1. No category

Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
166
EŠD: 8756
Naselje: Prečna
Občina: Novo mesto
Ime: Prečna – območje gradu Luknja
Področje: A
Obdobje: prazgodovina, rimsko obdobje, novi vek
Arheološki ekstenzivni terenski pregled na trasi
kanalizacijskega omrežja za odvajanje komunalnih odpadnih vod Suhor, Kuzarjev Kal in Prečna
– faza Suhor in Kuzarjev Kal v dolžini 4842 m
– je opravila ekipa ZVKDS, OE Novo mesto,
pod vodstvom Matevža Lavrinca, univ. dipl. arheologa, in pod strokovnim nadzorom dr. Philipa
Masona, univ. dipl. arheologa. Dela so potekala
med 28. in 30. julijem 2008.
Trasa poteka po geološko enotnem terenu, po
ravninskem travnatem območju med reko Temenico in hribom Viševka ter po hribovitem
terenu proti Viševki, ki ga predstavljajo travnate,
gozdnate in kmetijske površine. Pregled se je začel
na ravninskem močvirnatem nižinskem delu med
Temenico in Viševko v smeri proti naselju Prečna
in se nadaljeval čez hribovito območje proti
Viševki, ki je gosto zasajeno z vinogradi. Traso
geološko označujejo bel in siv plastovit apnenec
z redkimi plastmi dolomita in poplavna ravnina
reke Temenice.
1. Prečna – območje gradu Luknja (ZE I/C2, I/
B8, II/A18, parc. št. 830/31, 820/9, 286/1, k. o.
Prečna) – 2 fragmenta rimskodobne keramike, 1
kos kremena in 1 kos prazgodovinske keramike
nakazujejo na potencialno prazgodovinsko in
rimskodobno arheološko najdišče, verjetno naselbinske narave.
Na pregledanem območju nam arheološki artefakti kažejo na človekovo dejavnost v prazgodovini, rimskem obdobju in novem veku.
Philip Mason, Matevž Lavrinc, Ildikó Pintér
167
EŠD: 2177
Naselje: Preserje
Občina: Brezovica
Ime: Preserje pod Krimom – cerkev sv. Vida
Področje: UA, R
Obdobje: 1712
V letih 2005 in 2006 so bila v kupoli ladje cerkve
sv. Vida v Preserju (EŠD: 2177) opravljena sondiranja, ki so pokazala, da se pod poslikavo Mateja
Trpina iz leta 1910 skriva kvalitetna baročna pos-
likava slikarja Michaela Rainwoldta iz leta 1712.
Pomembno odkritje je bilo povod za nadaljnja
raziskovanja in sondiranja. Tako so bile v letu
2006 za potrebe celovite obnove cerkve izdelane
konservatorske smernice, v letu 2007 pa konservatorsko-restavratorski projekt za celotno cerkev.
V letih 2008 in 2009 je bil na stenskih poslikavah v kupoli izveden obsežen in celovit konservatorsko-restavratorski poseg, ki je potekal pod
okriljem Restavratorskega centra. V projekt je bilo
vključenih petnajst restavratorjev, delo je trajalo
od julija 2008 do marca 2009.
Kupola ladje v cerkvi sv. Vida je bila do leta 2008
prekrita s sivkastim beležem z nekaj figuralnimi
poudarki. Čeprav je figure v letu 1910 naslikala
vešča in izobražena slikarska roka slikarja Mateja
Trpina v sodelovanju s Petrom Markovičem iz
Rožeka na Koroškem, je bil pretežno siv oplesk videti reven in preveč monoton za mogočen baročni
obok ladje. Ob načrtovanju obnove notranjščine
cerkve so bila v letu 2005 na kupoli ladje opravljena prva sondiranja. Naključje je hotelo, da je
bila na 260 m2 poslikave prva sonda narejena
ravno na mestu, kjer se je podpisal slikar prvotne
baročne poslikave Michael Rainwoldt. V podpisu
»MICHAEL RAINWOLDT« je skrita tudi letnica
nastanka poslikave – 1712. Iz nje je razvidno, da
je avtor le leto dni po pozidavi baročne cerkve
poslikal celotno kupolo v ladji. Slikar Michael
Rainwoldt je deloval v slovenskem prostoru v prvi
polovici 18. stoletja in naj bi bil avtor freske na
oboku prezbiterija cerkve sv. Štefana v Štepanjski
vasi ter poslikave v cerkvi sv. Petra in Pavla v Vrhpolju pri Moravčah. Celotna poslikava v cerkvi sv.
Vida v Preserju je posvečena mučeniški legendi sv.
Vida. Sledeč zapisom o svetniku, nam kaže ikonografsko bogate in razgibane prizore iz njegovega otroštva, prizore večkratnih mučenj, smrti in
čudežev.
Stanje pred posegom
1.Kupola
Oktagonalna kupola, zidana iz kamna, je v potresu
leta 1895 utrpela večje poškodbe. Po celotni kupoli so nastale globoke in dolge razpoke, ki so se
zgostile na območju reber. Apneni omet je razen
teh poškodb ostal v solidnem stanju. Manjkajoči
deli v ometu so bili kasneje večkrat zasilno pokitani, ometani in prebeljeni, vendar so bili ti lokalni posegi nezadostni in neustrezni za tako hude
popotresne poškodbe kupole. Kasneje nanesene
apnene plombe so bile nestabilne ter površinsko
in nivojsko neusklajene z originalnim ometom,
zaradi česar jih je bilo treba v veliki večini odstraniti.
Rebra kupolo delijo na osem konusnih polj. Posa285
Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
mezno rebro je sestavljeno iz treh vzporednih
profilov, izdelanih iz apnenega ometa, z dvema
vmesnima poljema. Največ razpok, nastalih v
potresu, je bilo prav na rebrih, kjer so se skoncentrirale potresne sile. Rebra so se ob tem ponekod
za nekaj centimetrov zamaknila, deli reber pa so
odpadli. Poškodbe so bile kasneje delno, a neustrezno sanirane.
2. Preslikava Mateja Trpina iz leta 1910
Popotresne poškodbe prvotne baročne poslikave in nov okus naročnika tistega časa sta bila
najverjetnejši vzrok, da so bile v letu 1910 originalne poslikave Michaela Rainwoldta prekrite s
preslikavami Mateja Trpina. V sredini širših polj
je Trpin na sivi oplesk naslikal štiri evangeliste, v
preostalih štirih, ožjih poljih pa štiri angelske glave
v okroglih poljih. Celotna Trpinova preslikava je
bila izvedena v slabo obstojni secco tehniki na
belež, ki je bil nanesen neposredno na Rainwoldtovo poslikavo. Vezivo v beležu in barvni plasti je
bilo neobstojno in občutljivo; barvna plast se je
na posameznih delih luščila, prašila in odpadala.
Verjetno je avtor Matej Trpin figuralni del svoje
preslikave že ob samem nastanku dodatno utrdil
s kazeinom. Premaz je Trpinovo poslikavo utrdil,
hkrati pa jo je trdovratno zlepil z originalno
baročno poslikavo in na njej pustil rumenkasto
sled kazeina. Premaz je utrdil tudi vse nečistoče,
ki so se do tedaj zažrle v barvno plast, obenem
pa je pospešil razvoj plesni na površini poslikav.
Na mestih, ki jih slikar Trpin ni dodatno premazal
s kazeinom (belež in dekorativni deli preslikave),
pa je vezivo v barvni plasti popolnoma propadlo,
barvna plast brez veziva je pulvelizirala, zato se je
na teh mestih tudi zlahka odstranjevala. Po celotni
preslikavi so se kazali različni madeži in ostanki
soli, ki so bili po vsej verjetnosti posledica zamakanja meteorne vode skozi ostrešje. Celotna barvna
plast je bila prekrita tudi s slojem nečistoč – prahu
in saj.
3. Prvotna poslikava Michaela Rainwoldta iz leta
1712
Dejansko stanje originalnih poslikav se je pokazalo šele med konservatorsko-restavratorskimi posegi, po odstranitvi vseh Trpinovih preslikav, beležev
in plomb. Tehnološko in stilno dovršena poslikava
Michaela Rainwoldta je v treh stoletjih utrpela
mnogo poškodb. Izvedena je bila v kvalitetni
fresco tehniki, kar nam kažejo dnevnice, gravure
in predrisbe, narejene v svež omet. Posamezni
zaključki, modelacije in popravki so bili izvedeni
v secco tehniki. Barvna plast, naslikana v secco
tehniki, je bila v slabšem stanju. Del te barvne
plasti je ponekod že odpadel, ohranjena pa se je
na nekaterih mestih prašila (predvsem rdečerjavi
286
in zeleni pigmenti). Obsežen del poškodb je nastal
zaradi poškodovanega ostrešja, skozi katero je meteorna voda pritekla do zidane kupole, od tu pa je
vlaga pronicala do površine poslikav, kjer je izhlapela, na barvni plasti pa »odložila« raztopljene soli
in sigo. Vlažna površina kupole je povzročila tudi
nastanek plesni in madežev. Ko je Matej Trpin
utrdil svojo poslikavo s kazeinskim premazom,
je to usodno vplivalo na originalne freske. Poleg
tega, da se je nanje trdovratno prilepila Trpinova
preslikava, je dal kazeinski premaz baročni poslikavi močan rumen ton. S premazom so se utrdile
tudi vse nečistoče in tvorbe sige, pospešil pa se je
tudi razvoj plesni.
Konservatorsko-restavratorski posegi na poslikavah
1. Priprave na poseg
Na podlagi predhodno opravljenih sondiranj in
raziskav v letih 2005 in 2006, konservatorskih
smernic, konservatorsko-restavratorskega projekta
in ponovnega ogleda poslikav v letu 2008 sta bila
narejena program in predračun za konservatorskorestavratorske posege na poslikavah. To je bila osnova za sklenitev pogodbe in kasneje izvedbo del.
Pred začetkom del je bil v cerkveni ladji v višini
od 9 do 16 m postavljen lesen delovni oder v treh
nivojih, s katerega se je lahko dostopalo do vseh
površin poslikave. Sledile so napeljava elektrike,
izdelava in namestitev ustreznih luči (dnevne svetlobe na odrih je bilo zelo malo) ter organizacija
delovišča. Opravljeni so bili poskusi odstranjevanja preslikav in nečistoč.
2. Odstranjevanje nefiguralnih delov preslikav
Preslikavo Mateja Trpina lahko s tehnološkega vidika razdelimo na dva dela. Prvi del so nefiguralna
polja s sivim beležem in rastlinskim ornamentom,
ki jih slikar ni posebej utrjeval, drugi del pa so figuralni deli poslikav s sivim beležem, ki jih je slikar
utrjeval z že omenjenim kazeinskim premazom,
kar je močno vplivalo na vse faze konservatorskorestavratorskega posega.
Prvi del preslikav se je zlahka odstranjeval s suho
gobico. S kazeinskim premazom utrjeni figuralni
deli preslikave pa so zahtevali popolnoma drug
pristop. Postopek odstranjevanja je bil izpeljan s
pomočjo celuloznih oblog, napojenih z vodo. Na
mestih, kjer je bila preslikava najbolj trdovratna, so
bile celulozne obloge napojene z raztopino amonijevega karbonata v vodi. Vse celulozne obloge so
bile za 30 do 60 minut nanesene na steno. Tako
razmehčano preslikavo smo nato lažje odstranjevali s skalpelom in dokončno spirali z gobicami in
tamponi, prepojenimi z vodo.
3. Snemanje figuralnih delov preslikav
Vsi figuralni deli Trpinove preslikave so bili sneti
Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
in shranjeni. Pred snemanjem so bile preslikave
očiščene in utrjene. Nato so bili na preslikavo kot
armatura in začasni nosilec v več plasteh prelepljeni kosci sanitetne gaze. Za lepilo je bila uporabljena raztopina kleja v vodi. Ko se je nosilec posušil,
se je preslikava v tehniki a strappo odstranila. Poslikave so bile shranjene v lesene zaboje, večje poslikave (2 x 3 m) je bilo treba razrezati na tri dele.
S temi posegi bodo vse figuralne preslikave Mateja
Trpina ostale ohranjene, po opravljenih restavratorskih posegih pa jih bo mogoče prezentirati na
novem nosilcu na drugem mestu.
4.Utrjevanje barvne plasti, kemijsko odstranjevanje nečistoč, plesni, kazeinskega premaza in
tvorb sige
Na mestih, kjer je bila poslikava izvedena v
secco tehniki in je bila barvna plast neobstojna
(predvsem rdečerjavi in zeleni pigmenti), se je
poslikava pred čiščenjem preventivno utrdila z
nanodelci kalcijevega hidroksida. Nanokalk je
bil čez japonski papir s čopičem večkrat nanesen
na barvno plast. Po postopku je bila barvna plast
dovolj stabilizirana, da se je lahko nadaljevalo
odstranjevanje nečistoč, kazeinskega premaza,
tvorb sige in plesni. Na površino poslikave so bile
za določen čas, odvisno od stopnje ohranjenosti,
stopnje umazanije in porumenelosti ter od vrste
uporabljenega pigmenta (od 30 do 60 minut),
nanesene celulozne obloge, napojene z 20-odstotno
raztopino amonijevega karbonata v vodi. Po
odstranitvi obloge je sledilo večkratno spiranje z
vodo in gobico. Amonijev karbonat je poslikavo
utrdil, odstranil začetne tvorbe karbonatne sige ter
plasti nečistoč in plesni, obenem pa je delno omilil
razliko med porumenelo poslikavo, premazano s
kazeinom, in ostalim delom poslikave. Na delih
poslikave, ki so bili naslikani z modrimi pigmenti,
ta metoda ni bila zadostna in zadovoljiva. Tu je bilo
treba poleg obloge z amonijevim karbonatom čez
japonski papir nanesti ionsko izmenjevalne smole,
ki smo jih po petnajstih minutah nevtralizirali
z raztopino amonijevega karbonata, kasneje pa
spirali z destilirano vodo. Postopek utrjevanja
barvne plasti in odstranjevanja nečistoč, tvorb
karbonatne sige, plesni in kazeinskega premaza
z barvne plasti je bil dolgotrajen, kompleksen
in naporen. Delo je trajalo mesec in pol. Kljub
uporabi zaščitnih mask smo bili izpostavljeni veliki koncentraciji škodljivih hlapov. Ob zaključku
te faze je bila freska v kupoli sv. Vida konservirana
in pripravljena za nadaljnje posege.
5.Saniranje poškodb v ometu na poslikanih
poljih in profiliranih rebrih
Po odstranjevanju Trpinove preslikave so se pokazale plombe na mestih potresnih poškodb kupole.
Te so bile le grobo zidarsko obdelane in nivojsko
neprilagojene, zato jih je bilo treba odstraniti.
Manjkajoče dele profiliranih reber smo rekonstruirali, pri čemer pa je bilo treba povezave med
ohranjenimi deli reber prilagoditi potresnim zamikom. Vse poškodbe ometa so bile v več nivojih
pokitane z apnenim ometom. Izris enega od polj
grafično prikazuje poškodbe v ometu.
6. Retuša in rekonstrukcija na poslikanih poljih,
toniranje profiliranih reber
Retuša je bila izvedena v tehniki črtkanja. Za
vezivo je bil uporabljen amonijev kazeinat. Vrsto
retuše so pogojevale različne vrste poškodb na poslikavah. Kot lazurno črtkanje je bila izvedena na
mestih, kjer je barvna plast obledela ali delno odpadla zaradi secco tehnike. Drugi način retuše je
bil izveden na pokitanih mestih poškodb v ometu.
Tu smo poškodbo najprej podložili z ustreznim
enotnim tonom in šele nato zaključili s finalno
retušo. Tretji način retuše je bil uporabljen na porumenelih delih s kazeinskim premazom, ki ga ni
bilo mogoče popolnoma odstraniti. Na teh mestih
smo z retušo postopno izenačili razliko med porumenelim in neporumenelim delom poslikave.
Večjih poškodb na poslikanem ometu je bilo malo.
V dogovoru s strokovno komisijo se je na teh mestih izvedla rekonstrukcija poslikave. Manjkajoči
deli poslikave bi bili preveč moteči in vpadljivi,
zato so bili na teh mestih na novo naslikani dva
nova obraza in manjkajoča arhitektura. Strokovna
komisija je potrdila tudi odločitev, da se posamezni detajli z rdečim minijem naslikane poslikave
(lica angelov, plameni ognja, strela ...), ki so zaradi
kemične reakcije sčasoma počrneli, ne retuširajo.
Na profiliranih rebrih in poljih med rebri so bila
že med odstranjevanjem beležev izvedena sondiranja, ki so pokazala, da so bila rebra prvotno
tonirana v beli barvi beleža, polja med rebri pa v
modrem tonu.
7.Dokumentiranje
Fotodokumentacija celotne površine kupole se je
izvajala pred in med posegi ter po njih. Fotodokumentirana Rainwaldtova poslikava je bila osnova
za izdelavo črtnih izrisov kupolnih polj, ki jih je
izdelala arhitektka Nataša Gurnick Jurgec. Na
črtne izrise smo v okviru dokumentiranja označili
poškodbe v ometu, dnevnice in različne načine
odstranjevanja nečistoč.
Zaključek
Za naš umetnostni prostor sta odkritje in obnova
Rainwaldtovih fresk izjemen dogodek, saj se doslej še ni zgodilo, da bi na dan prišla tako obsežna
baročna poslikava in povrhu še tako dobro ohranjena. Ob tem odkritju bo treba delo slikarja, ki
je bil tudi prvi učitelj našega bolj znanega Franca
287
Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
Preserje, cerkev sv. Vida, pogled na kupolo pred začetkom konservatorsko-restavratorskih posegov (foto: V. Klančar)
Odstranjevanje preslikav (foto: A. Klančar Kavčič)
288
Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
Izris polja kupole z označenimi poškodbami ometa (črno) in dnevnicami (rdeče) (izris poslikave: N. Jurgec Gurnick, izris
poškodb in dnevnic: V. Klančar)
289
Varstvo Spomenikov, 46 – poročila
Pogled na kupolo po konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: V. Klančar)
Jelovška, na novo opredeliti. Nadalje smo s temi
freskami pridobili manjkajoči člen v stenskem
slikarstvu druge polovice 17. stoletja in v pojavu
G. Quaglia, ki je s poslikavo (ko je bil Rainwaldt
še dejaven) ljubljanske stolnice in semeniške
knjižnice odprl novo poglavje v našem baročnem
freskanstvu. Freske so zanimive tudi z ikonografskega vidika, saj prinašajo ilustrirano legendo
o mučencu sv. Vidu, ki je pri nas doslej nismo
poznali v takšnem obsegu (Ferdinand Šerbelj,
Družina 20, 2009).
Anita Klančar Kavčič
168
EŠD: 4894
Naselje: Prestranek
Občina: Postojna
Ime: Prestranek – grad Prestranek
Področje: A
Obdobje: novi vek
V sklopu projekta prenove gradu Prestranek smo
na parc. št. 172/8, k. o. Matenja vas, na prostoru,
kjer je nekoč stal grajski stolp, po navodilih odgovorne konservatorke OE Nova Gorica opravili
predhodne raziskave z izkopom testnih jarkov.
Prostor je bil že pred našim prihodom močno
poškodovan zaradi strojnih izkopov in odstranitve
290
površinskega depozita do globine približno 0,4
m. Ti posegi so dosegli trdno podlago, tj. temelje
stolpa oziroma živo skalo, kar pomeni, da so skoraj
v celoti uničili tamkajšnji arheološki depozit.
V testnem jarku 1 (1 x 1,4 x 0,15 m), ki smo ga
izkopali ob vzhodnem vogalu parc. št. 172/8, smo
pod traviščem odkrili zelo slabo ohranjen temelj
severovzhodnega zidu stolpa. Deloma se je ohranilo le lice zidu, ki je bilo vezano z malto in je
ležalo neposredno na skalni podlagi.
Testni jarek 2 (6,4 x 1,2 x 0,1 m) smo izkopali na
poškodovanem delu najdišča vzporedno s severovzhodno steno gradu. Pod površinsko plastjo peska
in zdrobljene malte, debelo do 15 cm, je ležala izravnana skalna podlaga, na kateri so bili ponekod
še ohranjeni sledovi malte (podlaga za tlak?). V
tej plasti smo na severnem delu testnega jarka
našli veliko novoveških odlomkov kuhinjske in
namizne lončenine, steklenih posod ter kosti želve
(Testudo sp.). Odkrili smo tudi ostanke dveh
zidov. Severni zid stolpa se je ohranil le v obliki
odtisa kamnov v malti na skalni podlagi in je bil
postavljen pravokotno na severovzhodno steno
gradu. Ob njem, na njegovi severni strani, smo
dokumentirali ostanek manjšega kurišča. Ostanke
drugega zidu smo odkrili na južnem delu jarka.
Tudi ta je bil zelo slabo ohranjen, saj mu strojni
izkop ni prizanesel. Ohranil se je le del njegovega
notranjega (zahodnega) lica, ki je bilo grajeno iz