajo mesta kot človekovo bivalno in življenjsko okolje tudi
številne slabosti. Dejavnosti, ki tvorijo in oblikujejo mestna območja, poglavitno vplivajo tudi
na kakovost bivalnega okolja. V mestih se najbolj izrazito križajo in si nasprotujejo interesi
različnih uporabnikov prostora. Nekatere dejavnosti, ki so ali so bile glavno gibalo razvoja
posameznih mest (na primer industrija, promet) namreč sprožajo vrsto negativnih prostorskih
učinkov, ki se kažejo predvsem v prekomernem onesnaževanju mestnega okolja, njegovi
degradaciji ter negativnih zdravstvenih in družbenih vplivih na prebivalce (Špes in sod.,
1997). Mesta so nemalokrat tudi območja koncentracije revščine in socialne izključenosti,
prometnih zastojev, kriminala in raznovrstnih nasprotij. Bivanje v mestnem okolju tako
pomeni soočenje z vrsto pozitivnih in negativnih učinkov, ki se spreminjajo v času in prostoru
in na različne načine vplivajo na odnos med človekom in njegovim bivalnim okoljem (Mira in
sod., 2005). Zato ne preseneča, da so prizadevanja za kakovostno bivalno okolje v mestih
postala pomembna sestavina urbanističnega načrtovanja in prostorskih dokumentov na
lokalni, državni in meddržavni ravni.
Bivalno okolje je zapleten in večplasten pojem, kompleksen preplet številnih vsebin, ki imajo
različno prostorsko razsežnost, zato ga je zelo težko opredeliti. Doslej so se s preučevanjem
bivalnega okolja v mestih z različnih vidikov in z različnimi pristopi ukvarjali zlasti urbanisti,
arhitekti, psihologi, sociologi, ekonomisti in geografi. Pojem si razlagajo dokaj različno, tako
z vsebinskega kot s prostorskega vidika. Nekateri ga enačijo z ožjim območjem stanovanja,
nekateri pa s širšim življenjskim okoljem, vključno z območjem opravljanja drugih temeljnih
človekovih dejavnosti. Preučevanje kakovosti bivalnega okolja se je v zadnjih desetletjih
uveljavilo znotraj (širšega) raziskovalnega področja kakovosti življenja, tako za bivalno
okolje kot za kakovost življenja pa je značilno pomanjkanje trdnih, široko sprejetih teoretskih
izhodišč, kar zavira razvoj tovrstnih raziskav (Yuan, Yuen, Low, 1999; van Kamp in sod.,
2003).
Preučevanje kakovosti bivalnega okolja se je uveljavilo tudi v geografiji, ki je s svojim
prostorskim pristopom pomembno pripomogla k vsebinski bogatitvi tovrstnih raziskav.
Pacione (2003b) meni, da je poznavanje zakonitosti odnosa med človekom in njegovim
okoljem eno od najpomembnejših geografskih vprašanj, ki leži v jedru družbene geografije
kot znanstvene discipline. Pomen tovrstnih raziskav se utegne povečati, saj prostorsko
zasnovana omrežja odnosov (p)ostajajo osrednja v človekovem doživljanju okolja in življenja
(Florida, 2002; Pacione, 2009, str. 23). Harvey celo meni, da bo »kakovost urbanega bivanja
v 21. stoletju določala kakovost civilizacije same po sebi« (Harvey, 1996, str. 403). Kakovost
bivalnega okolja v mestih je zato nedvomno pomembna, po mnenju nekaterih celo eminentna
8
urbanistična tema. Preučevanje kakovosti bivalnega okolja v mestih je pomembno iz
naslednjih vzrokov (Leitmann, 1999; Marans, Stimson, 2011):
-
ker so rezultati takšnih raziskav lahko podlaga za zahteve prebivalcev po izboljšanju
bivalnih pogojev,
-
ker s temi ugotovitvami lahko ocenjujemo učinkovitost politik, projektov in ukrepov
urbanističnih načrtovalcev in mestnih oblasti in
-
ker kakovost bivalnega okolja vpliva na izbiro lokacije bivanja in dela ter ima tako
opazne posledice na vzorce selitvenih tokov, regionalni gospodarski razvoj in
udejanjanje trajnostnega razvoja.
Slovenska mesta v primerjavi z obmestnimi in podeželskimi naselji na splošno močno
izstopajo z ugodnejšimi storitvenimi, izobraževalnimi, oskrbnimi, prometnimi, zaposlitvenimi
in stanovanjskimi razmerami ter možnostmi za opravljanje prostočasnih dejavnosti. Po drugi
strani pa se soočajo s slabšimi naravnimi razmerami na območju bivanja in z večjo
onesnaženostjo bivalnega okolja (Krevs, 1998b). Z vidika stagnacije in upadanja števila
prebivalcev ter negativnega selitvenega salda večine slovenskih mest ob prelomu iz 20. v 21.
stoletje (Ravbar, 2000; Rebernik, 2008, str. 89), kar še posebej velja za mlajše starostne
skupine, zlasti za družine z odraščajočimi otroki, in odklonilnega odnosa Slovencev do
bivanja v mestu (Uršič, Hočevar, 2007) se postavlja tudi vprašanje, ali so omenjeni procesi in
pojavi kakorkoli povezani s (slabšo) kakovostjo bivalnega okolja v mestih v primerjavi z
njihovim obrobjem. Nekateri avtorji domnevajo, da bodo razlike v kakovosti bivalnega okolja
povzročile nadaljnje selitve prebivalcev iz mest, zlasti mestnih središč (Mandič, Cirman,
2006) in povečale socialno degradacijo in socialnogeografsko diferenciacijo znotraj
posameznih mest (Špes, 1998; Rebernik, 2002a). To lahko ogrozi udejanjanje paradigme
trajnostnega urbanega razvoja.
Na primeru slovenskih mest in njihovih izbranih območij je bilo opravljenih že veliko
raziskav kakovosti bivalnega okolja. Med njimi prevladujejo raziskave, ki so se osredotočile
na to, kako svoje bivalno okolje dojemajo in vrednotijo prebivalci (Mlinar, 1983; Špes, 1998;
Rebernik, 2002b; Špes, Cigale, Lampič, 2002; Uršič, Kos, 2004; Trček, 2005; Uršič, 2005;
Mandič, Cirman, 2006; Kos in sod., 2010; Žakelj in sod., 2014). Raziskave, ki so bivalno
okolje v slovenskih mestih skušale oceniti na objektivni način – z različnimi družbenimi,
okoljskimi in prostorskimi kazalniki –, so bistveno redkejše. Med njimi izpostavljamo
raziskavi kakovosti bivalnega okolja na primerih Maribora (Drozg, 1994b) in Ljubljane (Špes,
Smrekar, Lampič, 2000), pa tudi Krevsovo raziskavo življenjske ravni na primeru Ljubljane
(2002), ki je ena redkih, kjer so bili uporabljeni tudi geografski informacijski sistemi. Razvoj
slednjih ponuja raziskovalcem številne priložnosti za celovitejše merjenje pojma in
upoštevanje njegove prostorske razsežnosti, a te priložnosti doslej še niso bile docela
izkoriščene – ne samo v Sloveniji, pač pa tudi drugod (Keul, Prinz, 2011; Marans, Stimson,
2011).
Kljub navedenim raziskavam še ni povsem jasno, kateri so najpomembnejši dejavniki, ki
vplivajo na odnos prebivalcev (in prebivalstvenih skupin) različnih tipov slovenskih mest in
mestnih območij do bivalnega okolja, koliko se subjektivna ocena bivalnega okolja ujema z
9
bivalnimi preferencami prebivalcev, ali se kakovost bivalnega okolja znotraj mest in med
mesti izraziteje razlikuje ter koliko se objektivno izmerjena kakovost bivalnega okolja ujema
s subjektivno oceno prebivalcev. Slednje je kot velika raziskovalna vrzel prepoznana tudi v
tuji literaturi (McCrea, Stimson, Marans, 2011). Z geografskega vidika je zelo relevantno tudi
vprašanje, koliko bivalno okolje s svojimi vsebinami vpliva na kakovost življenja prebivalcev
mest. V tuji literaturi zasledimo kar nekaj raziskav na temo povezanosti med kakovostjo
bivanja in kakovostjo življenja (na primer Fried, 1984; Davis, Fine-Davis, 1991; Adams,
1992; Michalos, Zumbo, 1999; McCrea, Stimson, Western, 2005; Marans, Kweon, 2011;
Türkoglu in sod., 2011), a so njihove ugotovitve dokaj nasprotujoče, rezultati pa precej
odvisni od uporabljene metodologije. Domnevo, da z različnimi prostorskimi ukrepi lahko
izboljšamo kakovost življenja, najdemo tudi v različnih dokumentih in prostorskih načrtih (na
primer Dolgoročni plan …, 1988; Odlok o …, 2010).
1.1 Namen in cilji raziskave
Osrednji namen doktorske disertacije je ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih
slovenskih mestih na začetku drugega desetletja 21. stoletja z vidika objektivno izmerjenih
kazalnikov in subjektivnega vrednotenja s strani prebivalcev. Na poti k uresničitvi namena
smo si zadali naslednje cilje:
1. Opredelitev pojma bivalno okolje in njegovih glavnih vsebin.
2. Izbor slovenskih mest in njihovih izbranih mestnih območij.
3. Ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih, izmerjena na
objektivni način.
4. Ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih
slovenskih mest, izmerjena na subjektivni način.
5. Primerjava med objektivnim in subjektivnim vrednotenjem bivalnega okolja v
izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest.
6. Ocena pomena bivalnega okolja kot ene izmed vsebin kakovosti življenja v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest.
Na podlagi namena in ciljev raziskave smo si postavili štiri hipoteze, ki jih želimo potrditi ali
ovreči:
1. Kakovost bivalnega okolja se izrazito razlikuje znotraj izbranih slovenskih mest.
2. Vrednotenje dejanskega in želenega bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih
znotraj izbranih slovenskih mest se pomembno razlikuje med različnimi skupinami
prebivalcev.
3. Objektivno izmerjena kakovost posameznih vsebin bivalnega okolja v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest je pomembno povezana s
kakovostjo posameznih vsebin bivalnega okolja, kot jo vrednotijo tamkajšnji
prebivalci.
10
4. Oceni zadovoljstva z bivalnim okoljem in zadovoljstva z življenjem v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest sta pomembno povezani.
1.2 Prostorski okvir raziskave
Glede na časovne in finančne omejitve raziskave smo se odločili, da kakovost bivalnega
okolja na objektivni način preučimo v izbranih slovenskih mestih – na primerih značilnih
»predstavnikov« njihovih tipov z vidika kakovosti življenjskega in bivalnega okolja.
Kakovost bivalnega okolja, izmerjeno na subjektivni način, pa smo v izbranih mestih namesto
na celotnih mestih preučili v izbranih mestnih območjih, izbranih na podlagi morfoloških
kriterijev. Načela pri izborih, rezultat izborov ter opis mest in mestnih območij so v poglavju
3.2.
11
2
TEORETSKA IZHODIŠČA
Poglavje začenjamo z osvetlitvijo bivalnega okolja, predstavitvijo njegovih vsebin in
prostorskih ravni. Na podlagi spoznanj iz literature podajamo delovno opredelitev bivalnega
okolja in njegovih vsebin, na podlagi katere smo v disertaciji pojem empirično izmerili. Nato
osvetljujemo razmerja med bivalnim okoljem in sorodnimi pojmi, zlasti kakovostjo življenja.
V nadaljevanju podajamo zgodovinski pregled prizadevanj za kakovost bivalnega okolja, ki
smo jih razdelili na področje urbanizma in drugih prostorskih ved ter na politično raven.
Poglavje sklenemo s pregledom značilnosti najpomembnejših raziskovalnih pristopov pri
preučevanju bivalnega okolja: objektivnega, subjektivnega, kombiniranega in geografskega.
2.1 Opredelitev bivalnega okolja
Uvodoma moramo razjasniti vsebino pojma bivati oziroma njegove dejavnosti, bivanja.
Naslonimo se lahko na Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014), ki glagol bivati
opredeljuje kot:
1. »prebivati, stanovati, živeti«;
2. »eksistirati, biti, obstajati«;
3. »živeti spojen v eno z določenim pojavom objektivne stvarnosti«.
V filozofiji najdemo številne poskuse povezovanja teh opredelitev, zlasti na področju
fenomenologije, ene od filozofskih šol na Zahodu. Po Heideggru je stanovanje oblika obstoja
ljudi na zemlji, temeljna oblika bivanja. Bivanje odraža pomemben odnos med človekom in
njegovim okoljem; ta odnos nastane iz posameznikovega truda, da vzpostavi neko identiteto,
ki nato vodi v čustveno navezanost na nek kraj (Heidegger, 2005). Vsem zgornjim trem
opredelitvam pa je skupno, da imajo določeno prostorsko razsežnost in se nanašajo na
različno velik prostor, ki se razteza od stanovanja do sveta, v katerem živimo. Bivanje lahko
obravnavamo tako v ožjem (prebivati, stanovati) kot v širšem smislu (živeti). V naši nalogi
smo privzeli ožje razumevanje pojma, ki pa smo mu, podobno kot nekateri drugi avtorji (na
primer Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Pacione, 2003b) pripisali nekoliko širši
prostorski okvir, ki ne obsega le stanovanja, pač pa tudi njegovo okolico.
Bivanje je tudi ena od temeljnih človekovih funkcij. Je izhodiščna, prostorsko najožja,
večinoma tudi najbolj »statična« funkcija (Zupančič, 2012). Potreba po bivanju je prisotna
vedno in povsod ter je posredno ali neposredno povezana z vsemi drugimi življenjskimi
področji človeka. Stanovanje (dom, bivališče) pa lahko razumemo kot materializacijo bivanja
in človekov temeljni življenjski prostor. Gre za splet sob, povezanih v funkcionalno celoto,
prostor z jasno določenimi mejami, ki posamezniku omogočajo trajno varnost in v katerem se
odvijajo najintenzivnejši čustveni odnosi (Schmeidler, 2008, str. 35). Stanovanje v prvi vrsti
zadovoljuje človekove temeljne zahteve po počitku, zaščiti, varnosti ter zasebnosti, poleg tega
pa ustvarja možnost komunikacije in omogoča identifikacijo (Kakovost bivanja …, 2012).
Podobno Studen (1995, str. 8) stanovanje označuje kot prostor družbene interakcije in mesto,
kjer potekajo procesi reprodukcije človeka, vsakdanjih gospodinjskih opravil in komunikacije.
Drozg (2014) pojmuje stanovanje kot hkraten odraz gospodarskih, tehnoloških, kulturnih in
12
družbenih razmer ter socioekonomskih in kulturnih lastnosti stanovalcev ter ga označuje za
prostorsko in geografsko relevanten pojav.
Opredelitev primernega, dobrega ali kakovostnega stanovanja je precej nehvaležna
naloga, saj je kakovostno stanovanje precej odvisno od posameznikovih potreb in želja ter od
stopnje družbenega in gospodarsko-tehničnega razvoja. Davies (1938, str. 14) dobro
stanovanje opredeljuje kot »zavetišče, ki s svojo opremljenostjo, pohištvom in okoljem
pomaga uresničevati življenjske vrednote stanovalcev ter prispeva k stabilnosti in napredku
družbe«. Medtem ko se je včasih kakovost stanovanja nemalokrat določala z opredelitvijo
minimalnih stanovanjskih pogojev, se danes razvijajo in uveljavljajo zelo kompleksne
opredelitve primernega stanovanja, ki poleg njegovih fizičnih značilnosti (na primer velikost,
osvetljenost, opremljenost) vsebujejo še vrsto drugih elementov, kot so na primer varnost,
zasebnost, neodvisnost, družabni stiki, premoženjska tveganja, sosedski odnosi, lokacija
stanovanja in podobno (Smith, 1977; Mandič, 1999, str. 187; Schmeidler, 2008, str. 36).
Stanovanje se zelo pogosto opredeljuje tudi kot prostor za zadovoljitev nekaterih
človekovih potreb. Po Geografskem terminološkem slovarju (2013) je stanovanje »prostor,
prostori kot funkcionalna celota za zadovoljevanje temeljne potrebe človeka po bivanju,
prehrani, počitku, razvedrilu, higieni«. Smith (1977) in Schmeidler (2008) razlikujeta med
temeljnimi potrebami, ki jih zadovoljuje stanovanje in so povezane z biološkimi potrebami
posameznika ter so preproste in očitne (»zavetiščna« funkcija stanovanja – potreba po
zasebnem prostoru, toploti/zaščiti pred mrazom in vlago, prostoru za kuhanje in
prehranjevanje, sanitarijah …), in drugimi potrebami, ki so v primerjavi z biološkimi
sekundarne in se navezujejo na prostore, ki omogočajo prostočasne dejavnosti ali pa so
povezane z drugimi, neotipljivimi lastnostmi, kot so zasebnost, neodvisnost, varnost, družabni
stiki, delo, izraz moči ali lastništva, družbenega položaja in podobno (Schmeidler, 2008, str.
36). Prav te sekundarne potrebe in zahteve postajajo v današnjem času vse pomembnejše1
(Mandič, 1999; Schmeidler, 2008). Pust in Sendi (2000) tako poudarjata potrebo po
uveljavitvi nove opredelitve kakovosti bivanja oziroma okolja, ki naj upošteva širšo celoto
človekovih potreb v prostoru.
Številni avtorji (na primer Davies, 1938; Jernejec, Kokole, 1974; Campbell, Converse,
Rodgers, 1976; Albers, 1988; Drozg, 1994a; Pacione, 2003b) poudarjajo, da funkcija bivanja
ni omejena samo na stanovanje, pač pa ima širši prostorski okvir. Povedano drugače,
kakovost človekovega bivanja, tudi če jo vsebinsko razumemo ožje, ni odvisna le od
kakovosti stanovanja, ampak tudi od njegove okolice, ki posredno ali neposredno vpliva na
kakovost bivanja. Ta prostorski okvir praviloma presega ožjo okolico stanovanja (na primer
stavbo s pripadajočim zemljiščem) in obsega tudi sosesko, območje celotnega naselja ali celo
regije. Na zadovoljstvo prebivalcev s stanovanjem, ki se velikokrat uporablja kot
najpomembnejši pokazatelj pogojev za bivanje na določenem območju, namreč dokazano
vpliva tudi zadovoljstvo z njegovo ožjo in širšo okolico (na primer Campbell, Converse,
Rodgers, 1976; Lee, Guest, 1983; Sirgy, Cornwell, 2002), pri izboru oziroma iskanju
stanovanja pa igra njegova lokacija zelo pomembno vlogo; še več, lokacija je v tem procesu
Na njih se naslanja tudi opredelitev ustreznega stanovanja, ki je »stanovanje, ki« … »mora zadoščati
stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom
oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu« (Stanovanjska problematika …, 2012, str. 2).
1
13
neločljivo povezana s stanovanjem in ima pokrajinske učinke, saj na primer vpliva na
oblikovanje socialno homogenih območij in je tako pomemben dejavnik diferenciacije
mestnega prostora (na primer Hartshorn, 1992; Špes, 1998; Rebernik, 2002a).
Preden bolj natančno opredelimo bivalno okolje, navajamo še nekaj opredelitev okolja.
Jernejec in Kokole (1974, str. 3) poudarjata, da o okolju lahko govorimo šele takrat, ko si
izberemo nek objekt, neko središče, okrog katerega je tako ali drugačno okolje. Slovar
slovenskega knjižnega jezika (2014) okolje med drugim opredeljuje kot »stvarni in duhovni
svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka« ali kot »prostor z določenimi značilnostmi,
ki obdaja osebo ali stvar«. Okolje podobno opredeljuje Geografski terminološki slovar (2013)
– kot »prostor z različnimi sestavinami, ki omogoča življenje na Zemlji«, Lah (2002, str. 135)
pa tudi kot »del narave, ki jo je človek delno prilagodil svojemu bivanju in delovanju«.
Leksikon Geografija (2001, str. 353) okolje na splošno opredeljuje kot celoto vseh dejavnikov
v življenjskem prostoru, ki odločilno vplivajo na živa bitja oziroma so pod njihovim vplivom.
V literaturi zasledimo tudi nekatere bolj specifične, ekološke ali biološke opredelitve okolja,
ki pa jih na tem mestu ne navajamo, saj za našo raziskavo niso relevantne.
V Geografskem terminološkem slovarju (2013) najdemo veliko izpeljank oziroma vrst okolja
(poleg bivalnega na primer tudi antropogeno, človekovo, delovno, družbeno, geografsko,
humano, mestno, naravno, regionalno in življenjsko okolje). V nadaljevanju navajamo nekaj
opredelitev bivalnega okolja in kakovosti bivanja:
Bivalno oziroma bivanjsko okolje je »okolje, v katerem biva človek ali drugo bitje; naseljeno
območje, kraj, soseska, zlasti za bivanje, počitek, izobraževanje, rekreacijo, oskrbo, ki so
ustrezno komunalno opremljeni, prometno povezani« (Geografski terminološki slovar, 2013).
Drozg (1994a) bivalno okolje opredeljuje kot elemente in okoliščine, ki omogočajo človekovo
bivanje in zadovoljevanje temeljnih dejavnosti oziroma potreb. Opozarja, da je opredelitev
tega pojma težavna; zanjo nimamo trdnih meril, saj ima veliko spremenljivk, kot so čas,
stopnja družbenega razvoja ter vrednote družbe in posameznika.
Kakovost bivanja je eden najpogostejših pojmov v urbanističnem načrtovanju in prostorskih
vedah nasploh in se v glavnem uporablja kot nekakšen koncept ali krovni termin, nemalokrat
tudi kot (deklarativni) cilj. Besedna zveza se navadno nanaša na splošne opredelitve o
kakovosti življenja in kakovosti okolja, ki ju določajo različni okoljski, družbeni, ekonomski
in politični vidiki (Kakovost bivanja, 2012).
Pust (1985) kakovostno bivalno okolje enači s humanizacijo stanovanjske gradnje, ki jo
opredeljuje kot širok in neopredeljen pojem, ki okvirno ponazarja kakovostnejše in za človeka
sprejemljivejše bivalno okolje v posameznem življenjskem obdobju. Izhajajoč iz kritike
funkcionalističnega koncepta organizacije življenja avtor pojem kakovosti bivanja iz
stanovanja razširi na celotni sklop človekovega obstoja – bivanja in dela. Pri opredelitvi
kakovostnega bivalnega okolja se naslanja na človekove potrebe; ugotavlja, da obstajajo
izvirne in naravne potrebe človeka ter družine po načinu in obliki bivanja; te potrebe se ne
spreminjajo v času, temveč so le bolj ali manj upoštevane v posameznih obdobjih, kar je
odvisno od možnosti razvoja proizvajalnih sredstev oziroma družbeno-gospodarskega razvoja.
14
Predvsem (a ne izključno) v literaturi s področja gradbeništva in urbanističnega načrtovanja
zasledimo tudi pojem stanovanjsko okolje, ki ga razumemo kot sopomenko bivalnemu
okolju, saj med njima ne zaznamo nobene vsebinske razlike: »Stanovanjsko okolje sestavljajo
stanovanja, stanovanjske stavbe, spremljajoči objekti, objekti združenega standarda in
zunanji prostor, v katerem se prebivalci dnevno gibljejo in zadovoljujejo svoje potrebe in
opravljajo razne dejavnosti. Stanovanjsko okolje mora biti opredeljeno tako s prostorskimi
kot socialnimi kazalniki« (Sendi, 2000, str. 8). Po eni od krajših opredelitev pa stanovanjsko
okolje sestavlja »vse, kar vpliva in obdaja človeka v času njegovega bivanja in kar je v
odnosu do njegovih dejavnosti in doživetij« (Thiberg, 1975; Rozin Šarec in sod., 1976, str.
16).
Večini opredelitev je skupno, da vsebujejo tudi prostorsko razsežnost oziroma teritorialni
okvir, ki se nanaša na nedoločeno širšo okolico, ki ponazarja dejavnosti uporabnika oziroma
njegovih potreb in sposobnosti. Tako je stanovanjsko okolje različno veliko za različne
uporabnike oziroma skupine prebivalcev, kot so na primer odrasli, otroci, mladoletniki in
starejši (Thiberg, 1975; cv: Rozin Šarec in sod., 1976, str. 16–17).
Pojasniti velja tudi pojem kakovosti, ki se pogosto povezuje v besedno zvezo z bivanjem.
Kakovost je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2014) »kar opredeljuje nekaj glede na
pozitivne lastnosti«. Po Drozgu (1994b) o kakovostnem bivalnem okolju govorimo takrat, ko
raven njegove opremljenosti in urejenosti ustreza današnjim standardom in življenjskim
potrebam ali jih celo presega. Po mnenju istega avtorja kakovostno bivalno okolje pomeni
takšne prostorske ureditve, ki so ekološko neoporečne, zagotavljajo raven »urbanega
standarda« ter predstavljajo estetsko in funkcionalno urejeno okolje (Drozg, 1994a).
Na tem mestu navajamo še razmislek o pomenskem razlikovanju med kakovostjo bivalnega
okolja in kakovostjo bivanja. Pojma se v praksi pogosto enačita, čeprav je oba mogoče
razumeti na več načinov, zlasti z vidika načina merjenja. Ko kakovost bivalnega okolja
merimo na objektivni način (vrste meritev podrobneje obravnavamo v poglavju 2.4), pri tem
skušamo ovrednotiti zgolj značilnosti okolja oziroma razmere in pogoje, ki omogočajo
kakovostno bivanje. Pri tem pa ni nujno, da se bo objektivna ocena teh razmer ujemala tudi z
oceno prebivalcev; zato rezultate objektivnih meritev v disertaciji dosledno imenujemo kot
oceno kakovosti bivalnega okolja. Kakovost bivanja, ki se v slovenskem urbanističnem
načrtovanju in prostorskih dokumentih nemalokrat uporablja kot nekakšen koncept ali krovni
pojem, pa v disertaciji opredeljujemo kot rezultat subjektivnih meritev – na primer stopnje
zadovoljstva z bivalnim okoljem ali katero od njegovih prostorskih ravni –, na katero vplivajo
(objektivni) pogoji in razmere za bivanje na eni strani in (subjektivno) vrednotenje teh razmer
s strani prebivalcev na drugi strani. Kot krovni pojem v disertaciji opredeljujemo bivalno
okolje, katerega kakovost je mogoče izmeriti tako na subjektivni kot objektivni način.
2.1.1 Vsebine bivalnega okolja
Za raziskovalno področje kakovosti bivalnega okolja je, podobno kot za druge sorodne pojme
in koncepte, kot so na primer blaginja, kakovost življenja, življenjska raven, družbeni razvoj
ipd. značilno, da se večinoma soočajo s pomanjkanjem oprijemljivih, trdnih in široko sprejetih
teoretskih izhodišč. To lahko ugotovimo že z bežnim pregledom empiričnih raziskav s tega
15
področja, kjer so vsebine bivalnega okolja (in na njih temelječi kazalniki) številne in zelo
raznovrstne. Različna so tudi pojmovanja teh vsebin, pa tudi vsebinskega razumevanja pojma,
ki ga z različnih zornih kotov preučujejo številne znanstvene vede in stroke – poleg geografije
tudi urbanistično in prostorsko načrtovanje, sociologija, prostorska sociologija, okoljska
psihologija, ekonomija, krajinska arhitektura in arhitektura. Posledično v literaturi najdemo
različne termine, ki se nemalokrat nanašajo na isto stvar: bivalno (bivanjsko, stanovanjsko)
okolje, grajeno okolje, kakovost bivanja, kakovost življenja v mestu ipd., medtem ko v
angleški literaturi bivalno okolje najdemo pod še večjim številom terminov, kot so living
environment, urban environment, residential environment, built environment, physical
environment, good-quality environment, urban living environment, livable environment in
podobno. Podobno ugotavljajo tudi van Kamp s sodelavci (2003), ki poudarjajo nujnost
sprejetja interdisciplinarnega konceptualnega okvira, ki bi presegel obstoječe delitve med
znanstvenimi disciplinami, in opozarjajo, da brez tega ne bo mogoče doseči potrebnega
napredka na tem raziskovalnem področju. Na težavo odsotnosti vsebinske konceptualizacije
bivalnega okolja in sorodnih pojmov opozarjajo tudi številni drugi avtorji (Drozg, 1994a;
Taylor, 1998; Yan, Yuen, Low, 1999; Pacione, 2003b; Horelli, 2006; McCrea in sod., 2011).
Pacione (2003b) navaja tri temeljne načine izbora glavnih vsebin kakovosti življenja, ki jih
lahko uporabimo tudi na primeru bivalnega okolja:
-
izhajanje iz psihološke ali sociološke teorije,
-
na podlagi neposrednega spraševanja ljudi o njihovih pogledih na lastno blaginjo ali
bivalno okolje in
-
na podlagi mnenj in pogledov strokovnjakov, znanstvenikov ali predstavnikov
javnosti.
Vsi trije načini izbora vsebin imajo določene slabosti. Tako kljub številnim naporom in
prizadevanjem še ne obstaja splošno sprejeta družbena teorija, ki bi natančno navedla
razmere, ki opredeljujejo človekovo blaginjo (in njihov relativni pomen), zato je uporaba
takšnega načina lahko problematična. Anketiranje ali intervjuvanje prebivalstva kljub vedno
večjemu raziskovalnemu zanimanju še ni doseglo potrebne ravni standardizacije in praviloma
zahteva visoke stroške, rezultati takšnih raziskav pa so bolj ali manj uporabni le na omejenih
populacijah. Glavna pomanjkljivost izhajanja iz mnenj in pogledov strokovnjakov pa je
dejstvo, da njihovi odgovori ne odražajo nujno pogledov in težav, s katerimi se srečuje večji
del prebivalstva (Pacione, 2003b; Kim, Kee, Lee, 2015).
Če v raziskavi izhajamo iz družbenih teorij (kot so denimo teorije človeških potreb ali
dejavnosti), se pojavi tudi težava, da te teorije težko neposredno uporabimo za določitev
vsebin in na njih temelječih kazalnikov bivalnega okolja. Zato ni neobičajno, da raziskovalci
te teorije sicer omenijo oziroma se nanje naslonijo pri opredelitvi kakovostnega stanovanja ali
bivalnega okolja (na primer Smith, 1977; Drozg, 1994a; Smith, Nelischer, Perkins, 1997;
Mandič, 1999; Schmeidler, 2008; Perlaviciute, Steg, 2012). Kot je ugotovil že Krevs za
soroden pojem življenjske ravni (1998b, str. 20), pa v empiričnih raziskavah prevladujejo
manj abstraktne delitve, na podlagi katerih je mogoče zasnovati empirično merjenje
preučevanega pojava. V veliko empiričnih raziskavah raziskovalci izbirajo vsebine in
16
kazalnike bivalnega okolja celo brez prave utemeljitve ali trdnih teoretskih izhodišč, kar
ugotavljata tudi Grayson in Young (1994). Zaradi teh težav lahko označimo raziskave
kakovosti bivalnega okolja (in sorodnih pojmov) kot izrazito pragmatične, prilagojene
dostopnosti podatkov, specifičnim značilnostim območja raziskave, pa tudi poznavanju
geografskih informacijskih sistemov in statističnih metod.
Ne glede na to pa so teorije človekovih potreb lahko uporabno izhodišče za opredelitev in
izbor vsebin ter kazalnikov bivalnega okolja. Ena od takšnih teorij je Maslowova teorija
človekovih potreb (1943), po kateri je za pojavitev potreb na višji ravni potrebna zadovoljitev
potreb na nižji ravni. Na Maslowovo hierarhijo potreb se je naslonil tudi Frey (1999) in jo
uporabil za določitev kriterijev za uresničevanje paradigme trajnostnega razvoja na področju
načrtovanja mest (Preglednica 1). Skupinam potreb po Maslowu (1943) – fiziološkim
potrebam, potrebi po varnosti, potrebi po pripadnosti/ljubezni, potrebi po ugledu in
spoštovanju in potrebi po možnosti izražanja je dodal še potrebo po estetiki. Frey trdi, da
mesta lahko nudijo kakovost življenja svojim uporabnikom le, če stremijo k udejanjanju vseh
potreb, ne le temeljnih oziroma fizioloških. Izhajanje iz človekovih potreb sicer pogosto
zasledimo pri razmišljanjih in izvedbi načrtovanja mest ter gradnje stanovanj in bivalnega
okolja v njih (na primer Pust, 1985; 1988; Malešič, 2007). Na podobnih izhodiščih temeljita
tudi Perryev koncept stanovanjske soseske in Atenska listina, temeljni dokument
funkcionalistične urbanistične doktrine, ki sta imela po drugi svetovni vojni pomembno vlogo
tudi pri razvoju slovenskih mest.
Preglednica 1: Potrebe, njihove vsebine in kriteriji na področju načrtovanja mest.
vrsta potreb
fiziološke potrebe
-
potreba po varnosti
-
-
potreba po
pripadnosti/ljubezni
-
razsežnosti,
vsebine
prostor bivanja in
dela
primerni dohodki
izobraževanje
dostopnost in
povezanost
dostop do storitev in
dobrin
vizualna in
funkcijska urejenost
in preglednost
neonesnaženost,
čistoča in odsotnost
hrupa
odsotnost kriminala
in prometnih nesreč
socialna pripadnost
navezanost na
skupnost
teritorialna
pripadnost
17
kriteriji
-
-
-
-
fizične lastnosti: oblika vzdržnega razvoja,
gostota prebivalstva glede na potrebo po
prostoru, mešana raba, stopnja
prilagodljivosti
preskrba: uporaben javni promet, manjša
količina in razpršenost motornega
prometa, dostop do storitev in dobrin,
dostop do zelenih površin
okoljski pogoji (hrup, onesnaženost,
gostota prometa)
odprti prostori zasebnih stanovanjskih enot
(terase, vrtovi)
simbiotski odnos med mestom in zaledjem
(zeleni sistem mesta)
priložnosti za mešano družbeno strukturo z
raznovrstno stanovanjsko gradnjo
potreba po ugledu in
spoštovanju
-
potreba po možnosti
izražanja
-
potreba po estetiki
-
-
-
socialna
pripadnost
vzbujanje
zaupanja
izražanje
dostojanstva in
značaja
možnost, da
posameznik
izoblikuje svoj
osebni prostor
dobro oblikovan
in prijeten
prostor
fizično čitljiv in
predstavljiv
prostor
prostor kulture
in umetnosti
-
priložnosti za lokalno avtonomijo
priložnosti za samozadostnost
-
uporabniki vseh generacij in družbenih
skupin
-
slikovitost mesta kot celote
slikovitost posameznih delov mesta
prepoznavnost značaja in vloge središč
Vir: Frey, 1999; Rebernik in sod., 2008.
Nekateri avtorji (na primer Max-Neef, 1991; Mandič, 1999; Mladenovič, 2011) se pri
določitvi vsebin določenega pojava opirajo tudi na trihotomno klasifikacijo človekovih
potreb »imeti–ljubiti–biti« (Allardt, 1976). Mandičeva (1999) v razmerju do te klasifikacije
obravnava stanovanje kot pomembno vsebino kakovosti življenja. V skupino »imeti« uvršča
značilnosti stanovanja, ki določajo kakovost stanovanja kot materialnega vira – torej
stanovanjsko raven oziroma stanovanjski standard. Z vidika »ljubiti« poudarja pomen
stanovanja kot dejavnika, ki omogoča – ali pa ne – družabne stike, partnerske odnose,
ustanavljanje samostojnega gospodinjstva in družine, vključitev v lokalno skupnost itn. V
skupino »biti« pa uvršča značilnosti stanovanja, ki skrbijo za zadovoljitev osebnih potreb, kot
sta samouresničevanje in osebna identiteta. S tega vidika je pomembna zlasti simbolna
funkcija stanovanja. Stanovanje je namreč lahko s svojim videzom, lokacijo in cenovnim
razredom zunanji izraz tega, kar je posameznik dosegel v življenju (Mandič, 1999).
Na Allardtovo klasifikacijo se opira tudi Mladenovič (2011) in jo s stanovanja razširja na
raven bivalnega okolja. Okolje, v katerem biva posameznik, vpliva na vse tri skupine
človekovih potreb. V prvi (»imeti«) so dobrine, kot so stanovanje, vrt ter predmeti in oprema,
ki posamezniku lajšajo bivanje. Pri tem sta ključni dostopnost in uporabnost omenjenih
dobrin, ki lahko zelo vplivata na kakovost posameznikovega bivanja. Na potrebe iz druge
skupine (»ljubiti«) lahko okolje vpliva tako, da omogoča, spodbuja ali pa omejuje družbene
stike (na primer kakovostni javni prostori, urejene in privlačne pešpoti, dobre prometne
povezave). Na potrebe iz tretje skupine (»biti«) bivalno okolje vpliva s simbolno funkcijo
okolja, v katerem posameznik biva. Posameznik z izbiro okolja, v katerem biva in deluje, sebi
in drugim kaže, ali je v življenju uspešen, ali si lahko izbere okolje, v katerem živi
(Mladenovič, 2011, str. 34–35).
Preglednica 2 prikazuje, da so vsebine bivalnega okolja, ki smo jih zasledili med prebiranjem
domače in tuje literature, zelo raznovrstne. Izbor vsebin je v marsikaterem primeru podvržen
subjektivni presoji raziskovalca o pomembnosti določene vsebine. Odvisen je tudi od
18
dostopnosti ustreznih podatkov, stroke ali znanstvene vede, ki ji pripada raziskovalec,
raziskovalnega pristopa ter prostorske ravni raziskave in njenih ciljev. Večini opredelitev je
skupno, da vsebujejo značilnosti grajenega, fizičnega in družbenega okolja in na nek način
sledijo predlogu Pacioneja (2003b, str. 23), ki kot eno od možnih rešitev predlaga, da je nabor
kazalnikov dovolj širok, da vključi vsa najpomembnejša življenjska področja prebivalcev,
katerih blaginjo (ali bivalno okolje) preučujemo. V preglednici so prikazane tudi vsebine
pojmov, ki so sorodni bivalnemu okolju, če smo ugotovili, da gre pri tem predvsem za oceno
pogojev v okolju za bivanje ali življenje – brez drugih, »neprostorskih« življenjskih področij,
kot so družinsko življenje, delo, zdravje in podobno.
Preglednica 2: Vsebine bivalnega okolja in sorodnih pojmov – primerjava med izbranimi
avtorji.
naziv pojma
vsebine, vrste kazalnikov
avtor(ji)
bivalna kakovost
-
urbanistično-oblikovalski kazalniki
kazalniki fizičnega prostora
okoljski kazalniki
socioekonomski kazalniki
Šašek-Divjak, Černič Mali, 2009
bivalno okolje
-
splošna urejenost in čistoča
ekološke razmere
sosedski odnosi
varnost
oskrba in storitve
prometne razmere
Rebernik, 2002b
bivalno okolje
-
stanovanje
urejenost in ekološka neoporečnost
okolja
izobraževanje
oskrbovanje
delo
rekreacija
komunikacija
Drozg, 1994a
bivalno okolje
-
fizično okolje (zrak, hrup, voda)
družbeno okolje (demografski in
socialnoekonomski dejavniki,
stanovanjsko okolje, socialnopatološki
kazalniki, promet, zelene površine)
Špes in sod., 1997
bivalno okolje
-
ekološke značilnosti (zrak, voda)
grajene značilnosti (kakovost
stanovanjskega fonda in infrastrukture
v mestih)
socialna in demografska sestava
posameznih delov ali četrti
Repolusk, 1989
-
19
bivalno okolje
(residential
environment)
-
kakovost stanovanj
stanovanjski programi
varnost v soseski
javne storitve
družbeno-kulturne značilnosti
Ha, Weber, 1991
bivalno okolje
(residential
environment)
-
kakovost infrastrukture
občutek gneče
varnost
odnosi s sosedi
Amerigo, Aragones, 1997
bivalno okolje
(residential
environment) – najbolj
pomembni elementi
-
težave s prometom
urejenost in vzdrževanost ulic
dostopnost do odprtega prostora
neželeni družbeni pojavi
dostopnost znotraj mesta kot celote
družbena interakcija
videz pokrajine
Pacione, 1982a
dobro okolje (good
environment)
-
Horelli, 2006
-
stanovanje
temeljne storitve (zdravstvo,
izobraževanje, promet in prosti čas)
participacija
varnost
družina, najožje sorodstvo, vrstniki in
skupnost
mestne in okoljske kakovosti
zagotovljeni viri
ekologija
občutek pripadnosti in povezanosti
dobro upravljanje
kakovost bivanja
(quality of living)
-
politično in družbeno okolje
ekonomsko okolje
družbeno-kulturno okolje
zdravstvene storitve
šole in izobraževanje
javne storitve in promet
rekreacija
potrošniške dobrine
stanovanja
naravno okolje
Quality of Living Reports, 2014
kakovost okolja
(environmental
quality)
-
biofizikalni elementi
prostorski elementi
socialni elementi
kulturni elementi
ekonomski elementi
Ira, Kollar, 1994
-
20
kakovost okolja
(environmental
quality)
-
količina prometa
vizualna kakovost
izobraževanje
oskrba
javni prevoz
kakovost pokrajine
onesnaženost zraka
zasebnost
hrup
Knox, 1976
kakovost prostora
(quality of place)
-
raznolikost
specifične dobrine
živahnost, kultura
tehnologija, inovativnost
talent
ustvarjalnost, boemi
tolerantnost, odprtost
estetika
okolje, trajnostnost
varnost
Jacob Trip, 2007
kriteriji kakovosti
bivanja z vidika
humanizacije
-
združevalne, integrativne funkcije
naselja za razvoj »življenja« oziroma
družabnosti
zdravo naravno okolje, človekovo
merilo in obvladljivost prostora
možnosti za razvoj individualnih
potreb ter identitete na osnovi
ustvarjalnosti posameznika
Pust, 1988
-
najbolj pomembni
elementi kakovost
življenja (quality of
life)
-
stopnja kriminalitete
lokalna zdravstvena oskrba
življenjski stroški
izobraževalne ustanove
raven onesnaženja
zaposlitvene možnosti
stanovanjski stroški
raven plač
možnosti za nakupovanje
stopnja brezposelnosti
scenska kakovost prostora
podnebje
Rogerson, 1997; cv: Rogerson,
1999
najpomembnejše
mestne dobrine (urban
amenities)
-
bogata izbira storitev in potrošniških
dobrin
estetika in fizično okolje
dobre javne storitve
enostavnost premikanja po prostoru
Glaeser, Kolko, Saiz, 2000
-
21
prijetnost za življenje v
mestih (urban
livability)
-
ambient
stanovanja
zaposlitvene možnosti
kriminal
prometne razmere
izobrazba
zdravstvena oskrba
rekreacija
podnebje
Savageau, 2007
področja kakovosti
življenja v mestu
(domene koncepta
kvalitete života u
gradu)
-
stanovanje
promet in infrastruktura
naravno okolje
dostopnost storitev
družbene vezi v soseski
varnost v soseski
Slavuj, 2012
stanovanjsko okolje
-
infrastrukturna opremljenost
kakovost okolja
tipologija zazidave
opremljenost okolice (otroška igrišča,
prostori za druženje stanovalcev)
varnost bivalnega prostora pred
vandalizmom in kriminalom
Dimitrowska Andrews, 2006
stanovanjsko okolje
-
fizičnoprostorski pogoji
socialni pogoji
psihološki pogoji
kulturni pogoji
ekonomski pogoji
organizacijski pogoji
Thiberg, 1975; cv: Rozin Šarec,
1976, str. 16–17
življenjska raven
-
premoženje in dohodki prebivalstva
premoženje kmečkih gospodarstev
stanovanja
prebivalstvo
zaposlitev
izobraževanje
oskrba
storitve
prostočasne dejavnosti
promet
naravna ogroženost na območju
bivanja
naravne razmere na območju bivanja
onesnaženost bivalnega okolja
Krevs, 1998b
-
Matsuoka in Kaplan (2006) sta z meta-analizo izvirnih znanstvenih člankov revije Landscape
and Urban Planning skušala ugotoviti pojavnost in pomen posameznih razsežnosti bivalnega
okolja. Uvrstila sta jih v dve temeljni skupini: potrebo po naravi, natančneje po fizičnem
stiku z njo, estetiki, rekreaciji in igri, ter potrebo po družbeni interakciji, ki vključuje
socialne stike, državljansko participacijo in skupnostno identiteto.
22
Od redkih teoretskih del, ki so vsebino bivalnega okolja skušali podrobneje objasniti in
razdelati, velja izpostaviti prispevek Drozga (1994a), v katerem je bivalno okolje obravnaval
kot prostorsko in urbanistično kategorijo. Pri poskusu opredelitve bivalnega okolja, njegovih
razsežnosti in kazalnikov se je oprl na temeljne človekove potrebe, ki so združene okoli
funkcije bivati, stanovati, in na seznam temeljnih človekovih dejavnosti oziroma funkcij:
bivanje, delo, oskrba, komunikacija, izobraževanje in rekreacija (Ruppert in sod., 1981). Te
ustvarjajo prostorska razmerja in so med seboj močno prepletene in odvisne (Slika 1).
Podobno Pust (1988) ugotavlja, da koncept organizacije življenja na podlagi ločenosti bivanja
in ostalih človekovih funkcij ne ustreza potrebam, vrednotam in načinu življenja ljudi. Za
celovito razumevanje in kakovostno načrtovanje bivalnega okolja je tako pomembno
upoštevati vse človekove potrebe in dejavnosti.
Slika 1: Prepletenost temeljnih človekovih dejavnosti (Partzsch, 1964; cv: Werlen, 2000, str.
176).
delati
izobraževati
se
oskrbovati se
bivati
komunicirati
rekreirati se
2.1.2 Prostorske ravni bivalnega okolja
Eden ključnih določevalcev kakršnegakoli okolja je njegova prostorska razsežnost, ki jo
omenjajo tudi nekatere opredelitve bivalnega okolja iz prejšnjega podpoglavja. Bivalno okolje
lahko razumemo tudi kot niz in celoto različno velikih prostorov, v katerih človek biva,
zadovoljuje svoje potrebe in opravlja druge temeljne funkcije, ki so z bivanjem neločljivo
povezane. Vsak od teh prostorov ima svoje svojstvene značilnosti, ki vplivajo na kakovost
bivanja prebivalcev. Po Werlenu (1993, str. 42) se te značilnosti odražajo tudi v prostorskih
identitetah različnih prostorskih obsegov.
23
Omenili smo že, da funkcija bivanja ni omejena samo na stanovanje, pač pa ima širši
prostorski okvir. Bivalno okolje lahko razumemo in obravnavamo na naslednjih prostorskih
ravneh:
-
stanovanja in sob v njem,
-
hiše ali stanovanjske stavbe in njenega pripadajočega zemljišča,
-
soseske in sosedstva kot skupna lokalna življenjska prostora prebivalcev2,
-
mestne četrti, v okviru katere je formalno organizirano sodelovanje prebivalcev pri
odločanju o vprašanjih, povezanih z njihovim ožjim bivalnim okoljem in
-
lokalne skupnosti, mesta ali mestne občine, na ravni katerih so organizirane nekatere
dejavnosti in storitve, pomembne za zadovoljevanje potreb in dejavnosti ljudi, ki
delujejo na širšem območju (na primer javni prevoz, ravnanje z odpadki, zdravstvo in
primarno izobraževanje).
Bivalno okolje lahko s prostorskega vidika poenostavljeno opredelimo tudi kot stanovanje in
njegovo lokacijo. Z opredelitvijo lokacije v geometrijskem smislu izbranemu objektu
določimo položaj, lego v pokrajini, po navadi v določenem koordinatnem sistemu. Pšunder in
Torkar (2007) lokacijo ali lego nepremičnine (stanovanja) opredeljujeta kot posebno
koristnost, kot njen neločljivi del, ki pomembno prispeva k njeni vrednosti. Vpliv lokacije se
neposredno odraža tudi v modelu vrednotenja nepremičnin Geodetske uprave Republike
Slovenije v opredelitvi vrednostnih con – območij, kjer imajo podobne nepremičnine
približno enako vrednost (Zbirka vrednotenja nepremičnin, 2015).
Večina avtorjev bivalno okolje opredeljuje kot prostorsko večplasten pojav ter ga obravnava
na več prostorskih ravneh, največkrat na ravni stanovanja, soseske in lokalne skupnosti (na
primer Marans, Rodgers, 1975; Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Sirgy, Cornwell, 2002;
Pacione, 2003b; Marans, Kweon, 2011). Empirične raziskave kažejo, da prebivalci svoje
bivalno okolje na različnih prostorskih ravneh vrednotijo zelo podobno. Če nekoga vprašamo,
ali je zadovoljen s svojim stanovanjem, na njegov odgovor ne vpliva le ocena stanovanja v
ožjem smislu, ampak tudi vrednotenje ožje ali širše okolice stanovanja oziroma njegove
lokacije. Podobno na zadovoljstvo s sosesko ne vplivajo le kakovost posameznih značilnosti
soseske, pač pa tudi vrednotenje širše lokacije stanovanja oziroma lokalne skupnosti ali mesta
kot celote (na primer Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Sirgy, Cornwell, 2002), čeprav je
ta povezava manj močna. To kaže na to, da so prostorske ravni bivalnega okolja med sabo
tesno povezane (Slika 2). Zato v literaturi zasledimo tudi obravnavo bivalnega okolja kot
skupne razsežnosti oziroma celote (na primer Ha, Weber, 1991; McCrea, Shyy, Stimson,
2006).
2
Po Inštitutu za politike prostora (2015) je soseska »načrtovana, funkcionalno zaokrožena prostorska enota v
mestu ali širšem območju mesta za okrog 2500–5000 prebivalcev, ki v območju dostopnosti pešca poleg
stanovanj vključuje potrebno infrastrukturo in vso dnevno preskrbo, osnovno šolo, otroško varstvo, javni
prostor, zelene površine in postaje javnega potniškega prometa, večinoma brez tranzitnega motornega prometa
znotraj območja«. Isti vir razlikuje med pojmoma soseska in sosedstvo, ki je »osnovna teritorialno določena
socialna skupnost znotraj mesta, za katero je značilna določena mera sosedske povezanosti prebivalstva in
občutka lokalne pripadnosti«.
24
Slika 2: Stanovanje, soseska in mesto so najbolj značilne prostorske ravni bivalnega okolja in
so med seboj tesno povezane.
mesto
soseska
stanovanje
Na prvi pogled najbolj »vprašljiva« prostorska raven bivalnega okolja je lokalna skupnost
(ang. community; v literaturi zasledimo tudi obravnavo na ravni mesta, podobne prostorske
ravni). Ta, najširša prostorska raven bivalnega okolja se namreč močno približa pojmu
življenjskega okolja oziroma območja, na katerem prebivalci živijo oziroma opravljajo svoje
temeljne funkcije, kot so delo, rekreacija, izobraževanje in oskrba. Vendarle pa je obravnava
bivalnega okolja tudi na tej prostorski ravni upravičena. Prvič, zaradi že omenjenih vsebin, ki
vplivajo na kakovost ožjega bivalnega okolja, a so skupne širšemu območju (na primer
kakovost storitve javnega potniškega prometa). In drugič, zaradi sodobnega načina življenja,
ki je precej razširil pojem bivalnega okolja. Soseska čedalje bolj izgublja svoj prvotni pomen,
to je združevanje območij stanovanja, primarnega izobraževanja, socializacije, druženja ipd.
Obdobje postmoderne pomeni večjo heterogenost družbe in vse večjo mobilnost prebivalstva,
kar omogoča prost izbor lokacije rekreacije, izobraževanja, nakupovanja in druženja na
mnogo širšem območju, kot ga nudi stanovanjska soseska (Pogačnik, 1999, str. 141). Nekateri
avtorji (Turksever, Atalik, 2001; McCrea, Stimson, Western, 2005) pojem bivalnega okolja
razširijo tudi na raven mestne (funkcionalne) regije, ki ima ravno tako nekatere relevantne
vsebine, ki pomembno vplivajo na kakovost bivanja (na primer podnebje, delovna mesta,
onesnaženost zraka).
2.1.3 Delovna opredelitev bivalnega okolja
Na podlagi omenjenih spoznanj iz strokovne in znanstvene literature smo izdelali naslednjo
delovno opredelitev bivalnega okolja:
Bivalno okolje sestavljajo značilnosti stanovanja ter njegove ožje in širše okolice, ki so
pomembne za zadovoljevanje splošnih človekovih potreb in opravljanje temeljnih
človekovih funkcij. Kakovost bivalnega okolja je celovita ocena razmer in pogojev za
bivanje na določenem območju, ki vsebuje objektivno izmerjene značilnosti bivalnega
okolja z različnimi kazalniki ter subjektivno izmerjene značilnosti s strani prebivalcev.
Na podlagi različnih družbenih in ekonomskih teorij, kot so teorija temeljnih človekovih
funkcij (Ruppert in sod., 1981), teorije človeških potreb (Max-Neef, 1991; Doyal, Gough,
1992; Nussbaum, Glover, 1995) in teorija dobrin (Glaeser, Kolko, Saiz, 2000), dejavnikov
zdravja, kot jih opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija (The determinants of health,
25
2012) ter spoznanj empiričnih raziskav o najpomembnejših dejavnikih, ki vplivajo na
kakovost bivanja v mestih, smo opredelili ključne vsebine3 bivalnega okolja in jih razvrstili v
sedem sklopov (Slika 3).
Slika 3: Vsebinski sklopi bivalnega okolja.
STANOVANJSKE
RAZMERE
POGOJI ZA
MOBILNOST
VARNOST
BIVALNO
OKOLJE
DRUŽBENO
OKOLJE
ESTETSKA
VREDNOST
OBREMENJENOST
OKOLJA
DOSTOPNOST
DO MESTNIH
DOBRIN
Stanovanjske razmere oziroma značilnosti stanovanja ali najožjega bivalnega okolja (na
primer velikost, tloris, opremljenost), pomembno vplivajo na zadovoljevanje številnih
človekovih potreb, kot so zasebnost, varnost, sprostitev in komunikacija. Stanovanje je
človekov poglavitni življenjski prostor, kjer praviloma preživi največ svojega časa (Adams,
1992) in pomembno vpliva tudi na kakovost življenja in ostalih življenjskih področij, zlasti
družinskega in družabnega življenja (na primer Fried, 1984; Mandič, 1999).
Varnost je ena od najbolj pomembnih človekovih vrednot (na primer Pogačnik, 2002),
potreba po varnosti pa ena od temeljnih človekovih potreb (na primer Maslow, 1943). Na
človekovo varnost vplivajo različni pojavi v pokrajini, ki pomenijo grožnjo za človeka in/ali
njegovo imetje (Komac, Natek, Zorn, 2008, str. 37). Varnost je sicer zelo večplasten pojem in
jo sestavlja veliko različnih vidikov (na primer poplavna, prometna, potresna, osebna varnost
in podobno). Številne raziskave dokazujejo, da varnost in občutek varnosti pomembno
vplivata na kakovost bivanja in kakovost življenja (na primer Dahmann, 1985; Cummins,
1996; Michalos, Zumbo, 2000).
Estetska vrednost bivalnega okolja je v mestih še posebej pomembna, saj so mesta pogosto
prepoznana kot manj kakovostna življenjska okolja (Uršič, Hočevar, 2007) ali celo kot
»antiteza« narave in naravnega okolja (Matthiessen, Soegaard, Anderberg, 2002; cv: Plut,
2006, str. 19). Številne empirične raziskave kažejo, da je bivanje v prijetnem in urejenem
okolju ena od najpomembnejših prostorskih vrednot in lokacijskih dejavnikov (sodobnega)
človeka (Kaplan, 1977; Postrel, 2003; Hočevar in sod., 2004; Florida, Mellander, Stolarick,
3
Vsebine bi lahko poimenovali tudi značilnosti, sestavine, prvine, področja, elemente ali vidike.
26
2011; Kozina, 2013). Načrtovanje in oblikovanje prijetnih, varnih, urejenih, dovršenih in v
človekovem merilu zgrajenih stanovanj, sosesk in mestnega prostora nasploh je eno od
temeljnih poslanstev urbanističnega načrtovanja in arhitekture. Pogačnik (1999, str. 22)
poudarja, da je lepo mesto hkrati tudi prijetno človekovo okolje, skladnost estetskih in
vizualnih vrednot pa podpira kakovost življenja.
V sklopu dostopnosti do mestnih dobrin obravnavamo tiste mestne dobrine, ki so
pomembne za opravljanje temeljnih človekovih funkcij. Dobrine (ang. amenities) so
specifične lastnosti določene lokacije, ki jo delajo posebno privlačno za bivanje in delo.
Nekateri avtorji ločujejo med naravnimi dobrinami (ang. natural amenities), kot so na primer
podnebne značilnosti in relief, in človekovimi oziroma mestnimi dobrinami (ang.
human/urban amenities), ki jih je za razliko od naravnih ustvaril človek. Mestne dobrine
pomembno vplivajo na kakovost življenja ljudi ter odločitve gospodinjstev in podjetij pri
izbiri lokacije bivanja in dela (Smith, 1977; Glaeser, Kolko, Saiz, 2000; Florida, 2002). V
najširšem smislu vključujejo najrazličnejše storitve, ustanove in objekte, kot so izobraževalne
ustanove, restavracije, kulturne ustanove, značilnosti družbenega okolja (na primer strpnost in
odprtost prebivalcev), pogoje za mobilnost, estetsko vrednost in podnebne značilnosti
(Glaeser, Kolko, Saiz, 2000; Florida, 2002; Mulligan, Carruthers, 2011). Ker nekatere od teh
dobrin obravnavamo v drugih vsebinskih sklopih, se omejujemo na obravnavo dobrin, ki se
nanašajo na izbrane temeljne človekove funkcije oziroma dejavnosti: izobraževanje, delo,
oskrbo in prosti čas. Pri tem posebej obravnavamo zelene površine, ki so v mestih še posebno
dragocene (Smrekar, Tiran, 2013) in zato po Kosu (2008, str. 7) postajajo »glavni simbolni in
praktični element kakovosti mestnega prostora«.
Obremenjenost okolja je zaradi zgostitve prebivalstva in najrazličnejših dejavnosti na eni ter
praviloma omejenih samočistilnih sposobnosti na drugi strani pomembna značilnost večine
slovenskih mest. Med sestavinami okolja izpostavljamo hrup in onesnaženost zraka, ki najbolj
izrazito povzročata diferenciacijo mestne pokrajine in negativno vplivata na kakovost bivanja,
zdravje in počutje prebivalcev (na primer Špes, 1998; Špes, Cigale, Lampič, 2002;
Botteldooren, Dekoninck, Gillis, 2011). Posledice hrupa se kažejo v težavah s spanjem, večji
razdražljivosti, zdravstvenih težavah, nezmožnostjo sprostitve, težavah v sporazumevanju,
zmanjšanem zadovoljstvu z življenjskimi razmerami in podobno (Špes in sod., 2002).
Onesnaženost zraka pa je po oceni Evropske agencije za okolje v letu 2011 v Evropi
povzročila 400.000 prezgodnjih smrti (Europe's cities …, 2014).
Družbenega okolja v naši raziskavi ne obravnavamo le kot posrednega pokazatelja kakovosti
bivalnega okolja, niti ne z vidika življenjske ravni prebivalstva oziroma njihovih materialnih
pogojev ali razmer, pač pa kot vsebino bivalnega okolja z vidika socioekonomskih značilnosti
lokalnega prebivalstva in družbenih odnosov v njem. Številne raziskave dokazujejo, da
značilnosti družbenega okolja pomembno vplivajo na zadovoljstvo z življenjem (na primer
Cummins, 1996; Sirgy, Cornwell, 2002; Farrell, Aubry, Coulombe, 2004) ali na vrednotenje
kakovosti bivalnega okolja ali bivalnih preferenc (na primer Parkes, Kearns, Atkinson, 2002;
Sirgy, Cornwell, 2002; Hipp, 2009; Lovejoy, Handy, Mohktarian, 2010; Skifter Andersen,
2011; Slavuj, 2011; Perlaviciute, Steg, 2012).
27
Pogoji za mobilnost se nanašajo na zmožnost premikanja oseb med različnimi prostori in
prizorišči, kjer potekajo dejavnosti (Handy, Niemeier, 1997). Mobilnost je izredno pomembna
vrednota sodobnega človeka; današnjo postindustrijsko družbo označuje individualnost, ki
zahteva večjo dnevno mobilnost posameznika kot kolektivni način življenja v preteklosti. Na
drugi strani se je spremenila tudi prostorska zgradba z vse večjo ločenostjo dejavnosti v
prostoru, s čimer se povečujejo potrebe po opravljanju potovanj (Gabrovec, Bole, 2009, str.
14). Čeprav mesta na splošno označuje dobra prostorska dostopnost do različnih storitev in
objektov, pomembnih za zadovoljevanje človekovih potreb, se po drugi strani zaradi
naraščajoče motorizacije in neustreznega prometnega načrtovanja soočajo s številnimi
težavami, ki se kažejo v prometnih zastojih in neučinkovitosti javnega potniškega prometa (na
primer Uršič, 2006). Ustrezni pogoji oziroma raznovrstne možnosti za mobilnost (ne samo z
avtomobilom, čigar uporaba se v mestih čedalje bolj omejuje, pač pa tudi s trajnostnimi načini
potovanja, kot sta kolesarjenje in javni prevoz) zato postajajo čedalje bolj pomembna vsebina
bivalnega okolja v mestih. V literaturi sicer mobilnost najdemo tudi v okviru obravnave
prometnih razmer ali kot eno od temeljnih človekovih funkcij. Vendar pa ima med
človekovimi funkcijami posebno mesto, saj je nekakšna predpostavka, predpogoj za
opravljanje ostalih temeljnih funkcij (na primer delo, oskrba, prosti čas), ki so s pogoji za
mobilnost neločljivo povezane oziroma od njih odvisne (Ruppert in sod., 1981, str. 89).
2.2 Razmerja med bivalnim okoljem in sorodnimi pojmi
Kot posledico že omenjene odsotnosti interdisciplinarnega konceptualnega okvira bivalnega
okolja v literaturi najdemo veliko število pojmov in konceptov, s katerimi avtorji z različnih
zornih kotov, vsebinsko različno široko in z različnimi metodami preučujejo kakovost razmer
za bivanje na določenem območju. V nadaljevanju besedila podrobneje obravnavamo tiste
pojme in koncepte, ki so z vidika doktorske disertacije najbolj pomembni.
Kakovosti bivalnega okolja je zelo soroden koncept prijetnosti za življenje (ang. livability),
ki se je pojavil konec 60. let 20. stoletja v Kanadi in hitro prodrl v vsakdanjo rabo različnih
urbanističnih gibanj in akterjev, ki so si prizadevali za izboljšanje kakovosti bivanja v mestih.
Pacione (1990) prijetnost za življenje enači s pojmom »človeško« in jo opredeljuje kot
kakovost, ki ni samo značilnost okolja, ampak je vedenjska funkcija interakcije med
značilnostmi okolja in prebivalcev. Veenhoven (1996) pojem razume širše, kot sinonim za
kakovost življenja, in ga opredeljuje kot raven, do katere se preskrba in pogoji ujemajo s
potrebami in sposobnostmi prebivalcev. Po Kaalu (2011) pa so za življenje prijetni kraji tisti,
ki so varni, ustrezno infrastrukturno opremljeni, imajo visoko razvite storitve, so gospodarsko
uspešni in ravnajo okolju prijazno.
Prijetnosti za življenje je precej soroden koncept kakovosti prostora. Ena različica
opredeljuje kakovost prostora kot množico dejavnikov, ki vplivajo na kakovost življenja
prebivalcev in njihove življenjske možnosti skozi načine, kako je okolje načrtovano,
oblikovano, razvito in vzdrževano (World class places …, 2009). Andrews (2001) kakovost
prostora podobno opredeljuje kot vsoto dejavnikov v zunanjem okolju, ki vplivajo na
kakovost življenja prebivalcev, Massam (2002) pa kot stanje zunanjega okolja in pogojev za
dobro kakovost življenja. V skupino obeh konceptov lahko uvrstimo lestvice kakovosti
28
življenja v mestih, kot sta na primer Mercerjeva (Quality of living reports, 2014) ali
Monoclejeva (Quality of Life Survey …, 2014) in raziskave lokacijskih dejavnikov
ustvarjalnega razreda. Florida (2002) kot ključni lokacijski dejavnik ustvarjalnega razreda in
dejavnik gospodarske konkurenčnosti mest navaja prav kakovost prostora, natančneje
privlačno, raznoliko in strpno mestno okolje.
Večinoma v geografski literaturi (a ne izključno) zasledimo tudi pojem kakovost
življenjskega okolja. Slednje pojmovanje se je uveljavilo zlasti v socialni geografiji oziroma
münchenski socialnogeografski šoli, ki je imela v 80. letih 20. stoletja velik vpliv tudi na
razvoj slovenske geografije. Mikulik (1992, str. 485) življenjsko okolje pojmuje kot sistem
abiotičnih, biotičnih in družbeno-ekonomskih elementov, ki jih človek spreminja ter uporablja
za zadovoljevanje svojih potreb in je z njimi v stiku. Mlinar (2008a, str. 227) pa govori o
integralnem (vse)življenjskem okolju, ki celostno vključuje vse sfere človekovega delovanja,
kot so na primer delo, bivanje, rekreacija in upravljanje. Življenjsko okolje je sicer uveljavljen
pojem v ekologiji in biologiji ter pomeni »okolje z značilnimi razmerami, ki omogočajo
življenje različnim organizmom« (Geografski terminološki slovar, 2013). Zaradi prepletenosti
človekovih funkcij poglavitna razlika med bivalnim in življenjskim okoljem ni vsebinska,
ampak predvsem v prostorski ravni obravnave. Življenjsko okolje se praviloma nanaša na
širše življenjsko območje, ki poleg bivanja enakovredno zajema tudi druge temeljne
človekove funkcije: delo, izobraževanje, rekreacijo, oskrbo in promet (Ruppert in sod., 1981;
Werlen, 2000) ter se običajno preučuje na ravni večjih prostorskih enot, kot sta naselje ali
občina (na primer Kozina, 2013), medtem ko je osnovna prostorska enota pri preučevanju
bivalnega okolja praviloma stanovanje; pri tem na njegovo kakovost vplivajo tudi značilnosti
(širšega) življenjskega okolja, ki so s stanovanjem v določenem prostorskem razmerju. Ocena
kakovosti bivalnega okolja tako praviloma vsebuje tudi vpliv življenjskega okolja na kakovost
bivanja, medtem ko preučevanje življenjskega okolja praviloma posveča enakovredno
pozornost vsaki od človekovih funkcij.
Na tem mestu navajamo še življenjskem okolju sorodna, vsebinsko in prostorsko podobno
široka pojma človekovo okolje, ki je po Lahu (1995, str. 53) »narava z vsemi objekti, ki so
posledica življenja in dejavnosti ljudi, ter je edina podlaga in vir dobrin za človeštvo«, ter
geografsko okolje, ki ga Vrišer (2002, str. 9) označuje kot tisto prostorsko stvarnost, ki jo
sestavljajo po eni strani naravne značilnosti zemeljskega površja (zemeljska skorja, oblike
površja, podnebje, vode, prst, rastje in živalstvo) ali tako imenovano naravno okolje, po drugi
strani pa človeška družba, ki je to naravno okolje s svojim delom ponekod bolj, drugod manj
bistveno preoblikovala.
V literaturi, večinoma s področja okoljske psihologije, pogosto zasledimo koncept
stanovanjskega blagostanja/blaginje (ang. residential well-being), ki preučuje odnos
prebivalcev (pa tudi načrtovalcev) do ožjega in širšega bivalnega okolja: zadovoljstvo
prebivalcev z bivalnim okoljem na splošno in z njegovimi posameznimi vsebinami na
različnih prostorskih ravneh, razlike med dejanskim in želenim bivalnim okoljem, skupnostni
ponos in podobno (Sirgy, 2012). Stanovanjsko blaginjo nekateri avtorji opredeljujejo kot
»stanje, ko gospodinjstvo živi v primernem stanovanju in je z njim tudi zadovoljno« (Mandič,
Cirman, 2006, str. 200) ali kot »stopnjo, do katere so zadovoljene pomembne potrebe in
vrednote prebivalcev v danih bivalnih pogojih« (Perlaviciute, Steg, 2012, str. 325).
29
Stanovanjski blaginji je soroden koncept človeku prijaznega okolja (ang. environmental
human-friendliness), ki ga Horelli (2006, str. 19) opredeljuje kot »kompleksen večrazsežnostni
in večstopenjski koncept, ki se nanaša na okolja ali lokacije, ki zagotavlja podporo
posameznikom in različnim skupinam, da uresničijo svoje cilje in projekte, s potencialnim
vplivom na subjektivno blagostanje«. Podobno Canter in Rees (1982, str. 185) zadovoljstvo z
bivanjem opredeljujeta kot »odraz stopnje, do katere prebivalci čutijo, da jim stanovanje
pomaga doseči njihove cilje«.
Življenjska raven spada v skupino pojmov, kot so blaginja, življenjski standard, kakovost
življenja, družbeni razvoj in podobno. Krevs (1998b) opredeljuje življenjsko raven kot čim
bolj celovito informacijo o življenjskih razmerah oziroma o pogojih za zadovoljevanje
splošnih življenjskih potreb ljudi, pri čemer te razmere odražajo »materialno in
nematerialno«, družbeno in naravno življenjsko okolje ter prirojene in pridobljene značilnosti
ljudi, vključno z njihovim imetjem. Geografski terminološki slovar (2013) pa jo opredeljuje
kot »merljivo stopnjo blaginje, ki izraža kakovost in način življenja vseh ljudi na določenem
območju, tudi socialnih slojev, družin in posameznikov, na katero vplivajo splošna raven
razvitosti, zlasti gospodarske, politične, socialne, kulturne razmere«. Razlika med kakovostjo
bivalnega okolja in življenjsko ravnijo je v tem, da kakovost bivalnega okolja vključuje le
razmere v (praviloma fizičnem, grajenem in družbenem) okolju, življenjska raven pa poleg
tega prikazuje tudi nekatere značilnosti in sposobnosti ljudi (na primer dohodki, delež
vzdrževanega prebivalstva in podobno). Krevs (1998b) ugotavlja, da meja med pojmoma
zbledi na metodološki oziroma empirični ravni. Geografi življenjsko raven in kakovost
bivalnega okolja največkrat preučujemo po območjih, torej na podlagi »prostorskih
agregatov« posameznikov. Zato s prikazovanjem značilnosti ljudi, vključno z njihovim
premoženjem, ki naj bi bile posebnost življenjske ravni v primerjavi s kakovostjo bivalnega
okolja, prikažemo hkrati tudi značilnosti družbenega okolja, v katerem živijo kot posamezniki
(Krevs, 1998b, str. 36).
Pojem, ki se največkrat prepleta, enači ali celo zamenjuje z bivalnim okoljem, je kakovost
življenja. Pojem se vsebinsko pomembno razlikuje od kakovosti bivalnega okolja, zato ga
moramo nekoliko bolj podrobno razjasniti, sploh ker se je v zadnjih desetletjih dodobra
uveljavil tudi v geografiji in drugih prostorskih vedah. Soglasje o natančnejši opredelitvi
kakovosti življenja (še) ni doseženo, saj je pojem izredno kompleksen in širok. Različni
pristopi, zanimanje za ta pojav v številnih vedah (na primer ekonomija, geografija, medicina,
psihologija in sociologija) in različna kulturna okolja, iz katerih izhajajo raziskave (na primer
ameriško in skandinavsko), so privedli do številnih opredelitev kakovosti življenja, njihova
raznovrstnost pa do razumevanja kakovosti življenja kot nekakšnega koncepta, krovnega
pojma in kompleksnega, večrazsežnostnega konstrukta namesto trdno oprijemljivega in
merljivega pojma (Kahneman, Diener, Schwarz, 1999; Risser in sod., 2006; Epley, Menon,
2008; McCrea in sod., 2011). Kakovost življenja se pogosto uporablja kot sopomenka
pojmom življenjska raven, blaginja, sreča, zadovoljstvo z življenjem, subjektivno blagostanje,
nemalokrat pa celo kot sopomenka kakovosti bivanja in kakovosti prostora.
Številni raziskovalci pri preučevanju kakovosti življenja izhajajo iz že omenjene Allardtove
konceptualizacije kakovosti življenja iz začetka 70. let 20. stoletja, za katero je značilno, da je
razširila takrat prevladujoče raziskovanje življenjske ravni (večinoma opredeljene kot
30
objektivno izmerjene življenjske razmere ali pogoje za zadovoljevanje človekovih življenjskih
potreb) z vključitvijo želja in zadovoljstva ljudi z življenjskimi razmerami ali pogoji.
Temeljni stebri, na katere se navezujejo pogoji, ki zagotavljajo obstoj in razvoj človeka, so
»imeti«, »ljubiti« in »biti«, merijo pa se tako z objektivnimi kot subjektivnimi kazalniki
(Novak, 1996). V literaturi kot posledica uveljavitve te konceptualizacije prevladujejo
celovitejše opredelitve kakovosti življenja, ki vključujejo tako subjektivno merjenje (na
podlagi ocene ljudi) kot objektivno merjenje (na podlagi sekundarnih podatkov). Takšni sta na
primer naslednji dve opredelitvi:
»Kakovost življenja je večrazsežnostni koncept, ki vključuje tako subjektivne kot objektivne
elemente. Kakovost življenja je povezana z zagotovljenimi možnostmi za zadovoljitev
človekovih potreb v obliki grajenega, človeškega, družbenega in naravnega kapitala (vključno
s časovno razsežnostjo) in obstoječimi političnimi razmerami za zagotovitev teh možnosti«
(Costanza in sod., 2008, str. 267).
»Kakovost življenja je raven, do katere so zadovoljene objektivne človekove potrebe v odnosu
do osebnega ali skupinskega dojemanja subjektivnega blagostanja. Človekove potrebe so
osnovne potrebe po obstoju, reprodukciji, varnosti, pozornosti in podobno. Subjektivno
blagostanje je ocenjeno skozi odgovore posameznika ali skupine o sreči, zadovoljstvu z
življenjem, koristih ali blaginji. Na odnos med specifičnimi človekovimi potrebami in
zaznanim zadovoljstvom z njimi lahko vplivajo duševne sposobnosti, kulturno ozadje,
informacije, izobrazba, značaj, pogosto v zapletenih oblikah. Odnos med zadovoljevanjem
človekovih potreb in splošnim subjektivnim blagostanjem je odvisen tudi od uteži
(individualnih, od skupin, kultur), ki dajejo človekovim potrebam relativni pomen med seboj«
(Costanza in sod., 2008, str. 269).
V literaturi najdemo tudi nekatere opredelitve, ki poudarjajo zgolj subjektivno razsežnost
kakovosti življenja:
»Kakovost življenja je individualno dojemanje in ocena posameznikovega položaja v življenju
z vidika kulturnega in vrednotnega sistema, v katerem živi posameznik v povezavi z njegovimi
prepričanji, pričakovanji, standardi in zanimanjem« (WHO-QOL Group, 1993; cv: van
Kamp, 2003, str. 7).
»Kakovost življenja je stopnja kakovosti življenjskih razmer in življenjskega sloga
posameznika. Objektivno je mogoče to stopnjo oceniti z ravnjo, do katere je dosežena
družbena blaginja. Dejstvo pa je, da imajo ljudje zelo različne potrebe, in presoja, kaj naj bo
vključeno v merjenje tega pojava poleg osnovnega zagotavljanja bivališča, hrane, vode,
obleke in podobnega, je lahko samo subjektivna in odvisna od vsakega posameznika, družbe
in časovne dimenzije. Zato je kakovost življenja še najbolje opredeliti kot človekovo
subjektivno občutenje zadovoljstva z njegovimi življenjskimi razmerami in življenjskim
slogom« (Clark, 2005, str. 337–338).
Mednarodno združenje za kakovost življenja pa kakovost življenja opredeljuje drugače,
podobno kot (»objektivnejšo«) življenjsko raven: »Običajno se nanaša na stopnjo, do katere
je življenje osebe zaželeno proti nezaželenemu, pogosto s poudarkom na zunanjih
komponentah, kot so okoljski dejavniki in prihodek. V nasprotju s subjektivnim občutenjem
31
blagostanja, ki temelji na subjektivni izkušnji, je kakovost življenja bolj objektivna in opisuje
okoliščine življenja osebe, bolj kot njegovo reakcijo na te okoliščine« (Diener, 2006a, str.
154). Takšna opredelitev je zlasti posledica uveljavitve koncepta subjektivnega občutja
blagostanja, kjer je v ospredju zlasti preučevanje posameznikovega zadovoljstva z
življenjem.
Vsi omenjeni pojmi so si z vidika postopka izbora razsežnosti in kazalnikov dokaj podobni,
saj izhajajo iz podobnih teoretskih izhodišč, pojmovanj blaginje in življenjskih virov. Pojmi
se med seboj še bolj zbližajo, če jih preučujemo po posameznih območjih. Najbolj očiten
primer zbliževanja omenjenih pojmov je uveljavitev pojma urban quality of life, ki ga
prevajamo kot kakovost življenja v mestu4. Pri tem je zanimivo, da se pojem vsebinsko
povsem približa bivalnemu ali življenjskemu okolju, saj raziskovalci z njim večinoma merijo
kakovost bivalnih razmer v določenem (mestnem) območju. Tako lahko v literaturi najdemo
tudi opredelitve kakovosti življenja in kakovosti življenja v mestu z izrazito prostorsko
konotacijo, ki se zelo približajo nekaterim opredelitvam kakovosti bivalnega okolja:
»Kakovost življenja je stopnja, do katere so doseženi potrebni pogoji za človekovo
zadovoljstvo in srečo. Pogoji pa so značilnosti okolja, ki vplivajo na zadovoljstvo« (McCall,
1975, str. 229).
Cutter (1985, str. 1) kakovost življenja v širšem smislu opredeljuje kot posameznikovo srečo
ali zadovoljstvo z življenjem in okoljem. Geografska opredelitev vključuje pojem
posameznikove blaginje, vendar se osredotoča bolj na območja kot na posameznike.
»Kakovost življenja, preučevano iz prostorskega vidika, je možno razlagati kot stopnjo
soglasja ali nesoglasja med prebivalcem in njegovim okoljem« (Pacione, 1990).
Številni avtorji (Landis, Sawicki, 1988; Myers, 1988; Rogerson, 1999) ugotavljajo, da se je v
literaturi sčasoma uveljavilo precej drugačno pojmovanje kakovosti življenja v primerjavi s
tisto iz 70. let 20. stoletja, ki kakovost življenja razume kot stopnjo zadovoljstva ljudi z
različnimi vidiki njihovega življenja (Andrews, Withey, 1976; Cambpell, Converse, Rodgers,
1976). Koncept kakovosti življenja se v prostorskih vedah (zlasti geografiji, prostorskem in
urbanističnem načrtovanju) bolj kot s subjektivnim merjenjem kakovosti življenja ukvarja s
preučevanjem značilnosti prostora in se med drugim uporablja za potrebe promocije in
oglaševalske strategije mestnih območij za privabljanje prebivalcev, njihovih posameznih
skupin (na primer ustvarjalni razred) in kapitala (Rogerson, 1999).
Pacione (2003b) opozarja, da se pojem kakovost življenja lahko nanaša tako na razmere v
okolju, kjer ljudje živijo (na primer kakovost zraka in vode, stanovanjske razmere in
podobno) kot na posamezne značilnosti ljudi (njihovo zdravje ali dosežena stopnja izobrazbe).
Kakovost življenja je možno razumeti kot splošno zadovoljstvo z življenjem ali zadovoljstvo
s posameznimi vidiki življenja, vključno z vidiki, ki opisujejo značilnosti prostora (ang. urban
domains) in se nanašajo na zadovoljstvo z življenjem v določenem geografskem območju
4
V literaturi lahko zasledimo tudi prevod »kakovost mestnega življenja«, a se bolj nanaša na način življenja
oziroma življenjski slog. Za mestni način življenja je namreč značilno, da je prisoten tudi izven svoje izvorne
prostorske entitete, torej tudi v obmestju in na podeželju. Obenem z uporabo tega pojma »tvegamo« izgubo
prostorskega referenčnega okvirja.
32
(Pacione, 2003b). Marans in Stimson (2011, str. 1) tako kakovost življenja v mestu
opredeljujeta kot »zadovoljstvo, ki ga človek prejme od fizičnega in družbenega okolja
oziroma od razmer v njiju, ki lahko vplivajo na vedenje posameznikov in skupin, kot so
gospodinjstva in podjetja«.
Podobnega mnenja so McCrea in sodelavci (2011, str. 59), ki trdijo, da je pri konceptualizaciji
kakovosti življenja v mestu potrebno razlikovati med kakovostjo življenja, na katero vpliva
mestno okolje (in izhaja iz območij, kot so stanovanje, soseska, lokalna skupnost in regija
oziroma njihovih značilnosti) in kakovostjo življenja, ki je »doživeta« v urbanih okoljih (in
vključuje tudi druge vidike življenja, kot so delo, družbeni odnosi, zdravje ipd.). Pojem
»kakovost življenja v mestu« se večinoma nanaša na prvo opredelitev. V obeh primerih pa je
mesto referenčni prostorski okvir, ki praviloma vključuje tudi razlikovalne značilnosti
mestnega okolja.
Myers (1988) ta koncept pojmuje kot kakovost življenja v lokalni skupnosti, ki po
njegovem mnenju nudi priložnost za prostorsko in urbanistično načrtovanje. Koncept
kakovosti življenja je namreč zelo blizu osrednjemu namenu prostorskega načrtovanja, to je
skrb za splošen dobrobit, družbeno blaginjo in javni interes. Kot takšen ponuja potencialno
izhodišče za iskanje dogovora glede posameznih ciljev prostorskega načrtovanja, saj
predstavlja cilj, ki je skupen tako skupinam prebivalcev kot predstavnikom gospodarstva.
V naši raziskavi se zavzemamo za ohranitev oziroma ločevanje med pojmoma bivalno
okolje in kakovost življenja. Čeprav razlika med njima na empirični ravni nemalokrat
povsem zbledi, če ju preučujemo po območjih in na objektivni način, pa razlika med njima
pride do izraza zlasti pri subjektivnem merjenju; kakovost življenja je nedvomno vsebinsko
širša in obsega tudi »neprostorska« življenjska področja, ki zadevajo posameznikovo zasebno
življenje in z njim povezano zadovoljevanje najrazličnejših potreb (na primer z delom,
družinskim življenjem, finančnim položajem, zdravjem) ter stopnjo zadovoljstva z njimi ali
življenjem kot celoto. Myers (1988) opozarja na pasti pri uporabi koncepta kakovosti življenja
v načrtovalski praksi. Navaja resnična primera, ko je nekritična uporaba koncepta povzročila
celo izpad skrbi za kakovost bivalnega okolja iz strateških in načrtovalskih dokumentov. Tudi
zato se nam zdi smiselno in »varneje«, da bivalno okolje in kakovost življenja obravnavamo
ločeno, kar nam pomaga ohraniti vsebinske razlike med njima.
Koncept kakovosti življenja v mestu pa je po našem mnenju lahko uporaben raziskovalni
okvir, ki obsega preučevanje bivalnega okolja, kakovosti življenja in njunih medsebojnih
vplivov. Bivalno okolje razumemo kot pomembno vsebino kakovosti življenja; k takšnemu
sklepanju nas napeljujejo številne opredelitve kakovosti življenja in kakovosti življenja v
mestu, ki poudarjajo pomen kakovostnega bivalnega okolja kot pogoj za zadovoljstvo,
blagostanje ali dobro počutje prebivalcev (Lansing, Marans, 1969; McCall, 1975; Andrews,
2001; Royuela, Moreno, Vayá, 2007; Marans, Stimson, 2011), kot tudi nekatera tovrstna
spoznanja iz empiričnih raziskav (Andrews, Withey, 1976; Campbell, Converse, Rodgers,
1976; Headey, 1981; Davis, Fine-Davis, 1991; Wallenius, 1999; McCrea, Stimson, Western,
2005; Marans, Kweon 2011).
33
2.3 Zgodovinski pregled prizadevanj za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja v
mestih
V poglavju so predstavljena nekatera prizadevanja, ključni mejniki, ki so pomembni z vidika
zagotavljanja kakovosti bivalnega okolja v mestih. Ločimo med več vrstami teh prizadevanj,
ki se med seboj velikokrat prepletajo: na ravni urbanizma oziroma načrtovanja mest in v
okviru različnih znanstvenih ved (geografija, sociologija, psihologija, arhitektura idr.) ter na
politični ravni (na primer na ravni mednarodnih skupnosti in povezav, kot so Združeni narodi
in Evropska unija).
2.3.1 Prizadevanja na področju urbanizma in znanstvenih ved
Urbanizem je veda o gradnji mest ali tudi širši izraz, ki pomeni kompleksno družbeno
dejavnost, strokovno in umetniško disciplino, ki načrtuje razvoj mest in njihovo prenovo. Cilj
urbanizma je zagotavljanje optimalnih pogojev za delovanje družbe v prostoru: pogojev za
bivanje, delo, promet, rekreacijo in varstvo okolja (Pogačnik, 1999, str. 3). Po Mušiču (1980,
str. 334) je sodobni urbanizem nastal prav zaradi varstva in izboljševanja človekovega okolja
oziroma njegovega najbolj živega dela – mest in naselij. V mestih se prepletajo in si
nemalokrat nasprotujejo interesi različnih akterjev in družbenih skupin, ki jih je treba stalno
usklajevati. Mumford (1969) denimo poudarja, da so bile za nastanek in uspeh prvih mest
odločilne njihove zmožnosti obvladovanja tokov ljudi, kapitala in dobrin. V nadaljevanju
podpoglavja so kronološko predstavljena nekatera ključna tovrstna prizadevanja, pri čemer
smo se omejili na tista od sredine 19. stoletja naprej, ko lahko govorimo o sodobnem
urbanizmu.
Čeprav je bil nastanek najstarejših naselij in mest spontan in organski, so graditelji, čeprav
brez pravih načrtov, vedno upoštevali ustrezno lego zgradb, osončenje, ulično mrežo, možnost
trgovanja, socialnih stikov in še vrsto drugih okoliščin za smotrno, gospodarsko in estetsko
ureditev svojega bivalnega okolja (Pogačnik, 1999, str. 47). Prve zametke urbanizma najdemo
v sumerski kulturi oziroma v sumerskih mestih (4. tisočletje pr. n. št.), pozneje pa v
babilonsko-asirskih, egipčanskih, starogrških in rimskih mestih. Za urejanje in načrtovanje
mest v predindustrijski dobi je značilno, da je bilo pod močnim vplivom takratnih
zgodovinskih okoliščin oziroma političnih, gospodarskih in družbenih razmer ter omejenih
gradbeno-tehničnih zmožnosti. V glavnem je bilo osredotočeno na zagotavljanje življenjskih
in bivalnih pogojev najvišjih družbenih slojev.
Ni presenetljivo, da so se prizadevanja za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja najprej
pojavila v urbanih območjih, kjer so okoljske spremembe najbolj očitno začele vplivati na
človekovo zdravje (Plut, 2006, str. 24). Preobrazba agrarne v industrijsko družbo, ki je sledila
industrijski revoluciji, je povzročila tudi nastanek posebnega tipa mesta – industrijskega
mesta. Za delavska stanovanjska območja, ki so praviloma locirana blizu industrije na robu
mestnega središča, je značilna izredno velika gostota prebivalstva, neurejena komunalna in
prometna infrastruktura ter zelo slabe bivalne in higienske razmere. Na drugi strani nastajajo
lepo urejena območja za višje sloje (Rebernik, 2008, str. 41). Pojavne oblike razredne
(prostorske) segregacije je preučeval Engels sredi 19. stoletja. V angleških mestih je
popisoval neznosne bivalne razmere in opozarjal na dehumanizacijo odnosov med prebivalci
34
velikih mest v kontekstu tedanje kapitalistične družbe. Pospešena industrializacija je
povzročila materialno in moralno osiromašenje, razširjali so se kriminal, pomanjkanje,
socialna stiska in epidemije (Engels, 1948).
Kot posledica številnih ekoloških in družbenih problemov v naglo rastočih industrijskih
mestih se v prvi polovici 19. stoletja pojavijo prva prizadevanja za izboljšanje kakovosti
bivalnega okolja. Prizadevanja iz tistega časa so bila usmerjena v sanacijske ukrepe in
regulacijske načrte ter povečanje zelenih površin. Tako so se v Veliki Britaniji konec prve
polovice 19. stoletja pojavili prvi javni parki (Dempsey, 2012), iz tistega časa pa je tudi
začetek organiziranega vrtičkarstva (Jamnik in sod., 2009, str. 64). K odprtju novega poglavja
v načrtovanju mest je odločno pripomogel tudi Frederick Law Olmstedt s svojimi parkovnimi
ureditvami v ameriških mestih. Menil je, da je v naravi moralna moč, ki utegne izboljšati
mesto in omogočiti ljudem polnejše življenje (Ogrin 1994, str. 366). Odgovore na takratne
nevzdržne razmere v delavskih stanovanjskih območjih so v obliki »idealnih mest« iskali tudi
utopični socialisti, vendar so se pogosto izgubljali v prevelikem idealiziranju stvarnosti in v
iluziji o sožitju delavstva, kapitalistov, naselij in tovarn (Pogačnik, 1999, str. 33). Gibanja
idealnih mest niso pomembneje vplivala na dejanski razvoj takratnih mest. Vendarle pa so
poskusi reševanja težav konec 19. in na začetku 20. stoletja, ki jih je povzročalo industrijsko
mesto, postavili temelje sodobnega urbanističnega načrtovanja.
Morda najpomembnejše urbanistično gibanje na prelomu stoletja, ki je pomembno tudi z
vidika prizadevanj za kakovostno bivalno okolje, izhaja iz teorije vrtnih mest. Njen pionir je
angleški uradnik in raziskovalec Ebenezer Howard, ki je preučeval življenjske pogoje in
bivalno okolje revnih v Londonu konec 19. stoletja. Rešitev za izboljšanje nezdravih in
nehumanih bivalnih pogojev, ki jo je opisal v svojem delu Garden Cities of Tomorrow iz leta
1902, je videl v izgradnji novega tipa mesta – vrtnega mesta, »zdravega« in samozadostnega
manjšega mesta s posebnimi industrijskimi rezervati, šolami, stanovanji in zelenimi
površinami, skupnimi komercialnimi, klubskimi in kulturnimi prostori. Vrtno mesto naj bi
obkrožal pas kmetijskih zemljišč, v njem pa naj bi živelo največ 30.000 ljudi (Howard, 1970).
Howardove ideje so imele velik vpliv na poznejši razvoj urbanizma in so se ponekod tudi
udejanjile (na primer vrtni mesti Letchworth in Welwyn pri Londonu). Čeprav je ideja
vrtnega mesta pomenila pomemben prispevek k iskanju rešitev za slabe življenjske razmere v
takratnih industrijskih mestih, pa je po mnenju Jacobsove (2009) zaradi poudarjene težnje po
dekoncentraciji negativno vplivala na razumevanje velikih mest, bila pa je uničujoča tudi za
naravo, saj je pomembno vplivala na razmah okolju škodljive suburbanizacije, kar Jacobs
(2009, str. 494) slikovito označuje kot ceno, ki smo jo morali plačati »… za trud za zbližanje z
idealizirano naravo in pobeg iz »nenaravnih« velikih mest …«.
Izredno velik vpliv na razvoj mest, zlasti po 2. svetovni vojni, je imel funkcionalizem.
Funkcionalizem je filozofska in splošna znanstvena paradigma, ki jo povzema dokument
Atenska listina iz leta 1933 (Charter of Athens …, 2015) in katere najpomembnejše izhodišče
je dosledno coniranje oziroma ločevanje območij z različno rabo tal ter posledično
oblikovanje funkcijskih območij mesta: stanovanjskih območij, industrijskih con, oskrbnih
središč, prometnih površin, območij za rekreacijo ipd. (Rebernik, 2008, str. 43). V okviru
funkcionalizma se razvije tudi koncept stanovanjske soseske in goste, večstanovanjske
zazidave. Funkcionalizem daje velik pomen urbanističnim normativom, ki naj zagotavljajo
35
kakovostno bivalno okolje: osončenju, legi, razmiku med stavbami, oskrbi in storitvam v
stanovanjskih soseskah, ločevanju tranzitnega in lokalnega prometa in podobnem (Rebernik,
2008, str. 44). Nekatera načela (pomen osončenja, mestnega zelenja, rekonstrukcija delavskih
stanovanjskih četrti) so bila za tisti čas zelo napredna in imajo še danes velik vpliv na
urbanizem (Pogačnik, 1999, str. 38). Najpomembnejši predstavnik funkcionalizma je bil
urbanist, arhitekt in teoretik Le Corbusier, velik kritik tedanjega urbanizma, ki zaradi ujetosti
v spone historičnega izročila ni našel pravih rešitev za izboljšanje nečloveških bivalnih
pogojev v industrijskih mestih. Le Corbusier je zasnoval vizijo zračnega, zelenega in
sončnega mesta (La ville radieuse), ki ne pozna socialne segregacije in temelji na iskanju
harmonije med strukturo celega mesta in življenjem meščana (Mušič, 1980, str. 33–34). Pri
svojem razmišljanju je izhajal iz štirih temeljnih človekovih potreb, funkcij obstoja:
stanovanje, prosti čas, delo in promet, ki so bili zanj vodilni kriteriji za načrtovanje in
oblikovanje nekega mesta. Zagovarjal je načelo, da načrtovanje mest ne sme temeljiti na
stremenju po dobičku, temveč na tem, da zadovolji vse človekove temeljne potrebe. Prepričan
je bil, da imajo vsi ljudje enake vrednote glede načrtovalskih konceptov, ne glede na njihov
družbeni položaj (kar je z vidika nekaterih teorij človekovih potreb, ki predvidevajo, da po
zadovoljitvi nekaterih temeljnih potreb človeku nastajajo nove, potrebe višjega reda, sicer
vprašljivo, op. a.). Po njegovem morajo biti mesta načrtovana takole (Jenger, 1998, str. 49):
-
stanovanja morajo ustrezati higienskim potrebam ljudi – neonesnažen zrak, zadostna
količina sončne svetlobe, malo hrupa, prostornost itn.,
-
mestni prostor mora vsebovati dovolj površin za sprostitev,
-
delovna mesta morajo biti razporejena tako, da ustrezajo značilnostim človekovih
dejavnosti in
-
prometne poti morajo biti urejene tako, da omogočajo zadovoljevanje ostalih potreb, a
da jih pri tem ne ovirajo.
V poznih 60. letih 20. stoletja so se pojavile prve kritike funkcionalizma, češ da je ustvaril
nemestne, nezaključene prostore. Med seboj ločene stavbe sredi neprekinjenih zelenih površin
namreč niso ustvarile socialno privlačnih, humanih in pestrih mestnih ambientov. V 70. letih
so mesta doživljala prometni in energetski kaos, ogrožala jih je tudi družbena kriza kot
posledica prevelike socialne razslojenosti. V 60. in 70. letih tako sledimo nastanku območij za
pešce, revitalizaciji kulturne dediščine, umiku mestnih avtocest z obrobja zgodovinskih
mestnih središč na obrobje mest, bolj subtilni mestni prenovi, alternativnim oblikam
stanovanjskih skupnosti s poudarjenim pomenom sosedskih odnosov, rabo sončne energije,
uporabo naravnih materialov ipd. Pojavil se je »ekološki« urbanizem, ki je bil utemeljen
zlasti na okoljski paradigmi (Pogačnik, 1999, str. 44–45). Harvey S. Perloff (1969) je v
svojem delu The quality of urban environment: Essays on »new Resources« in an urban age
temeljito obravnaval številne mestne okoljske probleme tistega časa, zlasti onesnaževanje
zraka, pomanjkanje odprtega prostora, dostopnost do mestnih dobrin in težave, ki jih je v
mestih povzročal promet. Avtor ugotavlja, da je povečano zanimanje za kakovost bivalnega
okolja v mestih posledica zbliževanja skrbi za kakovost naravnega okolja in skrbi za družbene
razmere, tokrat z osredotočenjem na človekovo bivanje v mestu. Opozarja, da je kakovost
življenja vseh ljudi v mestu odvisna tako od stanja naravnega kot od grajenega okolja, ki sta
36
med sabo v tesnem medsebojnem razmerju (Perloff, 1969, str. 3). Iz tistega časa je tudi že
omenjeni koncept »prijetnosti za življenje« (ang. livability), natančneje iz poznih 60. let
dvajsetega stoletja, ko se je pojavil v besednjaku ene od političnih strank (The Electors Action
Movement) v kanadskem Vancouvru kot oblika nasprotovanja tedanji prevladujoči politični
paradigmi, ki se je osredotočala zgolj na vprašanja gospodarske rasti. Takrat še politično
gibanje je temeljilo na politiki, usmerjeni k človeku, ter se zavzemalo za participacijo
prebivalcev, upoštevanje estetskega vidika, več zelenih površin in mešano rabo prostora (Ley,
1980). Gibanje je kmalu preraslo v koncept in celo v prevladujočo kategorijo urbanega
diskurza, ki so ga uporabljali različni subjekti (gospodarstveniki, mestne oblasti, raziskovalci,
prebivalci) in si ga razlagali vsak po svoje (Ley, 1990). Na še bolj temeljita prizadevanja za
kakovostno bivalno okolje v mestih je pripomogla tudi obravnava mesta kot ekosistema. Ta
nam prek razumevanja mesta kot sistema omogoča razumevanje vzrokov za različno kakovost
bivalnega in življenjskega okolja in razlago učinkov vplivov človekovih dejavnosti na okolje
ali na posamezne pokrajinske sestavine, tako znotraj mest kot v njihovem (širšem) zaledju
(Špes, 2009). Za utemeljitelja ekosistemskega pogleda na preučevanje mesta velja Berry
(1974), njegova teoretska izhodišča pa je nadgradil Boyden (1977), ki je v študiji na primeru
Hongkonga primerjal stanje okolja in njegovih naravnih sestavin s kakovostjo bivanja,
življenjske ravni in zdravja tamkajšnjih prebivalcev. V 90. letih tako sledimo nastanku
številnih priporočil in načel za trajnostni razvoj mestnih ekosistemov, zlasti na področju
kakovosti fizičnega okolja, mestnega prostora, prometa, energije in odpadkov, ki so
prepoznana kot ključna problemska polja (na primer Haughton, Hunter, 1994; Nijkamp,
Perrels, 1994; Europe’s Environment, 1995).
V 80. letih 20. stoletja je vzniknilo gibanje novega urbanizma, ki je nastalo kot odgovor na
pretirano prilagajanje urbanističnega načrtovanja naraščajoči rabi avtomobila. Gibanje se je
močno uveljavilo zlasti v ameriških mestih, kjer se je preteklo urbanistično načrtovanje
pretirano prilagajalo naraščajoči rabi avtomobila, kar je v mestih privedlo do številnih
negativnih učinkov in poslabšane kakovosti bivanja. Glavna načela novega urbanizma so
hodljivost, povezanost ulične mreže, mešana raba, raznolikost prebivalstva, raznovrstna
stanovanjska gradnja, kakovostna arhitektura in urbano oblikovanje, koncept stanovanjske
soseske, večja gostota dejavnosti, trajnostna mobilnost, trajnostna raba virov in kakovost
življenja (New urbanism, 2015).
K bolj celovitemu razumevanju kakovosti bivanja v mestih je pomembno pripomogla tudi
behavioristična geografija, ki se je oblikovala sredi šestdesetih let 20. stoletja kot reakcija in
kritika na do tedaj prevladujoči pozitivistični pristop5. V izhodišču behaviorizma je
preučevanje posameznika ter njegovega dojemanja, vrednotenja in preoblikovanja okolja.
Behavioristična paradigma poudarja individualnost in subjektivnost odločitev posameznika, ki
se ne obnaša zgolj racionalno, ampak tudi pod vplivom številnih psiholoških, socialnih in
drugih vzgibov (Rebernik, 2008, str. 170). Pomembna veja behaviorizma je tudi preučevanje
socialnogeografske diferenciacije urbanega prostora z vidika posameznika in različnih skupin
prebivalcev. Eden od rezultatov takšnih preučevanj so modeli stanovanjske izbire in izbire
stanovanjske lokacije, ki poskušajo individualne, naključne in subjektivne odločitve
5
Jedro pozitivizma je predpostavka, da je človeško ravnanje, odločanje in obnašanje v prostoru racionalno in
podvrženo splošno veljavnim zakonitostim (Hall, 1998, str. 25).
37
posameznikov povezati v splošno veljaven in aplikativen sistem (Rebernik, 2008, str. 172–
173). V modelih izbire stanovanjske lokacije je določeno gospodinjstvo izpostavljeno dvema
vrstama dejavnikov – notranjim (potrebe, želje in vrednote) in zunanjim (značilnosti
stanovanja in soseske), ki se v primeru neskladja odražajo v odločitvi za selitev na novo
lokacijo (Carter, 1995, str. 235). Behaviorizem je imel torej zelo pomembno vlogo pri razvoju
prizadevanj za kakovostno bivalno okolje, saj je prepoznal želje in potrebe prebivalcev in
gospodinjstev kot pomembna dejavnika socialnogeografske diferenciacije mesta in jim želel
do določene mere ugoditi v procesu izgradnje novih stanovanjskih sosesk (na primer Rozin
Šarec in sod., 1976).
Posebej velja omeniti tudi raziskovalno dejavnost Urbanističnega inštituta Republike
Slovenije, ki se je pričela v 50. letih 20. stoletja in je bila za tisti čas izredno napredna.
Raziskave so se osredotočale na splošno uporabnost stanovanj, razporeditev časa v stanovanju
in njegovem neposrednem okolju, potrebe sodobne skupnosti, na vprašanja primerne gostote
stanovanj, razmestitve in opremljenosti otroških igrišč, zelenih površin, prometa in družbenih
središč v stanovanjskih območjih ter vloge urbanističnega načrtovanja (na primer Ivanšek,
1960; Jernejec, 1965; Jernejec, Kokole, 1974; Rozin Šarec in sod., 1976; Mušič, 1980;
Ivanšek, 1988a). Inštitut je organiziral tudi različna mednarodna znanstveno-strokovna
srečanja, kot so na primer Človek – stanovanje – naselje (1962), Problemi okolja v novih
stanovanjskih soseskah (1968) in Zelenje v urbanem okolju (1970). Omenjene raziskave in
srečanja so si prizadevala za ustvarjanje pogojev za kakovostno bivanje z vidika takratne
stopnje človekovih potreb. V 60. in 70. letih 20. stoletja je takratna Fakulteta za sociologijo,
politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani opravila številne javnomnenjske raziskave
na temo vrednot, potreb in želja ljudi glede oblikovanja in načrtovanja bivalnega okolja.
Raziskave so med drugim zaznale močno željo Slovencev po bivanju v nizkih stanovanjskih
stavbah in močno odklonilen odnos do bivanja v blokih ali stolpnicah (na primer Mlinar,
1974). Vzporednim spoznanjem o neželenih družbenih in prostorskih učinkih tako nizke
(individualne) kot visoke (blokovske) gradnje so sledile inštitutske raziskave o optimalnih
oblikah gradnje; ta naj bi bila gospodarsko in prostorsko racionalna ter naj bi zadostila vsem
takratnim spoznanjem o kakovostnem bivalnem okolju in zvišanim standardom bivanja,
obenem pa upoštevala želje ljudi in njihovo težnjo po individualnosti (na primer Rozin Šarec
in sod., 1976). Raziskovalci inštituta so stalno izpostavljali nujo po približanju željam in
potrebam stanovalcev, saj so ugotavljali, da velik del človekovih potreb v večstanovanjskih
objektih ni zadovoljen. Številne njihove ugotovitve so se prenesle tudi v načrtovalsko prakso
in so močno vplivale na današnjo podobo slovenskih mest. Ob tem velja omeniti tudi močan
vpliv skandinavskih zgledov, saj se je kar nekaj slovenskih urbanistov in arhitektov v 50. in
60. letih 20. stoletja šolalo in izpopolnjevalo v Skandinaviji, zlasti na Švedskem. Močno se je
uveljavil (že omenjeni) koncept stanovanjske soseske. Pri tem pa ni bil glavni poudarek na
družbenem, temveč predvsem na organizacijskem in oblikovnem vidiku – v načrtovanju
zamejenih, enotno načrtovanih naselij, z izločitvijo motornega prometa in oblikovanjem
različnih stavbnih tipologij. Skandinavski zgledi so v slovenski prostor prinesli kakovostno
spremembo v primerjavi z zgodnejšo in nenačrtno stanovanjsko gradnjo (Malešič, 2013).
V 60. in 70. letih 20. stoletja se je (tudi kot posledica kvantitativne revolucije) v
zahodnoevropskem, skandinavskem in ameriškem prostoru razmahnilo gibanje družbenih
38
kazalnikov. Gibanje je močno pripomoglo k širitvi tedanjih precej enostranskih, ekonomskih
tolmačenj družbene razvitosti in blaginje in odražalo tedanjo skrb in zanimanje za odpravo
družbene neenakosti. Družbeni kazalniki namreč vključujejo najrazličnejše vsebine
(gospodarske, družbene in okoljske) in so v najširšem pomenu ocene človekovih objektivnih
življenjskih okoliščin v določenem kulturnem ali geografskem območju (Diener, Suh, 1997,
str. 192). Znotraj gibanja so imeli pomembno vlogo tudi geografi z vpeljavo prostorskega
referenčnega merila. Smith (1973) in Knox (1975) sta vpeljala pojem »območni družbeni
kazalniki«, ki se je dodobra uveljavil v raziskavah prostorskih razlik v bivalnem okolju in
življenjski ravni na različnih prostorskih ravneh, tudi na ravni stanovanjskih območij znotraj
mest. Kljub nekaterim kritikam glede izbora podatkov in nevarnosti ekološke napake6 je
postalo preučevanje in prikazovanje prostorskih razlik široko sprejeto in je pripomoglo tudi k
zavedanju o večji odgovornosti lokalnih oblasti za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja na
lokalni ravni (Knox, 1975).
Ta spoznanja so se v 80. letih 20. stoletja uveljavila tudi znotraj urbane geografije, ki je bila
kot odprta in dinamična znanstvena disciplina zelo dovzetna za takratna prevladujoča
družbena gibanja, prevladujoče nazore in nekatera znanstvena spoznanja drugih, zlasti
družbenih ved. Rezultat je posebna veja urbane geografije – aplikativna urbana geografija – in
začetki preučevanja kakovosti življenja v mestih. Dodana prostorska razsežnost je zelo
obogatila takratne, večinoma ekonomske, psihološke in sociološke raziskave kakovosti
življenja (Pacione, 2003a).
2.3.2 Prizadevanja na politični ravni
Urbanizacija je v drugi polovici 20. stoletja že postala globalni pojav, mesta pa prevladujoča
oblika in organizacija trajnega vsakdanjega življenja. Negativni učinki urbanizacije in potreba
po zagotavljanju človeku primernega in dostojnega bivališča so dobili naraščajočo pozornost
Organizacije Združenih narodov (ZN), ki je že leta 1976 organizirala svetovno konferenco
Habitat I v Vancouvru (The Vancouver Declaration …, 1976). ZN je leta 1985 vsak prvi
ponedeljek v oktobru razglasila za Svetovni dan habitata, posvečen mestom in naseljem, ki
nas opominja, da je nujno zagotoviti temeljno pravico ljudi do ustreznih bivališč ter ustvariti
družbene in fizične pogoje za kakovost življenja v mestih in naseljih (World habitat day …,
2014)7.
Nujnost trajnostnega razvoja mest in drugih naselij je bila dokončno prepoznana na svetovni
konferenci ZN o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992, saj ga Agenda 21, svetovni
razvojno-okoljski akcijski načrt, opredeljuje kot enega ključnih konkretnih ukrepov za
doseganje trajnostnega razvoja svetovne skupnosti (Agenda 21, 1992). Agenda 21 na podlagi
poročila Brundtlandine komisije iz leta 1987 poudarja, da mora razvoj mest in drugih naselij
doseči tri temeljne cilje: gospodarsko uspešnost, socialno pravičnost ter zdravo okolje in
trajno okoljsko spremenljivost, pri čemer gospodarski napredek ne sme ogrožati zdravja
mestnih in drugih ekosistemov ter s tem zdravja zdajšnjih in/ali prihodnjih prebivalcev.
6
Ekološka napaka nastane, ko pri analizi in interpretaciji določenega pojava značilnosti določene prostorske
enote oziroma agregirane podatke prenašamo na posameznika.
7
Leta 2014 se je temu dogodku pridružil tudi Svetovni dan mest, ki ga obeležujemo 31. oktobra vsako leto
(World cities day …, 2014).
39
Uveljavi se paradigma trajnostnega urbanega razvoja in razvijejo številne definicije (Girardet,
1993; Dimitrovska Andrews, Mihelič, Stanič, 2001; Pacione, 2001; Encyclopedia of the City,
2005), ki se bolj ali manj naslanjajo na klasično definicijo trajnostnega razvoja in njegovih
treh ključnih stebrov (gospodarski razvoj, družbeni razvoj in varstvo okolja), obenem pa
izhajajo iz ekosistemskega razumevanja mest.
Leta 1996 sta bila na drugi Konferenci Združenih narodov o človekovih naseljih v Carigradu
(Second United Nations Conference on Human Settlements) sprejeta dokumenta, ki odražata
takratno stopnjo mednarodnega dogovora o vprašanjih razvoja mest in drugih naselij in
stanovanjske preskrbe, in sicer Agenda Habitat (The Habitat Agenda) in Carigrajska
deklaracija (The Istanbul Declaration on Human Settlements). Agenda Habitat dopolnjuje
Agendo 21 in je za razliko od nje vzpostavila tudi mehanizme za realizacijo zastavljenih
ciljev. Dokument temelji na dveh glavnih načelih, ki se nanašata na kakovost bivanja, in sicer
na načelu »ustreznega stanovanja za vse« in načelu o »trajnostnem razvoju človekovih naselij
v urbanizirajočem se svetu«. Podobno je skupni cilj Carigrajske deklaracije »zagotavljanje
primernega bivališča za vse in zagotovitev, da bodo mesta in druga naselja varnejša, bolj
zdrava, primernejša za življenje, pravičneje razporejena, trajnostna in ustvarjalnejša«
(Agenda Habitat …, 1997). Pet let pozneje je bila sprejeta še Deklaracija o mestih in drugih
naseljih v novem tisočletju (Declaration on Cities and Other Human Settlements in the New
Millennium), ki pomeni nadgradnjo in ponovno potrditev omenjenih dokumentov
(Declaration on Cities …, 2001). Tovrstna prizadevanja se na svetovni ravni nadaljujejo –
tako je v pripravi že tretja večja svetovna konferenca – Habitat III, ki bo leta 2016 (Habitat
III, 2014). Omeniti velja tudi indeks mestne blaginje (City prosperity index), ki so ga v
Združenih narodih predlagali kot orodje za merjenje napredka in kakovosti življenja v mestih
in je namenjeno odločevalcem za sprejemanje pravih političnih odločitev. Indeks vključuje
pet ključnih razsežnosti: produktivnost, infrastrukturo, kakovost življenja, enakost in okoljsko
trajnost (State of the …, 2013).
Na področju zagotavljanja kakovosti bivanja v mestih je zelo dejavna tudi Evropska unija
(EU). Prvemu dokumentu Green Paper on the Urban Environment, ki je nastal v okviru
okoljske politike EU (Green paper …, 1990), so sledile številne druge listine, strategije in
dokumenti: Towards an urban agenda in the European Union (1997), Tematska strategija za
urbano okolje (Thematic strategy on the urban environment) (2006), Leipziška listina o
trajnostnih evropskih mestih (2007), če omenimo samo nekatere.
Tematska strategija za urbano okolje (2006) izhaja iz ugotovitve, da imajo urbana območja
pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev Strategije trajnostnega razvoja Evropske unije. Na
urbanih območjih so okoljske, gospodarske in socialne razsežnosti najmočneje povezane. V
mestih se pojavljajo številne okoljske težave, vendar so mesta tudi gospodarska gonilna sila,
kraj sklepanja poslov in naložb. Štirje od petih evropskih državljanov živijo na urbanih
območjih, njihovo okolje pa neposredno vpliva na kakovost življenja. Urbano okolje visoke
kakovosti prispeva tudi k prednostni nalogi prenovljene Lizbonske strategije o ustvarjanju
Evrope, ki bo privlačnejša za delo in naložbe. Strategija zato vsebuje nekatere ukrepe
(smernice za celostno upravljanje z okoljem, smernice za načrte trajnostnega mestnega
prometa, podpora izmenjavi najboljših praks v EU, spletni portal Komisije za lokalne organe
40
in podobno), s katerimi bodo mesta postala privlačnejša in bolj zdrava za bivanje, delo in
naložbe ter zmanjšala svoje škodljive vplive na širše okolje.
Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih (2007) med drugim podpira mešano rabo
prostora, opozarja na potrebo po zagotavljanju in ustvarjanju visoko kakovostnih javnih
prostorov, opozarja na razlike v kakovosti bivalnega okolja znotraj mest in nasploh poziva k
zagotavljanju in izboljšanju kakovosti življenja prebivalcev.
Kot rezultat evropskih konferenc so nastali tudi drugi podobni dokumenti, kot sta na primer
Alborška listina (The Charter of European Sustainable Cities and Towns Towards
Sustainability) (Charter of …, 1994) in Hanovrski poziv (The Hannover Call of European
Municipal Leaders at the Turn of the 21st Century) (The Hannover Call …, 2000).
Deklarativna skrb za kakovost bivanja v mestih je izražena tudi v Strategiji prostorskega
razvoja Slovenije (SPRS) (2004), ki je temeljni državni strateški prostorski akt in celovit
prostorski dokument, ki udejanja koncept vzdržnega prostorskega razvoja. SPRS izhaja iz
Agende Habitat in v svojih splošnih izhodiščih nadgrajuje predvsem načela izboljšanja
kakovosti bivališč, mest in drugih naselij v smislu njihove humanosti, gospodarske
učinkovitosti in okoljske primernosti, predvsem z ustvarjanjem pogojev za razvoj trajnostnih
človekovih naselij (Strategija prostorskega razvoja … 2004, str. 13). Eden od ciljev SPRS je
tudi kakovosten razvoj in privlačnost mest ter drugih naselij. V okviru tega cilja se SPRS
zavzema tudi za (Strategija prostorskega razvoja … 2004, str. 16):
-
varna, socialno pravična, vitalna, zdrava in urejena mesta ter druga naselja;
-
zagotavljanje kakovosti bivalnega okolja z vključevanjem kulturne dediščine v
urejanje, prenovo in oživljanje mest in drugih naselij in
-
zagotavljanje kakovosti bivalnega okolja z ustrezno in racionalno infrastrukturno
opremljenostjo, z razvito mrežo gospodarskih in storitvenih dejavnosti ter
dostopnostjo do družbene javne infrastrukture.
Po SPRS naj se mesta razvijajo v vitalno, lepo in urejeno okolje, ki nudi pogoje za
gospodarski in družbeni razvoj ter prispeva h kakovosti življenja vseh prebivalcev (Strategija
prostorskega razvoja … 2004, str. 23). SPRS poudarja tudi potrebo po prenovi degradiranih
urbanih območij, vključno z degradiranimi stanovanjskimi soseskami. Njihovim prebivalcem
se s prenovo zagotavlja boljšo kakovost bivanja v okviru obstoječega stavbnega fonda ter
njihovo aktivno sodelovanje pri načrtovanju in pripravi ukrepov za izboljšanje vrednosti
stanovanj in stanovanjskega okolja (Strategija prostorskega razvoja … 2004, str. 33).
V ospredju sodobnih prizadevanj za izboljšanje kakovosti bivanja v mestih je predvsem
vprašanje, kako zadostiti razvojnim pritiskom in potrebam v prostoru, obenem pa ohraniti in
zagotoviti trajnostno kakovost prostora, ki bo hkrati privlačen za prebivalce in gospodarske
spodbude in kot tak potencial uspešnega gospodarskega razvoja, vir blagostanja in kakovosti
bivanja (Mesec prostora 2014, 2014).
41
2.4 Raziskovalni pristopi k preučevanju bivalnega okolja
Preučevanje bivalnega okolja je povezano s številnimi metodološkimi izzivi, težavami in
omejitvami. Omenili smo že, da je bivalno okolje možno preučevati z različnimi pristopi. Ti
se najpogosteje ločijo glede na način merjenja in vsebino meritev, in sicer na objektivne in
subjektivne, takšno razlikovanje pa je prisotno tudi v opredelitvah preučevanih pojmov (na
primer objective quality of urban life in subjective quality of urban life), zato ga podrobneje
obravnavamo v naslednjih poglavjih.
Ločimo lahko med več vidiki objektivnosti oziroma subjektivnosti. En vidik se nanaša na
objektivnost oziroma subjektivnost opazovalca ali raziskovalca. Za merjenje kakovosti
življenja številni avtorji opozarjajo, da ne more biti izmerjena objektivno, saj je opredeljena
glede na vrednote posameznika, strokovnjakov ali glede na kulturne vrednote; takšne meritve
se tako izkažejo kot subjektivne presoje, ki so v veliki meri odvisne od opazovalca ali načina
opazovanja (Andrews, Withey, 1976; Diener, Suh, 1997; Leitmann, 1999; Costanza in sod.,
2008). Andrews in Withey (1976) celo trdita, da so subjektivni kazalniki (kot je na primer
posameznikova ocena bivalnih razmer) bistveno bolj neposredna in objektivna merila
merjenega pojava. Takšno stališče je blizu fenomenologiji8; nekateri njeni pripadniki namreč
dvomijo, da je sploh mogoče oblikovati različne zakone, saj je velik del rezultatov posledica
osebnih spoznanj, velik del teorij pa ima izrazito idealistično nazorsko obeležje.
Zaradi te dialektike razmerja med subjektivnim in objektivnim sta objektivni in subjektivni
pristop v literaturi večinoma sopomenki za objektivnost in subjektivnost glede na način
merjenja in vsebino oziroma rezultat meritev (Preglednica 3). Takšno razlikovanje
uporabljamo tudi v pričujoči disertaciji. Pod pojmoma subjektivni pristop in subjektivno
vrednotenje razumemo subjektivne meritve, kar pomeni, da bivalno okolje ocenimo ali
ovrednotimo s pomočjo spraševanja lokalnega prebivalstva, rezultat meritev pa je običajno
osebno mnenje ali ocena (na primer zadovoljstvo s stanovanjem ali sosesko, izraženo na
večstopenjski merski lestvici). Nasprotno pa objektivni pristop in objektivno vrednotenje
razumemo kot objektivne meritve, kot so popisi prebivalstva, registri ali analize z
geografskimi informacijskimi sistemi, rezultat teh meritev pa so objektivni kazalniki, ki so v
primeru preučevanja po prostorskih enotah sekundarni podatki, združeni (agregirani) na
določeni prostorski ravni. V nekaterih raziskavah zasledimo tudi subjektivno izmerjene
objektivne kazalnike, največkrat kot dopolnilni vir podatkov, ki jih uradne evidence ne
zajamejo.
8
Fenomenologija izhaja iz načela, da se pri bogatenju znanja lahko opiramo na osebna spoznanja – s
samoopazovanjem (introspekcijo) ter neposrednim dojemanjem (intuicijo) (Vrišer, 2002, str. 77).
42
Preglednica 3: Objektivnost in subjektivnost preučevanja bivalnega okolja glede na vsebino in
način merjenja.
subjektivne meritve: anketiranje,
intervju in podobno (običajno na
vzorcu prebivalcev)
objektivne meritve: popisi
prebivalstva, registri, analize z
geografskimi informacijski sistemi
subjektivni kazalniki: osebna
mnenja, ocene, želje in podobno
preučevanje zadovoljstva z
bivalnim okoljem, želenega
bivalnega okolja, subjektivnega
blagostanja in podobno
/
objektivni kazalniki: navedba
rezultata meritev
podatki o lastništvu stanovanja,
številu avtomobilov v
gospodinjstvu, parkirnih mestih in
podobno
sekundarni podatki
(socioekonomske značilnosti
prebivalstva, koeficienti
dostopnosti, stanovanjske razmere
in podobno)
Prilagojeno po: Krevs, 1998b, str. 68.
2.4.1 Objektivni pristop
Glavna prednost objektivnih kazalnikov je, da temeljijo na objektivni, kvantitativno podprti
oceni. Objektivnost je v tem primeru večplastna in se nanaša na (Diener, Suh, 1997, str. 193–
195):
-
splošno soglasje o pomenu določenega kazalnika,
-
odsotnost večjih merskih napak,
-
dejstvo, da kazalnik na enak način merijo za to usposobljeni ljudje oziroma
strokovnjaki in
-
dejstvo, da pogosto odraža normativne družbene ideale in vrednote.
Po drugi strani pa imajo objektivne raziskave bivalnega okolja lahko tudi številne slabosti
(povzeto in prilagojeno po Smith, 1973; Drozg, 1994b; Diener, Suh, 1997; Leitmann, 1999):
-
nekatere pojave (kot je na primer dostopnost do različnih za človeka pomembnih
objektov) je zelo težko objektivno izmeriti,
-
neizogibna subjektivnost pri izbiri in merjenju kazalnikov,
-
nekatere kazalnike zelo težko vrednostno opredelimo (na primer kje je prag, nad
katerim je neka vrednost ugodna, pod njim pa neugodna),
-
kazalniki so praviloma izbrani brez prave utemeljitve ali teoretske podlage,
-
kazalniki so vsebinsko preozki, presplošni ali preveč omejeni s pomanjkanjem
ustreznih podatkov,
-
nevarnost ekološke napake, ki lahko nastane pri sklepanju na podlagi agregiranih
podatkov na značilnosti posameznika,
-
problematika ustreznega obteževanja pomena posameznih kazalnikov in
43
-
dejstvo, da objektivni kazalniki ne odražajo nujno blaginje (ali kakovost bivalnega
okolja), kot jo dojemajo prebivalci.
Leitmann (1999) opozarja, da so tovrstne meritve lahko tudi povsem irelevantne, če je njihov
namen izključno senzacionalistični, birokratski ali celo znanstveni, brez povezave s politiko in
razvojem. Slabost teh meritev je tudi, da dajo različne ravni opazovanja (individualna ali
družbena) različne in nasprotujoče si rezultate ter da so opredelitve kakovosti življenja zelo
raznolike in odvisne tudi od kulturnega ozadja, kar se odraža v različnih odgovorih na isto
vprašanje. Avtor zato predlaga, da strokovnjaki in raziskovalci ne izgubljajo časa z iskanjem
izčrpnih in obče veljavnih meritev kakovosti življenja v mestih; meritve naj bodo raje takšne,
ki odražajo lokalne potrebe in razmere ter naj bodo povezane s sprejemanjem odločitev na
politični ravni.
Kljub navedenim slabostim in omejitvam v literaturi najdemo vrsto poskusov objektivne
meritve kakovosti bivalnega okolja v mestih in primerjave med njimi. Eno prvih takšnih
raziskav je izdelal Thorndike (1939), ki je na podlagi popisnih in drugih statističnih podatkov
analiziral kakovost življenja v ameriških mestih. Njegova raziskava velja za predhodnico
gibanja družbenih kazalnikov, ki je vzniknilo dobri dve desetletji pozneje. Liu (1976) je na
podlagi kazalnikov v petih skupinah (gospodarstvo, politični položaj, okoljske razmere,
zdravje in izobrazba ter socialna dejavnost) ocenil kakovost življenja v ameriških
metropolitanskih regijah. Tej raziskavi so sledile številne druge, še danes zelo popularne
primerjave kakovosti življenja med mesti in mestnimi območji (na primer Boyer, Savageau,
1981; Cutter, 1985; Becker in sod., 1987; Craglia in sod., 1999; Savageau, 2007), v zadnjem
času tudi z vidika lokacijskega dejavnika ustvarjalnega razreda (na primer Florida, 2002;
Jacob Trip, 2007). Še posebej velja omeniti publikacijo Boyerja in Savageauja (1981) z
naslovom Places Rated Almanac, ki je bila v tistem času zelo vplivna in odmevna ter
predstavlja prvi resnejši poskus popularizacije raziskav statističnega razvrščanja
metropolitanskih območij na podlagi dejavnikov kakovosti življenja. Ob tem je treba omeniti,
da je pod pojmom kakovost življenja večina raziskovalcev preučevala predvsem kakovost
prostora oziroma življenjskega okolja, čeprav je na agregatni ravni zajela tudi podatke o
značilnostih ljudi (kot so na primer dohodki, stopnja izobrazbe, brezposelnosti in podobno). V
to skupino raziskav lahko uvrstimo tudi (ekonomske) primerjave med mesti na podlagi
hedonskih modelov (na primer Giannias, 1998), primerjalne (benchmarking) analize razvojnih
možnosti metropolitanskih regij (Cortright, 2012) in primerjave okoljske učinkovitosti mest
(Green City Index, 2014).
Primerjave kakovosti življenja v mestih so že več desetletij zelo priljubljene v javnosti in med
raziskovalci ter imajo lahko velik politični pomen9. K temu so pomembno pripomogle
zasebne agencije, kot sta The Economist in Mercer, in revija Monocle, ki vsako leto objavijo
sezname mest, razvrščenih po kakovosti življenja. Kakovost življenja v mestih je na teh
seznamih in lestvicah ocenjena na podlagi številnih, navidezno objektivnih meril, a ti postopki
veljajo za kontroverzne, saj se jih pogosto drži oznaka poenostavljanja, pristranskosti in
netransparentnosti (Bayless, Bayless, 1982; Cutter, 1985; Landis, Sawicki, 1988; Myers,
9
Mestna občina Ljubljana že več let javno izpostavlja prizadevanja za uvrstitev med 10 najboljših mest po
kakovosti življenja na Mercerjevi lestvici.
44
1988; Okulicz-Kozaryn, 2011). Morda najbolj znana med njimi, Mercerjeva lestvica
kakovosti življenja je namenjena multinacionalnim družbam in vladam, ki si z njo pomagajo
pri razvrščanju svojih zaposlenih na delovna mesta po vsem svetu. Skupni indeks sestavljajo
ocene 39 dejavnikov, razvrščenih v 10 kategorij: politično-družbeno okolje, gospodarsko
okolje, družbeno-kulturno okolje, zdravstvena oskrba, šole in izobrazba, javne storitve in
prevoz, rekreacija, potrošniške dobrine, stanovanja in naravno okolje (Quality of living
reports, 2014). Obrazložitve skupne ocene in ocen posameznih kategorij so zelo skope, ocene
pa so kljub deklarativno izraženi objektivnosti subjektivne in temeljijo na oceni zaposlenih
tujcev, ki živijo v določenem mestu, namesto na konkretnih in javno objavljenih številkah.
Tako je Ljubljana na področju pitne vode prejela oceno 7 od 10, čeprav velja za eno redkih
svetovnih prestolnic in podobno velikih mest, kjer je mogoče piti kakovostno vodo iz pipe
brez predhodnih tehničnih postopkov čiščenja (Smrekar, Kladnik, 2007; Kakšno vodo pijemo,
2014). Ocena je bila utemeljena z ugotovitvijo, da je »pitje vode iz pipe sicer varno, a da
precej prebivalcev še vedno raje posega po ustekleničeni« (Krajčinović, 2014). Ocene na teh
lestvicah se obenem zelo slabo ujemajo s subjektivno oceno kakovosti življenjskega okolja s
strani tamkajšnjih prebivalcev (Myers, 1988; Cummins, 2000; Okulicz-Kozaryn, 2011).
Takšne lestvice sicer niso povsem nove, saj je bila njihova uporaba v zahodnem svetu precej
razširjena že v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja (Rogerson, 1999). V zadnjih letih
jih zasledimo tudi v Sloveniji. Revija Finance je tako izdelala primerjavi kakovosti življenja
med izbranimi slovenskimi mesti (Šušteršič, 2012) oziroma mestnimi občinami (Vodopivec,
2014). Raziskavi zaradi drugačnega izbora kazalnikov sicer nista povsem primerljivi, vseeno
pa njuni nasprotujoči rezultati (Koper je po eni raziskavi na prvem, po drugi pa na
predzadnjem mestu) potrjujejo domnevo, da tovrstne ocene spremlja neizogibna mera
subjektivnosti. Po mnenju Myersa (1988) so taki seznami lahko celo škodljivi, saj lahko
ustvarjajo razvojni pritisk, ki je v nasprotju s (praviloma vzdržnejšimi) prostorskimi načrti.
Eno od izhodišč prostorskega pristopa k preučevanju kakovosti bivalnega okolja je, da med
preučevanimi prostorskimi enotami obstajajo razlike v kakovosti bivalnega okolja. Prostorski
pristop se je v objektivnih raziskavah kakovosti bivalnega okolja uveljavil zlasti v
sedemdesetih letih 20. stoletja skozi raziskave življenjske ravni in kot posledica kritik
začetnih tovrstnih raziskav. Te niso upoštevale prostorske razsežnosti pojavov, podatki pa so
bili agregirani na ravni velikih prostorskih enot, kot so regije ali celo države, s tem pa niso
odražale dejanskega položaja ljudi, ki živijo na različnih lokacijah znotraj teh enot. Kritiki
takšnega pristopa so bili v glavnem geografi (Smith, 1973; Knox, 1975). Po Knoxu (1975, str.
11) večina ljudi živi lokalno oziroma doživlja blaginjo, stres, pričakovanja in zadovoljstvo na
lokalni ravni oziroma svoji lastni lokaciji, zato je pomembno, da so politike (in predhodne
meritve) izvedene in nadzorovane na lokalni ravni, saj bodo le tako lahko uspešne.
Skladno z uveljavitvijo prostorskega pristopa in dejavnejšim udejstvovanjem geografov so
nastale številne raziskave življenjske ravni, ki so se osredotočale na iskanje prostorskih
razlik med posameznimi območji znotraj države, regij ali mest (Smith, 1973; Shepherd,
Westaway, Lee, 1974; Knox, 1975; Smith, 1979; Krevs, 1998b; 2002; Guhathakurta, Cao,
2011; Santos, Martins, 2014) ali raziskave socialne prikrajšanosti (Pacione, 1986; 1989).
Celovite raziskave, ki bi znotraj mest obravnavale izključno prostorske razlike v objektivno
izmerjeni kakovosti bivalnega okolja (brez nekaterih značilnosti ljudi, kar je glavna
45
vsebinska razlika med kakovostjo bivalnega okolja in življenjsko ravnjo), so precej redkejše.
Mednje lahko uvrstimo oceno kakovosti bivalnega okolja v ameriških mestih (Fuchs, 1960),
Sheffieldu (Knox, 1976), Mariboru (Drozg, 1994b; 1997) in Celju (Vurunić, 2012) ter
tipologijo stanovanjskih območij glede na kakovost bivalnega okolja na primeru Olomouca
(Kladivo, Halas, 2012). Po drugi strani pa številne raziskave obravnavajo prostorske razlike v
kakovosti posameznih vsebin bivalnega okolja, kot so hrup (na primer Kokalj, Oštir, 2010),
dostopnost do mestnih dobrin (na primer Kuzmyak, Baber, Savory, 2005), onesnaženost zraka
(na primer Ogrin in sod., 2014), varnost (na primer Lampič, 2004; Loukaitou-Sideris in sod.,
2006) in podobno. V novejših raziskavah pogosto zasledimo uporabo geografskih
informacijskih sistemov, ki so preučevanje bivalnega okolja ne le olajšali, pač pa omogočili
tudi njegovo vsebinsko ustreznejše preučevanje (Krevs, 1998a). Vendar se na tem
raziskovalnem področju vseeno še niso povsem uveljavili, kot bi to lahko pričakovali glede na
njihovo splošno razširjenost in uporabnost (Keul, Prinz, 2011).
V poseben tip objektivnih raziskav kakovosti bivalnega okolja uvrščamo analize
socialnogeografske zgradbe mesta. Njihovo temeljno izhodišče je, da se posamezna mestna
območja med seboj bistveno razlikujejo po socioekonomski in etnični sestavi tam bivajočega
prebivalstva. Pojav je znan tudi kot prostorska socialna segregacija (diferenciacija) in je ena
temeljnih vsebin urbane geografije (Rebernik, 2008, str. 137). Rezultati tovrstnih preučevanj
so členitve mestnega prostora na dele mesta s specifično socialno sestavo prebivalstva (na
primer Shevky, Bell, 1955; Murdie, 1969) slednja pa se v nekaterih raziskavah ne uporablja
samo kot eden od pokazateljev življenjske ravni prebivalstva, pač pa tudi kot kazalnik
kakovosti bivalnega okolja (Repolusk, 1989; Špes in sod., 1997; Krevs, 1998b; 2002). V
Sloveniji se s to tematiko ukvarja zlasti Rebernik, ki preučuje morfološko in
socialnogeografsko zgradbo posameznih slovenskih mest in povezanost med njima (Rebernik,
1994; 1999; 2002a; 2013).
Med objektivne raziskave kakovosti bivalnega okolja lahko uvrstimo tudi empirične raziskave
stanovanjskega trga, kot so tako imenovane hedonske analize cen nepremičnin, ki temeljijo
na konceptu mestnih dobrin (na primer Rosen, 1974; Blomquist, Berger, Hoehn, 1988; Stover,
Leven, 1992; Geoghean, Wainger, Bockstael, 1997; Giannias, 1998; Gyourko, Kahn, Tracy,
1999; Orford, 1999; Chica-Olmo, Cano-Guervos, Chica-Olmo, 2013; v Sloveniji na primer
Zakrajšek, Zakrajšek, Vodeb, 2004). Med njimi velja omeniti raziskavo Blomquista, Bergerja
in Hoehna (1988), ki so za 253 metropolitanskih statističnih regij v Združenih državah
Amerike določili indekse kakovosti življenjskega okolja, izraženih z implicitnimi10 cenami za
različne mestne dobrine, ki so bile določene na podlagi plač in najemnin. V ozadju tega
pristopa je predpostavka, da je vrednost dobrin posameznega območja funkcija prostorske
spremenljivosti stroškov in plač.
2.4.2 Subjektivni pristop
V zadnjih desetletjih se je kot posledica konceptualne širitve preučevanih pojavov, uveljavitve
anketiranja kot metode zbiranja podatkov in uveljavitve pristopov in smeri dodobra
razmahnilo subjektivno preučevanje bivalnega okolja. Zanj je na splošno značilno, da je
10
»vsebovanimi, a ne določno izraženimi« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014).
46
kakovost bivalnega okolja ali njegovih posameznih vsebin ocenjena na podlagi mnenj ali ocen
tam živečih prebivalcev. Odnos med prebivalci in njihovim bivalnim okoljem je pomembno
raziskovalno področje zlasti v okoljski psihologiji, prostorski sociologiji in geografiji. Pacione
(2003b) meni, da je odnos med človekom in njegovim bivalnim okoljem celo eno od ključnih,
temeljnih geografskih vprašanj.
Subjektivno merjenje bivalnega okolja se je po eni strani uveljavilo skozi behaviorizem, ki se
je v urbani geografiji oblikoval in uveljavil sredi 60. let 20. stoletja kot reakcija in kritika na
do tedaj prevladujoči pozitivistični pristop (Rebernik, 2008, str. 170). Po drugi strani pa se je
subjektivni pristop uveljavil prek koncepta kakovosti življenja, zlasti z že omenjeno
Allardtovo konceptualizacijo kakovosti življenja. V ozadju tega pristopa je prepričanje, da
realnosti ne moremo izmeriti in razumeti zgolj z objektivnim merjenjem. Sčasoma se je
uveljavil koncept subjektivnega blagostanja oziroma počutja (ang. subjective well-being), ki
skuša pojav najpogosteje izmeriti s spoznavno (kognitivno) komponento oziroma
posameznikovim dojemanjem življenja v celoti in/ali posameznih življenjskih področij ter
čustveno (afektivno/emocionalno) komponento, kjer se meri predvsem človekova prijetna in
neprijetna čustva ter razpoloženja (Diener, Suh, 1997; Klanjšek, Kirbiš, 2008).
Tako kot objektivne meritve tudi subjektivne meritve bivalnega okolja spremljajo nekatere
metodološke težave in pomisleki. Nekateri raziskovalci (na primer Lloyd, Auld, 2002)
zagovarjajo objektivna merila in zavračajo uporabo subjektivnih meril, češ, da je slednja
težko ocenjevati ali razlagati. Pacione (1982b; cv: Krevs, 1998b, str. 68) ter Davis in FineDavis (1991, str. 109) navajajo nekaj v literaturi najbolj pogosto navedenih pomislekov glede
uporabnosti subjektivnih meritev in kazalnikov:
-
večina ljudi ni razmišljala o svojih dejanjih oziroma odzivih, zato ne morejo
odgovoriti na vprašanja o teh dejanjih;
-
odgovori anketirancev so lahko pristranski;
-
dojemanje se prehitro spreminja in ni dovolj stabilno, da bi ga zanesljivo merili;
-
zaradi enkratnosti posameznikov in različnih dejavnikov, ki vplivajo na njihov
odgovor, težko razumemo, kaj njihov odgovor pomeni; ravno tako težko primerjamo
odgovore različnih kulturnih skupin, ker ima vsaka izmed njih svoja merila za
vrednotenje;
-
težko primerjamo celo odgovore iste skupine prebivalcev v različnih časovnih
obdobjih, saj se njihova merila za vrednotenje spreminjajo;
-
tudi če poznamo (ne)zadovoljstvo prebivalcev, to ni nujno pomembno, saj ljudje lahko
omalovažujejo dejanske učinke različnih življenjskih razmer oziroma dejavnikov;
-
zbiranje podatkov o dojemanju posameznikov povzroča tako velike stroške in težave,
da se preprosto ne izplača.
Amerigo in Aragones (1997) navajata tudi težavo, da imamo pri bivalnem okolju opravka s
pojmom, ki ni povsem natančno prostorsko opredeljen; njegova opredelitev se med
raziskovalcem in anketirancem lahko precej razlikujeta. Avtorja hkrati domnevata, da
omemba pojma »zadovoljstvo« povzroči družbeno zaželene odgovore (čeprav so to nekatere
47
raziskave ovrgle – na primer Myers, Diener, 1995). Merjenje kakovosti bivanja z
zadovoljstvom je po njunem mnenju problematično tudi zato, ker se zadovoljstvo bolj nanaša
na duševno stanje posameznika kot na bivalno okolje ali njegove posamezne značilnosti.
Nekateri avtorji ugotavljajo, da človek, ki je na splošno zadovoljen s svojim življenjem,
pozitivno ocenjuje tudi druga področja življenja, vključno z bivalnim okoljem (na primer
Levin, Stokes, 1989). Mersko napako lahko povzroči tudi koncept zadovoljevanja (ang.
satisficing), ki pri anketiranju nastane kot posledica želje anketiranca po zmanjšanju bremena
odgovarjanja, kar se odraža v slabši kakovosti podanih odgovorov (Krosnick, 1991). Amerigo
in Aragones (1997) zato zagovarjata uporabo indirektnih namesto direktnih merskih lestvic in
merjenje kakovosti bivanja z razkorakom oziroma stopnjo razhajanja med dejanskim in
želenim bivalnim okoljem.
Enega od najbolj pogosto citiranih in empirično preverjanih modelov sta postavila Marans in
Rodgers (1975; cv: McCrea in sod., 2011). Subjektivno vrednotenje bivalnega okolja je v tem
modelu konceptualizirano na treh prostorskih ravneh: stanovanja, soseske in lokalne skupnosti
in je odvisno od objektivnih značilnosti bivalnega okolja, od značilnosti prebivalcev, ki v
njem živijo, in od njihovih primerjalnih standardov. Kakovost bivalnega okolja je v tem
modelu izražena z zadovoljstvom z njim in pomembno vpliva na željo po selitvi na drugo
lokacijo, skupaj z ostalimi življenjskimi področji pa tudi na kakovost življenja prebivalcev,
opredeljeno in merjeno z zadovoljstvom z življenjem kot celoto oziroma splošnim
zadovoljstvom z življenjem (Slika 4).
Slika 4: Izhodiščni model za preučevanje kakovosti bivalnega okolja (Marans, Rodgers, 1975;
cv: McCrea in sod., 2011).
48
V okviru tega modela delujejo številni psihološki procesi, ki vplivajo na odnose med
spremenljivkami. Najbolj značilen je bottom-up proces (»od spodaj navzgor«), ki predvideva
odvisnost zadovoljstva s »prostorskimi življenjskimi področji« (s stanovanjem, sosesko ali
mestom) od zadovoljstva s posameznimi značilnostmi teh področij (na primer Campbell,
Converse, Rodgers, 1976; Ha, Weber, 1991; Lu, 1999; Sirgy, Cornwell, 2001; 2002; Parkes,
Kearns, Atkinson, 2002; McCrea, Stimson, Western, 2005; Marans, Kweon, 2011). Na kratko
naj omenimo še druge pomembnejše psihološke procese in na njih temelječe modele (povzeto
po: McCrea in sod., 2011, str. 60–68):
-
modeli »od zgoraj navzdol«, ki skušajo pojasniti vpliv osebnostnih značilnosti (kot so
ekstrovertiranost, nevrotičnost, samospoštovanje, sreča) na zadovoljstvo s
posameznim življenjskim področjem (ang. top-down models),
-
modeli, ki predvidevajo odvisnost odgovorov anketirancev od njihovega
razpoloženjskega stanja (ang. mood bias models),
-
modeli subjektivne presoje, ki namesto na značilnostih ocenjevanega pojma temeljijo
na razliki med njimi in primerjalnimi standardi (ang. subjective judgment models),
-
modeli prilagoditve (ang. adaptation models), ki poudarjajo odvisnost vrednotenja od
prilagoditve na določeno stanje ali od spremembe primerjalnih standardov,
-
modeli subjektivne pomembnosti (ang. subjective importance models), ki temeljijo
na različnih pomenih, ki jih prebivalci pripisujejo posameznim vsebinam bivalnega
okolja, in
-
že omenjeni modeli stanovanjske izbire (ang. residential relocation models), ki
temeljijo na prepoznavanju dveh vrst pritiskov, ki jim je izpostavljeno posamezno
gospodinjstvo: notranjih, ki vključujejo potrebe, želje in vrednote gospodinjstva
samega, in zunanjih, ki obsegajo značilnosti bivalnega okolja oziroma stanovanja in
njegove lokacije.
Kot posledica uveljavitve subjektivnega pristopa k preučevanju bivalnega okolja v literaturi
najdemo številne in raznovrstne empirične raziskave, ki se med seboj ločijo glede na
prostorsko raven merjenja, celovitost preučevanja in cilje raziskave.
Zelo pogoste so raziskave dejavnikov, ki vplivajo na vrednotenje bivalnega okolja. Med
njimi prevladujejo raziskave na eni prostorski ravni bivalnega okolja: na ravni stanovanja (na
primer Galster, Hesser, 1981; Weidemann in sod., 1982; Galster, 1987), soseske (na primer
Dahmann, 1983; Lu, 1999; Parkes, Kearns, Atkinson, 2002; Dekker, Musterd, van Kempen,
2007; Lee, Park, 2010; Oktay, Marans, 2010; Shieh, Sharifi, Rafieian, 2011; Slavuj, 2011;
Buys, Miller, 2012; obsežen pregled je tudi v Sirgy, Cornwell, 2002) in mesta oziroma
lokalne skupnosti (na primer Widgery, 1982; Fried, 1984; White, 1985; Florida, Mellander,
Stolarick, 2011). Redkeje zasledimo tudi tovrstne raziskave na ravni bivalnega okolja kot
celote (na primer Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Cutter, 1982; Ha, Weber, 1991).
V to skupino lahko uvrstimo tudi raziskave s področja okoljske psihologije, ki se ukvarjajo z
določitvijo glavnih vsebinskih razsežnosti bivalnega okolja (na primer Bonaiuto, Fornara,
Bonnes, 2003; Adriaanse, 2007). Bonaiuto, Fornara, Bonnes (2003) so s kombinacijo metode
49
glavnih komponent in faktorske analize ugotovili, da subjektivno kakovost bivalnega okolja
ponazarja kar 19 vsebinskih razsežnosti. Posebnost v tej skupini so raziskave po naročilu
lokalnih oblasti za merjenje zadovoljstva prebivalcev s storitvami javnih služb (na primer Kos
in sod., 2010; Walker, Davies, 2012) in standardizirane raziskave javnega mnenja na
meddržavni ravni za spremljanje učinkov razvojnih politik, kot je Eurobarometer – raziskava
Evropske komisije o kakovosti življenja v evropskih mestih (Quality of Life …, 2013).
Od slovenskih raziskav v tej skupini izpostavljamo Stanovanjsko anketo 2005, ki je zajela
stanje in trende na področju stanovanjske oskrbe gospodinjstev v Sloveniji s sociološkega,
ekonomskega in urbanistično-arhitekturnega vidika. Raziskava je izmerila tudi oceno
anketirancev o svojem bivalnem okolju: ali so s svojim stanovanjem zadovoljni, s kakšnimi
težavami se srečujejo v svojem stanovanju in njegovem okolju ter kako pomembne se jim
zdijo posamezne značilnosti stanovanja in njegove okolice. Velikost vzorca (N = 4009)
raziskavi omogoča mednarodno primerjavo ter analizo po posameznih regijah, tipih naselja in
skupinah prebivalcev glede na socioekonomske značilnosti (Mandič, Cirman, 2006).
Na primeru izbranih območij slovenskih mest so bile opravljene tudi posamezne raziskave, ki
so se osredotočile na vrednotenje posameznih vsebin bivalnega okolja (Špes, 1977; Mlinar,
1983; Ivanšek, 1988a; Rebernik, 2002b; Uršič, Kos, 2004; Trček, 2005; Uršič, 2005; Žakelj in
sod., 2014).
Izpostavljamo tudi raziskave razmerij med zadovoljstvom z bivalnim okoljem,
zadovoljstvom z ostalimi življenjskimi področji in zadovoljstvom z življenjem kot celoto
(Fried, 1984; Schwirian, Schwirian, 1993; Sirgy, Cornwell, 2002; McCrea, Stimson, Western,
2005; Santos, Martins, 2007; Marans, Kweon, 2011; Türkoglu in sod., 2011). V ospredju teh
raziskav je predvsem vprašanje, kolikšen pomen ima bivalno okolje za zadovoljstvo ljudi z
njihovim življenjem.
Omeniti velja tudi raziskave dejavnikov stanovanjske mobilnosti na podlagi modelov
stanovanjske izbire (na primer Speare, 1974; Dieleman, Mulder, 2002; Hunt, 2010). Med
tovrstne empirične raziskave lahko uvrstimo tudi analizi zaznavanja in vrednotenja bivalnega
okolja v izbranih blokovskih soseskah v Ljubljani (Rebernik, 2002b) in v Savskem naselju
(Uršič, 2005), ki sta skušali z analizo odgovorov prebivalcev določiti potencialno selitveno
mobilnost in predvideti posledice spreminjanja zdajšnje socialne sestave prebivalstva.
Za celovitejše razumevanje bivalnega okolja so zelo pomembne tudi raziskave želenega
bivalnega okolja oziroma bivalnih preferenc (na primer Hočevar in sod., 2004; Clapham,
2005; Ge, Hokao, 2006; Kauko, 2006; Skifter Andersen, 2011). Ta tip raziskav postaja
čedalje bolj popularen, saj bivalne preference lahko pomembno vplivajo na zadovoljstvo z
bivalnim okoljem in stanovanjsko mobilnost, hkrati pa so načrtovalcem in oblastem lahko v
veliko pomoč pri ukrepih za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja (McCrea, Shyy, Stimson,
2014). Tovrstne raziskave so lahko dobra alternativa dozdajšnjim prevladujočim raziskavam o
zadovoljstvu z obstoječim bivalnim okoljem, ki med prebivalci različnih območij ne
zaznavajo večjih razlik; primerjalno so namreč precej večje razlike med bivalnimi
preferencami prebivalcev posameznih območij (McCrea, Shyy, Stimson, 2014). Želeno
bivalno okolje ter neskladje med dejanskim in želenim bivalnim okoljem sta obenem
50
pomembna dejavnika selitvene mobilnosti (na primer Brown, Moore, 1970; van der Berg,
Hartig, Staats, 2007).
Številne raziskave kažejo, da se bivalne preference zelo razlikujejo med posamezniki in da so
te razlike odvisne predvsem od razlik v družinskem statusu, življenjskem obdobju, dohodkih
in življenjskem slogu (Dökmeci, Berköz, 2000; Clapham, 2005; Kim, Horner, Marans, 2005;
Ærø, 2006; Clark, Deurloo, Dieleman, 2006; Ge, Hokao, 2006; Skifter Andersen, 2011).
Obstajajo tako ljudje, ki nimajo nobenih posebnih želja glede bivalnega okolja, kot tudi ljudje,
ki imajo zelo številne in izrazite bivalne preference (Skifter Andersen, 2011). Za
gospodinjstva glede na družinski položaj oziroma življenjsko obdobje (na primer mlade
družine z majhnimi otroki, družine srednjih let, ostarela gospodinjstva) pa naj bi veljale
določene značilne stanovanjske potrebe in preference, ki se s spremenjenim družinskim (na
primer rojstvo otroka), pa tudi socioekonomskim položajem (višji dohodki), spreminjajo
(Carter, 1995; Clapham, 2005; Pacione, 2009). Kauko (2006) je v primerjalni raziskavi na
primeru Finske in Nizozemske ugotovil, da na bivalne preference pomembno vplivata tudi tip
soseske (med mestnimi središči in predmestji) in tip stanovanjske stavbe (med večdružinskimi
in enodružinskimi hišami). V slovenskem prostoru v ta tip raziskav lahko uvrstimo
Stanovanjsko anketo (Mandič in sod., 2005) in raziskavi Hočevarja in sod. (2004) ter Kozine
(2013).
2.4.3 Kombinirani pristop
V literaturi najdemo veliko število primerov, ko se kakovost življenja ali bivalnega okolja,
izmerjeni na objektivni način, slabo ujemata z meritvami na podlagi mnenj in vrednotenj
prebivalcev (Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Frankenhaeuser, 1977; Diener, Suh, 1997;
McCrea, Stimson, Marans, 2011; von Wirth, Grêt-Regamey, Stauffacher, 2014). Cummins
(2000) navaja zanimiv in zelo nazoren primer iz mesta Lawrence v zvezni državi
Massachusetts v Združenih državah Amerike. Mesto je bilo leta 1981 na zadnjem mestu po
kakovosti življenja na seznamu publikacije Places Rated Almanac (Boyer, Savageau, 1981).
Tamkajšnji prebivalci se s tem niso strinjali, še več, v intervjujih so pozitivno ocenjevali
razmere v njihovi lokalni skupnosti in poudarjali navezanost na kraj. Če izvzamemo že
omenjene pomanjkljivosti objektivnih meritev kakovosti bivalnega okolja, je vzrok za to
najpogosteje psihološke narave in je povezan s procesom prilagoditve na dane pogoje kot
posledica potrebe po vzdrževanju samospoštovanja (Cummins, 2000) ali pa z dejstvom, da se
življenjski pogoji v tem mestu ujemajo s potrebami in željami prebivalcev (Lee, Oropesa,
Kanan, 1994; Marans, Stimson, 2011). Nekateri menijo, da gre za učinek družbenega
primerjanja (Smith, 2000; Shields, Wooden, 2003; Dittmann, Goebel, 2010), nekateri pa
pojav razlagajo s tem, da so se posamezniki sprijaznili s svojimi razmerami in posledično
spremenili lastna pričakovanja in cilje (Diener, Suh, 1997; Kahneman, 1999; Cummins,
2000).
Podobno Gold (1980) poudarja, da je zadovoljstvo z bivalnim okoljem sicer pomemben
pokazatelj njegove dejanske kakovosti, a je v precejšnji meri tudi odraz subjektivnega
vrednotenja tega okolja. Avtor navaja primere, ko so bili raziskovalci zelo presenečeni nad
rezultati anket, saj so nekatere povsem ovrgle njihove domneve oziroma ocene kakovosti
51
bivalnega okolja. Obenem se je izkazalo, da so nekateri mestni predeli, ki imajo značaj in
sloves slumov, za nekatere skupine ljudi celo privlačni. Pojav, ko se slabše življenjske (ali
bivalne) razmere, izmerjene na objektivni način, ne odražajo v manjši stopnji zadovoljstva z
življenjem (ali bivalnim okoljem), je v literaturi znan tudi pod pojmom blaginjski paradoks
(Herschbach, 2002).
Pacione (1982b, str. 508; cv: Krevs, 1998b, str. 68–69) navaja, da med objektivno realnostjo
in njenimi posameznikovimi vrednotenji obstajajo različne vezi. Subjektivno vrednotenje
avtor imenuje »filter za popačenje objektivnih razmer«, o tem filtru pa ugotavlja naslednje:
-
posameznikove izkušnje, želje ali pričakovanja so ključni dejavnik, ki vpliva na
njegovo dojemanje določenega pojma ali pojava;
-
s časom se lahko posameznik prilagaja določenim objektivnim razmeram in spreminja
svoje mnenje o njih, večina v smeri večjega zadovoljstva, zmanjšuje pa se lahko tudi
količina življenjskih želja;
-
merilo, s katerim posameznik zaznava objektivne razmere, v veliki meri določa
posameznikovo kulturno ozadje in
-
objektivni kazalniki so izbrani za dobro opredeljene prostorske enote, s katerimi se le
izjemoma ujemajo območja posameznikovega dojemanja.
Urbanistični načrtovalci in mestne oblasti pogosto izhajajo iz domneve, da izboljšanje
bivalnih pogojev pripomore tudi k večjemu zadovoljstvu prebivalcev z njimi. Že Cutter
(1985) ter Rogerson in sodelavci (1989) so ugotavljali, da obstaja zelo malo empiričnih
raziskav o povezanosti med zadovoljstvom z bivalnim okoljem in njegovimi objektivno
izmerjenimi značilnostmi. Da na tem področju obstaja dokaj močna raziskovalna vrzel, saj
večina raziskav kakovost bivalnega okolja preučuje bodisi na objektivni bodisi na subjektivni
način, več kot dve desetletji pozneje ugotavljajo tudi McCrea, Stimson in Marans (2011), in to
kljub obstoju teoretskih modelov, ki so dobra podlaga za tovrstne empirične raziskave, saj
modeli vsebujejo tako objektivno kot subjektivno razsežnost pojma. V literaturi sicer najdemo
že omenjene ugotovitve o šibki povezanosti med objektivno in subjektivno izmerjenimi
značilnostmi bivalnega okolja, ki pa večinoma niso podprte z empiričnimi raziskovalnimi
modeli, ki bi povezali obe vrsti podatkov.
McCrea, Shyy in Stimson (2006) so to raziskovalno vrzel skušali zapolniti s strukturnim
modeliranjem enačb na primeru avstralske regije South East Queensland, njihovo izhodišče
pa je bil že omenjeni Maransov in Rodgersov model (1975). Odgovore anketirancev o
njihovem zadovoljstvu z bivalnim okoljem in njegovimi izbranimi vsebinami, ki so bili
pridobljeni na podlagi prostorsko stratificiranega vzorca, so z geokodiranjem povezali z
izbranimi objektivno izmerjenimi vsebinami bivalnega okolja ter preučevali moč in statistično
značilnost modela in posameznih povezav znotraj njega. Ugotovili so, da je povezanost med
subjektivno in objektivno oceno bivalnega okolja precej šibka. Na podlagi teh rezultatov
avtorji sklepajo, da obstajajo drugi dejavniki, ki v model niso bili zajeti (na primer različni
psihološki procesi in značilnosti družbenega okolja), nadaljnje raziskave pa se morajo truditi,
da jih prepoznajo. Enako metodologijo so na primeru züriške urbane regije uporabili tudi von
Wirth, Grêt-Regamey in Stauffacher (2014) ter prišli do zelo podobnih ugotovitev.
52
Kot dokazujejo raziskave, prebivalci pripisujejo različen pomen posameznim vsebinam
bivalnega okolja (na primer Rogerson in sod., 1989; Krevs, 1996; Ӕrø, 2006; Kauko, 2006;
Skifter Andersen, 2011), zaradi česar so rezultati objektivnega vrednotenja lahko omejeno
uporabni. Raziskovalci se na splošno strinjajo s tem, da ni mogoče izdelati indeksa, ki bi
zadovoljivo prikazal kakovost bivalnega okolja ter hkrati upošteval različne lestvice vrednot
in življenjskih potreb prebivalstva (Krevs, 1998b). V literaturi kljub temu najdemo nekatere
poskuse obtežitve kazalnikov objektivnega vrednotenja bivalnega ali življenjskega okolja
(Liu, 1976; Cutter, 1985; Rogerson in sod., 1989; Krevs, 1998b) in priporočila avtorjev, da je
kombinirani pristop pri ocenjevanju kakovosti življenja in sorodnih pojmov smiseln in
potreben (Diener, Suh, 1997; Marans, 2003; Santos, Martins, 2007).
V slovenskem prostoru zasledimo poskuse uporabe kombiniranega pristopa v nekaterih
diplomskih nalogah na primeru izbranih mest in mestnih območij (Ekart, 2009; Adamlje,
2011; Hranjec, 2011), najbolj celovito pa je bil uporabljen v raziskavi Špesove (1998), ki je
na primeru štirih mestnih območij (celjskega, jeseniškega, mežiškega in trboveljskega)
preučila vlogo degradacije okolja pri diferenciaciji urbane pokrajine. Pri tem jo je zanimalo,
kakšni so posredni vplivi degradiranega bivalnega okolja na njegovo zaznavanje s strani
človeka oziroma posameznih skupin ljudi. Avtorica je ugotavljala, kako tamkajšnji prebivalci
zaznavajo in sprejemajo bivalno okolje11 in kateri so tisti dejavniki oziroma
socialnogeografski filtri, ki na to sprejemanje najbolj vplivajo. Zanimalo jo je, ali se različni
odzivi različnih skupin ljudi odražajo tudi v pokrajini oziroma v socialnogeografski sestavi
različno onesnaženih območij. Anketiranje je bilo izvedeno v območjih različne stopnje
onesnaženosti, tako da gre za eno od redkih raziskav na primeru slovenskih mest, ki je
primerjala odzive ljudi in objektivno ocenjeno kakovost bivalnega okolja. Tudi v tej raziskavi
se je izkazalo, da se dejanska degradacija okolja ne ujema vselej z degradacijo, kot jo zaznajo
različne skupine prebivalcev.
Na podlagi zapisanega se strinjamo s Cumminsom (2000), ki zagovarja stališče, da morajo
prihodnje raziskave na tem področju zajeti tako objektivno kot subjektivno razsežnost pojava.
Po njegovem je delitev na objektivne in subjektivne kazalnike koristna, saj omogoča soočenje
javne, objektivne izkušnje z bivalnim okoljem z njeno subjektivno izkušnjo, obenem pa
predstavlja jedro celovitega razumevanja konstrukta. Vključitev objektivnih kazalnikov lahko
pripomore k ugotavljanju, ali so pogoji za zagotavljanje kakovosti bivanja enakomerno
porazdeljeni. Felce in Perry (1995) denimo opozarjata, da opredelitev kakovosti življenja, ki
ne upošteva objektivne ocene življenjskih razmer, lahko povzroči pomanjkanje ustreznega
varovala za ranljive in ogrožene skupine ljudi. Izraženo zadovoljstvo lahko preprosto odraža
nerazumevanje razmer, kar je značilno za doživljanje ljudi s skromnim znanjem, šibko
avtonomijo in nizkim družbenim položajem. Objektivne meritve kakovosti bivalnega okolja
so pomembne tudi zaradi ugotavljanja morebitnih nezdravih bivalnih razmer, kot so denimo
meritve hrupa in onesnaženosti zraka, na katere se lahko prebivalci navadijo ali pa jih sploh
ne zaznajo, a se pri tem ne zavedajo potencialnih negativnih vplivov na zdravje.
11
Kakovost bivalnega okolja je bila v raziskavi opredeljena vsebinsko ožje: glede na raven onesnaženosti zraka,
hrupa in bližine nestanovanjskih objektov, ki kvarijo videz okolja.
53
Potrebo po celovitem raziskovalnem pristopu zagovarja tudi Svetlik (1996), ko razpravlja o
kakovosti življenja – ali živijo bolj kakovostno življenje tisti, ki imajo na voljo več sredstev
za zadovoljevanje potreb, ali tisti, ki so s svojim življenjem bolj zadovoljni? To razmišljanje
lahko apliciramo tudi na kakovost bivalnega okolja. Ni namreč mogoče preprosto reči, da
objektivno izmerjeno kakovostno bivalno okolje pomeni tudi večje zadovoljstvo z njim. Ena
izmed možnih rešitev pri preučevanju kakovosti bivalnega okolja je zato hkratna vpeljava
objektivnih (sredstva, razmere, pogoji za bivanje) in subjektivnih meritev (zadovoljstvo z
bivalnim okoljem ali njegovimi posameznimi vsebinami). Po tej opredelitvi imajo visoko
kakovost bivanja ljudje, ki imajo v svojem bivalnem okolju na razpolago veliko virov za
zadovoljevanje potreb in so hkrati tudi zadovoljni z njim. Nasprotno imajo nizko kakovost
bivanja ljudje, ki imajo malo virov in z bivanjem niso zadovoljni (Svetlik, 1996).
2.4.4 Geografski pristop
Geografija je samo ena od znanstvenih ved, ki preučujejo kakovost bivalnega okolja v mestih.
Med spoznanji in pristopi različnih ved je nemalokrat težko potegniti ostro ločnico, saj se
pogosto prekrivajo. Preučevanje bivalnega okolja je tipičen primer večdisciplinarnega, v
manjši meri pa tudi interdisciplinarnega raziskovanja. Vendarle pa se geografske raziskave
bivalnega okolja od drugih praviloma ločijo po nekaterih lastnih vidikih in metodoloških
izhodiščih, na katere smo se oprli tudi v naši raziskavi. Med njimi izpostavljamo celostni in
prostorski pristop.
1. Celostni pristop
Geografski pristop je od vseh pristopov k preučevanju bivalnega okolja med najbolj
celostnimi. Ta lastnost leži v samem jedru geografije in ji daje celo eksistenčno pravico v
razmerju do drugih znanstvenih ved. Geografija naj bi ugotavljala razširjenost, vplive in
medsebojno odvisnost tistih naravnih in družbenih pojavov oziroma dejavnikov, ki sodelujejo
pri oblikovanju zemeljske površinske sfere kot celote ali njenih posameznih delov (Vrišer,
2002, str. 5). Med vsemi znanstvenimi vedami si je edino sodobna geografija zastavila nalogo,
da raziskuje in tolmači kompleksno stvarnost zemeljskega površja. Celostna obravnava je
najbolj nujna pri kakršnemkoli poskusu razlaganja zemeljskega površja, zlasti v primerih,
kadar je treba raziskati številne pojave ali zakone, ki nastanejo zaradi medsebojnega
součinkovanja in povezanosti različnih, sicer samostojnih pojavov. Geografija to svojo nalogo
lahko opravi predvsem s pomočjo sinteze oziroma integracije spoznanj (Vrišer, 2002, str. 7).
Kakovost bivalnega okolja je tipičen sintezni kazalnik razmer na nekem območju, saj
združuje različne vidike prostorskih razmerij, pomembnih za kakovost bivanja. S tega vidika
ga lahko označimo za izrazito »geografskega«.
S celostnim pristopom ne razumemo zgolj uporabe sinteze kot enega od temeljnih postopkov
za razlaganje pojavov na zemeljskem površju, ampak tudi izrazito vključevalno obravnavo
bivalnega okolja z vidika njegovih vsebin. Geografske raziskave so tako pomembno
pripomogle k vsebinskemu bogatenju raziskav kakovosti življenja z vključevanjem
prostorskih in okoljskih vsebin (na primer Cutter, 1985; Pacione, 1986; Krevs, 2001).
Celostni pristop je pri preučevanju mest še posebej zaželen, saj so mesta rezultat
54
najmočnejšega poseganja družbe v pokrajino in hkrati izvor prepletanja različnih družbenih in
naravnih dejavnikov (Vrišer, 1973, str. 4).
2. Prostorski pristop
Eno temeljnih izhodišč geografskih raziskav je, da se vse človekove dejavnosti odvijajo v
prostoru oziroma imajo prostorsko razsežnost. Iz tega izhaja tudi domneva, da se kakovost
življenja ali bivanja ne spreminjata le od človeka do človeka, temveč tudi od prostora do
prostora (Knox, 1975; Smith, 1979; Frazier, 1982; Helburn, 1982; Andráško, 2008).
Geografske raziskave kakovosti bivalnega okolja in kakovosti življenja se zato od drugih
večinoma ločijo po uporabi prostorskega referenčnega okvirja na različnih, praviloma
nižjih prostorskih ravneh, kot so soseska, krajevna skupnost, mestna četrt ali mesto.
Preučevanje pojavov na lokalni ravni je pomembno, saj ljudje doživljajo razvoj, stres,
pričakovanja in zadovoljstvo na lokaciji, kjer prebivajo (Knox, 1975, str. 11). Da ima
prostorska razsežnost neposreden vpliv na zadovoljstvo z življenjem prek dejavnikov,
neposredno vezanih na določeno lokacijo, nenazadnje dokazujejo tudi empirične raziskave
(Brereton, Clinch, Ferreira, 2008; Moro in sod., 2008).
Prostorski pristop vključuje tudi prikaz prostorske razmestitve pojavov, njihovih prostorskih
vzorcev, prostorske prepletenosti in iskanja velikosti prostorskih razlik (Černe, 1997; Krevs,
1998b). To so temeljne raziskovalne tehnike geografije in njenih disciplin, vključno z urbano
geografijo; eno od temeljnih področij preučevanja urbane geografije je na primer notranja
sestava mesta, ki jo z vidika sistemske teorije razumemo kot sistem med seboj povezanih in
soodvisnih elementov (Rebernik, 2008, str. 14), ki so različno razporejeni v prostoru. Knox
(1975) pa uvršča preučevanje prostorskih razlik v družbeni blaginji (kamor lahko uvrstimo
tudi kakovost bivalnega okolja) celo med temeljne naloge družbene geografije.
Po Krevsu (1998b, str. 55) je za prostorski (geografski) pristop k raziskovanju življenjske
ravni (in sorodnih pojmov, kot je kakovost bivalnega okolja, op. a.), značilno naslednje:
1. V ciljih je običajno v ospredju preučitev prostorskih razlik, razmestitve kakovosti bivalnega
okolja in prostorske prepletenosti njegovih vsebin.
2. Podatki so običajno zbrani po prostorskih enotah (območjih). Tudi če se podatki nanašajo
na posameznike, nam poznavanje lokacije oziroma območja, kjer prebivajo, omogoča, da
dosežemo zastavljene »prostorske cilje« preučevanja.
3. Med podatki o kakovosti bivalnega okolja so tudi takšni, ki jih zberemo s pomočjo analize
določenih značilnosti prostora (prirejeno po: Krevs, 1998b, str. 55):
-
Prostorska dostopnost za kakovost bivanja pomembnih lokacij. V literaturi najdemo
številne opredelitve dostopnosti. Černe (1986) na podlagi pregleda številnih definicij
poenostavljeno pojmuje dostopnost kot kakovost posamezne lokacije v odnosu do
ostalih lokacij v prostoru, na primer kakovost lokacije šole, bolnišnice in drugih
objektov v odnosu do razporeditve prebivalstva (ali stanovanj, op. a.). Avtor
dostopnost dodatno opredeli kot »vse možnosti, ki jih ima posameznik ali skupina
prebivalstva zaradi prometnega sistema, razporeditev dejavnosti« … »za
zadovoljevanje vseh svojih potreb« (Černe 1986, str. 25). Ingram (1971; cv: Černe
55
1986, str. 25) pojmuje dostopnost kot lastnost lokacije, ki se nanaša na stopnjo
premagovanja razdalj v prostoru in času oziroma na premagovanje prostorskega upora.
Handy (1996, str. 184) koncept dostopnosti enači z mestno zgradbo glede na možnosti
izbire, ki jih nudi prebivalcem. Dostopnost opredeljuje s prostorsko razmestitvijo
potencialnih ciljev poti, z udobnostjo njihovega doseganja ter z obsegom, kakovostjo
in značajem tamkajšnjih dejavnosti. Handy in Niemeier (1997) dostopnost podobno
opredeljujeta s številom priložnosti ali prizorišč dejavnosti, ki so dostopna v določeni
razdalji ali času potovanja. Černe (1986) meni, da je koncept dostopnosti primerno
izhodišče in orodje za analizo, kot tudi vrednotenje organizacije in rabe prostora.
-
Oddaljenost lokacij, na katerih je določen pojav, ki običajno neugodno vpliva na
kakovost bivanja prebivalcev, kot je (zračna) oddaljenost od vira hrupa (na primer
cesta, železnica, industrijski obrat), vira onesnaženja zraka (na primer cesta, energetski
ali industrijski obrat) ali degradiranega urbanega območja (na primer industrijsko
območje, »siva cona«, gradbena jama).
-
Prostorsko sovpadanje dveh ali več pojavov, s katerim opišemo določen vidik
kakovosti bivanja prebivalstva nekega območja; prostorsko sovpadanje lahko izrazimo
na podlagi pripadnosti istemu območju (na primer z gostoto prebivalstva, ki je
izražena s številom prebivalcev na površinsko enoto), obsega dejanskega prostorskega
sovpadanja (na primer z deležem poseljenih površin z močno onesnaženim zrakom) ali
obsega potencialnega prostorskega sovpadanja (na primer z deležem poseljenih
površin, ki jih ogrožajo poplave ali močnejši potresi).
Prostorska dostopnost in oddaljenost lokacij sta tesno povezani s konceptom padanja z
razdaljo (ang. distance-decay). Številni raziskovalci so dokazali, da je jakost interakcije med
dvema točkama v prostoru odvisna predvsem od razdalje med njima (na primer Taylor, 1975;
Haynes, Fotheringham, 1984). Vlogo razdalje pri interakcijah je Tobler strnil v »prvi zakon
geografije«, po katerem so »vse stvari v prostoru povezane, toda bližnje so bolj povezane kot
tiste bolj oddaljene …« (Tobler, 1970, str. 236).
Prostora v naši raziskavi ne razumemo le v geometrijskem smislu kot »tridimenzionalno
območje Zemljinega površja« (Geografski terminološki slovar, 2013), temveč kot geografski
prostor, v katerem so, tako kot v stvarnosti, v celoto združeni fizični, družbeni in humanistični
pojavi oziroma njihove značilnosti na določenem geografskem območju ob določenem času
(Vrišer, 2002, str. 79). Pri tem je pomembno, da geografske razlage lahko vsebujejo
geometrične lastnosti prostorske razporeditve pojavov, a ne smejo in ne morejo biti zasnovane
zgolj na njih. Geometričnim razmerjem moramo pripisati določen, na primer družbeni pomen,
preden postanejo pojasnjevalna (Černe, 1997, str. 86). Harvey (1969; cv: Černe, 1997, str. 86)
govori o »pogledu prostorskega razmerja«, v katerem je prostor zaobjet v predmetih le, če
predmet znotraj samega sebe vsebuje in predstavlja razmerja do drugih predmetov. Taka
opredelitev pomeni združevanje dveh osnovnih načel: objektivnega (stvarnega, fizičnega)
prostora in družbenega prostora.
56
3
METODOLOGIJA
Poglavje začenjamo s predstavitvijo raziskovalnega modela, v katerem so v obliki ciljev in
hipotez zajeta temeljna raziskovalna vprašanja v disertaciji. Nadaljujemo z opisom izbora
slovenskih mest in njihovih izbranih mestnih območij, v katerih smo izmerili kakovost
bivalnega okolja. Nato predstavimo in utemeljimo izbor vsebin bivalnega okolja in njihovih
kazalnikov, izmerjenih na objektivni način, in opišemo postopek računanja kazalnikov in
indeksov bivalnega okolja. Nato predstavimo postopek subjektivnega vrednotenja bivalnega
okolja: osvetlimo izbor načina anketiranja, izdelavo anketnega vprašalnika, operacionalizacijo
spremenljivk ter izbor ciljne populacije in vzorčnega okvira, opišemo preučevane skupine
prebivalstva glede na njihovo življenjsko obdobje in predstavimo statistične metode, s
katerimi smo analizirali anketne odgovore.
3.1 Raziskovalni model
Za boljšo ponazoritev prikazujemo potek raziskave v obliki raziskovalnega modela (Slika 5).
Izhodišče raziskave sta opredelitev bivalnega okolja in njegovih glavnih vsebin (cilj 1) ter
izbor slovenskih mest in njihovih izbranih mestnih območij (cilj 2). Na podlagi opredelitve
bivalnega okolja v teh območjih izvedemo objektivno (cilj 3) in subjektivno merjenje pojma
(cilj 4). Z objektivno izmerjeno oceno bivalnega okolja med drugim ugotavljamo, ali se
kakovost bivalnega okolja izrazito razlikuje znotraj izbranih slovenskih mest (hipoteza 1). S
subjektivno izmerjeno oceno bivalnega okolja pa v izbranih mestnih območjih znotraj
izbranih slovenskih mest med drugim ugotavljamo, ali se vrednotenje dejanskega in želenega
bivalnega okolja pomembno razlikuje med različnimi skupinami prebivalcev (hipoteza 2). V
izbranih mestnih območjih primerjamo ocene posameznih vsebin, izmerjenih na objektivni in
subjektivni način (cilj 5) in preverjamo, če so ocene med seboj pomembno povezane
(hipoteza 3). Nato v izbranih mestnih območjih izmerimo zadovoljstvo z življenjem
prebivalcev in ugotavljamo pomen bivalnega okolja kot ene od vsebin kakovosti življenja (cilj
6) ter izmerimo stopnjo povezanosti med obema subjektivnima ocenama (hipoteza 4).
57
Slika 5: Potek raziskave v obliki raziskovalnega modela (C = cilj, H = hipoteza).
3.2 Izbor mest in mestnih območij
3.2.1 Izbor mest
3.2.1.1 Načela pri izboru mest
V literaturi najdemo kar nekaj tipizacij slovenskih mest glede na različne kriterije, kot so
družbenogospodarski (Vrišer, Rebernik, 1993; Bole, 2008), oblikovni (Pogačnik in sod.,
1996), pretežno funkcijski (Kokole, 1971; Vrišer, 1998; Lampič, Rebernik, Vaishar, 2007;
Zavodnik Lamovšek, Drobne, Žaucer, 2008), kakovost fizičnega okolja (Plut, 2000) in
kombinacije različnih kriterijev za potrebe razlikovanja med mestnimi in nemestnimi naselji
(Ravbar, Vrišer, Vrščaj, 1993; Drozg, 1999b; Pavlin in sod., 2003). V teh tipizacijah nista
zajeta kriterija kakovosti bivalnega ali življenjskega okolja ali pa sta obravnavana delno, na
primer v analizi izbranih pokrajinskih sestavin z vidika njihove onesnaženosti (Plut, 2000) ali
posredno z upoštevanjem števila delovnih mest, trendom njihovega spreminjanja ali dodane
vrednosti podjetij (Bole, 2008). Mesta smo zato izbrali na podlagi ekspertne ocene in se pri
tem naslonili na naslednje kriterije:
-
Velikost, izražena s številom prebivalcev. Velikost posredno vpliva na kakovost
bivanja na različne načine, ki so najbolj celovito zajeti v teoriji optimalne velikosti
mesta. Teorija izhaja iz predpostavke, da obstajata najbolj ugodni velikost ter gostota
prebivalstva in dejavnosti, ki odražata najboljše razmerje med koristjo »mestnega
učinka«: ta je izražen z dostopnostjo do priložnosti, storitev in objektov, ki se
58
povečuje z velikostjo mesta, in negativnimi posledicami pritiskov, ki presegajo nosilne
zmogljivosti mesta (prometni zastoji, prenaseljenost, stanovanjski stroški in
onesnaženost mestnega okolja in njegovih sestavin) (Cicerchia, 1999; Archibugi,
2001). Določeno število prebivalcev je obenem pogoj za ekonomično delovanje in
obstoj mestnih funkcij in storitvenih dejavnosti za mestno (pa tudi okoliško)
prebivalstvo. Kazalnik velikosti mesta glede na število prebivalcev pogosto srečamo
tudi v raziskavah o življenjskem okolju (na primer Hočevar in sod., 2004; Kozina,
2013), kjer jo prebivalci prepoznavajo kot eno od pomembnejših bivalnih preferenc.
Velikost mesta praviloma vpliva na stopnjo družbene raznovrstnosti oziroma
raznolikost življenjskih slogov (Wirth, 1938; Kos, 2007), ki je lahko za nekatere
prebivalce moteča, za nekatere pa, nasprotno, privlačna. Podobno velja tudi za
anonimnost (Uršič, Hočevar, 2007). Velikost mesta praviloma vpliva tudi na njegov
zunanji videz (Pogačnik in sod., 1996, str. 8).
-
Položaj v urbanem sistemu, ki odraža stopnjo središčnosti (centralnosti) mesta in
odnos do drugih, zlasti okoliških mest in naselij (na primer Kokole, 1971; Vrišer,
1998; Cigale, 2002). Stopnja centralnosti s centralnimi dejavnostmi ponazarja
možnosti za zadovoljevanje splošnih človekovih potreb in dejavnosti (oskrba,
izobraževanje, storitve, prosti čas), zato pomembno vpliva na kakovost življenjskega,
posredno pa tudi bivalnega okolja. Na položaj mesta v urbanem sistemu pomembno
vpliva tudi bližina drugega večjega mesta, če je z njim povezano v funkcionalno celoto
oziroma mestno regijo. Tako so se v Ljubljanski urbani regiji oblikovala satelitska
mesta, ki imajo določene centralne in gospodarske dejavnosti, a so funkcijsko odvisna
od središča mestne regije. Zanje je značilno, da imajo relativno malo delovnih mest in
da velik del prebivalcev dnevno migrira v glavno zaposlitveno središče v regiji
(Rebernik, 2008, str. 101).
-
Družbenogospodarske značilnosti glede na povprečno plačo, potencialno dostopnost
do delovnih mest, gibanje števila delovnih mest ter prevladujočo preteklo in zdajšnjo
dejavnostno usmeritev. Prvi trije kriteriji so v literaturi prepoznani kot pomembni
dejavniki kakovosti življenjskega okolja (na primer Rogerson in sod., 1989; Florida,
2002; Kozina, 2013), saj je delo ena od temeljnih človekovih funkcij in prek
materialne preskrbljenosti pomembno vpliva na zadovoljevanje ostalih človekovih
potreb in dejavnosti. Pretekla in zdajšnja dejavnostna usmeritev pa pomembno
vplivata na zunanji videz in notranji ustroj mesta ter praviloma tudi na stopnjo
degradacije okolja in njegovih sestavin, kar je še posebno očitno v mestih z (nekdaj)
prevladujočo industrijsko dejavnostjo.
-
Naravnogeografske značilnosti. Podobno kot družbenogeografske značilnosti so za
kakovost življenja in bivanja prebivalcev pomembne tudi naravnogeografske
značilnosti mest (na primer Smith, 1977; Florida, 2002), tudi kot lokacijski dejavnik
gospodinjstev in podjetij (Mulligan, Carruthers, 2011). Z vidika kakovosti bivanja so
najbolj celovito preučene v okviru teorije dobrin in imajo pomembno mesto v
59
seznamih mest in metropolitanskih regij, razvrščenih glede na kakovost bivanja12. V
tem sklopu kriterijev smo pri izboru mest upoštevali tiste, ki najbolj odražajo lego
mesta glede na naravnogeografske značilnosti, kot sta podnebje in pokrajinski tip. Pri
tem smo se oprli na najnovejšo naravnogeografsko členitev Slovenije Natka, Ogrina in
Žiberne (2012), kjer je slovensko ozemlje razdeljeno na pet makroregij: alpske,
predalpske, dinarskokraške, obsredozemske in obpanonske pokrajine.
Pri izboru mest smo stremeli k temu, da so si mesta po čim večjem številu kriterijev med
seboj čim bolj različna in naj bi predstavljala različne tipe življenjskega okolja. Zaradi
obvladljivosti in preglednosti raziskave smo njihovo število vnaprej omejili na pet.
3.2.1.2 Rezultat izbora in opis izbranih mest
Na podlagi omenjenih kriterijev smo izbrali Ljubljano, ki smo jo poimenovali »slovensko
središče«, Maribor (»mesto v krizi«), Koper (»obmorsko mesto«), Jesenice (»industrijsko
mesto«) in Grosuplje (»satelitsko mesto«) (Preglednica 4). Poimenovanja odražajo
poglavitne značilnosti in posebnosti mest, ki naj bi vplivale na kakovost bivanja njihovih
prebivalcev. Ljubljano tako v primerjavi z ostalimi slovenskimi mesti najbolj zaznamuje njen
središčni položaj. Maribor je eno od mest, ki jih najbolj pesti (že dlje časa trajajoča)
gospodarska kriza, ki se odraža v zmanjševanju števila delovnih mest, naraščajoči stopnji
brezposelnosti in finančnih težavah mestne občine. Posebnost in pomembna značilnost Kopra
je njegova lega ob morju, hkrati pa je naše največje obalno mesto. Ustroj13 Jesenic najbolj
zaznamuje še danes prevladujoča gospodarska usmeritev v predelovalne (industrijske)
dejavnosti, za Grosuplje pa je značilna funkcijska odvisnost od bližnje Ljubljane.
12
Med bolj znanimi poskusi izračunov kakovosti življenjskega okolja z vidika naravnih razmer je indeks
naravnih dobrin (McGranahan, 1999), ki je sestavljen iz povprečne januarske temperature zraka, povprečne
januarske količine sončnega obsevanja, povprečne julijske temperature zraka, povprečne julijske vlažnosti,
pestrosti tipov reliefa in deleža vodnih površin. Omeniti velja tudi indeks naravnih razmer na območju bivanja
(Krevs, 1998b), ki je sestavljen iz podnebnih razmer, reliefnih razmer in gozdnatosti.
13
Ustroj pomeni oblike in način povezanosti prvin, ki sestavljajo kak pojav. V primeru mest so to razmerja med
morfološkimi, funkcijskimi, fiziognomskimi, socialnimi in tehničnimi prvinami – na primer starost objektov,
morfološki tip, gospodarske dejavnosti oziroma funkcija zemljišč, socialna sestava prebivalstva in podobno
(Drozg, 1997).
60
Preglednica 4: Poglavitne značilnosti izbranih mest.
mesto
oznaka
število
prebivalcev
(Podatki o
številu …,
2014)
stopnja
centralnosti
(Vrišer, 1998)
makroregija (Natek,
Ogrin, Žiberna, 2012)
Ljubljana
»slovensko
središče«
277.554
7.
predalpske pokrajine
Maribor
»mesto v krizi«
95.338
6.
obpanonske pokrajine
Koper
»obmorsko
mesto«
25.775
5.
obsredozemske pokrajine
Jesenice
»industrijsko
mesto«
13.085
4.
alpske pokrajine
Grosuplje
»satelitsko
mesto«
7.208
3.
dinarskokraške pokrajine
Ljubljana je največje slovensko mesto in politično, kulturno, gospodarsko, izobraževalno,
prometno, zdravstveno in športno središče Slovenije (Krajevni leksikon Slovenije, 1995, str.
171), njen središčni položaj in prevlada nad ostalimi slovenskimi mesti pa se še krepita (na
primer Ravbar, Bole, Nared, 2005; Kozina, 2010b; Bole, 2011; Pečar, 2011). Življenjska
raven prebivalstva je za Ljubljano kot celoto v slovenskem merilu visoka, zlasti z vidika
prostočasnih dejavnosti, storitvenih, oskrbnih, izobraževalnih, zaposlitvenih in prometnih
razmer ter premoženja in dohodkov prebivalstva (Krevs, 1998b). Ugodne življenjske in
bivalne razmere v Ljubljani potrjujejo tudi nekatere anketne raziskave, kot so Kakovost
življenja v Ljubljani (Kos in sod., 2010), Urban Audit (Survey on perception …, 2007) in
Eurobarometer (Survey on perception …, 2010; Quality of life …, 2013).
Maribor je drugo največje slovensko mesto ter je gospodarsko, kulturno, izobraževalno,
zdravstveno, oskrbovalno in prometno središče severovzhodne Slovenije (Krajevni leksikon
Slovenije, 1995, str. 190). Maribor je v slovenskem urbanem sistemu nekakšna posebnost, saj
je edino mesto velikostnega reda okrog 100.000 prebivalcev. Je edino mesto poleg Ljubljane,
ki ima mednarodni pomen in je primerljivo s srednje velikimi evropskimi mesti (Drobne in
sod., 2014). Kot posledica izrazite deindustrializacije Maribor že vse od 80. let prejšnjega
stoletja pestijo gospodarski in z njimi povezani socialni problemi, ki se še naprej poglabljajo.
Od leta 2008 do 2013 se je število zaposlenih (po kraju dela) v občini Maribor občutno
zmanjšalo (z 63.822 na 51.070; Statistični podatki po občinah, 2015), kar je močno vplivalo
na stopnjo registrirane brezposelnosti, ki je z 19,7 % ena od najvišjih v državi (Podatki o
registrirani …, 2014). V finančnih težavah se je znašla tudi mariborska občina (Mariborska
občina …, 2014), s čimer sta vse bolj ogrožena uspešno ter učinkovito delovanje mesta in
njegovih funkcij.
Koper je šesto največje slovensko mesto in je gospodarsko, izobraževalno, kulturno in
upravno središče južne Primorske. Poleg Ljubljane in Maribora je edino slovensko mesto,
opredeljeno kot središče mednarodnega pomena, saj je pomembno državno tovorno prometno
61
vozlišče in morsko pristanišče (Strategija prostorskega razvoja …, 2004). Skupaj z Izolo in
Piranom tvori somestje, ki spada med najbolj razvijajoča se somestja v Sloveniji (Zavodnik
Lamovšek, Drobne, Žaucer, 2008). Koper med večjimi slovenskimi mesti izstopa po svojih
podnebnih značilnostih: ima obalno submediteransko podnebje z največjo količino sončnega
obsevanja in eno najvišjih povprečnih letnih temperatur v državi (Cegnar, 1998; Gabrovec,
1998; Ogrin, 1998).
Jesenice so mesto v ozki Gornjesavski dolini in so pomembno gorenjsko izobraževalno,
zdravstveno, kulturno in športno središče Zgornje Gorenjske (Krajevni leksikon, 1995, str.
137). Skupaj z Radovljico in Bledom tvori t.i. Zgornjegorenjsko somestje. Gospodarski in
prostorski razvoj Jesenic je močno zaznamovala dolgoletna železarska dejavnost. V občini
Jesenice je v predelovalnih dejavnostih še vedno zaposlenih 2663 ljudi (po kraju dela) ali 37
% vseh zaposlenih (Mestna občina Jesenice …, 2005). Kljub temu, da ima industrija manjši
pomen kot v preteklosti, industrijski značaj mesta še danes odseva prevlada večstanovanjskih
stavb ter številnih degradiranih urbanih območij (Zakrajšek, Tolar, Haus, 2012). Mesto ima
izrazito kotlinsko lego, ki se zlasti v zimskem času odraža v slabi osončenosti večine stavb
(Florjanc, 2010).
Grosuplje je majhno mesto v severnem delu Grosupeljske kotline v zahodnem Dolenjskem
podolju (Krajevni leksikon Slovenije, 1995, str. 121). Je upravno, gospodarsko in prometno
središče istoimenske občine, v urbanem sistemu Slovenije pa ima vlogo medobčinskega
središča (Strategija prostorskega razvoja …, 2004). Poglavitna značilnost Grosuplja je
njegova močna povezanost z bližnjo Ljubljano, do koder ima zelo dobro prometno
dostopnost; od leta 2011 sta mesti še tesneje povezani z avtobusno linijo ljubljanskega
mestnega potniškega prometa. Po nekaterih podatkih se 53 % prebivalstva občine Grosuplje
vozi na delo v Mestno občino Ljubljana (Strokovne podlage …, 2009); negativna lokacijska
divergenca, ki ponazarja razmerje med delovno aktivnimi prebivalci in številom delovnih
mest, ga uvršča med t.i. satelitska mesta (Lampič, Rebernik, Vaishar, 2007).
3.2.1.3 Zamejitev območij mest
Prostorska zamejitev izbranih mest lahko pomembno vpliva na rezultate vrednotenja
bivalnega okolja. Znašli smo se v zadregi, ali naj v analizo vključimo tudi tista naselja
mestnega značaja, ki so funkcionalno in morfološko povezana z izbranimi mesti. Statistični
urad Republike Slovenije denimo obravnava naselja mestnega območja kot posebno
kategorijo mestnih naselij, ki vključuje tudi sosednja naselja, ki na osrednje naselje mejijo in
se vanj postopno prostorsko vraščajo (Pavlin in sod., 2003, str. 19). Če bi obravnavali tudi
mestna naselja, bi morali Ljubljani in Jesenicam priključiti 3, Mariboru pa 21 naselij, ki naj bi
tvorile morfološko in funkcionalno celoto z osrednjim mestom. Metodologija Statističnega
urada je naselja v mariborsko mestno območje vključila kot izjemo, z argumentom, da v
preteklih desetletjih ni bilo Mariboru priključeno nobeno obmestno naselje, kot se je to
zgodilo v Ljubljani ali v nekaterih drugih mestih (Pavlin in sod., 2003, str. 28). Vprašanje
razmejitve mest od ostalih naselij je kljub urbanizaciji in suburbanizaciji, ki sta dodobra
zabrisali nekdaj jasno mejo med mestom in podeželjem, še vedno aktualno, a avtorji
ugotavljajo, da za razmejitev (še) nimamo splošno sprejetih kriterijev. Drobne in sodelavci
62
(2014) so svojo raziskavo o določanju in razmejitvi mestnih naselij od drugih vrst osnovne
rabe prostora sklenili z ugotovitvijo, da je morfološko merilo strnjenosti pozidave nezadosten
kriterij za določanje meje mestnih naselij in da bo treba v prihodnjih raziskavah upoštevati še
formalna, predvsem pa funkcionalna merila, kot so različne dejavnosti v mestih
(večstanovanjske stavbe, centralne dejavnosti, industrijska, obrtna in poslovna območja …),
prisotnost urbanih zelenih površin (parki, rekreacijske in športne površine, urbani gozdovi
…), cestno in železniško omrežje ter navzočnost druge javne gospodarske infrastrukture.
Avtorji ob tem na podlagi nekaterih tujih izkušenj izpostavljajo pojem urbana raba tal, ki se
»nanaša na območja intenzivne rabe in sprememb ter označuje grajeno okolje« (Drobne in
sod., 2014, str. 89), ki pa se v Sloveniji še ni uveljavil v praksi. Zaradi odsotnosti ustreznih in
široko sprejetih kriterijev za razmejevanje mestnih naselij od nemestnih oziroma določevanje
urbane rabe prostora smo se zato odločili za pragmatično rešitev, to je zamejitev območij
obravnave na administrativne meje izbranih naselij. Manjši izjemi smo naredili pri Grosuplju
in Jesenicah. Administrativnemu območju Grosuplja smo »pripojili« še stanovanjsko sosesko
Sončni dvori v sosednjih Brezjah pri Grosupljem, ki je z mestom funkcionalno povezana in od
njega oddaljena le dobrih 5 minut, od središča mesta pa 10 minut hoje. Njena vključitev nam
je v mestu omogočila primerjavo subjektivnih ocen bivalnega okolja med vsaj dvema
soseskama, saj gre za edino večjo blokovsko sosesko na območju Grosuplja (ostale so bile po
številu prebivalcev premajhne, da bi v njih lahko izvedli obsežnejše anketiranje in s tem
dosegli zastavljene cilje raziskave). Jesenice pa smo na njenem jugovzhodnem robu
»zamejili« s sosesko pretežno enodružinskih hiš Tomšičeva, v kateri smo prav tako izvedli
anketiranje. Morfološko dokaj enotna soseska namreč sega nekoliko čez administrativno mejo
naselja.
3.2.2 Izbor mestnih območij
3.2.2.1 Načela pri izboru mestnih območij
Oceno bivalnega okolja, kot ga dojemajo in vrednotijo prebivalci, smo v izbranih mestih
namesto na celotnih območjih mest pridobili v izbranih mestnih območjih. V raziskavi smo
izhajali iz domneve, da morfološki elementi (starost, višina stavbe, položaj stavbe glede na
prometnico) pomembno vplivajo tudi na kakovost bivanja tamkajšnjih prebivalcev, saj se
posamezne značilnosti bivalnega okolja praviloma pomembno razlikujejo po morfoloških
tipih. Po pregledu razpoložljive literature se je izkazalo, da povezanost med kakovostjo
bivalnega okolja in morfološkim tipom v Sloveniji še ni bila podrobneje preučena. V to
skupino lahko pogojno uvrstimo le raziskavo zadovoljstva z bivalnim okoljem v tipih
blokovskih sosesk v Ljubljani glede na njihovo starost (Rebernik, 2002b). V tuji literaturi so
tovrstne primerjave mnogo bolj pogoste; območja so praviloma izbrana s faktorsko ali cluster
analizo na podlagi dostopnosti, gostote prebivalstva, namenske rabe, vrednosti nepremičnin,
značilnosti stanovanj, demografskih značilnosti prebivalstva ali prevladujočega naravnega
okolja (Yang, 2008; Marans, Kweon, 2011; McCrea, 2011; McCrea, Western, Shyy, 2011;
Türkoglu in sod., 2011; Slavuj, 2012; McCrea, Shyy, Stimson, 2014).
Na podlagi kriterija prisotnosti, ki nam je omogočala primerjavo rezultatov med območji
istega tipa v različnih mestih, smo kakovost bivalnega okolja na subjektivni način izmerili v
63
območjih štirih morfoloških tipov: soseskah pretežno enodružinskih hiš, starih mestnih
središčih, starejših blokovskih soseskah in novejših blokovskih soseskah.
Soseske pretežno enodružinskih hiš so v slovenskih mestih (tudi večjih) prevladujoč
morfološki tip (Drozg, 1999a) in jih najdemo v vseh petih izbranih mestih. Enodružinska hiša
ostaja najpogostejša oblika stanovanjske gradnje tudi v zadnjih petindvajsetih letih (Rebernik,
2010), kar odseva močno željo Slovencev po bivanju v enodružinski hiši (Ivanšek, 1960;
Mlinar, 1974; Hočevar in sod., 2004; Mlinar, 2008b). V Sloveniji so prostostoječe
enodružinske hiše, po možnosti z vrtom, na mestnem obrobju, a še vedno dovolj blizu
mestnega središča, nekakšen »ideal bivanja«, kar je sicer značilno tudi za druge države
(Ivanšek, 1988b, str. 37–39). Raziskave ugotavljajo, da so prebivalci enodružinskih hiš
najbolj zadovoljni s svojim stanovanjem ali sosesko (na primer Tognoli, 1987; Parkes,
Kearns, Atkinson, 2002; Mandič in sod., 2005). Drozg (2013) loči med dvema oblikama
enodružinske hiše glede na starost – mestno stanovanjsko hišo (1920–1960) in novo mestno
stanovanjsko hišo, ki se je pojavila v 60. letih 20. stoletja in se od prve razlikuje predvsem po
nižjem naklonu strehe in novih stavbnih členih (terasa, garaža, stavbno okrasje), zgrajena pa
je iz betona (Drozg, 2013).
Stara mestna središča najdemo v večini slovenskih mest, razen v tistih, zgrajenih po 2.
svetovni vojni. So najstarejši deli mest, nastali znotraj nekdanjih mestnih obzidij, s katerimi
so bili jasno ločeni od predmestij in okolice. V njih prevladuje srednjeveški tloris, za katerega
je značilna nepravilna, organska zasnova, prilagojenost izoblikovanosti površja, značilna
parcelacija z ozkimi in dolgimi parcelami ter množica trgov, ki so bili namenjeni trgovski
dejavnosti in družabnim stikom (Drozg, 1998, str. 79).
Na razvoj starih mestnih središč je najmočneje vplivala preobrazba celotne družbe iz
industrijske v postindustrijsko s spremljajočimi procesi deindustrializacije, terciarizacije,
suburbanizacije in motorizacije prebivalstva. Mestna središča so začela izgubljati dominantno
funkcijo kot središča tržnih in netržnih dejavnosti. Pojavila so se sekundarna ekonomska
središča v obliki poslovnih in obrtnih con ter nakupovalnih središč na obrobju mesta (Bole,
2008), kar nekateri sociologi razlagajo z vidika selitev prostorov potrošnje (na primer Uršič,
2003). Mestno središče je v mnogih primerih postalo turistično in zabaviščno središče,
ohranila se je le specializirana trgovska (luksuzne trgovine) in javna funkcija (sedeži javnih
ustanov). V mestnih središčih, še posebej njihovih najstarejših predelih, je po 2. svetovni
vojni močno upadlo število prebivalcev, zlasti na račun selitev na mestno obrobje (Počkaj
Horvat, 1997; Rebernik, 2000b). Po drugi strani pa se v mestnih središčih v manjšem obsegu
(zlasti v Ljubljani) odvija gentrifikacija, ki označuje proces spreminjanja družbene sestave
prebivalstva ob sočasni fizični prenovi stanovanjskega fonda (Hamnett, 1991).
V slovenskih mestih imamo opravljenih bolj malo raziskav na temo kakovosti bivalnega
okolja v mestnih središčih. Izjemi sta raziskavi starih mestnih središč v Ljubljani v okviru
projekta ReUrban Mobil (Uršič, Kos, 2004) in v Kopru v okviru projekta Social Housing
Watch (Žakelj in sod., 2014). Kljub nekaterim namigom še ni povsem jasno, katere
značilnosti starih mestnih središč so najbolj problematične z vidika kakovosti bivanja,
bivalnih preferenc in potencialne selitvene mobilnosti tamkajšnjih prebivalcev. Ravbar (1994)
in Rebernik (2000b) menita, da je odseljevanje ljudi na mestno obrobje posledica preferenc
64
prebivalstva po bivanju v enodružinskih hišah, dobre prometne dostopnosti, kakovostnejšega
in prijetnejšega bivalnega okolja, vlaganja dohodkov v stanovanjsko gradnjo in podobno. V
luči gospodarske, družbene in fizične preobrazbe teh območij, ki obsega tudi preureditev
trgov in ulic v območja za pešce, vključno z ukrepi, kot sta omejevanje parkiranja in
dostavnega časa avtomobilov, ostaja razmeroma nejasno, kako prebivalci starih mestnih
središč zaznavajo in vrednotijo svoje bivalno okolje.
Starejše blokovske soseske so pomembna urbanistična prvina v slovenskih mestih, v
nekaterih mestih, kot je na primer Ljubljana, pa celo prevladujoča, saj v njih po nekaterih
ocenah živi približno polovica prebivalcev (Rebernik, 2002b). Gre za kolektivno gradnjo
večstanovanjskih stavb, ki je potekala med 50. in 80. leti 20. stoletja. Nekateri avtorji jih
delijo glede na starost na soseske iz zgodnjega socialističnega obdobja (okvirno do konca 60.
ali 70. let) in soseske iz poznejšega socialističnega obdobja (do konca 80. let) (Rebernik,
2000a; Bole, 2015). V zgodnejših soseskah prevladujejo nižji, štiri- do petnadstropni bloki, ki
so postavljeni enakomerno, poševno ali prečno glede na glavno cesto (Adamlje, 2011), za
poznejše soseske pa so značilni višji vertikalni gabariti blokov in prisotnost večjih zaključenih
in kakovostnejših odprtih prostorov in javnih površin (Draksler, 2009). Natančnejše
razlikovanje med tema dvema obdobjema je velikokrat težavno, saj so že v začetku 60. let
nastale nekatere stanovanjske soseske, ki so po svoji zasnovi, tipologiji in opremljenosti z
družbenimi dejavnostmi nekakšne predhodnice sosesk iz 80. let prejšnjega stoletja.
Planiščkova (2012) navaja, da nesporna kakovost starejših blokovskih sosesk ostajajo veliki
odprti prostori med bloki, bogato zelenje, nekatere stanovanjske tipologije in tlorisi stanovanj.
Problemi so se razvili zaradi nedosledne izgradnje oskrbnih in storitvenih dejavnosti (zanje je
običajno zmanjkalo denarja), nedosledno urejenega prometa, prevelike gostote prebivalstva in
gradbenih materialov slabše kakovosti. Anketne raziskave, opravljene v posameznih starejših
blokovskih soseskah v posameznih slovenskih mestih sicer kažejo, da so prebivalci z
bivanjem v njih dokaj zadovoljni (Mlinar, 1983; Rebernik, 2002b; Trček, 2005; Uršič, 2005;
Kos in sod., 2010), čeprav je bivanje v bloku ali stolpnici precej nepriljubljeno med Slovenci
(Mlinar, 1983; Uršič, Hočevar, 2007).
Med novejše blokovske soseske uvrščamo večstanovanjske stavbe, zgrajene po letu 1991. V
tem obdobju so zavladale drugačne razmere na nepremičninskem trgu kot posledica
spremenjene politične in gospodarske ureditve, ki so se odražale tudi v načinu gradnje.
Poglavitni dejavnik preoblikovanja mestnega prostora v pogojih tržnega gospodarstva je
postal zasebni kapital, ki stremi k čim večjemu dobičku, kar se odraža v pretiranem
koeficientu izrabe zemljišča, posledičnih previsoki gostoti pozidave in pomanjkanju zelenih
površin, domnevno pa tudi v slabši kakovosti bivanja (Gazvoda, 2001; Rebernik, 2009).
Najbolj značilen predstavnik tega tipa je vila blok, ki ga Slovar novejšega besedja
slovenskega jezika (2014) opredeljuje kot večstanovanjsko gradnjo, najpogosteje v obliki
manjših večdružinskih hiš oziroma »razkošnejše nekajnadstropno stanovanjsko poslopje z
večjimi stanovanji, navadno na ugledni lokaciji«. V Ljubljani in Mariboru se večinoma
pojavljajo v obliki gradnje znotraj strnjenih urbanih območij na prostih ali neprimerno
izrabljenih površinah, kar Rebernik (2010, str. 115) označuje kot »pomemben preskok v
prostorskem razvoju slovenskih mest«, a hkrati opozarja na nekatere neprimerne in neustrezno
locirane novogradnje s previsokim faktorjem izrabe zemljišča, ki so neusklajene z
65
morfološkimi značilnostmi območja (Rebernik, 2010). Tako se postavlja vprašanje, ali
omenjene značilnosti negativno vplivajo tudi na kakovost bivanja tamkajšnjih prebivalcev.
Izbor mestnih območij glede na štiri morfološke tipe smo napravili na podlagi ekspertne
ocene in pri tem sledili naslednjim načelom:
-
v vsakem mestu smo izbrali od dve do štiri območja, da bi odgovore prebivalcev lahko
primerjali med območji,
-
izbrano območje je morfološko vsaj približno homogeno (podobni tip, starost stavb,
položaj stavbe glede na prometnico),
-
izbrano območje mora biti dovolj veliko po številu prebivalcev (za zagotovitev
ustreznega numerusa) in
-
izbrano območje naj bo vsaj približno primerljivo z območji istega tipa v preostalih
mestih (zlasti glede na prevladujočo morfologijo, po možnosti pa tudi lego znotraj
mesta)
V postopku izbora in zamejitve območij smo se oprli na različne vire: barvne digitalne
ortofoto posnetke (2014), podatke o številu prebivalcev na stavbo (Centralni register
prebivalstva, 2014; Evidenca hišnih številk, 2014; Kataster stavb, 2015) in nekatere
morfološke tipizacije (Rebernik, 2000a; Drozg, 2008).
3.2.2.2 Rezultat izbora in opis mestnih območij
V Ljubljani smo anketiranje izvedli v štirih območjih (Slika 6):
-
Soseska pretežno enodružinskih hiš Jurčkova (gre za dokaj uveljavljeno ime med
prebivalci Ljubljane) je nekakšen štirikotnik, orientiran v smeri severozahod–
jugovzhod, ki ga na daljših stranicah omejujeta istoimenska cesta in dolenjska
železnica, na krajših pa Ižanska in Peruzzijeva cesta. V soseski, nastali na mehkejših
barjanskih tleh, se prepleta več različnih stavbnih tipologij: prevladujejo prostostoječe
enodružinske hiše, večinoma iz 70. let 20. stoletja, v soseski pa najdemo tudi novejše
»vila bloke« in vrstne hiše, zgrajene na prelomu 21. stoletja.
-
Staro mestno središče je najstarejši del mesta, ki je večinoma nastal znotraj
nekdanjega mestnega obzidja vzdolž reke Ljubljanice. Ima zelo značilno morfološko
zgradbo, ki se kaže v srednjeveškem tlorisu (stavbe so postavljene tako, da omejujejo
prometnico, se držijo druga druge in se dograjujejo v notranjost parcele). V območju
prevladujejo dvo- in trinadstropne stavbe iz 16. do 19. stoletja, v sklenjeni zazidavi z
notranjimi arkadnimi dvorišči. Za območje so značilne bogata kulturna (zlasti stavbna)
dediščina, prevlada večstanovanjskih stavb in mešana raba prostora, ki se kaže v
prepletanju stanovanjske in drugih funkcij, zlasti trgovske.
-
Šišenska soseska 6 leži v Zgornji Šiški med Celovško, Šišensko, Vodnikovo cesto in
avtocestnim obročem. Je ena prvih zaključenih stanovanjskih sosesk, ki so bile
zgrajene v Ljubljani v poznih 60. letih. V arhitekturni in urbanistični stroki velja za
enega kakovostnejših primerov gradnje soseske kot zaključene urbanistične enote
(tesno sodelovanje investitorja, načrtovalcev in izvajalcev, ločen promet vozil in
66
pešcev, veliko zelenih površin) (Urbanistična zasnova …, 2015). V raziskavi smo
zaradi primerljivosti z ostalimi blokovskimi soseskami območje zamejili na osem
stanovanjskih stolpnic, ki ležijo v osrčju soseske.
-
Novejša blokovska soseska Mostec leži na pragu Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in
Šišenski hrib pri Koseškem bajerju na severozahodu Ljubljane. Zgrajena je bila v letih
2001 in 2002 in obsega 540 stanovanjskih enot, ki so razporejene v večstanovanjskih
objektih. Ti so funkcionalno povezani s podzemnimi garažami. Znotraj naselja je
razvita mreža pešpoti, zelenih površin in drevesnih nasadov (Stanovanjska soseska
Mostec, 2015).
67
Slika 6: Izbrana mestna območja v Ljubljani.
68
V Mariboru smo anketiranje izvedli v štirih območjih (Slika 7):
-
Soseska pretežno enodružinskih hiš Spodnje Pobrežje predstavlja skrajni
jugovzhodni del istoimenskega mariborskega mestnega predela na desnem bregu
Drave na jugovzhodnem delu mesta med Stražunskim gozdom in avtocesto A1. V
soseski prevladujejo prostostoječe enodružinske hiše, zgrajene v 70. letih 20. stoletja.
Zaradi lege in stavbne tipologije lahko sosesko označimo tudi kot primer
suburbanizacije mestnega prostora.
-
Staro mestno središče je najstarejši del mesta. Leži na levem bregu Drave med
Strossmayerjevo, Svetozarevsko in Gregorčičevo ulico (nekateri k njemu prištevajo
tudi manjše Taborsko nabrežje na desnem bregu Drave). Za območje je značilen
srednjeveški tloris z zelo gosto zazidavo in stavbnimi otoki, ki jih ločujejo ozki
prehodi ali prometne poti (Drozg, Pak, 1994, str. 50). Za območje sta značilni prevlada
večstanovanjskih stavb in mešana raba prostora.
-
Starejša blokovska soseska Goriška ulica (znana tudi kot stanovanjska soseska
Jugomont) je bila zgrajena konec 60. in v prvi polovici 70. let in je ena prvih
stanovanjskih sosesk, zgrajenih v okviru večjega stanovanjskega kompleksa Maribor jug. S svojo prostorsko zasnovo in položajem stavb – bloki so postavljeni pravokotno
drug na drugega, med katerimi so zelenice in otroška igrišča – dokaj strogo sledi
funkcionalističnemu slogu gradnje. Južni podaljšek soseske predstavljajo tri
stanovanjske stolpnice med Ertlovo, Betnavsko in Ljubljansko ulico.
-
Novejša blokovska soseska Magdalena leži v istoimenski mestni četrti med
Betnavsko in Žitno ulico. Gre za precej tipičen primer notranjega razvoja naselij in
zgoščevanja mestnega tkiva na nekdanjem degradiranem industrijskem območju.
Večstanovanjske stavbe so iz začetka 90. let 20. stoletja, del pa iz začetka 21. stoletja.
V območju še vedno najdemo nekatere starejše delavske stavbe s slabšimi
stanovanjskimi razmerami. Za novejše stanovanjske stavbe pa je značilna mešana raba
prostora oziroma prepletanje stanovanjskih in drugih funkcij.
69
Slika 7: Izbrana mestna območja v Mariboru.
70
V Kopru smo anketiranje izvedli v treh območjih (Slika 8):
-
Soseska pretežno enodružinskih hiš Žusterna leži v zahodnem delu Kopra na pobočju
Markovca. Na zahodni strani jo zamejujejo kmetijska zemljišča, na severni obalna
cesta Izola–Koper, na južni in vzhodni pa blokovske soseske na Markovcu. V soseski
najdemo prostostoječe eno- in dvostanovanjske hiše različnih tipologij, ki so bile
večinoma zgrajene med 60. in 80. leti 20. stoletja, kar nekaj hiš pa je novejšega
nastanka.
-
Staro mestno središče leži na nekdanjem otoku, ki je danes dobro prometno
povezano s preostalim delom mesta. Zanj so značilne sto in več let stare stavbe, ozke
ulice (srednjeveški tloris) in bogata kulturna (zlasti stavbna) dediščina. Kljub
zmanjševanju števila prebivalcev tam še vedno živi skoraj 5.000 ljudi, s čimer je
največje od slovenskih starih mestnih središč.
-
Del starejše blokovske soseske Markovec leži na severnem pobočju istoimenskega
hriba ob ulici Vena Pilona. Soseska je bila zgrajena v 70. in 80. letih 20. stoletja, v
njej pa se prepletajo visoke, do dvanajstnadstropne stolpnice, in nekoliko nižji, do
sedemnadstropni bloki. Je ena največjih blokovskih sosesk v Kopru.
71
Slika 8: Izbrana mestna območja v Kopru.
72
Na Jesenicah smo anketiranje izvedli v dveh območjih (Slika 9):
-
Soseska pretežno enodružinskih hiš Tomšičeva (takšno ime je uveljavljeno med
prebivalci Jesenic) leži na skrajnem vzhodnem delu mesta na prisojnem pobočju
Karavank. Na južni strani jo zamejuje železniška proga. Gre za enega starejših delov
Jesenic, saj je začel nastajati že med obema svetovnima vojnama. V soseski
prevladuje obcestna zazidava eno- in dvostanovanjskih hiš, razmeščenih ob Cesti
Toneta Tomšiča in vzporednih stranskih cestah.
-
Del starejše blokovske soseske Plavž leži med železniško progo na jugu in Cesto
maršala Tita na severu; na vzhodu meji na manjšo industrijsko cono, na zahodni strani
pa jo zamejuje potok Jesenica. Plavž je največja blokovska soseska na Jesenicah,
zgrajena med 50. in 70. leti 20. stoletja. V njej se prepletajo nižji, do petnadstropni
bloki, in višje, do dvanajstnadstropne stolpnice.
73
Slika 9: Izbrani mestni območji na Jesenicah.
74
V Grosuplju smo anketiranje izvedli v dveh območjih (Slika 10):
-
Soseska pretežno enodružinskih hiš Pod gozdom, ki leži na zahodnem obrobju mesta
med Brinjskim hribom in Adamičevo cesto, osrednjo grosupeljsko prometnico.
Sosesko sestavljajo prostostoječe eno- in dvostanovanjske hiše dokaj enotne
tipologije, večinoma zgrajene v 70. letih 20. stoletja, ki so razmeščene ob dovoznih
cestah.
-
Novejša blokovska soseska Sončni dvori, ki leži na jugozahodnem obrobju Grosuplja
v sosednjih Brezjah pri Grosupljem. Čeprav sosesko od Grosuplja ločita zeleni pas in
železniška proga ter formalno ni del mesta, je z njim funkcionalno povezana in od
njega oddaljena približno 5 minut hoje. Soseska je bila zgrajena v letih 2005 in 2006.
Razdeljena je v več stavbnih karejev, v osrčju katerih so poljavni atriji z zelenimi
površinami, otroškimi igrišči in pešpotmi. V soseski je tudi nekaj poslovnih prostorov
s storitvami lokalnega značaja.
75
Slika 10: Izbrani mestni območji v Grosuplju.
76
Pri zamejitvi starih mestnih središč smo si pomagali z obstoječimi morfološkimi tipizacijami
in podatki o starosti stavb, pri čemer smo sledili načeloma, da območja ne sme presekati
prometnejša cesta in da območje tvori funkcionalno in morfološko čim bolj homogeno celoto.
Tako k ljubljanskemu staremu mestnemu središču nismo prišteli najstarejšega dela Prul, ki ga
od preostalega mestnega središča loči zelo prometna Karlovška cesta; po drugi strani pa smo
k območju prišteli nekdanje šentpetrsko predmestje oziroma območje vzdolž večjega dela
Trubarjeve ceste, ki ga nekateri avtorji (na primer Rebernik, 2000a) obravnavajo kot poseben
morfološki tip nekdanjih predmestij. Če smo ugotovili, da se v izbranih območjih v večji meri
pojavljajo tudi druge stavbne tipologije (glede na starost in višino stavbe), smo te stavbe
izločili iz vzorčnega okvira za anketiranje. Želeli smo namreč doseči čim večjo homogenost
stanovanjskih razmer znotraj izbranih območij, s tem pa zagotoviti vsaj približno
primerljivost z območji istega tipa v ostalih mestih. Pri tem opozarjamo, da se v tem
postopku kljub uporabljenim kriterijem v nekaterih primerih ni bilo mogoče izogniti
subjektivni presoji. Iz vzorčnega okvira smo v izbranih mestnih območjih izločili naslednje
stavbe:
-
najstarejše bloke iz 50. let 20. stoletja v Plavžu,
-
novejše »vila bloke« in kompleks novejših vrstnih enodružinskih hiš v jugovzhodnem
delu na Jurčkovi,
-
najstarejše stavbe iz konca 19. stoletja v Magdaleni in
-
blokovsko sosesko na severozahodu in nekatere novejše stavbe na robu območja (ob
Vojkovem nabrežju in Pristaniški ulici) v koprskem starem mestnem središču.
Preglednica 5: Izbor mestnih območij v izbranih slovenskih mestih glede na morfološki tip.
soseska pretežno
enodružinskih hiš
staro mestno
središče
starejša blokovska
soseska
novejša blokovska
soseska
Ljubljana
x
x
x
x
Maribor
x
x
x
x
Koper
x
x
x
Jesenice
x
Grosuplje
x
x
x
3.3 Objektivni pristop
3.3.1 Načela pri izboru kazalnikov
Bivalno okolje in njegove posamezne vsebine smo v izbranih mestih na objektivni način
izmerili z različnimi kazalniki. Carlisle (1972; cv: Knox, 1975, str. 13–14) opredeljuje štiri
tipe družbenih kazalnikov, ki ponazarjajo (običajno številske) meritve posameznih vidikov
družbenih razmer (ali bivalnega okolja): informativne, napovedovalne, problemske in
programske. Zadnji trije so bolj pogosti v prostorskem načrtovanju, pri spremljanju učinkov
prostorskih politik in v političnem odločanju. Našo raziskavo glede na vsebino in namen
77
lahko uvrstimo med znanstvene, v takšnih raziskavah pa prevladuje uporaba informativnih
kazalnikov, ki opisujejo družbene razmere v določenem trenutku (Knox, 1975, str. 13). Z
njimi običajno želimo preučevan pojem predstaviti čim bolj objektivno in celovito. Uporabo
takšnih kazalnikov najdemo na primer v Krevsovi raziskavi o življenjski ravni (1998b). Pri
izboru kazalnikov, s katerimi smo v izbranih slovenskih mestih na objektivni način izmerili
kakovost bivalnega okolja, smo se oprli na naslednja načela:
-
dostopnost podatkov, ki jih je mogoče pridobiti brez večjih stroškov na vseh
preučevanih območjih,
-
merljivost: kazalnik je številske vrednosti, s čimer je mogoče med seboj primerjati
različna območja,
-
kazalnik je po svojem značaju takšen, da povzroča diferenciacijo mestnega prostora
glede na kakovost bivalnega okolja,
-
med časovnim obdobjem, ki ga obravnava raziskava, in med datumom, na katerega se
kazalnik nanaša, mora biti čim manjša časovna razlika ali pa v tem času ni prišlo do
večjih sprememb ter
-
reprezentativnost: kazalnik najbolje predstavlja določeno vsebino bivalnega okolja in
je pomemben večini prebivalcev.
Posamezne vsebine bivalnega okolja smo večinoma izmerili z enim kazalnikom, v nekaterih
primerih pa tudi z več kazalniki, če smo presodili, da se med seboj vsebinsko dopolnjujejo in
bogatijo prikaz določene vsebine.
Ker je bivanje ena od prostorsko najožjih človekovih funkcij, je zaželeno, da je preučevanje
bivalnega okolja izvedeno na čim nižji prostorski ravni. S tem se razkrijejo prostorske razlike
v kakovosti bivalnega okolja, ki se lahko spreminjajo na zelo kratke razdalje. V objektivnem
delu raziskave smo zato kakovost bivalnega okolja ocenili bodisi na stanovanjsko stavbo
natančno (z nekaterimi kazalniki stanovanjskih razmer in lastnim izračunom hrupa) bodisi na
rastrsko celico velikosti 25 x 25 m (pri ostalih kazalnikih) in podatek naknadno pripisali
pripadajoči stavbi. Nekateri podatki niso bili dostopni na teh ravneh, zato smo jih skušali
pridobiti na čim nižji prostorski ravni ali pa smo prostorsko raven določili tako, da je znotraj
prostorskih enot kakovost bivalnega okolja čim bolj podobna (na primer morfološko
homogene prostorske enote za merjenje velikosti stanovanja).
3.3.2 Opis in utemeljitev vsebin in kazalnikov bivalnega okolja ter opis njihovega
merjenja
V objektivnem delu raziskave smo večino analiz izvedli v geografskih informacijskih
sistemih (GIS-ih). Za izračun večine kazalnikov s prostorsko razsežnostjo smo uporabili
programski paket ArcGIS 10.2 in njegova geoinformacijska orodja, za nekatere kazalnike pa
druge programske pakete, ki jih v besedilu posebej omenjamo.
V nadaljevanju besedila kazalnike predstavljamo po vsebinskih sklopih bivalnega okolja, ki
smo jih predhodno opredelili v drugem poglavju, po potrebi utemeljujemo njihov izbor in
opisujemo način njihovega merjenja. Razdelitev vsebinskih sklopov na vsebine, podvsebine
78
in njihove kazalnike prikazuje Preglednica 6. Iz zadnjega stolpca lahko razberemo tudi smer
vpliva posameznega kazalnika na kakovost bivalnega okolja kot celoto. Smer vpliva je
pomembna pri seštevanju kazalnikov v delne indekse, ki ga opisujemo v poglavju 3.3.3. Za
vse izmerjene kazalnike lahko utemeljeno predpostavimo, da njihova vrednost z vidika
posamezne vsebine bodisi pozitivno bodisi negativno vpliva na kakovost bivalnega okolja kot
celoto.
Preglednica 6: Vsebinski sklopi, vsebine, podvsebine in kazalniki bivalnega okolja,
uporabljeni v objektivnem delu raziskave.
VSEBINSKI SKLOPI
STANOVANJSKE
RAZMERE
VSEBINE IN PODVSEBINE
KAZALNIKI
SMER VPLIVA NA
KAKOVOST
BIVALNEGA
OKOLJA KOT
CELOTO
starost stanovanjske stavbe
leto izgradnje stanovanjske
stavbe
+
opremljenost
stanovanja
odsotnost priključka na
električno ali vodovodno
omrežje ali sistema za ogrevanje
–
odsotnost priključka na
kanalizacijsko omrežje
–
delež stanovanj v stavbi brez
katerega od pomožnih prostorov
(kopalnica, kuhinja, stranišče)
–
uporabna površina stanovanja na
prebivalca
+
število sob na prebivalca
+
lokalna poplavna ogroženost
verjetnost poplav
–
lokalna prometna varnost
število prometnih nesreč z
udeležbo pešcev v 500-metrskem
polmeru
–
stopnja kriminalitete
število izbranih vrst kaznivih
dejanj na 1000 prebivalcev
–
pokrovnost z vegetacijo
delež vegetacije v 50- metrskem
polmeru
+
pestrost kulturne dediščine
število vrst enot nepremične
kulturne dediščine v 50metrskem polmeru
+
bližina vizualno neprivlačnih objektov
delež površine degradiranih
urbanih območij v 150metrskem polmeru
–
vsakodnevna oskrba
peš dostopnost do trgovin z
izdelki za vsakdanjo rabo
+
občasna in izjemna
oskrba
peš dostopnost do hipermarketov
in nakupovalnih središč
+
peš dostopnost do najbližjega
vrtca
+
peš dostopnost do najbližje
osnovne šole
+
opremljenost z
osnovno
infrastrukturo
opremljenost s
pomožnimi
prostori
velikost stanovanja
VARNOST
ESTETSKA
VREDNOST
DOSTOPNOST DO
MESTNIH DOBRIN
oskrba
primarne izobraževalne ustanove
79
peš dostopnost do najbližjega
bankomata
+
peš dostopnost do najbližje
lekarne
+
peš dostopnost do najbližje pošte
+
peš dostopnost do najbližjega
zdravstvenega doma
+
peš dostopnost do parkov,
gozdov in rekreacijskih poti
+
kulturne ustanove
peš dostopnost do
kinematografov, gledališč,
muzejev, galerij in kulturnih
centrov
+
knjižnice
peš dostopnost do najbližje
knjižnice
+
gostinski lokali
peš dostopnost do gostinskih
lokalov
+
športna igrišča
peš dostopnost do športnih igrišč
+
cestnoprometni hrup
dolgoročna celodnevna
povprečna raven
cestnoprometnega hrupa
–
železniški hrup
dolgoročna celodnevna
povprečna raven železniškega
hrupa
–
industrijski hrup
dolgoročna celodnevna
povprečna raven industrijskega
hrupa
–
prometna onesnaženost
zraka
razred prometne onesnaženosti
(PM10)
–
energetska in
industrijska
onesnaženost zraka
razred energetske in industrijske
onesnaženosti (NOx)
–
razred energetske in industrijske
onesnaženosti (SO2)
–
razred energetske in industrijske
onesnaženosti (prah)
–
razmerje med številom
prebivalcev z višjo ali visoko
izobrazbo in številom
prebivalcev z osnovnošolsko
izobrazbo ali manj
+
stopnja registrirane
brezposelnosti
–
dostopnost do javnega potniškega prometa
koeficient dostopnosti do
avtobusnega potniškega prometa
+
pogoji za mobilnost z avtomobilom
oddaljenost do najbližjega
priključka na avtocesto ali hitro
cesto
–
pogoji za mobilnost s kolesom
peš dostopnost do najbližjega
postajališča sistema izposoje
koles
+
storitve
zelene površine
prostočasne
dejavnosti
OBREMENJENOST
OKOLJA
hrup
onesnaženost
zraka
DRUŽBENO OKOLJE
POGOJI ZA
MOBILNOST
socioekonomske značilnosti lokalnega
prebivalstva
80
V sklopu stanovanjskih razmer obravnavamo »fizične« značilnosti stanovanja oziroma
ožjega bivalnega okolja. Glede na dostopne statistične podatke smo kakovost stanovanj
ocenili s tremi vsebinami in z njimi povezanimi kazalniki. Prvi od njih je starost
stanovanjske stavbe, ki jo merimo z letom izgradnje stanovanjske stavbe (Register
nepremičnin, 2014). Višja starost stanovanjske stavbe večinoma pomeni večjo potresno
ogroženost, večje težave z vlažnostjo, slabšo zvočno izolacijo, slabšo energetsko
učinkovitost, dotrajane napeljave in večje stroške za vzdrževanje. Dejanska »fizična«
kakovost stanovanj seveda ni odvisna le od starosti stavbe, pač pa še od cele vrste vidikov in
okoliščin (gradbenotehnični standardi v določenem časovnem obdobju, obseg finančnih
sredstev, malomarnost investitorja, projektantske in izvedbene napake …). V javnosti so
poznani nekateri primeri, ko so stanovanja v novozgrajenih stavbah slabše kakovosti, kot bi
pričakovali glede na ceno (Polončič Ruparčič, 2008). Starost stanovanjske stavbe tako
obravnavamo zgolj kot posredni pokazatelj kakovosti stanovanja.
Drugi vidik stanovanjskih razmer je opremljenost stanovanja, ki smo jo izmerili z
odsotnostjo priključka na osnovno infrastrukturo (vodovod, elektrika, sistem za ogrevanje;
kanalizacija) in deležem stanovanj v stavbi brez katerega od pomožnih prostorov (kuhinja,
kopalnica in stranišče) (Register nepremičnin, 2014). Omenjeni podatkovni vir vsebuje še
več vrst podatkov o opremljenosti stanovanj, a je nekatere med njimi zelo težko ali nemogoče
vrednotiti. Takšen je na primer podatek o priključku na daljinsko ogrevanje, ki ga, kljub
nekaterim prednostim (na primer odsotnost skrbi za vzdrževanje) težko višje vrednotimo v
primerjavi s priključkom na centralno ogrevanje, saj nekateri primeri kažejo, da ni nujno
cenovno ugodnejši (Knez, 2011). Za povezovanje atributivnega in prostorskega dela baze
podatkov o starosti in opremljenosti stanovanj smo uporabili programski paket Microsoft
Access 2010, za izračun deleža stanovanj v stavbi brez katerega od pomožnih prostorov pa
Microsoft Excel 2010.
V raziskavi žal nismo razpolagali s podatki o energetski učinkovitosti posameznih stavb.
Glede na naraščajočo energetsko revščino bi bila vključitev te vsebine več kot dobrodošla.
Okrog 70 % stavb v slovenskem stanovanjskem fondu je starih več kot 30 let, takrat pa še
niso bili sprejeti ustrezni standardi za učinkovito rabo energije. Večina teh stavb še vedno ni
energetsko sanirana (Tkalec, Živčič, 2014).
Tretji vidik stanovanjskih razmer je velikost stanovanja, ki smo ga izmerili z dvema
kazalnikoma: s številom sob na prebivalca (brez sob za dejavnosti in kuhinje) in uporabno
površino stanovanja na prebivalca (brez površine sob za dejavnosti) (Podatki o stanovanjih
…, 2011). Kazalnika sta pokazatelja morebitne stanovanjske prenaseljenosti. Sendi (2013)
poudarja nujnost zagotavljanja ustrezne prostornosti oziroma velikosti stanovanja, saj ta
omogoča stanovalcem udobno bivanje, zagotavlja zasebnost, prispeva k boljšemu zdravju in
počutju, zagotavlja boljše pogoje za učenje (in igranje) otrok, omogoča fleksibilnost
stanovanjskega prostora in prilagodljivost spreminjajočim se potrebam gospodinjstva ter
zmanjšuje možnosti nastajanja konfliktov znotraj njega. Stanovanjsko prenaseljenost bi lahko
preprosto izmerili tudi s (povprečno) neto uporabno površino stanovanja (ali v stanovanjski
stavbi) ali s (povprečnim) številom sob, a ta podatek ne bi bil dovolj nazoren, saj je bivanje v
majhni garsonjeri z velikostnega vidika za nekoga ravno tako kakovostno, če v njej biva sam.
81
Pomanjkljivost uporabljenih kazalnikov pa je v tem, da jih je zaradi statistične zaupnosti
možno pridobiti le v agregirani obliki na ravni dovolj velikih prostorskih enot. Za Ljubljano,
Koper, Jesenice in Grosuplje smo v ta namen uporabili lastne morfološke enote, ki smo jih
določili na podlagi uličnega tlorisa oziroma položaja stavbe glede na prometnico (Barvni
digitalni …, 2014), števila stanovanj na stavbo, višine stavb in starosti stavb (Register
nepremičnin, 2014; Kataster stavb, 2015). V primeru Ljubljane smo se oprli tudi na eno od
obstoječih morfoloških tipizacij (Rebernik, 2000a). V Mariboru smo za določitev prostorskih
enot uporabili členitev glede na način zazidanosti (Drozg, 2008), ki smo jo zaradi
primerljivosti s členitvijo Ljubljane nekoliko prilagodili.
Najbolj raznovrstne so vsebine bivalnega okolja, ki jih obravnavamo v sklopu varnosti.
Skupno jim je, da obsegajo različne značilnosti bivalnega okolja, ki vplivajo na človekovo
osebno varnost ter varnost njegovega premoženja.
Poplave so poleg potresov najhujše naravne ujme v Sloveniji; povzročajo nam ogromno
gmotno škodo in včasih jemljejo tudi človeška življenja (Komac, Natek, Zorn, 2008, str. 10).
Lokalno poplavno ogroženost obravnavamo kot grožnjo ljudem in njihovemu imetju in jo
prikazujemo z verjetnostjo poplav, izračunano na podlagi pričakovane povratne dobe poplav
(10, 100 ali 500 let). Kot podatkovni vir za oceno poplavne ogroženosti smo uporabili pred
kratkim posodobljeni integralni zemljevid poplavne nevarnosti v Sloveniji, ki je bil določen z
metodami modeliranja in analiz na podlagi hidroloških, geoloških, geomorfoloških in
geodetskih podatkov ter podatkov o rabi tal in pokrovnosti (Območja dosega poplav, 2013).
Pomembna vsebina varnosti je tudi prometna varnost v okolici stanovanja oziroma lokalna
prometna varnost, ki z naraščanjem zavedanja o nesprejemljivosti prometnih nesreč,
njihovih visokih družbenih stroškov in učinkovitosti ukrepov za umirjanje prometa dobiva
vedno večjo pozornost, kar dokazuje tudi pobuda za omejitev hitrosti v naseljih na 30 km/h v
vseh državah Evropske unije (Evropska civilna iniciativa …, 2015). Izmerili smo jo s
številom prometnih nesreč z udeležbo pešcev v 500-metrskem polmeru, ki so se zgodile v
obdobju 2009–2013 v trkih pešcev z motornimi vozili, ne glede na krivdo in težo poškodbe
(Podatki o številu …, 2014). Ker je hoja temeljni način človekovega premikanja v prostoru –
z njo se začne in konča večina poti, stanovanje pa je največkrat njen začetek ali cilj –, so
prometne nesreče z udeležbo pešcev v primerjavi z ostalimi vrstami nesreč (na primer z
udeležbo kolesarjev ali izključno motornih vozil) najboljši pokazatelj lokalne prometne
varnosti.
V sklopu varnosti smo obravnavali tudi stopnjo kriminalitete, saj ta postaja vedno
pomembnejši dejavnik kakovosti bivanja v urbanih območjih (na primer Meško, Šifrer,
Vošnjak, 2012), pa tudi diferenciacije bivalnega okolja (na primer Lampič, 2004). Izmerili
smo jo s številom izbranih kaznivih dejanj na 1000 prebivalcev (od 2011 do vključno prvega
polletja 2014) s področja splošne kriminalitete in njenih naslednjih sklopov: kazniva dejanja
zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine, spolna nedotakljivost, premoženje,
red in mir ter splošna varnost ljudi in premoženja (Število obravnavanih …, 2015).
Obravnavali smo 29 vrst kaznivih dejanj iz teh sklopov in sicer tista, ki so najbolj relevantna
za občutek ogroženosti stanovalcev oziroma njihovega »strahu pred kriminaliteto« (Meško,
Areh, 2003). Žal smo podatke uspeli pridobiti zgolj na ravni katastrskih občin, zato bolj
82
odražajo kriminaliteto v širšem bivalnem okolju kot v ožjem, ki je z vidika kakovosti
bivalnega okolja verjetno bolj relevantna. V Kopru, Jesenicah in Grosuplju katastrske občine
prekrivajo skoraj celotno območje mest, zato tam tega kazalnika nismo vključili.
V sklopu varnosti smo želeli oceniti tudi potresno ogroženost, ki je v Ljubljani kot enem od
najbolj potresno ogroženih območij pri nas zelo pomemben dejavnik varnosti, hkrati pa tudi
diferenciacije bivalnega okolja. Stavbe v Ljubljani so zelo različno potresno varne, med
posameznimi območji pa so občutne razlike v pospešku tal (Zupančič in sod., 2003). Ocena
potresne ogroženosti posameznih stavb v Ljubljani sicer obstaja (Ocena potresne …, 2015), a
po mnenju njenih avtorjev ni primerna za natančnejše vrednotenje zaradi nezanesljivih
vhodnih podatkov iz Registra nepremičnin, zato nam je niso želeli posredovati.
Estetsko vrednost bivalnega okolja je zelo težko objektivno oceniti iz dveh razlogov; prvič,
ljudje imajo praviloma različna merila in okus, kakšno okolje je privlačno, urejeno, estetsko
ali prijetno za bivanje; in drugič, nekatere pomembne vidike estetske vrednosti, ki jih
srečamo v literaturi, kot so vizualna skladnost, oblikovna enotnost, čistoča in vzdrževanost
(na primer Hidalgo in sod., 2006) je zelo težko ali celo nemogoče kvantitativno vrednotiti. Pri
izboru kazalnikov estetske vrednosti smo se oprli na obstoječe podatkovne vire ter nekatere
ugotovitve iz literature o tem, katere so odlike prijetnega, estetskega in privlačnega bivalnega
okolja (Kaplan, Kaplan, 1989; Galindo, Hidalgo, 2005; Hernandez, Hidalgo, 2005; Hidalgo
in sod., 2006).
Estetsko vrednost bivalnega okolja smo opredelili s tremi vsebinami in njihovimi kazalniki.
Pokrovnost z vegetacijo smo ponazorili z deležem vegetacije v 50-metrskem polmeru.
Vegetacijo smo določili iz barvnega digitalnega ortofoto posnetka z ločljivostjo 0,5 metra
(Barvni digitalni …, 2014) z nadzorovano pikselsko klasifikacijo. Nadzorovana klasifikacija
poteka na podlagi učnih vzorcev in referenčnih podatkov ter statističnega razvrščanja v
vnaprej določene razrede (Oštir, 2006). Določanje značilnosti površja in rabe tal s to
metodo14 daje zadovoljive rezultate (Misakova, 2007; Bole, 2014). Izbrali smo metodo
največje verjetnosti, ki ima natančnost določanja rabe tal okrog 80 % (Al-Ahmadi, Hames,
2008; Lu in sod., 2012) in klasifikacijo izvedli na podlagi vnaprej izbranih učnih vzorcev, ki
predstavljajo različne vrste pozidanih in nepozidanih površin. V zadnjem koraku smo vso
vegetacijo združili in obravnavali kot eno kategorijo, ostale površine pa kot drugo. Prostorski
prikaz rezultata na primeru Ljubljane prikazuje Priloga 1.
Pestrost kulturne dediščine smo izmerili s številom vrst enot nepremične kulturne dediščine
v 50-metrskem polmeru. Hidalgo in sodelavci (2006) so v anketni raziskavi na primerih
Padove in Malage ugotovili, da so kulturno-zgodovinska območja najbolj privlačen tip
mestne pokrajine. Postavlja se vprašanje, kako objektivno vrednotiti kulturno dediščino kot
eno od vsebin bivalnega okolja in katere zvrsti dediščine je pri takšnem vrednotenju sploh
smiselno upoštevati. Presodili smo, da je z vidika kakovosti bivanja pomembna samo
nepremična materialna dediščina in njeni izbrani tipi (Register nepremične kulturne dediščine
…, 2014): profana stavbna dediščina (hiša, palača …), sakralna in sakralno-profana stavbna
dediščina (cerkev, samostan …), memorialna dediščina (spomenik, rojstna hiša …),
14
Kombiniranje z drugimi viri in metodami, kot je denimo objektna klasifikacija, daje bolj natančne rezultate
(na primer Schöpfer, Lang, Blaschke, 2005), a je njihova uporaba mnogo bolj zahtevna.
83
naselbinska dediščina (stanovanjska četrt, staro mestno jedro …), vrtnoarhitekturna dediščina
(park, drevored …) in kulturna krajina. Iz seznama smo izvzeli nekatere tipe dediščine, od
katerih prebivalci nimajo nobenih »neposrednih koristi«: arheološka najdišča, spominske
plošče, zgodovinsko krajino in objekte iz kategorije »ostalo«. Za bolj natančno vrednotenje in
razvrščanje dediščine po pomembnosti, ali – še bolje – po estetski vrednosti, bi se morali
opreti na posebne kriterije, za kar pa v obstoječi literaturi nismo našli ustreznih zgledov. Za
obseg vplivnega območja kulturne dediščine okrog stanovanj smo določili 50-metrski
polmer; po ugotovitvah raziskave Lazraka in sodelavcev (2014) je to bližina kulturne
dediščine, ki še vpliva na (višjo) ceno nepremičnin.
Estetsko vrednost smo izmerili tudi z bližino vizualno neprivlačnih objektov. Za določitev
takšnih objektov smo se oprli na koncept degradiranih urbanih območij, ki je ena od
pomembnih raziskovalnih vsebin urbane geografije. Po Koželju in sodelavcih (1998) o
degradiranem urbanem območju lahko govorimo takrat, ko se zmanjša vrednost zemljišča,
stavb in naprav na njem od večje do manjše uporabnosti, kar vodi do slabše izrabe urbanega
območja ali popolne opustitve rabe. Degradirana urbana območja se določajo s pomočjo
različnih meril, tudi tistih, ki neposredno vplivajo na kakovost bivalnega okolja:
funkcionalnih meril (ustreznost rabe z vidika intenzivnosti, obremenjevanja okolja in
komplementarnosti s sosednjimi območji), oblikovnih meril (razpoznavnost, privlačnost in
skladnost prostora) in okoljevarstvenih meril (emisije onesnaževal, hrupa in drugi negativni
vplivi na zdravje). Pri opredelitvi vizualno neprivlačnih degradiranih urbanih območij v
izbranih mestih smo se naslonili na obstoječe vire (Rebernik, 2007; Evidenca degradiranih
površin, 2011; Zakrajšek, Tolar, Haus, 2012). Med njih smo uvrstili industrijska, rudarska in
vojaška območja ter posamezne »sive cone« – po Koželju in sodelavcih (1998) prazna,
neizkoriščena, opuščena območja ter območja prehodne rabe – od katerih smo upoštevali
zgolj območja, kot so gradbene jame, ne pa tudi tistih zemljišč, ki jih porašča vegetacija (na
primer območja vrtičkov ali gozdnih zaplat). Ker so bili nekateri viri starejšega datuma, raba
nekaterih zemljišč pa se je v tem času spremenila, smo si pri tem pomagali tudi z digitalnimi
ortofoto posnetki (Barvni digitalni …, 2014). Kot poseben tip degradiranih urbanih območij
običajno ločimo tudi stanovanjska območja (na primer Drozg, 1997; Koželj in sod., 1998;
Rebernik, 2007), ki pa jih nismo upoštevali, saj njihova določitev nemalokrat temelji na
subjektivni oceni, oblikovna merila, ki so ena od ključnih, pa je skoraj nemogoče
kvantificirati. Morebitna degradirana stanovanjska območja smo v nalogi posredno
ugotavljali z drugimi kazalniki, kot so zračna in hrupna onesnaženost, družbeno okolje,
pokrovnost z vegetacijo, komunalna opremljenost in podobno. Kot kazalnik bližine vizualno
neprivlačnih objektov smo določili delež površine degradiranih urbanih območij v 150metrskem polmeru, ki smo ga določili na podlagi spoznanj iz literature15 (Mihaescu, vom
Hofe, 2012).
V sklopu dostopnosti do mestnih dobrin smo izmerili peš dostopnost do izbranih mestnih
dobrin, pomembnih za opravljanje temeljnih človekovih funkcij. Peš dostopnost dobiva med
prostorskimi načrtovalci in političnimi odločevalci naraščajočo pozornost kot posledica
15
V raziskavi na območju Chicaga sta avtorja ugotovila, da bližina »rjavih območij« pomembno vpliva na cene
nepremičnin, pri čemer se krivulja deleža upadanja cen znatno umiri pri 150 metrih, dokončno pa pri 300
metrih.
84
vedno večjega zavedanja o pomenu hoje za kakovost bivanja v mestih. Največkrat jo
zasledimo v okviru širšega koncepta hodljivosti, ki se poenostavljeno pojmuje kot značilnost
določenega območja, da je po njem mogoče z lahkoto, brez nepotrebnih ovinkov in
pretiranega truda hoditi peš (Hodljivost, 2014). Peš dostopnost smo izmed drugih vrst
prostorske dostopnosti (glede na način prevoza) izbrali zato, ker najbolje diferencira mestni
prostor, saj se spreminja že na kratke razdalje. Na kakovost bivanja vpliva s porabo energije,
časa in denarja, ki je manjša, če so vsi pomembnejši objekti blizu oziroma dostopni peš.
Številni avtorji ugotavljajo, da na izbiro načina potovanja bistveno ali celo odločilno vplivata
ocenjen in dejanski čas potovanja, zato je večji delež hoje močno povezan z dobro prostorsko
dostopnostjo objektov (na primer Southworth, Eran, 1997; Black, Collins, Snell, 2001;
Goodman, 2001; Krizek, 2003). Hoja je sicer najbolj temeljni način premikanja po prostoru.
Številne raziskave dokazujejo, da pozitivno vpliva na človekovo zdravje (na primer Frank in
sod., 2005; Rundle in sod., 2007), dobra peš dostopnost pa na cene nepremičnin (Olick,
2014).
V naši raziskavi smo prostorsko dostopnost do mestnih dobrin izračunali z mrežno analizo. S
pomočjo mrežne analize določamo poti, ki ustrezajo izbranim kriterijem, ali pa preverjamo
lastnosti izbranih poti. Izračun razdalj pri tem poteka v topološko urejeni mreži cest in ulic,
natančnost in točnost rezultatov pa sta močno pogojeni s topološko pravilno ureditvijo mreže
(Drobne, 2012). Mrežna analiza spada med metode dejanske oddaljenosti, ki v primerjavi z
metodami zračne (evklidske) oddaljenosti dajejo bolj natančne rezultate, še zlasti v območjih
s slabo razvito ulično mrežo ter naravnimi in umetnimi ovirami, kot so reke, železnice, ograje
in podobno. Vzporedno z razmahom GIS-ov se zato mrežna analiza vedno bolj pogosto
uporablja v analizah dostopnosti (na primer Zhao in sod., 2003; Holbrow, 2010; Kozina,
2010a; Zavodnik Lamovšek, Čeh, Košir, 2010; Tiran, Mladenovič, Koblar, 2014). V ta
namen smo uporabili omrežja pešpoti, ki smo jih uvozili iz spletne baze OpenStreetMap
(Omrežje pešpoti, 2014). Ta se je izkazala za bistveno bolj kakovostno od uradnega
podatkovnega sloja cestnega omrežja Geodetske uprave Republike Slovenije (Zbirni kataster
…, 2014), v katerega številne pešpoti, ki dejansko obstajajo in jih prebivalci vsakodnevno
uporabljajo, niso vrisane ali pa je omrežje navidezno nepovezano, kar je z vidika kakovosti
rezultatov precej huda ovira. Iz baze smo najprej izločili vse ceste, ob katerih je hoja
prepovedana, nato pa smo kakovost omrežja preverili s pomočjo digitalnih ortofoto
posnetkov (Barvni digitalni …, 2014) in terenskega ogleda na nekaterih najbolj
problematičnih lokacijah.
Eden od ključnih korakov pri računanju peš dostopnosti je opredelitev razdalje od stanovanj
do različnih mestnih dobrin, ki je za hojo še primerna. Ena od preprostih, a manj natančnih
rešitev, ki jo zasledimo zlasti v nekaterih starejših raziskavah (na primer Špes in sod., 1997;
Witten, Exeter, Field, 2003) je opredelitev določenega polmera (na primer 500 metrov), kar
pa v praksi zaradi ostrih mej lahko povzroči velike razlike v dostopnosti med posameznimi
območji, ki seveda niso realne, območjem znotraj uporabljenega polmera pa se pripiše enaka
dostopnost, kar je z vidika natančnosti prav tako vprašljivo. Pri takšnem pristopu je težava
tudi v tem, da opredelitev še sprejemljivih razdalj do objektov, ki jih precej pogosto srečamo
kot normative v urbanističnem načrtovanju (na primer Pogačnik, 1999), ne odraža nujno
razdalj, ki so jih prebivalci še pripravljeni prehoditi. V disertaciji smo zato veliko napora
85
vložili v izdelavo metodologije, ki bi omogočala bolj natančen izračun peš dostopnosti v
mestnem prostoru. Oprli smo se na prvi zakon geografije (Tobler, 1970) in z njim povezan
koncept upadanja z razdaljo (ang. distance-decay), ki smo ju omenili že v poglavju 2.4.4.
Koncept upadanja z razdaljo je široko uveljavljen zlasti v prometnih študijah, kjer je cilj
opredelitev še sprejemljivih razdalj do postajališč javnega potniškega prometa (na primer
Iacono, Krizek, El-Geneidy, 2008; Yang, Diez-Roux, 2013). Ker nismo razpolagali s podatki,
koliko so prebivalci pripravljeni prehoditi do posameznih objektov, smo med prebivalci
Ljubljane z orodjem 1KA (2014) izvedli spletno anketo (Tiran, 2014)16. V njej smo
anketirance (N = 663) vprašali, koliko je največja razdalja, ki so jo pripravljeni prehoditi do
štirinajstih izbranih objektov in jim ponudili odgovore na sedemstopenjski ordinalni lestvici:
od 1 minute do 30 minut. Njihove odgovore smo pretvorili v deleže prebivalcev, ki so do
posameznih objektov pripravljeni prehoditi določeno število minut. Odgovori so se med
nekaterimi mestnimi dobrinami precej razlikovali; najbolj skrajna primera sta postajališče
mestnega avtobusnega prometa, do katerega je samo 18,6 % anketirancev pripravljenih hoditi
10 minut, in kulturne ustanove, do katerih je enako razdaljo pripravljenih prehoditi 93,6 %
anketirancev. Te deleže smo nato obravnavali kot prostorsko interakcijo na intervalu od 0 do
1, ki ponazarja verjetnost, da bo povprečen prebivalec do določenega objekta še hodil peš.
Prostorsko interakcijo za vmesne razdalje, ki v anketi niso bile navedene, smo določili s
funkcijo, ki se podatkom najbolj prilega. Pri tem smo se povezali z zunanjimi strokovnjaki, ki
so v ta namen uporabili programsko orodje Mathematica 10 (Drobne, Lakner, 2014). Za
najboljšo se je izkazala Richardsonova funkcija, ki izvira iz botanike, a je zaradi svojih
značilnosti izredno uporabna tudi za modeliranje dostopnosti (Martínez, Viegas, 2013).
Vrednosti parametrov funkcije se izračunajo po naslednji enačbi:
𝑓(𝑥) = 𝐶 +
𝐾−𝐶
(1 + 𝑄𝑒 −𝐵(𝑥−𝑀) )1/𝑣
C pomeni minimum vrednosti funkcije, K njeno zgornjo vrednost. B je stopnja rasti, v vpliva
na vrednosti, kjer se pojavi rast asimptote, Q je odvisen od vrednosti x, M pa je vrednost x v
primeru maksimalne rasti, če je Q enak v (Martínez, Viegas, 2013). Primer postopka
pretvorbe še sprejemljivih razdalj za hojo v kazalnik prostorske interakcije z Richardsonovo
funkcijo grafično prikazuje Slika 11. Na vodoravni osi so razdalje, izražene v minutah, na
navpični osi pa prostorska interakcija. Rdeče pike so anketni odgovori.
16
Vzorec anketirancev ni temeljil na slučajnostnem izboru, zato smo skušali zagotoviti čim večjo
reprezentativnost in zajeti odgovore različnih prebivalstvenih skupin. Posebno velike napore smo vložili v
pritegnitev starejših anketirancev, katerih mnenje s spletnimi anketami praviloma težje zajamemo.
86
Slika 11: Pretvorba še sprejemljivih razdalj za hojo v kazalnik prostorske interakcije z
Richardsonovo funkcijo (na primeru osnovne šole).
To funkcijo in njene parametre smo potem uporabili v geografskem informacijskem sistemu.
V prvem koraku smo vanj vnesli lokacije posameznih vrst objektov in na podlagi omrežja
pešpoti ter hitrostjo hoje 4,8 km/h najprej izračunali 30-minutna storitvena območja okrog
objektov z 1-minutno natančnostjo. Obsege storitvenih območij smo izračunali na podlagi
dreves poti po ulični mreži z izhodiščem v centroidih objektov, v primeru zelenih in športnih
površin pa z izhodiščem v njihovih vstopnih točkah, določenih na podlagi presekov objektov
in pešpoti. Hitrost hoje smo privzeli iz metodologije za računanje dostopnosti do javnega
potniškega prometa (Public transport accessibility levels, 2014). V drugem koraku smo te
razdalje pretvorili v prostorsko interakcijo z Richardsonovo funkcijo na podlagi anketnih
rezultatov. Ker smo razpolagali le s podatki na intervalu od 1 minute do 30 minut, smo
rezultate linearno raztegnili na lestvico 0–1 (0 = 30 minut, 1 = do 1 minute). Tako smo
rezultate nekoliko »popačili«, a ne bistveno, saj je bil delež tistih, ki so pripravljeni hoditi 30
minut, pri večini vrst objektov zanemarljiv, pri nekaterih pa celo enak nič). Ta problem bi
lahko rešili tudi z interpolacijo izven intervala izvirnih podatkov, a se zanjo na koncu nismo
odločili. Končni rezultat je bil zemljevid peš dostopnosti za vsako vrsto objekta posebej
(Priloga 2 prikazuje primer za osnovne šole). Postopek modeliranja peš dostopnosti prikazuje
tudi Slika 12.
87
Slika 12: Grafični prikaz postopka modeliranja peš dostopnosti.
Pri merjenju dostopnosti do mestnih dobrin smo upoštevali dve pomembni lastnosti
dostopnosti: oddaljenost do najbližje mestne dobrine in ponudbo mestnih dobrin v okolici.
Podobno kot Krevs (1998b, str. 94) smo predpostavili, da je prostorska bližina za večino
prebivalcev v večini primerov pomembno, v nekaterih primerih pa prevladujoče ali celo
edino merilo pri izbiri objekta oziroma ustanove določene vrste. Po drugi strani sta
pomembni vrednoti sodobnega človeka tudi mobilnost in možnost izbire, ki sta pripomogli k
temu, da danes ne obiskujemo več nujno najbližje trgovine, zelene površine ali športnega
igrišča (na primer znotraj soseske), ampak se oziramo tudi po njihovi ponudbi v okolici
stanovanja. Tako pri računanju dostopnosti do nekaterih mestnih dobrin nismo upoštevali
zgolj oddaljenosti do najbližje, temveč smo upoštevali tudi ponudbo oziroma število teh
dobrin v okolici, ki smo jih prav tako obtežili glede na oddaljenost. Za nekatere objekte smo
presodili, da podatek o raznovrstnosti lokalne ponudbe ni relevanten. Prebivalci (ali njihovi
otroci) namreč obiskujejo eno osnovno šolo ali en vrtec, ponudba blaga in storitev pa se med
posameznimi lekarnami in poštami bistveno ne razlikuje. V nekaterih primerih pa oddaljenost
do najbližjega objekta celo sploh ni pomembna in je smiselno upoštevati samo njihovo
ponudbo; v to skupino smo uvrstili kulturne ustanove in gostinske lokale (Preglednica 7).
Rezultat ponudbe smo ravno tako prikazali na intervalu od 0 do 1, kjer 1 pomeni najboljšo
ponudbo v celotnem mestu. Pri kazalniku dostopnosti do oskrbe smo oddaljenost do
najbližjega objekta v primerjavi s ponudbo upoštevali v razmerju 2:1, pri kazalnikih
dostopnosti do zelenih površin in športnih igrišč pa v razmerju 1:1 (Preglednica 8).
88
Preglednica 7: Upoštevanje oddaljenosti in ponudbe pri računanju dostopnosti do posameznih
mestnih dobrin.
mestna dobrina
oddaljenost do
najbližje mestne
dobrine
ponudba
trgovina z izdelki za
vsakodnevno rabo
x
x
hipermarket, nakupovalno
središče
x
x
zelena površina
x
x
vrtec
x
osnovna šola
x
bankomat
x
lekarna
x
pošta
x
zdravstveni dom
x
športno igrišče
x
x
kulturna ustanova
x
gostinski lokal
x
knjižnica
x
Preglednica 8: Razvrstitev športnih igrišč in zelenih površin v velikostne razrede glede na
njihovo površino za računanje ponudbe.
površina
velikostni
razred
do 25.000 m2
1
25.000 do 50.000 m2
2
50.000 do 200.000 m2
3
200.000 m2 in več
4
Dostopnost do oskrbe smo ponazorili s peš dostopnostjo do vsakodnevne oskrbe (trgovin z
izdelki za vsakdanjo rabo) ter peš dostopnostjo do občasne in izjemne oskrbe (hipermarketov
in nakupovalnih središč) (Podatki o izbranih …, 2014). Takšno delitev je v svoji raziskavi
uporabil tudi Krevs (1998b) in se nam je zdela smiselna, saj obe vrsti trgovin po ponudbi
težko enakovredno obravnavamo, nakupovalna središča pa zaradi številnih prednosti pred
manjšimi trgovinami (velika izbira, daljši delovni čas …) že dlje časa pridobivajo na pomenu
in pomembno vplivajo na ustroj mest (na primer Drozg, 2001; Rebernik, Jakovčić, 2006).
Med trgovine z izdelki za vsakdanjo rabo smo uvrstili vse pretežno živilske prodajalne večjih
89
trgovskih podjetij (ki imajo znaten tržni delež: Eurospin, Hofer, Jager, Leclerc, Lidl,
Mercator, Spar in Tuš), in sicer sosedske prodajalne ter supermarkete s površino do 1500 m2,
vključno z diskontnimi prodajalnami, katerih tržni delež je v močnem porastu in je po
nekaterih podatkih že 24 % (Južnič, 2014). Med hipermarkete in nakupovalna središča smo
uvrstili vse objekte, v katerih je tudi živilska prodajalna, njihova površina pa je več kot 1500
m2. Podatke o površini prodajaln smo pridobili bodisi od posameznih trgovskih verig
(Podatki o prodajalnih …, 2014) bodisi smo o njihovi površini sklepali na podlagi razvrstitve
v posamezne tipe prodajaln (na primer market, hipermarket) in podatkov o razponu njihove
površine, ki smo ga pridobili na spletnih straneh trgovskih podjetij. V analizo nismo vključili
ostalih, specializiranih prodajaln z živili, kot so pekarne, mesnice, prodajalne sadja in
zelenjave, kar bi bilo sicer zelo dobrodošlo, saj pomembno dopolnjujejo lokalno trgovsko
ponudbo in so namenjeni zlasti lokalnemu prebivalstvu. A se je po pregledu podatkovne baze
(Podatki o izbranih …, 2014) izkazalo, da so v njej številna podjetja, ki de facto ne obratujejo
na teh lokacijah ali se dejansko ukvarjajo z drugo dejavnostjo; da bi dosegli zadovoljivo
kakovost teh podatkov, bi bil potreben obsežen, drag in zamuden terenski pregled.
Dostopnost do storitev smo opredelili z izbranimi objekti in ustanovami, ki opravljajo
različne storitve za potrebe zasebnega in javnega življenja prebivalstva (Krevs, 1998b, str.
94). Storitve je sicer težko nedvoumno in natančno ločiti od oskrbe, zato v literaturi
nemalokrat zasledimo njuno skupno obravnavo. Peš dostopnost do storitev smo izmerili na
podlagi peš dostopnosti do najbližjega bankomata (Seznam bančnih …, 2014), peš
dostopnosti do najbližje lekarne, peš dostopnosti do najbližje pošte in peš dostopnosti do
najbližjega zdravstvenega doma (Podatki o izbranih …, 2014). Najbolj »vprašljiv« je zadnji
izmed kazalnikov, ki ponazarja prostorsko dostopnost do osnovnega zdravstvenega varstva,
izključno do javnih zdravstvenih ustanov in njihovih splošnih ambulant. Težava je v tem, da
smo bili v zadnjih letih na področju zdravstva priča razmahu zasebnih ambulant in ambulant s
koncesijo, zato je redno obiskovanje najbližje zdravstvene ustanove za nekatere skupine
prebivalcev postalo prej izjema kot pravilo. Vseeno pa smo s tem kazalnikom vsaj posredno
ocenili dostopnost do zdravstvenega varstva, tudi v smislu ponudbe (število osebja in
specialističnih ambulant je v teh ustanovah praviloma večje kot pri zasebnikih in posameznih
dislociranih enotah).
Dostopnost do primarnih izobraževalnih ustanov smo izmerili s peš dostopnostjo do
najbližjega vrtca in peš dostopnostjo do najbližje osnovne šole (Podatki o izbranih …, 2014).
Med njimi smo upoštevali tudi zasebne vrtce s koncesijo ter zasebne osnovne šole, ki se prav
tako financirajo iz javnih sredstev.
Dostopnost do zelenih površin smo izmerili s peš dostopnostjo do parkov, gozdov in
rekreacijskih poti, ki jih prebivalci uporabljajo za preživljanje prostega časa. S tem
kazalnikom želimo posredno oceniti možnosti za telesno in duševno sprostitev, ki jih ima
prebivalstvo na voljo v svojem bivalnem okolju. Pri njihovi inventarizaciji smo se oprli na
različne vire: občinske prostorske načrte (Podrobnejša namenska raba …, 2013), diplomske
naloge (Drobnič, 2006; Klemenčič, 2011) in monografske publikacije (Žakelj in sod., 2014),
digitalne ortofoto posnetke (Barvni digitalni …, 2014), in omrežje pešpoti (2014), s katerim
smo na podlagi vrisanih pešpoti lahko posredno določili gozdove, ki nimajo zgolj ekološke in
90
členitvene, pač pa tudi rekreacijsko funkcijo. Izmed parkov in zelenic nismo upoštevali t.i.
poljavnih zelenih površin (zelenice, ki obdajajo stanovanjske stavbe ali so v »osrčju«
stavbnih karejev), saj smo razpolagali zgolj z vhodnimi podatki javnih zelenih površin.
Pri merjenju dostopnosti do prostočasnih dejavnosti smo upoštevali čim večji »šopek«
dejavnosti, da bi z njimi pokrili čim več navad in življenjskih slogov ljudi, pri tem pa smo
sledili načelu, da so te dejavnosti vendarle dovolj široko uporabne oziroma niso preveč
specifične. Tako smo to vsebino izmerili s peš dostopnostjo do kulturnih ustanov (gledališč,
muzejev, galerij, kinematografov in kulturnih centrov), peš dostopnostjo do najbližje
knjižnice, peš dostopnostjo do gostinskih lokalov (Podatki o izbranih …, 2014) in peš
dostopnostjo do športnih igrišč (Podrobnejša namenska raba …, 2013; Barvni digitalni …,
2014). Dostopnost do teh objektov in ustanov ponazarja možnosti za preživljanje prostega
časa v bivalnem okolju.
Obremenjenost okolja smo ponazorili z ocenama hrupne obremenjenosti in onesnaženosti
zraka, ki od vseh sestavin okolja najbolj negativno vplivata na človekovo zdravje in počutje
ter diferencirata mestni prostor. Za oceno hrupa smo v primerih Ljubljane, Maribora in
Jesenic uporabili podatke strateških kart hrupa, ki predstavljajo osnovni pregled obstoječe
obremenitve okolja s posameznimi viri hrupa na določenem območju. Zaradi svoje
kompleksne metodologije z množico raznovrstnih vhodnih podatkov, kot so topografija in
pokrovnost tal, objekti (vključno s protihrupnimi ograjami), vremenske razmere, prometne
obremenitve, hitrostne omejitve in vrsta vozne površine, so strateške karte hrupa zadovoljive
kakovosti z natančnostjo od 1,5 do 5 decibelov (dBa) in edini dostopen podatek o hrupni
obremenjenosti. Izmed več razpoložljivih podatkov smo za kazalnik hrupa izbrali podatek
Ldvn (dan–večer–noč), ki ponazarja dolgoročno celodnevno povprečno raven določene vrste
hrupa. Za Ljubljano smo razpolagali z ločenimi podatki o cestnoprometnem (Novelacija
karte hrupa MOL …, 2014), železniškem (Strateška karta …, 2008) (samo kazalnik nočne
obremenitve Lnoč) in industrijskem hrupu (Strateška karta …, 2008). Za Maribor in Jesenice
pa smo imeli na voljo podatek o skupni obremenjenosti s hrupom – za Maribor s
cestnoprometnim in železniškim hrupom (Karta hrupa …, 2006), za Jesenice poleg njiju še z
industrijskim hrupom (Strateška karta hrupa …, 2009).
Za Koper in Grosuplje nismo imeli na voljo strateških kart hrupa, zato smo oceno hrupne
obremenjenosti v njima izdelali z lastnim modeliranjem cestnoprometnega hrupa, ki je od
virov hrupa v teh dveh mestih najbolj problematičen. Postopek smo izvedli s programsko
opremo QGIS 2.8, ki je edini odprtokodni program z modulom za modeliranje cestnega hrupa
(openNoise). V modul je vgrajena francoska metoda ocenjevanja NMPB-Routes-1996, ki se
uporablja tudi za izdelavo strateških kart cestnoprometnega hrupa in temelji na razmerju med
virom hrupa (količino prometa, povprečno hitrostjo vožnje, režimom vožnje, lastnostmi
vozne površine), oddaljenostjo od vira in ovirami za širjenje hrupa. Metoda v modulu je v
primerjavi z izvirno precej poenostavljena, saj ne upošteva odbojev zvoka med objekti v
prostoru, oblikovanosti reliefa, višine ovir, vremenskih razmer in podobno. Zato rezultati
ponazarjajo zgolj grobo oceno razmestitve potencialne hrupne obremenjenosti, ki pa je po
našem mnenju dovolj kakovostna za namen in cilje raziskave. Kljub tem poenostavitvam smo
morali vložiti veliko dela v pripravo vhodnih podatkov. Na voljo smo imeli le podatke o
91
prometni obremenjenosti na državnih cestah, zato smo morali količino prometa (število
lahkih in težkih vozil na uro) na večini cest posredno oceniti – na podlagi kategorizacije
cestnega omrežja (Zbirni kataster …, 2014) in navodil iz enega od priročnikov za merjenje
hrupa (Good practice guide …, 2006). Ker nismo imeli na voljo ustreznih podatkov, smo
model še nekoliko poenostavili in za vse ceste določili enak, tekoči režim vožnje in enako
vozno površino – asfalt. Za ovire, ki preprečujejo širjenje zvoka v prostoru, smo uporabili
sloj stavb iz Katastra stavb (2015), kot vplivno območje vira hrupa pa določili 100-metrski
polmer. Dobljeni rezultat je bil zemljevid prostorske razmestitve cestnoprometnega hrupa na
stavbo natančno (primer za Koper prikazuje Priloga 3).
Pri oceni onesnaženosti zraka smo naleteli na težavo, da je število merilnih mest zelo
majhno, številne raziskave pa kažejo, da se raven onesnaženosti v mestih spreminja na zelo
kratke razdalje; rezultatov teh meritev tako ni mogoče posplošiti na posamezen mestni predel.
Ena možnost je postavitev zelo goste mreže merilnih mest in ugotavljanje zakonitosti širjenja
onesnaženja glede na upadanje razdalje od vira onesnaženja in tip mestnega prostora (na
primer Ogrin, 2008; Ogrin in sod., 2014) ter interpolacija in ekstrapolacija rezultatov na
območje, kjer ni meritev. Druga možnost pa je modeliranje onesnaženosti, ki zahteva zelo
kakovostne vhodne podatke o količini emisij, vremenskih razmerah in zemeljskem površju.
Glede na razpoložljiva finančna sredstva in programska orodja smo se odločili za preprosto
modeliranje, s katerim smo približno ocenili potencialno onesnaženost zraka znotraj izbranih
mest. V sodelovanju z Maticem Ivančičem, strokovnjakom na področju modeliranja
kakovosti zraka, smo na podlagi katastrov emisij izdelali dva preprosta modela za dve
različni vrsti onesnaževalcev posebej – promet ter industrijo in energetiko.
Prometno onesnaženost zraka smo ponazorili z razredom prometne onesnaženosti s
prašnimi delci PM10. Visoka koncentracija tega onesnaževala v zunanjem zraku predstavlja
enega večjih problemov v evropskih državah in Sloveniji, zlasti na območjih mest, pri čemer
je promet eden od poglavitnih virov onesnaženja z njimi. Ker nismo razpolagali z
natančnejšimi podatki o štetju prometa, smo na podlagi uradne kategorizacije cestnega
omrežja (Zbirni kataster …, 2014) posredno ocenili količino prometa in emisij. Na podlagi
nekaterih ugotovitev iz preteklih raziskav (Ivančič, Vončina, 2013), ki kažejo povezanost
onesnaženosti PM10 z razdaljo od cest, smo »čez palec« določili razrede onesnaženosti glede
na Uredbo o kakovosti zunanjega zraka (2011) (Preglednica 9; Preglednica 10). Tam, kjer so
se vplivna območja cest prekrivala, smo upoštevali največji razred onesnaženosti. Postopek
smo izvedli v GIS-ih.
92
Preglednica 9: Opisna ocena ravni onesnaženosti zraka po posameznih razredih glede na
preseganje mejnih vrednosti.
raven onesnaženosti
razred onesnaženosti
zanemarljivo onesnaženje
1
onesnaženje pod spodnjim ocenjevalnim pragom
2–3
onesnaženje med spodnjim in zgornjim ocenjevalnim pragom
4–5
onesnaženje nad zgornjim ocenjevalnim pragom
6–7
preseganje mejnih vrednosti
8–10
Preglednica 10: Določitev razredov prometne onesnaženosti s prašnimi delci PM10 glede na
kategorijo ceste in oddaljenost od nje.
avtoceste in hitre
ceste
glavne ceste in
glavne mestne
ceste
pomembne
regionalne ceste
in zbirne mestne
ceste
manj pomembne
regionalne ceste
lokalne ceste in
mestne ceste
do 100 m
9
do 100 m
8
do 200 m
6
do 200 m
4
do 200 m
3
100–200 m
7
100–150 m
6
200–400 m
3
200–400 m
2
200–400 m
2
200–400 m
4
150–200 m
4
400–800 m
2
nad 400 m
1
nad 400 m
1
400–800 m
3
200–800 m
2
nad 800 m
1
800–1500 m
2
nad 800 m
1
nad 1500 m
1
Energetsko in industrijsko onesnaženost zraka smo izmerili s tremi kazalniki: z razredom
onesnaženosti s SO2, razredom onesnaženosti z NOx in razredom onesnaženosti s prahom. Za
oceno energetske in industrijske onesnaženosti smo imeli za razliko od prometa na voljo bolj
natančne podatke o emisijah (razen za individualna kurišča). Agencija Republike Slovenije za
okolje namreč vodi seznam podjetij, ki so zavezana za izvedbo obratovalnega monitoringa
emisij snovi v zrak iz nepremičnih virov. Za vsakega od teh podjetij smo pridobili podatek o
vsoti emisij NOx, SO2 in prahu za leto 2013, izražen v urnem povprečnem masnem pretoku
(g/h). Pridobili smo tudi podatka o lokaciji vsake naprave in višini njenega najvišjega
odvodnika (Seznam podjetij …, 2013). Nato smo določili območja vrednotenja okrog lokacij
onesnaževalcev na podlagi 14. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov
onesnaževanja (2007)17. V naslednjem koraku smo emisije onesnaževalcev normirali na
površino območja vrednotenja, pri čemer višji odvodnik pomeni boljše pogoje za disperzijo
onesnaženja in posledično manjši vpliv na kakovost zraka. Normirane emisije vsakega
onesnaževala posebej smo sešteli s pomočjo GIS-ov in nato vsote emisij razvrstili v razrede
onesnaženosti (Preglednica 11). Merila za vrednotenje količine emisij oziroma uvrstitev v
razrede smo opredelili na podlagi 31 različnih modelskih rezultatov širjenja onesnaženja
17
Če je višina odvodnika (Hmax) večja od 20 m, je polmer območja vrednotenja 50 * Hmax, sicer pa 1000 m.
93
(Ivančič, 2013). Ker velike prostorske razlike v onesnaženosti na robovih območij vrednotenj
niso najbolj realne, smo rezultate v GIS-ih naknadno »zgladili« s 500-metrskim polmerom.
Preglednica 11: Razvrstitev normiranih vrednosti onesnaževal v razrede onesnaženosti.
SO2 (g/h/km2)
NOx (g/h/km2)
prah (g/h/km2)
razred
do 50
do 50
do 50
1
50–100
50–100
50–100
2
100–200
100–200
100–200
3
200–400
200–500
200–500
4
400–800
500–1000
500–600
5
800–1500
1000–1500
600–800
6
1500–2000
1500–2000
800–1000
7
2000–3000
2000–4000
1000–2000
8
3000–4000
4000–5000
2000–3000
9
nad 4000
nad 5000
nad 3000
10
Treba je poudariti, da gre za »idealizirane rešitve« – brez upoštevanja vseh fizikalnih in
kemičnih procesov, ki vplivajo na koncentracije onesnaževal v zraku, oziroma brez izračuna
disperzije, za kar bi bilo potrebno pripraviti vetrovna in druga meteorološka polja nad
izbranim območjem. Slednje je zahtevna naloga, ki presega namen naše raziskave. Rezultati
zato zadoščajo le za grobo oceno prostorske razmestitve potencialne onesnaženosti zraka
znotraj mest.
Sestavini okolja, ki s svojo obremenjenostjo prav tako lahko negativno vplivata na zdravje
prebivalstva, sta tudi pitna voda in prst, ki ju nismo vključili v vrednotenje. Mreža lokacij
vzorčenja tal za potrebe našega vrednotenja ni dovolj gosta (Raziskave onesnaženosti …,
2015). Pri oceni kakovosti pitne vode pa je težava v tem, da v nekaterih vodovodnih sistemih
prihaja do mešanja vode iz več črpališč ali pa se prebivalci z vodo oskrbujejo iz enega
črpališča. Prostorskih razlik v kakovosti pitne vode zato ni mogoče določiti na podlagi
podatkov o kakovosti vode v črpališčih ali potencialni ogroženosti podzemne vode.
Kakovost družbenega okolja je težko natančno vrednotiti na objektivni način. Ponazorili
smo ga s socioekonomskimi značilnostmi lokalnega prebivalstva in ga izmerili z dvema
kazalnikoma: z razmerjem med številom prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo in številom
prebivalcev z osnovnošolsko izobrazbo ali manj ter s stopnjo registrirane brezposelnosti
(Podatki o prebivalstvu …, 2014). Predpostavili smo, da te značilnosti lahko negativno
vplivajo na kakovost bivalnega okolja, če se pojavljajo v podpovprečni ali nadpovprečni
meri. Ker praviloma vplivajo na višino osebnih dohodkov (teh podatkov v raziskavi žal
nismo imeli na voljo), se lahko odražajo v potencialno večji stopnji kriminala, manjši
pripravljenosti ali finančni nezmožnosti za vzdrževanje stavb in njihove okolice, potencialno
večji uporabi zdravju škodljivih energentov in podobnem. S podatkom o kakovosti
družbenega okolja lahko posredno sklepamo tudi o kakovosti bivalnega okolja kot celote, saj
94
ljudje z boljšim socioekonomskim položajem praviloma bivajo na najugodnejših lokacijah.
Za prostorske enote, ki naj bi čim bolje odražale značilnosti lokalnega družbenega okolja,
smo v Ljubljani in Mariboru izbrali nekdanje krajevne skupnosti. Te so primerne velikosti,
imajo večinoma zadovoljivo notranjo družbenogeografsko homogenost ter v nekaterih
primerih izoblikovano lokalno identiteto (Krevs, 2002, str. 118). V Kopru, Jesenicah in
Grosuplju, kjer so se krajevne skupnosti izkazale kot prevelike prostorske enote (območje
naselja Grosuplje na primer spada pod eno krajevno skupnost), smo uporabili lastne
prostorske enote, ki smo jih smiselno določili glede na nekatere pokrajinske prvine, ki najbolj
členijo mestni prostor (pomembnejše ceste, železnice, vodotoki, večje zelene površine,
morfološki tip).
V literaturi med kazalniki kakovosti družbenega okolja zasledimo tudi gostoto prebivalstva.
Čeprav nekatere raziskave kažejo, da visoka gostota prebivalstva negativno vpliva na
kakovost bivanja prebivalcev (na primer McCarthy, Saegert 1978; Bonaiuto, Bonnes,
Ercolani, 1991), v literaturi najdemo večje število raziskav, ki te povezave ne potrjujejo (na
primer Alexander, 1993; Tunstall, 2002; Commision for Architecture …, 2005; Walton,
Murray, Thomas, 2008). Bolj kot število prebivalcev na določeno prostorsko enoto namreč na
občutek gneče in kakovost bivanja vplivajo drugi dejavniki, kot so razmik med stavbami in
njihova prostorska razmestitev, zasnova soseske kot celote, zvočna izolacija in podobno (na
primer Commision for Architecture …, 2005). Vrednost gostote prebivalstva je zelo
občutljiva tudi od izbora metode (Tiran, 2015). Zato tega kazalnika nismo vključili v
postopek objektivnega vrednotenja.
Pogoje za mobilnost smo ponazorili s tremi vsebinami in njihovimi kazalniki. Prva vsebina
je dostopnost do javnega potniškega prometa (JPP). V njeno računanje smo vložili kar
precej naporov, saj smo jo želeli oceniti bolj celovito kot zgolj z razdaljo do najbližjega
postajališča, kot jo pogosto merijo v podobnih raziskavah. Izračunali smo jo po nekoliko
prilagojeni metodologiji PTAL (Public transport accessibility levels, 2014), ki se uporablja v
občinskem prostorskem načrtu Londona kot podlaga za določanje primerne gostote gradnje in
določanje parkirnih standardov. Metoda poleg prostorske dostopnosti do postajališč upošteva
tudi število linij javnega prevoza in pogostost voženj v 640-metrskem polmeru (kar ustreza
osmim minutam hoje) ter je tako dokaj celovita informacija o možnostih za doseganje želenih
ciljev z javnim prevozom, ki jih imajo prebivalci v določenem območju. Zaradi relativno
majhnega pomena železniškega prometa in avtobusnega medkrajevnega prometa smo se
osredotočili izključno na ponudbo avtobusnega mestnega prometa. Na podlagi omrežja
pešpoti in lokacij avtobusnih postajališč (Lokacije postajališč mestnega …, 2014; Lokacije
avtobusnih postajališč, 2014) smo za vsako linijo izračunali čas hoje do najbližjega
postajališča (za hitrost hoje smo po vzoru izvirne metodologije privzeli 4,8 km/h) in mu na
podlagi voznih redov v jutranji konici (Mestni promet Jesenice, 2014; Vozni redi, 2014;
Vozni redi linij …, 2014; Vozni redi v mestnem …, 2014) prišteli povprečni čas čakanja na
prihod avtobusa (polovico čakalnega časa med dvema prihodoma). Seštevek (skupni čas
dostopa) smo nato delili s 30 in ga s tem pretvorili v ekvivalent frekvence dostopa, s čimer
smo dosegli, da ima manjši skupni čas dostopa večjo težo in s tem ponazarja večjo verjetnost
uporabe JPP. Ker nismo razpolagali z za to metodo prilagojenimi programskimi orodji, smo
morali izvirno metodo nekoliko prilagoditi, in sicer tako, da smo izračunali rezultate
95
dostopnosti za 640-metrsko vplivno območje vsake posamezne linije, rezultate pa nato
sešteli. V zadnjem koraku smo obtežili linijo z največjim številom prihodov in dobili končni
rezultat – frekvenco dostopa (FD), ki ponazarja koeficient dostopnosti do avtobusnega
potniškega prometa. Postopek modeliranja grafično prikazuje Slika 13, Priloga 6 rezultat za
Ljubljano, podrobnejši opis metode pa je v Tiran, Mladenovič, Koblar (2014).
Slika 13: Grafični prikaz postopka računanja dostopnosti do javnega potniškega prometa z
metodo PTAL.
Preostali dve vsebini iz tega sklopa smo na podlagi njune relevantnosti izmerili le v Ljubljani.
Pogoje za mobilnost z avtomobilom smo ponazorili z oddaljenostjo do najbližjega
priključka na avtocesto ali hitro cesto. Kazalnik posredno ponazarja možnosti za doseganje
želenih ciljev z avtomobilom, saj so potovalne hitrosti na avtocestah in hitrih cestah največje,
čedalje več mestnih dobrin (zlasti nakupovalna središča) pa leži v bližini avtocestnih
priključkov. Kazalnik smo izračunali na podlagi podatkov o cestnem omrežju, lokacijah
priključkov (Zbirni kataster …, 2014) in podatkov o najvišji dovoljeni hitrosti na posameznih
odsekih (Odredba o …, 2009). Ljubljana je sicer edino mesto med izbranimi, kjer so časovne
razlike v dostopnosti do avtocestnega priključka znotraj mesta tolikšne, da lahko govorimo o
različnih pogojih za premagovanje razdalj in doseganje ciljev z avtomobilom.
96
V Ljubljani smo ta vsebinski sklop izmerili še s pogoji za mobilnost s kolesom in jih
ponazorili s peš dostopnostjo do najbližjega postajališča sistema izposoje koles (Zemljevid
postaj …, 2014). Glede na veliko število rednih uporabnikov (že več kot 10 % prebivalstva
Ljubljane), naraščajoč pomen kolesarjenja in številne zahteve po širjenju postajališč menimo,
da je uporaba tega kazalnika upravičena. Sistem izposoje koles imajo tudi v Kopru (od aprila
2015 pa poskusno tudi na Jesenicah), a je njegova uporaba mnogo manj razširjena, zato pri
določitvi objektivne ocene nismo upoštevali tega kazalnika za ti dve mesti. Pogoje za
mobilnost s kolesom smo želeli izmeriti tudi s kakovostjo in obstojem lokalne kolesarske
infrastrukture, a za to nismo imeli na voljo dovolj kakovostnih podatkov, prav tako pa tudi
oprijemljivejših meril za njihovo kvantifikacijo.
Za celovitejši oris lokalnih pogojev za mobilnost bi bilo več kot smiselno obravnavati tudi
ureditev mirujočega prometa, ki posredno ponazarja možnosti za enostavno uporabo
avtomobila kot prevoznega sredstva za opravljanje različnih dejavnosti. Ureditev mirujočega
prometa se znotraj mest precej razlikuje. Znano je, da je v številnih starejših večstanovanjskih
soseskah premalo parkirnih mest, saj so bile te soseske zgrajene po takratnih parkirnih
normativih, ko avtomobil še ni bil tako razširjen način prevoza. Dolgotrajno iskanje prostega
parkirnega mesta voznikom avtomobilov povzroča časovno izgubo in stres, kar lahko ob
pomanjkanju izbire drugih načinov prevoza vodi v zmanjšano mobilnost. Podatki o številu
parkirnih mest in o zagotovljenosti parkirnega mesta so sicer v Registru nepremičnin na voljo
po posameznih stanovanjih, a smo ob pregledu podatkov ugotovili, da so preveč pomanjkljivi
za objektivno vrednotenje (za večino večstanovanjskih sosesk denimo ni podatkov o
skupnem številu parkirnih mest na prostem).
3.3.3 Postopek računanja delnih indeksov in skupnega indeksa kakovosti bivalnega
okolja
Kakovost vsebin bivalnega okolja smo ponazorili z delnimi indeksi, kakovost bivalnega
okolja kot celote pa s skupnim indeksom. Za združevanje kazalnikov v indekse smo po
zgledu Smitha (1973) in Krevsa (1998b; 2002) uporabili metodo seštevanja
standardiziranih neobteženih kazalnikov. Kazalnike ali delne indekse smo pred
seštevanjem s standardizacijo v z-vrednosti pretvorili na isto mersko lestvico, da so bili med
seboj primerljivi. Pri tem smo predpostavljali, da so posamezne vsebine bivalnega okolja in
njihovi kazalniki med seboj enakovredni, zato jih pred seštevanjem nismo obtežili in so bili v
seštevku v vsebinskem smislu enakovredno upoštevani.
Z-vrednosti predstavljajo odstopanja vrednosti posameznega kazalnika oziroma delnega
indeksa od njegove povprečne vrednosti za vse poseljene stavbe ali poseljene rastrske celice
na območju posameznega mesta. Kot poseljena območja smo opredelili območja s 50metrskim polmerom okrog hišnih številk, kjer je na dan 1. 1. 2014 živel vsaj en prebivalec
(Centralni register prebivalstva, 2014; Evidenca hišnih številk, 2014). Za ločljivost rastrskih
celic smo uporabili 25 x 25 metrov, kar večinoma ustreza velikosti stanovanjske stavbe s
pripadajočim zemljiščem.
Delne indekse, ki so sestavljeni iz večjega števila vsebin, podvsebin ali kazalnikov, smo
izračunali v več korakih. Vrednosti kazalnikov vsake vsebine smo vedno najprej
97
standardizirali in jih nato sešteli. Ker so vrednosti delnih indeksov podvsebin, vsebin in
vsebinskih sklopov pod vplivom števila členov vsote, smo tudi posamezne delne indekse pred
nadaljnjim računanjem standardizirali, da so bili med seboj primerljivi.
V postopku standardizacije v nekaterih primerih ni bila izpolnjena predpostavka o normalni
porazdelitvi, zato so bile z-vrednosti kazalnikov izredno visoke (tudi več kot 10). Zato smo
vrednosti delnih indeksov pred nadaljnjim računanjem zamejili na interval –/+3, s čimer smo
nekoliko ublažili skrajne vrednosti in »preprečili«, da bi bil skupni indeks preveč odvisen od
njih.
Z uporabo metode seštevanja standardiziranih neobteženih kazalnikov smo obdržali raven
objektivnosti raziskave, po drugi strani pa smo z njo lahko opredelili zgolj stopnjo
nadpovprečnosti (»ugodnosti«) ali podpovprečnosti (»neugodnosti«) vrednosti kazalnikov in
indeksov, ne pa tudi njune dejanske kakovosti. Povprečne vrednosti, s katerimi primerjamo
posamezne vrednosti kazalnikov in indeksov, namreč ne predstavljajo mejnih vrednosti, ki so
v urbanističnem načrtovanju označene kot ciljne ali želene, kot so na primer urbanistični
normativi ali raven urbanega standarda (Drozg, 1994a; 1994b). Uporaba takšnih mejnih
vrednosti bi bila najbolj smiselna pri vrednotenju hrupne obremenjenosti ali onesnaženosti
zraka; skrajni primer, kjer bi bili rezultati naše uporabljene metode neuporabni kot
informacija o »ugodnosti« ali »neugodnosti« bivalnega okolja, bi bilo mesto, ki je zaradi
velike količine emisij z vidika preseganja normativov prekomerno onesnaženo na celotni
površini, a v posameznih predelih še vedno manj kot v drugih. Območjem, ki so v takšnem
mestu podpovprečno onesnažena, bi zato težko pripisali, da so s tega vidika bivalno ugodna
ali kakovostna. Glede na namen in cilje naše raziskave je opredelitev mejnih vrednosti glede
na povprečje še vedno ustrezna, saj skušamo odkriti zgolj velikost in prostorsko razmestitev
razlik med mestnimi območji v kakovosti bivalnega okolja in njegovih posameznih vsebinah.
V načrtovalsko usmerjeni raziskavi bi bila seveda nujna drugačna opredelitev mejnih
vrednosti.
Rezultati objektivnega vrednotenja bivalnega okolja so odvisni tudi razgradnje pojma na
sestavne dele in načina izračuna skupnega indeksa. Vsebinski sklopi so namreč sestavljeni iz
različnega števila vsebin – od ene same pri družbenem okolju do petih pri dostopnosti do
mestnih dobrin, zaradi česar imajo posamezne vsebine različno težo pri izračunu. Odločili
smo se, da skupni indeks bivalnega okolja za izbrana mesta izračunamo po vsebinskih
sklopih ter s tem sledimo lastni delovni opredelitvi bivalnega okolja in njegovi razgradnji na
temeljne sestavne dele. Vseeno smo skupni indeks bivalnega okolja za primerjavo izračunali
še po vsebinah in s tem ocenili vpliv konceptualizacije bivalnega okolja na dobljene rezultate.
Prostorsko razmestitev indeksov bivalnega okolja smo kartografsko prikazali s
Thiessenovimi poligoni, ki smo jih izdelali na podlagi lokacij poseljenih hišnih številk in jih
vnaprej zamejili po poseljenih območjih s 50-metrskim polmerom.
3.3.4 Obtežitev vrednosti objektivnih kazalnikov
Domnevo, da se pomen posameznih vsebin bivalnega okolja med prebivalci razlikuje in
pomembno vpliva na rezultate objektivnega vrednotenja, smo preverili tudi v praksi na
primeru Ljubljane. Z orodjem 1KA (2014) smo izdelali spletni vprašalnik in prebivalce
98
Ljubljane (N = 145) na šeststopenjski ordinalni lestvici vprašali, koliko so za njih pomembne
posamezne vsebine bivalnega okolja (Tiran, 2015). V vprašalnik smo vključili samo tiste
vsebine, ki smo jih izmerili v objektivnem delu raziskave. Z anketiranci smo stopili v stik s
pomočjo kombinacije vzorčenja po principu »snežne kepe« in kvotnega vzorčenja. Slednjega
smo uporabili zato, ker nas je zanimalo, ali se bivalne preference razlikujejo tudi med
posameznimi skupinami prebivalcev – in anketirali polnoletne pripadnike izbranih
prebivalstvenih skupin glede na položaj v njihovem življenjskem obdobju: mlade brez otrok,
osebe z odraščajočimi otroki in osebe srednje in starejše generacije (brez odraščajočih otrok).
Skupine podrobneje opisujemo v poglavju 3.4.6. Da bi bil vzorec čim bolj reprezentativen,
smo pri izboru anketirancev upoštevali tudi njihovo lokacijo znotraj mesta in tip stanovanjske
stavbe, v kateri prebivajo. Anketiranje je potekalo med 11. in 19. marcem 2015. Anketne
odgovore smo pretvorili v uteži in z njimi obtežili rezultate objektivnega vrednotenja. Uteži
na lestvici 0–1 smo dobili tako, da smo od povprečij anketnih odgovorov odšteli 1, s čimer
smo rezultate pretvorili na lestvico 0–5, rezultate pa nato delili s 5. Skupni indeks bivalnega
okolja smo izračunali neposredno s seštevanjem obteženih standardiziranih delnih indeksov
posameznih vsebin, ki smo jih prav tako zamejili na interval –/+3.
3.4 Subjektivni pristop
3.4.1 Izbor metode za zbiranje podatkov
Oceno bivalnega okolja s strani prebivalcev v izbranih mestnih območjih smo pridobili s
pomočjo anketnega vprašalnika. Anketiranje je široko uveljavljena metoda za zbiranje
podatkov in ga lahko opredelimo kot »raziskovalno strategijo, v kateri so kvantitativne
informacije sistematično zbrane z relativno velikim vzorcem populacije« (de Leeuw, Hox,
Dillman, 2009, str. 2). Anketiranje je kljub nekaterim že omenjenim pomanjkljivostim in
pomislekom glede zanesljivosti in veljavnosti anketnih odgovorov daleč najbolj pogosto
uporabljena metoda tudi za subjektivno vrednotenje bivalnega okolja. Načrtovanje anketne
raziskave je nadvse kompleksen proces in vključuje številne korake. Praviloma se začne z
razjasnitvijo in opredelitvijo (konceptualizacijo) teoretičnega pojma in prireditvijo
(operacionalizacijo) spremenljivk. Temu sledijo izbor načina anketiranja, nato zasnova
vabila, anketnega vprašalnika in oblikovanje posameznih vprašanj, na koncu pa še izdelava
vzorčnega načrta (Kalton, Vehovar, 2001, str. 9).
3.4.2 Operacionalizacija spremenljivk
Izbor in opredelitev konstrukta in njegova ustrezna pretvorba v vprašanja sta ključnega
pomena za veljavnost in zanesljivost anketiranja (Fowler, Cosenza, 2009). Prvi korak
merjenja določenega pojava je razjasnitev teoretičnega pojma (konceptualizacija), ki obsega
opredelitev pojma in njegovo razgradnjo z določitvijo vsebin oziroma teoretičnih
spremenljivk. V drugem koraku vsaki teoretični spremenljivki ustrezno priredimo merjene
spremenljivke (operacionalizacija).V tretjem koraku merjenja pa izvedemo merjenje in pri
tem dobimo izmerjene spremenljivke (Ferligoj, Leskošek, Kogovšek, 1995, str. 2–7).
99
Kakovost bivalnega okolja smo na subjektivni način izmerili na treh prostorskih ravneh:
-
stanovanje,
-
ožja okolica stanovanja (soseska)18 in
-
širša okolica stanovanja (mesto).
Dozdajšnje raziskave so kakovost bivanja kot celoto na eni izmed teh ravni večinoma merile
z enim vprašanjem, na primer s splošnim zadovoljstvom s sosesko (Lu, 1999; Parkes, Kearns,
Atkinson, 2002; McCrea, Stimson, Western, 2005; Dekker, Musterd, van Kempen, 2007;
Marans, Kweon, 2011) ali oceno soseske kot kraja za življenje (Ahlbrandt, Cunningham,
1979; Dahmann, 1981; Slavuj, 2011). Redkejše so raziskave, ki so kakovost bivanja izmerile
s kombinacijo podobnih vprašanj, praviloma od dveh do petih (Galster, 1987; Ringel,
Finkelstein, 1991; Adams, 1992; Türkoglu in sod., 2011; Bonaiuto in sod., 2015), še redkejše
pa tiste, ki so jo izmerile z daljšimi vprašalniki (Adriaanse, 2007). Konceptualizacija
bivalnega okolja z eno spremenljivko je lahko problematična19, če ga pozneje v multipli
linearni regresijski analizi, ki je v tovrstnih raziskavah ena najbolj pogosto uporabljenih
metod, opredelimo kot odvisno spremenljivko (Lu, 1999). Da bi zagotovili čim večjo
veljavnost merjenja, smo kakovost vsake od prostorskih ravni bivalnega okolja kot celote
opredelili z dvema spremenljivkama, merjenima z vprašanjema o:
-
splošnem zadovoljstvu in
-
o tem, koliko bi jim bilo žal, če bi se preselili.
Obe spremenljivki smo izmerili na petstopenjski ordinalni merski lestvici. Domnevali smo,
da sta med seboj tesno povezani in tako merita isto stvar oziroma je v njunem ozadju skupna
razsežnost, ki ponazarja kakovost bivanja na določeni prostorski ravni. Za večjo veljavnost
merjenja smo kakovost bivanja na ravni soseske opredelili s tremi spremenljivkami in jo
izmerili tudi z zadovoljstvom z lokacijo stanovanja, za katero smo predpostavili, da v sebi
skriva najrazličnejše informacije, ki ponazarjajo značilnosti soseske.
Kakovost posameznih vsebinskih sklopov in vsebin vseh treh prostorskih ravni bivalnega
okolja smo prav tako izmerili na petstopenjski ordinalni merski lestvici, bodisi z
zadovoljstvom z določeno vsebino bodisi z oceno njene problematičnosti. Pri tem smo
skušali zaobjeti čim več pomembnih vsebin bivalnega okolja, kolikor je bilo to mogoče glede
na omejeno dolžino vprašalnika. Pri izboru vprašanj smo se oprli na lastno opredelitev
bivalnega okolja in njegovih sedem vsebinskih sklopov ter stremeli k temu, da so vsebine na
posameznih prostorskih ravneh čim bolj relevantne in da jih anketiranci brez večjih težav
znajo ovrednotiti. Izmerili smo tudi nekatere pomembne vsebine bivalnega okolja, ki nam jih
18
Prostorski obseg soseske, kot jo razumejo raziskovalci ali strokovnjaki, se lahko precej razlikuje od
pojmovanja soseske s strani njenih prebivalcev (Krevs, 2004) in je verjetno bližje pojmu sosedstva, ki je
prostorsko praviloma ožje. Raziskave kažejo, da se miselna predstava o obsegu soseske precej razlikuje tudi
med prebivalci (na primer Carp, Carp, 1982), zato anketirancev nismo obremenjevali z lastno opredelitvijo
oziroma prostorsko zamejitvijo soseske. Enako smo ravnali tudi pri mestu. Tak pristop je večinoma uporabljen
tudi v drugih raziskavah.
19
Po drugi strani je lahko problematično tudi merjenje zadovoljstva s prevelikim številom spremenljivk, med
katerimi se lahko znajdejo tudi pojasnjevalne (Parkes, Kearns, Atkinson, 2002).
100
ni uspelo izmeriti na objektivni način; med njimi izpostavljamo kakovost stanovanja, hrup od
sosedov, lokalov ali drugih virov, sosedske odnose in težave s parkiranjem (Preglednica 12).
Preglednica 12: Vsebine bivalnega okolja, izmerjene z anketnim vprašalnikom.
vsebinski sklop
vsebina
podvsebina/značilnost
prostorska raven
merjenja
STANOVANJSKE
RAZMERE
velikost stanovanja
pomanjkanje prostora
stanovanje
kakovost stanovanja
kakovost gradnje
stanovanje
pomanjkanje zasebnosti
visoka temperatura,
nezadostna osončenost ali
vlaga
VARNOST
starost stanovanja
dotrajanost stanovanja
stanovanje
osebna varnost
občutek ogroženosti
soseska
količina površin za varno igro
otrok
ESTETSKA VREDNOST
pokrovnost z vegetacijo
količina zelenih površin
soseska
urejenost okolja
urejenost pločnikov in pešpoti
soseska
urejenost in vzdrževanost
stavb in njihove okolice
estetski videz soseske
DOSTOPNOST DO
MESTNIH DOBRIN
splošna urejenost, videz kraja
mesto
kakovost zelenih površin
zelene površine
mesto
oskrba in storitve
bližina trgovin z živili
soseska
bližina hipermarketa ali
večjega nakupovalnega
središča
bližina storitvenih dejavnosti
OBREMENJENOST
OKOLJA
izbira blaga in storitev
mesto
primarne izobraževalne
ustanove
bližina izobraževalnih ustanov
soseska
zelene površine
bližina zelenih površin
soseska
prostočasne dejavnosti
bližina kulturnih ustanov
soseska
možnosti za kakovostno
preživljanje prostega časa
mesto
delo
delovna mesta, priložnosti za
delovno kariero
mesto
lega kraja
lega kraja v Sloveniji
mesto
kakovost zraka
onesnaženost zraka
soseska
hrup
hrup s ceste ali železnice
soseska
hrup od sosedov, lokalov ali
drugih virov
101
DRUŽBENO OKOLJE
kakovost družbenih
odnosov
težave s sosedi
soseska
sosedski odnosi
količina sosedskih stikov
POGOJI ZA MOBILNOST
strpnost prebivalcev do ljudi
drugih prepričanj, vere, spolne
usmeritve
mesto
občutek gneče
prenaseljenost soseske
soseska
velikost kraja
velikost kraja
mesto
pogoji za mobilnost z
avtomobilom
težave s parkiranjem
soseska
prometna pretočnost,
parkiranje
mesto
javni potniški promet
avtobusne povezave
soseska
kakovost javnega potniškega
prometa
mesto
urejenost pešpoti in
kolesarskih stez
mesto
pogoji za hojo in
kolesarjenje
Na petstopenjski ordinalni lestvici smo izmerili tudi zadovoljstvo z ostalimi življenjskimi
področji. Pri njihovem izboru smo se zgledovali po nekaterih sorodnih raziskavah (na primer
Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Fried, 1984; Marans, Kweon, 2011) in se omejili na
zadovoljstvo z družinskim življenjem, družabnim življenjem, delom, finančnim položajem,
zdravjem in količino prostega časa. Pri ugotavljanju pomena posameznih vsebin za
zadovoljstvo z bivalnim okoljem in življenjem smo se naslonili na teorijo učinka prelitja od
spodaj navzgor (ang. bottom-up spillover effect), ki predvideva, da na zadovoljstvo s
preučevanim pojmom vpliva zadovoljstvo z njegovimi sestavnimi deli (na primer Campbell,
Converse, Rodgers, 1976; van Praag, Frijters, Ferrer-i-Carbonell, 2003).
Želeno bivalno okolje oziroma bivalne preference prebivalcev smo izmerili tako, da smo
anketirancem navedli deset vsebin bivalnega okolja, med katerimi so izbrali do pet tistih, ki
so jim pomembne pri izbiri lokacije stanovanja. Za takšen pristop smo se odločili zato, ker
smo domnevali, da se odgovori ne bodo bistveno razlikovali, če bi prebivalce spraševali zgolj
po pomembnosti vsake od vsebin na večstopenjski ordinalni lestvici. Obenem smo
domnevali, da bo takšen pristop anketirance »prisilil« k večjemu razmisleku.
Zaradi že omenjenih pomislekov glede merjenja kakovosti bivanja prek zadovoljstva z
bivalnim okoljem na določeni prostorski ravni je rezultate zadovoljstva smiselno kombinirati
z bivalnimi preferencami. Po mnenju nekaterih avtorjev (na primer Galster, 1987; Amerigo,
Aragones, 1997; McCrea, Shyy, Stimson, 2014) je razhajanje oziroma razkorak med
dejanskim (dojetim) bivalnim okoljem in želenim bivalnim okoljem morda celo boljši
pokazatelj kakovosti bivanja kot stopnja zadovoljstva ali pa vsaj koristna dopolnilna
informacija. Ena od možnosti za merjenje tega razkoraka je spraševanje ljudi o tem, kaj
najbolj pogrešajo v svojem bivalnem okolju. Takšno vprašanje ni bilo vključeno v anketo,
zato smo stopnjo razkoraka med dejanskim in želenim bivalnim okoljem določili posredno –
z deležem anketirancev, ki so med svoje bivalne preference uvrstili tiste vsebine bivalnega
102
okolja, ki so jih predhodno opredelili kot problematične (ali zelo problematične) oziroma so
navedli, da so z njimi nezadovoljni (ali zelo nezadovoljni) ali se s trditvijo ne strinjajo (ali
sploh ne strinjajo) (Preglednica 13)20. Omenjeni razkorak smo poimenovali bivalna
prikrajšanost, ki sicer še ni širše uveljavljen. V literaturi smo zasledili soroden izraz
stanovanjska prikrajšanost21 (na primer Mandič, 2007; Borg, 2014; Stanovanjska statistika,
2015), ki pa se nanaša izključno na »fizične« značilnosti stanovanja oziroma ožjega
bivalnega okolja.
Preglednica 13: Vsebine bivalnega okolja, s katerimi smo merili stopnjo bivalne
prikrajšanosti.
vsebina želenega bivalnega okolja (bivalna
preferenca)
vsebine dejanskega bivalnega okolja
zagotovljeno parkirno mesto
težave s parkiranjem a
odsotnost hrupa, kakovost zraka
onesnaženost zraka, hrup s ceste ali železnice, hrup od
sosedov, lokalov ali drugih virov a
peš dostopnost do izobraževalnih ustanov
bližina izobraževalnih ustanov (vrtec, osnovna šola) b
peš dostopnost do trgovin in storitev
bližina trgovin z živili, bližina storitvenih dejavnosti
(bankomat, lekarna, pošta …) b
peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih površin
bližina zelenih površin (park, gozd, rekreacijska pot
…) b
dobre avtobusne povezave
avtobusne povezave (bližina postaje, pogostost
voženj) b
sosedski stiki
količina stikov s sosedi c
urejena okolica
estetski videz soseske, urejenost in vzdrževanost stavb
in njihove okolice, urejenost pločnikov in pešpotic
a zelo problematično ali problematično
b zelo nezadovoljen ali nezadovoljen
c sploh se ne strinjam, se ne strinjam
Kakovost življenja smo konceptualizirali kot zadovoljstvo z življenjem in ga
operacionalizirali z merskim instrumentom Satisfaction with Life Scale (Diener in sod.,
1985), ki je ena najbolj razširjenih lestvic za merjenje zadovoljstva in je prevedena tudi v
slovenščino (Preglednica 14). Lestvica je sestavljena iz petih postavk o življenju anketiranca,
ki so zastavljene kot pozitivne trditve, pri čemer anketiranci na sedemstopenjski merski
lestvici označijo raven strinjanja s posamezno trditvijo. Končni rezultat je vsota ocen vseh
20
Ker prebivalcev nismo spraševali po zadovoljstvu s starostjo in izobrazbo okoliških prebivalcev ter bližini
avtocestnega priključka, smo skupno obravnavali osem od desetih izmerjenih vsebin bivalnega okolja in z njimi
povezanih bivalnih preferenc.
21
Stanovanjska prikrajšanost je opredeljena kot delež oseb, ki živijo v prenaseljenih stanovanjih (glede na
število razpoložljivih sob na gospodinjstvo, velikost gospodinjstva, starost članov gospodinjstva in družinske
razmere), in ki imajo še eno od naslednjih značilnosti: brez kopalnice ali stranišča, streho, ki pušča, ali pretemno
stanovanje (Stanovanjska statistika, 2015).
103
petih postavk, ki ponazarja posameznikovo zadovoljstvo z življenjem. Veljavnost in
zanesljivost lestvice je bila že večkrat preverjena in potrjena (na primer Pavot, Diener, 1993;
Westaway, Maritz, Golele, 2003; Eid, Diener, 2004), v ozadju teh spremenljivk pa je en
skupni faktor (na primer Slocum-Gori in sod., 2009). Tudi družbena zaželenost odgovorov in
trenutno razpoloženje naj ne bi vplivala na veljavnost tega in podobnih merjenj (Myers,
Diener, 1995).
Preglednica 14: Merjenje kakovosti življenja z merskim instrumentom Satisfaction with Life
Scale.
V večini pogledov je moje življenje blizu idealnemu.
Moje življenjske razmere so izvrstne.
Zadovoljen/-na sem s svojim življenjem.
Do zdaj sem dobil/-a in dosegel/-la vse, kar sem si v življenju želel/-a.
Če bi še enkrat živel/-a, ne bi hotel/-a skoraj ničesar spremeniti.
3.4.3 Izbor načina anketiranja
Glede na značilnosti, cilje in časovno-stroškovne omejitve naše raziskave smo se odločili, da
anketiranje izvedemo s samoanketo. Njena glavna značilnost je odsotnost anketarja, ki bi
nadzoroval potek ankete, postavljal vprašanja in beležil odgovore. Postopek prebiranja
vprašanj in izpolnjevanja odgovorov je izključno v rokah anketiranca (de Leeuw, Hox, 2009),
zato je še bolj pomembna pazljiva izdelava vabila in vprašalnika.
Samoankete glede na način izpolnjevanja najpogosteje delimo na poštne ankete, ki jih
anketiranec izpolni na papir in vrne pošiljatelju, in spletne ankete, ki jih anketiranec izpolni
na svetovnem spletu. V naši raziskavi smo se odločili za kombinirani način anketiranja
(pošta in splet). Z njim smo anketirancem ponudili možnost, da anketo izpolnijo bodisi na
papirju (in jo vložijo v priloženo ovojnico z že plačano poštnino ter pošljejo po pošti) bodisi
na spletu (na navedenem spletnem naslovu). Uporaba kombiniranega načina anketiranja je
postala izredno popularna, saj omogoča tako koriščenje prednosti ene od metod kot
prikrivanje njenih slabosti. Ena od njegovih prednosti je, da anketirancem lahko ponudimo
možnost, da v raziskavi sodelujejo na način, ki jim najbolj ustreza, kar lahko v anketirancih
vzbudi dobro voljo in izboljša odnos do sodelovanja v raziskavi (de Leeuw, Hox, Dillman,
2009). Raziskave sicer kažejo, da hkratna ponudba več načinov anketiranja ne izboljša
stopnje odgovorov (pregled teh raziskav je v: Tourangeau, Conrad, Cooper, 2013, str. 50). Za
kombinirani način anketiranja smo se zato odločili predvsem zaradi stroškovnega vidika, saj
nam v bazo podatkov ni bilo potrebno vnašati odgovorov anket, ki so jih anketiranci vnesli na
spletu, za te ankete pa nam obenem ni bilo treba plačati poštnine. Pri tem je pomembno, da
spletno anketiranje daje enake rezultate kot poštno anketiranje (na primer Lozar Manfreda,
Vehovar, Batagelj, 2000).
104
3.4.4 Zasnova vabila in anketnega vprašalnika
V želji po čim večji stopnji odgovorov smo v procesu načrtovanja anketne raziskave vložili
veliko truda v izdelavo vabila za izpolnjevanje ankete ter sestavo vprašalnika in njegovih
posameznih vprašanj. Pri izdelavi vabila smo se zgledovali po priporočilih avtorjev s
področja anketne metodologije (na primer Dillman, 2007; de Leeuw, Hox, 2009). V vabilu
smo na kratko osvetlili namen raziskave, anketirance vljudno pozvali k izpolnitvi
vprašalnika, na kratko podali navodila za pošiljanje, opredelili čas trajanja izpolnjevanja,
omenili zagotovljeno anonimnost odgovorov in poudarili pomembnost njihovega sodelovanja
(Priloga 42).
Kakovost posameznih anketnih vprašanj smo preverili po metodologiji Questionnaire
Appraisal System (QAS-99) (Willis, Lessler, 1999), ki je prek osmih korakov namenjena
učinkovitemu in sistematičnemu preverjanju vprašanj, njen končni cilj pa je čim večja
robustnost vprašalnika, ki omogoča zanesljivost in veljavnost merjenja v raznovrstnih
okoliščinah. Izvedli smo tudi testiranje vprašalnika na predstavnikih različnih skupin
prebivalcev glede na starost, izobrazbo, kraj bivanja in tip mestnega območja ter nato
oblikovali končno različico anketnega vprašalnika (Priloga 43), ki smo ga izdelali s pomočjo
spletnega orodja 1KA (2014).
Posebno pozornost smo namenili tudi dolžini vprašalnika, ki lahko odločilno vpliva na
odločitev anketiranca o sodelovanju v raziskavi (na primer Deutskens in sod., 2004; Jepson in
sod., 2005; Lynn, 2008). Postavili smo si omejitev, da vprašalnik ob ustrezni velikosti
besedila ne sme biti daljši od dveh obojestranskih tiskanih strani oziroma da naj njegovo
izpolnjevanje v povprečju ne bi trajalo več kot 5 minut. Tolikšna dolžina naj ne bi bila ovira
za izpolnjevanje, a že zahteva od potencialnih anketirancev določeno motiviranost, ki se
doseže predvsem z dovolj zanimivo tematiko (Osnovna priporočila …, 2014).
3.4.5 Izbor ciljne populacije, vzorčnega okvira in vzorca
Kot osnovne elemente ciljne populacije smo opredelili prebivalce – predstavnike
gospodinjstev, ki imajo v izbranem mestnem območju prijavljeno stalno prebivališče in so
stari med 25 in 80 let. Iz vzorčnega okvira smo vnaprej izločili vse prebivalce, ki niso
ustrezali navedenim kriterijem, izločili pa smo tudi tiste, ki imajo v Centralnem registru
prebivalstva prijavljeni tako stalno kot začasno bivališče. S tem smo se skušali izogniti
nevarnosti, da se odgovori prebivalcev ne bi nanašali na preučevano sosesko; s takšno
opredelitvijo spodnje in zgornje starostne meje pa smo želeli doseči populacijo, ki je
domnevno najbolj »občutljiva« na vprašanja o svojem bivalnem okolju, je finančno bolj ali
manj samostojna, preživlja čas tudi zunaj svojega stanovanja, ima o bivalnem okolju
ustvarjeno mnenje in ga presoja tudi z vidika potencialne selitve na drugo lokacijo. S tem, ko
smo za osnovne elemente populacije opredelili predstavnike gospodinjstev, pa smo želeli
doseči prostorsko razpršitev vzorca in preprečiti morebitne težave, do katerih bi lahko prišlo
105
pri izpolnjevanju več anket v istem stanovanju22. Vzorčni okvir nam je izdelal Statistični urad
Republike Slovenije, ki je iz njega izločil tudi tiste osebe, ki so ob prijavi stalnega bivališča
na upravni enoti na obrazcu izbrali, da prepovedujejo posredovanje osebnih podatkov za
raziskovalne namene (ti so nadpovprečno zastopani predvsem v mlajših starostnih skupinah).
Iz tako izdelanega vzorčnega okvirja je bil nato v izbranih mestnih območjih s sistematičnim
slučajnostnim vzorčenjem izbran vzorec, ki nam ga je prav tako izdelal Statistični urad
Republike Slovenije (Vzorec gospodinjstev …, 2014). Velikost vzorca je bila v nekaterih
območjih pogojena z njihovo velikostjo oziroma številom gospodinjstev. V večjih izbranih
območjih smo velikost vzorca zaradi stroškovnega vidika omejili na 600 (Preglednica 15).
Preglednica 15: Velikosti vzorcev v izbranih mestnih območjih.
mesto
Grosuplje
Jesenice
Koper
Ljubljana
Maribor
mestno območje
velikost
vzorca
Pod gozdom
241
Sončni dvori
215
Plavž
600
Tomšičeva
354
Markovec
600
staro mestno središče
600
Žusterna
286
Jurčkova
461
Mostec
254
staro mestno središče
600
Šišenska soseska 6
600
Goriška ulica
600
Magdalena
228
Spodnje Pobrežje
344
staro mestno središče
302
Anketne vprašalnike z vabilom in priloženo ovojnico so anketiranci prejeli v sredo, 4. 6.
2014. Dan v tednu ni bil izbran naključno, ampak na podlagi izkušenj in priporočil
strokovnjakov s področja anketne metodologije (na primer Quinn, 2009). V četrtek, 12. 6.
2014 so anketiranci v sedmih izbranih območjih, kjer je bilo število odgovorov v prvih dneh
anketiranja najmanjše, prejeli še opomnik, za katerega številne raziskave kažejo, da je zelo
učinkovito sredstvo za povečevanje stopnje odgovorov (de Leuuw, 2009).
22
Takšna omejitev privede do premajhnega števila oseb iz stanovanj z bolj številnimi stanovalci (Stephenson,
1979). To težavo je sicer možno popraviti z obteževanjem, ki je obratno sorazmerno z verjetnostjo izbora
(odgovori osebe iz stanovanj, kjer je manjše število oseb, s tem dobijo manjšo utež) (Kalton in Vehovar, 2001,
str. 172).
106
3.4.6 Opredelitev skupin prebivalstva
Anketirance smo za potrebe nekaterih statističnih analiz razvrstili v štiri skupine glede na
starost, tip gospodinjstva in število odraščajočih otrok. Skupine smo na podlagi podatkov, ki
so jih podali anketiranci, oblikovali tako, da čim bolje odražajo položaj anketirancev v
njihovem življenjskem obdobju, ki naj bi vplival na njihovi vrednotenji dejanskega in
želenega bivalnega okolja. Pri tem smo se oprli na nekatere predhodne opredelitve glede na
družinski položaj in tip gospodinjstva (na primer Kladnik, 1999; Rebernik, 2002a; Pacione,
2009). Starostno mejo za odraščajoče otroke smo določili na 14 let, kar je praviloma starost,
ko otrok še obiskuje osnovno šolo, njena prostorska bližina (ali oddaljenost) pa je načeloma
pomembna značilnost bivalnega okolja ne samo za otroka, pač pa tudi za njegove starše.
Zaradi odvisnosti odraščajočih otrok od staršev imajo slednji domnevno spremenjene tudi
druge človekove potrebe in z njimi povezane bivalne preference, ki so povezane s pogoji za
kakovostno odraščanje otrok, oziroma so bolj občutljivi na te pogoje (na primer pomanjkanje
prostora v stanovanju, občutek ogroženosti, prostori za varno igro otrok, prostorska
dostopnost do vrtca in podobno). Podobno naj bi imele tudi ostale skupine prebivalcev
značilna merila za vrednotenje bivalnega okolja in značilne bivalne preference. Skupine
prebivalcev glede na življenjsko obdobje so tako naslednje:
-
mladi brez otrok23: živijo sami, v paru, pri starših ali starih starših ali v
večgeneracijskem gospodinjstvu, nimajo otrok in so stari 35 let ali manj,
-
osebe z odraščajočimi otroki24: anketiranci vseh starostnih skupin, ki imajo otroke,
stare 14 let ali manj in z njimi živijo v istem gospodinjstvu,
-
osebe srednje generacije brez odraščajočih otrok: osebe, ki so stare med 36 in 65
let in v gospodinjstvu nimajo otrok, starih 14 let ali manj in
-
osebe starejše generacije brez odraščajočih otrok: vse osebe, ki so stare 66 let ali
več in v gospodinjstvu nimajo otrok, starih 14 let ali manj.
3.4.7 Statistične metode za analizo anketnih odgovorov
Anketne odgovore smo analizirali s programskim paketom IBM SPSS Statistics 19 in jih
grafično prikazali s programskim paketom Microsoft Excel 2010. Na večino raziskovalnih
vprašanj in nekatere postavljene hipoteze smo najprej skušali odgovoriti s pomočjo opisnih
statistik (srednje vrednosti, mere spremenljivosti), s katerimi smo povzeli izračunane
rezultate in tako na pregleden način opisali preučevane vsebine.
Opisne statistike smo večinoma »nadgradili« z uporabo različnih statističnih metod.
Povezanost med spremenljivkami smo ugotavljali s korelacijsko analizo in njunimi
23
Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju (2010) mlade sicer opredeljuje kot mladostnike in mlade
odrasle osebe obeh spolov, stare od 15. do dopolnjenega 29. leta. Postavitev starostne meje na 35 let se nam je
zdela smiselna glede na pojav podaljševanja mladosti in zastoja pri prehodu v odraslost, ki se vse bolj pomika v
trideseta leta (Ule, Kuhar, 2003).
24
Pogosto zasledimo tudi pojem »mlada družina«, ki pa je vsebinsko ožji. Po Zakonu o upravnih taksah (2010)
se za mlado družino šteje družina z vsaj enim otrokom, v kateri nobeden od staršev ni star več kot 30 let ne
glede na starost otrok oziroma 35 let in še noben otrok ni šoloobvezen.
107
koeficienti: Pearsonovim in Spearmanovim in Kendallovim Tau-b koeficientom (odvisno od
značaja in normalnosti porazdelitve spremenljivk). Vrednosti koeficientov ponazarjajo moč
in smer povezanosti med spremenljivkami. Korelacijsko analizo smo uporabili za preverjanje
posameznih raziskovalnih vprašanj, v nekaterih primerih pa zgolj kot podlago za nadaljnje
analize.
Osrednja statistična metoda v subjektivnem delu raziskave je večvariatna linearna regresijska
analiza, ki je metoda za napovedovanje vrednosti ene odvisne številske spremenljivke na
podlagi več neodvisnih spremenljivk. Uporabili smo jo za pojasnjevanje subjektivne ocene
kakovosti bivalnega okolja z njegovimi posameznimi značilnostmi in značilnostmi
prebivalcev ter ko smo preučevali pomen bivalnega okolja za kakovost življenja v primerjavi
z ostalimi življenjskimi področji. Glede na število neodvisnih spremenljivk in namen
posamezne analize smo uporabili več vrst regresijske analize, ki se med seboj ločijo po
vrstnem redu vstopa neodvisnih spremenljivk v regresijski model (Field, 2009, str. 212):
-
metodo hkratnega vključevanja (Enter), pri kateri v model vstopijo vse neodvisne
spremenljivke hkrati,
-
metodo po korakih (Stepwise), pri kateri v model najprej vstopi spremenljivka z
največjim Pearsonovim koeficientom korelacije z odvisno spremenljivko, nato pa
vsaka od ostalih neodvisnih spremenljivk, a le do takrat, ko je izboljšanje kakovosti
regresijskega modela še statistično značilno in
-
hierarhično regresijsko analizo (Hierarchical), kjer regresijski model ravno tako
gradimo po korakih, ampak za razliko od metode Stepwise v vrstnem redu, ki ga
določimo sami. Običajno v prvem koraku v model vključimo spremenljivke, za katere
na podlagi teorije oziroma preteklih raziskav upravičeno domnevamo, da so
pomembnejše. Tako nas predvsem zanima, za koliko se je povečal delež pojasnjene
variance odvisne spremenljivke med posameznimi koraki in ali je bilo povečanje po
vstopu novih spremenljivk v model statistično značilno.
Še pred tem smo preverili nekatere ključne predpostavke regresijske analize: linearnost,
homoskedastičnost, odsotnost avtokorelacije slučajnih napak, odsotnost multikolinearnosti in
normalnost porazdelitev napak napovedi. Preverili smo še, ali v podatkih obstajajo skrajne
vrednosti in vplivne enote, ki lahko pomembno vplivajo na dobljene rezultate. Za odkrivanje
skrajnih vrednosti smo uporabili eno od vrst standardiziranih napak ocen (ang. studentized
deleted residuals), za odkrivanje vplivnih enot pa Cookovo razdaljo in povprečni vzvod (ang.
average leverage) (Field, 2009, str. 217).
Ena od najpomembnejših predpostavk za izvedbo regresijske analize je normalnost
porazdelitve odvisne spremenljivke, ki mora biti vsaj intervalnega značaja. Med raziskovalci
prevladuje stališče, da ordinalne spremenljivke ne ustrezajo tej predpostavki in da jih zato v
regresijskih modelih ne smemo uporabiti kot odvisne spremenljivke. Lu (1999) je dokazal, da
se rezultati linearne in ordinalne regresijske analize dejavnikov zadovoljstva z bivalnim
okoljem, izmerjenim na ordinalni merski lestvici, med seboj pomembno razlikujejo, zato v
takšnih primerih odsvetuje uporabo linearne regresijske analize. Kot smo omenili že v
podpoglavju o operacionalizaciji spremenljivk, smo zato bivalno okolje na posameznih
108
prostorskih ravneh izmerili z dvema ali tremi vprašanji o zadovoljstvu in obžalovanjem
morebitne selitve in predpostavili, da so ti odgovori med seboj povezani oziroma jih
ponazarja skupni faktor – razsežnost kakovosti bivanja. To razsežnost smo določili s
faktorsko analizo. Faktorska analiza skuša poenostaviti kompleksnost povezav med množico
opazovanih spremenljivk z razkritjem skupnih razsežnosti ali faktorjev (Field, 2009, str. 628;
Ferligoj, 2012). Cilj faktorske analize je ugotoviti, ali so povezanosti med opazovanimi
spremenljivkami pojasnljive z manjšim številom posredno opazovanih spremenljivk ali
faktorjev. Za razkritje skupne razsežnosti smo uporabili metodo glavnih osi (ang. Principal
axis factoring).
Statistično pomembnost razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem med posameznimi
skupinami prebivalcev ali posameznimi izbranimi območji smo v primeru intervalnih
spremenljivk ugotavljali z enosmerno analizo variance, v primeru ordinalnih spremenljivk pa
z neparametričnima Mann-Whitney U-testom (v primeru dveh skupin) in KruskalWallisovim testom (v primeru več kot dveh skupin). Obstoj razlik v vrednotenju želenega
bivalnega okolja med skupinami prebivalcev in med izbranimi območji smo preverili s hikvadrat testom, velikost razlik pa s Cramerjevim V koeficientom.
109
4
KAKOVOST BIVALNEGA OKOLJA V IZBRANIH SLOVENSKIH
MESTIH, IZMERJENA NA OBJEKTIVNI NAČIN
V tem poglavju obravnavamo kakovost bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih, ki smo
jo izmerili na objektivni način25. Opisujemo prostorsko razmestitev skupnega indeksa
bivalnega okolja in delnih indeksov posameznih vsebinskih sklopov in vsebin. Analiziramo
tudi vrednosti delnih indeksov po vsebinskih sklopih za vsakega od petnajstih izbranih
mestnih območij. Na primeru Ljubljane kombiniramo rezultate objektivnega vrednotenja z
bivalnimi preferencami in v vseh izbranih mestih ugotavljamo odvisnost rezultatov od
razgradnje bivalnega okolja na sestavne dele. Poglavje zaključujemo z oceno kakovosti
dobljenih rezultatov, izpostavljamo najpomembnejše dosežke in podajamo nekaj predlogov
za izboljšanje merjenja.
4.1 Ljubljana
Prostorsko razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja za Ljubljano prikazuje Slika 14,
prostorsko razmestitev delnih indeksov pa priloge 7–13. Z najboljšo kakovostjo bivalnega
okolja v Ljubljani se ponaša večji del mestnega središča, zlasti zahodno od Slovenske ceste.
Za mestno središče je sicer značilna »bipolarnost« glede bivalnih razmer; ima nadpovprečno
dostopnost do vseh vrst mestnih dobrin, nadpovprečno estetsko vrednost (izstopa zlasti po
pestrosti kulturne dediščine) in zelo dobre pogoje za mobilnost (odlično dostopnost do
javnega potniškega prometa in postajališč BicikeLJ). Skupno oceno mu zmanjšuje slabša
ocena varnosti (zlasti zaradi večje stopnje kriminala in slabše lokalne prometne varnosti), za
starejši del mestnega središča pa označuje slabša ocena stanovanjskih razmer. Območja z
najugodnejšimi bivalnimi razmerami zajemajo še južno in jugozahodno obrobje mestnega
središča (del Rožne doline, Mirje, Trnovo in Krakovo) ter od njega nekoliko bolj oddaljene
soseske, kot so Koseze, Mostec in Murgle. Bivalno ugodnejša območja se iz mestnega
središča širijo tudi ob nekaterih mestnih vpadnicah: Celovški, Dunajski, nekoliko manj pa ob
Tržaški cesti. Ta območja imajo zelo dobre pogoje za mobilnost in nadpovprečno dostopnost
do mestnih dobrin, še boljšo skupno oceno pa jim slabša nekoliko večja obremenjenost
okolja. Ugodne bivalne razmere so značilne tudi za nekatere predele zunaj avtocestnega
obroča, kot so Podutik in Kamna gorica na zahodu ter Tacen in Šmartno pod Šmarno goro na
severozahodu Ljubljane. Tem območjem je skupno zlasti zelo ugodno družbeno okolje, dobro
pa so se »odrezala« tudi pri večini ostalih vsebin.
Med območji s slabšimi bivalnimi razmerami najdemo Rakovo jelšo in Sibirijo, Tomačevo in
večino urbaniziranih ruralnih naselij v vzhodnem in severovzhodnem delu Ljubljane, Zalog,
večji del Most, pas vzdolž Dolenjske ceste in del Šiške okrog nekdanje tovarne Litostroj,
vključno z novejšo blokovsko sosesko Celovški dvori. Za ta območja je značilno kopičenje
manj ugodnih bivalnih razmer: slabših stanovanjskih razmer, slabše dostopnosti do mestnih
dobrin, manjše estetske vrednosti, ponekod tudi večje obremenjenosti okolja, še zlasti pa
manj ugodnega družbenega okolja, ki se odraža v večjem deležu brezposelnosti in slabši
25
K rezultatom je pomembno pripomogel Simon Koblar, študent geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti,
ki je v geografskih informacijskih sistemih izvedel standardizacijo kazalnikov in izračun indeksov.
110
izobrazbeni sestavi. Prostorska razmestitev kakovosti bivalnega okolja v Ljubljani je nasploh
zelo podobna tisti v raziskavi o življenjski ravni (Krevs, 2002), kjer je avtor skupni indeks
življenjske ravni izračunal na ravni krajevnih skupnosti po Bordovi metodi (rangiranju
vrednosti posameznih kazalnikov in računanju neobteženega povprečnega ranga) na podlagi
devetih vidikov življenjske ravni in njihovih dvaindvajsetih kazalnikov. Tudi v tej raziskavi
so pozitivno izstopale krajevne skupnosti v širšem mestnem središču in od njega nekoliko
bolj oddaljene Murgle, negativno pa krajevne skupnosti v vzhodnem in jugovzhodnem delu
Ljubljane.
Preglednica 16: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Ljubljano.
minimum
maksimum
povprečje
standardni odklon
–12,54
9,61
0,13
2,83
Posebej velja izpostaviti Murgle na eni strani ter Rakovo jelšo s Sibirijo na drugi strani. Gre
za primer sosednjih, stikajočih se stanovanjskih območij, ki se po kakovosti bivalnega okolja
izrazito razlikujeta. V Murglah sta socioekonomska sestava prebivalstva in stanovanjske
razmere zelo ugodni (zlasti zaradi nadpovprečne velikosti stanovanj). Na Rakovi jelši in v
Sibiriji pa sta ti vsebini zelo neugodni; stanovanjske razmere tudi z vidika opremljenosti
(območje še vedno ni v celoti priključeno na kanalizacijsko omrežje, ki je sicer v izgradnji).
Murgle imajo boljšo oceno estetske vrednosti, predvsem zaradi dobre pokrovnosti z
vegetacijo, njihov južni del pa tudi zaradi bližine Poti ob žici, ki je opredeljena kot kulturna
dediščina. Do manjših razlik prihaja še pri lokalni poplavni ogroženosti in dostopnosti do
mestnih dobrin. V raziskavah se je sicer že večkrat pokazalo, da so Murgle za prebivalce
Ljubljane ena od najbolj privlačnih sosesk, Rakova jelša pa ena od najbolj neprivlačnih
(Žibret, 2010). Naši rezultati se tako ujemajo z zaznavo Ljubljančanov. Murgle imajo sicer po
mnenju različnih strokovnjakov tudi številne druge odlike, ki jih je kvantitativno težje
ovrednotiti: zamike stavb, ki zagotavljajo zasebnost, urejene pešpoti, prostorsko celovitost,
ločitev mirujočega prometa od stanovanj in podobno (Ljubljanske Murgle, 2015). Rakova
jelša s Sibirijo pa je tipičen primer degradiranega stanovanjskega območja, ki ima poleg že
naštetih pomanjkljivosti tudi druge, kvantitativno težje izmerljive negativne značilnosti, kot
so smrad zaradi neurejene kanalizacije, zanemarjena okolica nekaterih stavb, oblikovna
neenotnost in podobno. Ob tem je treba dodati, da si ljubljanske mestne oblasti močno
prizadevajo za izboljšanje bivalnih razmer na tem območju, zlasti z gradnjo in obnovo
komunalne infrastrukture ter urejanjem parkovnih površin (Gradnja kanalizacijskega …,
2015).
111
Slika 14: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Ljubljani.
112
4.1.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v
Ljubljani
Staro mestno središče je primer »skrajnih« bivalnih razmer. Ponaša se z nadpovprečno
estetsko vrednostjo, predvsem zaradi izjemne pestrosti kulturne dediščine. Kot enote kulturne
dediščine so opredeljene njegove številne stavbe, cerkve, spomeniki in reka Ljubljanica, pa
tudi staro mestno jedro kot celota. Zaradi te izjemne kulturno-zgodovinske pestrosti mu
ocene estetske vrednosti ne zmanjšuje niti slabša pokrovnost z vegetacijo. Območje ima tudi
zelo dobro dostopnost do mestnih dobrin, saj so v njem še vedno zgoščene oskrbne,
storitvene in prostočasne dejavnosti (zlasti kulturne ustanove in gostinski lokali). Staro
mestno središče ima tudi nadpovprečne pogoje za mobilnost, saj je zelo dobro pokrito s
postajami sistema BicikeLJ, in nadpovprečno dostopnost do javnega potniškega prometa, saj
razen na Gornjem trgu in Trubarjevi cesti koeficient PTAL nikjer ne pade pod 25, kar po
izvirni metodologiji pomeni celo odlično dostopnost. Po drugi strani pa območje v primerjavi
z ostalimi izbranimi območji izstopa po slabših stanovanjskih razmerah (zaradi zelo starih
stanovanj) ter slabši osebni in prometni varnosti. Staro mestno središče ima eno od najvišjih
stopenj kriminalitete v mestu, kar so ugotovile že predhodne raziskave (Lampič, 2004). V
luči nedavnih odločnih ukrepov umirjanja prometa in omejevanja motornega prometa je bolj
presenetljiva zelo slaba ocena prometne varnosti, saj se v 500-metrskem polmeru (še vedno)
zgodi veliko nesreč z udeležbo pešcev, kar je najverjetneje posledica večjega števila pešcev v
tem območju.
Ostala izbrana območja so po posameznih vsebinah ocenjena »bolj povprečno«, saj se
standardizirane vrednosti indeksov večinoma gibljejo na intervalu med –1 in 126. Najbolj
značilna predstavnica povprečnih bivalnih razmer glede na celotno mesto je Jurčkova, ki
nekoliko izstopa le po boljšem družbenem okolju in slabših pogojih za mobilnost. Slednje je
posledica slabše dostopnosti do javnega potniškega prometa, ki jo najdemo na intervalu od 5
do 10, kar po izvirni metodologiji PTAL pomeni slabo dostopnost. Omeniti velja tudi ugodno
družbeno okolje v Mostecu, v katerem ima kar 65,6 % prebivalcev višjo ali visoko izobrazbo
(Podatki o prebivalstvu …, 2014)27 in njegove zelo ugodne stanovanjske razmere, ki jih
ponazarjajo novejše stavbe in 33,3 m2 uporabne stanovanjske površine na osebo (povprečje
za Ljubljano je slabih 27 m2 (Podatki o stanovanjih …, 2011)). Šišenska soseska 6 pa ima
nadpovprečno dostopnost do mestnih dobrin in ugodne pogoje za mobilnost (dobre avtobusne
povezave in bližino obvoznice).
26
Nekateri standardizirani indeksi odstopajo od normalne porazdelitve (varnost je močno asimetrična v levo,
estetska vrednost in dostopnost pa močno oziroma rahlo v desno). Podobno je tudi pri ostalih mestih. Indeks
varnosti za Ljubljano se na primer giblje med –3 in 1, zaradi česar je treba previdno brati te grafikone. Vse
indekse smo obrnili tako, da njihova manjša vrednost pomeni slabšo kakovost, njihova večja vrednost pa boljšo
kakovost.
27
Podatek v besedilu velja za stanovanjsko sosesko, podatek na grafikonu pa za (večjo) nekdanjo krajevno
skupnost Koseze.
113
Slika 15: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana
mestna območja v Ljubljani.
3
2
staro mestno
središče
z-vrednost
1
Mostec
0
SR
V
EV
DM
OO
DO
PM
Jurčkova
-1
Šišenska
soseska 6
-2
-3
Legenda: SR – stanovanjske razmere, V – varnost, EV – estetska vrednost, DM – dostopnost do mestnih dobrin,
OO – obremenjenost okolja, DO – družbeno okolje, PM – pogoji za mobilnost; vsebine teh sklopov in kazalniki,
s katerimi smo jih izmerili, prikazuje Preglednica 6.
4.2 Maribor
Skupni indeks bivalnega okolja za Maribor prikazuje Slika 16, delne indekse pa Priloge 14–
20. V Mariboru se z najboljšo kakovostjo bivalnega okolja ponaša večji del mestnega
središča na levem bregu Drave: gre za vilske četrti in soseske enodružinskih hiš v okolici
stadiona Ljudski vrt in pod vznožjem Piramide ter območja karejske zazidave (zlasti med
Partizansko cesto in Aškerčevo ulico). Ta mestni predel najbolj izstopa po zelo ugodnih
stanovanjskih razmerah in veliki estetski vrednosti, nadpovprečno pa je ocenjeno tudi pri
večini ostalih vsebin. Vse to se odraža tudi v socioekonomski sestavi prebivalstva, ki je
izrazito nadpovprečna glede na ostalo mesto. Zanimiva je tudi primerjava tega predela s
starejšim, srednjeveškim mestnim središčem in območjem bližje Dravi, ki imajo boljšo
dostopnost do javnega potniškega prometa in dostopnost do mestnih dobrin kot severno
ležeča območja, a so bivalno manj ugodna zaradi večje obremenjenosti okolja (tako glede
hrupa kot onesnaženosti zraka), slabše varnosti (lokalne prometne varnosti in večjega števila
kaznivih dejanj) in slabših stanovanjskih razmer (starejša in manj prostorna stanovanja glede
na število prebivalcev v njih). Do zelo podobnih rezultatov, čeprav z nekoliko drugačnim
vrednotenjem (glede na urbanistične normative), je prišel tudi Drozg (1997). Veliko
stanovanjskih območij na levem bregu Drave uvršča med bivalno in urbanistično najbolj
114
kakovostna ter ob tem izpostavlja, da so zgrajena po enotni zamisli, opremljena z otroškimi
igrišči, s primerno gostoto prebivalstva, morfološko razpoznavna in dajejo vtis mestnosti.
Kakovostno bivalno okolje ima tudi predel Maribor - jug. Njegova glavna odlika je dobra
dostopnost do vseh mestnih dobrin. V tem predelu negativno izstopa le blokovska soseska S23, ki leži ob dokaj prometni cesti Proletarskih brigad, in ima zato visoko hrupno
obremenjenost in onesnaženost zraka. To ji izdatno zmanjšuje skupno oceno. Maribor - jug je
sicer primer mešane gradnje; večina prebivalcev živi v blokovskih soseskah, med njimi pa
najdemo tudi območja enodružinskih hiš, kjer je kakovost bivalnega okolja še boljša zaradi
večje stanovanjske površine na prebivalca.
Podobno kakovost bivalnega okolja ima tudi predel pod Pohorjem, kjer je bilo v zadnjih letih
zgrajenih veliko stanovanj v okviru organizirane stanovanjske gradnje (Rebernik, 2009).
Območje odlikujejo zlasti nadpovprečne stanovanjske razmere in relativno ugodna
socioekonomska sestava prebivalstva.
Najslabše bivalno okolje v Mariboru pa imajo predeli v bližini industrijskih območij: Melje,
Studenci in Tezno, ki jih avtorji zaradi slabe kakovosti stavb, pomanjkljive infrastrukturne
opremljenosti, neurejenih javnih površin in razpršene gradnje uvrščajo med degradirana
stanovanjska območja (na primer Drozg, 1997; Rebernik, 2009). Naša analiza je pokazala, da
imajo ti predeli slabšo kakovost bivalnega okolja zlasti zaradi slabih stanovanjskih razmer,
bližine degradiranih urbanih območij, dokaj velike obremenjenosti okolja in manj ugodnega
družbenega okolja. Predele lahko tako označimo za območja s kopičenjem neugodnih
bivalnih razmer. Rebernik (2009) ugotavlja, da se je obseg degradiranih urbanih območij v
Mariboru zaradi sanacije in ponovne rabe zemljišč v zadnjih desetih letih zmanjšal, a ta
proces ne poteka vodeno, celovito in sistematično. Prenova tudi (še) ni zajela degradiranih
stanovanjskih območij.
Preglednica 17: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Maribor.
minimum
maksimum
povprečje
standardni odklon
–9,69
9,20
–0,01
2,58
115
Slika 16: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Mariboru.
116
4.2.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v
Mariboru
Mariborsko staro mestno središče smo že omenili pri oceni bivalnega okolja za celo mesto.
Označujejo ga slabše stanovanjske razmere (visoka starost stavb), slabši osebna in prometna
varnost (stopnja kriminalitete je med najvišjimi v mestu, prav tako število prometnih nesreč z
udeležbo pešcev) ter odlična dostopnost do javnega potniškega prometa in mestnih dobrin.
Podobne vrednosti indeksov ima tudi Magdalena, ki se od starega mestnega središča razlikuje
predvsem po boljših stanovanjskih razmerah in slabši estetski vrednosti. Magdalena je tipična
novejša blokovska soseska, ki ima manjšo pokrovnost z vegetacijo zaradi svoje zasnove in
visokega koeficienta izrabe zemljišča. Vegetacije je nekoliko več kot v starem mestnem
središču, ki pa ima v primerjavi z Magdaleno veliko pestrost kulturne dediščine, kar mu
močno izboljša oceno tega vsebinskega sklopa.
Glavni odliki Spodnjega Pobrežja sta predvsem varnost in manjša obremenjenost okolja.
Območje ima slabšo oceno dostopnosti do večine mestnih dobrin (razen do zelenih površin
zaradi bližnjega Stražunskega gozda) in slabšo dostopnost do javnega potniškega prometa
(vrednost PTAL koeficienta je okrog 4). Območje odlikuje tudi zelo dobra dostopnost do
bližnjega avtocestnega priključka, ki pa je v Mariboru nismo vključili v objektivno
vrednotenje zaradi majhnih časovnih razlik v dostopnosti znotraj mesta. Starejša blokovska
soseska Goriška ulica ima dokaj visoko oceno estetske vrednosti, saj je opredeljena kot enota
kulturne dediščine kot »tipična socialna gradnja svojega časa« (Maribor – stanovanjska …,
2015). Ob tem je zanimivo, da Skalicky in Sitar (2011, str. 136) to sosesko uvrščata med
»najznačilnejše primere slabega oblikovanja stanovanjskega okolja«, saj po njunem mnenju
gradnja ni bila usklajena z naravnim okoljem in človekovim merilom.
117
Slika 17: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana
mestna območja v Mariboru.
3
2
z-vrednost
1
Magdalena
Goriška ulica
0
SR
V
EV
DM
OO
DO
PM
Spodnje
Pobrežje
-1
staro mestno
središče
-2
-3
Legenda: SR – stanovanjske razmere, V – varnost, EV – estetska vrednost, DM – dostopnost do mestnih dobrin,
OO – obremenjenost okolja, DO – družbeno okolje, PM – pogoji za mobilnost; vsebine teh sklopov in kazalniki,
s katerimi smo jih izmerili, prikazuje Preglednica 6.
4.3 Koper
Skupni indeks bivalnega okolja za Koper prikazuje Slika 18, delne indekse pa Priloge 21–27.
V najbolj kakovostnem bivalnem okolju v Kopru živijo prebivalci enodružinskih hiš v
Semedeli, predelu Kopra na pobočju vzpetine Markovec. Za Semedelo so značilne ugodne
bivalne razmere po vseh vsebinskih sklopih. »Pravilnost« te ocene potrjuje tudi v koprskem
merilu najbolj ugodno družbeno okolje. Žusterna, po morfološki in družbeni sestavi podobna
soseska, ima prav tako ugodne bivalne razmere, a ima v primerjavi s Semedelo slabšo
dostopnost do mestnih dobrin in javnega potniškega prometa ter večjo obremenjenost okolja
– zlasti zaradi večje količine prometa na cestah v njej ali v njeni neposredni bližini. Dobro
bivalno okolje ima tudi večji del starega mestnega središča.
Najslabše bivalno okolje ima koprsko vzhodno obrobje (vzdolž Škocjanske poti), ki mu
skupni indeks najbolj zmanjšuje odsotnost linij javnega prevoza in mestnih dobrin, v
primerjavi z južnim in vzhodnim podeželskim zaledjem pa tudi slabše družbeno okolje. Med
predeli s slabšimi bivalnimi razmerami najdemo tudi dele Prisoj28, Nove Šalare in Olma v
južnem delu Kopra. Poleg slabše socioekonomske sestave prebivalstva jih označujejo tudi
slabše stanovanjske razmere, zlasti z velikostnega vidika (v delu Prisoj na primer samo 16,5
28
Nedavna anketa med prebivalci Kopra je pokazala, da so prebivalci Prisoj izmed vseh mestnih predelov
najmanj zadovoljni s svojo sosesko, se v njej najmanj dobro počutijo, so nanjo najmanj navezani in najbolj
izražajo željo po selitvi od vseh koprskih sosesk (Žakelj in sod., 2014).
118
m2 uporabne površine na prebivalca (Podatki o stanovanjih …, 2011)). Nekateri njihovi deli
imajo tudi slabšo oceno estetske vrednosti, predvsem zaradi bližnjega degradiranega
industrijskega območja in manjše pokrovnosti z vegetacijo. Koper je sicer po kakovosti
bivalnega okolja prostorsko najmanj diferencirano mesto izmed obravnavanih mest, saj ima
najnižji standardni odklon skupnega indeksa (1,72) (Preglednica 18).
Preglednica 18: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Koper.
minimum
maksimum
povprečje
standardni odklon
–7,30
4,99
0,16
1,72
119
Slika 18: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Kopru.
120
4.3.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v
Kopru
Ocena bivalnega okolja v koprskem starem mestnem središču je zelo podobna tistima v
Ljubljani in Mariboru; edina večja razlika je, da ga označuje slabše družbeno okolje glede na
mestno povprečje. Omenili smo že, da so mestna središča nekakšna območja »bivalnih
skrajnosti«, kar drži tudi za koprsko, saj njegove standardizirane ocene vsebinskih sklopov
najbolj izstopajo v eno ali drugo smer.
Žusterna izstopa po zelo dobrih stanovanjskih razmerah v primerjavi z ostalima območjema,
zlasti po nadpovprečni velikosti stanovanj (skoraj 37 m2 uporabne površine na prebivalca in
1,44 sobe na prebivalca (Podatki o stanovanjih …, 2011)) ter ugodni socioekonomski sestavi
prebivalstva, zaradi česar se je je med Koprčani prijel vzdevek »Dolina faraonov«. Po drugi
strani pa ima precej slabo dostopnost do večine mestnih dobrin. Eden od njenih spodnjih
delov v bližini obalne ceste je celo povsem nedostopen z vidika hoje zaradi neobstoječega
prehoda za pešce. Za Markovec je značilno, da ima v primerjavi z ostalimi starejšimi
blokovskimi soseskami v izbranih mestih najslabšo opremljenost s storitvenimi in oskrbnimi
dejavnostmi; ta je nekoliko podpovprečna tudi glede na celotno mesto. Za Žusterno, še bolj
pa Markovec, je značilna tudi večja obremenjenost okolja; soseska Markovec namreč leži v
bližini relativno prometne ceste, kar se odraža v višji stopnji hrupa in večji onesnaženosti
zraka.
Slika 19: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana
mestna območja v Kopru.
3
2
z-vrednost
1
Markovec
0
SR
V
EV
DM
OO
DO
PM
Žusterna
-1
-2
-3
Legenda: SR – stanovanjske razmere, V – varnost, EV – estetska vrednost, DM – dostopnost do mestnih dobrin,
OO – obremenjenost okolja, DO – družbeno okolje, PM – pogoji za mobilnost
121
4.4 Jesenice
Skupni indeks bivalnega okolja za Jesenice prikazuje Slika 20, delne indekse pa Priloge 28–
34. Jesenice so po kakovosti bivalnega okolja precej diferencirano mesto, kar običajno ni
značilnost manjših mest. Velike prostorske razlike v kakovosti ponazarja standardni odklon
skupnega indeksa, ki je z 3,31 največji izmed obravnavanih mest (Preglednica 19). Očitna je
predvsem razlika med severnim in južnim delom, severno od gorenjske železniške proge pa
tudi med zahodnim in vzhodnim delom. Najboljše bivalno okolje imajo novejši deli mesta –
Plavž in Murova na zahodu in mestno središče. Izstopajo zlasti po dobri dostopnosti do
mestnih dobrin in javnega potniškega prometa. Stanovanjska območja južno od železniške
proge – Podmežakla, Stara Sava in Kurja vas – imajo precej slabše bivalno okolje v
primerjavi s severno ležečimi predeli. V teh območjih (prvi dve sta značilni delavski koloniji
z enodružinskimi hišami iz začetka 20. stoletja) ima večina vsebin bivalnega okolja slabšo
kakovost: večja je hrupna obremenjenost, slabši sta dostopnost do mestnih dobrin in javnega
prevoza, slabše so stanovanjske razmere (večina stanovanj še ni priključena na kanalizacijsko
omrežje). Ponekod jim skupno oceno zmanjšuje tudi večja onesnaženost zraka (na primer
skrajnemu jugovzhodnemu delu Podmežakle zaradi bližnje železarne), bližina degradiranih
območij in manjša pokritost z okoliško vegetacijo. Hkrati gre za območja z najslabšim
družbenim okoljem – visoko stopnjo brezposelnosti (v Kurji vasi ta znaša kar 22,4 %;
Podatki o prebivalstvu …, 2014) in nadpovprečnim deležem slabše izobraženih prebivalcev.
Slabše bivalno okolje imata tudi skrajni jugovzhodni del soseske Tomšičeva in jugovzhodni
del Save, kjer kakovost izrazito pada od severozahoda proti jugovzhodu. To je posledica
zmanjševanja dostopnosti do mestnih dobrin in do javnega prevoza v tej smeri. Jesenice so
tako dokaj tipičen primer »kopičenja« manj ugodnih bivalnih razmer v določenih območjih
na eni strani in bolj ugodnih bivalnih razmer v določenih območjih na drugi strani.
Preglednica 19: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Jesenice.
minimum
maksimum
povprečje
standardni odklon
–11,70
9,12
–0,19
3,31
122
Slika 20: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja na Jesenicah.
4.4.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih na
Jesenicah
Izbrani jeseniški mestni območji se razlikujeta po oceni večine vsebinskih sklopov. Starejša
blokovska soseska Plavž negativno izstopa po oceni varnostnih razmer. Njen del leži na
poplavno ogroženem območju potoka Jesenica, za območje pa je značilna tudi slabša lokalna
prometna varnost. Po drugi strani pa ima dobro dostopnost do večine mestnih dobrin. Ima
zelo dobro dostopnost do zelenih površin (na njegovem vzhodnem robu je Spominski park
123
Plavž, edini večji park na Jesenicah), zelo dobro dostopnost do storitev in izobraževalnih
ustanov ter solidno dostopnost do trgovin z živili, le dostopnost do prostočasnih dejavnosti je
nekoliko slabša. V jeseniškem merilu ima ugodno socioekonomsko sestavo prebivalstva in
dobro dostopnost do javnega potniškega prometa.
Soseska pretežno enodružinskih hiš Tomšičeva ima glede na mestno povprečje podpovprečno
dostopnost do mestnih dobrin in avtobusnega potniškega prometa, slabše družbeno okolje in
večjo obremenjenost okolja. Soseska je izrazit primer enostranske rabe zemljišč, saj v njej
najdemo izključno stanovanjske stavbe. V severozahodnem delu soseske, ki meji na mestno
središče, je dostopnost do mestnih dobrin sicer bistveno boljša kot v jugozahodnem delu. V
primerjavi s Plavžem (pa tudi mestom kot celoto) ima boljšo oceno varnosti in stanovanjskih
razmer, zlasti z vidika velikosti stanovanj. Ob tem je treba opozoriti, da so stanovanja s 26,5
m2 uporabne površine na prebivalca celo pod slovenskim povprečjem (Podatki o stanovanjih
…, 2011). Med stanovanjskimi razmerami v tej soseski izpostavljamo še eno značilnost, ki je
v naši nalogi nismo objektivno ovrednotili. To je zelo ugodna prisojna lega, zaradi katere
tamkajšnja stanovanja prejmejo večjo količino sončnega obsevanja. To je pomembna
prednost z vidika mesta, utesnjenega v dolini.
Slika 21: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrani
mestni območji na Jesenicah.
3
2
z-vrednost
1
Plavž
0
SR
V
EV
DM
OO
DO
PM
Tomšičeva
-1
-2
-3
Legenda: SR – stanovanjske razmere, V – varnost, EV – estetska vrednost, DM – dostopnost do mestnih dobrin,
OO – obremenjenost okolja, DO – družbeno okolje, PM – pogoji za mobilnost; vsebine teh sklopov in kazalniki,
s katerimi smo jih izmerili, prikazuje Preglednica 6.
124
4.5 Grosuplje
Skupni indeks bivalnega okolja za Grosuplje prikazuje Slika 22, delne indekse pa priloge 35–
41. Čeprav je Grosuplje majhno mesto, pa se tudi v njem kaže diferenciacija po kakovosti
bivalnega okolja. V najboljših bivalnih razmerah živijo prebivalci novejše blokovske soseske
Sončni dvori in prebivalci sosesk enodružinskih hiš na severovzhodu mesta med reko
Grosupeljščico in Jerovo vasjo. Tudi tem območjem skupno oceno najbolj zvišujejo
ugodnejše stanovanjske razmere in družbeno okolje (podobno velja tudi za bivalno
najugodnejša območja v ostalih obravnavanih mestih), pa tudi zelo majhna obremenjenost
okolja. Najslabše bivalno okolje imata večji del Perovega (nekdaj samostojnega naselja
severno od dolenjske avtoceste) in skrajni severovzhodni del Jerove vasi. Predela imata zelo
obremenjeno okolje zaradi hrupa in onesnaženosti zraka z bližnje avtoceste ter zelo slabo
dostopnost do mestnih dobrin in javnega potniškega prometa.
Posebnost Grosuplja je, da ima mestno središče nizek skupni indeks bivalnega okolja (vzdolž
Adamičeve ceste med križiščema s Taborsko in Ljubljansko cesto). Ta predel ima sicer
pričakovano najboljšo dostopnost do mestnih dobrin, ki pa vendarle ne »prikrije« slabše
ocene pri večini drugih sklopov. Znotraj mestnega središča je skupna ocena še posebno slabša
okrog železniške postaje, saj je njen del opredeljen kot degradirano urbano območje, ta predel
pa ima v Grosuplju tudi največjo stopnjo brezposelnosti (visokih 19,6 %; Podatki o
prebivalstvu …, 2014). Slabši skupni indeks bivalnega okolja imajo tudi nekatere
večstanovanjske stavbe v mestnem središču. Dve od njih ležita na poplavno ogroženem
območju reke Grosupeljščice.
Preglednica 20: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Grosuplje.
minimum
maksimum
povprečje
standardni odklon
–8,66
5,19
0,31
2,24
125
Slika 22: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Grosuplju.
4.5.1 Objektivna ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih v
Grosuplju
Soseska pretežno enodružinskih hiš Pod gozdom ne izstopa po nobenem vsebinskem sklopu.
V grosupeljskem merilu ima nekoliko boljše družbeno okolje in boljšo dostopnost do javnega
potniškega prometa. Oceni dostopnosti do mestnih dobrin in javnega potniškega prometa se
znotraj soseske sicer precej razlikujeta; njen vzhodni del se namreč stika z mestnim
126
središčem, njen zahodni del pa leži na robu naselja; razlika med deloma je zato precejšnja z
vidika peš dostopnosti.
Novejša blokovska soseska Sončni dvori po posameznih ocenah nekoliko bolj izstopa v eno
ali drugo smer. Ponaša se z ugodnejšimi stanovanjskimi razmerami, manjšo obremenjenostjo
okolja in z ugodnejšim družbenim okoljem. Ker je soseska novejšega nastanka, še ni v celoti
opremljena z vso lokalno infrastrukturo; v njej najdemo samo vrtec in lekarno, ostale mestne
dobrine (trgovine z živili, osnovna šola, pošta, bankomat …) pa so v bližnjem mestnem
središču in oddaljene od 10 do 20 minut hoje, kar je za hojo lahko že precej velika razdalja.
Ocena dostopnosti bi bila še slabša, če bi upoštevali tudi prijetnost hoje, saj cesta do
mestnega središča nima pločnika (v prihodnosti je sicer predviden nadvoz nad železniško
progo, ki bi bistveno izboljšal peš dostopnost do mestnega središča). Posledica obrobne lege
je tudi slabša dostopnost do javnega potniškega prometa, ki je na robu še sprejemljive, 8minutne oddaljenosti do najbližjega avtobusnega postajališča.
Slika 23: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrani
mestni območji v Grosuplju.
3
2
z-vrednost
1
Sončni
dvori
0
SR
V
EV
DM
OO
DO
PM
Pod
gozdom
-1
-2
-3
Legenda: SR – stanovanjske razmere, V – varnost, EV – estetska vrednost, DM – dostopnost do mestnih dobrin,
OO – obremenjenost okolja, DO – družbeno okolje, PM – pogoji za mobilnost; vsebine teh sklopov in kazalniki,
s katerimi smo jih izmerili, prikazuje Preglednica 6.
127
4.6 Kombiniranje rezultatov objektivnega vrednotenja z utežmi
V anketni raziskavi o pomenu vsebin bivalnega okolja je sodelovalo 145 prebivalcev
Ljubljane: 34 mladih brez otrok, 35 oseb z odraščajočimi otroki, 64 oseb srednje generacije in
12 oseb starejše generacije. Ugotovili smo, da prebivalci pripisujejo velik pomen večini
vsebin bivalnega okolja. Najvišje so bile ovrednotene vsebine obremenjenosti okolja, estetske
vrednosti, varnosti in stanovanjskih razmer (velikost stanovanja višje kot starost). Anketiranci
so peš dostopnosti do mestnih dobrin pripisali nekoliko manjši pomen; izjema je peš
dostopnost do zelenih površin, ki jo najdemo pri vrhu seznama. Te bivalne preference, ki
odražajo željo po bivanju v urejenem, mirnem in varnem okolju, so bile prepoznane kot
pomembne tudi v drugih raziskavah v Sloveniji (na primer Hočevar in sod., 2004; Mandič,
Cirman, 2006; Kozina, 2013). Manjši pomen imajo bližina postajališča za izposojo koles,
socioekonomske značilnosti okoliških prebivalcev in bližina priključka na avtocesto ali hitro
cesto.
Slika 24: Vrednotenje pomena vsebin bivalnega okolja s strani prebivalcev Ljubljane.
Prisotnost okoliške vegetacije
Velikost stanovanja
Peš dostopnost do zelenih površin
Varnost pred poplavami
Kakovost zraka
Odsotnost kriminala
V bližini ni vizualno motečih objektov
Odsotnost hrupa iz ceste, železnice ali industrije
Peš dostopnost do trgovin z živili, hipermarketov
Dobre avtobusne povezave
Lokalna prometna varnost
Peš dostopnost do storitev
Peš dostopnost do izobraževalnih ustanov
Starost stanovanjske stavbe
Peš dostopnost do prostočasnih dejavnosti
Pestrost kulturne dediščine
Bližina priključka na avtocesto ali hitro cesto
Značilnosti okoliških prebivalcev
Bližina postajališča za izposojo koles (BicikeLJ)
5,28
5,27
5,25
5,24
5,18
5,07
4,94
4,86
4,82
4,77
4,75
4,45
4,43
4,39
4,21
3,89
3,42
3,13
3,04
1
2
3
4
5
6
1 = povsem nepomembno; 6 = zelo pomembno
Pomen posameznih vsebin se nekoliko razlikuje med skupinami prebivalcev, a razlike niso
zelo velike. Zanimivo je, da mladi brez otrok večini vsebin pripisujejo nekoliko manjši
pomen kot ostali. Možno je, da njihove bivalne preference še niso dokončno izoblikovane,
obenem pa so manj občutljivi na moteče elemente in pojave, ki so v večjih mestih dokaj
običajna. Osebe z odraščajočimi otroki izstopajo od ostalih skupin po tem, da višje vrednotijo
peš dostopnost do izobraževalnih ustanov in velikost stanovanja, kar je pričakovano glede na
njihovo življenjsko obdobje in specifične bivalne potrebe.
128
Slika 25: Izbrane vsebine bivalnega okolja, kjer med skupinami prebivalcev Ljubljane prihaja
do največjih razlik v vrednotenju njihovega pomena.
Velikost stanovanja
Varnost pred poplavami
Odsotnost kriminala
mladi brez otrok
V bližini ni vizualno motečih objektov
Peš dostopnost do trgovin z živili,
hipermarketov
osebe z
odraščajočimi
otroki
Peš dostopnost do storitev
Peš dostopnost do izobraževalnih ustanov
osebe srednje in
starejše
generacije
Starost stanovanjske stavbe
Peš dostopnost do prostočasnih
dejavnosti
Pestrost kulturne dediščine
1
2
3
4
5
6
1 = povsem nepomembno; 6 = zelo pomembno
Da bi preverili, koliko bivalne preference vplivajo na rezultat objektivnega vrednotenja, smo
odgovore29 celotne populacije pretvorili v uteži (postopek pretvorbe je opisan v poglavju
3.3.4), z njimi obtežili standardizirane delne indekse posameznih vsebin in jih sešteli (tokrat
smo izpustili korak računanja po sedmih vsebinskih sklopih). Slika 26 prikazuje razlike v zvrednosti med obteženim in neobteženim skupnim indeksom bivalnega okolja. Na zemljevidu
so modro obarvana območja, kjer se je skupni indeks z dodajanjem uteži zmanjšal, rdeče
obarvana pa območja, kjer se je povečal. Iz zemljevida je razvidno, da so razlike med obema
izračunoma precej majhne, saj so le v posameznih stavbah večje od polovice standardnega
odklona. Večja območja z razlikami med četrtino in polovico standardnega odklona najdemo
v delu novejšega mestnega središča in v delih obrobja Ljubljane (med Hrušico in Štepanjskim
naseljem, v Črnučah in Zalogu). Večja razlika med indeksoma je opazna tudi v okolici večjih
degradiranih urbanih območij. Te razlike je povzročila specifična kombinacija uteži in
vrednosti neobteženih indeksov. Izračun z utežmi je povečal skupni indeks območjem, ki so
imela v izračunu brez uteži slabše ocenjene vsebine z manjšim pomenom, in območjem, ki so
imela v izračunu brez uteži bolje ocenjene vsebine z večjim pomenom. Obratno pa je izračun
z utežmi zmanjšal skupni indeks območjem, ki so imela v izračunu brez uteži bolje ocenjene
vsebine z manjšim pomenom, in območjem, ki so imela v izračunu brez uteži slabše ocenjene
vsebine z večjim pomenom. Na podlagi majhnega standardnega odklona razlik med obema
ocenama (0,21) ocenjujemo, da dodajanje uteži delnim indeksom na splošno bolj malo vpliva
29
Prebivalcev nismo spraševali po pomenu opremljenosti stanovanja s priključki (na električno, vodovodno in
kanalizacijsko omrežje) ter s pomožnimi prostori (kuhinja, kopalnica, stranišče), saj gre z vidika današnjega
bivalnega standarda za osnovno infrastrukturo. Indeksa opremljenosti stanovanja zato nismo obteževali.
129
na rezultate objektivnega vrednotenja; to pa ne pomeni, da je obteževanje nepotrebno, saj
smo z njim dobili boljše lokalne ocene kakovosti bivalnega okolja.
Omeniti velja, da je rezultat vsakega agregiranja delnih ocen (v našem primeru anketnih
odgovorov) v skupno oceno (v našem primeru uteži) splošna ocena, ki se oddalji od
posameznikovega mnenja. Obenem opozarjamo, da anketni odgovori temeljijo na
neslučajnostnem vzorcu, ki po demografski sestavi ni reprezentativen, zato odgovorov ni
mogoče posplošiti na celotno populacijo Ljubljane. Dobljeni rezultati zato služijo zgolj kot
ponazoritev, koliko razlike v bivalnih preferencah vplivajo na rezultate objektivnega
vrednotenja bivalnega okolja.
Slika 26: Primerjava neobteženega in obteženega skupnega indeksa, izračunanih neposredno
iz delnih indeksov vsebin.
130
4.7 Odvisnost rezultatov od konceptualizacije bivalnega okolja
Preverili smo tudi, koliko konceptualizacija bivalnega okolja in z njo povezan način izračuna
vpliva na rezultate objektivnega vrednotenja. Skupni indeks bivalnega okolja smo izračunali s
seštevanjem delnih indeksov dvajsetih vsebin in ga primerjali s skupnim indeksom,
izračunanim s seštevanjem delnih indeksov sedmih vsebinskih sklopov. Velikost razlik smo
ponazorili s standardnim odklonom razlik med z-vrednostma skupnih indeksov (Slika 27–
31).
Način izračuna izmed obravnavanih mest najbolj vpliva na rezultate v Kopru (Preglednica
21). Po novem izračunu prebivalci starega mestnega središča živijo v najbolj kakovostnem
bivalnem okolju, prebivalci vzdolž Škocjanske poti na vzhodu pa v najmanj kakovostnem.
Staremu mestnemu središču, zlasti njegovemu južnemu delu, se je skupni indeks najbolj
povečal (za več kot en standardni odklon), kar je posledica izrazite zgostitve mestnih dobrin v
njem in bližine nakupovalnih središč južno od njega. Skupni indeks pa se je najbolj zmanjšal
v podeželskem zaledju, Žusterni in Semedeli. To je, obratno, posledica tamkajšnje slabše
dostopnosti do vseh mestnih dobrin, ki imajo po novem izračunu precej večjo težo kot prej,
ko je bil podatek o dostopnosti do posameznih mestnih dobrin »zgoščen« v enem indeksu.
Semedeli in Žusterni se je skupni indeks primerjalno zmanjšal tudi zato, ker ima indeks
družbenega okolja v tem izračunu precej manjšo težo; oba predela imata namreč zelo ugodno
socioekonomsko sestavo prebivalstva.
Do večjih razlik med izračunoma prihaja tudi v Grosuplju, prostorska razmestitev teh razlik
pa je zelo podobna tisti v Kopru. Tudi v Grosuplju se indeks najbolj spremeni v mestnem
središču in na mestnem obrobju; središče ima najboljšo dostopnost do mestnih dobrin in
najslabše družbeno okolje, medtem ko za obrobje velja ravno obratno. Podobno velja za
Ljubljano, v Mariboru pa razlike v pozitivno smer niso največje v mestnem središču, ampak v
predelu Maribor - jug, saj ima mestno središče odlično dostopnost do javnega potniškega
prometa, kar po novem izračunu ne pride toliko do izraza. Razlike med obema izračunoma so
najmanjše na Jesenicah, kjer razlika med z-vrednostma preseže 1 samo v skrajnem
severozahodnem delu, ki ima izrazito slabo dostopnost do mestnih dobrin.
Preglednica 21: Vpliv načina izračuna skupnega indeksa bivalnega okolja od števila korakov
pri seštevanju delnih indeksov.
mesto
standardni odklon
razlik med zvrednostma skupnih
indeksov
Ljubljana
0,45
Maribor
0,43
Koper
0,81
Jesenice
0,33
Grosuplje
0,65
131
Slika 27: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima
iz delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Ljubljani.
132
Slika 28: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima
iz delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Mariboru.
133
Slika 29: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima
iz delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Kopru.
134
Slika 30: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima
iz delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov na Jesenicah.
135
Slika 31: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima
iz delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Grosuplju.
4.8 Ovrednotenje metodologije, uporabljenih kazalnikov in rezultatov
objektivnega pristopa
Rezultati objektivnega vrednotenja predstavljajo eno redkih in celovitih ocen kakovosti
bivalnega okolja v slovenskih mestih na stavbo natančno ter tako razkrivajo podrobno
prostorsko razmestitev bivalnih razmer prebivalcev izbranih mest. Takšni rezultati so lahko
uporabni ne samo za raziskovalne, pač pa tudi za načrtovalske in upravljavske namene ter
podporo prostorskemu odločanju – na primer za investitorje pri izbiri lokacije za
stanovanjsko gradnjo ali za ljudi pri izbiri lokacije stanovanja. Zavedamo se, da imajo
uporabljena metodologija in kazalniki določene pomanjkljivosti, na katere želimo posebej
opozoriti.
Mesta so dinamičen pojav ter stalno doživljajo gospodarsko, prostorsko in družbeno
preobrazbo, s čimer se spreminja tudi privlačnost posameznih lokacij. Mestne oblasti
dograjujejo kanalizacijska omrežja, uvajajo in spreminjajo avtobusne linije, urejajo parke in
136
druge javne zelene površine, gradijo prometno infrastrukturo, spreminjajo prometne režime,
gradijo nova stanovanja in podobno. Tem spremembam se prilagaja tudi gospodarstvo, kar se
na primer odraža v zapiranju industrijskih obratov, zamiranju oskrbe v mestnih središčih in
sočasnem razmahu nakupovalnih središč na mestnih obrobjih. Z družbenim razvojem se
spreminja tudi prevladujoči način življenja in oblikujejo značilni življenjski slogi in njihovi
mobilnostni vzorci ter človekova merila za vrednotenje bivalnega okolja. Vsi ti pojavi in
procesi pomembno vplivajo na kakovost bivalnega okolja, zato je veljavnost takšnih ocen
časovno zelo omejena. Da bi ocene čim bolj odražale dejansko stanje, bi jih bilo treba
vseskozi posodabljati in prilagajati merila za vrednotenje.
Odločitev, ki pomembno vpliva na rezultate objektivnega vrednotenja, je določitev praga,
nad katerim je vrednost določenega kazalnika ugodna in pod katerim je neugodna. Ker v
literaturi s področja urbanističnega načrtovanja nismo našli ustreznih normativov za vse
uporabljene kazalnike, smo se odločili za standardizacijo kazalnikov glede na povprečje za
celotno mesto. S takšnim pristopom smo obdržali raven objektivnosti, a zato ne moremo
govoriti o kakovosti bivalnih razmer z absolutnega, temveč zgolj z relativnega vidika – na
ravni posameznega mesta.
Kazalniki, s katerimi smo izmerili kakovost bivalnega okolja v naši raziskavi, so različne
kakovosti. Eden najbolj »šibkih« kazalnikov je ocena lokalne prometne varnosti, ki smo jo
ponazorili s številom prometnih nesreč z udeležbo pešcev v 500-metrskem polmeru. Iz
prostorske razmestitve prometnih nesreč namreč lahko domnevamo, da je vrednost kazalnika
odvisna predvsem od gostote pešcev, ki se znotraj mesta precej razlikuje. Zato težko
sklepamo, da je v območjih z večjo gostoto pešcev prometna varnost slabša oziroma da ima
posameznik večjo možnost, da ga povozi avto. Oceno prometne varnosti bi bilo zato smiselno
popraviti s številom pešcev (in avtomobilov) ali jo morda celo nadomestiti s prisotnostjo
ukrepov za umirjanje prometa, ki dokazano vplivajo na večjo prometno varnost. V raziskavi
žal nismo imeli na voljo teh podatkov. Pomanjkljivost kazalnika je tudi v tem, da hitro
zastari; v izbranih mestih je bil obravnavanem obdobju (ali pozneje) marsikje izveden ukrep
umirjanja prometa – na primer dvignjen, osvetljen ali kako drugače dodatno zavarovan
prehod za pešce –, ki je bistveno izboljšal prometno varnost. Največ takšnih primerov je v
Ljubljani, kjer se je jeseni 2013 pričelo sistematično urejanje varnih prehodov za pešce
(Varni prehodi za pešce, 2014).
Objektivizacija estetske vrednosti določene lokacije je izredno težka, morda celo nemogoča
naloga. Vendar pa številne raziskave kažejo, da ravno estetska vrednost bivalnega okolja
najbolj pripomore k zadovoljstvu z bivanjem, zato velja v prihodnje vložiti dodatne napore v
merjenje te vsebine. V naši raziskavi smo jo med drugim ponazorili s pokrovnostjo z
vegetacijo v 50-metrskem polmeru, izračunano na podlagi nadzorovane pikselske
klasifikacije digitalnih ortofoto posnetkov. Kljub temu, da so bili rezultati zadovoljive
kakovosti (do manjših odstopanj od dejanskega stanja je prihajalo na območjih senc, ki jih na
površje mečejo višje stavbe in drevesa), bi jih veljalo nadomestiti z uporabo zahtevnejše, a
natančnejše objektne klasifikacije, ki bolj zanesljivo razločuje med posameznimi vrstami
vegetacije, in višje ovrednotiti pokrovnost z drevesi in gozdom. Drevo namreč zaradi svojih
lastnosti (daje senco, čisti zrak, zagotavlja zasebnost) nudi več koristi za kakovostno bivanje
137
kot zelenica. K vegetaciji bi bilo smiselno prišteti tudi vodne površine, ki prav tako pozitivno
vplivajo na človekovo počutje.
Svoje pomanjkljivosti ima tudi uporaba kazalnika pestrosti kulturne dediščine, saj na
seznamu kulturne dediščine najdemo tudi nekatere stanovanjske soseske, ki med arhitekti in
urbanisti veljajo za slabo prakso z oblikovnega vidika (takšen primer je soseska na Goriški
ulici v Mariboru). Merila za uvrstitev posameznih objektov in območij na seznam kulturne
dediščine so nekoliko drugačna in so odraz osrednjega namena tega seznama, to je varstva in
ohranjanja kulturne dediščine. Zato na podlagi uvrstitve na ta seznam lahko zgolj posredno
sklepamo o večji estetski vrednosti nekega območja. Vidike, kot so urejenost, oblikovna
enotnost, upoštevanje človekovega merila in podobno, pa je na ravni celega mesta zelo težko
objektivno ovrednotiti.
Uporaba prisotnosti degradiranih urbanih območij kot enega od kazalnikov estetske vrednosti
lokacije se zdi upravičena, vendar pa se tudi tu porajajo nekatera vprašanja. Na kateri stopnji
degradacije je območje takšno, da postane neprivlačno in moteče za bivanje? Katere »sive
cone« je pri tem smiselno upoštevati – tudi tiste, ki jih porašča vegetacija? Ali so zaradi
svojega videza ravno tako moteči za bivanje (še delujoči) industrijski obrati ali pa druge
pozidane površine, kot na primer parkirne garaže na prostem ali stavbe zanemarjenega
videza?
Modeliranje peš dostopnosti, ki smo ga izvedli na podlagi funkcij upada z razdaljo, pomeni
velik korak naprej v primerjavi z enostavnejšimi metodami dostopnosti, a ima prav tako
določene omejitve. Človekovo dojemanje razdalj glede na časovno oddaljenost v minutah se
lahko bistveno razlikuje od dejanske pripravljenosti za hojo do določenih objektov. Na
odločitev o uporabi hoje kot načina potovanja vplivajo tudi številni drugi dejavniki, kot so
prijetnost, varnost, težavnost in izvedljivost, ki jih v raziskavo nismo zajeli. Ena od
pomanjkljivosti modeliranja je tudi uporaba anketnih odgovorov za ostala obravnavana
mesta, saj se dojemanje razdalj med prebivalci mest lahko pomembno razlikuje.
Z izzivom smo se srečali tudi pri evidentiranju zelenih površin. Vertelj Nared in Simoneti
(2011) ugotavljata, da v Sloveniji sploh nimamo enotnih, splošno veljavnih izhodišč o
opredelitvi zelenih površin. Uporabnost razpoložljivih podatkovnih zbirk je obenem precej
omejena. Nekatere občinske uprave sploh nimajo ažuriranih podatkov o dejanski rabi tal, ki
bi vsebovali tudi obstoječe zelene površine, ampak razpolagajo zgolj s podatki o namenski
rabi, kjer so zelene površine večinoma obravnavane skupaj s površinami za šport in
rekreacijo. Zato smo si pri določitvi zelenih površin morali pomagati tudi z drugimi gradivi in
se pri tem opreti tudi na subjektivno presojo.
Veliko naporov smo vložili v oceno hrupa in onesnaženosti zraka. Hrup je izrazito
mikrolokacijsko pogojena spremenljivka; na njegovo raven vpliva ogromno število
najrazličnejših dejavnikov, kar zelo povečuje kompleksnost izračuna. Natančne ocene hrupa,
na katerih temeljijo tudi okoljske sanacije, so zato mogoče le s posebnimi programskimi
orodji. Vendar pa imajo celo takšni izračuni manjšo natančnost in omejeno uporabno
vrednost. Avtorji najnovejše karte hrupa za Mestno občino Ljubljana tako zapišejo, da zaradi
vseh ugotovljenih napak v vhodnih podatkih »karte hrupa ni mogoče z gotovostjo uporabljati
v namene obratovalnega monitoringa, saj je pričakovana negotovost prevelika« (Novelacija
138
karte hrupa …, 2014). Oceni hrupa, ki smo ju za Grosuplje in Koper izdelali s preprostim
modeliranjem v GIS-ih, podajata zgolj osnovno sliko o zakonitostih razporejanja cestnega
hrupa v prostoru in sta primerni le za pretvorbo v standardizirane vrednosti. Kljub temu
menimo, da smo z njeno vključitvijo pripomogli k celovitejši oceni kakovosti bivalnega
okolja, saj gre za eno od njegovih najbolj pomembnih vsebin.
Podobno zahtevno in kompleksno je tudi modeliranje onesnaženosti zraka. Za natančnejši
izračun onesnaženosti je potrebno pripraviti t.i. meteorološka polja, ki poleg reliefa odločilno
vplivajo na širjenje onesnaženosti. Dodatno težavo predstavljajo tudi pomanjkljivi podatki o
emisijah in odvisnost rezultatov od kategorizacije cestnega omrežja, ki ne odraža nujno
količine prometa. Do ocene onesnaženosti zraka bi lahko prišli tudi prek podatkov o
imisijskih koncentracijah, vendar je v slovenskih mestih premalo merilnih mest, da bi na
podlagi teh meritev sklepali o ravni imisij zunaj merilnih mest. Za rezultate modeliranja
onesnaženosti zraka velja podobno kot pri hrupu – da so uporabni zgolj za oceno prostorske
razmestitve potencialne onesnaženosti, a smo raziskavo z vključitvijo te pomembne vsebine
vsebinsko obogatili.
Oba kazalnika družbenega okolja in kazalnik velikosti stanovanja smo zaradi statistične
zaupnosti pridobili le v agregirani obliki. Zato smo veliko naporov vložili v zamejitev takšnih
prostorskih enot, ki bi bile po določeni vsebini znotraj čim bolj homogene. Ocenjujemo, da je
členitev prostora na morfološke enote primerna za pridobitev podatkov o velikosti stanovanj,
saj je velikost stanovanj praviloma tesno povezana z morfološkimi značilnostmi stanovanjske
stavbe. Za pridobitev podatka o stopnji brezposelnosti je zahtevano večje število prebivalcev
na prostorsko enoto, zato smo za prostorsko enoto, ki ponazarja družbeno okolje, uporabili
nekdanje krajevne skupnosti; te z vidika kakovosti bivalnega okolja bolje odražajo
značilnosti okoliškega prebivalstva, kot na primer statistični okoliši, ki so bistveno večji in
prebivalstveno bolj heterogeni.
V raziskavi smo dostopnost do javnega potniškega prometa izmerili z metodo PTAL, ki ima
prav tako nekatere pomanjkljivosti. Ena od njih je arbitrarna določitev sprejemljive
oddaljenosti do postajališč, ki povzroči velike razlike v koeficientu dostopnosti na robovih
uporabljenega polmera, ki dejansko niso tako izrazite. Ena od pogostih kritik metode je tudi
neupoštevanje uporabnosti linij in avtobusnih postajališč (Tiran, Mladenovič, Koblar, 2014).
Kljub temu metoda PTAL zaradi upoštevanja števila linij, pogostosti prihodov avtobusov na
postajališča in natančnejšega izračuna časa hoje do postajališč pomeni velik napredek v
primerjavi z enostavnejšimi metodami računanja dostopnosti.
Nekaterih pomembnih vsebin bivalnega okolja zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov,
zamudnosti njihovega pridobivanja ali zahtevnosti modeliranja žal nismo uspeli izmeriti.
Med njimi izpostavljamo energetsko učinkovitost stavb, ki ponazarja količino potrebne
toplote (in pričakovane stroške) za ogrevanje, potresno ogroženost stavb, ureditev mirujočega
prometa, ki ponazarja možnosti za parkiranje, in kakovost lokalne kolesarske infrastrukture,
ki ponazarja možnost za varno in udobno kolesarjenje. V prihodnje velja vložiti dodatne
napore za merjenje teh vsebin ali si prizadevati za sistematično zbiranje teh podatkov na
občinski ali državni ravni.
139
5
KAKOVOST BIVALNEGA OKOLJA V IZBRANIH MESTNIH
OBMOČJIH V IZBRANIH SLOVENSKIH MESTIH, IZMERJENA
NA SUBJEKTIVNI NAČIN
V poglavju najprej predstavljamo rezultate anketiranja prebivalcev izbranih mestnih območij
z vidika stopnje odgovorov. Nadaljujemo z analizo anketnih odgovorov po posameznih
prostorskih ravneh (stanovanje, soseska in mesto). Obravnavamo zadovoljstvo s
posameznimi značilnostmi bivalnega okolja, splošno zadovoljstvo z bivalnim okoljem in
ugotavljamo, katere značilnosti najbolj vplivajo na subjektivno oceno kakovosti bivanja. Pri
tem osrednjo pozornost namenjamo značilnostim na ravni okolice stanovanja (soseske) in
vrednotenje izbranih značilnosti primerjamo z rezultati iz objektivnega dela analize. Nato
ugotavljamo povezanost med subjektivnimi ocenami bivalnega okolja na posameznih
prostorskih ravneh, analiziramo vpliv značilnosti prebivalcev na vrednotenje bivalnega okolja
kot celote in analiziramo potencialno selitveno mobilnost. Nato predstavimo še rezultate
merjenja želenega bivalnega okolja in njegovo razmerje do dejanskega bivalnega okolja.
5.1 Dosežena stopnja odgovorov anketiranja
Od skupno 6285 poslanih vprašalnikov smo dobili vrnjenih in izpolnjenih 1887, kar pomeni,
da je stopnja odgovorov 30,5 %30 (Preglednica 22). S tem smo izpolnili zastavljeni cilj
raziskave – 30-odstotno stopnjo odgovorov, v posameznih območjih pa smo dobili dovolj
veliko število izpolnjenih anket. To nam je omogočilo uporabo večvariatnih statističnih
metod tudi na odgovorih prebivalcev posameznih območij. Na spletu je anketo izpolnilo 457
anketirancev (24,2 %), med katerimi so prednjačili mlajši in bolj izobraženi. Stopnja
odgovorov je bila najvišja v tistih območjih, kamor je bil čez osem dni zaradi do tedaj
majhnega števila odgovorov poslan opomnik. V teh območjih je bilo od 12. junija 2014
naprej izpolnjenih 268 oziroma 37,4 % od vseh izpolnjenih anket (v območjih, kamor ni bil
poslan opomnik, pa 137 oziroma 11,7 %). Stopnja odgovorov je tako v območjih, kamor
nismo poslali opomnika, znašala 26,5 %, v območjih, kamor smo ga poslali, pa 38,3 %.
Učinkovitost opomnika prikazuje tudi Slika 32.
30
Stopnjo odgovorov smo izračunali tako, da smo število izpolnjenih vprašalnikov delili s številom ustreznih
elementov v vzorcu. To je za 99 manjše od skupnega števila elementov v vzorcu, saj je bilo pošiljatelju vrnjenih
99 vprašalnikov – naslovnik je bil bodisi neznan bodisi preseljen bodisi mu pošiljke iz različnih vzrokov ni bilo
mogoče dostaviti. Teh je bilo največ v mariborskem (31) in ljubljanskem starem mestnem središču (25).
140
Preglednica 22: Poglavitne značilnosti anketiranja v izbranih mestnih območjih.
mesto
Ljubljana
Maribor
Koper
Jesenice
Grosuplje
mestno območje
delež
število
število
stopnja
anket,
dostavljenih izpolnjenih odgovorov izpolnjenih
anket
anket
(%)
na spletu
(%)
Jurčkova
459
101
22,0
28,7
Mostec
253
113
44,7*
32,7
staro mestno središče
575
157
27,3
28,0
Šišenska soseska 6
596
195
32,7
20,5
Goriška ulica
595
148
24,9
13,5
Magdalena
227
102
44,9*
36,3
Spodnje Pobrežje
343
121
35,3*
26,4
staro mestno središče
271
86
31,7*
31,4
Markovec
593
149
25,1
21,5
staro mestno središče
592
160
27,0
21,9
Žusterna
279
130
46,6*
21,5
Plavž
596
141
23,7
14,9
Tomšičeva
352
120
34,1
20,0
Pod gozdom
241
87
36,1*
25,3
Sončni dvori
214
77
36*
37,7
30,5
24,2
skupaj
6285
1887
* anketirancem je bil en teden po pošiljanju ankete poslan še opomnik
141
Slika 32: Gibanje števila izpolnjenih spletnih anket v obdobju med 4. in 19. junijem v
območjih, kamor je bil poslan opomnik.
50
vabilo
45
opomnik
število izpolnjenih anket
40
35
30
25
20
15
10
5
0
4. 6.
6. 6.
8. 6.
10. 6.
12. 6.
datum
14. 6.
16. 6.
18. 6.
Dinamika izpolnjevanja anket je bila bolj ali manj obratno sorazmerna s številom dni, ki so
minili od datuma, ko so prebivalci prejeli anketo31 (Slika 33). Do 6. junija, torej dva dni
pozneje, smo prejeli že 37,8 % vseh anket. Veliko anket smo prejeli tudi naslednji teden, pri
čemer pa je bil delež izpolnjenih anket iz dneva v dan manjši. Tako smo do 10. junija prejeli
nadaljnjih 30,3 % anket, v naslednjih treh dneh oziroma do konca tega delovnega tedna pa še
nadaljnjih 16 %. »Manjši val« izpolnjevanja (tudi kot posledica opomnika) smo zaznali še v
tednu od 16.–20. junija, ko smo prejeli še nadaljnjih 11,8 % anket oziroma skupno 96,3 %
vseh anket (kot zanimivost naj omenimo, da smo ankete prejemali vse do 8. decembra 2014).
31
Zaradi napake na Pošti Slovenije je bilo okrog 100 anket dostavljenih na naslove anketirancev že dva dni prej.
142
Slika 33: Kumulativna stopnja odgovorov v vseh izbranih območjih po slabem mesecu dni od
datuma pošiljanja ankete.
100%
90%
delež izpolnjenih anket
80%
70%
60%
skupno
50%
pošta
40%
splet
30%
20%
10%
0%
3. 6.
6. 6.
9. 6.
12. 6. 15. 6. 18. 6. 21. 6. 24. 6. 27. 6. 30. 6.
datum
5.2 Subjektivno vrednotenje bivalnega okolja na posameznih prostorskih
ravneh
5.2.1 Stanovanje
5.2.1.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti
Pri vrednotenju posameznih »fizičnih« značilnosti stanovanja obstajajo nekatere pomembne
razlike med tipi izbranih mestnih območij (Preglednica 23). Na splošno so izbrane značilnosti
stanovanja najmanj problematične v vseh soseskah enodružinskih hiš, najbolj problematične
pa v vseh treh starih mestnih središčih, zlasti oceni dotrajanosti stanovanj ter stanovanjske
»mikroklime« (temperature, osončenosti in vlage). Studen (1995) navaja, da je bila to glavna
težava v teh stanovanjih že konec 19. stoletja: »Čist zrak, svetloba, ustrezna temperatura in
brez vlage – poglavitne zdravstvene okoliščine vsakega stanovanja« (Studen, 1995, str. 56).
Prebivalci koprskega starega mestnega središča so kot nekoliko večjo težavo navajali tudi
pomanjkanje prostora. To potrjuje tudi kazalnik velikosti stanovanj, saj ima tamkajšnji
prebivalec v povprečju zgolj 22,5 m2 uporabne površine in manj kot 1 sobo (Podatki o
stanovanjih …, 2011), kar je manj od slovenskega povprečja in precej manj od ostalih dveh
obravnavanih starih mestnih središč. Za ljubljanskega in mariborskega je namreč značilna
prevlada precej večjih, meščanskih stanovanj. Od starejših blokovskih sosesk se je glede
večine značilnosti nekoliko slabše »odrezala« Goriška ulica v Mariboru. To ni presenetljivo,
143
saj je tipičen primer socialne gradnje svojega časa in od vseh obravnavanih starejših
blokovskih sosesk najbolj odraža prevladujoče pojmovanje kakovosti bivanja iz 60. let 20.
stoletja, ko sta bili pri gradnji v ospredju gospodarnost in enostavnost.
V oči bode tudi precej slaba ocena kakovosti gradnje v vseh treh novejših blokovskih
soseskah (še posebej v grosupeljskih Sončnih dvorih), ki pa se ujema z ocenami
strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov. S problemom slabe kakovosti gradnje se
namreč srečuje veliko večstanovanjskih stavb v Sloveniji, zgrajenih po letu 1991, kar je na
prvi pogled presenetljivo glede na dostopnost kakovostnih gradbenih materialov in splošnega
tehnično-gradbenega napredka. Slaba kakovost gradnje je posledica kratkih rokov izvedbe
(Kopušar, 2005), želje gradbincev po večjem dobičku in pomanjkanja sredstev za kakovostno
izvedbo projekta, kar se je začelo dogajati po izbruhu gospodarske krize (Nared, 2011). Eden
od razlogov je tudi prevladujoča praksa izbora projektantov, ki poteka na osnovi najcenejšega
ponudnika, in odsotnosti minimalnih tarifnih pogojev, potrebnih za kakovost projektne
dokumentacije in izvajanje projektantskega nadzora (Pust, 2012, str. 231).
144
Preglednica 23: Vrednotenje problematičnosti »fizičnih« značilnosti stanovanja po izbranih
mestnih območjih v izbranih mestih (od 1 = sploh ni problematično do 5 = zelo
problematično).
tip
mestno območje
Sončni dvori (GR)
NBS Mostec (LJ)
pomanjkanje kakovost
prostora
gradnje
2,1
3,6
pomanjkanje
zasebnosti
2,1
dotrajano
stanovanje
1,6
visoka
temperatura,
nezadostna
osončenost
ali vlaga
2,4
2,0
3,2
2,0
1,7
2,3
Magdalena (MB)
2,1
2,9
2,3
1,5
2,0
Plavž (JE)
2,1
2,4
2,3
2,3
2,3
Markovec (KP)
2,1
2,6
2,5
2,3
2,3
Šišenska soseska 6 (LJ)
2,1
2,3
2,2
2,4
2,5
Goriška ulica (MB)
2,2
3,2
2,4
2,6
2,8
Pod gozdom (GR)
1,7
2,2
2,0
2,0
2,0
Tomšičeva (JE)
1,7
2,1
1,8
2,2
2,0
Žusterna (KP)
1,8
2,3
2,2
2,2
2,5
Jurčkova (LJ)
1,8
2,3
2,3
2,0
2,2
Spodnje Pobrežje (MB)
1,7
2,3
2,0
2,0
2,0
staro mestno središče (KP)
2,4
2,8
2,6
3,0
2,8
SMS staro mestno središče (LJ)
2,1
2,6
2,2
2,6
2,8
2,0
3,0
2,5
2,8
3,0
SBS
SEH
staro mestno središče (MB)
Legenda:
več kot 1 standardni odklon
nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona
nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon
pod povprečjem
NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih
hiš, SMS – staro mestno središče
5.2.1.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva s stanovanjem kot celoto
Delež prebivalcev, ki so s stanovanjem zadovoljni ali zelo zadovoljni, je v vseh izbranih
območjih večji od 70 %, v sedmih območjih pa celo 90 % ali več (Slika 34). Rezultati so
precej skladni s prejšnjimi raziskavami v Sloveniji. Po podatkih Stanovanjske ankete (Mandič
in sod., 2005) je s svojim stanovanjem v Sloveniji zadovoljnih ali povsem zadovoljnih 73,4
% prebivalstva, nezadovoljnih ali povsem nezadovoljnih pa samo 6 %, pri čemer med
mestnimi in nemestnimi območji ni statistično značilnih razlik. Delež zadovoljnih ali zelo
zadovoljnih s stanovanjem v Sloveniji je po Anketi o življenjskih pogojih (EU-SILC) še
nekoliko višji, in sicer 88 % leta 2007 in kar 95 % leta 2012 (Stanovanjske razmere …,
2013). Podobno, a nekoliko nižjo stopnjo zadovoljstva (v povprečju 87 %) imajo tudi
prebivalci drugih držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)
(Housing, 2015), medtem ko je v državah v razvoju praviloma nižja (na primer Moola, Kotze,
Block, 2011; Waziri, Yusof, Abd Rahim, 2014). Nekateri avtorji ugotavljajo, da je nasploh
145
zelo malo ljudi, ki s svojim stanovanjem niso zadovoljni. To praviloma velja tudi za tiste, ki
živijo v objektivno slabših stanovanjskih razmerah – najverjetneje zato, ker so se s temi
razmerami sprijaznili (Jansen, 2014) ali se v želji po čim večjem zadovoljstvu primerjajo s
tistimi, ki bivajo v še slabših stanovanjih (Veenhoven, 1996).
Slika 34: Splošno zadovoljstvo s stanovanjem v izbranih mestnih območjih.
Mostec (LJ)
Pod gozdom (GR)
Magdalena (MB)
Jurčkova (LJ)
Sončni dvori (GR)
Žusterna (KP)
Zelo nezadovoljen
Šišenska soseska 6 (LJ)
Nezadovoljen
Spodnje Pobrežje (MB)
Niti niti
Markovec (KP)
Zadovoljen
Tomšičeva (JE)
Zelo zadovoljen
staro mestno središče (LJ)
Plavž (JE)
Goriška ulica (MB)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (MB)
0%
20%
40%
60%
80%
100%
Če ocene zadovoljstva s stanovanjem v izbranih območjih primerjamo po morfoloških tipih,
ugotovimo, da so s svojim stanovanjem najbolj zadovoljni prebivalci novejših blokovskih
sosesk (4,28) in enodružinskih hiš (4,21), nekoliko manj prebivalci starejših blokovskih
sosesk (4,08), najmanj pa tisti, ki prebivajo v starih mestnih središčih (3,84). Med slednjimi
prednjačita koprsko in mariborsko staro mestno središče, kjer pa je delež nezadovoljnih z
dobrimi desetimi odstotki še vedno dokaj majhen. Statistično značilnost teh razlik smo
preverili tudi z neparametričnim Kruskall-Wallisovim testom in ugotovili, da so razlike med
večino parov tipov območij statistično značilne (Preglednica 24).
146
Preglednica 24: Razlike v zadovoljstvu s stanovanjem po morfoloških tipih z rezultatom
Kruskal-Wallisovega testa (hi-kvadrat).
morfološki
tip
soseske
enodružinskih
hiš
starejša
blokovska
soseska
novejša
blokovska
soseska
staro mestno
središče
N
538
x̅
4,21
615
4,08
286
4,28
394
3,84
Hi-kvadrat: 59,516 (p < 0,001)
Tudi druge raziskave so ugotovile statistično pomembne razlike v splošnem zadovoljstvu s
stanovanjem glede na tip stanovanjske stavbe. Po podatkih Stanovanjske ankete 2005 je
zadovoljstvo najmanjše v stanovanjih v večstanovanjskih hišah, blokih in stolpnicah, največje
pa v enodružinskih hišah (Mandič in sod., 2005). Tudi druge, tuje raziskave kažejo, da je
zadovoljstvo s stanovanjem največje v soseskah enodružinskih hiš (na primer Fried, 1982;
Tognoli, 1987; Day, 2000). Avtorji ta pojav večinoma razlagajo z nadzorom nad zunanjim
prostorom (Michelson, 1977), uresničitvijo želje po prostoru (Fried, 1982) in večjo
oddaljenostjo od sosedov (Fried, 1982; Day, 2000). S tem pa se postavlja vprašanje, čemu
lahko pripišemo zadovoljstvo s stanovanjem v gosteje poseljenih območjih, ki smo ga
izmerili v raziskavi. Veliko zadovoljstvo s stanovanjem v izbranih novejših blokovskih
soseskah je najverjetneje posledica tega, da gre za stanovanja novejše starosti in
nadpovprečne prostornosti z več kot 30 m2 uporabne površine na prebivalca (Podatki o
stanovanjih …, 2011). Ker prebivalci v njih živijo manj časa, je možno, da svoje trenutne
stanovanjske razmere intenzivno primerjajo s prejšnjimi, ki so bile verjetno slabše. Prebivalci
izbranih starejših blokovskih sosesk pa so s stanovanjem bolj zadovoljni, kot bi to pričakovali
glede na njihovo stereotipno podobo in splošno nepriljubljenost bivanja v blokih in stolpnicah
(Uršič, Hočevar, 2007).
5.2.1.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti stanovanja kot celote
Vpliv posameznih »fizičnih« značilnosti stanovanja na njegovo oceno kot celoto smo
preverili z multiplo linearno regresijsko analizo z metodo Enter. V modelu smo za odvisno
spremenljivko uporabili faktorsko vrednost subjektivne ocene kakovosti stanovanja, dobljeno
iz ocen zadovoljstva s stanovanjem in obžalovanja selitve iz stanovanja, ki smo jo izračunali
s faktorsko analizo (z metodo glavnih osi). Izdelali smo štiri regresijske modele (za vsak tip
območja posebej).
Z neodvisnimi spremenljivkami smo uspeli pojasniti dokaj velik del variance subjektivne
ocene kakovosti stanovanja kot celote, vsi štirje modeli pa so statistično značilni (Preglednica
147
25). Deleži pojasnjene variance, ki jih ponazarjajo multipli determinacijski koeficienti (R2),
se med tipi sosesk nekoliko razlikujejo: najmanj variance smo z omenjenimi spremenljivkami
pojasnili v starejših blokovskih soseskah, (R2 = 0,320), največ pa v starih mestnih središčih
(R2 = 0,387). Med tipi sosesk se razlikuje tudi pomen značilnosti stanovanja za subjektivno
oceno kakovosti stanovanja, pri čemer se je večina značilnosti izkazala za statistično
pomembne. V starejših in novejših blokovskih soseskah v primerjavi z ostalimi značilnostmi
izstopa pomanjkanje prostora (ß = –0,341; ß = –0,306), v soseskah enodružinskih hiš
dotrajano stanovanje in pomanjkanje zasebnosti (ß = –0,244; ß = –0,237), v starih mestnih
središčih pa pomanjkanje zasebnosti in slaba kakovost gradnje (ß = –0,231; ß = –0,205).
Rezultati posredno kažejo na pomembnost teh značilnosti, ki jo kakovostnemu stanovanju
pripisujejo tamkajšnji prebivalci, pomen pa se bolj ali manj sklada z ugotovitvami nekaterih
drugih raziskav (na primer Weidemann in sod., 1982; Schwirian, Schwirian, 1993; Lu, 1999).
Po nekoliko večjem pomenu izstopata zlasti prostornost stanovanja in pomanjkanje
zasebnosti. Prostornost je v opredelitvah primernega stanovanja prepoznana kot ena
najpomembnejših stanovanjskih značilnosti (na primer Agenda Habitat, 1996; Nacionalni
stanovanjski program …, 2015), pri čemer pa nekateri ugotavljajo, da se ji v Sloveniji ne
posveča dovolj velike pozornosti in opozarjajo o stanovanjski prikrajšanosti dobršnega dela
prebivalstva, saj ti živijo v razmerah, ki ne ustrezajo površinskemu stanovanjskemu standardu
(Mandič, Filipović, 2005; Sendi, 2013). V Stanovanjski anketi 2005 je tako 27,5 %
prebivalcev navedlo, da imajo težave s premajhno količino prostora (Mandič, Cirman, 2006,
str. 188). V naši raziskavi se ta značilnost v nobenem od izbranih območij ni pokazala kot
večja težava, a po drugi strani rezultati regresijske analize kažejo, da gre po mnenju
prebivalcev, zlasti tistih iz blokovskih sosesk, za eno od najpomembnejših značilnosti
stanovanja.
Podobno prebivalci v nobenem izmed izbranih območij nimajo večjih težav z zasebnostjo, a
rezultati regresijske analize kažejo, da je omogočanje zasebnosti32 med tistimi »fizičnimi«
značilnostmi stanovanja, ki najbolj vplivajo na zadovoljstvo s stanovanjem. V mestnih,
gosteje poseljenih območjih je marsikdaj težavno zagotoviti zasebnost zaradi koncentracije
najrazličnejših dejavnosti in praviloma manj velikih stanovanj. Mlinar (1983) na primeru
dveh zakonov dostopnosti slikovito opiše nekatere protislovne težnje v prostorski organizaciji
mesta, ki vplivajo na stopnjo zasebnosti. Po prvem zakonu dostopnosti vsak posameznik,
skupina ali ustanova želi imeti dostop do vsakega drugega posameznika, skupine ali ustanove
brez kakršnihkoli omejitev ali s čim manjšimi stroški. Po drugem zakonu dostopnosti pa
nihče od omenjenih ne želi, da bi kdorkoli drug imel dostop do njega in želi s svojimi
odločitvami obvladovati dostop drugih do sebe. Drugi zakon dostopnosti je torej v nasprotju s
prvim. Do izraza pride tudi pri prostostoječih hišah sredi parcele, ki je na vse štiri strani
izpostavljena pogledom sosedov (Ivanšek, 1988b, str. 99).
32
Po Mlinarju (2008b, str. 111) gre pri zasebnosti »za obvladljivost potencialnih vplivov od zunaj ter za takšno
notranjo organizacijo stanovanjskih prostorov, ki zagotavlja najnižjo stopnjo medsebojnih motenj, interferenc
med člani družine, gospodinjstva ali kakšne druge skupine (so)stanovalcev v istem bivališču«.
148
Preglednica 25: Rezultati regresijske analize vpliva »fizičnih« značilnosti stanovanja na
subjektivno oceno kakovosti stanovanja kot celote po tipih izbranih mestnih območij.
tip območja
beta
soseske pretežno
enodružinskih hiš
F = 62,038; p < 0,001
R2 = 0,373
(konstanta)
t
p
16,166
,000
pomanjkanje prostora
–,174
–3,961
,000
slaba kakovost gradnje
–,042
–,782
,434
pomanjkanje zasebnosti
–,237
–4,923
,000
dotrajano stanovanje
–,244
–4,588
,000
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,069
–1,374
,170
14,454
,000
stara mestna središča
(konstanta)
F = 47,557; p < 0,001
pomanjkanje prostora
–,140
–3,023
,003
R2 = 0,387
slaba kakovost gradnje
–,205
–3,714
,000
pomanjkanje zasebnosti
–,231
–4,835
,000
dotrajano stanovanje
–,130
–2,313
,021
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,147
–2,824
,005
14,597
,000
starejše blokovske soseske
(konstanta)
F = 56,302; p < 0,001
pomanjkanje prostora
–,341
–8,582
,000
R2 = 0,320
slaba kakovost gradnje
–,070
–1,642
,101
pomanjkanje zasebnosti
–,098
–2,388
,017
dotrajano stanovanje
–,216
–5,238
,000
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,030
–,751
,453
11,265
,000
novejše blokovske soseske
(konstanta)
F = 31,746; p < 0,001
pomanjkanje prostora
–,306
–5,692
,000
R2 = 0,359
slaba kakovost gradnje
–,171
–3,177
,002
pomanjkanje zasebnosti
–,240
–4,418
,000
dotrajano stanovanje
–,025
–,430
,668
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,142
–2,553
,011
149
5.2.2 Soseska
5.2.2.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti in primerjava z objektivnimi meritvami
Prebivalci izbranih mestnih območij so na splošno dokaj zadovoljni s posameznimi
značilnostmi okolice stanovanja in soseske (Preglednica 26), vendarle pa med njimi obstajajo
nekatere pomembne razlike. S količino zelenih površin so najbolj zadovoljni prebivalci
ljubljanskega Mosteca (4,6). Zanimivo je, da Gazvoda (2001) to sosesko uvršča med tiste, ki
imajo previsok koeficient izrabe zemljišča in pomanjkljivo oblikovanje zelenega prostora.
Odprti prostor soseske po njegovih opažanjih ne vključuje večjih zaključenih odprtih
prostorov z igrišči, žepnimi parki in drugimi tematskimi vrtovi, ki bi bili na voljo vsem
stanovalcem. Po mnenju avtorja je problematično tudi vizualno vključevanje bližnjega
Koseškega bajerja v sosesko, s čimer njeno oplemenitenje s to vodno površino ni mogoče
(Gazvoda, 2001). Čeprav njegovemu mnenju težko oporekamo, pa je povsem nasprotno z
oceno prebivalcev Mosteca, ki jih domnevno pomanjkanje zelenih površin v soseski očitno
ne moti; najverjetneje zato, ker imajo na pragu soseske rekreacijsko pot (Pot ob žici), obsežne
gozdne površine (Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib) in vodno površino (Koseški
bajer) z urejeno leseno ploščadjo33. S količino zelenih površin so zadovoljni tudi prebivalci
grosupeljskih Sončnih dvorov (4,1), v katerih so poljavni atriji z zelenicami in otroškimi
igrišči, in prebivalci ljubljanske Šišenske soseske 6 (4,1) . Za slednjo Gazvoda (2001)
ocenjuje, da je s svojim oblikovalskim pristopom eden najkakovostnejših primerov
stanovanjskega zelenja v Sloveniji.
Prebivalci starih mestnih središč pa menijo, da je v okolici njihovega stanovanja premalo
zelenih površin; z njihovo količino so bolj zadovoljni le v Ljubljani (3,4), manj pa v
Mariboru (2,8) in Kopru (2,5). V vseh treh mestih so ta območja tudi sicer med tistimi, kjer je
vegetacije najmanj (Slika 35), kar je nekakšna »zapuščina« srednjeveškega tlorisa. Vendar pa
je tudi v teh strnjeno pozidanih območjih možno stanje izboljšati, kar je dokazala Ljubljana s
projektom oživitve nabrežij reke Ljubljanice. Obvodni prostor so približali ljudem in v
mestnem središču zasadili nova drevesa. Slabšo oceno količine zelenih površin so podali tudi
prebivalci ostalih dveh koprskih izbranih območij (3,1 v Markovcu in 3,3 v Žusterni), kar je v
glavnem posledica dejstva, da v njima ali njuni okolici ni nobenih večjih javnih zelenih
površin. S količino zelenih površin so manj zadovoljni tudi prebivalci mariborske Magdalene
(3,0), ki je tipičen primer novejše blokovske soseske s previsokim koeficientom izrabe
zemljišča. To prebivalci večinoma zaznavajo kot problem kljub bližini Magdalenskega parka,
ki je ena od večjih javnih zelenih površin v Mariboru. Prebivalci Magdalene si zato
prizadevajo za vzpostavitev skupnostnega vrta na neizkoriščenem zemljišču v soseski, na
katerem je bila predvidena gradnja dveh stanovanjskih blokov (Osvobajanje javnega prostora,
2014).
Če oceno količine zelenih površin, kot so jo dali prebivalci, v izbranih območjih primerjamo
z agregiranim kazalnikom pokrovnosti z vegetacijo iz objektivnega dela raziskave,
33
Rezultat bi bil sicer najverjetneje drugačen, če bi anketirancem vnaprej določili meje soseske oziroma iz nje
na primer izvzeli bližnjo vodno površino, gozd in sprehajalno pot.
150
ugotovimo, da se z njim le delno ujema (Slika 35). Do razlik je bolj kot zaradi nenatančnosti
objektivne meritve najverjetneje prišlo zaradi dveh vzrokov: prvi je neujemanje med
dojemanjem območja soseske med prebivalci in našo zamejitvijo izbranih območij. To se je
najbolj očitno pokazalo v Mostecu in ljubljanskem starem mestnem središču, kjer je na
vrednotenje količine zelenih površin v soseski zelo verjetno vplivala tudi bližina zelenih
površin v njuni okolici. Drugi vzrok pa je širina pojma zelene površine, pod katerim
anketiranci najbrž niso razumeli le vegetacije, temveč tudi uporabnost zelenih površin z
vidika opremljenosti in kakovosti. To se je najbolj očitno pokazalo v jeseniškem Plavžu,
koprskem Markovcu in koprski Žusterni, kjer so bile ocene nižje, kot bi to pričakovali na
podlagi objektivnih meritev.
Slika 35: Primerjava med subjektivno oceno količine zelenih površin in objektivno oceno
pokrovnosti z vegetacijo.
5
70%
4,5
60%
4
50%
3,5
40%
3
30%
2,5
2
20%
1,5
10%
staro mestno središče (LJ)
staro mestno središče (MB)
staro mestno središče (KP)
Magdalena (MB)
Jurčkova (LJ)
Žusterna (KP)
Mostec (LJ)
Markovec (KP)
Sončni dvori (GR)
Goriška ulica (MB)
Pod gozdom (GR)
Plavž (JE)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
0%
Tomšičeva (JE)
1
subjektivna
ocena
povprečni
delež
vegetacije v
50-m
polmeru
Večje razlike med izbranimi območji glede na morfološki tip se pojavijo tudi pri urejenosti
stavb in njihove okolice, ki so jo najslabše ocenili v vseh treh starih mestnih središčih, zlasti v
mariborskem (2,5). Ocena te značilnosti se v mariborskem in koprskem starem mestnem
središču ujema z relativno nizko oceno estetskega videza. Fizična in funkcijska prenova dela
starega mestnega središča (zahodnega dela Lenta) se je sicer v Mariboru začela sredi 80. let
20. stoletja, a je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in nerešenih vprašanj okrog lastništva
pozneje zastala (Drozg, 1997). Drozg je že pred dvajsetimi leti opozarjal, da je stavbni fond v
mariborskem starem mestnem središču povečini dotrajan in nevzdrževan. Prostorske ureditve
so povsem prilagojene kupcem in obiskovalcem, ne pa tudi stanovalcem; urejeni so samo
ulični deli fasad, pa še to samo ob trgovskih ulicah, dvorišča in notranjost uličnih blokov pa
so neurejeni (Drozg, 1997). V Kopru pa razen urejanja posameznih ulic na obrobju mestnega
središča še ni bilo večje in sistematične fizične prenove. Drugače je v ljubljanskem starem
151
mestnem središču, kjer je ocena estetskega videza med višjimi od preučevanih območij (3,9).
Prizadevanja in napori, usmerjeni v obnovo pročelij in streh stavb (na primer program
Ljubljana – moje mesto) ter urejanje trgov, ulic in nabrežij se v Ljubljani odražajo tudi v
dobri oceni te pomembne značilnosti bivalnega okolja s strani njegovih prebivalcev. Začetki
programa Ljubljana – moje mesto sicer segajo že v leto 1989. V programu je zapisano, da je
urejenost zunanje podobe34 eden pomembnih ciljev mesta Ljubljane, saj pozitivno vpliva na
javno podobo mesta, kakovost življenja v njem in gospodarstvo (povečan turistični obisk,
privlačnost za poslovanje) (Program Ljubljana …, 2015).
Do razlik med soseskami prihaja tudi pri oceni prenaseljenosti, ki pa niso zelo velike. Po
mnenju prebivalcev so najbolj prenaseljene starejše blokovske soseske. Zanimivo je, da je po
mnenju prebivalcev sosesk enodružinskih hiš problem prenaseljenosti celo večji kot v
nekaterih gosteje poseljenih izbranih območjih. Domnevamo, da so prebivalci starih mestnih
središč prenaseljenost ocenjevali tudi z vidika odseljevanja prebivalcev, kar je težava, ki pesti
večino slovenskih starih mestnih središč.
34
Koncept olepševanja mest (ang. community/city beautification) je pomembna razvojna sestavina večine mest
in spada na področje urbane prenove, ki vključuje tudi fizično prenovo mestnega tkiva.
152
Preglednica 26: Subjektivne ocene značilnosti izbranih mestnih območij (od 1 = sploh se ne strinjam do 5 = povsem se strinjam).
tip
mestno območje
Sončni dvori (GR)
Zelenih površin
je dovolj.
Pločniki in
pešpoti so
urejeni.
V soseski
Stavbe in
primanjkuje njihova okolica
S sosedi sem v varnih površin
so urejene in
dobrih odnosih. za igro otrok.*
vzdrževane.
Estetski videz
soseske mi je
všeč.
Imam veliko
stikov s sosedi.
Soseska je
prenaseljena.*
4,1
3,6
4,3
2,9
3,9
4,1
2,9
2,6
NBS Mostec (LJ)
Magdalena (MB)
4,6
4,3
4,4
2,8
4,2
4,1
3,1
2,4
3,0
3,2
4,3
3,3
3,4
3,4
2,9
3,1
Plavž (JE)
3,5
3,8
4,1
3,6
3,8
3,6
3,1
3,5
Markovec (KP)
3,1
3,9
4,2
3,3
3,6
3,3
3,1
3,3
Šišenska soseska 6 (LJ)
4,1
3,8
4,2
2,7
3,8
3,7
3,1
3,2
Goriška ulica (MB)
3,8
3,7
4,2
3,2
3,6
3,5
3,1
3,4
Pod gozdom (GR)
Tomšičeva (JE)
SEH Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
staro mestno središče (KP)
4,0
4,0
3,3
3,9
3,8
3,5
3,8
3,5
3,7
3,2
4,2
4,3
3,8
4,0
4,1
3,8
3,5
3,5
3,2
3,7
4,1
3,8
3,8
3,8
3,7
4,0
3,7
3,7
3,5
3,6
3,5
3,4
3,1
3,2
3,2
2,7
2,7
3,0
2,9
2,9
2,5
3,8
4,0
3,6
3,1
3,2
3,1
3,0
SMS staro mestno središče (LJ)
staro mestno središče (MB)
3,4
4,0
4,0
3,4
3,3
3,9
3,0
2,5
2,8
3,5
4,1
3,7
2,5
3,1
3,1
2,6
SBS
* spremenljivka je »obrnjena v drugo smer«, zato smo rožnato obarvali vrednosti, ki so večje oziroma v primerjavi z ostalimi območji »manj ugodne«, zeleno pa vrednosti, ki
so manjše oziroma »bolj ugodne«.
Legenda:
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SMS – staro mestno središče
153
Preglednica 27 prikazuje značilnosti bivalnega okolja, ki so jih prebivalci ocenjevali z vidika
njihove problematičnosti. Izstopajo težave s parkiranjem, ki so najbolj problematične v vseh
starejših blokovskih soseskah in v starih mestnih središčih. V blokovskih soseskah so opazne
tudi navzven in se kažejo v vizualni degradaciji sosesk zaradi parkiranih avtomobilov zunaj
za to namenjenih površin. Vse izbrane starejše blokovske soseske so bile zgrajene v času, ko
avtomobil še ni bil tako razširjeno prevozno sredstvo, temu primerni pa so bili parkirni
normativi. Število tamkajšnjih parkirnih mest zato ne ustreza današnjemu prevladujočemu
načinu življenja, za katerega so značilni večja mobilnost, večja pogostost uporabe avtomobila
in opravljanje dejavnosti na mnogo širšem območju, kot je soseska. V starih mestnih
središčih je vzrok za parkirno problematiko drugje, saj so se mestne oblasti s povečevanjem
privlačnosti teh območij za obiskovalce odločile za spremembo prometnega režima, tako da
parkiranje neposredno pred stanovanjsko stavbo praviloma ni več mogoče. Čeprav imajo
izbrana stara mestna središča v primerjavi z ostalimi mestnimi predeli boljše pogoje za hojo,
kolesarjenje in javni prevoz, pa avtomobil očitno ostaja pomembno prevozno sredstvo za
večino njihovih prebivalcev.
Prebivalci starejših blokovskih sosesk kot eno od največjih težav navajajo tudi hrup s ceste ali
železnice. Težava s to vrsto hrupa je nasploh dokaj pogosta v blokovskih soseskah (na primer
Rebernik, 2002b; Trček, 2005), saj so pogosto locirane v bližini večjih prometnic. Soseska
Plavž na Jesenicah je na primer umeščena med glavno mestno cesto in železnico, v nekaterih
stavbah v bližini ceste pa vrednosti presegajo celo 71 dBa, kar je celo nad kritično mejo
vrednostjo za 3. območje varstva pred hrupom, kamor se še uvrščajo posamezna stanovanjska
območja (Uredba o …, 2005). Izmed izbranih starejših blokovskih sosesk je izjema le
Šišenska soseska 6, kjer za večino prebivalcev hrup s ceste ni večja težava (2,3). To
potrjujejo tudi podatki o celodnevni hrupni obremenjenosti iz strateške karte hrupa35. Večino
stavb znotraj tega območja najdemo na intervalu med 46 in 55 dBa (Novelacija karte hrupa
MOL …, 2014), kar je pod mejno vrednostjo 2. območja varstva pred hrupom, takšne
vrednosti pa resneje ne vplivajo na človekovo zdravje in počutje.
Hrup od sosedov, lokalov in drugih virov je najbolj problematičen v vseh treh starih mestnih
središčih, najbolj v mariborskem (3,6), in v mariborski novejši blokovski soseski Magdaleni
(2,9). Ta rezultat lahko pripišemo prevladujoči mešani rabi – prepletanju stanovanjske in
nestanovanjskih funkcij (oskrbe in najrazličnejših storitev) – tako v posameznih ulicah kot
stavbah. Ljubljansko mestno središče se je izkazalo za eno od hrupno najbolj obremenjenih
območij tudi v eni od prejšnjih raziskav, tako na podlagi meritev hrupa kot anketiranja
prebivalcev (Špes in sod., 2002).
Udejanjanje mešane rabe v mestih sicer podpirajo številni strateški dokumenti, vključno s
Strategijo prostorskega razvoja Slovenije, po kateri naj se v mestnih središčih krepi bivalno
funkcijo, se jih ohranja kot kulturna središča in razvija njihov turistični potencial (Strategija
35
Za bolj poglobljeno primerjavo med objektivno oceno prometnega hrupa in njegovo subjektivno zaznavo
(tudi za ostala izbrana območja) se nismo odločili. Hrup je namreč izrazito mikrolokacijsko pogojena
spremenljivka in se spreminja celo med stanovanji znotraj posameznih stavb, zaradi česar je veljavnost
primerjave med subjektivnimi in objektivnimi ocenami hrupa, agregiranimi na ravni izbranih območij, zelo
omejena. Obenem smo za Koper in Grosuplje razpolagali le z lastno, poenostavljeno oceno hrupne
obremenjenosti, ki ni primerna za natančnejšo primerjavo s subjektivno zaznavo.
154
prostorskega razvoja …, 2004, str. 23). Po analogiji naravnih ekosistemov vodi enovrstna
raba k izčrpavanju okoljskih virov, mešana raba prostora pa ohranja vitalnost območja, zato
jo je smiselno podpreti. V mestih prinaša mešana raba zemljišč tudi priložnost za zmanjšanje
potreb po prevozu (Plut, 2006, str. 141). Kot je razvidno iz rezultatov ankete, po katerih
skoraj polovico prebivalcev (44,9 %) starih mestnih središč moti hrup od sosedov, lokalov ali
drugih virov, pa lahko prihaja do konfliktov med udejanjanjem mešane rabe, poskusi oživitve
starih mestnih središč in zagotavljanjem kakovosti bivanja. To lahko ogrozi ohranjanje
stanovanjske funkcije mestnih središč, ki se že tako srečujejo z negativnim prebivalstvenim
prirastom. Mlinar (2008b, str. 95) zato pri distanciranju od ločevanja funkcij v prostoru svari
pred pretirano poenostavitvijo in »absolutizacijo« v nasprotni smeri.
V starih mestnih središčih gre očitno za nerešena razmerja med poskusi njihove
»turistifikacije« oziroma krepitve privlačnosti za obiskovalce na eni strani ter kratenjem
zasebnosti in miru stanovalcev na drugi strani. Težave tamkajšnjih prebivalcev s hrupom
namreč zaznavajo tudi raziskave, opravljene v Kopru (Žakelj in sod., 2014) in Ljubljani
(Uršič, Kos, 2004). Mlinar (2002, str. 62) med vrstami zasebnosti loči tudi zvočno zasebnost,
ki jo je najtežje zagotoviti ravno v večstanovanjskih stavbah v mestnih okoljih. Isti avtor
predvideva, da bo poudarjena težnja po individualizaciji, ki se izraža v vse večji časovni
fleksibilnosti pri delu in v prostem času, pomenila tudi večjo razpršenost dejavnosti čez ves
dan; s tem bo v mestih vse težje zagotavljati zvočno zasebnost z vidika časovne organizacije
vsakdanjega življenja. Zato bodo potrebni dodatni napori v smeri zbliževanja interesov
stanovalcev in obiskovalcev36; oživljanje mestnih središč in programi mestnega turizma so
namreč lokacijsko vezani na tamkajšnji specifični kulturni ambient (Mlinar, 2008b, str. 119).
Prebivalci izbranih območij kot eno od večjih težav navajajo tudi onesnaženost zraka. Ta je
najbolj pereča v vseh treh starih mestnih središčih in mariborski Magdaleni, a ni posebno
velika (povprečje 3,1 ali manj). Prebivalci izbranih območij znotraj posameznih mest so bili
pri tem ocenjevanju dokaj enotni. Do večjih razlik prihaja samo v Ljubljani in Grosuplju.
Prebivalci Mosteca so bili pri ocenjevanju onesnaženosti zraka precej bolj »prizanesljivi« kot
prebivalci ostalih treh območij v Ljubljani (1,9). Njihova ocena se sicer dokaj dobro ujema z
rezultati iz objektivnega dela raziskave – v Mostecu namreč vpliv onesnaženja zaradi
industrije in energetike, ki se v Ljubljani v glavnem širi iz šišenske in moščanske industrijske
cone, že precej zbledi (Priloga 5). Prebivalci grosupeljskih Sončnih dvorov pa so
onesnaženost zraka izpostavili kot največji problem v tem sklopu vprašanj in jo zaznavajo kot
večjo težavo v primerjavi s prebivalci bližnje soseske Pod gozdom. Prebivalci Sončnih
dvorov so se pred leti pritoževali nad kurjenjem odpadnega materiala v bližini, kar naj bi
onesnaževalo njihov zrak (Vplivi načina življenja …, 2010).
Glede na splošno podobo Jesenic kot degradiranega industrijskega mesta je na prvi pogled
morda presenetljivo, da prebivalci obeh jeseniških sosesk onesnaženosti zraka niso navedli
kot resnejšo težavo. Vendar je tudi v eni od prejšnjih raziskav več kot polovica anketiranih
prebivalcev Jesenic navedla, da živijo v čistem ali relativno čistem okolju (Špes, 1998). Na
36
Mlinar (2008b, str. 119) navaja tri možne rešitve: prva je umik hrupnih dejavnosti iz teh območij, kar pa
predstavlja odstopanje od danes poudarjene usmeritve k mešanim strukturam in večji raznovrstnosti. Druga je
vplivanje na bolj kulturno vedenje udeležencev, tretja pa so kazenske sankcije in neposredni posegi policije, a
izkušnje kažejo, da zadnja rešitev ni zelo učinkovita.
155
Jesenicah se je z okoljskimi izboljšavami, deloma pa tudi z opustitvijo proizvodnje že v 80.
letih prejšnjega stoletja, onesnaženost zraka precej zmanjšala in vse od takrat se Jesenice ne
uvrščajo več med bolj onesnažena slovenska mesta (Špes, 1998, str. 54). Po podatkih
emisijskega katastra (Seznam podjetij …, 2013) se med večje onesnaževalce na Jesenicah
uvršča le še železarna Acroni, a njen negativen vpliv sega samo do skrajnega vzhodnega dela
Jesenic. V vplivnem območju železarne leži tudi soseska Tomšičeva, kar pa nima vpliva na
vrednotenje onesnaženosti, saj se ocena prebivalcev ne razlikuje od tiste v jeseniškem Plavžu.
Opozoriti velja, da smo z modeliranjem uspeli določiti le grobo oceno prostorske razmestitve
onesnaženosti zraka, zato bi morali to oceno za bolj veljavno primerjavo s subjektivnim
vrednotenjem preveriti z meritvami.
Prebivalci izbranih območij se v povprečju ne počutijo ogrožene oziroma tega nikjer niso
navedli kot večjo težavo (med 1,6 in 2,1). Občutek ogroženosti je nekoliko večji v starih
mestnih središčih, a ne toliko, kot bi to lahko pričakovali glede na uradne podatke, ki kažejo,
da gre za območja z najvišjim številom kaznivih dejanj (Število obravnavanih …, 2015).
Subjektivna ocena občutka ogroženosti se tako bolj šibko ujema z objektivno oceno osebne
varnosti. V tem kontekstu so zanimivi tudi grosupeljski Sončni dvori; tamkajšnji prebivalci
so občinskim oblastem med drugim potožili, da se v naselju zaradi Romov ne počutijo varne
in da bližina romskega naselja negativno vpliva na njihovo kakovost bivanja (Vplivi načina
življenja …, 2010). Vendar pa so rezultati ankete pokazali, da se anketiranci v povprečju ne
počutijo ogrožene, njihova povprečna ocena je celo ena od nižjih med izbranimi območji
(1,7).
156
Preglednica 27: Subjektivna ocena problematičnosti posameznih značilnosti bivalnega okolja
v izbranih mestnih območjih (od 1 = sploh ni problematično do 5 = zelo je problematično).
tip
mestno območje
Sončni dvori (GR)
hrup od
sosedov,
hrup s
lokalov
onesnaženost ceste ali ali drugih težave s
težave s občutek
zraka
železnice virov
parkiranjem sosedi
ogroženosti
2,6
2,2
2,1
2,3
1,8
1,7
1,9
1,9
2,0
1,7
1,8
1,7
Magdalena (MB)
3,1
2,8
2,9
2,6
1,9
1,8
Plavž (JE)
2,4
3,1
2,5
3,7
2,1
1,8
Markovec (KP)
2,8
2,9
2,7
3,3
2,0
1,9
Šišenska soseska 6 (LJ)
2,7
2,3
2,5
3,6
2,0
1,8
Goriška ulica (MB)
2,9
2,9
2,5
3,3
2,1
1,8
Pod gozdom (GR)
2,2
2,5
2,1
1,7
1,9
1,8
Tomšičeva (JE)
2,3
2,6
2,0
2,1
1,9
1,6
Žusterna (KP)
2,8
2,6
2,5
2,2
2,2
1,9
Jurčkova (LJ)
2,4
2,4
2,2
1,9
1,9
1,9
Spodnje Pobrežje (MB)
2,8
2,8
2,3
2,1
2,0
1,7
staro mestno središče (KP)
3,1
2,7
2,9
3,4
2,3
2,1
SMS staro mestno središče (LJ)
3,0
2,3
3,3
3,9
2,3
1,9
3,1
2,7
3,6
3,8
2,3
2,1
NBS Mostec (LJ)
SBS
SEH
staro mestno središče (MB)
Legenda:
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih
hiš, SMS – staro mestno središče
157
V tem podpoglavju obravnavamo tudi vrednotenje lokacije stanovanja v izbranih območjih
glede na bližino izbranih mestnih dobrin, ki so pomembne za opravljanje temeljnih
človekovih funkcij. V povprečju je zadovoljstvo z bližino precej veliko (nobena povprečna
ocena ni manjša od 3; Preglednica 28), kar ni presenetljivo, saj so v mestih najbolj zgoščene
najrazličnejše dejavnosti v primerjavi z drugimi (na primer podeželskimi) območji. Z bližino
teh dejavnosti so v povprečju najmanj zadovoljni prebivalci sosesk enodružinskih hiš. V teh
soseskah je zaradi manjše gostote prebivalstva težje zagotoviti prisotnost mestnih dobrin,
namenjenih lokalnemu prebivalstvu, saj večina dobrin za svoj obstoj potrebuje določeno
število (lokalnih) uporabnikov.
158
Preglednica 28: Subjektivna ocena zadovoljstva z bližino izbranih mestnih dobrin v izbranih mestnih območjih (od 1 = zelo nezadovoljen do 5 =
zelo zadovoljen).
bližina trgovin z
živili
bližina
hipermarketa ali
večjega
nakupovalnega
središča
bližina
izobraževalnih
ustanov
bližina zelenih
površin
bližina storitvenih
dejavnosti
bližina kulturnih
ustanov
avtobusne
povezave
4,4
4,1
3,9
4,2
4,3
3,6
4,2
4,3
3,9
4,1
4,8
4,3
3,6
4,1
Magdalena (MB)
4,7
4,3
4,5
4,1
4,4
3,9
4,3
Plavž (JE)
4,5
4,2
4,6
4,1
4,6
3,8
4,4
Markovec (KP)
4,3
3,9
4,4
3,8
4,4
3,2
4,2
Šišenska soseska 6 (LJ)
4,6
4,1
4,6
4,5
4,3
3,5
4,4
Goriška ulica (MB)
4,5
4,4
4,2
4,3
4,4
3,4
4,3
Pod gozdom (GR)
4,6
4,3
4,3
4,4
4,5
4,0
4,5
Tomšičeva (JE)
3,0
3,4
4,0
4,2
3,4
3,9
3,2
Žusterna (KP)
3,3
3,6
3,9
3,5
3,7
3,2
3,6
Jurčkova (LJ)
4,0
4,4
4,3
4,4
3,9
3,5
4,1
Spodnje Pobrežje (MB)
4,2
4,1
3,9
4,1
3,9
3,3
3,7
staro mestno središče (KP)
4,3
4,0
4,2
3,5
4,4
4,2
3,8
SMS staro mestno središče (LJ)
3,9
3,3
4,3
4,2
4,3
4,4
4,2
3,8
3,5
4,4
4,1
4,5
4,5
4,0
tip
mestno območje
Sončni dvori (GR)
NBS Mostec (LJ)
SBS
SEH
staro mestno središče (MB)
Legenda:
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
Razlaga kratic: NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SMS – staro mestno središče
159
Če primerjamo subjektivne ocene z objektivnimi, ugotovimo, da se številne ocene precej
razlikujejo. To se najbolj očitno kaže pri oskrbi37, kjer med ocenama ni nobene tesnejše
povezave (Slika 36). Tako je bilo v objektivnem delu raziskave ljubljansko staro mestno
središče ovrednoteno kot eno najboljših na ravni celotnega mesta pri peš dostopnosti do
oskrbe, tam živeči prebivalci pa z njo niso pretirano zadovoljni. Tamkajšnja ponudba trgovin
z živili, katerih število se že dlje časa zmanjšuje (na primer Pak, 2002; Uršič, 2003), ni
najbolj prilagojena lokalnemu prebivalstvu; »klasične« trgovine z živili namreč izpodrivajo
trgovine s specifično ponudbo živil, ki so namenjene predvsem obiskovalcem in bližnjim
zaposlenim. Največje razlike med subjektivno in objektivno oceno oskrbe pa so v
mariborskem Spodnjem Pobrežju in ljubljanski Jurčkovi, kjer so prebivalci precej zadovoljni
z bližino trgovin z živili in večjih nakupovalnih središč, čeprav v obeh soseskah ni nobene
trgovine. Na tako visoko oceno je zato najverjetneje vplivala bližina trgovskih središč na
Pobrežju in Rudniku, ki sta za hojo sicer že precej oddaljeni. Zato sklepamo, da se prebivalci
tja po nakupih večinoma odpravijo z drugimi prevoznimi sredstvi, najverjetneje z
avtomobilom. To potrjuje tudi podatek iz ankete, da malo manj kot dve tretjini prebivalcev
avtomobil uporabljata skoraj vsak dan, kar je precej več od prebivalcev starih mestnih središč
in večine starejših blokovskih sosesk. Prebivalci koprske Žusterne in jeseniške Tomšičeve,
kjer prav tako ni nobene trgovine z živili, so bili pri tem vprašanju manj prizanesljivi, zaradi
česar se njihova ocena precej bolj ujema z objektivnim indeksom oskrbe.
37
Subjektivna ocena je povprečno zadovoljstvo z bližino trgovin z živili ter hipermarketov in nakupovalnih
središč, objektivna ocena pa indeks peš dostopnosti do oskrbe na lestvici od 0 do 1, kjer je v oceno všteto tudi
število okoliških prodajaln.
160
Slika 36: Primerjava subjektivne ocene bližine trgovin z živili in hipermarketov ter indeksa
oskrbe v izbranih mestnih območjih.
0,1
1,0
0
subjektivna
ocena
indeks
oskrbe
Žusterna (KP)
1,5
Jurčkova (LJ)
0,2
Spodnje Pobrežje (MB)
2,0
Markovec (KP)
0,3
Mostec (LJ)
2,5
Tomšičeva (JE)
0,4
Sončni dvori (GR)
3,0
Šišenska soseska 6 (LJ)
0,5
Magdalena (MB)
3,5
staro mestno središče (MB)
0,6
staro mestno središče (KP)
4,0
Pod gozdom (GR)
0,7
Goriška ulica (MB)
4,5
Plavž (JE)
0,8
staro mestno središče (LJ)
5,0
Med seboj sta nekoliko bolj povezani subjektivna ocena bližine storitvenih dejavnosti
(bankomat, lekarna in pošta) in objektivno vrednotenje peš dostopnosti do njih38 (Slika 37). Z
bližino storitev so najmanj zadovoljni prebivalci tistih območij, ki so bila najslabše ocenjena
tudi na objektivni način. Gre za štiri soseske enodružinskih hiš, kjer je povprečna stopnja
zadovoljstva pod 4, prostorska interakcija pa med 0,3 in 0,5. Zanimivo je, da pri višjih
interakcijah (nad 0,6) povezava z zadovoljstvom zbledi.
38
Subjektivna ocena je povprečno zadovoljstvo z bližino izbranih storitvenih dejavnosti (bankomata, lekarne in
pošte); objektivno oceno peš dostopnosti do storitev smo ponazorili s prostorsko interakcijo do najbližjega
bankomata, lekarne in pošte.
161
Slika 37: Primerjava subjektivne in objektivne ocene dostopnosti do storitvenih dejavnosti v
izbranih mestnih območjih.
5,0
1,0
4,5
0,9
0,8
4,0
0,7
3,5
0,6
3,0
0,5
2,5
0,4
0,3
2,0
subjektivna
ocena
prostorska
interakcija
0,2
Tomšičeva (JE)
Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
Sončni dvori (GR)
Markovec (KP)
Pod gozdom (GR)
Mostec (LJ)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Goriška ulica (MB)
Magdalena (MB)
staro mestno središče (KP)
0,0
staro mestno središče (LJ)
1,0
staro mestno središče (MB)
0,1
Plavž (JE)
1,5
Temeljiteje smo primerjali tudi koeficient dostopnosti do avtobusnega potniškega prometa
(koeficient PTAL) s subjektivno oceno avtobusnih povezav (glede na pogostost voženj in
bližino avtobusnega postajališča). Med ocenama ni skoraj nobene povezave, tako med
območji znotraj mest kot med mesti (Slika 38). Še več – avtobusne povezave so najbolje
ocenili v soseski Pod gozdom v Grosuplju, kjer je koeficient PTAL le malenkost nad
mestnim povprečjem in z 2,0 med najslabšimi v izbranih območjih. Več kot očitno je, da
izbrana mestna območja po koeficientu PTAL težko primerjamo med seboj; koeficient je v
manjših mestih seveda manjši, ker v njih ni potrebe po tolikšnem številu linij in pogostosti
voženj kot v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor. Dobra subjektivna ocena avtobusnih
povezav v Grosuplju je verjetno tudi posledica dejstva, da je bila v mestu šele pred nekaj leti
uvedena linija mestnega potniškega prometa, ki je Grosuplje povezala z bližnjo Ljubljano.
Zato to oceno lahko razumemo tudi kot posledico navdušenja nad novo mestno pridobitvijo.
Druga skrajnost pa je ljubljansko staro mestno središče; njegova visoka vrednost koeficienta
PTAL (več kot 30) po izvirni metodologiji pomeni celo odlično dostopnost, tamkajšnji
prebivalci pa so z avtobusnimi povezavami manj zadovoljni v primerjavi z območji, kjer je
koeficient manjši. Obenem je ocena skoraj enaka oceni prebivalcev Jurčkove in Mosteca, kjer
je dostopnost mnogo slabša. Ker od leta 2007 nobena od avtobusnih linij ne poteka več skozi
staro mestno središče, se je prebivalcem starega mestnega središča dostopnost do javnega
potniškega prometa od takrat dejansko nekoliko poslabšala. Ob tem je treba dodati, da je
samo 15 % prebivalcev mestnega središča pripravljenih hoditi več kot 5 minut do
avtobusnega postajališča, kar je precej manj v primerjavi z mestnim obrobjem, kjer je takšnih
43,1 % (Tiran, 2014). Zato je koeficient PTAL, ki smo ga izračunali na podlagi 640-metrske
162
oziroma 8-minutne razdalje do postajališč, v tem območju verjetno nekoliko precenjen.
Podobno velja tudi za mariborsko in koprsko staro mestno središče, kjer je zadovoljstvo z
avtobusnimi povezavami prav tako slabše, kot bi pričakovali na podlagi višjega koeficienta
PTAL glede na ostala izbrana območja. Objektivna ocena dostopnosti do avtobusnega
potniškega prometa se torej dokaj slabo ujema s subjektivno oceno avtobusnih povezav – ne
samo med mesti, pač pa tudi znotraj mest. Na podlagi tega lahko sklepamo, da ima koeficient
omejeno uporabno vrednost kot pokazatelj dostopnosti in je bolj primeren za načrtovalske
namene. Objektivno vrednotenje bi bilo zato smiselno dopolniti (v manjših mestih pa celo
nadomestiti) s preprostim kazalnikom dostopnosti do najbližjega postajališča.
Slika 38: Primerjava subjektivnega vrednotenja avtobusnih povezav in koeficienta PTAL v
izbranih mestnih območjih.
5
1,0
0
subjektivna
ocena
avtobusnih
povezav
PTAL
koeficient
Sončni dvori (GR)
1,5
Pod gozdom (GR)
10
Tomšičeva (JE)
2,0
Spodnje Pobrežje (MB)
15
Jurčkova (LJ)
2,5
Žusterna (KP)
20
Mostec (LJ)
3,0
Goriška ulica (MB)
25
Plavž (JE)
3,5
Markovec (KP)
30
staro mestno središče (KP)
4,0
Šišenska soseska 6 (LJ)
35
Magdalena (MB)
4,5
staro mestno središče (MB)
40
staro mestno središče (LJ)
5,0
Primerjava rezultatov obeh vrednotenj nam obenem razkriva, da je merjenje prostorske
dostopnosti do mestnih dobrin s spraševanjem ljudi o zadovoljstvu z njihovo bližino lahko
problematično in dvoumno. Po eni strani se ne ujema nujno s pojmovanjem bližine glede na
zmožnostjo dostopanja do lokacij s hojo, po drugi strani pa slabša ocena bližine še ne
pomeni, da prebivalci dejansko porabijo več časa in energije za obiskovanje teh lokacij; to še
posebej velja za območja, kjer je avtomobil prevladujoče prevozno sredstvo za prebivalce.
Nekatere omejitve ima tudi objektivno merjenje dostopnosti, v katerega nismo uspeli zajeti
dejanske kakovosti ponudbe objektov, hipermarkete pa uvrstili v isto kategorijo z
nakupovalnimi središči, s čimer smo očitno precenili dostopnost do oskrbe v starih mestnih
središčih. Prebivalcem starih mestnih središč se obenem zdi večina objektov bolj oddaljenih
kot prebivalcem območij bližje mestnemu obrobju, kar je razkrila že anketna raziskava, v
163
kateri smo ugotovili, da gre za prebivalce, ki so pripravljeni hoditi manj časa do večine
objektov (Anketa o …, 2014). To je na nek način presenetljivo, saj so stara mestna središča
večinoma urejena kot območja za pešce, kjer je hoja načeloma prijetnejša. Očitno imajo ti
prebivalci drugačna merila za vrednotenje bližine, najverjetneje zato, ker imajo (ali so imeli)
večino zanje pomembnih objektov pred svojim »pragom«.
5.2.2.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva s sosesko kot celoto
Prebivalci izbranih mestnih območij so, podobno kot s stanovanjem, na splošno zadovoljni
tudi s sosesko, kjer prebivajo (Slika 39). Delež nezadovoljnih ali zelo nezadovoljnih nikjer ni
večji od 10 %. Če si zadovoljstvo s sosesko razlagamo kot sintezni, najpomembnejši kazalnik
kakovosti bivalnega okolja, je to vsekakor spodbuden podatek. Med izbranimi območji
pozitivno izstopa zlasti ljubljanski Mostec, v katerem je več kot polovica prebivalcev (54,1
%) zelo zadovoljnih s sosesko. Ta rezultat se je »napovedoval« že v ocenah posameznih
značilnosti soseske, saj so bile skoraj vse značilnosti med najbolje ocenjenimi. Med območji,
kjer je zadovoljstvo s sosesko najmanjše, pa so mariborsko in koprsko staro mestno središče
(3,73 oziroma 3,77) ter starejši blokovski soseski Markovec v Kopru in Plavž na Jesenicah
(po 3,83). Ta območja izstopajo po večjem deležu tistih, ki s sosesko niso niti zadovoljni niti
nezadovoljni (njihov delež je med 15,7 in 19,3 %). Soseske enodružinskih hiš večinoma
najdemo v zgornji polovici grafikona, soseski Pod gozdom in Jurčkovo celo med prvimi
tremi. Izmed novejših blokovskih sosesk ima najslabšo oceno mariborska Magdalena (4,00),
kjer je zadovoljstvo celo enako kot v bližnji starejši blokovski soseski Goriška ulica, za
katero smo že omenili, da v očeh arhitekturne stroke ni prepoznana kot kakovostno bivalno
okolje. Izmed starejših blokovskih sosesk izstopa Šišenska soseska 6 z zelo visoko stopnjo
zadovoljstva (4,21), ki je med izbranimi območji celo četrta najvišja. Omeniti velja še
ljubljansko staro mestno središče (4,07), kjer so prebivalci s sosesko precej bolj zadovoljni
kot v ostalih dveh starih mestnih središčih.
164
Slika 39: Splošno zadovoljstvo s sosesko v izbranih mestnih območjih.
Mostec (LJ)
Pod gozdom (GR)
Jurčkova (LJ)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Sončni dvori (GR)
Tomšičeva (JE)
Zelo nezadovoljen
Žusterna (KP)
Nezadovoljen
staro mestno središče (LJ)
Niti niti
Spodnje Pobrežje (MB)
Zadovoljen
Goriška ulica (MB)
Zelo zadovoljen
Magdalena (MB)
Markovec (KP)
Plavž (JE)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (MB)
0%
20%
40%
60%
80%
100%
Glede na to, da so bili prebivalci na splošno dokaj kritični pri ocenjevanju posameznih
značilnosti svoje soseske, smo v skladu z učinkom od »spodaj navzgor« pričakovali manjše
splošno zadovoljstvo. Presenetljiva je zlasti ocena zadovoljstva v izbranih starejših
blokovskih soseskah; tri od štirih sicer najdemo v spodnjem delu grafikona, vendar
zadovoljstvo v primerjavi z ostalimi soseskami ni bistveno manjše in je celo mnogo večje kot
v blokovskih soseskah v Evropi, analiziranih v projektu RESTATE (Dekker, Musterd, van
Kempen, 2007). Možno je, da nekatere značilnosti, ki so jih anketiranci navajali kot
problematične, ne vplivajo na splošno zadovoljstvo s sosesko, ali pa na odgovore
anketirancev vplivajo različni psihološki procesi, kot sta na primer prilagoditev na bivalne
razmere in sprememba primerjalnih standardov. Za celovitejše razumevanje kakovosti
bivanja na ravni soseske je zato zelo pomembno, da prepoznamo njene ključne dejavnike. To
analiziramo v nadaljevanju besedila.
5.2.2.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti soseske kot celote
Z večvariatno linearno regresijsko analizo smo ugotovili, kolikšen delež subjektivne ocene
kakovosti bivanja v soseski lahko pojasnimo z njenimi posameznimi značilnostmi in katere
so značilnosti, ki na to najbolj vplivajo. Kot odvisno spremenljivko smo uporabili faktorsko
vrednost subjektivne ocene kakovosti bivanja v soseski, ki smo jo izračunali z metodo glavne
osi39 iz ocen splošnega zadovoljstva s sosesko in lokacijo stanovanja ter ocene obžalovanja
selitve iz soseske. Kot neodvisne spremenljivke pa smo uporabili subjektivne ocene
39
Ker v nekaterih soseskah ni bil izpolnjen pogoj identifikabilnosti faktorske matrike, smo kot odvisno
spremenljivko namesto faktorske vrednosti uporabili komponenčno oceno, dobljeno z metodo glavnih
komponent.
165
posameznih značilnosti soseske40. Večina teh spremenljivk predstavlja anketni odgovor na
eno samo vprašanje, razen prostorske dostopnosti do izbranih mestnih dobrin; to smo
operacionalizirali kot sestavljeno spremenljivko oziroma kot vsoto zadovoljstva z lokacijo
stanovanja z vidika bližine trgovin z živili, hipermarketov in nakupovalnih središč, storitev,
izobraževalnih ustanov, zelenih in rekreacijskih površin ter kulturnih ustanov. Regresijsko
analizo smo izdelali za vsako izbrano območje posebej, zaradi velikega števila značilnosti
soseske pa smo uporabili metodo postopnega vključevanja (Stepwise).
Vsi končni regresijski modeli so statistično značilni in pojasnijo od 33 do 54 % variance
ocene odvisne spremenljivke (Preglednica 29). Rezultati kažejo, da ima estetski videz
največji vpliv na kakovost bivanja v izbranih soseskah. Ta se je v osmih izbranih območjih v
regresijski model vključil že v prvem koraku in je tudi po vključitvi ostalih spremenljivk
večinoma ohranil največji pomen. To bi si lahko razlagali tudi na način, da prebivalci v
miselnem procesu pri ocenjevanju kakovosti bivanja v soseski pomislijo predvsem na njen
estetski videz. Velik pomen »fizičnih značilnosti« soseske ugotavljajo tudi druge raziskave.
V raziskavi Parkesove, Kearnsa in Atkinsona (2002), ki so analizirali podatke britanske
stanovanjske ankete, se je videz soseske skupaj z zadovoljstvom s stanovanjem izkazal kot
najpomembnejši dejavnik zadovoljstva s sosesko; avtorji na podlagi tega sklepajo, da mora
imeti fizična prenova sosesk prednost pred družbeno in gospodarsko prenovo. Podobno Smith
(2011) ugotavlja, da privlačnost prostora, njegova urejenost in čistoča, pozitivno vplivajo na
kakovost bivanja ter krepijo občutek pripadnosti soseski in navezanosti nanjo. Potrebo po
estetiki kot posebno vrsto potreb, ki jo moramo upoštevati pri načrtovanju mest, izpostavlja
tudi Frey (1999), kot eno od najpomembnejših vsebin bivalnega okolja pa jo navajajo tudi
številni drugi avtorji (na primer Kaplan, 1977; Pogačnik, 1999; Glaeser, Kolko, Saiz, 2000;
Postrel, 2003; Jacob Trip, 2007). Analiza anketnih odgovorov v izbranih mestnih območjih to
več kot potrjuje.
Za pomemben dejavnik kakovosti bivanja se je v večini izbranih območij pokazalo tudi
družbeno okolje, zlasti kakovost odnosov s sosedi, malo manj pa še varnost oziroma občutek
ogroženosti. Sirgy in Cornwell (2002) navajata številne raziskave, ki kažejo na pomen
družbenega okolja in varnosti za kakovost bivanja (na primer odnosi s sosedi, družbene vezi
v skupnosti, stopnja kriminalitete in podobno), zato naša ugotovitev ni presenetljiva.
Nekatere raziskave kažejo, da so prebivalci z večjim številom sosedskih stikov s sosesko bolj
zadovoljni (na primer Slavuj, 2011), a se ta dejavnik v naši analizi ni pokazal kot
pomembnejši.
Pomemben vpliv na oceno kakovosti bivanja ima tudi vrednotenje hrupa, nekoliko manj pa
onesnaženost zraka. Pri tem izpostavljamo hrup od sosedov, lokalov ali drugih virov v vseh
treh starih mestnih središčih, za katerega smo že omenili, da so ga prebivalci navajali kot eno
od večjih težav. Rezultati regresijske analize kažejo, da ta vrsta hrupa negativno vpliva tudi
na kakovost bivanja tamkajšnjih prebivalcev.
40
Iz analize smo izključili dve spremenljivki: oceno dobrih odnosov s sosedi, kjer smo ocenili, da je šlo
najverjetneje za pojav družbeno zaželenih odgovorov, in oceno zadostne količine varnih površin za igro otrok,
ki je pomembna le za določen del prebivalstva, hkrati pa smo ob pregledu anketnih odgovorov podvomili v
njihovo veljavnost. Vprašanje je bilo namreč zastavljeno »v drugo smer« kot ostala vprašanja v tem sklopu (s
pilotno anketo tega nismo zaznali kot problem).
166
Nekateri dejavniki, ki jim običajno pripisujemo velik pomen za kakovost bivanja v soseski ali
selitveno mobilnost, se niso izkazali za statistično pomembne. Parkiranje, s katerim imajo
prebivalci nekaterih območij veliko težav, na kakovost bivanja pomembneje vpliva le v
grosupeljskih Sončnih dvorih (prebivalci z njim sicer nimajo večjih težav) in ljubljanskem
starem mestnem središču. Zato se postavlja vprašanje, ali te težave za prebivalce vendarle še
niso tako kritične ali pa gre morda za značilnost bivalnega okolja, na stanje katerega se je
možno prilagoditi brez večjih posledic za kakovost bivanja in kakovost življenja (na primer z
pogostejšo uporabo drugih načinov prevoza). Parkirne problematike vseeno ne smemo
podcenjevati, saj v starejših blokovskih soseskah povzroča vizualno degradacijo, s tem pa
krni tudi njihov estetski videz.
Podobno se tudi dostopnost do mestnih dobrin in kakovost avtobusnih povezav nista izkazali
kot pomembni. Bližina mestnih dobrin pomembneje vpliva na subjektivno oceno kakovosti
soseske le v starih mestnih središčih in v Šišenski soseski 6, avtobusne povezave pa nanjo ne
vplivajo v nobenem izbranem območju. Ugotovitev se ujema z izsledki iz drugih raziskav (na
primer Parkes, Kearnes, Atkinson, 2002; McCrea, Stimson, Western, 2005). Podobno tudi
raziskave dejavnikov izbire stanovanjske lokacije kažejo, da ima dostopnost v procesu izbire
sekundarni pomen, ki je zelo majhen v primerjavi z ostalimi značilnostmi stanovanja in
soseske (Stegman, 1969; Weisbrod, Ben-Akiva, Lerman, 1980; Blijie, 2005; Molin,
Timmermans, 2002; Zondag, Pieters, 2005). V literaturi prevladuje razlaga, da je splošen
upad pomena dostopnosti posledica prevladujoče policentrične strukture sodobnih mest (na
primer Giuliano, Small, 1993), pri čemer lahko domnevamo, da imajo prebivalci mest
dostopnost za nekakšen »bivalni standard« oziroma jo jemljejo za samoumevno. Nesporno
dejstvo je, da je v mestih dostopnost do mestnih dobrin (ne glede na izbiro prometnega
sredstva) še vedno najboljša v primerjavi z obmestji in podeželjem, kljub nekaterim
prostorskim težnjam po zmanjševanju teh razlik.
Prav tako na podlagi rezultatov regresijske analize nismo potrdili domneve, da ocena
prenaseljenosti opazneje vpliva na kakovost bivanja prebivalcev (na primer McCarthy,
Saegert, 1978; Bonaiuto, Bonnes, Ercolani, 1991). Slabša kakovost bivanja v gosteje
poseljenih območjih, kot sta denimo starejši blokovski soseski Plavž na Jesenicah in koprski
Markovec, torej ni neposredna posledica visoke gostote oziroma tega, kako gostoto
vrednotijo prebivalci. Podobno so ugotovili tudi drugi avtorji (na primer Tunstall, 2002;
Walton, Murray, Thomas, 2008).
167
Preglednica 29: Značilnosti soseske, ki v izbranih območjih statistično pomembno vplivajo na subjektivno oceno kakovosti soseske: multipli
determinacijski koeficient (R2) in vrstni red vstopa neodvisnih spremenljivk v regresijski model.
tip
NBS
SBS
SEH
SMS
mestno območje
R2
1
2
3
4
Sončni dvori (GR)
0,516
estetski videz
občutek ogroženosti
težave s parkiranjem
Mostec (LJ)
0,530
hrup od sosedov,
lokalov ali drugih virov
0,510
hrup s ceste ali
železnice
občutek ogroženosti
onesnaženost zraka
Magdalena (MB)
urejenost pločnikov
in pešpoti
količina zelenih
površin
estetski videz
Plavž (JE)
0,440
estetski videz
onesnaženost zraka
težave s sosedi
sosedski stiki
Markovec (KP)
0,494
estetski videz
težave s sosedi
Šišenska soseska 6 (LJ)
0,325
estetski videz
prenaseljenost
dostopnost do mestnih
dobrin
Goriška ulica (MB)
0,435
količina zelenih
površin
estetski videz
težave s sosedi
količina zelenih površin
Pod gozdom (GR)
0,362
estetski videz
občutek ogroženosti
hrup s ceste ali
železnice
Tomšičeva (JE)
0,330
estetski videz
občutek ogroženosti
Žusterna (KP)
0,526
težave s sosedi
estetski videz
sosedski stiki
občutek ogroženosti
Jurčkova (LJ)
0,426
težave s sosedi
estetski videz
prenaseljenost
občutek ogroženosti
Spodnje Pobrežje (MB)
0,537
estetski videz
težave s sosedi
onesnaženost zraka
staro mestno središče (KP)
0,380
težave s sosedi
hrup s ceste ali
železnice
estetski videz
občutek ogroženosti
staro mestno središče (LJ)
0,452
estetski videz
staro mestno središče (MB)
0,409
občutek ogroženosti
hrup od sosedov,
lokalov ali drugih virov
estetski videz
dostopnost do mestnih
dobrin
hrup od sosedov,
lokalov ali drugih virov
hrup od sosedov,
lokalov ali drugih virov
težave s parkiranjem
5
6
estetski videz
onesnaženost zraka
urejenost in
vzdrževanost stavb
urejenost in
vzdrževanost stavb
dostopnost do
mestnih dobrin
sosedski stiki
količina zelenih
površin
dostopnost do mestnih
dobrin
Razlaga kratic: NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SMS – staro mestno središče
168
5.2.3 Mesto
5.2.3.1 Subjektivne ocene posameznih značilnosti
Na splošno so prebivalci izbranih mestnih območij najbolje ocenili lego in velikost njihovega
mesta, najbolj kritični pa so bili pri ocenjevanju možnosti za delovno kariero (Preglednica
30). Vendar pa se med mesti pojavljajo nekatere pomembne razlike. Večino značilnosti (kar
6) so najbolje ocenili prebivalci Ljubljane, najslabše pa prebivalci Maribora (4) in Jesenic (3).
Pozitivno vrednotenje značilnosti Ljubljane je pričakovano glede na njen središčni položaj. V
primerjavi z ostalimi mesti najbolj izstopa zlasti po dobri oceni možnosti za kakovostno
preživljanje prostega časa (4,0), slabšo oceno pa so ji dali prebivalci na področju prometne
ureditve z vidika pogojev za mobilnost z avtomobilom (2,8), kar je najverjetneje posledica
pogostih prometnih zastojev (v Ljubljano se po nekaterih ocenah dnevno pripelje okoli
80.000 avtomobilov), pa tudi nedavnih ukrepov za omejevanje avtomobilskega prometa.
Koper in Grosuplje po ocenah najdemo nekje v »zlati sredini«. V Kopru izstopa predvsem
visoka ocena lege kraja (4,5), kar je najverjetneje posledica pozitivnega vrednotenja bližine
morja in blagodejnih značilnosti submediteranskega podnebja na človekovo počutje, po drugi
strani pa lega ne more v celoti nadomestiti zelenih površin, ki jih po mnenju prebivalcev
primanjkuje (3,1). Grosuplje v primerjavi z ostalimi mesti izstopa predvsem po dobri oceni
javnega potniškega prometa (3,9), kar je posledica nedavnega podaljšanja avtobusnega
omrežja, ki je Grosuplje še tesneje povezalo z bližnjo Ljubljano. Slabšo oceno pa so mu dali
pri urejenosti pešpoti in kolesarskih stez (3,1), kar je nekakšna »dediščina« mesta, kjer je
avtomobil prevladujoče prevozno sredstvo, pogoji za hojo in kolesarjenje pa se izboljšujejo
dokaj počasi. V Jesenicah in Mariboru, ki sta bila pri večini značilnosti ocenjena najslabše,
izstopata slabša ocena ponudbe prostočasnih dejavnosti na Jesenicah (3,2) in izrazito nizka
ocena priložnosti za delovno kariero v Mariboru (1,7). Slednja se precej ujema s slabimi
gospodarskimi razmerami, ki so v Mariboru prisotne že dalj časa.
169
Preglednica 30: Subjektivna ocena značilnosti izbranih mest v izbranih mestnih območjih (od
1 = zelo nezadovoljen do 5 = zelo zadovoljen).
Grosuplje
Jesenice
Koper
Ljubljana Maribor
zelene površine
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
delovna mesta, priložnosti za delovno
kariero
3,8
3,5
3,1
3,9
3,6
3,5
3,2
3,6
4,0
3,6
2,7
2,3
2,5
2,9
1,7
izbira blaga in storitev
3,6
3,4
3,8
3,9
3,6
splošna urejenost, videz kraja
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
3,6
3,5
3,8
4,0
3,3
3,4
3,5
3,5
3,4
3,2
kakovost javnega potniškega prometa
3,9
3,4
3,3
3,7
3,3
urejenost pešpoti in kolesarskih stez
prometna ureditev (prometna pretočnost,
parkiranje ...)
3,1
3,5
3,7
3,4
3,2
3,3
3,1
3,0
2,8
2,7
velikost kraja
4,0
3,9
3,9
4,0
3,9
lega kraja v Sloveniji
4,3
4,0
4,5
4,3
4,2
Legenda:
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
5.2.3.2 Subjektivna ocena splošnega zadovoljstva z mestom kot celoto
Prebivalci izbranih mestnih območij so na splošno zadovoljni tudi z bivanjem v mestu (Slika
40). Stopnja zadovoljstva je v Ljubljani, Grosuplju, Kopru in Mariboru zelo podobna, saj se
skupni delež zadovoljnih ali zelo zadovoljnih giblje okrog 90 %. V tej skupini mest nekoliko
izstopa Maribor z nižjim deležem zelo zadovoljnih (22,7 %), ki je za 10 % manjši od tistega v
»satelitskem« Grosuplju in približno 15 % manjši od tistega v »središčni« Ljubljani in
»obmorskem« Kopru. Za »mesto v krizi«, kot smo Maribor poimenovali na podlagi
njegovega neugodnega finančnega in gospodarskega položaja, je ta rezultat vseeno kar
nekoliko presenetljiv. Zadovoljstvo z bivanjem v mestu pa so najslabše ocenili na
»industrijskih« Jesenicah, kjer je delež tistih, ki so z mestom zadovoljni ali zelo zadovoljni,
»le« tri četrtine (75,1 %). Visoka stopnja zadovoljstva z mestom je sicer pojav, ki ga pogosto
zasledimo tudi v drugih raziskavah. V raziskavi Evropske komisije v 79 evropskih mestih je
bil tako le v šestih mestih delež tistih, ki z mestom niso zadovoljni, večji od 25 %. Po tej
raziskavi je kar 90 % vprašanih prebivalcev zadovoljnih z življenjem v Ljubljani, kar
Ljubljano uvršča v vrh evropskih mest in prestolnic (Quality of life …, 2013). Med
evropskimi mesti, kjer je stopnja zadovoljstva najmanjša (delež nezadovoljnih 25 % ali več),
prednjačijo mesta s pretežno industrijskim značajem (na primer madžarski Miskolc) in večja
mesta v Sredozemlju (na primer Marseille, Palermo, Neapelj, Atene). Čeprav raziskava z
našo ni povsem primerljiva po metodologiji oziroma merski lestvici, lahko Jesenice v
evropskem merilu uvrstimo med mesta s slabšo kakovostjo bivanja. Ob tem je treba
poudariti, da so naši rezultati veljavni zgolj za izbrana območja in ne za celotna mesta.
170
Slika 40: Splošno zadovoljstvo z bivanjem v mestu v izbranih območjih v izbranih mestih.
Ljubljana
Grosuplje
Zelo nezadovoljen
Nezadovoljen
Koper
Niti niti
Zadovoljen
Maribor
Zelo zadovoljen
Jesenice
0%
20%
40%
60%
80%
100%
5.2.3.3 Dejavniki subjektivne ocene kakovosti mesta kot celote
Z večvariatno linearno regresijsko analizo smo preverili, ali ocene posameznih značilnosti
izbranih mest vplivajo tudi na subjektivno kakovost bivanja v mestu (Preglednica 31; Priloga
46). Zaradi velikega števila spremenljivk smo uporabili metodo postopnega vključevanja
(Stepwise). Tako kot pri stanovanju in soseski smo za odvisno spremenljivko uporabili
faktorsko vrednost, dobljeno iz ocen zadovoljstva z bivanjem v mestu in obžalovanja selitve
iz mesta, kot neodvisne spremenljivke pa zadovoljstvo s posameznimi značilnostmi mest. Z
njimi smo uspeli pojasniti med 23 % (Grosuplje) in 37 % (Jesenice) variance subjektivne
kakovosti bivanja v mestu, kar je precej manj v primerjavi z regresijsko analizo dejavnikov
kakovosti stanovanja in soseske. Velik delež variance tako ostaja nepojasnjen oziroma na
subjektivno oceno kakovosti bivanja v mestu vplivajo drugi dejavniki, ki jih nismo vključili v
model. Ocena urejenosti in splošnega videza kraja je bila kot pojasnjevalna spremenljivka
vključena v vse končne regresijske modele – v Grosuplju in Kopru že v prvem koraku, na
Jesenicah in v Mariboru v drugem, v Ljubljani pa v tretjem. Velik pomen urejenosti kraja za
kakovost bivanja so ugotovile tudi druge raziskave. Florida, Mellander in Stollarick (2011) so
s podobno metodologijo na primeru ameriških mest ugotovili, da je vpliv lepote in fizičnih
značilnosti kraja med tistimi značilnostmi bivalnega okolja, ki najpomembneje vplivajo na
zadovoljstvo z lokalno skupnostjo. Velik pomen urejenosti kraja za zadovoljstvo z lokalno
skupnostjo sta ugotovila tudi Widgery (1982) in White (1985). Kozina (2013) je v raziskavi,
v kateri je preučeval lokacijske dejavnike prebivalcev z ustvarjalnim poklicem, prišel do zelo
podobnih ugotovitev – da sta poleg infrastrukturne opremljenosti stanovanja za zdajšnje
bivanje v naselju najbolj pomembna dostopnost do prostočasnih dejavnosti in vsebinski sklop
»kakovosti bivalnega okolja«, v katerem najdemo tudi čistost in urejenost okolja. Urejenost
kraja se je izkazal kot pomemben dejavnik tudi v raziskavah bivalnih preferenc v Sloveniji
(na primer Hočevar in sod., 2004).
Veliko pojasnjevalno moč imata tudi oceni možnosti za preživljanje prostega časa in lege
kraja, ki v različnih korakih vstopita v regresijski model v štirih preučevanih mestih. To ni
presenetljivo, saj je prosti čas kategorija, ki ima nekoliko širši prostorski okvir – prebivalci ga
171
običajno preživljajo na območju, ki je večje od njihove soseske. Lega kraja pa ponazarja širši
»šopek« značilnosti, ki ponazarjajo podnebne značilnosti, pokrajinski tip in možnosti za
opravljanje temeljnih človekovih funkcij. Te značilnosti so prepoznane tudi kot »motor«
medregionalnih migracij in pripomorejo k večjemu zadovoljstvu z lokalno skupnostjo in večji
kakovosti življenja (na primer Rogerson, 1999; Glaeser, Kolko, Saiz, 2000; Florida,
Mellander, Stollarick, 2011). Ostale neodvisne spremenljivke se niso vključile v regresijske
modele ali pa so se vanje vključile zgolj v posameznih mestih, pri čemer pa niso pojasnile
omembe vrednega deleža variance odvisne spremenljivke. Pri tem je zanimivo, da se trenutne
gospodarske razmere oziroma zaposlitvene možnosti, ki so jih prebivalci večinoma ocenili
kot slabe, niso izkazale kot statistično pomemben dejavnik; v podobnih raziskavah se namreč
praviloma izkažejo kot najpomembnejše (na primer Bowling, 1995; Florida, Mellander,
Stollarick, 2011; Kozina, 2013).
Pri tem je treba opozoriti, da izbor neodvisnih spremenljivk pomembno vpliva na rezultate
regresijske analize. Glede na ugotovitve drugih avtorjev (na primer Campbell, Converse,
Rodgers, 1976; Sirgy, Cornwell, 2001) bi bilo v raziskavo na ravni mesta smiselno vključiti
tudi obremenjenost okolja (kakovost zraka in pitne vode), življenjske stroške, kakovost
izobraževalnih ustanov in podobno.
172
Preglednica 31: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne
ocene kakovosti bivanja v mestu: multipli determinacijski koeficient (R2) in vrstni red vstopa
neodvisnih spremenljivk v regresijski model.
mesto
R2
1
2
3
4
5
Ljubljana
0,247
možnosti za
kakovostno
preživljanje
prostega časa
lega kraja v
Sloveniji
splošna
urejenost,
videz kraja
prometna
ureditev
velikost kraja
Maribor
0,334
lega kraja v
Sloveniji
splošna
urejenost,
videz kraja
strpnost
prebivalcev do
ljudi drugih
prepričanj, ver,
spolne
usmeritve
zelene površine
Koper
0,287
splošna
urejenost, videz
kraja
lega kraja v
Sloveniji
možnosti za
kakovostno
preživljanje
prostega časa
strpnost
prebivalcev do
ljudi drugih
prepričanj, ver,
spolne
usmeritve
Jesenice
0,369
možnosti za
kakovostno
preživljanje
prostega časa
splošna
urejenost,
videz kraja
lega kraja v
Sloveniji
izbira blaga in
storitev
Grosuplje
0,226
splošna
urejenost, videz
kraja
izbira blaga
in storitev
možnosti za
kakovostno
preživljanje
prostega časa
strpnost
prebivalcev do
ljudi drugih
prepričanj, ver,
spolne
usmeritve
173
velikost kraja
5.3 Povezanost med subjektivnimi ocenami posameznih prostorskih ravni
bivalnega okolja
Preverili smo tudi povezanost med subjektivnimi ocenami kakovosti bivanja po posameznih
prostorskih ravneh. Ugotovili smo zmerno, pozitivno in statistično značilno stopnjo
povezanosti med zadovoljstvom s stanovanjem, sosesko in mestom (Preglednica 32), kar v
tovrstnih raziskavah ni neobičajno. Ena od možnih razlag je ta, da je v ozadju teh
spremenljivk skupna razsežnost, ki ponazarja prekrivanje in sovpadanje različnih prostorskih
ravni bivalnega okolja, zato nekateri avtorji bivalno okolje obravnavajo tudi kot skupni faktor
zadovoljstva na vseh treh prostorskih ravneh (na primer McCrea, 2011). Večina avtorjev
pojav pojasnjuje na način, da zadovoljstvo z eno prostorsko ravnjo (na primer stanovanjem)
vpliva na drugo (na primer sosesko), in/ali obratno (Western, Weldon, Haung, 1974;
Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Lu, 1999; Sirgy, Cornwell, 2002; McCrea, Stimson,
Western, 2005). Glavni razlog za to je najverjetneje močna prepletenost teh ravni – v oceni
stanovanja je najverjetneje »skrita« tudi ocena njegove lokacije in soseske, pri čemer je širša
prostorska raven tista, ki verjetno primarno vpliva na ožjo (Sirgy, Cornwell, 2002), medtem
ko za medsebojni vpliv ocen soseske in mesta lahko velja celo obratno. Tako so McCrea,
Stimson in Western (2005) s statistično metodo analize poti ugotovili, da je soseska (torej
ožja prostorska raven) tista, ki primarno vpliva na širšo oziroma na zadovoljstvo z mestom.
Najverjetneje je to zato, ker prebivalci mesta kot celote ne poznajo dovolj, da bi lahko podali
oceno kakovosti bivanja v njem, zato si pri ocenjevanju pomagajo z mislijo na svojo sosesko.
Ta marsikdaj ne odraža samo njihovega življenjskega okolja, temveč tudi bivalno okolje, saj
v njej opravljajo večino svojih funkcij. V našem primeru lahko domnevamo, da je relativno
visoka stopnja povezanosti med ravnmi bivalnega okolja do določene mere tudi posledica
merske napake. Anketirancem so bila vprašanja o zadovoljstvu in obžalovanju morebitne
selitve postavljena zaporedoma, kar je domnevno vplivalo na bolj podobne odgovore, kot bi
bili v primeru, če bi bila vprašanja postavljena ločeno. Vseeno pa stopnja povezanosti ni
večja v primerjavi z nekaterimi drugimi raziskavami (na primer Campbell, Converse,
Rodgers, 1976; Marans, Kweon, 2011; Buys, Miller, 2012).
174
Preglednica 32: Korelacijska matrika zadovoljstva s posameznimi ravnmi bivalnega okolja
(Spearmanov koeficient korelacije).
zadovoljstvo
s
stanovanjem
zadovoljstvo
s sosesko
0,562**
zadovoljstvo
z mestom
0,392**
zadovoljstvo
s sosesko
0,485**
** p < 0,01
Preglednica 33 prikazuje primerjavo ocen bivalnega okolja po posameznih prostorskih
ravneh. Do največjih odstopanj prihaja v koprskih soseskah Markovec in Žusterna (manjše
zadovoljstvo s sosesko v primerjavi z ostalima dvema ravnema), v obeh jeseniških soseskah
(manjše zadovoljstvo z mestom), v mariborski Magdaleni (večje zadovoljstvo s stanovanjem)
in v vseh treh starih mestnih središčih (večje zadovoljstvo z mestom). Ponekod torej prihaja
do nekakšne »neuravnoteženosti« med kakovostjo stanovanj in njegove okolice. Takšen
primer je mariborska Magdalena, ki je nastala z revitalizacijo nekdaj opuščenih mestnih
zemljišč, urejanje okolice stanovanj oziroma soseske pa ni potekalo istočasno z gradnjo
stanovanj. V starih mestnih središčih pa se večje zadovoljstvo z bivanjem v mestu precej
ujema z zadovoljstvom z njihovo lokacijo stanovanja, ki s svojo »središčnostjo« najbolj
pripomore k boljši oceni te širše ravni bivalnega okolja.
Zanimive so tudi razlike med zadovoljstvom z bivalnim okoljem in obžalovanjem morebitne
selitve. Pri tem velja izpostaviti grosupeljske Sončne dvore, mariborsko Magdaleno in
starejše blokovske soseske (razen Šišenske soseske 6), kjer bi stanovalci precej manj
obžalovali morebitno selitev, kot bi to lahko sklepali iz njihovega zadovoljstva. Možno je, da
je to posledica šibkejše identifikacije s prostorom in manjše čustvene navezanosti na kraj, kar
sta po mnenju nekaterih avtorjev lahko posredna pokazatelja slabše kakovosti bivalnega
okolja (Shumaker, Taylor, 1983; Rubinstein, Parmelee, 1992). Z obžalovanjem selitve pa je
povezana tudi dolžina bivanja v zdajšnjem stanovanju, ki je v Sončnih dvorih in Magdaleni v
povprečju krajša kot v starejših blokovskih soseskah, tako da gre verjetno v teh dveh
soseskah za različne vzroke za ta razkorak.
175
Preglednica 33: Povprečne ocene zadovoljstva z bivalnim okoljem in obžalovanja morebitne selitve po posameznih prostorskih ravneh v
izbranih mestnih območjih.
tip
soseska
Sončni dvori (GR)
NBS Mostec (LJ)
Magdalena (MB)
Plavž (JE)
Markovec (KP)
SBS
Šišenska soseska 6 (LJ)
Goriška ulica (MB)
Pod gozdom (GR)
Tomšičeva (JE)
SEH Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
staro mestno središče (KP)
SMS staro mestno središče (LJ)
staro mestno središče (MB)
stanovanje
4,2
4,3
4,3
4,0
4,2
4,2
4,0
4,3
4,2
4,2
4,3
4,2
3,7
4,0
3,7
zadovoljstvo
lokacija
soseska
stanovanja
4,1
4,3
4,5
4,5
4,0
4,2
3,8
4,0
3,8
4,0
4,2
4,3
4,0
4,0
4,3
4,3
4,1
4,2
4,1
4,4
4,3
4,3
4,1
4,1
3,8
4,0
4,1
4,2
3,7
4,0
bivanje v
mestu
4,1
4,4
4,0
3,7
4,3
4,3
4,1
4,3
3,9
4,2
4,3
4,0
4,1
4,1
4,0
selitev iz
stanovanja
3,6
4,2
3,8
3,3
3,7
3,9
3,4
3,9
3,9
4,1
3,9
4,0
3,7
3,8
3,5
obžalovanje
selitev iz
soseske
3,3
4,4
3,5
3,2
3,3
4,0
3,5
3,8
3,8
3,9
3,9
3,8
3,5
3,8
3,4
selitev iz
mesta
3,4
4,2
3,7
3,2
4,1
4,2
4,0
3,8
3,4
4,1
4,1
4,0
4,0
3,9
3,9
Legenda:
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
NBS – novejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SBS – starejša blokovska soseska, SMS – staro mestno središče
176
Na podlagi te medsebojne povezanosti ocen bivalnega okolja na različnih prostorskih ravneh
smo preverili, ali lahko pojasnimo subjektivno oceno kakovosti stanovanja z zadovoljstvom z
lokacijo stanovanja. Lokacija stanovanja je vsebinsko in prostorsko sicer težko določljiv
pojem in ga zato redko zasledimo pri merjenju subjektivne kakovosti bivanja; vendarle pa
smo domnevali, da tudi prebivalci pod njeno omembo razumejo, da v sebi »skriva«
najrazličnejše informacije o zunanjem okolju, zato naj bi ocena kakovosti lokacije
zadovoljivo ponazarjala oceno možnosti za zadovoljevanje potreb in opravljanje funkcij.
Izdelali smo hierarhično regresijsko analizo, v katero smo v prvem koraku vključili vse ožje
značilnosti stanovanja, v drugem koraku pa lokacijo stanovanja. Po vključitvi lokacije
stanovanja v regresijski model se je delež pojasnjene variance odvisne spremenljivke povsod
statistično značilno povečal, razen v grosupeljskih Sončnih dvorih. Po povečanju vrednosti
multiplega determinacijskega koeficienta izstopajo koprski Markovec (0,164) ter stari mestni
središči v Ljubljani in Kopru (0,155 oziroma 0,138) (Preglednica 34). Vrednosti
standardiziranih regresijskih koeficientov lokacije stanovanja so večinoma izjemno visoke
(Priloga 44), kar v izbranih mestnih območjih kaže na velik pomen lokacije stanovanja na
subjektivno oceno njegove kakovosti.
Preglednica 34: Povečanje deleža pojasnjene variance subjektivne ocene kakovosti
stanovanja po vključitvi lokacije stanovanja v regresijski model.
tip
NBS
SBS
SEH
SMS
mestno območje
sprememba
R2
Sončni dvori (GR)
0,007
Mostec (LJ)
0,108**
Magdalena (MB)
0,062**
Plavž (JE)
0,098**
Markovec (KP)
0,164**
Šišenska soseska 6 (LJ)
0,081**
Goriška ulica (MB)
0,128**
Pod gozdom (GR)
0,109**
Tomšičeva (JE)
0,088**
Žusterna (KP)
0,117**
Jurčkova (LJ)
0,108**
Spodnje Pobrežje (MB)
0,121**
staro mestno središče (KP)
0,138**
staro mestno središče (LJ)
0,155**
staro mestno središče (MB)
0,092**
** p < 0,01
Razlaga kratic: NBS – novejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SBS – starejša
blokovska soseska, SMS – staro mestno središče
177
5.4 Razlike v vrednotenju bivalnega okolja med skupinami prebivalcev
Razlike v subjektivni oceni bivalnega okolja med posameznimi soseskami ali znotraj njih
niso nujno le posledica posameznih značilnosti bivalnega okolja in tega, kako te značilnosti
vrednotijo prebivalci, ampak tudi posledica razlik v potrebah, željah in primerjalnih
standardih posameznih prebivalstvenih skupin. Obstoj in velikost teh razlik smo analizirali
glede na spol, starost, življenjsko obdobje, lastništvo stanovanja, izobrazbo in dolžino bivanja
ter ju preverili z neparametričnima Mann-Whitneyevim U-testom (v primeru dveh skupin) in
Kruskal-Wallisovim testom (v primeru treh ali več skupin). Analizirali smo razlike v
splošnem zadovoljstvu z bivalnim okoljem na ravni stanovanja, soseske in mesta za vsa
izbrana območja skupaj.
Ženske so s svojim bivalnim okoljem nekoliko bolj zadovoljne kot moški, čeprav razlike niso
velike (Preglednica 35). Vpliv spola na vrednotenje bivalnega okolja so ugotovile tudi
nekatere druge raziskave (Lu, 1999; Parkes, Kearnes, Atkinson, 2002), a tudi tam razlike niso
bile velike.
Preglednica 35: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim
okoljem glede na spol.
N
moški
ženske
Z statistika
p
stanovanje
1799
4,05
4,13
–2,501
0,012
soseska
1794
3,99
4,09
–3,113
0,002
mesto
1797
4,05
4,17
–3,192
0,001
Do večjih razlik prihaja glede na starost in življenjsko obdobje (Preglednica 36 in
Preglednica 37). S stanovanjem so v povprečju bolj zadovoljni starejši prebivalci, zlasti stari
66 let ali več. Ugotovitev je skladna s preteklimi raziskavami (Galster, Hesser, 1981;
Dahmann, 1985; Amerigo, Aragones, 1990; Lu, 1999; Parkes, Kearnes, Atkinson, 2002;
Shieh, Sharifi, Rafieian, 2011), ki kažejo, da so starejši prebivalci s svojim stanovanjem bolj
zadovoljni kot mlajši. Amerigo in Aragones (1990) ta vpliv razlagata s konformizmom41
oziroma sprejetjem stanovanjskega položaja skozi čas. Mladi pa so prepoznani kot tisti, ki so
do ocenjevanja svojega bivalnega okolja najbolj kritični, najverjetneje zato, ker imajo glede
na svoje življenjsko obdobje večja pričakovanja, da svoje bivalne razmere spremenijo
oziroma izboljšajo (Parkes, Kearnes, Atkinson, 2002). Prebivalci izbranih mestnih območij,
stari 66 let ali več, so v primerjavi z ostalimi starostnimi skupinami v povprečju bolj
zadovoljni tudi z bivanjem v mestu. Tudi za zadovoljstvo z mestom oziroma lokalno
skupnostjo se je v nekaterih preteklih raziskavah izkazalo, da narašča s starostjo, avtorji pa
navajajo podobne razloge in psihološke procese kot pri stanovanju (na primer van Es,
Schneider, 1983). Po drugi strani pa je glede na pretekle raziskave (Galster, 1987; van Poll,
1997; Lu, 1999; Dekker, Musterd, van Kempen, 2007) nekoliko presenetljivo, da se
zadovoljstvo s sosesko ne razlikuje med starostnimi skupinami. Po pregledu razpoložljive
41
Konformizem je »sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi,
prilagodljivosti« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014).
178
literature se je izkazalo, da je do podobnega rezultata prišla le še Slavuj (2011). Statistično
značilne razlike v zadovoljstvu s sosesko pa se pojavijo, če prebivalce razvrstimo v skupine
glede na življenjsko obdobje; po manjši stopnji zadovoljstva izstopajo mladi do 35 let brez
otrok. Med njimi so najmanj zadovoljni tisti, ki živijo pri starših ali starih starših.
Preglednica 36: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na starost.
N
do 35 let
36–50 let
51–65 let
66 let ali
več
hikvadrat
p
stanovanje
1812
3,99
4,02
4,14
4,19
17,970
0,000
soseska
1808
4,05
4,07
4,00
4,10
4,292
0,232
mesto
1811
3,98
4,05
4,13
4,26
23,632
0,000
Preglednica 37: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na življenjsko obdobje.
N
mladi do 35
let brez
otrok
osebe z
odraščajočimi
otroki
osebe
srednje
generacije
(od 36 do
65 let)
osebe
starejše
generacije
(66 let ali
več)
hikvadrat
p
stanovanje
1779
3,90
4,08
4,10
4,19
14,529
0,002
soseska
1775
3,94
4,13
4,01
4,10
11,073
0,011
mesto
1778
3,91
4,06
4,11
4,26
23,316
0,000
Na stopnjo zadovoljstva z bivalnim okoljem v izbranih območjih vpliva tudi lastništvo
stanovanja (Preglednica 38). V izbranih območjih so lastniki s stanovanjem mnogo bolj
zadovoljni (kar 92,2 % jih je zadovoljnih ali zelo zadovoljnih) kot najemniki in
podnajemniki, med katerimi je takšnih 67,8 %. Dokaj velike razlike v zadovoljstvu s
stanovanjem med lastniki in najemniki so se pokazale tudi v drugih raziskavah (na primer
Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Galster, Hesser, 1981; Lu, 1999; McCrea, Stimson,
Western, 2005; Mandič, Cirman, 2006). Razlike v stopnji zadovoljstva s sosesko med lastniki
in najemniki so nekoliko manjše, a še vedno statistično značilne. Razloge za manjše
zadovoljstvo (pod)najemnikov lahko iščemo tudi v tem, da so pri iskanju primernega
stanovanja in soseske v precejšnji meri odvisni od razmer na stanovanjskem trgu oziroma
razpoložljive ponudbe najemniških stanovanj, za katero je znano, da je v Sloveniji precej
okrnjena zaradi velikega deleža lastniških stanovanj. Lastništvo stanovanja pa stanovalcem
pomaga, da se lažje spopadajo z morebitnimi težavami v njihovem ožjem bivalnem okolju
(Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Francescato in sod., 1977). Lastno stanovanje daje
posamezniku nekatere ugodnosti, kot so varnost in stabilnost ter priložnost materializacije
lastnih predstav o domu (Mandič, 1999).
179
Preglednica 38: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim
okoljem glede na lastništvo stanovanja.
N
najemniki
lastniki
Z statistika
p
stanovanje
1598
3,51
4,20
–8,789
0,000
soseska
1592
3,89
4,07
–3,282
0,001
mesto
1596
4,02
4,17
–1,754
0,079
Do večjih razlik v vrednotenju bivalnega okolja v izbranih območjih prihaja tudi glede na
stopnjo izobrazbe (Preglednica 39). Pri tem so največje razlike pri zadovoljstvu s
stanovanjem; anketiranci z osnovnošolsko izobrazbo ali manj so ena od najmanj zadovoljnih
skupin prebivalcev (3,89), anketiranci z višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo pa ena od
najbolj zadovoljnih skupin (4,19). Rezultat ni presenetljiv, saj stopnja izobrazbe praviloma
pomeni tudi boljši finančni položaj, ta pa posamezniku omogoča nakup stanovanja, za
katerega je bolj verjetno, da bo kakovostno oziroma bo ustrezalo njegovim željam in
potrebam. Nekoliko manjše so razlike pri zadovoljstvu s sosesko, razlike pri zadovoljstvu z
mestom pa niso statistično značilne. Rezultati so bolj ali manj skladni s preteklimi
empiričnimi raziskavami, ki prav tako ugotavljajo večji delež bolj zadovoljnih z bivalnim
okoljem med višje izobraženimi skupinami prebivalcev (na primer Miller in sod., 1980; van
Poll, 1997; Lu, 1999).
Preglednica 39: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na najvišjo doseženo stopnjo izobrazbe.
N
osnovna
šola ali
manj
poklicna šola
(2- ali 3-letna
strokovna
šola)
4-letna
srednja
šola ali
gimnazija
višja ali
visoka šola,
univerzitetna
izobrazba
hikvadrat
p
stanovanje
1813
3,88
3,93
4,10
4,19
25,815
0,000
soseska
1809
3,94
3,96
4,03
4,11
13,784
0,003
mesto
1812
4,09
4,09
4,14
4,13
0,746
0,862
Razlike v zadovoljstvu z bivalnim okoljem glede na dolžino bivanja se niso izkazale za
statistično pomembne (Preglednica 40) kljub teoriji o prilagoditvi na življenjske pogoje
(Cummins, 2000). Vendarle pa empirične dokaze o prilagoditvi najdemo le pri drugih
življenjskih področjih, medtem ko pri bivalnem okolju to razmerje ni povsem jasno.
Statistično neznačilen vpliv dolžine bivanja na zadovoljstvo s stanovanjem so ugotovile tudi
druge raziskave (Clark, Huff, 1977; Galster, 1987; Lu, 1999). Clark in Huff (1977) si ta pojav
razlagata na način, da negativne značilnosti stanovanja sčasoma »izničijo« navezanost na
nanj, ki s časom sicer narašča in pozitivno vpliva na zadovoljstvo s stanovanjem.
180
Preglednica 40: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na dolžino bivanja v zdajšnjem stanovanju.
N
do 2 leti
3 do 5 let
5 do 10 let
11 do 20 let
20 let
in več
hikvadrat
p
stanovanje
1813
4,13
4,02
4,12
4,18
4,08
6,249
0,181
soseska
1808
4,06
4,06
4,11
4,07
4,02
3,443
0,487
mesto
1811
4,04
4,02
4,09
4,14
4,16
6,777
0,148
Izbrana mestna območja se med seboj razlikujejo po deležu analiziranih prebivalstvenih
skupin in po številu anketirancev, zato na podlagi zgornjih ugotovitev ne moremo povsem z
gotovostjo trditi, koliko (če sploh) te značilnosti prebivalstva vplivajo na subjektivno oceno
kakovosti bivalnega okolja v primerjavi s »prostorskimi« značilnostmi bivalnega okolja. To
smo preverili s hierarhično regresijsko analizo, ki smo jo izvedli za vsako izmed prostorskih
ravni bivalnega okolja. V prvem koraku smo v regresijski model vključili vse spremenljivke,
ki ponazarjajo posamezne značilnosti bivalnega okolja, v drugem koraku pa značilnosti
prebivalstva. V oba regresijska modela smo vključili samo tiste spremenljivke, za katere se je
predhodno izkazalo, da pomembno vplivajo na kakovost bivalnega okolja oziroma da so
razlike v zadovoljstvu s posamezno ravnjo bivalnega okolja po posameznih skupinah
statistično značilne42. Pri tem smo ugotavljali, ali se je delež variance zadovoljstva z
življenjem statistično pomembno povečal, za koliko se je povečal in kakšno pojasnjevalno
moč imajo v model naknadno vključene spremenljivke v primerjavi s »prostorskimi«
značilnostmi.
Pri napovedovanju subjektivne ocene kakovosti stanovanja se je izkazalo, da se je delež
pojasnjene variance odvisne spremenljivke bolj malo, a statistično pomembno povečal, in
sicer z 48,5 na 50,5 % (Preglednica 41). Izkazalo se je, da imajo spol, starost prebivalcev in
stanovanjski status majhen, a statistično pomemben vpliv na subjektivno oceno kakovosti
stanovanja. Od teh spremenljivk nanjo najbolj vpliva starost, ki ima celo večji vpliv v
primerjavi s slabo kakovostjo gradnje in pomanjkanjem zasebnosti. Vpliv izobrazbe se ni
izkazal kot statistično značilen, čeprav je Kruskal-Wallisov test pokazal, da med prebivalci z
različno stopnjo izobrazbe obstajajo statistično pomembne razlike v stopnji zadovoljstva s
stanovanjem. To pomeni, da se vpliv stopnje izobrazbe odraža že v vrednotenju posameznih
značilnosti stanovanja, na vrednotenje kakovosti stanovanja kot celote pa izobrazba nima
dodatnega, statistično značilnega vpliva.
42
V regresijski model nismo vključili spremenljivke, ki ponazarja življenjsko obdobje, saj je bila previsoko
povezana s starostjo, s čimer ni bila izpolnjena predpostavka o odsotnosti multikolinearnosti.
181
Preglednica 41: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost stanovanja po
vključitvi značilnosti prebivalcev.
β
(konstanta)
t
p
–5,783
,000
pomanjkanje prostora
–,179
–8,723
,000
slaba kakovost gradnje
–,120
–5,697
,000
pomanjkanje zasebnosti
–,105
–5,009
,000
dotrajano stanovanje
–,166
–7,749
,000
lokacija stanovanja
,375
20,191
,000
spol
–,040
–2,349
,019
starost
,123
6,592
,000
izobrazba
,031
1,736
,083
stanovanjski status
–,064
–3,608
,000
R2 = 0,485 (p < 0,001)
∆ R2 = 0,505 (p < 0,001)
N = 1709
Tudi pri napovedovanju subjektivne ocene kakovosti soseske se je delež pojasnjene variance
odvisne spremenljivke statistično značilno povečal, a je bilo povečanje neznatno – s 44,3 na
44,9 % (Preglednica 42). Od značilnosti prebivalcev le stopnja izobrazbe in spol statistično
pomembno vplivata na oceno kakovosti soseske, ne pa tudi stanovanjski status, čigar vpliv je
torej zajet že v vrednotenju »prostorskih« značilnosti.
182
Preglednica 42: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost soseske po
vključitvi značilnosti prebivalcev.
β
(konstanta)
t
p
–6,393
,000
hrup s ceste ali železnice
–,068
–3,213
,001
hrup od sosedov, lokalov ali drugih virov
–,065
–2,791
,005
težave s parkiranjem
–,050
–2,415
,016
težave s sosedi
–,102
–4,391
,000
občutek ogroženosti
–,134
–5,940
,000
količina zelenih površin
,078
3,632
,000
estetski videz
,328
15,549
,000
količina stikov s sosedi
,116
5,990
,000
prenaseljenost
–,102
–5,043
,000
dostopnost do izbranih mestnih dobrin
,095
4,880
,000
spol
–,052
–2,784
,005
izobrazba
,057
3,009
,003
stanovanjski status
–,011
–,556
,579
R2 = 0,443 (p < 0,001)
∆ R2 = 0,449 (p = 0,01)
N = 1629
Delež pojasnjene variance odvisne spremenljivke se je po vključitvi značilnosti prebivalcev
najbolj povečal pri pojasnjevanju subjektivne ocene kakovosti bivanja v mestu, in sicer z 32,4
na 35,4 % (Preglednica 43). K temu povečanju je najbolj pripomogla starost, nekoliko manj
pa tudi spol. Ta rezultat si lahko razlagamo tudi na način, da smo v primerjavi s kakovostjo
stanovanja in sosesko v model vključili najmanj relevantnih »prostorskih« značilnosti, kar
posredno ponazarja tudi manjši delež pojasnjene variance. Povedano drugače – na slabšo
oceno kakovosti bivanja v mestu moških in mlajših prebivalcev očitno vplivajo tudi nekatere
značilnosti, ki so za ti dve skupini prebivalcev verjetno pomembne, a jih v raziskavi nismo
uspeli zajeti.
183
Preglednica 43: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost bivanja v
mestu po vključitvi značilnosti prebivalcev.
β
(konstanta)
t
p
26,873
,000
možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa
,217
10,051
,000
splošna urejenost, videz kraja
,216
9,579
,000
strpnost prebivalcev do drugačnih ljudi
,071
3,387
,001
velikost kraja
,046
2,067
,039
lega kraja v Sloveniji
,276
12,530
,000
spol
–,060
–2,999
,003
starost
,162
8,134
,000
R2 = 0,324 (p < 0,001)
∆ R2 = 0,354 (p < 0,001)
N = 1686
Na splošno lahko ugotovimo, da imajo izbrane značilnosti prebivalcev večinoma statistično
značilen vpliv na subjektivno oceno kakovosti bivanja, tudi ko jih soočimo s posameznimi
značilnostmi bivalnega okolja. Ta vpliv se sicer po posameznih prostorskih ravneh nekoliko
razlikuje, na splošno pa je manjši v primerjavi z večino »prostorskih« značilnosti bivalnega
okolja. Do zelo podobnih rezultatov so prišli tudi Parkes, Kearnes in Atkinson (2002).
Vendarle pa velja izpostaviti, da so mlajši prebivalci izbranih območij pri ocenjevanju
svojega bivalnega okolja manj prizanesljivi kot starejši; vpliv starosti na to oceno je sicer
večinoma zaobjet že v vrednotenju posameznih značilnosti bivalnega okolja (mlajši so manj
zadovoljni zlasti s posameznimi značilnostmi stanovanja in mesta, zlasti s pomanjkanjem
prostora), a z njimi vendarle ne uspemo v celoti pojasniti variance subjektivne ocene
kakovosti bivanja. Na tem mestu velja omeniti raziskavo McCree, Stimsona in Westerna
(2005), ki so na podlagi odgovorov prebivalcev brisbanske urbane regije ugotovili, da
nekatere demografske značilnosti prebivalcev (starost, stan in življenjsko obdobje)
pomembno vplivajo na vrednotenje bivalnega okolja. Te spremenljivke so kot »moderatorji«
statistično pomembno vplivale na izboljšanje modela odnosov med kakovostjo bivalnega
okolja, njegovimi posameznimi značilnostmi in kakovosti življenja kot celote.
5.5 Povezanost zadovoljstva z bivalnim okoljem in namere po selitvi
Slovenija velja za eno od držav, kjer se ljudje izjemno redko odločajo za selitev (na primer
Mandič, Cirman, 2006), kar pa ne zmanjšuje pomena zaznavanja in ugotavljanja vzrokov
potencialne selitvene mobilnosti, ki lahko močno vpliva na demografsko vitalnost mestnih
območij in povečevanje socialnogeografske diferenciacije, ki je v mestih sicer običajen, a
neželen pojav. Najprej smo preverili, ali v izbranih mestnih območjih obstaja povezanost med
184
zadovoljstvom z bivalnim okoljem in namero po selitvi. Prebivalce smo razvrstili v dve
skupini – na tiste, ki se bodo v naslednjih petih letih verjetno ali zagotovo selili na drugo
lokacijo, in na preostale, ki se najverjetneje ne bodo selili (odgovori »sploh ni verjetno«, »ni
verjetno« in »niti niti«). Z Mann-Whitneyevim U-testom smo ugotovili, da med obema
skupinama prebivalcev obstajajo statistično značilne razlike v zadovoljstvu z bivalnim
okoljem na vseh treh prostorskih ravneh (Preglednica 44). Tisti prebivalci, ki se bodo v
naslednjih petih letih verjetno selili, so s svojim bivalnim okoljem manj zadovoljni kot tisti,
ki se v tem obdobju najverjetneje ne bodo selili. Tako lahko domnevamo, da je odločitev
prebivalcev za selitev na drugo lokacijo tudi reakcija na slabše bivalne pogoje v njihovem
stanovanju, soseski ali mestu.
Preglednica 44: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim
okoljem med prebivalci glede na verjetnost njihove selitve v prihodnjih petih letih.
prostorska raven bivalnega
okolja
verjetnost selitve
N
povprečno
zadovoljstvo
stanovanje
ni verjetno
1386
4,18
verjetno
363
3,79
ni verjetno
1383
4,13
verjetno
361
3,77
ni verjetno
1385
4,21
verjetno
362
3,82
soseska
mesto
Z statistika
p
–8,052
,000
–7,582
,000
–7,197
,000
Zelo zanimiva je primerjava potencialne selitvene mobilnosti med izbranimi mestnimi
območji. Na splošno je najnižja v soseskah enodružinskih hiš, najvišja pa v novejših
blokovskih soseskah (Slika 41). Med njimi izstopa mariborska novejša blokovska soseska
Magdalena, kjer je namero o selitvi izrazilo kar 35,3 % prebivalcev. Več kot četrtina
prebivalcev se namerava izseliti tudi iz mariborskega starega mestnega središča (30,2 %),
grosupeljskih Sončnih dvorov (29,9 %) in ljubljanskega starega mestnega središča (26,1 %).
Ti rezultati torej nakazujejo na nadaljevanje praznjenja starih mestnih središč. Verjetnost
selitve na drugo lokacijo pa je na splošno nižja v soseskah enodružinskih hiš, kjer se giblje
med 8 in 16,8 %. Analizirali smo tudi potencialno selitveno mobilnost med skupinami
prebivalcev glede na starost in tip gospodinjstva. Izkazalo se je, da med potencialnimi selivci
izrazito prevladujejo tisti iz mlajših starostnih skupin, še posebej mladi do 35 let brez otrok
(56 %) in mladi do 35 let z odraščajočimi otroki (45,7 %). Mlajše starostne skupine so
nasploh stanovanjsko bolj mobilne, že zaradi velike verjetnosti spremembe družinskega
položaja (na primer Mandič, Cirman, 2006), zato ta ugotovitev ni presenetljiva. Visoko
potencialno selitveno mobilnost v nekaterih soseskah tako lahko delno pripišemo tudi njihovi
starostni sestavi, saj je med anketiranci v Magdaleni skoraj četrtina mladih do 35 let, kar je
največ med vsemi soseskami. Delež potencialnih selivcev v izbranih območjih je sicer dokaj
visok, če ga primerjamo z rezultati Stanovanjske ankete 2005, kjer je namero po selitvi v
naslednjih petih letih izrazilo samo dobrih 11 % anketirancev (Mandič, Cirman, 2006, str.
185
73). Po drugi strani pa je stopnja namere po preselitvi v izbranih območjih nižja v primerjavi
z Rebernikovo raziskavo v ljubljanskih blokovskih soseskah (2002b), kjer je bil kar v šestih
od devetih soseskah delež potencialnih selivcev večji od 30 %. Pri tem je treba poudariti, da
se ti dve raziskavi od naše nekoliko razlikujeta v načinu, kako je bilo zastavljeno vprašanje,
zato rezultati niso povsem primerljivi.
Slika 41: Deleži prebivalcev v izbranih območjih, ki se bodo v naslednjih petih letih
najverjetneje preselili na drugo lokacijo.
Magdalena (MB)
staro mestno središče (MB)
Sončni dvori (GR)
staro mestno središče (LJ)
Markovec (KP)
staro mestno središče (KP)
Plavž (JE)
Goriška ulica (MB)
Jurčkova (LJ)
Mostec (LJ)
Tomšičeva (JE)
Žusterna (KP)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
Pod gozdom (GR)
0
5
10
15
20
25
delež (%)
30
35
40
Z Mann-Whitneyevim U-testom smo preverili še, katere značilnosti bivalnega okolja so
najbolj povezane z namero prebivalcev po selitvi (Priloga 47). Z njo sta najbolj povezani dve
značilnosti stanovanja: pomanjkanje prostora in pomanjkanje zasebnosti, izmed dejavnikov v
zunanjem okolju pa zlasti hrup od sosedov, lokalov ali drugih virov in težave s sosedi.
Potencialni selivci so v primerjavi z »neselivci« manj prizanesljivi tudi pri vrednotenju
večine ostalih značilnosti stanovanja in njegove okolice – najverjetneje zato, ker dejavno
iščejo novo stanovanje in razmišljajo o njegovi lokaciji, s čimer bolj intenzivno primerjajo
svoje trenutne bivalne pogoje z želenimi pogoji v primerjavi z »neselivci«. Pri značilnostih
bivalnega okolja na ravni mesta so razlike nekoliko manjše, iz česar lahko sklepamo, da je
namera po selitvi predvsem posledica neustreznih bivalnih razmer v ožjem bivalnem okolju
in ne toliko v širšem.
186
5.6 Vrednotenje želenega bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih
Za prebivalce izbranih območij sta najpomembnejši značilnosti bivalnega okolja odsotnost
hrupa s kakovostjo zraka ter urejena okolica, saj ju je skupno izbralo več kot tri četrtine
oziroma 79,3 % in 75,3 % anketirancev (Slika 42). Obe značilnosti sta v vseh izbranih
območjih med štirimi najpomembnejšimi odlikami bivalnega okolja. Ugotovitev ni
presenetljiva in se precej ujema s predhodnimi raziskavami, tako v Sloveniji (Hočevar in
sod., 2004; Trček, 2005; Mandič, Cirman, 2006; Kozina, 2013) kot v tujini (Findlay, Morris,
Rogerson, 1988; Kauko, 2006; Skifter Andersen, 2011), v katerih sta estetski vidik in
obremenjenost okolja pomembnejša od ostalih značilnosti, kot je na primer bližina mestnih
dobrin. Med pomembnejšimi značilnostmi bivalnega okolja sta po mnenju anketirancev tudi
peš dostopnost do trgovin in storitev (71,3 %) in peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih
površin (67,3 %). Peti in šesti najpomembnejši značilnosti sta s področja prometa:
zagotovljeno parkirno mesto z 51,9 % in dobre avtobusne povezave z 42,5 % odgovorov.
Preostale štiri značilnosti (sosedski stiki, peš dostopnost do vrtca ali osnovne šole, bližina
avtocestnega priključka ter podobna starost in izobrazba okoliških prebivalcev) so manj
pomembne oziroma so pomembnejše zgolj za prebivalce posameznih sosesk in nekatere
prebivalstvene skupine.
Slika 42: Bivalne preference prebivalcev izbranih območij (skupno).
Odsotnost hrupa, kakovost zraka
Urejena okolica
Peš dostopnost do trgovin in storitev
Peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih površin
Zagotovljeno parkirno mesto
Dobre avtobusne povezave
Sosedski stiki
Peš dostopnost do vrtca, osnovne šole
Bližina avtocestnega priključka
Podobna starost in izobrazba okoliških prebivalcev
0
10
20
30 40 50 60 70
delež odgovorov (%)
80
90 100
Želeno bivalno okolje prebivalcev po izbranih območjih prikazuje Preglednica 46. Obstoj in
velikost razlik smo ugotavljali s pomočjo testa hi-kvadrat in Cramerjevega V koeficienta
(Preglednica 45). Razlike med območji so za večino značilnosti statistično pomembne.
Največje razlike med območji so pri vrednotenju bližine avtocestnega priključka (φ = 0,311),
187
zagotovljenega parkirnega mesta (0,264), dobrih avtobusnih povezav (0,224), sosedskih
stikov (0,206) ter peš dostopnosti do trgovin in storitev (0,206)43.
Bližina avtocestnega priključka je pomembna zlasti prebivalcem obeh izbranih območij v
Grosuplju (47 % oziroma 51 %), kjer je po pomembnosti na petem oziroma šestem mestu od
vseh značilnosti, kar je bistveno višje kot v ostalih območjih. Rezultat odseva velik pomen
dobre prometne dostopnosti v življenju Grosupeljčanov, ki je v precejšnji meri vezano na
bližnjo Ljubljano (najbližja avtocestna priključka v Ljubljani in Grosuplju sta med seboj
oddaljena le dobrih 5 minut vožnje po avtocesti).
Zagotovljeno parkirno mesto je pomembna vrednota tako za tiste prebivalce, ki ga imajo, kot
tiste, ki ga nimajo, pa si ga očitno želijo. Najvišje ga vrednotijo prebivalci ljubljanskega
Mosteca (72 %), kjer imajo prebivalci svoja parkirišča v podzemnih garažah. Glede na to, da
prebivalcem sosesk enodružinskih hiš, ki imajo prav tako svoja parkirna mesta, to ni
pomembnejša vrednota, si razlagamo, da imajo to za nekaj samoumevnega. Obenem pa
domnevamo, da prebivalci Mosteca to bolj cenijo zato, ker so imeli v svojem prejšnjem
bivalnem okolju vsakodnevne težave s parkiranjem. Zagotovljeno parkirno mesto precej
visoko vrednotijo tudi prebivalci starejših blokovskih sosesk (od 47 do 66 %) in starih
mestnih središč (od 58 do 62 %), kjer so težave s parkiranjem največje. Na teh dveh primerih
se tako nakazuje razkorak med bivalnimi preferencami prebivalcev in njihovimi trenutnimi
bivalnimi razmerami.
Do večjih razlik med izbranimi območji prihaja tudi pri vrednotenju pomena avtobusnih
povezav. Te so najbolj pomembne za prebivalce starejših blokovskih sosesk v Ljubljani in
Mariboru (60 oziroma 58 %), v istih mestih pa tudi za obe soseski enodružinskih hiš (57
oziroma 58 %). Po drugi strani pa so prebivalci dobre avtobusne povezave najnižje uvrstili v
vseh treh starih mestnih središčih. Ker je tam dostopnost do javnega potniškega prometa zelo
dobra, je možno, da prebivalci teh območij dobre avtobusne povezave jemljejo za
samoumevne in posledično višje vrednotijo druge značilnosti, najverjetneje pa je ta rezultat
tudi posledica večjega pomena hoje in kolesarjenja ter zgostitve večine pomembnejših
dejavnosti v mestnih središčih, za dostopanje do njih pa ne potrebujejo avtobusa.
Sosedski stiki so nadpovprečno pomembni prebivalcem sosesk enodružinskih hiš v Grosuplju
(48 %), na Jesenicah (47 %) in v Mariboru (45 %), precej manjši pomen pa imajo za
prebivalce vseh treh novejših blokovskih sosesk in vseh štirih območij v Ljubljani. Relativno
majhen pomen sosedskih stikov za kakovost bivanja prebivalcev ni presenetljiv; moderno
družbo namreč označujeta individualizacija in umik v zasebnost ter vzporedna zamenjava
teritorialnega povezovanja s sistemi interakcije, ki niso vezani na prostorsko bližino (na
primer Strassoldo, 1990). Dobljeni rezultati posredno potrjujejo tudi negativni vpliv velikosti
naselja, večstanovanjskih stavb ter urbanih okolij nasploh na sosedske odnose in povezanost
(na primer Moser, Ratiu, Fleury-Bahi, 2002; Filipović, 2007).
Do omembe vrednih razlik med soseskami prihaja še pri vrednotenju pomena peš dostopnosti
do trgovin in storitev. Najvišje jo vrednotijo prebivalci mariborske Goriške ulice (88 %), kjer
43
V literaturi najdemo kar nekaj interpretacij velikosti Cramerjevih koeficientov, ki se med vedami zelo
razlikujejo. Po Cohenu (1988) vrednosti do 0,1 kažejo nizko, med 0,1 in 0,3 srednjo, med 0,3 in 0,5 pa močno
statistično povezanost.
188
je celo najpomembnejša bivalna preferenca. Na splošno se vrednotenje prebivalcev ujema z
objektivnimi meritvami dostopnosti do trgovin in storitev v izbranih mestih – tako je pomen
te značilnosti bivalnega okolja najmanjši v Sončnih dvorih v Grosuplju (47 %) in na Jurčkovi
cesti v Ljubljani (56 %), kjer je peš dostopnost do te vrste dobrin na ravni obeh mest med
najslabšimi, delež uporabe avtomobila pa med večjimi med izbranimi območji. Večji pomen
dostopnosti v gosteje poseljenih, središčnih območjih v primerjavi z območji na obrobju
naselja so ugotovili tudi McCrea, Shyy in Stimson (2014).
Pri vrednotenju želenega bivalnega okolja med izbranimi območji tako obstajajo določene
razlike, kar je skladno z nekaterimi tujimi raziskavami, ki ugotavljajo povezanost bivalnih
preferenc med tipom soseske in/ali tipom stanovanjske stavbe (Kauko, 2006; McCrea, Shyy,
Stimson, 2014).
189
Preglednica 45: Rezultati hi-kvadrat testa razlik v bivalnih preferencah med prebivalci
izbranih mestnih območij.
odsotnost hrupa, kakovost zraka
χ2(1) = 18,741
φ = 0,101
p = 0,175
urejena okolica
χ2(1) = 27,620
φ = 0,122
p = 0,016
peš dostopnost do trgovin in storitev
χ2(1) = 77,746
φ = 0,206
p = 0,000
peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih
površin
χ2(1) = 56,840
φ = 0,176
p = 0,000
zagotovljeno parkirno mesto
χ2(1) = 128,192
φ = 0,264
p = 0,000
dobre avtobusne povezave
χ2(1) = 92,584
φ = 0,224
p = 0,000
sosedski stiki
χ2(1) = 78,481
φ = 0,206
p = 0,000
peš dostopnost do vrtca, osnovne šole
χ2(1) = 15,343
φ = 0,091
p = 0,355
bližina avtocestnega priključka
χ2(1) = 178,118
φ = 0,311
p = 0,000
podobna starost in izobrazba okoliških
prebivalcev
χ2(1) = 24,427
φ = 0,115
p = 0,041
190
Preglednica 46: Bivalne preference prebivalcev izbranih mestnih območij (v odstotkih).
NBS
SBS
SEH
SMS
Sončni dvori (GR)
Mostec (LJ)
Magdalena (MB)
Plavž (JE)
Markovec (KP)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Goriška ulica (MB)
Pod gozdom (GR)
Tomšičeva (JE)
Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (LJ)
staro mestno središče (MB)
peš
odsotnost
peš
dostopnost do
hrupa,
dostopnost
zelenih in
kakovost urejena do trgovin rekreacijskih
zraka
okolica in storitev
površin
85,1
67,6
47,3
75,7
85,6
75,7
62,2
81,1
83,8
80,8
72,7
71,7
74,8
79,1
77,0
59,7
83,0
80,3
69,4
59,9
74,3
76,4
80,1
74,3
75,9
75,2
88,3
65,5
81,2
62,4
71,8
65,9
76,9
78,6
66,7
59,0
85,8
77,2
65,4
62,2
76,5
61,2
56,1
69,4
80,7
79,0
63,9
50,4
76,6
76,0
76,0
67,5
76,2
73,5
77,5
80,1
82,1
77,4
71,4
67,9
zagotovljeno
dobre
parkirno
avtobusne sosedski
mesto
povezave
stiki
59,5
36,5
24,3
72,1
39,6
14,4
60,6
37,0
19,2
51,1
41,7
36,7
66,0
46,3
34,0
58,1
60,2
23,6
46,9
57,9
32,4
20,0
43,5
48,2
35,9
35,0
47,0
45,7
33,1
33,9
36,7
57,1
28,6
31,1
51,3
44,5
61,0
25,3
33,1
58,3
33,1
18,5
61,9
28,6
28,6
peš
podobna
dostopnost
starost in
do vrtca,
bližina
izobrazba
osnovne
avtocestnega
okoliških
šole
priključka
prebivalcev
24,3
50,0
10,8
25,2
26,1
19,8
35,4
9,1
15,2
31,7
15,8
9,4
32,7
14,3
15,0
30,4
20,9
13,1
18,6
11,7
15,9
31,8
47,1
11,8
26,5
14,5
14,5
31,5
7,1
22,0
32,7
31,6
9,2
25,2
27,7
11,8
29,2
5,8
16,2
29,1
10,6
7,9
27,4
4,8
8,3
Legenda:
več kot 1 standardni odklon nad povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
več kot 1 standardni odklon pod povprečjem
več kot 2 standardna odklona nad povprečjem
Razlaga kratic: NBS – novejša blokovska soseska, SBS – starejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SMS – staro mestno središče
191
S hi-kvadrat testom in Cramerjevim V koeficientom smo preverili tudi vpliv posameznih
značilnosti prebivalcev na njihove bivalne preference, saj smo domnevali, da imajo različne
skupine ljudi različne želje glede bivalnega okolja. Med seboj smo primerjali bivalne
preference ljudi glede na spol, pogostost uporabe avtomobila, starost, izobrazbo in življenjsko
obdobje (Preglednica 47).
Spol statistično značilno vpliva na vrednotenje avtobusnih povezav ter peš dostopnost do
zelenih in rekreacijskih površin. Ženske obe značilnosti vrednotijo višje kot moški, razlika pa
je očitna zlasti pri avtobusnih povezavah (47,6 proti 34,3 %). Večji pomen avtobusnih
povezav za ženske lahko pripišemo predvsem njihovim drugačnim potovalnim navadam, saj
v primerjavi z moškimi manj pogosto uporabljajo avtomobil. Anketiranih žensk, ki avtomobil
uporabljajo vsak dan ali nekajkrat na teden, je namreč 69,2 %, med moškimi pa je takšnih
82,6 %.
Razlike v bivalnih preferencah so nekoliko večje glede na stopnjo izobrazbe – odsotnost
hrupa in kakovost zraka višje vrednotijo bolj izobraženi – med ljudmi z univerzitetno
izobrazbo je takih 85,3 %, med ljudmi z osnovnošolsko izobrazbo ali manj pa 61,9 %.
Podobno velja za peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih površin, kjer je razmerje med
tema dvema izobrazbenima skupinama 73,9 proti 50,5 %. Ta rezultat lahko pripišemo njihovi
večji okoljski ozaveščenosti (na primer Polajnar, 2014) in večji potrebi po duševni in telesni
sprostitvi. Po drugi strani pa so ljudem z nižjo izobrazbo bolj pomembni sosedski stiki – med
prebivalci s končano osnovno šolo ali manj je takšnih 48,6 % – in dobre avtobusne povezave
(61,9 %). Slednje je, podobno kot pri ženskah, najverjetneje posledica njihovih potovalnih
navad, saj je v tej skupini samo 38,2 % prebivalcev, ki pogosto uporabljajo avtomobil. Pomen
sosedskih stikov za ljudi z nižjo izobrazbo, ki so praviloma revnejši, pa se ujema s
Campbellovo in Leejevo teorijo potreb (1992), po kateri so v soseskah močneje povezane
tiste skupine, ki imajo omejene vire (na primer denar ali mobilnost) za povezovanje zunaj
sosesk, zato je njihova vpetost v lokalno družbeno okolje stvar potrebe in nuje. Na podlagi
rezultatov Stanovanjske ankete 2005 je do podobnih ugotovitev prišla tudi Filipović (2007).
Do statistično značilnih, a manjših razlik glede na izobrazbo prihaja tudi pri vrednotenju
ostalih značilnosti bivalnega okolja, z izjemo urejene okolice.
Bivalne preference se med prebivalci razlikujejo tudi glede na njihovo življenjsko obdobje.
Peš dostopnost do vrtca ali osnovne šole najvišje vrednotijo osebe z odraščajočimi otroki
(58,6 %), kar seveda ni presenetljivo. Do večjih razlik prihaja tudi pri peš dostopnosti do
trgovin in storitev, ki je najbolj pomembna osebam starejše generacije do 66 let (85,8 %),
manj pa mladim do 35 let in osebam z odraščajočimi otroki (54,1 oziroma 54,9 %). Večje
razlike se pojavljajo še pri avtobusnih povezavah, ki so pomembne zlasti starejši generaciji
(57,3 %). Osebe starejše generacije v primerjavi z ostalimi skupinami višje oziroma
nadpovprečno vrednotijo tudi sosedske stike (39,5 %), urejeno okolico (80,8 %) in podobno
izobrazbo ali starost okoliških prebivalcev (19,0 %), podpovprečno pa peš dostopnost do
zelenih in rekreacijskih površin (62,3 %), zagotovljeno parkirno mesto (43,1 %) ter odsotnost
hrupa in kakovost zraka (72,2 %). Očitno gre za dokaj specifično prebivalstveno skupino, ki
po bivalnih preferencah nekoliko odstopa od ostalih. Večji pomen sosedskih stikov za
starejše prebivalce se ravno tako sklada s Campbellovo in Leejevo teorijo potreb (1992) in
192
ugotovitvami Filipovićeve (2007), manjši pomen okoljskih razmer pa lahko pripišemo
njihovi manjši okoljski ozaveščenosti in večji prizanesljivosti do tega pojava v primerjavi z
mlajšimi anketiranci, kar je v svoji raziskavi ugotovila tudi Špes (1998). Tudi ugotovitev, da
ima bližina storitev in infrastrukture za starejše in posledično manj mobilne prebivalce večji
pomen, ni nova (na primer Dökmeci, Berköz, 2000; Glasgow, 2000).
Preverili smo tudi razlike med prebivalci glede na pogostost uporabe avtomobila in jih
razdelili na tiste, ki avtomobil uporabljajo vsak dan ali nekajkrat na teden, in tiste, ki
avtomobil uporabljajo redkeje (nekajkrat na mesec ali manj). Do največjih razlik je
pričakovano prišlo pri vrednotenju zagotovljenega parkirnega mesta in avtobusnih povezav,
saj gre za preferenci, ki sta najbolj neposredno vezani na prevladujoči način potovanja. Dokaj
velike razlike so tudi pri peš dostopnosti do trgovin in storitev, ki pa tudi niso nepričakovane,
glede na to, da se tisti, ki se pogosteje vozijo z avtomobilom, po svojih opravkih verjetno
manjkrat odpravijo peš.
193
Preglednica 47: Rezultati hi-kvadrat testa razlik v bivalnih preferencah med skupinami
prebivalcev v izbranih območjih.
spol
starost
življenjsko
obdobje
izobrazba
pogostost
uporabe
avtomobila
odsotnost hrupa,
kakovost zraka
χ2(1) = 1,624
φ = 0,030
p = 0,203
χ2(1) = 22,340
φ = 0,111
p = 0,000
χ2(1) = 22,363
φ = 0,112
p = 0,000
χ2(1) = 46,122
φ = 0,160
p = 0,000
χ2(1) = 18,898
φ = 0,102
p = 0,000
urejena okolica
χ2(1) = 2,912
φ = 0,040
p = 0,088
χ2(1) = 30,341
φ = 0,130
p = 0,000
χ2(1) = 15,084
φ = 0,092
p = 0,002
χ2(1) = 5,506
φ = 0,055
p = 0,138
χ2(1) = 0,165
φ = 0,010
p = 0,684
peš dostopnost do
trgovin in storitev
χ2(1) = 2,101
φ = 0,034
p = 0,147
χ2(1) = 126,019
φ = 0,264
p = 0,000
χ2(1) = 115,323
φ = 0,255
p = 0,000
χ2(1) = 19,732
φ = 0,105
p = 0,000
χ2(1) = 61,951
φ = 0,186
p = 0,000
peš dostopnost do
zelenih in
rekreacijskih
površin
χ2(1) = 4,494
φ = 0,050
p = 0,034
χ2(1) = 21,157
φ = 0,108
p = 0,000
χ2(1) = 21,239
φ = 0,110
p = 0,000
χ2(1) = 42,259
φ = 0,153
p = 0,000
χ2(1) = 1,171
φ = 0,026
p = 0,279
zagotovljeno
parkirno mesto
χ2(1) = 0,159
φ = 0,009
p = 0,690
χ2(1) = 21,566
φ = 0,109
p = 0,000
χ2(1) = 21,549
φ = 0,110
p = 0,000
χ2(1) = 27,924
φ = 0,124
p = 0,000
χ2(1) = 70,616
φ = 0,198
p = 0,000
dobre avtobusne
povezave
χ2 (1) = 30,899
φ = 0,131
p = 0,000
χ2(1) = 79,624
φ = 0,210
p = 0,000
χ2(1) = 84,014
φ = 0,218
p = 0,000
χ2(1) = 48,687
φ = 0,164
p = 0,000
χ2(1) = 65,250
φ = 0,190
p = 0,000
sosedski stiki
χ2(1) = 0,712
φ = 0,020
p = 0,399
χ2(1) = 28,354
φ = 0,125
p = 0,000
χ2(1) = 33,765
φ = 0,138
p = 0,000
χ2(1) = 48,507
φ = 0,164
p = 0,000
χ2(1) = 4,726
φ = 0,051
p = 0,030
peš dostopnost do
vrtca, osnovne
šole
χ2(1) = 1,624
φ = 0,030
p = 0,203
χ2(1) = 107,286
φ = 0,244
p = 0,000
χ2(1) = 210,258
φ = 0,345
p = 0,000
χ2(1) = 12,308
φ = 0,083
p = 0,006
χ2(1) = 14,275
φ = 0,089
p = 0,000
bližina
avtocestnega
priključka
χ2(1) = 0,363
φ = 0,014
p = 0,547
χ2(1) = 22,612
φ = 0,112
p = 0,000
χ2(1) = 7,320
φ = 0,064
p = 0,062
χ2(1) = 12,799
φ = 0,084
p = 0,005
χ2(1) = 44,825
φ = 0,158
p = 0,000
podobna starost
in izobrazba
okoliških
prebivalcev
χ2(1) = 0,394
φ = 0,015
p = 0,530
χ2(1) = 26,219
φ = 0,121
p = 0,000
χ2(1) = 20,641
φ = 0,108
p = 0,000
χ2(1) = 12,667
φ = 0,084
p = 0,005
χ2(1) = 7,738
φ = 0,066
p = 0,005
V izbranih območjih se tako nakazujejo nekatere razlike v bivalnih preferencah, ki odražajo
prostorske vrednote in specifične življenjske sloge posameznih prebivalstvenih skupin. Tako
se potrjuje domneva, da za ljudi v določenih življenjskih obdobjih in z značilnim
socioekonomskim položajem (ki ga v naši raziskavi posredno ponazarja stopnja izobrazbe)
veljajo različne bivalne potrebe in preference, kar ugotavljajo tudi druge raziskave, ki so ta
pojav sicer izmerile bolj temeljito in z večjim številom preferenc (na primer Kim, Horner,
Marans, 2005; Clark, Deurloo, Dieleman, 2006; Ge, Hokao, 2006; Skifter Andersen, 2011).
Tovrstne raziskave imajo sicer omejeno veljavnost, saj ljudje z enakimi preferencami lahko
podajo različne odgovore, ker različno presojajo njihovo uresničljivost. Hkrati pa na njihovo
194
izbiro lahko vplivajo trenutne bivalne razmere – bodisi katero od preferenc jemljejo za
samoumevno in jih zato ne navedejo bodisi odgovarjajo z vidika pomanjkljivosti v bivalnem
okolju, ki si jih želijo odpraviti (Skifter Andersen, 2011).
Treba je opozoriti, da je uporabna vrednost naših rezultatov nekoliko omejena, saj je bilo na
seznamu zaradi omejitve pri dolžini vprašalnika navedenih le deset bivalnih preferenc, ki so
se nanašale izključno na okolico stanovanja. Določena pomanjkljivost merjenja je tudi število
možnih odgovorov, ki je bilo omejeno na pet. Glede na majhno število anketirancev, ki so
navedli manj kot pet preferenc (19,8 %), namreč lahko domnevamo, da je bila večina
prebivalcev v zadregi, katere vsebine bivalnega okolja izbrati kot prednostne.
5.7 Razmerje med dejanskim in želenim bivalnim okoljem
Ali ljudje dejansko prebivajo na lokaciji, ki ustreza njihovim potrebam in željam? Na to
vprašanje lahko delno odgovorimo s primerjavo odgovorov, ki se nanašajo na bivalno okolje,
kot ga zaznavajo prebivalci, in odgovorov, ki ponazarjajo njihove bivalne preference.
Razmerje med dejanskim in želenim bivalnim okoljem v izbranih mestnih območjih smo
ponazorili z bivalno prikrajšanostjo – deležem prebivalcev, ki negativno ocenjujejo določeno
značilnost bivalnega okolja, ki je hkrati tudi njihova bivalna preferenca.
Deleže bivalno prikrajšanih prebivalcev v izbranih območjih po posameznih vrstah
prikrajšanosti prikazuje Preglednica 48. Bivalna prikrajšanost je v povprečju najvišja pri
obremenjenosti okolja (37,3 % anketirancev), parkiranju (24,3 %) in urejeni okolici (20,0 %).
Največ prebivalcev, ki si želi živeti v neonesnaženem okolju, svoje bivalno okolje pa s tega
vidika zaznava kot problematično, najdemo v starih mestnih središčih. S tega vidika je še
posebej problematično mariborsko staro mestno središče, kjer je takšnih prebivalcev kar dve
tretjini (66,7 %). Stopnja te vrste prikrajšanosti je visoka tudi v koprskih soseskah Žusterna in
Markovec ter v mariborski Magdaleni (nad 40 %), daleč najmanjša pa v ljubljanskem
Mostecu (samo 14,4 %).
Največja stopnja »parkirne prikrajšanosti« je v starih mestnih središčih in v starejših
blokovskih soseskah, večja od dvajsetih odstotkov pa tudi v mariborski Magdaleni. Gre torej
za območja z znatnim deležem prebivalcev, ki si želijo zagotovljeno parkirno mesto, hkrati
pa se v vsakodnevnem življenju srečujejo s težavami s parkiranjem.
Prebivalcev, ki so prikrajšani za urejeno okolico, je največ v mariborskem starem mestnem
središču, in sicer kar polovica (50,0 %). Znatnejši delež prebivalcev s to vrsto prikrajšanosti
najdemo še v mariborskem Spodnjem Pobrežju (30,8 %), koprskem starem mestnem središču
(29,9 %), mariborski Magdaleni (28,3 %) in koprski Žusterni (23,6 %). Magdalena ima sicer
največji delež prebivalcev, ki so med svojimi bivalnimi preferencami navedli urejeno okolico
(80,8 %; Preglednica 46).
Pri ostalih značilnostih je bivalna prikrajšanost precej manjša oziroma je prisotna samo v
nekaterih območjih; med njimi velja izpostaviti dostopnost do trgovin in storitev, s katero je
prikrajšan dobršen del prebivalcev sosesk enodružinskih hiš na Tomšičevi (29,9 %) in v
Žusterni (21,3 %). Za ti dve območji smo slabo prostorsko dostopnost do mestnih dobrin
prepoznali tudi v objektivnem delu raziskave.
195
Preglednica 48: Deleži bivalno prikrajšanih prebivalcev v izbranih mestnih območjih po posameznih vrstah prikrajšanosti.
tip
NBS
SBS
SEH
SMS
območje
Sončni dvori (GR)
parkiranje
avtobusne obremenjenost trgovine in izobraževalne
povezave
okolja
storitve
ustanove
sosedski
stiki
zelene
površine
urejena
okolica
10,5
1,3
25,0
2,6
3,9
3,9
6,6
14,5
1,8
4,5
14,4
4,5
0,9
1,8
2,7
5,4
Magdalena (MB)
22,2
2,0
45,5
2,0
1,0
6,1
6,1
28,3
Plavž (JE)
38,8
0,0
38,8
0,7
0,0
3,6
3,6
14,4
Markovec (KP)
32,7
0,0
47,6
1,4
0,7
4,1
8,8
19,7
Šišenska soseska 6 (LJ)
41,4
3,7
29,3
2,6
1,6
1,6
2,1
14,7
Goriška ulica (MB)
25,5
2,8
33,1
5,5
0,7
1,4
2,1
19,3
Pod gozdom (GR)
2,4
1,2
25,9
2,4
3,5
2,4
1,2
11,8
Tomšičeva (JE)
9,4
13,7
27,4
29,9
2,6
2,6
3,4
12,0
Žusterna (KP)
14,2
1,6
44,1
21,3
2,4
3,1
15,7
23,6
Jurčkova (LJ)
4,1
2,0
25,5
9,2
0,0
1,0
3,1
11,2
Spodnje Pobrežje (MB)
6,0
8,5
35,9
6,8
1,7
2,6
4,3
30,8
staro mestno središče (KP)
35,7
2,6
48,7
5,2
1,3
1,3
16,9
29,9
staro mestno središče (LJ)
42,4
0,0
47,0
9,9
1,3
3,3
2,6
19,9
staro mestno središče (MB)
44,0
0,0
66,7
9,5
0,0
2,4
3,6
50,0
Mostec (LJ)
Opomba: s krepko tiskano rdečo barvo so označene vrednosti, kjer je delež bivalno prikrajšanih več kot 20 %
Razlaga kratic: NBS – novejša blokovska soseska, SEH – soseska pretežno enodružinskih hiš, SBS – starejša blokovska soseska, SMS – staro mestno središče
196
Stopnja bivalne prikrajšanosti je največja v mariborskem starem mestnem središču, kjer so
prebivalci v povprečju prikrajšani s kakovostjo skoraj dveh značilnosti bivalnega okolja (1,76),
kar 85,7 % tamkajšnjih prebivalcev pa je nezadovoljnih z vsaj eno od značilnosti bivalnega
okolja, ki je hkrati njihova bivalna preferenca. Visoko stopnjo bivalne prikrajšanosti najdemo
tudi v ostalih dveh starih mestnih središčih – koprskem (1,42) in ljubljanskem (1,26), v koprskih
soseskah Žusterna in Markovec (1,26 oziroma 1,15) in mariborski Magdaleni (1,13). Daleč
najmanjša stopnja prikrajšanosti je v ljubljanskem Mostecu (0,36), majhna pa je tudi v
grosupeljski soseski Pod gozdom (0,51), ljubljanski Jurčkovi (0,56) in grosupeljskih Sončnih
dvorih (0,68) (Slika 43).
Slika 43: Število vrst bivalne prikrajšanosti na prebivalca v izbranih mestnih območjih.
staro mestno središče (MB)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (LJ)
Žusterna (KP)
Markovec (KP)
Magdalena (MB)
Tomšičeva (JE)
Plavž (JE)
Spodnje Pobrežje (MB)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Goriška ulica (MB)
Sončni dvori (GR)
Jurčkova (LJ)
Pod gozdom (GR)
Mostec (LJ)
0,0
0,2
0,4
0,6
0,8
1,0
1,2
1,4
1,6
1,8
2,0
Stopnjo bivalne prikrajšanosti v izbranih območjih smo primerjali tudi s splošnim zadovoljstvom
s sosesko. Največje razlike so v koprski Žusterni, ljubljanskem starem mestnem središču in
Šišenski soseski 6, kjer so prebivalci s sosesko na splošno bolj zadovoljni, kot bi to lahko
pričakovali glede na relativno velik razkorak med njihovim bivalnim in želenim bivalnim
okoljem. Iz tega bi lahko sklepali, da so se tamkajšnji prebivalci najbolje prilagodili na obstoječe
bivalne razmere, so morda bolj kritični do ocenjevanja svojega bivalnega okolja, ali pa na
zadovoljstvo s sosesko vplivajo drugi dejavniki, ki niso nujno povezani z značilnostmi soseske.
Obratno je, na primer, na koprskem Markovcu in jeseniškem Plavžu stopnja bivalne
prikrajšanosti manjša, kot pa bi to lahko pričakovali na podlagi nižje ocene zadovoljstva s
sosesko, ki je podobna tistima v koprskem in mariborskem starem mestnem središču. Stopnjo
povezanosti med bivalno prikrajšanostjo in oceno zadovoljstva s sosesko v izbranih območjih
197
smo izračunali z neparametričnim Kendallovim Tau-b testom. Z izjemo dveh območij
(ljubljanskega Mosteca in jeseniške Tomšičeve) je bila stopnja povezanosti statistično značilna,
vendar pa neznatna ali majhna (Preglednica 49). Ocene zadovoljstva s sosesko se torej le delno
ujemajo s stopnjami bivalne prikrajšanosti.
Preglednica 49: Rezultati Kendallovega tau-b testa povezanosti med oceno zadovoljstva s
sosesko in bivalno prikrajšanostjo v izbranih mestnih območjih.
tip
NBS
SBS
SEH
SMS
mestno območje
τ
Sončni dvori (GR)
–0,309**
Mostec (LJ)
–0,165
Magdalena (MB)
–0,278**
Plavž (JE)
–0,303**
Markovec (KP)
–0,395**
Šišenska soseska 6 (LJ)
–0,187**
Goriška ulica (MB)
–0,245**
Pod gozdom (GR)
–0,373**
Tomšičeva (JE)
–0,161
Žusterna (KP)
–0,316**
Jurčkova (LJ)
–0,283**
Spodnje Pobrežje (MB)
–0,340**
staro mestno središče (KP)
–0,311**
staro mestno središče (LJ)
–0,332**
staro mestno središče (MB)
–0,192*
* povezanost je statistično značilna pri p < 0,05
** povezanost je statistično značilna pri p < 0,01
Prebivalce, ki z določeno značilnostjo bivalnega okolja niso zadovoljni, to večinoma ni odvrnilo
od tega, da je ne bi navedli tudi med svojimi bivalnimi preferencami. Skladno s teorijo
prilagoditve bi prebivalci lahko sicer spremenili oziroma prilagodili svoje bivalne preference
glede na dejanske oziroma uresničljive bivalne pogoje. Naši rezultati pa so bližje ugotovitvi
Trauerja in Mackinnona (2001), da zelo nizka (ali zelo visoka) stopnja zadovoljstva z določeno
značilnostjo bivalnega okolja pomeni, da prebivalci tej značilnosti hkrati pripisujejo tudi zelo
velik pomen.
Rezultati bivalne prikrajšanosti so lahko dopolnilna informacija stopnji zadovoljstva z bivalnim
okoljem in njegovimi posameznimi značilnostmi v izbranih mestnih območjih. Kjer je razkorak
med dejanskim in želenim bivalnim okoljem velik, je smiselno vlagati dodatne napore, da se bo v
prihodnje zmanjšal.
198
Na koncu naj opozorimo še na nekatere metodološke pomanjkljivosti merjenja bivalne
prikrajšanosti v naši raziskavi. Pri povezovanju vprašanj o bivalnem in želenem bivalnem okolju
smo naleteli na kar nekaj težav. Tako smo na primer predpostavili, da se ocena težav s
parkiranjem, ki so jo podali anketiranci, nanaša na parkirno mesto, ki ni zagotovljeno. To nujno
ne drži; težave so lahko tudi posledica prevelike oddaljenosti (četudi zagotovljenega) parkirnega
mesta do doma, pomanjkanja parkirnih mest za obiskovalce, višine plačila za parkirno
dovolilnico, vizualne degradacije soseske zaradi parkiranih avtomobilov in zasedanja površin, ki
prvenstveno niso namenjena parkiranju (na primer intervencijske poti, pločniki, otroška igrišča)
in podobno. Tako je dejanska stopnja prikrajšanosti za zagotovljeno parkirno mesto najverjetneje
nekoliko nižja. Obratno pa velja za prikrajšanost z dostopnostjo do izbranih mestnih dobrin, ki
smo jo izmerili kot razkorak med željo po njihovi peš dostopnosti in dojemanjem njihove bližine.
Bližina je namreč zelo »izmuzljiv« in relativen pojem, ki se ne nanaša nujno na dostopanje
lokacij s hojo. Strinjamo se z nekaterimi avtorji (na primer Amerigo, Aragones, 1997), da v
prihodnje velja vložiti več metodoloških naporov v veljavnost merjenja bivalne prikrajšanosti, saj
to lahko učinkovito nadomesti ali dopolni dozdajšnje meritve kakovosti bivalnega okolja.
199
6
RAZMERJE MED KAKOVOSTJO BIVALNEGA OKOLJA IN
KAKOVOSTJO ŽIVLJENJA V IZBRANIH MESTNIH OBMOČJIH
Poglavje začenjamo s preizkusoma zanesljivosti in veljavnosti merjenja zadovoljstva z
življenjem, s katerim smo konceptualizirali kakovost življenja. Zadovoljstvo z življenjem
primerjamo med izbranimi območji in ugotavljamo, kako nanj vplivajo socioekonomske
značilnosti prebivalstva. S korelacijsko analizo primerjamo zadovoljstvo z bivalnim okoljem in
zadovoljstvo z življenjem ter s hierarhično regresijsko analizo preverimo vpliv zadovoljstva z
bivalnim okoljem na zadovoljstvo z življenjem v primerjavi z ostalimi življenjskimi področji.
6.1 Ocena zadovoljstva z življenjem v izbranih mestnih območjih
Kot smo omenili v metodološkem poglavju, smo za merjenje kakovosti življenja uporabili
lestvico zadovoljstva z življenjem, ki so jo razvili Diener in sodelavci (1985). Najprej smo ocenili
kakovost merskega postopka s preizkusoma zanesljivosti in veljavnosti za vsa izbrana območja
skupaj. Veljavnost smo preizkusili s faktorsko analizo in njeno metodo glavnih osi ter ugotovili,
da se za odgovori na lestvici »skriva« ena skupna razsežnost, ki pojasni 64 % skupne variance v
podatkih (Priloga 48). Merski postopek tako lahko označimo za veljavnega, kar so ugotovile tudi
druge raziskave (na primer Diener in sod., 1985; Slocum-Gori in sod., 2009). Zanesljivost
lestvice smo preverili z metodo interne kohezivnosti cronbachov α, ki se najpogosteje uporablja
za ocenjevanje zanesljivosti meritev. Vrednost 0,89 kaže na visoko zanesljivost44 merske lestvice,
kar je prav tako skladno z ugotovitvami drugih raziskav (na primer Diener in sod., 1985; Eid,
Diener, 2004).
Stopnjo zadovoljstva z življenjem smo po vzoru izvirne metodologije izmerili tako, da smo
sešteli vseh pet odgovorov na sedemstopenjski ordinalni lestvici. Prebivalci izbranih mestnih
območij v izbranih slovenskih mestih so v povprečju rahlo zadovoljni45 s svojim življenjem, saj
je seštevek petih odgovorov lestvice zadovoljstva z življenjem 21,7. Na intervalu med 20 in 24
najdemo ocene zadovoljstva z življenjem v gospodarsko razvitih državah (Diener, 2006b), tako
da so rezultati skladni s pričakovanji. Enosmerna analiza variance je pokazala statistično značilne
razlike v zadovoljstvu z življenjem med izbranimi območji (Priloga 49), ki pa niso tolikšne, kot
bi morda pričakovali. S svojim življenjem so najbolj zadovoljni v ljubljanskem Mostecu (24,8),
najmanj pa v mariborski Goriški ulici (19,4) (Slika 44). Povedano drugače – s svojim življenjem
je zadovoljnih ali zelo zadovoljnih dobra polovica (53,7 %) prebivalcev Mosteca in slaba petina
(18,4 %) prebivalcev Goriške ulice. Med območji z dokaj visoko stopnjo zadovoljstva velja
izpostaviti še sosesko Pod gozdom v Grosuplju (23,8) in mariborsko Magdaleno (23,6), med
44
Po Fieldu (2009, str. 675) merski postopek lahko označimo za zanesljiv, če je cronbachov α večji od 0,70.
Pri interpretaciji se opiramo na izvirno metodologijo (Diener in sod., 1985), po kateri so prebivalci z vsoto
odgovorov med 5 in 9 zelo nezadovoljni, med 10 in 14 nezadovoljni, med 15 in 19 rahlo nezadovoljni, med 21 in 25
rahlo zadovoljni, med 26 in 30 zadovoljni ter med 31 in 35 zelo zadovoljni. Vsota 20 je nevtralna ocena.
45
200
območji, kjer je zadovoljstvo pod nevtralno oceno 20, pa tudi mariborsko staro mestno središče
(19,8). Razlike v zadovoljstvu z življenjem so statistično nekoliko bolj pomembne, če jih
analiziramo med tipi sosesk. Tako je zadovoljstvo z življenjem največje v novejših blokovskih
soseskah (23,8), nekoliko manjše v soseskah enodružinskih hiš (22,3), najmanjše pa v starih
mestnih središčih (20,9) in starejših blokovskih soseskah (20,8). Razlike med zadnjima dvema
tipoma niso statistično značilne (Priloga 50).
Slika 44: Zadovoljstvo z življenjem v izbranih mestnih območjih, izmerjeno z mersko lestvico
SWLS (Satisfaction with Life Scale).
Mostec (LJ)
Pod gozdom (GR)
Magdalena (MB)
Jurčkova (LJ)
Žusterna (KP)
Sončni dvori (GR)
staro mestno središče (LJ)
Šišenska soseska 6 (LJ)
povprečje
Tomšičeva (JE)
Spodnje Pobrežje (MB)
Markovec (KP)
Plavž (JE)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (MB)
Goriška ulica (MB)
5
10
15
20
25
30
35
Z večvariatno linearno regresijsko analizo smo najprej analizirali vpliv socioekonomskih
značilnosti prebivalstva v izbranih mestnih območjih na zadovoljstvo z življenjem. Izkazalo se je,
da s tem sklopom spremenljivk lahko pojasnimo samo dobrih 9 % variance odvisne
spremenljivke. Nanj statistično značilno vplivata samo stopnja izobrazbe (β = 0,227) in
zaposlenost (–0,198), medtem ko se vpliv starosti in spola ni izkazal kot statistično značilen
(Preglednica 50). Višje izobraženi in tisti, ki niso brezposelni, so torej nekoliko bolj zadovoljni s
svojim življenjem. Glede na to, da je zadovoljstvo z življenjem največje v novejših blokovskih
soseskah, kjer so cene stanovanj precej visoke (Mostec velja celo za sosesko z nadstandardnimi
stanovanji), lahko domnevamo, da na zadovoljstvo z življenjem vpliva tudi višina osebnih
dohodkov (tega podatka z anketno raziskavo sicer nismo zajeli).
201
Preglednica 50: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize vpliva socioekonomskih
značilnosti prebivalstva na zadovoljstvo z življenjem.
model
β
(konstanta)
t
p
19,058
,000
spol
,000
–,004
,997
starost
,006
,245
,806
stopnja izobrazbe
,227
9,533
,000
zaposlenost
–,198
-8,408
,000
prilagojen R2 = 0,094
N = 1731
6.2 Pomen zadovoljstva z bivalnim okoljem za zadovoljstvo z življenjem
Prebivalci vseh izbranih območij so precej bolj zadovoljni s svojim bivalnim okoljem kot s
svojim življenjem (Slika 45). Za boljšo grafično ponazoritev smo odgovore zadovoljstva z
bivalnim okoljem na vseh treh prostorskih ravneh sešteli in jih obravnavali kot eno, sestavljeno
spremenljivko. Iz grafikona je hkrati razvidno, da se oceni dokaj ujemata – v območjih, kjer so
prebivalci bolj zadovoljni s svojim bivalnim okoljem, so tudi bolj zadovoljni z življenjem in
obratno. To smo potrdili tudi s korelacijsko analizo za vsa območja skupaj, ki je pokazala, da je
ocena zadovoljstva z življenjem v izbranih območjih pozitivno in značilno povezana z oceno
bivalnega okolja. Stopnja zadovoljstva z življenjem se najbolj ujema z zadovoljstvom s
stanovanjem (r = 0,44), s katerim je statistično pomembno povezana v vseh izbranih območjih,
nekoliko manj pa se ujema z zadovoljstvom s sosesko (0,34) in mestom (0,28). Tisti, ki so bolj
zadovoljni s stanovanjem, sosesko ali mestom, torej nekoliko bolj pozitivno ocenjujejo tudi svoje
življenje. Vendar pa to ne velja za vsa območja enako. V obeh grosupeljskih soseskah, koprskem
in mariborskem starem mestnem središču in mariborski Goriški ulici zadovoljstvo z mestom ni
statistično pomembno povezano z zadovoljstvom z življenjem; enako velja tudi za zadovoljstvo s
sosesko v koprskem starem mestnem središču (Priloga 51). Če seštejemo odgovore zadovoljstva
z bivalnim okoljem na vseh treh prostorskih ravneh in izvedemo korelacijsko analizo z
zadovoljstvom z življenjem, ugotovimo, da je povezanost v vseh izbranih območjih pozitivna in
statistično značilna (Preglednica 51), med območji pa izstopa mariborsko staro mestno središče s
pozitivno in zmerno, srednjo statistično povezanostjo (0,61). V koprskem starem mestnem
središču (0,32) in soseski Pod gozdom (0,30) je ta povezanost nekoliko manjša. Kljub nekaterim
razlikam v stopnji povezanosti med izbranimi območji in odvisnosti rezultatov od
konceptualizacije bivalnega okolja na podlagi teh rezultatov lahko potrdimo v uvodu postavljeno
hipotezo – da sta oceni bivalnega okolja in kakovosti življenja prebivalcev v izbranih mestnih
območjih v izbranih mestih pomembno povezani.
202
Slika 45: Primerjava zadovoljstva z bivalnim okoljem (seštevek odgovorov zadovoljstva s
stanovanjem, sosesko in mestom) in zadovoljstva z življenjem po izbranih mestnih območjih.
življenje
bivalno okolje
staro mestno središče (MB)
staro mestno središče (LJ)
5
staro mestno središče (KP)
3
Spodnje Pobrežje (MB)
10
Jurčkova (LJ)
5
Žusterna (KP)
15
Tomšičeva (JE)
7
Pod gozdom (GR)
20
Goriška ulica (MB)
9
Šišenska soseska 6 (LJ)
25
Markovec (KP)
11
Plavž (JE)
30
Magdalena (MB)
13
Mostec (LJ)
35
Sončni dvori (GR)
15
Preglednica 51: Pearsonovi koeficienti korelacije med zadovoljstvom z bivalnim okoljem (na
vseh treh ravneh skupaj) in zadovoljstvom z življenjem v izbranih mestnih območjih.
tip
NBS
SBS
SEH
SMS
mestno območje
Sončni dvori (GR)
Mostec (LJ)
Magdalena (MB)
Plavž (JE)
Markovec (KP)
Šišenska soseska 6 (LJ)
Goriška ulica (MB)
Pod gozdom (GR)
Tomšičeva (JE)
Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje (MB)
staro mestno središče (KP)
staro mestno središče (LJ)
staro mestno središče (MB)
r
0,38**
0,48**
0,42**
0,49**
0,40**
0,34**
0,38**
0,30**
0,41**
0,40**
0,46**
0,38**
0,32**
0,47**
0,61**
** p < 0,01
Da bi bolje ovrednotili pomen bivalnega okolja za kakovost življenja prebivalcev izbranih
mestnih območij, smo izvedli hierarhično regresijsko analizo. V prvem koraku smo v regresijski
model vključili samo »neprostorska« oziroma zasebna življenjska področja: oceno zadovoljstva z
203
družinskim življenjem, družabnim življenjem, zdravjem, količino prostega časa in finančnim
položajem. Pri izboru najpomembnejših življenjskih področij smo se zgledovali po nekaterih
predhodnih raziskavah (Campbell, Converse, Rodgers, 1976; van Praag, Frijters, Ferrer-iCarbonell, 2003; McCrea, Stimson, Western, 2005; Marans, Kweon, 2011; Türkoglu in sod.,
2011). Ocene zadovoljstva z njimi prikazuje Preglednica 52, ki kaže, da so prebivalci izbranih
območij v povprečju manj zadovoljni z zasebnimi življenjskimi področji kot z bivalnim okoljem.
V drugem koraku pa smo v regresijski model vključili še zadovoljstvo z bivalnim okoljem na
vseh treh prostorskih ravneh in ugotavljali, ali se je delež pojasnjene variance zadovoljstva z
življenjem statistično pomembno povečal. Za tak vrstni red smo se odločili na podlagi
predhodnih raziskav, ki kažejo, da na zadovoljstvo z življenjem najbolj vplivajo zasebna
življenjska področja.
Preglednica 52: Povprečno zadovoljstvo z izbranimi življenjskimi področji v izbranih mestnih
območjih (skupno).
življenjsko področje
povprečje
mesto
4,12
stanovanje
4,10
družinsko življenje
4,09
soseska
4,05
prijatelji, družabno življenje
3,95
zdravje
3,76
količina prostega časa
3,67
delo, zaposlitev
3,50
finančni položaj
3,15
V izbranih mestnih območjih lahko s končnim regresijskim modelom pojasnimo skoraj polovico
variance zadovoljstva z življenjem (Slika 46). Vrednosti ob puščicah, ki ponazarjajo vpliv
neodvisnih na odvisno spremenljivko, so standardizirani regresijski koeficienti. Z vključitvijo
bivalnega okolja se je delež pojasnjene variance s 45,6 povečal na 49,9 %, pri čemer je bilo
povečanje statistično značilno. Stanovanje ima v končnem modelu tretjo največjo pojasnjevalno
moč, manjšo le od finančnega položaja in družinskega življenja, mesto pa peto. Od spremenljivk,
ki ponazarjajo bivalno okolje, le zadovoljstvo s sosesko nima statistično značilnega vpliva na
odvisno spremenljivko. Rezultati, ki kažejo na izrazito prevladujoč pomen finančnega položaja
na zadovoljstvo z življenjem, nehote razkrivajo, da med prebivalci izbranih območij prevladujejo
materialistične vrednotne usmeritve, kar je sicer splošna značilnost postsocialističnih držav
(Inglehart, Welzel, 2005).
204
Slika 46: Rezultati hierarhične regresijske analize vpliva življenjskih področij na zadovoljstvo z
življenjem (vsa izbrana območja skupaj).
Ker smo regresijsko analizo izvedli za vsa izbrana območja skupaj, ta pa so si med seboj zelo
različna, nam ti rezultati služijo bolj za orientacijo, hkrati pa osmišljajo nadaljnje analize. Na
podlagi rezultatov predhodne korelacijske analize smo domnevali, da se vpliv bivalnega okolja na
kakovost življenja razlikuje med mestnimi območji, zato smo regresijsko analizo izvedli še za
vsako izbrano območje posebej. Spremenljivke »zadovoljstvo z delom« v to analizo nismo
vključili, saj bi se nam velikost vzorca zaradi velikega števila anketirancev upokojencev, pri
katerih to življenjsko področje ni več relevantno za njihovo zadovoljstvo z življenjem, preveč
zmanjšala, to pa bi lahko imelo v nekaterih območjih z manjšim številom odgovorov prevelik
vpliv na statistično zanesljivost modela. Iz analize smo izločili tudi 16 enot, ki so imele vrednosti
standardiziranih napak ocen zunaj intervala +/–3, saj smo domnevali, da je v teh primerih prišlo
do očitne merske napake (napačno razumljenega vprašanja ali namernega podajanja napačnih
odgovorov v obliki ene od obeh skrajnosti).
205
Ugotovili smo, da se je po vključitvi bivalnega okolja regresijski model statistično značilno
izboljšal v vseh izbranih območjih (Preglednica 53; Priloga 52), razen v vseh treh novejših
blokovskih soseskah in ljubljanski Šišenski soseski 6. V teh štirih območjih zadovoljstvo z
bivalnim okoljem nima nikakršnega vpliva na zadovoljstvo z življenjem. Nanj v primerjavi z
ostalimi območji nadpovprečno vplivata oceni finančnega položaja in družinskega življenja, ki
očitno »zasenčita« vsa ostala življenjska področja, vključno z bivalnim okoljem (slednje ne velja
povsem za Sončne dvore, kjer vpliv družinskega življenja ni statistično značilen). Moč
regresijskega modela se je v jeseniški blokovski soseski Plavž in v soseskah enodružinskih hiš v
koprski Žusterni, ljubljanski Jurčkovi in v mariborskem Spodnjem Pobrežju sicer statistično
pomembno povečala, a nobena od spremenljivk bivalnega okolja v končnem modelu statistično
pomembno ne vpliva na zadovoljstvo z življenjem v primerjavi z ostalimi spremenljivkami.
Regresijski model pa se je po vključitvi bivalnega okolja daleč najbolj izboljšal v mariborskem
starem mestnem središču. Delež pojasnjene variance zadovoljstva z življenjem je narasel za
skoraj 20 odstotkov oziroma z 32,8 % na 52,4 %. Zaradi majhne velikosti vzorca je v tem
primeru smiselno interpretirati tudi prilagojen R2, ki pomeni 27,7 % pojasnjene variance po
prvem koraku in 46,3 % po drugem koraku. Zadovoljstvo s stanovanjem ima v končnem modelu
drugo največjo pojasnjevalno moč (takoj za finančnim položajem), zadovoljstvo s sosesko in
mestom pa tretjo in četrto (pri čemer vsi statistično značilno vplivajo na odvisno spremenljivko).
Na zadovoljstvo z življenjem prebivalcev mariborskega starega mestnega središča torej v
precejšnji meri vpliva vrednotenje njihovega bivalnega okolja. Seveda je mogoče, da v raziskavo
nismo zajeli nekaterih pomembnih življenjskih področij, ki bi morda nekoliko zmanjšala pomen
bivalnega okolja. Rezultati so tudi manj veljavni zaradi nekoliko majhnega vzorca (N = 71).
Vseeno pa se nakazuje, da je življenje prebivalcev mariborskega starega mestnega središča precej
močno »prepleteno« z njihovim bivalnim okoljem. Ob tem ne gre spregledati, da se prav v
mariborskem starem mestnem središču prebivalci najbolj pritožujejo nad različnimi težavami, s
katerimi se srečujejo v svojem bivalnem okolju (hrup, težave s parkiranjem, pomanjkanje zelenih
površin, neurejena okolica in podobno), največja pa je tudi njihova stopnja bivalne prikrajšanosti.
Videti je, da te težave pridejo do izraza tudi v procesu vrednotenja zadovoljstva z življenjem.
Delež pojasnjene variance zadovoljstva z življenjem se je zelo povečal tudi v grosupeljski soseski
Pod gozdom (s 33,9 na 48,4 %) in v koprskem Markovcu (z 38,4 na 45,6 %). Zadovoljstvo z
bivalnim okoljem ima v obeh končnih modelih zelo velik vpliv na zadovoljstvo z življenjem –
zadovoljstvo s stanovanjem v soseski Pod gozdom celo največjega izmed vseh življenjskih
področij. Stanovanje ima dokaj velik vpliv na zadovoljstvo z življenjem tudi v soseski Tomšičeva
na Jesenicah, v Goriški ulici in v koprskem starem mestnem središču. Tudi v teh območjih je bilo
izboljšanje regresijskega modela po vključitvi bivalnega okolja statistično značilno.
206
V ljubljanskem starem mestnem središču ima v končnem modelu izmed ravni bivalnega okolja
statistično značilen vpliv samo zadovoljstvo z mestom, kar je posebnost med izbranimi območji.
Možno je, da imajo prebivalci starega mestnega središča bolj izrazito prostorsko identiteto na
ravni mesta kot celote, dejstvo, da prebivajo v središču slovenskega glavnega mesta, pa pozitivno
vpliva na njihovo zadovoljstvo z življenjem.
207
Preglednica 53: Rezultati hierarhične regresijske analize: sprememba multiplega determinacijskega koeficienta (R2) in življenjska
področja, ki statistično pomembno vplivajo na zadovoljstvo z življenjem (po vrstnem redu od najpomembnejšega naprej).
tip
sprememba R2 1
0,021
finančni položaj
2
zdravje
3
0,031
finančni položaj
zdravje
količina prostega časa
Magdalena (MB)
0,013
družinsko življenje finančni položaj
Plavž (JE)
0,042**
družinsko življenje finančni položaj
zdravje
Markovec (KP)
0,072**
finančni položaj
stanovanje
mesto
Šišenska soseska 6 (LJ)
0,014
finančni položaj
družinsko življenje družabno življenje
Goriška ulica (MB)
0,053*
finančni položaj
stanovanje
družinsko življenje
Pod gozdom (GR)
0,145**
stanovanje
zdravje
soseska
Tomšičeva (JE)
0,065**
finančni položaj
družinsko življenje stanovanje
0,054**
finančni položaj
zdravje
družinsko življenje
Jurčkova (LJ)
0,063*
finančni položaj
zdravje
količina prostega časa
Spodnje Pobrežje (MB)
0,059*
finančni položaj
staro mestno središče (KP)
0,046**
finančni položaj
družabno življenje zdravje
stanovanje
0,040**
finančni položaj
družabno življenje mesto
družinsko življenje
staro mestno središče (MB) 0,196**
finančni položaj
stanovanje
mesto
mestno območje
Sončni dvori (GR)
NBS Mostec (LJ)
SBS
SEH Žusterna (KP)
SMS staro mestno središče (LJ)
soseska
* povezanost je statistično značilna pri p < 0,05
** povezanost je statistično značilna pri p < 0,01
opomba: s krepkim tiskom so označene spremenljivke, ki ponazarjajo bivalno okolje
208
4
družabno življenje
količina prostega časa
Rezultati regresijske analize kažejo na večji pomen zadovoljstva s stanovanjem kot ene od vsebin
kakovosti življenja v primerjavi z zadovoljstvom s sosesko in bivanjem v mestu, kar se ujema z
ugotovitvami drugih podobnih raziskav (Sirgy, Cornwell, 2002; McCrea, Stimson, Western,
2005; Marans, Kweon, 2011; Türkoğlu s sod., 2011). Večina ljudi preživi v stanovanju največji
del svojega življenja, dom pa je kraj, kamor se človek lahko zateče, se tam spočije in najde
zadovoljstvo (Adams, 1984). Dom je obenem kraj, kjer ljudje doživljajo intimne odnose, s čimer
vpliva na kakovost življenja ljudi (na primer Stoeckler, 1977; Morris, Winter, 1978; Studen,
1995). Po Mandičevi (1999) stanovanje zadovoljuje številne potrebe v posameznikovem
življenju; poleg temeljne, zavetiščne funkcije tudi potrebe v zvezi z zasebnostjo, lokacijo,
premoženjem, družabnimi stiki, partnerskimi odnosi in podobno. Podobno tudi Schmeidler
(2008) navaja, da je stanovanje eden od najpomembnejših dejavnikov kakovosti življenja; vpliva
namreč na vse plati duševnega in socialnega zdravja in spodbudno vpliva na duševni mir,
družinsko življenje in na dosežke v poklicni poti ter izobraževanju.
Vpliv zadovoljstva s sosesko in mestom na zadovoljstvo z življenjem je v primerjavi s
stanovanjem manjši, a ga vseeno ne smemo prezreti. Nekatere raziskave ugotavljajo posredni
vpliv zadovoljstva s sosesko na zadovoljstvo z življenjem prek zadovoljstva s stanovanjem (Lee,
Guest, 1983; Sirgy, Cornwell, 2002; McCrea, Stimson, Western, 2005) ali posredni vpliv prek
zadovoljstva z življenjem v skupnosti (Sirgy, Cornwell, 2002). Tudi v naši raziskavi smo
ugotovili, da na zadovoljstvo s stanovanjem v precejšnji meri vpliva zadovoljstvo z njegovo
lokacijo. Obenem se je v analizi bivalnih preferenc potrdilo, da je soseska pomembna zlasti za
življenje nekaterih skupin prebivalcev, kot so starejši od 66 let, ki jih običajno označujemo za
ranljivejše. Filipović (2007) je na podlagi podatkov Stanovanjske ankete 2005 ugotovila, da gre
za prebivalce, ki so najbolj vpeti v sosesko. Tudi nekatere tuje raziskave ugotavljajo, da imajo
značilnosti soseske še posebno močan vpliv na kakovost življenja starejših prebivalcev (Baresi,
Ferraro, Hobey, 1984).
Zadovoljstvo z bivalnim okoljem se je v primerjavi z drugimi, zasebnimi oziroma
»neprostorskimi« življenjskimi področji na splošno izkazalo kot manj pomemben dejavnik
zadovoljstva z življenjem, kar je bilo ugotovljeno v večini podobnih empiričnih raziskav,
opravljenih v različnih soseskah, mestih in mestnih regijah (Craik, Zube, 1976; Sirgy, Cornwell,
2002; van Praag, Frijters, Ferrer-i-Carbonell, 2003; McCrea, Stimson, Western, 2005; Marans,
Kweon, 2011; Türkoglu in sod., 2011). Morebitni manjši pomen bivalnega okolja za kakovost
življenja pa seveda ne pomeni, da naj mu zato pri prostorskem načrtovanju posvetimo manjšo
pozornost. Bivalno okolje namreč posredno vpliva tudi na kakovost drugih življenjskih področij,
kakovost nekaterih celo omogoča. Na kakovost družinskega, pa tudi družabnega življenja v
največji meri vpliva prek velikosti stanovanja, zlasti s površino in številom sob ter njunim
razmerjem s številom stanovalcev oziroma prevelike »stanovanjske gostote«. Prevelika gostota
stanovalcev lahko negativno vpliva tudi na zasebnost prebivalcev, ki jo nekateri avtorji ravno
tako prepoznavajo kot eno najpomembnejših področij kakovosti življenja (Cummins, 1996).
Stanovanje ne nazadnje danes vedno bolj postaja večfunkcijski prostor, kjer poleg bivanja
opravljamo tudi številne druge funkcije, kot so prosti čas, delo in izobraževanje. Tudi soseska
209
oziroma okolica stanovanja je prostor, ki na različne načine vpliva na kakovost življenja. Pogoji
za mobilnost v njej (avtobusne povezave, kolesarska infrastruktura) lahko pomembno vplivajo na
posameznikovo sposobnost doseganja želenih ciljnih lokacij, zlasti za tiste skupine prebivalcev,
ki iz različnih razlogov ne uporabljajo avtomobila. Opremljenost soseske z oskrbnimi,
storitvenimi dejavnostmi in zelenimi površinami ter kakovosten javni promet v njej ima za
nekatere ranljivejše in manj mobilne skupine prebivalstva (na primer starejše) lahko zelo velik
pomen, hkrati pa vpliva na večji delež hoje, kar pozitivno vpliva na zdravje prebivalcev
(Gilderbloom, Riggs, Meares, 2015). Na zdravje prebivalcev imajo pomemben vpliv tudi
okoljske razmere v bivalnem okolju, kot sta onesnaženost zraka in raven hrupa (Špes in sod.,
2002; Europe’s cities …, 2014) in količina zelenih površin, ki na zdravje prebivalcev vpliva tudi
prek manjše stopnje mentalnega stresa (White in sod., 2013). Vse to velja tudi za bivalno okolje
na ravni mesta, kjer so sicer relevantne druge značilnosti, povezane zlasti z možnostmi za
opravljanje nekaterih temeljnih človekovih funkcij (delo, oskrba, izobraževanje in prosti čas).
210
7
SKLEP
V sklepnem poglavju povzemamo naše raziskovalne ugotovitve, kritično ovrednotimo dobljene
rezultate in uporabljeno metodologijo ter navajamo nekaj predlogov za prihodnje raziskave.
7.1 Glavne ugotovitve raziskave in preverjanje hipotez
Namen doktorske disertacije je ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih na
začetku drugega desetletja 21. stoletja z vidika objektivno izmerjenih kazalnikov in subjektivnega
vrednotenja s strani prebivalcev. Na poti k uresničitvi namena smo si zadali šest ciljev, v
nadaljevanju pa po teh ciljih povzemamo glavne ugotovitve raziskave.
1. Opredelitev pojma bivalno okolje in njegovih glavnih vsebin.
Bivalno okolje je zapleten, večplasten pojem, kompleksen preplet številnih vsebin z različno
prostorsko razsežnostjo. Njegovo preučevanje si »lastijo« številne znanstvene vede, ki ga zelo
različno razlagajo, pojem pa se močno prepleta z drugimi sorodnimi pojmi in koncepti.
Geografsko vrednotenje s svojim celovitim in prostorskim pristopom lahko pomembno
pripomore k preučevanju bivalnega okolja v mestih. Pojem namreč sestavljajo raznovrstne
vsebine, ki imajo prostorsko razsežnost in so v določenem prostorskem razmerju s prebivalci.
V disertaciji smo bivalno okolje opredelili na treh prostorskih ravneh, ki so med seboj neločljivo
povezane in prepletene: na ravni najožjega bivalnega okolja (stanovanja), na ravni njegove ožje
okolice (soseske) in na ravni njegove širše okolice (mesta). S prostorsko širšo opredelitvijo
bivalnega okolja smo ponazorili sodobni, mestni način življenja, ki ga zaznamujejo
individualnost, večja mobilnost in opravljanje dejavnosti na območju, širšem od stanovanjske
soseske. Pri vsebinski opredelitvi bivalnega okolja smo se zgledovali po avtorjih, ki poudarjajo
potrebo po opredelitvi bivalnega okolja, ki naj upošteva širšo celoto človekovih potreb (Pust,
1985; Drozg, 1994a; Frey, 1999), hkrati pa smo pojem jasno razmejili od drugih, vsebinsko širših
pojmov, kot je na primer kakovost življenja. Naslonili smo se na različne družbene teorije, zlasti
na teorije človekovih potreb, teorijo temeljnih človekovih funkcij in teorijo dobrin. Oprli smo se
tudi na spoznanja iz empiričnih raziskav, ki so razkrile najpomembnejše dejavnike kakovosti
bivanja in bivalne preference, ki so skupne večjemu delu prebivalstva. Na podlagi teh izhodišč
smo bivalno okolje opredelili kot značilnosti stanovanja ter njegove ožje in širše okolice, ki so
pomembne za zadovoljevanje splošnih človekovih potreb in opravljanje temeljnih človekovih
funkcij. Bivalno okolje sestavljajo stanovanjske razmere, varnost, estetska vrednost, dostopnost
do mestnih dobrin, obremenjenost okolja, družbeno okolje in pogoji za mobilnost. Kakovost
bivalnega okolja pa smo opredelili kot celovito oceno razmer in pogojev za bivanje na določenem
območju, ki vsebuje objektivno izmerjene značilnosti bivalnega okolja z različnimi kazalniki ter
subjektivno izmerjene značilnosti s strani prebivalcev.
211
2. Izbor slovenskih mest in njihovih izbranih mestnih območij.
Zaradi časovnih in finančnih omejitev raziskave smo kakovost bivalnega okolja preučili v petih
slovenskih mestih, ki smo jih izbrali z ekspertno oceno na podlagi števila prebivalcev, položaja v
urbanem sistemu, družbenogospodarskih značilnosti in naravnogeografskih značilnosti. Mesta, ki
predstavljajo pet različnih tipov bivalnega in življenjskega okolja, so: Ljubljana, ki smo jo
poimenovali »slovensko središče«, Maribor (»mesto v krizi«), Koper (»obmorsko mesto«),
Jesenice (»industrijsko mesto«) in Grosuplje (»satelitsko mesto«). Bivalno okolje smo na
subjektivni način izmerili v območjih štirih morfoloških tipov: soseskah pretežno enodružinskih
hiš, starih mestnih središčih, starejših blokovskih soseskah in novejših blokovskih soseskah.
Izhajali smo iz domneve, da morfološki elementi pomembno vplivajo tudi na kakovost bivanja
tamkajšnjih prebivalcev, saj se posamezne značilnosti bivalnega okolja praviloma pomembno
razlikujejo po morfoloških tipih. Na podlagi ekspertne ocene smo v izbranih slovenskih mestih
skupno izbrali petnajst območij.
3. Ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih, izmerjena na
objektivni način.
Objektivne ocene kakovosti bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih smo izračunali z
metodo seštevanja neobteženih standardiziranih kazalnikov. Kakovost bivalnega okolja smo
izmerili bodisi na stanovanjsko stavbo bodisi na rastrsko celico velikosti 25 x 25 m natančno in
tako podrobno razkrili bivalne razmere, v katerih živijo prebivalci izbranih mest, in prostorsko
razmestitev teh razmer. Pri merjenju smo si izdatno pomagali z geografskimi informacijskimi
sistemi, ki so nam omogočili tudi celovitejšo preučitev pojma in upoštevanje njegove prostorske
razsežnosti. Sedem vsebinskih sklopov bivalnega okolja smo ponazorili z dvajsetimi vsebinami
in jih izmerili s sedemintridesetimi kazalniki.
Razmestitev delnih in skupnih indeksov bivalnega okolja smo preučili na podlagi
standardiziranih odklonov, velikost prostorskih razlik znotraj mest pa smo ponazorili s
standardnim odklonom skupnega indeksa. Ugotovili smo, da je prostorska diferenciacija
kakovosti bivalnega okolja izmed izbranih mest največja na Jesenicah, najmanjša pa v Kopru. V
obravnavanih mestih smo prepoznali tudi stanovanjska območja, kjer prihaja do kopičenja
neugodnih bivalnih razmer in jih s tega vidika lahko označimo za degradirana. Večino teh
najdemo na mestnem obrobju in v bližini (nekdanjih) industrijskih območij. Posebnost
predstavljajo mestna središča z visoko skupno oceno kakovosti bivalnega okolja (izjema je
Grosuplje) in »bipolarnostjo« z vidika bivalnih razmer. Vsa mestna središča v izbranih mestih
imajo namreč ugodno dostopnost do mestnih dobrin, ugodne pogoje za mobilnost in ugodno
oceno estetske vrednosti na eni strani ter neugodne stanovanjske in varnostne razmere na drugi
strani. Hipotezo številka 1 (Kakovost bivalnega okolja se izrazito razlikuje znotraj izbranih
slovenskih mest) lahko na podlagi dobljenih rezultatov potrdimo.
Razlike v pomenu posameznih vsebin bivalnega okolja smo ugotavljali na primeru Ljubljane z
anketnim vprašalnikom. Izkazalo se je, da prebivalci večini vsebin pripisujejo zelo velik pomen.
212
Najvišje so ovrednotili vsebine obremenjenosti okolja (odsotnost hrupa in onesnaženosti zraka),
estetske vrednosti (količina okoliške vegetacije), varnosti (varnost pred poplavami, odsotnost
kriminala) in stanovanjskih razmer (velikost stanovanja). Razlike v pomenu med vsebinami niso
zelo velike, prav tako pa se njihov pomen ne razlikuje med skupinami prebivalcev. S pretvorbo
anketnih odgovorov v uteži in obteževanjem delnih indeksov bivalnega okolja smo izmerili vpliv
razlik v pomenu teh vsebin na rezultat objektivnega vrednotenja. Izkazalo se je, da obteževanje ni
pomembneje vplivalo na rezultate objektivnega vrednotenja.
Preverili smo tudi, koliko konceptualizacija bivalnega okolja in z njo povezan način izračuna
vpliva na rezultate objektivnega vrednotenja. Skupni indeks bivalnega okolja smo izračunali s
seštevanjem delnih indeksov vsebin in ga primerjali s skupnim indeksom, izračunanim s
seštevanjem delnih indeksov vsebinskih sklopov. Velikost razlik smo ponazorili s standardnim
odklonom razlik med z-vrednostma skupnih indeksov. Ugotovili smo, da se največje razlike med
načinoma izračuna pojavijo v Kopru in njegovem starem mestnem središču, kar je posledica
razlik v kakovosti tistih vsebinskih sklopov bivalnega okolja, ki so si najbolj različni po številu
izmerjenih vsebin – dostopnosti do mestnih dobrin na eni in družbenega okolja na drugi strani.
4. Ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih
slovenskih mest, izmerjena na subjektivni način.
Subjektivno oceno bivalnega okolja smo v izbranih mestnih območjih izmerili z anketnim
vprašalnikom. Ugotovili smo, da je stopnja zadovoljstva z bivalnim okoljem kot celoto na vseh
treh prostorskih ravneh (na ravni stanovanja, soseske in mesta) povsod dokaj visoka. Ocene
zadovoljstva so med seboj povezane, kar potrjuje domnevo, da so prostorske ravni bivalnega
okolja med seboj prepletene.
Razlike med izbranimi območji sicer obstajajo, a niso zelo velike. S svojim ožjim bivalnim
okoljem (stanovanjem in sosesko) so najbolj zadovoljni prebivalci sosesk pretežno enodružinskih
hiš in novejših blokovskih sosesk. Med njimi izpostavljamo novejšo stanovanjsko sosesko
Mostec v Ljubljani, ki v primerjavi z ostalimi območji izstopa po zelo velikem zadovoljstvu s
sosesko in lokacijo stanovanja ter po največjem deležu tistih, ki bi obžalovali morebitno selitev
na drugo lokacijo. Bivanje v Mostecu se izmed vseh območij najbolj ujema z bivalnimi
preferencami in željami tamkajšnjih prebivalcev, ki v svojem bivalnem okolju razen slabše
kakovosti gradnje ne navajajo nobenih večjih težav. Izključno stanovanjska raba, bližina in
raznovrstnost zelenih površin, lastna parkirna mesta, lega na robu prestolnice in solidna
dostopnost do ostalih mestnih dobrin (četudi na meji sprejemljive peš dostopnosti) se v Mostecu
očitno odražajo v veliki kakovosti bivanja tamkajšnjih prebivalcev.
Zadovoljstvo z ožjim bivalnim okoljem (stanovanjem in sosesko) je najmanjše v koprskem in
mariborskem starem mestnem središču. V teh dveh območjih prebivalci tudi najbolj negativno
ocenjujejo njune posamezne značilnosti. Pri tem izpostavljajo zlasti težave s parkiranjem, hrup od
sosedov, lokalov in drugih virov, pomanjkanje zelenih površin ter neurejenost stavb in njihove
okolice. S svojim bivalnim okoljem so bolj zadovoljni prebivalci starega mestnega središča v
213
Ljubljani, ki se v svojem življenju sicer srečujejo s podobnimi, a manjšimi težavami. Specifičen
način bivanja, ki ga s svojimi značilnostmi pogojujejo stara mestna središča, se ne odraža v
drugačnih bivalnih preferencah tamkajšnjega prebivalstva. To se v teh območjih odraža v
največjem razkoraku med dejanskim in želenim načinom bivanja (poimenovali smo ga kot
»bivalna prikrajšanost«) ter visoki stopnji potencialne selitvene mobilnosti. Izbrane starejše
blokovske soseske se niso izkazale za bivalno toliko problematične, kot smo pričakovali glede na
splošno nepriljubljenost bivanja v bloku ali stolpnici med Slovenci. Ljubljanska Šišenska soseska
6 je po oceni kakovosti bivanja med izbranimi območji celo med najbolje ocenjenimi.
Prebivalci izbranih območij so na splošno zadovoljni tudi z mestom, kjer prebivajo, in bi selitev
iz njega obžalovali. To velja tudi za izbrana območja v Mariboru oziroma »mestu v krizi«, kot
smo ga poimenovali zaradi tamkajšnjih gospodarskih težav. Po slabši oceni kakovosti bivanja v
mestu nekoliko izstopajo »industrijske« Jesenice, ki se v evropskem merilu uvrščajo med manj
ugodna mesta za bivanje.
Z večvariatno linearno regresijsko analizo smo razkrili dejavnike subjektivne ocene kakovosti
bivanja na posameznih prostorskih ravneh. Opredelili smo jo kot skupno razsežnost ocen
zadovoljstva in obžalovanja morebitne selitve. Najpomembnejši dejavniki so: lokacija stanovanja
za oceno kakovosti stanovanja, estetski videz za oceno kakovosti soseske in urejenost kraja za
oceno kakovosti bivanja v mestu. Dejavniki estetske vrednosti izstopajo tudi v primerjavi z tujimi
raziskavami. To je najverjetneje odraz bivalnih preferenc tamkajšnjega prebivalstva, ki največji
pomen pripisuje urejenemu, mirnemu in neonesnaženemu okolju. To potrjujejo rezultati želenega
bivalnega okolja. Odsotnost hrupa, kakovost zraka in urejena okolica so namreč najpomembnejše
bivalne preference za prebivalce izbranih območij, ki so pomembnejše od dostopnosti do mestnih
dobrin ali družbenega okolja.
Vpliv socioekonomskih značilnosti prebivalcev na njihovo vrednotenje dejanskega in želenega
bivalnega okolja smo preverili s Kruskal-Wallisovim testom, Mann-Whitneyevim U-testom in hikvadrat testom. Izkazalo se je, da so s svojim bivalnim okoljem manj zadovoljni moški, mlajši,
najemniki in manj izobraženi. Dolžina bivanja se pri tem ni izkazala kot statistično pomembna.
Vpliv teh dejavnikov precej »zbledi«, ko jih v regresijski analizi soočimo z značilnostmi
bivalnega okolja. Razlike med skupinami prebivalcev v vrednotenju želenega bivalnega okolja so
nekoliko bolj izrazite. Izkazalo se je, da po specifičnih bivalnih preferencah izstopajo starejši in
manj izobraženi prebivalci, ki v primerjavi z ostalimi skupinami prebivalcev bolj cenijo sosedske
stike, peš dostopnost do trgovin in storitev ter avtobusne povezave. Očitno je, da gre za manj
mobilni prebivalstveni skupini. Hipotezo številka 2 (Vrednotenje dejanskega in želenega
bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest se pomembno
razlikuje med različnimi skupinami prebivalcev) tako lahko delno potrdimo.
214
5. Primerjava med objektivnim in subjektivnim vrednotenjem bivalnega okolja v
izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest.
Pri povezovanju subjektivnega in objektivnega merjenja bivalnega okolja smo se srečali s težavo,
da nekaterih vsebin pojma ni mogoče izmeriti na enega od obeh načinov ali jih izmeriti tako, da
so rezultati neposredno primerljivi. Zaradi zagotovitve anonimnosti anketirancem njihovih
odgovorov nismo mogli povezati s stavbo, kjer prebivajo. Rezultate obeh merjenj smo zato
agregirali na raven izbranih območij, ki se znotraj razlikujejo po kakovosti posameznih vsebin.
Ta del raziskave je zato rezultatsko nekoliko manj zanesljiv. Rezultate obeh merjenj smo
primerjali za tiste vsebine bivalnega okolja, za katere smo ocenili, da so rezultatsko najbolj
kakovostni in primerljivi. Ugotovili smo šibko povezanost med vsebinami, izmerjenimi na
objektivni način, in njihovo oceno s strani prebivalcev. Pokrovnost z vegetacijo iz objektivnega
dela raziskave smo primerjali z oceno količine zelenih površin v soseski, ki so jo dali prebivalci.
Oceni sta se le delno ujemali, najverjetneje zato, ker se območje zaznave prebivalcev ne ujema
nujno z izbranimi območji, kot smo jih zamejili v naši raziskavi. Prebivalci starih mestnih središč
niso nič bolj zadovoljni z avtobusnimi povezavami v primerjavi s prebivalci ostalih mestnih
območij, kot smo to pričakovali na podlagi visokega koeficienta dostopnosti do avtobusnega
potniškega prometa, ki smo ga objektivno izračunali. Ravno nasprotno – zadovoljstvo je v starih
mestnih središčih celo manjše kot v območjih z bistveno manjšim številom linij in pogostostjo
prihodov avtobusov. Tesnejše povezanosti med rezultati objektivnega in subjektivnega merjenja
nismo zaznali niti pri dostopnosti do oskrbe. Tudi z njo so prebivalci starih mestnih središč (zlasti
mariborskega in ljubljanskega) manj zadovoljni, kot bi to lahko sklepali na podlagi objektivnih
kazalnikov. Močnejšo povezanost med rezultati objektivnega in subjektivnega vrednotenja smo
ugotovili le pri dostopnosti do storitev, posebno v območjih, kjer storitve že tako oddaljene, da
hoja do njih ni več sprejemljiva. Prebivalci starih mestnih središč so bili pri vrednotenju
dostopnosti do mestnih dobrin manj »prizanesljivi« v primerjavi s prebivalci območij, bolj
oddaljenimi od mestnega središča. Povezanost smo ugotovili tudi pri vrednotenju osebne
varnosti, saj se v starih mestnih središčih, kjer je stopnja kriminalitete največja, tamkajšnji
prebivalci počutijo nekoliko bolj ogrožene, a razlike tudi tu niso velike. Hipotezo številka 3
(Objektivno izmerjena kakovost posameznih vsebin bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih
znotraj izbranih slovenskih mest je pomembno povezana s kakovostjo posameznih vsebin
bivalnega okolja, kot jo vrednotijo tamkajšnji prebivalci) na podlagi te primerjave zato lahko le
delno potrdimo.
6. Ocena pomena bivalnega okolja kot ene izmed vsebin kakovosti življenja v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest.
Kakovost življenja smo konceptualizirali kot zadovoljstvo z življenjem in ga izmerili z merskim
instrumentom SWLS (Satisfaction with Life Scale). Prebivalci izbranih mestnih območij so po
lestvici Dienerja in sodelavcev (1985) v povprečju rahlo zadovoljni s svojim življenjem. Z njim
so najbolj zadovoljni prebivalci novejših blokovskih sosesk, a razlike v primerjavi z ostalimi tipi
215
območij niso zelo velike. Z večvariatno linearno regresijsko analizo smo ugotovili, da so s svojim
življenjem nekoliko bolj zadovoljni višje izobraženi in tisti, ki niso brezposelni. S korelacijsko
analizo smo v vseh izbranih območjih ugotovili pozitivno in statistično značilno povezanost med
zadovoljstvom z bivalnim okoljem in zadovoljstvom z življenjem. S slednjim je najmočneje
povezano zadovoljstvo s stanovanjem, nekoliko manj pa zadovoljstvo s sosesko in bivanjem v
mestu. Hipotezo številka 4 (Oceni zadovoljstva z bivalnim okoljem in zadovoljstva z življenjem v
izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest sta pomembno povezani) tako lahko
potrdimo.
Pomen zadovoljstva z bivalnim okoljem kot ene izmed vsebin zadovoljstva z življenjem smo
ugotavljali s hierarhično večvariatno linearno regresijsko analizo. V prvem koraku smo v
regresijski model vključili zadovoljstvo z »neprostorskimi«, zasebnimi življenjskimi področji, v
drugem koraku pa zadovoljstvo s »prostorskimi« življenjskimi področji oziroma bivalnim
okoljem kot celoto na vsaki od treh prostorskih ravni. Bivalno okolje je sicer ob družinskem
življenju najbolje ocenjeno življenjsko področje prebivalcev. Pomen bivalnega okolja za
zadovoljstvo z življenjem se je v večini izbranih območij izkazal za statistično značilnega, a v
primerjavi z nekaterimi področji, zlasti finančnim položajem, za bistveno manj pomembnega.
Zadovoljstvo z bivalnim okoljem najbolj vpliva na zadovoljstvo z življenjem prebivalcev
mariborskega starega mestnega središča. Za to območje je značilno, da so njegovi prebivalci v
primerjavi s prebivalci ostalih območij eni od najbolj nezadovoljnih s svojim bivalnim okoljem,
saj se najbolj pritožujejo nad različnimi težavami – zlasti glede parkiranja, hrupa in neurejene
okolice. Tako lahko domnevamo, da so te težave tam tako izrazite, da močneje vplivajo tudi na
kakovost življenja prebivalcev.
7.2 Ovrednotenje rezultatov raziskave
Opredelitev bivalnega okolja, ki smo jo uporabili v naši raziskavi, seveda ni edina možna. Zaradi
odsotnosti splošno sprejete družbene teorije in težav pri neposredni uporabi teorij za merjenje
pojma smo se pri opredelitvi pojma morali opreti tudi na lastno presojo. Opredelitev obenem
odseva geografski značaj raziskave, razpoložljivost ustreznih podatkov in nekatere omejitve pri
merjenju. Vseeno menimo, da je s svojo celovitostjo lahko uporabno izhodišče za nadaljnje
raziskave ter razvoj širše sprejemljive opredelitve, ki bi zaradi kompleksnosti pojma morale
nastati v širšem krogu strokovnjakov in znanstvenikov s področij prostorskih in družbenih ved.
Rezultati objektivnega dela raziskave so lahko koristni tudi za mestne oblasti in prostorske
načrtovalce, tako za upravljavske kot načrtovalske namene. Iz zemljevidov kakovosti bivalnega
okolja je namreč na enostaven in pregleden način mogoče prepoznati območja, kjer prihaja do
»kopičenja« manj ugodnih bivalnih razmer. Takšna informacija je lahko podlaga bodisi za
konkretno sanacijo bivalnega okolja in njegovih posameznih vsebin bodisi za določanje
primernih lokacij za stanovanjsko gradnjo. Zagotavljanje enakih bivalnih pogojev za vse
prebivalce mesta je namreč pomembno načelo paradigme trajnostnega urbanega razvoja. Če bi ti
podatki postali širše dostopni, na primer v obliki spletne informacijske platforme ali aplikacije, bi
216
lahko prebivalci na njeni podlagi lažje in upravičeno zahtevali izboljšanje bivalnih razmer od
mestnih oblasti. Takšna aplikacija je lahko uporabna za prebivalce tudi pri iskanju primernega
stanovanja (ali delovnega mesta), saj bi bile na enem mestu zbrane in dostopne vse potrebne
informacije. S tem bi postalo iskanje stanovanja bolj transparentno, saj bi imeli prebivalci na
voljo celovito, objektivno in nepristransko informacijo o bivalnih razmerah. Povečala bi se
verjetnost, da bi živeli v okolju, ki se ujema z njihovimi bivalnimi preferencami, to pa vodi v
večjo kakovost bivanja. V aplikaciji bi morali poskrbeti tudi za obteževanje posameznih vsebin
bivalnega okolja po pomembnosti. Ocenjujemo, da naši rezultati zaradi pomanjkljivosti nekaterih
uporabljenih kazalnikov še niso dovolj kakovostni za oblikovanje takšne platforme, a lahko
pomenijo pomemben korak v tej smeri, če bodo zanimanje za to izkazale tudi mestne oblasti. V
proces nastanka takšne platforme bi bilo treba pritegniti čim širši krog strokovnjakov. S tem bi
lažje upravičili tudi njen obstoj, delovanje in posodabljanje, kar bi ne nazadnje zahtevalo
določene stroške.
Iz objektivnega dela raziskave izpostavljamo razvoj dveh metod, ki sta po našem mnenju
uporabni ne samo v raziskovanju, ampak tudi v prostorskem in urbanističnem načrtovanju. Prva
je modeliranje peš dostopnosti na podlagi funkcije upadanja z razdaljo. Funkcijo smo izračunali
na podlagi anketiranja prebivalcev o sprejemljivi oddaljenosti posameznih mestnih dobrin z
vidika hoje. Rezultati modeliranja ponazarjajo prostorsko interakcijo, ta pa verjetnost, da bodo
prebivalci peš dostopali do posameznih objektov. Takšne informacije so lahko neposredno
uporabne v prostorskem načrtovanju kot podlaga za razmeščanje dejavnosti v prostoru po meri
pešca in sklepanje o potovalnih navadah prebivalcev posameznih območij. Druga metoda, ki jo
izpostavljamo, pa je modeliranje dostopnosti do javnega potniškega prometa (JPP) na podlagi
prilagojene metode PTAL (Public transport accessibility level). Metoda z upoštevanjem
pogostosti voženj in števila linij pomeni korak naprej v primerjavi z enostavnejšimi načini
računanja dostopnosti. Informacija o dostopnosti do JPP je lahko pomembna podlaga za
določanje parkirnih normativov in primerne gostote gradnje. V obeh metodah smo dostopnost
izračunali z uporabo mrežne analize na podlagi omrežja pešpoti, ki daje bolj natančne rezultate
kot metoda zračne oddaljenosti.
Rezultati subjektivnega vrednotenja bivalnega okolja so morda še bolj pomembni za razumevanje
kakovosti bivalnega okolja v mestih. Prinašajo namreč dragocena spoznanja, kako so s svojim
bivalnim okoljem zadovoljni prebivalci, kaj je glavni vir njihovega (ne)zadovoljstva in v
kakšnem okolju si želijo živeti. Takšna informacija je lahko izredno koristna tudi za prostorske
načrtovalce in mestne oblasti pri sanaciji že obstoječih sosesk ali pri načrtovanju stanovanjske
gradnje v prihodnje. Po Albersu (1988) so namreč prvi in zadnji namen urbanizma zadovoljni
meščani. Kljub temu, da smo v anketni raziskavi zajeli zgolj mnenje prebivalcev izbranih
območij, ki so po svojih značilnostih enkratna, je nekatere ugotovitve vseeno mogoče posplošiti,
saj so značilnosti (in težave) v bivalnem okolju po posameznih morfoloških tipih zelo podobne.
Na podlagi analize anketnih rezultatov lahko mestnim oblastem in prostorskim načrtovalcem
podamo naslednji priporočili:
217
1. Močnejša prizadevanja za večjo kakovost bivanja v starih mestnih središčih.
Nekateri avtorji, kot je na primer Plut (2006), uvrščajo ohranjanje stanovanjske funkcije
mestnih središč med temeljne strateške in trajnostne naloge politik slovenskih mest. Ta
prizadevanja podpira tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki se zavzema celo za
krepitev stanovanjske funkcije v teh območjih. Rezultati naše anketne raziskave kažejo,
da je do tam še dolga pot. V starih mestnih središčih je kakovost bivanja v povprečju med
slabšimi, razkorak med dejanskim in želenim bivalnim okoljem prebivalcev je največji,
delež prebivalcev, ki razmišljajo o selitvi, pa prav tako dokaj velik. Glede na veliko
število prebivalcev, ki jih v njihovem bivalnem okolju moti hrup, morajo biti prostorske
politike usmerjene predvsem v iskanje sožitja med stanovanjsko in drugimi rabami
prostora. Koncept mešane rabe, ki je pomembno načelo trajnostnega urbanega razvoja, saj
med drugim ohranja vitalnost območij in zmanjšuje potrebe po prevozu, je treba bolj
pazljivo udejanjati in si enakovredno prizadevati za kakovost bivanja prebivalcev starih
mestnih središč. Njihove pogoje za mobilnost naj se zagotovi predvsem s povečanjem
privlačnosti trajnostnih prevoznih načinov, zlasti hoje in kolesarjenja. Stara mestna
središča predstavljajo potencialno zelo kakovostno bivalno okolje zaradi velike kulturnozgodovinske in doživljajske vrednosti ter središčne lokacije.
2. Pri načrtovanju bivalnega okolja naj se posebno pozornost nameni njegovemu
estetskemu videzu. Gre namreč za značilnost bivalnega okolja, ki v večini izbranih
območij najbolj vpliva na subjektivno oceno kakovosti bivanja v soseski. To potrjuje tudi
analiza želenega bivalnega okolja, saj je urejenost okolja druga najpomembnejša bivalna
preferenca prebivalcev izbranih območij. Pri sanaciji obstoječih sosesk in načrtovanju
novih naj bo zato posebna pozornost namenjena estetskim kriterijem, kot so oblikovna
enotnost, vegetacija in zelene površine, upoštevanje človekovega merila, zanimiva in
privlačna arhitektura ter zunanji videz stavb. To velja tudi za načrtovanje mestnega okolja
kot celote, saj na subjektivno oceno kakovosti bivanja v mestu v povprečju najbolj vpliva
ocena urejenosti in splošnega videza kraja.
Strinjamo se z nekaterimi sociologi, ki opozarjajo na negativne posledice odklonilnega odnosa
Slovencev do bivanja v mestu. Spreminjanje protiurbanih vrednotnih orientacij omenjajo kot
enega izmed ključnih ciljev na poti k usmerjanju suburbanizacije in čim bolj uravnoteženem
družbeno-prostorskem razvoju (Uršič, Hočevar, 2007). Vendar pa ob tem dodajamo, da je treba v
mestih najprej poskrbeti za kakovostno, urejeno in privlačno bivalno okolje, ki bo ustrezalo
potrebam in željam različnih prebivalstvenih skupin. Težko namreč pristanemo na razlago, da so
hrup, onesnažen zrak, prometni zastoji in druge nevšečnosti, ki dokazano negativno vplivajo na
človekovo zdravje in počutje, nekakšni samoumevni spremljevalci mestnega življenja.
Spremembo negativnih stališč do bivanja v mestu naj se zato skuša doseči zlasti z izboljšanjem
kakovosti bivalnega okolja, med drugim s prostorsko premišljenim razmeščanjem dejavnosti in
poselitve; slednje je eden izmed ključnih aplikativnih izzivov za geografijo (Plut, 2006).
218
Med cilji in ukrepi različnih dokumentov in prostorskih načrtov večkrat zasledimo tudi
deklarativna prizadevanja za izboljšanje kakovosti življenja. Naša raziskava je le delno potrdila,
da je kaj takega mogoče doseči z izboljšanjem kakovosti bivalnega okolja, saj se je bivalno
okolje (zlasti soseska) na splošno izkazalo kot manj pomemben dejavnik zadovoljstva z
življenjem v primerjavi z drugimi, zasebnimi življenjskimi področji. Na tem mestu zato
navajamo parafrazirano misel Karla Krausa (1874–1936), znanega avstrijskega misleca in
literarnega esejista: »Od mesta pričakujem udobno stanovanje, trgovino in park v bližini,
elektriko, toplo vodo in urejeno okolje, za dobro počutje pa bom skrbel sam«46 (Prostorski plan
…, 2004, str. 13). Ali to pomeni, da bivalno okolje nima večjega vpliva na kakovost življenja
oziroma da je ta vpliv precenjen?
Menimo, da bi bil takšen sklep prenagljen. Četudi je pomen bivalnega okolja v primerjavi s
finančnim položajem ali družinskim življenjem navidezno manjši, mu pri prostorskem
načrtovanju ne smemo posvetiti nič manjše pozornosti. Bivalno okolje namreč posredno vpliva
tudi na druga življenjska področja in kakovost nekaterih celo omogoča. Na kakovost družinskega,
pa tudi družabnega življenja v največji meri vpliva prek stanovanja, ki danes vedno bolj postaja
večfunkcijski prostor, kjer ne samo bivamo, ampak tudi delamo, se izobražujemo in preživljamo
prosti čas. Na zadovoljstvo s stanovanjem in posredno tudi z življenjem kot celoto pomembno
vplivajo tudi značilnosti njegove okolice oziroma mesta in soseske. Soseska je še posebej
pomembna za ranljivejše in manj mobilne skupine prebivalstva, ki v njej praviloma zadovoljujejo
večino svojih potreb.
7.3 Ovrednotenje uporabljene metodologije
Objektivno merjenje kakovosti bivalnega okolja, kot smo ga izvedli v raziskavi, ima nekatere
pomanjkljivosti in omejitve. Mesta stalno doživljajo gospodarsko, prostorsko in družbeno
preobrazbo, zato je časovna veljavnost ocen bivalnega okolja močno omejena. Rezultati takšnih
ocen so obenem odvisni od opredelitve pojma, njegove razgradnje na posamezne sestavne dele,
načina izračuna, razpoložljivosti ustreznih programskih orodij ter dostopnosti podatkov in
njihove kakovosti. Z izzivom smo se na primer srečali pri določitvi praga, nad katerim je
vrednost določenega kazalnika ugodna in pod katerim je neugodna. Ker v literaturi s področja
urbanističnega načrtovanja nismo našli ustreznih normativov za vse uporabljene kazalnike, smo
se odločili za standardizacijo kazalnikov glede na povprečje za celotno mesto. S takšnim
pristopom smo obdržali raven objektivnosti, a zato ne moremo govoriti o kakovosti bivalnih
razmer v absolutnem smislu, temveč zgolj na ravni posameznega mesta.
Raziskavo je olajšala in vsebinsko močno obogatila uporaba geografskih informacijskih
sistemov. Nekateri kazalniki, kot so hrup, onesnaženost zraka in pestrost kulturne dediščine, ki
smo jih izračunali z njihovo pomočjo, predstavljajo zgolj grobo ali posredno oceno kakovosti
46
Gre za parafrazo iz časopisa Schönner Wohnen, ki se v izvirniku glasi: »Od mesta v katerem bi naj živel, zahtevam
asfalt, odvodnjavanje ulice, ključe od vhodnih vrat v hišo, ogrevanje, toplo vodo. Za udobje bom poskrbel sam.«
(Drozg, 2015).
219
posameznih vsebin. V raziskavi smo jih vseeno obdržali, saj smo ocenili, da je njihova kakovost
zadovoljiva z vidika osnovne prostorske razmestitve, pojem pa smo želeli izmeriti čim bolj
celovito. Pri nekaterih kazalnikih z izrazito prostorsko razsežnostjo smo imeli težave z določitvijo
vplivnih območij, ki v literaturi še niso ustrezno raziskana. Zato velja v prihodnje vložiti dodatne
napore v izboljšanje teh meritev, če bodo takšne ocene podlaga za urbanistično načrtovanje.
Tudi subjektivno merjenje kakovosti bivalnega okolja ima svoje pomanjkljivosti in omejitve, ki
so bile v literaturi sicer že večkrat dokumentirane. Ob tem dodajamo, da ni mogoče povsem z
gotovostjo trditi, da ocene posameznih značilnosti bivalnega okolja, ki so jih podali prebivalci,
tudi dejansko odsevajo njihove težave. Možno je, da so to njihova bolj splošna opažanja,
vrednotenje obremenjenosti okolja pa posledica okoljske ozaveščenosti prebivalcev. Pri izdelavi
anketnega vprašalnika smo tehtali med tem, ali naj bivalno okolje, kakovost življenja in njune
posamezne vsebine izmerimo bolj temeljito, in med tem, da je vprašalnik karseda preprost in
kratek. V želji po dovolj veliki stopnji odgovorov smo merjenje raje nekoliko oklestili. V
raziskovalni praksi najbolj pogrešamo preprost, razumljiv, kratek in veljaven merski instrument
za merjenje kakovosti bivanja kot celote (kot je instrument SWLS za merjenje kakovosti
življenja), ki bi dopolnil ali celo nadomestil merjenje pojma z oceno splošnega zadovoljstva, ki
ima nekatere pomanjkljivosti. V anketni raziskavi smo merjenje kakovosti bivanja dopolnili z
vprašanjem o obžalovanju morebitne selitve ter ugotavljanjem razmerja med dejanskim in
želenim bivalnim okoljem.
Zaradi pomanjkljivosti objektivnega in subjektivnega načina merjenja kakovosti bivalnega okolja
je nedvomno smiselno, da vzporedno uporabimo oba ter njune ocene primerjamo in
kombiniramo. To smo naredili tudi v naši raziskavi. Vendar smo se pri tem srečali s težavo, da se
načina merjenja z več vidikov zelo razlikujeta, zato je meritve zelo težko, včasih pa celo
nemogoče primerjati. Ta del raziskave je bil zato rezultatsko nekoliko okrnjen. Objektivne in
subjektivne meritve bi lahko temeljiteje primerjali prek povezovanja lokacij bivališč anketirancev
in zemljevida kakovosti bivalnega okolja z geokodiranjem v geografskih informacijskih sistemih,
pri čemer pa bi anketirancem težko zagotovili popolno anonimnost odgovorov.
7.4 Predlogi za prihodnje raziskave
Za konec navajamo še nekaj predlogov za prihodnje raziskave in nekaj relevantnih raziskovalnih
vprašanj. V sodelovanju s strokovnjaki iz različnih področij bi bilo smiselno poiskati širše
sprejemljivo opredelitev bivalnega okolja, ki bi poenotila to raziskovalno področje. S
problemskega vidika bi se morali pri preučevanju kakovosti bivalnega okolja v mestih
osredotočiti na degradirana stanovanjska območja in ugotoviti, kako bivalno okolje vrednotijo
tamkajšnji prebivalci. Prihodnje objektivne raziskave naj bodo usmerjene v nadaljnje izboljšave
merjenja kakovosti bivalnega okolja in njegovih vsebin, vključno s tistimi, ki jih v naši raziskavi
nismo uspeli izmeriti. Za nadaljnji razvoj tega raziskovalnega področja je pomemben tudi razvoj
metodologije, s katero bi lahko temeljiteje primerjali objektivne in subjektivne meritve in tako
bolje razumeli ta izredno kompleksen pojem.
220
8
VIRI IN LITERATURA























Adamlje, K., 2011. Kakovost bivalnega okolja v izbranih stanovanjskih soseskah v Zagorju ob Savi.
Diplomsko delo. Maribor, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 104 str.
Adams, J. S., 1984. The meaning of housing in America. Annals of the Association of American
Geographers, 74, 4, str. 515–526.
Adams, R. E., 1992. Is happiness a home in the suburbs? The influence of urban versus suburban
neighborhoods on psychological health. Journal of Community Psychology, 20, 4, str. 353–372.
Adriaanse, C. C. M., 2007. Measuring residential satisfaction: a residential environmental satisfaction scale
(RESS). Journal of Housing and the Built Environment, 22, str. 287–304.
Ærø, T., 2006. Residential choice from a lifestyle perspective. Housing, Theory and Society, 23, 2, str. 109–
130.
Agenda 21. 1992. URL: http://www.un.org/esa/dsd/agenda21/res_agenda21_00.shtml (Citirano 5. 11.
2011).
Agenda Habitat. Carigrajska deklaracija. Deklaracija svetovnega zbora mest in lokalnih uprav. 1997.
Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad za prostorsko planiranje, 177 str.
Ahlbrandt, R., Cunningham, J., 1979. A new public policy for neighborhood preservation. New York,
Praeger, 276 str.
Al-Ahmadi, F. S., Hames, A. S., 2008. Comparison of four classification methods to extract land use and
land cover from raw satellite images for some remote acid areas, Kingdom of Saudi Arabia. JKAU, Earth
Science, 20, 1, str. 167–191.
Albers, G., 1988. Stadtplanung: eine praxisorientierte Einführung. Darmstadt, Wissenschaftliche
Buchgesellschaft, 280 str.
Alexander, E. R., 1993. Density measures: A review and analysis. Journal of Architectural and Planning
Research, 10, 3, str. 181–202.
Allardt, E., 1976. Dimensions of Welfare in a Comparative Scandinavian Study. Acta Sociologica, 19, 3,
str. 227–239.
Amerigo, M., Aragones, J. I., 1990. Residential satisfaction in council housing. Journal of Environmental
Psychology, 10, str. 313–325.
Amerigo, M., Aragones, J. I., 1997. A theoretical and methodological approach to the study of residential
satisfaction. Journal of Environmental Psychology, 17, str. 47–57.
Andráško, I., 2008. The role and status of geography in the quality of life research. V: Poštolka, V., Lipský,
Z., Popková, K., Šmída, J. (ed.). Geodny liberec 2008: sborník příspěvků. Liberec, Technická univerzita,
str. 210–215.
Andrews, C. J., 2001. Analyzing quality-of-place. Environment and Planning B, Planning and Design, 28,
2, str. 201–217.
Andrews, F., Withey, S., 1976. Social indicators of well-being. New York, Plenum Press, 455 str.
Archibugi, F., 2001. City effect and urban overload as program indicators of the regional policy. Social
Indicators Research, 54, 2, str. 209–230.
Baresi, C. M., Ferraro, K. F., Hobey, L. L., 1984. Environment satisfaction, sociality, and well-being among
urban elderly. International Journal of Ageing and Human Development, 18, 4, str. 277–293.
Barvni digitalni ortofoto posnetek DOF 050. 2014. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
Bayless, M., Bayless, S., 1982. Current quality of life indicators: some theoretical and methodological
concerns. American Journal of Economics and Sociology, 41, str. 421–437.
Becker, R., 1987. Analysis of data from the Places Rated Almanac. American Statistician, 41, str. 169–186.
Berry, B. J. L., Bruzewicz, A. J., Cargo, D. B., Cummings, J. B., Dahmann, D. C., Goheen, P. G., Kaplan,
C. P., Koopman, D. B., Lamb, R. F., Margerum, L. F., Mikesell, M. W., Morgan, D. J., Mrowka, J. P.,
221





















Piccininni, J. P., Soisson, J. A., 1974. Land use, urban form and environmental quality. Chicago, University
of Chicago, 440 str.
Black, B., Collins, A., Snell, M., 2001. Encouraging walking: The case of journey-to-school trips in
compact urban areas. Urban Studies, 38, str. 1121–1141.
Blijie, B., 2005. The impact of accessibility on residential choice – empirical results of a discrete choice
model. URL: http://www-sre.wu-wien.ac.at/ersa/ersaconfs/ersa05/papers/626.pdf (Citirano 6. 10. 2013).
Blomquist, G. C., Berger, M. C., Hoehn, J. P., 1988. New estimates of quality of life in urban areas. The
American Economic Review, 78, 1, str. 89–107.
Bole, D., 2008. Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Ljubljana, Založba ZRC, 232 str.
Bole, D., 2011. Changes in employee commuting: a comparative analysis of employee commuting to major
Slovenian employment centers from 2000 to 2009. Acta geographica Slovenica, 51, 1, str. 93–108.
Bole, D., 2014. Kako najbolje določiti prometno rabo? Primerjava uporabnosti klasificiranih aerofoto
posnetkov in zemljiškega katastra. V: Ciglič, R., Perko, D., Zorn, M. (ur.). GIS v Sloveniji 12. Digitalni
prostor. Ljubljana, Založba ZRC, str. 85–93.
Bole, D., 2015. Spreminjanje prometne rabe zemljišč v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC, 74 str.
Bonaiuto, M., Bonnes, M., Ercolani, A. P., 1991. Crowding and residential satisfaction in the urban
environment: a contextual approach. Environment and Behavior, 23, 5, str. 531–552.
Bonaiuto, M., Fornara, F., Ariccio, S., Ganucci Cancellieri, U., Rahimi, L., 2015. Perceived Residential
Environment Quality Indicators (PREQIs) relevance for UN–HABITAT City Prosperity Index (CPI).
Habitat International, 45, str. 53–63.
Bonaiuto, M., Fornara, F., Bonnes, M., 2003. Indexes of perceived residential environment quality and
neighbourhood attachment in urban environments: A confirmation study on the city of Rome. Landscape
and Urban Planning, 65, str. 41–52.
Borg, I., 2014. Housing deprivation in Europe: on the role of rental tenure types. Housing, Theory and
Society, 32, 1, str. 73–93.
Boteldooren, D., Dekoninck, L., Gillis, D., 2011. The influence of traffic noise on appreciation of the living
quality of a neighborhood. International Journal of Environmental Research and Public Health, 8, 3, str.
777–798.
Bowling, A., 1995. What things are important in people's lives? Social Science and Medicine, 41, str. 1447–
1462.
Boyden, S., 1977. The ecology of a city and its people: the case of Hong Kong. Canberra, Australian
National University Press, 437 str.
Boyer, R., Savageau, D., 1981. Places rated almanac. 1 st ed. Chicago, Rand McNally, 385 str.
Brereton, F., Clinch, J. P., Ferreira, S., 2008. Happiness, geography and the environment. Ecological
Economics, 65, str. 386–396.
Brown, L. A., Moore, E. G., 1970. The intra-urban migration process: a perspective. Geografiska Annaler,
52B, str. 368–381.
Buys, L., Miller, E., 2012. Residential satisfaction in inner urban higher-density Brisbane, Australia: role of
dwelling, neighbours and neighbourhood. Journal of Environmental Planning and Management, 55, 3, str.
319–338.
Campbell, A., Converse, P. E., Rodgers, W. L., 1976. The Quality of American Life: Perceptions,
Evaluations and Satisfactions. New York, Russell Sage Foundation, 591 str.
Campbell, K. E., Lee, B. A., 1992. Sources of personal neighbor networks: Social integration, need or time?
Social Forces, 70, 4, str. 1077–1100.
Canter, D., Rees, K., 1982. A multivariate model of housing satisfaction. International Review of Applied
Psychology, 31, str. 185–208.
222























Carlisle, E., 1972. The conceptual structure of social indicators. V: Shoenfield, A., Shaw, S. (ed.). Social
indicators and social policy. London, Heinemann Educational Books, str. 23–32; povzeto po: Knox, 1975.
Carp, F. M., Carp, A., 1982. Perceived environmental quality of neighborhoods: Development of
assessment scales and their relation to age and gender. Journal of Environmental Psychology, 2, 4, str. 295–
312.
Carter, H., 1995. The study of urban geography. London, Arnold, 420 str.
Cegnar, T., 1998. Temperatura zraka. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.).
Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 100–103.
Centralni register prebivalstva. Stanje na dan 1. 1. 2014. Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve.
Charter of Athens (1933). IV International Congress for Modern Architecture. URL:
http://www.getty.edu/conservation/publications_resources/research_resources/charters/charter04.html
(Citirano 8. 1. 2015).
Charter of European Cities & Towns Towards Sustainability. 1994. URL:
http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/aalborg_charter.pdf (Citirano 20. 10. 2014).
Chica-Olmo, J., Cano-Guervos, R., Chica-Olmo, M., 2013. A coregionalized model to predict housing
prices. Urban Geography, 34, 3, str. 395–412.
Cicerchia, A., 1999. Measures of optimal centrality: Indicators of city effect and urban overloading. Social
Indicators Research, 46, 3, str. 273–299.
Cigale, D., 2002. Centralna naselja v Sloveniji in njihova vplivna območja v letu 1999. Geografski vestnik,
74, 1, str. 43–56.
Clapham, D., 2006. The meaning of housing. A pathways approach. Bristol, Policy Press, 296 str.
Clark, A. N., 2005. Penguin Dictionary of Geography. London, Penguin, 469 str.
Clark, W. A. V., Deurloo, M. C., Dieleman, F. M., 2006. Residential mobility and neighbourhood
outcomes. Housing Studies, 21, 3, str. 323–342.
Clark, W. A. V., Huff, J. O., 1977. Some empirical tests of duration-of-stay effects in intraurban migration.
Environment and Planning A, 9, 12, str. 1357–1374.
Commision for architecture and the built environment, 2005. Better neighbourhoods: making higher
densities work. London, 26 str.
Cortright, J., 2012. CITY VITALS 2.0. Benchmarking City Performance. CEOs for Cities. URL:
http://documents.scribd.com.s3.amazonaws.com/docs/9mq2el8dfk1nkfx6.pdf (Citirano 30. 11. 2014).
Costanza, R., Fisher, B., Ali, S., Beer, C., Bond, L., Boumans, R., Danigelis, N. L., Dickinson, J., Elliott,
C., Farley, J., Gayer, D. E., MacDonald Glenn, L., Hudspeth, T. R., Mahoney, D. F., McCahill, L.,
McIntosh, B., Reed, B., Turab Rizvi, A., Rizzo, D. M., Simpatico, T., Snapp, R., 2008. An intergrative
approach to quality of life: measurement, research and policy. URL: http://sapiens.revues.org/169 (Citirano
15. 5. 2012).
Craglia, M., Leontidou, L., Nuvolati, G., Schweikart, J., 1999. Evaluating quality of life in European
regions and cities. Luxembourg, Office for Official Publications of the European Communities, 70 str.
Craik, K., Zube, E., 1976. The development of perceived enviromental quality indices. V: Craik, K., Zube,
E. (ed.). Perceiving environmental quality. Research and applications. New York, Plenum, str. 3–20.
Cummins, R., 1996. The domain of life satisfaction: An attempt to order chaos. Social indicators research,
38, 3, str. 303–328.
Cummins, R., 2000. Objective and subjective quality of life: an interactive model. Social Indicators
Research, 52, 1, str. 55–72.
Cutter, S. L., 1982. Residential satisfaction and the suburban homowner. Urban Geography, 3, 4, str. 315–
327.
Cutter, S. L., 1985. Rating Places: A Geographer's view on quality of life. Washington, DC, Association of
American Geographers, 76 str.
223






















Černe, A., 1986. Koncept dostopnosti v prostorskem planiranju. IB – revija za planiranje, 6, 20, str. 25–29.
Černe, A., 1997. Geografija – prostorski koncept in planiranje. Dela, 12, str. 81–93.
Človek – stanovanje – naselje. Seminar in razstava, Ljubljana, 12.–14. 2. 1962. 1962. Ljubljana,
Urbanistični inštitut SR Slovenije, 238 str.
Dahmann, D. C., 1981. Subjective indicators of neighborhood quality. V: Johnston, D. F. (ed.).
Measurement of subjective phenomena. Washington, US Government Printing Office, str. 97–118.
Dahmann, D. C., 1983. Subjective assessment of neighborhood quality by size of place. Urban Studies, 20,
str. 31–45.
Dahmann, D. C., 1985. Assessments of neighborhood quality in metropolitan America. Urban Affairs
Quarterly, 20, 4, str. 511–535.
Davies, J. E., 1938. Fundamentals of housing study. A determination of factors basic to an understanding of
American housing problems. New York, Columbia University, 355 str.
Davis, E. E., Fine-Davis, M., 1991. Social indicators of living conditions in Ireland with European
comparisons. Social Indicators Research, 25, str. 103–364.
Day, L., 2000. Choosing a house: the relationship between dwelling type, perception of privacy and
residential satisfaction. Journal of Planning Education and Research, 19, 3, str. 265–275.
de Leeuw, E. D., Hox, J. J., 2009. Self-administered questionnaires: mail surveys and other applications. V:
de Leeuw, E. D., Hox, J. J., Dillman, D. A. (ed.). International handbook of survey methodology. New
York, Psychology Press, str. 239–263.
de Leeuw, E. D., Hox, J. J., Dillman, D. A., 2009. The cornerstones of survey research. V: de Leeuw, E. D.,
Hox, J. J., Dillman, D. A. (ed.). International handbook of survey methodology. New York, Psychology
Press, str. 1–17.
Declaration on Cities and Other Human Settlements in the New Millennium. 2001. URL: http://www.undocuments.net/s25r2.htm (Citirano 19. 10. 2014).
Dekker, K., Musterd, S., van Kempen, R., 2007. Explaining differentials in housing and neighbourhood
satisfaction in post-WWII large housing estates in European cities. URL:
http://www.enhr2007rotterdam.nl/documents/W11_paper_Dekker_Musterd_Kempen.pdf (Citirano 30. 11.
2014).
Dempsey, N., 2012. Neighbourhood Design: Green areas and parks. V: S. J. Smith in sod. (ed.). The
International Encyclopedia of Housing and Home. Oxford, Elsevier, str. 12–20.
Deutskens, E., de Ruyter, K., Wetzels, M., Oosterveld, P., 2004. Response rate and response quality of
internet-based surveys: an experimental study. Marketing Letters 15, 1, str. 21–36.
Dieleman, F. M., Mulder, C. H., 2002. The geography of residential choice. V: Aragonés, J. I., Francescato,
G., Gärling, T. (ed.). Residential environments: choice, satisfaction, and behavior. Westport, Conn: Bergin
& Garvey, str. 35–54.
Diener, E., 2006a. Guidelines for national indicators of subjective well-being and ill-being. Applied
Research in Quality of Life, 1, 2, str. 151–157.
Diener, E., 2006b. Understanding Understanding Scores on the Satisfaction with Life Scale. URL:
http://internal.psychology.illinois.edu/~ediener/Documents/Understanding%20SWLS%20Scores.pdf
(Citirano 23. 2. 2015).
Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J., Griffin, S., 1985. The satisfaction with life scale. Journal of
Personality Assessment, 49, str. 71–75.
Diener, E., Suh, E., 1997. Measuring quality of life: Economic, social and subjective indicators. Social
Indicators Research, 40, 1, str. 189–216.
Dillman, D. A., 2007. Mail and internet surveys: The tailored design method. 2 nd ed. New York, Wiley.
Dimitrovska Andrews, K., Mihelič, B., Stanič, I., 2001. Razpoznavna struktura mesta: primer Ljubljane.
Urbani izziv, 12, 1, str. 5–16.
224



























Dimitrowska Andrews, K., 2006. Urbanistično-arhitekturna dimenzija kakovosti stanovanjskega okolja. V:
Mandič, S., Cirman, A. (ur.). Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 216 str.
Dittmann, J., Goebel, J., 2010. Your house, your car, your education: The socioeconomic situation of the
neighborhood and its impact on life satisfaction in Germany. Social Indicators Research, 96, str. 497–513.
Dokmeci, V., Berkoz, L., 2000. Residential-location preferences according to demographic characteristics
in Istanbul. Landscape and Urban Planning, 48, 1-2, str . 45–55.
Dolgoročni plan občine Koper za obdobje 1986–2000. 1988. Uradne objave, 10, 88. URL:
http://www.koper.si/index.php?page=documents&item=1001753&tree_root=345 (Citirano 20. 12. 2014).
Doyal, L., Gough, I., 1992. A theory of human need. Houndmills, McMillan, 365 str.
Draksler, V., 2009. Prestrukturiranje odprtega prostora stanovanjskih sosesk, zgrajenih od 1960 do 1980 v
Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 84 str.
Drobne, S., 2012. Metode prostorskih analiz v GIS. URL: http://www.fgg.unilj.si/sdrobne/Pouk/MPAGIS/MPAGIS_TUN_2prosojnici.pdf (Citirano 1. 9. 2013).
Drobne, S., Lakner, M., 2014. Določanje funkcij upadanja z razdaljo za izbrane objekte na podlagi
rezultatov anketne raziskave o pripravljenosti za hojo do izbranih objektov in njihovem pomenu med
prebivalci Ljubljane (neobjavljeni podatki). Ljubljana, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.
Drobne, S., Žaucer, T., Foški, M., Zavodnik Lamovšek, A., 2014. Continuous built-up areas as a measure
for delineation of urban settlements. Geodetski vestnik, 58, 1, str. 69–102.
Drobnič, Ž., 2006. Javne zelene površine v Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 86 str.
Drozg, V., 1994a. Kvaliteta bivalnega okolja – poskus interpretacije. Znanstvena revija, Družboslovje in
filozofija, 6, 1, str. 141–150.
Drozg, V., 1994b. Kvaliteta bivalnega okolja v stanovanjskih območjih v Mariboru. V: Premzl, V. (ur.).
Mednarodni simpozij Trajnostni urbani razvoj. Maribor, Tehniška fakulteta, 156 str.
Drozg, V., 1997. Nekatere značilnosti ustroja Maribora. Geografski vestnik, 69, str. 73–92.
Drozg, V., 1998. Tlorisi slovenskih mest. Geografski vestnik, 70, str. 75–90.
Drozg, V., 1999a. Nekatere značilnosti fizične strukture slovenskih mest. Dela, 14, str. 195–207.
Drozg, V., 1999b. Opredelitev naselij, upravičenih do statusa mesto. Ekspertiza. Vlada Republike Slovenije,
Služba za lokalno samoupravo, 24 str.
Drozg, V., 2001. Nakupovalna središča v Sloveniji. Geografski vestnik, 73, 1, str. 9–21.
Drozg, V., 2008. Načini zazidanosti v Mariboru. Podatkovni sloj. Maribor.
Drozg, V., 2013. Tipi novodobne stanovanjske hiše. Revija za geografijo, 8, 1, str. 69–82.
Drozg, V., 2014. Značilnosti tlorisa stanovanj iz 20. stoletja (mariborska izkušnja). Dela, 42, str. 51–73.
Drozg, V., 2015. Prevod izvirne misli Karla Krausa o stanovanju in udobju (osebni vir, 19. 4. 2015).
Maribor.
Drozg, V., Pak, M., 1994. Zgradba mesta. V: Jürgen, L., Pak. M. (ur.). Maribor – Marburg. Prispevki h
geografiji prijateljskih mest v Sloveniji in Nemčiji. Maribor, Pedagoška fakulteta, str. 45–54.
Eid, M., Diener, E., 2004. Global judgments of subjective well-being: Situational variability and long-term
stability. Social Indicators Research, 65, str. 245–277.
Ekart, M., 2009. Stanovanjsko okolje in kvaliteta bivanja. Diplomsko delo. Maribor, Fakulteta za
gradbeništvo, 67 str.
Encyclopedia of the city. 2005. Caves, R. W. (ed.). London, New York, Routledge, 564 str.
Ensuring quality of life in Europe's cities and towns. 2009. Luxembourg, Office for Official Publications of
the European Communities, 108 str.
Epley, D. R., Menon, M., 2008. A method of assembling cross-sectional indicators into a community
quality of life. Social Indicators Research, 88, 2, str. 281–296.
225

























Europe's cities still suffering from harmful air pollution. 2014. European Environment Agency. URL:
http://www.eea.europa.eu/media/newsreleases/europes-cities-still-suffering-from (Citirano 26. 11. 2014).
Europe's Environment (The Dobriš Assessment). European Environment Agency. 1995. Copenhagen, 676
str.
Evidenca degradiranih površin. Podatkovni sloj. 2011. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska
fakulteta.
Evidenca hišnih številk. Stanje na dan 1. 1. 2014. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
Evropska civilna iniciativa »30km/h – ljudem prijazna ulica«. URL: http://sl.30kmh.eu/ (Citirano 16. 1.
2015).
Farrell, S. J., Aubry, T., Coulombe, D., 2004. Neighborhoods and neighbors: Do they contribute to personal
well‐being? Journal of community psychology, 32, 1, str. 9–25.
Felce, D., Perry, J., 1995. Quality of life: its definition and measurement. Research in Developmental
Disabilities, 16, 1, str. 51–74.
Ferligoj, A., 2012. Multivariatna statistika (prosojnice s predavanj). Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.
Ferligoj, A., Leskošek, K., Kogovšek, T., 1995. Metodološki zvezki 11. Zanesljivost in veljavnost merjenja.
Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 173 str.
Field, A., 2009. Discovering Statistics Using SPSS (and sex and drugs and rock 'n' roll). 3rd ed. London,
SAGE, 821 str.
Filipović, M., 2007. Družbena kohezija in soseska v pozni moderni. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede,
187 str.
Findlay, A., Morris, A., Rogerson, R., 1988. Where to live in Britain in 1988: Quality of life in British
cities. Cities, 5, 3, str. 268–276.
Florida, R., 2002. The rise of the creative class. New York, Basic Books, 416 str.
Florida, R., Mellander, C., Stolarick, K., 2011. Beautiful Places: The Role of Percieved Aesthetic Beauty in
Community Satisfaction. Regional Studies, 45, 1, str. 33–48.
Florjanc, N., 2010. Sanacija in zasnova programske in prostorske ureditve za degradirano območje znotraj
Jesenic. Diplomsko delo. Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, 63 str.
Fowler, F. J., Cosenza, C., 2009. Writing effective questions. V: de Leeuw, E. D., Hox, J. J., Dillman, D. A.
(ed.). International handbook of survey methodology. New York, Psychology Press, str. 136–160.
Francescato, G., Weidemann, S., Anderson, J., Chenowith, R., 1977. Predictors of residents' satisfaction in
high-rise and low-rise housing. V: Conway, D. (ed.). Human response to tall buildings. Stroudsburg,
Dowden, Hutchinson & Ross, str. 160–167.
Frank, L. D., Schmid, T. L., Sallis, J. F., Chapman, J., Saelens, B. E., 2005. Linking objectively measured
physical activity with objectively measured urban form: Findings from SMARTRAQ. American Journal of
Preventive Medicine, 28, 2, str. 117–125.
Frankenhaeuser, M., 1976. Quality of life: Criteria for behavioral adjustment. International Journal of
Psychology, 12, 2, str. 99–110.
Frazier, J. W., 1982. Applied geography: A perspective. V: Frazier, J. W. (ed.). Applied geography:
Selected perspectives. Englewood Cliffs, Prentice-Hall, str. 3–22.
Frey, H., 1999. Designing the city: towards a more sustainable urban form. New York, Routledge, 148 str.
Fried, M., 1982. Residential attachment: sources of residential and community satisfaction. Journal of
Social Issues, 38, 3, str. 107–119.
Fried, M., 1984. The structure and significance of community satisfaction. Population and environment, 7,
str. 61–86.
Fuchs, R. J., 1960. Intraurban variation of residential quality. Economic Geography, 36, 4, str. 313–325.
Gabrovec, M., 1998. Sončno obsevanje. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.).
Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 104–105.
226





















Galindo, M. P., Hidalgo, M. C., 2005. Aesthetic preferences and the attribution of meaning: environmental
categorization processes in the evaluation of urban scenes. International Journal of Psychology, 40, 1, str.
19–26.
Galster, G., 1987. Identifying the correlates of dwelling satisfaction. An empirical critique. Environment
and Behavior, 19, 5 str. 539–568.
Galster, G., Hesser, G. W., 1981. Residential satisfaction: Compositional and contextual correlates.
Environment and Behavior, 13, 6, str. 735–758.
Gazvoda, D., 2001. Vloga in pomen zelenega prostora v novejših slovenskih stanovanjskih soseskah.
Urbani izziv, 12, 2, str. 35–42.
Ge, J., Hokao, K., 2006. Research on residential lifestyles in Japanese cities from the viewpoints of
residential preference, residential choice and residential satisfaction. Landscape and Urban Planning, 78, 3,
str. 165–178.
Geoghegan, J., Wainger, L., Bockstael, N., 1997. Spatial landscape indices in a hedonic framework: An
ecological economics analysis using GIS. Ecological Economics, 23, str. 251–264.
Geografija. 2001. Tržič, Učila International, 682 str.
Geografski terminološki slovar. 2013. Spletna izdaja. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.).
Ljubljana, Založba ZRC. URL: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/geografski#v (Citirano 19.
12. 2014).
Giannias, D. A., 1998. A quality of life based ranking of Canadian cities. Urban Studies, 35, 12, str. 2241–
2251.
Gilderbloom, J. I., Riggs, W. W., Meares, W. L., 2015. Does walkability matter? An examination of
walkability's impact on housing values, foreclosures and crime. Cities, 42, Part A, str. 13–24.
Girardet, H., 1993. The Gaia atlas of cities: new directions for sustainable urban living. New York, Anchor
Books, 191 str.
Giuliano, G., Small, K. A., 1993. Is the journey to work explained by urban structure? Urban Studies, 30, 9,
str. 1485–1502.
Glaeser, E. L., Kolko, J., Saiz, A., 2000. Consumer City. Cambridge, Harvard Institute of Economic
Research, 26 str. URL: http://www.economics.harvard.edu/pub/hier/2000/HIER1901.pdf (Citirano 20. 4.
2012).
Glasgow, N., 2000. Rural/urban patterns of aging and caregiving in the United States. Journal of Family
Issues, 21, str. 611–631.
Gold, R. J., 1980. An introduction to behaviour geography. Oxford, Oxford University Press, 290 str.
Good practice guide for strategic noise mapping and the production of associated data on noise exposure.
Final draft. 2006. European Commission Working Group Assessment of Exposure to Noise (WG-AEN),
129 str. URL: http://ec.europa.eu/environment/noise/pdf/wg_aen.pdf (Citirano 16. 4. 2014).
Goodman, R., 2001. A traveller in time: Understanding deterrents to walking to work. World Transport
Policy and Practice, 7, 4, str. 50–54.
Grayson, L., Young, K., 1994. Quality of life in cities. An overview and guide to the literature. London, The
British Library, London Research Centre, 148 str.
Green City Index. URL: http://www.siemens.com/entry/cc/en/greencityindex.htm (Citirano 30. 11. 2014).
Green paper on the urban environment. 1990. Luxembourg, Office for Official Publications of the European
Communities, 82 str.
Guhathakurta, S., Cao, Y., 2011. Variations in objective quality of urban life across a city region: the case
of Phoenix. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and
empirical research. New York, Springer Science+Business Media, str. 135–160.
227


























Gyourko, J., Kahn, M., Tracy, J., 1999. Quality of life and environmental conditions. V: Cheshire, P., Mills,
E. S. (ed.). Handbook of regional and urban economics (Vol. 3). Amsterdam, North-Holland, str. 1413–
1454.
Ha, M., Weber, J. M., 1991. The determinants of residential environmental qualities and satisfaction: effects
of financing, housing programs and housing regulations. Housing and Society, 18, 3, str. 65–76.
Habitat III. URL: http://unhabitat.org/habitat-iii/ (Citirano 19. 10. 2014).
Hall, T., 1998. Urban geography. London, New York, Routledge, 180 str.
Hamnett, C., 1991. The blind men and the elephant: the explanation of gentrification. Transactions of the
Institute of British Geographers, 16, str. 173–189.
Handy S., 1996. Understanding the link between urban form and nonwork travel behavior. Journal of
planning education and research, 15, str. 183–198.
Handy, S., Niemeier, D., 1997. Measuring accessibility: An exploration of Issues and Alternatives.
Environment and Planning, 29, str. 1175–1194.
Hartshorn, T. A., 1992. Interpreting the city – an urban geography. New York, Wiley, 484 str.
Harvey, D., 1969. Explanation in geography. Bristol, Edward Arnold, 521 str.; povzeto po: Černe, 1997.
Harvey, D., 1996. Justice, Nature & the Geography of Difference. Oxford, Blackwell, 468 str.
Haughton, G., Hunter, C., 1994. Sustainable cities. London, Regional Studies Association, 357 str.
Haynes, K. E., Fotheringham, S., 1984. Gravity and spatial interaction models. Beverly Hills, SAGE
Publications, 88 str.
Headey, B. W., 1981. Quality of life in Australia. Social Indicators Research, 9, str. 155–182.
Heidegger, M., 2005. Bit in čas. Ljubljana, Slovenska matica, 606 str.
Helburn, N., 1982. Presidential address: Geography and the quality of life. Annals of the Association of
American Geographers, 72, str. 445–456.
Hernández, B., Hidalgo, M. C., 2005. Effect of urban vegetation on psychological restorativeness.
Psychological Reports, 96, str. 1025–1028.
Herschbach, P., 2002. Das "Zufriedenheitsparadox" in der Lebensqualitätsforschung. The "Well-being
paradox" in quality-of-life research. Psychotherapie, Psychosomatik und Medizinische Psychologie, str.
141–150.
Hidalgo, M. C., Berto, R., Paz Galindo, M., Getrevi, A., 2006. Identifying attractive and unattractive urban
places: categories, restorativeness and aesthetic attributes. Medio Ambiente y Comportamiento Humano,
2006, 7, 2, str. 115–133.
Hipp, J. R., 2009. Specifying the determinants of neighborhood satisfaction: A robust assessment in 24
metropolitan areas. Social Forces, 88, 1, str. 395–424.
Hočevar, M., Kos, D., Makarovič, J., Trček, F., Štebe, J., Uršič, M., 2004. Vrednote prostora in okolja. 3.
fazno in končno poročilo. Sumarnik javnomnenjske raziskave – ankete in interpretacija rezultatov.
Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Center za prostorsko sociologijo, 46 str.
Hodljivost. Inštitut za politike prostora. URL: http://ipop.si/urejanje-prostora/izrazje/hodljivost/ (Citirano
14. 9. 2014).
Holbrow, G., 2010. Walking the network. URL:
http://wikis.uit.tufts.edu/confluence/download/attachments/39557750/Holbrow+Final+Paper.pdf (Citirano
23. 8. 2013).
Horelli, L., 2006. Environmental human-friendliness as a contextual determinant for quality of life. Revue
Européene de Psychologie Appliquée/European Review of Applied Psychology, 56, 1, str. 15–22.
Housing. 2015. OECD. URL: http://www.oecdbetterlifeindex.org/topics/housing/ (Citirano 9. 2. 2015).
Howard, E., 1970. Garden Cities of Tomorrow. London, Faber and Faber, 168 str.
Hranjec, B., 2011. Kvaliteta bivalnega okolja v izbranih blokovskih stanovanjskih soseskah v Mariboru.
Diplomsko delo. Maribor, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 107 str.
228























Hunt, J. D., 2010. Stated preference examination of factors influencing residential attraction. V: Pagliara, F.,
Preston, J., Simmonds, D. (ed.). Residential location choice. Models and applications. Heidelberg, SpringerVerlag, str. 21–59.
Iacono, M., Krizek, K., El-Geneidy, A., 2008. Access to destinations: how close is close enough?
Estimating accurate distance decay functions for multiple modes and different purposes. Final report. URL:
http://www.lrrb.org/PDF/200811.pdf (Citirano 1. 9. 2013).
Inglehart, R., Welzel, C., 2005. Modernization, cultural change and democracy: The human development
sequence. New York, Cambridge University Press, 333 str.
Ingram, D., 1971. The concept of accessibility: A search for an operational form. Regional Studies, 5, str.
101–107.
Ira, V., Kollar, D., 1994. Behavioural-geographical aspects of environmental quality. GeoJournal, 32, 3, str.
221–224.
Ivančič, M., 2013. Opredelitev meril za vrednotenje emisij oziroma uvrstitev v razrede (osebni vir, 13. 2.
2013). Ljubljana.
Ivančič, M., Vončina, R., 2013. Modelling PM10 dispersion from road traffic and industry in Ljubljana
basin. URL: http://www.harmo.org/Conferences/Proceedings/_Madrid/publishedSections/H15-106.pdf
(Citirano 6. 1. 2013).
Ivanšek, F., 1960. Stanovanje in potrošnik. Rezultati ankete stanovanjskih želja 1960. Ljubljana,
Urbanistični inštitut LR Slovenije, 64 str.
Ivanšek, F., 1988a. Družina, stanovanja in naselje. Anketna raziskava 195 stanovanj v Savskem naselju v
Ljubljani (1961). Ljubljana, Ambient, 366 str.
Ivanšek, F., 1988b. Enodružinska hiša: od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi. Ljubljana, Ambient,
244 str.
Jacob Trip, J., 2007. Assessing quality of place: a comparative analysis of Amsterdam and Rotterdam.
Journal of Urban Affairs, 29, 5, str. 501–517.
Jacobs, J. 2009: Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Ljubljana, Studia humanitatis, 519 str.
Jansen, S., 2014. Why is housing always satisfactory? A study into the impact of cognitive restructuring and
future perspectives on housing appreciation. Social Indicators Research, 116, 2, str. 353–371.
Jenger, J., 1998. Le Corbusier. Arhitektura, ki vznemirja. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 168 str.
Jepson, C., Asch, D. A., Hershey, J. C., Ubel, P. A., 2005. In a mailed physician survey, questionnaire
length had a threshold effect on response rate. Journal of Clinical Epidemiology 58, 1, str. 103–105.
Jernejec, M., 1965. Gostota v stanovanjskih naseljih in mestih. Ljubljana, Urbanistični inštitut SR Slovenije,
44 str.
Jernejec, M., Kokole, V., 1974. Kompleksno pojmovanje okolja človekovega prebivanja in dela –
stanovanjsko okolje. Ljubljana, Urbanistični inštitut SR Slovenije, 4 zvezki.
Južnič, J. Nakupovalni monitor. URL:
http://www.gfkorange.si/?option=com_gfkorange&Itemid=54&id=666 (Citirano 18. 9. 2014).
Kaal, H., 2011. A conceptual history of livability. City, 15, 5, str. 532–547.
Kahneman, D., 1999. Objective happiness. V: Kahneman, D., Diener, E., Schwarz, N. (ed.). Well-being:
The foundations of hedonic psychology. New York, Russell Sage, str. 3–26.
Kahneman, D., Diener, E., Schwarz, N. (ed.), 1999. Well-being: The foundations of hedonic psychology.
New York, Russell Sage Foundation, 593 str.
Kakovost bivanja. URL: http://kolo.uirs.si/UrbanamobilnostIT/Kakovostbivanja/tabid/62/Default.aspx
(Citirano 15. 6. 2012).
Kakovost bivanja: stanje in izzivi. URL:
http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/TrajnostniRazvoj/04_Kakovost_bivanja.pdf (Citirano 14. 5. 2012).
229
























Kakšno vodo pijemo v Ljubljani? URL:
http://www.primavoda.si/sites/www.primavoda.si/files/gradiva/dokumenti/696_Kaksno_vodo_pijemo_v_Lj
ubljani.pdf (Citirano 19. 10. 2014).
Kalton, G., Vehovar, V., 2001. Vzorčenje v anketah. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 189 str.
Kaplan R., 1977. Patterns of Environmental Preference. Environment and Behavior, 9, 2, str. 195–216.
Kaplan, S., Kaplan, R., 1989. The experience of nature: a psychological perspective. Cambridge,
Cambridge University Press.
Karta hrupa za območje mesta Maribor. 2006. Maribor, Epi Spektrum.
Kataster stavb. Stanje na dan 20. 1. 2015. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
Kauko, T., 2006. What makes a location attractive for the housing consumer? Preliminary findings from
metropolitan Helsinki and Randstad Holland using the analytical hierarchy process. Journal of Housing and
the Built Environment, 21, 2, str. 159–176.
Keul, A. G., Prinz, T., 2011. The Salzburg quality of urban life study with GIS support. V: Marans, R.,
Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New York,
Springer Science+Business Media, str. 273–293.
Kim, T. K., Horner, M. W., Marans, R. W., 2005. Life cycle and environmental factors in selecting
residential and job locations. Housing Studies, 20, 3, str. 457–473.
Kim, Y., Kee, Y., Lee, S. J., 2015. An analysis of the relative importance of components in measuring
community wellbeing: perspectives of citizens, public officials, and experts. Social Indicators Research,
121, 2, str. 345–369.
Kladivo, P., Halas, M., 2012. Quality of life in an urban environment: a typology of urban units of
Olomouc. Quaestiones Geographicae, 31, 2, str. 49–60.
Kladnik, D., 1999. Leksikon geografije podeželja. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 318 str.
Klanjšek, R., Kirbiš, A., 2008. Koliko smo Slovenci zadovoljni s svojim življenjem? Meddržavna
primerjalna analiza. Teorija in praksa, 45, 3/4, str. 383–407.
Klemenčič, M., 2011. Zeleni sistem mesta Maribor s poudarkom na vzpostavitvi javnih zelenih površin v
novem delu južno od Drave. Diplomsko delo. Maribor, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko
arhitekturo, 106 str.
Knez, P., 2011. Za ogrevanje stanovanja 1850 evrov na leto. Dnevnik (22. 3. 2011). URL:
https://www.dnevnik.si/1042432426/lokalno/1042432426 (Citirano 14. 1. 2015).
Knox, P. L., 1975. Social well-being: a spatial perspective. London, Oxford University Press, 60 str.
Knox, P. L., 1976. Fieldwork in urban geography: assesing urban environmental quality. Scottish
Geographical Magazine, 92, str. 101–107.
Kokalj, Ž., Oštir, K., 2010. Preoblikovanje prostorskih podatkov na dolžinske odseke na primeru vpliva
hrupa vzdolž odseka avtoceste med Brezovico in Logatcem. Geografski vestnik, 82, 2, str. 75–85.
Kokole, V., 1971. Centralni kraji v SR Sloveniji. Problemi njihovega omrežja in njihovih gravitacijskih
območij. Geografski zbornik, 12, str. 5–133.
Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC, 180
str.
Kopušar, S., 2005. Strokovnjaki trdijo, da se kakovost stanovanjske gradnje zvišuje, a so hkrati kupci vse
bolj zahtevni in pozorni na napake. Dnevnik (26. 10. 2005). URL:
https://www.dnevnik.si/148075/slovenija/148075 (Citirano 14. 3. 2015).
Kos, D., 2007. Neurbana nacija. V: Čerpes, I., Dešman, M. (ur.). O urbanizmu: kaj se dogaja s sodobnim
mestom? Ljubljana, Krtina, str. 137–163.
Kos, D., 2008. Narava v mestu ali mesto v naravi? Urbani izziv, 19, 2, str. 5–9.
Kos, D., Zorman, A., Hočevar, M., Trček, F., Uršič, M., Zavratnik, S., 2010. Kakovost življenja v Ljubljani.
2. faza. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.
230
























Kozina, J., 2010a. Modeliranje prostorske dostopnosti do postajališč javnega potniškega prometa v
Ljubljani. Geografski vestnik, 82, 1, str. 97–107.
Kozina, J., 2010b. Transport accessibility to regional centres in Slovenia. Acta Geographica Slovenica, 50,
2, str. 231–251.
Kozina, J., 2013. Življenjsko okolje prebivalcev v ustvarjalnih poklicih v Sloveniji. Doktorska disertacija.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 227 str.
Koželj, J., Ažman Momirski, L., Maligoj, T., Omerzu, B., 1998. Degradirana urbana območja. Ljubljana,
Ministrstvo za okolje in prostor, Urad Republike Slovenije za prostorsko planiranje, 252 str.
Krajčinović, N., 2014. Tujci vidijo Ljubljano nekoliko drugače. Delo (30. 4. 2014). URL:
http://www.delo.si/novice/ljubljana/tujci-ljubljano-vidijo-nekoliko-drugace.html (Citirano 19. 10. 2014).
Krajevni leksikon Slovenije. 1995. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 638 str.
Krevs, M., 1996. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva v Spodnjem Podravju s Prlekijo.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Znanstveni inštitut, 39 str.
Krevs, M., 1998a. Geografski informacijski sistemi v raziskovanju življenjske ravni. V: Krevs, M., Perko,
D., Podobnikar, T., Stančič, Z. (ur.). Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 1997–1998. Ljubljana,
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, str. 151–158.
Krevs, M., 1998b. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva v Sloveniji. Doktorska disertacija.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, 234 str.
Krevs, M., 2001. Geographical contribution to the level of living research. V: Panov, N. (ur.). Zbornik
referatov. II. Kongres na geografite od Republika Makedonija so strucen seminar za nastavnicite po
geografija. Skopje, Makedonsko geografsko društvo, str. 354–361.
Krevs, M., 2002. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva Ljubljane. V: Pak, M. (ur.). Geografija
Ljubljane. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, str. 117–132.
Krevs, M., 2004. Perceptual spatial differentiation of Ljubljana. Dela, 24, str. 371–380.
Krizek, K. J., 2003. Residential relocation and changes in urban travel: does neighborhood-scale urban form
matter? Journal of the American Planning Association, 69, 3, str. 265–281.
Krosnick, J., 1991. Response Strategies for coping with the cognitive demands of attitude measures in
surveys. Applied Cognitive Psychology, 5, 3, str. 213–236.
Kuzmyak, J. R., Baber, C., Savory, D., 2005. Use of walk opportunities index to quantify local accessibility.
Transportation Research Record: Journal of the Transportation Research Board, 1977, str. 145–153.
Lah, A., 1995. Leksikon Okolje in človek. Ljubljana, Kmečki glas, 359 str.
Lah, A., 2002. Okoljski pojavi in pojmi: okoljsko izrazje v slovenskem in tujih jezikih z vsebinskimi
pojasnili. Ljubljana, Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 208 str.
Lampič, B., 2004. Kriminaliteta kot vse pomembnejši dejavnik kakovosti bivanja v Ljubljanski urbani
regiji. Dela, 22, str. 129–140.
Lampič, B., Rebernik, D., Vaishar, A., 2007. Typology of small towns. V: Lampič, B., Špes, M. (ed.).
Sustainable development of small towns. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, str. 27–40.
Landis, J. D., Sawicki, D. S., 1988. A planners guide to the places rated almanac. Journal of the American
Planning Association, 54, 3, str. 336–346.
Lansing, J. B., Marans, R. W., 1969. Evaluation of neighborhood quality. AIP Journal, 35, 3, str. 195–199.
Lazrak, F., Nijkamp, P., Rietveld, P., Rouwendal, J., 2014. The market value of cultural heritage in urban
areas: an application of spatial hedonic pricing. Journal of Geographical Systems, 16, 1, str. 89–114.
Lee, B. A., Guest, M. A., 1983. Determinants of neighborhood satisfaction: A metropolitan-level analysis.
The Sociological Quarterly, 24, 2, str. 287–303. URL: http://onlinelibrary.wiley.com/ (Citirano 16. 2. 2014).
Lee, B. A., Oropesa, R. S., Kanan, J. W., 1994. Neighborhood context and residential mobility.
Demography, 31, 2, str. 249–270.
231






















Lee, E., Park, M. K., 2010. Housing satisfaction and quality of life among temporary residents in the United
States. Housing and Society, 37, str. 43–67.
Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih. 2007. URL:
http://www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/konvencije/leipziska_listina.pd
f (Citirano 5. 11. 2011).
Leitmann, J., 1999. Can city QOL indicators be objective and relevant? Towards a tool for sustaining urban
development. V: Yuan, L. L., Yuen, B., Low, C. (ed.). Urban quality of life. Critical issues and options.
Singapore, Singapore University Press, str. 47–62.
Levin, I., Stokes, J. P., 1989. Dispositional approach to job satisfaction: Role of negative affectivity. Journal
of Applied Psychology, 74, 5, str. 752–758.
Ley, D., 1980. Liberal ideology and the postindustrial city. Annals of the Association of American
Geographers, 70, 2, str. 238–258.
Ley, D., 1990. Urban liveability in context. Urban Geography, 11, 1, str. 31–35.
Liu, B. C., 1976. Quality of life indicators in U.S. metropolitan areas: A statistical analysis. New York,
Praeger, 315 str.
Ljubljanske Murgle: Slovencem pisane na kožo. Planet siol.net. URL: http://zgodbe.siol.net/murgleslovencem-pisane-na-kozo/ (Citirano 23. 3. 2015).
Lloyd, K. M., Auld, C. J., 2002. The role of leisure in determining quality of life. Issues of content and
measurement. Social Indicators Research, 57, str. 43–71.
Lokacije avtobusnih postajališč. Podatkovni sloj. 2014. E-daljinar.
Lokacije postajališč mestnega potniškega prometa. Podatkovni sloj. 2014. Ljubljana, Ljubljanski potniški
promet.
Loukaitou-Sideris, A., Liggett, R., Iseki, H., Thurlow, W., 2001. Measuring the effects of built environment
on bus stop crime. Environment and Planning B: Planning and Design, 28, 2, str. 255–280.
Lovejoy, K., Handy, S., Mohktarian, P. L., 2010. Neighborhood satisfaction in suburban versus traditional
environments: An evaluation of contributing characteristics in eight California neighborhoods. Landscape
and Urban Planning, 97, str. 37–48.
Lozar Manfreda, K., Vehovar, V., Batagelj, Z., 2000. Veljavnost interneta kot anketnega orodja. Teorija in
praksa, 37, 6, str. 1035–1051.
Lu, D., Li, G., Moran, E., Freitas, C. C., Dutra, L., Sidnei, J., Sant'Anna, S., 2012. A comparison of
maximum likelihood classifier and object-based method on multiple sensor datasets for land-use/cover
classification in the Brazilian Amazon. URL: http://mtcm18.sid.inpe.br/8JMKD3MGP8W/3BT6U45?languagebutton=en (Citirano 23. 1. 2015).
Lu, M., 1999. Determinants of residential satisfaction: ordered logit vs. regression models. Growth and
Change, 30, 2, str. 264–287.
Lynn, P., 2008. The problem of non-response. V: de Leeuw, E. D., Hox, J. J., Dillman, D. A. (ed.).
International handbook of survey methodology. New York, Psychology Press, str. 35–55.
Malešič, M., 2007. Arhitektura, ki osvobaja. Arhitektov bilten, 37, 173/174, str. 88–95.
Malešič, M., 2013. Pomen skandinavskih vplivov za slovensko stanovanjsko kulturo. Doktorska disertacija.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, 179 str.
Mandič, S., 1999. Stanovanje, kakovost življenja in spremembe v zadnjem desetletju. Družboslovne
razprave, 15, 30-31, str. 186–208.
Mandič, S., 2007. Dostopnost stanovanj in stanovanjska politika v Ljubljani: primerjalna perspektiva.
Urbani izziv, 18, 1-2, str. 48–54.
Mandič, S., Cirman, A. (ur.), 2006. Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 216
str.
232



















Mandič, S., Filipović, M., 2005. Stanovanjski primanjkljaj v sloveniji: problem, ki ga ni? Teorija in praksa,
42, 4–6, str. 704–718.
Mandič, S., Hlebec, V., Cirman, A., Dimitrowska Andrews, K., Filipovič, M., Kos, D., Sendi, R., 2005.
Stanovanjska anketa 2005. Razvojno-raziskovalni projekt (datoteka podatkov). Ljubljana, Univerza v
Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov.
Marans, R. W., 2003. Understanding environmental quality through quality of life studies: The 2001 DAS
and its use of subjective and objective indicators. Landscape and Urban Planning, 65, 1–2, str. 73–83.
Marans, R. W., Kweon, B. S., 2011. The quality of life in metro Detroit at the beginning of the millenium.
V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical
research. New York, Springer Science+Business Media, str. 163–183.
Marans, R. W., Rodgers, W., 1975. Toward an understanding of community satisfaction. V: Hawley, A.,
Rock, V. (ed.). Metropolitan America in contemporary perspective. New York, Halsted Press, str. 299–352;
povzeto po: McCrea in sod., 2011.
Marans, R. W., Stimson, R., 2011. An overview of quality of urban life. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.).
Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New York, Springer
Science+Business Media, str. 1–29.
Maribor – stanovanjska soseska Jugomont. Register nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo.
URL: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=18035 (Citirano 25. 3. 2015).
Mariborska občina na robu bankrota. Maribor24.si (5. 12. 2014). URL:
http://www.maribor24.si/lokalno/mariborska-obcina-na-robu-bankrota/19668 (Citirano 6. 1. 2015).
Martínez, L. M., Viegas, J. M., 2013. A new approach to modelling distance-decay functions for
accessibility assessment in transport studies. Journal of Transport Geography, 26, str. 87–96.
Maslow, A. H., 1943. A Theory of Human Motivation. Psychological Review, 50, 4, str. 370–396. URL:
http://psychclassics.yorku.ca/Maslow/motivation.htm (Citirano 10. 1. 2012).
Massam, B. H., 2002. Quality of life: public planning and private living. Progress in Planning, 58, str. 141–
227.
Matsuoka, R. H., Kaplan, R., 2008. People needs in the urban landscape: Analysis of Landscape And Urban
Planning contributions. Landscape and Urban Planning, 84, str. 7–19.
Matthiessen, C., Soegaard, H., Anderberg, S., 2002. Environmental performance and European cities: A
new key parameter in the competition between metropolitan centers. V: Davies, W., Townshend, I. (ed.).
Monitoring cities: International perspectives. International Geographic Union, Calgary–Berlin, str. 119–
142; povzeto po: Plut, 2006.
Max-Neef, M., 1991. Human Scale Development. Conception, application and further reflections. New
York, The Apex Press, 114 str. URL: http://www.area-net.org/fileadmin/user_upload/papers/Maxneef_Human_Scale_development.pdf (Citirano 29. 3. 2012).
McCall, S., 1975. Quality of life. Social Indicators Research, 2, str. 229–248.
McCarthy, D., Saegert, S., 1978. Residential density, social overload, and social withdrawal. Human
Ecology, 6, 3, str. 253–272.
McCrea, R., 2011. A spatial clustering approach analyzing types of objective quality of urban life using
spatial data for survey respondents: South East Queensland, Australia. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.).
Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New York, Springer
Science+Business Media, str. 385–403.
McCrea, R., Marans, R. W., Stimson, R., Western, J., 2011. Subjective measurement of quality of life using
primary data collection and the analysis of survey data. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating
quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New York, Springer Science+Business
Media, str. 55–75.
McCrea, R., Shyy, T. K., Stimson, R., 2014. Satisfied residents in different types of local areas. Measuring
what's most important. Social Indicators Research, 118, str. 87–101.
233





















McCrea, R., Shyy, T., Stimson, R., 2006. What is the strength of the link between objective and subjective
indicators of urban quality of life? Applied Research in Quality of Life, 1, str. 79–96.
McCrea, R., Stimson, R., Marans, R. W., 2011. The evolution of integrative approaches to the analysis of
quality of urban life. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods
and empirical research. New York, Springer Science+Business Media, str. 77–104.
McCrea, R., Stimson, R., Western, J., 2005. Testing a moderated model of satisfaction with urban living
using data for Brisbane-South East Queensland, Australia. Social Indicators Research, 72, 2, str. 121–152.
McCrea, R., Western, M., Shyy, T. K., 2011. Subjective quality of life in Queensland. Comparing
metropolitan, regional and rural areas. V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life.
Theory, methods and empirical research. New York, Springer Science+Business Media, str. 295–314.
McGranahan, D. A., 1999. Natural amenities drive rural population change (Agricultural Report No. (AER–
781). URL: http://www.ers.usda.gov/publications/aer–agricultural–economic–report/aer781.aspx (citirano
6. 2. 2015).
Mesec prostora 2014. Ministrstvo za infrastrukturo. URL:
http://www.mzi.gov.si/si/dogodki/mesec%20prostora (Citirano 12. 10. 2014).
Mestna občina Jesenice (predstavitev). 2005. URL: http://www.jesenice.si/sl/predstavitevobcine/item/download/5 (Citirano 22. 12. 2014).
Mestni promet Jesenice. Podatki o voznih redih avtobusnih linij. 2014. Alpetour. URL:
http://www.alpetour.si/index.php?item=163&page=static (Citirano 16. 9. 2014).
Meško, G., Areh, I., 2003. Strah pred kriminaliteto v urbanih okoljih. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 54, 3, str. 256–264.
Meško, G., Šifrer, J., Vošnjak, L., 2012. Strah pred kriminaliteto v mestnih in vaških okoljih v Sloveniji.
Varstvoslovje, 14, 3, str. 259–276.
Michalos, A. C., Zumbo, B. D., 1999. Public services and the quality of life. Social Indicators Research, 48,
2, str. 125–157.
Michalos, A. C., Zumbo, B. D., 2000. Criminal victimization and the quality of life. Social Indicators
Research, 50, str. 245–295.
Michelson, W. M., 1977. Environmental choice, human behavior, and residential satisfaction. New York,
Oxford University Press, 403 str.
Mihaescu, O., vom Hofe, R., 2012. The impact of brownfields on residential property values in Cincinnati,
Ohio: a spatial hedonic approach. The Journal of Regional Analysis and Policy, 42, 3, str. 223–236.
Mikulik, O., 1992. Social economic aspects of the geographic research of the environment. V: Špes, M.
(ur.). Socialna geografija v teoriji in praksi. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, str. 477–
485.
Miller, F. D., Tsemberis, S., Malia, G. P., Grega, D., 1980. Neighborhood satisfaction among urban
dwellers. Journal of Social Issues, 3, str. 101–117.
Mira, R. G., Uzzell, D. L., Real, J. E., Romay, J., 2005. Housing, Space and Quality of Life. Burlington,
Ashgate Publishing, 175 str.
Misakova, L., 2007. Mapping of urban green cover using different image processing techniques on VHR
satellite data. URL: http://www.isprs.org/proceedings/XXXVI/1-W51/paper/misakova.pdf (Citirano 10. 2.
2015).
Mladenovič, L., 2011. Kriteriji za trajnostno načrtovanje in gradnjo območij z visoko gostoto poselitve.
Doktorska disertacija. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, 139 str.
Mlinar, Z., 1974. Nagnenja Slovencev glede načina naselitve. Teorija in praksa, 11, 4, str. 393–406.
Mlinar, Z., 1983. Humanizacija mesta. Sociološke razsežnosti urbanizma in samoupravljanja v Novi Gorici.
Maribor, Obzorja, 378 str.
234






















Mlinar, Z., 2002. Tipologija zasebnosti in prostorsko-časovna organizacija bivanja. Urbani izziv, 13, 1, str.
61–66.
Mlinar, Z., 2008a. K ustvarjalnosti in inovacijam v vseživljenjskem okolju. Prostorsko-sociološki in
urbanistični vidiki. Teorija in praksa, 3, 4, str. 227–248.
Mlinar, Z., 2008b. Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi. Knj 1. Prostorsko-časovna organizacija
bivanja. Raziskovanja na Koprskem in v svetu. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 485 str.
Molin, E., Timmermans, H., 2002. Accessibility considerations in residential choice decisions:
Accumulated evidence from the Benelux. Annual Transportation Research Board Meeting, January 2003.
URL: www.ltrc.lsu.edu/TRB_82/TRB2003-000142.pdf (Citirano 6. 10. 2013).
Moola, R., Kotze, N., Block, L., 2011. Zadovoljstvo s stanovanji v naselju Braamfischerville v Sowetu in
kakovost življenja v njih: študija primera iz Južnoafriške republike. Urbani izziv, 22, 1, str. 60–65.
Moro, M., Brereton, F., Ferreira, S., Clinch, J. P., 2008. Ranking quality of life using subjective well-being
data. Ecological economics, 65, str. 448–460.
Morris, E. W., Winter, M., 1978. Housing, family, and society. New York, Wiley, 378 str.
Moser, G., Ratiu, E., Fleury-Bahi, G., 2002. Appropriation and interpersonal relationships: From dwelling
to city through the neighborhood. Environment and Behavior, 34, 1, str. 122–136.
Mulligan, G. F., Carruthers, J. I., 2011. Amenities, quality of life, and regional development. V: Marans, R.,
Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New York,
Springer Science+Business Media, str. 107–133.
Mumford, L., 1969. Mesto v zgodovini. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 804 str.
Mušič, V., 1980. Urbanizem – bajke in resničnost: zapisi na robu dvajsetletnega razvoja našega
prostorskega načrtovanja. Ljubljana, Cankarjeva založba, 374 str.
Myers, D. G., Diener, E., 1995. Who is happy? Psychological Science, 6, 1, str. 10–19.
Myers, D., 1988. Building knowledge about quality of life for urban planning. American planning
association. Journal of the American Planning Association, 54, 3, str. 347–358.
Nared, M., 2011. Rabljeno ali novo stanovanje – to (praktično) ni več vprašanje. Delo (7. 2. 2011). URL:
http://www.delo.si/clanek/139462 (Citirano 14. 3. 2015).
Natek, K., Ogrin, D., Žiberna, I., 2012. Naravnogeografska členitev Slovenije na makroregije. V:
Senegačnik, J. (ur.). Slovenija in njene pokrajine, str. 225–227.
Nijkamp, P., Perrels, A., 1994. Sustainable cities in Europe. London, Earthscan Publications, 141 str.
Novak, M., 1996. Konceptualna vprašanja kakovosti življenja. V: Svetlik, I. (ur.). Kakovost življenja v
Sloveniji. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, str. 7–24.
Novelacija karte hrupa MOL za ceste s pretokom več kot 1 milijona vozil letno. 2014. Ljubljana, A projekt, d.o.o., PNZ, d.o.o. URL: http://www.ljubljana.si/file/1561566/g.3.4_priloga_ldvn.pdf (Citirano 28.
11. 2014).
Novelacija karte hrupa za Mestno občino Ljubljana. Končno poročilo. 2014. JOINT VENTURE, APROJEKT, PNZ, d.o.o. Ljubljana, 80 str. URL:
http://www.ljubljana.si/file/1561557/20_2014_karta_hrupa_za_mestno_obino_ljubljana_tekstualnidel_zvezek_1.pdf (Citirano 26. 1. 2015).
Nussbaum, M. C., Glover, J., 1995. Women, culture and development. A study of human capabilities.
Oxford, Claredon Press, 481 str.
Območja dosega poplav. 2013. Podatkovni sloj. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike
Slovenije za okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 24. 2. 2015).
Ocena potresne ogroženosti Mestne občine Ljubljana (povzetek raziskovalnega projekta). Zavod za
gradbeništvo Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Agencija Republike Slovenije za okolje, Inštitut
za vodarstvo. URL: http://www.i-vode.si/images/stories/reference/POTROG/plakat_potres_s.pdf (Citirano
15. 1. 2015).
235


























Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – strateški del. 2010. Uradni list Republike
Slovenije, 78, str. 11381.
Odredba o določitvi najvišje dovoljene hitrosti. 2009. Uradni list Republike Slovenije, 55, str. 7722.
Ogrin, D., 1993. Vrtna umetnost sveta. Pregled svetovne dediščine. Ljubljana, Pudon, EWO, 400 str.
Ogrin, D., 1998. Podnebje. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.). Geografski atlas
Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 110–111.
Ogrin, M., 2008. Prometno onesnaževanje ozračja z dušikovim dioksidom v Ljubljani. Ljubljana,
Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za geografijo, 87 str.
Ogrin, M., Vintar Mally, K., Planinšek, A., Močnik, G., Drinovec, L., Gregorič, A., Iskra, I., 2014.
Onesnaženost zraka v Ljubljani: koncentracije dušikovih oksidov, ozona, benzena in črnega ogljika v letih
2013 in 2014. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 123 str.
Oktay, D., Marans, R. W., 2010. Overall quality of urban life and neighborhood satisfaction: A household
survey in the walled city of Famagusta. Open House International, 35, 3, str. 27–36.
Okulicz-Kozaryn, A., 2011. City life: rankings (livability) versus perceptions (satisfaction). Social
Indicators Research, 110, 2, str. 433–451.
Olick, D., 2014. A city's 'walkability' drives real estate values. URL: http://www.cnbc.com/id/101766206
(Citirano 16. 2. 2015).
Omrežje pešpoti. 2014. OpenStreetMap. URL: http://www.openstreetmap.org (Citirano 16. 9. 2014).
Orford, S., 1999. Valuing the built environment: GIS and house price analysis. London, Ashgate, 232 str.
Osnovna priporočila. 1KA. URL:
https://www.1ka.si/db/22/447/Osnovna%20priporo%C4%8Dila/Priporocilo_za_sestavo_uvodnega_nagovor
a/ (Citirano 14. 4. 2014).
Osvobajanje javnega prostora. 2014. Zbor samoorganizirane četrtne skupnosti Magdalena. URL:
http://www.imz-maribor.org/Zbor-SCS-Magdalena-Osvobajanje-javnega-prostora.html (Citirano 16. 2.
2015).
Oštir, K., 2006. Daljinsko zaznavanje. Ljubljana, 250 str.
Pacione, M., 1982a. Evaluating the quality of the residential environment in a deprived council estate.
Geoforum, 13, str. 45–55.
Pacione, M., 1982b. The use of objective and subjective measures of life quality in human geography.
Progress in human geography, 6, 4, str. 495–514. Povzeto po: Krevs, 1998b.
Pacione, M., 1986. Quality of life in Glasgow: an applied geographical analysis. Environment and Planning
A, 18, 11, str. 1499–1520.
Pacione, M., 1989. The urban crisis – poverty and deprivation in the Scottish city. Scottish Geographical
Magasine, 105, 2, str. 101–115.
Pacione, M., 1990. Urban liveability: a review. Urban Geography, 11, 1, str. 1–30.
Pacione, M., 2001. Urban geography: a global perspective. London, Routledge, 663 str.
Pacione, M., 2003a. Quality-of-Life Research in Urban Geography. Urban Geography, 24, 4, str. 314–339.
Pacione, M., 2003b. Urban environmental quality and human wellbeing – a social geographical perspective.
Landscape and Urban Planning, 65, 1-2, str. 19–30.
Pacione, M., 2009. Urban geography: a global perspective. 3 rd ed. London, New York, Routledge, 709 str.
Pak, M., 2002. Funkcijska zgradba Ljubljane. V: Pak, M. (ur.). Geografija Ljubljane. Ljubljana, Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo, str. 133–149.
Parkes, A., Kearns, A., Atkinson, R., 2002. What makes people dissatisfied with their neighbourhoods?
Urban Studies, 39, str. 2413–2438.
Partzsch, D., 1964. Zum Begriff der Funktionsgesellschaft. Mitteilungen des deutschen Verbandes für
Wohnungswesen, Städtebau und Raumplanung, 4, str. 3–10; povzeto po: Werlen, 2000.
236






















Pavlin, B., Sluga, G., Ilić, M., Žnidaršič, E., Milenković, A., Klasinc, S., Grm, B., 2003. Mestna naselja v
Republiki Sloveniji. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 140 str.
Pavot, W., Diener, E., 1993. Review of the satisfaction with life scale. Psychological Assessment, 5, str.
164–172.
Pečar, J., 2011. Poslovanje gospodarskih družb v letih 2008 in 2009 – regionalni pregled. Delovni zvezek,
20, 1. URL: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/dz/2011/dz01-11.pdf (Citirano 13.
10. 2014).
Perlaviciute, G., Steg., L., 2012. Quality of life in residential environments. Bilingual Journal of
Environmental Psychology, 3, 3, str. 325–340.
Perloff, H., 1969. The quality of the urban environment: Essays on new resources in an urban age.
Washington DC, Resources for the Future, 352 str.
Planišček, A., 2012. Regeneracija sosesk – stanje. Trajekt (2. 10. 2012). URL:
http://trajekt.org/2012/10/02/regeneracija-sosesk-stanje/ (Citirano 11. 9. 2014).
Plut, D., 2000. Večja mesta kot okoljsko problemska območja. Geographica Slovenica, 33, 1, str. 219–245.
Plut, D., 2006. Mesta in sonaravni razvoj. Geografske razsežnosti in dileme urbanega sonaravnega razvoja.
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 226 str.
Počkaj Horvat, D., 1997. Demografske značilnosti Maribora in njegova notranja členitev. Geografski
vestnik, 69, str. 45–72.
Podatki o izbranih poslovnih subjektih. Stanje na dan 3. 4. 2014. Poslovni register Slovenije. Ljubljana,
Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.
Podatki o prebivalstvu po izbranih prostorskih enotah. Stanje na dan 1. 1. 2014. Ljubljana, Statistični urad
Republike Slovenije.
Podatki o prodajalnih površinah živilskih prodajaln Mercator. 2014. Ljubljana, Mercator, d.d.
Podatki o registrirani stopnji brezposelnosti po občini prebivališča. Statistični urad Republike Slovenije.
December 2014. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700960S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/
05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 6. 1. 2015).
Podatki o stanovanjih po izbranih morfoloških enotah. Registrski popis 2011. Stanje na dan 1. 1. 2011.
Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije.
Podatki o številu prebivalcev po naseljih. 2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5002S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivals
tvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2 (Citirano 15. 1. 2015).
Podatki o številu prometnih nesreč z udeležbo pešcev v izbranih slovenskih občinah med 2009 in 2013.
2014. Ljubljana, Javna agencija Republike Slovenije za varnost prometa.
Podrobnejša namenska raba prostora. 2013. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine
Ljubljana – izvedbeni del. Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora.
Pogačnik, A., 1999. Urbanistično planiranje: univerzitetni učbenik. 3. predelana izd. Ljubljana, Fakulteta za
gradbeništvo in geodezijo, 252 str.
Pogačnik, A., Čerpes, I., Šašek-Divjak, M., Zavodnik Lamovšek, A., Deu, Ž., Soss, K., 1996. Varstvo in
usmerjanje oblikovne podobe slovenskih mest. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad Republike
Slovenije za prostorsko planiranje, 207 str.
Pogačnik, V., 2002. Pojmovanje in struktura osebnih vrednot. Psihološka obzorja, 11, 1, str. 31–50.
Polajnar, K., 2014. Vloga socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju
okoljskega vedenja. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, 349 str.
Polončič Ruparčič, A., 2008. Mesarjenje stanovalcev na Mesarski. Žurnal24 (28. 3. 2008). URL:
http://www.zurnal24.si/mesarjenje-stanovalcev-na-mesarski-clanek-20470 (Citirano 8. 2. 2015).
237





















Poročilo o tematski strategiji za urbano okolje. Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane. 2006. URL:
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=REPORT&reference=A6-20060233&language=SL&mode=XML (Citirano 6. 11. 2011).
Postrel, V., 2003. The Substance of Style: How the Rise of Aesthetic Valueis Remaking Commerce,
Culture, and Consciousness. Harper-Collins, New York, 272 str.
Problemi okolja v novih stanovanjskih soseskah. Seminar. 1968. Ljubljana, Urbanistični inštitut SR
Slovenije, 9 zvezkov.
Program Ljubljana – moje mesto. Mestna občina Ljubljana. URL: http://www.ljubljana.si/si/mol/mestnauprava/oddelki/urejanje-prostora/javne-povrsine-in-prenova/akcija-ljubljana-moje-mesto/ (Citirano 16. 2.
2015).
Projekti Mestne občine Ljubljana. Gradnja kanalizacijskega sistema. URL:
http://ljubljanski.projekti.si/obnova-kanalizacijskega-sistema.aspx (Citirano 14. 4. 2015).
Prostorski plan Mestne občine Maribor: urbanistična zasnova mesta Maribor. 2004. Maribor, Mestna občina
Maribor, 75 str.
Public transport accessibility levels. 2014. Transport for London. URL:
http://data.london.gov.uk/dataset/public-transport-accessibility-levels (Citirano 25. 3. 2014).
Pust, V., 1985. Humanizacija tipologije stanovanjske gradnje z ozirom na spreminjajoče se potrebe družine,
ekonomske in prostorske možnosti ter metodologija načrtovanja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, 156 str.
Pust, V., 1988. Modeli stanovanjske gradnje in zazidave z ozirom na spreminjajoče potrebe. Doktorska
disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 327 str.
Pust, V., 2012. Kako so nastajala moja naselja. Zakaj potrebujemo program razvoja stanovanjske gradnje in
zakon o arhitekturi. Ljubljana, Ajax Studio d.o.o., Fakulteta za arhitekturo, 311 str.
Pust, V., Sendi, R., 2000. Izhodišča za raznolikost stanovanjske gradnje in smernice za načrtovanje glede na
razvojne spremembe v kvaliteti bivalnega okolja. Raziskovalno poročilo. Ljubljana, Fakulteta za
arhitekturo, Urbanistični inštitut Republike Slovenije.
Quality of life in cities – Perception survey in 79 European cities. The European Commission. 2013. URL:
http://ec.europa.eu/regional_policy/activity/urban/audit/index_en.cfm (Citirano 22. 2. 2015).
Quality of Life Survey 2014. URL: http://monocle.com/film/affairs/quality-of-life-survey-2014/ (Citirano 2.
1. 2015).
Quality of living reports. Mercer. URL: https://www.imercer.com/products/quality-of-living.aspx (Citirano
15. 10. 2014).
Quinn, P., 2009. Invite timing tips – what time of day and day of the week works! URL:
http://www.peoplepulse.com.au/Invite-Timing-Tips.htm (Citirano 18. 4. 2014).
Ravbar, M., 1994. Kvaliteta življenja in kvaliteta bivalnega okolja Ljubljane. Spremljanje in vrednotenje
suburbanizacijskih procesov. V: Kvaliteta življenja in kvaliteta bivalnega okolja Ljubljane. Delovno
poročilo 1. faze projekta. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Inštitut za geografijo
Univerze, str. 99–141.
Ravbar, M., 2000. Regionalni razvoj slovenskih pokrajin. Geographica Slovenica, 33, 2, str. 9–82.
Ravbar, M., Bole, D., Nared, J., 2005. A creative milieu and the role of geography in studying the
competitiveness of cities: the case of Ljubljana. Acta geographica Slovenica, 45, 2, str. 7–34.
Ravbar, M., Vrišer, I., Vrščaj, A., 1993. Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji. Raziskovalno poročilo.
Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, 62 str.
Raziskave onesnaženosti tal Slovenije. Atlas okolja. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL:
http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso (Citirano 9. 9. 2014).
Rebernik, D., 1994. Morfološka in socialnogeografska struktura Celja. Geografski vestnik, 66, str. 35–58.
238























Rebernik, D., 1999. Socialna geografija Ljubljane. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 205 str.
Rebernik, D., 2000a. Morfološka zgradba. V: Gabrovec, M., Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana.
Geografija mesta. Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC, str. 39–52.
Rebernik, D., 2000b. Prebivalstveni razvoj po letu 1945. V: Gabrovec, M., Orožen Adamič, M. (ur.).
Ljubljana. Geografija mesta. Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC, str. 25–38.
Rebernik, D., 2002a. Socialnogeografska zgradba in preobrazba Ljubljane. V: Pak, M. (ur.). Geografija
Ljubljane. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, str. 85–116.
Rebernik, D., 2002b. Urbano-geografsko proučevanje blokovskih stanovanjskih sosesk kot element
urbanističnega planiranja. Dela, 18, str. 463–475.
Rebernik, D., 2007. Trajnostni prostorski razvoj in novejši procesi v prostorskem razvoju Ljubljane. Dela,
27, str. 17–38.
Rebernik, D., 2008. Urbana geografija. Geografske značilnosti mest in urbanizacije v svetu. Ljubljana,
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 294 str.
Rebernik, D., 2009. Novejši procesi v prostorskem razvoju Maribora. Geografski vestnik, 81, 2, str. 47–59.
Rebernik, D., 2010. Teorija in praksa prostorskega načrtovanja. Prostorski razvoj mest in širših mestnih
območij v Sloveniji. Dela, 33, str. 111–127.
Rebernik, D., 2013. Social areas in Ljubljana. Dela, 39, str. 5–26.
Rebernik, D., Jakovčić, M., 2006. Development of retail and shopping centres in Ljubljana. Dela, 26, str. 5–
26.
Rebernik, D., Pichler-Milanović, N., Lampič, B., Mrak, I., Kušar, S., 2008. Povezovanje kriterijev in
ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja mest in drugih naselij v širšem mestnem prostoru: raziskovalni
projekt za potrebe CRP Konkurenčnost Slovenije 2006–2013. Končno poročilo. Ljubljana, Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo, 159 str.
Register nepremične kulturne dediščine. Podatkovni sloj. 2014. Ljubljana, Ministrstvo za kulturo,
Direktorat za kulturno dediščino, Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino.
Register nepremičnin. Stanje na dan 15. 12. 2014. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
Repolusk, P., 1989. Raziskava bivalnega okolja v mestnih naseljih slovenske Istre. Ljubljana, Inštitut za
geografijo Univerze Edvarda Kardelja. 90 str.
Ringel, N. B., Finkelstein, J. C., 1991. Differentiating neighborhood satisfaction and neighborhood
attachment among urban residents. Basic and Applied Social Psychology, 12, 2, str. 177–193.
Risser, R., Schmeidler, K., Steg, L., Forward, S., Martincigh, L., 2006. Ocena kakovosti življenja v mestih:
okoljske razmere in mobilnost. Urbani izziv, 17, 1, str. 30–40.
Rogerson, R. J., 1997. Quality of Life in Britain. Glasgow, University of Strathclyde; povzeto po: Rogerson,
1999.
Rogerson, R. J., 1999. Quality of Life and City Competitiveness. Urban Studies, 36, 5-6, str. 969–985.
URL: http://www.viral.info/iod/iodpdf/Urban%20Studies%20Article.pdf (Citirano 30. 9. 2011).
Rogerson, R. J., 1999. Quality of life, place and the global city. V: V: Yuan, L. L., Yuen, B., Low, C. (ed.).
Urban quality of life. Critical issues and options. Singapore, Singapore University Press, str. 13–31.
Rogerson, R. J., Findlay, A. M., Morris, A. S., Coombes, M. G., 1989. Indicators of quality of life: some
methodological issues. Environment and Planning A, 21, str. 1655–1666.
Rosen, S., 1974. Hedonic prices and implicit markets: product differentiation in pure competition. Journal
of Political Economy, 82, str. 34–55.
Royuela, V., Moreno, R., Vayá, E., 2007. Is the influence of quality of life on urban growth non-stationary
in space? A case study of Barcelona. URL:
http://www.researchgate.net/profile/Rosina_Moreno/publication/28239840_Is_the_influence_of_quality_of
_life_on_urban_growth_non-
239




















stationary_in_space_A_case_study_of_Barcelona/links/09e4150743f3a6e463000000.pdf (Citirano 23. 3.
2012).
Rozin Šarec, L., Mušič, V., Repič Vogelnik, K., Blejec, M., Lebeničnik, M., Vovk, M., 1976. Posledice in
učinki visoke in nizke stanovanjske gradnje na stanovanjsko okolje. Ljubljana, Urbanistični inštitut
Republike Slovenije.
Rubinstein, R., Parmelee, P., 1992. Attachment to place and the representation of the life course by the
elderly. V: Altman, I., Low, S. M. (ed.). Place Attachment. New York, Plenum Press, str. 139–161.
Rundle, A., Diez Roux, A. V., Freeman, L. M., Miller, D., Neckerman, K. M., Weiss, C. C.. 2007. The
urban built environment and obesity in New York City: a multilevel analysis. American Journal of Health
Promotion, 21, 4, str. 326–334.
Ruppert, K., Schaffer, F., Maier, J., Paesler, R., 1981. Socijalna geografija. Zagreb, Školska knjiga, 1981,
159 str.
Santos, L. D., Martins, I., 2007. Monitoring the urban quality of life. The Porto experience. Social
Indicators Research, 80, 2, str. 411–425.
Santos, L. D., Martins, I., 2014. Intra-urban disparities in the quality of life in the city of Porto: a spatial
analysis contribution. Working paper. URL:
http://cefup.fep.up.pt/uploads/wip%20seminars/2014/Paper_Luis%20Delfim%20dos%20Santos_24.10.201
4.pdf (Citirano 29. 11. 2014).
Savageau, D., 2007. Places rated almanac. Washington, Places Rated Books, 662 str.
Schmeidler, K., 2008. Stanovanjski trendi in trendi v razvoju urbanizma v Češki republiki. Urbani izziv, 19,
1, str. 35–43.
Schöpfer, E., Lang, S., Blaschke, T., 2005. A "green index" incorporating remote sensing and citizen's
perception of green space. URL: http://www.ecognition.com/sites/default/files/261_145.pdf (Citirano 23. 1.
2015).
Schwirian, K. P., Schwirian, P. M., 1993. Neighboring, residential satisfaction, and psychological wellbeing in urban elders. Journal of Community Psychology, 21, 4, str. 285–299.
Scott, B., Gehlbach, H., 2012. Using the theory of satisficing to evaluate the quality of survey data.
Research in Higher Education, 53, 2, str. 182–200.
Sendi, R., 2000. Prostor SI 2020. Stanovanja, kvaliteta bivanja in razvoj poselitve. Ljubljana, Urbanistični
inštitut Republike Slovenije, 43 str.
Sendi, R., 2013. Nizek površinski stanovanjski standard v Sloveniji: nizka kupna moč kot večno opravičilo.
Urbani izziv, 24, 1, str. 22–38.
Senegačnik, J. (ur.), 2012. Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, 471 str.
Seznam bančnih avtomatov v Sloveniji. April 2014. Bankart. URL: http://www.bankart.si/assets/ATMList/Seznam-BA-v-SLO-april-2014.xls (Citirano 20. 5. 2014).
Seznam podjetij, ki so zavezana za izvedbo obratovalnega monitoringa emisij snovi v zrak iz nepremičnih
virov. 2013. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje.
Shepherd, J., Westaway, J., Lee, T., 1974. A social atlas of London. Oxford, Clarendon Press, 128 str.
Shevky, E., Bell, W., 1955. The social area analysis. Standford, Standford University Press.
Shieh, E., Sharifi, A., Rafieian, M., 2011. Identification of factors that assure quality of residential
environments, using environmental assessment indices: a comparative study of Two of Tehran’s
neighborhoods (Zafaranieh & Khaniabad). International Journal of Architectural Engineering & Urban
Planning, 21, 2, str. 119–132.
Shields, M., Wooden, M., 2003. Investigating the role of neighbourhood characteristics in determining life
satisfaction. Melbourne Institute Working Paper No. 24/03. The University of Melbourne, Melbourne
Institute of Applied Economic and Social Research, 41 str.
240






















Shumaker, S. A., Taylor, R. B., 1983. Toward a clarification of people-place relationships: A model of
attachment to place. V: Feimer, N. R., Geller, E. S. (ed.). Environmental psychology: Directions and
perspectives. New York, Praeger, str. 219–256.
Sirgy, M. J., 2012. The psychology of quality of life hedonic well-being, life satisfaction, and eudaimonia.
Dordrecht, Heidelberg, New York, London, Springer Science+Business Media B. V., 622 str.
Sirgy, M. J., Cornwell, T., 2001. Further validation of the Sirgy et al.'s measure of community quality of
life. Social Indicators Research, 56, 2, str. 125–143.
Sirgy, M. J., Cornwell, T., 2002. How neighborhood features affect quality of life. Social Indicators
Research, 59, 1, str. 79–114.
Skalicky, V., Sitar, M., 2011. Vidiki socialne trajnosti v urejanju in prenovi stanovanjskih sosesk. Revija za
geografijo, 6, 2, str. 133–141.
Skifter Andersen, H., 2011. Razlaga preferenc do okolice in lokacije doma. Urbani izziv, 22, 1, str. 23–36.
Slavuj, L., 2011. Urban quality of life – a case study: the city of Rijeka. Hrvatski geografski glasnik, 73, 1,
str. 99–110.
Slavuj, L., 2012. Kvaliteta života u odabranim susjedstvima Grada Rijeke. Hrvatski geografski glasnik, 74,
2, str. 69–88.
Slocum-Gori, S. L., Zumbo, B. D., Michalos, A. C., Diener, E., 2009. A note on the dimensionality of
quality of life scales: An illustration with the satisfaction with life scale (SWLS). Social Indicators
Research, 92, 3, str. 489–496.
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. 2014. Elektronska izdaja. Bizjak Končar, A., Snoj, M. (ur.).
Ljubljana, Založba ZRC. URL: http://www.fran.si/131/snb-slovar-novejsega-besedja (Citirano 20. 12.
2014).
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2014. Elektronska izdaja. Ljubljana, Založba ZRC. URL:
http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika (Citirano 20. 12. 2014).
Smith, A. E., 2000. Quality of life: a review. Education and Ageing, 15, str. 419–435.
Smith, D. M., 1973. The geography of social well-being in the United States. New York, McGraw-Hill, 114
str.
Smith, D. M., 1977. Human geography: A welfare approach. London, Edward Arnold, 402 str.
Smith, D. M., 1979. Where the grass is greener: living in an unequal world. London, Penguin Books, 386
str.
Smith, K. M., 2011. The relationship between residential satisfaction, sense of community, sense of
belonging and sense of place in a Western Australian urban planned community. Thesis. Edith Cowan
University, Faculty of Computing, Health & Science, 353 str. URL:
http://ro.ecu.edu.au/cgi/viewcontent.cgi?article=1460&context=theses (Citirano 16. 3. 2015).
Smith, T., Nelischer, M., Perkins, N., 1997. Quality of an urban community: a framework for understanding
the relationship between quality and physical form. Landscape and Urban Planning, 39, 2-3, str. 229–241.
Smith, W. F., 1977. Housing: The Social and Economic Elements. Berkeley, University of California press,
511 str.
Smrekar, A., Kladnik, D., 2007. Zasebni vodnjaki in vrtine na območju Ljubljane. Ljubljana, Založba ZRC,
100 str.
Smrekar, A., Tiran, J., 2013. Pomen zelenih površin za kakovost bivanja v mestih: razvoj misli skozi čas.
Geografski vestnik, 85, 2, str. 57–67.
Southworth, M., Eran, B. J., 1997. The shaping of towns and cities. New York, McGraw-Hill, 184 str.
Speare, A., 1974. Residential satisfaction as an intervening variable in residential mobility. Demography,
11, str. 173–188.
241




















Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu Parlamentu o Tematski strategiji za urbano okolje. 2006. Bruselj,
Komisija Evropskih skupnosti, 13 str. URL:
http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/com_2005_0718_sl.pdf (Citirano 15. 4. 2012).
Stanovanjska problematika v Republiki Sloveniji. Spremljajoče gradivo k osnutku Nacionalnega
stanovanjskega programa 2013–2022. 2012. Direktorat za prostor, Delovna skupina za pripravo NSP. URL:
http://www.mzi.gov.si/fileadmin/mzi.gov.si/pageuploads/Prostor/Stanovanja/NSP-oris-stanja-04_3.pdf
(Citirano 31. 12. 2014).
Stanovanjska soseska Mostec. URL:
http://www.spl.si/reference/soseske/stanovanjska_soseska_mostec.php?refId=2 (Citirano 8. 3. 2015).
Stanovanjska statistika. Eurostat Statistic Explained. URL: http://ec.europa.eu/eurostat/statisticsexplained/index.php/Housing_statistics/sl (Citirano 19. 2. 2015).
Stanovanjske razmere in dostopnost do osnovnih storitev, 2012 – začasni podatki. 2013. Statistični urad
Republike Slovenije. URL:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5797 (Citirano 9. 2.
2015).
State of the World's Cities 2012/2013. UN Habitat. 2013. New York, Routledge, 184 str. URL:
http://mirror.unhabitat.org/pmss/getElectronicVersion.aspx?nr=3387&alt=1 (Citirano 20. 10. 2014).
Statistični podatki po občinah. 2015. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije. URL:
http://www.stat.si/obcine/Default.aspx?leto=2015 (Citirano 30. 1. 2015).
Stegman, M. A., 1969. Accessibility models and residential location. Journal of the American Institute of
Planners, 35, 1, str. 22–29.
Stepheson, C. B., 1979. Probability sampling with quotas: an experiment. Public Opinion Quarterly, 43, str.
477–495.
Stiglitz, J., Sen, A., Fitoussi, J. P., 2009. Report by the Commission on the Measurement of Economic
Performance and Social Progress, 291 str. URL: http://www.stiglitz-senfitoussi.fr/documents/rapport_anglais.pdf (Citirano 10. 5. 2012)
Stimson, R., Marans, R. W., 2001. Objective measurement of quality of life using secondary data analysis.
V: Marans, R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical
research. New York, Springer Science+Business Media, str. 33–54.
Stoeckler, H. S., 1977. Aesthetic quality of home interior – a useful indicator of housing satisfaction and
other quality of life measures. Journal of Interior Design Education and Research, 3, str. 53–73.
Stover, M. E., Leven, C. L., 1992. Methodological issues in the determination of the quality-of-life in urban
areas. Urban Studies, 29, 5, str. 737–754.
Strassoldo, R., 1990. Lokalna pripadnost in globalna uvrstitev. Družboslovne razprave, 7, 10, str. 64–76.
Strategija prostorskega razvoja Slovenije. 2004. Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, 75 str.
Strateška karta hrupa za Mestno občino Ljubljana – industrija. 2008. Maribor, A - projekt. URL:
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/hrup/karte/MOL-IPPC%20industrija.pdf (Citirano 28. 11. 2014).
Strateška karta hrupa za Mestno občino Ljubljana – železniške proge. 2008. Maribor, A - projekt. URL:
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/hrup/karte/MOL-%C5%BEelezni%C5%A1ke%20proge.pdf
(Citirano 28. 11. 2014).
Strateška karta hrupa za občino Jesenice. 2009. Bled, Ljubljana, Marbo, d.o.o., IMS, d.o.o.
Strokovne podlage urejanja javnega prometa v regiji. Končno poročilo. 2009. Ljubljana, Omega Consult.
URL: http://www.omegaconsult.si/dokumenti/strokovne_podlage_jpp/JPP_LUR_KP.pdf (Citirano 12. 9.
2014).
Studen, A., 1995. Stanovati v Ljubljani: socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred
prvo svetovno vojno. Ljubljana, Institutum studiorum humanitatis, 226 str.
242





















Survey on perception of quality of life in 75 European cities. 2010. Flash Barometer 277 – The Gallup
Organisation. URL:
http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/urban/survey2009_en.pdf (Citirano 12. 11.
2011).
Survey on perceptions of quality of life in 75 European cities. 2007. Urban Audit Perception Survey. URL:
http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/urban/survey062007_en.pdf (Citirano 12.
11. 2011).
Svetlik, I., 1996 (ur.). Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.
Šašek-Divjak, M., Černič Mali, B., 2009. Analiza kakovosti bivanja v različnih mestnih območjih. Elaborat.
Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 48 str.
Špes, M., 1977. O problemih življenjskega okolja v Celju. Geografski vestnik, 49, str. 73–80.
Špes, M., 1987. Proučevanje problematike življenjskega okolja v Sloveniji in sodelovanje na mednarodnih
projektih. Geografski glasnik, 1987, str. 102–106.
Špes, M., 1994. Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine (na izbranih slovenskih
primerih). Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 304 str.
Špes, M., 1998. Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine. Ljubljana, Inštitut za
geografijo, 199 str.
Špes, M., 2009. Mesto kot ekosistem. Dela, 31, str. 5–20.
Špes, M., Cigale, D., Gspan, P., Jug, A., Lampič, B., 2002. Regionalizacija Ljubljane z vidika hrupne
obremenjenosti. Raziskovalno poročilo. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 95 str.
Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., 2002. Izstopajoči okoljski problemi v Ljubljani. V: Pak, M. (ur.).
Geografija Ljubljane. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, str. 51–83.
Špes, M., Gspan, P., Hočevar, M., Jug, A., Lampič, B., Letnar-Žbogar, N., Macarol-Hitti, M., Otorepec, P.,
Planinšek, T., Požeš, M., Sadar, K., Skobir, M., Smrekar, A., 1997. Vpliv fizičnega in družbenega okolja na
zdravje prebivalstva v mestu Ljubljana. Raziskovalni projekt, 2. faza. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 112
str.
Špes, M., Smrekar, A., Lampič, B., 2000. Kvaliteta bivalnega okolja v Ljubljani. V: Gabrovec, M., Orožen
Adamič, M. (ur.). Ljubljana. Geografija mesta. Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC,
str. 163–174.
Število obravnavanih kaznivih dejanj po želenih sklopih od leta 2011 do 2014 (prvo polletje) v Republiki
Sloveniji, po občinah in katastru. 2015. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.
Šušteršič, J., 2012. Najbolje se živi v Kopru, najslabše v Murski Soboti. Finance (20. 2. 2012). URL:
http://www.finance.si/341129/Najbolje-se-%C5%BEivi-v-Kopru-najslab%C5%A1e-v-Murski-Soboti
(Citirano 19. 10. 2014).
Taylor, N., 1998. Urban planning theory since 1945. London, Sage Publications, 192 str.
Taylor, P. J., 1975. Distance decay in spatial interactions. Norwich, Geo Abstracts, University of East
Anglia, 35 str.
Tematska strategija za urbano okolje. 2006. URL:
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IMPRESS+20060922IPR10876+0+DOC+XML+V0//SL (Citirano 20. 10. 2014).
The determinants of health. World Health Organisation. 2012. URL:
http://www.who.int/hia/evidence/doh/en/ (Citirano 20. 5. 2012)
The Hannover Call of the European Municipial Leaders at the Turn of the 21 st Century. 2000. URL:
http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/hancall_en.pdf (Citirano 20. 10. 2014).
The Vancouver Declaration on Human Settlements. United Nations. 1976. URL: http://www.undocuments.net/van-dec.htm (Citirano 12. 10. 2014).
243


























Thiberg, S., 1975. Mäninska – Närmiljö – Samhälle. Stockholm, Statens råd för byggnadsforskning;
povzeto po: Rozin Šarec in sod., 1976.
Thorndike, E. L., 1939. Your city. New York, Harcourt, Brace and Company, 204 str.
Tiran, J., 2013. Vpliv izbora metode na vrednost gostote prebivalstva. Geografski vestnik, 85, 1, str. 75–85.
Tiran, J., 2014. Anketa o pripravljenosti za hojo do izbranih objektov in njihovem pomenu med prebivalci
Ljubljane.
Tiran, J., 2015. Anketa o pomenu posameznih vsebin bivalnega okolja med prebivalci Ljubljane.
Tiran, J., Mladenovič, L., Koblar, S., 2014. Računanje dostopnosti do javnega potniškega prometa v
Ljubljani z metodo PTAL. V: Ciglič, R., Perko, D., Zorn, M. (ur.). GIS v Sloveniji 12. Digitalni prostor.
Ljubljana, Založba ZRC, str. 155–162.
Tkalec, T., Živčič, L., 2014. Poročilo o nacionalni situaciji na področju energetske revščine. Slovenija.
URL: http://reach-energy.eu/wordpress/wp-content/uploads/2014/11/D2.2-Focus_SI.pdf (Citirano 6. 1.
2015).
Tobler, W. R., 1970. A computer movie simulating urban growth in the Detroit region. Economic
Geography, 46, str. 234–240.
Tognoli, J., 1987. Residential environments. V: Stokols, D., Altman, I. (ed.). Handbook of Environmental
Psychology (vol. 1). Wiley, New York, str. 655–690.
Tourangeau, R., Conrad, F., Couper, M., 2013. The Science of Web Surveys. Oxford, Oxford University
Press, 208 str.
Towards an urban agenda in the European Union. 1997. Brussels, European Commission, 19 str.
Trauer, T., Mackinnon, A. 2001. Why are we weighting? The role of importance ratings in quality of life
measurement. Quality of Life Research, 10, str. 579–585.
Trček, F., 2005. Sociološka anketna raziskava. Prenova stanovanjskih sosesk v Ljubljani – Savsko naselje.
Urbani izziv, 16, 2, str. 24–35.
Tunstall, R., 2002. Housing density: what do residents think? London, London School of Economics.
Türkoglu, H., Bölen, F., Baran K. P., Terzi, F. 2011. Measuring quality of urban life in Istanbul. V: Marans,
R., Stimson, R. (ed.). Investigating quality of urban life. Theory, methods and empirical research. New
York, Springer Science+Business Media, str. 209–231.
Türksever, A. N. E., Atalik, G., 2001. Possibilities and limitations for the measurement of the quality of life
in urban areas. Social Indicators Research, 53, 2, str. 163–187.
Ule, M., Kuhar, M., 2003. Mladi, družina, starševstvo: spremembe življenjskih potekov v pozni moderni.
Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 156 str.
Urbanistična zasnova Šišenske soseske 6 – ŠS 6. Arhitekturni vodnik. URL: http://www.arhitekturnivodnik.org/?result=9,2 (Citirano 8. 3. 2015).
Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. 2007. Uradni list Republike Slovenije,
31, str. 4308.
Uredba o kakovosti zunanjega zraka. 2011. Uradni list Republike Slovenije, 9, str. 964.
Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. 2005. Uradni list Republike Slovenije, 105, str. 11025.
Uršič, M., 2003. Urbani prostori potrošnje. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 133 str.
Uršič, M., 2005. Spreminjanje bivalne kakovosti in stanovanjska mobilnost v Ljubljani. Urbani izziv, 16, 2,
str. 36–47.
Uršič, M., 2006. Modernizacija prometa v obdobju industrijske urbanizacije – bogata zapuščina ali breme
teženj k povečevanju mobilnosti v slovenskih mestih? Urbani izziv, 17, 1-2, str. 18–29.
Uršič, M., Hočevar, M., 2007. Protiurbanost kot način življenja. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 128
str.
Uršič, M., Kos, D., 2004. Results of the questionnaire survey in Ljubljana. ReUrban Mobil, Workpackage 2.
URL: http://www.re-urban.com/downloads/SurveyReportLjubljana.pdf (Citirano 19. 3. 2013).
244





















van der Berg, A. E., Hartig, H., Staats, T., 2007. Preference for nature in urbanized societies: stress,
restoration, and the pursuit of sustainability. Journal of Social Issues, 63, 1, str. 79–96.
van Es, J. C., Schneider, J. B., 1983. Age relates positively to community satisfaction: Some explanations
and implications. Community Development Society, 14, 1, str. 31–38.
van Kamp, I., Leidelmeijer, K., Marsman, G., de Hollander, A., 2003. Urban environmental quality and
human well-being. Towards a conceptual framework and demarcation of concepts; a literature study.
Landscape and Urban Planning, 65, 1-2, str. 5–18.
van Poll, H., 1997. The perceived quality of the urban residential environment. A multi-attribute evaluation.
URL: http://dissertations.ub.rug.nl/FILES/faculties/science/1997/h.f.p.m.van.poll/thesis.pdf (Citirano 20. 4.
2012).
van Praag, B. M. S., Frijters, P., Ferrer-i-Carbonell, A., 2003: The anatomy of subjective well-being.
Journal of Economic Behavior & Organization, 51, str. 29–49.
Varni prehodi za pešce. Mestna občina Ljubljana. 2014. URL: http://www.ljubljana.si/si/zelenaprestolnica/zelene-novice/86945/detail.html (Citirano 28. 11. 2014).
Veenhoven, R., 1996. Happy life-expectancy. A comprehensive measure of quality-of-life. Social Indicators
Research, 39, str. 1–58.
Veljanovski, T., Kanjir, U., Oštir, K., 2011. Objektno usmerjena analiza podatkov daljinskega zaznavanja.
Geodetski vestnik 55, 4, str. 641–664.
Vertelj Nared, P., Simoneti, M., 2011. Analiza podatkovnih baz o mestnih zelenih površinah kot izhodišče
za razpravo o povezavi med kakovostjo in uporabnostjo podatkov. Geodetski vestnik, 55, 2, str. 366–380.
Vodopivec, V., 2014. Najbolje se živi v Kranju. Finance (25. 9. 2014). URL:
http://www.finance.si/8810209/Najbolje-se-%C5%BEivi-v-Kranju (Citirano 19. 10. 2014).
von Wirth, T., Grêt-Regamey, A., Stauffacher, M., 2014. Mediating effects between objective and
subjective indicators of urban quality of life: Testing specific models for safety and access. Social Indicators
Research, 122, 1, str. 189–210.
Vozni redi linij mestnega potniškega prometa. 2014. Ljubljanski potniški promet. URL:
http://www.lpp.si/javni-prevoz/vozni-redi-mestni-potniski-promet/vozni-redi-redni (Citirano 16. 9. 2014).
Vozni redi v mestnem prometu Koper. 2014. Arriva. URL: http://arriva.si/naslovna/aktualni-vozni-rediceniki/arriva-vozni-redi/koper-mestni-promet/vozni-redi-v-mestnem-prometu-koper-2/ (Citirano 16. 9.
2014).
Vozni redi. 2014. Marprom. URL: http://www.marprom.si/vozni-redi/ (Citirano 16. 9. 2014).
Vplivi načina življenja Romov na onesnaženje zraka, podtalnice in na okolico. Pripomba na občinski
prostorski načrt. 2010. URL:
http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/article_attachments/dokumet-grosuplje.pdf
(Citirano 17. 2. 2015).
Vrišer, I., 1973. Urbana geografija: skripta. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo,
246 str.
Vrišer, I., 1998. Središčna (centralna) naselja. V: Fridl, J., Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.).
Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 308–309.
Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. 7. izd. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 414 str.
Vrišer, I., Rebernik, D., 1993. Družbeno-gospodarska in dejavnostna usmeritev slovenskih mest. Geografski
zbornik, 33, str. 9–40.
Vurunić, S., 2012. Večkriterijsko vrednotenje kvalitete bivalnega okolja v občini Celje. GEOmix, 19, 1, str.
44–47.
Vzorec gospodinjstev v izbranih mestnih območjih v izbranih slovenskih mestih. 2014. Ljubljana,
Statistični urad Republike Slovenije.
245





















Walker, D., Davies, G., 2012. 2011 Community Satisfaction Survey. URL:
http://www.cityofsydney.nsw.gov.au/__data/assets/pdf_file/0005/118778/community-satisfaction-surveyresults-2011.pdf (Citirano 30. 11. 2014).
Wallenius, M., 1999. Personal projects in everyday places: perceived supportiveness of the environment and
psychological well-being. Journal of Environmental Psychology, 19, str. 131–143.
Walton, D., Murray, S. J., Thomas, J. A., 2008. Relationships between population density and the perceived
quality of neighbourhood. Social Indicator Research, 89, str. 405–420.
Waziri, A. G., Yusof, N., Abd Rahim, N. S., 2014. Occupants housing satisfaction: does age really matter?
Urban, Planning and Transport Research, 2, 1, str. 341–353.
Weidemann, S., Anderson, J. R., Butterfield, D. I., O'Donell, P. M., 1982. Residents' perception of
satisfaction and safety. A basis for change in multifamily housing. Environment and Behavior, 14, str. 695–
724.
Weisbrod, G., Ben-Akiva, M., Lerman, S., 1980. Tradeoffs in residential location decisions: Transportation
versus other factors. Transportation Policy and Decision-Making, 1, str. 13–26.
Werlen, B., 1993. Society, action and space. An alternative human geography. London, New York,
Routledge, 249 str.
Werlen, B., 2000. Sozialgeographie: eine Einführung. Bern, Basel, Wien, P. Haupt, cop., 400 str.
Westaway, M. S., Maritz, C., Golele, N. J., 2004. Empirical testing of the Satisfaction With Life Scale: a
South African pilot study. Psychological Reports, 92, 2, str. 551–554.
Western, J. S., Weldon, P. D., Haung, T. T., 1974. Housing and satisfaction with environment in Singapore.
Journal of the American Institute of Planners, 40, 1, str. 201–208.
White, M. J., 1985. Determinants of community satisfaction in Middletown. American Journal of
Community Psychology, 13, 5, str. 583–597.
White, M. P., Alcock, I., Wheeler, B. W., Depledge, M. H., 2013. Would you be happier living in a greener
urban area? A fixed-effects analysis of panel data. Psychological Science, 24, 6, str. 920–928.
WHO-QOL Group, 1993. V: Marsella, A. J., Levi, L., Ekblad, S. (ed.). The importance of including qualityof-life indices in international social and economic development activities. Applied and Preventive
Psychology, 6, 2, str. 55–67; cv: van Kamp in sod., 2003.
Widgery, R. N., 1982. Satisfaction with the quality of urban life: A predictive model. American Journal of
Community Psychology, 10, 1, str. 37–48.
Willis, G., Lessler, J., 1999. Question Appraisal System (QAS-99). URL:
http://appliedresearch.cancer.gov/areas/cognitive/qas99.pdf (Citirano 1. 6. 2013).
Wirth, L., 1938. Urbanism as a way of life. The American Journal of Sociology, 44, 1, str. 1–24.
Witten, K., Exeter, D., Field, A., 2003. The quality of urban environments: Mapping variation in access to
community resources. Urban Studies, 40, 1, str. 161–177.
World class places. The Government’s strategy for improving quality of place. 2009. Crown, London, 48
str. URL:
http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20120919132719/http://www.communities.gov.uk/documents/pl
anningandbuilding/pdf/1229344.pdf (Citirano 26. 3. 2012).
World Habitat Day. United Nations. 2014. URL: http://unhabitat.org/world-habitat-day/ (Citirano 12. 10.
2014).
Yang, D., Diez-Roux, A. V., 2013. Using an agent-based model to simulate children’s active travel to
school. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 10. URL:
http://www.ijbnpa.org/content/10/1/67 (Citirano 12. 3. 2014).
Yang, Y. Z., 2008. A tale of two cities. Physical form and neighborhood satisfaction in metropolitan
Portland and Charlotte. Journal of the American Planning Association, 74, 3, str. 307–323.
246


















Yuan, L. L., Yuen, B., Low, C., 1999. Quality of life in cities – definition, approaches and research. V:
Yuan, L. L., Yuen, B., Low, C. (ed.). Urban quality of life. Critical issues and options. Singapore, Singapore
University Press, str. 1–12.
Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju. 2010. Uradni list Republike Slovenije, 42, str. 5973.
Zakon o upravnih taksah. 2010. Uradni list Republike Slovenije, 106, str. 16429.
Zakrajšek, F. J., Zakrajšek, P., Vodeb, V., 2004. Model razmerij vrednosti lokacije nepremičnin na primeru
Ljubljane. Urbani izziv, 15, 2, str. 81–93.
Zakrajšek, U., Tolar, A., Haus, K., 2012. Degradirane površine v občini Jesenice. URL:
http://www.jesenice.si/sl/pomembni-projekti/item/download/1649 (Citirano 17. 1. 2015).
Zavodnik Lamovšek, A., Čeh, M., Košir, U., 2010. Analiza dostopnosti prebivalcev do javnih dejavnosti z
medkrajevnim avtobusnim potniškim prometom. V: Perko, D., Zorn, M. (ur.). Geografski informacijski
sistemi v Sloveniji 2009–2010. Ljubljana, Založba ZRC, str. 251–260.
Zavodnik Lamovšek, A., Drobne, S., Žaucer, T., 2008. Majhna in srednje velika mesta kot ogrodje
policentričnega urbanega razvoja. Geodetski vestnik, 52, 2, str. 267–312.
Zbirka vrednotenja nepremičnin. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije. URL:
http://prostor3.gov.si/zvn/zvn/ZVN.html (Citirano 20. 1. 2015).
Zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture. 2014. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije.
Zelenje v urbanem okolju. Zbornik mednarodnega simpozija. 1970. Ogrin, D. (ur.). Ljubljana, Biotehniška
fakulteta, 270 str.
Zemljevid postaj. 2014. BicikeLJ. URL: http://www.bicikelj.si/All-Stations/Zemljevid-postaj (Citirano 16.
9. 2014).
Zhao, F., Chow, L.-F., Li, M.-T., Ubaka, I., Gan, A., 2003. Forecasting transit walk accessibility:
Regression model alternative to buffer method. Transportation Research Record, 1835, str. 34–41.
Zondag, B., Pieters, M., 2005. Influence of accessibility on residential location choice. Transportation
Research Record: Journal of the Transportation Research Board, 1902, str. 63–70.
Zupančič, J., 2012. Socialna geografija. Študijsko gradivo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo, 76 str.
Zupančič, P., Šket Motnikar, B., Gosar, A., Prosen, T., 2003. Karta potresne mikrorajonizacije Mestne
občine Ljubljana za uporabo v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. URL:
http://www.arso.gov.si/potresi/potresna%20nevarnost/karta_mikrorajonizacije_lj.html (Citirano 15. 1.
2015).
Žakelj, T., Koderman, M., Bugarič, B., Cotič, T., Mlinar, Z., Sedmak, M., Plazar Mlakar, M., Grögl, D.,
Maljevac, T., Kalman, M., Brulec, M., 2014. Koper živi? Vključevanje prebivalcev v urejanje javnega
prostora. Koper, Univerza na Primorskem, Univerzitetna založba Annales, 145 str.
Žibret, A., 2010. Rožna dolina je najbolj privlačna, Fužine pa nevarne. Delo (21. 10. 2010). URL:
http://www.delo.si/clanek/126039 (Citirano 23. 3. 2015).
1KA. URL: https://www.1ka.si/ (Citirano 10. 4. 2014).
247
9
SEZNAM PREGLEDNIC, PRILOG IN SLIK
9.1 Seznam preglednic
Preglednica 1: Potrebe, njihove vsebine in kriteriji na področju načrtovanja mest. ...................... 17
Preglednica 2: Vsebine bivalnega okolja in sorodnih pojmov – primerjava med izbranimi avtorji.
........................................................................................................................................................ 19
Preglednica 3: Objektivnost in subjektivnost preučevanja bivalnega okolja glede na vsebino in
način merjenja. ............................................................................................................................... 43
Preglednica 4: Poglavitne značilnosti izbranih mest. ..................................................................... 61
Preglednica 5: Izbor mestnih območij v izbranih slovenskih mestih glede na morfološki tip. ...... 77
Preglednica 6: Vsebinski sklopi, vsebine, podvsebine in kazalniki bivalnega okolja, uporabljeni v
objektivnem delu raziskave. ........................................................................................................... 79
Preglednica 7: Upoštevanje oddaljenosti in ponudbe pri računanju dostopnosti do posameznih
mestnih dobrin. ............................................................................................................................... 89
Preglednica 8: Razvrstitev športnih igrišč in zelenih površin v velikostne razrede glede na njihovo
površino za računanje ponudbe. ..................................................................................................... 89
Preglednica 9: Opisna ocena ravni onesnaženosti zraka po posameznih razredih glede na
preseganje mejnih vrednosti. .......................................................................................................... 93
Preglednica 10: Določitev razredov prometne onesnaženosti s prašnimi delci PM10 glede na
kategorijo ceste in oddaljenost od nje. ........................................................................................... 93
Preglednica 11: Razvrstitev normiranih vrednosti onesnaževal v razrede onesnaženosti. ............ 94
Preglednica 12: Vsebine bivalnega okolja, izmerjene z anketnim vprašalnikom. ....................... 101
Preglednica 13: Vsebine bivalnega okolja, s katerimi smo merili stopnjo bivalne prikrajšanosti.
...................................................................................................................................................... 103
Preglednica 14: Merjenje kakovosti življenja z merskim instrumentom Satisfaction with Life
Scale. ............................................................................................................................................ 104
Preglednica 15: Velikosti vzorcev v izbranih mestnih območjih. ................................................ 106
Preglednica 16: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Ljubljano. .................. 111
Preglednica 17: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Maribor. ..................... 115
Preglednica 18: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Koper. ........................ 119
Preglednica 19: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Jesenice. ..................... 122
Preglednica 20: Opisne statistike skupnega indeksa bivalnega okolja za Grosuplje. .................. 125
Preglednica 21: Vpliv načina izračuna skupnega indeksa bivalnega okolja od števila korakov pri
seštevanju delnih indeksov. .......................................................................................................... 131
Preglednica 22: Poglavitne značilnosti anketiranja v izbranih mestnih območjih. ...................... 141
Preglednica 23: Vrednotenje problematičnosti »fizičnih« značilnosti stanovanja po izbranih
mestnih območjih v izbranih mestih (od 1 = sploh ni problematično do 5 = zelo problematično).
...................................................................................................................................................... 145
248
Preglednica 24: Razlike v zadovoljstvu s stanovanjem po morfoloških tipih z rezultatom KruskalWallisovega testa (hi-kvadrat). .................................................................................................... 147
Preglednica 25: Rezultati regresijske analize vpliva »fizičnih« značilnosti stanovanja na
subjektivno oceno kakovosti stanovanja kot celote po tipih izbranih mestnih območij. ............. 149
Preglednica 26: Subjektivne ocene značilnosti izbranih mestnih območij (od 1 = sploh se ne
strinjam do 5 = povsem se strinjam). ........................................................................................... 153
Preglednica 27: Subjektivna ocena problematičnosti posameznih značilnosti bivalnega okolja v
izbranih mestnih območjih (od 1 = sploh ni problematično do 5 = zelo je problematično). ....... 157
Preglednica 28: Subjektivna ocena zadovoljstva z bližino izbranih mestnih dobrin v izbranih
mestnih območjih (od 1 = zelo nezadovoljen do 5 = zelo zadovoljen). ....................................... 159
Preglednica 29: Značilnosti soseske, ki v izbranih območjih statistično pomembno vplivajo na
subjektivno oceno kakovosti soseske: multipli determinacijski koeficient (R2) in vrstni red vstopa
neodvisnih spremenljivk v regresijski model. .............................................................................. 168
Preglednica 30: Subjektivna ocena značilnosti izbranih mest v izbranih mestnih območjih (od 1 =
zelo nezadovoljen do 5 = zelo zadovoljen). ................................................................................. 170
Preglednica 31: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne ocene
kakovosti bivanja v mestu: multipli determinacijski koeficient (R2) in vrstni red vstopa
neodvisnih spremenljivk v regresijski model. .............................................................................. 173
Preglednica 32: Korelacijska matrika zadovoljstva s posameznimi ravnmi bivalnega okolja
(Spearmanov koeficient korelacije). ............................................................................................ 175
Preglednica 33: Povprečne ocene zadovoljstva z bivalnim okoljem in obžalovanja morebitne
selitve po posameznih prostorskih ravneh v izbranih mestnih območjih..................................... 176
Preglednica 34: Povečanje deleža pojasnjene variance subjektivne ocene kakovosti stanovanja po
vključitvi lokacije stanovanja v regresijski model. ...................................................................... 177
Preglednica 35: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na spol. ................................................................................................................................ 178
Preglednica 36: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na starost. ............................................................................................................................ 179
Preglednica 37: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na življenjsko obdobje. ....................................................................................................... 179
Preglednica 38: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na lastništvo stanovanja. ..................................................................................................... 180
Preglednica 39: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na najvišjo doseženo stopnjo izobrazbe.............................................................................. 180
Preglednica 40: Rezultati Kruskal-Wallisovega testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
glede na dolžino bivanja v zdajšnjem stanovanju. ....................................................................... 181
Preglednica 41: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost stanovanja po
vključitvi značilnosti prebivalcev. ................................................................................................ 182
Preglednica 42: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost soseske po
vključitvi značilnosti prebivalcev. ................................................................................................ 183
249
Preglednica 43: Regresijski model vpliva dejavnikov na subjektivno kakovost bivanja v mestu po
vključitvi značilnosti prebivalcev. ................................................................................................ 184
Preglednica 44: Rezultati Mann-Whitneyevega U-testa razlik v zadovoljstvu z bivalnim okoljem
med prebivalci glede na verjetnost njihove selitve v prihodnjih petih letih................................. 185
Preglednica 45: Rezultati hi-kvadrat testa razlik v bivalnih preferencah med prebivalci izbranih
mestnih območij. .......................................................................................................................... 190
Preglednica 46: Bivalne preference prebivalcev izbranih mestnih območij (v odstotkih)........... 191
Preglednica 47: Rezultati hi-kvadrat testa razlik v bivalnih preferencah med skupinami
prebivalcev v izbranih območjih. ................................................................................................. 194
Preglednica 48: Deleži bivalno prikrajšanih prebivalcev v izbranih mestnih območjih po
posameznih vrstah prikrajšanosti. ................................................................................................ 196
Preglednica 49: Rezultati Kendallovega tau-b testa povezanosti med oceno zadovoljstva s
sosesko in bivalno prikrajšanostjo v izbranih mestnih območjih. ................................................ 198
Preglednica 50: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize vpliva socioekonomskih
značilnosti prebivalstva na zadovoljstvo z življenjem. ................................................................ 202
Preglednica 51: Pearsonovi koeficienti korelacije med zadovoljstvom z bivalnim okoljem (na
vseh treh ravneh skupaj) in zadovoljstvom z življenjem v izbranih mestnih območjih............... 203
Preglednica 52: Povprečno zadovoljstvo z izbranimi življenjskimi področji v izbranih mestnih
območjih (skupno)........................................................................................................................ 204
Preglednica 53: Rezultati hierarhične regresijske analize: sprememba multiplega
determinacijskega koeficienta (R2) in življenjska področja, ki statistično pomembno vplivajo na
zadovoljstvo z življenjem (po vrstnem redu od najpomembnejšega naprej). .............................. 208
9.2 Seznam prilog
Priloga 1: Prostorski prikaz deleža vegetacije v 50-metrskem polmeru v poseljenih območjih v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 256
Priloga 2: Prostorski prikaz oddaljenosti do najbližje osnovne šole v Ljubljani, ponazorjen s
prostorsko interakcijo (po poseljenih območjih). ......................................................................... 257
Priloga 3: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja hrupne obremenjenosti v Kopru (po poseljenih
stavbah). ....................................................................................................................................... 258
Priloga 4: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja prometne onesnaženosti zraka s PM10 v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 259
Priloga 5: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja industrijske in energetske onesnaženosti zraka
z NOx v Ljubljani. ........................................................................................................................ 260
Priloga 6: Prostorski prikaz dostopnosti do javnega potniškega prometa v Ljubljani, izračunane z
metodo PTAL (po poseljenih območjih). ..................................................................................... 261
Priloga 7: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 262
250
Priloga 8: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Ljubljani. ............ 263
Priloga 9: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Ljubljani.
...................................................................................................................................................... 264
Priloga 10: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Ljubljani. ................................................................................................................................... 265
Priloga 11: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 266
Priloga 12: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 267
Priloga 13: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Ljubljani. ...................................................................................................................................... 268
Priloga 14: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Mariboru. ...................................................................................................................................... 269
Priloga 15: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Mariboru. ......... 270
Priloga 16: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Mariboru.
...................................................................................................................................................... 271
Priloga 17: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Mariboru. ................................................................................................................................... 272
Priloga 18: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Mariboru. ...................................................................................................................................... 273
Priloga 19: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Mariboru. ...................................................................................................................................... 274
Priloga 20: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Mariboru. ...................................................................................................................................... 275
Priloga 21: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Kopru. ........................................................................................................................................... 276
Priloga 22: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Kopru. .............. 276
Priloga 23: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Kopru.
...................................................................................................................................................... 277
Priloga 24: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Kopru. ........................................................................................................................................ 277
Priloga 25: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Kopru. ........................................................................................................................................... 278
Priloga 26: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v Kopru.
...................................................................................................................................................... 278
Priloga 27: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Kopru. ........................................................................................................................................... 279
Priloga 28: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih na
Jesenicah....................................................................................................................................... 279
Priloga 29: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih na Jesenicah. ....... 280
251
Priloga 30: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih na
Jesenicah....................................................................................................................................... 280
Priloga 31: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
na Jesenicah. ................................................................................................................................. 281
Priloga 32: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih na
Jesenicah....................................................................................................................................... 281
Priloga 33: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih na
Jesenicah....................................................................................................................................... 282
Priloga 34: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih na
Jesenicah....................................................................................................................................... 282
Priloga 35: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Grosuplju. ..................................................................................................................................... 283
Priloga 36: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Grosuplju. ........ 284
Priloga 37: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v
Grosuplju. ..................................................................................................................................... 285
Priloga 38: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Grosuplju. .................................................................................................................................. 286
Priloga 39: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Grosuplju. ..................................................................................................................................... 287
Priloga 40: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Grosuplju. ..................................................................................................................................... 288
Priloga 41: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Grosuplju. ..................................................................................................................................... 289
Priloga 42: Priloženo vabilo k anketnemu vprašalniku za merjenje kakovosti bivalnega okolja in
življenja v izbranih mestnih območjih. ........................................................................................ 290
Priloga 43: Anketni vprašalnik za merjenje kakovosti bivalnega okolja in življenja v izbranih
mestnih območjih. ........................................................................................................................ 291
Priloga 44: Rezultati hierarhične regresijske analize subjektivne ocene kakovosti stanovanja po
vstopu lokacije stanovanja v model. ............................................................................................ 295
Priloga 45: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne ocene
kakovosti soseske (metoda Stepwise). .......................................................................................... 298
Priloga 46: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne ocene
kakovosti bivanja v mestu (metoda Stepwise). ............................................................................. 305
Priloga 47: Rezultat Mann-Whitneyevega U-testa razlik v vrednotenju posameznih značilnosti
bivalnega okolja glede na namero po selitvi (po vrstnem redu od največjih do najmanjših razlik).
...................................................................................................................................................... 308
Priloga 48: Preizkusa veljavnosti in zanesljivosti merskega postopka SWLS (Satisfaction with
Life Scale). .................................................................................................................................... 309
Priloga 49: Enosmerna analiza variance zadovoljstva z življenjem med izbranimi mestnimi
območji. ........................................................................................................................................ 311
252
Priloga 50: Enosmerna analiza variance zadovoljstva z življenjem med tipi izbranih mestnih
območij. ........................................................................................................................................ 311
Priloga 51: Povezanost med zadovoljstvom z življenjem in zadovoljstvom z bivalnim okoljem na
posameznih prostorskih ravneh v izbranih mestnih območjih. .................................................... 311
Priloga 52: Rezultati hiearhične večvariatne linearne regresijske analize pomena zadovoljstva z
bivalnim okoljem za zadovoljstvo z življenjem po vključitvi bivalnega okolja v regresijski model.
...................................................................................................................................................... 312
9.3 Seznam slik
Slika 1: Prepletenost temeljnih človekovih dejavnosti (Partzsch, 1964; cv: Werlen, 2000, str.
176)................................................................................................................................................. 23
Slika 2: Stanovanje, soseska in mesto so najbolj značilne prostorske ravni bivalnega okolja in so
med seboj tesno povezane. ............................................................................................................. 25
Slika 3: Vsebinski sklopi bivalnega okolja. ................................................................................... 26
Slika 4: Izhodiščni model za preučevanje kakovosti bivalnega okolja (Marans, Rodgers, 1975; cv:
McCrea in sod., 2011). ................................................................................................................... 48
Slika 5: Potek raziskave v obliki raziskovalnega modela (C = cilj, H = hipoteza). ....................... 58
Slika 6: Izbrana mestna območja v Ljubljani. ................................................................................ 68
Slika 7: Izbrana mestna območja v Mariboru. ............................................................................... 70
Slika 8: Izbrana mestna območja v Kopru. .................................................................................... 72
Slika 9: Izbrani mestni območji na Jesenicah. ............................................................................... 74
Slika 10: Izbrani mestni območji v Grosuplju. .............................................................................. 76
Slika 11: Pretvorba še sprejemljivih razdalj za hojo v kazalnik prostorske interakcije z
Richardsonovo funkcijo (na primeru osnovne šole). ..................................................................... 87
Slika 12: Grafični prikaz postopka modeliranja peš dostopnosti. .................................................. 88
Slika 13: Grafični prikaz postopka računanja dostopnosti do javnega potniškega prometa z
metodo PTAL. ................................................................................................................................ 96
Slika 14: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Ljubljani. ...................... 112
Slika 15: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana mestna
območja v Ljubljani. .................................................................................................................... 114
Slika 16: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Mariboru. ..................... 116
Slika 17: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana mestna
območja v Mariboru. .................................................................................................................... 118
Slika 18: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Kopru. .......................... 120
Slika 19: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrana mestna
območja v Kopru. ......................................................................................................................... 121
Slika 20: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja na Jesenicah. ................... 123
253
Slika 21: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrani mestni
območji na Jesenicah. ................................................................................................................... 124
Slika 22: Prostorska razmestitev skupnega indeksa bivalnega okolja v Grosuplju. .................... 126
Slika 23: Objektivna ocena posameznih vsebinskih sklopov bivalnega okolja za izbrani mestni
območji v Grosuplju. .................................................................................................................... 127
Slika 24: Vrednotenje pomena vsebin bivalnega okolja s strani prebivalcev Ljubljane. ............. 128
Slika 25: Izbrane vsebine bivalnega okolja, kjer med skupinami prebivalcev Ljubljane prihaja do
največjih razlik v vrednotenju njihovega pomena. ....................................................................... 129
Slika 26: Primerjava neobteženega in obteženega skupnega indeksa, izračunanih neposredno iz
delnih indeksov vsebin. ................................................................................................................ 130
Slika 27: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima iz
delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Ljubljani. ............................... 132
Slika 28: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima iz
delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Mariboru................................ 133
Slika 29: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima iz
delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Kopru. ................................... 134
Slika 30: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima iz
delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov na Jesenicah.............................. 135
Slika 31: Prostorska razmestitev razlik v z-vrednosti med skupnima indeksoma, izračunanima iz
delnih indeksov vsebin in delnih indeksov vsebinskih sklopov v Grosuplju. .............................. 136
Slika 32: Gibanje števila izpolnjenih spletnih anket v obdobju med 4. in 19. junijem v območjih,
kamor je bil poslan opomnik. ....................................................................................................... 142
Slika 33: Kumulativna stopnja odgovorov v vseh izbranih območjih po slabem mesecu dni od
datuma pošiljanja ankete. ............................................................................................................. 143
Slika 34: Splošno zadovoljstvo s stanovanjem v izbranih mestnih območjih.............................. 146
Slika 35: Primerjava med subjektivno oceno količine zelenih površin in objektivno oceno
pokrovnosti z vegetacijo............................................................................................................... 151
Slika 36: Primerjava subjektivne ocene bližine trgovin z živili in hipermarketov ter indeksa
oskrbe v izbranih mestnih območjih. ........................................................................................... 161
Slika 37: Primerjava subjektivne in objektivne ocene dostopnosti do storitvenih dejavnosti v
izbranih mestnih območjih. .......................................................................................................... 162
Slika 38: Primerjava subjektivnega vrednotenja avtobusnih povezav in koeficienta PTAL v
izbranih mestnih območjih. .......................................................................................................... 163
Slika 39: Splošno zadovoljstvo s sosesko v izbranih mestnih območjih. .................................... 165
Slika 40: Splošno zadovoljstvo z bivanjem v mestu v izbranih območjih v izbranih mestih. ..... 171
Slika 41: Deleži prebivalcev v izbranih območjih, ki se bodo v naslednjih petih letih najverjetneje
preselili na drugo lokacijo. ........................................................................................................... 186
Slika 42: Bivalne preference prebivalcev izbranih območij (skupno). ........................................ 187
Slika 43: Število vrst bivalne prikrajšanosti na prebivalca v izbranih mestnih območjih. .......... 197
254
Slika 44: Zadovoljstvo z življenjem v izbranih mestnih območjih, izmerjeno z mersko lestvico
SWLS (Satisfaction with Life Scale). ........................................................................................... 201
Slika 45: Primerjava zadovoljstva z bivalnim okoljem (seštevek odgovorov zadovoljstva s
stanovanjem, sosesko in mestom) in zadovoljstva z življenjem po izbranih mestnih območjih. 203
Slika 46: Rezultati hierarhične regresijske analize vpliva življenjskih področij na zadovoljstvo z
življenjem (vsa izbrana območja skupaj). .................................................................................... 205
255
10 PRILOGE
Priloga 1: Prostorski prikaz deleža vegetacije v 50-metrskem polmeru v poseljenih območjih v
Ljubljani.
256
Priloga 2: Prostorski prikaz oddaljenosti do najbližje osnovne šole v Ljubljani, ponazorjen s
prostorsko interakcijo (po poseljenih območjih).
257
Priloga 3: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja hrupne obremenjenosti v Kopru (po poseljenih
stavbah).
258
Priloga 4: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja prometne onesnaženosti zraka s PM10 v
Ljubljani.
259
Priloga 5: Prostorski prikaz rezultatov modeliranja industrijske in energetske onesnaženosti zraka
z NOx v Ljubljani.
260
Priloga 6: Prostorski prikaz dostopnosti do javnega potniškega prometa v Ljubljani, izračunane z
metodo PTAL (po poseljenih območjih).
261
Priloga 7: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Ljubljani.
262
Priloga 8: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Ljubljani.
263
Priloga 9: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Ljubljani.
264
Priloga 10: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Ljubljani.
265
Priloga 11: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Ljubljani.
266
Priloga 12: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Ljubljani.
267
Priloga 13: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Ljubljani.
268
Priloga 14: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Mariboru.
269
Priloga 15: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Mariboru.
270
Priloga 16: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Mariboru.
271
Priloga 17: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Mariboru.
272
Priloga 18: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Mariboru.
273
Priloga 19: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Mariboru.
274
Priloga 20: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Mariboru.
275
Priloga 21: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Kopru.
Priloga 22: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Kopru.
276
Priloga 23: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v Kopru.
Priloga 24: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Kopru.
277
Priloga 25: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Kopru.
Priloga 26: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v Kopru.
278
Priloga 27: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Kopru.
Priloga 28: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih na
Jesenicah.
279
Priloga 29: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih na Jesenicah.
Priloga 30: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih na
Jesenicah.
280
Priloga 31: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
na Jesenicah.
Priloga 32: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih na
Jesenicah.
281
Priloga 33: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih na
Jesenicah.
Priloga 34: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih na
Jesenicah.
282
Priloga 35: Prostorska razmestitev indeksa stanovanjskih razmer po poseljenih območjih v
Grosuplju.
283
Priloga 36: Prostorska razmestitev indeksa varnosti po poseljenih območjih v Grosuplju.
284
Priloga 37: Prostorska razmestitev indeksa estetske vrednosti po poseljenih območjih v
Grosuplju.
285
Priloga 38: Prostorska razmestitev indeksa dostopnosti do mestnih dobrin po poseljenih območjih
v Grosuplju.
286
Priloga 39: Prostorska razmestitev indeksa obremenjenosti okolja po poseljenih območjih v
Grosuplju.
287
Priloga 40: Prostorska razmestitev indeksa družbenega okolja po poseljenih območjih v
Grosuplju.
288
Priloga 41: Prostorska razmestitev indeksa pogojev za mobilnost po poseljenih območjih v
Grosuplju.
289
Priloga 42: Priloženo vabilo k anketnemu vprašalniku za merjenje kakovosti bivalnega okolja in
življenja v izbranih mestnih območjih.
Spoštovani,
sem Jernej Tiran, mladi raziskovalec in doktorski študent geografije. V svoji doktorski nalogi
preučujem kakovost življenja v slovenskih mestih. Zanimajo me dejavniki, ki vplivajo na
zadovoljstvo prebivalcev: zelene površine, prometna ureditev, oskrba in storitve, onesnaženost in
podobno.
Eno izmed območij, ki jih preučujem, je tudi soseska, v kateri živite. Zato vas vljudno prosim, če
lahko izpolnite obojestranski vprašalnik, ga vstavite v priloženo ovojnico (poštnina je že plačana)
in ga oddate na pošto ali v poštni nabiralnik najpozneje do 11. junija 2014.
Izpolnjevanje vam bo vzelo dobrih 5 minut. Zagotavljam vam, da bodo vaši odgovori ostali
popolnoma anonimni. Če ste vešči dela z računalnikom in internetom, pa vas prosim, da
vprašalnik izpolnite na spodnjem spletnem naslovu, saj mi boste tako olajšali raziskavo.
Spletni naslov: www.1ka.si/mb-sb
Vaši odgovori ne bodo koristni le za mojo doktorsko nalogo, ampak bodo lahko tudi pomembna
podlaga za bodoči razvoj vaše soseske in mesta.
Za vaše sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Jernej Tiran
Geografski inštitut Antona Melika
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana
e-mail: [email protected]
telefon: 01 200 27 20
290
Priloga 43: Anketni vprašalnik za merjenje kakovosti bivalnega okolja in življenja v izbranih
mestnih območjih.
1) Najprej vam bomo postavili nekaj vprašanj v zvezi z vašim stanovanjem. Kako ste zadovoljni z lokacijo vašega
stanovanja glede na:
Zelo
Nezadovoljen
nezadovoljen
Niti niti
Zadovoljen
Zelo
zadovoljen
Niti niti
Problem
Zelo velik
problem
Problem
Zelo velik
problem
Bližina trgovin z živili
Avtobusne povezave (bližina postaje,
pogostost voženj)
Bližina izobraževalnih ustanov (vrtec, osnovna
šola)
Bližina zelenih površin (park, gozd,
rekreacijska pot ...)
Bližina storitvenih dejavnosti (bankomat,
lekarna, pošta ...)
Bližina kulturnih ustanov (kino, gledališče,
kulturni dom ...)
Bližina hipermarketa ali večjega
nakupovalnega središča
2) Kako problematične so naslednje značilnosti vašega stanovanja?
Sploh ni
problem
Ni problem
Pomanjkanje prostora
Slaba kakovost gradnje
Pomanjkanje zasebnosti
Dotrajano stanovanje
Visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
Drugo:
3) Kako problematične so naslednje značilnosti v neposredni okolici vašega stanovanja?
Sploh ni
problem
Onesnaženost zraka
Hrup s ceste ali železnice
Hrup od sosedov, lokalov ali drugih virov
Težave s parkiranjem
Težave s sosedi
Občutek ogroženosti
Drugo:
291
Ni problem
Niti niti
4) Sledi nekaj vprašanj o soseski, v kateri prebivate. Kako se strinjate s spodnjimi trditvami?
Sploh se ne Ne strinjam
strinjam
se
Niti niti
Se strinjam Povsem se
strinjam
Zelenih površin je dovolj.
Pločniki in pešpoti so urejeni.
S sosedi sem v dobrih odnosih.
V soseski primanjkuje varnih površin za igro otrok.
Stavbe in njihova okolica so urejene in vzdrževane.
Estetski videz soseske mi je všeč.
Imam veliko stikov s sosedi.
Soseska je prenaseljena.
5) Kako pa ste zadovoljni z naštetim v Mariboru?
Zelo
nezadovoljen
Nezadovoljen
Niti niti
Zadovoljen
Zelo
zadovoljen
Zelene površine
Možnosti za kakovostno preživljanje prostega
časa
Delovna mesta, priložnosti za delovno kariero
Izbira blaga in storitev
Splošna urejenost, videz kraja
Strpnost prebivalcev do ljudi drugih prepričanj,
vere, spolne usmeritve
Kakovost javnega potniškega prometa
Urejenost pešpoti in kolesarskih stez
Prometna ureditev (prometna pretočnost,
parkiranje ...)
Velikost kraja
Lega kraja v Sloveniji
6) Kako ste na splošno zadovoljni s spodaj naštetim?
Zelo
Nezadovoljen
nezadovoljen
Vaše stanovanje
Soseska, kjer prebivate
Lokacija vašega stanovanja
Bivanje v Mariboru
292
Niti niti
Zadovoljen
Zelo
zadovoljen
7) Koliko bi vam bilo žal, če bi se preselili iz:
Sploh mi ne
bi bilo žal
Ne bi mi
bilo žal
Niti niti
Bilo bi mi
žal
Zelo bi mi
bilo žal
vašega stanovanja
vaše soseske
Maribora
8) Kako verjetno je, da se boste v naslednjih 5 letih preselili na drugo lokacijo?
Sploh ni verjetno
Ni verjetno
Niti niti
Verjetno
Zagotovo
9) V kakšnem okolju si želite prebivati? Prosimo, izberite tiste značilnosti bivalnega okolja, ki se vam osebno zdijo
najbolj pomembne.
Izberete lahko največ 5 odgovorov.
Peš dostopnost do trgovin in storitev
Podobna starost in izobrazba okoliških prebivalcev
Peš dostopnost do zelenih in rekreacijskih površin
Sosedski stiki
Odsotnost hrupa, kakovost zraka
Zagotovljeno parkirno mesto
Peš dostopnost do vrtca, osnovne šole
Bližina avtocestnega priključka
Urejena okolica
Dobre avtobusne povezave
10) Kako ste na splošno zadovoljni z naslednjim v svojem življenju?
Zelo
Nezadovoljen
nezadovoljen
Niti niti
Zadovoljen
Zelo
zadovoljen
Družinsko življenje
Prijatelji, družabno življenje
Zdravje
Količina prostega časa
Delo, zaposlitev
Finančni položaj
11) Za konec označite, v kolikšni meri navedeno drži za vas:
Sploh ne
drži
Pretežno ne
Drži v
Nekaj vmes Še kar drži
drži
manjši meri
V večini pogledov je moje življenje
blizu idealnemu.
Moje življenjske razmere so izvrstne.
Zadovoljen/-na sem s svojim
življenjem.
Do zdaj sem dobil/-a in dosegel/-la
vse, kar sem si v življenju želel/-a.
Če bi še enkrat živel/-a, ne bi hotel/-a
skoraj ničesar spremeniti.
293
Pretežno
drži
Povsem drži
Par brez otrok (ali ti živijo drugje)
Spol:
Samski starš z enim ali več otroki
moški
Živim pri starših ali starih starših
ženski
Večgeneracijsko gospodinjstvo
Drugo:
Vaša starost:
Število otrok v vašem gospodinjstvu, starih 14 let ali
35 let ali manj
manj: ____
36–50 let
51–65 let
Kako bi opisali vaš stanovanjski status? Ali ste:
66 let ali več
lastnik/solastnik
Kako bi opisali vaš sedanji status? Ali ste:
najemnik/podnajemnik
živim pri sorodnikih, ki so lastniki
študent
drugo:
zaposlen, samozaposlen
brezposeln
Dolžina bivanja v vašem trenutnem stanovanju:
upokojenec
drugo:
manj kot 1 leto
1–2 leti
Kakšna je vaša najvišja dosežena izobrazba?
3–5 let
Osnovna šola ali manj
6–10 let
Poklicna šola (2 ali 3-letna strokovna šola)
11–20 let
več kot 20 let
4-letna srednja šola ali gimnazija
Višja ali visoka šola, univerzitetna izobrazba
Kako pogosto uporabljate avtomobil (kot voznik ali
Podiplomska izobrazba
sopotnik)?
Kako bi najbolje opisali sestavo vašega
Skoraj vsak dan
gospodinjstva?
Nekajkrat na teden
Nekajkrat na mesec
Živim sam
Redkeje
Par z enim ali več otroki
294
Priloga 44: Rezultati hierarhične regresijske analize subjektivne ocene kakovosti stanovanja
po vstopu lokacije stanovanja v model.
mestno
območje
model
Sončni dvori
(GR)
(konstanta)
Mostec (LJ)
Magdalena
(MB)
Plavž (JE)
Markovec
(KP)
standardizirani
regresijski
koeficient (ß)
t
p
1,216
,229
pomanjkanje prostora
–,472
–4,249
,000
slaba kakovost gradnje
–,123
–1,178
,243
pomanjkanje zasebnosti
–,057
–,493
,624
dotrajano stanovanje
,122
1,046
,299
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,209
–1,895
,063
lokacija stanovanja
,087
,815
,418
–1,616
,109
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,266
–3,486
,001
slaba kakovost gradnje
–,165
–2,128
,036
pomanjkanje zasebnosti
–,228
–2,710
,008
dotrajano stanovanje
–,036
–,407
,685
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,057
–,720
,473
lokacija stanovanja
,352
4,737
,000
–,141
,889
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,204
–2,270
,026
slaba kakovost gradnje
–,071
–,771
,443
pomanjkanje zasebnosti
–,258
–2,896
,005
dotrajano stanovanje
–,181
–1,926
,057
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
,045
,413
,680
lokacija stanovanja
,313
3,223
,002
–1,393
,166
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,235
–2,894
,005
slaba kakovost gradnje
,071
,797
,427
pomanjkanje zasebnosti
–,038
–,458
,648
dotrajano stanovanje
–,253
–2,947
,004
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,089
–1,035
,303
lokacija stanovanja
,349
4,620
,000
–2,783
,006
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,300
–4,163
,000
slaba kakovost gradnje
–,033
–,405
,686
pomanjkanje zasebnosti
–,052
–,649
,518
dotrajano stanovanje
–,095
–1,156
,250
295
Šišenska
soseska 6
(LJ)
Goriška ulica
(MB)
Pod gozdom
(GR)
Tomšičeva
(JE)
Žusterna
(KP)
Jurčkova (LJ)
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
,076
1,016
,311
lokacija stanovanja
,458
6,223
,000
–1,268
,206
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,306
–4,578
,000
slaba kakovost gradnje
–,134
–2,003
,047
pomanjkanje zasebnosti
–,088
–1,321
,188
dotrajano stanovanje
–,151
–2,455
,015
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,029
–,480
,632
lokacija stanovanja
,301
5,358
,000
–1,606
,111
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,349
–4,168
,000
slaba kakovost gradnje
,011
,134
,894
pomanjkanje zasebnosti
,082
,873
,384
dotrajano stanovanje
–,291
–3,571
,001
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,008
–,091
,927
lokacija stanovanja
,387
5,412
,000
–1,754
,084
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,274
–2,370
,020
slaba kakovost gradnje
,070
,519
,605
pomanjkanje zasebnosti
–,143
–1,348
,182
dotrajano stanovanje
–,224
–1,797
,076
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,004
–,031
,975
lokacija stanovanja
,376
4,121
,000
–1,011
,315
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,158
–1,722
,088
slaba kakovost gradnje
–,089
–,797
,427
pomanjkanje zasebnosti
–,142
–1,363
,176
dotrajano stanovanje
–,216
–1,958
,053
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,005
–,050
,960
lokacija stanovanja
,340
4,388
,000
–2,370
,020
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,258
–3,449
,001
slaba kakovost gradnje
–,161
–1,792
,076
pomanjkanje zasebnosti
–,110
–1,320
,190
dotrajano stanovanje
–,116
–1,226
,223
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
,010
,115
,908
lokacija stanovanja
,403
5,722
,000
–1,717
,090
(konstanta)
296
Spodnje
Pobrežje
(MB)
staro mestno
središče (KP)
staro mestno
središče (LJ)
staro mestno
središče
(MB)
pomanjkanje prostora
,006
,069
,945
slaba kakovost gradnje
,087
,840
,403
pomanjkanje zasebnosti
–,319
–3,362
,001
dotrajano stanovanje
–,125
–,951
,345
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,264
–2,140
,035
lokacija stanovanja
,363
4,564
,000
–2,577
,011
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,198
–1,995
,049
slaba kakovost gradnje
,090
,736
,463
pomanjkanje zasebnosti
–,082
–,704
,483
dotrajano stanovanje
–,041
–,390
,697
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,253
–2,180
,031
lokacija stanovanja
,392
4,785
,000
–1,251
,213
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,194
–2,947
,004
slaba kakovost gradnje
–,172
–2,077
,040
pomanjkanje zasebnosti
–,156
–2,288
,024
dotrajano stanovanje
–,047
–,551
,583
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,099
–1,261
,209
lokacija stanovanja
,404
6,435
,000
–2,134
,035
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,140
–2,100
,038
slaba kakovost gradnje
–,229
–2,939
,004
pomanjkanje zasebnosti
–,133
–1,788
,076
dotrajano stanovanje
–,142
–1,859
,065
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
,080
1,059
,291
lokacija stanovanja
,454
6,733
,000
,885
,379
(konstanta)
pomanjkanje prostora
–,111
–1,237
,220
slaba kakovost gradnje
–,226
–2,128
,037
pomanjkanje zasebnosti
–,170
–1,839
,070
dotrajano stanovanje
–,092
–,829
,410
visoka temperatura, nezadostna osončenost ali vlaga
–,212
–2,072
,042
lokacija stanovanja
,319
3,953
,000
297
Priloga 45: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne ocene
kakovosti soseske (metoda Stepwise).
mestno območje
model
Plavž (JE)
1
standardizirani
regresijski
koeficient (ß)
(konstanta)
estetski videz
2
3
4
Markovec (KP)
1
,487
(konstanta)
Šišenska soseska
6 (LJ)
1
3
4
–6,049
,000
6,165
,000
–1,701
,091
,425
5,790
,000
onesnaženost zraka
–,363
–4,944
,000
–2,935
,004
(konstanta)
estetski videz
,374
5,194
,000
onesnaženost zraka
–,380
–5,383
,000
količina sosedskih stikov
,244
3,437
,001
–1,300
,196
(konstanta)
estetski videz
,329
4,578
,000
onesnaženost zraka
–,331
–4,665
,000
količina sosedskih stikov
,220
3,157
,002
težave s sosedi
–,204
–2,788
,006
–10,319
,000
10,693
,000
–5,684
,000
(konstanta)
,679
(konstanta)
estetski videz
,644
10,361
,000
težave s sosedi
–,205
–3,298
,001
–6,407
,000
6,517
,000
–7,897
,000
(konstanta)
količina zelenih površin
2
p
estetski videz
estetski videz
2
t
,439
(konstanta)
količina zelenih površin
,358
5,323
,000
estetski videz
,282
4,193
,000
–3,936
,000
(konstanta)
količina zelenih površin
,325
4,861
,000
estetski videz
,238
3,513
,001
prenaseljenost
–,191
–2,864
,005
–4,797
,000
(konstanta)
količina zelenih površin
,276
4,039
,000
estetski videz
,245
3,683
,000
298
5
Goriška ulica
(MB)
1
3
1
–2,756
,006
dostopnost do mestnih dobrin
,175
2,694
,008
–4,586
,000
(konstanta)
količina zelenih površin
,311
4,471
,000
estetski videz
,279
4,112
,000
prenaseljenost
–,198
–3,026
,003
dostopnost do mestnih dobrin
,196
3,018
,003
–7,346
,000
7,787
,000
–3,589
,001
(konstanta)
,601
(konstanta)
estetski videz
,544
7,028
,000
težave s sosedi
–,224
–2,894
,005
–4,589
,000
(konstanta)
estetski videz
,466
5,839
,000
težave s sosedi
–,227
–3,027
,003
–4,820
,000
4,833
,000
–2,550
,013
(konstanta)
estetski videz
2
3
Tomšičeva (JE)
–,181
estetski videz
2
Pod gozdom
(GR)
prenaseljenost
1
,487
(konstanta)
estetski videz
,426
4,364
,000
občutek ogroženosti
–,303
–3,105
,003
–1,032
,305
(konstanta)
estetski videz
,355
3,661
,000
občutek ogroženosti
–,270
–2,867
,005
hrup s ceste ali železnice
–,263
–2,720
,008
–6,133
,000
6,338
,000
–3,306
,001
(konstanta)
estetski videz
2
Žusterna (KP)
1
,517
(konstanta)
estetski videz
,472
6,001
,000
občutek ogroženosti
–,277
–3,524
,001
6,903
,000
–7,881
,000
–1,236
,219
(konstanta)
težave s sosedi
2
3
–,589
(konstanta)
težave s sosedi
–,441
–5,777
,000
estetski videz
,346
4,534
,000
–2,849
,005
(konstanta)
299
4
5
Jurčkova (LJ)
1
težave s sosedi
–,355
–4,541
,000
estetski videz
,304
4,070
,000
količina sosedskih stikov
,242
3,228
,002
–2,469
,015
(konstanta)
težave s sosedi
–,247
–2,838
,005
estetski videz
,313
4,291
,000
količina sosedskih stikov
,235
3,215
,002
občutek ogroženosti
–,201
–2,607
,010
–3,456
,001
(konstanta)
težave s sosedi
–,172
–1,919
,057
estetski videz
,172
1,914
,058
količina sosedskih stikov
,239
3,349
,001
občutek ogroženosti
–,220
–2,907
,004
stavbe in njihova okolica so urejene in
vzdrževane
,240
2,545
,012
5,665
,000
–6,216
,000
–,230
,819
(konstanta)
težave s sosedi
2
3
4
staro mestno
središče (KP)
1
–,573
(konstanta)
težave s sosedi
–,507
–5,674
,000
estetski videz
,292
3,271
,002
1,055
,295
(konstanta)
težave s sosedi
–,415
–4,494
,000
estetski videz
,275
3,200
,002
prenaseljenost
–,249
–2,734
,008
1,328
,188
(konstanta)
težave s sosedi
–,307
–2,916
,005
estetski videz
,280
3,317
,001
prenaseljenost
–,235
–2,627
,010
občutek ogroženosti
–,200
–2,008
,048
4,982
,000
–5,566
,000
–,622
,535
(konstanta)
težave s sosedi
2
3
–,424
(konstanta)
težave s sosedi
–,359
–4,928
,000
estetski videz
,333
4,568
,000
,733
,465
(konstanta)
300
4
5
6
staro mestno
središče (LJ)
1
težave s sosedi
–,278
–3,744
,000
estetski videz
,298
4,197
,000
občutek ogroženosti
–,248
–3,333
,001
1,717
,088
(konstanta)
težave s sosedi
–,227
–2,983
,003
estetski videz
,271
3,835
,000
občutek ogroženosti
–,225
–3,047
,003
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,180
–2,413
,017
–,377
,707
(konstanta)
težave s sosedi
–,228
–3,033
,003
estetski videz
,252
3,574
,000
občutek ogroženosti
–,200
–2,701
,008
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,181
–2,451
,016
dostopnost do mestnih dobrin
,138
1,995
,048
–,404
,687
(konstanta)
težave s sosedi
–,241
–3,243
,001
estetski videz
,255
3,662
,000
občutek ogroženosti
–,218
–2,976
,003
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,167
–2,289
,024
dostopnost do mestnih dobrin
,261
3,004
,003
–6,538
,000
6,703
,000
–1,862
,065
(konstanta)
estetski videz
2
3
4
,504
(konstanta)
estetski videz
,407
5,670
,000
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,362
–5,045
,000
–4,106
,000
(konstanta)
estetski videz
,336
4,712
,000
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,287
–4,011
,000
dostopnost do mestnih dobrin
,268
3,664
,000
–2,622
,010
(konstanta)
estetski videz
,332
4,728
,000
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
–,286
–4,052
,000
301
virov
5
staro mestno
središče (MB)
1
,236
3,188
,002
težave s parkiranjem
–,140
–2,092
,038
–3,140
,002
(konstanta)
estetski videz
,320
4,612
,000
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,260
–3,686
,000
dostopnost do mestnih dobrin
,228
3,130
,002
težave s parkiranjem
–,154
–2,323
,022
količina sosedskih stikov
,148
2,237
,027
3,209
,002
–3,819
,000
–,642
,523
(konstanta)
občutek ogroženosti
2
3
4
Sončni dvori
(GR)
dostopnost do mestnih dobrin
1
–,436
(konstanta)
občutek ogroženosti
–,370
–3,447
,001
estetski videz
,365
3,397
,001
,947
,348
(konstanta)
občutek ogroženosti
–,289
–2,670
,010
estetski videz
,341
3,294
,002
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,267
–2,488
,016
–1,410
,164
(konstanta)
občutek ogroženosti
–,260
–2,500
,015
estetski videz
,271
2,639
,011
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,308
–2,969
,004
dostopnost do mestnih dobrin
,266
2,612
,011
–4,751
,000
4,956
,000
–6,314
,000
(konstanta)
urejenost pločnikov in pešpoti
2
3
4
,518
(konstanta)
urejenost pločnikov in pešpoti
,444
4,693
,000
estetski videz
,409
4,322
,000
–4,079
,000
(konstanta)
urejenost pločnikov in pešpoti
,327
3,406
,001
estetski videz
,371
4,146
,000
občutek ogroženosti
–,304
–3,153
,002
–2,740
,008
(konstanta)
302
Mostec (LJ)
1
urejenost pločnikov in pešpoti
,232
2,288
,025
estetski videz
,356
4,105
,000
občutek ogroženosti
–,297
–3,190
,002
težave s parkiranjem
–,223
–2,356
,022
–6,694
,000
6,842
,000
–4,206
,000
(konstanta)
količina zelenih površin
2
3
4
5
Magdalena (MB)
1
,581
(konstanta)
količina zelenih površin
,473
5,733
,000
hrup s ceste ali železnice
–,341
–4,129
,000
–2,607
,011
(konstanta)
količina zelenih površin
,414
5,128
,000
hrup s ceste ali železnice
–,296
–3,703
,000
onesnaženost zraka
–,252
–3,182
,002
–2,348
,021
(konstanta)
količina zelenih površin
,406
5,151
,000
hrup s ceste ali železnice
–,242
–2,975
,004
onesnaženost zraka
–,212
–2,681
,009
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,189
–2,360
,020
–3,217
,002
(konstanta)
količina zelenih površin
,367
4,657
,000
hrup s ceste ali železnice
–,215
–2,684
,009
onesnaženost zraka
–,157
–1,950
,054
hrup od sosedov, lokalov ali drugih
virov
–,195
–2,494
,015
estetski videz
,187
2,328
,022
–7,003
,000
7,136
,000
–3,224
,002
(konstanta)
estetski videz
2
3
Spodnje
1
,619
(konstanta)
estetski videz
,518
6,277
,000
občutek ogroženosti
–,348
–4,220
,000
–1,699
,093
(konstanta)
estetski videz
,507
6,308
,000
občutek ogroženosti
–,271
–3,134
,002
onesnaženost zraka
–,201
–2,396
,019
–5,132
,000
(konstanta)
303
Pobrežje (MB)
estetski videz
2
3
4
5
6
,487
(konstanta)
5,378
,000
–2,528
,013
estetski videz
,452
5,585
,000
hrup s ceste ali železnice
–,409
–5,054
,000
–1,412
,161
(konstanta)
estetski videz
,431
5,564
,000
hrup s ceste ali železnice
–,362
–4,603
,000
težave s sosedi
–,249
–3,163
,002
–,238
,813
(konstanta)
estetski videz
,406
5,497
,000
hrup s ceste ali železnice
–,233
–2,769
,007
težave s sosedi
–,250
–3,344
,001
onesnaženost zraka
–,277
–3,325
,001
–1,230
,222
(konstanta)
estetski videz
,296
3,346
,001
hrup s ceste ali železnice
–,215
–2,602
,011
težave s sosedi
–,251
–3,426
,001
onesnaženost zraka
–,277
–3,397
,001
stavbe in njihova okolica so urejene in
vzdrževane
,192
2,170
,033
–2,200
,030
(konstanta)
estetski videz
,295
3,397
,001
hrup s ceste ali železnice
–,227
–2,790
,006
težave s sosedi
–,228
–3,139
,002
onesnaženost zraka
–,260
–3,227
,002
stavbe in njihova okolica so urejene in
vzdrževane
,202
2,329
,022
količina zelenih površin
,150
2,105
,038
304
Priloga 46: Rezultati večvariatne linearne regresijske analize dejavnikov subjektivne ocene
kakovosti bivanja v mestu (metoda Stepwise).
mesto
model
Grosuplje
1
standardizirani
regresijski
koeficient (ß)
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
2
3
4
Jesenice
1
,375
(konstanta)
3
4
p
–4,784
,000
4,886
,000
–5,773
,000
splošna urejenost, videz kraja
,271
3,302
,001
izbira blaga in storitev
,249
3,034
,003
–6,329
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,225
2,705
,008
izbira blaga in storitev
,218
2,657
,009
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,187
2,386
,018
–6,663
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,185
2,196
,030
izbira blaga in storitev
,218
2,692
,008
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,169
2,166
,032
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
,163
2,135
,034
–7,351
,000
7,707
,000
–9,433
,000
(konstanta)
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
2
t
,448
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,322
5,699
,000
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,364
6,450
,000
–10,290
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,291
5,347
,000
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,344
6,357
,000
lega kraja v sloveniji
,255
4,816
,000
–9,320
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,335
5,972
,000
izbira blaga in storitev
–,152
–2,722
,007
305
Koper
1
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,373
6,844
,000
lega kraja v Sloveniji
,258
4,940
,000
–8,063
,000
8,358
,000
–10,672
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
2
3
4
5
Ljubljana
1
,384
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,315
7,079
,000
lega kraja v Sloveniji
,315
7,071
,000
–11,724
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,198
3,924
,000
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,226
4,530
,000
lega kraja v Sloveniji
,308
7,080
,000
–11,989
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,176
3,436
,001
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,214
4,292
,000
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
,104
2,329
,020
lega kraja v Sloveniji
,297
6,835
,000
–12,189
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,154
2,951
,003
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,206
4,143
,000
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
,091
2,026
,043
lega kraja v Sloveniji
,260
5,498
,000
velikost kraja
,101
1,998
,046
–9,607
,000
9,722
,000
–11,023
,000
(konstanta)
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
2
3
,397
(konstanta)
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,322
7,721
,000
lega kraja v Sloveniji
,240
5,767
,000
–11,952
,000
4,275
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,188
306
4
5
Maribor
1
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,263
6,070
,000
lega kraja v Sloveniji
,193
4,555
,000
–12,205
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,166
3,752
,000
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,250
5,768
,000
lega kraja v Sloveniji
,190
4,501
,000
prometna ureditev (prometna
pretočnost, parkiranje ...)
,108
2,676
,008
–12,331
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,159
3,577
,000
možnosti za kakovostno preživljanje
prostega časa
,245
5,666
,000
lega kraja v Sloveniji
,152
3,303
,001
velikost kraja
,089
1,975
,049
prometna ureditev (prometna
pretočnost, parkiranje ...)
,095
2,338
,020
–9,024
,000
9,075
,000
–12,071
,000
(konstanta)
lega kraja v Sloveniji
2
3
4
,422
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,363
8,363
,000
lega kraja v Sloveniji
,366
8,439
,000
–12,709
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,312
6,883
,000
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
,153
3,421
,001
lega kraja v Sloveniji
,363
8,494
,000
–13,020
,000
(konstanta)
splošna urejenost, videz kraja
,287
6,287
,000
strpnost prebivalcev do ljudi drugih
prepričanj, vere, spolne usmeritve
,149
3,359
,001
lega kraja v Sloveniji
,355
8,347
,000
zelene površine
,119
2,763
,006
307
Priloga 47: Rezultat Mann-Whitneyevega U-testa razlik v vrednotenju posameznih značilnosti
bivalnega okolja glede na namero po selitvi (po vrstnem redu od največjih do najmanjših
razlik).
Z
statistika
p
Onesnaženost zraka
–3,881
,000
,000
–8,454
,000
Pomanjkanje zasebnosti
–7,845
,000
Delovna mesta,
priložnosti za delovno
kariero
–3,797
Pomanjkanje prostora
Hrup od sosedov, lokalov
ali drugih virov
–7,706
,000
Zelene površine
–3,688
,000
Velikost kraja
–3,543
,000
Težave s sosedi
–6,027
,000
–3,361
,001
Stavbe in njihova okolica
so urejene in vzdrževane.
–5,673
,000
Možnosti za kakovostno
preživljanje prostega časa
Občutek ogroženosti
–3,296
,001
Slaba kakovost gradnje
–5,641
,000
–3,014
,003
Visoka temperatura,
nezadostna osončenost ali
vlaga
–5,463
,000
Prometna ureditev
(prometna pretočnost,
parkiranje ...)
–2,829
,005
Estetski videz soseske mi
je všeč.
–5,253
Kakovost javnega
potniškega prometa
Hrup s ceste ali železnice
–2,380
,017
Zelenih površin je dovolj.
–5,048
,000
Soseska je prenaseljena.
–2,205
,027
Splošna urejenost, videz
kraja
–4,997
,000
Urejenost pešpoti in
kolesarskih stez
–1,613
,107
Imam veliko stikov s
sosedi.
–4,819
,000
–1,548
,122
Težave s parkiranjem
–4,719
,000
V soseski primanjkuje
varnih površin za igro
otrok.
Izbira blaga in storitev
–4,535
,000
Lega kraja v Sloveniji
–1,219
,223
S sosedi sem v dobrih
odnosih.
–4,371
,000
Pločniki in pešpoti so
urejeni.
–,705
,481
Dotrajano stanovanje
–4,316
,000
Strpnost prebivalcev do
ljudi drugih prepričanj,
vere, spolne usmeritve
–4,235
,000
,000
308
Priloga 48: Preizkusa veljavnosti in zanesljivosti merskega postopka SWLS (Satisfaction with
Life Scale).
Opisne statistike:
aritmetična standardni
sredina
odklon
N
V večini pogledov je moje
življenje blizu idealnemu.
4,24
1,473
1789
Moje življenjske razmere so
izvrstne.
4,25
1,486
1789
Zadovoljen/-na sem s svojim
življenjem.
5,01
1,373
1789
Do zdaj sem dobil/-a in
dosegel/-la vse, kar sem si v
življenju želel/-a.
4,22
1,607
1789
Če bi še enkrat živel/-a, ne bi
hotel/-a skoraj ničesar
spremeniti.
4,00
1,763
1789
Korelacijska matrika:
V večini
pogledov je Moje
moje življenje življenjske
blizu
razmere so
idealnemu. izvrstne.
Do zdaj sem
dobil/-a in
dosegel/-la
Zadovoljen/-na vse, kar sem
sem s svojim si v življenju
življenjem.
želel/-a.
Če bi še
enkrat živel/a, ne bi hotel/a skoraj
ničesar
spremeniti.
1,000
,785
,707
,629
,572
Moje življenjske razmere so izvrstne. ,785
1,000
,686
,628
,531
Zadovoljen/-na sem s svojim
življenjem.
,707
,686
1,000
,628
,543
Do zdaj sem dobil/-a in dosegel/-la
vse, kar sem si v življenju želel/-a.
,629
,628
,628
1,000
,651
Če bi še enkrat živel/-a, ne bi hotel/-a ,572
skoraj ničesar spremeniti.
,531
,543
,651
1,000
V večini pogledov je moje življenje
blizu idealnemu.
309
Lastne vrednosti in delež skupne variance po določitvi skupnih faktorjev:
lastne vrednosti po določitvi skupnih faktorjev
lastne vrednosti
kumulativni
delež skupne
variance (%)
faktor
skupaj
delež skupne
variance (%)
1
3,550
70,999
70,999
2
,573
11,464
82,463
3
,343
6,857
89,320
4
,323
6,464
95,784
5
,211
4,216
100,000
kumulativni delež
skupne variance
(%)
3,200
64,001
64,001
Faktorska matrika:
skupaj
delež skupne
variance (%)
V večini pogledov je moje
življenje blizu idealnemu.
,864
Moje življenjske razmere so
izvrstne.
,838
Zadovoljen/-na sem s svojim
življenjem.
,806
Do zdaj sem dobil/-a in
dosegel/-la vse, kar sem si v
življenju želel/-a.
,786
Če bi še enkrat živel/-a, ne bi
hotel/-a skoraj ničesar
spremeniti.
,696
Test zanesljivosti:
Cronbachov alfa
,893
310
Priloga 49: Enosmerna analiza variance zadovoljstva z življenjem med izbranimi mestnimi
območji.
Welch
statistika
df1
df2
p
7,594
14
625,691
,000
Priloga 50: Enosmerna analiza variance zadovoljstva z življenjem med tipi izbranih mestnih
območij.
Welch
statistika
df1
df2
p
18,719
3
848,580
,000
Priloga 51: Povezanost med zadovoljstvom z življenjem in zadovoljstvom z bivalnim
okoljem na posameznih prostorskih ravneh v izbranih mestnih območjih.
mestno območje
Sončni dvori (GR)
Mostec (LJ)
Magdalena (MB)
Plavž (JE)
Markovec (KP)
Šišenska soseska 6
(LJ)
Goriška ulica (MB)
prostorska raven
Spearmanov koeficient
korelacije (ρ)
stanovanje
0,367**
soseska
0,261*
mesto
0,176
stanovanje
0,466**
soseska
0,492**
mesto
0,458**
stanovanje
0,481**
soseska
0,256*
mesto
0,206*
stanovanje
0,333**
soseska
0,359**
mesto
0,390**
stanovanje
0,388**
soseska
0,204*
mesto
0,383**
stanovanje
0,278**
soseska
0,179*
mesto
0,231**
stanovanje
0,458**
soseska
0,281**
mesto
0,165
stanovanje
0,442**
soseska
0,261*
Pod gozdom (GR)
311
Tomšičeva (JE)
Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
Spodnje Pobrežje
(MB)
staro mestno središče
(KP)
staro mestno središče
(LJ)
staro mestno središče
(MB)
mesto
0,145
stanovanje
0,486**
soseska
0,231*
mesto
0,340**
stanovanje
0,367**
soseska
0,323**
mesto
0,247**
stanovanje
0,363**
soseska
0,350**
mesto
0,260*
stanovanje
0,392**
soseska
0,331**
mesto
0,292**
stanovanje
0,437**
soseska
0,151
mesto
0,132
stanovanje
0,486**
soseska
0,377**
mesto
0,328**
stanovanje
0,513**
soseska
0,496**
mesto
0,142
* povezanost je statistično značilna pri p < 0,05
** povezanost je statistično značilna pri p < 0,01
Priloga 52: Rezultati hiearhične večvariatne linearne regresijske analize pomena zadovoljstva
z bivalnim okoljem za zadovoljstvo z življenjem po vključitvi bivalnega okolja v regresijski
model.
mestno
območje
model
Sončni dvori
(GR)
(konstanta)
standardizirani
regresijski
koeficient (ß)
t
p
–1,957
,055
družinsko življenje
–,025
–,240
,811
prijatelji, družabno
življenje
,198
1,673
,099
zdravje
,261
2,865
,006
količina prostega
časa
–,026
–,286
,776
312
Mostec (LJ)
Magdalena
(MB)
Plavž (JE)
finančni položaj
,583
6,303
,000
stanovanje
,117
1,160
,251
soseska
–,045
–,374
,709
bivanje v mestu
,129
1,162
,250
–3,025
,003
(konstanta)
družinsko življenje
,302
3,945
,000
prijatelji, družabno
življenje
,063
,785
,434
zdravje
,140
1,998
,049
količina prostega
časa
,155
2,231
,028
finančni položaj
,356
4,881
,000
stanovanje
,115
1,243
,217
soseska
,073
,755
,452
bivanje v mestu
,057
,638
,525
–2,028
,046
(konstanta)
družinsko življenje
,407
4,270
,000
prijatelji, družabno
življenje
,022
,218
,828
zdravje
,062
,700
,486
količina prostega
časa
,155
1,780
,079
finančni položaj
,349
3,789
,000
stanovanje
,061
,596
,553
soseska
,088
,891
,376
bivanje v mestu
,015
,168
,867
–4,904
,000
(konstanta)
družinsko življenje
,354
5,016
,000
prijatelji, družabno
življenje
,138
2,253
,026
zdravje
,179
2,724
,007
količina prostega
časa
,081
1,388
,168
finančni položaj
,204
3,081
,003
stanovanje
,102
1,404
,163
soseska
,080
,949
,344
bivanje v mestu
,095
1,274
,205
313
Markovec
(KP)
Šišenska
soseska 6 (LJ)
Goriška ulica
(MB)
Pod gozdom
(GR)
(konstanta)
–3,517
,001
družinsko življenje
,135
1,633
,105
prijatelji, družabno
življenje
,091
1,139
,257
zdravje
,133
1,933
,055
količina prostega
časa
,075
1,109
,269
finančni položaj
,379
5,353
,000
stanovanje
,186
2,252
,026
soseska
,018
,218
,828
bivanje v mestu
,156
2,134
,035
–3,637
,000
(konstanta)
družinsko življenje
,272
4,373
,000
prijatelji, družabno
življenje
,144
2,331
,021
zdravje
,100
1,657
,099
količina prostega
časa
,112
1,844
,067
finančni položaj
,354
6,147
,000
stanovanje
,096
1,436
,153
soseska
,002
,039
,969
bivanje v mestu
,056
,932
,353
–2,145
,034
(konstanta)
družinsko življenje
,209
2,581
,011
prijatelji, družabno
življenje
,062
,768
,444
zdravje
,095
1,274
,205
količina prostega
časa
,122
1,611
,110
finančni položaj
,370
4,821
,000
stanovanje
,258
2,967
,004
soseska
–,017
–,193
,847
bivanje v mestu
,009
,119
,906
–2,657
,010
(konstanta)
družinsko življenje
,108
,941
,350
prijatelji, družabno
življenje
,038
,292
,771
314
Tomšičeva
(JE)
Žusterna (KP)
Jurčkova (LJ)
zdravje
,288
2,012
,048
količina prostega
časa
,137
1,395
,168
finančni položaj
,216
1,913
,060
stanovanje
,296
2,664
,010
soseska
,222
2,146
,035
bivanje v mestu
–,057
–,592
,556
–2,366
,020
(konstanta)
družinsko življenje
,334
4,318
,000
prijatelji, družabno
življenje
–,041
–,507
,613
zdravje
,039
,529
,598
količina prostega
časa
,158
2,308
,023
finančni položaj
,339
4,286
,000
stanovanje
,311
3,424
,001
soseska
–,168
–1,819
,072
bivanje v mestu
,103
1,191
,237
–2,233
,028
(konstanta)
družinsko življenje
,253
2,667
,009
prijatelji, družabno
življenje
–,027
–,304
,761
zdravje
,301
4,278
,000
količina prostega
časa
,104
1,484
,141
finančni položaj
,329
4,723
,000
stanovanje
,124
1,595
,114
soseska
,126
1,517
,132
bivanje v mestu
,063
,790
,431
–1,175
,244
(konstanta)
družinsko življenje
,097
1,136
,260
prijatelji, družabno
življenje
–,030
–,294
,769
zdravje
,207
2,333
,022
količina prostega
časa
–,178
–2,273
,026
finančni položaj
,564
6,827
,000
315
Spodnje
Pobrežje
(MB)
staro mestno
središče (KP)
staro mestno
središče (LJ)
staro mestno
stanovanje
,107
1,155
,252
soseska
,179
1,865
,066
bivanje v mestu
,065
,705
,483
–1,581
,117
(konstanta)
družinsko življenje
,014
,167
,868
prijatelji, družabno
življenje
,159
1,841
,069
zdravje
,125
1,506
,135
količina prostega
časa
,024
,294
,770
finančni položaj
,445
5,302
,000
stanovanje
,159
1,696
,093
soseska
,113
1,136
,259
bivanje v mestu
,057
,617
,539
–3,491
,001
(konstanta)
družinsko življenje
,068
1,038
,301
prijatelji, družabno
življenje
,320
5,095
,000
zdravje
,203
3,161
,002
količina prostega
časa
–,036
–,612
,542
finančni položaj
,361
5,665
,000
stanovanje
,203
2,972
,003
soseska
–,037
–,571
,569
bivanje v mestu
,092
1,504
,135
–4,603
,000
(konstanta)
družinsko življenje
,171
2,509
,013
prijatelji, družabno
življenje
,175
2,518
,013
zdravje
,104
1,720
,088
količina prostega
časa
,063
1,022
,309
finančni položaj
,418
6,582
,000
stanovanje
,128
1,723
,087
soseska
–,021
–,269
,789
bivanje v mestu
,171
2,548
,012
–,851
,398
(konstanta)
316
središče (MB)
družinsko življenje
–,014
–,116
,908
prijatelji, družabno
življenje
–,096
–,858
,394
zdravje
,106
1,105
,273
količina prostega
časa
,009
,096
,924
finančni položaj
,389
3,727
,000
stanovanje
,300
3,010
,004
soseska
,211
2,015
,048
bivanje v mestu
,198
2,142
,036
317
11 POVZETEK
Mesta so zapleten, dinamičen in protisloven prostorski ter družbeni pojav. Bivanje v mestnem
okolju pomeni soočenje z vrsto pozitivnih in negativnih učinkov, ki se spreminjajo v času in
prostoru in na različne načine vplivajo na odnos med človekom in njegovim bivalnim
okoljem (Mira in sod., 2005). Kljub številnim raziskavam, opravljenih v slovenskih mestih in
njihovih posameznih območjih (na primer Mlinar, 1983; Drozg, 1994b; Špes, 1998; Špes,
Smrekar, Lampič, 2000; Krevs, 2002; Rebernik, 2002b; Uršič, Kos, 2004; Trček, 2005;
Žakelj in sod., 2014) še ni povsem jasno, v kako kakovostnem okolju živijo prebivalci
slovenskih mest, kateri dejavniki najbolj vplivajo na odnos prebivalcev do bivalnega okolja,
koliko se objektivno izmerjena kakovost bivalnega okolja ujema s subjektivno oceno
prebivalcev in ali bivalno okolje pomembno vpliva tudi na kakovost življenja. Z vidika
stagnacije ali negativnega selitvenega salda večine slovenskih mest ob prelomu iz 20. v 21.
stoletje in odklonilnega odnosa Slovencev do bivanja v mestu (Uršič, Hočevar, 2007) se
postavlja vprašanje, ali je med vzroki zanju tudi slaba kakovost bivalnega okolja.
Osrednji namen doktorske disertacije je ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih
slovenskih mestih na začetku drugega desetletja 21. stoletja z vidika objektivno izmerjenih
kazalnikov in subjektivnega vrednotenja s strani prebivalcev. Na poti k uresničitvi namena
smo si zadali naslednje cilje:
-
opredelitev pojma bivalno okolje in njegovih glavnih vsebin,
-
izbor slovenskih mest in njihovih izbranih mestnih območij,
-
ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih, izmerjena na
objektivni način,
-
ocena kakovosti bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih
slovenskih mest, izmerjena na subjektivni način,
-
primerjava med objektivnim in subjektivnim vrednotenjem bivalnega okolja v
izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest in
-
ocena pomena bivalnega okolja kot ene izmed vsebin kakovosti življenja v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest.
Na podlagi namena in ciljev raziskave smo si postavili štiri hipoteze:
1. Kakovost bivalnega okolja se izrazito razlikuje znotraj izbranih slovenskih mest.
2. Vrednotenje dejanskega in želenega bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih
znotraj izbranih slovenskih mest se pomembno razlikuje med različnimi skupinami
prebivalcev.
3. Objektivno izmerjena kakovost posameznih vsebin bivalnega okolja v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest je pomembno povezana s
kakovostjo posameznih vsebin bivalnega okolja, kot jo vrednotijo tamkajšnji
prebivalci.
318
4. Oceni zadovoljstva z bivalnim okoljem in zadovoljstva z življenjem v izbranih
mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest sta pomembno povezani.
Bivalno okolje je zapleten in večplasten pojem, kompleksen preplet številnih vsebin z
različno prostorsko razsežnostjo. V disertaciji smo bivalno okolje opredelili na treh
prostorskih ravneh, ki so med seboj neločljivo povezane in prepletene (na primer Marans,
Rodgers, 1975; Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Sirgy, Cornwell, 2002): na ravni
najožjega bivalnega okolja (stanovanja), na ravni njegove ožje okolice (soseske) in na ravni
širše okolice (mesta). Pri vsebinski opredelitvi bivalnega okolja smo se zgledovali po
avtorjih, ki poudarjajo potrebo po opredelitvi bivalnega okolja, ki naj upošteva širšo celoto
človekovih potreb (na primer Pust, 1985; Drozg, 1994a; Frey, 1999; Perlaviciute, Steg,
2012). Naslonili smo se na različne družbene teorije, zlasti na teorije človekovih potreb,
teorijo temeljnih človekovih funkcij in teorijo dobrin. Bivalno okolje smo opredelili kot
značilnosti stanovanja ter njegove ožje in širše okolice, ki so pomembne za zadovoljevanje
splošnih človekovih potreb in opravljanje temeljnih človekovih funkcij. Vsebine bivalnega
okolja smo razvrstili v naslednje vsebinske sklope: stanovanjske razmere, varnost, estetska
vrednost, dostopnost do mestnih dobrin, obremenjenost okolja, družbeno okolje in pogoji za
mobilnost. Kakovost bivalnega okolja pa smo opredelili kot celovito oceno razmer in pogojev
za bivanje na določenem območju, ki vsebuje objektivno izmerjene značilnosti bivalnega
okolja z različnimi kazalniki ter subjektivno izmerjene značilnosti s strani prebivalcev.
Kakovost bivalnega okolja smo preučili v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Jesenicah in
Grosuplju, ki ponazarjajo pet različnih tipov življenjskega okolja glede na velikost,
družbenogospodarske značilnosti, položaj v urbanem sistemu in naravnogeografske
značilnosti, in v skupno petnajstih mestnih območjih značilnih morfoloških tipov znotraj
izbranih mest (soseske pretežno enodružinskih hiš, stara mestna središča, starejše blokovske
soseske, novejše blokovske soseske). Bivalno okolje smo preučili z geografskega vidika z
upoštevanjem celostnega in prostorskega pristopa.
Na objektivni način smo izmerili kakovost bivalnega okolja z različnimi kazalniki, pri čemer
smo si izdatno pomagali z geografskimi informacijskimi sistemi. Kakovost bivalnega okolja
in njegovih posameznih vsebin smo izračunali z metodo seštevanja neobteženih
standardiziranih kazalnikov. Na podlagi standardnih odklonov delnih in skupnih indeksov
bivalnega okolja smo ugotovili, da v izbranih mestih prihaja do zmerne prostorske
diferenciacije po kakovosti bivalnega okolja, ki je največja na »industrijskih« Jesenicah,
najmanjša pa v »obmorskem« Kopru. Prvo hipotezo, da se kakovost bivalnega okolja izrazito
razlikuje znotraj izbranih slovenskih mest, smo tako potrdili. Na primeru Ljubljane smo s
pretvorbo bivalnih preferenc prebivalcev v uteži, s katerimi smo obtežili delne indekse vsebin
bivalnega okolja, ugotovili, da obteževanje ni pomembneje vplivalo na rezultate objektivnega
vrednotenja, saj so bile razlike med bivalnimi preferencami zelo majhne.
Bivalno okolje smo na subjektivni način izmerili z anketnim vprašalnikom v izbranih mestnih
območjih. Ugotovili smo, da je stopnja zadovoljstva z bivalnim okoljem kot celoto povsod
dokaj visoka na vseh treh preučevanih prostorskih ravneh. Ocene zadovoljstva so med seboj
povezane, kar potrjuje domnevo, da so prostorske ravni bivalnega okolja med seboj
prepletene. S svojim ožjim bivalnim okoljem (stanovanjem in sosesko) so najbolj zadovoljni
319
prebivalci sosesk pretežno enodružinskih hiš in novejših blokovskih sosesk, med katerimi
izpostavljamo sosesko Mostec v Ljubljani, kjer je stopnja zadovoljstva izredno visoka.
Zadovoljstvo z bivalnim okoljem je manjše v starih mestnih središčih, še posebej v Mariboru
in Kopru, kjer smo izmerili tudi najvišjo stopnjo bivalne prikrajšanosti in visoko potencialno
selitveno mobilnost. Prebivalci izbranih območij so na splošno zadovoljni tudi z mestom, kjer
prebivajo. Po slabši oceni kakovosti bivanja v mestu nekoliko izstopajo »industrijske«
Jesenice, ki se v evropskem merilu uvrščajo med manj ugodna mesta za bivanje.
Najpomembnejši dejavniki subjektivne kakovosti bivanja, ki smo jih določili z večvariatno
linearno regresijsko analizo, so: lokacija stanovanja za oceno kakovosti stanovanja, estetski
videz soseske za oceno kakovosti soseske in urejenost kraja za oceno kakovosti bivanja v
mestu. Izkazalo se je, da so s svojim bivalnim okoljem kot celoto nekoliko manj zadovoljni
moški, mlajši, najemniki in manj izobraženi, a je vpliv teh dejavnikov razmeroma majhen, ko
jih soočimo z značilnostmi bivalnega okolja. Najpomembnejše bivalne preference
prebivalcev izbranih območij so s področja obremenjenosti okolja in njegove estetske
vrednosti: odsotnost hrupa, kakovost zraka in urejena okolica. Po specifičnih bivalnih
preferencah izstopajo starejši in manj izobraženi prebivalci, ki bolj cenijo sosedske stike, peš
dostopnost do trgovin in storitev ter avtobusne povezave. Drugo hipotezo, da se vrednotenje
dejanskega in želenega bivalnega okolja v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih
slovenskih mest pomembno razlikuje med različnimi skupinami prebivalcev, smo le delno
potrdili.
Rezultate obeh merjenj smo primerjali za tiste vsebine bivalnega okolja, za katere smo
ocenili, da so najbolj kakovostno izmerjene in primerljive. Stopnja povezanosti med
vsebinami, izmerjenimi na objektivni način, in njihovo oceno s strani prebivalcev je bila za
večino primerjanih vsebin šibka in močnejša le pri dostopnosti do storitev. Tretjo hipotezo,
da je objektivno izmerjena kakovost posameznih vsebin bivalnega okolja v izbranih mestnih
območjih znotraj izbranih slovenskih mest pomembno povezana s kakovostjo posameznih
vsebin bivalnega okolja, kot jo vrednotijo tamkajšnji prebivalci, smo na podlagi te primerjave
zato lahko le delno potrdili.
Kakovost življenja smo konceptualizirali kot zadovoljstvo z življenjem in ga izmerili z
merskim instrumentom SWLS (Satisfaction with Life Scale; Diener in sod., 1985). S
korelacijsko analizo smo v vseh izbranih območjih ugotovili pozitivno in statistično značilno
povezanost med zadovoljstvom z bivalnim okoljem in zadovoljstvom z življenjem. S
slednjim je najmočneje povezano zadovoljstvo s stanovanjem, nekoliko manj pa zadovoljstvo
s sosesko in bivanjem v mestu. Četrto hipotezo, da sta oceni zadovoljstva z bivalnim okoljem
in zadovoljstva z življenjem v izbranih mestnih območjih znotraj izbranih slovenskih mest
pomembno povezani, smo tako potrdili. Pomen bivalnega okolja za zadovoljstvo z življenjem
smo s hierarhično večvariatno linearno regresijsko analizo primerjali z zasebnimi
življenjskimi področji. V večini izbranih območij je bil vpliv statistično značilen, a manj
pomemben v primerjavi z ostalimi življenjskimi področji, zlasti finančnim položajem.
Ključne besede: bivalno okolje, kakovost bivalnega okolja, mesta, mestna območja,
kakovost življenja, geografija, Slovenija
320
12 SUMMARY
Cities are a complex, dynamic, and contradictory spatial and social phenomenon. Living in an
urban environment means confronting a series of positive and negative effects that change
through time and space and have varying effects on the attitude of man towards his
residential environment (Mira et al., 2005). Despite numerous researches on Slovenian cities
and their individual areas (e.g. Mlinar, 1983; Drozg, 1994b; Špes, 1998; Špes, Smrekar,
Lampič, 2000; Krevs, 2002; Rebernik, 2002b; Uršič, Kos, 2004; Trček, 2005; Žakelj et al.
2014), several questions remain unanswered: what is the quality of the environment in
Slovenia’s cities, which factors have the greatest impact on the inhabitants’ attitude to their
residential environment, how much does the objectively measured quality of the residential
environment correlate to the subjective perception by the inhabitants, and does one’s
residential environment also have an important impact on the quality of life. With regards to
the population stagnation and decline witnessed by most Slovenian cities at the turn of the
century and Slovenians’ unfavourable opinion of city dwelling (Uršič, Hočevar, 2007), the
question arises of whether poor residential quality has helped create these stances.
The main purpose of this doctoral dissertation is to estimate the quality of the residential
environment in the selected Slovenian cities in the early twenty-first century with regards to
the objectively measured indicators and the subjective evaluation of the inhabitants. In order
to realise the purpose, the following goals were set:
-
To define the term residential environment and determine its main contents,
-
To select the Slovenian cities and the selected neighbourhoods within them,
-
To estimate the quality of the residential environment in the selected Slovenian cities,
measured with an objective approach,
-
To estimate the quality of the residential environment in the selected neighbourhoods
within the selected Slovenian cities, measured with a subjective approach,
-
To compare the objective and subjective measures of the residential environment in
the selected neighbourhoods within the selected Slovenian cities, and
-
To estimate the importance of the residential environment as one of the quality of life
domains in the selected neighbourhoods in the selected Slovenian cities.
Based on the research purpose and goals, four hypotheses were set:
1. The quality of the residential environment differs greatly within the selected
Slovenian cities.
2. The assessments of the actual and the desired residential environment in the selected
neighbourhoods in the selected Slovenian cities differ greatly among different groups
of inhabitants.
3. The objectively measured quality of certain attributes of the residential quality in the
selected neighbourhoods in the selected Slovenian cities is closely linked to the
subjectively measured quality of certain attributes of the residential environment.
4. Satisfaction with the residential environment and life satisfaction within the selected
neighbourhoods in the selected Slovenian cities are closely related.
321
Residential environment is an intricate and multi-scale term, a complex intertwinement of
numerous aspects with varying spatial dimensions. This dissertation defines residential
environment on three spatial scales that are inextricably linked to one another (e.g. Marans,
Rodgers, 1975; Campbell, Converse, Rodgers, 1976; Sirgy, Cornwell, 2002): the dwelling, its
immediate surroundings (the neighbourhood), and its wider surroundings (the city). Our
definition of the residential environment follows works by authors, who emphasize the need
to define a residential environment that will take into account the wider entirety of the human
needs (e.g. Pust, 1985; Drozg, 1994a; Frey, 1999; Perlaviciute, Steg, 2012). It leans on
different social theories, especially the basic human needs theories, basic human functions
theory, and the urban amenity concept. Residential environment was thus defined as the
characteristics of the apartment and its immediate and wider surroundings that are pertinent
for satisfying general human needs and for performing the basic human functions. The key
aspects of residential environment were found to be the dwelling characteristics, safety,
aesthetics, accessibility to urban amenities, environmental strain, social environment, and
transportation conditions. The quality of the residential environment was defined as the
comprehensive assessment of the circumstances and conditions for residing in a certain area,
which includes the objectively measured attributes of the residential environment using
different indicators and the subjectively measured attributes, assessed by the inhabitants.
The quality of the residential environment was studied in Ljubljana, Maribor, Koper,
Jesenice, and Grosuplje, which represent five different types of living environments with
regards to size, socio-economic characteristics, urban centrality, and the physical
geographical characteristics, as well as in fifteen neighbourhoods of distinctive
morphological types within the selected cities (neighbourhoods with predominantly singlefamily houses, old city centres, neighbourhoods with older apartment buildings,
neighbourhoods with newer apartment buildings). The residential environment was studied
from the geographical perspective using a comprehensive and spatial approach.
The objective assessment included measuring the quality of the residential environment with
different indicators; here, we relied heavily on the geographical information systems. The
quality of the residential environment and its individual attributes was calculated by summing
the unweighted standardized partial indicators. Based on the standard deviation of the partial
and compound indicators of the residential environment, we were able to determine that the
selected cities experience a moderate spatial differentiation in the quality of the residential
environment; this is strongest in the “industrial” Jesenice, and least expressed in the “littoral”
Koper. The first hypothesis that the quality of life differs greatly within the selected Slovenian
cities was therefore confirmed. Using Ljubljana as an example, we converted the residential
preferences of the inhabitants into weights, which were used to weigh the partial indicators of
the aspects of the residential environment; we concluded that the weighing did not have a
decisive influence on the results of the objective measure, as the differences between the
residential preferences were minute.
The subjective estimation of the residential environment in the selected neighbourhoods was
measured with a questionnaire. The results showed that the level of satisfaction with the
residential environment as a whole is quite high on all three spatial scales. This confirms the
assumption that the satisfaction assessments are interconnected. The most satisfied with their
immediate environment (dwelling and neighbourhood) are inhabitants living in single family
322
houses and neighbourhoods with newer apartment buildings, especially in the Mostec
neighbourhood in Ljubljana, where the level of satisfaction is extremely high. The
satisfaction with the residential environment is lesser in the old city centres, especially in
Maribor and Koper, where the highest level of residential deprivation and a high potential
residential mobility were detected. The inhabitants of the selected neighbourhoods are also
generally pleased with their city of residence. A poorer estimate of the quality of urban living
can be designated to the “industrial” Jesenice, which places among the less suitable cities for
residence on the European scale. The most important factors of the subjective residential
quality, determined with the multivariate linear regression analysis, are: location of the
dwelling for the estimation of the dwelling quality, visual appearance of the neighbourhood
for the estimation of the quality of the neighbourhood, and attractive and well-managed urban
environment for the estimation of the quality of urban living. The results indicated that men,
younger, tenants, and less educated is the profile of the least satisfied with their residential
environment as a whole, but that their socio-economic profile is not the decisive factor; their
assessment of the attributes is more important for their lower satisfaction with the residential
environment. The most important residential preferences in the selected neighbourhoods
relate to environmental strain and aesthetics: absence of noise, air quality, and upkeep of the
surroundings. Older and less educated inhabitants express the most specific residential
preferences, valuing neighbourly contacts, walking distances to stores and services, and bus
connections. The second hypothesis that the assessments of the actual and the desired
residential environment within the selected neighbourhoods in the selected Slovenian cities
differ greatly among the different groups of inhabitants, was thus only partly confirmed.
The results of the objective and subjective assessments were compared for those aspects of
residential environment deemed most precisely measured and comparable. The level of
connectedness between the objectively measured attributes and their assessment by the
inhabitants was quite weak for most of the compared attributes and only expressed a stronger
relation for accessibility to services. The third hypothesis that the objectively measured
quality of certain attributes of the residential quality in the selected neighbourhoods in the
selected cities is closely linked to the subjectively measured quality of certain attributes of the
residential environment was therefore only partly confirmed.
The quality of life was conceptualized as life satisfaction and measured with the Satisfaction
with Life Scale (Diener et al., 1985). The correlation analysis was used in all the selected
neighbourhoods and indicated a positive and statistically significant correlation between the
satisfaction with the residential environment and life satisfaction. The latter is most linked to
satisfaction with the dwelling and somewhat less with the neighbourhood and urban living.
The fourth hypothesis that the satisfaction with the residential environment and life
satisfaction within the selected neighbourhoods in the selected Slovenian cities are closely
related was therefore confirmed. The hierarchical multivariate linear regression analysis was
used to compare the meaning of the residential environment for life satisfaction compared to
other private life domains. This influence was statistically significant in most of the selected
neighbourhoods, but proved less important compared to other life domains, especially the
financial standing.
Key words: residential environment, quality of residential environment, cities,
neighbourhoods, quality of life, geography, Slovenia
323